Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 24. februar 2010 - Bruselj

13. EU 2020 – Nadaljnje ukrepanje po neuradnem srečanju Evropskega sveta 11. februarja 2010 (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o izjavi Sveta in Komisije: EU 2020 – Nadaljnje ukrepanje po neuradnem srečanju Evropskega sveta 11. februarja 2010

  Predsednik. – Predsednik Van Rompuy, ker je to vaš prvi govor na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, smo se dogovorili, da je lahko nekoliko daljši. Predsednik Van Rompuy bi rad na začetku svojega mandata temu parlamentu predstavil svoja stališča o drugih vprašanjih, o institucijonalnih vprašanjih. Boste imeli morda 15 do 20 minut dovolj?

  Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta. – Gospod predsednik, navdušen sem, da imam priložnost sodelovati v teh razpravi z vami, ne le, da poročam o neuradnem srečanju voditeljev držav ali vlad izpred dveh tednov – navsezadnje je bilo to neuradno srečanje brez uradnih sklepov, o katerih bi poročali –, ampak tudi zato, da bi izkoristil priložnost, da se srečam z vami v začetku svojega mandata. Če bi čakal do prve uradne priložnosti, da lahko poročam o srečanju Evropskega sveta, ki bo konec marca, ne bi prišel pred Parlament pred koncem aprila, to je pet mesecev po mojem imenovanju za predsednika Evropskega sveta. Zato mi dovolite, da izkoristim to priložnost in vam pojasnim, kako razumem svojo vlogo in funkcijo. Za to bom porabil nekaj minut, da se mi ne bo treba v prihodnosti vračati k tej temi.

Seveda smo vedno imeli predsedstvo Evropskega sveta; to ni isto kot „predsednik Evrope“, kot temu pravijo nekateri mediji. Kaj se je torej spremenilo? Tri majhne stvari, ki pa bodo skupaj in s časom pomenile možnost, da se ustvari pomembna razlika.

Najprej element stalnosti: pretekli predsedniki so se menjali vsakih šest mesecev; to je, po vsakem drugem ali tretjem srečanju. Malo je bilo možnosti za razvoj dolgoročne strategije. Naši partnerji v tretjih državah so zbegani, ker so se morali vsakič, ko so imeli vrh z Evropsko unijo, sestajati z drugim voditeljem vlade. Večja stalnost je temeljna za gradnjo odnosov in izvajanje resnih nalog.

Drugi element je polni delovni čas; prejšnji predsedniki so morali hkrati voditi svoje nacionalne vlade. To pomeni, da so se lahko v najboljšem primeru le pol svojega delovnega časa ukvarjali z evropskimi zadevami. Z ustvarjanjem delovnega mesta za polni delovni čas, ki je namenjeno vodenju Evropskega sveta, in njegovim nadaljevanjem, vključno z zunanjim zastopanjem, ima sedaj Evropski svet boljše možnosti, da igra svojo vlogo v evropskem institucionalnem sistemu.

Tretji element je dejstvo, da lahko sedaj voditelji držav ali vlad sedaj izbirajo osebo, ki želijo, da ima ta položaj, in ne, da do tega pride slučajno po počjubnem sistemu rotacije. Upam, da je tudi to dobra napoved za podporo, na katero lahko računa predsednik.

Te tri spremembe so vse strokovne izboljšave prejšnje institucionalne arhitekture, a če jih upoštevamo skupaj z dejstvom, da sedaj Evropski svet postane institucija sama po sebi, dajejo Evropskemu svetu boljše možnosti, da izpolni svojo nalogo v okviru pogodb, „[da opredeljuje] splošne politične usmeritve in prednostne naloge [Unije]“.

Nekateri poročevalci so v tej vlogi videli mnogo več, drugi so videli manj. Po eni strani, nekateri menijo, da je predsedstvo Evropskega sveta nekakšen président v smislu izvršnega voditelja države, kot denimo v Franciji. Drugi po drugi strani menijo, da je to le predsedstvo zasedanja voditeljev vlade. V resnici ni ne eno ne drugo. Zagotovo ni predsednik in sam po sebi nima izvršilne oblasti. Vršilec dolžnosti mora izražati stališča zbranih voditeljev držav ali vlad. Po drugi strani pa vloga ni le vloga predujočega, ki daje besedo enemu ali drugemu članu Evropskega sveta, da lahko spregovori na srečanju. Naloga priprave in nato nadaljevanja njegovih srečanj in zastopanje Unije zunaj nje – na primer, skupaj s predsednikom Komisije na vrhu G20 – in vloga mostu med nacionalnimi glavnimi mesti in ustanovami gre očitno dlje od naloge golega predsedovanja na srečanjih.

Vloga stalnega predsednika je okrepiti skupen občutek za smer: nič več in nič manj. Kam gremo? Kako poslovati z našimi sosedi? Kdo so naši glavni strateški partnerji na svetu? Kje hočemo biti čez 10 ali 20 let? To so nujna vprašanja.

Glede mojega odnosa z Evropskim parlamentom je ta pogodba precej skopa. Od mene preprosto zahteva, da vam poročam „po [...] sejah Evropskega sveta“. To pomeni najmanj štirikrat letno, čeprav je to v večini let petkrat ali šestkrat in se lahko v prihodnosti poveča na 10. Kmalu se vas bo večina med vami naveličala moje prisotnosti! Še naprej bom množil svoje običajne stike s poslanci Parlamenta, kot so sestanki, ki sem jih začel z vodji skupin, in mesečni sestanki s predsednikom Parlamenta.

Moje vloge se vsekakor ne sme zamešati z vlogo predsednika Komisije. Gospod Baroso predseduje izvršilni oblasti, ki jo izvoli Evropski parlament, kateremu odgovarja. Podaja vam zakonodajne in proračunske predloge, jaz tega ne počnem. Predsednik Komisije ima intimen vsakodnevni stik z Evropskim parlamentom, nenazadnje pri delu v zvezi s temi zakonodajnimi in proračunskimi predlogi. Moja naloga je bolj, da zagotovim, da se voditelji držav ali vlad lahko skupaj dogovorijo o splošni strategiji za Evropsko unijo, glede njenega notranjega razvoja in tudi v smislu njenih zunanjih odnosov. Vsak teden imam sestanek s predsednikom Barroso. Oba se resno zavedava potrebe po izogibanju konfliktom glede pristojnosti ali nesporazumom glede tega, kdo je odgovoren za kaj. Javno mnenje in tretje države bodo morda težko razumeli razliko med predsednikom Komisije in predsednikom Evropskega sveta; prepričan sem, da smo na pravi poti.

V tem kontekstu je tudi pomembno, da si zapomnimo, da sem jaz predsednik Evropskega sveta in ne Sveta ministrov; to sta dve ločeni instituciji. Običajnemu Svetu, ki je druga veja zakonodajnega telesa z Evropskim parlamentom, bo še vedno predsedovalo predsedstvo, ki se bo še naprej rotiralo vsakih šest mesecev med državami članicami. Le v sklopu zunanjih zadev, kjer usklajuje izvršilne oblasti, ima trajnega predsednika, ki je Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica za zunanjo politiko.

Na tej točki se bom ustavil in izkazal spoštovanje delu, ki ga opravlja Catherine Ashton. Pri srečevanju z več izzivi na področju zunanjih zadev in varnosti in pri pripravi Službe za zunanjepolitično delovanje si zasluži našo podporo. V čast mi bo tesno sodelovati z njo pri zunanjem zastopanju Unije.

Dovolite mi, da povem le še nekaj besed o samem Evropskem svetu.

Prvo uradno srečanje pod mojim predsedstvom bo potekalo konec naslednjega meseca. Vendar pa smo imeli koristno neuradno srečanje voditeljev držav ali vlad v začetku tega meseca v Bibliothèque Solvay, le nekaj sto metrov stran od tu. Ne glede na to, ali je bilo tako zaradi intimnejšega okolja knjižnice ali zaradi fizične bližine Parlamenta, so naše razprave obrodile sadove.

Kakor sem dejal, ne morem poročati o kakršnih koli uradnih sklepih iz neuradnega srečanja. Največ, kar lahko naredim, je, da z vami delim vsoje lastne zaključke iz razprav, ki sem jih razložil v pismu članom Evropskega sveta, za katerega vem, da je krožilo v Parlamentu. Moj cij s tem neuradnim srečanjem Sveta je bil v glavnem pripraviti naša prihodnja posvetovanja o vprašanju, kako izboljšati evropsko gospodarsko produktivnost ko se bomo rešili iz sedanje gospodarske krize. Sem sodi pregled naših ciljev in ambicij – in imamo zelo uporaben dokument predsednika Komisije, gospoda Barrosa, o tem – pa tudi kako izboljšati naše upravljanje teh vprašanj. Kako naj upravljamo svoje povezano evropsko gospodarstvo – največji trg na svetu –, da bi izboljšali svojo gospodarsko produktivnost, je eno osrednjih vprašanj, s katerimi se srečuje Evropska unija.

V našo začetno izmenjavo stališč o tem je bil vključen pregled načina, kako določamo cilje, kako jih izvajamo in kako ocenjujemo rezultate. V veliki meri gre tu za usklajevanje izvajanja nacionalnih pristojnosti in hkrati za celotno rabo pristojnosti Evropske unije in instrumentov, ki so na voljo. Zato je to naloga, za katero je Evropski svet zlasti primeren. Na srečanju v Solvayu so se vsi člani Evropskega sveta strinjali, da potrebujemo boljše, bolj osredotočeno gospodarsko usklajevanje v Uniji, za glavno gospodarsko politiko – vsekakor na evrskem območju – in tudi za mikroekonomsko politiko. Veliko tega je zelo tehničnega, a vzemimo le zamisel, da zmanjšamo število skupnih gospodarskih ciljev in se osredotočimo na štiri ali pet. Te cilje bi moralo biti mogoče izmeriti in razdeliti v nacionalni sklop ciljev; nima smisla izdelovati pregledov stanja za recimo 65 različnih sklopov podatkov.

Dalje, vsi člani Evropskega sveta so pripravljeni prevzeti več odgovornosti v skupni Evropski strategiji za rast in delovna mesta. Takšna osebna udeležba je nujno potrebna; preiti moramo iz priporočil na papirju na resnične zaveze. Z veseljem sem ugotovil, da je bila na srečanju tolikšna raven ambicij. Ne glede na to, ali želite to imenovati boljše usklajevanje, boljše vodenje ali celo gouvernement économique, ključ je skupna zavezanost uspehu.

Prav tako smo imeli hitro razpravo o tem, kako bolje izvajati evropske ukrepe pri obnovi Haitija; to razpravo bi radi poglobili s ciljem, da se bolje izvaja člen 214 Pogodbe v zvezi z usklajevanjem humanitarne pomoči. Za razprav o tem, kako bi se morala Evropa v strateškem smislu odzvati na konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu, si bomo prizadevali na naslednjem Evropskem svetu. Nepričakovano je seveda potekala razprava o razmerah v Grčiji. Prevzel sem odgovornost, da zagotovim, da se je to reševalo v institucionalnem okviru Evropske unije in ne zunaj njega in da je dosežen sporazum dobil odobritev vseh 27 voditeljev držav ali vlad, pa tudi predsednika Komisije in predsednika Evropske centralne banke. Ta stopnja soglasja je bila sporočilo o tem, da je Grčija sprejela svojo odgovornost, da bo verodostojno zmanjšala svoj primanjkljaj in po potrebi z našo solidarnostjo. Močno se veselim, da bom slišal vaše poglede na vse te zadeve, nenazadnje na to, kako se lahko spopademo z vsemi izzivi, s katerimi se srečuje naša Unija.

Lahko vam jamčim, da imam glavni cilj za prihodnja leta; to je zagotoviti, da bo naša Unija na poti, da postane dovolj močna znotraj, da bomo lahko ohranili svoj socialni model, in zunaj, da bomo lahko branili svoje interese in prenašali svoje vrednote. Mislim, da lahko vse evropske institucije delajo skupaj za te cilje in to tudi morajo storiti.

(Aplavz)

  José Manuel Barroso , predsednik Komisije. – Gospod predsednik, naj najprej čestitam predsedniku Van Rompuyu za zelo dobro neuradno srečanje Evropskega sveta, ki mu je prvič predsedoval.

Po doseženem sporazumu med vsemi nami o pomembni izjavi o Grčiji smo razpravljali o strategiji Evropa 2020 – strategiji za trajnostno rast in zaposlovanje. Imel sem priložnost, da sem se lahko osredotočil na bistvena politična vprašanja, s katerimi se srečujemo, na izzive in na postopke, ki jih bo Komisija uradno predlagala naslednjo sredo.

Pred krizo je evropsko gospodarstvo napredovalo: bili smo priča 18 milijonom novih delovnih mest in bolj dinamičnemu poslovnemu okolju. Vendar pa sta finančna kriza in njen vpliv na mnoga naša področja dejavnosti te koristi uničila: 4-odstoten padec BDP v enem samem letu, brezposelnost, ki je močno porasla na 10 %, velik udarec za našo blaginjo, resnična grožnja našim družbam. Istočasno pa postaja ta naloga zahtevnejša: imamo starajoče se prebivalstvo, vse večjo vrzel v produktivnosti z našimi tekmeci in neuspehe na področju izobraževanja in raziskav. Vendar pa imamo tudi precej moči: imamo največje tržno gospodarstvo na svetu; imamo enotni trg; imamo evrsko območje. Vse to se je izkazalo za pomembno ugodnost v krizi.

A danes je pred Evropo pomembna izbira; dejal bi, da izbira, ki bo opredeljevala prihodnje generacije. Upanje, da se bodo dobri stari časi vrnili, ne pride v poštev. Ena možnost je omejena sprememba – najmanjši skupni imenovalec, ki prinaša nekaj reform in nekaj rasti. A nikoli ne bi mogli dobiti nazaj tistega, kar smo izgubili v krizi. Posledica te rešitve bi bila drugorazredna Evropa v novem svetovnem redu. Minimalne spremembe, nekakšne prilagoditve.

Mislim, da smo lahko in moramo biti ambicioznejši. Lahko si prizadevamo za gospodarsko strategijo, ki Evropo postavlja na pot konkurenčnosti in lahko ustvari več milijonov novih delovnih mest. A tega ne moremo storiti s polovičnimi ukrepi in marginalnimi spremembami. Vliti moramo nekoliko smisla nujnosti, priznanje, da podjetja ne bodo kot običajno zaščitila našega evropskega načina življenja in ne bodo branila naših socialnih modelov. Nasprotno. Ti socialni modeli bodo ogroženi, če ne se ne bomo prilagodili mnogo bolj zahtevnemu globalnemu okolju.

Za to so potrebna skupna prizadevanja. Potrebujemo države članice; potrebujemo evropske institucije; potrebujemo zainteresirane strani in družbo na splošno; in posebno potrebujemo aktivno udeležbo in podporo tega parlamenta, Evropskega parlamenta, za oblikovanje te strategije in za njeno posredovanje ljudem.

Naslednji teden bo Komisija določila ključne elemente strategije, ki jo bo uradno predlagala evropskim institucijam. Slonela bo na treh prednostnih nalogah: pametna rast, vključujoča rast, trajnostna rast.

Najprej, temeljno gonilo rasti mora biti znanje; znanje in inovacije, ki ustvarjajo zamisli, veščine in tehnologije jutrišnjega dne. Drugič, da bi ohranili veljavnost našega evropskega modela družbe, moramo ustvariti več delovnih mest. Naš cilj morajo biti zdrave, uspešne in varne družbe, kjer vsakdo čuti, da lahko odigra svojo vlogo. To pomeni dajanje delovnih mest in veščin ljudem in pomeni neposredno reševanje revščine. Problem revščine ni le nacionalni problem; to je problem, za katerega potrebujemo evropski odziv.

Naše socialno tržno gospodarstvo mora biti oblikovano tako, da bomo lahko zgrabili priložnosti prihodnosti. Govorim o trajnostni rasti, priznavanju pomembnosti reševanja podnebnih sprememb, priznavanju pritiska na vire. S tem imam v mislih konkurenčno gospodarstvo, ki je odvisno od notranjega trga, ustvarjanje boljših pogojev za vlaganja – zlasti za mala in srednje velika podjetja –, evropsko gospodarstvo, ki se bo sposobno samo ubraniti na globaliziranem trgu.

Te prednostne naloge nam niso tuje. A zaradi dejstva, da še nismo uspeli uresničiti teh ciljev, so še toliko pomembnejši. V našem receptu o tem, kaj potrebuje evropsko gospodarstvo ni, kje moramo narediti radikalne spremembe, ampak je to v našem pristopu, kako to uresničiti.

