Dobesedni zapisi razprav

Torek, 15. junij 2010 - Strasbourg

12. Bonitetne agencije (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o:

– vprašanju za ustni odgovor Komisije, ki sta ga postavila Nikolaos Chountis in Jürgen Klute v imenu skupine GUE/NGL o bonitetnih agencijah (O-0051/2010 – B7-0302/2010),

– vprašanju za ustni odgovor Komisije, ki ga je postavil Udo Bullmann v imenu skupine S&D o bonitetnih agencijah (O-0072/2010 – B7-0309/2010),

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki ga je postavil Jean-Paul Gauzès v imenu skupine PPE o bonitetnih agencijah (O-0077/2010 – B7-0312/2010) in

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki ga je postavila Sylvie Goulard v imenu skupine ALDE o bonitetnih agencijah (O-0078/2010 – B7-0313/2010).

  Nikolaos Chountis, avtor. – (EL) Gospod predsednik, današnja razprava v Evropskem parlamentu se nanaša na dejavnosti bonitetnih agencij in vpliv, ki ga imajo na globalno svetovno in evropsko gospodarstvo. Evropska unija in Evropska centralna banka sta izdali predpise, ki bonitetnim agencijam, kot so Moody’s, S&P in Fitch dovoljujejo, da ne ovrednotijo le podjetij, ampak tudi države članice Evropske unije.

Ko je izbruhnila kriza, so ravno te institucije Evropske unije spoznale, kako negativno vlogo so imele odigrale bonitetne agencije. Čeprav bi pričakovali, da bo Evropska komisija omejila vlogo teh agencij, se je zgodilo ravno nasprotno, saj je njihova vloga bila nadgrajena in formalizirana v novi uredbi novembra 2009.

Bonitetne agencije so v začetku 2009 že začele s popravljanjem bonitetne ocene Grčije navzdol in zaradi tega plačuje dvojno obrestno mero, kot jo je plačevala pred tem in se je znašla v začaranem krogu depreciacije in špekulativnega zadolževanja. Vsi vemo, kakšni so bili končni rezultati. Ravno včeraj je Moody’s ponovno skušal vzpostaviti negativno ozračje za grško gospodarstvo in evro z grobim špekulativnim posredovanjem, s tem ko je brez pravega razloga razporedil stanje grškega gospodarstva navzdol za 4 točke.

Moody’s je eno izmed treh zasebnih podjetij ZDA, ki jih Evropska unija uradno priznava za namene ocenjevanja gospodarstev držav članic, kljub dejstvu, da ga vsak ekonomist, politik in institucionalni akter v Evropi in ZDA obtožuje, da nosijo velik delež odgovornosti za trenutno krizo.

Če smo natančni, so bivši analitiki v Kongresu ravno to agencijo obtožili, da so jo njeni nadrejeni silili v izdajo pozitivne bonitetne ocene za toksične vrednostne papirje. Številna podjetja so ravno to agencijo obtožila, da jih je na podlagi bonitetnih ocen prisilila v plačevanje provizij. Ravno ta agencija je, skupaj s preostalim delom „svete trojice“ in sicer S&P in Fitch, prejela številne pritožbe s strani občin, regij in držav v Združenih državah Amerike, ki so bile zavedene pri naložbah in so izgubile več milijonov dolarjev. To agencijo so obtožili številni skladi zdravstvenega zavarovanja, ki so zgubili svoje naložbe zaradi napačnih bonitetnih ocen. Sklad zdravstvenega zavarovanja v državi Ohio je zgubil 450 milijonov USD.

Ker vse to vemo in ker je nedopustno, da evropska gospodarstva ocenjujejo zasebne agencije iz ZDA, bi morale to delo izvajati javne, demokratično nadzirane agencije, ki niso z ničemer povezane z zasebnimi interesi. Vendar namesto tega, gospod Barnier, vidimo, da Komisija še danes izvaja obstrukcijo, kar je pripeljalo do tega, da špekulativna mafija še naprej sili in usmerja gospodarsko politiko na škodo delavcev in državljanov držav članic Evropske unije.

Verjamem, da mora Evropski parlament končno sprejeti svojo odgovornost, posredovati in zahtevati, da Evropska komisija in Svet, po posvetovanju z Evropskim parlamentom, neposredno pripravita zakonodajo za odpravo teh nesprejemljivih razmer.

  Gianni Pittella, namestnik avtorja. – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Skupina Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu skuša s tem vprašanjem za ustni odgovor opozoriti na probleme, ki se nanašajo na bonitetne ocene. Naš namen je ugotoviti, kakšne ukrepe namerava sprejeti Evropska komisija, najprej ali obstaja možnost, da ustanovi evropsko bonitetno agencijo, ki jo podpiramo in ki se že oblikuje, deloma v luči tega, kar je predsednik Barroso sam povedal glede tega vprašanja.

Pohvaliti moramo vse, kar si pohvale zasluži in priznati, da so bonitetne agencije dosegle skoraj nemogoče: odigrale so odločilno vlogo tako v zgodnjih fazah finančne krize 2008, med propadom družbe Lehman Brothers, kot tudi sedaj v drugi fazi, ki se je začela z dolžniško krizo v Grčiji.

V 2008 niso upoštevale – v nekaterih primerih pa so celo spodbujale – tveganj toksičnih produktov, sedaj pa so se odločile, da bodo opravile svoj del pri stabilnosti trgov, s tem ko bodo znižale bonitetne ocene Grčije, Portugalske in Španije, ravno v času, ko so se začela pogajanja med Evropsko unijo, MDS in grško vlado. Gospod Buzek, obstaja le eno dejstvo: ti ljudje so zlobni!

Ne želim zvaliti vso krivdo za to, kar se je zgodilo v svetu in v Evropi, na bonitetne agencije. Vendar pa se moramo zaradi dejstva, da so vedno prisotni na kraju zločina – sklicujem se na primer Parmalat, primer Enron, primer Lehman Brothers – odzvati na primernejši in boj praktičen način, kot smo se do sedaj, saj nismo storili ničesar.

Komisar, kdaj bo opravljena preiskava pri tej zadevi in v tem sektorju? Z gospodom Gauzèsom sva pred časom delala na tem, ko sva pripravljala osnutek uredbe o bonitetnih agencijah. Sedaj je potrebna preiskava sektorja, da bo lahko pojasnili škandalozne, nesprejemljive razmere, v katerih nastajajo koncentracije in oligopoli v tem sektorju.

Uredimo razmere še preden se še poslabšajo in preidimo od besed k dejanjem. Poleg potrebe po ustanovitvi evropske javne agencije, moramo obravnavati tudi vlogo, ki jo lahko imajo neodvisna računska sodišča pri zagotavljanju ocen državnih dolgov, ter tako razrešimo zasebne agencije odgovornosti pri tem.

Predsednik Sarkozy in kanclerka Merkel – tu bom zaključil – sta uradno pozvala Evropsko komisijo, da pripravi nekaj predlogov za krepitev konkurenčnosti na trgu bonitetnih ocen. Škoda, da v Evropskem svetu, v katerem sedita predsednik Sarkozy in kanclerka Merkel, s sprejetjem paketa finančnega nadzora dejansko zavlačujejo vlade ter s tem onemogočajo ustanovitev ESMA, evropskega organa, ki bo odgovoren za nadzor.

Zato predsednik Sarkozy in kanclerka Merkel, najprej spravita v red svojo hišo, preden govorita predsedniku Barrosu, kaj naj stori.

  Jean-Paul Gauzès, avtor. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, bonitetne agencije so vzbujale pomisleke v Parlamentu ob koncu prejšnjega mandata in v zvezi s tem želim izpostaviti odzivnost Komisije in Parlamenta, ki je sprejel uredbo o bonitetnih agencijah.

Danes ponovno opozarjamo na to vprašanje zaradi ugotovitev, ki jih je bilo mogoče izpostaviti glede vloge bonitetnih agencij v času te krize. Kritiziramo jih lahko zaradi tega, ker niso opazile, da prihaja kriza, lahko jih kritiziramo zaradi spremenljivosti njihovih bonitetnih ocen in za njihove nepravočasne odločitve pri objavi bonitetnih ocen, predvsem ko se nanašajo na državne dolgove.

Kljub temu pa verjamem, da bomo to vprašanje obravnavati s trezno glavo. Prvič, dejstvo, da so bonitetne agencije ocenjevale produkte, ki so jih posredovale vlagateljem, samo po sebi ni šokantno. Vlagatelji, ki vlagajo, ki zagotavljajo sredstva, so upravičeni da se seznanijo s tveganji ali težavami, ki lahko nastopijo, ravno tako, kot so upravičeni, da skušajo ugotoviti, katere bonitetne ocene so dobre.

