Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2010/2592(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B7-0169/2010

Razprave :

PV 10/03/2010 - 12
CRE 10/03/2010 - 12

Glasovanja :

PV 11/03/2010 - 8.1
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0063

Razprave
Sreda, 10. marec 2010 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

12. Kuba (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednica. - Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o Kubi.

 
  
MPphoto
 

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. ─ (ES) Gospa predsednica, smrt Orlanda Zapate je bila skrajno žalosten dogodek, do katerega sploh ne bi smelo priti in kakršnih si ne želimo niti na Kubi niti kjerkoli drugje.

Evropska unija in njene institucije morajo dosledno obsojati dogodke, ki pomenijo kršenje človekovih pravic, in si prizadevati, da do takih dogodkov ne bi več prihajalo. Evropska unija mora biti zavezana temu.

Človekove pravice so temeljni simbol, ki opredeljuje Evropsko unijo, saj so naše vrednote svoboda, toleranca in pluralizem. Človekove pravice so torej najpristnejša prvina naše kolektivne osebnosti. Evropska unija javno obsoja vsak pojav kršenja teh univerzalnih pravic in to velja tudi za Kubo. Izrazili smo pesimizem in zaskrbljenost nad pomanjkanjem napredka na področju človekovih pravic na Kubi, zahtevali smo osvoboditev zapornikov vesti iz kubanskih zaporov. Trenutno je na Kubi približno 200 zapornikov vesti, nekateri v zelo kočljivem zdravstvenem stanju; med njimi je tudi Guillermo Fariñas, ki je zelo slabega zdravja in gladovno stavka.

Prav tako smo terjali zaščito zagovornikov človekovih pravic na Kubi; izjavili smo, da je treba kubansko vlado, ki ima v svojih zaporih večje število zapornikov, poklicati na odgovornost zaradi smrti Orlanda Zapate.

Politika Evropske unije do Kube pa se ne omejuje samo na take poteze. Politika Evropske unije do Kube je zgrajena na nizu elementov in rad bi orisal nekatere od njih.

Prvič, v teku je politični dialog. Politični dialog s kubanskimi institucijami, z oblastmi in s civilno družbo, ki seveda zajema tudi človekove pravice. Drugič, v teku je razvojno sodelovanje s Kubo, ki pomeni nič več in nič manj kot izraz solidarnosti s kubanskim ljudstvom. Pomeni tudi spodbujanje kulture in demokratičnih praks na Kubi.

To sta temeljni prvini politike, ki ima v bistvu en sam kolektivni cilj: kubansko ljudstvo, njegovo blagostanje, njegov napredek, njegove življenjske pogoje in spoštovanje njegovih človekovih pravic.

 
  
MPphoto
 

  Andris Piebalgs, član Komisije. ─ Gospa predsednica, Komisija globoko obžaluje smrt gospoda Orlanda Zapate in okoliščine njegove smrti. Rad bi tudi izrazil svojo globoko zaskrbljenost nad usodo drugih političnih zapornikov na Kubi. Vsi tukaj prisotni delimo občutke jeze in razočaranja nad smrtjo gospoda Zapate in storiti bi morali vse, da do takih dogodkov ne prihajalo več niti na Kubi niti v kateri koli drugi državi.

Evropska unija črpa svoje življenjske sokove iz vrednot demokracije, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih skrbno varujemo in negujemo, saj smo do nedavnega trpeli kršenje temeljnih človekovih pravic tudi na lastni celini. Človekove pravice so univerzalne in ne poznajo državnih meja. To načelo je nedeljiva prvina našega dialoga s partnerji po Evropi in na drugih delih sveta.

Konstruktivno sodelovanje, ne politika prisile in sankcij, je že ves čas temelj naše politike do Kube, kar poudarja tudi skupna izjava, sprejeta leta 1996. To je bil razlog, ki je Svetu junija 2008 narekoval odpravo diplomatskih ukrepov iz leta 2003, da bi pospešili proces političnega dialoga in omogočili polno delovanje instrumentov iz skupne izjave iz leta 1996. To je tudi razlog, ki je v zadnjih mesecih številnim državam članicam narekoval obnovitev razvojnega sodelovanja s Kubo, ki ga podpira široka paleta političnih strank v Evropskem parlamentu in s tem odraža enotnost pogledov glede pomena razvojnega sodelovanja s Kubo.

V razmerah, kakršne vladajo na Kubi, bi bila nedejavnost najslabša možna izbira z vidika verodostojnosti Evropske unije na svetovnem prizorišču. Na tehtnici pa ni zgolj naša verodostojnost, pač pa tudi naša prisotnost na Kubi. Zato sem trdno prepričan, da pravo pot pomenijo nadaljevanje in poglabljanje političnega dialoga ter nadaljevanje razvojnega sodelovanja s Kubo, s katerim lahko prispevamo k boljšemu življenju kubanskega ljudstva.

Evropska unija ni nikoli prekinila sodelovanja s Kubo, saj pomoč pri razvoju ne pomeni podpore vladi ─ pomeni podporo ljudstvu. Naše stališče je že od nekdaj: razvojno sodelovanje je pomembna prvina naših odnosov s Kubo. Projekti, ki so trenutno v teku na Kubi, neposredno pomagajo prebivalstvu, saj so usmerjeni v reševanje njihovih osnovnih potreb v obliki pomoči pri obnovi in odpravi posledic orkanov, pri varnosti preskrbe s hrano in pri prilagajanju podnebnim spremembam. Imamo tudi projekte podpore nevladnih dejavnosti.

Rad bi izrecno poudaril, da finančna pomoč ES ne poteka prek vladnih ali državnih organov. Denar teče prek agencij Združenih narodov in evropskih NVO, ki podpirajo prisotnost Komisije in Evropske unije na Kubi.

Evropska unija mora tudi v prihodnje skrbeti za osnovne potrebe kubanskega prebivalstva, s posegi na strateška področja prek razpoložljivih področnih ali geografskih instrumentov. Naloga, ki se je mora EU odločno lotiti, je poiskati ravnovesje med odprtostjo dialoga, podporo kubanskemu ljudstvu prek razvojnega sodelovanja in uveljavljanjem naših načel.

 
  
MPphoto
 

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. ─ (ES) Gospa predsednica, naša skupina uvrstitve te zadeve na dnevni red ni zahtevala za to, da bi izpostavila napake, včasih nepopravljive, v politiki popuščanja nasprotnikom svobode. To smo naredili, da bi obsodba dobila tudi politično razsežnost.

Želeli smo Parlamentu, osrednji demokratični instituciji Evropske unije, ponuditi priložnost, da bi odločno obsodil smrt nedolžnega človeka, še zlasti pa izrazil solidarnost s tistimi Kubanci, ki se kot Orlando Zapata borijo, živijo in umirajo za svobodo in dostojanstvo.

Po besedah Komisije skupno stališče Sveta ostaja v veljavi, in sicer častivredno stališče, saj zahteva takojšnjo in brezpogojno izpustitev političnih zapornikov. Stališče je tudi dosledno, saj zahteva spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, usmeritev Kube k našemu sistemu vrednot, ne pa tujim vrednostnim sistemom, kakršna sta kitajski ali vietnamski.

Gospa predsednica, besede pogumnega moža, Oswalda Paye, ki je leta 2002 prejel nagrado Saharova, še odmevajo v tej dvorani. Rekel je, da je prva pomembna človekova zmaga tista nad sovraštvom v lastnem srcu. Svojim zatiralcem, svojim lastnim bratom, je povedal, da jih ne sovraži, da pa ga ne bodo uklonili svoji volji z zastraševanjem.

Rekel je, da je Andrej Saharov zapustil dediščino dostojanstva in prizadevanja za miroljubno sožitje med ljudmi, in da dostikrat največ štejejo glasovi tistih, ki se jih ne sliši.

V naši dvorani nismo imeli priložnosti slišati glasov „dam v belem“, ki so prav tako prejele nagrado Saharova. Tudi glasu Orlanda Zapate žal ne bomo mogli slišati, kmalu pa bomo lahko prisluhnili glasovom številnih drugih Kubancev.

Med tem pa, gospa predsednica, mora Parlament svojo legitimnost, ki mu jo zagotavlja 500 milijonov glasov iz 27 držav članic, uporabiti za širjenje neustavljivih klicev po svobodi z ljubljene Kube v svet.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Luis Yáñez-Barnuevo García, v imenu skupine S&D. ─ (ES) Gospa predsednica, gospod López Garrido, komisar, naj naš molk nikoli več ne pomeni podpore zatiralcem svobode. Nikoli več ne smemo dovoliti smrti človeka, ki se je boril za svojo svobodo in svobodo drugih, v kubanskem zaporu, ne da bi jasno in odločno zahtevali njegove osvoboditve.

