Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 20. maj 2010 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: GOSPOD ROUČEK
podpredsednik

(Seja se je začela ob 10.05)

2. Evropa 2020 (vloženi predlogi resolucij): glej zapisnik

3. Unija za Sredozemlje (razprava)

  Predsednik. ─ Prva točka današnjega dnevnega reda je poročilo Vincenta Peillona v imenu Odbora za zunanje zadeve o Uniji za Sredozemlje [2009/2215(INI)] (A7-0133/2010). Našemu poročevalcu dajem besedo za štiri minute.

  Vincent Peillon, poročevalec. ─ (FR) Gospod predsednik, na začetku bi rad izrazil iskreno zahvalo vsem kolegom, ki so sodelovali pri tem poročilu, saj je poročilo resnično kolektiven izdelek. Dosegli smo 28 kompromisov, kompromisov, ki nikakor niso razvodeneli, pač pa obogatili strateško vizijo, ki smo jo želeli vdihniti poročilu oziroma našemu delovanju na območju Sredozemlja. Zato bi rad izrazil najprisrčnejšo zahvalo Marietti Giannakou iz Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), Ivu Vajglu iz Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Hélèni Flautre in poročevalkama mnenj Odbora za mednarodno trgovino, gospe De Sarnez, ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, gospe Tzavela.

Pomembno se nam je zdelo razjasniti, da gre za zadeve, ki so za Evropo strateškega pomena. V resnici ne velja samo to, da jug potrebuje nas, pač pa tudi mi potrebujemo jug, še zlasti v današnjih časih krize. Če želimo delovati dolgoročno, če želimo trajnostno rast v večpolarnem svetu, potrebujemo tudi jug.

Glede na to se mora Evropa potruditi, da bo Unija za Sredozemlje območje miru, varnosti in blagostanja za svojih 800 milijonov prebivalcev, in to mora biti njena dolgoročna prednostna naloga. To je skupna volja, ki nas je privedla do izdelka, saj vemo, da gospodarska vprašanja, demografska vprašanja, geopolitična vprašanja, s katerimi se spopadamo, podobno kot socialna in kulturna vprašanja, terjajo naše sodelovanje s partnerji na nasprotni obali Sredozemlja. Z naše strani pa gre tudi za kulturna in civilizacijska vprašanja.

To nam je znano; Parlament si ob zavedanju težav prizadeva za ustanovitev Unije za Sredozemlje že dve leti. Ne zakrivamo si oči pred vprašanji sporov na jugu, zelo odločno pa želimo zagotoviti, da je prav pristop Unije za Sredozemlje, s konkretnimi projekti, z enakopravnostjo med severom in jugom v organih odločanja in na primer možnostjo posesti Izraelce in Palestince za isto mizo, pravi način reševanja teh sporov, po drugi strani pa posvariti pred tem, da bi od Unije za Sredozemlje pričakovali, da bo vse svoje cilje uresničevala istočasno, saj se mora osredotočiti na nekaj konkretnih dejavnosti.

V okviru tega projekta ─ in resnično upam, da bomo imeli 7. junija v Barceloni drugi vrh voditeljev držav in vlad ─ želi Evropski parlament voditeljem držav in vlad jasno sporočiti, da si morajo prizadevati, da bo vrh uspešen. V tem smislu smo opozorili na pristope, ki so po našem mnenju potrebni danes. Prvič, odpraviti moramo nekatere ovire, med katere spadajo seveda tudi finančni in ekonomski pogoji.

Zato Evropski parlament upa, da bo Evropska unija sprejela finančne zaveze, sorazmerne vprašanjem, ki jih rešujemo, že v okviru preostanka finančne perspektive 2007-2013, in da bo v finančni perspektivi 2014-2020 Unija sprejela še mnogo večje finančne zaveze, tako da bomo lahko zaključili šest velikih projektov, ki smo si jih zastavili. Izboljšati moramo ekonomsko in pravno okolje. Izboljšati moramo regijsko povezovanje jug-jug. Poleg novih ekonomskih pogojev potrebujemo tudi nove politične pogoje, zato smo poudarili kulturno združevanje, izobraževanje, kulturne projekte in pravice moških ter žensk.

Zaključek: Evropa mora v sedanji krizi delovati širokopotezno. Ne smemo žrtvovati dolgoročnih ciljev kratkoročnim ozirom. Ravnati moramo odgovorno. Evropa potrebuje jug.

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Gospod predsednik, v veselje mi je, da vam lahko spregovorim o Uniji za Sredozemlje in o poročilu, ki ga je pripravil gospod Vincent Peillon. Ta dragoceni prispevek Evropskega parlamenta je zelo aktualen, saj je v njem nanizanih nekaj ključnih izzivov, ki čakajo Unijo za Sredozemlje v naslednjih mesecih ─ in, mimogrede, gospod Peillon, v celoti soglašam z vašimi besedami v uvodu v razpravo o poročilu.

Uveljavitev Lizbonske pogodbe je Evropski uniji zagotovila širšo in bolj kohezivno institucionalno identiteto in pooblastila za učinkovitejše delovanje na svetovnem odru. Istočasno večina sredozemskih vlad izvaja ambiciozne programe gospodarskih reform, evropska sosedska politika pa preoblikuje odnose med Evropsko unijo in njenimi sredozemskimi sosedami.

Od leta 2004 so politični stiki vedno živahnejši in na vedno višji ravni. Stopnja rasti obsega trgovinske menjave je dvoštevilčna; k čemur prispevajo tudi procesi sproščanja trgovine in zbliževanja zakonskih ureditev. Pomoč Evropske unije je prilagojena reformnim potrebam partneric in njen obseg je v sedanjem finančnem okviru znatno narasel.

Vse to smo dosegli v dvostranskih odnosih. V Sredozemlju pa moramo, še bolj kot na drugih območjih, mrežo dvostranskih odnosov med Evropsko unijo in posameznimi sredozemskimi sosedami dopolniti s povezovanjem in sodelovanjem jug-jug ter z vzpostavitvijo pravega regijskega gospodarskega območja. Regijsko povezovanje lahko prav tako pomembno kot reforme v posameznih državah prispeva k spodbujanju vlaganj in krepitvi rasti, odpravljanju prepada med bogato Evropo in revnimi sredozemskimi sosedami, ob tem pa tudi zagotovi tesnejše združevanje okoli naših skupnih vrednot in demokratičnih praks.

Projekti povezovanja jug-jug in povezovanja v okviru regije, kot je sporazum o prosti trgovini iz Agadirja, so tudi ključnega pomena za nova delovna mesta, ki jih mladina tega območja potrebuje pet milijonov na leto. Ustanovitev Unije za Sredozemlje v Parizu leta 2008 je vlila evro-sredozemskemu partnerstvu nov zagon, s sistemom sopredsedstva pomembno prispevala k občutku solastništva in soodgovornosti, osredotočila pozornost na konkretne projekte in z vzpostavitvijo tehničnega sekretariata spodbudila regijsko povezovanje in vlaganja.

Vsi se zavedamo, da hitrejše uveljavljanje Unije ovirajo napetosti na Bližnjem vzhodu, lahko pa ugotovimo, da posredna pogajanja med Izraelom in palestinskimi oblastmi pomenijo določen napredek. Zdaj je že utemeljeno zadržano upanje, da bodo politične razmere v regiji kmalu ugodnejše za sodelovanje.

Ob pomembnih globalnih izzivih, kot so mednarodna gospodarska in finančna kriza, podnebne spremembe in energetska varnost, se bo morala Unija za Sredozemlje spopasti tudi s političnimi razmerami na Bližnjem vzhodu, vzpostaviti operativno delovanje sekretariata Unije za Sredozemlje in opraviti pregled dosežkov partnerstva od julija 2008.

To je priložnost za skupno prevetritev naše zavezanosti in politične volje za vzpostavitev območja miru, stabilnosti in skupnega napredka v Sredozemlju. V ta namen bi morali partnerji tudi natančno zastaviti prihodnji razvoj Unije in preučiti, kakšne konkretne pridobitve, kot so projekti, delovna mesta in rast, lahko prinese.

Območje Sredozemlja je izredno dinamično in mlade generacije tega območja potrebujejo nova delovna mesta in več priložnosti. Zahtevajo več odgovornosti in demokratično zastopanost, boljšo izobrazbo, olajšanje mobilnosti za potovanja in šolanje. Vsem njihovim zahtevam ni preprosto ugoditi, vendar bi moralo naše skupno delovanje na koncu koristiti prav tem generacijam.

Praktični projekti, kot so dostopnost vode, hrane in virov energije ali okrepitev zmogljivosti civilne zaščite, bodo v prid našim ljudem.

Cilj Unije za Sredozemlje je pritegniti ljudi, podjetnike, nevladne organizacije, univerze, še predvsem pa mladino, v prve vrste gradnje civilne družbe, sodelovanja in gospodarskega razvoja. Vključevanje državljanov bi morali krepiti tudi s polnim sodelovanjem njihovih izvoljenih predstavnikov.

Zato je Komisija trdno prepričana, da lahko dinamična in čvrsta parlamentarna razsežnost še okrepi demokratično verodostojnost partnerstva. Vlogo evro-sredozemske parlamentarne skupščine bi morali še okrepiti, njeno delovanje pa še bolje uskladiti z drugimi telesi partnerstva.

Vsi si želimo, da bi Unija uspešno delovala, in vsi vemo, da jo bomo presojali po učinkih njenih konkretnih projektov v regiji. Energetske povezave, pomorske avtoceste med južno-sredozemskimi in evropskimi pristanišči ter sredozemski načrt za sončno energijo so področja, ki odpirajo znatne možnosti za vlaganja, nova delovna mesta in širitev trgovinskih odnosov. Te možnosti lahko izkoristimo le ob tesnem sodelovanju med zasebnim sektorjem in finančnimi institucijami. V ta name pa potrebujemo katalizator, in sicer sekretariat Unije za Sredozemlje.

Po večmesečnem trdem delu vseh 43 evro-sredozemskih partneric nam je končno uspelo sprejeti pravne podlage za sekretariat, imenovati generalnega sekretarja in odobriti začasni proračun za delovanje sekretariata. Srčika naših odnosov s partnerskimi sredozemskimi državami je naša želja po krepitvi varnosti, rasti in stabilnost na tem območju. Obenem pa smo prepričani, da smo vključeni v še bolj ambiciozen projekt: gradnjo območja miru in spoštovanja skupnih ciljev ter vrednot.

Prepričan sem, da bomo ob sodelovanju Evropskega parlamenta in parlamentov držav članic Evropske unije ter partnerskih držav ter ob zagonu, ki ga bo zagotovila evro-sredozemska parlamentarna skupščina, temu izzivu kos.

  Marielle De Sarnez, poročevalka mnenja Odbora za mednarodno trgovino. ─ (FR) Gospod predsednik, očitno je, da je usoda barcelonskega vrha negotova. Izraelsko-palestinski spor nedvomno meče dolge sence, ampak kaj hočemo. Unija za Sredozemlje je edina možnost, ki jo imamo na razpolago za pospešitev razvoja držav na jugu, za krepitev vezi med njimi in za krepitev dialoga med obalama Sredozemskega morja. To območje potrebuje hitrejši gospodarski razvoj in več kulturne izmenjave. Potrebuje konkretne projekte za prihodnost, ki bodo zdramili speče energije in pritegnili k sodelovanju več držav.

Glede na to bi morali storiti vse za spodbujanje zasebnih in javnih vlaganj, Evropska komisija bi morala biti bolj aktivna in bi morala prevzeti večjo vlogo pri vlaganjih. Pri pripravi nove generacije pridružitvenih sporazumov bi morala bolj upoštevati učinke procesov liberalizacije.

Ob tem bi morali tudi razširiti agadirski sporazum, da bi učinkoviteje podpiral izmenjave jug-jug. Kar zadeva kmetijsko politiko, bi morala varovati suverenost pri preskrbi s hrano, kot vemo, pa je ključnega pomena tudi energija. Projekti bi morali potekati predvsem v prid tem državam, v skladu z njihovimi potrebami, prispevati bi morali k njihovemu razvoju, kljub težavam, oziroma prav zaradi njih. Oživitev Unije za Sredozemlje je danes še olj nujna kot kdajkoli doslej.

  Niki Tzavela, poročevalka mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko. ─ (EL) Gospod predsednik, v poročilu o evro-sredozemskem trgu smo ponovno zapisali, da priporočamo delovanje in razvoj osnovnih infrastruktur, ki omogočajo, da je gospodarstvo enotno in kohezivno, in zanimivo je, da v razmerah gospodarske krize po stanju gospodarstva lahko jasno ugotovimo kohezivnost in skupne imenovalce na jugu. To moramo pri svojem delovanju v prihodnje upoštevati.

V svojem poročilu posebej poudarjam LNG, ki zna biti v bližnji prihodnosti gonilna sila gospodarstev na evro-sredozemskem trgu, ne le glede oskrbe, pač pa tudi glede prodaje, in obnovljive vire energije, še eno gospodarsko panogo na evro-sredozemskem območju, ki pa sta obe bolj kratkoročnega pomena. Imam pripombo: energetska strategija in politika Unije za severno Evropo sta zelo podrobno dokumentirani. Naša energetska strategija in politika, komisar, za južno Evropo, pa sta izredno pomanjkljivi.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Marietta Giannakou, v imenu skupine PPE. ─ (EL) Gospod predsednik, rada bi čestitala gospodu Vincentu Peillonu in poročevalkama odborov, gospema De Sarnez in Tzavela, za njihova poročila. Poročilo o Uniji za Sredozemlje je pomembno, ker se ukvarja predvsem z neposrednimi in merljivimi cilji. Rezultati so lahko zelo konkretni, saj Parlament v poročilu poziva k dodelitvi konkretnih proračunskih sredstev v okviru finančne perspektive za delovanje barcelonskega sekretariata Unije za Sredozemlje, pa tudi opozarja na to, da različna nasprotovanja ne bi smela ogroziti ciljev Unije za Sredozemlje, ki so rast, krepitev pravic posameznikov in človekovih pravic, kulturna izmenjava, reševanje energetskih vprašanj in vse drugo, kar lahko poveže ljudi, ki živijo v Sredozemlju.

No, Svet in špansko predsedstvo, za katerega, domnevam, je Unija za Sredozemlje še posebnega pomena, na današnji razpravi nista prisotna, in reči moramo, da me to preseneča, saj bi moral Svet prisluhniti vsemu, kar so imeli povedati poročevalec in soporočevalki, in vsem poudarkom iz razprave, saj gre, z drugimi besedami, za naš poskus preseči konkretne težave, ki so doslej ovirale izvajanje programov.

Spora med Izraelci in Palestinci seveda ne moremo rešiti prek Unije za Sredozemlje, delo članov sekretariata pa nam vliva upanje, da taki spori ne bodo ovirali naših prizadevanj pri razvoju Unije za Sredozemlje po prej opisanih merilih.

Še zlasti pomembno je, da je Unija za Sredozemlje znanilka demokratičnega razvoja, enakosti med moškimi in ženskami in krepitve civilne družbe tudi v državah severne Afrike.

  Raimon Obiols i Germà , v imenu skupine S&D. ─ (ES) Gospod predsednik, pri tem poročilu ─ in rad bi zanj čestital avtorju, gospodu Vincentu Peillonu ─ mi je najbolj všeč, da je jasno in konkretno. Ko bi le jasnost, ki odlikuje poročilo, bila značilna tudi za ustanovo, ki jo obravnava, za Unijo za Sredozemlje!

Namreč, za Unijo za Sredozemlje lahko rečemo najmanj to, da so zadeve trenutno povsem nejasne. Menim, da bi bilo najbolje, če bi voditelji, ki se bodo ─ upajmo ─ sestali 7. junija v Barceloni, upoštevali konkretne in jasne prednostne naloge, naštete v Peillonovem poročilu.

Prvič, politični kontekst. Ne smemo pustiti, da bi Unijo za Sredozemlje v nedogled oviral in hromil spor na Bližnjem vzhodu, obenem pa tega spora ne moremo zanemariti. Unija za Sredozemlje mora po svojih močeh tvorno prispevati k rešitvi tega spora.

Drugič, strokovno in pametno moramo zasnovati in oblikovati kakovostne projekte.

Tretjič, poiskati moramo ustrezne vire in finančna sredstva.

Četrtič, potreben je napredek pri oblikovanju pozitivnih odnosov, premagati moramo ovire in nasprotovanja ter namesto tega poiskati sinergije med Unijo za Sredozemlje in strukturami Evropske unije za Sredozemlje.

Razjasniti moramo te štiri osrednje točke, rešiti te štiri ključne izzive, in sprejeti zaveze v zvezi z njimi in prepričan sem, da je poročilo koristen pripomoček, koristno napotilo pri oblikovanju dogovora o njih.

  Ivo Vajgl, v imenu skupine ALDE. ─ (SL) Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovani gospod komisar Füle, naprej bi se rad zahvalil gospodu Peillonu za plodno, odprto in kreativno sodelovanje, in rezultat tega je bilo to poročilo, ki bo, upam, zanimivo tudi za druge, ne samo za nas, ki smo ga pomagali sestaviti. Govori namreč o področju, ki je bilo skozi vso zgodovino dinamično središče kulturnega, duhovnega življenja, gospodarskih, trgovskih inovacij. In danes je na žalost tudi središče številnih problemov, ki zadevajo vse nas in ves svet in ki si jih želimo videti rešene.

Unija za Sredozemlje je pomemben projekt, ki pa na žalost ne napreduje tako hitro, kot smo si želeli. Želim si, da bi postavitvi sekretariata v Barceloni sledil tudi hiter napredek pri uresničevanju prioritetnih projektov. Projekti morajo biti gonilo in cilj, pravzaprav, delovanja Unije za Sredozemlje, vendar si moramo istočasno priznati, da je predvsem nekatera odprta vprašanja, ki so politične narave, predvsem palestinsko vprašanje in nedoločen status Zahodne Sahare, ... da ta vprašanja otežujejo potreben napredek, zato se moramo zavzeti za več dialoga, več tolerance in krepitev zaupanja v regiji.

Pri tem lahko Evropski parlament odigra gotovo zelo pomembno, aktivno vlogo in želim si, da bi ga tudi vsi akterji sprejeli kot enega izmed igralcev, ki lahko prispeva k rešitvi problema.

Na koncu naj dodam, da je nujno, da posvetimo dolžno pozornost prihodnjim generacijam, da podpiramo v okviru Unije za Sredozemlje izmenjave študentov, univerzo Emuni, sodelovanje visokih institucij, visokošolskih, kulturnih forumov. S tem bomo dvigali raven medsebojnega razumevanja in povezanosti.

  Malika Benarab-Attou, v imenu skupine Verts/ALE. ─ (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Unija za Sredozemlje ni bila še nikoli tako življenjskega pomena za našo prihodnost kot danes. V poročilu o Uniji za Sredozemlje skušamo skupaj uveljaviti drugačen pogled na naše Sredozemlje. Unija ni le preprosto območje proste trgovine, pač pa temelji na skupni civilizaciji ljudi, ki so jim skupne temeljne vrednote.

Rada bi spregovorila o najresnejši prepreki našim sredozemskim ambicijam, o nasilju, ki ga trpijo Palestinci pod izraelsko okupacijo, o preganjanju in ubojih, ob tem pa se Evropa izogiba svojim zgodovinskim odgovornostim v tem sporu in ne prispeva k miru s priznanjem palestinske države v skladu z mednarodnim pravom, na katerem temeljijo naše demokracije.

Naslednji teden bo uradna delegacija Parlamenta obiskala območje Gaze in skušala ugotoviti, zakaj pomoč v znesku več sto milijonov evrov, ki jo Evropejci pošiljamo Palestincem, ne prispe do šol in bolnišnic v Gazi, ki sem jo osebno obiskala že januarja. Pretresla in zgrozila me je odločitev predsednika Odbora za zunanje zadeve ─ katerega članica sem tudi sama ─ o kateri ni obvestil niti članov odbora niti podpredsednikov delegacije, namreč, da se ne bo udeležil obiska delegacije Parlamenta v Gazi, ker mu je tako svetovalo izraelsko veleposlaništvo.

Z bojkotom obiska delegacije Parlamenta v Gazi predsednik našega odbora ogroža ugled celotnega Parlamenta, ki je sprejel resolucijo o Goldstonovem poročilu in v njej obsodil blokado stikov s prebivalci Gaze s strani izraelske vojske in zahteval takojšno odpravo blokade. Ne smemo pozabiti na to resolucijo in na stališča Parlamenta.

Glede na to pozivam gospoda Albertinija, naj odstopi s položaja predsednika Odbora za zunanje zadeve, katerega članica sem, ker ne izpolnjuje obveznosti, ki mu jih ta položaj nalaga.

Kakšen je smisel našega financiranja in nadzora volitev, če nato ne priznamo tistih, ki so se odločili za pot volitev namesto za pot orožja?

Končno, naslednja prepreka vzpostavitvi res bratske Unije za Sredozemlje so žrtve, ki se utapljajo v morju na poti z južnih obal Sredozemlja, deloma tudi zato, ker so jim evropske meje nepredušno zaprte. Naša sedanja politika priseljevanja ni več sprejemljiva. Poskrbeti moramo, v skladu s priporočili UNDP, da bo mobilnost državljanov z juga k nam enaka naši mobilnosti na jug. Ravnati moramo v skladu z lastnimi projekti in lastnimi vrednotami. Tako si bomo zaslužili hvaležnost naših otrok in častno opravili svojo nalogo predstavnikov ljudstva.

  Willy Meyer, v imenu skupine GUE/NGL. ─ (ES) Gospod predsednik, Unija za Sredozemlje se sooča z resnimi ovirami in od Evropske unije, od vseh njenih institucij ter od Parlamenta zahtevam odločnost, precej več odločnosti pri premagovanju teh ovir.

Prva in najpomembnejša ovira ─ ki je očitna in jo je omenilo že več kolegov poslancev ─ so konflikti: palestinski konflikt zaradi ravnanja izraelske vlade, ki sistematično krši mednarodno pravo in celo sporazume, ki jih je podpisala sama, kot je sporazum iz Annapolisa o naseljih, zahodnosaharski konflikt, pa tudi vojaška okupacija severnega dela Republike Ciper. To so očitne ovire delovanju vsake institucije, ki si prizadeva za graditev odnosov med državami na obeh obalah Sredozemskega morja. Dokler konflikti ne bodo rešeni, bodo resna ovira.

Skupina, ki jo predstavljam, zahteva več prizadevanja, bolj energično odzivanje na dejanja vseh, ki se norčujejo iz mednarodnega prava.

Ne smemo pa pozabiti niti na problem ekonomskih in socialnih neravnovesij v Sredozemlju. Prepričan sem, da rešitev, pri kateri si prizadevamo odpraviti ta neravnovesja na področju trgovine preprosto s ponujanjem sporazumov o prosti trgovini, ni prava pot. Prava pot bi bilo neravnovesja upoštevati in skušati sklepati trgovinske sporazume po načelih komplementarnosti in solidarnosti. Dejstvo je, da številne države na obalah Sredozemlja trpijo popolno revščino in skrajno pomanjkanje.

Vendar, ponavljam, nujno potrebujemo odločnejše odzivanje Evropske unije na konflikte, ki so trenutno odprti, in sicer na palestinski ter zahodnosaharski konflikt. V zvezi z enim od teh konfliktov, in sicer na področju zahodne Sahare, Evropska unija ne ukrepa popolnoma nič. Ne le, da ne ukrepa, celo nadgrajuje že obstoječe prednostne odnose z Marokom, v primeru Izraela pa skuša nadgraditi pridružitveni sporazum v prednostni sporazum.

  Nikolaos Salavrakos, v imenu skupine EFD. ─ (EL) Gospod predsednik, čestitati moram poročevalcu, gospodu Peillonu, za dragoceno poročilo, ki nam ga je predstavil. Vsi vemo, da je Sredozemlje stičišče številnih kultur, obenem pa je živčni center in kotel, v katerem že vrsto let nevarno brbota. Podnebne spremembe, gospodarska in finančna kriza, onesnaževanje, prelov rib in poškodbe naravnih okolij so samo nekatere med težavami, ki pestijo evropska in neevropska ljudstva, ki živijo v Sredozemlju.

Posebno pozornost moramo posvetiti področju nezakonitega priseljevanja in učinkovitega mejnega nadzora v sredozemskih državah, zlasti v Grčiji in Italiji, ki nezakonitim priseljencem služita kot vrata v Evropsko unijo. Na mejah teh držav se bije neprestana borba. Pozornost moramo posvetiti tudi krepitvi energetskega sektorja in izrabi obnovljivih virov energije ter sredozemskemu programu sončne energije, ki bodo spodbudili gospodarski razvoj držav južnega Sredozemlja.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Louis Bontes (NI). ─ (NL) Leta 2008 je francoski predsednik Nicolas Sarkozy objavil, da sanja o Uniji za Sredozemlje. Unija naj bi dala nov zagon ciljem evro-sredozemskega sodelovanja, ki temeljijo na obojestranskem priznanju skupnih vrednot, kot so demokracija, pravna država, dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic.

Sprašujem se, kako lahko govorimo o skupnih vrednotah, ko države, kakršna je Mavretanija, praktično ne poznajo nikakršne verske svobode, saj že več kot tisočletje v njih vlada Islam. Po ustavi je Sirija uradna ljudska demokratična socialistično usmerjena enotna država. V praksi pa je Sirija diktatura. Maroko ima okupirano zahodno Saharo, v Tuniziji pa redno teptajo človekove pravice. Lahko bi še našteval primere s tega dolgega seznama držav, vendar moram spoštovati omejitev časa za govor.

Ali so to države, s katerimi si želimo širše kulturne izmenjave? Ali so to države, s katerimi želimo vzpostaviti območje proste trgovine, čemur bo sledila sprostitev gibanja ljudi čez Sredozemsko morje? Izid vsega tega bo samo še več Islama v Evropi. Ne smemo dovoliti, da bi Evropa postala Evrabija: ne danes in ne v prihodnje! Preden se sanje spremenijo v nočno moro, moramo te procese ustaviti.

Leta 1995 smo imeli še ene sanje v zvezi s Sredozemljem in utelesili smo jih v barcelonski deklaraciji, ki smo jo leta 2005 še ponovili. Poleg milijardnih stroškov za evropske davkoplačevalce niso ti projekti prinesli ničesar. Nehajmo razmetavati denar davkoplačevalcev in nehajmo sanjati! Moje priznanje pa velja gospodu Albertiniju za njegovo pogumno potezo. Naša skupina ga podpira.

  Salvatore Iacolino (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, območje Euromed pomeni enega od strateških področij politike EU: ne moremo reševati ključnih vprašanj, kot so okolje, verske vrednote, kultura, infrastruktura, kmetijstvo, energija, varnost in migracijski tokovi, brez odgovornega sodelovanja tretjih držav, ki mejijo na Sredozemsko morje.

Okvir za sodelovanje pa zahteva še veliko priprav: lahko bi rekli od Barcelone do Barcelone in še naprej. Evropska unija se mora intenzivneje vključiti v proces prenove in potrjevanja posameznih pridružitvenih sporazumov s tretjimi državami v Sredozemlju, mora pa tudi financirati pomembne strateške projekte na področju infrastrukture in pristanišč.

Na drugi strani pa moramo skrbno varovati primerljive proizvodne panoge na obeh obalah Sredozemlja, zlasti kmetijstvo, da jim bomo zagotovili trajnostni razvoj in čim bolj enoten regulativni okvir. Zato upamo, da se bo voditeljska vloga EU v zvezi s sredozemskimi državami okrepila, da bomo lahko uveljavili temeljno načelo, namreč sodelovanje, ki pomeni politični in podjetniški uspeh, v okolju, ki bo trdneje jamčilo zaščito posamezniku.

Želel pa bi tudi priporočiti gospe Benarab-Attou naslednje: vsekakor lahko napadate gospoda Albertinija, ki uspešno vodi vaš odbor, vendar to počnite v njegovi prisotnosti, da se bo lahko branil. To je bistvena značilnost vsakega demokratično izvoljenega predstavniškega telesa.

  Pier Antonio Panzeri (S&D). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da pomeni sprejem tega poročila izredno pomemben korak naprej in da bo poročilo zelo koristno za barcelonski vrh 7. junija, vrh, ki bo, kot vemo, zelo težaven glede na zastoj v pogajanjih med Izraelci in Palestinci, pa tudi zaradi številnih nejasnosti in težav v zvezi z opredelitvijo nove administrativne strukture sekretariata.

Ob teh težavah je Peillonovo poročilo sestavljeno na edini možni način, saj na eni strani poudarja, da konflikti ne bi smeli zatreti opaznega napredka na področju večstranskega sodelovanja na posameznih področjih, obenem pa priznava, da Unija za Sredozemlje ne more polno zaživeti, dokler ti konflikti ne bodo rešeni.

Torej je pravi izziv pred nami na barcelonskem vrhu zagotoviti jasne, čvrste politične zaveze, ki bodo novim institucijam končno omogočile delovanje, in zaveze za financiranje velikih projektov, ki so cilj Unije. Evropa se mora zavedati, da mora svoja politična in gospodarska prizadevanja usmeriti na jug, saj lahko na jugu najde rešitve za vrsto problemov, ki jo trenutno pestijo.

  Niccolò Rinaldi (ALDE). ─ (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, neodvisni raziskovalec Gabriele Del Grande že leta na internetu objavlja podatke o tem, koliko ljudi umre pri poskusu prečkanja Sredozemskega morja na plovilih, s katerimi upravljajo organizirane hudodelske združbe. Njegov vestno vodeni seznam zajema že 4 200 žrtev, od katerih jih je 18 umrlo samo v letošnjem marcu: gre za pravi pokol.

Že vrsto let starejši oskrbnik pokopališča v Lampeduzi iz usmiljenja pokoplje vsako truplo, ki jim ga uspe rešiti iz morja, s križem in cvetjem. Ta dva evropska državljana opravljata svoje delo tudi v našem imenu in skušata nadoknaditi neuspešnost našega političnega delovanja. Njuno prostovoljno delo opozarja, da nujno potrebujemo novo politično zgradbo in vsebino, ne pa zavračanja plovil na morju s silo, ki ga izvaja italijanska vlada v nasprotju z mednarodnim pravom in s katerim spravlja ljudi v še hujšo stisko.

Unija za Sredozemlje bi zato morala predstavljati novo človečnost, ob upoštevanju, da se nam čas izteka. Danes je več kot polovica prebivalcev držav od Maroka do Turčije mlajših od 18 let. Sredozemlje je torej pred burnimi spremembami.

  Takis Hadjigeorgiou (GUE/NGL) . ─ (EL) Začel bi rad z zahvalo gospodu Peillonu za opravljeno delo. Poročilo poziva države članice Unije za Sredozemlje k vzpostavitvi odprtega dialoga ob medsebojnem spoštovanju in razumevanju, v prid človekovim pravicam in svoboščinam, to pa vsekakor podpiramo. Obenem pa poročilo ne vsebuje nobenega konkretnega predloga za boj proti političnim problemom, ki danes pestijo to območje. Razumem razmišljanje gospoda Peillona, ki lahko koristi zagonu Unije za Sredozemlje. Na drugi strani pa je zakrivanje oči in pretvarjanje, da se na primer v Gazi „nič ne dogaja“, huda napaka, ki nam onemogoča odpraviti probleme.

Skrbi me, ker se v Evropski uniji vedno bolj učimo živeti s problemi, namesto da bi jih reševali. Postati moramo bolj proaktivni pri temeljnih vprašanjih, ki nas zadevajo. V poročilu ni niti besedice o tem, da bi se moral Izrael nemudoma lotiti iskanja poštene in trajnostne rešitve palestinskega vprašanja. Niti besedice ni o tem, da bi morala Turčija izkazati ustrezno spoštovanje vseh držav članic Unije za Sredozemlje, brez izjem. Zahteva po umiku turških okupacijskih sil iz ene od držav članic Unije v poročilu bi bila osnovni ─ lahko rečemo celo nujni ─ izraz spoštovanja do evropske pravice.

Sredozemsko morje obliva tisoče mest in vasi najrazličnejših kultur, ki jih združuje eno morje že več kot deset tisočletij. Eno od teh mest, le eno od več tisoč mest in vasi ob obalah Sredozemlja, pa je prazno. Namesto, da bi v njem živeli ljudje, živijo v njem podgane, kuščarji in kače. Domovi ljudi in spomini, ki jih hranijo, se rušijo. To je vse, kar je ostalo od sanj več tisoč ljudi, od katerih so mnogi umrli v izgnanstvu. Vsaj v prid živim bi lahko vrnili mesto Famagusta prebivalcem. To bi morala biti osrednja zahteva poročila o Uniji za Sredozemlje, saj si prizadevamo za združevanje, ne za delitev Sredozemlja.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Gerard Batten (EFD). ─ Gospod predsednik, samoiniciativna poročila so navadno zgolj prazno besedičenje, ko jih sprejmemo, pa so izraz politične volje Evropskega parlamenta.

To poročilo predlaga ustanovitev unije s 17 državami, ki niso članice EU, s parlamentarno skupščino in sekretariatom za financiranje resnično ambicioznih projektov. Financiranje teh programov bi zahtevalo milijarde evrov, ki bi jih seveda morali plačati državljani Evrope. Nikjer ni omenjeno, od kod naj bi prišel ta denar ─ da realnost ne bi motila fantazije.

To poročilo je prava bedarija! Preden ga preprosto izžvižgamo, pa si moramo priklicati v spomin, da ima po lizbonski pogodbi Evropska unija zakonsko pravico podpisovati pogodbe, kakršna je predvidena v tem primeru. Poročilo predlaga vzpostavitev unije z neevropskimi državami, ki bi jih lahko naša Unija kasneje preprosto vsrkala ─ za to gre v resnici v tem poročilu.

  Andreas Mölzer (NI). ─ (DE) Gospod predsednik, ob ustanovitvi Unije za Sredozemlje pred skoraj dvema letoma je bil naš cilj, kot se spomnimo, povezati unijo z barcelonskim procesom in vzpostaviti tesnejše odnose med sredozemskimi državami in EU. Ti procesi pa so očitno obstali zaradi spora med arabskimi državami in Izraelom. EU je sklenila pridružitveni sporazum z Izraelom in zagotovila finančno pomoč, vključno s 440 milijoni EUR pomoči za obnovo območja Gaze. Državljani EU se upravičeno sprašujejo, čemu njihov davkoplačevalski denar odteka v območje Gaze, če pa tam vse, kar se zgradi, z bombami takoj spet zravnajo z zemljo, in pozivajo, naj se iz tega že vendarle kaj naučimo. Morda pa dobiček iz te pomoči kuje Hamas.

V vseh letih doslej EU ni uspelo ravnati kot nepristranski posrednik v konfliktu na območju Gaze. Videti je, da bo tudi vrh Unije za Sredozemlje, načrtovan v začetku junija v Barceloni, spodletel zaradi konflikta med Izraelom in arabskimi državami. Še zlasti v času krize je po mojem mnenju pomembno skrbneje tehtati načrte, po potrebi pa katerega tudi odložiti na ugodnejši čas. V današnji krizi si ne bomo mogli privoščiti projektov, pri katerih gre zgolj za prestiž ali ki pomenijo samo vreče brez dna.

  Dominique Baudis (PPE). ─ (FR) Gospod predsednik, v okviru barcelonskega procesa Unija za Sredozemlje pomeni priložnost za krepitev naših odnosov z državami južnega in vzhodnega Sredozemlja. Kot poudarja odlično poročilo Vincenta Peillona, ne smemo spregledati možnosti, pa tudi ne zanemariti tveganj, povezanih s tem območjem.

Bodimo realisti in priznajmo, da sta bombardiranje Gaze in vztrajna kolonizacija palestinskih ozemelj spravila Unijo za Sredozemlje v precep. Politični vidik je blokiran. Ni gotovo niti to, ali bo do načrtovanega junijskega barcelonskega vrha sploh prišlo. Ne bi me presenetilo, če bi v naslednjih dneh ali urah izvedeli, da je odložen za nedoločen čas. Ne smemo pa se vdati; Evropska unija mora sprejeti nase večje odgovornosti pri iskanju politične rešitve. Ne smemo dopustiti, da bi Združene države igrale monopolno vlogo pri reševanju politične krize na tem območju, na našem dvorišču, naša vloga pa bi bila omejena zgolj na pomoč pri razvoju območja. Od razvoja in stabilnosti Sredozemlja sta odvisna naša varnost in rast, zato je Unija za Sredozemlje kljub vsemu še vedno najboljši instrument, kar jih imamo pri roki.

  Maria Eleni Koppa (S&D). ─ (EL) Gospod predsednik, rada bi začela s čestitko poročevalcu za zelo izčrpno poročilo. Unija za Sredozemlje lahko odločilno prispeva k oblikovanju uravnoteženih evro-sredozemskih odnosov in krepitvi zaupanja med državami tega območja. Sredozemlje bi moralo biti območje miru, stabilnosti in varnosti ter doslednega spoštovanja demokratičnih načel in človekovih pravic. Med sredozemskimi državami obstajajo socialne in gospodarske razlike. Naš izziv je v razmerah gospodarske krize še zahtevnejši. Naš izziv je z rastjo, sodelovanjem in trgovino doseči pravo zbližanje med Unijo in sredozemskimi državami. Tesno sodelovanje zahtevajo tudi področja energetske varnosti, boja proti podnebnim spremembam in pomorskega okolja.

Unija za Sredozemlje seveda ni pravo mesto za urejanje regionalnih konfliktov. S spodbujanjem duha sodelovanja in političnega dialoga ter s skupnim delovanjem s konkretnimi cilji pa bomo veliko prispevali k vzpostavitvi in krepitvi zaupanja, ki je nujno pri iskanju trajnih rešitev. Da bomo lahko vse to uresničili in da bo Unija za Sredozemlje uspešna, pa moramo poskrbeti za ustrezna finančna sredstva in tokrat tega vprašanja ne smemo odpraviti z levo roko.

  Bastiaan Belder (EFD). ─ (NL) Najlepša hvala, da ste me kljub poznemu prihodu vseeno uvrstili v razpravo. Zadržala me je nujna seja razširjenega predsedstva Odbora za zunanje zadeve. Hvala za razumevanje.

Gospod predsednik, poročilo gospoda Peillona v 5. točki upravičeno poudarja potrebo po pravični in trajni rešitvi arabsko-izraelskega spora. Poročevalec poziva Evropsko unijo in vse države članice Unije za Sredozemlje, naj tej zadevi posvetijo vso pozornost. Kot vodja izraelske delegacije močno podpiram ta mirovna prizadevanja, menim pa, da bodo lahko učinkovita šele, ko bosta izpolnjena dva pogoja, in sicer: a) predlagana rešitev z dvema državama mora povsem nedvoumno pomeniti koeksistenco judovske države, to je Izraela, in palestinske države, in b) države članice Evropske unije in države članice Unije za Sredozemlje morajo spodbujati vzdušje medsebojnega zaupanja strani v sporu na Bližnjem vzhodu. Pri tem ima osrednjo vlogo boj proti zlemu duhu protisemitizma v vseh oblikah (tudi v obliki protisionizma). Četudi bi v vaš sekretariat imenovali enako število Izraelcev in Palestincev, bi se še vedno morali skupaj boriti za vzpostavitev medsebojnega zaupanja. To je lakmusov preizkus.

  Francisco José Millán Mon (PPE). ─ (ES) Gospod predsednik, uvodna opomba: po mojem mnenju bi moral v današnji razpravi sodelovati predstavnik predsedstva Sveta ali pa predstavnik sedanjega francoskega sopredsedstva Unije za Sredozemlje; odsotnost teh udeležencev je vredna obžalovanja.

Gospe in gospodje, ena od prednostnih nalog Evropske unije je skrbeti, da bo njeno neposredno sosedstvo območje miru, blagostanja, svobode in varnosti. To bi moral biti osrednji cilj Unije za Sredozemlje, katere vrh se bo, upam, drugič sestal naslednji mesec.

Rad bi čestital gospodu Peillonu in se mu še posebej zahvalil za njegov odprt in izredno konstruktiven pristop.

Kljub zemljepisni bližini Evropske unije in južnih obal Sredozemlja nas ločujejo znatne gospodarske, politične, socialne, demografske in kulturne razlike. Nekatere od teh razlik izvirajo iz resnih pomanjkljivosti, ki pestijo naše sosede.

Za krepitev odnosov med obema obalama in za omilitev neravnovesij je nujno spodbujati živahen dialog in sodelovanje v okviru Unije za Sredozemlje ter uresničevati glavne projekte, ki si jih je ta unija zastavila, pa tudi delovati na področju dvostranskih odnosov prek pridružitvenih sporazumov. V ta namen pa so potrebne tudi reforme v naših sosedah. Vztrajanje pri sedanjem stanju ne pride v poštev.

Omenil bi rad še tri zadeve. Prvič, barcelonski sekretariat Unije za Sredozemlje mora nujno čim prej začeti polno delovati.

Drugič, a v tesni povezavi s prejšnjo točko, Unija za Sredozemlje ne sme postati talka konfliktov, kot je bližnjevzhodni. Unija za Sredozemlje lahko prispeva k rešitvi, ne sme pa postati orodje za reševanje, niti je taki spori ne smejo blokirati.

Tretjič in nazadnje, Unija za Sredozemlje mora posebno pozornost posvetiti četrtemu poglavju evro-sredozemskega sodelovanja: preseljevanju, varnosti, socialnem vključevanju in pravici.

  Predsednik. ─ Rad bi se samo opravičil v imenu Sveta. Predstavnik Sveta v današnji razpravi ne more sodelovati, ker imamo razpravo v četrtek dopoldne, razprava o tem poročilu pa je bila prvotno na programu v ponedeljek.

  Bernd Posselt (PPE). ─ (DE) Gospod predsednik, prosim, da v okviru trialoga uredite, da bo Svet redno pošiljal predstavnika na zasedanja v četrtek dopoldne. Pri nekaterih dosedanjih predsedstvih Sveta, ki jih iz skromnosti sicer ne bom našteval, je bil predstavnik Sveta prisoten celo v četrtek popoldne. Menim, da bi moral biti predstavnik Sveta prisoten na večini plenarnih delnih zasedanj.

  Predsednik. ─ Hvala, storil bom tako. Skušal sem vam samo prenesti pojasnilo Sveta. Storil bom tako. Najlepša hvala.

  Josefa Andrés Barea (S&D). ─ (ES) Gospod predsednik, komisar, rada bi se v imenu Odbora za mednarodno trgovino zahvalila gospe De Sarnez za njeno sodelovanje z nami.

Danes potrebujemo Unijo za Sredozemlje še bolj kot doslej, v podporo velikim projektom in razvoju institucij. Danes še bolj kot doslej potrebujemo odgovore na izzive krize, raziskav, podnebnih sprememb, oskrbe z vodo, novih energetskih modelov, trajnostnega razvoja. Zato moramo spodbujati in utrjevati trgovinske in gospodarske odnose na tem območju, s kratkoročnim iin srednjeročnimi ukrepi, območjem proste trgovine, odpravljanjem tarifnih preprek in odpiranjem trgov sever-jug in jug-jug.

Na barcelonskem vrhu bo špansko predsedstvo ponudilo nov sporazum, nove pogoje, novo sodelovanje, demokratizacijo, gospodarske in socialne rešitve. Barcelonski vrh nam lahko omogoči prevzeti vodilno vlogo v Sredozemlju.

  Mario Mauro (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes medsebojno bližino sredozemskih narodov zaznavamo še zlasti v obliki prevladujočega pojava priseljevanja, kot je že omenil tudi gospod Rinaldi.

Evropska unija bi morala ta pojav obravnavati prednostno, saj priseljevanje lahko in dejansko tudi povzroča probleme na človeški, socialni, kulturni in ekonomski ravni, ti problemi pa bi prav lahko ogrozili celo prihodnost obeh obal Sredozemlja. Bližino sredozemskih narodov pa zaznavamo tudi prek gospodarskega in socialna sodelovanja v Evropskem gospodarskem prostoru in sodelovanja med Evropsko unijo in sredozemskimi državami.

Naša ukoreninjena vsestranska prisotnost na tem območju nam mora omogočiti vodilno vlogo, da se pri Uniji za Sredozemlje ne bi ponovile pomanjkljivosti barcelonskega procesa. Koliko napak smo napravili, kolikokrat smo mislili, da napredujemo, pa smo v resnici nazadovali?

Zato moramo najprej in predvsem vzpostaviti socialni, kulturni in humanitarni dialog na podlagi medsebojnega razumevanja in spodbujanja pozitivnih vrednot, ki so temelj naše civilizacije, uspeh tega nujnega elementa odnosov pa je odvisen od uspeha sodelovanja, predvsem na gospodarskem področju.

Dejansko je širitev sporazumov in trgovine že doslej koristila in bo tudi v prihodnje koristila krepitvi uravnoteženih gospodarskih in socialnih odnosov med obema stranema. Poleg tega moramo v političnem smislu tudi v prihodnje nujno vztrajati pri dialogu o varnosti, da se bodo odnosi med udeleženimi državami lahko še okrepili.

  Predsednik. – Kolegi poslanci, držite se, prosim, dodeljenega časa. Zdaj je ura 10.57, ob 12.00 pa imamo glasovanje.

  Mario Pirillo (S&D). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vrh voditeljev držav ali vlad v Barceloni 7. in 8. junija bo vsekakor pomemben za začetek konkretnega delovanja Unije za Sredozemlje. Zato pomeni izredno priložnost za vzpostavitev trajnih podlag za pravo in tesno sodelovanje za mir in varnost.

Prav zato moramo to priložnost kar najbolj izkoristiti za oblikovanje strategije sodelovanja in za opredelitev projektov, ki bodo lahko območje oživili in spodbudili njegovo gospodarsko rast. Upam, da bo srečanje podprlo pobude, kot sta Sončna energija za mir in Desertec, pomembna instrumenta za oblikovanje povezanega regijskega energetskega trga.

Nazadnje pa mora Unija za Sredozemlje tudi spodbosti temeljne in tehnološke raziskave in inovacije in prek obstoječih raziskovalnih zmogljivosti okrepiti konkurenčnost lokalnih gospodarstev, ki so zaenkrat prešibka za spopad z izzivi globalnega trga. Prepriča sem, da lahko krepitev Unije za Sredozemlje okrepi tudi enotnost Evrope.

  Cristian Dan Preda (PPE). ─ (RO) Rad bi povedal, da je po skoraj dveh letih od vzpostavitve Unije za Sredozemlje čas za inventuro tega novega združevalnega projekta in pregled možnosti za njegov nadaljnji razvoj. Menim, da je s tega vidika poročilo, ki ga je sestavil gospod Peillon, koristno, in rad bi se pridružil kolegom poslancem pri čestitkah avtorju.

Glede bližajočega se vrha v Barceloni v juniju mislim, da moramo nujno ponovno potrditi zavzemanje Parlamenta za uspeh tega projekta, ki zadeva območje, kjer se srečujejo tri celine in je nedvoumno pomembno za Evropo v geostrateškem in kulturnem smislu. Rahlo me skrbi skeptičnost gospoda Baudisa v zvezi z možnostjo odloga vrha. Upam, da do tega ne bo prišlo in da bomo izkoristili vsa možna institucionalna sredstva, da se bo vrh sestal. To ne bo zgolj priložnost za razmislek, pač pa tudi institucionalni dosežek, saj mora Unija za Sredozemlje premagati politične prepreke in institucionalne težave, ki ovirajo izvedbo šestih strateških projektov, ki pomenijo samo jedro te institucije.

Trajnost in verodostojnost Unije za Sredozemlje sta odvisni od njene sposobnosti za konkretno delovanje. V ta namen so potrebna ne le ustrezna finančna sredstva za izvajanje projektov in delo sekretariata, pač pa po mojem mnenju tudi več vključevanja civilne družbe, državnih in parlamentarnih dejavnikov, pa tudi Evrosredozemske parlamentarne skupščine, ki bo Uniji za Sredozemlje zagotovilo demokratično verodostojnost.

  Roberta Angelilli (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ena od političnih prednostnih nalog Evropskega parlamenta mora biti tudi poskrbeti, da bo bližnji barcelonski vrh v celoti uspel, po zastoju, ki traja že dve leti, od pariškega vrha leta 2008. Ciljev je precej, kot smo danes že slišali, od ureditve nezakonitega priseljevanja do boja proti kršenju človekovih pravic, pomemben pa je tudi ekonomski vidik: Sredozemlje nudi ogromne priložnosti, prva od njih so obnovljivi viri energije.

Zato moramo polno podpreti sredozemski načrt za sončno energijo in panožne pobude, kot je Desertec, v okviru katerih bodo podjetja in univerze izvajale konkretne projekte sodelovanja. Vsekakor mora mirovni proces, ki je na prvem mestu, spremljati tudi proces gospodarskega razvoja, ki lahko edini zagotovi potrebno socialno kohezijo za odpravo konfliktov.

PREDSEDSTVO: GOSPOD VIDAL-QUADRAS
podpredsednik

  Olga Sehnalová (S&D). ─ (CS) Unija za Sredozemlje je vsekakor tudi pogumen medkulturni projekt, katerega uspeh je odvisen med drugim tudi od pripravljenosti preseči razlike med različnimi kulturnimi in družbenimi tradicijami. Kulturna raznolikost nas lahko medsebojno obogati, če pobude sprejemamo odprto, kot priložnosti, ne pa kot grožnje. Eno od takih priložnosti pomenijo pogledi družbe na enakost med spoloma. To področje je v obravnavani regiji nekoliko občutljivo. Unija za Sredozemlje mora zato temu področju posvetiti ustrezno pozornost, ne le zaradi zavez, sprejetih na ministrski konferenci v Marakešu novembra 2009, glede spoštovanja duha in črke načel enakosti med spoloma in krepitve vloge žensk v družbi, tudi njihovega vključevanja v javno življenje, ter boja proti nasilju nad ženskami. To je eno od ključnih področjih, ki lahko sprosti in aktivira ogromne človeške potenciale v celotni regiji in ji s tem lahko samo koristi. Dvojna merila in odpor proti spremembam, ki se pogosto skrivajo za izgovori na navade in tradicijo, niso sprejemljivi in moramo jih zavrniti kot oviro razvoju Sredozemlja.

  Lara Comi (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, prepričana sem, da bi morala Evropska unija bolj zavzeto podpreti Unijo za Sredozemlje, politično, pa tudi finančno. V Barceloni bo 7. junija vrh 43 voditeljev držav ali vlad članic Unije za Sredozemlje, kot člani Evropskega parlamenta pa upamo, da bo to srečanje uspešno z vidika vzpostavitve institucij Unije za Sredozemlje in izvajanja projektov. Kot poročevalka v senci v imenu Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pri pripravi mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko sem opozorila na vidike, ki se mi zdijo pomembni, kot so vzpostavitev sredozemskega območja proste trgovine, sodelovanje na področjih raziskav in izobraževanja, širitev širokopasovne in informacijske tehnologije, pa tudi odpiranje priložnosti malim in srednjim podjetjem. Še zlasti zadnje, MSP in razvoj podjetij, že spada med naše strateške naloge. Glavnim projektom moramo zagotoviti zadostno podporo evropskih in mednarodnih finančnih institucij, zato bi morali novi projekti vključevati čim več evropskih partnerjev.

  Charles Tannock (ECR). ─ Gospod predsednik, predlog predsednika Sarkozyja o ustanovitvi Unije za Sredozemlje je pomenil vrhunec francoskega predsedovanja EU. Videti je, da je blesk tega projekta do danes nekoliko obledel. To morda niti ni slabo, saj EU že sama razvija čvrsto in uspešno južno razsežnost v okviru svoje sosedske politike. To je nasledek skoraj dveh desetletij razvoja barcelonskega procesa in delovanja njegovega političnega aparata.

Evropski davkoplačevalci upravičeno s precejšnjim odporom spremljajo podvajanje dela in razmetavanje denarja, vsi ti med seboj tekmujoči procesi pa povzročajo določeno zmedo: Kakršno koli že usodo bo namenil Uniji za Sredozemlje vrh 8. junija, pa ne smemo pustiti, da bi potisnila vzhodno razsežnost evropske sosedske politike v ozadje. Žal nismo poskrbeli, da bi se predvidena skupščina Euronest razvila enako kot skupščina Euromed, ki že nekaj časa deluje. Glavni razlog so problemi v zvezi s sodelovanjem Belorusije.

Za konec, naša skupina ECR v celoti podpira gospoda Albertinija, predsednika Odbora za zunanje zadeve, pri njegovi zavrnitvi vodenja delegacije na obisku Bližnjega vzhoda. Glede tega je bilo nekaj nesoglasij in razprave na razširjenem predsedstvu danes zjutraj. Kakršnemu koli pozivu skupine socialistov k nezaupnici predsedniku Odbora za zunanje zadeve bomo nasprotovali.

  Franz Obermayr (NI). ─ (DE) Gospod predsednik, Sredozemlje je bilo zibelka evropske kulture in je ostalo njeno gonilo skozi tisočletja, zato moram pozdraviti ta skupni pristop.

Sredozemlje pa je tudi pot za skoraj neomejene tokove priseljevanja v EU. Po našem mnenju ta najpomembnejši problem v zvezi s Sredozemljem, z drugimi besedami, nezakonito priseljevanje, spada med šest glavnih projektov, zato ga je treba nujno vključiti mednje. Samo skupni pristop sredozemskih držav, vključno z državami severne Afrike, lahko zajezi poplavo nezakonitega priseljevanja. Edini možni način za zaustavitev množic beguncev je na njihovem izvoru. Poleg boja proti organiziranemu tihotapljenju ljudi se mora EU tudi vedno bolj usmeriti na boj proti revščini, osveščanju in obveščanju v državah, iz katerih tokovi priseljevanja izvirajo. Ljudem, ki želijo priti v Evropo, je treba jasno povedati, da evropske ulice niso tlakovane z zlatom, da Evropa ne more zagotoviti dela, blagostanja in azila vsem in da se številna mučna potovanja končajo v priporu in z izgonom.

