Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 20. maj 2010 - Strasbourg

12.1. Verska svoboda v Pakistanu

  Predsednica. - Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucij o verski svobodi v Pakistanu⁽¹⁾.

  Charles Tannock, avtor. – Gospa predsednica, nezmožnost Pakistana, da bi razvil močno in trajno demokracijo, je vplivala – po mojem mnenju precej resno – na versko svobodo v tej državi. Voditelji so drug za drugim uporabljali islam kot opravičilo za zatiranje manjšin in opravičevanje avtokracije, zlasti vojaške narave, čeprav je treba priznati nedavna prizadevanja vlade, da bi to popravila.

Pakistanska ustava, čeprav formalno zagovarja versko svobodo, še vedno omogoča zakone, kot so zakoni o svetoskrunstvu, ki so diskriminatorni do nemuslimanov, njihova skupna značilnost pa je preganjanje šiitske in ahmadijske manjšine. Poudarek na verski identiteti, ki je bila podlaga za ustanovitev Pakistana in njegovo oblikovanje, se na žalost uporablja za pospeševanje ozračja nestrpnosti in pogosto celo nasilja do tistih zunaj prevladujoče vere.

Širjenje deobandskih madres, pridigarskih sporočil sovraštva proti zahodu, je ustvarilo okolje, v katerem cvetita ekstremizem in fundamentalizem in v njihovih krempljih je bilo že preveč državljanov EU, vključno iz moje lastne države, Združenega kraljestva. Najjasnejši odraz tega so pakistanski talibi, teroristično gibanje z nameni, ki so bili še preveč jasni pred nedavnim v (na srečo propadlem) načrtu za bombni napad na Times Square v New Yorku.

Osebno se bojim, da se v Pakistanu ne bo spremenilo nič, dokler ne bo država razvila izobraževalnega in političnega sistema, ki bo res podpiral načela verske svobode, strpnosti in enakopravnosti.

  Anneli Jäätteenmäki, avtorica. – Gospa predsednica, moja skupina ALDE pozdravlja ukrepe, ki jih je pakistanska vlada sprejela od novembra 2008 v interesu verskih manjšin, in podpira prizadevanja zveznega ministra za manjšine pri vzpostavljanju omrežja lokalnih odborov za medversko harmonijo zaradi spodbujanja dialoga med verami.

Kljub temu je treba še veliko storiti na poti do resnične verske svobode v Pakistanu. Poročila in raziskave, ki so jih opravile neodvisne agencije, razkrivajo, da so manjšine v Pakistanu prikrajšane za osnovne državljanske svoboščine in enake možnosti pri delu, izobraževanju in političnem zastopanju.

Pravne določbe so nevarno nejasne in še naprej odprte za zlorabo, ki prizadene ljudi vseh ver v Pakistanu. Vemo tudi, da se ženske v Pakistanu spopadajo z zlorabo v družini, tako telesno kot psihično. Zato je treba storiti še veliko.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), avtorica. – (FI) Gospa predsednica, naša resolucija o Pakistanu nenehno zbuja pomisleke, ki, kot vidimo, izhajajo predvsem iz zakonov o svetoskrunstvu. Hkrati pa z veseljem priznamo čudovit razvoj pod sedanjo vlado v Pakistanu in spodbujamo državo, naj nadaljuje z demokratično politiko reforme, ki spoštuje pravice manjšin.

Šahbaz Bhati, prvi minister za manjšinske zadeve v pakistanski zgodovini, je bil pretekli teden gost skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Zelo cenimo njegovo delo in reforme, ki jih je uvedla vlada. Seznam izboljšav je veličasten: kvota 5 % za manjšine v javnih funkcijah in mesta v prihodnjem senatu, če omenim le nekatere.

