Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 19. april 2010 - Strasbourg

16. Pristojnost zakonodajnega pooblastila (razprava)

  Predsednica. - Naslednja točka je poročilo o pristojnosti zakonodajnega pooblastila, ki ga je v imenu Odbora za pravne zadeve predložil gospod Szájer (COM(2009)0673 – 2010/2021(INI)) (A7-0110/2010).

  József Szájer, poročevalec. – (HU) Gospa predsednica, gospod Šefčovič, mnogi govorniki svoje govore v Parlamentu začenjajo z besedami, da je njihova tema pomembna, zelo pomembna ali celo ena izmed najpomembnejših. Tudi jaz bi želel to reči, vendar s precej več razuma kot mnogi drugi, saj je tema, o kateri razpravljamo zdaj, torej pristojnost Parlamenta za podelitev zakonodajnega pooblastila komisiji, mogoče najpomembnejša, a kljub temu pogosto spregledana novost Lizbonske pogodbe.

Tisti, ki so kritizirali Lizbonsko pogodbo, so govorili o demokratičnem primanjkljaju. Gospe in gospodje, želel bi povedati, da je ta sprememba, torej zagotovilo pristojnosti Parlamenta za podelitev zakonodajnega pooblastila, ena najpomembnejših širitev pristojnosti Parlamenta. To pomeni, da bodo predstavniki, ki jih neposredno izvolijo državljani, od zdaj naprej lahko v Parlamentu in na podlagi svojih zakonodajnih pristojnosti nadzirali in vložili veto na izvajanje resolucij in odločitev, ki jih sprejema Evropska komisija. Z drugimi besedami, ta element Lizbonske pogodbe – ki se pogosto omenja v povezavi s širitvijo pristojnosti Parlamenta, torej v zvezi s tem, da se je število postopkov soodločanja precej povečalo in da so se področja, na katerih lahko Parlament sodeluje, razširila – skupaj z vprašanjem pristojnosti Parlamenta za podelitev zakonodajnih pooblastil ne predstavlja samo kvantitativne, temveč tudi bistveno kvalitativno razširitev. Z drugimi besedami, po dolgem naporu in bitki, ki smo jo tukaj veliko let bojevali in ki jo še naprej bojujejo poslanci Evropskega parlamenta, smo dobili zagotovilo, da bo odločitve, ki jih sprejema Evropska komisija in ki ne sodijo v njeno pristojnost, temveč se sprejemajo prek prenesenih zakonodajnih pooblastil, nadzoroval Parlament. Mnogi bi seveda lahko rekli, da je ta nadzor v formalnem smislu že obstajal. Na nek način je to res, vendar s takšnimi roki in v takšnih okoliščinah ter na podlagi takšnega zakonodajnega in medinstitucionalnega sodelovanja, ki niso omogočali učinkovitega nadzora. Opozoriti bi želel tudi na dejstvo, da bo ta nova možnost, torej člen 290 Lizbonske pogodbe, preoblikoval tudi delo Parlamenta v prihodnjih letih, predvsem če bomo poslanci Parlamenta te pristojnosti vzeli resno in če bomo zares zmogli sprejemati odločitve o teh zadevah.

Če želimo, da bi tudi zunanji svet in ljudje, ki niso strokovnjaki na tem področju, razumeli, za kaj gre, kajti to je strokovno zelo zapleteno vprašanje, ki pa kljub temu zadeva demokratično institucijo in katere namen je odpraviti tako imenovan demokratični primanjkljaj v Evropi, potem moramo poudariti naslednje: to pomeni, da Parlament in Svet, dve zakonodajni telesi Evropske unije, ne moreta sami reševati vseh podrobnosti. Parlament zaseda vsak mesec in včasih pride do okoliščin, kakršne so zdaj, ko zasedamo, vendar ne moremo glasovati, kljub temu da Parlament navsezadnje mora nadzirati navedena vprašanja, ki jih Svet ali Komisija na podlagi prenesenih pooblastil obravnava. Od zdaj naprej bo to mogoče.