Razmere postanejo nekoliko bolj nejasne, kadar se te bonitetne ocene v zakonodaji o bančništvu uporabljajo za določevanje zneskov lastnih sredstev, ki jih morajo imeti banke v zameno za nekatere njihove naložbe. S tega stališča uredba 2009 ne zagotavlja rešitve, saj je bil namen zagotoviti tako odobritev, kot tudi nadzor bonitetnih agencij. Zato je bonitetna ocena lahko upravičena, vprašanje pa je, ali je upravičeno izdajati bonitetne ocene, tako kot jih izdajajo agencije?

Verjamem, da morajo besedila, ki jih boste predlagali – komisar, poudariti želim, da ste pravkar predložili besedilo o uvedbi evropskega nadzora nad bonitetnimi agencijami v okviru nove finančne uredbe – omogočati razrešitev teh vprašanj, predvsem vprašanja konkurenčnosti na področju bonitetnih agencij. Gledano z mojega stališča menim, da enostavna potrditev ustanovitve evropske agencije, tudi če bo javna, ne bo rešila problemov. Če obstaja želja, da bi imeli agencijo, ki bo izdajala bonitetne ocene na prijaznejši, bolj velikodušen način, kot druge, ne bo uporabna.

Menim, da je treba zastaviti več vprašanj o pogojih, pod katerimi agencije izdajo svoje ocene. So bonitetne ocene zasebnih podjetij in so bonitetne ocene državnega dolga. Izpostavil bom bonitetne ocene državnega dolga. ESMA, nov organ za finančne storitve, je organ, ki bo, tako kot zahteva Parlament, odgovoren za nadzor in spremljanje tistih agencij, ki bodo delovale v Evropi. Tudi jaz menim, da morajo pristojnosti, podeljene ESMA, poleg nadzora učinkovitosti agencij, vključevati tudi nadzor glede državnega dolga, da bi tako bilo mogoče nadzirati, ne pa cenzurirati načina, na katerega bonitetne agencije izdajajo bonitetne ocene o državnem dolgu.

Ne moremo dopustiti, da pride do okoliščin – in do takšnih okoliščin je resnično prišlo – v katerih agencija 15 minut pred zaprtjem trgov razporedi državo navzdol, ter tako sproži popolnoma neželene posledice. Uvesti moramo preventivni sistem, v skladu s katerim bodo bonitetne agencije morale obvestiti nadzornika, po potrebi tudi zelo hitro, o razmerah, pod katerimi so predvidele izdajo bonitetnih ocen, tako da bo nadzornik lahko preveril ali so bili upoštevani standardni postopki, predvsem pa bo lahko preveril, da pogoji, pod katerimi so bonitetne ocene bile izdane, ne bodo negativno vplivali na razmere, predvsem glede državnega dolga. Dolg podjetja ni enak dolgu držav; zato ga je treba obravnavati drugače. Zato so nekateri ljudje omenili računska sodišča, vendar takšna sodišča ne obstajajo v vseh evropskih državah, prav tako niso vsa neodvisna.

To, gospod predsednik, komisar, predstavlja podlago za naša vprašanja. Kako lahko izboljšamo metode delovanja bonitetnih agencij, predvsem pa širjenje informacij ter kako lahko izboljšamo konkurenčnost?

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

  Sylvie Goulard, avtorica. – (FR) Gospod predsednik, komisar, prihajate iz države, kjer bonitetne ocene vedno povzročajo razburjenje – govorim o bonitetnih ocenah Michelin Guide za najboljše restavracije. Zato ne bomo govorili, da nasprotujemo bonitetnim ocenam, saj prav tako prispevajo k zdravi konkurenci ter omogočajo nagrajevanje različnih standardov učinkovitosti.

Zato se popolnoma strinjam s tem, kar je pravkar povedal gospod Gauzès. Ne gre za vprašanje demonizacije bonitetnih agencij. Dejansko gre za preučitev razmer v katerih delujejo. Pri obravnavani zadevi gre za institucije, ki imajo resnično precejšnja pooblastila in ravno zato moramo podrobno obravnavati način njihovega dela.

Gospod Gauzès me je prehitel, ko je povedal, da obstaja razlika med ocenjevanjem zasebnih podjetij in državnega dolga. Vendar pa gre v obeh primerih za enak problem; povedano drugače, ali se uporablja prava metodologija? Ali se uporabljajo prava merila za ocenjevanje tega, kar počne podjetje ali kako država upravlja svoj dolg? Drugič, ali so morebitne povezave med bonitetno agencijo in subjektom ocenjevanja dovolj pregledne?

Za vse to sta potrebna podroben nadzor in pregled in hvaležni smo vam, da ste nadaljevali z oblikovanjem predlogov, ki jih je v prejšnjem parlamentarnem mandatu pripravil Parlament v zvezi s poročilom gospoda Gauzèsa.

Verjamem, da je v zvezi s tem zelo pomembno, da nadaljujemo z delom, ki ga je Parlament že začel. Tudi sama sem mnenja, da evropska bonitetna agencija danes ravno ni nujno najpomembnejša naloga. Pomembno je zagotoviti, da se delo, opravljeno pri nadzoru, kot velja danes, spremlja.

Glede tega želim spregovoriti besedo o ESMA, organu, ki naj bi bil kmalu ustanovljen. Sem ena izmed poročevalcev za paket finančnega nadzora, kot je gospod Giegold, ki je prisoten v Parlamentu in ki je poročevalec za ESMA. Države članice želim pozvati – predsedstvo ni prisotno, vendar vem, kako uspešni ste pri prenosu njemu namenjenih sporočil, komisar in tudi hvaležni smo vam za prizadevanja pri doseganju napredka pri tej zadevi. Verjamem, da bi države članice morale zavzeti resen pristop.

Ne moremo na eni strani podajati všečnih izjav za medije, ker smo upravičeno razburjeni zaradi posledic nekaterih odločitev, ki so jih sprejele agencije, ter na drugi strani ovirati delo, ko obravnavamo vzpostavitev tega novega organa, ESMA. Resnično želimo, da bi ta organ bil jasno identificiran, da bi imel močne pristojnosti na evropski ravni, predvsem pa, da bi lahko nadziral bonitetne agencije. To bo ena izmed njegovih nalog, ki je zelo pomembna.

To prav tako odraža našo željo, da bi evropski organ na primer nadziral tržno infrastrukturo in klirinške hiše. Na trgu ni dovolj preglednosti, kar nas skrbi. Ne nasprotujemo konkurenčnosti, daleč od tega. Ne nasprotujemo konkurenčnosti med deležniki, daleč od tega. Povedano enostavno, način, na katerega so te storitve ocenjevanje, mora biti skladen s pravili preglednosti in resnim vodenjem, kar je značilno za trge, ki si zaslužijo to ime.

Zato vas še enkrat spodbujamo, da si prizadevate za napredek in pozivamo države, da ne ovirajo postopka ustanovitve ESMA, da iz paketa nadzora ne odstranijo celotne vsebine, saj če bodo uporabile veto, se nam lahko zgodi, da ne bomo mogli nadzirati tega, za kar si vsak izmed nas v Parlamentu in v prestolnicah želi, da bi bilo deležno strožjega nadzora.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej se želim iskreno zahvaliti političnim skupinam, ki so zastavile vsa ta vprašanja o izjemno pomembni zadevi. Hvaležen sem gospodu Chountisu, gospodu Pittelli, gospodu Gauzèsu, gospe Goulard – , ki so pravkar spregovorili – in drugim poslancem, ki bodo še spregovorili.

Želim, da prisluhnete mojemu iskrenemu mnenju in upoštevate mojo odločnost glede te zadeve, kot tudi glede drugih, ki se nanašajo na lekcije, ki smo se jih naučili iz krize, ter na preglednost, do katere so državljani in podjetja upravičeni. 20. aprila sem imel možnost, da spregovorim pred vami o tem vprašanju bonitetnih agencij in njihovi pomembnosti za delovanje gospodarstva in finančnih trgov.

Ko govorimo o preverjanju ali je izdelek, podjetje in po potrebi, država – tu se sklicujem na državno tveganje in na to temo se bom še vrnil – v dobrem zdravju ali pa ima vročino, se boste strinjali z mano gospa Goulard, gospe in gospodje, da z razbitjem termometra ne bomo zbili vročine. Vprašanje se glasi ali termometer deluje pravilno in ali lahko, če je treba, uporabimo več termometrov, da opravimo preverjanje in preglede.