Najspodbudnejši je projekt ljudskih odborov za medversko harmonijo, če bodo uspeli odpraviti napetosti med različnimi skupinami v državi in tako preprečiti novačenje teroristov. To je značilno dejanje miru, ki bo imelo učinek daleč naokrog. Neoboroženo mirovno delo je najboljša vojna proti terorizmu, ker se spoprijema z njegovimi pravimi vzroki. Če bo s tem dosežen uspeh, bo vreden mirovne nagrade. Rada bi rekla gospodu Tannocku, da je to hkrati prav tisti izobraževalni sistem, po katerem poziva.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, avtorica. – (PL) Kot predstavniki skupnosti, ki temelji na svobodi, enakosti in strpnosti, smo dolžni obsoditi diskriminatorne prakse, tudi če se pojavijo daleč od meja Unije. Odstranitev predstavnikov verskih manjšin iz volilnega seznama, kot se je zgodilo leta 2007 v Pakistanu, je nedvomno ena takšnih praks. Poleg tega so na podlagi člena 260 pakistanske ustave državljani v tej državi razdeljeni na dve kategoriji: muslimane in nemuslimane. Po nedavni zahtevi je treba zdaj vključiti v potne liste tudi opombo o verski identiteti. Posebno diskriminirana skupina v Pakistanu je skupnost ahmadijev, ki jim pakistanske oblasti ne dovolijo niti, da bi se udeleževali javnih zborovanj ali da bi javno objavljali.

Zakon o kaznivem dejanju svetoskrunstva in smrtni kazni, ki jo prinaša, prizadene predvsem verske manjšine. Svet Evropske unije bi moral nujno uvrstiti to temo na dnevni red odnosov z Islamabadom. Navsezadnje bo Pakistan na podlagi sporazuma o sodelovanju, ki je bil pred šestimi leti podpisan med Evropsko unijo in Pakistanom za obdobje 2007–2013, dobil iz proračuna EU 200 milijonov EUR.

Nedavni dogodki v Pakistanu so pokazali, da je država pripravljena na temeljite spremembe svojega sistema. Upam, da bo tako kot v primeru dolgo pričakovane revizije ustave, ki je bila končno opravljena, kmalu mogoče spremeniti drugo zakonodajo, ki očitno diskriminira pakistanske manjšine.

  Nicole Kiil-Nielsen, avtorica. – (FR) Gospa predsednica, v Pakistanu ni zajamčena svoboda veroizpovedi. V letu 2009 je opaziti povečanje nasilnih napadov na verske manjšine, vključno z umori.

Poleg tega skoraj 80 % ljudi iz manjšinskih skupin živi pod pragom revščine. Vendar to ni edini problem v zvezi s kršitvami človekovih pravic v Pakistanu. Drugi primeri vključujejo omejevanje svobode zbiranja, grožnje organizacijam civilne družbe, prijetje sindikalistov, ugrabitve in umore novinarjev.

Odkar je Pakistan izrazil svojo podporo vojni proti terorizmu, ki jo vodijo Združene države, je bilo samovoljno pridržanih na stotine, če ne na tisoče, ljudi, ki so bili osumljeni, da imajo povezave s terorističnimi skupinami. Gre za prijetja brez naloga, pridržanja brez pravne podlage ali dostopa do odvetnika, pridržanja na nedoločljivih lokacijah, prisilna izginotja, slabo ravnanje in mučenje.

V edinem zaporu v Lahoreju je bilo leta 2009 zaprtih 4 651 ljudi, vendar ima zapor zmogljivost za zgolj 1 050 zapornikov. Nasilje nad ženskami še naprej narašča: posilstva, samomori, napadi s kislino in zažiganje žensk. Potrebovala bi, ne dve minuti ali dve uri, ampak dva celotna dneva, da bi opisala grozljivo trpljenje, ki ga doživljajo mlada dekleta in ženske v Pakistanu.

V tem smislu bi moral ta parlament, ki ga skrbi spoštovanje žensk, svoboda vesti in človekove pravice, in ki se pripravlja, da bo uporabil svojo novo moč veta na sklenitev sporazuma med Evropsko unijo in Pakistanom o ponovnem sprejemu, zahtevati dodatna jamstva o razmerah za izvajanje takega sporazuma o ponovnem sprejemu pakistanskih državljanov in Afganistancev, ki so šli skozi Pakistan.

  Joe Higgins, avtor. – Gospa predsednica, kot mednarodni socialist močno zagovarjam pravico vsakega posameznika do svobode verskega prepričanja in prakticiranja, pod pogojem, da niso kršene temeljne pravice drugih. Ljudje v Pakistanu, še toliko bolj pa verske manjšine, so danes ujeti med institucionalno zagrizenost pakistanske države ter skrajno nazadnjaške in temačne talibanske sile v nekaterih regijah.