Kaj potrebujemo za uspeh? Najprej, strategija mora biti obširna. Ne moremo imeti strategije, v kateri vsakemu dopuščamo, da opravi lahke naloge oziroma tiste, pri katerih ima dober občutek, resnične izzive pa prepustimo drugim. Še vedno je mnogo vprašanj: ko pomislim na zaokroženje enotnega trga, na kakovost naših sistemov obdavčenja, na način, kako trošimo denar v času hudega pritiska na javne finance, če navedem le nekatera.

Drugič, naša strategija mora zajemati vse dele naših družb. Ne bomo uspeli postaviti evropske družbe na pravo pot za prihodnost, če bo posledica tega socialni konflikt. Zato je nujen proaktivni pristop za ustvarjanje delovnih mest in reševanje revščine. Prav tako smo zaradi tega modro preoblikovali finančne trge. Radi bi močan finančni sektor, ki je zmožen financirati inovacije in pomagati podjetjem pri rasti: takšen, ki priznava svoje širše odgovornosti družbi in vladam, ki mu priskočijo na pomoč v času, ko jo potrebuje; takšen, ki sprejme, da je danes nujen nadzor na evropski ravni.

Tretjič, ne smemo mešati tega, da imamo splošno vizijo za evropsko gospodarstvo, z vprašanjem „kaj počne kdo?“. To ne bi smelo biti vprašanje razprave o pristojnostih. Biti moramo priča dodani vrednosti evropskega pristopa. V času globalizacije je precej očitno, ko moramo razpravljati z Ameriko, s Kitajsko, z Rusijo in z drugimi, da je dodana vrednost v skupnem pristopu; na primer v G20 je pobuda, ki jo je dejansko sprožila Evropska unija med francoskim predsedovanjem francoskega predsednika in mene, ko smo predlagali ameriškemu predsedniku, naj sprejme te vrhe. Vsekakor je nujno priznati, da imamo večji vpliv, če ukrepamo skupaj. Nima smisla priznati globalne medsebojne odvisnosti in zavračati evropske medsebojne odvisnosti. Zato moramo ukrepati skupaj.

Še vedno pa bo potrebno izvesti veliko ukrepov na nacionalni ravni. Seveda imamo nacionalne odgovornosti, ki pričakujemo, da jih bodo obravnavale v glavnem vlade, a prav tako pričakujemo, da se bodo vlade iskreno obvezale evropskemu pristopu. Evropski pristop je nujen, ne da povrnemo oblast Bruslju – to sploh ni naš namen – ampak da pomagamo pri nujnih reformah v naših družbah, da bodo lahko prinesle več blaginje, več blagostanja našim državljanom.

Uspeli bomo le, če bomo pripravljeni delati skupaj in ne drug proti drugemu in zato potrebujemo verodostojno lastništvo na vseh ravneh. Potrebujemo močno in resnično usklajevanje na gospodarskem področju. Lizbonska pogodba nam daje te instrumente in uporabili jih bomo.

Na tem srečanju Evropskega sveta sem bil priča zavesti o tem problemu. Razprave lahko tokrat primerjam z razpravami pred petimi leti, ko smo razpravljali o lizbonski strategiji. Naj vam povem odkrito in zelo odprto, da sem bil med voditelji držav ali vlad priča mnogo večje zavesti o potrebi po skupnem ukrepanju in tudi o zunanjih omejitvah evropskega gospodarstva. Iskreno upam, da se tokrat nacionalni interesi ne bodo ponovno uprli potrebi po tesnejšem usklajevanju in učinkovitem sistemu evropskega upravljanja.

Prav tako potrebujemo pomembne paradne ukrepe na ravni Evropske unije za tipizacijo tega, kar poskušamo doseči: določene konkretne načrte. Nekatere med njimi bomo predstavili: projekti kot so Načrt za inovacije, program za nova znanja, ustrezna industrijska politika, digitalna agenda, zelene tehnologije, specifični načrt ali ukrepi proti revščini, projekti, ki imajo vrednost oziroma vpliv sami po sebi; projekti, ki kažejo, zakaj Evropa zagotavlja del rešitve, in ki kažejo, da Evropska unija ni le govorjenje, ampak tudi ukrepanje.

Naj zaključim s pozivom vam, Evropskemu parlamentu, da pokažete svojo močno podporo za te projekte kot zakonodajalec, kot proračunski organ in kot prvak evropskega ukrepanja v vsakem kotu Evropske unije.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Van Rompuy, gospod Barroso, gospe in gospodje, Evropski svet z dne 11. februarja je bil prvi, ki ga je sklical in mu predsedoval gospod Van Rompuy, ki bi ga želel pozdraviti ob njegovem prvem nastopu na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta.

Gospod Van Rompuy, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pričakuje veliko od vas. Pozdravljam pozitiven in strokoven duh vaših govorov od vašega imenovanja in cenim razpoloženje, ki ga želite ustvariti v Evropskem svetu, a pričakujem, da se boste vi in Svet ministrov zavedali, da so se odnosi z nami, poslanci EP, z Lizbonsko pogodbo spremenili. Smo enakopravni nosilci odločitev in to ima poleg pravnih posledic tudi politične posledice.

Sedaj bi rad prešel na vsebino razprav, ki so potekale 11. februarja, in sicer je to seveda strategija 2020, a prav tako sta to tudi evro in gospodarska in proračunska politika, saj sta bila špekulacija v zvezi z grškim dolgom in evro zagotovo nepričakovana gosta v knjižnici Solvay.

Rad bi postavil naslednje vprašanje: ali je slabitev naše skupne valute le posledica grške krize ali je evro tarča neposrednih napadov tistih, ki niso zadovoljni zaradi njegove moči in moči udeleženih držav članic?

Drugič, ali bomo čakali, da se položaj določenih držav v evrskem območju poslabša, preden bomo ukrepali, kot smo storili v primeru Grčije? Če ne, kakšni načrti obstajajo, da lahko uredimo stvari v državah, ki so v največji nevarnosti? To je vprašanje za vas, predsednik Van Rompuy.

Ta vprašanja postavljam, ker, čeprav sem zadovoljen s solidarnostnimi ukrepi, ki so bili sprejeti 11. februarja, resno dvomim, da imamo mi, Evropejci, položaj resnično pod nadzorom. Kakšne so razmere, če ni dejstvo, da je grško opozorilo pokazalo v kolikšni meri moramo sprejemati pogumne odločitve, da bomo končno poskrbeli, da bo naša valuta, evro, odražala svojo politično moč?

Seveda zelo veliko govorimo, govorimo o gospodarskem upravljanju, prav tako govorimo o monetarnem upravljanju, a stvari bi lahko zelo poenostavili in poskrbeli, da bi bile mnogo učinkovitejše, če bi oblikovali in izvajali resnično proračunsko usklajevanje članic evrskega območja. Nekdanji francoski predsednik vlade Edouard Balladur je sam nedavno priznal potrebo po opustitvi suverenosti na nekaterih področjih – nekaj, kar je Francozu zelo težko storiti – in je govoril v prid temu, da Evroskupina odobri nacionalne proračune držav evrskega območja še celo preden se ti predložijo nacionalnim parlamentom.

Rad se lotil te drzne zamisli in Evropski svet pozivam, naj premisli o njej in jo resno analizira. Z ustreznim usklajevanjem proračunov bi države evrskega območja pridobile vpliv brez primere in dovolj manevrskega prostora. Ta moč bi pomenila, da imajo močan vpliv na razvoj novih globalnih predpisov, a prav tako bi zahtevala, da se evropske sile združijo znotraj mednarodnih finančnih organizacij, kjer mora evro govoriti enoglasno.

Dovolite mi, da navedem osupljiv primer – ki mislim, da ga je omenil gospod Barroso –, in sicer primer MDS, kjer se glasovalne pravice izračunavajo glede na gospodarsko težo držav. Po teh merilih imajo Združene države Amerike 16,7 % glasovalnih pravic, Japonska 6 %, Kitajska 3,6 % in šest ustanovnih članic Evropske unije 18,49 %. Če pa bi Mednarodnemu denarnemu skladu predstavili združeno fronto, potem bi države evrskega območja predstavljale 23 % glasov, vse države Evropske unije, še vedno združene, pa bi predstavljale 32 % glasov, torej dvakrat več kot Združene države.

Predsedniki, gospe in gospodje, to je realnost ravnovesja moči na svetu. Vendar pa Evropa, ker je še vedno razdeljena, ne more uporabiti vse svoje moči. Ali lahko to še dopuščamo? Skupina PPE meni, da ne. Čas je, predsednik Van Rompuy, da države evrskega območja odprejo oči za to stanje in se iz njega učijo. Potem bodo pripravljene za to, kar bodo kmalu morale nujno storiti, namreč, da se bodo resnično združile, namesto, da se držijo te krinke gospodarske suverenosti, ki ni nič drugega kot nevarna pretveza.

  Stephen Hughes, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, od začetka gospodarske in socialne krize je več kot sedem milijonov v Evropi posatlo brezposelnih. Do konca letošnjega leta je zelo verjetno, da bo brezposelnih več kot 25 milijonov ljudi. Dobro zdravje naših gospodarstev in javnih financ, ki jih že od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja poskušamo urediti, je bilo uničeno v manj kot dveh letih. Kljub dragim ukrepom za oživitev je vse, čemur smo se do sedaj uspeli izogniti, popolno sesutje sistema.

Gospodarska rast ostaja izredno šibka in mnogo ljudi je izgubilo vero v zamisel hitre oživitve. Naše družbe morijo strahovi glede prihodnosti, vse vrste neenakosti so se povečale in nekatere naše države članice obupno potrebujejo solidarnost in zaščito na ravni EU, ker so postale tarče neusmiljenih in nenadzorovanih špekulacij. Kriza je močno spodkopala globalno konkurenčnost Evrope in oslabila njen politični vpliv.

To je turobna pokrajina, v kateri mora Evropa sedaj ponovno izumiti svojo prihodnost, da bo lahko zavarovala svoj model gospodarskega in socialnega razvoja.

Predsednik Barroso, na spomladanskem zasedanju Sveta boste spraševali, kje želimo, da je Evropa v letu 2020. To je zelo pomembno vprašanje, ampak, ali si lahko privoščimo prepiranje glede oddaljene prihodnosti, ne da bi prej priskrbeli odgovor glede tistih milijonov Evropejcev, ki sedaj čutijo vpliv krize na njihova življenja in ki jih skrbi, kaj se bo jutri zgodilo z njihovimi življenji – ali bodo imeli delo, ali bodo imeli možnosti najti nova delovna mesta? Kakšne odgovore jim lahko daste?

Jutri ne morem iti nazaj v svojo regijo in reči svojim ljudem, da jim ni treba skrbeti, da imamo načrt za leto 2020. Odgovoriti moram na njihove neposredne skrbi in strahove in rad bi jim rekel, da bodo lahko obdržali svoja delovna mesta, da se bodo kmalu začela ustvarjati nova delovna mesta in da bodo ta delovna mesta dostojna z dostojnimi plačami.

Sedaj je edina srednjeročna politična agenda tista, ki jo je Evropski svet določil decembra: konsolidacija javnih financ. Do leta 2011 se od držav članic pričakuje, da bodo začele s konsolidacijo, da bi javne primanjkljaje v roku dveh let spravile znotraj meje 3 %. Istočasno pa bo brezposelnost še rasla; rast bo prešibka za premagovanje brezposelnosti.

Obstajajo drugi načini, da se Evropo reši iz krize: postavljanje ljudi v središče naše politične agende in zlasti tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela. Predsednika Van Rompuya in predsednika Barrosa bi pozval, naj ponovno premislita o naravi tako imenovane izhodne strategije. Evropa bi morala izbrati v moralnem smilsu dostojen način za izhod iz krize: človeški način, ki temelji na naših temeljnih vrednotah – ki je dejansko pametnejši način v gospodarskem smislu.

To ne bo tako, če bo makroekonomska politika popolnoma osredotočena na hitro konsolidacijo. To bi pomenilo zmanjšanje javnih naložb v izobraževanje in usposabljanje, v socialne in zdravstvene storitve. Konsolidacije ne moremo doseči samo z dvigom davkov. Potencial Evrope za rast bi trpel še bolj, kot že trpi, in tako bi bila posledično oživitev izredno počasna in velik del sedanje brezposelnosti bi postal dolgoročna brezposelnost.

Evropejci si zaslužijo bolj uravnotežžen in socialno odgovoren politični pristop. Verjamemo, da bi moral ta pristop vključevati „vstopno strategijo“ na trg dela, ki bi morala predstavljati sestavni del strategije 2020 in bi morala predstavljati njen načrt za leta do leta 2015.

Sestavljen bi moral biti iz agende makroekonomske politike s strukturnimi politikami na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju, da bi bil ciljno usmerjen v ustvarjanje vsaj pet milijonov novih delovnih mest do leta 2015, zlasti na področju zelenega gospodarstva. Evropski svet bi moral ta namen jasno izraziti na marčevskem vrhu kot ključni cilj nove strategije.

Ustrezno usklajevanje gospodarske politike, ki sega precej dlje od vloge skrbi za red glede pakta stabilnosti, bi moralo zagotoviti, da se postopna davčna konsolidacija v različnih državah članicah združi z ohranjanjem ključne javne potrošnje na področjih rasti in ključnih socialnih politik.

To bo zahtevalo politični preskok v razmišljanju glede gospodarskega upravljanja Evrope – in zlasti evrskih območij.

Vrh, ki bo potekal v marcu ali juniju, bi moral dati mandat svojemu predsedniku v tesnem sodelovanju s Komisijo, da predloži velikopotezen načrt za okrepitev gospodarskega upravljanja v EU, o katerem bo odločal Svet decembra 2010.

Pod vprašaj moramo postaviti stari način svojega dela, če se želimo česa naučiti iz sedanje krize in čim prej poskrbeti, da bo ta postala preteklost. To je možnost, da postane Evropa pomembna za ljudi in ne le za trge. To lahko postane resničnost le, če bo strategija 2020 resnično vezana na ljudi in delovna mesta – z drugimi besedami, če bo vključevala velikopotezno socialno agendo in agendo v zvezi z zagotavljanjem dostojnih delovnih mest.

V imenu svoje skupine vas pozivam, da storite vse, kar lahko, da spravite ljudi in nenazadnje najranljivejše ljudi v srce evropskega projekta.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, dovolite mi, da najprej preidem na to, čemur bi rekel najnujnejši problem danes. Lahko govorimo o letu 2020, a danes imamo nujnejši problem: evrsko območje in Grčija. Najti moramo rešitve za to.

Mislim, da moramo mi, Evropski parlament, prevzeti pobudo na tem področju. Pomembno je dognati, kaj se je pravzaprav zgodilo v Grčiji. Danes smo prejeli protislovne informacije. Grčija pravi, da je Evropski uniji in evropskim institucijam dala vse informacije. Istočasno pa Evropska komisija in Eurostat pravita, da nista prejela vseh potrebnih informacij. Obenem investicijske banke – Goldman Sachs, Morgan Stanley, Deutsche Bank – zmanjšujejo, kar so storile v primeru Grčije.

Zato mislim, da je naloga tega parlamenta, da čim prej organizira obravnave z ustreznim odborom, da bomo lahko slišali vse strani, ki jih to zadeva, in izvedeli, kaj se pravzaprav dogaja v primeru Grčije. Ne moremo govoriti o zdravilih, o rešitvah, o reformah v Evropski uniji, če najprej ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo v primeru Grčije v letih 2008 in 2009 in pred tem, in mislim, da je popolnoma nujno, da ta parlament sliši različne strani.

Druga točka, je, da moramo obravnavati tudi problem grškega dolga. Mislim, da za to obstaja le ena dobra rešitev. Včeraj sem bral članek v Financial Timesu, ki ga je o tej zadevi napisal George Soros, in pred nekaj dnevi sem prebral članek, ki ga je za nemški tisk napisal Joschka Fischer. Pravi, kar pravi mnogo ljudi: najboljša rešitev grškega dolga je evropska rešitev – evropske obveznosti ali Evropski denarni sklad brez vsakih stroškov za evropskega davkoplačevalca, a rešitev za prihodnost. Mislim, da je naloga tega parlamenta tudi, da Komisijo in Svet pozove, naj premislita o tej možnosti in naj sežeta dlje od nacionalnih interesov sedanjih držav članic Evropske unije in tam preverita to možnost.

Tretjič, mislim, da je sevedaj najpomembnejši del te razprave o tem, kaj storiti glede strategije 2020. Mislim, da je Grčija zelo lep primer tega, kaj je šlo narobe z lizbonsko strategijo. Lizbonska strategija je prešibka, vrzel med nemškim gospodarstvom in grškim gospodarstvom se je v zadnjih desetih letih povečala: po lizbonski strategiji se je povečala in ne zmanjšala. To, kar moramo storiti – in to je prva odločitev, ki jo morata sprejeti Komisija in Evropski svet –, je, da priznamo, da odprta metoda usklajevanja ni bila dobra metoda; ta metoda je bila prešibka. Potrebujemo drznejši instrument v Evropski uniji. Ta drznejši instrument je gospodarsko upravljanje v Evropski uniji.

