Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 10. marec 2010 - Strasbourg

8. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Poročilo: Klaus-Heiner Lehne (A7-0011/2010)

  Viktor Uspaskich (ALDE). – (LT) Gospod predsednik, želel bi naznaniti, da podpiram to odločitev, čeprav moj kartonček na začetku ni deloval in bi zato rad to povedal. Sedaj pa k omenjeni zadevi. Gospe in gospodje, predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi letnih računovodskih izkazov mikro subjektov. Ta projekt je povzročil viharno razpravo na skoraj vseh ravneh, tako na ravni Evropske unije kot institucij držav članic. Prepričan sem, da moramo pripraviti skupna pravila Evropske unije. Rad pa bi izpostavil, da z zmanjšanjem administrativnega bremena za mikro subjekte ne smemo posegati v pogoje poštene konkurence na mednarodnih tržiščih držav članic in trgu Evropske unije. Mislim, da bi morali za mikro subjekte oblikovati enoten davek, ki v nekaterih državah že obstaja. Če bi ga lahko izračunali, bi to lahko storili na podlagi števila zaposlenih ali letnega prometa ali ozemlja, odvisno od vrste podjetja. Posledično pa se ta podjetja ne bi več znašla v skušnjavi nezakonitih dejavnosti.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, z možnostjo razbremenitve mikro podjetij obveznosti letnih bilanc stanja, se Evropski parlament jasno zavzema za odpravo odvečne birokracije. Z olajšavo, ki na ravni EU znaša približno 6.3 milijarde EUR, hkrati zagotavljamo oprijemljivo spodbudo za rast evropskega sektorja malih in srednje velikih podjetij. Ker se države članice o tej oprostitvi obveznosti priprave letnih bilanc stanja, pričakujem, da bo kar največ držav članic, še zlasti Nemčija, izkoristilo to možnost. Ta ureditev zadevnim podjetjem ne bo le omogočila varčevanja časa in stroškov, kar znaša približno 2.000 EUR na podjetje, ampak je to tudi zelo dober primer, kako je Evropa prijaznejša do državljanov, kot si predstavlja večina ljudi. Lepo bi bilo, če bi temu primeru v tej dvorani sledilo še več nadaljnjih.

  Tiziano Motti (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Lehnejeve resolucije nisem podprl. To obžalujem, saj se je nanašala na mikro podjetja, ki so hrbtenica gospodarstva, predvsem pa menim, da je resolucija, takšna kot je bila, ustvarila konkurenčne razlike med podjetji različnih držav, to pa ni tisto, kar želimo, še zlasti v času krize. Vodenje računovodstva je dejansko učinkovito in nujno že zato, ker podjetju omogoča, da konkurira na trgu in prav tako pridobi posojilo, saj se kakovost vodstva meri na podlagi računovodski evidenc podjetja, za mikro podjetja pa velja enako.

Mislim, da bi morali namesto tega, da mikro podjetjem pomagamo pridobiti spodbude, znižati davke in bi mladim podjetnikom in družinskim podjetjem omogočili, da so na trgu res konkurenčni, in jim na koncu omogočiti, da kredite pridobijo od institucij, ki so se do zdaj, kolikor vem, ukvarjale predvsem z velikimi podjetji.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, zelo vesel sem, da sem podprl Lehnejevo poročilo, ki bo pomagalo zmanjšati administrativno breme mikro podjetij.

Ena od zadev, ki se v pogovorih z majhnimi podjetji vedno znova pojavlja, je vprašanje pretirane pravne ureditve in birokracije ter tega, da jih duši poplava birokracije. Ko trdijo, da je to nerazumno, imajo kot mikro podjetja res trden argument, da ne bi smeli biti podvrženi istim pravilom in predpisom kot večja podjetja.

Odločitev, sprejeta danes, je razumna in dobro utemeljen odziv na zaskrbljenost majhnih podjetij v Evropi, ki se stežka prebijajo. V tem parlamentu večinoma časa predlagamo novo zakonodajo, danes pa smo del zakonodaje spremenili. To bo vodilo k boljšemu poslovnemu okolju in povečani konkurenčnosti malih podjetij, zato je bilo to vredno narediti.

  Vito Bonsignore (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi se zahvalil gospodu Lehneju za poročilo. Evropska unija tesno spremlja svet gospodarstva – kar se je danes izkazalo – in še zlasti moja skupina, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) je med svojimi prednostnimi nalogami vedno podpirala majhna in srednje velika podjetja. Iz teh razlogov menim, da je ukrep, ki smo ga danes sprejeli in si prizadeva za zmanjšanje birokracije in znižanje stroškov mikro podjetij, prišel v pravem času. Ta ukrep v teh težkih časih predstavlja oprijemljivo pomoč malim podjetjem.

Na koncu se strinjam glede prožnosti tega ukrepa, ki državam članicam ponuja možnost, da direktivo sprejmejo v najbolj primernem času. Namen je izogniti se kakršni koli nezakonitosti, ki bi lahko bila posledica nenadnega in pretiranega zmanjšanja nadzora.

Predlog resolucije RC-B7-0151/2010

  Philippe Lamberts, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, prepričan sem, da je bilo glasovanje, ki smo ga pravkar opravili, izjemno v dveh pogledih. Prvič, ker so se tri velike skupine odločile pripraviti skupno resolucijo, ki so jo predložile šest minut pred iztekom časa in tako preprečile, da bi druge skupine vložile kakršne koli spremembe. Ta zaprt odnos ni vreden tega parlamenta.

Drugič, ko bi le pripravili besedilo, ki bi bilo smiselno! V času, ko Komisiji z istimi političnimi družinami uspe priti s petimi cilji in šestimi politikami v podporo tem ciljem, ta parlament oblikuje resolucijo, ki prav ničesar ne pove in jo podpirajo tri velike politične družine.

Mislim, da je resolucija v precejšen posmeh temu parlamentu pri tako pomembni razpravi, kot je Evropa 2020, pri čemer parlament ni sposoben drugega kot le navajati očitna dejstva.

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE). – (RO) Kot je dobro znano, je bila Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo med prvimi, ki je pozivala k posebnemu pristopu k strategiji gospodarske rasti. Prav zato bi želela pozdraviti spremembe, ki jih s tega vidika uvaja Strategija EU 2020.

Vendar imam občutek, da v določenih pogledih napredek ni bil zadosten. Zato bi rada opozorila na dejstvo, da strategija EU 2020 ne pove jasno, kakšen bo odnos med kohezijsko politiko in to strategijo. Gospod predsednik, mislim, da mora kohezijska politika kot finančni instrument predvsem regionalnega razvoja še naprej ciljati na regije.

Poleg tega predlog Komisije glavne naloge izvajanja in upravljanja politik, ki izhajajo iz strategije, pripisuje Svetu in državam članicam, spregledala pa je pomembno vlogo, ki jo pri doseganju konkretnih rezultatov na regionalni in lokalni ravni igrajo lokalni pristojni organi.

Menim, da bo uspeh strategije v glavnem odvisen od načina njenega izvajanja na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Deklaracijo so sprejeli voditelji držav ali vlad med neformalnim srečanjem Evropskega sveta 11. februarja, da bi podprli prizadevanja Grčije za ozdravitev svojega gospodarstva in finančnih razmer. Poleg tega so razpravljali tudi o temi, za kaj se bo Evropska unija zavzemala leta 2020, po lizbonski strategiji.

Menim, da je to glasovanje za solidarnost, kajti če si pogledamo EU 2020, je treba mnogo strožje slediti zastavljenim prednostnim nalogam, kar omogoča izkoriščanje posebnih lastnosti vsake regije, in rešitev problemov, s katerimi se vse spopadajo.

Gospodarska konkurenčnost se mora še naprej povečevati, da bi se ustvarila nova delovna mesta, naložbe pa so potrebne na različnih področjih, vključno z izobraževanjem in raziskavami. Trdno sem prepričan, da se bodo analizirali problemi, značilni za vsako regijo in vsako državo članico Evropske unije, in se ustrezno obravnavali na podlagi načela solidarnosti, da bomo lahko dosegli cilje, ki jih bomo določili za leto 2020.

Naložbe v izobraževanje je treba podpreti z obstojem infrastrukture, ki podpira praktično uporabo znanja, socialno kohezijo in globalno rast gospodarske konkurenčnosti Evrope.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, iz zaključkov Sveta ter razprave, ki je sledila v Parlamentu v Bruslju, in pozneje sprejetega stališča pristojnega komisarja in voditeljev več držav članic je jasno, da v času krize in ko se določene države članice spopadajo z resnimi gospodarskimi problemi, potrebujemo med drugim in v okviru obstoječe denarne unije evropsko solidarnost in nove politike za obravnavo špekulativnih napadov določenih držav članic.

Stališča, ki se trenutno zavzemajo v zvezi z oblikovanjem evropskih institucij in struktur za obravnavo takih problemov, kot je na primer evropski denarni sklad, so zelo pomembna. V prihajajočih dnevih veliko pričakujemo od Sveta in se veselimo učinkovitih ukrepov, s katerimi se bodo obravnavali problemi v tem kritičnem obdobju.

  Viktor Uspaskich (ALDE). – (LT) Gospe in gospodje, spregovoril bi rad o strategiji EU 2020. Načeloma podpiramo vsako pobudo, ki izboljšuje razmere v Evropski uniji, vendar to ne pomeni, da stvari ni mogoče pograjati ali izboljšati. Po mojem mnenju lahko to rečemo tudi za strategijo EU 2020. Če hočemo ali ne, moramo izbrisati meje med gospodarskimi pravili nacionalnih držav. Seveda v tem primeru vsekakor ne govorim o področjih, kot so kultura, tradicija ali nacionalna dediščina. Kljub temu moramo poudariti, da je trg Evropske unije v gospodarskem smislu skupni trg. Sicer bi to bilo isto, kot če bi ena država začela uporabljati različne pogoje za različne regije. Zato je treba, ne glede na to, koliko se velike in majhne države članice EU temu upirajo, izvesti zavezujoč rok za skupne gospodarske pogoje v Evropski uniji. Prav tako pozdravljam pozornost, namenjeno razvoju visoke tehnologije, gospodarstvu, ki temelji na znanju, in znanosti. Vendar pa moramo priznati, da v Evropski uniji vsak …

  Predsednik. – Žal mi je, vendar mislim, da smo slišali dovolj. Najlepša hvala, gospod Uspaskich. Prekinil sem vas.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, glasoval sem proti poročilu, kajti strategija EU 2020 utira isto neuspešno neoliberalno pot kot lizbonska strategija, ki je povečala regionalne in družbene neenakosti, revščino in brezposelnost in je bila osnovni razlog za krizo v Evropski uniji. Zato potrebujemo korenito spremembo okvira, v katerem se izvajata gospodarska in socialna politika, da se bosta vrteli okrog polne zaposlitve in več socialnih pravic.

Ob izbruhu krize so voditelji Evropske unije na neformalnem vrhu povešali glave in prepustili državam članicam, da so se same ukvarjale s problemi, zdaj pa hočejo spremljati javne primanjkljaje. Grčijo so obravnavali kot črno ovco in na škodo delavcev v Grčiji in drugih državah želijo sprejeti ostre ukrepe.

Pakt za stabilnost, ki je nastrojen proti sociali in razvoju, je treba nadomestiti s paktom za razvoj in širitev, kot ga opisuje predlog, ki ga je predložila Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice.

  Filip Kaczmarek (PPE). – (PL) Evropska unija nedvomno potrebuje novo strategijo, ki nam bo pomagala in omogočila oblikovati naš odziv na gospodarsko in finančno krizo. Pomemben element strategije naj bi bila krepitev prostega pretoka ljudi in vseh skupin: delavcev, poslovnežev, znanstvenikov, študentov in celo upokojencev, in to naša resolucija zajema. Še ena dobra lastnost je večji poudarek podpore malim in srednje velikim podjetjem. V Evropski uniji brez razvoja takšnih podjetij izboljšanje razmer ne bo mogoče.

Nekateri menijo, da se strategija premalo posveča kohezijski politiki. Ne vem, če je res tako, kajti v njej je del o bistvenem pomenu kohezijske politike za prihodnost Unije. Vendar pa vem, da nobena strategija ne bo izboljšala stanja, če se to ne bo udejanilo.

  Vito Bonsignore (PPE). – (IT) Gospod predsednik, nastopil je čas, da politično dozorimo. Kriza je pokazala, da pomembne in avtoritativne agencije Skupnosti potrebujejo boljše usklajevanje in usmerjanje, da je potrebnih več sredstev za infrastrukturne projekte in večja osredotočenost na zagotavljanje resnične podpore malim in srednje velikim podjetjem.

Veliko truda moramo usmeriti v izvedbo notranjega trga in nujno potrebno je poskusiti s skupno davčno politiko. V preteklosti so si številni zatiskali oči pred neumnostmi, ki so jih na globalni trg odvrgle ameriške banke in se zatekale k nesmiselnim formalnostim celo znotraj Unije. Čas je za odgovornost in pogum. Resolucija, za katero je glasovala moja skupina in jaz, zajema nekaj od teh zadev, vendar menim, da bi morali biti predsednik Barroso, Svet in Parlament pogumnejši.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Nova strategija EU je pravzaprav mlajši brat lizbonske strategije. Če bo sledil starejšemu bratu, ne bo opravil svojih izpitov ali se za karkoli uvrstil.

Obenem ko so se voditelji Evropske unije pogovarjali o potrebi po sprejemu lizbonske strategije, so države članice pravzaprav omejevale prost pretok delavcev in tudi storitev. Nova strategija je, seveda, nekoliko boljša kot različica izpred nekaj mesecev, kjer ni bilo nikakršnega govora o koheziji. Vendar je to trenutno bolj seznam želja. Preverili bomo strategijo v sedemletnem proračunu Evropske unije za leto 2014. Upam, da bo to strategija, ki ne bo prispevala k nadvladi stare Unije nad novo Evropsko unijo.

  Zoltán Balczó (NI). – (HU) Glasoval sem proti strategiji EU 2020. Proti sem glasoval, ker jasno zagovarja vero v neoliberalno gospodarsko politiko. Jasno zatrjuje, da obsoja protekcionistično gospodarsko politiko, z drugimi besedami to, da država igra svojo vlogo v gospodarstvu. Pa vendar je finančna in gospodarska svetovna kriza pokazala, da ne moremo vse prepustiti trgom. Poleg tega je jasno vidna imperialna zasnova. Določa, da bodo pravila začela samodejno veljati, če jih države članice ne bodo pravočasno prenesle. Ustanoviti želi Evropski nadzorni organ in na določenih mestih je prav tako jasno, da si za dosego rezultatov prizadeva uporabiti pravno zavezujoče akte in ne omogoča avtonomnih odločitev. Zato smo glasovali proti.

  Inés Ayala Sender (S&D). – (ES) Gospod predsednik, kot članica Odbora za proračunski nadzor bi rada rekla, da sem seveda glasovala za Strategijo EU 2020, kajti zdelo se mi je pomembno, da Parlament poda svoje mnenje. Seveda imam pridržek, ki bi ga rada razložila Parlamentu, in sicer besedilo odstavka 18 zbuja dvome glede nečesa, kar je zmotno. Nekaj je torej nepristno.

Pravi, da je Računsko sodišče kritiziralo Komisijo in države članice, res pa je, da drži ravno nasprotno. To pa zato, ker upravljanje 80 % proračuna Unije ni bilo deležno kritike, namesto tega nam je Računsko sodišče prvič v 11 letih čestitalo in nam dalo pozitivno mnenje za nekoliko več kot 33 % proračuna, ki ga upravljajo države članice, kar je kmetijska poraba, in zaradi sistema spremljanja, ki je izboljšan in zdaj bolje deluje.

Zato menim, da bo besedilo odstavka 18 v očeh javnosti ustvarilo napačno razumevanje, da se 80 % proračuna slabo upravlja in so nas zato kritizirali. To bi, gospe in gospodje, rada pojasnila vam in v dobro evropske javnosti.

Predlog resolucije RC-B7-0136/2010

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE). – (RO) Glasovala sem proti poročilu gospoda Goldstonea, čeprav se je to poročilo sprva zdelo dobronamerna pobuda za podrobno analizo izraelsko-palestinskega konflikta in opredelitev najboljših rešitev za odpravo teh razmer v regiji.

Vendar bi si želela, da bi bilo to poročilo bolj objektivno in bi upoštevalo določbe mednarodnega in humanitarnega prava. Pravzaprav me je neprijetno presenetilo, ko sem ugotovila, da se v tem poročilu izraelska vlada ocenjuje glede na ista merila, kot se uporabljajo za Hamas, ki je, kot vsi vemo, organizacija na seznamu terorističnih organizacij Evropske unije. Zato menim, da to poročilo nikakor ne bo pomagalo ublažiti izraelsko-palestinskega konflikta skupaj z napetostmi in splošnimi razmerami v regiji. To je razlog, da sem glasovala proti poročilu.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Avtorji poročila, ki ga je pripravila ekipa sodnika Richarda Goldstonea, so po mojem mnenju mednarodno priznani strokovnjaki, pri katerih uvidi in objektivnost ne vzbujajo dvomov. Poročilo je nestrankarsko in uravnovešeno in zato moramo ustvariti pogoje, potrebne za izvajanje njegovih priporočil. Glasoval sem za poročilo, čeprav se ne strinjam z vsako točko, vendar pa je dobro, da smo danes sprejeli stališče Parlamenta. Upam, da bo pomagalo omejiti nasilna dejanja nasprotnih strani in bo dolgoročno prispevalo k dosegu tako želenega in trajnega miru na Bližnjem vzhodu.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Decembra 2008 je Izrael začel z brutalnim napadom na območje Gaze, za posledicami katerega je umrlo več kot 1,400 ljudi, večinoma civilisti, vključno s 450 otroki. Ob uporabi objektivnih metod in obsežnih pričevanj je poročilo gospoda Goldstonea izpostavilo te krutosti in posamezno našteva, katera pravila mednarodnega prava je Izrael s tem brutalnim dejanjem kršil. Delegacija Gibanja Jobbik za Madžarsko v Evropskem parlamentu je seveda glasovalo v podporo resolucije Evropskega parlamenta o sprejemu in izvajanju priporočil gospoda Goldstonea, obenem pa se opravičujemo palestinskim žrtvam, ker madžarska vlada nečastno in povsem v nasprotju z madžarskim javnim mnenjem nenehno sprejema stališča, ki na mednarodnih forumih nasprotujejo poročilu gospoda Goldstonea.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospod predsednik, poročilo gospoda Goldstonea je preveč enostransko. Za preveč stvari se krivi Izrael, pa vendar je bil Hamas tisti, ki je zlorabljal civilne cilje in civiliste kot zatočišče, skladišča orožja in živi ščit. Žal pa poročilo gospoda Goldstonea tega sploh ne omenja.

Ta enostranskost je najbrž zaradi dejstva, da so države, kot so Saudska Arabija, Libija in Pakistan predsedovale pri pripravi tega poročila s strani pristojnega odbora Združenih narodov. Te države v svetu ravno ne slovijo po odličnih rezultatih v demokraciji in svobodi izražanja. Če imate skupino tovrstnih držav, vas te okužijo. Žal je to tisto, kar je prav tako vplivalo na Goldstonea in zato sem glasoval proti skupni resoluciji EP. Pravzaprav je resolucija prav tako enostranska kot samo poročilo gospoda Goldstonea.

  Hannu Takkula (ALDE). – (NL) Gospod predsednik, glasoval sem proti poročilu gospoda Goldstonea. Mislim, da je sramota, da je Evropski parlament sprejel to poročilo, čeprav s slabo večino, kajti to je bila zelo pristranska poteza in je treba reči, da je bilo znotraj tega parlamenta precej nesoglasij.

Rad bi izrazil pripombo glede ene stvari. Več kot 600 poslancev Evropskega parlamenta je dokaj upravičeno glasovalo glede Hamasa kot teroristične organizacije. Čeprav smo se skoraj soglasno strinjali, da je Hamas teroristična organizacija, pa smo oziroma je vsaj večina v tem parlamentu glasovala za to poročilo in očitno podprla ukrepe, ki jih ta vsebuje, in vseh 8,000 raket, ki jih je Hamas izstrelil na izraelska civilna središča.

Verjamem, da je Izrael ogrožen, zato je država morala zaščititi svoje civilno prebivalstvo. Glede na to, da je bilo to zelo pristransko poročilo sprejeto, četudi s slabo večino, je to res obžalovanja vredno stanje. Upam, da se takšna resna črna pika v naši zgodovini ne bo ponovno pojavila, vendar se bomo kot Evropejci res močno borili za demokracijo, človekove pravice in svobodo mnenja in storili več, da bi demokracijo prinesli na Bližnji vzhod.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Sodnika Goldstonea zagotovo ni mogoče obravnavati kot zgled objektivnosti. Glasoval sem proti temu poročilu, ker imam vtis, da skuša poročilo razmere na Bližnjem vzhodu predstaviti črno in belo in Izrael prikazati kot „črn lik“ – malopridneža. Zadeva je pravzaprav veliko bolj zapletena. Zdi se mi, da bi se morali izogibati takšnim enostranskim, nedvoumnim sodbam. Sam sem bil v kraju, imenovanem Sderot – in mislim, da ste tam bili tudi vi, gospod predsednik –, ki je bil tarča več sto izstrelkov, ki so jih izstrelili borci Hamasa, kot je nedavno povedal gospod Takkula. Zato mislim, da to poročilo ni nekaj, s čimer bi se Evropski parlament lahko v prihodnje ponašal.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, v tej razpravi smo veliko slišali o sorazmernosti in zanima me, kaj bi nasprotniki Izraela obravnavali kot sorazmerno. Zanima me, ali bi bilo bolje, če bi židovska država preprosto uporabila ustrezen obseg topništva in naključno obstreljevala Gazo. Bi to bil sorazmeren odziv?

Prav tako bi rad preučil sorazmernost ali pomanjkanje sorazmernosti v tem poročilu. Ob branju poročila gospoda Goldstonea dobi človek čuden občutek, da bere o nasilnem napadu, pri čemer je avtor pozabil omeniti, da se je dogodek zgodil med boksarsko tekmo. Tako ste opeharjeni za celoten okvir.

Ne trdim, da Izraela ni mogoče kritizirati in prav tako ne trdim, da operacije Cast Lead ni mogoče kritizirati. Narejene so bile napake. Izrael želi priti do položaja, kjer obstaja stabilna Palestina, ki je dobra soseda, vendar je s politiko uničevanja infrastrukture ta cilj oddaljil. Prav tako je zaradi pristranskosti in tona tega poročila še bolj oddaljena zamisel o rešitvi dveh držav, glede na katero bi izraelska in palestinska država živeli druga ob drugi kot miroljubni sosedi.

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, delegacija nemške Svobodne demokratske stranke (FDP) v Evropskem parlamentu je danes glasovala proti resoluciji, ki jo je pripravilo več skupin in naj bi izvajala priporočila iz poročila gospoda Goldstonea. Ne morete glasovati za poročilo, pri katerem je samo pooblastilo izredno nasprotujoče – niti ena država članica Evropske ga ni bila podprla. Poročilo, ki demokratični Izrael enači s skupino, ki jo je EU uradno dala na seznam terorističnih organizacij, in poročilo, ki ne poda razumnega razmisleka o globljih vzrokih spora, ni poročilo, za katerega bi lahko glasovali.

Naša izbira pri glasovanju pa seveda ne pomeni, da bi zavrnili preiskavo o dogodkih, povezanih z operacijo Cast Lead. Resnica je pravzaprav ravno obratna. Izrael naj bi res temeljito preiskal vse vidike operacije in če je prišlo do kršenja zakonodaje, je treba kršitelje kaznovati. Naša izbira pri glasovanju pa prav tako ne pomeni, da bi podprli politiko vlade države Izrael v mirovnem procesu. Zelo smo se razveselili znakov, da med Izraelom in Palestinci spet potekajo pogovori, čeprav trenutno le posredno.

Obisk ameriškega podpredsednika Bidena prav tako kaže, da je Obamova administracija v svojih prizadevanjih za dosego trajnega miru v tej regiji resna. V teh prizadevanjih jih podpiramo. Zato še težje razumemo, da je Izrael zavrnil obisk podpredsednika in odobril nadaljnjo gradnjo naselij na Zahodnem bregu, medtem ko je njegov obisk še potekal – ukrep, ki je požel le kritiko in to ne le s palestinske strani.

Predlog resolucije RC-B7-0134/2010

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Prepričan sem, da mora Evropska unija Belorusiji poslati jasen signal, da je pripravljena ponovno razmisliti o vzajemnih odnosih, če Belorusija ne bo prenehala kršiti človekovih pravic in demokratičnih načel in ne bo ostro ukrepala.

Obenem bi rad izrazil ogorčenje nad odlokom beloruskega predsednika o nadzoru interneta, ki na številnih mestih zanika svobodo govora in tiska. Tak pravni ukrep krni svobodo in demokracijo v Belorusiji in poglablja nezaupanje med državljani in drugimi državami, vključno z Evropsko unijo, ter njenih državnih oblasti in predstavnikov. V okviru nedavnega prijetja predstavnikov civilne družbe in demokratične opozicije je nemogoče spregledati kratko časovno obdobje med začetkom veljavnosti odloka in bližnjih predsedniških volitev v začetku naslednjega leta.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Kolegom poslancem bi se rad zahvalil za pripravo te resolucije in njeno sprejetje s strani Evropskega parlamenta.

S podporo tej resoluciji smo izrazili podporo obrambi temeljnih pravic in svoboščin državljanov, vključno z narodnimi manjšinami. To je hkrati pobuda za zagotavljanje temeljnih načel demokracije in strpnosti, ki sta temelja Evrope. Zadovoljen sem z uradnim stališčem Parlamenta o tej zadevi, ki podpira poljsko manjšino v Belorusiji.

To priložnost bi rad izkoristil, da poudarim, da bi morale države članice Evropske unije dajati zgled drugim državam in našim sosedam in poskrbeti, da se pravice nacionalnih manjšin v naših državah članicah v celoti spoštujejo.

  Filip Kaczmarek (PPE). (PL) Glasoval sem za sprejem resolucije o Belorusiji. V resoluciji zahtevamo legalizacijo Združenja Poljakov v Belorusiji, ki ga vodi Angelika Borys, in izražamo solidarnost z vsemi državljani Belorusije, ki ne morejo v celoti uveljavljati državljanskih pravic.

Včeraj sem prejel pismo beloruskega veleposlanika na Poljskem. Izrazil je zaskrbljenost v zvezi z namerami poslancev Evropskega parlamenta, ki želijo sprejeti resolucijo. Po njegovem mnenju te namere izhajajo iz neobjektivnega prikazovanja razmer v poljskih medijih. To ni res. Nameni, ki so za to resolucijo, so mnogo globlji. Gre za spoštovanje temeljnih pravic državljanov, spoštovanje pravic manjšin in zagotavljanje minimalnih standardov in posledično za dobrobit Belorusije in Belorusov.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospod predsednik, podprla sem resolucijo o razmerah civilne družbe in nacionalnih manjšinah v Belorusiji in danes bi rada še enkrat izrazila svojo veliko zaskrbljenost glede nedavnih kršitev človekovih pravic v Belorusiji v zvezi s člani civilne družbe in člani nacionalnih manjšin ter njihovih organizacij. Rada bi izrazila svojo polno solidarnost z državljani, ki državljanskih pravic ne morejo uživati v celoti.

