Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 11. februar 2010 - Strasbourg

10.1. Venezuela

  Predsednik. − Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Venezueli⁽¹⁾.

  Tunne Kelam, predlagatelj. − Gospod predsednik, člani parlamenta so izredno zaskrbljeni nad nedavnim omejevanjem svobode tiska v venezuelskem režimu.

Kot veste, je svoboda medijev eden od temeljev demokratične družbe. Prav gotovo vključuje pravico prejemanja informacij iz več pluralističnih virov. Pred kratkim je predsednik Hugo Chávez napadel medijsko svobodo. Avgusta lani je odredil zaprtje 34 radijskih postaj tako, da jim ni odobril podaljšanja licenc. Januarja je predsednik Chávez naročil ukinitev RCTV International in pet drugih kabelskih in satelitskih televizijskih postaj, ker niso prenašale njegovega uradnega govora. Poleg tega je uporabo Twitterja in interneta označil za širjenje protivladnih informacij kot teroristično dejavnost. Protestiramo proti smrti dveh venezuelskih študentov, ki sta protestirala proti zaprtju svobodnih medijev…

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Renate Weber, predlagateljica. – (ES) Gospod predsednik, gospe in gospodje, svoboda izražanja ni navidezna pravica, o kateri bi se lahko sporazumeli, ne da bi upoštevali politično in družbeno realnost države. Svoboda tiska za izražanje kritičnih stališč o vladi ali politikih, naj bodo to predsedniki, provlada ali opozicija, je najpomembnejše zagotovilo, ki ga lahko imajo ljudje. Gre za dostop do informacij iz pluralističnih virov, tako da je pravica do glasovanja resnična.

Na žalost je realnost v Venezueli takšna, da po mnogih protidemokratičnih ukrepih s strani vlade predsednika Cháveza proti opoziciji izgleda, da tisku grozi konec. Ne mislimo le na nedavni primer RCTV International, ko so venezuelski organi za avdiovizualne storitve uvedli retroaktivni zakon, ampak tudi na dejstvo, da se je od leta 2009 zaprlo 34 najpopularnejših postaj v Venezueli.

Poleg tega je Globovisión, ki še vedno ostaja časnik, neodvisen od vlade, pod pritiskom, da se to spremeni. Ne pozabimo, da je najbolj sprevržen način izbrisa medijev, če začnemo s samocenzuro.

Po zaprtju 34 radijskih postaj je vlada Huga Cháveza uradno razglasila, da obstaja seznam drugih postaj, ki se bodo prav tako zaprle: seznam, za katerega nihče ne ve, ker postopki niso odprti, in to je seznam, nad katerim visi veliko negotovosti, edini namen tega pa je spodbujati samocenzuro. Vse te kršitve se odvijajo mimo pristojnih sodišč, ki bi se odzivala na postopke, začete pri njih.

V državi, kjer se univerzalno načelo, kot je neretroaktivnost, ne upošteva, kjer se sodni organi ne odzovejo na pritožbe, razen če jim tako ne zapove predsednik, ni pravne države in ločitve pooblastil. Demokracije preprosto ni. Na žalost je to Venezuela danes.

  Véronique De Keyser, predlagateljica. – (FR) Gospod predsednik, žel mi je, toda predlog resolucije o Venezueli, ki ga je v glavnem pripravila Skupina evropske ljudske stranke (Krščanski demokrati) je navadna šala, sestavljena z namenom izkoristiti nujno razpravo za politične namene in poskusom diskreditacije gospoda Cháveza.

Nadaljevala bom, ker nima smisla izgubljati časa. Štiri nacionalne postaje niso izpolnjevale zakonskih zahtev glede registracije. Začasno so jih ukinili in sedaj izpolnjujejo vse te zahteve ter upam, da bodo spet kmalu začele delovati.