Občutek imam, da lahko veliko povemo o delovanju termometra, se pravi o delovanju bonitetnih agencij, ki imajo ključno vlogo pri ocenjevanju tveganj, povezanih z razmerami v podjetjih in državah. Kriza je pokazala in še naprej kaže, gospod Chountis – imate prav – , da niso vedno zgledno delovale, kar je včasih imelo zelo resne posledice.

Gre za področje, gospe in gospodje, pri katerem je G20 sprejela odločne odločitve – kot tudi pri drugih zadevah – in odločitve v tem primeru so vključevale uvedbo nadzora in pravil vodenja. Spomnil bi vas rad, da je v času krize – številni izmed vas ste to že omenili, vključno z gospodom Gauzèsom in gospo Goulard – Komisija hitro prevzela svoje odgovornosti in je v zadnjih dve letih za prednostno nalogo izbrala urejanje dejavnosti bonitetnih agencij.

Septembra 2009 – povedano drugače, eno leto po zlomu Lehman Brothers – je bila sprejeta uredba o bonitetnih agencijah ob zelo močni podpori, pomoči in izboljšavah s strani Parlamenta – in hvaležen sem gospodu Gauzèsu – , da bi bilo mogoče obravnavati probleme, ki so jih povzročale metode delovanja teh agencij in ki so na nek način prispevale k finančni krizi.

Z uredbo je bil uveden sistem obvezne registracije vseh agencij, ustanovljenih v Uniji, prav tako pa so bile uvedene strožje zahteve, s katerimi bi bilo mogoče kar v največji meri zagotoviti, da ne bi več prihajajo do nasprotja interesov, da bi se izboljšala kakovost bonitetnih ocen in uporabljanih metodologij ter da bi bilo mogoče zagotoviti preglednejše delovanje agencij.

Gospe in gospodje, verjamem, da bodo ta nova pravila znatno izboljšala neodvisnost in celovitost postopka bonitetnega ocenjevanja, zagotovila, da bodo te dejavnosti bonitetnega ocenjevanja preglednejše, hkrati pa se bo izboljšala kakovost bonitetnih ocen samih, vključno z bonitetnimi ocenami državnega dolga držav članic Evropske unije in finančnih ustanov Unije.

Pred dvema tednoma, 2. junija – to je sedaj druga faza – je Komisija na mojo pobudo sprejela predlagano spremembo uredbe o bonitetnih agencijah, da bi tako Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge (ESMA) zaupala izrecno odgovornost za tekočo registracijo in nadzor bonitetnih agencij.

Vendar pa je ESMA najprej treba ustanoviti in popolnoma se strinjam s tem, kar je pred nekaj trenutki povedala gospa Goulard in kar vsi verjamete: kot smo nedavno razpravljali s poročevalci za paket nadzora, za paket gospoda de Larosièreja, moramo doseči dinamičen, verodostojen kompromis med Parlamentom in Svetom, da bi tako bilo mogoče izvesti to, kar je bilo predlagano in sicer ustanovitev teh treh neodvisnih organov 1. januarja. Še vedno nismo tako daleč.

Prizadevati si moramo za to in še enkrat pozivam Parlament, Svet in Parlament, se dogovorita. Gospod predsednik, ponavljam pripravljenost Komisije, predvsem pa mojo pripravljenost, da pomagamo pri doseganju tega dinamičnega kompromisa.

Da bi povečali pozitivne lastnosti preglednosti in spodbudili konkurenčnost med bonitetnimi agencijami, je bila uvedena določba, ki lajša dostop do informacij o strukturiranih finančnih produktih vseh bonitetnih agencijah, ki želijo objaviti nepooblaščene bonitetne ocene.

Povedano z drugimi besedami, ko agencija prejme informacije, ki ji omogočajo pripravo bonitetne ocene o strukturiranih produktih, bodo druge agencije lahko uporabile te informacije za pripravo svojih bonitetnih ocen.

Sedaj smo v tej fazi. To ni dovolj. V Evropi in po svetu je vse bolj razširjeno mnenje, da trenutne pomanjkljivosti v postopkih bonitetnega ocenjevanja, ki so se pokazale med krizo, niso bile ustrezno obravnavane in glede tega želim izraziti strinjanje z gospodom Chountisom.

Zato sem moje službe pozval, da začnejo z novim ocenjevanjem celotne sestave in vloge bonitetnih agencij. Gospod Pittella, ravno v tem okviru bom v prihodnjih mesecih izvedli to, kar ste poimenovali preiskava, v vsakem primeru pa objektivno, zelo natančno analizo in pregled metod delovanja teh agencij v luči in v skladu z novo zakonodajo, čeprav se še ne izvaja v celoti; za to bomo morali počakati do začetka decembra.

Tako kot vi, gospe in gospodje, tudi sam verjamem, da obstaja problem, ki se enostavno nanaša na raznolikost tega trga. Ta trg je preveč koncentriran; o njem odloča samo peščica. V tem sektorju ni dovolj konkurence in to nas skrbi. Ne da bi v tem trenutku izpostavljala eno samo možnost, gospod Pittella, Komisija preučuje strukturne ukrepe, vključno z ustanovitvijo neodvisne evropske bonitetne agencije, ki je za nekatere izmed nas – tu govorim v svojem imenu – dobrodošla zadeva, predvsem kadar gre za bonitetne ocene državnega dolga, ki jih je pravkar omenili gospod Gauzès, pa tudi gospa Goulard in gospod Pittella.

Drug strukturni ukrep, o katerem razmišljamo, je povečana udeležba neodvisnih javnih organov v postopku določanja bonitetnih ocen. Posebno pozornost je treba nameniti državnemu dolgu – saj se sklicujemo ravno na to, kadar govorimo o Grčiji in morebiti tudi o drugih državah – , da bi bilo mogoče zagotoviti, da bodo uporabljene metode resnično prave in ustrezne.

Posebno pozornost zaslužita tudi premajhna skrbnost s strani bank in drugih finančnih ustanov ter pomanjkanje alternativnih meril za ocenjevanje zanesljivosti naložb. Ponovno je treba pregledati tudi trenutne finančne predpise, ki izrecno določajo uporabo bonitetnih ocen.

Vse to so pomembna vprašanja in nobeni izmed težkih zadev, na katerih dela Komisija, se ne bomo izmikali. Začetne smernice bomo lahko predstavili septembra, istočasno pa bomo obravnavali tudi druge pomembne zadeve, ki se nanašajo na preglednost in nadzor v kontekstu urejanja reguliranja izvedenih finančnih inštrumentov in prodaje na kratko.

Poleg tega bomo ob koncu tega leta ali v začetku leta 2011 predložili nekaj zakonodajnih predlogov, ne da bi samo nadaljevali – ponavljam to, kar ste povedali, gospa Goulard – , kar je začel moj predhodnik ob vaši pomoči in se že izvaja, a ne zadostuje, ampak tudi, da bi dosegli večjo preglednost ter tako preprečili nasprotja interesov in zagotovili, da bo na voljo več teh bonitetnih ocen, da bodo raznolike, predvsem pa da v zvezi z državnim dolgom ne bo nobenih očitkov.

  Antolín Sánchez Presedo, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospod predsednik, komisar, bonitetne agencije niso uspele predvideti hipotekarne krize, tveganja strukturnih finančnih produktov ali propada Lehman Brothers.

Uredba, sprejeta aprila 2009, spodbuja njihovo preglednost, podreja agencije evropskemu nadzoru in obravnava vprašanja, ki se nanašajo na njihovo odgovornost in kakovost, ter pri tem skuša odpraviti nekatera nasprotja interesov pri njihovem delovanju; nov predlog Komisije nadaljuje v tej smeri.

Prepričan sem, da bomo v Parlamentu prispevali k izvajanju nadzora od 1. januarja 2011 dalje in sodelovali v nadzornih projektih, da bi tako zagotovili strožji regulativni okvir.

Vloga, ki jo igrajo bonitetne agencije v krizi javnih dolgov in dolžniški krizi, razkriva samovoljno naravo metod, ki so jih uporabljale pri bonitetnih ocenah, kako so jih pripravljale in posredovale; močan procikličen vpliv bonitetnih ocen agencij, ki jih včasih opisujemo kot gasilce piromane, ki še razpihujejo ogenj; ter njihovo navzkrižje s stališči glavnih mednarodnih in evropskih finančnih institucij v takšnem obsegu, da se je Evropska centralna banka odločila, da njihovih bonitetnih ocen ne bo upoštevala pri transakcijah državnega dolga: zaradi vsega tega moramo ponovno poglobljeno razmisliti o njihovi vlogi in jih uskladiti s splošnimi interesi.

