Dobesedni zapisi razprav

Torek, 7. september 2010 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: Jerzy BUZEK
predsednik

(Seja se je začela ob 9.05)

2. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

3. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razglasitev vloženih predlogov resolucij): glej zapisnik

4. Stanje Unije (razprava)

  Predsednik. – Razglašam, da se je seja začela.

Naslednja točka je izjava predsednika Evropske komisije o stanju Unije. Kot se spomnite, smo včeraj govorili o problemu prisotnosti na najpomembnejših plenarnih razpravah v Parlamentu. Urad je včeraj ta problem preučil in je glede potrebe po povečanju prisotnosti pri ključnih razpravah istega mnenja, kot konferenca predsednikov. Prav tako smo ugotovili, da je potrebnega več časa za premislek o načinih, s katerimi bi bilo mogoče zagotoviti večjo prisotnost na najpomembnejših razpravah. Po včerajšnjih posvetovanjih s predsedniki političnih skupin, vas želim obvestiti, da tokrat ne bomo uporabili postopka za preverjanje prisotnosti. Prav tako vam izrekam dobrodošlico ob posebni razpravi, za katero verjamemo, da je zelo pomembna za prihodnost Evropske unije. Veseli me, da je udeležba precej visoka, saj bo zaradi tega razprava potekala v pravem vzdušju. Prvič do zdaj bomo razpravljali o stanju Unije. To predstavlja korak k parlamentarni strukturi za Evropo. Z Lizbonsko pogodbo smo pridobili posebne pristojnosti, vendar večje pristojnosti pomenijo tudi večjo odgovornost. Odgovorni smo za 500 milijonov državljanov, ki so nas izvolili. Enkrat letno bomo razpravljali o zadevah, kot so trenutne razmere v in stanje Unije, politične, gospodarske in družbene prednostne naloge, kako naj bi Unija delovala in kako naj se sprejemajo odločitve, da bi lahko uresničili pričakovanja naših državljanov. To je del demokratičnega pregleda izvršilne institucije Evropske unije, Evropske komisije.

Ta poročila nam bo predstavil predsednik Komisije. Pozdraviti želim gospoda Barrosa. Prav tako želim pozdraviti komisarje, ki spremljajo gospoda Barrosa in so z nami v Parlamentu. Še enkrat želim poudariti, da je Evropski parlament že veliko storil, da bi se približal državljanom in določil možnosti za demokratični nadzor in pregled izvršilne ustanove. Gospod Barroso je julija predstavil svoj manifest, septembra lani, preden smo ga izglasovali za predsednika Komisije, pa je opravil razgovore z vsemi političnimi skupinami. Tudi odbori Evropskega parlamenta so opravili zaslišanja z vsemi komisarji. Evropski parlament je sklenil nov okvirni sporazum s Komisijo in tudi to zagotavlja delovanje metode Skupnosti, v katero v Evropskem parlamentu močno verjamemo. V naslednjih nekaj tednih bo predstavljen zakonodajni program Komisije za 2011. Torej opravljamo delo, ki so nam ga zaupali državljani Evrope.

Gospod Barroso, čas v katerem živimo ni enostaven in je poln sprememb. Verjamemo, da bo Evropska komisija opravila svoje dolžnosti in izpolnila svojo vlogo varuhinje pogodb ter vira zakonodajnih pobud in projektov v Uniji. Z veseljem pričakujemo vaše mnenje in mnenje Komisije o stanju Unije, kaj lahko storimo in o številnih zadevah v Evropski uniji, ki jih je še treba rešiti.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, v veliko čast mi je, da pred Parlamentom prvič spregovorim o stanju Unije. Od zdaj naprej bo obravnava stanja Unije priložnost, da določimo potek dela v naslednjih 12 mesecih.

Številne odločitve, ki jih bomo sprejeli v naslednjem letu, bodo imele dolgoročne posledice. Opredelile bodo takšno Evropo, kot si jo želimo. Opredelile bodo Evropo priložnosti, v kateri bodo tisti, ki si prizadevajo, deležni spodbud, tisti, ki so v stiski, pa ne bodo pozabljeni. Evropo, ki je odprta v svet in je odprta svojim ljudem. Evropo, ki zagotavlja gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo.

V zadnjem letu se je naša Unija zaradi gospodarske in finančne krize srečala z največjimi izzivi do zdaj. Izpostavljena je bila naša soodvisnost, naša solidarnost pa je bila na najhujši preizkušnji do zdaj.

Ko se oziram nazaj na naš odziv, verjamem, da smo opravili preskus. Zagotovili smo številne potrebne odgovore – o finančni pomoči državam članicam, ki se srečujejo z izrednimi okoliščinami, o upravljanju gospodarstva, o finančni uredbi ter o rasti in delovnih mestih. Uspelo nam je vzpostaviti bazo, s katero bomo posodobili naša gospodarstva. Evropa je dokazala, da se bo postavila na noge in da bo upoštevana. Tisti, ki so napovedali zaton Evropske unije, so se očitno zmotili. Evropske institucije in države članice so dokazale trdno vodstvo. Moje sporočilo vsem Evropejcem je, da so lahko prepričani v to, da bo Evropska unija storila vse, kar je potrebno ter tako zagotovila njihovo prihodnost.

Danes so gospodarski obeti v Evropski uniji boljši, kot so bili pred letom, tudi zaradi našega odločnega ukrepanja. Oživljanje se v Uniji krepi, čeprav neenakomerno. Letošnja rast bo višja od prvotno napovedane rasti. Stopnja brezposelnosti se ne povečuje več, čeprav je še vedno previsoka. Negotovosti in tveganja vsekakor ostajajo, tudi zunaj Evropske unije.

Ne smemo si delati utvar. Naše delo še zdaleč ni končano. Nobenega razloga ni za samozadovoljnost. Problem brezposelnosti je skrajno resen. K zaustavitvi gospodarske dejavnosti je prispevalo povečanje proračunskih odhodkov. Vendar je zdaj čas za izhod iz tega. Brez strukturnih reform ne bomo zagotovili trajnostne rasti. V naslednjih 12 mesecih moramo pospešiti naš program reform. Sedaj je čas, da posodobimo naše socialno tržno gospodarstvo, da bomo tako lahko globalno konkurenčni in se odzvali na demografske izzive. Sedaj je čas, da izvedemo prave naložbe v našo prihodnost.

To je trenutek resnice za Evropo. Evropa mora pokazati, da je več, kot le 27 različnih nacionalnih rešitev. Ali bomo plavali skupaj, ali pa se bomo potopili vsak posebej. Uspeli bomo le, če bodo razmišljali v evropskem duhu, ne glede na to, ali delujemo nacionalno, regionalni ali lokalno.

Danes bom izpostavil to, kar po moje predstavlja prednostne naloge našega skupnega dela v prihajajočem letu. Ne bom mogel obravnavati vseh vprašanj evropske politike ali pobud, ki jih bomo sprejeli. Vendar vam bom prek predsednika Buzeka poslal popolnejši dokument programa.

V naslednjem letu vidim pet glavnih izzivov za Unijo: reševanje gospodarske krize in upravljanje gospodarstva; obnovitev rasti delovnih mest s pospeševanjem izvajanja agende reform Evropa 2020; vzpostavitev območja svobode, pravice in varnosti; začetek pogajanj za sodoben proračun EU; in krepitev našega vpliva na svetovnem trgu.

Naj začnem z gospodarsko krizo in upravljanjem gospodarstva. Na začetku tega leta smo se odločno odzvali, ko so članice evrskega območja in evro sam potrebovali pomoč.

Prišli smo do težkih spoznanj. Sedaj dosegamo pomemben napredek pri upravljanju gospodarstva. Komisija je maja in junija predstavila svoje ideje. Parlament in delovna skupina, ki ji predseduje predsednik Evropskega sveta, sta jih dobro sprejela. Predstavljajo podlago, glede katere bo doseženo soglasje. 29. septembra bomo predstavili najnujnejše zakonodajne predloge, da ne bi zgubili tega zagona.