V skupnem predlogu resolucije s Skupino Zelenih/Evropsko svobodne zveze in Konfederalno skupino Evropske združene levice/Zelene nordijske levice moja skupina ponovno izraža nedvoumno podporo svobodi izražanja in pluralnosti. Presenečena sem nad zelo spremenjenim stališčem skupine PPE o svobodi izražanja. Ali niste bili vi tisti, ki ste glasovali proti resoluciji o svobodi tiska v Italiji v zagovor Berlusconija? Če se želite danes osmešiti, kar dajte. Ob glasovanju vas bo veliko, čim bolj ga izkoristite.

  Raül Romeva i Rueda, predlagatelj. − (ES) Gospod predsednik, tudi jaz imam dve težavi glede Venezuele. Ena je po obliki, druga po vsebini. Glede oblike moram reči, da moji kolegi poslanci iz Skupine evropske ljudske stranke (Krščanski demokrati), ki že nekaj časa aktivno zlorabljajo to nujno sejo o kršitvah človekovih pravic za politične razprave stranke, ustvarjajo zapleten položaj.

Za njih je precej legitimno, da želijo izvajati politične dejavnosti stranke. Vendar pa to ni pravi kraj. Če želijo izraziti podporo svojim prijateljem ali kritizirati vlade, ki jih ne marajo, to ni ne pravi čas ne kraj.

Toda vzemimo to nujno sejo, kjer razpravljamo o kršitvah človekovih pravic in demokraciji, veliko resneje, ker če tega ne bomo storili, bomo izgubili verodostojnost, ki jo imamo, in na mednarodni ravni je je težko ponovno pridobiti.

Veliko je zloglasnih primerov kršitev človekovih pravic v Latinski Ameriki. Bodimo bolj dosledni. Ali želimo razpravljati o človekovih pravicah v Latinski Ameriki? Potem spregovorimo o Kolumbiji in Hondurasu. Kako to, da se o teh vprašanjih nikoli ne govori na plenarnem zasedanju? Zakaj imamo vedno to težavo in vendar v primeru, kot je današnji, ki je samo upravno vprašanje, dobimo tako vrsto prisotnosti in podpore? To je nesprejemljivo. Nesprejemljivo je, ker, vztrajam, izgubljamo vso verodostojnost in vso legitimnost, da bi lahko izrazili mnenje o teh vrstah primerov.

Naj bom jasen. Nisem Chávezov privrženec. Sem za svobodo izražanja, tudi za tiste, katerih mnenja so popolnoma v nasprotju z mojim, pa naj bo to tukaj, v Italiji ali v Hondurasu. Toda to ni vsebina današnje razprave. Problem, ki ga danes obravnavamo, je v bistvu upravna zadeva, zadeva, ki je povezana z notranjim redom v Venezueli, zadeva, ki se rešuje, in še več, ki je bila v skladu z informacijami, ki jih imamo, že rešena.

Torej to sploh ni vprašanje. Nima smisla. Če želimo nadaljevati s smešenjem te nujne seje, potem nadaljujmo vzdolž teh smernic in končali bomo tako, da ne bomo nikoli razpravljali o ničemer, ker tako ali tako ne bomo verodostojni.

Zato pozivam Skupino PPE, da to nujno sejo vzamemo nekoliko resneje ali pa bo se zaključila popolnoma brez poante.

  Joe Higgins, predlagatelj. − Gospod predsednik, naj najprej poudarim skrajno hinavščino desničarskih skupin v tem parlamentu, ki so obsodile venezuelsko vlado zaradi začasnega umika oddajnikov za Radio Caracas Television (RCTV), in se pretvarjajo, da so prvaki svobode tiska. To so iste skupine, ki se zavzemajo za sistem v Evropi, kjer večino medijev nadzorujejo milijarderji in velike zasebne družbe, ki ta nadzor po eni strani uporabljajo za nabiranje množičnih dobičkov zase in po drugi strani za bljuvanje prokapitalistične, protržne in proliberalne propagande; ki v kontekstu sedanje gospodarske krize ponižujejo in zlorabljajo delavce iz javnega sektorja, na primer neizprosno forsirajo program, da mora delavski razred plačati za krizo, in brez konca črnijo organizacije delavcev, ki se ne strinjajo.