Gospod Orlando Zapata Tamayo, 42-letni črni zidar, ki je samo zahteval izboljšanje pogojev v zaporu, je umrl po 86 dneh gladovne stavke in po sedmih letih zapora zaradi svojih zahtev po spoštovanju človekovih pravic. V teh sedmih letih je trpel zlorabe, poniževanje in nadlegovanje svojih paznikov, ves ta čas pa je ─ ne pozabimo ─ mednarodna skupnost preprosto molčala.

Danes na Kubi stavkajo tudi drugi zaporniki in borci za človekove pravice, med njimi tudi psiholog in novinar Guillermo Fariñas. Gospe in gospodje, predlog resolucije, o katerem razpravljamo danes in o katerem bomo glasovali jutri, in ki ga predstavljam v imenu Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, zahteva osvoboditev vseh zapornikov vesti na Kubi. Tudi ta predlog zagovarja demokratično preobrazbo in dosledno spoštovanje temeljnih človekovih pravic.

Ne spuščajmo se zdaj na področje, ki nas deli: ali naj pri skupnem stališču vztrajamo ali ne. Osredotočimo se raje na reševanje življenj in na človekove pravice. Glede prihodnje politike do Kube si raje vzemimo čas za trezen razmislek in dogovor.

Besedilo pred nami pa ima pomembno dodano vrednost. Da ga skupaj vložilo šest političnih skupin, je znak novega obdobja širokega soglasja v Parlamentu o vprašanjih človekovih pravic.

Da nikoli več ne bi mogel nihče reči, da se evropsko demokratično pravo uklanja ukazom ─ v narekovajih ─ jenkijevskega imperializma! Prav tako naj nikoli več nihče ne reče, da so socialisti in demokrati popustljivi do komunističnih diktatur ali celo njihovi sozarotniki. To pravim samo zato, ker sta obe trditvi napačni, žrtve zatiranja na vseh koncih sveta pa morajo vedeti, da se enotno in brezpogojno borimo za njihovo stvar.

Gospa predsednica, na koncu bi se rad zahvalil gospodu Salafranci, ki je sodeloval v pogajanjih o besedilu v imenu Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), gospe Weber iz Skupine Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, gospodu Romevi i Ruedi iz Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze, gospodu Kožušníku iz Skupine Evropskih konservativcev in reformistov ter drugim poslancem, ki so sodelovali pri tem delu, sicer težavnem in zapletenem, a, upam, uspešnem pri jutrišnjem glasovanju.

Rad pa bi se zahvalil tudi španskemu predsedniku vlade, ki trenutno predseduje Evropski uniji, gospodu Rodríguezu Zapateru za spodbude in pomoč pri pripravi resolucije, o kateri razpravljamo danes.

 
  
MPphoto
 

  Renate Weber, v imenu skupine ALDE. ─ Gospa predsednica, najprej bi rada v imenu svoje skupine izrazila sožalje družini gospoda Orlanda Zapate Tamaye, ki je plačal najvišjo ceno za svoje prepričanje.

Njegova borba za človekove pravice je bila dolga leta navdih mnogim drugim zagovornikom človekovih pravic na Kubi in drugod po svetu.

Resolucija, ki jo predlaga več političnih skupin, izraža našo globoko zaskrbljenost nad stanjem človekovih pravic na Kubi. Bodimo pa popolnoma odkriti. Stanje se ni izboljšalo in veliko neodvisnih novinarjev, miroljubnih disidentov in borcev za človekove pravice je zaprtih preprosto zato, ker skušajo uveljavljati svoje pravice govora, miroljubnega sestajanja in združevanja.

Obenem pa tudi kubanske neodvisne NVO ne morejo delovati, saj jih vlada drakonsko nadzoruje.

Prav v času naše razprave nekaj borcev za človekove pravice gladovno stavka. To nas lahko skrbi, saj kaže, da se vsaj zdravje gospoda Guillerma Farinasa hitro slabša.

Vsega obžalovanja vredno je, da se kubanske oblasti doslej še niso odzvale na večkratne pozive EU, naj brezpogojno izpustijo vse politične zapornike. Zato sem trdno prepričana, da bi moral Parlament zahtevati, naj EU še naprej uporablja vse razpoložljive mehanizme za zaščito delovanja in obvarovanje življenj tistih, ki si prizadevajo za pluralno in demokratično Kubo.

 
  
MPphoto
 

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. ─ (ES) Gospa predsednica, tudi sam bi se rad osebno in v imenu naše skupine pridružil izrazom sožalja ob smrti Orlanda Zapate.

Ne glede na različna mnenja o Kubi gre tu za obžalovanja vreden dogodek, ki zasluži našo obsodbo in vse kaj več kot zgolj minuto molka in spomin. Ta dogodek si zasluži naš strog poziv, kakršnega smo izrazili v resoluciji, k izpustitvi vseh ljudi, ki so zaprti zaradi političnih ciljev ali iz političnih razlogov, na Kubi in drugod po svetu.

Menim, da je naše dejanje dosledno, mislim, da je potrebno, mislim pa tudi, da ga moramo napraviti ─ to bi rad poudaril ─ ne glede na različne motivacije, ki nas lahko vodijo pri tem. To je del dogovora.

Zahtevati moramo takojšnjo izpustitev teh ljudi na Kubi, predvsem pa moramo upoštevati občutljiv položaj ─ ki so ga govorniki pred menoj že omenili ─ nekaterih od teh ljudi, ki so sledili Orlandu Zapati in začeli gladovno stavkati, še zlasti Guillerma Fariñasa.

Rad pa bi tudi opozoril na nevarnost zlorabe tega primera v druge politične namene, kar bi bilo, po besedah gospoda Yáñez-Barnueva, lahko zelo nevarno. Mislim, da moramo ves čas imeti pred očmi dejstvo, da je v teku veliko procesov, ki so pozitivni in uspešni, in da torej ne bi smeli pod nobenim pogojem podleči skušnjavi ─ ki jo lahko opazimo pri nekaterih ─ vračati se k preteklim dogodkom, v pretekle čase, k politični napaki embarga, saj so nam posledice takega ravnanja znane.

Če se strinjamo, da se dogodki, kot je smrt Orlanda Zapate, ne smejo ponavljati, je po mojem mnenju treba vedeti, kako skupaj delovati v prihodnje, da bi jih preprečili, v prvi vrsti s spodbujanjem procesov demokratizacije in normalizacije tega otoka.

 
  
MPphoto
 

  Edvard Kožušník, v imenu skupine ECR. ─ (CS) Osebno me je smrt Orlanda Zapate hudo prizadela, zato bi rad v imenu celotne skupine ECR izrazil sožalje njegovi družini. Rojen sem bil leta 1971, na vrhuncu tako imenovane komunistične normalizacije v naši državi, to je enega od obdobij najhujše komunistične strahovlade, kar jih je pretrpela moja domovina. Zgodovinska izkušnja naše dežele z zločinsko ideologijo komunizma napaja srčno solidarnost naših ljudi s kubanskim ljudstvom, zato so nas žalostne novice, ki smo jih nedavno prejeli s Kube, zelo pretresle.

Glede na to, da totalitarni kubanski režim še danes, štirideset let po kubanski revoluciji, vlada pod geslom „socializem ali smrt“, ne zasluži nikakršne strpnosti z naše strani. Prepričan sem, da Orlando Zapata ni umrl zaman in da bo njegova smrt dvignila kubansko ljudstvo v množičen upor proti komunističnemu režimu. Po tem, ko je v komunističnem zaporu umrl Pavel Wonka, zadnja žrtev komunistične strahovlade v moji domovini, se je režim zlomil v letu in pol. Upam, da bo Orlando Zapata kubanski Pavel Wonka, to je zadnja žrtev komunističnega despotizma. Upamo, da se bo Kuba kmalu izvila iz šap revolucionarne stare garde in postala otok resnične svobode.

Zato vam kličem: Dokler ne bo temeljitega in zanesljivega napredka glede izpuščanja političnih zapornikov, napredka kubanske družbe k demokraciji, svobodnih volitev, pa tudi začetka strukturnih reform, ki bodo med drugim zagotovile tudi višjo kakovost življenja vsem kubanskim državljanom, ni mogoče razmišljati o razpravi o ponovni oceni skupnega stališča EU.