V mojem poročilu sem si prizadeval jasno povedati, da Parlament vztraja pri teh pravicah. Ne bomo sprejeli nikakršnih dodatnih obveznosti, ki bi presegale to, kar je določeno v pogodbi. Tega ne bomo sprejeli, ker želimo v celoti izvrševati naše pravice, in mislim, da se bo evropska demokracija zaradi tega povečala. Če hočemo to storiti, je seveda potrebno sodelovanje s Komisijo in Svetom, vendar ne smemo pozabiti, da so pristojnosti zdaj na strani zakonodajnih teles, torej na strani Parlamenta in Sveta. Vsem kolegom poslancem se želim zahvaliti za sodelovanje pri tej zapleteni temi, obenem pa si želim, da bi Parlament v prihodnosti v celoti izkoristil svoje nove pristojnosti.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospa predsednica, na začetku bi se želel zahvaliti gospodu Szájeru za zelo kakovostno poročilo, kajti v Komisiji močno cenimo podporo, ki jo je Parlament pokazal horizontalnemu pristopu k delegiranim aktom.

Zakonodajno telo ima seveda vso svobodo, da ureja vsa vprašanja, povezana z delegiranimi akti v vsakem temeljnem aktu, vendar so potrebne nekatere smernice, da bi se izognili nesistematičnemu pristopu.

To je bil namen sporočila, ki ga je Komisija sestavila že decembra, da bi zakonodajnemu telesu pokazala, kako bi bilo mogoče bolje ravnati, da bi dobili dober in praktičen pristop k prihodnji zakonodaji.

Želel bi poudariti, da Komisija močno podpira zamisel o skupnem dogovoru ali celo medinstitucionalnem sporazumu med tremi institucijami o delegiranih aktih, saj bo s tem v pripravo zakonodaje prišel potreben red.

V zvezi z vsebino lahko samo ponovim, da Komisija zelo pozdravlja poročilo. Mogoče se o nekaterih določenih vprašanjih ne strinjamo, a naši cilji so isti. Želimo si natančnosti, učinkovitosti, preglednosti ter jasnega in poštenega ravnovesja moči.

Če mi dovolite, da bom samo nekoliko bolj natančen, bom podal nekaj telegrafskih pripomb v zvezi z določenimi deli poročila.

Kar zadeva omejevalen značaj člena 290, predvsem njegovega drugega odstavka, se naša mnenja tukaj nekoliko razlikujejo v zvezi s sredstvi nadzora, ki ga zakonodajno telo izvaja nad delegiranimi akti, vendar ne želimo zahajati v pravne spore, saj menimo, da je zelo pomembno, da v zvezi z določeno zakonodajo poiščemo praktične rešitve.

Kar zadeva trajanje prenosa pristojnosti, zelo pozdravljamo in podpiramo zamisel avtomatskega podaljšanja, kot je navedeno v poročilu, kajti menimo, da je to zelo konstruktivno, in lahko rečemo, da so se nekatere takšne rešitve že pojavile v več zakonodajnih dokumentih.

Imam še eno posebno pripombo glede trajanja pravice do ugovora. Tudi tukaj želim povedati, da trobimo v isti rog, kajti tudi mi smo v veliki meri istega mnenja kot poročevalec, da potrebujemo standardno opredelitev roka dveh mesecev z možnostjo podaljšanja za nadaljnja dva meseca, kar lahko naše tri institucije določijo s skupnim dogovorom, ki ga bomo, upam, v prihodnosti tudi imeli. Mislim, da smo že videli približno 10 pozitivnih primerov, kako se je to uporabljalo pri sedanjem zakonodajnem delu.

Kar zadeva nujni postopek, smo tukaj v preteklosti že imeli nekaj jasnih primerov, ki so pokazali, da obstajajo na primer problemi v zvezi z varnostjo hrane ali varnostjo igrač, ki včasih zahtevajo zelo nujen postopek, in zato menimo, da moramo najti nekaj še nujnejšega, kot je predlog o zgodnji odobritvi, ki ga je podal poročevalec.

