Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 8. marec 2010 - Strasbourg

17. Obdavčitev finančnih transakcij (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o vprašanju Komisiji za ustni odgovor gospe Sharon Bowles v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o obdavčitvi finančnih transakcij (O-0025/2010 - B7-0019/2010)

  Edward Scicluna, avtor. – Gospod predsednik, Odbor ECON je to vprašanje in resolucijo izpostavil zaradi tega, ker je potreben pozoren razmislek. Lani je odbor o finančnih transakcijah razpravljal s komisarjem Kovácsom, ki se mu je tako, kot mnogim drugim zdela ideja zanimiva in takrat smo jasno povedali, da bi bilo dobro preučiti, kako bi to delovalo, vključno s potrebno infrastrukturo.

Od takrat Komisija preučuje zadevo, mi pa izpostavljamo širok spekter vprašanj, na katera je treba odgovoriti. Prišlo je do pozivov, vključno v G20 prejšnji september, da mora finančni sektor plačati za vzpostavitev stabilnostnih skladov in poplačati škodo, ki so jo povzročili realnemu gospodarstvu. Predsednik Barroso je predlagal uporabo globalne finančne dajatve za financiranje okoljskih projektov. Prav tako je ponovno oživela izvorna zamisel Tobinovega davka o uporabi obdavčitve finančnih transakcij za razvojno pomoč.

Namen te resolucije ni izvajanje kakršnega koli pritiska, razen za namene iskanja odgovorov in presoje vplivov, seveda pa številni močno zagovarjajo obdavčitev transakcij, medtem ko imajo drugi ravno tako močne pomisleke glede tega. Danes je pobiranje davka na transakcije zelo verjetno enostavnejše, tudi na mednarodni ravni, glede na to, da so številne transakcije izvedene elektronsko, hkrati pa ni mogoče prezreti dejstva, da obstaja več alternativnih možnosti za uvedbo kakršnega koli davka.

Ena izmed idej v zvezi z davkom je ta, da ga nihče ne bi opazil, saj je v vsakem primeru tako majhen. Spet drugi predlagajo, da bi ga morali uporabiti za odvračanje od prekomernega števila transakcij. Moj odbor je mnenja, da če bo končni zbrani znesek velik – in zneski kažejo na to – potem bo nekdo nekje resnično plačeval. Številne finančne transakcije so vmesne, ne kot končna prodaja, tako da bodo davek nosili posredniki – banke in podobni. Vendar pa bodo dodatni stroški – za to dejansko gre – gotovo enostavno preneseni na končne uporabnike. Nekateri lahko porečejo, da to ni važno. Vendar pa so tudi drugi načini za obdavčitev v okviru finančnih storitev.

Potem je tu vprašanje, kdo bo pobiral davek in kdo bo odločal, kako naj se porabi. Tu je tudi vprašanje „nobene obdavčitve brez zastopanja“. Če bo davek pobran v Londonu za transakcijo z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki za nekoga drugega v svetu stroškovno ni ocenjena, kdo bo odločil, kako naj se porabi? Na to vprašanje je lažje odgovoriti, če gre za zadevo finančne stabilnosti v kateri očitno sodelujejo plačniki, kot pa če je izven finančne sfere, na primer za okoljske projekte ali razvojno pomoč. Vse te zadeve vključujejo mednarodni element, tako na plačilni strani, kot tudi na strani porabe. Verjetno ne moremo uresničit vseh teh stvari in biti deležni vseh teh ugodnosti, tako da se bo treba odločiti glede tega, kaj skušamo popraviti, glede metode, s katero bomo to dosegli in glede glavnega namena davka.

Ali smo upravičeni mešati zakonodajo s pobiranjem davka? Ali se ti dve stvari resnično dopolnjujeta?

  Algirdas Šemeta, član Komisije. – Gospod predsednik, z veseljem prispevam k tej pomembni razpravi o inovativnih finančnih instrumentih in podam odgovor na to vprašanje za ustni odgovor.

Glede možnosti uvedbe splošnega davka na finančne transakcije namerava Komisija, kot je bilo navedeno v njeni strategiji EU 2020, prispevati k razpravi o inovativnem financiranju na globalni ravni.

Trenutno dela na opredelitvi in ocenjevanju različnih pristopov, pri čemer je eden izmed njih splošen davek na finančne transakcije (FTT). Drugi so „nadomestilo za odgovornost v gospodarski krizi“ v ZDA in „stabilnostno nadomestilo“ na nekatera sredstva bank, kot je to uvedla Švedska.

V zvezi s FTT je jasno, da se danes možnosti razlikujejo od prvotnih razprav o Tobinovem davku, saj bi pokrival širše področje finančnih produktov.

V zvezi s prednostmi in pomanjkljivostmi uvedbe splošnega FTT je Komisija mnenja, da se je pri ocenjevanju različnih instrumentov treba izogniti zbiranju pobud, ki bi lahko negativno vplivale na finančni sektor in zagotoviti, da zaradi novih pobud ne bo prišlo do prenosa transakcij v druge regije, kar bi imelo negativne posledice na konkurenčnost Evrope.

V zvezi z možnostjo izvajanja splošnega FTT v EU, če naši glavni partnerji takšnega davka ne bodo uvedli, vas želim opozoriti, da tudi MDS vzporedno z delom Komisije preučuje možnosti, vključno z globalnim davkom na finančne transakcije.

To dokazuje, da gre za zadevo globalne narave in Komisija verjame, da je iskanje globalnih in usklajenih rešitev najboljši način za rešitev tega vprašanja. To je naša prva in želena možnost.

Glede uporabe davka kot dopolnjujočega regulatornega orodja v sklopu reform finančnega trga lahko potrdim, da Komisija preučuje dopolnjujoče lastnosti med davkom in regulatornimi instrumenti in bo pozornost namenila skupnemu vplivu teh dveh oblik instrumentov na sposobnost finančnega sektorja, da podpreta oživljanje gospodarstva.

Glede možnosti vzpostavitve finančnega sistema, ki bi bil dolgoročno usmerjen z uvedbo splošnega FTT, Komisija nima jasnih podatkov ali študij o odnosu med takšnim davkom in strukturo zapadlosti finančnega posredništva.

V zvezi z razporejanjem prihodkov, nastalih iz naslova FTT, ker analiza inovativnega financiranja še vedno poteka, menim, da bi bilo pripravljanje kakršnih koli sklepov glede delitve prihodka in prerazporejanja preuranjeno. Naj kljub temu poudarim, da bi bili morebitni prihodki iz naslova splošnega FTT zelo nesimetrični, verjetno locirani le v manjšem številu držav, ki imajo največja finančna središča. Ta nesimetričnost kaže na potrebo po globalnih rešitvah, vključno z delitvijo in prerazporejanjem prihodka.

Na koncu naj omenim časovni načrt različnih pobud. V prvem koraku službe Komisije trenutno preučujejo vprašanje vseh inovativnih finančnih instrumentov. Komisija bo prav tako upoštevala ugotovitve naših glavnih mednarodnih partnerjev, da bi tako identificirala možnosti z največjim potencialom. V drugem koraku bo ravno na tej podlagi mogoče pripraviti konkretne predloge s podrobno presojo vpliva, ki bodo usklajeni s standardnim pristopom Komisije k boljšemu vodenju.

