Razprave

Torek, 18. maj 2010 - Strasbourg

13. Institucionalni vidiki pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Pregledna konferenca o Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča v Kampali (Uganda) (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- poročilu Ramóna Jáureguija Atonda v imenu Odbora za institucionalne zadeve o institucionalnih vidikih pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (2009/2241(INI)) (A7-0144/2010) in

- izjavah Sveta in Komisije o pregledni konferenci o Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča v Kampali (Uganda).

  Ramón Jáuregui Atondo , poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, komisarka, gospod López Garrido, menim, da je to pomemben dan. Vem, da je v tem parlamentu veliko pomembnih dni, vendar pa resnično menim, da je bil vse od sprejetja Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 mandat Evropske unije za podpis Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ena od najpomembnejših tem postopka evropskega povezovanja.

Zato menim, da smo priča vrhuncu prizadevanj, ki so del zgodovinskega postopka evropskega povezovanja, saj so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, demokracija in pravna država del DNK tistega, kar je v veliki meri zgodovinski postopek evropskega povezovanja.

Poročilo, ki ga bomo sprejeli jutri, uresničuje ta mandat, ki ga je Evropska unija imela, odkar je Lizbonska pogodba zahtevala pristop h konvenciji. Povzel bi vsebino tega poročila, ki temelji na treh glavnih zamislih.

Najprej bi izpostavil, da človekovih pravic ne varujejo samo države članice. Zdaj človekove pravice varuje Evropska unija, ki je nova pravna oseba v skladu z Lizbonsko pogodbo; države članice lahko izpolnijo pravo Unije in dosežejo razvoj posamezne države EU. To lahko storijo, če spoštujejo načela evropske konvencije in sodišče zunaj Evropske unije in držav članic, ki zagotavlja izpolnjevanje teh načel vedno in povsod.

Druga zamisel je evropski javnosti zagotoviti novo zakonodajo in novo sodišče: pravico Evropejcev, da se obrnejo na to novo sodišče, da bi zagotovili izpolnjevanje teh pravic, ki jih vzpostavlja konvencija v zvezi z Evropsko unijo ali državami članicami, ko izvajajo zakonodajo Unije.

Tudi dejavnosti Evropske unije v zvezi z zunanjo politiko, nadzorom, varnostjo zunaj naših meja in mednarodnim sodelovanjem so podvržene načelom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Kaj to pomeni? Po mojem mnenju, gospe in gospodje, to zgodovinsko gledano pomeni velik korak naprej v postopku povezovanja in pri izgradnji najbistvenejšega namena evropske ideje človekovega dostojanstva, ki se odziva na zahteve evropske javnosti, kot smo rekli prej.

Pomeni tudi krepitev evropskega sistema za varstvo temeljnih pravic, saj skupaj z Listino o temeljnih pravicah in Lizbonsko pogodbo oblikuje podlago, okvir pravnega varstva, ki je skoraj popoln in tako najnaprednejši na svetu. Krepi tudi verodostojnost Unije v očeh tretjih držav, saj je Evropska unija v svojih dvostranskih odnosih vedno zahtevala izpolnjevanje človekovih pravic.

To poročilo opredeljuje institucionalne in pravne vidike, ki jih zdaj ne bom opisoval. Vendar pa hočem izpostaviti, da se postopek tu in zdaj začenja, saj ima skupaj s tem poročilom, ki je bilo pripravljeno skupaj z Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odborom za zunanje zadeve, Komisija zdaj stališče, pogajalski okvir, ki ji bo omogočil, da Parlament sprejme ta sporazum, in bo državam članicam omogočil ratifikacijo pristopa k evropski konvenciji. Gospe Reding bi se rad zahvalil za hitrost, s katero je Komisija sprejela mandat za pogajanja, in Evropskemu svetu, ki bo to storil v kratkem. Zahvalil bi se tudi gospe Gál in gospodu Predi za njuno sodelovanje v drugih dveh odborih. Gospe in gospodje, menim, da je to najpomembnejša novica.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospa predsednica, kot je dejal gospod Jáuregui, je razprava, ki jo bomo imeli zdaj, skupaj s tisto, ki smo jo pravkar imeli, izredno pomembna. Menim, da človeštvo zdaj, ko varstvo človekovih pravic ne postaja samo odgovornost držav, ki so tradicionalni politični akterji in tradicionalni politični igralci zadnjih nekaj desetletij, ampak nekaj, kar v smislu zaščite človeštva presega meje držav in vzpostavlja vrsto mehanizmov in institucionalnih jamstev za boljšo obrambo njihovih splošnih vrednot, dela zgodovinski korak naprej.

Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je verjetno eno izmed največjih bogastev, ki jih ima Evropa, in Mednarodno kazensko sodišče, ki presega Evropo, sta primera tega koraka naprej, ki ga delamo v času globalizacije in varstva človekovih pravic.

Glede Evropske konvencije o človekovih pravicah ni veliko dodati govoru gospoda Jáureguija in njegovemu odličnemu poročilu, ki ga je pripravil skupaj s pripravljavcema mnenja gospodom Predo in gospo Gál, o vprašanju podpisa Evropske konvencije o človekovih pravicah s strani Evropske unije.

Ponovil bi mnoge od zadev, ki jih je omenil gospod Jáuregui, in izpostavil, da podpis konvencije predstavlja element evropskega povezovanja, ki tako krepi Evropsko unijo. Poleg tega bo združil moči s pomembnim novim elementom, ki ga uvaja Lizbonska pogodba, in sicer Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, s katero bosta skupaj delovala. To je ena izmed nalog – ne samo političnih, ampak tudi tehničnih nalog – Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropskih skupnosti, ne da bi bila zato kakor koli prizadeta njuna pristojnost.

Poleg tega ta pobuda, ki jo določa Lizbonska pogodba, povečuje tudi verodostojnost Evropske unije pri varstvu človekovih pravic, saj ne prosimo držav Evropske unije, ampak evropske države, naj prispevajo h krepitvi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Z drugimi besedami, prosimo jih, naj zagotovijo spoštovanje in varstvo pravic, določenih v konvenciji, na ta način pa bo Evropska unija sama in ne samo njene države članice sodila v pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice. To povečuje našo verodostojnost, kot zelo pravilno navaja poročilo gospoda Jáureguija.

Glede Mednarodnega kazenskega sodišča menim, da je to čas, ki ga bomo opisali tudi kot „zgodovinskega“ in zelo politično pomembnega, saj se bo čez nekaj dni sestala pregledna konferenca o Rimskem statutu. To je edina obvezna konferenca, ki se mora sestati, da po potrebi pregleda Rimski statut in oceni izredno pomemben korak naprej, in sicer Mednarodno kazensko sodišče.

To je torej izredno pomemben dogodek, ki se ga danes preučuje v Političnem in varnostnem odboru in se bo jutri o njem razpravljalo v Odboru stalnih predstavnikov (Coreper). Upamo, da bo naslednji teden sprejeta resolucija Sveta, da bi se lahko pridružili zelo pozitivnim ocenam, ki so jih Mednarodnemu kazenskemu sodišču dale druge države, kot na primer latinskoameriške države, ki so del Unije južnoameriških narodov (Unasur).

Govorimo o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki je zavezano varstvu človekovih pravic in s tem pregonu zločinov proti človeštvu na splošni ravni. To je obveznost, ki so jo prevzele Evropska unija in njene države članice. Spomnil bi vas, da smo leta 2003 imeli skupno stališče, leta 2004 akcijski načrt in leta 2006 sporazum Evropske unije o sodelovanju s sodiščem. Vse države članice Evropske unije so zdaj podpisnice Rimskega statuta in zato podrejene Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

Menim, da je to izredno pomembno za izpostavitev vloge Mednarodnega kazenskega sodišča v svetu in zavezanosti Evropske unije njegovi krepitvi. Mednarodno kazensko sodišče se trenutno v glavnem posveča afriški celini, vendar pa konferenca v Kampali Afričanom govori, da nismo proti Afriki: ravno nasprotno, smo z Afriko.

Prav zato je ta pregledna konferenca zelo pomembna. Odprta je za vse države skupaj s civilno družbo ter mednarodnimi in regionalnimi organizacijami ter nam bo omogočila oceniti stanje mednarodnega pravosodja v času, ko se Mednarodno kazensko sodišče uveljavlja kot edino stalno mednarodno kazensko sodišče.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, strinjam se z vsemi govorniki in vsemi tistimi poslanci, ki so sodelovali v zvezi s to temo. Pristop EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah je korak ustavnega pomena. S tem bo izpopolnjen sistem varstva temeljnih pravic znotraj Unije in prav dobro veste, da v skladu z Lizbonsko pogodbo to ni možnost, ampak cilj.

Zato pozdravljam dejstvo, da Parlament tako zelo zanima ta spis – in jo je, mimogrede povedano, zanimal od vsega začetka –, kar dokazuje resolucija, ki jo je predložil.

Zahvaliti se želim predvsem poročevalcema Odbora za ustavne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za njuno izvrstno sodelovanje pri pripravi dokumenta. Zahvalila bi se jima za zaslišanje, ki je bilo organizirano in je zelo pripomoglo k napredovanju dokumenta.

Osnutek poročila, ki ga je predstavil gospod Jáuregui Atondo, je v veliki meri skladno s stališčem Komisije. Naj omenim samo tri točke, ki so po mojem mnenju zelo pomembne.

Prvič, Komisija se strinja s stališčem, da je pristop EU k dodatnim protokolom evropske konvencije – ki jih, mimogrede, niso ratificirale vse države članice – prav tako zelo zaželen. Mnogi izmed teh protokolov so morebiti pomembni v zvezi z izvajanjem pristojnosti Unije, določena jamstva iz teh protokolov pa se odražajo tudi v listini. Pogajalske smernice morajo zato Komisij podeliti mandat za pogajanja o določbi, ki zagotavlja, da lahko Unija pristopi h kateremu koli izmed dodatnih protokolov.

Odločitev o tem, h katerim protokolom bomo poleg h konvenciji dejansko pristopili, bo moral po pridobitvi soglasja Parlamenta soglasno sprejeti Svet. Po mnenju Komisije bi morale takšne odločitve zajemati vse dodatne protokole in bi jih bilo treba sprejeti skupaj z odločitvijo o sklenitvi pristopnega sporazuma.

Drugič, pomembno je obravnavati specifični položaj Unije kot posebne pravne osebe z avtonomnimi pristojnostmi, ki bo postala pogodbena stranka mehanizma, prvotno zasnovanega samo za države. Zato so potrebne številne omejene in tehnične postopkovne prilagoditve konvencije v zvezi s specifično naravo zakonodaje Unije.

Med njimi je tako imenovani „korespondenčni mehanizem“ za upoštevanje decentraliziranega izvajanja prava Unije s strani držav članic. S tem mehanizmom bo Unija dobila pravico sodelovanja v postopku kot korespondent v primerih proti državam članicam, ko gre za pravo Unije. Veseli me, da tudi poročilo Parlamenta to zagovarja.

Tretjič, popolnoma podpiram poročilo, ki priporoča sodelovanje predstavnikov Unije v organih konvencije na enakopravni podlagi s pogodbenicami. Takšno sodelovanje je resnično ključni element v nemotenem vključevanju in vstavitvi Unije v sistem konvencije. To ste zdaj razumeli, da pomeni zlasti prisotnost sodnika, ki ga imenuje vsaka pogodbenica, na strasbourškem sodišču.

Komisija se zato močno zavzema za stalnega sodnika s polnim delovnim časom, izvoljenega za Unijo, ki ima enak status in enake dolžnosti kot njegovi kolegi. Začasni sodnik, ki bi posredoval samo v primerih, sproženih proti Uniji, ali tistih, ki vključujejo pravo Unije, po našem mnenju ne bi zadostoval.

