Dobesedni zapisi razprav

Torek, 20. april 2010 - Strasbourg

13. Ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je priporočilo za drugo obravnavo (A7-0118/2010) gospe Jean Lambert v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o stališču Sveta na prvi obravnavi (16626/2/2009 – C7-0049/2010 – 2009/0027(COD)) za sprejetje uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada.

  Jean Lambert, poročevalka. – Gospod predsednik, nisem prepričana, da bo ponujen navdih, a očitno je to zelo polemična tema, o kateri so se mnogi poslanci tega parlamenta bali govoriti, torej moramo tisti med nami, ki smo dovolj pogumni, da smo tu, izkoristiti trenutek.

Najprej bi se rada zahvalila vsem poročevalcem v senci, ki so delali na tem poročilu za njihovo zelo aktivno vključenost in našo sposobnost najti skupno pogajalsko stališče in delovati kot ekipa. Prav tako bi se rada zahvalila udeleženima predsedstvoma – češkemu in zlasti švedskemu – za njun bolj odprt odnos glede tega, kot smo ga videli pri nekaterih pogajanjih, saj smo se lahko pogajali in ne le čutili, da smo tam, da počnemo, kar želi Svet – no, vsaj včasih.

In kaj smo dosegli? Cilj skupnega Evropskega azilnega podpornega urada je zagotoviti visokokakovostno sprejemanje odločitev za tiste, ki potrebujejo zaščito, in za tiste, ki potrebujejo pomoč, je to resnično lahko stvar življenja in smrti. Dobro je znano, da se sistem po državah članicah ne izvaja skladno. Razlike so včasih med najboljšimi in najslabšimi tako velike, da primanjkuje zaupanja, kar lahko pripelje do tega, da tisti, ki poskušajo sprejemati objektivne odločitve, doživljajo spodkopavanje s strani tistih, ki jih ne. In koncu trpijo tisti, ki potrebujejo zaščito.

Prav tako obstaja v nekaterih državah članicah, ki so še zlasti pod pritiskom, močan občutek, da primanjkuje solidarnosti od drugih, da njihova potreba po podpori ne dobiva resničnega praktičnega odziva. V okviru sklada za begunce obstaja področje financiranja za sodelovanje med državami članicami, ki je pripeljalo do nekaterih pozitivnih razvojev dogodkov, a prav tako je postalo jasno, da v tem nesistematičnem pristopu obstajajo omejitve.

Zato se ustanavlja azilni podporni urad za zagotavljanje redne podpore za povečanje skladnega pristopa in zagotavljanje aktivne podpore državam pod posebnim pritiskom. Z drugo zakonodajo se mu že dodeljujejo posebne naloge.

Ključne točke za Evropski parlament med pogajanji so bile vloga samega Evropskega parlamenta v zvezi z azilnim podpornim uradom, kako doseči večjo solidarnost med državami članicami in vloga civilne družbe in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce z Uradom.

Vprašanja vloge Parlamenta so bila osredotočeno okoli našega odnosa z direktorjem v smislu njegovega ali njenega imenovanja in rednih povezav. Končno smo se dogovorili o tem, da Evropski parlament zasliši priporočenega kandidata ali kandidatko, da ponudi zaupno mnenje in prejme povratne informacije o tem, kako se to upošteva.

Direktor bo predstavil tudi letno poročilo ustreznemu odboru – ne morem povsem verjeti, da smo se morali za to boriti, a vseeno – in prav tako lahko direktorja povabimo, da poroča o izvrševanju določenih nalog.

Vloga Parlamenta v povezavi z agencijami je sedaj tema za razpravo v medinstitucionalni delovni skupini in sedaj sem članica skupine, ki se v Evropskem parlamentu ukvarja s tem – deloma zaradi svojih izkušenj in določenega občutka razočaranja nad pogajanji glede azilnega podpornega urada.

Kar zadeva solidarnost med državami članicami, je Parlament želel zavezujoče mehanizme, Svet je želel utrditi prostovoljno naravo sodelovanja, končno jezik pa je bolj nepristranski, a lahko se veselimo zunanjega ocenjevanja azilnega podpornega urada, ki bo zajemalo vpliv podpornega urada na praktično sodelovanje na področju azila.