Zaradi nevzdržnih proračunov smo ranljivi. Dolg in primanjkljaj vodita v razcvet in propad, hkrati pa zrahljata sistem socialne varnosti. Denar, porabljen za plačilo dolga, je denar, ki ga ni mogoče porabiti za družbeno dobro, prav tako pa nam ne omogoča, da bi se pripravili na stroške, povezane s staranjem prebivalstva. Zaradi ustvarjanja dolga, postanejo države nestabilne. Naši predlogi bodo okrepili Pakt o stabilnosti in rasti in sicer s krepitvijo nadzora in izvrševanja.

Spopasti se moramo z resnimi makro-ekonomskimi neravnovesji, predvsem v evrskem območju. Ravno zaradi tega smo tako hitro pripravili predloge za odkrivanje prenapihnjenih sredstev, pomanjkanja konkurenčnosti in drugih virov neravnovesja.

Opažam, da so vlade pripravljene na sprejemanje strožjega spremljanja, ki je podprto s spodbudami za zagotavljanje skladnosti in zgodnejše sankcije. Komisija bo okrepila svojo vlogo, kot nepristranska razsodnica in zagovornica novih pravil. Monetarno unijo bomo uskladili z resnično ekonomsko unijo.

Če bodo te reforme izvedene v skladu z našim predlogom, bodo prav tako zagotavljale dolgoročno stabilnost evra. Gre za bistvo našega gospodarskega uspeha.

Tudi za gospodarsko rast potrebujemo močen in trden finančni sektor – sektor, ki služi resničnemu gospodarstvu in ki se lahko pohvali z ustreznim urejanjem in nadzorom.

Izvedli smo ukrepe za povečanje preglednosti bank. Danes so razmere boljše, kot so bile pred letom. Z objavo rezultatov testov izjemnih situacij, bi banke zdaj morale biti sposobne posojati denar druga drugi, tako da bi krediti lahko prišli do evropskih državljanov in podjetij.

Predlagali smo jamstva za zaščito prihrankov ljudi do višine 100.000 EUR. Predlagali bomo prepoved zlonamerne nekrite prodaje na kratko. Spopadli se bomo z vprašanjem poslov kreditnih zamenjav. Dnevi, ko je bilo mogoče staviti na to, da bo pogorela hiša nekoga drugega, so minili. Še naprej vztrajamo na tem, da morajo banke in ne davkoplačevalci, plačat vnaprej ter tako pokriti stroške, ki so povezani z njihovimi tveganji. Sprejemamo zakone, s katerimi bi prepovedali bonuse za hitre zaslužke, ki bi se nato spremenili v velike izgube. Kot del tega pristopa ravno tako zagovarjam davke na finančne dejavnosti in predloge glede tega bomo predstavili jeseni.

Pravkar sklenjen politični sporazum o paketu finančnega nadzora je dobra novica. S predlogi komisije, ki temeljijo na poročilu gospoda de Larosièreja, bomo prišli do učinkovitega evropskega sistema nadzora. Parlamentu se želim zahvaliti za konstruktivno vlogo, ki jo je odigral in upam, da bo v tem mesecu sprejel končni sporazum.

Prav tako bomo nadaljevali z delom na področju zakonodaje. Pred vami bodo kmalu pobude glede izvedenih finančnih inštrumentov, dodatnih ukrepov za bonitetne agencije ter okvira za uredbo o bankah in krizno upravljanje. Naš cilj je izvesti reformo finančnega sektorja pred koncem leta 2011.

Trdne javne finance in odgovorni finančni trgi nam dajejo zaupanje in ekonomsko moč za trajnostno rast. Preseči moramo razpravo o tem ali naj se odločim za javnofinančno konsolidacijo ali za rast. Imamo lahko oboje.

Spoštovani poslanci, stabilne javne finance so sredstvo za doseganje cilja: rast za delovna mesta. Naš cilj je rast – trajnostna in vključujoča rast. To je naša glavna prednostna naloga. Ravno na to področje moramo vlagati.

Evropa 2020 se začenja zdaj. Zagotoviti in pospešiti moramo reforme naše agende, ki zagovarjajo največjo rast. S tem bi se lahko do leta 2020 ravni rasti povečale za več kot tretjino.

To pomeni, da se moramo osredotočiti na tri prednostne naloge: večjemu številu ljudi zagotoviti delovna mesta, spodbuditi konkurenčnost naših podjetij in razširiti enotni trg.

Naj začnem z ljudmi in delovnimi mesti. Od leta 2008 je delo zgubilo več kot 6,3 milijona ljudi. Vsakemu izmed njih mora biti zagotovljena možnost, da ponovno pridobi zaposlitev. Evropske stopnje zaposlenosti v povprečju znašajo 69 % za ljudi stare med 20 in 64. Strinjali smo se, da jih je do leta 2020 treba dvigniti na 75 %, pri čem se mora predvsem povečati število zaposlenih žensk in starejših delavcev.

Večina pristojnosti glede politike zaposlovanja še vedno nosijo države članice. Tega se zavedamo. Vendar ne bomo stali ob strani. Želim si Evropske unije, ki bi pomagala svojim ljudem, da izkoristijo nove priložnosti, in ki je socialna in vključevalna. Takšno Evropo bomo zgradili, če bodo države članice, evropske institucije in socialni parterji dosegli napredek pri naši skupni agendi reform.

Osredotočena mora biti na znanja in delovna mesta ter naložbe v vseživljenjsko učenje. Osredotočiti se mora na sproščanje potenciala rasti enotnega trga, da bi tako bilo mogoče zgraditi močnejši enotni trg delovnih mest.

Priložnosti obstajajo. Beležimo zelo visoke stopnje brezposelnosti, vendar je v Evropi zdaj prostih štiri milijone delovnih mest. Komisija bo kasneje v tem letu predlagala »monitor za spremljanje prostih delovnih mest v Evropi«, ki bo ljudem pokazal, kje v Evropi so delovna mesta ter katere spretnosti in znanja so potrebna. Prav tako bomo predstavili načrte za evropski potni list spretnosti in znanja.

Prav tako se moramo spopasti s problemi revščine in izključenosti. Zagotoviti moramo, da najranljivejši ne bodo prepuščeni sami sebi. Na to je osredotočena naša »platforma proti revščini«. Združevala bo evropske ukrepe, namenjene ranljivim skupinam, kot so otroci in starejši ljudje.

Ker vedno več ljudi potuje, študira v tujini, bomo prav tako okrepili pravice državljanov, kadar potujejo čez meje. Komisija bo obravnavala obstoječe ovire že to jesen.

Rast mora temeljiti na konkurenčnosti naših podjetij. Še naprej moramo skrbeti za lažje poslovanje malih in srednje velikih podjetij. Zagotavljajo dva od treh delovnih mest v zasebnem sektorju. Njihove glavne skrbi so povezane z inovacijami in birokracijo. Delamo na obeh področjih.

Komisija je tik pred poletjem objavila do zdaj največji paket iz naslova sedmega okvirnega raziskovalnega programa, vreden 6,4 milijarde EUR. Denar bo namenjen malim in srednje velikim podjetjem, kot tudi znanstvenikom.

Vlaganje v inovacije prav tako pomeni spodbujanje razvoja vrhunskih univerz v Evropi. Želim si, da bi privabljale najboljše in najpametnejše ljudi iz Evrope in preostalega sveta. Sprejeli bomo pobudo o posodobitvi evropskih univerz. Želim si Evrope, ki bi bila močna na področju znanosti, izobrazbe in kulture.

Izboljšati moramo učinkovitost inovacij v Evropi, ne samo na univerzah, ampak tudi v celi verigi, od raziskav, do prodaje, in sicer s partnerstvi na področju inovacij. Potrebujemo unijo inovacij. Komisija bo naslednji mesec določila, kako bomo to dosegli.

Naslednji ključni preskus bo, ali so države članice pripravljene narediti preboj na področju patenta, ki bi bil veljaven v celotni Evropski uniji. Naši inovatorji pogostokrat plačajo desetkratno ceno v primerjavi z njihovimi konkurenti v Združenih držav Amerike ali na Japonskem. Naš predlog je na mizi. Znatno bi zmanjšal stroke in podvojil kritje. Po desetletjih razprav je zdaj čas, da sprejmemo odločitev.