Prav tako močno obsojam prijetje Angelike Borysove, predsednice Združenja Poljakov v Belorusiji, in Anatolyja Lebedka, vodje opozicijske Združene državljanske stranke in vodje Združenih demokratičnih sil v Belorusiji, ki je bil ob več priložnostih gost tega parlamenta.

Žal ljudje Belorusije ne morejo biti deležni koristi številnih projektov in predlogov, ki jih financira Evropska unija kot del politike vzhodnega sosedstva.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, kar zadeva razmere v Belorusiji, se mi zdi zelo pomembno, da kot Evropejci me pozabimo, katere so naše vrednote.

Rad bi vas opozoril na to zaradi nedavnega žalostnega rezultata glasovanja o poročilu gospoda Goldstonea in zaradi vseh zadev, ki se povezane z Belorusijo, Bližnjim vzhodom, Daljnim vzhodom ali Afriko, kajti ne smemo pozabiti temeljnih načel, ki nas vodijo. To so demokracija, človekove pravice in svoboda mnenja. To je pravica celotne Evropske unije. To so vrednote, ki nas združujejo, in te cilje podpirajo. To sporočilo moramo posredovati v Belorusijo. Tam je treba je zagotoviti spoštovanje pravic manjšin in tudi priznanje verskih manjšin, ki so tam trpele različne vrste preganjanja, ter človekovih pravic in verske svobode.

Zelo pomembno je, da kot Evropejci poskrbimo, da se to evropsko sporočilo posreduje Belorusiji in se jim tako vliva upanje.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, čeprav podpiram velik del besedila te resolucije, se sprašujem, če smo res najbolj poklicani, da pridigamo Belorusiji o neustreznosti njene demokracije. Pritožujemo se, da ima Belorusija parlament kimavcev, vendar se le ozrite okrog sebe. In tu pokorno brez preverjanja potrjujemo odločitve 27-članskega politbiroja. Pritožujemo se zaradi dejstva, da, čeprav imajo volitve, jih izvedejo nepošteno; mi pa imamo po drugi strani referendume, jih pošteno izpeljemo, nato pa ne upoštevamo njihovih rezultatov. Pritožujemo se glede ostanka aparata Sovjetske zveze, vendar pa ohranjamo skupno kmetijsko politiko, našo socialno listino, 48-urni delavnik in preostanek aparata evro-korporatizma.

Pravi mali čudež je, da so stare sistemske komunistične stranke v državah SEV vodile kampanje za „da“, ko so države zaprosile za pridružitev Evropeyskiy soyuz. Za nekatere to pomeni kot prihod domov; spominja me na čudne zadnje strani Živalske farme, kjer živali pogledujejo od človeka k prašiču in od prašiča k človeku in ne ločijo, kdo je kdo.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, poleg dvoma o dejanski vsebini te resolucije se mi javlja tudi dvom v njeno načelo.

Francoski, flamski, madžarski, nemški in avstrijski domoljubi so predmet stalnega pravnega, strokovnega in političnega pregona ob popolni ravnodušnosti, pravzaprav ob podpori rega parlamenta, ki trdi, da predstavlja zgled praktično vsemu svetu in še zlasti tistim preko naših meja.

Prejšnji teden smo na primer sprejeli resolucijo o Ukrajini, ki je zajemala tudi določbo, ki se mnogim Ukrajincem upravičeno zdi žaljiva do njihovega narodnega heroja, Stepana Bandere. Res je, da si je v izredno težkih razmerah prizadeval utreti pot med dvema oblikama totalitarizma: Hitlerjevim in sovjetskim. Zaradi tega za številne Ukrajince, ki se upravičeno čutijo, da jih je večina v tem parlamentu ponižala, ni nič manj junak.

Pri tem so se narodni junaki na splošno borili proti svojim sosedom. Ali je moj prijatelj Nick Griffin, pravi britanski domoljub, užaljen ob dejstvu, da je za nas Ivana Orleanska narodna herojka? Nikakor ne! Osebno bi si želel, da bi naš parlament izrazil enake pomisleke glede junakov drugih tujih držav.

Predlog resolucije B7-0133/2010

  Kay Swinburne, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, PEK priznava, da industrija finančnih storitev ne more pričakovati, da bo iz krize pobegnila nekaznovana. Lahkomiselno obnašanje je povzročilo ogromno škodo, stroške urejanja te zmede pa morajo nositi tisti, ki so v to vpleteni. Poleg tega je treba vzpostaviti nove sisteme, da se zagotovi, da se to nikoli več ne ponovi in so na voljo sredstva za nujne primere, da se stabilizirajo sistemske napake.

Morda je v okviru mednarodnih sporazumov napočil čas za neke vrste davek na finančne transakcije. Ne glede na dvome glede praktičnih vidikov vzpostavitve takšnega sistema, naj bi nobenega ukrepa ne smeli izključiti, dokler ima ta podporo vse mednarodne skupnosti in vse dokler obstajajo varovalke, ki zagotavljajo njegovo delovanje in se jim ni mogoče izogniti.

Večina današnje resolucije uživa našo podporo, iz dveh razlogov pa oporekamo odstavku 7. Predvsem nasprotujemo novim pristojnostim Evropske unije glede povečevanja davkov. Ta odstavek – čeprav je previdno zastavljen – omenja, da je to željen izid. Drugič, smisel davka na finančne transakcije ni v tem, da bi tako zbirali denar za favorizirane projekte, ne glede na njihov pomen. Namesto tega naj bi zagotovil finančno stabilnost v prihodnje in ščitil pred tovrstnimi dogodki, ki so povzročili nedavni gospodarski kaos.

Resolucija se, takšna kot je, preveč osredotoči na rešitev v obliki davka na transakcijo, in predstavlja pristojnosti EU in ne držav članic, da dviguje davke, predlaga, da se zbrana sredstva namenijo za financiranje razvojnih projektov in projektov glede podnebnih sprememb, ne pa za stabilizacijo finančnega sektorja, ter prav tako predlaga, da je EU davek morda izvedljiv brez globalnega sodelovanja pri tem. Zato smo glasovali proti temu predlogu resolucije.

  Joe Higgins (GUE/NGL). – Gospod predsednik, vzdržal sem se glasovanja glede resolucije o davku na finančne transakcije, ker je brezupno pomanjkljiva, da bi se po svetu lotevala nenavadnih proti-socialnih ugibanj velikanskih hedge skladov in tako-imenovanih „prestižnih“ bank, kot je Goldman Sachs.

Wall Street Journal je nedavno poročal o zasebni večerji v New Yorku 8. februarja, kjer je bilo 18 velikih hedge skladov in kjer se je razpravljalo o posredovanju glede evra. Ti finančni morski psi, znani kot hedge skladi, ki nadzorujejo več kot 2 000 milijard EUR, zdaj že mesece špekulirajo glede evra in še zlasti Grčije, da bi poželi milijarde kot zasebne dobičke.

Neverjetno je, da Evropska komisija niti s prstom ne migne, da bi jih ustavila, ampak spletkari s temi finančnimi zlikovci, tako da ustrahuje delavce in reveže v Grčiji in zahteva, da se žrtvuje njihov življenjski standard in tako plača odškodnina, ki jo zahtevajo ti zajedavci.

Ne potrebujemo davka na finančne transakcije. To, kar potrebujemo, je javna last in demokratični nadzor teh hedge skladov in večjih bank, da se bodo njihova obsežna sredstva namenila za investicije, s katerimi bo odpravljena revščina in od katerih bo imela koristi družba, ne bo pa se zaradi lakomnosti posameznikov uničevala družba.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, mi smo se vzdržali, moj glavni cilj pa je bil zavzeti stališče proti jasni nameri Evropske unije in Komisije, da uvedeta davek, kot se je to izkazalo v nedavni izjavi komisarja Šemete za European Voice glede domnevne neizbežne uvedbe minimalnega davka na emisije.

Nasprotujemo temu, da se Evropski uniji podeli pristojnost uvajanja neposrednih davkov, kar bi bila proti-ustavna posebna pravica v večini držav članic, ker krši načelo obdavčenja brez zastopanja. Na vse možne načine bomo nasprotovali poskusom uvedbe neposrednega davka in svojo moč črpali tudi iz odločitve nemškega ustavnega sodišča junija 2009.

Želel bi vas opozoriti, da je predsednik Van Rompuy namigoval na to, ko je na skrivnostnem sestanku teden dni pred svojim srečanjem s skupino Bildenberg, ki ni ravno najbolj pregledna skupina na svetu, naznanil – in se celo zavezal – predlog neposrednega evropskega davka na CO2, ki bi povzročil takojšen dvig cen goriva, storitev itd. in bi tako bil škodljiv za evropske državljane.

Predlog EU glede davka je protiustaven.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, primer davka na finančne transakcije me ni prepričal, vendar pa sprejemam iskrene motive tistih, ki ta predlog podpirajo. To je vprašanje, glede katerih ljudje dobre volje lahko pridejo do različnih zaključkov.

Kar pa nikakor ni mogoče, je tak davek vsiliti izključno za Evropsko unijo. Tobinov davek, ki bi se uporabljal le regionalno, se bo odražal v begu kapitala v tiste jurisdikcije, ki takega davka ni, zakaj je torej ta parlament v tako velikem številu glasoval za sistem, ki bo škodil Evropski uniji?

Odgovor je, da se s tem odkljukajo vsa okenca določenih poslancev tega parlamenta. Napada bankirje, napada londonski City in predvsem zagotavlja Evropski uniji neodvisen vir prihodka, kar pomeni, da mu ni treba do držav članic.

Če ga povežemo z drugimi predlogi, vidimo pot do usklajevanja finančnega nadzora, direktivo o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in tako naprej, vidimo lahko veliko grožnjo londonskemu Cityju in vidimo Evropsko unijo, prepuščeno revščini in nepomembnosti.

  Syed Kamall (ECR). – Gospod predsednik, vsak, ki si ogleduje nedavno finančno krizo, se bo vprašal, kako smo dopustili, da sta ureditev in nadzor pripeljala do razmer, kjer smo se znašli z bankami, ki se zdijo prevelike, da bi propadle, in z davkoplačevalskim denarjem, s katerim se te banke podpirajo.

Ko torej človek razmišlja o tej zamisli glede globalnega davka na finančne transakcije, se ta morda zdi smiseln, če želimo pomagati žrtvam finančne krize in pomagati tudi tistim v revnejših državah.

Če pa razmišljamo o tem, kako bi se to dejansko vsililo, in kakšen bi bil vpliv, in mu pri tem sledimo po verigi na finančnih trgih, bi dejansko ugotovili, da banke te stroške prenašajo na svoje komitente. Prav tako bi to močno vplivalo na vse tiste, ki želijo trgovati z državami v razvoju, ali podjetnike v državah v razvoju, ki želijo trgovati s preostalim svetom, prav tako pa bi prizadelo stroške zavarovanja, ki je bistven del mednarodne trgovine.

Če se res želimo lotiti tega problema, potem ne bi smeli denarja davkoplačevalcev vročiti podkupljivim ali nesposobnim vladam. Prepričati se moramo, da odpravimo tarifne ovire tako v EU kot revnejših državah, da tako pomagamo podjetnikom v revnejših državah, da ustvarjajo bogastvo in ljudi popeljejo iz revščine.

Predlog resolucije B7-0132/2010

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Cenim prizadevanja Evropske unije v zvezi z uvedbo enotnega režima za bančne transakcije v evro območju.

Po drugi strani pa vidim, da to uvedbo novih pravil banke zlorabljajo, da dvigujejo pristojbine, ki jih zaračunavajo svojim komitentom. Če po eni strani naše banke pod pritiskom Evropske unije prilagodijo plačila za čezmejne prenose SEPA v evro območju, da so ti na isti ravni kot mednarodni prenosi, bi se hkrati dvignile pristojbine za pologe in dvige v podružnicah. Vsem nam je jasno, da se z novimi pravili stroški bank za rokovanje z gotovino v podružnicah niso prav nič spremenili.

Zato moramo glasno povedati, da je to, da banke izkoriščajo nova pravila, ki so bila uvedena v evro območju, da bi njihove dobičke povečali na račun državljanov, čista neumnost. Zato naj bi bila naša dolžnost previdno spremljati, kako se uporabljajo novi predpisi o finančnih institucijah.

Predlog resolucije RC-B7-0154/2010

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Glasoval sem za sprejem resolucije ker kot predstavnik volivcev ne morem sprejeti, da bi se karkoli dogovarjali za njihovimi hrbti in proti njihovi volji. Lizbonska pogodba je dala Evropskemu parlamentu nove pristojnosti, zaradi česar bi moral Evropski parlament varovati pravice državljanov.

Strinjam se z avtorji resolucije, ki kritizirajo način, kako so pogajanja Komisije glede Trgovinskega sporazuma proti ponarejanju tajna, kot tudi pomanjkanje sodelovanja z Evropskim parlamentom o tej zadevi. To ravnanje je usmerjeno proti veljavni zakonodaji EU glede splošnega dostopa do informacij o dejavnostih javnih organov, prav tako pa je to delovanje, ki omejuje pravico do zasebnosti. Zato je dobro, da je Evropski parlament lotil te to zadeve glede preglednosti pogajanj Evropske komisije kot tudi ponarejanja in njegovega preprečevanja.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospod predsednik, v zvezi s Trgovinskim sporazumom proti ponarejanju so trenutna pogajanja povsem nepregledna. Uporaba sedanje formule za dosego globalnega sporazuma je povsem v nasprotju s preglednimi in demokratičnimi procesi, ki naj bi jih pričakovali od lastnih pripravljalcev zakonodaje. Ne glede na vsebino sporazuma je nesprejemljivo, da se izogne nadzoru javnosti, ko se oblikujejo politike, ki neposredno vplivajo na mnoge evropske državljane.

Glede vprašanja vsebine je treba vso pozornost posvetiti evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov, ki je izdal strogo mnenje o teh pogajanjih. Evropsko komisijo močno spodbuja, naj glede Trgovinskega sporazuma proti ponarejanju vzpostavi javen in pregleden dialog. Prav tako navaja, da se intelektualna lastnina, čeprav je za družbo pomembna in jo je treba zaščititi, ne sme postavljati nad posameznikove temeljne pravice do zasebnosti, varstvo podatkov in drugih pravic, kot so domnevna nedolžnost, učinkovita pravna zaščita in svoboda izražanja. Nazadnje navaja, da bi politika odklopa interneta „trije prekrški – izključitev“ močno omejila temeljne pravice in svoboščine državljanov EU.

To je za vse državljane EU zelo pomembno vprašanje in način, s katerim ga bosta Komisija in Parlament obravnavala, bo veliko povedal o odgovornosti in preglednosti.

  Syed Kamall (ECR). – Gospod predsednik, dejstvo, da nam je v parlamentu uspelo doseči zavezništvo, je ena od pomembnih stvari glede tega predloga resolucije.

Področje skupnega sporazuma je bilo dejstvo, da so bile v času odsotnosti kakršnih koli smiselnih informacij na blogosferi in drugje govorice, ki so namigovale na ukrepe, kot so zaplemba prenosnih računalnikov in MP3 predvajalnikov na mejah. V parlamentu je bilo dokaj jasno, da smo želeli informacije in več preglednosti o pogajanjih glede Trgovinskega sporazuma proti ponarejanju.

Sinoči je komisar jasno in glasno slišal sporočilo in zelo sem vesel, da nam je obljubil več informacij. Če se Komisija pogaja v imenu 27 držav članic in v imenu EU, je bistveno, da vemo, kakšno je pogajalsko stališče in tudi to, da obstaja polna ocena vplivov glede vsega, kar se predlaga, da se pokaže, kako bo to vplivalo na industrijo EU.

Pozdravljam pripombe, ki jih je sinoči dal komisar in se veselim večje preglednosti.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Skrbijo me praksa in postopki Evropske komisije v pogajanjih za Trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA).

Pogajanja potekajo tajno, za zaprtimi vrati, brez ustreznega obveščanja Evropskega parlamenta in poslancev, ki naj bi na koncu ta dokument odobrili. Mislim, da bi morali spremeniti postopke, ki se uporabljajo, ko Evropska komisija od Parlamenta pričakuje, da prevzame odgovornost za vse sporazume, ki mu jih predloži. In če bomo morali Evropski komisiji vedno znova vračati mednarodne pogodbe, da jih spremeni, to ne bo dober znak niti za evropsko javnost niti zunanji svet. Takšno vedenje ne kaže na dobro komunikacijo med najpomembnejšimi institucijami Evropske unije.

Predlog resolucije RC-B70181/2010

  Syed Kamall (ECR). – Gospod predsednik, kot številni vemo, se izvaja pregled sistema GSP in se sedanji sistem izteka.

Ena od stvari, ki je ob obravnavi GSP ali GSP+ zelo pomembna, je, da so med pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu številne posamezne države in predlagane regije nasprotovale podpisu sporazuma z EU.

Ena od stvari, ki sem jih glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu vedno kritiziral, je, da imajo pristop do trgovine, ki je enak za vse. Prav tako je bilo med razpravo s Komisijo zaskrbljujoče, da je eden od uradnikov naznanil, da se sporazumi o gospodarskem partnerstvu ne osredotočijo le na trgovino, ampak tudi na izvažanje modela regionalnega povezovanja EU.

Obstajajo posamezne države, ki želijo z EU skleniti sporazum, da bi lahko na preferenčni podlagi k nam izvažale blago in storitve. Zato bi morali predlagati, da se tem državam, ki si želijo trgovinskega sporazuma, ne izpolnjujejo pa meril za sporazum o gospodarskem partnerstvu, kot alternativa ponudi GSP+, mi pa se moramo potruditi, da bodo prožnejši.

Upam, da bomo tako podjetnikom pomagali ustvariti bogastvo in revne v številnih od teh držav popeljati iz revščine.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, južna Amerika in Srednja Amerika komaj opazno drsita v obliko avtokracije – vrsto neo-caudillismo. V Nikaragvi, Venezueli, Ekvadorju in Boliviji smo videli dvig režimov, ki niso bili ravno diktatorski, zagotovo pa ne podpirajo parlamentarne demokracije – to so ljudje, ki so se, čeprav so bili legitimno izvoljeni, lotili odstranjevanje vsakega preverjanja njihovih pristojnosti: volilne komisije, vrhovnega sodišča, domov parlamenta in v številnih primerih razpustom ustave in ponovnim zapisom – „ponovno ustanovitvijo“, kot temu pravijo – svojih držav po socialističnih načelih.

Koga bo v tem delu sveta ob vsem tem izbrala levica in ga kritizirala? Eden od redkih režimov, ki resnično uživa javno podporo – režim Álvaru Uribe v Kolumbiji, ki uživa podporo treh četrtin prebivalstva, ker je ponovno vzpostavil red v tej nesrečni državi in pregnal paravojaške sile tako levice kot desnice. To kaže na izreden sklop prednostnih nalog, glede na katere naj bi on bil oseba, ki so ga nekateri v tej dvorani izbrali. Sram naj jih bo.

(ES) Ni prav, da paravojaškim silam stvari olajšamo Kako nečastno!

Poročilo: Gabrielle Albertini (A7-0023/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, zahvaljujem se svojemu kolegu gospodu Albertiniju za odlično delo, ki ga je opravil glede te osrednje teme evropske politike. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe si je Unija naložila večjo odgovornost glede zunanjih zadev in skupnih varnostnih politik in prepričan sem, da številni tukaj upamo, da bo institucija, ki ji pripadamo, prevzela večjo odgovornost in se bolj vključila v zunanje zadeve.

Še zlasti se strinjam, da bi se morala visoka predstavnica za skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) posvetovati z odborom Evropskega parlamenta, kadar gre za imenovanja na vodstvena mesta v Evropski službi za zunanjepolitično delovanje, ki se trenutno oblikuje, in da bi morala zagotoviti, da imata tako Evropski parlament kot Svet dostop do zaupnih informacij.

Zato menim, da je težava, ki smo jo premagali s tem poročilo, prvi pomembni korak k oblikovanju močne evropske zunanje politike, odločene, da zahteva svojo vlogo in lastno politično težo na mednarodnem prizorišču.

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospod predsednik, glasovala sem proti spremembama 17D in 19, ki sta napadli NATO in pozivali k odpravi baz NATO tu, v Evropski uniji. No, zadnji argument tistih, ki verjamejo v ta evropski projekt je, da je EU v zadnjih 50 ali 60 letih ohranila mir v Evropi. Pravzaprav bi rekla, da je to laž in da je pravzaprav NATO tisti, ki je s svojimi silami ohranil mir v Evropi.

Mislim, da je sramota, da je ta parlament dopustil glasovanje o takšni spremembi. Opazila sem, da je skupina, ki je dejansko predlagala to spremembo, ostanek propadle ideologije, ki je svoje ljudi zapirala za stene in kršila temeljne človekove pravice. Sile Nata pa so preostalo Evropo zaščitile pred to nočno moro. Posebej želim poudariti svojo hvaležnost ZDA in Kanadi in drugim narodom Nata, da so nas obvarovali te nočne more. Mislim, da je v interesu Združenega kraljestva sodelovati z vsemi temi državami proti novi obliki totalitarizma, ki je Evropska unija.

Poročilo: Arnaud Danjean (A7-0026/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, glasoval sem za, ker sem želel poudariti, da je upanje glede povečanja civilne in vojaške sinergije in sodelovanja med Evropsko unijo in državami članicami tudi ob upoštevanju neuvrščenega ali nevtralnega statusa stališče, glede katerega se vsi v veliki meri strinjamo.

Prav tako se mi zdi pomembno, da ustanovimo institucijo za usklajevanje mehanizmov, kot je Operativni center Evropske unije, ki bi bila podrejena visokemu predstavniku na področju skupne zunanje in varnostne politike, kar bi omogočilo, da bi bile skupne civilne in vojaške operacije učinkovito usklajene. Namen tega bi bil odstraniti probleme, motnje in zamude, ki se v sedanjem sistemu, žal, še kar naprej pojavljajo.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). - (EL) Gospod predsednik, hvala za vašo potrpežljivost. Glasoval sem proti temu poročilu, ker ponavlja nevarne smernice, ki jih glede strategije evropske obrambe in varnosti zajema Lizbonska pogodba. Z drugimi besedami, poziva k militarizaciji Evropske unije, upravičuje vojaško posredovanje, priznava primat Nata in tesen odnos z njim ter celo spodbuja – v času krize in velikih socialnih potreb – povečanje vojaških sil.

Po mojem mnenju bi morala Evropska unija zdaj, ko se preverja arhitektura sveta, bolj kot kdaj koli prej sprejeti miroljubno politiko in drugačno politično zaznavo varnosti, slediti neodvisni zunanji in obrambni politiki, neodvisni od ZDA, skušati s političnimi sredstvi razrešiti mednarodne razlike in voditi pot spoštovanja mednarodne zakonodaje in okrepljene vloge ZN.

Menim, da takšna politika bolje izraža poglede evropskih državljanov.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Klaus-Heiner Lehne (A7-0011/2010)

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Sprejem tega poročila z veliko večino kaže skrb, ki jo moramo imeti glede malih in srednje velikih podjetij. Trenutno je kar 5,5 milijona mikro podjetij zavezanih, da pripravijo letna poročila, čeprav je njihovo področje delovanja omejeno na določeno lokalno območje ali regijo. Če se ta podjetja ne vključujejo v čezmejne dejavnosti ali sploh ne delujejo na nacionalni ravni, ta obveznost poročanja služi le oblikovanju nesmiselnega administrativnega bremena in tem gospodarskim družbam zgolj povzroča stroške (približno 1.170 EUR).

Zato to poročilo priporoča, da države članice odpravijo obveznost letnega poročanja gospodarskih družb, ki izpolnjujejo dve od naslednji meril, da se opredelijo kot mikro podjetja: bilančna vsota mora biti manj kot 500 000 EUR, znesek neto letnega prometa mora biti manj kot 1 milijon EUR in/ali v celotnem proračunskem letu morajo zaposlovati povprečno 10 ljudi. Mikro podjetja bodo še naprej v skladu z nacionalno zakonodajo vsake države članice vodila računovodske evidence.

Med sedanjo krizo, ki jo doživlja Evropa, je treba spodbuditi zasebni sektor, ki ga sestavljajo mala in srednje velika podjetja (vključno z mikro podjetji), hkrati pa je na ta sektor treba gledati kot na področje, ki absorbira delovno silo, ki je postala odvečna v državnem ali zasebnem poslovnem sektorju.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za Lehnejevo poročilo o letnih računovodskih izkazih mikro podjetij, ker podpiram obsežne ukrepe za debirokratizacijo in tiste, ki podpirajo majhna in srednje velika podjetja, ki so na Portugalskem in v Evropi odgovorna za največ ustvarjenih delovnih mest. Izpostavljam vprašanje ustvarjanje prihodnje neenakosti na notranjem trgu. Ker bodo države članice lahko izbirale med uporabo ali neuporabo tega ukrepa, bomo imeli države, ki bodo za enaka podjetja imela različna pravila.

Potrebna bo velika previdnost, da se preprečijo negativne posledice načina prenosa teh pravil v odnosu do nenehnih prizadevanj za boj proti goljufiji in utaji davkov kot tudi boj proti gospodarskemu in finančnemu kriminalu (na nacionalni, evropski ali mednarodni ravni). Prav tako bo treba skrbno zaščititi delničarje in upnike.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Zadnji dve širitvi Evropske unije sta prinesli številne koristi starim in tudi novim državam članicam, postavili pa sta nam tudi veliko izzivov. Mislim, da je odločitev, da se mikro subjektom zagotovi določena pomoč, treba urejati na evropski ravni in je ne prepustiti pristojnosti vsake države članice. To je edini način, da se uspešno zmanjša birokracija za mikro podjetja in ustvari ravnovesje. Posebno pozornost moramo posvetiti odpravi vseh tistih težav, ki ovirajo dejavnosti mikro podjetij in ljudi odvračajo od pridobivanja finančne podpore EU.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) V sredo je Evropski parlament odobril predlog, usmerjen v odpravo obveznosti malih in srednje velikih podjetij, da objavljajo svoje zaključne račune. Da bi zmanjšali administrativno breme, je Evropska komisija predlagala, da lahko države, ki to želijo, oprostijo MSP letne obveznosti objave zaključnih računov, ki jo narekuje sedanja evropska zakonodaja. Bila sem proti tej ukinitvi, ker bo zaradi predloga Komisije evropski regulativni in usklajeni okvir izginil za več kot 705 evropskih podjetij.