Kar zadeva način izvolitve sodnika Unije, bi moral veljati običajni postopek, kot je opredeljen v konvenciji.

To pomeni, da bo Parlamentarna skupščina Sveta izvolila sodnika izmed treh kandidatov, ki jih predlaga Evropska unija, in strinjam se z osnutkom poročila, da bi bilo treba ustreznemu številu poslancev Parlamenta omogočiti, da se udeležijo zasedanj skupščine, ko voli sodnike Sodišča Evropskih skupnosti.

Postopek sestave seznama treh kandidatov ni stvar pristopnega sporazuma: to je naša stvar. To moramo storiti v skladu z notranjimi pravnimi pravili, zamisel, da bi moral biti Parlament v zvezi z izbiro kandidatov za Sodišče Evropskih skupnosti udeležen na podoben način, kot je opredeljeno v členu 255, je zelo zanimiva in si zasluži podrobnejšo preučitev.

Spoštovani poslanci, ta dokument je za špansko predsedstvo visoka prednostna naloga, kot veste, in bi rado sklenilo sporazum pred koncem junija. Če bi Svet lahko do takrat dosegel sporazum – kar upam, da bo –, nam bo to omogočilo začetek pristopnih pogajanj po poletju. Kot sem že povedala pred dvema tednoma v Bruslju, bom zagotovila, da bo Komisija – kot pogajalka Unije – skozi celotni pogajalski postopek celovito obveščala.

To vse je povezano z evropskimi zadevami, vendar pa imamo na dnevnem redu tudi vprašanje mednarodnih človekovih pravic. Kot veste, je 138 držav leta 1998 naredilo korak naprej, ko so sprejele Rimski statut, ki prvič v zgodovini vzpostavlja stalno mednarodno sodišče, da se zagotovi, da krivci za genocid, storilci zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov za svoja dejanja tudi odgovarjajo. Sodišče je začelo delovati leta 2003, zdaj, sedem let kasneje, pa imamo pregledno konferenco v Kampali, zaradi česar lahko izvedemo zgodnjo analizo delovanja sodišča, izzivov, ki so pred nami, in učinkovitosti podpore EU.

V zvezi z dejavnostmi sodišča vemo, da sodišče v celoti deluje, vendar pa je še v povojih. Zaključen ni bil noben pravosodni ciklus, vendar pa MKS preučuje položaj v petih državah: eno sojenje se je začelo, drugo sojenje se bo začelo 5. julija in še en primer je v predkazenskem postopku – vsi za DAR in DRK.

Ne pozabimo, da je to samo sodišče samo zadnji izhod, zato imajo glavno odgovornost same države. V večini primerov sodišče deluje kot pobudnik za države članice, naj preiskujejo in kazensko preganjajo primere pred nacionalnimi sodišči. Sočasno je sodišče v svojem kratkem obstoju močno odvračalo prihodnja grozodejstva, saj storilci zdaj vedo, da bo zmagala pravica, v tem oziru pa se sodišče sooča z izzivi.

Ratifikacija s strani Bangladeša je število držav pogodbenic Rimskega statuta dvignila na 111. Vendar pa je zelo jasno, da si moramo prizadevati za splošno sprejetje statuta in sodišče. Sodišče potrebuje udeležbo in sodelovanje vseh držav pogodbenic in nepogodbenic ter tudi mednarodnih in regionalnih organizacij. Sodišče ne more izvrševati svojih pristojnosti, če države ne aretirajo tistih, za katere je MKS izdalo nalog za prijetje; niti če se ne more zaščititi prič; niti če ni zaporov za obsojene, zato je EU v zadnjih desetih letih podpirala sodišče, da bi pomagala rešiti te probleme.

Kot EU smo bili od samega začetka neomajni podporniki vzpostavitve sodišča kot bistvenega mehanizma v novem mednarodnem redu, ki je bil oblikovan, da bi končal nekaznovanje, zaradi katerega so milijoni ljudi v nedavni zgodovini trpeli zaradi zločinov, vendar pa je bila le peščica odgovornih privedena pred sodišče.

EU meni, da je učinkovito MKS nepogrešljiv instrument, s katerim se bo lahko mednarodna skupnost borila proti nekaznovanju in spodbujala mednarodni red, utemeljen na pravilih. Zato smo z različnimi razpoložljivimi instrumenti, ki jih je minister že omenil, podpirali sodišče. Skupno stališče se je spremenilo v akcijski načrt. Bili smo prva organizacija, ki je sklenila sporazum o sodelovanju in pomoči s sodiščem leta 2006, in MKS z demaršami, političnimi dialogi in izjavami dajemo polno politično in diplomatsko podporo. Vključitev določb MKS v mednarodne sporazume je zdaj za Evropsko unijo običajna praksa.

Od leta 2000 je evropska pobuda – kasneje imenovana evropski instrument za demokracijo in človekove pravice – neposredno ali posredno prispevala 29 milijonov EUR za podporo sodišča, zlasti s svetovnimi kampanjami civilne družbe. EU je sprejela tudi številne odločitve na območju pravice, svobode in varnosti z namenom krepitve sodelovanja med državami članicami pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj v skladu z Rimskim statutom na mednarodni ravni, zato si po najboljših močeh prizadevamo za razvoj sistema. Sistem je treba nadalje izpopolniti, vendar pa je za to potrebna močna udeležba vseh narodov po svetu.

  Cristian Dan Preda, pripravljavec mnenja Odbora za zunanje zadeve. – (RO) Navezal se bom na poročilo gospoda Jáureguija Atonda. Za začetek bi mu čestital za pripravo tega odličnega poročila, ki po mojem mnenju zagotavlja celovit opis koristi in izzivov zaradi pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Z vidika mnenja, ki sem ga pripravil za Odbor za zunanje zadeve, bi rad poudaril glavno korist pristopa EU k EKČP. Ta korak se morda zdaj, v postlizbonskem obdobju, zdi povsem očiten, vendar pa smo nanj upali zadnjih 30 let. Meni, da bo pristop k EKČP povečal verodostojnost EU v vsakem dialogu o človekovih pravicah s tretjimi državami, s čimer se bo za vse ponovno potrdilo, da je Evropska unija predvsem na pravu utemeljena skupnost.

Institucije EU in tudi države članice Sveta Evrope bodo zato podvržene zunanjemu, neodvisnemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu na podlagi rekla: „enoten standard za človekove pravice, enotno sodišče“. Z vidika enotnega standarda za človekove pravice moram poudariti, da pristop k EKČP sočasno zagotavlja priložnost za EU, da pristopi tudi k drugim pogodbam Sveta Evrope. Seveda s tem mislim dodatne protokole, pregledano Evropsko socialno listino, ki dopolnjuje in krepi to varstvo na vseevropski ravni, kot veste. Menim tudi, da je večja vključenost evropskih organov v organih Sveta Evrope, ki se specializirajo za varstvo človekovih pravic, logična posledica tega enotnega standarda varstva.

Druga točka, ki sem jo prav tako izpostavil v mnenju, ki sem ga pripravil za Odbor za zunanje zadeve, je, da je treba po eni strani najti tudi ravnotežje med ohranitvijo posebnih značilnosti evropskega pravosodnega sistema in po drugi strani ohranitvijo sistema sodne pristojnosti v Strasbourgu, ki je pokazal svojo učinkovitost pri varstvu človekovih pravic na vseevropski ravni.

  Kinga Gál, pripravljavka mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. – (HU) Gospe in gospodje, dovolite mi, da se najprej zahvalim osebi, odgovorni za poročilo Odbora za ustavne zadeve, gospodu Jáureguiju Atondu, za njegovo sodelovanje. Menim, da smo s tesnim sodelovanjem med Odborom za ustavne zadeve in Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve skupaj s Pododborom za človekove pravice, ki je dopolnjeval naše delo, uspešno obravnavali vrsto vprašanj v zvezi z našim pristopom h konvenciji in je pravilno opredelilo porajajoča se vprašanja, ki jih je treba pojasniti.

Osebno sem se v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve odločil najprej osredotočiti – in to je nazadnje potrdil odbor – na to, da naš pristop resnično predstavlja dodano vrednost za državljane Evropske unije in da se slednji zavedajo teh vrednot in priložnosti, čeprav se moramo izogniti tudi vzbujanju pretiranih pričakovanj.

V prihodnjem obdobju je treba med pogajanji pojasniti nešteta ključna vprašanja;ta vključujejo odnose med sodišči v Strasbourgu in Luxembourgu, saj ne bo prišlo do spremembe sistema sodne pristojnosti pri nobenem izmed teh sodišč. Zdi se mi pomembno poudariti, da reforma delovanja sodišča v Strasbourgu sovpada s pristopom, to pa je treba natančno preučiti. Poudaril bi tudi, da bo ta pristop uspešen samo, če bo resnično krepil trenutne institucije, pravosodni sistemi držav članic pa morajo v zvezi s tem sprejeti potrebne ukrepe. Pristop EU h konvenciji je edinstven eksperiment, vendar pa ne sme ogroziti tistega, kar je že vzpostavljeno glede uveljavljanja človekovih pravic. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da bo uspešen, če bo krepil že obstoječe institucije in resnično zagotavljal dodano vrednost za državljane.

  Laima Liucija Andrikienė, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, pregledna konferenca Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) je dolgo pričakovan in pomemben dogodek v razvoju samega sodišča in širše mednarodnega kazenskega pravosodja.

Je dobra priložnost za zainteresirane strani, da preučijo obstoječe pomanjkljivosti MKS in predlagajo morebitne spremembe ali smer reforme. Omenila bi nekaj vprašanj, ki jih morajo imeti na dnevnem redu države članice EU in tudi delegacija Evropskega parlamenta.

Eno izmed vprašanj je vsekakor stališče naših čezatlantskih partnerjev glede MKS. Izpostavila bi, da je pomanjkanje sodelovanja Združenih držav pri MKS edini najpomembnejši dejavnik, ki zmanjšuje pomen in pristojnosti MKS. Zato bi bilo zelo koristno, če bi naši ameriški partnerji lahko jasneje izrazili svoje trenutno stališče in zavezanost MKS.

EU bi pozvala tudi, naj vztraja pri razpravi – in, upam, tudi pregledu – o členu 124, znanem tudi kot prehodna določba Rimskega statuta, ki državam omogoča izbiro glede tega, ali so njihovi državljani v sedemletnem obdobju po ratifikaciji statuta podrejeni sodni pristojnosti MKS za vojne zločine. To je obžalovanja vredna vrzel, ki jo je treba odpraviti v Rimskem statutu.

Nenazadnje bi poudarila, da si mora EU prizadevati za najširšo možno ratifikacijo in izvajanje Rimskega statuta v zvezi s tistimi državami, ki tega še niso storile. To mora biti cilj EU med pogajanji o širitvi in fazami pristopa novih držav članic EU. Biti mora tudi visoko na dnevnem redu naših odnosov z Rusijo, pri čemer je treba še zlasti upoštevati dejstvo, da se trenutno pogajamo o podrobnostih partnerskega sporazuma z našimi ruskimi partnerji.

  Debora Serracchiani, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, poročevalcu se zahvaljujem za njegovo odlično delo glede pristopa Evropske unije h Konvenciji o človekovih pravicah, ki koristi evropskim državljanom: zaradi te konvencije bomo imeli novo sodišče zunaj Evropske unije, s katerim bomo zagotovili, da Evropska unija in države članice vedno spoštujejo pravice evropskih državljanov.

V skladu z načelom demokracije morajo Evropska unija in njene države članice vedno imeti pravico, da se branijo. Zato menim, da je ključnega pomena, da ima vsa narod, ki je pristopil h konvenciji, sodnika, ki bo razložil okvir vsake pritožbe, prav tako pa menim, da je pomembno, da ima Evropski parlament neformalni organ za usklajevanje izmenjave informacij med Parlamentom in Parlamentarno skupščino Sveta, in da se je treba med pogajalskim postopkom posvetovati s Parlamentom.