Prav tako si bomo še dodatno prizadevali za zmanjšanje birokracije. Mala in srednje velika podjetja se zapletajo v regulativne vozle. 71 % izvršnih direktorjev trdi, da največjo oviro za njihov uspeh predstavlja birokracija. Komisija je pripravila predloge, kako je za evropska podjetja mogoče ustvariti prihranke v višini 38 milijard EUR.

Spodbujanje inovativnosti, odpravljanje birokracije in razvoj visoko usposobljene delovne sile: to so načini, s katerimi je mogoče zagotoviti, da bo evropska proizvodnja še naprej v svetovnem vrhu. Želimo si močne, vendar sodobne, industrijske baze v Evropi. Uspešna industrijska baza v Evropi je ključnega pomena za našo prihodnost. Naslednji mesec bo Komisija predstavila novo industrijsko politiko za dobo globalizacije.

Imamo ljudi in imamo podjetja. Oboji potrebujejo odprt in sodoben enotni trg.

Notranji trg je največji kapital Evrope, ki ga ne izkoriščamo dovolj. Nujno ga moramo poglobiti. Le 8 % od 20 milijonov malih in srednje velikih podjetij v Evropi sodeluje v čezmejni trgovini, ta odstotek pa je še nižji pri naložbah. Tudi z internetom si več kot tretjina potrošnikov ne upa opraviti čezmejnega nakupa. Na mojo zahtevo je Mario Monti predstavil odlično poročilo, v katerem je identificiral 150 manjkajočih povezav in pomanjkljivosti notranjega trga. Prihodnji mesec bomo v celovitem in ambicioznem Zakonu o enotnem trgu določili, kako poglobiti enotni trg na celovit.

Energija je ključno gonilo rasti in osrednja prednostna naloga za ukrepanje. Dokončati moramo notranji trg z energijo, zgraditi in med seboj povezati energetska omrežja ter zagotoviti varnost in solidarnost preskrbe z energijo. Na področju energije moramo storiti to, kar smo storili za prenosne telefone: potrošnikom na enem evropskem trgu zagotoviti resnično izbiro. Tako bomo dobili resnično energetsko skupnost v Evropi.

Poskrbeti moramo, da obrobja ne bodo vplivala na naftovode ali napajalne kable, zagotoviti, da nam bo na voljo infrastruktura za sončno in vetrno energijo ter zagotoviti, da bomo po celi Evropi imeli skupni standard, da bo tako polnjenje baterij v avtomobilih postalo tako naravno, kot je polnjenje rezervoarjev.

Da bi to vizijo lahko uresničili, bomo v naslednjem letu predstavili energetski akcijski načrt, paket za infrastrukturo in akcijski načrt za energetsko učinkovitost. Sam bom v tem letu odpotoval v Kaspijsko regijo ter zagovarjal južni koridor, kot način za večjo varnost oskrbe.

Da bi lahko vzpostavili Evropo, ki učinkovito upravlja vire, pa ne smemo biti osredotočeni le na energijo. V 20. stoletju je bil svet priča fenomenalni rasti, ki je temeljila na virih. V 20. stoletju smo bili, globalno gledano, priče štirikratni rasti prebivalstva, kar je spremljala 40-kratna rast gospodarske proizvodnje. Vendar pa smo v istem obdobju prav tako 16 krat povečali uporabo fosilnih goriv, naš ulov rib za 35 krat in porabo vode za 9 krat. Naše emisije ogljika so se povečale za 17 krat.

To pomeni, da mora sveženj ukrepov za podnebne spremembe in obnovljivo energijo predstavljati glavno gonilo sprememb. To pomeni združevanje različnih standardov politike o podnebnih spremembah, energiji, prometu in okolju v koherenten pristop k učinkovitosti virov in prihodnosti z nizkimi emisijami ogljika.

V prihodnost usmerjen kmetijski sektor bo odigral pomembno vlogo v evropskih ukrepih, namenjenim obravnavanju nekaterih največjih izzivov, ki so pred nami, kot so globalna varnost preskrbe s hrano, izguba biotske raznovrstnosti in trajnostno upravljaje naravnih virov. Prav tako pomembno vlogo bo imela tudi naša pomorska politika.

Vse to ne bo le okrepilo našega gospodarstva v prihodnosti, ampak bo že danes zagotovilo nove priložnosti. Število delovnih mest v eko industriji se je od leta 2000 povečevalo za 7 % letno. Do leta 2020 si želim treh milijonov »zelenih delovni mest« – treh milijonov zelenih delavcev, ki dopolnjujejo fizične delavce in visoke uslužbence.

Potrebujemo trajnostno rast, hkrati pa potrebujemo pametno rast. Polovico evropske rasti produktivnosti v zadnjih 15 letih so prispevale informacijske in komunikacijske tehnologije. Ta trend se bo še okrepil. Naša agenda za digitalno Evropo bo do 2020 zagotovila enoten digitalni trg, vreden 4 % BDP EU.

Gospod predsednik, vse kar počnemo, počnemo za državljane Evrope. Osnovni vidik našega evropskega projekta je izgradnja območja svobode, varnosti in pravice. Močno si prizadevamo za izvedbo stockholmskega akcijskega načrta. Dosegli bomo resničen napredek pri azilu in migraciji.

Zakoniti priseljenci bodo ugotovili, da je Evropa kraj, kjer se spoštujejo in uveljavljajo človekove vrednote. Istočasno pa bomo zlomili izkoriščanje nezakonitih priseljencev v Evropi in na naših mejah. Komisija bo pripravila nove predloge o nadzoru naših zunanjih meja. Pripravili bomo strategijo notranje varnosti, s katero se bomo spopadli z grožnjo organiziranega kriminala in terorizma.

Evropejci bodo ugotovili, da njihove temeljne pravice in dolžnosti obstajajo kamor koli gredo. Vsi v Evropi moramo spoštovati zakone, vlade pa morajo spoštovati človekove pravice, vključno s pravicami manjšin. V Evropi ni prostora za rasizem in ksenofobijo.

(Aplavz)

Pri takšnih občutljivih vprašanjih in kadar pride do problemov, moramo ukrepati odgovorno. Močno pozivam k temu, da ne obudimo ponovno duhov pretekle Evrope. Z območjem svobode, pravice in varnosti bo mogoče ustvariti kraj, kjer bodo Evropejci deležni napredka.

Spoštovani poslanci, drug izziv v naslednjem letu predstavlja priprava prihodnjega proračuna Evropske unije. Naslednji mesec bomo predstavili prve zamisli Komisije o ponovnem pregledu proračuna. Sprožil bo odprto razpravo brez tabujev, s katero bo mogoče pripraviti naše zakonodajne predloge, ki bodo predstavljeni v drugem četrtletju prihodnjega leta.

Naš denar moramo porabiti tam, kjer dobimo največ zanj. Vlagati ga moramo tja, kjer spodbuja rast in omogoča uresničevanje naše evropske agende. Kakovost porabe bi morala za vse nas predstavljati merilo. Pomembno je, da ne razpravljamo le o količini, ampak tudi o kakovosti porabe in naložb. Verjamem, da Evropa ponuja resnično dodano vrednost. Zaradi tega si bom prizadeval za ambiciozen evropski proračun po letu 2013.

Verjamem, da moramo združiti naša sredstva in z njimi podpreti naše prednostne naloge politik. Ne gre za vprašanje večje ali manjše porabe, ampak za vprašaje inteligentnejše porabe s tem, ko skupaj obravnavamo evropski in nacionalne proračune. EU proračun ni namenjen Bruslju. Namenjen je ljudem, ki jih zastopate – brezposelnim delavcem, ki se z uporabo socialnega sklada preusposabljajo, študentom, ki sodelujejo v programu Erasmus in regijam, ki so deležne ugodnosti Kohezijskega sklada.

Energetske povezave, pomoč za raziskave in razvoj so očitni primeri, kjer evro, porabljen na evropski ravni daje več, kot evro porabljen na nacionalni ravni. Kot veste, se nekatere države članice te logike zavedajo tudi na področjih temeljne nacionalne pristojnosti, kot je obramba. Zavedajo se, da je mogoče ogromno privarčevati, če združijo nekatera sredstva in dejavnosti. Združevanje sredstev na evropski ravni omogoča državam članicam, da zmanjšajo stroške, odpravijo prekrivanja in dosežejo boljšo donosnost naložb.