 
  
MPphoto
 

  Willy Meyer, v imenu skupine GUE/NGL. ─ (ES) Gospa predsednica, naša skupina globoko obžaluje smrt zapornika Orlanda Zapate. Kot velja za vsakega zapornika, je bila za njegovo varnost in življenje odgovorna država. Za njegovo smrt je odgovorna Kuba, zato to smrt globoko obžalujemo.

Ne soglašamo z načinom, kako ta zbornica manipulira z vprašanji človekovih pravic. Danes o tej zadevi razpravljamo, jutri pa bomo glasovali o njej. V primeru vojaškega udara v Hondurasu nismo ravnali tako. Naša zbornica je morda edini parlament na svetu, ki ni obsodil vojaškega udara v Hondurasu, ob vseh umorih in mučenjih, ki so ga spremljali.

Zato ne soglašamo s filozofijo, da je pomembno, kje se zgodi kak dogodek, katera konkretna človekova pravica je kršena in kakšne so okoliščine, ko se odločamo, ali bomo o dogodku izrazili svoje mnenje ali ne.

Pred tednom dni so v Kolumbiji odkrili največji množični grob v Latinski Ameriki doslej. Oblasti same govorijo o približno 2 500 truplih, število pa lahko naraste tudi na 50 000. Ali to obsojamo? Ali o tem razpravljamo in glasujemo, ali to obsojamo? Kaj se dogaja s civilnimi žrtvami v Afganistanu? Kaj se dogaja s terorjem v Zahodni Sahari? Ne! Nočemo sodelovati pri tej dvoličnosti.

Mislim, da je temeljnega pomena, da z Republiko Kubo vzpostavimo enakopravne odnose, da bomo lahko reševali vsa vprašanja: politična vprašanja, vprašanja človekovih pravic, razmere v zaporih, ampak enakopravno, kajti Evropska unija ohranja skupno stališče do Republike Kube, ki pomeni izjemo v pravilu. Takega skupnega stališča nima do nobene druge države na svetu. Nima ga do Ljudske republike Kitajske, ki smo jo že omenjali, niti do Vietnama. Zakaj je tako? Kako ima lahko skupno stališče do Kube, nima pa ga do Ljudske republike Kitajske?

Pozivam Svet, predsedujočega Svetu, naj glasno zastavi naslednje vprašanje: ali bo skupno stališče umaknjeno? Skupno stališče je po mojem mnenju ena od najočitnejših ovir odprtemu dialogu med Evropsko unijo in Republiko Kubo o skupnih zadevah v prid obeh strani.

 
  
MPphoto
 

  Andreas Mölzer (NI). ─ (DE) Gospa predsednica, smrt Orlanda Zapate zaradi gladovne stavke in aretacija blogerja Yoanija Sáncheza, ki je svet obveščal o vsakodnevnem življenju na socialistični Kubi, nas jasno opominjata, da moramo tudi v prihodnje vezati našo politiko do Kube na napredek na področju demokracije in človekovih pravic, kot smo se opredelili leta 1996. Upanje na napredek pod vladavino Raúla Castra je seveda že zdavnaj skopnelo.

Položaj političnih zapornikov, na primer, se ni v resnici nič izboljšal. Še vedno ne uživajo niti približno takih svoboščin, kot sta jih uživala brata Castro v zaporu pod Batistovo diktaturo. Zaradi svojega trmastega vztrajanja pri planskem gospodarstvu Kuba ne more več poskrbeti niti za najosnovnejše potrebe prebivalstva. Na Kubi blagostanje in osebna pobuda veljata za kritiko režima. Glede tega je laže celo prebivalcem komunistične Kitajske, saj jim je dovoljeno vsaj to, da si z lastnim prizadevanjem izboljšajo življenje.

Sprostitev gospodarskega embarga ZDA na računalniške in programske storitve ne bo mogla v celoti uresničiti vseh pričakovanj, ki so jih med ljudmi vzbudile obljube predsednika Obame, morda pa bo omogočila boljše organiziranje opozicije. Nenazadnje bo kubanskemu režimu ob širjenju možnosti izbire težje še naprej dušiti svobodno izražanje mnenj. Že zato bi morali po najboljših močeh podpirati evropske pobude in si prizadevati za nadaljnje rahljanje komunističnega sistema.

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPA DURANT
podpredsednica

 
  
MPphoto
 

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE). ─ (PL) Tragična smrt kubanskega zapornika vesti, Orlanda Zapate, je še en dokaz, kako se režim bratov Castro ne zmeni za pozive mednarodne skupnosti k odpravi kršitev človekovih pravic in kako postopoma izginjajo borci za svobodo in demokracijo. Ta tragedija, ta tragična smrt, ima simboličen pomen. Je obupan klic na pomoč, klic k odločnemu ukrepanju, predvsem s strani politikov in nosilcev odločanja po svetu, ki se ob gradnji odnosov s kubanskimi oblastmi nočejo pogovarjati z ljudmi iz opozicije, ki si zatiskajo ušesa pred besedami predstavnikov civilne družbe na Kubi.

Čim prej moramo sprejeti usklajene ukrepe in pritisniti na Castrov režim ter zahtevati takojšnjo izpustitev zapornikov, ki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni zaradi svojih prepričanj.

V zadnjih letih Evropska unija mehča svoja stališča in je celo odpravila diplomatske sankcije proti Kubi, v upanju, da bo ta poteza spodbudila oblasti k spoštovanju demokratičnih načel. Žal pa tragična smrt Orlanda Zapate kaže, da je taka politika naivna in neučinkovita ter da nikakor ne velja nadaljevati z njo.

Jutri bomo glasovali o resoluciji ob zaključku današnje razprave. Resolucija bi morala biti jasno sporočilo o našem nasprotovanju kršenju človekovih pravic, nehumanemu ravnanju s političnimi zaporniki in nespoštovanju temeljnih državljanskih svoboščin na Kubi. Pokazati moramo svojo solidarnost s kubanskim ljudstvom. Spregovoriti moramo v imenu tistih, ki danes na Kubi nimajo besede.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Emine Bozkurt (S&D). ─ (NL) Gospa predsednica, tragična usoda Orlanda Zapate je vzbudila hudo ogorčenje po vsem svetu. V svojem brezupnem položaju Zapata ni videl nikakršne druge možnosti kot ubiti se z gladovno stavko. Z življenjem je moral plačati za svoje proteste proti svoji zaporni kazni in proti neznosnim razmeram v kubanskem zaporu. In zakaj? Kakšen zločin je zagrešil Zapata, da je bil sploh obsojen? Izražati na nenasilen način mnenja, ki se ne ujemajo s stališči oblasti, vendar ni nikakršen zločin. Človek s tem še ne postane kriminalec ali izdajalec.

Zapatova smrt ni osamljen dogodek. Tudi psiholog in novinar Guillermo Fariñas je začel gladovno stavko, s katero želi doseči osvoboditev 26 bolnih političnih zapornikov. Kakšna usoda ga čaka? Ali bo tudi on v kratkem z življenjem plačal svoje zavzemanje za spoštovanje človekovih pravic? Kdaj bo kubanska vlada spremenila svoje poglede? Po ocenah je na Kubi okoli 200 političnih zapornikov. Zapiranje ljudi zaradi njihovih idej je v popolnem nasprotju s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Pozivamo Kubo, naj nemudoma in brezpogojno izpusti zapornike vesti in prekine to grobo kršenje človekovih pravic. Nobena vlada ne more nadzorovati ali usmerjati misli svojega ljudstva. Četudi ljudi zapreš med zidove in rešetke zaporov, bodo njihove ideje živele dalje. Vsak tak poskus zatiranja misli in idej se lahko samo izjalovi. Ali nima Kuba že dolgih let izkušenj s tem?

Vlada bo preprosto morala začeti dialog z ljudmi, ki imajo drugačne poglede. Politični dialog je edini način za premikanje zadev. To Kuba dolguje svojim državljanom, saj si Kubanci zaslužijo demokracijo in spoštovanje temeljnih svoboščin. Zapatova smrt ne sme potoniti v zgodovino brez posledic, označiti mora konec sedanjega stanja na področju človekovih pravic na Kubi.

Evropska unija mora storiti vse v svoji moči za izboljšanje stanja na področju človekovih pravic na Kubi. Ne gre le za politične zapornike, kot je bil Zapata, gre tudi za nemoteno delovanje zagovornikov človekovih pravic. Kubanska vlada mora ravnati v prid svojim državljanom. Ne more iz samega strahu preprosto zapirati ljudi ali jih obravnavati kot zločince. Zločin je v resnici odrekanje svobode svojim državljanom.