Sedaj se zastavljajo vprašanja ali so bonitetne agencije sposobne pripraviti objektivne in odgovorne ocene, predvsem v zvezi z državnim dolgom. Zastavljena vprašanja so globlje narave – kot ste omenili, strukturne narave – in vplivajo na njihovo skladnost z demokratičnimi načeli, saj učinkujejo na prizadevanja upokojencev, delavcev in ranljivih delov prebivalstva, ki pa si ne želijo, da bi bila zaman in poteptana zaradi neodgovornega delovanja trgov.

Gre za vprašanja, ki vplivajo na neodvisnost. Ali so javne bonitetne ocene skladne z zasebnih lastništvom? Ali je mogoče hkrati biti razsodnik in zainteresirana stranka? Ali je mogoče, da bonitetna ocena predstavlja poslovni model, ki temelji na plačilih s strani akterjev, ki bodo pregledani? Ali lahko akterji sami izberejo, kdo jih bo pregledal?

Združene države Amerike že rešujejo ta vprašanja, z njimi pa se moramo spopasti tudi tu; gre za vprašanja, ki vplivajo na odgovornost in trajnost.

Ali je mogoče zagotoviti odgovorno vodenje, kjer se ne upoštevajo kratkoročne perspektive in ki zagotavlja stabilnost? Ali lahko agencije ostanejo brezbrižne do obveznosti evropskih organov in prizadevanj glavnih mednarodnih javnih akterjev? Ali se bodo odzvale na vplive trgov, predvsem na njihove posledice, ki jih lahko – kot ste povedali – opredelimo kot škodljive? Ali bodo privilegiji uredbe ohranjeni? Ali bo regulator zavezan k uporabi pravil, ki pozivajo k uporabi njihovih bonitetnih ocen? Ali bo še vedno premalo konkurence?

Ali lahko agencije v zvezi z legitimnostjo ohranijo tolikšen vpliv na naša gospodarstva s tako malo nadzora? Ali potrebujemo več kot le nadzorno kontrolo ter moramo preiti na interno kontrolo strukture upravljanja in celo na strukturo podjetja samega?

Vzpostaviti moramo javni evropski sistem bonitetnih ocen in uveljaviti novo vlogo za obstoječe evropske agencije, prav tako pa je treba razmisliti o spodbujanju novih agencij in potrebi po globalnem bonitetnem sistemu, ki bo upošteval nova načela.

To so vprašanja, na katera potrebujemo odgovore, komisar.

  Sharon Bowles, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, še ne tako dolgo nazaj smo slišali, da bonitetne agencije ne bi smele razporediti grških in drugih obveznic navzdol. Slišati je bilo „poglejte, kaj to pomeni za evro“.

Hotela sem vprašati ali je treba povedati še kaj več, da bi dokazali navzkrižje interesov, do katerega bi prišlo, če bi države dodeljevale bonitetno oceno za svoj dolg. Potem pa je danes zjutraj v razpravi o statistiki komisar Rehn povedal, da včerajšnja razporeditev navzdol, ki jo je izvedel Moody’s, ni bila „časovno primerna“ in da bo to vplivalo na razmišljanje Komisije glede uredbe o bonitetnih agencijah.

Žal mi je, razumem razočaranje, vendar sem si mislila: ali ste ponoreli? Ne želim si bonitetni ocen, ki so „primerne“, pa naj bodo „primerne“ za investicijske banke ali pa „primerne“ za centralne banke. Bonitetne ocene so res bile nekoliko preveč „primerne“, da so se regulatorji nanašali na njih in so usmerjale naš skrbni pregled.

Javna agencija za nedžavna sredstva ima nekaj dobrih lastnosti, ampak kako bomo pa rešili problem domnevne garancije? Kako bomo odpravili problem političnega vmešavanja, če je kapital bank ogrožen zaradi mikroekonomskih posledic tega?

Opraviti moramo še veliko dela pri iskanju sposobnosti, neodvisnosti in celovitosti, sem pa popolnoma gotova glede naslednjega in sicer, da so načela upravljanja družb pomembna, pa naj gre za javni ali zasebni sektor, veljati pa morajo tudi za ESMA in tudi za druge ESA.

  Sven Giegold, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod Barnier, hvala ker ste govorili v nemškem jeziku.

Najprej želim povedati, da se zaradi kriz, ki smo jih ponovno doživeli, spet pojavljajo nekatera ključna vprašanja. Poleg tega, kar je že bilo povedanega, želim še posebej ponovno izpostaviti nekatere vidike. Eden izmed teh vidikov je, da so se bonitetne agencije pogostokrat izkazale kot agencije, ki ugibajo; povedano drugače, agencije, ki niso bile nič kaj bolj sposobne oceniti tveganja, kot vsi ostali. Posledično moramo znatno zmanjšati pomembnost, ki se namenja ocenam, pripravljenim s strani teh bonitetnih agencij v primerjavi z drugimi ocenami na trgu.

Drugi osrednji problem, ki se je pojavil, je oligopolizacija tega trga. Obstaja le peščica resnih ponudnikov. Zato je smiselno povečati število ponudnikov, pa tudi njihovo ozadje. V zvezi s tem so vaše pripombe, gospod Barnier, glede večjega števila akterjev na trgu – ki so jih ponovili tudi drugi – smiselne.

Tretjič, imamo osrednji problem s pobudami, o katerih je v dosedanji razpravi bilo le malo povedanega. Kaj najdemo pri bonitetnimi agencijami? Razmere, v katerih stranke izberejo tiste, ki pripravljajo bonitetne ocene, med peščico agencij, ki obstajajo in so za to delo plačane. To spominja na obiske univerzitetnih študentov pri profesorjih pred izpitom, kjer se pogajajo o plačilu, potem pa se vsi sprašujejo, zakaj so bile ocene sistematično gledano tako visoke. Obravnavati moramo problem pobud.

Vem, da tudi Komisija razmišlja o tem, kako bi zagotovila, da tisti, ki ponujajo finančne produkte, ne bodo mogli, tako kot do sedaj, izbrati svoje bonitetne agencije. To nas pripelje do bistva reform, potrebnih v teh sektorjih, kjer sodelujejo zasebni ponudniki – tisti, ki bodo ocenjeni; povedano drugače, na vseh področjih, razen na področju vladnih obveznic. Odpraviti moramo ta lažni sistem pobud. Namesto tega, da zasebni oligopol zamenjamo z javnim monopolom, kot so to včasih predlagali tisti na levici, moramo zagotoviti, da bo javna agencija zagotavljala nenehno izbiro različnih akterjev, ki bodo zagotovili bonitetne ocene ter da bo kakovost bonitetnih ocen javna in sistematično preverjana.

Gospod Barnier, veselim se vaših predlogov. Upam, da bomo s temi predlogi lahko sistematično rešili probleme, ki obstajajo na tem področju, kljub prejšnjim naporom, vključno z napori gospoda Gauzèsa ter prejšnje Komisije in Sveta – za kar smo hvaležni; in da bomo lahko to dosegli, ne da bi vzpostavili nov monopol, ampak z doslednim reševanjem problemov pobud in predpisov.

  Kay Swinburne, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, že na samem začetku finančne krize je bilo jasno, da so bonitetne agencije naredile velike napake. Zato je to ena izmed prvih zadev, ki jih je lani obravnavala EU. Posodobitev direktive, da bi tako bilo mogoče prenesti odgovornost za dejavnosti EU na agencije, ki imajo povečini sedež v ZDA, moramo pozdraviti, kot ukrep za podrobnejše spremljanje njihovih dejavnosti tu v Evropi.

Bonitetne agencije so zelo močne organizacije in lahko s spremembo bonitetne ocene vplivajo na gibanje trgov. Zato je njihovo neodvisnost treba nenehno zagotavljati in ohranjati. Vendar pa trg ne bi smela presenetiti nobena odločitev, ki sproži tok več milijard evrov. Na primer, bonitetne agencije morajo objavljati svoje nenehne stresne teste in analize scenarijev, da bi se tako izboljšala preglednost trga in zmanjšala presenečenja.

Ne smemo pa pozabiti, kaj je naloga bonitetnih agencij: ocenjevati tvegaje neplačil subjekta, pa naj gre za produkt ali družbo, predvsem družb, ki kotirajo na borzi, vključno s finančnimi institucijami ali celo dolgovi držav. Prav tako ne smemo kriviti bonitetnih agencij za odzivanje na zakonite informacije o stanju naših bank, ne smemo jih izrabljati kot izgovor za odziv trga na grozno stanje naših javnih financ.