Možnost oprostitve mikro subjektov obveznosti priprave in objave zaključnih računov ne bo služilo zmanjšanju administrativnega bremena. Zdaj se bojim, da, če bodo države članice v uporabi te možnosti oprostitve mikro subjektov neskladne, se bo to odražalo v razdeljenem skupnem trgu.

Zaradi tega tudi belgijski poslanci in belgijska vlada močno nasprotujejo evropskemu predlogu (Belgija je prav tako združila ovirajočo manjšino v Svetu ministrov, kjer morajo o predlogu še glasovati).

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Poročilo o predlogu za direktivo o zaključnih računih podjetij rešuje okvir in širi obveznost glede predložitve računovodskih evidenc v primeru mikro subjektov. Cilj tega ukrepa je zmanjšati administrativno breme in tako pomagati povečati konkurenčnost in gospodarsko rast mikro subjektov. Pozdravljam predlog poročevalca, ki državam članicam daje možnost izbire in omogoča oprostitev obveznosti mikro subjektov, da predložijo zaključne račune, t.j. izvzame jih iz področja obsega te direktive. Če gre za subjekte, ki so omejeni na regionalni ali lokalni trg in ne izvajajo čezmejnih dejavnosti, naj bi jih ne obremenjevali z nadaljnjimi obveznostmi, ki izhajajo iz evropske zakonodaje, ki velja za evropski trg. Zaradi zgoraj omenjenih razlogov se strinjam z besedilom poročila.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti poročilu gospoda Lehneja, ker se z odpravo računovodskih obveznosti ne bodo zmanjšali realni stroški teh mikro subjektov, ustvarila pa se bo večja negotovost. Takšna oprostitev bo spodkopala zaupanje, potrebno v odnosih med zelo majhnimi podjetji in tretjimi osebami (strankami, dobavitelji, bankami).

Za pridobitev posojil je treba zagotavljati zanesljive informacije. Brez računovodskega okvira bodo bankirji in druge zainteresirane skupine, ki bodo takšne informacije še vedno zahtevali, imeli izgovor, da zmanjšajo posojila. Te razmere bodo v škodo zelo majhnim podjetjem.

  Astrid Lulling (PPE), v pisni obliki. – (DE) Danes sem glasovala proti Lehnejevemu poročilu, ker sem prepričana, da je treba zmanjšanje administrativnih izdatkov malih in srednje velikih podjetij izvesti za celotno Evropsko unijo kot del poenotenega in celovitega pristopa.

Če bi se ta predlog izvajal, bi več kot 70 % evropskih podjetij – v Luksemburgu pa več kot 90 % – bilo izvzetih iz zahtev po pripravi standardiziranih zaključnih računov.

Posledično bi odgovorno vodstvo v prizadetih podjetjih izgubilo pomembno odločevalsko orodje.

Če države članice tega izvzetja za mikro podjetja ne bi izvajale na poenoten način – kar je zelo verjetno –, bi to vodilo k razdrobljenosti skupnega trga.

Zato je ta ukrep neustrezen. Še zlasti podjetja, ki se ukvarjajo s čezmejno trgovino, bi bila v slabšem položaju. Edina razumna rešitev je poenostavitev pravil za vsa mikro podjetja v Evropi na ravni EU.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Predvsem v času, ko je kriza močno prizadela mala podjetja, je naša dolžnost, da jim zagotovimo vso pomoč, ki jim lahko pomaga, da si opomorejo in spet nudijo podporo evropskemu gospodarstvu. V tem okviru je pomembno zmanjševanje birokracije. Pozdravljam danes sprejeto odločitev. Upam, da jo bo čim več držav članic izvajalo na idealen in učinkovit način v korist malih podjetij in gospodarstva na splošno.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Lehneja, ker državam članicam prepušča, da upoštevajo različne posledice, ki jih ima morda uporaba direktive na njihove notranje zadeve, predvsem kar zadeva število podjetij, na katera se nanaša. Pomen dejavnosti mikro subjektov je v čezmejnem delovanju zanemarljiv. Poleg tega objava zaključnih računov zagotavlja preglednost in pomeni sine qua non za dostop mikro subjektov do kreditnega trga in javnih naročil ter za odnose med samimi podjetji.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti poročilu gospoda Lehneja in predlogu Komisije. Glede notranjega trga pomenita korak nazaj in predstavljata očitno tveganje za popačenje konkurence med evropskimi malimi in srednje velikimi podjetji.

Bodimo jasni, posledice tega predloga so neustrezno podcenjene. Poleg tega niso upoštevali dejstva, da bo glede na to, da evropske direktive ni, vsaka država članica pri tem uveljavljala svoja pravila. Zato prav nič ne preseneča, da vse organizacije MSP, evropske organizacije – in v mojem primeru tudi belgijske: Zveza srednjih razredov in Federacija za podjetja v Belgiji – neverjetno nasprotujejo temu predlogu.

Da, tisočkrat ja za zmanjšanje administrativnih bremen za podjetja in predvsem MSP, vendar usklajeno zmanjševanje, ki se doseže s predlogom za splošno revizijo četrte in sedme direktive s področja prava družb.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Predlog, ki so nam ga predložili, državam članicam omogoča, da določena podjetja (mikro subjekte) oprostijo obveznosti priprave in objave zaključnih računov. Sam sem seveda silno naklonjen zmanjšanju administrativnih bremen za podjetja, predvsem za SMP in zelo majhna podjetja. Vendar pa predlog Komisije hudo zgreši svoj namen: prvič, ni jasno, ali bi predlagani sistem res zmanjšal administrativno breme za ta podjetja (statistične podatke, ki se jih trenutno zbira, bo treba zbirati z drugimi sredstvi) in drugič, to besedilo, ki vsaki državi članici prepušča, da se odloči za uporabo izvzetja ali ne, predstavlja nevarnost razdrobljenosti notranjega trga (glede na veliko verjetnost, da bodo nekatere države članice izvzetje uporabile, druge pa ne). Ta predlog bi bilo treba umakniti in razmisliti o vprašanju poenostavitve administrativnih bremen za ta mala podjetja (pravo gospodarskih družb, poenostavitev zahtev o finančnem poročanju, računovodstvu, revizijah itd.) kot del celovitega pregleda četrte in sedme direktive s področja prava družb, ki se načrtuje v bližnji prihodnosti. Zato sem glasoval proti poročilu gospoda Lehneja o zaključnih računih določenih vrst podjetij, kar zadeva mikro subjekte.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj sedanjega predloga se navezuje na poenostavitev poslovnega okolja in še zlasti zahtev za zagotovitev finančnih informacij mikro podjetij s ciljem okrepiti njihovo konkurenčnost in možnosti za rast.

V tem okviru pozdravljam spremembe, ki jih zajema poročilo o zmanjšanju administrativnega bremena za mikro podjetja, saj sem prepričan, da predstavlja pomemben ukrep za spodbujanje evropskega gospodarstva v premagovanju krize. To pa zato, ker so dejavnosti mikro podjetij omejene na lokalne ali regionalne trge, kjer priprava zaključnih računov postane težavna in zapletena obveza.

Vendar ne podpiram zamisli o oprostitvi obveznosti predložitve zaključnih računov za mikro podjetja. Vsaka država članica sama sprejme odločitev, saj ima ta lahko neposredne posledice, povezane z bojem proti goljufiji in utajo davka in bojem proti gospodarskemu in finančnemu kriminalu kot tudi zaščito delničarjev in upnikov.

Zato se zavzemam za uravnovešeno odločitev z namenom, da se raje prilagodi način uporabe tega ukrepa, kot pa da imamo v dokumentu posebno obveznost glede računovodskih evidenc v zvezi s trgovinskimi dejavnostmi in finančnim položajem. Zato glasujem za sedanje poročilo z določenimi pomisleki.

  Marianne Thyssen (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Parlament je s sprejetjem Akta o malih podjetjih marca 2009 začel s pripravo vrste predlogov politik, s katerimi naj bi med drugim z administrativnimi poenostavitvami poslovno okolje v Evropi postalo prijaznejše za MSP. Odprava računovodskega sistema za nekaj, kar se imenuje „mikro subjekti“, se na prvi pogled zdi kot ključno dejanje za administrativno poenostavitev, vendar bo to ob upoštevanju pomena finančnih informacij za vse zainteresirane skupine, vključno s posojilodajalci, davčnimi upravami in trgovinskimi partnerji, prav nasprotno dejansko odprlo vrata še več birokraciji in višjim stroškom. Poleg tega pa podjetja ne bodo več imela na voljo koristnega orodja za notranje poslovno zaporedje.

Vendar pa podpiram zahtevo Odbora za ekonomske zadeve, da je treba vpliv vsake oprostitve, ki se zagotovi mikro podjetjem, temeljito oceniti in umestiti v okvir splošne revizije četrte in sedme direktive. Po mojem mnenju ta predlog ne vsebuje instrumentov, potrebnih za učinkovito obravnavo vprašanja o birokraciji.

Zaradi tega sem glasoval za zavrnitev predloga Komisije. Glede na to, da poročilo mojega cenjenega kolega, gospoda Lehneja, temelji na istih načelih kot predlog Komisije, tudi njegovega poročila nisem mogel podpreti. Veselim se modre in dobro premišljene odločitve Sveta.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za predlog o oprostitvi obveznosti mikro subjektov (malih podjetij) glede računovodskih standardov iz zakonodaje EU. To je izjemno pomemben predlog, saj bo zmanjšal nepotrebno breme birokracije za mala podjetja in pomagal vsakemu od več kot 5 milijonov podjetij privarčevati približno 1.000 GBP. EU se je zavezala, da bo do leta 2012 obremenitev malih in srednje velikih podjetij zmanjšala za 25 % in ta zakon je ključni korak na poti za dosego tega cilja. Ta majhna podjetja so pogosto prvi korak na lestvici prihodnjih uspešnih delodajalcev, zato je treba poskrbeti za njih, še zlasti v časih recesije.

  Sophie Briard Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Lehneja o zaključnih računih mikro subjektov, kajti, čeprav je ocena vplivov Evropske komisije po mojem mnenju nepopolna in nezadostna, sem želela zastopati stališče, ki je jasno naklonjeno poenostavitvi računovodskih obveznosti, ki veljajo za zelo majhna podjetja. Z ekonomskega in družbenega vidika, ni smiselno, da bi za zelo majhno podjetje veljale iste upravne omejitve kot za veliko večja podjetja. Zelo majhna podjetja predstavljajo več kot 85 % evropskih podjetij, z drugimi besedami so ta podjetja hrbtenica našega gospodarstva, ki nujno potrebujejo spodbudo. Zato sem prepričana, da je usklajeno zmanjšanje njihovih obveznosti korak v pravi smeri, vendar z zagotovilom, da to ne bo oteževalo njihovega dostopa do posojil. Zato bi bilo treba izvesti splošno oceno, ki bi upoštevala celotno gospodarsko okolje, ki obkroža zelo majhna podjetja, njihove odnose z bankami, centri za upravljanje – v primeru francoskih podjetij – in seveda z njihovimi strankami. Zato ne razmišljajmo vedno v smislu obveznosti, ampak zaupajmo našim podjetnikom in našim obrtnikom, ki nas potrebujejo, da zmanjšamo njihova administrativna bremena.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. − (FR) Glasovala sem proti temu predlogu, ker je ta dolgoročno za mala in srednje velika podjetja škodljiv in bi zmanjšal njihov dostop do posojil, ki so za njihovo vodenje in dinamizem delovanja nepogrešljiva. Ne verjamem, da lahko po eni strani s kritiziranjem nepreglednosti finančnih trgov, ki je pripeljala do sedanje krize, od bank zahtevamo večjo preglednost, če se po drugi strani prizadeva za ukinitev orodij za zagotavljanje preglednosti, ki so ključna za same nosilce gospodarskih dejavnosti in gospodarske regulatorne politike, ki jih želimo izvajati na evropski ravni. Poenostavitev računovodskih obveznosti za MSP in še zlasti za najmanjša podjetja ostaja nujna zahteva. Evropska komisija mora nujno pregledati četrto in sedmo direktivo s področja prava družb, kajti že samo to lahko zagotovi celovito, pošteno in skladno rešitev.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejem poročila gospoda Lehneja, ki bo zagotovo pripomoglo k zmanjšanju vodstvenih bremen mikro podjetij. Mala podjetja se pogosto pritožujejo glede toge zakonske ureditve, bremen in birokracije, ki navadno ogrožajo njihovo finančno preživetje. Mikro podjetja imajo prav, ko trdijo, da bi zanje ne smela veljati ista pravila in predpisi kot za večja podjetja. Upajmo, da bodo pravila, predlagana v tem poročilu, vodila k višjemu letnemu prometu in večji konkurenčnosti mikro podjetij. To poročilo državam članicam še vedno omogoča prožnost glede prenosa direktive v najustreznejšem času, da se tako izognejo kakršni koli težavi, ki bi se pojavila zaradi zmanjšanja regulative. Mikro podjetja bodo lahko še naprej prostovoljno pripravljala zaključne račune, jih predložila v revizijo in jih poslala v nacionalni register. Mikro podjetja bodo za namene upravljanja in zagotavljanja davčnih informacij v vsakem primeru še naprej vodila evidence o prodaji in transakcijah. Komisija napoveduje skupne prihranke 5.941.844 mikro podjetij v višini med 5.9 in 6.9 milijona EUR, če bodo to oprostitev sprejele vse države članice. Če bi portugalska vlada sprejela to izvzetje, bi to na Portugalskem zajelo 356.140 portugalskih podjetij.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti predlogu za direktivo o zaključnih računih za določene vrste podjetij, ki je bil sprejet 10. marca 2010. Čeprav se zavzemam za znatno zmanjšanje regulatornega bremena, ki ga nosijo MSP, pa sem hkrati prepričana, da računovodske zahteve predstavljajo ključne vodstvene instrumente za njihove zunanje partnerje (bankirje, stranke, dobavitelje in tako naprej). Z zmanjšanjem dostopa do posojil, pa ta predlog malim in srednje velikim podjetjem dolgoročno lahko odvzame pogoje preglednosti in zaupanja, ki so za njihova vodstva in dinamizem dejavnosti nepogrešljivi. Presenetljivo je, da se po eni strani s kritiziranjem zaradi nepreglednosti finančnih trgov, ki je pripeljala do sedanje krize, od bank zahteva večja preglednost, in se po drugi strani prizadeva za ukinitev orodij za zagotavljanje preglednosti, ki so ključna za same nosilce gospodarskih dejavnosti in gospodarskih regulatornih politik, ki jih podpiram na evropski ravni.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament tako kot Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira cilj, ki si ga prizadeva doseči Komisija s predstavitvijo te pobude, ki pomeni oprostitev obveznosti mikro subjektov glede upravnih in računovodskih zahtev, ki so drage in povsem nesorazmerne glede na potrebe in notranje strukture mikro subjektov in glavnih uporabnikov finančnih informacij, kar bi tem podjetjem omogočilo, da se lotijo številnih strukturnih izzivov, ki so neločljivi del vsakega kompleksnega podjetja, kar omogoča izvajanje Evropske listine za mala podjetja v celoti in v skladu s procesom, zajetim v lizbonski strategiji. Menim, da je predlog Komisije o poenostavitvi pozitiven. Njegov namen je zagotoviti, da bi regulatorni okvir pomagal spodbuditi podjetniškega duha in inovativnost v mikro- in malih podjetjih, da bodo ta bolj konkurenčna in bodo kar najbolje izkoristila možnosti na notranjem trgu. Vendar pa mora za mikro podjetja še vedno veljati obveznost vodenja evidenc, ki kažejo njihove poslovne transakcije in finančno stanje, kot minimalni standard, h kateremu lahko države članice še naprej dodajajo nadaljnje obveznosti. Na koncu menim, da z zmanjšanjem birokracije pomagamo malim in srednje velikim podjetjem in to pozdravljam.

Predlog resolucije RC-B7-0151/2010

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ker spodbuja krepitev gospodarskega usklajevanja med evropskimi državami, večjo skladnost med Paktom za stabilnost in rast in drugimi evropskimi strategijami, izvajanje ambiciozne socialne agende v boju proti brezposelnosti, večjo prožnost glede upokojitvene starosti in spodbujanja MSP.

Poleg tega poudarjam dejstvo, da reforma od Komisije zahteva razvoj novih spodbud za države članice, ki izvajajo strategijo EU 2020, tiste, ki se tega ne držijo, pa se v prihodnje kaznuje. To je bistveno za uspeh strategije, glede na to, da so problemi, s katerimi se spopadamo, skupni in zahtevajo rešitev na evropski ravni.

Prav tako pozdravljam odločitev Evropskega sveta glede večjega strateškega realizma, ki mu zagotavlja večjo jasnost in manj ciljev, ki pa so količinsko opredeljeni.

Nazadnje moram omeniti še vključitev kmetijstva v to strategijo, kajti to v prvotnem predlogu ni bilo predvideno, je pa brez dvoma ključni cilj, če naj Evropa doseže svoje cilje bodisi z vidika ekonomije, živil in okolja ali glede večje kakovosti življenja na podeželju, kar bo spodbudilo zaposlovanje.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Strategija EU 2020 mora z ukrepi, ki so neposredno usmerjeni v občutljive točke v gospodarstvih držav članic, rešiti probleme, ki jih povzroča gospodarska in finančna kriza. Če bi lizbonska strategija zaradi preveč zastavljenih ciljev ne bila v celoti uspešna, se mora strategija za izhod iz krize osredotočiti na nekaj jasnih, količinsko opredeljenih ciljev, kot so: zagotavljanje rešitev za učinkovit boj proti brezposelnosti, še zlasti mladih, spodbujanje in zagotavljanje podpore malim in srednje velikim podjetjem, ki zagotavljajo največ delovnih mest in inovacij, kot tudi dvig odstotka, namenjenega raziskavam in razvoju iz proračuna EU in nacionalnih proračunov, na 3 %.

Zavedati se moramo, da se bo v prihodnje manevrski prostor socialnih politik zaradi starajočega se prebivalstva v Evropi zmanjšal, produktivnost pa se bo lahko povečala le, če se bo več vložilo v tehnologijo in izobraževanje. Če želimo bolj konkurenčen trg dela, moramo prestrukturirati sisteme socialne varnosti in podpreti bolj prožne delovne prakse. Obenem mora takšna strategija podpreti razvoj proizvodnih metod, ki spoštujejo okolje in zdravje ljudi.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska komisija je 3. marca predstavila strategijo EU 2020: „strategijo za pametno, vzdržno in vključujočo rast“. To je predlog, ki sprejema pet količinsko opredeljenih ciljev za Evropsko unijo (EU) do leta 2020, ki bodo zagotavljali okvir za proces in jih je treba prevesti v nacionalne cilje: zaposlovanje, raziskave in inovacije, podnebne spremembe in energija, izobraževanje in boj proti revščini.

To je strategija, ki se osredotoči na konkretne, realne in ustrezno količinsko ovrednotene cilje: povečanje zaposlenosti z 69 % na najmanj 75 % , povečanje izdatkov za raziskave in razvoj (R&R) na 3 % BDP, zmanjšanje revščine za 25 % , zmanjšanje stopnje izostankov od pouka s sedanjih 15 % na 10 % in povečanje deleža mladih, starih 30 let, z višjo izobrazbo z 31 % na 40 %.

Glasovala sem za resolucijo o strategiji EU 2020, ker cilji, ki jih naznanja, začrtajo pot, ki bi ji Evropa morala slediti, in ker se jasno in objektivno odziva na probleme, ki jih je ustvarila gospodarska in finančna kriza v smislu brezposelnosti, finančne ureditve in boja proti revščini. Ti problemi bodo referenčna točka, ki nam bo omogočila ovrednotenje napredka, ki se doseže.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. ─ (LT) Glasovala sem za resolucijo. Ker sedanjih socialnih in gospodarskih problemov ne bomo mogli rešiti na nacionalni ravni, jih moramo reševati na evropski in mednarodni ravni. Strategija EU 2020 naj bi bila predvsem učinkovit ukrep za premagovanje gospodarske in finančne krize, kajti cilj te strategije je ustvarjanje delovnih mest in gospodarska rast.

Velika brezposelnost v Evropi je v sedanjih razpravah najpomembnejše vprašanje, saj se države članice spopadajo s še vedno naraščajočo brezposelnostjo, s 23 milijoni moških in žensk brez dela in posledično velikimi socialnimi in življenjskimi težavami. Zato se v resoluciji Evropskega parlamenta največ pozornosti namenja ustvarjanju novih delovnih mest in boju proti socialni izključenosti.

Nadalje, Parlament poziva Komisijo, naj ne upošteva le brezposelnosti in socialnih problemov, ampak pokaže učinkovita sredstva za njihovo rešitev, tako da bo ta nova strategija resnično vplivala na stvarna življenja ljudi. Rada bi opozorila na dejstvo, da se je Evropa že naučila iz svojih lastnih napak, saj ni bila sposobna v celoti izvesti ciljev, prej zastavljenih v lizbonski strategiji. Zato mora nova strategija za prihajajoče desetletje temeljiti na močnem sistemu upravljanja in mora zagotavljati odgovornost. Zato z današnjim glasovanjem za to resolucijo pozivam Komisijo in Evropski svet, da se osredotočita na glavne socialne probleme Evrope in zastavita manj, vendar jasnejše in bolj realne cilje, ki jih bo potem mogoče uresničiti.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam nedavne razprave, ki so o smernicah za EVROPO 2020, novo strategijo za Evropo, potekale med neformalnim zasedanjem Sveta 11. februarja. Komisiji čestitam za njeno pobudo in pozivam k večjemu sodelovanju s Parlamentom glede tako pomembne zadeve za prihodnost Evrope. Bistveno je vlagati v znanje in reforme, ki srednjeročno in dolgoročno pospešujejo tehnološki napredek, inovacije, izobraževanje in usposabljanje za spodbujanje blaginje, rasti in zaposlovanja. Prav tako bi rada poudarila pomen konkretnih zamisli za to strategijo, kot je digitalna agenda. Nujno je, da se ta možnost kar najbolje izkoristi, da si bo Evropa trajnostno opomogla od gospodarske krize. Kohezijska politika je enako pomembna pri podpori rasti in zaposlovanja. EVROPA 2020 naj bi zato to prednostno nalogo vključila v svojo regionalno razsežnost kot enega od stebrov za bogatejšo, uspešnejšo in poštenejšo družbo. Opozarjam na potrebo po razvoju mehanizmov financiranja in vodenja s praktičnimi učinki, ki bi dopolnili to strategijo.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki.. – (FR) Od lizbonske strategije, njenih gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljev, ki so bili tako potrebni kot tudi ambiciozni, se je veliko pričakovalo. Strategija, ki ji sledi, tako imenovana strategija EU 2020, o kateri smo danes glasovali, se mi zdi veliko manj ambiciozna. Čeprav ohranja nekatere cilje, ki naj bi se dosegli, kot je 3 % BDP, ki naj bi se namenil raziskavam in ohranjanju Pakta stabilnosti in rasti (3 % ), je obžalovanja vredno, da zaposlovanje in okoljska razsežnost (ki je močno zmanjšana) v njej ne zasedata horizontalnega mesta. Še vedno smo zelo daleč stran od resnične, globalne trajnostne razvojne strategije.

Vendar sem podprla ta predlog, ker je zelo jasno, da v krizi in ob njenih številnih posledicah, še zlasti v zaposlovanju, ne moremo še naprej stati na mestu. Pozdravljam sprejem odstavkov, ki se nanašajo na ambiciozno socialno agendo in izboljšanje podpore za MSP. Skratka, potrebna je nova življenjska doba. Upajmo, da jo bo strategija EU 2020 zagotovila. Predvsem pa upajmo, da se bo 27 držav članic kar najbolj potrudilo, da se ta strategija izvede.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. – (FR) Strategija EU 2020 naj bi nadomestila lizbonsko strategijo. Predvsem gre za nevarnost nadaljevanja pomanjkljivosti, zaključevanja z enakim primanjkljajem rezultatov in povzročanja istega razočaranja. To ni niti resnična strategija oživitve niti nova perspektiva za gospodarske, socialne, proračunske in davčne politike Unije. Z neštetimi dobrimi namerami se povezuje le pomanjkanje novih instrumentov za njihovo izvajanje.

Evropa potrebuje drugačno ambicijo; državljani pričakujejo prepričljivejše odzive. Od začetka krize se je stopnja brezposelnosti povečala za sedem milijonov. Banke spet špekulirajo, hedge skladi še vedno niso urejeni, državljane se poziva, naj zategnejo pasove, izrazita zmanjšanja se izvajajo v javnih storitvah in socialno varstvo se zmanjšuje. Grška kriza pa služi razgaljenju pomanjkanja solidarnosti.

Zato mora Evropa razpravljati o različnih pogledih na svojo prihodnost, takšno, ki temelji na resničnem gospodarskem usklajevanju, oživitvi, ki jo označujejo solidarnost, strategija zelene rasti, energetska skupnost, kohezijski proračun, lastna sredstva, vlaganje v izobraževanje, raziskave, davčno in socialno usklajevanje, boj proti davčnim oazam in obdavčitev mednarodnih finančnih transakcij.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za predlog skupne resolucije o nadaljevanju neformalnega zasedanja Sveta z dne 11. februarja 2010. Da bi dosegli družbeno tržno gospodarstvo, ki je trajnostno, bolj inteligentno in bolj zeleno, mora Evropa opredeliti svoje prednostne naloge, glede katerih se je treba strinjati. Nobena država članica se ne more sama s svojim delovanjem odzvati na te izzive. Politika EU ne more biti zgolj vsota 27 nacionalnih politik. S skupnim delom za skupne cilje bo rezultat prekašal vsoto posameznih delov.

To bo EU omogočilo, da razvije vlogo svetovne voditeljice, pri čemer bo pokazala, da je mogoče združiti gospodarski dinamizem z družbenimi in okoljskimi zadevami. EU bo to omogočilo ustvarjanje novih delovnih mest na področjih, kot so energetika, trajnostni transport in energetska učinkovitost. Zato je treba dati na voljo ustrezna finančna sredstva, ki bodo omogočila sprejem priložnosti, in nove vire globalne konkurenčnosti, ki naj jih EU izkoristi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska komisija je objavila strategijo EU 2020, ki nadomešča neuspešno lizbonsko strategijo in zagotavlja pomembne in ambiciozne izzive za Evropo. Ti izzivi se v bistvu navezujejo na pet področij, ki jih Komisija obravnava kot strateška: (i) zaposlovanje, (ii) raziskave in inovacije, (iii) podnebne spremembe in energija, (iv) izobraževanje in (v) boj proti revščini.