  Jean-Paul Gauzès, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, finančna kriza s katero se soočamo, je državne organe prisilila, da finančno posredujejo z uporabo javnega denarja.

Glede na te okoliščine je mamljivo razmišljati o uvedbi davka na finančne transakcije. Prihodek od davka bi se na primer uporabil za financiranje okrevanja in razvoja trajnostnega gospodarstva, na začetku pa bi lahko zmanjšal stroške krize, ki jih nosita realno gospodarstvo in davkoplačevalec. Ta davek bi bil dodan predpisom, ki urejajo finančni sektor, odpravo davčnih oaz ali celo prepise, ki se trenutno pripravljajo za izvedene finančne instrumente.

V tej fazi bi bilo priporočljivo ovrednotiti učinke davka na finančne transakcije. To je glavni namen vprašanja za ustni odgovor: spodbuditi Komisijo, da praktično preuči različne točke, navedene v osnutku resolucije, da bi tako lahko podala mnenje o smiselnosti in pravočasnosti takšnega davka.

Komisar, kar ste pravkar povedali, predstavlja korak v pravo smer. Vendar pa je treba poudariti – kar ste tudi storili –, da bo treba k temu ukrepu pristopiti na realen in pragmatičen način. Tak davek ne sme škoditi evropskemu gospodarstvu ali konkurenčnosti evropske finančne industrije.

Na splošno je pomembno izpostaviti posledice izvajanja tega davka le v Evropski uniji, kot to zagovarjajo nekateri, če ne bi bil mogoč sporazum na globalni ravni. Menimo, da tovrstne, izključno evropske rešitve ni mogoče podpreti.

  Udo Bullmann, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, komisar, najprej želim dodati nekaj vprašanj glede tega, kar je gospod Scicluna povedal v imenu odbora. Komisar, če bi bilo 70, 80, 90 ali 100 krat toliko finančnih transakcij v svetu, kot znaša bruto nacionalni proizvod in če bi to dogajanje postalo še bolj dramatično, ali bi potem rekli, da so špekulativni elementi v veliki meri povezani z eksplozijo finančnih produktov? Če to drži, kako jih nameravate omejiti, ali kaj bi lahko prispevalo k njihovemu omejevanju? Če se kratkoročne finančne transakcije vse bolj povečujejo relativno na bruto nacionalni proizvod v svetu, ali se potem strinjate z nami, da moramo okrepiti dolgoročni pristop v realnem gospodarstvu, v katerem ljudje delajo, zaslužijo in izdelujejo proizvode, ki jih lahko porabimo in jim lahko uporabljamo. Če ste tega mnenja, s kakšnimi sredstvi in na kakšen način bomo to lahko dosegli?

Komisar, če lahko davek na finančne transakcije prispeva k temu – to želimo preučiti –, kakšen bi bil časovni okvir za pogajanje z mednarodnimi partnerji pri tem? Zdi se nam, da se finančni instrumenti, ki so bili vzpostavljeni v svetu, sedaj uporabljajo za špekulacije proti evrskemu območju, evru in za ukrepanje proti najšibkejšim državam članicam. Ali ni že skrajni čas, da se spoprimemo s tem in določimo evropski pristop?

Komisar, ne razumem ene stvari in sicer, zakaj pozivamo države članice, da dvignejo davek na dodano vrednost za tri ali štiri ali celo več odstotne točke, medtem ko bi davek na transakcije v višini 0,01 ali 0,05 odstotne točke domnevno uničil konkurenčnost in oslabil položaj Evrope. Ne verjamem. Ukrepajte. To želi Parlament.

  Carl Haglund, v imenu skupine ALDE. – (SV) Gospod predsednik, kot smo slišali v Parlamentu, je bil s tako imenovanega Tobinovega davka pred kratkim pobrisan prah in spet je bil izvlečen na plano zaradi gospodarske krize in vse bolj zaskrbljenih razprav o podnebnih spremembah.

Prav tako smo slišali, da so velika pričakovanja glede tega davka, ki je med drugim namenjen tudi vzpostavitvi varnosti na finančnih trgih in zagotavljanju dobička, ki ga je mogoče uporabiti za financiranje najrazličnejših utemeljenih področij, kot sta razvojna pomoč in boj proti podnebnim spremembam.

Menim, da so ta pričakovanja precej naivna in močno dvomim, da bi bilo mogoče uvesti davek na finančne transakcije, ki bi resnično deloval. Na eni strani spadam med tiste, ki dvomijo ali bo sploh mogoče uvest davek v praksi. Na drugi strani pa ne verjamem, da bo imel takšen učinek, kot nekateri pričakujejo. Med drugim sem povsem prepričan, da noben davek na svetu ne more preprečiti finančne krize, ki jo doživljamo v zadnjih letih.

Osebno sem prav tako kritičen do ideje o obdavčitvi nečesa in uporabi tega zbranega davka za namene, ki nimajo nič skupnega z dejavnostjo, ki je obdavčena. Verjamem, da to ni logično in da ne gre za posebej zdravo davčno politiko.

Ne razumite me narobe. Želim si, da bi bilo na voljo več sredstev za razvojno pomoč. Kritičen sem do lastne države, ki ji ni uspelo doseči stopnje 0,7 BDP, ki se pogostokrat obravnava kot minimalna vrednost.

Odbor za monetarne in ekonomske zadeve je na to temo pripravil uravnotežen dokument. Dobro je, da se izvaja ustrezna preiskava na ravni EU glede tega, kako bi lahko takšen davek deloval. Upam, da bo po tem na voljo več dejstev in manj političnih mnenj v tej razpravi. Drugače tvegamo, da se bomo zapletli v razpravo o davku, ki ga ni mogoče uvesti v praksi, hkrati pa nam ne bo uspelo najti priložnosti in rešitev za zagotovitev zadostnih sredstev, namenjenih razvojnemu delu in našim prizadevanjem v boju proti podnebnim spremembam.

Najslabše kar se lahko zgodi je, da bi EU skušala na silo in zaradi ideoloških razlogov uvesti takšen davek, ne da bi to hkrati naredil tudi preostali svet. To lahko pripelje le do gospodarskega poloma v Evropi, kar si v tako težkih časih, kot so sedaj, vsekakor ne želimo. Ne smemo pozabiti tega. Upam, da bo ta preiskava resna in učinkovita.

(Govornik se je strinjal, da bo vprašanje zastavil z uporabo modrega kartona v skladu s členom 149(8) )

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, uporabila bom novo pravilo, ki ga imamo zato, da lahko uporabimo modri karton.

Z zanimanjem sem poslušala prejšnjega govornika, ko je govoril o svoji državi, o zadržkih, ki jih imajo, prav tako pa so govorili o 0,7 % BDP in Tobinovemu davku.

Očitno se Tobinov davek precej razlikuje od davka na finančne transakcije in prav pri tem se večkrat pojavi zmeda. Popolnoma prav imate, ko pravite, da potrebujemo jasnost, vendar želim, da bi se nekoliko poglobili v razlog, zakaj ne izpolnjujemo 0,7 %, pa tudi kaj skušamo doseči v zvezi z davkom na transakcije, ki dejansko deluje.

  Carl Haglund (ALDE). – Gospod predsednik, ta nov način razprave je dejansko precej zanimiv. Omogoča nam, da se dogovarjamo.