  Raffaele Baldassarre (PPE). ─ (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, kljub ustanovitvi Unije za Sredozemlje in vrhu voditeljev držav ali vlad še vedno pogrešamo jasno opredelitev sredozemske politike EU in dolgoročno vizijo razvoja in stabilizacije te regije.

Ob tem pa Sredozemlje nudi neverjetne možnosti: danes gre tretjina svetovnega pomorskega prometa skozi Sredozemsko morje, skozi Sueški prekop iz Kitajske, Azije, evropskih držav, Indije. Obalne države na Bližnjem vzhodu in v Afriki so najbolj razvite med državami v razvoju in so za nas življenjskega pomena na vrsti pomembnih področij, vključno s področjem migracijskih tokov.

Zato moramo bolje opredeliti operativno strukturo institucij Unije za Sredozemlje, zagotoviti sekretariatu finančna sredstva in predpisati merila za članstvo in izvajanje projektov. Ključna področja obsegajo kmetijstvo, prevoz, pomorske avtoceste, nadnacionalne koridorje, obnovljive vire energije in načrt za sončno energijo. Po besedah Paula Moranda, francoskega diplomata in pisatelja, je Sredozemlje predvsem civilizacija, ki nas ščiti pred puščavo. Potrdimo te njegove besede!

  Diane Dodds (NI). ─ Gospod predsednik, naj pustim ob strani vprašanje, ki bi bilo danes najbolj na mestu, in sicer: kako neki naj evropski davkoplačevalci pokrivajo stroške za ves aparat in za sekretariat, o katerem poslušamo predloge in govorimo v tej dvorani to dopoldne? Rada bi povedala, da ne dvomim, da je stabilnost Sredozemlja v prid celotni Evropski uniji.

Pomoč Evropske unije pa državam, ki želijo uživati rezultate dela institucij in nove poslovne priložnosti, nalaga tudi odgovornosti. Naj bežno omenim samo en vidik, namreč letošnjo zavrnitev več tisoč ton semenskega krompirja iz Severne Irske s strani maroških oblasti; to trgovanje poteka že dvajset let, krompir je bil pregledan po običajnih pravilih in je bil odpremljen iz moje domovine, nato pa so ga maroške oblasti zavrnile zaradi spremembe režima pri njih.

Vem ─ in cenim ─ da zadevo preučuje komisar De Gucht, rada pa bi poudarila, da se morajo odgovorno obnašati tudi tisti, ki se nadejajo koristi.

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Gospod predsednik, razprava je bila resnično koristna in navdihujoča. Soglašam s tistimi, ki trdijo, da smo zapravili veliko časa, zlasti z vzpostavljanjem sekretariata. K tej zadevi se bom čez nekaj trenutkov še povrnil.

Še vedno je pred nami nekaj zelo pomembnih vprašanj: kako poskrbeti, da Unija za Sredozemlje ne bo talka dogajanj v zvezi z bližnjevzhodnim procesom, kako zagotoviti, da se bo vrh res sestal in vlil zadevam zagon, o katerem ste govorili, in kako rešiti vprašanja uglasitve medvladnega pristopa in pristopa Skupnosti v zvezi z Unijo za Mediteran. Imam pet zelo kratkih pripomb.

Prvič, rad bi izrazil svoje priznanje španskemu predsedstvu. V zadnjih mesecih smo skupaj s španskim predsedstvom zelo trdo delali. 4. marca smo vzpostavili sekretariat in špansko predsedstvo si zelo prizadeva, da bi do vrha v Barceloni prišlo.

Moja druga pripomba je, da ni pomembno samo to, da sekretariat začne z delom, pač pa je pomembno tudi, da ima zagotovljena finančna sredstva. Zaenkrat ga financira samo Komisija. Strokovnjak, ki ga bomo poslali, bo poskrbel za združljivost projekta s politiko EU. Sekretariat bi moral biti majhen ─ s približno 40 zaposlenimi ─ in delovati bi moral kot instrument, ki nam bo omogočal izvajati vedno več projektov v prid članicam Unije za Sredozemlje.

S tem v zvezi je treba tudi povedati, da poteka vrsta resornih srečanj, ki se bodo gotovo izkazala za koristna. Naslednji teden imajo v Marseillu srečanje finančni ministri, naslednji mesec pa v Kairu kmetijski ministri.

Unija za Sredozemlje je sicer zelo pomembna sestavina sosedske politike, glavnina našega sodelovanja s temi državami pa teče prek dvostranskih odnosov, pri katerih si številne južne partnerice želijo prednostnega statusa. Prednostni status pa po mojem pomeni tudi prednostne zaveze naših sogovornic, tudi glede človekovih pravic in mobilnosti, ki so tudi zelo pomembne zadeve. Soglašam s spoštovanimi poslanci, ki so nas pozivali k zagotovitvi močnejših sinergij med dvostranskim in večstranskim pristopom.

Moja zadnja pripomba je, da smo odločeni sodelovati z Evropskim parlamentom. Ena od bližnjih priložnosti za to bo razprava o sosedskem svežnju, v kateri bomo ocenjevali tako dvostranski kot večstranski vidik naše sosedske politike.

  Vincent Peillon, poročevalec. – (DE) Gospod predsednik, komisar, imam tri kratke pripombe.

Prvič, nismo obravnavali nespoštljivo nikogar, še najmanj pa ljudi, ki bi lahko bili žrtve, smo pa menili, da sočutje, moralno ogorčenje in žalitve niso dovolj za oblikovanje politike.

Drugič, nikakor nismo spregledali konfliktov na Cipru in v Sahari, seveda pa tudi ne konflikta na palestinskih ozemljih. Bodimo pa resni: ali naj ob skupni zunanji in varnostni politiki ali ob vseh dosedanjih pogajanjih naložimo nalogo reševanja teh vprašanj Uniji za Sredozemlje? Ne moreš nekomu naprtiti vseh nalog, ki se jih spomniš, zmeda v glavi pa ni pravi recept za učinkovitost.

Tretjič, tudi osebno obžalujem, da med nami ni predstavnika Sveta. Ni dober znak, če ugotoviš, da nas tako pomanjkanje politične volje lahko napelje na misel ─ Dominique Baudis ima prav ─ da barcelonski vrh visi na nitki. Kakorkoli že, Parlament bo opravil svoje obveznosti. Ljudje, ki so zasnovali Evropo, so ravnali dolgoročno in z izostrenim občutkom ─ po bratomornih vojnah, ki so nas dolgo časa delile ─ za pomen konkretne politike. To je duh, ki smo ga želeli izraziti v poročilu v zvezi s Sredozemljem.

Ob tem, ko Evropa preživlja hudo krizo, moramo biti sposobni opredeliti strategijo rasti, kot sem omenil že prej. Poskrbeti pa moramo tudi, da se ne bomo zaprli vase. Ko se zapreš vase, ko prekineš vsako izmenjavo z zunanjim svetom, začneš odmirati. Zato menim, da je naš kolektivni izdelek pomemben in upam, da ga bodo voditelji držav ali vlad ─ ki v zadnjem času ne ravnajo ravno v skladu s svojo odgovornostjo pred zgodovino ─ prebrali in upoštevali.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo danes ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Unija za Sredozemlje in vzhodno partnerstvo sta dve pobudi sodelovanja, s katerimi želimo utrditi sosedsko politiko Evropske unije. Prepričan sem, da mora Evropski parlament budno spremljati dogajanja v zvezi s tema pobudama, zlasti v sedanjem prelomnem času preoblikovanja globalnih geopolitičnih in gospodarskih razmerij. Ta pobuda bo omogočila oblikovanje medsebojnega zaupanja, ki bo potrebno za uresničevanje skupnih ciljev na gospodarskem, kulturnem, izobraževalnem in varnostnem področju.

Rad bi poudaril, da bosta resnični napredek k tesnemu regijskemu sodelovanju omogočila le izvedba velikih projektov in dialog na vseh ravneh. Poleg šestih naštetih velikih naložbenih projektov je po mojem mnenju treba sprožiti tudi nove projekte na področjih hrane, kmetijstva in kulture.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. ─ (IT) Barcelonski proces je zastal iz političnih razlogov, predvsem zaradi regionalnih konfliktov v Sredozemlju, tehnično pa še teče, kot kažejo veliki projekti povezovanja, ki jih s finančnimi sredstvi podpira Unija, in postopek opredeljevanja institucionalne strukture sekretariata. Od svoje ustanovitve v Neaplju leta 2003 sta nalogi evro-sredozemske parlamentarne skupščine usklajevanje in demokratični nadzor nad izvajanjem teh projektov, ki so povezani z vrsto pomembnih izzivov v regiji: čiščenjem morja, prevozom, obnovljivimi viri energije, izobraževanjem, malimi in srednjimi podjetji ter civilno zaščito. Doslej pa je manjkalo politične energije, potrebne za pravi zagon evro-sredozemske strategije. Resolucija o Uniji za Sredozemlje je pomembno politično dejanje, ki po več kot dveh desetletjih precejšnjih vložkov energije v širjenje proti vzhodu opozarja Svet, Komisijo in države članice, da morajo spremeniti svoje geopolitične poglede in postaviti krepitev odnosov z državami Sredozemlja v osrčje svoje zunanje politike, za začetek pa sprejeti skupna stališča o bližnjevzhodnem konfliktu.

  Tokia Saïfi (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Poročilo o Uniji za Sredozemlje je znak zanimanja in zavzetosti Evropskega parlamenta za dialog med obema obalama Sredozemskega morja. Vzpostavitev sedeža sekretariata Unije za Sredozemlje v Barceloni in imenovanje prvega generalnega sekretarja sta pomembna koraka k opredeljevanju projektov, ki naj se izvedejo pod okriljem Unije. Unija za Sredozemlje pa se sooča z določenimi političnimi napetostmi. Njen razvoj še vedno ovira izraelsko-palestinski spor: prekinitev procesa po dogodkih v Gazi, bojkot prejšnjega vrha v Istanbulu ─ primerov je precej. V teh težavnih okoliščinah resnično upamo, da bo drugi vrh, načrtovan 7. junija v Barceloni, vlil nov zagon in novo dinamiko procesu in njegovemu poslanstvu. Nedvomno bodo trdovratni konflikti v regiji poslanstvo ovirali, če ne bodo razrešeni, pozivamo pa voditelje držav oziroma vlad držav članic Unije za Sredozemlje, naj ravnajo v skladu s svojimi političnimi in zgodovinskimi odgovornostmi. Srečanje v Barceloni bo glasnik naše zavezanosti Sredozemlju.

  Richard Seeber (PPE), v pisni obliki. ─ (DE) Unija za Sredozemlje, ustanovljena pred skoraj dvema letoma na podlagi barcelonskega procesa in pod vodstvom Francije, se še vedno sooča z vrsto izzivov. Politični dialog med EU in njenimi južnimi sosedami ni omejen zgolj na preseljevanje in gospodarske sporazume. Zajema tudi druga področja, kot so obvladovanje nesreč, energija in okolje.

Sredozemlje trpi hudo pomanjkanje vode in sušo. Leta 2007 je tretjina Evropejcev živela na območjih, kjer vode primanjkuje. Ta težava je še bolj pereča v državah Magreba, ki nimajo potrebnih tehničnih in finančnih možnosti za učinkovitejšo rabo vode. Ob nenadnih hudih nalivih pa lahko zaradi pomanjkljive infrastrukture na tem območju še več škode povzročijo poplave.

Voda je nujna za življenje, zato moramo razširiti naše finančno in gospodarsko sodelovanje. Projekte za izboljšanje varstva okolja lahko izvedemo le ob tesnejšem sodelovanju med državami Sredozemlja.

4. Nujnost evropske strategije za južni Kavkaz (razprava)

  Predsednik. Naslednja točka je poročilo gospoda Kirilova v imenu Odbora za zunanje zadeve o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz (2009/2216 (INI)) (A7-0123/2010).

  Evgeni Kirilov, poročevalec. ─ Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil poročevalcem v senci in vsem kolegom, ki so sodelovali pri pripravi tega pomembnega poročila o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz. Južni Kavkaz ni le območje v neposredni soseščini Unije ─ Romunija in Bolgarija na morju mejita z njim ─ pač pa tudi območje velikega strateškega pomena za Unijo s političnega, gospodarskega in varnostnega vidika.

Zato bi morali biti pomembni cilji Evropske unije v zvezi s tem območjem aktivno sodelovanje pri njegovi stabilizaciji, spodbujanje razvoja Armenije, Azerbajdžana in Gruzije v stabilne in demokratične družbe ter vzpostavljanje dobrih sosedskih odnosov in njihovo vključevanje v evropske politike. Evropski parlament močno podpira vse pobude, ki krepijo prisotnost EU na tem območju, še zlasti pa najnovejšo pobudo, vzhodno partnerstvo. Ta pobuda pomeni dragocen okvir za krepitev sodelovanja v regiji, za odpravo vizumov za potovanja v Unijo in za sklepanje celovitih sporazumov o prosti trgovini. Gre za dvosmerni proces, ki terja napore in predanost od obeh strani in je življenjskega pomena za tri države pri njihovih demokratičnih procesih.

Dobro upravljanje, politični pluralizem, pravna država in spoštovanje človekovih pravic so osrednjega pomena pri odločanju o odnosih teh držav z Unijo v prihodnje. Zato bi jim morala Evropska unija tudi v prihodnje zagotavljati finančno in tehnično pomoč za utrjevanje teh načel, ob politični pogojenosti. Strateška geopolitična lega območja, vedno večji pomen območja kot energetskega, prometnega in komunikacijskega koridorja, ki povezuje Kaspijsko morje in Srednjo Azijo z Evropo, in vedno večja pozornost EU energetski varnosti narekujejo aktivnejše sodelovanje v energetskih projektih na tem območju, vključno z dograditvijo plinovoda Nabucco.

Te ambiciozne evropske politike pa so praktično neuresničljive, dokler nad območjem lebdijo težke sence: nerešeni konflikti v Gruziji in v Gorskem Karabahu. Ti konflikti so tudi huda ovira demokratičnim procesom, politični stabilizaciji in socialnemu ter gospodarskemu napredku. Žal je šele vojna v Gruziji leta 2008 Unijo opomnila, da mora prevzeti bolj aktivno vlogo na tem območju pri preprečevanju konfliktov in obvladovanju konfliktov. Zastoj zaradi teh konfliktov in uveljavitev Lizbonske pogodbe govorita v prid proaktivnejši politiki EU. To še zlasti velja za konflikt v Gorskem Karabahu, kjer Unije zaenkrat sploh ni čutiti. Samo izraz podpore delu skupine iz Minska danes ne zadošča, če hoče EU dokazati, da resno jemlje svojo novo, aktivnejšo vlogo na področju zunanje politike.

Unija je mednarodni posrednik, ki je sprejemljiv za obe strani se nobeni strani ne zdi sporen. Evropa mora prevzeti vodstvo pri mednarodnih prizadevanjih za obnovo in oživitev tega območja sporov s pobudami za projekte sprave, programe sodelovanja med ljudmi in stike, in s svojo misijo na tem območju, ko bo sprejeta politična rešitev.

Konflikti na tem območju zahtevajo posebne napore za omilitev položaja več sto tisoč razseljenih ljudi, ki povzroča hude humanitarne probleme. Evropska unija ima na voljo sredstva in izkušnje, s katerimi lahko prispeva k vzpostavljanju strpnejšega ozračja na južnem Kavkazu. Lahko bi na osnovi svojih zgodovinskih izkušenj pokazala ljudem na tem območju, da lahko sobivajo v miru in blagostanju in da lahko obnovijo dobre odnose in zaupanje, ki so jih v preteklosti že uživali. Glavna naloga Unije je pritegniti voditelje in ljudi ─ srca in razum ljudi ─ na tem območju k podpori mirovnim pobudam, stran od groženj in napetosti. Prihodnost je torej lahko lepa, če jo le poskusimo ustvariti skupaj.

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Gospod predsednik, veseli me, da lahko sodelujem v tej izmenjavi pogledov z Evropskim parlamentom o odnosih Evropske unije z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo, tremi državami južnega Kavkaza. Koristno razpravo o južnem Kavkazu s člani Odbora za zunanje zadeve smo že imeli 28. aprila, kmalu po mojem obisku tega območja.

Pozdravljam poročilo kot dragocen prispevek k razmišljanjem o tem, kako lahko Evropska unija še okrepi in razširi svoje odnose z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo. Naj vas spomnim, da že imamo trden okvir za delovanje, namreč uveljavljeno evropsko sosedsko politiko in vzhodno partnerstvo, ki smo ga oblikovali lani. Sosedska politika spada med najpomembnejše prednostne naloge Evropske politike na področju zunanjih odnosov. Uspešna uveljavitev vzhodnega partnerstva ob aktivnem sodelovanju partnerskih držav pa bo še okrepila naše odnose na podlagi skupnih vrednot.

Rad bi izpostavil dva pomembna mejnika na tej poti.

Prejšnji teden je Komisija objavila tretje letno poročilo o napredku v zvezi z državami južnega Kavkaza. Akcijski načrti ESP in redno ocenjevanje njihovega izvajanja so ključni pripomoček za spodbujanje političnih in gospodarskih reform v teh državah, pa tudi njihovega sodelovanja z Evropsko unijo.

Tokrat smo se odločili za petletno oceno svežnja evropske sosedske politike. Glavni namen ocene je pridobiti ugotovitve, ki jih želimo uporabiti kot podlago za obširna posvetovanja z državami članicami, z vami v Evropskem parlamentu in z našimi partnerskimi sosedami ter zbrati vaša ─ in njihova ─ mnenja glede ustreznosti naših orodij in instrumentov, glede ustreznosti obsega in porazdelitve virov in glede ustreznosti dinamike, obsega in usmeritev našega delovanja.

Ugotovitve bomo predstavili v okviru svežnja za naslednje leto, ki bi moral zagotoviti, da bo naša politika še bolj usklajena, nedvomno pa tudi prispevati k močnejšemu občutku lastništva med našimi sosedami. Ocena bo pomenila tudi izvrstno priložnost za učinkovito utemeljitev potreb po ustreznih finančnih sredstvih v naslednji finančni perspektivi.

Drugi mejnik je pooblastilo, ki smo ga prav tako prejšnji teden pridobili od Sveta, za začetek pogajanj o pridružitvenih sporazumih z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo. Sprejem smernic za ta pogajanja pomeni jasno sporočilo o naši zavzetosti za nadaljnje poglabljanje odnosov med Evropsko unijo in državami južnega Kavkaza na podlagi skupnih vrednot in načel, med katera spadajo demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic.

Komisija se že pripravlja na ta pogajanja, ki naj bi se začela v naslednjih nekaj mesecih. Ti dve področju jasno dokazujeta, da ima EU že zdaj splošno sprejeto in celovito strategijo za južni Kavkaz, ki jo skušamo čim bolje izkoristiti, strategijo, s katero želimo to območje približati Evropski uniji.

V zvezi s poročilom gospoda Kirilova, ki je zelo dragocen in cenjen prispevek, lahko ugotovim, da se pogledi Evropskega parlamenta ujemajo s pogledi Komisije na vrsti področij. Stabilnost in varnost južnega Kavkaza neposredno vplivata tudi na Evropo. Zato tudi Evropska unija nosi del odgovornosti za spodbujanje mirne rešitve konfliktov in krepitev zaupanja. Južni Kavkaz je Evropski uniji pomemben, ne le zaradi energetskih in prometnih povezav. Boljše upravljanje in okrepljene strukture pravne države bodo olajšali trgovanje in vlaganja, pa tudi mobilnost ljudi. Novi pridružitveni sporazumi bodo nadgradili določbe sedanjih sporazumov o partnerstvu in sodelovanju.

Prepričan sem, da Evropska unija ubira pravo pot krepitve odnosov z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo. Naj pa poudarim, da je odgovornost za vzpostavitev tvornega okvira za sodelovanje skupna. Zavzetost naših južnokavkaških partneric za zbliževanje z Evropo se mora odraziti v nadaljnjem konkretnem napredku na poti v demokracijo, tržno gospodarstvo in politično stabilnost. Zato pozivam Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo k nadaljevanju prizadevanj za oblikovanje sodobne, vključujoče, pluralne demokratične in napredne družbe, ki zna živeti v miru s sosedami.

  Metin Kazak, poročevalec mnenja Odbora za mednarodno trgovino. ─ (BG) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot koordinator Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo sem imel priložnost predstaviti mnenje Odbora za mednarodno trgovino o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz. Zavedam se, da je poročilo glede mnogih področij zahtevno in občutljivo.

Strategijo nujno potrebujemo za zagotavljanje usklajenosti naše sosedske politike. Strategija bo utrdila vlogo Evropske unije kot svetovnega akterja na tem območju v smislu splošne zunanje politike in varnostne politike. Sodelovanje z južnim Kavkazom pri energetiki in pri spodbujanju demokracije in dobrega upravljanja moramo vključiti med osrednje prednostne naloge EU.

To je pomembno tudi z vidika sodelovanja v regiji, pa tudi zaradi geopolitičnega položaja, na eni strani Armenije, Gruzije in Azerbajdžana, na drugi strani pa Rusije, Irana in Turčije, ki je tudi kandidatka za pristop v Evropsko unijo. Odpraviti moramo trgovinske ovire ion okrepiti poslovne in gospodarske vezi med EU in južnim Kavkazom. To bo utrdilo politično stabilnost in spoštovanje človekovih pravic ter prispevalo k trajnostni rasti in napredku na tem območju.

Tudi zato moramo sklenitev pridružitvenega sporazuma in celovitih sporazumov o prosti trgovini vključiti med ključne cilje naše zunanje politike za južni Kavkaz. Sporazumi bodo prispevali k razrešitvi zamrznjenih konfliktov, omogočili Azerbajdžanu hitrejšo vključitev v Svetovno trgovinsko organizacijo in izboljšali upravno in institucionalno usposobljenost teh držav. V tem smislu pozivam Komisijo k večji zavzetosti za uresničitev omenjenih ciljev.

  Anna Ibrisagic, v imenu skupine PPE. ─ (SV) Gospod predsednik, danes bomo glasovali o poročilu o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz. To je zelo pomembna tema. Glede na politične razmere na tem območju mora EU nujno prevzeti aktivnejšo politično vlogo.

Kot poročevalka v senci za Skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) sem si zelo prizadevala še zlasti za to, da bi dali vlogi EU na južnem Kavkazu ustrezen poudarek in da bi opredelili konkretne ukrepe, s katerimi bi lahko v Evropski uniji pomagali prizadetim državam in jih približali EU po korakih, prilagojenih njihovim sposobnostim, potrebam in razmeram. Poročilo predlaga dva pomembna koraka, ki bi jih morala EU napraviti čim prej, da bi lahko uveljavila svojo strategijo ─ pospešitev pogajanj o sprostitvi vizumskega režima in vzpostavitev območja proste trgovine med EU in južnim Kavkazom.

Vse države na tem območju ─ Gruzija, Armenija in Azerbajdžan ─ so nekdanje republike Sovjetske zveze in Rusija ima na to območje še vedno mnogo močnejši vpliv, kot si nekateri med nami predstavljajo. Za ohranitev varnosti, stabilnosti in miru mora biti EU v prihodnje bolj prisotna na tem območju kot danes. Državljanom teh držav moramo širše odpreti vrata k pridružitvi EU, EU pa mora nujno razumeti pomen stabilnosti Kavkaza.

Prizadevala sem si tudi za vključitev jasnih poročil o trdoživih nasprotjih na tem območju in o trajni nevarnosti njihovega stopnjevanja v oborožene spopade. Zato me zelo veseli, ker besedilo ponovno poudarja našo brezpogojno podporo ozemeljske celovitosti Gruzije in nedotakljivosti mednarodno priznanih meja ter ostro obsoja priznanje neodvisnosti odpadniških gruzijskih območij Južne Osetije in Abhazije s strani Ruske federacije v nasprotju z mednarodnim pravom.

Poročilo, o katerem glasujemo danes, je prejelo široko politično podporo v Odboru, kar je razveseljujoče. Rada bi vas vse pozvala k glasovanju „za“ spremembe, ki jih je vložila skupina PPE skupaj s Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in Skupino Zelenih/Evropske svobodne zveze.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine S&D. ─ (DE) Gospod predsednik, najprej bi se rad toplo zahvalil gospodu Kirilovu za njegovo temeljito delo, katerega rezultat je, kot smo že slišali, dragocen prispevek k naši strategiji za to območje.

Ko sem bil nedavno na obisku na tem območju, v Tbilisiju, sem od človeka iz ene od drugih držav tega območja slišal besede, da je regionalno sodelovanje zamisel, ki jo območju vsiljuje Evropa. To ponazarja odnos mnogih politikov in ljudi na odgovornih položajih na tem območju. V resnici sploh ne želimo sodelovati, če to od nas terja Evropa, pa verjetno nimamo druge izbore.

Jasno jim moramo povedati, da je bilo v Evropi regionalno sodelovanje temelj naše združitve in mirnega razvoja, enako mora veljati tudi na tem območju. Številni zunanji pritiski, ki jim je izpostavljeno to območje, vključno s pritiski nekdanjega velikega brata, Rusije, bi bili gotovo manj uspešni, če bi države na tem območju znale sodelovati med seboj.

Območje ni pomembno le za Evropo, pač pa seveda tudi za sosede. V mislih imam predvsem Turčijo, sosedo, s katero lahko tesno sodelujemo na tem območju. Želel bi, da bi v bližnji prihodnosti našli skupno rešitev za dva problema, za katera je morda delno odgovorna tudi Turčija, to je problema, ki zadevata na eni strani njeno sosedo Armenijo, na drugi strani pa Gorski Karabah.

Nobene utemeljene ovire ni za umik armenskih enot vsaj iz tistih območij Azerbajdžana, ki niso deli Gorskega Karabaha. To bi pomenilo podlago za izboljšanje odnosov med Armenijo in Turčijo.

Člani naše skupine, še zlasti gospod Severin in jaz sam, vztrajno ponujamo zamisel o uniji med EU in državami okoli Črnega morja, saj verjamemo, da je sodelovanje med tem območjem in EU, pa tudi s sosedama tega območja, Turčijo in Rusijo, zelo pomembno. Menim, da bi lahko vsebina tega poročila služila kot zametek unije take vrste. Zaenkrat je to še vizija, upam pa, da bo kmalu postala resničnost.

  Norica Nicolai, v imenu skupine ALDE. ─ (RO) Kot poročevalka v senci za Skupino zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo sem prepričana, da poročilo pomeni tehtno izhodišče za usklajen pristop k območju Kavkaza in da lahko služi kot zgled kakovosti za naša poročila v prihodnje. Zato bi rada čestitala gospodu Kirilovu in izrazila prepričanje, da je rezultat prizadevanj vseh političnih skupin popolnoma usklajen pristop k temu območju.

Po mojem mnenju lahko leto 2010 za Evropsko unijo in države na tem območju pomeni enkratno priložnost, saj lahko aktivnejše sodelovanje evropske diplomacije v treh odmevnih zadevah v zvezi s spori na tem območju, namreč zadevah Abhazije in Osetije, Gorskega Karabaha in spora med Turčijo in Armenijo, prispeva k znatnemu napredku pri reševanju teh zadev.

Sklep poročila, ki zadeva ključni dejavnik naše energetske varnosti, je, da se mora Evropska unija aktivneje vključiti v umiritev varnostnih razmer na tem območju. Menim, da je pravi pristop razširitev poslovnega partnerstva. Te dejavnosti pa bi morala spremljati prizadevanja Evropske unije za demokratizacijo in stabilizacijo območja, saj so skušnjave zasuka v totalitarizem tam še vedno močne, raven demokracije pa tudi na splošno ni zadovoljiva.

Oblikovati moramo tehtne, podprte politike in projekte, da bomo lahko odpravili škodljive pojave na tem območju, še zlasti pomanjkljivo upravljanje, nagnjenje h konfliktom, nenazadnje pa tudi korupcijo. Za to pa bo potrebna demokratična volja na naši strani in na strani vlad tega območja.

V poročilu so omenjene vse točke, o katerih sem govorila, poleg tega pa še številne druge, pomembne pri oblikovanju pristopa Evropske unije. Mislim na pravice in svoboščine posameznika. Menim tudi, da bi Evropska unija in države članice nujno morale razmisliti o možnosti strateškega partnerstva.

  Ulrike Lunacek, v imenu skupine Verts/ALE. ─ (DE) Gospod predsednik, tako kot govorniki pred menoj bi se rada zahvalila poročevalcu gospodu Kirilovu za odlično opravljeno delo in kakovostno ter izredno izčrpno poročilo.

Rada bi omenila nekaj točk, ki v razpravi še niso bile omenjene, se mi pa zdijo zelo pomembne. Žal trije zamrznjeni konflikti na tem območju močno ovirajo poln razmah evropske sosedske politike, še bolj pa razvoj samih držav. Če imaš resničnega ali namišljenega zunanjega sovražnika, so zadeve sorazmerno preproste. V takih razmerah se vlade in države pogosto vse premalo ukvarjajo z bojem proti revščini, delom v prid lastnemu prebivalstvu in skrbjo za prebivalce. To pomeni, da je poziv k premiku od velikih izdatkov za vojaške namene, ki jih poročilo kritizira in ki se v zadnjih letih še povečujejo, k izdatkom za socialne dejavnosti, kulturo in okolje, od katerih ima koristi prebivalstvo, osrednja prvina tega poročila in vesela sem, da je ta poziv vključen.

Drugi vidik, ki je bil obravnavan na primer v Tagliavinijevem poročilu o konfliktu med Gruzijo in Rusijo, je razorožitev na miselni in jezikovni ravni oziroma odprava hujskaškega jezika in manipulacije zgodovine. Vse to je potrebno za resničen napredek na poti k miru na tem območju.

Med druge dejavnike spadajo še demokratizacija, podpora civilne družbe, zaščita narodnostnih, spolnih in verskih manjšin ter človekove pravice. Vsa ta vprašanja so še vedno nerešena. En tak primer iz Azerbajdžana je zadeva dveh mladih blogerjev, ki sta pogumno kritizirala vlado, zdaj pa sta že šest mesecev zaprta in ju še vedno ne izpustijo. Svoboda tiska je ogrožena v vseh teh državah. Na srečo poročilo obravnava vsa ta vprašanja in moji pogledi so enaki pogledom govornikov pred menoj. Regionalna razsežnost in čezmejno sodelovanje sta pomembna. Zato podpiramo Komisijo pri njenem sedanjem skupnem delovanju na tem območju.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. ─ Gospod predsednik, kot je jasno izraženo v poročilu, so države južnega Kavkaza strateškega pomena za našo unijo, nenazadnje z vidika energetske varnosti, na primer zaradi pridobivanja nafte in plina ob Kaspijskem jezeru in prenosnih poti teh energentov čez države tega območja. Žal pa to območje hromijo zamrznjeni spori, med katerimi je najnovejši dejanska ruska okupacija Abhazije in Južne Osetije, ki sta po našem mnenju dela gruzijskega suverenega ozemlja. V odnosih EU-Rusija se ne moremo preprosto pretvarjati, da tega dejanja ni bilo.

Prek mehanizmov vzhodnega partnerstva v okviru evropske sosedske politike moramo Gruzijo bistveno bolj nagrajevati in spodbujati pri njenih težnjah po vključitvi v evroatlantske povezave, in naša skupina ter sam osebno v celoti podpiramo končno sklenitev sporazuma o prosti trgovini, sprostitev vizumskega režima in pridružitvene sporazume z vsemi državami južnega Kavkaza. Kot velik prijatelj Armenije sem vesel, da je končna različica poročila mnogo bolj uravnotežena od prejšnjih. Še vedno pa me skrbijo nekatere točke v poročilu, ki so videti v nasprotju z uradnim stališčem EU o rešitvi vprašanja Gorskega Karabaha, še zlasti s stališči skupine iz Minska.

Armenija si zdaj zelo prizadeva odpraviti trdovratni zastoj v zvezi z Gorskim Karabahom. Skuša tudi normalizirati odnose s Turčijo, kar bi stabiliziralo razmere na južnem Kavkazu. Če bi se le Turčija odzvala na podobno konstruktiven način, brez posebnih pogojevanj! Če bi bilo njuno mejo mogoče ponovno odpreti, bi to ne le odpravilo embargo, ki ga že vse predolgo trpi Armenija, pač pa tudi odprlo vrata gospodarskemu napredku zelo revnega in nerazvitega predela Turčije. Torej je rešitev tega vprašanja tudi v interesu Turčije. Po mojem mnenju Turčija ni verodostojna pri utemeljevanju trajne zapore meje z Armenijo s svojo tako imenovano solidarnostjo z bratskim Azerbajdžanom v nerešenem sporu okoli Gorskega Karabaha. To je tako nelogično, kot bi bila grška zapora meje s Turčijo iz solidarnosti s ciprskimi Grki zaradi turške okupacije Cipra. V EU verjamemo v odprte meje in prosto trgovino kot nujna pogoja miru in stabilnosti na naši celini, pa tudi na južnem Kavkazu.

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. ─ (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz bi rad čestital gospodu Kirilovu za odlično opravljeno delo v zvezi s področjem, ki je tako polno težav, pa tudi priložnosti, kot so odnosi med državami EU in državami južnega Kavkaza.

Evropa se je lotila zanimivega projekta vzhodnega partnerstva in ta projekt so v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu sprejeli z zanimanjem in ga podprli. Čaka pa nas mnogo izzivov, ki zadevajo energijo, gospodarska in socialna vprašanja, še zlasti pa varnostna vprašanja, razmere v Gruziji, vprašanje Gorskega Karabaha in napetosti med Armenijo in Turčijo.

Razvoj odnosov med Evropsko unijo in temi tremi državami bo mnogo uspešnejši, če nam bo uspelo spodbuditi duh sodelovanja med Armenijo, Gruzijo in Azerbajdžanom po načelih ozemeljske celovitosti in načelih resolucij ZN, ki so podlaga za odpravljanje nerešenih sporov na tem območju. Nujno je poudariti pomen politike nedotakljivosti državnih meja, ki jo EU zagovarja že od nekdaj: mej se ne sme v nobenih okoliščinah spreminjati z vojaško silo.

  Dimitar Stoyanov (NI). ─ (BG) Gospod predsednik, na začetku bi vas rad obvestil, gospe in gospodje, da sta poročevalca gospod Kirilov in gospod Kazak člana strank, ki v bolgarskem parlamentu vztrajno glasujeta proti priznanju genocida nad Armenci. Zato ni čudno, da to poročilo, kot je omenil že gospod Tannock pred menoj, odstopa od nekaterih naših že sprejetih stališč. Name se je obrnilo precej uglednih armenskih organizacij, posebej v zvezi z vprašanjem Gorskega Karabaha, in me obvestilo, da o poročilu niso bile obveščene in da ni bilo nikakršnih posvetovanj z vodilnimi člani skupine iz Minska. Poleg tega poročilo sicer omenja madridska merila, obenem pa odstopa od njih.

Zato bi rad izrekel konstruktivno kritiko gospodu Kirilovu, saj verjamem, da enostransko prikazovanje ne bo prispevalo k izboljšanju razmer in razrešitvi sporov. Potrebna sta prožen pristop in obravnava zadev z vseh vidikov. Drugače bomo spore še poglabljali, namesto da bi jih reševali.

  Iuliu Winkler (PPE). ─ Gospod predsednik, verjamem, da so demokratizacija, dobro upravljanje, pravna država in spoštovanje človekovih pravic temelji, na katerih moramo v prihodnje graditi odnose z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo. Čezmejno sodelovanje na južnem Kavkazu na regionalni ravni bo razširilo tudi možnosti sodelovanja tega območja z Evropsko unijo.

Naše gospodarsko sodelovanje ima več zelo pomembnih razsežnosti, med njima sodelovanje na področju energetike in varnost, še zlasti v okviru pomembnih projektov, ki jih podpira Evropska komisija ─ kot je projekt plinovoda Nabucco. Območji Kaspijskega jezera in Črnega morja sta življenjskega pomena za energetsko varnost Evrope in strategija EU za južni Kavkaz to utemeljeno upošteva.

Rad bi se zelo na hitro dotaknil treh zelo konkretnih točk. Ena od njih je vključevanje lokalnih oblasti v čezmejno sodelovanje, saj je na južnem Kavkazu regionalno sodelovanje treba okrepiti, nato pa še vprašanje vstopa Azerbajdžana v STO. Prepričan sem, da bi morala Komisija zagotoviti Azerbajdžanu tehnično pomoč in vso drugo pomoč pri tem.

Tretja in zadnja točka je mehanizem tehnične pomoči, ki bi ga morda lahko vzpostavili v podporo državam južnega Kavkaza pri krepitvi bančnih in finančnih sistemov. To bi bilo velikega pomena za razvoj poslovnega okolja in za vlagatelje.

  Adrian Severin (S&D). ─ Gospod predsednik, poročilo gospoda Kirilova govori o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz. Verjamem, da je taka strategija potrebna, vendar mora imeti strategija cilje, zanje pa je potrebna jasna politična identiteta. Morda bi morali natančneje opredeliti svojo geopolitično identiteto. Kakšni so naši cilji na južnem Kavkazu? Na kratko: stabilnost, odprtost regije in usposobljenost za sodelovanje, zakonodajni, demokratični in politični cilji in tako naprej.

Zavedati se moramo posebnosti tega območja v okviru vzhodnega partnerstva in ravnati v skladu z njimi. Zavedati se moramo tudi posebnosti vsake države na tem območju in temu ustrezno ravnati. Priznati in oceniti moramo vlogo Turčije na tem območju in uporabiti naša pogajanja s Turčijo za razvoj partnerstva EU-Turčija pri reševanju lokalnih in regionalnih vprašanj. Kot smo že slišali, bi nam lahko Turčija po mojem mnenju precej koristila v tem smislu.

Zavedati se moramo, da je to območje del našega sosedstva, ki ga delimo z Rusijo, zato moramo skušati najti poti za spodbujanje skupnih politik za to sosedstvo. Vprašanja varnosti, morda pa tudi nekatera vprašanja v zvezi z energijo, bi gotovo lahko reševali tristransko. To bi nam lahko pomagalo uspešneje iskati rešitve za lokalne, tako imenovane „zamrznjene“ spore. S tem v zvezi se moramo sprijazniti, da so omenjeni spori le del širšega, bolj zapletenega problema, ki ima širše, svetovne razsežnosti. Zato bi morda veljalo razmisliti o rešitvi v svežnju. Nadalje menim, da bi se morali otresti nekaterih dvoumnosti in doumeti, da načelo pravice do samoodločbe in načelo ozemeljske celovitosti včasih nista povsem združljivi.

Menim tudi, da bi morali razmisliti o konferenci o varnosti in sodelovanju na južnem Kavkazu, ki bi lahko bila korak k paktu stabilnosti na tem območju.

  Tomasz Piotr Poręba (ECR). ─ (PL) Kot stalni poročevalec Evropskega parlamenta za Armenijo bi rad poudaril nujnost opredelitve jasne in učinkovite evropske strategije za južni Kavkaz. Pri gradnji svobodne in demokratične Evrope si od tega območja precej obetamo. V ta namen moramo dosledno pomagati državam tega območja in jih spodbujati k nadaljnjim reformam na poti k prostemu trgu.

V tem smislu je bistvenega pomena čim prej zaključiti pogajanja o pridružitvenih sporazumih nove vrste med državami južnega Kavkaza in Evropsko unijo. Prepričan sem, da bodo ti sporazumi spodbudili to območje k nadaljnjim naporom pri uvajanju demokratičnih standardov. Na primeru Gruzije lahko vidimo, da reforme te vrste že dajejo sadove. Na lestvici podjetništvu prijaznih držav Doing Business 2010, ki jo sestavlja Svetovna banka, zaseda Gruzija 11. mesto, kar pomeni, da je v štirih letih napredovala kar za 101 mesto. Organizacija Transparency International je objavila ugotovitev, da se je po zaslugi zmanjšanja birokracije v času mandata predsednika Sakašvilija indeks zaznavnosti korupcije v Gruziji znižal za polovico.

Evropska unija bi morala upoštevati, da predsednik Sakašvili izvaja dosledno politiko prostega trga in da so njegove reforme dober zgled drugim državam na Kavkazu.

  Bernd Posselt (PPE). ─ (DE) Gospod predsednik, 9. maja je 20 000 ljudi, vključno s predsednikom Buzekom, tu v Strasbourgu proslavili 60-letnico deklaracije Roberta Schumana. Ob misli na to bi rad povedal, da ima južni Kavkaz na izbiro dve možnosti. Ena je postati podoben Balkanu pred prvo svetovno vojno, vendar v svetovnem merilu, druga pa postati podoben Evropski skupnosti za premog in jeklo po drugi svetovni vojni. V poročilu gospoda Kirilova je izbrana druga možnost.

Soglašam z gospodom Swobodo, da bi bili ob tesnem sodelovanju med tremi državami tega območja tudi tuji vplivi, na primer ruski vplivi, manj občutni. Zato je zbližanje v prid vsem trem državam. Podpiram Armenijo pri njenih zahtevah po priznanju genocida, ki ga je zagrešilo otomansko cesarstvo. Armenija pa bi bila mnogo bolj verodostojna, če bi končno le umaknila svoje enote iz Azerbajdžana. Nujno je potrebna miroljubna rešitev vprašanja Gorskega Karabaha in zasedenih območij Azerbajdžana. Prav tako nujna je utrditev stabilnosti Gruzije, saj bi razpad Gruzije, ki ga želi veliko ljudi v Moskvi, ogrozil stabilnost celotnega območja.

Zato so najpomembnejša mirovna pogajanja, rešitve za spore med narodi, še zlasti pa vrnitev razseljenih ljudi na svoje domove. V 21. stoletju razseljevanja ne bi smeli več uporabljati kot politično orožje. Ljudje ne bi smeli spodbujati razseljevanja. To območje od nas terja mnogo več rahločutnosti in ukrepanja.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). ─ (LT) Rad bi se zahvalil kolegu Evgenu Kirilovu za njegovo natančno in zelo pomembno poročilo. Evropska unija poziva Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo, naj storijo vse, da bodo postale stabilne, mirne in resnično demokratične države, v katerih bodo zajamčene človekove pravice in pravice manjšin in kjer bo tekmovanje med vlado in opozicijo potekalo na kulturni ravni.

Ni preprosto govoriti o regionalnem sodelovanju, če vemo, da vsako od treh držav hromijo zamrznjeni ali odprti spori. Evropska izkušnja (še zlasti, če se spomnimo nastanka Evropske unije po vrsti krvavih vojn) pa zgovorno pričam da so edina prava pot pogovori, pogajanja, zacelitev ran in delovanje s pogledom uperjenim v prihodnost, ne v preteklost. Evropska prihodnost držav južnega Kavkaza bo oprijemljivejša, če boso zmogle sodelovati med seboj in s sosedami na širšem območju. Seveda je pri tem pomembno tudi obnašanje sosednjih držav.

Evropska unija ima priložnost prevzeti aktivnejšo politično vlogo na južnem Kavkazu, predvsem prek programov zmanjševanja revščine, odpravljanja družbene izključenosti, uveljavljanja enakosti med spoloma in vlaganj v izobraževanje in zdravstvo.

Potrebno je pospešiti krepitev neposrednih stikov med prebivalci držav na južnem Kavkazu in prebivalci držav članic Evropske unije. Še zlasti bi morali povečati število študentov, učiteljev in raziskovalcev, vključenih v programe mobilnosti.

To je v skupno korist vseh nas.

  Ryszard Czarnecki (ECR). ─ (PL) Poročilo je pomemben korak Evropskega parlamenta pri odpiranju vrat narodom, ki so očitno evropski narodi, kot so Gruzijci in Armenci. Odkrito rečeno je bil že skrajni čas za ta korak. Škoda, da tega nismo storili pred dvema letoma, ko so bili Gruzijci žrtve ruskega vojaškega posega. Vsekakor pa je korak v pravo smer. Upam, da ga bomo opremili s konkretno politično vsebino, pa tudi, da bo parlamentarna skupščina EURONEST prispevala k podpori ambicij teh držav, ki so po naravi očitno evropske.

Na koncu bi rad vse med nami, ki danes govorijo o demokratičnem primanjkljaju držav na tem območju pozval, naj enako odločno govorijo tudi o demokratičnem primanjkljaju pri sosedah teh držav, pri čemer imam v mislih Rusijo, da ne bomo ravnali dvolično.

  Krzysztof Lisek (PPE). ─ (PL) Armenija, Azerbajdžan in Gruzija so nedvomno evropske države, njihovi prebivalci so nedvomno Evropejci. Te države so članice Sveta Evrope in v vrsti mednarodnih misij sodelujejo z državami Evropske unije. Evropska unija mora priznati temeljno pravico vsake države do samoodločbe in pravico vsakega naroda do odločanja o lastni prihodnosti. Ne smemo vztrajati pri zastarelih načelih regionalnih ureditev in vplivnih sfer.

Nekaj sekund bi rad posvetil vprašanju ozemeljske celovitosti Gruzije. Prav je, da ji je Evropska unija izrazila podporo glede tega. Unijo po svetu ─ in še pomembneje, v teh državah ─ cenijo kot poroka varnosti na tem območju. Tega ne smemo pozabiti. Žal nekatere točke sporazumov o premirju z 12. avgusta in 8. septembra 2008 še niso uveljavljene. Znano mi je, da v Ženevi tečejo pogajanja, vendar bi morda veljalo na to ponovno opozoriti Rusko federacijo v bilateralnih pogovorih.

Druga zadeva so vizumi. Soglašam z gospo Malmström, ki je dejala, da s tem ljudi zbližujemo in evropskim državljanom omogočamo potovanja. To bi moralo brez dvoma veljati tudi za Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan.

  George Sabin Cutaş (S&D). ─ (RO) Ob upoštevanju pomena geopolitičnih razmer v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu v zvezi z Evropsko unijo, ter v Turčiji, kandidatki za pristop k Evropski uniji, Rusiji in Iranu, je nujno oblikovati evropsko strategijo za južni Kavkaz, usmerjeno v spodbujanje gospodarske rasti, politične stabilnosti in spoštovanja človekovih pravic.

Trgovina spada med ključna orodja, ki jih ima na voljo EU pri doseganju teh ciljev. Sklenitev sporazumov o prosti trgovini s temi državami bi spodbudila tuja vlaganja, odprla nova delovna mesta in okrepila gospodarsko rast na tem območju. Zagotavljanje energetske varnosti je skupni interes Evropske unije in južnega Kavkaza.

Sodelovanje na področju energetike moramo znatno okrepiti, konkretno s čim hitrejšim zaključkom projekta Nabucco in s pomočjo EU projektom spodbujanja energetske učinkovitosti in razvoja alternativnih virov energije na južnem Kavkazu.

  Paweł Robert Kowal (ECR). ─ (PL) Gruzija in Armenija dinamično in uspešno uveljavljata evropsko strategijo, strategijo sosedske politike, kar poudarjajo tudi avtorji poročila. Na to se moramo odzvati, vsekakor pa moramo upoštevati posebnosti vsake od držav južnega Kavkaza. Strategija za vsako državo bi morala zajemati področja, kot so promet, naravno okolje, kultura in družba.

Gospod predsednik, v zvezi z južnim Kavkazom pogosto omenjamo zamrznjene spore in etnične probleme. Prav je, da govorimo o njih. Pravi odgovor Evropske unije na probleme južnega Kavkaza pa bi bil spodbujati predvsem posodabljanje in spreminjanje teh držav, da spori ne bi več imeli tako izrazite vloge.

V naših razpravah pogosto pozabljamo, da se je Gruzija šele pred kratkim izvila iz vojne. Razmišljamo, kaj storiti v zvezi s tem. Če naj južni Kavkaz postane območje miru, si moramo prizadevati za modernizacijo, saj še zlasti Gruzija, pa tudi Armenija in Azerbajdžan, v zadnjih letih dosegajo tolikšne stopnje gospodarske rasti, da si zaslužijo našo podporo. Hvala.

  Andrej Kovačev (PPE). ─ (BG) Gospod predsednik, pozdravljam poročilo gospoda Kirilova, ki poudarja, da mora Evropska unija prevzeti aktivnejšo vlogo na južnem Kavkazu, območju velikega geopolitičnega pomena. Pozitivna dogajanja na južnem Kavkazu so tudi v prid tako sosednjemu območju Črnega morja, za katerega Evropska unija žal še vedno nima jasne strategije, o kateri lahko pričakujemo razpravo v kratkem, in Evropski uniji kot celoti.

Rad bi izrazil zaskrbljenost nad zamudo v postopkih ratifikacije protokolov, ki sta jih lanskega oktobra podpisali Armenija in Turčija. Menim, da nobena stran ne bi smela postavljati pogojev za ratifikacijo teh protokolov, ki koristijo turškemu in armenskemu prebivalstvu. Kot pravilno ugotavlja poročilo, je treba pogajanja med Armenijo in Turčijo o odprtju meje in vzpostavitvi diplomatskih odnosov obravnavati ločeno od pogajanj, ki potekajo v skupini OVSE iz Minska o Gorskem Karabahu.

Evropska unija se mora vsekakor aktivneje vključiti v iskanje rešitve spora okoli Gorskega Karabaha. Na podlagi izkušenj z Balkanom, pa tudi nedavnih izkušenj z Gruzijo, ima Evropska unija vse možnosti prevzeti ključno vlogo na tem območju. Stabilen, varen in uspešen južni Kavkaz je v našem interesu in skrajni čas je, da prevzamemo svoje odgovornosti.

Lizbonska pogodba omogoča Evropski uniji prevzeti vlogo globalnega akterja. Konkreten primer prevzema take vloge bi bila uradna vključitev Evropske unije v skupino iz Minska, katere članice so danes samo nekatere države članice.

  Predsednik. ─ Gospe in gospodje, po postopku „catch the eye“ je prosilo za besedo osem poslancev. Ni časa za vse, ker moramo preiti na glasovanje. Zato bom dal besedo samo šestim poslancem.

  Andrzej Grzyb (PPE). ─ (PL) Poročilo o južnem Kavkazu je kakovostno in koristno. Rad bi poudaril, da poročilo posebno pozornost posveča vlogi Evropske unije kot posrednice in zagovornice vrednot, pa tudi, in to še zlasti, spodbujevalke sodelovanja med državami na tem območju. Problemi, ki jih moramo rešiti, so predvsem problemi ozemeljske celovitosti teh držav, pa tudi problemi v zvezi z njihovo gospodarsko okrepitvijo. Evropska unija lahko tem državam pomaga na teh področjih.

Rad bi poudaril, da med osrednje probleme spada tudi nerešeno vprašanje beguncev. Gospod Posselt je že govoril o tem. Menim, da je prava sramota, da tega problema v današnjem času ne zmoremo rešiti. Menim, da je rahla pomanjkljivost poročila, da ne omenja Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, kljub temu, da so vse države tega območja njene podpisnice. Najlepša hvala.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D). ─ Gospod predsednik, danes razpravljamo o zelo pomembnem in dobro sestavljenem poročilu o pomembnem območju v neposredni bližini EU, južnem Kavkazu. To območje se popolnoma ujema s splošnimi priporočili varnostne strategije EU. Ima strateško lego, omogoča prenos kaspijske nafte in plina v EU in ima tudi znatne lastne zaloge. Zato terja našo polno pozornost in odločno delovanje. Prav zaradi strateškega in energetskega pomena pa se na tem območju križajo interesi zunanjih sil, ki izkoriščajo notranje delitve in spore na območju, „zamrznjene“ ali „tajajoče se“.

Če hoče Evropska unija v celoti izkoristiti priložnosti, ki jih nudi južni Kavkaz, mora ravnati enotno, ne pa posamično, in mora biti v svojem delovanju odločnejša, čeprav bodo zaradi tega nekateri nezadovoljni. V ta namen pa moramo imeti strategijo.

  Graham Watson (ALDE). ─ Gospod predsednik, čestitam gospodoma Kirilovu in Kazaku za opravljeno delo.

Če bomo naše odnose uravnavali izključno z vidika naših potreb po nafti in plinu, bomo samo poglabljali napetosti in ogrožali varnost na drugih področjih. Našo politiko bi morali voditi stremljenje k miru in gospodarskem razvoju na južnem Kavkazu, to pa pomeni sodelovanje z Natom pri vključitvi teh usmeritev v njegov novi koncept, sodelovanje z Rusijo in Turčijo kot pomembnima silama na tem območju pri spodbujanju dogovarjanja in resnično prijateljsko pomoč ljudem prek pridružitvenih sporazumov, vizumskega režima in tako naprej.

Pozdraviti bi morali izjavo gospoda Medvedeva in gospoda Janukoviča o Moldaviji, ki priča, koliko je mogoče doseči z diplomacijo, in čestitam komisarju Füleju za dosedanje delo pri razvoju vzhodnega sosedskega partnerstva. Pričakujem, da bo Evropska unija z razvojem skupne zunanje in varnostne politike vzpostavila aktivnejše odnose z območjem Črnega morja na vseh področjih.

  Cristian Dan Preda (PPE). ─ (RO) Tudi sam bi rad čestital gospodu Kirilovu in se mu zahvalil za odprtost za sodelovanje pri pripravi poročila. Rad bi poudaril dve zadevi. Prva se nanaša na demokracijo. Bernd Posselt je v današnji razpravi dejal, da bi morale države tega območja sodelovati med seboj. Sodelovanje bo mogoče, če bodo Azerbajdžan, Gruzija in Armenija pravne države, če bodo ravnale predvidljivo in če bodo gojile pluralizem. Če bo do tega prišlo, bo to pridobitev tudi za EU.

Druga zadeva pa je seveda energija. Rad bi poudaril pomen Gruzije in Azerbajdžana kot tranzitnih držav za energente in za zagotavljanje raznovrstnosti virov energije. Rad bi pa tudi povedal, da je prav, da v te projekte, tudi projekte prenosa energije, vključimo tudi Armenijo. Pri tem je preglednost ključna beseda.