Gospod Barroso, upam, da boste v roku nekaj dni, na začetku marca – mislim, da 3. marca – predložili dokument v zvezi s tem. Upam, da bo v njem vključena drznejša strategija, kot so stvari, ki so bile sklenjene ali pa ne na neuradnem vrhu. To je še vedno medvladna odprta metoda usklajevanja. Te stvari jo malo izboljšujejo, malo pospešujejo, a na koncu je še vedno odprta metoda usklajevanja, ki temelji na medvladnosti. Pozivamo vas torej, da prevzamete pobudo glede tega, glede te gospodarske politike in glede tega gospodarskega upravljanja in da predložite skupaj z Ollijem Rehnom drzen predlog, da bomo imeli v Evropski uniji gospodarsko upravljanje. Nesmisel je imeti monetarno unijo na eni strani in ne imeti gospodarske, socialne in politične unije na drugi. Problemi Grčije so dokaz tega.

(Aplavz)

Mislim, da je to čas, ko od Komisije pričakujemo nekaj drznega in upam, da bo Komisija 3. marca predlagala dokument, ki bo mnogo bolj velikopotezen, kot – po mojem mnenju – nerazveseljivi sklepi neuradnega vrha.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje v skladu s členom 149(8))

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, gospodu Verhofstadtu želim zastaviti vprašanje: ali zagovarjate trditev, da bi morale države, ki niso v evrskem območju reševati države, ki so v evrskem območju? Ali zagovarjate to trditev?

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Morda bo treba v bližnji prihodnosti reševati Britanijo, ker sem videl, da je davčni primanjkljaj Britanije mnogo višji kot davčni primanjkljaj Grčije.

(Aplavz)

Če se ne motim, trenutno davčni primanjkljaj znaša 12,9 % BDP. Zato mislim, da je sedaj pomembno, da imamo verodostojno strategijo za evrsko območje, in močno sem prepričan, da bo prišel čas – morda ne jutri, ampak pojutrišnjem –, ko bo Britanija članica evrskega območja. Bodite prepričani.

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, upam, da bo britanski vrtec tako prijazen in bo za trenutek prisluhnil.

(Medklici)

Svoj govor sem nameravala začeti s strategijo EU 2020, a sedaj bom začela govoriti o Grčiji, zlasti v smislu posredovanja z desne strani tega parlamenta. Mislim, da je v tem sporu o razmerah v Grčiji in obetih zanjo najmanj v pomoč protigrški, nacionalistični ali protievropski odnos. Po mojem mnenju se sedaj v Grčiji kažejo napake, ki so se dogajale dolgo časa – pogosto se v krizi pokaže več stvari kot v dobrih časih.

Rada bi nadaljevala z vprašanjem, ki ga je sprožil gospod Verhofstadt. Če nočemo protievroskih dogodkov, moramo razpravljati o tem, kdo v Bruslju je odgovoren za to, da so se te stvari v Grčiji toliko časa prikrivale – verjetno celo med celotnim obdobjem priprav na monetarno unijo. Gospod Barroso, menim, da ste v tem pogledu v veliki meri odgovorni vi. Zlasti to je nekaj, kar morate odkriti, ker smo do sedaj videli le vrh ledene gore v smislu odgovornosti in nismo videli sistema neodgovornosti, ki leži pod njo.

Drugič, tudi v Grčiji se mora mnogo spremeniti. Z Grčijo moramo imeti –po možnosti prijateljsko – razpravo o tem znotraj evrskega območja. Če je pomoč potrebna – in mislim, da bo – in če bo treba ponovno uporabiti evropsko solidarnost – in na tej točki je nočem nikakor izključiti – potem mora Grčija narediti nekaj resničnih sprememb. Na primer, javni sektor je preobsežen. Če naj vrjamem Grkom, s katerimi sem govorila, je 25 % grških delavcev zaposlenih v javnem sektorju in to ni niti dober javni sektor. Vsekakor potrebuje reformo.

Vendar pa spremembe niso potrebne le v smislu potrošnje, glede na to, da je očitno nekaj narobe tudi na strani dohodkov. Mislim, da ima gospod Papandreou pravo zamisel s svojim namenom, da se objavljajo davčne napovedi ljudi, ki v Grčiji veliko zaslužijo. Ni potrebno kupovati CD-jev iz Švice, to lahko storimo drugače. To bo zelo hitro osvetlilo dejstvo, da je tudi v Grčiji mogoče dohodke močno izboljšati, če bo izogibanje davkom dokončno preprečeno in bodo ljudje, ki živijo v razkošju, plačevali davke kot spodobni državljani.

Moj kolega, gospod Giegold, bo verjetno kasneje povedal več o evroobveznicah. Rada bi povedala le en stavek o strategiji EU 2020. Gospod Barroso, niti malo niste omenili neuspehov lizbonske strategije. Mislim, da neuspeh v zvezi z oceno lizbonske strategije sploh ne obeta nič dobrega za uspeh ali morebiten uspeh nove strategije. Kot celostna strategija načeloma ni dobra, a...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Timothy Kirkhope, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil gospodu Verhofstadtu, ker nas je spomnil na neuspeh gospodarksih politik levice v Združenem kraljestvu. Zelo smo hvaležni za nasvet in upam, da bomo lahko to s kolegi na prihodnjih splošnih volitvah popravili.

Tudi pred nedavno krizo so gospodarstva Evrope krčila zaradi naših glavnih tekmecev in konkurentov. Raven naše rasti je bila nižja, brezposelnost je bila večja, naš relativni trgovinski položaj je bil v upadanju in naš delež pri svetovnem donosu je padal. Začeli smo z lizbonsko strategijo, a brez zadostne prepričanosti ali zavezanosti; ni uspela, kar ni presenetljivo. Z Evropo 2020 se ne sme zgoditi enako. Zelo sem zadovoljen, da je bila moja skupina med prvimi, ki so predložili predloge za pomoč pri njenem napredku.

Sedaj moramo določiti novo pot za naša gospodarstva. Priznati moramo, da vlade ne ustvarjajo produktivnih delovnih mest oziroma ne zvišujejo življenjskega standarda. Le konkurenčna podjetja in uspešni podjetniki lahko to storijo. Naše države članice in institucije Evropske unije jih morajo potem podpreti z zmanjšanjem bremena, s katerim se srečujejo. Ne moremo pričakovati dinamičnih gospodarstev, če bomo imeli večje zahteve za tiste, ki ustvarjajo rast in delovna mesta z uveljavljanjem težkih davčnih režimov in birokratskih predpisov. Spodbujati moramo raziskave in razvoj, izboljšano visokošolsko izobraževanje in boljše poklicno usposabljanje, kakor je ravno poudaril predsednik Barroso. Notranji trg je treba znova okrepiti in razširiti na nova področja.

Tveganje ne bi moglo biti večje. Skoraj tri stoletja so najmočnejše gospodarske sile na svetu tudi tiste, ki imajo najbolj liberalne in najbolj demokratične ustave; vzrok za svobodo in gospodarski razcvet sta se gibala drug ob drugem. Sedaj vstopamo v novo dobo. Do konca tega stoletja se bo morda veliko moči preusmerilo v države z nedemokratičnimi vladami. Ta avtoritarni kapitalizem se morda ne bo blago razvil v demokratičen in odgovoren kapitalizem, ki ga danes uživamo v Evropi in na zahodu.

Upamo, da se bodo te države liberalizirale. Ponudili jim bomo prijateljsko spodbudo, da bodo to lahko storili, a poznamo tveganja. V interesu naših državljanov je, da program 2020 uspe spodbujati ustvarjanje dobrih delovnih mest in izboljšati življenjske standarde, in v interesu svobodnega sveta je, da program 2020 izpostavlja pot do močnejše gospodarske prihodnosti za vse naše državljane.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, kot pravi rek, v času pomanjkanja ugotovite, kdo so vaši prijatelji. V Evropski uniji 27 vlad poskuša – vsaka na svoj način – rešiti svoje banke in velike industrije. Do sedaj je to povzročilo še več dolga posameznih držav in porazne stopnje prihrankov za državljane. Leporečna politika omejevanja plač, zmanjšanja stroškov neplačanega dela in privatizacija življenjskih tveganj, kot so starost, družina, bolezen in potrebna izobrazba, so bili vsi omenjeni.

Banke sedaj uporabljajo državne reševalne svežnje za špekulacijo proti nacionalnim proračunom. Banke so že bolj napredovale kot države. Hypo Real Estate in Commerzbank, ki sta bili v Nemčiji rešeni z več milijardami evrov davkoplačevalskega denarja, sta popolnoma spredaj, ko gre za posel s predragimi vladnimi obveznicami v Grčiji. Davkoplačevalski denar se uporablja za špekulacijo in to je denar običajnih, poštenih ljudi, ki služijo denar in nimajo švicarskih bančnih računov, kot tisti, h katerim bežijo bogatejši ljudje.

(Medklici)

Verjemite mi, ne uporabljam z zadovoljstvom negativnih primerov iz Nemčije. Vendar pa ena vladajoča stranka v Nemčiji neprestano poziva k davčnim olajšavam, hkrati pa grško vlado pozivamo k povečanju davkov. A kdo bo moral najti ta denar? Bojim se, da bodo to v prvi vrsti tisti, ki se že sedaj težko preživljajo. Ali ni bilo v Nemčiji, nekdaj največji svetovni izvoznici, kjer so pred leti ločili povečevanje plač od produktivnosti, zaradi česar je tako prišlo do socialnega dumpinga?

V antičnem grškem gledališču pomeni kriza priložnost – da, možnost preobrata. Da bi izvedli takšen preobrat, moramo zahtevati, da se končno sprejme zakonsko določena minimalna plača. Isto delo na istem delovnem mestu mora biti isto plačano. Potrebujemo usklajevanje davčnih vrst v Uniji, a predvsem potrebujemo spološno evropsko upravo in nadzor finančnih trgov in resnično evropsko gospodarsko in finančno politiko, usklajeno na podlagi solidarnosti z zavezujočimi socialnimi in okoljskimi cilji.

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Predsednik Evrope – ta dolgo pričakovani dan. Povedali so nam, da bomo, ko bomo imeli predsednika, priča veliki svetovni politični osebnosti: moškemu, ki bo politični vodja petsto milijonov ljudi; moškega, ki bo zastopal vse nas na svetovnem prizorišču; moškega, katerega delo je tako pomembno, da ste seveda plačani več kot predsednik Obama. No, bojim se, da smo dobili vas. In žal mi je, a po predstavi, ki ste jo pokazali prej... nočem biti nevljuden, a veste, resnično imate karizmo mokre cunje in videti ste kot nižji bančni uradnik.

(Nasprotovanja)

Vprašanje, ki ga bom postavil in ki ga bomo vsi postavili, je: kdo ste? Nikoli nisem slišal za vas; nihče v Evropi ni nikoli slišal za vas. Gospod predsednik, rad bi se vas vprašal: kdo je glasoval za vas?

(Bučna nasprotovanja)

In kakšen mehanizem – vem, da demokracija med vami ni priljubljena – kakšne mehanizme imajo ljudstva Evrope, da vas odstranijo? Je to evropska demokracija?

Vendar pa čutim, da ste kompetentni in sposobni in nevarni in niti malo ne dvomim, da je vaš namen biti tihi morilec evropske demokracije in evropskih narodnih držav. Zdi se, da sovražite koncept obstoja narodnih držav; morda zato, ker prihajate iz Belgije, ki je v bistvu nedržava.

(Odzivi)

A odkar ste prevzeli krmilo, smo doživeli, da je bila Grčija zmanjšana na nič več kot protektorat. Gospod, za to delovno mesto nimate nikakršne upravičenosti in lahko samozavestno govorim v imenu večine Britancev, ko pravim: ne poznamo vas, nočemo vas in prej, ko boste odstranjeni, bolje bo.

  Predsednik. – Kot ste dejali, gospod predsedujoči, ne bi želeli biti nevljudni.

Raje nadaljujem. Gospod predsedujoči, boste sprejeli vprašanje na podlagi modrega kartončka?

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod Farage, ali ste pripravljeni uporabiti člen 9 Pogodbe in zahtevati, da preprosto zapustite Evropo? Tako boste srečni.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, razočaran sem nad vami, gospod Buzek. Nesprejemljivo je, da predsednik skupine zmerja predsednika Evropskega sveta z „mokro cunjo“ v tem parlamentu, namesto, da bi podal politično kritiko.

(Aplavz)

Gospod predsednik, od vas bi pričakoval, da boste pozvali k redu. Ni sprejemljivo, da nekdo neovirano pohodi dostojanstvo tega parlamenta. Gospodu Daulu pa bi rad povedal, da to ni vprašanje izstopa Združenega kraljestva iz EU. Morda bi bilo bolje, da bi gospod Farage odstopil s svojega položaja, če meni, da sta Evropska unija in Evropski parlament tako sporna.

(Aplavz)

  Predsednik. – Danes ponavljam, kar sem gospodu Farageu povedal pred dvema mesecema: takšni govori, ki pomenijo osebni napad na določene ljudi, v Evropskem parlamentu niso sprejemljivi. Ko sem o tem govoril z gospodom Faragejem, sem ga na to opozoril. Gospod Schulz, rad bi povedal, da sem storil in počnem natanko to, kar ste predlagali.

  Nigel Farage (EFD). – Morda vam ne bo všeč, kar pravim, a premislite o svojem vedenju. Potem, ko so Irci glasovali z „ne“ na referendumu, pravite, da je s podporo glasu „ne“ naša skupina odprla vrata fašizmu; pravite, da smo se kot skupina v Parlamentu vedli kot Hitler in Nacisti v reichstagu. Danny Cohn-Bendit nas je označil za duševno prizadete. Veste, mora biti... Ne more biti tako...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Predsednik. – Gospod Farage, žal mi je, a to ni bila osebna izjava. Upoštevati moramo red in vse predpise našega parlamenta.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Najprej mi dovolite, da mirno podam dejstvo, da imamo to razpravo v tej dvorani v Bruslji, v Belgiji. V sedanjem gospodarskem kontekstu, bi državo Belgijo opisal kot Grčijo Severnega morja brez kakršnega koli pretiravanja, ker ima ta država Belgija, za Grčijo in Italijo, izraženo v odstotkih največji vladni dolg v celotni Evropi. V osnovi smo bolna država v Evropi, in če se lahko tako izrazim, to nikakor ni v čast enemu od prejšnjih govornikov, gospodu Verhofdstatu, nekdanjemu predsedniku belgijske vlade. Ko gre za goljufije in umetno zviševanje proračuna, bi lahko Grke celo naučil kakšno stvar ali dve!

Vendar pa se ne razburjajmo glede tega. Zlasti, ne smemo trditi, da bomo lahko preprečili, da bi kriza povečala vladni dolg, razvpit predlog gospoda Verhofdstata za evropsko vladno posojilo, ki je račun, ki ga bo moral prej ali slej nekdo plačati. Nasprotno, vedno znova smo bili priča, da so nas evropske odločitve vodile v krizo, evropske odločitve, da vržemo maastrichtska merila in Pakt za stabilnost in rast skozi okno, vse zaradi videza, ker je bilo treba pokazati, da se Evropa pomika naprej.

Prav tako je ista evrokratska svojeglavost tista, ki nam sedaj baše v grlo pristopno strategijo Turčije. Sedaj je treba gospodarsko in geografsko realnost potisniti na eno stran in evropski državljani morajo plačati za morebiten pristop države, ki niti ni evropska. Rešitev ni „več Evrope“. Rešitev je narodna odgovornost in obveznost posameznih držav članic, da zmanjšajo svoje izdatke glede na svoje dohodke.

  Corien Wortmann-Kool (PPE). – (NL) Predsednik Buzek, predsednik Barroso in seveda tudi predsednik Van Rompuy, navdušeni smo, da ste danes tu z nami. Iz vaših pripomb na začetku razprave je jesno, da se želite dela lotiti velikopotezno, ampak tudi, da želite opravljati svojo vlogo, kot je določeno v Lizbonski pogodbi. Za to bi vam rada čestitala vnaprej.

Pomembno je, da ste tu v zvezi s prihodnjo strategijo 2020, ker je to ključnega pomena za ponovno vzpostavitev vloge Evrope v svetu. Gospod predsednik, in tu naslavljam tudi predsednika Barrosa, vi veste, kakšne so naše prednostne naloge. Osredotočene so na zeleno, socialno in tržno gospodarstvo. To pomeni, da bi morala biti naša glavna naloga, da mala in srednje velika podjetja kot centralo našega ustvarjanja delovnih mest, postavimo nazaj na noge. Ne govorimo le o naši trgovini in storitvah tu, ampak tudi o naši evropski industriji, ki mora ponovno postati konkurenčna na svetovnem prizorišču. Prav tako govorimo o našem kmetijskem sektorju in visokokakovostni proizvodnji hrane, ki sta tudi konkurenčna na svetovnem prizorišču. To pomeni, da potrebujemo mala in srednje velika podjetja, ki imajo v središču znanje, inovacije in trajnostno tehnologijo.