Glede vloge posvetovalnega foruma, državam članicam je na voljo veliko pravega strokovnega znanja in izkušenj in zdelo se nam je očitno, da bi lahko bilo takšno strokovno znanje dragoceno. Vemo, da imajo nekatere države članice aktiven odnos z nevladnimi organizacijami in prav tako smo želeli poskrbeti, da so imele lokalne oblasti, ki pogosto izvajajo mnogo tistega, kar je potrebno v okviru skupnega sistema, prav tako možnost biti vključene. Zato smo veseli, da smo lahko v to telo vdahnili malo več življenja.

Za zaključek menimo, da lahko azilni podporni urad igral zelo dragoceno vlogo pri razvoju skupnega sistema. Upamo, da bo visokokakovosten – tudi, če tega ne bomo mogli popolnoma vnesti v končno besedilo – in da bo pomagal vzbuditi medsebojno zaupanje in podporo. Udeležene države članice bi prav tako pozvala, naj bodo bolj odprte do tega, kar lahko prispevajo druge ustanove, izvoljene oblasti in civilna družba, ker, medtem ko gre tu za sodelovanje med državami članicami, pa to ni popolnoma medvladna zadeva. To, kar ustvarjamo, je evropska institucija.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospod predsednik, resnično sem vesela, da smo sedaj zelo blizu končnemu sprejetju uredbe o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Komisija je to predlagala februarja 2009, Svet in Parlament pa sta bila temu izredno zavezana.

Ustanovitev skupnega azilnega sistema sta bila mnogo let cilja Evropske unije in Komisija in jaz ostajamo zelo predani temu cilju.

Ustanoviti moramo sistem, ki je pošten in učinkovit in temelji na skupnih standardih in skupnih načelih. Ta sistem lahko temelji tudi na solidarnosti in to pomeni solidarnost z migranti, z matičnimi državami in s tranzitnimi državami in to prav tako pomeni solidarnost med državami članicami. Da bi okrepili solidarnost med državami članicami, je kot del oblikovanja Evropskega azilnega sistema pomembno praktično sodelovanje med različnimi organi oblasti na področju azila. Za povečanje tega praktičnega sodelovanja je bila z Evropskim paktom za azil in migracije iz leta 2008 zahtevana ustanovitev azilnega podpornega urada, sprejeta pa je bila s stockholmskim programom v letu 2009. Podporni urad bo zato temeljni kamen pri gradnji skupnega azilnega sistema.

Kot vsi veste, se bo podporni urad nahajal v Valletti. Zagotavljal bo konkretno in operativno podporo organom oblasti držav članic in pospeševal bo razvoj potrebnega sodelovanja med državami članicami in razvoj skupnih praks. To bo doseženo z usposabljanjem posameznih oseb, ki se ukvarjajo s prošnjami za azil, in z izmenjavo informacij ter najboljših praks. Podporni urad bo prav tako zagotovil pomoč državam članicam, ki so pod posebnim pritiskom, tako da bo poslal strokovne skupine, ki lahko pomagajo pri vpisovanju prošenj za azil.

Zelo rada bi se zahvalila Evropskemu parlamentu in vsem poročevalcem, odgovornim za to – seveda gospe Jean Lambert za njeno delo, pa tudi gospodu Moraesu za potrebne spremembe Evropskega sklada za begunce in vsem soporočevalcem in poročevalcem v senci. Vaša polna in stalna podpora je bila izredno dragocena in veselim se sodelovanja z vami pri končnih korakih preden se ta urad odpre – upajmo, da zelo kmalu.