Dodala bi tudi, da imajo evropski državljani pravico razumeti mehanizme, ki urejajo to članstvo, tako kot imajo pravico poznati svoje pravice. Zato menim, da je ključnega pomena, da Svet Evrope in Evropska unija preučita smernice in pojasnita vse učinke in posledice, ki jih prinaša članstvo.

  Andrew Duff, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, pristop EU k EKČP se je pripravljal dolgo časa. Je ključni del sestavljanke, katere končna podoba bo režim temeljnih pravic, ki jih bo spodbujalo Sodišče Evropskih skupnosti, zunanji nadzor nad njimi pa bo izvajalo sodišče v Strasbourgu.

To je neizogibno zapleten ukrep, saj je nadomestilo za zavezujočo Listino o temeljnih pravicah. Je znak pomembnega novega soglasja med tistimi, ki so kot tradicionalni Britanci bili za medvladni pristop Sveta Evrope, in federalisti kot sem sam, ki smo bili za nadnacionalni pristop. Takšno povezovanje je zelo primerno v tem času koalicijske politike v Združenem kraljestvu med britansko liberalno stranko in konzervativno stranko.

  Barbara Lochbihler, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, sprejetje Rimskega statuta in vzpostavitev Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) sta zgodbi o uspehu. Obstaja veliko primerov, ki kažejo to, vendar pa je ključno, da je zdaj prvič v zgodovini mogoče visoke predstavnike države – civilne ali vojaške – poklicati na odgovornost, ker so ukazali vojne zločine ali zločine proti človeštvu.

EU je na številne in zelo pozitivne načine podprla vzpostavitev in delo MKS in mora to sodišče podpirati in krepiti ter varovati njegovo neodvisnost tudi v prihodnje. Bližajoča se pregledna konferenca v Kampali bo pregledala stanje in vprašala, kaj je bilo uspešno in kaj je treba izboljšati. Prav zdaj je čas, da jasno priznamo, da si morajo države na nacionalni ravni prizadevati za sprejetje zakonodaje ali dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje, da bi podprle MKS.

Mnoge še vedno počasi ukrepajo, ko gre za prijetje visokih oseb, za katere je bil izdan nalog za prijetje. Na to je opozorila komisarka Reding. Pogosto je strah pred diplomatskimi zapleti pomembnejši od razumevanja, da MKS za svojo uspešnost potrebuje oprijemljivo podporo.

Konferenca v Kampali si mora prizadevati za opredelitev pojma „agresorska vojna“. Posebna delovna skupina držav pogodbenic Rimskega statuta je opravila nekaj uspešnega pripravljalnega dela in je že predložila ustrezno besedilo, ki ga je mogoče najti v naši resoluciji. Komisijo in države članice pozivamo, naj si močno prizadevajo za vključitev te opredelitve pojma v statut in s tem njegovo vključitev v pristojnosti sodišča.

Pri tem je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju, da se v zvezi z neodvisnostjo sodišča ne uvede omejitev. Dovolite mi, da v zaključku poudarim, kako zelo pomemben je poziv, da EU na konferenci zastopajo najvišje osebe. To bi bil znak naše podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču in tudi pozitiven zgled za druge vlade.

  Ashley Fox, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, moja skupina je zavezana varstvu človekovih pravic, vendar pa nismo prepričani, da je pametno dopustiti EU, da podpiše konvencijo. Glede na to, da je vsaka država članica že podpisnica konvencije, kakšna je korist tega, da jo podpiše tudi EU? Zelo bi bil vesel, če bi mi lahko nekdo v tej dvorani dal praktičen primer, na kakšen način bodo človekove pravice nekega mojega volivca bolje varovane zaradi tega, ker bo EU podpisala konvencijo.

Trenutno se od držav članic ne zahteva, da se konvencija neposredno uporablja v njihovi domači zakonodaji. Prepričan hočem biti, da se to ne bo spremenilo, če EU podpiše konvencijo. Ne želim, da se spodkoplje pristojnosti britanskega parlamenta glede načina, na katerega odločamo o varstvu človekovih pravic. Sumim, da je eden izmed motivov, ki se skriva za tem predlogom, želja po okrepitvi statusa EU in po tem, da pokažemo, da je akter na mednarodnem prizorišču. Po mojem mnenju je to zelo dober razlog, da EU ne dovolimo podpisati konvencije.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, moja skupina zelo pozdravlja pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ta je brez dvoma najpomembnejši instrument Evropske unije na področju človekovih pravic, pomen Evropskega sodišča za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu – morda celo za gospoda Foxa – pa je jasen iz dejstva, da obravnava povprečno 30 000 pritožb na leto. Leta 2009 jih je bilo 57 000, sodišče pa je to leto izdalo 2 000 sodb, če sem natančnejši, te sodbe je moralo razglasiti.

V obliki Sodišča Evropskih skupnosti ima tudi Evropska unija sodišče, vendar pa za razliko od Evropskega sodišča za človekove pravice Sodišče Evropskih skupnosti ni odgovorno izključno za varstvo temeljnih pravic, tu pa lahko upravičeno dodam, da Sodišče Evropskih skupnosti v preteklosti ni imelo izključne vodilne vloge pri razvoju evropskih temeljnih pravic.

Svet Evrope in EU bližnji pristop imenujeta zgodovinski in menim, da bomo vsi na plenarnem zasedanju to z večino podprli v našem glasovanju. Upam predvsem, da se bo pristop resnično izkazal za zgodovinskega za evropske državljane, saj bo vzpostavil področje ustreznih človekovih pravic, ki jim je zavezano ne samo 47 vlad, ampak tudi institucije Evropske unije. Na ta način bo EU poslala močan znak državljanom Evrope, da ni nad zakonom, ko gre za človekove pravice, in da lahko državljani ukrepajo, če institucije Skupnosti kršijo njihove človekove pravice.

Sama posebna oblika pristopnega postopka bo vsekakor ustvarila nekaj problemov, zato je pomembno, da hitro in konstruktivno ter z odprtostjo in ustvarjalnostjo najdemo najboljše rešitve za izredno težavne tehnične in pravne probleme.

  Morten Messerschmidt, v imenu skupine EFD. – (DA) Gospa predsednica, enostavno je videti koristi pristopa EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Koristila bo tistim ljudem, ki so bili zaposleni v EU in so bili odpuščeni, ker niso hoteli podpisati lažnih računovodskih izkazov in postati prijavitelji nepravilnosti. Takšne primere lahko postavijo pred Evropsko sodišče za človekove pravice v skladu s členom 6. Koristila bo kolegom poslancem tu v Parlamentu, ki prejemajo oderuške kazni za svobodno izražanje svojega mnenja in ki se zaradi tega ne morejo nikjer pritožiti. Takšne primere je mogoče postaviti pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu v skladu s členom 10. Zatorej je lahko razbrati koristi.

Razlog, da skupaj z mojo skupino nasprotujem pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, je, da pomanjkljivosti jasno prevladajo nad prednostmi. Ni dvoma na primer, da bi zlasti Sodišče Evropskih skupnosti pristop uporabilo za razširitev pristojnosti EU. Celo na več področjih – socialni sferi, politiki o tujcih in temeljnih pravicah – bomo videli, kako bo mogoče pristop h Konvenciji o človekovih pravicah uporabiti kot še en argument v korist tega, da se na ravni EU sprejme več odločitev, kar pomeni, da jih države članice sprejmejo manj. Nočemo doživeti situacije, v kateri države članice ne bodo mogle opredeliti svoje politike o tujcih ali vprašanjih, ki zadevajo njihove svoboščine, svobodo izražanja in vse drugo, kar zajema konvencija. To morajo ostati nacionalne zadeve in zato EU ne sme ubrati te poti.

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospa predsednica, poročevalec v svojem poročilu navaja, da bi pristop k EKČP državljanom v odnosu do delovanja Unije zagotovil zaščito. Veliko bolj bi me zanimala zaščita prebivalcev mojega volilnega okrožja West Midlands v Združenem kraljestvu v odnosu do delovanja Konvencije o človekovih pravicah.

Seveda smo jo v Združenem kraljestvu vključili v našo zakonodajo leta 1998, s čimer smo omogočili delovanje EKČP na vseh naših sodiščih. V izjavi nove konzervativne vlade je bilo obljubljeno, da bo razveljavila zakon o človekovih pravicah, vendar pa je Lizbonska pogodba, kot bi morala vedeti, iz EU naredila pravno osebo, ki ima večje pristojnosti kot volivci v Združenem kraljestvu. To nas spominja na Georgeja Orwella. Znaki so prisotni in kakor vemo, so nekateri ljudje bolj enaki od drugih, ko gre za človekove pravice.

V začetku tega meseca so moji volivci v mestih Meriden in Hatton doživeli invazijo tako imenovanih „popotnikov“, ki so skalili mir in ki gradijo nedovoljena in morebiti nezakonita stanovanja na majhnih ostankih našega dragocenega zelenega pasu. Zaradi Konvencije o človekovih pravicah imajo ti popotniki posebne zaščitene pravice. Imajo prednost v zdravstvenem varstvu in izobraževanju, vse to pa na stroške lokalnih davkoplačevalcev!

Poročevalec hoče, da v ta proces vključimo naša nacionalna sodišča in ministrstva za pravosodje. Pravim, da je Konvencija o človekovih pravicah doslej naredila že dovolj škode. Morda bi poročevalec želel obiskati moje volilno okrožje in se na lastne oči prepričati o skrunitvi naše zemlje. Morda bi želel govoriti z marljivimi vaščani, ki so doživeli upad vrednosti svojih domov. Pregleda lahko policijske vrste, ki so bile poklicane, da ohranijo mir in seveda zaščitijo posebne pravice popotnikov. Užival bi lahko celo v prizoru 90 tovornjakov z gramozom, ki drvijo po podeželskih cestah, kjer se starši sprehajajo s svojimi otroki. Morda bi lahko pomagal prebivalcem, ki hitijo z vgradnjo varnostne opreme, saj pričakujejo povečanje števila kaznivih dejanj, ki pogosto spremlja takšne dogodke.

Seveda so to samo majhne tragedijo in niso nič v primerjavi s pomembnimi političnimi problemi, to je Evropsko unijo, vendar pa se zavedajmo, da avtomatično zmanjšamo pravice drugih, ko predlagamo psoebne pravice za eno skupino državljanov.

Konvencija o človekovih pravicah je zmanjšala pravice mojih volivcev. Odločitve o tem, kdo je poseben in kdo ne, ne bi smeli sprejemati neizvoljeni uradniki. V Združenem kraljestvu imamo novo izvoljeno vlado, ki je dala obljube na tem področju. Naj v imenu demokracije izpolni te obljube!

  Íñigo Méndez de Vigo (PPE). – (ES) Gospa predsednica, pred več kot 20 leti – pravzaprav pred 23 leti – sem imel srečo in prisostvoval podpisu sporazuma v drugi stavbi parlamenta med takratnim predsednikom Evropske komisije Jacquesom Delorsom in takratnim generalnim sekretarjem Sveta Evrope Marcelinom Orejo, ki naj bi za takratno Evropsko skupnost podpisala Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. To je bilo pred 23 leti.

To me spominja na odgovor pesnika Heinricha Heineja na vprašanje, kje bi rad umrl. Odgovoril je, da v Angliji, ker se tam vse zgodi 100 let kasneje. Na podlagi nekaterih govorov, ki smo jih slišali, se zdi, da se vse dogaja 200 let kasneje, gospa predsednica. Vendar pa sem prepričan, da bo vpliv gospoda Duffa v novi koaliciji vladi liberalnih demokratov in konzervativcev izboljšala ta položaj.

