Dobesedni zapisi razprav

Torek, 18. maj 2010 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: GOSPA DURANT
podpredsednica

(Seja se je začela ob 9.05)

2. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razglasitev vloženih predlogov resolucij): glej zapisnik

3. Sestava Parlamenta: gl. zapisnik

4. Članstvo v političnih skupinah: gl. zapisnik

5. Sprememba proračuna 1/2010: Oddelek I - Parlament - Načrt prihodkov in odhodkov za leto 2011 - Oddelek I - Parlament (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- poročilu gospoda Maňke v imenu Odbora za proračun o predlogu spremembe proračuna št. 1/2010 Evropske unije za proračunsko leto 2010, Oddelek I – Evropski parlament [2010/2045(BUD)] (A7-0158/2010) in

- poročilo gospe Trüpel v imenu Odbora za proračun o načrtu prihodkov in odhodkov Evropskega parlamenta za proračunsko leto 2011 [2010/2005(BUD)] (A7-0134/2010).

  Vladimír Maňka , poročevalec. – (SK) Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je zdaj veliko postopkov neposrednejših in preglednejših. Pooblastila so opredeljena natančneje. Evropski parlament ima večje pristojnosti, Evropska unija pa je utrdila svoj položaj tako zunaj kot znotraj. Prvič v zgodovini demokracije imajo državljani veliko držav pravico, da vplivajo na dogodke na nadnacionalni ravni.

Glede na velikost in raznolikost Evrope moramo poskrbeti, da imajo vsi državljani, tudi tisti, ki niso zelo premožni in ne pripadajo velikim uveljavljenim organizacijam, dostop do vseh demokratičnih sredstev. Uporaba teh demokratičnih sredstev ne sme biti odvisna od lastništva velikih finančnih virov.

Uveljavitev Lizbonske pogodbe ima poseben finančni vpliv na nekatere evropske ustanove. Med proračunskim postopkom za leto 2010 smo se dogovorili, da bomo za financiranje dodatnih stroškov, ki izhajajo neposredno iz uveljavitve Lizbonske pogodbe, raje uporabili razpoložljivo rezervo iz razdelka 5.

Zato danes po sprejetju prvotnega proračuna za leto 2010 pripadajoče dodatne odhodke rešujemo s spremembo proračuna. Po oddaji vlog za dodatna sredstva smo se po najboljših močeh potrudili poiskati rezerve in kolikor je le mogoče porazdeliti razpoložljiva sredstva.

Lizbonska pogodba neposredno ali posredno vpliva na vse službe Evropskega parlamenta.

Sprememba proračuna Evropskega parlamenta, o kateri danes razpravljamo, bo zagotovila dodatne finančne in človeške vire, ki bodo Parlamentu omogočili izvajanje njegove nove vloge soodločanja, in sicer v enakopravnem položaju s Svetom.

Čisti finančni vpliv spremembe proračuna Evropskega parlamenta je nižji od prvotne zahteve po proračunskih sredstvih. V spravnem postopku s predsedstvom Evropskega parlamenta smo uspeli najti 4 milijone EUR. Ker smo proračun potrdili en mesec pozneje, kot je bilo sprva načrtovano, se je zaradi časovnega zamika povpraševanje še zmanjšalo.

Veliko podjetij in ustanov, ne samo v Evropi, ampak po vsem svetu, je v svetovni gospodarski krizi našlo priložnost za izboljšanje svoje učinkovitosti in konkurenčnosti. To je izziv za nas, Evropski parlament, kot tudi za druge evropske ustanove.

Generalni sekretar Evropskega parlamenta ima sedaj na voljo dodatne prihranke in izboljšave učinkovitosti, ki ne veljajo samo za to leto. Podrobna funkcionalna revizija v generalnem direktoratu INLO in v enoti varnostne službe, o kateri smo se dogovorili ob sprejetju proračuna v decembru, lahko prinese pomembne in trajnostne prihranke tudi za prihodnja proračunska obdobja.

  Helga Trüpel, poročevalka. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, proračun Parlamenta za leto 2011 je naš prvi pravi proračun odkar je stopila v veljavo Lizbonska pogodba. To pomeni, da ima Parlament več pristojnosti, da imamo več dolžnosti, večjo odgovornost, več zakonodajnih nalog – ali z drugimi besedami: potrebujemo več delovnih zmogljivosti, kar pomeni tudi večji proračun.

Obenem – in to je zame zelo pomembno – pa se moramo zavedati, da smo sredi gospodarske in finančne krize in krize stabilnosti evra. V Nemčiji bodo znižanja dolgov nastopila v letu 2011, velika znižanja dolgov so potrebna v Grčiji in v vseh prezadolženih državnih proračunih. Zato moramo zavzeti zelo odgovorno stališče, kako bomo pristopili k povišanjem proračuna Parlamenta v teh težkih gospodarskih časih. Kot poročevalka za proračun za leto 2011 bom predstavila stališče večine, izpostavila pa bom tudi svoje lastno „zeleno“ stališče.

Dvajset odstotkov za proračun Parlamenta na podlagi administrativnega proračuna je bila zgornja meja, o kateri so se institucije dogovorile v letu 1988. Večina v Odboru za proračun pa je mnenja, da to ne more v enaki meri veljati za leto 2011, kajti realnost se je medtem spremenila. Imamo širitev, imamo več pooblastil in več dolžnosti, zato ni nujno, da številko 20 % obravnavamo kot nespremenljivo. Kljub temu pa je postalo jasno, da si zaradi samodiscipline in odgovornosti prizadevamo številko ohraniti okoli 20 %.

Predsedstvo je predlagalo 20,46 % ali povedano drugače: 39 milijonov EUR več od zneska za leto 2010. Po krajši razpravi – upoštevajoč navzkrižje interesov – smo se sedaj dogovorili, da bomo porabili samo 20,32 % oziroma dodatnih 20 milijonov EUR. Dosegli smo soglasje, da potrebujemo več osebja za širitev in več osebja za knjižnico, informacijsko tehnologijo in raziskave, da moramo v Parlamentu dati večjo prednost varstvu okolja in da bi bilo zelo pozitivno, če bi bilo v Strasbourgu na voljo več koles, da bi bilo tako manj potreb po prevoznih storitvah.

Vendar, kaj je tu spornega? Sporno je vprašanje, ali je potrebno zagotoviti več denarja v letu 2011 – 1500 EUR – za strokovne sodelavce. Ponavljam, da gre za strokovne sodelavce ne za poslance Parlamenta. To bi skupaj zneslo 13,2 milijona EUR. Večina v Odboru je glasovala, da bi te zneske povišanj za strokovne sodelavce vključili v rezervo, kar je bilo podkrepljeno z argumentom, da bo zadevo mogoče bolje oceniti in se o njej odločiti pozneje v tem letu.

Želela bi jasno predstaviti zeleno stališče o tej točki, in sicer, da moramo biti občutljivi na splošne probleme z dolgovi, zato moja skupina meni, da bi morali to povišanje za 1500 EUR odložiti za naslednje leto. Na tej točki ne bi smeli spreminjati statuta poslancev – namesto tega bi se morali zavezati k zmanjšanju krajših poslovnih letov, da lahko dejansko izvajamo varstvo okolja, k čemur ves čas politično pozivamo, tako z lastnim delovanjem kot z delovanjem Parlamenta. Zato je zelo razveseljujoče, da smo uspeli izboljšati svoje lastne okoljevarstvene podatke; primer tega je 12,9-odstotno znižanje emisij CO2 v letu 2008. Porabo energije smo zmanjšali za 0,8 %. Želeli bi si službene vozovnice za lokalna javna prevozna sredstva ali z drugimi besedami: želimo dokazati, da smo odgovorni tako z vidika financ kot tudi okoljske politike.

  José Manuel Fernandes, v imenu skupine PPE. – (PT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) zagovarja proračunsko strogost, preglednost in trajnost. Zato pozdravljamo delo, ki ga je opravila administracija z natančno opredelitvijo fiksnih in spremenljivih odhodkov, kot tudi dejstvo, da je bila srednjeročna strategija o nepremičninski politiki že vložena. Vseeno verjamemo, da je te dokumente v prihodnje mogoče izboljšati, in vas želimo opozoriti, da zagovarjamo dolgoročno nepremičninsko strategijo.

Glede proračunske zdržnosti smo ambiciozni, zato želimo, da se premikamo v smeri ničelnega proračuna, kjer je vsaka postavka odhodkov podprta z ustreznimi listinami. V tem smislu tudi predlagamo, da se premaknemo korak dlje in opravimo analizo stroškov in koristi v spremenljivih odhodkih. Upamo si trditi, da je tu možno varčevati, in zato podpiramo – pravzaprav sami to predlagamo – zmanjšanje nekaterih proračunskih postavk.

Odličnost pri pripravi zakonodaje je glavni cilj Parlamenta. Vsi vemo, da neustrezna zakonodaja ali slaba zakonodaja vedno pripelje do visokih stroškov, ki jih nenazadnje vedno plačajo evropski državljani. Da bi dosegli to želeno odličnost pri pripravi zakonodaje glede na nova pooblastila, ki jih je prinesla uveljavitev Lizbonske pogodbe, podpiramo možnost zaposlovanja novih človeških virov; želimo, da ti izpolnjujejo visok standard, pravzaprav to zahtevamo.

Spomnil bi vas tudi, da bomo dobili 18 novih poslancev in da morajo tudi ti biti na položaju, ki jim omogoča ustrezno izvajanje mandata. Časi, v katerih živimo, so zelo zahtevni in evropske institucije igrajo ključno vlogo; gre za odločilno vlogo, kjer ne smejo odpovedati, zato morajo imeti na voljo zadostna sredstva.

Dobro se zavedamo, da se lahko pri proračunskih zadevah pojavijo veliki odmerki populizma in demagogije, in to zavračamo. So tudi takšni, ki namigujejo, da se nadomestila poslancev zvišujejo, kar ni res. Želimo samo to, da ima Parlament na voljo zadostna sredstva, da lahko svoje delo opravlja dostojanstveno, kar vsi zagovarjamo, in doseže cilj, ki ga evropska javnost pričakuje oziroma zahteva od nas: odličnost pri pripravi zakonodaje.

  Derek Vaughan, v imenu skupine S&D. – Gospa predsednica, vedno je sporno, ko razpravljaš o lastnem proračunu, in to smo lahko videli tudi v naših razpravah o spremembi proračuna in o našem proračunu za leto 2011. Vseeno pa sem zadovoljen, da je bila večina vprašanj za leto 2011 rešena že v samem Odboru za proračun. Resnično verjamem, da je sedaj zelo malo razhajanj med Odborom za proračun in predsedstvom, morda samo v treh ali štirih točkah. Ena je seveda 20-odstotni prag. Druga je rezerva za nepremičnine, tretja so delovna mesta, ki so sedaj vključena v rezervo, zadnja pa je druga tranša v znesku 1500 EUR na poslanca na mesec za dodatek za strokovne sodelavce.

Ti tranši po 1500 EUR na poslanca sta sporni in bi bili težavni ob katerem koli času, še toliko bolj seveda v težkih gospodarskih časih. Tako pač je, kljub temu da vsi priznavamo, da nam je Lizbonska pogodba prinesla več odgovornosti. Zato smo dosegli kompromis, da financiranje druge tranše v znesku 1500 EUR vključimo v rezervo, kjer naj ostane, dokler ne pripravimo celovitega izračuna stroškov tega predloga.

Menim, da je drugo sporno vprašanje, ki še vedno ni rešeno, nadomestilo za nosilce funkcij. Tu smo dosegli kompromis, da znesek za nosilce funkcij zmanjšamo z 1,2 milijona EUR na 400 000 EUR, seveda pa je pri vsakem zahtevku za povračilo stroškov potrebno v dokaz predložiti potrdilo o plačilu. Menim, da je to pomembno načelo, ki bi ga vsi želeli podpreti. Kolegi se bodo sami odločili, ali sta kompromisa zanje sprejemljiva ali ne. Menim, da bo večina v skupini S&D menila, da sta kompromisa sprejemljiva.

V naših razpravah o proračunu za leto 2011 pa je postalo jasno še to, da če želimo v prihodnje financirati dodatne odgovornosti zaradi Lizbonske pogodbe, moramo drugod poiskati prihranke pri učinkovitosti. Za proračun za leto 2011 je bilo nekaj poskusov v smeri dodatnih prihrankov. Dejansko je splošna rast upadla s 6,5 % na okoli 5,8 %. To je dobrodošlo, vendar pa menim, da bi v prihodnje morali storiti precej več.

Upam, da bo v prihodnosti predsedstvo pripravilo priporočila in predloge ne samo o porabi, ampak tudi o načinih za dosego prihrankov pri učinkovitosti v bodoče. Upam, da bodo ti prihranki vključevali spremembe v našem delovanju, ne samo zniževanja.

Menim, da je v prihodnje pomembno, da če predsedstvo pripravi – in upam, da bo to storilo – predloge za prihranke pri učinkovitosti, da o njih razpravlja s poslanci že v zgodnji fazi. S tem bo Evropski parlament dobil priložnost za oblikovanje proračuna in tudi za oblikovanje svojih prednostnih nalog ter določitev lastnih prihrankov, medtem pa bi morali nadaljevati z delom, da zagotovimo, da je naš proračun za leto 2011 sprejemljiv za poslance, za Parlament in seveda tudi za javnost.

  Carl Haglund, v imenu skupine ALDE. – (SV) Gospa predsednica, imeli smo zanimivo razpravo o proračunu Parlamenta za to leto in naslednje.

Najprej bi se želel še posebej zahvaliti gospe Trüpel, ki je dobro opravila svoje delo pri pripravi proračuna za naslednje leto. Verjetno je še bolj uravnotežen, kot je bilo sprva načrtovano.

Lizbonska pogodba prinaša nove zahteve Evropskega parlamenta in glede na to je za Parlament logično, da pričakuje nekoliko višje stroške, saj se bodo tudi naše dejavnosti povečale.

Obenem pa je naravnost osupljivo, da smo bili popolnoma nesposobni reorganizirati svoje dejavnosti, da bi zadostili novim zahtevam. To področje bi morali izboljšati.

V skupini Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo smo bili kritični do višjih stroškov, kot jih je sprva predlagalo predsedstvo, ki so bili, kot je bilo že rečeno, pozneje nekoliko znižani. Vseeno pa bi želel povedati, da skupina ALDE ne sprejema nadaljnjega povečanja dodatka za vsakega poslanca v znesku 1500 EUR na mesec za zaposlitev več strokovnih sodelavcev in ne bo glasovala zanj. Prav tako nasprotujemo zamisli, da bi predsedniki odborov morali dobiti dodatek za reprezentančne stroške.

Očitno je, da sta dve veliki politični skupini tu našli stično točko, vendar pa se bomo v skupini ALDE borili za svoja stališča v tej dvorani. Pomembno je, da Evropski parlament pokaže, da nam je resnično mar za višino stroškov, ki jih povzročamo. Ne morem razumeti logike, ki je bila prej tu predstavljena, da v resnici ne gre za višje stroške, ampak za možnost, da svoje naloge ustrezno opravljamo. Pa sploh ne gre za to. Na koncu vsega gre samo za povišanje stroškov.

V tem smislu je tudi dobro vedeti, da bodo z večjim številom strokovnih sodelavcev, zaposlenih v Parlamentu, večje tudi naše zahteve glede stavb, kar bo dolgoročno postalo zelo drago. V skupini ALDE smo zelo kritični do nekaterih predlogov in bomo v skladu s tem tudi glasovali na glasovanju Parlamenta.

  Helga Trüpel, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, ponovno bom začela s čarobno besedo „ravnovesje“, ki jo je gospod Haglund pravkar omenil. Dejansko verjamem, da moramo v trenutni razpravi o proračunu za leto 2011 vzeti za izhodišče vprašanje: „Kako lahko zagotovimo pravilno in odgovorno ravnovesje?“

Gospod Fernandez je v zvezi s premišljeno zamislijo Parlamenta, da bo pri proračunu za leto 2011 zelo odgovoren in samodiscipliniran, govoril o populizmu. Glede tega se z njim sploh ne strinjam. Ne verjamem, da je populizem, če skupaj pridemo do premišljenega zaključka, da moramo glede na vsa znižanja, ki jih zahtevamo od drugih držav, tudi sami natančno preveriti, na kakšen način smo lahko v Parlamentu samodisciplinirani. Ravno nasprotno, menim, da je v sedanjih razmerah prav to politična odgovornost Evropskega parlamenta. Glede na omejevanja, ki jih zahtevamo od Grčije in državnih proračunov na splošno, moramo biti pogumni in po eni strani odobriti povečanja, ki jih potrebujemo za odgovorno opravljanje dela, obenem pa najti omejitev, kjer rečemo: v sedanjih pogojih prav tako zahtevamo določeno omejitev, ker je to preprosto del politične pokrajine. To sporočilo je treba posredovati v skladu z vodilom „Razumeli smo!“ To je pomembno s političnega vidika in zato ponovno pozivam vse skupine, da premislijo, kakšno sporočilo bomo posredovali javnosti s proračunom za leto 2011.

  Lajos Bokros, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, v Romuniji javnim uslužbencem grozi 25-odstotno znižanje plač, v Španiji bodo zaposleni v javnem sektorju izgubili 5 do 15 % svoje plače, na Portugalskem – da Grčije niti ne omenjam – pa si vlada močno prizadeva prihraniti pri človeških virih. V Združenem kraljestvu je nova vlada že nakazala, da bo to leto nujen velik sveženj finančnih varčevanj.

Ali kdo v Parlamentu resnično meni, da je sedaj čas za Evropski parlament, da troši več za kar koli – da poveča porabo, zaposli več osebja za skupine, knjižnico, odbore in področje informacijske tehnologije ter nameni dodatnih 1500 EUR za dodatek za strokovne sodelavce? Razpravljamo o drugi tranši v znesku 1500 EUR; jaz pa pravim, da je še prva popolnoma odveč. Sploh se ne bi smeli pogovarjati o tem, da bi drugo vključili v rezerve; odpraviti bi morali obe, kajti sedaj ni čas za to. Vsi se zavedamo povečanja pristojnosti, vendar pa ni nujno, da več pristojnosti pomeni tudi večjo porabo. Pomeni, da je treba trošiti učinkoviteje ter povečati odgovornost in dolžnosti.

Popolnoma se strinjam z gospo Trüpel, ki je dejala, da vedno obstajajo načini za dodatne prihranke. Ne potrebujemo voznega parka avtomobilov v Strasbourgu. Imamo brezplačni javni prevoz. Tramvaj uporabljam vsak dan. Namesto vozovnic v poslovnem razredu lahko uporabljamo turistični razred in tako prihranimo. Jaz na primer nikoli ne potujem v poslovnem razredu, ko letim sem iz Budimpešte. Ne glede na vse menim, da je bila razprava med predsedstvom in Odborom za proračun koristna, vseeno pa je na voljo še ogromno drugih možnosti za prihranke.

  Marta Andreasen, v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, ponovno z osuplostjo ugotavljam, kako poslanci tega parlamenta še vedno zahtevajo povečanje proračuna, medtem pa se v sedanji krizi prebivalci držav članic borijo za preživetje. Vendar pa bom danes govorila o etiki v Parlamentu.

Ali je v sedanjih razmerah sprejemljivo, da želijo evropske institucije, medtem ko zahtevajo pooblastila za nadzor državnih proračunov, povečati svoje lastne administrativne proračune, kot je to storil Parlament? Ali je sprejemljivo, da gredo institucije EU preko sklepa Sveta na Evropsko sodišče, da bi omejile povišanje plač javnih uslužbencev v EU? Ali je etično sprejemljivo, da Parlament na hitro odobri finančna poročila Sveta za leto 2008, da bi ta v zameno odobril povišanje proračuna Parlamenta?

Naj razložim: Odbor za proračunski nadzor je soglasno glasoval proti potrditvi finančnih poročil Sveta za leto 2008, ker niso bila pregledna. Po naključju pa tudi Svet ni odobril povečanja proračuna Parlamenta. Predvidevam, da bo Parlament glasoval za potrditev finančnih poročil Sveta ta teden, in kmalu zatem bo Svet Parlamentu odobril dodatna proračunska sredstva. Ti glasovi, gospe in gospodje Evrope, tako tisti za proračun Parlamenta kot za razrešnico Svetu, odražajo etiko institucij, ki nas vse obvladujejo.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Lizbonska pogodba je s seboj prinesla spremembe, vključno in v posebni povezavi s pomembno vlogo Evropskega parlamenta. Že prej sem poudarila, da je moj „da“ za spremembo parlamentarnega proračuna le pogojen. Seveda mora Evropski parlament stremeti k zakonodajni odličnosti. Seveda krepitev vloge Parlamenta pomeni, da ima več obveznosti, več odgovornosti in več dela. Ob tem naj poudarim, da moramo v teh kriznih časih, ki jih sedaj preživljamo – najhujši gospodarski krizi v zadnjih 60 letih – tudi mi kot poslanci Evropskega parlamenta in zato še prav posebej previdno ravnati z denarjem, ki so nam ga zaupali. Svet in Evropski parlament naj bi delala in morata sodelovati v večji meri, to sodelovanje pa zahteva pripravljenost za partnerski odnos.

  Ivailo Kalfin (S&D). – (BG) Gospa predsednica, gospe in gospodje, naj sprva čestitam poročevalcema gospe Trüpel in gospodu Maňki za njuno odlično delo pri pripravi sklepov, o katerih danes razpravljamo. Priznati moramo, da je bila to vse prej kot lahka naloga, kar dokazuje tudi današnja razprava.

Po eni strani moramo biti pri porabi denarja evropskih davkoplačevalcev vzor gospodarnosti in učinkovitosti. Po drugi strani pa moramo dati Parlamentu možnost, da izpolni vse svoje dolžnosti in odgovornosti, ki so mu jih prav ti davkoplačevalci zaupali na podlagi Lizbonske pogodbe.

Dejstvo je, da nova pogodba o Evropski uniji prav naši instituciji nalaga največ sprememb in novih dolžnosti. Ena od najresnejših zadev, o kateri se veliko razpravlja, je obseg, v katerem Evropski parlament upošteva težke gospodarske razmere v Evropi in prevzema vodstvo na področju zniževanja odhodkov in povečevanja učinkovitosti.

Parlamentarni sklepi, o katerih danes razpravljamo, so pomembni za gospodarsko situacijo. Vsaj 5,5-odstotno povišanje odhodkov nam omogoča povečanje osebja Evropskega parlamenta z 18 novimi zaposlenimi. Administrativne delavce potrebujemo, da nam nudijo specialistično podporo na področjih, ki so se precej povečala in kjer so odločitve Evropskega parlamenta ključnega pomena.

Poslancem Evropskega parlamenta ponujamo priložnost za izboljšanje stika z volivci, da se strokovno izobražujejo na več področjih in da opravljajo svoje nove dolžnosti, ki jim jih je naložila Lizbonska pogodba. Smo vzor gospodarnosti, saj vse te nove funkcije sprejemamo s povišanjem stroškov zgolj za 0,28 % glede na dogovor, sprejet pred mnogimi leti, tako da odhodki Evropskega parlamenta ne presežejo 20 % administrativnih stroškov Evropskega proračuna.

Obenem pa moramo zelo jasno izjaviti, da se je treba o starem dogovoru v prihodnje ponovno pogoditi, da bo v večji meri odražal spremembe v funkcijah institucij in zlasti krepitev vloge ter posledično tudi pričakovanj od Evropskega parlamenta.

Kolegi poslanci, še vedno imamo na voljo rezerve. V prihodnje si moramo bolj prizadevati, da bi Parlament deloval učinkoviteje, na primer tako, da se ne zanašamo več na stavbe, ampak na nove tehnologije, da postanemo zgled na področju institucionalnih in okoljskih standardov ter da skrbno preučimo vpliv vsakega stroška in ne dopustimo, da se proračun samodejno povečuje, kar je običajno za katero koli birokracijo. Ne smemo pozabiti, da smo za vsako dejanje, ki ga izvedemo, odgovorni svojim volivcem, ki sedaj preživljajo težke čase.

  Alexander Alvaro (ALDE) . – (DE) Gospa predsednica, politiki morajo biti zlasti v kriznih časih sposobni ločiti svoj razum od čustev, predvsem v zvezi s proračunskimi zadevami in denarjem. Imam občutek, da so Lizbonska pogodba in z njo povezana proračunska vprašanja nekoliko podobna vremenski napovedi – nikoli ne veš povsem, kakšno bo naslednje jutro. Vremenska napoved napoveduje dež, zato vzameš s seboj dežnik, na koncu morda le rosi, pravega dežja pa ni.

Enako je z Lizbonsko pogodbo: ne vemo, kako bo spremenila delovne obveznosti Parlamenta. Sprašujem se, kako je mogoče, da so poslanci v preteklosti v odborih in predsedstvih delali na tak način, da jim Lizbonska pogodba ne prinaša nobenih sprememb.

Razprava o povišanju dodatka za strokovno pomoč poslancem za 1500 EUR je simbolična v primerjavi z vprašanjem, ali lahko oklestimo svoje strukture, prihranimo sredstva in naredimo svoje delovne postopke učinkovitejše. Če upoštevamo te tri točke, bomo od tega imeli več koristi, kot če neprenehoma govorimo o področju financiranja. Navsezadnje bomo konkreten vpliv Lizbonske pogodbe na naše delo videli že v naslednjem letu.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Ni dvoma, da mora Evropski parlament, ki ima po ratifikaciji Lizbonske pogodbe več odgovornosti in pomembnejšo vlogo, dobiti večja finančna sredstva, da lahko izpolni svojo vlogo. Moj predhodnik je prav povedal. Ne vemo, koliko se bo v praksi ta vloga povečala, vemo pa, da se bo. V zvezi s tem seveda naši volivci in davkoplačevalci od nas prav tako pričakujejo več. Tudi zaradi tega je zahteva za višji znesek financiranja, na primer za strokovne sodelavce poslancev, nedvomno upravičena, tako finančno kot politično.

Zavedamo se, da je v tem trenutku v Grčiji in na splošno v južnoevropskih državah huda kriza, ki je očitno tudi političen problem, vendar pri zniževanju stroškov ne smemo kar odrezati nekaterih funkcij Evropskega parlamenta. Globoko sem prepričan, da je treba proračun Evropskega parlamenta močno povečati.

  Daniël van der Stoep (NI). – (NL) Gospa predsednica, osnutek proračuna Parlamenta za leto 2011 je 1,7 milijarde EUR. To pomeni 2,3 milijona EUR na poslanca na leto, 200 000 EUR na mesec in osupljivih 6400 EUR na poslanca na dan; v Parlamentu pa je 736 poslancev.

Gospa predsednica, 6400 EUR je ogromno denarja. Lahko si zamislim sto stvari, za katere bi bil ta denar bolje porabljen kot za to šarado. Najpomembnejše pa je to, da morajo državljani imeti možnost, da sami sprejmejo te odločitve. Dajmo danes v Bruslju, Luxembourgu in zlasti v Strasburgu utihniti. Enostavno pojdimo vsi iz stavb, zaklenimo vrata, odvrzimo ključe in dajmo teh 1,7 milijarde EUR nazaj državljanom, ki so jih zaslužili s svojo lastno krvjo, potom in solzami.

Vsak poslanec v tem parlamentu bi moral vsak dan vstati iz postelje in leči vanjo z mislijo, da je ali bo tisti dan davkoplačevalce stal 6400 EUR. Vsak poslanec mora tudi doumeti, da je njegova dolžnost, da ta znesek vsak dan zmanjša, kajti vse, kar tu zapravimo za prazen nič, je denar davkoplačevalcev, ki so ga zaslužili državljani z izredno težkim delom.

To bi se moralo zgoditi, pa se ne. V tej hiši več vedno pomeni boljše. S stiski rok, poznanstvi in skrivnimi dogovori v zadnjih prostorih se k proračunu dodaja več deset milijonov. Elita se odloči in javnost izkašlja denar. Vsak bi moral o tem razmisliti zvečer, preden zaspi, in pozivam vas, da vsi to storite nocoj: vprašajte se „ali sem vreden 6400 EUR?“ Če niste, naj vas bo pošteno sram, saj niste vredni nič kot poslanci Evropskega parlamenta.

  Ingeborg Gräßle (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospodu van der Stoepu želim povedati: vredna sem svojega denarja in pri tem stališču vztrajam. Če sami niste vredni svojega denarja, potem se mi smilite. Vse, kar lahko rečem, je to, da si ne delamo nobene usluge, če si vzpostavimo takšne delovne pogoje v Parlamentu, da v njih ne bomo mogli delati. Podpiram povišanje dodatka za strokovno pomoč poslancem – dejansko za obe ravni – in sem mnenja, da je to zelo upravičeno.

Vsak, ki dela v Parlamentu, potrebuje osebje. Tisti, ki ne želijo delati, ne bi smeli preprečevati tistim, ki želijo in morajo delati, da to počnejo. Nikogar ne bomo silili, da uporabi povišanje dodatka za strokovno pomoč – lahko ga uporabite, ni vam pa tega treba storiti. Če poslanci ne uporabijo dodatka, potem je za davkoplačevalce toliko bolje, saj bodo denar dobili nazaj. Jaz seveda lahko govorim samo zase, ko rečem, da sem vredna svojega denarja, in enako velja tudi za moje osebje. Vendar pa moramo natančno preučiti dejavnosti, ki so bile v preteklosti začete na podlagi presežka v tem proračunu. Preučiti moramo, ali želimo in smo sposobni nadaljevati s temi dejavnostmi. V zvezi s tem imam v mislih predvsem spletno TV storitev. Menim, da moramo ukrepati, da ne smemo pustiti vsega, kot je.

Poleg tega smo skupaj s predsedstvom izvedli veliko reform in dovoliti bi jim morali, da začnejo učinkovati. Odbor za proračunski nadzor bo storil vse, kar je v njegovih močeh, da pokaže s prstom na tiste zadeve, ki ne delujejo.

  Geoffrey Van Orden (ECR). – Gospa predsednica, po vsej Evropi se vlade in javne ustanove soočajo s potrebnimi znižanji, naš parlament pa še naprej živi v pravljičnem svetu. Slišim zveneče besede o potrebnem varčevanju in učinkovitosti, vendar pa proračun za leto 2011 v znesku 1,7 milijarde EUR pomeni povišanje za skoraj 6 %. To je povsem nesprejemljivo. Govoriti bi morali o obsežnem varčevanju, ne o povišanju. To pa lahko storimo na veliko načinov.

Za začetek bi morali zmanjšati nepotrebne izgube in odhodke. Parlament bi moral zahtevati, da Svet preneha s cirkusom v Strasbourgu in tako prihrani na leto več kot 200 milijonov EUR. Nadaljnjih 50 milijonov EUR bi prihranili vsako leto, če bi v vsaki državi zaprli pisarne Evropskega parlamenta. Racionalizirati moramo birokracijo: število uradnikov, ki jih zaposluje Parlament, se je v samo treh letih povečalo za 14 % na 6000. Vsaka druga organizacija bi si v težkih časih postavila nove prednostne naloge in bi zmanjšanja nadomestila na drugih področjih. Vse kaže, da mislimo, da živimo v drugem svetu. Izvesti moramo potrebne ukrepe, da proračun Parlamenta oklestimo in ga spremenimo, kot je treba.

  Bart Staes (Verts/ALE). – (NL) Rad bi se vrnil na zamisel, da bi dodatku za strokovno pomoč poslancem dvakrat dodali 1500 EUR na mesec. Res je, da nam Lizbonska pogodba nalaga veliko dodatnih nalog, zato zagotovo ne bom nasprotoval ideji, da zaposlimo več ljudi v parlamentarnih odborih, ki jim te dodatne naloge nalaga Lizbonska pogodba, kot sta Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve.

Ne bom nasprotoval niti večjemu številu zaposlenih v skupinah, ki lahko tako bolje podprejo tovrstne naloge, ampak bodimo pošteni, gospe in gospodje: noro je in tudi nekorektno, da vsakemu posameznemu poslancu dodelimo še 1500 EUR več letos in še nadaljnjih 1500 EUR naslednje leto.

Sam sem član Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane že 10 let in bom še naprej. Odbor ima zelo veliko zakonodajnih nalog v okviru postopka soodločanja ali običajnega zakonodajnega postopka. Vedno sem dobro shajal s tremi strokovnimi sodelavci in predvidevam, da lahko tudi tisti poslanci Evropskega parlamenta, ki delajo ali bodo delali v Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja ter v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, dobro shajajo s tremi strokovnimi sodelavci. Vaš predlog, gospa Gräßle – da je treba zagotoviti dodatno osebje za tiste, ki želijo delati, in ne za tiste, ki tega ne želijo – je prvovrsten populizem.

  Vladimír Maňka , poročevalec. – (SK) Želel bi se zahvaliti vsem, ki ste izrazili svoje mnenje. Veseli me, da vsi želite opravljati svoje zakonodajno delo po svojih najboljših močeh in kar najbolje izkoristiti razpoložljive vire. Vsak med nami ima svoje lastno mnenje o tem, kje in kako bi lahko izboljšali stvari. Današnja razprava to dokazuje. Gospodu Bokrosu bi želel povedati, da obstaja način varčevanja z objektivnimi metodami. Ta način so pred letom dni poleg drugih preprečili tudi poslanci iz vaše politične skupine.

Od januarja sem vodja regionalne uprave v svoji državi. Po sprejetju te funkcije je bil prvi korak izvedba neodvisne zunanje študije vseh postopkov v ustanovi. Revizija bo odpravila podvajanje in zmanjšala administrativne stroške za več kot 15 %. Če želimo analizirati proste zmogljivosti in v največji možni meri reorganizirati obstoječe vire, je najboljša rešitev objektivna in neodvisna zunanja študija.

Tisti, ki so imeli pogum za ta korak, so dosegli najboljšo izrabo virov in so uspeli dodobra zmanjšati svoje administrative stroške. V prihodnjih dneh bomo razpravljali in glasovali o spremembi proračuna Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij za leto 2010.

Te ustanove nedvomno širijo svoje dejavnosti ter prevzemajo večja pooblastila in več delovnih obveznosti. Svet bi tudi prosil, da nam omogoči skorajšnji zaključek teh proračunov, da lahko obe instituciji odgovorno in učinkovito izvajata svoje naloge na novih ali razširjenih področjih, ki jih uvaja Lizbonska pogodba.

  Helga Trüpel, poročevalka. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vsi ste slišali, kako polemična je ta razprava o proračunu za leto 2011. Nič čudnega, če upoštevamo, da obravnavamo realna povišanja in znižanja in tudi – kot je v politiki običajno – simbolična vprašanja.

Kot poročevalka bi želela uradno izjaviti naslednje. Priča ste bili zelo različnim stališčem, od gospe Gräßle iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki zelo odločno zagovarja ta povišanja – vključno s 1500 EUR – za zagotovitev sposobnosti delovanja, do drugih poslancev, ki so rekli „tega ne potrebujemo“ ali „natančneje moramo oceniti, kako upravičiti ta povišanja, in pripraviti pregled, vključno s posameznimi odbori in delovnimi področji Parlamenta“.

Kot poročevalka bi želela izpostaviti, da se je večina članov Odbora za proračun odločila, da se dodaten denar vključi v rezervo – tega sicer Odbor za proračun še ni potrdil –, in zahtevala natančno oceno. Zato je vse to treba še postoriti. To oceno moramo dobiti na mizo in jeseni bomo ponovno z vso resnostjo obravnavali rezultate, da se bomo lahko oktobra še nadalje pogajali s Svetom v skladu z novim proračunskim postopkom ter tudi zato, da lahko znotraj Parlamenta najdemo večinsko stališče. V sedanjih razmerah je pomembno izpostaviti, da polemika obstaja, da se mnenja krešejo in da imamo večinsko mnenje, da je treba ponovno podrobno preučiti številke.

Hvala za vaše nasvete in upam, da bomo vsi zmožni razsodno nadaljevati to pot.

  Predsednica. - Hvala, gospa Trüpel. S tem pa se zaključuje razprava o proračunu. Hvala za vaše govore. Razprava je zaključena.

Glasovanje o poročilu gospoda Maňke bo potekalo jutri, glasovanje o poročilu gospe Trüpel pa danes ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Georgios Stavrakakis (S&D), v pisni obliki. – (EL) Ta sprememba proračuna je posledica uveljavitve Lizbonske pogodbe. Parlament se sooča z novimi izzivi in bo potreboval sredstva za uspešno izpolnjevanje svojih novih odgovornosti in izzivov. Želel bi poudariti, da evropski državljani želijo, da Parlament svoje dolžnosti opravlja brezhibno; da bi to lahko zagotovili, je pomembno, da se njegovim poslancem, odborom in političnim skupinam zagotovijo potrebna sredstva. Poleg tega menimo, da sta finančna disciplina in znižanje porabe sedaj nujnejša kot kdaj koli prej in da evropski državljani to upravičeno pričakujejo od nas, zato smo pripravili proračun, ki zagotavlja finančno zdržnost in preglednost.

Prav tako smo vztrajali na potrebi po dolgoročnem načrtovanju politike za nepremičnine Evropskega parlamenta, da bi ohranili zadostno finančno podporo tako sedaj kot v prihodnjih letih. Prepričani smo, da nas bodo ti ukrepi postavili v položaj, kjer se bomo lahko ukvarjali s pomisleki, pričakovanji in zahtevami državljanov Evrope.

Za zaključek naj čestitam Vladimirju Maňki za njegovo odlično poročilo.

6. Evropski sklad za begunce za obdobje 2008–2013 (sprememba Odločbe št. 573/2007/ES Sveta) - Migracija s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (sprememba uredbe (ES) št. 1104/2008) - Migracija s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (sprememba Sklepa 2008/839/PNZ) - Vzpostavitev skupnega programa EU za ponovno naselitev (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- poročilu gospoda Tavaresa v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Odločbe št. 573/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“ in razveljavitvi Odločbe Sveta 2004/904/ES (KOM(2009)0456 – C7-0123/2009 – 2009/0127(COD)) (A7-0125/2010),

- poročilu gospoda Coelha v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu sprejetja uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1104/2008 o migraciji s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (KOM(2009)0508 – C7-0244/2009 – 2009/0136(NLE)) (A7-0126/2010),

- poročilu gospoda Coelha v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o predlogu uredbe Sveta o spremembi Sklepa Sveta 2008/839/PNZ o migraciji s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (KOM(2010)0015 – 2010/0006(NLE)) (A7-0127/2010) in

- poročilu gospoda Tavaresa v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o vzpostavitvi skupnega programa EU za ponovno naselitev (2009/2240(INI)) (A7-0131/2010).

  Carlos Coelho, poročevalec. – (PT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, najprej vas želim spomniti, da je Parlament že grajal velike zaostanke pri izvajanju druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II). 22. oktobra 2009 smo sprejeli resolucijo o SIS II in vizumskem informacijskem sistemu. Evropski parlament je ponovno izrazil globoko zaskrbljenost zaradi zamud pri začetku operacij in je od Komisije in Sveta zahteval informacije o rezultatih tehničnih preskusov ter zahteval popolno preglednost v zvezi s postopkom izvajanja SIS II.

SIS II bi moral začeti delovati v letu 2007. Sedaj smo že v letu 2010, a nihče ne more z vso gotovostjo potrditi, kdaj bo končan. Glede svežnja predlogov, ki jih obravnavamo, pa se pojavljajo štiri temeljna vprašanja. Prvič, kdaj bo ta migracija izvedena? Preden lahko SIS II začne delovati, ga je treba osebno preskusiti in preveriti, ali je sposoben delovati v skladu s tehničnimi in operativnimi zahtevami, opredeljenimi v ustreznih pravnih instrumentih. Šele ko bodo vsi ti preskusi uspešno opravljeni, se lahko izvede migracija s prve generacije schengenskega informacijskega sistema na SIS II.

Drugič, ali so ti preskusi končani? Ne. Zaradi ogromnih zamud pri projektu ter vseh nastalih problemov in težav se je Svet odločil, da opravi dva preskusa, imenovana „mejnik“: prvega v zadnjem četrtletju 2009 in drugega poleti 2010. Vendar pa so morali prvega preložiti na konec januarja, ker predpogoji niso bili izpolnjeni. Preskus je potekal med 21. in 24. januarjem 2010: očitno je sistem deloval prvih 25 ur, znano pa je, da je bil med ostalim obdobjem preskušanja nestabilen. Preskus je bil ponovno opravljen med 2. in 5. marcem, končna ocena in potrditev drugega sklopa preskusov pa je potekala 6. aprila.

Kljub temu da bodisi država članica ali pogodbeno podjetje ni upoštevalo preskusnih pogojev in da omejeno število prenosov ni bilo v skladu z zahtevanimi odzivnimi časi, je velika večin držav članic zaključila, da so bila odstopanja nepomembna in da so bili glavni cilji preskusa doseženi. Novi splošni časovni razpored in proračunski načrt bosta sprejeta na naslednjem zasedanju Sveta v juniju ali najpozneje oktobru 2010.

Tedaj smo bili mnenja, da je nujno, da se naslednji pogoji izpolnijo, preden sistem začne delovati. Preskus Mejnik II mora biti uspešno opravljen, pogoji delovanja pa morajo biti v celoti izpolnjeni. Splošen preskus, ki ga opredeljuje določba v členu 55 Uredbe, mora biti tudi uspešno izveden, varnost omrežja pa v celoti zagotovljena.

Tretje vprašanje: zakaj je tako nujno, da se te pobude sprejmejo? Čeprav pogoji, ki so nujni za nadaljevanje migracije, še niso bili v celoti izpolnjeni in niti ne moremo predvideti, kdaj se bo to zgodilo, se bo mandat, ki je bil podeljen Komisiji za razvoj SIS II, ponovno iztekel 30. junija 2010. Zato moramo spremeniti samoderogacijske klavzule v migracijskih instrumentih, ki so bili sprejeti leta 2008, da te ne bi potekle.

Moje četrto in zadnje vprašanje pa je: katere vidike predlogov sem želel spremeniti? Prvič, vključitev samoderogacijske klavzule, ki je Komisija ni predlagala. Predlagamo datum 31. december 2013. Glede na velike zamude je tudi nujno, da jo pripravimo na enaki pravni podlagi, kot velja za rešitev, kakršna koli že je, da temelji na razpoložljivi tehnologiji, da sledi razumnemu časovnemu načrtu in da je sprejemljiva z vidika stroškovne učinkovitosti.

Vzpostaviti je treba tudi svetovno upravo za vodenje programa, ki mora postati formalno odgovorna za vodenje SIS II. Popolnoma sem prepričan, da če bi ta organ obstajal že od samega začetka, bi se nam uspelo bolje uskladiti, imeli bi več znanja in bi bili učinkovitejši.

Nazadnje pa menim, da je ključnega pomena, da za postopek migracije velja parlamentarni nadzor. Parlament ni odgovoren samo za zakonsko podlago – kot proračunski organ oblasti zagotavlja tudi nadzor nad ukrepi, ki se financirajo iz proračuna Unije. Zato sem skupaj s poslanskim kolegom gospodom Alvarom vložil spremembo, da se sredstva vključijo v rezervo. Skupaj s kolegi gospodom Alvarom, gospo Ludford, gospodom Enciujem in gospo Hohlmeir sem vložil tudi spremembo, ki zahteva, da Evropsko računsko sodišče opravi revizijo. Vsem bi se rad zahvalil za izjemno sodelovanje.

  Predsednica. – Sedaj bi moral besedo dobiti gospod Tavares, vendar to ni mogoče, ker je imel nekaj težav s prevozom zaradi izbruha vulkana. Takoj ko se nam pridruži, bo dobil besedo.

  Alexander Alvaro, poročevalec mnenja Odbora za proračun. – (DE) Gospa predsednica, SIS II je zgodba o poskusih, padcih in novih poskusih, ki traja že leta. Ti poskusi, padci in novi poskusi so doslej požrli že 90 milijonov EUR, ki so bili po mnenju mnogih dobesedno zapravljeni.

Z vidika proračuna lahko potrdim vsak stavek, vsako besedo in vsakršno prizadevanje gospoda Coelha. Zelo tesno in zelo dobro sodelujeva pri tej zadevi. Vsi imamo skupen interes, in to je delovanje SIS II. Včasih pa je le treba priznati – kot velikokrat v življenju –, da nekaj ne deluje, in razmisliti o drugih možnostih.

Mi, poslanci Evropskega parlamenta, še nismo obupali nad tem projektom in bomo komisarko Malmström, ki je to težko breme prevzela na svoja pleča, podpirali, kot najbolje vemo in znamo. Jasno pa je treba povedati – to smo ugotovili na Odboru za proračun ter to tudi predlagamo na plenarnem zasedanju –, da moramo prispevke za SIS II vključiti v rezervo, da lahko bolje nadzorujemo uporabo teh sredstev. Osebno pričakujem, da bomo pripravili tudi načrt B za primer, če nekega dne priznamo, da nismo sposobni doseči zastavljenega cilja.

  Predsednica. – Ker gospoda Tavaresa še ni, predajam besedo komisarki Malmström.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospa predsednica, gospodu Coelhu in gospodu Alvaru se zahvaljujem za njuna prispevka, zahvaljujem pa se tudi za naše zelo konstruktivno sodelovanje v tem izredno zapletenem dosjeju, ki sem ga podedovala. Zelo je zapleteno, vendar pa sem trdno odločena, da bom sodelovala z vami, da delo opravimo dobro in pregledno ter zaključimo ta projekt.

Jutrišnje glasovanje o projektu SIS II je ravno ob pravem času. Svet je potrdil, da je bil preskus Mejnik I uspešen in da bi se moral razvoj SIS II nadaljevati na podlagi razpoložljivih tehničnih rešitev.

Zakonodajni predlogi, ki so pred vami, vsebujejo tri bistvene elemente: gospod Coelho jih je omenil, vse to pa bo spremenilo potek projekta. Prvič, kot je dejal gospod Coelho, prvotni datum poteka veljavnosti instrumentov – letošnji 30. junij – je postal nerealen in bo zato spremenjen. To bo omogočilo projektu SIS II, da se nadaljuje v skladu s tehničnimi zahtevami in svetovnim načrtom, ki jih trenutno ponovno opredeljujejo strokovnjaki v državah članicah. Svetu bodo na voljo 3. in 4. junija.

Poročevalec poziva, naj postavimo poseben rok za razvoj SIS II. Žal vam moram povedati, da Komisija še ni v položaju, ko bi lahko sprejela ta predlog. Strokovnjaki Komisije, skupaj z vsemi državami članicami, so ravno zaključujejo prilagoditev zahtev in novega svetovnega načrta. Ko bo to končano, bo Komisija ponudila ustrezne predloge, da se novi svetovni načrt predstavil na naslednjem zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve v roku dveh tednov.

Drugič, Odbor za globalno upravljanje programa je skupina tehničnih strokovnjakov, ki svetujejo pri razvoju SIS II, in to je treba formalizirati. Odbor za globalno upravljanje programa se je že izkazal kot zelo koristen pri sodelovanju in strokovni analizi med Komisijo in strokovnjaki iz držav članic. Predlog bo poskrbel, da se bo to nadaljevalo, obenem pa bo vlogo, sestavo in postopke odbora tudi okrepil. Ker gre za izključno strokoven organ, pa ni primerno, da je odprt za poslance Evropskega parlamenta in druge parlamentarne uradnike. Še naprej bomo pregledno napredovali pri SIS II, skupaj z Evropskim parlamentom, vendar pa moramo jasno razlikovati med tehničnim delom in politično preglednostjo. V tem duhu je Komisija poslancem Parlamenta pripravljena zagotoviti celovite tehnične informacije in jim posredovati poročila uprave, kot tudi gospod Coelho predlaga.

Tretjič, predvidena bo tudi potrebna pravna prožnost za razvoj na podlagi drugega tehničnega scenarija, in menim, da se glede smotrnosti tega strinjamo.

Kar zadeva proračunske vidike nadaljnjega razvoja SIS II, pa je cilj Komisije, enako kot poročevalca, da se denar davkoplačevalcev kar najučinkoviteje porabi. V zvezi s tem poročilo zahteva, da ima Parlament pravico sredstva za razvoj SIS II za leto 2011 vključiti v proračunsko rezervo. To je seveda popolnoma v rokah proračunskega organa. Z vidika proračunskega izvajanja bi želela gospoda Alvara vprašati le, če bi lahko imeli nek natančen in učinkovit postopek sprostitve sredstev, ko bi jih potrebovali. Zahvaliti se želim odboru LIBE, gospodu Coelhu in poročevalcu Odbora za proračunski nadzor, gospodu Alvaru, za njihovo odlično sodelovanje pri tem dosjeju.

Žal mi je, da gospoda Tavaresa še ni tu. Imeli bi priložnost razpravljati z njim o programu EU za ponovno naselitev, ki je izjemno pomembna tema. Kot veste, je velika večina beguncev po vsem svetu nastanjena v državah v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Veliko teh beguncev se znajde v brezupni situaciji: ne morejo se vrniti v svojo matično državo, ne morejo pa se niti lokalno vključiti v državo prvega azila, kajti v veliko teh držav vladajo konflikti ali revščina. Za te skupine beguncev je ponovna naselitev edina rešitev.

S ponovno naselitvijo lahko države članice Evropske unije dokažejo svojo solidarnost s temi pogostokrat preobremenjenimi državami prvega azila, obenem pa tudi zaščitijo najranljivejše begunce in jim ponudijo trajnostne in človeške pogoje. Danes se ponovna naselitev že izvaja, vendar pa nimamo strukturnega usklajevanja na ravni EU. Komisija je mnenja, da lahko EU igra pomembnejšo vlogo in je dejavnejša pri ponovnem naseljevanju, če okrepi svojo vlogo na svetovni ravni in pokaže solidarnost do najbolj prizadetih regij. Predlog, ki je bil vložen septembra 2009, želi izboljšati to stanje. Zelo smo zadovoljni z izredno pozitivnim odgovorom, ki sta ga Parlament in Svet podala na predlog. Zlasti se zahvaljujem gospodu Tavaresu, ki je opravil izjemno delo, ter pozdravljam močno politično soglasje med različnimi skupinami o tej zadevi.

Ideja predloga je ta, da bo EU v partnerstvu z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce pripomogla k bolj strateškemu izvajanju ponovne naselitve na podlagi letnega sklepa o skupnih prednostnih nalogah pri ponovni naselitvi. Z določitvijo nacionalnih kvot lahko EU pomaga ublažiti nekatere najhujše konflikte na svetu in situacije v zvezi z begunci. Program vsaki državi članici dopušča končno odločitev glede števila beguncev, ki se lahko ponovno naselijo, in jim bo tudi omogočal usklajevanje in izmenjavo izkušenj in najboljših praks. Z letnim izvajanjem se bo EU lahko bolje odzvala na spreminjajoče se izzive in svetovne potrebe beguncev, da bodo države članice učinkoviteje črpale iz Evropskega sklada za begunce. Program bo tudi pripomogel k bolj ciljno usmerjenemu in praktičnemu projektu sodelovanja prek Evropskega urada za podporo azilu, ki sodeluje tako z nacionalnimi upravami kot civilnimi organizacijami. V celoti podpiram idejo poročevalca, da se vzpostavi posebna enota urada na Malti.

O skupnem programu EU za ponovno naselitev razpravljamo v ključnem času: od leta 2007 se je pet držav članic – poleg tistih, ki so programe že imele – odločilo za uvedbo nacionalnih programov za ponovno naselitev. Več drugih držav članic je v prejšnjem letu ponovno naselilo iraške begunce, in to zaradi zaveze, ki je bila sprejeta na ravni EU leta 2008. Ključnega pomena je, da ohranimo ta pozitiven zagon in da ne odlašamo s sprejetjem predloga.

Vseeno pa obžalujemo, da nekatera odstopanja in postopkovna vprašanja ovirajo hitro sprejetje tega predloga. Predlog ima velik politični pomen. Sklep Komisije o določitvi letnih prednostnih nalog za ponovno naselitev je izvedbeni sklep in je del finančnega upravljanja Evropskega sklada za begunce. Glede na postopke v zvezi z „delegiranimi akti“ pa smo zaskrbljeni, da bo postopek precej zamujal in bo zaradi tega upravljanje sklada zelo oteženo.

To je prvi korak k skupnemu pristopu; seveda bomo pripravili tudi pregled izkušenj, načrtuje pa se tudi predložitev ambicioznejših pobud kot del stockholmskega programa.

  Georgios Papanikolaou, v imenu skupine PPE. – (EL) Hvala, komisarka, za vaše najnovejše informacije. Čeprav gospoda Tavaresa ni z nami, bi se mu želel zahvaliti za najino dosedanje sodelovanje in v imenu naše politične skupine pohvaliti program ponovne naselitve.

Govorimo o enotnem področju azila in integrirani politiki ravnanja z begunci, ki jo potrebujemo. Seveda je instrument financiranja, ki podpira ta prizadevanja, Evropski sklad za begunce, ki ga doslej po pravici povedano nismo dovolj izkoristili in zato imamo še manevrskega prostora za izvedbo večjih in boljših stvari.

Evropski odziv na svetovne zahteve po ponovni naselitvi je bil doslej ustrezen. Naj vas spomnim, da države članice sodelujejo na prostovoljni osnovi in do današnjega dne, skupaj z dvema državama, ki sta sodelovali pri tej posebni ponovni naselitvi, le 12 od 27 držav članic sodeluje v tem podvigu, dosedanji podatki o njem pa niso kaj preveč spodbudni. Leta 2009 je v Evropo v okviru programa za ponovno naselitev prispelo 6896 beguncev, kar predstavlja le 8,2 % skupnega števila.

Zato nedvomno potrebujemo boljše usklajevanje; namen tega poročila in opravljenih posvetovanj pa je dati spodbude in državam članicam pojasniti, da imamo dobre razloge za nadaljevanje izvajanja tega programa.

Seveda sta zaščita človekovih pravic in naša resnična solidarnost z državami tretjega sveta najvišji cilj. Vendar pa moramo razumeti, da je drugi argument za to, da bi morale vse države članice sodelovati v programu, ta, da lahko s tem programom pošljemo sporočilo vsem, ki ga potrebujejo, da imajo dober razlog, da se, ko želijo doseči Evropo, evropsko ozemlje, odločijo za pravne poti in si zagotovijo boljšo prihodnost.

Nezakonito priseljevanje je mogoče obravnavati tudi posredno prek programa za ponovno naselitev, pod pogojem, da se v primeru, ko so takšni programi na voljo, begunci ne odločajo za nezakonite poti in počakajo na vključitev v tovrstne programe.

Nazadnje želim povedati še to, da smo vložili spremembo glede notranje ponovne naselitve beguncev, ki ni bila sprejeta. Na neki točki, komisarka, pričakujemo od Komisije pobudo o tej zadevi. Uredba Dublin II je nekaterim državam naložila breme in zato je zelo pomembno, da spodbudimo izvajanje programa za ponovno naselitev s pomočjo Evropskega sklada za begunce.

  Antonio Masip Hidalgo, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospa predsednica, rad bi se zahvalil gospe Malmström za prisotnost. Želel bi izraziti svojo podporo poročilu in duhu, v katerem je delal gospod Tavares, kajti njegovo delo z nevladnimi organizacijami in z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce ter upoštevanje primerljivega prava zunaj Evropske unije sta zelo pomembna.

Te izkušnje so ključnega pomena, in ker sem sam član lokalnega odbora, verjamem, da bi se morali vsi odbori v Evropi zavezati tej zadevi.

To pa zato ker je, kljub temu da preživljamo krizo, največja od vseh prav begunska kriza, ki je v resnici kriza kolektivne izgube spomina. V Evropi in v bogatih državah smo pozabili, da so vojne, ki povzročajo begunstvo, tiste vojne, za katere smo odgovorni mi, naše države in vlade. Moramo premagati to kolektivno izgubo spomina.

Strinjam se s tem, kar je gospa Malmström povedala o zavezi, in seveda moramo tudi sami sprejeti zavezo. Parlamentarni odbor je obiskal iraške Palestince. Seveda so jih obiskali: sprejeti moramo zavezo do teh beguncev.

Vseeno pa bi gospe Malmström, z vsem dolžnim spoštovanjem, povedal naslednje: odpraviti je treba nesoglasja med Parlamentom – tudi sama je bila poslanka – in Komisijo glede delegiranih aktov. Ne bi želel, da to poročilo, ki je danes na splošno dobro sprejeto, na koncu naleti na zid, samo zato ker se Komisija in Parlament ne moreta zediniti glede delegiranih aktov.

PREDSEDSTVO: GOSPA ROTH-BEHRENDT
podpredsednica

  Nadja Hirsch, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospa predsednica, komisarka, o čemer vsi razpravljamo pri tej temi, je to, da moramo preprosto prepričati več držav članic za sodelovanje v tem programu. Menim, da lahko na tem področju veliko dosežemo, če predstavimo program in poudarimo njegove prednosti, saj so tisti, ki v njem sodelujejo, doslej vedno izrazili svojo željo po nadaljevanju programa in svojo podporo.

Zelo pomembno je, da jasno opredelimo, katere ljudi zadeva ta program. Zadeva tiste ljudi, ki sami nimajo možnosti, da bi prišli v Evropo. To so ženske, otroci in bolni, ki so se znašli v begunskih taboriščih zunaj EU in potrebujejo našo pomoč. Menim, da je zelo pozitivna odločitev, da imamo v prihodnje na voljo večji delež Evropskega sklada za begunce.

Obenem pa tudi verjamem, da je zelo pomembno, da se ta denar, če je plačan nacionalnim parlamentom oziroma nacionalnim državam, ne kar izgubi v proračunu, ampak se uporabi za izgradnjo trajne strukture in se resnično nakazuje naprej lokalnim oblastem in mestom, kjer poteka vključevanje, kjer so na voljo otroški vrtci in prebivališča. Zelo pomembno je, da se v to razpravo vključujejo mesta in lokalne oblasti – kot naši zavezniki.

Države članice so morda bolj naklonjene zavrnitvi na krajši rok kot pa lokalne oblasti na terenu. V tej predvidljivosti, ki jo prinaša, vidim pomemben povezovalni element med EU in tistimi, ki so na terenu, kar tudi pripomore k združevanju. Nenazadnje pa bi to resnično lahko pospešilo program za ponovno naselitev, kar je po mojem mnenju zelo pozitivno. Predvsem pa je tu nekaj, kar si je potrebno zelo jasno zastaviti: ne smemo pozabiti na državljane – poiskati je treba ljudi in združenja, ki bodo olajšala pot osebam, ki želijo začeti novo življenje v lokalnem okolju, in jim pokazala, kako deluje mesto ali kje je najbližji plavalni bazen.

Potrebujemo soglasje vseh družb, da želimo sodelovati v programu za ponovno naselitev, da je to dobra rešitev in da bodo ljudje dejansko uresničevali združevanje na terenu.

  Hélène Flautre, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, raje bi prisluhnila poročevalcu gospodu Tavaresu, ampak nič zato; sedaj se nam je končno pridružil v razpravi in to je najpomembnejše. Menim, da je delo, ki ga je uspel opraviti pri doseganju soglasja o uporabi Evropskega sklada za begunce, katerega naloga je financirati in spodbujati države članice, da razvijejo svoje programe za ponovno naselitev beguncev, izjemno pozitivno delo, ki ga tudi komisarka Malmström močno podpira, in veseli me, da to vidim.

Vendar pa moramo upoštevati nekaj številk, ki nam bodo pomagale postaviti obseg tega sklada v pravo perspektivo. Če bi vložili celoten Evropski sklad za begunce – tega si sicer ne želim, saj bi to uničujoče vplivalo na financiranje pogojev za sprejem beguncev in prosilcev za azil v Evropi –, bi lahko ponovno naselili le 20 000 beguncev v Evropi, kar je precej nižja številka, kot jo zahteva Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, ki je ugotovil, da je po svetu več kot 470 000 beguncev, ki potrebujejo ponovno naselitev, torej ljudi, ki imajo resnično specifične potrebe, so ranljivi, šibki in se nikakor ne morejo vrniti v svojo matično državo. Zato moramo biti razumni.

Zame je drugi previdnostni ukrep, ki ga ne smemo zanemariti – to smo namreč že doživeli v moji domovini Franciji –, zadeva medijsko poročanje o ponovni naselitvi nekaterih beguncev kot o drevesu človekoljubja, ki skriva gozd nepravilnosti, kajti prav Francija je bila obsojena s strani Odbora Združenih narodov proti mučenju, da je prosilce za azil vrnila v tretje države, kjer obstaja tveganje, da bodo z njimi ravnali nehumano ali ponižujoče.

Menim – in to je moja zadnja točka –, da so to previdnostni ukrepi, ki jih moramo upoštevati.

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, govoriti želim o schengenskem informacijskem sistemu. Danes moramo preučiti pravni okvir, v katerem lahko poteka migracija iz SIS I na SIS II. Rekla bi, da glede tega vse opozorilne lučke utripajo rdeče. Komisarka, najmanj kar lahko rečemo, je to, da preskusi v zvezi s tem niso dali pravega rezultata.

Vseeno pa kljub nasprotovanju treh večjih držav članic – Francije, Nemčije in Avstrije – Komisija še vedno vztraja. Kot vam je znano, pa smo v Konfederalni skupini Evropske združene levice/Zelene nordijske levice tudi vztrajni, če tako rečem, kadar imamo zadržke pri vprašanjih glede shranjevanja podatkov in tveganj, ki jih prinaša na področju varstva podatkov. Menim, da živimo v nekem bizarnem obdobju, ko strokovnjaki, ki vedo, o čem govorijo, nenehno zavračajo obstoj zlorab in tveganj, povezanih z vsakim vidikom varnosti. Upoštevati moramo previdnostne ukrepe pri varstvu podatkov za vse državljane, kdor koli so. Imeti moramo minimalno zavezo glede tveganj pri povezovanju datotek. V Franciji se dobro zavedamo, do kakšnih zlorab lahko pride pri povezovanju datotek.

Komisarka, v trenutnih okoliščinah skupina GUE/NGL ne more podpreti te migracije.

  Gerard Batten, v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, Britanci nismo podpisali schengenskega sporazuma, zato ta predlog v tehničnem smislu ne velja za Združeno kraljestvo. Prejšnja laburistična vlada ni glasovala za, nova liberalno-demokratska/konzervativna koalicijska vlada pa ga mora zavrniti. Takšen program bi samo spodbudil več beguncev, pravih ali nepravih, da se preselijo v Evropsko unijo.

Predstavljajte si, da se Turčija pridruži Evropski uniji: pričakujemo lahko ne samo 72 milijonov Turkov, ki imajo avtomatično pravico do vstopa v evropske države in Veliko Britanijo, ampak celo poplavo beguncev iz držav, kot sta Iran in Irak, ki prečkajo mejo v Turčiji in nato zaprosijo za ponovno naselitev v Evropi! Veliki Britaniji se ni treba pridružiti temu programu, zanimivo pa bo videti, kako se bo naša nova vlada spoprijela s takšnimi vprašanji. Polovica vlade, Konservativna stranka, se pretvarja, da je evroskeptična, kar koli že to pomeni, druga polovica, Liberalno demokratska stranka, pa je odkrit evrofil. Ne glede na vse pa lahko naš premier gospod Cameron takšne probleme reši z eno potezo, kot sem včeraj tu opisal.

Večje število članic zahteva celovito ponovno ratifikacijo Lizbonske pogodbe. Gospod Cameron se lahko preprosto odloči, da je ne ponovno ratificira, ali lahko z zamudo izpolni svoje trdno zagotovilo in Britancem omogoči referendum o Lizbonski pogodbi, ki ga niso imeli.

  Rui Tavares, poročevalec. – (PT) Gospe in gospodje, na svetu so begunci, ki se ne morejo vrniti v svojo domovino, ker so razmere preveč nestabilne, vendar ne morejo niti ostati v tranzitni državi, ker ni podpisala ženevskih konvencij, in zato na primer ne morejo v tej državi delati.

Številke so dokaj omejene: 200 000 na leto, za nekatere od teh beguncev – katerih edina možnost je začeti novo življenje v tretji državi – pa so problem že rešile druge svetovne države, ki sprejemajo begunce za ponovno naselitev: 80 000 ZDA in nekaj Kanada, Avstralija, Brazilija in Čile. Kdo manjka na tem seznamu? Manjka Evropa!

Med švedskim predsedovanjem je Svet preudarno izjavil, da bi bilo treba močno povečati število beguncev, ki se lahko ponovno naselijo v Evropi, in je omenjal celo tako visoko številko, kot je 100 000. Komisija je tudi strokovno preučila nekatera poročila Evropskega sklada za begunce, da bi omogočila izvedbo odločnejše in okrepljene politike za ponovno naselitev beguncev.

Trenutno imam dve poročili v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve: eno na podlagi soodločanja, drugo pa na lastno pobudo. Imamo štiri nove dodatke kot popravke politik, ki trenutno veljajo v postopku soodločanja; dva od teh sta postopkovna.

Prvi novi dodatek je dvojni pristop. Predlog Komisije, s katerim se ukvarjamo, zagovarja predvsem regionalne prednostne naloge, znotraj teh pa prednostne naloge, ki bi jih sam poimenoval „človekoljubne“. Zdelo se nam je primerno, da te prednostne naloge ohranimo, vendar smo jim dali avtonomijo. Z drugimi besedami, menimo, da mora imeti Evropa intervencijske strategije za ponovno naselitev beguncev, ki so zelo pomembne z vidika zunanje politike. Te strategije morajo včasih dopuščati intervencije v določenih predelih sveta, odpirati vrata v določeno državo ali vzpostaviti zaupne odnose na določenih območjih sveta. Vsekakor morajo državam članicam dopuščati svobodo, da se odzovejo na situacije v preostalem svetu, ki imajo v humanitarnem smislu prednost pred drugimi.

Katere situacije imajo prednost? Žrtve mučenja, ženske in otroci, ki so žrtve spolnega nasilja, ali na primer ljudje, ki morajo biti ponovno naseljeni zaradi resnih zdravstvenih težav.

Drugi novi dodatek je modulacija. Njegov namen je povečati število držav članic, ki trenutno omogočajo ponovno naselitev beguncem, na evropski ravni (teh je sedaj 10), da poskusimo zagotoviti, da bi tudi ostalih 27 držav članic začelo s ponovno naselitvijo beguncev. Da bi to dosegli, smo predlagali zvišanje dodeljenega zneska na begunca novim državam članicam v prvem letu, ki bi ga v drugem letu nekoliko znižali, od tretjega leta naprej pa bi bil enak kot v drugih državah članicah, ki že omogočajo ponovno naselitev beguncev; to je bilo pogojeno s tem, da se višji znesek za prva leta, v katerih so stroški predvsem zaradi vzpostavitve novega programa za ponovno naselitev, uporabi za razvoj trajnostnega programa za ponovno naselitev.

Preostala dodatka pa sta postopkovna. Eden Komisiji daje priložnost, da začne postopek za ravnanje v nujnih primerih za ponovno naselitev beguncev iz določenih predelov sveta – kjer se je zgodila humanitarna katastrofa ali so krizne razmere –, kajti postopek, ki smo ga imeli, je bil izvajan na letni osnovi in jasno je, da katastrofe in humanitarne krize nimajo urnika. Četrti novi dodatek zadeva delegirane akte, in tu vam moram reči zelo jasno, gospa Malmström, da lahko Parlament zelo učinkovito poskrbi za argumente glede časovnega razporeda in postopkovne argumente, in obljubljamo, da ne bomo odlašali z odgovorom na delegirane akte. Obljubljamo tudi, da predhodno posvetovanje in razprava, ki smo ju predlagali na primer z Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odborom za zunanje zadeve in Odborom za razvoj, lahko preprečita razhajanje v mnenjih Parlamenta in Komisije glede regij, ki so v ponovni naselitvi beguncev prednostno obravnavane.

Česar ne moremo sprejeti, je to, da nam Komisija kot skrbnica sporazumov pravi, da delegirani akti, do katerih nima nobenih pravnih zadržkov, ne smejo biti sprejeti v okviru tega sklepa, ki je tako pomemben z zunanjepolitičnega in humanitarnega vidika, in to le zato, ker se Komisiji akti zdijo birokratski, mi pa pravimo, da niso.

Kar se dogaja, tako z našega stališča kot tudi s stališča pravne službe, je to, da je ta sklep del delegiranih aktov in zato verjamemo, da mora Komisija zagovarjati sprejetje delegiranih aktov tukaj, kot skrbnica sporazumov, ne pa podajati ugovore, ki so sedaj kvečjemu postopkovne narave. Predvsem pa verjamemo, da nam nobeno od teh vprašanj ne sme preprečiti dosego skupnega cilja: ponovna naselitev več beguncev v Evropski uniji.

  Simon Busuttil (PPE). – (MT) Gospa predsednica, ta program za ponovno naselitev, ki ga vzpostavljamo, zapolnjuje pomembno, dolgotrajno vrzel. Dejansko sem zelo presenečen, da tega programa na evropski ravni nismo imeli že prej. Nekatere države so že postavile zgled, kot so na primer Združene države, ki že izvajajo zelo učinkovite programe za ponovno naselitev in so na tem področju pridobile veliko izkušenj. Od njih se lahko veliko naučimo.

Tovrstni programi so pomembni, ker kažejo na to, da je Evropska unija pripravljena pokazati svojo človeško plat, v dobro beguncev po vsem svetu. Vendar pa je njihov drugi pomemben cilj zmanjšati priliv nezakonitih priseljencev v Evropsko unijo, vključno s tistimi, ki zahtevajo zaščito.

Če torej lahko program za ponovno naselitev, ki ga bomo danes vzpostavili, uporabimo za ponovno naselitev prosilcev za mednarodno zaščito v Libiji, potem bodo ti ljudje imeli razlog manj, da prečkajo Sredozemsko morje in pri tem tvegajo izgubo življenja. Na ta način bomo pomagali tako njim kot tudi državam Evropske unije, ki nosijo nesorazmerno težko breme.

Odveč je reči, da je treba ta program uporabljati skupaj z drugim programom, katerega namen je pomagati državam članicam, ki zaradi trenutnega toka priseljencev nosijo veliko breme. Tem državam moramo dokazati, da smo pripravljeni vzpostaviti program, ki bo omogočil preselitev ljudi, ki imajo mednarodno zaščito, v druge evropske države.

Zaenkrat je to še pilotni projekt, ki zadeva Malto. Vendar pa bi želel, da ta projekt postane trajen in da se razširi še v druge države Evropske unije, ki ga potrebujejo.

  Ioan Enciu (S&D). – (RO) Ker sem poročevalec za Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu za SIS, bom o tem tudi govoril. Najprej bi želel čestitati gospodu Coelhu za trud, ki ga je vložil v to delo, in zlasti za doslednost, s katero je zaključil obe poročili. Zahvalil bi se tudi komisarki Malmström, kajti odkar je prevzela to funkcijo, je Komisija postala nekoliko preglednejša.

Kar pa nas je skrbelo in nas še skrbi, je to, da SIS II nismo uspeli izpeljati do predvidenega roka. Parlament je že večkrat izrazil svoje stališče o zamudah, zlasti v zvezi z nezmožnostjo Komisije, da določi datum za začetek te operacije. Dejstvo, da sedaj nismo prepričani niti glede tega, ali so bili opravljeni preskusi uspešni ali ne, vzbuja resne dvome v način vodenja tega projekta.

Ker je dolžnost Evropskega parlamenta nadzorovati trošenje finančnih sredstev Skupnosti, je predlog, da se sredstva, namenjena razvoju SIS II, v proračunskem letu 2011 vključijo v rezervo, standarden varnostni ukrep, ki ga moramo sprejeti. Parlament mora nenehno sodelovati v posvetovanjih in biti obveščen o napredku v projektu SIS II, ki ga ne smemo ogroziti zaradi pomanjkanja politične volje ali nesposobnosti vodenja. Izpolniti mora veljavne zahteve, podpirati varstvo podatkov in biti skladen z načelom razmerja med stroški in koristmi, izvajanje pa mora potekati v točno določenem časovnem okvirju.

  Tatjana Ždanoka (Verts/ALE). – Gospa predsednica, tudi jaz bom govorila o schengenskem informacijskem sistemu. Najprej bi se želela zahvaliti gospodu Coelhu za odlično opravljeno delo in poudariti, da je bila moja skupina – že od samega začetka – dokaj previdna pri sprejetju SIS II zaradi številnih posledic za varstvo podatkov.

Sedaj je videti, da ta dolga saga o SIS II še zdaleč ni končana. Vidimo, da prihaja do zamud in prekoračitev stroškov, nimamo pa nobenih pozitivnih rezultatov. Nimamo niti soglasja glede ocene rezultatov preskusov – kajti Avstrija, Nemčija in Francija menijo, da niso bili uspešni. Menimo, da je pristop poročevalca popolnoma pravilen. Biti moramo pošteni in priznati, da se lahko sedanji projekt izjalovi, ter razpravljati o drugih možnostih. Prav tako bi morali pozorno preučiti razloge za ta neuspeh; če moramo vložiti še 30 milijonov EUR, mora imeti Parlament na voljo vse potrebne informacije za prostovoljno soglasje.

Prav tako moramo ohraniti samoderogacijsko klavzulo. Ne moremo še naprej vlagati denar v neskončno dolg projekt. Seveda je potrebna določena mera prožnosti, imeti pa moramo jasna merila za ocenjevanje in hiter odziv, če gre ponovno kaj narobe.

  Cornelia Ernst (GUE/NGL). – (DE) Gospa predsednica, najprej naj povem, da menim – in tu imam v mislih schengenski informacijski sistem –, da EU ne bi smela delovati na podlagi politike, ki temelji na želji, ampak na politiki, ki temelji na stvarnosti. Pri schengenskem informacijskem sistemu to pomeni, da moramo upoštevati dejstvo, da so se preskusi, poimenovani „prvi mejnik“, izjalovili. 

Po osmih letih igračkanja nam je jasno, da države članice cilja, ki ga predlaga Komisija – migracija s SIS 1+ na SIS II – ne morejo doseči, tako s tehničnega kot s pravnega vidika. To ni moja ocena – to je ocena Zvezne republike Nemčije. To je stališče v moji domovini, s katerim se tudi sama popolnoma strinjam. Za ta program smo doslej zapravili 90 milijonov EUR, Komisija pa bi želela porabiti še več. Ne želimo podaljšanja roka do 2013, naj bo to popolnoma jasno. Dejansko želimo, da se ta sistem opusti in da začnemo iskati drugo možnost.

Drugič, nemška Leva stranka je izredno kritična do SIS II – na tej točki želim tudi to izpostaviti –, kajti dostop do sistema se je izredno razširil, na primer do tajnih služb. V Nemčiji velja zahteva, da so tajne službe ločene od policije. Torej bo vsakršno mešanje podatkov tajnih služb in policije pomenilo, da bo celoten sistem pristal na nemškem Zveznem ustavnem sodišču. To moram omeniti, vsaj z vidika nemškega stališča. Sistemu SIS II nasprotujemo tudi zato, ker vključuje zbiranje velikih količin podatkov ter zbiranje in shranjevanje biometričnih podatkov. To ni niti namensko niti sorazmerno.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, cilj opredelitve okvira doslednih strategij – skupaj z željo, da izkažemo resnično solidarnost med državami članicami – je korak naprej v usklajevanju politik Skupnosti o priseljenskih tokovih. Vendar pa je ta ukrep tudi del širšega procesa, katerega cilj je mednarodna zaščita beguncev. Če se lahko civilna družba učinkovito vključi v ta proces, potem je ta ukrep tesno povezan s takojšnjim zagonom Evropskega urada za podporo azilu.

Takoj moramo pripraviti seznam prednostnih nalog in ciljev, ki jih želimo doseči, skupaj s časovnim razporedom in posebnimi spodbujevalnimi ukrepi. Nameniti moramo tudi posebna finančna sredstva, da povečamo število članic – trenutno jih je samo deset –, ki sodelujejo v programu. Ne smemo pozabiti na zdravstveno varstvo kot dopolnitev socialnemu varstvu za tiste ljudi, ki jih njihova izredna šibkost izčrpuje.

Računalniška baza podatkov bo tudi omogočila sledljivost vsakega postopka, ki je bil opravljen za zaščito družine med procesom ponovne naselitve. V zvezi s tem je lahko sodelovanje med državami članicami odločilnega pomena za zagotovitev, da so postopki racionalni in prožni. Želimo si bolj pošteno in realistično Evropsko unijo, ki upošteva prizadevanja zlasti južnoevropskih držav članic.

Glede tretjih držav je za Evropsko unijo ključnega pomena, da prevzame odgovornost za opredelitev sporazumov o sodelovanju, kot je nedavno storila Italija z Libijo in Nigrom. Verjamemo, da je to prava pot, edina možna pot, da se premaknemo naprej od solidarnosti, ki je bila doslej prevečkrat samo fasada, do prave solidarnosti med državami članicami Evropske unije v splošnem upravljanju priseljenskih tokov.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Najprej bi se želela zahvaliti gospodu Tavaresu za njegovo delo na področju begunske politike in na tej točki tudi izraziti svoje razočaranje nad tem, da ima manj kot polovica vseh držav članic Evropske unije uraden programe za ponovno naselitev beguncev iz tretjih držav.

Poleg tega pa ti programi, kot je bilo tu že večkrat povedano, niso ustrezno usklajeni; zaradi nizke ravni usklajevanja in sodelovanja med državami članicami Unije, pa so tudi stroški, povezani s ponovno naselitvijo, visoki, kar seveda pripomore k temu, da je ta ideja neprivlačna.

Vendar pa trdno verjamem, da bomo Evropejci, če bo le dovolj politične volje, sposobni vzpostaviti učinkovit, pošten in enoten program za ponovno naselitev. Zato bo ključnega pomena, da ne vzpostavimo samo programa, ampak tudi poseben sklad za ponovno naselitev beguncev v Uniji. Ta sveženj bo financiral vzpostavitev nacionalnih programov za ponovno naselitev, kjer ti še ne obstajajo, ter usklajevanje dejavnosti na osrednji ravni. Menim, da je idealni koordinator Evropski urad za podporo azilu.

  Indrek Tarand (Verts/ALE). – Gospa predsednica, želim se zahvaliti vsem, ki so trdo delali na tej navidezno neskončni zgodbi o SIS II: gospodu Coelhu in vsem na terenu.

Ponavljajoče se zamude in prekoračitve stroškov so zelo zaskrbljujoče in, če nič drugega, nam to lahko veliko pove o vodstvenih sposobnostih gospoda Barrosa v njegovi prvi Komisiji. Mislim, da bi si morali zapomniti te lekcije, ki se jih lahko danes naučimo, in jih uporabiti pri vzpostavitvi nove agencije za informacijsko tehnologijo, ki bi morala imeti sedež v Talinu. Od tega bi imeli vsi koristi: medtem ko bi francoski kolegi ohranili strežnike v Strasbourgu, bi novo programsko delo lahko potekalo v Talinu, opravili pa bi ga sposobni strokovnjaki ob nizkih stroških upravljanja; s tem bi se izognili monopolu in bi sprejeli idejo o združevanju EU ter zagotovili tudi varstvo podatkov.

Nazadnje bi želel izraziti svoje zaupanje v sposobnost komisarke Malmström, da reši ta zapletena vprašanja.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospa predsednica, svoje stališče bom izrazil jedrnato.

Najprej bi želel čestitati gospodu Coelhu. Postopek naj bi se zaključil pred 30. septembrom, zato je treba ureditvene instrumente spremeniti pred njihovim potekom.

Drugič, Komisija ni pripravila predloga za določitev roka ali odstranitev klavzul o izteku veljavnosti iz prvotnih predlogov.

Tretjič, za migracijo bi bilo treba vzpostaviti varnostno obdobje, ki bi ga lahko po potrebi podaljšali s komitologijo.

Četrtič, postopek ni podvržen nadzoru Parlamenta, kar je po mojem mnenju zelo slabo.

Petič, ne poznamo rezultatov preskusov druge generacije schengenskega informacijskega sistema, Parlament pa mora biti obveščen.

Šestič, na podlagi tega, kar sem povedal, podpiram poročevalčeve predloge in opozorilo, da bo v primeru neuspešnega projekta posredovalo Evropsko računsko sodišče.

Kar zadeva poročila gospoda Tavaresa o Evropskem skladu za begunce in ponovni naselitvi, bi želel čestitati tudi gospodu Tavaresu. Največji problem je pomanjkanje solidarnosti v Uniji. Pri finančni pomoči državam članicam, ki begunce sprejemajo prvič, moramo biti previdni, zlasti zaradi primerljive nepravičnosti. Ti ukrepi, ki jih načeloma podpiram, gospod Tavares, pa zahtevajo predhodno podrobno finančno študijo.

  Sylvie Guillaume (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, z veliko vidikov je pomembno, da jutri glasujemo za spremembo Evropskega sklada za begunce, in ravno o tem bi predvsem želela govoriti, obenem pa bi tudi čestitala gospodu Coelhu in gospodu Tavaresu za njuno presojo in opravljeno delo.

Glasovanje o Evropskem skladu za begunce bo jasno pokazalo potrebo po tem, da države članice Evropske unije v celoti sodelujejo v ponovni naselitvi, da se zapolni dvojna vrzel v zvezi s številom držav, ki so se zavezale programu, in sprejemno zmogljivostjo vsake države. Spomnimo se, da govorimo o beguncih, ki se jih v državah, kamor so se zatekli, komajda prenaša in katerih življenjski pogoji lahko včasih postanejo tragični, če se rešitve ne poiščejo dovolj hitro.

S pomočjo novih sredstev lahko tem tako ranljivim osebam ponudimo večjo varnost, vendar le če – in to poudarjam – vsaka država članica, ki sodeluje z Evropskim skladom za begunce, pravilno in pregledno uporablja dodeljena finančna sredstva, kar pa je vprašanje, ki tudi vas, komisarka Malmström, zelo skrbi. Težko bo sprejeti ta izziv, če se spomnimo na mlačen odziv držav članic na ta novi ukrep, in tudi tu bi želela, komisarka, izpostaviti vašo odločnost.

Nazadnje naj še poudarim dejstvo, da je vključevanje beguncev eden od ključev do uspeha tega podviga. Bolje kot se pripravimo in utemeljimo prihod beguncev, več možnosti je, da bo program sprejet in da bo izveden v najboljših pogojih, in več držav članic se bo – upajmo – zavezalo ponovni naselitvi. Zato mora Parlament z veliko večino glasovati za te spremembe Evropskega sklada za begunce.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, v veliko državah, vključno z mojo domovino Avstrijo, ljudje ne vedo več, kam lahko nastanijo nove prosilce za azil, prebivalci pa se povsem upravičeno upirajo zamisli o novih sprejemnih centrih. Kako je mogoče, da se kljub temu spodbuja ponovna naselitev beguncev v EU? Načrt, po katerem bi vstop v EU dovolili prosilcem za azil, ki so medtem že pobegnili v eno od sosednjih tretjih držav, na primer Ukrajino, ker je življenjski standard pri nas višji, je zato popolnoma nepojmljiv. Zlasti v časih gospodarske krize je vse, kar lahko ob takih predlogih storiš, da odkimaš.

Kar se mene tiče, je celoten azilni koncept v EU katastrofa. V skladu s tem konceptom se lahko nekega prosilca za azil, ki je bil prvič registriran v Romuniji, ponovno pošlje tja za ocenitev in sprožitev postopka za pridobitev azila. Zamisel, da bi prosilcem za azil zagotovili osnovno socialno varstvo na enaki ravni kot državljanom zadevne države članice, je nestvarna in si je ne moremo privoščiti. EU bi morala nuditi zaščito azila vsakomur, ki to dejansko potrebuje, oziroma tistim, ki so resnično v stiski, ne bi pa smela na široko odpreti vrata ekonomskim priseljencem.

Potrebujemo boljšo zaščito zunanjih meja, hitre in nebirokratske postopke in seveda dosledno strategijo o vračanju v matično državo.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Temeljno načelo, na katerega se naslanja EU pri obravnavi zadev, povezanih z azilom, je zagotovitev višje ravni sodelovanja in solidarnosti med državami članicami. Tega pa ne moremo doseči znotraj posameznih držav. Povečana strateška uporaba instituta ponovne naselitve narekuje sprejetje skupne pobude Evropske unije. Potrebujemo razumen, ciljno usmerjen program, ki bo učinkovit in kakovosten. Program bo izoblikoval primeren okvir, ki bo zagotovil vključitev držav članic v postopek ponovne naselitve beguncev.

Prizadevanja držav članic pri sprejemanju beguncev je treba podpreti in opogumiti z dodatnimi finančnimi spodbudami. S temi ukrepi bo lahko EU pokazala večjo solidarnost v zvezi s svetovnim vprašanjem begunstva. Spodbujali bomo tudi sodelovanje velikega števila držav članic v tem procesu.

  Marian-Jean Marinescu (PPE). – (RO) Najprej bi podal pripombo za mojega kolega poslanca iz levice. Menim, da velja tudi obraten primer: kadar Anglež ali Irec zagreši kaznivo dejanje v moji državi, bi morala biti njegova vrnitev v matično državo omogočena.

Postopek implementacije druge generacije schengenskega informacijskega sistema se odvija z zamudo in videti je, da ne bo zaključen pred koncem leta 2011. Zato želim vprašati Komisijo, kakšne posledice ima vse to na časovni razpored za države, ki še niso vključene v schengensko območje, a to nameravajo storiti.

Nesprejemljivo je, da Komisija sedaj ne more povedati točnega datuma zagona SIS II in s tem vzbuja utemeljene dvome v vodenje tega projekta.

Dodatni stroški in potrebna nova vlaganja, če se migracija na SIS II izjalovi in se vključi v zasilni načrt SIS 1+RE, pomenijo, da je potrebno še bolj zaostriti proračunski nadzor, zlasti pri novi agenciji, ki je odgovorna za urejanje in usklajevanje izvajanja sistemov SIS, VIS in Eurodac.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospa predsednica, pred letom dni smo bili vsi poslanci Evropskega parlamenta sredi volilne kampanje in smo svoje mandate poskušali bodisi pridobiti ali obdržati, in vem, da je vprašanje schengenskega območja v mnogih državah v volilni kampanji igralo še posebej pomembno vlogo. Precejšnje nezadovoljstvo je čutiti med našimi volivci, državljani Evrope, zaradi načina, s katerim EU rešuje ta vprašanja: ni nadzora na notranjih mejah, nadzor na zunanjih mejah je zelo pomanjkljiv, nadzor nad priseljevanjem je izredno neustrezen ter še cela paleta vprašanj, ki nas čakajo v manj kot letu dni, če bo Komisija tudi Bolgariji in Romuniji odobrila vstop v schengensko območje.

Slišim vas govoriti o tem, da moramo izkazati solidarnost, ampak odkrito rečeno, komu moramo izkazati solidarnost? In kdo je ta, ki mora izkazati solidarnost? Priča smo množičnemu izkoriščanju sistema, ki ga je vzpostavila EU skupaj z državami članicami, zato je morda čas, da izkažemo tudi malo solidarnosti z državljani, ki morajo živeti s to zgrešeno politiko pod vodstvom Komisije in držav članic.

  Roberta Angelilli (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vzpostavitev skupne evropske azilne politike in politike o ponovni naselitvi pomeni zagotavljanje človekovih pravic in obenem tudi omejevanje nezakonitega priseljevanja.

Zato se zahvaljujem tako govornikom kot komisarki Malmström, saj imamo sedaj na voljo dragoceno orodje, zlasti za države, katerih meja poteka na Sredozemskem morju: države kot je Italija, ki se doslej niso mogle nasloniti niti na pravo solidarnost med državami članicami niti na pravično delitev odgovornosti. Obe politiki je treba podpreti ne samo z ustreznim proračunom, ampak tudi z zanesljivim preverjanjem izvajanih programov, ustreznim nadaljnjim spremljanjem in ugotavljanjem dobrih praks.

Moje zadnje besede so namenjene človekovim pravicam: prednost moramo dati tistim, ki so najbolj ranljivi, mladoletnim, ženskam, ki so žrtve trgovine z belim blagom, izkoriščanja in nasilja, vključno z žrtvami spolnega pohabljanja; vendar vem, da ima komisarka Malmström te stvari dobro razdelane.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, trenutno se zdi, da ima Evropska unija na voljo neverjetne finančne vire. Po 750 milijardah EUR v svežnju finančne podpore bomo sedaj ponovno porabili ogromne vsote za vprašanje priseljevanja, namesto na primer za ukrepe za vrnitev v matično državo ali celo za zavarovanje meja, kajti domnevno varne schengenske meje so v vsakem primeru luknjaste kot švicarski sir. Ne, 6000 EUR na osebo bomo namenili za prostovoljni sprejem beguncev iz tretjih držav.

Če ima EU resnično odvečen drobiž po žepih, bi morala, lepo prosim, podpreti evropske družine – potem bo morda naša rodnost naraščala. Argument, da potrebujemo priseljevanje zaradi pomanjkanja otrok, bo potem končno postal brezpredmeten. Namesto da na široko odpremo vrata priseljevanju, bi morali končno začeti pravilno uporabljati Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, ta pa seveda ne velja za celo armado ekonomskih priseljencev. Če želimo porabiti veliko milijonov, potem jih lahko porabimo za agencijo za upravljanje zunanjih meja FRONTEX in jih ne mečemo v jamo brez dna – kar schengenski informacijski sistem tudi je.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Govoriti želim o schengenskem informacijskem sistemu. Vemo, da je razvoj tega sistema trajal sorazmerno dolgo in je potrošil veliko denarja, poleg tega pa tudi stroški izvajanja nenehno naraščajo in rezultati preskusov nam niso znani.

Morda bi bilo prav, da bi opravili revizijo doslej opravljenega dela v zvezi s sistemom, ugotovili, ali je sistem izvedljiv in ali vemo, kako ga dokončati na takšen način, da bo Evropi koristil, nato pa se odločili, kako naprej.

V zvezi s programom za ponovno naselitev soglašam, da je potrebno pripraviti zakonodajni standard, ki bo omejil nezakonito priseljevanje v Evropsko unijo in vzpostavil pogoje za zakonito priseljevanje.

Vseeno pa bi se morda lahko naslonili na izkušnje naših kolegov iz držav v razvoju, ki pravijo, da ni vsako priseljevanje in niti vsa potovanja, ki jih njihovi rojaki opravijo v Evropsko unijo, zaradi varnostnih omejitev, s katerimi se soočajo, ampak zaradi ekonomskih razlogov.

  Martin Ehrenhauser (NI). – (DE) Gospa predsednica, želel bi si olajšati dušo in podati nekaj pripomb na poročilo gospoda Maňke. O tem sem se prej dogovoril z vašim kolegom. Želim zelo jasno izraziti svoje nasprotovanje povišanju dodatka za strokovno pomoč poslancem, zlasti predvidenemu znesku 1500 EUR. Poleg tega tudi nasprotujem vsakršnemu povečanju števila zaposlenih v Parlamentu, in če bo po naknadni oceni sprejeta odločitev, da je na voljo dodatnih 1500 EUR na mesec za dodatek za strokovno pomoč poslancem, potem bo to preprosto pomenilo, da se norčujemo iz davkoplačevalcev.

(Predsednica je prekinila govornika)

  Predsednica. – Gospod Ehrenhauser, mislim, da govorite o napačni temi. To je skupna razprava o schengenskem sporazumu. Žal mi je, da niste mogli govoriti o poročilu gospoda Maňke, vendar pa moramo sedaj nadaljevati s to razpravo.

  Piotr Borys (PPE). – (PL) Predvsem bi želel čestitati gospodu Coelhu za še dve uspešni poročili. Drugič, danes ne moremo več preklicati sistema SIS II. Če želimo razmišljati o varnem sistemu, potem je treba uvesti SIS II, zato menim, da moramo nadaljevati s temi ukrepi in Komisijo podpreti pri tem. Naj vas vse spomnim, da nova vizumska koda določa, da se biometrični podatki prikažejo v sistemu. SIS 1+ ne daje tega zagotovila. SIS II bo v prihodnje omogočil hitro preverjanje podatkov. Zato na tem področju varnosti ne smemo prenehati z delom na SIS II. Seveda si lahko želimo, da bi bilo delo učinkovitejše in uspešnejše.

Naj vas vse spomnim, da smo nedolgo tega sprejeli tudi ukrepe, ki olajšajo potovanje po schengenskem območju z vizumom za dolgoročno bivanje. V zvezi s tem se mora delo na SIS II nadaljevati. Komisijo želimo podpreti, v upanju, da se bo delo nadaljevalo hitreje in učinkoviteje; Komisiji pa bi morali tudi zaželeti uspeha z vsem tem. Hvala.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospa predsednica, vsem poslancem bi se rada zahvalila za njihovo podporo in pripombe o teh dveh različnih, a vendar zelo pomembnih temah.

Če začnem s SIS II, to je bila seveda dolga saga, kot se je nekdo izrazil, in sama sem prva, ki to prizna. Gre za zapleten dosje in zelo težak. Verjetno je nekaj stvari, ki bi bile v preteklosti lahko opravljene bolje, ampak odkar sem prevzela funkcijo, sem resnično poskušala to urejati zelo pregledno in temeljito. Komisija je sledila načrtu Sveta do zadnje črke, Svet pa je soglašal z zaključki iz zadnjega srečanja. Nekatere države članice so bile skeptične, vendar pa so se strinjale z zaključkom, da je bil preskus „Mejnik 1“ uspešen. Sedaj sodelujemo z različnimi strokovnjaki, da ocenimo in opredelimo končne zahteve držav članic, da se izpolnijo njihove operativne potrebe in določita konkretnejši časovni razpored in nadaljnja usmeritev. Ta predlog bom 3. in 4. junija predložila ministrom v razpravo in po poletju bomo dobili novo oceno. Seveda bomo ves čas delovali pregledno in v sodelovanju z Evropskim parlamentom in poročevalcem.

Naj odgovorim na vprašanje o novih državah članicah: pristop Bolgarije in Romunije bo potekal prek SIS I za vse. Medtem pa za Bolgarijo in Romunijo urejamo vse, kar je s tem povezano.

Pripravljamo se za – upajmo, da uspešen – preskus „Mejnik 2“ na SIS, ki bo potekal to jesen. Dokler to ni uspešno zaključeno, imamo vzpostavljene stike in odprte poti za izvajanje načrta ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih v prihodnje. Upam, da ga ne bomo potrebovali, ampak tudi na to smo se pripravili. Medtem pa naj se zahvalim vsem poslancem, zlasti gospodu Coelhu, za podporo in vam zagotovim največjo možno preglednost in sodelovanje Komisije z Evropskim parlamentom pri tem dosjeju.

Kar zadeva ponovno naselitev, pa se popolnoma strinjam z gospodom Busuttilom, ki je izrazil presenečenje nad tem, da program ni obstajal že prej. Gre seveda za zelo dobro pobudo za zbiranje sredstev za države članice in spodbujanje nadaljnjega angažiranja na svetovnem prizorišču, da omilimo pritiske v begunskih taboriščih po krizi ali v zelo težkih razmerah. Navdihnemo lahko države članice, da bolj smotrno uporabljajo sredstva in se usklajujejo z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce. To je seveda nekaj, kar bi resnično lahko okrepilo našo vlogo na svetovni ravni, poleg tega pa bi tudi pomenilo veliko razliko za ljudi, ki se znajdejo v izredno težki situaciji. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce ocenjuje, da je bilo samo v preteklem letu 747 000 ljudi, ki bi potrebovali ponovno naselitev. Kot je dejal gospod Flautre, kar lahko storimo, je to, da pomagamo, vendar pa so potrebe ogromne. Menim, da imamo široko soglasje o cilju in namenu tega sklada in upam, da lahko zelo kmalu najdemo rešitev za postopkovna vprašanja, da se predlog sprejme brez odlašanja.

Več poslancev se je sklicevalo na notranjo solidarnost. To je seveda povezano vprašanje, vendar je nekoliko drugačno. Tudi sama priznavam, da obstaja potreba po tem. Komisija je v zvezi s tem že pripravila predloge. Predlagali smo mehanizem za začasno odložitev v Uredbi Dublin in ustanovili Evropski urad za podporo azilu, ki bo začel delovati na Malti pozneje letos. Imamo pilotni projekt na Malti, ki ga pravkar ocenjujemo. Strinjam se, da bi morali poiskati načine, da postane bolj trajen, in vključiti več držav članic. To je seveda odvisno od pripravljenosti držav članic, da prispevajo svoj del, vendar pa bo Komisija to preučila, prav tako pa bomo tudi preučili splošni mehanizem za solidarnost znotraj EU in to predstavili naslednje leto. Zato se lahko vrnemo na to razpravo, ki je nekoliko drugačna od programa EU za ponovno naselitev, a vendar zelo pomembna.

Iskrena hvala gospodu Coelhu, gospodu Tavaresu in gospodu Alvaru za opravljeno delo pri obeh tako pomembnih dosjejih. Veselim se sodelovanja z vami, da ju čim prej spravimo pod streho.

  Carlos Coelho, poročevalec. – (PT) Hvala vsem kolegom poslancem za pozitivne pripombe. Gospa Malmström, želel bi, da veste, da se Parlament zaveda, da ste ta proces podedovali, in da zaupamo vašim sposobnostim in vaši inteligenci, da boste ta projekt kar najbolje zaključili. Cenimo vaša prizadevanja, da bi izboljšali preglednost, kar je pravzaprav tudi kolega gospod Encin povsem upravičeno poudaril.

Kar zadeva rok, pa menim, da pošiljamo napačno sporočilo, če novi migracijski instrumenti nimajo roka. Po vseh teh zamudah, podaljševanje mandata Komisiji v neskončnost nima nobenega smisla. Razumem, da Komisija ni v položaju, da bi se zavezala cilju, ki ga je predlagal Parlament, vendar pa ga bomo opredelili in, če iz kakršnega koli razloga proces dotlej ne bo končan, lahko pridete nazaj v Parlament in zaprosite za podaljšanje ter razložite, zakaj ga potrebujete. Podaljševanje mandata Komisije brez nobenega roka je zelo slabo sporočilo po vseh teh zamudah, tako za evropske institucije kot za evropsko javnost.

Strinjam se z vašo zamislijo, da Odbor za globalno upravljanje programa ne sme postati skupščina. Zato razumem zadržke Komisije o omejevanju dostopa do njegovega dela: ne bi se mogel bolj strinjati. Predlog Parlamenta je nastal zaradi manj ugodnega osnutka izvirnega predloga Komisije, kajti Komisija je omejila sestavo Odbora za globalno upravljanje programa, obenem pa je dovolila sodelovati kateremu koli drugemu uradniku Komisije, Sveta ali države članice. To pa poraja legitimno vprašanje: zakaj lahko uradniki iz Komisije in držav članic sodelujejo, iz Parlamenta pa ne? Če ta organ omejimo na njegove funkcije, verjamem, da bomo vsi soglasni, zlasti ob zagotovilu komisarke o večji preglednosti.

  Rui Tavares, poročevalec. – (PT) Gospa predsednica, zahvaljujem se poslancem, ki so sodelovali v razpravi, in komisarki. Menim, da bo soglasje o tem, kaj si želimo v zvezi z vprašanjem ponovne naselitve beguncev, doseženo zato, ker smo končno doumeli, da imamo v razpravi o priseljevanju – in vsi vemo, kako težka je ta v Evropi, poleg razprave o azilu in beguncih – problem, ki ga lahko rešimo. Rešimo ga lahko zase in za begunce, kajti kdor koli je obiskal begunska taborišča, ve, da so tam otroci, ki izgubljajo eno, dve, tri leta šolanja, ki bi ga lahko opravili v Evropi. Menim, da je zaradi tega ta razprava dovolj nujna.

Prav tako upam, da bomo postopkovna vprašanja rešili hitro in v skladu z vsebino pogodb, kajti vsi vemo, da to, kar imamo, ni dovolj, in vsi vemo, da sama namenitev proračunskih sredstev še ne predstavlja pravega programa za ponovno naselitev. Dejansko smo tej temi posvetili samoiniciativno poročilo, o katerem tudi danes tu razpravljamo in obravnava kakovost: kakovost je bistvenega pomena v integraciji beguncev in zahteva večstranski pristop, ki vključuje nevladne organizacije, lokalne akterje in lokalne oblasti. Ta pristop mora tudi rešiti veliko birokratskih vprašanj, s pomočjo današnjega usklajevanja.

Če je postopek za te otroke, ki so v begunskih taboriščih, se ne šolajo in bi imeli pravico do ponovne nastanitve, dolgotrajen, nam na primer uslužbenci iz mejnih agencij več držav članic pojasnjujejo, da je to zato, ker države članice dolgo časa usklajujejo in potrjujejo tranzitno dokumentacijo, kar pa se v glavnem lahko opravi s pomočjo instrumenta, za katerega smo v samoiniciativnem poročilu predlagali, da bi ga moral izvajati Evropski urad za podporo azilu (EASO). EASO je urad za ponovno naselitev z manjšim številom uslužbencev, ki pa stalno delajo na področju ponovne naselitve, znajo izmenjavati dobre prakse, znajo nove članice vpeljati v mehanizme ponovne naselitve in se znajo usklajevati tudi z Evropsko službo za zunanje delovanje pri izvajanju postopkov za ponovno naselitev.

Ko se enkrat odločimo, da bodo ti ljudje ponovno naseljeni, ni nobenega razloga, da s papirji in birokracijo zavlačujemo, preden se lahko resnično začnemo ukvarjati z njihovo integracijo na evropskih tleh.

  Predsednica. – Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo danes opoldne.

Pisne izjave (člen 149)

  Stavros Lambrinidis (S&D), v pisni obliki. – (EL) Danes glasujemo o sprejetju skupnega programa EU za ponovno naselitev prosilcev za azil iz problematičnih tretjih držav v EU. Vendar pa bi morali imeti še eno razpravo. Evropa je že več kot desetletje priča prilivu velikega števila beguncev in navalom priseljencev. Jug Evrope je prepuščen sam sebi in nosi celotno breme evropske humanitarnosti, svoje skrajne zmožnosti pa je dosegel že pred nekaj časa. Kljub temu da ima Evropa – povsem upravičeno – na voljo sklad za tretje države, ni nobene ureditve za države članice.

Če nič drugega vsaj poročilo poročevalca priznava ta problem. Druga poročila, kot je poročilo o ustanovitvi Evropskega urada za podporo azilu, vključujejo – vsaj na papirju – obveznost nudenja podpore državam, katerih sistemi za azil in sprejem so zaradi njihove geografske lege pod nenehnim pritiskom. Eden od izrecno navedenih ciljev je podpora razvoju solidarnostnega mehanizma, kot je prevoz oseb, ki imajo pravico do mednarodne zaščite v EU.

Upajmo, da bo Evropa počasi le odkrila solidarnost. Upoštevati moramo, da bo vsakršno odlašanje škodovalo našim nič krivim rojakom.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) V zvezi z zadevo schengenski informacijski sistem bi ponovno želel poudariti dejstvo, da državne oblasti v Češki republiki kot tudi lokalne oblasti in posamezni politiki, vključno s poslanci Evropskega parlamenta, nenehno prejemajo pritožbe čeških državljanov zaradi pogostih neupravičenih in poniževalnih policijskih pregledov in preiskav, ki jih morajo ti prenašati, ko potujejo v Nemčijo, tako v bližini državne meje kot tudi v širših nemških obmejnih regijah. Ta pristop nemške policije in carinskih organov, ki se izvaja zelo pogosto in na vse možne načine, ima močan negativen vpliv ne samo na češko-nemške odnose, ampak predvsem na odnos čeških državljanov do evropske integracije. Po vključitvi Češke republike v schengenski informacijski sistem so češki državljani dobili zagotovilo, da se lahko prosto in neovirano gibljejo po vsem ozemlju EU, vključno z Nemčijo, kot tudi schengenski sistem predvideva in zagotavlja. Menim, da je ravnanje nemških državnih organov z osebami, ki potujejo iz Češke republike, v veliki večini primerov neutemeljeno in v nasprotju z deklariranim prostim pretokom oseb.

7. Posebni ukrepi za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije (sprememba Uredbe (ES) št. 247/2006) (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 247/2006 o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije, ki ga je v imenu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja predložil gospod Alves (KOM(2009)0510 - C7-0255/2009 - 2009/0138(COD)) (A7-0054/2010).

  Luís Paulo Alves, poročevalec. – (PT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, naj izpostavim dejstvo, da razpravljamo o prvem poročilu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, za katerega velja običajni zakonodajni postopek, opredeljen v Lizbonski pogodbi. To je zgodovinski trenutek, in če Parlament glasuje tako, kot predlagam, bo to najboljši možni začetek novega obdobja skupnih pristojnosti na področju kmetijstva v Evropski uniji.

To bo tudi zato, ker bo Parlament postal sozakonodajalec s svojimi najbolj oddaljenimi regijami in bo v praksi pokazal, da ima voljo za izgradnjo Unije, ki jo kohezija krepi, v duhu dejavne solidarnosti, v spoštovanju posebnosti in razlik med njenimi deli, ki je edina možna pot do uspešnega skupnega evropskega projekta.

To bo tudi zato, ker bo v sladkornem sektorju uvedel osnovne predpise – kar še posebej pozdravljam, saj je to moja domovina –, na podlagi katerih se bo ta večstoletni sektor lahko bolje razvijal. Poleg tega pripomore k zdravi diverzifikaciji kmetijstva v regiji, ki, kot vemo, pomeni nepogrešljiv prispevek k portugalskemu mlečnemu sektorju. Moramo ga utrditi in narediti trajnostnega.

Gospa predsednica, rad bi se zahvalil komisarju Cioloşu in visokim uradnikom Komisije, s katerimi smo sodelovali in se pogajali, za njihovo odprtost in prilagodljivost. Špansko predsedstvo je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi naša skupna želja po dosegi sporazuma na prvi obravnavi postala stvarnost. Seveda bi se želel zahvaliti tudi kolegom v senci v drugih političnih skupinah in tudi odličnim uradnikom sekretariata parlamentarnega Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, saj je njihovo sodelovanje pripomoglo k temu, da smo dosegli ta po mojem mnenju zelo pozitiven rezultat.

Izpostavil bi tudi odločilen prispevek Kmetijske zveze Azorov, kot tudi regionalne in republiške vlade; tesno so sodelovali in odigrali pomembno vlogo v iskanju rešitve za sladkor na Azorih.

Predlog za uredbo Sveta je bil vložen 2. oktobra v Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, v času, ko so bili obeti glede uveljavitve Lizbonske pogodbe slabi, saj smo še vedno čakali na ratifikacijo držav članic. V zvezi s tem je bila prvotna ideja Komisije in Sveta, naj se predlog sprejme po skrajšanem postopku brez sprememb, da začne veljati 1. januarja 2010.

Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe in kljub temu, da je v ostalih političnih skupinah in v Svetu tedaj prevladovalo mnenje, da bi za predlog še naprej moral veljati skrajšan postopek – ker so menili, da predlog ni potreboval sprememb in bi moral hitro stopiti v veljavo –, je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu z mano vred razumela, da je Parlament takrat moral izraziti svoje mnenje v skladu z Lizbonsko pogodbo in prevzeti svojo vlogo sozakonodajalca.

To smo storili ob pravem času, kajti zaradi tega so se pojavile nove možnosti, sprva s prispevkom Odbora za regionalni razvoj in mnenjem gospoda Texeire – ki mu čestitam in se mu obenem tudi zahvaljujem za pomoč, ki nam jo je vedno nudil v tem postopku – ter nato z mojim poročilom, ki je vsebovalo nove možnosti za sladkor na Azorih, kot tudi s prispevkom in podporo mojih kolegov v Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja.

Nazadnje bi v tem svojem prvem govoru želel povedati, da te spremembe, ki jih Odbor za regionalni razvoj in Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja predlagata, jaz pa podpiram, nismo uspeli spraviti v zavezo, sprejeto v trialogu. Bilo je nujno, da se zaveza sprejme na prvi obravnavi in se s tem zaščitijo že pridobljene izboljšave ter zagotovi hitra uveljavitev, da ni bila ogrožena njena retroaktivnost od letošnjega januarja. Ne glede na vse pa Komisija že pripravlja pregledni dokument za POSEI, tako da bomo gotovo prav kmalu imeli novo priložnost za razpravo.