To so pravzaprav področja, ki so temeljna, če želi Evropa premagati krizo in ponovno utrditi vlogo pomembnega akterja na globalnem trgu z visoko ravnjo razvoja in konkurenčnim gospodarstvom, ki lahko ustvarja bogastvo, zaposlitev in inovacije. Evropska unija prav res potrebuje ambicijo, da premaga izzive, ki jih predstavlja kriza, vendar ta ambicija ne sme povzročati problemov pri proračunski konsolidaciji, ki se zahteva od držav članic ob upoštevanju njihovih nacionalnih računov in čezmernih primanjkljajev. Iz istega razloga se mi zdi bistveno, da se cilji strategije EU 2020 okrepijo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Načelo solidarnosti naj bi bilo podlaga za strategijo EU 2020; solidarnost med državljani, generacijami, regijami in vladami. Na ta način se bomo lahko s trajnostno gospodarsko rastjo borili proti revščini in zagotovili gospodarsko, socialno in teritorialno kohezijo. To načelo solidarnosti mora predstavljati jamstvo evropskega socialnega modela.

Razpravljati moramo o prestrukturiranju sistema socialnega varstva in zagotavljanju minimalnih socialnih pravil na evropski ravni, kar bo omogočalo prosto izmenjavo delavcev, specializiranega osebja, poslovnežev, raziskovalcev, študentov in upokojencev. Učinkovita raba virov zaradi tega načela in izhajajoč iz potrebe po trajnostnosti postaja nujnost.

Ta strategija mora povzročiti ustvarjanje delovnih mest. Ne moremo sprejeti, da ima EU približno 23 milijonov brezposelnih moških in žensk. Zato je bistveno podpreti podjetništvo in zmanjšanje birokracije ter uvesti davčne olajšave za mala in srednje velika podjetja.

To ne pomeni, da pozabljamo na industrijo ali kmetijstvo. Nadaljevati moramo s ponovno industrializacijo Evrope. Naš cilj mora prav tako biti trajnostno kmetijstvo s kakovostnimi pridelki. Da bi to dosegli, moramo napredovati s trajnostnim razvojem našega osnovnega sektorja in prevzeti vodstvo na področjih znanstvenih raziskav, znanja in inovacij.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Strategija Evropa 2020, priznana naslednica tako imenovane lizbonske strategije, mora začeti z ustrezno oceno metod svoje predhodnice. Če bi to bilo narejeno, bi se ugotovilo, da so pristopi, ki jih je izvajala – in sicer liberalizacija pomembnih gospodarskih sektorjev in deregulacija ter povečana prožnost delovne zakonodaje – , povzročitelji rezultatov v praksi: povečana brezposelnost, negotovost, revščina in družbena izključenost in gospodarska stagnacija in recesija.

Komisija in Parlament si zdaj prizadevata slediti istim pristopom. Predlagana pot je jasna in niti družbena niti okoljska retorika, ki jo poskuša določiti, nista dovolj, da bi zakrili naslednje: absolutno poudarjanje enotnega trga, uresničevanje liberalizacije, komercializacija vse več vidikov družbenega življenja, pomanjkanje varnosti zaposlitve in strukturna brezposelnost.

Soglasje, ki glede teh pristopov obstaja med desnico in socialnimi demokrati, je dokaj jasno navedeno. V končni analizi so bili v zadnjih letih skupaj njen zvesti protagonist. V bistvu ta strategija ni nič več kot odziv dveh teženj v skupnem sistemu na strukturno krizo tega sistema. Če bo sledila temu pristopu, bo sama strategija izvor nove in globlje krize. Če bo sledila temu pristopu, bo strategija neizogibno naletela na odpor in z njo se bodo spopadali delavci in ljudje.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Zavrnitev našega predloga za resolucijo je obžalovanja vredna. V njej smo predlagali ne le širok proces razprave o predlogih, ki jih je že predstavila Evropska komisija, in celotni oceni rezultatov lizbonske strategije, da bi izluščili zaključke za novo strategijo Evropa 2020, ampak smo predstavili tudi sklop novih predlogov, pri čemer se prednost daje povečani produktivnosti in ustvarjanju zaposlitve s pravicami, razrešitvi problema brezposelnosti in revščine ter zagotavljanju enakosti v družbenem napredku. Novi predlogi bi ustvarili nov makroekonomski okvir za spodbujanje trajnostnega razvoja, krepitev notranjega povpraševanja in spoštovanje okolja, kar bi temeljilo na izboljšanju plačila, polni zaposlenosti s pravicami ter ekonomski in socialni koheziji.

Glasovali smo proti skupni resoluciji, ki je bila sprejeta, ker se ne loteva izvora problema, ne predlaga ukrepov, ki bi bili alternativa Paktu za stabilnost, prav tako pa ne predlaga konca liberalizacije ali prožnosti delovnega trga, ki sta pripeljali k povečani negotovosti dela in nizkega plačila. Na ta način dopuščate, da Komisija nadaljuje z zagovarjanjem bolj ali manj istega pristopa, tistega, ki je že pripeljal do brezposelnosti več kot 23 milijonov ljudi in je več kot 85 milijonov ljudi pahnil v revščino.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Gospod predsednik, Evropska unija je bila v zadnjih dveh desetletjih uspešna na številnih področjih, od treh ambicioznih širitev do uvedbe skupne valute, evra. Državljani Evropske unije delajo manj kot Američani ali Japonci (10 % manj ur letno) in se bolj zgodaj upokojijo. V času krize ohranjanje teh pridobitev na sedanji ravni ni lahko, zato sem zadovoljna, ko slišim o odločnih ukrepih Evropskega sveta in Evropske komisije, ki si prizadevajo vzpostaviti celovito gospodarsko strategijo – Evropa 2020.

Obenem se pred zasedanjema Evropskega sveta marca in junija letos, ki bosta strategiji dala končno obliko, pojavljajo številni dvomi, povezani z dokumentom Evropske komisije, ki je bil predstavljen 3. marca letos. Prvič, kakšni podatki se bodo uporabljali kot podlaga za določanje nacionalnih ciljev 27 različnih držav članic Evropske unije? Kakšne kazni ali nagrade čakajo tiste države članice, ki bodo oziroma ne bodo skladne s cilji, ki jih nalaga strategija? Nazadnje, kakšna vloga je v celotnem procesu rezervirana za Evropski parlament, kajti do zdaj je bila strategija Evropa 2020 projekt, ki sta ga izključno krmarila Svet in Komisija? Na ta vprašanja moramo najti odgovore pred junijskim zasedanjem Evropskega sveta. Sicer bo Unija, če citiram gospoda Barrosa, zamudila svoj „trenutek resnice“.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po bridkem neuspehu lizbonske strategije, ki naj bi iz Evrope leta 2010 naredila najbolj konkurenčno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, zdaj pa imamo strategijo EU 2020, ki je natančen podaljšek omenjene strategije. Za prožnost delovnega trga, beri negotovost zaposlitve za delavce, povečano konkurenčnost na evropski in mednarodni ravni, liberalno reformo nacionalnih sistemov socialnega varstva in absolutno spoštovanje trapastega Pakta za stabilnost in rast …

Tu so vse sestavine, da strategija postane nacionalni in socialni razpad, tako kot lizbonska strategija pred njo. Edine inovacije so tiste, ki jih povzroči vaša nova muhavost: evropsko gospodarsko upravljanje postane obvezno in zavezujoče, čeprav se je bruseljska Evropa v globalni krizi izkazala kot povsem neučinkovita, in težnja k globalnemu upravljanju v imenu tako imenovanega globalnega segrevanja, za katero se vse bolj dozdeva, da je ideološka pretveza. Glasovali bomo proti temu besedilu.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti tej resoluciji ker cilja polne zaposlenosti ne poudarja dovolj. Drugič, naše prednostne naloge naj bi bile bolj osredotočene na boj proti revščini in trajnostno rast. Evropski parlament je prav tako izpušča priložnost, da bi poudaril potrebo po boju proti vsem oblikam negotove zaposlitve z direktivo o delu za skrajšani čas, uvedbo sklopa socialnih pravic, ki se zagotovijo ne glede na vrsto pogodbe o zaposlitvi, in ukrepi za boj proti zlorabam v zvezi s sklepanjem pogodb s podizvajalci in celo neplačana delovna praksa. In nazadnje, ta resolucija se odloči, da spregleda potrebo po uskladitvi davčne osnove, ki je bistvenega pomena za oblikovanje evropskega socialnega modela. Nobenega dvoma ni, da je Evropski parlament zamudil veliko priložnost, kar zadeva izgradnjo socialne in trajnostne Evrope.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Stvarnost, ki smo se je vsi zavedli, je, da strategija 2020 nima niti dovolj zelenih ali socialnih politik. Druga pomembna ugotovitev je, da so cilji megleni in se gospodarska kriza obravnava na način, ki glede na njeno neprizanesljivost ni primeren. Zato imam občutek, da je vloga resolucije, o kateri smo glasovali na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, zagotoviti pomembne prispevke k evropski viziji v naslednjih 10 letih.

Čeprav je vloga nas kot evropskih poslancev omejena na vsebino pogodbe, še vedno lahko znatno prispevamo. Vendar moramo od držav članic pričakovati, da izrazijo politično voljo in o našem stališču konstruktivno razmislijo.

Cilji, kot sta „socialno tržno gospodarstvo“ in „proračun, ki odraža pametno, vključujočo in trajnostno rast“, so bistveni za premagovanje učinkov, ki jih je sprožila gospodarska kriza.

Vlaganje v izobraževanje, spodbujanje mobilnosti študentov in usposabljanje za pridobitev novih veščin, ki zadovoljujejo povpraševanje delovnega trga, je smer ukrepov, za katero moramo zasnovati realistične akcijske načrte.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) V okviru strategije EU 2020 bo kmetijstvo odigralo pomembno vlogo v prihodnjem uspehu Evrope. Še zlasti pri trajnostni rasti in zaposlovanju in podnebnih spremembah je evropska kmetijska politika zelo pomembna, saj igra nepogrešljivo vlogo ohranjanja delovnih mest v podeželskih in primestnih območjih. Prav tako ne smemo pozabiti, da kmetijstvo zagotavlja kakovostno hrano 500 milijonom ljudi, zagotavlja 40 milijonov delovnih mest in je odgovorno za letni promet v višini približno 1.300 milijard EUR. Proizvodnja obnovljive energije zagotavlja dodatna delovna mesta in pomaga zmanjševati emisije CO2 in odvisnost od fosilnih goriv. Kmetijstvo je inovativno, ustvarja vrednost in je pravi vir trajnostnih regionalnih gospodarskih ciklusov. Evropsko kmetijsko politiko je treba v okviru te nove strategije bolj upoštevati.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Opozoril bi rad na neskladje med cilji strategije 2020 in učinki, ki bodo posledice predlaganih sprememb proračunskih prednostnih nalog za 2014-2020. Eden od teh ciljev je izboljšanje okoljskih pogojev. Sprememba proračunskih prednostnih nalog predlaga omejevanje sredstev, ki so na voljo za skupno kmetijsko politiko, kar pomeni, da bo kmetijstvo leta 2020 izredno učinkovito ali celo povsem industrijsko. To pomeni, da bo kmetijstvo grožnja za okolje, to pa pomeni, da bi se EU morala odreči evropskemu modelu kmetijstva, ki premore posebno skrb za okolje, krajino, biološko raznovrstnost, dobro počutje živali, trajnostni razvoj in socialne in kulturne vrednote podeželskega okolja. Obstaja stara in praktična modrost, ki pravi, da je „bolje“ sovražnik „dovolj dobrega“. Paziti moramo, da ne bi v skrbi za okolje okolju škodovali.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Cilj prihodnje strategije Evropske unije je sprejeti sedanje in prihodnje izzive in jih obvladati, kolikor je le mogoče. V okviru strategije EU 2020 bo še zlasti kmetijski sektor v odnosu do novih v EU opredeljenih izzivov, kot so varstvo okolja in podnebje, viri obnovljive energije, biološka raznolikost in trajnostna rast in zaposlovanje predvsem v podeželskih območjih, igral pomembno vlogo. Evropa se mora zavedati, da je okrog 40 milijonov delovnih mest odvisnih od kmetijstva, neposredno ali posredno.

Najpomembnejša prednostna naloga mora še naprej biti varnost preskrbe z visoko kakovostnimi živili za 500 milijonov Evropejcev, še zlasti glede na podvojitev proizvodnje hrane do 2050. Zato je treba evropski kmetijski politiki v okviru te nove strategije nameniti več pozornosti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strategija EU 2020 je zadnja priložnost za EU, da se uveljavi kot svetovna gospodarska sila po tem, ko je lizbonska strategija propadla. V razmerah globalne gospodarske krize mora biti strategija EU 2020 model, ki mu morajo slediti vse države članice, da nas popeljejo v novo dobo z novimi paradigmami, ki bodo spodbujale trajnostni razvoj, ki temelji na dobrih praksah.

Po izgubi več milijonov delovnih mest po vsej EU, mora biti boj proti brezposelnosti njen „preskusni kamen“. Sposobni moramo biti ustvarjati delovna mesta bolje izobraziti in usposobiti našo delovno silo. To bo mogoče le ob polni podpori MSP, ki so odgovorna za ustvarjanje večine delovnih mest. Vendar pa, če želi strategija EU 2020 uspeti, ne smemo ponavljati istih napak kot pri lizbonski strategiji, še zlasti pomanjkanja predanosti in odgovornosti na strani držav članic.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. ─ (PL) Glasoval sem za skupni predlog resolucije Evropskega parlamenta (RC-B7-0151/2010). Namen strategije EU 2020 je določiti nove cilje ne le za politično delovanje, ampak tudi glede načina razmišljanja. Da bi si dobro opomogli od krize, moramo oblikovati skupne instrumente in mehanizme, ki ne bodo le odpravili učinkov sedanje gospodarske krize, ampak nam bodo omogočili, da se ustrezno odzovemo na prihodnje krize in jih celo ne dopustimo. Komisija, Parlament in vse institucije EU naj bi ne pozabile, da je delo za skupno dobro evropskih državljanov za njih prednostna naloga. Problemi državljanov so za nas najpomembnejši in državljani so tisti, ki naj bi jim služili z nasveti, zagotavljanjem pomoči in ukrepanjem. V okviru krize so na dnevnem redu problemi, kot so brezposelnost, revščina in socialna izključenost. Če želimo graditi moderno, povsem inovativno in na razvoju temelječo in kohezivno Evropo, je treba našim državljanom v prihodnje jamčiti občutek varnosti. Razočaran sem, da je bilo kmetijstvo v prvotnem predlogu strategije EU 2020 izpuščeno. Gospodarska prenova in uresničevanje ciljev okoljske politike sta vključena v kmetijsko politiko. Brez vključitve te politike v strategijo EU 2020 in tudi vsako nadaljnjo strategijo nimamo nobene možnosti za doseganje ciljev ne le na področjih, ki sem jih ravnokar omenil, ampak tudi na številnih drugih.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti drugemu delu odstavka 6 skupnega predloga resolucije o strategiji EU 2020, ker pomeni namero nadaljnjega rušenja tradicionalno zasnovane evropske socialne države. EU naj bi svojo socialno zvezo naredila bolj vidno z odklanjanjem konkurenčnega pritiska na mednarodnem gospodarskem odru, ki ga izvajajo sile, ki so bodisi očitno oklestile ugodnosti socialnega varstva bodisi uporabljajo socialni damping. Zdi se, da se socialna politika in politika zaposlovanja selektivno in prožno prilagajata tržnim silam.

Strategija poenotenja je ponavadi iskanje integritete v vsem, kar se navezuje na tržne sile; vendar bi se v smislu politike zdelo nepopolno, če bi urejali vpliv pojavov razdruževanja (kot so brezposelnost, regionalne neenakosti in pomanjkanje socialne kohezije). Znaki trenutnih razmer zdaj bolj kot kdaj koli prej zagovarjajo bolj socialno Evropo.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to resolucijo, ker verjamem, da mora strategija EU 2020 z mobilizacijo in usklajevanjem nacionalnih in evropskih instrumentov zagotoviti učinkovit odziv na gospodarsko in finančno krizo in dati nov zagon evropski usklajenosti v procesu oživitve v EU.

Podpiram potrebo po boljšem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti in civilno družbo, saj bo vključenost več igralcev povečalo pritisk na nacionalne uprave, da bodo dosegale rezultate.

Obenem sem prepričana, da bi morala evropska industrija s svojimi izvoznimi možnostmi prevzeti svojo pionirsko vlogo v trajnostnem gospodarstvu in zelenih mobilnih tehnologijah. To bo zmanjšalo odvisnost od virov in pospešilo skladnost z nujnimi cilji podnebnih sprememb 20-20-20.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropa leta 2010 ni najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Daleč od tega: z BDP, ki je padel za 4 %, in 23 milijoni državljanov brez zaposlitve njeno zdravstveno stanje ni ravno blesteče. Če Evropska unija potrebuje hud električni šok, da bi se gospodarstvo in zaposlovanje spet vrnila v tvoren ciklus, mora to storiti s podobnimi cilji, vendar z uporabo metod, ki so povsem drugačne od tistih v lizbonski strategiji. Prav tako mora upoštevati pogajanja, ki so pred njo na področjih energije, podnebnih sprememb, industrije in kmetijstva. Zato podpiram odločenost, ki je obarvana s pragmatizmom nove strategije 2020. Zagotavljanje delovnih mest za 75 % delovno sposobnih ljudi in skrb za vlaganje 3 % BDP v raziskave sta zdaj bolj kot kdaj koli prej cilja, ki ju Evropa mora doseči. Ali bo 27 glavnih mest sodelovalo, je že druga stvar. Zato pozivamo h kaznim in spodbudam, ki naj bi bile predvidene za dobre in slabe učence strategije 2020 (razdelek 14). Kazni na eni strani in spodbude na drugi. Korenček in palica. To je staro kot zemlja, vendar deluje.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za „ne“ glede predloga resolucije RC7-0151/2010, ki so jo danes posredovali v glasovanje v Parlamentu iz istega razloga kot mi, zeleni, nismo glasovali za Barrosoa II v Komisiji: zaradi pomanjkanja ambicije. Ob tej priložnosti so na vrsti največje politične skupine Parlamenta, da razočarajo s sprejetjem resolucije, ki je čisto nastopaštvo – ne vsebuje niti enega gospodarskega, socialnega ali okoljskega predloga. Mislim, da Evropejci od tega parlamenta pričakujejo več.

Parlament EU je bil v času snovanja strategije EU 2020 oviran, da ni mogel dejavno sodelovati. Zdaj ko ima Parlament zapoznelo priložnost odziva, so se največje politične skupine zarotile, da pripravijo prazno resolucijo. To je zamujena priložnost, da bi se Evropski parlament vključil v središče razprave o vsebini in na osrednji oder kot institucija.

  Richard Seeber (PPE), v pisni obliki. – (DE) Vprašanje, kje naj bi EU leta 2020 bila glede zaposlovanja in gospodarskega razvoja je ključnega pomena. Zlasti v časih gospodarske krize, kot je ta, naj bi strategija EU 2020 delovala kot motor, ki naj bi nas popeljal iz negotovosti. Zato je še bolj pomembno, da cilje izberemo tako, da jih bo dejansko mogoče doseči. Politika ni sama sebi namen, njen namen je ustvariti stvarne programe, s katerimi prebivalstvo in gospodarstvo lahko gredo v korak. Trajnostno gospodarstvo mora biti glavna točka v snovanju bližnje prihodnosti.

To je cilj, ki ga moramo dosegati korak za korakom, nenazadnje zaradi podnebnih sprememb. V prihodnje bo Evropo vse bolj skrbelo tudi vprašanje varnosti surovin, zato bi morali zdaj utirati pot trajnostni rabi virov in evropsko politiko nameriti v to smer.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem proti skupni resoluciji, ker jo tri glavne skupine očitno izrabljajo, da bi podprle pristop Barrosove Komisije II, ki se pretvarja, da gre za običajno zadevo. Moji volivci pričakujejo drugačen pristop in želijo, da strategija EU 2020 naznani zeleni new deal, zeleno revolucijo 21. stoletja, ki bo spravila človekov razvoj in fizične omejitve zemlje.

Evropska unija še naprej prisega na politiko nekritično naraščajoče rasti BDP. Vendar pa želijo zeleni in okoljevarstveniki strategijo Evropa 2020 preobraziti iz takšne, ki si prizadeva le za rast BDP, v širši politični okvir prihodnosti EU kot socialne in trajnostne Unije, ki bo ljudi in varstvo okolja postavljala v osrčje svojih politik, si prizadevala za človekovo dobrobit in ustvarjala najboljše priložnosti za vse. Po našem mnenju mora BDP vključevati sklop kazalnikov dobrega počutja kot tudi kazalnike, ki bodo upoštevali široke zunanje gospodarske dejavnike in okoljske pritiske. Moja skupina je zato predložila besedilo na osmih straneh, ki podrobno pojasni naš alternativni pristop. To besedilo mi je bolj všeč kot kompromis največje skupine.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem proti resoluciji o strategiji EU 2020, ker je bil sprejet odstavek 6, ki omenja prestrukturiranje sistemov socialne varnosti in govori o večji prožnosti za delavce. Razen tega resolucija deluje bolj kot zmešnjava bolj ali manj dobrih namer v škodo natančnih kvantitativnih in kvalitativnih ciljev. Zato se zdi, kot da ne upošteva skoraj popolnega neuspeha lizbonske strategije 2010.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strategija Evropa 2020 želi opredeliti načrt za prihodnost, da bi dosegli gospodarsko rast in spodbudili delovna mesta v Evropski uniji. Njegov pristop je treba oblikovati na podlagi ciljev, ki se nanašajo na trajnostno socialno tržno gospodarstvo, trajnostno na znanju temelječo družbo in vlogo MSP pri spodbujanju zaposlovanja.

Močna, sodobna in prožna kohezijska politika mora biti osrednji element te strategije. Kohezijska politika, vključena v novo Lizbonsko pogodbo, ima preko horizontalne uporabe bistveno vlogo pri odzivanju na nove izzive Evropske unije. V tem okviru se lahko cilj evropske teritorialne kohezije razume kot temeljen.

Prednostne naloge evropske kohezije si morajo z učinkovitim dodeljevanjem sredstev prizadevati ne le za spodbujanje konkurenčnosti na evropski ravni, ampak tudi za pomoč manj razvitim regijam, da bi premagale svoje socialne in gospodarske težave in zmanjšale obstoječe razlike.

Poudariti je treba tudi aktivno vlogo evropskih regij pri spodbujanju te strategije Pomen vodenja na različnih ravneh si zasluži, da se omeni. Zaželeno je, da bodo cilji, naloge in odgovornosti, ki se navezujejo na strategijo EU 2020, skupne Evropski uniji, državam članicam in lokalnim in regionalnim oblastem.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov sem glasoval za prej omenjeni predlog resolucije.

  Marianne Thyssen (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kratkoročno je ključna zagotovitev strategije za izhod iz krize, srednjeročno pa je potrebno nekaj več. Če res želimo socialnemu tržnemu gospodarstvu, našemu socialnemu modelu, dati priložnost, potrebujemo večjo gospodarsko rast, zeleno rast, s katero bomo konkurenčni in bomo ustvarjali nova delovna mesta. Če naj ohranimo svoj življenjski standard v globalnem gospodarstvu, je bistveno zagotoviti nadaljnja vlaganja v raziskave in razvoj, inovativne izdelke, proizvodne procese in storitve.

Ta zagon v smeri strukturnih reform se odraža v „strategiji 2020“, ki jo je predlagala Komisija. Prav tako je odločilno, da Komisija spremeni taktiko in se osredotoči na številne manjše cilje, ki so merljivi in prilagojeni posameznim državam članicam. Kot resolucija pravilno predlaga, strategija ne bo zagotovila, da so navedeni cilji izvedljivi. Če ni pravih mehanizmov kaznovanja v primeru, da se cilji ne dosežejo, ali če so prizadevanja v tej smeri nezadostna, to pomeni, da je ta „strategija 2020“ pomanjkljiva, tako kot njena predhodnica.

Skupna resolucija predstavlja dobro podlago za nadaljnje razprave s Komisijo, Svetom in predsednikom Evropskega sveta. Zato sem odločno glasovala za to resolucijo.

  Georgios Toussas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Skupni predlog resolucije Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo o strategiji EU 2020 izraža skupno odločitev političnih sil kapitala, da izvedejo brutalen napad in načrte monopolov, uperjenih proti navadnim ljudem, proti delavskim razredom in delavcem povsod po Evropi. Strategija EU 2020 z določanjem strateških ciljev in načrtov monopolnega kapitala in opredeljevanjem delavske osnovne plače in socialnih pravic v slogu Prokrustove postelje sledi in širi lizbonsko strategijo, ki je usmerjena proti navadnim ljudem. Če smo natančni, gre za: pogosto uporabo slavne „varne prožnosti“ skupaj z „vseživljenjskim učenjem“, „usposabljanjem in pre-usposabljanjem“ in „mobilnostjo“ delavcev, odpravo kolektivnih pogodb, delitev delovnega mesta, drastično zmanjševanje plač in pokojnin, povečanje upokojitvene starosti in obsežne spremembe socialnega zavarovanja, zdravstva, socialnega skrbstva in izobraževanja. Prav tako kapitalu zagotavlja obsežne zneske iz državnih blagajn v obliki subvencij in spodbud za „zelen razvoj“. Grška Komunistična stranka ni podprla resolucije Evropskega parlamenta o strategiji EU 2020.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (FR) Jacques Delors je pred davnimi časi govoril, da se človek ne more zaljubiti v skupni trg ali skupno valuto. Jaz sem zaljubljena v Unijo, ki resno jemlje potrebe družin v državah članicah in deluje strogo skladno z nacionalnimi in evropskimi pristojnostmi. Vendar pa ob branju strategije EU 2020 in naše parlamentarne resolucije ugotavljam, da so naše ambicije omejene na sramežljivo spogledovanje z gospodarstvom prostega trga. Tu ni nobenega priznanja vložka državljanov v socialno kohezijo ali solidarnosti med generacijami. Ali naj ne bi spremenili svojega pogleda na delovna razmerja in ustvarjanje dodane vrednosti od katere ima koristi družba kot celota? Komisija predlaga količinsko opredeljen cilj za boj proti revščini. S to potezo se bo neizogibno vrnil proces posnemanja smetane, ki komaj kaj pomaga najrevnejšim državljanom. To, da ni seznama indikatorjev revščine, nenamerno kaže na pomanjkanje razumevanja, kaj revščina pomeni. Revščina je veliko več kot zgolj biti brez dela in tisti, ki vsak dan živijo v skrajni revščini, ne le iščejo delo; želijo si ustreznega dostopa do obstoječih pravic. Evropa 2020 bi se morala odzvati na te razmere z večjim zanosom in odločnostjo. Vzdržala sem se glasovanja.