Gospa predsednica, zato je bila moja skupina, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), že dolgo za ta pristop in toplo pozdravljamo odlično poročilo gospoda Jáureguija. To je njegovo prvo poročilo, vendar sem prepričan, da ne zadnje.

Pristop podpiramo zato, ker menimo, da bo povečal jamstva za javnost, saj to, kar delamo, daje večja jamstva ljudem, da je uporabljena zakonodaja Evropske unije skladna z nizom pravic, priznanih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic.

To poročilo utira pot za rešitev mnogih tehničnih pravnih problemov, ki se bodo pojavili, saj ne smemo pozabiti, da je bila konvencija zasnovana za ratifikacijo in uporabo s strani držav članic. Ne glede na propagando z nekaterih strani tega parlamenta Evropska unija ni država ali naddržava. Je mednarodna organizacija, zato jo je težko prilagoditi nečemu, kar je bilo narejeno za države.

Gospa Giannakou, ki je bila naša poročevalka v senci in je opravila odlično delo, za kar se ji iskreno zahvaljujem, bo spregovorila o določenih zadevah. Vse, kar želim storiti zdaj, je pridružiti se podpredsednici Reding, ki Svet poziva, naj Komisiji da mandat za hitra pogajanja, in prepričan sem, da bo moj prijatelj gospod López Garrido zagotovil, da bo tako. To bo pomenilo, gospa predsednica, da bomo lahko kmalu praznovali podpis Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani Evropske unije.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospa predsednica, pridružil bi se čestitkam poročevalcu gospodu Jáureguiju in pripravljavcema mnenja, ki sta sodelovala pri tem poročilu. To delam predvsem zato, da bi poudaril dejstvo, da na enak način kot smo se v tem letu mandata Parlamenta borili z gospodarsko krizo v monetarni uniji, je to čas, da povemo, da Evrope ne bo zgradil notranji trg ali enotna valuta, ampak ljudje.

Pravice ljudi krepi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ta „listina temeljnih pravic“, ki mora upoštevati politično in javno razsežnost evropskega povezovanja.

Krepi jih tudi mandat iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji za podpis Evropske konvencije o človekovih pravicah.

To ne zmanjšuje nobene izmed temeljnih pravic, ki jih evropskim državljanom zagotavlja zakonodaja držav članic zaradi dejstva, da so državljani teh držav članic. Nasprotno, množi, krepi in povečuje pravice, ki jih imamo vsi kot udeleženci in akterji v skupnem projektu.

Kot predsednik Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve bi rad poudaril tudi, da smo razpravljali o vseh problemih – ki bodo nastali – z vključitvijo Evropske konvencije o človekovih pravicah v to skupno kulturo krepitve in zagotavljanja pravic in državljanstva. Organizirali smo zelo plodne obiske Sodišča Evropskih skupnosti in Evropskega sodišča za človekove pravice in sklicali tretjo konferenco 21. junija, ki se je bodo udeležili pomembni strokovnjaki in sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropskih skupnosti, da bi sestavili skupni, napredni odgovor na to, kakšno bi moralo biti pravno jamstvo za državljanske pravice.

Britanski pravni strokovnjak po imenu Hart je napisal, da ni pravic brez pravnega jamstva in ni pravnega jamstva brez sodnikov, enako kot en more biti Evrope brez državljanov in ni evropskih državljanov, če se ne zavedajo, da zaradi evropskega povezovanja rastemo in krepimo temeljne pravice, ki jih že imamo kot člani držav članic EU.

  Marietje Schaake (ALDE). – Gospa predsednica, ob pregledu Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča ne pozabimo, da njegova vzpostavitev resnično pomeni uspeh liberalne demokracije in zavezanost učinkovitemu mednarodnemu pravu. Z ratifikacijo Rimskega statuta s strani vseh držav članic se lotevamo naslednjega poglavja uresničevanja naših ambicij in odgovornosti na področju človekovih pravic, miru in pravosodja.

Kritična ocena je pomembna, vendar pa je MKS že pomembna institucija pri zagotavljanju, da te temeljne vrednote niso samo evropske, ampak splošne. Je zadnji izhod, kot je dejala komisarka Reding, toda pomemben. EU in države članice morajo nadaljevati svojo s svojo zavezanostjo MKS ali načelom, ki si jih prizadeva zagotoviti, s sprejetjem smernic EU o MKS. Glavna obveznost sta preiskava in pregon tistih, ki izvajajo vojne zločine, genocid in zločine proti človeštvu.

Z Lizbonsko pogodbo si prizadevamo za učinkovito skupno zunanjo politiko EU. Visoka predstavnica mora aktivno spodbujati pristop drugih svetovnih akterjev k Rimskemu statutu – Kitajske, Indije, Rusije in pomembnih držav kandidatk kot je Turčija –, vendar pa mora biti v dialog o prispevku k svetovni pravičnosti vključen tudi dolgoročni zaveznik EU, Združene države, ki morajo natančno razmisliti o tem, da se pridružijo svoji zaveznici. Kot nizozemska Evropejka bi rad našim državljanom zagotovila, da „Zakon o invaziji na Haag“ nikoli ne bo uveljavljen.

EU mora konstruktivno sodelovati s Turčijo in ZDA, da bi končala nekaznovanost v Iranu, ki je eden izmed najnujnejših primerov agresorjev in kjer usmrtitve, posilstva in mučenje državljanov vsakodnevno in sistematično izvaja njihova lastna vlada. Prizadevati si moramo za resnično globalizacijo ali posplošitev človekovih pravic, pravosodja in pravne države ter MKS kot pomemben instrument za dosego tega cilja. Globalizirati je treba tudi podporo temu sodišču. Evropski parlament je opravil konstruktivno delo in je enoten glede tega vprašanja.

  Gerald Häfner (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, danes si prizadevamo za razširitev prava na nadnacionalni ravni. Pomen tega je mogoče razbrati iz bežnega preleta grozljive zgodovine moje države skupaj z bežnim preletom trenutnih kršitev človekovih pravic. Nemci v resnici niso zagrešili najhujših zločinov v zgodovini zato, ker so kršili zakone, ampak zato, ker so sprejeli zakone, ki so uzakonili neetično in ki so na primer iz umora Judov, komunistov, kristjanov, homoseksualcev in drugih naredili pravno obveznost. Če ti ljudje in zlasti tisti, ki so ukazali ta dejanja, kasneje rečejo, da so storili samo to, kar je takrat navajala zakonodaja, in jih kasneje ni bilo mogoče preganjati zaradi tega, to kaže neverjetno pomanjkljivost prava in človečnosti.

Zaradi tega to, kar smo storili z Mednarodnim kazenskim sodiščem, predstavlja velik korak naprej glede tega, da bodo vsi ti ljudje v prihodnosti vedeli, da onstran nacionalnega prava obstaja sodnik in da bodo morali do konca življenja živeti z dejstvom, da bodo morali odgovarjati. To je velik korak naprej, prav tako pa je velik korak naprej pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, za kar smo si, tudi jaz osebno, prizadevali že nekaj časa. Zadovoljen sem, da lahko to danes storimo skupaj, in zahvalil bi se poročevalcu gospodu Jáureguiju Atondu za njegovo izvrstno poročilo.

  Charles Tannock (ECR). – Gospa predsednica, moja nacionalna stranka, britanski konzervativci – za tiste, ki ne vedo, sem konzervativec –, je v preteklosti izrazila resne pomisleke glede MKS in njegovega izvrševanja mednarodne kazenske sodne prakse kot je na področju zločinov proti človeštvu, vojnih zločinov in genocida zajeta v Rimskem statutu.

Vendar pa nam deseta obletnica začetka veljavnosti statuta zdaj ponuja priložnost za jasno oceno vloge MKS in po mojem mnenju se je sodišče, kar mu je v čast, togo držalo svojih hitrih, pogubnih pregonov in si prizadevalo obtožiti samo najhujše tirane.

Glavni tožilec sodišča Luis Moreno-Ocampo je spretno pripomogel h krepitvi nepristranosti sodišča. Agresivno preganjanje politično motiviranih primerov se na srečo ni uresničilo, to pa je bil največji pomislek naših ameriških zaveznikov. Britanija se je MKS pridružila pod prejšnjo laburistično administracijo. Morda nam nedavno oblikovana koalicija konzervativcev in liberalcev v Združenem kraljestvu prejšnji teden ponuja priložnost, da ponovno ocenimo odnos Britanije z MKS in v Kampali spremenimo nekatera izmed spornih področij kot je na primer odgovornost nadrejenih.

Ne moremo dovoliti, da bi MKS ogrožal bistvene nacionalne interese Združenega kraljestva, vendar pa moramo sočasno priznati tudi, da lahko MKS v določenih okoliščinah odigra konstruktivno vlogo pri končanju ozračja nekaznovanosti za diktatorje, ki so zagrešili genocid.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospa predsednica, komisarka, minister, gospe in gospodje, rada bi hkrati govorila o pristopu k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) in o pristopu k Mednarodnemu kazenskemu sodišču (MKS).

Najprej bi se zahvalila našim poročevalcem za kakovost njihovega poročila in za njihovo pripravljenost, da vključijo predloge vseh v velikem duhu soglasja.

Poleg vsega, kar je bilo povedano v korist tega pristopa, bi izpostavila dve točki, ki se mi zdita pomembni: vzpostavitev nadzora zunaj Unije in ekstrateritorialnost konvencije; z drugimi besedami, njeno veljavnost za vsa ukrepanja Unije, tudi zunaj ozemlja EU. Dovolite mi, da izrazim upanje, da bodo določbe o „človekovih pravicah in demokraciji“ tako imele nekaj več smisla. Zato se mora pogajalski mandat Komisije nanašati ne le na samo konvencijo, vse protokole in sporazume, ki so že zajeti v Listini o temeljnih pravicah, ampak se moramo zelo hitro zavezati pristopu vsem pravnim instrumentom EKČP, da bi imeli skladen sistem za varstvo človekovih pravic.

Glede MKS bi izrazila dve želji. Prvič, želim si, da bi bila Evropska unija posebno odločna glede pravic žrtev in glede njihovih pravnih zastopnikov. To pomeni takojšnjo pravno pomoč, ki omogoča dostop do specializiranih zunanjih odvetnikov.

Želim si še nekaj, komisarka: da bo Unija uporabila vso svojo moč, vso svojo energijo, da zagotovi, da bodo države članice kot celota svoje pravo prilagodile mednarodnemu pravu. Predvsem Francija tega še ni storila. To obžalujem, tako kot obžalujem, da nekatere velike države, kot na primer Združene države Amerike, niso vključene v izvajanje tega mednarodnega prava na področju zločinov proti človeštvu.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, podpisu Konvencije o človekovih pravicah Sveta Evrope s strani Evropske unije bo sledila zakonodaja, ki bo iz konvencije naredila del prava Evropske unije in bo še en dokument organizacije kot zunanje merilo. To pomeni, da bo sodišče EU v Luxembourgu imelo sodno pristojnost za razlaganje in izvajanje dveh morda konkurenčnih instrumentov – listine EU in konvencije Sveta.

Več strokovnjakov v Odboru za ustavne zadeve in Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve sem vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do navzkrižja med obema dokumentoma ali med različnimi deli istega dokumenta. Kateri dokument ali kateri del bi prevladal?

Najprej so mi rekli, da bi dokument ali del, ki bi zagotavljal večje svoboščine, prevladal nad tistim, ki zagotavlja manjše svoboščine. Kasneje sem vprašal, kakšna bi bila odločitev, če bi bili v sporu dve strani in bi vsaka zahtevala različne, vendar konkurenčne in morda nasprotujoče si pravice – na primer pravico do izvajanja vere brez žaljenja in pravico do izražanja, ki kritizira načela vernikov. To ni povsem teoretično kot kaže primer danskih karikatur.