  Simon Busuttil, v imenu skupine PPE. – (MT) Gospod predsednik, rad bi začel s čestitko gospe Jean Lambert za njeno poročilo in za uspeh te dokumentacije, pa tudi za zvesto sodelovanje v zvezi s to temo z nami, poročevalci v senci. Evropska ljudska stranka ima pozitiven pogled na ustanovitev azilne podporne agencije, ker meni, da je to pomemben korak naprej pri ustanavljanju in izvajanju skupne azilne politike v Evropski uniji. Na osebni ravni pa kot malteški poslanec EP nisem le zadovoljen, ampak tudi ponosen, da bo ta urad ustanovljen v glavnem mestu moje države, Valletti. Rad bi poudaril, da mora ta urad priznati, da je treba skupno azilno politiko graditi na eni besedi, kakor je že bilo omenjeno, in to je solidarnost: solidarnost do prosilcev za azil, ki potujejo v Evropo in so upravičeni do zaščite, ki jo mora imenovani urad zagotoviti, in kakor je po pravici navedla Komisija, solidarnost do tistih držav, ki so same, brez kakršne koli pomoči nosile to breme. Zato je treba ta pojem solidarnosti razumeti v njegovi celoti; zagotovo je tako, kot da gledamo dve strani istega kovanca pri izkazovanju solidarnosti tistim, ki si zaslužijo zaščito, in solidarnosti s tistimi državami članicami, ki nosijo nesorazmerno težo. Rad bi povedal, da se do sedaj zdi, kakor da smo razumeli sporočilo o pomembnosti solidarnosti. Vendar pa v zvezi s tem še nismo naredili koraka naprej. Rad bi, da se besede spremenijo v dejstva in da se to načelo aktivira na praktični ravni. Tu ima podporni urad pomembno vlogo – dovršiti to načelo, ga izvajati in zagotoviti, da bodo posebne pobude, ki se jih bo lotil, zagotovo uspele pri širjenju solidarnosti na vse tiste, ki jo potrebujejo. Zato upam, da bo ta urad čim prej začel delovati in rad bi drugim zagotovil, da bomo mi kot poslanci Parlamenta podrobno spremljali njegov način delovanja v prihodnjih mesecih in letih.

  Sylvie Guillaume, v imenu skupine S&D. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz bi rada najprej čestitala gospe Lambert in tudi gospodu Moraesu za njuno odlično delo, ki nam bo v naslednjih nekaj dneh omogočilo – takoj, ko se bodo razmere v zvezi z zračnim prostorom normalizirale –, da uradno sprejmemo uredbo o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Zato si mislim, da se bomo vsi strinjali glede ene točke: da pozdravljamo bližnjo ustanovitev tega urada.

Urad, odločno usmerjen v praktično sodelovanje, bo pomagal zmanjšati pomembne vrzeli, ki še vedno obstajajo med azilnimi praksami različnih držav članic in to kljub prvi tako imenovani fazi usklajevanja, ki se je začela na Evropskem svetu v Tampereju. To telo nam bo omogočilo, da zagotovimo skladnost, ki je v sedanji praksi primanjkuje.

Prav tako bi rad poudaril pomembno vlogo, ki jo bo v tem uradu igrala civilna družba s svojim sodelovanjem v posvetovalnih forumih. Udeležba navadnih ljudi civilne družbe bo zagotovila jasnejši vpogled v težave, s katerimi se srečujejo prosilci za azil, in v neuspehe nacionalnih sistemov.

Vendar pa moramo priznati, da ta zadeva pušča nekoliko grenak priokus. Za Parlament je to na primer obžalovanje, da ni mogel igrati polne vloge pri imenovanju direktorja urada, za sam urad pa je to nezmožnost prispevanja k uvedbi sistema obvezne solidarnosti med državami članicami, da bi se zagotovilo olajšanje za države, ki se nahajajo pri vratih v Evropsko unijo.

V praktičnem smislu je ta prostovoljna solidarnost prazno govoričenje. Dejstvo je, da če nočemo niti omeniti bolj zavezujočega sistema, kako ga bomo sploh kdaj dosegli? To ostaja aktualno vprašanje naših razprav in še naprej bomo glede tega opominjali svoje partnerje, Svet in Komisijo.

Ustanovitev tega urada dovršeno prikazuje potrebo po tem, da se sprejme skupni evropski azilni sistem. Vse države članice se s tem strinjajo, ko gre za deklaracije, kot je Evropski pakt o priseljevanju in azilu iz leta 2008. Vendar pa je nenavadno, da te iste države članice trpijo za začasno izgubo spomina, ko gre za prehod iz besed na dejanja in prenos njihovih obveznosti do skupnih pravil v besedila.

Zelo obžalovanja vredno je videti, kako pripravljen je Svet za sprejemanje cele vrste ukrepov za boj proti nezakonitemu priseljevanju, kakor je storil na februarskem Svetu za pravosodje in notranje zadeve. Vendar pa se izkaže za previdnejšega med pogajanji o azilnem svežnju, ki je sedaj že nekaj mesecev na mrtvi točki. Namesto, da kažejo čisto in prikladno politični prikaz, dosežen z represivnimi ukrepi, pozivam države članice, da zgradijo resnično Evropo solidarnosti.