  Predsednica. – Kot vidite, smo spremenili ime na zaslonu. Žal komisar ni mogel prispeti sem pravočasno, kar obžalujemo, ker trenutno ni nobenega oblaka pepela, ura pa je že 11.00.

Morda bi enkrat Komisija lahko razpravljala o tem, da morajo biti pristojni komisarji prisotni na seji. Tudi to je predmet okvirnega sporazuma. Prepričana sem, da bo gospa Malmström odlična predstavnica.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospa predsednica, hvala za vaše razumevanje. Želela bi se opravičiti v imenu mojega kolega, gospoda Cioloşa, ki zamuja in se nam bo skušal čim prej pridružiti v tej razpravi. Prosil me je, naj se zahvalim poročevalcu gospodu Alvesu in poročevalcem Evropskega parlamenta v senci za odlično opravljeno delo pri sprejetju tega predloga.

Sprejetje je pomembno, kajti gre za prvo besedilo, sprejeto v običajnem zakonodajnem postopku, ki zadeva kmetijstvo in razvoj podeželja, po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. V teh mesecih se je med Parlamentom, Svetom in Komisijo izoblikovalo zelo dobro sodelovanje, ki je vzpostavilo pogoje za hitro sprejetje tega predloga v prvi obravnavi.

S to prvo izkušnjo z običajnim zakonodajnim postopkom se je moj kolega komisar Cioloş, skupaj s svojimi službami, veliko naučil, in to bo služilo kot odličen precedens za prihodnje delo. Sprejetje te uredbe je zelo pomembno za najbolj oddaljene regije, saj prinaša tehnične poenostavitve in tudi odstopanja v korist več sektorjev: mlečnega sektorja na Kanarskih otokih, Madeiri in Réunionu, sladkornega sektorja na Azorih in vinskega sektorja na Madeiri in Azorih.

Kar zadeva Azore, menim, da trenutne okoliščine upravičujejo dodatna in skupna prizadevanja vseh nas – javnosti, regionalnih vlad, nacionalnih vlad in Evropske unije –, da poenostavimo diverzifikacijo kmetijskih dejavnosti v tej regiji. Diverzifikacija mora dejansko biti ena od poglavitnih prednostnih nalog v najbolj oddaljenih regijah, katerim Pogodba priznava poseben status zaradi njihovih specifičnih omejitev. Diverzifikacija mora omogočiti avtohton razvoj, ki bo v teh regijah ustvaril stabilnost in blaginjo. Zato vam lahko na podlagi zagotovila portugalskih oblasti, ki so se zavezale, da bodo podprle sektor sladkorne pese na Azorih, dam svoje soglasje k podaljšanju odstopanja, ki je že bilo odobreno v preteklosti v korist sladkorne industrije na Azorih.

Prisluhnila bom vašim pripombam glede tega besedila in bom skušala po svojih najboljših močeh v imenu kolega odgovoriti na vaša vprašanja.

PREDSEDSTVO: GOSPOD MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Nuno Teixeira, poročevalec mnenja Odbora za regionalni razvoj. – (PT) Gospod predsednik, komisarka, najprej bi čestital poročevalcu, kolegu Alvesu, za opravljeno delo, zlasti za sposobnost vključitve različnih prispevkov, ki jih je prejel in niso nič več kot spoštovanje interesov različnih vključenih najbolj oddaljenih regij.

Kot poročevalec mnenja Odbora za regionalni razvoj pozdravljam dejstvo, da je poročevalec v celoti sprejel vse predlagane spremembe in da je Odbor za regionalni razvoj glasoval za vse. To so predlogi, s katerimi želimo objektivno izboljšati in popraviti vidike veljavne uredbe, ki so neprimerni in anahronistični. Med temi vidiki bi izpostavil dejstvo, da se trenutno največje količine za izvoz in odpremo katerih koli predelanih proizvodov, ki so bili financirani s subvencijami POSEI, izračunavajo na podlagi povprečja v letih 1989–1991.

Ob predpostavki, da se poročilo sprejme, upam, da bosta Komisija in Svet lahko obravnavala stališče Parlamenta in da morebitni poznejši pregled uredb programa POSEI ne bosta uporabila kot izgovor za zavrnitev stališč in predlaganih sprememb tega Parlamenta, ki so za prizadete regije izrednega pomena.

  Maria do Céu Patrão Neves, v imenu skupine PPE. – (PT) Zaradi trajnih naravnih omejitev v najbolj oddaljenih regijah mora Evropska unija posebej pozorno preučiti najboljše pogoje za te regije, da lahko opravljajo svojo gospodarske dejavnosti.

V regijah, kot so Azori, ki so močno odvisne od kmetijstva, je temu sektorju potrebno posvetiti posebno pozornost. V zvezi s tem pozdravljamo to poročilo o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah. Različica, o kateri je glasoval Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, je bila dokaj zadovoljiva; različica, ki izhaja iz trialoga pa neusmiljeno poslabšuje delovne razmere v sladkornem sektorju, saj je izvozna subvencija zgolj simbolična.

V času, v katerem je diverzifikacija v kmetijstvu vse bolj sprejeta kot eden od načinov ublažitve ponavljajočih se kriz v sektorju, je obžalovanja vredno, da to poročilo ne izrazi zaupanja in spodbude, ki ga pridelava sladkorne pese in s tem povezana industrija v São Miguelu potrebujeta.

  Vasilica Viorica Dăncilă, v imenu skupine S&D. – (RO) Najprej bi želela čestitati poročevalcu za cilje, ki jih navaja za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah. Program podpore kmetijstvu za najbolj oddaljene regije EU je pomemben mehanizem za ohranjanje kmetijstva in vzdrževanje krajine na podeželju.

Podpiram trenutna prizadevanja, da se razmejitev teh območij preuči, da se izognemo vsakršnim neskladnostim. Menim, da bo uporaba enotnih meril poenostavila izvajanje sheme plačil za najbolj oddaljene regije po vsej Evropski uniji ter zagotovila večjo preglednost in enotno obravnavanje upravičencev teh shem podpore. Vsi vemo, kako pomembno vlogo igra kmetijstvo v lokalnem gospodarstvu.

V zvezi s tem menim, da je ustrezno, da se v najbolj oddaljenih regijah Evropske unije sprejmejo ukrepi, katerih namen je povečati konkurenčnost kmetijskega sektorja in spodbuditi diverzifikacijo. Podpiram in popolnoma soglašam s temeljnimi cilji programa za najbolj oddaljene regije, kajti menim, da so pomembni in so se izkazali kot učinkovit instrument za ohranitev kmetijstva na teh območjih.

  Riikka Manner, v imenu skupine ALDE. – (FI) Gospod predsednik, najprej se želim zahvaliti in čestitati poročevalcu gospodu Alvesu za odlično delo, ki ga je opravil za to poročilo. Naša skupina v celoti podpira ta kompromis, kajti zelo je pomembno in očitno, da je gospodarski in družbeni razvoj najbolj oddaljenih regij EU močno zaznamovan z njihovo obrobnostjo, težkimi podnebnimi in geografskimi razmerami ter gospodarsko odvisnostjo od maloštevilnih dobrin in storitev. Zelo pomembno je, zlasti sedaj v krizi, da svojo pozornost usmerimo na uravnotežen razvoj regij Evrope in na doseganje regionalne in družbene kohezije.

Mi in Evropska unija moramo zagotoviti, da smo v kmetijstvu po vsej Evropi samozadostni. To je bistveno za varnost in biološko raznovrstnost. Ukrepi, ki jih to poročilo predlaga, bi morali sedaj preiti v prakso in dati trajne ter predvsem dolgoročne rezultate povsod po Evropi, vključno z njenimi obrobnimi regijami.

  James Nicholson , v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, najprej bi tudi sam čestital poročevalcu za zelo dobro opravljeno delo. Moja skupina je tudi lahko podprla sporazum v trialogu in menim, da je našla dober kompromis.

Najbolj oddaljene regije Evrope bi po mojem mnenju morale prejeti vso potrebno podporo, da bi nadomestili njihovo prikrajšanost zaradi lege in vse težave, ki jih ta prinaša. Te regije imajo trajne omejitve in to moramo priznati. Gospodarska kriza in tudi kriza v mlečnem sektorju sta nesorazmerno bolj prizadeli te regije v primerjavi z ostalo Evropo, zato potrebujejo posebno pozornost.

Posebej sem naklonjen Azorom, kjer je mlečni sektor zelo pomemben in se spopada s hudimi težavami. Če dovolimo Azorom, da izvozijo sorazmerno majhne količine sladkorja v EU, mora biti to dobra odločitev za gospodarsko prihodnost te regije.

  João Ferreira, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, utemeljevanje podaljšanja ponovnega izvoza sladkorja z uporabo modelov, ki se sedaj predlagajo, ob postopnem ukinjanju sistema mlečnih kvot, je nevarno in nesprejemljivo. To ukinjanje – proti kateremu smo se borili in se bomo še naprej ter tako podprli prizadevanja pridelovalcev mleka – bo imelo zelo resne posledice za proizvodni sektor, ki je ključnega pomena za gospodarstvo Azorov. Nasprotno od predlaganega, teh posledic ne bo mogoče ublažiti s predlaganimi ukrepi v zvezi z industrijo predelave sladkorja; še toliko bolj, če je tudi njeno postopno ukinjanje del predloga. Kaj bo ostalo, ko mine teh pet let?

Po drugi strani pa je pomembno upoštevati, da postopek preoblikovanja vinskih trt znatno zamuja, tudi v primeru Madeire, in bi lahko celo bil ogrožen, če se spodbude ne okrepijo. Omejitve in pritiski, ki vplivajo na najbolj oddaljene regije, so trajni. Zato mora praktičen učinek priznavanja specifičnosti teh regij vključevati trajne ukrepe pomoči, ne pa nepovezane in časovno omejene ukrepe. Pomembno je ohraniti pomoč Unije kmetijskemu sektorju v najbolj oddaljenih regijah; še toliko bolj v sedanjih družbenoekonomskih razmerah.

  Gabriel Mato Adrover (PPE). – (ES) Gospod predsednik, komisarka, ukvarjamo se z reformo, ki je preprosta, vendar izjemno pomembna za najbolj oddaljene regije. To zlasti velja v tem času, ko je kriza prizadela vsakogar; te regije pa čutijo še večje pritiske, ker imajo trajne in strukturne omejitve, zaradi katerih potrebujejo spremembe.

Govoril bom o Kanarskih otokih. V primeru Kanarskih otokov najpomembnejša sprememba zadeva dobavo mlečnih preparatov za industrijsko predelavo. Govorimo o posnetem mleku v prahu z rastlinsko maščobo, ki je tradicionalni proizvod za lokalne potrošnike in ga na Kanarskih otokih prodajajo že več kot 40 let. Po vztrajnih prizadevanjih in kljub velikemu številu težav je bila vzpostavljena lokalna industrija, ki nudi zaposlitev in očitno dodano vrednost. To želim izpostaviti, ker je v sedanjih časih, zlasti na naših otokih, kjer je brezposelnost izredno visoka, podpora mali industriji, ki ustvarja delovna mesta, ne samo nujna, ampak obvezna.

Predlog je ta, da se ohrani dobava tega proizvoda, ki se uporablja za lokalno potrošnjo v majhnih količinah 800 ton na leto. S tem ta ukrep, ki v svetovnem merilu nima velikega pomena, ne bi bil več začasen in bi tako zagotavljal stabilnost tej industriji.

Kot sem že dejal, imajo najbolj oddaljene regije velike omejitve, vendar pa morajo biti obravnavane kot priložnost za Evropo. Različni združitveni sporazumi, s katerimi se trenutno ukvarjamo in o njih razpravljamo, kot so sporazumi o prosti trgovini s Kolumbijo in Perujem ter ostali, kjer se pogajanja šele začenjajo, na primer sporazum z Mercosurjem, so odkrita grožnja našemu kmetijskemu sektorju. V mislih imam veliko proizvodov: paradižniki, banane in govedorejski sektor.

To sem povedal že večkrat: ti sporazumi morajo doseči ravnovesje, kjer vsak nekoliko popusti in imamo vsi koristi. Vsekakor pa sporazumi ne smejo iti v škodo enega proizvoda ali specifičnega sektorja.

Nazadnje bi želel čestitati poročevalcu gospodu Alvesu in se zahvaliti Komisiji in Svetu, ki sta skupaj s Parlamentom uspela doseči sporazum v tem prvem trialogu o kmetijstvu.

  Patrice Tirolien (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ko je to besedilo prišlo v Odbor za regionalni razvoj, sem uspel predstaviti zamisel o podaljšanju izjeme, ki dovoljuje proizvodnjo rekonstituiranega mleka na Martiniku in Guadeloupu, po modelu trajnostne rasti, ki se je izkazal kot uspešen na Madeiri.

Žal pa na zadnjem trialogu ni bilo soglasja o tem stališču. To je obžalovanja vredno iz dveh razlogov. Prvič, z vsebinskega vidika, pridelava mleka v francoskih čezmorskih departmajih bi ponudila več dragocenih priložnosti: krepitev živinoreje, samozadostnost pri osnovni prehrani in ustvarjanje novih delovnih mest. Drugič, s formalnega vidika, Parlament kot celota ni uspel doseči soglasja o mojem predlogu, ker je želel to besedilo sprejeti na prvi obravnavi z neuradnim postopkom, ki mu nasprotujem.

Kakor koli že, naše delo v zvezi s to uredbo POSEI se bo zelo kmalu nadaljevalo z vmesnim pregledom uredbe. Takrat bom ponovno zahteval izjemo za druge francoske čezmorske departmaje.

  Albert Deß (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka, veseli me, da v Parlamentu tako prijateljsko razpravljamo o poročilu o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije.

V prejšnjem volilnem mandatu sem bil poročevalec v senci za reformo sladkornega trga. V tistem času je Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja obiskal otok Reunion, kjer sem obiskal manjše kmetijsko gospodarstvo, ki prideluje sladkorni trs. Brez naše podpore ta kmetija ne bi mogla preživeti. Kot prebivalec celine sem tudi opazil, da se ti kmetje v najbolj oddaljenih regijah Unije soočajo s posebnimi okoliščinami.

Nujno je, da – na podlagi posebnih pravil o izjemah – tem kmetom v vseh teh regijah, ki spadajo v Evropsko unijo, zagotovimo prihodnost in jim nudimo možnost, da poskrbijo za varnost oskrbe s hrano vsaj v večjem delu teh regij. V naših rokah je odločitev, da pripomoremo, da ima kmetijstvo – tudi na podlagi pravil o izjemah – obete za prihodnost in da se zaščiti varnost oskrbe s hrano za lokalno prebivalstvo. Poročilo, tako kot je sedaj sestavljeno, nudi dobre pogoje, da to dosežemo. Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so sodelovali pri tem.

  Giovanni La Via (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najbolj oddaljene regije se od drugih razlikujejo po družbenoekonomskih in strukturnih značilnostih, ki jih določa oddaljenost od trgov, osamitev, majhnost, topografija, težko podnebje in gospodarska odvisnost od določenih proizvodov. Obstajajo tri posebej pomembni kmetijski sektorji: sladkorna pesa, mlečni proizvodi in vinarstvo.

Gospodarski sistem teh območij je odvisen od pravilnega delovanja proizvodnih sistemov v vsakem od zgoraj naštetih sektorjev, vendar pa bo potrebno veliko dela za ponovno vzpostavitev ravnovesja, ki se je sčasoma porušilo, in zagotovitev potrebnih odstopanj zaradi uporabe ustreznih tržnih instrumentov.

Gospod predsednik, komisarka, z veliko zaskrbljenostjo spremljamo nadaljevanje pogajanj z državami članicami Mercosurja. Če ne bodo podprta z ustreznimi kompenzacijskimi ukrepi, bo lahko ta sporazum zelo ogrozil ne samo najbolj oddaljena območja, ampak tudi veliko sektorjev evropskega kmetijstva.

  Elie Hoarau (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, moram reči, da kompromis glede sladkorja, ki je bil dosežen med pogajanji v trialogu, ne vsebuje tistega, kar smo predlagali v Odboru za regionalni razvoj in Odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, in to globoko obžalujem.

Vendar pa je to besedilo, vsaj kar zadeva otok Reunion, pomembno za kmete, ki čakajo na čimprejšnjo izvedbo izjeme za mleko. Njihovi industriji bo zagotovilo trajnost. Vseeno pa bi želel, da bi se ohranile zaščitne določbe, ki jih je predlagal odbor.

Glede mleka se strinjam s kolegom poslancem, gospodom Tirolienom. Želeli bi, da se za Martinik in Guadeloupe opravi študija, da se v teh regijah ohrani industrija. Vsekakor pa bodo ta vprašanja zagotovo ponovno na mizi med pogajanji POSEI in bomo takrat spet imeli priložnost govoriti o njih.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, že leta opazujemo pojav, ob katerem Evropska unija ostaja brez moči, in sicer propad velikega števila kmetij in s tem ogrozitev samozadostnosti Evrope. Seveda so najhuje prizadete kmetije na območjih z neugodnim položajem, na primer v najbolj oddaljenih regijah, in tudi kmetje v gorskih regijah, kot jih imamo v Avstriji.

Žal je to posledica skupne kmetijske politike, ki je deležna kritik že vrsto let, ki se ves čas spreminja in še vedno ne deluje prav. Vsekakor pa smo prišli do prelomnice. V kriznih razmerah – pa naj si bo zaradi padanja vrednosti evra ali preprosto zaradi dejstva, da je vulkan na Islandiji paraliziral letalski promet in s tem tudi dobavo hitro pokvarljivega blaga – se morajo države članice zanašati nase. To smo lahko nazadnje videli takrat, ko je Rusija ustavila dobavo plina.

Ko razmere postanejo težke, je vse odvisno od samozadostnosti države, in to je treba ohraniti v EU, v državah in regijah, ki imajo prikrajšana območja, in v najbolj oddaljenih regijah. Menim, da je to mogoče storiti samo tako, da kmetijstvo do neke mere ponovno nacionaliziramo.

  Diogo Feio (PPE). – (PT) Gospod predsednik, v tej razpravi o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah bi najprej izrekel pohvalo poročevalcu in vsem, ki so sodelovali pri tem. Naj povem tudi to, da spremembe, ki so pogosto strokovne in specifične, ne prinesejo pomembnejših premikov.

Vendar pa opozarjanje na vprašanje sladkorja in pridelave sladkorja na Azorih pomeni tudi opozarjanje na globlji problem. Najbolj oddaljene regije, kot so Azori, ki sem jih pred kratkim tudi imel priložnost obiskati, so zelo močno povezane s kmetijskim sektorjem. Zlasti na Azorih je vprašanje mlečnih kvot zelo pomembno. Pridelava mleka in ureditev te dejavnosti sta izjemno pomembna za več sto pridelovalcev in veliko prebivalcev Azorov in zato želim sedaj, prav tu, v Parlamentu, opozoriti na to, da moramo nujno najti rešitve, ki upoštevajo posebne razmere v teh regijah.

  Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, veseli me, da imamo poročilo o pomoči kmetijstvu v najbolj oddaljenih regijah Evrope. Ni dvoma, da geografska lega, oddaljenost od trgov in drugi takšni dejavniki povzročajo veliko težav. Gospodarska kriza je tudi pustila svoj pečat. Cene so zelo nestanovitne in so uničujoče vplivale na kmetijstvo oziroma so spodkopale njegovo stabilnost, ne samo v najbolj oddaljenih regijah, ampak v vseh območjih Evrope. Vendar pa želim danes Komisiji izpostaviti posebno točko: Komisija mora biti previdna v svojih dejanjih, da ne bi spravila v neugoden položaj evropskega kmeta in evropsko kmetijsko industrijo.

Na Severnem Irskem je na mlečno in govejo industrijo zelo vplival uvoz. Povzročil je nestanovitnost cen in velike finančne izgube za kmete. Prejšnji teden sem obiskala kraljevi kmetijski sejem „Royal Agricultural Show“ na Severnem Irskem. To je največji tovrstni sejem v pokrajini in malodane vsi kmetje so izrazili svojo veliko zaskrbljenost zaradi odnosa Komisije, ki ga je pokazala z obnovo trgovinskih pogajanj z Mercosurjem. Komisija in poslanci Parlamenta moramo biti zelo previdni, da ne žrtvujemo industrije Evrope za tako imenovane „koristi“ na drugih območjih.

  Seán Kelly (PPE). - Gospod predsednik, pozdravljam predlog o pomoči najbolj oddaljenim regijam. Prvič, kmetijstvo je predvsem industrija, ki nam postavlja hrano na mizo – brez katere bi vsi umrli –, ampak tudi regije brez kmetijstva bi propadle, tako v gospodarskem smislu kot tudi zaradi pomanjkanja ljudi. Zato pozdravljam vsakršne predloge, ki jim pomagajo.

Želim tudi dodati svoj glas tistim, ki so izrazili zaskrbljenost glede predlogov v zvezi z Mercosurjem. Ti bil lahko povzročili ogromno škodo najbolj oddaljenim regijam, pravzaprav vsaki regiji.

Menim, da je čas, da se Evropska unija okrepi in ravna s svojimi kmeti bolj pravično. Nikoli nismo nameravali biti policist za kmete v Uniji in dobra vila za kmete v ostalih delih sveta. To pa se sedaj dogaja tu: za hrano, ki se bo uvažala v Evropsko unijo, bodo pravila manj stroga, preglednost bo slabša in manj bo odgovornosti v primerjavi s hrano, ki se proizvede v EU, in to je nepravično do najbolj oddaljenih regij in do vseh regij.

  Dacian Cioloş, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, opravičujem se za zamudo, sem se pa zelo veselil te razprave, saj je to moja prva in v njej obravnavamo prvi sklep na področju kmetijstva, ki se sprejema v postopku soodločanja. Še enkrat bi želel pozdraviti gospoda Alvesa in se mu zahvaliti, prav tako tudi vsem službam Parlamenta, za njihovo zelo dobro in učinkovito sodelovanje s Komisijo in Svetom pri oblikovanju tega sklepa.

Želeli smo hitro sprejetje sklepa, da se lahko ukrepi iz tega poročila hitro izvedejo v zadevnih regijah. Nekateri sklepi bodo veljali tudi retroaktivno. Zato tudi nismo vključili drugih sprememb, kar je obenem tudi odgovor gospodu Tirolienu. Dejansko bi kot za nekatere druge predloge potrebovali dodatne utemeljitve in analize, da bi opredelili način njihove uvedbe. Odločili smo se za hitro ukrepanje in z gospodom Alvesom sva se večkrat pogovarjala o tej temi. Zato sem vesel, da ima ta predlog tolikšno podporo, in upam, da bomo lahko s Parlamentom tudi v prihodnje sodelovali na enak način pri drugih temah. Pravzaprav sem prepričan, da bomo.

Kot komisar za kmetijstvo lahko tudi zagotovim vsem govornikom, da so bila pogajanja z Mercosurjem omenjena večkrat. Zagotavljam vam, kot sem tudi med razpravami z organi Komisije o obnovi pogajanj, da bom zelo skrbno pazil, da se pogajanja nadaljujejo v interesu evropskega kmetijstva. Seveda moramo ta pogajanja obravnavati celoviteje in jih ne omejevati samo na kmetijstvo; lahko pa vam potrdim, da bom v naslednjih mesecih in letih pogajanj zagotovil, da se ohrani evropski kmetijski model, ki temelji na kakovosti, raznolikosti in rabi tal, bodisi kot rezultat teh pogajanj, bodisi s pomočjo ukrepov, ki bodo izvedeni po pogajanjih.

Postavili ste tudi vprašanje, zakaj bi morali uporabiti postopno zmanjševanje in zakaj se ne odločimo za količine, kot so doslej veljale za sladkor na Azorih. V slednjem primeru smo se s portugalskimi in z lokalnimi azorskimi organi oblasti izrecno dogovorili, da bomo vzpostavili ekonomski instrument, ki bo temu sektorju omogočil konkuriranje s pomočjo ukrepov gospodarskega vlaganja. Zelo sem zadovoljen s podporo portugalske vlade in njeno zavezo, da podpre sektor, in upam, da bomo na ta način pridelovalcem na Azorih uspeli ponuditi drugo možnost.

Gospod Mölzer je dejal, da skupna kmetijska politika ni dovolj trdna, da ne deluje dobro in da potrebujemo ponovno nacionalizacijo. Rad bi vam postavil preprosto zahtevo: poglejte, kakšen dohodek prejemajo kmetje danes, poglejte, kolikšen delež tega dohodka predstavlja podpora SKP, in se vprašajte, kako bi kmetje danes preživeli, če ne bi bilo skupne kmetijske politike. To pa ne pomeni, da te politike ne bi smeli spreminjati. Korenito jo je treba spremeniti, da upošteva ravno tiste spremembe, s katerimi se evropsko kmetijstvo trenutno sooča. Lahko vam zagotovim, da se bomo pri reformi SKP v letu 2013 kar se da potrudili, da se sedanje stanje bolj upošteva. Seveda pa bo to omejeno s sredstvi, ki jih Svet in Parlament namenjata tej politiki. Upam, da bodo ti viri neposredno povezani z ambicijami Evropejcev in Evrope v kmetijstvu. Menim, da ponovna nacionalizacija ni rešitev, kajti države članice ne bi imele sredstev za zagotovitev sprejetja posebnih ukrepov v teh najbolj oddaljenih regijah, če ne bi bilo skupne kmetijske politike in skupnostnega pristopa.

Zato bom zaključil z upanjem, da bomo pri preoblikovanju uredbe POSEI uspeli doseči napredek pri nekaterih točkah, o katerih smo danes govorili, in da bomo na splošno pri vseh odločitvah glede skupne kmetijske politike sposobni delovati tako učinkovito, kot smo pri tej uredbi.

  Luís Paulo Alves, poročevalec. – (PT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, v tem zadnjem govoru bi želel poudariti, kako pomembna je posodobitev Uredbe (ES) št. 247/2006. Sprememba, ki je nastala, odkar je bila uredba sprejeta leta 2006 – tako na področju zakonodaje in njene uporabe kot tudi glede samih razmer –, zahteva vključitev sprememb, tako da bo lahko njena posodobljena različica še naprej pomemben instrument pri sprejetju nekaterih kmetijskih politik Unije, povezanih s posebnostmi najbolj oddaljenih regij, kot je opredeljeno v členih 349 in 107 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Dovolite mi, da na kratko naštejem dosežene izboljšave. Na Kanarskih otokih se odstopanje, ki dovoljuje preparate na osnovi mleka, ki veljajo kot „tradicionalni proizvod za lokalne potrošnike“, začasno podaljša. Na otoku Reunion bo sedaj mogoče proizvajati sterilizirano mleko, rekonstituirano iz mleka v prahu, z nižjimi omejitvami, kot jih določa Svetovna trgovinska organizacija, obveznost določitve količine integriranega mleka v prahu pa je tudi odpravljena. Na Madeiri ta izjema ponovno velja z uporabo teh modelov in tako se v regiji lahko uživa vino, pridelano iz hibridnih vinskih trt neposrednega pridelovalca. Na Azorih je odstopanje glede ponovnega izvoza sladkorja ponovno uvedeno in podaljšano, tako z vidika količine kot časovne omejitve; regija bo tudi imela koristi od določb o vinu, ki so bile omenjene že pri Madeiri.

Ti ukrepi veljajo retroaktivno od 1. januarja 2010, ne predstavljajo nobenih ovir prosti konkurenci na našem enotnem trgu in so pomemben prispevek k gospodarstvu teh regij, katerih neugodne naravne danosti v času globoke krize povečujejo njihovo šibkost. Nazadnje bi želel omeniti še to, da poleg priložnosti za kmetijsko diverzifikacijo, sprejetje tega poročila prinaša tudi odpravo prepovedi ponovnega izvoza nekaterih proizvodov. Ne smemo pa niti pozabiti, da bomo z njegovim sprejetjem odločilno pripomogli k prestrukturiranju in ohranitvi več deset delovnih mest na Azorih ter strokovnega znanja, povezanega z dejavnostjo v kmetijsko-industrijskem sladkornem sektorju, v času izjemno hude gospodarske krize.

  Predsednik. – Z veseljem sporočam gospodu Alvesu in vsem ostalim, da bo v roku 8 do 10 dni pod pokroviteljstvom španskega predsedstva organizirana velika konferenca o najbolj oddaljenih regijah. Predsednik Parlamenta me je povabil, da skupaj z gospodom Durãom Barrosom, gospodom Rodríguezom Zapaterom in predsednikom vlade Kanarskih otokov podam govor na odprtju konference.

Rezultat te razprave in poročilo gospoda Alvesa bom zagotovo uporabil kot glavni vir navdiha za govor, ki ga bom pripravil za to priložnost.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo danes ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Otoške in najbolj oddaljene regije Evropske unije se trenutno soočajo s številnimi problemi. Zato so potrebni posebni ukrepi za spodbujanje njihovega prihodnjega družbenega in gospodarskega razvoja. Pozdravljam dodatne ukrepe, ki jih predlagata Parlament in Komisija, katerih namen je izboljšati stanje v kmetijstvu v najbolj oddaljenih regijah, zlasti z upoštevanjem problemov na Azorih in Madeiri.

Mleko je glavni kmetijski proizvod Azorov. Vendar pa je glede na to, da so številne države članice Evropske unije še nedolgo tega doživele mlečno krizo, nujno spremeniti kmetijski profil teh otokov. Na tej točki se strinjam s poročevalcem, ki pravi, da je sladkorna pesa najboljša alternativa pridelavi mleka, tako z vidika gospodarske učinkovitosti kot varstva okolja. Želela bi poudariti, da je treba še naprej spodbujati dobavo največje možne količine sladkorne pese v Evropo.

Za zaključek naj izpostavim, da mora v sedanji gospodarski krizi finančni okvir za obdobje po letu 2013 temeljiti predvsem na solidarnosti ter še vedno stremeti k visokim standardom ozemeljske in socialne kohezije.

  Predsednik. – (Seja je bila prekinjena ob 11.35 in se je nadaljevala ob 12.05)

PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS
podpredsednica

8. Čas glasovanja

  Predsednica. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

8.1. Zahteva po posvetovanju z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom - Evropskemu prostoru prometne varnosti naproti: strateške smernice za prometno varnost do leta 2020 (glasovanje)

8.2. Ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada (A7-0118/2010, Jean Lambert) (glasovanje)

8.3. Energetska učinkovitost stavb (prenovitev) (A7-0124/2010, Silvia-Adriana Ţicău) (glasovanje)

8.4. Evropski sklad za begunce za obdobje 2008–2013 (sprememba Odločbe št. 573/2007/ES Sveta) (A7-0125/2010, Rui Tavares) (glasovanje)

8.5. Migracija s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (sprememba uredbe (ES) št. 1104/2008) (A7-0126/2010, Carlos Coelho) (glasovanje)

8.6. Migracija s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II) (sprememba Sklepa 2008/839/PNZ) (A7-0127/2010, Carlos Coelho) (glasovanje)

8.7. Vzpostavitev skupnega programa EU za ponovno naselitev (A7-0131/2010, Rui Tavares) (glasovanje)

8.8. Ključne kompetence za spreminjajoči se svet: napredek pri izvajanju delovnega programa izobraževanja in usposabljanja za leto 2010 (A7-0141/2010, Maria Badia i Cutchet) (glasovanje)

8.9. Deontološka vprašanja glede upravljanja družb (A7-0135/2010, Klaus-Heiner Lehne) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Derek Roland Clark (EFD). – Gospa predsednica, v pričakovanju vaše najave naslednjega glasovanja o poročilu gospoda Lehneja o deontologiji bi vas želel vprašati, zakaj glasujemo o tem? O tem bi morali razpravljati včeraj po postopku „catch the eye“. Razprava je bila odpovedana, sedaj pa glasujemo o nečem, o čemer nismo razpravljali, čeprav to ni nikjer omenjeno. V vašo vednost naj povem, gospa predsednica, ko se je ta zadeva pred kratkim pojavila na Odboru za zaposlovanje, nihče v odboru ni vedel, kaj deontologija pomeni – niti predsednik! –, dokler jim tega nisem sam pojasnil. Zato menim, da je izredno neprimerno, da glasujemo o tem neznanem predlogu, o katerem nismo razpravljali.

  Predsednica. – Lahko vam povem, da je o njem razpravljal Odbor za pravne zadeve, od koder tudi izhaja, in da je šel skozi vse ustrezne postopke, zato nameravam nadaljevati z glasovanjem.

8.10. Strategija EU za mlade – Vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja (A7-0113/2010, Georgios Papanikolaou) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, to so kritični časi za vso Evropo. Prihodnost Evrope – o čemer želim govoriti – so predvsem prihodnje generacije. Optimističen pogled na prihodnost Evrope vključuje mlade s priložnostmi, znanjem in izobrazbo.

To poročilo in katera koli druga pobuda o tem vprašanju bo v prihodnje brez vrednosti, če ne bomo vsi mi, zlasti tisti, ki smo neposredno izvoljeni od državljanov Evrope, v vsaki politiki, v vsakem stebru svojega delovanja dajali prednost in poudarek mladim ljudem. V teh težkih časih, tako v Grčiji kot v drugih državah, verjamemo, da to lahko dosežemo. To lahko dosežemo v skupnih prizadevanjih z mladimi, ki bi, če bi imeli potrebna sredstva in priložnost, vzeli prihodnost v svoje roke in nas popeljali v boljši jutri.

Zahvaljujem se poročevalcem v senci iz vseh skupin za njihovo sodelovanje in doseženo soglasnost.

(Aplavz)

8.11. Enako obravnavanje moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost (A7-0146/2010, Astrid Lulling) (glasovanje)

8.12. Tekstilna imena in s tem povezano označevanje tekstilnih izdelkov (A7-0122/2010, Toine Manders) (glasovanje)

8.13. Makrofinančna pomoč Ukrajini (A7-0058/2010, Vital Moreira) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Vital Moreira, poročevalec. – Gospa predsednica, to je samo kratka obrazložitev tega, o čemer bomo glasovali.

Novembra lani nam je tu, v Strasbourgu, ko smo razpravljali o sprejetju štirih predhodnih predlogov o makrofinančni pomoči za druge države, Komisija obljubila, da bo v skladu z Lizbonsko pogodbo in do sprejetja okvirne uredbe o makrofinančni pomoči za vse nadaljnje posamezne predloge o tovrstni pomoči veljal postopek soodločanja Parlamenta in Sveta. Sedaj, samo šest mesecev pozneje, pa je pred vami ne samo predlog za sklep iz postopka soodločanja, ampak tudi sporazum s Svetom za prvo obravnavo. Ta sporazum smo skušali doseči v zelo omejenem času. Zato bi želel izreči svoje priznanje in zahvalo španskemu predsedstvu, Svetu, Komisiji, poročevalcem v senci iz Odbora za mednarodno trgovino in vsem, ki so sodelovali pri tem, za njihov pozitiven in konstruktiven pristop.

V skladu s predlaganim sklepom je Ukrajina lahko najela posojilo do 500 milijonov EUR, da je financirala svoj primanjkljaj v plačilni bilanci in zadostila potrebo po zunanjem financiranju. To posojilo bo nadomestilo podporo MDS in pomoč EU v znesku 110 milijonov EUR, ki je bila dogovorjena leta 2002, a še ni bila črpana.

Med neformalnimi pogajanji v okviru trialoga je Parlament vztrajal, da se še naprej sklicujemo na nekatere pogoje črpanja, ki so bili za nas pomembni, kot so učinkovitost, preglednost in upravičljivost pomoči. Prav tako smo vztrajali, da je pomembno, da je Parlament primerno obveščen o dejanskem izvajanju pomoči.

(Aplavz)

Pri zaščiti naših posebnih institucionalnih pravic smo se tudi uprli zahtevam po uvedbi postopka upravljalnega odbora za izvedbene ukrepe, tako da je svetovalni odbor nazadnje ...

(Predsednica je prekinila govornika)

8.14. Posebni ukrepi za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije (sprememba Uredbe (ES) št. 247/2006) (A7-0054/2010, Luís Paulo Alves) (glasovanje)

8.15. Načrt prihodkov in odhodkov za leto 2011 - Oddelek I - Parlament (A7-0134/2010, Helga Trüpel) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Jutta Haug (S&D). – (DE) Gospa predsednica, morda je nekoliko nenavadno, ampak svojo skupino moram opozoriti, da naš glasovalni seznam za poročilo gospe Trüpel ni pravilen, ker ni v takšni obliki, kot smo ga sestavili. Prišlo je do nesporazuma. Zavračamo vse spremembe, razen svoje.

  Predsednica. – Gospa Haug, hvala vam. Videti pa je, da se vodstvo vaše skupine dobro zaveda situacije.

8.16. Poenostavitev SKP (A7-0051/2010, Richard Ashworth) (glasovanje)

8.17. Novosti na področju javnih naročil (A7-0151/2010, Heide Rühle) (glasovanje)

8.18. Skladnost politik EU za razvoj in „nova zasnova uradne razvojne pomoči plus“ (A7-0140/2010, Franziska Keller) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 34:

  Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospa predsednica, predlagam, da se za besedami „uvedba davka na mednarodne finančne transakcije“ dodajo tri besede, in sicer „na svetovni ravni“. Zdi se mi, da bo tako bolj smiselno. Najlepša hvala.

(Ustna sprememba ni bila sprejeta)

8.19. Kazni, določene za resne kršitve socialnih predpisov v cestnem prometu (A7-0130/2010, Hella Ranner) (glasovanje)

9. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Rui Tavares (A7-0125/2010)

  Philip Claeys (NI). – (NL) Glasoval sem proti poročilu gospoda Tavaresa, ker je uvedba skupnega programa za ponovno naselitev že milijonti korak k popolnoma enotni evropski azilni politiki.

Ni vam treba biti jasnovidni, da lahko že zdaj predvidite, da bo enotna politika, kot je ta, vodila v veliko povečanje števila prosilcev za azil v državah članicah. Uvodna izjava v poročilu, ki pravi, da bo uvedba skupnega programa za ponovno naselitev naredila nezakonito priseljevanje manj privlačno, je naravnost zgrešena. Ta hinavski kvazi-argument se vedno znova pojavi, ko v Parlamentu glasujemo o besedilih, ki zadevajo priseljevanje ali azil. To je metanje peska v oči. V državah, kot je Belgija, se nezakonito priseljevanje običajno pojavi zatem, ko se osebe po zaključenem azilnem postopku potuhnejo v ilegali, nato pa so nagrajeni z regularizacijo.

Proti temu se je treba boriti, skupni program za ponovno naselitev pa nikakor ne ponuja rešitve.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Sprejeli smo direktivo, ki bo nedvomno odprla nove priložnosti za raziskave energetske učinkovitosti stavb in bo pripomogla k prihrankom v zvezi z ogrevanjem stavb. Seveda so glavni problem stare zgradbe in ne stanovanjski bloki. Včeraj je kolega Marian-Jean Marinescu omenil poseben sklad. Dodelitev dodatnih virov v času krize je vprašljiva. Zato je nujno, da bolje izrabimo trenutne vire – ki znašajo 4 % za obdobje 2010–2014.

Poročilo: Carlos Coelho (A7-0126/2010)

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Želela sem ponovno govoriti o poročilu o skladu za begunce, zato sem prosila za besedo. Naj povem, da je glasovalna naprava pokazala, da sem se pri glasovanju vzdržala. Želim pa tu izjaviti, da podpiram deljeno odgovornost za bolj dostojanstvene pogoje za legitimne prosilce za azil in da sem glasovala za. Po drugi strani pa se moramo učinkoviteje boriti proti nezakonitemu priseljevanju.

Sedaj pa k zadevi Schengen, če lahko. Danes smo odobrili nadaljnje korake za zagon druge različice schengenskega informacijskega sistema, ki krepi varnostna jamstva za vse Evropejce, ki živijo v enotnem prostoru brez meja.

Vendar pa dejanja nemške in avstrijske policije mečejo temno senco na idejo o schengenskem območju in evropski solidarnosti, saj so mnogi češki državljani podvrženi nepotrebnim, intimnim in poniževalnim pregledom na notranjih mejah. Ta problem sem skupaj z dvema drugima zadevama sprožila pred dvema letoma v vprašanju Evropski komisiji, vendar se situacija še ni zadovoljivo izboljšala. Gre za očitno kršitev pravil, v primeru čeških državljanov, vključno s poslovneži in delavci, pa tudi za omejevanje prostega pretoka ljudi, ki je ena od temeljnih svoboščin v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Poročilo: Rui Tavares (A7-0131/2010)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Politika preseljevanja, gospa predsednica, ki želi biti pravična in stvarna, zahteva sprejetje skupnih evropskih uredb o azilu in mora tudi urediti program za ponovno naselitev, ki je učinkovit, trden in trajnosten. Na tej točki moram izpostaviti, da ponovna naselitev ne zasleduje samo humanitarnega cilja, ampak tudi politični in ekonomski cilj, da se tretje države razbremenijo pri sprejemanju velikega števila beguncev ter pri enako pereči delitvi stroškov in finančnih odgovornosti.

Vendar pa verjamemo, da ena proračunska postavka in ena oblika finančne podpore nista dovolj, zato pozivamo države članice, da spodbujajo vzpostavitev nadaljnjih zasebnih finančnih mehanizmov, javna/zasebna partnerstva z NVO in drugimi socialnimi partnerji, kot so verske in etnične organizacije, in prostovoljno delo v tem sektorju. V zvezi z novimi finančnimi perspektivami, pa menimo, da bi bila na primer dobra ideja, če bi sprejeli določbo o posebnih ad hoc finančnih sredstvih, morda prek novega sklada, ki bi ga vzpostavili za ta namen.

Nazadnje predlagamo trdno zavezo vseh tistih, ki beguncem, zlasti najbolj ranljivim, nudijo dostop do ustrezne nastanitve, izobraževanja in jezikovnih tečajev, zdravstvene nege in psiholoških storitev ter tudi dostop do trga dela, ki je pomemben pri zagotavljanju resničnega vključevanja teh oseb.

Priporočilo za drugo obravnavo: Astrid Lulling (A7-0146/2010)

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Veseli me, da je poročilo Odbora za pravice žensk in enakost spolov prejelo tako široko podporo na današnjem glasovanju. Ugotavljam, da so predvsem države članice odgovorne za zagotovitev družbenih pogojev za ženske podjetnice, ki so enakovredni pogojem, ki jih uživajo zaposlene ženske. Vseeno pa to poročilo ponuja jasne usmeritve, ki bi jim države morale slediti. Menim, da to ne predstavlja kršitve subsidiarnosti, če pa kdo dvomi, lahko zahteva pregled. Tudi nacionalni parlamenti lahko to storijo, zahvaljujoč Lizbonski pogodbi. Zanima me, ali bodo izkoristili to kritiko ali pa se bodo odločili za brezplodno besedičenje.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – (LT) Glasovala sem za to poročilo in menim, da je pomembno poudariti, da so ženske v Evropski uniji v povprečju še vedno plačane manj za vsako uro dela – 17.4 % manj kot moški. Ta razlika se je v zadnjih 15 letih samo nekoliko zmanjšala, v nekaterih državah pa se je celo povečala. Soglašam s pozivom Parlamenta, da se pripravijo redna poročila o razlikah v plači med spoloma v Evropski uniji, in podpiram vse ukrepe, ki pripomorejo k zmanjšanju diskriminacije žensk v Evropski uniji.

Poročilo: Toine Manders (A7-0122/2010)

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Odobrili smo ta sporen predlog, ker ga je naš odbor IMCO razširil in izboljšal tako, da je uvedel tudi označevanje države izvora za Evropsko unijo. Italijanski poslanci so podali nadaljnje predloge na današnjem plenarnem zasedanju in so uredbo razširili, tako da vključuje tudi obutev. To idejo že dolgo časa močno podpiram, vendar pa mora biti pripravljena v skladu z visokim standardom Evropske komisije. Gre za vprašanje oblikovanja strokovnih opredelitev, kar pa Parlament sam ne more narediti dovolj dobro. Zato nisem glasovala zanj, obenem pa zahtevam, da Komisija nemudoma začne z delom in pripravi predlog.

  Morten Løkkegaard (ALDE) . – (DA) Gospa predsednica, povedati želim, da sem glasoval proti tistim delom poročila, ki zadevajo oznako „proizvedeno v“, kajti menim, da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da so prednosti večje od slabosti. Menim, da gre za težnjo k protekcionizmu, to pa je nekaj, za kar ne morem glasovati. Zato sem glasoval proti zadevnim delom.

Poročilo: Luís Paulo Alves (A7-0054/2010)

  Marek Józef Gróbarczyk (ECR). – (PL) Gospa predsednica, odločil sem se, da soglašam s to pobudo, ki nekaterim regijam v Evropi daje priložnost za razvoj. Pozornost pa je treba usmeriti na dejstvo, da nekatere regije znotraj Evrope v gospodarskem smislu prav tako postajajo najbolj oddaljene regije. Zato imajo tovrstni programi za cilj med drugim tudi razvoj območij v Evropi, in upam, da bodo spodbudili razvoj kmetijstva in tudi ribiške industrije.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospa predsednica, želela bi izraziti svojo zaskrbljenost zaradi razmer, v katerih so se znašli pridelovalci banan na Kanarskih otokih, Guadeloupu, Martiniku in Madeiri, ki jih Pogodba uvršča med najbolj oddaljene regije.

Njihova situacija se je še poslabšala, zlasti odkar je EU v okviru Svetovne trgovinske organizacije sklenila sporazum z latinskoameriškimi državami o nižjih carinskih dajatvah za uvoz banan iz teh regij. Naj vas opozorim na dejstvo, da je v letu 2006 EU reformirala svoj skupni trg za banane. Proračunska sredstva je namenila za pomoč proizvajalcem banan v teh regijah. S to reformo se je EU zavezala vsakoletni podpori v višini 208 milijonov EUR za pridelovalce banan na Kanarskih otokih, Francoskih Antilih in na Madeiri ter v manjšem obsegu na Azorih.

Čeprav bi morali takšno podporo pozdraviti, pa za veliko pridelovalcev banan sama podpora ne bo dovolj. Zato želim pozvati pristojne ustanove, da sprejmejo potrebne ukrepe in zagotovijo, da tradicionalne gospodarske panoge v EU niso ogrožene zaradi bolj strateških trgovinskih ciljev.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, podpiram to poročilo, ker zadeva vprašanje raznolikosti in naše kmetijske politike v regijah. Vendar pa bi želela pokomentirati zaključne pripombe komisarja Cioloşa. Odzval se je na pomisleke zaradi obnove pogajanj z državami Mercosurja in, čeprav so nas njegove besede nekoliko pomirile – rekel je namreč, da bo zagotovil, da se interesi kmetijstva EU in modela kmetije v EU zaščitijo –, pa sama žal nisem pomirjena.

Dokumenti Komisije zelo jasno kažejo, da bodo pridelovalci govejega, perutninskega in svinjskega mesa v EU oškodovani, če se ta sporazum sklene. Pogajanja se ponovno odpirajo ravno v času reforme kmetijske politike. Proračun je ogrožen. Morda ne bomo imeli dovolj proračunskih sredstev, in vendar nam grozijo nadaljnji pretresi v kmetijskih cenah in dohodkih. To ni smiselno in upam, da bo Komisar prisluhnil tem stališčem.

Poročilo: Richard Ashworth (A7-0051/2010)

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Podpiram to poročilo, ker poenostavlja ogromno administrativno in birokratsko breme, ki trenutno pritiska na kmete. Trdno sem prepričana, da se bo zaradi tega poročila izoblikoval nov odnos med uradniki, ki so odgovorni za izvajanje skupne kmetijske politike v državah članicah, zlasti v pokomunističnih državah, kot je Madžarska, in kmeti. S tem se bo končala praksa, ki se je uporabljala doslej in je sistematično kaznovala, oškodovala in ustrahovala kmete. Upam tudi, da se bo med uradniki in strankami končno razvila nova oblika sodelovanja. Menim, da je zelo pomembno, da odgovornosti ne nosijo samo kmetje, ki so doslej morali plačevati globe za vsak manjši incident, ampak da bo odgovornost prevzela tudi država, ko na primer urad zamuja s plačilom kmetom. Zahtevki za tovrstna plačila bi morali biti izterljivi prek sodišča, tako za kmete kot za stranke.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Ashwortha, ker menim, da poenostavitev in zmanjšanje birokratskih postopkov v zvezi s skupno kmetijsko politiko (SKP) ni samo zaželeno, ampak tudi nujno, da lahko evropski kmetje v celoti izkoristijo, kar jim pripada, namesto da se ukvarjajo z administrativnimi težavami in zamudami, kot se pogosto dogaja.

Prav tako verjamem, da si tudi mnogi drugi želijo, da zagotovimo jasnejšo in razumljivejšo zakonodajo, tako za odgovorne oblasti kot za kmete, da odpravimo vse odvečne predpise in spodbujamo izmenjavo dobrih praks med državami članicami in lokalnimi oblastmi.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, skupno kmetijsko politiko je treba ves čas preverjati glede izvedljivosti, saj tako nas kot naše kmete odvečna birokracija stane veliko časa in denarja. Nesmiselne in neustrezne elemente je treba odpraviti in poenostaviti. To velja zlasti v primeru predpisov z navzkrižno skladnostjo, ki so pogosto zelo zapleteni in oporekani.

Naš zastavljeni cilj je poenostaviti kmetijsko politiko in jo narediti preglednejšo. Kmetje Evropske unije bi morali imeti več časa za delo na polju, ne za pisalno mizo. Resnično upam, da bo Komisija upoštevala to pomembno sporočilo našega poročila in se potrudila, da ga uresniči.

  Diane Dodds (NI). – Gospa predsednica, glasovala sem za to poročilo, kot mnogi drugi, ki dejavno sodelujejo s kmeti v svoji regiji. Ena od ključnih stvari, o katerih nas ves čas opozarjajo, je birokracija, ki zadeva industrijo. Zato je ključen vidik nove SKP zmanjšanje papirologije in birokracije. Zakonodaja mora biti smiselna za kmete, in tem ne smemo omejevati pridelave hrane. Vendar pa ni pomembna samo racionalizacija zakonodaje, ampak tudi prožnost za države članice in, kar je najpomembnejše, Komisije in Evropskega računskega sodišča.

Evropsko računsko sodišče je pokazalo bolj malo ali nič prožnosti oziroma zdrave pameti ob izrekanju kazni. Ta zakonodaja potrebuje takojšnjo pozornost, pa tudi več zdrave pameti. Potrebno je tudi opraviti finančni pregled, da se ocenijo tako stroški inšpekcijskih pregledov kmetij kot znesek denarja, pridobljenega s kaznimi, in da ugotovimo, ali to res prinaša dodatno vrednost davkoplačevalcu.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, menim, da se je takrat, ko smo uvedli ločevanje, le malokdo med nami zavedal posledic, ki jih prinaša vključitev navzkrižne skladnosti v sveženj, ki ga morajo kmetje sedaj upoštevati. Mislim, da gre za več kot 17 različnih direktiv. Morda bi se morali v Parlamentu vprašati, kako dobro znamo uzakoniti poenostavitev.

Vendar pa je še eno posebno področje, o katerem bi želela govoriti, in to so inšpekcijski pregledi. Imamo splošni inšpekcijski nadzor navzkrižne skladnosti, ki ga opravijo pristojni organi, vendar pa se kmetje soočajo tudi z vse večjim številom inšpekcij na drugih ravneh in stopnjah, bodisi s strani predelovalcev, trgovcev na drobno ali drugih skupin; potrebujemo nekoliko več usklajevanja in ne podvajanja inšpekcijskih pregledov. Končnemu izdelku ne prinesejo nobene dodatne vrednosti ali večje varnosti, zaradi njih pa se zelo kopiči birokracija in narašča nejevolja pridelovalcev, ki morajo sprejemati vse te inšpektorje. Pozdravljam to poročilo.

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospa predsednica, najprej naj se zahvalim poročevalcu gospodu Mitchellu za njegovo odlično poročilo. Menim, da obstaja zelo dober razlog, da usmerimo pozornost na našo sposobnost poenostavljanja postopkov, ki zadevajo kmetijstvo v Evropski uniji. Lahko bi rekli, da je ta „plačilna džungla“ takšna, da navaden kmet, naj si bo na severu ali na vzhodu Finske ali kjer koli v Evropi, le nerad ukvarja z njo. Zato potrebujemo jasne, izvedljive in razumljive modele. Potrebujemo tudi zaupanje med kmetovalci in vlado, da lahko dosežemo napredek.

Trenutno je kmetijska politika Evropske unije velika zmešnjava, z 27 različnimi državami in 27 različnimi kulturami, in je težko gledati v prihodnost, razen s poenostavitvijo in razjasnitvijo sistemov. Poročilo gospoda Ashwortha je odličen korak v tej smeri, in upam, da bomo lahko nadaljevali po tej poti: jasna, preprosta navodila in smernice o kmetijstvu sedaj in v prihodnje.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, menim, da je poživljajoče, da imamo v Parlamentu poročilo, ki se začenja z besedo „poenostavitev“. Seveda to samo po sebi ne bi bilo nujno, vendar pa nakazuje, da je bila doslej politika preveč zapletena.

Vse tisto, kar zajema strokoven pristop k določeni temi, bi moralo vključevati poenostavitev in ne zapletanje. Doslej smo imeli že preveč zapletanja, kar vemo vsi tisti, ki smo prisostvovali sestankom s kmeti. Kmetje dobesedno ponorijo zaradi količine obrazcev, ki jih morajo izpolniti, in prevelikega števila inšpekcijskih pregledov, ki jih morajo opraviti.

Zato pozdravljam ta predlog. Seveda je treba tudi povedati, da to, kako izpolniš obrazce, nič ne pove o tem, kako kmetuješ. Sledljivost, odgovornost in varnost oskrbe s hrano ter njeno kakovost lahko ugotavljamo le na podlagi tega, kako kmetje ravnajo s svojimi živalmi in obdelujejo svojo zemljo.

Zato je to korak v pravo smer. Upam, da jih bomo videli še veliko in da bomo ob pravem času odstranili besedo „poenostavitev“, saj bi morala biti tam že avtomatično.

Poročilo: Helga Trüpel (A7-0134/2010)

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospa predsednica, glasovala sem za poročilo, ampak sem glasovala narobe glede bistvenega člena 34, v skladu s spremembo 5. Zelo je pomembno, da ugotovimo obseg tega ogljikovega odtisa in obenem tudi njegov strošek. Skrajni čas je, da Evropski parlament zaseda samo na enem mestu, in zelo me veseli, da se je nova vlada v Združenem kraljestvu odločila, da to zadevo vključi v svoj program. Upam, da bodo tudi druge države članice poskrbele za to. Gre za okoljsko vprašanje in tudi vprašanje stroškov. Če lahko Evropski parlament troši toliko denarja, kot ga sedaj, za tovrstno zborovanje, to samo pomeni, da se ne zmeni za gospodarsko krizo.

Priporočilo za drugo obravnavo: Silvia-Adriana Ţicău (A7-0124/2010)

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) V zvezi s poročilom gospe Ţicău sem glasovala za skupno stališče o posodobitvi direktive o energetski učinkovitosti stavb, kajti njen cilj je, da imajo vse novo zgrajene stavbe od konca leta 2020 naprej energijsko bilanco enako nič, to pa je cilj, za dosego katerega si morajo evropske institucije prizadevati po svojih najboljših močeh. Evropa je sprejela skupno zavezo in je trdno prepričana, da v bližnji prihodnosti ne bo nujno proizvajati več energije, ampak bomo morali bolje izkoristiti energijo, ki jo že proizvajamo.

Varčevanje z energijo in energetska učinkovitost dejansko predstavljata vir proizvodnje energije. Ni potrebno čakati deset let, da se premaknemo v to smer; države članice naj se že sedaj zavežejo doseganju ciljev energetske učinkovitosti, pri tem pa uporabijo finančne vire, ki so bili do danes namenjeni proizvodnji večjih količin energije.

Naj vas zlasti spomnim na nezaslišan zagon jedrskega programa v Italiji, ki je škodoval zdravju državljanov in ogrozil okolje. Za ta zagon je bilo porabljeno ogromno javnih sredstev, da bi v manj kot dvajsetih letih proizvedli enako količino energije, ki je ne bi potrebovali, če bi ta sredstva vložili v energetsko učinkovitost že sedaj. Zelena vlaganja za naše otroke, ne radioaktivni odpadki!

Sedaj se bom posvetila pojasnilu glasovanja za poročilo gospe Rühle.

Poročilo: Heide Rühle (A7-0151/2010)

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Glasovala sem za, ker menim, da je pomembno, da Parlament podpre poenostavitev in racionalizacijo zakonodaje na področju javnih naročil. To bo poenostavilo delo tako upravnim organom kot podjetjem, zlasti malim in srednje velikim podjetjem, ki bodo lažje sodelovali na razpisih.

Menim, da je bistvenega pomena, da se javna naročila obravnavajo kot sredstvo za spodbujanje trajnostnega razvoja, s tem da se uvedejo okoljski in socialni kriteriji za javne razpise. Menim tudi, da je dolžnost Parlamenta in evropskih institucij, da še naprej težijo k vsesplošni preglednosti uporabe javnega denarja, zlasti v javnem naročanju, in pri tem uporabijo vsa možna sredstva, predvsem internet.

Nadzor državljanov je ključnega pomena, da se javna sredstva porabijo na način, ki je resnično v skupnem interesu, in da se, kot nas opominja Odbor za regionalni razvoj, borimo proti korupciji v lokalnih in regionalnih organih oblasti.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Javno naročanje je na žalost področje, kjer je raven korupcije med najvišjimi. Z veseljem sem podprla poročilo Heide Rühle, ki poziva k poenostavitvi javnega naročanja. Obenem pa bi želela tudi izpostaviti, da dokler Komisija ne uvede javni portal z informacijami o sumljivih razpisih, ki jih financira Unija, se ne bo kaj dosti spremenilo. Konkurenca ne bo učinkovita, poštena in dostopna malim in srednje velikim podjetjem. Govorim o spremljanju in analizi, o referenčni ceni za en kilometer avtoceste, na primer, objavljanju imen pravih lastnikov podjetij, ki dobijo javno naročilo, vključno s podružnicami matičnih podjetij, ter tudi imen podjetij, ki večkrat zapored dobijo naročilo, da jih lahko mediji in javnost preverijo.

Poročilo: Franziska Keller (A7-0140/2010)

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, tudi jaz sem želela govoriti o energetski učinkovitosti, vendar je pravilo pač tako, da ustne obrazložitve ni mogoče podati, če ni sprememb, zato jo bom podala v pisni obliki.

V zvezi s poročilom gospe Keller pa želim zelo jasno povedati, da ga zavračam zaradi odstavkov 44 in 45 in uvodne izjave I. Menim, da je odstavek 44 izredno zaskrbljujoč.

Poleg tega pa, kje ta parlament zaseda? Lani in predlani smo pritiskali na Komisijo, da ukrepa in pomaga kmetovalcem, ki proizvajajo mleko, po vsej Evropski uniji, kajti znašli so se v težki situaciji. Komisija je odgovorila z izvoznimi nadomestili kot izreden ukrep. Edini ljudje, ki so se meni glede tega pritožili, so bili iz Nove Zelandije, ki pa ni država v razvoju. Menim, da vključitev teh odstavkov v to drugače dobro poročilo dela medvedjo uslugo Parlamentu in našim proizvajalcem po vsej Evropski uniji, ki se borijo za preživetje. V Evropi zmanjšujemo proizvodnjo. To ima posledice za države v razvoju. To je treba upoštevati.

  Predsednica. – Gospa McGuinness, imeli ste prav glede Pravilnika. Mislila sem, da bo gospa Alfano nadaljevala v podobnem slogu kot gospa Jäätteenmäki, dejansko pa tisto poročilo ne bi smelo imeti nobenih obrazložitev glasovanja. Imate prav.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, rad bi samo povedal, da se strinjam s svojo kolegico gospo McGuinness. Imeli smo težave z nekaterimi predlogi in zato nismo šli po liniji EPP, kar bi običajno storili. Menim, da je gospa McGuinness pojasnila, zakaj. Popolnoma razumem in soglašam s tem, kar je dejala, zato upam, da bo tudi EPP razumela.

Poročilo: Hella Ranner (A7-0130/2010)

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospa predsednica, glasoval sem za poročilo gospe Ranner, ker ponuja dobro rešitev glede časa vožnje in počitka v cestnem prevozu. Rešitev tiči v uskladitvi in tolmačenju zakonodaje. To je razvidno v odstavku 17, kot je bil spremenjen.

Evropska komisija, v sodelovanju s konfederacijo organizacij za nadzor cestnega prometa (CORTE), evropsko mrežo prometnih policij (Tispol) in organizacijo Euro Contrôle Route, mora pripraviti tolmačenje uporabe zakonodaje za vsak člen posebej. Poleg tega mora biti tolmačenje jasno in znano vsem, ki so vključeni v izvajanje zakonodaje o evropskih cestah.

Pozdravljam tudi spremenjen odstavek 27 in pozivam voznike, da se obrnejo na pritožbeni oddelek za nesorazmerne kazni pri organizaciji Euro Contrôle Route. Vozniki, v Evropi se morajo zadeve v zvezi s časom vožnje in počitka spremeniti, zato potrebujemo dokaze. Zato vas pozivam, da svoje pritožbe naslovite na ta oddelek, ki ga je ustanovila organizacija Euro Contrôle Route.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospa predsednica, poročilo kolegice pravilno izpostavlja, da so v različnih državah članicah e vedno velika neskladja v obravnavi resnih kršitev socialnih predpisov v cestnem prometu. Zato sem za predlagane ukrepe za uskladitev in poenotenje prekrškov ter s tem povezanih evropskih kazni, poleg tega pa se zavzemam tudi za morebitno vzpostavitev usklajevalnega instrumenta na ravni Evropske unije.

Pisne obrazložitve glasovanja

Zahteva po posvetovanju z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom - Evropskemu prostoru prometne varnosti naproti: strateške smernice za prometno varnost do leta 2020

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Še vedno je veliko preveč nesreč na evropskih cestah. To je povezano z vse večjim prometom in pretiranimi zahtevami do uporabnikov cest zaradi poklicnega ali zasebnega pritiska in preutrujenosti, poleg tega pa tudi z velikim številom prometnih označb in reklamnih panojev, ki voznika zmedejo. Upoštevati moramo tudi negativen vpliv težkega tovornega prometa pri prometnih nezgodah s smrtnimi žrtvami ali poškodovanimi.

V korist okolja moramo končno uresničiti zamisli, o katerih samo govorimo, kot je prenos prevoza blaga na železniške tire, izvesti pa moramo tudi inteligentne prometne ureditve, na primer pri delovanju semaforjev. Območja z umirjenim prometom, prepoved vožnje po mestnem središču in podobni ukrepi niso bili še dovolj raziskani in jih zato ne bi smeli izvajati v velikem obsegu. Veliko je problemov, ki jih to poročilo preprosto ne obravnava dovolj podrobno, zato sem glasoval proti.

Priporočilo za drugo obravnavo: Jean Lambert (A7-0118/2010)

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog je del zakonodajnih prizadevanj Unije k vzpostavitvi evropskega azilnega sistema. Evropski azilni podporni urad mora zato državam članicam zagotoviti strokovno pomoč in prispevati k izvajanju dosledne in visoko kakovostne skupne evropske azilne politike.

Ustanovitev tega novega urada bo nedvomno pripomogla k okrepitvi medsebojnega zaupanja in delitvi odgovornosti med državami članicami. Spodbujati Lajšati mora izmenjavo informacij, analiz in izkušenj med njimi, organizirati izobraževalne aktivnosti in razviti konkretno sodelovanje med upravami, ki jim je zaupano analiziranje prošenj za azil. Treba se je soočiti z znatnimi odstopanji v postopkih odločanja v 27 državah članicah glede prošenj za mednarodno zaščito in uspešno zagotoviti določeno mero konvergence pri tem, kako države članice analizirajo in se odzivajo na te zahteve.

Podpiram predlog poročevalke o vključitvi zagotavljanju podpore pri ponovni naselitvi. Strinjam se, da bo s potrebnimi proračunskimi spremembami v Evropskem skladu za begunce mogoče zagotoviti ustrezno financiranje za novo agencijo v njeni začetni fazi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vprašanja, ki se nanašajo na priseljevanje, predvsem pa na pravico do azila, so še posebej občutljiva. Ali je ta pravica podeljena nedržavljanom EU ali ne, lahko dramatično vpliva na njihova življenja, zato je odločitev treba sprejeti resno, o njej razmisliti in humano obravnavati. Zdrava pamet nam govori, da je politika odprtih vrat – brez meril o omejevanju dostopa na ozemlje Unije – nesprejemljiva, hkrati pa je politika popolne prepovedi vstopa nedopustna. Potrebno je pošteno ravnovesje, ki bo upravičene interese in pomisleke državljanov držav članic usklajevalo s potrebami tistih, ki jih potrebujejo.

Ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada lahko predstavlja pomemben korak k sprejetju najboljših praks na tem področju, državam članicam pa zagotovi večje medsebojno zaupanje, hkrati pa lahko pripomore k izboljšani izmenjavi informacij.

Pa vendar moram poudariti, da morajo države članice še naprej imeti zagotovljeno prosto gibanje, ne glede to ali na svoje ozemlje sprejmejo tiste, ki prosijo za azil. Prav tako želim poudariti, da EU ne sme skrivati dejstva, da interesi držav članic na tem področju niso popolnoma konvergentni.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj Evropskega azilnega podpornega urada je zagotavljati strokovno pomoč, ki prispeva k izvajanju dosledne in visoko kakovostne skupne evropske azilne politike. Ta urad omogoča razvoj medsebojnega zaupanja in deljenja odgovornosti, prav tako pa bo odgovoren za usklajevanje izmenjave informacij in drugih ukrepov držav članic, ki se nanašajo na preselitev. Kot zagovornica vrednot človeškega dostojanstva, ki predstavlja osnovni element svobode, demokracije in socialno gospodarskega razvoja, v sklopu trenutne globalne delitve, mora biti Evropska unija vodilna in vzor drugim na področju azila. Ustanovitev evropskega urada, katerega namen je zagotavljati podporo državam članicam na tem področju, bo odločilen dejavnih pri izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema in solidarnosti držav članic z doslednim ukrepom, ki je skladen z vrednotami in načeli projekta gradnje Evrope. Pozivam k zagotovitvi mehanizmov in potrebnih sredstev za hitro vzpostavitev Evropskega azilnega podpornega urada.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada v upanju, da bo vnesel dodano vrednost v evropski azilni sistem, ki danes očitno vsebuje veliko napak. Vsekakor si želim, da bi bil mandat tega urada ambicioznejši in da bi predstavljal instrument, preko katerega bi končno bila vzpostavljena obvezna solidarnost med državami članicami, da bi tako bilo mogoče končati to loterijo pravice do azila. To bo ostalo pobožna želja vse dokler ne bodo sprejeti skupni azilni postopki. Upam, da bo ta urad vsaj prispeval k izboljšanemu identificiranju vprašanj in težav, povezanih z azilom, da bi tako bilo mogoče zagotoviti najboljše možno varstvo za ljudi, ki so žrtve pregona in iščejo zavetišče v naši državi.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za vzpostavitev Evropskega azilnega podpornega urada, saj lahko ta v primeru držav članic, katerih nacionalni azilni sistem je obremenjen, podpre izvedbo solidarnostnih mehanizmov, namenjenih spodbujanju boljšemu premeščanju upravičencev mednarodne zaščite s strani teh držav članic drugim ter istočasno zagotavlja, da azilni sistemi ne bodo zlorabljeni. Pozdravljam dejstvo, da bo Evropski azilni podporni urad usklajeval skupne ukrepe pomoči držav članic, ki se soočajo s posebnimi razmerami, kot je velik pritok državljanov iz tretjih držav, ki prosijo za mednarodno zaščito.

Za nas je ključnega pomena, da uskladimo azilno zakonodajo in prakse. Evropski azilni podporni urad bo identificiral dobre prakse, organiziral izobraževalne tečaje na evropski ravni in izboljšal dostop do točnih informacij o matičnih državah. Poleg tega menim, da morajo aktivnosti Evropskega azilnega podpornega urada vključevati tudi pripravo smernic, namenjenih lažjemu izvajanju bolj poštenih obravnav vlog za azil, kot tudi spremljanju skladnosti z in izvajanjem ustrezne zakonodaje Skupnosti.

  Clemente Mastella , v pisni obliki. – (IT) Prepričujejo nas o dodani vrednosti, ki jo bo imel Evropski azilni podporni urad pri razvoju medsebojnega zaupanja in pri delitvi političnih in finančnih odgovornosti. Države članice še veno niso sklenile dokončnega sporazuma o obravnavi, ki bo zagotovljena beguncem, profilu posameznikov, ki jim mora biti podeljen status begunca, predvsem pa morajo premagati zadržke nekaterih vlad, ki se nanašajo na morebitne stroške.

Ta urad bo odgovoren za zagotavljanje posebne pomoči. Njegova vloga bo vključevala usklajevanje, izmenjavo informacij in ukrepe, ki se nanašajo na ponovno naselitev beguncev. Izvajal bo programe usposabljanja, namenjene tistim, ki so odgovorni za ta sektor v vsaki posamezni državi, kar bo prispevalo k večji usklajenosti med različnimi praksami. Poslanci v EP si pridržujemo temeljno pravico do imenovanja izvršnega direktorja tega urada.

Moja dolžnost je, da izpostavim naš poziv k izvedbi potrebnih sprememb Evropskega sklada za begunce, da bi tako bilo mogoče zagotoviti ustrezno delovanje nove agencije. Največje politično vprašanje ostajajo odnosi med humano solidarnostjo in delitvijo finančnih bremen: pozivamo EU, da ponudi učinkovito podporo državam, na katere migracijski tokovi najbolj vplivajo in imajo najvišje število prosilcev za azil ter ki se soočajo s posebnimi, pogostokrat nesorazmernimi pritiski zaradi njihove relativne majhnosti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ob tako občutljivi temi, ki se nanaša na človekove pravice, je ustanovitev Evropskega azilnega podpornega urada pomembna za zagotavljanje strokovne pomoči na ravni EU, s katero bi bilo mogoče opredeliti dosledno in visoko kakovostno skupno evropsko azilno politiko. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Evropski azilni podporni urad bi lahko predstavljal zelo koristno telo, še posebej če bi prevzel usklajevalno vlogo v zvezi z vračanjem v domovino ter s tem pospešil ukrepe vračanja v domovino. Posledično bi tudi podpora bila v pomoč pri ponovni naselitvi. Trenutno poročilo obravnava ta element le kot podrejeno vprašanje, kar se mi zdi zelo pomembno. Namesto tega vsebuje številne birokratske predloge, ki bodo imeli za posledico napihnjen aparat in počasno izvajanje ukrepov. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Izražam podporo predlogu o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Vloga tega urada, ki bo prvotno financiran iz Evropskega sklada za begunce, bo zagotavljati specializirano pomoč, potrebno za izvajanje skupne azilne politike in za usklajevanje izmenjave informacij ter ukrepov, ki se nanašajo na ponovno naselitev. Naloga Evropskega parlamenta bo, da imenuje njegovega izvršnega direktorja z izvajanjem načel preglednosti in demokratičnega nadzora. Solidarnost znotraj skupnosti bo zagotovljena s sporazumom med državami članicami ob soglasju udeleženih strank. Prav tako podpiram ustanovitev posvetovalnega foruma, kot posledica pritiska, ki smo ga izvajali poslanci v EP, ki bo zagotovil tesen dialog med Evropskim azilnim podpornim uradom in različnimi vpletenimi strankami.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Danes prižigamo zeleno luč ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada. Imel bo številne prednosti. Evropski azilni podporni urad bo odločilno prispeval k vzpostavitvi enotnega evropskega azilnega območja. Na ta način bo organizacija hitro začela delovati ter bo usklajevala in okrepila sodelovanje med državami članicami na področju vprašanj, povezanih z azilom in sicer s spodbujanjem približevanja različnih nacionalnih praks. Urad bo prav tako prispeval k spodbujanju konvergence med regulativnimi ureditvami, ki veljajo v EU na področju pravic do azila. Če upoštevamo vse te prednosti in soglasje tako držav članic, kot tudi evropskih institucij, glede ustanovitve evropskega urada, sem z veseljem glasoval za to ustanovitev.

Priporočilo za drugo obravnavo: Silvia-Adriana Ţicău (A7-0124/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Čeprav je pozitivno glasovanje o tem poročilu zgolj formalnost, saj so v skladu z Lizbonsko pogodbo bile potrebne nekatere prilagoditve pravne podlage in delegirnih aktov, želim izpostaviti pomembnost energetske učinkovitosti v gradbeni industriji, kadar govorimo o uresničevanju ciljev EU o zmanjševanju porabe energije in emisij CO2 za 20 % in povečanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov za 20 % do 2020. Kot vemo, je uresničevanje ciljev energetske učinkovitosti in zmanjševanja emisij v mestnih središčih odvisno predvsem od izboljšanja energetske učinkovitosti obstoječih stavb in stavb, ki so v izgradnji.

Še vedno pa verjamem, da direktiva postavlja zelo ambiciozne cilje, ki jih bodo lokalne uprave le s težka uresničile, če ne bodo deležne finančne pomoči, vključno s pomočjo EU. Predvsem mislim tu na obsežno delo pri energetski predelavi, ki je potrebno pri obstoječih stavbah, kot so socialna stanovanja, kjer bo za energetsko obnovo (s katero bi lahko družine zmanjšale svoje stroške) potrebna znatna finančna obveznost s strani lokalnih oblasti.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Cilj tega ambicioznega besedila je spodbuditi gradnjo/obnovo stavb v skladu s standardi, ki so okolju prijaznejši, saj so energetsko učinkovitejši. Glasovala sem za sprejetje tega besedila. S tovrstno pobudo Evropska unija potrjuje svojo vlogo voditeljice na področju trajnostnega razvoja. Ta direktiva je dober kompromis med spodbujanjem in omejitvami, povezanimi z gradnjo, ki je prijazna do okolja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gradbeni sektor je odgovoren za 40 % porabe energije v EU in za 35 % njenih emisij. Ta zakonodaja določa, da do 2020 nove stavbe ne smejo porabiti skoraj nič energije in da morajo obnovljene obstoječe stavbe izpolnjevati zahteve o energetski učinkovitosti. Ta zakonodaja bo zato prispevala k zmanjšanju energetske odvisnost v Evropi, zmanjšanju emisij CO2, izboljšanju notranje in zunanje kakovosti zraka ter izboljšanju počutja v mestih. Pobuda o izboljšanju energetske učinkovitosti stavb prav tako predstavlja priložnost, da prerazvrstimo naša mesta, kar bo dobro za turizem, ustvarjanje delovnih mest in trajnostni gospodarski rasti v EU. Vendar pa so za prerazporeditev potrebne povečane javne in zasebne naložbe. Obravnavamo neposredne javne naložbe z neposrednim učinkom na ustvarjanje delovnih mest in na vključitev malih in srednje velikih podjetij; program mestne obnove bo primeren za okrevanje gospodarstva. Zato pozivam Komisijo in države članice, da uporabijo strukturne sklade za prerazporeditev stavb z okoljskega in energetskega vidika, pri čemer se bo to financiranje uporabilo za pospeševanje zasebnega financiranja. Prav tako jih pozivam, da poiščejo ustrezen model financiranja za obnovo obstoječih stavb.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) polovico življenja preživimo v naših domovih. Danes je v Evropi 30 % obstoječih domov nezdravih, čeprav obstajajo velika odstopanja med različnimi državami članicami. Zato je pomembno, da ne zagovarjamo le novih trajnostnih stavb, ampak da izvedemo tudi trajnostno obnovo. Pozdravljam to novo zakonodajo, ki bo potrošnikom pomagala zmanjšati stroške za energijo, celotni EU pa uresničiti njen podnebni cilj o zmanjšanju porabe energije za 20 % v 10 letih. Države članice bodo morale prilagoditi svoje gradbene predpise tako, da bodo vse stavbe, zgrajene od konca leta 2020, ustrezale visokim energetskim standardom. Tudi obstoječe stavbe bo treba izboljšati, če je mogoče. Za Demokratično gibanje je stanovanjsko vprašanje tudi vprašanje urbanizacije in kakovosti gradnje. Prednost moramo nameniti načinu, na katerega so grajeni naši domovi. Zato moramo spodbujati obnovo obstoječih stavb, na primer s spremembo davkov na premoženje, ki bo odvisna od energetske učinkovitosti stavb. Zato pozivamo države članice, da vzpostavijo davčni sistem, ki je naravnan tako, da vse vpletene strani spodbuja k do okolja prijaznejšemu ravnanju.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) To poročilo po mojem mnenju ugodno vpliva na prihodnost energetskega sektorja Evropske unije, vse dokler bodo v njem navedeni cilji izvedljivi in skladni s finančnimi razmerami vseh držav članic. Pozdravljam cilje, ki jih je Svet sprejel 14. aprila 2010 o potrebi po zmanjšanju velikih nesorazmerij med državami članicami z vidika toplotne učinkovitosti stavb, kot tudi predlagan cilj, da vse stavbe do 31. decembra 2020 postanejo stavbe z nično porabo energije na podlagi postopnih korakov, ki jih bodo države članice izvedle v 2015 in 2018. Vendar pa Komisija in Svet ne smeta pozabiti, da se številne države članice še vedno soočajo z gospodarsko recesijo in bodo potrebovale finančno in logistično podporo, da bi lahko dosegle predlagane cilje. Komisija mora vnaprej razmisliti o pripravi finančno intervencijskega načrta na podlagi dodeljevanja razvojnih sredstev, ki bodo v pomoč državam članicam, nezmožnim zagotoviti potrebna sredstva, predvsem za obnovitvena dela. Na ta ukrep moramo gledati, kot na pozitiven ukrep za navadne državljane, saj ravno oni plačujejo račun za del stroškov obnove.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za priporočilo o energetski učinkovitosti stavb, saj predstavlja ambiciozne in izvedljive predloge za 20 % zmanjšanje porabe energije in emisij CO2 do leta 2020 v sektorjih, ki jih sistem trgovanja z emisijami ne pokriva. Ta direktiva bo neposredno vplivala na življenje evropske javnosti, saj se bodo zmanjšali stroški za energijo, istočasno pa lahko prispeva k ustvarjanju več milijonov delovnih mest v EU in sicer z načrtovanimi naložbami v izboljšano energetsko učinkovitost in uporabo obnovljivih virov energije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V 2008 se je EU zavezala k 20 % zmanjšanju porabe energije do 2020 in da bo 20 % porabljene energije pridobila iz obnovljivih virov. Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb je najučinkovitejši način za 20 % zmanjšanje porabe energije in emisij v sektorjih, ki ne spadajo v sistem trgovanja z emisijami. Poleg tega so prihranki energije za energetsko učinkovite stavbe v povprečju za 30 % boljši v primerjavi z običajnimi stavbami.

13. novembra 2008 je Komisija preložila svoj predlog spremembe Direktive 2002/91/ES o energetski učinkovitosti stavb. Te spremembe bodo znatno vplivale na življenje evropske javnosti, saj bodo imele takojšnje posledice za zgradbe, v katerih živijo, in bodo vzpostavile potrebo po razvoju in raziskavah učinkovitejših tehnologijah v gradbenem sektorju. Poleg tega bo ta strategija ustvarila delovna mesta in prispevala k trajnostni rasti. Ker trenutni osnutek temelji na sporazumu, doseženem med Parlamentom in Svetom novembra 2009, podpiram predlog poročevalke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sprejetje te direktive, ki se nanaša na energetsko učinkovitost stavb, je pomemben korak k zmanjšanju emisij CO2 in energetske odvisnosti Evrope. Ti dejavniki so vse bolj pomembni za kakovost življenja evropske javnosti ter za konkurenčnost našega gospodarstva in družbeno ureditev. Glede na to, da je gradbeni sektor odgovoren za 40 % porabe energije in za 35 % celotnih emisij CO2, postajata samozadostnost in izboljšana energetska učinkovitost obnovljenih stavb vse pomembnejši za zmožnost Evropske unije, da do 2020 doseže cilj 20 % zmanjšanja porabe energije in 20 % povečanja uporabe energije iz obnovljivih virov in energetske učinkovitosti. Pričakovati je, da bo izvajanje te nove zakonodaje, poleg zmanjšanja stroškov energije za zasebne potrošnike in javne službe, pomagalo v boju proti krizi v gradbeni industriji in bo prispevalo k razvoju programov obnove mest, ki bodo pozitivno vplivali na izboljšanje kakovosti življenja in dobrobiti javnosti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb je še posebej pomembno za povečanje splošne energetske učinkovitosti EU in za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Če želi Evropska unija doseči cilje, ki si jih je zastavila in sicer prizadevanje za zmanjšanje porabe energije za 20 %, zagotavljanje, da bo 20 % porabljene energije, pridobljene iz obnovljivih virov in povečanje energetske učinkovitosti za 20 % pred 2020, se bo morala močno zavezati energetski učinkovitosti stavb.

Politično soglasje, ki je bilo doseženo med Parlamentom in Svetom, je pripomoglo k razjasnitvi tehničnih vidikov, zahtev glede minimalne energetske učinkovitosti v odvisnosti od starosti stavbe in ali je sploh bila obnovljena, k ovrednotenju vloge lokalnih in regionalnih oblasti in k podpori javnim organom pri izvajanju priporočil.

Kljub temu pa imamo še vedno nekaj pomislekov glede močnejše vloge Komisije pri ocenjevanju nacionalnih načrtov in poročil o pregledih, kot tudi glede prilagoditev Lizbonski pogodbi, ki več pristojnosti podeljuje Komisiji prek tako imenovanih „delegiranih aktov“.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Osnovni dejavniki, ki vplivajo na energetsko učinkovitost, so: 1. Pretvarjanje ene oblike energije v drugo, tako, da jo je mogoče uporabiti. Daljša, kot je veriga pri pretvarjanju, večje so izgube. V praksi se to predvsem nanaša na tok toplotne energije, pridobljene iz primarnih virov energije. Velik del te energije preide v okolje. Ta pojav je mogoče zmanjšati s postopki soproizvodnje, s katerimi je mogoče doseči izkoristek tudi do 90 %. 2. Električna upornost ali omska upornost, ki je pomembna pri prenosu električne energije. 3. Termična upornost. Nizka upornost je pomembna pri toplotnih izmenjevalnikih, visoka upornost je pomembna zaradi nizke toplotne prevodnosti izolacijskih materialov. Uporaba teh izolacijskih materialov – kot so polistiren, mineralna volna in celični beton – znatno zmanjša potrebo po toplotni energiji stanovanjskih stavb. Trenutno je precej visoka – približno 40 % celotne porabljene energije. 4. Trenje v procesih za zmanjšanje trenja, kot je v ležajih, in v procesih trenja, kot so zavore. To se nanaša predvsem na avtomobile in turbulenco pri zrakoplovih. Izgube zaradi trenja znašajo približno 30 % celotne energije.

Glasoval sem za uredbo brez sprememb, saj so izgube energije v stanovanjskih stavbah – poleg izgub pri pretvarjanju – največje, medtem, ko bodo prihranki v pomoč revnim. V primeru Poljske lahko ima toplotna posodobitev, skupaj s soproizvodnjo, gospodarske, socialne in ekološke prednosti. Na tem področju mora obstajati določena prednostna naloga pri realizaciji, saj novi predpisi pogostokrat upočasnijo izvajanje prejšnjih.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za osnutek spremenjenih direktiv o energetski učinkovitosti stavb, saj verjamem, da morajo nove stavbe ustrezati načelu varčevanja z energijo in da morajo na tem področju veljati gradbeni standardi, tako da se povsod ustrezno spoštujejo. Javne stavbe bodo od leta 2018 vodilne na tem področju, zaradi česar bodo javni organi imeli večjo težo in legitimnost pri svojih informativnih kampanjah akcijah obveščanja državljanov. Ta besedila prav tako določajo, da mora prihranek energije predstavljati osnovni element pri obnovi stavb. Zato želim, da bi ti ukrepi dali malim in srednje velikim podjetjem nov zagon, države članice pa bi okrepile izobraževalne programe, namenjene delavcem, ki so odgovorni za zagotavljanje energetske učinkovitosti stavb. Kar se tiče energijskega označevanja izdelkov, ki porabljajo energijo, se mi zdi, da bi se potrošniki morali zavedati energijskih značilnosti izdelkov, ki jih kupijo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vprašaje energetske učinkovitosti je ključnega pomena za strategijo 2020. S sprejetjem teh priporočil, ki si prizadevajo za stavbe z nično porabo energije, je bil narejen pomemben korak k zmanjšanju porabe energije v prihodnjih letih. Prizadevati si je treba za velike projekte obnove, ki vključujejo že obstoječe stavbe in ne le pri izgradnji novih stavb. Prav tako je pomembno, da projekti javne gradnje predstavljajo dober primer. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ukrepi za varčevanje z energijo, ki jih je bilo mogoče lahko izvesti, so bili v preteklosti pogostokrat izvedeni in težko je oceniti, kako enostavno (da jih je mogoče izvesti brez izjemno obsežnih obnovitvenih del) je mogoče doseči potencial prihrankov energije. Vse to ne sme uiti izpod nadzora v takšni meri, da bi stavbe, na katerih so bila izvedena odlična obnovitvena dela za energetsko učinkovitost, ostale prazne zaradi izjemno visokih najemnin. Na splošno se ne smemo nesprejemljivo vmešavati v lastninske pravice državljanov, ko govorimo o obnavljanju, čeprav je to v interesu zaščite podnebja.

Ukrepi za varčevanje z energijo so med drugim povezani z visokimi stroški in ne vključujejo vedno popolnoma zrele tehnologije, zato v tem pogledu ne smemo samo nekaj določiti; pobude moramo zagotoviti preko subvencij. Glede na zniževanje plač in socialne varnosti, s katerim se soočamo, morajo dvakrat, trikrat preveriti, da novi predpisi ne bodo uničili preprostih gradbincev ali stanovalcev. Vpliva povpraševanja po energiji ni mogoče jasno oceniti, zato sem glasoval proti.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) EU je identificirala gradbeni sektor, kot enega izmed trgov z največjim potencialom za prihranek energije. Prihranki energije za energetsko učinkovite stavbe so v povprečju za 30 % višji kot pri običajnih stavbah. V novih državah članicah EU, vključno z Litvo, v številnih stanovanjskih blokih znaša izguba toplotne energije približno 60 %. Samo v Litvi je več kot 35.000 stanovanjskih blokov. Njihovi stanovalci ne plačujejo le ogromnih zneskov za ogrevanje, ampak so odgovorni tudi za tone in tone emisij CO2. Konzervativna litovska vlada ni zmožna začeti z izgradnjo izolacije stavb. Po skoraj dve letih obljub, da se bodo obnove nemudoma začele, ni bila obnovljena niti ena stavba.

Glasoval sem za to priporočilo o energetski učinkovitosti stavb, saj zagovarja cilj zagotavljanj stavb, ki ne porabijo skoraj nič energije. S tem bo zagotovljeno, da bodo sčasoma stavbe v EU postale trajnostne z vidika energije. Z izvedbo te direktive bomo začeli s postopkom zmanjševanja porabe energije v EU za eno petino do leta 2020. Naložbe za povečanje energetske učinkovitosti bodo ustvarile več milijonov delovnih mest in bodo prispevale k rasti gospodarstva EU.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Izražam podporo priporočilu o izboljšanju energetske učinkovitosti stavb. Energetska učinkovitost ne pomeni le varčevanje z energijo, ampak tudi zmanjšanje emisij CO2 in toplogrednih plinov. Da bi lahko dosegli ta cilj, moramo omejiti izgube energije v gospodinjstvih, ki so se povečale zaradi tehnologije, ki je prestavila stroške energije od izgradnje na vzdrževanje. Raziskave v gradbenem sektorju se usmerjajo k bolj zelenem pristopu pri gradnji stavb.

Danes velika večina največjih projektov poteka v državah z zmerno klimo, kjer se zdi, da se tovrstna tehnologija širi s takšno hitrostjo, da bomo že v bližnji prihodnosti imeli trajnostna mesta. V sredozemskih državah se te nove tehnologije ne širijo tako hitro. Čeprav je v teh območjih problem z razpršitvijo toplote manj resen, stavbe niso nič kaj bolj okoljsko trajnostne.

Vedno večja uporaba klimatskih sistemov, ki so v domovih vse pogostejši, zahteva veliko energije. Zato mora Evropska unija izvesti akcije obveščanja in ukrepati z uporabo sredstev Skupnosti, pobud in informacijskih kampanj ter z uporabo in raziskavami novih proizvodnih tehnologij.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Doseganje cilja 20-20-20 do 2020, povedano drugače 20 % zmanjšanje porabe energije, povečanje deleža energije iz obnovljivih virov pri celotni porabi energije na 20 % in 20 % povečana energetska učinkovitost, zahteva usklajeno in usmerjeno ukrepanje, tako s strani EU, kot tudi s strani držav članic. Še pomembnejše, izboljšanje energetske učinkovitosti stavb je najučinkovitejši način za 20 % zmanjšanje porabe energije in emisij v sektorjih, ki ne spadajo v sistem trgovanja z emisijami. Če smo natančni, so prihranki energije za energetsko učinkovite stavbe v povprečju za 30 % večji kot pri običajnih stavbah. Poleg tega energetsko učinkovite stavbe porabijo manj vode in zagotavljajo nižje stroške vzdrževanja in račune za komunalne storitve. Zato sem glasoval za direktivo o energetski učinkovitosti stavb, saj naj bi znatno vplivala na življenje evropskih državljanov, ker neposredno vpliva na stavbe, v katerih živijo in ki jih uporabljajo. Poleg tega bodo naložbe v izboljšanje energetske učinkovitosti in v uporabo obnovljivih virov energije ustvarile več milijonov delovnih mest ter hkrati prispevale k rasti v EU; istočasno bodo pomagale zmanjšati sredstva, ki se trenutno zapravljajo za vzdrževanje energetsko potratnih stavb.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Stavbe so odgovorne za skoraj polovico emisij CO2 v EU, ki niso vključene v shemo trgovanja z emisijami, kar predstavlja izjemen potencial za zmanjševanje teh emisij, z negativnimi ali nizkimi stroški. Nova direktiva o energetski učinkovitosti stavb uvaja nov sklop minimalnih kazalnikov/zahtev za energetsko učinkovitost novih stavb, da bi lahko do 2020 dosegle porabo, ki je skoraj nična, pri čemer bi velik del energije prihajal iz obnovljivih virov. To vključuje tudi izvajanje teh zahtev pri obstoječih stavbah.

Ključnega pomena je, da obvestimo državljane o teh zahtevah in jih spodbudimo, tudi kadar gre za obnovo stavb, k uvedbi sistemov pametnega merjenja (k zamenjavi sistemov prezračevanja in vroče vode z energetsko učinkovitimi alternativami, kot so povratne toplotne črpalke). Za spodbujanje energetsko učinkovitih ukrepov bo delno financiranje zagotovljeno iz proračuna EU. Države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe, da bi to direktivo hitro uvedle. Glasovala sem za poročilo, saj bo nova zakonodaja pomagala potrošnikom, da zmanjšajo stroške računov za energijo, s tem pa bo lahko EU izpolnila svoje cilje glede 20 % zmanjšanja porabe energije do 2020.

  Teresa Riera Madurell (S&D), v pisni obliki. – (ES) Glasovala sem za to pomembno direktivo, saj je treba izboljšati energetsko učinkovitost stavb, ki predstavlja enega izmed največjih potencialov, ki bi lahko prispevali k splošnim ciljem EU o povečanju energetske učinkovitosti za 20 % do 2020. V skladu z besedilom, dogovorjenim med Parlamentom in Svetom, morajo vse nove stavbe pred koncem leta 2020 imeti nično porabo energije, kar pomeni, da proizvedejo ravno toliko energije, kot je porabijo. Javne zgradbe morajo biti za zgled in skladne s to zakonodajo pred 31. decembrom 2013. Stroški reform bodo deloma kriti iz proračuna EU. Visokim standardom energetske učinkovitosti, ki jih določijo države članice na podlagi skupnega okvira, navedenega v direktivi, pa bodo morale ustrezati tudi obstoječe stavbe. Kazalnik za merjenje energetske učinkovitosti stavb mora biti vključen v oglase o prodaji ali najemu, ki se pojavljajo v medijih. Drugi pomemben novi element je vključevanje pametnih števcev in sistemov upravljana, ki so osredotočeni na varčevanje energije. Ta direktiva bo ponovno pregledana pred letom 2017.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Današnje glasovanje o pravilih EU o energetski učinkovitosti stavb predstavlja velik napredek na področju energetske učinkovitosti. Vendar pa globoko obžalujemo dejstvo, da zakonodaje ne upošteva zahtev po obnovi obstoječih stavb, na katere odpade 40 % porabe energije in 36 % emisij toplogrednih plinov v Evropi. Namesto vzpostavitve ambiciozne politike energetske učinkovitosti z obsežnimi naložbami v obnovo stavb, se EU osredotoča izključno na nove stavbe. Zamuja priložnost, da bi ustvarila več milijonov delovnih mest, zmanjšala energetsko odvisnost od naših sosed in se znatno spopadla s podnebnimi spremembami.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Gradbeni sektor predstavlja enega izmed ogromnih potencialov za prihranek energije. Sektor je odgovoren za 40 % porabe energije in za 35 % vseh emisij toplogrednih plinov.

Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb je najučinkovitejši način za zmanjšanje porabe energije in emisij.

Ta sporazum zasluži našo popolno podporo. Vse zgradbe morajo najkasneje do 31. decembra 2020 porabiti skoraj nič energije. Vse stavbe v javnem sektorju morajo to doseči že dve leti prej. Minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti bodo od sedaj naprej veljale tudi pri obnovi starejših stavb. Stavbe, ki ne porabijo skoraj nič energije, so stavbe z zelo visoko energetsko učinkovitostjo. Poleg tega so zanemarljive ali zelo majhne količine energije, ki jo porabijo, v veliki meri pridobljene iz obnovljivih virov energije.

Pozdraviti je treba, da direktiva namenja pozornost iskanju instrumentov, ki omogočajo ta prehod. Države članice morajo pripraviti seznam ukrepov za doseganje ciljev te direktive najkasneje do 30. junija 2011. Komisija mora pravočasno oceniti uporabnost direktive; se pravi, najkasneje do 1. januarja 2017. Ta direktiva predstavlja pomemben prispevek v boju proti podnebnim spremembam.

Poročilo: Rui Tavares (A7-0125/2010)

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Stockholmski program določa vzpostavitev zanesljive in trajnostne skupne azilne politike v Evropski uniji. Da bi bil mogoče izvesti in uresničiti cilje azilne politike, je treba spodbuditi države članice, da prostovoljno sodelujejo v skupnem programu EU za ponovno naselitev beguncev. Zato je namen Evropskega parlamenta, da kar največjemu številu držav članic zagotovi možnost sodelovanja v programih EU za ponovno naselitev beguncev. Evropski parlament podpira predlog Komisije in je mnenja, da mora ponovna naselitev beguncev imeti osrednjo vlogo pri zunanjih azilnih politikah EU. EU jo mora še dodatno razviti in razširiti v učinkovit instrument zaščite.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Z glasovanjem za to poročilo je Evropa naredila korak k vzpostavitvi skupne politike o azilu. Tako bo mogoče učinkoviteje zaščiti človekove pravice, istočasno pa omejiti nezakonito priseljevanje.

EU mora poskrbeti, da se bo slišal njen glas v zvezi s priseljevanjem in vključevanjem. Prevzeti mora odgovornost za opredeljevanje evropskih pravil in za prispevek k izdatkom, ki so jih utrpele države EU zaradi migracijskih tokov. Ponovna naselitev ne more in ne sme biti ločena od skupne uporabe ukrepa proti nezakonitem priseljevanju. Za takšen ukrep ni potrebno samo soglasje sosednjih držav, ampak tudi držav, iz katerih bodo prišli bodoči nezakoniti priseljenci.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Ponovna naselitev beguncev je proces, pri katerem je mogoče te posameznike ponovno naseliti in sicer na zahtevo UNHCR, v primerih, ko se zdi, da obstaja potreba, da takšni posamezniki prejmejo mednarodno zaščito. To je eden izmed veljavnih meril Evropskega sklada za begunce. Ta postopek je lahko idealna rešitev za tiste osebe, za katere države prvega azila ne morejo zagotoviti zadostne varnosti.

Strinjam se s sklepi poročevalca in sem se zato odločil, da bom glasoval za to poročilo.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ustrezno politiko človekovih pravic v EU lahko izvajamo le s skupno azilno politiko in skupnim načrtom ponovne namestitve. Ponovna naselitev je nedvomno ena izmed trajnih rešitev za begunce, za katere v državi prvega azila ni mogoče zagotoviti zaščite. Pomembno je, da so zagotovljena zadostna sredstva, čeprav na dodelitev dela proračuna ni mogoče gledati, kot na program ponovne naselitve beguncev.

Nobenega dvoma ni o pomembnosti te spremembe sklada za begunce, s katero bo mogoče zapreti vrzel, ki obstaja med številnimi državami članicami in izboljšati njihovo sposobnost za ponovno naselitev. Z veseljem opažam, da se je število držav članic, ki sodelujejo v tem programu v zadnjih letih povečalo; pomembno je, da k sodelovanju spodbudimo tudi ostale. Da bi bilo mogoče vzpostaviti najučinkovitejšo možno zaščito, mora EU nadaljevati z razvojem in razširitvijo tega instrumenta za ponovno naselitev.

Komisija bo tako lahko vsako leto določila skupne prednostne naloge EU glede ponovne naselitve ljudi. Te prednostne naloge se lahko nanašajo na posebne geografske regije, državljanstva ali kategorije beguncev, ki bodo ponovno naseljeni, čeprav se strinjam, da je treba zagotoviti prožnost, s katero se bo mogoče odzvati na izredne razmere.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pritisk migracijskih tokov se povečuje in obstajajo številne ciljne države migracije, katerih zaskrbljenost nad tem pojavom moramo razumeti. Zato je pomembno, da začne delovati program ponovne naselitve, saj bi olajšal pošteno porazdelitev odgovornosti pri zagotavljanju skladnosti z mednarodnimi obveznostmi držav, ki so obremenjene zaradi velikega števila beguncev, ki so jih sprejele.

Vzpostavitev in začetek delovanja Evropskega azilnega podpornega urada v tem letu bi predstavljala pozitiven korak, ki lahko državam članicam zagotovi podporo pri uporabi pobud za ponovno naselitev. Ne glede na to, v kateri državi bodo begunci ponovno naseljeni, je zelo pomembno, da jim je nemudoma zagotovljen dostop do jezikovnih in kulturnih tečajev o ustrezni državi, kot tudi do drugih storitev verske narave in psihološkega svetovanja, če je potrebno.

Verjamem, da mora biti trajnost glavna značilnost takšnega programa, kar je zagotovljeno z dolgoročnim pregledom nad proračunom, kot posledica te odločitve. Upravičenci so že bili izpostavljeni šoku zaradi prekinjene povezave s kulturo in običaji države, iz katere prihajajo. Zase morajo ustvariti nove identitete, kar je zelo travmatičen postopek in ni treba, da se še zaostruje zaradi njihove negotove prihodnosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Potreba po ponovno namestitvi beguncev postaja vse bolj pomembna za Evropo, ki ne želi biti izključena iz zunanjega sveta ali nedovzetna do tega, kar se tam dogaja. Dobrodošel sprejem in solidarnost za tiste, ki trpijo, sta dve evropski značilnosti, ki ju navdihuje krščanstvo in za kateri bi bilo dobro, če bi bili ponovno uvedeni v celoti. To pa je treba storiti tako, da ne bodo zanemarjene zakonite omejitve, ki so jih postavile države članice. Skupne letne prednostne naloge EU z vidika geografskih regij in z vidika posebnih kategorij beguncev, ki jih je treba ponovno namestiti, morajo resnično upoštevati potrebe držav članic in njihovih posameznih okoliščin; spodbujati je treba udeležbo držav članic pri ukrepih za ponovno naselitev.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ena izmed „veljavnih ukrepov“ Evropskega sklada za begunce (ERF) je ponovna naselitev. Stockholmski program navaja, da mora EU ukrepati ob partnerstvu in sodelovanju s tretjimi državami, ki gostijo veliko število beguncev. Komisija letno opredeli skupne prednostne naloge EU za osebe, ki bodo ponovno naseljene, ta opredelitev pa mora biti dovolj prožna, da je možen odziv na izredne primere. Posebno pozornost je treba nameniti žrtvam najbolj represivnih kulturnih, družbenih in političnih sistemov. Število držav članic, ki sodelujejo v programih EU za ponovno naselitev, se povečuje in ga je treba povečati na največje možno število držav članic. Poudariti želim pozitiven vpliv zagotovitve sredstev, namenjenih pomoči pri ponovni naselitvi, z višjimi zneski za prvo in drugo leto postopka. Ta sredstva predstavljajo odgovor na povečane stroške, ki običajno nastanejo, kot posledica vzpostavitve mehanizmov in struktur, kot tudi pomembnost zagotavljanja pogojev, s katerimi je mogoče zagotoviti večjo trajnost in kakovost postopka ponovne naselitve beguncev.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glede na precej slabo učinkovitost, mora Evropa več prispevati k naporom za ponovno naselitev beguncev, katerih življenje je ogroženo v državah, ki so jih sprejele.

Za to poročilo, katerega namen je spodbuditi sprejemanje in ponovno naselitev beguncev v Evropi, sem glasovala zaradi tega, da bi spodbudila države članice k temu, da se pridružijo temu gibanju kolektivne solidarnosti.

Dobre namere ne zadostujejo več; preiti moramo od besed k dejanjem, predvsem pa prednostno obravnavati ženske in otroke, ki so žrtve nasilja ali izkoriščanja, mladoletnike brez spremstva, ljudi, ki so bili žrtve mučenja in ljudi, ki so hudo bolni.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Le 10 držav članic EU, vključno s Portugalsko, sprejema begunce za ponovno naselitev. Ponovna naselitev beguncev je postopek pri katerem so, na podlagi zahteve visokega komisarja Združenih narodov za begunce glede na potrebe osebe po mednarodni zaščiti, državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva preseljene iz tretje države v državo članico. Sprejetje tega priporočila je namenjeno povečanju števila držav članic, ki ponovno naselijo begunce, pri čemer bodo imele tiste, ki to počnejo prvič, povečano finančno pomoč v prvih dveh letih. Prednostno je treba obravnavati ponovno naselitev naslednjih oseb, ne glede na vse ostale geografske prednostne naloge, ki jih je mogoče EU določila za določeno obdobje: otroke in ženske, ogrožene zaradi nasilja ali psihološkega, fizičnega ali spolnega izkoriščanja; mladoletnike brez spremstva; osebe s posebnimi zdravstvenimi potrebami; osebe, ki so preživele nasilje in mučenje; in osebe, ki potrebujejo izredno ponovno naselitev zaradi pravnih razlogov in zaščite.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Veljavni ukrepi za podporo v skladu z Evropskim skladom za begunce (ERF) vključujejo ponovno naselitev beguncev iz tretjih držav. „Ponovna naselitev“ pomeni postopek pri katerem so, na podlagi zahteve visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) glede na potrebe osebe po mednarodni zaščiti, državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva preseljene iz tretje države v državo članico, pri čemer jih je dovoljeno a) bivanje kot begunci ali b) jih je podeljen status, ki jim v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Skupnosti daje enake pravice in ugodnosti, kot status begunca.

V poročilu predlagani ukrepi bodo imeli za posledico, da bo EU – , ki se že mora soočati z množičnim priseljevanjem –, postala še bolj privlačna za migrante. Številke UNHCR to tudi potrjujejo. Medtem, ko je bilo v 2008 ponovno naseljenih približno 5 000 ljudi v EU, je trenutno v svetu 750 000 ljudi s to potrebo. Zato sem glasoval proti temu poročilu.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V številnih državah članicah, vključno z mojo državo Avstrijo, je sposobnost sprejemanja beguncev že na točki zloma, prebivalci pa se povsem upravičeno upirajo novim sprejemnim centrom in podobnim ustanovam. Zato je poročilo o Evropskem skladu za begunce, ki poziva k ponovni naselitvi beguncev v EU, še toliko bolj nerazumljivo. Zato sem glasoval proti temu predlogu.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Problem beguncev je evropski problem in ga ni mogoče prepustiti urejanju državam, predvsem glede na njihove geografske in gospodarske razlike. Zato podpiram vzpostavitev sklada na evropski ravni.

Vzpostavitev takšnega sklada mora služiti dvema namenoma: podpirati mora begunce, ki prispejo v naše države, pogostokrat na naše obale, v iskanju pomoči, pa tudi tiste države, ki sprejemajo največje število teh obupanih ljudi zaradi svoje geografske lege. Problem je in mora biti evropski problem in ne moremo dopustiti, da bi ga nekatere države reševale same. Upam, da bo sklad le začetek poti k razvoju bolj evropskega in poenotenega pristopa k celotnemu vprašanju.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Glede na potrebo zagotavljanja pomoči beguncem v Evropi, menim, da je odločitev, ki jo je sprejel Evropski parlament glede tega, zelo pomembna. Glavni cilju sklada je podpreti ukrepe, ki jih izvedejo države članice, ki pogostokrat vključujejo dodatne izdatke. Takšni ukrepi so namenjeni zagotavljanju dostojnih življenjskih pogojev za begunce, hkrati pa se nanašajo tudi na zakonsko ureditev njihovega bivanja v državah Unije. Ključnega pomena je povečati finančno pomoč državam, ki sodelujejo pri zagotavljanju pomoči beguncem.

Ne smemo si dovoliti kritike, da beguncem, namesto da bi jih za vsako ceno ščitile, razvite države skušamo preprečiti, da bi prišli k nam. Beguncem, ki pridejo v Evropo iz nerazvitega sveta in ki se morajo pogostokrat soočati z izjemnimi problemi, kot je nasilje, nimajo sredstev za preživetje in nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe, morajo države članice EU zagotoviti oskrbo, ki je organizirana na najboljši možni način.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (SK) Gospe in gospodje, v odboru je potekalo glasovanje o številnih predlogih sprememb, ki so bili namenjeni izpostavljanju pomembnosti cerkve in verskih skupin pri reševanju problema beguncev. Vsi ti predlogi sprememb so bili zavrnjeni. Ko liberalci in levičarski politiki zagotavljajo, da je vsakodnevno delo z begunci zadovoljivo pokrivajo nevladne organizacije in državno financiranje, to razkriva njihov kratkoviden cinizem in hinavstvo. V resnici drži ravno obratno. Ali ni res, da so države pogostokrat deležne kritike zaradi dejstva, da so pogoji v begunskih centrih v večini primerov nedostojni? Ali bi bilo tako hudo, če bi jasno spregovorili o hinavščini držav, kot so Nemčija, Španija, Francija, Italija ali Malta? Vlade niso uspešne pri sprejemanju in oskrbi beguncev. Beda teh najrevnejših ljudi je žalitev za bogato Evropo, zato jih vračamo. Zaradi politične korektnosti ignoriramo dejstvo, da sedaj v najgloblji bedi sprejemnih centrov, kjer so politično korektne nevladne organizacije že predale boj, z zanosom delajo le še nevsiljivi redovi katoliških nun. Zahvaljujoč Malteškemu redu, Jezuitski organizaciji za begunce in številnim krščanskim organizacijam, države priznavajo njihovo dolžnost, da se spopadejo z usodo beguncev. Krščanske organizacije so trn v peti naše vesti. Zato si zaslužijo našo zahvalo – tudi sedaj, ko prejemajo zelo omejena sredstva iz proračuna EU in niso niti omenjene v samoiniciativnem poročilu glede te zadeve.