Strategija 2020 mora biti zgrajena na takšnih temeljih. Takšen temelj pomeni izhodno strategijo, ki je neločljivo povezana z močnim paktom za stabilnost in rast in s potrebno reformo potrošnje vlad držav članic. Gospod predsednik, stara lizbonska strategija je vsebovala preveč nejasnih ciljev in je bila dokaz neuspeha odprte metode usklajevanja. Zato se moje vprašanje vam glasi: kakšne posebne cilje boste uveljavili, da boste države članice na koncu prisilili, da bodo pokazale resnično zavezanost za to novo strategijo in pri tem ostale v mejah Lizbonske pogodbe, ko gre za solidarnosti?

  Marita Ulvskog (S&D). – (SV) Gospopd predsednik, glede na podatke Komisije sedaj pod mejo revščine živi 80 milijonov državljanov EU. To je nespodobno, prav tako pa je to tudi ovira za ves drug razvoj. Istočasno pa moški, kot je gospod Farage, stoji tu v Parlamentu in napada z žalitvami v času, ko je Evropa v krizi in ko moramo razpravljati o mnogo pomembnih zadevah. Dobiti bi moral kazen in prepoved udeležbe na zasedanju, ki bo naslednji teden v Strasbourgu. To bi bila blaga kazen za njegovo vedenje.

Sedaj je naša naloga, da izdelamo novo lizbonsko strategijo, z drugimi besedami EU 2020. V tem kontekstu je pomembno spoznati, da sta socialna kohezija in trajnostni razvoj ključnega pomena za gospodarsko rast. Prva družba, ki bo uspela uiti naši odvisnosti od fosilnih goriv, bo na primer prevzela vodilno vlogo pri ustvarjanju novih zelenih delovnih mest. Vendar pa, če želimo, da to uspe, potrebujemo vire. Vsaj 50 % financiranja, ki ga EU in države članice dajo na stran, da bi nas rešile iz krize, je treba vložiti v novi Green Deal, ki bo lahko ustvarjal ta nova zelena delovna mesta. Sedmi in osmi okvirni program morata biti osredotočena na raziskave in razvoj, povezane z obnovljivo energijo.

Komisija si mora prav tako močno prizadevati za preprečevanje socialne izključenosti, ki se sedaj dogaja po Evropi, in okrepiti strani trga dela. V zadnjih letih se je EU po pravici začelo šteti za grožnjo za sindikalna gibanja. To je treba spremeniti. Prvi korak bo revizija sporne direktive o napotitvi delavcev, ki je v Evropi postala znana kot direktiva o plačilnem dumpingu, ki ustvarja toliko jeze in konfliktov. Tega smo imeli danes v Parlamentu dovolj.

  Lena Ek (ALDE). – Gospod predsednik, cilj EU 2020 bi moral biti osvoboditi potencial evropskega državljana. Vse prepogosto pozabimo, da so naše strategije za rast izdelane v korist našim državljanom in za prihodnost naših otrok.

Ni dvoma, da lizbonska strategija ni uspela, ko smo poskušali vanjo vključiti vse. S tako obsežno agendo je bila izgubljena osredotočenost in tako tudi možnosti za dosego velikopoteznih ciljev, ki so bili določeni.

Da bi bila strategija 2020 učinkovitejša, je treba obliko spremeniti v nekaj popolnoma drugačnega. Delo bi moralo biti ciljno usmerjeno v nova posebna področja, kjer bi bilo treba obravnavati temelje trajnostne rasti.

Kot edino neposredno izvoljeno telo EU in s polnimi pristojnostmi odločanja, bo imel ta parlament svojo besedo pri strategiji 2020. Da bi zagotovila zakonitost in odprtost, bosta zato Komisija in Svet modro vključila Parlament v delo, ki poteka v zvezi s strategijo 2020.

Tako kot sta odprtost in preglednost bistvena za ustvarjanje Evrope državljanov, sta tudi ključna instrumenta pri izogibanju krizi na področju javnih financ, kakršne so krize, ki sedaj prizadevajo države po Uniji.

Vsi kažejo s prstom na Grčijo, a tudi druge države so se izognile primerjalnim analizam, prevarale Evropo glede svojih primanjkljajev in goljufale pri svojih finančnih statistikah. Odprta metoda usklajevanja se je spremenila v zaprto zaroto in odprto ponižanje.

Zapomnite si, kar velja za državljane, velja tudi za vlado. Svoboščine prinašajo tudi odgovornosti. Sedaj je čas, da vlade po Evropi to odgovornost vzamejo resno, ker so problemi, s katerimi se srečujemo, resni.

  Philippe Lamberts (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, strinjam se z zamislijo, da se število ciljev v strategiji EU 2020 zmanjša na omejeno število, če bodo vsaj velikopotezni. Velikopotezni najprej v smislu zmanjšanja našega vpliva na okolje. Zato se to ne nanaša le na podnebje in iz našega stališča je vrnitev na 20-odstotni znesek mnogo manj, kot je resnično potrebno. Niti 30 % ni velikopotezno.

Dalje, potreben je velikopotezen cilj glede zmanjšanja neenakosti: na primer, zmanjšanje ravni revščine v Evropi za 50 % do leta 2020, kar zagotovo ne bi bil maksimum, ki ga je treba doseči. Velikopotezni cilj glede izobraževanja, raziskovanja, razvoja in inovacij ter seveda velikopotezni cilj glede ustvarjanja delovnih mest.

Ti cilji, kot je že bilo omenjeno, morajo biti izmerljivi in zavezujoči; malo je pomembno, ali gre za sistem bonus-malus ali za kaj drugega, ampak potrebujemo rezultate. Vendar pa teh rezultatov ne bomo dosegli brez dveh absolutno nujnih elementov.

Prvi element so močni tržni predpisi in s tega stališča, gospod Van Rompuy, nas močno skrbita razvoj glede nadzora finančnih trgov in stališče, ki ga je sprejel Svet.

Glede drugega elementa pa bi rad poudaril, kar je povedal gospod Daul. Zagotovo, gospod Daul, države članice bodo morale opustiti več svoje suverenosti, zlasti na področju davkov. Sprašujem se, kakšno mnenje ima glede tega skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Brez močnega davčnega upravljanja ne bomo mogli povrniti stabilnosti našim javnim financam in izgraditi svojega davčnega sistema na trajnostni podlagi. V mislih imamo energijo, seveda imamo v mislih obdavčenje finančnih transakcij.

  Kay Swinburne (ECR). – Gospod predsednik, podpiram smer strategije EU 2020, zlasti v tem času gospodarske krize in pozvala bi, da se EU osredotočimo na obstoječe gospodarske in konkurenčne prednosti Evrope in uporabimo vsa orodja in sredstva, ki so na voljo, zlasti na področju raziskav in razvoja, da bi ustvarili resnično dodano vrednost EU.

Pozvala bi, da damo prednost dokončanju enotnega trga za storitve in blago in da ustvarimo velikopotezni pristop pri ustvarjanju enotnega trga za inovativne raziskave. Imeti je treba široko spodbudo za raziskave in razvoj na univerzah in v zasebnih podjetjih v Evropi, da bomo lahko v ospredju nove trajnostne industrije in tehnologij.

Vendar pa moramo ostati pazljivi glede zakonodaje, ki služi za oviranje teh razvojnih procesov. Izboljšati moramo povezavo med zasebnim sektorjem in akademskimi raziskavami in delati za pospeševanje prenosa znanja v podjetja, ki ustvarjajo delovna mesta in bogastvo. Tako kot izboljšanje razpoložljivosti financ za inovacije, moramo zagotoviti zmanjšana upravna bremena, zlasti za MSP in mikro podjetja. Ob upoštevanju politik javnih naročil, ki so prijazna do MSP, in z dopuščanjem MSP, da sodelujejo v javnih/zasebnih partnerstvih, bo začetek.

Strategija EU 2020, osredotočena na inovacije na področjih obstoječih strok...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, danes v Grčiji potekajo veliki zbori brezposelnih, in sicer delavcev v zasebnem in javnem sektorju.

Jeza je preplavila ulice in delavci so ogorčeni zaradi strogih ukrepov, ki jih je sprejela grška vlada na vztrajanje Evropske unije, zlasti nedavnega Evropskega sveta, kjer Svet namesto da bi sprejemal ukrepe v korist šibkim gospodarstvom, namesto, da bi sprejel ukrepe za prekinitev špekulacij in ustvarjanje formule za gospodarsko in socialno solidarnost, namesto, da bi sprejel, da pakt za stabilnost ne obstaja in bo njegova vrnitev poglobila recesijo, in namesto, da bi sprejel, da je neuspeh Lizbonske pogodbe odzvanjajoč, pripravlja evropsko strategijo 2020 kot razširitev in nadaljevanje pogodbe.

Z Grčijo ravnate kot z grešnim kozlom, ukazujete ukrepe proti delavcem, ki niso krivi za to krizo, ti ukrepi pa bodo naznanili podobne ukrepe za druge države.

Grki in Evropejci bodo kmalu z vami storili kot so storili Argentinci z Mednarodnim denarnim skladom.

  Rolandas Paksas (EFD). - (LT) Simbolično je, da 20 let po padcu zidu, ki je delil Evropo, danes govorimo o Evropi leta 2020. Najprej bi rad odobril temeljne prednostne naloge za strategijo Evropa 2020: znanje in inovacije, družba z visoko stopnjo zaposlenosti in konkurenčno in trajnostno gospodarstvo. Predlagam, da dodamo dve prednostni nalogi – razvoj infrastrukture in učinkovita energetska politika. Ob poudrajanju krepitve energetske varnosti kot ene najpomembnejših prednostnih nalog evropske energetske politike in ciljno usmerjanje k zagotavljanju raznolikosti energetskih virov in preskrbovalnih poti, ne smemo pozabiti pomembnih projektov Rail Baltica in Via Baltica, ki nista pomembna le za Litvo. Menim, da moramo pri pripravi nove strategije oceniti razloge, zakaj nismo uspeli doseči ciljev, začrtanih v lizbonski strategiji. Ne smemo le zastavljati novih strateških ciljev in nalog, ampak moramo razprave, ki včasih potekajo predolgo, spremeniti v konkretne ukrepe s točnimi roki.

PREDSEDSTVO: GOSPA ROTH-BEHRENDT
podpredsednica

  Francisco Sosa Wagner (NI). – (ES)Gospa predsednica, menim, da je ta kriza priložnost, da se trdno in prepričljivo pomaknemo naprej v ustvarjanju močne Evrope. V tej močni Evropi bomo verjetno morali opustiti izraz „izboljšanje usklajevanja“, saj pomeni, da je vse odvisno od predmetov, ki jih je treba usklajevati, in neizogibno vodi do paralize in pomanjkanja jasnosti.

Vemo, da bodo finance in javni primanjkljaji evropskih držav trpeli, dokler se ne bomo pomaknili proti evropskemu finančnemu povezovanju in dokler ne bodo izdane evroobveznice.

V vsakem primeru lahko evropske institucije že izvedejo posebne ukrepe – ne bom se osredotočal na vročo temo o usklajevanju. Po drugi strani pa imamo Evropsko centralno banko za usklajevanje finančnega nadzora in za...

(Preostanek govora ni na voljo zaradi tehničnih razlogov)

  Werner Langen (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod Barroso, gospod Van Rompuy, če želimo, da strategija 2020 uspe, jo je treba – ne tako kot lizbonsko strategijo – dejansko izvajati. V nasprotju s tem, kar so povedali predhodni govorniki, cilji niso bili napačni. Glavni razlog za neuspeh strategije je bil dejstvo, da se države članice niso držale pravil in niso izpolnjevale svojih obveznosti. Dalje, Komisija ni bila dovolj pogumna, gospod Barroso. Ni bila dovolj pogumna v zvezi z izvajanjem, pri zahtevanju reform ali pri izvajanju svoje lastne strategije.

Z veliko večino imate sedaj novo Komisijo za svoj drugi mandat – upam, da boste izboljšali vse, da boste ponovno vnesli dinamičnost v Evropo, da boste spodbujali tehnologijo in da ne bomo govorili le o prerazporejanju, ampak, da bomo tekmovali z drugimi gospodarskimi regijami sveta. Te regije ne sprašujejo, ali se Evropejci strinjajo med sabo in ali izvajajo nove programe prerazporejanja. Imajo svojo dinamiko in na to se moramo odzvati. To je naloga, ki nam jo mora ta strategija omogočiti izpolniti.

Za sedaj so bili predloženi le osnutki in upam, da bodo ti izboljšani, ker se zdi, da je v teh osnutkih uporabljena miselnost nadaljevanja prejšnje strategije. Ni nobenega resnično novega pristopa. Tudi Svet in novi predsednik Evropskega sveta ne prinašata ničesar resnično novega. Vendar pa potrebujemo to strategijo, da bomo lahko dohitevali preostali svet. Za to je treba opredeliti nove okvirne pogoje. Previdno moramo premisliti o podnebnih ciljih preteklosti. Spodbujati moramo tehnologijo in ne smemo na njeni poti še naprej postavljati ovir.

Kot znanstveno telo Komisijo pozivamo, naj ne zastopa interesov posameznih komisarjev, ampak naj prevzame vodilno vlogo v Evropi. Lahko ste prepričani v našo iskreno podporo. Šele takrat bo strategija 2020 uspela – ne s strahopetnostjo vlad in vztrajnostjo, da nekdo plača za nekaj, česar zadevni partner v Evropi ne rešuje sam.

  Stéphane Le Foll (S&D). – (FR) Gospa predsednica, predsednik Barroso, gospod Van Rompuy, najprej bi rad povedal, da se glede strategije 2020 vsi strinjamo o ciljnih. Vendar pa je težava, ki jo ima naša celina danes, da se vzpenja iz resne krize, katere značilnost je, da ima izredno šibko ali celo negativno rast v svetovnem smislu.

Za to je torej potrebna politična zavest in ima zame dva cilja. Prvi cilj je znanje, kako se politično organiziramo. Na položajih, ki jih imate, imate dve glavni odgovornosti: spodbujanje usklajevanja gospodarskih politik – to je popolnoma nujno – določanje ciljev z orodji za njihovo dosego.

To me pripelje do drugega cilja, ki mislim, da je bistven in bo hkrati vprašanje. Za doseganje ciljev javne politike potrebujemo proračun. Danes se Evropa srečuje s to dilemo: države članice imajo velike primanjkljaje in večji so njihovi primanjkljaji, manj bodo dodale v skupno evropsko blagajno. Zato bomo težje oživili našo rast.

Kako pa rešimo to dilemo? To je vprašanje, ki ga postavljam vam. To je odvisno od dveh elementov. Najprej, kakšne so smernice, ki jih boste zagovarjali, ko boste razpravljali o proračunskih perspektivah z državami članicami? Drugič, ali lahko ustvarjate inovacije, ki bodo Evropski investicijski banki in Evropski banki za prestrukturiranje in razvoj enako omogočile, da prevzameta mnogo večjo odgovornost in – zakaj ne? –, da bi omogočili Evropi, da si sposodi denar za financiranje te obveznosti, ki je rast jutrišnjega dne?

  Sylvie Goulard (ALDE). – (FR) Predsedniki, po lizbonski strategiji imamo sedaj strategijo 2020. Ali je to preprosto sprememba imena ali sprememba smeri? To zlasti naslavljam na gospoda Barrosa. Med branjem vašega prispevka k neuradnemu srečanju Sveta, medtem ko sem vas danes tu poslušala, kako ste dokaj po pravici govorili o številu revnih v Evropski uniji in o potrebi po razvoju finančnih predpisov, sem si dejala, gospod Barroso, škoda, da niste bil dostojen predsednik Komisije v zadnjih nekaj letih! Potem bi lahko storili vse, kar nam danes predlagate. Danes pravite, da je bila kriza tista, ki vam je to preprečila, a enostavno je okriviti krizo. Na koncu je mogoče odpustiti vsak greh, zato ne tratimo več časa.

Zato se v upanju obračam na gospoda Van Rompuya, najprej, da ga topleje pozdravim, kot ga je prej pozdravil eden od poslancev – ne drugi. Na vas računamo. Nekoliko presenetljivo je, gospod Van Rompuy, a računamo na vas, da boste ponovno začeli z Evropo, ustrezno Evropsko skupnostjo, in prihajate iz države, ki ve, kaj pomeni beseda „skupnost“ v smislu splošnega interesa.