Ravno zaradi tega moramo preučiti tudi nove financiranja glavnih evropskih infrastrukturnih projektov. Na primer, predlagal bom vzpostavitev obveznic projektov Evropske unije, skupaj z Evropsko investicijsko banko.

(Aplavz)

Prav tako bomo nadaljevali z razvojem javno-zasebnega partnerstva.

Kot je Parlament jasno povedal, moramo obravnavati tudi vprašanje lastnih virov. Trenutni sistem je do skrajnosti obremenjen – podprt z bizantinskim sklopom popravkov. Naši državljani si zaslužijo bolj pošten, učinkovitejši in preglednejši sistem. Vsi se ne boste strinjali z vsemi našimi idejami, ki jih bomo izpostavili. Zdi se mi nenavadno, da jih nekateri že zavračajo, čeprav sploh ne vedo, kaj bomo predlagali.

(Aplavz)

Vem, da je trajanje naslednjega proračuna eno izmed vprašanj, ki je zanimivo za Parlament. Obstajajo različne možnosti. Obravnavati želim 10 letni okvir, z vmesnim pregledom finančnega vidika po petih letih. Imenujmo to možnost »pet plus pet«. To nam bo omogočilo dolgoročno načrtovanje in jasnejšo povezavo z mandatoma obeh naših institucij.

Seveda del verodostojnega evropskega proračuna predstavljajo tudi stroga prizadevanja za prihranke. Tu izpostavljam upravne stroške znotraj Komisije in drugih organov Skupnosti, kot so agencije. Odpraviti moramo vse žepe neučinkovitosti. Gradili bomo na priporočilih Računskega sodišča o izboljšanju finančnega upravljanja.

Spoštovani poslanci, zadnji izziv, ki ga želim danes izpostaviti je, kako bomo povečali naš vpliv na svetovnem prizorišču. Ko obravnavamo naše vsakodnevne probleme, včasih izgubimo pregled in pozabimo na dosežke Evrope: miroljuben in uspešen prehod na Evropsko unijo, ki je podvojila svojo velikost in se dogovarja o novih pridružitvah; trdno valuto – evro –, ki je glavna svetovna valuta; in močno partnerstvo z našimi sosedami, ki nas vse krepi. Če bomo odločno ukrepali, se nam ni treba bati 21. stoletja.

Kot nastaja strateško partnerstvo 21. stoletja, mora Evropa izkoristiti priložnost in opredeliti svojo prihodnost. Nestrpno pričakujem, kakšno vlogo bo Unija odigrala v globalnih zadevah, ki ustrezajo njenemu gospodarskemu vplivu. Naši partnerji nas opazujejo in pričakujejo, da bomo postali Evropa in ne le 27 posameznih držav. Če ne bomo ukrepali, Evropa ne bo svetovna sila, ostali pa bodo odšli naprej brez nas – brez Evropske unije, pa tudi brez njenih držav članic. Zaradi tega sem v političnih smernicah pozval Evropo, da postane globalna akterka in globalna voditeljica – ključna naloga in preskus naše generacije.

Skupaj z visoko predstavnico in podpredsednico Ashtonovo bova predstavila našo vizijo, kako lahko kar najbolj povečamo vlogo Evrope v svetu. Evropska služba za zunanje odnose nam omogoča, da uresničimo naša prizadevanja.

V našem globaliziranem svetu ravno odnosi, ki jih gradimo s strateškimi partnerji, določajo naš napredek. Če želimo biti učinkoviti na mednarodnem prizorišču, rabimo vpliv Evropske unije. Velikost je pomembna, zdaj veliko bolj, kot kadar koli poprej.

Dober primer predstavlja boj proti podnebnim spremembam. København nam je pokazal, da nam prav nič ni bilo v pomoč, ker nismo bili enotni, čeprav drugi niso delili naših ambicij. Že mogoče, da je prišlo do zastoja pri pogajanjih, vendar pa podnebne spremembe še naprej potekajo. Želim, da okrepimo sodelovanje z mednarodnimi partnerji ter njihove izjave za javnost spremenimo v verodostojne zaveze za zmanjšanje emisij in napredek pri začetnem financiranju.

V prihodnjih dveh mesecih bodo potekala ključna srečanja s strateškimi partnerji. Bolj, ko bomo uspešni pri pripravi skupne agende z jasno opredeljenimi evropskimi interesi, več bomo dosegli. Na primer, menim, da obstaja velik potencial pri razvoju čezatlantske agende za rast in delovna mesta.

Svoj vpliv že uveljavljamo v G20, forumu, kjer ključni globalni gospodarski akterji obravnavajo skupne izzive. Ko sva s predsednikom Van Rompuyem novembra odšla v Seul, kjer sva zastopala Evropsko unijo, sva si želela konkretnih rezultatov – dodaten napredek pri globalnem gospodarskem usklajevanju, stabilnejše in odgovornejše finančne trge in sporazum glede reforme mednarodnih finančnih institucij, učinkovitejše globalne finančne varnostne mehanizme ter večji napredek pri razvojni agendi G20. Še naprej bomo imeli vodilno vlogo na tem forumu in tesno sodelovali s francoskim predsedstvom G8/G20 naslednje leto.

Prav tako si želimo podpore pogajanjem v Dohi. Trgovina spodbuja rast in blaginjo. Prav tako si bomo prizadevali za dvostranske in regionalne sporazume o prosti trgovini. Komisija bo v oktobru predstavila prenovljeno trgovinsko politiko, da bi tako Evropi zagotovila nove prednosti.

Biti odprt v svet hkrati tudi pomeni stati ob strani državam v razvoju, predvsem Afriki. Ko bom čez dva tedna odšel na srečanje na visoki ravni o uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja v New Yorku, se nameravam zavzeti – ob vaši podpori in v imenu Evropske unije – za dodatno milijardo EUR za razvojne cilje novega tisočletja.

Biti globalni akter hkrati pomeni tudi, da se zavzemamo za svoje vrednote. O človekovih pravicah se ne moremo pogajati. Pretresen sem, ko vidim, kako so v številnih državah kršene pravice žensk. Zgrožen sem, ko slišim, da je bila Sakineh Mohamadi Aštiani obsojena na smrt s kamenjanjem. To je barbarsko dejanje, ki se ga ne da opisati z besedami.

(Aplavz)

V Evropi obsojamo takšna dejanja, ki niso opravičljiva v skladu z nobenimi moralnimi ali verskimi merili.

Naše vrednote prav tako pomenijo, da moramo pomagati tistim, ki se drugje po svetu srečujejo s kriznimi razmerami. Naša humanitarna pomoč Pakistanu je zadnji dokaz evropske solidarnosti. Je osupljiv primer potrebe po predstavitvi različnih prispevkov Komisije in držav članic kot resničnega evropskega paketa pomoči. Države članice imajo helikopterje in skupine civilne zaščite. Sedaj jih moramo združiti in zagotoviti resnično sposobnost odzivanja Evrope na krizne razmere. Ravno to bo Komisija predlagala v oktobru. Države članice pozivam, da pokažejo resno pripravljenost, da bi Unija pokazala svoj vliv na tem področju.

Prav tako beležimo napredek pri skupni zunanji politiki, vendar si glede tega ne delajmo utvar. Brez skupne obrambne politike v svetu ne bomo imeli takšnega vpliva, kot ga potrebujemo. Menim, da je zdaj trenutek, ko bi morali obravnavati to vprašanje.

(Aplavz)

Spoštovani poslanci, še vedno se privajamo na novo institucionalno ureditev Evrope, ki jo je prinesla Lizbonska pogodba. Resnično pomembno je le to, kar institucije zagotovijo ljudem. Pomembna je razlika, ki jo Evropa predstavlja v njihovih vsakodnevnih življenjih.

Skrivnost evropskega uspeha je v edinstvenem modelu Skupnosti. Komisija si mora zdaj bolj, kot kadar koli poprej, prizadevati za politično agendo, ki vključuje njeno vizijo in predloge. Pozval sem k posebnim odnosom med Komisijo in Parlamentom, dvema institucijama Skupnosti, ki sta brez primere. Krepim politično sodelovanje z vami.