Desničarske skupine v Evropskem parlamentu so se znašle v temeljnem protislovju, ko trdijo, da zagovarjajo svobodo in človekove pravice v Pakistanu, hkrati pa podpirajo vojno v Afganistanu, ki ima hude učinke na Pakistan z zelo škodljivimi posledicami. Pokol civilistov, ki so ga izvedle Natove sile v Afganistanu in orožje, dobavljeno z zahoda, lahko v Pakistanu poleg tega, da je to samo po sebi kaznivo, spodbudi nekatere civiliste, da se pridružijo nazadnjaškim skupinam.

Jedro krize v Pakistanu so fevdalne kapitalistične strukture, v katerih se je v današnjih časih razbohotila silna revščina. Niti pokvarjena elita v Pakistanu, ki jo zastopa sedanja vlada, niti glavna opozicijska stranka nimata za te ljudi nobenih odgovorov. Neodvisne organizacije, ki zastopajo delovne ljudi in reveže, so kritične. Ena takšnih organizacij je Napredna delavska zveza, ki si s pol milijona svojih članov prizadeva ponovno zgraditi močno socialistično tradicijo, da bi združila delovne ljudi ne glede na nacionalne in verske meje ter da bi združila moške in ženske. To je usmeritev prihodnosti, ki jo mora zavzeti Pakistan.

  Bernd Posselt, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, sprejeti moramo kritičen, vendar tudi zelo objektiven in tenkočuten pristop do Pakistana, ki je pomemben zaveznik. Pakistan je islamska država in to moramo spoštovati. Ustanovili so jo muslimani iz britanske Indije zaradi svoje verske pripadnosti, na enak način, kot so Indijo ustanovili hindujci. Obe državi imata že od vsega začetka manjšine in obe sta razvili veliko tradicijo strpnosti. To spoštovanje vseh verskih manjšin, in zlasti krščanske, je treba okrepiti. Prepričan sem, da lahko to poudarimo. Kdo bo podpiral ideale kristjanov, če ne Evropa, celina, ki je po svoji naravi skoraj povsem krščanska, mar ne?

Imamo zelo posebno obveznost, hkrati pa moramo jasno pokazati, da spoštujemo vodilno in pogosto tvorno vlogo, ki jo je Pakistan imel in jo še ima v islamskem svetu.

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, kot je poudarilo več kolegov, skrajneži zlahka zlorabijo pakistanske zakone o svetoskrunstvu kot izgovor za uporabo nasilja proti verskim in neverskim manjšinam. Seveda je pomembna svoboda vere, vendar je pomembna tudi osvobojenost od vere.

Ti zakoni o svetoskrunstvu v družbi, kjer se v imenu vere zatira svoboda izražanja, pomenijo le še eno tveganje. Prejšnjo sredo je sodišče v Pakistanu prepovedalo navezovanje stikov na omrežju Facebook v državi. Pakistanski organi Telecoma so dali navodilo vsem ponudnikom interneta, naj blokirajo to spletno stran. Ukrep je bil sprejet, da bi preprečili ljudem, da bi izvedeli za domnevne žaljive pripombe o islamu ali preroku Mohamedu. Karikaturist je prevzel pobudo, s katero je pozval ljudi, naj rišejo preroka, da bi se uprli pritiskom, kakršen je bil uveden nad priljubljeno serijo Južni park, in povzročil preureditev programa.

Facebook pa tudi spletne storitve in platforme so pomemben navidezni prehod k drugemu svetu. Pakistancem se odprejo viri informacij in stiki ter jim omogočijo, da izmenjujejo zamisli, zlasti generacija mladih Pakistancev, ki se lahko prek interneta ozavešča, kajti šolsko gradivo pogosto vsebuje diskriminatorni in enostranski govor. Kriminaliziranje svobode govora ni način, ki bi pakistanski družbi omogočal učinkovito obvladovanje raznolikosti. Karikaturisti, novinarji in državljani bi morali imeti možnost, da svobodno izrazijo svoje mnenje tudi, če to pomeni žalitev za nekatere ljudi.

Izzivi glede svobode govora niso značilni samo za Pakistan, tudi v Evropi se spopadamo z resnimi izzivi, da bi odprli razpravo. Grožnje novinarjem, karikaturistom in umetnikom postajajo vse pogostejše in izzivajo naše liberalne, demokratične družbe. Samocenzura prihaja v splošno rabo in politiki, karikaturisti ter novinarji zdaj potrebujejo zaščito pred grožnjami s smrtjo.