Če boste to rešili, boste imeli podporo tega parlamenta, in verjamem, da, kar zadeva strategijo 2020, ne smemo dovoliti, da nas zavedejo besede. Če besede kaj pomenijo, moramo predvsem razmišljati srednjeročno, globalno in dlje od nacionalizma. Strinjam se s tem, kar je povedal gospod Lamberts: sedaj nam članice Sveta ne dajejo velike evropske perspektive o finančnem nadzoru. Obe nogi imajo na zavorah.

Sama zato predlagam enoten cilj, ki ga dejansko omenjate v svojem dokumentu za Svet, in to je, da imamo ekonomsko in monetarno unijo v vseh oblikah, da učvrstimo discipline in seveda solidarnost. Prav tako bi rada opomnila Svet, da so za težave, ki se pojavljajo v Grčiji, deloma krivi Grki in deloma pomanjkanje solidarnosti.

  Reinhard Bütikofer (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, dobrih ciljev ni težko postaviti. Vsi to počnemo ob začetku vsakega leta, postavimo dobre cilje, če pa ti ostanejo sanje, je pridiga, če ti postanejo agenda, je odvisno od tega, ali zagotavljamo posebne odgovore na vprašanja kdo, kaj, kako, koliko in kdaj. Za to moramo poskrbeti pri agendi Evropa 2020. Po mojem mnenju je gospod Daul na začetku te razprave zadel žebljico na glavico. Vprašanje je, ali smo se pripravljeni odpovedati nacionalni suverenosti na področju gospodarske politike ali bi raje shajali brez kohezije Unije, ali brez evra, ali brez tega, kar smo več desetletij gradili? Druga možnost je dramatična. Prav tako bi rada slišala nekaj jasnih izjav predstavnika nemške Krščansko demokratske unije (CDU), ker kot vemo, so bili konzervativci v Nemčiji tisti, ki so tako pogosto stali na poti do tega.

Gospa predsednica, gospod Van Rompuy, gospod Barroso, ne bi rad slišal le predsednika Evropskega sveta, da s tihim jamstvom pove, da Svet želi določiti smernice na tem področju, prav tako bi rad videl, da se Komisija skupaj s Parlamentom, loti naloge aktivnega in energičnega dela za izdelavo teh smernic za skupno evropsko gospodarsko upravljanje. Pri tem je ne bi smeli voditi le roki gospe Merkel in gospoda Sarkozya, ampak bi se morala tudi iskreno potruditi, da bi Evropo združila v okviru skupne gospodarske politike.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, kakor se dobro zavedate, medtem ko razpravljamo o rezultatih neuradnega srečanja Evropskega sveta, celotna grška delovna sila do zadnjega moža stavka v protestu proti natanko tem ukrepom, proti natanko tem rezultatom. Protestirajo glede same Evropske unije in politike levosredinskih in desnosredinskih vlad, ki soglasno sprejemajo ukrepe, ki so proti ljudstvu, proti delavcem, v celoti in preprosto zato, da bi zaščitili dobičke monopolov.

Evropska unija, vlade in Komisija poskušajo ustrahovati delavce po vsej Evropski uniji pri poskušanju, da jih prisilijo, da se bodo sklonili pred nevihto protiljudskih ukrepov. Vendar pa se v tej vojni delavci odzivajo s številnimi stavkami, demonstracijami in zbori, o katerih niste povedali ničesar, gospod Barroso, demonstracije in stavke v številnih državah Evropske unije organizirajo razredno zavedni sindikati.

Obstaja le en odgovor, ki ga lahko delavci dajo fronti, ki jo postavljajo stranke kapitala, na evropsko enosmerno ulico, na vodje ogroženih sindikatov, na zelo razširjeni napad vlade na plače in pokojnine: razvoj dogodkov v njihovem interesu.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, uradno smo imeli prikaz solidarnosti z Grčijo, a v resnici je cilj preprosto uveljaviti strogo politiko varčnosti v državah članicah Evropske unije.

Na zaključni tiskovni konferenci je gospod Van Rompuy jasno izjavil, da je zamisel vzpostaviti nekakšno diktaturo Evropske unije, spremeniti Svet v nekakšno vladarsko hunto, s še večjo oblastjo nad državami članicami.

Pred vrhom – razkril Independent – je poslal pismo voditeljem držav ali vlad, v katerem je zapisal v eni od svojih prilog, da so članice Sveta odgovorne za gospodarsko strategijo v svojih vladah in da bi morale biti zanjo odgovorne tudi na ravni EU. Ne glede na to, ali to imenujemo usklajevanje ali gospodarsko upravljanje, je le Svet sposoben oblikovati in nadaljevati evropsko strategijo. Prav tako je dodal, da je Evropski svet zelo ambiciozen, da želi nadzorovati in da želi ukrepati kot voditelj, čeprav seveda v okviru posvetovanja, in zato je predlagal, da se Svet sestane vsak mesec.

To so vladarski cilji arhitektov Evropske unije in so tudi lastnost v projektu, ki kroži po hodnikih Komisije, ki poziva, da 80 % dolga držav članic EU postane dolg Evropske unije.

Kampanja za gospodarsko superdržavo, ki se je začela zadnje dni, lahko poleg Grčije spremeni tudi vseh 27 držav članic Evropske unije v protektorate.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, EU je sedaj sprejela polizbonsko strategijo, v se previdnp ni zavezala kakršnim koli ciljem, ki bi jih bilo mogoče preskusiti. Osredotočanje na zeleno gospodarstvo samo po sebi ne bo dovolj za zagotavljanje konkurenčnosti Evrope kot središča proizvodnje. Po mojem mnenju bodo poleg energetske oskrbe, ki dobro deluje, in poleg infrastrukture za to potrebni dobro usposobljeni delavci in ne val za valom delavskih migrantov, ki poplavljajo trg dela s poceni delovno silo.

Če je nujno, da poskrbimo, da bodo nacionalni trgi delovne sile prožnejši, potem to ne sme voditi do prehodnih obdobij, da se nove države članice rešuje skozi zadnja vrata. V času krize, v kateri vse več ljudi postaja brezposelnih ali se morajo prebijati s krajšim delovnim časom ali z „delovnimi mesti za en evro“, sedaj ni čas, da EU daje nov zagon obstoječi neusmiljeni konkurenci na trgu dela.

Evropska unija na splošno ne sme uporabljati tiranije. Ne sme takoj umakniti finančne pomoči iz strukturno šibkih regij, ker še niso bile izvedene reforme – niti kot grožnjo. Zagotovo ne potrebujemo novega svetovalnega odbora, da bo lahko ocenjeval cilje, ki bodo verjetno ponovno končali na polici. Namesto še večjega centralizma moramo subvencije pomakniti nazaj na nacionalno raven. Evropa 2020 ne sme sprožati še enega maratona konkurence in bega privaizacije. Namesto tega mora zagotavljati blaginjo državljanov Evrope.

EU ima sedaj priložnost, da pridobi status branika pred globalizacijo in to bo verjetno njena edina možnost.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, predsednik Sveta, morda niste dobro znani, kot vztraja gospod Farage, a vem, da so vaši ideali globoko zakoreninjeni v evropski tradiciji in kulturi in zaradi tega vas občudujem in spoštujem.

Ravno zaradi tega si jemljem pravico do komentiranja vašega zelo razumnega govora, ko ste se po analogiji navezali na svet nogometa. Vizija, ki jo imate glede vaše vloge, se zdi podobna vlogi igralca zvezne vrste, osrednjega igralca, katerega naloga je, da v igro vnese red v ekipi, ki morda zaradi sprememb, uvedenih z Lizbonsko pogodbo, sedaj težje zadane gol, to je, težje doseže svoje cilje.

Ob upoštevanju tega primera mislim, da je od Parlamenta odvisno, da tvega več kot preostali igralci, da je napadalec, ki vedno znova ustvarja igro, jemlje navdih iz novih pravil, da bi okrepil napadalno sposobnost ekipe in da bi naš domneven center prestavil naprej – Barrosovo Komisijo – v položaj, da zadane.

Kaj se bo zgodilo, če ne bomo sledili temu pristopu, ki ga z vsem srcem podpiram? Umaknili se bomo v obrambni položaj in zadeli bomo avtogol, ki ni v interesu naših sodržavljanov.

Ravno zaradi tega, gospod Van Rompuy, vas pozivam, da podprete novo vodilno vlogo, ki jo igra Parlament, in da je ne obravnavate kot oviro, ampak kot priložnost. Od vseh nas se zahteva, da se dvignemo ob tej zgodovinski priložnosti, da izvedemo zgodovinsko vlogo, zgodovinsko nalogo, in prepričan sem, da ste vi prava oseba, da nas vodite.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) (Zažetek govora ni na voljo zaradi tehničnih razlogov) … Če govorimo o strategiji 2020, ne govorimo le o strategiji po poteku lizbonske strategije, ampak govorimo tudi o strategiji priznavanja neuspeha izpolnjevanja lizbonske strategije ali, če povem ostro in surovo, o strategiji priznavanja neuspeha lizbonske strategije. To je strategija, ki je bila oblikovana za zagotavljanje rasti in trajnosti, a ni bila izpolnjena, ker ni uspela zagotoviti trajnosti s finančnega, okoljskega in socialnega stališča.

S finančnega stališča je Evropa ustvarila monetarno unijo, a to je zelo daleč od ustvarjanja gospodarske unije, a celo od usklajevanja gospodarske politike in od davčne spodbude, ki bi morala spremljati monetarno unijo.

Iz energetskega stališča je treba enotno evropsko politiko šele izumiti. S socialnega stališča je po vsej Evropi nezadovoljstvo med delavci, sindikati in najbolj prikrajšanimi razredi, ki so zaskrbljeni zaradi trajnosti modela, ki nas je izboljšal, ko nas je naredil za Evropejce, to je ravno tisti model, ki je uspel zagotavljati blaginjo in socialno kohezijo.

Glede neuradnega srečanja Sveta, ki je potekalo 11. februarja, bi rad vprašal, kakšno zavezo želijo sprejeti Svet, Komisija in vse evropske institucije, da bi okrepili zavezo k socialnemu paktu, ki ga je v svojem govoru omenil rotirajoči predsednik Unije za naslednjih šest mesecev, španski predsednik vlade, José Luis Rodríguez Zapatero?

Socialni pakt, ki lahko jasno navaja, da bo Evropa tokrat sprejela zavezo za finančno in okoljsko trajnost in tudi za ohranjanje socialnega modela, ki nas je izboljšal, ko nas je spremenil v Evropejce.

  Jean Lambert (Verts/ALE). – Gospod predsednik, gospod Barroso je prej govoril o tem, da želi velikopotezno strategijo, in res je, da so nekateri deli dokumenta EU 2020 velikopotezni, a zagotovo številka izpustov toplogrednih plinov ni velikopotezna: pomilovanja vredna je in ne bo nas pripeljala tja, kamor želimo. Stremeti bi morali k 40 % do leta 2020. Seveda se to vprašanje ne nanaša le na podnebje, ampak tudi na dostopnost virov in povečevanje učinkovitosti virov.

Mnogo pa je tudi stvari, ki se zdi, da smo jih v tej strategiji videli že prej, nenazadnje glede gospodarske rasti, ki je vedno bolj cilj kot pa kazalnik. To ne bi smel biti cilj strategije. EU ima mnogo področij, kjer smo poskušali ločevati rast od prometa, porabe energije in česar koli drugega in to je že dolgo ločeno od delovnih mest. Lahko torej prosim, da ne govorimo o tem, kot da bo rast na nek način prinesla nova delovna mesta?

Prav tako moramo gledati ne le na zmanjšanje revščine, ampak na zmanjšanje neenakosti, ker ima to znane vidne posledice, in poskrbeti moramo, da naše finačne ustanove ne bodo spodbujale velikopoteznih ciljev, ki jih bomo morda sprejeli.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospod Van Rompuy, najprej bi se vam rad zahvalil za pismo, ki ste nam ga poslali. Lahko vam povem, da v celoti podpiram načela, vredote in smer, ki ste jih določili v pismu. Vesel sem, da ste danes dejali, da želite, da se srečamo skoraj vsak mesec, ker je vaše delo, da voditelje držav ali vlad in države članice pripeljete nazaj v Evropo. Lizbonska strategija sama po sebi ni bila napačna, napačne so bile metode in primanjkovalo je politične volje za cilje, ki jih je treba izvajati v državah članicah. Vaše delo mora biti usklajevanje držav članic na območjih, kjer so pristojnosti Evropske komisije in Unije nezadostne.

Zelo jasno ste povedali, da trg ni dovolj. Da, zagotovo želimo socialno tržno gospodarstvo. Monetarna unija ni dovolj. Potrebujemo politično unijo. Prvi preskus za vse bo proračun za leto 2011, ki bo že moral temeljiti na strategiji Evropa 2020. Evropa 2020 ni cilj; to je instrument, ki bo omogočil izvedbo tistega, kar moramo storiti v odziv na finančno in gospodarsko krizo. Potrebujemo več usklajevanja proračunske politike, davčne politike, gospodarske politike, razvojne politike in izobraževalne politike, ker ne moremo izboljševati naše konkurenčnosti samo z gospodarskimi cilji. Zato je treba v državah članicah izvajati Akt za mala podjetja. Naše geslo bi moralo biti „najprej mala podjetja“, ker bo to ustvarilo delovna mesta v regijah.

Rad bi doživel tri stvari. Gospod Barroso, potrebujemo študijo učinkov vseh ukrepov Komisije na realno gospodarstvo, ne le na področju bančništva. Potrebujemo pregled naših financ, v katerem so prav tako upoštevane demografske spremembe in socialna varnost ter pokojninski sistemi. Prav tako potrebujemo skupni sveženj, v katerem so vključeni usklajevanje, postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, izhodna strategija in Evropa 2020, da si ti ne bodo nasprotovali.

  Alejandro Cercas, (S&D) . – (ES) Predsednik Van Rompuy, predsednik Barroso, resnično mi je všeč, kar sem tu danes slišal. Upam, da bo to enako zvenelo naslednji teden, ker smo vsi razumeli – tako kot tudi vi –, da bi to pomenilo, da si lahko in moramo določiti cilje in da lahko izbiramo svojo prihodnost.

To bi pomenilo, da ne obstaja gospodarski determinizem, da imamo v svojih rokah glas za politiko, glas za državljane in glas za našo prihodnost. To bi pomenilo, da nam gospodarstvo določa meje in nam zagotavlja sredstva, a cilje postavljamo mi, in gospodarstvo bi moralo služiti družbi in ne ravno nasprotno.

To bi pomenilo, kakor je bilo povedano tu danes popoldan, da potrebujemo dolgoročno in ne le kratkoročno strategijo, ker menim, da je to lekcija, ki se je lahko naučimo iz preteklosti. Lekcija, ki se je lahko naučimo iz preteklosti, je, da smo doživeli znatno gospodarsko rast, a to se je zgodilo na podlagi špekulacij, pri katerih niso bili upoštevani pravičnost, poštenost, okolje, prihodnost ali prihodnje generacije.

Zato resnično upam, predsedujoči Sveta, da bomo imeli naslednji teden dokumente, ki bodo vsebovali velikopotezno agendo, agendo, ki kaže na trajnost, agendo, ki skrbi, da so gospodarske, socialne in okoljske skrbi združljive, ker so medsebojno odvisne.

Rad bi povedal nekaj besed o socialni razsežnosti te agende: tu se kažejo zahteve, sanje in strahovi državljanov, sanje in strahovi tistih, ki se nahajajo na ali izven trga dela, žrtev ošabnosti finančnih trgov, ki so prevzeli nadzor nad realnim gospodarstvom in ga uničili.

Tu ležijo upi, da bomo to prekinili, da bomo izdelali politiko za polno zaposlitev, za kakovostna delovna mesta, za delovna mesta, ki vključujejo vse, in da bomo končno poskrbeli, da bo cilj Evrope odličnost in ne boj za nižje socialne standarde.

  Sven Giegold (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, gospod Barroso, gospod Van Rompuy, kriza v evropskem gospodarstvu je tako globoka, da moramo pričakovati zelo specifične predloge v teh razmerah – posebne predloge v smeri, ki so jo tu predlagali različni govorniki. Parlament je na mnogo različnih načinov pozval k evropskemu gospodarskemu upravljanju.

Zagotovite predlog, kako je mogoče razporediti tveganja, povezana z visokimi ravnmi dolga, da Grčije in drugih držav ne bodo uničile visoke obrestne mere. Zagotovite predlog – kot je včeraj pozval Odbor za ekonomske in monetarne zadeve – kako se lahko lotimo teh neuravnoteženosti. Niso le države s primanjkljaji tiste, ki ji je treba kaznovati in morajo izvesti spremembe. Prav tako je treba izvesti reforme v državah, ki imajo prekomerne presežke. Potrebujemo neodvisno evropsko statistiko in izvesti moramo učinkovite ukrepe, da preprečimo davčno konkurenco. Takšni predlogi so bili podani v Parlamentu. Sedaj je od vas odvisno, da končno predložite te zadeve.