 
  
MPphoto
 

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). ─ (ES) Gospa predsednica, zagovarjati človekove pravice pomeni tudi obsoditi nepotrebno, kruto in krivično smrt Orlanda Zapate ter zahtevati izpustitev zapornikov. Upam, da se bodo kubanske oblasti nad tem zamislile, kajti njihova država potrebuje napredek, da bodo lahko državljani uživali pravo demokracijo.

Kuba živi v diktaturi, ki se izraža prek zapornikov vesti, strahu pred razpravo in svobodno izmenjavo idej ter zamisli, strahu pred svobodo. Ideje niso zločin; lahko sicer izzivajo, presenečajo ali šokirajo, zaslužijo pa si razpravo. Zaradi idej ljudi ni treba zapirati.

Družbe razmišljajo in čustvujejo, tudi zapornikom tega ni mogoče odvzeti; nemogoče je ljudem prepovedati, da bi mislili in čustvovali. Ideje in čustva, ki jih skuša oblast zatreti, v resnici najdejo pot v zavest cele družbe, kot pronica voda v zemljo. Tako je tudi na Kubi in vodje revolucije, ki je naredila konec režimu Fulgencia Batiste, bi to morali vedeti še bolje kot kdo drug.

Upam, da jim bo naša resolucija pomagala k spremembam, ki so nujne. O človekovih pravicah se ne da pogajati. Parlament si bo okrepil verodostojnost, če se bo enako odločno odzival na kršitve človekovih pravic v vseh državah: v Afganistanu, v Palestini, v Baskiji ─ moji mali domovini ─ v Hondurasu in v Kolumbiji. To bi morala biti naša zaveza. Seveda mora biti zaveza enaka v vseh primerih.

 
  
MPphoto
 

  Tomasz Piotr Poręba (ECR). ─ (PL) Mislim, da se lahko vsi prisotni strinjamo, da je kakršen koli napredek na Kubi pod sedanjo skorumpirano komunistično diktaturo nemogoč. Policijska država bratov Castro gospodarsko obvladuje otok, tepta državljanske svoboščine in jemlje večini Kubancev vsako upanje na življenje, vredno človeka.

Prihodnost Kube je seveda v rokah samih Kubancev, vendar ima lahko Evropska unija pri tem aktivno vlogo. Zahtevati moramo izpustitev vseh političnih zapornikov. V resnici bi to moralo biti predpogoj za kakršen koli dialog s Kubo. Podpirati moramo delovanje nevladnih organizacij, spodbujati spoštovanje človekovih pravic in krepiti dostopnost neodvisnih občil, tudi prek interneta.

Spodbujanje demokratičnih sprememb je področje, kjer so lahko čezatlantske vezi velikega pomena. Zato moramo tesno sodelovati z Washingtonom. S skupnimi napori bi lahko oblikovali dolgoročno strategijo do Kube, ki ne bo temeljila na slepem sprejemanju statusa quo, pač pa na daljnosežni viziji demokratične in gospodarske prenove.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). ─ (PT) Gospa predsednica, današnja razprava ponovno razgalja dvoličnost parlamentarne večine. Ista večina, ki je zavrnila obsodbo vojaškega udara v Hondurasu, kljub neštetim usmrtitvam in aretacijam, se je zdaj pripravljena pogovarjati o pridružitvenem sporazumu z vlado, postavljeno po volitvah, ki so jih iz ozadja v resnici vodili nosilci vojaškega udara.

Seveda vsi obžalujemo smrt kubanskega državljana, gospoda Orlanda Zapate Tamaya, v kubanski bolnišnici po gladovni stavki. Grajati pa moramo način razprave in nedopustno odklonilno stališče do Kube, kaj šele hude posledice gospodarske, trgovinske in finančne blokade Združenih držav Amerike in aretacijo petih kubanskih državljanov v Ameriki samo zato, ker so hoteli braniti svojo domovino.

Ne moremo ohranjati nesprejemljivega skupnega stališča, zaradi katerega Evropska unija ne more vzpostaviti odprtih in celovitih odnosov s kubansko vlado na podlagi obojestranskih interesov. Čas je za odpravo skupnega stališča in za začetek normalizacije odnosov med Evropsko unijo in Kubo. To pričakujemo od španskega predsedstva.

 
  
MPphoto
 

  Bogusław Sonik (PPE). ─ (PL) Gospa predsednica, spominjamo se še slavnega vzklika Fidela Castra „socializem ali smrt“. Danes lahko mirno rečemo, da je od vzklika ostala samo še smrt. Dokaz za to so razmere, ki so pognale v smrt kubanskega zapornika in domoljuba Orlanda Zapato. Castrova diktatorska vladavina pomeni sramotitev ideje demokratičnega socializma.

Kar se dogaja na Kubi, blati vse, ki v politiki delujejo pod levičarskimi transparenti. Sram me je bilo tudi za Evropsko unijo, ko je takratni komisar gospod Mitchel obiskal Kubo in ji predlagal razvojno sodelovanje, med obiskom pa se je skrbno izogibal srečanjem z demokratično opozicijo.

Prenehati moramo s tako politiko, z zatiskanjem oči pred stvarnostjo države, kjer še nikoli ni bilo svobodnih volitev in kjer zaporniki vesti prestajajo dolgoletne zaporne kazni v nezaslišanih razmerah. Špansko predsedstvo predlaga odprto politiko do Havane, predpogoj za tako politiko pa morajo biti demokratizacija kubanskega režima, izpustitev političnih zapornikov, začetek dialoga z družbo, odprava cenzure in obnovitev državljanskih svoboščin. To bi morali kubanski vladi povedati jasno, odkrito in odločno. To je pravzaprav v njihovem interesu.

Vemo, da so poti iz diktature v svobodo lahko različne. Ena je pot, ki sta si jo izbrali Poljska in Južna Afrika ─ pot dialoga in sporazumevanja. Možna pa je tudi pot, ki si jo je izbrala Romunija s krvavim strmoglavljenjem režima. Takemu scenariju bi se vsekakor veljalo izogibati. Kakšno pot bo izbrala Havana? Ključ odločitve je na Kubi. Politika Evropske unije bi morala aktivno prispevati k usmerjanju Kube na pot svobode in demokracije. Tako bi moralo biti tudi stališče Evropskega parlamenta.

 
  
MPphoto
 

  Richard Howitt (S&D). ─ Gospa predsednica, najprej bi rad tudi sam izrazil globoko sožalje ob smrti Orlanda Zapate Tamaye in najglobljo zaskrbljenost za usodo še štirih drugih kubanskih zapornikov in enega političnega aktivista, ki so iz protesta prav tako začeli gladovno stavko.

Evropski parlament bi moral ponoviti svoj poziv k takojšnji in brezpogojni izpustitvi zapornikov vesti na Kubi ─ ki jih je po podatkih organizacije Amnesty International 55, po podatkih komisije za človekove pravice na Kubi pa 200 ─ in izraziti skrajno zaskrbljenost zaradi nedavne aretacije in pretepa Darsija Ferrerja, direktorja centra za zdravje in človekove pravice v Havani. Organizacija Amnesty International ni obiskala Kube že 19 let; obiske bi ji morali vsekakor dovoliti. Od kubanske vlade bi morali zahtevati, naj odobri konkreten datum za obisk Manfreda Nowaka, posebnega poročevalca ZN o mučenju, s katerim se bomo srečali v Ženevi prihodnji teden.

Kot eden od poslancev, ki že ves čas nasprotujemo trgovinskemu embargu ZDA iz leta 1962, pozdravljam sprejem ukrepov administracije predsednika Obame za sprostitev potovanj kubanskih Američanov in njihovega pošiljanja denarja v domovino. Pozdravil sem revizijo skupnega stališča EU leta 2008, ki je privedla do vzpostavitve političnega dialoga med Kubo in EU in obnovitev razvojnega sodelovanja z ES, pozdravljam pa tudi nedavno odobritev prostega delovanja BBC na Kubi. Izraziti pa moram tudi razočaranje, ker Kuba ne upošteva priporočil Sveta Združenih narodov za človekove in ne ratificira dveh ključnih konvencij o človekovih pravicah ─ ICCPR in ICESCR ─ in ne dovoli neodvisnih pregledov zaporov.