Poiščimo navdih, da bomo zagovarjali svobodo izražanja v Evropski uniji, pa tudi v Pakistanu in po vsem svetu. To je najboljše zdravilo proti ekstremizmu.

  Tomasz Piotr Poręba, v imenu skupine ECR. – (PL) Volitve leta 2008 so obnovile demokracijo in civilno vlado v Pakistanu, čeprav demokracija ni povsem stabilna.

Številne odločitve, ki so jih pakistanske oblasti sprejele v zvezi z vprašanji verske svobode, so vredne spoštovanja, vendar se zdi, da so zdaj potrebni nadaljnji ukrepi. Uvedba možnosti, da lahko pripadniki verskih manjšin dobijo delo v zveznem sektorju, priznanje njihovih praznikov in uvedba državnega praznika manjšin so koraki v smeri stabilizacije in demokratizacije države. Vendar je treba poudariti, da še vedno niso natančno opredeljene pravice, ki varujejo manjšine, kar lahko vodi v nenavadne primere, kot je 25-letna zaporna kazen, izrečena krščanskemu paru, ker se je z nečistimi rokami dotaknil svete knjige Koran.

Nekatere verske skupnosti so še vedno preganjane, zaskrbljujoče pa je tudi opazovati, kako učinkovito se v podeželskih območjih, zlasti na severu države, izvajajo uredbe, ki temeljijo na šeriatskem pravu. Morali bi še naprej finančno podpirati zagovornike človekovih pravic v Pakistanu in pozvati pakistanske oblasti, naj dajo svojim državljanom polno pravico do verske svobode.

  Eva-Britt Svensson, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospa predsednica, strinjam se z večjim delom tega, kar je bilo povedanega v zvezi s kršitvami človekovih pravic v Pakistanu.

Rada bi poudarila zlasti položaj ahmadijskih muslimanov in preganjanje, ki ga doživljajo. Gre za obliko stalnega preganjanja, hladnokrvnih umorov, diskriminacije in nadlegovanja na vseh ravneh družbe. Še naprej se pojavlja kljub dejstvu, da sta izboljšanje obljubljali obe vladi, prejšnja in sedanja. Takega izboljšanja ni bilo in preganjanje se nadaljuje.

Čas je, da se mednarodna skupnost in EU zbudita in sprejmeta ukrepe, ki bodo ustavili kršitve človekovih pravic, ki se v Pakistanu nenehno pojavljajo.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Ko je bila leta 1947 ustanovljena država Pakistan, je njen ustanovitelj, Mohammad Ali Jinnah, povedal naslednje nepozabne besede: „Začenjamo s temeljnim načelom, da smo vsi državljani in to enaki državljani ene države“. Danes so to prazne besede, zlasti za približno 15 milijonov kristjanov, ki živijo v Pakistanu. Obkroža jih vsesplošno razširjeno ozračje ustrahovanja in groženj, tako v mestih kot na deželi in celo v glavnem mestu Islamabadu.

Na žalost pakistanski pravni sistem dopušča negotovi položaj avtohtonih kristjanov v državi. To je rezultat zgodovinskega procesa vsiljene islamifikacije pakistanske družbe, ki poteka od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in je pripeljala do zaskrbljujočega poslabšanja pravnega statusa pakistanske krščanske skupnosti.

Natančneje, govorimo o pričevanjih in zakonih o svetoskrunstvu iz osemdesetih let, o pravnih instrumentih, ki so učinkovito izrinili krščanstvo, kajti pričevanje nemuslimana v sodnem postopku je vredno le polovico pričevanja muslimana in še to zgolj, če sodnik sploh želi poslušati dokaze kristjana!

Zakoni o svetoskrunstvu pomenijo še večjo nevarnost za pakistanske kristjane. Ti zakoni predpisujejo dosmrtno ječo za skrunitev Korana in smrtno kazen za žaljive pripombe o islamu in preroku Mohamedu. Na kratko, kristjan je v Pakistanu zelo hitro obsojen na smrt, če proti njemu priča kateri koli musliman!