Če mi dovolite, da zaključim s prilagoditvijo, kajti to je zelo pomembno za Parlament, bi tudi tu želeli zagovarjati pragmatičen pristop, saj je ta parlament skupaj s Komisijo opravil že precej dela pri prilagoditvi več kot 250 temeljnih zakonodajnih aktov, ki so bili prilagojeni na podlagi pragmatičnega pristopa.

Mislimo, da bi bilo treba dati prednost tistim področjem, na katerih se pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe nismo prilagodili regulativnemu postopku s pregledom, temveč smo to storili zdaj. Mislim, da se moramo osredotočiti nanje. To bi seveda spet pomenilo ogromno dela, vendar pa že preučujemo, kako bi temu lahko pristopili na najbolj pragmatičen in prilagodljiv način.

  Jo Leinen, pripravljavec mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, Evropski parlament je dolgo čakal na ta trenutek, da bo pri nadzoru zakonodajnega pooblastila enakopraven s Svetom. Naj ilustriram: leta 2006 smo imeli 6 tisoč delegiranih aktov ali, z drugimi besedami, ogromno količino standardov, ki sta jih Komisija in nekdanji komitološki postopek spremenila v sekundarno zakonodajo. Parlament je v tem procesu imel zelo malo pravic. Bili smo obveščeni, vendar nismo bili sozakonodajalci. Lizbonska pogodba je zdaj to spremenila.

Kar zadeva nadzor delegiranih aktov, smo enakopravni s Svetom in to enakopravnost bi radi tudi v celoti izkoristili. To, gospod komisar, pomeni, da bomo, ko trdite, da je nujen postopek možen, morali biti tudi obveščeni na najbolj zgodnji možni ravni, Obveščeni želimo biti takoj, ko je obveščen Svet.

  Carlos Coelho, v imenu skupine PPE. – (PT) Mislim, da je edino prav, da na začetku čestitamo gospodu Szájeru za odlično poročilo, ki nam ga je predstavil. Kot je bilo pravilno povedano, Lizbonska pogodba krepi pristojnosti Evropskega parlamenta in uvaja pravila za povečanje demokratičnega nadzora. Zato mislim, da si Parlament zasluži, da mu dvakrat čestitamo: ne samo zaradi odličnega poročila gospoda Szájera, kar sem pravkar omenil, temveč tudi zato, ker nova pravila odpravljajo nekdanji komitološki sistem, ki smo ga v tem parlamentu tako pogosto kritizirali.

Zdaj imamo člen 290 Lizbonske pogodbe in opažam, da poročilo gospoda Szájera predlaga številne načine za zaščito pristojnosti Parlamenta. S to novo določbo se Parlament lahko osredotoči na temeljne zakonodajne akte in omogoči Komisiji nekaj prostora za prilagodljivost, da dokonča netemeljne zakonodajne akte v okvirih, ki jih določa zakonodajno telo. Kot je pravilno povedal gospod Leinen, smo zdaj enakopravni s Svetom, zato Parlament ni v podrejenem položaju.

Gospa predsednica, želel bi poudariti nekaj vidikov poročila gospoda Szájera, ki so po mojem mnenju posebej pomembni. Prvi je zamisel, da naj zavrnemo vse določbe, ki zakonodajnemu telesu nalagajo dodatne obveznosti poleg vseh tistih, ki so vključene v člen 290. Drugič, Komisija mora zagotoviti zgoden in neprekinjen prenos informacij in ustreznih dokumentov. Tretjič, roki morajo začeti teči šele, ko so prejete različice v vseh jezikih – ponavljam, v vseh jezikih. Zadnja točka je, da je treba upoštevati parlamentarne počitnice.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, ti, pogosto podcenjeni strukturni problemi v zvezi z odnosi znotraj institucionalnega trikotnika, so v poročilu gospoda Szájera zares zelo dobro povzeti. Sodelovanje je bilo izredno konstruktivno, zato bi se tudi jaz želela za to iskreno zahvaliti.

Z Lizbonsko pogodbo smo ustvarili nove odnose, teh novih odnosov pa ne smemo zahrbtno spodkopavati. To je v tem smislu pravzaprav ključna točka. Skriti namen tega je bil postaviti Evropski parlament v enakopraven položaj s Svetom, vključno v zvezi z delegiranimi akti, ter zagotoviti, prvič, da bo to izvedljivo, in drugič, da je to mogoče zagotoviti med postopkom.