  Andreas Mölzer (NI). ─ (DE) Gospod predsednik, da bo odvisnost Evrope od Rusije pri oskrbi z energijo manjša, bi si morali zagotoviti oskrbo z zemeljskim plinom iz kaspijskega bazena prek južnega Kavkaza. S tem bo Kavkaz postal ključnega pomena za nas. To območje ni le najpomembnejše vozlišče prenosnih poti za nafto in plin na svetu. Je tudi območje, na katerem se križajo interesi Rusije in Zahoda in na katerega želi vstopiti celo Turčija. Poleg pogodb o nafti in plinu sklepa Turčija tudi sporazume o stabilnosti in sodelovanju.

Stabilnost Kavkaza je nedvomno tudi v interesu EU, ne smemo pa odgovornosti za to prepustiti Turčiji, saj bi to lahko pripeljalo do novih odvisnosti ali celo pritiskov v procesu njenega pristopanja. Kot vidimo na primeru Cipra, Ankara ne nosi rokavic. Sedanja merjenja moči pri oskrbi Evrope z zemeljskim plinom so že povzročila zamude pri izgradnji pomembnega plinovoda Nabucco, ki ga načrtujemo že dolgo časa. Upam, da bo njegov konkurent, Južni tok, uspešnejši, da nam ne bo kaspijske energije speljala Kitajska.

  Jaroslav Paška (EFD). ─ (SK) Predstavniki armenske vlade so me včeraj opozorili, da poročilo o nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz v točki o sporu okoli Gorskega Karabaha vsebuje trditve, ki niso skladne z uradnim stališčem EU iz deklaracije, ki so jo sprejeli zunanji ministri držav OVSE, in deklaracije, ki so jo sprejeli ministri OVSE v Atenah 2. decembra 2009.

Še zlasti 8. in 10. točka vsebujeta trditve, ki niso skladne z madridskimi merili, ki so jih sprejele podpisnice skupine OVSE iz Minska. Če bomo te trditve sprejeli v predlagani obliki, bi lahko pomenile hudo oviro za nadaljevanje procesa mirnega reševanja spora okoli Gorskega Karabaha.

Da bi se izognili omenjenim nevarnostim, bi rad predlagal, da razmislimo o naslednjih dveh možnih rešitvah: lahko bi umaknili sporne trditve iz poročila, lahko pa bi odložili glasovanje in tako našim kavkaškim prijateljem omogočili, da bi nam lahko razložili svoja stališča o poročilu Evropskega parlamenta.

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Gospod predsednik, zadnji govornik, gospod Paška, je opozoril na zelo pomembno zadevo. Imam tri zelo kratke pripombe.

Prvič, prepričan sem, da z vzhodnim partnerstvom imamo strategijo za približevanje omenjenih treh držav Evropski uniji ─ kor pravijo same, bi se rade približale čim bolj.

Drugič, mislim, da imamo potrebne instrumente: pridružitvene sporazume, sporazume o gospodarskem povezovanju, mobilnost (vizume) in nenazadnje tudi drugačno Evropsko unijo ─ Evropsko unijo, ki lahko združuje pristop skupnosti s pristopom skupne zunanje in varnostne politike.

Moja tretja pripomba je, da se veselim razprave s spoštovanimi poslanci o sosedskem svežnju, v kateri bomo lahko obravnavali tudi vprašanje, ali bi morali pojem „kolikor mogoče blizu Evropski uniji“ tudi n akakšen način institucionalno opredeliti.

  Evgeni Kirilov, poročevalec. ─ Gospod predsednik, še enkrat hvala vsem za mnenja in za plodno sodelovanje pri pripravi poročila. Hvala vam za pripombe in za podporo, ki mi jo je izrazila večina govornikov v razpravi.

Rad bi se zahvalil poročevalcu INTA gospodu Kazaku za koristne misli, ki jih je posredoval njegov odbor, in za prispevek Odbora ITRE, katerega številni predlogi so vključeni v poročilo. Hvaležen sem tudi sekretariatu AFET in številnim strokovnjakom in nevladnim organizacijam, ki aktivno delujejo na tem območju in so prispevali dragocene podatke in pomoč.

Rad bi rekel samo še nekaj. Ravnati moramo načelno. Nekateri kolegi so kritizirali poročilo. Zavedati se moramo, da nas naša zbornica nikakor ne bi podprla, če bi govorili o ozemeljski celovitosti in samoodločbi pri Gruziji. Vedeti moramo, da je univerzalno spoštovanje načel najboljša podlaga za gradnjo odnosov. Upam, da bosta Svet in Komisija upoštevala priporočila Parlamenta iz tega besedila in oblikovala celovito strategijo EU za južni Kavkaz in omenil bi rad, da je komisar Füle obiskal to območje ravno v pravem trenutku.

Rad bi pozval baronico Ashton, naj tudi ona obišče to območje in naj se vključi v preprečevanje konfliktov. Naj povem, da pozdravljamo in podpiramo sklep, ki ga je sprejel Svet prejšnji teden, o sprejemu smernic za pogajanja o pridružitvenih sporazumih s tremi državami tega območja, in da verjamemo, da je dvig odnosov s temi državami na višjo raven pomemben korak. Zdaj je pravi čas za okrepitev naših naporov za preprečevanje negativnih obratov na tem območju in zaostrovanja napetosti. Drugače bomo morali spet posredovati, ko bo prepozno. Ne bi smeli čakati, da se kaj podobnega ponovi.

Pomemben nauk, ki se ga je Evropa naučila iz zgodovine, je nauk o pomenu povezovanja. To je edina prava pot za spravo s preteklostjo in za vlaganje v lepšo prihodnost.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Sedaj bomo nadaljevali z glasovanjem.

Pisne izjave (člen 149)

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) S sprejemom tega poročila Evropski parlament znova potrjuje posebni pomen južnega Kavkaza za Evropsko unijo, pa tudi nujnost oblikovanja strategije za to območje. Tri države južnega Kavkaza, Gruzija, Armenija in Azerbajdžan, so hkrati članice Sinergije Črnega morja in vzhodnega partnerstva. Torej imamo na voljo institucionalni okvir in instrumente za aktivnejše delovanje Evropske unije na tem območju.

Evropska komisija mora oblikovati konkretne predloge za sodelovanje na naslednjih področjih: energetska varnost, promet, gospodarski razvoj in varstvo okolja. Območje južnega Kavkaza je še zlasti pomembno za južni koridor, torej za energetsko varnost celotne Evrope. Romunija sodeluje v konkretnih projektih razvoja južnega koridorja.

Predstavniki naše države, Gruzije in Atzerbajdžana so pred kratkim podpisali sporazum AGRI. Sporazum predvideva gradnjo dveh terminalov za utekočinjeni zemeljski plin v dveh črnomorskih pristaniščih, enem v Gruziji in drugem v romunski Konstanci. Rada bi poudarila, da ne smemo zanemariti zamrznjenih sporov na tem območju, saj se lahko zaostrijo in ogrozijo stabilnost območja.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. ─ Sedanje razmere na južnem Kavkazu terjajo proaktiven pristop Evropske unije, ki jih Lizbonska pogodba omogoča mnogo aktivnejše delovanje in prisotnost na tem območju. Ruska vojaška invazija na dele ozemlja Gruzije avgusta 2007 je dramatično opozorila na tako imenovane zamrznjene spore, ki zlahka prerastejo v uničujoče regionalne spopade, če velike sile, kot je EU, niso aktivno prisotne na območju. Leta 2007 sta bila EU in Nato očitno nepripravljena na dogodke. Politika vzhodnega partnerstva Evropski uniji omogoča prevzeti opazno vlogo pri gradnji medsebojnega zaupanja, obnovi in oživitvi območja. To, prvič, pomeni krepitev prisotnosti EU na območju. V celoti podpiramo tvorno delovanje našega posebnega predstavnika Petra Semnebyja. Vendar pa se ne moremo omejiti na opazovalne misije. Nadzorna misija EU kljub sporazumom iz leta 2007 še vedno nima dostopa na separatistična ozemlja, ki jih nadzoruje Rusija. Tako stanje je nedopustno in ponižujoče. Sodelovanje z ruskimi oblastmi lahko nadaljujemo le, če bodo v celoti spoštovale lastne zaveze.

  Marek Siwiec (S&D), v pisni obliki. ─ (PL) Spori na južnem Kavkazu so dosegli zelo nevaren vrhunec, ko smo se postopoma sprijaznili z mislijo, da so nerešljivi. Vsako prizadevanje ─ iskreno ali hlinjeno ─ samo dviguje nove in nove dimne zavese v pogajanjih, kar nikakor ne vodi k razrešitvi sporov. To velja za ozemeljske spore med Gruzijo in Rusijo, na določen način pa tudi za spor okoli Gorskega Karabaha.

Po mojem mnenju je dogajanje v odnosih med dvema državama ─ Armenijo in Azerbajdžanom, ki sta v okviru vzhodnega partnerstva in evropske sosedske politike naši partnerici ─ zgled nedopustne politike sprejemanja nerešljivosti sporov.

Evropska unija mora v sodelovanju z Rusijo, ki je pri tem naša zelo pomembna partnerica, doseči, da se bodo zadeve zjasnile in bo mogoče sprejeti jasna stališča. Za to bi bilo treba, med drugim, državam, ki se želijo potegovati za članstvo v EU, jasno sporočiti, sa sta rešitev ozemeljskih sporov in vsaj delna rešitev vprašanja beguncev osnovna pogoja za resno potegovanje za članstvo v bližnji ali daljni prihodnosti.

Po mojem mnenju je način reševanja spora okoli Gorskega Karabaha za obe strani lakmusov preizkus evropskega ravnanja in verodostojnosti.

  Indrek Tarand (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Skrajni čas je že za razpravo o strategiji za Kavkaz, ta strategija pa ne bi smela zanemarjati neugodnih dogajanj v odnosih med Ukrajino in Rusijo. Gre za podaljšanje dogovora o uporabi pomorske baze v Sevastopolu do leta 2050. Izjave ruskih voditeljev, da črnomorska flota ne bo nikoli več uporabljena proti sosednjim državam, ne zvenijo preveč iskreno. Čemu neki pa floto sploh imajo ─ v zabavo otrokom in starejšim obiskovalcem Krima? Ceterum censeo, Francija se je pravkar odločila Rusiji prodati vojno ladjo vrste Mistral; prepričani smo, da bo to dejanje globoko obžalovala.

PREDSEDSTVO: GOSPOD BUZEK
predsednik

5. Sporočilo predsedujočega

  Predsednik. ─ Najprej bi rad povedal nekaj besed o težkih razmerah na Poljskem. Ob strašnih poplavah na Poljskem, ki so veliki predeli države poplavljeni in so ljudje ob vse imetje, bi rad v imenu Evropskega parlamenta in vseh nas izrazil Poljakom našo podporo in solidarnost in vsem prizadetim naše najiskrenejše sočutje.

(Aplavz)

O tem bomo razpravljali na naslednjem delnem zasedanju Evropskega parlamenta, 16. junija 2010. Prepričan sem, da bo Evropska unija dokazala svojo solidarnost in se pozitivno odzvala na prošnjo poljskih oblasti za finančno pomoč. Imamo solidarnostni sklad Evropske unije, katerega pomen se izkaže prav ob takih naravnih nesrečah.

6. Sprememba dnevnega reda

  Predsednik. ─ Gospe in gospodje, davi se je sestala konferenca predsednikov. Konferenco smo končali pred 10 minutami. Imeli smo podrobno razpravo o tem, kako organizirati glasovanje o resolucijah o strategiji Evropa 2020. Kot vam je dobro znano, je namen te strategije v naslednjem desetletju prinesti našim državljanom po vsej Uniji nova delovna mesta, blaginjo in stabilnost. Gre torej za strategijo, ključno za prihodnost Evropske unije, pa tudi za svet zunaj Unije, kajti močni smo lahko le, če smo močni tudi navznoter.

Med razpravo na konferenci predsednikov smo slišali pozive, naj bi o resolucijah o strategiji Evropa 2020 glasovali že danes, z utemeljitvijo, da bi bilo resolucije dobro sprejeti čim prej, da bi lahko odgovorno sodelovali v razpravah o tej temi z drugimi evropskimi institucijami. Slišali pa smo tudi argumente, da potrebujemo strategijo, sprejeto s prepričljivo večino. Če hočemo vplivati na razmere v Uniji, moramo zbrati prepričljivo večino v podporo resolucijam.

Obstaja strah, da danes take večine morda ne bi zbrali. Torej na eni strani potrebujemo strategijo čim prej, po drugi strani pa želimo resolucijo z močno podporo. Potrebujemo oboje.

V zvezi z resno razpravo predsednikov naših političnih skupin sem se odločil predlagati, naj se razprava odloži. Tak predlog je v skladu s členom 140 Poslovnika.

Ponavljam: odločitev je zelo pomembna, saj se zavedamo, da resolucijo potrebujemo čim prej, obenem pa potrebujemo resolucijo z močno podporo, in te zadeve so zelo pomembne.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, hvala za vašo izjavo. Rad bi dodal, da so, kar zadeva poplave, naši madžarski prijatelji v enakih težavah kot naši poljski prijatelji. Zato enake misli kot našim poljskim sodržavljanom veljajo tudi našim madžarskim sodržavljanom.

(Aplavz)

Podpiram vaše stališče. V krizi se morajo demokratične sile združiti. To sem imel v mislih, ko sem konferenci predsednikov pred sedanjim zasedanjem v Strasbourgu predlagal, naj se odločanje odloži do junija, saj sem zaznal določena razhajanja in negotovosti. Ni mi uspelo pridobiti večine v konferenci predsednikov ─ naš parlament je demokratična ustanova ─ zato smo skušali sestaviti to resolucijo.

Med včerajšnjim odmorom za kosilo smo v razpravi v naših skupinah ugotovili, da časa zmanjkuje. Ne trdim, da je bilo delo površno, saj bi to pomenilo, da ne cenim dela, ki so ga opravili naše službe, naši podpredsedniki in ljudje, zadolženi za priprave. Pomislili pa smo, pred vsemi ali vsaj nekaterimi vodji delegacij, da bi bilo verjetno najbolje, za ugled Parlamenta, besedilo umakniti in glasovati naslednjič, saj se kriza, če mi dovolite opazko, ne bo končala do junija. Pretresli smo zadevo in se dogovorili za sklep, naj vodje velikih skupin zahtevajo odlog glasovanja do junija.

Martin Schulz mi je dejal ─ edini, ki je to rekel ─ da najprej potrebujem večino v svoji skupini, ampak večino v svoji skupini tako ali tako potrebuje vsakdo. Zato sinoči v naši skupini nismo razpravljali o spremembah, niti nismo danes razpravljali o resoluciji, saj skupina podpira odlog, da bi lahko našli rešitev, ki jo po mnenju Parlamenta nujno potrebujejo naši sodržavljani.

V tem času sem prejel pismo Guya Verhofstadta, to pa nas je napeljalo k odločitvi, da zahtevamo preprost tritedenski odlog. V tej krizi vas pozivam, da ga odobrite, da bomo lahko v Parlamentu našim sodržavljanom dokazali, da smo močna institucija in da smo njegovi člani odgovorni ljudje.

  Predsednik. ─ Gospod Schulz bi rad spregovoril proti predlogu.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. ─ (DE) Gospod predsednik, na začetku svojega govora je gospod Daul omenil težave na Madžarskem. Danes je v težavah veliko držav. Tudi Slovake so hudo prizadele poplave. Globoko sočustvujemo s prebivalci vseh držav, ki so jih zadele te tegobe, tudi z Madžari, Poljaki in Slovaki.

Gospod predsednik, z gospodom Daulom sta opisala dogajanje na konferenci predsednikov, včerajšnje in današnje. Z vidika postopka nimam k opisu ničesar dodati. V imenu gospoda Cohn-Bendita, gospoda Biskyja in lastnem imenu pa bi rad razložil, da davi na konferenci predsednikov nismo glasovali za predlog odloga glasovanja, ker smo prepričani, da bi morali in da lahko glasujemo že danes.

Volja za sprejem resolucije te vrste je v Parlamentu bolj prisotna in uživa širšo podporo kot februarja. Dogodki zadnjih dni se ne nanašajo na postopek, pač pa na vsebino. Vendar pa je nekaj popolnoma jasno. Ugotavljamo odmik od vsebine, o kateri smo februarja dosegli splošno soglasje, in glede na resnost krize to niti ni presenetljivo. Na voljo imamo več rešitev. O nekaterih rešitvah ljudje menijo, da so dobre in demokratično legitimne, naša rešitev pa je drugačna in po našem mnenju boljša. Ne smemo se popolnoma izčrpati z iskanjem popolnega soglasja. Zdaj je čas za odločna stališča. Vi se lahko odločno postavite na svoje stališče, mi pa prav tako. Skušali smo najti soglasno rešitev, pa se ni obneslo. Torej moramo skušati zbrati večino za eno ali za drugo stališče.

Če se bo večina odločila za odlog, moram v imenu Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu že zdajle povedati, da bomo seveda pripravljeni na nova pogajanja. izhodišče za ta pogajanja pa bo besedilo, ki smo ga predložili skupaj s kolegi iz Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze. Torej, gospod predsednik, po mojem mnenju bi morali glasovati danes.

(Parlament se je strinjal s prošnjo)

  Predsednik. ─ Rad bi se zahvalil gospodu Daulu in gospodu Schulzu, ker sta nas opomnila, da imajo poplave tudi drugod po Evropi. Popolnoma prav imata, naše sočutje je namenjeno vsem prizadetim državam in vsem ogroženim ljudem po Evropi.

  Jan Březina (PPE). ─ Gospod predsednik, poplave se širijo na Poljsko s Češkega, kjer so v prvi fazi povzročile ogromno škodo. Češka republika je tudi del Evropske unije.

  Predsednik. ─ Gospe in gospodje, o tem sem govoril pred nekaj trenutki, v zahvali gospodu Daulu in gospodu Schulzu. Tudi vam, gospod Březina, hvala, ker ste nas opomnili na to. Poplave so res katastrofalne. Najlepša hvala.

PREDSEDSTVO: GOSPOD WIELAND
podpredsednik

7. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

7.1. Uresničitev enotnega trga za potrošnike in državljane (A7-0132/2010, Louis Grech) (glasovanje)

7.2. Dialog med univerzami in podjetji: Novo partnerstvo za posodobitev univerz (A7-0108/2010, Pál Schmitt) (glasovanje)

7.3. Finančna pomoč Skupnosti v zvezi z razgradnjo enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji „Program Kozloduj” (A7-0142/2010, Rebecca Harms) (glasovanje)

7.4. Uresničevanje sinergij med namenskimi sredstvi za raziskave in inovacije po Uredbi (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in Sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj (A7-0138/2010, Lambert van Nistelrooij) (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Lambert van Nistelrooij, v imenu skupine PPE. ─ (NL) S poročilom samim ni nikakršnih problemov. V imenu Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) bi rad zaprosil, da bi bilo glasovanje elektronsko.

  Predsednik. ─ Čas se je sicer iztekel, vendar glede na ovire pri prevozu ta teden in če zbornica nima nič proti, predlagam poimensko glasovanje. Ali kdo nasprotuje? Nihče ne nasprotuje, zato lahko glasujemo.

7.5. Dolgoročna vzdržnost javnih financ za okrevajoče gospodarstvo (A7-0147/2010, Liem Hoang Ngoc) (glasovanje)

- Po glasovanju:

  Liem Hoang Ngoc, poročevalec. ─ (FR) Gospod predsednik, poročilo, o katerem smo pravkar glasovali, pomeni hud udarec državljanom Evropske unije, ki jim hočeta Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo podtakniti račun za to neoliberalistično krizo.

(Aplavz)

Glede na to ne morem dovoliti, da bi bilo moje ime ali ime Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu povezano z besedilom. Zato prosim, da umaknete moj podpis z besedila.

(Aplavz)

  Predsednik. ─ Gospod Hoang Ngoc, vaša izjava bo navedena v zapisniku.

7.6. Prispevek kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (A7-0129/2010, Ricardo Cortés Lastra) (glasovanje)

- Po glasovanju:

  Patrizia Toia (S&D). ─ (IT) Želela sem vas samo obvestiti, da pri glasovanju o poročilu gospoda Hoanga Ngoca moja glasovalna naprava ni delovala. Glasovala sem proti.

7.7. Unija za Sredozemlje (A7-0133/2010, Vincent Peillon) (glasovanje)

7.8. Nujnost evropske strategije za južni Kavkaz (A7-0123/2010, Evgeni Kirilov) (glasovanje)

  Predsednik. – S tem se je čas glasovanja zaključil.

8. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Poročilo: Louis Grech (A7-0132/2010)

  Peter Jahr (PPE). ─ (DE) Gospod predsednik, zelo me veseli, da so v poročilu o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane omenjena tudi mala in srednja podjetja (MSP). V točki 46 je pravilno ugotovljeno, da je njihova največja težava dostop do finančnih sredstev. To drži, saj je še danes laže pridobiti milijone evrov za financiranje hedge sklada kot posojilo v znesku 100 000 EUR za malo podjetje.

Glede na to bi rad videl, da poročilo ne bi le opisovalo, kakšen naj bi bil idealen tok dogodkov, pač pa tudi zahtevalo od Komisije konkretne ukrepe.

Poročilo: Pál Schmitt (A7-0108/2010)

  Miroslav Mikolášik (PPE). ─ (SK) Okrepitev dialoga med univerzami in podjetji bo po mojem mnenju prispevala h gospodarski rasti. Močno me skrbi rastoča brezposelnost med mladimi. Negotovost zaposlitve mlade pogosto odvrne od ustvarjanja družine oziroma jih sili v odlaganje, kar pa posredno negativno vpliva na gospodarstvo in družbo prek demografskih sprememb v Evropi.

Dialog bi zato moral vključevati ukrepe v podporo mladim pri vključevanju na trg dela in pri polnem razvoju sposobnosti. Teme dialoga bi morale biti tudi izraba izobraževanja v boju proti revščini, neenakosti in socialni izključenosti, posebna pozornost pa bi morala biti posvečena invalidom. Iz naštetih razlogov predlagano poročilo podpiram.

Poročilo: Rebecca Harms (A7-0142/2010)

  Seán Kelly (PPE). ─ (GA) Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo in to je bila prava odločitev.

Kar zadeva jedrsko energijo na splošno, pa bi rad povedal, da številnim državljanom vzbuja negotovost in vsaj moji rojaki skoraj vsi nasprotujejo jedrski energiji zaradi hudih nesreč v Sellafieldu in Černobilu. Zato predlagam, naj Komisija razišče prednosti in slabosti jedrske energije in javno objavi poročilo o ugotovitvah, da se bodo lahko državljani odločali glede na dejstva, ne pa glede na občutke in čustva.

Na koncu bi vam rad čestital, gospod predsednik, za odlično delo ob vašem današnjem prvem predsedovanju.

  Sergej Kozlík (ALDE). ─ (SK) Evropska skupnost finančno pomaga Litvi, Slovaški in Bolgariji pri njihovih prizadevanjih za izpolnitev obveznosti v zvezi z umikom prve generacije jedrskih reaktorjev iz obratovanja. Finančna pomoč za umik iz obratovanja, dodeljena Bolgariji do leta 2009, je bila namenjena predvsem za pripravljalna dela. Namen predlaganega nadaljevanja je pomagati Bolgariji pri obratovanju in zagotavljanju varnosti in vzdrževanja ...

(Govor je bil prekinjen)

─ Gospod Kozlik, ne morete spreminjati teme svojega govora.

Poročilo: Liem Hoang Ngoc (A7-0147/2010)

  Peter van Dalen (ECR). ─ (NL) Gospod predsednik, nekatere spremembe, ki jih je poročevalec predložil k svojemu poročilu, so preprosto osupljive. Poročevalec je predlagal umik vseh omemb zdravih javnih financ, kršitev pakta za stabilnost in rast, s katerimi je treba prenehati, in pomena doslednega uveljavljanja pakta, 250 poslancev pa je to dejansko podprlo. Osupljivo!

Namen poročevalca in 250 poslancev je uničiti gospodarstvo. Kako je lahko med nami še vedno 250 poslancev, ki ne vedo, da se lahko iztegneš samo toliko, kolikor je dolga odeja? Dvesto petdeset članov Evropskega parlamenta, ki ne razumejo, da Eldorada preprosto ni! Vse države članice bodo morale preliti obilo krvi, znoja in solz, da bodo odplačale svoje dolgove, spravile finance spet v red in prišle nazaj na pravo pot.

Očitno je to sporočilo neprijetno in ga volivci ne bodo radi slišali. Če ga zamolčimo, pa bo bankrotirala vsa Evropa! Pot, ki jo je predlagal poročevalec, pomeni recept, kako v kratkem spodkopati vzdržnost javnih financ. Na srečo spremembe niso bile sprejete.

  Vicky Ford (ECR). - Gospod predsednik, pozdravljam to poročilo o javnih financah. Je mnogo boljše od prvega osnutka.

Visoka zadolženost in raven primanjkljaja povzročata hudo zaskrbljenost v Združenem kraljestvu in v številnih državah članicah. Izviti se moramo iz vate fiskalnih spodbud in olajšav in se ne navaditi nanje. Moramo se posvetiti odpravljanju visoke ravni brezposelnosti in zmanjšati davčne obremenitve dela in MSP. Razpoložljivi viri so skopi in strinjamo se, da bi morali razpoložljiva finančna sredstva usmerjati v vlaganja za rast, na primer v raziskave in razvoj in v bolj zelene, pametnejše inovacije. Ne smemo si tudi zakrivati oči pred problemom staranja prebivalstva. Pokojninski skladi morajo delovati pregledno in jih je treba ravno tako upoštevati pri obravnavi javnega dolga.

Ob nekaterih točkah v poročilu pa me je nekoliko zaskrbelo. Preseljevanje, na primer, moramo obravnavati z občutkom. Lahko sicer zapolni nekaj vrzeli na trgu dela, moramo pa ga obvladovati in upoštevati lokalne dejavnike. Da, strinjam se, da so za evropske probleme potrebne evropske rešitve, upoštevati pa moramo tudi globalno gospodarstvo in spoštovati temeljne pristojnosti nacionalnih vlad.

  Philip Claeys (NI). ─ (NL) Glasoval sem proti poročilu gospoda Hoanga Ngoca, predvsem zaradi lahkotnosti, s katero poziva k še več priseljevanja v Evropo.

Kako daleč od stvarnosti lahko še zanese Evropski parlament? Naša mesta že zdaj ječijo pod pritiski množičnega nenadzorovanega priseljevanja. Čas bi že bil, da bi na evropski ravni opravili analizo stroškov in koristi priseljevanja tujcev v Evropsko unijo. Vlade nekaterih držav članic, ki jim je bilo tako vprašanje že zastavljeno, preprosto niso hotele izračunati stroškov priseljevanja in videti je, da si preprosto ne želijo pridobiti nobenih podatkov o tem. Kako je to mogoče?

Upoštevati moramo tudi težave, ki jih bodo migracije povzročile svetu v razvoju, ko mu bodo najbolj izobraženi in najsposobnejši člani družbe odtekali v Evropo. To bo probleme v tem delu sveta še poglobilo, posledica pa bo še več priseljevanja.

Poročilo: Vincent Peillon (A7-0133/2010)

  Diane Dodds (NI). ─ Gospod predsednik, iz več razlogov sem glasovala proti samoiniciativnemu poročilu o Uniji za Sredozemlje.

Ni dvoma, da bi stabilnost Sredozemlja ogromno pomenila tudi širši Evropi. V času, ko so gospodarske razmere po vsej Evropi katastrofalne, pa je popolnoma neprimerno v naši zbornici razpravljati o izdatkih, povezanih s takim načrtom. Razkošna srečanja voditeljev držav, 40-članski sekretariat in sosedski svežnji dandanes ne gredo skupaj z razsodno gospodarsko politiko.

Poleg tega nasprotujem spremembi 5, po kateri naj ne bi nadaljevali z nadgradnjo odnosov EU-Izrael s sporazumom o prednostnem gospodarskem sodelovanju. V razmerah, ko mora Evropa zelo paziti na ravnotežje, taki pozivi ne morejo vlivati Izraelcem zaupanja v pošteno igro naše zbornice.

  Bernd Posselt (PPE). ─ (DE) Gospod predsednik, v zgodnjih osemdesetih sem kot mlad novinar obiskal maroškega kralja Hassana, kmalu po tem, ko je EU zavrnila pristopno prošnjo njegove države. Po obisku sem napisal članek, v katerem sem pozval k ustanovitvi sredozemske skupnosti. Imel sem priložnost sodelovati z Ottom von Habsburgom, ki je trdil, da Sredozemsko morje ni nikoli delilo Evrope od njenih sosed, pač pa jih mora združevati. V biografiji predsednika Sarkozyja je Jean-Paul Picaper zapisal da zamisel o Uniji za Sredozemlje izvira iz vseevropskega gibanja.

Zakaj to omenjam? Ker želim pojasniti, da ne gre samo za obsedenost Francozov, kot menijo mnogi, in da ne gre za razmetavanje denarja, kot je menila govornica pred menoj. Ob vzhodnem partnerstvu je Unija za Sredozemlje najpomembnejše orodje zunanje politike Unije. Prav zato pa moramo poskrbeti, da bo pravilno zasnovana in imela tudi politično strukturo. Ne sme biti zgolj območje proste trgovine, saj vemo, da je Sredozemlje, po besedah Winstona Churchilla, in ta pripomba leti na britanske kolege poslance, mehki trebuh Evrope. Poskrbeti moramo, da nam v prihodnje ne bo povzročalo težav.

Poročilo: Evgeni Kirilov (A7-0123/2010)

  Tunne Kelam (PPE). ─ Gospod predsednik, podprl sem izvirno točko 12 tega poročila, ki je izražala zaskrbljenost nad rabo etničnega čiščenja kot uvoda v rusko priznanje marionetnih državic Južne Osetije in Abhazije. Predlagal sem, naj Rusijo pozovemo k takojšnjemu spoštovanju svojih zavez ob sklenitvi premirja in k takojšnji odpravi blokade dostopa EUMM v Južno Osetijo in Abhazijo. Popolnoma nedopustno in ponižujoče se mi zdi, da morajo predstavniki EU prositi za dostop na ta ozemlja, glede katerega smo že dosegli dogovor. Glede na to poziv Rusiji k spoštovanju suverenosti in celovitosti Republike Gruzije žal ne bi imel nikakršne teže.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Louis Grech (A7-0132/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Notranji trg in evro nudita Evropski uniji zanesljivo zaščito v finančnem, proračunskem, gospodarskem in socialnem viharju, ki ga tretutno preživlja naših 27 držav. Glasovala sem za poročilo, ker ponovno potrjuje ključno vlogo notranjega trga in podaja zelo kakovosten pregled sedanjih odprtih vprašanj (proračunskega usklajevanja, razvoja izobraževanja in raziskav, pomoči MSP, krepitve in dostopnosti Solvit in mreže Enterprise Europe Network). To je razmislek in vozna karta, ki odlično dopolnjuje prispevek profesorja Montija, ki je pred kratkim predal svoje poročilo pod naslovom „Nova strategija za enotni trg“ predsedniku Evropske komisije Joséju Manuelu Barrosu.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za poročilo, ki obravnava trenutne pomanjkljivosti notranjega trga. Gospodarska in finančna kriza je znatno ohromila integracijske procese k skupnemu trgu. Žalostno je opazovati oživljanje gospodarskega protekcionizma na državni ravni, kar bi lahko privedlo do razpada notranjega trga. Veliko MSP zapušča trg, ker je v času krize njihov dostop do finančnih sredstev hudo otežen. Ne smemo pozabiti, da so MSP pomemben nosilni člen evropskega gospodarstva in glavno gonilo gospodarske rasti in socialne kohezije. Države članice bi morale posvetiti več truda uveljavljanju Akta za mala podjetja in odpravljanju nepotrebnih birokratskih postopkov ter drugih administrativnih ovir MSP.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Glasoval sem proti poročilu, ker se zavzema za stvari, ki grobo dušijo pravo trajnostno rast in so v nasprotju s koristmi evropskih delavcev in potrošnikov na splošno. Prvič, poročevalec ne navaja le napačnih sklepov, pač pa pri oblikovanju svojih predlogov sploh izhaja iz napačnih predpostavk, če si ogledamo samo trditev, da „enotni evropski trg skupaj z evroobmočjem najbolje izkazuje pravi pomen gospodarske povezanosti in enotnosti EU ter je za njene državljane gotovo najvidnejši dosežek evropske integracije“. Pozablja, da nimamo temeljne socialne in politične unije in spregleduje, kakšne so danes resnične razmere v vrsti držav evroobmočja.

Sklicuje se še zlasti na tržno gospodarstvo, ohlapen pojem, ki v bistvu pomeni liberalizacijo trga na račun še zadnjih ostankov socialne države. Poročevalec tudi v celoti prevzema filozofijo konkurenčnosti in strategijo Evropa 2020, ki ni le brez podlage, pač pa bo evropsko ljudstvo pahnila v še slabši položaj.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vsi vemo, da se je strategija Evropa 2020 začela s ciljem, da pomaga Evropski uniji pri izhodu iz sedanje gospodarske krize in pripravi svoje gospodarstvo na novo desetletje. Zato sem prepričana, da si mora strategija Evropa 2020 zastaviti stvarne cilje, s katerimi bomo do leta 2020 ustvarili zeleno, na znanju temelječe socialno tržno gospodarstvo in zagotovili trajnostno rast. Drug cilj je ustvarjanje delovnih mest v kmetijstvu in okoljski panogi, saj mora biti enotni trg temeljni kamen strategije EU 2020, ki se spopada z izzivi gospodarske rasti in varstva potrošnikov.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. ─ (PT) Glasovala sem za poročilo, ker zagovarja stališče, da enotni trg ni omejen samo na ekonomski vidik. Pri oživljanju enotnega trga moramo nujno zagotoviti celovit in enoten pristop, s katerim bomo cilje za potrošnika in državljane, še zlasti cilje, povezane z ekonomskimi, socialnimi, zdravstvenimi in okoljskimi vprašanji, v celoti vključili v oživljeni enotni trg.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Notranji trg, pa tudi politike, ki ga zadevajo, so evropski javnosti olajšale dostop do dobrin in storitev in ji zagotovile pestrejšo izbiro ob nižjih cenah. Načela notranjega trga zagotavljajo evropskim potrošnikom boljše informiranje in boljše varstvo njihovih pravic, obenem pa se potrošniki tudi vedno bolj zavedajo svojih obveznosti. Zato notranji trg v resnici ni statičen, ampak je dinamičen. Razmere se v globaliziranem svetu spreminjajo, razmišljati pa moramo o tem, kako trg razvijati in izboljševati njegovo delovanje. Soglašam s poročevalcem in bi tudi sam rad poudaril pomen notranjega trga Evropske unije za evropsko povezovanje, za socialno kohezijo, za trajnostni razvoj, za konkurenčnost in za gospodarsko rast, ki nam bodo omogočali odzivanje na prihodnja dogajanja v okolju in tekmovanje na globaliziranem trgu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Gradnja povezanega polno delujočega enotnega trga je proces ključnega pomena za evropsko povezovanje, socialno kohezijo, gospodarsko rast in trajnostni razvoj EU. Gospodarska kriza pa je nedvomno načela zaupanje javnosti in potrošnikov v enotni trg. Nujno je evropsko javnost prepričati v pomen enotnega trga, ji razložiti njegovo delovanje, še zlasti pa koristi, ki jih lahko prinese javnosti, potrošnikom in malim ter srednjim podjetjem. Za oživitev enotnega trga morajo vsi udeleženci in dejavniki sprejeti celovit in skupen pristop, v katerega so popolnoma vključeni cilji v zvezi s potrošniki in državljani, zlasti tisti, ki so povezani z gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi vprašanji. Novi program za utrditev enotnega trga moramo skrbno spremljati, da bomo dosegli uveljavitev socialne pravičnosti, zagotovili celovitost trga, spodbujali inovativnost in olajšali prehod v novo digitalno obdobje. S takimi vodili lahko zagotovimo enotnemu trgu konkurenčne prednosti v tekmi z drugimi velikimi svetovnimi gospodarstvi. Za vzpostavitev zaupanja v enotni trg moramo poskrbeti za varstvo potrošnikov in za potrebna socialna in okoljska jamstva javnosti.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. ─ (FR) Občudujem pogum poročevalca, ki je povsem resno in brez nasmeška zapisal, da sta enotni trg in evroobmočje Evropi pomenila ščit v času globoke krize, ki nas pesti zadnji dve leti. Prav nič nas ni ščitilo, še najmanj pa bruseljska Evropa. Nasprotno, vzpostavila je vse pogoje, da nas je kriza lahko udarila s polnim zamahom: prost pretok kapitala po vsem svetu, razgradnjo javnih storitev in sistemov socialnega varstva, negotovost zaposlitev in prenos monetarne politike na centralno banko, ki se ne zmeni za gospodarske potrebe držav članic. To so posledice vzpostavljanja enotnega trga, ki ostaja nepopoln že od leta 1992. Obe tem je svoje dodala še počasnost, nadlega, ki je neizogibna, ko zadeve vzamejo v roke same države članice. Kar zadeva evro, menim, da bi morali vprašati, koliko jih lahko ščiti, države, ki so trenutno tarča špekulacij. Danes je tudi evro dejavnik krize.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Skupni evropski trg je pomemben dosežek povezovanja Evropske unije. Našim državljanom in malim ter srednjim podjetjem odpira obilo možnosti.

V poročilu o strategiji in prihodnosti trga EU, objavljenem in predstavljenem prejšnji teden, profesor Monti jasno opominja, da bi moral skupni trg koristiti predvsem državljanom in potrošnikom. Trg jim ni vedno naklonjen. Zato bi morali pri oblikovanju prihodnjih zakonodajnih predlogov čim bolj upoštevati njihove interese. Potruditi se moramo, da bomo pri nadaljnji gradnji skupnega trga prednostno upoštevali vprašanja, kot so priznavanja poklicne usposobljenosti, pravilno uveljavljanje direktive o storitvah, e-poslovanje, mala in srednja podjetja in varstvo potrošnikov.

Kot je profesor Monti pravilno ugotovil, lahko med državami članicami zaznavamo nekakšno naveličanost v zvezi s trgom EU, ampak prav zdaj nam je, bolj kot kdajkoli doslej, potreben močan skupni trg, kar nam dokazuje tudi kriza, ki jo preživljamo zadnje mesece. Zato pozdravljam poročilo gospoda Grecha, pri katerem sem imela priložnost sodelovati in sicer s pripombami v zvezi s potrošniki in državljani na trgu EU.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. ─ Tega poročila ne bi mogli prejeti v bolj kritičnem trenutku. Sedanja finančna kriza je zasejala občutek nezaupanja in oživila razprave o protekcionističnih ukrepih vlad. Dolgoročno bi to lahko imelo škodljive učinke na evropsko gospodarstvo. Prepričana sem v povezavo med gospodarskimi problemi in pomanjkanjem volje za zaokrožitev notranjega trga. Gospod Grech v svojem poročilu pravilno opominja, da je resnično središče notranjega trga državljan in da bi gospodarstvo moralo biti v službi državljana, ne pa obratno. V svojem poročilu z naslovom „Nova strategija za notranji trg“ gospod Monti opozarja, da je notranji trg sicer bolj nepopularen kot kdajkoli, obenem pa tudi bolj potreben kot kdajkoli. Prepričana sem, da moramo pogumno, ob upoštevanju interesov državljanov, vliti notranjemu trgu novo življenjsko silo. Glasovala sem za poročilo gospoda Grecha, čeprav bi po mojem mnenju moralo bolj poudariti položaj MSP. Po sprejemu tehtnih sprememb pa je izdelek uravnotežen in upam, da bo prispeval k premišljenim zakonodajnim predlogom Komisije.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Vzpostavitev enotnega trga že od nekdaj med glavne cilje EU. Delujoč enotni trg je temeljni dejavnik evropskega povezovanja, socialne kohezije, gospodarske rasti in trajnostnega razvoja Unije. V sedanji gospodarski krizi se mnenja o tem, v kateri fazi je razvoj enotnega trga, razhajajo: nekateri trdijo, da je trenutno precej ranljiv. Če to drži, pomeni hudo škodo za povezovalne procese enotnega trga in za zgodovino Unije. V sedanji fazi moramo nujno najti instrument, s katerim bomo lahko jasno in nedvoumno obveščali evropsko javnost o delovanju enotnega trga, pa tudi o ogromnih koristih, ki jih imajo lahko od njega potrošniki in mala ter srednja podjetja. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Poročilo meri v napačno smer. Zdaj je čas za zaščito podjetjih po državah članicah pred učinki svetovne finančne krize in uvedbo strogih predpisov za špekulante in prosti trg. Namesto tega pa žrtvujemo kulturno in gospodarsko raznolikost trgov, podjetji in poslovnih praks globalnemu trgu. Zaradi vsega tega sem glasoval proti poročilu.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. ─ (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Grecha o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane. Besedilo uravnoteženo združuje cilje odprtega gospodarstva, ki spodbuja rast in zaposlovanje in omogoča celovito odzivanje na velike izzive prihodnosti (kot so konkurenčnost, raziskave in razvoj, industrijska politika in demografska ter socialna vprašanja), na eni strani in cilje gospodarskega sistema, primernega z vidika varstva potrošnikov in socialnih ter okoljskih jamstev za državljane, na drugi strani. V naši strategiji za oživitev ne smemo pozabiti na državljane in potrošnike.

Evropa mora sprejeti celovit pristop, ki bo v celoti zajemal vprašanja v zvezi z državljani in druga horizontalna politična področja, še zlasti zdravstvo, socialno varstvo in varstvo potrošnikov, delovno pravo, okolje, trajnostni razvoj in zunanjo politiko. Poročilo poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajni predlog, da se zagotovi začetek uporabe poceni, hitrega in dostopnega vseevropskega skupinskega mehanizma pritožb najkasneje do maja 2011, kar tudi osebno podpiram.

  Carl Schlyter (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ (SV) Poročilo vsebuje nekaj najboljšega praznega besedičenja, kar sem ga bral letos, zato ga ne morem podpreti. Ob tem pa vsebuje tako dobre kot slabe predloge, zato sem se vzdržal glasovanja.

Poročilo: Pál Schmitt (A7-0108/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Glasovala sem za poročilo o dialogu med univerzami in podjetji, ker je po mojem mnenju nujno izboljšati povezave med usposabljanjem in trgom dela. Ne gre za usmerjanje študentov po željah zasebnega sektorja, pač pa za usposabljanje študentov za razmišljanje o vseh vidikih delovnega življenja. Povezave med univerzami in podjetji se morajo okrepiti, da bodo študentje laže vstopali na trg dela in da bodo podjetja laže sprejemala nestandardne poklicne poti.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. ─ (LT) Podpiram poročilo o krepitvi partnerstva med univerzami in podjetji. Univerze imajo ključno vlogo pri prehodu v družbo, temelječo na znanju, pri tem pa je potrebna tudi aktivna udeležba drugih zainteresiranih strani, to je podjetij in državnih institucij. Za uspešno delovanje je treba prestrukturirati in posodobiti izobraževanje in reformirati učne programe, jih posodobiti in uskladiti z potrebami trga dela. Ko bodo lahko diplomanti našli delo v malih in srednjih podjetjih, bo to premostilo vrzel med ponudbo mladih strokovnjakov in zahtevami trga dela.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. ─ (IT) To samoiniciativno poročilo vsebuje resnično koristne zamisli za prihodnost naših univerz. Pozdraviti in močno podpreti moramo vsako spremembo sistema poklicnega izobraževanja, ki prinaša posodobitev učnih programov, predvsem pa zbližuje diplomante in trg dela.

Evropski univerzitetni sistem, ena od najpomembnejših prvin našega življenja, ki lahko zaseje seme čvrste in trajne gospodarske oživite, se mora v današnjih časih odpreti trgu dela: kovanje trdnih vezi, v obliki izmenjave med univerzami in podjetji, spada med osrednje naloge institucij držav članic, pri zbliževanju gospodarstva in izobraževalnega sistema pa morajo imeti pomembno besedo tudi lokalni in regionalni organi. Samo univerze, ki imajo stike s podjetji na svojem območju, lahko pripravijo mlade ljudi na vstop in uveljavitev na trgu dela.

Potrebne so nam, danes in v prihodnje, sodobne izobraževalne ustanove, ki predvsem odražajo potrebe svojega okolja: prepričana sem, da je tudi to prvina regionalne rasti. Zato sem glasovala za poročilo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Danes je znanje pomembnejše kot kdajkoli. Več moramo storiti v zvezi s trikotnikom znanja, sprejeti okvirne reforme, potrebne za uveljavitev znanja kot družbene vrednote, in okrepiti vezi med podjetji in univerzami, po zgledu skupnosti znanja in inovacij (SZI) Evropskega inštituta za tehnologijo. Nujno je, da univerze vključijo potrebe gospodarskega in družbenega okolja v svojo osrednje programe raziskav in inovacij. Oblikovati moramo strategijo vlaganj v nove vire rasti, v spodbujanje raziskav, razvoja, inovacij in izobraževanja za krepitev naše industrije, dvig ravni storitev in posodobitev podeželskega gospodarstva. Javne in zasebne visokošolske ustanove in univerze bodo imele pomembno vlogo pri krepitvi zaupanja države v njihovo delovanje. Uživati morajo avtonomijo, da bodo lahko pomembno prispevale k razvoju Evrope. Okrepiti je treba večdisciplinarne in naddisciplinarne vidike izobraževalnih in raziskovalnih programov ter sodelovanje med univerzami. Pri tem imajo ključno vlogo informacijske in komunikacijske tehnologije.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz, saj našteva ukrepe, ki prispevajo k boljšim možnostim zaposlovanja evropskih diplomantov. Sodelovanje med izobraževalnim sektorjem in podjetji je nujno za premostitev vrzeli med logiko oskrbe v svetu izobraževanja in logiko povpraševanja v svetu zaposlovanja.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Prepričan sem, da je partnerstvo, ki bo omogočilo posodobitev univerz in zagotovilo boljše izobraževanje in usposabljanje študentov, nujno za bolj konkurenčno Evropo. Usposobljenost se bo izrazila v inovacijski, raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki so nujni pogoj za trajnostno gospodarsko in družbeno rast. Univerze in podjetja morajo vzpostaviti partnerstvo, da bodo diplomanti lažje vstopali na trg dela, s čimer se bo znižala sedanja visoka raven brezposelnosti. V tem smislu bi rad ponovno opomnil na pomen kohezijske politike Evropske unije, katere skladi bodo še zlasti koristni v te namene.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Evropski svet je marca 2000 v Lizboni in maja 2002 v Barceloni sprejel strateške cilje, da mora EU postati najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, da morajo izobraževalni sistemi in sistemi usposabljanja EU postati svetovni zgled glede kakovosti, in da se vzpostavi evropsko območje raziskav in inovacij. Za politike izobraževanja in usposabljanja odgovarjajo države članice, vloga EU pa je pomoč pri izboljševanju nacionalnih sistemov prek novih instrumentov na ravni EU, medsebojnega učenja in izmenjave informacij in najboljših praks. Na znanju temelječe gospodarstvo in hiter tehnološki razvoj pomenita izziv visokemu šolstvu in raziskovalcem Evropi, obenem pa jim odpirata nove priložnosti, na katere se morajo odzvati. Pri tem je vzpostavljanje kakovostnih partnerstev med visokim šolstvom in podjetji izrednega pomena. Prepričan sem, da je sodelovanje med izobraževalnim sektorjem in podjetji nujno za premostitev vrzeli med logiko oskrbe v svetu izobraževanja in logiko povpraševanja v svetu zaposlovanja.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Poročilo o dialogu med univerzami in podjetji zagovarja poglede, ki po našem mnenju ne morejo prispevati k posodabljanju izobraževanja. Prikrite grožnje prostemu, javnemu in demokratičnemu dostopu do izobraževanja moramo jemati zelo resno. Menimo, da je treba priznati napake, napravljene v okviru bolonjskega procesa in, v nasprotju s trditvami poročevalca glede bolonjskega procesa, razjasniti vprašanje mobilnosti kot načina za zbliževanje in odpravljanja razlik med državami članicami.

Ne smemo pozabiti, da bolonjski proces ni nevtralen in da je zahteval začetna vlaganja, obenem pa je uveljavljal politiko prelaganja odgovornosti za financiranje univerz z države na druge akterje. Obravnavano poročilo na več mestih omenja vprašanja avtonomije univerz, zamisel o „partnerstvu“ med univerzami in podjetji pa služi tudi zagotavljanju finančnih sredstev za ustanove. Zamisel o partnerstvu med univerzami in podjetji nas odmika od izvirnega pomena in vrednote izobraževanja kot univerzalne pravice in uvaja usmeritve komercializacije izobraževanja, ob tem pa krni njegovo vsebino in kakovost. Tak pristop je neoliberalističen in mu nasprotujemo.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podprl sem poročilo gospoda Schmitta o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz. Rad bi izrazil iskreno zahvalo poročevalcu, ki žal ni več član Evropskega parlamenta. Gospodu Schmittu sem iskreno čestital ob izvolitvi v madžarski parlament in nato še izvolitvi za njegovega predsednika. Želim mu vse najboljše.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (CS) EU je trenutno v hudem precepu. Na eni strani imamo odločne zahteve, naj univerze v okviru dodiplomskega študija usposabljajo praktično usmerjene strokovnjake. Na drugi strani pa poznavalci izobraževanja na tehničnih področjih vedo, da bi morala prva tri leta univerzitetnega študija študentom zagotoviti teoretične podlage za uspešen nadaljnji študij. To je vir vseh nesporazumov. Vsak forum univerz in podjetij, ne glede na obliko, bo v ospredje neogibno postavljal predvsem „praktično uporabne“ diplomante. Pravi nosilci temeljnih raziskav in inovacij pa so predvsem v podiplomski študij usmerjeni kandidati. Za pomembne dosežke na svojih področjih morajo ti diplomanti v prvih treh letih pridobiti ustrezna temeljna znanja iz najpomembnejših tehničnih ved. Težko si predstavljamo, da bodo lahko uspešni samo s srednješolskim znanjem matematike in le bežno seznanjeni z osnovami tehnične znanosti, samo z izpitom iz enostavnega in dvojnega knjigovodstva ter s praktično izvedenostjo v sestavljanju prijav projektov za razpise agencij. Odgovorni univerzitetni učitelji zagovarjajo poglede, podobne našim, ne glede na vse deklaracije, forume, sporočila in partnerstva. Zato priporočam, da v razpravah v prihodnje jasno ločujemo med univerzitetnim izobraževanjem po bolonjski deklaraciji in „tradicionalnim“ univerzitetnim izobraževanjem. Koristne pa so seveda tudi nove, dodatne oblike vseživljenjskega učenja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Dialog med univerzami in podjetji je nujen za kakovostno izobraževanje, kakršnega želijo mladi v EU. Sodelovanje med izobraževalnim sektorjem in podjetji na vseh ravneh je nujno za premostitev vrzeli med logiko oskrbe v svetu izobraževanja in logiko povpraševanja v svetu zaposlovanja. Partnerstvo med izobraževalnimi ustanovami in podjetji je nujno za večje možnosti zaposlitve študentov, za krepitev podjetniških potencialov in za seznanjanje z vsemi vidiki sveta dela. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Komisija v svojem poročilu omenja resnično avtonomijo univerz in visokih šol. To avtonomijo bi morala spremljati tudi finančna avtonomija, kar pa je v obdobju varčevanja, ki nas čaka, nerealno. Poznamo vrsto primerov zelo plodnega sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami in podjetji. Nujnost intenzivnejšega dialoga v okviru bolonjskega procesa ni dovolj jasno izražena, zato sem se glasovanja vzdržal.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. ─ (LT) Verjetno v nobeni od držav članic EU ne dvomijo o nujnosti sodelovanja med univerzami in podjetji. Glede na to, da je kriza še ostreje osvetlila problem brezposelnosti, pa tudi pomen izobraževanja v skladu s potrebami trga, me veseli, da si Evropski parlament s sprejemom tega besedila prizadeva spodbuditi dialog med akademsko in poslovno sfero. Dialog mora biti usmerjen dolgoročno, zajeti pa vse faze univerzitetnega študija: različne programe izmenjav, spodbujanje delovne prakse v podjetjih, morda celo posvetovanja med univerzami in podjetji pri sestavljanju študijskih programov. Z vključitvijo bodočih delodajalcev v izobraževalni sistem od vsega začetka se bo povečala verjetnost, da bodo univerze usposabljale strokovnjake, ki bodo bolje ustrezali potrebam delodajalcev na trgu dela.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. ─ (PL) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta št. A7-0108/2010 o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz (2009/2099 (INI)), saj dinamičnost današnjega trga dela, gospodarski razvoj in spreminjanje razvojnih usmeritev terjajo sodelovanje na več ravneh. Pred evropskim visokošolskim izobraževanjem so pomembni izzivi. Iti mora v korak z dinamičnim razvojem okolja in spremembami pričakovanj trga glede novih delavcev. Neskladje med možnostmi izobraževanja in ravnijo izobrazbe ter pričakovanji trga je hud problem današnjega dne. Ohranjati sedanji sistem, ki je poln neenakosti, bi bila nedopustna napaka. Prav zato bi morale spremembe zajeti celotno področje izobraževanja in obnašanje mladih na trgu dela. Kot nekdanji predsednik poljskega študentskega parlamenta, državne institucije, ki predstavlja vse poljske študente, se pogosto srečujem z mladimi, ki so se pravkar vpisali na univerzo ali so tik pred koncem študija. Zelo slabo se zavedajo razmer na trgu dela in njegovih zahtev, prav tako je nezadovoljiva raven njihovega znanja in usposobljenosti. V političnih telesih, pa tudi študentskih telesih prevladuje mnenje, da je najpomembneje, koliko delovne prakse je opravil študent, koliko predmetov je vpisal in koliko jezikov zna. Trg pa zahteva kakovost, ne količino. Zato moramo nujno izboljšati sodelovanje med univerzami, akademsko sfero in podjetji.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. ─ (RO) Glasovala sem za Schmittovo poročilo o spodbujanju sodelovanja med univerzami in podjetji. Danes morajo univerze tesneje sodelovati s podjetji, da se lahko bolje odzivajo na zahteve trga dela, še zlasti v globaliziranem gospodarstvu. Glede na to bi morala dialog in sodelovanje med univerzami in podjetji temeljiti na vzajemnosti, zaupanju in spoštovanju.