Vnos vprašanja RCTV v nujno resolucijo glede človekovih pravic je velika zloraba tega postopka. Mimogrede, večina medijskih hiš v Venezueli je v zasebnem lastništvu, vključno z mogočnimi medijskimi korporacijami, ki so se leta 2002 zarotile, da bodo strmoglavile Huga Cháveza, ki so ga ljudje Venezuele izvolili in večkrat tudi ponovno izvolili. Resničnost je taka, da ima EPP v tem parlamentu enak program kot zarotniki državnega udara: želijo strmoglaviti vlado Huga Cháveza, ker ta vlada ni upoštevala očitnih ukazov svetovnega kapitalizma za izvedbo splošne privatizacije in deregulacije, in ne želijo nobenega nasprotovanja neoliberalnemu programu. Da, delavski razred v Latinski Ameriki na splošno nasprotuje. Ne, ne manjka mi nekaj ostre kritike venezuelske vlade.

Kljub množični podpori večine Venezuelčanov pa Hugo Chávez v bistvu ni dokončno prekinil s kapitalizmom in je vodil gibanje k pravemu demokratičnemu socializmu. V določenem smislu obstaja trend proti birokratizaciji. Nazadnje, tamkajšnji somišljeniki, na primer Socialismo Revolucionário Group, se borijo proti tem trendom in se borijo za pravice delavcev in pravi socializem, kar pomeni, da medije ne bi nadzorovali kapitalistični interesi ali birokratskih interesi, ampak bi bili demokratično odprti do vse sektorjev družb.

  Tomasz Piotr Poręba , predlagatelj. – (PL) Gospod predsednik, tukaj, v Evropskem parlamentu, bi danes morali govoriti o tem, kaj se dogaja v Venezueli, kjer diktator krši zakone, izloča opozicijo, zapira neodvisne televizijske postaje, razlašča podjetja in zapira razne institucije: to je tak kraj. Gre za očitne kršitve človekovih pravic.

Toda obstajajo še druge zadeve, saj njegova vladavina ne le, da destabilizira položaj v svoji državi, pač pa tudi destabilizira položaj v regiji. Provokativni ukrep proti Kolumbiji, podpora gverilam FARC – to so dejstva, ki bi lahko dejansko vodila k resničnemu konfliktu v regiji.

Kolumbija je naš strateški partner. Podprimo Kolumbijo in bodimo tokrat z njo, ko jo Chávez tako močno napada in jo potuhnjeno ali provokativno napeljuje, da ojača konflikt v regiji. To je naša obveznost in če so bodo ti napadi in provokacije okrepili, bosta Evropska unija in Evropski parlament morala stati Kolumbiji ob strani, biti z njo in jo podpreti v konfliktu z Venezuelo, in bojim se, da se bo to kmalu zgodilo.

  Bogusław Sonik, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospod predsednik, vedno je enako: za boljši jutri odpraviti neenakosti, osvoboditi ljudi izpod zatiralcev in tiranov, končati revščino in pomanjkanje, uporabiti bogastvo države v dobro naroda – nekdo prevzame oblast. To je cilj vsake revolucije in tudi tistih, ki z uporabo mehanizmov demokracije zavzemajo položaj, o katerem sanjajo, kot je npr. predsednik, in naslednji dan že odvržejo svoj moto o svobodi, demokraciji in družbi. Od tega trenutka naprej jih vodi le en moto: „Ko imamo enkrat oblast, se ji nikoli ne bomo odpovedali“. Diktatorji dosežejo ta cilj z uporabo enakih metod: cenzuro, tajno policijo, zapiranjem drugače mislečih, zlomom in razdvojitvijo opozicijskih sil in popolnim nadzorom nad mediji. Vrsta ustanovitvene listine, simbol natančno take vrste razmišljanja, je bilo v 20. stoletju na primer Leninovo zatiranje vstaje pogumnih mornarjev iz Kronstadta. Ta ugotovitev prav tako velja danes za Venezuelo. Svoboda medijev je bistvenega pomena za demokracijo in spoštovanje temeljnih vrednot. Evropska komisija bi morala sprejeti ustrezne ukrepe.