Po eni strani vemo, da so ti represivni ukrepi pomembna grožnja pravici do azila v Evropi za posameznike, ki se zaradi povečanega števila pregledov in drugih ovir podajajo na vse nevarnejša potovanja. Po drugi strani bi se lahko Evropa končno ponašala z resnično usklajenimi azilnimi postopki, ki temeljijo na zagotavljanju ustreznih jamstev za prosilce za azil.

Vidimo lahko, da so države članice izredno uporniške do azilnega svežnja in da je težnja usmerjena k ohranjanju nacionalnih praks. Ta upornost glasno odzvanja v argumentih glede proračunskih stroškov takšne skupne politike, ki kaže, da v kriznem kontekstu ne bi bila trajnostna. Kljub temu ima Evropa v zvezi z azilom veliko odgovornost.

Poudariti bi morali dejstvo, da se pogosto dogaja, da so tretje države, ki jim gre slabše kot nam, odigrale svojo vlogo pri jemanju beguncev pod streho. Zato upajmo, da bo azilni sveženj tako uspešen, kot je bil Urad, in da bo ta uspeh prišel kmalu, ker je nujno potrebno ukrepati.

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, pravica do azila je ena temeljnih vrednot Evropske unije in nihče si o njej ne drzne javno podvomiti v svojem govoru. Kljub temu pa realnost evropskih politik in politik držav članic na tem področju sproža vprašanja.

Leta 1999 je Evropska unija začela usklajevati svoje politike na to temo, in danes se zdi, da imamo občutek zadovoljstva zaradi presenetljivega upada števila prosilcev za azil. Tudi mi v Konfederalni skupini Evropske združene levice/Zelene nordijske levice bi lahko bili zadovoljni glede tega, če bi ta podatek odražal izboljšanje stanja človekovih pravic po svetu. Vsi pa vemo, da ne odraža nič takšnega. Po potrebi bomo to dokazali s svojimi razpravami, ko bodo potekale v četrtek popoldan.

Zlasti od leta 2004 smo priča nazadovanju usklajevanja postopkov in pogojev sprejemanja. Obstajajo pomembne razlike med praksami držav in vemo, da so bile nekatere prošnje prenesene in da danes nekateri prosilci za azil nimajo več možnosti, da bi registrirali svoje prošnje. Ponovno dobi nagrado za največje zmanjšanje števila prošenj za azil Francija. Kot aktivistka za človekove pravice v Franciji, sem na pravem položaju, da lahko vem, kaj je povzročilo te rezultate. Dovolj je, da le enkrat pospremite prosilca za azil k službam Francoskega urada za zaščito beguncev in oseb brez državljanstva, in vedeli boste, kaj je vzrok. Neznosno je gledati, kako se te moške in ženske poziva k oddajanju dokazov o mučenju, ki so ga pretrpeli.

Predlog, ki ga danes pregledujemo, se zato zdi kot sapa svežega zraka. Pomaga izboljšati izvajanje evropskega sistema v zvezi s pravico do azila. Njegov cilj je spodbujanje praktičnega sodelovanja med državami članicami, zlasti z izboljšanjem dostopa do točnih informacij o državah izvora, kar je dobro. Večina predlogov, ki jih je Parlament podal ob prvem branju, je Svet sprejel. Vemo, da ta rezultat dolgujemo predvsem švedskemu predsedstvu in hvaležni smo mu. Dodala bi, da je po mojem mnenju Švedska vzor in zelo rada bi, da bi se druge države na tem področju uskladile z njo.

Našo poročevalko smo v odboru podprli pri prvem in tudi pri drugem branju in tudi sama bi ji rada čestitala in se ji zahvalila. Enako bomo storili na plenarnem zasedanju in izražamo svoje iskreno upanje, da bo ta majhen korak naprej predstavljal novo točko preobrata v evropski politiki glede te zadeve. Upamo, da bomo lahko, namesto, da se Evropa umakne v to, kar si v tem parlamentu drznemo imenovati trdnjava Evrope, pozdravili te moške in ženske, ki imajo pravico do azila, kakor je razglašeno v mednarodnih pogodbah in v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki jo bomo kmalu ratificirali.

  Mario Borghezio, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, slišal sem predlog, da ta ukrep temelji na solidarnosti. Po mojem skromnem mnenju manjka še nekaj drugega – in to nekaj drugega je varnost.