Čeprav moramo podpreti podrobno spremljanje njihovih dejavnosti, je treba izoblikovati bolj kritičen predlog glede drugega vprašanja in sicer: zakaj naj bi se trgi, vlagatelji, družbe in suverene države tako močno zanašali na bonitetne agencije, če pa lahko namesto tega same opravijo skrbne preglede in zberejo informacije? Natančneje, zakaj na trgu bonitetnih ocen prevladujejo tri imena, ko pa so trgu na voljo številni drugi? Ko bomo odgovorili na ta širša vprašanja, bo način, na katerega bonitetne agencije odgovarjajo za svoja dejanja, postal bolj smiseln. Z njihovo veliko pristojnostjo in vplivom na trgih, morajo nositi tudi večjo odgovornost.

  Jürgen Klute, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, želim vas opozoriti, da je bonitetna agencija Moody včeraj zvečer ponovno razporedila Grčijo navzdol. Vsi vemo, da je grška vlada v zadnjih tednih močno obremenila svoje ljudi, da bi spravila krizo pod nadzor. Vsi vemo, da je Evropska unija pripravila paket, vreden 750 milijard EUR, da bi podprla države, ki so se znašle v krizi in jim pomagala, da se rešijo iz nje. Kljub temu je bila Grčija razporejena navzdol. Dejansko je enaka usoda doletela tudi Španijo, saj je tudi ona bila razporejena navzdol, ko je sprejela varčevalni paket.

Gospod Barnier, pravkar ste uporabili metaforo termometra ter povedali, da ga ne smemo razbiti. Sprašujem se, ali je termometer resnično ustrezna metafora za bonitetne agencije. Termometer očitno z ničemer ne pomaga, da bi se izboljšalo bolnikovo stanje – temu pač ni namenjen. Nenazadnje termometer ni zdravilo in očitno bolnikovo stanje le še poslabšuje. Nesprejemljivo je, da so države, ki si tako močno prizadevajo, razporejene še bolj navzdol, kljub vsemu, kar so storile.

Zastavlja se vprašanje, kaj te bonitetne agencije dejansko sploh počnejo. Omenjeno je že bilo, da jim ni uspelo opaziti prihajajoče krize. Bonitetne agencije tako niso pomagale napovedati ali diagnosticirati krize. Malo pred zlomom družbe Lehman Brothers, je le ta prejela precej pozitivno bonitetno oceno. Torej z metodami, ki so jih uporabljale, niso bile sposobne ali pa niso želele spoznati, kaj nas čaka. Glede na to, je bil ta instrument popoln polom.

Prav tako nam niso pomagale pri obvladovanju krize. Pravkar sem vam navedel časopisni citat o tem: „Bonitetne ocene niso pomagale izboljšati kriznih razmer, kljub vsem naporom in obstaja zaskrbljenost“ – kot so zapisali mediji – „da paketi, ki smo jih pripravili, ne bodo zadostovali“. To pomeni, da nas bodo še bolj potegnile na dno in razporedile navzdol.

Na koncu želim poudariti, da držav in podjetij enostavno ni mogoče primerjati. Pobližje si moramo ogledati te bonitetne ocene. Uporaba šminke pač ne zadostuje. Potrebujemo korenito reformo bonitetnih sistemov.

  Godfrey Bloom, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, bonitetne agencije so že pred leti prodale svojo dušo hudiču, ko so se začele zanašati na tista podjetja, katerih obveznice so potrebovale bonitetno oceno proti plačilu. Tisti, ki plača goslarju, izbere pesem.

To je neizogibno pripeljalo do nepravilnih bonitetnih ocen. Večina bonitetnih agencij zaposluje otroke, ki komajda razumejo bilance stanja. Svoje ocene spremenijo le takrat, ko so težave očitne že vsem. Presenetljivo je to, da resnico, skrito za številkam, običajno razkrijejo hedge skladi. Ravno oni so na primer razkrili Enron. Vendar pa je lahko resnica, ki se skriva za številkami, nepriljubljena, predvsem na tem področju in ravno zato jih sovražimo.

Celo mladeniči na kokainu, ki delajo za bonitetne ocene, vedo, da so Irska, Grčija, Italija, Združeno kraljestvo in Portugalska na psu. Kaput je kaput v vseh jezikih!

Kaj torej predlaga Parlament? Naše lastne bonitetne ocene, ki jih plačujemo mi, da bi plesale tako, kot bomo mi igrali. Bonitetne ocene AAA lahko dodeli zelo tveganim obveznicam z visoko obrestno mero propadlih gospodarstev evro območja. Vprašanje je, koga bi te preslepile? Z izjemo nekaterih angleških deželnih zborov in BBC dopisnikov za področje gospodarstva verjetno nikogar. Ko bodo ljudje v Evropi spoznali, da so bili poskusni zajčki v ogromnem propadlem valutnem preskusu, bodo požgali to hišo, mnoge izmed nas pa pognali na giljotino in le kdo bi jim lahko zameril?

  Marine Le Pen (NI). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, sedaj lahko jasno vidimo škodo, ki so jo naredile bonitetne agencije. Kriza državnega dolga je pravkar potrdila njihovo prociklično naravo. Slepe, kot so bile pred izbruhom požara, bonitetne agencije delujejo kot resnični požigalci in prilivajo olje na ogenj krize. Uredba Komisije iz septembra 2009 je kot vedno ostala neopažena. Evropski organi so zaradi prirojenega pomanjkanja predvidevanja ponovno bili prisiljeni nujno ukrepati.

Predlogi, ki smo jih prejeli, segajo vse od ohranjanja zakona trga, ki je sprijen zaradi očitnih nasprotij interesov, pa do prekomernega urejanja v slogu Sovjetske zveze, ki je priljubljeno pri Evropski komisiji. Iz dežja gremo pod kap. Želja, ki jo je pred kratkim izrazil gospod Barroso, da bi bile bonitetne agencije pod nadzorom Evropske centralne banke in Komisije, ni realna, predvsem po osupljivi izjavi, ki jo je februarja 2010 podal gospod Trichet, navajam: „Pri prizadevanjih za konsolidacijo bilanc stanj bank je potrebna visoka stopnja zaupnosti“. Povedano z drugimi besedami, potrebujejo tajnost in prikritost.

Jasno je, da se spopadamo s posledicami problema, ne pa z njegovimi vzroki. S tem, ko vemo, ali morajo agencije plačati vlagatelji ali izdajatelji in ali morajo slednji biti javni ali zasebni, neodvisni ali nadzirani, ne bomo rešili ničesar. Kot pravi Maurice Allais, vse dokler bo mogoče uporabljati kredite ex nihilo za nakup, ne da bi kaj imeli in prodati, ne da bi to bilo v naši lasti, bo kapitalizem šel od razcveta do propada, z vse hujšimi posledicami za države in gospodarstva.

Torej moramo predvsem prepovedati ustvarjanje kakršnega koli denarja ali obveznic brez resničnih in oprijemljivih nadomestil. S tem bomo onemogočili divje in nerazumne špekulacije trgov, kar pomeni, da ne bo več nobene potrebe po obstoju kreditnih agencij.

  Edward Scicluna (S&D). – Gospod predsednik, na nedaven napad evropskih voditeljev na bonitetne agencije, glede časovne primernosti in obsega razporeditve navzdol za državne dolgove, lahko gledamo kot na nekoliko pretiran.

Vendar so sedaj napake bonitetnih agencij dobro poznane – mislim, da se glede tega na splošno strinjajo vse strani v Parlamentu. Obveznicam, ki so potem propadle, so dodelile visoke bonitetne ocene. Sedaj, ko se je tok obrnil in gospodarske napovedi v Evropi ostajajo turobne, so krive prekomernega odziva v nasprotni smeri. Zdi se, da jih ne prepriča niti do sedaj še ne viden in izjemen paket v višini 750 milijard EUR. Glede na to, moramo biti previdni pri svojih odzivih in da ne bomo ubili kurirja samo zaradi tega, ker prinaša slabe novice.

Ena stvar je gotova: ne glede na to ali izdajo predobro ali preslabo oceno finančnemu produktu, je vpliv bonitetnih agencij na globalne finančne trge ogromen. Dejansko lahko izsiljujejo državo in njene ljudi, vključno z delavci in upokojenci, kar tudi počnejo. To ima politične posledice, ki jih je treba rešiti.

