Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 17. junij 2010 - Strasbourg

11.2. Nepal

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o Nepalu.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, avtorica. – (PL) Benjamin Franklin je nekoč dejal, da „ustava ZDA ne jamči sreče, samo njeno zasledovanje“. Danes pa se državljani Nepala ne morejo zanesti na to, da lahko zasledujejo srečo.

Delo z ustavo se še kar naprej vleče, glavni akterji na političnem prizorišču, vključno z maoistično Združeno komunistično stranko Nepala, niso pripravljeni sklepati kompromise, medtem pa vojsko še vedno obdaja tančica skrivnostnosti glede njenega financiranja in novačenja. Sočasno pa na drugi strani in daleč od državnih struktur 30 milijonov državljanov živi v izredni revščini in nepismenosti ter nima dostopa do elektrike ali komunikacij. Nepal tiči v pasti revščine in zapravlja naravni potencial svoje geografske lege in izjemnih naravnih danosti. Zato pozivamo nepalske organe oblasti, naj ne zapravijo mirovnega sporazuma iz leta 2008, ampak si ves čas prizadevajo za razglasitev nove ustave, ki ne bo opredelila le pravic in odgovornosti državljanov, ampak bi lahko postala simbol nove demokratične strani v knjigi zgodovine Zvezne demokratične republike Nepal.

Kot poslanka iz države, ki so jo zaznamovale zgodovinske delitve, razumem, v kako težkem obdobju je sedaj Nepal. Ustava in mednarodni pozivi državljanom Nepala sreče ne bodo zagotovili, vendar pa jim lahko pomagajo, da k njej stremijo.

  Charles Tannock, avtor. − Gospod predsednik, politična nestabilnost v Nepalu je komajda presenetljiva glede na ogromne spremembe, ki so se v tej državi zgodile v zadnjih dveh desetletjih. Pokol v palači leta 2001 je usodno spodkopal monarhijo in poskusi kralja Gjanendre, da vzpostavi absolutistično ureditev za boj proti maoističnim upornikom, so se izjalovili. Pred dvema letoma so maoisti prevzeli oblast in uničili monarhijo, vendar jih je hitro odstavila koalicija nasprotnikov.

Videti je, da je bila vzpostavitev republikanske demokracije samo lažno upanje. Seveda navadni Nepalci še vedno trpijo zaradi visoke stopnje brezposelnosti, bolezni, podhranjenosti ter, kot tudi ta resolucija izpostavlja, nasilja in po vsej verjetnosti tudi mučenja. Hitrih političnih sprememb v Nepalu na žalost niso spremljali ukrepi za spodbujanje sprave in učinkovitega prehodnega sodstva.

Upam, da bo EU sedaj osredotočila svoja prizadevanja na to področje ter tudi ponudila nujno humanitarno pomoč. Nepal je izpostavljen tveganju, da propade, a si tega tveganja si ne moremo privoščiti ob toliko drugih varnostnih izzivih v južni Aziji.

  Raül Romeva i Rueda, avtor. − Gospod predsednik, govorim v imenu svoje kolegice Jean Lambert, ki danes ne more biti tu z nami. Je vodja delegacije za odnose z južno Azijo, ki pokriva tudi Nepal. Želela je povedati naslednje.

Jasno je, da je v zadnjih nekaj letih Nepal doživel veliko pozitivnih sprememb, kot je izpostavljeno v skupni resoluciji, v težkih okoliščinah. Vendar pa ni presenetljivo, da je prišlo v teh spreminjajočih se razmerah do nazadovanja pri izvajanju mirovnega sporazuma in da do letošnjega 28. maja niso uspeli pripraviti novega osnutka ustave, ki bi trajno ukoreninila načela demokracije in človekovih pravic.

Ustavodajna skupščina je bila sedaj podaljšana za eno leto v skladu s načrtom v treh točkah, o katerem so se v zadnjem trenutku dogovorile tri največje stranke, da uresničijo zadane cilje tako pri mirovnem sporazumu kot pri ustavi. Menimo, da je zelo pomembno, da se ta priložnost, ki je ukoreninjena v izvoljeno telo, ne zapravi.