Predlog resolucije RC-B7-0136/2010

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Prebrala sem tako poročilo sodnika Richarda Goldstonea kot zaključke ambasadorja Dorea Golda, ki razgalja številne argumente, predstavljene v poročilu komisije ZN pod vodstvom sodnika Goldstonea. Med primerjanjem sem opazila pristranski ton poročila gospoda Goldstonea in zato resolucije o uporabi priporočil iz poročila gospoda Goldstonea o Izraelu in Palestini nisem podprla

Dejanja je treba razčleniti pregledno in nepristransko do obeh strani v sporu. Poročilo Goldstonea ne omenja razloga, ki je sprožil izraelsko operacijo v Gazi: skoraj 12 000 napadov z raketami in topovi proti izraelskim civilistom. Po umiku izraelski sil iz Gaze se je število raketnih napadov povečalo za 500 %. Medtem ko je bilo leta 2004 in 2005 na izraelsko ozemlje izvedenih 281 oziroma 179 raketnih napadov, se je po izraelskem umiku iz Gaze (septembra 2005) število napadov povzpelo na 946 leta 2006, 783 leta 2007, leta 2008 pa je bilo 1730 napadov.

Niti ena država članica ni glasovala za sprejem poročila gospoda Goldstonea kot del Sveta Združenih narodov za človekove pravice. Skladnost z mednarodno zakonodajo mora biti prednostna naloga za vse vključene strani.

  Andrew Henry William Brons (NI), v pisni obliki. – Vzdržali smo se vseh glasovanj o Palestini in Izraelu. Za resolucije, ki so trdile, da dajejo Evropski uniji pristojnosti za izvajanje zunanje politike, ali ki niso bile skladne z našo politiko nevtralnosti glede spora nismo mogli glasovati. Glede odnosa med Izraelom, Palestinci in drugimi arabskimi in muslimanskimi državami zavzemamo nevtralno politično stališče. Vendar pa naša politika ni nevtralnost brezbrižnosti. Predvsem se zavedamo, da so napadi držav ali organizacij na civiliste povsem nesprejemljivi. Nadalje, bili bi zadovoljni, če bi bil spor končan s častnim dogovorom.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Po obisku Gaze v začetku leta sem se sama prepričala, kako pomembno je, da naš parlament osebno zgodaj. Priporočila gospoda Goldstonea je treba v celoti izvesti in v prihodnjih mesecih bom spremljala to vprašanje.

  Derek Roland Clark (EFD), v pisni obliki. – Medtem ko se zavedam, da je spor v Gazi in na Zahodnem bregu humanitarna tragedija, moj glas ne podpira mednarodnega vpliva evropskih institucij, kot tudi ne priznavam Evropske unije. Moje glasovanje v Parlamentu 10. marca 2010 odraža mojo vest glede te tematike.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem resolucijo, ki poudarja, da je spoštovanje mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava bistven predpogoj za pravičen in trajen mir na Bližnjem vzhodu; izraža zaskrbljenost zaradi pritiskov, ki jih na NVO, zato ker so sodelovale v preiskavi gospoda Goldstonea, izvajajo izraelske in palestinske oblasti; poziva k brezpogojnemu koncu blokade Gaze in zahteva, da Evropa javno pozove Izrael in Palestince, da izvedejo priporočila gospoda Goldstonea. Samo Goldestonovo poročilo zaključuje, da izredno visoka umrljivost med civilisti, vključno s 300 otroki, izhaja iz izraelske politike premišljene uporabe nesorazmerne sile v nasprotju z mednarodno zakonodajo. Prav tako zaključuje, da je obleganje Gaze enako kolektivnemu kaznovanju 1,5m prebivalcev, v nasprotju z mednarodnim pravom. Priporoča, da države članice Ženevske konvencij (ki vključujejo Irsko) sprožijo kazenske pregone proti tistim, ki so odgovorni za te politike in njihovo izvajanje. Trenutno pripravljam formalno pritožbo irski policiji glede odkritij v Goldstonovem poročilu, da direktorju javnega tožilstva omogočim, da preuči primer glede pregona odgovornih na Irskem.

  Göran Färm, Anna Hedh, Olle Ludvigsson, Marita Ulvskog in Åsa Westlund (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialni demokrati nismo prepričani, da bi bilo treba Hamas vključiti na seznam EU s terorističnimi organizacijami. Do Hamasa smo zelo kritični, nenazadnje do njegovih napadov na izraelsko civilno prebivalstvo, vendar smo obenem zaskrbljeni, da bi brezpogojna obsodba s strani EU lahko stanje še poslabšala in povzročila, da bi se Hamas še bolj zaprl. Menimo, da odločitev EU o nadaljevanju politične osamitve Hamasa po njegovem uspehu na svobodnih in demokratičnih volitvah ni prava. Prepričani smo, da mora EU primerjati možnost doseganja uspeha z osamitvijo in sankcijami z uporabo kritičnega dialoga in sodelovanja.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsak, ki je tako kot jaz več let spremljal izraelsko-palestinski spor, lahko le z žalostjo ugotovi, da so številna iskrena prizadevanja še naprej nezadostna, da bi prepričala in motivirala tiste, ki so se odločili za nasilje, da ga za vedno opustijo. Volilna zmaga Hamasa in delitev palestinskega ozemlja na dva dela, od katerih ima vsak svojo oblast, je znatno zaostrila že sicer mračne razmere.

Vse dokler Hamas ne sprejme zakonitega obstoja države Izrael, bo dialog le igra vlog. Po drugi strani bo moral Izrael paziti, da stališča, ki jih sprejema, ustrezna in sorazmerna, da ne bi ogrozil mednarodno legitimnost, ki jo trenutno ima. Verjamem tako kot Yitzhak Rabin, da diplomatski mir ni povsem resničen mir, vendar pa je bistven korak v to smer. Treba je delati v tej smeri in odstraniti ovire, ki blokirajo korake proti resničnemu miru. Poročilo sodnika Goldstonea omenja nekaj ovir, ki sta jih vzpostavili obe strani v tem procesu, in sicer zlorabe in številna kazniva dejanja, ki jih je treba preiskati, jim soditi in jih kaznovati.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozornost je treba posvetiti oboroženemu spopadu, ki se je začel v Gazi 27. decembra 2008 in končal 18. januarja 2009 ter povzročil smrt več kot 1400 Palestincev in 13 Izraelcev. Izgubi človeških življenj se je pridružilo uničenje večine civilne infrastrukture.

Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in države članice si morajo prizadevati za skupno stališče EU o tem, kako delovati glede na poročilo misije o sporu v Gazi in južnem Izraelu.

Rad bi poudaril, da je spoštovanje mednarodnega prava za človekove pravice in mednarodnega humanitarnega prava bistveno za doseganje poštenega in trajnega miru na Bližnjem vzhodu.

Strinjam se s pozivom visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in državam članicam, naj prek posvetovanj o zunanjih misijah EU in nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju, nadzorujejo izvajanje priporočil iz Goldstonovega poročila.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sprejem te resolucije o konfliktu v Gazi s strani Parlamenta je bil pozitiven korak, saj priznava Izraelovo kršitev mednarodnega prava. To dokazuje vpliv, ki ga je imelo Goldstonovo poročilo s seznanitvijo Parlamenta o nenehnih Izraelovih kršitvah mednarodnega na mirovni proces na Bližnjem vzhodu.

Resnica je, da Goldstonovo poročilo vsebuje jasen dokaz kršitev mednarodnega humanitarnega prava s strani izraelskih sil na palestinskem ozemlju v času vojaških operacij leta 2008.

Zato želimo, da se zaključki tega poročila nemudoma sprejmejo in se priporočila začnejo izvajati v praksi. Obenem uradnike Evropske unije pozivamo, da zagotovijo, da do krepitve pridružitvenega sporazuma EU-Izrael ne bo prišlo, dokler se ne končajo kršitve mednarodnega prava in temeljnih človekovih pravic, ki jih Izrael še naprej izvaja na zasedenih ozemljih Palestine.

  Charles Goerens (ALDE), v pisni obliki. – (FR) To je le še ena retrospektivna ocena napak, ki sta jih zagrešili obe strani, vključeni v konflikt. Če isti vzroki povzročajo iste učinke, obstaja razlog, da se vprašamo glede vzrokov, kajti učinki so vedno razdejalni. Isti vzroki so izstrelitve raket na izraelska mesta. Isti vzroki so nesorazmerni protinapadi države Izrael. Isti vzroki so zastrašujoče razmere prebivalcev Gaze. Isti vzroki so tudi izkoriščanje njihove žalosti s strani najradikalnejših frakcij. Tu je odgovor: zakaj ne bi začeli podpirati tistih sil v obeh taborih, ki so se res odločile za mir? Te sile obstajajo na obeh straneh in vse prepogosto jih obtožujejo izdaje svojih ljudi, ker sanjajo o scenariju, v katerem je mogoče premostiti delitve v regiji, ki je že dolgo ozadje enega najnevarnejših konfliktov na planetu.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za resolucijo, ki poziva k izvajanju Goldstonovih priporočil, ker je bistveno pridobiti jamstvo izraelskih in palestinskih oblasti, da bosta izvedli nepristransko in pregledno raziskavo tragedije v Gazi v letih 2008-2009 neagresivno, vendar odločno. Države članice morajo še bolj trdo delati, da zagovarjajo svoje trdno stališče, in se morajo zavezati, da bodo ohranile te zahteve do izraelskih in palestinskih partnerjev. Mednarodno humanitarno pravo morajo spoštovati vse vključene strani, cilj EU pa mora biti zagotavljanje spoštovanja teh načel.

  Joe Higgins (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo, saj poudarja grozljive okoliščine, v katerih danes živi velika večina Palestinskega prebivalstva v Gazi, in še zlasti pozive po „takojšnjem“ in „brezpogojnem“ odprtju vseh meja v Gazi. Popolnoma podpiram pravico palestinskega prebivalstva do samoodločbe in njihovo pravico, da se branijo pred ponavljajočimi se napadi izraelske vojne in državnih sil. Vendar pa močno nasprotujem zamislim desničarskega političnega islama in Hamasa. Prav tako nasprotujem posameznim napadom na židovske delavce, ki še naprej delijo ljudi izraelskega in palestinskega delovnega razreda. To služi le izraelski vladi in drugim skrajno desničarskim skupinam v Izraelu s pretvezo, da nadaljujejo z napadi na palestinsko prebivalstvo. Izraelska vlada ne služi niti interesom palestinskih množic niti izraelskemu delavskemu razredu. Napade na življenjski standard in demokratične pravice morajo izraelski in palestinski delavci skupaj ubraniti. Edina rešitev, ki lahko v regiji doseže trajen mir, je socialistični Izrael ob socialistični Palestini, kjer se obe skupnosti vzajemno dogovorita o mejah in sta del demokratične socialistične konfederacije Bližnjega vzhoda.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Močno podpiram ugotovitve Goldstonovega poročila in sem zadovoljen, da je Parlament podprl njegova priporočila. Upam, da bodo Goldstonove ugotovitve podprle proces trajnega miru prek rešitve, ki vključuje dve državi.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropsko unijo bi moralo močno skrbeti reševanje izraelsko-palestinskega spora, ki poleg žrtev že desetletja povzroča hudo nestabilnost v regiji in na svetu.

Kljub temu menim, da obstajajo razlike med tem, kar počne Izrael, kot demokratična in neodvisna država, ki spoštuje in spodbuja osnovne vrednote zahodnih družb, in radikalna gibanja , kot je Hamas, ki v večini primerov ne priznava obstoja Države Izrael. To predstavlja oviro za popolno rešitev spora.

To nam ne preprečuje, da ne bi v vseh situacijah obsodili nasilnih dejanj, do katerih je prišlo na obeh sprtih straneh, ki so pretresla svet in ki nas še bolj motivirajo in zavezujejo, da poiščemo načine za spodbujanje razumevanja.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Današnji predlog skupne resolucije glede Goldstonovega poročila ponovno poudarja prizadevanje EU za pošteno oceno in analizo dogodkov med sporom v Gazi. Generalna skupščina ZN je 26. februarja 2010 obe strani ponovno pozvala, naj opravita verodostojne preiskave in v roku petih mesecev posredujeta nova poročila. Palestinske oblasti so zdaj ustanovile neodvisno preiskovalno telo, kar je zelo dobra novica. Aktivnosti Evropske unije na mednarodnem prizorišču je treba usmeriti v dosledno izpolnjevanje načel in ciljev Ustanovne listine ZN in mednarodnega prava. Bistveni predpogoj za mirovni proces, ki naj bi privedel do dveh držav, sobivajočih v miru in varnosti, je, da tako Izraelci kot Palestinci izpolnjujejo mednarodno humanitarno pravo in norme mednarodnega prava o človekovih pravicah. S to resolucijo EU poskuša pospešiti doseganje usklajenega skupnega stališča glede ukrepov, ki izhajajo iz poročila misije ZN za ugotavljanje dejstev o sporu v Gazi in južnem Izraelu, ki jo je vodil sodnik Goldstone. Poročilo tudi govori v prid javnemu zagovarjanju nujnosti izvajanja priporočil in prevzemanja odgovornosti za vse kršitve mednarodnega prava, vključno z vojnimi zločini, zaradi česar sem glasoval za.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Predlog skupne resolucije o Goldstonovem poročilu vključuje željo Evropske unije po pošteni in podrobni preiskavi dogodkov v zvezi s sporom v Gazi. Tudi generalna skupščina ZN je 26. februarja 2010 ponovno pozvala, naj se v roku petih mesecev opravi preiskava incidentov in domnevnih hudih kršitev človekovih pravic. Po najnovejših informacijah je do sedaj to izpolnila le palestinska stran, kar je velika sramota. Po mojem mnenju mora Evropska unija v mednarodnih organizacijah in odborih dejavno zagovarjati skladnost z mednarodnim pravom in njegovo izvajanje. Osnovni predpogoj za opazen napredek v mirovnem procesu, v katerem lahko zdaj pride do hudega zastoja, znova zaradi načrtovane izraelske gradnje naselij, je, da obe sprti strani dosledno izpolnjujeta mednarodno humanitarno pravo in norme mednarodnega prava o človekovih pravicah. Skupna resolucija poziva k izvajanju priporočil misije ZN za ugotavljanje dejstev o sporu v Gazi in južnem Izraelu, ki jo je vodil sodnik Goldstone, zaradi česar sem glasoval „za“.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Vse strani v bližnjevzhodnem konfliktu morajo spoštovati človekove pravice. Preveriti je treba vsak sum o tem, da je katera koli stran kršila človekove pravice. Pri tem pa je za vse strani v konfliktu treba imeti enak pristop. Goldstonovo poročilo je dokument, ki je povzročil veliko čustev in nesoglasij. Bil je predmet številnih obtožb o pristranskosti. Mnogi so poudarili, da poročilo ne obravnava enako vseh dejavnikov, ki so privedli do konflikta. Mednarodna skupnost pa se ne sme prenehati ukvarjati s konfliktom. Goldstonova priporočila vključujejo predlog o izvedbi mednarodnih preiskav zločinov, ki naj bi jih domnevno storila katera koli od vpletenih strani v sporu. Dejansko stanje bližnjevzhodnega konflikta to možnost postavlja pod vprašaj. Obstaja resna nevarnost, da Evropski parlament ne bo mogel spremljati aktivnosti Hamasa, ampak le tiste, ki jih bo izvajal Izrael. Ob upoštevanju teh okoliščin sem se odločil, da bom pri končnem glasovanju glasoval proti sprejemu skupne resolucije.

  Zuzana Roithová (PPE), v pisni obliki. – (CS) Nisem podprla skupne resolucije socialistov, liberalcev, levega bloka in Zelenih glede priporočil Goldstonovega poročila o Izraelu. To poročilo je novembra lani sprejela generalna skupščina ZN s samo petimi od 27 držav članic EU. Razlog za to je, ker poročilo ni bilo odgovorno analizirano na ravni Sveta za človekove pravice, zaradi česar je Generalna skupščina glasovala o neusklajenem poročilu, ki Izrael opisuje kot teroristično organizacijo. Sodim med politike, ki si prizadevajo za objektivno in dosledno preiskavo vseh primerov domnevnih kršitev človekovih pravic v konfliktu v Gazi. Vendar pa je na preizkušnji verodostojnost zaključkov preiskave. Nedopustno je dovoliti politizacijo preiskave v teku, ki jo je treba šele zaključiti. Cilj seveda mora biti doseganje mirne rešitve izraelsko-palestinskega spora in prihodnja blaginja dveh neodvisnih držav, Izraela in Palestine, ne pa boj za prevlado med Evropo in ZDA za vpliv v tej regiji.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za predlog resolucije RC7-0136/2010 glede Goldstonovih priporočil, predvsem zato, ker vztraja na zahtevi po odločnem stališču EU o nadaljnjem ukrepanju v zvezi z Goldstonovim poročilom in ker je treba javno zahtevati izvajanje njegovih priporočil in odgovornost za vse kršitve mednarodnega prava, ker poziva vse strani, da v petih mesecih opravijo preiskave, ki izpolnjujejo mednarodne standarde in ker zahteva, da visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednica Komisije ter države članice EU dejavno spremljajo izvajanja poročila. Poleg tega dodaja še nova dejstva k tistemu, kar je Parlament že povedal v preteklosti, kot je poziv visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednici Komisije, naj oceni rezultate preiskav, ki so jih opravile vse strani in o tem poroča Parlamentu, opozarja, da je za odgovornost in verodostojnost EU in njenih držav članic potrebno celovito spremljanje preiskav in izraža skrb zaradi pritiska na nevladne organizacije, vključene v pripravo Goldstonovega poročila in nadaljnje preiskave, vključno s sklicevanjem na omejevalne ukrepe, uvedene zoper njihove dejavnosti.

  Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Čas za sprejem resolucije o Izraelu ni primeren. Pričakujemo lahko, da bomo kmalu prejeli celovito oceno Goldstonovega poročila in menim, da je ne smemo napovedovati. Razmere so občutljive in konflikt med stranema se je polariziral. Stanja ne smemo oteževati s sprejemanjem resolucije, ki bi jo vse vpletene strani zagotovo obravnavale kot nezadovoljivo. Čudno se mi tudi zdi, da lahko EU sprejme resolucijo na osnovi mandata, ki ga ne podpira nobena od držav članic EU v Svetu OZN za človekove pravice.

  Marek Siwiec (S&D), v pisni obliki. – (PL) Menim, da skupna resolucija o izvajanju Goldstonovih priporočil glede Izraela/Palestine v celoti ne odraža stališč, ki so jih med razpravo 24. februarja v Bruslju podali poslanci Evropskega parlamenta. Resolucija ne izraža na ustrezen način stališča večine političnih skupin, ki so pomagale pri sestavljanju dokumenta. Poročilo, na katerega se resolucija nanaša – Goldstonovo poročilo – je pristransko in ne obravnava enako vseh dejavnikov, ki so privedli do konflikta. Skupna resolucija tudi ne omenja okoliščin, zaradi katerih je do konflikta prišlo, kakor tudi ne 8000 napadov na izraelske civiliste, ki so jih organizirali Hamas in druge oborožene skupine. V njem tudi ni nobenih informacij o tem, kako Hamas ni spoštoval premirja.

Točka 7 dokumenta, o katerem govorim, jasno kaže, da Evropski parlament ne bo mogel spremljati aktivnosti Hamasa, ampak le tiste, ki jih bo izvajal Izrael. Tako stališče zmanjšuje verodostojnost izraelskega pravosodnega sistema in izraelskih institucij in njihovo sposobnost izvajanja preiskav. Zato sem pri končnem glasovanju glasoval proti sprejemu skupne resolucije.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Omejevanje razprave o izraelsko-palestinskem sporu zgolj na primerjavo števila smrtnih žrtev v enem in drugem taboru nam neizogibno zamegli pogled na to vojno, ki traja že vse predolgo. Vsi se strinjamo, da je za ta spor težko najti rešitev, saj so vzroki zanj zapleteni in imajo globoke korenine. Zato zadev v tem predelu sveta preprosto ne moremo obravnavati črno-belo.

Naloga misije sodnika Goldstona je bila samo popisati kršitve mednarodnega prava. Čeprav vsi sklepi v poročilu niso neutemeljeni, se mi zdi glasovati proti resolucijam, ki odobravajo privzeti pristop in sklepe besedila, ki je po mojem mnenju pristransko, še zlasti pa temelji na necelovitih ciljih, intelektualno najbolj poštena izbira.

Vsekakor, obsoditi in ustaviti moramo zločine katere koli od vojskujočih se strani na tem območju, zelo pa moramo paziti na pravilnost postopkov, če želimo v tem območju uveljaviti pravico, ki bo vodila k trajnemu miru.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ (NL) Glasoval sem za skupno resolucijo o Goldstonovem poročilu, nenazadnje zato, ker ugotavlja, da ljudje v Gazi zaradi blokade še danes živijo v neznosnih razmerah, in ker poziva k takojšnjemu, trajnemu in brezpogojnemu odprtju mejnih prehodov. Sprejeto besedilo se zavzema za uveljavitev priporočil iz Goldstonovega poročila in za ugotavljanje odgovornosti za kršitve mednarodnega prava, vključno z domnevnimi vojnimi zločini. Poročilo je rezultat uravnotežene in temeljite preiskave, ki je temeljila z obiski na terenu in pogovori s pričami.

Po navedbah poročila sta vpleteni strani kršili mednarodno humanitarno pravo. Poročilo obtožuje višje častnike izraelske vojske: neselektivne uporabe bomb z belim fosforjem, obravnave civilnega prebivalstva, kot bi bili borci, humanitarnih posledic blokade kot sredstva kolektivnega kaznovanja ter kršitev vojnega prava.

Poročilo vsebuje dovolj utemeljitev za uvedbo kazenskega postopka s strani generalnega sekretarja OZN in Varnostnega sveta, kar bi bil najboljši način za odpravo vseh dvomov in odprtih razprav v zvezi z Gazo. Obžalovanja vredno se mi zdi, da Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) tega besedila ni podprla.

  Charles Tannock (ECR), v pisni obliki. ─ Skupina ECR z večino Goldstonovega poročila ne soglaša, zato nismo glasovali za predlog resolucije skupine PPE in za predlog skupne resolucije. Skupina ECR ima resne pomisleke glede legitimnosti in nepristranskosti poročila, ki ga je sestavil sodnik Goldstone, še zlasti pa smo proti vlaganju obtožnic za vojne zločine proti pripadnikom izraelske vojske ali politikom. Podpiramo nadaljevanje mirovnih pogajanj in prizadevanj za varnost na tem območju, podpiramo rešitev z dvema državama in zavedamo se, da nenehni spopadi na tem območju povzročajo humanitarne probleme.

  Róża, Gräfin von Thun Und Hohenstein (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Evropska unija bi morala kot globalni akter vprašanja obravnavati ne le z vidika koristi svojih državljanov, pač pa z vidika njihovih svetovnih razsežnosti. Zato bi morali sklepi poslancev Evropskega parlamenta temeljiti na dejstvih in podmenah, ki niso zgolj evropske. Glasovati za resolucijo o uveljavitvi priporočil iz poročila sodnika Goldstona, še preden poročilo potrdi OZN, je napaka.

Poleg tega, da za razpravo o poročilo nismo imeli dovolj časa, nam tudi ni bilo predstavljeno poročilo, ki podrobno razgrinja tudi nasprotne argumente. V razmerah, v katerih niti države članice niti Evropska unija ne izkazujejo volje po doslednem ravnanju v zvezi z Izraelom in Palestino, sprejem kakršne koli resolucije v Evropskem parlamentu ni v prid mirovnemu procesu na Bližnjem vzhodu.

Zato sem se glasovanja o resoluciji Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) vzdržala in sem glasovala proti skupni resoluciji, ki so jo predlagale druge stranke. Posebne pomisleke ima v zvezi s točkama J in 10 skupne resolucije, ki sicer poudarjata tragiko položaja prebivalcev Gaze, vendar ne pojasnita, da je tak položaj neposredna posledica vladavine stranke Hamas ─ skupine, ki v očeh mednarodne skupnosti velja za teroristično organizacijo. Ne morem soglašati niti s točkama 2 in 4 skupne resolucije, ki pozivata k uveljavitvi Goldstonovih priporočil, kljub temu, da nekatera med njimi niso legitimna.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Goldstonovo poročilo razodeva in poudarja potrebo po takojšnji neodvisni preiskavi, ki bo razkrila resnični potek dogodkov in odgovornosti vpletenih strani ter ugotovila morebitne kršitve mednarodnega prava in humanitarnega prava v času konflikta v Gazi. Tako preiskavo bi morale pošteno opraviti palestinske in izraelske oblasti. Upam, da bo to omogočilo obnovitev pogajanj, zato brez pridržkov podpiram načelo preiskave. Poleg tega bi rada poudarila, da je konflikt v Gazi izničil veliko projektov, ki jih je financirala Evropska unija za ublažitev humanitarne krize, ki jo prebivalstvo občuti kot pomanjkanje osnovnih dobrin in osnovnih javnih storitev. Prebivalstvu na tem območju je treba zagotoviti upanje in zaupanje v hitro rešitev izraelsko-palestinskih problemov. Le s tem bodo vzpostavljeni pogoji za pravičen in trajen mir med palestinsko državo in izraelsko državo kot trajnostnima, varnima in miroljubnima skupnostma.

Predlog resolucije RC-B7-0134/2010

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Ni dolgo tega, kar sem opozoril Parlament, da v Belorusiji ni svobodnih volitev in svobode izražanja, združevanja ter protestiranja in da narašča obseg represivnega delovanja, za katerim stojijo oblasti. Poleg tega še niso osvobodili političnih zapornikov, odpravili smrtne kazni in zagotovili ločitve vej oblasti, še zlasti neodvisnosti sodstva, ali spoštovanja človekovih pravic.

Nedavna uporaba policijskih sil proti Združenju Poljakov v Belorusiji in odrekanje pravic, ki jih zahteva združenje, sta še dva v vrsti dogodkov, ki Evropi krepita dvome v beloruski diktatorski režim. Evropski demokrati, še zlasti evropske institucije in vlade držav članic, morajo budno spremljati se usklajeno odzivati na delovanje oblasti v Minsku, ki so še danes zveste najtemačnejšim prvinam dediščine komunizma. Evropska unija ne more biti partnerica Belorusiji, ki ne spoštuje niti lastnega ljudstva niti mednarodnega prava. Kot pravimo v moji domovini: „bolje je biti sam kot v slabi družbi!“.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Evropska unija na bi smela priznati legitimnosti beloruskega parlamenta, dokler v državi ne bodo izvedli svobodnih volitev. Zato pozivam beloruske oblasti k celoviti reformi volilne zakonodaje po priporočilih Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi oziroma Urada za demokratične institucije in človekove pravice.

Dejanja beloruskih oblasti proti članom organizacije, ki zastopa poljsko narodnostno manjšino, so vredna vse obsodbe, prav tako politično pristranski sodni procesi in domnevno ravnanje sodnih organov po ukazih izvršne oblasti. EU ne more soglašati z odločitvijo beloruskih oblasti, da omejijo dostop do interneta, pa tudi ne s pomanjkljivimi jamstvi svobode tiska, svobode mirnega zbiranja in združevanja ter svobode verskih obredov, razen obredov beloruske pravoslavne cerkve, ter drugih pravic in političnih svoboščin.