  Zigmantas Balčytis, v imenu skupine S&D. – (LT) Nekaj članov naše skupine je že dejansko podalo svoja stališča in strinjam se, da vprašanje Venezuele ali svobode izražanja ni relevantno le v Latinski Ameriki, pač pa tudi v Evropi in povsod po svetu. Če bi natančno preučili kršitve svobode izražanja, verjamem, da bi ugotovili, da težave obstajajo tudi v nekaterih državah članicah Evropske unije.

Prav gotovo podpiram idejo, da je bila ta zadeva dodana na program malo prehitro in da imamo veliko večje probleme in večja kazniva dejanja, ne le v Latinski Ameriki, ampak v drugih državah, zato verjamem, da se danes o tem vprašanju pretirava.

  Izaskun Bilbao Barandica, v imenu skupine ALDE. – (ES) Gospod predsednik, strinjam se, da obstajajo veliko bolj resni problemi, toda moja dolžnost je, da zaradi doslednosti obsodim, kar se trenutno dokaj v Venezueli. Glasoval sem za pobudo o Italiji.

Pred nekaj dnevi sem obsodil primer ukinitve edinega časopisa v baskovskem jeziku v Španiji, v Baskiji, in danes obsojam zaprtje radija Carcas leta 2007 in zaprtje 34 radijskih postaj leta 2009.

Želim si, da bi to bili upravni problemi in da bi se pravice teh medijskih teles obnovile. Toda skrbi me, ker slišim, da predsednik Chávez izenačuje nove družbene mrežne strani z državnim terorizmom in da je internet v resni nevarnosti.

Moja dolžnost je zagovarjati človekove pravice, braniti svobodo izražanja, pravico medijev do zagotavljanja svobodnih in pluralističnih informacij, ker to pomeni zagovarjati pravico državljanov do obveščenosti v popolni svobodi.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, vemo, da je Venezuela ena izmed najbogatejših držav z nafto na svetu. Tudi vemo, da ima ta država ogromne možnosti za pridobivanje energije iz hidroelektrarn. Toda kot vsi vemo, prebivalci Venezuele trpijo zaradi posledic večletnega slabega upravljanja. Desetletja ta država ni mogla investirati prihodkov od nafte v trajnostni razvoj ali v razvoj infrastruktur. Vezava nacionalne valute na ameriški dolar je bila verjetno še ena protiproduktivna poteza. Pred kratkim je želel predsednik Chávez rešiti ta problem z devalvacijo valute in s pridobitvijo nadzora nad javnim dolgom. Toda nacionalizacija bank, razlastninjenje in začasno zaprtje trgovin s hrano verjetno ne bo dovolj za dolgotrajno ustavitev nezadržne inflacije.

Predsednik Chávez vodi nadzorovano gospodarsko politiko, centralno načrtovano gospodarstvo, podobno gospodarstvom ostalih avtoritarnih režimov, ki je nedvomno in neizogibno obsojeno na propad. Položaj se bo verjetno še poslabšal, kar se bo zgodilo, če se bodo proizvajalci hrane, ki so že leta prisiljeni pridelovati hrano po fiksnih, netržnih cenah, poskušali na neki točki upreti, takoj ko bo to mogoče. Izražam tudi svojo kritiko glede dejstva, da je v teh negotovih razmerah, ko Venezuela trpi zaradi prekinitve oskrbe z električno energijo, pomanjkanja vode in bednega gospodarstva, predsednik Chávez kupil za več kot 70 milijonov dolarjev vredno orožje za nacionalno stražo. Obeti niso dobri, zlasti v kontekstu nenehnih protestov po zaprtju oddajnika, ki je bil kritičen do vlade; v teh protestih so se študenti in člani opozicije že večkrat nasilno spopadli z varnostnimi silami.