Razumeti moramo, kako bonitetne agencije pripravljajo in prodajajo svoje bonitetne ocene. Dogovor med izdajateljem vrednostnih papirjev in agencijami očitno predstavlja problem. Drugič, obstaja vprašanje števila agencij in obsega učinkovite konkurenčnosti med njimi. Če je treba regulirati banke in finančne institucije, kar je prav, zakaj bi bonitetne agencije obravnavali drugače, predvsem glede na oligopolno strukturo trga bonitetnih agencij?

Vzroki problema, vključno z navzkrižjem interesov, so torej jasni. Vendar pa so rešitve videti manj enostavne, torej ostanimo preudarni in poiščimo pravo rešitev, pri tem pa pazimo, da se ne bomo prekomerno odzvali ter s tem povzročili resnih posledic.

  Wolf Klinz (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, bonitetne agencije so odigrale strašno vlogo pri globalni finančni krizi, pri težavah evra in si še zdaleč ne zaslužijo pohvale. Pomanjkanje preglednosti, nasprotje interesov, financiranje prek naročnikov in objavljanje bonitetnih ocen v dvomljivem času s procikličnimi učinki ali zapiranje vrat, po tem, ko je konj že začel teči, govorijo sami zase. Bonitetne ocene so in še naprej pozabljajo na to in se ne zavedajo teh problemov.

Osebno sem predlagal, da EU ukrepa sedaj in veseli me, da tudi vi tako mislite. Ustanoviti moramo evropsko bonitetno agencijo na podlagi modela fundacij. Jasno je, da mora biti ta model fundacij finančno neodvisen. Ne sme biti predmet nobenega političnega vmešavanja, ne s strani Evropske centralne banke, Komisije, ne s strani držav članic. Evropska agencija bi lahko kot neodvisna fundacija postala resen konkurent oligopolu ali pa monopolu treh bonitetnih agencij, o katerih sedaj razpravljamo. Vsake produkt, ki je na voljo v Evropi in vsi izdajatelji, ki delujejo v Evropi, morajo imeti dve bonitetni oceni, pri čemer mora eno izmed teh ocen podati evropska agencija.

Da bi bila ta fundacija neodvisna, mora biti tudi finančno neodvisna. To pomeni, da potrebujemo začeten kapital, ki ga lahko zagotovi Evropska investicijska banka ali Komisija, nato pa se mora evropska fundacija financirati sama. Pri tem pa se je treba še dogovoriti, ali bo ta kapital zagotovil naročnik ali pa uporabniki. To vprašanje je prej že izpostavil gospod Giegold. Tudi glede tega moramo sprejeti odločitev.

Na splošno moramo razmisliti tudi o tem, ali bi lahko nekoliko omejili našo odvisnost od bonitetnih agencij, saj menim, da se trenutno preveč zanašamo nanje.

  Vicky Ford (ECR). – Gospod predsednik, pozdravljam razpravo o bonitetnih agencijah. Obravnavati moramo odvisnost od bonitetne ocene in kako k delovanju spodbuditi več agencij, da bi prišlo do večje konkurenčnosti, pa tudi vprašanje nasprotja interesov v zvezi z bonitetnimi ocenami, ki jih plača posojilojemalec. Želim pa povedati, da se je vsak vlagatelj vedno dobro zavedal, da obstaja možnost nasprotja interesov in da bonitetne ocene same po sebi niso priporočila o nakupu ali prodaji.

Prav tako ne smemo pozabiti, da če želimo uresničiti cilje 2020, EU potrebuje investicije in da potrebuje zaupanje v trg, bonitetne agencije pa so ključnega pomena za zaupanje v trg. Kadar bonitetne ocene delujejo, povečujejo dostop posojilojemalcev do kapitalskih trgov, zmanjšujejo obrestne mere in tako v primeru držav izdajateljic prihranijo denar davkoplačevalcev. Prav tako vlagateljem predstavljajo določene smernice, vendar ne odločitev glede nakupa ali prodaje.

Ne pozabite, da v Evropi še nobena država izdajateljica ali podjetje z oceno AAA ni zamujal s plačili. Tudi v tej krizi predstavlja neizpolnjevanje obveznosti subjektov z oceno AAA v strukturiranih posojilih v Evropi manj kot 0,3 %, kar pomeni, da 99,9 % subjektov z oceno AAA izpolnjuje svoje obveznosti. Potrebujemo to zaupanje vlagateljev. Obravnavati moramo naše bonitetne agencije, vendar ne pozabite, da niso naredile prav vsega narobe.

  Claudio Morganti (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, prepričan sem, da morajo biti bonitetne agencije preglednejše in odgovornejše, se pa ne strinjam z vsemi tistimi, ki želijo omejiti njihov obseg in delovanje. Napake bonitetnih agencij v zvezi z napovedovanjem tveganj in opozarjanjem trga glede teh tveganj so preprosto odraz veliko bolj očitnih napak obstoječih javnih finančnih institucij in oblasti ter bančnega sistema na splošno.

Verjamem v prosti trg, prav tako pa verjamem, da sta v sektorju bonitetnih ocen zaželena tudi večja odprtost in konkurenčnost. Vendar pa bi bila ustanovitev evropske javne bonitetne agencije velika neumnost, sramoten, avtoritaren poskus, namenjen širjenju javnega nadzora nad trgom.

Na kratko, preveč poenostavljeno bi bilo, če bi našo analizo omejili le na vprašanje odgovornosti bonitetnih agencij za trenutno finančno krizo, ko pa gre predvsem za gospodarsko krizo. Podatki in sprejete politike dokazujejo, kako je v Evropi in v številnih državah obstajajo prepričanje, da lahko resnično gospodarstvo nadomestimo s financami in s tem opustimo celoten proizvodni sektor.

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisar, današnja razprava o okviru pregledov in operativnega nadzora bonitetnih agencij, je žal še aktualnejša zaradi včerajšnje odločitve agencije Moody’s, da bo razporedila bonitetno oceno Grčije navzdol za cele 4 točke. Seveda se v zadnjih nekaj mesecih ni prvič zgodilo, da je bila bonitetna ocena Grčije resno razporejena navzdol. Vendar pa je včerajšnja razporeditev navzdol očitno provokativna in neupravičena, glede na to, da ne upošteva napredka, doseženega pri izvajanju programa finančnega prestrukturiranja, ki so ga pozdravili predstavniki trojke, ki so v Atenah od včeraj, prav tako pa ne upošteva vzpostavitve sklada za finančno stabilnost, ali dejstva, da je bilo za financiranje potreb grškega gospodarstva zagotovljenih 110 milijard EUR.

Ali je smiselno, da je agencija Moody’s v času, ko predsednik Evropske centralne banke, vodja Deutsche Bank in predstavnik Evropske komisije čestitajo grški vladi za uresničevanje memoranduma, kar je prispevalo k ponovni krepitvi evra proti dolarju in oživljanju evropskih denarnih trgov, še dodatno razporedila Grčijo navzdol in s tem pripravila ravno nasprotno oceno? Ta poteza jasno dokazuje, da obstaja nasprotje interesov, saj ne ogroža le grških prizadevanj pri finančnem prestrukturiranju; prav tako podžiga še nadaljnje špekulativne napade trgov na grško gospodarstvo in na celotno evrsko območje.

To ponovno potrjuje, da te agencije izdajo bonitetne ocene, ne da bi zagotovile njihovo zanesljivost in brez vsakega nadzora nad pobudami in rezultati svojih bonitetnih ocen, kar sproža resna vprašanja glede demokracije ter nacionalne in evropske suverenosti, glede na to, da govorimo o ocenjevanju gospodarstev v evrskem območju.

Navedli bi lahko še številne druge primere. Zavedati pa se moramo, kaj počnemo, da bi zaščitili evropska gospodarstva pred špekulacijami, ki so posledice teh dvomljivih in nepreglednih bonitetnih ocen. Nemudoma moramo ukrepati na dveh ravneh: prva je izvedba ukrepov, s katerimi bo mogoče zagotoviti konkurenčno evropsko bonitetno oceno, druga pa je vzpostavitev strogega in zanesljivega operativnega okvira, ki določa pregledne in enotne standarde meril za ocenjevanje, čas, v katerem so bonitetne ocene objavljene, skupaj z nastalimi odzivi trga in zadnjič, za ocenjevanje bonitetnih ocen sčasoma z vidika njihove točnosti in zanesljivosti.