Evropa nista le Bruselj in Strasbourg. Evropa so tudi naše regije. Velemesta, mesta in vasi iz katerih prihajate. Ko delujete v svojih volilnih okrožjih, lahko izpostavite evropske projekte, ki so tako pomembni za njihovo blaginjo.

Konec koncev smo vsi v istem čolnu – evropske institucije, države članice in regije. Unija ne bo uresničila svojih ciljev v Evropi brez držav članic, države članice pa ne bodo uresničile svojih ciljev v svetu brez Evropske unije.

Evropski državljani pričakujejo od nas, da bomo izvedli ukrepe, potrebne za izhod iz te krize. Dokazati jim moram, da bodo skupni napori, ki jih vlagamo danes, pripeljali do novih delovnih mest, novih naložb in do Evrope, pripravljene na prihodnost.

Verjamem, da je Evropa to sposobna doseči. Dosegli bomo rezultate, ki jih skušamo doseči. Gotovo je le eno – te bitke ne bomo dobili s pesimizmom in nenehnim izpostavljanjem porazov; dobili jo bomo z zaupanjem in močno skupno voljo.

Danes sem izpostavil način, kako naj bi po mojem Evropska unija to dosegla. Zavezal sem se, da bom predložil predloge, s katerimi bo mogoče zgraditi našo ekonomsko unijo. Izpostavil sem primer hitrega uresničevana naše agende reform. Poudaril sem, kako posodobiti naše socialno tržno gospodarstvo, da bi bilo mogoče zagotoviti rast in delovna mesta v pametnem, trajnostnem in vključevalnem gospodarstvu z našimi vodilnimi pobudami Evropa 2020. Izpostavil sem, kako doseči skupno energetsko politiko v Evropi. Zagovarjal sem potrebo po območju svobode, pravice in varnosti, kjer bodo Evropejci deležni temeljih pravic in obveznosti, ne glede na to, kam gredo. Jasno sem poudaril, da si bo Komisija prizadevala za ambiciozen proračun. Predlagal sem izdajo projektnih obveznic EU za financiranje večjih evropskih projektov. Najavil sem našo okrepljeno zavezanost razvojnim ciljem tisočletja. Jasno sem poudaril, zakaj potrebujemo skupno sposobnost odzivanja na krizne razmere, skupno zunanjo politiko in skupno obrambno politiko. Evropske voditelje sem pozval, da ukrepajo skupaj, če želijo, da bo Evropa globalna akterka in obraniti evropske interese.

Resnično gre za ambiciozno in zahtevno agendo, ki bo pomenila preoblikovanje. Če želi Evropa uspeti, Komisija rabi vašo podporo močnejši, bolj pošteni Evropi, kar bo v korist naših državljanov.

(Aplavz)

  Predsednik. – Predsednik Barroso, hvala vam za predstavitev stanja Unije.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, predsednik Barroso, predsedniki Sveta, gospe in gospodje, predsedniki so danes zjutraj zadovolji in dokazali ste, da se lahko prisotni, ne da bi bili kaznovani. To je resnično demokracija. Najlepša hvala vsem.

(Aplavz)

Kakšno je stanje Evropske unije? Kaj smo v preteklih nekaj letih skupaj uspešno opravili in kje nam je spodletelo? Kakšni so naši načrti? Kakšna politična sredstva, predvsem pa kakšna finančna sredstva bomo zagotovili za njihovo izvedbo?

Gospod predsednik, razprava je dobrodošla in vesel sem, da danes zjutraj Parlament in Komisija, dve instituciji Skupnosti, ki zastopata in zagovarjata splošne evropske interese, sodelujeta pri tem, in v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) si želimo, da bi bila usmerjena v prihodnost.

Evropejci se včasih – pravzaprav kar pogosto – sprašujejo, kaj Evropa resnično počne, da bi se odzvala na njihove težave in pričakovanja. Istočasno pa vse mnenjske raziskave že več let kažejo, da si želijo več in ne manj Evrope.

Več Evrope pri vprašanjih migracije: vprašanje Romov, ki zahteva dolgoročno evropsko strategijo, odlično ponazarja vprašanje spoštovanja ljudi.

Več Evrope, ki bi jih zastopala v svetu. Kako lahko na primer upravičite odsotnost na pogajanjih med Izraelom in Palestino, ko pa smo glavni donatorji v tej regiji?

(Aplavz)

Evropejci tega ne razumejo in pravi imajo. Naši sodržavljani se prav tako zavedajo, da potrebujemo več in ne manj Evrope, da bi ohranili našo varnost, pa naj gre za osebno varnost, varnost preskrbe z energijo ali zanesljivo preskrbo s hrano. Vedo, da mora biti Evropa bolje usklajena, da bi bilo mogoče zagotoviti rast in delovna mesta, kot ste tako dobro opisali, da bi bilo mogoče urejati trge in se izogniti ponovnim špekulativnim napadom. Prav tako razumejo, da potrebujemo več Evrope, da bi zmanjšali neenakosti in okrepili naš evropski socialni model, naše socialno tržno gospodarstvo.

Zato potrebujemo več Evrope, ki se ne vmešava v podrobnosti vsakodnevnega življenja, ampak učinkoviteje in – na to vprašanje se bom še vrnil – donosneje ter ceneje obravnava naše skupne izzive.

Kot sem povedal, se naši sodržavljani sprašujejo zakaj ni Evropa učinkovitejša in bolje organizirana in zakaj na svetovnem prizorišču ni deležna večjega posluha. Povsem upravičeno pričakujejo, da gospodarska in finančna prizadevanja, ki so jih zahtevali, obrodijo sadove in da bomo skupaj vsem pomagali iz težav.

Rabimo več evropskega upravljanja. Naša naloga je, naloga Parlamenta in Komisije, da si prizadevamo za uresničitev teh ciljev, da prepričamo države članice k sodelovanju in skupnemu vlaganju. Ne gre za napad na suverenost ali ugled naših držav članic. Ravno nasprotno, gre za edini način resne in učinkovite izgradnje prihodnosti za 500 milijonov evropskih državljanov in prihodnje generacije.

Zato pozivam Komisijo – pozivam vas, gospod Barroso, pa tudi druge komisarje – , da sprejmete več pobud za predlaganje ukrepov in reform, ki jih v Evropi potrebujemo, da bodo stvari bolje delovale in da bo te projekte mogoče pojasniti našim sodržavljanom.

Skupaj z mojo skupino si želim, da bi Parlament podprl ta prizadevanja ter pri tem, kot sozakonodajalec s Svetom, izkoristil svoje ključne pravice. Ne gre le za vprašanje pristojnosti, gre za vprašanje razumevanja in gre za vprašanje, o katerem moramo razpravljati, da bi prišlo do napredka v Evropi.

Predsednik Komisije, gospe in gospodje, čeprav moramo biti ambiciozni, se moramo pri tem ozreti tudi nazaj na pot, ki smo jo prehodili. Verjamem, da pri številnih pomembnih vprašanjih Evropa nima nobenega razloga, da bi se sramovala svojih ukrepov v teh zadnjih nekaj mesecih. Ravno Evropa je sprejela pobudo za reformo finančnih trgov po krizi na Wall Streetu jeseni 2009. Ravno Evropa je sprejela, po tem, ko je prejšnjo pomlad utrpela do zdaj še ne videne špekulativne napade, do sedaj še ne videne ukrepe, namenjene krepitvi in stabilizaciji njenega gospodarstva. Prve učinke te politike je že bilo mogoče občutiti, vendar se ne smemo ustaviti pri tem.

Evropa je prav tako začela prva ukrepati v boju proti globalnemu segrevanju. Resnično je treba povedati: Konference v Københavnu je v ustih pustila grenak priokus. Naše ambicije se niso spremenile in omejitve so sedaj za vedno določene. Na to smo lahko ponosni.

Kaj moramo storiti v prihodnjih nekaj mesecih in letih, da bi uskladili naše ukrepe, okrepili zaupanje naših sodržavljanov v naše skupne ukrepe? Predlagal bom tri načine.