Komisiji in Predsedstvu ─ pa tudi vsem drugim med nami, ki obiskujemo Kubo ─ tukaj polagam na srce: odločno poskrbite, da se srečate tudi s predstavniki kubanske civilne družbe. Lansko leto je namestnici pomočnice državne sekretarke ZDA, Bisi Williams, tak obisk brez omejitev stikov uspel in tudi vsi tisti od nas, ki obiskujemo Kubo, bi morali vztrajati pri tem.

 
  
MPphoto
 

  Louis Michel (ALDE). ─ (FR) Gospa predsednica, komisar, minister, smrt Orlanda Zapate Tamaye je tragičen zgled, kam lahko privede zatiranje svobode.

Kot je povedal minister, do te smrti nikakor ne bi smelo priti. Obsoditi moramo zadrževanje zapornikov vesti in zahtevati njihovo izpustitev. Ne moremo podpirati samovolje oblasti, ki trmasto zavrača spoštovanje najbolj temeljnih svoboščin, prepričan pa sem, da si ne smemo zapreti vrat za politični dialog, ki lahko prinese številne prednosti in je danes še bolj kot kdajkoli v preteklosti najbolj otipljiv izraz evropskih vrednot.

Odnosi med Kubo in Evropsko unijo so zapleteni že dolgo časa; pogosto jih usmerjata neobveščenost in nerazumevanje, ki sta privedla že tudi do hudih napetosti in ki ves čas spodkopavata možnosti političnega dialoga. Vsem nam je znano, da je Kuba danes na zgodovinski prelomnici. Vedno trdneje sem prepričan, da bi bilo napačno odrekati se možnostim in prednostim, četudi skromnim, dialoga na podlagi konkretnih zgodovinskih, kulturnih in jezikovnih vezi.

Evropska unija je nedvomno edina politična sila, ki lahko Kubancem dopove, da je njihova samoosamitev samomorilska in da jih v njej prej ali slej čaka tragična usoda. Ne smemo se izmikati svoji odgovornosti glede dialoga, v katerem ne smemo puščati ob strani nobenega od težavnejših vprašanj, ne smemo ga se niti zatekati ─ kar se po mojem mnenju pogosto dogaja ─ k dvojnim merilom.

 
  
MPphoto
 

  Marek Henryk Migalski (ECR). ─ (PL) Na Kubi bo zmagala svoboda. Imeli bodo demokracijo, imeli bodo svobodno tržno gospodarstvo.

Evropska komisija ne more pomagati pri rušenju režima, in tega niti noče, mora pa biti pripravljena in sposobna Kubancem pomagati po zamenjavi oblasti. Izkušnje držav, kot so Poljska, Češka republika, Slovaška in Madžarska, kažejo, da je sposobna pomagati, in sicer uspešno pomagati. Lahko pomagamo s svojimi izkušnjami; po odpravi Castrovega režima bi morala Evropska unija pomagati z izkušnjami in denarjem, tako da Kuba ne bo nikoli zašla tako daleč, da bi, kot je opisal poljski komentator Marek Magierowski, morali potomci Orlanda Zapate, ki smo ga danes že velikokrat omenili, streči rum na promenadah Havane potomcem Castra.

 
  
MPphoto
 

  Jiří Maštálka (GUE/NGL). ─ (CS) Po poklicu sem zdravnik in znano mi je, kako težko je reševati človeška življenja. Iskreno obžalujem izgubo vsakega človeškega življenja in delim z vami vsemi žalost ob smrti Orlanda Zapate. Skrbno sem prebral vse predloge resolucij političnih skupin. Bojim se, da bom moral ponoviti svoje besede iz nedavne razprave o poročilu o stanju človekovih pravic v srednjeazijskih republikah. Takrat sem dejal, da delamo napako, ko se postavljamo za mentorje, ki pa nimajo učencem ničesar koristnega povedati in nimajo nikakršnega ozira do posebnih zgodovinskih in kulturnih tradicij teh držav, niti ne upoštevajo pozitivnih dosežkov teh držav. Enako velja za Kubo. Trdno sem prepričan, da do izboljšanja razmer na Kubi lahko pripelje le dialog med enakopravnima partnerjema, na tak dialog pa so kubanski uradniki pripravljeni. Tako lahko pomagamo izboljšati družbene in gospodarske razmere na Kubi. Ne smemo pozabiti, da je Kuba, ne glede na svoj neugodni gospodarski položaj, vedno v prvi vrsti držav, ko je treba pomagati drugim, na primer tudi ob katastrofi na Haitiju. Prenagljeno obsojajo tisti, ki so k obsojanju nagnjeni. Vsekakor bi se morali temu izogibati.

 
  
MPphoto
 

  Mario Mauro (PPE). ─ (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, prepričan sem, da danes pišemo častivredno stran v zgodovini našega Parlamenta, še bolj pa bo to veljalo za jutrišnje glasovanje. To nam uspeva zato, ker smo ponovno pozabili na medsebojne predsodke zaradi pripadnosti različnim političnim skupinam in ponižno sklanjamo glavo pred skrivnostjo človekove smrti ter odpiramo srca resnici.

Kaj bomo pravzaprav zapisali v tej resoluciji? Zapisali bomo stvari, ki so morda videti preproste in samoumevne, so pa zelo pomembne. Zapisali bomo, da na Kubi ni svobode, zapisali bomo, da na Kubi ni demokracije, zapisali bomo, da je življenje najvišja vrednota in da se ljudi ne sme ubijati. Danes se nam zdi to samoumevno, ampak dolga leta smo rabili, da smo premagali medsebojne predsodke in prišli do spoznanja, ki ne žali naših političnih prepričanj, pač pa nam odpira oči za zrnce resnice, ki edino lahko pomeni temelj našim razpravam.

Ne smemo se izogibati razpravi s Kubo, zahtevati pa moramo, da razprava izhaja iz temeljne te resnice, z drugimi besedami, iz priznanja osrednjega pomena posameznika. Bolj kot rokovanje in prijateljske poteze so potrebni ustrezni ukrepi, ki bodo Castrovo vlado prepričali, da ne more upati na kompromise, ki bi obšli ali potisnili na drugi tir vprašanje človekovih pravic.

Parlament je upravičeno zgrabil to priložnost, drugače kot visoka predstavnica, ki jo ponovno opominjam, kot sem storil že dopoldne, da Cuba libre ni ime koktajla: je bojni klic, ki ga nosimo v srcih, saj se zavzemamo za demokracijo in svobodo na Kubi.

 
  
MPphoto
 

  María Muñiz De Urquiza (S&D). ─ (ES) Gospa predsednica, španski poslanci iz Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu globoko obžalujemo smrt Orlanda Zapate in položaj zapornikov vesti ter odločno pozivamo k njihovi izpustitvi.

Smrt Orlanda Zapate je obžalovanja vredna, lahko pa nas preusmeri z govorjenja o človekovih pravicah na Kubi k sodelovanju s kubansko vlado na področju človekovih pravic, k spodbujanju človekovih pravic na Kubi. V ta namen moramo razmisliti o spremembi skupnega stališča, ki nam onemogoča vsak dialog s kubanskimi oblastmi, ki edine lahko spremenijo stanje na področju človekovih pravic na otoku.

Skupno stališče ─ ki pa, mimogrede, sploh ni tako skupno, saj ima velik del držav članic Evropske unije dvostranske odnose s Kubo ─ je ovira za kakršen koli politični dialog. Je ovira, ki Evropski uniji preprečuje izvajanje lastnih načel zunanjepolitičnega delovanja, ki vključujejo tudi spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu.

Skupno stališče je preživel in zastarel instrument, ki ga je v prejšnjem stoletju sprejelo 15 držav članic Evropske unije. Zdaj imamo 27 držav članic. Tudi razmere v svetu so se spremenile. Združene države Amerike so začele dialog s Kubo o tako občutljivih vprašanjih, kot je priseljevanje. Organizacija ameriških držav je sprejela Kubo v svoje članstvo, na podlagi dialoga o spoštovanju načel Organizacije.

V tem novem obdobju Evropske unije potrebujemo dvostransko dogovorjen instrument, ki nam bo omogočal učinkovito delati to, pri čemer je Evropska unija uspešna, to je spodbujati demokracijo in človekove pravice. Evropska blokada dialoga s Kubo je čudaštvo, saj je Evropska unija v okviru zunanjepolitičnih odnosov doslej že zaključila pogajanja in izvaja sporazume z vrsto držav, ki ne izpolnjujejo niti najosnovnejših meril državljanskih in političnih pravic, pa tudi socialnih pravic, ta merila pa Kuba izpolnjuje.