To bi lahko dosegli z uvedbo sistema potrdil o znanju, katerega različice že uporabljajo v nekaterih državah članicah, ki bi še zlasti MSP omogočil okrepiti raziskovalne zmogljivosti, obenem pa ne bi posegal v neodvisnost, avtonomijo in javnost univerz. Skupni razvoj večdisciplinarnih, meddisciplinarnih in podjetniških sposobnosti bi koristil univerzam in podjetjem, prav tako prožno prilagajanje področij študija, profilov in specializacij potrebam gospodarstva in potrebam malih in srednjih podjetij.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o dialogu med univerzami in podjetji: novem partnerstvu za posodobitev evropskih univerz.

V EU moramo vzpostaviti tesnejše vezi in partnerstvo med univerzami in podjetji za preobrazbo v družbo, temelječo na znanju in aplikativnih raziskavah ter za uspešnejše vključevanje diplomantov na trg dela. Žal ugotavljamo vedno več neskladij med usposobljenostjo diplomantov in sposobnostmi, po katerih povprašuje trg dela.

Pozivam Komisijo in države članice, naj pripravijo srednjeročne in dolgoročne napovedi zahtev glede strokovne usposobljenosti, da bo mogoče študijske programe uskladiti s potrebami gospodarskega razvoja. Poleg tega bi rada opozorila na nujnost ustvarjanja novih delovnih mest v EU, kar je še toliko bolj pomembno v današnji recesiji.

Pozivamo Komisijo, naj z razpoložljivimi viri in instrumenti spodbuja razvoj podjetniške kulture s poenostavljanjem postopkov in odpravljanjem birokratskih ovir izmenjave med univerzami in podjetji.

Na koncu bi rada še poudarila nujnost vseživljenjskega učenja, zlasti učenja na daljavo, prilagojenega novim tehnologijam in namenjenega zlasti ljudem, starejšim od 45 let, ki so najranljivejši in najbolj izpostavljeni socialni izključenosti.

Poročilo: Rebecca Harms (A7-0142/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Evropska unija ščiti svoje državljane. Poleg evropskih uredb o nevarnih izdelkih, ki jih skušajo ljudje uvoziti na notranji trg, poleg skupne obrambe pred terorizmom, poleg skupnih pobud za ohranitev miru v Evropi sodeluje Evropska unija tudi pri razgradnji jedrskih elektrarn, zgrajenih v sovjetskem obdobju, ki pomenijo stalno grožnjo varnosti in zdravju naših državljanov. Štiriindvajset let po grozoviti nesreči v Černobilu sem vesela, da lahko z glasovanjem za poročilo prispevam k varnosti na naši celini. Nujno je namreč, da Bolgarija nadaljuje z dejavnostmi iz programa Kozloduj tudi v obdobju 2010 do 2013.

  Gerard Batten, John Bufton in Derek Roland Clark (EFD), v pisni obliki. ─ V UKIP pripisujemo varnosti jedrske energije velik pomen, menimo pa, da je pomoč EU Bolgariji, navidez v te namene, motivirana politično (da bi preprečili predelavo cepljivih snovi v bližnjih napravah v sosednji Rusiji) in doktrinarno (da bi uveljavili nerealno politiko vetrne energije), pa tudi z željo financirati lokalne naravovarstvene projekte, ki ne sodijo v razgradnjo. Zato smo člani UKIP glasovali proti dodatnemu financiranju, ki ga predlaga to poročilo.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Predpisi na področju jedrske energije in radioaktivnih odpadkih, ki so veljali v državah srednje in vzhodne Evrope so pred pristopom, so bili blažji od ustreznih predpisov v EU v tistem času. Zato so bili potrebni posegi in finančna pomoč EU za dvig ravni zaščite človekovega zdravja in okolja. Predlog, o katerem glasujemo danes, spada v to področje.

Namen predloga uredbe, ki ga je predstavila Komisija, je zagotoviti finančno pomoč za razgradnjo enot 1 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji in za ustrezno ravnanje z radioaktivnimi snovmi, ki nastanejo pri razgradnji. Po besedah poročevalca bi ukinitev pomoči EU lahko ogrozila varnost, saj ima zasnova reaktorjev vrste WWRE 440/230 resne varnostne pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče odpraviti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Zaščita človekovega zdravja in okolja spada med prednostne cilje evropske razvojne politike. Glede na to sem prepričan, da mora EU nujno zagotoviti ustrezne finančne in tehnične vire za razgradnjo enot 1 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji, kar podpira tudi Parlament v tej resoluciji. S tem Evropa zapira pomemben izvor radioaktivnega onesnaževanja in odpravlja tveganje hude nesreče. Ob opredeljevanju varnostnih pogojev za dejavnosti pri razgradnji mora Evropska skupnost nujno tudi aktivno pomagati Bolgariji pri premagovanju negativnih učinkov razgradnje na gospodarsko konkurenčnost, oskrbo z energijo in stanje na trgu dela. V tem smislu mora strategija posredovanja EU podpreti odpiranje novih delovnih mest in trajnostni razvoj industrije na območjih, ki bodo ob razgradnji prizadeta.

  Rebecca Harms (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Parlament jhe danes odobril 300 milijonov EUR za nadaljnjo pomoč pri razgradnji jedrskih reaktorjev Kozloduj 1-4. To podpiram, saj bo za varno razgradnjo teh reaktorjev nadaljnja pomoč potrebna. Parlament pa je zavrnil finančno pomoč termoelektrarnam na lignit, ki so tudi hudi onesnaževalci, iz teh sredstev. Zavrnjen je bil tudi predlog o uporabi dela sredstev za pomoč Bolgariji pri iskanju rešitve za trajno odlaganje jedrskih odpadkov. To mi je narekovalo glasovati proti spremenjenemu predlogu. Glasovanja o zakonodajni resoluciji pa sem se vzdržala, da bo vseeno mogoče financirati razgradnjo s sredstvi EU.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (FR) Lahko smo samo veseli vsakega koraka k razgradnji jedrskih elektrarn in k programom raziskav na področjih obnovljivih virov energije ter ravnanja z jedrskimi odpadki. Gre za korak k postopnem ukinjanju jedrske energije, ki ga zagovarjamo. Rad bi pa poudaril, da sem osupel ob vztrajanju pri „odlaganju“ jedrskih odpadkov. Ta postopek glede ne more zagotoviti dolgoročne rešitve, saj pomeni prevelika tveganja za naš ekosistem.

Skrbijo me tudi pomanjkljiva jamstva za pravilno porabo sredstev finančne pomoči EU, namenjene za razgradnjo. Kako se lahko zanesemo, da del 300 milijonov EUR ne bo porabljen za gradnjo nove jedrske elektrarne Belene v Bolgariji? Ali ni komisar Ottinger že obljubil financiranja tega projekta? Glasujem za poročilo, ker upam, da bomo tako le dočakali razgradnjo reaktorjev v Kozloduju.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Uporaba jedrske energije v državah srednje in vzhodne Evrope po njihovem pristopu k EU terja finančno pomoč pri učinkovitem ravnanju z jedrskimi odpadki in uspešnejši zaščiti človekovega zdravja in okolja. Finančna pomoč, ki smo jo odobrili danes, je del te pomoči. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. ─ (HU) V pristopnem sporazumu se je Bolgarija, tako kot Slovaška in Litva, zavezala, da bo razgradila del svojih jedrskih energetskih zmogljivosti. Do leta 2009 ji je bila zagotovljena finančna pomoč za končno razgradnjo jedrske elektrarne v Kozloduju, prosi pa za podaljšanje pomoči do leta 2013, kar je že bilo odobreno nekaterim drugim državam članicam. V ta namen bo prejela približno 860 milijonov EUR pomoči. Popolna razgradnja pa je dolgotrajen postopek, saj ne gre samo za preprost izklop elektrarne iz elektroenergetskega omrežja. Če želimo jedrsko elektrarno predčasno ustaviti, je treba poskrbeti tudi za nadomestno električno energijo. Energetska oskrba same Bolgarije sicer ni ogrožena, zaprtje elektrarne pa zadeva sosednje države, ki so od elektrarne prejemale energijo. Z ustavitvijo štirih reaktorjev bo Bolgarija ob 1 700 MW zmogljivosti.

Bolgarska vlada brez finančne pomoči EU ne more zagotoviti varnega odlaganja izrabljenega goriva, katerega del je tako ali pošiljala v tretje države. Jasno mi je, da bolgarska vlada nima rezerv, s katerimi bi lahko pokrila stroške trajne razgradnje, zato ji moramo zagotoviti finančno pomoč. V trajno zapiranje jedrskih elektrarn smo vložili že veliko sredstev, veljalo pa bi razmisliti, ali ne bi bilo namesto zapiranja jedrske elektrarne bolj smotrno posodobiti. Pri tem nimam v mislih prav elektrarne v Kozloduju. Podpreti bi morali izboljšanje standardov jedrske varnosti v državah srednje in vzhodne Evrope, saj so prav varnostne pomanjkljivosti razlog za zapiranje jedrskih elektrarn.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Dokler ne bomo imeli zadovoljive rešitve za trajno odlaganje jedrskih odpadkov, nas ne sme presenečati, da države kandidatke ne vedo, katero možnost izbrati. Poskrbeti moramo, da se ne bo dogajalo, da bi najprej nekomu finančno pomagali učinkoviteje zaščititi ljudi in okolje, nato pa ugotovili, da gorivne elemente prodaja, morda celo za uporabo v vojaške namene. Seveda je iskanje rešitve za trajno odlaganje v prid varnosti in okolju cele Evrope. Ustaviti pa moramo nadaljnjo prodajo jedrskih odpadkov.

Ko ugotovimo, da razgradnja dveh jedrskih reaktorjev stane 1,78 milijarde EUR, nam postane jasno, da se je pesmica o ceneni in okolju prijazni jedrski energiji izpela. Poročilo opominja na nekatere probleme v zvezi z jedrsko energijo in razgradnjo jedrskih reaktorjev, zato sem glasoval zanj.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. ─ (RO) V skladu z zavezami iz pristopne pogodbe k EU mora Bolgarija zapreti enote 1-4 jedrske elektrarne Kozloduj, pri tem pa ji je EU do leta 2009 nudila finančno pomoč. Glasovala sem v podporo prošnji Bolgarije za dodatnih 300 milijonov EUR pomoči do leta 2913 za zaključek razgradnje jedrske elektrarne Kozloduj, čiščenje lokacije in ustrezno ravnanje z nastalimi odpadki, ki ne bo ogrožalo zdravja ljudi ali okolja.

Poleg tega podpiram zahtevo Komisije glede spremljanja in nadzora izvajanja vseh projektov, ki bodo prejeli pomoč: raziskav/razvoja uvajanja tehnologij obnovljivih virov energije, ki bodo omogočile zmanjšanje dodatnih 18 000 kt izpustov CO2, ki jih bo povzročilo zaprtje. Posebno pozornost je treba posvetiti preusposabljanju osebja, da stopnja brezposelnosti ne bo še narasla, in razvoju lokalnih skupnosti, še zlasti v sedanji krizi. Vse te dejavnosti morajo teči popolnoma pregledno državljanom, v skladu z vsemi določbami mednarodnih okoljskih sporazumov, katerih podpisnica je Bolgarija (Aarhus, Espoo itd.).

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Po pričakovanjih nam je Zelenim na plenarnem glasovanju spodletela še zadnja priložnost, da bi spremenili Harmsovo poročilo o finančni pomoči Skupnosti za razgradnjo štirih enot jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji.

Danes je EP odobril Bolgariji 300 milijonov EUR pomoči (do leta 2013) za njen program razgradnje štirih jedrskih reaktorjev v Kozloduju. Zaradi tega pozitivnega sporočila Bolgariji smo se poročevalec in skupina Zelenih/EFA vzdržali glasovanja o zakonodajnem predlogu.

Po zaslugi Zelenih je EP končno spoznal, da Bolgarija praktično nima politike trajnega odlaganja jedrskih odpadkov. Bolgarski vladi pa je ─ ob pomoči skupin EPP in S&D ─ uspelo iz besedila umakniti vse odločbe, ki bi zagotovile dejanski napredek na področju trajnega odlaganja. Zaenkrat so glavna tveganja za ljudi in okolje prenesli na Rusijo, kamor izvažajo večino obsevanih gorivnih elementov.

Evropskemu parlamentu pa je vseeno uspelo zagotoviti več sodelovanja javnosti, preglednosti, nadzora in poročanja, kot je predvideval izvirni predlog Komisije. Zdaj čakamo, koliko od tega bo potrdil Svet, ki ima končno besedo, saj ima pri zadevah v zvezi z jedrsko varnostjo EP zgolj posvetovalno vlogo.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. ─ (LT) Gospe in gospodje, podobno kot razgradnja jedrske elektrarne Kozloduj pri Bolgariji je bila razgradnja jedrske elektrarne Ignalina pogoj za pristop Litve k Evropski uniji. Ustavitev jedrske elektrarne Ignalina leta 2009 Litva močno občuti. Odkar je Litva leta 1991 spet pridobila neodvisnost, je jedrska elektrarna Ignalina precej prispevala h narodnemu gospodarstvu, saj je krila več kot 70 % porabe električne energije v državi. Ob zaprtju elektrarne smo se morali odreči statusu izvoznice energije in smo postali uvoznica energije različnih vrst. Jedrska elektrarna Ignalina je oskrbovala industrijo s ceneno električno energijo, obenem pa prinašala dohodke z izvozom. Podobno kot pri Kozloduju bo posledica zaprtja Ignaline zmanjšanje obsega poslovnih dejavnosti in delovnih mest na območju okoli elektrarne. Ustrezna finančna pomoč EU Kozloduju in Ignalini je nujna za delno omilitev gospodarskih in socialnih posledic razgradnje jedrskih elektrarn. Finančni pretresi v zadnjih letih so prizadeli Litvo in številne države članice EU in zamrznili načrte za gradnjo novih, naprednih jedrskih elektrarn, vsaj v dogledni prihodnosti. Nespametno pa bi bilo v celoti odreči se jedrski energiji. Jedrska tehnologija nikakor ne more biti univerzalno zdravilo za našo energetsko varnost in proti naravnim nesrečam, učinkovita in varna jedrska energetika pa bi nam lahko pomagala pri obvladovanju dolgoročnih strateških izzivov.

Poročilo: Lambert van Nistelrooij (A7-0138/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Strukturne sklade za naše regije je treba bolje učinkoviteje povezati z evropskimi posojili za raziskave in inovacije. Poročilo gospoda van Nistelrooija našteva koristna priporočila za boljšo izrabo teh posojil. Tu se nedvomno odpirajo širše možnost za financiranje in rast naših območij. Podobno bi bile močnejše sinergije med finančnimi instrumenti dobrodošle v času, ko naše gospodarstvo potrebuje nov zagon. In končno, te sklade bi lahko uporabili pri uveljavljanju strategije EU 2020. Ob upoštevanju njegove kakovosti sem poročilo podprla s svojim glasom.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Inovacijsko dejavnost je mogoče najuspešneje urejati na regionalni ravni, z zbliževanjem akterjev, kot so univerze, javne raziskovalne ustanove in industrija, s spodbujanem partnerstev pri prenosu znanja, in z izmenjavo najboljših praks med regijami. Kohezijska politika je osrednji steber evropskih povezovalnih procesov in s spodbujanjem zbliževanja vedno bolj raznolikih regij ter gospodarske rasti in ustvarjanjem novih delovnih mest spada med najuspešnejše politike EU. Spodbujanje in uveljavljanje uspešnih modelov v trikotniku znanja sta življenjskega pomena, prav tako trajnostni razvoj regionalnih strateških raziskovalnih okolij za inovacije, ob povezovanju podjetij, raziskovalnih centrov, univerz in javnih institucij. Rada bi izpostavila možnosti, ki jih nudijo regijski „grozdi“ kot vodilni akterji pri gradnji na znanju temelječe konkurenčnosti regij, in pomen vključitve razvoja „grozdov“ v Program za konkurenčnost in inovativnost in v 7. okvirni program. Prav tako bi rada opozorila na pomen skupnosti znanja in inovacij, ki jih vzpostavljamo v okviru Pobude za preglednost in ki povezujejo glavne regionalne na znanju temelječe „grozde“ po Evropi. Pozivam k spodbujanju izmenjave znanja med regionalnimi „grozdi“ s sredstvi strukturnih skladov, saj ti „grozdi“ pomenijo pomembno priložnost, še zlasti v prikrajšanih regijah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Menim, da bi bilo na mestu opraviti analizo, kako so države članice in regije upoštevale orientacijski okvir iz strateških smernic Skupnosti za obdobje 2007-2013, še zlasti pa smernico 1.2 o izboljšanju znanja in inovativnosti za rast, v svojih nacionalnih strateških referenčnih okvirjih (NSRO) in operativnih programih. Taka analiza bi nam zagotovila bolj konkreten pregled nad opravljenim delom in nad izzivi, ki nas še čakajo na področju, s katerim se vse več ukvarjamo. V času krize odpravljanje nesmotrnega trošenja in podvajanja ni samo dobrodošlo, pač pa je nujno. Prepričan sem, da moramo opraviti temeljito oceno o povezanosti kohezijske, raziskovalne in inovacijske politike z instrumenti (strukturnimi skladi, sedmim okvirnim programom za RTD in konkurenčnost ter okvirnim programom za inovacije), s čimer lahko dosežemo njihovo višjo učinkovitost in produktivnost.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Raziskovalna in inovacijska dejavnost sta prednostni območji življenjskega pomena za konkurenčnost in uspeh evropskega gospodarstva v sedanjih razmerah svetovne krize, ostre konkurence in novih izzivov, kot so podnebne spremembe in ozemeljska kohezija. Kriza še zaostruje tveganja neravnovesij med regijami in slabšanja gospodarskih in socialnih razmer v najbolj prikrajšanih regijah. Glede na to podpiram resolucijo, ki poudarja nujnost večje učinkovitosti in prožnosti strukturnih skladov ter preprostejšega dostopa do njih za hitrejšo boljšo dostopnost pomoči in finančnih mehanizmov za nove poslovne projekte in za oživitev malih in srednjih podjetij. Ta strategija je izrednega pomena za ozemeljsko kohezijo EU, saj obenem pretvarja sedanjo krizo v priložnost za izrabo naših prednosti in dviga učinkovitost in donosnost naših virov.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. ─ (RO) Glasoval sem za poročilo, saj so znanje, razvoj in inovacije ključni dejavniki, ki lahko Evropski uniji pomagajo k hitrejšemu in uspešnejšemu izhodu iz sedanje krize, obenem pa pri doseganju zastavljenih ciljev gospodarskega razvoja. Za to potrebujemo dosledno politiko, ciljno usmerjeno in podprto z ustreznimi finančnimi sredstvi. Menim pa, da bi morali upoštevati tudi socialne in gospodarske razlike med regijami. Omejitve in cilje moramo zastavljati glede na dejansko stanje, zahteve pa ob posvetovanju z vsemi lokalnimi, regionalnimi in državnimi telesi in agencijami.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Inovacijska dejavnost je pomembna, ne moremo pa je narekovati od zgoraj, kar poskuša strategija Evropa 2020. Inovacijam pa lahko pomagamo s programi subvencioniranja. Nima pa smisla prosilcev za subvencije izpostavljati nepregledni množici različnih institucij, predpisov in pravil, ki izvira iz pomanjkljivega usklajevanja med EU in državami članicami. Vsaka poenostavitev je koristna, če seveda ne odpira vrat zlorabam. V poročilu opisani pristopi se mi zdijo primerni in glasoval sem zanje.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Kohezijska politika je osrednji steber evropskih povezovalnih procesov in ena od najuspešnejših politik EU, ki prispeva k zbliževanju regij ter spodbuja rast in zaposlovanje s sredstvi strukturnih skladov. V tekočem obdobju 2007-2013 vse države članice namenjajo znatna proračunska sredstva inovacijskim in razvojnim dejavnostim. Prepričan sem, da je kohezijska politika pripravljena na sinergije z raziskovalno in inovacijsko politiko pri razvoju zmogljivosti, mreženju in prenosu znanja.

Boljša izraba sredstev bo pomenila boljše raziskave, več znanja in več inovacijskih zmogljivosti po regijah ter krepitev ozemeljskega vidika partnerstva pri snovanju in izvajanju javnih politik. Poročilo je pobuda, ki jo podpiram, saj menim, da je nujno doseči sinergije med strukturnimi skladi za raziskave in inovacije ter sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj, v prid večji učinkovitosti in gradnji družbe znanja.

Poročilo: Liem Hoang Ngoc (A7-0147/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Glasovala sem za resolucijo, kakršno je sprejel Odbor za ekonomske in monetarne zadeve Evropskega parlamenta. Dolgoročna vzdržnost naših javnih financ je danes temeljnega pomena za verodostojnost evropske ekonomske in fiskalne politike. To je dokazala grška kriza. Ob stikih s trgi in bonitetnimi agencijami morajo javne oblasti dokazati, da ravnajo odgovorno. To narekujejo tudi demografska dejstva današnjega dne in prihodnjih let. Zato sem odločno nasprotovala stališču, ki ga je zagovarjal poročevalec gospod Liem Hoang Ngoc, naj se ohrani politika javnega primanjkljaja. Izhajati moramo iz ugotovitve, da javne finance številnih držav članic niso vzdržne, in zbrati moramo pogum za odpravo tega. Naš čoln pušča. Sicer še ne tone, skrajni čas pa je, da začnemo plati vodo iz njega.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Pri glasovanju o poročilu socialističnega poslanca Liema Hoanga Ngoca o dolgoročni vzdržnosti javnih financ v četrtek, 20. maja, sta poslanski skupini UMP in Modem navdušeno glasovali za besedilo, ki sta ga Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo pred tem spremenili vrstico za vrstico in ga pretvorili v manifest neoliberalizma. Glasovala sem proti besedilu, ki pomeni žalitev evropskih državljanov. Skupini UMP in Modem zaostrujeta prag nevzdržnega primanjkljaja, da bi upravičili nezaslišane varčevalne ukrepe po vsej Evropi v letu 2011. Pakt stabilnosti skušata pretvoriti v pakt razgradnje socialne države. Pri obravnavi besedila se je desnica spustila tako globoko, da celo zavrača ustanovitev evropske javne bonitetne agencije, v času, ko zasebne agencije plešejo divje kolo in s špekulacijami napadajo države članice evroobmočja. Desnica pa pozablja, da je rast primanjkljaja predvsem posledica krize, finančnega reševanja bank in poloma neoliberalistične politike. Danes desnica izstavlja račun za vse to državljanom.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (EL) Ogromni primanjkljaji in zadolženost v številnih državah članicah Eu so sicer res hud problem, saj so pripeljali do današnje finančne krize, ki jo moramo zdaj premagati. Vzrokov finančnih odklonov pa ne gre iskati tam, kjer jih je iskal poročevalec. Državni proračuni so iztirili iz naslednjih razlogov: a) v vsaki krizi se državna poraba (socialni izdatki, poraba za pospeševanje rasti) poveča, b) reševalo se je poslovne banke, in c) zaostrila se je davčna konkurenca, kar je v zadnjih dvajsetih letih privedlo do znatnega zmanjšanja obdavčitve dobička pravnih oseb. Zato je naša analiza stanja čisto drugačna od analize poročevalca, ki je prepričan, da so za finančne odklone odgovorne vlade.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. ─ (RO) Lansko leto sta stopnji proračunskega primanjkljaja in javnega dolga v evroobmočju narasli na 6,3 % oziroma 78,7 % BDP, kar je mnogo več, kot dopušča pakt za stabilnost in rast. Sedanja kriza je izpostavila omejitve, ki jih predpisuje pakt za stabilnost in rast, ki se ni izkazal kot ustrezen instrument za usklajevanje nacionalnih gospodarstev. Zato podpiram zahteve za revizijo pakta in za oblikovanje alternativnega mehanizma za obnovitev usklajevanja gospodarstev v EU, pa tudi za ustanovitev evropske javne bonitetne agencije in za tesnejše usklajevanje proračunskih in monetarnih politik držav članic. Tako menim, da je odločitev Evropske centralne banke iz prejšnjega tedna za nakup vladnih obveznic držav evroobmočja pozitiven korak. Odločil sem se za glasovanje proti poročilu o dolgoročni vzdržnosti javnih financ, ker so bile vsebine, ki se mi zdijo temeljnega pomena za stabilnost evropskega enotnega trga in ohranitev sodobne države blaginje v Evropi umaknjene iz poročila.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) V časih, kakršen je današnji, ko imajo mnoge države hude težave z javnimi financami, je nujno sprejeti politične ukrepe za gospodarsko in socialno stabilizacijo, še zlasti pa za spodbujanje rasti. Ob analizah primanjkljajev je treba analizirati tudi javni dolg in sprejeti najboljše prakse za to področje za umiritev stanja in preprečitev podobnih napak v prihodnje. Menim tudi, da bi morali sprejeti razumna merila za okrevanje gospodarstev, saj se razmere od ene do druge države članice razlikujejo. Na koncu bi rad poudaril nujnost konkurenčne davčne politike, ne le v okviru EU, pač pa tudi pri vlaganjih tretjih držav.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Kot kaže sedanja kriza s svojimi globokimi rezi v gospodarski razvoj, so kakovost življenja državljanov, socialna stabilnost in vzdržnost javnih financ pogoj za okrevanje gospodarstva in zdrav razvoj. Izkazala se je tudi neustreznost revizije pakta za stabilnost in rast. Zato bi rad ponovno opozoril na nujnost okrepitve mehanizmov institucij EU za tesnejše povezovanje in ozemeljsko kohezijo in za okrepitev zmožnosti za posredovanje in zaščito pri obvladovanju tveganj in odstopanj od skupne politike. Rad bi izpostavil tudi socialna vprašanja, na katera opozarja poročilo, namreč velike razlike med dohodki državljanov. Take razmere spodkopavajo produktivnost in konkurenčnost gospodarstva. Zato se strinjam, da je nujno spodbujati države članice k ustreznim reformam za odpravo teh neravnovesij. Pravično obdavčenje in učinkovita javna poraba sta nujna pogoja za okrevanje gospodarstva in socialno kohezijo. Zmanjševanje revščine, socialna kohezija in spodbujanje gospodarske rasti in produktivnosti so nedvomno prednostne naloge EU, pri tem pa bo vsekakor v pomoč postopno znižanje davčnih obremenitev dela v malih in srednjih podjetjih.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. ─ (FR) Soglašam z ugotovitvami poročila: sedanje ravni javnega dolga in primanjkljaja bodo težko bremen prihodnjim generacijam, obenem pa so hud problem že danes. Ne strinjam pa se s predlaganimi rešitvami. Ne predstavljam si, kako bi lahko resno jemali poročilo, ki zanemarja razloge za razmah javne zadolženosti in primanjkljaja v zadnjem času. V nasprotju s poročilom moramo ugotoviti, da so dolgove bank in finančnih institucij prevzele nase države članice, s tem pa evropski državljani in davkoplačevalci, in to je povzročilo tolikšno rast primanjkljajev. Vbiti si moramo v glavo, da EU in Evroskupina zdaj skušata ugoditi trgom, za katere bi človek mislil, da so razumni in učinkoviti, v resnici pa enkrat zganjajo paniko, če primanjkljaji preveč narastejo, drugič pa, ker se ustrašijo, da bi ukrepi za zmanjšanje primanjkljajev lahko ogrozili videz gospodarskega okrevanja. Sami so si zategnili zanko okoli vratu s previsokim računom za tveganje v zvezi z grškim dolgom, ki bi ga lahko odpravili preprosto z ukrepi, kakršni so bili sprejeti nedavno. Vendar so zmagali na vseh frontah in še povečali svoje dobičke. Komu mar, kakšne posledice bosta trpela realno gospodarstvo in ljudstvo!

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Prisiljena sem bila glasovati proti poročilu kolega Liema Hoanga Ngoca, ki so ga evropski desničarji in liberalci spremenili tako, da ni več prepoznavno in da pomeni samo še obrambo pakta za stabilnost, torej varčevalnih politik. Proračunska politika ni sama sebi namen, pač pa je orodje za zadovoljevanje javnih potreb. Ne smemo se usmeriti zgolj na varčevanje, da ne bomo zatrli še tisto malo rasti, kot je lahko dosežemo; nasprotno, zavzemati se moramo za filozofijo rasti zaposlovanja. V ta namen moramo EU zagotoviti sredstva za ukrepanje, s tem si bomo zagotovili orodja za usmerjanje evropskega gospodarstva, boljša od nezadostnih sedanjih orodij pakta za stabilnost.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (FR) Besedilo je dokaz, kako potreben je sistem prerazdeljevanja, ki bi skrbel za potrebe družbe v celoti. Njegovi pozitivni predlogi zadevajo politike preseljevanja. Zavrača „nekritično zmanjševanje“ javnih naložb pod pretvezo krize. Za tem pa se pri konkretnih predlogih zateče k obratni logiki.

Dvig upokojitvene starosti, uveljavljanje pakta za stabilnost in rast kljub temu, da je očitno eden od vzrokov krize, pohvale Evropski centralni banki za rešitev bančnega sektorja, zagovarjanje socialnega gospodarstva na temeljih vzdržnega konkurenčnega trga ─ take in podobne neoliberalistične dogme se ponavljajo skozi celotno besedilo. Kriza nas ne bo naučila ničesar: Evropa je zaslepljena od svojega dogmatizma gluha za zahteve svojih državljanov. Glasujem proti temu poročilu.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. ─ (IT) Ne glede na to, da svetovna gospodarska in finančna kriza zaskrbljujoče posega v vzdržnost državnih proračunov, obravnavano poročilo vsebuje trditve, zaradi katerih ne morem glasovati zanj.

Prvič, poročilo v točki 59 trdi, da lahko pripomoremo k izhodu iz krize z dvigom ravni zaposlenosti, in predlaga sprejem politik v prid priseljevanju tujcev v EU, celo s podeljevanjem državljanstva. Na eni strani besedilo očitno meša gospodarska vprašanja migracijsko politiko, ob tem pa zanemarja že zdaj visoko raven brezposelnosti.

Na drugi strani menim, da Evropa ne bi smela spodbujati podeljevanja državljanstva. Poleg tega merijo nekatere predlagane spremembe na obdavčenje finančnih transakcij in ustanovitev evropske bonitetne agencije. Z uvedbo novega davka vsekakor ne moremo doseči boljše ureditve finančnega trga.

Nazadnje, v zvezi z ustanovitvijo javne bonitetne agencije, predlagana sprememba ni zadela bistva, namreč, najboljši način za ohranitev zaupanja vlagateljev so neodvisne in nepristranske ocene bonitetnih agencij, ne pa politično usmerjane ocene.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Globoko obžalujem, da je desničarjem končno uspelo „ugrabiti“ poročilo o javnih financah in popolnoma izmaličiti njegov smisel v skrajno liberalistično besedilo. Čestitam poročevalcu gospodu Hoangu Ngocu za odločitev, da umakne podpis z njega.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. ─ (FR) Povsem nesprejemljivo je, da je bilo poročilo sprejeto z večino Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu, zato je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu v soglasju z našim poročevalcem, gospodom Hoangom Ngocom, glasovala proti poročilu. Kako lahko komu pride na misel siliti naše sodržavljane plačevati za krizo, za katero so odgovorni predvsem banke in špekulanti? Ukrepi, ki jih zagovarjata skupini PPE in ALDE, namreč, hitra konsolidacija javnih financ, zmanjšanje javne porabe, še zlasti za pokojnine in zdravstvo, brezpogojno uveljavljanje pakta za stabilnost in rast, bodo imeli uničujoče dolgoročne učinke na našo družbo. Če ne bomo uvedli davka na finančne transakcije, ki ga ja predlagal gospod Hoang Ngoc, in če ne bomo sprejeli učinkovitih ukrepov za okrevanje gospodarstva, drvimo naravnost v prepad. Ne potiskajmo evropskih državljanov na kolena!

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Osrednji namen poročila je bil analizirati dolgoročno vzdržnost javnih financ v Evropski uniji za okrevanje gospodarstva. Razprave na plenarnem zasedanju ne bi mogli imeti ob bolj primernem času, če upoštevamo enkratni ekonomski in finančni dogovor, ki so ga prejšnji teden dosegli evropski voditelji. Na eni strani sprejeti sveženj ukrepov ─ namreč sprostitev pomoči Grčiji, pospešitev prestrukturiranja javnih financ v državah članicah in vzpostavitev mehanizma za finančno stabilnost ─ dokazuje visoko solidarnost. Napoveduje pa obdobje odrekanja, ki bo zadelo vse Evropejce. Odrekanje mora biti porazdeljeno pošteno in uravnovešeno. Zdaj je čas za pogumne odločitve na nacionalni ravni, dolgoročne in temeljite. javne finance je mogoče uravnotežiti z zmanjšanjem porabe ali povečanjem prihodkov, ali z obema ukrepoma istočasno.

V času recesije nimamo druge izbire kot znatno zmanjšati javno porabo z odpravo razmetavanja denarja in optimiziranjem delovanja države. Po vrsti sprememb je končno besedilo predloga resolucije usmerjeno v take cilje, zato sem glasoval zanj.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. ─ (LT) Gospe in gospodje, leta 2009 so Litva in nekatere njene sosede v EU skoraj dosegle dno brezna. Zdaj sicer okoli naših glav ne krožijo več ujede, še vedno pa se ne počutimo varne: BDP Litve je v prvem četrtletju leta 2010 zabeležil padec za 4,1 % na četrtletni ravni. Večini Litovcev je jasno, da nujnost bolečih žrtev in ostrih ukrepov ne bo izpuhtela čez noč. Dolgoročna vzdržnost javnih financ je pogoj za stabilnost in rast. Rešitev je zmanjšanje proračunskega primanjkljaja. Poročilo pravilno ugotavlja, da visoke ravni javnega dolga in primanjkljajev ogrožajo vzdržnost in lahko pogubno vplivajo na zaposlovanje, javno zdravstvo in pokojnine. Odločitev, ki nas čaka, ni lahka ─ rast državnih primanjkljajev postaja vedno težje breme prihodnjim generacijam. Za okrevanje litovskega in evropskega gospodarstva je finančna stabilnost nujna. Zato soglašam z ukrepi, o katerih smo razpravljali ta teden, na primer s predlogoma o Evropskem odboru za sistemska tveganja in o Evropskem sistemu finančnih nadzornikov. Danes bolj kot kdajkoli doslej potrebujemo učinkovito usklajevanje trgov in hedge skladov ter učinkovitejši nadzor. Nadaljevati moramo tudi z odgovornim uveljavljanjem naših mednarodnih zavez. Najpomembnejše pa je, da moramo obnoviti zaupanje javnosti in ekonomsko samospoštovanje v vsaki od naših držav članic. To lahko dosežemo z obnovo dolgoročne vzdržnosti javnih financ, z odkritimi besedami in preglednostjo vsega našega delovanja.

Poročilo: Ricardo Cortés Lastra (A7-0129/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Poročilo o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije Evropa 2020 je temeljni dokument, saj ponazarja, koliko lahko ta politika prispeva k prihodnosti Unije. Strukturni skladi, ki spodbujajo kohezijo evropskega ozemlja in financirajo inovacije, omogočajo uveljavljanje pobud, ki nedvomno pospešujejo rast v naših regijah. Iskreno sem prepričana, da bo kohezijska politika ključni dejavnik pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, zato sem glasovala za poročilo.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. ─ (IT) Težave, ki jih že od nekdaj povzročajo politične, socialne in gospodarske razlike, podedovane iz zgodovine na velikem in še vedno ne poenotenem ozemlju Evrope, so nam v osemdesetih letih narekovale oblikovanje kohezijske politike. Evropa je od časa do časa, od enega do drugega programskega obdobja, prisiljena posodobiti cilje kohezijske politike. To počne s prenavljanjem virov, pri katerih so kohezijski skladi bili, so in bodo osrednja finančna podlaga vseh politik EU, usmerjenih v notranjo kohezijo, pa tudi ciljev, pri čemer stalno usklajuje cilje in delovanje s potrebami časa. Podpiram samoiniciativno poročilo gospoda Cortésa Lastre: strategijo EU 2020 moramo vključiti med cilje kohezijske politike v obdobju 2007-2013, podprte s ciljem ozemeljske kohezije in pragmatičnim pristopom vključevanja lokalne ravni. Samo tako se bomo lahko izognili nevarnosti, da bi se strategija EU 2020 spridila v samospev evrokracije, kot se je zgodilo z lizbonsko strategijo.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. ─ (FR) Strukturni skladi imajo ključno vlogo pri izvajanju strategije EU 2020, saj so učinkovit instrument spodbujanja gospodarskega razvoja v vseh evropskih regijah. Poročilo gospoda Cortesa Lastre pravilno poudarja, da so bili rezultati lizbonske strategije konkretni le tam, kjer je bila le-ta povezana s kohezijsko politiko. Zato soglašam s priporočili poročevalca glede potrebnih izboljšav sistemov upravljanja pri strategiji EU 2020 v primerjavi z lizbonsko strategijo. Nujno moramo vzpostaviti tesnejše povezave med lokalnimi in regionalnimi organi oblasti in zainteresiranimi skupinami civilne družbe v okviru dogovorov o upravljanju na več ravneh. Pridružujem se poročevalcu pri pozivu k poenostavitvi dostopa do sredstev strukturnih skladov v prihodnji regulativni ureditvi. Nenazadnje je enostavnost ključ do učinkovitosti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) V celoti podpiram predloge iz tega poročila v zvezi z vključitvijo kohezijske politike v uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020. Lizbonska pogodba poudarja načelo gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije, brez te solidarnostne določbe pa EU sploh ne bi imela nikakršnega smisla! Končni cilj kohezijske politike je zmanjšati neravnovesja v gospodarskem razvoju med regijami in odpraviti zaostalost najbolj prikrajšanih in najbolj oddaljenih regij. Pri obravnavi strategije EU 2020, ki je namenjena spodbujanju rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja, moramo upoštevati, da je lahko kohezijska politika pomemben instrument za uresničevanje zastavljenih ciljev strategije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Končni cilj kohezijske politike je zmanjšati razlike v gospodarskem razvoju med regijami s ciljnim financiranjem rasti in zaposlovanja. Strategija EU 2020 Evropi zastavlja pomembne in ambiciozne izzive na petih strateških področjih: (i) zaposlovanje, (ii) raziskave in inovacije, (iii) podnebne spremembe in energija, (iv) izobraževanje in (v) boj proti revščini. Kot sem že dejal, gre za ambiciozno in drzno strategijo. Soglašam s poročevalcem, da jo moramo zasnovati v skladu s kohezijsko politiko prihodnosti in da je treba strategijo EU 2020 izvajati na regionalni in lokalni ravni, kar nam je pri lizbonski strategiji spodletelo. To je nujno za gospodarski razvoj in rast regij. Prihajam iz območja Portugalske, kjer naše interese in želje v centru pogosto preslišijo, kot sem že večkrat javno povedal, in prepričan sem, da bi lahko uresničevanje ciljev strategije EU 2020 na regionalni ravni lahko precej pripomoglo k bolj uravnoteženemu razvoju regij.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) V našem projektu evropskega razvoja nam ostaja še precej dela pri krepitvi ozemeljske kohezije, ki je ključnega pomena v boju proti revščini in socialni izključenosti, pri spodbujanju zaposlovanja in trajnostnega razvoja ter krepitvi socialne kohezije. Ne dvomim, da so mala in srednja podjetja izrednega pomena za uspešen razvoj Evrope. Zato podpiram priporočila iz poročila, kot je nujnost poenostavitve pravil dostopa in vodenja dodeljevanja razpoložljivih sredstev, da bi postala njihova uporaba privlačnejša in učinkovitejša ter zajela celotno ozemlje EU. Regije odgovarjajo za več kot tretjino vseh javnih naložb v EU, poraba sredstev iz strukturnih skladov pa je vedno bolj usmerjena v cilje, povezane z rastjo in zaposlovanjem. Prepričan sem, da mora EU nujno nemudoma sprejeti konkretne ukrepe v odziv na „potrebe regij, za katere so značilne hude in stalne naravne ali demografske ovire, kot so obalne regije, otoki, gorate, čezmejne in najbolj oddaljene regije“. Rad bi ponovil tudi, da „sta izobraževanje in usposabljanje temeljna pogoja za razvoj EU in lahko povečata njeno konkurenčnost glede na globalne izzive“.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. ─ (PT) Poročevalec obžaluje, da v strategijo 2020 ni ustrezno vključena ocena lizbonske strategije in to mnenje delimo z njim. Zastavljenih ciljev lizbonske strategije ─ gospodarske rasti, zaposlovanja in socialne kohezije ─ nismo uresničili, nasprotno, razmere na teh področjih so se celo poslabšale. Kot pravimo, je sedanje stanje posledica ciljev lizbonske strategije, in kakšni cilji so bili to! Zelo konkretno: liberalizacija, privatizacija, rahljanje delovne zakonodaje. Strategija 2020 je prevzela prav te izbire, instrumente in cilje. V tem duhu se poročevalec zavzema za „vzpostavitev svobodnega, odprtega in funkcionalnega notranjega trga“. No, prav „svoboden, odprt in funkcionalen notranji trg“ je v EU pripeljal revščino in socialno izključenost in spodkopal ozemeljsko kohezijo. Zato ne sprejemamo povezave kohezijske politike s strategijo 2020, da ne bi ogrozili njenega pravega namena: zmanjšanje razvojnih razlik med regijami in uveljavitev resnične ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. ─ (PL) Osrednji cilj kohezijske politike je zbližati ravni razvitosti vseh regij EU. Večletni programi in strategije, sprejete v okviru te politike, so se regijam, še zlasti najrevnejšim, odprle priložnosti za trajnostno gospodarsko rast, konkurenčnost in odpiranje novih delovnih mest. Polovica naložb v javnem sektorju poteka na regionalni ravni, zato postajajo lokalni organi oblasti glavni dejavniki uresničevanja sedanje lizbonske strategije, oziroma, v prihodnje, strategije 2020. V celoti moramo podpreti izvajanje projektov kohezijske politike, saj imajo najpogosteje največ koristi od njih podeželska območja, partnerski pristop, za kakršnega se zavzema avtor, pa omogoča učinkovito obveščanje državljanov o ciljih in dosežkih izvedenih projektov.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. ─ (DE) Vse kaže, da prikrajšanim regijam zagotavljamo finančna sredstva, le-ta pa nato končajo v sorazmerno bogatih regijah. Celotno EU pestijo težave s politiko finančne pomoči. Z eno roko namenjamo denar za obnovo vasi, da bi preprečili izumrtje podeželskih skupnosti, z drugo roko pa izničujemo te napore z uredbami o privatizaciji in deregulaciji.

Nima smisla oživljati osrednjega trga vasi, če je vas odrezana od omrežja javnega prevoza in pošta nima več urada v vasi. Poročilo ne obravnava dovolj podrobno težav s kohezijsko politiko, zato sem glasoval proti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. ─ (PT) Ta resolucija je pomemben dokument, saj razgrinja najboljši možni način povezave kohezijske politike in strategije EU 2020. V času, ko razmišljamo o evropski kohezijski politiki po letu 2013, je res primerno, da jo predstavimo kot nepogrešljivo orodje za uresničitev strategije EU 2020 in da ponovno potrdimo, da so kohezijske politike pogoj za uveljavitev izvirnega načrta povezovanja EU. Kohezijska politika ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju ravnovesja med evropskimi regijami, danes pa velja za ključno orodje za izhod iz sedanje finančne krize, s krepitvijo konkurenčnosti in lokalnih zmogljivosti. Prepričani smo, da je v času, ko ne moremo pričakovati povečanja proračuna EU in ko je pod pritiskom tudi proračun kohezijske politike (približno 45 % proračuna EU), povezava med cilji kohezijske politike in cilji strategije EU 2020 nujna za krepitev kohezije, obenem pa za spodbujanje ustreznih odzivov vseh regij in segmentov družbe na izzive, s katerimi se sooča EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Škoda, da je bila naša alternativna resolucija o kohezijski politiki in strategiji EU 2020 zavrnjena. Zato smo se člani skupine Zeleni/EFA vzdržali končnega glasovanja o resoluciji Cortésa Lastre.

  Elisabeth Schroedter (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ (DE) Poročevalec, gospod Cortés Lastra, je najprej sestavil zelo uravnoteženo poročilo o razmerju med kohezijsko politiko in strategijo Evropa 2020. Cilj poročila je bil popraviti obsežne proračunske rezervacije iz časa prve Barrosove Komisije. V poročilu se je upravičeno spraševal, ali je kohezijska politika orodje lizbonske strategije in po novem strategije Evropa 2020, ali pa ima neodvisen pomen in neodvisno vrednost. Poročevalcu je uspelo doseči ravnovesje med tema dvema vidikoma. Hvaležni mu moramo biti za njegovo zavzemanje za neodvisnost kohezijske politike. Njegov pristop smo podprli. Žal pa so spremembe, katerih večino je predložila Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), hudo zameglila izvirne cilje poročila. V Skupini Zelenih/Evropske svobodne zveze to globoko obžalujemo. Zato smo poročilo ponovno predložili na plenarnem zasedanju kot alternativno poročilo, v glavnem v izvirni obliki.

Žal ni prejelo večinske podpore. To nas glede na izid glasovanja v odboru ni presenetilo. Naš namen pa je bil s pomočjo alternativne resolucije jasno pokazati, da je manjšina v Parlamentu želela regijam zagotoviti več pravic do neodvisnega razvoja, kot jih omogoča model rezervacij v tekočem obdobju strukturnih skladov.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kohezijska politika je bistvena za uresničitev ciljev strategije 2020: pospeševanja izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja, ustvarjanja novih delovnih mest in gospodarske rasti. Po neuspehu lizbonske strategije glede cilja kohezije, nenazadnje pa tudi zato, ker ni bilo ustreznega posvetovanja z Evropskim parlamentom in sodelovanja regionalnih in lokalnih organov, poročilo poudarja pomen prispevka kohezijske politike k prihodnjim strateškim ciljem. Zato je pomembno, da se naredi korak naprej k močnejšemu občutku zavezanosti lokalnih in regionalnih organov ter podjetij ciljem strategije.

Regije morajo imeti ključno vlogo pri vzpostavljanju stika z gospodarskimi in družbenimi akterji, zlasti z malimi in srednje velikimi podjetji. Glede na svoj horizontalni pristop lahko samo močna in primerno financirana kohezijska politika pospeši razvoj Evropske unije in poveča njeno konkurenčnost kljub globalnim izzivom. Regionalno razsežnost Evrope je treba okrepiti s strategijo, ki bo upoštevala posebnosti različnih regij ali skupin, kot so na primer najbolj oddaljene regije. Zaradi vsega tega menim, da je kohezijska politika bistveni instrument za uresničitev ciljev strategije 2020, zato sem glasoval za poročilo.

Poročilo: Vincent Peillon (A7-0133/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Unija za Sredozemlje je mogočen projekt, ki zahteva močno politično vključitev Evropskega parlamenta. Glasovala sem za to poročilo, ker vsebuje naslednje tri zamisli, ki so zelo pomembne: 1) novo institucionalno strukturo je treba hitro uveljaviti, da bo začela Unija za Sredozemlje delovati; 2) pomembno je ustrezno financiranje, da bo Unija za Sredozemlje dosegla svoje cilje, in pojasniti šest glavnih strateških projektov (odpravljanje onesnaženosti Sredozemskega morja, prevoz, obnovljivo energijo, izobraževanje, MSP, civilno zaščito); 3) uspeh Unije za Sredozemlje je odvisen od reševanja konfliktov v Sredozemlju.

  Mara Bizzotto (EFD) , v pisni obliki. – (IT) Unija za Sredozemlje je ambiciozen projekt s številnimi nedvomno pozitivnimi vidiki, zlasti glede prihodnjih možnosti okrepitve s tem politično-gospodarskim partnerstvom, instrumenti za nadzor priseljevanja in boja proti tokovom nezakonitih priseljencev, ki so v preteklih letih prizadeli Sredozemlje. To je dodaten razlog, zakaj lahko Evropi koristi možnost foruma za dialog s sredozemskimi državami, ki so skoraj vedno tranzitne za večino nezakonitih priseljencev, ki pridejo do južnih obal celine.

Seveda se kanal, ki bo odprt za dialog, ne sme razlagati kot instrument za olajšanje pretoka, temveč kot instrument za ureditev in boj proti nezakonitosti. Spodbujanje socialne in gospodarske rasti v matičnih državah priseljencev bo odvisno od gospodarskega trgovanja in vzpostavitve miru v celotni bližnjevzhodni regiji, k čemur mora Unija za Sredozemlje dejavno prispevati. Zato nam bo Unija, če bo zgrajena na trdnih političnih podlagah in bo imela konkretne cilje, omogočila, da bomo lahko ljudem, ki si danes želijo trumoma priti na južnoevropske obale, pomagali v njihovih lastnih državah. V upanju, da bo na bližajočih vrhih Unije za Sredozemlje namenjen večji pomen priseljevanju, glasujem za.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Z glasovanjem za poročilo gospoda Peillona smo vsi priznali, da je Sredozemlje področje ključnega pomena in da bodo imele v večpolarnem in neodvisnem svetu velike regionalne povezave, kakršna je ta v Sredozemlju, boljši položaj za spopadanje s socialnimi, kulturnimi, gospodarskimi, okoljskimi, demografskimi, političnimi in varnostnimi izzivi.

Sredozemlje hkrati zajema vse te izzive, ki so bistveni za stabilnost celotne regije in kličejo po usklajenem, odločnem ukrepanju.

Na naslednjem srečanju v Barceloni bodo spet prišli skupaj voditelji evrosredozemskih držav ali njihovih vlad in ocenjevali napredek Unije za Sredozemlje.