Hitrejši razvoj je odvisen od obstoja ustavne in politične civilne družbe. Obstajajo možnosti za velik razvoj obnovljivih virov energije, vendar pa je težko vlagati, če stabilnost, demokracija in pravna država nimajo trdnih temeljev.

Integracija nekdanjih maoističnih borcev je nujna, tako zaradi teh posameznikov kot tudi zaradi tega, ker je to znak pravega napredka demokratičnega procesa.

Menim, da je mednarodni odbor, vključno z Evropsko unijo, pripravljen pomagati s praktičnimi ukrepi, če je potrebno, vendar pa obžalujemo umik misije Združenih narodov v Nepalu (UNMIN) v nekaj tednih, če ne bo napredka.

Kot je bilo rečeno, je Nepal napravil velik napredek pri ukoreninjenju demokracije v novi republiki in zato pozivamo vse vključene strani, da se premaknejo naprej pri izvajanju načrta v treh točkah. Če tega ne storimo, tvegamo, da izgubimo zaupanje nepalskega ljudstva. Njihova priložnost za pravi razvoj je tesno povezana s političnim napredkom.

  Cristian Dan Preda, avtor. – (RO) Razmere v Nepalu so zaskrbljujoče, ker se je v tej državi nedavno tega razplamtelo nasilje.

Nova ustava mora biti nedvomno sprejeta, da se lahko konsolidira proces narodne sprave po desetletni državljanski vojni, ki je do svojega zaključka v letu 2006 terjala okrog 13 000 žrtev. Ta bo lahko oblikovala pravni okvir za upravljanje političnega življenja v Nepalu, če se spodbujajo demokracija in človekove pravice. V zvezi s tem menim, da se morajo stranke pogajati brez kakršnih koli predpogojev, da se vzpostavi ustavodajna skupščina, ki bo vse skupaj premaknila v želeno smer.

Poročila mednarodnih organizacij za zaščito človekovih pravic izpostavljajo tudi to, da je treba okrepiti pravosodni sistem, da se lahko konfliktne situacije rešujejo po mirni poti.

Nenazadnje pa želim poudariti, da politična nestabilnost negativno vpliva na družbenoekonomske razmere v Nepalu, ki je že tako ena od najrevnejših držav na svetu. Kot se vsi dobro zavedate, brez stabilnosti ni blaginje.

  Joe Higgins, avtor. − Gospod predsednik, strmoglavljenje fevdalne monarhije leta 2006 je bil ogromen korak naprej za nepalsko ljudstvo. To je bilo množično dejanje delavskega razreda, kmetov in srednjih slojev družbe, ki so to zmago dosegli z množično mobilizacijo ljudske oblasti.

Vendar pa je sedaj jasno, da kapitalistični establišment in desničarske politične stranke ne želijo nadaljevanja te revolucije, saj bi ogrozila njihov gospodarski nadzor in privilegiran položaj v nepalski družbi. Od 29 milijonov Nepalcev jih sramotnih 50 % živi v izjemni revščini, 16 % pa jih je hudo podhranjenih. Tam je več milijonov ljudi brez zemlje, z veliko stopnjo nepismenosti.

Ob veliki podpori nepalske družbe so komunistične stranke napravile hude politične napake, ko so se pridružile koaliciji v vladi po letu 2006 skupaj z desničarskimi strankami, katerih želja je bila pridobiti politično moč ob ohranitvi gospodarskih odnosov, kar preprosto pomeni nadaljevanje revščine in pomanjkanja zaradi zmotne teorije maoistov, da je kapitalistična demokracija nujna pot do socializma.