Izredno pomembno za nas torej je, da se ustvarijo ustrezni pogoji na primer tako, da lahko pravočasno neovirano dostopamo do dokumentov, da bi sprejeli potrebne odločitve, in drugič, da nobeni postopki ne potekajo na podlagi „skupnega dogovora“, temveč da imamo sporazume, ki so trdni in na katere ne more vplivati politična samopašnost ali trenuten političen program.

Za to potrebujemo trdna, razumna pravila, s katerimi bomo lahko zaščitili pravice Parlamenta tudi v praksi, namesto da jih zgolj upoštevamo v teoriji. Hvala, gospod Szájer. To je bilo odlično sodelovanje in upam, da ga lahko izkoristimo tudi za to, da bi dosegli tisto, kar moramo doseči za naše kolege poslance.

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, poročevalec upravičeno govori o demokratičnem primanjkljaju. Govori o elitističnem konstruktu, da ima EU demokratičen primanjkljaj, ki je rasel, še vedno narašča, po Lizbonski pogodbi pa bo rasel še bolj. Moram reči, da me bega, ker poročevalec kljub svoji prepričljivosti rešitev vidi v členu 290.

Naša razlaga člena 290 je, da Komisiji daje priložnost, da zakonodajo dopolnjuje ali spreminja. Takšna priložnost je daljnosežna in vseobsegajoča in jo je mogoče razlagati na skoraj neomejeno število načinov. Trdimo, da so zaščitni ukrepi pred neprimerno uporabo pristojnosti, ki se s tem prenašajo na Komisijo, očitno nezadostni. Mogoče bo poročevalec v svojem odgovoru pojasnil, zakaj naj bi bili zadostni. To torej pomeni še večji prenos pristojnosti z izvoljenega Parlamenta na neizvoljeno Komisijo ne glede na to, kaj nam zatrjuje Lizbonska pogodba.

Vedno smo trdili in trdimo še naprej, da Lizbonski pogodbi primanjkuje demokratične legitimnosti, saj so referendum v Združenem kraljestvu obljubile vse tri uveljavljene politične stranke, ki so potem spektakularno prelomile obljubo. Člen 290 je torej produkt nelegitimne Lizbonske pogodbe. Povečuje demokratični primanjkljaj – in zanima me, kako poročevalec pojasnjuje, da to ni res –, zato bi mu bilo treba nasprotovati.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospa predsednica, kot goreč zagovornih Evrope sem nasprotoval Lizbonski pogodbi ravno zaradi tega, ker daje možnost takšnim sporazumom, o katerih se je pravkar govorilo, in ravno zaradi tega, ker ni ustvarila jasnosti in neposrednosti, ki si ju predvsem želim za prihodnje generacije. A ker sem realist, bom rekel, da moramo zdaj s tem živeti. Zelo pomembno je, da še enkrat povsem jasno povemo, da ta člen, člen 290, lahko tolmačimo tako, da lahko enostransko in na dokaj enostaven način določen prenos prekliče tako Svet kot tudi Parlament. Na to se bomo morali vedno znova spomniti.

Seveda je res, kar je rekel gospod Leinen, in sicer da imamo že zdaj na tisoče zakonodajnih aktov, ki se nahajajo na sivem območju, kar zadeva razumljivost, v tem smislu pa je EU, ki bi morala delovati na tistih področjih, kjer jo nujno potrebujemo, voda na mlin nasprotnikov Evrope, nasprotnikov evropskega projekta. Naj ponovim, to ima veliko opraviti s preglednostjo. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se v odstavku 10 predlaga, da je treba med drugim izrecno pojasniti postopke za posredovanje dokumentov.