Poročilo: Carlos Coelho (A7-0126/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo o Schengenskem informacijskem sistemu in njegovi posodobitvi prispeva k temu izjemnemu preboju pri prostem pretoku znotraj Evrope. Ker se soočamo z vse večjim pretokom ljudi med državami članicami v schengenskem območju, kot tudi z zadnjo širitvijo, moramo izboljšati ravnanje s podatki, da bi tako zagotovili izvajanje te svoboščine ob popolni varnosti. Poročilo gospoda Coelha prispeva k iskanju večje učinkovitosti pri izmenjavi informacij, kot tudi k potrebnemu spoštovanju pravic posameznikov, ki jih zagotavlja Evropska unija. Glasovala sem za to poročilo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Namen tega predloga je zagotoviti migracijo s schengenskega informacijskega sistema, ki je trenutno SIS 1+, na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II). Res je obžalovanja vredno, da je prišlo do zamude pri tem sistemu. Evropski parlament je storil vse, kar je bilo v njegovi moči za zagotovitev, da bi ta sistem čim prej začel delovati in da bi bil postopek uvedbe SIS II popolnoma pregleden. Vendar pa je treba pridobiti odobritev vseh institucij. Poudariti je treba, da bo morala Komisija uporabiti alternativni program, če bo projekt SIS II neuspešen, Parlament pa biti moral biti vključen v sprejemanje odločitev v zvezi z migracijo. Pred prehodom na nov sistem SIS II mora Komisija Parlament v celoti seznaniti z rezultati testov in mu zagotoviti možnost, da izrazi mnenje.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Pred migracijo na nov SIS je ključnega pomena, da se izvedejo ustrezni testi in da so vzpostavljena potrebna varovala. Čeprav menim, da bi zgoraj omenjeno bilo treba izvesti na temeljit in strokoven način, delim razočaranje poročevalca glede podaljšanih zamud, ki ovirajo migracijo na nov sistem.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za predlagane spremembe te uredbe. Faza migracije podatkov je zaključna naloga v razvojnem mandatu druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II). To torej opravičuje potrebo po zagotovitvi razvojnega mandata Komisiji, za razvoj sistema, ki bo veljaven vse dokler sistem ne začne delovati. Glede na znatne zamude, ki so že bile potrjene, in povečane stroške projekta SIS II, razumem da je treba obdržati klavzulo o časovni omejitvi. Nov mandat, podeljen Komisiji, mora biti opredeljen v skladu z datum, na katerega naj bi predvidoma SIS II začel delovati konec leta 2011.

Vendar pa mora Komisija pokazati nekaj prožnosti, da bi lahko odložila datume z uporabo komitološkega postopka in tako prilagodita pravni okvir alternativnemu scenariju, če SIS II ne bo uspešen. Nesposobnost Komisije, da določi verjetni datum, na katerega bo SIS II začel delovati, je nesprejemljiva, saj je od tega odvisno boljše zagotavljanje varnosti, svobode in pravice v evropskem prostoru. Prav tako sproža dvome o premajhni preglednosti pri načinu upravljanja postopka.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Posebna občutljivost te teme utemeljuje dodelitev poročila enemu izmed poslancev Parlamenta, ki se je najbolj posvetil tej temi, mojemu kolegu gospodu Coelhu; rad bi mu čestital za njegovo delo. Zamude pri tem postopku so obžalovanja vredne, vendar z njim delim previdnost glede uspeha procesa migracije in njegovo zaskrbljenost nad pravico Parlamenta, da je obveščen o dogodkih.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) „Saga“ o migraciji s SIS I na SIS II traja že predolgo. Zato sem glasovala za to poročilo: da bi bilo mogoče izpostaviti potrebe po upoštevanju določenih rokov in zaključiti to, na kar lahko gledamo, po številnih neuspešnih rezultatih in zagotovljenih virih, namenjenih za uresničitev cilja omenjene migracije – do sedaj neuspešno – , kot na nevestno upravljanje. Sedaj je žoga pri Komisiji, vendar pa mora Parlament, kot proračunski organ, uporabiti svoje pristojnosti in si pridržati pravico, da zaprosi Evropsko računsko sodišče za izvedbo podrobne revizije upravljanja projekta in finančnega vpliva, ki bi ga neuspeh imel za proračun EU.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) V spremembah Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ki jih vsebuje to poročilo, vidim majhen napredek. Poročilo zahteva, da je Evropski parlament vključen v postopek sprejemanja odločitev in navaja, da je pred kakršno koli migracijo na drugo različico schengenskega informacijskega sistema potrebno njegovo soglasje. Vendar je to poročilo še vedno nesprejemljivo. Ne moremo podpreti možnosti migracije na SIS II – novo orodje za doseganje „popolne varnost“ – s pomanjkljivostmi.

S tem sistemom je mogoče zbirati vse več zasebnih podatkov in sicer zaradi razlogov, o veljavnosti katerih bi lahko razpravljali. Kako lahko sum o pripravljenosti zakriviti teroristično dejanje štejemo kot veljaven? Najhujše od vsega pa je, da bi dostop do teh podatkov lahko bil zagotovljen tudi Združenim državam Amerike. V času krize, vladajoča evrokracija še naprej za nas gradi Evropo, za katero sta značilna konkurenčnost in prekomeren poudarek na javnem redu in miru. Vendar pa je sedaj čas, da zgradimo Evropo solidarnosti in sodelovanja, ki jo potrebujemo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Imamo schengenski informacijskim sistem, ki deluje in ga je mogoče razširiti in imamo ugledni projekt, ki stane milijone in za katerega se zdi, da je polom. Čas je, da nehamo metati denar v brezno brez dna in rešimo, kar se še rešiti da. Če EU resnično želi porabiti dodatne milijone, jih naj porabi za varovanje meje ali v korist avtohtonih družin. Namesto izplačevanja „nagrad“ za sprejemanje beguncev, bi morali končno dosledno izvajati Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, ki pa se seveda ne nanaša na vojsko gospodarskih migrantov.

Poleg tega ne potrebujemo novega azilnega podpornega urada, ki bo še dodatno povečal zmešnjavo na področju azila in zmešnjavo agencij EU, ki goltajo milijone. Dokler ne bomo imeli schengenskega informacijskega sistema, schengenskega območja ne smemo širiti. Novi predlogi niso le izjemno slabi, ampak so kontraproduktivni, zato sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Izražam popolno podporo poročilu gospoda Coelha. Schengenski informacijski sistem se je izkazal za odličen in ustrezen instrument pri upravljanju in nadzoru znotraj Evropske unije. Vendar pa je pri svojem razvoju, pa tudi ob upoštevanju dodatnih zahtev, ki so postale očitne, potreboval prilagoditve in spremembe.

Predlog poročevalca se skoraj v celoti ujema z naslednjim stališčem: druge generacije migracije ni mogoče več prestavljati ali odlagati. Potrebujemo učinkovite in gospodarne instrumente za usklajevanje informacij o in nadziranjem tistih, ki vstopajo in potujejo znotraj schengenskega sistema. Zaradi tega se pridružujem gospodu Coelhu, ko poudarja potrebo, da Komisija čim prej uvede nov SIS sistem druge generacije.

Poročilo: Carlos Coelho (A7-0127/2010)

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Pred migracijo na nov SIS je ključnega pomena, da se izvedejo ustrezni testi in da so vzpostavljena potrebna varovala. Čeprav menim, da bi zgoraj omenjeno bilo treba izvesti na temeljit in strokoven način, delim razočaranje poročevalca glede podaljšanih zamud, ki zavirajo migracijo na nov sistem.

Poleg tega menim, da je treba pozvati Računsko sodišče, da izvede podroben pregled upravljanja te zadeve.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Povečano število držav članic je resno zapletlo postopek prehoda in migracije med schengenskim informacijskim sistemom in schengenskim informacijskim sistemom druge generacije. Parlament je, upravičeno, zahteval točne in najnovejše informacije o pripravi tega poročila. Upam, da bo migracija izvedena na najučinkovitejši način, da ta sprememba ne bo z ničemer škodila varnosti Evrope in da bodo doseženi zadovoljivi rezultati.

Poročilo: Rui Tavares (A7-0131/2010)

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo, saj je vprašanje beguncev v Skupnosti zelo pomembno. Trenutno vprašanje ponovne naselitve beguncev v Evropski uniji ni pravilno usklajevano in le 10 držav članic vsako leto ponovno naseljuje begunce, kar povzroča pomanjkanje strateške uporabe ponovne naselitve, kot instrumenta zunanje politike EU. Pozdravljam odločitev Komisije o ustanovitvi Evropskega azilnega podpornega urada, ki bo lahko nudil podporo državam članicam pri izvajanju pobud ponovne naselitve ter zagotavljal usklajevanje politike v EU.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) EU pri sprejemu in ponovni naselitvi beguncev iz tretjih držav veliko manj sodeluje, kot sodelujejo Združene države Amerike in Kanada. Glasoval sem za samoiniciativno poročilo Evropskega parlamenta o vzpostavitvi skupnega programa EU za ponovno naselitev. Poročilo zahteva, da se znotraj EU vzpostavi ambiciozen in trajnostni program za ponovno naselitev in predlaga finančno podporo za države članice, ki so pripravljene sodelovati pri tem.

To poročilo prav tako navaja naše nestrinjanje z vizijo Sveta. Svet želi upoštevati nacionalnost beguncev, kot osnovo za sprejemanje odločitev, kdo ima prednost pri ponovni naselitvi. Poleg geografskega izvora beguncev, želimo, da je vzpostavljena tudi kategorija „ranljivih beguncev“ (ženske in otroci, izpostavljenih nasilju in izkoriščanju, mladoletne osebe brez spremstva, ljudje, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, žrtve mučenj in tako dalje). Tudi to zadnje mora predstavljati prednostno nalogo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ključnega pomena je, da ima Evropska unija pošteno in realistično politiko priseljevanja. Zato pozdravljam ta učinkovit, trden in trajnostni program ponovne naselitve, ki zagotavlja trajno rešitev za begunce, ki se ne morejo vrniti v svojo matično državo. Program za ponovno naselitev lahko pripomore k temu, da postane nezakonito priseljevanje manj privlačno za begunce, ki bi radi vstopili v Evropsko unijo. Za uspeh učinkovitega programa ponovne naselitve je potreben dostop do zaposlitve za odrasle in takojšnja vključitev mladoletnih oseb v šole. Zato je dostop do svetovalnih storitev za izobraževanje in poklicno usmerjanje ključnega pomena. Številni subjekti javnega sektorja (na primer občine) in civilne družbe, kot tudi nevladne organizacije, dobrodelne organizacije, šole in socialne službe morajo izvesti nadaljnje ukrepe. Pozivam države članice, naj spodbujajo vzpostavljanje mehanizmov zasebnega financiranja in bolj razširjene javno-zasebne pobude, ki bi podpirale evropski program za ponovno naselitev.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Dobro je, da se je število držav članic, ki sodelujejo v teh programih ponovne naselitve v zadnjih letih povečalo. Vendar pa le 10 držav članic vsako leto ponovno naseljuje begunce, brez kakršnega koli medsebojnega usklajevanja ali skupnega programa EU ponovne naselitve. Pomembno je, da države članice pokažejo medsebojno solidarnost in si pošteno delijo odgovornost pri zagotavljanju skladnosti z mednarodnimi obveznostmi.

Učinkovit in trajnostni evropski program ponovne naselitve bo prinesel koristi za begunce, ki so ponovno naseljeni, države članice in za EU samo, s tem ko ji bo zagotovil vodilno vlogo na mednarodnem humanitarnem področju. Zaželen je večstranski pristop, ki vključuje vse ustrezne vpletene strani na lokalni ravni, ne da bi bila pri tem zanemarjena temeljna vloga visokega komisarja Združenih narodov za begunce.

Učinkovit program EU ponovne naselitve mora zagotavljati trajno zaščito in rešitve, kot tudi vzpostavljati mehanizme za sodelovanje in usklajevanje med državami članicami. Takšen program mora omogočiti izmenjavo najboljših praks, vzpostaviti skupno strategijo in zmanjšati stroške izvajanja ponovne naselitve. Podpiram predlog poročevalca – gospoda Tavaresa, ki mu čestitam za odlično poročilo – po ustanovitvi enote za ponovno naselitev, ki bo omogočila usklajevanje in lažje izvajanje postopkov ponovne naselitve.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Osnutek uredbe, ki se nanaša na program za upravljanje in urejanje ponovne naselitve, bo prednostno razrešil ponovno naselitev in prilagajanje beguncev na njihovo novo okolje. Humanitarne katastrofe in drugi nepredvidljivi dogodki lahko sprožijo val beguncev, na katerega se moramo biti sposobni odzvati skupaj, znotraj okvira EU. Vendar pa popolnoma zavračam begunce, ki znotraj EU iščejo azil zaradi političnih razlogov. Ne morem si predstavljati, da bi bil v kateri koli državi članici EU pravno sprejemljiv sodni pregon državljana zaradi političnih razlogov. Sodelovanje lokalnih organov v programu ponovne naselitve mora vedno potekati na prostovoljni osnovi, kot je prostovoljno tudi sodelovanje držav članic.

Nekatere države so navajene na večje število tujcev v lokalnem prebivalstvu, medtem ko je za druge to nekaj povsem novega. Da bi se izognili fobijam in pomislekom glede tujcev v nekaterih državah ali regijah, moramo spoštovati njihov interes ali pomanjkanje interesa za sodelovanje. Prav tako bi bilo ustrezno, zaradi skladnosti in komplementarnosti programa EU za ponovno naselitev z drugimi politikami EU, povezanimi z azilom, uskladiti predlagan program znotraj okvira EASO. Kljub prej omenjenim zadržkom, podpiram celotno poročilo.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ponovna naselitev beguncev se je izkazala kot nujna v primerih, kadar jim tretje države prejemnice niso zmožne zagotoviti varnosti in sredstev za preživljanje, da bi se tako lahko tam nastanili. Zato različni subjekti, ki delujejo na terenu, čutijo potrebo po boju s tem problemom na evropski ravni, skupni program EU za ponovno naselitev pa bi lahko predstavljal ustrezen način za to. Ne glede na to, kateri model bo na koncu prevladal, je vsekakor nujno, da države članice tesneje sodelujejo med sabo in z državami prve naselitve, da bi tako bilo mogoče zagotoviti trajno in medsebojno povezano rešitev tega resnega humanitarnega problema.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Evropski državljani ne smejo biti zavedeni z naslovom tega poročila: s ponovno naselitvijo. Ne govorimo o nekem paketu pomoči za vrnitev priseljencev v domovino, ampak o sprejemanju, na ozemlju EU, na zahtevo visokega komisarja Združenih narodov za begunce, ljudi, ki so že iskali azil v tretji državi – prvi državi azila ali zavetišča, ki pa jim zaradi nekakšnega razloga ne ustreza ali pa ne ustreza Združenim narodom. To je izjemno nova pobuda za socialno-ekonomsko priseljevanje, ki je oblikovana pod pretvezo zaprosila za mednarodno zaščito, medtem ko bo Evropski azilni podporni urad prevzemal vse večjo odgovornost za distribucijo prošenj v EU, če nam je to všeč ali pa ne. Kako lahko zaupano ZN in prvim državam azila, da bodo izvedle takšno preverjanje? Kako lahko dopuščamo dejstvo, da evropska agencija pravi državam članicam, koga morajo sprejeti na svoje ozemlje in pod kakšnim statusom? Pod podatkih UNHCR je v svetu 750 000 ljudi, ki bi lahko zaprosili za azil. Ali moramo sprejeti v naše države vse te ljudi na zahtevo te organizacije? To je popolnoma neodgovorno.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Le 10 držav članic EU, vključno s Portugalsko, sprejema begunce za ponovno naselitev. To stanje je treba spremeniti ter poiskati rešitve in pobude, na podlagi katerih bi večina držav članic začela sprejemati ponovno naselitev beguncev. Vzpostavitev tega programa predstavlja pomemben korak v to smer. Prav tako bo prispeval k povečanju vpletenosti EU v ponovno naselitev na globalni ravni, s tem pa bo imel vpliv tudi na ambicije EU glede vodilne vloge pri svetovnih humanitarnih vprašanjih in na mednarodnem prizorišču.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Naj izrazim podporo poročilu gospoda Tavaresa. Kot sem izpostavil v zvezi z vzpostavitvijo Evropskega sklada za begunce, problem zahteva ukrepanje in pristop na evropski ravni.

Da bi to lahko dosegli, je po mojem mnenju treba uskladiti postopke za podeljevanje statusa begunca. Ne moremo si dovoliti odstopanj glede te opredelitve na evropski ravni. Skupni koncept bi preprečil „migracijo“ beguncev znotraj evropskih držav, hkrati pa omogočal ustreznejše upravljanje. Zato se mi zdi, da bi nas skupni program usmeril v pravo smer. Učinkovit program EU ponovne naselitve mora zagotavljati zaščito in trajne rešitve, ne le glede dolgoročnih razmer beguncev, ampak tudi glede potreb po hitrem in ustreznem odzivanju v izrednih razmerah ali razmerah, ki zahtevajo hitro obravnavo.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Odobritev evropskega programa ponovne naselitve za begunce iz tretjih držav v države članice EU predstavlja korak v pravo smer in seveda sem glasoval za poročilo, pri katerem sem sodeloval kot poročevalec skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Glede vprašanj, povezanih z begunci, je zelo pomembno zgraditi solidarnost med EU in tretjimi državami. Vendar bomo kmalu morali pokazati pogum in izkazati solidarnost znotraj EU in sicer z vzpostavitvijo programa internega vračanja, da bi ublažili nesorazmeren pritisk na nekatere države članice v primerjavi z drugimi. Pilotni program na Malti je zelo dober primer v tej smeri.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zelo dobro je, da je bil vzpostavljen skupni program EU za ponovno naselitev. Število beguncev, ki jih je treba ponovno naseliti, se povečuje, glede na število krajev, ki jih lahko sprejmejo. Vendar pa so države članice, ki sprejemajo begunce, največkrat med najrevnejšimi, njihovi viri pa jim ne dovoljujejo sprejeti velikega števila ljudi. Ponovna naselitev se obravnava kot zadnja možnost – edina rešitev, kadar se begunci ne morejo vrniti v svojo državo in v tretji državi ne morejo najti varnega zatočišča. Države članice morajo razviti ambicioznejše programe, s katerimi bodo zagotovile kakovost in učinkovitost ponovne naselitve.

Podpreti moramo vzpostavitev mehanizmov zasebnega financiranja in pogostejše sprejemanje javnih in pravnih pobud za krepitev evropskega programa ponovne naselitve. Posebno pozornost je treba nameniti kadrom, ki so potrebni pri trenutnem in prihodnjem programu EU za ponovno naselitev, tako da bo mogoče uvesti postopek, ki bo omogočal dobre prakse v zvezi s sprejetjem in integracijo beguncev v družbo, ki jih sprejme.

Cilj je vzpostaviti skupen program EU za ponovno naselitev, tako da bo mogoče, zahvaljujoč tesnejšemu sodelovanju vlad držav članice EU, povečati število ponovno naseljenih ljudi in izboljšati njihove razmere v EU. Po vseh močeh si je treba prizadevati, da bi se programu EU za ponovno naselitev pridružilo več držav članic EU, ki bo sprožil politično in praktično sodelovanje med državami članicami pri trajni zaščiti tujcev.

Poročili: Rui Tavares (A7-0125/2010 - A7-0131/2010), Carlos Coelho (A7-0126/2010 - A7-0127/2010)

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za ti poročilo, kot sem se tudi dogovoril s poročevalcema v naših razpravah v Odboru za državljanske svoboščine.

Poročilo: Maria Badia i Cutchet (A7-0141/2010)

  Maria Badia i Cutchet (S&D), v pisni obliki. – (ES) Poročilo, za katerega upam, da bo pozitivno glasovala velika večina, predstavlja oceno napredka, doseženega v Evropi pri politikah izobraževanja in usposabljanja v obdobju 2007-2009. Poročilo prav tako obravnava izzive, ki so bili identificirani s pobudo „Nova znanja za nova delovna mesta“. Rezultat kaže, da je še vedno premalo usposabljanja naših mladih ljudi, tako z vidika priprave na nove sektorje gospodarstva, kot tudi z vidika zagotavljanja njihovih spretnosti, pridobljenih v kontekstu v katerem Evropa in svet postajata vse bolj odprta in vse bolj medsebojno odvisna. Strategija 2020 odraža pomembnost usposabljanja in izobraževanja za uspešno spopadanje z družbenimi in gospodarskimi izzivi, s katerimi se bomo soočili v naslednjem desetletju. V kontekstu gospodarske krize EU želim torej poudariti pomembnost ohranjanja proračunov za izobraževanje in usposabljanje na nacionalni ravni in na ravni Unije.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to poročilo, saj verjamem, da moramo izboljšati kakovost izobraževanja in usposabljanja v EU. Žal smernice, navedene v lizbonski strategiji ne bodo izvedene vse do konca leta 2010. Kljub napredku v zadnjih letih, številni evropski državljani še vedno niso dovolj usposobljeni, ena tretjina prebivalstva v Evropi pa ima zelo nizko raven izobrazbe. Prav tako zaskrbljujoče je dejstvo, da vse več mladih ljudi prehitro zapusti šolo in kasneje ne pridobi nobene izobrazbe. Zelo pomembno je začeti s čimprejšnjim izvajanjem politike, namenjene izboljšanju kakovosti izobraževanja in usposabljanja v državah članicah. Evropska komisija, države članice in delodajalci morajo tesno sodelovati z izvajalci izobraževanja in usposabljanja, da bi bilo mogoče zagotoviti višjo raven in širši obseg, ter tako zadovoljiti vedno večje potrebe v strokovnih sektorjih in na trgu dela.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo o izvajanju delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“, saj vključuje nekaj zelo pomembnih sklopov, za katere upam, da jih bo mogoče posebej uporabiti v okviru politik EU in da jih bodo države članice lahko v celoti izvajale.

Predvsem se sklicujem na točke glede poklicnega usposabljanja in povezavo med izobraževalnimi procesi in potrebami trga dela. S tega stališča, za prihodnost našega izobraževalnega sistema in našega gospodarskega modela, ki ga skoraj v celoti predstavljajo mala in srednje velika podjetja, upamo, da se bomo zavedli potrebe po krepitvi povezav med institucijami, predvsem institucijami za poklicno usposabljanje, in poslovnim svetom.

Zamisel o lajšanju vzpostavljanja oblik partnerstva med nacionalnimi in lokalnimi proizvodnimi podjetji na eni strani in med področjem usposabljanja na drugi, je nedvomno dobra: to bi šolam omogočilo, da postanejo uspešnejše pri usklajevanju programov usposabljanja z resničnimi lokalnimi potrebami in poslovnim svetom, ki se odražajo v teh potrebah, da ne omenjamo dejstva, da bi zamisel prav tako pomagala šolam pri premagovanju vedno prisotnih problemov iskanja ustreznih virov, s katerimi bi bilo mladim ljudem mogoče zagotoviti visoko kakovostno usposabljanje, ki ga lahko takoj uporabijo v poklicnem življenju.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, saj je sedaj ustrezen trenutek za pregled ciljev izobraževanja in usposabljanja, ki so določeni v lizbonski strategiji ter ocenjevanje, kaj na tem področju ni bilo uspešno. Veseli me, da je eden izmed najpomembnejših ciljev v novi strategiji Evropa 2020 izboljšati stopnjo izobrazbe, zmanjšati število ljudi, ki zaključijo šolanje brez izobrazbe in povečati število ljudi z višjo izobrazbo. Na koncu želim izpostaviti dejstvo, da izobraževalno okolje, zaradi hitrega razvoja informacijskih in novih tehnologij, postaja vse bolj zapleteno in raznoliko, hkrati pa se mora prilagoditi novim potrebam v spreminjajočem svetu. Zato je treba preoblikovati in izboljšati učni program v šolah in na univerzah ter pri tem upoštevati potrebe spreminjajočega trga. Drugič, pozivam k večjim naporom za povečanje pismenosti in spodbujanju poglabljanja veščin za ljudi iz prikrajšanih okolij. Eden izmed najpomembnejših ciljev tega programa je posodobitev poklicnega izobraževanja in usposabljanja (VET) ter visokošolskega izobraževanja. Povedano drugače, tesnejši stiki s poslovnim svetom so vse bolj potrebni in ključno je razviti nove, privlačnejše možnosti usposabljanja ter priložnosti za mobilnost študentov, ki sodelujejo v VET. Veseli me, da je Evropski parlament pomembno pozornost namenil dejstvu, da moramo spodbuditi vključevanje invalidnih oseb v področja izobraževanja in usposabljanja. Prav tako se strinjam, da moramo zagotoviti ustrezno financiranje ter tako zagotoviti vključevanje invalidov v področje izobraževanja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kakovostno izobraževanje in usposabljanje sta nujna za osebnostni razvoj posameznika, enakost, boj proti socialni izključenosti in revščini ter za aktivno državljanstvo in socialno kohezijo. Pomembno je izboljšati kakovost izobraževanja in usposabljanja za vse študente, da bi tako dosegali boljše rezultate in bili bolje usposobljeni. To je edini način za izvedbo prenovljene socialne agende za priložnosti, dostop in solidarnost ter pomoč za ustvarjanje večjega števila in boljših delovnih mest. Mobilnost med višješolskimi institucijami, poslovnim svetom ter poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem mora biti spodbujana, da bi bilo mogoče spodbuditi na učence osredotočeno učenje in pridobivanje kompetenc, podjetništva, medkulturnega razumevanja, kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti. Prav tako pozivam države članice, naj posodobijo program visokošolskega izobraževanja, predvsem pa uskladijo izobraževalne programe z zahtevami trga dela

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Politike izobraževanja in usposabljanja postajajo od sprejetja lizbonske strategije vse pomembnejše v Evropski uniji. Zato na splošno pozdravljam to poročilo, še posebej pa sporočilo Komisije „Ključne kompetence za spreminjajoči se svet“. Kljub temu sem zaskrbljen nad neusklajenostjo med stopnjami veščin, pridobljenih v šoli, in zahtevami na trgu dela v Evropski uniji.

Jasna zavezanost k strokovnemu usposabljanju in vseživljenjskemu učenju bo veliko prispevala k uspehu pobude „Nova znanja za nova delovna mesta“, kot tudi k razvoju medpredmetnih ključnih veščin, kot so digitalna pismenost, sposobnost učenja, socialne, državljanske, športne in umetniške kompetence, občutek za podjetništvo in kulturna ozaveščenost.

Da bi prihodnje generacije lahko premagale trenutno vrzel med pridobljenimi veščinami in potrebami trga, verjamem, da je zelo pomembno, da je predšolsko izobraževanje kar se da kakovostno ter tako služi kot instrument za zgodnjo pridobivanje ključnih veščin. Prav tako je ključnega pomena, da sta osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje bolj osredotočena na posebne veščine, kot je na primer obvladovanje tujih jezikov in prilagajanje na potrebe skupnosti, v katerih so šole. Prav tako je ključnega pomena višješolska izobrazba, ki je usklajena s potrebami trga dela, podjetij in družbo na splošno.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o ključnih kompetencah za spreminjajoči se svet: napredek pri izvajanju delovnega programa izobraževanja in usposabljanja za leto 2010. Kljub nekaterim izboljšavam, smo še vedno zelo oddaljeni od ciljev glede izobrazbe in usposabljanja, ki so določeni v lizbonski strategiji. To poročilo analizira, kaj je bilo narobe in predlaga izzive, ki jih moramo še premagati, kot so boljša povezanost med sistemi poučevanja, strokovnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker sem delal v vladi moje države na področju izobraževanja, se mi zdi obžalovanja vredno, da je nenehno napačno razvrščeno pri praktično vseh kazalnikih, ki se nanašajo na te teme. Bojim se, da je to v veliki meri posledica ideologije učenja, za katero se zdi, da je v sporočilu Komisije in resoluciji Parlamenta popolnoma spregledana: v teh dokumentih ni mogoče niti enkrat zaslediti besed „zasluga“, „strogost“, „prizadevanje“, „osredotočenje“ in „disciplina“, na besede „prenos znanja“ in „učenje na pamet“ pa štejejo kot manj pomembne, kot vprašanja „sposobnosti“ in „obnašanje“, ki temeljijo na „osnovnih kompetencah“.

Koristno bi bilo, če bi vlade prenehale skrbeti za statistike in se namesto tega spoprijele z bistvom problema ter pri tem opustile metode, ki vključujejo veliko govorjenja, kar razrešuje odgovornosti vseh ljudi, ki sodelujejo v izobraževalnem procesu, in statistično prikrivanje. Namesto tega morajo uvesti metode, osredotočene predvsem na znanstveno vsebino in kognitivne procese; na učinkovito učenje in poučevanje. Manj mora biti poudarka na navajanju skupnih stališč, ki so tako puhla, kot so dobronamerna. Glede na splošno pozitivno vsebino resolucije, bom glasoval zanjo, vendar ne brez navajanja globokega nestrinjanja s tem tolmačenjem, kakšen naj bi bil izobraževalni sistem.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glede na nikoli končan napredek znanosti in tehnologije in vse večjo vključevanje znanstvenega in tehničnega znanja v proizvodne procese, so vprašanja izobraževanja in usposabljanja seveda najbolj pomembna. Poročilo, ki ga obravnavamo, ravno v tem kontekstu navaja, da je „nujno treba uvesti politike, namenjene izboljšanju kakovosti izobraževanja in usposabljanja“; seveda se s tem strinjamo.

Vendar pa, če izrazim zaskrbljenost, poročilo ne omenja niti pomembnost državnih šol pri sledenju temu cilju, prav tako ne vsebuje referenc na posledice nezadostnih naložb v javne šole, ali onemogočanje dostopa do izobraževanja in usposabljanja številnim mladim ljudem; namesto tega vsebuje zmotne in dvoumne reference na krepitev „sodelovanja javnih in zasebnih sfer“ Bolonjski proces v zvezi z visokošolskim izobraževanjem ne podaja nobene rešitve glede potrebnega izboljšanja izobraževanja: ravno nasprotno, v državah, ko je Portugalska, je zadeve še poslabšal in ne le v državnem sistemu.

Izpostaviti in obsoditi moramo zagovarjanje „prožnosti“, kar sili mlade ljudi v negotova, začasna in slabo plačana dela. Prav tako se ne strinjamo z načelom prostovoljnega dela, kot nadomestila za plačano delo, kar še povečuje izkoriščanje mladih ljudi, ki skušajo vstopiti na področje dela.

  Emma McClarkin (ECR), v pisni obliki. – Skupaj s kolegi iz britanske konzervativne stranke se v veliki meri strinjamo s tem poročilom. Še naprej podpiramo poskuse za razvoj strategij vseživljenjskega učenja ter spodbujanja poklicnega izobraževanja in usposabljanja (VET) in boljše vključevanje ključnih kompetenc, kot so učenje tujih jezikov, matematika in znanost. Prav tako verjamemo, da je najpomembnejši element, kako zagotoviti, da bodo trgi dela dovolj prožni, da bi lahko mladi ljudje dobili zaposlitev.

Ne moremo pa podpreti sklicevanja v tem poročilu, da so vsi priseljeni otroci deležni izobrazbe v svojem materinem jeziku. Prepričani smo, da bi to bilo izjemno neuporabno, drago in neučinkovito, predvsem v šolah, v katerih so otroci iz številnih jezikovnih okolij in bi le malo prispevalo k lažjem vključevanju priseljencev v lokalne skupnosti. Poleg tega je politika izobraževanja v pristojnosti posameznih držav in tako mora tudi ostati. Zato smo glasoval proti temu poročilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po lizbonski strategiji 2000 so bile izvedene številne pobude, namenjene uresničevanju cilja Evropskega sveta, da bi Evropa „do 2010 postala najbolj konkurenčno in najbolj dinamično gospodarstvo na svetu, temelječe na znanju“. Zaveza izobraževanju in usposabljanju je ključnega pomena in mora vključevati izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževalnih sistemov v Evropi. Potrebna je zaveza za usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev z zagotavljanjem dostopa do izobraževanja in usposabljanja vsem, da bi tako učni proces postal privlačnejši, z odpiranjem sistemov izobraževanja in usposabljanja preostalemu svetu in z zagovarjanjem močnejših povezav s poslovnim svetom. Standardizacija ciljev v okviru ključnih kompetenc je bila pomemben korak k uresničevanju ciljev, predlaganih za 2010, ki pa niso bili v celoti izpolnjeni. Z vidika pregleda in ocenjevanja do sedaj opravljenega dela postane ta dokument še pomembnejši, če nanj gledamo s stališča priprave strategij prilagajanja, da bi tako bilo mogoče doseči cilje, ki so bili prvotno predlagani za sektor izobraževanja, pri čemer pa je treba upoštevati nove predloge strateškega oblikovanja evropskega sodelovanja v tem sektorju: Usposabljanje in izobraževanje 2020.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Izobraževanje je pomembno, vendar dobra izobrazba in usposobljenost že nekaj časa nista več zagotovilo za zaposlitev, kaj šele za dobro delovno mesto. Namesto vlaganja denarja v ustrezne programe usposabljanja je načrt, kako spraviti slabo usposobljeno osebje v EU ob uporabi vseh oblik kartičnih rešitev, pri čemer so prehodni roki na trgu dela odpravljeni kot nepotrebni. Program usposabljanja v sklopu omenjenih osnovnih pogojev ni ustrezen, zato sem glasoval proti.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Zavedanje, da sta izobraževanje in usposabljanje ključna za družbo, temelječo na znanju in za gospodarstvo v prihodnje, ni več le mit. Te stvari predstavljajo osnovo naše družbe in podlago za našo prihodnost ter za prihodnost naslednjih generacij.

Če se želimo odzvati na izzive, s katerimi se mora soočiti Evropa, sta izobraževanje (predšolsko, osnovnošolsko, srednješolsko in visokošolsko) in kakovostno usposabljanje nepogrešljiva, tudi v strategiji EU 2020. Podpiram sistem komuniciranja, ki omenja različne izvedljive strategije, kot so podpora razvoju usposobljenosti učiteljev, posodabljanje ocenjevalnih metod in uvajanje novih načinov organiziranja učenja. Podpiram in čestitam poročevalki za dovzetnost, ki jo je pokazala pri pripravi poročila.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo o ključnih kompetencah za spreminjajoči se svet: napredek pri izvajanju delovnega programa izobraževanja in usposabljanja za leto 2010. Besedilo predstavlja globalen pristop k posodabljanju in prilagajanju izobraževanja sodobnim zahtevam. Ključne točke za izobraževalni sistem prihodnosti so identificiranje razlogov, ki so pripeljali do neuspeha cilja bolonjskega procesa konvergence visokošolskega izobraževanja med državami članicami, pomembnost prilagajanja izobraževalnih sistemov, z namenom pripraviti evropske družbe, da bi lahko izšle iz gospodarske krize in nadaljevale s trajnostno rastjo in pomembnostjo vnosa novih tehnologij v vse ravni izobraževanja. S tem namenom sem predložil spremembe, ki jih je sprejel Odbor za kulturo in izobraževanje.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zelo me veseli, da smo danes sprejeli poročilo, ki ga je pripravila moja kolegica iz skupine S&D Maria Badia i Cutchet o zelo pomembnem vprašanju obravnavanja izobraževanja in usposabljanja kot ključne kompetence za spreminjajoči se svet.

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo in rada bi ponovila pomembnost osnovnih znanj in veščin, ki jih mora pridobiti vsak Evropejec. Število mladih ljudi, ki do 15 leta ne zna pravilno brati, se nenehno povečuje (21,3 % v 2000 in 24,1 % v 2006). S tem, ko se evropska strategija osredotoča na kakovostna delovna mesta in pametno gospodarstvo, bo ta vrzel v znanju delež prebivalstva še bolj pahnila na obrobje. Države članice morajo to prednostno nalogo pridobivanja osnovnih znanj in spretnosti (branjem pisanje, računanje) vključiti v svoje izobraževalne programe, še preden se njihovi učenci specializirajo. Učenje tujih jezikov je prav tako ključnega pomena. Kot učiteljica angleščine se tega še posebej zavedam. Dejstvo, da nekatere evropske države zaostajajo pri učenju tujih jezikov, zapira študentom mnoga vrata in to v času, ko delovna mesta postajajo vse bolj mednarodna. Za izobraževanje v Evropi velik izziv predstavlja prilagajanje izobraževalnih modelov novim poklicem zelenega gospodarstva ali digitalnega gospodarstva. Zaradi tega je pomoč vseživljenjskemu učenju ključna za poklicno pot, ki je prožna in prilagojena delovnim mestom prihodnosti.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Z veseljem sem podprla poročilo o programu izobraževanja in usposabljanja za leto 2010, v upanju, da bodo njegove ideje hitro izvedene. Kot visokošolska učiteljica in profesorica z večletnimi izkušnjami, posebno pozornost namenjam potrebi po vzpostavitvi večje mobilnost med institucijami terciarnega izobraževanja, poslovnim svetom ter poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem.

Sodobno visokošolsko izobraževanje mora študente temeljito pripraviti na vstop na trg dela. Tako kot pravo znanje, tudi kompetence, kot so podjetništvo, medkulturnega razumevanja in ustvarjalnosti, postajajo vse bolj pomembne in imajo odločilno vlogo pri doseganju poklicnega uspeha, prav tako kot formalna izobrazba.

Zato je s tega vidika izobrazba zelo pomembna. Prav tako je ključnega pomena, da sprejmemo ukrepe za povečanje zastopanosti žensk v znanosti in znanstvenih raziskavah. Glede tega sem že povprašala Evropsko komisijo za mnenje in jo pozvala, da razmisli o možnosti vzpostavitve programov za zagotavljanje enakih možnosti za ženske v znanosti.

Ob upoštevanju zaskrbljujočih statistik o usposobljenosti Evropejcev – vključno z dejstvom, da 77 milijonov ljudi, ali skoraj ena tretjina evropskega prebivalstva med letom 25 in 64, nima formalne izobrazbe ali ima zelo nizko izobrazbo – menim, da je to poročilo zelo pomembno za spodbujanje znanosti in izboljšanje poklicne izobrazbe. V zvezi s tem pozivam države članice EU in Komisijo, da učinkovito uresničijo zamisli, ki izhajajo iz tega programa.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Izobraževanje ima pomembne socialne funkcije, odpira vrata in zagotavlja možnosti za boljšo priložnost. Zato moramo po najboljših močeh pomagati pri izobraževanju mladih in sicer s pomočjo programov EU in subvencij, skupaj z nacionalnimi ukrepi. V dobi globalizacije, vse hujše konkurenčnosti in nenehnih sprememb, je pomembno sodelovati v vseživljenjskem učenju.

Zahvaljujoč izmenjavi študentov, kot je Erasmus, mladi ljudje ne poglabljajo znanja le na posebnih tematskih področjih, ampak širijo tudi svoja obzorja. Doživljanje novih kulturi in jezikov ter sklepanje mednarodnih kontaktov vodi v vzpostavljanje trdnejših povezav v Evropi in pomaga ustvarjati evropsko identiteto. Evropa si prizadeva, da bi bila v ospredju z vidika raziskav in razvoja, inovacij in novih tehnoloških rešitev, kar omogoča boljše upravljanje energetskih virov.

Naša upanja so povezana z mladimi ljudmi, zato moramo to skupino obravnavati prednostno. Mladi ljudje, ki so končali svoje univerzitetno izobraževanje, le s težavo vstopajo na trg dela, saj delodajalci pogostokrat poudarjajo strokovne izkušnje, ki pa jih mladi ljudje v tem življenjskem obdobju še nimajo. Zato moramo spodbujati dialog med univerzami in podjetji, prilagoditi smeri študijev potrebam trga dela in poudariti posredovanje in praktične izkušnje, s katerimi bo lažje najti delo.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, zategovanje pasu v Evropi - v obliki bolečih in drastičnih ukrepov – že kaže svoje posledice. Žrtve in kompromisi so že postali del vsakodnevnega življenja v številnih sektorjih EU, vendar je pomembno (predvsem v času gospodarske recesije), da ne zanemarimo naših zavez na tako osnovnih področjih politike, kot je izobraževanje. Kot je pokazala zgodovina, je izobraževanje stvar, za katero se je vredno boriti – pa naj bo v prikritih podzemnih izobraževalnih institucijah Evrope, ki so jo zasedli nacisti, ali v uporniških „letečih univerzah“ v obdobju Stalina. Globalna gospodarska kriza nas sili, da se ponovno prilagodimo. Poklicno izobraževanje in usposabljanje se mora prilagoditi potrebam trga dela. Treba je izboljšati stopnjo pismenosti v Evropi, saj na tem področju Evropa močno zaostaja za Združenimi državami Amerike in Japonsko. To vrzel moramo zapreti. Ni pomembno le, da dvignemo stopnjo pismenosti, računanja in računalniške pismenosti med mladimi, ampak tudi med brezposelnimi odraslimi iz nižjih socialno-gospodarskih razredov. Vseživljenjsko učenje od zibelke do groba, kot tudi tako imenovani programi „za novo priložnost“ za odrasle z omejenimi sposobnosti, niso pomembni le za spodbujanje gospodarstva in trga dela, ampak tudi za socialno vključenosti in aktivno državljanstvo. Naša dolžnost je dvigniti raven kakovosti izobraževanja v Evropi in poskrbeti, da bo izobraževanje privlačnejše. Gre za dolgoročna prizadevanja, za katera se je vredno boriti.

Poročilo: Klaus-Heiner Lehne (A7-0135/2010)

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Upravljanje in vodenje komercialnih družb je področje, ki vzbuja nove pomisleke, predvsem v trenutni krizi, čeprav je bilo nenehno regulirano. V sklopu prizadevanj za zmanjšanje sistemskih tveganj moramo nujno poskrbeti, da bodo poslovodni delavci nosili odgovornost in tu se ne sklicujem le na upravnike. V primeru družb, ki poslujejo v strateških sektorjih, z velikim prometom ali pomembnim tržnim deležem, lahko finančni problemi, s katerimi se takšne družbe lahko soočajo, presežejo interese delničarjev in posežejo v področje „partnerjev“, povedano drugače, upnikov, zaposlenih, potrošnikov, ustrezne industrije ali države.

V teh razmerah sprememba, ki jo predlagam glede zagotavljanja, da bodo člani upravnega odbora prevzemali odgovornost in sicer z zahtevo, da je del članov tega organa strokovnjakov, prispeva k zmanjšanju sistemskih tveganj, saj trenutno ne zadostuje več dovolj biti predstavnik delničarjev, saj je, kot sem pokazal, korist za finančno zdravje in trajnost v nekaterih družbah pomembnejša od stroge koristi naložb v obliki lastniškega kapitala. Poleg tega je treba urejati elektronsko glasovanje, da bi tako bilo mogoče spodbuditi sodelovanje delničarja v teh družbah, ki se v mnogih primerih obnaša pasivno, kadar je delež kapitala v njegovi lasti premajhen.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vodenje podjetij in njihova etika predstavljata ključno vprašane, predvsem v trenutnih razmerah, ko številni delničarji zaradi kršitev nekaterih izmed teh načel beležijo izgube pri svojih naložbah. Dobri vodilni delavci, ki so odgovorni in katerih delovanje temelji na etiki, so osrednjega pomena za uravnovešen postopek sprejemanja odločitev, zaradi katerega podjetja postanejo konkurenčna. Ko govorimo o urejanju nekaterih etičnih praks, ne smemo pozabiti načela zasebne samostojnosti, prav tako pa ne smemo pozabiti, da mora obstajati meja, do katere je treba nekatere prakse urejati.

Prav tako se mi zdi bistvenega pomena, da delničarji bolj sodelujejo in prevzamejo več odgovornosti za zagotavljanje, da trg nagradi dobre upravnike, medtem ko so manj etični kaznovani, tako da njihove prakse ne škodijo pravicam delničarjev ali negativno vplivajo na celoten trg.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna finančna kriza je ponovno izpostavila, da moramo na odgovornejši način obravnavati deontološka vprašanja, ki se nanašajo na upravljanje podjetij. Vprašanja, ki se nanašajo na sisteme prejemkov in nadzor v zvezi s prejemki direktorjev in vodstvenih kadrov podjetij, ki kotirajo na borzi, morajo urejati etična in deontološka načela, ki ne dopuščajo takšnih razmer, kot smo jih bili nedavno priča, s podeljevanjem nagrad vodstvenim kadrom, ki so takoj nato objavile stečaj ali za katere se je izkazalo, da so v resnih težavah. EU mora imeti produktiven, socialni in okoljski model z dolgoročnimi napovedmi, ki spoštujejo interese vseh: družb, delničarjev in delavcev. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Izražam podporo poročilu gospoda Lehneja. Nedavna finančna kriza je pokazala potrebo po analiziranju vprašanj, ki se nanašajo na plačne politike direktorjev družb. Strinjam se s poročevalcem glede metode, ki temelji na zavezujočih ukrepih, katerih namen je izogniti se okoliščinam, kjer variabilni del plače (bonus, delnice, itd.) spodbudijo naložbene politike, ki so preveč tvegane in preveč oddaljene od sanja resničnega gospodarstva.

Zato se zdi, da obstaja potreba po zakonodajnih ukrepih, s katerimi bi lahko rešili problem odstopanj med nacionalnimi predpisi, ki urejajo plačila za podjetja, predvsem v primerih čezmejnih združitev. V središče je treba nujno postaviti etična vprašanja, predvsem kadar govorimo o finančnem sektorju; ne samo z moralnega vidika, ampak predvsem s socialnega vidika. Da bi to lahko dosegli, moramo uvesti enotne in globalne smernice.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za samoiniciativno poročilo o deontoloških vprašanjih glede upravljanja družb, saj podpiram poziv Evropskega parlamenta k spodbujanju večjega števila imenovanj žensk na vodilne položaje in zahtevo Evropske komisije o pripravi predloga glede uvedbe sistema za njihovo zasedanje položajev v organih odločanja družb, položajev v drugih organih in položajev na splošno. Istočasno pa obžalujem dejstvo, da moja sprememba, s katero bi to postalo obvezno, ni bila vključena v končno resolucijo.

Želim si, da bi Evropski parlament postavil ambicioznejše zahteve. V zvezi s plačno politiko prav tako želim izpostaviti velike razlike, ki dejansko prevladujejo in izpostaviti, da je treba spoštovati in negovati načela, določena v evropskih direktivah o enaki plači in enakem obravnavanju žensk in moških. Zagovarjam, da ta temeljna načela postanejo obvezna v vseh državah članicah, prav tako pa verjamem, da je treba uvesti sistem sankcioniranja v primeru neskladnosti.

Poročilo: Georgios Papanikolaou (A7-0113/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Podprl sem poročilo gospoda Papanikolaouja, saj se zavedam, da so posledice gospodarske in finančne krize že dosegle in prizadele tkivo družbe, predvsem mlade Evropejce, s tem ko med njimi vladajo zaskrbljujoče stopnje brezposelnosti.

Zato verjamem, da so evropske ustanove dolžne pripraviti dobro opredeljeno strategijo, ki lahko kar najbolje izkoristi obstoječe programe usposabljanja in mobilnosti (kot so Comenius, Erasmus in Leonardo da Vinci) ter hkrati tudi poveča korelacijo med zagotavljanjem usposabljanja, kompetenc ter potrebami in zahtevami trga dela, da bi bilo mogoče varneje in bolj gladko izvesti potreben prehod med strokovnim in poklicnim usposabljanjem.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se z resolucijo, saj ko danes oblikujemo politike, nosimo veliko odgovornost do mladih ljudi in prihodnjih generacij. Evropska unija ima pomembna orodja, povezana z mladinsko politiko, a jih morajo države članice v celoti izkoristiti, predstaviti in vključiti. Skrbi me vse večje število ljudi, ko so brezposelni, na delovnih mestih, za katere imajo previsoko izobrazbo ali pa njihova delovna mesta ne zagotavljajo varnosti, predvsem v trenutni gospodarski krizi. Zelo pomembno je zagotoviti, da bo v lizbonsko strategijo za obdobje po letu 2010 in v strategijo EU 2020 vključen mladinski vidik. Prav tako podpiram predlog, da se v načrtih za okrevanje, pripravljenih v okviru načrtov za obvladovanje gospodarske in finančne krize, oblikujejo ustrezni ukrepi, namenjeni mladim, s katerimi bo hkrati mogoče zagotoviti boljše vključevanje mladih na zaposlitveni trg.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo, za katerega sem glasovala, vsebuje zanimive opombe in priporočila glede razvoja konstruktivnih politik, s katerimi bo mogoče mladim v današnji družbi dati občutek odgovornosti.

Mladi, ki danes želijo uspeti na trgu dela in v družbi, so soočeni s številnimi izzivi. Strinjam se z osnovno predpostavko poročila: Parlament bi lahko bil koristen instrument pri izvajanju evropskih strategij za mlade, glede na njegove demokratične korenine in njegovo sposobnost, da zbere zahteve mladih na terenu in v državah članicah ter s tem opozori Evropo na njihove zahteve.

Tudi sama ponavljam, tako kot so prejšnji govorniki, pomembnost zagotavljanja, da izobraževanje odraža lokalne poslovne vzorce: le tako bomo lahko pomagali mladim danes in jutri, da bi lažje in z večjim zadovoljstvom vstopili na trg dela. Danes delovna mesta še vedno predstavljajo glavni problem za več milijonov mladih v Evropi, predvsem v času trenutne gospodarske krize, zaradi katere se je stopnja brezposelnosti mladih povečala na več kot 20 %.

Popolnoma se strinjam s poudarkom poročila na družbeni in človeški pomen sodelovanja mladih v prostovoljnem delu, kot del nudenja pomoči pri doseganju osebne in kolektivne rasti.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, saj sta priprava in izvajanje strategije EU za mlade zelo pomembna, predvsem v času, ko sta gospodarska in finančna kriza negativno vplivali na zaposlovanje mladih in še vedno ogrožata njihovo prihodnjo blaginjo. Ker mladi predstavljajo prihodnost Evrope, je naša dolžnost, da jim pomagamo tako, da izvedemo dobro pripravljene strategije za mlade. Zato morajo predvsem države članice varovati pravico vseh otrok in mladih do javne izobrazbe, prav tako pa morajo zagotoviti vsem enake možnosti za izobraževanje, ne glede na njihov družbeni položaj ali finančne razmere. Opozoriti želim na dejstvo, da je treba čim prej, kot je navedeno v novi strategiji Evropa 2020, izvesti ukrepe za zmanjšanje števila učencev, ki zapustijo šolo brez izobrazbe. Le z zagotavljanjem prožnejših pogojev za učenje za vse mlade ter zagotavljanjem pravice do učenja in izobraževanja za vse, bomo lahko ustvarili priložnosti za mlade, da vstopijo na trg dela. Prav tako želim poudariti, da je treba nujno pripraviti posebne smernice politike za izvedbo politike zaposlovanja in za boj proti brezposelnosti mladih. Zelo pomembno je spodbujati podjetništvo med mladimi in mladim zagotoviti prožnejše pogoje, da bodo lahko izkoristili mikrokredite in instrumente mikrofinanciranja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Finančna kriza ima resne posledice na življenja mladih. Zato pozdravljam prenovljeno strategijo za mlade, ki postavlja dobrobit prihodnjih generacij na politično agendo. Ker je trikotnik znanja ključni element za rast in ustvarjanje delovnih mest, želim poudariti pomembnost zagotavljanja več možnosti za mlade pri izobraževanju in zaposlovanju z okrepljenim sodelovanjem med izobraževanjem, raziskavami in inovacijami. Poslanci v Evropskem parlamentu imajo ključno vlogo pri spodbujanju evropskih mladinskih politik v državah članicah. Opozoriti vas želim na problem predčasne opustitve šolanja in na potrebo zagotavljanja višjega odstotka mladih, ki dokončajo obvezno izobraževanje.

Tudi Evropski parlament ima ključno vlogo pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju strategije za mlade. Za programe in sredstva Unije je ključnega pomena, da odražajo evropske ambicije za mlade in da so politike, programi in ukrepi EU usklajevanji, ob upoštevanju strategije EU za mlade.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za, saj čeprav je strategija EU za mlade običajno obširen dokument, ki vključuje veliko področij, je treba nujno ponoviti, da morajo vsaka nova strategija postavljati izobraževanje v središče svojih ambicij in politike. V preteklosti bi takšna izobraževalna politika pravilno namenila poudarek potrebi po tem, da vsi učenci v EU dokončajo osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo. Sedaj smo končno prišli do točke, ko si lahko privoščimo, da pozornost namenimo ambicioznejšim ciljem. V zadnjih dveh desetletjih so bile upoštevane številne pobude, ki so bile namenjene temu, da bi se ljudje, ki prihajajo iz demografskih skupin, običajno nenaklonjenim univerzi, šolali v ustanovah na tretji stopnji izobrazbe. Nekatere izmed teh pobud so bile uspešnejše od drugih, vendar pa na splošno še naprej ostajajo iste socialne skupine, ki predstavljajo veliko večino študentov s tretjo stopnjo izobrazbe. Ne smemo dovoliti, da se to nadaljuje. Če se resnično želimo spopasti z revščino, ki je prisotna v EU, a je pogostokrat ne opazimo, moramo vzpostaviti učinkovit sistem, v katerem bodo na tretji stopnji izobraževanja resnično zastopani tudi manj naklonjeni deli družbe.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podpiram poročilo gospoda Papanikolaouja o „Strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja“. Strinjam se s pozivom državam članicam, naj v celoti izvajajo določbe Lizbonske pogodbe na področju mladinske politike, kot so spodbujanje sodelovanja mladih v demokratičnem življenju, posebna pozornost do mladih športnikov in športnic ter pravno izvrševanje listine o temeljnih pravicah.

Poudariti želim, da programi Comenius, Erasmus in Leonardo da Vinci pomembno vplivajo na oblikovanje evropskih politik izobraževanja in usposabljanja. Pozivam Komisijo, da za prednostno nalogo postavi instrumente za izboljšanje izobraženosti mladih in povečanje priložnosti za delo, ter predvsem da razvije „prvo zaposlitev Erasmus“. Strinjam se z bojem proti uporabi drog, alkohola in tobaka ter drugih oblik zasvojenosti, vključno z igrami na srečo.

Poudariti želim, da je informiranje mladih o vprašanjih spolne vzgoje bistveno za zaščito njihovega zdravja. Izpostavil bi pomembnost prostovoljnih dejavnosti in, kot je portugalsko socialdemokratsko mladinsko gibanje (JSD) vedno zagovarjalo, zagotoviti mladim glavno odgovornost pri pripravi in izvajanju mladinskih politik na evropski, nacionalni in regionalni ravni.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Naložbe v mladinske politike so bistvene za prihodnost evropske družbe, zlasti v času, ko se delež mladih med celotnim prebivalstvom še naprej zmanjšuje. Pozdravljam sprejetje „strategije EU za mlade“, v kateri so bile prvič zbrane informacije o razmerah med mladimi v Evropi, kot tudi tri prednostne naloge za mlade, ki jih je določila Komisija.

Zagotavljanje več priložnosti za mlade v izobraževanju in zaposlovanju, izboljšanje dostopa in popolne udeležbe mladih v družbi ter spodbujanje socialne vključenosti in solidarnosti med družbo in mladimi, so temeljni cilji za učinkovito evropsko mladinsko politiko, ki lahko prispeva k razvoju evropske miselnosti. Obstoj različnih opredelitev „mladosti“ v različnih državah članicah, kot tudi dejstvo, da za mladinsko politiko velja načelo subsidiarnosti, kaže na težave, ki se pojavljajo pri učinkovitem izvajanju instrumentov mladinske politike. Za obnovljeno evropsko sodelovanje na področju mladih sta potrebni močna želja in velika zavezanost vlad, da bi tako bilo mogoče doseči konkretne rezultate, prav tako pa je pomembna tudi krepitev odprtega načina usklajevanja.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Podpiram poročilo o „Strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja“. Finančna kriza vsaj kratkoročno obremenjuje poklicno prihodnost več milijonov mladih v Evropski uniji, predvsem zaradi vse večjih težav pri vstopu na trg dela. Hitro moramo zagotoviti, da bodo ukrepi za usposabljanje zagotavljali boljšo skladnost med veščinami in potrebam trga dela, ter tako spodbudili samostojnost in gospodarsko neodvisnost mladih; drugače tvegamo, da bomo zapravili talent mladih.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V času, ko Evropa preživlja največjo, najresnejšo gospodarsko in finančno krizo v zadnjih desetletjih, je ključnega pomena, da je evropska strategija za mlade, o kateri sedaj razpravljamo, osredotočena na probleme, ki so posledica krize in ki še posebej prizadeva mlade. Od teh problemov želimo izpostaviti visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi; težave pri vstopu na trg dela; nizke plače; neustreznost formalne izobrazbe v šolah in univerzah glede na potrebe poslovnega sveta; in težave pri usklajevanju začetka dela z družinskim življenjem, ki je vedno težavno.

To so pomisleki, ki morajo biti obravnavani v vseh evropskih strategijah za mlade. Iskati je treba – predvsem v kriznih razmerah – politike in strategije, ki Evropejcem omogočajo, da se hitreje in boljše prilagajajo na spremembe enaindvajsetega stoletja. Posebej želim izpostaviti pomembnost ukrepov, ki izobraževanju namenjajo ustrezno pozornost, tiste ukrepe, ki so namenjeni pridobivanju novih veščin in tiste, ki spodbujajo ustvarjalnost in podjetništvo. Verjamem, da če želimo uspešno uresničiti predlagane cilje, moramo nujno okrepiti sodelovanje med različnimi akterji, ki sodelujejo pri pripravi strategije za mlade.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zavezanost mladim se kaže skozi dober sistem izobraževanja, ki glavno pozornost namenja problemom zgodnje opustitve izobraževanja in pismenosti ter ki podpira enak dostop za vse mlade do visoko kakovostne izobrazbe in usposabljanja na vseh ravneh. Prav tako smo zagovarjali spodbujanje možnosti za vseživljenjsko učenje. Glede na visoko stopnjo brezposelnosti, ki vlada med mladimi v Evropi in ko obstaja večja verjetnost, da bodo mladi s slabo izobrazbo, brezposelni, je ključnega pomena zagotoviti, da bodo prejeli najboljše možno usposabljanje, ki jim bo zagotovilo hiter dostop in trajno udeležbo na trgu dela. Prva zaposlitev je zelo pomembna. Zato smo predlagali program „prva zaposlitev Erasmus“, ki je bil odobren; čakamo na Komisijo, da bo sledila temu predlogu. EU mora bolje obveščati, razvijati in uporabljati instrumente, ki so ji že na voljo. Mlade je treba pozvati, da bolj in ne manj sodelujejo pri oblikovanju družbe recikliranja in pri prizadevanjih v boju proti podnebnim spremembam, kjer so že zdaj veliko prispevali.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Prepričani smo, da to poročilo zavzema pravo stališče pri obravnavanju problemov mladih in sicer kot nekaj, kar vpliva na številne družbene skupine. S tem identificira posebne probleme na številnih področjih: izobraževanje in usposabljanje; zaposlovanje, zdravje; dobrobit in okolje; kultura; in druge. Ti problemi med drugim vključujejo: opustitev izobraževanja; negotova delovna mesta; neplačana delovna mesta; beg možganov; degradacija okolja; odvisnost od drog; in socialna izključenost.

Čeprav poročevalec podaja nekaj predlogov za reševanje teh problemov, ki se nam zdijo pošteni in zaslužijo našo podporo, obstajajo tudi takšni, ki so več kot očitno neustrezni; nekateri so celo dvoumni, medtem ko so spet drugi kontradiktorni. Ne moremo sprejeti na primer, da lahko strategija Evropa 2020, ki je „bolj osredotočena na mlade“, sprejme negotovo ali začasno zaposlovanje, kot „strateške“ rešitve za mlade; oba ta koncepta sta predstavljena v prej omenjeni strategiji, kar prav tako zagovarja konkurenčnost kot morebiten način za izhod iz krize.

Kot na drugih področjih, je tudi tu potrebna uskladitev, dosežena s pomočjo socialnega napredka, ne pa da na koncu vsi končamo z enakim, nizkim življenjskim standardom. Nekatere države – vključno s Portugalsko – so v svoje ustave vključile širok obseg pravic mladih; pomembno je, da se te pravice izvajajo, ne pa omejujejo.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Brezposelnost, začasno delo, delovne prakse. Kakšne možnosti čakajo mlajšo generacijo? Kakšna pričakovanja v življenju? Kako se počutijo, ko so prisiljeni ostati doma, kjer jih podpirajo starši, ne da bi sploh lahko razmišljali o svoji družini? Zaposleni začasno, pogostokrat ne prejmejo plačila, pogostokrat pa so na delovnih mestih, ki so veliko pod njihovo stopnjo izobrazbe. Nobenih možnosti za pokojnino. Kaj lahko pričakujejo od prihodnosti?

Gospa predsednica, gospe in gospodje, ravno mladi nosijo breme te krize.

So razočarani in razburjeni nad možnostjo, da bodo izključeni iz trga dela. Nobenega smisla se nima skrivati za dobrimi namerami in obljubami. Mladi zahtevajo dejstva. Naša odgovornost pa je, da jim zagotovimo prave odgovore.

Moramo vlagati, moramo zagotoviti gotovost, ponuditi priložnosti. Svet dela se spreminja in vzpostaviti moramo pogoje, pri katerih se bodo mladi prvi prilagodili na te spremembe, kar najbolje izkoristili novo tehnologijo in bodo deležni izobraževanja, ki bo ustrezalo novim potrebam.

Podvojiti moramo napore; mlade moramo postaviti v središče naših evropskih politik. Če ni prihodnosti za mlade, ni prihodnosti za celotno družbo.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Glasoval sem za poročilo o novi strategiji za mlade, saj verjamem, da mladi predstavljajo prihodnost Evrope. Sedaj moramo ukrepati in zagotoviti, da bodo mladi kar najbolje pripravljeni na življenje, ki jih čaka in kar najbolje opremljeni za soočanje z izzivi.

Pozivam države članice, da resno obravnavajo novo strategijo za mlade in hitro izvedejo predlagane ukrepe. Strategija za mlade mora prispevati k osebnemu in poklicnemu razvoju vsakega mladega človeka v Evropi, s tem ko jim zagotavlja načine za učenje doma in v tujini, skozi formalno, neformalno učenje. Strategija mora mladim zagotavljati večje pristojnosti in povečati njihovo sodelovanje v družbi.

Nobena politika ne more resnično delovati brez medsektorskega izvajanja. Vsi ustrezni akterji v sektorjih morajo sodelovati, da bi pripomogli k uspehu strategije. Čeprav se v Evropi mladinska politika izvaja na nacionalni ravni, se moramo učiti drug od drugega in biti za vzor. Ključni korak za približevanje našim mladim državljanom je javno objavljanje nacionalnih poročil, prav tako pa tudi obojestransko učenje s pomočjo najboljših praks in morebitnih izzivov.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Globalna gospodarska kriza je le eden izmed dejavnikov, ki prispevajo k spreminjajo navad in življenjskih razmer mladih v Evropi. To mora sprožiti alarm tako v državah članicah, kot tudi v celotni Evropski uniji.

V Evropi smo že nekaj časa priče staranju prebivalstva, skupaj z dramatičnimi posledicami, ki jih to ima za naša gospodarstva in sisteme socialnega varstva. Skrb vzbujajoče je, da se mladi vse kasneje poročajo ter imajo zelo pozno in vedno manj otrok. Istočasno jim niso zagotovljeni ustrezni pogoji za razvoj njihovih veščin in aktivno sodelovanje v družbi.

Izobraževanje, zaposlovanje, socialna vključenost in zdravje predstavljajo glavne skrbi mladih generacij, vendar pa predstavljajo izzive tudi za države članice. Prav zaradi tega sem glasoval za osnutek poročila, ki ga je pripravil gospod Papanikolaou. Trdno sem prepričan, da bodo spremembe, ki smo jih predlagali, pomembno prispevale k pripravi politik, namenjenih mladim, da bodo tako lahko neodvisno sprejemali odločitve in da bodo podprte njihove osebne pobude, enak dostop do izobraževanja za prikrajšane mlade in kasneje njihova vključenost na trg dela.

Verjamem, da je partnerstvo z mediji javnega obveščanja, namenjeno krepitvi profila evropskih programov in projektov za mlade, ključni dejavnik, ki nam bo pomagal uresničiti te cilje.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strategija EU za mlade postaja vse pomembnejša in je nanjo treba gledati, kot na eno izmed prednostnih nalog politike EU, glede na to, da mladi predstavljajo 20 % celotnega prebivalstva. Cilji so jasni in opredeljeni in se nanašajo na tako pomembna področja, kot sta ustvarjanje več zaposlitvenih priložnosti ali spodbujanje mladih, da aktivneje sodelujejo v družbi. Mladi so ena izmed najranljivejših skupin v razmerah gospodarske in finančne krize, s katero se trenutno soočamo, skupaj s problemom staranja. Zato zagovarjam še večjo zavezanost mladinskim politikam na ravni EU. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Trenutna kriza je še posebej prizadela mlade. Ob vse večji brezposelnosti mladih je pomembno, da izboljšamo možnosti za izobraževanje. Medtem, ko se na ravni EU še vedno pogovarjamo o spodbujanju, države članice že manjšajo izdatke pri financiranju univerz.

Če mladim res želimo pomagati, se moramo lotiti pojava „večnih pripravnikov“. Ti ukrepi so v najboljšem primeru namera, vendar pa glede na razmere v tem času krize, vsekakor ne zadostujejo, da bi lahko z njimi dejansko kaj dosegli. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za ta dokument, saj sem tudi sama del te mlajše generacije, ki oblikuje prihodnost EU in skrbi me takšna prihodnost, ki jo lahko pričakujem skupaj z ostalimi ljudmi moje generacije. Trenutno brezposelnost predstavlja enega izmed glavnih problemov, s katerimi se mladi soočajo v moji državi Litvi in drugih državah članicah EU, prav tako pa smo se že začeli sklicevati na današnje mlade, kot na izgubljeno generacijo tega obdobja. Drug problem predstavlja neskladnost izobraževalnega sistema s potrebami trga dela. Čeprav se strinjamo s sporočilom Komisije o strategiji EU za mlade, me skrbi, da tako, kot številne druge strategije, ki smo jih sprejeli, tudi ta ne bo nič več, kot le za uho prijetne izjave na papirju. Evropski parlament in ostale institucije EU, države članice moramo razumeti, da če danes ne bomo poskrbeli za mlade, se lahko zgodi, da nobena druga naša strategija, vključno z EU 2020, ne bo nikoli izvedena, saj ne bo nikogar več, da bi jo izvajal. Zato pozivam Komisijo, druge pristojne institucije in države članice, da kar se da hitro ukrepajo in poskrbijo, da bi ta strategija resnično zaživela.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta št. A7-0113/2010 glede poročila o „strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade ter krepitev njihove vloge in položaja“ (2009/2159(INI)), saj je danes priprava strategije za mlade izjemno pomembna. Mladi del evropske družbe se sooča s številnimi izzivi, ki jih bo treba rešiti v bližnji prihodnosti. Gospodarska kriza in staranje družbe sta nedvomno pomembni in nujni vprašanje in ravno ti dve vprašanji najbolj skrbita tiste, ki bodo gradili prihodnost. Morali bi in dejansko moramo vzpostaviti enake možnosti in enak dostop za vse tiste, ki bodo čez nekaj let začeli s svojim odraslim življenjem, pa tudi za tiste, ki so s svojim odraslim življenjem začeli danes. Žal je veliko mladih in nadarjenih ljudi, ki so bili zaradi različnih razlogov zanemarjeni. Dati jim moramo še eno priložnost. Za gladek prehod na trg dela so ključnega pomena ukrepi, kot je finančna podpora za ljudi, ki so dokončani univerzitetno izobrazbo. Žal je stopnja brezposelnosti med mladimi visoka, prav tako pa ostajajo neenakosti na trgu dela. Vsekakor obstajajo še drugi problemi in ne samo tisti, ki sem jih navedel. Zato se popolnoma strinjam s poročevalcem, da „trenutno poročilo predstavlja dodaten korak k nenehnemu prizadevanju. Prizadevanju, ki je naša dolžnost. Neminljiva dolžnost do prihodnjih generacij.“ To se danes od nas pričakuje in to moramo danes tudi storiti.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Strinjam se s stališči, ki jih je izrazil gospod Papanikolaou. Priprava nove strategije EU za mlade je ključnega pomena. Glavni namen nove strategije za mlade mora biti učinkovitejša uporaba obstoječih instrumentov in spodbujanje znanja. Napredek je mogoč, če pozovemo vlade, da bolje sodelujejo pri tem vprašanju, ne glede na obstoječe razlike med nacionalnimi politikami, ki se nanašajo na mlade.

To je ključen dejavnik, ko govorimo o zagotavljanju spodbudne prihodnosti za prihodnje generacije evropskih državljanov. Gospodarska kriza močno vpliva na mlade in ogroža njihovo prihodnjo blaginjo. Na njihovo prihodnost bo močno vplivalo tudi starajoče se prebivalstvo. Glede na številne pritiske, ki so jim izpostavljeni mladi, je naša izhajajoča dolžnost, da jih podpremo z učinkovito strategijo za mlade, dejstvo, da za politike, ki so naklonjene mladim, velja načelo subsidiarnosti in dejstvo, da je sodelovanje držav članic na tem področju prostovoljno, sta ključnega pomena, da nova strategija odpravlja šibke točke prejšnje strategije in zagotavlja konkretne rezultate.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D), v pisni obliki. – Izobraževanje mladih ljudi je ključna naloga, saj če bo prišlo do napak in ne bodo pravočasno odpravljene, bodo vplivale na celotne generacije, prav tako pa se lahko zgodi, da se bodo ponavljale in s tem povzročile še dodatno poslabšanje. Težava z našimi „strategijami“ je v tem, da ko so izdelane, postanemo obsedeni z izvajanjem, pri tem pa zanemarjamo potrebo po rednem pregledu in prilagajanju teh strategij.

Trenutna strategija za mlade, izdelana pred trenutno krizo, se že sooča s številnimi izzivi: kako zaščititi mlade pred negativnim psihološkim vplivom trenutne krize; kako jih pripraviti na jutrišnji svet, ne na današnji; kako zagotoviti enake možnost za izobraževanje, ne glede na dohodek; kako ločiti „mobilnost“ od „bega možganov“; in kako uravnovesiti „virtualno povezovanje“ preko interneta z dejanskim povezovanjem in kolektivnim duhom prek kolektivnega delovanja.

Gre za „strateške“ izzive, za katere so potrebni „strateški“ ukrepi s strani nosilcev odločanja v vseh državah EU.

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo, saj je njegov cilj spodbujati aktivno državljanstvo, socialno vključenost in solidarnost vseh mladih. V zvezi z mladinsko politiko, ki jo ureja subsidiarnost, moramo spodbujati države članice, da opredelijo skupne cilje in agende ter izboljšajo sodelovanje in izmenjavo dobrih praks. Gre za nujno zadevo, saj vemo, da v Evropi 1 od 4 petnajst letnikov ne zna ustrezno brati. Ko obravnavamo proračun 2011, sem zaskrbljena zaradi vrzeli med ambicijami poročila, o katerem smo pravkar glasovali, in 3,4 % zmanjšanjem proračuna za program „mladi v akciji“. Zakaj zmanjševati sredstva za program, ki je namenjen natanko razvoju občutka državljanstva, solidarnosti in strpnosti med mladimi Evropejci? Zato upam, da bo strategija 2020, ki temelji na pametnem, trajnostnem in vključevalnem gospodarstvu, pripeljala do ambicioznih finančnih zavez za izobraževanje in usposabljanje mladih, saj je v času sistemske krize srednjeročno preživetje EU odvisno od mladih, ki so izobraženi in sodelujejo v evropskem projektu.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Strategijo EU za mlade sem podprla popolnoma prepričana in z gotovostjo, da bo uspešna. Gre za eno izmed ključnih področji dela Odbora za kulturo in izobraževanje, v katerem sodelujem. Nujno moramo izboljšati razmere mladih ter njihove možnosti za izobraževanje in poklicno usposabljanje. V zvezi s tem so ključne tri zadeve.

1. Mladi v EU, pa tudi na Poljskem, dobro izkoriščajo programe EU, kot so Comenius, Erasmus in Leonardo da Vinci. Zato je zelo pomembno, da povečamo sredstva za te programe in jih obravnavamo kot podlago za razvoj večletne strategije EU za mlade. V prihodnje morajo biti ti progami deležji večje finančne podpore. Naložbe v izobraževanje mladih predstavljajo najboljšo možno porabo proračuna EU. Prav tako pozivam k izboljšanju in širšemu izvajanju programa Erasmus Mundus;

2. Kot socialdemokratka prav tako poudarjam potrebo po zagotovitvi enakih možnosti za mlade pri dostopu do izobraževanja. Ključnega pomena je, da zagotovimo finančno pomoč tistim, ki si ne morejo privoščiti popolnega terciarnega izobraževanja. Prav tako je pomembno, da pomagamo mladim tako, da jim olajšamo dostop do trga dela.

3. Glede na uveljavitev Lizbonske pogodbe želim opozoriti na dolžnost držav članic pri izvajanju strategije, ki vključuje spodbujanje mladih k sodelovanju v demokratičnem življenju, posebno pozornost do mladih športnikov in športnic ter pravno izvrševanje listine o temeljnih pravicah.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Poročilo, ki ga je sprejel Evropski parlament, je temeljita analiza večrazsežnostnega vprašanja mladih – vprašanje, za katerega se včasih zdi, da je premalo obravnavan ali odrinjeno v ozadje. Današnji mladi bodo ustvarili Evropo prihodnosti, zato moramo zagotoviti, da se ustrezno razvijejo, prav tako pa jim moramo pomagati pri kar najboljši izrabi možnosti, ki jih ponuja Unija. Mladi predstavljajo posebno vrsto dodane vrednosti – uvajajo svežino in inovativnost in lahko poskrbijo, da bo socialna vizija Evrope postala realnost, temelječa na strpnosti, raznolikosti in enakosti. Vprašanje mladih postane še pomembnejše v kontekstu trenutnih razmer – gospodarska kriza in demografski dejavniki v Evropi.

Mladi so ranljivejši na negativne vplive, ki jih prinašajo trenutne gospodarske razmere. Brezposelnost v tej skupini je skoraj dvakrat višja od celotne stopnje, finančne razmere, s katerimi se soočajo mladi, pa jih pogostokrat silijo, da opustijo izobraževanje, kar lahko vodi v revščino in izključenost.

Ob upoštevanju staranja prebivalstva, moramo poiskati instrumente, s katerimi bomo spodbudili mlade, da ustvarijo družine. To odločitev pogostokrat odlagajo zaradi neugodnih finančnih razmer, problemov pri iskanju zaposlitve ali potrebe po usklajevanju poklicnega z družinskim življenjem. Biti moramo konkretnejši in jasnejši pri vprašanju organiziranja in strukturah sodelovanja na področju mladih. Vprašanje mladih je zahtevno in ga je treba vključiti v številna področja politike.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Danes sprejeta resolucija, ki se nanaša na sporočilo Komisije o „strategiji EU za mlade“, nas usmerja v pravo smer na podlagi celostnega pristopa k problemom in potrebam mladih. Pričakujemo, da bo z upoštevanjem interesov mladih in prihodnjih generacij pri oblikovanju strategij politike na vseh političnih ravneh, mogoče zagotoviti učinkovito in gospodarno resolucijo o najbolj perečih vprašanjih. Še vedno prisotna visoka stopnja brezposelnosti v tej družbeni skupini kaže na primer na pomanjkanje strukturnih rešitev, kot so napake v izobraževalnih sistemih, v katerih se mladi izobražujejo ločeno od potreb trga dela.

Spodbujati moramo mlade, da aktivno sodelujejo v družbi, da so politično aktivni in jih spodbujati k podjetništvu. Vzpostaviti moramo pogoje, ki jim bodo omogočali ustvarjalnost na vseh področjih kulture in bodo spodbudili njihovo zanimanje za umetnost, znanost in nove tehnologije. Na drugi strani pa moramo mlade zaščititi pred diskriminacijo in izvajati kampanje, ki zagovarjajo okolju naklonjene zamisli, pri tem pa ne smemo pozabiti na boj proti zlorabam drog in drugim odvisnostim, za katere so mladi še posebej ranljivi. Zato sem danes z veseljem sprejela resolucijo, ki jo je pripravil gospod Papanikolaou.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) 96 milijonov Evropejcev, starih od 15 do 29 let, predstavlja približno 20 % prebivalstva Evropske unije. Stopnja brezposelnosti med mladimi je na začetku leta zaradi gospodarske krize dosegla 20 %, medtem ko je stopnja opustitve šolanja dosegla 17 %, vse to pa je še posebej prizadelo mlade na podeželju. Poleg tega pa mladi vse pogosteje prejemajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar zmanjšuje njihove možnosti za finančno stabilnost in nakup stanovanja. Mladi ljudje predstavljajo našo prihodnost, zato bi jih morali močneje vključit v postopek sprejemanja odločitev na Evropski ravni. Ravno oni bi morali načrtovati skupaj z nami, prispevati k razvoju družbe, v kateri živimo. Pozivam Komisijo in države članice, da hitro sprejmejo posebno strategijo in ukrepe, s katerimi bodo lahko zagotovile večjo vključenost mladih v družbi. Ti ukrepi morajo vsebovati naslednje cilje: zagotavljanje nediskriminatornega dostopa do izobraževanja, ki omogoča mladim osvojiti veščine, potrebne za pridobitev zaposlitve, ki jim bo omogočila dostojno življenje, zagotavljanje dostopnih storitev otroškega varstva za lažje uravnavanje dela-življenja, zagotavljanje pomoči mladim pri vstopanju na trg dela in zagotavljanje socialnih stanovanj za mlade.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Globalna gospodarska kriza nas je vse močno prizadela. Najbolj žalostno je dejstvo, da so najhujši udarec doživeli tisti, od katerih je odvisna prihodnost. Zaradi Finančnega cunamija v zadnjih dveh letih je večina mladih brezposelnih ali podzaposlenih. Na podlagi tega poročila se je stopnja brezposelnosti med mladimi v večini držav članic EU skoraj podvojila v primerjavi s stopnjo brezposelnosti med z aktivnim prebivalstvom. Sedaj imamo možnost, da to krizo spremenimo v priložnost. To dolgujemo prihodnji generaciji Evropejcev.

V moji državi, Litvi, prav tako pa tudi v večini njenih sosed, je pomembno, da zaustavimo vse večji beg možganov usposobljenih delavcev. Kot nakazuje ime poročila, lahko to dosežemo z naložbami in zagotavljanjem možnosti. Izobrazba in zaposlovanje sta ključni področji z vidika naložb. Spodbuditi moramo lažji prehod med izobraževanjem in trgom dela. Vendar pa bo vpliv teh ključnih naložb omejen, če ne bomo našim mladim zagotovili možnosti. Mlade moramo spodbujati, da postanejo aktivnejši tako v družbi, kot tudi v politiki. Volilna udeležba med mladimi je v vzhodni Evropi zelo nizka. Zato moramo ponovno oživiti njihovo zanimanje za politični proces.

Civilna družba in ustrezne nevladne organizacije lahko podprejo interese EU, na primer projekt „moj glas“, pri katerem so se uporabljale napredne internetne tehnologije, je prispeval k politični ozaveščenosti mladih. Poleg tega moramo začeti s konstruktivnim dialogom z mladimi in mladinskimi organizacijami v Evropi, brez nepotrebne birokracije ali tehničnega žargona.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem poročilo o evropski strategiji za mlade, saj verjamem, da bo v prihodnjih letih ključnega pomena za mlade pri iskanju zaposlitve za nedoločen čas. Ker je 5,5 milijona Evropejcev, mlajših od 25 let, brez dela, je jasno, da potrebujemo učinkovito strategijo za boj proti temu problemu.

Problem brezposelnosti mladih ni le posledica gospodarske krize; delodajalci iščejo ljudi s strokovnim znanjem. Popolnoma se strinjam s predlogom, da mora biti višje in visokošolsko izobraževanje učinkoviteje povezano s trgom dela. Sodelovanje med državami članicami je ključno za reševanje problema brezposelnosti mladih, ki lahko ima visoke družbene in gospodarske stroške.

Priporočilo za drugo obravnavo: Astrid Lulling (A7-0146/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pomembno je bilo okrepiti zaščito samozaposlenih žensk. Poročilo gospe Lulling o enakem obravnavanju moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, predstavlja korak v to smer. Zagotavlja 14 tedenski porodniški dopust in socialno varnost za pomagajoče zakonce, kar prej ni bilo zagotovljeno. Evropski parlament ponovno zagotavlja zaščito žensk na delovnem mestu. Ker je takšno tudi moje stališče, sem glasovala za to poročilo.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ob upoštevanju potrebe po razveljavitvi Direktive št. 86/613/EGS o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, ta predlagana sprememba predstavlja znaten korak naprej, tudi za položaj zakoncev samozaposlenih delavcev.

V zvezi s socialno zaščito se predlaga, da tam, kjer obstaja sistem socialne zaščite za samozaposlene delavce, države članice izvedejo potrebne ukrepe, da tudi zakoncem zagotovijo ugodnosti socialne zaščite v skladu z nacionalnim pravom. Čeprav socialna zaščita zakoncev ni obvezna, ta predlog predstavlja pomemben korak, saj v številnih državah članicah zakonci niso upravičeni do nobene socialne zaščite, obvezne ali prostovoljne.

Ta predlog vsebuje določbo za zaščito med nosečnostjo, čeprav ne za zakonce, ki pomagajo samozaposlenim osebam, v skladu s katero imajo toliko porodniškega dopusta, kot delavci, ki prejemajo plačo. Vendar pa bodo imeli pravico do ustreznega plačila, ki jim bo omogočilo, da prenehajo opravljati svoje dejavnosti za vsaj 14 tednov in/ali da zahtevajo začasno nadomestilo. Zaradi prej navedenih razlogov sem glasovala za ta predlog.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Da bi bilo mogoče premagati gospodarsko recesijo, je zelo pomembno vlagati v kader in socialno infrastrukturo, ter tako moškim in ženskam zagotoviti pogoje, pod katerimi bodo lahko izkoristili vse možnosti, ki so jim na voljo. Evropska unija se je sedaj približala cilju lizbonske strategije o doseganju 60 % stopnje zaposlenosti za ženske do 2010, vendar pa je zaposlenost žensk v državah članicah zelo neenakomerna. Zato morajo Komisija in države članice izvesti učinkovite ukrepe za čimprejšnje izvajanje direktive o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost. Vprašanje zaščite med nosečnostjo za samozaposlene ženske in zakonce, ki jim pomagajo, ali zakonite partnerje, je zelo pomembno. Treba se je zavedati, da jim moramo zagotoviti olajšave, s katerimi bodo lahko prekinili z delom tako dolgo, da bodo varne med nosečnostjo in si bodo fizično opomogle po normalni nosečnosti, ter da bo ženskam odobreno nadomestilo za materinstvo ustrezno. Zato se še posebej strinjam z mnenjem poročevalke o predlogih pri tej drugi obravnavi direktive. V posvetovanjih Komisije o novi strategiji 2020 se premalo pozornosti namenja vprašanju enakosti spolov. Vprašanja, ki so povezana z enakostjo spolov, moramo okrepiti in jih vključiti v novo strategijo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejetje te direktive, ki v državah članicah vzpostavlja okvir za izvajanje načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, ali ki prispevajo k izvajanju takšne dejavnosti. Zmanjšan delež samozaposlenih žensk predstavlja neenakost, saj se zdi, da družinske odgovornosti negativno vplivajo na podjetništvo žensk v primerjavi z moškimi. Glede sodelovanja zakoncev, pomanjkanje socialne varnosti in nepriznavanje njihovega prispevka k družinskemu podjetju, nekaterim podjetjem zagotavlja nepošteno konkurenčno prednost in bi ta pobuda jamčila enake pogoje v Evropi. Nujno moramo sprejeti ukrepe za odpravo razlik med spoloma v podjetništvu, saj bo tako mogoče bolje usklajevati zasebno in poklicno življenje. Države članice pozivam, naj dejansko zagotovijo polno enakost moških in žensk v poklicnem življenju, da bi tako spodbujale podjetniške pobude med ženskami.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Direktiva z decembra 1986 se je izkazala za neučinkovito, saj je glede na poročila o uresničevanju dala precej nezadovoljive rezultate. Zato je nujno, da še naprej krepimo zaščito materinstva za samozaposlene ženske in zagotavljamo enako obravnavo žensk, ki delajo zase, vključno z zakonci, ki jim pomagajo.

V Evropi je 16 % aktivnega prebivalstva samozaposlenega, od tega je le ena tretjina žensk. Ta številka je nedvomno posledica številnih ovir, s katerimi se srečujejo poslovne ženske, nenazadnje tudi z vidika usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Čeprav direktiva iz leta 1986 ni uresničila ciljev, tudi trenutni predlog ni preveč ambiciozen.

Obžalovanja vredno je, da je bil potencial te direktive zmanjšan, da bi bilo mogoče v Svetu doseči politični kompromis. Kljub temu pa lahko nanjo gledamo kot na prvi korak k izboljšanju trenutnih razmer v zvezi s socialno zaščito samozaposlenih delavk in zakoncev, ki jim pomagajo. Določene so bile minimalne stopnje, v skladu s katerimi bo na ravni Unije prvič priznana pravica do nadomestila za čas porodniškega dopusta in bo tako mogoče prekiniti delo za vsaj 14 tednov.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark, Anna Ibrisagic in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Švedska delegacija v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) je včeraj (18. maja 2010) glasovala proti priporočilu za drugo obravnavo skupnega stališča Sveta v prvi obravnavi za sprejetje Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive 86/613/EGS (A7-0146/2010). Ključnega pomena je, da države članice s sodelovanjem zagotovijo enako obravnavanje moških in žensk, tako da bi več žensk bilo samozaposlenih. Na drugi stani pa menimo, da ni naloga EU, da sprejema odločitve o politiki enakosti spolov, ki imajo daljnosežen vpliv na javne finance držav članic. O tem se morajo odločati države članice same. Poleg tega ne verjamemo, da so ženske in moški obravnavani enako, če so ugodnosti in porodniški dopust zagotovljeni le samozaposlenim ženskam (ne pa tudi moškim), ko postanejo starši. Izpostaviti želimo dejstvo, da večja enakost v EU predstavlja enega izmed glavnih izzivov in enega izmed izzivov, pri katerem je Švedska lahko za vzor drugim državam članicam v Uniji. V času trenutne gospodarske krize je izjemno pomembno, da so samozaposleni deležni podpore in spodbude.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Več kot dve leti je že minilo od takrat, ko smo obravnavali poročilo o razmerah žensk na podeželju in smo pozvali k izvedbi potrebnih posodobitev zakonodaje o socialni zaščiti. Svet pa bo sedaj predložil novo vrsto direktive, katere področje uporabe je omejeno le na kmetijstvo. Mislim, da ni nobenega razloga za takšno omejitev. Razmere žensk na podeželju so zelo težke, predvsem v novih državah članicah in s tem se moramo nenehno in aktivno ukvarjati. Vendar pa, ko govorimo o samozaposlovanju, ne smemo spregledati tistih, ki imajo redno zaposlitev v domači obrti, trgovini, malih in srednje velikih podjetjih ter v svobodnih poklicih.

Poleg tega menim, da se je treba izogniti tistim določbam, ki jih je predlagal Svet, ki bi državam članicam omogočale, da omejijo dostop do programov socialne zaščite. Direktiva, v skladu z načeli sorazmernosti in subsidiarnosti, v spremenjeni obliki, ki jo predlaga Parlament, zagotavlja potreben okvir, s katerim bo mogoče zmanjšati odstopanja med samozaposlenimi moškimi in ženskami. S tega vidika verjamem, da sta na eni strani varstvo med nosečnostjo, na podlagi upravičenosti do najmanj 14-tedenskega dopusta, in nadomestilo za čas porodniškega dopusta, ključnega pomena. Na drugi strani pa je prav tako pomembna pravica, da zakonci ali življenjski partnerji zakonito ustanovijo podjetje.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot vztrajni zagovornik človekovih pravic in načela enakosti ne želim spodkopavati pobud, katerih cilj je zaščita pravic žensk na trgu dela, kot v primeru tega poročila moje drage kolegice gospe Lulling. Kot sem že povedal „morajo biti moški in ženske obravnavani pošteno, pri čemer morajo imeti enake pravice, hkrati pa morajo biti upoštevane njihove potrebe“. Za ženske je to še posebej pomembno na področjih, kot so pomoč pri materinstvu, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja … ’.

Zato pozdravljam dejstvo, da sem v tem poročilu, poleg drugega, našel tudi skrb za porodniško varstvo samozaposlenih delavk. Prav tako pa sem tudi oster zagovornik načela subsidiarnosti in prepričan sem, da mora veliko obravnavanih tem ostati v pristojnosti držav članic.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam prizadevanja Evropskega parlamenta za krepitev mehanizmov socialne pravičnosti in enakosti spolov v Evropski uniji. Zagotavljane enake obravnave za samozaposlene moške in ženske – predvsem pri dostopu do mehanizmov socialne zaščite, še posebej pa do tistih, ki se nanašajo na materinstvo – ni le neizpodbitno načelo civiliziranega sveta, pa tudi Evrope, ki nase gleda kot na kulturno in socialno razvito, ampak postaja vse bolj pereče in očitno v tem dolgem obdobju gospodarske in socialne krize. Izpostaviti želim našo skrb, da je treba odpraviti razlike pri obravnavi med različnimi področji dejavnosti zaradi dobro poznanih dogodkov na ravni organizacije ter orodij in mehanizmov dela ali proizvodnje. Delavci morajo imeti enaka merila za dostop do javnih sistemov za socialno zaščito, predvsem glede prispevkov in pravic. Prav tako želim izpostaviti, da bo to priporočilo vsekakor okrepilo pobude za podjetništvo žensk. Evropsko gospodarstvo bo zaradi močnejšega in splošnejšega sodelovanja žensk še veliko pridobilo in doživelo velik napredek.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Sprejetje tega poročila pozdravljam kot oseba, ki je še posebej občutljiva na vprašanja enakosti spolov in enakosti na splošno, vključno z enakostjo pri socialnih pravicah. Zame je temeljnega pomena, da države članice zagotovijo socialno zaščito za samozaposlene ženske in zakonce, ki jim pomagajo in da mora ta pravica biti enakovredna pravici redno zaposleni žensk. Ta ukrep je namenjen spodbujanju podjetništva pri ženskah v Evropi, ki je še vedno premalo prisoten; predvsem pa omogoča ženskam, da so deležne enakih ugodnosti pri porodniškem dopusti, kot ženske v drugih poklicih. Porodniški dopust mora biti zagotovljen v vseh državah članicah in za vse ženske, ne glede na njihovo zaposlitev. Ker za ta ukrep velja načelo subsidiarnosti, upajmo, da bodo države članice storile vse, kar je potrebno, da bodo lahko ti moški in ženske kar se da hitro in enostavno uskladili poklicno in družinsko življenje.

  Lívia Járóka (PPE), v pisni obliki. – (HU) Kolegici poslanki Astrid Lulling želim čestitati, ker je bilo njeno poročilo sprejeto, poročilo, ki predstavlja pomemben korak naprej k reševanju izjemo dolgotrajnega problema. Razmer zakoncev in življenjskih partnerjev samozaposlenih delavcev – , ki prispevajo k opravljanju dejavnosti in zaslužku podjetja, ne da bi imeli status zaposlenega ali poslovnega partnerja – v direktivi Sveta iz leta 1986 ni bilo mogoče zadovoljivo obravnavati. Zato je bil čas za razveljavitev zgoraj omenjene zakonodaje in za pripravo nove direktive, v kateri je priznano delo zakoncev, ki pomagajo, in jih z vidika socialne varnosti izenačuje s samozaposlenimi delavci.

Poleg tega gre za pomemben dosežek poročevalke in Evropskega parlamenta, v primerjavi s prvotnim priporočilom Sveta, da področje uporabe ni več omejeno izključno na dejavnosti zaposlenih v kmetijskem sektorju, ki ustvarjajo dohodek, saj ta ciljna skupina prav tako dela na primer v malih in srednje velikih podjetjih, ali v trgovini, kjer predstavljajo večinski delež. Čeprav Svet ni sprejel nekaterih pomembnih priporočil, ki sta jih pripravila poročevalka in Parlament – prepuščanje zagotavljanja enake socialne zaščite za zakonce in življenjske partnerje državam članicam in dopuščanje državam članicam, da ohranjajo strožje predpise glede nekaterih programov ali ravni socialne zaščite – , osnutek direktive kot celota kljub temu predstavlja pomemben napredek.

  Barbara Matera (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Pozdravljam odobritev predloga o direktivi o izvajanju novega pravila enake obravnave za moške in ženske, ki so samozaposleni. Evropski parlament je končno izrazil mnenje o uporabi tega načela, ki je tako simbolnega pomena za socialni in gospodarski napredek!

Ob upoštevanju državnih pravic, verjamem da ni dovolj le oblikovati minimalne standarde zaščite za samozaposlene ženske-matere, kot tudi za zakonce, ki jim pomagajo in priznane življenjske partnerje, ampak tudi izenačiti njihov obseg zaščite z obsegom zaščite žensk-mater, ki so zaposlene, v primerjavi s samozaposlenimi.

Upati je, da bo deklaraciji teh pravic sledilo tudi njihovo upoštevanje in da bodo države članice izvedle ustrezne ukrepe, predvsem za zaščito samozaposlenih žensk in parterjev, ki jim pomagajo, v času nosečnosti in materinstva. Boriti se moramo proti diskriminaciji na delovnem mestu v vseh njenih oblikah, da bi tako podprli emancipacijo žensk, pa tudi moških.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog Komisije skuša zagotoviti enako obravnavo za samozaposlene ženske in moške. Zato gledam na sprejetje tega besedila kot na pomemben in zelo pozitiven korak pri približevanju k trenutni evropski zakonodaji za zaposlene delavce, saj so temeljne pravice enakosti in socialne zaščite že zaščitene, predlagane spremembe prvotnega besedila pa gredo v smeri splošnega izboljšanja na področju zaščite zakoncev samozaposlenih delavcev, predvsem v zvezi z nadomestilom za materinstvo za samozaposlene ženske in zakonce ali priznane partnerje samozaposlenih delavcev. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo, ne samo zaradi tega, ker je pomembno in ker bo po mojem mnenju vplivalo na milijone državljanov EU. Poznam zelo veliko umetnikov, odvetnikov in drugih ljudi, ki so samozaposleni in vem, da jim pri delu zelo velikokrat pomagajo družinski člani, običajno žena ali otroci. Dejstvo, da bodo sedaj imeli pravico do socialne zaščite, bo nedvomno izboljšalo njihov materialni položaj, moralo in predanost delu. To je še posebej pomembno za Litvo, saj sedaj, ko je kriza močno prizadela baltske države, materialni položaj številnih družin že meji na revščino.

Ne moremo več stati ob strani in gledati, kako se samozaposlenim ženskam in moškim z družinami dogaja krivica. Sprejetje tega poročila je jasno sporočilo vladam držav članic EU, da podprejo zakonce samozaposlenih, da jim zagotovijo pravico do pokojnine, plačanega dopusta, porodniškega ali očetovskega dopusta in jim pomagajo pri ponovnem vstopanju na trg dela.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Izraziti želim podporo poročilu gospe Lulling. Predlog je potreben zaradi velike razlike med spoloma, ki še vedno obstaja v sektorju samozaposlenih in ki lahko postane še izrazitejša. Predlog prav tako predpostavlja, da mora biti socialna zaščita zagotovljena zakoncem, ki pomagajo, in ki pogostokrat znatno prispevajo k podjetju samozaposlenih delavcev, pa vendar v številnih državah članicah nimajo popolnoma nobene zaščite.

Predlog, katerega namen je zagotoviti pobude, s katerimi bi ženske dobile dostop do trga dela in pomagati v boju proti neprijavljenemu zaposlovanju, v trenutno zakonodajo Skupnosti vnaša tri spremembe: opredelitev „zakonca, ki pomaga“ je spremenjena in vključuje tudi pare, ki niso poročeni, a njihovo zvezo priznava nacionalno pravo; samozaposlenim ženskam in zakoncem, ki jim pomagajo, podeljuje pravico, da na zahtevo pridobijo plačan porodniški dopust, ki traja vsaj 14 tednov. Tudi zakoncu, ki pomaga, je na zahtevo zagotovljena pravica do sistema socialne zaščite.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to poročilo, saj verjamem, da je sprejetje te direktive na ravni Evropske unije izjemnega pomena, glede na trenutno gospodarsko in finančno krizo, ki jo doživljamo. Ob upoštevanju dejstva, da v večini držav članic, zakonci, ki pomagajo, niso upravičeni do ugodnosti socialne zaščite svojih zakoncev, sem prepričana, da bi v primeru, ko države članice od samozaposlenih zahtevajo, da se vključijo v sistem socialne zaščite, to moralo biti obvezno tudi za njihove zakonce, ki jim pomagajo in življenjske partnerje.

Stališče Sveta je obžalovanja vredno, saj ne sprejema, da bi morala biti tudi za zakonce in življenjske partnerje, ki samozaposlenim delavcem pomagajo, obvezna vključitev v sisteme socialne zaščite v tistih državah, v katerih jim je v skladu z nacionalno zakonodajo priznan ta status. Ker velika večina ni članov takšnih sistemov, se ne zavedajo ugodnosti, ki jih zagotavljajo sistemi socialne zaščite, ki pokrivajo bolezni, invalidnost in starost.

Kot poročevalka v senci za skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, sem podprla stališče, da morajo biti samozaposlene ženske, zakonci in življenjski partnerji, ki se odločijo za otroka, deležni socialne zaščite in plačanega dopusta ter jim ne sme biti onemogočeno pridobivanje otroškega dodatka, kot to počne romunska vlada.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zelo me veseli dejstvo, da je Evropski parlament danes sprejel stališče o drugi obravnavi direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in o razveljavitvi Direktive št. 86/613/EGS.

Ženske imajo ključno vlogo pri ohranjanju podjetij, v katerih so samozaposlene, kot lastnice in zakonci, ki pomagajo ali življenjske partnerice. Odločitev Parlamenta o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost in njihovih zakoncev pozdravljam kot pomemben del zakonodaje EU.

  Marina Yannakoudakis (ECR), v pisni obliki. – Skupina ECR močno podpira prizadevanja za odpravo razlik med spoloma pri samozaposlenih delavcih in njihovih partnerjih. Podpiramo cilj poročila, saj želimo, da bi vse države EU zagotavljale podporo in socialno zaščito samozaposlenim delavkam. Vendar pa nasprotujemo temu, da bi bila ta zakonodaja uveljavljena na ravni EU. Skupina ECR je vedno zagovarjala načelo subsidiarnosti in trdno verjame, da morajo države članice prevzeti vodilno vlogo pri vzpostavljanju in izvajanju zakonodaje na področju zaposlovanja in socialne politike. Zaradi tega se je skupina ECR vzdržala glasovanja o spremembah 1-17.

Poročilo: Toine Manders (A7-0122/2010)

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes je Parlament ponovil potrebo po zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov v EU in pomembnost uskladitve predpisov, ki se nanašajo na označevanje tekstilnih izdelkov, ki mora biti obvezno za vsa oblačila, ki se prodajajo v Evropi. Izvajanje prihodnjih predpisov o imenovanju tekstilnih izdelkov, kot tudi oznak materialov, bo poenostavilo obstoječ regulativni okvir, ki bo tako postal pregleden, jasen in bo potrošnikom ter malim in srednje velikim podjetjem v pomoč.

Potrošniki bodo lahko na podlagi oznak sprejemali premišljene odločitve ob nakupu izdelkov, tudi na podlagi etičnih vidikov, kot so zdravje, pomisleki glede okoljskega vpliva, človekovih pravic ter plačila in pogojev delavcev, ki so zaposleni v proizvodni tekstilnih izdelkov. Prav tako pa bodo lahko mala in srednje velika podjetja v tekstilni industriji na splošno lahko zaščitila kakovost, kroj in inovacije na področju svojih izdelkov, zaradi česar bodo konkurenčnejša, ne le na Evropskem trgu, ampak tudi v svetu. Z oznako „izdelano v“ potrošniki ne bi pridobili le dodatnih informacij o značilnostih izdelka, ampak bi to tudi pomagalo okrepiti gospodarstvo zaradi razvoja novih izdelkov v številnih sektorjih, spodbujati zaposlovanje in podporo boju proti ponarejanju v zvezi z izdelki iz tretjih držav.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) V tej dobi globalizacije, ko izdelki vse pogosteje prihajajo iz mednarodnih montažnih linij, je vse težje prepoznati njihovo „nacionalnost“. Vzporedno s tem pojavom potrošniki želijo opravljati nakupe ob polnem poznavanju dejstev, ter včasih dajejo prednost izdelkom, ki prihajajo iz držav z visokimi standardi kakovosti ali socialnimi in okoljskimi standardi. V tem kontekstu sem se odločila, da bom glasovala za to poročilo, saj predlaga, da bi postalo označevanje države porekla obvezno. To je ključna informacija, ki jo je potrošniku vedno treba zagotoviti. Prav tako podpiram zamisel Evropske komisije, ki bo čez dve leti pripravila poročilo, ali pa celo zakonodajni predlog, namenjen usklajevanju oznak tekstilnih izdelkov. Zakaj se sistemi velikosti in številne druge, prav tako pomembne informacije, glede na dejstvo, da skupni trg delimo že več desetletij, še vedno razlikujejo v posameznih državah članicah?

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, saj verjamem, da bo zagotovila večjo preglednost tako proizvajalcem tekstila, kot tudi potrošnikom. Pozdravljam izbrano obliko resolucije, ki združuje različne trenutno veljavne direktive, kar bo zmanjšalo upravno obremenitev za države članice pri prenosu tehničnih prilagoditev v nacionalno zakonodajo, vedno ko bo na seznam dodano ime novega vlakna. Verjamem, da je čas, ko moramo začeti obravnavati revizijo sistema označevanja tekstila, ki ne bi predstavljal dodatne obremenitve za proizvajalce ter bi ga potrošniki jasno razumeli in sprejeli. Zato sem podprl v uredbi sprejete predloge, da mora poročilo Evropske komisije pokrivati takšna vprašanja, kot so vseevropski sistem enotnega označevanja velikosti za oblačila in obutev, navedbo vseh morebitnih alergenov ali nevarnih snovi in vprašanja ekološkega in socialnega označevanja.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Ne glede na to, kako presenetljivo se zdi, fraza „izdelano v“, ki jo najdemo na številnih oznakah oblačil, danes ni obvezna, njena uporaba pa se med posameznimi državami članicami močno razlikuje. Po preučitvi predloga Komisije o urejanju datuma, ko pride novo vlakno na trg, smo ga uporabili za odpravo tega problema z označevanjem. Zaradi pomanjkanja evropske zakonodaje obstaja tveganje, da se bodo pojavili izdelki, ki so bili proizvedeni v tretjih državah, ki pa so opremljeni z oznakami, iz katerih izhaja, da so bili izdelani v Evropi. Poročilo prav tako poziva Komisijo, da razmisli o označevanju, ki bo strankam zagotavljalo informacije o socialnih in okoljskih pogojih izdelave izdelkov, ki jih kupijo.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čestitam poročevalcu gospodu Mandersu za trdo delo pri pripravi treh zapletenih direktiv. To poročilo poenostavlja obstoječi regulativni okvir s tem, ko na primer zagotavlja hitro prodajo novih vlaken na trgu. Za naša mala in srednje velika podjetja to pomeni prihranek pri upravnih stroških in hitrejši dobiček od prodaje novih vlaken. Ti ukrepi spodbujajo inovacije, element, ki je – po mojem mnenju – ključnega pomena za evropska podjetja. Le z inovativnimi in visoko kakovostnimi izdelki lahko premagamo hudo svetovno konkurenco in izidemo iz te težavne krize.

Besedilo ščiti tudi potrošnike, katerih interesi – to želim poudariti – so ključnega pomena za naše politike. Sprejeta pravila bodo zagotavljala jasnejše in preglednejše predpise za evropske državljane, prav tako pa bodo zaradi njih lahko hitreje prišli do inovativnih izdelkov. Poleg tega bo bolje zaščiteno javno zdravje: podrobnejše označevanje bo državljanom zagotovilo informacije o izvoru prediva in povezanih izdelkov.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam predlog uredbe, ki skuša poenostaviti in izboljšati trenutno veljavni zakonodajni okvir, z namenom spodbujanja inovacij v sektorju tekstila in oblačil, hkrati pa bo uporabnikom vlaken in potrošnikom omogočil hitrejši dostop do inovativnih izdelkov. Vprašanje poenostavitve je ključnega pomena za spodbujanje inovativnosti v evropski uniji in povečanje obsega informacij, ki jih prejmejo potrošniki. Prav tako je treba najti alternativno zakonodajo, ki je manj obremenjujoča z vidika postopkov in stroškov pri prenosu direktiv v lokalno zakonodajo. Skrajšanje časa med predložitvijo in izvedbo ter možnost dajanja izdelka na trg, bo pozitivno vplivalo na industrijo, kar pomeni prihranek pri upravnih stroških, izdelki pa bodo verjetno prej prišli na trg, kar bo povečalo dobiček.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) V sektorju tekstila smo končno sprejeli uredbe „izdelano v“. Parlament je na glasovanju že leta 2005 podprl predlog uredbe Sveta o označevanju države porekla nekaterih izdelkov, uvoženih iz tretjih držav, vendar je Svet ta postopek zaustavil. Ker ni šlo za postopek soodločanja, proti nasprotovanju nekaterih nacionalnih vlad ni bilo mogoče ukrepati.

To današnje glasovanje pa predstavlja močno politično sporočilo Parlamenta, ki zastopa evropske državljane in sedaj odločno poziva Svet, da sprejeme te predpise. Temu cilju smo danes bližje, prav tako pa je v skladu s cilji Lizbonske pogodbe.

To je res šele prva obravnava glasovanja, vendar predstavlja pomemben rezultat, posledico napornega dela v zadnjih mesecih s kolegi iz drugih nacionalnih delegacij in drugih političnih skupin. Ta nova uredba ščiti evropske potrošnike, ki želijo poznati poreklo tekstilnih izdelkov, ter mala in srednje velika podjetja, ki jih izdelujejo v državah članicah. To na primer pomeni, da ne bomo mogli več navajati, da je bil izdelek „izdelan v“ državi članici, če ga je bilo v resnici tu narejenega le 25 %; danes mora biti „izdelanega v “ državi vsaj 50 % izdelka.

  Lena Ek, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Na splošno podpiramo poročilo našega kolega gospoda Mandersa o tekstilnih imenih in povezanemu označevanju tekstilnih izdelkov. Zato smo zelo kritični do obveznega označevanja porekla, saj smo prepričani, da bi to pomenilo višje cene za potrošnike v Evropi, skupaj s slabšimi pogoji in višji stroški, predvsem za mala in srednje velika podjetja. Verjamemo v prosto trgovino, zato smo prepričani, da ne smemo vzpostavljati večjih tehničnih ovir za trgovino z nepotrebnim urejanjem. Namesto tega podpiramo sistem prostovoljnega označevanja, ki temelji na zahtevi potrošnikov o označevanju porekla.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) 30. januarja 2009 je Komisija sprejela predlog o novi uredbi o tekstilnih imenih in s tem povezanim označevanjem tekstilnih izdelkov. Predlog vso obstoječo zakonodajo o tekstilnih imenih in s tem povezanim označevanjem tekstilnih izdelkov združuje v en sam predpis. Glede na besede poročevalca je revizija „v bistvu tehnični postopek brez velikih političnih posledic“.