  Juozas Imbrasas (EFD). – (LT) Glede na splošno ozadje krize, kriza, ki je izbruhnila na področju bonitetnih agencij, razkriva nevarnosti tega sistema. Najpomembnejše je, da se nihče ne čuti odgovornega za končni rezultat ocene tveganja, čeprav aktivnosti teh agencij močno vplivajo na stabilnost finančnih trgov, od njih pa so zelo odvisne tudi možnosti za pridobivanje kreditov in stroški kredita. Na drugi strani je dobro, da Komisija, s tem ko se zaveda, da moramo povrniti zaupanje v trg in povečati zaščito vlagateljev, zagotavlja nova pravila na ravni EU, ki določajo splošne postopke za reguliranje bonitetnih agencij. Sprememba predpisov glede bonitetnih agencij pomeni boljši nadzor na ravni Evropske unije in večjo preglednost v tem sektorju, vendar pa je ta sektor treba še dodatno in podrobneje analizirati.

Treba je zagotoviti ustrezen nadzor bonitetnih agencij in izrekati ustrezne kazni za kršitve. Posojila v aktivnostih bonitetnih agencij morajo postati preglednejša, tako da bodo vlagatelji in uporabniki bonitetnih ocen bolje zaščiteni, najpomembnejše pa je, da sektor bonitetnih ocen postane konkurenčnejši.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospod predsednik, nerazumljiva včerajšnja odločitev agencije Moody jasno kaže prevlado in moč bonitetnih agencij in pomanjkanje preglednosti pri sprejemanju odločitev. Vsaka bonitetna agencija mora biti registrirana, njihove aktivnosti in podlage za odločitve pa morajo biti pod drobnogledom. Zagotoviti moramo neodvisnost bonitetnih agencij, to pa pomeni, da ne smemo dopustiti, da bi bonitetne agencije financirali tisti, katerih kreditna sposobnost se preverja.

Odpraviti moramo neskladnosti in nasprotje interesov: bonitetne agencije ne morejo hkrati svetovati podjetjem in jim izdajati bonitetne ocene. Potrebna je preglednost, kar pomeni, da morajo biti razkriti modeli in podlaga za ocenjevanje. Monopolistični prevladi se moramo upreti z drugo možnostjo in večjo konkurenčnostjo in ravno zaradi tega potrebujemo agencije s sedežem v Evropi. Predlagan je bil temeljni model, vendar pa bi alternativo lahko predstavljal tudi model družbe z omejeno odgovornostjo. Jeseni bo skupina Kenguru, skupaj z gospodom Klinzom, lahko predstavila predlog Komisije.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Težava je v tem, da aktivnosti bonitetnih ocen niso pripeljale le do trenutne finančne krize, ampak so pripomogle tudi k njeni zaostritvi. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih agencijah, predstavljena 2009, je bila pripravljena kot odgovor na urejanje njihovih dejavnosti. S to uredbo je bilo uvedeno obvezno registriranje vseh bonitetnih agencij, ki poslujejo v Evropski uniji in je osredotočena na tri glavne vidike: nadzor, preglednost in nasprotje interesov.

Vendar še zdaleč nismo rešili vprašanja preglednosti in vprašanja, ki se nanaša na oligopolno strukturo trga bonitetnih agencij. Ni normalno, da se gospodarstva držav članic, pa tudi njihova podjetja, zanašajo na ocene, ki jih pripravljajo le tri agencije. Špekulacije o oceni države lahko potisnejo države, ki so v kritičnih razmerah, v bankrot. Zaradi teh okoliščin menim, da moramo ustanoviti ekskluzivno evropsko bonitetno agencijo, ki bo omogočila resnično konkurenčnost in alternativen instrument obstoječim podjetjem.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, komisar, vsi vemo, da je naravnost absurdno, da dve zasebni podjetji iz ZDA in eno iz Združenega kraljestva sprejemata odločitve o bankrotu držav članic EU. Menim, da je ta oligopolnost bonitetnih agencij skrajno nevarna. Druga osupljiva zadeva je čas, ko te agencije postanejo aktive. Evro komaj začne pridobivati na vrednosti in že je nekdo prerazporejen navzdol. Vse govorjenje o ozaveščenosti teh agencij glede svoje odgovornosti lahko postavimo v pravo luč, če razmislimo o dejstvu, da so posojilom brezposelnih državljanov ZDA, zapakiranim kot vrednostni papirji, pogostokrat bile dodeljene bonitetne ocene AAA ter tako označena kot popolnoma varna.

Pri podrobnem pregledu se je izkazalo, da je domnevno nepristransko stališče izdajateljev bonitetnih ocen navadna prevara, saj jih plačujejo izdajatelji vrednostnih papirjev. Vprašljivo je tudi vrednotenje bonitetnih ocen. Pred mednarodno finančno krizo so bankam, ki so potem propadle, dajale najvišje bonite ocene.

Skrajen čas je že, da se vzpostavi nadzor bonitetnih agencij. Vendar pa okrepljen nadzor bonitetnih agencij ne sme biti omejen le na raven EU.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Glede na trenutno gospodarsko krizo, so aktivnosti bonitetnih agencij vse bolj izpostavljene kritikam, ker niso bile objektivne pri ocenjevanju kreditnega tveganja podjetij in celo držav. Te agencije niso zagotovile nobenih predčasnih vrednotenj, ki bi nakazovala na tveganje za nastanek krize, so pa razporedile navzdol bonitetno oceno nekaterih evropskih držav ter s tem še zaostrile krizo.

Glavna težava je v pomanjkanju konkurenčnosti pri storitvah bonitetnih ocen, saj jih nadzorujejo le tri podjetja iz ZDA. Glede na to podpiram predlog predsednika Barrosa o ustanovitvi evropske bonitetne agencije. Kot vsi veste, je ena izmed agencij prejšnji teden spremenila bonitetno oceno Nemčije na podlagi nesprejemljive napake.

Na koncu želim povedati, da mora Evropska unija zagotoviti, da bodo v prihodnje aktivnosti bonitetnih agencij bolje regulirane.

  Ivo Strejček (ECR). – (CS) Gospod predsednik, komisar, zelo pozorno sem poslušal to razpravo o bonitetnih agencijah in vsekakor ne podpiram bonitetnih agencij, prav tako pa nisem njihov zagovornik.

Na drugi strani pa nimam nobenih pomislekov glede neke vrste monopola ali oligopola, ki obstaja med bonitetnimi agencijami. Niti eden izmed govornikov se ni vprašal, kako je mogoče, da so se nekatere države, ki so si nakopale te ogromne dolgove, znašle v takšni finančni zmešnjavi, iz katere ni bilo izhoda. Zelo dobro bi bilo razmisliti o sistemu državnih intervencij pri delovanju prostega trga. Če bi naše razmišljanje še dodatno peljali v to smer, mogoče ne bi imeli toliko skrbi z bonitetnimi agencijami.

  Lara Comi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, še enkrat se vam zahvaljujem za besedo v tej razpravi, ki poteka nekaj dni po tem, ko je bonitetna agencija še enkrat razporedila grški dolg navzdol.

Vprašanja, povezana z naravo in upravljanjem teh agencij, ki so sedaj postale že skoraj institucionalizirane zaradi njihovega pomena v našem gospodarskem sistemu, trenutno prevladujejo v politični razpravi zaradi njihove vloge v globalni finančni krizi in trenutni krizi v evrskem območju.

Gospodarski sistem, kot je naš, ne more delovati brez neodvisnih organov, ki analizirajo javne račune in račune zasebnih podjetij. Izziv predstavlja zagotavljanje, da te kreditne agencije izvajajo svoje dejavnosti pregledno in v skladu s skupnimi standardi, saj bi lahko napaka na njihovi strani dejansko povzročila bankrot podjetja ali pa predstavljala pomemben dejavniki pri začetku nove krize.

Verjamem, da bonitetnih agencij ne smemo nacionalizirati, ampak poiskati ravnovesje med njihovo neodvisnostjo in potrebo po zagotavljanju ustrezne ravni odgovornosti do vlad. Zato je iskanje uravnovešene rešitve po mojem mnenju pravi način za zagotavljanje boljše prihodnosti, tudi v Evropi.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, komisar, včerajšnja razporeditev bonitetne ocene Grčije navzdol s strani agencije Moody’s resnično sproža številna vprašaja, kot so že povedali drugi poslanci.

Rad bi dodal element, da bi tako skušali razumeti, ali je operativni okvir za te agencije resnično čist, ali je pregleden in ali je formaliziran. Večino ukrepov, ki jih izvedejo fizične osebe proti tem specifičnim agencijam v Združenih državah Amerike, je neutemeljenih zaradi zakona iz leta 1933, ki določa, da bonitetne agencije niso odgovorne za denar, ki je bil izgubljen zaradi napačnih bonitetnih ocen.