Kar nekaj nas pozna Zakon o prostem dostopu do informacij in kar nekaj nas ima izkušnje s tem, kako se stvari rešujejo v ZDA. Zakaj potem tega enostavno ne „kopiramo in prilepimo“ ter omogočimo državljanom, in tudi vsem nam v Parlamentu, dostop do ustreznih dokumentov, ki bi bil neodvisen in ne dejanje milosti ali rezultat številnih posredovanj političnih skupin? Zakaj si tega ne vzamemo kot pravico, ko vendar že tako ali tako močno tvegamo, da bomo dobili na tisoče delegiranih zakonodajnih aktov? V tej zvezi bi rekel: še naprej delajte tako dobro, kot ste do zdaj. Mi bomo konstruktivni partnerji na poti proti demokraciji korenitih sprememb.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Gospa predsednica, gospod komisar, v zvezi s procesom dele prenosa izvršilnih pristojnosti na Komisijo lahko Lizbonska pogodba pove nekaj novega. Na to vprašanje se dejansko nanaša prav člen 290. Delegirani akti so dejansko splošni akti, ki lahko spremenijo nepotrebne vidike temeljnega zakonodajnega akta z zagotavljanjem pooblastil za prenos izvršilne pristojnosti na Komisijo.

V praksi to omogoča, da se pooblastila opredelijo skupaj s trajanjem prenosa, časovnim okvirom, v katerem lahko Parlament in Svet vlagata ugovore, ter pogoji za preklic pooblastil. Parlament in Svet izvajata nadzor, ampak šele po sprejetju delegiranih aktov. Delegirani akti se lahko objavijo tudi v časovnem okviru, v katerem lahko Evropski parlament in Svet vlagata ugovore. Vendar pa vas prosim, gospod komisar, da v teku sestave delegiranih aktov zagotovite tudi večjo preglednost.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospa predsednica, dovolite mi, da odgovorim na pripombe spoštovanih poslancev. Popolnoma se strinjam z gospodom Leinenom, da je Lizbonska pogodba prinesla ogromne spremembe. To je poudaril tudi poročevalec, gospod Szájer. Želim vam zagotoviti, da se tega popolnoma zavedamo in da bomo uporabili postopek ob skrajnem spoštovanju zakonodajnega telesa, saj je to zelo pomembno za naš vzajemni odnos in naše dobro sodelovanje pri delu.

Kar zadeva nujnost in nujne postopke, bi vam vsem želel zagotoviti, da bomo slednje uporabljali samo v skrajnih, izjemnih primerih. Zavedamo se, da bi naš odnos bil zelo zapleten, če bi zlorabljali ta instrument, to pa zagotovo ni naš namen.

V zvezi s pripombami gospoda Coelha in gospoda Lichtenbergerja vam prav tako zagotavljam, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili zgoden prenos vseh dokumentov, ki bi potekal istočasno kot prenos na Svet, in sicer z vsemi potrebnimi prevodi. Vemo, da je Lizbonska pogodba uvedla to zelo pomembno spremembo, in sicer da je pri zakonodajnih ali finančnih zadevah Evropski parlament enakopraven s Svetom.

Poleg tega nameravamo vzpostaviti novo obliko sodelovanja, v okviru katerega bi bil Evropski parlament vključen v dela, povezana s pripravo delegiranih aktov, in to želimo storiti na zelo trdnih temeljih. Zato boste navedbo o tem novem odnosu našli tudi v okvirnem sporazumu, ki je trenutno predmet pogajanj med Komisijo in Evropskim parlamentom.

Kar zadeva pripombe, ki sta jih Earl of Dartmouth in gospod Martin podala v zvezi z neomejenimi pristojnostmi, ki jih člen 290 zagotavlja Komisiji, mislim, da to nekako ne drži, saj ste vi, zakonodajno telo, tisti, ki se boste odločili, ali boste prenesli pristojnosti na Komisijo ali ne. Vi, zakonodajno telo, ste tisti, ki boste imeli priložnost preklicati predloge Komisije ali jim ugovarjati. Zato se nikakor ne strinjam, da stopamo na sivo območje, saj menim, da so pristojnosti zakonodajnega telesa v pogodbi zelo jasno opredeljene, Komisija pa bo to seveda spoštovala.