Prvi način je okrepiti naše gospodarstvo, zmanjšati neenakosti z vrsto ukrepov, ki bodo spodbujali donosnost naložb, zaupanje podjetnikov in možnost razvoja novih ustvarjalnih virov blaginje in delovnih mest. Komisarji, gospod predsednik, zagotoviti moramo, da bodo pravila, kot ste rekli, „preskočili“ čez meje. Nesprejemljivo je, da imamo v 21. stoletju še vedno stroga pravila, ki v ničemer niso usklajena z realnostjo v Evropi.

Drugi način je, da zavzamemo resnejši odnos v naši skupni zunanji politiki in, kot ste večkrat povedali, postanemo bolj spoštovan akter v svetu. Ne moremo se več zadovoljiti s tem, da govorimo, kako zapletena je Evropa, da to zahteva čas in da moramo biti potrpežljivi. Prav tako ne moremo biti več zadovoljni s tem, da smo glavni globalni donator, ne da bi pri tem lahko jamčili, da bo pomoč, ki jo pošljemo, prispela na svoj cilj, skupaj s helikopterji gospoda Putina in gospoda Obame. Menim, da moramo tudi glede tega zavzeti resen odnos.

Evropa je ena izmed glavnih globalnih sil in njena glavna prednostna naloga, po mojem mnenju, bi morala biti vzpostaviti enakopravne odnose z glavnimi partnerji, predvsem z Združenimi državami Amerike. To sem omenil že prej, ko smo govorili o transatlantskih odnosih.

Vendar pa želim danes izpostaviti tudi pomen, da Evropa vzpostavi strateške in usmerjene odnose, ne le z Rusijo, ampak tudi s Kitajsko, Indijo in Brazilijo. Želim, da bi bila s tega vidika Evropska služba za zunanje delovanje učinkovit instrument in da bi lahko zagotovili, da bodo naše številne države članice prihranile z vzpostavitvijo tega instrumenta.

Tretji način za zagotavljanje, da bo evropska struktura kos izzivom, se nanaša na dejavnik, ki je pri vsem tem ključnega pomena: denar. Zavedam se, da moramo to še podrobneje obravnavati. Ali bomo še naprej ločeno vlagali v inovacije in raziskave? V izobraževanje in usposabljanje? V varnost in obrambo? V našo energetsko politiko?

Medtem kot lahko Združene države Amerike, Kitajska in Indija beležijo napredek na področju temeljnih ali uporabnih raziskav, se umeščajo na jutrišnje trge, ali bomo še naprej govorili, da smo, kot Evropejci, preveč neodločni pri združevanju virov, da bi tako lahko zagotovili ekonomije obsega in korak naprej z vidika učinkovitosti? V tem trenutku silimo raziskovalce, da zapuščajo Evropo. Nujno moramo poskrbeti, da si bodo naši raziskovalci želeli vrniti in ostati v Evropi.

Gospod Barroso, to so resnična vprašanja, ki jih moramo, Parlament in Komisija, položiti na mizo, ko govorimo o pogajanjih o financiranju evropskih projektov za obdobje 2014-2020. To so vprašanja, ki si jih zastavljajo naši sodržavljani in na katera pričakujejo resne odgovore.

Napočil je čas, ko mora Evropa začeti uporabljati lastne vire. Naj nas ne bo strah teh besed. Poleg tega tudi vprašanje evropskega davka ne sme biti prepovedana tema. Ne gre za uvedbo davka, ki bo dodan nacionalnim davkom; ravno nasprotno, gre za uresničevane ekonomij obsega in zagotavljanje, da se bodo javna sredstva kot celota, bolje izrabljala, s tem pa se bodo zmanjšali tudi stroški za gospodinjstva in podjetja.

Gospod Barroso, gospe in gospodje, evropski in mednarodni vidik predstavlja dokaz mladim generacijam, ki od nas ne pričakujejo dolgih govorov, ampak rešitve za njihove probleme in perspektive za njihovo prihodnost. Naš glavni cilj mora biti zagotoviti izobraževanje in usposabljanje za ljudi, stare od 15 do 25 let. Stabiliziranje naših javnih financ in vlaganje v inovacije, odpiranje novih vrat, ki jim bodo omogočila uporabo njihovih talentov v Evropi, ne nujno v drugih državah – to so prednostne naloge, ki morajo predstavljati vodila za naše ukrepe in na podlagi katerih nas bodo ocenjevali sodržavljani.

Gospod predsednik, komisarji, predstaviti nam morate predloge in tu bom ponovil besede človeka, ki ga vsi poznate Janeza Pavla II: „Ne bojte se“. Da bi Evropa lahko dosegla napredek, za naše sodržavljane, za skupino PPE, vas bomo podprli pri vseh dobrih predlogih.

Ker imam še nekaj sekund, vam želim sporočiti še nekaj: bodite provokativni od samega začetka; svoje predloge zastavite široko in skupaj nam bo uspelo pripraviti dobre predloge za naše sodržavljane.

(Aplavz)

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, točka dnevnega reda se imenuje „izjava predsednika Evropske komisije o stanju Unije“. Danes smo slišali o programu dela, ki je ambiciozen in predan. Le malo smo slišali o povzetku stanja, o dejanskem stanju Unije. Kakšno je danes stanje Evropske unije? Stanje Unije ni dobro. Dobro bi bilo, če bi v vašem povzetku lahko povedali, zakaj ni dobro.

Deloma ni dobro tudi zaradi tega, ker vi, gospod Barroso, in vaša Komisija ne opravljate zadovoljivo ključnih vlog, ki izhajajo iz pogodb. Med krizo sem se večkrat vprašal: „Kje je Komisija?“ in ko spregovorim z vami, odvrnete: „Da, podal sem izjavo glede tega in podal sem izjavo za javnost o tem in gospod Šefčovič je povedal nekaj o tem, gospa Reding nekaj o onem!“ Ko grem nazaj in preberem, ugotovim, da je Komisija resnično podala izjavo. Vendar pa se sprašujem: Zakaj sporočilo nima nobenega učinka? Zakaj ga javnost ne sliši? To je povzetek stanja Evropske unije! V časi opravljanja funkcije ste predolgo popuščali, predvsem po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, popuščali nastajajoči usmerjevalni vladi v Evropi, v Svetu, pod nemško-francoskim vodstvom.

(Aplavz)

Vaše delo je, da zagovarjate metodo skupnosti. Večina tega, kar ste povedali v vašem nagovoru, drži in prepričani ste lahko, da vas bo pri tem podprlo tri četrtine Parlamenta. Takšno je stanje. Vendar pa bo proti vam dve tretjini članov sveta, če boste začeli govoriti o lastnih virih. Nestrpno pričakujem, ali boste to, kar ste danes povedali, podkrepili z dejanji in se zoperstavili medvladnim vplivom na Evropsko unijo.

(Aplavz)

Navedel bom primer. Strinjam se z vami, da bo Evropa uspela le, če bomo zagovarjali naše osnovne vrednote. Osnovne vrednote v Evropi izključujejo rasizem in ksenofobijo. S tem se vsi strinjamo. Vendar vključujejo tudi dejstvo, da vlada, ki je izpostavljena notranjemu političnemu pritisku, kot rešitev ne sme skušati uporabiti lova na čarovnice proti manjšinam. Tu lahko navedemo tudi konkretna imena. Gre za vlado Nicolasa Sarkozya, Françoisa Fillona in Brica Hortefeuxa. Želim si, da bi navedli imena, saj bi tako videli, da ste se začeli boriti, gospod Barroso.

(Aplavz in protesti)

Predvsem osnovne vrednote Evropske unije – in večino tega, kar ste v zvezi s tem povedali, drži – vključujejo socialno pravičnost. Kaj pa je socialna pravičnost v tej Uniji? Opisali ste dramatičen porast brezposelnosti v Evropi. To povečanje brezposelnosti bo imelo za posledico množično osiromašenje in scenarij tveganja pri ljudeh. Vse več ljudi – vključno s tistimi, ki še imajo delo – je prestrašenih: bojijo se za delovna mesta, bojijo se za socialno stabilnost in bojijo se za svojo prihodnost. To moramo ponazoriti s številkami. Na eni strani se povečuje število milijonarjev – vsako leto se njihovo število poveča za nekaj tisoč – , na drugi strani pa imamo milijone ljudi, ki so pahnjeni v revščino. Ta družbena razdvojenost predstavlja največjo grožnjo demokraciji v Evropi.