Vemo pa, da je treba zaradi konkurenčnosti, s katero se soočajo evropska tekstilna podjetja – predvsem zaradi izdelkov iz Kitajske – izvesti temeljne ukrepe glede označevanja v prihodnje, kar mora biti od sedaj naprej tudi naloga Komisije. Zaradi izzivov, s katerimi se danes sooča Evropska unija, je treba izboljšati in okrepiti trg, hkrati pa si je treba prizadevati za odpravo ovir, ki preprečujejo, da bi to bilo mogoče v celoti uresničiti. Uskladitev in poenostavitev standardov, ki se nanašajo na tekstilna imena, ustrezata temu cilju, saj pojasnjujeta informacije, ki so zagotovljene potrošnikom, s tem pa prispevata k večji konkurenčnosti sektorja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Možnost pravilnega identificiranja kje in kako je bi proizveden izdelek in iz česa je dejansko narejen, predstavlja temeljno pravico potrošnikov, da bi bilo mogoče zagotoviti njihovo zaupanje in zaščititi njihove pravice; prav tako pa uvaja pomemben dejavnik pri spodbujanju poštene konkurence na globalnem trgu tekstila. V tem kontekstu bo standardizacija označevanja tekstilnih izdelkov ugodno vplivala na konkurenčnost evropske, predvsem pa portugalske industrije tekstila in oblačil. Poudariti želim potrebo po usklajenih pravilih glede označevanja porekla tekstilnih izdelkov, uvoženih iz držav, ki niso članice EU, ter natančnih merilih za uporabo oznake porekla „izdelano v“ za izdelke, proizvedene v Uniji, kot tudi glede socialnega označevanja, da bi tako stranke bile seznanjene z upoštevanjem zdravstvenih in varstvenih standardov ter človekovih pravic. Za pomembno štejem tudi ekološko označevanje, ki se nanaša na prijaznost okolju in trajnostno proizvodnjo tekstilnih izdelkov. Tudi uvedba teh jasnejših in preglednejših pravil označevanja – , ki vključuje informacije o netekstilnih sestavinah živalskega izvora – bo izboljšala sposobnost potrošnikov, da razlikujejo med izdelki in njihovo kakovostjo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Za to poročilo smo glasovali zaradi njegovega glavnega namena, ki zagovarja oznake porekla in obravnava zaščito pravic potrošnikov, delavcev in proizvodnje industrije tekstila in oblačil v naših državah. Ne strinjamo pa se z nekaterimi podrobnostmi o označevanju in sicer s preveč podrobno vsebino glede vlaken, predvsem ko gre za mala in srednje velika podjetja, ker bi to pomenilo višje stroške.

Čeprav smo na splošno glasovali za, poročilo predlaga podrobnosti, s katerimi se ne strinjamo. Trdimo, da ga je treba popraviti ali pa mora vsebovati vsaj določbe za ukrepe pomoči, ki bi mala in srednje velika podjetja ščitila pred problemi.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Označevanje porekla izdelkov je pomembno, saj potrošniki tako poznajo točen izvor izdelka, ki ga kupijo. Označevanje nekaterih izdelkov, da izvirajo iz EU, če so v državi EU le pakirani, medtem ko so ostale faze njihove proizvodnje izvedene v državah, ki niso članice EU, ni pravilno. Novi sprejeti predpisi bodo prispevali k večji preglednosti mednarodne trgovine, prav tako pa bodo zaradi njih stvari za potrošnike jasnejše. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ekološka oznaka ponovno obljublja nekaj povsem drugega, kot pa dejansko zagotavlja – spomnimo se le škandala „ekološkega bombaža“ ali nedavnih polomov z biološkimi kemikalijami. Prvič, še dodatno vnaša zmedo na področje oznak in etiket na tem ekološkem trgu – , ki bi ga EU lahko enkrat za vselej razumno standardizirala, nekaj kar običajno rada počne – in drugič, skrajni čas je, da je EU sprejela gensko spremenjen bombaž. Če čakamo na študije morebitnih vplivov škodljivih snovi, potem bi morale oznake v tem vmesnem času vsaj navajati, da izdelki vsebujejo gensko spremenjen bombaž.

Prav tako je skrajni čas, da EU poskrbi za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID). Elektronskih oznak ne moremo nanašati na tekstilne izdelke, ne da bi vpleteni za to vedeli; še vedno nimamo ustreznih pravil označevanja. Če bodo pešci postali vidni s pomočjo oblačil, opremljenih z RFID, bo mogoče ljudi nenehno nadzirati. Ker poročilo to tudi omenja, sem ga na glasovanju podprl.

  Cristiana Muscardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Podpiram poročilo gospoda Mandersa o označevanju porekla tekstilnih izdelkov, saj rešuje problem, ki že dolgo ogroža svobodno odločanje naših potrošnikov. Oznake porekla so ključne za zagotavljanje preglednosti, varnosti in informacij evropskim državljanom, istočasno pa dajejo našim podjetnikom jasna, skupna pravila.

Vendar pa ostaja odprt problem glede tekstilnih izdelkov, ki prihajajo iz tretjih držav, naših trgovinskih partneric. Zato pozivam kolege poslance, da podprejo uredbo o označevanju porekla, obravnavano v Odboru za mednarodno trgovino. To bo zaščitilo naše potrošnike in podjetja, ne le v zvezi s tekstilnimi izdelki in oblačili, ampak tudi v zvezi s sektorji, ki so občutljivi na rast evropskega gospodarstva.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Evropska tekstilna industrija se je na velike gospodarske izzive v zadnjih letih odzvala z zahtevnim preoblikovanjem, posodabljanjem in tehnološkimi inovacijami. Evropska podjetja so izboljšala svoj položaj na globalnem trgu, s tem ko so se osredotočila na konkurenčne prednosti, kot so kakovost, oblika in tehnološke inovacije pri teh izdelkih z najvišjo dodano vrednostjo. Evropska industrija ima v svetu ključno vlogo pri razvoju novih izdelkov, visoko tehnološkega in netkanega tekstila za nove načine uporabe in izdelkov za čiščenje, avtomobilsko industrijo ali medicinski sektor.

Pozdravljam predlog Komisije o urejanju, saj verjamem, da poenostavlja obstoječi regulativni okvir za razvoj in rast novih vlaken in ima potencial za spodbujanje inovacij v sektorjih tekstila in oblačil, istočasno pa uporabnikom vlaken in potrošnikom omogoča, da prej pridejo do inovativnih izdelkov.

Na koncu bom izrazil popolno podporo uredbi „izdelano v“, saj verjamem, da je to ključnega pomena pri zagotavljanju, da bodo potrošniki imeli ustrezne informacije o sestavi in poreklu izdelkov, ki jih kupujejo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V stranki zelenih smo se vzdržali na končnem glasovanju o tem poročilu, predvsem zaradi tega, ker so bile sprejete nekatere spremembe, ki so jih predlagali PPE, liberalci in EFD. Če povzamemo, gredo vse te spremembe v smeri razširitvi določb „izdelano v“.

  Tokia Saïfi (PPE), v pisni obliki. – (FR) Sprememb v poročilu gospoda Mandersa o tekstilnih imenih in povezanemu označevanju tekstilnih izdelkov v zvezi z „izdelano v“ (47/49, 48, 12 in 67) nisem podprla. Te spremembe, katerih namen je uveljaviti označevanje porekla za tekstilne izdelke, uvožene iz tretjih držav (z izjemo Turčije in držav članic EGP) ali natančno urejati pogoje prostovoljnega označevanja porekla tekstilnih izdelkov, izdelanih v Evropi s to uredbo, bi ogrozile sprejetje te pomembne zakonodaje v razumnem časovnem roku. Predlog za uredbo o označevanju porekla, ki ga je predlagala Evropska komisija, je še vedno v obravnavi v Svetu, prav tako pa mora Odbor za mednarodno trgovino o njem pripraviti poročilo.

Ne nasprotujem preglednosti in sledljivosti izdelkov, ki bi bili v korist potrošnikov. Vendar pa smo kot poslanci v Evropskem parlamentu dolžni spoštovati nekatere regulativne okvire. Po mojem mnenju bi morali, preden sprejmemo obvezno navajanje „izdelano v“ na oznakah oblačil, ki se prodajajo v Evropi, zagotoviti, da bo osnutek uredbe o označevanju „izdelano v“ vključeval vsa potrebna zagotovila, predvsem glede metode izvajanja.

Poročilo: Vital Moreira (A7-0058/2010)

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem ta dokument. Odnosi med EU in Ukrajino so bili vedno zelo tesni in so temeljili na konstruktivnem dialogu. Tako kot gospodarstva v državah članicah EU, je tudi ukrajinsko gospodarstvo prizadela mednarodna finančna kriza, ki je povzročila dramatičen upad proizvodnje, poslabšanje davčnega položaja in povečano potrebo po zunanjem financiranju. Makrofinančna pomoč Unije v višini 500 milijonov EUR ne bi smela le dopolnjevati programov in virov MDS in Svetovne banke, temveč bi morala zagotoviti dodano vrednost sodelovanja Evropske unije. Vendar pa makrofinančna pomoč Unije lahko prispeva h gospodarski stabilizaciji v Ukrajini le, če glavne politične sile zagotovijo politično stabilnost v državi in dosežejo široko soglasje glede strogega izvajanja potrebnih strukturnih reform.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Makrofinančna pomoč Ukrajini je v tem času še posebej pomembna. Ta pomoč lahko poveča vpliv EU na oblikovanje ukrajinske politike in pomaga Ukrajini, da premaga trenutno globoko gospodarsko krizo. Finančna pomoč Skupnosti kaže, da je Ukrajina strateško pomembna, kot morebitna država kandidatka za vstop v EU. Večletni sporazum o financiranju (MFA) bi bil zagotovljen v času, ko EU prav tako pomaga mobilizirati finance za preoblikovanje ukrajinskega energetskega sektorja. Komisija in druge vključene institucije sodelujejo pri pripravi paketa pomoči ukrajinskim oblastem, namenjenega pomoči pri razvoju trajnostne rešitve za srednjeročne ukrajinske obveznosti pri prenosu in plačilu plina. Čeprav ni predvideno, da bi predlagan MFA bil neposredno povezan s paketom, bi pripomogel k gospodarski stabilizaciji in reformam v Ukrajini. Strinjam se s to odločitvijo o zagotovitvi izjemnega MFA Ukrajini. Brez pomoči se Ukrajina ne bi bila sposobna popolnoma vključiti na številna področja gospodarstva in doseči svojih ciljev.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Ukrajina sedaj plačuje ceno za hudo gospodarsko krizo, kot tudi za trajajočo politično nestabilnost, ki sta oblastem v Kijevu omogočili, da odlašajo pri izvajanju obveznosti, ki so jih dali mednarodnim finančnim institucijam. Pomembno je, da Evropska unija sodeluje pri zagotavljanju pomoči svojim sosedam na vzhodni meji v času, ko se socialne razmere poslabšujejo zaradi pomanjkanja denarnih tokov, potrebnih za delovanje vseh držav.

Ukrajina potrebuje stabilnost. Posojilo, ki ga je odobrila Evropska komisija, z odobritvijo zakonodaje Skupnosti, prav tako potrjuje, da Kijev predstavlja kandidata za pristop. Vendar pa se mora Evropska komisija od sedaj naprej osredotočiti na mehanizme za spremljanje porabe posojila, odobrenega Kijevu.

Poleg tega mora Evropska unija pozvati Ukrajino, da se bolj odločno spoprime s ključnimi reformami, ki ji bodo pomagale vzpostaviti pravno državo. Prehod Ukrajine od gospodarstva, ki ga usmerja država na tržno gospodarstvo je boleč in težek proces, predvsem za njene prebivalce. Ta gospodarski prehod mora biti podprt s prizadevanji, namenjenim institucionalni reformi. Ukrajina se mora spoprijeti na obeh frontah, ne glede na to, kako težko je to v tem trenutku.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejetje zakonodajne resolucije, ki zagotavlja pomoč v obliki makrofinanciranja Ukrajini, saj bo to državi omogočilo, da začne odpravljati posledice svetovne finančne krize, s tem ko bo zagotovila stabilnost svojih fiskalnih in zunanjih računov. Ta odgovor na zahtevo Ukrajine je, skupaj s trenutnim programom Mednarodnega denarnega sklada, ključen za gospodarsko stabilizacijo. Vendar pa mora Ukrajina izvesti ustrezne ukrepe za preprečevanje in boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nepravilnostim, povezanim s to pomočjo, pa tudi za zagotavljanje nadzora s strani Komisije in revizij s strani Računskega sodišča. Tu imam v mislih predvsem memorandum o soglasju in sporazumu o posojilu, ki bosta sklenjena z ukrajinskimi organi, v katerem bodo predvideni posebni ukrepi, ki jih mora Ukrajina izvajati za preprečevanje goljufij, korupcije in drugih nepravilnosti v zvezi s to pomočjo ter za boj proti tem pojavom.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z veseljem sem glasoval za predlog Parlamenta o zagotovitvi makrofinančne pomoči Ukrajini. Kot morebitna kandidatka za pridružitev Evropski uniji, je Ukrajina partnerica s posebnimi ugodnostmi in mora biti deležna posebnih politik, namenjenih reševanju njenih posebnih problemov. Vendar pa bo makrofinančna pomoč Evropske unije Ukrajini prispevala k gospodarski stabilizaciji države le, če se bodo stabilizirale strankarsko-politične razmere, prevladujoče politične sile – , ki so bile v zadnjih letih preveč vpletene v notranjo vojno za lastno premoč in vpliv – pa bodo dosegle široko soglasje o doslednem izvajanju strukturnih reform, ki so potrebne za prihodnost države.

Prav tako je nujno potrebno, da ukrajinska vlada ukrepa in odpravi pomanjkanje samostojnosti sodnih oblasti, saj so sedaj pod premočnim vplivom ne samo politični sil, ampak tudi gospodarskih akterjev. Brez svobodnega in neodvisnega sodnega sistema ne more biti pravne države, človekove pravice niso zagotovljene, prav tako pa ni tujih naložb ali napredka. Ti dejavniki morajo biti upoštevani v vseh mehanizmih, določenih v sporazumu o posojilu, da bi tako EU lahko dosledno nadzirala, kako dobro se izvajajo.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Ukrajina, ki je neposredna soseda Evropske unije, se prav tako uvršča med evropske države, ki jih je svetovna gospodarska kriza močno prizadela. Negativen vpliv krize na ukrajinsko gospodarstvo ogroža ne le notranjo stabilnost, ampak tudi stabilnost celotne regije. Glasoval sem za zagotavljanje makrofinančne pomoči Ukrajini, ki bo pomembno prispevala k doseganju stabilnosti in nadaljnjemu izvajanju gospodarskih reform v teh državi.

Komisija in druge vpletene institucije – Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj in Evropska investicijska banka – morajo pospešiti proces priprave programa pomoči Ukrajini, da bi bilo mogoče identificirati in izvesti trajnostno rešitev glede reforme njenega gospodarstva, predvsem pa njenega energetskega sektorja.

Reševanje problemov, ki so povezani s transportom zemeljskega plina čez ozemlje Ukrajine, je strateškega pomena. Menim, da je bila vključitev vprašanja tranzita plina v pridružitveni načrt med EU in Ukrajino dobrodošla. Trdno sem prepričan, da je treba uskladiti sodelovanje, kar prav tako pomeni iskanje novih oblik sodelovanja. Ukrajino je treba podpreti pri nadaljevanju reform, da bi tako pomagali pri njenem napredku na poti v evropsko združevanje, da se torej drži ciljev Evropske unije, navedenih v okviru evropske sosedske politike.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavne novice o nasilju med poslanci ukrajinskega parlamenta so vzbudile zaskrbljenost v celi Evropi in jasno odražajo razdelitev ukrajinske družbe, razpotje, na katerem se je država danes znašla ter neizogibno vlogo Rusije v regiji. Verjamem, da Evropska unija ne sme prenehati z izpostavljanjem evropske poti Ukrajini. Zato mora makrofinančna pomoč, ki jo trenutno zagotavljamo, predstavljati dodatno sporočilo o približevanju Ukrajine in solidarnost z državo v času izrazite socialne, gospodarske in finančne šibkosti.

Upam, da Ukrajina brez zadržkov sledi procesu zbliževanja z Evropsko unijo, da bo predlagani pridružitveni sporazum stopil v veljavo in okrepil dvostranske odnose in izmenjavo ter da bi lahko pridružitev Ukrajine našemu skupnemu območju predstavljala konec te poti. Prav tako upam, da se bo tovrstna pomoč postopoma zmanjševala, da bo država uspešno vzpostavila socialno ravnovesje in obnovila svoje gospodarsko tkivo in da se bo lahko še naprej odločala za demokracijo, človekove pravice in pravno državo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ukrajinsko gospodarstvo je vse bolj prizadeto zaradi mednarodne finančne krize, kar se kaže v velikem zmanjšanju proizvodnje, slabšanju fiskalnega položaja in naraščanju potreb po zunanjem financiranju. Finančna pomoč EU odraža strateški pomen Ukrajine, kot morebitne države kandidatke za vstop v Unijo. Zato sem glasoval za zagotovitev makrofinančne pomoči Ukrajini v obliki posojila z najvišjim zneskom glavnice 500 milijonov EUR za pomoč pri gospodarski stabilizaciji Ukrajine ter zmanjšanje njene plačilnobilančne in proračunske potrebe, opredeljene v sedanjem programu MDS. Pomembno se mi zdi, da pomagamo Ukrajini ponovno vzpostaviti minimalne potrebne socialno-gospodarske ravni in stabilizacijo njenih javnih računov, da bi tako lahko upali na rast in politično zaupanje. Prav tako se strinjam, da je treba zagotoviti nadzorne mehanizme, s katerimi bo mogoče povečati jasnost, preglednost in odgovornost. Evropski parlament mora prejemati redne informacije o delu Ekonomsko-finančnega odbora.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Trenutno predlagana makrofinančna pomoč Ukrajini ne predstavlja oblike resnične, nepristranske pomoči: ravno nasprotno. Med drugim pogojevanje te pomoči z zahtevami Mednarodnega finančnega sklada ter „osrednjimi načeli in cilji gospodarske reforme, določenimi v pridružitvenem načrtu med EU in Ukrajino“ pomeni naslednje: vzpostavitev celovitega prostotrgovinskega območja med EU in Ukrajino; upoštevanje ciljev skupne zunanje in varnostne politike EU; tesnejše sodelovanje prek vojaških kanalov, za reševanje zadev, ki so v skupnem interesu; morebitno sodelovanje Ukrajine v pomorskem sodelovanju Atalanta EU, vzpostavitev popolnega in v celoti delujočega tržnega gospodarstva v Ukrajini in načel makroekonomske stabilnosti, ki jo je vzpostavila EU; ter izmenjava „najboljših praks“ med EU in Ukrajino glede preoblikovanja socialne države, da bi bil ukrajinski pokojninski sistem bolj vzdržen. Posledica vsega tega, kar je izrecno navedeno in vsega, kar je mogoče prebrati med vrsticami, glede na zelo dobro poznan pomen zgoraj omenjenega jezika EU, smo lahko glasovali le proti temu predlogu. S takšnim glasovanjem jasno izražamo solidarnost z Ukrajinci.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, glasoval sem za poročilo o makrofinančni pomoči Ukrajini. Gre za pomembno odločitev, ki pomeni, da bomo pomagali zelo pomembni sosedi Evropske unije in Poljske.

Posojilo v višini 500 milijonov EUR bo Ukrajini pomagalo pri izhodu iz finančne krize. Verjetno mi ni treba nobenega prepričevati, da sta gospodarska stabilizacija Ukrajine in reforma ukrajinskega energetskega sektorja v interesu Unije. Ali bo te cilje mogoče uresničiti, je odvisno izključno od Ukrajincev samih. Veseli me, da smo danes pokazali, da si želimo sodelovati z njimi in pomagati.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za finančno pomoč, ki jo je Evropska unija odobrila Ukrajini, saj verjamem, da moramo pokazati solidarnost, kar prav tako pomeni zagotavljanje pomoči pri izhodu iz trenutne gospodarske krize. Ukrajina mora, kot Evropi sosednja država, ki se v prihodnosti želi pridružiti EU, prejeti jasno politično sporočilo, ki bo spodbudilo oblasti k izvajanju reformnih ukrepov, dogovorjenih z EU.

Istočasno pa je za nas Evropejce pomembno, da imamo uspešne sosede, s stabilnimi notranjepolitičnimi razmerami, ki upoštevajo evropske standarde in vrednote. Glede na to upamo, da bo posojilo, ki ga je EU zagotovila sosednji državi, namenjeno zagotavljanju pomoči celotni ukrajinski družbi. To vključuje tudi več kot pol milijona Romunov, ki živijo v severni Bukovini, severnem Maramurešu in južni Besarabiji. Evropska komisija mora seveda izvesti vse ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bo ta izredna finančna pomoč skrbno porabljena in da bo porabljena tam, kjer je potrebna, da bi tako bilo mogoče doseči predvidene učinke. Pogoji odobritve te pomoči morajo biti v skladu z glavnimi cilji pridružitvenega načrta med EU in Ukrajino, postopek za uporabo sredstev pa mora biti pod strogim evropskim nadzorom, pri čemer je Evropski parlament redno obveščan o poteku.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nedopustno je, da za evropska posojila in subvencije veljajo pogoji, ki jih določa MDS. Nesprejemljivo je, da si Evropska komisija nalaga delo preverjanja, ali države članice izvajajo politike Svetovne banke in MDS, ki so jim v pomoč, ne glede na suverenost Ukrajincev.

Glasujem proti makrofinančni pomoči, ki je bila danes predstavljena v Evropskem parlamentu. Vendar ne zaradi tega, ker ne bi podpiral Ukrajincev. Ravno nasprotno, ne želim, da bi še bolj trpeli, kot so že do sedaj zaradi zastarelega in nevarnega neoliberalnega sistema, ki jim ga vsiljujejo MDS, Svetovna banka in Evropska komisija.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Finančna pomoč Mednarodnega denarnega sklada podpira proces gospodarske stabilizacije in okrevanja Ukrajine. Ukrajina je zaradi poslabšanja gospodarskih napovedi Unijo zaprosila za makrofinančno pomoč. Program makrofinančne pomoči je ključen za izboljšanje finančne stabilnosti evropskih držav, ki so doživele nedavno globalno krizo in so jih prizadele posledice, ki jih je ta kriza imela na njihove glavne trgovinske partnerice. Finančna neravnovesja se nanašajo na proračune in na plačilo bilanco. Ta pomoč je pomembna za Ukrajino pri reševanju krize na najbolj razumljiv način. Zato mora biti EU področje solidarnosti. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ukrajino, veliko in pomembno partnerico EU med vzhodnimi sosedami, je globalna gospodarska kriza močno prizadela. Zato je treba odobriti zagotovitev makrofinančne pomoči v višini do 500 milijonov EUR v obliki posojila, ki jo je predlaga Komisija. To financiranje je bilo namenjeno kritju potreb splošnih plačilnih bilanc države in njene zunanjega finančnega primanjkljaja, kot je ugotovil Mednarodni denarni sklad (MDS).

Ukrajino moramo podpreti pri krepitvi njene dolgoročne gospodarske stabilnosti, saj je pomembna trgovinska partnerica EU. Zame pa je bilo pomembno, da odobrena pomoč iz proračuna EU ni v skladu le s programom MDS, ampak tudi z najpomembnejšimi načeli in cilji politike EU do Ukrajine. Zahvaljujoč pomoči EU, so se v Ukrajini začele izvajati dodatne potrebne strukturne reforme na podlagi pozitivne pogojenosti. Zato sem glasoval za poročilo.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Moreire. Predlagana makrofinančna pomoč je namenjena dopolnjevanju pomoči MDS, ki je bila zagotovljena kot del stand-by okvirnega sporazuma, pa tudi kot podpora Svetovne banke, ki bi morala biti v obliki posojil, odobrenih za politiko zagotavljanja pomoči proračunu.

Program makrofinančne pomoči bo dopolnjeval drugo financiranje, ki ga je zagotovila Unija. Finančna pomoč Unije odraža strateško pomembnost Ukrajine, kot morebitne države kandidatke za članstvo v EU. MFA je zagotovljen v času, ko EU prav tako sodeluje pri mobilizaciji financ za preoblikovanje ukrajinskega energetskega sektorja. Strinjam se z namenom poročevalca o izboljšanju preglednosti, jasnosti in dokumentiranosti predlaganega projekta.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D), v pisni obliki. – Nihče ne oporeka, da je Ukrajina naša „strateška partnerica“, katere stanje je za nas zelo pomembno. Ukrajina se je glede na težek položaj sedaj znašla na gospodarskem in političnem razpotju, z novo vlado, ki je naklonjena tesnejšemu sodelovanju z Rusijo. Pomoč Ukrajini z zagotovitvijo 500 milijonov EUR je torej strateško prava odločitev, ki jo bom podprl. Vendar ali ne prihaja, taktično gledano, do odstopanj med obsegom finančne pomoči – zgolj pol milijarde v primerjavi z drugimi načrti, ki vključujejo več deset milijard finančne pomoči – in nadzorom nad gospodarsko politiko Ukrajine, ki jo v zameno želimo doseči?! EU ima seveda stroga pravila, ki jih morajo upravičenci njene finančne pomoči spoštovati, ne glede na znesek denarja, ki ga prejmejo, vendar pa včasih, predvsem ko je obseg pomoči relativno nizek, vztrajanje pri isti visoki pogojenosti, odraža politično neprožnost, ki le ogroža učinkovitost tega instrumenta, še posebej v času, ko so drugi pri zagotavljanju pomoči veliko prožnejši.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Kot podpredsednik EURONEST sem glasoval za makrofinančno pomoč Ukrajini. Upam, da bo hitro zagotovljena v skladu s pogoji, določenimi v uredbi. Predvsem podpiram vključenost Evropskega parlamenta v postopek sprejemanja odločitev, ki je posledica razširitve določb Lizbonske pogodbe. Makrofinančna pomoč Ukrajini je prvi primer, o katerem se bo odločalo v skladu z novim postopkom. Zamuda pri postopku sprejemanja odločitev zaradi novega postopka je obžalovanja vredna.

Pozivam ustanove EU, da uporabijo izkušnje, pridobljene pri odobritvi makrofinančne pomoči Ukrajini in se izognejo dodatnih zamudam. Našim vzhodnim partnerjem morajo biti prihranjene nepotrebne zamude. Predvsem se sklicujem na primer Republike Moldavije in njene proevropske vlade, ki še vedno čaka na zagotovitev makrofinančne pomoči EU. Medtem ko Republika Moldavija nujno potrebuje pomoč, predlog Evropske komisije že nesprejemljivo zamuja. V Evropski parlament bo predložen šele ta teden. Pozivam institucije EU, da se izognejo dodatnim zamudam pri odločanju o makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji.

Poročilo: Luís Paulo Alves (A7-0054/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Naših devet najbolj oddaljenih regij (Azori, Kanarsko otočje, Guadeloupe, Francoska Gvajana, Madeira, Martinique, Réunion, Saint Barthélemy in Saint Martin) predstavlja resnično premoženje Evropske unije. Ker njihova oddaljenost ovira njihov razvoj, mora Evropska unija sprejeti posebne kompenzacijske ukrepe. Na otoku Réunion mora biti na primer zagotovljena možnosti pridelave steriliziranega mleka, pridobljenega iz mleka v prahu za prehranske namene. Dragocena izjema, odobrena Madeiri, mora biti razširjena tudi na Réunion, za katerega je prav tako značilna velika geografska oddaljenost. Zato sem glasovala za to poročilo, katerega namen je uvesti, razširiti ali spremeniti obstoječe izjeme za Azore, Kanarsko otočje, Réunion in Madeiro v sektorjih sladkorja, mleka in vina.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Najbolj oddaljene regije se soočajo z velikimi izzivi, ki so posledica geografske lege, zaradi katere so zelo oddaljene od središča Unije. Zato pozdravljam sprejetje posebnih ukrepov na področju kmetijstva, ki bodo pomagali tem regijam v trenutni gospodarski krizi. Predvsem želim izpostaviti posebno naravo regij Azorov in Madeire ter pozdravljam sprejete glavne ukrepe. Ti ukrepi se nanašajo na uvedbo, razširitev ali prilagoditev nekaterih odstopanj v sektorjih sladkorja, mleka in vina. Izpostaviti je treba, da potrebujemo celostno strategijo za najbolj oddaljene regije, ne da bi pri tem pozabili, da ima vsaka od teh regij svoje posebnosti: najti moramo najboljše odgovore za vsako posamezno regijo. Izpostaviti je treba številne obstoječe instrumente EU, kot so regionalne strategije in evropska sosedska politika, pa tudi pomembnost, da neprekinjeno nadaljujemo z razpravo o strateških smernicah za najbolj oddaljene regije, da bo tako mogoče med nosilci odločanja povečati ozaveščenost glede posebnosti in možnosti teh regij.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Obstaja več kot le ena najbolj oddaljena regija. Vsak otok, vsako ozemlje ima svoj poseben značaj, identiteto in težave. Poročilo, ki smo ga pravkar sprejeli, bo omogočilo uvedbo nekaterih izjem na področju kmetijstva, ki bodo v pomoč najbolj oddaljenim regijam. Na primer, ljudje na otoku Réunion bodo sedaj lahko pridelovali sterilizirano mleko, obnovljeno iz mleka v prahu, ki izvira iz Unije, s tem pa bodo lahko zmanjšali pomanjkanje svežega mleka. Medtem ko bodo Azori deležni ugodnosti zaradi izjeme pri pravilih glede omejevanja izvoza sladkorja v EU, saj pridelava sladkorne pese predstavlja najboljšo alternativo za otok – tako za gospodarstvo, kot tudi za okolje – , ko bodo odpravljene mlečne kvote. Te izjeme bodo v pomoč najbolj oddaljenim regijam. To je dobro in zato želimo, da bodo odobrene dolgoročno. To pričakujemo od Komisije.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o predlogu uredbe o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije. Sprejetje tega poročila poleg zagotavljanja možnosti za kmetijsko diverzifikacijo pomeni tudi, da je mogoče odpraviti prepoved na ponoven izvoz nekaterih izdelkov. V času gospodarske krize to odločilno prispeva k preoblikovanju in ohranjanju ne le številnih delovnih mest na Azorih, ampak tudi dejavnosti v regiji industrije sladkorja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog komisije predvideva spremembo Uredbe (ES) št. 247/2006 o predlogu uredbe o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije. Spremembe se nanašajo na sektorje sladkorja, mleka in vina. Čestitam poročevalcem, ki so odlično opravili svoje delo. Načelo solidarnosti mora predstavljati eno izmed glavnih načel trenutnega večletnega finančnega okvira in prihodnje finančne perspektive; s tem mora biti zagotovljena socialna in ozemeljska kohezija. Vsi poznamo naravne ovire, s katerimi se soočajo najbolj oddaljene regije Evropske unije zaradi svoje geografske lege in pogojev, ki negativno vplivajo na njihovo gospodarsko dejavnost in proizvodno zmogljivost. Predlagane spremembe so v skladu z načelom solidarnosti, zato sem jih podprl.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Proračun, na katerem temelji to poročilo – , kar je izrecno navedeno v prvi točki uvodne določbe kompromisnega poročila, ki sprejema ukinitev uporabe mlečnih kvot – je za nas nesprejemljiv, zato smo glasovali proti. Ukinitev uporabe mlečnih kvot – , kar je v sprejetem poročilu navedeno, kot ugotovljeno dejstvo – ima skrajno resne posledice na mlečni sektor na Azorih ter na celotno mlečni sektor v regiji.

Posledic odprave mlečnih kvot na gospodarstvo v regiji – proti čemur smo se in se še naprej borimo – ne bo mogoče ublažiti z ukrepi za industrijo predelave sladkorja, ki so sedaj predlagani in sicer, da bi se podaljšal ponoven izvoz sladkorja. To je dober cilj. Vendar je oslabljen že v samem začetku, ko je bilo sprejeto, da bo tudi ta ukrep potopoma odpravljen v roku petih let.

Glede Madeire, prihaja pri postopku preusmeritve vin do znatnih zamud in je lahko celo ogrožen, če pobude na tem področju ne bodo okrepljene. Zanemarjajo se tudi negativne posledice za trgovanje z bananami v regiji iz tako imenovanega „ženevskega sporazuma“. Naslednje vprašanje, ki bi ga bilo treba obravnavati je možnost pomoči za spodbujanje trga med otoki za prodajo lokalnih kmetijskih pridelkov.

  Elie Hoarau (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za končno besedilo, ki je bilo obravnavano po hitrem postopku, saj je bilo sprejetje teh zahtevnih izjem za Réunion, Azore, Kanarsko otočje in Madeiro ključnega pomena za zaščito delovnih mest in nadaljevanje kmetijskih dejavnosti, predvsem pridelave mleka na otoku Réunion. Vendar sem glasoval proti kompromisu, ki sta ga predlagala Evropska komisija in Svet, saj je vseboval predloge, ki niso vsebovali naših ukrepov in ki sta jih sprejela Odbor za regionalni razvoj in Odbor za kmetijstvo.

Obžalovanja vredno je, da kvote za Azore pri izvozu sladkorja niso bile ohranjene na 3 000 tonah, da izjema, odobrena za Réunion pri pridelavi mleka ni bila obravnavana tudi v primeru drugih francoskih čezmorskih departmajev in da Komisija ni podprla varoval, ki se nanašajo na trajnost rezultatov, ki so jih dosegli pridelovalci mleka na otoku Réunion. Vsa ta vprašanja bi spet dal na mizo med pogajanji, namenjenimi obravnavi reforme programa POSEI.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Za najbolj oddaljene regije so običajno značilni majhno število prebivalcev, majhnost, stagnacija in težke gospodarske razmere. Obstajajo regije, ki so močno odvisne od podnebnih in geografskih pogojev in katerih dostop do izdelkov in storitev temelji na sodelovanju s celinskim območjem Unije. Pomoč tem regijam je treba stalno zagotavljati, prav tako kot so stalne težave, s katerimi se soočajo ljudje v najbolj oddaljenih regijah. Da bi bilo mogoče tem regijam zagotoviti razvoj podjetništva, spodbuditi poklicne dejavnosti in enak obseg kmetijskega sektorja, kot v celi Evropi, moramo uvesti nove zakonodajne koncesije – in nadaljevati s tistimi, ki že obstajajo – prilagojene potrebam teh posebnih regij.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gospodarski in socialni razvoj najbolj oddaljenih regij Evropske unije je pogojen z njihovo izjemno oddaljenostjo in izoliranostjo, njihovo majhnostjo, težkimi geografskimi značilnostmi in podnebjem ter gospodarsko odvisnostjo od omejenih virov izdelkov. Ker ti dejavniki skupaj resno omejujejo njihov razvoj, člen 349 Lizbonske pogodbe vključuje določbo o posebnih ukrepih, ki prinašajo ugodnosti najbolj oddaljenim regijam, ki ji je v praksi treba izvajati s pomočjo ustreznih pobud, namenjenih odzivu na njihove posebne potrebe, nenazadnje tudi v kmetijskem in ribiškem sektorju. Glavne spremembe se nanašajo na uvedbo, razširitev ali prilagoditev nekaterih odstopanj v sektorjih sladkorja, mleka in vina. Zaradi vseh teh omejitev in mednarodne krize, ki ima negativne posledice za vse nas, smo glasovali za te ukrepe. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta (A7-0056/2010), saj je drugi steber skupne kmetijske politike, se pravi politika za razvoj podeželja, zelo pomemben za izboljšanje učinkovitosti SKP same, pa tudi za lažje upravljanje zemlje, ki je prikrajšana zaradi naravnih razmer. Dokument, ki ga je pripravil poročevalec, je zelo pomemben, ne samo za nas, ampak za celotno Evropsko unijo. Imeti moramo informacije o zemljiščih, ki jih zaradi razlogov, ki niso odvisni od lastnikov, ni mogoče učinkovito ali dobro izkoriščati. Strinjam se s poročevalčevo oceno pregleda, ki se je začel izvajati v letu 2005, o merilih za razvrščanje prikrajšanih regij. Prejšnja merila, namenjena zagotavljanju pomoči tem območjem, je treba spremeniti, tako da bodo odražala dejanske obstoječe neugodne razmere. Prav tako ne smemo pozabiti, da obstajajo območja, za katera veljajo posebna merila, vendar pa so sedaj bile neugodne razmere odpravljene zaradi izvajanja učinkovitih ukrepov. Države članice morajo biti odgovorne za identifikacijo območij z omejenimi možnostmi in za razvoj pomoči in razvojne programe. Seveda morajo vsi ukrepi temeljiti na okviru Skupnosti.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Predlog Komisije, kot ga je popravil poročevalec, vsebuje določbe za nekatere spremembe prejšnje zakonodaje Skupnosti, predvsem Uredbe št. 247 iz leta 2006. Glavne spremembe se nanašajo na uvedbo, podaljšanje in prilagoditev nekaterih odstopanj v sektorjih sladkorja, mleka in vina. Verjamem, da so predlagane spremembe pozitivne za najbolj oddaljene regije.

Razmere so zelo težke, predvsem v nekaterih območjih, katerih glavne gospodarske sektorje je prizadela nedavna kriza (mlečni sektor na Azorih, sladkorna pesa itd.). Zato bi bilo dobro spodbuditi diverzifikacijo gospodarskih dejavnosti. Da pa bi bilo mogoče spodbuditi takšno diverzifikacijo, morajo biti pridelovalcem in predelovalcem zagotovljene dolgoročne možnosti, nosilcem gospodarskih dejavnosti pa mora biti dovoljeno, da dosežejo ustrezno raven industrijske in komercialne dejavnosti. Ob upoštevanju sistema, ki ga je izpostavil poročevalec, in sprememb, ki jih je predstavili moji kolegi iz ustreznega odbora, izjavljam, da poročilo podpiram.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot pripravljavec mnenja Odbora za regionalni razvoj o poročilu gospoda Alvesa, sem zadovoljen z začetkom naše poti, namenjene hitrejšemu in učinkovitejšemu prilagajanju največjih izvoznih količin za pridelovalce, ki sodelujejo v ureditvah za oskrbo iz najbolj oddaljenih regij. Okvir tega poročila je člen 349 Lizbonske pogodbe, v katerem je določba o zagotavljanju pomoči najbolj oddaljenim regijam pri premagovanju trajnih težav, ki so posledica geografskih razmer, topologije in podnebja.

Določbe te uredbe se morajo nanašati na posebne potrebe teh regij in stvarne razmere lokalnega trga. Ravno ta cilj sem imel v mislih, ko sem pripravljal osnutek predlogov, za katere se je Evropska komisija zavezala, da jih bo ponovno obravnavala pri splošnem pregledu te uredbe, ki jo moramo v letu 2010 še izvesti.

Prav tako sem obravnaval zaščito prihodkov pridelovalcev vina iz hibridnih sort na Madeiri in Azorih, ki so bile prepovedane s skupno ureditvijo trga za vina, da bi tako lahko nadaljevali s pridelavo teh sort za domačo uporabo, kar pomeni, da jim jih ne bi bilo treba odstraniti. Kot sem upal, je Parlament danes z veliko večino podprl kompromis, do katerega je prišlo zaradi tristranskih pogovorov med Parlamentom, Komisijo in Svetom.

Poročilo: Helga Trüpel (A7-0134/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo gospe Trüpel o proračunu za leto 2011 predstavlja nov korak pri sprejemanju proračuna Evropskega parlamenta. Marca je Parlament sprejel smernice za leto 2011. Namen je sprejeti osnutek ocen, ki sledi pogajanjem med Odborom za proračun in predsedstvom Evropskega parlamenta, ki je odgovorno za to zadevo. Podprla sem to poročilo, ki predvideva sprejetje drugega obroka pri povečanju dodatka za strokovno pomoč poslancem višini 1 500 EUR mesečno, financiranje 18 novih poslancev v EP ob prevzemu funkcije, izboljšanje svetovalnih in drugih strokovnih storitev, ki so zagotovljene poslancev v EP (oddelki za posamezne politike, knjižnične storitve) in povečanje števila obiskovalcev s 100 na 110 letno, ki jih lahko vsak poslanec v EP finančno sponzorira. Te številne določbe so namenjene izvajanju novih odgovornosti Evropskega parlamenta, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe. Kot sozakonodajalci z ministri držav članic pri skoraj vseh evropskih pristojnostih, morajo imeti poslanci v EP dostop do podrobnega tehničnega znanja o zakonodajnih zadevah, prav tako pa morajo seznanjati državljane o svojem delu, predvsem tako, da jih sprejemajo v Parlamentu v Strasbourgu in Bruslju.

  Martin Ehrenhauser (NI) , v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti poročilu gospe Trüpel. S tem zelo jasno sporočam, da nasprotujem povečanju dodatka za strokovno pomoč poslancem in vsakršnemu povečanju števila uradnikov tu v Evropskem parlamentu. Argument, da bo Lizbonska pogodba prinesla več dela za poslance v EP, se mora najprej izkazati za resničnega.

Če bo tako, lahko rešitev v teh časih izjemnega porasta državnih dolgov predstavlja le učinkovitost, ne pa tudi več birokracije. V Parlamentu je ogromno možnosti za večjo učinkovitost, prav tako pa bi bilo lahko učinkovitost povečati tudi z manjšim številom osebja in manjšimi sredstvi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot sem že povedal, se bo ob izvajanju Lizbonske pogodbe povečalo število zadev, ki jih bo obravnaval Parlament v skladu z rednim zakonodajnim postopkom. Da bi bilo mogoče delo hitro in učinkovito opraviti, so potrebna ustrezna tehnična in logistična sredstva.

Ob upoštevanju prihodnje širitve Evropske unije in potrebe po boljšem obveščanju javnosti o delu Parlamenta, je treba zagotoviti sredstva, ki bodo omogočala učinkovito delo v letu 2011, tako da se celoten zakonodajni postopek Unije ne bo upočasnil zaradi nezadostnih sredstev Parlamentu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skladu s politikami, ki jih zagovarjam, menim, da je na začetku vsakega parlamentarnega mandata pomembno sprejeti politiko ničelnega proračuna. Tako bo proračun Parlamenta odražal resnične potrebe in bo povečal preglednost, proračunsko disciplino in učinkovitost. Prav tako zagovarjam razlikovanje med fiksnimi in spremenljivimi stroški, pri čemer morajo biti slednji utemeljeni z analizo stroškov in koristi. Ta analiza stroškov in koristi je pomembna za zagotavljanje boljših rezultatov in upravljanja sredstev. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe so bile dodeljene nove pristojnosti, zaradi vključitve 18 novih poslancev pa je treba vzpostaviti pogoje, ki jim bodo omogočali opravljati njihov mandat na ustrezen, učinkovit način. Poudariti želim, da mora biti odličnost pri sprejemanju zakonov glavna prednostna naloga Parlamenta. Parlamentu morajo biti zagotovljena sredstva, potrebna za njegovo ustrezno delovanje; še toliko bolj v trenutnem zahtevnem času, v katerem morajo institucije EU odigrati ključno vlogo za Evropejce in družbo na splošno.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V Stranki zelenih smo glasovali za poročilo naše kolegice Helge Trüpel. Vse spremembe, predložene k temu poročilu, so bile zavrnjene. S tem so bile ocene EP za leto 2011 posredovane Komisiji, da jih vključi v osnutek predloga proračuna za 2011. V zvezi s povečanjem druge tranše dodatka za strokovno pomoč poslancem za leto 2011, to pomeni, da so odobrena sredstva trenutno knjižena med rezervami, dokler ne bo pripravljen podroben finančni izkaz vseh povezanih stroškov. Parlament lahko to vprašanje ponovno obravnava na prvi obravnavi proračuna 2011 septembra/oktobra. V zvezi s prvo tranšo povečanja dodatka za strokovno pomoč poslancem, o tem bomo glasovali jutri, v sklopu poročila gospoda Maňka o spremembi proračuna št. 1/2010. Tu smo že v postopku proračuna, od glasovanja pa bo odvisen končni rezultat.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Navadili smo se na dejstvo, da proračun Evropskega parlamenta odraža zapletene kompromise med Evropskim parlamentom in drugimi institucijami EU, pa tudi – posredno – med Evropsko unijo in državami članicami.

Če se ozremo na pomembnost in obseg dela, ki čaka Parlament, se lahko naslednje leto v zvezi s tem izkaže še za posebej težavno. Na eni strani se Parlament sooča s prilagajanjem na nove razmere, ki so posledica uveljavitve Lizbonske pogodbe in na širitev EU na Hrvaško – omeniti moram le 18 novih poslancev, 68 dodatnih mest in 65 delovnih mest, povezanih z širitvijo na Hrvaško. Na drugi strani se proračun parlamenta ne bo znatno povečal v primerjavi z 2010 (5,5 %) in zastavlja se vprašanje, kako uskladiti te številke z novo stvarnostjo. V sklopu tega pozdravljam predlog o preudarnem načrtovanju porabe, ki je v poročilu večkrat ponovljen.

Kot avtorica tega dokumenta, tudi jaz menim, da je treba pregledati raven subvencij družinam zaposlenih, število zaposlenih v knjižnici povečati šele po temeljiti analizi potreb poslancev v EP in zagotoviti varnost osebja v Parlamentu ob razumnih stroških in na podlagi načela odprtosti do navadnih državljanov. Parlament kot institucija še naprej ostaja preveč zaprt in čim bolj bi morali povečati financiranje projektov, kot sta Hiša evropske zgodovine in ogledi Parlamenta.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Uveljavitev Lizbonske pogodbe je pomenila, da so se povečale pristojnosti Evropskega parlamenta, kar seveda pomeni nova sredstva za pokrivanje povečanih potreb. Ob upoštevanju tega, ta ocena proračuna za 2011 predstavlja 5,8 % povečanje v primerjavi s poslovnim letom 2010, za zagotavljanje, da bi lahko Parlament v celoti lahko izkoristil in izvajal svoje pravice.

Proračun za 2011 se bo povečal na 1 710 574 354 EUR, od tega 20,32 % odpade na postavko 5 (upravljanje), kar bo omogočilo uskladitev političnih ciljev z ustreznimi financami. Ta predlog proračuna vključuje določbe, ki se nanašajo na zastopanje Hrvaške, dodatna sredstva za tajniške storitve poslancem, dodatna delovna mesta, povečanje letnega števila obiskovalcev, ki jih poslanci lahko povabijo, zmanjšanje emisij ogljika Parlamenta ter na financiranje Hiše evropske zgodovine in centra za obiskovalce.

To poročilo odraža razumen proračun, namenjen politiki vzdržnosti Parlamenta. Vseeno pa predstavlja strog pristop k učinkoviti izrabi razpoložljivih sredstev.

Poročilo: Richard Ashworth (A7-0051/2010)

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD), v pisni obliki. – Glasovali smo proti temu poročilu v skladu z načeli UKIP in na podlagi dejstva, da podpiramo zakonodajo le takrat, ko omejuje pristojnosti EU ali jih vrača državam. Podprli nismo nobene spremembe, za katero smo bili mnenja, da škodi britanskim kmetom, kot tudi vse spremembe, ki so razširile nadzor EU v tem sektorju. UKIP bo še naprej zagovarjala interese britanskih kmetov pred vmešavanjem EU, saj menimo, da je britanski kmetijski sektor v celot sposoben urejati svoje zadeve, prav tako pa že ima visoke standarde glede kakovosti in varnosti. UKIP nasprotuje temu, da so britanski davkoplačevalci prisiljeni subvencionirati kmete v drugih delih Evrope, ki predstavljajo konkurenco našim kmetom. UKIP je zavezana trgovanju s kmetijskimi pridelki v skladu s pogoji pravil STO.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Zmanjšati je treba upravno breme za kmete, prav tako pa je treba zmanjšati prekomerno birokracijo, ki je pogostokrat vključena v kmetijske zadeve. Kmetje se morajo osredotočiti na svojo glavno odgovornost: pridelavo visokokakovostnih pridelkov.

Glasoval sem za določbe tega poročila, ki se nanašajo na odpravljanje trenutnih podvajanj in na izboljšanje prožnosti. Prav tako se strinjam z izjavami poročila glede zakonodaje v tem sektorju; se pravi, da mora biti ta zakonodaja sorazmerna s ciljem ter da ne bo vključena nobena zakonodaja, dokler ne bo izvedena ocena o vplivu zakonodaje v zvezi z morebitnim finančnim bremenom. Če v Evropi želimo zagotoviti učinkovit, konkurenčen kmetijski sektor, moramo zmanjšati prekomerno birokracijo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, saj verjamem, da moramo nadaljevati s poenostavitvami uredbe in določb skupne kmetijske politike, ki so se začele izvajati v 2005. Kmeti in drugi nosilci gospodarske dejavnosti ne smejo biti izpostavljeni birokraciji in zahtevam, ki niso potrebne za uresničitev političnih ciljev in zagotavljanje ustreznega upravljanja denarja davkoplačevalcev. Poenostavitev SKP je ključnega pomena, če želimo, da bo naše kmetijsko gospodarstvo konkurenčnejše, ohranjalo in ustvarjajo delovna mesta ter prispevalo k uspešnemu razvoju našega podeželja. V nekaterih državah članicah je bila zabeležena visoka stopnja napak v zahtevah in zaradi tega imajo kmetje težave pri pravočasnem pridobivanju pomoči. Države članice bi morale morebitnim upravičencem zagotoviti sisteme, ki so enostavni, jasni in pregledni. Zato pozivam Komisijo, da to zadevo vključi v dvostranske razprave z državami članicami.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Tri leta od uveljavitve reforme SKP se sprašujemo, kako prilagoditi našo kmetijsko politiko današnjim izzivom. Samoiniciativno poročilo ponuja uporabne in široko razširjene predloge za doseganje cilja, da bi kmetijski sektor združeval kakovost in konkurenčnost. Pozitivno moramo pozdraviti duh tega poročila, saj s tem poročilom Parlament poziva k uvedbi nove SKP v 2013, ki zmanjšuje birokracijo za kmete. Podpreti moramo vse ukrepe, s katerimi je mogoče zmanjšati upravne postopke in obremenitve, ki bremenijo kmetijske pridelovalce – da ne omenimo zadevne lokalne oblasti – in ne ogrožajo standardov kakovosti. Takšno poročilo, ki predstavlja alternativno potrebam kmetov, vključno s potrebo po zagotavljanju, da niso obremenjeni s prekomernimi upravnimi bremeni, bo vsekakor uporaben prispevek k postopku preoblikovanja skupne kmetijske politike, ki je zaradi očitnih razlogov, zapleten in zelo občutljiv proces za prihodnost evropskega gospodarstva in za zaščito številnih vrst tradicionalnih lokalnih pridelkov. Zato sem glasovala za poročilo.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kmetovanje je vedno bilo blizu skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in nanj gledamo, kot na temeljni sektor evropskega gospodarstva. Vendar pa so bili naši kmetje predolgo preveč obremenjeni z birokratskimi in upravnimi bremeni: čas je, da zmanjšamo njihovo breme.

Prepričan sem, da poenostavitev birokratskih postopkov, ki morajo biti sprejeti z reformo SKP od leta 2013, ni le zaželena, ampak nujna. Zato menim, da je prav, če poenostavimo pravila glede elektronske identifikacije živali in v vsaki državi članici EU vzpostavimo telefonsko linijo pomoči, da bi zagotovili boljši dostop do informacij. Poleg tega je treba ponovno zgraditi zaupanje med oblastmi in kmeti.

Kmetje ne smemo več zapravljati svojega časa za izpolnjevanje obrazcev in izjav, ampak morajo skrbeti za svoja polja, ter tako pridelovati boljše kmetijske pridelke, ki ustrezajo višjim standardom. Zato sem glasoval za te ukrepe, ki predstavljajo del postopka za poenostavitev birokracije in jih je moja parlamentarna skupina odločno podprla in ki predstavljajo znaten odziv v času krize.

  David Campbell Bannerman (EFD), v pisni obliki. – Glasovali smo proti temu poročilu v skladu z načeli UKIP in na podlagi dejstva, da podpiramo zakonodajo le, če omejuje pristojnosti EU ali jih vrača državam. Podprli nismo nobene spremembe, za katero smo bili mnenja, da škodi britanskim kmetom, kot tudi vse spremembe, ki so razširile nadzor EU v tem sektorju. UKIP bo še naprej zagovarjala interese britanskih kmetov pred vmešavanjem EU, saj menimo, da je britanski kmetijski sektor v celot sposoben urejati svoje zadeve in že ima visoke standarde kakovosti in varnosti. UKIP nasprotuje načinu, kako se je SKP vedno uporabljala v koruptivne namene (npr. navidezni vinogradi) ali način, kako se uporabljajo za povečevanje prihodka nekaterih politikov v državah EU, ki so lastniki „kmetij“. UKIP prav tako nasprotuje temu, da so britanski davkoplačevalci prisiljeni subvencionirati kmete v drugih delih Evrope, ki predstavljajo konkurenco našim kmetom. UKIP je zavezana trgovanju s kmetijskimi pridelki v skladu s pogoji pravil STO.

  Derek Roland Clark (EFD), v pisni obliki. – UKIP je glasovala proti poročilu o poenostavitvi SKP ker bi, kljub temu, da bi z izvajanjem poročila politika postala razumljivejša, preglednejša in uporabnejša, poenostavljala inšpekcijske preglede kmetij, doprinesla k prožnosti plačilnih ureditev in prijaznejša do kmetov, to pomenilo, da bi SKP ostala nespremenjena in bi morebiti doprinesla k njenem podaljšanju še za eno generacijo! UKIP je glasovala proti resoluciji, kot celoti, predvsem zaradi tega, ker nima zakonodajnega vpliva.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo o poenostaviti skupne kmetijske politike in čestitam gospodu Ashworthu in poročevalcem v senci za odločno delo, ki so ga opravili. Ukrepati moramo in poenostaviti birokratske postopke in zahteve, ki veljajo za kmetije, da bi tako lahko znižali njihove stroške ter istočasno povečali njihovo konkurenčnost in pravno varnost. Pogostokrat pozabimo, da so tudi kmetije, čeprav pridelujejo osnovna živila, podjetja, katerih konkurenčnost trpi zaradi prekomerne birokracije.

Ravno zaradi tega so takšna poročila tako pomembna, saj izpostavljajo probleme, ki izhajajo iz pogojenosti ali preveč zapletenih postopkov, hkrati pa predlagajo rešitve za poenostavitev in izboljšanje trenutno še vedno najpomembnejšega programa EU, vsaj s finančnega vidika. Parlament je z glasovanjem za to poročilo opravil naslednjih korak k SKP, ki je sodobnejša in gospodarnejša, predvsem pa lahko zagotavlja, da bodo potrebe Evrope po hrani zadovoljene ne samo danes, ampak tudi v prihodnje.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Kmetje so bili vedno najbolj goreči in odločni zagovorniki vključevanja v Evropsko unijo. Trdno verjamemo, da je SKP še vedno skupna politika v pravem pomenu besede. Evropska unija mora v globaliziranem svetu, s svojim trgom Skupnosti, izvesti enotne ukrepe, s katerimi bo mogoče zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano in spodbujati obnovljive vire. Prav tako mora pomagati v boju proti podnebnim spremembam, ter okrepiti svoja prizadevanja, da bi bilo mogoče bolje izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo raziskave.

Morebitno zmanjšanje proračuna SKP bi povzročilo znatne socialne in gospodarske motnje, kar bi preprečilo kmetijstvu, da bi se soočilo z izzivi, ki jih prinaša prihodnost. Razumeti moramo, da so prihodki kmetov odvisni od neposrednih plačil, čeprav jim samo ti prihodki ne zagotavljajo dostojnega standarda življenja. Povprečen kmetijski dohodek v EU, vključno z vsemi neposrednimi plačili, znaša le polovico povprečne plače v preostalih gospodarskih sektorjih.

Verjamem, da bi zmanjšanje neposrednih plačil, kot del prvega stebra SKP, imelo hude posledice ne samo za kmete, ampak tudi za podeželje, javne službe, povezane s kmetijsko proizvodnjo, za potrošnike in družbo, ki ima koristi od teh izplačil. Zato so neposredna plačila ključnega pomena in jih je treba ohraniti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za prizadevanja glede poenostavitve skupne kmetijske politike (SKP). Ta poenostavitev bi morala koristiti kmetom ter jim omogočiti, da se osredotočijo na pridelavo varne, kakovostne hrane, pa tudi nacionalnim organom in organom EU, s tem ko bi zmanjšala birokratsko breme, povezano z izvajanjem SKP.

SKP je ključnega pomena za EU, saj zagotavlja proizvodnjo zdrave hrane in skrbi za ohranjanje okolja ali podeželja za ustrezen trajnostni razvoj. Poenostavitev mora pomeniti večjo odgovornost za vse vpletene akterje.

Zato želim poudariti potrebo, da se SKP preoblikuje v enostavnejši, bolj pošten in preglednejši instrument. Najprej bi izpostavil predlog o vzpostavitvi enotnega sistema identifikacije živali. Ta sistem mora vključevati možnost samocertificiranja, zmanjšanje kvote inšpekcijskih pregledov na omejitve, ki so nižje od trenutno veljavnih in vprašanje sledljivosti kozjega in ovčjega mesa; predvsem se sklicujem na predlog o identifikaciji čred. Potrebna reforma SKP bo morala razlikovati med zagotavljanjem pomoči posameznim kmetom ali zadrugam teh posameznikov, velike kmetijsko živilske družbe pa prepustiti trgom.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Osnutek poročila o poenostavitvi skupne kmetijske politike je dodaten korak k učinkovitejši in enostavnejši SKP. Seveda moramo storiti več za spodbujanje konkurenčnosti evropskega kmetijstva, ohranjevanje in ustvarjanje dodatnih delovnih mest in podpreti naraven razvoj podeželja. V sklopu tega želim omeniti vprašanje neposrednih plačil v obmejnih regijah, kjer obstaja nelojalna konkurenca in diskriminacija glede na kraj registracije kmetijskih subjektov.

V sosednjih regijah držav članic z ločenimi ravnmi cen obstajajo znaki obsežne gospodarske dejavnosti nekaterih kmetijskih subjektov, kot odgovor na te razlike v cenah. Kmetijski subjekt, ki v svoji matični državi doseže višje cene, posluje v drugi državi (z nižjimi neposrednimi cenami) ob nižjih stroških pridelave in evidentira prodajo na drugi strani meje. Na ta način so kmetijski subjekti v državah z nižjimi neposrednimi cenami diskriminirani in ekonomsko ogroženi na lokalnem trgu, medtem ko si kmetijski subjekti iz držav članic z višjimi neposrednimi cenami, zaradi politik EU, zagotavljajo gospodarsko prednost. Zaradi teh razlogov je pri reformi SKP treba nujno upoštevati vpliv na cene; se pravi, primerjava kraja proizvodnje s krajem, kjer so zabeležene neposredne cene. S to uredbo bomo prav tako prispevali k vzpostavitvi novega in poštenega trga na področju kmetijstva. Podpiram predloženo poročilo.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo, saj menim, da je poenostavitev skupne kmetijske politike ključnega pomena za konkurenčnost kmetijstva EU, ohranjanje delovnih mest in trajnostni razvoj evropskega podeželja. Pravila za preverjanje je treba poenostaviti, prav tako pa morajo s svetovanjem in pomočjo državnih organov postati kmetom dostopnejša ter s tem zagotoviti, da kakovost evropskih kmetijskih izdelkov ne po prinesla nepotrebnih bremen in dodatnih težav za akterje, povezane s kmetijskimi dejavnostmi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poenostavitev zakonodaje je cilj, ki je ključnega pomena za približanje Evrope javnosti. Tisti, ki niso osvojili kodeksa Unije in ne govorijo „evropejsko“, potrebujejo enostavne in dojemljive politike. Ravno zaradi tega morajo glavni upravičenci, v tem primeru evropski kmetje, razumeti politiko, ki je tako temeljna in trajna, kot je skupna kmetijska politika (SKP).

Zato želim poudariti, kako prav ima poročevalec, ko trdi da bi „morala nova SKP kmetom omogočiti, da se osredotočijo na poglavitni cilj zagotavljanja varne in kakovostne hrane, ki ji je mogoče slediti, in jih tudi podpirati pri zagotavljanju netržnih javnih dobrin“. Upam, da bo nova SKP enostavnejša, preglednejša in bolj poštena; da bo bolj prilagojena potrebam kmetov in trgu; in da bodo njeni postopki hitrejši ter manj birokratski, a hkrati varni in učinkoviti. Za pravno varnost ni potrebna zapletenost ali počasni postopki, ampak enostavnost in učinkovitost. Ravno to želimo od nove SKP.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Skupna kmetijska politika (SKP) mora na eni strani zagotavljati zadostno oskrbo z varno hrano, na drugi strani pa odgovarjati na izzive, kot so ohranjanje podeželja, gorskih območij, območij z omejenimi možnostmi ter multifunkcionalnost evropskega kmetijstva. Uskladitev zakonodaje mora spremljati odpravo nepotrebnih stvari. Upajmo, da bo cilj 25-odstotnega zmanjšanja upravnega bremena dosežen pred letom 2012. SKP mora biti poenostavljena, saj bo tako naše kmetijsko gospodarstvo postalo konkurenčnejše, s tem pa bo mogoče ohraniti in ustvariti delovna mesta ter prispevati k trajnostnemu razvoju našega podeželja. Poenostavitev SKP mora najprej in predvsem koristiti kmetom, ne pa zgolj nacionalnim in plačilnim organom v državah članicah. Kmetje morajo imeti dostop do učinkovitih sistemov, ki jim omogočajo, da preprosto in brez nepotrebne birokracije oddajajo vloge za neposredna plačila, praviloma v kraju, kjer bivajo. Poenostavitev SKP mora iti z roko v roki s poenostavitvijo njenega izvajanja, države članice pa morajo čim bolj omejiti birokratske formalnosti, ki se zahtevajo od morebitnih upravičencev, zlasti na področju razvoja podeželja. Potrebna je večja prožnost, zato zagovarjamo odobritev prožnejših postopkov izplačila še pred dokončnim zaključkom vseh inšpekcijskih pregledov.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo vsebuje pozitivne vidike, med katerimi bi izpostavili naslednje: poenostavitev skupne kmetijske politike (SKP) ne sme pomeniti manj pomoči za kmete in odpravo običajnih instrumentov za upravljanje trgov; potreba po spremembi glob, nenazadnje tudi takrat ko se nanašajo na prekrške, za katere pridelovalec ni odgovoren; poenostavitev postopka za oddajo vlog; ter zelo pozitivne spremembe glede identifikacije živali, predvsem koz in ovc.

Pristop, ki ga predlaga poročevalec je v veliki meri namenjen trgu, konkurenčnosti, „zmanjšanju prekomernega protekcionizma“ in nadaljevanju liberalizacije, z njenimi dobro znanimi in škodljivimi posledicami. Poročilo prav tako še naprej podpira trenuten model razdeljevanja pomoči. Navaja, da „mora razporeditev enotnega plačila na kmetijo zagotavljati pravičnost“, ne predlaga pa konkretnih ukrepov za uresničitev tega cilja.

Izraža prepričanje, da je treba pregledati sedanjo opredelitev kmetijske dejavnosti za namene enotnega plačila, nič pa ne predlaga glede spremembe trenutnega modela, v skladu s katerim ljudje prejema plačilo, če nič ne pridelujejo. Če povzamem, poročilo ne vsebuje predlogov in ukrepov za spremembo veljavnega modela SKP v kolikor se (vendar ne izključno) nanaša na razporeditev pomoči.

  Marian Harkin (ALDE), v pisni obliki. – Popolnoma se strinjam, da poenostavitev SKP ne sme pomeniti zmanjšanja podpore za kmete in ne sme pripeljati do odprave tradicionalnih instrumentov za upravljanje trga. Prav tako se strinjam z odpravo obveznosti glede elektronskega označevanja ovc.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Poenostavitev načel, ki opredeljujejo delovanje skupne kmetijske politike, je izjemno pomembna. SKP ne sme biti omejena le na porazdeljevanje denarja. Osebno si želim, da bi več sredstev bilo namenjenih individualnim vlagateljem v kmetijstvo, ki bi lahko učinkoviteje posodobili kmetije in povečali obseg pridelave. Povečevanje financiranja neposrednih plačil je po mojem mnenju način za ohranjanje revščine v regijah, ki razvojno najbolj zaostajajo, kar podpira ljudi, ki dejansko sploh niso povezani s kmetijstvom in ovirajo preoblikovanje kmetijstva. Le s subvencioniranjem „resničnih“ kmetov – pridelovalcev zdravih in visoko kakovostnih pridelkov – lahko zagotovi varnost na tem področju v Evropi in v svetu.

  Cornelis de Jong, Kartika Tamara Liotard in Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. – Zaradi odstavka 12 sem glasoval proti poročilu gospoda Ashworth o poenostavitvi SKP (A7-0051/2010). Kmetje ne potrebujejo več neposredne podpore EU; potrebujejo bolj poštene cene za svoje pridelke.

Se pa strinjam z bistvom poročila. SKP je preveč zapletena in po nepotrebnem obremenjuje kmete, države članice ter decentralizirane vlade in organe. Obstaja velika potreba po zmanjšanju tega upravnega bremena in zmanjšanju birokracije, predvsem času trenutne krize.

Prav tako mora za kmete, ki so nenamerno ali zaradi dejavnikov, na katere ne morejo vplivati, zakrivili kršitve in so zaradi tega kaznovani, obstajati možnost da te napake odpravijo, kot tudi večja preglednost v zvezi s temi kaznimi.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Skupna kmetijska politika je temeljni element Evropske unije, pa naj govorimo o zagotavljanju hrane za naše državljane ali o ohranjanju in zaščiti gorskih območij, podeželja, kot tudi območij z omejenimi možnostmi ali najbolj oddaljenih območij. Glasoval sem za to poročilo, ker podpiram potrebo po poenostavitvi SKP. Osredotočena mora biti na rezultate in nuditi večjo sposobnost za odzivanje. Prav tako menim, da je potrebno tesnejše sodelovanje med državami članicami in lokalnimi organi na področju izmenjave dobrih praks. Istočasno pa morajo biti kmetje dobro obveščeni in deležni večje pomoči s strani organov.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kmetijstvo je eden izmed glavnih virov v Evropi, hkrati pa je tudi sektor, ki je najbolj obremenjen z birokracijo EU. Prav tako ne smemo podcenjevati vpliva podnebnih in okoljskih dejavnikov, ki jih je glede na njihovo naravo, težko napovedovati in silijo kmetijski sektor, da se sooča z novimi in težkimi izzivi zaradi globalnih sprememb, ki se dogajajo.

Glede na vse to je Evropski parlament mnenja, da nikakor ne smemo pozabiti, da cilj zmanjšanja administrativnih bremen za 25 %, določen v programu za leto 2003, ne zadostuje, prav tako pa ni dovolj ambiciozen glede na to, da ga bomo verjetno uresničili pred rokom 2012. Parlament prav tako verjame, da mora Komisiji in Svetu priporočiti nujne strategije za dodatno zmanjšanje bremen, ki bremenijo naše kmete.

Predlogi te parlamentarne uredbe so prav tako namenjeni pripravam na prilagoditev SKP glede na strategijo EU 2020. Ta korak je ključnega pomena pri zagotavljanju rasti v tem sektorju ter za zagotavljanje, da se dodeljena sredstva ohranjajo glede na zmanjšanje virov EU, ki so predvideni za 2013.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo jasno izpostavlja, da le javni sektor zagotavlja neodvisnost in nepristranskost inšpekcij in poudarja zamisel o kmetijstvu, kot o javnem dobrem. Vztrajanje na sledljivosti živil je prav tako pomembno, čeprav bo verjetno jasno označevanje vpliva na okolje izboljšalo ozaveščenost med vsemi državljani (pridelovalci in potrošniki) o pomembnosti premestitvi in okoljski kakovosti pridelave.

Prav tako je pomembna odločnost, ki izhaja iz poročila, o poenostavitvi upravnih pravil skupne kmetijske politike. Vendar pa me dejstvo, da se SKP obravnava le z vidika konkurenčnosti in neoliberalizma, kar je neposredno v skladu s tradicijo politik, ki so bile izvedene v Evropski uniji, odvrača od tega, da bi glasoval za ta poročilo. Zato se bom vzdržal glasovanja o tem besedilu, kot znak dobre volje zaradi napredka, ki izhaja iz navedenih namer.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nujno je treba poenostaviti skupno kmetijsko politiko, če želimo doseči cilj 25-odstotnega zmanjšanja upravnega bremena v kmetijskem sektorju do 2010. Birokracija predstavlja resno oviro za kmete, ki zanemarjajo svoje vsakodnevne dejavnosti na poljih, ker morajo veliko časa porabiti zanjo. Nove spremembe bodo prav tako pomenile zmanjšanje upravnega bremena, ki ga nosijo kmeti, za več milijonov evrov, skupaj z očitnimi ugodnostim, predvsem če upoštevamo težke gospodarske razmere, s katerimi se soočamo. Poenostavitev standardov in kontrolnih mehanizmov sta ključna za kmete, ki morajo po razumni ceni zagotavljati hrano za 500 milijonov ljudi. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ki vsebuje pomembne določbe, namenjene odpravi birokracije, ki negativno vpliva na evropske kmete, predvsem v trenutku, ko je finančna kriza močno prizadela kmetijstvo. Rad bi se zahvalil mojim kolegom poslancem, ki so glasovali za spremembe, ki sem jih predlagal, ter je tako bilo mogoče ohraniti besedilo, ki je že bilo odobreno v odboru.

Predvsem se sklicujem na spremembo 49, ki se nanaša na visoke stopnje napak v vlogah za neposredna plačila, ki so jih zabeležili v nekaterih državah članicah, kar prav tako kaže na to, da gre te napake pripisati predvsem uporabljeni ortofotografski opremi, ne pa kmetom. Prav tako se sklicujem na spremembo 65 o odlogu obveznosti elektronske identifikacije ovac in koz, ki je začela veljati v letu 2010, ker so njeni stroški v času gospodarske krize prekomerni.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Predlog o poenostavitvi SKP je del širšega procesa zmanjševanja birokratskih postopkov, proces, ki so ga že pred časom sprožile različne države članice EU, da bi zagotovile učinkovitejše in dostopnejše storitve za državljane.

Ta reforma je prav tako nujna za kmetijski sektor, da bi tako kmetje lahko prihranili čas in denar ter imeli dostop do ugodnosti, ki izhajajo iz sistema pogojenosti in neposrednih plačil, prav tako pa je nujna v zvezi z nekaterimi vidiki razvoja podeželja in metod identifikacije rejenih živali.

Ta predlog o poenostavitvi sedaj, ko razprava o obdobju po 2013 SKP že poteka, predstavlja merilo, ki ga je mogoče uporabljati za izpostavljanje priložnosti in nevarnosti ter pripravo podlage predloga o evropskem kmetijstvu v prihodnosti. Iz razlogov, ki sem jih prej navedel, sem glasoval za poročilo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo o poenostavitvi skupne kmetijske politike (SKP) obravnava vprašanja, ki resno skrbijo kmete, glavne prejemnike SKP, pa tudi evropsko javnost na splošno, ki ima težave z razumevanjem SKP zaradi zapletenosti njenih mehanizmov. Vsi se torej zavedamo, da nujno in hitro potrebujemo ukrepe za poenostavitev. Ključnega pomena je, da ti ukrepi neposredno vplivajo na kmete in ne le na vodstvo vsake posamezne države članice, kot se je pogostokrat že zgodilo. Odprava instrumentov za upravljanje trga ne more predstavljati enega izmed načinov poenostavitve.

V sklopu poenostavitve mora biti obravnavana potreba po odpravi diskriminacije v sistemu enotnih plačil v različnih državah članicah, ki je posledica neučinkovitosti državnih uprav, kot so nadzori, roki, plačila itd. Odprava teh diskriminacij bo preprečila, da bi imeli SKP več hitrosti, ki bi spodbujala neenakosti med kmeti v različnih državah članicah.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo gospoda Ashwortha, ker podpiram enostavnejšo skupno kmetijsko politiko, ki jo bodo kmetje lažje razumeli. Upravljanje skupne kmetijske politike je pogostokrat preveč zapleteno. Zato je izjemnega pomena za celoten kmetijski sektor, da jo poenostavimo in olajšamo življenje kmetom. Pravila, ki jih je predlagala Evropska komisija, bo v številnih primerih izjemno težko izvesti, hkrati pa v državah članicah obstaja visoka raven birokracije, povezana z izvajanjem kmetijske zakonodaje. Ponovno je treba pogledati zakonodajo o identifikaciji živali, da bi bila prožnejša in bi vsebovala manj birokracije. Trenutne zakonske določbe na tem področju so preveč toge in v številnih primerih kontraproduktivne.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poenostavitev skupne kmetijske politike (SKP) je ključna, če želimo, da bo evropsko kmetijsko gospodarstvo konkurenčnejše, ohranjalo delovna mesta in spodbujalo njihovo ustvarjanje ter prispevalo k razvoju podeželja. Bistveno se mi zdi, da Komisija skuša odpraviti nepotrebne birokratske ovire ter istočasno predlaga nove uredbe na tem področju.

Enostavnejša kot je zakonodaja, lažje jo bodo zainteresirane stranke razumele, pa naj gre za kmete, državne in regionalne organe, ali organe za nadzor porabe sredstev. Prav tako velja, da manj časa, ko bodo akterji potrebovali za pripravo vlog, manj napak bodo naredili. Tudi strošek nadzora financiranja bo manjši.

Poenostavitev je potrebna tudi pri nadzoru porabe sredstev, zunanje revizije pa se mi zdijo najučinkovitejši način za to. Globe morajo biti uveljavljene na pregleden in sorazmeren način, prav tako pa se morajo pri tem upoštevati velikost kmetije in lokalne razmere, nenazadnje tudi v najbolj oddaljenih regijah, kot je Madeira. Danes sem v Parlamentu glasoval za to poročilo, saj skuša razrešiti ta vprašanja. Sedaj moramo zagotoviti, da bo pri splošnem pregledu SKP prišlo do boljšega usklajevanja med kmetijsko in kohezijsko politiko.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) S sprejetjem tega dokumenta smo izrazili odločnost glede poenostavitve skupne kmetijske politike. Ta postopek je ključnega pomena za zagotavljanje prave ravni konkurenčnosti v evropskem kmetijskem sektorju. Jasno je, da z usklajevanjem uredb, zmanjševanjem birokratskih bremen in omejevanjem stroškov lahko dobimo enostavnejšo, bolj pošteno in razumljivejšo skupno kmetijsko politiko. Vendar pa je treba opozoriti, da se poenostavitve ne smejo nanašati le na oblasti in državne organe, ki upravljajo kmetijski sektor, ampak predvsem na kmete, ki so prekomerno obremenjeni s predpisi.

Poročilo: Heide Rühle (A7-0151/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo, ki ga je predstavila gospa Rühle je samoiniciativno poročilo, katerega namen je preučiti načine za izboljšanje postopkov javnih naročil v Evropi, da bi dobili stabilnejši in preglednejši pravni okvir. Nepravilna uporaba predpisov pri javnih naročilih je eden izmed najpogostejših vzrokov za napake pri izplačilu evropskih strukturnih skladov. Podpiram glavne točke, navedene v samoiniciativnem poročilu: poziv k boljšemu usklajevanju postopkov javnega naročanja v različnih direktoratih Evropske komisije, izjavo, da cilji, določeni v pregledu direktiv o javnih naročilih (razjasnitev pravil in večja pravna varnost) iz leta 2004, še niso bili v celoti uresničeni. Prav tako odobravam stališče poročila, da predvsem mala in srednje velika podjetja trpijo zaradi zapletenosti teh postopkov, ki jim včasih zaradi pomanjkanja virov na področju pravne pomoči preprečujejo sodelovanje na javnih razpisih za zbiranje ponudb. Zato sem glasovala za to poročilo in pozorno bom spremljala pravilno izvajanje, v naših državah članicah, predvsem pa v Franciji, direktiv o javnih naročilih, ki so že v veljavi.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to poročilo, saj je sistem javnih naročil, ki deluje pravilno in pregledno, še posebej pomemben za notranji trg, da bi tako bilo mogoče spodbujati čezmejno konkurenco in inovacije ter doseči optimalne koristi za vladne institucije. Cilji, predvideni z revizijo direktiv o javnih naročilih iz leta 2004, še niso bili uresničeni, zlasti glede poenostavitve pravil javnega naročanja in vzpostavitve pravne varnosti. Sodišče Evropskih skupnosti je obravnavalo nesorazmerno število primerov kršitev na področju javnih naročil, kar kaže, da imajo številne države članice težave pri zagotavljanju skladnosti z direktivami o javnih naročilih. Z Lizbonsko pogodbo je bila v primarni zakonodaji Evropske unije prvič priznana pravica do samouprave regionalnih in lokalnih organov, prav tako pa je bilo okrepljeno načelo subsidiarnosti. Glede na to, da je namen zakonodaje o javnih naročil zagotavljati, da se javna sredstva pametno in učinkovito upravljajo, in nuditi zainteresiranim družbam priložnost, da dobijo naročila v okviru lojalne konkurence, pozivam Komisijo, naj poenostavi postopke za javna naročila z namenom, da razbremeni tako lokalne vlade kot tudi podjetja, da ne bi porabila toliko časa in denarja samo za birokratske zadeve in poenostavi dostop do teh naročil za mala in srednja podjetja, kar jim bo omogočilo, da enakopravneje in pravičneje sodelujejo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Za javne razpise se porabi znaten delež sredstev iz proračunov držav članic. Zato se strinjam z mnenjem poročevalke, da morajo javna sredstva biti pregledna in odprta za javni nadzor. Oddaja javnih naročil mora biti opravljena pod preglednimi pogoji in ob enakem obravnavanju vseh zainteresiranih strani ter z upoštevanjem razmerja med ceno in uspešnostjo projekta, kot končnega merila, da bo mogoče izbrati najboljšo ponudbo in ne samo najcenejše ponudbe. Da bi bilo mogoče povečati preglednost javnih naročil, je treba poenostavi postopke za javna naročila, da bi bilo mogoče razbremeniti tako lokalne vlade kot tudi podjetja, da ne bi porabila toliko časa in denarja samo za birokratske zadeve. Poenostavitev postopkov bo tudi malim in srednje velikim podjetjem olajšala dostop do teh naročil in jim omogočala, da enakopravneje in pravičneje sodelujejo. Zaradi globalizacijskih procesov je še posebej pomembno, da se Komisija osredotoči na postopke za uporabo socialnih meril. Zato so smernice ali druga praktična pomoč organom in drugim javnim ustanovam ključnega pomena za trajnostna javna naročila.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam to resolucijo, ki skuša poenostaviti pravila javnega naročanja, ter hkrati prispevati k večji pravni varnosti. Evropske pobude na področju javnih naročil zahtevajo usklajevanje na evropski ravni, da bi se bilo mogoče izogniti neskladnostim in pravnim težavam. Prav tako pomembna je pravna pojasnitev pogojev, v skladu s katerimi se uporablja zakonodaja o javnih naročilih za institucionalizirana javno-zasebna partnerstva. Komisijo pozivam k poenostavitvi postopkov za javna naročila, da bi bilo mogoče razbremeniti tako lokalne vlade kot tudi podjetja, da ne bi porabila toliko časa in denarja samo za birokratske zadeve. Poenostavitev postopkov bo tudi malim in srednje velikim podjetjem olajšala dostop do teh naročil in jim omogočala, da enakopravneje in pravičneje sodelujejo. Javne organe je treba spodbujati, da pri oddaji javnih naročil upoštevajo ekološka, družbena in druga merila. Pozivam Komisijo, da razišče možnost uporabe zelenih javnih naročil, kot orodja za spodbujanje trajnostnega razvoja.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V 2004 je Komisija izvedla revizijo direktiv o javnih naročilih, katere namen je bila poenostavitev postopkov, zagotoviti, da bodo javna naročila preglednejša, učinkovitejša, prožnejša in da bodo vključevala manj birokracije.

Kot pravi poročevalka: „Glavni namen javnih naročil je gospodaren nakup blaga in storitev ob upoštevanju učinkovitosti nalog javnih storitev. Vendar pa javni organi niso običajni udeleženci na trgu; ker upravljajo javna sredstva, nosijo še posebno odgovornost.“

Še enkrat moram ponoviti, da zapletena zakonodaja ni tudi zakonodaja, ki najbolje služi interesom strank; v primeru javnih naročil je ravno nasprotno. Bolj je zapletena, manj pregledni in počasnejši so postopki, večja je verjetnost, da bo prišlo do izogibanja zakonu, v ekstremnih primerih pa tudi do korupcije. Zato je ključnega pomena, da si med postopkom revizije trenutnih direktiv o javnih razpisih, prizadevamo za enostavnejša in učinkovitejša pravila za urejanje sektorja, ki predstavlja skoraj 16 % BDP Evropske unije.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Skupni letni izdatki za javna naročila za blago in storitve v Evropski uniji znašajo 1 500 milijard EUR, ali več kot 16 % bruto domačega proizvoda EU. Glede na trenutno gospodarsko krizo, postopek oddaje naročil zaradi direktiv o javnih naročilih ne sme biti počasnejši ali dražji. Pogodbeniki, predvsem mala in srednje velika podjetja, zahtevajo pravno varnost in hitre postopke. Verjamem, da morajo Komisija in države članice v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi pregledati razne sklope predpisov, ki veljajo za javna naročila, da bi te predpise poenotili in poenostavili celoten pravni okvir za javna naročila ter tako zmanjšali tveganje za napake in zagotovili učinkovitejšo uporabo strukturnih skladov. Izpostaviti je treba, da ima nepravilen prenos predpisov EU javnega naročanja za posledico večji delež nepravilnosti pri izvajanju evropski projektov, sofinanciranih iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Verjamem, da mora Komisijo preučiti možnost uporabe pospešenih postopkov v povezavi s strukturnimi skladi tudi po letu 2010, tako da države članice teh sredstev ne bi zapravile.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Čeprav podpiram namen poročila, ki poziva Komisijo k poenostavitvi postopka javnega naročanja, da lokalnim oblastem in podjetjem ne bi bilo treba namenjati znatnih količin denarja in časa za izključno birokratska vprašanja, obžalujem besedilo v drugem delu odstavka 9.

Menim, da to tolmačenje odločbe Sodišča Evropskih skupnosti, ki navaja, da lahko lokalne oblasti sodelujejo, ne da bi upoštevale trg, odstopa od načela enake obravnave. To je lahko usodno za podjetja (zasebni ali javni kapital), ki so s tem po njihovem mnenju odrinjena od vseh možnosti za sodelovanje na razpisih glede zagotavljanja javnih storitev gospodarske narave.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) To poročilo nekoliko osvetljuje socialne in okoljske standarde, ki jih moramo vključiti v zbiranje ponudb; prav tako podaja priporočila glede lažjega dostopa malih in srednje velikih podjetij do trgov javnega naročanja. Kljub temu pa vsebuje veliko pomanjkljivost, saj se nikjer izrecno ne sklicuje na potrebno sprejetje pravnega instrumenta, ki podaja opredelitev in status koncesij za javne storitve v času prenovitve direktiv o javnih naročilih. Ne moremo se strinjati s trenutno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti o koncesijah za javne storitve; obstaja potreba po okvirni direktivi o storitvah splošnega pomena. Pravno pojasnilo je ključnega pomena, kar bo vsem v korist. Zato sem se vzdržala končnega glasovanja o tem poročilu.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Javna naročila na notranjem trgu Evropske unije predstavljajo približno 15 % BDP. Odpiranje trga javnih naročil je koristno za ustanove, ki oddajajo naročila, saj večji trgi dajejo večjo izbiro, hkrati pa tudi za nižje stroške in boljšo kakovost. Zelo pomembno je kako se porablja javni denar, predvsem sedaj, ko gospodarstvo po krizi potrebuje spodbude, države članice pa imajo težave s proračuni. Kot je poročevalka ustrezno ugotovila, je trenutna zakonodaja precej zapletena, kar predstavlja poseben izziv za lokalne in regionalne organe ter za mala in srednje velika podjetja. Poleg tega je še vedno potrebna razjasnitev vprašanj, ki vključujejo javno-zasebno partnerstvo, urbanizem in koncesije za storitve.

Zato se strinjam z glavnimi stališči poročila gospe Rühle, ki kažejo na potrebo po večji zakonodajni preglednosti na področju javnega naročanja in ki trenutno ne pozivajo k spremembam trenutnih direktiv, ampak da službe Evropske komisije izvedejo temeljito analizo obstoječih problemov.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Javna naročila predstavljajo pomemben delež BDP Evropske unije. Njihovo namen je nakup blaga in storitev ob najboljšem razmerju cena/kakovost. Evropske direktive o javnih naročilih povzročajo zamude pri procesu oddaje naročila, zaradi njih je dražji, hkrati pa omejujejo delovanje javnih naročnikov. Žal se s takšnimi težavami srečuje vse večje število držav članic. Zato sem glasoval za poročilo, saj močno podpiram ukrepe za poenostavitev in posodobitev postopkov. Vse države članice potrebujejo poenostavljeno, poenoteno zakonodajo. To nam bo omogočilo, da odpravimo trenutne neskladnosti med uredbami, ki jih izvajajo države članice, skupaj z napakami, kot tudi da učinkoviteje izrabimo javni denar.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Javna naročila so zelo občutljiva zadeva, ki jo moramo obravnavati zelo resno, saj se nanaša na javna sredstva. Javna naročila morajo zaradi tega biti pregledna in popolnoma odprta za javni nadzor, da ne bi zbujala nobenih dvomov. Zaradi tega mora biti oddaja javnih naročil opravljena pod preglednimi pogoji in ob enakem obravnavanju vseh zainteresiranih strani ter z upoštevanjem razmerja med ceno in uspešnostjo projekta, kot končnega merila, da bo mogoče izbrati najboljšo ponudbo in ne samo najcenejšo ponudbo. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Javna naročila predstavljajo približno 18 % BDP Skupnosti, zato imajo ključno vlogo pri ponovnem zagonu gospodarstva in zaposlovanja. Javna naročila prav tako močno vplivajo na mala in srednje velika podjetja, ki pogostokrat delujejo kot podizvajalci.

Glede na trenutne razmere, ko so odnosi med notranjim trgom in mednarodnimi trgi vse jasnejši, za evropska podjetja obstaja resno tveganje, da bodo trpela zaradi nelojalne konkurence s strani podjetij iz tretjih držav (na primer Kitajske), ki prejemajo državne subvencije, medtem ko za evropska podjetja to ni dovoljeno in ki lahko zagotovijo znatno nižje stroške in krajše proizvodne čase ravno zaradi tega, ker ne upoštevajo evropskih standardov varnosti in pravic delavcev.

Da bi se lahko soočili s temi posledicami, potrebujemo usklajene ukrepe na evropski ravni. Na koncu vas želim opozoriti na pomembnost spoštovanja načela vzajemnosti in sorazmernosti. Kitajska podjetja imajo na primer dostop do evropskega trga, medtem ko se evropska podjetja na Kitajskem ne morejo prijaviti na javne razpise. Poročevalki čestitam za njeno delo in bom glasoval za to poročilo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zelo me veseli, da je bila zavrnjena sprememba, ki jo je predlagala skupina socialdemokratov, kar je omogočilo, da je naša skupina Zelenih/EFA lahko glasovala za poročilo gospe Rühle.

  Bernadette Vergnaud (S&D), v pisni obliki. – (FR) Obsojam politiko zatiskanja oči tistih, ki menijo, da je trenutna sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti o koncesijah za javne storitve ustrezna in da ni nobene potrebe po sprejemanju zakonodaje. Socialdemokrati se že leta borimo in zavzemamo za pridobitev okvirnih direktiv, ki bi ščitile storitve splošnega interesa in nobenega dvoma ni, da bomo vztrajali pri tej zavezi. Resnična evropska zakonodaja je edino dolgoročno zagotovilo za javne storitve, ne pa sodne odločbe, ne glede na to, kako dobro utemeljene so. Kot lahko vidimo na primeru težav prenosa direktive za storitve v zvezi s socialnimi storitvami, lahko pravno varnost in kakovost storitev zagotovi le poseben okvir. Mala in srednje velika podjetja ter lokalni in regionalni organi pričakujejo jasnost in pravno varnost pri oddaji javnih naročil, kot so javna naročila pri socialnih stanovanjih. Prav tako pa nismo želeli glasovati proti temu poročilu, saj vsebuje pomembne elemente, predvsem v zvezi s socialnimi in okoljskimi standardi, ki jih moramo vključiti v postopke javnih razpisov, priporočili o lažjem dostopu malih in srednje velikih podjetij in jasnim pozivom k previdnosti pri pogodbah z javno-zasebnim partnerstvom.

Poročilo: Franziska Keller (A7-0140/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ključnega pomena je, da so evropske politike o razvoju koherentne. Vendar pa je besedilo tega poročila gospe Keller ali preveč podrobno ali pa preveč ohlapno. Zelo odločno pravim „da“ jasnosti pri politikah EU in hkrati „ne“ glede dvomov o zavezanostih, ki sta jih Evropska unija (in Francija) dali znotraj okvira Svetovne trgovinske organizacije. Naše kmetijstvo se mora postopoma razvijati in se odzivati na težave, s katerimi se soočajo naši kmetje, ki so ključnega pomena ne le za naše podeželje, ampak tudi za naša mesta. Zato sem glasovala proti temu predlogu.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija je največja donatorica pomoči na svetu. V tem letu je mogoče pričakovati, da bo znesek razvojne pomoči državam, ki niso v EU, dosegel 69 milijard EUR, kar predstavlja 20 % povečanje glede na 2008. Evropska unija se je izkazala za dosledno v zvezi z zavezami, ki jih je dala mednarodnim institucijam. Nasprotja med evropskimi razvojnimi politikami in njenimi trgovinskimi politikami so resničnost. Vendar pa se je Evropska unija zavezala, da bodo v vseh politikah EU, ki vplivajo na države v razvoju, upoštevani predvideni razvojni cilji.

Gospodarska kriza ima v nasprotju s prvotnimi napovedmi še posebej hude posledice za revne države, od katerih jih je veliko vključenih v razvojne projekte, ki jih financira Evropa. Na drugi strani pa imajo izvozne in kmetijske politike, ki jih izvaja EU v teh državah, negativne posledice za njihov razvoj. Zato se soočamo z neželenimi rezultati: EU gradi na makro ravni in negativno vpliva na mikro raven. V teh okoliščinah so cilji, sprejeti z resolucijo, o kateri smo glasovali včeraj na zasedanju Evropskega parlamenta, zelo pomembni in jih morajo sprejeti vse institucije EU.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na gospodarsko in humanitarno krizo, s katero se trenutno sooča svet, je sedaj pomembnejše, kot kadar koli poprej, da so politike razvojne pomoči Unije obravnavane na dosleden način, ki zagotavlja njihovo skladnost in ki je v celoti povezan z drugimi politikami Unije o trgovini, okolju itd. Sedaj je jasno, da kljub zavezanosti EU razvojnim politikam in dejstvu, da je največja donatorica razvojne pomoči v svetu, ni vedno zagotovljena učinkovita povezava med njenimi politikami, kar ogroža dosežke razvojnih ciljev novega tisočletja.

Povsem upravičeno nameravamo spremeniti trenutno stanje. Na uradno razvojno pomoč moramo gledati z dolgoročnega vidika združevanja sinergij med vsemi državami članicami in doslednosti med politikami. Ta doslednost mora biti dosežena, saj prispeva k uresničevanju razvojnih zahtev tistih, ki potrebujejo pomoč. V splošnem podpiram to poročilo Evropskega parlamenta in zelo pomembno je, da si akterji EU po najboljših močeh prizadevajo za odpravo ovir pri razvoju, za uresničevanje MDG, za boj proti revščini in za zagotavljanje, da se človekove, socialne, gospodarske in okoljske pravice dejansko upoštevajo v državah v razvoju.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Anna Ibrisagic (PPE), v pisni obliki. – (SV) Švedska delegacija konzervativcev je včeraj (18. maja 2010) glasovala proti poročilu A7-0140/2010 o usklajenosti politik EU za razvoj in „novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus“ (2009/2218(INI)). Glavni razlog za to je v tem, da ne podpiramo predloga o uvedbi mednarodnega davka na transakcije. Uvedba Tobinovega davka bi škodila državam v razvoju, prav tako pa bi vodila v še večjo revščino. Poudariti želimo, da to poročilo vseeno vsebuje elemente, ki so v skladu z našim razmišljanjem, na primer izvozne subvencije Evropske unije za evropske kmetijske izdelke zelo škodijo varnosti preskrbe s hrano in razvoju vzdržljivega kmetijskega sektorja v državah v razvoju.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ena milijarda štiristo tisoč milijonov ljudi v svetu preživi z manj kot 1 EUR na dan. Evropska unija si je dolžna prizadevati, da se te razmere spremenijo. Zato je potreben učinkovitejši in gospodarnejši razvoj politik sodelovanja in pomoči. Zaveze uradne razvojne pomoči (ODA) še vedno niso zadovoljivo uresničene. Da bi bilo mogoče obravnavati nujnost razvoja, pozivamo Komisijo, da nemudoma opredeli inovativne dodatne vire financiranja za razvoj, kot so davek na mednarodne finančne transakcije, s katerimi bo mogoče ustvariti dodatne vire za premagovanje najhujših posledic krize. Prav tako bi morale tudi države članice ponovno potrditi zavezo, ki so jo dale na vrhu tisočletja, da bodo v naslednjem desetletju namenile 0,7 % BDP za ODA ter hkrati upoštevale sposobnosti črpanja in dobro vodenje držav prejemnic. Evropska razvojna politika mora biti povezana s prožno uredbo o pretoku ljudi, blaga in kapitala z državami v razvoju.

  Lena Ek, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Podpiramo namen tega poročila, da je politika EU skladna z ciljem Unije o spodbujanju razvoja v nerazvitih in srednje razvitih državah. Pa vendar poročilo gospe Keller govori na primer o razvitem trgu storitev in jasnih pravilih konkurence, kot o ovirah za uresničevaje ciljev novega tisočletja. Zaradi tega ne moremo podpreti poročila kot celote. Jasna temeljna pravila so predpogoj, da lahko tržno gospodarstvo ustrezno deluje, trgovina s storitvami pa je pomemben element za razvoj gospodarstev držav.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija se pogosto srečuje s paradoksi navzkrižji, ki jih je povzročila sama, in z neskladnostmi, ki jih njene politike prinesejo državam članicam, njenim državljanom, pa tudi tretjim državam in njihovim ljudem. Kot največja donatorica razvojne pomoči v svetu, si mora Evropska unija in države članice prizadevati za razvoj politike razvojne pomoči, ki ne bo le učinkovita ampak bo tudi dosledna in skladna; to se ni vedno zgodilo. Pozdraviti moramo vsa prizadevanja za spodbujanje te doslednosti in prizadevanja, da bi bilo mogoče upoštevati številne potrebe ljudi, ki prejemajo pomoč. Ta cilj mora biti upoštevan tudi v trgovinski politiki.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Tema tega poročila je zelo pomembna, saj vemo, da so politike in ukrepi EU na številnih področjih pogostokrat v nasprotju z navedenimi cilji „razvojne pomoči“. Obstajajo številni pomembni in pozitivni vidiki, kot so: opozarjanje na tragedijo zaradi lakote na svetovni ravni; izpostavljanje neskladnosti in neučinkovitosti sporazumov o ribištvu glede na razglašene razvojno-sodelovalne cilje; obsojanje vplivov subvencij Unije na izvoz; kritika liberalizacije storitev, uvedbe konkurenčnih pravil, davčnih oaz, premika kapitala iz držav v razvoju v EU, ki je posledica nepovezanih politiki, majhnega obsega pomoči, namenjenega kmetijstvu; in zagovarjanje vzpostavitve patentne skupnosti za zdravila za HIV/aids. Žal je poročevalka nedosledna, saj zagovarja dodaten razvoj instrumentov, kot so prostotrgovinska območja in tako imenovani sporazumi o gospodarskem partnerstvu. Poročevalka je prezrla dejstvo, da ti instrumenti ogrožajo interese držav v razvoju na različnih področjih, kar je razvidno tudi iz dejstva, da mnoge izmed njih ne želijo podpisati teh sporazumov, ki so bili v posameznih primerih sklenjeni le zaradi nesprejemljivega pritiska in izsiljevanja s strani EU.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Popolnoma se zavedam pomembnosti razvojnih politik EU in zagotavljanja pomoči državam v razvoju. Vendar pa sem glasoval proti poročilu gospe Keller zaradi stališča, ki ga zavzema glede vpliva izvoznih kmetijskih subvencij EU na kmetijski sektor v državah v razvoju, kar sploh ne drži.

EU je še posebej odprt trg z vidika uvoza izdelkov iz držav v razvoju, kar je med drugim tudi posledica „Vse razen orožja“ in drugih preferencialnih sporazumov. Opozoriti je treba, da zaveza, ki so jo dale države članice SZO na ministrskem vrhu v Hong Kongu (2005) glede vzporedne odprave izvoznih subvencij in določanju pravil za vse izvozne ukrepe, z enakovrednimi vplivi na konkurenčnost.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za to poročilo, saj je zame še posebej pomembno, da mednarodni sporazumi o prosti trgovini vključujejo pravno zavezujoče socialne in okoljske standarde. Menim, da je še posebej pomembno, da Evropska unija načel socialno tržnega gospodarstva ne izvajal le znotraj EU, ampak tudi izven njenih meja. Naši partnerji morajo v sporazumih o prosti trgovini ohranjati nekatere standarde, prav tako pa verjamem, da moramo prenehati pogajanja z državami, ki ne upoštevajo takšnih standardov.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Z navdušenjem sem glasoval za poročilo Franziske Keller o usklajenosti politike za razvoj in veseli me, da je bilo sprejeto z večino glasov. Obsojam vse negativne glasove skupine EPP in ECR.

  Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Na glasovanju Evropskega parlamenta sem glasoval proti poročilu „o usklajenosti politik EU za razvoj in „novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus“. Izvajanje odgovorne, učinkovite razvojne politike mora biti ključna naloga Evropskega parlamenta. Gre za nekaj, za kar si, skupaj s številnimi drugimi, vsak dan prizadevam v Odboru za razvoj. Vsekakor je nesmiselno in vse kaj drugega kot odgovorno, da EU z eno roko jemlje – na primer prek kmetijskih subvencij, kar državam v razvoju onemogoča konkurenčnost - , z drugo roko pa zagotavlja pomoč „za odpravo škode“. Razprava o skladnosti politik EU za razvoj je pomembna in dragocena.

Vendar pa trenutno poročilo vsebuje elemente, ki jih ne morem podpreti, kot je odstavek o uvedbi davka na finančne transakcije in uporaba nejasno opredeljenega izraza „okoljske pravice“. Velik del poročila – , ki je bil izglasovan na plenarnem zasedanju – je zelo preudaren in mojega „ne“ ne gre tolmačiti kot nepripravljenost za sodelovanje pri delu usklajenosti politik za razvoj. Ravno nasprotno – gre za proces, ki sem mu zelo naklonjen in želim, da se izvede na najboljši možni način.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zelo sem vesel, da je bilo poročilo o Skladnosti politik EU za razvoj in „novi zasnovi uradne razvojne pomoči plus“ sprejeto, saj gre za odlično poročilo, namenjeno zagotavljanju večjega spoštovanja držav v razvoju. Še posebej pozdravljam sprejetje odstavka 70 s tesno večino, ki poziva Komisijo, naj v trgovinske sporazume, ki jih sklepa Evropska unija, sistematično vključuje pravno zavezujoče socialne in okoljske standarde. To je pomemben korak k pravičnejši trgovini. Evropska unija mora biti na tem področju za vzgled.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo je glede na trenutne globalne gospodarske razmere izjemno pomembno, saj si prizadeva za bolj usklajene politike Unije, da bi lahko uresničila cilje, ki si jih je zastavila, kot so razvojni cilji tisočletja. EU je največja donatorica razvojne pomoči v svetu – zadnja vsota znaša približno 49 milijonov EUR – njeno posredovanje pa je namenjeno državam in njihovim državljane, torej gre za daljnosežno politiko Unije, ki zaobjema trgovino, okolje in družbo.

Tu je izpostavljena potreba po spodbujanju dostopa izdelkov iz teh držav do evropskih trgov; med drugim tudi razvoj instrumentov Unije za zniževanje carinskih tarif. Vendar pa želim izraziti zaskrbljenost glede nekaterih predlogov, saj bi lahko imeli negativne posledice za evropske proizvajalce, tudi za tiste, ki prihajajo iz geografskih področij, ki zaslužijo posebno pozornost. Razvojna pomoč in izkoreninjanje revščine sta najpomembnejši zahtevi, ki ju popolnoma podpiram. Vendar pa zavez, ki jih ni mogoče izpolniti ne, da bi bili pri tem ogroženi interesi naših sodržavljanov, ne smemo dajati. Ne smemo pozabiti na naše državljane ali jih postaviti v podrejen položaj: do njih imamo posebne odgovornosti.

Poročilo: Hella Ranner (A7-0130/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za samoiniciativno poročilo Evropskega parlamenta, ki predstavlja odgovor na analizo kazni Evropske komisije, določenih za resne kršitve socialnih predpisov v cestnem prometu. Danes med državami članicami obstajajo razlike, ki negativno vplivajo na pošteno delovanje notranjega trga in varnost v cestnem prometu. Odbor za promet in turizem Evropskega parlamenta v zvezi s tem predlaga nekaj načinov za zagotavljanje rešitev. Poročilo predvsem predlaga uskladitev kazni s pomočjo skupne kategorizacije kazni. Poziva k ustanovitvi usklajevalnega telesa, ki bo odgovorno za izboljšanje sodelovanje med državami članicami pri izvajanju socialnih predpisov, kot tudi k ustanovitvi inšpekcijskih organov. Poročilo izpostavlja potrebo po zagotavljanju zadostnih informacij o ustreznih socialnih predpisih in kaznih za kršitve voznikom in prevoznikom s pomočjo tiskanih medijev, informacijske tehnologije in inteligentnih prevoznih sistemov. Ker v celoti podpiram te predloge, sem glasovala za to poročilo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Sistemi kazni v državah članicah Evropske unije kažejo velika nesorazmerja, zato so pravni elementi pri mednarodnem prevozu postali težko pregledni za podjetnike in zlasti za voznike. Trenutno veljavni predpisi in direktive o socialnih predpisih v cestnem prevozu omogočajo državam članicam zelo različne razlage, to pa se odraža v nezmožnosti pri doseganju enotnega izvajanja v državah članicah. Lizbonska pogodba ponuja priložnost, da se približamo določbam kazenskega prava in druge zakonodaje držav članic. Komisija mora te priložnosti izkoristiti za razvoj in spodbujanje takšnih usklajenih pristopov za nadzor in sprejeti regulativne ukrepe, s katerimi bo mogoče odpraviti ovire za evropski notranji trg in izboljšanje varnosti cestnega prometa. Da bi bilo mogoče kar se da učinkovito zagotoviti izvajanje socialnih predpisov v cestnem prometu, mora Evropska komisija vzpostavi enotno in zavezujočo razlago uredbe o časih vožnje in počitka, ki jo morajo nacionalni inšpekcijski organi upoštevati.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Od leta 2006 evropska uredba zavezuje vse prevoznike, ki vozijo po Evropi, da upoštevajo enake najvišje omejitve dnevne vožnje in obdobja počitka z namenom zagotavljanja varnosti na evropskih cestah. Žal se ti ukrepi še zdaleč ne izvajajo na optimalen način: kazni za kršitve so v vsaki državi članici povsem različne.

Zato je kazen za voznika, ki preseže najvišjo omejitev dnevne vožnje za več kot dve uri, desetkrat višja v Španiji, kot v Grčiji. V nekaterih državah članicah je lahko za resne kršitve izrečena zaporna kazen, medtem ko se v drugih državah vozniku enostavno odvzame vozniško dovoljenje. To pomanjkanje usklajenosti negativno vpliva na učinkovitost uredbe in predstavlja znatno pravno negotovost za cestne prevoznike.

Glasoval sem za poročilo gospe Ranner, ki poziva Komisijo, da predlaga najnižje in najvišje kazni za kršitve, ki bi bile usklajene v vseh državah članicah. Poročilo prav tako poziva k pripravi enostavne in dostopne informativne brošure, s katerimi bi bilo mogoče voznike tovornjakov seznaniti s tveganji v primeru kršitev.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Zaskrbljenost Evropske unije zaradi pomanjkanja enotnega sistema, ki bi urejal kazni v cestnem prometu na ravni držav članic, je upravičena. Izrekanje takšnih kazni, vsaj nedenarnih, vsem voznikom v državah članicah bi zmanjšalo zmedo, s katero se srečujejo številni prevozniki ali posamezni vozniki zaradi zakonodajnih neskladij med matično državo in tretjo državo članico EU, v kateri vozijo.

Na drugi strani imajo Evropska komisija in posebni parlamentarni odbori popolnoma prav, ko trdijo, da je še prezgodaj, da bi razmišljali o standardizaciji finančnih kazni, ki bi veljale za prekrške v cestnem prometu. V Evropski uniji vladajo znatna odstopanja z vidika gospodarskih razmer podjetij in prebivalstva, kar pomeni, da kazni, izrečene za enake prekrške v cestnem prometu, ne morejo biti enake v vseh državah članicah. Vendar pa bi s standardizacijo uredb, ki veljajo v potniškem prometu, prevozna podjetja prevzela večjo odgovornost.

Uskladitev uredb v vseh državah članicah, podprta s strogim izvajanjem, ne da bi se države članice lahko odločile, ali bodo sprejela evropska priporočila, bi povečala tudi varnost na evropskih cestah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kršitve v cestnem prometu predstavljajo resen problem, ki sproža številna vprašanja glede čezmejnih prehodov. Zato je pomembno, da Komisija razmisli o razmerah v različnih državah članicah, kot tudi o tem, kaj sploh je prekršek v različnih nacionalnih pravnih sistemih ter ustrezne globe in kazni. Glede tega poročevalka poudarja, da lahko „učinkovit, uravnotežen in odvračalen kazenski sistem temelji le na jasnih in preglednih kaznih, primerljivih med državami članicami“ in „poziva države članice, naj poiščejo zakonodajne in praktične rešitve za zmanjšanje deloma zelo velikih razlik v vrsti in višini kazni“.

Strinjam se s pomembnostjo učinkovitega in uravnoteženega kazenskega sistema ter s tem, da bi morale države članice sodelovati za zmanjšanje razlik pri obravnavi kršitev v cestnem prometu. Vendar pa si zelo težko predstavljam, da bi nacionalni zakonodajalec izgubil nadzor nad kazenskimi zadevami samo zaradi usklajevanja na ravni Unije v zvezi z naravo in višino kazni.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo, ki ga je pripravila Evropska komisija, povzema različne vrste kazni, ki obstajajo v državah članicah, pojasnjuje razlike med sistemi, ki so jih na tem področju sprejele posamezne države članice in zaključi z ugotovitvijo, da so te razmere nezadovoljive. Zato poziva države članice, da socialne predpise v cestnem prometu uporabljajo na usklajen način. Poročevalka Evropskega parlamenta predlaga večje prizadevanje za usklajevanje na tem področju, predvsem na ravni „razlage uporabe socialne zakonodaje“ in pri „kategorizaciji“ kazni „za doseganje notranjega trga na področju prometa ter povečanje pravne varnosti“.