To je bil primer psa, ki ni lajal, ali bolje strokovnjaka, ki ni tvegal mnenja. Tišina je bila oglušujoča in so jo lahko slišali in razumeli vsi. Svobodo govora se bo vedno žrtvovalo, saj je to praviloma stališče EU. Odrekanje svobode govora gre EU najbolje od rok!

Govorimo o dveh različnih kategorijah pravic – politični pravici svobode izražanja, ki je država ne preganja, in pravici, da kritika ne žali. Pravico do nežaljenja se smatra za precej pomembnejšo od pravice do razpravljanja o zadevi v javnem interesu. Ali svoboda govora ne sme biti omejena? Omejiti je treba tiste, ki podžigajo nasilje, vendar pa se v kritiko, ki tega ne zajema, kazensko pravo ne bi smelo vmešavati.

  Marietta Giannakou (PPE). – (EL) Predvsem želim čestitati gospodu Jáureguiju Atondu za njegovo poročilo in za naše odlično sodelovanje ter seveda gospodu Predi in gospe Gál za njun prispevek iz dveh različnih odborov.

Stvarni pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in s tem k sodni pristojnosti sodišča je seveda utemeljen na dejstvu, da je Unija z Lizbonsko pogodbo postala pravna oseba. Seveda se nekateri sprašujejo, zakaj moramo, če smo vključili Listino o temeljnih pravicah, pristopiti k sodni pristojnosti Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Prvič, sodišče v Strasbourgu je v smislu res judicata dobilo precej širše pristojnosti kot so zagotovljene v skladu s temeljnimi pravicami, kot sta omenila predsedstvo in tudi komisarka Reding.

Drzugič, to nekako ustvarja povezavo med Evropsko unijo in tem, kar se dogaja v Evropi kot celoti, ter s tem z državami Sveta Evrope. Seveda se nekateri sprašujejo, ali bo to povzročilo več splošnih zapletov, vendar pa poročilo poudarja, da ne bi smelo biti nadnacionalnih pritožb niti ni eno sodišče nad ali pod drugim. Vsako sodišče bo imelo sodne pristojnosti za pristojnosti, ki so mu podeljene, s tem pa tudi Evropska unija za sodišče v Luxembourgu.

Menim, da je pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pomemben korak, prav tako pa postopek pristopa k protokolom, ki zadevajo ustrezne pristojnosti; to bo seveda Evropskemu parlamentu omogočilo, da se aktivno udeleži pogajanj in prek Parlamentarne skupščine Sveta Evrope pomaga izbrati sodnika.

  Richard Howitt (S&D). – Gospa predsednica, ponosen sem, da bom vodil delegacijo Parlamenta na pregledni konferenci o Mednarodnem kazenskem sodišču in bom lahko predstavil, kako je njegova vzpostavitev pripomogla k izgradnji svetovnega pravosodja in boju proti nekaznovanosti za zločine proti človeštvu, in zastopal odločnost Evropske unije v naši skupni zunanji in varnostni politiki glede prizadevanja za splošno sodno pristojnost sodišča.

Pri pozivanju k boljšemu dostopu žrtev do pravosodja moramo omeniti, da je 15 izmed 24 držav po svetu, ki so prispevale k skrbniškemu skladu za žrtve, naših držav članic EU – vendar pa moramo žal povedati tudi, da to pomeni, da 12 držav EU ni prispevalo teh sredstev in da 14 naših držav ni vzpostavilo nacionalnih kontaktnih točk niti se ni odzvalo na letno raziskavo kot zahteva listina. Splošna sodna pristojnost v tujini se začne s splošnim izvajanjem doma in obžalujem, gospa predsednica, da je ena izmed prvih odločitev nove koalicijske vlade Združenega kraljestva, da se pregledne konference udeleži, da bi nasprotovala sodni pristojnosti za zločin agresije in predlogu Belgije za vključitev uporabe prepovedanega orožja v notranjih sporih kot vojnega zločina.

Agresijo, nezakonito uporabo sile proti drugi državi, sta po koncu druge svetovne vojne preganjala nürnberško in tokijsko sodišče, in težko razumem, zakaj se MKS ne uporabi za pregon vojnih zločinov 21. stoletja. Ne razumem tudi, kako lahko utemeljijo, da je uporaba strupenega plina ali dumdum krogel nezakonita, če prestopi meje, vendar ne, če ostane znotraj njih. Ko je Sadam Husein s plinom pobil močvirske Arabce ali ko se na protestnike v Gazi strelja z naboji, ki v njihovih telesih namerno razpadejo v drobce, lahko to storilci naredijo brez strahu, da bodo postavljeni pred sodišče. Enostavno nimajo prav.

  Charles Goerens (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, glede na njegov namen, da sodi storilcem genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov, je dolgo pričakovano Mednarodno kazensko sodišče začetni odziv za tiste žrtve, ki so prepogosto in žal zaman zahtevale odškodnino in pravico.

Pred njegovo vzpostavitvijo smo si mnogi želeli, da bi sodišče imelo preprečevalno vlogo. Ali bi lahko mednarodni organ s pristojnostjo, da kaznuje storilce zločinov, ki so tako grozljivi kot tisti, zagrešeni v Bosni, Ruandi, Kambodži in Darfurju, odvrnil zadevne diktatorske krvnike, ki so vedeli, da se po teh zločinih ne bodo mogli več počutiti varne izven meja svoje države, kjer so lahko delovali popolnoma nekaznovano?

V zvezi s tem bi rad Komisijo in Svet vprašal, ali menita, da je bil dosežen cilj preprečevanja. Bi mi Komisija na primer lahko povedala, ali po njenem mnenju nalog za prijetje, ki ga je za predsednika Omarja al Baširja izdalo Mednarodno kazensko sodišče, predstavlja del rešitve ali del problema? Osebno še naprej menim, da je del rešitve.

Kakor koli že, kakšne lekcije se bomo naučili iz kratkega obdobja, v katerem deluje sodišče?

Ali namerava Komisija ob upoštevanju teh lekcij – in to je moje zadnje vprašanje – predložiti spremembe med pregledno konferenco o MKS v Kampali, ki bo priložnost za predložitev in po potrebi sprejetju sprememb besedila, ki predstavlja pravno podlago sodišča?

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Ko bomo pristopili k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, se moramo za vsako ceno izogniti številnim resnim nevarnostim.

Imamo velik problem v zvezi s konkurenco med obema sodiščema: sodiščem v Strasbourgu in Sodiščem Evropskih skupnosti. Dejstvo, da bosta veljala dva dokumenta – Listina o temeljnih pravicah in evropska konvencija –, bo povzročilo probleme. Našim državljanom bo zelo težko razložiti, katero je pravo sodišče za njihovo pritožbo. Zato se bo povečalo število zavrnitev preučitve primera zaradi kolizije sodne pristojnosti sodišč in zadevnih pravnih podlag. Obstaja tudi nevarnost, da bo pristop Unije k evropski konvenciji zmanjšal spoštovanje ustavnih tradicij držav članic, ki danes predstavljajo splošna načela prava. Pristop Unije h konvenciji predvsem ne sme biti sredstvo za ogibanje protokolu k Lizbonski pogodbi, ki Združenemu kraljestvu in Poljski zagotavlja izvzetje iz kakršnih koli nepričakovanih učinkov Listine o temeljnih pravicah.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospe in gospodje, zelo mi je žal, da ima za to pomembno temo na razpolago samo eno minuto, zato mi dovolite ne glede na to, kako kratek je ta čas, da vas obvestim, da prav v tem trenutku po severu Madžarske, Slovaški in Poljski pustošijo grozljive poplave. Ogrožena so življenja na stotine ljudi. Iz te dvorane v Evropskem parlamentu v Strasbourgu jim moramo zagotoviti, da smo solidarni z njimi in sočustvujemo z žrtvami ter upamo, da se bodo te uničujoče poplave čim prej končale. Voditelje Evropskega parlamenta pozivam, naj žrtvam zagotovijo pomoč, če bo potrebna. Trenutno je na severu Madžarske popolnoma poplavljenih nekaj deset mest. Upamo, da bosta usoda in bog usmiljena s to regijo, ki jo je prizadela nesreča.

Glavni problem s poročilom je, da je pomembno za vse nas prisotne poslance Evropskega parlamenta, da človekove pravice dvignemo na višjo raven, namreč varstvo človekovih pravic. Vendar pa pristop h konvenciji ne krepi varstva človekovih pravic. Ne podpiramo samo ideologije Združenih držav Evrope, ki se pojavlja, saj so suverene države, države članice, že podpisale konvencijo. Nasprotujemo tudi nazoru, da je treba to simbolično odločitev razumeti kot namig, da smo del velikega imperija.

  Carlo Casini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospod López Garrido, komisarka, gospe in gospodje, to članstvo je zagotovo znak ene izmed nalog Evropske unije: naloge, da ščiti in spodbuja človekove pravice.

Naloge, ki je že popolnoma izoblikovana in izhaja iz zgodovine, iz dejstva, da so posamezne države članice že podpisale konvencijo Sveta, iz nenehnega ponavljanja, da so splošna načela konvencije in ustave držav članic zdaj del evropskega prava. Zato je ta simbolična poteza zelo pomembna.

Vendar pa spreminjanje tega popolnega koncepta v dejanska pravna pravila ni enostavno: to poročilo v glavnem zadeva samo institucionalna vprašanja in je povsem sprejemljivo. Reči moram, da se zahvaljujem tudi gospodu Atondu, in zavezan sem poročati, da je Odbor za institucionalne zadeve AFCO, ki mu predsedujem, ta dokument sprejel skoraj soglasno. Smo torej zadovoljni s tem dokumentom in ne bom se ustavljal pri njegovih posameznih elementih, ker popolnoma podpiramo vse, kar sta povedala predsedujoči Svetu in komisarka.

Podal bi samo eno pripombo, saj je izjava o institucionalni prisotnosti poslancev Evropskega parlamenta v Parlamentarni skupščini Evropskega sveta na srečanjih za imenovanje sodnika in sodnikov nekoliko nejasna: rekel bi, da obstaja majhen problem glede odnosa med prebivalstvom Evrope, Evropske unije in prebivalstvom drugih držav. Na srečo uredba, ki ureja članstvo in zastopanje v Parlamentarni skupščini Evropskega sveta, že določa, da jih ne sme biti manj kot dva na državo in ne več kot skupaj 18. Glede na pomembnost Evropske unije predlagam, da se omejimo na 18.

Vendar pa moram zaključiti, zato bom za konec povedal, da ta resolucija izpostavlja problem, ki se ga splača natančneje preučiti, z drugimi besedami, problem, ki smo ga že večkrat poudarili, in sicer odnos med sodiščema. Menim, da moramo malce natančneje razmisliti o tem problemu, toda predvsem o problemu evropskega duha: smo Evropska unija in smo osnovani, kot je navedeno v členu 2 Lizbonske pogodbe, na človekovem dostojanstvu in človekovih pravicah – in enakost je osnovana na človekovem dostojanstvu. V Evropi si glede tega nismo enotni, zato moramo skrbno razmisliti o tem konceptu človekovega dostojanstva, njegovih omejitvah in kaj zajema. Vendar pa to ni tema te odločitve in tega zelo dobrodošlega poročila. Zahvaljujem se poročevalcu.

  Maria Eleni Koppa (S&D). – (EL) Gospa predsednica, Evropska unija je in ostaja goreča zagovornica Mednarodnega kazenskega sodišča in njegove vloge pri zagovarjanju splošnosti človekovih pravic. Vsi upamo, da bo pregledna konferenca o Rimskem statutu resnični mejnik v nadaljnjem razvoju sodišča.