Ker so, kot se vsi strinjamo, človekove pravice posebnega pomena za Evropsko unijo, si moramo prizadevati za pomoč. Ne smemo ukrepati le v primerih, ki vključujejo kršitve človekovih pravic, ampak tudi pri preučevanju možnosti, ki bi lahko izboljšale pogoje, v katerih živi Venezuela, ne da bi se neposredno vmešavali v notranje zadeve države. Za to nalogo je potrebno veliko diplomatske spretnosti in občutka. Upam, da Evropska unija to lahko stori.

  Martin Kastler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nemalo sem presenečen, da se v tem parlamentu Skupino Evropske ljudske stranke (Krščanski demokrati) obtožuje, da je vsilila to temo na dnevni red, ki, čeprav je nujna, ni po godu nobenemu članu večinske levice v tem parlamentu. Dvomim, da predstavljajo večino v tem parlamentu. Preprosto sem moral zastaviti to vprašanje. Tako kot druge skupine, ima tudi naša pravico, da sproži to zadevo. Čeprav je gospod Chávez, ki je trenutno na oblasti, neke vrste vaš kolega ali kolega prejšnjega španskega predsedstva, preprosto moramo vprašati, kateri ukrepi se sprejemajo v tem pogledu.

Precej sem začuden, da lahko nekdo kot je gospod Chávez izjavi, da je Twitter teroristični sistem. Žal mi je, toda kdorkoli, ki lahko danes in v tem času opiše Twitter kot teroristični sistem, živi v drugem svetu, v kameni dobi. Naj vam povem še to: nas, Skupino PPE, take obtožbe ne bodo prestrašile. Obsojamo kršitve človekovih pravic povsod. Osebno obsojam kršitve človekovih pravic, kadar gre za svobodo tiska. Glede tega naj samo povem, da venezuelskim novinarjem vsiljujejo informacije in jim ukazujejo, kaj naj pišejo, in da sodnike zapirajo, če spustijo iz zapora nekoga, ki je bil po krivem zaprt. Kot Evropejci moramo imeti pogum, da izrazimo nestrinjanje s tako prakso.

Ne bom dovolil gospe De Keyser in ostalim v tem parlamentu, da obtožujejo Skupino PPE. Kot vsi ostali, imamo tudi mi pravico določiti kršitve človekovih pravic kot teme vredne razprave, pa naj bo to v Evropi ali kjer drugje na svetu, .

  Marietje Schaake, (ALDE) . – Gospod predsednik, venezuelska vlada je poskusila nepravično omejiti svobodo izražanja in pluralizem v medijih in na internetu. Ti obupni poskusi cenzuriranja informacij in izražanja me spominjajo na vedenje Mahmuda Ahmadindžada. V bistvu predsednik Chávez imenuje Mahmuda Ahmadindžada prijatelj – in s prijatelji, kot je on, bi se nekdo vprašal, kdo sploh potrebuje sovražnike.

Vendar dejstvo, da Chávez razume Twitter in besedilna sporočila kot teroristična dejanja, kaže, da jemlje ljudi in prost pretok njihovi misli in opozicijo za sovražnika. Priznati moram, da sam uporabljam Twitter in besedilna sporočila, toda na srečo v Evropi štejemo svobodno izražanje za temeljno in vsesplošno pravico, tudi na internetu. Omejevanje digitalnih poti za izražanje, informacije in izmenjavo idej je dokaz strahu venezuelske vlade pred svojimi državljani in njihovim pozivom h koncu nasilja in tiranije.

Uspešno mobilizacijo državljanov je mogoče videti na primeru Oscarja Moralesa, ki je ustanovil skupino na Facebooku z nazivom „Milijon glasov proti FARC“ z upanjem, da bo na spletu zbral milijon ljudi. Kmalu je zbral 12 milijonov ljudi za proteste na ulicah povsod po svetu, ki so pozivali h koncu nasilja FARC-a. To gibanje so poganjali državljani z uporabo tehnologije kot vozila. Poskus omejevanja tega vozila ni le nepravičen, pač pa se bo tudi izkazal za neučinkovitega.