Vendar pa je treba le govoriti s tistimi, ki so udeleženi pri teh vprašanjih, na primer s policijo – ob tej priliki sem imel to srečo, da sem potoval z osebjem organov kazenskega pregona policijskega urada v Torinu, ki bi ju rad omenil po imenu, to sta Romanini in Tavano. V mnogih primerih sta mi potrdila, da ti prosilci za azil kažejo ponarejene kartice in dokumente; o takšnih primerih so poročale različne policijske enote in druga telesa.

Ali ne bi bilo dobro to vprašanje obravnavati tudi v smislu varnosti? Mislim, da vprašanje varnosti v tem dokumentu ni zelo izrazito, a vseeno je zelo pomembno, ker se moramo izogibati oskrunjenju pomembnega načela, pomembne ustanove tako pomembne humanitarne vrednosti, z drugimi besedami, upravičenosti do azila, z nemarnimi interesi tistih, ki trgujejo z nezakonitimi priseljenci in ki pogosto uporabljajo azil kot način za infiltracijo ljudi, ki nimajo pravic in odnosa s tistimi, ki se jih dejansko preganja.

Drugič, v členu 2 te uredbe je navedeno, da bo urad pospeševal, usklajeval in krepil praktično sodelovanje med državami članicami glede mnogih vidikov azila in pomagal izboljšati izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema, vključno z zunanjimi dimenzijami. V členu 7 bi moralo biti to podrobno določeno, da lahko urad ustvari metode sodelovanja s tretjimi državami glede tehničnih vidikov, a je to storjeno le bežno.

Menim, da moramo iti mnogo dlje in sprešujem se zakaj – kljub temu, da to predlagajo mnogi, tudi mi – nihče ne govori o tem ali preuči predloga ustanovitve teh uradov tudi v tretjih državah? Kaj to preprečuje? Mislim, da je filtriranje zelo pomembno, da bi olajšali delovno breme in položaj držav, ki se morajo s tem ukvarjati bolj neposredno. Nekdo je govoril o potrebah teh držav, a te države je treba podpirati in menim, da bi morali biti uradi ustanovljeni v tretjih državah, na primer v Severni Afriki, na podsaharskem območju, kjer so pogosti prošnje za azil in prosilci za azil.

Tu je treba filtrirati, morda z uporabo Službe Evropske unije za zunanjepolitično delovanje, ki izvaja postopke, ki bi vključevali sprejemanje dela odgovornosti določenih držav v razvoju; dati jim moramo občutek odgovornosti, ko gre za vprašanje azila.

Menim, da so ta vprašanja zelo pomembna in da jih ne bi smeli zanemarjati in prav tako ne bi smeli zanemarjati potreb držav evropskega Sredozemlja, ki jih ta vprašanja prizadevajo, ne le s tem, da govorimo o njih ali jim pošiljamo nekaj uslužbencev; v Italiji že imamo svoje lastne birokrate. Za reševanje tega položaja potrebujemo denar in pravo podporo.

Rečeno je bilo, da stvari na Švedskem potekajo zelo dobro. Morda je tako, a Švedska je zelo daleč od potreb Malte, Italije, Francije in Sredozemlja: problem se nahaja tu in treba ga je obravnavati – in poskrbeti moramo, da bodo države Evropske unije za to odgovorne. Posebne pravice in bremena gredo z roko v roki in ker imamo breme, moramo imeti tudi sredstva za spopadanje z njim.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, zagotovo ni slaba zamisel, da se enotno uporabljajo predpisi o azilu, da bi se zmanjšalo sekundarno priseljevanje v EU in za podporo tistim državam članicam z zelo velikim pritokom prosilcev za azil. Vendar pa obstajajo resni dvomi glede tega, ali je nujno ustanoviti ta podporni urad, da bi prišlo do izboljšav, in ali se bo urad preveč vmešaval v oblast držav članic.

Ustanovitev te agencije pomeni še en korak naprej proti centralizaciji azilne politike EU. Cilj je doseči visoko raven zaščite, ki temelji na ukrepih najbolj radodarnih držav članic, kot je Avstrija. Obstoječe razlike je treba odpraviti, pri tem pa morajo radodarnejše države ostati na isti poti, ostale pa narediti potrebne spremembe. To je vse zelo dobro, a ustvarjanje velikega števila novih agencij EU (številka se je od leta 2000 potrojila) in širjenje njihovih pristojnosti je jasno v nasprotju s poskusi lizbonske strategije za uvedbo večje količine deregulacije in subsidiarnosti.