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospod Van Rompuy, gospod minister, gospod Barroso, gospe in gospodje, končno ste z nami, predsednik Evropskega sveta, dobrodošli! Vendar pa bom začel tako, da ponovim svoje veliko razočaranje, da vaša prva politična poteza ni bila, da bi prišli in se predstavili predstavnikom ljudstev Evrope po 1. decembru, datumu, ko ste uradno prevzeli ta položaj.

Gospod Van Rompuy, tako kot mi ste politik in politiki ne morejo obstajati brez demokracije. Demokratična lekcija francoskega in nizozemskega referenduma leta 2005 in mnogih drugih narodov, če bi se z njimi posvetovali, je, da državljani pravijo, da niso proti Evropi, a imajo občutek, da se ta gradi brez njih in včasih celo proti njim.

Zato so zaradi gospe Merkel, ki je bila na vašem položaju leta 2007, in gospoda Sarkozya, ki je bil ravno izvoljen za predsednika Republike Francije, državljani ponovno postavljeni v samo srce evropskega vključevanja z Lizbonsko pogodbo, ki je ustvarila ta visok položaj, ki ga imate.

Gospod Van Rompuy, razumeti morate, da ni ničesar mogoče narediti brez državljanov in njihovih predstavnikov, prav tako pa mora naš Parlament razumeti, da ni mogoče ničesar narediti brez držav članic in tako voditeljev držav ali vlad.

Preidimo na bistvo: narodi Evrope trpijo, ker ne razumejo več velikega globalnega razdora, ki poteka okoli njih. Vaša dolžnost je, da temu date pomen, da določite smer, da prepričate Evropski svet, da Evropa ni problem, ampak rešitev. Evropa ne izpostavlja, ampak ščiti. Evropa ne trpi, ampak ukrepa.

Kakšna je vaša vizija sveta in mesta Evropske unije v njem? Nam lahko poveste, kakšno vlogo v vaši evropski strategiji igra medvladnost, zlasti glede gospodarskega upravljanja, ki nam ga manjka, in glede ustanovitve Službe za zunanje politično delovanje?

Gospod Van Rompuy, Evropska unija hodi po dveh nogah. Države članice in vlade ter narodi. Iščemo glavo in vi ste glava. Dalje, ne bi smeli sedeti na sopotnikovem sedežu, ampak za krmilom. Hvala, ker ste tu, gospod Van Rompuy. Ste moški z veliko kakovostjo. Ne bojte se narodov in njihovih predstavnikov. Imejte jih radi in oni bodo imeli radi vas.

  Sergio Gaetano Cofferati (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pri opredeljevanju srednjeročne strategije bo morala Unija upoštevati učinke gospodarske krize, ki danes kaznuje ta del sveta – in tudi druge dele –, in seveda hibe, ki so povzročile skromne rezultate predhodne strategije, lizbonske strategije iz leta 2000.

Kriza nam daje nekaj določenih kazalcev glede razvoja in polne zaposlitve, če želimo vključiti – kakor mislim, da je nujno – ta cilj v svoje ukrepe.

Najprej, regulativni instrumenti in nadzor finančnega sistema in bank so potrebni za zagotavljanje, da se negativni pogoji, ki nas danes resno kaznujejo, ne bodo ponovili.

Drugič, veliko bomo morali vlagati v inovacije, raziskovanje in usposabljanje, zlasti, če se želimo pomakniti k zelenemu gospodarstvu. Vendar pa se mora Evropa, da bi bila izdatna vlaganja mogoča, opremiti z evroobveznicami in s sistemom nagrajevanja in kazni, da bo lahko dosegla svoje gospodarske cilje. To so glavne pomanjkljivost lizbonske strategije I.

Uvesti bomo morali enotne politike ponovnega razdeljevanja glede obdavčenja in tudi glede plačil. Dalje, za sektorje je potrebna usklajena industrijska politika, da bi zaščitili zgodovinsko proizvodno strukturo našega dela sveta. Nazadnje pa moramo preoblikovati in ponovno začeti socialni dialog kot silo za kohezijo in za krotitev nevarnosti dolgoročne brezposelnosti, s katero se moramo sprijazniti.

  Pilar del Castillo Vera (PPE). – (ES) Gospa predsednica, predsednik Van Rompuy, predsednik Barroso –, ki ga ni tu, a ga tudi nagovarjam – resnica je, da vas je bilo zelo dobro videti skupaj in po mojem mnenju je tako zato, ker smo videli, da se stvari pomikajo proti, kar bi morali biti temelji skupne strategije v naslednjih desetih letih in da so osredotočene na to, in po mojem mnenju je to izredno pomembno.

Kar me je najbolj zanimalo glede predloga, ki smo ga videli v pisni obliki, in glede tega, kar ste povedali, je, da potrebujemo le nekaj ciljev: le cilje, ki so najbolj prednostni; da morajo biti otipljivi, da jih moramo biti sposobni izmeriti in da jih je treba neprestano ocenjevati, da bomo lahko videli, če v tej smeri napredujemo.

Mislim, da je to temeljnega pomena in da je to znatna sprememba v primerjavi z lizbonsko strategijo.

Izpostavila bom en cilj: notranji trg.

Evropski notranji trg je nastal pred več kot 20 leti.

Dvajset let pozneje je pred nami še dolga pot, preden bomo imeli resnično notranji evropski trg v večini sektorjev. V nekaterih primerih je tako, ker so to zelo novi sektorji, kot je digitalni trg, a v drugih primerih obstaja takšna stopnja razdrobljenosti in takšne ovire, da je evropsko gospodarstvo prikrajšano okvira na visoki ravni, ki ga potrebuje, da lahko resnično razvije vso konkurenčnost, ki jo potrebuje in bo prinesla rast, ki pa bo v zameno prinesla zaposlitve.

Gospod Van Rompuy, gospod Barroso, potrebujemo zelo veliko političnega zagona: „običajno poslovanje“ ne more biti več orodje. Potrebujemo ogromno vodstva in imate veliko odgovornost. Seveda imate mojo popolno podporo, da to omogočite.

  Udo Bullmann (S&D). – (DE) Gospa predsednica, predsednik Evropskega sveta, komisar, gospe in gospodje, rad bi na kratko obravnaval dve točki. Najprej, ali že imamo strategijo Evropa 2020, ki obljublja uspeh? Ne, za sedaj je še nimamo. Povedal vam bom, zakaj. Če v Komisiji in državah članicah pravite, da bomo najprej izvedli hitro konsolidacijo proračunov in potem obravnavali gospodarstvo in zaposlovanje, potem je to napačna presoja. Če nam ne verjamete, preberite izjavo, ki jo je včeraj izdal Mednarodni denarni sklad. Povpraševanje zasebnega sektorja je daleč od oživitve. Skrbijo nas javne naložbe. Če ne predlagate enotne strategije s posebnimi cilji za zaposlovanje v središču, ne bomo imeli možnosti za reševanje krize.

Drugič, ali imamo odgovor na krizo v zvezi z dolgom v državah, ki so pod največjim pritiskom? Ne, za sedaj ga še nimamo. Napak ni delala samo ena država. Vendar pa, če pozorno preberete podatke in poslušate analizo, potem veste, da so vsaj za polovico grških presežkov krivi špekulanti – špekulanti, ki jih Komisija pet let ni hotela urediti – hedge skladi. Sedaj to končno počnemo, a kaj to dejansko pomeni v praksi? Potrebujemo evropski denarni sklad, sklad, ki bo pomagal tem državam. Sposobni moramo biti ponuditi kredite po razumnih obrestnih merah, ne le zunaj evrskega območja, ampak tudi v njem, z določenimi pogoji. Vendar pa moramo vzpostaviti evropsko politiko za rešitev krize – in to moramo storiti sedaj.

  Enikő Győri (PPE). – (HU) Gospe in gospodje, kot članica predsedniškega tria in kot madžarska poslanka EP, bom z velikim priznanjem spremljala dejavnosti predsednika Van Rompuya v zvezi z močno evropsko zavezo in vero, s katero se je lotil svojih novih dolžnosti. Popolnoma resnično je, da je sedaj čas, da določimo, kako bo delovalo predsedstvo Evropskega sveta. Prepričan sem, da Evropa v mukah krize potrebuje močno roko in orientacijo pri krmilu. Prav tako je to vprašanje verodostojnosti za novi program, da se izognemo usodi njegove predhodnice, lizbonske strategije. To pravim tudi kot poslanka iz nekdanje komunistične države. V tem kotičku Evrope imamo – morda razumljivo – naravni odpor do napihnjenih dolgoročnih načrtov.

Imam eno institucionalno in eno dejansko pripombo. Glede institucije: odločiti se moramo, na koga je naslovljena ta strategija. Če je naslovljena na voditelje EU, potem je to, kar je bilo narejenega do sedaj, ustrezno in je natrpan razpored dobra stvar. Vendar pa, če mislimo, da je naslovljen na državljane EU, ki jih želimo pridobiti na svojo stran, s katerimi želimo delati in ne proti njim pri oblikovanju močnejše, konkurenčnejše Unije, ki prinaša več koristi državljanom, kot jih prinaša sedaj, potem moramo nadaljevati v skladu z Lizbonsko pogodbo in pošteno vključiti Evropski parlament in še več tudi nacionalne parlamente. Današnja razprava ni nadomestek za obravnavanje teme v tem parlamentu na običajen način, z izjavo poročevalca, v odborih in političnih skupinah.

Glede dejanske pripombe, najpomembnejši cilj mora biti ustvarjanje delovnih mest. To mora biti izhodišče za kakršno koli novo strategijo. Kako to doseči? O tem v tem trenutku vemo zelo malo. Toliko pa vemo: manj prednostnih nalog, določanje ozkih grl, močno usklajevanje gospodarske politike. Vse to je v redu, a prosim, upoštevajte naslednje: najprej, ne mečimo stran tistega, kar dobro deluje. EU je okrepila obstoječa politika skupnosti in še več, zavračanje kohezijskih in kmetijskih politik, ki dobro služijo interesom državljanov EU, je v nasprotju z ustanovnimi pogodbami. Drugič, nova strategija mora služiti interesom vseh regij, ne le interesom določenih podjetij ali držav. S kohezijo bo rastla tudi konkurenčnost EU. Tretjič, oblikujmo strategijo po meri posameznih držav. To bo v celotno zadevo vneslo verodostojnost.

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospa predsednica, danes tu poteka zelo zanimiva razprava o strategiji za leto 2020, a vsi zelo dobro vemo, da je na neuradnem srečanju Evropskega sveta 11. februarja prevladovalo tako imenovano grško vprašanje. Prav tako vemo, da je neuradni vrh dosegel vrh z izjavo voditeljev držav ali vlad, ki so dali politično podporo Grčiji in izrazili svojo pripravljenost ukrepati za stabilizacijo evra ter poudarili, da Grčija ni zahtevala nikakršne finančne podpore od Evropske unije.

To priložnost bi rada izkoristila, da ta parlament spomnim, da sta grška vlada in grški predsednik vlade večkrat poudarila, da Grčija ne prosi za denar, da ne prosi nemških ali avstrijskih ali švedskih ali katerih koli drugih evropskih davkoplačevalcev, da plačajo dolgove, s katerimi se bo ukvarjala, ki jih bo omejila s svojimi lastnimi prizadevanji, ki temeljijo na že naznanjenih ukrepih.

Ko že razpravljamo o tej temi, gospod Verhofstadt, ne drži, da je Grčija dejala, da je zagotovila vse informacije v zvezi z obveznico Goldman Sachs; dejala je, da jih bo zagotovila takoj. Dalje, tu ne vidim predsednika Evropske komisije; rada bi izrazila svojo osuplost glede tega, zakaj so bila pojasnila zahtevana le od grških oblasti in od Grčije o praksi, ki so jo za zasičenost uporabljale številne države članice na evrskem območju več kot deset let, od leta 1998 do 2008, kakor zadnje čase poročajo številni članki v tujem tisku.

Grčija ne prosi za denar. Prosi za nekaj drugega. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, ne le zaradi njene udeležbe v evrskem območju, ampak tudi bolj na splošno zaradi njene udeležbe v Evropski uniji: izraz politične podpore, solidarnosti in osnovnega in iskrenega zaupanja. Podporo ne le v besedah; podporo, ki ima bistvo in vsebino in ne bo umaknjena in oslabljena takoj, ko ne bomo več za zaprtimi vrati.

Grčija prosi svoje partnerje, naj ne storijo ali rečejo ničesar glede špekulacije z gorivom in naj prenehajo sejati dvom glede tega, ali bo Grčija lahko dosegla rezultate z ukrepi, ki jih je naznanila, ker bi v končni analizi to spodkopalo prizadevanja te države.

Ne smemo tiščati glav v pesek. Vsi vemo, da preko Grčije špekulanti ciljajo na evrsko območje in na evro. Sprejmimo vse potrebne ukrepe za zaščito evrskega območja in evra.

(Aplavz)

  Paolo De Castro (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, izraziti moramo svoje iskreno obžalovanje in obžalovanje celotnega Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki mu imam čast predsedovati, da v strategiji 2020 ni nikjer omenjen kmetijsko-živilski sektor.

Smešno je, da strategija, ki jo je za naslednjih deset let predlagala Komisija, ne vsebuje osrednjega vprašanja izziva glede varne preskrbe s hrano, rasti in ohranjanja delovnih mest na podeželskih območjih.

Gospa predsednica, kako si lahko predstavljamo zeleno in trajnostno Evropo ne da bi upoštevali, da 45 % celotnega evropskega ozemlja upravljajo kmetovalci? Kako je mogoče ne upoštevati skoraj 30 milijonov ljudi, ki delajo na tem ozemlju? To so delavci, ki jih je treba varovati in zaščititi. Preden se osredotočimo na nova delovna mesta, moramo zaščititi obstoječa.

Spomnil bi vas, da kmetijstvo zagotavlja celotno množico temeljnih storitev, povezanih med drugim s hrano, biološko raznolikostjo, pokrajino in okoljem, in to so naloge, ki se izvajajo zaradi socialnega in gospodarskega življenja podeželskih območij.

Špansko predsedstvo je trdno vztrajalo tudi na potrebi po močni skupni kmetijski politiki. Zato me skrbi ta zelo resen izpust, ki upam, da ga bo lahko Parlament popravil.

  Liisa Jaakonsaari (S&D). – (FI) Gospa predsednica, to je leto tigra in Kitajska je gospodarski tiger.

Trenutno je Indija velikansko gradbišče in mislim, da bo imel indijski razvoj ogromen vpliv na Evropo. Ravno zaradi tega potrebujemo nov ritem, nov začetek, katerega simbol je EU 2020. Potrebujemo skupno gospodarsko politiko, inteligentno davčno politiko in pogum, da priznamo svoje strukturne slabosti: raziskave in razvoj proizvodov. Ta vprašanja so bila tu zelo dobro predstavljena.

Imam dve vprašanji. Kako naj v prihodnosti spremljamo izvajanje Pakta za stabilnost in rast na podlagi te grške tragedije in lekcije, ki nas jo je to naučilo? Moje drugo vprašanje je naslednje: kakšne ukrepe naj uporabimo, da bomo strategiji EU 2020 omogočili, da bo uspešnejša kot lizbonska tragedija, glede na to da je državam članicam zanjo malo mar?

  Marian-Jean Marinescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, predsedujoči Sveta, vesel sem, da vas vidim tu med nami. Ne razumem, zakaj Svet poskuša sprejeti odločitev tako na hitro, brez vsakega resnega posvetovanja z Evropskim parlamentom. Strategijo 2020 potrebujemo, ker se lizbonska strategija ni izkazala za učinkovito. Vendar pa so dokumenti, ki krožijo okoli, splošni in ne zagotavljajo nikakršnih jasnih izjav, ki se navezujejo na prihodnje izzive.

Primer je socialni vidik. Glavni socialni problemi v Evropi so vse večje staranje prebivalstva in pomanjkanje visokih kvalifikacij za delavce.

V teh okoliščinah je prva napaka, ki jo je treba hitro popraviti, dodelitev manj kot 2 % BDP za raziskave, razvoj in inovacije. Raziskave in razvoj lahko temeljijo na javno-zasebnih partnerstvih in na spodbujanju poslovnih ljudi, da vlagajo v raziskovalne laboratorije in inštitute, da bi odvračali od bega možgan v Združene države ali na Japonsko.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Poskusila bom biti kratka, da se držim meje. Razočarana sem, da predsednik Komisije ni več tu, a menim, da moški, ki je odgovoren za medinstitucionalno sodelovanje sedi tukaj.

Kot pomemben korak do tega, da postane strategija 2020 uspešna, bi zato rada govorila zlasti o tem, kako pomembno je, da različne ustanove EU prenehajo tekmovati druga proti drugi in da mi resno sodelujemo pri instrumentih, brez katerih ne bo mogoče doseči ciljev strategije 2020.