Ukrepi teh specifičnih agencij so zaradi tega nenadzirani. Igra špekulacij nima omejitev, nima mej in pomanjkanje evropskega zakonodajnega okvira povzroča veliko zmede v Evropski uniji in v vseh državah.

Razumeti moramo, da prosto gospodarstvo ne pomeni zakona najmočnejšega, ne pomeni neodgovornosti. Kjer to ni jasno, se moramo odzvati z zakonodajo; izboljšati jo moramo z zakoni. Gospod predsednik, govorili ste o konkurenčnejših, številnejših agencijah. Od Komisije v bližnji prihodnosti pričakujemo veliko.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, vsem se želim zahvaliti za kakovost in odkritost vaših govorov. Ne bom se vračal na vlogo teh agencij ali pomembnost bonitetnih ocen, ki jih izdajajo; gospa Comi je to pravkar zelo dobro opisala.

Moja druga predhodna opomba, s katero sem želel ponoviti pripombe, ki sta jih pravkar podala gospod Papanikolaou in gospod Strejček, se glasi, da moramo izboljšati način, na katerega delujejo te agencije. Zagotovljena mora biti preglednost – na to se bom še vrnil – in te bonitetne ocene morajo biti čim bolj dokončne in objektivne. To bomo dosegli, to moramo doseči, vendar pa ne pomeni, da podjetij, predvsem finančnih podjetij, ne bo treba upravljati pravilno, da jim ne bo treba imeti internega in zunanjega sistema nadzora in orodij za krizno upravljanje – to prav tako predstavlja del predloga, ki ga je pripravila Komisija – in ne pomeni, da se državam ne bo treba več ustrezno upravljati, da jim ne bo treba ustrezno upravljati javnih financ in da jim ne bo treba nadzirati porabe.

Dotaknil se bom bonitetnih agencij. Upamo, da bo nova predlagana sprememba uredbe za te agencije sprejeta brez zamud in bomo tako lahko zagotovili, da jih bo ESMA učinkoviteje nadzirala. Gospa Le Pen ni več tu, vendar mora popraviti svoje informacije. Teh agencij ne bo nadzirala Centralna banka ali Komisija. Na trgu smo želeli več nadzora in preglednosti in logično je, da to vlogo prevzame nov, neodvisen organ ESMA. Kot je gospod Klinz lepo povedal, potrebujemo to preglednost, saj vidimo, kaj se je dogajalo v zadnjih nekaj letih.

Kot pa sem povedal na začetku govora, ti predlogi, skupaj z obstoječo zakonodajo – to zakonodajo o bonitetnih agencijah je omenil gospod Cutaş, ki jo je treba skrbno izvesti do konca leta, vendar bo v celoti stopila v veljavo šele decembra 2010 – ne zaobjemajo vseh vprašanj.

Nekatera vprašanja na primer niso bila temeljito preučena. Diverzifikacija, večja konkurenca – gospa Swinburne in gospod Scicluna sta se sklicevala na to potrebo po trgu agencij, ki ni koncentriran v rokah peščice ljudi. Gospod Giegold je prav tako zelo jasno spregovoril o sedaj široko razširjenem modelu „plača izdajatelj“: ali gre za zdrav model? Ali je vzdržen? To vprašanje je izpostavil tudi gospod Karas.

Na to vprašanje se moramo osredotočiti istočasno z vrednotenjem predpisov, navedenih v novi zakonodaji, ki naj bi stopila v veljavo decembra, saj smo poudarek še posebej namenili konfliktom interesov z namenom, da bi jih zmanjšali. Ali bo ta zakonodaja zadostovala? V vsakem primeru moramo obravnavati vprašanje modela plača izdajatelj, ki ga je omenil gospod Giegold.

Tretje vprašanje, ki ga moramo obravnavati, kot del naših novih prizadevanj, predstavljajo evropski in nacionalni zakoni. Ali ni res, da so ti zakoni, tako menim, preveč odvisni od bonitetnih ocen bonitetnih agencij? Zadnje, gospa Băsescu je pravkar izpostavila vprašanje posebne metodologije za dolg države: tudi tu moramo opraviti nekaj zahtevnega dela.

Rad bi se zahvalil gospodu Sánchezu Presedu, ker je podprl hiter sporazum o paketu nadzora. Gre za enega izmed ključnih vidikov, saj rabimo, da ESMA nadzoruje te agencije, poleg tega pa opravlja še druge naloge.

Da, potrebujemo bolj strukturiran odziv. Ravno zaradi tega podrobno proučujemo vsa vprašanja, ki sem jih pravkar izpostavili, natančneje: neodvisnost, ki jo pričakuje gospa Bowles, neodvisnosti si želim tudi jaz – s tem mislim verodostojnost – za te agencije; vse akterje, ki ne delujejo dovolj dobro; strukture trgov; in konkurenčnost, vključno z idejo – po mojem mnenju upravičeno – o evropski agenciji, predvsem za obravnavanje vprašanja dolga držav in mogoče tudi drugih vprašanj.

Nisem omenil statusa te agencije. Ali bo javna agencija, zasebna agencija, javno-zasebno partnerstvo ali zanimiva zamisel, ki jo je omenil gospod Klinz, fundacija? V naslednjih tednih bomo obravnavali vsa ta vprašanja.

Številni izmed vas, vključno z gospo Bowles, pravkar tudi gospod Chountisom in gospod Podimata pred nekaj trenutki, se omenili nedavno razporeditev bonitetne ocene Grčije navzdol. Kot komisar ne bom podrobno komentiral vsake bonitetne ocene, ki jo je izdala določena bonitetna agencija. To bi zahtevalo veliko časa, pa tudi ni naša vloga; ne smemo biti preveč dramatični, ko govorimo o verodostojnosti bonitetnih ocen, ki so bile ali se izdajo.

To mi ne preprečuje, ali mojemu kolegu in prijatelju gospodu Rehnu, ki vas je nagovoril danes zjutraj, da izraziva presenečenje – tudi gospod Mölzer je izrazil presenečenje – nad časom te najnovejše bonitetne ocene Grčije s strani ene izmed agencij. Gospe in gospodje, dobro se zavedamo – to moramo povedati tudi navzven – , da si Grčija trenutno močno prizadeva, da bi stabilizirala svoje javne finance in obnovila močno, zdravo rast, ko je omenil gospod Klute.

Komisija popolnoma zaupa v ta proces, ki ni enostaven, je pa nujen in mora uspeti. Prav tako je treba poudariti, da Grčija ni sama. Uživa evropsko solidarnost – ta solidarnost so na najvišji ravni pokazali vodje vlad in držav, Komisija, Centralna banka in Mednarodni denarni sklad pred nekaj tedni in še naprej se bo dokazovala in jo bo mogoče čutiti.

Različne bonitetne ocene in vsa pozornost, osredotočena na njih, tudi spori glede metodologij in pravočasnosti: vse to me spodbuja pri našem delu reformiranja agencij, delu, ki smo ga začeli, kot sem naveden v našem sporočilu z dne 2. junija in izpostaviti želim, da bomo predložili nekatere zakonodajne predloge o teh vprašanjih najkasneje do konca leta ali v začetku prihodnjega leta.

Če zaključim, gospod Klute, omenili ste, da ko govorimo o vseh teh vprašanjih, ne govorimo le o bonitetnih ocenah. Ta element, to orodje, ki ga je nujno treba izboljšati, moramo vključiti – več preglednosti, nadzora, verodostojnosti in raznolikosti – v celostno strukturo, ki predstavlja inteligentno urejanje in učinkovit nadzor. To so lekcije še nekončane krize in veliko se bomo naučili na vseh teh lekcijah. Ponavljam: učinkovitemu nadzoru in inteligentnemu reguliranju se ne sme izogniti noben akter, noben produkt, noben trg, nobena regija.

Ravno ta načrt je predlagala Komisija 2. junija, kar je podprl Svet ministrov v Luksemburgu pred dvema dnevoma in upam, da ga podpira tudi Evropski svet, kar si želi predsednik Barroso. Gospe in gospodje, računate lahko name in na nas, da vam bomo do začetka prihodnjega leta predstavili predloge, enega po enega, korak za korakom, o vseh dejavnostih, ki smo jih izvedli, tako da se bomo lahko na evropski ravni in ob dobrem sodelovanju z drugimi regijami sveta, predvsem pa z Združenimi državami Amerike, naučili iz vseh lekcij te krize, ki vpliva na državljane, potrošnike in podjetja.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.