  József Szájer, poročevalec. – (HU) Želel bi se zahvaliti mojim kolegom poslancem za to razpravo, saj je pripravo tega poročila omogočilo prav tesno sodelovanje med odbori – pri tem bi posebej želel omeniti Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane, ki bo v prihajajočem obdobju imelo še veliko takšnih nalog – in političnimi strankami. Kolegi poslanci, dodal bi tudi, da je to boj. Boj s Komisijo, boj s Svetom, saj gre za boj za naše pravice. Bistvo tega poročila je jasna potrditev, da so to naše pravice in da pri njih vztrajamo. To je veliko lažje storiti takrat, kadar za mano stojijo tako odbori kot kolegi poslanci iz drugih strank, da bi našima partnerskima institucijama jasno povedali, da Parlament pri tem najodločneje vztraja. Da bi lahko to pravico uveljavili kar najučinkoviteje, pa obenem jemljem beseda gospoda Šefčoviča za spodbudo, da se splošna prilagoditev lahko pospeši v prihodnjih mesecih in da bomo lahko kar najbolj razširili te pravice. To se nam zdi pomembno predvsem za tista področja, na katerih soodločanja prej ni bilo.

Drug, zelo pomemben vidik, ki so ga kolegi poslanci prav tako tukaj omenili, je pomembnost dostopa do informacij. Ta dostop mora biti opredeljen v medinstitucionalnem sporazumu, v zvezi s tem pa pravkar potekajo razprave s Komisijo in Svetom. Seveda pa bi radi vedeli, kaj počne Svet; kakšna posvetovanja izvaja v zvezi s temi zadevami. Kar zadeva vprašanje, ali so naše pravice večje ali manjše, vas prosim, gospe in gospodje, da si preberete poročilo in si ogledate zakonodajo. Slednjo ne morem tolmačiti nikakor drugače kot tako, da so naše pravice večje. Do zdaj nisem imeli nobene besede pri tem, kaj se bo zgodilo s pristojnostmi, ki so bile pred tem prenesene. V praksi Parlament ni imel v tem procesu nobene vloge. Poslušali so nas iz vljudnosti, toda roki so bili tako kratki, da Parlament v tem času ni niti zasedal. Zdaj pa lahko vložimo veto ali umaknemo te odločitve in tega ne rabimo niti pojasnjevati – z drugimi besedami, to je kar najbolj zagotovo razširitev pravic. Mi smo tisti, ki imamo zakonodajno pristojnost in mi prenašamo te pristojnosti na Komisijo. Zato tega ne morem razumeti drugače kot razširitev naših pravic. Kolegi poslanci, od nas je zdaj odvisno, da se odločimo, ali bomo te pravice v prihodnje tudi uveljavljali.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo na naslednjem plenarnem zasedanju v Bruslju.

Pisne izjave (člen 149)

  Raffaele Baldassarre (PPE), v pisni obliki. – Najprej bi se želel zahvaliti gospodu Szájeru za izjemno delo, ki ga je opravil v tako kratkem času. Delegirani akti bodo izjemnega pomena za pravo Unije in medinstitucionalno ravnovesje v EU. Zato je ključno, da se jih oblikuje in o njih odloča na popolnoma pregleden način, kar Parlamentu in Svetu učinkovito omogoča demokratičen nadzor nad izvrševanjem pristojnosti, prenesenih na Komisijo. V tem okviru, kot zatrjuje poročilo gospoda Szájera, bodo nekatera vprašanja izredno pomembna in bodo zahtevala našo močnejšo zavezo. Ta med drugim vključujejo možnost Evropskega parlamenta, da kadar koli prekliče prenos in da poskrbi, da bosta Parlament in Svet imela enake pravice v zvezi z vključenostjo v proces prenosa. Na koncu bi želel poudariti, da bi Komisija morala dati prednost predstavitvi vseh zakonodajnih predlogov, ki so potrebni, da bi se pravni red prilagodil določbam iz členov 290 in 291, vključno s pravnim redom na področjih politike, za katerega zdaj na podlagi Lizbonske pogodbe velja postopek soodločanja.