Vendar pa sta množično gibanje v letu 2006 in ponovna množična stavka maja letos jasno pokazala, da si delavski razred in revni želijo socialistično preobrazbo in sistem, ki jim bo omogočil prihodnost brez revščine in zatiranja. Pristop, ki ga sedaj potrebujejo stranke, ki resnično zastopajo množice in želijo preobraziti nepalsko družbo, bi moral ponuditi odločno vodstvo, neodvisno od strank establišmenta. To pomeni odvrnitev od koalicionizma in uveljavljanje programa, ki bi glavne vire bogastva prenesel v javno last, kjer bi jih demokratično razvijali delavci in kmetje.

Takšen demokratični socialistični program bi omogočil ekonomsko in gospodarsko preobrazbo Nepala in bi bil tudi vzor deset milijonom revežev v Indiji in delavcem na Kitajskem. Ključnega pomena je tudi to, da morajo imeti različne nacionalne skupine v Nepalu popolno neodvisnost in da se njihove pravice spoštujejo.

  Marietje Schaake, avtorica. − Gospod predsednik, po desetletju državljanske vojne v Nepalu je bil leta 2006 sklenjen mir, žal pa je država kljub sporazumu postala manj miroljubna. Politični boji povzročajo politično nestabilnost in ovirajo pomembne reforme, kot je priprava ustave republike, katere rok je bil pred kratkim prestavljen za eno leto.

Prav tako ovirajo ponovno integracijo in rehabilitacijo nekdanjih borcev Ljudske osvobodilne vojske. Nepal ima ogromen potencial za gospodarski razvoj in zmanjšanje vseprisotne revščine, vendar pa je za to nujno potrebna stabilnost.

Prvič, odgovornost za sistematično kršitev vojnih zakonov mora biti nemudoma ugotovljena, tudi med pripadniki Ljudske osvobodilne vojske in državnih varnostnih organov. V tem postopku bi morali sodelovati Združeni narodi, zlasti pri sodelovanju v mednarodnih oboroženih silah. V Nepalu delo Komisije za izginotja, Komisije za resnico in spravo in Komisije za nacionalni mir in rehabilitacijo ne bi smelo obsegati samo ugotovitev odgovornosti za preteklost, ampak tudi sodelovanje v skupni prihodnosti.

Stranke – in tudi vlada – bi morale narediti konec političnemu vmešavanju v kazenske postopke, da se vzpostavi politično neodvisno sodstvo v ustavnem postopku, in v zvezi s tem načrtovati ratifikacijo statuta Mednarodnega kazenskega sodišča.

Pozivamo EU in države članice, da podprejo vsa prizadevanja nepalske vlade in strank, da najdejo rešitev za integracijo nekdanjih maoističnih borcev v nacionalno vojsko ali druge varnostne organe ter poiščejo druge izvedljive rešitve za tiste, ki ne morejo biti integrirani. Tudi EU bi se morala strogo držati prepovedi izvoza smrtonosnega orožja v Nepal ter izvoza katerih koli orodij, ki bi se lahko uporabljala za mučenje ali nečloveško ravnanje, kot je bilo navedeno v resoluciji, ki jo je Parlament danes sprejel.

  Elena Băsescu, v imenu skupine PPE. – (RO) Čeprav se je državljanska vojna, ki je trajala desetletje, končala v letu 2006, so gospodarske in družbene razmere v Nepalu še naprej izredno težke. Pomanjkanje stabilnosti pomeni, da se Nepal ne more razviti v enaki meri kot njegovi sosedi Kitajska in Indija, ki sta gospodarstvi v vzponu. Zveza 22 protimaoističnih strank ni uspela uresničiti zastavljenega cilja, in sicer da se ustava sprejme do 28. maja 2010.

V zvezi s tem pozdravljam odločitev, da se mandat ustavodajne skupščine podaljša za eno leto. Izrednega pomena je, da Nepal sprejme ustavo, ki bo zagotovila pravilno delovanje pravnega reda in spoštovanje svoboščin državljanov. Nazadnje želim še poudariti, da so največje grožnje stabilnosti v Nepalu ekstremizem in uporaba nasilja za reševanje političnih nesoglasij.