Žal je Finska država, ki 0,7 % svojega BDPja ne namenja za razvojno pomoč, kar ni dobro. Gre za nekaj, kar moramo v naši državi politično obravnavati. Škoda je, da naša vlada tega ni bila sposobna narediti.

Ko govorimo o Tobinovemu davku in davku na finančne transakcije imate prav: gre verjetno za nekaj, kar se ne ujema popolnoma s tem, kar si je prvotno zamislil gospod Tobin. Še vedno močno dvomim, ali lahko resnično imamo davek na globalni ravni, ki bi ga uvedle vse države, saj bi le tako dejansko deloval, ne da bi se pri tem kapital preselil v druge konce sveta.

Vendar bomo videli in ravno zaradi tega Komisija proučuje to zadevo. Zelo zanimivo bo.

  Pascal Canfin, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, komisar, naše javne finance so v kriznih razmerah in vemo, da je del rešitve lahko v zmanjševanju nekaterih izdatkov, hkrati pa tudi, da velik del rešitve leži v spodobnosti držav članic, da zberejo več sredstev.

Zaradi tega je torej treba vedeti, katero vrsto davka je mogoče povečati, katero vrsto davka je treba povečati in kakšne posledice bodo imela ta povečanja davkov. Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze ocenjuje, da bi bilo težko znatno dvigniti davke, ki jih plačujejo mala podjetja in ki ustvarjajo večino delovnih mest. Težko je povečati davke, ki jih plačujejo družine – z morebitno izjemo tistih najbogatejših – saj v večini primerov so ti že tako dovolj visoki, predvsem v Evropi.

Vprašanje se torej glasi: katere davke moramo povečati? Če davki za mala in srednje velika podjetja ne bodo povišani, prav tako pa tudi ne DDV, bo nedvomno treba poiskati druge rešitve. Ocenjujemo, da je davek na finančne transakcije za evropsko gospodarstvo še najmanj boleč davek. Gre za davek z najmanj negativnimi posledicami za globalno konkurenčnost evropskega gospodarstva.

Stroški finančnih transakcij so se v zadnjih desetih letih gromozansko zmanjšali, tako zaradi določenega števila tehničnih izboljšav – če lahko to tako imenujemo –, kot tudi zaradi evropske uredbe.

Dejansko so to zmanjšanje stroškov v celoti absorbirale banke in finančna industrija. Ne bi bilo popolnoma neupravičeno, če bi z davkom na finančne transakcije del dobička, ki so ga pridobile banke zaradi teh manjših stroškov, šel nazaj k državnim organom, ki so jih rešili.

Kot običajno Parlament to spreobrne v razširjeno ideološko razpravo, čeprav je dokaj tehnične narave. Transakcijski stroški so obstajali tudi prej; vendar so se zmanjšali. Danes predlagamo, da se ponovno zvišajo, da bi tudi državni organi, ne le zasebni akterji, imeli koristi od teh tehničnih izboljšav.

Seveda se zastavlja vprašanje, ali lahko Evropska unija sama izvede ta korak. Vsem je jasno, da bi bilo bolje, če bi se to izvedlo v mednarodnem okviru. Če nam drugi – predvsem Združene države Amerike – ne bodo sledili, se zastavlja naslednje vprašanje: ali je potem možnost Evropske unije, da to doseže, izključena?

Nekatere izjave – na primer izjava gospoda Gauzèsa – nakazuje na to, da je skupina Evropske ljudske stranke prepričana, da Evropa tega ne more sama storiti. Te okoliščine seveda ne bi bile idealne in vsekakor bi bilo treba premagati ovire. Ali to pomeni, da se mora Evropska unija zadovoljiti z najnižjim skupnim imenovalcem, da mora imeti najmanj verjetno uredbo in se mora uskladiti z najmanj ambicioznim akterjem? Za nas to ne predstavlja okoliščin, ki bi okrepile vodilni položaj Evropske unije v svetu.

Prav tako si je mogoče predstavljati, da bi Evropska unija sama uvedla to transakcijo. Preprosto zaradi tega, ker se kapitalski tokovi, ki nas zanimajo, iztekajo iz Evropske unije, se lahko nato preselijo drugam, samo zaradi tega, da bi se potem spet vrnili v Evropsko unijo.

Ko ti tokovi zapustijo in se vrnejo, imamo priložnost zahtevati, da jih je mogoče slediti in vedeli, ali so bili obdavčeni s tem davkom na finančne transakcije. Če so bili, nobenih problemov. Če ne, lahko odbijemo vstopni ali izstopni davek. To v realnem gospodarstvu že več let počnemo s skupno zunanjo tarifo. Finančna globalizacija od nas zahteva, da to počnemo v finančni sferi gospodarstva in je s tehničnega stališča vsekakor možno. Potrebujemo politično voljo.

  Kay Swinburne, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, zaradi trenutnih pretresov na globalnih finančnih trgih po svetu akademiki, politiki in Nobelovi nagrajenci za ekonomijo upravičeno iščejo načine, kako pridobiti nazaj denar, ki je bil porabljen za reševanje finančnih institucij. Davki na finančne transakcije v različnih oblikah so le ena izmed številnih predlaganih zamisli, EU in njenim državam članicam pa ne smemo omejevati orodij, ki so jim na voljo, da preučijo eno izmed teh zamisli. Biti moramo ustvarjalni in kar se da široko iskati rešitve, kje se lahko najbolje odzovemo na finančno krizo in okrepimo naše nacionalne finančne sisteme. Koncept predsednika Obame o obdavčitvi finančnih institucij bi lahko imel nekaj dobrih lastnosti.

Vendar je ta predlog zelo specifičen in ne upošteva vseh ostalih oblik finančnih davkov in dajatev. Kot je komisar povedal, MDS glede na navodila s strani G20 trenutno opravlja študijo morebitnih finančnih davkov, pa vendar se s to resolucijo skuša najti odgovore še preden bo ta študija končana.

Ne razumem logike pri poskusu izvedbe rešitve EU za globalni problem. Naivno in nesmiselno je misliti, da če bo EU uvedla davek na transakcije brez podpore vseh ključnih globalnih akterjev, da ne bomo izgubili v primerjavi z ostalimi državami.

Zaradi resolucije o obdavčitvi finančnih transakcij v trenutni obliki sem še bolj zaskrbljena.

Prvič, ne moremo podpreti ukrepa, ki skuša EU podeliti pristojnosti za dvigovanje davkov. Temeljnega pomena za suverenost naših držav članic EU je, da ohranijo pravico do nadzora svojih davčnih sistemov. Zato bi bilo koristno, če bi pojasnili ali je ta predlog namenjen usklajenemu višanju davkov posameznih držav članic – da se ohranja in uporablja na tej ravni – ali gre v resnici za davek EU.

Drugič, povišani davki za stabilizacijo finančnih sistemov po mojem mnenju postajajo podaljšek proračunske postavke EU. Obstajajo številne pobude EU in držav članic ter programi porabe, namenjeni boju proti podnebnim spremembam na pametne načine. Postavili smo ambiciozne cilje glede denarja, ki bo porabljen v državah v razvoju. Ne moremo podpreti nekaj, kar bi dejansko prispevalo k zviševanju davkov za druge namene.