Gospa predsednica, gospe in gospodje, ustvarjeno je skoraj neznosno vzdušje strahu in negotovosti. Na stotine pakistanskih kristjanov že leta životari v zaporu brez dostopa do kakršnega koli pravnega postopka. Zato pozivam Svet in Komisijo, da povežeta katero koli obliko pomoči pakistanski vladi z nujno odpravo te škodljive diskriminacije verskih manjšin v državi.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospa predsednica, pakistanska ustava razlikuje med muslimani in nemuslimani in s tem omogoča diskriminacijo na podlagi vere. V tem smislu je pomembno, da se spomnimo, da je decembra 2009 predsednik Asif Ali Zardari ponovil obljubo pakistanske ljudske stranke, da bo podpirala pravice manjšin in jih obravnavala kot enakopravne državljane.

Na žalost poročila in raziskave, ki so jih opravile neodvisne agencije, razkrivajo, da so manjšine v Pakistanu prikrajšane za osnovne državljanske svoboščine in enake možnosti pri delu, izobraževanju in političnem zastopanju. Zato je celotna slika glede verske svobode v Pakistanu sporna tudi, če se ne spuščamo v podrobnosti, in daje veliko razlogov za zaskrbljenost.

Rada bi poudarila tudi nasprotje med zavezo pakistanske vlade verski svobodi in njeno vodilno vlogo v organizaciji islamskih držav v podpori agendi Združenih narodov za „boj proti razžalitvi ver“. V zvezi s tem bi rada, da se spomnimo sklepa Sveta EU z dne 16. novembra 2009 o odnosu med mednarodnim pravom o človekovih pravicah, ki varuje posameznike in skupine posameznikov, in pojmom razžalitve ver.

  Predsednica. – Kolegi, rada bi vas spomnila, da nam bo danes popoldne primanjkovalo časa in da vsakdo, ki prekorači čas, zmanjša število prostih prijav k besedi, ki bi jih lahko sprejeli.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Obstaja ameriški pregovor, ki pravi, da ni nobena stvar zastonj. Ob tem bi lahko rekli, da se tudi pomoč Evropske unije ne more dajati zastonj in da ne moremo dati 200 milijonov EUR, ne da bi si kaj želeli v povračilo. Zaželimo si kaj! Lahko bi si, na primer, želeli vsaj spoštovanje standardov, podobnih tistim, ki so za nas neke vrste moralni, etični in politični vzor. Razmere, v katerih zdaj že toliko let preganjajo ljudi drugih veroizpovedi razen islama (in večina teh so kristjani), so povsem nesprejemljive. Pogosto govorimo o zadevah v zvezi z različnimi manjšinami, ne nujno verskimi, v Evropi in po svetu. Branimo zdaj krščansko manjšino in druge verske manjšine v Pakistanu, čeprav to seveda ni edini problem, s katerim se spopada država, ki ima težave s hudimi političnimi spopadi in ji na žalost grozi možnost destabilizacije.

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Če preučimo pakistanske razmere, naletimo na dve nespremenljivi dejstvi. Prvič, Pakistan je ključni strateški akter v boju proti terorizmu. Narediti moramo vse, kar je mogoče, za zagotovitev, da evropski državljani ne bodo v nevarnosti. Drugič, Pakistan ima drugačen pogled na verske in etnične manjšine, če ga primerjamo s pogledom, ki temelji na vrednotah, ki jih zagovarjamo v Evropi in naprednih liberalnih demokracijah. Evropa ne more ostati tiho, če druge države na veliko kršijo človekove pravice in zato moramo izraziti zaskrbljenost tudi, kadar gre za enega naših strateških partnerjev. Evropska unija lahko sprejme verodostojne ukrepe v zvezi s tretjimi državami samo, če se problemov verskih in nacionalnih manjšin uspešno loteva na svojem ozemlju. Vsemu svetu mora biti jasno, da je ena bistvenih vrednot EU visoka raven zaščite, namenjene človekovim pravicam in pravicam manjšin, ki jih Unija šteje ali pravi, da jih mora šteti kot zavezujoče predvsem zase. Samo tedaj lahko dejansko zahtevamo, da naredijo naši partnerji podobne korake naprej ali ukrepe na poti k njim.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Pozdravljamo dejstvo, da je Pakistan udeležen v boju proti mednarodnemu terorizmu, vendar te okoliščine ne smejo prikriti drugih, zelo drastičnih dejstev, ki kažejo, da se v tej državi dogajajo hude kršitve pravic verskih manjšin, zlasti kristjanov.