  Zbigniew Ziobro, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, razmere v Nepalu že vrsto let povzročajo veliko zaskrbljenost opazovalcev. Res je, da so prve dokaj demokratične volitve v tej državi potekale leta 1959, vendar so bili tisti demokratični ukrepi zelo nestabilni in so jih izničili izpadi nasilja. V zadnjih letih je videti nekaj napredka na področju varnosti. Sprva je bil leta 2006 sklenjen obsežen mirovni sporazum – ta je končal državljansko vojno, ki je pustošila po državi celo desetletje. Nato so bile leta 2008 izvedene volitve v ustavodajno skupščino, za katero so mednarodni opazovalci ugotovili, da je izpolnila številne mednarodne standarde.

Sedaj pa z obžalovanjem opažamo poslabšanje razmer v Nepalu. Nedavna odločitev političnih strank, da je nujno ukrepati in podaljšati mandat ustavodajne skupščine, je pomemben korak k ponovni vzpostavitvi miroljubne vlade v državi. Evropska unija in države članice bi morale podpreti vsakršna prizadevanja za vzpostavitev soglasja in stabilnosti v Nepalu. Pozornost moramo usmeriti tudi na spoštovanje človekovih pravic in pravic kristjanov, kajti tudi te se na žalost v Nepalu kršijo.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Ne bom bral, ampak govoril, obljubim pa, da bom govoril počasi, čeprav je to v nasprotju z mojo naravo.

Razmere v Nepalu se paradoksalno izboljšujejo, in to po zaslugi nedavnih odločitev in okrepljene oblasti – če temu tako rečemo – parlamenta, čeprav je Nepal šele na začetku zelo dolge poti. Desetletje državljanske vojne je v državi pustilo velik pečat in, odkrito rečeno, je šele sedaj mogoče videti nekaj svetlobe na koncu predora.

Kaj lahko stori Evropski parlament? Prav gotovo lahko podpre demokratične spremembe v Nepalu, pri tem pa ne smemo pozabiti, da imajo politične stranke, ki delujejo v tej državi, svoje lastne predloge, načrte za reformo in vizije razvoja Nepala. Vseeno pa so to maoistični predlogi, komunistični, in so že po definiciji zelo sporni.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – (FI) Gospod predsednik, državljanska vojna, ki je trajala skoraj desetletje, med maoističnimi borci in kraljevo nepalsko vojsko, kot se je tedaj imenovala, se je zaključila z mirovnim sporazumom leta 2006. V tej vojni ni bilo pravih zmagovalcev ali poražencev. Situacija je bila edinstvena, ker vojska, ki je bila pod monarhovo oblastjo in se je borila proti maoistom, sporazuma ni sklenila z njimi: to so storile druge politične stranke.

Nepal še vedno poskuša rešiti probleme, povezane s spodbujanjem mirovnega procesa. Veliko dogovorjenega čaka na uresničitev in med ljudmi vlada vse večji nemir. Glavno vprašanje pri nezaključenem mirovnem procesu se verjetno nanaša na nacionalno vojsko, njeno velikost in vodstvo. Vojsko je treba demokratično nadzorovati. Nepalu je treba ponuditi pomoč, ker so nekdanji maoisti vključeni v njeno nacionalno vojsko, varnostne organe in na drugih odgovornih položajih. Združeni narodi bi morali nemudoma raziskati kazniva dejanja kršenja človekovih pravic, ki so se pojavila med nepalskimi mirovniškimi silami.

Nacionalna nepalska komisija za človekove pravice si zasluži vse pohvale za zelo koristno delo. Mednarodna skupnost si mora prizadevati, da dosledno sodeluje pri reševanju ključnih problemov. Prihodnost mirovnega sporazuma je v rokah nepalskih nosilcev odločanja.