Menim, da je cilj krožne migracije, o katerem se na široko razpravlja – malo tu, malo tam, občasno kje drugje –, popolnoma napačen. V praksi ne deluje in krožna migracija se pogosto spremeni v trajno migracijo. Seveda je treba podati še druge kritike. Nerealni pogoji za pripor pred izgonom so sprejeti na račun varnosti in na račun naše izvršilne oblasti. Razširitev koncepta družine, da se zajame vse, vključno z babicami, bo pomenila nadaljnje povečevanje, izboljšanja dostopa do trga dela v obdobju velike brezposelnosti pa ni mogoče vzdrževati.

Razširitve osnovnega zagotavljanja blaginje na raven držav kot sta Avstrija in Nemčija ne bo mogoče financirati. Novi azilni podporni urad zato ni primeren za ta namen in ne bi smel biti ustanovljen. Od začetka moramo razviti skupno azilno strategijo, ker to, kar priporočate, ne bo delovalo v prizadetih državah.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada je vsekakor izredno pomembna in tako simbolično menim, da je pomembno, da se ga ustanovi na Malti, v državi na jugu Evrope, ki je pod velikim pritiskom prosilcev za azil in tudi v okviru vprašanj nezakonitega priseljevanja.

Zelo pomembno je, da še bolj okrepimo in uskladimo sodelovanje med državami članicami glede vprašanj v zvezi z azilom in na koncu poskušamo priti do skupnega pristopa med različnimi nacionalnimi praksami, zlasti, ker vsi priznavamo velike razlike, ki obstajajo. Na primer – ta informacija je na voljo Komisiji, a mislim, da že ve, da imajo prosilci za azil iz Iraka morda v eni državi članici 71 % možnosti, da bo njihova prošnja sprejeta, v drugi državi članici pa le 2 % možnosti, in seveda tudi med državami članicami obstajajo različne težave.

Uredba Dublin II bo neizogibno nekatere države članice v primerjavi z drugimi bolj obremenila in seveda bo azilni urad prav tako podprl solidarnostne mehanizme, ki so na voljo v okviru Evropskega sklada za begunce. Sklicujem se na prevoz in premeščanje beguncev iz tretjih držav v Evropi in tudi tako imenovano notranje „premeščanje“ beguncev.

Kar zadeva premeščanje iz tretjih držav, so naši koraki majhni, a napredujemo. Vendar pa kar zadeva notranje premeščanje beguncev, bi rad poudaril, da kljub dejstvu, da vsi priznavamo, da so nekatere države članice v primerjavi z drugimi bolj obremenjene, zlasti na jugu Evrope, nismo podali nikakršnega določenega predloga; glede teh vprašanj nismo podali nikakršne pobude. Čakamo na predloge Komisije; prav tako smo poslali pismo v zvezi s to zadevo v okviru Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in, če nič drugega, moramo biti pri teh zadevah drznejši, ker je pritisk velik.

Za zaključek naj povem to: zelo pomembno je, da v Evropski uniji razvijemo mehanizme za sprejemanje beguncev, za sprejemanje prosilcev za azil, ne le zaradi humanitarnih razlogov in zaradi razlogov, ki so jih že navedli številni poslanci, ampak tudi, da se bomo lahko borili proti nezakonitemu priseljevanju. Vsem, ki iščejo boljšo domovino, boljšo prihodnost, moramo dati sporočilo, da ima v Evropi vsakdo, ki gre po zakoniti poti, na koncu boljše možnosti, kot če gre po poti nezakonitega priseljevanja, od katerega je žal veliko pritiska.

  John Bufton (EFD). – Gospod predsednik, ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada je popolnoma v nasprotju z britanskim odstopanjem v zvezi s priseljevanjem in v nasprotju z zavrnitvijo schengenskega pravnega reda s strani Združenega kraljestva. Predlog, da se 40 milijonov EUR porabi za ustanovitev in za zaposlovanje celotnega urada na Malti za obravnavo prosilcev za azil po EU, kaže na to, da želi Komisija sprejemati odločitve, ki bi jih bilo treba prepustiti nacionalnim vladam.

Vsaka skupna evropska azilna politika pomeni grožnjo britanski suverenosti nad nadzorom meja. Vedno novi pozivi, da se Združenemu kraljestvu dovoli, da odloča, kdo prihaja v državo in kdo odhaja iz nje, in kdo se lahko nastani, izhajajo iz dejstva, da imamo velik problem s prebivalstvom, ki ni dosti podoben položaju nikjer drugje v Evropi.