Varnost v cestnem prometu je nedvomno pomembna tema, saj izboljšuje delovne pogoje v sektorju cestnega prometa, nenazadnje tudi čase vožnje in počitka. Ponoviti želimo, da teh ciljev ni treba nujno uresničiti z generičnim usklajevanjem. Usklajevanje je vsekakor potrebno, vendar z napredkom in ne tako, da se vsi spustimo na enako nizko raven, kot se je to običajno dogajalo pri poskusih „doseganja notranjega trga“. Povečanje varnosti v cestnem prometu je nujno, kot je nujno izboljšati delovne pogoje v prometnem sektorju. S tem se bo izboljšala varnost v cestnem prometu v vseh državah članicah.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Varnost v cestnem prometu je bila vedno v interesu EU. Sprejetje te resolucije je naslednji korak k odpravi resnih kršitev socialnih predpisov na tem področju. Da bi vzpostavili enostavno komunikacijsko mrežo za vse delavce v sektorju, kadar koli delajo v državi članici, ki ni njihova, potrebujemo tesnejše sodelovanje med državami članicami. Za zagotovitev ustrezne infrastrukture, vključno z zadostnim številom varnih parkirnih površin ter storitev v evropskem cestnem omrežju, da bodo lahko vozniki dejansko upoštevali predpise o časih vožnje in počitka, je prav tako potrebna finančna pomoč. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Statistike kažejo, da je delež težkih tovornih vozil v prometnih nesrečah zelo visok. Zato je še toliko bolj pomembno, da so vozila v brezhibnem stanju. Pozornost voznikov se zaradi utrujenosti zmanjša skoraj toliko, kot se zmanjša pod vplivom alkohola. Zato moramo zaradi varnosti zagotoviti skladnost s temi predpisi. V zvezi s tem je pomembno, da enaki pogoji veljajo za zaposlene in samozaposlene, da s tem ne bi potisnili še več ljudi v lažno samozaposlitev, kjer so potem izrabljeni do ali čez meje svojih zmožnosti.

Kazni so pogostokrat neustrezen način za zagotavljanje skladnosti z obdobji počitka, kar je možno le, kadar se vozilo ne premika. Ker ni predvidenih nobenih razširitev teh ukrepov za varnost v cestnem prometu, sem glasoval z „ne“.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Poročilo gospe Ranner, ki ji čestitam za delo, ne izpostavlja le razlik med kaznimi v različnih državah članicah, ampak tudi razlike glede vrst kazni, kar kaže ne neustrezno naravo teh razmer za voznike in prevozna podjetja.

Strinjam se s pristopom parlamentarnega poročila, ki poudarja pomembnost popolnega izvajanja socialnih predpisov za notranji trg in sicer z izvajanjem pogostejših pregledov, če je to potrebno, vzpostavitvijo evropskega usklajevalnega instrumenta in usklajevanjem kršitev ter njihovih ustreznih kazni. Le s poenoteno ureditvijo bo mogoče zagotoviti hitro zmanjšanje kršitev. Zato sem glasoval za poročilo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo moje kolegice v Odboru za promet in turizem je odlična pobuda za reševanje nekaterih obstoječih problemov, ki se nanašajo na kazni v cestnem prometu, ki veljajo za resne kršitve. Predpisi, ki veljajo v primeru resnih kršitev socialnih predpisov, se po posameznih državah članicah močno razlikujejo glede višine kazni ter narave in kategorizacije kazni, zaradi česar je potrebo boljše usklajevanje.

Pozdravljam rešitve, ki so v poročilu predlagane za takšne razlike, nenazadnje tudi potrebno usklajeno kategorizacijo resnih kršitev in izvajanje sistema pregledov – kar na evropski ravni usklajuje organ z ustreznimi značilnostmi – , katerega namen bi bil izboljšati sodelovanje pri izvajanju socialnih predpisov in zagotavljati usposabljanje inšpekcijskih organov, ki so zadolženi za izvajanje teh predpisov.

Prav tako želim poudariti pomembnost razvoja pobud za zagotavljaje ustreznih informacij o socialnih predpisih in vzpostavljanja ustrezne infrastrukture ter parkirišč, da bi tako bilo mogoče zagotoviti upoštevanje predpisov. Zaradi prej navedenih razlogov sem glasoval za poročilo, ki smo ga danes obravnavali v Parlamentu.

10. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.05 in se je nadaljevala ob 15.00)

PREDSEDSTVO: GOSPA KOCH-MEHRIN
podpredsednica

11. Sprejetje zapisnika predhodne seje: glej zapisnik

12. Standardi kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev - Akcijski načrt o darovanju in presajanju organov (2009–2015) (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o:

– poročilu gospoda Mikolášika v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev (COM(2008)0818 - C6-0480/2008 - 2008/0238(COD)) (A7-0106/2010) in

– poročilu gospoda Perella Rodrigueza v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane o sporočilu Komisije: Akcijski načrt o darovanju in presajanju organov (2009–2015): krepitev sodelovanja med državami članicami (2009/2104(INI)) (A7-0103/2010).

  Miroslav Mikolášik , poročevalec. – (SK) Veseli me, da imam danes to edinstveno priložnost, da stopim pred vas in spregovorim o napredku, ki smo ga dosegli pri pogajanjih v Parlamentu, pa tudi pri nadaljnjih tristranskih pogovorih o tej zelo pomembni temi darovanja in presajanja organov.

Osebno menim, ne samo kot poročevalec, ampak tudi kot zdravnik, da je ta predlog zakona izjemno pomemben. Trdno verjamem, da ta nova direktiva temeljito obravnava največji izziv, s katerim se trenutno soočamo v postopku darovanja in presajanja organov in sicer s pomanjkanjem organov za bolnike, ki čakajo nanje.

V sklopu zagotavljanja najboljšega varovanja zdravja državljanov Evropske unije, je naš cilj zagotoviti, da bodo človeški organi, namenjeni za presaditev, varni in visoko kakovostni.

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane je o osnutku poročila glasoval 16. marca, ko je bil sprejet z veliko večino v sklopu priporočil poročevalca. Naknadno smo izvedli tri intenzivne medinstitucionalne tristranske pogovore, kjer so sodelovali Parlament, Komisija in Svet pod vodstvom španskega predsedstva.

Posebej želim izpostaviti naslednje točke, ki so bile ključnega pomena pri naši razpravi.

Prvič, načela, ki veljajo za darovanje organov.

Prostovoljno darovanje in darovanje brez plačila predstavljata temeljno načelo, ki mu v nobenih okoliščinah in na noben način ne smemo nasprotovati. Ohraniti moramo nesebično naravo darovanja, tako da bomo lahko preprečili vse oblike komercializacije ali finančno motiviranost darovalcev. Istočasno moramo živim darovalcem zagotoviti najvišjo možno zaščito. Tu želim omeniti živahno razpravo, ki jo je sprožila tema darovanja organov živih darovalcev. Na eni strani ta metoda še vedno dopolnjuje pridobivanje organov mrtvih darovalcev, na drugi strani pa gre za alternativo z izjemnim potencialom.

Seveda ne nameravamo zavirati napredka na tem področju, vendar moramo zagotoviti, da bo darovanje organov živih darovalcev, ki s prejemnikom niso genetsko ali družinsko povezani, vedno prostovoljno in brez plačila. Načelo neplačila ne velja za primere tako imenovanega nadomestila, kjer živi darovalec lahko prejme prispevek v skladu s stroški, ki so povezani z darovanjem. Vendar pa morajo države članice točno opredeliti pogoje, pod katerimi se takšen prispevek izvede, da bi se tako lahko izognili vsem oblikam finančnih spodbud ali dobička za morebitne darovalce.

Druga pomembna zadeva v sklopu načel vključuje merila za dodeljevanje – zagotavljanje, da organi osebi niso odvzeti preden smrt ni uradno priznana ter ob soglasju darovalca, ki je bil v celoti seznanjen s tem. Te smo zagovarjali v uvodnih delih določbe, poznanih pod imenom uvodne navedbe.

Drugo načelo vključuje sledljivost, varovanje osebnih podatkov in zaupnost. Države članice morajo zagotoviti sledljivost vseh organov, ki so pridobljeni in presajeni na njihovem ozemlju, od darovalca do prejemnika in nasprotno. Ta koncept nadomešča prvoten predlog o anonimnosti, ki pa ne prispeva k varnosti postopka. Osebni podatki morajo ostati zaupni.

Tretje načelo je okvir za kakovost in varnost. Jasno smo se strinjali, da naj države članice vzpostavijo nacionalni okvir, ki bo organizacijsko določal vse faze postopka, od darovanja do presaditve. Države članice bodo naknadno obvestile Komisijo o dejavnostih in rezultatih, ki so jih dosegle v sklopu uresničevanja te uredbe v roku treh let, po njeni uveljavitvi. Tu pričakujemo velik napredek, predvsem v primeru držav, kjer sistem ni dovolj ustrezno razvit in kjer lahko znatno pripomore k povečanju števila presaditev s sprejetjem ustreznih sistemskih ukrepov.

Predvsem želim izpostaviti vlogo koordinatorja presaditev ali usklajevalne skupine za presaditve, katerih pomen je nesporen. V številnih državah, kjer delovanje poteka brezhibno, se je izkazal za koristnega.

Na koncu želim omeniti merila, kot so organiziranje in izvedba zbiranja, določitev vlog pristojnih organov, vključevanje tretjih držav, izmenjava organov s tretjimi državami in varnost postopka. Odobrili smo tako imenovane delegirane akte, ki izhajajo iz določb Lizbonske pogodbe (kmalu bom zaključil).

Na koncu želim poudariti, kako zelo pomembno je povečati ozaveščenost javnosti in zato pozivam Komisijo, da bi spodbudila države članice naj spodbujajo darovanje organov s pomočjo posebnih programov. Rad bi se zahvalil vsem, ki so prispevali k uspešni izvedbi pogajanj, predvsem pa pozdravljam učinkovit in konstruktiven pristop španskega predsedstva.

  Andrés Perelló Rodríguez, poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, gospa Jiménez García-Herrera, komisar, 43 let je minilo od takrat, ko je Dr. Christiaan Barnard izrekel stavek: „Jesus, dit kan werk“, kar v afriškem jeziku pomeni: „Jezus, to bo delovalo“, medtem ko je z dvomom opazoval bitje srca, ki ga je pravkar presadil. Takrat je presaditev uporabnih organov osebe, ki jih ne potrebuje več, v osebo, ki jih potrebuje za življenje, postala splošna praksa.

Prav tako drži, da to še ni skrajšalo čakalnega seznama, na katerem je 56 000 Evropejcev, prav tako pa ni preprečilo možnosti, da bo 12 ljudi na tem seznamu umrlo do konca te razprave, ker ne bodo prejeli organa, ki ga potrebujejo. To predstavlja izziv za Parlament, ki mora na tem plenarnem zasedanju sprejeti direktivo, ki jo je odlično pojasnil Dr. Mikolášik, pa tudi akcijski načrt.

Nobenega dvoma ni, da moramo zagotoviti jasne in učinkovite kanale pomoči za evropsko javnost, tako da noben Evropejec ne bo umrl zaradi pomanjkanja organov, ki je posledica pomanjkljivosti v sistemu presaditev.

Evropejci, ki živijo dlje, zmanjšanje prometnih nesreč in napredek v znanosti, vse to je seveda treba pozdraviti, vendar pa to hkrati pomeni, da mora biti na voljo več organov, saj je več ljudi, ki jih potrebujejo.

Odziv Evropejcev, ko jih vprašamo, ali so pripravljeni darovati organe, da bi tako rešili sodržavljana, je zelo močan in pozitiven. Razlog, da se to pogostokrat ne odraža neposredno v številu presaditev, izvedenih v posameznih državah, gre nedvomno pripisati potrebi po izboljšanju temeljnih vidikov našega sistema presajanja, kot so usklajevanje, informiranje, strokovno usposabljanje in izobraževanje javnosti o tem vprašanju.

V nekaterih državah imamo primere, ki kažejo, da se število presaditev na milijon prebivalcev poveča, če sta usklajevaje in usposabljanje na optimalni ravni. Če mi dovolite, bom navedel primer Španije, kjer je bil vzpostavljen model, ki mora služiti kot mejnik.

Poleg zagotovil kakovosti in varnosti pri presaditvah in dopolnilne, brezplačne in prostovoljne narave presaditev živih darovalcev, vzpostavljene z direktivo, so v akcijskem načrtu določena tudi priporočila o potrebi po nenehnem usposabljanju strokovnjakov ter zagotavljanju informacij in izobraževanja družbe o tem vprašanju, brez česar je težko delati.

Vse to predstavlja podlago za optimizacijo sistema, ki jo lahko poimenujemo usklajen evropski sistem za presaditve, ki bi ga uporabljale vse države članice, kot orodje za uresničevanje cilja, ki smo si ga zastavili. Naš cilj je doseči točko, ko noben Evropejec ne bo umrl zaradi pomanjkanja organa, ki ga potrebuje, da bi živel in do katerega bi prišlo zaradi sistemov, ki niso bili izpopolnjeni.

V Evropi 21. stoletja ne moremo dopustiti, da bi zaradi pomanjkanja usklajevanja ali neoptimiziranih sistemov prišlo do izgube organa in da bi zaradi tega bil prikrajšan še en Evropejec. Ravno to bomo dosegli s to direktivo in akcijskim načrtom, kar je rezultat trdega dela.

To priložnost želim izrabiti in izpostaviti pripravljenost in sodelovanje, ki sta ga izkazala tako poročevalca – v tem primeru gospod Mikolášik – in poročevalci v senci. Prav tako bi rad izpostavil velik zagon, ki ga je špansko predsedstvo – , ki ga zastopa špansko Ministrstvo za zdravje in Dr. Matesanz, kot direktor španske nacionalne organizacije za presajanje –, dalo tej direktivi in akcijskemu načrtu, saj smo lahko v vsakem trenutku računali na njegovo pomoč.

Poudariti želim, da si tisti, ki so tako trdo delali, zaslužijo našo zahvalo, hkrati pa vas pozivam, da jim poplačamo tako, da soglasno sprejmemo to poročilo. Kot poslanec sem hvaležen za delo, ki je bilo opravljeno, kot Evropejec pa sem hvaležen, da bo s tem korakom mogoče rešiti življenja vseh državljanov Unije, ki bi lahko kdaj potrebovali takšno pomoč.

  Trinidad Jiménez García-Herrera , predsednica Sveta. – (ES) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, vesela sem, da lahko spregovorim na plenarnem zasedanju Parlamenta in sodelujem v skupni razpravi o darovanju in presajanju organov.

Vsekakor gre za pomembno razpravo, prvič ker neposredno vpliva na življenje in zdravje več tisoč Evropejcev. V zvezi s tem vas želim spomniti, da je po ocenah v Evropski uniji na čakalnem seznamu za presaditev pravega organa trenutno 56 000 bolnikov, kljub nenehnem povečevanju števila darovanj in presaditev v zadnjih letih in da številni od njih umrejo, ker takšnega organa ne prejmejo.

Drugič, gre za pomembno razpravo, ker nam omogoča, da izboljšamo velikodušnost in solidarnost naše družbe. Naj navedem primer: trenutno je v Evropski uniji 18 darovalcev na vsak milijon prebivalcev. Če bi nam to številko uspelo izenačiti z najvišjimi številkami, kot je 34 v Španiji ali več kot 30 na Portugalskem, bi v Evropi rešili 20 000 življenj več.

Prav tako bi s spodbujanjem darovanja organov živih darovalcev v Evropski uniji, da bi se dvignilo na raven v skandinavskih državah, Združenem kraljestvu in na Nizozemskem, lahko vsako leto dialize rešili še dodatnih 2 000 ljudi. Gospe in gospodje, nikoli ne smemo pozabiti, da brez darovalcev ni presaditev.

Današnja razprava nam bo omogočila, da spodbudimo izvajanje skupne strategije Unije za doseganje najboljše strukture v svetu, namenjene darovanju in presajanju organov. Poleg tega nam člen 168 nedavne uveljavljene Lizbonske pogodbe omogoča, da vzpostavimo ta skupni, visokokakovosten in varen okvir za postopek darovanj in presaditev.

Sedaj imamo na voljo dve pomembni pobudi Komisije na to temo, ki sta bili predstavljeni v 2008 in na katerih je Svet, skupaj s Parlamentom, trdo delal v zadnjih mesecih.

Prva je predlog o urejanju kakovostnih in varnostnih vidikov organov, namenjenih presaditvi, z direktivo. Kot sem omenila, ta direktiva vzpostavlja skupni pravni okvir, s katerim bomo lahko omejili nekatera tveganja v vseh fazah postopka uporabe organov za zdravljenje, od darovanja do presaditve. To vključuje zagotavljanje kakovosti in varnosti organov, pa tudi varstvo darovalcev in prejemnikov in sicer z imenovanjem pristojnih organov.

Drugič, imamo tudi akcijski načrt, ki bo pomagal okrepiti sodelovanje med državam članicami in cilje, ki jih delimo na: prvič, povečanje razpoložljivosti organov; drugič, izboljšanje učinkovitosti in dostopnosti do sistema za presajanje; in tretjič, izboljšanje kakovosti in varnosti.

Gospe in gospodje, ti dve pobudi nam dajeta skupni okvir, evropski okvir, ki vključuje najboljše skupne elemente, pa tudi najboljše organizacijske prakse in prakse dobrega počutja, na katerih so gradile različne države članice. Povedano drugače, gre za okvir, ki temelji na kakovosti, varnosti in inovacijah.

To počnemo z vzpostavljanjem evropskega modela za darovanje in presajanje, ki je osredotočen na vsem nam skupne vrednote in načela: solidarnost, poštenost in povezanost, ki so simboli identitete Unije. S tem bomo lahko dosegli samozadostnost pri darovanju organov in se tako tudi spopadli s turizmom na področju presajanja.

Zagotovo se strinjate z mano, da bosta uveljavitev te direktive in podpora Parlamenta akcijskemu načrtu, spodbudili izmenjavo organov med državami članicami in spodbudili darovanje.

Prvič, vzpostavljamo okvir EU s katerim bomo Evropejcem zagotovili enak dostop do zdravja na splošno, predvsem pa do presaditve organov. Drugič, učinkovitejši okvir Unije bo neposredno koristil bolnikom, ki imajo zaradi svojih značilnosti, manjše možnosti, da najdejo organ, ki bi ustrezal njihovim potrebam. Posledično se bo zmanjšalo število zavrženih organov zaradi tega, ker ni ustreznih prejemnikov v določenem geografskem območju.

Gospe in gospodje, preden zaključim, špansko predsedstvo se želi zahvaliti češkemu in švedskemu predsedstvu za delo, ki sta ga opravili na začetku pogajanj v 2009 ter s tem vzpostavili razmere za znaten napredek, zahvaljujoč sodelovanju držav članic in Komisije.

Špansko predsedstvo se prav tako želi zahvaliti Parlamentu za trdo delo, predvsem pa poročevalcema, gospodu Mikolášiku in gospodu Perellu, za delo, ki sta ga opravila pri zagovarjanju potrebnega sporazuma in soglasij.

Ravno z skupnim delom vseh institucij Unije smo lahko dosegli sporazum, ki nam bo omogočil, da začnemo z izvajanjem evropske storitve, ki bo na eni strani 500 milijonom ljudem dala najboljša zagotovila za kakovost in varnost, na drugi strani pa bo spodbujala dostop do zdravljenja, od katerega so vsako leto odvisna mnoga življenja, pa tudi solidarnost naše družbe. Razširimo to, kar Evropska unija pomeni danes.

  John Dalli, član Komisije. – Gospa predsednica, 56 000 Evropejcev čaka na presaditev organa v Evropi; za številne izmed teh ljudi pomeni uspešna presaditev razliko med življenjem in smrtjo. Prav zaradi tega smo danes tu: da zagotovimo visoko kakovostno in varno presajanje organov v Evropi. Ravno temu sta namenjena predlog Komisije za direktivo in akcijski načrt. Želim se zahvaliti poročevalcu Dr. Mikolášiku in poročevalcem v senci za njihovo odlično delo pri predlagani direktivi o kakovosti in varnosti organov. Prav tako se želim zahvaliti gospodu Perellu Rodriguezu za njegovo podporno samoiniciativno poročilo o akcijskem načrtu o darovanju in presajanju organov.

Naj ponovim, da so ključni cilji teh dveh pobud izboljšati kakovost in varnost človeških organov za presajanje, povečati razpoložljivost organov ter izboljšati učinkovitost in dostopnost sistemov za presaditve. Predlog za direktivo določa pravni okvir za zahteve glede kakovosti in varnosti, akcijski načrt pa je osredotočen na povečanje razpoložljivosti organov in na učinkovitost sistemov za presajanje.

Šestletni akcijski načrt določa 10 prednostnih ukrepov za krepitev sodelovanja med državami članicami prek skupnih ukrepov in izmenjave najboljših praks. Nisem pozabil na želje Parlamenta po vključitvi dejavnosti akcijskega načrta, ki v direktiv niso mogle postati pravne obveznosti v skladu s členom 168 Pogodbe, predvsem glede meril za dodeljevanje organov, beleženja želj morebitnih darovalcev in vprašanj, povezanih z zdravniškimi praksami. Komisija je pripravljena podpreti države članice pri obravnavi teh vprašanj, ki so pomembna za Parlament.

V zvezi z direktivo me zelo veseli, da smo sedaj blizu sporazumu v prvi obravnavi, po hitri in konstruktivni razpravi med Parlamentom, Komisijo in Svetom. Če se ne motim, je to prvi sporazum, ki bo dosežen na prvi obravnavi po uveljavitvi Lizbonske pogodbe.

Prepričan sem, da besedilo s predlaganimi spremembami vključuje ključne pomisleke Parlamenta, kot je navedeno v poročilu gospoda Mikolášika. Dovolite mi, da podam mnenje o nekaterih specifičnih vprašanjih.

Močno podpiram krepitev načel prostovoljnega in neplačanega darovanja, ki je ključnega pomena za zagotavljanje kakovosti in varnosti organov. Prav tako pozdravljam pojasnilo, da načelo neplačila ne sme preprečevati živim darovalcem, da bi prejeli nadomestilo, če je strogo omejeno na pokrivanje stroškov in izgube prihodka zaradi darovanja. Popolnoma delim zaskrbljenost Parlamenta glede boja proti trgovini z organi. Vendar je obseg predloga omejen na kakovost in varnost tako, kot je določeno v členu pogodbe o javnem zdravju. V sklopu tega pozdravljam besedilo, ki navaja, da bo direktiva posredno prispevala k boju proti trgovini z organi, na primer prek odobritve centrov za presajanje, vzpostavitve pogojev javnega razpisa in sistemov za sledljivost organov.

Prav tako razumem pomisleke Parlamenta glede preglednega, nediskriminatornega dodeljevanja organov, ki temelji na znanstvenih merilih. Čeprav tema ne spada v področje odgovornosti EU, lahko sprejmem vključitev tega načela v uvodne izjave. Prav tako pozdravljam dejstvo, da predlagano besedilo priznava, da v večini držav članic darovanje živih obstaja sočasno z darovanjem umrlih. Darovanje živih povečuje število razpoložljivih organov in pozdravljam besedilo, ki krepi prizadevanja za zaščito živih darovalcev, kot način za zagotavljanje kakovosti in varnosti organov za presaditev.

Glede določb, ki se nanašajo na sisteme soglašanja in potrdila o smrti, ta vprašanja ureja nacionalno pravo. Vendar pa lahko komisija v duhu kompromisa sprejme dodatna predlagana pojasnila. Prav tako nisem pozabil na željo Parlamenta po vključitvi aktivnosti, ki jih direktiva ne more obravnavati, v akcijski načrt, predvsem glede meril za dodeljevanje organov, beleženja želj morebitnih darovalcev in vprašanj, povezanih z zdravniškimi praksami. Komisija je pripravljena podpreti države članice pri obravnavi teh vprašanj.

Naj izpostavim še eno vprašanje: sprejetje zakonodaje je prvi korak. Pomembno je, kako se ta zakonodaja potem izvaja. Ravno zaradi tega Komisija vztraja, da države članice poročajo, kako so prenesle direktive v nacionalno pravo. „Primerjalne tabele“. Parlament je to vedno podprl. Žal mi je, da Parlament tokrat prvič ni podprl vključitev obveznosti držav članic glede poročanja o prenosu v direktivo.

Številne spremembe usklajujejo predolge z določbami komitologije, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe. Pozdravljam možnost, ki je bila zagotovljena Komisiji, da v jasno opredeljenih primeru sprejme delegirane akte v skladu z nujnim postopkom. Izjavljam, da bo Evropska komisija storila vse, da bi Evropski parlament in Svet v celoti obveščala o možnostih sprejetja delegiranih aktov v skladu z nujnim postopkom. Kakor hitro bodo službe Komisije predvidele, da bi lahko bili sprejeti delegirani akti v skladu z nujnim postopkom, bodo neuradno opozorile tajništva Evropskega parlamenta in Sveta.

V imenu Komisije prav tako izjavljam, da določbe te direktive ne vplivajo na nobeno prihodnje stališče institucij glede izvajanja člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ali posamezne zakonodajne akte, ki vsebujejo takšne določbe.

Na koncu naj povem, da je Komisija pripravljena podpreti kompromisni paket.

  Cecilia Wikström, pripravljavka mnenja Odbora za pravne zadeve. – (SV) Gospa predsednica, najprej se želim zahvaliti gospodu Mikolášiku za tako odlično in zelo konstruktivno sodelovanje pri tem pomembnem poročilu.

Na področju darovanja in presajanja človeških organov obstajajo številni izzivi. Nosimo odgovornost in upravičiti moramo pričakovanja velikega števila ljudi na čakalnem seznamu, ki vsak dan živijo v negotovosti, medtem ko čakajo na novo življenje, ki ga jim lahko zagotovi nov organ. Črta med življenjem in smrtjo ne more biti bolj jasna.

Naloga Evropskega parlamenta prav tako vključuje odločen boj proti prezira vredni trgovini s človeškimi organi. To je nekaj, kar tudi počnemo. Z določitvijo jasnih etničnih in varnostnih pravil, lahko bolje zagotavljamo samoumevno pravico ljudi do njihovega telesa, njihove celovitosti in samoodločanja. Veseli me, da so bili upoštevani vidiki, ki jih je zagovarjal Odbor za pravne zadeve.

Težko si je predstavljati boljšo sliko našega skupnega namena, kot je varovanje življenj ljudi v naših različnih državah članicah. To poročilo to sliko jasno izrisuje.

  Eva Lichtenberger, pripravljavka mnenja Odbora za pravne zadeve. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, drži, to je vprašanje o življenju in smrti. Ravno zaradi tega je ta razprava tako nabita s čustvi.

V različnih državah Evrope obstajajo popolnoma različni sistemi za presajanje organov in načini, kako ljudje dajejo soglasje ali nesoglasje glede tega, ali se lahko njihovi organi uporabijo in ali lahko njihovi družinski člani dajo soglasje za presaditev. V skladu s tem poročilom bodo v prihodnje te države z zelo restriktivnimi sistemi morale podrobno obravnavati primere drugih držav, da bi prav tako zabeležile pozitivne učinke. To, da tako veliko ljudi čaka na presaditev, nam mora predstavljati sporočilo, da moramo poleg več možnosti in večje dostopnosti, zagotoviti tudi kakovost, varnosti in dostopnost. To bi predstavljalo tudi pomembno orodje v boju proti trgovini z organi – resnično nizkotna dejavnost – hkrati pa bi omogočalo boljšo urejanje živih presaditev, ki se morajo dejansko izvajati brez plačila.

  Peter Liese, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, gospa Jiménez García-Herrera, komisar, gospe in gospodje, Španci so evropski prvaki v nogometu, to ve večina ljudi, kar je lepo, vendar ni tako pomembno, kot dejstvo, da so Španci tudi evropski prvaki na področju presajanja organov.

Ključ španskega modela je organizacija v bolnicah in to moramo vsi zelo dobro razumeti. V drugih evropskih državah so organi, in žal mi je, da moram to povedati, zavrženi, ker družinski člani niso dali soglasja, ali ker žrtev nima kartice darovalca ali ker je navedla, da ne želi darovati organov, vendar je večina organov v Evropi izgubljena preprosto zaradi dejstva, da zdravniki nimajo dovolj časa, da bi se ukvarjali s to zadevo.

Španija je to veliko bolje organizirala s koordinatorji presaditev. Kjer koli se uporablja ta sistem, je mogoče rešiti več ljudi in več ljudi lahko živi zdravo življenje, ne da bi morali trpeti zaradi dializ ali drugih težkih izkušenj. Prav zaradi tega bi morali vztrajati, da države članice upoštevajo to točko v poročilu gospoda Perella.

Direktiva se predvsem nanaša na kakovost in varnost, vendar tudi na učinke na ljudi, ki čakajo na organe. To pa zaradi tega, ker organ trenutno v eni državi članici mogoče ne bo uporabljen, ker ni mogoče dovolj hitro najti ustreznega prejemnika. Če bomo imeli skupne standarde kakovosti in varnosti, lahko izboljšamo tudi čezmejno izmenjavo organov, da bi tako pomagali ljudem. Kar pomeni, da je tudi to pomembna točka.

Drug zelo pomemben element v direktivi je ta, da se moramo boriti proti trgovini z organi. Gre za temo, ki je ne smemo zanemarjati. Zato sem skupaj z nekaterimi drugimi poslanci povabil tudi strokovnjaka, ki je preiskoval trgovino z organi in namerno ubijanje ljudi na Kitajskem za pridobivanje organov, namenjenih presajanju, da se jutri pogovori z nami. Vse kolege poslance pozivam, da sodelujejo pri tej temi.

Z direktivo in akcijskim načrtom smo dali jasno sporočilo. Prostovoljno in neplačano darovanje je določeno na pravno zavezujoč način in rad bi se zahvalil vsem, ki so pomagali pri uresničevanju teh ciljev.

  Karin Kadenbach , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, gospa Jiménez García-Herrera, komisar, gospe in gospodje, tudi jaz se strinjam s predhodnimi govorniki in bi začela z besedami „življenje je lepo“. Gre za stavek, ki ga vedno znova slišim od bivšega kolega viceguvernerja Ernsta Högerja, ki je zaradi klopa doživel resne težave s srcem, vendar je imel srečo, da je decembra 2004 prejel umetno srce. Ernst Höger je še vedno živ, je med nami, poln življenja in energije in nam sporoča „življenje je lepo“.

Danes smo slišali številke: 50-60.000 Evropejcev čaka na priložnost, da nam bodo lahko v prihodnosti, tako kot Ernst Höger, povedali, da „je življenje lepo“. Vsak dan jih umre dvanajst samo zato, ker naši sistemi niso bili razviti do stopnje, kjer bi lahko ljudem pravočasno zagotovili organe, ki jih potrebujejo, tudi od drugje. Ravno zaradi tega je naša naloga, da to uveljavimo tudi v praksi. Prepričana sem, da je ta akcijski načrt resnično pomemben, da moramo zagotoviti varnost pri darovanju in presajanju organov, da moramo tudi živim darovalcem, ki jih prav tako potrebujemo, zagotoviti – to izpostavljam z mislijo na številne bolnike na dializi – gotovost najboljših zdravstvenih standardov in da moramo biti izjemno odločni v boju proti vsaki trgovini z organi – povedano drugače, prostovoljno in neplačano darovanje je ključnega pomena.

Zagotoviti moramo soglasje darovalcev. Razviti moramo evropski sistem, s katerim bomo lahko odpravili veliko vrzel med enim darovanjem na milijon državljanov v mnogih državah članicah in skoraj 40 darovanji na milijon v Španiji, našim evropskim prvakom. Skupaj z našimi nacionalnimi sistemi zdravstvenega varstva si moramo prizadevati za čimprejšnjo izvedbo teh akcijskih načrtov ter zagotoviti najvišje standarde, da bo lahko 55 000 ljudi, ki trenutno čakajo, reklo „življenje je lepo“.

  Frédérique Ries, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, jutri pričakujemo, da bomo imeli to direktivo o darovanju in presajanju organov, ki je ključnega pomena. V Evropi približno 60 000 bolnikov, ki čaka na srce, pljuča, ledvice ali jetra, že več let pričakuje ta zakon. Vsak dan jih dvanajst umre, ker so čakali predolgo.

Tako kot prejšnji govorniki, tudi jaz želim poudariti odličen rezultat, ki smo ga dosegli in ki ne bi bil možen brez sodelovanja med našima poročevalcema gospodom Perellom Rodriguezom in gospodom Mikolášikom, poročevalci v senci, kamor spadam tudi sama, in španskim predsedstvom. To priložnost želim izkoristiti in se zahvaliti Dr. Matesanzu, ki je bil med našim obiskom v Madridu odličen vodič.

Ne pozabimo na cilj. Glavna prednostna naloga je povečati število donacij organov v Evropi, s tem pa seveda istočasno bolj seznaniti ljudi v Evropi z darovanjem, saj odstopanja, ki so zelo očitna, govorijo sama zase: v Španiji je 34 umrlih darovalcev na milijon prebivalcev, v moji državi 27 in le en darovalec v Romuniji. Zato moramo o darovanju istočasno izobraziti tudi ljudi; omogočiti morebitnim darovalcem, da dostopajo do informacij; v vseh 27 državah članicah ustanoviti nacionalne organe, ki bodo nadzirali kakovosti in varnost organov, od pridobivanja pri darovalcih, do presaditve; prav tako pa tudi spodbuditi k – kot je že bilo povedano – boljšim primerom organiziranosti, kot na primer že obstaja v Španiji, kjer je napredek povezan s sistemom zgodnjega obveščanja, nenehnim opozarjanjem v celotni verigi, od smrti darovalca do presaditve.

Naš kompromis direktive, naša slavna sprememba 106, ki povzema vsa naša prizadevanja, daje bolnikom pravo sporočilo, sporočilo upanja, z odobritvijo – do tega je včasih prišlo ravno ob koncu zelo poglobljenih razprav – uporabe neoptimalnih organov v primeru skrajne nujnost, predvsem s spodbujanjem živih darovalcev, kjer je to seveda možno. Tu govorim predvsem o darovanju ledvic ali jeter, darovanju, ki je potrebno, ki se zelo hitro širi, ki ga spodbujajo zdravniki in specialisti, in ki v tem trenutku še vedno predstavlja, v povprečju, le 5 % darovanj.

Naredimo več in tesneje sodelujmo: to je logična podlaga, na kateri temelji akcijski načrt, ki ga je vodil gospod Perello Rodriguez. Eden izmed primerov je moj predlog o spletni prijavi v register, nacionalni ali evropski register darovalcev, ob zamisli, da bi osebni izkaznici ali vozniškem izpitu osebe dodali referenco, s katero bi jo bilo mogoče identificirati kot darovalca, kar bi omogočilo hitrejšo obravnavo, kadar bi bilo to potrebno.

Na koncu želim povedati, da smo opravili odlično delo in da smo etiki upanja dali prednost pred etiko prepovedi.

  Satu Hassi, v imenu skupine Verts/ALE. – (FI) Gospa predsednica, gospe in gospodje, zahvalila bi se rada gospodu Mikolášiku in gospodu Perellu Rodriguezu za njuno odlično delo. Najtežje vprašanje v pogovorih se je nanašalo na žive darovalce. Na eni strani je dolg čakalni seznam bolnikov, ki čakajo na presaditev ledvice, na drugi obstaja potreba po zaščiti živih darovalcev in preprečevanju nezakonite trgovine z organi ter izjemnemu izkoriščanju revnih ljudi, ki je s to trgovino povezano.

Nismo dosegli tako dobrega rezultata, kot si ga želimo v Skupini Zelenih/Evropske svobodne zveze. Najboljša rešitev, kar se tiče človekovih pravic darovalcev bi bila vztrajanje na tem, da države članice uvedejo strog nacionalni sistem za preprečevanje nezakonite trgovine z organi, če želimo dovoliti darovanje živih oseb izven kroga družinskih članov in bližnjih sorodnikov. Čeprav je dogovorjeno zakonodajno besedilo nekoliko manj zahtevno pri svojih ciljih, upam, da bodo vse države EU izvedle stroge ukrepe za izkoreninjene nezakonite trgovine z organi. Glede na Svet Evrope, 5-10 % presajenih ledvic prihaja iz nezakonite trgovine z organi, kar torej pomeni več tisoč žrtev letno. Prostovoljno darovanje brez plačila, prav tako predstavlja najvarnejšo možnost, tudi za prejemnike organov.

Kazniva dejanja ne morejo biti povezana s trgovino z organi, če ni posrednika in povpraševanja. Strašno je bilo brati poročila o tem, kako se organi kupujejo v revnih državah in regijah, kot so Afrika, Azija, pa tudi vzhodna Evropa. Najbolj grozna so bila poročila, ki opisujejo, da so bili ljudje pri tem ubiti. Na primer, avstralski kirurgi za presajanje organov so obsodili prakso ubijanja ljudi zaradi njihovih organov na Kitajskem. V Evropi moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da bi se izognili delovanju trga za tovrstno kriminaliteto.

  Marisa Matias, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospa predsednica, komisar, gospa Jiménez, pomanjkanje organov za presaditev predstavlja velik problem. Že večkrat je bil obravnavan in predstavlja veliko težavo, ki sproža vprašanja, tako o javnem zdravju, kot tudi o povezanih zadevah, kot je krepitev sivega trga in trgovanje z organi; prav to zadnje vsekakor ni dobro za naše zdravstvene sisteme ali naše državljane. Zato se moramo boriti proti temu kriminalu in eden izmed načinov za to, ki se zdi pomembnejši in bolj ustrezen, je s pomočjo zakonodaje in predlogov, kot so predlogi, o katerih danes razpravljamo. Zato se želim osredotočiti na najpomembnejša vprašanja, ki so povezana s tema dvema predlogoma.

Sistem, ki smo ga imeli do sedaj, omogoča skrajno neenakost, saj ne vsebuje teh dveh predlogov. Neenakosti med državami članicami, neenakosti med obstoječimi sistemi, neenakosti pri dostopu do organov, neenakosti med posamezniki v družbi: Verjamem, da ne smemo več dopuščati teh neenakosti. Zato jih je treba še dodatno zmanjšati in ti predlogi so namenjeni ravno temu. Kljub temu menim, da je za ta problem kriv Evropski sistem, ki ohranja nekatere posebnosti nekaterih držav, tako da niso dolžne zagotoviti strožjih sistemov. Delo, ki sta ga opravila poročevalca gospod Mikolášik in gospod Perello Rodriguez, je izredno pomemben ter prispeva k reševanju problema, s katerim se soočamo.

Če govorimo o predlogih, na katerih temeljijo in jih podpirajo vprašanja, kot so darovanje, prostovoljstvo, svojevrstnost, zaupnost, varovanje podatkov, sledljivost, odgovornost – tu mislim, da je interes Parlamenta pomemben, ne samo pri darovanju, ampak tudi pri zagotavljanju pomoči, dokler bolnik ne ozdravi – in sodelovanje med državami članicami, smo na pravi poti.

V zvezi z darovanjem med živimi ljudmi moram omeniti le, da sem vesela, ker je bila vključena ta razširitev pravic. To očitno zagotavlja vse pravice in pogoje, vendar je zelo pomembno, da prekinemo omejen krog tradicionalne družine, saj bi to pomenilo še dodatne oblike neenakosti. Zato se mi zdi, da je spodbujanje darovanj, kot glavnega vira za presaditve, kot tudi varovanje podatkov in varnosti bolnikov, dovolj dober razlog, da smo danes zbrani in glasujemo za ta dva predloga, ki sta izredno pomembna za Evropsko unijo.

  Anna Rosbach, v imenu skupine EFD. – (DA) Gospa predsednica, upam, da nihče od prisotnih ne bo potreboval te direktive. Sedemindvajset držav EU pomeni 27 različnih sklopov prepisov plus ljudje, ki prihajajo iz držav izven Unije in so tu nezakonito, ter ki so ravno zaradi tega, ker so revni, pripravljeni podariti ledvico za zelo malo denarja. Žal smo bili v zadnjih letih priče številnim primerom šušmarjenja, ki je prizadelo tako bolnike, kot tudi darovalce. Zato potrebujemo usklajevanje na ravni EU, prav tako pa moramo zagotoviti, da so prejemniki in darovalci deležni najboljše obravnave. V nekaterih državah članicah EU se rodiš kot darovalec, medtem ko v večini držav lahko daruješ le, če za to sprejmeš osebno odločitev. Zato vladajo razmere, ko imamo 27 različnih zakonskih ureditev in sistemov zavarovanja, kar nikakor ne prispeva k možnosti za sodelovanje.

Govorimo o zelo zapleteni temi, saj moramo zagotoviti, da bo kakovost organov ostala glavna prednostna naloga. Že zaradi zdravstvenih razlogov je pomembno, da obravnavamo vprašanje nezakonitega darovanja, saj pogostokrat ne poznamo darovalca, s tem pa tudi ne njegovega zdravstvenega stanja. Zelo žalostno bi bilo, če bi končali z ledvicami, srcem in drugimi organi, ki prihajajo od darovalcev z nalezljivimi boleznimi, okužbami, levkemijo ali še s čim hujšim. Zato moramo pregledati zadevne organe še preden so uporabljeni. Prepričani moramo biti, da so posegi izvedeni varno, povedano drugače, da je osebje, odgovorno za operacijo, dobro usposobljeno na svojem področju in da se izvaja najvišja raven nadzora.

  Pilar Ayuso (PPE). – (ES) Gospa predsednica, komisar, gospa Jiménez García-Herrera, najprej želim izpostaviti delo, ki sta ga opravila poročevalca – gospod Mikolášik in gospod Perello – in delo, ki sta ga opravila, da bi dosegla najboljši možni kompromis za politiko presaditev v Evropski uniji.

Poudariti želim prispevek španskega predsedstva in Dr. Matesanza, direktorja španske nacionalne organizacije za presajanje, saj je Španija trenutno vodilna v svetu z vidika darovalcev, s 34,4 na milijon prebivalcev. To je mogoče pripisati izključno nenehnim izboljšavam organizacije in ukrepov, ki so bili izvedeni za povečanje ozaveščenosti med prebivalstvom glede darovanja organov.

To moramo doseči za celotno Evropsko uniji: povečati število darovalcev, zagotoviti, da so vse presaditve izvedene ob enakih standardih kakovosti, hkrati pa moramo spodbujati sodelovanje med vsemi državami članicami.

Prav tako moramo zagotoviti, da bo vsako darovanje prostovoljno in ne bo nagrajeno, razen v izjemah, ki jih je navedel komisar Dalli, da bi se tako spopadli s trgovino z organi, ki je v celoti povezana s pomanjkanjem organov. Akcijski načrt lahko k temu prispeva s tem, da pomaga pri reševanju pomanjkanja organov in izboljšanju javnega dostopa do presaditev.

Rešitev, ki je bila dosežena za žive darovalce, je zelo pomembna, saj ne smemo pozabiti, da živi darovalci dopolnjujejo to področje in so se izkazali za učinkovite, tudi kadar ni genske povezave med darovalcem in prejemnikom.

  Gilles Pargneaux (S&D). – (FR) Gospa predsednica, komisar, spodbujanje, usklajevanje in nadzor darovanja organov: to so naši cilji in ravno zaradi tega je zelo pomembno, da smo se zbrali in da omogočimo razvoj donacij in presajanja organov v Evropi.

Trenutno na presaditev v Evropi čaka 60.000 ljudi – Evropejcev in Evropejk – in po naših ocenah jih vsak dan umre 12, saj čeprav 81 % Evropejcev pravi, da so naklonjeni karticam darovalca organov, jih ima te kartice le 12 %. Torej gre predvsem za vprašanje usklajevanja praks ob upoštevanju primera Španije, odlične učenke sedemindvajseterice. Stopnja darovanja organov je med državami zelo različna. Zato gre za vprašanje usklajevanja.

Komisar, kot ste prej navedli, izziv prav tako predstavlja vzpostavitev evropske mreže darovalcev organov, s katero bi lahko bolje zadovoljili potrebe evropskih državljanov.

Prav tako gre za vprašanje izboljšanja sodelovanja med vsemi državami članicami. Poskrbeti moramo, da bomo lahko vzpostavili nacionalne organe, odgovorne za nadzor kakovosti in varnosti organov, od pridobitve pri darovalcu do presaditve. V Franciji bi tako na primer lahko oseba, ki čaka na presaditev jeter, prejela primeren organ iz Nemčije ali Italije ter bila pri tem prepričana, da se po vseh Evropi uporabljajo skupni minimalni standardi.

Gre tudi za ponovno zagotavljanje, kot je bilo navedeno, prostovoljne in brezplačne narave darovanja, kot učinkovitejšega načina v boju proti trgovini z organi in turizmu s presajanjem, da bi tako lahko preprečili bogatim bolnikom izlete v tujino – na primer na Kitajsko – kjer bi prejeli organ.

Na koncu pozdravljam akcijski načrt, namenjen razvoju presaditev v Evropi, o katerem bomo danes tudi glasovali, in zelo sem zadovoljen z delom poročevalcev, predvsem s poročilom gospoda Perella Rodrigueza.

  Miroslav Ouzký, v imenu skupine ECR. – (CS) Najprej želim izraziti osuplost nad tem, da je bil predstavnik moje skupine prekinjen v uvodnem delu govora v imenu skupine. Zelo verjetno je šlo za kakšno napako.

V svojem govoru želim pohvaliti delo obeh poročevalcev, za katerega menim, da je zelo pomembno. Če obstaja kakšno področje v zdravstvenem varstvu in javnem zdravju, ki je pristno evropejsko, potem so to zagotovo presaditve. Ta standard je zelo logičen in zelo dobrodošel korak. Prav tako čestitam poročevalcem, ker so izpustili etični element, ki bo seveda spadal v pristojnost držav članic. Kot je že bilo omenjeno, obstajajo različni pristopi in v moji državi na primer uporabljamo prej omenjeno načelo domnevnega soglasja. Spet nekatere druge države zahtevajo izrecno soglasje.

Menim, da je to temeljni element, ki lahko izboljša in razširi obseg obstoječega Intertransplant in če je bilo tu povedano, da je to jasno prvi standard, ki ga je mogoče sprejeti na prvi obravnavi po sprejetju Lizbonske pogodbe, potem me to veseli. Še bolj pa me veseli, da je to tema, ki je pristno evropejska. To zelo cenim.

  Predsednica. – Kar se tiče seznama govornikov, že iščemo vzrok.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, povečanje razpoložljivosti organov, izboljšanje njihove kakovosti in dostopa do njih ter večja ozaveščenost javnosti glede teh vprašanj: to so zahteve Odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane, če želimo skrajšati čakalne sezname za presaditve.

Zato moramo spodbujati biotehnološke raziskave in pretok organov znotraj Evropske unije, prav tako pa moramo uvesti kartico evropskega darovalca, preprečiti turizem na področju presajanja in okrepiti naše nasprotovanje nezakoniti trgovini z organi z izrekanjem strožjih kazni za kršilce. Da bi se lahko izognili nezakonitim praksam, je treba žive darovalce obravnavati le kot zadnjo možnost, ko ni na voljo nobenih drugih rešitev, kot je darovanje po smrti. Živ darovalec ne sme prejeti nobenega plačila, razen nadomestila, ki krije stroške po operaciji, ki pa so določeni v predpisih posameznih držav.

Države članice morajo prav tako izboljšati ali ohraniti stroge pravne ukrepe glede presaditev in živih darovalcev, ki niso v krvnem sorodstvu, da bi tako zagotovile preglednost sistema in izključile možnost nezakonite prodaje organov ali prisilnih darovanj. Prav tako morajo zagotoviti poplačilo socialnih stroškov živih darovalcev in jih zaščititi pred diskriminacijo, predvsem s sistemi zavarovanja.

Parlament poudarja, da je treba žive darovalce obravnavati, kot dodatek k darovalcem po smrti. Darovanje organov mora ostati izključno nekomercialno, podpirati mora ukrepe, namenjene varstvu darovalcev in zagotavljati, da darovanje poteka na prostovoljni podlagi iz nesebičnih razlogov.

  Predsednica. – Gospod Ouzký, še enkrat hvala, ker ste nas opozorili na to. Stvar smo preučili. Šlo je za težavo pri dodelitvi, ki jo je povzročil računalniški sistem. Zato boste v zapisniku kot govornik vaše skupine navedeni vi. Upam, da bo s tem rešeno to vprašanje. Hvala, ker ste nas opozorili na to.

  Elisabetta Gardini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, komisar, danes obravnavamo presaditve organov, kar zagotovo predstavlja enega izmed najbolj pozitivnih vidikov napredka na področju zdravstva, ki pa hkrati odpira številne probleme v zvezi s pravicami darovalcev in bolnikov, ki jih moramo obravnavati na etični, socialni, pravni in gospodarski ravni.

Gre za vprašanje potovanja po pošteni poti, ki obravnava veliko neravnovesje med potrebo po in količini razpoložljivih organov, ne da bi pri tem bilo prizadeto načelo brezplačnega, prostovoljnega darovanja. Naš cilj mora biti preprečiti vse oblike komercializacije in nezakonite trgovine ter sočasno zagotavljanje kakovosti in varnosti organov, namenjenih za presajanje in uvajanje ukrepov, ki združujejo zaupnost in sledljivost. Ni treba poudarjati, da je v sklopu čezmejne izmenjave in znatnih razlik med sistemi presajanja, ki jih uporabljajo različne države članice, te cilje mogoče uresničiti le s spodbujanjem sodelovanja in usklajevanja.

V zvezi s tem menim, da je zelo pomembno vzpostaviti evropsko bazo podatkov in sprejeti skupne standarde kakovosti in varnosti. Vendar pa moramo pri tem paziti, da ne bomo uvedli nesmiselnih togih predpisov ali ustvarili še dodatnih birokratskih bremen, ki bi ogrozila napredek, ki trenutno učinkovito poteka. To ne bi bilo le v nasprotju z našimi cilji …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Kristian Vigenin (S&D). – (BG) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, obravnavamo temo, ki se po svoji naravi neposredno nanaša na omejeno število ljudi, v primerjavi z drugimi vprašanji, ki so pomembna za zdravstveno varstvo v Evropski uniji. Na drugi strani pa gre za zadevo pomembnega interesa zaradi dveh osnovnih razlogov. Prvi razlog je ta, da se na presaditve gleda, kot na vrhunski dosežek sodobne medicine. Drugi razlog je v tem, da so v praksi vsi državljani morebitni darovalci, kar sproža številna različna vprašanja.

Poleg tega želim izpostaviti, da je človeško življenje neprecenljivo in da si je na vse razumne načine treba prizadevati za ohranitev takšnega življenja. Statistike kažejo, da se razmere med različnimi državami članicami zelo razlikujejo. V nekaterih državah je bila dobro vzpostavljena celotna veriga, medtem ko se v drugih državah sistemi zdravstvenega varstva soočajo z ogromnimi težavami, presaditve pa so uvrščene v skupino „eksotične medicine“. Bolniki, ki v teh državah potrebujejo presaditev, so se prisiljeni zateči k turizmu na področju presajanja, čeprav se jasno zavedajo visokega tveganja in da kršijo zakonodajo in etiko, saj je njihovo življenje pogostokrat rešeno na račun drugega življenja, izgubljenega ali uničenega z nasiljem.

Pomembno je, da se izognemo komercializaciji darovanja organov, zagotovimo, da je darovanje organov živih darovalcev popolnoma brezplačno ter istočasno poskrbimo za zagotavljanje celotne potrebne nege in nadomestil zaradi izgube dohodka. Predvsem je pomembno vzpostaviti pregleden sistem za nadzor organov znotraj Evropske unije, tudi po izvedbi presaditve.

Verjamem, da bo predlagana direktiva evropskim državljanom, ki potrebujejo presaditev, izboljšala dostop do organov ter s tem povečala zaupanje v sistem darovanj in spodbudila izmenjavo dobrih praks, ki jih je mogoče izvajati na nadnacionalni ravni.

  Marina Yannakoudakis (ECR). – Gospa predsednica, vsi podpiramo direktive, ki pomagajo reševati življenja in želim čestitati poročevalcu za njegovo delo pri poročilu, ki je načeloma videti enostavno, vendar vsebuje zapletene podrobnosti.

Na področju darovanj po smrti moramo obravnavati občutljiva vprašanja, kot so etika, stališče družine pokojnega, vprašanje ali naj bo kartica darovalca obvezna in ali sploh naj bo kartica evropskega darovalca. Vsa ta področja je treba ustrezno obravnavati, saj ni prave ali napačne poti.

Področje živih darovalcev predstavlja največji izziv. Obstaja pomembna rdeča nit, ki je ne smemo prekoračiti in ta linija zagotavlja, da lahko živi darovalci darujejo prosto in brez finančnih koristi.

Z direktivo je bilo doseženo ravnovesje med zagotavljanjem dobre kakovosti darovanj po smrti ter sočasnem zavedanju, da potrebujemo žive darovalce. Njena moč leži v njenem zavedanju, da samo darovanje po smrti ne more zagotoviti potrebne oskrbe z organi in je zato vzpostavila nadzor in smernice, s katerimi je mogoče zagotoviti, da kadar pride do darovanja organov živih ljudi, da je to mogoče izvesti pravilno, ob sočasnem zagotavljanju varnosti za darovalca in prejemnika in zagotavljanju, da se to izvede brezplačno in prostovoljno.

(Predsednica je prekinila govornico)

  Horst Schnellhardt (PPE). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, tudi jaz imam med osebjem nekoga, ki je bil odvisen od presaditve organov. Videl sem, kako vesel je bil, ko je bil deležen koristi, ki jih prinaša. Vendar pa sem hkrati videl, kako je čakal in kako omejena je bila kakovost njegovega življenja. Zelo pomembno je, da ta predlog sedaj sprejmemo. V Nemčiji še vedno vsako leto umre tisoč bolnikov – in to je dejstvo – ker ni razpoložljivih organov, zato je pomembno, da odpravimo to pomanjkljivost in zagotovimo kakovost. To je zelo pomembno za družbo.

V Evropi imamo najboljše pogoje, da lahko dosežemo znatno izboljšanje, zahvaljujoč obstoju notranjega trga in evropskih institucij. Izkoristimo te razmere. Zelo me veseli, ker smo v direktivi predvideli, da morajo darovanja biti neplačana in prostovoljna in s tem zagotovili, da bo človeško dostojanstvo ohranjeno.

Kar se upada darovalcev tiče, želim pozvati Komisijo – to je že večkrat dokazala – , naj ustvari kulturo razprave in informacij v Evropi, da bo s tem okrepljeno sprejemanje med državljani. Resnično ne verjamem, da moramo uskladiti različne sisteme. Te pa moramo koordinirati in menim, da je imenovanje koordinatorja za presaditve v bolnicah pomemben korak.

(Predsednica je prekinila govornika)

  António Fernando Correia De Campos (S&D). – (PT) Gospa predsednica, gospa Jiménez, komisar, sposobnost nadomestiti okvarjene človeške organe z organi druge osebe ter tako preprečiti, da bi bili zavrnjeni, je eden izmed največjih uspehov sodobne medicine. Primerjave v Evropi kažejo razlike. Kažejo na to, da se povprečne države, kot je Portugalska, zelo dobro odrežejo pri takšnih primerjavah in da večje države, kot je Španija, danes spadajo med vodilne na področju organizacije in najboljših politik.

Obstajajo nekatera načela in prakse, ki jih je treba zaščititi. Prvič, krepitev vsega znanstvenega znanja in informacij, ki vodijo do povečanja števila darovalcev, ki darujejo organe, ko so še živi, in darovanj po smrti na splošno. Drugič, prepoved komercialnih darovanj, ne samo v državah članicah, ampak tudi zunaj njih, prepoved turizma povezanega s presaditvami in boj proti trgovini z organi. Tretjič, prokativno spodbujanje darovanja v bolnicah, kot način za premagovanje pomanjkanja.

Zadnjič, gospa predsednica, zagotavljanje enakega dostopa do presaditev vsem tistim, ki jih potrebujejo in kakovost v skladu z usklajenimi kliničnimi merili, kjer se spoštuje univerzalni dostop do zdravja: paradigma socialne Evrope, na katero smo ponosni. Čestitke poročevalcem za opravljeno delo.

  James Nicholson (ECR). – Gospa predsednica, najprej se želim zahvaliti obema poročevalcema za zelo trdo delo, ki sta ga opravila pri poročilih in pripravila odlično gradivo, ki vsebuje resničen načrt za darovanje in presajanje organov v Evropi.

Vsi zelo dobro poznamo številke – vsak leto na tisoče ljudi v Evropi potrebuje presaditev organov. Glede na to me veseli, da bomo s skupnimi prizadevanji povečali število registrov darovalcev organov s spodbujanjem različnih oblik načrtov registracije in okrepili čezmejno sodelovanje, da bo tako mogoče zagotoviti najboljše ujemanje med darovalci in prejemniki. Zame ključno vprašanje predstavlja povečanje ozaveščenosti in prepričan sem, da nam lahko ti dve poročili pri tem pomagata.

Naj hkrati povem, kako vesel sem, ko vidim, da smo v teh poročilih izpostavili ključna načela, v skladu s katerimi mora biti darovanje organov vedno nesebično dejanje, prostovoljno in neplačano. To je pomembno, če želimo spodbuditi ljudi k darovanju ter zagotoviti varnost in kakovost celotnega sistema. Rešenih je bilo veliko življenj. Rešimo jih lahko še veliko več. Pozdravljam to poročilo.

  Theodoros Skylakakis (PPE). – (EL) Gospa predsednica, direktiva, o kateri danes razpravljamo, se bo v prihodnjih letih nanašala na vedno večje število ljudi, saj tehnologija in genetika napredujeta. Danes nikakor ne moremo napovedati števila presaditev, na katerega se bo nekoč nanašala ta direktiva, kar lahko postane veliko pomembnejše, kot si predstavljamo.

Zato je zelo dobro, da ima besedilo trdno osnovo, ki temelji na nesebičnosti in prostovoljnem darovanju ter zahteva od držav članic, da sprejmejo zelo stroge postopke v celotnem procesu. Vendar pa obstaja ena pomanjkljivost kompromisa, o katerem bomo glasovali, in sicer da slabi nadzor v primerjavi z besedilom, o katerem smo prvotno glasovali, ki navaja, da bo izvajan nadzor ali „revizija“, medtem ko je prvotno besedilo zagotavljalo tako nadzor in ocenjevanje organizacij, ki bodo izvajale presaditve in zagotavljale organe. Gre za pomanjkljivost za katero upam in verjamem, da ni resna. Kljub temu pa menim, da jo je treba izpostaviti, saj je preglednost ključnega pomena za vprašanja, povezana s presajanjem.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, močno se moramo zavzeti za presajanje in transplantologijo, kjer sta kot del storitev zdravstvenega varstva nujno potrebni boljša organizacija in usklajevanje. Prav tako pa je izjemno pomembno, da povečamo zaupanje družbe v to vejo medicine, predvsem zato, ker se vsake toliko časa pojavijo novice, ki pritegnejo zanimanje javnega mnenja v Evropi, o najrazličnejših nepravilnosti, vključno z nezakonito trgovino z organi iz neznanih virov.

Kot generalni državni tožilec na Poljskem sem vodil preiskavo, pri kateri so bile ugotovljene številne nepravilnosti pri pridobivanju organov, vključno z nezakonitimi plačili zdravnikom, kar jih je spodbudilo, da so iskali informacije o darovalcih, ki so bili domnevno možgansko mrtvi. Za posredovanje informacij o enem samem darovalcu, so lahko zdravniki zaslužili več, kot znaša njihova mesečna plača.

Pri presajanju mora družba biti gotova, da vse poteka v skladu z zakonom, pregledno in brez skritih interesov ter da se ta plemenit zdravstven postopek uporablja le za namene reševanja človeških življenj. Zaupanje je najpomembnejše.

  Françoise Grossetête (PPE). – (FR) Gospa predsednica, ministrica, komisar, današnja razprava jasno kaže, da so dokazi skrb vzbujajoči in da moramo, če se želimo soočiti s tem izzivom, okrepiti čezmejno izmenjavo organov, da bi vzpostavili povezavo med darovalci in prejemniki. Iz tega prav tako izhaja, glede na dolg čakalni seznam, da obstaja le malo možnosti, da bodo bolniki prejeli organ, ki ga potrebujejo, če teh ukrepov ne bomo izvedli.

Nujno moramo sprejeti skupne zavezujoče standarde o kakovosti in varnosti darovanj v 27 državah članicah, da bi tako izboljšali čezmejno izmenjavo in povečali obseg darovanj. Zato je v zvezi s tem vprašanjem potreben evropski okvir.

Seveda moramo biti zelo pozorni na vprašanje nezakonite trgovine z organi. Izvesti moramo vse ukrepe v boju proti mrežam, ki spominjajo na mafijo in proti turizmu v zvezi s presajanjem. Prav tako pa moramo paziti, da ne bomo ovirali darovanj živih darovalcev, ki morajo biti prostovoljna in temeljiti na informacijah. Zagotoviti moramo načelo brezplačnih presaditev in preprečiti vsak pritisk na morebitne darovalce.

Zato moramo spodbuditi tiste bolnike, ki želijo prostovoljno dati organe, da bi rešili življenje, saj je tveganje, da bo telo zavrnilo te presajene organe veliko manjše, kot v primerih organov umrlih darovalcev.

Prav tako želim opozoriti tiste, ki želijo zaradi etičnih razlogov, omejiti darovanje organov živih darovalcev v Evropi, s tem ko trdijo, da obstaja tveganje za prepovedano trgovino. Darovanje organov živih darovalcev mora biti predvsem zelo strogo urejeno in to je edina rešitev.

  David Casa (PPE). – (MT) Gospa predsednica, kot je omenil komisar, v Evropski uniji na presaditev organa čaka 56 000 ljudi. Mnogi izmed teh primerov, kot je že bilo rečeno, lahko predstavljajo razliko med življenjem in smrtjo, zato verjamem, da to predstavlja pomemben potek, ki zahteva dodatno obravnavo. Ukrepi ne bodo neposredno prispevali k večjemu številu organov za presaditev, vendar pa mora izvajanje skupnih praks v državah članica povečati stopnjo zaupanja in zanesljivosti med temi državami, kar bo pripeljalo do povečanja darovanja organov znotraj držav in med državami samimi.

Nekaterih problemov, ki so omenjeni v poročilu, na primer trgovina z organi, ni mogoče neposredno obravnavati. Vendar pa cenim prizadevanja poročevalca pri povečevanju ozaveščenosti glede tega vprašanja in upam, da bodo priložena končnemu dokumentu v nezavezujoči obliki. Na koncu želim čestitati komisarju Dalliju in poročevalcema za dobro delo, ki so ga opravili pri tej občutljivi temi.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D). – (RO) Presajanje in darovanje organov vsako leto reši in podaljša življenja več tisoč evropskih državljanov. Žalostno je, da več tisoč drugih bolnikov umre, medtem ko čakajo na presaditev, čeprav v Evropski uniji obstajajo ustrezni darovalci. Gre za težko in kontroverzno vprašanje, ki sproža pomembna vprašanja. Parlament s tem poročilom potrjuje skupno stališče, v skladu s katerim je nezakonit vsak komercialen element v tem procesu, ki bi lahko pripeljal do prodaje ali nakupa organov.

Za nas je ključnega pomena, da čim prej odobrimo in uvedemo učinkovit sistem, ne samo zaradi tega, ker bomo s tem rešili življenja bolnikov, ampak tudi zaradi tega, ker bo takšen sistem pripomogel k zmanjšanju povpraševanja po organih, ki bi sicer bili pridobljeni nezakonito za dobiček, ali celo priti volji darovalca.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospa predsednica, čestitati želim vsem, ki so sodelovali pri tej pobudi, saj bo pripomogla k podaljšanju pričakovane življenjske dobe številnih ljudi ter solidarnost in bratstvo spremenila v nekaj več, kot le besede.

Svetovni rekord pri darovanju organov ima Baskija – Euskadi. V 2009 smo imeli stopnjo 38,5 darovalcev na vsak milijon prebivalcev. To pomeni, da vsako leto izvedemo 60 presaditev ledvic in 30 presaditev jeter na vsak milijon prebivalcev. V Združenih državah Amerike so te številke 54,7 in 21,4; v Evropi 35,1 in 13,4; in v Španiji 48,8 in 24,6.

Ta uspeh gre pripisati postopku, ki se uporablja v bolnicah, da bi bilo mogoče zaščititi darovalce ter postopku organizacije in povečevanju ozaveščenosti, ki predstavljata dve zamisli, ki ju moramo podpreti. Prav tako je to mogoče pripisati delu, ki se je začelo leta 1986 z vzpostavitvijo sistema za usklajevanje regionalnih presaditev: še en primer, kako lahko regije prispevajo k Evropi.

  Frieda Brepoels (Verts/ALE). – (NL) Pred približno dvema letoma je Evropski parlament z veliko večino sprejel poročilo gospoda Adamouja. Poročilo je prvič obravnavalo politike na ravni EU na področju darovanja in presajanja organov. Z velikim veseljem sem pri tem sodelovala kot ena izmed poročevalcev v senci.

Danes z velikim zadovoljstvom opažam, da so poročevalec gospod Mikolášik in njegovi poročevalci v senci opravili odlično delo in jim je celo v tem kratkem času uspelo doseči sporazum s Svetom na prvi obravnavi. V večini primerov so bile ključne točke poročila izpred dveh let vključene in nadgrajene. Zato upam, da bosta ta direktiva in akcijski načrt prispevala k povečanju števila darovalcev organov v Evropski uniji in da se bolniki ne bodo več znašli na čakalnem seznamu.

  Krisztina Morvai (NI). – Gospa predsednica, želim si nekaj pojasnil poročevalca glede dveh vprašanj. Eno je vprašanje sistema „domnevnega soglasja“ in sistema „domnevne odsotnosti soglasja“. Če prav razumem, ta dva sistema v državah članicah še vedno sočasno obstajata. V enem sistemu je predvideno, da bi umrli darovalec dal soglasje za presaditev. Očitno je, da je ta sistem veliko bolj učinkovit s stališča števila razpoložljivih presaditev. Ali ne bi bilo dobro predlagati vsem državam članicam, da uporabijo sistem domnevnega soglasja?

Drugo vprašanje je anonimnost v primerjavi s sledljivostjo. Zdi se, da se ti dve stvari med seboj izključujeta. Za kakšna vprašanja gre? Kaj je anonimnost in sledljivost?

  Alf Svensson (PPE). – (SV) Gospa predsednica, približno 95 % nas trdi, da si želimo presajen organ, če bi se s tem naše življenje podaljšalo. Vendar nas je le polovica pripravljena darovati organe. Zato moramo na tem področju vplivati na javno mnenje.

Ali je mogoče izboljšati usklajevanje? Vsekakor. Srce, ki je bilo odvzeto iz telesa umrle osebe, je uporabno le štiri ure. Vsaj tako je bilo. Vendar pa je danes uporabno tudi do 24 ur, če se odločimo za uporabo sodobne medicinske tehnologije, ki je bila razvita za presaditve.

Sedaj nam je na voljo medicinsko znanje, ki nam omogoča „očistiti“ ali obnoviti pljuča, če povem na preprost način – tako da jih je mogoče uporabiti za presaditev na takšne načine, ki so bili v preteklosti nepredstavljivi. Poznano dejstvo je, da so pljuča živa še dve uri po tem, ko nastopi smrt.

Prizadevajmo si, da se dejansko znanje uporabi v praksi. Verjamem, da je to osnovni predpogoj, če želimo, da bo to usklajevanje postalo stvarnost in ne samo nekaj, o čemer govorimo.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Hvala za besedo. Rad bi se vrnil na zadevo, ki je po mojem mnenju, temeljnega pomena.

V različnih državah članicah Evropske unije se za identifikacijo morebitnih darovalcev uporabljajo različne metode. V nekaterih državah je od morebitnega darovalca treba pridobiti pisno soglasje, medtem ko se v drugih državah predpostavlja, da je mogoče odvzeti organe darovalcu, če nihče ne nasprotuje. Ti ukrepi seveda bistveno vplivajo na število darovalcev. Glede na to želim vprašati predstavnika Evropske komisije, ali ne bi bilo dobro, če bi Komisija aktivneje podprla drugo rešitev, kjer pisno soglasje ni potrebno? Razmere, v katerih bi bilo mogoče organe odvzeti tistim, ki temu niso nasprotovali, bi znatno prispevale k povečanju števila darovalcev.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, na čakalnem seznamu za presaditev organa je več kot 55 000 bolnikov. Med čakanjem vsak dan umre približno 10 ljudi.

Presajanje organov – , da, seveda, ampak le prostovoljno, z izjavo o soglasju in brez plačila, da bi se tako bilo mogoče spopasti z nezakonito trgovino z organi, prav tako pa mora temeljiti na najvišji možni kakovosti in varnosti za vpletene.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE). – (PL) Veseli me, da vprašanje darovanja in presajanja organov predstavlja prednostno nalogo španskega predsedstva, saj lahko rečemo, da gre za odločitev med življenjem in smrtjo. Kljub temu, da se število presaditev vsako leto poveča, se število oseb, ki čakajo na presaditev ne zmanjšuje.

Kljub vse večji družbeni ozaveščenosti, je mogoče med državami članicami opaziti velika nesorazmerja na področju darovanja in presajanja. Zato je poleg vzpostavitve evropskega modela za darovanje in presajanje, v katerem bodo uporabljene najboljše prakse in rešitve, zelo pomembno, da izboljšamo družbeno ozaveščenost in sprejemanje. Zato me veseli, da Španija, ki je dosegla najboljše učinke, tako pri številu darovalcev in izvedenih presaditev, kot tudi pri pridobivanju velike družbene podpore pri zamisli presajanja in darovanja organov, predstavlja model za predlagane ukrepe.

  Ricardo Cortés Lastra (S&D). – (ES) Gospa predsednica, gospa Jiménez García-Herrera, naj najprej povem, da prihajam iz Kantabrije, majhne regije v Španiji s stopnjo 61 darovanj na milijon prebivalcev, kar je najvišja stopnja v Španiji in v Evropi. Čestitati želim gospodu Perellu in gospodu Mikolášiku za poročilo in za podporo tega predloga direktive, ki predstavlja odgovor na pomanjkanje organov v Evropski uniji.

Uspeh španskega primera predstavlja model, ki je lahko uporaben tudi v preostalem delu Evropske unije, z elementi, kot so pristojni nacionalni organi, sledljivost organov in živi darovalci.

Prav tako želim čestitati španskemu predsedstvu, da je to vprašanje odločno podprlo, kot eno izmed prednostnih nalog.

Gospe in gospodje, kot vemo je na trenutno čakalnem seznamu skoraj 56 000 bolnikov. Obseg darovanj in razpoložljivost organov se med državami članicami močno razlikujeta. Na programe presajanja ključno vpliva pomanjkanje organov. Dobra praksa, ki jo je mogoče doseči, v nekaterih državah članicah deje veliko boljše rezultate, kot v drugih. Zaradi tega – pravkar bom končal – je sprejetje tega poročila ključnega pomena za izboljšanje teh razmer v vseh državah članicah

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospa Jiménez García-Herrera, komisar, gospe in gospodje, ljudem se sedaj pogostokrat odreče pravica do presaditve. Odrekanje te pravice je verjetno najbolj problematično stanje, kar se tiče socialnega skrbstva, nenazadnje tudi zaradi psiholoških posledic, vendar kljub temu še vedno obstajajo kronična odstopanja med številom ljudi, ki so na čakalnem seznamu in med številom bolnikov, ki prejmejo organ. Poleg tega je postopek darovanja zelo občutljiv glede pravnih in zdravstvenih vprašanj, pogostokrat pa je oslabljen zaradi postopkov, ki so na splošno oviralni in počasni, čeprav bi si morali prizadevati za krepitev dobrobiti.

Evropska unija se mora zavezati zagotavljanju resničnih solidarnostnih in prostovoljnih ukrepov, ki z izboljšanjem strokovne narave in kulture darovanja ne vplivajo na zmanjšanje strogosti postopkov. Sprejemanje skupnih standardov kakovosti predstavlja napredek, na katerega je treba z naklonjenostjo gledati, kot na del cilja, h kateremu lahko Svetovna zdravstvena organizacija še dodatno prispeva.

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospa predsednica, zelo pozorno sem spremljala razpravo. Besede v mislih ljudi izrisujejo podobe. Danes smo vedno znova slišali o nezakoniti trgovini z organi – o nezakoniti dejavnosti in o trgovini. Verjamem, da ta direktiva precej jasno navaja, da je trgovina z organi nezakonita dejavnost. Ne smemo poslati sporočila, da bi trgovina z organi v nekaterih okoliščinah lahko bila zakonita.

Poslance pozivam, da poudarijo, tudi kadar so v stiku z mediji, da si želimo darovanja organov, povedano drugače, aktivnosti, kjer je ena oseba pripravljena pomagati drugi živeti dlje, vendar pa za to razen hvaležnosti ne prejme nobenega plačila. Zato nezakonita trgovina z organi ne more obstajati, saj trgovanje z organi ni dovoljeno. Obstaja le darovanje organov.

  Trinidad Jiménez García-Herrera , predsednica Sveta. – (ES) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, vsem političnim skupinam in vsem govornikom bi se rada zahvalila za podporo in konstruktiven ton njihovih govorov. Prav tako želim izraziti zadovoljstvo, saj s tem sporazumom, ki ga bomo danes v tej razpravi dosegli, zaključujemo proces.

Poleg zahtevnosti sprejemanja zakonodaje o tehničnih vidikih, ki bi lahko spremenili znanstveni napredek, smo se v tem šestmesečnem mandatu morali soočiti tudi s praktičnimi težavami izvajanja Lizbonske pogodbe. Špansko predsedstvo se zaradi tega iskreno zahvaljuje vsem evropskim institucijam – Parlamentu, Komisij in Svetu – in vsem državam članicam za njihovo sodelovanje pri dokončanju te naloge. Šlo je za nalogo, ki je vključevala, prvič, prožnost in prilagajanje in drugič, odgovornost in željo po soglasju, ki je bilo danes popoldne doseženo.

Gospe in gospodje, uspelo nam je zagotoviti, da je Unija učinkovitejša in pomembnejša za javnost in tega moramo biti veseli. Vendar pa, kot veste, delo s sprejetjem te direktive še ni končano. Prav nasprotno: še naprej si moramo prizadevati, da bo pri njenem prenosu ohranjen duh varovanja javnega zdravja, za katerega smo si prizadevali in ga dosegli.

Še naprej si moramo prizadevati, da bi zagotovili več solidarnosti in ohranili družbene vrednote, ki si jih želijo vsi, vključeni v pripravo in izvedbo te direktive. Prav tako nas čaka še veliko dela v sklopu akcijskega načrta, ki nam daje edinstveno priložnost za nenehno učenje, prilagajanje in izboljšave.

Še enkrat hvala vsem parlamentarnim skupinam za njihovo podporo, naklonjenost in konstruktiven odnos. Skupaj bomo to uresničili. Smo že dosegli.

  John Dalli, član Komisije. – Gospa predsednica, zaradi zelo dobrega sodelovanja med Komisijo, Parlamentom in Svetom sem prepričan, da smo dosegli sporazum glede vseh ključnih vprašanj. Še enkrat želim čestitati in se zahvaliti Dr. Mikolášiku in gospodu Perellu Rodriguezu za njun prispevek.

Verjamem, da bo z zagotovitvijo visokih standardov kakovostni in varnosti za človeške organe, predlagana direktiva v veliko pomoč evropskim bolnikom. Direktiva bo v Uniji zagotovila primerljiv standard varnosti in povečala zaupanje v sisteme presajanja. Prepričan sem, da predlagana direktiva predstavlja pravo ravnovesje med varstvom podatkov državljanov in sledljivostjo organov ter posredno prispeva k boju proti trgovini z organi.

To ne predstavlja rešitve vseh problemov na področju presajanja organov; ta direktiva vzpostavlja okvir, pojasnjuje meje odgovornosti in določa nekatere standarde. Vendar pa moramo narediti več na področju organizacije naših bolnic, zbiranja in širjenja informacij, pravilne karakterizacije organov in ukrepov proti nezakoniti trgovini. V tem zadnjem sklopu bo sledljivost nekoliko pripomogla k obravnavi tega problema, vendar je vse odvisno od izvajanja v državah članicah.

Državam članicam je zagotovljena velika prožnost in upamo, da bodo vse države članice temu vprašanju namenile ustrezno pozornost. Pristojni organi, ki jih morajo ustanoviti, morajo biti ustrezno opremljeni in imeti ustrezen kader, da bi lahko zagotovili pravilno zbiranje in nadzor podatkov, sledljivost, nadzirane standarde, karakterizacijo organov in presaditev ter skrbno poročali o neželenih učinkih in reakcijah, kar bo vsem nam v prihodnje omogočilo zmanjšati tveganje.

Predsednica, ministrica Sveta, spoštovani poslanci, iz prispevkov spoštovanih poslancev k tej razpravi je razvidno, da se kompromisno besedilo, ki je danes na mizi, odziva na pomisleke vseh nas. Hvala za vaš prispevek, vaše sodelovanje in podporo.

Analitična tabela sprememb predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev

(COM(2008)0818 – C6-0480/2008 – 2008/0238(COD))

Poročevalec: Gospod Miroslav Mikolášik (PPE)

Spremembe:

Neposredno sprejemljivo: sprememba 106 (celotno besedilo, sklop št. 1, sporazumni predlog spremembe). Komisija je naklonjena sprejetju kompromisnega besedila sozakonodajalcev

  Miroslav Mikolášik , poročevalec. – (SK) Rad bi se vam zahvalil za prispevek k tej razpravi in izrazil trdno prepričanje, ki smo ga po mojem mnenju vsi delili v času pogajanj, da ta direktiva presega politična nesoglasja, saj je namenjena ljudem, bolnikom in reševanju življenj.

Menim, da bo večje število organov in uspešnejše zdravljenje bolnikov pripomoglo, da se jih bo več vrnilo v polno življenje, k svojim družinam in na nova ali obstoječa delovna mesta ter bodo tako temeljito spremenili kakovost njihovega življenja.

Odprtost, dostopnost, varnost, kakovost, razpoložljivost, nesebičnost, več živih darovalcev, brez plačila in prostovoljno darovanje – to so načela, ki smo jih vključili v to direktivo.

Verjamem, da bo ta direktiva prav tako pripomogla k večjemu številu organov, zahvaljujoč boljšemu sodelovanju in čezmejni izmenjavi med posameznimi državami ter da bo države članice EU med seboj povezala na nov in temeljen način.

S pomočjo te direktive bomo vsi prispevali nekaj, za kar smo se odločili že na samem začetku: več soglasja, več ljubezni, več sodelovanja, predvsem pa več srečnih bolnikov.

  Andrés Perello Rodríguez, poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, dejstvo, da je Parlament v času težkega kriznega obdobja, ki ga preživljata Evropa in svet, lahko sprejel prvo direktivo po uveljavitvi Lizbonske pogodbe na prvi obravnavi, veliko pove o dovzetnosti Parlamenta. Prav tako krepi zaupanje v demokratične institucije in kaže, da so poslanci v Parlamentu usmerjeni v prihodnost in si z isto pripravljenostjo in močjo solidarnosti, kot evropska družba, želijo napredka, ki bi sledil znanosti.

Ne vem, če smo storili vse dovolj dobro ali pa bi lahko storili še kaj več, vendar želim odpraviti vse dvome, ki so se mogoče pojavili. Prepričan sem, da če bomo izpolnili vse, kar bomo v Parlamentu sprejeli, bomo ljudem zagotovili daljša življenja in preprečili, da bi v Uniji prihajalo do zločinov zaradi trgovine z organi. Ti zločini se lahko zgodijo kjerkoli drugje v svetu, vsekakor pa to ne drži za Evropsko unijo.

Torej, če je zaradi katerega koli govora še vedno ostal kakršen koli dvom, kot so povedali kolegi poslanci, želim te dvome odpraviti. To ni bila naša naloga. Upoštevati smo skušali vest vseh, moralne in etične ukrepe, ne da bi pri tem pozabili na temeljni cilj: da niti en sam Evropejec ne sme ostati brez presaditve organa, ki ga potrebuje za življenje, saj lahko dosežemo več presaditev, s tem pa tudi manj trgovanja z organi.

Zato – sedaj bom končal – ne vemo, ali nam je z delom, ki smo ga opravili, uspelo ohraniti vest vseh, sem pa popolnoma prepričan, da bomo rešili številna življenja. To je bila naša naloga in to smo tudi naredili.

  Predsednica. – Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. maja 2010.

(Seja, ki je bila prekinjena ob 16.25, se je nadaljevala ob 16.30.)

Pisne izjave (člen 149)

  Jim Higgins (PPE), v pisni obliki. – Pozdravljam novo zakonodajo o urejanju standardov kakovosti in varnosti pri darovanju organov v EU. Predvsem uvedbo posebnih ukrepov, kot je vzpostavitev vseevropske baze podatkov za organe, s katerim bo mogoče zagotoviti, da organi, ki rešujejo življenje, ne bodo zavrženi. Nova zakonodaja bo rešila številna življenja in optimizirala darovaje organov, s tem ko bodo države članice lahko izmenjevale organe. Če pred to zakonodajo ni bilo primernega prejemnika v določeni državi članici, je bil organ zavržen. Sedaj je organ lahko zagotovljen enemu izmed 56.000 državljanov EU, ki čakajo na presaditev. Ta predpis predstavlja pomemben okvir, ki ga morajo ustrezne države članice nadgraditi. V primeru Irske potrebujemo neodvisen organ, ki bo nadziral presaditve in pridobivanje darovanih organov. Trenutno sta Irska in Malta edini državi EU brez nacionalnega organa za presaditve, ki bi kar najbolj povečal uporabo organov. Da bi bilo mogoče odpraviti čakalne sezname za presaditve, kar je eden izmed glavnih ciljev te uredbe, moramo med državljani EU okrepiti profil darovanja organov – na Irskem bi to bilo mogoče doseči z uvedbo programa za povečevanje ozaveščenosti, ki bi ga podpirala vlada.

PREDSEDSTVO: GOSPA ANGELILLI
podpredsednica

13. Institucionalni vidiki pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Pregledna konferenca o Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča v Kampali (Uganda) (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- poročilu Ramóna Jáureguija Atonda v imenu Odbora za institucionalne zadeve o institucionalnih vidikih pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (2009/2241(INI)) (A7-0144/2010) in

- izjavah Sveta in Komisije o pregledni konferenci o Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča v Kampali (Uganda).

  Ramón Jáuregui Atondo , poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, komisarka, gospod López Garrido, menim, da je to pomemben dan. Vem, da je v tem parlamentu veliko pomembnih dni, vendar pa resnično menim, da je bil vse od sprejetja Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 mandat Evropske unije za podpis Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ena od najpomembnejših tem postopka evropskega povezovanja.

Zato menim, da smo priča vrhuncu prizadevanj, ki so del zgodovinskega postopka evropskega povezovanja, saj so človekovo dostojanstvo, človekove pravice, demokracija in pravna država del DNK tistega, kar je v veliki meri zgodovinski postopek evropskega povezovanja.

Poročilo, ki ga bomo sprejeli jutri, uresničuje ta mandat, ki ga je Evropska unija imela, odkar je Lizbonska pogodba zahtevala pristop h konvenciji. Povzel bi vsebino tega poročila, ki temelji na treh glavnih zamislih.

Najprej bi izpostavil, da človekovih pravic ne varujejo samo države članice. Zdaj človekove pravice varuje Evropska unija, ki je nova pravna oseba v skladu z Lizbonsko pogodbo; države članice lahko izpolnijo pravo Unije in dosežejo razvoj posamezne države EU. To lahko storijo, če spoštujejo načela evropske konvencije in sodišče zunaj Evropske unije in držav članic, ki zagotavlja izpolnjevanje teh načel vedno in povsod.

Druga zamisel je evropski javnosti zagotoviti novo zakonodajo in novo sodišče: pravico Evropejcev, da se obrnejo na to novo sodišče, da bi zagotovili izpolnjevanje teh pravic, ki jih vzpostavlja konvencija v zvezi z Evropsko unijo ali državami članicami, ko izvajajo zakonodajo Unije.

Tudi dejavnosti Evropske unije v zvezi z zunanjo politiko, nadzorom, varnostjo zunaj naših meja in mednarodnim sodelovanjem so podvržene načelom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Kaj to pomeni? Po mojem mnenju, gospe in gospodje, to zgodovinsko gledano pomeni velik korak naprej v postopku povezovanja in pri izgradnji najbistvenejšega namena evropske ideje človekovega dostojanstva, ki se odziva na zahteve evropske javnosti, kot smo rekli prej.

Pomeni tudi krepitev evropskega sistema za varstvo temeljnih pravic, saj skupaj z Listino o temeljnih pravicah in Lizbonsko pogodbo oblikuje podlago, okvir pravnega varstva, ki je skoraj popoln in tako najnaprednejši na svetu. Krepi tudi verodostojnost Unije v očeh tretjih držav, saj je Evropska unija v svojih dvostranskih odnosih vedno zahtevala izpolnjevanje človekovih pravic.

To poročilo opredeljuje institucionalne in pravne vidike, ki jih zdaj ne bom opisoval. Vendar pa hočem izpostaviti, da se postopek tu in zdaj začenja, saj ima skupaj s tem poročilom, ki je bilo pripravljeno skupaj z Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odborom za zunanje zadeve, Komisija zdaj stališče, pogajalski okvir, ki ji bo omogočil, da Parlament sprejme ta sporazum, in bo državam članicam omogočil ratifikacijo pristopa k evropski konvenciji. Gospe Reding bi se rad zahvalil za hitrost, s katero je Komisija sprejela mandat za pogajanja, in Evropskemu svetu, ki bo to storil v kratkem. Zahvalil bi se tudi gospe Gál in gospodu Predi za njuno sodelovanje v drugih dveh odborih. Gospe in gospodje, menim, da je to najpomembnejša novica.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospa predsednica, kot je dejal gospod Jáuregui, je razprava, ki jo bomo imeli zdaj, skupaj s tisto, ki smo jo pravkar imeli, izredno pomembna. Menim, da človeštvo zdaj, ko varstvo človekovih pravic ne postaja samo odgovornost držav, ki so tradicionalni politični akterji in tradicionalni politični igralci zadnjih nekaj desetletij, ampak nekaj, kar v smislu zaščite človeštva presega meje držav in vzpostavlja vrsto mehanizmov in institucionalnih jamstev za boljšo obrambo njihovih splošnih vrednot, dela zgodovinski korak naprej.

Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je verjetno eno izmed največjih bogastev, ki jih ima Evropa, in Mednarodno kazensko sodišče, ki presega Evropo, sta primera tega koraka naprej, ki ga delamo v času globalizacije in varstva človekovih pravic.

Glede Evropske konvencije o človekovih pravicah ni veliko dodati govoru gospoda Jáureguija in njegovemu odličnemu poročilu, ki ga je pripravil skupaj s pripravljavcema mnenja gospodom Predo in gospo Gál, o vprašanju podpisa Evropske konvencije o človekovih pravicah s strani Evropske unije.

Ponovil bi mnoge od zadev, ki jih je omenil gospod Jáuregui, in izpostavil, da podpis konvencije predstavlja element evropskega povezovanja, ki tako krepi Evropsko unijo. Poleg tega bo združil moči s pomembnim novim elementom, ki ga uvaja Lizbonska pogodba, in sicer Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, s katero bosta skupaj delovala. To je ena izmed nalog – ne samo političnih, ampak tudi tehničnih nalog – Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropskih skupnosti, ne da bi bila zato kakor koli prizadeta njuna pristojnost.

Poleg tega ta pobuda, ki jo določa Lizbonska pogodba, povečuje tudi verodostojnost Evropske unije pri varstvu človekovih pravic, saj ne prosimo držav Evropske unije, ampak evropske države, naj prispevajo h krepitvi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Z drugimi besedami, prosimo jih, naj zagotovijo spoštovanje in varstvo pravic, določenih v konvenciji, na ta način pa bo Evropska unija sama in ne samo njene države članice sodila v pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice. To povečuje našo verodostojnost, kot zelo pravilno navaja poročilo gospoda Jáureguija.

Glede Mednarodnega kazenskega sodišča menim, da je to čas, ki ga bomo opisali tudi kot „zgodovinskega“ in zelo politično pomembnega, saj se bo čez nekaj dni sestala pregledna konferenca o Rimskem statutu. To je edina obvezna konferenca, ki se mora sestati, da po potrebi pregleda Rimski statut in oceni izredno pomemben korak naprej, in sicer Mednarodno kazensko sodišče.

To je torej izredno pomemben dogodek, ki se ga danes preučuje v Političnem in varnostnem odboru in se bo jutri o njem razpravljalo v Odboru stalnih predstavnikov (Coreper). Upamo, da bo naslednji teden sprejeta resolucija Sveta, da bi se lahko pridružili zelo pozitivnim ocenam, ki so jih Mednarodnemu kazenskemu sodišču dale druge države, kot na primer latinskoameriške države, ki so del Unije južnoameriških narodov (Unasur).

Govorimo o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki je zavezano varstvu človekovih pravic in s tem pregonu zločinov proti človeštvu na splošni ravni. To je obveznost, ki so jo prevzele Evropska unija in njene države članice. Spomnil bi vas, da smo leta 2003 imeli skupno stališče, leta 2004 akcijski načrt in leta 2006 sporazum Evropske unije o sodelovanju s sodiščem. Vse države članice Evropske unije so zdaj podpisnice Rimskega statuta in zato podrejene Mednarodnemu kazenskemu sodišču.

Menim, da je to izredno pomembno za izpostavitev vloge Mednarodnega kazenskega sodišča v svetu in zavezanosti Evropske unije njegovi krepitvi. Mednarodno kazensko sodišče se trenutno v glavnem posveča afriški celini, vendar pa konferenca v Kampali Afričanom govori, da nismo proti Afriki: ravno nasprotno, smo z Afriko.

Prav zato je ta pregledna konferenca zelo pomembna. Odprta je za vse države skupaj s civilno družbo ter mednarodnimi in regionalnimi organizacijami ter nam bo omogočila oceniti stanje mednarodnega pravosodja v času, ko se Mednarodno kazensko sodišče uveljavlja kot edino stalno mednarodno kazensko sodišče.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, strinjam se z vsemi govorniki in vsemi tistimi poslanci, ki so sodelovali v zvezi s to temo. Pristop EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah je korak ustavnega pomena. S tem bo izpopolnjen sistem varstva temeljnih pravic znotraj Unije in prav dobro veste, da v skladu z Lizbonsko pogodbo to ni možnost, ampak cilj.

Zato pozdravljam dejstvo, da Parlament tako zelo zanima ta spis – in jo je, mimogrede povedano, zanimal od vsega začetka –, kar dokazuje resolucija, ki jo je predložil.

Zahvaliti se želim predvsem poročevalcema Odbora za ustavne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za njuno izvrstno sodelovanje pri pripravi dokumenta. Zahvalila bi se jima za zaslišanje, ki je bilo organizirano in je zelo pripomoglo k napredovanju dokumenta.

Osnutek poročila, ki ga je predstavil gospod Jáuregui Atondo, je v veliki meri skladno s stališčem Komisije. Naj omenim samo tri točke, ki so po mojem mnenju zelo pomembne.

Prvič, Komisija se strinja s stališčem, da je pristop EU k dodatnim protokolom evropske konvencije – ki jih, mimogrede, niso ratificirale vse države članice – prav tako zelo zaželen. Mnogi izmed teh protokolov so morebiti pomembni v zvezi z izvajanjem pristojnosti Unije, določena jamstva iz teh protokolov pa se odražajo tudi v listini. Pogajalske smernice morajo zato Komisij podeliti mandat za pogajanja o določbi, ki zagotavlja, da lahko Unija pristopi h kateremu koli izmed dodatnih protokolov.

Odločitev o tem, h katerim protokolom bomo poleg h konvenciji dejansko pristopili, bo moral po pridobitvi soglasja Parlamenta soglasno sprejeti Svet. Po mnenju Komisije bi morale takšne odločitve zajemati vse dodatne protokole in bi jih bilo treba sprejeti skupaj z odločitvijo o sklenitvi pristopnega sporazuma.

Drugič, pomembno je obravnavati specifični položaj Unije kot posebne pravne osebe z avtonomnimi pristojnostmi, ki bo postala pogodbena stranka mehanizma, prvotno zasnovanega samo za države. Zato so potrebne številne omejene in tehnične postopkovne prilagoditve konvencije v zvezi s specifično naravo zakonodaje Unije.

Med njimi je tako imenovani „korespondenčni mehanizem“ za upoštevanje decentraliziranega izvajanja prava Unije s strani držav članic. S tem mehanizmom bo Unija dobila pravico sodelovanja v postopku kot korespondent v primerih proti državam članicam, ko gre za pravo Unije. Veseli me, da tudi poročilo Parlamenta to zagovarja.

Tretjič, popolnoma podpiram poročilo, ki priporoča sodelovanje predstavnikov Unije v organih konvencije na enakopravni podlagi s pogodbenicami. Takšno sodelovanje je resnično ključni element v nemotenem vključevanju in vstavitvi Unije v sistem konvencije. To ste zdaj razumeli, da pomeni zlasti prisotnost sodnika, ki ga imenuje vsaka pogodbenica, na strasbourškem sodišču.

Komisija se zato močno zavzema za stalnega sodnika s polnim delovnim časom, izvoljenega za Unijo, ki ima enak status in enake dolžnosti kot njegovi kolegi. Začasni sodnik, ki bi posredoval samo v primerih, sproženih proti Uniji, ali tistih, ki vključujejo pravo Unije, po našem mnenju ne bi zadostoval.

Kar zadeva način izvolitve sodnika Unije, bi moral veljati običajni postopek, kot je opredeljen v konvenciji.

To pomeni, da bo Parlamentarna skupščina Sveta izvolila sodnika izmed treh kandidatov, ki jih predlaga Evropska unija, in strinjam se z osnutkom poročila, da bi bilo treba ustreznemu številu poslancev Parlamenta omogočiti, da se udeležijo zasedanj skupščine, ko voli sodnike Sodišča Evropskih skupnosti.

Postopek sestave seznama treh kandidatov ni stvar pristopnega sporazuma: to je naša stvar. To moramo storiti v skladu z notranjimi pravnimi pravili, zamisel, da bi moral biti Parlament v zvezi z izbiro kandidatov za Sodišče Evropskih skupnosti udeležen na podoben način, kot je opredeljeno v členu 255, je zelo zanimiva in si zasluži podrobnejšo preučitev.

Spoštovani poslanci, ta dokument je za špansko predsedstvo visoka prednostna naloga, kot veste, in bi rado sklenilo sporazum pred koncem junija. Če bi Svet lahko do takrat dosegel sporazum – kar upam, da bo –, nam bo to omogočilo začetek pristopnih pogajanj po poletju. Kot sem že povedala pred dvema tednoma v Bruslju, bom zagotovila, da bo Komisija – kot pogajalka Unije – skozi celotni pogajalski postopek celovito obveščala.

To vse je povezano z evropskimi zadevami, vendar pa imamo na dnevnem redu tudi vprašanje mednarodnih človekovih pravic. Kot veste, je 138 držav leta 1998 naredilo korak naprej, ko so sprejele Rimski statut, ki prvič v zgodovini vzpostavlja stalno mednarodno sodišče, da se zagotovi, da krivci za genocid, storilci zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov za svoja dejanja tudi odgovarjajo. Sodišče je začelo delovati leta 2003, zdaj, sedem let kasneje, pa imamo pregledno konferenco v Kampali, zaradi česar lahko izvedemo zgodnjo analizo delovanja sodišča, izzivov, ki so pred nami, in učinkovitosti podpore EU.

V zvezi z dejavnostmi sodišča vemo, da sodišče v celoti deluje, vendar pa je še v povojih. Zaključen ni bil noben pravosodni ciklus, vendar pa MKS preučuje položaj v petih državah: eno sojenje se je začelo, drugo sojenje se bo začelo 5. julija in še en primer je v predkazenskem postopku – vsi za DAR in DRK.

Ne pozabimo, da je to samo sodišče samo zadnji izhod, zato imajo glavno odgovornost same države. V večini primerov sodišče deluje kot pobudnik za države članice, naj preiskujejo in kazensko preganjajo primere pred nacionalnimi sodišči. Sočasno je sodišče v svojem kratkem obstoju močno odvračalo prihodnja grozodejstva, saj storilci zdaj vedo, da bo zmagala pravica, v tem oziru pa se sodišče sooča z izzivi.

Ratifikacija s strani Bangladeša je število držav pogodbenic Rimskega statuta dvignila na 111. Vendar pa je zelo jasno, da si moramo prizadevati za splošno sprejetje statuta in sodišče. Sodišče potrebuje udeležbo in sodelovanje vseh držav pogodbenic in nepogodbenic ter tudi mednarodnih in regionalnih organizacij. Sodišče ne more izvrševati svojih pristojnosti, če države ne aretirajo tistih, za katere je MKS izdalo nalog za prijetje; niti če se ne more zaščititi prič; niti če ni zaporov za obsojene, zato je EU v zadnjih desetih letih podpirala sodišče, da bi pomagala rešiti te probleme.

Kot EU smo bili od samega začetka neomajni podporniki vzpostavitve sodišča kot bistvenega mehanizma v novem mednarodnem redu, ki je bil oblikovan, da bi končal nekaznovanje, zaradi katerega so milijoni ljudi v nedavni zgodovini trpeli zaradi zločinov, vendar pa je bila le peščica odgovornih privedena pred sodišče.

EU meni, da je učinkovito MKS nepogrešljiv instrument, s katerim se bo lahko mednarodna skupnost borila proti nekaznovanju in spodbujala mednarodni red, utemeljen na pravilih. Zato smo z različnimi razpoložljivimi instrumenti, ki jih je minister že omenil, podpirali sodišče. Skupno stališče se je spremenilo v akcijski načrt. Bili smo prva organizacija, ki je sklenila sporazum o sodelovanju in pomoči s sodiščem leta 2006, in MKS z demaršami, političnimi dialogi in izjavami dajemo polno politično in diplomatsko podporo. Vključitev določb MKS v mednarodne sporazume je zdaj za Evropsko unijo običajna praksa.

Od leta 2000 je evropska pobuda – kasneje imenovana evropski instrument za demokracijo in človekove pravice – neposredno ali posredno prispevala 29 milijonov EUR za podporo sodišča, zlasti s svetovnimi kampanjami civilne družbe. EU je sprejela tudi številne odločitve na območju pravice, svobode in varnosti z namenom krepitve sodelovanja med državami članicami pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj v skladu z Rimskim statutom na mednarodni ravni, zato si po najboljših močeh prizadevamo za razvoj sistema. Sistem je treba nadalje izpopolniti, vendar pa je za to potrebna močna udeležba vseh narodov po svetu.

  Cristian Dan Preda, pripravljavec mnenja Odbora za zunanje zadeve. – (RO) Navezal se bom na poročilo gospoda Jáureguija Atonda. Za začetek bi mu čestital za pripravo tega odličnega poročila, ki po mojem mnenju zagotavlja celovit opis koristi in izzivov zaradi pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Z vidika mnenja, ki sem ga pripravil za Odbor za zunanje zadeve, bi rad poudaril glavno korist pristopa EU k EKČP. Ta korak se morda zdaj, v postlizbonskem obdobju, zdi povsem očiten, vendar pa smo nanj upali zadnjih 30 let. Meni, da bo pristop k EKČP povečal verodostojnost EU v vsakem dialogu o človekovih pravicah s tretjimi državami, s čimer se bo za vse ponovno potrdilo, da je Evropska unija predvsem na pravu utemeljena skupnost.

Institucije EU in tudi države članice Sveta Evrope bodo zato podvržene zunanjemu, neodvisnemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu na podlagi rekla: „enoten standard za človekove pravice, enotno sodišče“. Z vidika enotnega standarda za človekove pravice moram poudariti, da pristop k EKČP sočasno zagotavlja priložnost za EU, da pristopi tudi k drugim pogodbam Sveta Evrope. Seveda s tem mislim dodatne protokole, pregledano Evropsko socialno listino, ki dopolnjuje in krepi to varstvo na vseevropski ravni, kot veste. Menim tudi, da je večja vključenost evropskih organov v organih Sveta Evrope, ki se specializirajo za varstvo človekovih pravic, logična posledica tega enotnega standarda varstva.

Druga točka, ki sem jo prav tako izpostavil v mnenju, ki sem ga pripravil za Odbor za zunanje zadeve, je, da je treba po eni strani najti tudi ravnotežje med ohranitvijo posebnih značilnosti evropskega pravosodnega sistema in po drugi strani ohranitvijo sistema sodne pristojnosti v Strasbourgu, ki je pokazal svojo učinkovitost pri varstvu človekovih pravic na vseevropski ravni.

  Kinga Gál, pripravljavka mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. – (HU) Gospe in gospodje, dovolite mi, da se najprej zahvalim osebi, odgovorni za poročilo Odbora za ustavne zadeve, gospodu Jáureguiju Atondu, za njegovo sodelovanje. Menim, da smo s tesnim sodelovanjem med Odborom za ustavne zadeve in Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve skupaj s Pododborom za človekove pravice, ki je dopolnjeval naše delo, uspešno obravnavali vrsto vprašanj v zvezi z našim pristopom h konvenciji in je pravilno opredelilo porajajoča se vprašanja, ki jih je treba pojasniti.

Osebno sem se v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve odločil najprej osredotočiti – in to je nazadnje potrdil odbor – na to, da naš pristop resnično predstavlja dodano vrednost za državljane Evropske unije in da se slednji zavedajo teh vrednot in priložnosti, čeprav se moramo izogniti tudi vzbujanju pretiranih pričakovanj.

V prihodnjem obdobju je treba med pogajanji pojasniti nešteta ključna vprašanja;ta vključujejo odnose med sodišči v Strasbourgu in Luxembourgu, saj ne bo prišlo do spremembe sistema sodne pristojnosti pri nobenem izmed teh sodišč. Zdi se mi pomembno poudariti, da reforma delovanja sodišča v Strasbourgu sovpada s pristopom, to pa je treba natančno preučiti. Poudaril bi tudi, da bo ta pristop uspešen samo, če bo resnično krepil trenutne institucije, pravosodni sistemi držav članic pa morajo v zvezi s tem sprejeti potrebne ukrepe. Pristop EU h konvenciji je edinstven eksperiment, vendar pa ne sme ogroziti tistega, kar je že vzpostavljeno glede uveljavljanja človekovih pravic. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da bo uspešen, če bo krepil že obstoječe institucije in resnično zagotavljal dodano vrednost za državljane.

  Laima Liucija Andrikienė, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, pregledna konferenca Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) je dolgo pričakovan in pomemben dogodek v razvoju samega sodišča in širše mednarodnega kazenskega pravosodja.

Je dobra priložnost za zainteresirane strani, da preučijo obstoječe pomanjkljivosti MKS in predlagajo morebitne spremembe ali smer reforme. Omenila bi nekaj vprašanj, ki jih morajo imeti na dnevnem redu države članice EU in tudi delegacija Evropskega parlamenta.

Eno izmed vprašanj je vsekakor stališče naših čezatlantskih partnerjev glede MKS. Izpostavila bi, da je pomanjkanje sodelovanja Združenih držav pri MKS edini najpomembnejši dejavnik, ki zmanjšuje pomen in pristojnosti MKS. Zato bi bilo zelo koristno, če bi naši ameriški partnerji lahko jasneje izrazili svoje trenutno stališče in zavezanost MKS.

EU bi pozvala tudi, naj vztraja pri razpravi – in, upam, tudi pregledu – o členu 124, znanem tudi kot prehodna določba Rimskega statuta, ki državam omogoča izbiro glede tega, ali so njihovi državljani v sedemletnem obdobju po ratifikaciji statuta podrejeni sodni pristojnosti MKS za vojne zločine. To je obžalovanja vredna vrzel, ki jo je treba odpraviti v Rimskem statutu.

Nenazadnje bi poudarila, da si mora EU prizadevati za najširšo možno ratifikacijo in izvajanje Rimskega statuta v zvezi s tistimi državami, ki tega še niso storile. To mora biti cilj EU med pogajanji o širitvi in fazami pristopa novih držav članic EU. Biti mora tudi visoko na dnevnem redu naših odnosov z Rusijo, pri čemer je treba še zlasti upoštevati dejstvo, da se trenutno pogajamo o podrobnostih partnerskega sporazuma z našimi ruskimi partnerji.

  Debora Serracchiani, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, poročevalcu se zahvaljujem za njegovo odlično delo glede pristopa Evropske unije h Konvenciji o človekovih pravicah, ki koristi evropskim državljanom: zaradi te konvencije bomo imeli novo sodišče zunaj Evropske unije, s katerim bomo zagotovili, da Evropska unija in države članice vedno spoštujejo pravice evropskih državljanov.

V skladu z načelom demokracije morajo Evropska unija in njene države članice vedno imeti pravico, da se branijo. Zato menim, da je ključnega pomena, da ima vsa narod, ki je pristopil h konvenciji, sodnika, ki bo razložil okvir vsake pritožbe, prav tako pa menim, da je pomembno, da ima Evropski parlament neformalni organ za usklajevanje izmenjave informacij med Parlamentom in Parlamentarno skupščino Sveta, in da se je treba med pogajalskim postopkom posvetovati s Parlamentom.

Dodala bi tudi, da imajo evropski državljani pravico razumeti mehanizme, ki urejajo to članstvo, tako kot imajo pravico poznati svoje pravice. Zato menim, da je ključnega pomena, da Svet Evrope in Evropska unija preučita smernice in pojasnita vse učinke in posledice, ki jih prinaša članstvo.

  Andrew Duff, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, pristop EU k EKČP se je pripravljal dolgo časa. Je ključni del sestavljanke, katere končna podoba bo režim temeljnih pravic, ki jih bo spodbujalo Sodišče Evropskih skupnosti, zunanji nadzor nad njimi pa bo izvajalo sodišče v Strasbourgu.

To je neizogibno zapleten ukrep, saj je nadomestilo za zavezujočo Listino o temeljnih pravicah. Je znak pomembnega novega soglasja med tistimi, ki so kot tradicionalni Britanci bili za medvladni pristop Sveta Evrope, in federalisti kot sem sam, ki smo bili za nadnacionalni pristop. Takšno povezovanje je zelo primerno v tem času koalicijske politike v Združenem kraljestvu med britansko liberalno stranko in konzervativno stranko.

  Barbara Lochbihler, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, sprejetje Rimskega statuta in vzpostavitev Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) sta zgodbi o uspehu. Obstaja veliko primerov, ki kažejo to, vendar pa je ključno, da je zdaj prvič v zgodovini mogoče visoke predstavnike države – civilne ali vojaške – poklicati na odgovornost, ker so ukazali vojne zločine ali zločine proti človeštvu.

EU je na številne in zelo pozitivne načine podprla vzpostavitev in delo MKS in mora to sodišče podpirati in krepiti ter varovati njegovo neodvisnost tudi v prihodnje. Bližajoča se pregledna konferenca v Kampali bo pregledala stanje in vprašala, kaj je bilo uspešno in kaj je treba izboljšati. Prav zdaj je čas, da jasno priznamo, da si morajo države na nacionalni ravni prizadevati za sprejetje zakonodaje ali dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje, da bi podprle MKS.

Mnoge še vedno počasi ukrepajo, ko gre za prijetje visokih oseb, za katere je bil izdan nalog za prijetje. Na to je opozorila komisarka Reding. Pogosto je strah pred diplomatskimi zapleti pomembnejši od razumevanja, da MKS za svojo uspešnost potrebuje oprijemljivo podporo.

Konferenca v Kampali si mora prizadevati za opredelitev pojma „agresorska vojna“. Posebna delovna skupina držav pogodbenic Rimskega statuta je opravila nekaj uspešnega pripravljalnega dela in je že predložila ustrezno besedilo, ki ga je mogoče najti v naši resoluciji. Komisijo in države članice pozivamo, naj si močno prizadevajo za vključitev te opredelitve pojma v statut in s tem njegovo vključitev v pristojnosti sodišča.