Po mojem mnenju bi bilo treba takrat upoštevati tri politične točke:

a) čas, ki je bil porabljen za oblikovanje institucionalne ureditve, določene v Parizu, in nezmožnost, da bi v polni meri izkoristili parlamentarno razsežnost, ki jo ponuja evro-sredozemska parlamentarna skupščina;

b) neustreznost uporabljenih finančnih virov in sinergij; čeprav je treba priznati napredek in pomembne, oprijemljive zaveze, ki so jih dale nekatere naše države, vključno z Italijo, ostaja splošen vpliv Unije za Sredozemlje na oblikovanje območja gospodarske blaginje šibek;

c) težave z odločnim obravnavanjem vprašanj, kot so mir, stabilnost in varnost, ki so nujno potrebne za zagotovitev politične razsežnosti in enotnega namena Unije za Sredozemlje.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Nasprotujemo Uniji za Sredozemlje. Ta bi olajšala množično priseljevanje iz obubožanih držav Severne Afrike. Tudi severnoafriškim operativcem Al Kaide iz teh držav bi omogočila, da bi laže vstopali v Evropo in izvajali teroristične napade. Opažamo tudi, da je EU dodelila Maroku privilegiran gospodarski položaj kljub temu, da je ta nasilno zavzel Zahodno Saharo in ropa njene vire.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Če hočemo, da bo sodelovanje med evropskimi in drugimi sredozemskimi državami učinkovit vzvod za gradnjo miru in blaginje ter spodbujanje človekovih pravic, mora temeljiti na načelih enakopravnosti in vzajemno koristnega sodelovanja za ljudi na tem območju. Pomagati bi moralo pri reševanju mednarodnih in dvostranskih problemov na podlagi Ustanovne listine ZN in mednarodnega prava ter posebej poudariti potrebo po pošteni in izvedljivi rešitvi za Palestino, Zahodno Saharo in Ciper. Na žalost v tem poročilu ni omenjeno nič od tega, prav tako niso omenjene nesprejemljive razmere, v katerih je na otokih in mestih v Sredozemlju pridržanih na tisoče ljudi, ki potujejo brez potnih listin, kar vpliva na človekovo dostojanstvo vseh nas. Da bi dosegli pravo sodelovanje, je treba okrepiti postopke za dialog in razumevanje ter upoštevati nesorazmerja na področju vseh trgovinskih sporazumov in zavarovati enakopravnost vseh držav. Ta oblika sodelovanja bi morala okrepiti in spodbujati družbene in kulturne izmenjave in pomagati pri oblikovanju skupne politike in ukrepov za varovanje okolja in boj proti podnebnim spremembam.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Anna Ibrisagic (PPE), v pisni obliki. – (SV) Švedski konzervativci smo danes glasovali proti poročilu A7-0133/2010 o Uniji za Sredozemlje (2009/2215(INI)) zato, ker ne moremo podpreti prispevka EU k projektom, ki bi kot del Unije za Sredozemlje znatno povečali dodeljena sredstva za novo finančno perspektivo EU za obdobje 2014–2020. Zelo pomembno je, da imamo z državami v Sredozemlju tvorno sodelovanje, ki temelji na načelih enake obravnave, solidarnosti, dialoga in spoštovanja razlik in značilnih lastnosti vsake države. Regionalno sodelovanje EU z Unijo za Sredozemlje ne sme postati, kot bi rade videle nekatere sile, nadomestek za vključitev v EU in članstvo v Evropski uniji. Poleg tega je za EU bistveno, da prevzame odgovornost in ohrani svojo verodostojnost, kar pomeni, da ne sme obljubljati denarja za različne namene brez trajnostnega financiranja.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po pariški deklaraciji z dne 13. julija 2008, ki je ustvarila novo Unijo za Sredozemlje, bi moral prejšnji barcelonski proces priznati nov zagon, kot je izražen v tej deklaraciji: „obnovo prizadevanj za preoblikovanje sredozemske regije v prostor miru, demokracije, sodelovanja in blaginje“. Vendar je bilo leto 2009 za Evropsko unijo leto pomembnih sprememb (evropske volitve predsednika Komisije, začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe, boj proti gospodarski in finančni krizi itd.), ki so zavlekle izvedbo Unije za Sredozemlje. Prepričan sem, da to poročilo pravilno ugotavlja naslednje korake pri doseganju ciljev, ki so bili začrtani, ko je bila sprejeta Unija za Sredozemlje. Z veseljem pričakujem tudi rezultate drugega vrha voditeljev držav ali vlad, predvidenega za 7. junija letos v Barceloni. Krepitev povezav Unije s Sredozemljem je bistvenega pomena in menim, da bosta samo politični dialog in večje sodelovanje med Unijo in drugimi sredozemskimi državami spodbudila oblikovanje prostora svobode, pravice, miru in trajnostne ter trajne blaginje.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem to poročilo o Uniji za Sredozemlje. Evropa in Sredozemlje imata veliko skupnih čezmejnih izzivov, ki se lahko bolje rešujejo z regionalnim procesom povezovanja z učinkovitimi institucijami, ki lahko premostijo meje dvostranskega sodelovanja. Takšni izzivi so v krizi še akutnejši in v interesu EU je, da se rešujejo naraščajoče razlike med obema regijama in se tako prispeva k izvedljivi in varni prihodnosti ljudi v Sredozemlju. EU in vlade znotraj Unije za Sredozemlje morajo dati prednost vzpostavitvi svojih institucij in jih prežeti z usklajeno politično strategijo, ki daje osrednji pomen spodbujanju demokracije in napredovanju človekovih pravic, vključno s socialnimi pravicami. Če hočemo, da bodo ti cilji smiselno napredovali, je treba med sosedami na Bližnjem vzhodu doseči mirovne sporazume. To zahteva konec izraelskega obleganja Gaze in politike naseljevanja skupaj s palestinsko zavezo nenasilju in programu vzpostavljanja države hkrati z vzajemnim spoštovanjem meja iz leta 1967. Še naprej bom nasprotoval nadgradnji pridružitvenega sporazuma EU-Izrael, dokler ne bo Izrael izpolnil svojih obveznosti glede človekovih pravic.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o Uniji za Sredozemlje, ker zagovarja večjo vključitev Evropskega parlamenta v to regionalno pobudo. Če naj bi bil vrh, ki bo po dveh težkih letih poskusov uvedbe junija v Barceloni, uspešen, je bistveno, da bo Evropski parlament sposoben sodelovati, saj bo rezultat izredno pomemben za uspeh Unije za Sredozemlje.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsak nepristranski opazovalec bi dejal, da evro-sredozemsko partnerstvo ni napredovalo toliko, kot bi si želeli, in da je treba še veliko storiti, preden se bo res oblikovalo in pridobilo pravo in produktivno vsebino. V zgodovini je bilo Sredozemsko morje povezano, ne razdeljeno. Kulture, ki so nastale na njegovih obalah, so tvorile jedro zahodne civilizacije in obe strani sta prispevali k oblikovanju identitete z jasno pripadnostjo. Verske vojne so most, ki je bil tam, zamenjale z razlikami, a na nek način je ta most še vedno tam. Upam, da bo Evropska unija skupaj s svojimi partnerji sprejela prave ukrepe za spodbujanje in oblikovanje evro-sredozemskega partnerstva, ki bo sposobno premagati strah, razlike in nezaupanje ter bo preživelo prihodnost brez padcev. Obe strani morja, ki sta bili nekoč presežek mogočnih civilizacij, lahko iz tega razvoja samo pridobita.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na negotove družbene in gospodarske razmere v južnih državah, je zdaj poglabljanje odnosov z državami v Sredozemlju še toliko pomembnejše. V tem smislu menim, da je nujno potrebno, da naredimo konkreten in učinkovit korak naprej z utrditvijo Unije za Sredozemlje. Okrepitev evro-sredozemskih odnosov postaja nujnejše zaradi vpliva, ki ga bo gotovo imela na utrditev prostora miru in kulturnega, gospodarskega, političnega in socialnega razvoja. Rad pa bi poudaril zaskrbljenost, ki jo povzročajo razmere v zvezi s pravicami žensk, enakostjo med spoloma in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, področij, kjer je krepitev evropskega vpliva lahko dejavnik za pozitivno spremembo. Po drugi strani pa je velikanski potencial virov obnovljive energije v sredozemski regiji primer koristi, ki bi jih Evropska unija lahko uživala in izkoristila, da bi dosegla učinkovito energetsko politiko, poleg tega, da bi razširila svoje trgovinsko območje na 800 milijonov ljudi.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sploh se ne strinjamo s smernicami, ki so podane v tem poročilu in usmerjene predvsem v povečanje gospodarske nadvlade velikih družb EU nad južnim delom Sredozemlja; v dostop do naravnih virov, predvsem energije, in njihov nadzor; v izkoriščanje delovne sile; in zatiranje priseljencev. Opaziti je, da večina v Parlamentu, kot kaže, živi v oblakih in se sploh ne zaveda posledic tako imenovane „proste trgovine“; vztrajajo pri teh politikah in prispevajo k poslabševanju položaja. Na Portugalskem je na primer izgubljenih več kot 100 000 delovnih mest v tekstilnem sektorju, ker je propadlo na tisoče družb, to pa je posledica povečane zunanje konkurence.

Zato je na poti vedno večje liberalizacije mednarodne trgovine potreben premor. Ta pot pomeni, da so ogrožene pridobljene pravice delavcev in suverenost ljudi, da so naravni viri in biološka raznovrstnost namenjeni velikim multinacionalkam, da je uničeno okolje in povečana brezposelnost, da so uničeni milijoni majhnih kmetov in sta ogroženi suverenost in varnost hrane. Zahtevamo ustanovitev pravičnih in poštenih gospodarskih odnosov, ki bodo služili ljudem in državam obeh regij.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo, ki ga je pripravil moj francoski kolega socialist, Vincent Peillon, ker je cilj Unije za Sredozemlje, da spodbuja proces evro-sredozemskega sodelovanja s posebnimi strateškimi ukrepi v Evropi kot celoti pa tudi v sredozemski coni. Dejansko je regionalno povezovanje potrebno za spodbujanje miru, kar je eno glavnih vprašanj tega sodelovanja, zato ga je treba okrepiti. Menim, da je Unija za Sredozemlje čudovit instrument za zelo odločno posredovanje v spopadih, ki vztrajajo v tej coni, in celo za zagotovitev njihove rešitve. Upam, da bo naslednji vrh v Barceloni uspešen, da bodo države članice res ponovno vzpostavile Unijo za Sredozemlje in da se bo potem, ko bo v Barceloni postavljen sekretariat, lahko oblikovala vrsta projektov, ki bodo v interesu vseh.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Odlika tega poročila je zagotovo v tem, da poudarja nujnost priznanja dveh držav, palestinske države in države Izrael, ki bi živeli v miru in varnosti, in boja za pravice žensk in proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti. Vendar se ta odlika tukaj neha. To besedilo je pravzaprav jamstvo za sedanje in potencialne zasebne vlagatelje v regijo, kot dokazujejo številne sodne odredbe v zvezi s potrebno zaščito in finančno varnostjo naložb. To besedilo podpira tudi barcelonski proces in ustanovitev evropsko-sredozemskega prostotrgovinskega območja, kar je povsem v nasprotju z regulativnimi cilji, ki jih zahtevajo razmere.

Glasujem proti temu poročilu. Verjamem, da morajo imeti interesi evropskih in sredozemskih državljanov vedno prednost pred interesi finančnikov. Vloga izvoljenih predstavnikov je, da si prizadevajo za skupno dobro. Škoda, da si tisti, ki so pripravljali to besedilo, tega niso postavili za svojo prednostno nalogo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Unija za Sredozemlje se zdi nekaterim ljudem v Evropi prestižen projekt, ki ga je sprožilo nekaj političnih voditeljev. Vendar sem prepričan, da je povečanje sodelovanja med državami na obalah Sredozemlja zelo pozitivna stvar. Predvsem je bistveno, da te države uskladijo ukrepe, ki jih sprejemajo v odziv na naraščajoči dotok priseljencev iz Afrike. Zgradba Unije za Sredozemlje zagotavlja idealno sredstvo v podporo delu, ki ga je opravil Frontex, in zlasti za vključevanje afriških držav v projekte tako, da lahko spodbudijo gospodarske migrante, naj ostanejo v Afriki.

Tudi različni načrtovani projekti, kot je povečanje izmenjave študentov, in številni gospodarski programi, namenjeni spodbujanju trgovine med EU in afriškimi državami, so zelo pozitivni. Vendar se teh držav ne sme siliti v to, da bi pristale na prostotrgovinsko cono, saj ta vključuje resno tveganje, da bi povzročila veliko škodo lokalnim in regionalnim trgom. Čeprav se z nekaterimi točkami ne strinjam v celoti zaradi omenjenih razlogov, je poročilo uravnoteženo in zato sem glasoval zanj.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Ob upoštevanju konstruktivnega razvoja odnosov med Evropsko unijo in tretjimi državami sem podprl poročilo o Uniji za Sredozemlje. Če hočemo okrepiti sodelovanje, moramo podpreti barcelonski proces, ki je bil zadnje čase manj dejaven. Vendar je vrh držav Unije za Sredozemlje, ki je načrtovan za 7. junija 2010 v Barceloni, odlična priložnost za uveljavitev sedanjih deklaracij, kajti Evropska unija si ne more privoščiti, da bi izgubila pomen v regiji, s katero ima že tradicionalne povezave. Institucionalne strukture, kot je sopredsedstvo, bi bilo treba uporabiti za okrepitev ukrepov za večje povezovanje družb in gospodarstev obeh strani Sredozemskega morja.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Voditelji držav ali vlad z obeh strani Sredozemskega morja se bodo sestali v Barceloni dne 7. junija 2010. Bistveno je, da bo to srečanje vodilo v resnični napredek – mislim predvsem na ustanovitev institucij Unije za Sredozemlje, vendar tudi na napredek na področju gospodarstva in trgovine, na zaposlovanje, zmanjševanje revščine, kmetijska vprašanja, varnost hrane, vodo in razvoj podeželja. Prav tako je pomembno, da se Uniji za Sredozemlje nameni več sredstev, kar bo glavno vprašanje pri prihodnjih finančnih pogajanjih za obdobje 2014–2020.

Ob tem ne smemo pozabiti, da bo morala EU zagotoviti možnost, da se pomoč kombinira z zasebnimi sredstvi in uskladi s pomočjo, ki jo ponujajo Evropska investicijska banka in investicijski skladi, kot je InfraMed. Poleg tega sta krepitev trgovine jug-jug in ustanovitev evropsko-sredozemskega prostotrgovinskega območja bistvena za gospodarski razvoj in zmanjševanje revščine v državah na južni obali. Ti ukrepi so jasno omenjeni v resoluciji, ki je bila predložena Parlamentu in zato jo podpiram.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Nobenega velikega presenečenja ni bilo v spremembah, ki jih je predložila skupina GUE/NGL (vse so bile zavrnjene), razen prvega dela predloga spremembe 6 (Zahodna Sahara).

Rad bi jasno povedal, da sem glasoval za predlog spremembe 6, ki poudarja odgovornost Maroka v razmerah kršitev človekovih pravic v Zahodni Sahari.

Tudi drugi del predloga spremembe 1 (ki poudarja potrebo po povečanju financ za Unijo za Sredozemlje), ki ga je predložil gospod Brok, je bil zavrnjen.

Glasovali smo za poročilo kot celoto (ki ga je sprejela velika večina).

Poročilo: Evgeni Kirilov (A7-0123/2010)

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za resolucijo o „nujnosti evropske strategije za južni Kavkaz“. Južni Kavkaz je strateško pomemben za Evropsko unijo. Hkrati lahko Evropska unija pomaga in mora pomagati tej regiji v težavah, da se bo razvila gospodarsko in komercialno. Za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, energetske varnosti, demokracije in dobrega upravljanja lahko uporabimo trgovinsko politiko. Tudi kot navidezni poročevalec svoje politične skupine za to resolucijo, pozivam, da se podpišejo prostotrgovinski sporazumi z Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžanom. Menim, da bodo ti sporazumi spodbudili gospodarski razvoj v regiji s povečanjem vlaganj in ustvarjanjem novih delovnih mest, kar bo zmanjšalo stopnjo revščine.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Popolnoma se strinjam s tem poročilom, ker menim, da bi morala EU po skupni izjavi s praškega vrha o vzhodnem partnerstvu okrepiti svoja partnerstva na vzhodu, zlasti s tremi južnokavkaškimi državami, z jasno in dobro opredeljeno strategijo. Ohranjanje miru, stabilnosti meja in reševanje mejnih sporov, napredek v smeri demokracije, pravne države in spodbujanja regionalnega sodelovanja so bistveni za razvoj te svetovne regije. Zato menim, da bi moralo biti za ukrepe EU značilno spodbujanje trajnostnega razvoja, ki bi temeljilo na načelih dobrega upravljanja, brezpogojnega spoštovanja človekovih pravic in politik dobrega sosedstva, ki bi morale imeti za svoj prednostni cilj miroljubno sobivanje teh držav in njihovih sosed. V tem pogledu bi rad poudaril pomembno vlogo, ki jo mora imeti Parlamentarna skupščina EU za vzhodne sosedske države. Geostrateški pomen regije, zlasti v zvezi z oskrbo in prevozom surovin med vzhodom in zahodom, mora biti pomemben dejavnik pri uvedbi prihodnjih sporazumov med EU in temi državami.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavni spopad med Rusijo in Gruzijo – državo, ki je razglašala, da se želi pridružiti Evropski uniji in da ima enake ideale kakor EU – je jasno pokazal, da je potrebno opredeliti strategijo za južnokavkaško regijo. Južni Kavkaz, ki je bil v zgodovini razdejan s krvavimi spopadi in je nedvoumno pod ruskim vplivom, se je začel negotovo usmerjati k stabilizaciji. Vendar potencialni viri za spore ostajajo in z njimi je treba ravnati z vso resnostjo in previdnostjo, veliko dokazov za to je v napetih odnosih med Armenijo in Azerbajdžanom. Upam, da bo Evropska unija podrobno predelala to, kar že ve o tej regiji in prispevala k miru in napredku med ljudstvi na južnem Kavkazu. Upam tudi, da bo EU prispevala k sprejetju in splošnemu spoštovanju svobode, demokracije, temeljnih pravic in pravne države v regiji.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Politika širitve in krepitev trgovinskih, političnih in kulturnih odnosov EU s tretjimi državami poudarja strateški pomen južnokavkaških držav: Armenije, Azerbajdžana in Gruzije. Ob upoštevanju geostrateške lokacije teh držav, ki mejijo na mogočno Rusijo, Turčijo in Iran, lahko Evropska unija sprejme in mora sprejeti pomemben pristop in sodelovalno vlogo, ki lahko pripomore k miru in varnosti v tej regiji. To bo bistveno pri zagotavljanju najboljših kulturnih in družbenih razmer za gospodarski razvoj, skupaj z demokratizacijo te regije, ki bo zajela tudi Črno morje in Kaspijsko jezero. Proces poglabljanja odnosov, namenjenih povezovanju teh držav v Evropsko unijo, bo nedvomno pomagal izboljšati raven pravičnosti, svobode in človekovega napredka. Podpiram tudi pomen strategije razvoja trga energije za EU, kot jo priporoča to poročilo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo o strategiji EU za Kavkaz je samo še en del procesa razširjanja omejenega stališča za prikrivanje gospodarskih in geopolitičnih interesov v regiji. To stališče je zelo osredotočeno na spopad med Rusijo in Gruzijo leta 2008 in na vprašanja ozemlja in ruske suverenosti nad Južno Osetijo in Abhazijo.

Kot navaja poročevalec sam, gre tu za to, da so tri kavkaške države bistvene za „tranzit energentov“ in „oskrbe EU z energijo“ – od katere je Unija zelo odvisna – in naj sporazumi o „prosti trgovini“ „povečajo privlačnost gospodarstva za tuje vlagatelje.“

V smislu teh interesov je treba razumeti prikrito podporo za ponovno uvedbo oborožene tekme in kopičenje vojske na tem območju. EU sodeluje v tem procesu z vključevanjem v rožljanje med ZDA, NATO in Rusijo. Večina Parlamenta sodeluje v tej dvoličnosti. Parlament se postavlja kot vitez v bleščečem oklepu in brani ozemeljsko celovitost držav zdaj, ko gre za Gruzijo, vendar je spodbujal in pomagal ter nadaljeval s pomočjo v primeru, ko se je Kosovo odcepilo od Srbije.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Južni Kavkaz je zelo zanimivo področje, ki je zdaj že dvesto let nenehna tema razprav v Evropi. V teh krajih je v vsem tem obdobju obstajalo navzkrižje interesov med Rusijo, Iranom in Turčijo. Surovi obrisi pokrajine in bogata zgodovina nakazujejo velikansko etnično in versko zapletenost. Zdaj je to regijo odkrila tudi EU. Res je čudovito, kako je gospa Tagliavini odlično spoznala celotno območje, vključno z zgodovinskimi in sedanjimi okoliščinami, na podlagi pogajanj v Gruziji. Dejansko se ji globoko priklanjam. Odlično je, da so avtorji poročila o nujnosti razvoja nove strategije EU za južni Kavkaz upoštevali organizacijo, kakršna je OVSE. Škoda je le, da jim očitno ni uspelo opaziti odnosov med državami na tem področju in Iranom, pa tudi ne posebnih namenov Turčije v regiji. Avtorji so očitno pozabili, da „veličastna“ razglasitev neodvisne države Kosovo in njihovi neprikriti napadi na Rusijo ter zavračanje lokalnih volitev v Abhaziji in Južni Osetiji vsebujejo oblikovanje „dejanskih organov zavzetih območij“. To me močno spominja na ugotovitve misije nekega lorda Runcimana v predvojni Češkoslovaški republiki. Kljub temu verjamem, da bo v bližnji prihodnosti mogoče, da ti poslanci izboljšajo svoje poznavanje tega dela Evrope in bo naslednje zasedanje bolj uravnoteženo. Iz prej omenjenih razlogov se bo skupina GUE/NGL vzdržala končnega glasovanja o resoluciji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Na žalost to poročilo o strategiji EU ni uravnoteženo in to sem omenil že v Odboru za zunanje zadeve. Čeprav je odbor upošteval nekatere od mojih predlogov sprememb, sem še vedno prepričan, da gre poročilo v napačno smer. Namesto, da bi zavzelo nevtralno in uravnoteženo stališče do vprašanja v Gruziji, uporablja besedilo zunanje politike ZDA, ki ima namen oslabiti in osamiti Rusijo. Glede odnosa z Armenijo in zlasti razmer v Gorskem Karabahu je EU spremenila svoje stališče. To je popolnoma nerazumljivo in bi bilo treba obsoditi. Poročevalec očitno ni še nikoli obiskal te regije in si zato ni mogel ustvariti lastnega mnenja o razmerah. Zato sem glasoval proti poročilu gospoda Kirilova.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem proti predlogu spremembe 7, ker odpravlja bistveni del besedila poročila, kjer Parlament poziva Rusijo naj spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Republike Gruzije in nedotakljivost njenih meja, ki so bile mednarodno priznane. Obsoja tudi, da je Ruska federacija priznala neodvisnost gruzijskih separatističnih regij v Južni Osetiji in Abhaziji v nasprotju z mednarodnim pravom. Trdna opredelitev tega stališča bo pripomogla k preprečitvi podobnega precedensa v prihodnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Vesel sem, da je bilo vse, kar smo želeli, sprejeto v Odboru AFET in da so bili sprejeti vsi popravki, ki so jih predložili S&D, EPP in Zeleni. Končno glasovanje, ki je bilo pozitivno, je bilo za nas zelo lahko.

9. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.05 in se je nadaljevala ob 15.00)

PREDSEDSTVO: GOSPA WALLIS
podpredsednica

10. Stališča Sveta v prvi obravnavi: glej zapisnik

11. Sprejetje zapisnika predhodne seje: glej zapisnik

12. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države

12.1. Verska svoboda v Pakistanu

  Predsednica. - Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucij o verski svobodi v Pakistanu⁽¹⁾.

  Charles Tannock, avtor. – Gospa predsednica, nezmožnost Pakistana, da bi razvil močno in trajno demokracijo, je vplivala – po mojem mnenju precej resno – na versko svobodo v tej državi. Voditelji so drug za drugim uporabljali islam kot opravičilo za zatiranje manjšin in opravičevanje avtokracije, zlasti vojaške narave, čeprav je treba priznati nedavna prizadevanja vlade, da bi to popravila.

Pakistanska ustava, čeprav formalno zagovarja versko svobodo, še vedno omogoča zakone, kot so zakoni o svetoskrunstvu, ki so diskriminatorni do nemuslimanov, njihova skupna značilnost pa je preganjanje šiitske in ahmadijske manjšine. Poudarek na verski identiteti, ki je bila podlaga za ustanovitev Pakistana in njegovo oblikovanje, se na žalost uporablja za pospeševanje ozračja nestrpnosti in pogosto celo nasilja do tistih zunaj prevladujoče vere.

Širjenje deobandskih madres, pridigarskih sporočil sovraštva proti zahodu, je ustvarilo okolje, v katerem cvetita ekstremizem in fundamentalizem in v njihovih krempljih je bilo že preveč državljanov EU, vključno iz moje lastne države, Združenega kraljestva. Najjasnejši odraz tega so pakistanski talibi, teroristično gibanje z nameni, ki so bili še preveč jasni pred nedavnim v (na srečo propadlem) načrtu za bombni napad na Times Square v New Yorku.

Osebno se bojim, da se v Pakistanu ne bo spremenilo nič, dokler ne bo država razvila izobraževalnega in političnega sistema, ki bo res podpiral načela verske svobode, strpnosti in enakopravnosti.

  Anneli Jäätteenmäki, avtorica. – Gospa predsednica, moja skupina ALDE pozdravlja ukrepe, ki jih je pakistanska vlada sprejela od novembra 2008 v interesu verskih manjšin, in podpira prizadevanja zveznega ministra za manjšine pri vzpostavljanju omrežja lokalnih odborov za medversko harmonijo zaradi spodbujanja dialoga med verami.

Kljub temu je treba še veliko storiti na poti do resnične verske svobode v Pakistanu. Poročila in raziskave, ki so jih opravile neodvisne agencije, razkrivajo, da so manjšine v Pakistanu prikrajšane za osnovne državljanske svoboščine in enake možnosti pri delu, izobraževanju in političnem zastopanju.

Pravne določbe so nevarno nejasne in še naprej odprte za zlorabo, ki prizadene ljudi vseh ver v Pakistanu. Vemo tudi, da se ženske v Pakistanu spopadajo z zlorabo v družini, tako telesno kot psihično. Zato je treba storiti še veliko.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), avtorica. – (FI) Gospa predsednica, naša resolucija o Pakistanu nenehno zbuja pomisleke, ki, kot vidimo, izhajajo predvsem iz zakonov o svetoskrunstvu. Hkrati pa z veseljem priznamo čudovit razvoj pod sedanjo vlado v Pakistanu in spodbujamo državo, naj nadaljuje z demokratično politiko reforme, ki spoštuje pravice manjšin.

Šahbaz Bhati, prvi minister za manjšinske zadeve v pakistanski zgodovini, je bil pretekli teden gost skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Zelo cenimo njegovo delo in reforme, ki jih je uvedla vlada. Seznam izboljšav je veličasten: kvota 5 % za manjšine v javnih funkcijah in mesta v prihodnjem senatu, če omenim le nekatere.

Najspodbudnejši je projekt ljudskih odborov za medversko harmonijo, če bodo uspeli odpraviti napetosti med različnimi skupinami v državi in tako preprečiti novačenje teroristov. To je značilno dejanje miru, ki bo imelo učinek daleč naokrog. Neoboroženo mirovno delo je najboljša vojna proti terorizmu, ker se spoprijema z njegovimi pravimi vzroki. Če bo s tem dosežen uspeh, bo vreden mirovne nagrade. Rada bi rekla gospodu Tannocku, da je to hkrati prav tisti izobraževalni sistem, po katerem poziva.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, avtorica. – (PL) Kot predstavniki skupnosti, ki temelji na svobodi, enakosti in strpnosti, smo dolžni obsoditi diskriminatorne prakse, tudi če se pojavijo daleč od meja Unije. Odstranitev predstavnikov verskih manjšin iz volilnega seznama, kot se je zgodilo leta 2007 v Pakistanu, je nedvomno ena takšnih praks. Poleg tega so na podlagi člena 260 pakistanske ustave državljani v tej državi razdeljeni na dve kategoriji: muslimane in nemuslimane. Po nedavni zahtevi je treba zdaj vključiti v potne liste tudi opombo o verski identiteti. Posebno diskriminirana skupina v Pakistanu je skupnost ahmadijev, ki jim pakistanske oblasti ne dovolijo niti, da bi se udeleževali javnih zborovanj ali da bi javno objavljali.

Zakon o kaznivem dejanju svetoskrunstva in smrtni kazni, ki jo prinaša, prizadene predvsem verske manjšine. Svet Evropske unije bi moral nujno uvrstiti to temo na dnevni red odnosov z Islamabadom. Navsezadnje bo Pakistan na podlagi sporazuma o sodelovanju, ki je bil pred šestimi leti podpisan med Evropsko unijo in Pakistanom za obdobje 2007–2013, dobil iz proračuna EU 200 milijonov EUR.

Nedavni dogodki v Pakistanu so pokazali, da je država pripravljena na temeljite spremembe svojega sistema. Upam, da bo tako kot v primeru dolgo pričakovane revizije ustave, ki je bila končno opravljena, kmalu mogoče spremeniti drugo zakonodajo, ki očitno diskriminira pakistanske manjšine.

  Nicole Kiil-Nielsen, avtorica. – (FR) Gospa predsednica, v Pakistanu ni zajamčena svoboda veroizpovedi. V letu 2009 je opaziti povečanje nasilnih napadov na verske manjšine, vključno z umori.

Poleg tega skoraj 80 % ljudi iz manjšinskih skupin živi pod pragom revščine. Vendar to ni edini problem v zvezi s kršitvami človekovih pravic v Pakistanu. Drugi primeri vključujejo omejevanje svobode zbiranja, grožnje organizacijam civilne družbe, prijetje sindikalistov, ugrabitve in umore novinarjev.

Odkar je Pakistan izrazil svojo podporo vojni proti terorizmu, ki jo vodijo Združene države, je bilo samovoljno pridržanih na stotine, če ne na tisoče, ljudi, ki so bili osumljeni, da imajo povezave s terorističnimi skupinami. Gre za prijetja brez naloga, pridržanja brez pravne podlage ali dostopa do odvetnika, pridržanja na nedoločljivih lokacijah, prisilna izginotja, slabo ravnanje in mučenje.

V edinem zaporu v Lahoreju je bilo leta 2009 zaprtih 4 651 ljudi, vendar ima zapor zmogljivost za zgolj 1 050 zapornikov. Nasilje nad ženskami še naprej narašča: posilstva, samomori, napadi s kislino in zažiganje žensk. Potrebovala bi, ne dve minuti ali dve uri, ampak dva celotna dneva, da bi opisala grozljivo trpljenje, ki ga doživljajo mlada dekleta in ženske v Pakistanu.

V tem smislu bi moral ta parlament, ki ga skrbi spoštovanje žensk, svoboda vesti in človekove pravice, in ki se pripravlja, da bo uporabil svojo novo moč veta na sklenitev sporazuma med Evropsko unijo in Pakistanom o ponovnem sprejemu, zahtevati dodatna jamstva o razmerah za izvajanje takega sporazuma o ponovnem sprejemu pakistanskih državljanov in Afganistancev, ki so šli skozi Pakistan.

  Joe Higgins, avtor. – Gospa predsednica, kot mednarodni socialist močno zagovarjam pravico vsakega posameznika do svobode verskega prepričanja in prakticiranja, pod pogojem, da niso kršene temeljne pravice drugih. Ljudje v Pakistanu, še toliko bolj pa verske manjšine, so danes ujeti med institucionalno zagrizenost pakistanske države ter skrajno nazadnjaške in temačne talibanske sile v nekaterih regijah.

Desničarske skupine v Evropskem parlamentu so se znašle v temeljnem protislovju, ko trdijo, da zagovarjajo svobodo in človekove pravice v Pakistanu, hkrati pa podpirajo vojno v Afganistanu, ki ima hude učinke na Pakistan z zelo škodljivimi posledicami. Pokol civilistov, ki so ga izvedle Natove sile v Afganistanu in orožje, dobavljeno z zahoda, lahko v Pakistanu poleg tega, da je to samo po sebi kaznivo, spodbudi nekatere civiliste, da se pridružijo nazadnjaškim skupinam.

Jedro krize v Pakistanu so fevdalne kapitalistične strukture, v katerih se je v današnjih časih razbohotila silna revščina. Niti pokvarjena elita v Pakistanu, ki jo zastopa sedanja vlada, niti glavna opozicijska stranka nimata za te ljudi nobenih odgovorov. Neodvisne organizacije, ki zastopajo delovne ljudi in reveže, so kritične. Ena takšnih organizacij je Napredna delavska zveza, ki si s pol milijona svojih članov prizadeva ponovno zgraditi močno socialistično tradicijo, da bi združila delovne ljudi ne glede na nacionalne in verske meje ter da bi združila moške in ženske. To je usmeritev prihodnosti, ki jo mora zavzeti Pakistan.

  Bernd Posselt, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, sprejeti moramo kritičen, vendar tudi zelo objektiven in tenkočuten pristop do Pakistana, ki je pomemben zaveznik. Pakistan je islamska država in to moramo spoštovati. Ustanovili so jo muslimani iz britanske Indije zaradi svoje verske pripadnosti, na enak način, kot so Indijo ustanovili hindujci. Obe državi imata že od vsega začetka manjšine in obe sta razvili veliko tradicijo strpnosti. To spoštovanje vseh verskih manjšin, in zlasti krščanske, je treba okrepiti. Prepričan sem, da lahko to poudarimo. Kdo bo podpiral ideale kristjanov, če ne Evropa, celina, ki je po svoji naravi skoraj povsem krščanska, mar ne?

Imamo zelo posebno obveznost, hkrati pa moramo jasno pokazati, da spoštujemo vodilno in pogosto tvorno vlogo, ki jo je Pakistan imel in jo še ima v islamskem svetu.

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, kot je poudarilo več kolegov, skrajneži zlahka zlorabijo pakistanske zakone o svetoskrunstvu kot izgovor za uporabo nasilja proti verskim in neverskim manjšinam. Seveda je pomembna svoboda vere, vendar je pomembna tudi osvobojenost od vere.

Ti zakoni o svetoskrunstvu v družbi, kjer se v imenu vere zatira svoboda izražanja, pomenijo le še eno tveganje. Prejšnjo sredo je sodišče v Pakistanu prepovedalo navezovanje stikov na omrežju Facebook v državi. Pakistanski organi Telecoma so dali navodilo vsem ponudnikom interneta, naj blokirajo to spletno stran. Ukrep je bil sprejet, da bi preprečili ljudem, da bi izvedeli za domnevne žaljive pripombe o islamu ali preroku Mohamedu. Karikaturist je prevzel pobudo, s katero je pozval ljudi, naj rišejo preroka, da bi se uprli pritiskom, kakršen je bil uveden nad priljubljeno serijo Južni park, in povzročil preureditev programa.

Facebook pa tudi spletne storitve in platforme so pomemben navidezni prehod k drugemu svetu. Pakistancem se odprejo viri informacij in stiki ter jim omogočijo, da izmenjujejo zamisli, zlasti generacija mladih Pakistancev, ki se lahko prek interneta ozavešča, kajti šolsko gradivo pogosto vsebuje diskriminatorni in enostranski govor. Kriminaliziranje svobode govora ni način, ki bi pakistanski družbi omogočal učinkovito obvladovanje raznolikosti. Karikaturisti, novinarji in državljani bi morali imeti možnost, da svobodno izrazijo svoje mnenje tudi, če to pomeni žalitev za nekatere ljudi.

Izzivi glede svobode govora niso značilni samo za Pakistan, tudi v Evropi se spopadamo z resnimi izzivi, da bi odprli razpravo. Grožnje novinarjem, karikaturistom in umetnikom postajajo vse pogostejše in izzivajo naše liberalne, demokratične družbe. Samocenzura prihaja v splošno rabo in politiki, karikaturisti ter novinarji zdaj potrebujejo zaščito pred grožnjami s smrtjo.

Poiščimo navdih, da bomo zagovarjali svobodo izražanja v Evropski uniji, pa tudi v Pakistanu in po vsem svetu. To je najboljše zdravilo proti ekstremizmu.

  Tomasz Piotr Poręba, v imenu skupine ECR. – (PL) Volitve leta 2008 so obnovile demokracijo in civilno vlado v Pakistanu, čeprav demokracija ni povsem stabilna.

Številne odločitve, ki so jih pakistanske oblasti sprejele v zvezi z vprašanji verske svobode, so vredne spoštovanja, vendar se zdi, da so zdaj potrebni nadaljnji ukrepi. Uvedba možnosti, da lahko pripadniki verskih manjšin dobijo delo v zveznem sektorju, priznanje njihovih praznikov in uvedba državnega praznika manjšin so koraki v smeri stabilizacije in demokratizacije države. Vendar je treba poudariti, da še vedno niso natančno opredeljene pravice, ki varujejo manjšine, kar lahko vodi v nenavadne primere, kot je 25-letna zaporna kazen, izrečena krščanskemu paru, ker se je z nečistimi rokami dotaknil svete knjige Koran.

Nekatere verske skupnosti so še vedno preganjane, zaskrbljujoče pa je tudi opazovati, kako učinkovito se v podeželskih območjih, zlasti na severu države, izvajajo uredbe, ki temeljijo na šeriatskem pravu. Morali bi še naprej finančno podpirati zagovornike človekovih pravic v Pakistanu in pozvati pakistanske oblasti, naj dajo svojim državljanom polno pravico do verske svobode.

  Eva-Britt Svensson, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospa predsednica, strinjam se z večjim delom tega, kar je bilo povedanega v zvezi s kršitvami človekovih pravic v Pakistanu.

Rada bi poudarila zlasti položaj ahmadijskih muslimanov in preganjanje, ki ga doživljajo. Gre za obliko stalnega preganjanja, hladnokrvnih umorov, diskriminacije in nadlegovanja na vseh ravneh družbe. Še naprej se pojavlja kljub dejstvu, da sta izboljšanje obljubljali obe vladi, prejšnja in sedanja. Takega izboljšanja ni bilo in preganjanje se nadaljuje.

Čas je, da se mednarodna skupnost in EU zbudita in sprejmeta ukrepe, ki bodo ustavili kršitve človekovih pravic, ki se v Pakistanu nenehno pojavljajo.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Ko je bila leta 1947 ustanovljena država Pakistan, je njen ustanovitelj, Mohammad Ali Jinnah, povedal naslednje nepozabne besede: „Začenjamo s temeljnim načelom, da smo vsi državljani in to enaki državljani ene države“. Danes so to prazne besede, zlasti za približno 15 milijonov kristjanov, ki živijo v Pakistanu. Obkroža jih vsesplošno razširjeno ozračje ustrahovanja in groženj, tako v mestih kot na deželi in celo v glavnem mestu Islamabadu.

Na žalost pakistanski pravni sistem dopušča negotovi položaj avtohtonih kristjanov v državi. To je rezultat zgodovinskega procesa vsiljene islamifikacije pakistanske družbe, ki poteka od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in je pripeljala do zaskrbljujočega poslabšanja pravnega statusa pakistanske krščanske skupnosti.

Natančneje, govorimo o pričevanjih in zakonih o svetoskrunstvu iz osemdesetih let, o pravnih instrumentih, ki so učinkovito izrinili krščanstvo, kajti pričevanje nemuslimana v sodnem postopku je vredno le polovico pričevanja muslimana in še to zgolj, če sodnik sploh želi poslušati dokaze kristjana!

Zakoni o svetoskrunstvu pomenijo še večjo nevarnost za pakistanske kristjane. Ti zakoni predpisujejo dosmrtno ječo za skrunitev Korana in smrtno kazen za žaljive pripombe o islamu in preroku Mohamedu. Na kratko, kristjan je v Pakistanu zelo hitro obsojen na smrt, če proti njemu priča kateri koli musliman!

Gospa predsednica, gospe in gospodje, ustvarjeno je skoraj neznosno vzdušje strahu in negotovosti. Na stotine pakistanskih kristjanov že leta životari v zaporu brez dostopa do kakršnega koli pravnega postopka. Zato pozivam Svet in Komisijo, da povežeta katero koli obliko pomoči pakistanski vladi z nujno odpravo te škodljive diskriminacije verskih manjšin v državi.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospa predsednica, pakistanska ustava razlikuje med muslimani in nemuslimani in s tem omogoča diskriminacijo na podlagi vere. V tem smislu je pomembno, da se spomnimo, da je decembra 2009 predsednik Asif Ali Zardari ponovil obljubo pakistanske ljudske stranke, da bo podpirala pravice manjšin in jih obravnavala kot enakopravne državljane.

Na žalost poročila in raziskave, ki so jih opravile neodvisne agencije, razkrivajo, da so manjšine v Pakistanu prikrajšane za osnovne državljanske svoboščine in enake možnosti pri delu, izobraževanju in političnem zastopanju. Zato je celotna slika glede verske svobode v Pakistanu sporna tudi, če se ne spuščamo v podrobnosti, in daje veliko razlogov za zaskrbljenost.

Rada bi poudarila tudi nasprotje med zavezo pakistanske vlade verski svobodi in njeno vodilno vlogo v organizaciji islamskih držav v podpori agendi Združenih narodov za „boj proti razžalitvi ver“. V zvezi s tem bi rada, da se spomnimo sklepa Sveta EU z dne 16. novembra 2009 o odnosu med mednarodnim pravom o človekovih pravicah, ki varuje posameznike in skupine posameznikov, in pojmom razžalitve ver.

  Predsednica. – Kolegi, rada bi vas spomnila, da nam bo danes popoldne primanjkovalo časa in da vsakdo, ki prekorači čas, zmanjša število prostih prijav k besedi, ki bi jih lahko sprejeli.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Obstaja ameriški pregovor, ki pravi, da ni nobena stvar zastonj. Ob tem bi lahko rekli, da se tudi pomoč Evropske unije ne more dajati zastonj in da ne moremo dati 200 milijonov EUR, ne da bi si kaj želeli v povračilo. Zaželimo si kaj! Lahko bi si, na primer, želeli vsaj spoštovanje standardov, podobnih tistim, ki so za nas neke vrste moralni, etični in politični vzor. Razmere, v katerih zdaj že toliko let preganjajo ljudi drugih veroizpovedi razen islama (in večina teh so kristjani), so povsem nesprejemljive. Pogosto govorimo o zadevah v zvezi z različnimi manjšinami, ne nujno verskimi, v Evropi in po svetu. Branimo zdaj krščansko manjšino in druge verske manjšine v Pakistanu, čeprav to seveda ni edini problem, s katerim se spopada država, ki ima težave s hudimi političnimi spopadi in ji na žalost grozi možnost destabilizacije.

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Če preučimo pakistanske razmere, naletimo na dve nespremenljivi dejstvi. Prvič, Pakistan je ključni strateški akter v boju proti terorizmu. Narediti moramo vse, kar je mogoče, za zagotovitev, da evropski državljani ne bodo v nevarnosti. Drugič, Pakistan ima drugačen pogled na verske in etnične manjšine, če ga primerjamo s pogledom, ki temelji na vrednotah, ki jih zagovarjamo v Evropi in naprednih liberalnih demokracijah. Evropa ne more ostati tiho, če druge države na veliko kršijo človekove pravice in zato moramo izraziti zaskrbljenost tudi, kadar gre za enega naših strateških partnerjev. Evropska unija lahko sprejme verodostojne ukrepe v zvezi s tretjimi državami samo, če se problemov verskih in nacionalnih manjšin uspešno loteva na svojem ozemlju. Vsemu svetu mora biti jasno, da je ena bistvenih vrednot EU visoka raven zaščite, namenjene človekovim pravicam in pravicam manjšin, ki jih Unija šteje ali pravi, da jih mora šteti kot zavezujoče predvsem zase. Samo tedaj lahko dejansko zahtevamo, da naredijo naši partnerji podobne korake naprej ali ukrepe na poti k njim.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Pozdravljamo dejstvo, da je Pakistan udeležen v boju proti mednarodnemu terorizmu, vendar te okoliščine ne smejo prikriti drugih, zelo drastičnih dejstev, ki kažejo, da se v tej državi dogajajo hude kršitve pravic verskih manjšin, zlasti kristjanov.

Občasno, pravzaprav kar pogosto, pridejo do nas informacije o nadaljnjih napadih, pretepanju, grožnjah in celo umorih, tudi o zažiganju živih kristjanov samo zato, ker so kristjani, vključno z ženskami in otroki. Take informacije sprožajo vprašanja. Zakaj se to dogaja v državi, ki ima tako pomembno vlogo v mednarodnih odnosih in v boju proti terorizmu? No, to se dogaja, ker so oblasti v Pakistanu, na žalost, v znatni meri odgovorne za ustvarjanje vzdušja, ki spodbuja take stvari, z neprimerno zakonodajo o svetoskrunstvu in s tem, ko se ne odzivajo na neprimerne ukrepe organov kazenskega pregona in pravosodnega sistema v Pakistanu.

Pričakovati moramo temeljne spremembe, tudi v Evropski uniji in njenih institucijah, v zvezi s takim vedenjem.

  Martin Kastler (PPE). – (DE) Gospa predsednica, okrog 75 % do 80 % vseh tistih, ki trpijo zaradi verskega preganjanja po vsem svetu, so kristjani. Mi v Evropskem parlamentu se bojujemo predvsem za človekove pravice po vsem svetu. Zame je verska svoboda osrednja zamisel naše politike človekovih pravic. Zato obžalujem, da se tisti z levice in liberalne levice v Evropskem parlamentu pogosto povežejo, da molčijo o usodi kristjanov.

Hkrati me veseli, da smo danes skupaj predložili resolucijo o strašnem položaju v Pakistanu. Od 156 milijonov ljudi v Pakistanu je 95 % muslimanov, okrog 3 % kristjanov in okrog 2 % hindujcev. Kot kristjan bi se še enkrat rad osredotočil na položaj pakistanskih kristjanov, ki so podvrženi hudemu preganjanju. Vsak, ki dovoljuje, da se dogajajo nasilni napadi na kristjane, mora sprejeti odziv civiliziranega sveta. Zato bi morala EU uvesti v svojo razvojno politiko in gospodarsko sodelovanje merilo, ki bi pokrivalo to vprašanje in omogočalo, da se po potrebi uporabijo sankcije.

  Predsednica. – Zdaj prehajamo na del razprave po postopku proste prijave k besedi. Imam veliko več zahtevkov, kot si jih lahko privoščimo. Nameravali smo imeti samo dve minuti. Sprejela bom štiri govornike.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospa predsednica, v vsaki državi je pomembno, da se upošteva njen izvor in to, ali se razvoj na področju človekovih pravic in pravic manjšin giblje v pravo smer. Kot vodja nadzorne misije Evropske unije med zadnjimi volitvami pred dvema letoma sem pripravil nekaj priporočil in veseli me, ko vidim, da je začela država izvajati nekatere od njih. To vključuje ratificiranje Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah – ki ni bil zgolj podpisan, temveč zdaj očitno tudi ratificiran – pa tudi Konvencijo ZN proti mučenju. Dobro je, da je zdaj imenovan minister, ki je po uradni dolžnosti odgovoren za manjšinska vprašanja in bo poskušal postopoma premagati diskriminacijo.

Med drugim je bilo postavljeno tudi vprašanje ahmadijev. Eno od mojih takratnih priporočil je bilo, da bi jih morali vzeti iz posebnih volilnih seznamov in vključiti v glavni volilni seznam. Prepričan sem, da bi bil to poseben ukrep, ki bi pomagal doseči konec diskriminacije te manjšine.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – (FI) Gospa predsednica, rada bi povedala, da sem prejšnji teden tukaj tudi jaz spoznala ministra za manjšine. Prepričana sem, da se je trudil vzpostaviti medsebojno razumevanje med verskimi skupinami. Vendar tudi on ni bil sposoben odgovoriti na vprašanje, zakaj je Pakistan, čeprav je član ZN in Sveta za človekove pravice, v svoji vlogi v organizaciji islamskih držav tako zelo močno zagovarjal novi mednarodni zakonik za boj proti svetoskrunstvu in razžalitvi vere. To gotovo ne more biti idealna pot za spodbujanje medsebojnega razumevanja med verskimi skupinami.

Upam, da bo Evropska unija sprejela ostrejše mednarodne ukrepe v tej zadevi in preprečila, da bi začeli veljati takšni novi zakoni, ki ogrožajo izvajanje človekovih pravic. Združene države Amerike so bile v tem primeru veliko dejavnejše kot Evropska unija.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, razmere v Pakistanu se razvijajo dinamično, mi pa dobivamo nasprotujoče si informacije in moramo tamkajšnje razmere opazovati zelo pozorno, da ne bomo naredili napake. Dobro je, da je pakistanska vlada sprejela nekatere ukrepe v interesu verskih manjšin, na primer jamstvo za 5 % delovnih mest za manjšine v javnem sektorju. Dobro je, da je pakistanska vlada rezervirala ali obljubila, da bo rezervirala sedeže v senatu za manjšine, vključno z ženskami, ki zastopajo manjšinske skupine.

Kljub temu je treba nekaj storiti. Pakistanska vlada in pakistanske oblasti morajo nekaj storiti glede zakona proti svetoskrunstvu, ki prinaša v Pakistan smrtno kazen in se pogosto uporablja za cenzuro, kriminalizacijo, preganjanje in v nekaterih primerih celo umore članov političnih, rasnih in verskih manjšin. Oblasti v Pakistanu morajo nekaj storiti glede kazenskega zakonika, ki predvideva smrtno kazen za vse ljudi, ki so krivi in obtoženi svetoskrunstva.

V državi, ki dobiva pomoč iz Evropske unije, in v 21. stoletju se ne sme dovoliti pobijanje ljudi na tak način. Hvala lepa.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Po skoraj devetih letih vojaškega diktatorstva so volitve v Pakistanu leta 2008 napovedale začetek procesa demokratizacije v tej državi. Na žalost je bila Benazir Bhutto umorjena nekaj tednov pred volitvami. Pakistanska ljudska stranka, ki jo je vodila, je na teh volitvah zmagala. Čeprav se manjšine v Pakistanu spopadajo s problemi, je bilo pod vodstvom sedanje vlade sprejetih nekaj pozitivnih ukrepov. Medkulturni dialog je napredoval, za manjšine je bila določena 5-odstotna kvota v zvezni administraciji in priznani so bili nekateri muslimanski javni prazniki. Treba je pohvaliti zavezo pakistanske vlade, da bo dala manjšinam sedeže v senatu. Nazadnje bi rada poudarila posebno pomembno vlogo, ki jo je imel Pakistan v boju proti terorizmu in ekstremizmu.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, Evropska unija je pozorno spremljala razmere v zvezi z verskimi manjšinami v Pakistanu. Pakistanska ustava priznava svobodo vere in zagotavlja, da država varuje pravice manjšin.

Nedavno je Pakistan dosegel napredek. Ta vključuje sprejetje ustavnih sprememb, okrepitev vloge izvoljenih skupščin v Pakistanu in institucionalni razvoj na področju človekovih pravic, zlasti ustanovitev ministrstva za človekove pravice in ministrstva za manjšine. Poleg tega se ustanavlja neodvisna državna komisija za človekove pravice.

Še več, Pakistan je ratificiral Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. To je korak v pravi smeri, pod pogojem, da se bosta dokumenta učinkovito izvajala. Kljub temu bi moral Pakistan podvojiti prizadevanja za zagotovitev boljšega povezovanja verskih manjšin, vključno s krščansko, znotraj družbenih, gospodarskih in političnih institucij. Mednarodni ugled Pakistana so umazali izgredi, kot je bil tisti, ki se je zgodil lansko leto v Gojri, ko je bilo med napadom skrajnežev na cerkev in domove ljudi zažganih sedem živih kristjanov, pa tudi napadi na šiitske muslimane in diskriminacija ahmadijev.

Glede pravic verskih manjšin je imela EU stalni politični dialog s Pakistanom in je načenjala vprašanja človekovih pravic, v številnih primerih pa je sprejela tudi diplomatske ukrepe. Poleg tega je EU od leta 2007 vzdrževala dialog o človekovih pravicah v okviru sporazuma o sodelovanju s Pakistanom, ki predvideva redne dialoge o upravljanju in človekovih pravicah.

Med temi razpravami je EU vedno vztrajala pri spoštovanju posameznikovih pravic in pravic manjšin. V sklopu tega dialoga o človekovih pravicah s pakistansko vlado je EU vedno znova omenjala tudi vprašanje uporabe zakona o svetoskrunstvu. V absolutnem smislu se zdi, da ga večinoma zagovarjajo muslimani, a vem, da so bili zakoni o svetoskrunstvu pogosto uporabljeni proti verskim manjšinam in da so se lažne obtožbe uporabljale za poravnavo osebnih dolgov ali zaradi finančnega pohlepa. Zadnje zasedanje skupnega odbora je bilo 25. marca 2010, dan pred zasedanjem podskupine za upravljanje, človekove pravice in preseljevanje.

Ob tej priložnosti je bilo načeto vprašanje manjšin v Pakistanu. Obenem se nismo obotavljali omeniti pakistanske zaskrbljenosti nad položajem verskih manjšin tukaj doma v Evropi.

Evropska unija namerava odpreti ta vprašanja tudi na naslednjem sestanku s Pakistanci, 4. junija letos. Velik del pakistanskega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja in ne pozna osnovnih pravil družbenega vedenja. Prek pomoči za sodelovanje, ki jo je zagotovila Evropska komisija, je bila dana prednost izboljšanju dostopa do osnovnega izobraževanja v pakistanskih razmerah politike in izobraževanja. Upam, da bo srednjeročno to vodilo v strpnejši odnos do zamisli verske svobode.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Kmalu bo na vrsti glasovanje.

Pisne izjave (člen 149)

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – Poročajo, da so v Pakistanu najostrejši zakoni o svetoskrunstvu na svetu. Uveljavljanje pravice do svobode izražanja in vere se lahko konča z zaporom in smrtjo. Poglavje 295B in C pakistanskega kazenskega zakonika kriminalizira žaljive pripombe v zvezi s Koranom in prerokom ter predvideva kaznovanje z dosmrtnim zaporom ali smrtjo. Poglavje 298 kaznuje namerno prizadevanje verskih čustev, poglavja 298A, B in C pa kaznujejo žaljive pripombe o svetih likih in krajih ter prepovedujejo versko skupino ahmadijev (ki se imajo sami za muslimane). Verska svoboda vključuje svobodo do verovanja v kateri koli veri in svobodo do tega, da se sploh ne veruje. Pakistanski minister za manjšinska vprašanja je včeraj naznanil, da se pripravljajo spremembe, ki bodo zaustavile zlorabo zakonov o svetoskrunstvu. Menim, da bi bilo treba te zakone razveljaviti, kajti vsaka sprememba besedila bo le zapuščina preteklosti in bo omogočala nadaljevanje nasilja in diskriminacije.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) V preteklih letih je pakistanska vlada sprejela vrsto ukrepov, ki so jasno pokazali določeno občutljivost za razmere nacionalnih manjšin. Ti vključujejo imenovanje Šahbaza Bhatija za zveznega ministra za manjšine, 5-odstotno kvoto za delavce v javnem sektorju in zavezo za zastopanje verskih manjšin v senatu, če naštejem le nekatere. Ta prizadevanja je treba spodbujati. Seveda pa je treba sprejeti še veliko korakov, da se bo izboljšal položaj verskih manjšin.

Menim, da je pri tem eden ključnih elementov, da se pregledajo določbe o prekrških, zagrešenih proti veri, ki so znani kot zakon o svetoskrunstvu. Možnost zlorabe določb tega zakona je ustvarila vzdušje nestrpnosti, ki je spodbudilo versko nasilje, diskriminacijo, ustrahovanje in preganjanje verskih manjšin. Poleg pravnega vidika je za vlado pomembno tudi to, da sprejme odločne ukrepe za preprečevanje nasilja. Spodbujanje strpnosti je ključno za zaščito verskih manjšin v Pakistanu.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (SK) Evropska civilizacija, kot jo poznamo danes, ne bi bila mogoča brez verske svobode. Iskanje nečesa, kar presega posameznika, mora potekati z roko v roki s strpnostjo. Pot k bogu – pa tudi pod od boga – je različna in edinstvena pri vsakem posamezniku. Če nič drugega, smo se tega naučili v dva tisoč letih krščanstva v Evropi. Ta izkušnja je bila dolga in boleča, kupljena z življenji milijonov nedolžnih ljudi. Zato imamo mi Evropejci pravico povedati drugim, naj ne gredo po tej poti. Torej bomo vedno in v vsaki državi obsojali nasilje in umore nedolžnih ljudi, zlasti zdaj, ko vključuje toliko naših zaveznikov in prijateljev.

(1) Glej zapisnik.

12.2. Razmere na Tajskem

  Predsednica. - Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Tajski⁽¹⁾.

  Marietje Schaake, avtorica. – Gospa predsednica, Tajska prestaja nasilno krizo z demonstranti v rdečih srajcah na eni strani in vojsko v rumenih srajcah na drugi. Okrog 80 ljudi je že izgubilo življenje in skoraj 2 000 je bilo ranjenih. Demokracija je ogrožena in vlada je razglasila, da se je država znašla v izrednih razmerah.

Izredne razmere so povzročile cenzuro. Medijski viri, kot so televizija, radio in internet, so blokirani. Zaustavitev nasilja je zelo pomembna in spodbujamo vse strani, naj se pri tem samoobvladujejo, vendar ne smejo v prizadevanju, da bi obnovile umirjenost, zlorabiti izrednih razmer za omejevanje temeljnih pravic in svoboščin posameznika. Cenzura se mora končati in treba je obnoviti svobodo medijev in izražanja. Te vrednote so pomembne za odnos Evropskega parlamenta do Tajske.