Mednarodno skupnost se poziva, naj okrepi pravno veljavnost institucije in zaščiti varstvo in nadaljnjo krepitev neodvisnosti in učinkovitosti mednarodnega kazenskega pravosodja. V okviru postopka pregleda so že bili predstavljeni različni predlogi, med katerimi je nedvomno najpomembnejši tisti, ki zadeva zločin agresije. Vendar pa je danes najpomembneje pojasniti, da želi Evropski parlament poudariti, da grozljivi zločini proti človeštvu ne morejo ostati nekaznovani. Hočemo jasnost prava in sodelovanje tolikih držav članic mednarodne skupnosti kot je mogoče, da bi s poštenim in nepristranskim postopkom končali nekaznovanje.

Vojni zločinci morajo biti povsem prepričani, da bodo morali odgovarjati za svoja dejanja. Ta gotovost kazni lahko v prihodnosti pomaga preprečiti podobna dejanja in utreti pot spravi po nasilnih sporih.

Zato potrjujemo svojo popolno podporo namenu sodišča in našo zavezanost človekovim pravicam in mednarodnemu humanitarnemu pravu ter konferenci v Ugandi želimo veliko uspeha.

  Filip Kaczmarek (PPE). – (PL) Pregledna konferenca Mednarodnega kazenskega sodišča bo pomembna priložnost, da se države članice Unije zavežejo vrednotam, ki so za nas ključne. Na srečo med Evropejci vlada splošno prepričanje, da je treba najhujše zločine obsoditi in storilce kaznovati.

Glede na to je dobro, da bo pregledna konferenca potekala v Afriki. Afrika je celina, kjer številni zločini še vedno niso bili kaznovani. Sodišče trenutno vodi raziskavo v petih afriških državah: Keniji, Demokratični republiki Kongo, Sudanu, Ugandi in Srednjeafriški republiki.

Končati je treba nekaznovanost tistih, ki zagrešijo grozljive zločine nad svojimi državljani in drugimi ljudmi ne glede na njihovo državljanstvo. Vloga sodišča v tej zadevi je ključnega pomena. Če bi sodišče obstajalo pred 70 leti, se pokol v Katinskem gozdu morda nikoli ne bi zgodil. Obstoj učinkovitega sodišča ima lahko sam po sebi preprečevalen učinek.

Evropske države morajo okrepiti sodišče v njegovih glavnih vlogah: preiskava in pregon vojnih zločinov, genocida in zločinov proti človeštvu. Pomembno je, da k Rimskemu statutu pristopi več držav, ker je učinkovitost sodišča odvisna od sodelovanja med državami in mednarodnimi organizacijami. Zato se morajo vse države pogodbenice Rimskega statuta pridružiti temu sodelovanju, drugače ta učinkovitost ne bo dosežena.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Na dnevnem redu konference v Kampali so pomembne točke kot je na primer zločin agresije. Vendar pa je trenutno najpomembnejši korak pri utrjevanju splošne sodne pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) to, da se Omarja al Baširja privede pred sodišče.

Varnostni svet Združenih narodov je zločine v Darfurju napotil na MKS zaradi pritiska Evropske unije. Nalogi za prijetje, ki jih je izdalo MKS, vključujejo nalog za trenutnega voditelja države Sudan za zločine proti človeštvu in vojne zločine.

Evropska unija mora ukrepati v skladu z oceno svojih opazovalcev na sudanskih volitvah, ki so zaključili, da volitve niso bile skladne z mednarodnimi standardi. Četudi bi bil Omar al Bašir izvoljen zakonito, bi Evropska unija še vedno zahtevala, da se ga privede pred sodišče. Evropska unija ne more nadaljevati z dajanjem nasprotujočih si znakov.

Nujno je, da se predsednika Omarja al Baširja izroči MKS. To bo poslalo močan znak in druge diktatorje odvrnilo od uporabe nasilja nad njihovimi narodi; neuspeh bi v tem primeru imel nasprotni učinek.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – Gospa predsednica, govorila bom o pristopu Unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Poudariti želim, da bom govorila kot pravnica.

Pozornost bi rada pritegnila k vlogi Sodišča Evropskih skupnosti pri oblikovanju pristopa Evropske unije k evropski konvenciji. Predvsem zahtevo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, da morajo vlagatelji pred vlogo na Evropskem sodišču za človekove pravice izčrpati domača pravna sredstva, je treba prenesti v postopek, ki bi Sodišču Evropskih skupnosti pri vsakem primeru dal priložnost, da odloči kot zadnje domače pravno sredstvo, preden zadevo preuči sodišče v Strasbourgu. V mislih imam predvsem primere, v katerih države članice uporabijo pravo EU, države članice pa po uporabi tega prava EU tožijo posamezni vlagatelji. Sodišču v Luxembourgu je treba najprej dati priložnost, da v takšnih primerih uporabi konvencijo. Ne pozabimo, da sodišče v Luxembourgu že leta uporablja konvencijo. V zvezi s tem bi omenila ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Bosphorus Airlines proti Irski leta 2005, v katerih je zapisano, da se lahko ima varstvo temeljnih pravic s strani prava Skupnosti za enakovredno varstvu s strani sistema konvencije.

Skupaj s kolegi pozdravljam pristop Unije h konvenciji, vendar sočasno pozivam k zelo natančni analizi postopka, ki smo ga vzpostavili, saj moramo varovati interese državljanov in hkrati ohraniti, kar deluje dobro.

  Paulo Rangel (PPE). – (PT) Poudaril bi, da skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in njeni portugalski poslanci z velikim zadovoljstvom – če tako rečem – spremljajo začetek postopka pristopa Evrope k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Nenazadnje bi lahko bili v državi kot je Poljska – ki je bila vedno na čelu človekovih pravic z odpravo suženjstva na Portugalskem že leta 1761 in ki je bila pionirka pri odpravi smrtne kazni – seveda bili zainteresirani samo za podporo temu pristopnemu postopku.

Vendar pa bi rad pozornost usmeril k dejstvu, da je za Parlament zelo pomembno, da nadzoruje postopek pristopa EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. To se nam zdi ključnega pomena s tehničnega, pravnega in političnega vidika, saj je Parlament sam parlament človekovih pravic, v katerem so človekove pravice zelo pomembne. Rad bi, da se zabeleži tudi, poslanci, da se nam zdi zelo pomembno, da smo v stiku s številnimi tretjimi državami; to je zelo pomemben znak, ki ga dajemo članicam Sveta Evrope (vstop Evropske unije v Svet Evrope), ki niso države članice.

Za te članice Sveta Evrope je to znak krepitve, zavezanosti Evropske unije položajem in ravnem demokracije ter spoštovanju temeljnih pravic.

  Milan Zver (PPE). – (SL) Spoštovani predstavniki Komisije, Sveta, človekove pravice in svoboščine že dolgo niso več zamejene v okvir nacionalne države. Zato je tudi odveč dilema, ali naj ... ta temeljna dilema, ali naj bo Evropska unija temeljila na medvladnem dogovarjanju ali naj postane neka supranacionalna država. Jaz mislim, da je pristop Evropske unije h konvenciji korak naprej k širjenju človekove svobode, svobode posameznika, je neka dodana vrednost in naš cilj mora biti, da ustvarimo v Evropski uniji prostor, kjer bodo standardi človekove svobode najvišji na tem ... v svetu.

Toda ne mislim, da bo zaradi tega pristopa Evropske unije h konvenciji naenkrat v Evropski uniji postalo kraljestvo svobode. Nasprotno, še vedno se bodo človekove pravice in svoboščine kršile, ampak pomembno je, da se sistematično in sistemsko ne ogrožajo.

Moramo okrepiti delovanje sodišč in drugih struktur, razmejiti njihove pristojnosti in s tem tudi končujem.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Povedal bi nekaj o temi današnjega zasedanja. Ne smemo pozabiti, da je Afrika žal celina, kjer je pogosto prihajalo do zločinov in genocida. Evropska unija v tej situaciji ne sme biti pasivna. Na srečo postaja Mednarodno kazensko sodišče v Kampali vse pomembnejše pri sprejemanju ukrepov proti tem kaznivim dejanjem. Zločinci morajo vedeti, da nikoli in nikjer ne bodo ostali nekaznovani. V zvezi s tem sem med tistimi, ki so odločno za to, da Unija podpre delo sodišča. Menim, da danes glede tega ne moremo vzbuditi nikakršnih dvomov. Mislim, da moramo razpravljati in razmisliti o tem, kaj lahko naredimo za sodišče v Kampali, da bi delovalo še učinkoviteje in uspešneje.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Kot je že bilo omenjeno, je pristop EU k tej konvenciji predvsem simbolična poteza. Kljub temu menim, da lahko kvečjemu krepi proces vključevanja in da je nadaljnji korak k politični enotnosti Evropske unije.

Poleg simbolike ima ta pravni ukrep tudi praktični pomen za politiko EU o človekovih pravicah. Na formalni ravni bo tudi odpravil dvojne standarde. Unija prej, če tako rečem, ni bila dolžna spoštovati človekovih pravic. Vendar pa bo odslej zakonodaja EU predmet zunanjega sodnega preverjanja, ki bo nadzorovalo skladnost s konvencijo.

Nadaljnja praktična korist pristopa EU h konvenciji bo zagotovilo varstva ne samo za državljane EU in druge osebe v EU, ampak tudi za posameznike zunaj ozemlja Unije, ki sodijo v njeno sodno pristojnost. Osebno sem zadovoljna z zamislijo, da bo cilj Unije popolno spoštovanje določb konvencije v vseh njenih zunanjih odnosih in dejavnostih.

Pomembno je, da predloženo poročilo omenja morebitne tehnične in upravne zaplete v celotnem postopku in predlaga, kako kar najbolj zmanjšati zapletenost. EU kot nedržavna članica, ki pristopa h konvenciji, oblikovani za države, mora paziti, da ne bo zahtevala nepotrebnih sprememb konvencije ali njenega pravosodnega sistema. Evropsko sodišče za človekove pravice je že tako preobremenjeno. Poleg tega bi lahko nepotrebni zapleti spodkopali legitimnost in priljubljenost postopka pristopa EU h konvenciji.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospe in gospodje, poslanka Evropskega parlamenta sem skoraj eno leto in začenjam se navajati na to, na kar se je nemogoče navaditi, namreč da razprava o čisto vsakem poročilu poteka po istem kopitu. Izmed 800 poslancev Evropskega parlamenta nas je v tej dvorani prisotnih 20 ali 30, pri čemer nekateri izmed nas nismo tu zaradi občutka dolžnosti, ampak enostavno zato, ker nočemo glasovati v skladu s stališčem stranke, temveč na podlagi osebnega prepričanja in zanesljivih informacij, vsi pa smo imeli enake izkušnje. Postavljamo vprašanja in nanje nikoli ne prejmemo odgovora, razen morda kakšnih splošnih izjav. Odkrito pozivam komisarja za človekove pravice, naj tokrat naredi izjemo in poda natančen odgovor na moje vprašanje. Vprašanje se glasi, kakšno dodano vrednost in koristi bodo imeli evropski državljani zaradi pristopa Evropske unije k isti Konvenciji o človekovih pravicah, h kateri so že pristopile vse posamezne države članice EU. Prosim vas, da navedete en sam primer, ki kaže, kakšen prispevek bo imel ta pristop za državljane Evrope v smislu varstva njihovih človekovih pravic. Vnaprej se vam zahvaljujem, da boste končno enkrat naredili izjemo od splošnega pravila.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, postati članica Evropskega sodišča za človekove pravice predstavlja ključni korak v razvoju Unije: dva sistema jamstev bosta krepila varstvo posameznih temeljnih pravic znotraj in zunaj naših 27 držav članic, če upoštevamo vse države članice Evropskega sveta. Zatorej je to priložnost, ki je ne smemo zapraviti, in priložnost, na katero smo čakali leta dolgo.