Pri tem je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju, da se v zvezi z neodvisnostjo sodišča ne uvede omejitev. Dovolite mi, da v zaključku poudarim, kako zelo pomemben je poziv, da EU na konferenci zastopajo najvišje osebe. To bi bil znak naše podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču in tudi pozitiven zgled za druge vlade.

  Ashley Fox, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, moja skupina je zavezana varstvu človekovih pravic, vendar pa nismo prepričani, da je pametno dopustiti EU, da podpiše konvencijo. Glede na to, da je vsaka država članica že podpisnica konvencije, kakšna je korist tega, da jo podpiše tudi EU? Zelo bi bil vesel, če bi mi lahko nekdo v tej dvorani dal praktičen primer, na kakšen način bodo človekove pravice nekega mojega volivca bolje varovane zaradi tega, ker bo EU podpisala konvencijo.

Trenutno se od držav članic ne zahteva, da se konvencija neposredno uporablja v njihovi domači zakonodaji. Prepričan hočem biti, da se to ne bo spremenilo, če EU podpiše konvencijo. Ne želim, da se spodkoplje pristojnosti britanskega parlamenta glede načina, na katerega odločamo o varstvu človekovih pravic. Sumim, da je eden izmed motivov, ki se skriva za tem predlogom, želja po okrepitvi statusa EU in po tem, da pokažemo, da je akter na mednarodnem prizorišču. Po mojem mnenju je to zelo dober razlog, da EU ne dovolimo podpisati konvencije.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, moja skupina zelo pozdravlja pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ta je brez dvoma najpomembnejši instrument Evropske unije na področju človekovih pravic, pomen Evropskega sodišča za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu – morda celo za gospoda Foxa – pa je jasen iz dejstva, da obravnava povprečno 30 000 pritožb na leto. Leta 2009 jih je bilo 57 000, sodišče pa je to leto izdalo 2 000 sodb, če sem natančnejši, te sodbe je moralo razglasiti.

V obliki Sodišča Evropskih skupnosti ima tudi Evropska unija sodišče, vendar pa za razliko od Evropskega sodišča za človekove pravice Sodišče Evropskih skupnosti ni odgovorno izključno za varstvo temeljnih pravic, tu pa lahko upravičeno dodam, da Sodišče Evropskih skupnosti v preteklosti ni imelo izključne vodilne vloge pri razvoju evropskih temeljnih pravic.

Svet Evrope in EU bližnji pristop imenujeta zgodovinski in menim, da bomo vsi na plenarnem zasedanju to z večino podprli v našem glasovanju. Upam predvsem, da se bo pristop resnično izkazal za zgodovinskega za evropske državljane, saj bo vzpostavil področje ustreznih človekovih pravic, ki jim je zavezano ne samo 47 vlad, ampak tudi institucije Evropske unije. Na ta način bo EU poslala močan znak državljanom Evrope, da ni nad zakonom, ko gre za človekove pravice, in da lahko državljani ukrepajo, če institucije Skupnosti kršijo njihove človekove pravice.

Sama posebna oblika pristopnega postopka bo vsekakor ustvarila nekaj problemov, zato je pomembno, da hitro in konstruktivno ter z odprtostjo in ustvarjalnostjo najdemo najboljše rešitve za izredno težavne tehnične in pravne probleme.

  Morten Messerschmidt, v imenu skupine EFD. – (DA) Gospa predsednica, enostavno je videti koristi pristopa EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Koristila bo tistim ljudem, ki so bili zaposleni v EU in so bili odpuščeni, ker niso hoteli podpisati lažnih računovodskih izkazov in postati prijavitelji nepravilnosti. Takšne primere lahko postavijo pred Evropsko sodišče za človekove pravice v skladu s členom 6. Koristila bo kolegom poslancem tu v Parlamentu, ki prejemajo oderuške kazni za svobodno izražanje svojega mnenja in ki se zaradi tega ne morejo nikjer pritožiti. Takšne primere je mogoče postaviti pred Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu v skladu s členom 10. Zatorej je lahko razbrati koristi.

Razlog, da skupaj z mojo skupino nasprotujem pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, je, da pomanjkljivosti jasno prevladajo nad prednostmi. Ni dvoma na primer, da bi zlasti Sodišče Evropskih skupnosti pristop uporabilo za razširitev pristojnosti EU. Celo na več področjih – socialni sferi, politiki o tujcih in temeljnih pravicah – bomo videli, kako bo mogoče pristop h Konvenciji o človekovih pravicah uporabiti kot še en argument v korist tega, da se na ravni EU sprejme več odločitev, kar pomeni, da jih države članice sprejmejo manj. Nočemo doživeti situacije, v kateri države članice ne bodo mogle opredeliti svoje politike o tujcih ali vprašanjih, ki zadevajo njihove svoboščine, svobodo izražanja in vse drugo, kar zajema konvencija. To morajo ostati nacionalne zadeve in zato EU ne sme ubrati te poti.

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospa predsednica, poročevalec v svojem poročilu navaja, da bi pristop k EKČP državljanom v odnosu do delovanja Unije zagotovil zaščito. Veliko bolj bi me zanimala zaščita prebivalcev mojega volilnega okrožja West Midlands v Združenem kraljestvu v odnosu do delovanja Konvencije o človekovih pravicah.

Seveda smo jo v Združenem kraljestvu vključili v našo zakonodajo leta 1998, s čimer smo omogočili delovanje EKČP na vseh naših sodiščih. V izjavi nove konzervativne vlade je bilo obljubljeno, da bo razveljavila zakon o človekovih pravicah, vendar pa je Lizbonska pogodba, kot bi morala vedeti, iz EU naredila pravno osebo, ki ima večje pristojnosti kot volivci v Združenem kraljestvu. To nas spominja na Georgeja Orwella. Znaki so prisotni in kakor vemo, so nekateri ljudje bolj enaki od drugih, ko gre za človekove pravice.

V začetku tega meseca so moji volivci v mestih Meriden in Hatton doživeli invazijo tako imenovanih „popotnikov“, ki so skalili mir in ki gradijo nedovoljena in morebiti nezakonita stanovanja na majhnih ostankih našega dragocenega zelenega pasu. Zaradi Konvencije o človekovih pravicah imajo ti popotniki posebne zaščitene pravice. Imajo prednost v zdravstvenem varstvu in izobraževanju, vse to pa na stroške lokalnih davkoplačevalcev!

Poročevalec hoče, da v ta proces vključimo naša nacionalna sodišča in ministrstva za pravosodje. Pravim, da je Konvencija o človekovih pravicah doslej naredila že dovolj škode. Morda bi poročevalec želel obiskati moje volilno okrožje in se na lastne oči prepričati o skrunitvi naše zemlje. Morda bi želel govoriti z marljivimi vaščani, ki so doživeli upad vrednosti svojih domov. Pregleda lahko policijske vrste, ki so bile poklicane, da ohranijo mir in seveda zaščitijo posebne pravice popotnikov. Užival bi lahko celo v prizoru 90 tovornjakov z gramozom, ki drvijo po podeželskih cestah, kjer se starši sprehajajo s svojimi otroki. Morda bi lahko pomagal prebivalcem, ki hitijo z vgradnjo varnostne opreme, saj pričakujejo povečanje števila kaznivih dejanj, ki pogosto spremlja takšne dogodke.

Seveda so to samo majhne tragedijo in niso nič v primerjavi s pomembnimi političnimi problemi, to je Evropsko unijo, vendar pa se zavedajmo, da avtomatično zmanjšamo pravice drugih, ko predlagamo psoebne pravice za eno skupino državljanov.

Konvencija o človekovih pravicah je zmanjšala pravice mojih volivcev. Odločitve o tem, kdo je poseben in kdo ne, ne bi smeli sprejemati neizvoljeni uradniki. V Združenem kraljestvu imamo novo izvoljeno vlado, ki je dala obljube na tem področju. Naj v imenu demokracije izpolni te obljube!

  Íñigo Méndez de Vigo (PPE). – (ES) Gospa predsednica, pred več kot 20 leti – pravzaprav pred 23 leti – sem imel srečo in prisostvoval podpisu sporazuma v drugi stavbi parlamenta med takratnim predsednikom Evropske komisije Jacquesom Delorsom in takratnim generalnim sekretarjem Sveta Evrope Marcelinom Orejo, ki naj bi za takratno Evropsko skupnost podpisala Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. To je bilo pred 23 leti.

To me spominja na odgovor pesnika Heinricha Heineja na vprašanje, kje bi rad umrl. Odgovoril je, da v Angliji, ker se tam vse zgodi 100 let kasneje. Na podlagi nekaterih govorov, ki smo jih slišali, se zdi, da se vse dogaja 200 let kasneje, gospa predsednica. Vendar pa sem prepričan, da bo vpliv gospoda Duffa v novi koaliciji vladi liberalnih demokratov in konzervativcev izboljšala ta položaj.

Gospa predsednica, zato je bila moja skupina, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), že dolgo za ta pristop in toplo pozdravljamo odlično poročilo gospoda Jáureguija. To je njegovo prvo poročilo, vendar sem prepričan, da ne zadnje.

Pristop podpiramo zato, ker menimo, da bo povečal jamstva za javnost, saj to, kar delamo, daje večja jamstva ljudem, da je uporabljena zakonodaja Evropske unije skladna z nizom pravic, priznanih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic.

To poročilo utira pot za rešitev mnogih tehničnih pravnih problemov, ki se bodo pojavili, saj ne smemo pozabiti, da je bila konvencija zasnovana za ratifikacijo in uporabo s strani držav članic. Ne glede na propagando z nekaterih strani tega parlamenta Evropska unija ni država ali naddržava. Je mednarodna organizacija, zato jo je težko prilagoditi nečemu, kar je bilo narejeno za države.

Gospa Giannakou, ki je bila naša poročevalka v senci in je opravila odlično delo, za kar se ji iskreno zahvaljujem, bo spregovorila o določenih zadevah. Vse, kar želim storiti zdaj, je pridružiti se podpredsednici Reding, ki Svet poziva, naj Komisiji da mandat za hitra pogajanja, in prepričan sem, da bo moj prijatelj gospod López Garrido zagotovil, da bo tako. To bo pomenilo, gospa predsednica, da bomo lahko kmalu praznovali podpis Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani Evropske unije.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospa predsednica, pridružil bi se čestitkam poročevalcu gospodu Jáureguiju in pripravljavcema mnenja, ki sta sodelovala pri tem poročilu. To delam predvsem zato, da bi poudaril dejstvo, da na enak način kot smo se v tem letu mandata Parlamenta borili z gospodarsko krizo v monetarni uniji, je to čas, da povemo, da Evrope ne bo zgradil notranji trg ali enotna valuta, ampak ljudje.

Pravice ljudi krepi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ta „listina temeljnih pravic“, ki mora upoštevati politično in javno razsežnost evropskega povezovanja.

Krepi jih tudi mandat iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji za podpis Evropske konvencije o človekovih pravicah.

To ne zmanjšuje nobene izmed temeljnih pravic, ki jih evropskim državljanom zagotavlja zakonodaja držav članic zaradi dejstva, da so državljani teh držav članic. Nasprotno, množi, krepi in povečuje pravice, ki jih imamo vsi kot udeleženci in akterji v skupnem projektu.

Kot predsednik Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve bi rad poudaril tudi, da smo razpravljali o vseh problemih – ki bodo nastali – z vključitvijo Evropske konvencije o človekovih pravicah v to skupno kulturo krepitve in zagotavljanja pravic in državljanstva. Organizirali smo zelo plodne obiske Sodišča Evropskih skupnosti in Evropskega sodišča za človekove pravice in sklicali tretjo konferenco 21. junija, ki se je bodo udeležili pomembni strokovnjaki in sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropskih skupnosti, da bi sestavili skupni, napredni odgovor na to, kakšno bi moralo biti pravno jamstvo za državljanske pravice.

Britanski pravni strokovnjak po imenu Hart je napisal, da ni pravic brez pravnega jamstva in ni pravnega jamstva brez sodnikov, enako kot en more biti Evrope brez državljanov in ni evropskih državljanov, če se ne zavedajo, da zaradi evropskega povezovanja rastemo in krepimo temeljne pravice, ki jih že imamo kot člani držav članic EU.

  Marietje Schaake (ALDE). – Gospa predsednica, ob pregledu Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča ne pozabimo, da njegova vzpostavitev resnično pomeni uspeh liberalne demokracije in zavezanost učinkovitemu mednarodnemu pravu. Z ratifikacijo Rimskega statuta s strani vseh držav članic se lotevamo naslednjega poglavja uresničevanja naših ambicij in odgovornosti na področju človekovih pravic, miru in pravosodja.

Kritična ocena je pomembna, vendar pa je MKS že pomembna institucija pri zagotavljanju, da te temeljne vrednote niso samo evropske, ampak splošne. Je zadnji izhod, kot je dejala komisarka Reding, toda pomemben. EU in države članice morajo nadaljevati svojo s svojo zavezanostjo MKS ali načelom, ki si jih prizadeva zagotoviti, s sprejetjem smernic EU o MKS. Glavna obveznost sta preiskava in pregon tistih, ki izvajajo vojne zločine, genocid in zločine proti človeštvu.

Z Lizbonsko pogodbo si prizadevamo za učinkovito skupno zunanjo politiko EU. Visoka predstavnica mora aktivno spodbujati pristop drugih svetovnih akterjev k Rimskemu statutu – Kitajske, Indije, Rusije in pomembnih držav kandidatk kot je Turčija –, vendar pa mora biti v dialog o prispevku k svetovni pravičnosti vključen tudi dolgoročni zaveznik EU, Združene države, ki morajo natančno razmisliti o tem, da se pridružijo svoji zaveznici. Kot nizozemska Evropejka bi rad našim državljanom zagotovila, da „Zakon o invaziji na Haag“ nikoli ne bo uveljavljen.

EU mora konstruktivno sodelovati s Turčijo in ZDA, da bi končala nekaznovanost v Iranu, ki je eden izmed najnujnejših primerov agresorjev in kjer usmrtitve, posilstva in mučenje državljanov vsakodnevno in sistematično izvaja njihova lastna vlada. Prizadevati si moramo za resnično globalizacijo ali posplošitev človekovih pravic, pravosodja in pravne države ter MKS kot pomemben instrument za dosego tega cilja. Globalizirati je treba tudi podporo temu sodišču. Evropski parlament je opravil konstruktivno delo in je enoten glede tega vprašanja.

  Gerald Häfner (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, danes si prizadevamo za razširitev prava na nadnacionalni ravni. Pomen tega je mogoče razbrati iz bežnega preleta grozljive zgodovine moje države skupaj z bežnim preletom trenutnih kršitev človekovih pravic. Nemci v resnici niso zagrešili najhujših zločinov v zgodovini zato, ker so kršili zakone, ampak zato, ker so sprejeli zakone, ki so uzakonili neetično in ki so na primer iz umora Judov, komunistov, kristjanov, homoseksualcev in drugih naredili pravno obveznost. Če ti ljudje in zlasti tisti, ki so ukazali ta dejanja, kasneje rečejo, da so storili samo to, kar je takrat navajala zakonodaja, in jih kasneje ni bilo mogoče preganjati zaradi tega, to kaže neverjetno pomanjkljivost prava in človečnosti.

Zaradi tega to, kar smo storili z Mednarodnim kazenskim sodiščem, predstavlja velik korak naprej glede tega, da bodo vsi ti ljudje v prihodnosti vedeli, da onstran nacionalnega prava obstaja sodnik in da bodo morali do konca življenja živeti z dejstvom, da bodo morali odgovarjati. To je velik korak naprej, prav tako pa je velik korak naprej pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, za kar smo si, tudi jaz osebno, prizadevali že nekaj časa. Zadovoljen sem, da lahko to danes storimo skupaj, in zahvalil bi se poročevalcu gospodu Jáureguiju Atondu za njegovo izvrstno poročilo.

  Charles Tannock (ECR). – Gospa predsednica, moja nacionalna stranka, britanski konzervativci – za tiste, ki ne vedo, sem konzervativec –, je v preteklosti izrazila resne pomisleke glede MKS in njegovega izvrševanja mednarodne kazenske sodne prakse kot je na področju zločinov proti človeštvu, vojnih zločinov in genocida zajeta v Rimskem statutu.

Vendar pa nam deseta obletnica začetka veljavnosti statuta zdaj ponuja priložnost za jasno oceno vloge MKS in po mojem mnenju se je sodišče, kar mu je v čast, togo držalo svojih hitrih, pogubnih pregonov in si prizadevalo obtožiti samo najhujše tirane.

Glavni tožilec sodišča Luis Moreno-Ocampo je spretno pripomogel h krepitvi nepristranosti sodišča. Agresivno preganjanje politično motiviranih primerov se na srečo ni uresničilo, to pa je bil največji pomislek naših ameriških zaveznikov. Britanija se je MKS pridružila pod prejšnjo laburistično administracijo. Morda nam nedavno oblikovana koalicija konzervativcev in liberalcev v Združenem kraljestvu prejšnji teden ponuja priložnost, da ponovno ocenimo odnos Britanije z MKS in v Kampali spremenimo nekatera izmed spornih področij kot je na primer odgovornost nadrejenih.

Ne moremo dovoliti, da bi MKS ogrožal bistvene nacionalne interese Združenega kraljestva, vendar pa moramo sočasno priznati tudi, da lahko MKS v določenih okoliščinah odigra konstruktivno vlogo pri končanju ozračja nekaznovanosti za diktatorje, ki so zagrešili genocid.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospa predsednica, komisarka, minister, gospe in gospodje, rada bi hkrati govorila o pristopu k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) in o pristopu k Mednarodnemu kazenskemu sodišču (MKS).

Najprej bi se zahvalila našim poročevalcem za kakovost njihovega poročila in za njihovo pripravljenost, da vključijo predloge vseh v velikem duhu soglasja.

Poleg vsega, kar je bilo povedano v korist tega pristopa, bi izpostavila dve točki, ki se mi zdita pomembni: vzpostavitev nadzora zunaj Unije in ekstrateritorialnost konvencije; z drugimi besedami, njeno veljavnost za vsa ukrepanja Unije, tudi zunaj ozemlja EU. Dovolite mi, da izrazim upanje, da bodo določbe o „človekovih pravicah in demokraciji“ tako imele nekaj več smisla. Zato se mora pogajalski mandat Komisije nanašati ne le na samo konvencijo, vse protokole in sporazume, ki so že zajeti v Listini o temeljnih pravicah, ampak se moramo zelo hitro zavezati pristopu vsem pravnim instrumentom EKČP, da bi imeli skladen sistem za varstvo človekovih pravic.

Glede MKS bi izrazila dve želji. Prvič, želim si, da bi bila Evropska unija posebno odločna glede pravic žrtev in glede njihovih pravnih zastopnikov. To pomeni takojšnjo pravno pomoč, ki omogoča dostop do specializiranih zunanjih odvetnikov.

Želim si še nekaj, komisarka: da bo Unija uporabila vso svojo moč, vso svojo energijo, da zagotovi, da bodo države članice kot celota svoje pravo prilagodile mednarodnemu pravu. Predvsem Francija tega še ni storila. To obžalujem, tako kot obžalujem, da nekatere velike države, kot na primer Združene države Amerike, niso vključene v izvajanje tega mednarodnega prava na področju zločinov proti človeštvu.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, podpisu Konvencije o človekovih pravicah Sveta Evrope s strani Evropske unije bo sledila zakonodaja, ki bo iz konvencije naredila del prava Evropske unije in bo še en dokument organizacije kot zunanje merilo. To pomeni, da bo sodišče EU v Luxembourgu imelo sodno pristojnost za razlaganje in izvajanje dveh morda konkurenčnih instrumentov – listine EU in konvencije Sveta.

Več strokovnjakov v Odboru za ustavne zadeve in Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve sem vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do navzkrižja med obema dokumentoma ali med različnimi deli istega dokumenta. Kateri dokument ali kateri del bi prevladal?

Najprej so mi rekli, da bi dokument ali del, ki bi zagotavljal večje svoboščine, prevladal nad tistim, ki zagotavlja manjše svoboščine. Kasneje sem vprašal, kakšna bi bila odločitev, če bi bili v sporu dve strani in bi vsaka zahtevala različne, vendar konkurenčne in morda nasprotujoče si pravice – na primer pravico do izvajanja vere brez žaljenja in pravico do izražanja, ki kritizira načela vernikov. To ni povsem teoretično kot kaže primer danskih karikatur.

To je bil primer psa, ki ni lajal, ali bolje strokovnjaka, ki ni tvegal mnenja. Tišina je bila oglušujoča in so jo lahko slišali in razumeli vsi. Svobodo govora se bo vedno žrtvovalo, saj je to praviloma stališče EU. Odrekanje svobode govora gre EU najbolje od rok!

Govorimo o dveh različnih kategorijah pravic – politični pravici svobode izražanja, ki je država ne preganja, in pravici, da kritika ne žali. Pravico do nežaljenja se smatra za precej pomembnejšo od pravice do razpravljanja o zadevi v javnem interesu. Ali svoboda govora ne sme biti omejena? Omejiti je treba tiste, ki podžigajo nasilje, vendar pa se v kritiko, ki tega ne zajema, kazensko pravo ne bi smelo vmešavati.

  Marietta Giannakou (PPE). – (EL) Predvsem želim čestitati gospodu Jáureguiju Atondu za njegovo poročilo in za naše odlično sodelovanje ter seveda gospodu Predi in gospe Gál za njun prispevek iz dveh različnih odborov.

Stvarni pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in s tem k sodni pristojnosti sodišča je seveda utemeljen na dejstvu, da je Unija z Lizbonsko pogodbo postala pravna oseba. Seveda se nekateri sprašujejo, zakaj moramo, če smo vključili Listino o temeljnih pravicah, pristopiti k sodni pristojnosti Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Prvič, sodišče v Strasbourgu je v smislu res judicata dobilo precej širše pristojnosti kot so zagotovljene v skladu s temeljnimi pravicami, kot sta omenila predsedstvo in tudi komisarka Reding.

Drzugič, to nekako ustvarja povezavo med Evropsko unijo in tem, kar se dogaja v Evropi kot celoti, ter s tem z državami Sveta Evrope. Seveda se nekateri sprašujejo, ali bo to povzročilo več splošnih zapletov, vendar pa poročilo poudarja, da ne bi smelo biti nadnacionalnih pritožb niti ni eno sodišče nad ali pod drugim. Vsako sodišče bo imelo sodne pristojnosti za pristojnosti, ki so mu podeljene, s tem pa tudi Evropska unija za sodišče v Luxembourgu.

Menim, da je pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pomemben korak, prav tako pa postopek pristopa k protokolom, ki zadevajo ustrezne pristojnosti; to bo seveda Evropskemu parlamentu omogočilo, da se aktivno udeleži pogajanj in prek Parlamentarne skupščine Sveta Evrope pomaga izbrati sodnika.

  Richard Howitt (S&D). – Gospa predsednica, ponosen sem, da bom vodil delegacijo Parlamenta na pregledni konferenci o Mednarodnem kazenskem sodišču in bom lahko predstavil, kako je njegova vzpostavitev pripomogla k izgradnji svetovnega pravosodja in boju proti nekaznovanosti za zločine proti človeštvu, in zastopal odločnost Evropske unije v naši skupni zunanji in varnostni politiki glede prizadevanja za splošno sodno pristojnost sodišča.

Pri pozivanju k boljšemu dostopu žrtev do pravosodja moramo omeniti, da je 15 izmed 24 držav po svetu, ki so prispevale k skrbniškemu skladu za žrtve, naših držav članic EU – vendar pa moramo žal povedati tudi, da to pomeni, da 12 držav EU ni prispevalo teh sredstev in da 14 naših držav ni vzpostavilo nacionalnih kontaktnih točk niti se ni odzvalo na letno raziskavo kot zahteva listina. Splošna sodna pristojnost v tujini se začne s splošnim izvajanjem doma in obžalujem, gospa predsednica, da je ena izmed prvih odločitev nove koalicijske vlade Združenega kraljestva, da se pregledne konference udeleži, da bi nasprotovala sodni pristojnosti za zločin agresije in predlogu Belgije za vključitev uporabe prepovedanega orožja v notranjih sporih kot vojnega zločina.

Agresijo, nezakonito uporabo sile proti drugi državi, sta po koncu druge svetovne vojne preganjala nürnberško in tokijsko sodišče, in težko razumem, zakaj se MKS ne uporabi za pregon vojnih zločinov 21. stoletja. Ne razumem tudi, kako lahko utemeljijo, da je uporaba strupenega plina ali dumdum krogel nezakonita, če prestopi meje, vendar ne, če ostane znotraj njih. Ko je Sadam Husein s plinom pobil močvirske Arabce ali ko se na protestnike v Gazi strelja z naboji, ki v njihovih telesih namerno razpadejo v drobce, lahko to storilci naredijo brez strahu, da bodo postavljeni pred sodišče. Enostavno nimajo prav.

  Charles Goerens (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, glede na njegov namen, da sodi storilcem genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov, je dolgo pričakovano Mednarodno kazensko sodišče začetni odziv za tiste žrtve, ki so prepogosto in žal zaman zahtevale odškodnino in pravico.

Pred njegovo vzpostavitvijo smo si mnogi želeli, da bi sodišče imelo preprečevalno vlogo. Ali bi lahko mednarodni organ s pristojnostjo, da kaznuje storilce zločinov, ki so tako grozljivi kot tisti, zagrešeni v Bosni, Ruandi, Kambodži in Darfurju, odvrnil zadevne diktatorske krvnike, ki so vedeli, da se po teh zločinih ne bodo mogli več počutiti varne izven meja svoje države, kjer so lahko delovali popolnoma nekaznovano?

V zvezi s tem bi rad Komisijo in Svet vprašal, ali menita, da je bil dosežen cilj preprečevanja. Bi mi Komisija na primer lahko povedala, ali po njenem mnenju nalog za prijetje, ki ga je za predsednika Omarja al Baširja izdalo Mednarodno kazensko sodišče, predstavlja del rešitve ali del problema? Osebno še naprej menim, da je del rešitve.

Kakor koli že, kakšne lekcije se bomo naučili iz kratkega obdobja, v katerem deluje sodišče?

Ali namerava Komisija ob upoštevanju teh lekcij – in to je moje zadnje vprašanje – predložiti spremembe med pregledno konferenco o MKS v Kampali, ki bo priložnost za predložitev in po potrebi sprejetju sprememb besedila, ki predstavlja pravno podlago sodišča?

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Ko bomo pristopili k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, se moramo za vsako ceno izogniti številnim resnim nevarnostim.

Imamo velik problem v zvezi s konkurenco med obema sodiščema: sodiščem v Strasbourgu in Sodiščem Evropskih skupnosti. Dejstvo, da bosta veljala dva dokumenta – Listina o temeljnih pravicah in evropska konvencija –, bo povzročilo probleme. Našim državljanom bo zelo težko razložiti, katero je pravo sodišče za njihovo pritožbo. Zato se bo povečalo število zavrnitev preučitve primera zaradi kolizije sodne pristojnosti sodišč in zadevnih pravnih podlag. Obstaja tudi nevarnost, da bo pristop Unije k evropski konvenciji zmanjšal spoštovanje ustavnih tradicij držav članic, ki danes predstavljajo splošna načela prava. Pristop Unije h konvenciji predvsem ne sme biti sredstvo za ogibanje protokolu k Lizbonski pogodbi, ki Združenemu kraljestvu in Poljski zagotavlja izvzetje iz kakršnih koli nepričakovanih učinkov Listine o temeljnih pravicah.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospe in gospodje, zelo mi je žal, da ima za to pomembno temo na razpolago samo eno minuto, zato mi dovolite ne glede na to, kako kratek je ta čas, da vas obvestim, da prav v tem trenutku po severu Madžarske, Slovaški in Poljski pustošijo grozljive poplave. Ogrožena so življenja na stotine ljudi. Iz te dvorane v Evropskem parlamentu v Strasbourgu jim moramo zagotoviti, da smo solidarni z njimi in sočustvujemo z žrtvami ter upamo, da se bodo te uničujoče poplave čim prej končale. Voditelje Evropskega parlamenta pozivam, naj žrtvam zagotovijo pomoč, če bo potrebna. Trenutno je na severu Madžarske popolnoma poplavljenih nekaj deset mest. Upamo, da bosta usoda in bog usmiljena s to regijo, ki jo je prizadela nesreča.

Glavni problem s poročilom je, da je pomembno za vse nas prisotne poslance Evropskega parlamenta, da človekove pravice dvignemo na višjo raven, namreč varstvo človekovih pravic. Vendar pa pristop h konvenciji ne krepi varstva človekovih pravic. Ne podpiramo samo ideologije Združenih držav Evrope, ki se pojavlja, saj so suverene države, države članice, že podpisale konvencijo. Nasprotujemo tudi nazoru, da je treba to simbolično odločitev razumeti kot namig, da smo del velikega imperija.

  Carlo Casini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospod López Garrido, komisarka, gospe in gospodje, to članstvo je zagotovo znak ene izmed nalog Evropske unije: naloge, da ščiti in spodbuja človekove pravice.

Naloge, ki je že popolnoma izoblikovana in izhaja iz zgodovine, iz dejstva, da so posamezne države članice že podpisale konvencijo Sveta, iz nenehnega ponavljanja, da so splošna načela konvencije in ustave držav članic zdaj del evropskega prava. Zato je ta simbolična poteza zelo pomembna.

Vendar pa spreminjanje tega popolnega koncepta v dejanska pravna pravila ni enostavno: to poročilo v glavnem zadeva samo institucionalna vprašanja in je povsem sprejemljivo. Reči moram, da se zahvaljujem tudi gospodu Atondu, in zavezan sem poročati, da je Odbor za institucionalne zadeve AFCO, ki mu predsedujem, ta dokument sprejel skoraj soglasno. Smo torej zadovoljni s tem dokumentom in ne bom se ustavljal pri njegovih posameznih elementih, ker popolnoma podpiramo vse, kar sta povedala predsedujoči Svetu in komisarka.

Podal bi samo eno pripombo, saj je izjava o institucionalni prisotnosti poslancev Evropskega parlamenta v Parlamentarni skupščini Evropskega sveta na srečanjih za imenovanje sodnika in sodnikov nekoliko nejasna: rekel bi, da obstaja majhen problem glede odnosa med prebivalstvom Evrope, Evropske unije in prebivalstvom drugih držav. Na srečo uredba, ki ureja članstvo in zastopanje v Parlamentarni skupščini Evropskega sveta, že določa, da jih ne sme biti manj kot dva na državo in ne več kot skupaj 18. Glede na pomembnost Evropske unije predlagam, da se omejimo na 18.

Vendar pa moram zaključiti, zato bom za konec povedal, da ta resolucija izpostavlja problem, ki se ga splača natančneje preučiti, z drugimi besedami, problem, ki smo ga že večkrat poudarili, in sicer odnos med sodiščema. Menim, da moramo malce natančneje razmisliti o tem problemu, toda predvsem o problemu evropskega duha: smo Evropska unija in smo osnovani, kot je navedeno v členu 2 Lizbonske pogodbe, na človekovem dostojanstvu in človekovih pravicah – in enakost je osnovana na človekovem dostojanstvu. V Evropi si glede tega nismo enotni, zato moramo skrbno razmisliti o tem konceptu človekovega dostojanstva, njegovih omejitvah in kaj zajema. Vendar pa to ni tema te odločitve in tega zelo dobrodošlega poročila. Zahvaljujem se poročevalcu.

  Maria Eleni Koppa (S&D). – (EL) Gospa predsednica, Evropska unija je in ostaja goreča zagovornica Mednarodnega kazenskega sodišča in njegove vloge pri zagovarjanju splošnosti človekovih pravic. Vsi upamo, da bo pregledna konferenca o Rimskem statutu resnični mejnik v nadaljnjem razvoju sodišča.

Mednarodno skupnost se poziva, naj okrepi pravno veljavnost institucije in zaščiti varstvo in nadaljnjo krepitev neodvisnosti in učinkovitosti mednarodnega kazenskega pravosodja. V okviru postopka pregleda so že bili predstavljeni različni predlogi, med katerimi je nedvomno najpomembnejši tisti, ki zadeva zločin agresije. Vendar pa je danes najpomembneje pojasniti, da želi Evropski parlament poudariti, da grozljivi zločini proti človeštvu ne morejo ostati nekaznovani. Hočemo jasnost prava in sodelovanje tolikih držav članic mednarodne skupnosti kot je mogoče, da bi s poštenim in nepristranskim postopkom končali nekaznovanje.

Vojni zločinci morajo biti povsem prepričani, da bodo morali odgovarjati za svoja dejanja. Ta gotovost kazni lahko v prihodnosti pomaga preprečiti podobna dejanja in utreti pot spravi po nasilnih sporih.

Zato potrjujemo svojo popolno podporo namenu sodišča in našo zavezanost človekovim pravicam in mednarodnemu humanitarnemu pravu ter konferenci v Ugandi želimo veliko uspeha.

  Filip Kaczmarek (PPE). – (PL) Pregledna konferenca Mednarodnega kazenskega sodišča bo pomembna priložnost, da se države članice Unije zavežejo vrednotam, ki so za nas ključne. Na srečo med Evropejci vlada splošno prepričanje, da je treba najhujše zločine obsoditi in storilce kaznovati.

Glede na to je dobro, da bo pregledna konferenca potekala v Afriki. Afrika je celina, kjer številni zločini še vedno niso bili kaznovani. Sodišče trenutno vodi raziskavo v petih afriških državah: Keniji, Demokratični republiki Kongo, Sudanu, Ugandi in Srednjeafriški republiki.

Končati je treba nekaznovanost tistih, ki zagrešijo grozljive zločine nad svojimi državljani in drugimi ljudmi ne glede na njihovo državljanstvo. Vloga sodišča v tej zadevi je ključnega pomena. Če bi sodišče obstajalo pred 70 leti, se pokol v Katinskem gozdu morda nikoli ne bi zgodil. Obstoj učinkovitega sodišča ima lahko sam po sebi preprečevalen učinek.

Evropske države morajo okrepiti sodišče v njegovih glavnih vlogah: preiskava in pregon vojnih zločinov, genocida in zločinov proti človeštvu. Pomembno je, da k Rimskemu statutu pristopi več držav, ker je učinkovitost sodišča odvisna od sodelovanja med državami in mednarodnimi organizacijami. Zato se morajo vse države pogodbenice Rimskega statuta pridružiti temu sodelovanju, drugače ta učinkovitost ne bo dosežena.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Na dnevnem redu konference v Kampali so pomembne točke kot je na primer zločin agresije. Vendar pa je trenutno najpomembnejši korak pri utrjevanju splošne sodne pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS) to, da se Omarja al Baširja privede pred sodišče.

Varnostni svet Združenih narodov je zločine v Darfurju napotil na MKS zaradi pritiska Evropske unije. Nalogi za prijetje, ki jih je izdalo MKS, vključujejo nalog za trenutnega voditelja države Sudan za zločine proti človeštvu in vojne zločine.

Evropska unija mora ukrepati v skladu z oceno svojih opazovalcev na sudanskih volitvah, ki so zaključili, da volitve niso bile skladne z mednarodnimi standardi. Četudi bi bil Omar al Bašir izvoljen zakonito, bi Evropska unija še vedno zahtevala, da se ga privede pred sodišče. Evropska unija ne more nadaljevati z dajanjem nasprotujočih si znakov.

Nujno je, da se predsednika Omarja al Baširja izroči MKS. To bo poslalo močan znak in druge diktatorje odvrnilo od uporabe nasilja nad njihovimi narodi; neuspeh bi v tem primeru imel nasprotni učinek.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – Gospa predsednica, govorila bom o pristopu Unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Poudariti želim, da bom govorila kot pravnica.

Pozornost bi rada pritegnila k vlogi Sodišča Evropskih skupnosti pri oblikovanju pristopa Evropske unije k evropski konvenciji. Predvsem zahtevo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, da morajo vlagatelji pred vlogo na Evropskem sodišču za človekove pravice izčrpati domača pravna sredstva, je treba prenesti v postopek, ki bi Sodišču Evropskih skupnosti pri vsakem primeru dal priložnost, da odloči kot zadnje domače pravno sredstvo, preden zadevo preuči sodišče v Strasbourgu. V mislih imam predvsem primere, v katerih države članice uporabijo pravo EU, države članice pa po uporabi tega prava EU tožijo posamezni vlagatelji. Sodišču v Luxembourgu je treba najprej dati priložnost, da v takšnih primerih uporabi konvencijo. Ne pozabimo, da sodišče v Luxembourgu že leta uporablja konvencijo. V zvezi s tem bi omenila ugotovitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Bosphorus Airlines proti Irski leta 2005, v katerih je zapisano, da se lahko ima varstvo temeljnih pravic s strani prava Skupnosti za enakovredno varstvu s strani sistema konvencije.

Skupaj s kolegi pozdravljam pristop Unije h konvenciji, vendar sočasno pozivam k zelo natančni analizi postopka, ki smo ga vzpostavili, saj moramo varovati interese državljanov in hkrati ohraniti, kar deluje dobro.

  Paulo Rangel (PPE). – (PT) Poudaril bi, da skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in njeni portugalski poslanci z velikim zadovoljstvom – če tako rečem – spremljajo začetek postopka pristopa Evrope k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Nenazadnje bi lahko bili v državi kot je Poljska – ki je bila vedno na čelu človekovih pravic z odpravo suženjstva na Portugalskem že leta 1761 in ki je bila pionirka pri odpravi smrtne kazni – seveda bili zainteresirani samo za podporo temu pristopnemu postopku.

Vendar pa bi rad pozornost usmeril k dejstvu, da je za Parlament zelo pomembno, da nadzoruje postopek pristopa EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. To se nam zdi ključnega pomena s tehničnega, pravnega in političnega vidika, saj je Parlament sam parlament človekovih pravic, v katerem so človekove pravice zelo pomembne. Rad bi, da se zabeleži tudi, poslanci, da se nam zdi zelo pomembno, da smo v stiku s številnimi tretjimi državami; to je zelo pomemben znak, ki ga dajemo članicam Sveta Evrope (vstop Evropske unije v Svet Evrope), ki niso države članice.

Za te članice Sveta Evrope je to znak krepitve, zavezanosti Evropske unije položajem in ravnem demokracije ter spoštovanju temeljnih pravic.

  Milan Zver (PPE). – (SL) Spoštovani predstavniki Komisije, Sveta, človekove pravice in svoboščine že dolgo niso več zamejene v okvir nacionalne države. Zato je tudi odveč dilema, ali naj ... ta temeljna dilema, ali naj bo Evropska unija temeljila na medvladnem dogovarjanju ali naj postane neka supranacionalna država. Jaz mislim, da je pristop Evropske unije h konvenciji korak naprej k širjenju človekove svobode, svobode posameznika, je neka dodana vrednost in naš cilj mora biti, da ustvarimo v Evropski uniji prostor, kjer bodo standardi človekove svobode najvišji na tem ... v svetu.

Toda ne mislim, da bo zaradi tega pristopa Evropske unije h konvenciji naenkrat v Evropski uniji postalo kraljestvo svobode. Nasprotno, še vedno se bodo človekove pravice in svoboščine kršile, ampak pomembno je, da se sistematično in sistemsko ne ogrožajo.

Moramo okrepiti delovanje sodišč in drugih struktur, razmejiti njihove pristojnosti in s tem tudi končujem.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Povedal bi nekaj o temi današnjega zasedanja. Ne smemo pozabiti, da je Afrika žal celina, kjer je pogosto prihajalo do zločinov in genocida. Evropska unija v tej situaciji ne sme biti pasivna. Na srečo postaja Mednarodno kazensko sodišče v Kampali vse pomembnejše pri sprejemanju ukrepov proti tem kaznivim dejanjem. Zločinci morajo vedeti, da nikoli in nikjer ne bodo ostali nekaznovani. V zvezi s tem sem med tistimi, ki so odločno za to, da Unija podpre delo sodišča. Menim, da danes glede tega ne moremo vzbuditi nikakršnih dvomov. Mislim, da moramo razpravljati in razmisliti o tem, kaj lahko naredimo za sodišče v Kampali, da bi delovalo še učinkoviteje in uspešneje.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Kot je že bilo omenjeno, je pristop EU k tej konvenciji predvsem simbolična poteza. Kljub temu menim, da lahko kvečjemu krepi proces vključevanja in da je nadaljnji korak k politični enotnosti Evropske unije.

Poleg simbolike ima ta pravni ukrep tudi praktični pomen za politiko EU o človekovih pravicah. Na formalni ravni bo tudi odpravil dvojne standarde. Unija prej, če tako rečem, ni bila dolžna spoštovati človekovih pravic. Vendar pa bo odslej zakonodaja EU predmet zunanjega sodnega preverjanja, ki bo nadzorovalo skladnost s konvencijo.

Nadaljnja praktična korist pristopa EU h konvenciji bo zagotovilo varstva ne samo za državljane EU in druge osebe v EU, ampak tudi za posameznike zunaj ozemlja Unije, ki sodijo v njeno sodno pristojnost. Osebno sem zadovoljna z zamislijo, da bo cilj Unije popolno spoštovanje določb konvencije v vseh njenih zunanjih odnosih in dejavnostih.

Pomembno je, da predloženo poročilo omenja morebitne tehnične in upravne zaplete v celotnem postopku in predlaga, kako kar najbolj zmanjšati zapletenost. EU kot nedržavna članica, ki pristopa h konvenciji, oblikovani za države, mora paziti, da ne bo zahtevala nepotrebnih sprememb konvencije ali njenega pravosodnega sistema. Evropsko sodišče za človekove pravice je že tako preobremenjeno. Poleg tega bi lahko nepotrebni zapleti spodkopali legitimnost in priljubljenost postopka pristopa EU h konvenciji.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospe in gospodje, poslanka Evropskega parlamenta sem skoraj eno leto in začenjam se navajati na to, na kar se je nemogoče navaditi, namreč da razprava o čisto vsakem poročilu poteka po istem kopitu. Izmed 800 poslancev Evropskega parlamenta nas je v tej dvorani prisotnih 20 ali 30, pri čemer nekateri izmed nas nismo tu zaradi občutka dolžnosti, ampak enostavno zato, ker nočemo glasovati v skladu s stališčem stranke, temveč na podlagi osebnega prepričanja in zanesljivih informacij, vsi pa smo imeli enake izkušnje. Postavljamo vprašanja in nanje nikoli ne prejmemo odgovora, razen morda kakšnih splošnih izjav. Odkrito pozivam komisarja za človekove pravice, naj tokrat naredi izjemo in poda natančen odgovor na moje vprašanje. Vprašanje se glasi, kakšno dodano vrednost in koristi bodo imeli evropski državljani zaradi pristopa Evropske unije k isti Konvenciji o človekovih pravicah, h kateri so že pristopile vse posamezne države članice EU. Prosim vas, da navedete en sam primer, ki kaže, kakšen prispevek bo imel ta pristop za državljane Evrope v smislu varstva njihovih človekovih pravic. Vnaprej se vam zahvaljujem, da boste končno enkrat naredili izjemo od splošnega pravila.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, postati članica Evropskega sodišča za človekove pravice predstavlja ključni korak v razvoju Unije: dva sistema jamstev bosta krepila varstvo posameznih temeljnih pravic znotraj in zunaj naših 27 držav članic, če upoštevamo vse države članice Evropskega sveta. Zatorej je to priložnost, ki je ne smemo zapraviti, in priložnost, na katero smo čakali leta dolgo.

Doktrina in pravo Sodišča Evropskih skupnosti in sodišča v Strasbourgu si že nekaj časa prizadevata za ta trenutek oziroma utirata pot k temu cilju, saj je vsaj zame to cilj: je cilj za vse nas. Zato moram omeniti pomen članstva za vse državljane Unije, ki bodo tako zaradi širšega varstva, ki so ga deležni, lahko primere proti evropski instituciji ali državi članici posredovali sodišču v Strasbourgu.

Za zaključek naj povem, da vem, da bo neodvisnost obeh sodišč ostala nespremenjena, kot je jasno razloženo in potrjeno v poročilu – poleg tega kolegu čestitam za poročilo –, in se pridružujem vsem vašim željam z očitnim pričakovanjem sodelovanja med obema institucijama, ki spoštujeta svoja področja pristojnosti.

  Íñigo Méndez de Vigo (PPE). – (ES) Gospa predsednica, pojasnil bi dve zadevi. Prvič, členi, ki so v Listini o temeljnih svoboščinah in ki so tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, so enaki in pomenijo isto: člena 52 in 53 listine; tu torej ni protislovja.

Drugič, sodna pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice je nadnacionalna. Zato se bo moral vsak, ki se bo hotel obrniti nanj zaradi odločitve Evropske unije ali uporabe prava Unije, najprej obrniti na Sodišče Evropskih skupnosti za predhodno odločanje.

Razumem, da hočejo evrofobi vedno glasovati proti Evropi, vendar pa bi morali vsaj iz parlamentarne vljudnosti prebrati poročilo gospoda Jáureguija, ki vse jasno opredeljuje.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospa predsednica, glede prve pripombe v zvezi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin bi se rad pridružil čestitkam poročevalcem in tudi Komisiji, da je zelo hitro predložila osnutek mandata za pogajanja. Pozdravil bi tudi govor gospoda Duffa, ki je precej jasno povedal, da je vlada, ki so jo v Združenem kraljestvu oblikovali konzervativci in liberalni demokrati, odločno za to, da Evropska unija podpiše Konvencijo Evropske unije o človekovih pravicah in s tem spoštuje Lizbonsko pogodbo.

Vendar pa so nekateri rojaki gospoda Duffa povedali ravno nasprotno: predstavniki Evropskih konzervativcev in reformistov in predstavnik skupine Evropa svobode in demokracije – ki ni Britanec – skupaj z gospo Sinclaire in nato gospo Morvai, ki so precej jasno vprašali: „Zakaj mora Evropska unija podpisati Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, če so jo že podpisale države članice?“

Zgodilo se je to, da so države članice prenesle nekatere svoje pristojnosti in pooblastila na Evropsko unijo in jih tako ne izvajajo države članice, ampak Evropska unija. Evropska unija bi tako teoretično lahko kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Tako je, razen če se meni, da Evropska unija nima nobenih pristojnosti in pooblastil, vendar pa ima pristojnosti in pooblastila, ki so ji jih prenesle države članice. To pomeni, da ne zadostuje, da so konvencijo podpisale države članice. Podpisati jo mora tudi Unija, da bi izpopolnila varstvo človekovih pravic v celotni Uniji.

Ne razumem, kako ljudje kot so predstavniki obeh skupin, ki sem jih omenil in ki so pokazali svoj očiten evroskepticizem, zavračajo nadnacionalni nadzor nad Evropsko unijo. Povsem protislovno je, da nekdo, ki hoče nadzor nad Evropsko unijo ali meni, da je vse, kar stori Evropska unija, slabo ali da slabi uradniki delajo vse slabo, zavrača nadnacionalni nadzor nad Evropsko unijo. To je resnično protislovno. Zagotovo obstajajo drugi razlogi za to, da so človekove pravice ali mednarodna organizacija, ki zagovarja človekove pravice, bolj legitimna, močnejša in trdnejša. Obstajajo drugi razlogi in ne ti, ki so bili navedeni.

Menim, da je potreba po podpisu konvencije zelo jasna, in menim tudi, da je to treba storiti tako hitro, kot je že začela ukrepati Komisija. Kot je dejal gospod Méndez de Vigo, je Komisija ukrepala hitro, Svet pa mora storiti enako. Prepričan sem, da bo mandat za začetek pogajanj sprejet 4. junija na zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve v Bruslju, zato mu ni treba skrbeti.

V zvezi z vprašanjem glede Mednarodnega kazenskega sodišča menim, da je pregledna konferenca zelo pomembno srečanje. Je zelo pomembno srečanje, ki se ga bo udeležilo predsedstvo, v imenu katerega govorim, da bi jasno poudarilo in ponovno potrdilo, da morajo države članice sodelovati z Mednarodnim kazenskim sodiščem in da bodo delale v tej smeri, seveda na podlagi načela komplementarnosti, ki je osnovno načelo delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča.

Strinjam se z enim izmed glavnih ciljev te konference, ki je uvedba zločina agresije, in tudi z odpravo možnosti sedemletnega odloga predaje morebitnih ali domnevnih vojnih zločincev iz Rimskega statuta. Strinjam se tudi z vprašanjem, o katerem razpravljamo – predlogu Belgije –, ali je lahko uporaba določenega orožja v sporih sama po sebi vojni zločin.

Kakor koli že, predsedstvo bo v svoji izjavi podprlo Mednarodno kazensko sodišče in bo ocenilo tudi, kaj je Mednarodno kazensko sodišče nameravalo. Domnevam tudi, da se bodo razprav na konferenci v Kampali udeležili številni poslanci. Zato menim, da je to zelo pomembna konferenca z velikim političnim, simbolnim in pravnim pomenom; sprejete bodo odločitve, ki vplivajo na pravna besedila.

Seveda sem Parlamentu zelo hvaležen za današnjo razpravo, ki nam je omogočila ponovno potrditi naše skupne vrednote in tudi spomniti se, da v bistvu, ko govorimo o Mednarodnem kazenskem sodišču, govorimo o ljudeh, ki so trpeli grozodejstva, ki si jih prizadeva preganjati Rimski statut, in da gre pravzaprav za boj proti nekaznovanosti in jasno pojasnilo, da v 21. stoletju zanjo ni prostora.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, Listina o temeljnih pravicah in Konvencija o človekovih pravicah sta izjemni besedili. Sta osnovi vrednot, na katerih smo gradili našo družbo in našo Evropsko unijo. Menim, da sta preveč pomembni in preveč zgodovinski, da bi se umaknili politični polemiki strank. Povedati moram, da sem resnično zelo ponosna, da lahko ta trenutek pri izgradnji Evropske unije napredujemo in Listino o temeljnih svoboščinah uveljavimo v praksi ter pristopimo h Konvenciji o človekovih pravicah.

Glede na to, kar so vaš poročevalec Diego López Garrido in soporočevalca Cristian Dan Preda in Kinga Gál v tem parlamentu povedali v vašem imenu, vem, da se zelo dobro zavedate tudi zgodovinske naloge, ki je zdaj v naših rokah. Dodana vrednost pristopa je bila zelo dobro pojasnjena v teh besedilih in v prispevkih številnih poslancev.

Države članice so vse podpisale konvencijo, vendar pa so tudi – kot je pravkar pojasnil predsedujoči Svetu – prenesle precejšnje pristojnosti Evropski uniji. Zato je normalno, da bo Evropska unija, ko deluje kot Evropska unija, podvržena enakemu zunanjemu nadzoru specializiranega Sodišča za človekove pravice kot države članice.

Če dam zelo konkreten primer, bi lahko prišlo do odločitve Evropske komisije proti industriji na področju konkurenčnega prava, ki bi se jo lahko morebiti spodbijalo neposredno na sodišču v Strasbourgu, kar je danes težko storiti. Kot ste že izpostavili, bo veliko konkretnih primerov: konkretnih primerov, ki bodo pomagali državljanom, ker – in to je nekaj novega – bodo imeli dvojno jamstvo. Sodišče Evropskih skupnosti v Luxembourgu bo sodilo na podlagi Listine o temeljnih pravicah, ki je, mimogrede povedano, zavezujoča za vse države članice. To je treba enkrat za vselej jasno povedati.

Ne morem razumeti, kako lahko nekdo, ki je bil izvoljen za mandat in so ga izvolili državljani, postavi pod vprašaj pravice teh državljanov. Za državljane je bolje, da imajo dvakrat toliko pravic kot da jih nimajo. Tu jim dajemo dvakrat toliko pravic in za to gre v Evropi. V Evropi gre za pravice za državljane in zelo sem ponosna, da se ta parlament zavzema za te pravice. Da, zdaj bomo imeli listino temeljnih pravic, zaradi katere bodo državljani vedeli, da lahko gredo na sodišče, da bi se njihove pravice jemalo resno.

Vprašanje, ali naj bomo zdaj del Konvencije o človekovih pravicah ali ne, ni več vprašanje, saj člen 6 Pogodbe EU zavezuje, da pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zato menim, da nam o tem ni treba več razpravljati, ker je to enostavno storjeno.

Vedeti moramo tudi, da ta pristop ne bo prav nič vplival na položaj posameznih držav članic nasproti konvenciji, dokler ne bo na kocki evropsko pravo. Tako bo še naprej. Posamezni odnosi med državami članicami in konvencijo bodo ostali povsem nespremenjeni. Zdaj bodo obstajala dodatna jamstva glede prava EU.

Seveda je treba analizirati vprašanje tveganja nasprotujoče si sodne prakse. Trenutno se jo analizira in hvaležna sem poročevalcu, ki je upošteval to vprašanje. Doslej smo videli, da se meni, da so ta nasprotja majhna, saj je konvencija že del norm, ki jih danes upošteva Sodišče Evropskih skupnosti, konvencija pa bo predstavljala minimalni standard. Komisija pričakuje, da se bo sodna praksa Strasbourga in Luxembourga v naslednjih letih razvijala skladno in se približevala.

Zdaj bom prešla na bolj specifična vprašanja.

Glede pravdnih postopkov: to ni vprašanje za Evropsko sodišče za človekove pravice ali Sodišče Evropskih skupnosti. Ta trenutek je to vprašanje za britanski sistem pravdnega postopka in o tem sem že začela razpravljati z britansko vlado, da bi videla, ali bi lahko pregledala ta sistem pravdnega postopka, ki lahko v določenih primerih, ko gre na primer za svobodo tiska, postane zelo škodljiv.

Evropski parlament je doslej pod vodstvom svojih poročevalcev opravil zelo dobro delo. Zanašam se na to, da bo Parlament še naprej sodeloval v postopku, ki bo zagotovo težek postopek, dolgotrajen postopek, v katerem bomo morali rešiti tehnične probleme – in tehnični problemi lahko postanejo zelo politični –, zato se zanašam na Parlament, da bo še naprej sodeloval v tej težki nalogi.

Odnose med Evropskim parlamentom in Parlamentarno skupščino Sveta Evrope prepuščam Parlamentu. Če potrebujete pomoč, vam bom v zvezi s tem pomagala, vendar pa se morajo sami parlamentarci potruditi in najti skupno stališče, kar menim, da ne bi smelo biti pretežko.

V zvezi z MKS je ta parlament že sprejel tožilca gospoda Moreno-Ocampa in predsednika sodišča gospoda Songa. Menim, da je bil to zelo močan politični signal s strani Evropskega parlamenta, da resno jemlje človekove pravice ne samo znotraj Evrope, ampak tudi zunaj nje.

Menimo tudi, da je konferenca v Kampali najpomembnejša mednarodna konferenca, posvečena mednarodnemu pravosodju, v tem desetletju. Prizadevati si moramo, da bo pomembna. Tu se ponovno zanašam na Parlament tudi zato, ker vem, da bodo v Kampali prisotni poslanci, ki bodo imeli govore.

Vemo, da je EU imela in bo imela pomembno vlogo pri vključitvi izidov konference v svojo politiko o mednarodnem pravosodju, o pomoči tretjim državam in predvsem v vsa pogajanja, ki bodo potekala v naslednjih mesecih in letih. Še naprej bomo podpirali zlasti nacionalno krepitev zmogljivosti, da bi krepili nacionalno sodno pristojnost in omogočili, da izvaja verodostojne in učinkovite nacionalne preiskave in sojenja zločinov po Rimskem statutu.

Naša politika v zvezi s tem ostaja nespremenjena in nezmanjšana, vendar pa imamo zdaj novo orodje, in sicer Lizbonsko pogodbo, ki nam daje novo zmogljivost, da smo doslednejši in učinkovitejši pri naši podpori sodišču. V skladu s spodbudo Parlamenta, ki je bila izražena tudi v resoluciji in med razpravo, bodo visoka predstavnica/podpredsednica in njene službe nadaljevali z odločnim spodbujanjem splošnega pristopa k Rimskemu statutu. To bomo delali sistematično v vseh naših razpravah s partnerji zunaj Evrope.

Zastavljeni sta bili dve zelo specifični vprašanji, na kateri bi rada na kratko odgovorila.

Prvo je bilo, ali je nalog za prijetje predsednika al Baširja del rešitve ali del problema. Komisija na to gleda kot na del dolgoročne rešitve, saj ta nalog za prijetje kaže, da je z ustanovitvijo sodišča pravica postala neizbežna. Ne glede na to, kdo je oseba, celo če je oseba voditelj države in celo če se tega naloga za prijetje ne izvrši takoj, ne bo izginil, saj je MKS stalno sodišče, zato vam lahko zagotovim, da bo EU še naprej pozivala Sudan, naj v celoti sodeluje s sodiščem.

Glede vprašanja, ali bo Komisija na srečanju v Kampali predložila spremembe, je odgovor „ne“, saj EU kot takšna ni pogodbenica – države članice so tiste, ki se bodo pogajale o spremembah. Vendar pa bo Komisija igrala aktivno vlogo v ugotavljanju stanja na konferenci, in popolnoma se zanašamo na špansko predsedstvo, da bo vodilo evropske narode, tako da bo njihov glas imel velik pomen na tej konferenci.

  Ramón Jáuregui Atondo , poročevalec. – (ES) Gospa predsednica, zahvalil bi se vsem tistim, ki so govorili, saj je velika večina njih izrazila zelo ugodno stališče glede pristopnega sporazuma, o katerem bomo glasovali jutri; pravzaprav je bilo stališče skoraj enotno.

Zahvalil bi se zlasti gospe Reding, da nam je dala priložnost za nadaljnje sodelovanje, saj so pred nami zelo zapletena pogajanja in menim, da mora Parlament tesno sodelovati na teh pogajanjih.

Zelo na kratko bi odgovoril na nekaj vprašanj in pojasnil nekatere zadeve. Pristop ni simbolično dejanje, gospe in gospodje: ima pravno vrednost. Nekateri sprašujejo, v čem je smisel in kaj prinaša. Dal vam bom primer.

Predpostavimo, da razpis za osebje Evropske unije iz tehničnih razlogov ali pač nekih razlogov diskriminira na primer madžarske pravnike. Kje bodo madžarski pravniki vložili pritožbo? Pri Sodišču Evropskih skupnosti. Kaj prinaša pristop? Priložnost za te pravnike, da svojo pritožbo vložijo pri Evropskem sodišču za človekove pravice, če Sodišče Evropskih skupnosti ne prizna njihove pravice do enakosti. To je novo sodišče in to je nova priložnost za zagotavljanje temeljnih človekovih pravic, na primer pravice do enakosti. Zatorej je jasno, da ta dogodek ne pomeni simboličnega prispevka, ampak pravni prispevek.

Pojasnil bi dve stvari, gospe in gospodje. Poslanci so izrazili svojo željo, da pogajanja niso omejena na pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ampak da se vključi tudi protokole, ki jih je ta konvencija razvijala v teku let, predvsem tiste, ki zadevajo pravice, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah, saj bo to zagotovilo enakovrednost obeh dokumentov.

Nazadnje naj povem, da Parlament poziva tudi k pristopu k organom in telesom konvencije in Sveta Evrope, ker bo to omogočilo priznanje sistema varstva splošnih človekovih pravic, vključno z Evropsko socialno listino iz Torina.

  Predsednica. – Prejela sem en predlog resolucije ⁽¹⁾ na koncu razprave.

Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. maja 2010.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Uveljavitev Lizbonske pogodbe vzpostavlja pravni okvir za pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), s čimer bo EU postala oseminštirideseta podpisnica konvencije. Pristop EU k EKČP bo dopolnil raven varstva, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba z Listino o temeljnih pravicah, ki je pravno zavezujoča.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu bo dobilo pristojnosti za izvajanje sodnega nadzora nad delovanjem institucij, organov in agencij EU, vključno s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi z izpolnjevanjem konvencije, s čimer bo ustvarjena dodatna raven sodnega nadzora nad temeljnimi pravicami v EU. Po pristopu EU bo konvencija zagotavljala minimalni standard varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Evropi, njena uporaba pa bo obvezna zlasti v situacijah, ko je raven varstva, ki ga zagotavlja EU, nižja od ravni, ki jo zagotavlja konvencija.

Menim, da bodo države članice in tudi Komisija morale pripraviti informativne sestanke, ki bodo zagotovili pojasnila glede vseh posledic in učinkov pristopa, tako da se bodo državljani EU popolnoma zavedali pomena tega postopka.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je logičen korak po uveljavitvi Lizbonske pogodbe in krepi globino povezovanja ter oblikovanje skupnega političnega območja. Pristop EU k EKČP bo zagotovil večjo skladnost med Evropsko unijo ter državami članicami Sveta Evrope in njegovim vseevropskim sistemom človekovih pravic.

Po mojem mnenju je najpomembnejši rezultat pristopa k EKČP, da bo državljanom v odnosu do delovanja Unije zagotovil zaščito, enakovredno tisti, ki jo že uživajo v odnosu do vseh držav članic. To je pomemben razvoj glede na to, da so države članice na Evropsko unijo prenesle pomembne pristojnosti. Logično je, da imamo možnost vložitve pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice v zvezi z odločitvami, ki jih sprejme EU kot celota. Ko govorimo o evropskem državljanstvu, mu moramo dati tudi vsebino, ki vključuje zagotavljanje te možnosti.

Upam, da bo dodatni instrument, ki je na razpolago evropskim državljanom, lahko dostopen in zlasti, da bo odločitev o pristopu k tej konvenciji pripomogla k vzpostavitvi celovitega okvira za človekove pravice znotraj Evropske unije.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) V zvezi z bližnjimi pogajanji o pristopu Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin bi pozornost usmerila k vprašanju zunanjih odnosov. To je področje, na katerega bo pristop Unije h konvenciji še posebno vplival. Zakaj? Prvič, dovolila si bom spomniti nas, da ima Sodišče Evropskih skupnosti v skladu z Lizbonsko pogodbo na področju zunanje politike zelo omejeno sodno pristojnost. Pristop h konvenciji bo delno nadoknadil te omejitve z zagotavljanjem zunanjega sodnega nadzora vseh vidikov delovanja Unije. Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu bo dobilo pravico, da oceni, kako Unija spoštuje temeljne pravice na vseh področjih njenega delovanja in torej tudi na področju zunanje politike. Drugič, ni vas potrebno spomniti, kako pogosto se razprave o nujnosti spoštovanja človekovih pravic pojavijo v odnosih Unije s tretjimi državami, vključno v forumu Evropskega parlamenta. Pristop h konvenciji bo torej Uniji dal verodostojnost v dialogu o človekovih pravicah s tretjimi državami. Nobenega dvoma ni, da ima Unija s tem, ko se podredi nadzoru Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, priložnost krepiti vidik zunanje politike in varnosti o človekovih pravicah in s tem učinkoviteje spodbujati zamisel o človekovih pravicah po svetu v obsegu, v katerem EU resno jemlje svoje obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami. Upajmo, da bo tako.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Pristop Evropske unije h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je brez dvoma korak v pravo smer na poti k zagotavljanju enakih in poštenih privilegijev našim državljanom. Zagotoviti moramo, da se načela podpre v vseh državah članicah. To bo izboljšalo tudi zakonodajno povezanost med Unijo in državami članicami Sveta Evrope ter povečalo število institucij, pri katerih se bodo lahko državljani pritožili v primeru kršitve njihovih pravic. Okrepilo bo tudi pomen in verodostojnost številnih pobud Evropskega parlamenta na področju varstva temeljnih svoboščin, ki so pravica vsake osebe. Vendar pa ne pozabimo, da mora Unija poleg spodbujanja pravic ljudi v tretjih državah najprej zagotoviti, da se teh pravic ne krši v državah članicah.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) V Evropski uniji je država, v kateri se je skoraj 20 let kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine približno 20 % prebivalstva. Ne glede na to je bila Latvija leta 2004 sprejeta v Evropsko unijo. V času, ko so potekala pristopna pogajanja Latvije, je latvijska vlada takratnemu komisarju EU za širitev Güntherju Verheugnu obljubila, da bo rešila problem nedržavljanov, vendar pa vprašanje kljub tej obljubi vse do danes ni bilo rešeno. Zaradi tega na ozemlju EU živi približno 340 000 nedržavljanov. V Latviji so drugorazredni ljudje, ki ne smejo delati v javnem sektorju ali biti na uradniških delovnih mestih v okrožjih, kjer je več kot 60 % prebivalstva nedržavljanov. V Latviji je mesto Daugavpils, v katerem več kot 90 % prebivalstva govori rusko. Kljub temu je uporaba ruščine kot uradnega jezika v mestu prepovedana, 30 % prebivalstva pa ne more voliti na lokalnih volitvah. Lokalni svetniki, izvoljeni v rusko govorečem mestu, na sestankih ne smejo govoriti svojega maternega jezika. Nenavadno pa je, da Evropska komisija ni našla niti potrebnih argumentov niti časa, da bi vplivala na latvijsko vlado, naj konča diskriminacijo na podlagi jezika. Nujno je takoj sestaviti delovno skupino za preiskavo položaja v Latviji, drugače ne vidim smisla v tem, da je EU pogodbenica Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Jasno in nedvoumno moramo povedati, da je v Evropski uniji država, v kateri se je mnogo let brezobzirno kršilo pravice več kot 25 % prebivalstva.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Ko govorimo o pristopu Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, govorimo o delu, ki je potekalo 10 let, in o mnogih pomislekih, ki med drugim zadevajo konkurenco med Sodiščem Evropskih skupnosti in Evropskim sodiščem za človekove pravice. To bo zagotovo vodilo k problemom na področju sodne pristojnosti in avtonomije Sodišča Evropskih skupnosti. Vendar pa menim, da lahko to, kar smo dosegli po teh desetih letih, pomeni dopolnjevanje obeh sistemov, zato moramo morda spremeniti takšno hierarhično razmišljanje. Sodišče Evropskih skupnosti je dolgo časa spremljalo delo Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu in obratno. Oba ta sistema soobstajata in med njima ni konkurence, tako da so morda ti pomisleki neutemeljeni. Pristop h konvenciji potrebujemo iz simboličnih razlogov, toda predvsem potrebujemo konvencijo, ker bo dopolnila sistem varstva človekovih pravic v Evropski uniji in mu dala več verodostojnosti v očeh državljanov, saj bodo dobili zaščito pred Evropsko unijo in njenimi institucijami in ne samo pred državami članicami, kot je bilo doslej. Zato bi morali biti veseli, da bo sistem okrepljen. Vendar pa potrebujemo določeno lojalnost, da ne bi spodkopali verodostojnosti sistema. Zato predlagamo, da države članice z možnostmi, ki jih zagotavlja konvencija, ne preganjajo druga druge zaradi prava EU.

(1) Glej zapisnik

14. Stockholmski akcijski načrt (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o stockholmskem akcijskem načrtu.

Predhodna razprava je bila zelo zanimiva, vendar pa smo prekoračili dodeljeni čas, zato vse, ki bodo govorili, prosim, naj se natančno držijo časa, ki jim je bil dodeljen.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospa predsednica, evropsko območje svobode, varnosti in pravice je eden izmed največjih dosežkov Evropske unije. Je napredek v sodelovanju med državami članicami, civilnem sodelovanju, kazenskem sodelovanju in notranji varnosti. Je eden izmed najpomembnejših rezultatov evropskega projekta in eden izmed rezultatov, ki se je najbolj približal dosegi tega, kar Evropski uniji nikoli ne uspe doseči, namreč odnosom z javnostjo.

Ta vidik politik Unije je vsekakor tisto, za kar državljani menijo, da dodaja največjo vrednost najpomembnejšim vidikom njihovega vsakdana, uživanju njihovih svoboščin, na primer varnosti. To je nedvomno eden izmed največjih dosežkov območja svobode, varnosti in pravice.

Pred Lizbonsko pogodbo je Svet sprejel tudi nekatere sklepe na tem območju svobode, varnosti in pravice – ko je bilo področje praktično medvladno –, ki zadevajo temo, o kateri smo razpravljali prej: preiskovanje zločinov genocida, zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov na nacionalni ravni.

Sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 in 8. maja 2003 sta vzpostavila pristojnost za države članice, da sodelujejo na nacionalni, medvladni ravni za pregon teh zločinov, ki so na srečo – in vsi se spominjamo primera generala Pinocheta – v nekaterih državah članicah celo del zakonodaje.

Na primer Španija, da ne omenjam drugih držav, ima tako imenovano splošno pravico, ki pomeni, da se lahko za zločine, ki so zelo resni in so bili storjeni zunaj države, sodi tudi tam, če je to mogoče, celo če to pomeni preseči sveto načelo teritorialnosti v kazenskem pravu. To načelo v praksi uporabljajo nekatere države članice za zločine, ki so še posebno nedopustni in zelo škodujejo dostojanstvu samega človeštva, in se jih lahko preganja celo zunaj ozemlja, na katerem so bili storjeni.

Vidik tega območja svobode, varnosti in pravice je tako imenovani stockholmski program v času, ko Lizbonska pogodba že odpira to območje ne samo medvladnemu področju, ampak tudi področju, ki je strogo in jasno EU. Je vsekakor značilnost načina EU in tako Parlamentu in Sodišču Evropskih skupnosti daje vodilno vlogo, ki je prej nista imela.

Stockholmski program je izredno pomemben, zato pozdravljamo njegovo sprejetje s strani Sveta decembra 2009 in zatem s strani Evropskega sveta. Gre za program, ki določa jasen načrt dela Evropske unije in njenih držav članic ter interese in potrebe ljudi postavlja v središče svojih prednostnih nalog za naslednjih nekaj let.

Zato je to izredno pomemben program. Program vzpostavlja – in če mi dovolite, bom ponovno omenil predhodno razpravo – obveznost držav članic, da sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem pri pregonu zločinov genocida in zločinov proti človeštvu, da ti ne bi ostali nekaznovani. Ta je del stockholmskega programa, ki je bil sprejet konec prejšnjega leta pod švedskim predsedstvom.

Zato torej govorimo o izredno pomembnem programu, ki ga je treba natančno izvajati in oblikovati. V zvezi s tem priznavamo pomen sporočila Komisije z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“, ki predlaga pobude v pomoč izvajanju programa.

Stockholmski program nam omogoča graditi na predhodnih dosežkih in soočiti se z novimi izzivi, pri čemer izkorišča nove priložnosti, ki jih zagotavlja Lizbonska pogodba. To je novo obdobje. Institucionalno je to verjetno v veliki meri prava revolucija – če mi dovolite povedati tako odločno –, saj je prava pravna in institucionalna revolucija, da se območje svobode, varnosti in pravice, ki je bilo prej popolnoma na medvladnem področju, zdaj jasno seli na področje EU. To se začenja oblikovati v pomembnem stockholmskem programu. Svet priznava pomen, ki ga ima Parlament kot sozakonodajalec, kot institucionalni partner, v zvezi z večino ukrepov, ki jih bomo sprejeli v naslednjih petih letih.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, spoštovani poslanci, sicer ga že poznate, vendar naj vam na kratko predstavim akcijski načrt Komisije z naslovom „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope“, akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa. Ta akcijski načrt je smernica za zelo konkretne ukrepe, ki jih bomo sprejeli v naslednjih petih letih.

Toda naj se najprej vrnem korak nazaj: dogodki zadnjih tednov in mesecev so pokazali, da obstaja skupen občutek glede nujnosti soočenja z gospodarsko in socialno situacijo v Evropi in tudi zelo jasno pričakovanje naših državljanov glede hitrega in odločnega ukrepanja EU. Spomnite se sprejetja delovnega programa Komisije konec marca, vsebina katerega je pokazala, da Komisija ne samo namerava ukrepati, ampak že ukrepa. Delovni načrt se je med drugim osredotočil na potrebo, da EU oblikuje agendo državljanov, ki ljudi postavlja v središče evropskega ukrepanja. Akcijski načrt na področju pravosodja in notranjih zadev je prva strateška pobuda nove Komisije za uveljavitev tega delovnega programa v praksi; natančno sledi mandatom in tudi filozofiji stockholmskega programa ter upošteva predloge in pripombe Parlamenta in Sveta.

Tu je na celovit način obravnavan izziv zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin ob hkratnem vključevanju in zagotavljanju varnosti v Evropi. Sklop oblikovanih pobud je načrt – načrt za svobodno in varno Evropo. Menimo, da svobode ni mogoče ločiti od varnosti: sta dve plati iste medalje; obe zadevata državljane in to je eden od načinov, da državljani bolje spoznajo Evropo.

Akcijski načrt nas bo vodil pri sprejetju ambicioznega sklopa zelo konkretnih ukrepov na področju, kjer bo dodana vrednost Evrope za naše državljane zelo izrazita. Je tudi močno sporočilo, ki ponavlja to, o čemer smo razpravljali prej, in sicer da sta Lizbonska pogodba in Listina EU o temeljnih pravicah ukrepa za državljane. Ker so vsi ti ukrepi medsebojno povezani, nepogrešljivi in skladni z ravnjo ambicij, določenih v Lizbonski pogodbi in Listini o temeljnih pravicah, moramo v skladu s pričakovanji državljanov čim prej doseči ta ambiciozni rezultat.

Prav zato Parlament tega akcijskega načrta ne sme imeti za nespremenljivega; morda bo prišlo do nepričakovanih dogodkov in če bo, bo Komisija vsekakor uporabila svojo pravico do pobude, da bi pomagala rešiti probleme. Zato nameravamo – in to bo pomembno za Parlament – leta 2012 predložiti vmesni pregled izvajanja stockholmskega programa, da bi zagotovili skladnost programa z evropskim in svetovnim razvojem.

Toda pri tem akcijskem načrtu ne gre samo za to, kaj bo predlagala Komisija, kot je že pravilno povedal predsedujoči Svetu. Gre tudi in predvsem za to, kaj bodo storile države članice: kako bodo države članice prevzele pobude, ko gre za subsidiarnost, kako bodo izvajale odločitve Evropske unije v svojem nacionalnem pravu in kako bodo sodelovale z drugimi državami članicami.

Zato bo ta akcijski načrt na koncu zgodba o uspehu samo, če bodo vse institucije odigrale svojo vlogo, in prepričana sem, da nam bo Parlament pomagal hitro napredovati na pravi poti.

  Anna Maria Corazza Bildt, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, najprej bi želela čestitati Komisiji za njeno pravočasno predložitev zelo konkretnega akcijskega načrta za vključitev evropskih državljanov. Bila sem zelo aktivna v razpravah v Parlamentu, ker resnično menim, da je stockholmski program najboljša pot naprej k Evropi, osredotočeni na državljane: Evropi za državljane, z ljudmi.

Zato Komisijo pozivam, naj vztraja pri viziji stockholmskega programa, ko bo podajala specifične predloge za naslednjih pet let. Sprejeti program predstavlja pravo ravnotežje med zagotavljanjem varnosti za državljane ob sočasnem spoštovanju njihovih pravic, svoboščin in integritete ter krepitvijo njihovega državljanstva.

Glede akcijskega načrta zlasti pozdravljam nedavno predstavljene ukrepe za boj proti trgovini z ljudmi in zlorabi otrok ter krepitev zaščite mladoletnikov brez spremstva, če jih omenim samo nekaj. Pozdravljam tudi dejstvo, da akcijski načrt vključuje strategijo za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov, nasilju v družini in nasilju nad ženskami. Kljub temu si želim, da bi bil ta predlog podan prej kot predvideno, gospa komisarka.

Spodbujati moramo udeležbo državljanov med postopkom in zagotoviti preglednost sprejemanja odločitev in odprtost dokumentov. Upam, da bodo ukrepi predstavljeni v uporabnikom prijazni obliki.

Za konec naj povem, da se veselim sodelovanja s kolegi v Parlamentu in s Komisijo ter Svetom, da bi resnično zagotovili območje svobode, varnosti in pravice ter ga uresničili.

  Kinga Göncz, v imenu skupine S&D. – (HU) Podala bi nekaj splošnih in nekaj specifičnih pripomb glede načrta. Vsekakor menimo, da je stockholmski program zelo pomemben. Prav zaradi tega nas je akcijski načrt nekoliko razočaral, saj njegove ambicije ne odražajo povsem pomena, ki mu ga je pripisal Parlament, ali obsežnosti večine, s katero je glasoval o spremembah glede številnih tem. Vidimo, da so bile najpomembnejše ali mnoge pomembne točke v načrtu odložene do leta 2013–2014, v zvezi s tem letom pa lahko že vidimo določeno raven zamud. Zdi se, da je splošni problem tudi, da sodelovanje med Komisijo in Parlamentom glede mednarodnih pogodb še ni bilo pojasnjeno. Čeprav so se povratne informacije zelo izboljšale, tako kot povratne informacije o pogajanjih SWIFT in TFTP z ZDA, še vedno obstajajo nekatere točke, ki jih je treba pojasniti.

Podala bi nekaj konkretnih predlogov: obžalujemo, da sovražnega govora ni v osnutku zakonodaje, ampak so med načrti samo poročila in okvirni sklep v zvezi z izvajanjem. Prav tako ni dovolj kategorično zagotavljanje informacij o človekovih pravicah. Vemo, da je izvajanje povezano z obsegom, v katerem se ljudje zavedajo svojih pravic. V zvezi s priseljevanjem bi rada omenila, da se je sodelovanje začelo, vendar pa se zdi raven ambicij neustrezna. Sta pa še dve drugi pomembni vprašanji. Prvo zadeva vzajemnost glede vizumov, kjer so zaradi ponovne uvedbe vizumske zahteve in neenakosti potrebne nove, učinkovite rešitve. Drugo zadeva prosti pretok delovne sile, kjer je pomembno končati obstoječo diskriminacijo novih držav članic.

  Renate Weber, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, stockholmski program je nedvomno ambiciozen, vendar pa moramo še vedno sprejeti akcijski načrt za njegovo izvajanje na najučinkovitejši način. Učinkovitost ne pomeni samo ustreznega časovnega razporeda, ampak zadeva tudi vsebino zakonodaje, ki jo bomo sprejeli v naslednjih letih, in institucije, na katerih bomo gradili v prihodnje.

Če hočemo, da je Unija bolj usklajena, si moramo prizadevati za raven zaupanja in vzajemnega priznavanja na pravosodnem področju ali za policijsko sodelovanje, podobno načelu, ki je urejalo enotni trg EU. Za dosego tega moramo spremeniti naša stališča glede pravnih tradicij, ki se jih ne sme več dojemati, uporabljati ali zlorabljati za to, da se nam prepreči minimalne standarde, zlasti v kazenskem pravu.

Naši državljani zahtevajo in si zaslužijo boljšo zaščito pred terorizmom in pred organiziranim ali čezmejnim kriminalom. Naša dolžnost je, da zagotovimo to zaščito, vendar pa moramo to storiti ob sočasnem spoštovanju ne samo pravic žrtev, ampak tudi pravic obtožencev. Zato morajo minimalni postopkovni standardi veljati za vse države članice EU in če moramo biti drzni, tudi bomo. Drzni bomo, ko bomo Eurojustu podelili večje pristojnosti ali ko bomo morali varovati podatke naših državljanov ali ko bomo morali urediti azilni sveženj.

Moja politična skupina je odločena konstruktivno sodelovati s Komisijo in Svetom in se sočasno vztrajno boriti za varstvo človekovih pravic.

  Judith Sargentini, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, ob poslušanju komisarke in predstavnika Sveta v zvezi s stockholmskim programom se porajajo nekatera vprašanja.

Bliža se konec španskega predsedovanja, do njega je še pet tednov. Na začetku smo od španskega predsedstva slišali dobre zamisli o azilu, preseljevanju, protidiskriminacijski direktivi in emancipaciji žensk, vendar pa moram povedati, da se glede na to, da mu ostaja še pet tednov, sprašujem, kje so konkretni rezultati in predlogi.

Komisija in Parlament sta opravila svoje delo glede azila in preseljevanja in resnično čakamo na ukrepanje Sveta. Niso samo – kot je dejala komisarka Reding – posamezne države članice tiste, ki morajo izvajati zakonodajo. Svet je tisti, ki mora imeti zamisli o dublinski uredbi, direktivi o sprejemu, o sistemu Eurodac in o direktivi o pogojih za sprejem prosilcev za azil. Težko čakamo nanje.

Za protidiskriminacijsko direktivo je glasovalo to plenarno zasedanje in zeleni resnično čakajo na to. Če se glede tega vprašanja obrnem na Komisijo, sta enakost in protidiskriminacija seveda temeljna podlaga v stockholmskem programu, toda zakaj Komisija istospolnih partnerstev ni izbrala za prednostno nalogo tega akcijskega načrta? Rekli ste, da bodo ljudje v središču. Ureditev istospolnih partnerstev je postavljanje ljudi v središče. Mi lahko pojasnite, zakaj je prišlo do tega?

Glede Europola naj povem, da je bil ta v predlizbonskem obdobju podvržen minimalnemu nadzoru s strani Parlamenta in še vedno je tako, čeprav imamo zdaj Lizbonsko pogodbo. Pristojnost za začetek pogajanj o sporazumih o sodelovanju s tretjimi državami je na primer utemeljena na sklepu Sveta, sprejetem pred nekaj leti. Govori se, da Europol zdaj razpravlja o pogodbi z Izraelom, in kdo ve, s katerimi drugimi državami se še dogovarja o pogodbah. Lizbonska pogodba daje Parlamentu novo vlogo in želim, da Komisija to upošteva.

  Mara Bizzotto, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, 170 ukrepov v petih letih, številki, ki sta preveč ambiciozni za program brez pravega pomena, zlasti ko gre za določena vprašanja.

Ko gre za priseljevanje, je program sramotno medel, če pogledate dlje od uradnih dokumentov: v čem je smisel obljubljati krepitev organov in agencij, če potem ni nobene politične strategije? Resnično koristne strategije, ki mora biti utemeljena na nekaterih trdnih točkah: boju proti nezakonitemu priseljevanju na južni meji, zagotavljanju, da si odgovornost za nasprotovanje nezakonitemu priseljevanju delijo vse države članice, politiki sporazumov s tretjimi državami, predvsem priznanju, da priseljevanje ni vir v času krize.

Domača spletna stran Parlamenta nam pove, da je več kot 20 % mladih v Evropi brezposelnih. Na celini, na kateri je 25 milijonov ljudi brezposelnih, komisar za notranje zadeve pravi, da je treba vprašanje priseljevanja utemeljiti na solidarnosti. Namesto tega sta resnično potrebna složna razsodnost in realizem: danes je naša prednostna naloga delo za naše državljane! Vse drugo je dobronamerno besedičenje, ki priseljencem ne pomaga pri vključevanju in vsekakor ne pomaga našim ljudem.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospa predsednica, govorimo o več kot 360 ukrepih v petih letih. Po mojem mnenju bi bilo treba predstavitvi akcijskega načrta v Parlamentu dati več časa, da bi poslanci imeli priložnost razpravljati o predlogih in jih, kar je še pomembneje, spremeniti.

Poglejmo nekaj primerov: boj proti radikalizaciji, nadzor financiranja teroristov in možnost vzpostavitve evropskega programa za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (TFTP), uskladitev Skupnega situacijskega centra (SitCen), Europola in Eurojusta v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, boj proti uporabi interneta v teroristične namene, sprememba Uredbe Frontex in smiselnost vzpostavitve evropskega sistema enot mejne policije. Poleg tega, kar sem omenil, je bilo povedano še veliko več. To so zelo pomembna vprašanja, ki bi si zaslužila drugačno parlamentarno sestavo.

Poleg tega je treba omeniti, da v zvezi z zaščito žrtev kaznivih dejanj načrt omenja samo en ukrep: vzpostavitev svetovnega instrumenta za zaščito žrtev, ki bo vključeval žrtve terorizma. Menim – in to je sprememba, ki je zaradi pravil nisem mogel predložiti –, da bi morala biti vzpostavitev posebnega instrumenta za zaščito žrtev terorizma obvezna pravica Evropske unije. Poudaril bi, da je to moje mnenje.

Za konec bi želel od gospe Reding izvedeti, zakaj bo sklep Sveta do leta 2013 nadomestila uredba o Europolu.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) V akcijskem načrtu stockholmskega programa so številna področja, o katerih bi spregovorila, toda ker moramo nadaljevati, bom omenila ta problematična področja.

Skupni sistem azilne politike EU se mi vsekakor zdi problematično področje, o katerem smo vsaj nekajkrat razpravljali tu in Komisija po eni strani govori o potrebi po uspešnem vključevanju zakonitih preseljencev ali priseljencev v skupni sistem, po drugi strani pa akcijski načrt kaže zelo majhne ambicije v zvezi s tem.

Prav tako se zdi, da ne pričakujemo predloga za enotno obdelavo prošenj za azil do leta 2014 in s tem tudi ne vzajemnega priznavanja pravic beguncev med državami članicami EU. Kljub temu so vaši načrti precej konkretni na področju omejitve pritoka in gibanja priseljencev ali preseljencev, na primer sezonskih delavcev.

Če povem na kratko, na vidiku ni nobenega naprednega in poštenega skupnega azilnega sistema, načrt pa navaja precej represivne ukrepe.

Omenila bi vsaj še dve področji. Prvo je žalostno dejstvo, da celo po besedah Komisije napredek glede vzajemnega priznavanja registriranih istospolnih partnerstev v okviru EU ni prednostna naloga, potiskanje na stranski tir te teme pa me resnično skrbi.

Zadnje področje, ki bi ga omenila, so pravice gospodarskih družb. Stockholmski akcijski načrt pogosto omenja državljane in njihove pravice, vendar zelo jasno poudarja svobodo poslovanja brez zadostne ureditve, kar je zlasti v okviru trenutne finančne in gospodarske krize zelo presenetljivo.

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospa predsednica, po mojem mnenju je najboljši del akcijskega načrta seznam petih konkretnih ukrepov v zvezi s pravicami posameznika v kazenskem postopku, ki vključuje časovni razpored, ki ga je sprejel stockholmski program.

Govorim kot poročevalka o prvih izmed teh ukrepov o tolmačenju in prevajanju za obtožence, glede katerih sem, kar z veseljem povem, prav danes zjutraj uspela doseči začasni sporazum s španskim predsedstvom, in upam, da bodo naše zadevne institucije sprejele ta rezultat.

Komisarki Reding se zahvaljujem za njeno odločno podporo, saj smo veliko črpali iz predloga Komisije, predstavniki Komisije pa so pomembno prispevali, za kar se ji osebno zahvaljujem.

Končno, čeprav z desetletno zamudo, toda končno gradimo medsebojno zaupanje, potrebno za vzajemno priznavanje. Mojo podporo evropskemu nalogu za prijetje upravičuje moje razočaranje in celo jeza zaradi nekaterih sodnih zmot in načina, na katerega trenutno deluje, kot na primer v primerih Garyja Manna in Andrewa Symeouja, v katerih sem udeležena. Če bi te ukrepe imeli pred desetletjem, menim, da ne bi prišlo do teh sodnih zmot.

  Simon Busuttil (PPE). – (MT) Gospa predsednica, strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je skupni evropski trg verjetno največji projekt, ki se ga je kdaj koli lotila Evropska unija. Menim, da je ta projekt, ki je v korist evropskim državljanom, naslednja pomembna naloga Evropske unije. Zanimivo je, da začetek enotnega trga sega v leto 1992, isto leto, v katerem smo sprejeli Maastrichtsko pogodbo, ki je uveljavila koncept evropskega državljanstva.

S tem akcijskim načrtom zdaj ustvarjamo prostor, v katerem se lahko uresničuje evropsko državljanstvo. To je mogoče storiti na številnih področjih: na področju človekovih pravic, državljanskih pravic, dostopa do pravosodja in pravice do svobode gibanja znotraj Evropske unije. Evropska unija lahko služi kot primer na številnih področjih, in sicer trgovine z ljudmi, boja proti pedofiliji, otrokovih pravic, kibernetskega kriminala in seveda priseljevanja in azilnih zadev.

Kljub temu menim, da ta projekt zahteva tri stvari: prvič, politična narava mu bo dala pomembnost in pomen za naše državljane. Drugič, spoštovanje načela subsidiarnosti, saj obstajajo določena pomembna področja, ki se ne morejo odreči uporabi subsidiarnosti. Tretjič, skrajni roki: te je treba v tem akcijskem načrtu upoštevati, drugače iz vsega tega ne bo nič.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospa predsednica, kot predsednik Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve sem bil skupaj z gospodom Casinijem in gospodom Berlinguerjem soavtor resolucije v zvezi s stockholmskim programom, sprejete novembra. Poudaril bi, da sem takrat dejal, da stockholmski program Parlamentu na območju svobode, varnosti in pravice ne bo olajšal življenja, ampak mu ga bo otežil.

Tu bi dejal, da nekatere zahteve iz sprejete resolucije niso bile jasno opredeljene v akcijskem načrtu, ki ga je predložila Komisija. Čeprav se zavedam omejitev parlamentarne razprave in parlamentarnega posredovanja v razpravi o akcijskem načrtu, bi rad poudaril, da so odstavki od 148 do 150 parlamentarne resolucije vsebovali nekatere natančne navedbe v zvezi z izredno pomembnimi zadevami.

Mnoge izmed njih so bile navedene, od zaščite žrtev do institucij in agencij, povezanih s schengenom, Europol, Eurojust, Frontex in Evropski urad za podporo azilu, in njegovimi pričakovanimi novimi uredbami, vendar pa je bilo tudi nekaj uredb o pomembnih in temeljnih problemih, kot so varstvo podatkov in klavzula o boju proti diskriminaciji. O medsebojni povezanosti varstva podatkov in varnosti se je vsekakor razpravljalo v Parlamentu, predvsem med razpravo o programu za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti (TFTP), ki je poudarila potrebo po tem, da se Evropa zaveže ustreznemu ravnotežju med varnostjo in zasebnostjo.

Vendar pa je to, kar je resnično pomembno, da ima Komisija zdaj pred seboj pet let dela glede postopnega izvajanja vsakega ukrepa v akcijskem načrtu za stockholmski program. Zato jo pozivam, naj skupaj s Parlamentom trdo dela, da bi upoštevala vse obveznosti v zvezi z odstavkoma 148 in 150 resolucije ter pri tem ne pozabila, da bo Parlament, če Komisija ne bo vztrajno in tesno sodelovala z njim, pozoren in bo podal predloge. Seveda bo sodelovala tudi s Svetom, ki lahko sprejme pobude, morda vredne preučitve in obravnave s strani Parlamenta.

  Nathalie Griesbeck (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, komisarka, gospod López Garrido, povedala bi, kako vesela sem, da lahko govorim o tem akcijskem načrtu, časovnem razporedu, kot ga je imenovala gospa Reding, za izvajanje stockholmskega programa. Obravnava vrsto temeljnih vprašanj, in namesto, da bi zbrala naključen seznam v kratkem času, ki ga imam, se bom v svojem govoru o zadevi enostavno osredotočila na ti točki, ki bosta povzročili nekaj razočaranja – o obliki in vsebini.

V smislu oblike, smo si, kot smo povedali v tej razpravi, zadali nekaj zelo natančnih skrajnih rokov za izvajanje ukrepov, in želela bi si, da se potrudimo po najboljših močeh in naredimo konkretne korake, da ne bi samo prazno govoričili o idealih.

Glede tega moramo v smislu vsebine obravnavati dve glavni točki, da bi bilo to izvajanje uspešno. Opredeliti moramo nekatere prednostne naloge. V zvezi z vprašanjem vsebine je gospa Reding govorila o dodani vrednosti. Predlagam, da nadaljujemo z nekaterimi točkami, ki se nam zdijo nujnejše od drugih: prvič, o pravnem sodelovanju, da bomo usklajeni v pravnem smislu z nekakšnim programom Erasmus za sodnike, toda zakaj ne nekakšnim programom Erasmus za vse pravne poklice in drugim za policijske poklice?

Druga točka v smislu vsebine in ključna prednostna naloga je sprejetje vseh možnih ukrepov za zagotavljanje pravic otrok, njihovo zaščito in boj proti kibernetskemu kriminalu, otroški pornografiji in spolnemu izkoriščanju.

  Stavros Lambrinidis (S&D). – (EL) Pomembna beseda, ki je ni v programih za priseljevanje, je „solidarnost“. Danes smo glasovali o ponovni naselitvi prosilcev za azil iz tretjih držav v Evropi, vendar pa program Komisije zavrača spodbujanje podobne določbe za preselitev prosilcev za azil iz ene evropske države v drugo ali za denar. Kaj sae je zgodilo s solidarnostjo?

V Grčijo vsako leto iz Turčije prispe več kot 100 000 nezakonitih priseljencev. Kaj se je zgodilo s sporazumom med Evropo in Turčijo o vračanju teh nezakonitih priseljencev? Potiska se ga na stran in je komajda omenjen v našem programu. Kaj se je zgodilo s sporazumom, o katerem se je danes Frontex pogajal s Turčijo? Nam lahko zagotovite, da ne bo neposredno ali posredno spodbijal suverenih pravic Grčije in s tem Evrope na mejah?

Nazadnje seveda obstaja tudi velika obveznost solidarnosti do priseljencev, ki se imenuje „vključevanje“. Brez vključevanja priseljencev nikakor ne bo mogoče, da bo 40 milijonov ljudi, ki bodo zdaj živeli med nami, to lahko storilo pod enakimi pogoji. Morda gradimo časovne bombe. Potrebni so programi, potreben je denar, tega pa Komisija trenutno nima.

  Ramón Jáuregui Atondo (S&D). – (ES) (Začetek govora z izklopljenim mikrofonom) Menim, da mora biti Evropa, v kateri so meje izginile in v kateri je vse več nadnacionalnih kaznivih dejanj, bolj ambiciozna z vidika odzivanja na problem nadnacionalnih kaznivih dejanj.

Menim, da moramo biti bolj ambiciozni v smislu policijskega sodelovanja, z drugimi besedami, Europola, pravosodnega sodelovanja, z drugimi besedami, Eurojusta, evropskega javnega tožilstva, tehnične standardizacije kazenskih preiskav, poenotenja postopkov kazenskega prava in v smislu približevanja zadevnih kazenskopravnih sistemov.

Gospe in gospodje, menim, da so ambicije premajhne in nacionalni odpor prevelik, in pozivam vas, predvsem Svet, da presežete težnje držav članic, naklonjene suverenosti, in poenotite sisteme kazenskega pravosodja, da bi se učinkovito borili proti negotovosti in nadnacionalnim kaznivim dejanjem.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, priložnost, ki jo zagotavlja stockholmski program, je vsekakor pomembna: veliko število pozitivnih ukrepov, ki jih mora izvajati Komisija in uresničiti skupni prostor za svobodo, pravico in varnost.

Vendar pa je za dosego teh ciljev potrebno sodelovanja med evropskimi institucijami ter med temi institucijami in državami članicami, ki so nepogrešljiv instrument pravega sodelovanja. Zaradi vprašanj kot so upravljanje priseljenskih tokov v skladu z objektivnimi merili poštenosti, dostojanstvo ljudi v današnjih prenapolnjenih zaporih, dobrobit rehabilitirancev po odvisnosti od drog, ponovna oživitev agencij, boj proti organiziranemu kriminalu na čezmejni ravni je to pravo sodelovanje resnično potrebno.

Dejavnosti našega Parlamenta so vsekakor osredotočene na ta izziv in zagotavljajo tudi močno in jasno spodbudo za Komisijo in druge institucije Skupnosti ter tudi za države članice.

  Gerard Batten (EFD). – Gospa predsednica, gospa Sarah Ludford je rekla, da ima pomisleke glede sodnih zmot v zvezi z evropskim nalogom za prijetje v primerih Andrewa Symeouja in Garyja Manna. To je največje podcenjevanje doslej! Evropski nalog za prijetje je sam po sebi velika sodna zmota. Izročitev je bila zreducirana na zgolj birokratsko formalnost. Britanska sodišča so izgubila svojo sposobnost zaščite britanskih državljanov pred krivičnim prijetjem in zaprtjem, ko se jih izroči tuji državi. To vem, ker sem bil v dvorani pritožbenega sodišča v primeru Andrewa Symeouja, ko dva višja člana pritožbenega sodišča nista mogla preprečiti izročitve gospoda Symeouja, čeprav je bilo vsem na sodišču jasno, da dokazov bodisi ni bilo ali pa jih je ponaredila policija. Vendar pa je to tudi smisel vsega, saj sodišče ne sme pregledati dokazov; nima te pravice. Gospa Ludford in liberalni demokrati lahko točijo krokodilje solze zaradi primerov kot je primer gospoda Symeouja, vendar pa morajo prevzeti odgovornost za človeško bedo, ki so jo povzročili.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, v resnično zadovoljstvo mi je bilo, da smo v stockholmskem programu glasovali za določbe, ki zadevajo solidarnost pri vprašanjih priseljevanja in v boju proti nezakonitemu priseljevanju. V akcijskem načrtu sem prebral, da bo Komisija leta 2011 vzpostavila instrument za oceno nacionalnih azilnih sistemov, da bi lahko zagotovila boljšo pomoč državam članicam v smislu zmogljivosti in potreb vsake izmed njih.

Vendar pa smo v tem parlamentu sočasno dali zeleno luč za začetek delovanja Evropskega urada za podporo azilu na Malti. Sprašujem naslednje: bo imel Evropski urad za podporo azilu karkoli opraviti s tem mehanizmom in prek tega mehanizma z izvajanjem ocenjevanja? Ali je previden program notranjega preseljevanja za begunce, da bi izenačili pritisk na države članice?

  Monica Luisa Macovei (PPE). – Gospa predsednica, omenila bi mehanizem za ocenjevanje korupcije v državah članicah – mehanizem, ki je zagotovljen v akcijskem načrtu. Imamo sklep Sveta o stockholmskem programu, ki se nanaša na to zadevo, in imamo akcijski načrt Komisije o izvajanju stockholmskega programa. Oba zadevata oceno protikorupcijskih prizadevanj v državah članicah. Zato potrebujemo močno politično voljo in zavezanost držav članic, da bi vzpostavili takšen mehanizem. To pravim, ker vsi vemo, da domača prizadevanja doslej niso bila uspešna v vseh državah članicah, če se milo izrazim.

Drugič, skrajni rok za sporočilo o politiki in mehanizmih Unije proti korupciji v akcijskem načrtu je leto 2011. Predlagala bi, da to opravimo pred koncem leta 2010. To bi bolj ustrezalo potrebi po boju proti korupciji v Uniji, saj se korupcijo smatra tudi za vzrok gospodarske krize. Zato bi bil to ukrep za njeno končanje in preprečevanje.

  Diego López Garrido, predsedujoči Svetu. – (ES) Gospa predsednica, v središču te razprave o evropskem območju svobode, varnosti in pravice je nekaj, kar je pravilno povedal gospod Busuttil, ko je govoril o evropskem državljanstvu.

To, o čemer tu govorimo, je značaj tega evropskega državljanstva, ki ga moramo poglobiti. To je vsekakor ena izmed osrednjih zadev nove politične faze, ki se v Evropi začenja z Lizbonsko pogodbo, seveda pa je bila to tudi ena izmed osrednjih zadev španskega predsedstva.

Glede tega je gospa Sargentini Svetu zastavila zelo jasno in neposredno vprašanje v zvezi s tem, kaj je špansko predsedstvo storilo v tem obdobju in kaj je vzpostavljeno za prihodnost.

Zahvaljujem se ji za to zelo neposredno vprašanje, svoj odgovor pa bom poskušal oblikovati okoli nekaterih točk, ki vse zadevajo evropsko državljanstvo in vsebino pravic, svoboščin, varnosti in pravosodja: na kratko, položaj evropskih državljanov v 21. stoletju.

Glede svoboščin smo prej govorili o pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. To je ena izmed prednostnih nalog španskega predsedstva. Govorim o predhodni obsežni razpravi.

Menim tudi, da moramo v zvezi s svoboščinami in pravicami govoriti o direktivi o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih. Kot veste, delo v zvezi s to direktivo že poteka.

Čakamo na splošni predlog Evropske komisije o zelo posebni direktivi, ki jo je omenila gospa Sargentini: nediskriminacijski direktivi. To je zelo ambiciozna in zelo pomembna direktiva. Predsedstvo Sveta jo seveda podpira in čakamo na pobudo Komisije.

Vprašanja v zvezi z žrtvami so bila skrb in prednostna naloga španskega predsedstva, predvsem žrtvami nasilja na podlagi spola. Povedal bi vam, da je bil v tem obdobju dosežen napredek glede direktive o boju proti trgovini z ljudmi. V zvezi z direktivo o boju proti spolni zlorabi si prizadevamo junija doseči skupno stališče. Delo poteka tudi v zvezi z zakonodajno pobudo za boj proti nasilju na podlagi spola: evropskim nalogom za zaščito, o katerem trenutno razpravljajo različni parlamentarni odbori: Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbor za pravice žensk in enakost spolov. Nasilje na podlagi spola je nedvomno največja obstoječa nadloga z največjim številom žrtev v evropskih družbah. Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov (EPSCO) je prejšnji mesec sprejel tudi evropski observatorij nasilja nad ženskami in telefonsko številko za pomoč žrtvam.

Na marčevskem Evropskem svetu je bila v zvezi z varnostnimi zadevami sprejeta notranja varnostna strategija. V zvezi s tem je bila sprejeta ustanovitev Stalnega odbora za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti. Z Združenimi državami so bili sklenjeni sporazumi o varnostnih vprašanjih, nekateri pa potekajo: izjava iz Toleda o varnosti in civilnem letalstvu; vprašanje programa SWIFT, ki je zelo dobro znano Parlamentu in glede katerega je bil sprejet mandat za čim prejšnja pogajanja o političnem sporazumu z Združenimi državami. Z Združenimi državami sodelujemo glede skupne izjave o boju proti terorizmu in sporazuma o varstvu podatkov.

V zvezi s civilnim sodelovanjem upamo, da se bomo dogovorili o uredbi Rim III, zakonodaji, ki zadeva zakonske zveze.

V zvezi s priseljevanjem in azilom, ki sta bila omenjena v številnih govorih, je treba povedati, da je špansko predsedstvo pristojno za prvo oceno Evropskega pakta o priseljevanju in azilu, ki ga bo pripravilo v sodelovanju s Komisijo. Sočasno se prav tako v sodelovanju s Komisijo pripravlja program vračanja za mladoletnike brez spremstva.

V zvezi z azilom se izvajajo operacije Frontex in opravlja delo glede evropskega programa za begunce in ponovne naselitve beguncev ter z nekaterimi državami glede programov vračanja oseb.

Poleg teh imamo še Evropski sklad za begunce, ki bi moral biti vzpostavljen do leta 2011: poročilo gospoda Tavaresa predvideva, da bo do takrat sprejet. Pripravljajo se torej različne pomembne pobude v zvezi s priseljevanjem.

K temu odgovoru bi rad dodal še nekaj o razpravi, ki se jo je zelo konstruktivno lotila Komisija – predvsem komisarka Reding – o evropskem javnem tožilstvu, ki ga zagotavlja Lizbonska pogodba. Menim, da je to razprava, ki jo moramo imeti. Bilo bi zelo zanimivo, ne samo, kot pravi Lizbonska pogodba, za zaščito gospodarskih interesov Unije, kar je seveda zelo aktualna tema. Zanimivo bi bilo tudi kasneje za pregon nadnacionalnega kriminala. Je tudi razprava, ki jo je začelo špansko predsedstvo Evropske unije.

To so nekateri izmed specifičnih elementov, ki se začenjajo ali so se že začeli med španskim predsedovanjem v sodelovanju s Komisijo in Parlamentom. Menimo, da je resnično ključnega pomena, da smo verodostojni v smislu izgradnje odprte, varne Evrope, ki ščiti svoje prebivalce. To je duh, v katerem želi nadaljevati špansko predsedstvo skupaj s predsedniško trojko, ki jo bosta vodili naši partnerici: Belgija in Madžarska. To so namere španskega predsedstva, seveda pa se zanašamo na sodelovanje Evropskega parlamenta, ki smo ga deležni.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, vsi govorijo o stockholmskem programu. To je božično drevesce z nekaj sto željami. Želim si, da bi vsi govorili o resničnosti. Kako se je obravnavalo te božične želje pred Lizbonsko pogodbo? Za zaprtimi vrati, brez posebnega upoštevanja državljanov in njihovih potreb, želja in pričakovanj; v tretjem stebru, kjer se notranji ministri niso posvetovali niti z Evropskim parlamentom niti s Komisijo in kjer Sodišče Evropskih skupnosti ni moglo posredovati.

Tu začenjamo: nemogoča situacija. Kjer se odločitev de minimis ni izvajalo niti na nacionalni ravni, kjer državljani niso imeli sredstev ali instrumentov, da bi šli na sodišče, protestirali ali dosegli pravico.

Na srečo imamo zdaj Lizbonsko pogodbo. Tretjega stebra ni več. Imamo predloge Komisije, soodločanje, izvajanje na ravni držav članic, nadzor s strani Sodišča Evropskih skupnosti, vendar pa to pomeni tudi, da stvari ni mogoče več narediti takoj. Pravila in predlogi morajo slediti običajni poti, po kateri mora Komisija na željo parlamentarcev opravljati svoje delo.

Najprej natančna analiza tega, kaj je izvedljivo, dobro, kaj ima dodano vrednost. Drugič, javno posvetovanje, da bi vedeli, ali bodo civilna družba, industrija, države članice, nacionalni parlamenti, ki so zdaj akterji v vseh teh zadevah in ki opravljajo preskus solidarnosti, sprejeli zamisli, ki smo jih predložili, ali ne. In nato ocene učinka, da bi videli, ali je to, kar delamo, prava pot. In šele po vsem tem imamo končni predlog Komisije.

Če hočete, da Komisija nadaljuje z delom kot v zadnjih nekaj letih, samo povejte in bom vsak teden podal predlog. In ali veste, kaj se bo zgodilo s temi predlogi? Najprej jih bodo blokirali nacionalni parlamenti in to upravičeno, saj moramo podati resne predloge na podlagi pravnih domnev, da je to, kar delamo, trdno, uresničljivo in se lahko izvaja v državah članicah.

Nočem, da bi se naš prvi predlog spodbijalo pred Sodiščem Evropskih skupnosti in pred Sodiščem za človekove pravice. Vse nas bi rad popeljal k poti, kjer bodo državljani razumeli, da jim dodana vrednost tega, kar delamo tu, resnično koristi v praktičnem smislu. Da, kot komisar, pristojen za zadeve žensk, sem slišal ta parlament razpravljati o tem, kaj moramo storiti, predvsem da bi ženskam v vseh naših državah članicah dali pravno gotovost, da bodo, ko bodo imele težave z nasiljem, deležne pravice in ne samo iluzije, da bodo deležne pravice, potem pa ne pridejo nikamor in končajo brez vsega. Zato moramo tu resnično sodelovati.

Je na stotine ukrepov, ki jih je treba „lizbonizirati“, ki jih je treba zbezati iz luknje in spraviti na plan, ki jih je treba prilagoditi pravim pravnim pravilom – na stotine ukrepov, ki ne delujejo.

Nalog za prijetje: gospa Ludford je pravkar govorila o njem. Seveda se ga ne izvršuje v državah članicah, ker konstrukcija glede vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja, ki je temelj vzajemnega priznavanja, ni bila vzpostavljena. Kolegi, vsega tega ne morete storiti brez medsebojnega zaupanja. Žal mi je, vendar medsebojnega zaupanja ne morem z odlokom vbiti v glave sodnikov po Evropi!

To medsebojno zaupanje moramo zgraditi z zakonodajo in z ukrepi za krepitev pravic državljanov v vseh državah članicah, tako da bodo sodniki prav tako izvrševali pravila, ki jih pričakujemo, in da, na tem področju zelo hitro napredujemo.

Akcijski načrt, kolega ni več tu, toda akcijski načrt za boj proti nasilju nad ženskami. Leta 2011 celovito besedilo o zaščiti žrtev, vseh žrtev – zame ni ene žrtve tu, druge tam in tretje kategorije žrtev – upoštevati je treba vse vrste žrtev.