  Cristian Dan Preda, avtor. – (RO) Kot smo vsi opazili, ker je bila to glavna novica že od začetka aprila, je Tajska doživela ozračje političnega nasilja, ki ga v zadnjem desetletju ni bilo. Najprej bi rad izrazil solidarnost z družinami žrtev nasilja na ulicah. Mislim, da gre tu za nekaj, kar bi opisal kot klasičen spopad med svobodo izražanja in združevanja na eni strani in potrebo vlade, da vzdržuje javni red, na drugi strani. Zaporedje dogodkov se je v zadnjih dnevih in urah zelo hitro zvrstilo. A čeprav je bilo glavno mesto sinoči po posredovanju vladnih sil v plamenih, se zdi, da se je v Bangkok vrnila nekakšna umirjenost.

Upajmo, da se bo mogoče izogniti novemu izbruhu nasilja. A, da bi to zagotovili, je potrebna zmernost, kajti demokracija se ne more uveljavljati z nasiljem. Mislim, da bo morala vlada izpeljati načrt, ki ga je predstavila 3. maja. Prepričan sem tudi, da je med, ukrepi, ki so potrebni za zagotovitev sprave, preiskava nedavnih dogodkov in kaznovanje krivcev.

  Véronique De Keyser, avtorica. – (FR) Gospa predsednica, demonstracije rdečesrajčnikov so bile v kali zatrte. Rada bi nekaj povedala, ne da bi želela prilivati olja na ogenj, kajti nujni postopek Evropskega parlamenta zahteva, da pomirimo krizo in poiščemo rešitev, ne pa, da še bolj razplamtevamo jezo ljudi. Prvič, vsak državljan je upravičen do svobodnih in poštenih volitev. To je neizpodbitna pravica in mora biti zagotovljena vsem Tajcem. To možnost je nekoč že predlagal premier Vejjajiva, vendar so jo rdečesrajčniki zavrnili. Zdaj se je treba k temu vrniti.

Drugič, obsojam streljanje na protestnike in brutalno zadušitev v zadnjih dneh, ki je po uradnih virih terjala najmanj 12 žrtev, vključno z italijanskim novinarjem, bilo pa je tudi veliko ranjenih. Čas je, da se ustavi nasilje, ki se je razširilo po vsej državi.

Pri tem ne zagovarjam ne ene ne druge strani, vendar pozivam tajsko vlado, naj da prednost rešitvi s pogajanji, in zagotovi, da se razglašene izredne razmere ne bodo omejile na pravice posameznikov ali pravico izražanja, kar bi zgolj poslabšalo napetosti, in jo pozivam, naj se vrne predvsem k volitvam.

Sedanji pretres vodi v tveganje, da bo država razdeljena. Na severovzhodu je podeželsko območje z laoško kulturo, ki skoraj uporniško nasprotuje osrednjemu področju, Bangkoku in jugu, ki so demokratske trdnjave. To bi lahko vodilo v nastanek kvaziterorističnih gibanj in napade na tisto, kar lahko imenujemo birokracija in elita, ki sta branika moči.

Vsekakor se je treba nujno vrniti k volitvam, pogajanjem in končanju nasilja, hkrati pa obdržati svoboščine. Seveda so to zelo preproste besede in morda razmeroma naivne glede na sodobno nasilje. Ta parlamentarna resolucija je bila namenoma izbrana, da bi se izognili izbruhu nasilja na Tajskem in bi pustili odprto pot za dialog, vendar to ne pomeni, da lahko opustimo vse pozive k demokraciji.

  Barbara Lochbihler, avtorica. – (DE) Gospa predsednica, podobe jeze, nasilja in uničevanja v Bangkoku so še vedno sveže v našem spominu. Čeprav se je pozornost na silno napete razmere v tajskem glavnem mestu zdaj nekoliko umirila, tveganje nadaljnjih nasilnih spopadov še zdaleč ni mimo. Nasilni spopadi med tako imenovanimi rdečesrajčniki in vlado, podprto z vojsko, so že povzročili, da je bilo ubitih več kot 70 ljudi in skoraj 2 000 ranjenih. Vlada je naznanila, da bo raziskala te smrti in v to preiskavo je treba vključiti tudi smrti, ki so se zgodile v zadnjih dneh.

Da bi našli uresničljivo politično rešitev, je pomembno, da se upoštevajo temeljni vzroki za ponavljanje teh protestov in spopadov. Del tajskega prebivalstva je hudo prikrajšan in socialno izključen. Ti ljudje so zelo kritični do svoje nepoštene obravnave in pomanjkanja pravic. Bojujejo se proti razmeroma nizkemu življenjskemu standardu. Drugi dejavniki vključujejo očitno in razširjeno korupcijo v političnem vodstvu, pa tudi med ljudmi na položajih z odgovornostjo v civilni družbi. Te strukturne probleme je treba razkriti in rešiti, če naj bi našli trajno rešitev, ne pa samo končali sovražnosti.

Pozivamo vse strani v spopadu, da prevzamejo resno in tvorno vlogo pri iskanju rešitve iz te pomembne krize. Vendar morata pri tem obe strani uporabiti le miroljubna in demokratična sredstva in zato potrebujeta podporo EU.

  Marie-Christine Vergiat, avtorica. – (FR) Gospa predsednica, priljubljeno gibanje „rdečesrajčnikov“ zdaj že nekaj tednov protestira v Bangkoku, ker zahteva demokracijo. Ne pozabimo, da je sedanja vlada, čeprav je predsednik na oblasti šele od decembra 2008, kljub temu rezultat vojaškega udara, ki je bil septembra 2006.

Kaj zahtevajo „rdečesrajčniki“? Odstop premierja, razpustitev parlamenta, predčasne volitve – skratka, demokracijo. 4. maja 2010 je premier napovedal načrt sprave na podlagi teh slavnih predčasnih volitev, vendar so se zaradi umora generala Khattiya, poveljnika „rdečesrajčnikov“, 13. maja pogajanja končala.

To so okoliščine, v katerih smo pripravili resolucijo, ki je danes pred nami. Včeraj je posredovala vojska in ubila nekaj ljudi, med njimi italijanskega novinarja. Za nas je bistveno, da bi se v resoluciji, o kateri bomo danes glasovali, upoštevali ti dogodki, zlasti glede na to, da so se glavni voditelji „rdečesrajčnikov“ takoj predali in pozvali prebivalstvo, naj ostane mirno.

Dejansko gre za vprašanje, kdo bo nasledil kralja. Ta je ostal nenavadno tiho. Sporočilo, ki ga moramo posredovati, je, da se demokracije ne da vpeljati na silo in da ni sprejemljivo, da se demonstracije zadušijo tako, da se pošlje vojsko in se ji naroči, naj strelja brez odlašanja. Resolucija sploh ne obsoja nasilja. Ne bomo glasovali zanjo. Tajci imajo pravico do demokracije in treba je storiti vse, da se prepreči še en vojaški udar.

  Adam Bielan, avtor. – (PL) Tajska – država, ki je do nedavnega veljala za branik demokracije in stabilnosti v jugovzhodni Aziji, – je pred kratkim doživela svoje najbolj dramatične dogodke v skoraj pol stoletja.

Boj se nadaljuje v spopadih med podporniki prejšnjega premierja Thaksina Shinawatra, znanega kot „rdečesrajčnika“ in vlado ter vojsko. Več kot 60 ljudi je bilo ubitih, tudi tujih državljanov in med njimi državljanov iz držav EU, skoraj 2 000 ljudi je bilo ranjenih in glavno mesto Bangkok je utrpelo znatno stopnjo škode.

Seveda si družine žrtev zaslužijo izraze našega sočutja, sožalja in solidarnosti, vendar se moramo zavedati tudi, da je tajski narod danes zelo razdeljen. Človekove pravice, kot so svoboda združevanja in svoboda govora, so znatno omejene in spor bo zelo težko rešiti z miroljubnimi in političnimi sredstvi.

Zato je potreben pritisk – mednarodni pritisk, tudi iz Evropske unije – na obe strani spora, tako da bosta obnovili pogovore in skušali rešiti svoj spor s političnimi sredstvi, ne z nasiljem.

  Thomas Mann, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, v pouličnih bojih, ki so začeli spominjati na državljansko vojno, je bilo samo od prejšnjega tedna ubitih 75 ljudi in ranjenih več kot 1 800. Po hudem vojaškem posredovanju so se voditelji demonstrantov vdali. Vendar se razmere v Bangkoku še naprej stopnjujejo. Včeraj in danes sem dobil telefonske klice v zvezi s tem. Do zdaj nekatera območja glavnega mesta niso bila prizadeta zaradi spopada, a to se že spreminja. Tudi razmere na severovzhodu so kaotične. Dramatične podobe posredujejo jasno sporočilo. Ne glede na to, ali ljudje nosijo rdeče, črne, rumene ali zelene srajce, morajo ustaviti nasilje in ne smejo dovoliti, da se razmere še naprej stopnjujejo.

Stališče skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) je jasno. Razen objektivne razprave ni nobene druge možnosti. Vse incidente mora preiskati neodvisna komisija. Zelo podpiramo načrt, da bi prestavili parlamentarne volitve. Gospod Tajani, EU mora zavzeti dejavno vlogo in delovati kot posrednik. Imamo diplomatska sredstva, da se prekine izbruh nasilja in začne proces tvornega dialoga. Gospod Tajani, moramo ukrepati, kajti Tajska se je zamajala v temeljih.

  Corina Creţu, v imenu skupine S&D. – (RO) Tudi jaz bi rada izrazila svojo solidarnost s tajskimi družinami, ki žalujejo zaradi nasilnih spopadov v Bangkoku. Razmere so toliko bolj zaskrbljujoče, ker ni nobenih pravih obetov za rešitev notranjega spora. Povračilni ukrepi na ulicah tajskega glavnega mesta, ki so povzročili na desetine smrti in na stotine ranjenih, se ne morejo na noben način sprejeti kot sredstvo za reševanje obstoječih problemov.

Brutalna uporaba sile in uvedba cenzure, ki prepoveduje televizijskim kanalom, da bi predvajali kaj drugega razen programov, ki jih je odobrila vlada, so kršitev osnovnih človekovih pravic. Dejansko je dolžnost Evropske unije in vsega civiliziranega sveta, da obsodi uporabo oborožene sile proti civilistom in zahteva izpustitev tistih, ki so bili nezakoniti prijeti, pa tudi čim bolj nepristransko preiskavo smrti, ki so se zgodile. Izgube človeškega življenja so samo še povečale nepopustljivost opozicije in podžgale nasilje, ki se je razširilo tudi na severovzhod države.

Obstaja tveganje, da se bodo ti poulični spopadi sprevrgli v državljansko vojno. Verjamem, da morajo mednarodne organizacije, predvsem ZN, čimprej posredovati, da bodo preprečile še hujše poslabšanje razmer, in pomagati, da se začne potreben dialog med oblastmi in opozicijo, ki je edina demokratična možnost za mirno reševanje sedanje krize.

  Joe Higgins, v imenu skupine GUE/NGL. – Gospa predsednica, obsojam okrutno zatiranje, ki ga tajska vlada in država izvajata nad protestniki v Bangkoku in drugje na Tajskem. Kljub propagandi, da so bili to teroristi, pa so bili v glavnini to dejansko osiromašeni kmetje s severa in iz okolice Bangkoka, skupine mestnega delavskega razreda in njihove družine, ki so svoj protest smatrali kot boj proti gromozanski revščini in stiski, ki jo trpijo.

Žal ti zatirani ljudje rešitev iščejo pri milijarderju in nekdanjemu predsedniku vlade, Thaksinu Shinawatri. Kljub nekaterim populističnim ukrepom proti revščini, ko je bil v vladi, gospod Thaksin predstavlja kapitalistično elito in goljufa množice. Po drugi strani pa imamo sedanjega predsednika vlade Abhisita in njegovo stranko, ki predstavljajo druge skupine elite.

Mislim, da revne množice s podeželja in mestni delavski razred na Tajskem nujno potrebujejo svojo lastno neodvisno organizacijo, ki se bo borila za njihove pravice, in upam, da bo morda naslednja mobilizacija na Tajskem pomenila združen boj za delavce, revne kmete, študente in mladino, posvečen strmoglavljenju vseh pokvarjenih elit in prenosu glavnine bogastva Tajske v javno last in pod demokratični nadzor ter preoblikovanju življenja ljudi socialistične Tajske, pa tudi boju za pravice vseh manjšin.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – Gospa predsednica, obsojam uporabo izstrelkov proti protestnikom na Tajskem: več tisoč ljudi je umrlo; več sto je bilo ranjenih. Kakor je poročal Amnesty International, pripovedovanja prič in video posnetki zelo jasno kažejo, da vojska z ostrimi naboji strelja na neoborožene ljudi, ki za vojake ali za druge ne predstavljajo nikakršne nevarnosti. Med mrtvimi so tudi zdravniki in otroci.

Tajski vojaki morajo prenehati streljati; nasilje nad protestniki ne more in ne bo vodilo k demokratični rešitvi. Vlada se mora zavedati, da lahko z onemogočenjem protestnikov za sedaj izprazni ulice, a ne bo rešila težave, ki je ljudi pripeljala na ulice, in prednost pred vsem drugim ima človeško življenje, zato prenehajte streljati.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Demonstracije na Tajskem sedaj žal potekajo že več tednov. Civilni prebivalci trpijo nasilje kot neposredne žrtve krvavih spopadov med oboroženimi protivladnimi demonstratorji in državnimi silami. Zato bi rad izrazil svoje sočutje tistim, ki so izgubili člane svojih družin.

Menim, da je v tem napetem položaju za obe strani popolnoma nujno, da se odpovesta fizičnemu nasilju in preprečita nadaljnje izgube življenj. Prav tako podpiram poziv k takojšnji prekinitvi nasilja, ki se dogaja, in k odprtju konstruktivnega dialoga z namenom mirne in demokratične rešitve spora. Hkrati pa pozivam tajsko vlado, naj se ne zateka k nepooblaščenim in neupravičenim kršenjem človekovih pravic v času, ko je razglašeno izredno stanje.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Politični spor na Tajskem je zelo hitro prerasel v resne civilne nemire, katerih posledica je bila mnogo mrtvih protestnikov po posredovanju represivnih sil. Če državni organi proti državljanom svoje države uporabljajo okrutno nasilje in nenadzorovano zatiranje, velja to obsoditi.

Zato mora EU, gospa predsednica, gospod komisar, uporabiti svoj politični vpliv na stranke, udeležene v sporu, in pozvati k mirni rešitvi politične rešitve tako, da državljani Tajske ne bodo plačali za politične spore med voditelji posameznih skupin. Zlasti tajska vlada mora sprejeti odgovornost za zagotavljanje mirne in miroljubne rešitve spora.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje premirje in konec cenzuriranja: menim, da je to dvojni ukrep, za katerega si mora Komisija z največjo odločnostjo pa tudi doslednostjo s tistimi vrednotami, ki jih Parlament smatra za neprenosljive, prizadevati, da bi ga dosegla.

V razpoloženju državljanske vojne, kakršno prevladuje na Tajskem, je za povrnitev demokracije preko svobodnih volitev – o katerih smo na začetku razpravljali in nanje upali, a so sedaj nekoliko dvomljive – potreben odločilen korak, in sicer zavedanje podpore mednarodne skupnosti za prebivalce Tajske in za vrnitev države v popolno demokracijo.

Da bi mednarodni skupnosti omogočili udeležbo na tej stopnji, so ključni dejavnik informacije in zato to izredno stanje ne sme biti oblika prikrite cenzure. Internet, časopisi in mediji morajo imeti možnost obveščanja mednarodne skupnosti o dinamiki delovanja na Tajskem, da bo lahko mednarodna skupnost sedaj s čim večjo obveščenostjo glede dejstev podpirala oživitev demokracije.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, Tajska doživlja tragično fazo v svoji politični zgodovini. Državo, ki je znana po svoji gospodarski in socialni dinamiki, sedaj prizadeva globoka kriza, ki bi lahko ogrozila stabilnost, če ne bo najdena rešitev za ta spor.

Seveda je ta kriza prizadela samo srce te države: zdi se, da je mnogo prebivalstva izgubilo zaupanje v institucije, ki jo upravljajo. Po drugi strani pa se vlada bori, da bi izvajala rešitve, ki jih zahtevajo sedanje razmere. Iz tega je nastala politična krhkost, ki je pripeljala do nasilnih spopadov in napadov, ki neposredno vplivajo na človekove pravice in temeljne pravice. Nenehno obstaja negotovost glede prihodnosti države. V takšnih okoliščinah Evropska unija obžaluje dejstvo, da ljudje izgubljajo svoja življenja, kot na primer italijanski novinar Fabio Polenghi, ki je bil včeraj zjutraj ubit med spopadi med demonstranti in vojaki. Nobena politična ali ideološka kriza ne more opravičiti tega dejstva, niti oboroženega spopada.

Že ob dveh priložnostih je visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko opomnila strani, ki se vojskujeta, naj se obvladata. Tudi pri izrednem stanju se ne sme dovoliti, da bi posledično prišlo do pretiranih ukrepov, ko gre za temeljne pravice in pravice do svobode izražanja. Tem pravicam grozi nesorazmerna uporaba sile.

Da bi preprečili nadaljnje poslabšanje teh razmer, je nujno nadaljevati pogajanja. Komisija je upoštevala načrt, ki ga je predložil predsednik vlade Abhisit Vejjajiva. Tajska se ne bo rešila iz sedanje krize, če ne bo rešila svojih glavnih strukturnih problemov. Nujno je, da vse strani, udeležene pri upravljanju države, priznajo zakonite zahteve prikrajšanih družbenih skupin. To je nepogrešljiv korak proti nacionalni spravi. Zato je nujno, da Tajska najde soglasje z vsemi stranmi glede tega, kako se gibati v smeri proti prodornejši družbi.

Evropska unija je kot partnerka Tajske med tem zapletenim procesom pripravljena državo podpreti, kolikor jo bo lahko.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149)

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Tajska prestaja zelo resno obdobje v svoji zgodovini. „Dežela nasmeha“ je postala dežela solz, krvi in morda jutri dežela državljanske vojne med vladnimi silami in tako imenovanimi „rdečimi srajcami“. Kako so stvari dosegle točko, kjer se je poziv v demonstracijah k demokratičnim volitvam končal z več deset mrtvimi in več tisoč ranjenimi, politično usmrtitvijo vodje opozicije, prizorišč vojskovanja mestnih gverilcev, začetka uporov v več provincah in ustvarjanja izrednega stanja in policijskih ur? Kralj je v tej državi zelo spoštovana osebnost, a zdi se, da to ne zmanjšuje napetosti. Nadaljevanje negotovosti glede njegovega nasledstva kaže, da bo ta nestabilnost trajala še naprej. Nasilje se mora končati. Sedanja vlada je zagotovo nastala z volitvami, a volitve, ki so bile izvedene po državnem prevratu in razpustu opozicijskih strank. Nepravičnost se mora končati. Rešitev se nahaja le v hitri organizaciji splošnih volitev in predhodni povrnitvi politične svobode vseh udeleženih strani, da bi se zagotovile demokratične volitve. EU bi morala uporabiti svoje dobre gospodarske in politične odnose s Tajsko, da bi pripeljala do te rešitve.

(1) Glej zapisnik.

12.3. Burma

  Predsednica. - Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucij o Burmi⁽¹⁾.

  Anneli Jäätteenmäki, vlagateljica. – Gospa predsednica, s to resolucijo Evropski parlament poziva burmansko vlado, naj odpravi kršitve človekovih pravic in začne z odkritim dialogom z opozicijo in etničnimi predstavniki Burme, pa tudi z mednarodno skupnostjo, da bi izvedli korake proti mirnemu prehodu na demokratični sistem vladanja.

Burma bi letos v 30. letih prvič izvedla volitve. Žal objavljeni volilni zakoni ne zagotavljajo poštenih in svobodnih volitev. V ta postopek ni vključena opozicija in mnogi vodje opozicije so še vedno v hišnem priporu. Mnogi politični aktivisti so v zaporu, opozicijska stranka pa se je odločila, da bo popolnoma bojkotirala volitve.

Nazadnje pa bi rada povedala, da je posebni poročevalec Združenih narodov za Burmo obsodil velike in sistematične zlorabe človekovih pravic. Upam, da bo Parlament storil enako.

  Filip Kaczmarek, predlagatelj. – (PL) Razmere v Burmi nas silijo, da vedno znova posvečamo svojo pozornost tej državi.

Danes obsojamo namen izvedbe volitev pod popolnoma nedemokratičnimi pogoji in po načelih, ki so izključila glavno opozicijsko stranko in več stotisoč Burmancem odvzela pravico do glasovanja in kandidature. To je očiten poskus, da se opozicija ne bi udeležila volitev. V takšnih razmerah niti sam izraz „volitve“ ne ustreza resničnosti.

Prav tako obsojamo dejstvo, da bo v okviru nove ustave vojski zagotovljenih najmanj 25 % sedežev v parlamentu in da bo imela pooblastila, da razveljavi civilne svoboščine in zakonodajo kadar koli meni, da je to nujno v interesu nacionalne varnosti.

Obsojamo neprestano in sistematično kršenje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in demokratičnih pravic prebivalcev Burme, prav tako pa pozivamo tudi vlade drugih držav – Kitajske, Indije in Rusije –, naj storijo, kar lahko z gospodarskim in političnim pritiskom na burmanske oblasti, da bi tam povzročile spremembe.

  Véronique De Keyser, predlagateljica. – (FR) Gospa presednica, izhodiščna točka za to resolucijo je skoraj mezza voce razpustitev stranke, ki jo vodi Aung San Suu Kyi, prejemnica nagrade Saharova, ki je že več let v hišnem priporu. Z razpustitvijo njene stranke Nacionalna liga za demokracijo, zmagovalka lokalnih volitev, vojaška hunta poskuša izločiti celo skupino opozicije pred volitvami, ki bodo oktobra. Vendar pa, da bi postavili piko na i, temu, kar ne bodo toliko demokratične volitve kot popolna volivna farsa, pa so bili izključeni tudi zaporniki in menihi. Hunta še naprej zlorablja svojo moč, velike multinacionalke imajo še naprej koristi od svojih pogodb s hunto, Komisija pa je zmanjšala pomoč za begunce, ki so pobegnili na mejo s Tajsko.

Žal imamo vrsto primerov držav in regij, kjer je mednarodna skupnost brez moči, da bi povrnila demokracijo in pravno državo. Burma je ena od njih in ima svoj tok odpornikov in mučenikov, med katerimi je Aung San Suu Kyi najbolj slavna ikona. Ali je preveč prositi Evropsko unijo, lahko bi skoraj rekel nedostojno, naj ne zmanjšuje svoje pomoči za begunce na meji med Tajsko in Burmo in naj takoj začne financirati čezmejno pomoč, zlasti zdravstveno pomoč? Ali ni nujno, da visoka predstavnica Ashton in države članice podprejo priporočila posebnega poročevalca Združenih narodov za Burmo, namreč, da se ustanovi odbor za preiskovanje vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ki bi jih lahko letos vključili v resolucijo splošne skupščine Združenih narodov?

Naj postane Burma šolski primer, takšen, ki kaže našo sposobnost spodbujanja demokracije brez uporabe bomb in tankov.

  Barbara Lochbihler, avtorica. – (DE) Gospa predsednica, leta 1990 je Evropski parlament burmanski borki za človekove pravice Aung San Suu Kyi podelil nagrado Saharov. V letih pred in po tem datumu so bile kritične razmere na področju človekovih pravic v Burmi predmet številnih parlamentarnih resolucij. Podobno so bile naše mednarodne organizacije za človekove pravice udeležene v tamkajšnjih razmerah. Čeprav je prišlo v posameznih primerih do izboljšav, pa ostajajo razmere na področju človekovih pravic v Burmi izredno slabe.

Ob ozadju zelo dobrega in vsestranskega poročila je sedaj posebni poročevalec ZN za Burmo pozval k ustanovitvi mednarodne preiskovalne komisije, ki bo imela pooblastila za preiskovanje vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Visoka predstavnica za zunanje zadeve, baronica Ashton bi se morala tega poziva lotiti in ga podpreti, na primer na naslednji splošni skupščini Združenih narodov.

Volitve naj bi v Burmi potekale konec leta 2010 in vlada sedaj izvaja ukrepe, ki mnogim državljanom odvzemajo pravico do glasovanja in kandidiranja na volitvah. To velja zlasti za politične zapornike in budistične menihe, ki predstavljajo skupaj 400 000 ljudi. Protestiramo proti temu in pozivamo visoko predstavnico, naj to kritiko jasno izrazi v svojih dvostranskih in večstranskih nalogah.

Nazadnje, v luči zapletenih problemov na področju človekovih pravic v Burmi je nepojmljivo, da je Evropska unija zmanjšala svojo finančno podporo za begunce na tajsko-burmanski meji. To ni sprejemljivo in Komisijo pozivamo, naj prekiče ta zmanjšanja in začne ponovno zagotavljati čezmejno pomoč za burmanske begunce.

  Marie-Christine Vergiat, avtorica. – (FR) Gospa predsednica, to je drugič od začetka leta, ko razpravljamo o razmerah v Burmi. Skrbi, ki smo jih izrazili 10. marca letos glede tako imenovanega volilnega procesa, ki ga je začela burmanska hunta, so bile le potrjene. Pogoji, ki jih uveljavlja volilna zakonodaja, so vodili do tega, da je nacionalna liga za demokracijo odklonila sodelovanje v postopku. Opomniti je treba, da volilni zakoni prepovedujejo zapornikom, da bi volili, in zato izključujejo več sto političnih zapornikov.

Od takrat je bila Nacionalna liga za demokracijo prepovedana. Pozdravljamo ton te resolucije, ki poziva k povečanju gospodarskih sankcij. Obžalujemo tudi zmanjšanje humanitarne pomoči za begunce. Osebno bi rada šla dlje, kakor sta storila predsednik Obama in Združene države Amerike, in sicer, da bi Evropska unija prepovedala vsako vlaganje evra v Burmo. Vendar pa imajo nekatere velike gospodarske skupine v Evropi pomembne interese v tej državi. Vesela sem, da smo pozvali k mednarodnemu embargu na orožje, in iskreno upam, da lahko EU igra aktivno vlogo pri uresničevanju globalnega soglasja glede te zadeve.

Gospod komisar, rada bi, da nas obvestite o svojem stališču glede te zadeve, lahko danes ali kasneje.

  Charles Tannock , predlagatelj. – Gospa predsednica, kaj lahko še povemo o Burmi, kar še ni bilo povedano, vključno s ponovnim pozivom k izpustitvi političnih zapornikov, kot je Aung San Suu Kyi, ki je postala globalna ikona v boju za svobodo? V tej resoluciji, kot v mnogih pred njo v tem parlamentu, je zapisano okrutno zatiranje burmanskih ljudi, ki ga vodi vojaška hunta, ki je niso nikoli izvolili in so se mnoga leta borili, da bi se je rešili.

Način, kako hunta sedaj cinično poskuša izvesti lažne volitve, da bi zagotovila, da bo opoziciji popolnoma zaprla usta, je v celoti značilna za te generale in način, kako arogantno prezirajo mnenja ne le Burmancev – svojega lastnega naroda –, ampak demokratičnih vodij svobodnega sveta.

Kljub temu, da je ta resolucija osredotočena na sedanje dogodke v Burmi, pozivam Svet in Komisijo, naj ustrezno upoštevata tudi to, kako najbolje podpreti Burmo, ko bo končno ponovno svobodna in demokratična. Burma bo potrebovala našo pomoč, nenazadnje, da bi razvila močno civilno družbo in pravni sistem, ki bi morala biti osredotočena na prehodno pravosodje za mnoge zločine, ki jih je zakrivila hunta. Morda se vse to zdi zelo oddaljeno, a če se lahko pogumni ljudje Burme od nas v tem parlamentu v Evropi česar koli naučijo, je to, da plamena svobode ne more nikoli ugasniti tiranija in da bo svoboda, ki je njihova neodtujljiva pravica, zagotovo nekega dne ponovno njihova.

  Elena Băsescu, v imenu skupine PPE. – (RO) Razmere na področju človekovih pravic v Burmi dajejo poseben povod za zaskrbljenost. Tej državi je več desetletij vladalo vojaško diktatorstvo, ki je nasilno zatiralo nasprotnike režima. Oblasti so naznanile organizacijo volitev, ki bodo letos potekale prvič po letu 1990. Vendar pa bodo potekale na podlagi nedemokratičnega okvira. Več sto tisoč državljanov ne bo imelo pravice glasovati ali kandidirati, vsaj 25 % poslancev pa bo iz vojske.

Glavna opozicija, ki jo vodi Aung San Suu Kyi, dobitnica nobelove nagrade za mir in nagrade Saharov, ne bo sodelovala na volitvah. Evropsko unijo pozivam, naj preko visoke predstavnice in mednarodne skupnosti pospeši svoja prizadevanja za vzpostavitev demokracije v Burmi in zagotovi najhitrejši možen izpust Aung San Suu Kyi. V hišnem priporu je že od leta 2003 in je pomemben simbol boja za demokracijo in človekove pravice.

  Ana Gomes, v imenu skupine S&D. – Gospa predsednica, z organizacijo absurdnih volitev in zavračanjem nacionalnega dialoga, ki vključuje vse politične in etnične skupine, hunta kaže, da pragmatičen angažma z njo sploh ne deluje. Mednarodna skupnost mora ukrepati proti zatiralcem burmanskih ljudi.

EU lahko stori mnogo več kot le to, da obnovi sankcije v zvezi z režimom. Uporabiti bi morala vsa sredstva za okrepitev civilne družbe in pomoč tistim, ki se upirajo zatiranju v Burmi. Delati mora za mobilizacijo ZN, ASEAN in ZDA, da bi pritiskali na Kitajsko in Indijo za prekinitev njihove podpore burmanskega režima in prekinitev izvajanja trgovine z orožjem, in sicer s Severno Korejo.

Posebni poročevalec ZN o razmerah na področju človekovih pravic v Burmi je marca lani zaključil, da „so kršitve človekovih pravic posledica državne politike, ki na vseh ravneh vključuje izvršilne, vojaške in pravosodne organe“ in da lahko te kršitve človekovih pravic „sprožijo vrste zločinov proti človeštvu ali vojne zločine v okviru določil [Rimskega] statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. Njegov predhodnik je že pozval Varnostni svet ZN, naj preišče zločine proti človeštvu v Burmi, kot je to storil v Ruandi, Bosni in Darfurju.

Kaj čakajo države članice EU, da bi zahtevale od Varnostnega sveta ZN, naj Mednarodnemu kazenskemu sodišču preda zločince, ki so na obasti v Burmi?

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, Burma bo letos izvedla tako imenovane volitve. Vendar pa te ne morejo biti poštene, če je budističnim menihom prepovedano voliti in če opozicija ni niti vključena. Nacionalna liga za demokracijo je bila ta mesec po zakonu razpuščena in Aung San Suu Kyi, politična pionirka in dobitnica nagrade Saharov za svobodo mišljenja, ki jo podeljuje Evropski parlament, ne more kandidirati na volitvah.

Demokracija in pravna država sta nujni za gospodarsko rast in Evropski parlament ostaja močno zavezan ljudem v Burmi. Azijske države spodbuja, naj storijo enako in v postopku uporabijo svoj gospodarski vzvod. Burmanski ljudje potrebujejo našo podporo, saj se še naprej nadaljujejo surove in sistematične zlorabe človekovih pravic v rokah diktatorske države. Te resne zločine je treba raziskati, a burmanska vlada vseeno izbira samoizolacijo in ne dovoljuje poslaniku EU za Burmo, da bi vstopil v državo. Samoizolacija vpliva na prebivalstvo na mnogih ravneh, kot na primer preko medijev, ki v tej državi ne morejo svobodno delovati.

Žal nova ustava ne zagotavlja človekovih pravic in Komisijo in Svet pozivamo, naj podpreta priporočila ZN pri ustanovitvi preiskovalne komisije za preučitev kršitev človekovih pravic. Medtem pa se morajo končati omejitve svobove združevanja, povezovanja in izražanja, vkjlučno s tistimi na internetu in prenosnih telefonih. Do takrat bo treba izvajati omejevalne ukrepe, ki so določeni v sklepu EU.

S prepovedjo trgovine z orožjem in s financiranjem programov za begunce EU še naprej stoji ob strani burmanskim ljudem in njihovim človekovim pravicam ter temeljnim svoboščinam.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, ravno sem izvedel žalostno novico. Pred eno uro sem bil obveščen, da je preminil pomemben voditelj Nacionalne lige za demokracijo Takin Soe Myint.

To je zelo žalostna novica, ki jo moramo dodati k tej posebni šali, ki jo nekateri imenujejo volitve v Burmi. Dodajam svoj glas tistim, ki jasno obsojajo te volitve, zlasti dejstvu, da bodo prikrajšale več sto tisoč Burmancev, da bi koristili svojo pasivno ali aktivno pravico, da volijo. Sem sodi tudi položaj Aung San Suu Kyi, ki je v zaporu.

To je nekaj, glede česar ne moremo ostati tiho. Ponovno moramo od burmanskega režima zahtevati, naj upošteva pozive mednarodne skupnosti, da mora dovoliti izpust vseh zapornikov vesti. To je pomembno tudi v smislu, ki ga je omenila Ana Gomes. Prav tako razumem, da imamo močno odgovornost, da Indijo, Rusijo in Kitajsko prosimo, pozovemo in nanje pritiskamo, naj prenehajo prodajati orožje režimu hunte v Burmi.

Tu imamo tudi dobre novice. Pozdraviti moramo podporo Evropske unije za globalni embargo na orožje in ponovno moramo evropske države članice pozvati, naj imajo jasno koalicijo glede soglasja za takšno prepoved.

Prav tako je pomembno, da si zapomnimo – in tudi to je bilo povedano –, da ne moremo zmanjšati sredstev za begunce, ki živijo na meji. Ustvariti moramo jasno politiko podpore za te ljudi. Tam sem bil mnogokrat. Jasno moramo povedati, da sedaj ni čas, da prekinemo pomoč, ki jo ti ljudje potrebujejo, sedaj zlasti zdravstveno pomoč.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Burma ni demokracija, čeprav bo organizirala volitve, ker, kot vemo, oblasti v tej državi globoko prezirajo vsa demokratična načela. Vojaška diktatura je popolnoma brezvestna in si, kakor je že bilo povedano, rezervira sedeže v parlamentu za vojsko ter na splošno državljanom z demokratičnim prepričanjem prepoveduje udeležbo v politiki.

Če Aung San Suu Kyi ne bo izpuščena, ne more biti dvoma o izboljšanju političnih razmer. Nek drug vodja Nacionalne lige za demokracijo je prav tako dejal, da ni mogel služiti svoji državi, ko je 20 let preživel v zaporu zaradi svojega prepričanja, preprosto zato, ker vojska v Burmi ljudem, ki so služili takšne kazni, ki jih je dejansko sprejela vojska, prepoveduje, da bi kandidirali. Pozivam k nacionalnemu dialogu, ker bo to edini način, kako omogočiti, da se družba te države spremeni.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – (FI) Gospa predsednica, Burma izvaja svoje prve parlamentarne volitve po 20 letih. Malo je verjetno, da bo kogar koli presenetilo, da so volitve že sedaj, na tej stopnji, videti vse prej kot svobodne in demokratične.

Sprememba ustave iz leta 2008 zagotavlja vojski 25 % sedežev v parlamentu. Poleg tega je v letošnjih zakonodajnih reformah iz pravice, da volijo, izključenih več deset tisoč Burmancev, vključno s političnimi zaporniki in verskimi manjšinami. Budistični menihi so že dolgo tarča posebnega preganjanja.

Mednarodna skupnost si mora prizadevati, da bi kaj storila. Obžalovanja vredno je, da je Komisija zmanjšala financiranje za begunska taborišča na meji med Tajsko in Burmo. Človekoljubna pomoč je potrebna v velikih količinah in potrebna so mednarodna prizadevanja, da se jo spravi tja. Prav tako je najbolj pomembno, da se Burma loti dialoga med političnimi in etničnimi skupinami.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, razmere v Burmi nas še naprej skrbijo. Kako veste, se še naprej izvaja načrt, pa tudi priprave za prve volitve, ki jih bo vlada izvedla prvič po 20 letih.

Do sedaj je kandidaturo na volitvah prijavilo enaintrideset političnih strank. Civilna družba je dejavna. Nacionalna liga za demokracijo Aung San Suu Kyi se je po pritiskih vlade umaknila iz volitev; zato je bila razpuščena. Nova stranka, Nacionalna fronta za demokracijo, ki je morda upravičena do kandidature, je deloma sestavljena iz nekdanjih voditeljev Nacionalne lige za demokracijo, z drugimi besedami iz nekdanje stranke Aung San Suu Kyi;

Sprejema odločitev etničnih skupin glede tega, ali bodo volile ali ne. Če bi bojkotirale volitve po nesporazumu glede zamenjave etničnih vojsk z mejnimi stražami, bi tako odvzele verodostojnost, ki jo te volitve potrebujejo. To kaže na stopnjo, do katere se razmere neprestano spreminjajo, in dvomim, da bo Evropska unija povabljena, da opazuje volitve.

Še vedno nas skrbijo tudi razmere na področju človekovih pravic. Poročilo gospoda Quintane, posebnega poročevalca Združenih narodov, je zelo jasno. Mnogo političnih zapornikov še vedno ni bilo izpuščenih kljub pozivom mednarodne skupnosti. Temeljne pravice, kot so svoboda izražanja in svoboda združevanja, se še vedno ne spoštujejo. Socialno-ekonomski pogoji so zahtevni za večino prebivalstva, zlasti na območjih, ki jih poseljujejo etnične skupine.

Kako lahko resnično pomagamo? Izjave Evropske unije so dokaz našega kritičnega stališča in naše pripravljenosti, da prispevamo k rešitvi. V naš pristop je vključena razvojna pomoč; dejansko je EU ena najbolj radodarnih donatork. Dalje, razvojni cilji tisočletja in nadaljnji dialog z burmansko vlado glede sektorskih politik so življenjskega pomena. Poleg območij, ki jih je leta 2008 prizadel orkan, je naša pomoč ciljno usmerjena v najbolj ranljive regije v državi, pa tudi v begunska taborišča na meji med Tajsko in Burmo.

V odgovor na vaša vprašanja vam lahko zagotovim, da bo Komisija še naprej pomagala uničenim skupnostim, da bi jim omogočila, da najdejo dostojne pogoje za življenje. Pogoji, ki so potrebni, da se vrnejo v svoje države, ne obstajajo. Varovati se moramo pred institucionalizacijo taborišč in posledično bo obseg naše pomoči določen glede na lokalne potrebe.

Poleg tega je Komisija v stiku s tajskimi oblastmi. Zapomniti si je treba, da obstajajo tudi programi pomoči, ki so osredotočeni na izobraževanje, kmetijstvo in varno preskrbo s hrano. Dodatno programi Humanitarne pomoči Evropske komisije zagotavljajo pomoč na področju varne preskrbe z vodo in hrano. Prav tako obstaja pomoč, ki je usmerjena v povrnitev socialno-ekonomskih pogojev v Burmi. Vsak državljan prejme povprečno 2,4 USD, v primerjavi Laosom, kjer prejme vsak 36 USD, in Kambodžo z 60 USD.

Za zaključek lahko potrdim, da bomo podvojili svoja prizadevanja za širjenje naših vrednot. Ljudje v Burmi so upravičeni do prejemanja pomoči in tega, da vedo, da Evropska unija ne bo izgubila zanimanja za njihovo prihodnost.

  Thomas Mann (PPE). – (DE) Gospa predsednica, nedvomo ste sposobna podpredsednica in ste tudi zelo vplivna. To dejstvo zelo pozdravljam. Nekaterim poslancem niste dali možnosti, da bi spregovorili po postopku „catch-the-eye“, ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker imamo tako tesen časovni razpored.

Evropski parlament je glas človekovih pravic in zadovoljujemo se le z eno uro. Tako imamo mnogi med nami kaj za povedati in bi radi pritisnili na Komisijo, da bi dosegli rezultate. Ali ste osebno za to, da bi glasovanje potekalo na primer ne ob 16.00 ali 16.30, ampak namesto tega ob 17.00 ali 17.30 uri? Potrebujemo priložnost, da spregovorimo. Imeti moramo možnost izvajanja pritiska na Komisijo, a raje ne pod tako strogim časovnim pritiskom. Vem, da to ni vaša odgovornost, a upam, da boste posredovali na naši strani, tako da bomo končno spremenili to pravilo Poslovnika.

  Predsednica. – Gospod Mann, razumem vaše razočaranje. Ni mi všeč, da ne morem dati poslancem besede glede vprašanj, ki so tako pomembna, a prav imate tudi, ko pravite, da bi to zahtevalo spremembo našega Poslovnika.

Drugo, kar bi rada povedala, pa je, da bi lahko, če bi se vsi poslanci med razpravami držali svojega časa za govor, potem po postopku „catch-the-eye“ sprejeli več ljudi. Bojim se, da je v tem težava, a vaše pripombe sem zabeležila.

Razprava se je zaključila.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

(1) Glej zapisnik.

13. Čas glasovanja

  Predsednica. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

13.1. Verska svoboda v Pakistanu (RC-B7-0271/2010)

- Resolucija: Verska svoboda v Pakistanu (RC-B7-0271/2010)

Pred glasovanjem o odstavku 13:

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospa predsednica, naši kolegi poslanci so se zelo spretno pogajali in so se s skupinami dogovorili za zelo dobro resolucijo. Vendar pa je odstavek 13 nejasen in zmeden in dejansko ne pomeni ničesar. Zato predlagamo novo besedilo, ki se glasi: „izraža zaskrbljenost zaradi morebitne zlorabe kampanje ZN za boj proti razžalitvi ver in opozarja na sklepe Sveta z dne 16. novembra 2009“.

Vsebina je enaka, besedilo, pa je ožje. Prosimo vas, da glasujete za novo besedilo.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

13.2. Razmere na Tajskem (RC-B7-0278/2010)

- Resolucija: Razmere na Tajskem (RC-B7-0278/2010)

13.3. Burma (RC-B7-0283/2010)

- Resolucija: Burma (RC-B7-0283/2010)

14. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

15. Sklepi o nekaterih dokumentih: glej zapisnik

16. Pisne izjave, zabeležene v registru (člen 123 Poslovnika): gl. zapisnik

17. Posredovanje besedil, sprejetih na tej seji: gl. zapisnik

18. Časovni razpored prihodnjih sej: glej zapisnik

19. Prekinitev zasedanja

  Predsednica. – Razglašam, da je zasedanje Evropskega parlamenta prekinjeno.

(Seja se je končala ob 16.30)

Kakšne so po mnenju Sveta možnosti, da bi se pristopna pogajanja s Hrvaško končala do jeseni in katere ukrepe načrtuje, da bi še med španskim predsedovanjem prišlo do bistvenega napredka na tem področju?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) To obdobje je ključno za pogajalski proces s Hrvaško. Pogajanja so znatno napredovala in vstopajo v zaključno fazo. EU je Hrvaško pohvalila za dosežen napredek, vendar je treba za uspešen zaključek opraviti še precej dela.

Predsedstvo si v skladu s sklepi Evropskega sveta in Sveta še naprej prizadeva za napredovanje pogajanj. Naš cilj je, da v procesu pogajanj s Hrvaško odločno napredujemo z odprtjem vseh preostalih poglavij in začasnim zaprtjem kar največjega števila poglavij. Prav tako smo odločeni, da dosežemo pomemben napredek pri pripravi osnutka pristopne pogodbe.

19. februarja nam je uspelo odpreti poglavje 13 - Ribištvo in poglavje 27 – Okolje, ki sta v pristopnem procesu zelo zahtevni in terjata veliko priprav. 19. aprila smo začasno zaprli poglavje 1 – Prosti pretok blaga, kar je bil pomemben mejnik, saj smo tako od začetka pogajanj 3. oktobra 2005 začasno zaprli polovico poglavij, odprtih je bilo trideset poglavij, od katerih jih je osemnajst začasno zaprtih. Da bi s procesom nadaljevali, se bodo po potrebi načrtovale nadaljnje pristopne konference.

Še vedno je odprtih nekaj občutljivih poglavij, kot sta poglavje 8 – Konkurenca in poglavje 23 – Pravosodje in temeljne pravice. Prav tako bomo morali zaključiti razprave o nekaterih poglavjih, kot sta kmetijstvo in regionalna politika, s pomembnimi proračunskimi posledicami. Dovolite mi, da poudarim, da bo napredek Hrvaške v smeri zaključevanja pogajanj odvisen tudi od dokončanja potrebnih političnih, gospodarskih, zakonodajnih in upravnih reform. Če naj Hrvaška doseže svoj cilj in pristopna pogajanja zaključi do leta 2010, so zanjo še naprej bistveni obravnava neizvedenih reform kot tudi pravočasno izpolnjevanje vseh preostalih meril in nadaljnji prenos in izvajanje pravnega reda.

Ali lahko Svet opredeli časovni načrt, v katerem morajo države članice v nacionalne cilje vključiti pet glavnih ciljev, ki so bili določeni kot ključni elementi nove strategije za rast in delovna mesta, imenovane strategija EU 2020?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Na zasedanju Evropskega sveta marca so se dogovorili glede glavnih elementov nove strategije za rast in delovna mesta, ki bo formalno sprejeta na junijskem zasedanju Evropskega sveta. To vključuje pet glavnih ciljev, ki bodo usmerjali delovanje držav članic in Evropske unije:

75 % stopnja zaposlenosti žensk in moških, starih od 20 do 64 let;

vlaganje 3 % BDP v raziskave in razvoj skupaj s kazalnikom intenzivnosti vlaganj;

potrditev tako imenovanih podnebnih in energijskih ciljev 20/20/20;

zmanjšanje osipa na osnovnih in srednjih šolah in povečanje deleža prebivalstva s terciarno izobrazbo in

spodbujanje socialne vključenosti, zlasti zmanjšanje revščine.

Na zasedanju Evropskega sveta marca so se glede na te glavne cilje prav tako dogovorili, da bodo države članice določile svoje nacionalne cilje in pri tem upoštevale relativne izhodiščne položaje in nacionalne okoliščine.

Delo za opredelitev nacionalnih ciljev se je že začelo. Pripravljalna telesa Sveta v podporo prizadevanjem na nacionalni ravni v vsaki državi članici trenutno že razpravljajo o nacionalnih ciljih. Vzporedno s tem potekajo dvostranska posvetovanja med posamezno državo članico, Komisijo in predsedstvom, da bi v vsaki državi pregledali celoten položaj za vseh pet ciljev.

Sklepi Evropskega sveta glede metodologije za določanje nacionalnih ciljev navajajo, da jih bodo države članice opredelile v skladu s svojimi nacionalnimi postopki odločanja, v dialogu s Komisijo, da se preveri njihova skladnost z glavnimi cilji EU. Evropski svet bo rezultate tega dialoga pregledal junija.

Na nacionalni ravni se bodo cilji potrdili v nacionalnih programih reform, ki naj bi se predstavili jeseni leta 2010.

Število nezakonitih priseljencev, ki v Evropo vstopajo prek njenih južnih regij, je kljub bistvenem prispevku agencije Frontex k preprečevanju nezakonitega priseljevanja še vedno zelo visoko. V državah prvega vstopa se sprejemni in nastanitveni centri za priseljence že soočajo s hudimi težavami, ki bodo po pričakovanjih zaradi gospodarske krize še večje.

Ali namerava špansko predsedstvo brez nadaljnjega odlašanja sprejeti večje pobude, s katerimi bi državam članicam, ki sprejemajo nezakonite priseljence, zagotovili konkretne instrumente pomoči?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Predsedstvo in Svet še naprej namenjata veliko pozornosti boju proti nezakonitemu priseljevanju in spodbujata solidarnost na tem področju.

Evropski svet je na svojem zasedanju 10. in 11. decembra 2009 sprejel stockholmski program, novo večletno načrtovanje na področju svobode, varnosti in pravosodja za obdobje 2010-2014. Ta program jasno pravi, da celovita evropska politika priseljevanja, ki temelji na solidarnosti in odgovornosti, ostaja ključni cilj politike Evropske unije.Program poudarja, da mora EU, če želi ohraniti verodostojen in trajnosten sistem priseljevanja, preprečevati, nadzorovati in boriti se proti nezakonitemu priseljevanju, saj se Unija in še zlasti države članice na zunanjih mejah, vključno na južnih mejah, spopadajo z vse večjim pritiskom nezakonitih migracijskih tokov.

Predsedstvo si do junijskega zasedanja Sveta prav tako prizadeva končati prvo letno oceno Evropskega pakta o azilu in priseljevanju iz leta 2008, ki tudi poudarja potrebo po spodbujanju solidarnosti s tistimi državami članicami, ki so zaradi svoje geografske lege izpostavljene dotokom priseljencev, ali katerih sredstva so omejena. Komisija je 6. maja 2010 sprejela prvo letno poročilo o priseljevanju in azilu, na podlagi katerega bo predsedstvo pripravilo zaključke na junijskem Svetu.

Prav tako ne smemo pozabiti, da je Svet PNZ na svojem zasedanju 25. in 26. februarja 2010 sprejel sklepe Sveta, ki se nanašajo na 29 ukrepov za okrepitev varovanja zunanjih meja in boj proti nezakonitemu priseljevanju. Ti sklepi poudarjajo pomen načela solidarnosti in pravične delitve odgovornosti pri celovitem upravljanju zunanjih meja ter opozarjajo na potrebo po dejavnem sodelovanju med državami članicami in potrebo po nadaljnji krepitvi učinkovitosti agencije FRONTEX, da se bo bolje lotevala izzivov, s katerimi se Unija spopada na tem področju. Zato določajo vrsto ukrepov, usmerjenih v nadaljnji razvoj agencije FRONTEX in evropskega sistema za nadzorovanje meja (EUROSUR), boj proti nezakonitim mrežam priseljevanja in trgovini z ljudmi, solidarnost in celovito upravljanje zunanjih meja ter sodelovanje s tretjimi državami.

Svet se je še zlasti dogovoril, da se s krepitvijo zmogljivosti in praktičnim sodelovanjem spodbuja solidarnost z državami članicami, ki so pod posebnim pritiskom.

Ali je špansko predsedstvo glede na to, da ta teden (17. in 18. maja 2010) gosti letno konferenco vseevropskega Združenja za akademsko sodelovanje (ACA) na temo „Možgani v gibanju“, razmislilo, da bi preučilo možnost evropskih programov, ki bi pospešili migracijo znanja, preprečevali beg evropskih možganov, spodbujali odličnost in vzpostavili mrežo vodilnih univerz na mednarodni ravni?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Kot določa člen 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ima Svet na področju izobraževanja omejene pristojnosti. V skladu s tem Unija prispeva k razvoju kakovostnega izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami ter po potrebi s podpiranjem in dopolnjevanjem njihovih dejavnosti, pri čemer v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihovo kulturno in jezikovno raznolikost. Kljub temu je Svet zelo rahločuten glede vprašanj, ki jih je omenila spoštovana poslanka. V tem smislu ima visokošolsko izobraževanje - s tesnimi povezavami z raziskovanjem in inovacijami - vse pomembnejšo vlogo v splošni gospodarski strategiji Unije. Svet bi zato opozoril na številne pobude, pri katerih dejavno ali tesno sodeluje in katerih cilj je povečati privlačnost visokošolskih izobraževalnih ustanov v Evropi ter spodbujati akademsko odličnost in sodelovanje ob hkratnem spodbujanju prostega pretoka znanja in zamisli, kar je bistveno za družbeni in gospodarski napredek.

Prvič, in kot kaže resolucija Sveta z dne 23. novembra 2007 o posodobitvi univerz za pospeševanje konkurenčnosti Evrope v svetovnem gospodarstvu znanja⁽¹⁾, Svet še naprej spodbuja države članice, da izvedejo obsežno posodobitev in prestrukturiranje visokošolskih izobraževalnih ustanov in s tem spodbudijo in ohranjajo kakovost in odličnost evropskega visokošolskega izobraževalnega sektorja. Takšna posodobitev ni le ključni pogoj za uspeh širše evropske strategije 2020 za rast in delovna mesta, ampak je tudi del večjega premika k vse bolj globalnemu in na znanju temelječemu gospodarstvu. Tudi sklepi Sveta z dne 11. maja 2010 o internacionalizaciji visokošolskega izobraževanja⁽²⁾ poudarjajo, da je] spodbujanje kakovosti in odličnosti bistveno za to, da se Evropa ne bo izgubljala v svetovni konkurenci in bo pritegnila in ohranila največje talente.

Drugič, Svet prav tako pripisuje velik pomen spodbujanju učne mobilnosti visokega šolstva za študente, učno osebje in raziskovalce.

Izredno uspešen sklop Erasmus v programu vseživljenjskega učenja⁽³⁾ skupaj s programom Erasmus Mundus na področju sodelovanja s tretjimi državami⁽⁴⁾ še naprej dokazuje koristi mobilnosti in prostega pretoka znanja v smislu bogatenja človeškega kapitala, povečevanja zaposljivosti, krepitve ustvarjalnosti in sposobnosti inovacij in izboljšanja kakovosti in inovativnosti poučevanja, učenja in raziskav. Programi poleg mobilnosti spodbujajo in podpirajo razvoj skupnih akademskih projektov, mrež in partnerstev med visokošolskimi izobraževalnimi ustanovami.

Nazadnje bi Svet dodal, da napredek, dosežen s širšim vseevropskim bolonjskim procesom, kot tudi uspeh EU pri sprejemanju skupnih pristopov in orodij glede priznavanja kvalifikacij in zagotavljanja kakovosti lahko pripomorejo k nadaljnji krepitvi privlačnosti visokošolskega izobraževanja v Uniji.

Ali lahko Svet poda svoje stališče o smrtih državljanov EU, ki so jih zakrivili državni uradniki v tretjih državah?

Kakšno pomoč bi Svet zagotovil družini umrlih v takšnih primerih?

V takšnih okoliščinah je v Boliviji umrl tudi irski državljan Michael Dwyer. Ubili so ga pripadniki elitne enote bolivijske policije, številna vprašanja o tem primeru pa še vedno ostajajo nerešena.