Samo dialog, mehanizem sodelovanja in dogovarjanja prek mednarodne pogodbe bo Evropski uniji omogočil zahtevati kar koli od Kube, nasprotniki dialoga pa ovirajo iskanje dostojne rešitve za tiste, ki jih po lastnih besedah branijo.

Nasprotno pa je zunanja politika španske vlade pozitiven zgled, saj so s konstruktivnim, konkretnim dialogom že dosegli izpustitev znatnega števila zapornikov vesti.

Kot je rekel Don Kihot: če nekoga kaznujejo dejanja, ne potrebuje še kazni z besedami. Zato bomo glede človekovih pravic prešli z besed k dejanjem, v sodelovanju s kubanskimi oblastmi, saj zaporniki vesti potrebujejo dejanja, ne pa obsodb iz naše zbornice.

 
  
MPphoto
 

  Ramon Tremosa i Balcells (ALDE). ─ (ES) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v času „črne pomladi“ leta 2003 na Kubi so zaprli 75 disidentov in jih obtožili vohunjenja za Združene države Amerike. V okviru teh pogromih je bil aretiran tudi Orlando Zapata, pod obtožbo nespoštovanja države, kaljenja javnega reda in neposlušnosti.

Žene 75 disidentov so ustanovile skupino „dam v belem“, ki ji je Parlament leta 2005 podelil nagrado Saharova za svobodo misli. Naj mimogrede pripomnim, da Castrov režim „damam v belem“ ni izdal vizumov za pot na podelitev nagrade v Parlamentu.

Kubanska komisija za človekove pravice ugotavlja, da je na Kubi približno 200 političnih zapornikov, od tega 22 novinarjev. Kuba je na obžalovanja vrednem tretjem mestu na svetu po številu zaprtih novinarjev, za Iranom z 52 in Kitajsko s 24 zaprtimi novinarji.

Orlanda Zapato, starega 42 let, je za zapornika vesti razglasila organizacija Amnesty International. Dne 3. decembra 2009 je začel gladovno stavko zaradi stalnega pretepanja in drugih zlorab, umrl pa je 23. februarja, 85 dni po začetku gladovne stavke.

Parlament bi moral izraziti svojo podporo družini in prijateljem gospoda Zapate ter izraziti globoko zaskrbljenost nad stanjem človekovih pravic na Kubi. Naša zbornica bi morala poslati jasno sporočilo Castrovemu režimu, še zlasti v času španskega predsedstva. Špansko predsedstvo bi moralo mnogo bolj aktivno braniti temeljne pravice in svoboščine na Kubi.

Na koncu, gospe in gospodje, bi rad ob tej priložnosti pozval k takojšnji izpustitvi vseh političnih zapornikov na Kubi.

 
  
MPphoto
 

  Francisco José Millán Mon (PPE). ─ (ES) Gospa predsednica, demokracija in varstvo človekovih pravic imata pomembno mesto med načeli in cilji zunanjepolitičnega delovanja Unije ─ sklicujem se na člen 21 Pogodbe o Evropski uniji. Ta člen ureja tudi odnose s Kubo in s kubanskim ljudstvom, ki nam je zelo pri srcu.

Žal pa je videti, da je v zadnjih petih letih delovanje Sveta vodila predvsem želja popraviti usmeritev iz prejšnjih let, zlasti iz leta 2003, ko je Kuba doživela še posebej hud val zatiranja. Leta 2005 je Svet začasno odpravil ukrepe iz leta 2003.

Temu so sledili obiski zunanjih ministrov in komisarjev na otoku. Junija 2008 so bili ukrepi iz leta 2003 dokončno odpravljeni in začel se je splošni politični dialog ─ kot nas je spomnil gospod López Garrido ─ ob rednih srečanjih na visoki ravni. Pred kratkim je Havano obiskal celo voditelj države članice. Žal pa evropski politični voditelji med svojimi obiski otoka niso imeli časa za srečanja s predstavniki disidentov, ki se zato čutijo odrinjene.

Ves ta čas pa se zatiranje na Kubi nadaljuje. Nikakršne spremembe ali reforme ni mogoče opaziti. No, politični dialog vseeno poteka. Zdaj pa smo pretreseni nad kruto smrtjo političnega zapornika Orlanda Zapate.

Znano je, gospe in gospodje, da nekatere vlade, kot je španska, izražajo želje po ukinitvi skupnega stališča. To skupno stališče izraža nekaj povsem naravnega: podporo prehodu v demokracijo, kar v bistvu zahtevajo tudi načela in cilji iz člena 21 Pogodbe.

Zaključil bom z dvema točkama. Skupno stališče ne ovira dialoga. To je očitno. Še več, junija 2007 ga je 27 ministrov ponovno potrdilo. Drugič, spreminjanje skupnega stališča ne sme biti prednostna naloga ─ lahko je samo zadnja bilka. Prednostna naloga danes je zahtevati takojšnjo, popolno in brezpogojno izpustitev vseh političnih zapornikov.

Na Kubo in Latinsko Ameriko gledam kot na del Zahoda, simbola Zahoda pa sta človekovo dostojanstvo in spoštovanje temeljnih pravic. Še zaključna misel: Rad bi spomnil Svet, da je v svojih sklepih junija 2009 izjavil, da je prihodnost političnega dialoga s kubanskimi oblastmi odvisna od doseženega napredka, še zlasti na področju človekovih pravic. Ali lahko kdo trdi, da smo danes priče napredku? Ali lahko kdo resno trdi kaj takega?

 
  
MPphoto
 

  Antonio Masip Hidalgo (S&D). ─ (ES) „Zgodovina mi bo oprostila“ so bile slavne besede mladega odvetnika, ki je dvignil svoje ljudstvo. Zgodovina mu je oprostila upor proti tiraniji in embargu Združenih držav Amerike.

Z enako ognjevito obsodbo pa naš Parlament, ki zastopa največje območje svobode in demokracije na svetu, obsoja diktaturo, ki jo trpi kubansko ljudstvo, kršenje človekovih pravic na otoku, kruto ravnanje s političnimi zaporniki in prezir do rojakov v izgnanstvu. Sodba zgodovine je jasna.

S to resolucijo poslanci vseh ideologij stopamo ob ramo kubanskemu ljudstvu v njegovem boju. Storiti moramo vse v svoji moči za odpravo krutega zatiranja, ki ga trpi, to pomeni, prenehati moramo tudi hromiti skupno stališče.

Priklonil bi se rad Raulu Riveri za zadnje stihe, ki jih je napisal v svoji rodni Havani in ki izražajo hkrati vdanost, praznino, občutek dušenja in grenkobo. Ruševine domovine so varne. Ne skrbite, tovariši. Odhajamo.

 
  
MPphoto
 

  Fiorello Provera (EFD). ─ (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, odločitve in ravnanje kubanskega komunističnega režima ponovno postavljajo Parlament pred dilemo: ali je mogoče vztrajati pri razpravi s tem režimom? Evropska unija od kubanskih oblasti že leta zahteva demokratične reforme in spoštovanje človekovih pravic. Prenos oblasti iz rok Fidela Castra v roke njegovega brata Raúla pa ni prinesel niti demokratičnih reform niti izpustitve političnih zapornikov.

Smrt Orlanda Zapate v zaporu, po 85 dneh gladovne stavke, je dokaz ideološke in tiranske narave režima. Evropska unija že deset let Kubi v pomoč pošilja po 145 milijonov EUR: rezultati so daleč od bleščečih. Finančna pomoč v resnici samo pomaga ohranjati tiranijo. Če želimo delovati verodostojno, moramo zahtevati vezavo naših odnosov s Havano, vključno z razvojno pomočjo, na konkretno in preverljivo izboljšanje razmer na področju človekovih pravic za vse kubanske državljane, na začetku pa izpustitev vseh političnih zapornikov in zapornikov vesti.

Ne smemo izrekati ultimata, pač pa moramo zahtevati spremembe od enega od najbolj tiranskih režimov na našem planetu, mračnega ostanka ideologije, ki jo je povozila zgodovina in hitro izumira.

 
  
MPphoto
 

  Michael Gahler (PPE). ─ (DE) Gospa predsednica, kubanskemu ljudstvu, pa tudi režimu, moramo ponuditi nekaj otipljivega: namesto političnega statusa quo bomo financirali preobrazbo Kube v demokracijo. Prvi korak mora biti izpustitev vseh političnih zapornikov. Obenem bi morale Združene države Amerike odpraviti sankcije, ki režima niso spravile na kolena, ampak so prispevale celo k njegovi utrditvi. Naslednji korak bi morala biti okrogla miza predstavnikov režima in gibanj za državljanske pravice na Kubi, na kateri bi oblikovali koledar prehoda v demokracijo in demokratičnih volitev.