  Miguel Portas, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, tehnična razprava, ki jo moramo opraviti, je nedvomno zelo pomembna, vendar ne sme prikrivati dejstva, da je izbira, s katero smo soočeni, politične narave. Zaradi tega je sklicevanje in priprava celotnega argumenta na tehnični podlagi, da bi se s tem izognili sprejetju politične odločitve, nekoliko neupravičeno.

Gospod Haglund je na primer pojasnil, da se tudi z uvedbo Tobinovega davka ne bi mogli izogniti finančni krizi. Strinjam se z njim, vendar bi imeli v naših gospodarstvih in najbolj prikrajšanih sektorjih evropskega prebivalstva na voljo veliko več sredstev za boj proti posledicam finančne krize.

Za to vprašanje gre. In drugi vidik … ravno zaradi tega me odgovor komisarja Šemete ni prepričal, ne z vidika časovnih razporedov, ne z vidika temeljnega vprašanja. Komisar Šemeta, pa tudi gospod Gauzès, nam zatrjujeta, da je davek privlačna in zelo zanimiva zamisel, ki pa je ne moremo uporabiti na ravni Evrope. Uveljaviti jo je treba na svetovni ravni.

Bodimo jasni. S takšnimi izjavami sporočamo ljudem, da Tobinov davek ne bo nikoli obstajal na globalni ravni. Zato nima nobenega smisla zavajati ljudi. Sporočilo se glasi, da bo obstajal na globalni ravni, ali pa sploh ne bo obstajal. Sporočilo se glasi, da ne bo obstajal. Moje stališče je povsem drugačno. Verjamem, da je Evropska unija dovolj močan finančni trg za uvedbo splošnega preostalega davka na vse transakcije, ne da bi zaradi tega kapital zbežal.

Predvsem pa bi našim državljanom sporočili nekaj izjemno odločilnega: da mora v tej krizi, vsaj na preostali ravni, finančni kapital, ki nas je pripeljal v to krizo, vsaj na preostali ravni, plačati. In da je to bilo predvsem in posebej namenjeno boju proti lakoti in revščini na globalni ravni in vzpostavitvi načina financiranja socialnega stebra v evropskem projektu, steber, ki ga pogrešamo in ki ga nimamo.

Državljani bi to zelo dobro razumeli.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, pred enajstimi leti sem bil eden izmed redkih poslancev, ki so soustanovili medstrankarsko delovno skupino o Tobinovem davku, našim sestankom pa so se številni zaničevalno posmehovali. Z vidika prehoda v novo tisočletje smo se vedno znova sklicevali na navidezno razumnost trga, ter s tem ogrožali konkurenčnost in morebiten nastanek vrzeli v globalizaciji.

Ni dobro, če danes še naprej izpostavljate te argumente. Pravkar smo se izognili velikemu sesutju, ki ne stane le izjemno veliko denarja, ampak tudi veliko zaupanja. Če mislite, da lahko zadeve nekoliko upočasnimo s takšnim davkom na finančne transakcije, potem imajo špekulanti – kot jih bom poimenoval – s katerimi imam osebno dobre odnose, povedano z drugimi besedami, upravljavci investicijskih skladov, kot jih evfemistično imenujemo, povsem drugačen pogled, saj še hitreje in intenzivneje opravljajo svoj posel vzdolž te ločnice.

Ravno zaradi tega nisem prepričan, da bi z davkom na finančne transakcije na obseg davčnih transakcij lahko dosegli kaj več, kot le ublažili te ogromne špekulativne valove. Resnično želim, da bi vsi vi iz Komisije in nacionalnih vlad pozorno prisluhnili predvsem besedam naših kolegov Zelenih, pa tudi besedam gospoda Bullmanna z levice. Gre za politično vprašanje; tehnične vidike lahko hitro razrešimo, saj za to obstajajo strokovnjaki.

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospod predsednik, postavlja se vprašanje z upravnega vidika, ali je mogoče uvesti davek na finančne transakcije oziroma ali je politično mogoč, sam pa menim, da se mora temeljno vprašanje glasiti: ali je dober? Ali je davek na finančne transakcije uporaben za gospodarski razvoj? Saj to pomeni, da bomo imeli davek na naložbe; na čezmejni ravni bomo imeli davek na naložbe v države, kjer je manj kapitala, kot v drugih.

Ali bo to koristilo mednarodni trgovini ali pa jo bo zmanjšalo, če vpliva na to?

To sprašujem zaradi tega, ker obstajata dva primera, ki bi ju lahko v razpravi na to temo obravnavali. Prvič, zahvaljujoč dobro delujočim globalnim finančnim trgom smo imeli 30 let izjemne gospodarske rasti. Potem smo bili priče posledicam krize, zaradi katere je prišlo do kreditnega krča. Menim, da potrebujemo širše in bolje delujoče globalne finančne trge, ne pa da skušamo čim bolj približati kreditnemu krču.

Saj je davek na transakcije, tako kot vsak davek, namenjen zmanjševanju obsega tistega, kar je obdavčeno in v zmanjšanju obsega mednarodne trgovine ne vidim nobene koristi, saj smo videli kakšne so posledice, ko se je to zgodilo. Mislim, da ni koristno, če naložbe v revne države postanejo dražje.

Obdavčevaje finančnih transakcij ne bo oviralo finančnih transakcij. Omejilo ne bo niti tistega, kar včasih imenujemo špekulativne naložbe. Omejilo bo velik tok normalnih naložb in trgovino, ki jih potrebujemo.

Komisar, menim, da obstaja zelo dober razlog za previdnost in oklevanje pri obravnavi te teme.

  Pervenche Berès (S&D). – (FR) Gospod predsednik, komisar, zdi se, da ste ravno vi dogovorni za obdavčitev, komisar, in da bo vaš prispevek k strategiji 2020 na tem področju ravno predlog o inovativni vrsti davka. Priprava inovativnih vrst obdavčitve zahteva pogum in ne bi smeli potisniti na stran celotnega inteligentnega in konstruktivnega dela vaših predhodnikov. Opažam, da strategija 2020 ne omenja niti usklajevanja davka od dobička; mogoče ste ga pustili kje v predalu. Predlagam, da si to nekoliko pobližje ogledate.

Če pa pokažete enak pogum v zvezi z obdavčitvijo finančnih transakcij, ne bomo prišli zelo daleč. Zdi se, da znotraj Evropske unije in Komisije, katere del sedaj ste, sklepi skupine G20 veljajo za sveto resnico. Obdavčitev finančnih transakcij se odraža v sklepih G20, zato vas prosimo, da jih izvedete. Ne predstavljajte nam argumenta, da moramo storiti vse, kar storijo drugi, saj ko predsednik Obama, pod vplivom Paula Volckerja, predlaga reformo bančnega sistema Združenih držav Amerike, s tem obrača hrbet sklepom G20!

Zakaj bi izključili metodo, ki bi lahko bila dobra za Združene države Amerike? Tudi zaradi tega, komisar, ker je vaš kolega gospod Barnier povedal, da bi to reformo bilo mogoče dobro prilagoditi predvsem ameriškim razmeram in nima nič skupnega z Evropo; da mora Evropa slediti svoji poti na področju obdavčitve finančnih transakcij. To drži. Pričakujemo vaše pogumne in inovativne predloge, komisar.

  Louis Michel (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, če sem odkrit – in vsi vedo, da v celoti podpiram Komisijo – se zdijo vaši predlogi premalo ambiciozni. Noben izmed njih ne izraža želje po politični ambicioznosti glede teme, ki se mi zdi zelo pomembna.