  Charles Tannock (ECR). – Gospod predsednik, svoboda tiska in svobodna demokratična vlada so temelji EU. Za Huga Cháveza, lažnega diktatorja Venzuele, so le ovire na poti do absolutne oblasti. Je demagog, ne demokrat, in je uničil venezuelsko gospodarstvo.

Toda še vedno ima ta parlament precejšen delež Chávezovih zagovornikov, kot je gospod Higgins: mogoče zato, ker Chávez odraža njihov strupen protiamerikanizem in odpor do uspeha predsednika Uribe v sosednji Kolumbiji. Obžalovanja vredno je, da se nam ostale politične skupine na levici ne želijo pridružiti v političnem toku Parlamenta pri obsojanju vse večjih samovoljnih in resnih žalitev temeljnih svoboščin, ki jih je zakrivil Chávezov režim. Njegov odziv na TV postajo, ki je bila kritična do njegovega vladanja, je bil tak, da jo je preprosto ukinil.

To me spominja na podoben položaj pri PRC – Kitajska – kjer je komunistični režim poskušal zaustaviti evropsko podjetje pred oddajanjem protikomunističnih televizijskih programov. Chávez se je tako brez sramu postavil ob bok kitajskim avtoritarnim in brezkompromisnim vladarjem. Njegovi najtesnejši prijatelji po svetu so Castro, Lukašenko in Ahmadinedžad, kar je dober dokaz.

Moja skupina, ECR, podpira Venezuelčane v svojih prizadevanjih, da prinesejo v državo pravo demokracijo.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospod predsednik, demokratične razmere in položaj človekovih pravic v Venezueli so v stalnem upadu in to moramo v celoti priznati. Prav tako se moramo danes spomniti, da so različne organizacije za človekove pravice priznale Venezuelo kot državo z najslabšim položajem svobode tiska v Latinski Ameriki.

Poročnik polkovnik Chávez je bil v Venezueli neuspešen v vladanju v mnogih pogledih, toda ostaja na oblasti le zaradi zatiranja opozicije, pridobivanja nadzora nad mediji in manipulacije volilnega postopka. Rad bi se odzval na besede nekaterih kolegov, ki so že govorili v tej dvorani pred menoj, in jim dejal, da je naša odgovornost, naše poslanstvo, podpreti venezuelsko ljudstvo, ko se sooča s preganjanjem, zlorabo človekovih pravic in aretacijo s strani njihovega predsednika.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Po mojem mnenju je Hugo Chávez privzel vse najslabše možne vidike totalitarnega socializma s prejšnjega stoletja. S tem ne mislim na njegov odnos do tujih naložb, ki so seveda prav tako bistveno vprašanje, dokler bodo popolnoma brezciljne. Mislim na njegov odnos do svobode tiska in na to, kar predstavlja pluralizem, ker Hugo Chávez poskuša kopirati pluralizem tako, da zapre radijske postaje, ki ne želijo prenašati njegovih dolgočasnih govorov, in ustanavlja javne postaje, da hlini pluralizem. Kopiranje pluralizma ni isto kot sprejemanje pluralizma, ker demokracija ne more delovati na podlagi karikature pluralizma.

Ljudje, ki so Chávezu blizu, so že bili imenovani. Ni nič manj kot diktator, ker sovraži pluralizem. Zato menim, da ga socialisti ne bi smeli zagovarjati. Ena izmed žrtev nedavnih demonstracij je bil pravzaprav socialistični študent.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospod predsednik, v imenu skupine bi rad potrdil stališče, ki ga je tukaj predstavila gospa De Keyser. Ni dvoma, da se ne sme tolerirati kršitev svobode medijev. Prav gotovo vidimo moteče dogodke v Venezueli. Toda menim, da bi morali biti zelo pazljivi glede oblikovanja nedvoumnih, kategoričnih in končnih sodb. Po mojem mnenju bi morali dobiti odgovor na temeljno vprašanje: postaje, ki so bile zaprte – ali so bile vse zaprte zaradi političnih razlogov ali so bile nekatere izmed njih zaprte, ker niso izpolnjevale zakonskih zahtev? Mislim, da bi odgovor, razumevanje, kaj je čista politika in kaj je pravno dejstvo, imelo velik pomen za stališče našega Parlamenta.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – (FI) Gospod predsednik, kar begajoče je, da nekateri moji kolegi tukaj menijo, da ni primerno govoriti o eni izmed svetovno najbolj pokvarjenih držav. Nasprotniki predsednika Huga Cháveza še vedno sedijo v zaporu, obsojeni na podlagi očitnih političnih razlogov. Ali ni res, da zagovarjati to stanje pomeni nadležno poniževanje, ob upoštevanju lastne ideologije?