Da, prizadevali smo si za varstvo podatkov; ko ste na srečo vi, Parlament, rekli ne načinu, na katerega so delovale zadeve pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe. Tako ne bomo več nadaljevali, in da, predsednik odbora, veste, da so vaš odbor in ostali odbori v celoti vključeni v način našega dela.

Skupaj bomo morali rešiti mnoge stvari: zelo tehnična vprašanja, ki bodo imela zelo pomemben vpliv na našo družbo. Nekaj bomo morali storiti; državljanom bomo morali razložiti, kaj delamo. Kajti tudi to je del celotne zadeve in ni najlažji del celotnega vprašanja.

Da, sprejeti moramo ukrepe na primer v zvezi z nezakonitim priseljevanjem in azilom, in kot ste videli, ima moja kolegica Cecilia Malmström zelo konkretne predloge v zvezi z nezakonitim priseljevanjem, mejnimi kontrolami, zakonitim priseljevanjem. Da, bilo bi pomembno, če bi lahko Parlament skupaj s Svetom sprejel obstoječe predloge, azilni sveženj, predlog o enostavnem dovoljenju, skupni program za ponovno naselitev, vzajemno priznavanje in pravkar sprejeti akcijski načrt za mladoletnike brez spremstva. Pripravlja se številne zadeve.

Ne gre za to, kdo bo storil kaj, kajti določenih stvari enostavno ni mogoče narediti. Tu je primer: pozvali ste k protidiskriminacijski direktivi. Žal mi je, da moram to reči, vendar je protidiskriminacijska direktiva vprašanje, ki ga je treba rešiti soglasno in se ga blokira v Svetu. Kaj torej hočete, da storim – ne jaz, kajti to je bilo pred mojim časom – Komisija je predložila protidiskriminacijski predlog, soglasje se blokira v Svetu? Govorite torej s Svetom; govorite s tistimi, ki blokirajo predlog.

Istospolni pari: dobro veste, da je pravica subsidiarnosti, pristojnost držav članic, da uredijo, kako ravnati z istospolnimi pari. Evropska unija se vključi šele pri čezmejnem ravnanju s temi istospolnimi pari. Vendar pa ne morem opraviti dela namesto Francije, Italije, Poljske, Romunije, Grčije in Luksemburga; opraviti ga morajo te države članice same. Vidim, da ni diskriminacije, če ti ljudje ne glede na to, od kod prihajajo, izvajajo svojo pravico do čezmejne mobilnosti, in to bomo storili.

To že začenjamo videti v smislu mobilnosti, v smislu pravic državljanov, v smislu sodelovanja med pravnimi sistemi, v smislu odprave meja, ki še vedno obstajajo na enotnem trgu, ki žal ni enotni trg, ko gre za državljane. Zato sem zelo vesel; prebral sem poročilo gospoda Maria Montija. V poročilu so elementi, ki nam povedo, kam se moramo premakniti. Veste, kaj je moja biblija? Poročilo, ki ga je pripravil eden izmed vaših poslancev, vsebuje vse elemente glede prostega gibanja državljanov in vse probleme, ki jih je treba rešiti.

Predlagam vam, da se vsakega posebej reši v popolnem sodelovanju z vami. Ko bom podal predlog in boste videli, za kaj gre, boste imeli toliko predlogov, da boste morali delati ponoči – ne vem, če je to dovoljeno v skladu s pravili zaposlovanja in človekovimi pravicami, vendar pa ne bom upošteval vaših človekovih pravic kot poslancev Parlamenta. Delali bomo, dokler ne rešimo teh problemov – rešiti je treba na stotine problemov in tega ne morem storiti sam. Potrebujem vašo konstruktivno pomoč. Vem, da jo bom prejel, toda pomagajte mi reševati te elemente enega za drugim, čeprav bo šlo morda za en element na teden. Dobili boste predlog. Pripravljen sem priti v vaše odbore vsakič, ko me boste pozvali, gospa predsednica, in razpravljali bomo o tem, element za elementom. Čez pet let bomo z vašo pomočjo spremenili to celino.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

PREDSEDSTVO: GOSPOD McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

15. Čas za vprašanja (vprašanja Komisiji)

  Predsednik. – Naslednja točka je čas za vprašanja (B7-0211/2010).

Na Komisijo so bila naslovljena naslednja vprašanja.

Prvi del

Vprašanje št. 17 predložil Zbigniew Ziobro (H-0238/10)

Zadeva: Sporočilo o zvišanju cilja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov

Pred nekaj dnevi je Komisija v medijih objavila osnutek sporočila Svetu, Parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o možnosti, da bi v podnebnem in energetskem svežnju zvišali cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov z 20 % na 30 % do leta 2020.

K temu predlogu bi bilo treba podati niz pripomb. Prvič, znižanje stroškov za zmanjšanje emisij bi prineslo olajšanje za države članice, ki se soočajo s težavami, ko skušajo ponovno uravnotežiti državne proračune. Drugič, stopnja emisij toplogrednih plinov je zaradi gospodarske krize močno upadla, vendar je treba pričakovati, da bo z izhodom iz krize in povečanjem proizvodnje ponovno narasla. Posledično bodo stroški za zmanjšanje emisij ponovno večji. Tretjič, zdi se vprašljivo, če je to resnično primeren čas za zvišanje ciljev zmanjšanja emisij, saj bi s takšnim ukrepom ponovno narasli stroški, kar bi v času prizadevanj za izhod iz recesije lahko naletelo na upravičen odpor podjetij.

Kakšno stališče namerava sprejeti Komisija v zvezi s temi pripombami?

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Obljubljam, da bom odgovarjala zelo na kratko, saj dokumenta, ki ga navaja spoštovani poslanec, ni sprejela Komisija in njegova objava ni bila odobrena, vendar pa namerava kasneje ta mesec Komisija sprejeti sporočilo Svetu in Parlamentu, ki ocenjuje koristi in stroške zvišanja cilja EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na 30 %.

To sporočilo je dejansko zahteval Svet za okolje v svojih sklepih z dne 15. marca letos. Zato ni potrebno reči, da smo imeli malo časa, vendar menimo, da je to pomembna razprava; seveda bo po njej veliko podrobnosti, ki jih bomo morali natančneje preučiti. Poleg tega bo s tem sporočilom predložena, kot je bilo zahtevano v skladu z Direktivo o sistemu trgovanja z emisijami, analiza položaja energetsko intenzivnih sektorjev, za katere je bilo ugotovljeno, da so glede na izid konference v Københavnu izpostavljeni tveganju selitve virov CO2.

Toda naj zelo jasno povem eno stvar. Namen Komisije ni, da sprejme odločitev o zvišanju cilja na 30 % dan po predložitvi sporočila. Samo en korak je prizadevati si zagotoviti, da bomo imeli, ko bomo razpravljali o teh ciljih zmanjšanja emisij, informirano podlago, na kateri bomo lahko nadaljevali to razpravo. To je namen tega – da dobimo analizo, poznamo stroške, številke in izračune, da lahko imamo informirano razpravo. Resnično upam, da bo v tej razpravi sodeloval tudi Parlament.

  Zbigniew Ziobro, avtor. – (PL) Dokument navaja, da bodo večja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v srednji in vzhodni Evropi temeljnega pomena za dosego novega cilja. Res je, da Komisija upošteva, da bodo za takšne ukrepe potrebni veliki finančni stroški, vendar pa hoče ta denar poiskati v strukturnih skladih za te države. Z drugimi besedami, to bi bilo odvisno od preusmeritve sredstev, določenih za druge namene, predvsem za zmanjšanje razlik v razvoju med državami članicami Evropske unije in življenjskem standardu v teh državah in bi na primer potekalo na račun razvoja cestne infrastrukture v državah srednje in vzhodne Evrope.

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Upam, da bo spoštovani poslanec upošteval dejstvo, da se ne bom spuščala v podrobnosti enega osnutka izmed mnogih, ki je pricurljal v javnost. Ne bi bilo prav, da to storim.

Med svojim zaslišanjem v Evropskem parlamentu sem povedala, da moramo, ko porabljamo denar Evropske unije za druge namene, zagotoviti tudi, da se različne projekte – omenjena je bila na primer infrastruktura – preveri glede podnebnih vidikov. Vendar pa ne menim, da lahko kdor koli a tej stopnji da odgovor v zvezi s tem, kako točno bi to storili, če bi si prizadevali za 30-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2020. Namesto tega si prizadevamo zagotoviti analizo in med drugim poslance Parlamenta in Svet povabiti k sodelovanju v razpravi.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Danes smo glasovali o poročilu o spremembi Direktive o energetski učinkovitosti stavb. To je samo začetek novega procesa, kjer bomo lahko dejansko pomembno zmanjšali emisije in porabo energije v stavbah. Kot je dejal tudi kolega poslanec, še vedno potrebujemo sredstva. Upam, da imamo vašo podporo za veliko povečanje stopnje dodelitve iz ESRR za energetsko učinkovitost stanovanj in tudi za vzpostavitev sklada z začetkom leta 2014 za izboljšanje energetske učinkovitosti tudi v industrijskem sektorju.

  Chris Davies (ALDE). – Komisarka, ali izvirno vprašanje ne kaže obsega problema, s katerim se soočate, ko obravnavate to vprašanje? Mnogi poslanci tu in številne vlade, zastopane v Svetu, ne dojamejo potrebe po nujnem ukrepanju za preprečevanje podnebnih sprememb. Zanje je enostavno podpisati hvalevredne resolucije v času gospodarske blaginje, toda zdaj, ko ni tako, so nenaklonjeni sodelovanju pri praktičnih ukrepih. Ali morate obravnavati problem zanikanja podnebnih sprememb, če naj povečate naše ambicije?

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Prvič, rada bi preučila, kar ste se dogovorili danes o energetski učinkovitosti stavb. Obstaja veliko načinov za obvladovanje izboljšanih prizadevanj.

Obstaja tudi nekaj alternativnih finančnih model, ki se jih lahko uporabi, da bi bilo v interesu tistih, ki skrbijo za stavbe, da so te čim bolj energetsko učinkovite. Obstajalo bo veliko načinov, da to storimo – za katere ni nujno, da bodo potrebna sredstva –, in z veseljem bi jih preučila.

Strinjam se s predlagateljem vprašanja, da je eno od področij, na katerem lahko v Evropi storimo še veliko več, področje energetske učinkovitosti in stavb. Tam se skriva velik potencial in neumno je, da porabljamo veliko energije, od katere pravzaprav nihče nima dejanske koristi, ker je ne uporabljamo dovolj učinkovito.

V odgovor Chrisu Daviesu in glede tistih, ki zanikajo podnebne spremembe: s tem si prizadevam ukvarjati, ko naletim na to. Kljub vsem razpravam – in predvsem v Združenem kraljestvu imate obsežno razpravo o tem z Vzhodno Anglijo in čeprav bi moral biti IPCC boljši pri popravljanju napak, ko jih odkrije – vse do danes nisem našla ničesar, kar bi spodbijalo glavna odkritja znanosti, namreč da moramo obravnavati to vprašanje in da ga moramo vzeti resno.

Menim, da je še veliko drugih razlogov – s čimer se morajo strinjati tudi podnebni skeptiki –, da je tako pomembno storiti nekaj z energetsko učinkovitostjo in energetskimi tehnologijami. Če Evropa tu ni ambiciozna, me je zelo strah, da bomo izgubili rastoče trge tega stoletja v korist naše konkurence. Selitev virov CO2 ni primer tega, da tvegamo izgubo delovnih mest, če kaj storimo. Resnično se bojim, da tvegamo izgubo delovnih mest v velikem obsegu, če bomo v naslednjih nekaj letih preveč neodločni. Zelo me veseli, da se zdi nova britanska vlada zelo željna biti ambiciozna na področju podnebnih sprememb. Menim, da je to ključnega pomena za vse nas.

  Predsednik. – Vprašanje št. 18 predložila Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (H-0220/10)

Zadeva: Ukrepi Komisije na področju avtorskih pravic

Člen 118 Pogodbe o delovanju Evropske unije uvaja pristojnosti Unije na področju urejanja intelektualne lastnine: „Pri vzpostavitvi ali delovanju notranjega trga Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku določita ukrepe za uvedbo evropskih pravic intelektualne lastnine, da se zagotovi enotno varstvo pravic intelektualne lastnine v vsej Uniji in vzpostavi centralizirana ureditev na ravni Unije na področju potrjevanja, usklajevanja in nadzorovanja.“

Dejstvo, da na ravni Evropske unije ni enotnega pravnega okvira na področju avtorskih pravic, je velika ovira za razvoj notranjega trga blaga, ki ga ščitijo te pravice.

Ali bi Komisija lahko naštela pobude, ki jih namerava sprožiti na področju avtorskih pravic v skladu s členom 118 Pogodbe o delovanju Evropske unije?

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Najprej bi se zahvalil gospe Geringer de Oedenberg za njeno vprašanje. Sega v samo bistvo trenutnih razprav o avtorskih pravicah in internetu.

Žal se avtorske pravice prepogosto predstavlja kot oviro za vzpostavitev enotnega digitalnega trga. Mislim, da to ni pošteno. Avtorske pravice ustvarjalcu omogočijo prodajo tega, kar je ustvaril, in mu zagotavljajo vračilo njegove naložbe. Poleg tega to ne velja samo na področju kulturnega ustvarjanja, kar gospa Geringer de Oedenberg zelo dobro ve. Velja tudi na področju industrije, ustvarjanja, industrijskih inovacij; vračilo naložbe, zaradi katerega bo ustvarjalec lahko nadaljeval z ustvarjanjem drugih del in nove vsebine. Ta gospodarski model, ki podpira avtorske pravice, je obstajal več sto let, seveda pa se je upravljanje pravic razvilo s tehnologijami, radiem, televizijo, kablom, satelitom in danes z internetom. Vsakokrat so nam nove tehnologije omogočile preusmeritev k novim gospodarskim modelom, ki so vodili k spremembi uporabe in komercializaciji avtorskih pravic.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, namesto da predlagam radikalne spremembe avtorskih pravic, hočem zaščititi ustvarjanje, obenem pa poiskati pravni okvir, ki bo omogočil nastanek novih gospodarskih modelov. To sem najavil, ko sem 13. januarja stal pred vami, in točno to je načelo, ki bo vodilo moje delovanje. Poleg tega je to naloga, ki jo skupaj z vami načrtujem za evropskega zakonodajalca. Digitalna agenda, ki jo je Komisija na odločno pobudo moje kolegice in prijateljice gospe Kroes sprejela 19. maja, vsebuje moj načrt, ki zajema avtorske pravice in internet.

Poleg tega bom v skladu s temi usmeritvami prevzel tri pobude. Prvič, predlog okvirne direktive o kolektivnem upravljanju avtorskih pravic. Zamisel tu se najprej nanaša na omogočanje družbam za kolektivno upravljanje, da se bolje organizirajo, da bi zagotavljale nove internetne storitve, kot so imeniki po meri ali sistem „vse na enem mestu“. Po drugi strani je cilj tudi uskladitev pravil o upravljanju, preglednosti in nadzoru družb za kolektivno upravljanje, da bi omogočili preglednejše oblikovanje cen in vračil za člane družb za kolektivno upravljanje.

Drugič, direktiva o delih, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani: cilj je vzpostaviti potrebno pravno gotovost za podporo prizadevanj za digitalizacijo naše kulturne dediščine. V mislih imam evropsko opredelitev del, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani.

Tretjič, predložil bom zeleno knjigo o avdiovizualni vsebini in internetu. Tu gre za vprašanje analize pogojev za omogočanje nove storitve video na zahtevo v Evropi. Leta 2011 bomo začeli dialog z različnimi zainteresiranimi stranmi o temah, ki vplivajo na omogočanje novih storitev vsebin z dodano vrednostjo na internetu, da bi ugotovili, kako pojasniti obstoječa pravila. Zamisel je ugotoviti, kakšno vlogo lahko igra tehnologija pri opredelitvi in plačilu digitalne vsebine, opredeliti vprašanja, povezana z digitalnimi mediji in izvedeti, kako se učinkoviteje spopasti s sivo ekonomijo internetnega piratstva. Moja metoda bo enostavna: prisluhniti hočem različnim zainteresiranim stranem in vam predlagati ukrepe. Hočem Evropo, ki omogoča pojav novih gospodarskih modelov. Nimam vnaprej oblikovane zamisli o vrsti posredovanja, ki bo potrebna, zakonodajno ali drugače. Prav tako nisem dogmatičen ali si delam utvare glede možnosti, da najdemo rešitev, ki bo ustrezala vsem. Vendar pa bi ta nov proces oživitve notranjega trga in digitalne agende – o kateri je slučajno v svojem poročilu govoril gospod Monti – izkoristil za razvoj prave gospodarske politike za kulturni sektor v Evropi.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, avtorica. – (PL) Pozdravljam pobude Komisije. Imam dodatno vprašanje v zvezi z zeleno knjigo iz leta 2008 z naslovom „Avtorske pravice v gospodarstvu znanja“, v kateri Komisija priznava, da trenutni sistem neobveznih izjem iz varstva avtorskih pravic, ki je bil vzpostavljen z direktivo iz leta 2001, ne izpolnjuje svojega namena, z drugimi besedami, da ne olajšuje distribucije del, zaščitenih z avtorskimi pravicami, in ne odraža ravnotežja med pravicami avtorjev in pravicami ljudi, ki uporabljajo njihova dela.

Poleg tega je pomembno to, da so obvezne izjeme iz varstva avtorskih pravic nujno potrebne za knjižnice, za dajanje del na razpolago slepim in tudi za distribucijo del, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani. Vprašala bi, kakšne pobude namerava Komisija predstaviti v bližnji prihodnosti v zvezi s temi izjemami iz varstva avtorskih pravic.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospa Geringer de Oedenberg, vprašali ste me tudi o pripombi, ki bi jo rad potrdil, o tem, kako bo ukrepala Komisija; radi bi, da poda izjavo o uporabi člena 118 Pogodbe. Potrdim lahko, da glede te točke to ni pristop, ki smo ga izbrali. Naš zaželen pristop je vzpostaviti regulativni okvir, ki daje prednost vseevropskim licencam avtorskih pravic. To je pragmatičen pristop, ki bi nam omogočil doseči želene rezultate na učinkovitejši način kot uvedba novih edinstvenih in centraliziranih avtorskih pravic. Poleg tega bi povedal, da je ta zelena knjiga zelo pomembna in nam mora omogočiti zastaviti številna vprašanja in napredovanje zamisli. V mislih imam predvsem vprašanje slabovidnih.

Sprašujete se, zakaj nismo bolj ambiciozni glede vzpostavitve enotnih evropskih avtorskih pravic. Največja ovira za uvedbo avtorskih pravic EU, gospa Geringer de Oedenberg, je, da bi morale prevladati nad nacionalnimi avtorskimi pravicami, da bi bile učinkovite. Z drugimi besedami, avtorske pravice Evropske unije morajo prevladati nad nacionalnimi avtorskimi pravicami, kar bo težko, kulturno in politično. Četudi bi tak pristop sprejele države članice, bi imel precej omejen vpliv, saj se ga ne bi uporabljalo za stara dela. Uporabilo bi se jih lahko samo za nedavno ustvarjena dela. Zato nove avtorske pravice ne bi veljale za predhodno obstoječe skladbe.

Povedal sem tudi, zakaj si prizadevam za direktivo o delih, za katera imetnik avtorskih pravic ni znan. Vendar pa se bom, preden oblikujemo dokončno besedilo tega osnutka direktive, posvetoval s tistimi poslanci Evropskega parlamenta, tudi z vami, ki so najbolj udeleženi v tej zadevi.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Vprašala bi vas, ali načrtujete pregled direktive o avtorskih in sorodnih pravicah v informacijski družbi. To sprašujem, ker potrebujemo pravno gotovost. Žal se je izjeme v različnih državah razlagalo na različne načine, zaradi česar je v različnih državah članicah prišlo do različnih odločitev o isti zadevi. Zato menim, da je koristno, da opravimo pregled, posebno glede na novo Lizbonsko pogodbo.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospa Ţicău, da zelo jasno odgovorim na vaše vprašanje, trenutne ne nameravamo spremeniti kataloga izjem v direktivi iz leta 2001. Sprejeli smo pristop, za katerega menim, da je pragmatičen in napreden s temi tremi pobudami, ki sem jih omenil, o kolektivnem upravljanju, delih, za katera imetnik avtorskih pravic ni znan, in zeleni knjigi, zato bomo v tem okviru obravnavali pomisleke, ki ste jih izrazili. Vendar pa ne nameravamo spremeniti kataloga izjem.

  Predsednik. – Vprašanje št. 19 predložil Alan Kelly (H-0190/10)

Zadeva: Karta državnih pomoči EU

Ali bi Komisija soglašala s celovito revizijo karte državnih pomoči EU za obdobje 2007–2013?

Ali je glede na to, da bo letos potekala revizija, res, da ta revizija karte državnih pomoči omogoča le nekakšno „izmenjavo“, ne pa tudi prerazporeditve regij, ki bi odražala novo gospodarsko realnost, nastalo zaradi finančne krize?

Obstoječa karta državnih pomoči je bila določena na podlagi statistike iz leta 2006, vendar je evropsko gospodarstvo danes bistveno drugačno. Ali se Komisija strinja, da je zaradi tega obstoječa karta pomanjkljiva in na kakšen način bi bilo te pomanjkljivosti po njenem mnenju možno odpraviti?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospod Almunia me je prosil, naj odgovorim na to vprašanje.

Da bi zagotovila kontinuiteto prizadevanj regionalnega razvoja, je Komisija leta 2006 odločila, da seznam regij, ki so jih države članice razporedile kot del kart regionalne pomoči, velja v celotnem obdobju od leta 2007 do leta 2013. Vendar pa je Komisija v svojih smernicah za nacionalno regionalno pomoč ugotovila, da lahko pride do situacij, kjer bodo potrebne prilagoditve, zato je bila v skladu s točko 104 smernic državam članicam dana možnost, da nadaljujejo z vmesnim pregledom kart regionalne pomoči v zvezi z regijami, razporejenih v skladu s členom 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Tri izmed sedemnajstih držav članic, ki jih zadeva ta vmesni pregled, so se odločile izkoristiti to možnost. V skladu z vmesnim pregledom lahko države članice nadomestijo največ polovico regij, ki so trenutno upravičene do regionalne pomoči, z nanovo razporejenimi regijami. Pod določenimi pogoji je mogoče povečati intenzivnost pomoči za regije, ki so že razporejene v skladu s prvotno karto regionalne pomoči. Kot del vmesnega pregleda se na podlagi povprečja podatkov Eurostat zadnjih let v zvezi z bruto domačim proizvodom na prebivalca in brezposelnost v zadevni regiji ravni NUTS III oceni upravičenost nanovo razporejenih regij in morebitnih povečanj intenzivnosti pomoči. To pripomore k usmeritvi regionalne pomoči za naložbe v gospodarski razvoj regij,ki so prikrajšane glede na nacionalno povprečje.

Zdi se, da dejstvo, da so se samo tri izmed držav članic, ki jih zadeva vmesni pregled, odločile priglasiti spremembe h kartam regionalne pomoči, kaže, da večina držav članic meni, da gospodarska kriza ni znatno vplivala na seznam regij, ki potrebujejo razvojno pomoč.

  Alan Kelly, avtor. – Zahvaljujem se vam za odgovor. Presenetljivo je, da so se dejansko prijavile samo tri države. To je neverjetno.

Prihajam iz regije, v kateri smo izgubili tisoče delovnih mest: Dell – 3000 delovnih mest; in prav danes je brez delovnega mesta v farmacevtskem podjetju Pfizer ostalo 800 ljudi, od teh 300 v moji regiji južni Irski, to pa ima bruto ekvivalent dotacije nič odstotkov. Naša vlada je ponovno zaprosila zanjo, in upam, da se bo to spremenilo, kajti če se ne, to zagotavlja, da vlada ne more uporabiti resnično aktivnih ukrepov z vidika pritegnitve večjih podjetij. To se mi zdi zelo nazadujoče in se mora spremeniti. Zato si bom aktivno prizadeval za to, da Komisija sprejme drugačno strategijo, ker menim, da je karta državne pomoči zastarela.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Morda je res nenavadno, kot je poudaril spoštovani poslanec, da so samo tri države članice zaprosile za ta vmesni pregled. Vendar pa je tako v skladu s številkami, ki smo jih imeli danes zjutraj.

Seveda je številne države članice in številne regije močno prizadela gospodarska kriza, vendar pa so morda nekatere države članice ugotovile, da obstajajo drugi načini in druga sredstva za obravnavanje tega, saj jih je, kot ste videli, zelo malo zaprosilo za ta pregled. Možnost je bila dana sedemnajstim državam članicam, izkoristile pa so jo samo tri.

Menim, da se spoštovani poslanci strinjajo z mano, da je osnovni namen dolgoročnega programa seveda, da moramo imeti kontinuiranost za regije, da bi lahko dolgoročno načrtovali. Vsekakor obstajajo druga sredstva za obravnavanje krize, vendar pa sem prepričana, da bo komisar Almunia pripravljen o tem razpravljati z vami ob drugi priložnosti.

Drugi del

  Predsednik. – Vprašanje št. 20 predložil Bernd Posselt (H-0179/10)

Zadeva: Policijsko sodelovanje med Evropsko unijo in Ukrajino

Kako se razvija čezmejno policijsko sodelovanje med Evropsko unijo in njeno najpomembnejšo vzhodno sosednjo državo Ukrajino in katere ukrepe načrtuje Komisija, da bi se to sodelovanje okrepilo?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Hvala, gospod Posselt, za vaše vprašanje o zelo pomembni zadevi. Čezmejno policijsko sodelovanje z državami, sosedami Evropske unije, je predvsem v pristojnosti držav članic. Vendar pa Evropska unija podpira dvostransko sodelovanje med državami članicami in Ukrajino predvsem z delovanjem Europola. 4. decembra 2009 je bil podpisan sporazum o strateškem sodelovanju med Europolom in Ukrajino, ki bo omogočil uskladitev prizadevanj za boj proti mednarodnemu organiziranemu in resnemu kriminalu in terorizmu. Vendar pa strateški sporazum ne dopušča izmenjave osebnih podatkov o osumljencih. Te je mogoče izmenjati samo z državami, ki so z Europolom sklenile operativni sporazum, pred sklenitvijo takšnega sporazuma pa mora Ukrajina sprejeti zakonodajo o varstvu osebnih podatkov in ratificirati Konvencijo Sveta Evrope o varstvu posameznikov v zvezi z avtomatsko obdelavo osebnih podatkov in njen protokol.

Del širše prednostne naloge Komisije je namreč, da Ukrajina vzpostavi režim varstva osebnih podatkov v skladu z evropskimi standardi. Ta bi omogočil vzpostavitev dejanskega neodvisnega organa za nadzor varstva podatkov, ki bi se ga lahko podpiralo s tehnično in strokovno pomočjo iz EU. EU podpira tudi finančno policijsko sodelovanje z Ukrajino s projektom povezovanja, s katerim povečuje zmogljivost ukrajinske policije in misije Evropske unije za pomoč na meji (EUBAM). In lansko leto je EUBAM s sodelovanjem Frontexa, urada OLAF in pobude za sodelovanje jugovzhodne Evrope podprl skupno operacijo za mejni nadzor Nikonij za izboljšanje sodelovanja med ukrajinskimi in moldavskimi policijskimi silami v boju proti čezmejnemu kriminalu in nezakoniti migraciji.

  Bernd Posselt, avtor. – (DE) Vprašal bi samo, kakšna je situacija v zvezi s podporo policijskemu usposabljanju in krepitvijo pravosodja in notranjih organov v Ukrajini. Ali to poteka kot osrednje področje v okviru vzhodnega partnerstva in ali sta udeležena Komisija in tudi Evropska policijska akademija? Ali pa to poteka samo na ravni držav članic?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Seveda nenehno vodimo dialog z Ukrajino glede tega vprašanja. Moj kolega komisar Štefan Füle je predstavil podlago sodelovanja in tudi sama sem precej vključena v to. Zajema notranje zadeve, da bi ugotovili, kako lahko pomagamo ukrajinskim organom pri razvoju v zvezi s temi zadevami in kako lahko nadalje poglobimo naše sodelovanje. To bomo obravnavali tudi na srečanju z ukrajinskimi organi čez samo nekaj tednov.

Policijskega sodelovanja in izobraževanja kot takšnega se v neposredni prihodnosti ne predvideva, vendar pa bi o tem lahko razpravljali, ko bo Ukrajina izvedla potrebne reforme. Naklonjeni smo sodelovanju z njo. Je pomembna soseda. Imamo veliko skupnega. Imamo skupne izzive v zvezi s čezmejnim kriminalom, zato bi bilo tudi za nas dobro, če bi se nadalje obvezali. Seveda morajo Ukrajinci uvesti tudi izboljšave, vendar pa smo tu in jim pripravljeni pomagati, in videli bomo, kam nas bo to popeljalo dolgoročno.

  Predsednik. – Vprašanje št. 21 predložil Georgios Papanikolaou (H-0184/10)

Zadeva: Izbruh kriminalitete v Evropi

Kot so pokazale informacije, ki jih je pred nekaj meseci objavil Eurostat, sta v evropskih družbah močno narasla kriminaliteta in nasilje. Ker je gospodarska kriza neposredno povezana s porastom teh pojavov, sta kriminaliteta in nasilje zelo pogosta v državah, ki se soočajo z največjimi gospodarskimi težavami.

Ali namerava Komisija sprejeti pogumnejše ukrepe, da bi države članice učinkoviteje sodelovale ne samo pri preprečevanju kriminalitete v evropskih družbah, ampak tudi v boju proti temu pojavu, pri tem pa upoštevale potrebo po zaščititi osebne svobode evropskih državljanov?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Najnovejša izdaja statistike Eurostata o kriminalu in kazenskem pravosodju je bila objavljena 29. maja; zajema obdobje od leta 1998 do 2007 in ne razkriva porasta, ki ga je opisal spoštovani poslanec Evropskega parlamenta. Komisija kljub temu priznava, da organizirani kriminal ogroža državljane in gospodarstvo po vsej Evropski uniji.

Komisija je zavezana predložitvi zadevnih predlogov in izvajanju ukrepov za preprečevanje in boj proti različnim oblikam kriminalnih dejavnosti, organiziranih ali ne. Zato so ti cilji del celovitega okvira stockholmskega programa za ukrepanje EU v zvezi z državljani, pravosodjem, varnostno politiko in politiko priseljevanja za naslednjih pet let. Nedavno je Komisija sprejela stockholmski akcijski načrt in mislim, da je bila moja kolegica podpredsednica Reding tu pred pol ure, da bi ga predstavila in o njem razpravljala na tem plenarnem zasedanju.

Poleg tega bo Komisija pred koncem leta predstavila sporočilo o notranji varnostni strategiji, ki bo vsebovala konkretne predloge in ocene groženj za naslednjih pet let. Seveda bo v to vključen tudi organizirani kriminal.

Skupne grožnje zahtevajo skupne odzive, zato morajo vse države članice, javni organi in zasebne organizacije učinkovito uporabiti skupna orodja. Naj omenim tri vrste kriminala, ki so resnično evropske in imajo tudi mednarodno razsežnost: trgovina z ljudmi, kibernetski kriminal in kraja identitete. Komisija je odločena okrepiti sodelovanje glede tega in v zvezi s tem pripravlja tudi operativne in zakonodajne predloge. To bomo storili v sodelovanju z državami članicami, Evropskim parlamentom in NVO ter zasebnim sektorjem.

Usklajevanje dialoga in operacij so ključne besede za prihodnost; izmenjava najboljših praks, standardov, smernic, razvoj usposabljanja in raziskav morajo povečati medsebojno učinkovitost in razumevanje. Za učinkovit boj proti kriminalu je pomembno sodelovanje z državami kandidatkami in tretjimi državami.

Poudarila bi, da je ambiciozen pristop v postopku sprejemanja odločitev odvisen od politične pripravljenosti držav članic. Učinkovito in uspešno izvajanje sprejetih ukrepov je odvisno od nacionalnih sredstev, dodeljenih za dosego ciljev. Komisija lahko države članice podpira s finančnimi programi za sodelovanje na evropski ravni.

Kot vsi veste, Lizbonska pogodba podeljuje Evropskemu parlamentu nove pristojnosti na tem področju, sama pa bi poudarila vašo odgovornost in pomembno vlogo pri oblikovanju varnosti v Evropski uniji.

  Gay Mitchell (PPE). – Komisarki se zahvaljujem za njen odgovor. Lani sem pripravil poročilo Parlamenta o Evropski centralni banki in eno izmed vprašanj, ki sem jih načel, je bilo veliko povečanje števila bankovcev za 500 EUR in tudi bankovcev za 200 EUR, toda predvsem bankovcev za 500 EUR. Izpostavil sem možnost, da se jih uporablja za namene pranja denarja, za kriminalne namene. Zdaj vem, da v Združenem kraljestvu vlada resnična zaskrbljenost zaradi tega.

Bi lahko komisarko pozval, da skupaj z Evropsko centralno banko preuči vprašanja, ki sem jih načel, da bi ugotovila, kdo uporablja tako velike količine bankovcev za 500 EUR? Povedati moram, da obstaja utemeljen sum utaje davkov ali morda drugih kriminalnih dejavnosti.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Spoštovanemu poslancu bi se zahvalila za te informacije. To bom vsekakor preučila in si prizadevala ugotoviti, ali lahko odkrijemo kakšen vzorec. Trenutno ne morem odgovoriti na to vprašanje, vendar pa bom to zagotovo preučila, zahvaljujem pa se vam, da ste to predlagali.

  Georgios Papanikolaou, avtor. – (EL) Hvala, komisarka, za vaš odgovor. V tem odgovoru ste bili informativni in odkriti v smislu datuma, do katerega razpolagate s podatki, z drugimi besedami, do leta 2007. To vprašanje sem vam zastavil 6. aprila 2010 in 5. maja 2010. Kot veste, so trije ljudje tragično in po nepotrebnem izgubili življenje med mirnimi demonstracijami grških državljanov, ki so zahtevali boljši jutri.

Ponovil bom vprašanje, da bi dobil natančnejši odgovor. Ali namerava Komisija sistematičneje posredovati in državam članicam priporočati v zvezi s temi vprašanji? Ali nameravati zbrati podatke o teh zadevah neposredneje in hitreje glede na to, da se zdi, da se problem zaostruje, predvsem zdaj, v mnogih državah članicah?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Komisija – in tudi sama – zelo obžaluje smrt teh treh ljudi v nedavnih nemirih, kot je navedel poslanec. Vedno je tragično, ko te zadeve prizadenejo nedolžne ljudi. To obžalujemo, v mislih pa smo z njihovimi družinami.

Kot pravite, moramo nenehno posodabljati svoje statistike, Eurostat pa to preučuje. Upam, da bomo v kratkem izvedli boljšo oceno. V zvezi s tem trenutno ne načrtujemo pobud. Ti zločini in te smrti so strašne, vendar pa je pristojnost Komisije omejena na čezmejni kriminal in na omogočanje sodelovanja med nacionalnimi organi in evropskimi organi. Trenutno se v zvezi s tem ne načrtuje pobud.

  Predsednik. – Vprašanje št. 22 predložil Pavel Poc (H-0185/10)

Zadeva: Skupna vizumska politika EU

V skladu s členom 77(2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije in v skladu s sekundarno zakonodajo na tej pravni podlagi, zlasti z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001⁽¹⁾ z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (kakor je bila spremenjena), so države članice zavezane k skupni vizumski politiki in k vzajemnosti.

Ali Evropska komisija pod pojmom „skupna vizumska politika“ razume izključno določitev enotnih pravil za tretje države v okviru notranjega območja EU? Ali pa je mogoče ta člen Pogodbe o Evropski uniji – poleg tega, da ureja vizumsko politiko v zvezi s tretjimi državami – razumeti tudi kot zavezo Evropske komisije in držav članic, da si bodo prizadevale za enake pogoje za vse države članice EU v tretjih državah?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Vizumska politika Evropske unije je usklajena in je skupna politika. Temelji na treh pravnih instrumentih, ki veljajo za države članice, in sicer Uredbi (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo imeti vizum, in tistih, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti; drugič, vizumskem zakoniku, ki določa vse postopke in pogoje za izdajo schengenskih vizumov za kratkoročno prebivanje; in nazadnje Uredbi (ES) št. 1683/95 o enotni obliki za vizume. Ta pravila veljajo za državljane vseh tretjih držav, ki morajo imeti vizum.

Prva uredba, ki sem jo navedla, vzpostavlja seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume; to je tako imenovani „negativni“ seznam. Obstaja tudi pozitivni seznam: tisti državljani, ki so izvzeti iz te zahteve na podlagi različnih meril, med katerimi je vzajemnost osnovno načelo. Ta uredba velja za vse države članice EU, razen Združeno kraljestvo in Irsko, in tudi za Islandijo, Norveško in Švico.

V skladu z načelom vzajemnosti EU meni, da mora v primeru državljanov iz tretjih držav, ki so pri potovanju v države članice EU izvzeti iz vizumske obveznosti, tretja država zagotoviti recipročno obravnavo za državljane EU s tem, da jih izvzame in vizumske obveznosti, ko potujejo v to državo. Ko tretja država na pozitivnem seznamu ohrani ali uvede vizumsko obveznost za državljane ene, dveh ali več držav članic, veljajo mehanizmi vzajemnosti. To je okvir, v katerem bi lahko Komisija ukrepala, da doseže ponovno vzpostavitev potovanj brez vizumov s strani tretje države, ali če tega ni mogoče doseči, da predlaga povračilne ukrepe za začasno ponovno vzpostavitev vizumske obveznosti za državljane te tretje države.

Ta sistem se je izkazal za precej učinkovitega, kot kažejo ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, in pripravljeni v periodičnem poročilu o vzajemnosti, države članice pa so v skladu z mehanizmom vzajemnosti, ki velja od leta 2005, uradno obvestile o 75 primerih nevzajemnosti, ki zadevajo 13 tretjih držav s pozitivnega seznama. Od takrat je bila vzajemnost vzpostavljena z večino izmed teh 13 držav, kot so Japonska, Panama, Singapur, Avstralija, Urugvaj in Kostarika, nedavno pa je Komisija zaključila pogajanja z Brazilijo o odpravi vizumov, kar bo vam in Svetu zelo kmalu predloženo.

Problemi zaradi nevzajemnosti še naprej obstajajo za določene države članice nasproti ZDA in Kanadi, in to temo vedno načnemo s tema državama.

Mehanizem ne velja v primeru, da tretja država na negativnem seznamu ohrani ali uvede vizumsko obveznost samo za državljane ene ali več držav članic ali če tretja država uporablja drugačne pogoje za državljane različnih držav članic. Pravni red Skupnosti ne zajema pravil za takšne primere in ne zagotavlja posebnega mehanizma, zato EU zelo težko posreduje.

  Pavel Poc, avtor. – (CS) Komisarka, če Evropska komisija jamči skupno vizumsko politiko in če ta politika temelji predvsem na načelu vzajemnosti, kako dolgo namerava Komisija dopuščati brezprimeren, nesorazmeren vizumski režim, ki ga je uvedla tretja država, in sicer Kanada, za državo članico EU, namreč Češko republiko?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Seveda zelo dobro poznam primer, ki ga navaja spoštovani poslanec, in Komisija je bila vključena v to.

Kanadski organi so v Pragi odprli pisarno – in to je en pogoj, ki smo jim ga naložili –, pripravljajo pa tudi načrt za ponovno odpravo vizumov. Imeli smo številna srečanja na visoki ravni s Kanado, Češko republiko in Komisijo, da bi opredelili ukrepe, ki jih je treba sprejeti. Kanadčani so rekli, da bodo spremenili svoj zakon in ga bodo kmalu predložili svojemu parlamentu, da bi ga spremenili. Vodimo dialog z njimi in češkimi organi, da bi zagotovili obstoj dialoga, konstruktivno ozračje in premik k rešitvi tega. O tem bodo države članice ponovno razpravljale v začetku junija v Svetu.

Žal mi je, da ta spor še ni bil rešen, vendar pa lahko spoštovanemu poslancu zagotovim, da si skupaj s češkimi kolegi prizadevamo čim prej najti rešitev.

  Predsednik. – Vprašanje št. 23 predložil Nikolaos Chountis (H-0205/10)

Zadeva: Nerešena vprašanja v zvezi s skupno izjavo Turčija-EU z dne 5. novembra 2009

Ob upoštevanju:

skupne izjave, ki so jo 5. novembra 2009 podpisali turški minister za notranje zadeve Atalay, podpredsednik Komisije Barrot in predsedujoči Svetu Billström, in natančneje 3. točke te izjave o ponovnem začetku uradnih pogajanj za sklenitev dogovora o obnovitvi odnosov med Turčijo in EU ter 5. točke, iz katere izhaja, da je bil sprejet dogovor med Turčijo in Frontexom na tehnični ravni,

odgovora na moje vprašanje H-0431/09, ki ga je predsedujoča Svetu Cecilia Malmström dala na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta 16. decembra 2009,

vztrajnih motilnih napadov turških zračnih sil na zračna plovila Frontexa,

prosim Komisijo, naj odgovori na naslednja vprašanja: Kako daleč so pogajanja iz 3. točke skupne izjave? Ali v pogajanjih s Frontexom mogoče prihaja do zapletov? Ali so motilni napadi na zrakoplove Frontexa povezani z zavračanjem Turčije, da bi uradno priznala meje EU v Egejskem morju?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Danes imam polno dela! Spomnila bi, da smo imeli težavno zgodovino v pogajanjih s Turčijo, ki so se začela že z mandatom leta 2002, vendar pa so bili nedavno narejeni zelo številni pozitivni koraki. Lani je sklep Sveta o nezakonitem priseljevanju pozival k pospešitvi pogajanj s Turčijo, prav tako lani pa je moj predhodnik gospod Barrot skupaj s švedskim ministrom Billströmom obiskal Turčijo. Takrat je bila pripravljena skupna izjava o doseganju napredka.

Od takrat je bil dosežen napredek. Pozimi smo imeli nekaj pogovorov in zdaj smo zelo blizu dogovoru v pogajanjih s Turčijo o ponovnem sprejemu.

Komisija je prepričana, da so dogovorjeni deli besedila uravnoteženi in da odražajo naše potrebe ter hkrati obravnavajo pomisleke Turčije. Prizadevamo si za dokončanje tega besedila čim prej in smo v nenehnih stikih s turškimi organi.

Cilj je dokončanje tega in poročilo o izidu pogajanj med junijskim Svetom. Parlament bomo o vsem obveščali, saj bo naprošen za soglasje o sklenitvi, ko bo dokončano.

Glede Frontexa ni uradne povezave med pogajanji o dogovoru in sporazumu o ponovnem sprejemu med EU in Turčijo. Glede na povedano Komisija sprejema potrebne ukrepe, da bi zagotovila splošno skladnost pri obravnavanju podobnih vprašanj v obeh aktih.

Komisija ne more komentirati določitve ozemlja ali mej zadevne države članice, saj so ta vprašanja v izključni pristojnosti držav članic in veljavnih določb mednarodnega prava. Frontex in državo članico gostiteljico bi radi spodbudili, da zagotovita ustrezne informacije sosednjim tretjim državam o uporabi sredstev kot so leteča sredstva blizu mej pred začetkom skupne operacije.

  Nikolaos Chountis, avtor. – (EL) Komisarka, zaradi težavnosti jasnega odgovora na vrsto podobnih vprašanj sem se zavedel, da so ta pogajanja v vsakem primeru težka, in po mojem mnenju to potrjuje vprašanje, da turška stran načenja številna politična vprašanja, zaradi katerih je težko zaključiti pogajanja.

Zelo hvaležen bi bil, če bi nas takoj ko se ta pogajanja zaključijo, takoj ko bo sklenjen sporazum, seznanili s tem. Povedal bi tudi naslednje: med nedavnim obiskom turškega predsednika vlade v Grčiji, v Atenah, je bil podpisan protokol, memorandum o sodelovanju z Grčijo o vprašanjih nezakonitega priseljevanja. Vprašati vas želim naslednje: ali lahko ta memorandum, ta – recimo mu – sporazum o ponovnem sprejemu med Grčijo in Turčijo nadomesti sporazum med Evropsko unijo in Turčijo, o katerem potekajo pogajanja?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Ne da bi poznala točne podrobnosti sporazuma, sklenjenega med Turčijo in Grčijo, menim, da kaže konstruktivno razpoloženje, v katerem smo, v zvezi z grškimi organi na eni in turškimi na drugi strani.

Potekajo vzporedna pogajanja s Turčijo. Kot sem povedala, smo blizu dokončanja teh pogajanj. Ozračje je bilo zelo konstruktivno in menim, da to kaže na potrebo Evropske unije po dosegi tega in tudi interes na strani Turčije, da z nami sklene sporazum o ponovnem sprejemu. To je seveda v korist vseh.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Komisarka, v drugih odgovorih, ki smo jih prejeli, ste izrecno povedali, da se Frontex s Turčijo pogaja o tehničnih vprašanjih. To razumem. Pred kratkim ste nam v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ko ste prišli in nas seznanili z zadevami v vaši pristojnosti, povedali, da končni sporazum s Turčijo o vprašanjih nezakonitega priseljevanja, kot ste povedali danes, dobro napreduje in se bliža sklenitvi.

Ali v tem sporazumu med Evropsko unijo in Turčijo ne bi moral biti predviden tudi Frontex med Evropsko unijo in Turčijo? Ali Frontex ni zelo pomemben dejavnik v boju proti nezakonitemu priseljevanju? Ne vem, koliko nam lahko poveste o tem, kaj vključujejo pogajanja, toda ali vam zdrava pamet ne pove, da bi morala na tej točki obstajati določba o delovanju in ukrepanju Frontexa?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Prejšnji ponedeljek sem imela priložnost nagovoriti Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in ponavljam, kar sem povedala takrat, namreč da pogajanja s Turčijo napredujejo.

Glede Frontexa in mejnega nadzora Turčije so dosegli začetni dogovor o osnutku dogovora na tehnični ravni. Obe strani si prizadevata za pogovore, Frontex pa trenutno čaka na odgovor Turčije, da bi nadaljeval te pogovore. Frontex je pomemben akter, vendar pa moramo najprej skleniti sporazum in potem nadaljevati vzporedne pogovore s Frontexom. Strinjam se, da je tu veliko prostora za sodelovanje.

  Predsednik. – Vprašanje št. 24 predložila Sarah Ludford (H-0236/10)

Zadeva: politike EU za boj proti terorizmu in programi izročitev CIE

Številni nedavni dogodki so bolje pokazali udeležbo držav članic v programe izročitev v ZDA. Skupna študija ZN iz leta 2010 je razkrila, da so se države članice EU tajno dogovarjale in sodelovale v dejavnostih, povezanih s programi izročitev CIE in s skrivnimi zapori⁽²⁾.

Ali lahko Komisija glede na številne zlorabe moči držav članic v zadnjih osmih letih in glede na predlagano sporočilo Komisije o pregledu politik EU za boj proti terorizmu predloži podrobnosti o posebnih ukrepih, ki jih namerava sprejeti za zagotovitev, da bodo politike EU za boj proti terorizmu v prihodnosti preprečile tovrstne zlorabe?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Zahvaljujem se Sarah Ludford za to vprašanje. Kot veste, me to zanima, glede tega pa smo sodelovali tudi v preteklosti. Ni treba povedati, da gresta svoboda in varnost z roko v roki, spoštovanje temeljnih pravic in pravna država pa sta v središču pristopa Evropske unije k boju proti terorizmu. Ukrepe za boj proti terorizmu je treba vedno sprejemati v okviru popolnega spoštovanja temeljnih pravic in EU mora v zvezi s tem dajati zgled.

To ni samo pravna zahteva, ampak tudi ključni pogoj za zagotovitev verodostojnosti in legitimnosti ter tudi za spodbujanje medsebojnega zaupanja med nacionalnimi organi in zaupanja v javnosti na splošno. Komisija bo zato nadaljevala s pristopom k protiterorizmu, ki si prizadeva združiti operativno in pravno učinkovitost in izvedljivost z jasno zavezo spoštovanju temeljnih pravic.

Prakse, imenovane izročitve in skrivni zapori, kršijo človekove pravice. Komisija je to vedno poudarjala, v rokah zadevnih držav članic pa je, da začnejo ali nadaljujejo s poglobljenimi neodvisnimi in nepristranskimi preiskavami, da bi ugotovile resnico. To je pozitivna dolžnost, ki izhaja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, da bi ugotovili odgovornost in žrtvam omogočili, da dobijo odškodnino. S strani Komisije smo spodbujali Poljsko in Romunijo, naj izvedejo preiskave domneve o obstoju skrivnih zaporov, in pozdravljamo začetek kazenske preiskave na Poljskem marca 2008.

Komisija je tudi pisala litovskim organom in pozdravila njihov proaktivni odnos pri uvedbi preiskav. Kar zadeva razprave o letih za izročitev in njihovih posledicah za letalsko politiko EU, se je Komisija v okviru sporočila civilnega in poslovnega letalstva iz januarja 2008 tudi nekaj naučila. Poleg tega enotno evropsko nebo, ki je začelo veljati januarja lani, zagotavlja dodatne ukrepe za nadzor dejanskega premikanja zrakoplovov, to pa bomo pozorno spremljali – seveda v skladu s svojimi pristojnostmi.

Leta 2008 je Komisija zagotovila celovite dejanske informacije v svojem javnem dokumentu služb Komisije o terorizmu in temeljnih pravicah. To je združitev odgovorov držav članic na vprašalnik o kazenskem pravu, upravnem pravu, postopkovnem pravu in temeljnih pravicah v boju proti terorizmu. Na ta vprašalnik so odgovorile vse države članice, prav zdaj pa s strani Komisije pripravljamo pregled glavnih ukrepov in političnih pobud, sprejetih na področju protiterorizma pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe.

Protiteroristična politika, ki jo na nacionalni ravni izvajajo države članice, ali udeležba v programu izročitve CIE v tem okviru ne bosta ocenjena, vendar pa je zelo jasno, kaj o tem meni Komisija, in še naprej bomo spremljali razvoj v državah članicah, vključno s pravnim izpodbijanjem protiterorističnih ukrepov pred nacionalnimi sodišči, in se učili iz trajnostnega oblikovanja politike na ravni EU.

  Sarah Ludford, avtor. – Komisarka Malmström, mislim, da fraza „divji lovec je postal lovski čuvaj“ nikoli ni bila primernejša, in vedno sem se veselila dela z vami glede teh vprašanj.

Menim, da je to, kar ste povedali, nekoliko ohrabrujoče, saj kaže krepitev nadzora in mehanizmov, ki jih bo Komisija imela v prihodnosti, toda dejstvo je, da obstaja tudi preteklost. Države članice so sodelovale v nezakonitih izročitvah CIE, mučenjih in izginotjih, nadzor in odgovornost pa sta bila pomanjkljiva. Veliko se je govorilo o človekovih pravicah, prav tako kot zdaj, vendar pa je med govorjenjem in resničnostjo velika vrzel. Še vedno nimamo popolnega pozivanja k odgovornosti.

Ali obstajajo zadeve, ki si jih lahko zamisli Komisija kot varuhinja pogodb in ki bi jih še bilo mogoče storiti ne samo, da bi poskusili in zagotovili, da države članice v prihodnje spoštujejo svoje obveznosti, ampak kako lahko dosežemo preiskave – vključno z ustrezno javno preiskavo zdaj pod novo vlado Združenega kraljestva –, da bi zagotovili, da v celoti izvemo, kaj se je zgodilo v preteklosti in kaj je šlo narobe?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Menim, da je bilo delo, ki ga je v zvezi s tem opravil Parlament, zelo pomembno pri osvetlitvi programa izročitev in pri razkrivanju tega, kar se dogaja. To je dalo zagon, toda tudi močno javno mnenje, da se razkrije resnica. Kot sem povedala, je Komisija pozivala in spodbujala popolne, temeljite preiskave v prizadetih državah ter bo še naprej nadzorovala in zagotavljala, da se te resnično izvajajo. Predlog o enotnem evropskem nebu nam bo omogočil nadaljnji nadzor.

To bomo spremljali in si še naprej prizadevali za jasnost. Poleg tega ni prav veliko konkretnih zadev, ki jih lahko stori Evropska komisija, vendar pa smo veseli sodelovanja z Evropskim parlamentom pri nadaljnjih prizadevanjih za jasnost in zagotavljanje, da to ni nekaj, kar bo del evropske politike proti terorizmu.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Vprašal bi vas, gospa Malmström, o informacijah glede nečesa, kar je po mojem mnenju pomembna zadeva. Za boj proti terorizmu – in seveda vsi dobro vemo, da se moramo boriti proti terorizmu – je potrebno tudi medsebojno sodelovanje evropskih držav. V zvezi s tem bi želel vprašati naslednje: ali opažate, da s strani držav članic Unije obstaja večja težnja v smislu sodelovanja, in ali obstaja tudi večja težnja v smislu medsebojne izmenjave različnih in zelo pomembnih vrst informacij, potrebnih za boj proti terorizmu? Je s tem v zvezi prišlo do pozitivnih sprememb?

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Boj proti terorizmu je ključni element v politiki Evropske unije. Nacionalne službe, policijski organi in nacionalni politiki sprejemajo najpomembnejše ukrepe. Evropska unija lahko podpre te pobude, zagotovimo lahko določen pravni okvir in zagotovimo lahko tudi spoštovanje Listine o temeljnih pravicah. Imamo nekaj financiranja, zagotovimo lahko podporo za žrtve in spodbujamo lahko nadaljnje sodelovanje.

Menim, da v zvezi s tem države članice medsebojno veliko sodelujejo. Seveda je tu še zelo občutljivo vprašanje skupne obveščevalne službe. Ta temelji na zaupanju – ali včasih na pomanjkanju zaupanja. To je treba razviti, to pa se lahko stori samo z usklajevanjem in zagotavljanjem, da sistemi Evropske unije docela spoštujejo pravno državo in da so vredni zaupanja. To je področje, na katerem lahko Evropska unija pomaga. V stockholmskem programu in v razpravah, ki so vodile k tej, je bila izražena jasna pripravljenost držav članic na krepitev sodelovanja – drug z drugim, znotraj Evropske unije, toda tudi s tretjimi državami – za boj proti terorizmu. To je vsekakor vedno treba storiti ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic, program izročitve CIE pa ni del tega.

  Predsednik. – Ker obravnavajo isto temo, se bo na naslednja vprašanja odgovorilo skupaj:

Vprašanje št. 25 predložila Marian Harkin (H-0188/10)

Zadeva: Podjetniki ter mala in srednja podjetja

Ali lahko Komisija ob prihajajočem tednu malih in srednjih podjetij (od 25. maja do 1. junija 2010) in evropski nagradi za podjetja (31. maja) poroča o izvajanju akta o malem gospodarstvu, zlasti o ukrepih glede pripravljenosti podjetnikov za naložbe, izboljšanju njihovega dostopa do financiranja, zmanjšanju upravnih bremen ter o pobudah držav članic in političnih odločitvah za pomoč malim in srednjim podjetjem pri soočanju s težavami, ki ovirajo njihov razvoj?

Vprašanje št. 26 predložil Jim Higgins (H-0198/10)

Zadeva: Mala in srednja podjetja

Ali ima namerava Komisija uvesti ukrepe v pomoč malim in srednjim podjetjem po vsej Evropski uniji, ki se spopadajo s težavami, in ali bi Komisija premislila o posebni shemi za pomoč mladim podjetnikom, ki si prizadevajo, da bi v Uniji ustvarili uspešna mala in srednja podjetja, tako da Evropska unija pri spodbujanje svoje industrije ne bi bila več tako odvisna od neposrednih tujih naložb?

Vprašanje št. 27 predložil Gay Mitchell (H-0213/10)

Zadeva: Mala in srednja podjetja ter ustvarjanje delovnih mest

Splošno je priznano, da so mala in srednja podjetja ključ do zmanjševanja brezposelnosti v Evropi, vendar se zaradi ekonomij obsega soočajo z nesorazmernim regulativnim bremenom v primerjavi z večjimi podjetji. Če bi lahko vsako malo in srednje podjetje v Evropi jutri ustvarilo eno delovno mesto, bi to imelo izjemno pozitiven vpliv na stopnje zaposlenosti.

Na kakšen način Komisija spodbuja ustvarjanje delovnih mest prek malih in srednjih podjetij, na primer z regulativno reformo ali naložbami? Katere cilje si je zastavila Komisija in kako jih namerava spremljati?

Vprašanje št. 28 predložil Liam Aylward (H-0225/10)

Zadeva: Evropski teden malih in srednjih podjetij

Naslednji teden je evropski teden malih in srednjih podjetij. Namen tega tedna je spodbujanje podjetništva, inovacij in konkurenčnosti ter zagotavljanje informacij o tem, kaj so Evropska unija in pristojni organi na vseh ravneh naredili za podporo in financiranje mikropodjetij ter malih in srednjih podjetij.

Največji izziv, s katerim se trenutno spopadajo mala in srednja podjetja je zagotavljanje kapitala in financiranja. Obstaja veliko malih podjetij, malih družinskih podjetij in novo ustanovljenih podjetij, ki so bila zelo uspešna, vendar so zdaj ogrožena, ker ne morejo zagotoviti kapitala. Kaj se za rešitev tega problema lahko naredi na evropski ravni?

Vprašanje št. 29 predložil Brian Crowley (H-0234/10)

Zadeva: Ukrepi za zmanjšanje upravnih stroškov za mala in srednja podjetja

Ali lahko Komisija opiše, katere ukrepe je sprejela za zmanjšanje nepotrebnih upravnih stroškov za mala in srednja podjetja v Evropski uniji?

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, bi vas lahko v vašem novem liberalnem duhu prosila, da pojasnite, na katera vprašanja se bo dejansko odgovorilo? Se bo odgovorilo na vprašanje št. 33 v delu 3? Vsi si prizadevamo udeležiti se številnih srečanj. Če bi lahko točno navedli tiste, na katere se ne bo odgovorilo, bi bilo to zelo v pomoč.

  Predsednik. – Menim, da je zelo neverjetno, da bomo prišli do vprašanja št. 33. Če čakate nanj, na vašem mestu ne bi.

Gospod Tajani bo zdaj podal skupni odgovor, po tem pa bom predlagateljem vprašanj – in drugim kolegom – dal priložnost za postavitev dodatnih vprašanj.

Naj poudarim, da bomo prekinili ob 20.30 uri, ker morajo osebje in tolmači nekaj pojesti, preden nadaljujemo ob 21.00 uri.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, zdaj v svoji novi vlogi govorim že dve leti. Mala in srednje velika podjetja še naprej predstavljajo prednostno nalogo za novo Komisijo, ki je prepričana o potrebi, da stori vse, kar lahko, da bi preprečila, da finančna kriza postane socialna kriza, ki bi močno vplivala na mala in srednje velika podjetja in njihove zaposlene.

Od sprejetja Akta za mala podjetja leta 2008 je bil dosežen precejšen napredek. Komisija je sprejela pet zakonodajnih predlogov v zvezi z Aktom za mala podjetja, izmed katerih se dva že izvaja: Uredbo o splošnih skupinskih izjemah za državne pomoči in direktivo o možnosti znižanih stopenj DDV; o drugih treh, direktivi o zamudah v plačilih, direktivi o izdajanju računov za DDV in uredbi o statutu evropske zasebne družbe, se še vedno razpravlja tu v Parlamentu in v Svetu.

Komisija je začela tudi zahtevane nezakonodajne ukrepe; odboru za študije vpliva je bila zdaj predložena „presoja za MSP“ za izboljšanje kakovosti zakonodaje. Naj navedem primer: direktiva o zamudah v plačilih in izvzetje mikrosubjektov iz računovodskih obremenitev.

Države članice so pokazale tudi močno politično voljo za izvajanje Akta za mala podjetja: „presojo za MSP“ so na primer vključile v nacionalne postopke sprejemanja odločitev, mala in srednje velika podjetja pa so bila med glavnimi upravičenci ukrepov, ki so jih države članice za obravnavanje krize sprejele v okviru evropskega programa za oživitev gospodarstva. Med ukrepi, sprejetimi za izboljšanje dostopa do financ, sta bila na primer vzpostavitev in razširitev posojil in jamstev na mala in srednje velika podjetja.

Vendar pa se izbrane metode in dobljeni rezultati med državami članicami razlikujejo, zato moramo nadaljevati s prizadevanji za izvajanje Akta za mala podjetja na nacionalni ravni. Zato menim, da je ključnega pomena prizadevati si za uresničevanje usmeritev sprejetih ukrepov in zagotoviti, da se načela in priporočene usmeritve ukrepov izvaja na evropski in tudi nacionalni ravni.

Politiko v korist malim in srednje velikim podjetjem v celoti podpira strategija Evropa 2020, je sestavni del mnogih predvidenih pobud in bo predmet posebnega pregleda, ko se bo strategijo izvajalo v državah članicah. Ena izmed 10 dodatnih smernic, ki jih predlaga Komisija, države članice poziva k izvajanju vrste ukrepov za mala in srednje velika podjetja, v skladu z načeli Akta za mala podjetja.

Naslednja stopnja bo zajemala zagotavljanje, da države te ukrepe vključijo v svoje nacionalne programe reform. Do konca tega leta bomo izvedli natančen pregled izvajanja akta, da bi izmerili doseženi napredek in opredelili nove usmeritve ukrepov, ki upoštevajo tudi prednostne naloge Evrope 2020. Glavno področje ukrepanja bo vključevalo izboljšanje dostopa do posojil in inovacij, spodbujanje duha podjetništva in internacionalizacije malih in srednje velikih podjetij. Mala in srednje velika podjetja, predvsem tista, ki jih upravljajo mladi podjetniki, bodo med glavnimi upravičenci teh novih pobud.

Ob upoštevanju težav, s katerimi se trenutno soočajo mala in srednje velika podjetja, ko poskušajo dostopati do financ, je Evropska komisija pozorno spremljala razvoj v sektorju, pri čemer je sodelovala zlasti z Evropsko centralno banko s ciljem izvajanja rednih pregledov položaja.

Komisija je pripravila tudi vrsto programov, ki zagotavljajo finančno pomoč, da bi pripomogli k dostopu malih in srednje velikih podjetij do kapitala, ki ga potrebujejo za razvoj svojih dejavnosti. Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost na primer zajema določene finančne instrumente, razvite v sodelovanju z Evropskim investicijskim skladom, ki zagotavljajo pobude za tvegane posle ter posojilne in jamstvene posle za podjetja. Program Jeremie, ki ga financira Evropski sklad za regionalni razvoj, zagotavlja številne posebne finančne produkte za razvoj in krepitev malih in srednje velikih podjetij na evropskem ozemlju kot celoti. Novi evropski mikrofinančni instrument, skupna pobuda Komisije in Evropske investicijske banke, je usmerjen k mikropodjetjem, ki imajo težave s pridobivanjem takojšnjega financiranja.

Zaradi povečanja zneska kreditnih linij, ki jih jamči Evropska investicijska banka posredniškim bankam, ki so odgovorne za dodeljevanje zneskov malim in srednje velikim podjetjem v obliki posojil, se je povečal dostop malih in srednje velikih podjetij do kreditov. Leta 2009 je Evropska investicijska banka finančnim institucijam odobrila skupaj 13 milijard EUR, kar predstavlja 55-odstotno povečanje v primerjavi s predhodnim letom. V vašo vednost naj povem, da je več kot 75 % od 21 milijard EUR, odobrenih v obdobju 2008–2009, doseglo mala in srednje velika podjetja, ki so jim bila namenjena, kar pomeni 50 000 malih in srednje velikih podjetij po vsej Uniji.

Pred nekaj dnevi je Komisija organizirala tudi konferenco na visoki ravni, na kateri so se sestali banke, skladi tveganega kapitala ter mala in srednje velika podjetja; srečanja so se udeležili tudi predstavniki Evropskega parlamenta. To nam je omogočilo preučiti trenutni položaj trga in raziskati nove zamisli in strategije za izboljšanje dostopa do financ za mala in srednje velika podjetja. To je bila pomembna priložnost za razpravo o možnih usmeritvah ukrepov, ki jih je treba sprejeti za pomoč podjetjem, da bi podprla oživitev gospodarstva in gospodarsko rast.

Ena od usmeritev ukrepanja, za katero smo se odločili, je bila vzpostavitev stalnega foruma za razprave s finančnimi institucijami, skladi tveganega kapitala in predstavniki malih in srednje velikih podjetij. Četrtletna srečanja bo vodila Evropska komisija. Sklepi tega foruma bodo predstavljali prvo stopnjo strategije, namenjene vzpostavitvi načrta ukrepanja za zagotavljanje dostopa do kredita in kapitala za mala in srednje velika podjetja v naši Uniji.

Nazadnje bom to razpravo izkoristil za to, da Parlament obvestim, da bo v okviru prvega tedna evropskih MSP potekalo več kot 1200 nacionalnih, regionalnih in lokalnih dogodkov, ki zadevajo širok niz vprašanj, ki vplivajo na ta sektor. Teden MSP bo potekal od 25. maja do 1. junija, v istem času kot slovesnost evropske nagrade za podjetja, ki je načrtovana za 31. maj v Madridu.

Vse to vam govorim, da bi potrdil svojo osebno zavezanost zagotavljanju, da se zaposlovanje v naši Uniji lahko ščiti z zagotavljanjem podpore malim in srednje velikim podjetjem. Potrebno prestrukturiranje obsežne zasebne industrije bo povzročilo izgubo nekaj delovnih mest, edini način za podporo zaposlovanju pa je s podporo malim in srednje velikim podjetjem, ki predstavljajo hrbtenico našega evropskega gospodarstva.

  Marian Harkin, avtorica. – Komisarju bi čestitala za doseženi napredek. Vendar pa ste, komisar, govorili o tem, da je eden izmed največjih problemov dostop do kapitala, in omenili ste Evropsko investicijsko banko. Sredstva je dodelila irskim bankam, ki jih nato razdeli MSP. Vendar pa se znatne vsote ne razdeljuje, predvsem zaradi neujemanja med potrebami MSP – nekakšno refinanciranje – in ciljem Evropske investicijske banke, ki je denar za srednjeročne naložbe. Zato bi vas vprašala, ali se strinjate, da je treba sprejeti nekatere ukrepe za MSP, ki bodo potrebovala refinanciranje, in kakšno vlogo bi lahko imela Komisija. Ali bi poleg tega dali prednost nekakšni jamstveni shemi za podjetja, podobni tisti v Združenem kraljestvu?

  Jim Higgins, avtor. – (GA) Gospod predsednik, popolnoma se strinjam z izjavo Komisije, da so MSP zelo pomembna ne samo zaradi števila delovnih mest, ki jih ustvarijo, ampak tudi zato, ker so stabilnejša od velikih podjetij, ki se pojavijo in niso vdana regiji ali državi.

Povsem se strinjam z izjavo kolegice poslanke Marian Harkin, da je pomanjkanje financ trenutno največja ovira, kar je omenila tudi Komisija. Poleg tega je tudi preveč birokracije.

  Gay Mitchell, avtor. – Komisarja bi vprašal, ali bo preučil vidike problemov posrednega financiranja, s katerimi se soočajo MSP.

Ne vem, kako je na primer v vaši državi, toda v moji državi nekaj takega kot direktor banke ne obstaja več. Denar dajemo bankam, toda banke ljudi ne ocenjujejo glede na njihove rezultate, značaj in ne poznajo njihovih podjetij. V zmešnjavi, v kateri smo, smo se znašli zato, so bili ljudje avtomatizirani. V določenem obsegu so še vedno. Kako zmagate na volitvah? Glas za glasom. Če lahko v vsakem MSP v Evropi ustvarimo eno delovno mesto, bomo končali krizo zaradi brezposelnosti.

Prosim vas, da se posvetujete z Evropsko centralno banko in Evropsko investicijsko banko in poskusite uveljaviti svoj vpliv, da bi se vrnili k običajnim direktorjem bank, ki se ukvarjajo z MSP in jim pomagajo razviti njihovo poslovanje. To se bo vrnilo z obrestmi.

  Liam Aylward (ALDE). – Očitno vprašanje je, ali Komisija dejansko meni, da lahko teden MSP izpolni svoj namen. Ali smem Komisijo vprašati, kako lahko ukrepamo, da bi zagotovili, da Evropska unija in države članice ustvarijo okolje, v katerem lahko podjetniki in družinska podjetja preživijo, se razvijajo in uspevajo ter se podjetništvo nagrajuje in ne ovira, kot se pogosto dogaja v sedanjem gospodarskem ozračju?

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, zelo kratek bom: strinjam se s pripombami vseh poslancev Parlamenta, ki so govorili v tej razpravi.

Glede Evropske investicijske banke sem ukrepal takoj ko sem prevzel svojo funkcijo komisarja za industrijo in podjetništvo in se sestal s predsednikom Maystadtom in ga pozval, naj zagotovi 30 milijard EUR, ki jih je za pomoč malim in srednje velikim podjetjem dodelila Evropska investicijska banka. To sem v svojem zaslišanju obljubil Parlamentu, preden mi je zaupal funkcijo komisarja za industrijo in podjetništvo.

Če nadaljujem, je bil odziv predsednika precej pozitiven: povedal mi je, da je po začetni zamrznitvi okoli 6 do 7 milijard od dodeljenih 30 milijard EUR doseglo predvideni cilj. Predsednika sem pozval, naj pospeši čas prenosa.

Obstaja tudi problem v zvezi z bankami na našem področju – pripomba, ki jo je podal predhodni govornik –, ker je evropski bančni sistem precej raznolik: niso vse banke enake. Nekatere se ukvarjajo s finančnimi špekulacijami, vendar pa imamo na srečo še vedno bančno mrežo, kjer direktor pozna podjetnika, ki pride prosit za kredit, in mu tako lahko zaupa, ve pa tudi, da bo denar, ki ga naloži, ponovno vložen v banko in da se to, kar se je zgodilo v Združenih državah, tu ne bo zgodilo.

Cilj srečanja, ki sem ga organiziral pred nekaj dnevi in ki so se ga udeležili številni izmed vaših kolegov iz Evropskega parlamenta, je bil v resnici: razvoj strategije. Zato sem rekel, da smo vzpostavili forum, ki bo kasneje vodil k akcijskemu načrtu za zagotavljanje kredita.

Cilj je konkurenčnost malih in srednje velikih podjetij. Da bi bila konkurenčna, je potrebna inovativnost, ta pa je nemogoča, če za ta namen niso dodeljena sredstva. Zato je moja prva zaveza, da se vključi banke – celo banke, ki zagotavljajo kredite. Mnoge izmed njih so se zavezale temu v prihodnosti. Naše ukrepanje je odločno, s spodbudo Komisije, ki vključuje banke in finančne operaterje ter tudi Evropsko investicijsko banko, ki je poslala dva podpredsednika, da se udeležita razprave. Cilj tega ukrepanja je doseči vsaj nekatere izmed teh ciljev v prepričanju, da mala in srednje velika podjetja danes predstavljajo najboljši instrument za izhod iz krize in – kot sem povedal na začetku svojega govora – preprečevanje, da bi se gospodarska in finančna kriza spremenila v socialno krizo.

Zanesete se lahko na mojo popolno zavezanost zagovarjanju, zaščiti in podpori malim in srenje velikim podjetjem – to pa velja tudi za finančne vidike – v upanju, da se bodo lahko razvijala in da se bodo pojavila nova podjetja, saj je naš cilj še vedno enak kot vselej: s tržnim gospodarstvom, ki malim in srednje velikim podjetjem omogoča, da postajajo vse bolj konkurenčna, lahko vzpostavimo pravo socialno politiko, povedano z besedami Lizbonske pogodbe.

  Predsednik. – Kolegom se opravičujem za nekoliko krajši čas ta vprašanja, saj je bila predhodna razprava 25 minut predolga.

Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

Čas za vprašanja Komisiji se je zaključil.

(Seja je bila prekinjena ob 20.30 in se je nadaljevala ob 21.00)

PREDSEDSTVO: GOSPA KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

(1) UL L 81, 21.3.2001, str. 1

(2) http://www2.ohchr.org/english/bodies/hrcouncil/docs/13session/A-HRC-13-42.pdf

16. Načelo subsidiarnosti in univerzalnosti socialnih javnih storitev v EU (razprava)

  Predsednica. – Seja se nadaljuje.

Naslednja točka je vprašanje za ustni odgovor (Β7-0218/2010), ki so ga postavili Jan Olbrycht in Lambert van Nistelrooij v imenu skupine PPE, Heide Rühle v imenu skupine Verts/ALE, Oldřich Vlasák v imenu skupine ECR, Peter Simon, Françoise Castex, Evelyne Gebhardt in Proinsias De Rossa v imenu skupine S&D, Ramona Nicole Mănescu in Olle Schmidt v imenu skupine ALDE Komisiji o načelu subsidiarnosti in univerzalnosti socialnih javnih storitev v EU (O-0062/10).

  Jan Olbrycht, avtor. – (PL) Poudaril bi, da je vprašanje za ustni odgovor, zastavljeno tu, spodbudila odločba Evropske komisije o določitvi, katere skupine lahko na Nizozemskem koristijo socialna stanovanja. Ta odločba je sprožila obsežne razprave in spodbudila interes med poslanci Evropskega parlamenta, ker ima pomembne posledice. Priznati je treba, da se v različnih državah članicah Evropske unije uporabljajo različne opredelitve za socialna stanovanja kot javno storitev. Te opredelitve zadevajo tudi dejstvo, da imamo različna merila za uporabo socialnih stanovanj in da imamo tudi različne obsege odgovornosti. Odgovorni so javni organi, vendar pa so izvajalci javni in tudi ne.

Interes za socialna stanovanja je po eni strani posledica uredb v zvezi z javno pomočjo, toda zadeva tudi opredelitev, ki se uporablja v primeru ugotavljanja upravičenih stroškov za strukturne sklade. V zvezi s tem bi bilo kot dodatek k vprašanju zanimivo vedeti, ali Komisija meni, da bi morala obstajati ena opredelitev za celotno Evropsko unijo. Bi morala delovati ista načela v zvezi z javno pomočjo pri socialnih stanovanjih? Ali namerava Komisija v vsakem primeru določiti dopustno raven domačega dohodka kot v primeru Nizozemske? Ali je tovrstno ukrepanje zagotovo v skladu z načelom subsidiarnosti, ki velja v Evropski uniji?

  Heide Rühle, avtorica. – (DE) Gospa predsednica, omenila bi sporočilo za javnost, ki ga je Komisija izdala 19. decembra lani v zvezi z odločbo o državni pomoči glede nizozemskega sistema socialnih stanovanj.

Navajam iz izjave. „Odločba Komisije potrjuje njeno dolgoletno politično usmeritev, da imajo nacionalni organi široka pooblastila za opredelitev meril in pogojev za socialna stanovanja in druge storitve splošnega gospodarskega pomena (SGEI).“ To je navedek.

Moje vprašanje je naslednje. Kako se ta izjava Komisije ujema z dejstvom, da je s to odločbo Komisija določila fiksne omejitve prihodka za socialna stanovanja na Nizozemskem? Je to resnično v pristojnosti Komisije in kako se to nanaša na subsidiarnost in sorazmernost?

Poleg tega bi Komisijo vprašala tudi, kako je lahko odločitev o uradnem priznanju socialnega združevanja ob sočasnem odklanjanju socialne segregacije skladna z dejstvom, da je bil sočasno določen fiksni delež ne več kot 10 % nad pragom 30 000 EUR, medtem ko Komisija navaja tudi, da se bo, če tisti, ki za več kot 10 % presegajo ta prag 30 000 EUR glede socialnih stanovanj, dobijo stanovanje, to moralo nadomestiti na drugih področjih na Nizozemskem? Zdi se mi, da je to zelo trdna in toga določba, ko gre za socialno združevanje.

Kako se to sklada s subsidiarnostjo in – kot ste sami navedli v sporočilu za javnost – s „širokimi pooblastili za opredelitev meril in pogojev za socialna stanovanja in druge storitve splošnega gospodarskega pomena (SGEI).“?

  Françoise Castex, avtorica. – (FR) Gospa predsednica, tudi jaz bi nagovorila Komisijo o tej priglasitvi pomoči za socialna stanovanja s strani Nizozemske, na katero je odgovor Komisije, da jo je treba uskladiti s pravili konkurence. Zato je priporočila radikalno reformo socialnih stanovanj in njihovih nalog splošnega interesa in je po mojem mnenju razvila omejevalno opredelitev tega, kaj predstavlja socialne storitve splošnega interesa.

Komisija priznava socialno naravo te javne storitve, vendar poudarja, da jo je treba opredeliti, citiram, „v neposredni zvezi s prikrajšanimi družbenimi skupinami“, in da posledično zagotavljanje socialnih stanovanj na Nizozemskem presega posamezne potrebe prikrajšanih družbenih skupin. Predlog reforme socialnih stanovanj, ki ga je podala nizozemska vlada, obseg socialnih stanovanj, ki jih je mogoče dodeliti drugim družbenim skupinam, omejuje na 10 %, toda vedno v skladu s socialnimi merili ali po prednostnem vrstnem redu.

Ta omejitev spodkopava drugo nalogo javnih storitev, ki jo izpolnjuje storitev javnih stanovanj, namreč cilj socialne in urbane raznolikosti, ki ga je za socialna stanovanja določil nizozemski zakonodajalec. Zato je moje vprašanje, komisar, člani Komisije, na kateri pravni podlagi v pogodbi lahko Komisija postavlja pod vprašaj univerzalni značaj socialnih storitev in državo članico prisili, da ponovno opredeli naloge ene izmed teh socialnih storitev?

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, vprašanje, ki so ga zastavili spoštovani poslanci, je sestavljeno iz treh delov. Prvi del: ali Komisija meni, da bi morala biti ena sama opredelitev socialnih stanovanj v EU. Drugi del: vprašanje o načelu subsidiarnosti in univerzalnosti. Tretji del: vprašanje o meji prihodka za dostop do socialnih stanovanj. Preden odgovorim na ta vprašanja, bi poudaril, da Komisija socialnim stanovanjem pripisuje velik pomen. Socialna stanovanja so ključno orodje za aktivne socialne in gospodarske politike vključevanja v Evropski uniji.

Glede odgovora na vprašanji 1 in 2 bi bil rad zelo jasen. Komisija ne določa ene same opredelitve socialnih stanovanj na ravni EU in v celoti spoštuje načelo subsidiarnosti. Spoštovani poslanci se pravilno sklicujejo na odločbo Komisije iz leta 2005 o državni pomoči za storitve splošnega gospodarskega interesa. Ta odločba zagotavlja pravno gotovost pri opravljanju storitev in zmanjšuje upravno breme na javne organe, ki jih financirajo.

V skladu s to odločbo se pomoč za socialna stanovanja, ki izpolnjuje pogoje, ki jih določa odločba, obravnava prednostno, saj je izvzeta iz priglasitve – ne glede na višino zneskov. V skladu z odločbo se to izvzetje uporablja, kadar zadevna država članica socialna stanovanja opredeli za storitev splošnega gospodarskega interesa. Vsaka država članica mora opredeliti obseg socialnih stanovanj v skladu s svojimi običaji, kulturo in posredovanjem države.

Omenil bi sporočili Komisije iz leta 2006 in 2007, ki sta jasno poudarili odgovornost držav članic in diskrecijsko pravico glede socialnih storitev v splošnem interesu. Poleg tega je bila ta točka nedavno poudarjena v Protokolu o storitvah splošnega interesa. Vendar pa tu, kot daje vedeti pojem „socialna stanovanja“, niso zajeta stanovanja na splošno, ampak stanovanja, zagotovljena na podlagi socialnih meril.

Zato se uvodne izjave v odločbi iz leta 2005 nanašajo na stanovanja za prikrajšane državljane ali skupine z manj socialnimi ugodnostmi, ki si zaradi omejitev plačilne sposobnosti niso sposobni najti stanovanja po tržnih pogojih. Države članice morajo zato opredeliti ciljno skupino za socialna stanovanja, da bi omogočile pregledno dodelitev socialnih stanovanj in preprečile izključitev najbolj pomoči potrebnih.

Države članice imajo veliko manevrskega prostora za določitev velikosti ciljne skupine in izvajanje sistema socialnih stanovanj. Vloga Komisije je omejena na preverjanje, da v opredelitvi ni očitnih napak.

Ta pristop je bil potrjen v odločbi Komisije, sprejeti decembra 2009, o socialnih stanovanjih na Nizozemskem. Je tudi popolnoma skladen s členom 34 Listine o temeljnih pravicah, ki navaja socialno in stanovanjsko pomoč za tiste brez zadostnih sredstev.

Jasna opredelitev socialnih stanovanj zagotavlja tudi, da se državne pomoči ne more usmeriti v financiranje komercialnih dejavnosti zunaj obsega storitev splošnega gospodarskega interesa.

Vprašanje 2 zadeva splošno pravico do stanovanja. Vendar pa, kot sem že povedal, stanovanja na splošno niso enaka socialnim stanovanjem. Jasna, pregledna merila za upravičenost in dodelitev socialnih stanovanj so v interesu upravičencev in zagotavljajo pravilno uporabo javnih sredstev.

Tudi v odgovoru na vprašanje 3, v katerem spoštovani poslanci sprašujejo, zakaj je dostop do socialnih stanovanj omejen na gospodinjstva z dohodkom, manjšim od 33 000 EUR, bi rad bil zelo jasen. Na ravni EU ni določena meja višine dohodka za dostop do socialnih stanovanj.

Ta znesek zadeva eno državo članico – Nizozemsko. Del sprememb, ki so jih uvedli nizozemski organi, je bila uskladitev nacionalnega sistema socialnih stanovanj z evropskimi pravili o državni pomoči. Nizozemski organi so določili to mejo, da bi opredelili ciljno skupino za socialna stanovanja na Nizozemskem. Komisija ni odkrila nobenih napak v opredelitvi socialnih stanovanj in je zato odobrila nizozemsko shemo državne pomoči. Dodal bi, da je ciljna skupina, ki so jo opredelili nizozemski organi, zelo obsežna in zajema 43 % nizozemskega prebivalstva.

  Lambert van Nistelrooij, v imenu skupine PPE. – (NL) V času krize in razprave o tem, kako ohraniti trajnostno družbo in našo konkurenčnost, razpravljamo o očitni podrobnosti, ki po mojem mnenju predstavlja osrednjo točko pomislekov mnogih ljudi.

Zadevno vprašanje je, komu se bo dodelilo stanovanja. Še zlasti zdaj, ko so banke precej bolj zadržane kot so bile na začetku razprave – na Nizozemskem leta 2005, ko je bila situacija precej drugačna –, je jasno, da nekateri ljudje resnično zabredejo v težave. Zdaj določeni prag znaša 33 000 EUR. Te predloge je treba še predložiti v odobritev poslancem spodnjega doma nizozemskega parlamenta, ki nam bodo takoj povedali, da mora biti ta prag dejansko v skladu s pragom za nizozemski sklad zdravstvenega zavarovanja, ki znaša približno 40 000 EUR.

Razprava na Nizozemskem je še vedno v polnem razmahu, zato: ni res, da se zdaj strinjajo vsi. Zdi se mi, da ni dovolj prostora za prožnost, za prilagojene rešitve. Države članice morajo biti sposobne prilagoditi se okoliščinam. Teh 10 % je zelo malo. Ko sem diplomiral, je bil moj dohodek prav tako nad pragom, vendar pa sem lahko svoje najemniško stanovanje obdržal še nekaj let, preden sem se dokončno odločil kupiti stanovanje in živeti nekje drugje.

Govorimo o prožnosti; tu ni dovolj manevrskega prostora. To me pripelje do zaključka, da se subsidiarnosti – zmožnosti držav, da same precej širše uredijo stvari – ne spoštuje popolnoma. Glede na današnjo razpravo moramo razmisliti, ali bi predložili resolucijo. Na splošno menim, da Komisija v zvezi s tem dobro opravlja delo, vendar mislim, da je manevrski prostor držav članic pretirano omejen na škodo ljudi, ki so odvisni od njega glede svojega stanovanja.

  Evelyne Gebhardt, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, ko spremljam to razpravo, opažam, da pravzaprav obstaja veliko negotovosti v zvezi s tem, kako izvajati zakonodajo na teh področjih. Gospod Andor, pravkar ste dejali, da ni evropske uredbe, ki bi kot fiksno mejo določala 33 000 EUR. Nizozemski zakonodajalci pa so prostovoljno določili to mejo, verjetno zato, ker jih je bilo strah, da bo Komisija zahtevala določitev jasnih meril.

Ta negotovost vodi k številnim težavam v državah članicah v zvezi z lastnim sprejemanjem odločitev, zlasti v takšni obliki, da bodo resnično ustrezale temu, kar potrebujemo za te ljudi in zlasti pri socialnih stanovanjih, saj so to ljudje, ki nimajo dovolj denarja, da bi se lahko prosto gibali.

Zato je zelo pomembno, da vzpostavimo pravni okvir in pravno gotovost, ki bosta tudi ustrezno pojasnila, kaj je mogoče. Storitve splošnega gospodarskega interesa je seveda resnično treba zaščititi. Opravlja se jih na lokalni ravni v državah članicah in so splošne, zagotoviti pa moramo, da se jih resnično zagotavlja vsakomur.

Zato moramo razmisliti o tem – in vem, da se to preučuje v Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve –, da od Komisije zahtevamo pravni okvir za zaščito storitev splošnega gospodarskega interesa, zlasti na socialnem področju, in menim, da bi bil takšen okvir, če bi bil zagotovljen, zelo dobra stvar.

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, komisar, tu govorimo o pravni podlagi, ki je seveda zelo pomembna. Vendar pa bi poleg te pravne podlage rada poudarila, da stanovanja, predvsem pa socialna stanovanja, vsekakor niso trg kot vsak drug ali gospodarska dejavnost kot vsaka druga. Poleg tega so socialna stanovanja precej več kot stanovanja, rezervirana za ljudi z nizkimi prihodki ali v stiski.

Gre tudi za vprašanje socialne raznolikosti, o katerem smo govorili, vendar pa gre tudi za vključevanje teh stanovanj in ljudi, ki živijo v njih, v njihovo sosesko, njihovo mesto, včasih v centru mest, včasih na obrobju. Veliko dela je bilo storjenega v zvezi z najemniki, delo v pomoč njihovemu vključevanju in vzpostavitvi solidarnosti, vključno med različnimi generacijami, ki živijo v teh soseskah in v teh stanovanjih, zato resnično menim, da gre tu za drugo temo.

Poleg tega si bomo v tem zakonodajnem obdobju prizadevali za storitve splošnega interesa. Zdi se mi, da prihod sem in poudarjanje problemov, povezanih s pomočjo ali omejenim dostopom do socialnih stanovanj, pošilja napačen signal. Glede najvišje meje dohodka, ki so jo omenili drugi poslanci in ki znaša 33 000 EUR, menim, da predstavlja problem, saj obstaja cela vrsta različnih družin: enostarševske družine, družine, ki jih sestavljajo starejši, družine, ki so sestavljene iz članov nekdanjih in sedanjih partnerstev, ločene družine. Kako lahko izračunamo njihove prihodke? Vse to me pripelje do pozivanja k večji prožnosti in subsidiarnosti, če v tej soseskah hočemo prave socialne projekte.

  Patrick Le Hyaric , v imenu slupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, komisar, pravkar ste povedali, da Komisija socialnim stanovanjem pripisuje velik pomen. Vsekakor govorimo o temeljni pravici, ki se je v naših državah članicah ne izvaja. To je še en madež na našem trenutnem modelu evropskega povezovanja.

Glede preostanka vašega odgovora, komisar, ste recitirali običajni molitvenik Komisije, vendar pa izkušnje kažejo, da Komisija, vaša Komisija, in Sodišče Evropskih skupnosti sodita na podlagi evropskih pogodb v skladu z usodnim načelom, namreč načelom svobodne in neizkrivljene konkurence, in s tem ustvarjata nezakonit dostop do gradnje stanovanj in samih stanovanj. Še slabše, leta 2005 je Evropska komisija socialna stanovanja opredelila kot stanovanja, namenjena izključno, citiram, „za prikrajšane državljane ali skupine z manj socialnimi ugodnostmi“. Komisija torej spodbuja ustvarjanje mestnih getov za revne v škodo socialni raznolikosti.

Kot številni poslanci tudi jaz podpiram zamisel o novi okvirni direktivi, ki je pozitivna in napredna, vendar pa se bojim, da bi bilo treba spremeniti prav načelo konkurence, ki je zapisano v pogodbah.

Po drugi strani pa se bojim, da bodo izjave predsednika Barrosa, ki jih je danes potrdil Svet Ecofin in ki v bistvu priporočajo nadzor proračunov, vodile k zmanjšanju porabe, dodeljene nizkocenovnim stanovanjskim uradom in zlasti socialnim stanovanjem. Vsekakor menim, da mora Evropa ponovno začeti iz nič.

  Frank Engel (PPE) . – (FR) Gospa predsednica, na nek način bi ponovil mnenje gospe Durant, ki je pravilno ugotovila, da socialna stanovanja niso komercialni sektor ali sektor, podvržen konkurenci, kot vsak drug. Komisar, menim, da se strinjamo glede tega.

Tu se pod vprašaj postavlja državno pomoč. Sprašujem se, zakaj na področju kot so socialna stanovanja, ne bi teoretično bili prav na področju državne pomoči. Seveda govorimo o državni pomoči za upravičence do socialnih stanovanj, ne toliko za podjetja. Nenazadnje se pomoč dodeli, ker je potrebna; na kocki niso toliko vprašanja konkurence.

Opažam – in seveda lahko govorim samo na podlagi lastnih izkušenj na nacionalni ravni –, da so socialna stanovanja povezana s tako različnimi pogoji, da bi morali biti resnično veseli, da Evropska komisija, evropske institucije, Evropa in Bruselj niso, kot se vedno domneva, odgovorni za natančno opredelitev pomoči, za to, da nam povejo, kateri državljan ima lahko koristi od katere pomoči in pod kakšnimi pogoji.

Poudaril bi, da so tu na kocki posebni lokalni pogoji in spremembe v družinskih okoliščinah vsakega izmed nas. Kako bi lahko nekdo, ki je imel družino in katerega družinski položaj se nato spremeni, nekdo, katerega prihodki se spreminjajo v teku življenja, kot je dejal gospod van Nistelrooij, nekega dne dobil pravico do socialnega stanovanja in potem doživel njen preklic? Menim, da je to nerazumno, v teh okoliščinah pa menim, da Komisija ne bi smela preseči svojih pristojnosti in nam predlagati ter nazadnje naložiti pravil, ki so neizogibno brez prožnosti in verjetno tudi človečnosti.

  Proinsias De Rossa (S&D). – Gospa predsednica, v tej razpravi sem udeležen kot poročevalec Odbora za zaposlovanje o prihodnosti socialnih storitev splošnega interesa. To vprašanje za ustni odgovor si prizadeva od Komisije izvedeti, kakšne predloge ima za obravnavanje resnega problema v zvezi z zagotavljanjem socialnih stanovanj za državljane.

Obžalujem, da komisar ni navedel teh predlogov in je namesto tega poskušal upravičiti obstoječi sistem. Komisija vztrajno zavrača, da bi se sprijaznila s potrebo po vzpostavitvi pravne jasnosti in prožnosti za države članice v zvezi ne samo z zagotavljanjem obstoječih javnih storitev – in zlasti socialnih storitev –, ampak tudi z izpolnjevanjem novih družbenih potreb. Sposobni moramo biti državljanom zagotoviti varnostno mrežo v stiski, vendar tudi socialni okvir, ki služi vsem državljanom. Zdravstvo, stanovanja in izobraževanje so storitve, ki bi jih bilo vsekakor treba zagotavljati na splošni podlagi in ne zgolj zaradi kapric trga. Samoumevno je, da trg ne more zagotoviti univerzalnosti na podlagi enakosti in enake kakovosti na teh področjih.

Vse to so storitve, ki presegajo motiv dobička in imajo družbeno vrednost, ki je ni mogoče utemeljiti na računovodskih izkazih. Potrebne so tudi za oblikovanje trdne podlage za moderno gospodarstvo. Trenutna pravna neustreznost glede tega, kaj lahko storijo vlade na nacionalni in lokalni ravni v zvezi z zagotavljanjem storitev, ki so opredeljene kot bistvene za dobrobit družbe, se ne more več dolgo nadaljevati.

  Sophie Auconie (PPE). – (FR) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, najprej bi nekaj poudarila: Komisija nima pristojnosti na področju stanovanjske politike na splošno in še posebej socialnih stanovanj.

Vendar pa Komisija v odločbi, ki jo navajamo v tem vprašanju za ustni odgovor, podaja opredelitev pojma socialnih stanovanj. Kot nenehno govorimo, komisar, je problem socialnih stanovanj in dostopa do stanovanj v tem obdobju krize velik problem. Vključimo v naše tehnične, pravne in celo tehnokratske razprave nekaj človečnosti.

Ob stanovanjih samih po sebi so socialna stanovanja temelj resničnega povezovanja, resnične socialne vključenosti za tiste, ki imajo koristi od njih. O opredelitvi, ki je bila podana med pregledom državne pomoči, ki ga je izvedla Komisija, je vsekakor mogoče razpravljati. Komisar, veliki francoski filozof, rojen v moji regiji, dolini reke Loare, je dejal: „Splošni interes je krog, katerega središče je znano, toda obseg neznan“.

Zato imam za vas dve vprašanji. Prvo je enostavno: kakšen je pravni status te opredelitve? Velja za vse države članice?

Drugo vprašanje je splošnejše. Kje se po mnenju Komisije začne in konča pristojnost Skupnosti glede organizacije javnih storitev? Kajti to vprašanje je nenazadnje pomembno. Na kocki sta univerzalnost in dostopnost javnih storitev.

  Peter Simon (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, naša mesta in skupnosti po vsej Evropi se borijo s težavnimi okoliši. Po vsej Evropi poskušamo rešiti ta problem tako, da ta prikrajšana območja in ljudi, ki živijo v njih, pripeljemo na raven normalnega življenja v naših mestih.

Vendar če zdaj določimo merila na področju socialnih stanovanj, kot to zdaj dela Komisija, če določimo merila, ki izrecno – kot so že povedali nekateri poslanci – onemogočajo združevanje prebivalstva na teh območjih, bo to za desetletja spodkopalo vsa prizadevanja pristojnih strani na kraju samem. Spodkopalo bo tudi dejanja, ki jih je Evropska unija spodbujala s pobudama Skupnosti Urban in Urban II.

Če tu merila, v skladu s katerimi se lahko subvencionira socialna stanovanja na takšen način, da subvencijo prejmejo samo najrevnejši izmed revnih, najbolj prikrajšani izmed prikrajšanih, in se jim lahko pomaga v okviru socialnih stanovanj, bomo dejansko postavili ovire za mešanje tega dela prebivalstva v prikrajšanih okoliših, za nekaj, kar je dejansko nujno potrebno. To bo vodilo k večji socialni izključenosti točno teh skupin prebivalstva in bo samo povečalo probleme v naših mestih. Ob upoštevanju tega sta potrebni široka opredelitev in široka razlaga načela subsidiarnosti, Komisiji pa bi bil hvaležen, če bi lahko na kratko predstavila svoje stališče v zvezi s tem.

  Joachim Zeller (PPE). – (DE) Gospa predsednica, tu imamo bolj svetovno vprašanje, posebno tisto o načelu subsidiarnosti in univerzalnosti socialnih javnih storitev v EU kot celoti. Vendar pa so bila v tej razpravi socialna stanovanja postavljena v središče na primeru Nizozemske. To ni enkraten primer – združenja najemnikov in zlasti predstavniki najemnikov so leta sumili, da osredotočanje Evrope na konkurenčnost vsaj omejuje področje socialnih stanovanj v Evropi, če ga že ne poskuša popolnoma onemogočiti.

Po potrebi po hrani in oblačilih je potreba po stanovanju osnovna človeška potreba in zato so stanovanja ena od socialnih javnih dobrin, preprečevanje brezdomstva pa je socialni izziv.

Odraz tega je dejstvo, da se v državah, ki upoštevajo blaginjo svojih državljanov, bodisi podpira socialna stanovanja ali pa so stanovanja posamezno subvencionirana na podlagi dohodkov ljudi. Seveda imamo zdaj po pristopu številnih držav vzhodne, srednje in jugovzhodne Evrope v Evropski uniji poseben primer. Zaradi različnih struktur gradnje stanovanj v nekdanjih vzhodnih in zahodnih delih Evrope, zlasti po zadnjih širitvah Evropske unije obstaja potreba po primerjavi struktur subvencij za stanovanja in gradnje stanovanj v državah članicah.

Zaradi načina privatizacije stanovanj v mnogih državah članicah vzhodne, srednje in jugovzhodne Evrope takoj po političnih spremembah in predvsem zaradi znatnega pomanjkanja stanovanj v teh državah se je Evropski parlament odzval tako, da je v teh državah dal na razpolago strukturne sklade.

Kljub temu je stanovanjska politika še naprej odziv na nacionalne, regionalne in zlasti lokalne okoliščine v vsakem primeru; z drugimi besedami, gre za klasičen primer področja politike, kjer velja subsidiarnost, kjer ni potrebe po nadnacionalni ureditvi in kjer ne obstaja takšna ureditev. Za stanovanja kot javno socialno dobro je lahko uporaba tržne zakonodaje v okviru javnih storitev samo zelo omejena.

  Evelyn Regner (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisar, javne storitve in socialne storitve so prizadeli veliki gospodarski in politični pretresi, ki so jih okrepili nacionalni varčevalni ukrepi. V Evropski uniji se soočamo z naraščajočo neenakostjo dohodkov. Zlasti v času negotovosti, gospodarske krize in strahu pred prihodnostjo so socialni stabilizatorji pomembnejši kot kdaj koli.

V mojem domačem mestu Dunaju je osnovna zamisel o socialnih stanovanjih sestavljena iz zagotavljanja cenovno dostopnih stanovanj za široke sloje prebivalstva in neomejevanja tega – kot je opredelila Komisija – na prikrajšane državljane ali skupine z manj socialnimi ugodnostmi. To povzroča getoizacijo. Zato nimam namena tozadevno spremeniti svojega mnenja – načelo ali pravica lokalne samouprave bi morala biti, da opredeli socialne storitve, vključno s socialnimi stanovanji, na tej lokalni ravni in da socialne storitve izvzame iz področja veljavnosti konkurenčnega prava in prava o državni pomoči.

V vsakem primeru potrebujemo pravno gotovost v Evropski uniji in pravni instrument na ravni EU, ki ustrezno zajema in opredeljuje socialne storitve.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, najprej bi se zahvalil komisarju za pojasnilo nekaterih pripomb, ki so bile podane v vprašanjih. Povedati je treba, da je zagotavljanje stanovanj nujna potreba za vsakega, zlasti v moderni državi blaginje. Streha nad glavo je ključnega pomena; je pravica, vsi pa se bodo strinjali, da si jo mora zagotoviti bodisi vsak sam s svojimi sredstvi ali pa jo morajo zagotoviti vladne agencije itd.

Po povedanem je na mestu razprava o tem, koliko se sme vmešavati vlada vsake posamezne države v zagotavljanje stanovanj. V moji državi so nepremičninski balon ustvarile davčne spodbude – ki so bile preradodarne in slabo premišljene – za gradbenike za gradnjo stanovanj in zagotavljanje gradbenih dovoljenj – včasih celo na poplavnih ravnicah, ki so od takrat že bile poplavljene – in spreminjanje namenske rabe zemljišč, ki se je ne bi smelo spremeniti. Potem so svoje seveda pristavile banke in dale radodarna posojila gradbenikom, ki jih ti niso mogli odplačati, in posameznikom za nakup hiše, posojila pa seveda niso mogli odplačati.

Zato smo se znašli v trenutni krizi. Tako imamo veliko vprašanj, koliko naj bo v celotnem področju nepremičninskega razvoja udeležena država.

Vendar pa menim, da je pri zagotavljanju socialnih stanovanj pogojevanje z višino dohodka preveč predpisujoče in iz razlogov, ki so jih navedli mnogi, ni smiselno. Po mojem mnenju mora Komisija vsekakor odigrati svojo vlogo v širšem smislu morda z določanjem smernic o zagotavljanju socialnih stanovanj, vendar pa pretirano predpisovanje glede zadev, kot je dohodek itd., ni smiselno; ne bo uspešno in tega ne bi smeli niti poskusiti.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Socialna stanovanja vsekakor spadajo na področje storitev splošnega interesa. Žal je stopnja brezposelnosti v Evropski uniji zdaj dosegla 20 %.

V skladu z evropsko uredbo lahko 4 % sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj države članice porabijo za financiranje gradnje socialnih stanovanj in izboljšanje energetske učinkovitosti stavb. Žal se zaradi gospodarske krize ekonomski položaj evropskih družin slabša, zaskrbljujoča pa je tudi stopnja brezposelnosti, ki je izredno visoka med mladimi. Prav zaradi tega bi vas pozval, komisar, da nas v prihodnjem obdobju finančnega načrtovanja podprete pri višanju te stopnje na 15 % za gradnjo socialnih stanovanj in izboljšanje energetske učinkovitosti stavb.

V večini držav članic zdravstvo, izobraževanje, socialne storitve ter skrb za mlade in starejše ureja država. Te javne storitve igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju zaščite in vključevanja vseh državljanov v družbo, če so seveda dostopne za vse. Da bi zagotovili, da to velja v celotni Evropski uniji, Komisijo pozivamo, naj pripravi okvirno direktivo o javnih storitvah, ki bo uvedla minimalne zahteve na tem področju in zagotovila enak, splošen dostop za vse evropske državljane in tudi dobro kakovost in preglednost teh storitev.

  António Fernando Correia De Campos (S&D). – (PT) Gospa predsednica, komisar, socialna stanovanja so gospodarska storitev splošnega interesa s pomembno vlogo na trgu in ustvarjajo pozitivne rezultate v korist celotne družbe. V skladu s Protokolom 26, prilogo k Lizbonski pogodbi, je organizacija tovrstnih storitev v pristojnosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov. Zato je težko razumeti to omejevanje ciljnega trga na družine, katerih prihodki znašajo manj kot 33 000 EUR. To je ukrep za revne, ki se izvaja pod pogoji, ki so popolnoma in povsem finančni, in ne upošteva raznolikosti 27 držav članic; argumente je mogoče povzeti kot zgolj solventnost.

Socialna stanovanja so dovzetna za kulturna in socialna vprašanja, bližino delovnega mesta, pomembno novo opredelitev vloge žensk na trgu in za mobilnost delavcev v evropskem prostoru. Boj Evropske unije, da bi se rešila trenutne krize, zahteva gospodarsko rast, ki vodi k priseljevanju in etničnim, gospodarskim in kulturnim manjšinam ter potrebi po njihovem vključevanju celo ob tveganju getoizacije, ki je povezana z njim in proti kateri se moramo boriti s poštenim ravnotežjem. Ali Komisija ne posega v pristojnosti držav članic?

  Zigmantas Balčytis (S&D). – Gospa predsednica, Lizbonska pogodba priznava pomen razpoložljivosti in dostopnosti socialnih storitev ter vloge lokalnih in regionalnih organov pri njihovem zagotavljanju. Vprašanja socialnih stanovanj so izredno pomembna za ljudi z nizkimi prihodki in žal je resničnost, da je zaradi krize veliko število ljudi brezposelnih ter potrebujejo socialna stanovanja.

Trenutno države članice pri določanju svojih meril za socialna stanovanja uporabljajo različne standarde. Razumljivo je, da se gospodarske in socialne razmere v posameznih državah članicah zelo razlikujejo. Za izvajanje pravice do dostopa do univerzalnih storitev bi bilo po mojem mnenju pametno opredeliti splošna načela in na ravni EU določiti priporočeno zgornjo mejo dohodkov. Vendar pa moramo državam članicam omogočiti široko diskrecijsko pravico, da to mejo znižajo ob upoštevanju gospodarskih in socialnih razlik.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE). – (RO) Komisarju se želim zahvaliti za pojasnitev zadeve. Tudi jaz menim, da ne bi smelo biti enotne opredelitve socialnih stanovanj. Takšno opredelitev bi bilo težko uporabiti v situaciji, ko gre za velike razlike v smislu življenjskega standarda. V tej razpravi je pomembno vprašanje subsidiarnosti. Nekoliko se bom oddaljil, če smem, od področja vprašanja.

Menim, da bi moral obstajati sklop jasnejših standardov, vendar v drugačnem oziru, na primer v situacijah, ki vključujejo uporabo novih predpisov o upravičenosti do stanovanj za marginalizirane skupnosti. To je uredba, ki jo je Parlament sprejel februarja in ki jo je omenila tudi gospa Ţicău. Tudi jaz bi izkoristil to priložnost, da povem, da bi pozdravil povečanje razpoložljivih sredstev na podlagi te uredbe.

  Frédéric Daerden (S&D). – (FR) Gospa predsednica, komisar, to razpravo sem želel samo zato, ker sem poleg drugih zadeva tudi mene.

Številne regije Evrope, med njimi tudi moja, trenutno izvajajo presojo, namenjeno reformi njihove politike o dodeljevanju socialnih stanovanj, da bi se izognile pojavu getoizacije in združevanja prikrajšanih družbenih skupin v istih stavbah in istih soseskah. Vaša odločba je v nasprotju s to politiko socialnega uravnoteženja in potrebne socialne raznolikosti.

Komisar, ni prav, da Komisija državam članicam preprečuje izvajanje politike socialne raznolikosti. Seveda bi se dostop do socialnih storitev splošnega interesa v zvezi s stanovanji po eni strani lahko omejilo na določene kategorije ljudi, vendar pa je treba po drugi strani pustiti dovolj manevrskega prostora, da bodo dostopna ljudem z drugačnimi prihodki, da bi izboljšali socialno raznolikost v naših soseskah.

V vsakem primeru morajo ravnotežje med tema vidikoma opredeliti države članice in regije oziroma ga je treba opredeliti skupaj z njimi in ne Komisija.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, vsi vemo, da je pravica do stanovanja temeljna pravica. Države članice Evropske unije so zato dolžne zagotoviti socialna stanovanja z vse, ki jih potrebujejo. V času globoke socialne krize in ko narašča število ljudi in družin z velikimi dolgovi, ki težko odplačujejo posojila, s katerimi so kupili svoja stanovanja, ali ki plačujejo visoke najemnine, je še pomembneje v celoti podpreti ljudi in družine, ki si ne morejo privoščiti ustreznega stanovanja z ustreznimi prostori in opremo.

Za države članice je zato ključnega pomena, da lahko koristijo sredstva Unije in nacionalna sredstva za gradnjo socialnih stanovanj in zagotovijo temeljne pravice, do katerih so upravičeni vsi državljani, ter končajo socialne neenakosti in spodbujajo socialno vključevanje. Evropska unija mora nujno ukrepati na tem področju brez ogrožanja načela subsidiarnosti, temveč s podpiranjem univerzalnosti socialnih javnih storitev.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Evropsko centralizacijo spremljajo fanfare kot smo videli ob sprejetju Lizbonske pogodbe. Ob drugih priložnostih ne vzbuja pozornosti. Zaradi vzpostavitve različnih podpornih skladov EU, ki pogosto izkrivljajo tržno okolje, je bilo treba uvesti obvezno priglasitev zagotovitve državne pomoči.

Potem se je pokazala potreba po izvzetjih od te obveznosti v primeru socialnih stanovanj. Nenadoma imamo pred seboj evropsko opredelitev. Če obveznosti opredelimo na tej ravni in potem tistim na nižji ravni ukažemo, da jih morajo izpolniti, to ni subsidiarnost.

Odgovornost za socialna stanovanja je v polni pristojnosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov. Ne dvomimo v sposobnost nacionalnih družb in lokalnih skupnosti, da bodo rešile svoje probleme. One so tiste, ki te probleme najbolje poznajo. Poznajo tudi možnosti za njihovo rešitev.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D). – (PL) Jasno je, da imamo opraviti s problemom, ki se v posameznih državah članicah razlikuje.

V novih državah, vključno s Poljsko, imamo številne regije, kjer mnogi ljudje zaradi zelo, zelo nizkih dohodkov nimajo doma. Za te ljudi v glavnem poskrbijo lokalni organi. Čim hitrejša pomoč tem ljudem je pristojnost lokalnih organov in regionalnih institucij. Brez dodatnega financiranja, ki je na razpolago lokalnim organom, in brez javne podpore je pomoč ljudem v tej izredno težki situaciji nemogoča. Sočasno bi bilo nujno preučiti, kako bi v prihodnosti z oblikovanjem skupne politike in enotne opredelitve na tem področju pridobili dodatna sredstva, ki bi jih lahko porabili lokalni organi. Denar bi porabili za gradnjo socialnih stanovanj, ki jih je v mnogih državah Evrope zelo, zelo malo.

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, popolnoma se strinjam, da moramo to vprašanje preučiti v širšem okviru, v tem primeru v okviru finančne in gospodarske krize. V zadnjih dveh letih smo videli, da je bil to preskus politik konkurence, ne glede na to, ali je šlo za finančni sektor, avtomobilski sektor ali, kot v tem primeru, stanovanjski sektor, in tudi preskus naših socialnih politik, ne glede na to, ali je šlo za otroke ali starejše ali brezdomne.

V tem sklopu vprašanj, ki sem ga prejel, se ti dve vprašanji – konkurenca in socialne politike – prekrivata. Zato je zadeva še bolj zapletena, kot bi bila zunaj okvira krize.

Kriza je pokazala velik neuspeh trga ne samo v finančnem sektorju, ampak tudi v stanovanjskem sektorju, in postalo je zelo jasno, da tržne sile same ne morejo rešiti teh problemov ne samo za izredno revne, ampak tudi za večje družbene skupine. Zato sem odločno proti vsakemu načelu, ki omejuje koncept socialnih stanovanj na samo najrevnejše družbene skupine, zlasti v zvezi z raznolikostjo evropskih držav in načelom subsidiarnosti. Vztrajal bi pri tem, da se opredelitve v tem okviru prepusti državam članicam, kot sem povedal že v svojem uvodnem govoru.

Če se vrnem k nizozemskemu primeru, na katerega se je osredotočala razprava, bi ponovil, da Komisija ne meril, ki so bila določena v primeru Nizozemske, ne določa za nobeno drugo državo. Ob popolnem spoštovanju subsidiarnosti je v rokah držav članic, da določijo o dejanskih pogojih za socialna stanovanja.

To potrjuje odločba o nizozemski shemi državne pomoči, spomnil pa bi, da omejitev, ki so jo določili nizozemski organi – ki velja samo na Nizozemskem – zajema 43 % nizozemskega prebivalstva, kar vsekakor presega najrevnejše skupine. Nizozemska odločitev je poleg tega potrdila, da sta socialno mešanje in socialna kohezija veljavna cilja javne politike, za katera je mogoče upravičiti državno pomoč, ne pa samo za tiste, ki živijo v izredni revščini ali jih ogroža revščina.

Menim, da je socialna stiska v zadnjih nekaj letih destabilizirala družbo v precej večjem obsegu, zato pa moramo biti dovzetni za to. Dodati moram tudi, da Komisija potrdi samo pomoč gradbenim podjetjem. Subvencije, ki jih prejmejo neposredno državljani, niso podvržene pravilom državne pomoči.

Razprava se je dotaknila tudi širšega konteksta, socialnih storitev splošnega interesa. Zato se moram posvetiti tudi temu in poudariti, da imajo poleg stanovanj tudi druge storitve splošnega interesa in zlasti druge socialne storitve preprečevalno in socialno kohezijsko vlogo, ki je usmerjena k celotnemu prebivalstvu ne glede na premoženje ali dohodek. Komisija je to pojasnila v svojem sporočilu iz leta 2007, ko je poudarila cilje in načela organizacije socialnih storitev.

Komisija je zavezana spodbujanju kakovosti socialnih storitev. Podpiramo na primer razvoj kakovostnega okvira za socialne storitve splošnega interesa znotraj Odbora za socialno zaščito.

Še nekaj misli v zaključku mojega odgovora. Ker je nekaj vprašanj zadevalo daljši čas, ki se je raztezal v naslednjo finančno perspektivo, se strinjam, da bodo na različne načine prizadeta tudi stanovanja; prenova v okviru energetske učinkovitosti – ki po našem mnenju spada v kategorijo zelenih delovnih mest – bo zagotovo področje, kjer bomo dejavni, vsekakor pa si ne bomo prizadevali za skupno evropsko stanovanjsko politiko.

Šlo bo še za druga vprašanja kot so stanovanja za najbolj ranljive družbene skupine kot so Romi, kjer je začetek že narejen, in menim, da bo podpora strukturnih skladov za obravnavanje stanovanjskih vprašanj nenehna, v tem specifičnem primeru za izredno ranljive marginalizirane skupine v različnih državah članicah. To izpostavlja tudi pomen zelo raznolikih stališč, saj so države različne v smislu njihovih socialnih potreb, in vsekakor ni nujno, da se določene odločitve in rešitve, ki se uporabljajo v državah z visokimi dohodki, izvaja – in vsekakor ne nalaga – v drugih državah članicah.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

17. Varnostni in preventivni ukrepi na naftnih ploščadih v EU (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava Komisije o varnostnih in preventivnih ukrepih na naftnih ploščadih v EU.

  Günther Oettinger, član Komisije. – (DE) Gospa predsednica, 20. april je bil črn dan za Mehiški zaliv, za Združene države Amerike, ne, za celoten svet. Že natanko štiri tedne industrija in organi delajo vse – brez dokončnega uspeha –, da bi ustavili iztekanje nafte in zmanjšali okoljsko škodo, predvsem na obali.

Nesreča osvetljuje tveganja, povezana z delom za oskrbo z nafto in plinom na morju. Javno dojemanje se je povečalo, in to upravičeno, ne samo v Združenih državah, ampak tudi v Evropi. Evropa skupaj z Norveško na leto proizvede več kot 200 milijonov ton surove nafte, večino iz Severnega morja.

Celo če odkrivanje in dobava nafte in plina ne potekata v primerljivih izrednih pogojih ali na enaki globini kot v Mehiškem zalivu, moramo vseeno računati z možnostjo nesreče v EU in biti nanjo pripravljeni. Imamo pristojne organe in mehanizme, da bi se lahko hitro odzvali na morebitno nesrečo.

Imamo Evropsko agencijo za varnost v pomorskem prometu, imamo reševalne ladje, imamo mehanizme civilne zaščite, imamo dobro usklajevanje ukrepov za pomoč, zato je lahko komisarka Georgieva že na začetku ponudila evropsko pomoč za trenutne ukrepe v Mehiškem zalivu.

Naš cilj mora biti preprečevanje, da se nam sploh ne bi bilo treba ukvarjati z obsežnim čiščenjem po nesreči. Skupaj s komisarjem Potočnikom sem zato naše službe pozval, naj pregledajo veljavno zakonodajo EU. Evropska zakonodaja predstavlja okvir za varnostne ukrepe in ukrepe za varstvo okolja na splošno in tudi v primeru specifičnih nesreč.

Naše direktive zagotavljajo minimalne varnostne standarde za opremo in zajemajo podrobne minimalne standarde za zdravje in varnost delavcev. Zdaj bomo pregledali vsa ta pravna besedila, da bi videli, ali zagotavljajo ustrezen in optimalen izbor orodij za podobno nesrečo ali najslabši primer. To pomeni tesno sodelovanje z nacionalnimi regulativnimi organi, saj je velik del varnostnih predpisov, ki urejajo oskrbo z nafto in plinom ter varovanje zdravja v rokah držav članic in ne neposredno v naših rokah.

Seveda pa noben niz predpisov ne more zagotavljati 100-odstotnega jamstva. Veliko je odvisno od pristopa in vedenja operativnega področja v naši industriji. Zato imamo vse razloge, da stopimo skupaj: politika in industrija morata sodelovati, da bi zagotovili, da sta evropsko okolje in javnost čim varnejša.

Varnost in trajnost prenosa nafte in plina bi rad postavil v središče pogovorov naši zainteresiranih strani. Zato sem pretekli teden gostil srečanje visokih uradnikov iz pomembnih energetskih podjetij, ki delujejo v evropskih vodah. Srečanja se je udeležila tudi komisarka Georgieva. Na tem tehnično usmerjenem srečanju smo industrijo pozvali, naj zagotovi, da je bilo storjeno vse, da se prepreči podobne nesreče v bližini evropskih obal.

Predložili smo katalog vprašanj, na katera so podjetja odgovorila v prihodnjih dneh. Postavili smo 12 vprašanj, ki so zelo natančno vključevala vse, kar je bistvenega pomena za varnost na naftnih in plinskih ploščadih ter za vode, obale in države članice. To srečanje z industrijo vidim kot začetek procesa, ki bo okrepil preglednost poslov industrije in spodbujal skladnost s predpisi in uporabo najboljših praks.

V naslednjih mesecih načrtujemo drugo srečanje, saj bomo takrat bolje poznali vzroke za nesrečo, da bi ocenili situacijo in iz nesreče v Mehiškem zalivu potegnili lekcijo za Evropo.

Zdaj ko vzroki in okoliščine nesreče še niso bili analizirani, bi bilo prezgodaj sklepati ali pozivati k novim zakonodajnim pobudam. Če pa se bo izkazalo, da je potreben regulativni odziv, vam lahko zagotovim, da Komisija ne bo izgubljala časa s tem, da vam poda predloge za evropsko zakonodajo.

Kot vidite, gospe in gospodje, so v Evropi nenehno prisotna prizadevanja za preprečitev podobne tragedije tu. Če pa bi kljub temu prišlo do podobne nesreče, imamo številne ukrepe in mehanizme, da se učinkovito in brez zamude odzovemo ter zmanjšamo obseg katere koli takšne nesreče za državljane in okolje v Evropi.

Z veseljem vam bom po našem naslednjem srečanju poročal o tem, kaj načrtujemo.

  Bogusław Sonik, v imenu skupine PPE. – (PL) Eksplozija na ploščadi v Mehiškem zalivu je največja tovrstna ekološka katastrofa v zgodovini. Vsak dan v Mehiški zaliv steče 800 000 litrov surove nafte, kar znaša več kot 22 milijonov litrov od začetka katastrofe. Naftni madež zdaj prekriva več kot 43 000 kvadratnih kilometrov, kar je več od površine Nizozemske.

Zdaj je naša dolžnost izraziti solidarnost z Združenimi državami in vsemi žrtvami tragedije ter zagotoviti čim večjo pomoč. Glede na to nesrečo menim, da je ključnega pomena, da takoj izvedemo posebno presojo – podroben in daljnosežen tehnični pregled vrtalnih ploščadi, ki delujejo v ozemeljskih vodah Evropske unije. To bi moral biti prvi korak na nadnacionalni ravni v smeri zagotavljanja varnosti evropskih morij. Poleg tega bi posebno pozornost namenil dejstvu, da bi podobna nesreča, če bi se zgodila v Baltskem morju, ki je zaprto morje, povzročila trajno in nepopravljivo opustošenje v celotni regiji in njenih obalnih območjih.

Ključnega pomena je, da so vsa črpanja v ozemeljskih vodah Evropske unije predmet posebnega nadzora in da izpolnjujejo najvišje varnostne standarde ter so opremljena z najmodernejšimi varnostnimi sistemi. Menim, da je v zvezi s tem pomembno tudi, da razvijemo skupni čezmejni postopek za odzivanje in sodelovanje, ki bi se odzval takoj, ko bi prišlo do iztekanja surove nafte.

Opazovalci v Združenih državah opozarjajo, da je bilo v mnogih primerih dovoljenje za postavitev ploščadi v Mehiškem zalivu izdano pod pritiskom in v interesu naftne industrije v škodo naravnemu okolju. Težko je tu ne omeniti odločitve o gradnji Severnega toka, severnega plinovoda, ki je bil politična odločitev, ki ni upoštevala nevarnosti, ki jih lahko ta naložba predstavlja za ekosistem Baltskega morja.

Gospod Oettinger, spričo drame v Mehiškem zalivu se nikoli ne bi smelo dovoliti postavitve vrtalnih naprav za črpanje surove nafte brez 100-odstotnega jamstva varnosti za zadevna morja in oceane. Ne sme se dovoliti odločitev pod pritiskom industrijskega ali političnega lobija.

  Kriton Arsenis, v imenu skupine S&D. – (EL) Komisar, pogosto ni dovolj samo zaostriti preventivne ukrepe. Do nedavne eksplozije v Mehiškem zalivu je prišlo na ploščadi, ki je bila zgrajena leta 2001, njena posledična potopitev pa povzroča eno izmed doslej največjih ekoloških katastrof. Doslej, in od nesreče je preteklo 29 dni, ni bilo mogoče ustaviti iztekanja in, kot je povedal gospod Sonik, več kot 5000 ton nafte vsak dan steče v morje v Mehiškem zalivu.

Do tega obsežnega onesnaženja je prišlo v času, ko se mnoge živalske vrste, izmed katerih mnoge izginjajo, drstijo. V mislih imam pet izmed sedmih vrst morskih želv, delfinov, številne kite in številne pomembne morske sesalce. Neizogibno je prizadet tudi človek. Do te eksplozije, te nesreče je prišlo, ko se je območje ravno začelo obnavljati po uničujočih posledicah orkana Katrina; zahtevala je tudi 11 življenj.

Vendar pa se v Združenih državah sprejema ukrepe. Leta 1981 je kongres glasoval za moratorij, s katerim je prepovedal vrtanje nafte v 85 % obalnih voda okoli Združenih držav. Vlada predsednika Obame je moratorij potrdila po nesreči, kljub svoji prvotni nasprotni izjavi. Vendar pa se sočasno še vedno dovoljuje postavitev naftnih ploščadi, predvsem v Severnem morju. Trenutno je na stotine ploščadi, ki vrtajo nafto in zemeljski plin.

Nedavna nesreča v Mehiškem zalivu je resnično potrdila nevarnost uničenja morskega okolja zaradi naftnih ploščadi. Kljub temu je v skladu z evropsko zakonodajo vrtanje nafte pod morsko gladino izvzeto iz področja veljavnosti direktive Seveso o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi.

Ta nedavna katastrofa kaže, da nihče ne more zagotoviti, da do podobne katastrofe ne bo prišlo v Evropski uniji, in včasih enostavno ne zadostuje zaostritev preventivnih ukrepov. Vlada predsednika Obame se je bila zaradi obsega katastrofe prisiljena umakniti. Morda je prišel čas, da Evropska unija poleg preventivnih ukrepov uvede moratorij, s katerim bo s takojšnjim učinkom prepovedala vrtanje v vodah EU, da bi se odzvala na moratorij ZDA? Ukrepati moramo takoj, preden bo na naša vrata potrkala nesreča, ki samo čaka, da se zgodi, kot nesreča v Mehiškem zalivu.

  Corinne Lepage, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, porušitev ploščadi ob obali Louisiane 22. aprila je povzročila ogromen naftni madež. Slednje poraja tri pomembna vprašanja. Težko je razumeti, da predhodno ni bil pripravljen sistem za ustavitev iztekanja te vrste in takšnega obsega, težko pa je razumeti tudi odsotnost zadostnega nadzora s strani javnih organov nad varnostnimi sistemi, ki se jih zahteva od izvajalcev na naftnih ploščadih in ki jih morajo ti izvajati, da bi se izognili tveganju onesnaženja in nenazadnje specifičnemu tveganju onesnaženja posebno občutljivih in/ali naseljenih območij z ogljikovodiki. Malo prej nas je kolega poslanec gospod Sonik spomnil, kako katastrofalno bi bilo takšno onesnaženje na primer v Baltskem morju.

V Severnem morju je prišlo že vsaj do dveh resnih nesreč na ploščadih in je ena izmed regij sveta z največjim številom ploščadi. Glede na te pogoje je resnično nujno, da preučimo položaj in zagotovimo, da podobna nesreča ni mogoča ob naših obalah, in zadovoljni smo, komisar, da je bila sprejeta tovrstna pobuda.

Kakšne ukrepe nameravate glede na povedano kratkoročno sprejeti, da bi izboljšali varnost in preprečevanje nesreč na ploščadih v naših ozemeljskih vodah? Govorili ste o minimalnih standardih, komisar, vendar to ne zadostuje.

Drugič, kakšni nadzorni ukrepi so vzpostavljeni za zagotavljanje popolnega izpolnjevanja varnostnih zahtev? Varnostni predpisi na papirju ne zadostujejo; treba jih je izvajati in nadzorovati njihovo izvajanje. Kaj nameravate storiti za premik v tej smeri?

Tretjič, kakšna sredstva so na voljo v primeru nesreče za preprečevanje onesnaženja obale? Dobro je, da imamo na razpolago plovila in civilne sile, toda kaj imamo na razpolago? Ali ni čas, da od izvajalcev zahtevamo, da imajo na razpolago določeno tehnično opremo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti? Ali ni glede na vključitev okoljske škode v pravo EU nujno tudi, da zagotovimo ustrezen sistem odškodnin in povezanih finančnih jamstev?

Nazadnje, naftna podjetja izvajajo svoje delo v vedno večjih globinah, zaradi česar je posredovanje v primeru nesreče zelo oteženo in je zaradi tega ogroženo morsko okolje. Kakšne ukrepe se načrtuje za črpanje nafte v večjih globinah in zlasti na daljnem severu?

Nazadnje se bom vrnila k vprašanju, ki ga je pravkar postavil kolega poslanec gospod Arsenis: ali ni čas, da razmislimo o podaljšanju moratorija pod enakimi pogoji kot jih hočejo uvesti Združene države? Hočemo in moramo se odmakniti od te na nafti temelječe družbe. Ali ni čas, da to storimo?

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, komisar, tudi jaz menim, da moramo tistim v industriji preprečiti, da igrajo boga.

Danes so industrializirane države bolj kot kdajkoli prej željne nafte. Vrtajo povsod, kjer lahko, in v vedno večjih globinah, kar seveda povečuje tveganje nesreč. V zadnjem času so industrije podpirale črpanje in izkoriščanje v škodo varnosti in okolja; vsak dan že skoraj en mesec v Mehiški zaliv steče 800 000 litrov surove nafte, okoljska in gospodarska škoda pa bosta katastrofalni. Vidim široko vrzel med ogromnimi zneski, ki se porabljajo za vse globlje črpanje, in nadvse neustreznimi sredstvi, namenjenimi zgodnjemu preprečevanju in predvidevanju tveganj.

Kot moji kolegi poslanci imam tudi jaz nekaj zahtev. Prvič, menim, da moramo izvesti pregled vseh naftnih ploščadi, da bi preverili njihovo stanje popravil, njihovo raven varnosti in njihovo izpolnjevanje standardov. Seveda moramo izvesti tudi inšpekcijske preglede, čeprav so za te pristojne države članice, in potrebujemo inšpekcijske preglede s strani Komisije za že izvedene inšpekcijske preglede.

Poleg tega menim, da moramo enkrat za vselej zaščititi najobčutljivejše ekosisteme. V zvezi s tem in s pobudami, ki ste jih sprejeli in ki jih pozdravljam, da bi preučili, kako bi se lahko soočili s takšnimi okoliščinami, če bi se takšna nesreča zgodila ob naših obalah, menim, da mora Evropa prevzeti pobudo za zaščito najobčutljivejših ekosistemov enkrat za vselej. V mislih imam na primer Aljasko. Potrebujemo mednarodno konvencijo o enakem modelu kot že obstaja za zaščito virov na Antarktiki, Evropa pa bi lahko razširila to vrsto dela in to vrsto konvencije.

Nazadnje, če bi jo še vedno potrebovali, je to dober razlog za večja in hitrejša vlaganja v obnovljive vire energije. Vulkan – ne bom izgovoril njegovega imena, ker je neizgovorljivo – je bil za nas znak glede vprašanja o letalskem prevozu; na enak način je ta grozljiva nesreča znak za nas glede vprašanja črpanja nafte. Čas je, da priznamo, da je norost tekmovanja za črpanje nafte kjerkoli in za vsak račun za nami.

  Giles Chichester, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, pozdravljam izjavo komisarja. Svet je osuplo spremljal veliko iztekanje plina in nafte iz poškodovane cevi po eksploziji in katastrofo v Mehiškem zalivu ter domnevno nezmožnost industrije in organov ZDA, da ustavijo iztekanje; upati moramo, da se bodo zadnji ukrepi izkazali za uspešne.

Kot so omenili kolegi, smo imeli lastne izkušnje z nesrečami na ploščadih v Severnem morju. V mislih imam Piper Alpha kot en primer in menim, da smo se iz tega nekaj naučili. Toda ne pozabimo, da obstaja velika razlika med globino morja, v katerem črpajo v Mehiškem zalivu, in globino Severnega morja. Naj pozovem, da moramo biti previdni in ne smemo hiteti z novo zakonodajo. Prepričajmo se, kaj se je zgodilo. Ugotovimo, ali bi naši obstoječi predpisi preprečili, da bi se to zgodilo tu, in bodimo prepričani, da bi nova pravila to preprečila.

Nesreče in božja volja se dogajajo in ne moremo zagotoviti, da jih bomo preprečili. Obstajati mora meja, kaj lahko storimo, da bi jih preprečili. Še zadnja misel, ko preučujemo zadevna tveganja: da so nesreče kot je ta zadevno varnost jedrske energije postavile v drugačno luč.

  Elie Hoarau, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, iztekanje nafte v Mehiškem zalivu je okoljsko in tudi gospodarsko resnična katastrofa. Očitno je bilo pri izdaji dovoljenj s strani ministrstva ZDA za notranje zadeve za vrtanje storjenih nekaj nepravilnosti. Te pomenijo neopravičljivo neodgovornost, katere posledic ni mogoče predvideti in niso prizadele samo ZDA.

Vemo, da države po svetu izdajo na stotine dovoljenj za vrtanje, in če bi se ta dovoljenja izdalo prav tako neodgovorno, bi to predstavljalo resne probleme za ves svet. Kot poslanec Evropskega parlamenta za evropsko najbolj oddaljeno regijo ter za čezmorske države in ozemlja (PTOM), sestavljene skoraj v celoti iz otokov, skupaj skoraj 130, razpršenih po treh celinah, moram izraziti veliko zaskrbljenost glede naših otokov spričo projektov za črpanje nafte ob obali. Zato je za Evropsko unijo, ki mora dati zgled, bistvenega pomena, da natančno pregleda varnostne in preventivne ukrepe na svojih naftnih ploščadih.

Poleg tega se slučajna ali delovna razlitja nafte v morje, za katera ni nujno, da jih povzroči Evropa, ocenjuje na deset tisoče ton na leto. Ali ni čas, da Evropska unija prevzame pobudo, tako da bi naftne ploščadi odslej bile v pristojnosti nespornega znanstvenega organa, ki bi se ga vzpostavilo v obliki mednarodnega organa?

Po Københavnu in v pripravah na Cancún se lahko Evropska unija ponaša s spodbujanjem pravega svetovnega upravljanja, ko gre za iskanje, zaščito in črpanje globokomorskih virov.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospa predsednica, komisar, kot sosed „Švabskega morja“ bi vas pozval, da nesrečo, katastrofo v Mehiškem zalivu vzamete tako resno, kot če bi se zgodila na našem jezeru Bodenskem jezeru. V tem primeru ne bi več imeli pitne vode, v mojem domačem mestu pa ne bi bilo več festivala, z vsemi dramatičnimi posledicami in še čim.

Kaj to pomeni? Ali ste prepričani, da bodo naftne ploščadi daleč stran od nas – z drugimi besedami, v Severnem in Baltskem morju –, resnično kljubovale različnim neurjem, s katerimi se bomo morali soočati zaradi podnebnih sprememb? Ali ste prepričani, da je naša Evropska agencija za varnost v pomorskem prometu resnično usposobljena za obravnavanje tega? Govorili ste o dobri usklajenosti. Že večkrat smo doživeli, da radijske zveze med različnimi državami niso delovale. Ali se je to preverilo, preden bo šlo za resen primer? Ko se dejansko nekaj zgodi, kakšen je pravni položaj v zvezi s tožbami proti naftnim podjetjem? Bi bil morda v zvezi s tem smiseln sklad za tveganje?

Nazadnje, ali vam je jasno, da so bili nadzorni organi v ZDA preveč medsebojno povezani z naftno industrijo? Ali lahko izključite enake probleme na evropski ravni? Ne sme se glasiti: „Storite lahko vse, razen...“.

  Elena Oana Antonescu (PPE). – (RO) Tudi jaz pozdravljam pobudo Komisije. Menim, da je pomembno, da razpravljamo o tej temi, čeprav se nesreča ni zgodila na območju pod pristojnostjo države članice Evropske unije.

Trenutno je veliko število ploščadi, ki v ozemeljskih vodah držav članic črpajo nafto. Pričakuje se, da se bo ta dejavnost povečala glede na to, da Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da je trenutno znanih samo 5 % morskih naftnih rezerv. Pomembno je, da ugotovimo, kakšno lekcijo se moramo naučiti iz nesreče v Mehiškem zalivu in kakšna je trenutna situacija v vodah, kjer se v državah članicah EU izvaja podobne proizvodne dejavnosti. Po potrebi moramo sprejeti tudi dodatne ukrepe za izboljšanje varnosti delavcev na teh ploščadih ter nadaljnje ukrepe za preprečevanje nesreč s katastrofalnimi posledicami za občutljive regije Evrope.

Druga lekcija, ki se je moramo naučiti iz nesreče ploščadi Deepwater Horizon in tudi iz preteklih nesreč, je, da moramo natančno preučiti, kako se izdaja dovoljenja za delo in kakšne pogodbene prakse so v veljavi. Zagotoviti moramo, da se podjetja ne morejo izogniti prevzemanju odgovornosti. Podjetje, ki sklene posel z določenim tveganjem, ki ga je treba rešiti s posebnimi varnostnimi ukrepi in lahko ustvari velik prihodek, mora biti pripravljeno tudi prevzeti odgovornost za posledice, če pride do nesreče.

Če ste spremljali preiskavo te nesreče v ZDA, veriga pogodbenih razmerij med številnimi podjetji slednjim omogoča, da prelagajo odgovornost na druge, medtem ko nafta še naprej izteka v morje. Tu ne moremo dopustiti podobne situacije. Zato moramo pregledati zakonodajo na tem področju in izboljšati zakonodajni okvir, da bi lahko zagotovili zmanjšanje tveganja, da pride do takšne nesreče.

Pretekle izkušnje kažejo, da so posledica nesreče velike človeške in okoljske izgube, postopki za ugotavljanje odgovornosti pa lahko trajajo leta dolgo. Komisija mora zagotoviti, da zakonodaja o črpanju nafte v varnih pogojih ne vsebuje določb, ki so preohlapne, in presoditi, v kakšnem obsegu je treba spremeniti to zakonodajo, da bi zmanjšali možnosti za izogibanje odgovornosti.

  Marek Józef Gróbarczyk (ECR). – (PL) Svarilo nesreče v Mehiškem zalivu nas sili, da natančno razmislimo o naložbenih projektih, ki potekajo v Evropski uniji. Govorim o severnem plinovodu, ki se ga gradi kljub priporočilom Evropskega parlamenta.

Vir plina bo rusko najdišče Stockman v Barentsovem morju. Projekt načrtuje črpanje 24 milijard m3 plina na leto v prvi fazi, ta količina pa bo nato narasla na 68 milijard. Za pridobitev tolikšne količine plina je treba izvrtati veliko vrtin v zelo kratkem času. Ne bo mogoče ustaviti toka 148 000 ton metana, ker ni ventilov ali tranzitnih postaj. Poškodba plinovoda nikakor ne bo pomenila njegovega zaprtja. Plin bo še naprej tekel, dokler napaka ne bo odpravljena, kajti če bi vanj prišla voda, bi ga popolnoma onesposobila. Zato Komisijo pozivam, naj izvede natančno analizo nevarnosti, ki jih predstavljajo tovrstni razvojni projekti.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, ta razprava poteka ob pravem času. Nismo še rešili problemov v Mehiškem zalivu niti ne vemo, kje se bo pojavil naslednji problem.

To je razlog za moje prvo vprašanje, komisar, ki se glasi: kje lahko trenutno pomaga Evropa s posebnimi strokovnjaki, Skupnim raziskovalnim centrom ali z različnimi drugimi organi, ki jih imamo, da bi skupaj poskušali čim hitreje in čim učinkoviteje najti rešitev za katastrofo v Mehiškem zalivu? Z zmanjšanjem emisij CO2 za 20 % in nadomeščanjem razlike z obnovljivimi viri energije je Evropska unija izbrala pravo pot, z večjo učinkovitostjo pa lahko zelo veliko dosežemo. Ali menite, da bi se na primer lahko skupaj z Norveško lotili novih pobud znotraj Evropskega gospodarskega prostora?

  Saïd El Khadraoui (S&D). – (NL) Tako kot drugi govorniki sem tudi sam zgrožen, da je lahko sto tisoče litrov surove nafte tedne dolgo teklo v morje, ne da bi nam uspelo ustaviti iztekanje. Zgrožen sem tudi nad ogromno škodo, ki jo to povzroča, in nad dejstvom, da zadevno podjetje BP to nenehno omalovažuje. Prisiljeni smo se soočiti z dejstvi in nismo še mogli oceniti vseh dolgoročnih posledic.

Zato je ključnega pomena, da sprejmemo ukrepe na evropski namesto nacionalni ravni, ki so potrebni za to, da takšne nesreče v prihodnje ne bi bile več mogoče. Pri tem se moramo z uvedbo potrebnih varnostnih sistemov osredotočiti na postopkovne in tudi tehnične vidike. To seveda ni zastonj, vendar pa bi bili stroški, če ne bi naredili nič, vsekakor še višji.

V preteklosti smo bili vodilni na svetu z uvedbo dvojnih trupov za tankerje. Menim, da moramo tudi tu prevzeti vodstvo in dati dober zgled.

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisar Oettinger, kot članico Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in poročevalka v senci za biotsko raznovrstnost me ta nesreča osebno zadeva. Uničeno bo veliko tega, kar bi bilo treba ohraniti pri življenju. Nekdo je to danes že povedal, toda resnica je, da kljub vsej previdnosti prihaja do nesreč, saj je preprečevanje omejeno.

Vendar pa nesreče niso omejene na naftne ploščadi – tudi jedrske elektrarne niso imune za nesreče in resne dogodke. V Avstriji imamo reklo, ki se glasi: „Se mora vedno nekaj pripetiti, preden se kaj zgodi?“ Z drugimi besedami, mora vedno najprej priti do nesreče, preden se kaj naučimo? Zaradi te naftne katastrofe bi morali vsi razmisliti, ali opustitev jedrske energije ne bi bila pot naprej za Evropo. Vsa svoja razmišljanja in finančna sredstva moramo osredotočiti na naložbe v obnovljive vire energije.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospa predsednica, dobro je, da razpravljamo o tej pomembni temi, toda ne vem, kaj bodo na koncu prinesli naši pogovori ali kakšen vpliv bomo imeli na velika podjetja – naftne družbe, ki imajo v lasti naftne vrelce, ki so povzročili to škodo in to katastrofo.

Sočasno je treba Komisijo pohvaliti za njena priporočila o izvajanju ukrepov za zagotavljanje, da se ne bo isto zgodilo na našem območju. Toda če se lahko iz te katastrofe naučimo kakšno lekcijo, je to ta, da moramo zagotoviti druge vire za oskrbo z energijo na našem področju, zlasti naravno energijo kot sta energija vetra in sonca. Prej ko bomo to storili, bolje bo za vse. Če nam to ne uspe, bodo naftna podjetja pri iskanju nafte prodrla še dlje v ocean, do takšne škode in katastrofe pa bo prišlo ne samo enkrat, ampak vedno znova. Ne smemo dopustiti, da se to zgodi.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Podpiramo naložbe v energetsko infrastrukturo Evrope, toda samo, če zagotavljajo popolno varnost za gradbene in proizvodne dejavnosti. To priložnost bom izkoristila tudi za to, da pozovem k temu, da se projekte, ki vključujejo podvodno črpanje ali prenos ogljikovodikov, izvaja šele po opravljeni ustrezni presoji okoljskih vplivov.

Ob številnih priložnostih sem pozvala k vzpostavitvi evropskih središč za posredovanje ob pomorskih nesrečah v vsaki državi članici z dostopom do morja. Tudi tovrstna nesreča sodi v to kategorijo. Nenazadnje, vsa podjetja, vključena v podvodno črpanje in prenos ogljikovodikov, morajo zagotoviti jamstva in imeti zavarovalne police za izplačilo odškodnin v primeru nesreče.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Menim, da ves svet z zaskrbljenostjo spremlja dogodke, ki se danes še naprej odvijajo na obali Mehiškega zaliva. Nihče ne bi mogel predvidevati in napovedati, da tako velika država, vodilna svetovna država, Združene države Amerike, ne bodo mogle urediti nečesa, kar se na prvi pogled zdi obvladljivo. Menim, da tudi mi v Evropi prispevamo znatna sredstva in človeške vire za rešitev problemov podnebnih sprememb. Toda narava ima svoje zahteve. Menim, da je zelo dobro, da se bomo imeli možnost učiti iz tujih napak, vendar pa bi vas spomnil na problem severnega plinovoda in menim, da bo Evropa politično odgovorna za njegovo koriščenje, zato bi komisarja pozval tudi, naj zagotovi ponovni pregled pogojev za izkoriščanje tega plinskega projekta, pozdravljam pa tudi priložnost in voljo za krepitev zmogljivosti Evrope za reševanje.

  Günther Oettinger, član Komisije. – (DE) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, tako kot vi sem prizadet ne samo v svoji vlogi komisarja, ampak tudi kot državljan, ko vidim, kako se v takih primerih za veliko let uniči naravo.

Čeprav smo šokirani, moramo ostati mirni in razumni, saj hektika in histerija tu ne bi bili na mestu. Natančen vzrok za nesrečo v Mehiškem zalivu še vedno ni znan. Katera tehnologija je zatajila? Je šlo za človeško napako? Vladi ZDA in javnosti zaupam, da bosta enako natančno iskali rešitev, kot je naš interes tu v Evropi glede razlage vzrokov.

Menim tudi, da prebivalstvo Združenih držav Amerike enako pretreseno pričakuje, da bomo se bomo natančno naučili lekcijo. V zvezi s tem verjamem v Združene države kot industrializirano državo, v njene tehnične sposobnosti in njeno demokracijo.

Kot drugo, umakniti se moramo od nafte. Vendar pa je jasno, da smo šli po naftni poti že več generacij, to pa še posebno velja za industrializirane države Evrope. Naši državljani imajo daleč preko 200 milijonov avtomobilov – in vi jih vozimo. Veliko se vozim, prav tako pa veliko letim iz poslovnih namenov. Za konec tedna bo na sto tisoče ljudi ponovno letelo na jug in preživelo binkoštne praznike na Mallorci. Ko gre za Grčijo in Španijo, ljudje pravijo, da lahko gospodarsko krizo reši samo turizem, to pa pomeni več letov v Atene, v Palmo, v Marbello in druge cilje. Porabljamo nafto – vsi med nami, vi in jaz. Zdi se mi, da niti ta veličastna dvorana, ta cenjeni parlament ni zgrajen na energetsko prijazno. Tu je danes več neonskih luči kot poslancev Evropskega parlamenta. Zaradi vsega tega menim, da se moramo enostavno zavedati, da potrebujemo še veliko let obsežne porabe nafte, da pa moramo biti zelo ambiciozni, ko ubiramo pot proč od nafte: 20 % obnovljivih energetskih virov v 10 letih.

Pripravljamo „časovni načrt do leta 2050“, v teku leta pa vam bomo predstavili različne alternative. Strokovna mnenja pravijo, da bi lahko čez štiri desetletja 80 % naših potreb po energiji pokrivali z viri, ki niso fosilna goriva in torej tudi ne nafta. Tu predstavlja možnost elektromobilnost, vendar pa večine vozil še več let ne bo poganjala elektrika, temveč nafta v obliki dizelskega goriva in bencina.

Jasno je, da vrtanje nafte v Severnem morju ali Mehiškem zalivu predstavlja poskus zmanjšanja odvisnosti od številnih držav. Brez tega, brez naših lastnih najdišč, bi bila naša odvisnost od držav OPEC in držav, za katere ni vedno značilna demokracija, še večja kot je.

Vendar pa obstaja ključna razlika: v Severnem morju vrtanje poteka na globini okoli 150 do 200 metrov, medtem ko v Mehiškem zalivu globina znaša 3000 pa vse do 4000 metrov, pri čemer je možnost zagotavljanja varnosti precej manjša. Globine od 150 do 200 metrov je mogoče doseči s podmornicami s posadko. V Mehiškem zalivu so ljudje načeloma daleč od vira nevarnosti, daleč od zagotovljene tehnične varnosti.

Zaupam tudi v naše države članice. Imamo vse razloge, da zaupamo svojim nacionalnim organom in tehničnim ekipam v Združenem kraljestvu, Nemčiji, na Norveškem in Danskem. V trenutnih partnerstvih med Evropsko unijo in našim organom (Evropsko agencijo za varnost v pomorskem prometu – EMSA) ter nacionalnimi varnostnimi ekipami imamo odlično, visoko raven kooperativne varnosti med Evropsko unijo in tistimi izmed naših držav članic, ki so mejne države.

Tudi v primeru Severnega toka smo seveda morali preučiti vprašanje varnosti. To je vključevalo zapletene varnostne in odobritvene postopke, ki so bili vsi izvedeni, in pojasnil bi, da bo Severni tok verjetno najmodernejši in najvarnejši plinovod na svetu. Tudi tu je ena ključna razlika: če bi kdaj koli prišlo do težav s plinovodom, bi se lahko plin ustavilo pri viru ali na obali. Severnega toka ni mogoče primerjati s tem, kar se dogaja v Mehiškem zalivu.

Nazadnje se bomo morali podati na pot, ki vodi stran od nafte, vendar pa bomo za to pot potrebovali desetletja. Vsi v politiki in družbi se moramo podati na to pot. Na poti tja in v vmesnem času pa moramo preveriti, ali so naši varnostni standardi ter zakonodaja in smernice ter varnostne ekipe na najvišji ravni. Zastavili smo pomembna vprašanja. Jeseni, ko bomo poznali vzroke, ko bomo imeli odgovore, ko bomo strogo izprašali naša energetska podjetja, vam bomo z veseljem posredovali več informacij. Menim, da se energetska podjetja dobro zavedajo resnosti situacije.

Imam še zadnjo pripombo. Podlage za odgovornost za odškodnino že obstajajo. Tega ne spodbija nobena od strani v Združenih državah. Ko je jasno, kdo je kriv, bo zadevna stran odgovarjala, in že zdaj lahko vidimo, da se bodo zneski povzpeli v milijarde. V evropskem okoljskem pravu in v naših nacionalnih okoljskih predpisih je vprašanje odgovornosti, povzročanja škode in odškodnine jasno. Tudi to bo okrepilo previdnostni pristop, ko gre za varnost.

Predvidevam, da bomo v nekaj tednih vedeli, ali obstaja pravna ali tehnična potreba po ukrepanju, potem pa bomo z veseljem ponovno poročali Parlamentu. Vaše besede kažejo tudi, kako pomembno se vam v vseh strankah zdi premišljeno in previdno ukrepanje v zvezi s tem, namesto da se odzovemo šele po tem, ko se je nesreča že zgodila. Tako delamo v Komisiji.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  András Gyürk (PPE) , v pisni obliki. – (HU) Po nesreči globokomorske naftne ploščadi na obalah ZDA je priporočljivo, da iz tega potegnemo nekatere sklepe. Najprej moramo poudariti, da globokomorsko vrtanje, čeprav se zanj uporablja najnaprednejša industrijska tehnologija, ni brez tveganj. Jasno moramo izpostaviti tudi, da povečanje zasebnih naložb v naftni sektor ne pomeni, da se politični oblikovalci politike odpovedujejo strogim okoljskim predpisom. Naftna katastrofa v Združenih državah je dobra priložnost za EU, da pregleda svoje varnostne predpise. Ti so še vedno preveč splošni. Pomisliti moramo samo na direktivo o presoji okoljskih vplivov ali okvir za varnost pri delu. Pregled je še dodatno utemeljen, ker se pravila, ki so nekoliko bolj specifična, osredotočajo bolj na ukrepe po tem, ko je do nesreče že prišlo. Zato so razmisleki o preprečevanju potisnjeni na stranski tir. Če se učimo iz zgleda ZDA, moramo jasno opredeliti področja odgovornosti lastnikov naftnih vrelcev in izvajalcev in področja odgovornosti nadzornih organov. Industrijski predpisi in prostovoljni ukrepi podjetij ne zagotavljajo pomirjujoče rešitve. Docela jasno je, da so potrebna pravno opredeljena varnostna jamstva.

18. Kriza zaradi vulkanskega pepela (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je vprašanje za ustni odgovor, ki ga je postavil Brian Simpson v imenu Odbora za promet in turizem Komisiji o krizi zaradi vulkanskega pepela (O-0061/10) (B7-0217/10).

  Silvia-Adriana Ţicău, avtorica. – Gospa predsednica, gospod Simpson se opravičuje za odsotnost med razpravo o krizi zaradi vulkanskega pepela. Ironično glede na razpravo ta večer je, da je bil zadržan zaradi omejitve letov zaradi oblaka vulkanskega pepela v Združenem kraljestvu in zato ni mogel pripotovati v Strasbourg, da bi se udeležil razprave. Zato bom danes zvečer govorila v njegovem imenu.

Vprašanje za ustni odgovor o krizi zaradi vulkanskega pepela je prav tako pomembno danes v kontekstu trenutnih motenj zračnega prostora kot je bilo v času prvotnega izbruha islandskega vulkana prejšnji mesec, ko je bil velik del zračnega prostora EU šest dni zaprt. Zdaj se ne spopadamo samo s posledicami teh motenj in njihovim finančnim vplivom, ampak tudi s trenutno negotovostjo zaradi nenehnih in dolgotrajnih motenj evropskega zračnega prostora.

Čeprav menim, da smo se naučili nekaterih pomembnih lekcij in se odzvali na brezprimeren obseg, trajanje in vzrok za prvotno zaprtje zračnega prostora, je jasno, da je treba odziv na evropski ravni spričo nenehnih motenj okrepiti.

Spričo izzivov, ki jih brezprimerna narava in nedoločljivo trajanje ter motnje povzročajo letalskemu prevozu, si bom danes prizadevala dobiti zagotovilo, da so vzpostavljeni mehanizmi za obvladovanje motenj učinkoviti in se je vrzeli, ki so bile odkrite v zadnjih nekaj tednih, ustrezno obravnavalo.

Z zadovoljstvom moram povedati, da se je Uredba o pravicah letalskih potnikov izkazala za ključno pri zagotavljanju varnostne mreže, ki je zagotovila, da niso potniki tisti, ki morajo nositi breme finančnih posledic motenj, in da se jih ne pusti obtičati na destinacijah. Vendar pa je zaprtje zračnega prostora porodilo pomembna vprašanja glede izpolnjevanja obveznosti s strani letalskih prevoznikov, ko gre za pravice letalskih potnikov, predvsem glede na odškodnine, izplačane letalski industriji.

Kakšne povratne informacije dobiva Komisija glede ravnanja s potniki in kakšna zagotovila lahko da, da letalski prevozniki izpolnjujejo svoje obveznosti v skladu z zakonodajo? Poleg tega je trenutna situacija razkrila ranljivost potnikov, ki rezervirajo let pri letalskih prevoznikih tretjih držav in za katere ne velja zakonodaja o pravicah letalskih potnikov. Kaj predlaga Komisija glede obravnavanja te vrzeli v zakonodaji?

Prepoznali smo tudi – zelo kmalu v tej krizi – velike finančne izgube, ki so jih utrpeli letalski prevozniki med zaprtjem zračnega prostora. Moji pomisleki glede kakršnega koli odškodninskega svežnja na razpolago letalski industriji zadevajo zagotovitev, da se odškodnine dodeli različnim sektorjem letalske industrije – ne samo letalskim prevoznikom – in da so odškodninski ukrepi na ravni celotne EU.

Vem, da bodo nekatere države članice bolj naklonjene kot druge, ko bo šlo za dodeljevanje finančne pomoči njihovim letalskim prevoznikom. Kakšna zagotovila lahko da Komisija, da bodo nekateri pogoji izenačeni, da bi se izognili izkrivljanjem odškodnine, dodeljene na ravni držav članic, in zagotovili enake pogoje?

Zdaj se bom posvetila najpomembnejši zaskrbljenosti danes, in sicer zaradi vzpostavljenih postopkov za opredelitev območij prepovedi letenja. Trenutne motnje evropskega zračnega prostora so ponovno postavile v središče postopke, ki se jih uporablja za opredelitev območij prepovedi letenja. Porodili so se pomisleki, da so države članice pretirano previdne pri svojem izvajanju območij prepovedi letenja in da lahko letala letijo v višjih koncentracijah pepela kot so trenutno dovoljene v skladu s pravili EU.

Nenehno zapiranje in odpiranje zračnega prostora s strani držav članic v zadnjih nekaj tednih je zelo dobro izpostavilo potrebo po skladnejšem pristopu na ravni EU, namesto po različnih pristopih, ki smo jim trenutno priča. Zavedam se tudi, da je Komisija ponovno poudarila izboljšanje zbiranja podatkov in metod modeliranja, da bi dobili natančnejšo sliko tveganj za letala, ki letijo skozi oblak pepela.

Kako nove informacije, ki jih imamo, vplivajo na trenutne omejitve in opredelitev območij prepovedi letenja?

Nazadnje, videli smo vrednost povečanega evropskega usklajevanja, ko gre za odziv na krizo zaradi oblaka vulkanskega pepela. Nadaljnja področja, kjer smo priznali pomen večjega sodelovanja, vključujejo okrepitev pobude enotno evropsko nebo in vzpostavitev akcijskega načrta za mobilnost, da bi se EU bolje spopadla s takšnimi krizami.

  Siim Kallas, podpredsednik Komisije. – Gospa predsednica, podal bi nove informacije o razvoju krize zaradi vulkanskega pepela, ki je seveda povezana z letalstvom.

Evropsko unijo so močno prizadele posledice izbruha vulkana Eyjafjallajökull na Islandiji. Zaradi izbruha se je nad večino Evrope zgrnil oblak vulkanskega pepela. Vulkanski pepel vsebuje mnoge snovi, ki škodijo zrakoplovom in zlasti njihovim motorjem. Prisotnost te varnostne grožnje na nebu je nacionalne organe prisilila k sprejetju odločitev v skladu z zadevnimi postopki, razvitimi na mednarodni ravni, o zaprtju vsega prizadetega zračnega prostora.

Evropska unija je nemudoma mobilizirala sredstva za boj proti najbolj perečim problemom. Ob upoštevanju razvoja situacije in potrebe po drugačnem pristopu k modelu in postopkom za obvladovanje tveganja je Komisija prevzela pobudo in konec tedna 17. in 18. aprila skupaj s španskim predsedstvom in Eurocontrolom predlagala usklajen evropski pristop. Zaradi tega dela so bili ob polnem sodelovanju z državami članicami in industrijo opredeljeni novi postopki. Na izrednem zasedanju ministrov EU za promet, ki je potekalo 19. aprila 2010, je bil sprejet ta novi postopek, s čimer je bilo omogočeno usklajeno postopno ponovno odprtje zračnega prostora na usklajen 20. aprila 2010 ob 8.00 uri.

Poleg tega takojšnjega ukrepa je Komisija pripravila poročilo, ki obravnava vpliv oblaka vulkanskega pepela na industrijo letalskega prevoza. Prejelo je široko podporo Sveta ministrov za promet na njegovem izrednem zasedanju 4. maja 2010. Čeprav je bila osrednja naloga poročila obravnavati trenutno krizo zaradi vulkanskega pepela, si je enako prizadevalo obravnavati potrebo Evropske unije po učinkovitem boju proti podobnim kriznim situacijam v prihodnje, če bi prišlo do njih.

Dogodki zadnjih 10 dni so pokazali, da je situacija na tej stopnji daleč od rešitve. Vulkan je še naprej aktiven, prav tako pa v odvisnosti od vremenskih pogojev, ki vplivajo na širjenje oblaka pepela, še naprej prihaja do zaprtij zračnega prostora. Komisija je zato zavezana zagotoviti takojšnje nadaljnje postopke k sklepom Sveta ministrov za promet, ki so bili sprejeti 4. maja 2010. Veseli me, da lahko poročam o prvih sprejetih ukrepih.

Vzpostavljena je bila evropska enota za usklajeno delovanje v času krize, ki je začela delovati 11. maja 2010. Zadnji dogovori o njeni vzpostavitvi potekajo ta teden. Odbor za enotno evropsko nebo je 7. maja 2010 sprejel imenovanje koordinatorja funkcionalnih blokov zračnega prostora. Odbor Eurocontrola za pregled uspešnosti kot organa za pregled uspešnosti pobude o enotnem evropskem nebu je Odbor za enotno evropsko nebo imenoval 7. maja 2010. Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) je dobila nalogo, da opredeli zavezujoče standarde za tolerančno raven motorjev za pepel.

Komisija bo v kratkem pozvala k oblikovanju delovne skupine za preučitev, kako je mogoče izboljšati evropske modele za napovedovanje in razširjanje, da bi s tem izboljšali povezano oceno tveganja in obvladovanje tveganja v takšnih kriznih situacijah. Čaka nas še veliko več, ko si bo Komisija prizadevala izpolniti pričakovanja Sveta ministrov za promet, kot je bilo izraženo v njegovih sklepih z dne 4. maja 2010.

  Marian-Jean Marinescu, v imenu skupine PPE. – (RO) Izbruh vulkana aprila letos nam je pokazal, da evropski zračni prostor nima ustreznega odziva v primeru nepričakovanih motenj. Ni bilo usklajenosti, prožnosti ali prizadevanj, da bi kar najbolj izkoristili pogoje za let.

Sveženj SES II je bil novembra 2009 sprejet v rekordnem času, kot je prav tako omenjeno v informativnem povzetku Komisije. Sveženj je bil sprejet kljub nasprotovanju držav članic. Pravzaprav sta prevod in izdaja potekala dlje kot dejanska pogajanja. Kriza je prišla in videli smo koristi izvajanja svežnja SES II.

Po mojem mnenju bi lahko, če bi države članice opustile svoje trenutne pomisleke, takoj imeli enotno evropsko nebo. Za to potrebujemo mrežo različnih poti in učinkovit sistem za nadzor prometa, ki odslej ne upošteva nacionalnih mej. Žal ne kaže, da bo prišlo do tega. Zato je za nas edina rešitev izredno hitro izvajanje svežnja SES II.

Komisija je predložila nujne ukrepe, ki so pravzaprav že bili zahtevani v odobrenih predpisih. To so odlični ukrepi. Vendar pa je glavni zahtevani ukrep vzpostavitev funkcionalnih blokov zračnega prostora najkasneje do navedenega skrajnega roka ali do konca leta 2012. To zahteva tudi ureditvene smernice, ki žal niso omenjene v sklepih Sveta z dne 4. maja. Odsotnost smernic lahko države članice izkoristijo kot izgovor za odlašanje. Poleg tega morajo biti smernice instrument za zagotavljanje, da bomo do zahtevanega skrajnega roka imeli ne samo usklajena prometna območja, ampak tudi pravo enotno evropsko nebo.

Smernice morajo zagotoviti prometni nadzor znotraj blokov, usklajen s sosednjimi bloki, tako da ne bo prekrivajočih se območij. Drugače bomo trenutne nacionalne meje nadomestili z mejami blokov, s čimer bomo brez utemeljitve podaljšali skrajni rok za izvajanje enotnega evropskega neba. Menim, da nam v prihodnosti ni treba upoštevati, da bo v prihodnosti potrebna uredba SES III za povezovanje blokov. Ta pristop omogoča tudi izvajanje sistema SESAR v idealnih pogojih in z minimalnimi stroški.

Leta 2011 se bo zadnja država članica pridružila schengenskemu območju. Menim, da je nesprejemljivo ohranjati meje na nebu, če jih nimamo na tleh.

  Saïd El Khadraoui, v imenu skupine S&D. – (NL) Za začetek bi se vam zahvalil za vaš odgovor. Menim, da na številna vprašanja še ni bilo v celoti odgovorjeno, zato bi si želel podrobnejšo razlago številnih točk.

Odsotnost gospoda Simpsona kaže, da je vprašanje še aktualno ter da so posledice takšnih izbruhov nepredvidljive in so lahko daljnosežne v smislu mobilnosti državljanov in tudi v smislu trajanja situacije. Po mojem mnenju kaže tudi, da vsekakor ne moremo izključiti možnosti, da se nekaj podobnega zgodi na primer čez nekaj tednov – sredi vrhunca poletne sezone – in bo treba zapreti zračni prostor.

Zaradi tega si moramo prizadevati ne le za strukturne ukrepe za izboljšanje učinkovitosti našega letalstva in našega prometnega sistema na splošno – k temu se bom kmalu vrnil –, ampak tudi za boljše obvladovanje krize. Pred minuto ste govorili tudi o vzpostavitvi nekakšne enote za usklajevanje. Ta tema bo dodatno pojasnjena ta teden.

Bi nam lahko kljub temu morda povedali nekoliko več o vrsti naloge, ki jo predvidevate za to enoto za usklajevanje? Kakšne naj bi bile točno njene začetne naloge? Aprilski dogodki so vsekakor pojasnili, da je usklajevanje med zadevnimi stranmi – kot so letališča, letalski prevozniki in potovalne agencije – pomanjkljivo in da ni mehanizma za obveščanje zadevnih strani o tem, kaj morajo storiti v takšnih primerih. Prav tako potniki, ki so obtičali, ne poznajo prav dobro svojih pravic.

Zato po mojem mnenju potrebujemo evropsko načrtovanje pripravljenosti, da bi omogočili hitro sprejemanje pravih odločitev in razvoj pravih stikov. Pravzaprav enako velja za vračanje potnikov; ko gre konec koncev za deset tisoče ljudi, je treba nekje vzpostaviti sistem za omogočanje tega.

Pravice potnikov so zelo pomemben element. Evropa je na tem področju opravila veliko dela, kar je treba pozdraviti. Toda kot veste, obstajajo vrzeli v zakonodaji. Govorimo o letalskih prevoznikih tretjih držav, za katere dejansko ne velja naša zakonodaja, zato zagovarjam vključitev tovrstnih pravic v naše letalske sporazume s tretjimi državami. Menim tudi, da moramo nadzorovati uporabo tovrstne zakonodaje v državah članicah. Prav ta teden smo slišali, da so italijanski organi oglobili letalskega prevoznika Ryanair. To je dobra novica, toda kaj se dogaja v drugih državah članicah? Ali lahko dobimo oceno tega?

Seveda obstajajo tudi številni strukturni ukrepi, vendar se pri njih ne bi predolgo zadrževal: enotno evropsko nebo, ki se ga pripravlja, in na primer tudi železnice. Železnice se niso izkazale za izvedljivo alternativo. Za to obstaja več razlogov: gre za različne sisteme in tudi okoliščine, kot je na primer odsotnost celo skupnega sistema za prodajo vozovnic. Po mojem mnenju je tudi ta zelo pomemben, komisar. Zato je treba storiti še veliko, vendar pa imate glede tega našo podporo.

  Gesine Meissner, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospa predsednica, komisar, imeli smo že razpravo o oblaku vulkanskega pepela in s tem povezanih problemih za letalstvo takoj po izbruhu vulkana.

V tej krizi smo opazili različne stvari. Opazili smo na primer, da je letalstvo resnično bistveno za prometni sektor, saj ne obtičijo samo potniki, ampak tudi blago. V Nemčiji je na primer BMW imel nekaj proizvodnih ozkih grl, ker ni prejel pošiljk. Opazili smo, da potrebujemo vse oblike prevoza, vključno z letalstvom. Opazili smo tudi, da za letalske prevoznike pomeni veliko krizo, če nekaj dni ni mogoče leteti. Letalski prevozniki so povedali, da bi bilo petdnevno prekinitev letenja mogoče obvladati. Vendar pa bi lahko 20-dnevna prekinitev morebiti povzročila zlom celotne industrije, ki bi trajal kar nekaj časa. Ni nam še treba govoriti o odškodninah, so rekli sami letalski prevozniki, toda če bi kriza trajala dlje, bi bilo to potrebno.

Različni govorniki so podali pripombe o pravicah potnikov. Zdaj so preverili pravilo, da je mogoče tudi v takšnih izrednih primerih storiti vse za potnike v zvezi z informacijami, odškodnino in tudi kompenzacijo v obsegu, ki ga potrebujejo, in na način, kot smo ga prvotno določili.

Posvetila bi se predvsem še dvema zadevama. Prva je enotno evropsko nebo. Nimamo enotnega evropskega zračnega prostora in to je nekaj, kar smo tudi tokrat boleče pogrešali. Enotni evropski zračni prostor seveda ne bi mogel preprečiti vulkanskega izbruha, to vemo vsi, vendar pa bi bili zagotovo lahko bolje izvedli nemoteno evakuacijo potnikov. Seveda smo imenovali koordinatorja funkcionalnih blokov zračnega prostora (FAB). Zdaj začenja z delom in vsi upamo, da bo njegovo delo lahko razmeroma kmalu vodilo k enotnemu evropskemu zračnemu prostoru. Vprašanje je tudi, kako dolgo bo trajalo, da to dejansko dosežemo. Morda na to ne morete natančno odgovoriti.

Prej smo razpravljali tudi o tem, ali bi boljše evropsko usklajevanje železniškega sektorja – nekaj, kar si že dolgo želimo in kar smo dolgo imeli na papirju – lahko potnikom pomagalo pri hitrejši vrnitvi domov. Tudi v zvezi s tem smo jasno opazili, kje so težave.

Zdaj bom prešla k svojemu zadnjemu vprašanju. Ali imamo dobro ureditev obvladovanja krize za takšne primere? Imamo institut v Londonu, ki obstaja zato, da zagotavlja informacije v primeru potresov. Njegova druga odgovornost so vulkanski izbruhi. Zdaj je izdeloval računalniške projekcije na podlagi podatkov iz druge roke, za kar se ga je kritiziralo. Kaj se lahko naučimo od drugih delov sveta, kjer so vulkanski izbruhi pogostejši, kot so Združene države Amerike, Indonezija in drugi? Kakšne druge ukrepe sprejemajo? Glede na moje informacije so bolje pripravljeni na takšne situacije. Morda s tem nismo računali v Evropi, vendar pa se moramo naučiti vsekakor naučiti lekcij, ki izhajajo iz tega. Smo visoko tehnološka lokacija, imamo veliko priložnosti, raziskovalci v Nemčiji pa so na primer pozvali k specializirani mreži za nadzor nad tistimi aerosoli, tistimi majhnimi delci, ki jih vsebuje vulkanski pepel. Kaj drugega mislite, da lahko storimo? Kako lahko izboljšamo svoje tehnologije v interesu letalstva, ljudi in blaga?

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, zaprtje evropskega zračnega prostora je bilo brez dvoma potreben preventivni ukrep v interesu varnosti. Zaradi tega bi bilo treba, preden je bilo potrebno zračni prostor ponovno zapreti, najti ustrezne tehnike za rešitev problema. Žal moram povedati, da to vsekakor ni uspelo ne glede usklajevanja meritev, analiz ali upoštevanja potnikov. Tudi drugič je bilo ravnanje s potniki, ki so bili zadržani zaradi odpovedanih letov, izredno neprimerno, zato mora biti naša prednostna naloga izboljšanje tega. Sprašujem se, kdaj bodo v resnici pripravljeni načrti.

Komisar, poleg tega niste podali preveč natančnega odgovora na vprašanje v zvezi s financiranjem in morebitnimi odškodninami za letalske prevoznike. To je ključno vprašanje, saj se o tej temi nenehno razpravlja. Kako torej naj bi to rešili? Komu točno je treba izplačati odškodnino? Letalskim prevoznikom? Ali one nato denar posredujejo potnikom? Bodo na primer poslovneži, ki so zamudili pomembne sestanke, prejeli odškodnino? Bo trgovec, podjetje, ki je moralo čakati na nadomestne dele, prejelo odškodnino? Zakaj bi jo prejeli samo letalski prevozniki? To se mi ne zdi upravičeno, če to primerjamo z gospodarskimi posledicami te krize. Poleg tega moramo resnično upoštevati dejstvo, da so nenazadnje letalski prevozniki prejemali dolgoročne subvencije evropskih državljanov zaradi odprave davka na kerozin, kar seveda pomeni, da so že a priori prejemali subvencijo.

Komisar, to vprašanje ostaja nerešeno in od vas pričakujem odgovor.

  Roberts Zīle, v imenu skupine ECR. – (LV) Hvala, gospa predsednica. Morda bi se za začetek zahvalil komisarju Kallasu za njegovo vztrajnost v teh petih dneh. Morda se nam zdi, da bi lahko bilo prva dva ali tri dni nekoliko več akcije, vendar pa na splošno menim, da so komisarji izredno primerno opravili svoje delo in da so bili sklepi Sveta takšni, da so dali močno spodbudo v okviru enotnega evropskega neba ukrepom v zvezi s sprejetjem koordinatorjev funkcionalnih blokov zračnega prostora in izvajanjem ukrepov s strani Evropske agencije za varnost v letalstvu, mnogi izmed teh ukrepov pa so bili sprejeti hitro. Sočasno menim, da je zelo pomembno, da je bilo ob razumevanju tega pritiska med poslovnimi interesi in političnimi interesi ter ob zavzemanju za pravice potnikov ohranjeno pravilo v skladu z veljavno zakonodajo, da odločitve o odprtju ali zaprtju določenega zračnega prostora sprejemajo države članice. Če bi si predstavljali, da – bog ne daj – pride do nesreče, bi morda Komisija ali zadevne evropske institucije prekoračile svoje pristojnosti, zaradi česar bi se zastavilo zelo pomembno vprašanje ne o tem, kako velike so bile izgube podjetij, ampak o tem, kdo je bil odgovoren za napačno sprejeto odločitev, ki je pripomogla k nesreči znotraj določenega zračnega prostora držav članic EU, bi bila situacija zelo drugačna. Zato menim, da moramo iz te sorazmerno kritične situacije potegniti nekaj sklepov. Kratkoročno so bili sprejeti številni ukrepi, kot sem povedal, vendar pa so v zvezi s pravicami potnikov, kot je omenil že gospod Khadraoui, nekateri nizkocenovni letalski prevozniki dejansko prezrli pravice potnikov (in to niso letalski prevozniki tretjih držav, to so letalski prevozniki iz držav članic) in so svoje potnike zapustili za pet dni in noči; v resnici bodo zmagovalci – prihranili bodo denar –, to pa ostaja nerešeno vprašanje v sferi izvajanja v zvezi s pravicami potnikov, kakršne trenutno so v Evropski uniji. Drug dolgoročni izziv je pomanjkanje povezav v številnih evropskih državah prek drugih načinov prevoza z osrednjim delom Evrope. Hvala.

  Jacky Hénin, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, menim, da je najprej ključno izpostaviti, da mora v tem primeru in tudi v drugih prevladati previdnostno načelo, saj so ogrožena življenja ljudi. Toda če naj prevlada, posledica njegove uporabe ne smejo biti skrajne odločitve, zaradi katerih bi državljani na previdnost gledali kot na nesmisel.

Zakaj smo torej v tem primeru upoštevali uporabo zastarelega matematičnega in meteorološkega modela in ignorirali zveze pilotov, ki so priporočale testne lete in uporabo vremenskih balonov? Morda bi se tako izognili popolni ohromelosti letališč in posledičnemu kaosu.

Medtem ko se je s pomembnimi osebami vedno lepo ravnalo, je veliko število evropskih državljanov zapustil ves svet, vključno z njihovimi vladami.

Nazadnje ponavljam svoj poziv k ustanovitvi parlamentarnega preiskovalnega odbora, da razkrije goljufije, v katere so bili med krizo vpleteni nekateri ljudje.

  Juozas Imbrasas, v imenu skupine EFD. – (LT) Ne bom ponavljal misli, ki so jih že izrazili mnogi govorniki o posledicah izbruha islandskega vulkana, zaprtju zračnega prostora in izgubah, ki so jih utrpeli letalski prevozniki in potrošniki, tj. potniki, ki so bili zadržani na letališčih. Veseli me, da danes slišim, da bodo kmalu sprejete odločitve o vzpostavitvi enotnega evropskega neba in da je glede na to, kar je povedal komisar, koordinator za zračni prostor maja že začel s svojim delom. Vendar pa danes, ker nismo prepričani, da bomo lahko usklajevali tako nestabilne razmere ali samo nekoliko podobne situacije v prihodnosti, menim, da moramo razmisliti o tem, kako razviti in posvetiti večjo pozornost drugim, alternativnim prevoznim sredstvom in načinom prevoza potnikov, na primer železnicam, kot je omenil nemški poslanec Evropskega parlamenta. V naši regiji, regiji Baltskega morja, ki jo predstavljajo Litva, Latvija in Estonija (ki se nahajajo na robu severovzhodne Evrope), je ta situacija z izbruhom vulkana poudarila našo potrebo po dobrih železniških storitvah, tu pa imam v mislih projekt „Rail Baltica“. Razumem, da imajo druge evropske regije verjetno enake probleme in situacija ni nič boljša (ali je?), vendar pa danes govorim o svoji regiji in bi zato v tem primeru radi imeli priložnost doseči zahodno in srednjo Evropo prek Poljske, ko se bo Poljska priključila naši železniški progi. Drugače bomo izolirani od prometnega sistema EU. Druge države imajo železnice in verjetno vlake za prevoz avtomobilov, naše tri baltske države pa tega še nimajo. Zato bi komisarja vprašal, ali bo v neposredni prihodnosti dovolj pozornosti posvečene oziroma se jo posveča ustreznemu izvajanju projektov alternativnega prevoza. S pomočjo Evropske unije nam bo uspelo zbrati potrebno politično voljo in zagotoviti alternativna sredstva za prevoz potnikov, da bi se lahko takšnim posledicam izognili v podobnih kriznih situacijah.

  Luis de Grandes Pascual (PPE). – (ES) Gospa predsednica, gospodu Kallasu bi se najprej zahvalil za njegovo prisotnost in za delo, ki ga je opravil v tem težkem času.

To je razprava, ki smo jo morali imeti, gospe in gospodje, in žal menim, da ne bo zadnja te vrste. Prihranil vam bom ponavljanje statistik tega resnega dogodka in negativnega vpliva, ki ga je imel na gospodarstvo. Spomnil bi se samo tistih, ki jih je prizadel.

Najprej so to potniki. Deset milijonov ljudi je ostalo brez letov in brez navodil, kaj storiti. Vpliv na potnike je bil tako velik, da jih določbe direktiv in uredb niso mogle obvarovati. Izključitev odgovornosti v pogodbah zaradi katastrofe ali višje sile na spomni na potrebo po skupnem skladu za obvladovanje posledic svetovne katastrofe kot je ta, ki jo je povzročil vulkan.

Zdaj bom prešel na letalske prevoznike. Mednarodno združenje letalskih prevoznikov (IATA) ocenjuje, da je po vsem svetu izgubila 1700 milijonov EUR. Združenje evropskih letalskih prevoznikov (AEA) izgubo ocenjuje na 850 milijonov EUR na evropski ravni. Ta udarec je bil vse, kar so potrebovali za pospešitev vse večje krize, ki mnogim letalskim prevoznikom grozi z zaprtjem.

Druga žrtev je bil turizem. Posledice za turizem so bile uničujoče. Prvič, zaradi odpovedi pogodb, ki so bile sklenjene vnaprej, kot je običajno v tem sektorju, in drugič, zaradi negotovosti, ki je spremenila običajne trende rezervacij.

To je moja ugotovitev, komisar, gospe in gospodje. Zaključek je lahko samo en: evropske institucije nimajo orodja za učinkovit spopad s krizo takšnih razsežnosti.

Zdaj bom prešel h kritiki, saj je kritika potrebna in neizogibna; samokritika, če je potrebno. Nikomur ni mogoče oprostiti, saj so se vsi vpleteni vedli, grdo, prepozno in neučinkovito, včasih ne po svoji krivdi. Državam članicam ni mogoče oprostiti, saj kljub temu, da so bile odločitve v njihovi pristojnosti, niso mogle ukrepati. Evropskim institucijam ni mogoče oprostiti, saj so za odziv potrebovale štiri dolge dni, in ker njihov odziv, ki je kot njihovo prednostno nalogo navajal varnost, žal ni povzročil miru, ampak ohromitev.

Ne bom razpravljal o odzivu Komisije. Danes Komisija ponavlja ukrepe, ki nam jih je najavila. Po mojem mnenju so to razumni ukrepi, vendar pa časovni razpored njihovega izvajanja ni jasen.

Ne govorimo o nečem v preteklosti. Celo danes obstaja nenehna grožnja, da letala ne bodo mogla vzleteti, zaskrbljujoče pa je, da smo odvisni od zračnih tokov. Vem, da se ne moremo boriti proti naravi. To je rekel znani španski mornar glede velike pomorske bitke, ki smo jo izgubili.

Kriza nam ne bo pomagala sprejeti ukrepov. Države članice ne bodo pripravljene zagotoviti sredstev. Toda če smo zlobni, bi ta vulkan lahko evropskemu gospodarstvu naredil večjo škodo kot se napoveduje.

Komisijo pozivam, naj bo odločna, in Svet pozivam, naj nujno obravnava potrebo po sprejetju odločitev. Vse prosim, naj bodo velikodušni pri izvajanju alternativ, da bi nadoknadili nezmožnosti institucij. Komisije ali Sveta nimam za odgovorne, vendar pa moramo priznati ugotovitev, da institucije v svojem trenutnem stanju niso bile zmožne rešiti krize takšnega obsega in razsežnosti.

  Inés Ayala Sender (S&D). – (ES) Gospa predsednica, komisarju Kallasu bi se zahvalila za njegovo delo v zadnjih nekaj dneh in povedala, da nas je kriza zaradi pepela iz islandskega vulkana, ki je blokirala evropsko mobilnost in celo včeraj povzročila nadaljnja zaprtja evropskega zračnega prostora na Irskem in v Združenem kraljestvu in zaradi česar je špansko predsedstvo na pobudo Komisije sklicalo dve izredni zasedanji Sveta, naučila nekaj stvari.

Prvič, naučila nas je, da je ta kriza prizadela celotni sektor, ne samo letalske prevoznike, ampak tudi letališča, Komisiji pa čestitamo za njeno celovito vizijo, ko je preučevala posledice in pomoč. To so storili gospod Kallas, gospod Almunia in celo gospod Tajani, ki je preučil vpliv na turizem in na agencije. Zato pozdravljam ta pristop Komisije.

Drugič, čeprav smo že vedeli, da je enotno evropsko nebo potrebno, zdaj vemo, da je nujno potrebno. Zato moramo dokončno imenovati koordinatorja – našega nekdanjega kolega, ki je visoko usposobljen – in seveda odpraviti ovire, ki še vedno ostajajo v Svetu.

Nujno moramo sprožiti tudi raziskovalni sistem letalskega prometa enotnega evropskega neba, na katerem temelji enotno evropsko nebo, skupaj z zagotovljenim financiranjem. Ali nam lahko Komisija pove, kakšne zadržke ali pomisleke je opazila na zasedanju Sveta 4. maja? To moramo vedeti. Zdi se nam celo, da obstajajo države članice, ki odpirajo zračni prostor bolj kot druge, to pa ni dobro v zelo konkurenčnem sektorju kot je letalski prevoz.

Čeprav so bile prednostna naloga Parlamenta pravice potnikov, to pa je bilo ponovno navedeno, se je zdaj kljub močni zadržanosti Sveta jasno pokazala potreba po pregledu uporabe te zakonodaje. Komisija mora biti neizprosna z nizkocenovnimi letalskimi prevozniki, ki so z laganjem potnikom in javnosti povzročili zmedo. Seveda mora temu slediti potreben kazenski postopek.

Pozivam vas tudi, komisar, da začnete izvajati pilotni projekt, ki ga je moja skupina predlagala za proračun za leto 2010, v skladu s katerim bi na letališčih bile pisarne za potrošnike, ki bi omogočile potrebne ukrepe za potnike in potrošnike sredi splošne zmede.

Čeprav smo se nekateri že borili za železniška omrežja, vseevropska omrežja, kot alternativo za načine prevoza z večjim vplivom – in to je bilo na primer dokazano v Španiji z vlakom z visoko hitrostjo AVE med Barcelono in Madridom –, zdaj vemo, da moramo nujno vzpostaviti alternativni sekundarni sistem mobilnosti, kot se preudarno dela z električnim in telekomunikacijskim omrežjem. Zato mora biti pregled vseevropskih omrežij v zvezi s finančno perspektivo bolj ambiciozen.

  Marian Harkin (ALDE). – Gospa predsednica, moj prispevek v tej razpravi zadeva vpliv na bolj obrobna letališča in letalske prevoznike, ki so že v gospodarskih težavah.

Živim na otoku, ki se nahaja za otokom, ki je ob obali Evrope. Kot takšna so naša obrobna letališča in naši letalski prevozniki še posebno pomembni za povezave in mobilnost. Na zahodni obli Irske so številna regionalna letališča. Imamo letališča Donegal, Sligo, Ireland West Airport Knock, Shannon in Kerry. Glede na našo bližino Islandiji in naš otoški položaj imamo zaradi pepela še posebno hude probleme.

V zvezi z obrobnimi letališči menim, da mora Komisija v celoti spodbujati mednarodne zračne poti za opravljanje obveznosti javnih služb v smislu povezanosti obrobnih letališč s središči in da morajo imeti države članice resnično prožnost, ko gre za državno pomoč obrobnim letališčem. Poleg tega so številni letalski prevozniki že v finančnih težavah in bi lahko zaradi te krize propadli. Ne slepimo se. To se ne bo kmalu končalo. Vodilo bo k izgubi delovnih mest v letalskem sektorju in zaradi tega k manjši konkurenci na trgu. Zelo dobro moramo preučiti, kako lahko EU odigra konstruktivno vlogo z vidika enake porazdelitve finančne pomoči in tudi orodij za obvladovanje krize, ki so nam na razpolago.

Nazadnje je pomembno zavedati se, da je bila veljavna zakonodaja uvedena zato, da se letalskim prevoznikom onemogoči odpovedovanje letov, ker jim je tako ustrezalo, vendar pa smo zdaj v položaju, ko je zračni prostor zaprt in letalski prevozniki ne morejo leteti. Finančna bremena so precejšnja za vse akterje – potnike, letalske prevoznike in letališča. Vprašanje je, kdo je odgovoren in kdo nosi finančno breme.

  Isabelle Durant (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, ker se zaradi tega novega izbruha vulkana soočamo z enakimi problemi, kot smo se že, bi rada namesto obvladovanju krize in sistemu usklajevanja, kjer je bil dosežen napredek, posvetila, kot so se tudi drugi, interoperabilnost in železniškemu sistemu rezervacij. Kopenski promet in zlasti železnice morajo biti sposobni lažje prevzeti mesto letalskega prevoza, ko ta ne deluje. Do nedelovanja ne prihaja samo zaradi vulkanov; leti so lahko onemogočeni tudi zaradi drugih razlogov.

Vendar pa bi vas izven tega vidika in bolj strukturno vprašala o pokritju tveganja v takšni krizi s strani samega sektorja – in poudarjam, s strani samega sektorja. Vsekakor mislim, da se bo državna pomoč vsakič, ko bo odobrena (ali vsakič, ko se bo pojavil problem), zelo hitro izkazala za nevzdržno na proračunski ravni in bo vodila k nesprejemljivi diskriminaciji med letalskimi prevozniki, med operaterji v letalskem sektorju, ki bi uvedli enake zahteve, in nazadnje med končnimi upravičenci te morebitne pomoči in tistimi, ki je ne bi prejeli.

Glede na velikost letalskih prevoznikov menim, da moramo storiti enako kot smo storili v bančnem sektorju in se v njihovem primeru premakniti k preudarnim pravilom, pravilom, ki bi jih zavezala k zagotovitvi nekakšne oblike obveznega zavarovanja. To zavarovanje bi jim omogočilo pokriti to vrsto tveganja z razdelitvijo stroškov zavarovanja, ne da bi vedno prosili države članice, naj jih zavarujejo brezplačno, še zlasti, ker imajo letalski prevozniki danes že koristi od zgodovinskega izvzetja od davka na kerozin in letalske vozovnice.

Nazadnje moramo zagotoviti tudi, da ti letalski prevozniki odškodujejo svoje potnike, vendar ne da bi račun prevzeli davkoplačevalci.

  Jacqueline Foster (ECR). – Gospa predsednica, vsi se zavedamo resne prekinitve, ki jo je povzročil in jo še povzroča oblak vulkanskega pepela. Več kot 100 000 letov je bilo odpovedanih in približno 12 milijonov potnikov ni moglo potovati tako, kot je bilo načrtovano. Blago in tovor sta bila zadržana ali se ju sploh ni transportiralo, prizadeta pa so bila velika in tudi mala podjetja. Naši evropski letalski prevozniki in letališča so utrpeli ogromne finančne izgube. Menim, da so samo evropski letalski prevozniki izgubili več kot 2 milijardi EUR.

V vsej tej zmedi je nekaj jasno: letalski prevoz je izredno pomemben za evropsko gospodarstvo, kot posamezniki pa smo odvisni od uspešne in učinkovite industrije letalskega prevoza, kjer je varnost posadke in potnikov na prvem mestu. Zaradi tega pozdravljam odločitev Komisije, da se po obvezni prepovedi letov, ki je veljala za evropski sektor letalskega prevoza, odločno odzove.

Komisija je prepoznala potrebo ne samo po tem, da preuči možnost finančnega nadomestila, ampak tudi nujnost pospešitve izvajanja ukrepov SESAR. Na splošno menim, da država ne sme umetno podpirati podjetij. Tveganje je, kot vsi vemo in sprejemamo, del poslovanja. Vendar pa so to izredne okoliščine. Vse od 11. septembra 2001 nismo doživeli tako celovite prekinitve industrije s tako ogromnimi finančnimi izgubami in ne glede na finančne težave, s katerimi se trenutno soočajo vse države članice, bi jih pozvala, naj podprejo načrte za podporo industriji, ki enostavno ne more vzdržati nadaljnjih izgub.

Vprašanje zdaj je, kaj se lahko in mora storiti v prihodnosti za obravnavanje takšnih kriz. Prvič, letalski prevozniki morajo biti od samega začetka udeleženi v razpravah o morebitnih zaprtjih zračnega prostora. Drugič, sveženj SESAR je treba pripraviti na razumen način. Še vedno imam zadržke glede vzpostavitve funkcije upravljavca omrežja. Ne nasprotujem popolnoma tej zamisli, vendar pa sem prepričana, da je treba še odgovoriti na nekatera vprašanja. Kakšna bi bila na primer natančno vloga? Komu bi odgovarjala ta oseba? Kako bi to izboljšalo trenutni položaj? Veselim se resne razprave o tem vprašanju, komisar, pred izvajanjem kakršne koli zakonodaje, saj bi se lahko refleksni odziv izkazal za škodljivejšega kot načrtovano.

Menim tudi, da bi bilo pametno ozreti se k Severni Ameriki in drugam, da bi videli, kako obvladujejo vprašanje vulkanskega pepela. V Združenem kraljestvu uporabljamo enake pogoje kot ICAO, toda Američani uporabljajo drugačno metodo za izračunavanje smeri pepela. Zdi se, da uporabljajo bolj premišljen pristop, in menim, da bi se morda tam lahko nekaj naučili.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da se, ko se v EU sprejema odločitve o zaprtju zračnega prostora EU, vpliv takšnih odločitev ne ustavi na naših mejah, zato moramo o tem razpravljati z ostalimi državami mednarodnega partnerstva za trgovanje z emisijami (ICAP).

Nazadnje smo kot evropski oblikovalci politike odgovorni za razvoj izvedljive dolgoročne strateške vizije za letalstvo v EU ob upoštevanju mednarodne razsežnosti. Menim, da moramo podpreti uvedbo ukrepov za izboljšanje obvladovanja tveganja, poravnavo utemeljenih odškodninskih zahtevkov brez izkrivljanja konkurence in tudi spodbujanje dobro uravnoteženih, stroškovno učinkovitih strukturnih reform.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Zaprtje zračnega prostora po aprilskem izbruhu islandskega vulkana je potrdilo, da je letalski prevoz zelo občutljiv na različne omejitve pogojev za letenje. Ne samo oblaki vulkanskega pepela, ampak tudi močno sneženje, zračni vrtinci, gosta megla in drugi vremenski pojavi povzročajo letalskim družbam velike težave pri zagotavljanju rednih letov.

Odgovorne letalske družbe zato z zavarovalnicami podpišejo različne police, ki naj bi pokrile njihove finančne izgube, nastale zaradi nepredvidljivih izrednih razmer. Stroški tega zavarovanja letalske družbe so seveda vključeni v ceno letalskih vozovnic, potniki pa kot del cene letalske vozovnice letalski družbi plačajo tudi, da jim zagotovi potrebne storitve in alternativni prevoz v primeru izrednih razmer.

Še enkrat bi poudaril in ponovil, komisar, da potniki plačajo kot del cene letalske vozovnice, tako da bodo letalske družbe lahko v primeru izrednih razmer operativno obravnavale posledične težave in kasneje za nastalo škodo zahtevale ustrezno odškodnino od zavarovalnice.

Navaden državljan EU, ki letalskih storitev ne uporablja neposredno, nima nič opraviti s tem. Zato je povsem neprimerno takšne letalske izgube prenesti na države članice EU. Torej je prav, da vlade, ki pametno vodijo svoje zadeve, nočejo izpolniti teh absurdnih zahtev. Če naj kdo odškoduje letalske družbe za omejitve zaradi izrednih vremenskih razmer, morajo to biti njihovi zavarovalci, ki morajo izpolniti pogodbene obveznosti v obsegu, dogovorjenem v zavarovalni polici.

Nenazadnje to velja za vsakega našega državljana v EU: če jim na primer pogori hiša ali če led poškoduje streho, dobijo nadomestilo samo od svojih zavarovalnic, če so sploh zavarovani. Ne bodo dobili nove hiše ali boljše nastanitve od letalske družbe ali vlad EU.

Zakaj bi morali torej oni prispevati k nadomestilu za izgubljeni dobiček letalskih družb? To bi bilo vsekakor absurdno. Zato sem, gospe in gospodje, trdno prepričan, da v zdravem podjetniškem okolju ni mogoče upravičiti nobene tovrstne podpore – in s tem mislim sploh nobene podpore – za letalske družbe s strani vlad in s tem državljanov EU.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). – (PL) Aprila je izbruh vulkana povzročil popolno ohromitev letalskega prometa v evropskem zračnem prostoru. Ta dogodek, ki ga seveda ni povzročil nihče, je imel negativne učinke za potnike in tudi vse evropske letalske prevoznike. Na desetinah letališč so bili potniki prepuščeni sami sebi in niso imeli dostopa do informacij o ponovnem začetku letov. Edina določena informacija je bila iz izjav o zaprtju več območij zračnega prostora.

Čeprav za sile narave in njihov vpliv na naše vsakodnevno življenje ne moremo kriviti nikogar, moramo zelo neposredno vprašati o tej situaciji in povzeti ukrepe institucij Evropske unije, ki so pristojne za zadeve kot je zagotavljanje varnosti letalskih potnikov.

Žal menim, da je bilo njihovo ukrepanje vsekakor nezadostno in zelo pozno glede na dogodek, do katerega je prišlo. Nenazadnje popolna zmeda v letalskem prometu, ki so jo doživeli potniki, in popolno neinformiranje potnikov o tem, kdaj se bodo ponovno začeli leti, institucije EU, vključno predvsem Evropsko komisijo, kažejo v slabi luči. Zato bi rada izvedela, kaj namerava Komisija storiti v primeru drugih izbruhov vulkanov v prihodnosti. Kakšne ukrepe bo sprejela Komisija, da bi preprečila ponovitev ohromitve skoraj celotne Evrope v podobni situaciji in predvsem da bi izboljšala pretok informacij, ki so namenjene potnikom in jih v tem primeru vsekakor ni bilo? Menim, da ukrepi, ki jih trenutno predlaga Komisija, žal ne zadostujejo.

  Spyros Danellis (S&D) . – (EL) Komisar, včerajšnje zaprtje dveh velikih letališč v Londonu in Amsterdamu zaradi oblaka vulkanskega pepela je pokazalo, da do prepovedi letov aprila ni prišlo zaradi neverjetnega dogodka brez dolgoročnih posledic ali tveganja ponovitve. Poleg tega odsotnost gospoda Simpsona pove več kot njegova prisotnost na tej večerni razpravi.

Gremo skozi težko gospodarsko obdobje, ki s seboj prinaša uspešne združitve v letalskem sektorju in mu vlada negotovost za letalske prevoznike in njihove zaposlene. Aprila je mednarodna industrija v treh zaporednih dneh izgubila 400 milijonov USD na dan, zaradi česar so bila ogrožena prizadevanja za prestrukturiranje šibkejših letalskih prevoznikov v Evropi. Gotovo je, da ni bilo in še vedno ni ustreznih institucionalnih instrumentov za izvedbo analize tveganja na evropski ravni in uporabo specifične metode za obdelavo vseh podatkov, ki so na razpolago državam članicam in evropskim organom.

Tveganje ponovitve zmede, ki je povzročila veliko škodo in smo jo doživeli pod oblakom pepela, je resnično, sprejeti ukrepi pa morajo institucionalno zaščititi sposobnost Unije, da usklajeno in premišljeno posreduje v tovrstni krizi, s čimer bi omejila neverjetne neprijetnosti za milijone potnikov in finančne izgube prevoznikov in turističnih agencij.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). – Gospa predsednica, ker Irska nima kopenske povezave s celinsko Evropo, so se irski letalski potniki soočili z izrednimi težavami; drznil bi si reči, da z večjimi kot katera koli druga država članica. Sam sem na primer ta teden potoval v Strasbourg po kopnem in sem moral s trajektom do Walesa, z avtomobilom do Folkestoneja in z vlakom do Strasbourga. To pripovedujem, ker je v zadnjih tednih značilno za številna potovanja Ircev.

Prometni ministri EU so opredelili tri ločena območja letenja na podlagi varnostnega tveganja za zrakoplove. Povedati moram, da je od uvedbe tretjega območja bilo že več kot 300 000 ur operacij letalskih prevoznikov. To je dobrodošel razvoj, seveda pa so potrebni še dodatni ukrepi.

Močno podpiram prizadevanja za pospešitev uvedbe koncepta enotnega evropskega neba. Madridska deklaracija, ki jo je februarja sprejelo špansko predsedstvo, je opredelila časovni načrt za uvedbo te politike. Ne dvomim, da bo komisar, ki je danes zvečer z nami, na čelu tega.

Natančno je treba preučiti tudi vlogo Eurocontrola. Dati mu je treba zakonska pooblastila namesto usklajevalne vloge, ki jo ima trenutno. Včeraj je bil med Irsko in Združenim kraljestvom sklenjen skupni sporazum za omejitev motenj v letalskem prevozu: dobrodošel razvoj.

(GA) Vulkanski pepel ne priznava političnih ali fizičnih mej, ta dogodek pa nas je ponovno spomnil na neverjetno moč narave. Zdaj je jasno, da obstaja resnična potreba po skupni politiki o letalskem prevozu v zračnem prostoru Evropske unije. Po tej krizi je treba krepiti vlogo Evropske unije.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Posledice krize zaradi vulkanskega pepela so imele negativen vpliv na prometni sistem celotne Evrope, ko je bilo zaradi pepela, ki je nastal zaradi izbruha vulkana, odpovedanih več kot 100 000 letov in so bila prekinjena potovanja 10 milijonov potnikov. Kriza je posebno močno prizadela vzhodne države članice Evropske unije, saj so ostale popolnoma izolirane od zahodne Evrope in za razliko od drugih držav članic EU niso imele možnosti izbirati alternativnih načinov prevoza. To ponovno dokazuje pomen razvoja prometne infrastrukture, razvoja vseevropskih prometnih omrežij in vzpostavitve sistema alternativnega načina prevoza blaga in tudi potnikov. Zato moramo vzpostaviti sistem prevoza potnikov, ki deluje učinkovito, ki je neodvisen od letalskega prevoza, in v katerem prevladujejo druge alternativne vrste prevoza, zlasti za prevoz v srednji Evropi. Resnično moramo vzpostaviti prometni sistem, ki ne bo zagotavljal samo učinkovitega prevoza potnikov, ampak tudi nemoteno delovanje gospodarstva. Strinjam se z omenjeno zamislijo glede uresničitve dodatnih povezav in zato vas pozivam, da podprete projekt evropskega železniškega koridorja za konkurenčni prevoz tovora, ki bi omenjenim baltskim državam omogočil povezavo z drugimi zahodnoevropskimi državami in omogočil ustvarjanje dodane vrednosti za celotno Skupnost. Poleg tega bi prebivalci regije po začetku izvajanja tega projekta imeli na razpolago alternativo letalskemu prevozu.

  Gabriel Mato Adrover (PPE). – (ES) Gospa predsednica, govoril bom o turizmu, temeljnem sektorju za Kanarske otoke, ki jih vsako leto obišče okoli 12 milijonov turistov. Če obstaja nekaj, kar turizem potrebuje, je to gotovost. Situacije kot je ta, ki smo jo doživeli – in ki se lahko ponovi –, imajo dramatične posledice za ta strateški sektor Kanarskih otokov.

Izgub niso utrpeli samo letalski prevozniki, letališča in organizatorji potovanj: tudi hoteli, podjetja, ki oddajajo vozila v najem, restavracije in storitve na splošno so utrpeli ogromno škodo. Samo med 15. in 23. aprilom je bilo na Kanarskih otokih odpovedanih 313 818 letalskih sedežev, izgubi zaradi neprihoda turistov pa znašajo okoli 57,3 milijonov EUR. To je vsekakor velika izguba.

Potrebujemo takojšnje ukrepe, ko pride do dogodkov, kot sta odprtje letališč ponoči brez dodatnih stroškov in ustrezna skrb za javnost, potnike; vendar pa potrebujemo tudi nadomestilo.

Ne bom kritiziral, kar je bilo narejeno ali kar ni bilo narejeno, ali ocenjeval, ali je bilo obvladovanje krize dobro ali ne. Zavedati se moramo samo, da se to lahko zgodi ponovno in da moramo biti pripravljeni.

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisar, zahvalila bi se vam za vašo odločnost, ko gre za vprašanja varnosti potnikov. V zadnjih dneh smo videli, da do velikih špekulacij vsekakor ne prihaja samo v finančnem sektorju, ampak da je tudi nekaj letalskih prevoznikov pripravljenih igrati se z varnostjo potnikov z besedami – na srečo še ne z dejanji. Nazadnje ne govorimo samo o potnikih v zraku, ampak tudi o ljudeh na tleh. Pozivam vas, da nadaljujete z delom v zvezi s tem. Pozivam vas tudi, da si še naprej prizadevate za informiranje potnikov in pravice potnikov.

V zadnjih dneh smo videli, da nima vsak in vsaka starostna skupina neomejenega dostopa do interneta. Telefonske linije so bile prekinjene, interneta ni bilo na razpolago, in ljudje, ki ne letijo vedno v poslovnem razredu kot mi tu na plenarnem zasedanju, turisti in skupine starejših ljudi, so imeli komajda kakšne informacije. Pozivam vas, da nadaljujete z delom v zvezi s tem.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, situacija, ki je nastala zaradi izbruha vulkana na Islandiji, je pokazala pomemben vpliv, ki ga lahko ima določena vrsta naravnih pojavov – ki so na srečo redki, vendar do njih prihaja periodično – na gospodarstvo in družbo. S tem je bil ponovno izpostavljen pomen preprečevalnega pristopa k temu pojavu. V tem primeru to pomeni prizadevanja za sprejetje vseh ukrepov, ki zmanjšujejo omenjeni vpliv in ga ne preprečujejo, saj je to seveda nemogoče.

Vendar pa ni zakonito uporabiti pretvarjanja glede boljšega obvladovanja krize v odgovor na te pojave kot pretveze za prizadevanja za oživitev širokega razpona pobud. Govorim o pobudi enotno evropsko nebo in cilju odprtja evropske kontrole zračnega prometa liberalizaciji in privatizaciji. V zvezi s tem je trenutna kriza zaradi vulkanskega pepela potrdila pomen tega, da se kontrolo zračnega prometa obdrži v javni pristojnosti: opravlja se jo v javnem interesu in je predvsem osnovno jamstvo javne varnosti.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, govorimo o motnjah v letalskem prometu in tudi njihovem gospodarskem vplivu na letalstvo. Ponovno bi poudarila, da je varnost evropskih državljanov najpomembnejša.

Komisar, sprejeti so bili številni ukrepi in zdaj je čas, da začnemo razmišljati o določenih alternativah in jih izvajati, na primer razširitev vseevropskega omrežja visoke hitrosti, ki lahko pripomore tudi k zmanjšanju emisij CO2.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, po svetu je 2000 vulkanov, izmed katerih jih je 50 delujočih. Torej to ni samo evropski problem, ampak problem mednarodnega letalstva.

V raziskavah moramo pojasniti, kjer točno so tveganja in kje je tudi določen obseg odgovornosti. Zato bi komisarja skupaj z Eurocontrolom pozval, naj morda Evropskemu raziskovalnemu svetu poverita nalogo, da izvede raziskave, da bi lahko ustrezno ocenili to tveganje. Končna odgovornost je vedno v rokah kapitana zrakoplova, potrošnike pa se prav tako poziva, naj razmislijo, ali to predstavlja tveganje za vsakega izmed njih. Vsak lahko odpravi tveganje že s tem, da enostavno ne leti. Vendar pa mora biti objektivizacija celotnega vprašanja v središču stvari.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, lik Joxer, ki ga je ustvaril znani irski dramatik Sean O’Casey, je celotni svet opazoval kot „v stanju krize“. In dokaze za to vsekakor lahko vidijo vsi. Če pogledamo navzdol, vidimo, kako nafta brizga in naftnega vrelca in desetka okolje; če pogledamo navzgor, bomo videli vulkanski pepel, ki bruha iz vulkana, kako desetka letalske prevoznike, in če pogledamo navzven, vidimo, kako recesija dere iz bank in desetka gospodarstvo.

Seveda sem kot mnogi drugi čutil posledice vulkanskega pepela, ko sem se prvič vračal domov: za to sem porabil dva dni; del poti sem moral štopati. Drugič se nisem mogel udeležiti zadnjega plenarnega zasedanja; porabil sem dan in pol, da sem prišel do Bruslja, in dan in pol, da sem prišel sem, vendar pa sem se naučil, da je nemogoče rezervirati vozovnico na vlaku Eurostar, ko potujete. Za rezervacijo potrebujete kreditno kartico, prav tako pa jo potrebujete, da dobite vozovnico, kar je nemogoče, ko ste v tranzitu.

Komisijo bi pozval, naj uporabi svoj vpliv in si prizadeva za to, da bi imeli enak sistem, kot velja za trajekte in letalske prevoznike.

  Inés Ayala Sender (S&D). – (ES) Nisem edina, gospa predsednica, vendar hvala. Hotela sem samo dodati, da moramo niti sposobni obširno uporabiti vse razpoložljive tehnologije, da bi izmerili pepel. Nekaj dni po zaprtju so nam pri obisku Astriuma v Toulousu povedali o zelo natančnem informacijskem sistemu o sestavi ozračja prek satelitskega omrežja, ni pa nam jasno, ali so bile te obstoječe sistematične informacije, ki prihajajo od evropskega podjetja, namreč Evropske aeronavtične obrambne in vesoljske agencije, uporabljene. Nam lahko komisar pove, ali so bile uporabljene oziroma ali se razmišlja o tem?

  Siim Kallas, podpredsednik Komisije. – Gospa predsednica, spoštovani poslanci, najlepša hvala za mnoge zanimive in natančne pripombe glede tega problema zaradi pepela. Na začetku sem imel na razpolago samo tri minute. Zdaj lahko o vseh teh vprašanjih govorim vsaj desetkrat dlje, vendar bom kratek – ne skrbite – ali vsaj ne predolg.

Rečem lahko samo, da je to bilo zelo razburljivo in izredno obdobje, ki se vrača. Jasno je, da vulkani še naprej bruhajo, kot bruha tudi ta islandski vulkan. To je vse del življenja za letalsko industrijo, vendar pa niso samo vulkani tisti, ki prekinejo lete, ampak tudi nevihte, sneg in podobne razmere. To je del tega posla, glede tega moramo biti zelo jasni. Nihče ne more biti sam odgovoren za to tveganje – ne letalski prevozniki, ne vlade, ne Evropska unija. Povedati moram tudi, da doslej Evropska unija sploh nima pristojnosti za urejanje letalskega prometa. Doslej so to urejali medvladni organi in tudi nacionalni organi.

Izključiti, preprečiti ali predvideti vse, kar se lahko zgodi v letalstvu, je nemogoče. Tveganja je treba porazdeliti, stranke, ki se odločijo uporabiti letalske storitve, pa morajo biti pripravljene – tako kot mi vsi – na zamudo, če na primer steza na bruseljskem letališču ni očiščena snega ali se zgodi kaj drugega.

Glede kritike, da smo ukrepali pozno, in glede tega, kdo je dejansko ukrepal: bil sem v Eurocontrolu; tveganje zaradi pepela je resnično tveganje in ne moremo vztrajati pri možnosti, da bomo končno našli znanstvene rešitve glede tega, kakšna velikost delcev se smatra za nevarno za motorje, saj nihče noče podati te ocene. Določimo lahko velikost delcev in ocenimo lahko pepel, toda nihče noče podati ocene in reči, da ta pepel ni več nevaren za motorje. To bo zelo zapletena zadeva. Odločitev o zaprtju zračnega prostora je bila sprejeta strogo v skladu z obstoječimi pravili in z vsemi zadevnimi institucijami, ki so bile odgovorne za to. Tiste, ki sprašujejo, kdo je zdaj odgovoren za zaprtje zračnega prostora, bi vprašal, kdo bi bil odgovoren, če zračni prostor ne bi bil zaprt in bi se kaj zgodilo.

Ko si je Eurocontrol prizadeval najti nekaj drugačnih pristopov k oblaku pepela, to ni bila lahka odločitev ali lahka razprava, ker je šlo za odločitev o prevzemu ogromne odgovornosti zaradi varnosti letalstva. Varnost letal in življenj mora biti na prvem mestu. Menim, da je bilo v teh okoliščinah to opravljeno precej hitro, saj je bil vulkan in je še zelo izjemen in izreden.

Glede prihodnosti je nekdo omenil ključno vprašanje Indonezije, kaj pa je z Združenimi državami? Tu je odgovornost, ki jo nosijo predvsem piloti. Danes piloti v Evropi zavračajo to vrsto nove odgovornosti. Evropski letalski promet je zelo živahen in mora obstajati nekakšna kombinacija med večjo prožnostjo in jasnimi podatki o morebitnih nevarnostih in morebitnih tveganjih. Ne vem glede Indonezije, toda v Združenih državah je sistem zelo enostaven: pilot je tisti, ki odloči, kako se izogniti pepelu, in reči moram, da to zelo dobro deluje. Vendar pa moramo v Evropi očitno najprej razviti nekakšen skupni pristop k metodologiji morebitne ocene tveganja.

Glede potnikov moram povedati, da smo s strani Komisije vedno dosledno in odločno izjavljali, da je treba izpolnjevati zakonodajo o pravicah potnikov. To je zelo jasno sporočilo. Izvajanje te zakonodaje je ponovno v rokah držav članic, vendar pa vem, da je večina letalskih prevoznikov in večina držav članic to tudi vzela zelo resno. Obstajajo različni primeri in v kasnejšem obdobju bomo priča tudi negativnim primerom, vendar je bilo izvajanje resno vzeto, načrtujemo pa pregled pravic potnikov. Potem bomo vsekakor precenili, kaj storiti s poskusi kršitve pravic potnikov in pretirano razlago pravic potnikov. Na splošno je zakonodaja o pravicah potnikov dobro delovala in tu mora biti logika. Pravice potnikov določajo, da je treba potnikom v teh izrednih razmerah zagotoviti informacije, oskrbo in spremembo poti ali povračilo stroškov in ne odškodnino. To je druga beseda.

S pobudo o enotnem nebu se pripravlja obsežen program za racionalizacijo upravljanja letalskega prometa in ne morem se pritoževati nad sodelovanjem med državami članicami v tem posebnem obdobju. Svet prometnih ministrov je bil vsekakor pripravljen sodelovati in je sprejel številne odločitve, za katere bi bilo v drugačnih okoliščinah verjetno potrebno precej več časa. Resnično ne morem reči, da je bilo sodelovanje z državami članicami pri pripravi in obravnavanju tega izrednega Sveta prometnih ministrov slabo.

Glede financ in finančnih posledic so njegova pravila zelo enostavna in so zelo jasno opisana v našem dokumentu, ki smo ga pripravili trije komisarji – Rehn, Almunia in jaz. To je državna pomoč, državno pomoč pa je mogoče dati, če države članice menijo, da je dovolj razlogov za to, da se jo da letalskemu prevozniku, ki je v težavah, saj mora letalski prevoznik spoštovati pravice potnikov in nositi vse te stroške. Če je letalski prevoznik v težavah in če država članica meni, da gre za zelo slabo situacijo, je mogoče dati državno pomoč, vendar pa je treba pred tem opraviti zelo natančno presojo, da ne bi povzročili izkrivljanja in nepoštenih prednosti na trgu. To je bil tudi glavni pomislek letalskih prevoznikov, pošten pristop do vseh pa je tudi skrb Komisije; naš oddelek za konkurenco bo vsekakor zelo natančno preučil vse primere državne pomoči.

Ne vem, ali je doslej kdo zaprosil za državno pomoč na tem določenem področju, saj imajo letalski prevozniki, kot sem povedal na začetku, načrte za izredne razmere.

Nekdo je omenil, da morajo imeti zavarovanje. Tudi sam sem jih vprašal o zavarovanju. Zavarovanje je bolj ali manj nemogoče, ker ne morete opisati proizvoda, ali pa lahko opišete proizvod, vendar pa bo zavarovanje tako drago, da si ga ni mogoče privoščiti. Imajo načrte za izredne razmere glede tega, kako ravnati v izrednih razmerah, ki zmotijo urnike. Seveda lahko kot ekonomist vidim, da je veliko prostora za različne fantazije, kaj obračunati pod stroški in kakšna je resnična številka. Obsežno delo je opredeliti natančne posledice tega vulkanskega pepela, ki se ga lahko predloži kot terjatev.

Glede alternativnega prevoza si bomo seveda prizadevali za napredek. Kmalu bomo imeli srečanje TEN-T, kjer si bo Komisija prizadevala za razvoj omrežja drugih načinov prevoza. Železnice sem vprašal, kaj je mogoče in kaj so dejansko storile med to krizo, in poslale so veliko zanimivih informacij. Na razpolago so bili dodatni vlaki, vendar pa informacije o razpoložljivosti, urnikih in drugih zadevah doslej ostajajo zelo skope. Ena izmed naših najpomembnejših nalog v bližnji prihodnosti bodo boljše informacije o vseh teh možnostih.

Če bo v letalstvu prišlo do krize, bo prevoz potnikov domov ali na destinacije še vedno v glavnem v rokah letalskih prevoznikov. V fazi načrtovanja je, da je pomembno preučiti tudi druge načine in tudi druge motorje. To je še ena zanimiva zgodba. Naučiti se je treba lekcij, ki se jih učimo, in s številnimi načrti in ukrepi si bomo prizadevali ustvariti racionalnejše upravljanje letalskega prometa v Evropi.

Poudariti moram, da vulkani ne spoštujejo nobenih pravil in ne moremo izključiti morebitnih izrednih dogodkov. Vedno bo obstajalo nekaj tveganja, ki ga je treba upoštevati, to tveganje pa mora biti del načrtovanja naših dejavnosti.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Komisar, gospe in gospodje, ko je na Islandiji v 18. stoletju izbruhnil vulkan, je bila država ovita v oblak pepela, v Evropi pa pridelki naslednja tri leta niso uspevali. Nimamo poročil o škodi za letalski promet. Letos je precej manjši izbruh vulkana Eyjafjallajökull dobesedno opustošil letalski promet v Evropski uniji. Škodi, povzročeni letalskim družbam in letališčem – z drugimi besedami, neposredni škodi –, je nasproti stala zmedena skrb za potnike, ki so obtičali v različnih delih sveta. Pravice potnikov so vsekakor zanimiva tema za akademsko razpravo, toda v tem primeru so bile najmanj pomembne za zadevno osebje. Nimamo poročil o uporabi drugih oblik prevoza, da se ljudi pripelje domov. Zmedeni odzivi kažejo pomanjkanje usklajevanja in tudi obotavljanje v času, ko bi bilo treba hitro sprejeti odločitve o ponovnem odprtju zračnega prostora. Komisar, ali bo Komisija pospešila svoje delo glede uporabe delnih rezultatov programa SESAR v praksi upravljanja letalskih operacij? Moja druga vprašanja bi bila samo ponovitve vprašanj Briana Simpsona.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) 56 000 državljanov Evropske unije je bolnih in čakajo na presaditev, ta številka pa vključuje 2000 bolnikov na Poljskem. Vsak dan zaradi pomanjkanja organov, ki so na razpolago za presaditev, umre 12 ljudi. Stopnja darovanja organov sega od manj kot enega posameznika na milijon posameznikov v Bolgariji do 34–35 darovalcev na milijon posameznikov v Španiji. Na Poljskem je ta številka 11. Večino organov se odvzame umrlim darovalcem na podlagi predhodne privolitve (pristop prostovoljnega sodelovanja) ali domnevne privolitve (pristop izvzetja). Na Poljskem se lahko umrlim darovalcem odvzame celice, tkivo in organe, če umrla oseba ni zavedena v centralnem registru nasprotovanj. Razvoj presajanja organov zahteva ozračje socialnega odobravanja za izpolnjevanje izjav o nameri, ki omogoča odvzem organov po smrti osebe, in tudi obsodbo nasprotovanja darovanju.

Osebno sem aktivno udeležena pri delu za spodbujanje presajanja organov, vse kolege poslance pa pozivam, da storijo enako. Na Poljskem sem razdeljevala priponke in zapestnice, ki spodbujajo podporo transplantacijski medicini. S kolegi poslanci iz drugih političnih skupin sem sprožila „Verigo sorodnikov“, nacionalno socialno kampanjo za spodbujanje presajanja organov in prostovoljnega darovanja krvi. Spodbujanje ideje o presajanju organov in usklajevanje izmenjave izkušenj med državami članicami lahko reši na tisoče življenj. Ključnega pomena je vzpostaviti skupno podatkovno zbirko EU o organih, ki so na voljo za darovanje in presaditev, in podatkovno zbirko o vseh živečih in umrlih darovalcih. To bi bilo tudi pomembno orodje v boju proti trgovini z organi in trgovini z ljudmi.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Izbruh islandskega vulkana in njegove trenutne posledice nas vodijo k temu, da se spomnimo, da Evropska unija ne sme biti nepripravljena na izredne ali nepričakovane dogodke, ampak mora predvsem zaščititi potnike z uporabo obstoječih ali novih instrumentov ali ukrepov za upravljanje. Ali letalski prevozniki kot primer takšnih ukrepov ne bi bili mogli ponuditi nakupa železniških vozovnic, da bi se izognili dolgim vrstam pred okenci za prodajo železniških vozovnic, zlasti za potnike z zmanjšano mobilnostjo?

19. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

20. Zaključek seje

(Seja se je zaključila ob 23.50)