Občasno, pravzaprav kar pogosto, pridejo do nas informacije o nadaljnjih napadih, pretepanju, grožnjah in celo umorih, tudi o zažiganju živih kristjanov samo zato, ker so kristjani, vključno z ženskami in otroki. Take informacije sprožajo vprašanja. Zakaj se to dogaja v državi, ki ima tako pomembno vlogo v mednarodnih odnosih in v boju proti terorizmu? No, to se dogaja, ker so oblasti v Pakistanu, na žalost, v znatni meri odgovorne za ustvarjanje vzdušja, ki spodbuja take stvari, z neprimerno zakonodajo o svetoskrunstvu in s tem, ko se ne odzivajo na neprimerne ukrepe organov kazenskega pregona in pravosodnega sistema v Pakistanu.

Pričakovati moramo temeljne spremembe, tudi v Evropski uniji in njenih institucijah, v zvezi s takim vedenjem.

  Martin Kastler (PPE). – (DE) Gospa predsednica, okrog 75 % do 80 % vseh tistih, ki trpijo zaradi verskega preganjanja po vsem svetu, so kristjani. Mi v Evropskem parlamentu se bojujemo predvsem za človekove pravice po vsem svetu. Zame je verska svoboda osrednja zamisel naše politike človekovih pravic. Zato obžalujem, da se tisti z levice in liberalne levice v Evropskem parlamentu pogosto povežejo, da molčijo o usodi kristjanov.

Hkrati me veseli, da smo danes skupaj predložili resolucijo o strašnem položaju v Pakistanu. Od 156 milijonov ljudi v Pakistanu je 95 % muslimanov, okrog 3 % kristjanov in okrog 2 % hindujcev. Kot kristjan bi se še enkrat rad osredotočil na položaj pakistanskih kristjanov, ki so podvrženi hudemu preganjanju. Vsak, ki dovoljuje, da se dogajajo nasilni napadi na kristjane, mora sprejeti odziv civiliziranega sveta. Zato bi morala EU uvesti v svojo razvojno politiko in gospodarsko sodelovanje merilo, ki bi pokrivalo to vprašanje in omogočalo, da se po potrebi uporabijo sankcije.

  Predsednica. – Zdaj prehajamo na del razprave po postopku proste prijave k besedi. Imam veliko več zahtevkov, kot si jih lahko privoščimo. Nameravali smo imeti samo dve minuti. Sprejela bom štiri govornike.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospa predsednica, v vsaki državi je pomembno, da se upošteva njen izvor in to, ali se razvoj na področju človekovih pravic in pravic manjšin giblje v pravo smer. Kot vodja nadzorne misije Evropske unije med zadnjimi volitvami pred dvema letoma sem pripravil nekaj priporočil in veseli me, ko vidim, da je začela država izvajati nekatere od njih. To vključuje ratificiranje Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah – ki ni bil zgolj podpisan, temveč zdaj očitno tudi ratificiran – pa tudi Konvencijo ZN proti mučenju. Dobro je, da je zdaj imenovan minister, ki je po uradni dolžnosti odgovoren za manjšinska vprašanja in bo poskušal postopoma premagati diskriminacijo.

Med drugim je bilo postavljeno tudi vprašanje ahmadijev. Eno od mojih takratnih priporočil je bilo, da bi jih morali vzeti iz posebnih volilnih seznamov in vključiti v glavni volilni seznam. Prepričan sem, da bi bil to poseben ukrep, ki bi pomagal doseči konec diskriminacije te manjšine.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – (FI) Gospa predsednica, rada bi povedala, da sem prejšnji teden tukaj tudi jaz spoznala ministra za manjšine. Prepričana sem, da se je trudil vzpostaviti medsebojno razumevanje med verskimi skupinami. Vendar tudi on ni bil sposoben odgovoriti na vprašanje, zakaj je Pakistan, čeprav je član ZN in Sveta za človekove pravice, v svoji vlogi v organizaciji islamskih držav tako zelo močno zagovarjal novi mednarodni zakonik za boj proti svetoskrunstvu in razžalitvi vere. To gotovo ne more biti idealna pot za spodbujanje medsebojnega razumevanja med verskimi skupinami.