(Aplavz)

Avgusta je časopis Guardian objavil statistiko, v kateri razkriva, da so banke HSBC, Barclays Bank in Royal Bank of Scotland imele več kot 20 milijard EUR dobička v lanskem letu, od tega bodo 9 milijard EUR namenile za izplačilo bonusov svojim vodilnim uslužbencem. To se dogaja v času, ko vlade v Evropski uniji znižujejo pokojnine v Evropi. Pričakujem, da boste pripravili predloge, kako bomo lahko odpravili to socialno razdvojenost.

(Aplavz)

Zato vam pravim, da moramo uvesti davek na finančne transakcije. V reševanje gospodarske krize moramo vključiti banke, predvsem špekulativni sektor. Gospod Barroso, sklenili smo medinstitucionalni sporazum iz katerega izhaja, da če Parlament z zakonodajno večino pozove Komisijo, naj pripravi ustrezen predlog direktive, ste se strinjali, da boste to tudi storili. Prepričani ste lahko, da bo Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu podala takšno zahtevo. Prav tako pričakujemo od vas, da boste potem sprejeli ustrezno pobudo.

Gospod Šemeta je povedal, da ne potrebujemo in da ne bomo odbili davka na finančne transakcije. Vi ste povedali: „želim davek na finančne transakcije“. Pravimo, da bomo podprli gospoda Barroso proti gospodu Šemeti; dobili bodo to zahtevo. Če tega ne boste storili, bomo izkoristili instrument državljanske pobude. To nam lahko verjamete! Potem bomo te ljudi, o katerih govorim, spravili na ulice, kjer bodo ostali vse dokler špekulanti ne bodo opravili svojega prispevka pri urejanju financ v Evropi.

(Aplavz)

Evropa prav tako potrebuje izobrazbo, usposobljenosti in možnosti za napredovanje. Nekdo, ki se v Uniji rodi reven, ne sme ostati v getu, v katerem živi. Potrebujemo možnosti za napredovanje. Pri teh možnostih je pomembno, da Evropa odigra svoj in prispeva k izobraževanju, usposobljenostim in enakim možnostim, predvsem za mlade ljudi. Zato menim, da imate prav: ti evropski finančni ministri, ki so brez inspiracije, in ki zaradi tega, ker morajo zmanjšati prekomeren dolg v svojih državah in se zatekajo k zmanjševanju proračunov ter pravijo, da je treba zmanjšati tudi proračun EU, se motijo. EU ni treba izravnati prekomernega primanjkljaja. Z naložbami, ki jih izvaja, mora uporabiti regionalno politiko, socialno politiko, raziskave in usposobljenosti ter naložbe v ukrepe, ki bodo spodbudili rast, da bi tako pomagala odpraviti socialno neravnovesje in postavila Evropsko unijo v položaj, ko bo to lahko storila. V ta namen rabimo močen proračun EU. To ste danes omenili tudi sami. Pri tem vas bomo podprli. Pokažite zdaj svoje nasprotovanje gospe Lagarde, gospodu Schäublu in finančnim ministrom drugih držav! Če pri tem rabite pomoč, gospod Barroso, nas, prosim, pokličite. Pomagali vam bomo.

(Aplavz)

Socialna pravičnost prav tako pomeni, da prihodnji generaciji ne bomo zapustili celine, na kateri ne bi bilo več vredno živeti. Zato imate prav: za socialno pravičnost prav tako potrebujemo novo, trajnostno industrijsko politiko, ki združuje okoljske in gospodarske pomisleke. To je pravi pristop.

Nestrpno pričakujem, ali vam bo uspelo zagotoviti, da se ne bo ponovila nesreča, polom iz Københavna – dogodka, pri katerem smo lahko videli, da se Evropska unija ni sposobna pogajati. Še enkrat bom ponovil, za to ni kriva Komisija. Krivih je 27 vlad, ki se preprosto niso bile sposobne dogovoriti na mednarodni ravni.

(Aplavz)

To kaže, da v razmerah, v katerih smo danes, obstajata dve nasprotujoči si struji: ena, ki zagovarja povečanje medvladnega vpliva in druga, ki zagovarja metodo Skupnosti. Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe se pojavlja vprašanje ali je lizbonska Evropa, Evropa voditeljev držav ali vlad, ki za zaprtimi vrati razpravljajo o tem, kar je po njihovem mnenju prav za celino. To smo videli med krizo v Grčiji. O končnem dokumentu sta se dogovorila le dva človeka, gospa Merkel in gospod Sarkozy in njun pristop je bil sledeč: Gospod Van Rompuy, prosimo, počakajte zunaj, prepustite to nam! Ne vem, če vse to, kar so nam povedali, drži, vendar si tega ni težko predstavljati. Ali je ta Evropa Evropa večanja medvladnega vpliva, ali pa je Evropa metode Skupnosti. Evropa metode Skupnosti je Evropa, kjer Komisija in Evropski parlament sodelujeta.

Vaš povzetek razmer se mi zdi nepopoln. Večina vaših perspektiv in najav je dobrih in ustreznih. Čez eno leto, ob naslednjem poročilu o stanju Unije, vas bomo ocenili po tem, kar ste najavili danes in po tem, za kar ste se zavzemali. Vaš govor je bil konzervativno liberalen, zelen, radikalno socialističen. Prav vsakdo lahko najde nekaj zase.

(Nasprotovanje)

Zato lahko dobite podporo vseh. Če se boste borili proti zahrbtnemu povečevanju medvladnega vpliva in če boste dejavno zagovarjali pristop Skupnosti, lahko računate na nas. Če ne, bomo ob naslednjem poročilu o stanju Unije od vas zahtevali, da prevzamete odgovornost.

(Aplavz)

  Predsednik. - Hvala za vaš govor, gospod Schulz.

Sedaj bo spregovoril gospod Verhofstadt v imenu Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo.

Gospod Verhofstadt, če prav razumem, vašega govora ne želite razdeliti na dva dela, ampak želite, da je en del vašega govora nekoliko daljši. Imam prav?

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, stanje Unije pomeni predvsem, da se ozremo nazaj in se učimo na preteklih napakah, potem pa se zazremo v prihodnost. Bodimo odkriti in povejmo, da je bilo zadnje leto za Unijo zelo težko.

Leto je bilo za Unijo težko zaradi velikih problemov in majhne enotnosti, da bi jih rešili. Grčija je bila na robu propada, evro je bil več mesecev deležen napadov, evropske vlade pa so rabile več mesecev, da so se končno dogovorile o reševanju države članice in naše skupne valute. Zato me ne preseneča in zdi se mi, da ne preseneča niti drugih prisotnih v Parlamentu, da je zaupanje javnosti v Evropo strmo padlo.

To je mogoče videti iz zadnjih raziskav Eurobarometra, ki kažejo, da manj kot polovica naših državljanov meni, da je članstvo njihove države dobra stvar. Prejšnje leto je zaupanje v naše institucije padlo na 42 %. Takšno je stanje Unije danes. To je alarmantno, vendar pa moramo sočasno priznati, da ni presenetljivo. Parlament je evropske voditelje večkrat pozval, naj Evropo spravijo iz mrtve točke, da se premaknejo naprej in prenehajo s protekcionizmom in nacionalizmom ter pričnejo z iskanjem evropskih rešitev.

To zahtevajo tudi evropski državljani, saj če si ogledate ravno to raziskavo Eurobarometra, lahko vidite, da si manj kot 86 % javnosti želi evropskega upravljanja gospodarstva. Verjamejo, da lahko le Unija zagotovi rešitve za finančno in gospodarsko krizo. Vendar opažajo, da se to danes ne dogaja in ravno v tem tiči razlog za njihovo razočaranje nad našo Unijo.

Vem, da je tudi za Komisijo bilo to leto težko, saj je dejansko minilo le pol leta. Toliko časa je bilo potrebnega, da so naši voditelji spoznali, da obstaja nova pogodba in nov način dela, pa tudi novo ravnovesje sil v Uniji. Zato lahko rečemo, da gre danes za prvi začetek drugega mandata predsednika Komisije.