Zagovarjam stališče, naj bo raven sodelovanja Skupnosti z beloruskimi oblastmi neposredno odvisna od ravni spoštovanja človekovih pravic v tej državi. Tudi jaz sem zaskrbljen nad izjavo podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o represiji proti poljski narodnostni manjšini, ki je bila zapoznela in medla.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Po koncu hladne vojne se odnosi med Belorusijo in Zahodom razvijajo v smeri novega medsebojnega razumevanja, Evropska unija pa krepi konstruktiven dialog s spodbujanjem Belorusije k napredku na področju demokracije in človekovih pravic.

Ne glede na to pa EU ne more sprejemati dejanj, ki so v nasprotju z mednarodnimi načeli in pravno ureditvijo pravic narodnih manjšin. EU ne more sprejemati kompromisnih stališč o človekovih pravicah.

  Kristiina Ojuland (ALDE), v pisni obliki. ─ (ET) Gospod predsednik, kot soavtorica resolucije Evropskega parlamenta o položaju civilne družbe in manjšin v Belorusiji sem glasovala za resolucijo. Lukašenkov režim je v zadnjem letu sicer res osvobodil politične zapornike in nekoliko omilil svoje delovanje, vendar si Evropska unija ne more zatiskati oči pred nedavnimi kršitvami človekovih pravic članom Združenja Poljakov v Belorusiji. Državljani Belorusije bodo lahko deležni prednosti Vzhodnega partnerstva le, če jim bodo beloruske oblasti zagotovile človekove pravice in državljanske svoboščine ter sprožile demokratične reforme. Vsa dosedanja popuščanja režima so bila vse preskromna, aretacija voditeljice Združenja Poljakov v Belorusiji Angelike Borisove ter zavrnitev registracije tega gibanja in zamrznitev njegovih sredstev pa pomenijo samo še eno klofuto odnosom z Evropsko unijo. Po mojem mnenju Evropska unija glede na stalno kršenje načel človekovih pravic in pravne države nima druge možnosti kot razmisliti o obnovitvi sankcij proti beloruskim oblastem.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. ─ (PL) Glasoval sem za sprejem predloga skupne resolucije Evropskega parlamenta (RC-B7-0134/2010). Pred sedmimi meseci je Evropski parlament sprejel resolucijo, s katero je pozval beloruske oblasti k odpravi smrtne kazni za svoje državljane. Danes spet govorimo o Belorusiji, o kršenju človekovih pravic in načel civilne družbe. Evropska unija je odprla vrata Belorusiji. Uveljavili smo ukrepe, kakršen je vključitev Belorusije v Vzhodno partnerstvo. Pričakovali smo, da bo naše zaupanje v Belorusijo to državo usmerilo k demokratizaciji in spoštovanju človekovih pravic. Žal se to ni zgodilo. Glede na to mora biti Evropska unija dosledna in mora sprejeti odločnejša stališča o odnosih z Belorusijo ter sprejeti učinkovite ukrepe, s katerimi bo zagotovila spoštovanje pravic manjšin. Upam, da bo ta resolucija spodbudila spremembe v želeno smer. Če se to ne bo zgodilo, pričakujem revizijo pristopa Evropske unije k Belorusiji in uvedbo ustreznih sankcij. Neučinkovite rešitve so lahko samo znak naše šibkosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za resolucijo, ki je dejansko besedilo, ki so ga oblikovale vse glavne skupine v Parlamentu, vključno z našo. Resolucija je bila sprejeta soglasno.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Odrekanje svobode govora, težave pri registriranju političnih ali celo družbenih organizacij ter zloraba državnih javnih občil v propagandne namene so znaki pretirano avtoritativnega delovanja države. Unija je Belorusiji ponudila roko pomoči z vključitvijo v Vzhodno partnerstvo, program, namenjen krepitvi demokracije in pravne države. Dejanja beloruskih oblasti ne izpolnjujejo mednarodnih meril za ravnanje z opozicijo in nevladnimi organizacijami ali meril za zaščito narodnih manjšin. Najti moramo ustrezen izhod iz tega stanja, s katerim bi morala Unija izraziti svoje nestrinjanje s konkretnimi ukrepi, na primer s sankcijami ali vizumskimi omejitvami, ob tem pa Belorusije ne smemo osamiti v Evropi, saj bi posledice osamitve trpela celotna beloruska družba, manj pa oblasti, katerim je obsodba Unije namenjena. Belorusiji moramo pokazati, kaj ji lahko prinese sodelovanje z EU, in ji povedati, da se bo raven skladnosti njenega ravnanja z zahtevami EU odrazila tudi na podpori, na katero lahko Belorusija računa.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Vesel sem bil izida današnjega glasovanja. Sprejeli smo resolucijo, s katero obsojamo nedavne represivne ukrepe proti poljski manjšini v Belorusiji. Soglasni sprejem tega besedila ima poseben pomen. Pomeni glas celotnega Parlamenta, vseh političnih skupin in predstavnikov 27 držav članic Evropske unije. Ne morem si predstavljati, da bi lahko Belorusija uživala prednosti članstva v Vzhodnem partnerstvu, dokler ne bo ponovno legalizirala Združenja Poljakov v Belorusiji in mu vrnila imetje, pa tudi, dokler ne bo osvobodila političnih zapornikov, kakršni so Andrej Bandarenko, Ivan Mihajlov in Aristjom Dubski. Belorusiji smo danes poslali jasno sporočilo. Zdaj pričakujemo njen odgovor.

Predlog resolucije B7-0133/2010

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ (LT) Evropski svet poudarja, kako pomembno je obnoviti ekonomski in družbeni dogovor med finančnimi institucijami in družbo, ki ji služijo, ter zagotoviti, da bo tudi javnost deležna uspehov razcveta in zaščitena pred tveganji. Evropski svet je tudi pozval MDS, naj pri obravnavi tega vprašanja upošteva vse možne rešitve, vključno z uvedbo davkov na finančne transakcije na svetovni ravni. Podpiram resolucijo in menim, da mora Evropska unija doseči dogovor o skupnem stališču o tem vprašanju.

Evropska komisija mora pripraviti oceno učinkov splošnega obdavčenja finančnih transakcij in preučiti njegove prednosti ter slabosti. Strinjam se tudi s točko resolucije, po kateri bi morali na ravni Skupnosti raziskati, kako bi lahko finančna industrija pošteno pomagala pokriti škodo, ki jo je zaradi nje utrpelo gospodarstvo, oziroma škodo, povezano s posegi vlad za stabiliziranje bančnega sistema.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Predlog resolucije, ki je nastal po razpravi na vrhu skupine G20 v Pittsburgu in po zahtevah nekaterih mednarodnih teles, tudi MDS, lahko prinese rešitev tako glede zaščite pred novimi finančnimi katastrofami kot glede povrnitve sredstev, ki so jih državne blagajne dale na razpolago bankam pri reševanju pred zlomom. Vsekakor je pionirski sprejem take zakonodaje v Franciji in Belgiji dobrodošel (Združeno kraljestvo pa preučuje možnosti sprejema podobne zakonodaje) in zdaj čakamo, kakšni bodo učinki.

Po francoskih ocenah bodo z davkom po stopnji 0,005 % francoskim bankam pobrali več kot 20 milijard EUR. Kako pa se bo odzval bančni sektor? Ali bo omejil obseg špekulativnih transakcij, ki veljajo za škodljive, ali pa bo izkoristil mobilnost kapitala in v prihodnje opravljal take transakcije prek svojih podružnic v državah, kjer takih dajatev ni?

Zato menim, da je za uspeh uvedbe takih dajatev potreben globalni pristop, vključno s predstavitvijo ukrepov mednarodnim telesom, kot je OZN. Celo v takem primeru je težko verjeti v globalno usklajeno ukrepanje (primerjajmo samo uvajanje zakonodaj v zvezi z offshore podjetji).

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. ─ (FR) Z večinsko podporo danes sprejeti resoluciji (536 glasov proti 80 glasovom ob 33 vzdržanih) je francoska delegacija demokratičnega gibanja ponovno izrazila svojo željo, naj Evropska komisija opravi oceno učinkov in oblikuje praktične predloge za uvedbo davkov na finančne transakcije. Pozivamo Komisijo, naj sestavi predlog, v katerem bo opredelila skupno evropsko stališče pred junijskim vrhom G20. Prav tako bi bilo koristno ovrednotiti možni prispevek takega davka k umiritvi finančnih trgov. Vprašanja, na katera bi morala odgovoriti Komisija, zadevajo uporabo sredstev, zbranih z davkom, za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju na podnebne spremembe, pa tudi vzvode, ki bi jih lahko uporabila Komisija pri prepričevanju partnerjev za skupno uvedbo takega davka, da bi preprečili selitev kapitala. Predvsem pa je treba opraviti poglobljeno temeljito oceno učinkov, da tak davek ne bi ogrozil konkurenčnosti Unije ali trajnostnih naložb ali imel škodljivih posledic na MSP in vlagatelje posameznike.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Leta 2000 sem skupaj z Medskupino za globalizacijo vložil prvi predlog resolucije s pozivom Komisiji, naj razišče izvedljivost davka na špekulativne tokove kapitala. Resolucija ni bila sprejeta, saj je za to zmanjkalo le nekaj glasov podpore. Preteklo je deset let in skupina G20, pa tudi nekatere vlade držav članice, zamisli o takem davku ne izključujejo več, predvsem pa nam je finančna kriza razkrila, kolikšno škodo lahko povzročijo nestabilni finančni trgi.

Zato me veseli, da je bila resolucija o davku na finančne transakcije sprejeta z veliko večino. To je sicer majhen korak, sporočilo pa je jasno: Parlament poziva Komisijo, naj se končno loti vprašanja in začne oblikovati projekt za uvedbo. Tak davek bi lahko prinesel dvojno korist: prispeval bi k umiritvi trgov in ustvaril ogromne prihodke, s katerimi bi lahko pomagali državam v razvoju pri financiranju prilagajanja podnebnim spremembam ter pri boju proti revščini.

Poslušamo ugovore, da bo davek učinkovit le, če bo globalen, ampak nekdo mora začeti, tako kot so storile nekatere države pri uvajanju davka na letalske vozovnice. Politika čakanja na druge nas ne bo pripeljala nikamor. Mi smo tisti, ki moramo drugim pokazati pot.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Finančna industrija mora sprejeti odgovornost za gospodarsko krizo, ki nas še vedno pesti. Zaenkrat nosijo bistveni del stroškov in posledic finančne krize realno gospodarstvo, davkoplačevalci, potrošniki, javne službe in družba na splošno. K uvedbi davka na finančne transakcije poziva več držav članic.

Politične in regulativne okoliščine na tem področju so se v zadnjem času spremenile. Sprožene so bile nove pobude za ureditev področja, na primer za boj proti davčnim oazam, za odpravo pravnih vrzeli pri poslovnem računovodstvu, zahteve v zvezi z borznimi transakcijami in registrov trgovanja za registracijo izvedenih instrumentov.

Evropska unija mora sprejeti skupno stališče, ki ga bo zastopala na mednarodnem prizorišču, na srečanjih G20. V ta namen mora Komisija še pred naslednjim vrhom G20 oceniti učinke uvedbe svetovnega davka na finančne transakcije.

V tej oceni mora konkretno tudi ovrednotiti učinke uvedbe davka na finančne transakcije v Evropski uniji v primerjavi z učinki uvedbe na svetovni ravni. Treba je ugotoviti, kolikšni bi bili stroški, pa tudi, ali bi tak davek prispeval k umiritvi finančnih trgov.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Vrsta točk uvodne izjave resolucije, ki jo je sprejela večina v Parlamentu, je pozitivnih. To še zlasti velja za zahtevo, naj tudi finančni sektor prispeva svoj del h gospodarskemu okrevanju in razvoju, saj je sedaj precejšen delež stroškov in posledic finančne krize na ramenih realnega gospodarstva, davkoplačevalcev, potrošnikov, javnih storitev in družbe na splošno. Obenem pa si resolucija skoraj obotavlja zahtevati ukrepe, ki bi pripeljali do uvedbe davka na finančne transakcije, saj je njena uveljavitev vezana na vrsto omejitev. Zaradi tega smo se vzdržali glasovanja.

Žal opažamo zastoje pri uveljavljanju novih regulativnih pobud in v napovedanem boju proti davčnim oazam, odpravljanju pravnih vrzeli pri poslovnem računovodstvu, pri zahtevah glede borznih transakcij in uvajanju registrov trgovanja za registracijo izvedenih instrumentov. Zadeve moramo odločno pognati v tek in ne smemo vztrajati v sedanji kalni vodi, ki koristi samo finančnim špekulantom in velekapitalu.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Podpiram davek na finančne transakcije in zelo me veseli močna podpora tej pobudi. Davek bo lahko učinkovit le, če bo uveden na svetovni ravni, in podpiram ukrepe za uvedbo take dajatve na finančne transakcije.

  Arlene McCarthy (S&D), v pisni obliki. ─ Današnje glasovanje se je izteklo v prepričljivo podporo ohranitvi politične volje po uvedbi svetovnega davka na finančne transakcije (DFT). Jasno je, da je čas za radikalne ukrepe, s katerimi bomo zagotovili, da bo finančna industrija prispevala svoj del k odpravljanju krize in DFT bi lahko bil pomembno orodje. Uživa trdno podporo javnosti, NVO in sindikatov po vsej Evropi. DFT bi lahko pomagal omejiti negotovo in tvegano finančno trgovanje, obenem pa bi prinesel milijarde evrov za obvladovanje učinkov podnebnih sprememb in razvoj v državah, ki jih je finančna kriza prizadela najhuje. Resolucija poziva Komisijo, naj razišče možnosti za uvedbo takega davka, in pomeni jasen signal, da si Evropa prizadeva za sklenitev svetovnega dogovora o ukrepanju v skladu z zahtevami javnosti. Razočarani smo nad tem, da Skupina ECR in njeni konzervativni člani, ki očitno nasprotujejo kakršnemu koli davku na finančne transakcije, v svoji izjavi namerno napačno tolmačijo izid današnjega glasovanja kot podporo uvedbi DFT samo v okviru EU. Če Evropa ne bo sprejela nikakršnih ukrepov in stališč, bomo izločeni iz mednarodne razprave ─ izid današnjega glasovanja pa terja od Evrope, naj prevzame vodilno vlogo v taki razpravi.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Portugalska demokratična in socialdemokratska stranka načeloma nasprotuje uvajanju evropskih davkov. Davki so pomembno orodje držav članic, še toliko bolj v težkih časih, kakršne preživljamo zdaj. Poleg tega bi zaradi različnih davčnih ureditev, v obliki davkov ali prispevkov, ki so v veljavi v različnih državah članicah, davek neizogibno dobil kaznovalni prizvok in bi odprl možnosti za nove krivice na evropski ravni, kar pa ni smiselno.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Po mojem mnenju je neizpodbitno, da mora finančna industrija prevzeti nase pošten prispevek k obnovi in razvoju gospodarstva, zlasti glede na visoke stroške in težke posledice, ki jih je realnemu gospodarstvu, davkoplačevalcem, potrošnikom, javnim storitvam in družbi v celoti povzročila finančna kriza. Morebitni davek na finančne transakcije bi lahko omejil danes ogromno količino špekulativnega kapitala, ki je pred kratkim spet ogrozila realno gospodarstvo, s tem pa bi pomenil tudi korak k trajnostni rasti. Preden se odločimo za uvedbo takega davka, pa moramo pazljivo pretehtati argumente za in proti. Prav k temu poziva predlog resolucije Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, zato sem glasoval za resolucijo. Ključna točka, ki je v besedilu samo bežno omenjena, jo je pa treba jasno opredeliti, preden sprejmemo odločitev, zadeva porabo kapitala, ki bi ga zbrali s takim davkom. Prepričan sem, da se mora davek obračunavati tam, kjer potekajo transakcije, z drugimi besedami, iti mora državam, v katerih imajo sedeže udeležene borze. Natančen postopek obračunavanja je treba šele določiti. Če EU vztraja pri tem, da bi sama obračunavala davek, mora zbrane zneske vsekakor odšteti od prispevkov držav članic. Davek nikakor ne bi smel uvesti davčne pristojnosti EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Danes sem glasoval za predlog resolucije B7-0133/2010 o obdavčenju finančnih transakcij in veseli me, da je Parlament zdaj prvič zahteval presojo izvedljivosti in učinkov uvedbe davka na finančne transakcije na ravni EU. To je pomemben napredek. Zdaj moramo pritiskati na Komisijo, da bo predlagala konkretne ukrepe. Evropski državljani pričakujejo, da bodo stroške finančne krize pokrili akterji na finančnih trgih, ki so krizo povzročili. Zato se ne smemo zadovoljiti z minimalistično rešitvijo v duhu predloga ZDA, ki bi prinesla nekaj milijard evrov ─ v primerjavi z ogromnimi stroški sorazmerno majhen davčni prihodek. Za odpravljanje revščine, boj proti podnebnim spremembam in obvladovanje finančne krize potrebujemo nekaj sto milijard evrov dodatnih davčnih prihodkov. Take prihodke bi zagotovil premišljeno zasnovan davek na finančne transakcije, obenem pa bi davek omejil špekulacije na finančnih trgih.

Predlog resolucije B7-0132/2010

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. ─ (PT) Glasovala sem za resolucijo o enotnem območju plačil v evrih (območju SEPA), ki podpira vzpostavitev integriranega trga za plačilne storitve v evrih, na katerem bo vladala učinkovita konkurenca in na katerem ne bo razlik med domačimi in čezmejnimi plačili v evrih.

Zaenkrat območje SEPA deluje nepopolno in ne izpolnjuje resničnih potreb uporabnikov. Evropska skupnost mora predpisati ustrezen in zavezujoč rok za uveljavitev instrumentov SEPA, po katerem se bodo morala vsa plačila v evrih izvajati po pravilih tega sistema. Prav tako pomembno je poskrbeti, da uvedba tega sistema ne bo pomenila dodatnih stroškov evropski javnosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Vzpostavitev enotnega območja plačil v evrih (območja SEPA) je nujna za tesnejšo integracijo trga plačilnih storitev. Okrepila bo konkurenco, saj bodo nacionalna plačila in čezmejna plačila v evrih obravnavana enako, in verjetno bo imela neposredne pozitivne učinke na življenje evropskih državljanov.

To kaže, da bi morale vlade držav članic nujno uvesti storitve območja SEPA in sprejeti pravila, s katerimi bodo ustrezno uredile to področje, tako da bo novost poenostavila plačilne storitve v primerjavi s sedanjo ureditvijo in zmanjšala stroške v prid potrošnikom.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Enotno območje plačil v evrih (območje SEPA) bo integriran trg plačilnih storitev, na katerem bo vladala učinkovita konkurenca in ne bo razlik med nacionalnimi ter čezmejnimi plačili v evrih. Predpisati bi morali pravno zavezujoč rok za prehod na instrumente SEPA. Dinamika prehajanja na instrumente SEPA v javni upravi je pod našimi pričakovanji.

Zato se morajo v vzpostavljanje območja SEPA vključiti vse zainteresirane skupine ─ zakonodajalci, bančništvo in uporabniki plačilnih storitev. Vse države članice bi morale zagotoviti ohranitev veljavnosti sedanje ureditve pooblastil za neposredne bremenitve, saj bi obvezno izdajanje novih pooblastil v obdobju prehoda z nacionalnih sistemov neposrednih bremenitev na sistem SEPA pomenilo velike stroške.

Zato mora Komisija predpisati jasen, ustrezen in pravno zavezujoč rok za prehod na instrumente SEPA, najkasneje do 31. decembra 2012; po tem datumu morajo vsa plačila v evrih potekati po pravilih SEPA. Komisija mora pomagati nacionalnim oblastem pri postopkih prehoda, z oblikovanjem integriranih in časovno usklajenih načrtov nacionalnih prehodov.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Enotno območje plačil v evrih (območje SEPA) se mora čim prej preleviti v integriran trg plačilnih storitev. Pred tem pa je treba opraviti še marsikaj in kljub direktivam, ki predpisujejo okvir za kartice SEPA in sistem neposrednih bremenitev SEPA, ti sistemi v resnici še ne delujejo. Zato je treba odpraviti vse ovire za uvedbo sistema SEPA, tako da bo lahko sistem čim prej začel polno delovati. Prehodno obdobje nikakor ne bi smelo trajati dlje kot do 31. decembra 2012.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. ─ (PL) Enotno območje plačil v evrih (območje SEPA) je zamisel, ki bo poenostavila vsakdan milijonom Evropejcev. Ne glede na to, katere države članice državljani so, bodo lahko hitro in poceni plačevali posameznikom ali podjetjem v drugih državah članicah ob enakih stroških kot pri plačilih znotraj svoje države. V času internetnega bančništva bo to tudi zaostrilo konkurenco med bankami v prid uporabnikom storitev. Uvedba območja SEPA je nov korak pri uveljavljanju ene od štirih temeljnih svoboščin skupnega trga ─ prostega pretoka kapitala. Zalo pomembno je, da bo območje SEPA gospodarsko zbližalo države evrskega območja in države, ki so sicer članice Evropske unije, niso pa članice evrskega območja, ter države članice Evropskega območja proste trgovine.

Zato v celoti podpiram resolucijo Evropskega parlamenta o uresničevanju enotnega območja plačil v evrih (območja SEPA). Obenem pa pozivam Evropsko komisijo, naj pri spremljanju uvajanja sistema SEPA pozornost posveča predvsem interesom uporabnikov bančnega poslovanja s prebivalstvom ter vprašanjem varnosti sistema.

Predlog resolucije RC-B7-0154/2010

  Kader Arif (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Danes sprejeta resolucija o ACTA, med katere pobudnike štejem, je simbolnega pomena, saj je bila sprejeta soglasno. Pomeni jasen signal Komisiji, ki se o tem sporazumu že dve leti pogaja v popolni tajnosti. Parlament zahteva popolno preglednost pogajanj, pa tudi spoštovanje Pogodb, ki mu zagotavljajo enake pravice do obveščenosti kot Svetu. Tako glede postopka kot glede vsebine, kolikor nam je znana, nasprotujem načinu, kako potekajo pogajanja o ACTA sedaj. Navdajajo nas številni strahovi glede poseganja v acquis communautaire. Poleg nevarnosti, da bi ponovno uvedli „prožno“ odzivanje, se bojimo tudi nevarnosti posegov v temeljne pravice državljanov, na primer pravico do izražanja in pravico do zaščite osebnih podatkov, ter v načelo oprostitve odgovornosti ponudnika dostopa do interneta in spletnega gostitelja. Parlament je svojo privrženost tem načelom že dokazal in če Komisija svoje strategije ne bo spremenila, bom osebno vodil kampanjo proti ratifikaciji sporazuma ACTA v Parlamentu, kakršna je že uspela v zvezi s sporazumom SWIFT.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za resolucijo. Nedvomno so vprašanja zaščite intelektualne lastnine in boja proti ponarejanju ter piratstvu pomembna tako za Evropsko unijo kot za svet, zato toplo pozdravljam začetek pogajanj na mednarodni ravni o okrepitvi zaščite pravic intelektualne lastnine ter učinkovitejšem boju proti ponarejanju in piratstvu. Hudo pa sem razočaran nad sedanjim potekom pogajanj.

Po Lizbonski pogodbi mora Komisija nemudoma in izčrpno obveščati Evropski parlament v vseh fazah pogajanj o mednarodnih sporazumih, kar pri sporazumu ACTA ne drži. Poleg tega bo moral sporazum ACTA pred uveljavitvijo v EU potrditi tudi Evropski parlament. Kako bomo to lahko storili, če nas držijo v temi? Močno upam, da bo Evropska komisija izpolnila svoje obveznosti in nas ustrezno obveščala o poteku pogajanj.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. ─ (CS) Gospod predsednik, glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta o preglednosti in poteku pogajanj o sporazumu ACTA, saj delim dvome avtorjev glede dosedanjega poteka pogajanj. Pogajanja se odvijajo po „internem“ postopku, kar pomeni, da imajo dostop do pogajalskih gradiv samo Evropska komisija in države članice EU. Evropski parlament je popolnoma izločen, čeprav je njegovo soglasje bistven predpogoj za uveljavitev sporazuma. Moje stališče je, da digitalne vsebine in njihova obdelava ne bi smele biti vključene v besedilo sporazuma, če pa bi že bile, zadevne določbe ne bi smele biti represivne. Trdno sem prepričan, da sporazum ACTA ne bi smel preseči okvirov sedaj veljavne zakonodaje o intelektualni lastnini, morebitne kazni za kopiranje digitalnih vsebin pa bi morale ostati v pristojnosti posameznih držav članic. Varstvo zasebnosti in osebnih podatkov mora ostati steber evropske zakonodaje, ki ga ne smemo spodkopavati z mednarodnimi pravnimi sporazumi. Sem za tak sporazum ACTA, ki bo služil boju proti ponarejanju, ki pomeni resno nevarnost gospodarstvu in potrošnikom ter nedvomno krši pravice intelektualne lastnine. Kopiranja izključno za osebno uporabo pa v sporazum ne bi smeli vključevati. Vključitev kopiranja bi bila po mojem mnenju v navzkrižju s pravico do osebne svobode in obveščenosti. Z eno besedo: ponarejanja in kopiranja ne moremo obravnavati na enak način.

  Derek Roland Clark (EFD), v pisni obliki. ─ Ko je naša skupina v sredo, 10. marca 2010 glasovala proti resoluciji o sporazumu ACTA, se je za to odločila po načelu, da sporazuma ACTA, v kakršni koli obliki, sploh ne bi smeli sprejemati. Sporazum pomeni hudo kršitev zasebne lastnine posameznika. Če bi resolucijo podprli, bi s tem priznali veljavnost zakonodaje, na tej podlagi pa bi se odločili, da sporazuma ne priznamo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. ─ (FR) Navkljub Lizbonski pogodbi in načelu soodločanja o vprašanjih mednarodne trgovine Komisija in države članice preprečujejo javno razpravo o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA). Taka nepreglednost zbuja upravičene sume, ki jih je mogoče odpraviti samo s posvetovanji z javnostjo in z Evropskim parlamentom. Boj proti ponarejanju je vsekakor upravičen in potreben in pogodba ACTA bi morala okrepiti pravice avtorjev ter avtorske pravice. Ali morajo imeti ponudniki dostopa do interneta pravico nadzorovati izmenjavo digitalnih datotek in kaznovati uporabnike? Stroški takega nadzora pri ponudnikih bi bili velikanski, preverjanje pa zapleteno. Obenem pa internetno piratstvo niti v evropski niti v mednarodni zakonodaji še ni uvrščeno med kazniva dejanja. Zato zamisel o sistematičnem uvajanju kazni v tako velikem obsegu ni smiselna, še zlasti glede na to, da dostop do interneta v prid obveščenosti še vedno spada med temeljne svoboščine. Komisija bo morala Parlamentu predložiti gradivo, v katerem bodo opisani potek pogajanj in vsa pogajalska stališča. Če tega ne bo storila, bi lahko Parlament besedilo, oblikovano na pogajanjih, zavrnil, tako kot je zavrnil sporazum SWIFT.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. ─ (PT) Glasovala sem za resolucijo o preglednosti in poteku pogajanj o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA), saj se zavzemam za preglednost poteka pogajanj.

Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe mora Parlament odobriti besedilo sporazuma ACTA, preden se sporazum lahko uveljavi v Evropski uniji. Prispevek Parlamenta je nujen, saj moramo zagotoviti, da načini uveljavljanja pravic intelektualne lastnine ne bodo ovirali inovacijske dejavnosti, konkurence, varstva osebnih podatkov in prostega pretoka informacij.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Ponarejanje spada med osrednje nadloge, ki pestijo svetovno gospodarstvo, kar zadeva boj proti ponarejanju, pa je očitno, da na ravni posameznih držav ne more biti uspešen. Zdravstvenih in varnostnih tveganj, ki jih lahko za potrošnike pomeni kupovanje določenih izdelkov, se danes zavedamo vsi.

Z vidika trgovine in proizvodnje ta vzporedna ekonomija, ki zajeda ustvarjalnost in ugled drugih, ogroža vrednost blagovnih znamk in njihov poseben pomen. Vzpostavitev odprtega, prostega in pravičnega trga je nujna, vendar nam bo uspela le, če bomo preprečili ponarejanje in če se bodo zakoniti proizvajalci borili proti njemu. Trgovinski sporazum proti ponarejanju je prava pot v tej smeri, vendar moramo o njem odprto razpravljati že v času njegove priprave, v nasprotju z dosedanjim potekom pogajanj.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Leta 2008 so Evropska unija in druge države članice Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj začele pogajanja o novem večstranskem sporazumu o okrepitvi uveljavljanja pravic intelektualne lastnine ter o ukrepih proti ponarejanju in piratstvu (trgovinskem sporazumu proti ponarejanju ─ ACTA). Udeleženke pogajanj so sprejele določbo o tajnosti pogajanj. Vse odločitve Evropske unije v zvezi s sporazumom ACTA morajo upoštevati zakonske obveznosti, ki jih EU nalaga zakonodaja o varstvu zasebnosti in podatkov in so opredeljene v Direktivi 95/46/ES, Direktivi 2002/58/ES ter sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije. Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe mora Parlament odobriti besedilo sporazuma ACTA, preden se sporazum lahko uveljavi v Evropski uniji. Poleg tega se je Komisija zavezala, da bo Parlament tekoče in polno obveščala o poteku pogajanj o mednarodnih sporazumih. Torej bi morala biti že pred začetkom pogajanj o sporazumu ACTA zagotovljena pravna podlaga in mandat za pogajanja bi moral potrditi Parlament. Komisija nas mora pred naslednjim krogom pogajanj seznaniti s svojimi predlogi.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Naša načelna obsodba prikrivanja informacij s strani Komisije v zvezi s pogajanji o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA) in omejevanja demokratičnega nadzora, ki ga je skušala s takim ravnanjem vsiliti Komisija, je povsem jasna. Zato menimo, da je prav, da resolucija opozarja, da ima Komisija „pravno obveznost, da nemudoma in v celoti obvešča Parlament na vseh stopnjah mednarodnih pogajanj“.

Pri pogajanjih je treba upoštevati demokratične in pregledne postopke, potrebna pa je tudi javna razprava o vsebini pogajanj. Nadalje poudarjamo, da je treba spoštovati „temeljne pravice, kot sta svoboda izražanja in pravica do zasebnosti, ter celovito upoštevati načela subsidiarnosti“, obenem pa tudi varovati osebne podatke. Zaradi tega smo glasovali za.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. ─ (FR) Osnutek trgovinskega sporazuma proti ponarejanju, imenovan ACTA, je videti koristna pobuda, saj evropsko gospodarstvo in evropska delovna mesta trpijo hudo škodo zaradi nepoštenih praks v razmerah pretirano svobodne trgovine, ki nam jih vsiljujete. Kot običajno pri škodljivih sporazumih, pri katerih pripravi sodeluje Komisija, pa tudi tokrat vse poteka v tajnosti.

V mislih imam sporazum Blair House, ki je žrtvoval evropsko kmetijstvo pogoltnosti agroživilskim multinacionalkam iz ZDA. V mislih imam tudi zloglasni MAI, večstranski sporazum o naložbah, po katerem za multinacionalke ne bi veljali zakoni držav, v katerih delujejo. Na srečo omenjeni sporazum ni ugledal luči sveta. Pri sporazumu ACTA je vprašljivo poglavje o internetu: v bistvu gre za uvedbo grozljivega zakona „Hadopi“ po vsem svetu.

Cariniki bi lahko vsakemu državljanu, ki bi bil osumljen nezakonitega prenosa kake datoteke s spleta, preiskali predvajalnik MP3, mobilni telefon ali prenosni računalnik. Ponudniki dostopa do interneta bi bili lahko prisiljeni prekinjati povezave svojim uporabnikom ali uporabnike prijavljati. To je nesprejemljivo in zato smo glasovali za resolucijo, ki zahteva popolno preglednost pogajanj in grozi Komisiji s sodnimi postopki, če preglednosti ne bo zagotovila.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Podprla sem resolucijo, ki od Evropske komisije zahteva spoštovanje popolne preglednosti pogajanj o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA), ki trenutno potekajo tajno. Poleg nevarnosti, da bi ponovno uvedli „prožno odzivanje“, se bojimo tudi nevarnosti posegov v temeljne pravice državljanov, na primer pravico do izražanja in pravico do zaščite osebnih podatkov, ter v načelo oprostitve odgovornosti ponudnika dostopa do interneta in spletnega gostitelja. Iz tega sledi, da Evropski parlament kot glas evropskih narodov ne sme biti izločen iz pogajanj in mora prejemati enake informacije kot Svet; to je demokratična zahteva. In končno, sporazum ACTA ne sme ogroziti dostopa do generičnih zdravil. Glede na postopek pogajanj in na zaskrbljujoče govorice o vsebini sporazuma moram glasovati za resolucijo, ki izraža kritiko sporazuma.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) V sprejeti resoluciji Evropski parlament jasno izraža podporo preglednejšim pogajanjem Evropske komisije o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju. Piratstvo in ponarejanje pomenita evropskemu gospodarstvu in gospodarstvom po vsem svetu vedno hujšo težavo.

Gospodarstva v državah v razvoju se razvijajo v gospodarstva, temelječa na znanju. Zato potrebujemo jasna in učinkovita načela zaščite pravic intelektualne lastnine, ki ne bodo ogrožala inovacijske dejavnosti in konkurence, ne bodo neutemeljeno obremenjevala zakonite trgovine in bodo varovala našo zasebnost ter temeljne pravice, kot je pravica govora. Zato danes sprejeta resolucija ne izpodbija sprejema sporazuma. Pač pa gre za to, da se Evropska komisija pogaja o sporazumu v tajnosti.

Evropski parlament in evropski državljani niso obveščeni o poteku pogajanj. Ta neobveščenost je vzrok naše zaskrbljenosti. Od Evropske komisije pričakujemo preglednejše delovanje. Želimo izvedeti, že danes, kakšne obveznosti sprejema Evropska komisija na pogajanjih v imenu 500 milijonov državljanov Evropske unije.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. ─ (DE) Pogajanja o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA) oziroma določbah o varstvu avtorskih pravic in boju proti ponarejanju ter piratstvu na internetu so nedvomno pomemben korak na področju zaščite pravic intelektualne lastnine. Žal pa je politika obveščanja o pogajanjih s strani Komisije vse prej kot ustrezna.

Zaradi nepreglednosti poteka pogajanj Evropski parlament težko konstruktivno sodeluje pri oblikovanju določb sporazuma in ne more že vnaprej zagotoviti, da sporazum ne bo okrnil evropskih državljanskih pravic ali kršil določb direktiv o varstvu podatkov. Podpiram predlog resolucije (RC7-0154/2010) in s tem poziv Evropskega parlamenta Komisiji, naj sprejme bolj pregledno, popolno in s tem celovito politiko obveščanja o pogajanjih o sporazumu ACTA.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Preglednost pogajanj o sporazumu ACTA je ključnega pomena, zato me veseli, da je Parlament s tako prepričljivo večino pozval k popolnemu razkritju podatkov. Vesel sem zagotovil, da posamezniki ne bodo kazensko preganjani zaradi kopiranja vsebin za osebno uporabo, in zagotovil, da sporazum ACTA ne bo omejeval dostopnosti generičnih zdravil v državah v razvoju, upam pa, da bo Parlament imel dostop do vseh gradiv in bo lahko nadziral pogajanja ter tako poskrbel, da bodo zagotovila tudi uresničena.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Nepreglednost pogajanj o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA) je v nasprotju z duhom Pogodbe o delovanju Evropske unije. Komisija in Svet morata nujno takoj omogočiti dostop do vseh gradiv, ki služijo kot podlaga za pogajanja. Če bosta Komisija in Svet kršila to svojo temeljno obveznost, se lahko Parlament za zagotovitev dostopa do gradiv zateče k pravnim sredstvom, kar pa bi škodovalo ugledu zadevnih evropskih institucij.

  Zuzana Roithová (PPE), v pisni obliki. ─ (CS) Rada bi se zahvalila poročevalcem in vsem poslancem, ki ste poskrbeli, da je Evropski parlament z ogromno večino jasno izrazil svoje odločno nasprotovanje nepreglednosti pogajanj o tako pomembnem mednarodnem sporazumu. Pričakujemo, da bo sporazum prinesel novo mednarodno razsežnost boja proti ponarejanju, vendar brez omejevanja pravice evropskih državljanov do zasebnosti.

Skrbi me tudi, ker k pogajanjem ni povabljena tudi Kitajska. Med včerajšnjo razpravo je tudi Komisija izrazila mnenje, da je to strateška napaka. Pričakovanje, da bo Kitajska, ki je največji vir ponaredkov na svetu, podpisala sporazum naknadno, po pogajanjih, ni realno. Verjamem, da bo naše današnje kritično stališče pripravilo Komisijo k ponovni presoji svojega ravnanja s Parlamentom, ki ima po novem, po Lizbonski pogodbi, širša pooblastila za soodločanje, tudi na področju zunanje politike.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Podprl sem resolucijo RC7-0154/2010 o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju in vesel sem, da je tako storila velika večina poslancev. Sporazumu ACTA grozi, da se ga bo prijelo ime „Sporazum nepreglednega delovanja Komisije“. Pri sovjih pogajanjih o sporazumu ACTA bi morala Komisija spoštovati načela preglednosti in človekovih pravic ter zakonito pravico Parlamenta EU do obveščenosti. Namesto tega pa Komisija, kar zadeva obveščanje Parlamenta, ni opravila preizkusa skladnosti delovanja z Lizbonsko pogodbo. EU ne more še naprej sodelovati pri pogajanjih o sporazumu ACTA, ne da bi imela možnost sodelovati tudi javnost.

Popolnoma absurdno in nesprejemljivo je, da moramo poslanci za zaprtimi vrati spraševati Komisijo o vsebini sporazuma, o katerem bomo glasovali. Parlament EU je tudi dokazal, da ne sprejema tajnosti in da podpira odprtost interneta za vse. Poslanci smo tudi pokazali, da Parlament ne bo trpel, da bi z njim ravnali kot s krpo. Komisijo smo odločno pozvali k sprotnemu in popolnemu obveščanju o pogajanjih o sporazumu ACTA.

Predlog resolucije RC-B70181/2010

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Sedanja shema splošnih tarifnih preferencialov (GSP) se bo kmalu iztekla. Glasoval sem za resolucijo, katere konkretni namen je polno vključiti Parlament v revizijo sheme do leta 2012. Ta trgovinska ureditev odpira 176 državam in regijam v razvoju prednostni dostop do evropskega trga v zameno za ratifikacijo konvencij MOD o socialnih pravicah in konvencij OZN o človekovih pravicah.

Ureditev pa v praksi ne deluje zadovoljivo. Zato pred revizijo zahtevamo poročilo o ratifikacijah in spoštovanju konvencij, oceno učinkov GSP v obdobju 2006-2009, vključitev določbe, da je pogoj za sprejem v shemo uveljavitev 27 temeljnih konvencij OZN, in bolj pregledne preiskovalne postopke ─ še zlasti pa uvedbo rednih posvetovanj s Parlamentom.

Obžalovanja vredno je, da zaradi nasprotovanja z desne strani ni bil izglasovan predlog spremembe, ki je zahteval preiskavo vrste ubojev sindikalnih delavcev in množičnih grobišč s trupli več sto ljudi v pokrajini La Macarena v Kolumbiji.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Evropska unija je največja svetovna donatorka humanitarne in razvojne pomoči. Znano je, da Evropska unija in države članice vsako leto namenijo na milijone evrov za programe sodelovanja in razvojne programe, da je taka pomoč potrebna in v mnogih primerih ključnega pomena.

Kot privrženec tržnega gospodarstva pa sem prepričan, da je razvojno pomoč mogoče (in treba) zagotavljati prek trgovinskih politik, oblikovanih v prid državam v razvoju. Verjamem, da ima lahko pri tem pomembno vlogo tudi splošni sistem preferencialov, ki nudi državam v razvoju preferenčno in nerecipročno obravnavo njihovih izdelkov.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Nikakor ni mogoče neizpodbitno trditi, kot sicer beremo v resoluciji, da je splošni sistem preferencialov (GPS) mehanizem, ki pomaga državam v razvoju. Nekateri učinki mehanizma še poglabljajo gospodarsko odvisnost držav v razvoju, saj jih usmerjajo v proizvodnjo za izvoz v škodo njihovim notranjim trgom. Sistem pretežno koristi velikim nadnacionalnim podjetjem, tudi tistim s sedeži v EU, ne pa ljudem v državah v razvoju.

Tako so nekateri dejanski rezultati sistema GPS v nasprotju z nameni tega sistema.

Na drugi strani pa je ob vedno močnejših pritiskih v smeri liberalizacije mednarodne trgovine očitno, da EU izrablja to ureditev kot obliko izsiljevanja in skuša doseči sklepanje omenjenih sporazumov o prosti trgovini z nesprejemljivimi diplomatskimi in gospodarskimi pritiski na te države.

Da bo sistem GSP v resnici postal mehanizem razvojne pomoči, bo treba, kot predlagamo, opustiti in nato ponovno oblikovati sam sistem in druge politike razvojne pomoči na podlagi resnične solidarnosti, borbe proti gospodarski odvisnosti in proti izkoriščanju ljudi ter naravnih virov s strani gospodarskih skupin iz EU.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Odnosi Evropske skupnosti z državami v razvoju, ki imajo od leta 1971 obliko trgovinskih preferencialov v okviru splošnega sistema preferencialov, pomenijo prispevek k bolj pravični svetovni trgovini, obenem pa pomoč tem državam pri gospodarskem razvoju in rasti.

Sedanja ureditev se leta 2012 izteče, kar pomeni, da se moramo nemudoma lotiti oblikovanja novega instrumenta, ki bo ohranil, po možnosti pa še nadgradil prednosti, ki jih nudi državam v razvoju sedanji sistem in ki so v sedanjih razmerah po mednarodni krizi še toliko pomembnejše. V prid pravičnosti pa mora biti novi seznam držav upravičenk sestavljen v skladu z dejanskimi ravnmi razvitosti gospodarstva.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Nazadnje sem se odločil glasovati za skupno resolucijo o splošnem sistemu tarifnih preferencialov (GPS) (RC7-0181/2010), čeprav me zelo žalosti in moti, da je kolumbijskemu veleposlaništvu uspelo prepričati nekatere naše kolege k opustitvi skoraj vseh omemb potrebe po preiskavi kršitev človekovih pravic v Kolumbiji pred odločitvijo o morebitni ukinitvi tarifnih preferenc za kolumbijsko blago.

Poročilo: Gabrielle Albertini (A7-0023/2010)

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Poročilo Evropskega parlamenta o skupni zunanji in varnostni politiki EU skupaj z ustreznim poročilom o skupni varnostni in obrambni politiki, ki ga je sestavilo protiljudsko zavezništvo konservativcev, socialdemokratov in liberalcev v Evropskem parlamentu, razkriva trajno podporo političnih trobil kapitalistov vedno hujši militarizaciji EU, zlasti po uveljavitvi reakcionarne Lizbonske pogodbe, in njihovo aktivno vlogo pri krepitvi imperialistične politike EU in pri intervencijah ter vojnah, ki jih EU proži proti tretjim državam in ljudstvom po vsem svetu v službi monopolnemu kapitalu v razmerah vedno ostrejših medsebojnih bojev med kapitalskimi skupinami.

Poročilo poziva k:

a) učinkoviti organizaciji Evropske službe za zunanje delovanje (ki je bila ustanovljena na podlagi Lizbonske pogodbe), nove politične/oborožene sile za organizacijo, podporo in izvrševanje imperialističnih posegov EU,

b) povečanju sredstev za vojaška in politična posredovanja v proračunu EU,

c) boljšim medsebojnim povezavam političnih in vojaških zmogljivosti EU okoli povezave med EU in Natom, za učinkoviteje izvajanje imperialističnih posegov z vojaškimi sredstvi.

Grška komunistična stranka je glasovala proti temu nesprejemljivemu poročilu in ga obsoja, saj je poročilo preprosto samo priročnik za imperialistične napade na ljudi.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Evropska unija mora okrepiti svojo strateško avtonomijo z močno in učinkovito zunanjo, varnostno in obrambno politiko, da bo lahko branila svoje interese na svetovni ravni, zagotovila varnost svojim državljanom in spodbujala spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih vrednot po svetu. Z bolj učinkovitimi evropskimi varnostnimi sporazumi morajo države članice dokazati, da želijo okrepiti vlogo Evropske unije na mednarodnem prizorišču.

Menim, da bi se moralo naslednje poročilo Sveta o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) neposredno nanašati tudi na uvajanje zunanjepolitične in varnostne strategije Evropske unije, oceniti njeno učinkovitost, pa tudi vzpostaviti pogoje za konkreten in neposreden dialog z Evropskim parlamentom, usmerjen v oblikovanje strateškega pristopa k skupni zunanji in varnostni politiki.

  John Attard-Montalto (S&D), v pisni obliki. ─ Glasoval sem proti predlogu spremembe 18, saj ta predlog po mojem mnenju vsebuje protislovje. V uvodu obsoja logiko militarizacije in sklene, da bi morala „SZVP temeljiti na miroljubnih načelih in demilitarizaciji varnosti“. Moje osebno stališče je skladno z nevtralnostjo moje domovine, ker pa je predlog spremembe zelo nejasen, sem se odločil, da ne morem niti glasovati za predlog niti se vzdržati glasovanja.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ (LT) Podpiram poročilo, saj verjamem, da lahko jasna in usklajena skupna zunanja in varnostna politika znatno okrepi moč Evropske unije na mednarodni ravni. Nedvomno spada med najpomembnejša vprašanja SZVP tudi vedno večja energetska odvisnost EU od virov in transportnih poti oziroma potreba po zmanjšanju energetske odvisnosti EU od tretjih držav. Rad bi pozval podpredsednico Komisije in visoko predstavnico Catherine Ashton, naj nemudoma uveljavi priporočila Parlamenta o oblikovanju dosledne in usklajene politike, prvič, s spodbujanjem kohezije EU pri dialogu z dobavitelji energije, še zlasti z Rusijo, in s tranzitnimi državami, s podporo prednostnim nalogam EU na področju energije, z obrambo skupnih interesov držav članic, z razvojem učinkovite diplomacije na področju energije, z vzpostavitvijo učinkovitejših ukrepov za reševanje kriz in s spodbujanjem raznolikosti pri oskrbi z energijo, rabe trajnostne energije ter razvoja obnovljivih oblik energije. Prepričan sem, da lahko le s skupnim delovanjem Eu v prihodnje zagotovi zanesljivo in neprekinjeno oskrbo držav članic s plinom in nafto ter zmanjša energetsko odvisnost celotne EU.

  Göran Färm, Anna Hedh, Olle Ludvigsson, Marita Ulvskog in Åsa Westlund (S&D), v pisni obliki. ─ (SV) Švedski socialdemokrati smo prepričani, da se partnerstvo med EU in Natom ne bi smelo razvijati izključno na osnovi Ustanovne listine OZN. Zato menimo, da bi moralo besedilo vsebovati poglede držav članic glede tega vprašanja in upoštevati različne tradicije ter stališča držav članic na področju zunanje, varnostne in obrambne politike.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Podobno kot večina držav članic (če ne kar vse), ima tudi Evropska unija sama na voljo proračun, ki je mnogo skromnejši od ambicij in nikakor ne more pokriti vsega, kar bi rada naredila. To nesorazmerje še krepi dolg seznam vrednot in pričakovanj Evrope na tem področju.

Pravilo, da mora za odlične rezultate politika pravilno predvidevati in ukrepati, je še pomembnejše, kadar gre za zadeve ključnega pomena za naše skupno življenje, kot sta zunanja in varnostna politika.

Lizbonska pogodba in oblikovanje nove funkcije visokega predstavnika odražata prepričanje držav članic, da Evropa potrebuje hitro, usklajeno in dosledno ukrepanje na področju zunanje in varnostne politike. Šele delovanje v praksi bo pokazalo, ali so določbe pogodbe zadostne in ali bo ureditev na osnovi besedila pogodbe uspešna.

Upam, da se bo Unija zmogla uspešno odzvati na ta pomemben izziv.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije je dokument, v katerem Parlament vsako leto oceni evropsko varnostno in obrambno politiko ter poda predloge za še bolj učinkovito in prepoznavno politiko. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je zunanjepolitično delovanje EU dobilo novo razsežnost in večji pomen. Parlament ima pri tem temeljno vlogo varuha demokratične legitimnosti zunanjepolitičnega delovanja. Ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje pomeni za Unijo ustanovitev diplomatskega zbora in instrumentov, glede katerih se je morala doslej zanašati na nacionalno zastopanje. EU pa mora nujno zagotoviti tudi potrebna proračunska sredstva za uresničevanje ciljev zunanjega zastopanja.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Rad bi se dotaknil nekaterih točk iz poglavja o Zahodnem Balkanu poročila o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike v letu 2008.

Upoštevati moramo, da je Svet za splošne zadeve in zunanje odnose na srečanju februarja 2008 sprejel sklep, naj o svojih odnosih s Kosovom odloča vsaka država članica sama v skladu z nacionalno prakso in mednarodnopravno ureditvijo.

Obenem v prvi polovici letošnjega leta pričakujemo svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča glede skladnosti enostranske razglasitve neodvisnosti s strani kosovskih začasnih institucij samouprave z mednarodnim pravom.

Pri ocenjevanju dogajanj na področju umirjanja Kosova je potreben uravnotežen pristop; upoštevati moramo, da smo bili v letu 2009 priče napetostim, tudi v obdobju pred novembrskimi volitvami. Prepričan sem, da so na tem področju pred nami še številni izzivi, še zlasti v zvezi z uveljavljanjem zakonov, bojem proti korupciji in organiziranem kriminalu, zaščito Srbov in drugih manjšin, spravo med skupnostma in izvajanjem gospodarskih ter socialnih reform.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Lizbonska pogodba nalaga Parlamentu nove odgovornosti na področju skupne zunanje in varnostne politike in pripravljeni smo prevzeti te odgovornosti ter prispevati tako pri izbiri politik kot pri izbiri posameznikov, ki bodo politike zastopali po svetu, s preverjanjem kandidatov za Evropsko službo za zunanje delovanje, vključno s kandidati za posebne predstavnike EU. EU mora mednarodni skupnosti pokazati, da je njena zunanja politika vedno bolj reprezentativna, usklajena, sistematična in učinkovita. EU mora krepiti svojo vlogo pomembnega dejavnika pri utrjevanju miru na svetu.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (ES) Glasoval sem proti letnemu poročilu Sveta parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) v letu 2008, saj menim, da bi moral biti cilj SZVP opredelitev zunanje politike EU, ne pa obramba ozemlja. Nasprotujem povezavi med EU in Natom, ki jo vzpostavlja Lizbonska pogodba. Podpiram pa demilitarizacijo in ničelno oboroževanje. Obsojam logiko militarizacije EU, ki se je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe še okrepila, in spremembe, ki jih je pogodba uvedla, kot sta Evropska služba za zunanje delovanje in funkcija visokega predstavnika. Opažamo, da je stopnja militarizacije danes najvišja v zgodovini. Stroški za oboroževanje so celo višji kot v času hladne vojne. Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice zahteva ukinitev vseh vojaških oporišč Združenih držav Amerike in drugih držav na ozemlju držav članic EU in preusmeritev sredstev, ki gredo zdaj v vojaške namene, v civilno sfero, v uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Poročilo skuša okrepiti vlogo EU na svetovnem prizorišču. Pri tem pa ne podaja nikakršnih jasnih opredelitev ciljev in usmeritev skupne zunanje in varnostne politike (SZVP). Zahtevo za povečanje proračunskih sredstev moramo glede na te okoliščine zavrniti. V prihodnje bi bilo treba delovanje na mednarodnem prizorišču presojati z vidika smiselnosti in koristi za EU. Nenazadnje bi morali v okviru SZVP oblikovati pristope, temelječe na strategijah. Menim, da moram gladko zavrniti namere za odpravo pravila o soglasju. To še zlasti velja, če je namen te odprave, kot smo večkrat slišali, okrepiti partnerstvo z Natom. EU mora biti sposobna vzpostaviti lastne strukture in mora seveda zagotoviti potrebna sredstva za te strukture. Kar zadeva številne operacije in misije, bi bilo treba ponovno pretresti upravičenost številnih od 23 operacij in misij, v katerih EU trenutno sodeluje. Še zlasti v Afganistanu se je strategija, ki jo izvajamo pod vodstvom Združenih držav Amerike, izkazala za neuspešno.

Zato bi morali nemudoma ponovno pretresti smiselnost sodelovanja EU. Kar zadeva Vzhodno partnerstvo, velja ponovno poudariti, da moramo iz zgodovinskih, kulturnih in geografskih razlogov upoštevati tudi interese Rusije ter se izogibati enostranskih dejanj EU. Ker poročilo tega ne upošteva in ker je pomanjkljivo tudi na drugih področjih, sem glasoval proti.

  María Muñiz De Urquiza (S&D), v pisni obliki. ─ (ES) V zvezi s poročilom Albertinija in Danjeana o zunanji, varnostni in obrambni politiki Evropske unije bi rada jasno povedala, da glasovi španske delegacije Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu pomenijo nepriznavanje Kosova kot neodvisne države. Kosova ne priznavajo Španije, še štiri druge države članice EU in 100 držav članic Organizacije združenih narodov.