Doktrina in pravo Sodišča Evropskih skupnosti in sodišča v Strasbourgu si že nekaj časa prizadevata za ta trenutek oziroma utirata pot k temu cilju, saj je vsaj zame to cilj: je cilj za vse nas. Zato moram omeniti pomen članstva za vse državljane Unije, ki bodo tako zaradi širšega varstva, ki so ga deležni, lahko primere proti evropski instituciji ali državi članici posredovali sodišču v Strasbourgu.

Za zaključek naj povem, da vem, da bo neodvisnost obeh sodišč ostala nespremenjena, kot je jasno razloženo in potrjeno v poročilu – poleg tega kolegu čestitam za poročilo –, in se pridružujem vsem vašim željam z očitnim pričakovanjem sodelovanja med obema institucijama, ki spoštujeta svoja področja pristojnosti.

  Íñigo Méndez de Vigo (PPE). – (ES) Gospa predsednica, pojasnil bi dve zadevi. Prvič, členi, ki so v Listini o temeljnih svoboščinah in ki so tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, so enaki in pomenijo isto: člena 52 in 53 listine; tu torej ni protislovja.

Drugič, sodna pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice je nadnacionalna. Zato se bo moral vsak, ki se bo hotel obrniti nanj zaradi odločitve Evropske unije ali uporabe prava Unije, najprej obrniti na Sodišče Evropskih skupnosti za predhodno odločanje.

Razumem, da hočejo evrofobi vedno glasovati proti Evropi, vendar pa bi morali vsaj iz parlamentarne vljudnosti prebrati poročilo gospoda Jáureguija, ki vse jasno opredeljuje.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospa predsednica, glede prve pripombe v zvezi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin bi se rad pridružil čestitkam poročevalcem in tudi Komisiji, da je zelo hitro predložila osnutek mandata za pogajanja. Pozdravil bi tudi govor gospoda Duffa, ki je precej jasno povedal, da je vlada, ki so jo v Združenem kraljestvu oblikovali konzervativci in liberalni demokrati, odločno za to, da Evropska unija podpiše Konvencijo Evropske unije o človekovih pravicah in s tem spoštuje Lizbonsko pogodbo.

Vendar pa so nekateri rojaki gospoda Duffa povedali ravno nasprotno: predstavniki Evropskih konzervativcev in reformistov in predstavnik skupine Evropa svobode in demokracije – ki ni Britanec – skupaj z gospo Sinclaire in nato gospo Morvai, ki so precej jasno vprašali: „Zakaj mora Evropska unija podpisati Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, če so jo že podpisale države članice?“

Zgodilo se je to, da so države članice prenesle nekatere svoje pristojnosti in pooblastila na Evropsko unijo in jih tako ne izvajajo države članice, ampak Evropska unija. Evropska unija bi tako teoretično lahko kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Tako je, razen če se meni, da Evropska unija nima nobenih pristojnosti in pooblastil, vendar pa ima pristojnosti in pooblastila, ki so ji jih prenesle države članice. To pomeni, da ne zadostuje, da so konvencijo podpisale države članice. Podpisati jo mora tudi Unija, da bi izpopolnila varstvo človekovih pravic v celotni Uniji.

Ne razumem, kako ljudje kot so predstavniki obeh skupin, ki sem jih omenil in ki so pokazali svoj očiten evroskepticizem, zavračajo nadnacionalni nadzor nad Evropsko unijo. Povsem protislovno je, da nekdo, ki hoče nadzor nad Evropsko unijo ali meni, da je vse, kar stori Evropska unija, slabo ali da slabi uradniki delajo vse slabo, zavrača nadnacionalni nadzor nad Evropsko unijo. To je resnično protislovno. Zagotovo obstajajo drugi razlogi za to, da so človekove pravice ali mednarodna organizacija, ki zagovarja človekove pravice, bolj legitimna, močnejša in trdnejša. Obstajajo drugi razlogi in ne ti, ki so bili navedeni.

Menim, da je potreba po podpisu konvencije zelo jasna, in menim tudi, da je to treba storiti tako hitro, kot je že začela ukrepati Komisija. Kot je dejal gospod Méndez de Vigo, je Komisija ukrepala hitro, Svet pa mora storiti enako. Prepričan sem, da bo mandat za začetek pogajanj sprejet 4. junija na zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve v Bruslju, zato mu ni treba skrbeti.

V zvezi z vprašanjem glede Mednarodnega kazenskega sodišča menim, da je pregledna konferenca zelo pomembno srečanje. Je zelo pomembno srečanje, ki se ga bo udeležilo predsedstvo, v imenu katerega govorim, da bi jasno poudarilo in ponovno potrdilo, da morajo države članice sodelovati z Mednarodnim kazenskim sodiščem in da bodo delale v tej smeri, seveda na podlagi načela komplementarnosti, ki je osnovno načelo delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča.

Strinjam se z enim izmed glavnih ciljev te konference, ki je uvedba zločina agresije, in tudi z odpravo možnosti sedemletnega odloga predaje morebitnih ali domnevnih vojnih zločincev iz Rimskega statuta. Strinjam se tudi z vprašanjem, o katerem razpravljamo – predlogu Belgije –, ali je lahko uporaba določenega orožja v sporih sama po sebi vojni zločin.

Kakor koli že, predsedstvo bo v svoji izjavi podprlo Mednarodno kazensko sodišče in bo ocenilo tudi, kaj je Mednarodno kazensko sodišče nameravalo. Domnevam tudi, da se bodo razprav na konferenci v Kampali udeležili številni poslanci. Zato menim, da je to zelo pomembna konferenca z velikim političnim, simbolnim in pravnim pomenom; sprejete bodo odločitve, ki vplivajo na pravna besedila.

Seveda sem Parlamentu zelo hvaležen za današnjo razpravo, ki nam je omogočila ponovno potrditi naše skupne vrednote in tudi spomniti se, da v bistvu, ko govorimo o Mednarodnem kazenskem sodišču, govorimo o ljudeh, ki so trpeli grozodejstva, ki si jih prizadeva preganjati Rimski statut, in da gre pravzaprav za boj proti nekaznovanosti in jasno pojasnilo, da v 21. stoletju zanjo ni prostora.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, Listina o temeljnih pravicah in Konvencija o človekovih pravicah sta izjemni besedili. Sta osnovi vrednot, na katerih smo gradili našo družbo in našo Evropsko unijo. Menim, da sta preveč pomembni in preveč zgodovinski, da bi se umaknili politični polemiki strank. Povedati moram, da sem resnično zelo ponosna, da lahko ta trenutek pri izgradnji Evropske unije napredujemo in Listino o temeljnih svoboščinah uveljavimo v praksi ter pristopimo h Konvenciji o človekovih pravicah.

Glede na to, kar so vaš poročevalec Diego López Garrido in soporočevalca Cristian Dan Preda in Kinga Gál v tem parlamentu povedali v vašem imenu, vem, da se zelo dobro zavedate tudi zgodovinske naloge, ki je zdaj v naših rokah. Dodana vrednost pristopa je bila zelo dobro pojasnjena v teh besedilih in v prispevkih številnih poslancev.

Države članice so vse podpisale konvencijo, vendar pa so tudi – kot je pravkar pojasnil predsedujoči Svetu – prenesle precejšnje pristojnosti Evropski uniji. Zato je normalno, da bo Evropska unija, ko deluje kot Evropska unija, podvržena enakemu zunanjemu nadzoru specializiranega Sodišča za človekove pravice kot države članice.

Če dam zelo konkreten primer, bi lahko prišlo do odločitve Evropske komisije proti industriji na področju konkurenčnega prava, ki bi se jo lahko morebiti spodbijalo neposredno na sodišču v Strasbourgu, kar je danes težko storiti. Kot ste že izpostavili, bo veliko konkretnih primerov: konkretnih primerov, ki bodo pomagali državljanom, ker – in to je nekaj novega – bodo imeli dvojno jamstvo. Sodišče Evropskih skupnosti v Luxembourgu bo sodilo na podlagi Listine o temeljnih pravicah, ki je, mimogrede povedano, zavezujoča za vse države članice. To je treba enkrat za vselej jasno povedati.

Ne morem razumeti, kako lahko nekdo, ki je bil izvoljen za mandat in so ga izvolili državljani, postavi pod vprašaj pravice teh državljanov. Za državljane je bolje, da imajo dvakrat toliko pravic kot da jih nimajo. Tu jim dajemo dvakrat toliko pravic in za to gre v Evropi. V Evropi gre za pravice za državljane in zelo sem ponosna, da se ta parlament zavzema za te pravice. Da, zdaj bomo imeli listino temeljnih pravic, zaradi katere bodo državljani vedeli, da lahko gredo na sodišče, da bi se njihove pravice jemalo resno.

Vprašanje, ali naj bomo zdaj del Konvencije o človekovih pravicah ali ne, ni več vprašanje, saj člen 6 Pogodbe EU zavezuje, da pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zato menim, da nam o tem ni treba več razpravljati, ker je to enostavno storjeno.

Vedeti moramo tudi, da ta pristop ne bo prav nič vplival na položaj posameznih držav članic nasproti konvenciji, dokler ne bo na kocki evropsko pravo. Tako bo še naprej. Posamezni odnosi med državami članicami in konvencijo bodo ostali povsem nespremenjeni. Zdaj bodo obstajala dodatna jamstva glede prava EU.

Seveda je treba analizirati vprašanje tveganja nasprotujoče si sodne prakse. Trenutno se jo analizira in hvaležna sem poročevalcu, ki je upošteval to vprašanje. Doslej smo videli, da se meni, da so ta nasprotja majhna, saj je konvencija že del norm, ki jih danes upošteva Sodišče Evropskih skupnosti, konvencija pa bo predstavljala minimalni standard. Komisija pričakuje, da se bo sodna praksa Strasbourga in Luxembourga v naslednjih letih razvijala skladno in se približevala.

Zdaj bom prešla na bolj specifična vprašanja.

Glede pravdnih postopkov: to ni vprašanje za Evropsko sodišče za človekove pravice ali Sodišče Evropskih skupnosti. Ta trenutek je to vprašanje za britanski sistem pravdnega postopka in o tem sem že začela razpravljati z britansko vlado, da bi videla, ali bi lahko pregledala ta sistem pravdnega postopka, ki lahko v določenih primerih, ko gre na primer za svobodo tiska, postane zelo škodljiv.

Evropski parlament je doslej pod vodstvom svojih poročevalcev opravil zelo dobro delo. Zanašam se na to, da bo Parlament še naprej sodeloval v postopku, ki bo zagotovo težek postopek, dolgotrajen postopek, v katerem bomo morali rešiti tehnične probleme – in tehnični problemi lahko postanejo zelo politični –, zato se zanašam na Parlament, da bo še naprej sodeloval v tej težki nalogi.

Odnose med Evropskim parlamentom in Parlamentarno skupščino Sveta Evrope prepuščam Parlamentu. Če potrebujete pomoč, vam bom v zvezi s tem pomagala, vendar pa se morajo sami parlamentarci potruditi in najti skupno stališče, kar menim, da ne bi smelo biti pretežko.

V zvezi z MKS je ta parlament že sprejel tožilca gospoda Moreno-Ocampa in predsednika sodišča gospoda Songa. Menim, da je bil to zelo močan politični signal s strani Evropskega parlamenta, da resno jemlje človekove pravice ne samo znotraj Evrope, ampak tudi zunaj nje.

Menimo tudi, da je konferenca v Kampali najpomembnejša mednarodna konferenca, posvečena mednarodnemu pravosodju, v tem desetletju. Prizadevati si moramo, da bo pomembna. Tu se ponovno zanašam na Parlament tudi zato, ker vem, da bodo v Kampali prisotni poslanci, ki bodo imeli govore.

