Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 11. februar 2010 - Strasbourg

Predlog direktive Sveta o izvajanju okvirnega sporazuma o preprečevanju ostrih poškodb v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju (razprava)

  Stephen Hughes, predlagatelj. − Gospod predsednik, to je pomemben del zakonodaje o zdravju in varnosti. Liz je očrtala nekaj ozadja. Dolgo je že v nastajanju – šest let je od prvega sestanka, kot je omenila. Lepo je videti to jutro med nami komisarja Andorja, toda škoda je, da komisar Špidla ni prisoten. V tej dvorani smo ga pogosto kritizirali, toda to jutro bi mu lahko čestitali, ker je končno sprejel pobudo, da predloži ta predlog o poškodbah z injekcijskimi iglami, ostrih poškodbah.

Potrebovali smo nekaj časa, da smo ga prepričali, da ukrepa. Njegove službe so bili v bistvu ljudje, ki so mu neprestano svetovali, naj ne ukrepa, da je direktiva iz leta 2000 o varovanju delavcev pred tveganji, ki nastanejo zaradi izpostavljanja biološkim dejavnikom, skupaj z elementi ocene tveganja iz okvirne direktive iz leta 1989, dovolj za preprečevanje take vrste poškodb, toda končno smo prepričali te službe, da je z enim milijonom poškodb na leto očitno nekaj narobe. Potrebovali smo posebno zakonodajo za obravnavo tega problema, kot jo imajo v Združenih državah in delih Španije, in tam deluje zelo učinkovito.

Končno je komisar privolil v ukrepe in leta 2008, kot je dejala Liz, pripravil spremembo k direktivi iz leta 2000, toda nato sta HOSPEEM in EPSU, združenji javnih služb, izrazili željo po oblikovanju sporazuma. Oblikovali sta ta sporazum. Vesel sem, da sta ga. Sporazum je dober, vendar ponekod nekoliko dvoumen. Zato sem vložil spremembo, s katero se je strinjal odbor za zaposlovanje, da Komisija objavi smernice, ki naj spremljajo direktivo, tako da se zagotovi nemoten in enoten prenos te direktive v zakonodajo v vseh državah članicah.

Popolnoma podpiramo predlog Komisije za direktivo in razumemo, da se sporazuma socialnih partnerjev ne sme dotikati. Ne moremo ga spremeniti. Svet ga ne more spremeniti. To je njihov sporazum. Toda najpomembnejši del sporazuma, to je določba 6, ki pokriva izločevanje, preprečevanje in varstvo, na žalost vključuje nekaj dvoma glede ocene tveganja in natančno katere preventivne elemente morajo izvajati delodajalci in kdaj.

Če se ta nejasnost ne bo razjasnila, potem tvegamo, da bomo videli dramatično variabilnost pri uporabi te direktive. Iz tega razloga zahtevamo, da Komisija pripravi izvedbene smernice, ki bodo pomagale, da bodo delodajalci razumeli tveganja in potrebne preventivne ukrepe za dosledno uporabo direktive.

Poškodbe z injekcijsko iglo so najpogostejša in najnevarnejša oblika ostrih poškodb v zdravstvu. Kadar koli se uporabi votla vbodna igla na bolniku, obstaja tveganje poškodbe z injekcijsko iglo, ki lahko vodi do resne okužbe zdravstvenega delavca, ker ta igla služi kot rezervoar za bolnikovo kri ali druge telesne tekočine.

Obstaja mnogo neodvisnih dokazov, ki govorijo v prid temu, da bo uvedba boljšega usposabljanja, varnejših delovnih praks in uporaba medicinskih pripomočkov, ki vključujejo zaščitne mehanizme varnostnega inženiringa, preprečila večino poškodb z injekcijsko iglo. Potrebne so vse te stvari in ne samo ena ali dve – potrebne so vse te stvari.

Študije so prav tako pokazale, da ima napaka pri izvedbi katerega koli od teh treh elementov za posledico bistveno zmanjšan učinek. Poleg tega poskusi za izvedbo medicinskih pripomočkov varnostnega inženiringa na določenih področjih ali na določenih bolnikih ne bi bili niti praktični niti učinkoviti.

V državah, kjer obstaja učinkovita zakonodaja, kot je v Ameriki, Kanadi in delih Španije, je jasno določeno, da se morajo za preprečevanje poškodb z injekcijsko iglo izvajati vsi ti trije elementi. Ni naključje, da so si v tem pogledu vse enake. Tako da je to nejasnost v določbi 6, ki se ji želimo izogniti z objavo smernic.

Liz je omenila travmo, s katero se soočajo ljudje, ki so se zbodli z injekcijsko iglo. V teh šestih letih dela na projektu sem srečala ljudi, ki so se zbodli z injekcijsko iglo in resnično lahko potrdim, da so doživljali travmo. Srečal sem zdravnika, ki se je odpovedal svojemu poklicu zaradi poškodbe z injekcijsko iglo. Srečal sem osebo, ki je HIV pozitivna zaradi poškodbe z injekcijsko iglo. Srečal sem ljudi, za katere se je izkazalo, da niso okuženi, toda šele po mesecih negotovosti. Srečal sem tudi smetarje in paznike v zaporih, ki so se zbodli z injekcijsko iglo. Ta sporazum njih ne zajema. To je še eno področje, o katerem moramo razmisliti v prihodnosti.

Kljub temu je sporazum dober in mislim, da če bomo imeli dobre smernice ob njem, da se zagotovi enotna uporaba po vsej Evropski uniji, bomo vsi opravili dobro delo in upajmo, da bomo korenito zmanjšali število en milijon poškodb z injekcijsko iglo na leto.