Zato smo v Odboru za zunanje zadeve in tudi danes na plenarnem zasedanju podprli predloge sprememb, ki so v skladu z našim stališčem. Španska delegacija pa ocenjuje kot koristnega proces stabilizacije in širitve, v katerega so vključene države zahodnega Balkana, Turčija in Islandija.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Navsezadnje sem glasoval za poročilo A7-0023/2010, t.j. letno poročilo o SZVP, predvsem zato, ker sta bila sprejeta dva od naših petih predlogov sprememb (eden o čezatlantskem dialogu zakonodajalcev in drugi o pričakovanjih v zvezi z razvojem strateških odnosov med EU in Kitajsko). Na koncu se prvotni osnutek ni bistveno spremenil in sprejeti predlogi sprememb niso nikogar presenetili. Poročilo je bilo na koncu sprejeto s 592 glasovi za (vključno z našimi) in 66 glasovi proti.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (SV) Glasovala sem proti poročilu, ki zahteva, naj vrednote in interese EU uveljavljamo po svetu s poglabljanjem skupnega strateškega razmišljanja Unije. Tak pristop je podoben neokolonializmu. Po besedah gospoda Albertinija bi morale pristojnosti EU zajemati vsa področja zunanje politike in vsa varnostna vprašanja, vključno s skupno obrambno politiko, kar bi lahko privedlo do skupne obrambe. Evropa si glede tega ni enotna. Parlament poziva tudi k povečanju prispevkov držav članic v proračun, še zlasti za hitro okrepitev enotnega zastopstva v OZN. Države članice EU bodo seveda zadržale svoje sedeže v OZN, vendar bo imela EU s svojim enotnim zastopstvom pomemben vpliv na zastopstva držav. Evropski parlament tudi priporoča oblikovanje tesnega in učinkovitega partnerstva med EU in Natom. To je v navzkrižju s politiko nevtralnosti moje države. Državljani Evrope še niso imeli priložnosti izraziti svoje mnenje o tej zadevi, saj nekatere države članice niso izvedle referendumov o Lizbonski pogodbi.

Poročilo: Arnaud Danjean (A7-0026/2010)

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Poročilo EU o SZVP EU je poziv k splošni vojni imperialističnega jedra EU proti ljudstvu. Pomeni novo zaostritev tekme z drugimi centri imperializma.

Poročilo:

Odobrava 70 000 udeležencev 23 vojaških in „političnih“ misij EU po svetu, večinoma v sodelovanju z ZDA in Natom.

Odobrava imperialistični pomorski nadzor nad Somalijo, ki ga izvajajo mornariške sile EU in poziva EU k ustanovitvi sudanskih „policijskih in oboroženih sil“ v tujini, ki naj strmoglavijo vlado te države.

Podpira ustanovitev politično/vojaškega direktorata za obvladovanje kriz in načrtovanje ter vzpostavitev stalnega operativnega centra EU.

Poziva h krepitvi državnega terorizma in dušenju demokratičnih pravic v imenu „boja proti terorizmu“ in „radikalizacije“.

Zagovarja hitro vzpostavitev Evropske službe za zunanje delovanje s političnimi in vojaškimi pristojnostmi.

Poziva k organiziranju vojaških in političnih posegov, celo v države članice EU, v smislu medsebojne podpore, ki jo domnevno predpisuje „solidarnostna“ klavzula Lizbonske pogodbe.

Edino, kar bi bilo v prid ljudstvu, bi bilo odprava celotne imperialistične in protiljudske politike ter samega konstrukta EU.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Evropskemu parlamentu so glasovi državljanov EU podelili širše pristojnosti pri zadevah, kot sta proračun in nadzor zunanje, varnostne in obrambne politike. Glede na to morajo druge institucije EU vključevati poslance Evropskega parlamenta v postopke odločanja in imenovanja uradnikov, ki EU zastopajo navzven. Pristojnosti, ki jih je Evropskemu parlamentu podelila Lizbonska pogodba, so namenjene zagotavljanju legitimnosti odločitev na področju skupne zunanje, varnostne in obrambne politike.

To utemeljuje zahtevo po ustanovitvi Odbora za obrambo v okviru Odbora za zunanje zadeve, pa tudi za vzpostavitev stalnega centra EU za operativno načrtovanje in izvajanje vojaških operacij. Razprave o protiraketnem ščitu, kakršnega sedaj predlaga vlada ZDA, morajo zajeti celotno EU in vanje mora biti aktivno vključen tudi Evropski parlament.

Jasno pa je treba povedati, da je za oblikovanje obrambne in varnostne politike pristojna izključno EU in da posegi tretjih držav na to področje niso dopustni. Evropska unija se odloča o najboljših rešitvah za varnost svojih državljanov, ob soglasju držav članic, nikakor pa ne ob vmešavanju tretjih držav.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) EU občasno opisujemo kot gospodarskega velikana in političnega pritlikavca, kar pomeni, da nima na razpolago sredstev in orodij za uveljavljanje nekaterih svojih ciljev, še zlasti na področju zunanje politike. Pogosti primeri dokazujejo neenotnost in pomanjkanje volje za to med državami članicami.

Dvomim, da lahko razmere v kratkem spremenimo. Nasprotno, prepričan sem, da je tako stanje povsem pričakovano, če upoštevamo, koliko držav sestavlja Unijo, njihove zgodovine in interese. Vprašanje skupne obrambne politike, ki posega v osrčje suverenosti držav, je bilo v zgodovini ves čas torišče nezaupanja med evropskimi državami, pa tudi danes upravičeno terja našo posebno pozornost.

To nas ne sme odvrniti od prizadevanj za tesnejše sodelovanje in usklajevanje v prid uspešnejše skupne varnosti in obrambe. Evropska unija, ki je po naravi mehka sila, bi si morala prizadevati, da bi postala resnični drugi steber atlantskega zavezništva in bi morala nehati vsa bremena prelagati na ZDA.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Poročilo, pri katerem so svoje moči združili konzervativni desničarji in socialdemokrati, je nevaren znak pojava, na katerega smo v zvezi z Lizbonsko pogodbo že večkrat opozorili: prispevka pogodbe h krepitvi neoliberalizma na podlagi federalizma in militarizacije Evropske unije kot evropskega stebra Nata.

Po nareku velikih sil hoče EU urediti svoja protislovja in si priboriti novo mesto v preurejanju razmerij med silami na mednarodnem prizorišču na podlagi vizije, ki zajema tekmovanje med temi silami za naravne vire in trge, ter uveljaviti Evropsko unijo kot gospodarski, politični in vojaški blok s težnjami po intervencionizmu na svetovni ravni.

Ob tem poročilu je večina poslancev ponovno ponudila recept, ki ga zagovarja že vrsto let:

─ militarizacijo mednarodnih odnosov in notranje varnosti na podlagi že omenjenega boja proti terorizmu,

─ povečanje proračunskih sredstev za ta področja in za vzpostavitev novih vojaških zmogljivosti, kar bo privedlo do nove oboroževalne tekme,

─ sprejem ameriških in Natovih načel preventivne vojne in širitev posegov na svetovni ravni.

Tak razvoj bi lahko poglobil spopade, izkoriščanje in revščino v okoliščinah krize, v katero je svet pahnil kapitalizem.

Pot miru terja prekinitev take politike.

  Charles Goerens (ALDE), v pisni obliki. ─ (FR) Ob upoštevanju naslednjih točk sem glasoval za poročilo gospoda Danjeana. 1) Poročilo poziva k razpustitvi Parlamentarne skupščine Zahodnoevropske unije (ZEU). V poročilu pa zaman iščemo kakršno koli omembo dela, ki ga je opravila Skupščina na področju evropskega združevanja. Žalostno je, da Odbor Evropskega parlamenta za zunanje zadeve na celodnevnem zasedanju hvali dosežke, od katerih so mnogi manj hvalevredni kot zamisli, ki jih je doslej sprožila Skupščina v Parizu. 2) Parlamentarni nadzor nad obrambnimi zadevami bo moral ustrezno upoštevati dejavnosti nacionalnih parlamentov. Nacionalni parlamenti so namreč tisti, ki odločajo o dodelitvi vojaštva in zmogljivosti za vojaške operacije EU, in EU bo od tega še dolgo odvisna. Enako velja za financiranje vojaških operacij, ki ga krijejo nacionalni proračuni. Za odpravo demokratičnih primanjkljajev na področju evropske obrambe moramo poiskati institucionalno rešitev, ki bo dejansko sprejemljiva tudi na parlamentarni ravni.

  Richard Howitt (S&D), v pisni obliki. ─ Laburistični poslanci pozdravljamo letni pregled evropske varnostne strategije ter skupne varnostne in obrambne politike, še zlasti v spremenjenih okoliščinah po ratifikaciji Lizbonske pogodbe; s tem v zvezi še posebej pozdravljamo prispevek visoke predstavnice, baronice Cathy Ashton, k parlamentarni razpravi o teh vprašanjih.

Glasovali smo sicer za poročilo kot celoto, ob tem pa smo se odločili glasovati proti točki 20, ki predlaga oblikovanje stalnega operativnega centra EU. Že od nekdaj je naše stališče in stališče britanske vlade, da tak center ni potreben in da bi brez potrebe podvajal obstoječe strukture. Glasovanja o predlogu spremembe 20 smo se vzdržali, kajti, čeprav si z vsem srcem želimo sveta brez jedrskega orožja, v tem predlogu smo opazili netočnost, namreč, omemba orožja ZDA v besedilu se nanaša na zmogljivosti Nata, ne pa zmogljivosti ZDA, zato menimo, da je pravo mesto za razpravo o umiku jedrskih bojnih glav iz Nemčije in od drugod zavezništvo Nato, v katerem so tudi ZDA. O tem EU kot ločeno večstransko telo ne more razpravljati.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Skupna zunanja in varnostna politika ter evropska varnostna in obrambna politika pomenita dva stebra, ki lahko EU dvigneta med glavne akterje na mednarodnem prizorišču v boju proti izzivom in grožnjam, ki jih opredeljuje evropska varnostna strategija.

Ne glede na stališče EU, da je ohranjanje miru in varnosti na svetu predvsem v pristojnosti Varnostnega sveta Združenih narodov, mora imeti EU učinkovito politiko, skupno vsem državam članicam, da se bo lahko odzivala na izzive in grožnje globalne narave.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (ES) Glasoval sem proti poročilu gospoda Danjeana, saj predlaga skupno zunanjo in varnostno politiko, usmerjeno v militarizacijo EU in intervencionizem. Poročilo nima težišča na civilnem in miroljubnem reševanju sporov, pač pa na obrambi in militarizaciji EU. Temu besedilu nasprotujem tudi zato, ker govori o Lizbonski pogodbi in njenem uveljavljanju. Ta pogodba je korak k centralizaciji moči, brez mehanizmov parlamentarnega nadzora, kar bo pretvorilo EU v vojaško silo na mednarodnem prizorišču. Namesto stalnega strukturiranega sodelovanja med EU in Natom, ki ga predlaga poročilo, se sam zavzemam za to, da bi vse naše dejavnosti potekale v okviru Ustanovne listine Združenih narodov in v okvirih mednarodnega prava, ob strogi ločitvi teh dveh institucij.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Poročilo gospoda Danjeana o izvajanju evropske varnostne strategije ter skupne varnostne in obrambne politike je zelo izčrpno in obravnava številne za Evropo pomembne teme. Žal pa ni dovolj usmerjeno na oblikovanje jasnih glavnih obrisov zunanje politike EU za naslednja leta, manjka pa mu tudi jasna politična usmeritev. Na eni strani se poročilo zavzema za krepitev avtonomije EU v krogu drugih globalnih akterjev, še zlasti Združenih držav Amerike, z močno zunanjo, varnostno in obrambno politiko, in to pozdravljam. Poročilo pa se na drugi strani vendarle zavzema tudi za tesno sodelovanje med EU in Natom ter predlaga na primer tudi oblikovanje skupnih institucionalnih struktur. Zato je predlog glede bele knjige o skupni varnostni in obrambni politiki (SVOP), v kateri bi jasno začrtali cilje politike, še toliko bolj na mestu. Ob vsej svoji kritičnosti do vedno večje centralizacije Evropske unije pa vseeno podpiram oblikovanje stalnega operativnega centra EU.

Tak center bi nam omogočil mnogo učinkoviteje načrtovati in izvajati operacije. Poleg tega bi odprava podvajanja dela pomenila tudi prihranek stroškov. Omenjena solidarnostna klavzula v zvezi z naravnimi nesrečami, pa tudi ustanovitev evropske civilne zaščite sta vsekakor smotrni pobudi in bi si morali vsekakor prizadevati, da ju uresničimo. Kljub temu pa sem se moral zaradi nejasnih stališč na vrsti področij vzdržati glasovanja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Pri končnem glasovanju o letnem poročilu o izvajanju evropske varnostne strategije (A7-0026/2010) sem se vzdržal. To poročilo je bilo za nas najbolj zapleteno in občutljivo doslej, vendar smo dosegli precej. Dva in pol predloga od naših enajstih sta bila sprejeta (tudi zelo pomemben predlog, ki poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj odpravi neravnovesje med zmogljivostmi civilnega in vojaškega načrtovanja). Naši drugi pomembni predlogi niso bili izglasovani. Poročilo je bilo na koncu sprejeto s 480 glasovi za in 111 glasovi proti. Kot sem že rekel, sem se vzdržal, enako tudi drugi člani naše skupine.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (SV) Glasovala sem proti poročilu. Poročilo spada med najbolj militaristična gradiva, kar sem jih dobila v roke v vseh svojih letih v Parlamentu. Evropski parlament poziva k ustanovitvi stalnega operativnega centra, ki naj bi bil odgovoren za operativno načrtovanje in izvajanje vojaških operacij ter za krepitev sodelovanja z Natom. Evropska agencija za obrambo bo razvijala zmogljivosti za vojaški nadzor prostora. Poleg tega naj bi oblikovali zmogljivosti za pomorski nadzor, ki naj bi med drugim omejil „nezakonito“ priseljevanje. Poročilo poziva tudi države članice, naj v večjem številu kot doslej sodelujejo v vojaških operacijah EU. EU in Parlament naj bi se vključila v razprave o strateških usmeritvah Nata. Kot državljanka nevtralne države ne morem podpreti poročila s tako daljnosežnimi pobudami.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Rad bi se zahvalil kolegom poslancem Evropskega parlamenta za podporo, ki so mi jo izrazili na plenarnem zasedanju z glasovanjem za spremembo 34 poročila gospoda Danjeana o evropski varnostni strategiji.

S spremembo 34 sem želel doseči popravek besedila v točki 87 poročila, ki se je nanašalo na oblikovanje protiraketnega ščita v Evropi na podlagi dvostranskih sporazumov med Združenimi državami Amerike in posameznimi državami članicami, tudi Romunijo. Sprememba predlaga brisanje priporočila, naj se ta sistem oblikuje „v dialogu z Rusijo“ in namesto njega vključitev bolj uravnoteženega izraza „v dialogu na celinski ravni“. Novi projekt ZDA za razvoj sistema protiraketne obrambe je strogo obrambne narave in jamči varnost celotni vzhodi Evropi in zahodnemu Balkanu. Projekt ni naperjen proti Rusiji. Zato menim, da ni razlogov, da bi v izvedbo projekta vključevali Rusijo, morda celo v odločanje o projektu.

Sprememba 34 temelji na tem razmisleku in vesel sem, da je bila sprememba sprejeta s 358 glasovi. Število glasov podpore spremembi pomeni, da je podpora presegla ločnice med političnimi skupinami in nacionalnimi pripadnostmi, to pa dokazuje pomen predloga resolucije in obstoj evropske večine, ki deli skupne poglede.

Predlog resolucije RC-B7-0137/2010

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Menim, da je krepitev prizadevanj za preprečevanje širjenja jedrskega orožja in za svet brez jedrskega orožja nujna in izredno pomembna prednostna naloga. V ta okvir spada tudi okrepitev pogodbe o neširjenju s podpisom in uveljavitvijo pri vseh državah članicah. Vzdržal sem se glasovanja o predlogu resolucije, saj le-ta vsebuje bistveno točko, ki ji nasprotujem in ki jo je skušala Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice spremeniti, žal neuspešno. Gre za obliko zapisa in pomen stališča, da lahko EU „uporabi vse razpoložljive instrumente za preprečevanje, odvračanje, ustavitev in, če je mogoče, ukinitev programov širjenja orožja, ki vzbujajo zaskrbljenost na svetovni ravni“. Konkretno so vojaški ukrepi ali grožnje s takimi ukrepi v zvezi z Iranom izredno nevarni, ne morejo koristiti miru in so v nasprotju s stališči levice o vojaškem delovanju EU.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Načela, na katerih temelji podpis pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, izvirajo iz časov hladne vojne, vendar so pomembna, in sicer še mnogo bolj, tudi danes. Po padcu sovjetskega bloka se je jedrski material razširil v številne države, opustitev enotnega nadzora nad njegovo uporabo in skladiščenjem pa upravičeno vzbuja strahove glede neodgovorne uporabe ali celo poškodb, ki bi imele nepredstavljive učinke na zdravje in varnost ljudi v prizadetih predelih.

Vedno večje število držav članic „jedrskega kluba“, teroristične grožnje in sorazmerno široke možnosti izdelave orožja za množično uničevanje poglabljajo občutek negotovosti, v katerem živimo. Evropska unija mora sprejeti skupno in usklajeno stališče o teh vprašanjih, usmerjeno v gradnjo sveta, ki bo vedno varnejši in manj obremenjen z orožjem.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Spremembe na mednarodnem prizorišču odpirajo nove možnosti glede neširjenja jedrskega orožja. Na začetku svojega mandata je predsednik Obama izrazil ambicijo osvoboditi svet jedrskega orožja in se zavezal, da si bo aktivno prizadeval za ratifikacijo popolne prepovedi preizkušanja jedrskega orožja v Združenih državah Amerike. Unija se mora spopasti z izzivom širjenja jedrskega orožja, še zlasti orožja, ki ga imata Iran in Severna Koreja, ki danes najbolj ogrožata mednarodno varnost. Kar zadeva krčenje zalog jedrskega orožja, bo tudi v prihodnje najpomembnejše zmanjšanje zalog Rusije in Združenih držav Amerike, ki skupaj predstavljajo 95 % vsega obstoječega jedrskega orožja. Parlament od Evropske unije pričakuje, da bo na naslednji konferenci pogodbenic o pregledu pogodbe o neširjenju jedrskega orožja zastopala enotna in ambiciozna stališča.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Jedrska razorožitev na mednarodni ravni je nujna. V ta namen je treba uveljavljati in krepiti pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in zagotoviti njeno ratifikacijo v vseh državah. V današnjem mednarodnem ozračju nas je lahko upravičeno strah obnovitve jedrske oboroževalne tekme.

Duh in črka pogodbe o neširjenju jedrskega orožja se zavzemata za razorožitev in za opustitev razvoja, izdelave in kopičenja zalog novega jedrskega orožja. Sedanji spor okoli jedrskega programa Irana je treba rešiti miroljubno, s pogajanji, ki jih je treba nujno obnoviti. Vojaški posegi ali grožnje z oboroženo silo ne morejo imeti pozitivnih učinkov, pač pa lahko ogrozijo varnost tega predela sveta. V tem smislu moramo izraziti svoje odločno nasprotovanje načrtom, ki bi kakorkoli odpirali vrata vojaškemu posegu, kot lahko beremo v točki G preambule sprejete skupne resolucije.

  Charles Goerens (ALDE), v pisni obliki. ─ (FR) Osrednja tema razprav ob pripravah na konferenco o pregledu pogodbe o neširjenju jedrskega orožja je problem Irana. Naj povzamem: Iran se je s pridružitvijo pogodbi o neširjenju jedrskega orožja odpovedal jedrskemu oboroževanju. Če bi Iran odstopil od svojih zavez, bi to pomenilo dva problema. Kratkoročno bi to pomenilo grožnjo stabilnosti regije, v kateri se večina akterjev spogleduje z radikalnimi stališči. Srednjeročno in dolgoročno pa bi iransko nespoštovanje določb pogodbe pomenilo nevaren precedens z vidika regionalne, pa tudi svetovne varnosti. Videti je, da za obvladovanje zadev prizadevanja članic Varnostnega sveta, ki imajo pravico veta, in Nemčije, ne zadoščajo več. Morda bi bil koristen signal srednje velikim jedrskim silam, ki se sicer že same nagibajo k razorožitvi, odločitev Združenih držav Amerike in Rusije za enostransko zmanjšanje zalog jedrskega orožja. Jasen signal glavnih jedrskih sil pa bi lahko prepričal tudi države, ki trenutno razvijajo tehnologijo jedrske oborožitve, da bi opustile svoje projekte.

  Richard Howitt (S&D), v pisni obliki. ─ Laburistični poslanci bi radi izrazili svojo gorečo privrženost svetu brez jedrskega orožja. Ponosni smo, da je Britanija kot jedrska sila med vodilnimi pobudniki sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, ki naj bi ga svet soglasno sprejel v maju v New Yorku. Resolucijo smo podprli, da bi z njo poslali jasno sporočilo, da Evropski parlament in laburistični poslanci podpiramo vsa prizadevanja, da bi se rešili iz preteklosti jedrskih kriz in groženj medsebojnega uničenja.

Glasovanja o spremembi 2 smo se vzdržali, ker verjamemo, da je odločanje o vojaških doktrinah pristojnost vlad držav in ne Evropskega parlamenta. Odločili smo se za podporo spremembe 3, ker verjamemo, da ima vsaka država pravico razvijati uporabo jedrske energije v civilne namene, obenem pa odgovornost, da ne razvija jedrskega orožja. Laburistični poslanci bomo tudi v prihodnje podpirali razoroževanje držav, ki imajo jedrsko orožje, preprečevanje širjenja jedrskega orožja v nove države in oblikovanje sveta brez jedrskega orožja.

  Sabine Lösing (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ V celoti se zavedam, da sta jedrska razorožitev v svetu, zato pa tudi okrepitev pogodbe o neširjenju jedrskega orožja in njena ratifikacija v vseh državah, nujni, in da je treba storiti vse za celovito uveljavitev pogodbe. Mednarodni napori bodo uspešni le, če bodo zastavljeni na podlagi jasnega cilja svet čim prej osvoboditi jedrskega orožja. Vztrajati moramo pri tem, da bodo jedrske sile izpolnile svojo zavezo popolne razorožitve iz člena VI pogodbe, saj je bila to ključna obljuba mnogim državam pri podpisovanju pogodbe, s čimer so se za vedno odrekle jedrski oborožitvi. Nasprotujemo odseku besedila v skupni resoluciji (uvodna izjava G): „... uporabila vse razpoložljive instrumente za preprečevanje ...“.

Rada bi opozorila, da je še zlasti v zvezi z Iranom kakršna koli uporaba vojaških sredstev za preprečevanje širjenja popolnoma zgrešena in hudo nevarna. Prepričana sem, da bi bil najboljši način za rešitev problema širjenja jedrskega orožja takojšnja in dokončna opustitev jedrske energije, saj je uporaba te energije v civilne namene povezana z vrsto nevarnosti, ni pa mogoče tudi zanesljivo izključiti nevarnosti uporabe civilne jedrske tehnologije tudi v vojaške namene.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Širjenje orožja za množično uničevanje pomeni hudo grožnjo človeštvu, miru in mednarodni varnosti. Skrajni terorizem, neobvladan in običajno povezan s fundamentalizmom, strahuje svet, zato skušamo preprečiti, da bi skupine in države z brezvestnimi voditelji pridobile jedrsko tehnologijo.

Zato je pomembno, da države, ki to orožje imajo, z odločanjem za postopno manjšanje zalog dajo dober zgled tudi drugim. Naslednje srečanje na vrhu, načrtovano aprila letos, bi lahko precej prispevalo k reševanju teh vprašanj; od srečanja pričakujemo zaostritev nadzora nad nezakonitim trgovanjem z jedrskim materialom.

Upajmo, da bodo ZDA in Kitajska odigrale pomembno vlogo pri jedrskem razoroževanju korejskega polotoka. Važno je, da posamezne države ne bi začele odstopati od pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, saj pogodba zadeva nas vse, ne le nekatere.

  Zuzana Roithová (PPE), v pisni obliki. ─ (CS) Veseli me, da je Evropski parlament prepričljivo potrdil poročilo o neširjenju jedrskega orožja. Kot kristjanka pozdravljam dejstvo, da smo predstavniki zahodne civilizacije več kot 60 let po koncu vojne spoznali, da obstoj jedrskega orožja pomeni hudo tveganje za svet, in se zato trudimo, da bi njegovo količino zmanjšali. Veliko tveganje pa pomenita odločitvi Irana in Severne Koreje, da pogodbe o neširjenju jedrskega orožja ne bosta podpisali. Ti dve državi tudi ne izpolnjujeta mednarodnih obveznosti na področju jedrske varnosti. Preprečevanje dostopa inšpektorjem Mednarodne agencije za jedrsko energijo do jedrskih naprav v Iranu pomeni resno varnostno tveganje ne le državam v neposredni okolici te države, pač pa tudi EU. Za zaključek bi se rada zahvalila kolegom poslancem za njihov trud, da bi bilo besedilo resolucije kar najbolj uravnoteženo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Na koncu sem naklonil svoj „da“ tej zahtevni resoluciji (RC7-0137/2010) o pogodbi o neširjenju jedrskega orožja. Predvsem me veseli, da je bilo potrjeno izvirno besedilo, ki so ga predložile skupine PPE, socialdemokratov, ALDE in Verts/ALE, in da je bila sprejeta ena od štirih naših sprememb (331 glasov za, 311 proti), še zlasti zato, ker je šlo, presenetljivo, za poziv vsem stranem k reviziji vojaških doktrin ter opustitev pravila prvega udarca. Prizadevanja PPE, da bi izbrisali odstavek o vzpostavitvi območij brez jedrske tehnologije, tudi na Bližnjem Vzhodu, pa niso bila uspešna.

  Geoffrey Van Orden (ECR) , v pisni obliki. ─ Resolucija vsebuje precej točk, s katerimi lahko soglašamo. Močno podpiramo robustno in učinkovito pogodbo o neširjenju jedrskega orožja. Resolucija, kakršna je, pa vsebuje tudi nekaj manj primernih vsebin, zato se je skupina ECR vzdržala glasovanja. Besedilo uvodne izjave L odpira vprašanje razporeditve taktičnega jedrskega orožja v petih evropskih državah brez jedrske oborožitve. Zagovarjamo ohranitev razporeditve tega orožja, saj s tem nosimo svoj del skupnega bremena in si zagotavljamo sodelovanje ZDA pri zagotavljanju varnosti Evrope. Na več mestih besedila najdemo prikrito kritiko naših tesnih zaveznikov, naša kritika pa bi morala biti namenjena tistim, ki ogrožajo mednarodno varnost. Niti Združeno kraljestvo ali Francija, pa tudi ZDA, danes ne izdelujejo cepljivih snovi za jedrsko orožje. Druga stvar pa je zahtevati, naj opustijo svoje naprave za izdelavo cepljivih snovi. Poziv k vzpostavitvi območja brez jedrske tehnologije na Bližnjem Vzhodu očitno meri na Izrael. Izrael življenjsko ogrožajo njegove sosede, od katerih jih je kar nekaj v zgodovini že razvijalo jedrsko orožje in druga orožja za množično uničevanje, vsaj ena med njimi, Iran, pa to počne še zdaj.