Zato je zelo pomembno, da se nacionalni egoizmi odkrito preoblikujejo v občutek nacionalne odgovornosti in tudi v občutek odgovornosti na evropski ravni, ker če ne bomo čim prej obravnavali vprašanja usklajevanja socialne politike in usklajevanja davčne politike, ne bo mogoče izpolniti ciljev gospodarske politike ali našega skupnega evropskega gospodarstva, ki nas bo spremenilo v resnično konkurenčno regijo v globaliziranem svetu.

  Andrew Duff (ALDE). – Gospa predsednica, predsedniku Van Rompuyu sem izredno hvaležen, ker je opisal svoj delovni obseg, a še vedno ne razumem prav, zakaj noče odgovoriti na moje parlamentarno vprašanje. Rad bi ga prosil, da premisli o svojem pristopu do vprašanja parlamentarnih vprašanj.

Prav tako bi se rad predsedniku Van Rompuyu opravičil za sramoten nastop Nigela Farageja. Zagotavljam mu, da bo večina britanskih poslancev EP z njim ravnala zelo spoštljivo.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, oči celotne Evrope – in ne le Evrope – so v zadnjem času uperjene v Grčijo, kakor so povedali že številni govorniki.

V tej svetovni gospodarski krizi seveda ni le Grčija tista, ki ima resne gospodarske težave. Kakor vsi vemo, jih imajo tudi druge države.

Priča smo špekulativnemu napadu brez primere, ki – žal moram to povedati – je v zadnjem času dobil najslabšo obliko obrekovanja s strani nekaterih medijev.

Kakor koli že, lahko ste prepričani, da Grčija ni obubožana, Grčija ne propada. Dalje, naša država ni nikoli prosila za finančno podporo. Prosila pa je in še prosi za politično podporo. Prosila pa je in še prosi za resničen dokaz solidarnosti drugih držav članic v okviru Evropske monetarne unije, ker v končni analizi je to tisto, kar je na kocki.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Ob začetku leta je stopnja brezposelnosti dosegla 10 %, medtem ko se je primanjkljaj povečal v številnih državah članicah. Državljani Evrope pričakujejo takojšnje rešitve sedanjih temeljnih izzivov: demografskih sprememb in podnebnih sprememb, pa tudi gospodarske in finančne krize.

Evropska unija mora prednostno vlagati v ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest v izobraževanju, zdravstvu, kmetijstvu ter prometnih in energetskih infrastrukturah. Evropska unija potrebuje strategijo za trajnostno energijo in sodobno, varno in učinkovito prometno infrastrukturo. Vlagati moramo v ukrepe za energetsko učinkovitost, da bi imeli koristi od stanovanj in posodabljanja industrijskih obratov, ki bi nam omogočili, da ustvarimo več kot dva milijona novih delovnih mest do leta 2020.

Poleg tega zmanjšanje emisij onesnaževal pomeni posodobitev industrijskih obratov po vsej Evropski uniji in ne selitev evropske industrije v tretje države. Nenazadnje pa starajoče se prebivalstvo in upad rodnosti zahtevata reforme socialnih sistemov, da bo lahko vsak državljan Evropske unije imel zagotovljeno dostojno življenje.

PREDSEDSTVO: GOSPOD LAMBRINIDIS
podpredsednik

  Maroš Šefčovič, član Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci Evropskega parlamenta, zasedanje je trajalo nekoliko dlje in predsednik Komisije je moral oditi zaradi drugih obveznosti, a v čast mi bo odgovoriti v imenu predsednika Barrosa in v imenu Komisije.

Za začetek bi se vam rad zahvalil za čudovito razpravo, za mnogo zanimivih zamisli in za navdušenost in podporo, ki jo kažete strategiji EU 2020. Brez vaše podpore strategija EU 2020 ne more uspeti in ne bo uspela. Lahko vam zagotovim, da bo Komisija zelo drzna; EU 2020 bo državljane, zaposlovanje in zmanjševanje revščine postavila v jedro in središče. Prav tako vam lahko zagotovim, da smo se naučili lekcij lizbonske strategije in se bomo zato osredotočili na manjše število ciljev in bomo zagotovo izboljšali upravljanje.

V Komisiji nas močno spodbuja trden interes in upanje na močno podporo Evropskega parlamenta. Prav tako nas spodbuja občutek nujnosti v Evropskem svetu, kjer je zelo jasno, da je danes ozračje zelo drugačno od tistega pred petimi leti, ko smo razpravljali o parametrih lizbonske strategije.

A storiti moramo več; dobiti moralo lokalno in regionalno podporo za to strategijo in najpomembneje, dobiti moramo ljudi, ki bodo stali za njo. Poskrbeti moramo, da je ne bodo smatrali kot še eno upravno vajo, ampak kot pristop v zvezi s tem, kako izboljšati življenje v Evropi in v njenih državah in regijah. Spoštovani poslanci, rad bi vas prosil, da nam pomagate pri tej nalogi. Ne tekmujmo med institucijami, sodelujmo, osredotočimo se na prednostne naloge in poskrbimo za konkretne rezultate.

V strategiji EU 2020 bi radi uvedli sistem treh spojenih stebrov, ki temelji na pametnem, bolj zelenem in vključujočem gospodarstvu, in na teh stebrih bi radi gradili prožne pobude, ki bi bile usmerjene v ozka grla, v probleme, ki upočasnjujejo evropsko gospodarstvo, ki nam preprečujejo, da bi izkoristili vse njegove možnosti. Radi bi se bolj osredotočili na izobraževanje in usposabljanje, da bo delovna sila v Evropi ohranila konkurenčno prednost, ki si jo Evropa zasluži. Poskrbeli bomo, da bo strategija EU 2020 še naprej povezana s Paktom za stabilnost in rast, ker je trden davčni položaj ključen za gospodarsko stabilnost.

Danes smo mnogo govorili o Grčiji in rad bi vam zagotovil, da je prišlo do sporazuma, da države članice iz evrskega območja izvedejo odločne in usklajene ukrepe, če bodo ti potrebni za začito finančne stabilnosti na evrskem območju. Komisija bo tesno sodelovala z Grčijo in spremljala, kako ta izvaja naša priporočila. Misija, ki jo vodi Komisija z ECB in črpa iz MDS za tehnično podporo, je sedaj v Atenah, da bi ocenila potrebo Grčije po sprejetju dodatnih ukrepov.

Dovolite mi, da sem zelo jasen; imamo orodja za zaščito finančne stabilnosti v evrskem območju, če bodo potrebna; sem sodijo zlasti članice evrskega območja, Komisija in Evropska centralna banka in pripravljeni smo sprejeti evropski okvir za usklajevanje ukrepov. A vsaki stopnji v tem procesu moramo dovoliti, da gre v svojo smer, in sedaj mora Grčija pohiteti naprej z reformami in sprejeti nujne ukrepe. Menim, da smo pripravljeni drzno ukrepati, pa naj bo to v zvezi s strategijo EU 2020 ali pa z razmerami v Grčiji.

  Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vesel sem, da imamo to razpravo; vesel sem, da sem sprejel vaše povabilo, da pridem sem, na samem začetku procesa strategije 2020, ker se je ta razprava šele začela. Nedavno smo imeli razpravo, 11. februarja, konec marca bomo imeli spomladanski Svet in bomo dokončno izoblikovali strategijo 2020 ali strategijo za zaposlovanje in gospodarsko rast konec junija. Zato imamo precej časa, da izmenjamo stališča in enkrat za vselej določimo potek ukrepov.

Zato pozdravljam to evropsko ambicijo, ki sem jo tu doživel danes popoldan, in pozdravljam ta občutek nujnosti, na katerega sem naletel. Imeli smo govor, ki ga lahko le preziram, a o tem ne bom dajal nadaljnjih pripomb.

Kar zadeva gospodarsko strategijo, bom razlikoval med tremi obdobji. Prvo obdobje je obdobje, v katerem smo sedaj, z drugimi besedami, finančna kriza in njene posledice. Dovolite mi, da uporabljam drugačen jezik, kot sem ga danes popoldan poslušal skozi celotno razpravo. Bom pojasnil. Rad bi uporabil jezik, ki odraža tudi tisto, kar je v zvezi z Evropsko unijo pozitivnega, ker, čeprav se zdi presenetljivo, so med stvarmi, ki so se dogajale v zadnjem času, tudi pozitivne stvari. Posledice smo črpali iz krize, ki je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja in se tam nečesa naučili. Sedaj je preteklo eno leto od največje krize in dejansko imamo v letu 2010 sedaj pozitivno rast v večini držav. To se v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni zgodilo. Kriza je dejansko trajala do konca desetletja.

Zakaj imamo sedaj pozitivno rast? Ker smo izvedli ukrepe. Izvedli smo ukrepe za reševanje finančnih ustanov, ne zato, ker so nam posebno všeč kot takšne, ampak zato, ker brez njih ni gospodarstva. Izvajali smo pametno monetarno politiko. V gospodarstvo smo vnesli likvidnost, nekaj, česar ni nihče storil pred 70 leti. Za vsaj 16 držav smo ustvarili območje monetarne stabilnosti kljub vsem težavam. V tridesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli konkurenčne devalvacije. Danes jih nismo imeli. Izvajali smo tvegano proračunsko politiko z uporabo proračunskih primanjkljajev za spodbujanje gospodarstva. Nismo storili tega, kar so storili v tridesetih letih prejšnjega stoletja, namreč nismo čim prej povrnili proračunskega ravnotežja. Zato smo zaščitili naš notranji trg, ki ni popoln. Izboljšati ga moramo in gospod Monti nam bo priskrbel nekatere konkretne predloge. Vendar pa nismo zdrsnili nazaj v protekcionizem iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Zato smo se iz velike krize, ki smo jo ravno doživeli, nečesa naučili.

Šel bi še korak dlje. Zaradi Evropske unije je nastal G20; mi smo bili tisti, ki smo prevzeli pobudo, da se ustvari to svetovno upravljanje, ki je še v povojih. To je prvič, ko so se velike sile, nove in stare, združile v boju proti krizi na nepopoln način, a še naprej bomo delali v tej smeri. Tako se Evropa, Evropska unija, ne bi smela vedno braniti. Ustvarjene pa so bile tudi nekatere pozitivne stvari.

Sedaj moramo pustiti to strategijo, to tako imenovano izhodno strategijo, za sabo. Najti moramo ravnotežje med tem, da prehitro opustimo proračunske spodbude in da se srednjeročno vrnemo na proračunsko ravnovesje, ki je popolnoma nujno za financiranje našega pokojninskega sistema, načega sistema socialne varnosti in sistema zdravstvenega varstva. Tako je to ravnovesje, ki ga moramo najti, težko in Pakt za stabilnost in rast nam zagotavlja sredstva, da to storimo, ker to ne zaheva takojšne vrnitve v proračunsko ravnovesje. Zato je potreben postopen pristop, s katerim najprej dosežemo stopnjo 3 % in nato srednjeročno proračunsko ravnovesje. Mislim, da smo in še vedno izvajamo pametno politiko.

Glede lizbodnske strategije, vemo, da ima le-ta pomanjkljivosti, a prav tako ne smemo pozabiti, da je finančna in gospodarska kriza popoplnoma prekinila izvajanje lizbonske agende. Seveda smo imeli izpuste; ne bom jih tu našteval, ker so dobro znani. Vendar pa bom povedal naslednje: potrebujemo nekaj velikih reform ali pomembnih reform in te pomembne reforme bodo na evropski in nacionalni ravni zahtevale proračunske izbire. To ni naključje – in to sem ponovil v pisnih sklepih, ki ste jih prebrali –, da želimo povezati razpravo o proračunu, učinkovito v njegovem pravnem okviru Pakta za stabilnost in rast, z gospodarskimi reformami. To je zato, ker če pravimo, da moramo na primer izvesti več raziskav in razvoja, potem moramo v zvezi s tem oblikovati določbo v nacionalnih proračunih in v finančni perspektivi Evropske unije. To pomeni, da bo treba izvesti nekaj proračunskih izbir.

Še ena posledica teh izbir, ki jih izvajamo za lizbonsko strategijo, je, da cilji, ki jih predlagamo, ne bodo vedno lahki cilji. Zgodi se, da so lahko tudi zahtevni cilji. Tu postanejo stvari problematične. Na eni strani imamo zahtevo za reforme in na drugi izvajanje reform. Ne pravim, da sem to slišal tu, ampak zunaj tega parlamenta, na evropski ravni, ljudje zahtevajo temeljite ukrepe, velike reforme, temeljite reforme in ko se ljudje vračajo v svoje države, vidimo malo rezultatov vsega tega. Zato potrebujemo trdno stališče. Ni le Evropska unija tista, ki bo izvajala reforme. Lahko jih spodbujamo in zagotavljamo pravi okvir zanje, a številne reforme bodo morale biti izvedene na nacionalni ravni in zato je to stvar prikazovanja pomembne politične volje, najpomembnejša stvar pa je politična zavezanost.

Pogosto se govori, da potrebujemo več zavezujočih ukrepov. Vendar bi morali o tem razmislili. Podal sem kar nekaj predlogov, ki menim, da so pametnejši kot zavezujoči ukrepi. Vendar celo Pakt za stabilnost in rast, ki vsebuje mnogo zavezujočih ukrepov, nekaterih držav ni uspel spraviti nazaj na pravo pot. Zato ta metoda ni vse, ta metoda ne rešuje vsega in brez politične udeležbe, brez zavezanosti, je ta metoda ničvredna.

Glede gospodarske strategije je zelo dobro, da nekateri pravijo, da potrebujemo več omejitev. Vendar pa, kar zadeva gospodarske smernice, Lizbonska pogodba tega ne določa. Sam nisem sestavil Lizbonske pogodbe, to so storili drugi, a ne predpisuje nikakršnih sankcij, kazni ali negativnih ukrepov glede izvajanja gospodarskih smernic. Da se boste tega v celoti zavedali, si pozorno poglejte člen 121. Politična zavezanost na evropski in tudi na nacionalni ravni je zato odločilna in brez te politične zavezanosti ne bo storjeno nič.

In še zadnja misel glede Grčije. Mislim, da smo poslali pravo sporočilo. Razkrili smo sporočilo odgovornosti grške vlade, ki mora reševati izredno težak položaj, položaj, ki ga je nasledila. Izvaja nekatere pogumne ukrepe. 11. februarja nam je povedala, da bo, če sedanji ukrepi ne bodo zadostovali za dosego zmanjšanja primanjkljaja v višini 4 % BDP v letu 2010, izvedla dodatne ukrepe. Zavezali smo se, da bomo izvedli več spremljanja, ne le glede pobude Evropske komisije, ampak tudi s pomočjo Evropske centralne banke in celo strokovnjakov iz Mednarodnega denarnega sklada. Zato verjamem, da smo resnično izoblikovali in zelo jasno opredelili vidik odgovornosti. Če je potrebno, imamo seveda element solidarnosti. Grčija je dejala, da tega ne želi uporabiti, a poskrbeli smo za dve sporočili: sporočilo odgovornosti in sporočilo solidarnosti, če je potrebno.

Seveda moramo sklepati na podlagi tega, kar se je v zadnjih letih zgodilo v Grčiji. Tudi v evrskem območju moramo biti proaktivnejši v zvezi z zbiranjem podatkov in tudi glede samih politik. Ta kriza je bila prav tako izziv, izziv v smislu, da moramo bolj izvajati politiko usklajevanja. Dejansko je kriza izziv. Iz vsake krize se moramo veliko naučiti. No, naučili se bomo. Na enak način, kot smo se naučili iz krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja, se moramo sedaj naučiti iz finančne krize: več predpisov, več spremljanja nagrad, daljnosežnejša bančna politika. Vendar pa se moramo naučiti tudi vsega iz izkušenj Grčije in drugih.

Gospe in gospodje, verjamem, da sem v tem parlamentu čutil enako ambicijo; čutil sem enako politično voljo za uresničevanje gospodarske politike in strategije, ki lahko obvladujeta težave, s katerimi se srečujemo danes. Kakor so povedali mnogi med vami, to ni odgovornost enega ali dveh ljudi; vse evropske institucije in vse države članice morajo prevzeti kolektivno odgovornost. Drugače ne bomo ohranili svojega socialnega modela; drugače bomo izgubili svoj položaj na svetu. Zato sem se prišel danes popoldan sestati z vami v tem duhu in v tem duhu bom še naprej delal.

(Aplavz)

  Predsednik. – Najlepša hvala, gospod predsednik. Resnično nam je bilo v veliko zadovoljstvo, da ste bili tu z nami ob svojem prvem nastopu na plenarnem zasedanju. V Grčiji imamo izraz za nekoga, ki prevzema težke nove dolžnosti. Pravimo: σιδηροκέφαλος, kar pomeni, da vam želimo, da bi imeli železno glavo, da boste lahko prenašali vse, kar bo padlo nanjo v težkih časih. Mislim, da ste to pokazali; če tega nimate, pa to razvijate. Najlepša hvala, ker ste bili tu z nami.