  Zita Gurmai (S&D), v pisni obliki. – Iskreno pozdravljam rezultat poročila gospoda Szájera. Opredelitev novega zakonodajnega sistema je težko in zapleteno vprašanje. Prepričana sem, da Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) in predvsem člena 290 in 291 pogodbe, krepijo demokratičen značaj Unije in pojasnjujejo njen pravni red. Uvedba novega pojma zakonodajnih aktov ima daljnosežne posledice. Poročilo poudarja manjše razlike med ključnimi sozakonodajalci, pristojnosti in podroben načrt njihovega sodelovanja. Pravo vprašanje pa je: če bo Evropska komisija dobila več zakonodajnih pristojnosti in širša zakonodajna pooblastila, kar pomeni takojšen porast interesov Skupnosti, kakšne metode nadzora bi bilo treba uvesti v imenu Sveta in Evropskega parlamenta? Nov zakonodajni okvir PDEU opredeljuje orodja, vendar ni še nobenih praktičnih izkušenj glede njihovega prilagajanja na ravni Skupnosti. Na koncu bi pozvala sozakonodajalce, da čim prej pripravijo medinstitucionalni sporazum med Parlamentom, Svetom in Komisijo o izvajanju člena 290, saj obstaja nujna potreba po večji preglednosti.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Postopek prenosa, čeprav je v ozadju, je zelo pomemben prehod v kakovosti, ki ga prinaša Lizbonska pogodba. Treba ga je razumeti kot izpolnitev pogodbe, brez katerega položaj Parlamenta glede na druge institucije v procesu sprejemanja odločitev ne bo imel popolnoma utrjenega položaja. Prav s tem postopkom bo namreč dobil polno zakonodajno pristojnost in vlogo pri izvajanju katerega koli dela zakonodaje. Dobro znano nam je nezadovoljstvo, povezano z napornim procesom pogajanj s Svetom v postopku soodločanja in v primeru odločitev, katerih izvajanje krši medinstitucionalni sporazum. Do zdaj je bila „komitologija“ izraz za pomanjkanje zaupanja držav članic v Komisijo, medtem ko vloga Parlamenta pri izvajanju pravnih aktov danes temu procesu daje večjo legitimnost. Parlament in s tem posredno tudi državljani EU bodo bližje procesu izvrševanja prava EU, postopek prenosa pa moramo razumeti prav na ta način. A da bi to dobilo smisel, mora Parlament dobiti poln dostop do informacij, pri tem pa se v celoti strinjam z drugimi udeleženci v tej razpravi.

  Zbigniew Ziobro (ECR), v pisni obliki. – (PL) Namen uvedbe možnosti zakonodajnega pooblastila je zagotoviti, da bo zakonodaja, predvsem pa zakonodaja tehnične narave, dokončana in dopolnjena učinkoviteje, ne da bi pri tem vsakič bilo treba uvajati celoten zakonodajni postopek. Prenos je zato treba razumeti kot orodje za izboljšanje procesa priprave zakonodaje na ravni EU.

Obenem je pomembno, da se zagotovi ustrezen nadzor nad uporabo regulativnih pooblastil, prenesenih na Komisijo. Parlament in Svet morata med drugim imeti na voljo dovolj časa za izvrševanje pravice do ugovora zoper načrtovane predpise. Vendar pa morata predvsem imeti ustrezen dostop do dokumentov, analiz in prispevkov, pripravljenih v teku priprave osnutkov delegiranih aktov. Samo tako bodo pristojnosti Komisije za objavo delegiranih aktov imele pravo vlogo pri izboljšanju zakonodajnega procesa v Uniji, obenem pa se bo ohranil potreben nadzor nad dejavnostmi Komisije ter njihova preglednost. Pomembno je tudi, da se razvijejo ustrezni mehanizmi sodelovanja med Parlamentom in Komisijo, da bi bil Parlament ves čas obveščen od pripravljalnem delu, ki poteka, in da bi bil lahko seznanjen z naravo vprašanj, ki se preučujejo.

Resolucija o pristojnosti zakonodajnega pooblastila, ki je rezultat kompromisa, sklenjenega med vsemi političnimi skupinami, zgoraj navedene zadeve predstavlja na ustrezen način in si zasluži podporo Parlamenta.