Venezuelčani morajo prenašati v celoti nepotrebne prekinitve električne energije in vode v državi, ki je najbogatejša z energijo v Latinski Ameriki. Ukinitev radijskih in televizijskih kanalov in nasilno zatiranje študentskih demonstracij govorita o totalitarnem režimu. Zakaj torej ne bi reagirali? Ker morajo mediji delovati v skladu z zakonom, jih ne smejo zapreti, razen če oblasti nimajo druge možnosti in šele takrat, ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva. Obtoženim je prav tako potrebno dati priložnost za svojo obrambo in pritožbo na dokaze o krivdi.

Če je venezuelska vlada zavezana pravni državi in človekovim pravicam, mora zaščititi in spoštovati svobodo izražanja in ceniti veselje, ki ga prinašata ustavni državi kritika in odprtost.

  Gabriel Mato Adrover (PPE). – (ES) Gospod predsednik, čeprav je za nekatere le upravno vprašanje, je za druge veliko več. Govorimo o svobodi.

Vem, da nekateri ljudje menijo, da se je za svobodo potrebno boriti na določene načine in na določenih krajih. Toda vem pa tudi, da je za nekatere ljudi prava svoboda, njihova lastna svoboda, tista, ki jo uvedejo določeni diktatorji, katere branijo, in v nekaterih primerih celo spodbujajo, in ne svoboda ljudi, kot smo mi, ki branimo to besedo najbolj, kar se da, ki verjamemo v svobodo medijev in v to, da ozemlja ni mogoče vzeti z odlokom. Vprašajte na tisoče ljudi s Kanarskih otokov, ki so bili v tem položaju v Venezueli.

Govorimo o pravicah, pluralnosti in svobodi. Na žalost nekateri ljudje še ne verjamejo v to.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. − Gospod predsednik, Komisija posveča pozornost osnutku resolucije, ki jo je predstavil Parlament glede položaja v Venezueli. Lahko ste prepričani, da Komisija pozorno spremlja položaj.

V tem pogledu je EU z zaskrbljenostjo zabeležila neprestano zatiranje medijev, vključno z RCTV International. Menimo, da pri tej zadevi ne gre le za pravne zahteve in jo je treba upoštevati v kontekstu vprašanja svobode izražanja v Venezueli. To je vzrok za zaskrbljenost in v zadnjih mesecih je pridobil na vidnosti na mednarodni ravni.

Novembra 2009 je na primer posebni poročevalec Sveta Združenih narodov za človekove pravice trdil, da bi predlagani posebni zakon proti kaznivim dejanjem v zvezi z mediji v Venezueli – navajam – „vključeval resne kršitve pravice do svobode mnenja in izražanja ter bi omejeval svobodo tiska v državi, če bi bil sprejet v trenutni obliki“. Poročevalec je prav tako pozval Venezuelo, da v celoti spoštuje člena 19 in 20 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, katerega je Venezuela podpisnica in ki zagotavlja pravico do svobode mnenja in izražanja.

Morda se spomnite, da je leta 2009 Evropska unija izdala deklaracijo glede teh težav, ker sta za nas svoboda izražanja in prost dostop do informacij vprašanji, ki sta del dialoga z venezuelskimi oblastmi. Globoko obžalujemo, da sta dva protestnika umrla in da je več ljudi bilo ranjenih, vključno s člani varnostnih sil in protestniki. Strinjamo se z oceno medameriške komisije za človekove pravice, ki je izrazila globoko zaskrbljenost nad resnimi nasilnimi dogodki med demonstracijami, tako za vlado kot proti vladi predsednika Cháveza, in ki je pozvala venezuelsko vlado, da nadzira demonstracije – navajam – „v okviru spoštovanja človekovih pravic v skladu z medameriškimi standardi“.