Mimogrede, v srednji Evropi vidimo, da nekdanje državne partije niso brez prihodnosti ─ torej lahko tudi partija na otoku ostane pri življenju tudi po smrti starega režima. Kot EU in kot države članice bi morali podpirati ta proces podobno, kot smo ga podprli v srednji Evropi. To bi pomagalo kubanskemu ljudstvu, umirilo regijo in odprlo pot novi vrsti odnosov z ZDA, ki ne bi pomenili ponovitve odnosov iz obdobja pred Castrom.

 
  
MPphoto
 

  João Ferreira (GUE/NGL). ─ (PT) Gospa predsednica, ne glede na razloge je smrt gospoda Orlanda Zapate obžalovanja vredna; obžalovanja vredno je, da je svoj protest izpeljal do bridkega konca. Ne moremo pa sprejeti z zaostrovanjem nesprejemljivih političnih in ideoloških kampanj proti Kubi in njenemu ljudstvu, ki ta žalostni dogodek izrabljajo kot pretvezo.

Ne glede na naša osebna mnenja o pravih izbirah kubanskega ljudstva moramo spoštovati njihovo pravico do izbire in suvereno pravico do odločanja o lastni usodi in o obliki politične ureditve lastne države.

Zato obsojamo prav vsako obliko vmešavanja in napadov, tudi zločinsko blokado, ki jo Kuba trpi že skoraj pol stoletja.

Zato tudi menimo, da sta edino logično stališče Evropske unije in edina logična pot naprej popolna normalizacija odnosov s Kubo z odpravo skupnega stališča do Kube, ki pomeni nesprejemljivo diskriminacijo Kube in njenega ljudstva.

Predvsem pa zavračamo hudo dvoličnost številnih poslancev in dvolično politiko Evropske unije.

 
  
MPphoto
 

  Antonio López-Istúriz White (PPE). ─ (ES) Gospa predsednica, svoj govor naslavljam na mater Orlanda Zapate in tiste, ki trpijo z njim v boju za svobodo na Kubi: niso sami.

Danes je s to resolucijo ─ za katero bi se kot generalni sekretar naše stranke rad zahvalil avtorjem, še zlasti pa vsem strankam, ki so se podpisale pod njo ─ Parlament v en glas spregovoril proti tej diktaturi, ki se utaplja v osami in razsulu. Danes podpisujemo novo mednarodno smrtno obsodbo temu režimu.

Na podlagi večine govorov, ki smo jih slišali, sem lahko prepričan v našo enotno in odločno obsodbo smrti vašega sina. Mnogi od nas pa se ne bomo ustavili pri tej izjavi: zagotavljamo vam, da si bomo odločno prizadevali doseči brezpogojno izpustitev vseh političnih zapornikov na otoku.

Še naprej bomo budno spremljali kršitve človekovih pravic na otoku. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) se bo seveda borila za ohranitev skupnega stališča Evropske unije, na podlagi tega, kar sem slišal danes, pa sem prepričan, da bodo enako ravnale tudi mnoge druge skupine.

Ne bomo pošiljali dvoumnih sporočil, pač pa jasne smernice za uresničitev naših sanj o demokratični Kubi. Orlandova najvišja žrtev je sprožila odziv vseh dobrih ljudi po svetu. Poskrbimo, da bodo tudi tihe žrtve tisočev drugih Kubancev v bližnji prihodnosti počaščene na svobodni Kubi.

 
  
MPphoto
 

  Gesine Meissner (ALDE). ─ (DE) Gospa predsednica, nam je precej lahko govoriti o kršenju človekovih pravic in umiranju ljudi za svoja prepričanja na drugih koncih sveta. Pomembno pa je poudariti naslednje: Gospod Zapata je izgubil življenje zaradi gladovne stavke in zdaj se je gladovne stavke odločilo še več drugih zapornikov.

Zato moramo konkretno razmisliti, kako bi lahko dosegli napredek v želeno smer. Nekateri menijo, da se s Kubo sploh ne bi smeli pogovarjati, saj je njen režim za nas nesprejemljiv. Drugi ─ in po mojem mnenju tako stališče ni pravilno, gospod Ferreira ─ pa izražajo mnenje, da ravnamo dvolično in da bi morali kubanskemu ljudstvu priznati pravico, da samo sprejema politične odločitve zase. Po mojem prepričanju se pravica do svobodnega političnega odločanja neha, kjer se začne kršenje človekovih pravic in kjer začnejo ljudje umirati. V takih okoliščinah se moramo kot Evropski parlament zganiti.

Glede na to je popolnoma prav, da konkretne predloge, ki jih imamo pred seboj ─ tudi najnovejše pobude gospoda Gahlerja ─ pretresemo in premislimo, kako bi lahko posredovali proti kršenju človekovih pravic po vsem svetu in v pomoč ljudem po vsem svetu.

 
  
MPphoto
 

  Franz Obermayr (NI). ─ (DE) Ob tej naši razpravi o odnosih s Kubo v senci tragične smrti Orlanda Zapate se moramo zavedati, da naša stališča do Kube izvirajo iz časov, ko je naše razmišljanje usmerjalo načelo izključne delitve sogovornikov na prijatelje in sovražnike. Na eni strani smo imeli slabe Kubance, ki so kot vazali Sovjetske zveze širili svetovno revolucijo, na drugi strani pa dobre Kubance, ki so rešili svojo domovino pred sladkornimi baroni, mafijo, Cio in ameriškim imperializmom. Na eni strani so bili slabi Kubanci, komunistični zatiralci lastnega ljudstva, na drugi strani pa tisti, ki so svoje ljudstvo izobraževali, skrbeli za njegovo zdravje in ga varovali pred lakoto. Da smrt Orlanda Zapate ne bo povsem nesmiselna ─ če smrt sploh more biti smiselna ─ bi morali resno premisliti o tej dediščini. Ta smrt ne sme izzveneti v prazno.

Potreben pa je še en preobrat, in sicer, EU mora najti jasno usmeritev, lastno politično usmeritev, in se ne sme pustiti vpregati v jarem ZDA, osvoboditi se moramo starih ideoloških okovov in se enakopravno vključiti v politični dialog ter si prizadevati za odločilen napredek na področju človekovih pravic, tako da bomo lahko čim prej govorili o svobodni Kubi in da bodo ljudje na tem otoku lahko živeli v demokraciji.

 
  
MPphoto
 

  Alf Svensson (PPE). ─ (SV) Gospa predsednica, ameriški trgovinski embargo velja že skoraj 50 let. Embargo je kubansko ljudstvo pahnil v revščino in zatiranje, kar je omenilo že veliko govornikov.

Mnogim med nami je znano poročilo organizacije Human Rights Watch iz novembra 2009 pod naslovom „Nov Castro, stara Kuba“, ki predlaga, naj se embargo odpravi, Kubi pa se predpiše rok šestih mesecev za izpustitev političnih zapornikov. Če tega Kuba ne bi storila, bi uvedli nov, bolj premišljen embargo. Embargo bi bil take vrste, kot smo ga v zadnjem času uporabili že večkrat, zajemal pa bi zamrznitev premoženja in naložb v tujini ter prepovedi potovanj. Tak embargo bi morale seveda podpreti velike demokratične države in EU. Zanima me mnenje predsedujočega Svetu o tem predlogu organizacije Human Rights Watch.

 
  
MPphoto
 

  Anna Záborská (PPE). ─ (SK) Aktivno nasprotovanje kršitvam človekovih pravic v vseh okoliščinah mora biti prednostna naloga Evropske unije.

Orlando Zapata, kubanski politični zapornik, je umrl po gladovni stavki. Še en kubanski politični zapornik je začel protestno gladovno stavko v imenu 26 zapornikov, ki so v zelo slabem zdravstvenem stanju in celo v življenjski nevarnosti. Politični azil stradajočemu zaporniku, ki ga ponuja španska vlada, ni prava rešitev. Čudim se španski vladi, ki zdaj predseduje Evropski uniji, kajti njen predlog ni ustrezen glede na stanje. Takojšnja izpustitev vseh političnih zapornikov je precej težka naloga. Zato pozivam komisarja Piebalgsa, naj Evropska unija vstopi v pogajanja s kubansko vlado o odobritvi obiska Mednarodnega rdečega križa pri kubanskih političnih zapornikih. To bi omogočilo objektivno oceno njihovega položaja in pomagalo pri nadaljnjih pogajanjih. Rdečemu križu je bil tak obisk dovoljen v zaporu v Gvantánamu.