Ali Svet na splošno meni, da imajo družine mrtvih pravico do ustrezne preiskave teh smrti? Ali bi bil pripravljen uporabiti svoj vpliv v tretji državi, da bi zagotovil izvedbo takšne raziskave?

Ali lahko v tem konkretnem primeru Svet kakorkoli ukrepa, da bi pomagal družini Dwyer?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Svet s posebnim primerom, ki ga je omenil spoštovani poslanec, ni seznanjen. Ker konzularne zadeve sodijo v pristojnost posameznih držav članic, se Svet ne more odzvati na incident, povezan s smrtjo gospoda Dwyerja.

Bolj splošno pa Svet poudarja pomen spoštovanja človekovih pravic kot podlago za zunanje odnose Evropske unije in spoštovanega poslanca napotuje, da preuči smernice glede človekovih pravic o dialogih o človekovih pravicah, ki jih je sprejel novembra 2008.

Misije držav članic in delegacije Evropske unije tako skrbno spremljajo primere, kot je ta, ki ga omenja spoštovani poslanec.

Boj proti nekaznovanosti in podpora neodvisnemu sodstvu ter s tem pravilni in celoviti izvedbi kazenskih preiskav sta med prednostnimi nalogami, ki jih je EU izpostavila v dialogu s tretjimi državami. Evropska unija v stikih s tretjimi državami redno omenja primere, kot je gospod Dwyer, in sistematično poziva, naj bodo ti primeri deležni celovite in ustrezne kazenske preiskave.

Svetovna zdravstvena organizacija se je zavezala, da bo izvedla neodvisno raziskavo o porastu prirojenih okvar v iraškem mestu Faludža, s čimer si bo prizadevala ugotoviti vzrok za izreden porast hudih prirojenih hib.

Vzbudili so se pomisleki o orožju (tudi o sporni uporabi belega fosforja), ki so ga ameriške sile uporabile leta 2004, ko je Faludža utrpela enega od najhujših bombardiranj v vojni v Iraku. Kako namerava ukrepati Svet, če bo Svetovna znanstvena organizacija ugotovila, da je zaskrbljujoče število hudih prirojenih okvar povezano z izpostavljenostjo belemu fosforju?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Kakor je poslancu znano, Svet zelo natančno spremlja razvoj v Iraku, vključno s to posebno zadevo. Svet je seznanjen z določenimi obtožbami v preteklosti, ki se nanašajo na vprašanje, ki ga je izpostavil spoštovani poslanec. Vendar pa zaenkrat nimamo na razpolago posebnih informacij, ki bi nam omogočile stvaren odziv. Ugotavljamo, da bo Svetovna zdravstvena organizacija verjetno izvedla študijo o zdravstvenem stanju žensk v Iraku. Ko bo študija končana, jo bo EU seveda skrbno preučila. Zato bi bilo prenagljeno in neprimerno, če bi Svet zavzel stališče glede te zadeve na tej stopnji, ko osnovne informacije še niso na voljo.

Vendar bi predsedstvo želelo dodati, da se Svet dobro zaveda potreb iraškega zdravstva in si ga prizadeva podpreti. V okviru pomoči Iraku pri obnovi se je zdravstvenemu sektorju do zdaj namenilo skupaj 117 milijonov EUR. Program pomoči za leto 2008 je vključeval ključni projekt, ki se je osredotočil na podporo specializiranim zdravstvenim storitvam.

Paket celovite pomoči 2009-2010 prav tako vsebuje pomoč za izboljšanje institucionalnih in človeških zmogljivosti v zdravstvu (krepitev sistema osnovnih zdravstvenih storitev, izboljšanje zdravstvenega stanja v šolah).

Izjava vodilnih članic evroobmočja o grškem gospodarstvu pušča nedogovorjena številna vprašanja o priporočenem ukrepanju in vsebini mehanizmov pomoči.

Sporazum določa, da so „članice evroobmočja pripravljene prispevati k usklajenim dvostranskim posojilom“ ter nadaljuje, da „pričakuje, da bodo države članice evroobmočja prispevale na podlagi lastnih kapitalskih ključev ECB“. Ali to izraža pričakovanje ali zavezo?

Cilj mehanizma je, da „določi spodbude za vrnitev k tržnemu financiranju s pomočjo oblikovanja cen, ki bo ustrezno glede na tveganje“. Kdo bo odgovoren za oceno tveganja? Sporazum tudi določa, da bodo „obrestne mere določene brez posebnih ugodnosti, tj. ne bodo vsebovale nobenih prvin subvencioniranja“. Trenutno razmiki grških obveznic mejijo na 400 bazičnih točk. Kakšna obrestna mera bi bila teoretično sprejemljiva, če ne bo vsebovala nobenih prvin subvencioniranja?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Sprejet je bil dogovor o programu pomoči Grčiji, ki ga bodo z medvladnimi pogodbami izven okvira pogodb EU izvajale države članice evroobmočja. Pomoč bo zagotovljena v obliki usklajenih dvostranskih posojil posameznih držav članic evroobmočja kot tudi z znatnim prispevkom MDS. Države članice EU so se dogovorile, da naloge usklajevanja in upravljanja pomoči, ki jo pri vzpostavljanju stabilnosti zagotavljajo države članice evroobmočja, zaupajo Evropski komisiji.

Svet zato ni razpravljal o podrobnostih programa finančne pomoči Grčiji, kot je porazdelitveni ključ za udeležbo posameznih držav članic. Države članice pa so navedle, da nameravajo sodelovati v skladu z zavezami, ki so jih podale v prejšnjih izjavah evroobmočja, in glede na porazdelitveni ključ ECB ter ob upoštevanju zaključkov ustreznih nacionalnih postopkov.

Svet je 10. maja na podlagi členov 126 in 136 Pogodbe sprejel odločbo, ki navaja glavne elemente gospodarskega programa, ki ga mora Grčija zdaj izpeljati in ki odraža ključne pogoje, ki veljajo za finančno pomoč. S posebno posojilno pogodbo med državami članicami, ki nudijo finančno pomoč, in Grčijo je finančna pomoč Grčiji zagotovljena pod pogojem, da bo delovala v skladu z ukrepi, določenimi v odločbi, in memorandumom o soglasju, ki mora biti skladen z navedeno odločbo. Posojilodajalke in Grčija so se glede memoranduma o soglasju dogovorile 9. maja. Svet bo na podlagi spremljanja, ki ga bo izvajala Komisija, in rednega poročanja Grčije redno pregledoval skladnost Grčije s to odločbo.

Prvo izplačilo pomoči se pričakuje pred 19. majem.

Predsedstvo Sveta bi spomnilo, da so se o podrobnostih dvostranskih posojil in pogojenosti, ki za njih velja, dogovorile države članice, ki sodelujejo v programu pomoči, in Grčija. Svet ne more komentirati niti dvostranskih ukrepov držav članic niti izjav šefov držav ali vlad držav članic.

Stopnja brezposelnosti v Evropski unije je bila februarja 2010 10-odstotna in se po napovedih Mednarodne organizacije dela ne bo znižala do začetka 2011. Gospodarska kriza je močno prizadela zasebni sektor, kjer je na tisoče podjetij na veliko odpuščalo delavce ali pa so morala prenehati delovati. Podjetja, ki jih je prizadela gospodarska in finančna kriza, lahko za podporo ljudem, ki so ostali brez zaposlitve, uporabijo sredstva Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Nasprotno pa za javni sektor Evropska unija ne zagotavlja zadostnih instrumentov za podporo ljudem, ki so zaposlitev v javnih institucijah ali subjektih v javnem interesu izgubili zaradi krčenja nacionalnih proračunov, ki ga je povzročila gospodarska in finančna kriza. Poleg tega morajo nekatere države članice zaradi dogovorov, ki so jih sklenile z Mednarodnim denarnim skladom in Evropsko komisijo, da bi se izognile gospodarski krizi, močno zmanjšati število javnih uslužbencev.

Ali bo Svet razmislil o možnosti oblikovanja evropskega instrumenta za podporo uslužbencem v javnem sektorju, ki so izgubili zaposlitev zaradi gospodarske in finančne krize?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Svet je prav tako zaskrbljen glede razmer v smislu izgube delovnih mest in naraščajoče brezposelnosti v Evropski uniji, ki prizadeneta tako zasebni kot javni sektor.

Ker Komisija ni pripravila posebnega predloga o evropskem instrumentu za podporo delavcem v javnem sektorju, lahko pomoč vsem kategorijam presežnih delavcev zagotavljajo že obstoječi ukrepi na ravni EU.

Tak je primer Uredbe o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ki se uporablja za delavce v zasebnem in javnem sektorju, ki so postali presežni zaradi velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih zaradi globalizacije, in kjer imajo ti presežni delavci pomemben negativen učinek na lokalno in regionalno gospodarstvo.

Da bi ublažili vpliv gospodarske in finančne krize, je bila ta Uredba leta 2009 revidirana, da bi začasno povečali njen obseg in s prilagoditvijo meril za posredovanje olajšali dostop do sklada. Država članica lahko zaprosi za finančni prispevek iz ESPG za presežne delavce v javnem sektorju, če vloga izpolnjuje merila za posredovanje, določena v revidirani uredbi.

Zadevna ciljna skupina je lahko upravičena do Evropskega socialnega sklada preko izbranih projektov, ki naj bi jih izvedli upravičenci, kot so podjetja, ki so v delni lasti države, ali lokalni upravni organi. Glede področja delovanja, bodisi javnega bodisi zasebnega, ni nobenih omejitev, če je projekt v skladu z operativnim programom držav članic, ki ga sofinancira Evropski socialni sklad, in če tak projekt zajema bivše delavce v javnem sektorju.

Nadaljnji evropski instrument, ki se prav tako lahko uporablja, je evropski mikrofinančni instrument Progress. Namen evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress je povečanje razpoložljivosti in dostopnosti mikrofinanciranja ranljivim skupinam, kot so med drugim brezposelni, ki želijo ustanoviti ali naprej razvijati mikro podjetje. Delavci v zasebnem in javnem sektorju, ki so nedavno izgubili delovno mesto in želijo začeti s spletnim poslovanjem, lahko koristijo posojila, ki jih omogoča tak instrument.

Z Lizbonsko pogodbo so nacionalni parlamenti prvič dobili pomembno vlogo pri obravnavanju zadev Evropske unije. S tem se nacionalne parlamente spodbuja, da že na začetku dejavno sodelujejo v procesu sprejemanja odločitev v EU. Zelo je pomembno, da se vse oblike medparlamentarnega sodelovanja skladajo z dvema temeljnima načeloma: večjo učinkovitostjo in parlamentarno demokratizacijo. Poudarila bi, da je pomembno podpreti nacionalne parlamente pri njihovem nadzoru osnutkov zakonodaje, preden jo obravnava zakonodajalec Unije, pa tudi pri dejanskem nadzoru njihovih vlad, ko te delujejo v okviru Sveta.

Katere konstruktivne ukrepe je Svet sprejel za izboljšanje sodelovanja z državami članicami po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Lizbonska pogodba spodbuja večjo udeležbo nacionalnih parlamentov pri dejavnostih Evropske unije in krepi parlamentarno razsežnost Unije.

Eden pomembnejših premikov v Lizbonski pogodbi je novi nadzorni mehanizem subsidiarnosti, ki nacionalnim parlamentom daje posebno vlogo pri preučevanju osnutkov zakonodajnih besedil, s čimer se zagotovi njihova skladnost z načelom subsidiarnosti in boljša obveščenost nacionalnih parlamentov o delovanju Evropske unije.

Svet je predan zagotavljanju učinkovitega izvajanja določb, ki zadevajo tiste vidike odnosov z nacionalnimi parlamenti, ki sodijo med njegove pristojnosti.

Svet je v ta namen vzpostavil številne postopke, nacionalni parlamenti pa so bili o njih obveščeni:

a) vzpostavitev sistema za posredovanje osnutkov zakonodajnih predlogov, ki jih predlagajo države članice ali institucije, nacionalnim parlamentom, kar jim omogoča, da v osmih dneh, kot je določeno v členu 6 Protokola št. 2, preverijo subsidiarnost;

b) posredovanje predlogov za spremembo pogodb (vključno z osnutki, ki izhajajo iz izvajanja drugega pododstavka člena 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije) in vlog tretjih držav za pristop k Evropski uniji v vednost nacionalnim parlamentom;

c) posredovanje drugih dokumentov v vednost nacionalnim parlamentom, kot to določajo pogodbe, še zlasti:

– dnevne rede zasedanj Sveta;

– rezultate zasedanj Sveta;

– zapisnike delov zasedanj Sveta, namenjenih „zakonodajnim posvetovanjem“;

– stališča, ki jih je v okviru različnih zakonodajnih postopkov sprejel Svet;

– informacije o izidu ocen iz člena 70 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

– informacije o posvetovanjih odbora za operativno sodelovanje in notranjo varnost (COSI) iz člena 71 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

Rad bi vam zagotovil, da je Svet zavezan učinkovitemu delovanju teh novih postopkov, da bi nacionalni parlamenti lahko ustrezno izvajali pomembno novo vlogo, dodeljeno z Lizbonsko pogodbo.

V zvezi z nadzorom subsidiarnosti je Svet na začetku tega leta nacionalnim parlamentom poslal dve pobudi držav članic s področja pravosodja in notranjih zadev. Nacionalni parlamenti so bili pozvani, da v osmih tednih izrazijo svoje poglede glede upoštevanja načela subsidiarnosti. Prejeli smo le eno negativno mnenje.

Poleg tega je Svet konec leta 2009 v skladu s členom 48 Pogodbe EU nacionalnim parlamentom že posredoval špansko pobudo za revizijo Protokola št. 36 k pogodbam (dodatni poslanci Evropskega parlamenta). Nacionalni parlamenti so bili prav tako obveščeni, da je Srbija zaprosila za pristop k EU.

Zaradi oblaka vulkanskega prahu je bil potniški promet po vsej Evropi oviran kot še nikdar poprej. Kakšne razmisleke je Svet namenil finančni podpori za tiste, ki so utrpeli izgubo?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Glavni sedanji zakonodajni okvir na področju odškodnine in pomoči potnikom je opredeljen v Uredbi (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov. Ta uredba je uvedla nova pravila o odškodninah in pomoči letalskim potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi leta, velikih zamudah in neprostovoljni slabši namestitvi. Določa minimalne pravice potnikov, ki jih mora upoštevati vsaka letalska družba, če se potovanje prekine. Ista uredba zahteva, da države članice vzpostavijo izvršilne organe, ki lahko uvedejo odvračilne sankcije.

Svet je seznanjen z oviranostjo potniškega prometa, ki jo je povzročil izbruh vulkana in je vplivala na vso Evropo kot še nikdar poprej, in z izjemnimi posledicami, vključno s skoraj desetimi milijoni potnikov, ki niso mogli potovati z letali.

O tej zadevi sem med razpravo na plenarnem zasedanju 20. aprila že imel priložnost razpravljati s poslanci.

Na izrednem sestanku 4. maja se je Svet zlasti strinjal, da uredbe o pravicah letalskih potnikov v takšni krizi in ob upoštevanju izrednih okoliščin v celoti veljajo in se enotno izvršujejo. Evropsko komisijo je pozval, naj v sedanji reviziji Uredbe 261/2004 upošteva izkušnje in različne odzive vseh zainteresiranih strani med krizo, ki jo je povzročil oblak prahu.

Evropska unija je v postopku podpisa sporazuma o sodelovanju med Europolom in Izraelom.

V skladu s členom 20(4) sklepa Sveta št. 2009/934/JHA⁽¹⁾ s 30. novembra 2009 bo Europol v sporazum vključil določbo, v skladu s katero ne bo smel obdelovati osebnih podatkov, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic.

Ali osnutek sporazuma predvideva določbe, ki bodo zagotavljale, da Izrael Europolu ne bo posredoval podatkov, ki so jih pridobili s kršenjem človekovih pravic, zlasti z mučenjem, ali od oseb, ki jim je bila prostost odvzeta nezakonito?

Na kakšen način bo zagotovljeno, da bo takšno jamstvo učinkovito?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Pogajanja za sklenitev sporazuma o sodelovanju med Europolom in Izraelom potekajo med direktorjem Europola in izraelskimi oblastmi. Svet v ta pogajanja ni vključen. Šele ko bo upravni odbor Europola osnutek sporazuma predložil Svetu, bo ta lahko podal svoje mnenje glede vsebine sporazuma.

Kot spoštovana poslanka ve, Svet varstvu podatkov pripisuje velik pomen in se pri tem veseli, da bo z osnutkom sporazuma o sodelovanju prejel tudi mnenje skupnega nadzornega organa Europola. Ko se je Svet lani odločil, da direktorja Europola pooblasti, da začne pogajanja glede sporazuma o sodelovanju, je odločitev temeljila na poročilu upravnega odbora Europola in mnenju skupnega nadzornega organa, ki sta navajala, da za začetek pogajanj z Izraelom ni nobenih ovir, če se bodo med pogajanji obravnavala številna vprašanja, ki jih je zastavil skupni nadzorni odbor. Ko se bo osnutek sporazuma o sodelovanju predložil Svetu, bo ta lahko ocenil, ali so se pripombe skupnega nadzornega organa ustrezno upoštevale.

27. aprila 2010 je ukrajinski parlament (vrhovna rada) sprejel nepričakovan sklep o ratifikaciji nove pogodbe, s katero se ruski mornarici po letu 2017 podaljša najem oporišča v Sevastopolu za 25 let, z možnostjo dodatnega podaljšanja za 5 let. Sklep je bil sprejet z večino glasov, 236 od 450, med mučnimi nemiri v dvorani parlamenta. Ruska duma je hitro sledila sklepu in pogodbo ratificirala s presenetljivo 98-odstotno večino.

Kakšen bo po mnenju Sveta vpliv te pogodbe na suverenost Ukrajine? Kako bo pogodba vplivala na možnosti Ukrajine za vključitev v evro-atlantsko povezovanje?

Glede na to, da EU po širitvi leta 2007 neposredno meji na Črno morje, kako bo to močno rusko pomorsko oporišče v bližini meja EU dolgoročno vplivalo na varnost EU?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Izboljšanje ukrajinskih odnosov z Rusijo je eden od ključnih ciljev zunanje politike predsednika Yanukovicha. EU, ki dosledno podpira konstruktivne odnose med Ukrajino in Rusijo, je to pozdravila.

Na sestanku v Kharkivu 21. aprila, kjer je bil prisoten predsednik Medvedev, sta Rusija in Ukrajina podpisali sporazum, s katerim so ruski črnomorski floti podaljšali najem oporišča v Sevastopolu do leta 2042 s petletnim samodejnim podaljšanjem, če ni drugače dogovorjeno. Sporazum je prav tako zajemal 30 % nižje cene ruskega plina kot dela plačila najema.

Svet se je seznanil s tem sporazumom, za katerega meni, da je suverena odločitev Ukrajine. Svet je dosledno zavzel stališče, da ima Ukrajina suvereno pravico, da najemno pogodbo, ki preneha veljati leta 2017, bodisi prekine bodisi podaljša. Svet se je prav tako seznanil z dejstvom, da je znižanje cene plina, zagotovljeno Ukrajini, del tega sporazuma. Svet izraža upanje, da nižje cene plina Ukrajine ne bodo odvrnile od prizadevanj za povečanje energetske učinkovitosti in doseganja svojega programa reform, zlasti v energetskem sektorju. Svet prav tako upa, da bodo nižje cene plina izboljšale proračunsko disciplino, kar bo pomagalo obnoviti sodelovanje z MDS.

EU je že pred širitvijo leta 2007 neposredno mejila z Baltskim morjem, kjer je Rusija imela več močnih mornariških baz. Svet meni, da naj bi prisotnost ruskega pomorskega oporišča v Sevastopolu ne imela nikakršnega vpliva na varnost EU.

Evropski dan debelosti bo potekal to soboto 22. maja. Debelost je trenutno eden od najbolj perečih problemov, ki pestijo prebivalce Evropske unije in zdravstvene službe držav članic.

Po ocenah bo do konca letošnjega leta 20 % evropskega prebivalstva – 150 milijonov odraslih in 15 milijonov otrok in adolescentov – veljalo za debele. Kako Svet ukrepa, da bi zajezil naraščajočo stopnjo debelosti v državah članicah in Evropski uniji kot celoti?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) V svojih sklepih, sprejetih 6. decembra 2007, je Svet države članice pozval, da sodelujejo pri dejavnostih spreminjanja sestave živil z zmanjšanjem količin soli, nasičene maščobe, transmaščobnih kislin, dodanega sladkorja in gostote energije ob upoštevanju vloge, ki jo ti elementi igrajo pri razvoju kroničnih bolezni, prekomerne telesne teže in debelosti.

Poleg tega bo 8. junija 2010 špansko predsedstvo pozvalo Svet, naj sprejme sklepe, ki bodo državam članicam in Komisiji priporočali sprejem ukrepov za spodbujanje in nadzor zmanjšanja zaužite soli pri evropskih prebivalcih. Pretirano uživanje soli škoduje zdravju in še zlasti povzroča debelost. Preveč zaužite soli prispeva k debelosti s povzročanjem žeje in uživanjem kaloričnih pijač.

Svet trenutno preučuje predlog uredbe „o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom“, ki ga je posredovala Komisija in ki si prizadeva, da bi bilo označevanje živil bolj informativno, čitljivo in razumljivejše ter bi omogočalo primerjanje podobnih izdelkov.

Bilo bi bolj informativno, saj naj bi zapis podatkov o prehranskih vrednostih postal obvezen.

Bilo bi bolj berljivo, saj se preučuje najmanjša dopustna velikost črk.

Razumljivejše naj bi bilo, saj naj bi se vse informacije pojavile v skupni preglednici in tako omogočale primerjave, kajti količine naj bi se vedno izražale v 100 g za trdne snovi in 100 ml za tekočine.

Cilj je potrošnika motivirati, da izbere izdelek, ki je najbolj prilagojen njegovim potrebam, in se nauči izogibati živilom, ki lahko zdravju škodijo.

Ali namerava Svet glede na velike motnje, ki jih je povzročil oblak vulkanskega prahu, sprejeti ukrepe za hitrejšo uresničitev pobude o enotnem evropskem nebu?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Špansko predsedstvo je 25. in 26. februarja 2010 v Madridu organiziralo konferenco na visoki ravni o načrtu za izvajanje enotnega evropskega neba. Udeleženci na konferenci so se strinjali, da je zagotovitev enotnega evropskega neba izjemno pomembna za prihodnost evropskega letalstva. Pobuda si prizadeva za dosego ambicioznih ciljev: zmanjšanje stroškov letenja za polovico, zmanjšanje vplivov letov na okolje za 10 % z boljšo uporabo zračnega prostora, kar dopolnjuje program dekarbonizacije neba, in omogočanje trikratnega povečanja zmogljivosti ob hkratnem nadaljnjem izboljšanju že zdaj visoke varnosti evropskega zračnega prostora. Udeleženci so prav tako podprli ambiciozen načrt za doseganje enotnega evropskega neba.

Izbruh vulkana Eyjafjallajökull na Islandiji je od 14. aprila oblikoval oblak vulkanskega prahu, ki je grozil, da bo prekril vso Evropo. V skladu z ustreznimi postopki, oblikovanimi na mednarodni ravni, so nacionalni organi zaprli ves prizadeti zračni prostor, kar je imelo velik vpliv na zračni promet v Evropi.

Prometni ministri EU so na video/avdio-konferenci 19. aprila najprej obravnavali motnje v letalskem prometu in se dogovorili o postopnem in usklajenem odpiranju evropskega zračnega prostora ter pri tem poudarili, da je treba zagotavljanje varnosti obravnavati kot glavno prednostno nalogo. Ministri so se odločili za skupno shemo s tremi območji, ki so bila odvisna od koncentracije prahu. Shema je začela veljati 20. aprila in še naprej velja. Prav tako so se dogovorili o izrednem zasedanju Sveta 4. maja 2010.

Na zasedanju 4. maja je Svet na podlagi informacij, ki jih je zagotovila Komisija, izmenjal mnenja glede posledic motenj v zračnem prometu. Svet se je strinjal glede pomembnosti pospešitve in polne uveljavitve enotnega evropskega neba, kar mora biti najpomembnejša prednostna naloga. Evropske institucije in države članice je pozval, naj nujno sprejmejo ustrezne odločitve o vrsti opredeljenih ukrepov, že zlasti glede:

– takojšnjega oblikovanja enote za usklajevanje v času krize,

– takojšnjega imenovanja koordinatorja funkcionalnih blokov zračnega prostora,

– pospešene izvedbe funkcionalnih blokov zračnega prostora,

– imenovanju upravljavca evropskega omrežja pred koncem leta 2010,

– sprejemu načrta izvedbe pred poletjem 2010,

– pospešitvi izvajanja novih pristojnosti Evropske agencije za varnost v letalstvu, še zlasti glede upravljanja zračnega prometa, ki naj jih prevzame pred letom 2012,

– sprejemu razvojne strategije za raziskovalni program o upravljanju zračnega prometa enotnega evropskega neba (SESAR) pred koncem 2010.

Ali lahko Svet na novo oceni trenutne politične razmere v Burmi?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Političnih razmer v Burmi/Myanmaru ni mogoče ločiti od velikih socialnih in gospodarskih izzivov, s katerimi se spopada država. Za odpravo temeljnih slabosti in zagotovitev trajnostnega razvoja ni dovolj, da se preprosto osredotoči le na prihajajoče volitve in obnovo institucij.

Država se prvič v dvajsetih letih pripravlja na večstrankarske parlamentarne volitve, katerih datum bo še objavljen. Pripadniki vojske nadzorujejo proces in bodo tudi v prihodnje obvladovali parlament. Volilna zakonodaja izključuje, da bi približno 2.000 političnih pripornikov, ki so v zaporu, delovalo kot člani političnih strank in bi bili lahko izvoljeni, vključno z Daw Aung San Suu Kyi, katere stranka, NLD, se je zato odločila, da na volitvah ne bo sodelovala. S tem se glavni položaj prepušča stranki USD, ki prejema sredstva vlade. Registriralo se je 25 drugih strank, od katerih jih je več, ki niso povezane z vojsko. Menimo, da volitve ne bodo takoj preoblikovale vojaške diktature v demokracijo, lahko pa bodo prvi korak v daljšem procesu tranzicije.

Vključitev etničnih skupin je za napredek še pomembnejša kot vloga opozicije. Predstavljajo 40 % vsega prebivalstva in živijo na 50 % ozemlja. Nekatere skupine, ki so privolile v prekinitev ognja, se bodo morda tudi pridružile volilnemu postopku. Ključna stična točka je preoblikovanje milice za nadzor prekinitve ognja v mejno policijo. Poleg nevarnosti ponovnega vojaškega spopada, ki je še zlasti prisotna v obmejnih območjih, obstaja pritisk, ki se izvaja na preostale skupine, ki ognja še niso prekinile, in nevarnost povečanega odtoka beguncev.

EU je še naprej najbolj zaskrbljena glede stanja človekovih pravic. Ni pravne države, ni neodvisnosti sodstva; kršitve človekovih pravic pogosto ostajajo nekaznovane; resno je omejena svoboda govora in mediji so strogo nadzorovani.

Stanje v gospodarstvu ponuja mešano, vendar v glavnem temačno sliko. Burma/Myanmar ostaja najmanj razvita država z revščino, razširjeno med običajnimi državljani. Za oživitev in obnovo po ciklonu Nargis bo potrebnih več let. Država ima prihodke v glavnem od prodaje plina v regiji. To še naprej podpira skromno rast, vendar se veliko teh sredstev namenja za vojsko in velike gradbene projekte, kot je novo glavno mesto Naypyidaw. Rekordno nizka vlaganja v zdravstvo in šolstvo ovirajo dolgoročnejšo perspektivo države. Nazadnje pa razmere slabšajo svetovna gospodarska kriza z zmanjšano uspešnostjo glavnih trgovinskih partnerjev Myanmara in manj sredstvi, ki jih prinašajo delavci, zaposleni izven države, kot tudi zunanji gospodarski bojkoti.

EU se skupaj s celotno mednarodno skupnostjo strinja, da so spremembe v Burmi/Myanmaru dolgoročen proces. Pri tem bomo še naprej igrali svojo vlogo z dejavnim sodelovanjem z vsemi akterji na tem področju ter skrbno uravnoteženo mešanico pritiska in prizadevanj. Volitve, čeprav morda izkrivljene, bi lahko bile prvi korak k bolj vključujoči družbi in demokraciji. Naše mnenje je, da si ne moremo privoščiti zamujene priložnosti, da se vključimo, in tudi po tem datumu ostajamo pripravljeni za nadaljevanje dela skupaj s partnerji, kot so ZDA, ZN in azijske države.

Komisija je nedavno predstavila predlog direktive (2010/0065(COD) – KOM(2010)0095) o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter varstvu žrtev. Gre za pomembno direktivo, ki bo olajšala boj EU proti eni najhujših oblik kaznivih dejanj v svetu. Zato je pomembno, da si vse države članice prizadevajo za iste cilje, tako da uskladijo svoje zakonodaje, povečajo varstvo žrtev nasilja in so dejavne pri preprečevanju. Prevzeti moramo odgovornost za povpraševanje po storitvah žrtev trgovine z ljudmi v naših državah. Zato sem presenečena in razočarana, da Komisija v svojem predlogu direktive, natančneje členu 15(4), ne predlaga kriminalizacije oseb, ki sprejemajo storitve v vednosti, da je ponudnik ali ponudnica storitve žrtev trgovine z ljudmi.

Glede na navedeno želim vprašati Svet, kakšne so možnosti, da bi države članice lahko sprejele kriminalizacijo plačevanja za storitve, ki jih ponujajo žrtve trgovine z ljudmi?

Odgovor, ki ga je pripravilo predsedstvo in ne zavezuje ne Sveta ne držav članic, ni bil dan ustno v času za vprašanja, odmerjenem Svetu na delnem zasedanju Evropskega parlamenta maja 2010 v Strasbourgu.

(EN) Parlamentu sem hvaležen za priložnost, da se odzovem na to konkretno vprašanje v zvezi s trgovino z ljudmi. To je pomembno vprašanje. Boj proti trgovini z ljudmi je prednostna naloga španskega predsedstva, kot prednostno vprašanje je bila izpostavljena v stockholmskem programu, v zadnjem letu pa so se znatno okrepila prizadevanja za preprečevanje trgovine z ljudmi. Trgovina z ljudmi je velika kršitev temeljnih človekovih pravic, proti kateri bi morala EU spodbujati proaktiven, usklajen in koherenten pristop. Celovita politika, katere pomemben element je preprečevanje, postopoma dobiva obliko.

V skladu s členom 15 o „preprečevanju“, navedenem v vprašanju, bodo države članice „sprejele ustrezne ukrepe“ za odvračanje strank od storitev, ki omogočajo vse oblike izkoriščanja, povezanega s trgovino z ljudmi. V skladu z odstavkoma 2 in 3 to vključuje dejavnosti, kot so kampanje obveščanja in ozaveščanja, raziskovalni in izobraževalni programi, ki si prizadevajo za ozaveščanje in zmanjšanje tveganja za ljudi, še zlasti otroke, da bi postali žrtve trgovine z ljudmi, ter usposabljanje uradnikov, ki najverjetneje pridejo v stik z žrtvami in potencialnimi žrtvami. Glede na 4. odstavek člena 15 „države članice preučijo možnost sprejetja ukrepov, da se uporaba storitev, pri katerih gre za izkoriščanje iz člena 2, uveljavi kot kaznivo dejanje, če se ve, da je oseba žrtev kaznivega dejanja iz člena 2“; države članice bodo z drugimi besedami preučile možnost, da se kot kaznivo dejanje razglasi uporaba poceni delovne sile in nakup spolnih storitev. To je nezavezujoča določba, ki državam članicam prepušča, kako se bodo lotile podrobnosti glede vprašanja kaznivosti.

Besedilo je enako kot prejšnji predlog okvirne direktive, ki jo je 1. decembra 2009 podprl Svet za pravosodje in notranje zadeve, ki pa je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe postala nična. Razprave v Svetu so jasno pokazale, da bi bila zavezujoča določba za veliko večino držav članic nesprejemljiva. To se odraža tudi v obrazložitvenem memorandumu Komisije, ki spremlja predlog in ki v točki 2.1.2 navaja, da se „zainteresirane strani niso mogle zediniti glede vprašanja uvedbe posebne obveznosti za inkriminiranje odjemalcev spolnih storitev osebe, za katero je znano, da je žrtev trgovine z ljudmi. Več držav članic je poudarilo, da taka določba v nobenem primeru ne bi smela biti zavezujoča.“

Evropski uniji se priznava konkurenčnost v industrijskih sektorjih, kot so proizvodnja avtomobilov (27 % svetovne proizvodnje v letu 2008), kemična industrija (30 % svetovne proizvodnje v letu 2008) in izdelava strojev (38 % svetovne proizvodnje v letu 2008). Unija je bila leta 2008 tudi tretji največji svetovni proizvajalec v farmacevtskem sektorju in drugi največji proizvajalec civilnih letal. Gospodarska kriza je močno prizadela evropsko industrijo. V primerjavi s februarjem 2009 je bila industrijska proizvodnja februarja 2010 za 2 % nižja, število brezposelnih (EU-27) pa je naraslo na 23,019 milijona, kar je 3,1 milijona več kot februarja 2009. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je stopnja brezposelnosti pri mladih (mlajših od 25 let) februarja 2010 dosegla 20 %.

Ali bi Komisija glede na tesno povezavo med stopnjo zaposlenosti in rastjo industrijske proizvodnje lahko navedla sprejete ukrepe za razvoj industrijske politike, ki bo ambiciozna, ekološka in trajnostna ter bo omogočala znižanje stopnje brezposelnosti ter ohranjanje industrijske proizvodnje v Evropski uniji?

(FR) Evropska industrija še vedno predstavlja 18 % vseh zaposlitev, čeprav se je v obdobju 1995-2007 zaposlitev v industriji zmanjšala za 0,5 % letno, medtem ko zaposlovanje v storitvah beleži 4,5-odstotno letno rast. Finančna kriza pa je pokazala pomen ohranjanja utrjene industrijske strukture.

Strategija Evropa 2020 napoveduje razvoj industrijske politike za obdobje globalizacije, politike, ki se osredotoči na ohranjanje in razvoj utrjene, konkurenčne in raznolike industrijske baze, kot tudi premik k večji energetski učinkovitosti ter racionalnejši rabi virov. Poleg tega je zdaj jasno, da bodo morale politike EU pospešiti izboljšanje konkurenčnosti evropskih podjetij v vseh sektorjih.

Komisija bo septembra 2010 razvila novo vizijo industrijske politike za obdobje globalizacije. Njena prednostna naloga bo pospeševanje prehoda k bolj konkurenčni, inovativni in trajni proizvodni bazi. Na podlagi analize prednosti in slabosti različnih industrijskih sektorjev bo Komisija pripravila konkretnejše predloge ob upoštevanju naslednjih točk:

potrebe, da se vprašanje konkurenčnosti vključi v vse politike Unije;

Izvajanje posodobljenih infrastruktur se mora pospešiti, še zlasti kar zadeva energetska, prometna in telekomunikacijska omrežja. Poleg tega si je treba še bolj prizadevati glede inovacij in spodbujanja ključnih generičnih tehnologij, ki podpirajo razvoj novih industrij, centrov konkurenčnosti in storitev;

Prehod k zelenemu gospodarstvu, ki omogoča učinkovitejšo uporabo virov v različnih industrijskih panogah, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji (MSP), predstavlja glavni izziv. Vendar je ta cilj tudi priložnost za evropsko industrijo glede tehnološke kompetence in ustvarjanja delovnih mest;

Na mednarodni ravni pa bo treba zagotoviti pogoje za pošteno konkurenco za evropska podjetja na svetovnih trgih in pravila ter standarde EU razširiti izven Evrope. Po drugi strani pa bo treba biti zelo pazljiv glede dobave surovin.

Komisija namerava do konca leta pripraviti predlog v zvezi z njeno politiko o vse večjem pomanjkanju virov. Komisar Tajani je med obiskom pri Odboru za industrijo, raziskave in energijo 28. aprila 2010 večkrat poudaril, da je upravljanje virov ena njegovih prednostnih nalog. Poleg dostopa do virov v EU in zunaj nje je zlasti izpostavil pomen recikliranja in ponovne uporabe.

Vprašanje pa je, kako točno Komisija opredeljuje in pojmuje izraza „recikliranje“ in „ponovna uporaba“ ter ali bo njena politika na tem področju dovolj smela. Ali bo še naprej v ospredju običajni pogled na recikliranje in izrabljanje virov (downcycling), ali pa bo Komisija šla korak dlje ter upoštevala in spodbujala novejše prakse, kakršna je načelo nenehnega obnavljanja virov (cradle to cradle)? Če drži slednje, kako točno se bo to odražalo v njeni politiki? Ali bo, na primer, načelo „cradle to cradle“ v prihodnosti postalo merilo upravičenosti do javnih naročil?

(EN) Komisija se poslanki zahvaljuje za priložnost, da razpravlja o vprašanjih učinkovitosti virov, politikah EU glede odpadkov in recikliranju ter o pobudi za surovine.

Preden se Komisija loti poslankinih vprašanj, bi želel poudariti dejstvo, da je pobuda za surovine celovita strategija, ki združuje različne sklope politik, ki se zavzemajo za zagotavljanje trajnostne oskrbe s surovinami v okviru stalnega prehajanja Evrope k gospodarstvu z učinkovitejšo rabo virov. Ta celovita strategija v skladu s sporočilom o pobudi za surovine iz leta 2008 sledi trem stebrom:

zagotavljanju dostopa do surovin na svetovnih trgih pod poštenimi in enakimi pogoji, kot jih imajo drugi industrijski konkurenti;

vzpostavitvi ustreznih okvirnih pogojev znotraj EU, da bi se spodbujala trajna dobava surovin iz evropskih virov;

spodbujanju splošnega učinkovitega ravnanja z viri in recikliranja, da bi se zmanjšala poraba primarnih surovin EU in njena odvisnost od uvoza.

Tretji steber pobude za surovine se s povečanjem učinkovitosti rabe surovin in spodbujanjem recikliranja res osredotoči na zmanjšanje porabe primarnih surovin. To temelji na obsežnih politikah in zakonodaji EU o gospodarjenju z odpadki, vključno z recikliranjem, ki že veljajo, kot so okvirna direktiva o odpadkih, uredba EU o pošiljkah odpadkov in sklop direktiv, namenjenih gospodarjenju z različnimi tokovi odpadkov, kot je odpadna električna in elektronska oprema. Eden od ciljev pobude za surovine je vzpodbuditi in pospešiti polno izvajanje in uveljavljanje zakonodaje na področjih odpadkov in recikliranja.

Glede opredelitve pojmov kot so „recikliranje“ in „ponovna uporaba“, okvirna direktiva o odpadkih, sprejeta novembra 2008, opredeljuje recikliranje in navaja hierarhijo odpadkov, kjer se prednost najprej namenja preprečevanju, nato pripravi za ponovno uporabo in nato recikliranju. To na splošno pomeni, da politike EU že temeljijo na skladnem pristopu, ki spodbuja ponovno uporabo in recikliranje pred drugimi oblikami odstranjevanja. Poleg tega je v tej direktivi že koncept razmišljanja o celotnem življenjskem ciklusu, zato se obravnavajo in v politikah EU na tem področju dejavno spodbujajo izrazi, kot so „od zibelke do zibelke“. Poleg tega platforma ocene življenjskega cikla, ki jo gosti Skupno raziskovalno središče, zagotavlja spekter primerov in metod razmišljanj in ocen življenjskega cikla.

Komisija prav tako izvaja številne ukrepe, ki bi na tem področju omogočili učinkovitejše doseganje ciljev:

Pomemben del zadeva vzpostavitev meril za „neodpadek“ za številne tokove kosovnih odpadkov, kot so železo, jeklo, aluminij in baker.

Da bi se lotili redkejših kovin, ki jih je trenutno težko reciklirati, se je Komisija lotila dvotirnega pristopa. Prvi pristop se nanaša na raziskave o nadomestljivosti, drugi pa na trgovino. Komisija preučuje, kako v Evropi spodbuditi raziskave o nadomestljivosti, in sicer novih materialov za nadomeščanje strateških ali omejenih surovin, kot so na primer platine in redke zemljine. Komisija v zvezi s trgovinsko strategijo posebno pozornost namenja nepoštenim in izkrivljajočim praksam tretjih držav in skuša zagotoviti, da se ustrezno upoštevajo okoljske zadeve.

Naslednje področje delovanja se nanaša na nezakonite pošiljke sekundarnih surovin. Sodelujemo z industrijo, da bi razčlenili stanje in predlagali konkretna priporočila, tako da bi se s polnim izvajanjem Uredbe o pošiljkah odpadkov lahko odpravile obstoječe nezakonite pošiljke odpadkov (pomemben vir sekundarnih surovin) izven EU.

Kot del naše pobude za vodilni trg trenutno preučujemo, kako bi bila lahko evropska industrija recikliranja bolj konkurenčna. Zadeve, ki jih trenutno obravnavamo, vključujejo ukrepe za spodbujanje recikliranja izdelkov in ukrepe za spodbujanje povpraševanja po ekoloških inovacijah pri recikliranju.

Na koncu še o zelenih javnih naročilih, ki so prostovoljni instrument, ki javnim organom omogoča nabavo blaga, storitev in gradenj z zmanjšanim vplivom na okolje v celotnem življenjskem ciklu. Najsodobnejša skupna merila za zelena javna naročila med drugimi okoljskimi zahtevami upoštevajo recikliranje ali izrabo materialov.

Kot poslanka ve, se je Komisija zavezala, da bo do konca leta 2010 Evropskemu parlamentu in Svetu poročala o izvajanju pobude za surovine. To bo v obliki sporočila, kjer bomo zarisali predlagane ukrepe. To delo napreduje.

Poleg tega si Komisija prizadeva, da bi pozneje letos objavila svoj pregled tematske strategije o preprečevanju odpadkov in recikliranju.

Komisija še naprej pozdravlja osredotočenost Parlamenta na to pomembno tematiko in se veseli nadaljnjih razprav, ki jih bomo imeli vse leto 2010.

Nekatere države članice, med njimi Belgija in Nemčija, so že razvile svoj „ekoindeks“ za prikaz okoljske učinkovitosti avtomobilov.

Ekoindeks meri običajne kazalnike, kot so emisije CO2, pa tudi druge emisije toplogrednih plinov (metan in dušikov oksid), emisije, ki vplivajo na kakovost zraka, ter hrup.

Izračun ekoindeksa pa se razlikuje med posameznimi državami. Evropski ekoindeks bi lahko zagotovil večjo skladnost.

Ali Komisija razmišlja o uvedbi evropskega ekoindeksa, in če ja, v kakšnem časovnem okviru namerava to narediti?

(FR) EU je močno in nenehno zavezana kakovosti zraka. V zadnjih letih je ta zaveza s sprejetjem obsežne zakonodaje, ki ureja različne vidike, ki jih je treba upoštevati na tem širokem področju, postala še natančnejša.

Da bi dosegli cilje, določene v københavnskem dogovoru, in sicer omejili dvig globalne temperature za največ 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo, je bistveno, da se emisije toplogrednih plinov zmanjšajo vsaj za 50 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990.

Za dosego cilja 2 °C je treba za prometni sektor hitro sprejeti posebne ukrepe, saj prav ta proizvede največ svetovnih emisij CO2. Avtomobili, na primer, v ozračje spustijo 12 % vseh ogljikovih emisij v EU.

Ekoindeks je eden od ukrepov, ki ga je mogoče razviti za zmanjšanje negativnih vplivov prometa na okolje, predvsem z izboljšanjem kakovosti zraka in zmanjšanjem ravni hrupa. Komisija doslej še ni naredila korakov za oblikovanje evropskega ekoindeksa ali uskladitev dejavnosti v različnih državah članicah v zvezi z vzpostavljenimi sistemi.

Vendar pa so dejavnosti Komisije, povezane z okoljem, zelo obsežne. Vključujejo vidike, ki se navezujejo na obveščanje javnosti o okoljski učinkovitosti vozil, ki se tržijo v EU. Glede tega si Direktiva 1999/94/ES⁽¹⁾o informacijah o ekonomičnosti porabe goriva in emisijah CO2, ki so na voljo potrošnikom v zvezi s trženjem novih osebnih vozil, prizadeva potrošnikom zagotoviti informacije o ekonomičnosti porabe goriva in emisijah CO2, da se ti lahko odločajo na podlagi dejstev. Komisija bo kmalu spodbudila pregled te direktive s ciljem oblikovati ugodnejše in učinkovitejše pogoje za obveščanje javnosti o okoljskih informacijah. Komisija bi prav tako rada poudarila, da dejavnosti Komisije za zagotavljanje kakovosti zraka z določitvijo omejitev in standardov glede onesnaževal (CO, HC, NOx, trdna onesnaževala) kot tudi toplogrednih plinov ter tudi z upoštevanjem različnih vrst vozil na naših cestah (potniška, lahka, gospodarska vozila, tovornjaki) vplivajo na vsa področja izpustov zaradi prometa. Te dejavnosti so nam omogočile, da smo oblikovali obsežno zakonodajo, ki lahko v prihodnjih letih jamči trajen razvoj evropskega gospodarstva.

Nazadnje je treba v zvezi z zmanjšanjem ravni hrupa omeniti Direktivo Sveta 70/157/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o dovoljeni ravni hrupa in izpušnem sistemu motornih vozil⁽²⁾. Ta direktiva je bila večkrat spremenjena, da bi se prilagodila tehničnemu napredku; najnovejšo spremembo je uvedla Direktiva Komisije 2007/34/ES⁽³⁾. Komisija bo novo spremembo predlagala za naslednje leto s ciljem znižati omejitve emisij hrupa.

Med predsedstvom Združenega kraljestva leta 2005 je Evropski svet pozval Komisijo, naj pripravi celovit in obsežen pregled, ki bo zajemal vse vidike porabe EU, vključno s skupno kmetijsko politiko, ter pregled sredstev, vključno z rabatom za Združeno kraljestvo, in o tem poroča v letu 2008-2009.

Ali lahko Komisija zagotovi informacije o trenutnem stanju tega pregleda? Ali namerava Komisija objaviti sporočilo o tem vprašanju in ali lahko podrobno opiše za to predlagani časovni okvir?

(EN) Po posvetovanju s parlamentarnim Odborom za proračun in zato, da bi bolje povezali pregled proračuna s strategijo Evropa 2020 in delovnim programom nove Komisije ter novemu kolegiju omogočili, da prevzame lastništvo nad to glavno pobudo, se je predsednik Komisije odločil, da se predstavitev pregleda proračuna odloži na tretjo četrtino leta 2010. Ta časovni okvir naj bi Parlamentu omogočil, da do konca leta 2010 predstavi svoje mnenje glede prihodnje usmeritve proračuna EU. Predsednik Komisije je ta časovni okvir plenarnemu zasedanju EP predstavil zgodaj leta 2010.

Komisija trenutno pregleduje proračun in bo kmalu začela z notranjimi pripravami na tesno povezan naslednji večletni finančni okvir. Komisija namerava predstaviti sporočilo o tej zadevi v prvem polletju 2011.

Oktobra 2009 so se pojavile informacije v zvezi z osnutkom sporočila Komisije o reformi proračuna Evropske unije. Ta osnutek je predvideval bistveno zmanjšanje izdatkov, namenjenih za skupno kmetijsko politiko, vseboval pa je tudi druge predloge za njeno prihodnjo usmeritev. Na javnem zasedanju Odbora Evropskega parlamenta za kmetijstvo je takratna komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel izjavila, da omenjeni dokument ne obstaja.

Ali lahko Komisija potrdi, da v sklopu reforme proračuna Evropske unije ne pripravlja predlogov v zvezi s skupno kmetijsko politiko?

Ali lahko v vsakem primeru zagotovi, da razprava o proračunski reformi ne bo nadomestila pogajanj o reformi skupne kmetijske politike za obdobje po letu 2013, ki že potekajo?

(EN) Decembrsko zasedanje Evropskega sveta leta 2005 kot tudi Medinstitucionalni sporazum iz maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju sta Komisijo pooblastila, „da pripravi celovit, obsežen pregled proračuna, ki bo zajemal vse vidike odhodkov EU, vključno s skupno kmetijsko politiko, ter pregled sredstev, vključno z rabatom za Združeno kraljestvo.“

Dokument, o katerem je bila javnost obveščena oktobra 2009, je bil delovni dokument, o katerem Komisija ni razpravljala in ga ni potrdila na ustrezni politični ravni. Dokument je bil strogo interni in je predstavljal različna opažanja in alternativne scenarije, namenjene interni uporabi Komisije.

Komisija trenutno pripravlja svoje stališče o različnih razsežnostih pregleda proračuna EU. Delovni program Komisije za 2010 predvideva, da bo dokument o pregledu proračuna na voljo v tretjem četrtletju 2010.

Poleg tega je Komisija 12. aprila 2010 sprožila javno posvetovanje o skupni kmetijski politiki (SKP) po letu 2013. To posvetovanje bo zagotovilo pomemben prispevek za sporočilo Komisije o skupni kmetijski politiki po letu 2013, ki bo predstavljeno proti koncu leta 2010. Sporočilo bo raziskalo poti prihodnje SKP, kar zadeva vsebino, in bo sledilo sporočilu o pregledu proračuna, vendar ne bo napovedovalo kakršnih koli finančnih vidikov. S tem se bodo ukvarjali predlogi, ki jih bo Komisija leta 2011 pripravila glede večletnega finančnega okvira.

Pregled proračuna in še zlasti javno posvetovanje o SKM po letu 2013 sta dobrodošla priložnost za temeljit pregled sedanje SKP in njenih ciljev. V preteklih letih se je SKP temeljito spremenila. Politika je jasno dokazala svojo sposobnost prilagajanja spreminjajočim se zahtevam in novim izzivom. Ta sposobnost prenavljanja bo potrebna tudi v prihajajočem obdobju.

Pregled proračuna bo tudi dobrodošla priložnost za temeljito preučitev političnih prednostnih nalog EU in financiranja EU. Komisija je prepričana, da bo SKP tudi po 2013 pomemben del prednostnih nalog EU. Seveda bo potrebno njeno nadaljnje prilagajanje, da bo bolje odražala vizijo Evropa 2020 in se bo bolje odzivala na prihodnje izzive, kot so podnebne spremembe in prehranska varnost.

Odločitev o prihodnjem proračunu za SKP bo nedvomno težka. Ključnega pomena je, da se najprej prav opredelijo prihodnje politike, potem pa se preuči, kaj potrebujejo v smislu proračuna.

Odprta metoda usklajevanja je bila oblikovana za uresničevanje strateških ciljev Evropske unije na področjih javne politike. Temeljiti bi morala na oblikovanju smernic in kazalnikov na ravni Evropske unije, opredelitvi konkretnih količinskih meril in ciljev na nacionalni ravni, presojah, poročilih, akcijskih načrtih, primerjalnih analizah, ocenah, medsebojnih pregledih in izmenjavi dobre prakse. Pri oceni njenih perspektiv na ravni Evropske unije je treba poudariti, da cilji iz lizbonske strategije niso bili v celoti uresničeni. Poleg tega narašča dvom o njeni uporabnosti zaradi neenakega izvajanja te strategije v državah članicah. Če se bodo notranji kazalniki Evropske unije ali držav članic še naprej občutno razlikovali od ciljev iz strategij Evropske unije, bo to samo še enkrat potrdilo neuporabnost in neučinkovitost odprte metode usklajevanja.

Ali Komisija ne meni, da ima ta metoda pomanjkljivosti in zaradi šibkosti svojih mehanizmov ukrepanja le malo vpliva v državah članicah? Ali je koristna? Kako bi lahko konkretno prispevala k zmanjšanju revščine, boju proti socialni izključenosti, učinkovitosti ukrepov socialne zaščite, gospodarski rasti in rasti zaposlovanja v državah članicah? Kakšno je stališče Komisije do uvedbe obveznih minimalnih socialnih standardov v vsej Evropski uniji?

(EN) Številne ocene in študije, ki jih je izvedla Komisija, kažejo, da je odprta metoda usklajevanja (OMU) na področju socialne politike in področjih politike zaposlovanja in izobraževanja iz Lizbonske pogodbe bistvena pri spodbujanju napredka in izvajanju politik zaradi skupne opredelitve izzivov in prednostnih nalog, opredelitve in dogovora glede skupnih kazalnikov kot podlage za redno spremljanje, izmenjave dobrih praks in vzajemnega učenja. Sodelovanje med državami članicami, kot je tisto na področju socialnega varstva in socialne vključenosti („socialna OMU“), je tipičen primer.

Države članice in zainteresirane skupine menijo, da je vzajemno učenje eden najuspešnejših vidikov OMU in orodje za izboljšanje politik. Multiplikacijski učinek izmenjave najboljše prakse, predvsem na regionalni in lokalni ravni, bo bistven za preoblikovanje ciljev prihodnje strategije Evropa 2020, še zlasti vključujoče rasti, v praktične rezultate. Predlagana glavna pobuda Komisije, ki vključuje razvoj evropske platforme za revščino, naj bi na ravni EU podpirala, krepila in širila sodelovanje na tem področju.

Da bi pridobila boljši vpogled v način delovanja OMU in dosežen napredek, je Komisija naročila obsežno zunanjo študijo, ki naj bi ocenila učinkovitost in vpliv „socialne OMU“. Študija bo preučila način delovanja OMU kot metode za usklajevanje politike in vzajemnega učenja in njen vpliv na nacionalni ravni. Rezultati te študije naj bi bili na voljo do konca leta.

Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami je agencija Evropske unije, ki zagotavlja obširne informacije in objektivna dejstva, na katerih temelji evropska javna razprava o drogah in zasvojenosti. Nadzor nad dejavnostjo centra opravlja komisar za notranje zadeve.

Obravnava zlorabe drog in nedovoljene trgovine z drogami na evropski ravni poteka z globalnim pristopom in se odraža v evropskih politikah drog, ki jih oblikuje generalni direktorat Komisije za pravosodje, svobodo in varnost.