Natančno in z zaskrbljenostjo spremljamo nagibe proti politični radikalizaciji. Septembrske volitve so mejnik za prihodnost države. V zvezi s tem EU poudarja pomen teh volitev, da se odvijajo v mirnem, preglednem in v celoti demokratičnem okolju.

V okviru dialoga, ki ga EU vodi z venezuelskimi oblastmi, smo vedno poudarjali pomen popolnega spoštovanja mednarodnih obveznosti in zavez glede človekovih pravic, vključno s svobodo izražanja in svobodo tiska, kot temelja demokracije in pravne države. Kot veste, je to načelo določeno v Listini EU o temeljnih pravicah, ki je sedaj del naših pogodb. To daje poseben poudarek svobodi izražanja in spoštovanju pluralizma medijev v Evropi in tudi pri naših mednarodnih odnosih.

Evropska unija prek evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice podpira dejavnosti organizacij civilne družbe na tem zelo posebnem področju. Poleg tega smo vedno podpirali vse pobude za spodbujanje strpnosti, dialog in medsebojno razumevanje.

V imenu Komisije bi rada zagotovila Parlamentu, da bomo še naprej pozorno spremljali dogajanje v Venezueli. Naša zaveza za podporo in krepitev demokracije ter zaščito in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin se bo odražala v naši politiki sodelovanja in odnosih z Venezuelo tako v prihodnosti kot v preteklosti.

  María Muñiz De Urquiza (S&D). – (ES) Gospod predsednik, če naj bi postopek „catch-the-eye“ deloval učinkovito, potem bi moral predsednik pogledati po dvorani, da bi videl, kdo želi besedo, kar sem storila zelo opazno, da bi govorila v „catch-the-eye“ razpravi o Venezueli. Vi in vaše službe bi morale paziti na tiste, ki želijo besedo.

  Predsednik. − Gospa Muñiz De Urquiza, fizično ni mogoče, da bi v vse smeri gledal naenkrat. Obkrožen sem z zelo pozornimi ljudmi. Ko sem dal besedo zadnjemu članu, sem dejal „zadnji član, ki bo dobil besedo, je gospod Mato Androver“. Če ste želeli ugovarjati, bi to morali storiti takrat.

Razprava je zaključena. Glasovanje bo potekalo na koncu razprave.

Pisne izjave (člen 149)

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – Podpiram resolucijo, saj me skrbijo nedemokratični ukrepi, ki jih je sprejela vlada v Venezueli, zlasti tisti, ki omejujejo pravico do svobodnega tiska, izražanja in zbiranja, ter visoka raven korupcije, ki jo opaža ljudstvo Venezuele. Nadzorovanje medijev in različnih mnenj je tipično za totalitarne režime. Po poročilu skupin za človekove pravice januarja 2010 je Chávezova vlada grozila, da bo sprejela ukrepe proti ponudnikom kabelskih programov, ki so prenašali postaje, ki niso bili v skladu z vladnimi zahtevami, in sicer da bi prekinili redno oddajanje za prenašanje predsednikovih govorov. Zaradi tega so državni ponudniki kabelskih storitev ustavili oddajanje sedmih postaj. Leta 2009 je Chávez prisilil postaje, da so v živo prenašale 141 njegovih govorov, vključno s tistim, ki je trajal sedem ur in 34 minut. Kar zadeva korupcijo, bi morala vlada v celoti in učinkovito uresničiti Konvencijo Združenih narodov proti korupciji in ostale pomembne instrumente ter vzeti resno zaskrbljenosti Venezuelčanov glede korupcije – kazatelj dobrega vladanja katere koli države.

(1) Glej zapisnik.