  Corina Creţu (S&D). – (RO) Poleg komentarjev kolegov poslancev o napetostih in nasilju v tej državi bi želela izpostaviti enega od najbolj bolečih vidikov trenutne situacije, s katero se sooča nepalska družba, namreč revščino. Prebivalstvo trpi zaradi katastrofalnih življenjskih pogojev, ki jih še poslabšuje politična nestabilnost, ta pa vpliva na možnosti Nepala za gospodarsko rast. Kot smo v Parlamentu že omenili, ta država geografsko leži med dvema gospodarstvoma z najhitrejšo rastjo na svetu, Kitajsko in Indijo. Vendar pa Nepal zaradi razmer, v katerih se je znašel, ne more izkoristiti svojega potenciala.

Ker tretjina njegovega prebivalstva živi pod absolutnim pragom revščine, ker je šestina njegovega prebivalstva podhranjena in ker ima država najvišjo stopnjo nepismenosti v južni Aziji, grozita pa ji tudi energetska kriza in inflacija, ki zlasti vplivata na cene hrane, je Nepal ne samo žarišče napetosti, ampak tudi velik humanitarni problem. Zato menim, da moramo ne le usmeriti politično pozornost na državo, ampak tudi ponuditi konkretno podporo, da pripomoremo k razvoju nepalskega gospodarstva in nepalskega ljudstva.

  Nirj Deva (ECR). – Gospod predsednik, imel sem veliko srečo, da sem se pred kratkim vrnil iz Nepala. Razumeti moramo, da je nepalski politični proces zelo krhek, vendar pa napreduje. Menim pa, da je zelo nerazumno, da se politični proces nadaljuje brez razorožitve maoistov, kajti maoisti so zavrnili sodelovanje v političnem procesu. Želijo si spremembe vlade, vendar se nočejo razorožiti.

Politični proces ni mogoč, če obstaja oborožena skupina ljudi, ki orožja ne želi predati organom oblasti. Dokler tega vsi vpleteni ne zagotovijo, moramo zelo obzirno prepričati obe strani v Nepalu, da je v dolgoročnem interesu vseh ljudi v Nepalu in za pomoč Evropske unije bistveno, da se vsi razorožijo, stopijo skupaj in oblikujejo takšno vlado, kot želijo.

  Róża Gräfin von Thun und Hohenstein (PPE). – (PL) Naključje je hotelo, da sem v Nepalu živela nekaj let. To je bilo ravno v času, ko je nepalsko ljudstvo z velikim trudom poskušalo vnesti spremembo in izboljšati svoj politični sistem. Takrat, skoraj 20 let je že tega, sem na to gledala z velikim optimizmom. Izkazalo se je, da je ta proces precej težji, kot si je kdor koli od nas predstavljal. Nenazadnje je Nepal država z izjemnimi kulturnim bogastvom in zgodovino. Nepalci so v svoji veri globoki in resni. So miroljubni ljudje in imajo miroljuben pogled na svet. Tu razpravljamo o velikem gospodarskem potencialu Nepala. Nepal nima gospodarskega potenciala. To je dramatična država, ki nima praktično nobenih naravnih virov. Poleg tega jo pustošijo poplave in potresi. Zelo močno se trudi. V takšni težki situaciji je nenazadnje tudi zato, ker je stisnjena med dvema ogromnima in zelo težavnima sosedama. Če Nepalu ne damo vse potrebne pomoči, tako politične kot materialne, se lahko konča tako kot v Tibetu, to pa bi bila ogromna in tragična izguba za vse nas.

  John Dalli, član Komisije. − Gospod predsednik, ta dolgotrajna mrtva točka v nepalski politiki je razlog za veliko zaskrbljenost, zato Komisija zelo pozorno spremlja tamkajšnje razmere.

28. maj 2010 je bil rok za razglasitev nove, povojne ustave. Pozitivno je, da so se ustavni krizi izognili tako, da so rok podaljšali za eno leto. Vendar pa veliko spornih vprašanj še naprej ovira postopek priprave, kot so vrsta federacije, integracija nekdanjih maoističnih borcev in združitev dveh vojsk. Še vedno obstaja veliko tveganje, da država zapade v začarani krog izgredov in negotovosti.