Naj vas spomnim, da soglasje iz Monterreya 2001 in konferenca, namenjena pregledu izvajanja monterreyskega soglasja v Dohi 2008 priporočata inovativno in alternativno financiranje na področju razvoja. Prav tako ne verjamem, da bi lahko ta obdavčitev finančnih transakcij urejala svetovni finančni sistem; temu ni namenjena. Verjamem, da mora Evropska unija – vsekakor skupaj z G20 – sprejeti pobudo pri uvedbi obdavčitve mednarodnih finančnih transakcij, ki bi lahko bila določena, kot je že bilo omenjeno, nekje med 0,01 % – koliko denarja! – in 0,1 % vrednosti transakcije. Pričakovan prihodek se očitno spreminja na podlagi teh dveh koeficientov. Izbirate lahko med 20 milijardami USD ali 200 milijardami USD.

Lahko je globalne in splošne narave. Vendar pa se glede ene točke z vami ne strinjam: ne verjamem, da bi bili za uvedbo potrebni sporazumi med vsako državo na svetu, ampak le med ključnimi gospodarskimi akterji. Ne smemo čakati, da cel svet sprejme ta davek, saj zelo dobro vemo, da bi to dejansko uničilo že samo idejo o davku.

Davek bi bil uveden na državni ravni, najprej na prostovoljni osnovi, kar bi ideji vsekakor dalo zakona. Usklajevati ga morajo ključni gospodarski akterji, predvsem G20. Ko se sprašujete, za kaj bi ga bilo mogoče porabiti, ena izmed alternativnih možnosti je vplačilo v globalni ali celo evropski sklad; Evropski razvoji sklad bi sredstva resnično lahko porabil za zagotavljaje javne razvojne pomoči. Kot alternativo bi ga lahko države porabile tudi v svojih razvojnih politikah.

Prav tako imam pomisleke glede še ene stvari, še več, zdi se, da se stvari razvijajo ravno v to smer. Jasen znak bi na primer bil, če bi slišal direktorja mednarodnega denarnega sklada, kako opušča filozofijo Tobinovega davka, ali davka na finančne transakcije, kot neke vrste prevleke za predvidevanje ali pokrivanje tveganj finančnega sveta – kar imenujem finančni žongler. Ne gre za to! Ne želim predlagati, da se ta davek uporablja za pokrivanje tveganj finančnega sveta. To mora biti plačano na drugačen način. To je nezakonita prisvojitev, ki je ne morem sprejeti.

Rad bi vas opozoril, da bo celoten napredek, zabeležen v zadnjih nekaj letih v določenem številu držav v razvoju – tudi v najboljših – verjetno izbrisan, kar preprečuje, da bi bili doseženi razvojni cilji tisočletja. Zato sem vnet zagovornik obdavčitve finančnih transakcij.

  Vicky Ford (ECR). – Gospod predsednik, očitno obstajajo številni dobri razlogi, da pozovemo finančne institucije k temu, naj prispevajo več davčnih prihodkov po finančni krizi in sramotno je, da ta resolucija obravnava le davke na transakcije, ne pa tudi primere, kot obdavčitev Obame.

V povezavi z obdavčitvijo transakcij vidim tri problematična področja.

Prvič, vpliv finančnih storitev na končne uporabnike. V Združenem kraljestvu kolkovina, ki obstaja že mnogo let, nesorazmerno vpliva na manjše vlagatelje in podjetja, ki iščejo kapital.

Drugič, posledice, če se EU odloči, da bo ukrepala sama. Vemo, da so finančni trgi globalni in se zelo hitro spreminjajo. Očitno obstaja tveganje, da izrinemo transakcije iz EU, kar ne bi bilo dobro.

Moj tretji pomislek se nanaša na moralni hazard: če bo ta denar vložen v sklad za finančne injekcije. Ne verjamem, da morajo vsako neuspešno finančno inštitucijo avtomatsko reševati davkoplačevalci. Banki mora biti dopuščeno, da propade, medtem ko so stranke še vedno zaščitene. Strokovnjaki so opozarjali Odbor za ekonomske in monetarne zadeve in poseben Odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo, da bi lahko takšen sklad spodbujal neodgovorno tveganje. Ne želimo še bolj tvegati in to je treba preiskati.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, nobenega dvoma ni o tem, kako je nedavna finančna kriza pokazala, da sta liberalizacija finančnih trgov in vztrajanje na svobodi trga dopustila finančnemu sistemu, da se je nevarno razširil v primerjavi z realnim gospodarstvom in da je več let deloval na podlagi ogromne dobičkonosnosti, neodgovornosti in brez predpisov, kar je pripeljalo do krize.

Zato bi lahko predlog o obdavčitvi finančnih transakcij omejil obseg finančnega sistema, nekatere špekulativne možnosti pa bi postale nedonosne. Vendar pa bo ta ukrep mrtva črka na papirju, če ga sočasno ne bo spremljal tudi celovit načrt za urejanje finančnega sistema, da bi tako bilo mogoče kar najbolj omejiti protipravne politike, ki jih izvajajo banke, špekulacije hedge skladov in bonitetnih hiš, ki poslabšujejo in izkoriščajo gospodarske probleme v številnih državah.

Kljub temu kakršen koli takšen ukrep ne bi smel biti mišljen le kot začasni ukrep. Banke morajo odplačati ogromne pakete pomoči, ki so jih prejele od evropskih vlad, pakete, ki v teh državah povečujejo finančni primanjkljaj. Te države si morajo sedaj sposojati ravno od teh istih bank, ter jim s tem plačujejo dvakrat.

Bodimo jasni. Banke morajo svoje dolgove odplačati vladi. Prav zaradi tega, poleg vsega ostalega, moramo uvesti davek na finančne transakcije, prvič da bi omejili velikost tega finančnega sektorja in drugič, da bi prihranili sredstva za nove socialne in razvojne politike.

  Markus Ferber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, o čem se torej sploh pogovarjamo? Vprašanje se glasi, kako lahko finančni trgi pomagajo zmanjšati stroške držav, družb in gospodarstva? To je ključno vprašanje, na katerega moramo odgovoriti.

Mislim, da smo skupaj pripravili zelo uravnovešeno besedilo. Prav tako sem hvaležen komisarju za način, kako ga je ubesedil. Na eni strani se ne moremo pretvarjati, da je Evropa otok blaženih, kjer lahko počnemo, kar se nam zljubi, ne da bi se globalni finančni trgi na to odzvali. Zadeve je treba usklajevati mednarodno. Na drugi strani pa moramo prav tako zagotoviti, da bo sektor ustrezno prispeval k premagovanju krize.

Zato želim opozoriti na to, da si moramo nehati izmišljevati vsak teden nove zadeve, s katerimi lahko rešimo vse probleme v svetu. Pred nekaj meseci je šlo za dodatno obdavčitev letalskih vozovnic, s katero naj bi rešili vse naše probleme, sedaj je obdavčitev finančnih transakcij, naslednji mesec pa se bo nekdo spomnil nekaj drugega. To gre predaleč. Gre za vprašanje vključevanja finančnih trgov na mednarodno usklajen način. Če lahko Komisija pripravi razumno rešitev in jo vključi v mednarodna pogajanja, potem bomo na pravi poti.