Komisija ne ponuja pomoči in podpore, ko se bori Združeno kraljestvo. Namesto tega bo vzela denar britanskega davkoplačevalca, da bi pokrila stroške sprejemanja odločitev v našem imenu. 40 milijonov EUR bi bilo bolje usmerjenih proti gradnji novih šol, bolnišnic in hiš v Združenem kraljestvu, pa tudi nudenju nujnih storitev, kot so čista voda, ki jo nujno potrebujemo, če želimo še naprej zagotavljati dostojno kakovost življenja prvega sveta za vse.

Eno od štirih rojstev se zgodi materam, ki same niso bile rojene v Združenem kraljestvu, to pomeni 170 000 rojstev letno. Kje je denar, ki bo pomagal britanskemu davkoplačevalcu, da si bo lahko vse to privoščil? V vašem žepu ali potrošen za ustanavljanje novega azilnega urada, ki bo nedvomno naložil še več pritiska Združenemu kraljestvu?

V svojih volilnih kampanjah vse stranke v Združenem kraljestvu obljubljajo, da bodo storile nekaj glede priseljevanja, ker ljudje doma zahtevajo, da je treba nekaj storiti. A kaj lahko stori Westminster dokler smo v EU, ker ob ravno istem času Evropska komisija hoče, da se nanjo prenese vsa oblast nad prosilci za azil?

Vedno znova je ta Komisija pokazala le neupoštevanje želja in potreb ljudi Združenega kraljestva. Ali je namen Komisije, da prekliče odstopanje Združenega kraljestva tudi na tem področju? Ljudje doma si zaslužijo vašo odkritost, ker je to vprašanje zanje izredno pomembno. Morali bi jih zastopati in zaslužijo si vedeti, kaj ste načrtovali.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, ne smemo v solidarnost ovijati urada, ki mora podpirati postopek za ugotavljanje resničnih pogojev prosilcev za azil.

Menimo, da je to pomembno in koristno, a da mora zagotoviti na eni strani, da jo tisti, ki imajo dejansko pravico do azila, dobijo hitreje in na drugi strani, da se tiste, ki nimajo nujnih pravic in poskušajo zlorabiti ta sistem, obravnava odločno, ker je jasno, da ga vsi tisti, ki imajo pravico do azila, ne dobijo.

Zelo na kratko bi rad ponovil izjave gospoda Borghezia: določene države, kot je Italija, in zlasti južna Italija, od koder prihajam, zagotavljajo naravne vstopne poti za priseljevanje in nanje zaradi njihovih zgodovinskih običajev sprejemanja priseljencev še zlasti vplivajo prošnje za azil.

Evropa se mora zavzeti za to in Evropska unija mora osredotočiti svojo pozornost in prizadevanja, vključno z gospodarskimi prizadevanji, na tista območja, ki prejemajo največ priseljencev.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospod predsednik, hvaležna sem za močno podporo za ustanovitev te agencije s strani večine na tem plenarnem zasedanju. Kakor veste, so države članice soglasno zahtevale, da se ustanovi ta agencija, tudi tiste, za katere se uporablja odstopanje, in vedo, da Komisija nikakor ne namerava vsiliti kakršnih koli sprememb glede odstopanja Združenega kraljestva. To je odločitev ljudi Združenega kraljestva.

Močno podporo za agencijo pa smo imeli tudi na tem plenarnem zasednju in zelo sem vesela, da bo ta sedaj ustanovljena. Vemo, da obstaja zlasti v določenih letnih časih velik pritisk na države v Sredozemlju in ta agencija lahko pri tem nudi pomoč in podporo. Imamo tudi migrante, ki prihajajo v severno, vzhodno, zahodno in srednjo Evropo, zato je to agencija za celotno Evropo, čeprav ni naključje, da se nahaja v Valletti.

To ni le še ena agencija. Dejansko je to temeljni kamen v gradnji skupnega azilnega sistema in bo pomemben instrument pri podpori držav članic, pri pomoči razvoja praks in skupnih standardov in pri podpori držav članic pod posebnim pritiskom. Zbirala bo informacije, izdelala bo portal, imela bo strokovnjake, itd. Nazadnje pa je v vsakem primeru odvisno od držav članic, kdo lahko ostane, a obstajajo nekateri postopki, ki jih je treba uskladiti.