Upam, da bo Evropska unija sprejela ostrejše mednarodne ukrepe v tej zadevi in preprečila, da bi začeli veljati takšni novi zakoni, ki ogrožajo izvajanje človekovih pravic. Združene države Amerike so bile v tem primeru veliko dejavnejše kot Evropska unija.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, razmere v Pakistanu se razvijajo dinamično, mi pa dobivamo nasprotujoče si informacije in moramo tamkajšnje razmere opazovati zelo pozorno, da ne bomo naredili napake. Dobro je, da je pakistanska vlada sprejela nekatere ukrepe v interesu verskih manjšin, na primer jamstvo za 5 % delovnih mest za manjšine v javnem sektorju. Dobro je, da je pakistanska vlada rezervirala ali obljubila, da bo rezervirala sedeže v senatu za manjšine, vključno z ženskami, ki zastopajo manjšinske skupine.

Kljub temu je treba nekaj storiti. Pakistanska vlada in pakistanske oblasti morajo nekaj storiti glede zakona proti svetoskrunstvu, ki prinaša v Pakistan smrtno kazen in se pogosto uporablja za cenzuro, kriminalizacijo, preganjanje in v nekaterih primerih celo umore članov političnih, rasnih in verskih manjšin. Oblasti v Pakistanu morajo nekaj storiti glede kazenskega zakonika, ki predvideva smrtno kazen za vse ljudi, ki so krivi in obtoženi svetoskrunstva.

V državi, ki dobiva pomoč iz Evropske unije, in v 21. stoletju se ne sme dovoliti pobijanje ljudi na tak način. Hvala lepa.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Po skoraj devetih letih vojaškega diktatorstva so volitve v Pakistanu leta 2008 napovedale začetek procesa demokratizacije v tej državi. Na žalost je bila Benazir Bhutto umorjena nekaj tednov pred volitvami. Pakistanska ljudska stranka, ki jo je vodila, je na teh volitvah zmagala. Čeprav se manjšine v Pakistanu spopadajo s problemi, je bilo pod vodstvom sedanje vlade sprejetih nekaj pozitivnih ukrepov. Medkulturni dialog je napredoval, za manjšine je bila določena 5-odstotna kvota v zvezni administraciji in priznani so bili nekateri muslimanski javni prazniki. Treba je pohvaliti zavezo pakistanske vlade, da bo dala manjšinam sedeže v senatu. Nazadnje bi rada poudarila posebno pomembno vlogo, ki jo je imel Pakistan v boju proti terorizmu in ekstremizmu.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, Evropska unija je pozorno spremljala razmere v zvezi z verskimi manjšinami v Pakistanu. Pakistanska ustava priznava svobodo vere in zagotavlja, da država varuje pravice manjšin.

Nedavno je Pakistan dosegel napredek. Ta vključuje sprejetje ustavnih sprememb, okrepitev vloge izvoljenih skupščin v Pakistanu in institucionalni razvoj na področju človekovih pravic, zlasti ustanovitev ministrstva za človekove pravice in ministrstva za manjšine. Poleg tega se ustanavlja neodvisna državna komisija za človekove pravice.

Še več, Pakistan je ratificiral Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. To je korak v pravi smeri, pod pogojem, da se bosta dokumenta učinkovito izvajala. Kljub temu bi moral Pakistan podvojiti prizadevanja za zagotovitev boljšega povezovanja verskih manjšin, vključno s krščansko, znotraj družbenih, gospodarskih in političnih institucij. Mednarodni ugled Pakistana so umazali izgredi, kot je bil tisti, ki se je zgodil lansko leto v Gojri, ko je bilo med napadom skrajnežev na cerkev in domove ljudi zažganih sedem živih kristjanov, pa tudi napadi na šiitske muslimane in diskriminacija ahmadijev.

Glede pravic verskih manjšin je imela EU stalni politični dialog s Pakistanom in je načenjala vprašanja človekovih pravic, v številnih primerih pa je sprejela tudi diplomatske ukrepe. Poleg tega je EU od leta 2007 vzdrževala dialog o človekovih pravicah v okviru sporazuma o sodelovanju s Pakistanom, ki predvideva redne dialoge o upravljanju in človekovih pravicah.