Prav tako moramo biti odkriti sami do sebe. Tisti, ki pravijo, da lahko s takšnimi inštrumenti preprečimo špekulacije, jasno zavajajo sami sebe. Želimo, da bi špekulanti prispevali k tveganju in premagovanju tveganja. To je pravi pristop. Komisar, pri tem imate našo popolno podporo.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, v Združenem kraljestvu trenutno poteka kampanja z imenom Kampanja Robina Hooda, kjer sodelujejo nevladne organizacije, cerkve in civilna družba, ki jo vodi igralec Bill Nighy. Komisar, če si niste ogledali njihove spletne strani, vam priporočam, da to storite, kot del te razprave. Osnova kampanje je obdavčitev finančnih transakcij v višini 0,05 %, s katero verjamejo, da bi lahko v regiji zbrali okoli 37 milijard GBP.

Obdavčitev finančnih transakcij torej ne pomeni, da gredo ljudje na gotovinske točke in dvignejo denar: gre za nejavne transakcije in gre za to, da tisti, ki so prispevali k finančni krizi, nekaj vrnejo. Če pogledamo stvari v pravi luči, pred tremi tedni sem poslušala ekonomista Johna Kaya; prišel je na Škotsko in če bi bila Škotska neodvisna država in bi naše banke propadle, bi vsak moški, ženska in otrok na Škotskem dolgoval 750 000 GBP. Ne smemo dovoliti, da se to v prihodnosti ponovi. Hvala bogu se to sedaj ni zgodilo, ker je Škotska del Združenega kraljestva, vendar pa moramo v prihodnje resno obravnavati davek na finančne transakcije in pogledati, kako bi ga bilo mogoče uvesti.

Kampanja Robina Hooda je zanimiva in menim, da bi se morala delitev opraviti v razmerju 80:20; 80 % za javne službe in 20 % za zagotavljanje, da bomo imeli na voljo sklad, s katerim bo mogoče zagotoviti, da se bančna kriza ne bi več ponovila.

Hvala, komisar in z veseljem pričakujem vaš predlog. Mogoče lahko navedete časovni okvir v katerem boste pripravili mnenje. Vem, da bo EU 2020 pripravljena v aprilu, vseeno pa bi bilo dobro slišati vaš časovni okvir.

  Patrick Le Hyaric (GUE/NGL) . – (FR) Gospod predsednik, komisar, v trenutni krizi sta pred nami le dve izbiri. Prva je, da poskrbimo naj, ljudje plačajo krizo, kot smo to počeli sedaj: prek varčevalnih načrtov, brezposelnosti in dvigovanja davkov, kot nedavni dvig DDV v Grčiji. Druga je obdavčitev pretoka špekulativnega kapitala in finančnih transakcij. To bi ustvarilo znaten prihodek za evropsko gospodarstvo in verjamem, da bi bilo orožje v boju proti finančni krizi, s katero se trenutno soočamo. Prav tako bi bilo treba zbrati pogum in odpraviti davčne oaze.

Ta predlog vsekakor ni revolucionaren, saj je že vključen v sporazume G20. O nekaterih izmed teh načel smo razpravljali in glasovali tudi tu, vendar moramo storiti več, kot le dajati brezciljne razglase. Te nevarne špekulacije moramo nemudoma zaustaviti. Dejansko številni ekonomisti verjamejo, da bi Evropski uniji bilo na voljo dodatnih 500 milijard EUR, če bi uveljavili nizko davčno stopnjo 0,5 % na finančne transakcije. Gre za denar, ki bi ga lahko uporabili za okrevanje na podlagi dela, usposabljanja, raziskav, plač in novih okolju prijaznih, industrijskih in kmetijskih politik.

Zato moramo začeti ukrepati. Imeti moramo dovolj poguma pri glasovanju za načelo takšnega davka in ga potem tudi uvesti.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, v avstrijskem parlamentu in avstrijski zvezni vladi, kot tudi v moji stranki, Avstrijski ljudski stranki, obstaja široka politična volja za podporo obdavčitve finančnih transakcij. Finančna in gospodarska kriza ima globalne posledice, kot tudi vzroke, ki jih ni mogoče omejiti le na eno celino.

Ne potrebujemo le mehanizmov globalnega vodenja; potrebujemo mehanizme globalnega nadzora, mehanizme globalnega regulatornega usmerjanja, pa tudi vire financiranja. Vendar pa vprašanje virov financiranja ni dovolj. Enako pomembni so tudi učinki usmerjanja.

Najprej potrebujemo skupno evropsko voljo, evropski projekt, da bomo lahko uspešni tudi globalno. Vprašanje Komisiji in resolucija, za katero upam, da jo bo Parlament v sredo sprejel z veliko večino, izražata skupno politično voljo za pripravo in uvedbo – po možnosti na globalni ravni – modela za obdavčitev finančnih transakcij. Z veseljem pričakujem zelo konkreten predlog Komisije, ki bo prispeval k tej solidarnosti v Evropi in pričakujem, da bo Komisija čim prej predstavila ta predlog, kot tudi odgovore na naša vprašanja.

Kakšen vpliv bo takšna obdavčitev finančnih transakcij imela na realno gospodarstvo in na konkurenčnost gospodarskega in finančnega položaja Evropske unije? Kaj naj bo obdavčeno, kako visoka naj bo obdavčitev, kdo bo uvedel obdavčitev in kdo bo prejel denar? Ali naj bodo sredstva namenska? Rekel bi da, vendar za kaj? Razrešiti moramo vsa ta vprašanja. Z današnjo razpravo in glasovanjem v sredo, bomo začrtali smer. Prosim, da hitro odgovorite na naša vprašanja.

  Magdalena Alvarez (S&D). – (ES) Gospod predsednik, komisar, kriza je pokazala, da Evropska unija nima na voljo instrumentov, ki so potrebni za odpravljaje učinkov krize in za vzpostavitev ustreznega okvira za oživitev gospodarstva.

Zato je treba oblikovati skupen odgovor. To ne vključuje le usklajevanja strategij držav članic, ampak tudi zagotavljanje ustreznih instrumentov, ki bodo Uniji omogočili izvedbo smiselnega ukrepa ter tako zagotoviti takojšen in globalni odgovor.

Prvi cilj mora biti zagotoviti Uniji daljnosežnejše in učinkovitejše gospodarsko vodenje, ki poziva k večji finančni avtonomiji. V tem kontekstu bi lahko bila obdavčitev finančnih transakcij, namenjena uresničevanju trojnega namena, v veliko pomoč. Okrepiti moramo sposobnost Unije, da razvije svoje lastne politike, izboljšati moramo gospodarsko stabilnost z omejevanjem špekulativnega delovanja, prav tako pa moramo zagotoviti informacije, potrebne za spremljanje stanja in razvoj finančnih trgov. Poleg tega je treba med oblikovanjem tega davčnega inštrumenta zagotoviti, da bo finančni sektor prispeval k odpravi škode v realnem gospodarstvu in kril stroške in izdatke umirjanja bančnega sistema.

Komisar, ali nam lahko sporočite časovni okvir za to?

  Diogo Feio (PPE). – (PT) Gospod predsednik, Evropski parlament je upravičen zastaviti vprašanja o tej zadevi in do tega, da ne poda končnega stališča o novi obdavčitvi finančnih transakcij.