Kakor ste dejali nekateri med vami, je to del razvoja skupnega azilnega sistema v Evropi. To je samo en del: kakor mislim, da je dejala poročevalka, smo obtičali, ko gre za preostali del azilnega svežnja. Komisija računa na pomoč in podporo Evropskega parlamenta pri pomikanju naprej s temi vprašanji, da bomo lahko v ne preveč daljnji prihodnosti zagotovo ustvarili skupno azilno politiko v Evropski uniji.

  Jean Lambert, poročevalka. – Gospod predsednik, rada bi izkoristila to priložnost, da razjasnim enega ali dve vprašanji, ki sta nastali, čeprav je škoda, da nekateri med tistimi, ki so vprašanja postavili, niso tu, da bi slišali odgovore.

Obveznosti v zvezi z azilom so jasno določene v okviru mednarodnih konvencij, ki so se jim posamezno pridružile vse države članice. To ni enako kot politika priseljevanja in ljudje bi morali resnično prepoznati razliko.

Za tiste, ki jih skrbi denar – če smem tu podati strankarsko politično in nacionalno politično izjavo –, če bi določene naše države članice prenehale ustvarjati prosilce za azil iz Iraka in Afganistana, sem prepričana, da bi lahko prihranili mnogo več denarja in vsekakor ljudem prihranili veliko več bridkosti.

Kar zadeva nekatere druge točke, ki so bile izpostavljene, upamo, da bo z izboljšanjem kakovosti sistema v določenih državah članicah mogoče povečati zaupanje med državami članicami in deblokirati nekatere druge dele azilnega sistema, pa tudi pomagati državam članicam, da bi občutile, da imajo podporo, ko se srečujejo s posebnimi bremeni. Kakor so poudarili drugi, medtem ko nekatere naše države članice doživljajo velik geografski pritisk zaradi tokov, ki prihajajo, pa mnoge prekomerno obremenjene države dejansko sploh niso v Evropski uniji, ampak drugje.

Zelo so me zanimali argumenti kolega za dodatno podporo tam v smislu azilnega podpornega urada, a se bojim, da sem zgrešila spremembe, ki jih je predložil na to temo.

Prav tako želim, da je jasno, da namen azilnega podpornega urada ni določanje statusa; ne prevzema vloge držav članic na tem področju.

Na splošno pozdravljam takšne komentarje kolegov, pozdravljam aktivno udeležbo tistih, ki so mi mnogo pomagali pri tem poročilu, in prepričana sem, da se vsi veselimo – ali vsaj večina nas –, da bomo v Valletti, ko bo prerezan trak azilnega podpornega urada in bomo lahko začeli delati.

  Predsednik. – Zaključil bom razpravo. Vendar pa bom to storil tako, da bom zelo ganjeno povedal, da nisem nevznemirjen ob dejstvu, da je oseba, ki je predsedovala tej razpravi, uživala pravico do azila zaradi velikodušnosti in gostoljubnosti vlad in ljudi Francije, Avstrije in Belgije, ki bi jim rad danes tu izkazal spoštovanje, ker hvaležnost ni časovno omejena, čeprav se je to zgodilo pred več kot 40 leti.

Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo na naslednjem delnem zasedanju prvi teden maja.

Pisne izjave (Člen 149)

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada je izredno pomemben korak pri ustvarjanju evropskega skupnega azilnega sistema, kakšen je predpisan v Evropskem paktu o priseljevanju in azilu in v stockholmskem programu.

Urad bo pomagal okrepiti sodelovanje med evropskimi institucijami, lokalnimi oblastmi in civilno družbo in bo določil skupne prakse v zadevah v zvezi z azilom. Prepričan sem, da bo to še bolj zbližalo stališča držav članic glede politik, povezanih z azilom. Ta zadeva je nesporno nujna, glede na to, da se nekatere države članice srečujejo z velikim dotokom prosilcev za azil. Sodelovanje in solidarnost med državami članicami nista potrebna le za pomoč tem državam, da bodo lahko kos problemom, s katerimi se srečujejo, ampak tudi za izboljšanje evropskega skupnega azilnega sistema.

Omeniti moram, da bo ta sistem s pravnega in praktičnega stališča temeljil na popolni in celotni uporabi Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.