Zato ni lahko razumeti odločitve Komisije, da naloge nadzora nad opazovalnim centrom v Lizboni dodeli komisarju za notranje zadeve, oblikovanje celotne evropske strategije za droge pa uvrsti med zadeve, za katere je pristojen komisar za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo.

Ali namerava Komisija ohraniti takšno ločitev pristojnosti, ali meni, da bi morala z izboljšanjem sedanjega okvira omogočiti boljši pretok informacij in boljše usklajevanje med lizbonsko agencijo in generalnim direktoratom za pravosodje, svobodo in varnost ter dejavnostmi, ki so dodeljene posameznim komisarjem?

(EN) Izziv, ki ga predstavlja obravnava drog, zahteva širok niz ukrepov ob uporabi različnih orodij. Uspešna politika je odvisna od učinkovitega usklajevanja v okviru splošne vizije: pri tem tako kot na drugih področjih sodelujejo različni komisarji in njihove službe, da pridejo do kolektivnih odločitev in izvajajo kolektivne ukrepe.

Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami ima številne ključne vloge, še zlasti pri spremljanju stanja na področju drog v EU, kar vključuje spremljanje ponudbe drog (cena, zasegi drog in prekrški v zvezi z mamili) in trgov z drogami. Te informacije imajo neposreden pomen za delo komisarke, ki je odgovorna za notranje zadeve, in naloge služb, ki so v njeni pristojnosti in se spopadajo z organiziranim kriminalom. Ta usmeritev se razlikuje od tiste, ki velja za komisarko, odgovorno za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo, ki vključuje odgovornost za splošno politiko boja proti drogam.

Ker Bolgarija nima finančnih sredstev za dokončanje jedrske elektrarne Belene, predsednik bolgarske vlade Bojko Borisov upa na finančno podporo iz Evrope. Če bo projekt spodletel, bo morala Bolgarija poleg že vloženih 1,2 milijard EUR ruskemu izvajalskemu podjetju Atomstrojeksport plačati še dodatnih 600 do 900 milijonov kazni. Rusija je Bolgariji ponudila posojilo v višini 2 milijard EUR za nadaljevanje izgradnje, vendar Bolgarija še vseeno upa na evropske investicije, ker noče biti odvisna od ruske pomoči. Med obiskom v Sofiji je komisar za energetiko Günther Oettinger predsedniku vlade Borisovu napovedal „evropsko soudeležbo“ in celo zagotovil podporo pri iskanju potencialnih vlagateljev.

Kakšna bo ta „evropska soudeležba“ konkretno?

Koliko sredstev namerava prispevati Komisija za dokončno izgradnjo jedrske elektrarne Belene?

Ali je Komisija pri obljubi podpore upoštevala tudi znatne čezmejne nevarnosti, ki jih prinaša nova jedrska elektrarna v EU?

Ali bodo morebitna finančna sredstva pogojena z izvedbo rednega postopka za presojo vplivov na okolje?

(EN) Glede 1. in 2. vprašanja želi Komisija spomniti, da imajo države članice v skladu s členom 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije pravico, da določijo pogoje za izkoriščanje energetskih virov, izbiro med različnimi viri energije in splošno strukturo njihove oskrbe z energijo. V skladu z načeli v pogodbah in načelom subsidiarnosti so za odločitve o naložbah izključno odgovorni investitorji in države članice.

Na ravni Euratoma bi se lahko kot konkretni finančni mehanizmi v tem okviru obravnavala le posojila Euratoma in posojila Evropske investicijske banke. Bolgarske oblasti zaenkrat še niso predložile uradne prošnje za Euratomovo posojilo, ki bi lahko krilo le del celotnega projekta, to je do 20 % stroškov projekta. Bolgarija mora zato že pred odobritvijo Euratomovega posojila zagotoviti druge vire financiranja. Trenutno je v Euratomu na voljo le še za okrog 600 milijonov EUR sredstev v obliki posojil, medtem pa ocena stroškov jedrske elektrarne Belene znaša vsaj 4 milijarde EUR.

Kar zadeva 3. vprašanje, je vloga EU, da v interesu vseh držav članic razvije najnaprednejši pravni okvir za uporabo jedrske energije, da se zagotovijo najvišji standardi varnosti in neširjenje jedrskega orožja. Bolgarija mora do 22. julija 2011 prenesti določbe direktive o jedrski varnosti⁽¹⁾. Poleg tega je Bolgarija podpisnica vseh pomembnih mednarodnih konvencij, vključno s Konvencijo o zgodnjem obveščanju o jedrski nesreč in Konvencijo o pomoči v primeru jedrskih nesreč ali radiološke nevarnosti.

Glede na informacije, ki so jih zagotovili bolgarski organi oblasti, je bilo soglasje za izvedbo projekta jedrske elektrarne Belene izdano pred datumom pristopa Bolgarije k EU 1. januarja 2007. Zato se Direktiva 85/337/EGS, kot je bila spremenjena⁽²⁾ (Direktiva o presoji vplivov na okolje), v tem primeru ne uporablja. Vendar bolgarski organi oblasti navajajo, da se je leta 2004 v skladu s tedaj veljavno nacionalno zakonodajo, v katero so se že prenesle določbe direktive o presoji vplivov na okolje, izvedla presoja vplivov na okolje. Na podlagi tega Komisija nima pooblastil, da bi od Bolgarije zahtevala, da sproži nov postopek presoje vplivov na okolje.

Za podrobnejše informacije o postopku presoje vplivov na okolje in drugih vprašanjih, povezanih z jedrsko elektrarno Belene, se Komisija sklicuje na svoje odgovore na naslednja parlamentarna vprašanja: E-4186/08; E-1337/08; E-6141/07; E- 5669/07; E-5506/07 in H-0996/07.

V obdobju, ko se oblikuje trg športnih dejavnosti, se poraja veliko vprašanj o preglednosti pogojev pri športnih transferjih, na primer glede plačil agentom igralcev.

Ali Komisija meni, da bi bilo priporočljivo, da Evropska unija predlaga ustanovitev evropske organizacije za nadzor teh dejavnosti, oblikovane po francoskem modelu nacionalne direkcije za nadzor upravljanja ali svetovne antidopinške agencije?

Ali Komisija podpira ustanovitev razširjene organizacije, ki bi vključevala države članice Sveta Evrope, kar bi zagotavljalo nadzor finančne preglednosti za preprečevanje odstopanj in neenakosti pri obravnavi, ki vodi v izkrivljanje konkurence med klubi?

(FR) Komisija bi poslanca rada obvestila, da je naročila neodvisno študijo o zastopnikih športnikov v Evropski uniji, katere rezultati so bili objavljeni decembra 2009⁽¹⁾ na spletni strani Komisije. Ta študija zagotavlja podrobno, poglobljeno poročilo o vprašanjih glede dejavnosti zastopnikov športnikov v Uniji; ugotavlja, da se prakse, povezane z nagrajevanjem zastopnikov, razlikujejo po državah in glede na zadevne športne discipline.

Študija prav tako ugotavlja, da se večina finančnega kriminala, v katerega so vpleteni zastopniki športnikov, dogaja pri transferjih športnikov, za katere sta značilni zapletenost in nepreglednost, kot je poudaril poslanec.

Komisija meni, da rezultati študije predstavljajo trdno podlago za začetek razprave o vprašanju športnih zastopnikov z vsemi vpletenimi stranmi na tem področju (športno gibanje, države članice, Parlament).

Komisija meni, da je oblikovanje organa za spremljanje transferjev in finančnih dejavnosti športnih klubov zadeva, o kateri morajo presoditi športne organizacije. Komisija spoštuje in podpira avtonomijo športa. Če naj bo učinkovita, jo morajo spremljati pravila dobrega vodenja, ki temeljijo na načelih demokracije, zastopanosti in odgovornosti vseh, ki so vključeni v šport. V zvezi s tem se je Komisija seznanila z delom UEFE za vzpostavitev sistema spremljanja finančnih sredstev klubov, ki sodelujejo na tekmovanjih, ki jih organizira UEFA, na podlagi načela „poštena finančna igra“.

Komisija meni, da se zdi, da cilj tega projekta – očiščenje financ in spodbujanje dolgoročnih vlaganj v nogomet, da se zagotovi boljše ravnovesje med tekmovanji – izpolnjuje enega od ciljev Unije na področju športa –, to je spodbujanje poštenosti na športnih tekmovanjih (člen 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije). Komisija bi prav tako izpostavila, da mora vsak ukrep, sprejet na tem področju, spoštovati pravila pogodbe glede notranjega trga in konkurence.

Komisija je prepričana, da bi se zaradi vseevropskega značaja UEFE ta pravila lahko uporabljala za nogometne klube v državah članicah Unije kot tudi v državah članicah Sveta Evrope.

Vprašanje burke, nikaba in vseh drugih vrst vrhnjih oblačil, ki jih nosijo muslimanske ženske in pokrivajo celo telo, se je doslej običajno obravnavalo z vidika diskriminacije spolov, vendar bi bilo treba pri obravnavi vprašanja vrhnjih oblačil, ki pokrivajo celo telo, poleg vidika temeljnih pravic žensk upoštevati tudi vidik varnostne politike in javnega reda.

Nekateri vidiki javne varnosti so dobili nadnacionalni pomen, nošenje burke ali nikaba, ki popolnoma prekrivata žensko telo, pa je očitno kršenje temeljnih pravic žensk, ki naj bi jih zagotavljala Evropska unija. V kakšni meri bi lahko ob upoštevanju teh dejstev po mnenju Komisije vprašanje burke in nikaba v Evropi sodilo v okvir varnostne politike in politike enakosti spolov? Ali Komisija v zvezi s tem namerava sprejeti ukrepe za izpolnitev zahtev na področju varnosti in spoštovanja temeljnih pravic žensk v Evropski uniji?

(EN) Nošenje burke in rute kot tudi drugih verskih simbolov lahko izpostavi številna zapletena vprašanja in se navezuje na razmere, ki se glede na okoliščine močno razlikujejo. Države članice imajo različne tradicije in pristope do tega vprašanja.

Nošenje verskih simbolov naj bi bilo svobodno izvrševanje vere in ne omejitev, ki bi jo komur koli vsiljevali. Kršitve pravic žensk so nesprejemljive. Obenem pa se vprašanja verskih simbolov ne bi smelo izkoriščati za stigmatiziranje ver in podžiganje ksenofobije. Prav tako je jasno, da burka ne preprečuje potrebnega policijskega ali varnostnega nadzora.

Če se vprašanje rute ali naglavne rute pojavlja v zakonodaji Unije, še zlasti v protidiskriminacijskih direktivah in, kar je najpomembneje, v Direktivi 2000/78/ES, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi vere pri zaposlovanju, bo Komisija brez odlašanja sprejela potrebne ukrepe, da se zagotovi skladnost zakonodaje.

Države članice bi morale zagotoviti učinkovito varstvo temeljnih pravic v skladu z mednarodno, evropsko in nacionalno zakonodajo.

Po poročanju medijev Komisija preiskuje štiri domnevne kršitve prava EU v zvezi z dostopnostjo stanovanj v Flandriji.

Videti je, da se dve pritožbi nanašata na določbe flamskega odloka o zemljiščih in posesti v zvezi z življenjem v lastnem kraju, pri drugih dveh pa gre za občinske predpise v Zaventemu in Vilvoordeju.

Koliko pritožb v zvezi z dostopom do stanovanj preiskuje Komisija? Ali lahko za vsako pritožbo na kratko opiše pravne argumente pritožnikov, navede, na kateri stopnji je postopek in kateri so naslednji koraki in stopnje, ter napove, kdaj pričakuje, da bo zaključila preiskavo? Ali meni, da je možno, da bo proti Belgiji sprožila postopek za ugotavljanje kršitev?

(EN) Komisija preučuje več vprašanj, povezanih z domnevno kršitvijo zakonodaje EU s pravili glede dostopa do stanovanj ali socialnih stanovanj, ki se uporabljajo v določenih delih Belgije. Komisijo so na ta vprašanja opozorila posamezne pritožbe, vprašanja poslancev in poročanja v medijih.

Pomisleki Komisije so strogo povezani z razmerami, kjer je zaradi državljana EU ali podjetja v EU, ki je uveljavljalo eno od temeljnih svoboščin, ki jih jamči Pogodba EU, na preizkušnji zakonodaja EU. EU nima pristojnosti glede ukrepov, ki nimajo nobenega dejavnika, ki bi jih povezoval s stanjem, ki ga ureja zakonodaja EU, in ki so z vsemi pomembnimi vidiki omejeni na posamezno državo EU, kot so tiste, povezane z uporabo pravil, ki veljajo za belgijske državljane, ki prebivajo v Belgiji.

Dve vprašanji od štirih se nanašata na predpise, ki sta jih sprejela občinska sveta Zaventema in Vilvoorda in nudijo ugodnejšo obravnavo nizozemsko govorečih, ki želijo kupiti občinska zemljišča.

Komisija spremlja te primere zaradi morebitne kršitve prostega pretoka državljanov EU, saj so lahko državljani, ki niso iz Belgije ali Nizozemske, ampak iz drugih držav članic EU, zaradi zahteve po znanju jezika v slabšem položaju.

Komisija prav tako preučuje skladnost Uredbe o zemljiški in nepremičninski politiki flamske regije z dne 27. marca 2009, ki je bila objavljena 15. maja 2009, z zakonodajo EU. Uredba od možnih kupcev parcel in/ali hiš zahteva zadostno povezanost z občino. Komisija preučuje, ali uredba z uvedbo zahteve, zaradi katere so lahko državljani EU iz drugih držav EU razen Belgije v slabšem položaju, krši zakonodajo EU.

Komisija zelo resno obravnava zgoraj omenjene primere morebitne kršitve temeljnih pravic državljanov EU, ki niso belgijski državljani, a prebivajo v določenih predelih Belgije, in je zavezana napredku glede teh primerov.

Težave, s katerimi se v zadnjem času sooča Grčija, razkrivajo, do česa pripelje opustitev ali zanemarjanje strogega finančnega nadzora v evroobmočju. Finančna in gospodarska kriza je za sistem skupne evropske valute največji izziv doslej. V celoti je razkrila nepravilnosti, ki se jih je dlje časa prikrivalo. Pakt stabilnosti in rasti, s katerim naj bi zagotovili izpolnjevanje konvergenčnih meril, so nacionalni organi pa tudi organi Unije nedopustno zanemarjali. Pomanjkanje discipline in ustreznega sistema kazni je privedlo do krize skupne valute.

Ali lahko Komisija odgovori na sledeči vprašanji? Ali namerava sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili dosledno izpolnjevanje Pakta stabilnosti in rasti v evroobmočju, da bi v prihodnje preprečili nastanek podobnih razmer? Kakšne ukrepe natančno namerava sprejeti?

(EN) Pakt za stabilnost in rast je ustrezen okvir za soočanje z javnofinančnimi izzivi, ki izhajajo iz finančne in gospodarske krize. Zagotavlja zelo potrebno sidro za davčne politike v sedanji težavni fazi izhoda iz krize in tveganj za javni dolg. Komisija je kljub temu sklenila, da je treba okrepiti preventivni vidik, spodbude, ki se vežejo na preventivni vidik, pa morajo postati bolj pravočasne in okrepljene. V ta namen je s sporočilom o „Krepitvi usklajevanja gospodarske politike“, ki ga je predstavila 12. maja 2010, določila tudi predloge glede „Krepitve skladnosti s paktom za stabilnost in rast in boljše usklajevanje davčne politike“.

Komisija še zlasti želi, da bi bila proračunski nadzor in usklajevanje politike bolj usmerjena v prihodnost. Daljnosežnejši pristop k oceni proračunskih politik, vključno z obširnejšim pregledom slabosti nacionalnih proračunskih načrtov, ki so pred sprejemom, se zdi še zlasti upravičen v evroobmočju. Poleg tega naj bi bili domači davčni okviri skladnejši s prednostnimi nalogami nadzora proračuna EU, na primer postopki za pripravo večletnega proračuna. Glede javnega dolga in trajnosti se predlaga, naj bi jima pripisali večji pomen, predvsem pa naj bi učinkovito izvajali merilo dolga v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Da bi državam članicam zagotovili prave spodbude pri reševanju fiskalnih neravnovesij, je mogoče s pospešitvijo posameznih postopkov, še zlasti glede držav članic, ki večkrat kršijo pakt, izboljšati delovanje postopka ugotavljanja presežnega primanjkljaja in dolga. In da bi zagotovili večjo skladnost s paktom, bi bilo treba več pozornosti nameniti tudi uporabi različnih sredstev iz proračuna EU.

Z marsikatero politiko nizkocenovnega letalskega prevoznika Ryanair se jaz ali pa moji volivci ne bi strinjali. Čeprav se je družba izkazala za eno najuspešnejših irskih podjetij v približno zadnjih dveh desetletjih, imajo številni potniki zaradi njenega varčnega pristopa tudi in predvsem negativne izkušnje.

Ena od politik te družbe pa je imela še posebej negativne posledice ta teden, ko so v Dublinu začasno zaprli urad za potne liste. Številni ljudje zaradi stavke na uradu za potne liste niso dobili novih potnih listov in so se bili prisiljeni zanesti na druge potovalne dokumente. Ker pa Ryanair kot veljaven osebni dokument sprejema le potne liste, ne pa tudi osebnih izkaznic in vozniških dovoljenj, ki jih izda država, številni potniki niso mogli potovati.

Ali je to, da Ryanair za svoje lete ne sprejema osebnih izkaznic in vozniških dovoljenj, ki jih izda država, kot veljavnih osebnih dokumentov, zakonito? Ali bi bilo mogoče Ryanair prisiliti k sprejemanju teh dokumentov?

(EN) Člen 21(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da ima vsak državljan Unije pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev. Omenjene omejitve in pogoje določa Direktiva 2004/38/EC⁽¹⁾.

Vsi državljani EU z veljavno nacionalno osebno izkaznico ali potnim listom imajo pravico, da zapustijo državo članico in vstopijo v drugo, kot to določata člena 4(1) in 5(1) Direktive. Vozniška dovoljenja ali osebni dokumenti razen veljavne nacionalne osebne izkaznice načeloma niso sprejemljivi potovalni dokumenti.

Zgoraj omenjena pravila so naslovljena na države članice in ne posegajo v pravico letalskih družb, da opredelijo pravila glede sprejemljivih potovalnih dokumentov. Letalske družbe imajo pravico preverjati identiteto v komercialnem okviru, da se zagotavlja varnost ali istovetnost. Kadar se državljanom EU preverja identiteta, imajo ti pravico, da svojo istovetnost dokazujejo s predložitvijo bodisi veljavne nacionalne osebne izkaznice bodisi potnega lista.

Glede na sedanje pogoje in določila potovanja letalske družbe Ryanair⁽²⁾ je veljavna nacionalna osebna izkaznica, ki jo je izdala vlada države evropskega gospodarskega prostora, veljavni potovalni dokument, ki imetniku omogoča vkrcanje na letalo družbe Ryanair. Ti pogoji izrecno izključujejo vozniško dovoljenje kot sredstvo za dokazovanje identitete potnikov.

V zakonodaji EU ni določbe, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, da bi omejili komercialno svobodo letalskih družb, da bi poleg veljavne nacionalne osebne izkaznice ali potnega lista kot potovalne dokumente sprejemale še druge dokumente.

V skladu s sporočilom Evropske komisije o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti (97/C 209/03)⁽¹⁾, prodaja nepremičnin ne velja za javno pomoč, če je bila opravljena po postopku odprtega in neomejenega razpisa, o katerem so bile informacije ustrezno objavljene. Da bi zagotovili odprti razpis, ga je treba objaviti v tisku, in sicer nacionalnem, pa potrebi pa tudi v mednarodnem. Stroški objave oglasov kakor tudi obveznost njihove večkratne objave so za proračun lokalnih samouprav lahko precej veliko breme. Glede na to, da je bilo sporočilo objavljeno pred 13 leti, ko je bil dostop do interneta še omejen, bi rad postavil naslednji vprašanji:

Ali bo Komisija razmislila o popolni ali delni odpravi obveznosti, po kateri morajo pristojni organi javne razpise objavljati v tisku?

Ali bo Komisija razmislila o skrajšanju časa, potrebnega za oglaševanja javnega razpisa, v primerih, ko gre za prodajo nepremičnin, katerih izklicna cena je višja od 100 000 evrov?

(EN) Cilj sporočila Komisije o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov⁽²⁾, objavljenega leta 1997, je bil državam članicam zagotoviti jasna navodila glede postopkov, ki na splošno izključujejo obstoj državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov.

To sporočilo je prispevalo k poenostavitvi nalog nacionalnih uprav in zmanjšanju števila obvestil.

Sporočilo konkretno navaja dve možnosti za izključitev prisotnosti pomoči: prodajo po postopku neomejenega razpisa ali prodajo brez postopka neomejenega razpisa, ki pa temelji na oceni neodvisnega izvedenca.

Komisija le v zvezi s prvo možnostjo, prodajo po postopku neomejenega razpisa, zahteva številne postopkovne previdnostne ukrepe. Te zahteve so oblikovane tako, da naj bi državam članicam običajno omogočale skladnost z njimi brez spreminjanja domačih postopkov.

Pomembna zahteva (med drugimi elementi) je, da morajo biti informacije o ponudbi dovolj oglaševane.

V skladu s sporočilom je ponudba „zadosti oglaševana, kadar je večkrat oglaševana v primerno dolgem obdobju (dva meseca ali več) v nacionalnem časopisju, v nepremičninskih revijah ali drugih ustreznih publikacijah in prek nepremičninskih agentov ter naslavlja širok krog morebitnih kupcev, tako da jo lahko opazijo vsi potencialni kupci.“

Komisija se strinja s poslancem, da so nove tehnologije, kot je internet, komunikacijo olajšale. Kljub temu pa sporočanje v tiskanih medijih ostaja dobro uveljavljen in bistven element postopkov javnega naročanja, ki se ga zlahka upošteva. Zato pa se lahko objave na internetu uporabijo kot dodaten način obveščanja.

Kar zadeva obdobje oglaševanja, se najmanj dva meseca še vedno zdi ustrezno časovno obdobje, celo pri prodajah pod 100.000 EUR.

Komisija bo ob revidiranju zadevnega sporočila zagotovo upoštevala pripombo spoštovanega poslanca. Vendar pa Komisija v zvezi s tem ne more zagotoviti posebnega časovnega razporeda.

Evropska unija podpira razvoj kmetijstva na velikih obdelovalnih površinah. Globalizacija in gospodarska kriza sta pokazali, kako lahko lokalni problemi pripeljejo do svetovne krize. Ali v takih okoliščinah ne bi bilo prav, da se podpora namenja majhnim družinskim kmetijam in se tako ohranja biotska raznovrstnost, razvija ekološka pridelava, vzdržuje ravnovesje in zagotovi ohranitev rastlin v primeru bolezni, pa tudi samozadostnost držav?

Ali Komisija lahko še predstavi posledice sedanje gospodarske krize za kmetijstvo v državah članicah, zlasti za male kmete, in ukrepe, ki jih namerava sprejeti?

(EN) Kar zadeva razvoj kmetijstva v gorskih območjih, delovni dokument služb Komisije „Velik uspeh: Nov vpogled v gorsko kmetijstvo v EU“ zaključuje, da se stanje v gorskih območjih v državah članicah precej razlikuje, različni pogoji pa lahko obstajajo celo v posamezni državi članici. Kar zadeva pomoč, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja trenutno ponuja različne ukrepe za gorska območja in območja na obronkih. Največ pomoči predstavljajo izplačila kmetom na območjih z naravnimi omejitvami, s katerimi se prizadeva ohranjati obstoječe trajnostno kmetovanje, da se izogne opuščanju zemljišč. Poleg te sheme se za takšna območja intenzivnejša pomoč lahko namenja vlaganjem v kmetijstvo in gozdarstvo. Na voljo je še več drugih ukrepov za razvoj podeželja, ki si prizadevajo povečati konkurenčnost in/ali izboljšati kakovost življenja.

Kar zadeva pomoč malim kmetovalcem, pa obstoječa orodja za razvoj podeželja zagotavljajo pomoč vlaganjem v kmetovanje, predelavo, gozdarstvo in diverzifikacijo, prav tako pa lahko podprejo ustanovitev mikropodjetij in kmečki turizem. Novim državam članicam uredba o razvoju podeželja ponuja posebna izplačila za delno samooskrbne kmetije. Prehodni ukrep je namenjen tistim kmetijam, ki so se sposobne in se nameravajo prestrukturirati.

Glede gospodarske krize in njenem vplivu na majhne kmete pa Komisija nima podatkov. Vendar so države članice, da bi se odzvale na gospodarsko krizo, mlečno krizo in podnebne spremembe, namenile dodatna sredstva v višini 5 milijard EUR, ki izhajajo iz sistematskega pregleda skupne kmetijske politike in evropskega paketa za oživitev gospodarstva, ki je zdaj na razpolago za vlaganja v kmetijstvo, okolje in širokopasovni internet na podeželju.

Na koncu želi Komisija cenjenega poslanca opozoriti na dejstvo, da Komisija in države članice skupaj upravljajo izvajanje razvoja podeželja. Za usmerjanje sredstev so odgovorne države članice.

Države, ki so se EU pridružile v 21. stoletju, od leta 2004 prejemajo velike finančne injekcije. Litva je na primer iz strukturnih skladov prejela in še prejema 4000 do 5000 milijonov litasov (LTL) letno za razvoj socialnoekonomske infrastrukture, kadrovskih virov, proizvodnje, razvoj podeželja in ribištva ter upravnih zmogljivosti. Kljub tolikšni podpori poslovanje v več novih državah članicah stagnira, podjetja se zapirajo, zaradi česar je stopnja brezposelnosti zelo visoka.

Kako Komisija ocenjuje tak rezultat finančne podpore? Kakšno je njeno stališče o kakovosti, učinkovitosti in produktivnosti poslovanja v novih državah članicah?

(EN) Komisija se zaveda težkih gospodarskih razmer v Litvi. Brezposelnost in zapiranje podjetij sta zelo zaskrbljujoča in prav zato obstaja evropska kohezijska politika in se je oblikoval Evropski sklad za regionalni razvoj. Komisija prav tako opozarja, da so zaradi gospodarske in finančne krize v vseh evropskih državah in ne le v novih državah članicah upadle gospodarske dejavnosti.

Vendar je Komisija trdno prepričana, da je njena pomoč podjetjem učinkovita. Pravzaprav njena naknadna ocena poročil za obdobje 2000-2006 govori o milijonu ustvarjenih delovnih mest po vsej Evropi, ki so rezultat takšne podpore. Komisija bo kmalu objavila najnovejše rezultate naknadne ocene pomoči podjetjem, ki kaže, da so naša finančna sredstva znatno spodbudila vlaganja, proizvodnjo in produktivnost.

Glede mnenja o kakovosti in produktivnosti v novih državah članicah pa naše šesto poročilo o napredku, doseženem pri uresničevanju ekonomske in socialne kohezije, ugotavlja, da ima večina teh držav (vključno z Litvo) zelo kakovosten človeški kapital – nizka produktivnost je izključno posledica pomanjkanja investicijskega kapitala in infrastrukture.

Kohezijska politika bo v obdobju 2007-2013 porabila približno 1,5 milijarde EUR za podjetništvo, inovacije in IKT v Litvi. Komisija je prepričana, da se z dolgoročnim vlaganjem v inovacije, podjetništvo in gospodarstvo stvari lahko spremenijo.

Nastanek Evropske službe za zunanje delovanje bo v različnih uradih in direktoratih povzročil splošno prerazporeditev pristojnosti, ki še ni bila popolnoma dodelana, a naj bi povzročila nov prenos odgovornosti pri načrtovanju, tako geografskem kot tematskem.

Tudi predpisi, ki urejajo načrtovanje sredstev, zlasti tistih, ki so vezani na razvojno sodelovanje, se bodo morali prilagoditi omenjeni razporeditvi. Zato bi bila potrebna nadaljnja pojasnila o načinu izvajanja teh sprememb.

Bo sprožen postopek za oblikovanje novih predpisov? Ali se bodo samo posodobili že obstoječi?

(EN) Visoka predstavnica/podpredsednica je konec marca 2010 predložila predlog odločbe Sveta o ustanovitvi Evropske službe za zunanje delovanje⁽¹⁾ (EEAS). Svet je 26. aprila dosegel okvirni politični sporazum glede besedila, o katerem zdaj razpravlja z Evropskim parlamentom. V zvezi s tem je potekalo štiristransko srečanje, ki so se ga udeležili visoka predstavnica/podpredsednica, podpredsednik Komisije za medinstitutionalne odnose in upravo, zunanji minister Moratinos in gospod Brook, gospod Verhofstadt in poslanci gospoda Gualtierija. Vsi trdo delajo, da bi kmalu prišlo do dogovora med vsemi tremi institucijami ter tako omogočili čim prejšnjo vzpostavitev nove službe.

Razvoj je osrednjega pomena za zunanje delovanje EU. To je del, ki je oblikoval prepoznavnost EU na mednarodnem prizorišču, kjer je vodilni akter v svetovnem merilu. Njeni programi sodelovanja so ključno orodje v dvostranskih in regionalnih odnosih.

Tako ostaja tudi v novem lizbonskem okviru. Izziv je zagotovitev še učinkovitejše politike in sodelovanja ter ju povsem vključiti v usklajen in celovit pristop k različnim državam in regijam sveta.

Osnutek odločbe vsebuje posebna pravila o delitvi nalog glede na načrt zunanje pomoči EU: EEAS v skladu z odgovornostjo za usklajevanje zunanjih odnosov prispeva k načrtovanju geografskih instrumentov (razen instrumenta za predpristopno pomoč). EEAS bo še zlasti odgovorna za pripravo odločitev glede strateških, večletnih korakov v obdobju načrtovanja: razporejanje po državah, strateški dokumenti po državah/regijah, nacionalni/regionalni okvirni programi.

Pripravo teh osnutkov odločb Komisije bodo nadzorovali in usmerjali člani Komisije za razvoj in sosedsko politiko, osnutke pa bodo skupaj predstavili visoka predstavnica/podpredsednica in odgovorni člani Komisije.

Komisija bo povsem v skladu s finančnimi odgovornostmi iz pogodbe še naprej odgovorna za ostale faze v ciklusu in izvajanje. Tematske programe, ko sodijo v pristojnost člana Komisije za razvoj, bo pripravljala Komisija.

Tematske programe, razen evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice in instrumenta za jedrsko varnost, pripravlja ustrezna služba Komisije pod vodstvom člana Komisije za razvoj, kolegiju pa se predstavijo v soglasju z visoko predstavnico/podpredsednico in drugimi pomembnimi člani Komisije.

Pomembna sprememba, ki je rezultat predloga EEAS, je, da bo drugače kot v preteklosti načrtovanje sodelovanja v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje (sodelovanje z Azijo in Latinsko Ameriko) pod nadzorom člana Komisije za razvoj. Na ta način se bo za vse programe po državah, na primer za Benin, Bangladeš ali Bolivijo, zagotovil ustrezen razvojni profil.

Pravna besedila instrumentov za sodelovanje bosta Komisiji v odločitev skupaj predložila član Komisije za razvoj in visoka predstavnica/podpredsednica.

Učinkovita delitev dela bo EU kot največjemu svetovnemu donatorju omogočala stalno zagotavljanje pomoči svojim partnerjem in doseganje kar najboljše skladnosti s svojo razvojno politiko.

Komisija je že večkrat potrdila, da pozna težave, povezane z dejavnostjo nemškega urada za mladinsko skrbništvo (Jugendamt) v čezmejnih zadevah.

Kakšne ukrepe je Komisija sprejela, saj je obvezana k zagotavljanju varstva otrokovih pravic proti vsem oblikam diskriminacije in neenakega obravnavanja?

Kako namerava Komisija spodbuditi izmenjavo izkušenj med nemškimi in poljskimi sodniki za izboljšanje politike sodišč v skladu z uvodno izjavo komisarja Jacquesa Barrota v njegovem odgovoru z dne 15. decembra 2008 (http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=WQ&reference=E-2008-5951&language=SL" )?

Ali se Komisija strinja z mnenjem, da obvezna uporaba nemškega jezika med obiskom poljskih staršev lahko škodi otroku na psihološki ravni, krati njegove pravice in svoboščine ter predstavlja diskriminacijo, ki temelji na jeziku?

(EN) Komisija bi rada spoštovanemu poslancu zagotovila, da je varstvo pravic otrok prednostna naloga njenega dela. Komisija je zavezana zaščiti otrok pred kakršno koli diskriminacijo in neenako obravnavo v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Konvencijo Združenih narodov (ZN) o otrokovih pravicah.

Cilj Evropske unije na področju zadev družinskega prava je ob zavedanju težav, ki lahko obstajajo v razmerah, ki vključujejo več držav, in v želji olajšati življenje evropskim državljanom vzpostaviti skupna pravila v evropskem pravosodnem prostoru. Uredba (ES) št. 2201/2003⁽¹⁾ določa skupna pravila o pristojnosti sodišč v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo in zagotavlja, da se sodbe sodišč glede družinskih zadev priznavajo in uveljavljajo v drugih državah članicah.

Uredba (ES) št. 2201/2003 z zagotovitvijo, da se sodna odredba, izdana v državi članici, samodejno prizna in neposredno uveljavlja v drugih državah članicah, vključuje poseben mehanizem o pravicah do stikov z otrokom, s čimer se zagotovi, da lahko otroci po ločitvi para vzdržujejo odnose z obema staršema, še zlasti tedaj, ko starša živita v različnih državah članicah. Postopek izvrševanja pa ureja zakonodaja v državi članici izvršbe. Sodišča države članice izvršbe lahko pripravijo praktične rešitve za organizacijo izvajanja pravic do stikov z otrokom.

Težave, ki jih navaja poslanec, se navezujejo na uveljavljanje pravic do stikov z otrokom in tako zadevajo uporabo nacionalne zakonodaje s strani nacionalnih organov.

Na področju, za katero je pristojna, si Komisija v okviru Uredbe (ES) št. 2201/2003 prizadeva zagotoviti najboljšo uporabo te uredbe. V skladu s členom 58 uredbe se osrednji organi, ki so v posamezni državi članici odgovorni za njeno izvajanje, redno sestajajo. Zadnji sestanek osrednjih organov je potekal 2. marca 2010. Pri tem so se organizirali dvostranski sestanki med osrednjimi organi, da bi se obravnavali novi, nerešeni primeri. Udeleženci so pobudo ocenili kot uspešno, zato se bo na prihodnjih sestankih verjetno ponovila. Komisija prav tako pozdravlja vse pobude držav članic, ki omogočajo izmenjave in sodelovanje med državami članicami v teh zadevah.

Komisija je že v preteklosti preučevala vprašanje domnevne diskriminacije staršev, ki niso nemške narodnosti in od katerih nemške oblasti zahtevajo, da se s svojimi otroki na določenih srečanjih, ki jih organizira in nadzira Jugendamt, sporazumevajo le v nemščini.

Nemški organi so pisne izjave glede teh primerov posredovali Odboru za peticije⁽²⁾ in Komisiji. Glede na te izjave nemški organi v vseh ukrepih, ki zadevajo otroke, upoštevajo predvsem to, kar je najboljše v interesu otrok. Nemški organi navajajo, da je mogoče, da se pravico do obiskovanja uveljavlja pod nadzorom, da se otroka zaščiti pred tveganjem ugrabitve, negativnimi vplivi itd. V teh primerih se lahko izjemoma zahteva izključno raba nemškega jezika, kadar bi bili dodatni stroški za nemško upravo pretirani. Za najboljšo zaščito interesov otroka se lahko preuči tudi popolna prepoved stikov s staršem.

Pakistanski kristjani so v Evropi manifestirali proti preganjanju žensk in verskih manjšin v njihovi državi. Kakšne ukrepe bo sprejela Komisija, da bo zagotovila spoštovanje pravic žensk in verskih manjšin v Pakistanu?

(EN) EU pozorno spremlja stanje glede pravic žensk in verskih manjšin v Pakistanu.

EU je v političnem dialogu s Pakistanom vztrajno izpostavljala vprašanja o človekovih pravicah, bile pa so tudi številne diplomatske demarše. Od leta 2007 je to v okviru sporazuma o sodelovanju s Pakistanom, ki omogoča reden in dvosmeren dialog o upravljanju in človekovih pravicah, dopolnjeval še dialog o človekovih pravicah. EU vztraja pri spoštovanju pravic žensk in manjšin.

Nekaj pomembnih dosežkov je bilo pri institucionalnem napredku na področju človekovih pravic v Pakistanu, že zlasti z vzpostavitvijo Ministrstva za človekove pravice, Ministrstva za manjšine in premiki v smeri ustanovitve neodvisne komisije za človekove pravice. Zagotovitev kvot za ženske v zveznih in pokrajinskih parlamentih od leta 2002 je prispevala k izboljšanju sodelovanja žensk v demokratičnih institucijah v Pakistanu.

Vendar bo moral Pakistan še nadaljevati s prizadevanji za boljše vključevanje žensk in verskih manjšin v družbene, gospodarske in politične strukture. Še naprej obstaja več zakonov, ki diskriminirajo ženske in so v nasprotju z zagotovili v pakistanski ustavi ter ženskam v Pakistanu omejujejo dostop do pravosodja.

EU je v dialogu o človekovih pravicah z vlado Pakistana večkrat omenila nadaljnjo uporabo zakonov o svetoskrunstvu. Čeprav je bila v absolutnem smislu večina tistih, ki so bili obtoženi po teh zakonih, pripadnikov muslimanske veroizpovedi, se zakoni o svetoskrunstvu pogosto uporabljajo proti verskim manjšinam, lažne obtožbe pa uporabijo kot orodje za reševanje osebnih sporov ali v osebno korist.

Zadnje srečanje skupne komisije med Pakistanom in EU je potekalo 25. marca 2010, pred tem pa se je 24. marca sestala podskupina za upravljanje, človekove pravice in migracije. Ob tej priložnosti se je izpostavil položaj žensk in verskih manjšin v Pakistanu. EU namerava ta vprašanja odpreti tudi na bližajočem se vrhu s Pakistanom 4. junija 2010.

Kar zadeva financiranje, EU v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) lokalnim nevladnim organizacijam v Pakistanu na področju človekovih pravic in demokratizacije zagotavlja majhna nepovratna sredstva.

V zvezi s tem so se zagotovila sredstva za financiranje projektov, ki se med drugim ukvarjajo z nasiljem nad ženskami in otroci, dostopom do pravosodja, političnim opolnomočenjem žensk, spodbujanjem pravic delavcev, vlogo medijev v procesu demokratizacije, trgovino z ljudmi, spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, prenovo mladoletniškega prava, pravicami manjšin, izkoreninjenjem mučenja in zagotavljanjem rehabilitacijskih storitev za žrtve, senzibilizacijo civilne družbe glede človekovih pravic in krepitvijo zmogljivosti nevladnih organizacij na tem področju.

Evropska unija se je leta 2005 obvezala, da bo namenila 2 milijardi evrov različnim programom, povezanim s pomočjo trgovini. Kot pripravljavka mnenja Odbora za mednarodno trgovino o poročilu Odbora za razvoj o "napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled kot priprava na srečanje OZN na visoki ravni septembra 2010", bi od Komisije rada dobila podatke o tem, ali je bil ta cilj dosežen, in natančno katere proračunske vrstice se uporabljajo za financiranje zgoraj omenjenih programov.

Ali lahko Komisija poleg tega predloži podatke o vseh finančnih sredstvih, namenjenih doseganju razvojnih ciljev tisočletja? Kakšen je dejanski postopek za mobilizacijo finančnih sredstev, da bi prišla do tistih, ki jih najbolj potrebujejo? Ali lahko Komisija navede primere projektov, ki so bili izvedeni za povečanje zmogljivosti za trgovanje držav v razvoju?

(EN) Trgovina je lahko mogočno orodje za izboljšanje preživetja revnih. S povečanjem zaposlenosti in plač ter večjimi davčnimi prihodki vlade in socialnimi izdatki lahko pripomore k doseganju razvojnih ciljev tisočletja. Zato so se EU in države članice zavezale, da bodo povečale pomoč za trgovino.

EU in države članice so 15. oktobra 2007 sprejele strategijo pomoči EU za trgovino. Kot skupna pobuda EU in držav članic si ta strategija prizadeva podpreti vse države v razvoju, še zlasti najmanj razvite države, da bi se bolje vključevale v na pravilih temelječ svetovni trgovinski sistem in trgovino učinkoviteje izkoristile v boju proti revščini.

Komisija spremlja izvajanje strategije vse od njenega sprejetja in je pravkar objavila svoje tretje poročilo o spremljanju, ki zajema napredek EU in držav članic EU na tem področju in razčlenjuje tokove pomoči za trgovino v letu 2008. Kot se bo pokazalo, se skupna prizadevanja EU in držav članic zdaj začenjajo odražati v smislu povečanih dejavnosti politike EU in držav članic na tem področju in okrepljenih tokovih pomoči za trgovino za države v razvoju.

Leta 2005 so se EU in države članice zavezale, da bodo povečale pomoč, povezano s trgovino – podsklop skupne pomoči za trgovino -, na 2 milijardi EUR letno do leta 2010. Letošnje poročilo kaže, da je ta cilj že dosežen.

O največjih porastih so poročali v širši pomoči za trgovino – vključno s prometom in energijo, proizvodnim sektorjem in s trgovino povezano prilagoditvijo. Lanskoletno poročilo je pokazalo, da je leta 2007 pomoč za trgovino, ki jo zagotavljajo EU in države članice, znašala skupaj 7 milijard EUR. Novi zneski kažejo, da se je leta 2008 pomembno povečal del, ki ga prispeva EU in del držav članic, vse do skupaj 10,4 milijarde EUR. Na svetovni ravni Evropska unija še naprej zagotavlja največ pomoči za trgovino.

Pomoč EU za trgovino se zagotavlja iz evropskih razvojnih nacionalnih, regionalnih in AKP sklopov ter proračuna EU. Razen za majhno proračunsko postavko za večstransko pomoč za trgovinske dejavnosti in nekatera posebna sredstva, namenjena za pomoč za prilagoditev sektorjev sladkorja in banan, sredstva na začetku običajno niso razporejena za pomoč trgovini, ampak se tem sektorjem dodeljujejo v sodelovanju s partnerskimi državami z običajnimi postopki načrtovanja. Celotno poročilo o spremljanju pomoči za trgovino za leto 2010 je na voljo na naslednji povezavi: http://ec.europa.eu/development/icenter/repository/SEC_2010_0419_COM_2010_0159_EN.PDF" \o "blocked::http://ec.europa.eu/development/icenter/repository/SEC_2010_0419_COM_2010_0159_EN.PDF"

Komisija ne izvaja neposredne primerjave sredstev glede doseganja razvojnih ciljev tisočletja. Členitev naše pomoči za razvojno sodelovanje po sektorjih je rezultat skupnega načrtovanja, izvedenega s partnerskimi državami. Rezultat odraža prednostne naloge naših partnerjev in poskus Komisije, da bi čimbolj povečala dodano vrednost intervencij ter izboljšala delitev dela z državami članicami EU in drugimi donatorji. Poleg tega je razvojne cilje tisočletja mogoče doseči z različnimi sredstvi, in sicer s proračunsko podporo, kjer so izplačila povezana s kazalniki uspešnosti v sektorjih z opredeljenimi razvojnimi cilji tisočletja (izobraževanje, zdravstvo, in bolj na splošno tudi zmanjšanje revščine). Na doseganje razvojnih ciljev tisočletja je mogoče vplivati tudi z vlaganji v druge sektorje (voda in sanitarne razmere, razvoj podeželja, upravljanje …), ki jim Komisija tudi namenja veliko pozornosti.

Da bi povečala ozaveščenost naših partnerjev in drugih donatorjev in pospešila pot k doseganju razvojnih ciljev tisočletja, je Komisija 21. aprila 2010 sprejela akcijski načrt za doseganje razvojnih ciljev tisočletja, ki zajema primere projektov, ki jih je financirala EU in ki jih je mogoče najti na tej povezavi:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/10/145&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=fr

Izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92⁽¹⁾, ki uvaja načelo svobode opravljanja storitev za pomorski transport in odpravlja omejitve za kabotažo, da bi dosegli popolno deregulacijo trga, močno vpliva na posadke potniških plovil in na mala in srednja turistična podjetja v Grčiji. Trditve Evropske unije ter vlad strank PASOK in ND, da bo svobodna konkurenca koristila delavcem, so se pokazale za napačne. Lastniki ladij so močno zvišali cene prevoza potnikov in tovora, medtem ko so se državne subvencije, ki so jih prejeli v obdobju sedmih let, od leta 2003 do 2010, desetkrat povečale. Ladjarske družbe za linijske prevoze so odpustile na tisoče članov posadk in jih nadomestile s tujimi delavci, ki nimajo nobenih pravic glede delovnih pogojev in nobenih pravic, določenih s kolektivno pogodbo. Vlada stranke PASOK in EU sedaj najavljata dokončno odpravo omejitev za kabotažo za vsa križarjenja, kar bo še bolj prizadelo zaposlene v tem sektorju. Tako na primer 613 članov posadke luksuzne potniške ladje Zenith z malteško zastavo, ki prihajajo iz 27 različnih držav, večinoma tretjih držav, ni zavarovanih, nima nobenih pravic glede plače in delovnih pogojev ter nobenih pravic, določenih s kolektivno pogodbo, medtem ko je v Grčiji in drugih državah članicah EU na tisoče ljudi brez dela.

Ali Komisija priznava, da je odprava omejitev za kabotažo v povezavi s križarjenji v korist samo ladjarskim družbam za linijske prevoze ne pa tudi tistim, ki so v njih zaposleni?

(EN) Razlikovati bi bilo treba med rednimi storitvami potniških trajektov do otokov in križarjenjem. V skladu z uredbo o pomorski kabotaži lahko države članice zahtevajo, da so na ladjah, ki zagotavljajo redni potniški promet, posadke z osebjem iz EU, kar velja v primeru Grčije. Upravljavci trajektov tako ne zaposlujejo pomorščakov, ki niso iz EU, zaskrbljenost, ki jo v zvezi s tem izraža poslanec, pa se zdi neutemeljena.

Do zamenjave grških pomorščakov s pomorščaki, ki niso iz EU, je morda prišlo v primeru križarjenj, kjer je skupno število zaposlenih pomorščakov mnogo manjše kot na trajektih.

Glede ladje „Zenith“ z malteško zastavo pa zagotovljene informacije niso zadostne, da bi lahko ocenili, ali gre za kršitev pravil EU ali ne. Če je poslanec pripravljen, naj v formalni pritožbi Komisiji zagotovi podrobnejše informacije.

Katere nove ukrepe bo sprejela Komisija po sprejetju Lizbonske pogodbe za finančno podporo pobud na področju športa v državah članicah?

(EN) Po začetku veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki EU daje nove pristojnosti, da podpre dejavnosti držav članic na področju športa, namerava Komisija v tem letu predlagati nove pobude, ki bodo najverjetneje v obliki političnega sporočila, ki bo določalo okvir za sodelovanje na področju športa na ravni EU, in predlog ukrepov za spodbujanje, ki bodo te pobude podprli.

V ta namen so se z zainteresiranimi skupinami že začela posvetovanja, ki se bodo v prihodnjih mesecih še okrepila. Po tej fazi posvetovanj in ob koncu triletnega obdobja pripravljalnih ukrepov (2009-2011) bo Komisija lahko predlagala nove spodbujevalne ukrepe, ki naj bi se začeli leta 2012. Ti novi ukrepi bi se odzvali na cilje pogodbe ob upoštevanju pristojnosti držav članic in športnih gibanj. Prizadevali bi si podpreti nadnacionalne projekte, ki jih bodo predlagali javni organi in organizacije civilne družbe, ki na področju športa spodbujajo mreže in izmenjavo najboljših praks.

Lastnosti izzivov, s katerimi se spopada Evropa, pomenijo, da bodo usklajeni ukrepi nacionalnim pobudam prinesli evropsko dodano vrednost. Predlogi Komisije se bodo odzvali na povpraševanje po posebnih ukrepih, ki podpirajo tiste zainteresirane skupine, še zlasti športne organizacije, na katere se obstoječi programi na evropski ravni ne usmerjajo. Novi spodbujevalni ukrepi bodo pripomogli, da bo Unija dosegla cilje na drugih področjih politike, kot so izobraževanje, zdravstvo in socialna vključenost.

Predlogi Komisije bodo morali upoštevati obstoječi manevrski prostor v sedanjem finančnem okviru EU, ki je zelo omejen. Zgoraj omenjena posvetovanja bodo Komisiji pomagala določiti prednostne med področji, ki bodo lahko deležna spodbujevalnih ukrepov.

Trgovci na drobno in proizvajalci otroških izdelkov povsod po svetu nameravajo nadomestiti kemijski bisfenol A (BPA), ki se uporablja za izdelavo polikarbonatne plastike, in je znan po temu, da moti delovanje endokrinih žlez. Največji vpliv naj bi imel na motnje, povezane z metabolizmom, plodnostjo in razvojem živčevja. Polikarbonatna plastika je v veliki meri na voljo v konzervirani hrani in pijačah v pločevinkah ter širokemu izboru plastičnih izdelkov, kot so mobilni telefoni, računalniki in medicinska oprema.

Kako namerava Komisija spodbuditi podjetja EU, da bodo med prvimi uporabljala in razvijala druge možnosti, pri tem pa zagotavljala konkurenčnost EU?

(EN) Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) trenutno pregleduje študijo o razvojnih učinkih bisfenola A in poleg tega preučuje novo literaturo v okviru Uredbe (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili in Direktive Komisije 2002/72/ES o polimernih materialih in izdelkih. EFSA bo do konca maja 2010 Evropski komisiji predložila najnovejši pregled o varnosti bisfenola A, ki bo dopolnil obstoječa mnenja.

Ko bo mnenje EFSA na voljo, se bo sprejela odločitev o naslednjih korakih glede zgoraj omenjene zakonodaje.

Razvoj varnih alternativ za izdelke v okviru Uredbe (ES) št. 1935/2004 in Direktive 2002/72/ES, ki so glavni vir bisfenola A, ki so mu izpostavljeni dojenčki in otroci, je prednostna naloga. V zvezi s tem je Komisija že navezala stike z industrijo plastike in jo pozvala, naj preuči uporabo alternativnih plastičnih materialov, ki prihajajo v stik z živili, s katerimi bi nadomestili bisfenol A.

Omejitve glede kemikalij v drugih potrošniških izdelkih, ki ne predstavljajo materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, urejata naslov VIII in Priloga XVII Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH). REACH trenutno ne vsebuje omejitev glede bisfenola A, saj sta celovita ocena tveganja, izvedena v okviru Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 o ocenjevanju in nadzorovanju tveganja, ki ga povzročajo obstoječe snovi, in objavljena leta 2003 na spletni strani Evropskega urada za kemikalije, ter posodobljena ocena, objavljena aprila 2008, prišli do zaključka, da ni potrebe po sprejemu omejitev⁽¹⁾. Rezultati pregleda varnosti bisfenola A, ki ga opravlja EFSA, bodo lahko zagotovili nadaljnje prispevke, ki naj bi se preučili v procesih, ki jih predvideva REACH.

Komisija glede širšega vprašanja o snoveh, ki motijo delovanje endokrinega sistema, izvaja večjo študijo, ki naj bi bila končana do jeseni 2011 in ki bo združila vse najnovejše znanstvene informacije. Ugotovitve študije se bodo upoštevale pri pregledu obstoječega programa Skupnosti o povzročiteljih endokrinih motenj.

Pregled proračuna, ki sta ga leta 2006 zahtevala Svet in Parlament, je Komisija začela izvajati leta 2007 (SEC(2007)1188). Parlament in Svet sta Komisijo pooblastila, da „pripravi celovit in obsežen pregled, ki bo zajemal vse vidike porabe EU, vključno s SKP, in sredstev EU [...], ter o tem poroča v letu 2008/2009, [...]“ in ki bi „pripravil podlago za novo soglasje o smeri politik porabe EU, da se bodo lahko spopadle z izzivi v naslednjem desetletju in pozneje“.

Kot kaže, pregled proračuna ne bo končan do prvega četrtletja 2011, ko bo predlagan večletni finančni okvir, saj predsednik Komisije Barroso želi, da se stranke predhodno sporazumejo o Strategiji EU 2020, ki je na dnevnem redu zasedanja Evropskega sveta junija 2010.

Bistvenega pomena je določiti vlogo Parlamenta v EU 2020, in sicer v okviru pregleda proračuna, ali opredeliti druge poti do reforme proračuna pred pripravo naslednjega večletnega finančnega okvira. Ali lahko Komisija potrdi, da bo opravljen postopek pregleda proračuna, v katerega bo vključen tudi Parlament, kakor je bilo predhodno določeno in kot predvideva Pogodba?

(EN) Zdaj, ko je novi kolegij v strategiji Evropa 2020 in delovnem programu Komisije opredelil prednostne naloge politike, je mogoče potrditi, da se dokument o pregledu proračuna predvideva v tretjem četrtletju 2010.

Komisija je s Parlamentom sodelovala v vseh zelo plodnih razpravah o proračunskih zadevah in želi s tem poglobljenim dialogom s Parlamentom o smernicah evropskega proračuna nadaljevati tudi v prihodnje.

Na tej stopnji je bistveno, da lahko med institucijami in z državami članicami dosežemo soglasje glede najboljšega načina poglobljenega preučevanja političnih prednostnih nalog v evropskem proračunu. To vključuje preučitev področij, kjer je evropska dodana vrednost najvišja, in sprejem odločitev, še zlasti v tem obdobju resnih gospodarskih in proračunskih težav.

Dokument o pregledu proračuna, ki je predviden za 2010, bo služil kot pripravljalna faza razprave o prihodnjih finančnih perspektivah. To bo prav tako priložnost za predstavitev temeljnih načel, ki naj bi vodila dolgoročno reformo proračuna.

Komisija meni, da je polna vključenost Parlamenta ne le potrebna, temveč bistvena za uspešnost tega početja.