Za to obstajajo številni razlogi. Prisluhniti morate le temu, kar nam pripovedujejo neomajni zagovorniki tega davka. Govorijo, da gre za politični problem, da tehnične rešitve niso pomembne.

Prvič, nadaljujemo z davkom, potem pa bomo videli, kako bo uveden. To je napaka. Problema finančne krize ni mogoče rešiti z ideologijo.

Drugič, pravijo, da gre za davek, ki bi lahko bil v pomoč najbolj prikrajšanim, neke vrste davek Robina Hooda, saj bodo tisti z najugodnejšim položajem premagali svoje težave z rastjo gospodarstva.

Vprašanje evropske ali globalne ravni sploh ni pomembna. Prav tako se izogiba reševanju vprašanja. Kaj bi se zgodilo, če bi le Evropa imela tovrstni davek?

Upoštevati je treba številne elemente. V času krize nobenega problema ni mogoče rešiti s pomočjo novega davka. Težav javnih financ ne bomo rešili z nobenim novim davkom. Ne z novim davkom, ki deluje kot nekakšen kazenski davek, davek, namenjen kaznovanju tistih, ki so dogovorni za krizo.

Zaradi novega davka bodo trpeli končni potrošniki. Zaradi novega davka bodo trpeli tisti, ki potrebujejo kredit.

Drugič, obravnavati je treba številne tehnične probleme. Tiste, ki niso pomembni. Ali obstaja vsaj en evropski upravni sistem, ki bi lahko uvedel takšen davek, kot je ta? Ali nam lahko kdo pove, kakšni bodo stroški te uvedbe? Ali nam lahko kdo pove, kakšen bo njegov vpliv na likvidnost in kreditiranje? Kako se bo uveljavljal globalni davek glede na časovne razlike in transakcije, ki se izvajajo v sekundah? Kako je to mogoče nadzirati?

Na vsa ta vprašanja še vedno ni odgovorov. Menim, da bi se morali iz krize nekaj naučiti in prilagoditi stališča. Dvomim, da je novi davek prava rešitev.

PREDSEDSTVO: GOSPOD LAMBRINIDIS
podpredsednik

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisar, razprava o uvedbi davka na mednarodne finančne transakcije mogoče ni nova, je pa danes zelo aktualna, saj je osnovna lekcija krize v globalnem gospodarstvu, predvsem v evrskem območju, ki so ga špekulanti nedavno sistematično napadli, ta, da imata pretekla neodgovornost finančnih trgov in pomanjkanje osnovne finančne regulacije in vodenja opazne in takojšnje negativne posledice na realno gospodarstvo, smiselnost javnega gospodarstva in na socialno stabilnost.

V tem okviru je uvedba davka na mednarodne finančne transakcije zelo pomembna, saj je ena izmed ključnih točk dolgo pričakovanega preoblikovanja mehanizmov finančnega nadzora. Vsekakor ni rešitev, da uvedemo še en evropski davek, ki bo imel dvomljive posledice na konkurenčnost evropskega gospodarstva, ampak da oblikujemo ambiciozen predlog, ki bo predložen skupini G20.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). – Gospod predsednik, finančni trgi so globalni, prav tako pa so globalna finančna podjetja; finančna industrija je trenutno največji globalni sektor. Ker so tudi naše potrebe globalne – kot so razvojna agenda, razvojni cilji novega tisočletja ali boj proti podnebnim spremembam – se mi zdi povsem normalno, da obdavčitev finančnih transakcij predstavlja prvi poskus globalne obdavčitve.

Politika ni globalna; kot vemo, prav tako ni last Evropske unije. Nekdo mora prevzeti vodstvo pri reševanju problema in povsem naravno je, da to mesto vodilnega prevzame Evropska unija. Običajno ima tisti, ki prevzame vodstvo – razvije mehanizme, modele, ima intelektualno lastnino – zaradi tega tudi prednost.

Čeprav majhno brzdanje najbolj špekulativnih transakcij prinaša nekaj malega koristi, se po mojem mnenju največje koristi nanašajo na vstop na novo področje obdavčevanja, globalnega mehanizma in zbiranja sredstev – ne toliko v finančnem sektorju, ampak predvsem za naše evropske in globalne razvojne in okoljske potrebe.

Da bi bila Evropska unija aktivna pri tem vprašanju, mora razmišljati trezno, imeti moramo enotno stališče in ravno zaradi tega želim, da bi komisar kmalu predstavil predlog, kako bi lahko FTT deloval.

  Edward Scicluna (S&D). – Gospod predsednik, minilo je že 40 let, ko smo kot študenti razpravljali o novem mednarodnem gospodarskem redu, del katerega je vseboval predlog MDS o uporabi posebnih posojil SDR (s posebnimi pravicami črpanja) in vključitev posebnega davka nacionalnih vlad, ki bi bil namenjen pomoči revnim državam. To, kot vemo, se ni uresničilo.

Mnogo let kasneje se je stvarnost spremenila: zaradi globalizacije, skupaj z napredkom tehnologije in močnejšo politično voljo, je nekatere načrte mogoče lažje uresničiti. Število ciljev globalne politike pa se je povečalo. Poleg revščine, ki je žal še vedno med nami, nas skrbijo tudi globalni okoljski problemi, kot so podnebne spremembe, sedaj pa govorimo o neki vrsti globalne zavarovalne premije, s katero bi odškodovali žrtve socialnih in gospodarskih težav, ki so posledica finančne katastrofe.

Ko se soočamo s številnimi cilji, moramo biti zelo previdni. Predlagam, da upoštevamo to modro navodilo ter zagotovimo, da za vsak cilj potrebujemo ločen instrument. Naj bo Komisija drzna, vendar pa moramo zagotoviti, da bo davek na finančne transakcije zelo osredotočen in uresničljiv. Ne prizadevajmo si, da bi postal rešitev za vse težave ljudi.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Prepričana sem, da nam uvedba obdavčitve finančnih transakcij nikakor ne bo v pomoč. Ne bo nam pomagala priti iz finančne krize, ne bo nam pomagala preprečiti nove krize, prav tako pa ne bo prispevala k stabilnosti finančnih trgov. Ta ukrep bi imel za posledico le povečanje stroškov kapitala in kreditov, hkrati pa bi zaustavil naložbe.

Preden Evropska komisija uvede nov davek, mora zelo pozorno preučiti prednosti in slabosti, ki jih bo prinesel. Če bo sprejeta odločitev o uvedbi obdavčitve finančnih transakcij, lahko to globalno vpliva na konkurenčnost evropskega gospodarstva. Prav tako se je treba izogniti dvojni obdavčitvi, kot tudi vzpostavitvi ovir, ki bi preprečeval prost pretok kapitala.

Stroškov, ki izhajajo iz takšnega davka, ne smejo nositi navadni državljani. Prav tako bi bilo vredno razmisliti o uvedbi tovrstnega davka v državah, kjer prihaja do nalaganja špekulativnega kapitala, kar ima za posledico kratkoročne zunanje dolgove. Ta ukrep bi lahko preprečil nalaganje špekulativnega kapitala.