 
  
MPphoto
 

  Angelika Werthmann (NI). ─ (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tudi sama zagovarjam spoštovanje človekovih pravic v Evropi in povsod drugod po svetu. Smrt gospoda Zapate je klic na pomoč, s katerim je ta človek na zelo tragičen način skušal pritegniti pozornost sveta na ─ vsaj zanj ─ popolnoma neznosne razmere. Rada bi, da bi se kot Evropejci odločno zavzemali za spoštovanje človekovih pravic, ki je zapisano tudi v Ustanovni listini Združenih narodov, ne glede na politične okoliščine.

 
  
MPphoto
 

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. ─ (ES) Gospa predsednica, menim, da naša razprava o položaju zapornikov vesti na Kubi ob smrti enega od njih, Orlanda Zapate, kaže enotnost pogledov poslancev in političnih skupin. Prepričan sem, da se bo to izkazalo tudi jutri ob glasovanju o resoluciji na podlagi te razprave, ki se v bistvu ujema s stališči Sveta, Komisije in vseh institucij Evropske unije. To nedvomno krepi položaj Evropske unije v nujnem dialogu s Kubo in pri njenih prizadevanjih za napredek v prid kubanskemu ljudstvu.

Mislim, da se vsi strinjamo, da moramo ob vsaki kršitvi človekovih pravic nemudoma dvigniti svoj glas. Mislim, da je to temeljno načelo, ki ga je poudarila razprava, in da bi morali v vsakem primeru uporabljati enaka merila.

Evropska unija se mora odzvati ob vsaki kršitvi človekovih pravic, saj je to prvina njene kolektivne osebnosti. Danes tako ravnamo v zvezi s Kubo, s pozivom k izpustitvi vseh preostalih zapornikov vesti na Kubi in k spoštovanju človekovih pravic.

To pa še ni vse: potrebno je naše učinkovito in uspešno delovanje, doseči moramo izboljšanje položaja in razmer zapornikov vesti ali celo njihovo izpustitev.

To nam je v nekaterih primerih že uspelo, v drugih primerih pa se zadeve premikajo na bolje. To je med drugim tudi zasluga temeljne prvine politike Evropske unije do Kube, to je političnega dialoga. Dialog smo pred kratkim obnovili ─ kar je po mojem mnenju pozitivno ─ z odpravo sankcij, ki so bile sestavni del skupnega stališča Evropske unije in so bile popolnoma nesmiselne, in z obnovitvijo političnega dialoga pa nam je uspelo nekaj, kar je bilo prej vse od leta 2003 nemogoče: začeti pogovor o zapornikih vesti s kubanskimi oblastmi.

Seveda bo potrebno redno ocenjevanje, ki ste ga nekateri med vami tudi omenjali, ocenjevanje rezultatov dialoga, in eno tako ocenjevanje bomo opravili letos. Mnogi med vami ─ na primer gospod Mauro, gospod Yáñez-Barnuevo in gospod Michel ─ ste poudarili pomen dialoga, sodelovanja, moralne obveznosti Evropske unije, da se pogovarja s Kubo in si prizadeva za napredek, kar je končni cilj naše dejavnosti.

Zato pozdravljamo večinsko soglasje vaše zbornice glede stanja človekovih pravic na Kubi, ki ga, menim, lahko strnemo v naslednje sporočilo: Evropska unija sicer ostaja odprta za dialog s Kubo, tudi v prihodnje pa bo zahtevala izpustitev vseh tamkajšnjih političnih zapornikov in spoštovanje državljanskih in političnih pravic kubanskih državljanov.

 
  
MPphoto
 

  Andris Piebalgs, član Komisije. ─ Gospa predsednica, menim, da je današnja razprava še enkrat pokazala, da je v zvezi s človekovimi pravicami in demokracijo Parlament svetilnik.

Tudi Komisija ne bo mirno prenašala nikakršnih kršitev človekovih pravic in načel demokracije. To bo torej vedno temeljni kamen naše politike, ne le zato, ker v ta načela trdno verjamemo, ampak ker verjamemo tudi, da svojih trdnih prepričanj ne smemo skrivati.

Znano vam je tudi, da naš odnos do Kube še naprej temelji na skupnem stališču iz leta 1996. To je podlaga odnosa, zato je jasno, da od Kube pričakujemo nekatere korenite spremembe na področju človekovih pravic.

Obenem pa tvorni dialogi, ki smo jih začeli leta 2008, tudi že prinašajo pozitivne znake. Ne morem reči, da smo že dosegli kakšne pomembne preboje, dosegli pa smo napredek na vrsti področij.

Po mojem je to prava pot naprej. Morali pa bi se še naprej srečevati tudi s civilno družbo. Komisija bo upoštevala sklep Sveta, po katerem naj bodo, kadar pride v poštev, srečanja z demokratično opozicijo del obiskov na visoki ravni; za taka srečanja se bomo aktivno potegovali.

 
  
MPphoto
 

  Predsednica. ─ Prejela sem sedem predlogov resolucije, predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 149)

 
  
MPphoto
 
 

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Orlando Zapata Tamayo, ki so ga leta 2003 skupaj s 75 drugimi disidenti aretirale oblasti med pogromom na opozicijske skupine, je umrl v kubanskem zaporu po dveh mesecih gladovne stavke. Upam, da nam je tragična smrt enega of najbolj znanih kubanskih političnih zapornikov vsem v opomin, da vprašanje človekovih pravic na Kubi še ni rešeno.

Popolnoma soglašam z zahtevami Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in številnih organizacij za človekove pravice, naj vlade evropskih držav kubanskim oblastem zagrozijo z blokado vseh poskusov izboljšanja odnosov med EU in Kubo ter tako skušajo doseči brezpogojno izpustitev političnih zapornikov. Po mojem mnenju je bila popolna evropska odprava sankcij proti Kubi, ne da bi se prej z njo dogovorili za izpustitev vseh političnih zapornikov, prenagljena. Ob tem pa bi rad tudi poudaril, da državljani Kube ne bi smeli plačevati za napake ljudi, ki sprejemajo take odločitve. Skrajni čas je že, da ta država stopi na pot demokratičnih sprememb, razvoja civilne družbe in spoštovanja človekovih pravic, še zlasti svobode govora in združevanja.

Rad bi ponovil besede nekdanjega predsednika vlade Španije, Joséja Maríe Aznarja, da je nesprejemljivo, da se na svojih obiskih na Kubi evropski politiki nočejo sestajati s predstavniki opozicije. Poiskati moramo orodja, s katerimi bomo lahko podprli razvoj demokratične ureditve na Kubi in kubanskemu narodu posredovali univerzalne vrednote gradnje demokracije in demokratične družbe.

 
  
MPphoto
 
 

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. ─ Odgovornost za prezgodnjo smrt Orlanda Zapate Tamaya po sedmih letih nezakonite zaporne kazni, proti kateri je lahko protestiral samo na en način, lahko pripišemo samo zatiralskemu kubanskemu režimu. Naša odgovornost pa je ohraniti v spominu besede matere Orlanda Zapate: „Nihče ne bi smel doživeti tega, kar je moral prestati moj sin.“ V zadnjih štirih letih, odkar državo vodi Raúl Castro, so se razblinila vsa naša pričakovanja, da bo postala kubanska komunistična diktatura kaj bolj človeška. Tamkajšnji ljudje še vedno tvegajo življenje, če izrazijo svoje mnenje. Na Kubi je še danes okoli 200 političnih zapornikov. Smrt gospoda Zapate so obsodile tako ZDA kot države članice EU, vendar je bil ta protest premalo odločen in prepozen. V takih primerih se ne smeš, kot je storilo špansko predsedstvo, obotavljati z odzivom. Sporočilo primera gospoda Zapate se glasi, da si ne smemo zatiskati oči pred kruto stvarnostjo kubanske diktature. Naša politika do Kube mora biti še zdaj odvisna od dejanskih sprememb v tej državi. EU se mora postaviti na stran kubanskega ljudstva in se mora odreči utvaram, da je Zapatovim morilcem mogoče zaupati.

 
  
 

(Seja je bila prekinjena ob 17.25 in se je nadaljevala ob 18.00)

 
  
  

PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS
podpredsednica

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov