Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 20. maj 2010 - Strasbourg

8. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Poročilo: Louis Grech (A7-0132/2010)

  Peter Jahr (PPE). ─ (DE) Gospod predsednik, zelo me veseli, da so v poročilu o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane omenjena tudi mala in srednja podjetja (MSP). V točki 46 je pravilno ugotovljeno, da je njihova največja težava dostop do finančnih sredstev. To drži, saj je še danes laže pridobiti milijone evrov za financiranje hedge sklada kot posojilo v znesku 100 000 EUR za malo podjetje.

Glede na to bi rad videl, da poročilo ne bi le opisovalo, kakšen naj bi bil idealen tok dogodkov, pač pa tudi zahtevalo od Komisije konkretne ukrepe.

Poročilo: Pál Schmitt (A7-0108/2010)

  Miroslav Mikolášik (PPE). ─ (SK) Okrepitev dialoga med univerzami in podjetji bo po mojem mnenju prispevala h gospodarski rasti. Močno me skrbi rastoča brezposelnost med mladimi. Negotovost zaposlitve mlade pogosto odvrne od ustvarjanja družine oziroma jih sili v odlaganje, kar pa posredno negativno vpliva na gospodarstvo in družbo prek demografskih sprememb v Evropi.

Dialog bi zato moral vključevati ukrepe v podporo mladim pri vključevanju na trg dela in pri polnem razvoju sposobnosti. Teme dialoga bi morale biti tudi izraba izobraževanja v boju proti revščini, neenakosti in socialni izključenosti, posebna pozornost pa bi morala biti posvečena invalidom. Iz naštetih razlogov predlagano poročilo podpiram.

Poročilo: Rebecca Harms (A7-0142/2010)

  Seán Kelly (PPE). ─ (GA) Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo in to je bila prava odločitev.

Kar zadeva jedrsko energijo na splošno, pa bi rad povedal, da številnim državljanom vzbuja negotovost in vsaj moji rojaki skoraj vsi nasprotujejo jedrski energiji zaradi hudih nesreč v Sellafieldu in Černobilu. Zato predlagam, naj Komisija razišče prednosti in slabosti jedrske energije in javno objavi poročilo o ugotovitvah, da se bodo lahko državljani odločali glede na dejstva, ne pa glede na občutke in čustva.

Na koncu bi vam rad čestital, gospod predsednik, za odlično delo ob vašem današnjem prvem predsedovanju.

  Sergej Kozlík (ALDE). ─ (SK) Evropska skupnost finančno pomaga Litvi, Slovaški in Bolgariji pri njihovih prizadevanjih za izpolnitev obveznosti v zvezi z umikom prve generacije jedrskih reaktorjev iz obratovanja. Finančna pomoč za umik iz obratovanja, dodeljena Bolgariji do leta 2009, je bila namenjena predvsem za pripravljalna dela. Namen predlaganega nadaljevanja je pomagati Bolgariji pri obratovanju in zagotavljanju varnosti in vzdrževanja ...

(Govor je bil prekinjen)

─ Gospod Kozlik, ne morete spreminjati teme svojega govora.

Poročilo: Liem Hoang Ngoc (A7-0147/2010)

  Peter van Dalen (ECR). ─ (NL) Gospod predsednik, nekatere spremembe, ki jih je poročevalec predložil k svojemu poročilu, so preprosto osupljive. Poročevalec je predlagal umik vseh omemb zdravih javnih financ, kršitev pakta za stabilnost in rast, s katerimi je treba prenehati, in pomena doslednega uveljavljanja pakta, 250 poslancev pa je to dejansko podprlo. Osupljivo!

Namen poročevalca in 250 poslancev je uničiti gospodarstvo. Kako je lahko med nami še vedno 250 poslancev, ki ne vedo, da se lahko iztegneš samo toliko, kolikor je dolga odeja? Dvesto petdeset članov Evropskega parlamenta, ki ne razumejo, da Eldorada preprosto ni! Vse države članice bodo morale preliti obilo krvi, znoja in solz, da bodo odplačale svoje dolgove, spravile finance spet v red in prišle nazaj na pravo pot.

Očitno je to sporočilo neprijetno in ga volivci ne bodo radi slišali. Če ga zamolčimo, pa bo bankrotirala vsa Evropa! Pot, ki jo je predlagal poročevalec, pomeni recept, kako v kratkem spodkopati vzdržnost javnih financ. Na srečo spremembe niso bile sprejete.

  Vicky Ford (ECR). - Gospod predsednik, pozdravljam to poročilo o javnih financah. Je mnogo boljše od prvega osnutka.

Visoka zadolženost in raven primanjkljaja povzročata hudo zaskrbljenost v Združenem kraljestvu in v številnih državah članicah. Izviti se moramo iz vate fiskalnih spodbud in olajšav in se ne navaditi nanje. Moramo se posvetiti odpravljanju visoke ravni brezposelnosti in zmanjšati davčne obremenitve dela in MSP. Razpoložljivi viri so skopi in strinjamo se, da bi morali razpoložljiva finančna sredstva usmerjati v vlaganja za rast, na primer v raziskave in razvoj in v bolj zelene, pametnejše inovacije. Ne smemo si tudi zakrivati oči pred problemom staranja prebivalstva. Pokojninski skladi morajo delovati pregledno in jih je treba ravno tako upoštevati pri obravnavi javnega dolga.

Ob nekaterih točkah v poročilu pa me je nekoliko zaskrbelo. Preseljevanje, na primer, moramo obravnavati z občutkom. Lahko sicer zapolni nekaj vrzeli na trgu dela, moramo pa ga obvladovati in upoštevati lokalne dejavnike. Da, strinjam se, da so za evropske probleme potrebne evropske rešitve, upoštevati pa moramo tudi globalno gospodarstvo in spoštovati temeljne pristojnosti nacionalnih vlad.

  Philip Claeys (NI). ─ (NL) Glasoval sem proti poročilu gospoda Hoanga Ngoca, predvsem zaradi lahkotnosti, s katero poziva k še več priseljevanja v Evropo.

Kako daleč od stvarnosti lahko še zanese Evropski parlament? Naša mesta že zdaj ječijo pod pritiski množičnega nenadzorovanega priseljevanja. Čas bi že bil, da bi na evropski ravni opravili analizo stroškov in koristi priseljevanja tujcev v Evropsko unijo. Vlade nekaterih držav članic, ki jim je bilo tako vprašanje že zastavljeno, preprosto niso hotele izračunati stroškov priseljevanja in videti je, da si preprosto ne želijo pridobiti nobenih podatkov o tem. Kako je to mogoče?

Upoštevati moramo tudi težave, ki jih bodo migracije povzročile svetu v razvoju, ko mu bodo najbolj izobraženi in najsposobnejši člani družbe odtekali v Evropo. To bo probleme v tem delu sveta še poglobilo, posledica pa bo še več priseljevanja.

Poročilo: Vincent Peillon (A7-0133/2010)

  Diane Dodds (NI). ─ Gospod predsednik, iz več razlogov sem glasovala proti samoiniciativnemu poročilu o Uniji za Sredozemlje.

Ni dvoma, da bi stabilnost Sredozemlja ogromno pomenila tudi širši Evropi. V času, ko so gospodarske razmere po vsej Evropi katastrofalne, pa je popolnoma neprimerno v naši zbornici razpravljati o izdatkih, povezanih s takim načrtom. Razkošna srečanja voditeljev držav, 40-članski sekretariat in sosedski svežnji dandanes ne gredo skupaj z razsodno gospodarsko politiko.

Poleg tega nasprotujem spremembi 5, po kateri naj ne bi nadaljevali z nadgradnjo odnosov EU-Izrael s sporazumom o prednostnem gospodarskem sodelovanju. V razmerah, ko mora Evropa zelo paziti na ravnotežje, taki pozivi ne morejo vlivati Izraelcem zaupanja v pošteno igro naše zbornice.

  Bernd Posselt (PPE). ─ (DE) Gospod predsednik, v zgodnjih osemdesetih sem kot mlad novinar obiskal maroškega kralja Hassana, kmalu po tem, ko je EU zavrnila pristopno prošnjo njegove države. Po obisku sem napisal članek, v katerem sem pozval k ustanovitvi sredozemske skupnosti. Imel sem priložnost sodelovati z Ottom von Habsburgom, ki je trdil, da Sredozemsko morje ni nikoli delilo Evrope od njenih sosed, pač pa jih mora združevati. V biografiji predsednika Sarkozyja je Jean-Paul Picaper zapisal da zamisel o Uniji za Sredozemlje izvira iz vseevropskega gibanja.

Zakaj to omenjam? Ker želim pojasniti, da ne gre samo za obsedenost Francozov, kot menijo mnogi, in da ne gre za razmetavanje denarja, kot je menila govornica pred menoj. Ob vzhodnem partnerstvu je Unija za Sredozemlje najpomembnejše orodje zunanje politike Unije. Prav zato pa moramo poskrbeti, da bo pravilno zasnovana in imela tudi politično strukturo. Ne sme biti zgolj območje proste trgovine, saj vemo, da je Sredozemlje, po besedah Winstona Churchilla, in ta pripomba leti na britanske kolege poslance, mehki trebuh Evrope. Poskrbeti moramo, da nam v prihodnje ne bo povzročalo težav.

Poročilo: Evgeni Kirilov (A7-0123/2010)

  Tunne Kelam (PPE). ─ Gospod predsednik, podprl sem izvirno točko 12 tega poročila, ki je izražala zaskrbljenost nad rabo etničnega čiščenja kot uvoda v rusko priznanje marionetnih državic Južne Osetije in Abhazije. Predlagal sem, naj Rusijo pozovemo k takojšnjemu spoštovanju svojih zavez ob sklenitvi premirja in k takojšnji odpravi blokade dostopa EUMM v Južno Osetijo in Abhazijo. Popolnoma nedopustno in ponižujoče se mi zdi, da morajo predstavniki EU prositi za dostop na ta ozemlja, glede katerega smo že dosegli dogovor. Glede na to poziv Rusiji k spoštovanju suverenosti in celovitosti Republike Gruzije žal ne bi imel nikakršne teže.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Louis Grech (A7-0132/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Notranji trg in evro nudita Evropski uniji zanesljivo zaščito v finančnem, proračunskem, gospodarskem in socialnem viharju, ki ga tretutno preživlja naših 27 držav. Glasovala sem za poročilo, ker ponovno potrjuje ključno vlogo notranjega trga in podaja zelo kakovosten pregled sedanjih odprtih vprašanj (proračunskega usklajevanja, razvoja izobraževanja in raziskav, pomoči MSP, krepitve in dostopnosti Solvit in mreže Enterprise Europe Network). To je razmislek in vozna karta, ki odlično dopolnjuje prispevek profesorja Montija, ki je pred kratkim predal svoje poročilo pod naslovom „Nova strategija za enotni trg“ predsedniku Evropske komisije Joséju Manuelu Barrosu.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za poročilo, ki obravnava trenutne pomanjkljivosti notranjega trga. Gospodarska in finančna kriza je znatno ohromila integracijske procese k skupnemu trgu. Žalostno je opazovati oživljanje gospodarskega protekcionizma na državni ravni, kar bi lahko privedlo do razpada notranjega trga. Veliko MSP zapušča trg, ker je v času krize njihov dostop do finančnih sredstev hudo otežen. Ne smemo pozabiti, da so MSP pomemben nosilni člen evropskega gospodarstva in glavno gonilo gospodarske rasti in socialne kohezije. Države članice bi morale posvetiti več truda uveljavljanju Akta za mala podjetja in odpravljanju nepotrebnih birokratskih postopkov ter drugih administrativnih ovir MSP.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Glasoval sem proti poročilu, ker se zavzema za stvari, ki grobo dušijo pravo trajnostno rast in so v nasprotju s koristmi evropskih delavcev in potrošnikov na splošno. Prvič, poročevalec ne navaja le napačnih sklepov, pač pa pri oblikovanju svojih predlogov sploh izhaja iz napačnih predpostavk, če si ogledamo samo trditev, da „enotni evropski trg skupaj z evroobmočjem najbolje izkazuje pravi pomen gospodarske povezanosti in enotnosti EU ter je za njene državljane gotovo najvidnejši dosežek evropske integracije“. Pozablja, da nimamo temeljne socialne in politične unije in spregleduje, kakšne so danes resnične razmere v vrsti držav evroobmočja.

Sklicuje se še zlasti na tržno gospodarstvo, ohlapen pojem, ki v bistvu pomeni liberalizacijo trga na račun še zadnjih ostankov socialne države. Poročevalec tudi v celoti prevzema filozofijo konkurenčnosti in strategijo Evropa 2020, ki ni le brez podlage, pač pa bo evropsko ljudstvo pahnila v še slabši položaj.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vsi vemo, da se je strategija Evropa 2020 začela s ciljem, da pomaga Evropski uniji pri izhodu iz sedanje gospodarske krize in pripravi svoje gospodarstvo na novo desetletje. Zato sem prepričana, da si mora strategija Evropa 2020 zastaviti stvarne cilje, s katerimi bomo do leta 2020 ustvarili zeleno, na znanju temelječe socialno tržno gospodarstvo in zagotovili trajnostno rast. Drug cilj je ustvarjanje delovnih mest v kmetijstvu in okoljski panogi, saj mora biti enotni trg temeljni kamen strategije EU 2020, ki se spopada z izzivi gospodarske rasti in varstva potrošnikov.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. ─ (PT) Glasovala sem za poročilo, ker zagovarja stališče, da enotni trg ni omejen samo na ekonomski vidik. Pri oživljanju enotnega trga moramo nujno zagotoviti celovit in enoten pristop, s katerim bomo cilje za potrošnika in državljane, še zlasti cilje, povezane z ekonomskimi, socialnimi, zdravstvenimi in okoljskimi vprašanji, v celoti vključili v oživljeni enotni trg.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Notranji trg, pa tudi politike, ki ga zadevajo, so evropski javnosti olajšale dostop do dobrin in storitev in ji zagotovile pestrejšo izbiro ob nižjih cenah. Načela notranjega trga zagotavljajo evropskim potrošnikom boljše informiranje in boljše varstvo njihovih pravic, obenem pa se potrošniki tudi vedno bolj zavedajo svojih obveznosti. Zato notranji trg v resnici ni statičen, ampak je dinamičen. Razmere se v globaliziranem svetu spreminjajo, razmišljati pa moramo o tem, kako trg razvijati in izboljševati njegovo delovanje. Soglašam s poročevalcem in bi tudi sam rad poudaril pomen notranjega trga Evropske unije za evropsko povezovanje, za socialno kohezijo, za trajnostni razvoj, za konkurenčnost in za gospodarsko rast, ki nam bodo omogočali odzivanje na prihodnja dogajanja v okolju in tekmovanje na globaliziranem trgu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Gradnja povezanega polno delujočega enotnega trga je proces ključnega pomena za evropsko povezovanje, socialno kohezijo, gospodarsko rast in trajnostni razvoj EU. Gospodarska kriza pa je nedvomno načela zaupanje javnosti in potrošnikov v enotni trg. Nujno je evropsko javnost prepričati v pomen enotnega trga, ji razložiti njegovo delovanje, še zlasti pa koristi, ki jih lahko prinese javnosti, potrošnikom in malim ter srednjim podjetjem. Za oživitev enotnega trga morajo vsi udeleženci in dejavniki sprejeti celovit in skupen pristop, v katerega so popolnoma vključeni cilji v zvezi s potrošniki in državljani, zlasti tisti, ki so povezani z gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi vprašanji. Novi program za utrditev enotnega trga moramo skrbno spremljati, da bomo dosegli uveljavitev socialne pravičnosti, zagotovili celovitost trga, spodbujali inovativnost in olajšali prehod v novo digitalno obdobje. S takimi vodili lahko zagotovimo enotnemu trgu konkurenčne prednosti v tekmi z drugimi velikimi svetovnimi gospodarstvi. Za vzpostavitev zaupanja v enotni trg moramo poskrbeti za varstvo potrošnikov in za potrebna socialna in okoljska jamstva javnosti.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. ─ (FR) Občudujem pogum poročevalca, ki je povsem resno in brez nasmeška zapisal, da sta enotni trg in evroobmočje Evropi pomenila ščit v času globoke krize, ki nas pesti zadnji dve leti. Prav nič nas ni ščitilo, še najmanj pa bruseljska Evropa. Nasprotno, vzpostavila je vse pogoje, da nas je kriza lahko udarila s polnim zamahom: prost pretok kapitala po vsem svetu, razgradnjo javnih storitev in sistemov socialnega varstva, negotovost zaposlitev in prenos monetarne politike na centralno banko, ki se ne zmeni za gospodarske potrebe držav članic. To so posledice vzpostavljanja enotnega trga, ki ostaja nepopoln že od leta 1992. Obe tem je svoje dodala še počasnost, nadlega, ki je neizogibna, ko zadeve vzamejo v roke same države članice. Kar zadeva evro, menim, da bi morali vprašati, koliko jih lahko ščiti, države, ki so trenutno tarča špekulacij. Danes je tudi evro dejavnik krize.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Skupni evropski trg je pomemben dosežek povezovanja Evropske unije. Našim državljanom in malim ter srednjim podjetjem odpira obilo možnosti.

V poročilu o strategiji in prihodnosti trga EU, objavljenem in predstavljenem prejšnji teden, profesor Monti jasno opominja, da bi moral skupni trg koristiti predvsem državljanom in potrošnikom. Trg jim ni vedno naklonjen. Zato bi morali pri oblikovanju prihodnjih zakonodajnih predlogov čim bolj upoštevati njihove interese. Potruditi se moramo, da bomo pri nadaljnji gradnji skupnega trga prednostno upoštevali vprašanja, kot so priznavanja poklicne usposobljenosti, pravilno uveljavljanje direktive o storitvah, e-poslovanje, mala in srednja podjetja in varstvo potrošnikov.

Kot je profesor Monti pravilno ugotovil, lahko med državami članicami zaznavamo nekakšno naveličanost v zvezi s trgom EU, ampak prav zdaj nam je, bolj kot kdajkoli doslej, potreben močan skupni trg, kar nam dokazuje tudi kriza, ki jo preživljamo zadnje mesece. Zato pozdravljam poročilo gospoda Grecha, pri katerem sem imela priložnost sodelovati in sicer s pripombami v zvezi s potrošniki in državljani na trgu EU.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. ─ Tega poročila ne bi mogli prejeti v bolj kritičnem trenutku. Sedanja finančna kriza je zasejala občutek nezaupanja in oživila razprave o protekcionističnih ukrepih vlad. Dolgoročno bi to lahko imelo škodljive učinke na evropsko gospodarstvo. Prepričana sem v povezavo med gospodarskimi problemi in pomanjkanjem volje za zaokrožitev notranjega trga. Gospod Grech v svojem poročilu pravilno opominja, da je resnično središče notranjega trga državljan in da bi gospodarstvo moralo biti v službi državljana, ne pa obratno. V svojem poročilu z naslovom „Nova strategija za notranji trg“ gospod Monti opozarja, da je notranji trg sicer bolj nepopularen kot kdajkoli, obenem pa tudi bolj potreben kot kdajkoli. Prepričana sem, da moramo pogumno, ob upoštevanju interesov državljanov, vliti notranjemu trgu novo življenjsko silo. Glasovala sem za poročilo gospoda Grecha, čeprav bi po mojem mnenju moralo bolj poudariti položaj MSP. Po sprejemu tehtnih sprememb pa je izdelek uravnotežen in upam, da bo prispeval k premišljenim zakonodajnim predlogom Komisije.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Vzpostavitev enotnega trga že od nekdaj med glavne cilje EU. Delujoč enotni trg je temeljni dejavnik evropskega povezovanja, socialne kohezije, gospodarske rasti in trajnostnega razvoja Unije. V sedanji gospodarski krizi se mnenja o tem, v kateri fazi je razvoj enotnega trga, razhajajo: nekateri trdijo, da je trenutno precej ranljiv. Če to drži, pomeni hudo škodo za povezovalne procese enotnega trga in za zgodovino Unije. V sedanji fazi moramo nujno najti instrument, s katerim bomo lahko jasno in nedvoumno obveščali evropsko javnost o delovanju enotnega trga, pa tudi o ogromnih koristih, ki jih imajo lahko od njega potrošniki in mala ter srednja podjetja. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Poročilo meri v napačno smer. Zdaj je čas za zaščito podjetjih po državah članicah pred učinki svetovne finančne krize in uvedbo strogih predpisov za špekulante in prosti trg. Namesto tega pa žrtvujemo kulturno in gospodarsko raznolikost trgov, podjetji in poslovnih praks globalnemu trgu. Zaradi vsega tega sem glasoval proti poročilu.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. ─ (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Grecha o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane. Besedilo uravnoteženo združuje cilje odprtega gospodarstva, ki spodbuja rast in zaposlovanje in omogoča celovito odzivanje na velike izzive prihodnosti (kot so konkurenčnost, raziskave in razvoj, industrijska politika in demografska ter socialna vprašanja), na eni strani in cilje gospodarskega sistema, primernega z vidika varstva potrošnikov in socialnih ter okoljskih jamstev za državljane, na drugi strani. V naši strategiji za oživitev ne smemo pozabiti na državljane in potrošnike.

Evropa mora sprejeti celovit pristop, ki bo v celoti zajemal vprašanja v zvezi z državljani in druga horizontalna politična področja, še zlasti zdravstvo, socialno varstvo in varstvo potrošnikov, delovno pravo, okolje, trajnostni razvoj in zunanjo politiko. Poročilo poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog, da se zagotovi začetek uporabe poceni, hitrega in dostopnega vseevropskega skupinskega mehanizma pritožb najkasneje do maja 2011, kar tudi osebno podpiram.

  Carl Schlyter (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ (SV) Poročilo vsebuje nekaj najboljšega praznega besedičenja, kar sem ga bral letos, zato ga ne morem podpreti. Ob tem pa vsebuje tako dobre kot slabe predloge, zato sem se vzdržal glasovanja.

Poročilo: Pál Schmitt (A7-0108/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Glasovala sem za poročilo o dialogu med univerzami in podjetji, ker je po mojem mnenju nujno izboljšati povezave med usposabljanjem in trgom dela. Ne gre za usmerjanje študentov po željah zasebnega sektorja, pač pa za usposabljanje študentov za razmišljanje o vseh vidikih delovnega življenja. Povezave med univerzami in podjetji se morajo okrepiti, da bodo študentje laže vstopali na trg dela in da bodo podjetja laže sprejemala nestandardne poklicne poti.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ (LT) Podpiram poročilo o krepitvi partnerstva med univerzami in podjetji. Univerze imajo ključno vlogo pri prehodu v družbo, temelječo na znanju, pri tem pa je potrebna tudi aktivna udeležba drugih zainteresiranih strani, to je podjetij in državnih institucij. Za uspešno delovanje je treba prestrukturirati in posodobiti izobraževanje in reformirati učne programe, jih posodobiti in uskladiti z potrebami trga dela. Ko bodo lahko diplomanti našli delo v malih in srednjih podjetjih, bo to premostilo vrzel med ponudbo mladih strokovnjakov in zahtevami trga dela.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. ─ (IT) To samoiniciativno poročilo vsebuje resnično koristne zamisli za prihodnost naših univerz. Pozdraviti in močno podpreti moramo vsako spremembo sistema poklicnega izobraževanja, ki prinaša posodobitev učnih programov, predvsem pa zbližuje diplomante in trg dela.

Evropski univerzitetni sistem, ena od najpomembnejših prvin našega življenja, ki lahko zaseje seme čvrste in trajne gospodarske oživite, se mora v današnjih časih odpreti trgu dela: kovanje trdnih vezi, v obliki izmenjave med univerzami in podjetji, spada med osrednje naloge institucij držav članic, pri zbliževanju gospodarstva in izobraževalnega sistema pa morajo imeti pomembno besedo tudi lokalni in regionalni organi. Samo univerze, ki imajo stike s podjetji na svojem območju, lahko pripravijo mlade ljudi na vstop in uveljavitev na trgu dela.

Potrebne so nam, danes in v prihodnje, sodobne izobraževalne ustanove, ki predvsem odražajo potrebe svojega okolja: prepričana sem, da je tudi to prvina regionalne rasti. Zato sem glasovala za poročilo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Danes je znanje pomembnejše kot kdajkoli. Več moramo storiti v zvezi s trikotnikom znanja, sprejeti okvirne reforme, potrebne za uveljavitev znanja kot družbene vrednote, in okrepiti vezi med podjetji in univerzami, po zgledu skupnosti znanja in inovacij (SZI) Evropskega inštituta za tehnologijo. Nujno je, da univerze vključijo potrebe gospodarskega in družbenega okolja v svojo osrednje programe raziskav in inovacij. Oblikovati moramo strategijo vlaganj v nove vire rasti, v spodbujanje raziskav, razvoja, inovacij in izobraževanja za krepitev naše industrije, dvig ravni storitev in posodobitev podeželskega gospodarstva. Javne in zasebne visokošolske ustanove in univerze bodo imele pomembno vlogo pri krepitvi zaupanja države v njihovo delovanje. Uživati morajo avtonomijo, da bodo lahko pomembno prispevale k razvoju Evrope. Okrepiti je treba večdisciplinarne in naddisciplinarne vidike izobraževalnih in raziskovalnih programov ter sodelovanje med univerzami. Pri tem imajo ključno vlogo informacijske in komunikacijske tehnologije.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz, saj našteva ukrepe, ki prispevajo k boljšim možnostim zaposlovanja evropskih diplomantov. Sodelovanje med izobraževalnim sektorjem in podjetji je nujno za premostitev vrzeli med logiko oskrbe v svetu izobraževanja in logiko povpraševanja v svetu zaposlovanja.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Prepričan sem, da je partnerstvo, ki bo omogočilo posodobitev univerz in zagotovilo boljše izobraževanje in usposabljanje študentov, nujno za bolj konkurenčno Evropo. Usposobljenost se bo izrazila v inovacijski, raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki so nujni pogoj za trajnostno gospodarsko in družbeno rast. Univerze in podjetja morajo vzpostaviti partnerstvo, da bodo diplomanti lažje vstopali na trg dela, s čimer se bo znižala sedanja visoka raven brezposelnosti. V tem smislu bi rad ponovno opomnil na pomen kohezijske politike Evropske unije, katere skladi bodo še zlasti koristni v te namene.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Evropski svet je marca 2000 v Lizboni in maja 2002 v Barceloni sprejel strateške cilje, da mora EU postati najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, da morajo izobraževalni sistemi in sistemi usposabljanja EU postati svetovni zgled glede kakovosti, in da se vzpostavi evropsko območje raziskav in inovacij. Za politike izobraževanja in usposabljanja odgovarjajo države članice, vloga EU pa je pomoč pri izboljševanju nacionalnih sistemov prek novih instrumentov na ravni EU, medsebojnega učenja in izmenjave informacij in najboljših praks. Na znanju temelječe gospodarstvo in hiter tehnološki razvoj pomenita izziv visokemu šolstvu in raziskovalcem Evropi, obenem pa jim odpirata nove priložnosti, na katere se morajo odzvati. Pri tem je vzpostavljanje kakovostnih partnerstev med visokim šolstvom in podjetji izrednega pomena. Prepričan sem, da je sodelovanje med izobraževalnim sektorjem in podjetji nujno za premostitev vrzeli med logiko oskrbe v svetu izobraževanja in logiko povpraševanja v svetu zaposlovanja.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Poročilo o dialogu med univerzami in podjetji zagovarja poglede, ki po našem mnenju ne morejo prispevati k posodabljanju izobraževanja. Prikrite grožnje prostemu, javnemu in demokratičnemu dostopu do izobraževanja moramo jemati zelo resno. Menimo, da je treba priznati napake, napravljene v okviru bolonjskega procesa in, v nasprotju s trditvami poročevalca glede bolonjskega procesa, razjasniti vprašanje mobilnosti kot načina za zbliževanje in odpravljanja razlik med državami članicami.

Ne smemo pozabiti, da bolonjski proces ni nevtralen in da je zahteval začetna vlaganja, obenem pa je uveljavljal politiko prelaganja odgovornosti za financiranje univerz z države na druge akterje. Obravnavano poročilo na več mestih omenja vprašanja avtonomije univerz, zamisel o „partnerstvu“ med univerzami in podjetji pa služi tudi zagotavljanju finančnih sredstev za ustanove. Zamisel o partnerstvu med univerzami in podjetji nas odmika od izvirnega pomena in vrednote izobraževanja kot univerzalne pravice in uvaja usmeritve komercializacije izobraževanja, ob tem pa krni njegovo vsebino in kakovost. Tak pristop je neoliberalističen in mu nasprotujemo.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podprl sem poročilo gospoda Schmitta o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz. Rad bi izrazil iskreno zahvalo poročevalcu, ki žal ni več član Evropskega parlamenta. Gospodu Schmittu sem iskreno čestital ob izvolitvi v madžarski parlament in nato še izvolitvi za njegovega predsednika. Želim mu vse najboljše.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (CS) EU je trenutno v hudem precepu. Na eni strani imamo odločne zahteve, naj univerze v okviru dodiplomskega študija usposabljajo praktično usmerjene strokovnjake. Na drugi strani pa poznavalci izobraževanja na tehničnih področjih vedo, da bi morala prva tri leta univerzitetnega študija študentom zagotoviti teoretične podlage za uspešen nadaljnji študij. To je vir vseh nesporazumov. Vsak forum univerz in podjetij, ne glede na obliko, bo v ospredje neogibno postavljal predvsem „praktično uporabne“ diplomante. Pravi nosilci temeljnih raziskav in inovacij pa so predvsem v podiplomski študij usmerjeni kandidati. Za pomembne dosežke na svojih področjih morajo ti diplomanti v prvih treh letih pridobiti ustrezna temeljna znanja iz najpomembnejših tehničnih ved. Težko si predstavljamo, da bodo lahko uspešni samo s srednješolskim znanjem matematike in le bežno seznanjeni z osnovami tehnične znanosti, samo z izpitom iz enostavnega in dvojnega knjigovodstva ter s praktično izvedenostjo v sestavljanju prijav projektov za razpise agencij. Odgovorni univerzitetni učitelji zagovarjajo poglede, podobne našim, ne glede na vse deklaracije, forume, sporočila in partnerstva. Zato priporočam, da v razpravah v prihodnje jasno ločujemo med univerzitetnim izobraževanjem po bolonjski deklaraciji in „tradicionalnim“ univerzitetnim izobraževanjem. Koristne pa so seveda tudi nove, dodatne oblike vseživljenjskega učenja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Dialog med univerzami in podjetji je nujen za kakovostno izobraževanje, kakršnega želijo mladi v EU. Sodelovanje med izobraževalnim sektorjem in podjetji na vseh ravneh je nujno za premostitev vrzeli med logiko oskrbe v svetu izobraževanja in logiko povpraševanja v svetu zaposlovanja. Partnerstvo med izobraževalnimi ustanovami in podjetji je nujno za večje možnosti zaposlitve študentov, za krepitev podjetniških potencialov in za seznanjanje z vsemi vidiki sveta dela. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Komisija v svojem poročilu omenja resnično avtonomijo univerz in visokih šol. To avtonomijo bi morala spremljati tudi finančna avtonomija, kar pa je v obdobju varčevanja, ki nas čaka, nerealno. Poznamo vrsto primerov zelo plodnega sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami in podjetji. Nujnost intenzivnejšega dialoga v okviru bolonjskega procesa ni dovolj jasno izražena, zato sem se glasovanja vzdržal.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. ─ (LT) Verjetno v nobeni od držav članic EU ne dvomijo o nujnosti sodelovanja med univerzami in podjetji. Glede na to, da je kriza še ostreje osvetlila problem brezposelnosti, pa tudi pomen izobraževanja v skladu s potrebami trga, me veseli, da si Evropski parlament s sprejemom tega besedila prizadeva spodbuditi dialog med akademsko in poslovno sfero. Dialog mora biti usmerjen dolgoročno, zajeti pa vse faze univerzitetnega študija: različne programe izmenjav, spodbujanje delovne prakse v podjetjih, morda celo posvetovanja med univerzami in podjetji pri sestavljanju študijskih programov. Z vključitvijo bodočih delodajalcev v izobraževalni sistem od vsega začetka se bo povečala verjetnost, da bodo univerze usposabljale strokovnjake, ki bodo bolje ustrezali potrebam delodajalcev na trgu dela.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. ─ (PL) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta št. A7-0108/2010 o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz (2009/2099 (INI)), saj dinamičnost današnjega trga dela, gospodarski razvoj in spreminjanje razvojnih usmeritev terjajo sodelovanje na več ravneh. Pred evropskim visokošolskim izobraževanjem so pomembni izzivi. Iti mora v korak z dinamičnim razvojem okolja in spremembami pričakovanj trga glede novih delavcev. Neskladje med možnostmi izobraževanja in ravnijo izobrazbe ter pričakovanji trga je hud problem današnjega dne. Ohranjati sedanji sistem, ki je poln neenakosti, bi bila nedopustna napaka. Prav zato bi morale spremembe zajeti celotno področje izobraževanja in obnašanje mladih na trgu dela. Kot nekdanji predsednik poljskega študentskega parlamenta, državne institucije, ki predstavlja vse poljske študente, se pogosto srečujem z mladimi, ki so se pravkar vpisali na univerzo ali so tik pred koncem študija. Zelo slabo se zavedajo razmer na trgu dela in njegovih zahtev, prav tako je nezadovoljiva raven njihovega znanja in usposobljenosti. V političnih telesih, pa tudi študentskih telesih prevladuje mnenje, da je najpomembneje, koliko delovne prakse je opravil študent, koliko predmetov je vpisal in koliko jezikov zna. Trg pa zahteva kakovost, ne količino. Zato moramo nujno izboljšati sodelovanje med univerzami, akademsko sfero in podjetji.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. ─ (RO) Glasovala sem za Schmittovo poročilo o spodbujanju sodelovanja med univerzami in podjetji. Danes morajo univerze tesneje sodelovati s podjetji, da se lahko bolje odzivajo na zahteve trga dela, še zlasti v globaliziranem gospodarstvu. Glede na to bi morala dialog in sodelovanje med univerzami in podjetji temeljiti na vzajemnosti, zaupanju in spoštovanju.

To bi lahko dosegli z uvedbo sistema potrdil o znanju, katerega različice že uporabljajo v nekaterih državah članicah, ki bi še zlasti MSP omogočil okrepiti raziskovalne zmogljivosti, obenem pa ne bi posegal v neodvisnost, avtonomijo in javnost univerz. Skupni razvoj večdisciplinarnih, meddisciplinarnih in podjetniških sposobnosti bi koristil univerzam in podjetjem, prav tako prožno prilagajanje področij študija, profilov in specializacij potrebam gospodarstva in potrebam malih in srednjih podjetij.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz.

V EU moramo vzpostaviti tesnejše vezi in partnerstvo med univerzami in podjetji za preobrazbo v družbo, temelječo na znanju in aplikativnih raziskavah ter za uspešnejše vključevanje diplomantov na trg dela. Žal ugotavljamo vedno več neskladij med usposobljenostjo diplomantov in sposobnostmi, po katerih povprašuje trg dela.

Pozivam Komisijo in države članice, naj pripravijo srednjeročne in dolgoročne napovedi zahtev glede strokovne usposobljenosti, da bo mogoče študijske programe uskladiti s potrebami gospodarskega razvoja. Poleg tega bi rada opozorila na nujnost ustvarjanja novih delovnih mest v EU, kar je še toliko bolj pomembno v današnji recesiji.

Pozivamo Komisijo, naj z razpoložljivimi viri in instrumenti spodbuja razvoj podjetniške kulture s poenostavljanjem postopkov in odpravljanjem birokratskih ovir izmenjave med univerzami in podjetji.

Na koncu bi rada še poudarila nujnost vseživljenjskega učenja, zlasti učenja na daljavo, prilagojenega novim tehnologijam in namenjenega zlasti ljudem, starejšim od 45 let, ki so najranljivejši in najbolj izpostavljeni socialni izključenosti.

Poročilo: Rebecca Harms (A7-0142/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Evropska unija ščiti svoje državljane. Poleg evropskih uredb o nevarnih izdelkih, ki jih skušajo ljudje uvoziti na notranji trg, poleg skupne obrambe pred terorizmom, poleg skupnih pobud za ohranitev miru v Evropi sodeluje Evropska unija tudi pri razgradnji jedrskih elektrarn, zgrajenih v sovjetskem obdobju, ki pomenijo stalno grožnjo varnosti in zdravju naših državljanov. Štiriindvajset let po grozoviti nesreči v Černobilu sem vesela, da lahko z glasovanjem za poročilo prispevam k varnosti na naši celini. Nujno je namreč, da Bolgarija nadaljuje z dejavnostmi iz programa Kozloduj tudi v obdobju 2010 do 2013.

  Gerard Batten, John Bufton in Derek Roland Clark (EFD), v pisni obliki. ─ V UKIP pripisujemo varnosti jedrske energije velik pomen, menimo pa, da je pomoč EU Bolgariji, navidez v te namene, motivirana politično (da bi preprečili predelavo cepljivih snovi v bližnjih napravah v sosednji Rusiji) in doktrinarno (da bi uveljavili nerealno politiko vetrne energije), pa tudi z željo financirati lokalne naravovarstvene projekte, ki ne sodijo v razgradnjo. Zato smo člani UKIP glasovali proti dodatnemu financiranju, ki ga predlaga to poročilo.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Predpisi na področju jedrske energije in radioaktivnih odpadkih, ki so veljali v državah srednje in vzhodne Evrope so pred pristopom, so bili blažji od ustreznih predpisov v EU v tistem času. Zato so bili potrebni posegi in finančna pomoč EU za dvig ravni zaščite človekovega zdravja in okolja. Predlog, o katerem glasujemo danes, spada v to področje.

Namen predloga uredbe, ki ga je predstavila Komisija, je zagotoviti finančno pomoč za razgradnjo enot 1 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji in za ustrezno ravnanje z radioaktivnimi snovmi, ki nastanejo pri razgradnji. Po besedah poročevalca bi ukinitev pomoči EU lahko ogrozila varnost, saj ima zasnova reaktorjev vrste WWRE 440/230 resne varnostne pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče odpraviti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Zaščita človekovega zdravja in okolja spada med prednostne cilje evropske razvojne politike. Glede na to sem prepričan, da mora EU nujno zagotoviti ustrezne finančne in tehnične vire za razgradnjo enot 1 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji, kar podpira tudi Parlament v tej resoluciji. S tem Evropa zapira pomemben izvor radioaktivnega onesnaževanja in odpravlja tveganje hude nesreče. Ob opredeljevanju varnostnih pogojev za dejavnosti pri razgradnji mora Evropska skupnost nujno tudi aktivno pomagati Bolgariji pri premagovanju negativnih učinkov razgradnje na gospodarsko konkurenčnost, oskrbo z energijo in stanje na trgu dela. V tem smislu mora strategija posredovanja EU podpreti odpiranje novih delovnih mest in trajnostni razvoj industrije na območjih, ki bodo ob razgradnji prizadeta.

  Rebecca Harms (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Parlament jhe danes odobril 300 milijonov EUR za nadaljnjo pomoč pri razgradnji jedrskih reaktorjev Kozloduj 1-4. To podpiram, saj bo za varno razgradnjo teh reaktorjev nadaljnja pomoč potrebna. Parlament pa je zavrnil finančno pomoč termoelektrarnam na lignit, ki so tudi hudi onesnaževalci, iz teh sredstev. Zavrnjen je bil tudi predlog o uporabi dela sredstev za pomoč Bolgariji pri iskanju rešitve za trajno odlaganje jedrskih odpadkov. To mi je narekovalo glasovati proti spremenjenemu predlogu. Glasovanja o zakonodajni resoluciji pa sem se vzdržala, da bo vseeno mogoče financirati razgradnjo s sredstvi EU.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (FR) Lahko smo samo veseli vsakega koraka k razgradnji jedrskih elektrarn in k programom raziskav na področjih obnovljivih virov energije ter ravnanja z jedrskimi odpadki. Gre za korak k postopnem ukinjanju jedrske energije, ki ga zagovarjamo. Rad bi pa poudaril, da sem osupel ob vztrajanju pri „odlaganju“ jedrskih odpadkov. Ta postopek glede ne more zagotoviti dolgoročne rešitve, saj pomeni prevelika tveganja za naš ekosistem.

Skrbijo me tudi pomanjkljiva jamstva za pravilno porabo sredstev finančne pomoči EU, namenjene za razgradnjo. Kako se lahko zanesemo, da del 300 milijonov EUR ne bo porabljen za gradnjo nove jedrske elektrarne Belene v Bolgariji? Ali ni komisar Ottinger že obljubil financiranja tega projekta? Glasujem za poročilo, ker upam, da bomo tako le dočakali razgradnjo reaktorjev v Kozloduju.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Uporaba jedrske energije v državah srednje in vzhodne Evrope po njihovem pristopu k EU terja finančno pomoč pri učinkovitem ravnanju z jedrskimi odpadki in uspešnejši zaščiti človekovega zdravja in okolja. Finančna pomoč, ki smo jo odobrili danes, je del te pomoči. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. ─ (HU) V pristopnem sporazumu se je Bolgarija, tako kot Slovaška in Litva, zavezala, da bo razgradila del svojih jedrskih energetskih zmogljivosti. Do leta 2009 ji je bila zagotovljena finančna pomoč za končno razgradnjo jedrske elektrarne v Kozloduju, prosi pa za podaljšanje pomoči do leta 2013, kar je že bilo odobreno nekaterim drugim državam članicam. V ta namen bo prejela približno 860 milijonov EUR pomoči. Popolna razgradnja pa je dolgotrajen postopek, saj ne gre samo za preprost izklop elektrarne iz elektroenergetskega omrežja. Če želimo jedrsko elektrarno predčasno ustaviti, je treba poskrbeti tudi za nadomestno električno energijo. Energetska oskrba same Bolgarije sicer ni ogrožena, zaprtje elektrarne pa zadeva sosednje države, ki so od elektrarne prejemale energijo. Z ustavitvijo štirih reaktorjev bo Bolgarija ob 1 700 MW zmogljivosti.

Bolgarska vlada brez finančne pomoči EU ne more zagotoviti varnega odlaganja izrabljenega goriva, katerega del je tako ali pošiljala v tretje države. Jasno mi je, da bolgarska vlada nima rezerv, s katerimi bi lahko pokrila stroške trajne razgradnje, zato ji moramo zagotoviti finančno pomoč. V trajno zapiranje jedrskih elektrarn smo vložili že veliko sredstev, veljalo pa bi razmisliti, ali ne bi bilo namesto zapiranja jedrske elektrarne bolj smotrno posodobiti. Pri tem nimam v mislih prav elektrarne v Kozloduju. Podpreti bi morali izboljšanje standardov jedrske varnosti v državah srednje in vzhodne Evrope, saj so prav varnostne pomanjkljivosti razlog za zapiranje jedrskih elektrarn.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Dokler ne bomo imeli zadovoljive rešitve za trajno odlaganje jedrskih odpadkov, nas ne sme presenečati, da države kandidatke ne vedo, katero možnost izbrati. Poskrbeti moramo, da se ne bo dogajalo, da bi najprej nekomu finančno pomagali učinkoviteje zaščititi ljudi in okolje, nato pa ugotovili, da gorivne elemente prodaja, morda celo za uporabo v vojaške namene. Seveda je iskanje rešitve za trajno odlaganje v prid varnosti in okolju cele Evrope. Ustaviti pa moramo nadaljnjo prodajo jedrskih odpadkov.

Ko ugotovimo, da razgradnja dveh jedrskih reaktorjev stane 1,78 milijarde EUR, nam postane jasno, da se je pesmica o ceneni in okolju prijazni jedrski energiji izpela. Poročilo opominja na nekatere probleme v zvezi z jedrsko energijo in razgradnjo jedrskih reaktorjev, zato sem glasoval zanj.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. ─ (RO) V skladu z zavezami iz pristopne pogodbe k EU mora Bolgarija zapreti enote 1-4 jedrske elektrarne Kozloduj, pri tem pa ji je EU do leta 2009 nudila finančno pomoč. Glasovala sem v podporo prošnji Bolgarije za dodatnih 300 milijonov EUR pomoči do leta 2913 za zaključek razgradnje jedrske elektrarne Kozloduj, čiščenje lokacije in ustrezno ravnanje z nastalimi odpadki, ki ne bo ogrožalo zdravja ljudi ali okolja.

Poleg tega podpiram zahtevo Komisije glede spremljanja in nadzora izvajanja vseh projektov, ki bodo prejeli pomoč: raziskav/razvoja uvajanja tehnologij obnovljivih virov energije, ki bodo omogočile zmanjšanje dodatnih 18 000 kt izpustov CO2, ki jih bo povzročilo zaprtje. Posebno pozornost je treba posvetiti preusposabljanju osebja, da stopnja brezposelnosti ne bo še narasla, in razvoju lokalnih skupnosti, še zlasti v sedanji krizi. Vse te dejavnosti morajo teči popolnoma pregledno državljanom, v skladu z vsemi določbami mednarodnih okoljskih sporazumov, katerih podpisnica je Bolgarija (Aarhus, Espoo itd.).

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Po pričakovanjih nam je Zelenim na plenarnem glasovanju spodletela še zadnja priložnost, da bi spremenili Harmsovo poročilo o finančni pomoči Skupnosti za razgradnjo štirih enot jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji.

Danes je EP odobril Bolgariji 300 milijonov EUR pomoči (do leta 2013) za njen program razgradnje štirih jedrskih reaktorjev v Kozloduju. Zaradi tega pozitivnega sporočila Bolgariji smo se poročevalec in skupina Zelenih/EFA vzdržali glasovanja o zakonodajnem predlogu.

Po zaslugi Zelenih je EP končno spoznal, da Bolgarija praktično nima politike trajnega odlaganja jedrskih odpadkov. Bolgarski vladi pa je ─ ob pomoči skupin EPP in S&D ─ uspelo iz besedila umakniti vse odločbe, ki bi zagotovile dejanski napredek na področju trajnega odlaganja. Zaenkrat so glavna tveganja za ljudi in okolje prenesli na Rusijo, kamor izvažajo večino obsevanih gorivnih elementov.

Evropskemu parlamentu pa je vseeno uspelo zagotoviti več sodelovanja javnosti, preglednosti, nadzora in poročanja, kot je predvideval izvirni predlog Komisije. Zdaj čakamo, koliko od tega bo potrdil Svet, ki ima končno besedo, saj ima pri zadevah v zvezi z jedrsko varnostjo EP zgolj posvetovalno vlogo.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. ─ (LT) Gospe in gospodje, podobno kot razgradnja jedrske elektrarne Kozloduj pri Bolgariji je bila razgradnja jedrske elektrarne Ignalina pogoj za pristop Litve k Evropski uniji. Ustavitev jedrske elektrarne Ignalina leta 2009 Litva močno občuti. Odkar je Litva leta 1991 spet pridobila neodvisnost, je jedrska elektrarna Ignalina precej prispevala h narodnemu gospodarstvu, saj je krila več kot 70 % porabe električne energije v državi. Ob zaprtju elektrarne smo se morali odreči statusu izvoznice energije in smo postali uvoznica energije različnih vrst. Jedrska elektrarna Ignalina je oskrbovala industrijo s ceneno električno energijo, obenem pa prinašala dohodke z izvozom. Podobno kot pri Kozloduju bo posledica zaprtja Ignaline zmanjšanje obsega poslovnih dejavnosti in delovnih mest na območju okoli elektrarne. Ustrezna finančna pomoč EU Kozloduju in Ignalini je nujna za delno omilitev gospodarskih in socialnih posledic razgradnje jedrskih elektrarn. Finančni pretresi v zadnjih letih so prizadeli Litvo in številne države članice EU in zamrznili načrte za gradnjo novih, naprednih jedrskih elektrarn, vsaj v dogledni prihodnosti. Nespametno pa bi bilo v celoti odreči se jedrski energiji. Jedrska tehnologija nikakor ne more biti univerzalno zdravilo za našo energetsko varnost in proti naravnim nesrečam, učinkovita in varna jedrska energetika pa bi nam lahko pomagala pri obvladovanju dolgoročnih strateških izzivov.

Poročilo: Lambert van Nistelrooij (A7-0138/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Strukturne sklade za naše regije je treba bolje učinkoviteje povezati z evropskimi posojili za raziskave in inovacije. Poročilo gospoda van Nistelrooija našteva koristna priporočila za boljšo izrabo teh posojil. Tu se nedvomno odpirajo širše možnost za financiranje in rast naših območij. Podobno bi bile močnejše sinergije med finančnimi instrumenti dobrodošle v času, ko naše gospodarstvo potrebuje nov zagon. In končno, te sklade bi lahko uporabili pri uveljavljanju strategije EU 2020. Ob upoštevanju njegove kakovosti sem poročilo podprla s svojim glasom.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Inovacijsko dejavnost je mogoče najuspešneje urejati na regionalni ravni, z zbliževanjem akterjev, kot so univerze, javne raziskovalne ustanove in industrija, s spodbujanem partnerstev pri prenosu znanja, in z izmenjavo najboljših praks med regijami. Kohezijska politika je osrednji steber evropskih povezovalnih procesov in s spodbujanjem zbliževanja vedno bolj raznolikih regij ter gospodarske rasti in ustvarjanjem novih delovnih mest spada med najuspešnejše politike EU. Spodbujanje in uveljavljanje uspešnih modelov v trikotniku znanja sta življenjskega pomena, prav tako trajnostni razvoj regionalnih strateških raziskovalnih okolij za inovacije, ob povezovanju podjetij, raziskovalnih centrov, univerz in javnih institucij. Rada bi izpostavila možnosti, ki jih nudijo regijski „grozdi“ kot vodilni akterji pri gradnji na znanju temelječe konkurenčnosti regij, in pomen vključitve razvoja „grozdov“ v Program za konkurenčnost in inovativnost in v 7. okvirni program. Prav tako bi rada opozorila na pomen skupnosti znanja in inovacij, ki jih vzpostavljamo v okviru Pobude za preglednost in ki povezujejo glavne regionalne na znanju temelječe „grozde“ po Evropi. Pozivam k spodbujanju izmenjave znanja med regionalnimi „grozdi“ s sredstvi strukturnih skladov, saj ti „grozdi“ pomenijo pomembno priložnost, še zlasti v prikrajšanih regijah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Menim, da bi bilo na mestu opraviti analizo, kako so države članice in regije upoštevale orientacijski okvir iz strateških smernic Skupnosti za obdobje 2007-2013, še zlasti pa smernico 1.2 o izboljšanju znanja in inovativnosti za rast, v svojih nacionalnih strateških referenčnih okvirjih (NSRO) in operativnih programih. Taka analiza bi nam zagotovila bolj konkreten pregled nad opravljenim delom in nad izzivi, ki nas še čakajo na področju, s katerim se vse več ukvarjamo. V času krize odpravljanje nesmotrnega trošenja in podvajanja ni samo dobrodošlo, pač pa je nujno. Prepričan sem, da moramo opraviti temeljito oceno o povezanosti kohezijske, raziskovalne in inovacijske politike z instrumenti (strukturnimi skladi, sedmim okvirnim programom za RTD in konkurenčnost ter okvirnim programom za inovacije), s čimer lahko dosežemo njihovo višjo učinkovitost in produktivnost.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Raziskovalna in inovacijska dejavnost sta prednostni območji življenjskega pomena za konkurenčnost in uspeh evropskega gospodarstva v sedanjih razmerah svetovne krize, ostre konkurence in novih izzivov, kot so podnebne spremembe in ozemeljska kohezija. Kriza še zaostruje tveganja neravnovesij med regijami in slabšanja gospodarskih in socialnih razmer v najbolj prikrajšanih regijah. Glede na to podpiram resolucijo, ki poudarja nujnost večje učinkovitosti in prožnosti strukturnih skladov ter preprostejšega dostopa do njih za hitrejšo boljšo dostopnost pomoči in finančnih mehanizmov za nove poslovne projekte in za oživitev malih in srednjih podjetij. Ta strategija je izrednega pomena za ozemeljsko kohezijo EU, saj obenem pretvarja sedanjo krizo v priložnost za izrabo naših prednosti in dviga učinkovitost in donosnost naših virov.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Glasoval sem za poročilo, saj so znanje, razvoj in inovacije ključni dejavniki, ki lahko Evropski uniji pomagajo k hitrejšemu in uspešnejšemu izhodu iz sedanje krize, obenem pa pri doseganju zastavljenih ciljev gospodarskega razvoja. Za to potrebujemo dosledno politiko, ciljno usmerjeno in podprto z ustreznimi finančnimi sredstvi. Menim pa, da bi morali upoštevati tudi socialne in gospodarske razlike med regijami. Omejitve in cilje moramo zastavljati glede na dejansko stanje, zahteve pa ob posvetovanju z vsemi lokalnimi, regionalnimi in državnimi telesi in agencijami.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Inovacijska dejavnost je pomembna, ne moremo pa je narekovati od zgoraj, kar poskuša strategija Evropa 2020. Inovacijam pa lahko pomagamo s programi subvencioniranja. Nima pa smisla prosilcev za subvencije izpostavljati nepregledni množici različnih institucij, predpisov in pravil, ki izvira iz pomanjkljivega usklajevanja med EU in državami članicami. Vsaka poenostavitev je koristna, če seveda ne odpira vrat zlorabam. V poročilu opisani pristopi se mi zdijo primerni in glasoval sem zanje.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Kohezijska politika je osrednji steber evropskih povezovalnih procesov in ena od najuspešnejših politik EU, ki prispeva k zbliževanju regij ter spodbuja rast in zaposlovanje s sredstvi strukturnih skladov. V tekočem obdobju 2007-2013 vse države članice namenjajo znatna proračunska sredstva inovacijskim in razvojnim dejavnostim. Prepričan sem, da je kohezijska politika pripravljena na sinergije z raziskovalno in inovacijsko politiko pri razvoju zmogljivosti, mreženju in prenosu znanja.

Boljša izraba sredstev bo pomenila boljše raziskave, več znanja in več inovacijskih zmogljivosti po regijah ter krepitev ozemeljskega vidika partnerstva pri snovanju in izvajanju javnih politik. Poročilo je pobuda, ki jo podpiram, saj menim, da je nujno doseči sinergije med strukturnimi skladi za raziskave in inovacije ter sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj, v prid večji učinkovitosti in gradnji družbe znanja.

Poročilo: Liem Hoang Ngoc (A7-0147/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Glasovala sem za resolucijo, kakršno je sprejel Odbor za ekonomske in monetarne zadeve Evropskega parlamenta. Dolgoročna vzdržnost naših javnih financ je danes temeljnega pomena za verodostojnost evropske ekonomske in fiskalne politike. To je dokazala grška kriza. Ob stikih s trgi in bonitetnimi agencijami morajo javne oblasti dokazati, da ravnajo odgovorno. To narekujejo tudi demografska dejstva današnjega dne in prihodnjih let. Zato sem odločno nasprotovala stališču, ki ga je zagovarjal poročevalec gospod Liem Hoang Ngoc, naj se ohrani politika javnega primanjkljaja. Izhajati moramo iz ugotovitve, da javne finance številnih držav članic niso vzdržne, in zbrati moramo pogum za odpravo tega. Naš čoln pušča. Sicer še ne tone, skrajni čas pa je, da začnemo plati vodo iz njega.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Pri glasovanju o poročilu socialističnega poslanca Liema Hoanga Ngoca o dolgoročni vzdržnosti javnih financ v četrtek, 20. maja, sta poslanski skupini UMP in Modem navdušeno glasovali za besedilo, ki sta ga Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo pred tem spremenili vrstico za vrstico in ga pretvorili v manifest neoliberalizma. Glasovala sem proti besedilu, ki pomeni žalitev evropskih državljanov. Skupini UMP in Modem zaostrujeta prag nevzdržnega primanjkljaja, da bi upravičili nezaslišane varčevalne ukrepe po vsej Evropi v letu 2011. Pakt stabilnosti skušata pretvoriti v pakt razgradnje socialne države. Pri obravnavi besedila se je desnica spustila tako globoko, da celo zavrača ustanovitev evropske javne bonitetne agencije, v času, ko zasebne agencije plešejo divje kolo in s špekulacijami napadajo države članice evroobmočja. Desnica pa pozablja, da je rast primanjkljaja predvsem posledica krize, finančnega reševanja bank in poloma neoliberalistične politike. Danes desnica izstavlja račun za vse to državljanom.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Ogromni primanjkljaji in zadolženost v številnih državah članicah Eu so sicer res hud problem, saj so pripeljali do današnje finančne krize, ki jo moramo zdaj premagati. Vzrokov finančnih odklonov pa ne gre iskati tam, kjer jih je iskal poročevalec. Državni proračuni so iztirili iz naslednjih razlogov: a) v vsaki krizi se državna poraba (socialni izdatki, poraba za pospeševanje rasti) poveča, b) reševalo se je poslovne banke, in c) zaostrila se je davčna konkurenca, kar je v zadnjih dvajsetih letih privedlo do znatnega zmanjšanja obdavčitve dobička pravnih oseb. Zato je naša analiza stanja čisto drugačna od analize poročevalca, ki je prepričan, da so za finančne odklone odgovorne vlade.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. ─ (RO) Lansko leto sta stopnji proračunskega primanjkljaja in javnega dolga v evroobmočju narasli na 6,3 % oziroma 78,7 % BDP, kar je mnogo več, kot dopušča pakt za stabilnost in rast. Sedanja kriza je izpostavila omejitve, ki jih predpisuje pakt za stabilnost in rast, ki se ni izkazal kot ustrezen instrument za usklajevanje nacionalnih gospodarstev. Zato podpiram zahteve za revizijo pakta in za oblikovanje alternativnega mehanizma za obnovitev usklajevanja gospodarstev v EU, pa tudi za ustanovitev evropske javne bonitetne agencije in za tesnejše usklajevanje proračunskih in monetarnih politik držav članic. Tako menim, da je odločitev Evropske centralne banke iz prejšnjega tedna za nakup vladnih obveznic držav evroobmočja pozitiven korak. Odločil sem se za glasovanje proti poročilu o dolgoročni vzdržnosti javnih financ, ker so bile vsebine, ki se mi zdijo temeljnega pomena za stabilnost evropskega enotnega trga in ohranitev sodobne države blaginje v Evropi umaknjene iz poročila.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) V časih, kakršen je današnji, ko imajo mnoge države hude težave z javnimi financami, je nujno sprejeti politične ukrepe za gospodarsko in socialno stabilizacijo, še zlasti pa za spodbujanje rasti. Ob analizah primanjkljajev je treba analizirati tudi javni dolg in sprejeti najboljše prakse za to področje za umiritev stanja in preprečitev podobnih napak v prihodnje. Menim tudi, da bi morali sprejeti razumna merila za okrevanje gospodarstev, saj se razmere od ene do druge države članice razlikujejo. Na koncu bi rad poudaril nujnost konkurenčne davčne politike, ne le v okviru EU, pač pa tudi pri vlaganjih tretjih držav.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Kot kaže sedanja kriza s svojimi globokimi rezi v gospodarski razvoj, so kakovost življenja državljanov, socialna stabilnost in vzdržnost javnih financ pogoj za okrevanje gospodarstva in zdrav razvoj. Izkazala se je tudi neustreznost revizije pakta za stabilnost in rast. Zato bi rad ponovno opozoril na nujnost okrepitve mehanizmov institucij EU za tesnejše povezovanje in ozemeljsko kohezijo in za okrepitev zmožnosti za posredovanje in zaščito pri obvladovanju tveganj in odstopanj od skupne politike. Rad bi izpostavil tudi socialna vprašanja, na katera opozarja poročilo, namreč velike razlike med dohodki državljanov. Take razmere spodkopavajo produktivnost in konkurenčnost gospodarstva. Zato se strinjam, da je nujno spodbujati države članice k ustreznim reformam za odpravo teh neravnovesij. Pravično obdavčenje in učinkovita javna poraba sta nujna pogoja za okrevanje gospodarstva in socialno kohezijo. Zmanjševanje revščine, socialna kohezija in spodbujanje gospodarske rasti in produktivnosti so nedvomno prednostne naloge EU, pri tem pa bo vsekakor v pomoč postopno znižanje davčnih obremenitev dela v malih in srednjih podjetjih.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. ─ (FR) Soglašam z ugotovitvami poročila: sedanje ravni javnega dolga in primanjkljaja bodo težko bremen prihodnjim generacijam, obenem pa so hud problem že danes. Ne strinjam pa se s predlaganimi rešitvami. Ne predstavljam si, kako bi lahko resno jemali poročilo, ki zanemarja razloge za razmah javne zadolženosti in primanjkljaja v zadnjem času. V nasprotju s poročilom moramo ugotoviti, da so dolgove bank in finančnih institucij prevzele nase države članice, s tem pa evropski državljani in davkoplačevalci, in to je povzročilo tolikšno rast primanjkljajev. Vbiti si moramo v glavo, da EU in Evroskupina zdaj skušata ugoditi trgom, za katere bi človek mislil, da so razumni in učinkoviti, v resnici pa enkrat zganjajo paniko, če primanjkljaji preveč narastejo, drugič pa, ker se ustrašijo, da bi ukrepi za zmanjšanje primanjkljajev lahko ogrozili videz gospodarskega okrevanja. Sami so si zategnili zanko okoli vratu s previsokim računom za tveganje v zvezi z grškim dolgom, ki bi ga lahko odpravili preprosto z ukrepi, kakršni so bili sprejeti nedavno. Vendar so zmagali na vseh frontah in še povečali svoje dobičke. Komu mar, kakšne posledice bosta trpela realno gospodarstvo in ljudstvo!

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Prisiljena sem bila glasovati proti poročilu kolega Liema Hoanga Ngoca, ki so ga evropski desničarji in liberalci spremenili tako, da ni več prepoznavno in da pomeni samo še obrambo pakta za stabilnost, torej varčevalnih politik. Proračunska politika ni sama sebi namen, pač pa je orodje za zadovoljevanje javnih potreb. Ne smemo se usmeriti zgolj na varčevanje, da ne bomo zatrli še tisto malo rasti, kot je lahko dosežemo; nasprotno, zavzemati se moramo za filozofijo rasti zaposlovanja. V ta namen moramo EU zagotoviti sredstva za ukrepanje, s tem si bomo zagotovili orodja za usmerjanje evropskega gospodarstva, boljša od nezadostnih sedanjih orodij pakta za stabilnost.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (FR) Besedilo je dokaz, kako potreben je sistem prerazdeljevanja, ki bi skrbel za potrebe družbe v celoti. Njegovi pozitivni predlogi zadevajo politike preseljevanja. Zavrača „nekritično zmanjševanje“ javnih naložb pod pretvezo krize. Za tem pa se pri konkretnih predlogih zateče k obratni logiki.

Dvig upokojitvene starosti, uveljavljanje pakta za stabilnost in rast kljub temu, da je očitno eden od vzrokov krize, pohvale Evropski centralni banki za rešitev bančnega sektorja, zagovarjanje socialnega gospodarstva na temeljih vzdržnega konkurenčnega trga ─ take in podobne neoliberalistične dogme se ponavljajo skozi celotno besedilo. Kriza nas ne bo naučila ničesar: Evropa je zaslepljena od svojega dogmatizma gluha za zahteve svojih državljanov. Glasujem proti temu poročilu.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. ─ (IT) Ne glede na to, da svetovna gospodarska in finančna kriza zaskrbljujoče posega v vzdržnost državnih proračunov, obravnavano poročilo vsebuje trditve, zaradi katerih ne morem glasovati zanj.

Prvič, poročilo v točki 59 trdi, da lahko pripomoremo k izhodu iz krize z dvigom ravni zaposlenosti, in predlaga sprejem politik v prid priseljevanju tujcev v EU, celo s podeljevanjem državljanstva. Na eni strani besedilo očitno meša gospodarska vprašanja migracijsko politiko, ob tem pa zanemarja že zdaj visoko raven brezposelnosti.

Na drugi strani menim, da Evropa ne bi smela spodbujati podeljevanja državljanstva. Poleg tega merijo nekatere predlagane spremembe na obdavčenje finančnih transakcij in ustanovitev evropske bonitetne agencije. Z uvedbo novega davka vsekakor ne moremo doseči boljše ureditve finančnega trga.

Nazadnje, v zvezi z ustanovitvijo javne bonitetne agencije, predlagana sprememba ni zadela bistva, namreč, najboljši način za ohranitev zaupanja vlagateljev so neodvisne in nepristranske ocene bonitetnih agencij, ne pa politično usmerjane ocene.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Globoko obžalujem, da je desničarjem končno uspelo „ugrabiti“ poročilo o javnih financah in popolnoma izmaličiti njegov smisel v skrajno liberalistično besedilo. Čestitam poročevalcu gospodu Hoangu Ngocu za odločitev, da umakne podpis z njega.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Povsem nesprejemljivo je, da je bilo poročilo sprejeto z večino Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu, zato je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu v soglasju z našim poročevalcem, gospodom Hoangom Ngocom, glasovala proti poročilu. Kako lahko komu pride na misel siliti naše sodržavljane plačevati za krizo, za katero so odgovorni predvsem banke in špekulanti? Ukrepi, ki jih zagovarjata skupini PPE in ALDE, namreč, hitra konsolidacija javnih financ, zmanjšanje javne porabe, še zlasti za pokojnine in zdravstvo, brezpogojno uveljavljanje pakta za stabilnost in rast, bodo imeli uničujoče dolgoročne učinke na našo družbo. Če ne bomo uvedli davka na finančne transakcije, ki ga ja predlagal gospod Hoang Ngoc, in če ne bomo sprejeli učinkovitih ukrepov za okrevanje gospodarstva, drvimo naravnost v prepad. Ne potiskajmo evropskih državljanov na kolena!

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Osrednji namen poročila je bil analizirati dolgoročno vzdržnost javnih financ v Evropski uniji za okrevanje gospodarstva. Razprave na plenarnem zasedanju ne bi mogli imeti ob bolj primernem času, če upoštevamo enkratni ekonomski in finančni dogovor, ki so ga prejšnji teden dosegli evropski voditelji. Na eni strani sprejeti sveženj ukrepov ─ namreč sprostitev pomoči Grčiji, pospešitev prestrukturiranja javnih financ v državah članicah in vzpostavitev mehanizma za finančno stabilnost ─ dokazuje visoko solidarnost. Napoveduje pa obdobje odrekanja, ki bo zadelo vse Evropejce. Odrekanje mora biti porazdeljeno pošteno in uravnovešeno. Zdaj je čas za pogumne odločitve na nacionalni ravni, dolgoročne in temeljite. javne finance je mogoče uravnotežiti z zmanjšanjem porabe ali povečanjem prihodkov, ali z obema ukrepoma istočasno.

V času recesije nimamo druge izbire kot znatno zmanjšati javno porabo z odpravo razmetavanja denarja in optimiziranjem delovanja države. Po vrsti sprememb je končno besedilo predloga resolucije usmerjeno v take cilje, zato sem glasoval zanj.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. ─ (LT) Gospe in gospodje, leta 2009 so Litva in nekatere njene sosede v EU skoraj dosegle dno brezna. Zdaj sicer okoli naših glav ne krožijo več ujede, še vedno pa se ne počutimo varne: BDP Litve je v prvem četrtletju leta 2010 zabeležil padec za 4,1 % na četrtletni ravni. Večini Litovcev je jasno, da nujnost bolečih žrtev in ostrih ukrepov ne bo izpuhtela čez noč. Dolgoročna vzdržnost javnih financ je pogoj za stabilnost in rast. Rešitev je zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. Poročilo pravilno ugotavlja, da visoke ravni javnega dolga in primanjkljajev ogrožajo vzdržnost in lahko pogubno vplivajo na zaposlovanje, javno zdravstvo in pokojnine. Odločitev, ki nas čaka, ni lahka ─ rast državnih primanjkljajev postaja vedno težje breme prihodnjim generacijam. Za okrevanje litovskega in evropskega gospodarstva je finančna stabilnost nujna. Zato soglašam z ukrepi, o katerih smo razpravljali ta teden, na primer s predlogoma o Evropskem odboru za sistemska tveganja in o Evropskem sistemu finančnih nadzornikov. Danes bolj kot kdajkoli doslej potrebujemo učinkovito usklajevanje trgov in hedge skladov ter učinkovitejši nadzor. Nadaljevati moramo tudi z odgovornim uveljavljanjem naših mednarodnih zavez. Najpomembnejše pa je, da moramo obnoviti zaupanje javnosti in ekonomsko samospoštovanje v vsaki od naših držav članic. To lahko dosežemo z obnovo dolgoročne vzdržnosti javnih financ, z odkritimi besedami in preglednostjo vsega našega delovanja.

Poročilo: Ricardo Cortés Lastra (A7-0129/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Poročilo o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije Evropa 2020 je temeljni dokument, saj ponazarja, koliko lahko ta politika prispeva k prihodnosti Unije. Strukturni skladi, ki spodbujajo kohezijo evropskega ozemlja in financirajo inovacije, omogočajo uveljavljanje pobud, ki nedvomno pospešujejo rast v naših regijah. Iskreno sem prepričana, da bo kohezijska politika ključni dejavnik pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, zato sem glasovala za poročilo.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. ─ (IT) Težave, ki jih že od nekdaj povzročajo politične, socialne in gospodarske razlike, podedovane iz zgodovine na velikem in še vedno ne poenotenem ozemlju Evrope, so nam v osemdesetih letih narekovale oblikovanje kohezijske politike. Evropa je od časa do časa, od enega do drugega programskega obdobja, prisiljena posodobiti cilje kohezijske politike. To počne s prenavljanjem virov, pri katerih so kohezijski skladi bili, so in bodo osrednja finančna podlaga vseh politik EU, usmerjenih v notranjo kohezijo, pa tudi ciljev, pri čemer stalno usklajuje cilje in delovanje s potrebami časa. Podpiram samoiniciativno poročilo gospoda Cortésa Lastre: strategijo EU 2020 moramo vključiti med cilje kohezijske politike v obdobju 2007-2013, podprte s ciljem ozemeljske kohezije in pragmatičnim pristopom vključevanja lokalne ravni. Samo tako se bomo lahko izognili nevarnosti, da bi se strategija EU 2020 spridila v samospev evrokracije, kot se je zgodilo z lizbonsko strategijo.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Strukturni skladi imajo ključno vlogo pri izvajanju strategije EU 2020, saj so učinkovit instrument spodbujanja gospodarskega razvoja v vseh evropskih regijah. Poročilo gospoda Cortesa Lastre pravilno poudarja, da so bili rezultati lizbonske strategije konkretni le tam, kjer je bila le-ta povezana s kohezijsko politiko. Zato soglašam s priporočili poročevalca glede potrebnih izboljšav sistemov upravljanja pri strategiji EU 2020 v primerjavi z lizbonsko strategijo. Nujno moramo vzpostaviti tesnejše povezave med lokalnimi in regionalnimi organi oblasti in zainteresiranimi skupinami civilne družbe v okviru dogovorov o upravljanju na več ravneh. Pridružujem se poročevalcu pri pozivu k poenostavitvi dostopa do sredstev strukturnih skladov v prihodnji regulativni ureditvi. Nenazadnje je enostavnost ključ do učinkovitosti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) V celoti podpiram predloge iz tega poročila v zvezi z vključitvijo kohezijske politike v uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020. Lizbonska pogodba poudarja načelo gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije, brez te solidarnostne določbe pa EU sploh ne bi imela nikakršnega smisla! Končni cilj kohezijske politike je zmanjšati neravnovesja v gospodarskem razvoju med regijami in odpraviti zaostalost najbolj prikrajšanih in najbolj oddaljenih regij. Pri obravnavi strategije EU 2020, ki je namenjena spodbujanju rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja, moramo upoštevati, da je lahko kohezijska politika pomemben instrument za uresničevanje zastavljenih ciljev strategije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Končni cilj kohezijske politike je zmanjšati razlike v gospodarskem razvoju med regijami s ciljnim financiranjem rasti in zaposlovanja. Strategija EU 2020 Evropi zastavlja pomembne in ambiciozne izzive na petih strateških področjih: (i) zaposlovanje, (ii) raziskave in inovacije, (iii) podnebne spremembe in energija, (iv) izobraževanje in (v) boj proti revščini. Kot sem že dejal, gre za ambiciozno in drzno strategijo. Soglašam s poročevalcem, da jo moramo zasnovati v skladu s kohezijsko politiko prihodnosti in da je treba strategijo EU 2020 izvajati na regionalni in lokalni ravni, kar nam je pri lizbonski strategiji spodletelo. To je nujno za gospodarski razvoj in rast regij. Prihajam iz območja Portugalske, kjer naše interese in želje v centru pogosto preslišijo, kot sem že večkrat javno povedal, in prepričan sem, da bi lahko uresničevanje ciljev strategije EU 2020 na regionalni ravni lahko precej pripomoglo k bolj uravnoteženemu razvoju regij.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) V našem projektu evropskega razvoja nam ostaja še precej dela pri krepitvi ozemeljske kohezije, ki je ključnega pomena v boju proti revščini in socialni izključenosti, pri spodbujanju zaposlovanja in trajnostnega razvoja ter krepitvi socialne kohezije. Ne dvomim, da so mala in srednja podjetja izrednega pomena za uspešen razvoj Evrope. Zato podpiram priporočila iz poročila, kot je nujnost poenostavitve pravil dostopa in vodenja dodeljevanja razpoložljivih sredstev, da bi postala njihova uporaba privlačnejša in učinkovitejša ter zajela celotno ozemlje EU. Regije odgovarjajo za več kot tretjino vseh javnih naložb v EU, poraba sredstev iz strukturnih skladov pa je vedno bolj usmerjena v cilje, povezane z rastjo in zaposlovanjem. Prepričan sem, da mora EU nujno nemudoma sprejeti konkretne ukrepe v odziv na „potrebe regij, za katere so značilne hude in stalne naravne ali demografske ovire, kot so obalne regije, otoki, gorate, čezmejne in najbolj oddaljene regije“. Rad bi ponovil tudi, da „sta izobraževanje in usposabljanje temeljna pogoja za razvoj EU in lahko povečata njeno konkurenčnost glede na globalne izzive“.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Poročevalec obžaluje, da v strategijo 2020 ni ustrezno vključena ocena lizbonske strategije in to mnenje delimo z njim. Zastavljenih ciljev lizbonske strategije ─ gospodarske rasti, zaposlovanja in socialne kohezije ─ nismo uresničili, nasprotno, razmere na teh področjih so se celo poslabšale. Kot pravimo, je sedanje stanje posledica ciljev lizbonske strategije, in kakšni cilji so bili to! Zelo konkretno: liberalizacija, privatizacija, rahljanje delovne zakonodaje. Strategija 2020 je prevzela prav te izbire, instrumente in cilje. V tem duhu se poročevalec zavzema za „vzpostavitev svobodnega, odprtega in funkcionalnega notranjega trga“. No, prav „svoboden, odprt in funkcionalen notranji trg“ je v EU pripeljal revščino in socialno izključenost in spodkopal ozemeljsko kohezijo. Zato ne sprejemamo povezave kohezijske politike s strategijo 2020, da ne bi ogrozili njenega pravega namena: zmanjšanje razvojnih razlik med regijami in uveljavitev resnične ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Osrednji cilj kohezijske politike je zbližati ravni razvitosti vseh regij EU. Večletni programi in strategije, sprejete v okviru te politike, so se regijam, še zlasti najrevnejšim, odprle priložnosti za trajnostno gospodarsko rast, konkurenčnost in odpiranje novih delovnih mest. Polovica naložb v javnem sektorju poteka na regionalni ravni, zato postajajo lokalni organi oblasti glavni dejavniki uresničevanja sedanje lizbonske strategije, oziroma, v prihodnje, strategije 2020. V celoti moramo podpreti izvajanje projektov kohezijske politike, saj imajo najpogosteje največ koristi od njih podeželska območja, partnerski pristop, za kakršnega se zavzema avtor, pa omogoča učinkovito obveščanje državljanov o ciljih in dosežkih izvedenih projektov.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Vse kaže, da prikrajšanim regijam zagotavljamo finančna sredstva, le-ta pa nato končajo v sorazmerno bogatih regijah. Celotno EU pestijo težave s politiko finančne pomoči. Z eno roko namenjamo denar za obnovo vasi, da bi preprečili izumrtje podeželskih skupnosti, z drugo roko pa izničujemo te napore z uredbami o privatizaciji in deregulaciji.

Nima smisla oživljati osrednjega trga vasi, če je vas odrezana od omrežja javnega prevoza in pošta nima več urada v vasi. Poročilo ne obravnava dovolj podrobno težav s kohezijsko politiko, zato sem glasoval proti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Ta resolucija je pomemben dokument, saj razgrinja najboljši možni način povezave kohezijske politike in strategije EU 2020. V času, ko razmišljamo o evropski kohezijski politiki po letu 2013, je res primerno, da jo predstavimo kot nepogrešljivo orodje za uresničitev strategije EU 2020 in da ponovno potrdimo, da so kohezijske politike pogoj za uveljavitev izvirnega načrta povezovanja EU. Kohezijska politika ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju ravnovesja med evropskimi regijami, danes pa velja za ključno orodje za izhod iz sedanje finančne krize, s krepitvijo konkurenčnosti in lokalnih zmogljivosti. Prepričani smo, da je v času, ko ne moremo pričakovati povečanja proračuna EU in ko je pod pritiskom tudi proračun kohezijske politike (približno 45 % proračuna EU), povezava med cilji kohezijske politike in cilji strategije EU 2020 nujna za krepitev kohezije, obenem pa za spodbujanje ustreznih odzivov vseh regij in segmentov družbe na izzive, s katerimi se sooča EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Škoda, da je bila naša alternativna resolucija o kohezijski politiki in strategiji EU 2020 zavrnjena. Zato smo se člani skupine Zeleni/EFA vzdržali končnega glasovanja o resoluciji Cortésa Lastre.

  Elisabeth Schroedter (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ (DE) Poročevalec, gospod Cortés Lastra, je najprej sestavil zelo uravnoteženo poročilo o razmerju med kohezijsko politiko in strategijo Evropa 2020. Cilj poročila je bil popraviti obsežne proračunske rezervacije iz časa prve Barrosove Komisije. V poročilu se je upravičeno spraševal, ali je kohezijska politika orodje lizbonske strategije in po novem strategije Evropa 2020, ali pa ima neodvisen pomen in neodvisno vrednost. Poročevalcu je uspelo doseči ravnovesje med tema dvema vidikoma. Hvaležni mu moramo biti za njegovo zavzemanje za neodvisnost kohezijske politike. Njegov pristop smo podprli. Žal pa so spremembe, katerih večino je predložila Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), hudo zameglila izvirne cilje poročila. V Skupini Zelenih/Evropske svobodne zveze to globoko obžalujemo. Zato smo poročilo ponovno predložili na plenarnem zasedanju kot alternativno poročilo, v glavnem v izvirni obliki.

Žal ni prejelo večinske podpore. To nas glede na izid glasovanja v odboru ni presenetilo. Naš namen pa je bil s pomočjo alternativne resolucije jasno pokazati, da je manjšina v Parlamentu želela regijam zagotoviti več pravic do neodvisnega razvoja, kot jih omogoča model rezervacij v tekočem obdobju strukturnih skladov.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kohezijska politika je bistvena za uresničitev ciljev strategije 2020: pospeševanja izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja, ustvarjanja novih delovnih mest in gospodarske rasti. Po neuspehu lizbonske strategije glede cilja kohezije, nenazadnje pa tudi zato, ker ni bilo ustreznega posvetovanja z Evropskim parlamentom in sodelovanja regionalnih in lokalnih organov, poročilo poudarja pomen prispevka kohezijske politike k prihodnjim strateškim ciljem. Zato je pomembno, da se naredi korak naprej k močnejšemu občutku zavezanosti lokalnih in regionalnih organov ter podjetij ciljem strategije.

Regije morajo imeti ključno vlogo pri vzpostavljanju stika z gospodarskimi in družbenimi akterji, zlasti z malimi in srednje velikimi podjetji. Glede na svoj horizontalni pristop lahko samo močna in primerno financirana kohezijska politika pospeši razvoj Evropske unije in poveča njeno konkurenčnost kljub globalnim izzivom. Regionalno razsežnost Evrope je treba okrepiti s strategijo, ki bo upoštevala posebnosti različnih regij ali skupin, kot so na primer najbolj oddaljene regije. Zaradi vsega tega menim, da je kohezijska politika bistveni instrument za uresničitev ciljev strategije 2020, zato sem glasoval za poročilo.

Poročilo: Vincent Peillon (A7-0133/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Unija za Sredozemlje je mogočen projekt, ki zahteva močno politično vključitev Evropskega parlamenta. Glasovala sem za to poročilo, ker vsebuje naslednje tri zamisli, ki so zelo pomembne: 1) novo institucionalno strukturo je treba hitro uveljaviti, da bo začela Unija za Sredozemlje delovati; 2) pomembno je ustrezno financiranje, da bo Unija za Sredozemlje dosegla svoje cilje, in pojasniti šest glavnih strateških projektov (odpravljanje onesnaženosti Sredozemskega morja, prevoz, obnovljivo energijo, izobraževanje, MSP, civilno zaščito); 3) uspeh Unije za Sredozemlje je odvisen od reševanja konfliktov v Sredozemlju.

  Mara Bizzotto (EFD) , v pisni obliki. – (IT) Unija za Sredozemlje je ambiciozen projekt s številnimi nedvomno pozitivnimi vidiki, zlasti glede prihodnjih možnosti okrepitve s tem politično-gospodarskim partnerstvom, instrumenti za nadzor priseljevanja in boja proti tokovom nezakonitih priseljencev, ki so v preteklih letih prizadeli Sredozemlje. To je dodaten razlog, zakaj lahko Evropi koristi možnost foruma za dialog s sredozemskimi državami, ki so skoraj vedno tranzitne za večino nezakonitih priseljencev, ki pridejo do južnih obal celine.

Seveda se kanal, ki bo odprt za dialog, ne sme razlagati kot instrument za olajšanje pretoka, temveč kot instrument za ureditev in boj proti nezakonitosti. Spodbujanje socialne in gospodarske rasti v matičnih državah priseljencev bo odvisno od gospodarskega trgovanja in vzpostavitve miru v celotni bližnjevzhodni regiji, k čemur mora Unija za Sredozemlje dejavno prispevati. Zato nam bo Unija, če bo zgrajena na trdnih političnih podlagah in bo imela konkretne cilje, omogočila, da bomo lahko ljudem, ki si danes želijo trumoma priti na južnoevropske obale, pomagali v njihovih lastnih državah. V upanju, da bo na bližajočih vrhih Unije za Sredozemlje namenjen večji pomen priseljevanju, glasujem za.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Z glasovanjem za poročilo gospoda Peillona smo vsi priznali, da je Sredozemlje področje ključnega pomena in da bodo imele v večpolarnem in neodvisnem svetu velike regionalne povezave, kakršna je ta v Sredozemlju, boljši položaj za spopadanje s socialnimi, kulturnimi, gospodarskimi, okoljskimi, demografskimi, političnimi in varnostnimi izzivi.

Sredozemlje hkrati zajema vse te izzive, ki so bistveni za stabilnost celotne regije in kličejo po usklajenem, odločnem ukrepanju.

Na naslednjem srečanju v Barceloni bodo spet prišli skupaj voditelji evrosredozemskih držav ali njihovih vlad in ocenjevali napredek Unije za Sredozemlje.

Po mojem mnenju bi bilo treba takrat upoštevati tri politične točke:

a) čas, ki je bil porabljen za oblikovanje institucionalne ureditve, določene v Parizu, in nezmožnost, da bi v polni meri izkoristili parlamentarno razsežnost, ki jo ponuja evro-sredozemska parlamentarna skupščina;

b) neustreznost uporabljenih finančnih virov in sinergij; čeprav je treba priznati napredek in pomembne, oprijemljive zaveze, ki so jih dale nekatere naše države, vključno z Italijo, ostaja splošen vpliv Unije za Sredozemlje na oblikovanje območja gospodarske blaginje šibek;

c) težave z odločnim obravnavanjem vprašanj, kot so mir, stabilnost in varnost, ki so nujno potrebne za zagotovitev politične razsežnosti in enotnega namena Unije za Sredozemlje.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Nasprotujemo Uniji za Sredozemlje. Ta bi olajšala množično priseljevanje iz obubožanih držav Severne Afrike. Tudi severnoafriškim operativcem Al Kaide iz teh držav bi omogočila, da bi laže vstopali v Evropo in izvajali teroristične napade. Opažamo tudi, da je EU dodelila Maroku privilegiran gospodarski položaj kljub temu, da je ta nasilno zavzel Zahodno Saharo in ropa njene vire.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Če hočemo, da bo sodelovanje med evropskimi in drugimi sredozemskimi državami učinkovit vzvod za gradnjo miru in blaginje ter spodbujanje človekovih pravic, mora temeljiti na načelih enakopravnosti in vzajemno koristnega sodelovanja za ljudi na tem območju. Pomagati bi moralo pri reševanju mednarodnih in dvostranskih problemov na podlagi Ustanovne listine ZN in mednarodnega prava ter posebej poudariti potrebo po pošteni in izvedljivi rešitvi za Palestino, Zahodno Saharo in Ciper. Na žalost v tem poročilu ni omenjeno nič od tega, prav tako niso omenjene nesprejemljive razmere, v katerih je na otokih in mestih v Sredozemlju pridržanih na tisoče ljudi, ki potujejo brez potnih listin, kar vpliva na človekovo dostojanstvo vseh nas. Da bi dosegli pravo sodelovanje, je treba okrepiti postopke za dialog in razumevanje ter upoštevati nesorazmerja na področju vseh trgovinskih sporazumov in zavarovati enakopravnost vseh držav. Ta oblika sodelovanja bi morala okrepiti in spodbujati družbene in kulturne izmenjave in pomagati pri oblikovanju skupne politike in ukrepov za varovanje okolja in boj proti podnebnim spremembam.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Anna Ibrisagic (PPE), v pisni obliki. – (SV) Švedski konzervativci smo danes glasovali proti poročilu A7-0133/2010 o Uniji za Sredozemlje (2009/2215(INI)) zato, ker ne moremo podpreti prispevka EU k projektom, ki bi kot del Unije za Sredozemlje znatno povečali dodeljena sredstva za novo finančno perspektivo EU za obdobje 2014–2020. Zelo pomembno je, da imamo z državami v Sredozemlju tvorno sodelovanje, ki temelji na načelih enake obravnave, solidarnosti, dialoga in spoštovanja razlik in značilnih lastnosti vsake države. Regionalno sodelovanje EU z Unijo za Sredozemlje ne sme postati, kot bi rade videle nekatere sile, nadomestek za vključitev v EU in članstvo v Evropski uniji. Poleg tega je za EU bistveno, da prevzame odgovornost in ohrani svojo verodostojnost, kar pomeni, da ne sme obljubljati denarja za različne namene brez trajnostnega financiranja.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po pariški deklaraciji z dne 13. julija 2008, ki je ustvarila novo Unijo za Sredozemlje, bi moral prejšnji barcelonski proces priznati nov zagon, kot je izražen v tej deklaraciji: „obnovo prizadevanj za preoblikovanje sredozemske regije v prostor miru, demokracije, sodelovanja in blaginje“. Vendar je bilo leto 2009 za Evropsko unijo leto pomembnih sprememb (evropske volitve predsednika Komisije, začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe, boj proti gospodarski in finančni krizi itd.), ki so zavlekle izvedbo Unije za Sredozemlje. Prepričan sem, da to poročilo pravilno ugotavlja naslednje korake pri doseganju ciljev, ki so bili začrtani, ko je bila sprejeta Unija za Sredozemlje. Z veseljem pričakujem tudi rezultate drugega vrha voditeljev držav ali vlad, predvidenega za 7. junija letos v Barceloni. Krepitev povezav Unije s Sredozemljem je bistvenega pomena in menim, da bosta samo politični dialog in večje sodelovanje med Unijo in drugimi sredozemskimi državami spodbudila oblikovanje prostora svobode, pravice, miru in trajnostne ter trajne blaginje.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem to poročilo o Uniji za Sredozemlje. Evropa in Sredozemlje imata veliko skupnih čezmejnih izzivov, ki se lahko bolje rešujejo z regionalnim procesom povezovanja z učinkovitimi institucijami, ki lahko premostijo meje dvostranskega sodelovanja. Takšni izzivi so v krizi še akutnejši in v interesu EU je, da se rešujejo naraščajoče razlike med obema regijama in se tako prispeva k izvedljivi in varni prihodnosti ljudi v Sredozemlju. EU in vlade znotraj Unije za Sredozemlje morajo dati prednost vzpostavitvi svojih institucij in jih prežeti z usklajeno politično strategijo, ki daje osrednji pomen spodbujanju demokracije in napredovanju človekovih pravic, vključno s socialnimi pravicami. Če hočemo, da bodo ti cilji smiselno napredovali, je treba med sosedami na Bližnjem vzhodu doseči mirovne sporazume. To zahteva konec izraelskega obleganja Gaze in politike naseljevanja skupaj s palestinsko zavezo nenasilju in programu vzpostavljanja države hkrati z vzajemnim spoštovanjem meja iz leta 1967. Še naprej bom nasprotoval nadgradnji pridružitvenega sporazuma EU-Izrael, dokler ne bo Izrael izpolnil svojih obveznosti glede človekovih pravic.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o Uniji za Sredozemlje, ker zagovarja večjo vključitev Evropskega parlamenta v to regionalno pobudo. Če naj bi bil vrh, ki bo po dveh težkih letih poskusov uvedbe junija v Barceloni, uspešen, je bistveno, da bo Evropski parlament sposoben sodelovati, saj bo rezultat izredno pomemben za uspeh Unije za Sredozemlje.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsak nepristranski opazovalec bi dejal, da evro-sredozemsko partnerstvo ni napredovalo toliko, kot bi si želeli, in da je treba še veliko storiti, preden se bo res oblikovalo in pridobilo pravo in produktivno vsebino. V zgodovini je bilo Sredozemsko morje povezano, ne razdeljeno. Kulture, ki so nastale na njegovih obalah, so tvorile jedro zahodne civilizacije in obe strani sta prispevali k oblikovanju identitete z jasno pripadnostjo. Verske vojne so most, ki je bil tam, zamenjale z razlikami, a na nek način je ta most še vedno tam. Upam, da bo Evropska unija skupaj s svojimi partnerji sprejela prave ukrepe za spodbujanje in oblikovanje evro-sredozemskega partnerstva, ki bo sposobno premagati strah, razlike in nezaupanje ter bo preživelo prihodnost brez padcev. Obe strani morja, ki sta bili nekoč presežek mogočnih civilizacij, lahko iz tega razvoja samo pridobita.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na negotove družbene in gospodarske razmere v južnih državah, je zdaj poglabljanje odnosov z državami v Sredozemlju še toliko pomembnejše. V tem smislu menim, da je nujno potrebno, da naredimo konkreten in učinkovit korak naprej z utrditvijo Unije za Sredozemlje. Okrepitev evro-sredozemskih odnosov postaja nujnejše zaradi vpliva, ki ga bo gotovo imela na utrditev prostora miru in kulturnega, gospodarskega, političnega in socialnega razvoja. Rad pa bi poudaril zaskrbljenost, ki jo povzročajo razmere v zvezi s pravicami žensk, enakostjo med spoloma in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, področij, kjer je krepitev evropskega vpliva lahko dejavnik za pozitivno spremembo. Po drugi strani pa je velikanski potencial virov obnovljive energije v sredozemski regiji primer koristi, ki bi jih Evropska unija lahko uživala in izkoristila, da bi dosegla učinkovito energetsko politiko, poleg tega, da bi razširila svoje trgovinsko območje na 800 milijonov ljudi.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sploh se ne strinjamo s smernicami, ki so podane v tem poročilu in usmerjene predvsem v povečanje gospodarske nadvlade velikih družb EU nad južnim delom Sredozemlja; v dostop do naravnih virov, predvsem energije, in njihov nadzor; v izkoriščanje delovne sile; in zatiranje priseljencev. Opaziti je, da večina v Parlamentu, kot kaže, živi v oblakih in se sploh ne zaveda posledic tako imenovane „proste trgovine“; vztrajajo pri teh politikah in prispevajo k poslabševanju položaja. Na Portugalskem je na primer izgubljenih več kot 100 000 delovnih mest v tekstilnem sektorju, ker je propadlo na tisoče družb, to pa je posledica povečane zunanje konkurence.

Zato je na poti vedno večje liberalizacije mednarodne trgovine potreben premor. Ta pot pomeni, da so ogrožene pridobljene pravice delavcev in suverenost ljudi, da so naravni viri in biološka raznovrstnost namenjeni velikim multinacionalkam, da je uničeno okolje in povečana brezposelnost, da so uničeni milijoni majhnih kmetov in sta ogroženi suverenost in varnost hrane. Zahtevamo ustanovitev pravičnih in poštenih gospodarskih odnosov, ki bodo služili ljudem in državam obeh regij.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo, ki ga je pripravil moj francoski kolega socialist, Vincent Peillon, ker je cilj Unije za Sredozemlje, da spodbuja proces evro-sredozemskega sodelovanja s posebnimi strateškimi ukrepi v Evropi kot celoti pa tudi v sredozemski coni. Dejansko je regionalno povezovanje potrebno za spodbujanje miru, kar je eno glavnih vprašanj tega sodelovanja, zato ga je treba okrepiti. Menim, da je Unija za Sredozemlje čudovit instrument za zelo odločno posredovanje v spopadih, ki vztrajajo v tej coni, in celo za zagotovitev njihove rešitve. Upam, da bo naslednji vrh v Barceloni uspešen, da bodo države članice res ponovno vzpostavile Unijo za Sredozemlje in da se bo potem, ko bo v Barceloni postavljen sekretariat, lahko oblikovala vrsta projektov, ki bodo v interesu vseh.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Odlika tega poročila je zagotovo v tem, da poudarja nujnost priznanja dveh držav, palestinske države in države Izrael, ki bi živeli v miru in varnosti, in boja za pravice žensk in proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti. Vendar se ta odlika tukaj neha. To besedilo je pravzaprav jamstvo za sedanje in potencialne zasebne vlagatelje v regijo, kot dokazujejo številne sodne odredbe v zvezi s potrebno zaščito in finančno varnostjo naložb. To besedilo podpira tudi barcelonski proces in ustanovitev evropsko-sredozemskega prostotrgovinskega območja, kar je povsem v nasprotju z regulativnimi cilji, ki jih zahtevajo razmere.

Glasujem proti temu poročilu. Verjamem, da morajo imeti interesi evropskih in sredozemskih državljanov vedno prednost pred interesi finančnikov. Vloga izvoljenih predstavnikov je, da si prizadevajo za skupno dobro. Škoda, da si tisti, ki so pripravljali to besedilo, tega niso postavili za svojo prednostno nalogo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Unija za Sredozemlje se zdi nekaterim ljudem v Evropi prestižen projekt, ki ga je sprožilo nekaj političnih voditeljev. Vendar sem prepričan, da je povečanje sodelovanja med državami na obalah Sredozemlja zelo pozitivna stvar. Predvsem je bistveno, da te države uskladijo ukrepe, ki jih sprejemajo v odziv na naraščajoči dotok priseljencev iz Afrike. Zgradba Unije za Sredozemlje zagotavlja idealno sredstvo v podporo delu, ki ga je opravil Frontex, in zlasti za vključevanje afriških držav v projekte tako, da lahko spodbudijo gospodarske migrante, naj ostanejo v Afriki.

Tudi različni načrtovani projekti, kot je povečanje izmenjave študentov, in številni gospodarski programi, namenjeni spodbujanju trgovine med EU in afriškimi državami, so zelo pozitivni. Vendar se teh držav ne sme siliti v to, da bi pristale na prostotrgovinsko cono, saj ta vključuje resno tveganje, da bi povzročila veliko škodo lokalnim in regionalnim trgom. Čeprav se z nekaterimi točkami ne strinjam v celoti zaradi omenjenih razlogov, je poročilo uravnoteženo in zato sem glasoval zanj.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Ob upoštevanju konstruktivnega razvoja odnosov med Evropsko unijo in tretjimi državami sem podprl poročilo o Uniji za Sredozemlje. Če hočemo okrepiti sodelovanje, moramo podpreti barcelonski proces, ki je bil zadnje čase manj dejaven. Vendar je vrh držav Unije za Sredozemlje, ki je načrtovan za 7. junija 2010 v Barceloni, odlična priložnost za uveljavitev sedanjih deklaracij, kajti Evropska unija si ne more privoščiti, da bi izgubila pomen v regiji, s katero ima že tradicionalne povezave. Institucionalne strukture, kot je sopredsedstvo, bi bilo treba uporabiti za okrepitev ukrepov za večje povezovanje družb in gospodarstev obeh strani Sredozemskega morja.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Voditelji držav ali vlad z obeh strani Sredozemskega morja se bodo sestali v Barceloni dne 7. junija 2010. Bistveno je, da bo to srečanje vodilo v resnični napredek – mislim predvsem na ustanovitev institucij Unije za Sredozemlje, vendar tudi na napredek na področju gospodarstva in trgovine, na zaposlovanje, zmanjševanje revščine, kmetijska vprašanja, varnost hrane, vodo in razvoj podeželja. Prav tako je pomembno, da se Uniji za Sredozemlje nameni več sredstev, kar bo glavno vprašanje pri prihodnjih finančnih pogajanjih za obdobje 2014–2020.

Ob tem ne smemo pozabiti, da bo morala EU zagotoviti možnost, da se pomoč kombinira z zasebnimi sredstvi in uskladi s pomočjo, ki jo ponujajo Evropska investicijska banka in investicijski skladi, kot je InfraMed. Poleg tega sta krepitev trgovine jug-jug in ustanovitev evropsko-sredozemskega prostotrgovinskega območja bistvena za gospodarski razvoj in zmanjševanje revščine v državah na južni obali. Ti ukrepi so jasno omenjeni v resoluciji, ki je bila predložena Parlamentu in zato jo podpiram.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Nobenega velikega presenečenja ni bilo v spremembah, ki jih je predložila skupina GUE/NGL (vse so bile zavrnjene), razen prvega dela predloga spremembe 6 (Zahodna Sahara).

Rad bi jasno povedal, da sem glasoval za predlog spremembe 6, ki poudarja odgovornost Maroka v razmerah kršitev človekovih pravic v Zahodni Sahari.

Tudi drugi del predloga spremembe 1 (ki poudarja potrebo po povečanju financ za Unijo za Sredozemlje), ki ga je predložil gospod Brok, je bil zavrnjen.

Glasovali smo za poročilo kot celoto (ki ga je sprejela velika večina).

Poročilo: Evgeni Kirilov (A7-0123/2010)

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za resolucijo o „nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz“. Južni Kavkaz je strateško pomemben za Evropsko unijo. Hkrati lahko Evropska unija pomaga in mora pomagati tej regiji v težavah, da se bo razvila gospodarsko in komercialno. Za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, energetske varnosti, demokracije in dobrega upravljanja lahko uporabimo trgovinsko politiko. Tudi kot navidezni poročevalec svoje politične skupine za to resolucijo, pozivam, da se podpišejo prostotrgovinski sporazumi z Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžanom. Menim, da bodo ti sporazumi spodbudili gospodarski razvoj v regiji s povečanjem vlaganj in ustvarjanjem novih delovnih mest, kar bo zmanjšalo stopnjo revščine.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Popolnoma se strinjam s tem poročilom, ker menim, da bi morala EU po skupni izjavi s praškega vrha o vzhodnem partnerstvu okrepiti svoja partnerstva na vzhodu, zlasti s tremi južnokavkaškimi državami, z jasno in dobro opredeljeno strategijo. Ohranjanje miru, stabilnosti meja in reševanje mejnih sporov, napredek v smeri demokracije, pravne države in spodbujanja regionalnega sodelovanja so bistveni za razvoj te svetovne regije. Zato menim, da bi moralo biti za ukrepe EU značilno spodbujanje trajnostnega razvoja, ki bi temeljilo na načelih dobrega upravljanja, brezpogojnega spoštovanja človekovih pravic in politik dobrega sosedstva, ki bi morale imeti za svoj prednostni cilj miroljubno sobivanje teh držav in njihovih sosed. V tem pogledu bi rad poudaril pomembno vlogo, ki jo mora imeti Parlamentarna skupščina EU za vzhodne sosedske države. Geostrateški pomen regije, zlasti v zvezi z oskrbo in prevozom surovin med vzhodom in zahodom, mora biti pomemben dejavnik pri uvedbi prihodnjih sporazumov med EU in temi državami.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavni spopad med Rusijo in Gruzijo – državo, ki je razglašala, da se želi pridružiti Evropski uniji in da ima enake ideale kakor EU – je jasno pokazal, da je potrebno opredeliti strategijo za južnokavkaško regijo. Južni Kavkaz, ki je bil v zgodovini razdejan s krvavimi spopadi in je nedvoumno pod ruskim vplivom, se je začel negotovo usmerjati k stabilizaciji. Vendar potencialni viri za spore ostajajo in z njimi je treba ravnati z vso resnostjo in previdnostjo, veliko dokazov za to je v napetih odnosih med Armenijo in Azerbajdžanom. Upam, da bo Evropska unija podrobno predelala to, kar že ve o tej regiji in prispevala k miru in napredku med ljudstvi na južnem Kavkazu. Upam tudi, da bo EU prispevala k sprejetju in splošnemu spoštovanju svobode, demokracije, temeljnih pravic in pravne države v regiji.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Politika širitve in krepitev trgovinskih, političnih in kulturnih odnosov EU s tretjimi državami poudarja strateški pomen južnokavkaških držav: Armenije, Azerbajdžana in Gruzije. Ob upoštevanju geostrateške lokacije teh držav, ki mejijo na mogočno Rusijo, Turčijo in Iran, lahko Evropska unija sprejme in mora sprejeti pomemben pristop in sodelovalno vlogo, ki lahko pripomore k miru in varnosti v tej regiji. To bo bistveno pri zagotavljanju najboljših kulturnih in družbenih razmer za gospodarski razvoj, skupaj z demokratizacijo te regije, ki bo zajela tudi Črno morje in Kaspijsko jezero. Proces poglabljanja odnosov, namenjenih povezovanju teh držav v Evropsko unijo, bo nedvomno pomagal izboljšati raven pravičnosti, svobode in človekovega napredka. Podpiram tudi pomen strategije razvoja trga energije za EU, kot jo priporoča to poročilo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo o strategiji EU za Kavkaz je samo še en del procesa razširjanja omejenega stališča za prikrivanje gospodarskih in geopolitičnih interesov v regiji. To stališče je zelo osredotočeno na spopad med Rusijo in Gruzijo leta 2008 in na vprašanja ozemlja in ruske suverenosti nad Južno Osetijo in Abhazijo.

Kot navaja poročevalec sam, gre tu za to, da so tri kavkaške države bistvene za „tranzit energentov“ in „oskrbe EU z energijo“ – od katere je Unija zelo odvisna – in naj sporazumi o „prosti trgovini“ „povečajo privlačnost gospodarstva za tuje vlagatelje.“

V smislu teh interesov je treba razumeti prikrito podporo za ponovno uvedbo oborožene tekme in kopičenje vojske na tem območju. EU sodeluje v tem procesu z vključevanjem v rožljanje med ZDA, NATO in Rusijo. Večina Parlamenta sodeluje v tej dvoličnosti. Parlament se postavlja kot vitez v bleščečem oklepu in brani ozemeljsko celovitost držav zdaj, ko gre za Gruzijo, vendar je spodbujal in pomagal ter nadaljeval s pomočjo v primeru, ko se je Kosovo odcepilo od Srbije.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Južni Kavkaz je zelo zanimivo področje, ki je zdaj že dvesto let nenehna tema razprav v Evropi. V teh krajih je v vsem tem obdobju obstajalo navzkrižje interesov med Rusijo, Iranom in Turčijo. Surovi obrisi pokrajine in bogata zgodovina nakazujejo velikansko etnično in versko zapletenost. Zdaj je to regijo odkrila tudi EU. Res je čudovito, kako je gospa Tagliavini odlično spoznala celotno območje, vključno z zgodovinskimi in sedanjimi okoliščinami, na podlagi pogajanj v Gruziji. Dejansko se ji globoko priklanjam. Odlično je, da so avtorji poročila o nujnosti razvoja nove strategije EU za južni Kavkaz upoštevali organizacijo, kakršna je OVSE. Škoda je le, da jim očitno ni uspelo opaziti odnosov med državami na tem področju in Iranom, pa tudi ne posebnih namenov Turčije v regiji. Avtorji so očitno pozabili, da „veličastna“ razglasitev neodvisne države Kosovo in njihovi neprikriti napadi na Rusijo ter zavračanje lokalnih volitev v Abhaziji in Južni Osetiji vsebujejo oblikovanje „dejanskih organov zavzetih območij“. To me močno spominja na ugotovitve misije nekega lorda Runcimana v predvojni Češkoslovaški republiki. Kljub temu verjamem, da bo v bližnji prihodnosti mogoče, da ti poslanci izboljšajo svoje poznavanje tega dela Evrope in bo naslednje zasedanje bolj uravnoteženo. Iz prej omenjenih razlogov se bo skupina GUE/NGL vzdržala končnega glasovanja o resoluciji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Na žalost to poročilo o strategiji EU ni uravnoteženo in to sem omenil že v Odboru za zunanje zadeve. Čeprav je odbor upošteval nekatere od mojih predlogov sprememb, sem še vedno prepričan, da gre poročilo v napačno smer. Namesto, da bi zavzelo nevtralno in uravnoteženo stališče do vprašanja v Gruziji, uporablja besedilo zunanje politike ZDA, ki ima namen oslabiti in osamiti Rusijo. Glede odnosa z Armenijo in zlasti razmer v Gorskem Karabahu je EU spremenila svoje stališče. To je popolnoma nerazumljivo in bi bilo treba obsoditi. Poročevalec očitno ni še nikoli obiskal te regije in si zato ni mogel ustvariti lastnega mnenja o razmerah. Zato sem glasoval proti poročilu gospoda Kirilova.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem proti predlogu spremembe 7, ker odpravlja bistveni del besedila poročila, kjer Parlament poziva Rusijo naj spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Republike Gruzije in nedotakljivost njenih meja, ki so bile mednarodno priznane. Obsoja tudi, da je Ruska federacija priznala neodvisnost gruzijskih separatističnih regij v Južni Osetiji in Abhaziji v nasprotju z mednarodnim pravom. Trdna opredelitev tega stališča bo pripomogla k preprečitvi podobnega precedensa v prihodnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Vesel sem, da je bilo vse, kar smo želeli, sprejeto v Odboru AFET in da so bili sprejeti vsi popravki, ki so jih predložili S&D, EPP in Zeleni. Končno glasovanje, ki je bilo pozitivno, je bilo za nas zelo lahko.