Dve vprašanji – priprava ustave in združitev Ljudske osvobodilne vojske – postajata vse bolj zapleteni. Razen v primeru, da obstaja pristna želja po vzajemnem delovanju, niti eno leto ne bo dovolj.

Kar zadeva človekove pravice v državi, je dobro, da je bil mandat Urada visokega komisarja za človekove pravice v Nepalu podaljšan za 12 mesecev. Ta urad je bil ustanovljen v Nepalu leta 2005 in je odtlej spremljal človekove pravice in o njih poročal, obenem pa je tudi nudil usposabljanje in tehnično pomoč državnim ustanovam in civilni družbi.

Z nedavno smrtjo nekdanjega ministrskega predsednika in nekdanjega nepalskega predsednika kongresa G. P. Koirale je usoda političnega mehanizma na visoki ravni postala negotova, saj sedaj nimajo spravljivega voditelja, ki bi lahko reševal nesoglasja med glavnimi političnimi strankami in potisnil mirovni proces naprej. EU mora igrati ključno vlogo pri pomoči Nepalu skozi ta težek proces. V zadnjem času smo slišali veliko izjav vodij misij in uradnikov za stike z javnostjo visokega predstavnika, ki pozivajo vse stranke, naj se vrnejo za pogajalsko mizo. EU je pripravljena podpreti vlado Nepala in ji pomagati premagovati izzive, ki so pred njo. EU bi morala biti pripravljena pomagati v katerem koli procesu, ki vodi v trajen mirovni proces. EU in države članice skupaj predstavljajo več kot 50 % razvojne pomoči, ki jo dobiva Nepal. Komisija pomaga pri mirovnem procesu s podporo nepalskemu mirovnemu skrbniškemu skladu. 6 milijonov EUR je bilo dodeljenih lani, 22 milijonov EUR pa je načrtovanih za 2011. Doslej so bila sredstva namenjena za vzdrževanje maoističnih vojaških taborov, vključno s plačami za nekdanje borce. Vse pomembneje postaja, da zagotovimo, da nepalsko ljudstvo, katerega pričakovanja so se povečala po mirovnem gibanju v letu 2006, lahko zaživi v miru, na katerega že tako dolgo čaka.

V tesnem sodelovanju z državami članicami Evropske unije Komisija še vedno zasleduje prizadevanja, bodisi diplomatska, politična ali razvojna, ki lahko pripomorejo k stabilnemu, demokratičnemu in miroljubnemu Nepalu.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo ob koncu razprav.

Pisne izjave (člen 149)

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) S kolegi poslanci v celoti delim zaskrbljenost zaradi političnih razmer v Nepalu. Kot poslanci Evropskega parlamenta imamo nenehno dolžnost, da vse tiste, ki kršijo človekove pravice, opominjamo na njihovo odgovornost do preostalega sveta. V vzpostavitvi demokracije in politične stabilnosti v Nepalu moramo dejavno sodelovati. Vendar pa je nujno, če želimo, da so naše kritike in priporočila prepričljiva, postaviti dober zgled in pomesti tudi po svoji lastni hiši – tu, v Evropski uniji. Dobro znano je, da v Latviji več kot 20 % ljudi nima volilne pravice. Ko se je pridružila EU, je Latvija obljubila, da bo ta problem odpravila, vendar se do danes ni nič spremenilo. Zaradi tega je sedaj že 20 let več kot 35 000 ljudi v Latviji brez državljanstva. Večina teh ljudi na ozemlju Latvije živi vse svoje življenje, nimajo pa volilne pravice, ne smejo delati v javnem sektorju ali uporabljati svoj materni jezik v državnih ustanovah. Menim, da bodo naše izjave in želje glede tretjih držav precej tehtnejše, ko bomo na ozemlju EU prenehali cinično ignorirati človekove pravice prebivalcev Unije. Ne očitajmo drugim napak, ki jih sami delamo.