Razprava je zaključena.

Pisne izjave (člen 149)

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarska kriza je pustila globok negativen vtis na potencialu držav EU za gospodarsko rast. Spremljali smo razprave o tej temi in videli smo, da je bila pozornost osredotočena na ukrepe za izhod iz krize in oživitev gospodarke rasti v finačnem smislu. Nedvomno je dobra zamisel reševati probleme glede na resnost. Vendar pa je pomembno razumeti, da te razmere niso več enake, kot so bile pred krizo. Dejansko je gospodarski model tisti, ki se mora spremeniti. Temeljiti mora na inovacijah in energetskih virih, ki ne onesnažujejo, in biti osredotočen na zdravstveno stanje ljudi. Ne moremo imeti dinamičnega gospodarstva, če nimamo motiviranih delavcev. Prav tako ne moremo imeti trajnostnega gospodarstva, če podpiramo okoljsko zaščito le s polovičnimi ukrepi. Verjamem, da moramo, da bi si povrnili možnosti za gospodarsko rast, začeti spreminjati sam gospodarski model, ki mora biti osredotočen na to, kar ustvarja inovacije in osebno motivacijo. Izhod iz krize v osnovi ni problem v zvezi z gospodarsko ali davčno politiko.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Evropa se je že nekaj naučila, ko ni bila sposobna izvajati ciljev, določenih v lizbonski strategiji, in upam, da se bo naučila iz svojih napak, ki so povzročile gospodarsko in finančno krizo. Zato pozivam, da se v prihodnosti večja pozornost posveča najprej ustvarjanju delovnih mest in ne le ustvarjanju kakršnih koli delovnih mest, ampak, da poskušamo zagotoviti visokokakovosntno polno zaposlitev in pri tem upoštevamo potrebe trga dela in zagotavljamo socialno vključenost. Drugič, zelo pomembno je, da se borimo za enakost spolov in odpravo revščine, zlasti glede ljudi v najbolj ranljivih skupinah, ker jih v teh težkih časih najbolj prizadela revščina. Prav tako bi rada pritegnila pozornost k izobraževalnim sistemom in pomembnosti pridobivanja novih znanj. Ker trgi dela držav članic EU doživljajo dinamične spremembe, je nujno zagotoviti, da bodo imeli delavci potrebna znanja za prihodne trge dela. Zato je nujno, da vlagamo v notranje usposabljanje osebja in vseživljenjsko učenje. Več pozornosti moramo posvetiti eni največjih težav v družbi, in sicer vse večji brezposelnosti mladih. Če mladi ljudje ne dobijo priložnosti, da vstopijo na trg dela, potem obstaja nevarnost, da bo Evropa izgubila celo generacijo mladih ljudi. Na neuradnem srečanju voditeljev držav ali vlad EU v zvezi s strategijo Evropa 2020, ki je potekalo 11. februarja, je bila izpostavljena zelo pomembna tema upravljanja. Čeprav je Evropski svet zelo ambiciozen v tej zadevi, bi vas kljub temu pozvala, da zagotovite še aktivnejšo udeležbo Evropskega parlamenta, nacionalnih parlamentov in različnih sektorjev Sveta.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) V tej razpravi tisti, ki so odgovorni v Evropski uniji, ostajajo močno oddaljeni od resničnih problemov državljanov. Primeri, ki jih vedno znova najdemo na svojih obiskih in pri svojih stikih z delavci, kmetovalci, ribiči in lastniki mikro in malih podjetij, kažejo, da pristopi in politike Evropske unije služijo ustvarjanju bolj negotovega zaposlovanja in poslabšanju brezposelnosti in izkoriščanja.

V času, ko so številke, ki se nanašajo na brezposelnost, presegle 23 milijonov in revščina prizadeva več kot 85 milijonov ljudi, ni sprejemljivo, da vztrajamo pri politikah, ki so povzročile te razmere.

Zato vztrajamo na potrebi, da se preneha izvajati Pakt za stabilnost in da se ga nadomesti s Paktom za razvoj in zaposlovanje, ki bo dajal prednost ustvarjanju delovnih mest s pravicami in povečanju proizvodnje.

Nujno je prekiniti tako imenovano lizbonsko strategijo in namesto tega podpreti strategijo za socialni napredek, ki daje prednost boju proti revščini, podpira kakovostne javne storitve in socialne vire in spodbuja enakost in pravice žensk. To pomeni razvoj proračunske politike, ki pospešuje dodeljevanje podpornih sredstev Skupnosti in jih hitreje in enostavneje prenaša v države članice…

(Obrazložitev glasovanja je bila skrajšana v skladu s členom 170 Poslovnika)

  Kinga Göncz (S&D), v pisni obliki. – (HU) Strategija EU 2020 lahko uspe le, če bodo države članice prikazale zadostno zavezanost za njeno izvajanje. Poleg jasnega sprejetja nacionalnih odgovornosti ključ do uspeha leži v izvajanju politik Skupnosti z njihovimi spremljajočimi sredstvi, zagotovljenimi za približevanje, regionalni razvoj in kmetijstvo, kar bo vse prispevalo h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest. Metoda, ki poteka od zgoraj navzdol in sedaj dobiva obliko ter temelji na povečani politični odgovornosti predsednikov vlad, prav tako zagotavlja močnejša jamstva za uspešno izvajanje, kot je bilo v primeru lizbonske strategije. Strategija 2020 prav tako točno določa prednostne naloge naslednjega proračunskega obdobja ne da bi zagotavljala podrobno razpravo v sedanjosti. Posledično je treba takoj poudariti pomembnost skupne kmetijske politike in kohezijske politike za naslednji sedemletni proračun, ki se začne z letom 2014. Brez gospodarske, socialne in teritorialne kohezije ni močne in konkurenčne Evrope. Zbliževanje med regijami krepi konkurenčnost Evrope.

  Lívia Járóka (PPE), v pisni obliki. – (HU) Gospe in gospodje, eden najpomembnejših izzivov, pred katerimi je EU, je ponovna ocena lizbonske strategije s povezanim bojem proti revščini in izključenosti in krepitvijo socialne kohezije. Pobuda 2020, ki predstavlja eno glavnih pobud predsedniškega tria Španije, Belgije in Madžarske, mora dati odgovor na dolgoročne demografske in socialne izzive, s katerimi se srečuje ta celina. To ne pomeni nič manj, kot ponovno pretehtanje evropskega trga dela in izobraževalnega sistema. Spričo neuspeha sedanje evropske strategije zaposlovanja mora program 2020 vsekakor ustvariti več in boljša delovna mesta, kjer je glavna skrb posvečena povečani udeležbi žensk in prikrajšanih skupin na trgu dela. Hvalevredno je, da agenda Evropske komisije in tudi akcijski načrt prihodnjega predsedniškega tria poudarjata dejavnike, nujne za uspeh tega programa, kot so ukrepi, usmerjeni v neprijavljeno delo, sivo ekonomijo in učence, ki predčasno opustijo izobraževanje, pa tudi v izboljšanje pogojev za samozaposlitev. Ker je socialno-ekonomska izključenost rezultat številnih nodvisnih dejavnikov, lahko rešitve pridejo le iz izčrpnejšega akcijskega načrta, ki obravnava vsa področja hkrati, in ne iz zamisli, ki temeljijo na projektu in so prevladovale do sedaj. Da bi bili uspešni, moramo opustiti osamljene pobude v korist ukrepom, vtkanim v uravnotežen sveženj politik, ki je osredotočen na zgodnje posredovanje in lahko zagotovi pristno izboljšavo vsakega od resničnih ukrepov socialne izključenosti, ki se odražajo v Leakenskih kazalnikih.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Sedanja gospodarska kriza je najresnejša v zadnjih desetletjih, medtem ko se njen vpliv odraža v zmanjšanju potenciala rasti po EU za polovico. Ta gospodarsko nazadovanje gre tudi z roko v roki s povečanjem stopnje staranja prebivalstva, ki ovira prizadevanja za pomoč pri oživljanju gospodarstev EU. Glede na te okoliščine mora strategija 2020, ki je namenjena kot nadaljevanje lizbonske strategije, ustvarjati pogoje, potrebne za trajnostno rast in davčno konsolidacijo. Dejansko mora biti mnogo dostopnejše vseživljenjsko učenje, pri čemer morajo biti univerze mnogo bolj odprte za študente, ki odstopajo od večinskih smeri. Boljša soodnosnost med ponudbo in povpraševanjem in večja mobilnost delovne sile bosta delavcem zagotovili več priložnosti na področjih, kjer obstaja večje povpraševanje po njihovem strokovnem znanju. Sodobni sistemi socialne varnosti in pokojninski sistemi so potrebni, da bi se zmanjšala revščina in izključenost. Politika zaposlovanja mora biti osredotočena na prožnost trga dela, kjer zaposleni prevzamejo odgovornost za svoje neprestano usposabljanje, prilagajanje na spremembe in mobilnost v poklicnem življenju. Nujno je, da se prilagodimo sedanjim razmeram gospodarske krize in starajočega se evropskega prebivalstva, da bomo lahko zagotovili zadostno raven podpore ljudem, ki so začasno brezposelni.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Strinjam se s kolegi poslanci, ki so izpostavili vprašanje, ki zadeva odsotnost kmetijstva v strategiji 2020. Verjamem, da je kmetijstvo področje, ki lahko prispeva k razvoju Evropske unije, in je hkrati pomembno področje, ker je jedro evropskega načina življenja. Nenazadnje pa je treba posebno pozornost posvetiti kmetijstvu, ker ga je izredno močno prizadela gospodarska kriza. Da bi preverili stopnjo tega vpliva, moramo pogledati le zmanjšanje realnega prihodka na delavca v kmetijstvu, ki je v nekaterih državah članicah doseglo že 35 %.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D), v pisni obliki. – V skladu z uvodno izjavo predsednika Van Rompuya, je moje posredovanje posvečeno izvajanju Lizbonske pogodbe. Medtem ko je v teoriji imenovanje visokega predstavnika z deljeno odgovornostjo videti dobro, pa to v praksi glede na njegovo „edinstvenost“ ustvarja težave, ki jih avtorji pogodbe niso predvideli. Brez namestnika, ki bi imel enako deljeno odgovornost, bo visoki predstavnik moral vedno bolj izbirati med tem, da ostane v Bruslju, in med tem, da je na primer prisoten v Evropskem parlamentu oziroma da leti v tuje glavno mesto, kjer EU potrebuje enako visoko predstavništvo. Seveda si lahko gospa Ashton najde namestnika, a če si ga bo, bo to moralo biti na začasni podlagi in na račun Sveta ali Komisije. Če pa bo „rotirajoče predsedstvo“ vstopilo nazaj, da bi povrnilo ravnotežje, bomo imeli na koncu še več birokracije namesto manj.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Evropa 2020 ne sme ponavljati neuspehov svoje predhodnice, lizbonske strategije. Novo strategijo je v veliki meri oblikovala gospodarska kriza, katere učinke bo morala reševati. Hkrati pa moramo nadoknaditi svojo malomarnost. Glede na to, da so določbe Pakta za stabilnost in rast tako stroge, kako je lahko EU prišla do 7-odstotnega primanjkljaja in dolga v višini 80 % BDP? Kdo je odgovoren za to? To, kar si najbolj želimo za EU, je, da se vrne na pot hitre rasti in predvsem to bi morala pomagati doseči ta strategija. Sedanje določbe strategije ne kažejo, kako to doseči, niti ne kažejo, kako uskladiti evropske socialne dosežke z demografskimi težavami, s slabimi rezultati sistema zdravstvenega zavarovanja ali s pomanjkljivim sistemom pokojnin in podpore. Nadalje, kaj pa trajanje dela? Nazadnje, kaj pa vzpostavitev sistema za nadzor in spremljanje bank in drugih finančnih ustanov? Ali kako bi radi povečali produktivnost? Potrebujemo nov pristop k tem novim izzivom.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Prednostna naloga nove strategije Euro 2020 je, da je pametnejša in tržno gospodarstvo, ki temelji na ekološkem znanju. Da bi dosegli ta cilj, bi se morali predvsem osredotočiti na krepitev enotnega trga in povečanje prostega pretoka storitev. Vloga Evropske skupnosti bi morala biti spodbujanje podjetništva in tudi poenostavitev registracije podjetij z odpravo pravnih in gospodarskih ovir. Podpora, zlasti malih in srednje velikih podjetij, je pomembna zadeva. Odprava zahteve, da morajo mikro podjetja predložiti letna finančna poročila, in izboljšanje dostopa do kreditov, so morda pomembni koraki v to smer. Rezultati ankete Evrobarometra glede podjetniške mislenosti ljudi kažejo, da je Evropska unija še vedno za Združenimi državami, ampak da bi si tudi več kot polovica mladih prebivalcev EU želela, da bi postali podjetniki v naslednjih petih letih. Prav tako mislim, da je pomembno, da se osredotočimo na ustvarjanje gospodarske rasti, ki temelji na znanju, in na ustvarjanje konkurenčnega, kohezijskega in okolju prijaznejšega gospodarstva. Zato moramo pozornost posvečati tudi razvoju in pripravi mladih ljudi na to, da bodo dosegali dolgoročne cilje, in povečati potrošnjo v zvezi s tem.

EU bi morala izvajati evropsko digitalno agendo kakor hitro je mogoče, da bi prispevala k vzpostavitvi resnično enotnega skupnega trga na področju spletne trgovine, da bodo lahko potrošniki izkoristili ponudbe po konkurenčnih cenah v drugih državah članicah in da bodo SMP lahko neovirano delovala na evropskem trgu.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D), v pisni obliki. – (HU) Strategija EU 2020 mora temeljiti na dveh stebrih. Po eni strani je to solidarnost med državami članicami, ki zagotavlja, da v krizi ne bo nobena država članica ostala v ozadju. Po drugi strani pa morajo države članice prav tako pokazati solidarnost s Skupnostjo tako, da zvesto izvajajo obveznosti, ki so jih določile skupaj. Med razpravo o prihodnosti EU ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči tistih politik, ki že delujejo. Skupne kmetijske politike in politike usklajevanja so resnični rezultati evropskega povezovanja in simboli solidarnosti med državami članicami in narodi. Kot madžarski poslanec Parlamenta in politik iz nove države članice menim, da imajo nove prednostne naloge, ki jih je oblikovala Evropska komisija, enako pomembnost: izgradnja družbe, ki temelji na znanju, gojenje inovacij, krepitev socialne vključenosti, ustvarjanje novih delovnih mest in odločnejša drža proti podnebnim spremembam znotraj okvira trajnostnega razvoja.

Ne smemo dovoliti, da bi bila slabitev prejšnjih skupnih politik cena, ki jo bomo plačali za močnejše sodelovanje na zgornjih področjih. Varnost preskrbe s hrano, ki jo zagotavlja skupna kmetijska politika, postaja v 21. stoletju pomembnejša kot kdaj koli prej, saj hrana in pitna voda prevzemata isti strateški pomen, kot ga je imela nafta v 20. stoletju. Če želimo resnično okrepiti svetovni konkurenčni položaj EU, ne smemo dovoliti določenim regijam, da ostanejo zadaj zaradi zastarele infrastrukture in slabih izobraževalnih, socialnih in zdravstvenih storitev. Zato obstaja neprestana potreba po močni kohezijski politiki, ki temelji na solidarnosti.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Strategija EU 2020 mora označevati napredek. Drugače bo EU 2020 lizbonska strategija, strategija, ki jo bo treba v 10 letih zamenjati s še eno novo strategijo. EU 2020 mora jasno označevati začetek razvojne stopnje po poteku lizbonske strategije. Določiti moramo prednostne naloge za strategijo, ki jo začenjamo izvajati, da bodo reforme, ki bodo ustvarjene z EU 2020, preživele v srednjeročnem in dolgoročnem smislu.

Obstajajo tri glavna prednostna poročja, ki morajo brez gotovo odlikovati EU 2020. Prvo je aktivna podpora MSP, ki temelji na soodnosnosti programov Skupnosti z makrogospodarskimi politikami. Ta pristop bo zagotovil zdravo gospodarsko okolje za zasebne subjekte. Drugo je izobraževalni sistem, ki pripravlja delovno silo na podlagi povpraševanja na trgu. Ta proces bo zagotovil boljšo raven zaposlitve v državah članicah. Nazadnje pa mora imeti Evropski parlament večjo vlogo. To bo omogočilo, da se iz držav članic uporabijo realne informacije in da se prepreči širejenje razlik med gospodarstvi držav članic. Strategija EU 2020, organizirana glede na jasne prednostne naloge, bo hitro oživila gospodarsko rast v EU, zlasti v okviru sedanjih finančnih in gospodarskih pritiskov.