Med temi razpravami je EU vedno vztrajala pri spoštovanju posameznikovih pravic in pravic manjšin. V sklopu tega dialoga o človekovih pravicah s pakistansko vlado je EU vedno znova omenjala tudi vprašanje uporabe zakona o svetoskrunstvu. V absolutnem smislu se zdi, da ga večinoma zagovarjajo muslimani, a vem, da so bili zakoni o svetoskrunstvu pogosto uporabljeni proti verskim manjšinam in da so se lažne obtožbe uporabljale za poravnavo osebnih dolgov ali zaradi finančnega pohlepa. Zadnje zasedanje skupnega odbora je bilo 25. marca 2010, dan pred zasedanjem podskupine za upravljanje, človekove pravice in preseljevanje.

Ob tej priložnosti je bilo načeto vprašanje manjšin v Pakistanu. Obenem se nismo obotavljali omeniti pakistanske zaskrbljenosti nad položajem verskih manjšin tukaj doma v Evropi.

Evropska unija namerava odpreti ta vprašanja tudi na naslednjem sestanku s Pakistanci, 4. junija letos. Velik del pakistanskega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja in ne pozna osnovnih pravil družbenega vedenja. Prek pomoči za sodelovanje, ki jo je zagotovila Evropska komisija, je bila dana prednost izboljšanju dostopa do osnovnega izobraževanja v pakistanskih razmerah politike in izobraževanja. Upam, da bo srednjeročno to vodilo v strpnejši odnos do zamisli verske svobode.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Kmalu bo na vrsti glasovanje.

Pisne izjave (člen 149)

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – Poročajo, da so v Pakistanu najostrejši zakoni o svetoskrunstvu na svetu. Uveljavljanje pravice do svobode izražanja in vere se lahko konča z zaporom in smrtjo. Poglavje 295B in C pakistanskega kazenskega zakonika kriminalizira žaljive pripombe v zvezi s Koranom in prerokom ter predvideva kaznovanje z dosmrtnim zaporom ali smrtjo. Poglavje 298 kaznuje namerno prizadevanje verskih čustev, poglavja 298A, B in C pa kaznujejo žaljive pripombe o svetih likih in krajih ter prepovedujejo versko skupino ahmadijev (ki se imajo sami za muslimane). Verska svoboda vključuje svobodo do verovanja v kateri koli veri in svobodo do tega, da se sploh ne veruje. Pakistanski minister za manjšinska vprašanja je včeraj naznanil, da se pripravljajo spremembe, ki bodo zaustavile zlorabo zakonov o svetoskrunstvu. Menim, da bi bilo treba te zakone razveljaviti, kajti vsaka sprememba besedila bo le zapuščina preteklosti in bo omogočala nadaljevanje nasilja in diskriminacije.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) V preteklih letih je pakistanska vlada sprejela vrsto ukrepov, ki so jasno pokazali določeno občutljivost za razmere nacionalnih manjšin. Ti vključujejo imenovanje Šahbaza Bhatija za zveznega ministra za manjšine, 5-odstotno kvoto za delavce v javnem sektorju in zavezo za zastopanje verskih manjšin v senatu, če naštejem le nekatere. Ta prizadevanja je treba spodbujati. Seveda pa je treba sprejeti še veliko korakov, da se bo izboljšal položaj verskih manjšin.

Menim, da je pri tem eden ključnih elementov, da se pregledajo določbe o prekrških, zagrešenih proti veri, ki so znani kot zakon o svetoskrunstvu. Možnost zlorabe določb tega zakona je ustvarila vzdušje nestrpnosti, ki je spodbudilo versko nasilje, diskriminacijo, ustrahovanje in preganjanje verskih manjšin. Poleg pravnega vidika je za vlado pomembno tudi to, da sprejme odločne ukrepe za preprečevanje nasilja. Spodbujanje strpnosti je ključno za zaščito verskih manjšin v Pakistanu.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (SK) Evropska civilizacija, kot jo poznamo danes, ne bi bila mogoča brez verske svobode. Iskanje nečesa, kar presega posameznika, mora potekati z roko v roki s strpnostjo. Pot k bogu – pa tudi pod od boga – je različna in edinstvena pri vsakem posamezniku. Če nič drugega, smo se tega naučili v dva tisoč letih krščanstva v Evropi. Ta izkušnja je bila dolga in boleča, kupljena z življenji milijonov nedolžnih ljudi. Zato imamo mi Evropejci pravico povedati drugim, naj ne gredo po tej poti. Torej bomo vedno in v vsaki državi obsojali nasilje in umore nedolžnih ljudi, zlasti zdaj, ko vključuje toliko naših zaveznikov in prijateljev.

(1) Glej zapisnik.