V 2009 je Švedska uvedla letno stabilnostno nadomestilo, ki velja za banke in kreditne institucije, in znaša 0,036 % vsote nekaterih obveznosti. Vendar pa uvedba takšnega davka v Romuniji ni utemeljena. V sklopu pogajanj, ki potekajo med romunsko vlado, MDSOM in Evropsko komisijo, so bile dogovorjene zakonodajne spremembe o posebnem upravnem postopku, ki bo Nacionalni banki Romunije omogočil hitro in učinkovito posredovanje, če se bo kreditna institucija znašla v težavah.

Na podlagi tega želim Evropsko komisijo vprašati o kakšnih mehanizmih ali formulah razmišlja za zaščito držav pred nalaganjem špekulativnega kapitala in ali razmišlja tudi o drugih ukrepih za urejanje in nadziranje finančnega sistema.

Hvala.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, pri obravnavi te teme pomislim na dve besedi: gre za latinski besedi festina lente ali „hiti počasi“, saj je očitno, da je ta tema precej sporna, tako kot so vsi davki. Predvidevam, da je še posebej privlačno govoriti o uveljavitvi obdavčitve finančnih institucij, da bi postale bolj osveščene glede tveganja in tako mogoče plačale za svoje grehe, vendar pa so finančne transakcije globalne in nimajo le evropske razsežnosti, torej moramo preučiti vse možnosti, kot je izpostavil gospa Swinburne.

Poglejmo, kam gresta MDS in G20, potem pa mogoče ukrepajmo še sami, vsekakor pa moramo to preučiti zelo pozorno. Pravim torej, festina lente, hitimo počasi, dobro premislimo in se dobro posvetujmo z vsemi, potem pa bomo mogoče morali ukrepati, z ali brez pomoči Robina Hooda.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisar, čeprav so razvite države odgovorne za 80 % emisij toplogrednih plinov, države v razvoju danes plačujejo najhujšo ceno. Te skrajno drastične posledice prizadevajo najrevnejše države, države, ki niso z ničemer prispevale k nastanku toplogrednih plinov.

Trenutno je dvajset milijonov okoljskih beguncev. Če ne bomo takoj ukrepali, jih bo do leta 2050 petsto milijonov. Do teh držav imamo resno obveznost v zvezi s podnebjem, ocenjeno v višini 100 milijard EUR letno. Od tega znaša pošten delež Evropske unije 35 milijard EUR.

Ključnega pomena je, da nemudoma uvedemo davek na finančne transakcije, s tem pa bomo lahko financirali obveznosti, povezane s podnebjem. Istočasno pa nam bo ta davek omogočal, da bomo poravnali dolg zanamcev, povezan s podnebjem s tem, ko bomo financirali energetsko neodvisnost od premoga.

  Enrique Guerrero Salom (S&D). – (ES) Gospod predsednik, komisar, predlog, ki pred dvema desetletjema ni bil uresničen, je zaradi finančne in gospodarske krize ponovno tema razprave in razglabljanja. Predloga ne zagovarjajo več le akademiki in manjšina ali opozicijske skupine. Sedaj uvedbo tega davka predlagajo G20, Mednarodni denarni sklad in nekateri voditelji najrazvitejših držav v svetu. Izkoristiti moramo priložnost, saj je sedaj pravi trenutek.

Kot član Odbora za razvoj, podpiram stališče, da če bo davek uveden, mora biti del prihodka namenjenega financiranju razvoja. Če bi se prihodek uporabljal izključno za financiranje zavarovanja depozitov ali le za ekonomske namene, finančni sektor ne bi pošteno prispeval k globalni pravičnosti. V skladu s tem mora biti del tega prihodka namenjen razvojni pomoči.

  Algirdas Šemeta, član Komisije. – Gospod predsednik, zelo sem vesel, da ste namenili čas tej pomembni razpravi. Ideja davka na finančne transakcije je do sedaj pritegnila veliko pozornosti. Kot sem pojasnil, Komisija trenutno preučuje inovativno financiranje na globalni ravni in je še posebej pozorna na naslednja vprašanja.

Prvič, analizo vidika konkurenčnosti. Finančne transakcije so tako mobilne, finančni trgi pa tako konkurenčni, da se zdi tveganje prenosa dejavnosti na druge trge zelo visoko. To pomeni, da je na mednarodni ravni potreben skupen pristop, nenazadnje pa tudi dobro sodelovanje.

Drugo vprašanje se nanaša na skupni vpliv različnih pobud, ki ne smejo zmanjševati možnosti finančnega sektorja, da bi podprl oživitev gospodarstva.

Tretjič, analizo moramo pravilno pripraviti. Komisija bo kmalu objavila svojo analizo različnih možnosti. Povedati moram, da to ni tako enostavno. Izvajamo analizo in analiziramo različne instrumente. Ti instrumenti niso povezani samo z davkom na finančne transakcije, ampak tudi z morebitno obdavčitvijo sredstev banke, obdavčitvijo bank in tako dalje. To analizo moramo opraviti zelo temeljito, da bi pripravili prave zaključke v zvezi z možnostmi, ki so najboljše.

Komisija bo primerjala ugotovitve z ugotovitvami enega izmed njenih mednarodnih partnerjev. Na podlagi tega bodo izbrani obetavni instrumenti, ki jih bo Komisija nato še podrobneje ocenila.

Prav tako želim povedati, da sta v strategiji EU 2020 večkrat omenjena „obdavčitev“ ali „davki“, kar se močno razlikuje od prejšnjih strateških dokumentov. Mislim, da Komisija posveča izjemno pozornost vprašanjem, ki se nanašajo na razvoj na področju obdavčevanja.

Na koncu želim poudariti, da Komisija spodbuja in zagovarja poglobljeno globalno analizo morebitnih prednosti in slabosti različnih inovativnih finančnih instrumentov, vključno z obdavčitvijo finančnih instrumentov. Parlamentu se želim zahvaliti za zanimanje in sodelovanje v tej temi.

  Predsednik. Prejel sem en predlogov resolucije⁽¹⁾ v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, s katerimi se v skladu s členom 115(5) Poslovnika zaključi razprava.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo ob 12.00 v sredo, 10. marca 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Že dolgo časa podpiram davek na finančne instrumente (FTT), ali kot ga v ZDA imenujejo zagovorniki – davek na finančne spekulacije (FST). James Tobin je bil eden izmed prvih, ki je idejo zagovarjal kot sredstvo za stabiliziranje globalnih finančnih trgov, med samim procesom pa hkratno zbiranje znatnih količin denarja za razvojno pomoč. Močni finančni špekulanti, kot tudi močne vlade, so jo zavrnili kot neizvedljivo. Zaradi krize sedaj MDS proučuje njeno izvedljivost in vztrajati moramo pri tem, da na poročilo strokovnjaka ne bo vplivalo lobiranje iz ozadja, zaradi česar bi bilo neuporabno. V Evropi imamo sedaj na voljo orodja, na primer klirinški sistem SWIFT, s katerim bi lahko uvedli davek. Kljub temu pa se v nasprotju z raziskavami še vedno pojavljajo lažni argumenti; „lahko se mu izognemo, za potrošnike bi predstavljal breme“. Finančno krizo, ki so jo sprožili brezvestni finančni špekulanti, ki še naprej neizmerno bogatijo in katerih dejavnosti so spravile svetovno gospodarstvo na kolena, moramo zajeziti. Za vse večjo podporo FTT si mora prizadevati javno mnenje, da bi vlade tako ukrepale, ne pa da se predamo ljudem, katerim pohlep ne zadostuje.

(1) Glej zapisnik