Vemo, da je EU imela in bo imela pomembno vlogo pri vključitvi izidov konference v svojo politiko o mednarodnem pravosodju, o pomoči tretjim državam in predvsem v vsa pogajanja, ki bodo potekala v naslednjih mesecih in letih. Še naprej bomo podpirali zlasti nacionalno krepitev zmogljivosti, da bi krepili nacionalno sodno pristojnost in omogočili, da izvaja verodostojne in učinkovite nacionalne preiskave in sojenja zločinov po Rimskem statutu.

Naša politika v zvezi s tem ostaja nespremenjena in nezmanjšana, vendar pa imamo zdaj novo orodje, in sicer Lizbonsko pogodbo, ki nam daje novo zmogljivost, da smo doslednejši in učinkovitejši pri naši podpori sodišču. V skladu s spodbudo Parlamenta, ki je bila izražena tudi v resoluciji in med razpravo, bodo visoka predstavnica/podpredsednica in njene službe nadaljevali z odločnim spodbujanjem splošnega pristopa k Rimskemu statutu. To bomo delali sistematično v vseh naših razpravah s partnerji zunaj Evrope.

Zastavljeni sta bili dve zelo specifični vprašanji, na kateri bi rada na kratko odgovorila.

Prvo je bilo, ali je nalog za prijetje predsednika al Baširja del rešitve ali del problema. Komisija na to gleda kot na del dolgoročne rešitve, saj ta nalog za prijetje kaže, da je z ustanovitvijo sodišča pravica postala neizbežna. Ne glede na to, kdo je oseba, celo če je oseba voditelj države in celo če se tega naloga za prijetje ne izvrši takoj, ne bo izginil, saj je MKS stalno sodišče, zato vam lahko zagotovim, da bo EU še naprej pozivala Sudan, naj v celoti sodeluje s sodiščem.

Glede vprašanja, ali bo Komisija na srečanju v Kampali predložila spremembe, je odgovor „ne“, saj EU kot takšna ni pogodbenica – države članice so tiste, ki se bodo pogajale o spremembah. Vendar pa bo Komisija igrala aktivno vlogo v ugotavljanju stanja na konferenci, in popolnoma se zanašamo na špansko predsedstvo, da bo vodilo evropske narode, tako da bo njihov glas imel velik pomen na tej konferenci.

  Ramón Jáuregui Atondo , poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, zahvalil bi se vsem tistim, ki so govorili, saj je velika večina njih izrazila zelo ugodno stališče glede pristopnega sporazuma, o katerem bomo glasovali jutri; pravzaprav je bilo stališče skoraj enotno.

Zahvalil bi se zlasti gospe Reding, da nam je dala priložnost za nadaljnje sodelovanje, saj so pred nami zelo zapletena pogajanja in menim, da mora Parlament tesno sodelovati na teh pogajanjih.

Zelo na kratko bi odgovoril na nekaj vprašanj in pojasnil nekatere zadeve. Pristop ni simbolično dejanje, gospe in gospodje: ima pravno vrednost. Nekateri sprašujejo, v čem je smisel in kaj prinaša. Dal vam bom primer.

Predpostavimo, da razpis za osebje Evropske unije iz tehničnih razlogov ali pač nekih razlogov diskriminira na primer madžarske pravnike. Kje bodo madžarski pravniki vložili pritožbo? Pri Sodišču Evropskih skupnosti. Kaj prinaša pristop? Priložnost za te pravnike, da svojo pritožbo vložijo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, če Sodišče Evropskih skupnosti ne prizna njihove pravice do enakosti. To je novo sodišče in to je nova priložnost za zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, na primer pravice do enakosti. Zatorej je jasno, da ta dogodek ne pomeni simboličnega prispevka, ampak pravni prispevek.

Pojasnil bi dve stvari, gospe in gospodje. Poslanci so izrazili svojo željo, da pogajanja niso omejena na pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ampak da se vključi tudi protokole, ki jih je ta konvencija razvijala v teku let, predvsem tiste, ki zadevajo pravice, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah, saj bo to zagotovilo enakovrednost obeh dokumentov.

Nazadnje naj povem, da Parlament poziva tudi k pristopu k organom in telesom konvencije in Sveta Evrope, ker bo to omogočilo priznanje sistema varstva splošnih človekovih pravic, vključno z Evropsko socialno listino iz Torina.

  Predsednica. – Prejela sem en predlog resolucije ⁽¹⁾ na koncu razprave.

Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. maja 2010.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Uveljavitev Lizbonske pogodbe vzpostavlja pravni okvir za pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), s čimer bo EU postala oseminštirideseta podpisnica konvencije. Pristop EU k EKČP bo dopolnil raven varstva, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba z Listino o temeljnih pravicah, ki je pravno zavezujoča.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu bo dobilo pristojnosti za izvajanje sodnega nadzora nad delovanjem institucij, organov in agencij EU, vključno s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi z izpolnjevanjem konvencije, s čimer bo ustvarjena dodatna raven sodnega nadzora nad temeljnimi pravicami v EU. Po pristopu EU bo konvencija zagotavljala minimalni standard varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Evropi, njena uporaba pa bo obvezna zlasti v situacijah, ko je raven varstva, ki ga zagotavlja EU, nižja od ravni, ki jo zagotavlja konvencija.

Menim, da bodo države članice in tudi Komisija morale pripraviti informativne sestanke, ki bodo zagotovili pojasnila glede vseh posledic in učinkov pristopa, tako da se bodo državljani EU popolnoma zavedali pomena tega postopka.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je logičen korak po uveljavitvi Lizbonske pogodbe in krepi globino povezovanja ter oblikovanje skupnega političnega območja. Pristop EU k EKČP bo zagotovil večjo skladnost med Evropsko unijo ter državami članicami Sveta Evrope in njegovim vseevropskim sistemom človekovih pravic.

Po mojem mnenju je najpomembnejši rezultat pristopa k EKČP, da bo državljanom v odnosu do delovanja Unije zagotovil zaščito, enakovredno tisti, ki jo že uživajo v odnosu do vseh držav članic. To je pomemben razvoj glede na to, da so države članice na Evropsko unijo prenesle pomembne pristojnosti. Logično je, da imamo možnost vložitve pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice v zvezi z odločitvami, ki jih sprejme EU kot celota. Ko govorimo o evropskem državljanstvu, mu moramo dati tudi vsebino, ki vključuje zagotavljanje te možnosti.

Upam, da bo dodatni instrument, ki je na razpolago evropskim državljanom, lahko dostopen in zlasti, da bo odločitev o pristopu k tej konvenciji pripomogla k vzpostavitvi celovitega okvira za človekove pravice znotraj Evropske unije.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) V zvezi z bližnjimi pogajanji o pristopu Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin bi pozornost usmerila k vprašanju zunanjih odnosov. To je področje, na katerega bo pristop Unije h konvenciji še posebno vplival. Zakaj? Prvič, dovolila si bom spomniti nas, da ima Sodišče Evropskih skupnosti v skladu z Lizbonsko pogodbo na področju zunanje politike zelo omejeno sodno pristojnost. Pristop h konvenciji bo delno nadoknadil te omejitve z zagotavljanjem zunanjega sodnega nadzora vseh vidikov delovanja Unije. Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu bo dobilo pravico, da oceni, kako Unija spoštuje temeljne pravice na vseh področjih njenega delovanja in torej tudi na področju zunanje politike. Drugič, ni vas potrebno spomniti, kako pogosto se razprave o nujnosti spoštovanja človekovih pravic pojavijo v odnosih Unije s tretjimi državami, vključno v forumu Evropskega parlamenta. Pristop h konvenciji bo torej Uniji dal verodostojnost v dialogu o človekovih pravicah s tretjimi državami. Nobenega dvoma ni, da ima Unija s tem, ko se podredi nadzoru Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, priložnost krepiti vidik zunanje politike in varnosti o človekovih pravicah in s tem učinkoviteje spodbujati zamisel o človekovih pravicah po svetu v obsegu, v katerem EU resno jemlje svoje obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami. Upajmo, da bo tako.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Pristop Evropske unije h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je brez dvoma korak v pravo smer na poti k zagotavljanju enakih in poštenih privilegijev našim državljanom. Zagotoviti moramo, da se načela podpre v vseh državah članicah. To bo izboljšalo tudi zakonodajno povezanost med Unijo in državami članicami Sveta Evrope ter povečalo število institucij, pri katerih se bodo lahko državljani pritožili v primeru kršitve njihovih pravic. Okrepilo bo tudi pomen in verodostojnost številnih pobud Evropskega parlamenta na področju varstva temeljnih svoboščin, ki so pravica vsake osebe. Vendar pa ne pozabimo, da mora Unija poleg spodbujanja pravic ljudi v tretjih državah najprej zagotoviti, da se teh pravic ne krši v državah članicah.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) V Evropski uniji je država, v kateri se je skoraj 20 let kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine približno 20 % prebivalstva. Ne glede na to je bila Latvija leta 2004 sprejeta v Evropsko unijo. V času, ko so potekala pristopna pogajanja Latvije, je latvijska vlada takratnemu komisarju EU za širitev Güntherju Verheugnu obljubila, da bo rešila problem nedržavljanov, vendar pa vprašanje kljub tej obljubi vse do danes ni bilo rešeno. Zaradi tega na ozemlju EU živi približno 340 000 nedržavljanov. V Latviji so drugorazredni ljudje, ki ne smejo delati v javnem sektorju ali biti na uradniških delovnih mestih v okrožjih, kjer je več kot 60 % prebivalstva nedržavljanov. V Latviji je mesto Daugavpils, v katerem več kot 90 % prebivalstva govori rusko. Kljub temu je uporaba ruščine kot uradnega jezika v mestu prepovedana, 30 % prebivalstva pa ne more voliti na lokalnih volitvah. Lokalni svetniki, izvoljeni v rusko govorečem mestu, na sestankih ne smejo govoriti svojega maternega jezika. Nenavadno pa je, da Evropska komisija ni našla niti potrebnih argumentov niti časa, da bi vplivala na latvijsko vlado, naj konča diskriminacijo na podlagi jezika. Nujno je takoj sestaviti delovno skupino za preiskavo položaja v Latviji, drugače ne vidim smisla v tem, da je EU pogodbenica Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Jasno in nedvoumno moramo povedati, da je v Evropski uniji država, v kateri se je mnogo let brezobzirno kršilo pravice več kot 25 % prebivalstva.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Ko govorimo o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, govorimo o delu, ki je potekalo 10 let, in o mnogih pomislekih, ki med drugim zadevajo konkurenco med Sodiščem Evropskih skupnosti in Evropskim sodiščem za človekove pravice. To bo zagotovo vodilo k problemom na področju sodne pristojnosti in avtonomije Sodišča Evropskih skupnosti. Vendar pa menim, da lahko to, kar smo dosegli po teh desetih letih, pomeni dopolnjevanje obeh sistemov, zato moramo morda spremeniti takšno hierarhično razmišljanje. Sodišče Evropskih skupnosti je dolgo časa spremljalo delo Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu in obratno. Oba ta sistema soobstajata in med njima ni konkurence, tako da so morda ti pomisleki neutemeljeni. Pristop h konvenciji potrebujemo iz simboličnih razlogov, toda predvsem potrebujemo konvencijo, ker bo dopolnila sistem varstva človekovih pravic v Evropski uniji in mu dala več verodostojnosti v očeh državljanov, saj bodo dobili zaščito pred Evropsko unijo in njenimi institucijami in ne samo pred državami članicami, kot je bilo doslej. Zato bi morali biti veseli, da bo sistem okrepljen. Vendar pa potrebujemo določeno lojalnost, da ne bi spodkopali verodostojnosti sistema. Zato predlagamo, da države članice z možnostmi, ki jih zagotavlja konvencija, ne preganjajo druga druge zaradi prava EU.

(1) Glej zapisnik