Gre za drugi mandat, v katerem so potrebni novi odgovori in nova vizija. V vsakem primeru je čas za večjo dejavnost in za uresničitev pomembnih reform. Z vidika naše skupine je treba načeloma izvesti sedem velikih, pomembnih reform.

Najprej moramo dokončati naš odziv na finančno krizo. Zakonodajo o kapitalskih zahtevah in bonusih smo že pripravili. Imamo test izjemnih situacij, prejšnji teden pa smo prav tako dosegli sporazum o finančnem nadzoru, ki je dober sporazum, tudi zaradi tega, ker vodstvo s strani predsednika Evropske centralne banke zagotavlja evropski pristop k nadzoru.

To pa še ne pomeni, da smo cilje že uresničili. Lahko bi rekel, da smo še daleč od tega. Nismo še niti na pol poti. Še vedno čakamo, da bo Komisija nujno pripravila predloge o izvedenih finančnih inštrumentih, prodaji na kratko, bonitetnih agencijah, uredbi o bančništvu, zlorabi trga, o trgovanju in finančnih inštrumentih.

Druga pomembna naloga je, da potrebujemo pristno evropsko upravljaje gospodarstva. V preteklem letu se je pokazalo, da skupna valuta brez skupne ekonomske politike enostavno ni smiselna. Gre za nesmiselne razmere – še več, gre za nevarne razmere. Ne moremo si privoščiti, da bi bili ena Unija, sočasno pa bi imeli 27 različnih ekonomskih strategij, kot jih imamo danes.

(Aplavz)

Če želimo, da bosta Pakt stabilnosti in rasti in nova ekonomska strategija uspešni, je popolnoma jasno, da potrebujemo resen pristop korenčka in palice, z ustreznimi sankcijami.

Po mojem mnenju – in to je verjetno tudi mnenje večine v Parlamentu – je dobro, da Svet razmišlja o tem v povezavi z delovno skupino, vendar to ni nadomestilo za pravo pobudo Komisije in dolžnost Komisije je, da kar se da hitro pripravi globalni zakonodajni predlog o upravljanju gospodarstva.

(Aplavz)

Vesel sem vaše najave, da boste to storilo 29. septembra. Kar se dogaja v Svetu, ni pomembno. Vaša naloga in dolžnost je, da to 29. septembra tudi storite.

S tem bom prešel na tretjo prednostno nalogo: enotni trg. Gospod Mario Monti je pripravil odlično poročilo na to temo in naše sporočilo se glasi: ukrepajmo v skladu s tem poročilom. Nerazumljivo je na primer, da danes potovanje iz srednjih in vzhodnih evropskih držav do Bruslja, Pariza ali Amsterdama še vedno traja več kot 40 ur. Kako naj se ti ljudje čutijo povezane z Evropsko unijo? Kako naj bodo ti trgi povsem vključeni? Vložimo v vseevropska omrežja.

Četrta pomembna prednostna naloga in mogoče najpomembnejše sporočilo danes, se nanaša na proračun in nov finančni okvir. Da bo popolnoma jasno. Namen nekaterih nacionalnih vlad, da bi v času, ko potrebujemo več evropskih rešitev, zmanjšati proračun za 20 % ali 30 %, je smešen.

(Aplavz)

To v celoti razumem, saj zaradi velikega fiskalnega primanjkljaja želijo zmanjšati neposredne prispevke v Unijo. Gre za normalen, spontan odziv. Zato tudi predlagamo, da te nacionalne prispevke nadomestimo z evropskimi lastnimi sredstvi.

S tem bom prešel na peto prednostno nalogo: našo verodostojnost v svetu. Imamo Evropsko službo za zunanje delovanje, vendar pa moramo zdaj in za kar smo tudi prosili gospo Ashton, podpredsednico Komisije (bolje bi bilo, če bi bila prisotna), tudi razviti novo strategijo za Unijo. Naša strategija zunanje politike še vedno temelji na dokumentu, ki ga je leta 2003 pripravil Javier Solana. Svet se je od takrat spremenil, prav tako pa bi morali prilagoditi in posodobiti naš strateški okvir.

Prešel bom na podnebne spremembe. V Københavnu smo izgubili vodilno vlog in edini način, da v Cancún dosežemo spremembo je, da to vodilno vlogo ponovno prevzamemo. Za ponoven prevzem vodilne vloge je potrebna ena stvar: nastopiti moramo enotno in zagovarjati eno vizijo in ne 27, kot smo to storili v Københavnu.

(FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, na koncu želim povedati, da sem nekoliko v dvomih glede tega, kaj je temeljni – če mi dovolite uporabiti to besedo – raison d'être naše Unije in sicer varstvo državljanskih in človekovih pravic zunaj Unije, še pomembnejše pa znotraj Evropske unije.

Zato želim z vso resnostjo povedati, da je to, kar se dogaja v Franciji po mojem mnenju nesprejemljivo.

(Aplavz)

Žal ne gre za osamljen primer. Kot mnogi izmed vas, sem tudi sam opazil, da danes številne vlade, ko se srečujejo z gospodarsko krizo, vse bolj in bolj podlegajo skušnjavi populizma, ksenofobije, včasih pa tudi rasizma.

(Aplavz)

Zlorabljajo skrbi ljudi in strah pred drugimi. Stigmatizirajo manjšine. Drznili bi si celo reči, da uporabljajo dvomljive metode, da še bolj zamegljujejo vprašanja povezana z migracijo. Odločno želim povedati, da se mi zdi ta odnos neskladen z načeli in vrednotami, zaradi katerih je naša Unija ena izmed najlepših in najbolj čudovitih političnih idej, ki jih je porodil človeški duh in srce.

(Aplavz)

Gospod predsednik, odločno želim povedati: Romi so evropski državljani, polnopravni državljani.

(Aplavz)

Nikoli ne smemo sprejeti, da so njihove pravice kršene – nikoli – ko v svetu prevladujejo najrazličnejše negotovosti. Verjamem, da mora ta Evropa ostati celina svobode, strpnosti in pravice. Gospod predsednik, Komisija, varuhinja pogodb, se mora brezkompromisno odzvati. To ni le njena pravica; to je institucionalna dolžnost.

(Aplavz)

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, storil bom isto kot gospod Verhofstadt: Izkoristil bom ves čas, ki mi je na voljo za govor.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, verjamem, da sta gospod Schulz in gospod Verhofstadt izpostavila temeljne težave razmer, v katerih smo, in obžalujem, da niste premogli dovolj treznosti in resnicoljubnosti, da bi to izpostavili.

Od uveljavitve Lizbonske pogodbe poteka bitka v zvezi s tolmačenjem pogodbe. Prepričan sem, da je večina vlad ni prebrala in so po tem, ko je bila uveljavljena, ugotovile, da je Lizbonska pogodba dejansko sredstvo in instrument za prenos Evropskih politik na Skupnosti. V vseh razprava bitka, ki poteka – priča smo ji bili v zunanjih službah, videli smo jo pri finančni uredbi – vedno pride do iste ugotovitve. Vprašanje se glasi – to je že bilo omenjeno – ali gremo v smeri večjega medvladnega vpliva Evrope ali v smeri krepitve Evrope, ki temelji na Skupnosti? Ravno takšno je stanje Unije danes.

Želim si, da bi Komisija podala javno izjavo. V evropskih institucijah trenutno poteka politični boj in ta politični boj se nanaša na tolmačenje Lizbonske pogodbe, kar vpliva tudi na evropske politike. Evropski državljani morajo vedeti, kar vemo in čutimo mi v medinstitucionalnih razpravah. Gospod Barroso, o tem niste povedali nič.

S tem se bom dotaknil moje druge točke. Ta komisija je, s svojimi splošnimi izjavami, prvakinja Evrope. Gre za zelo lepe izjave. Ko pa je treba pokazati s prstom, opisati razmere, ki vplivajo na države članice, poimensko navesti osebo ali vlado, pomenljivo obmolknete. Ne obstajate. Navedem lahko številne primere.

Naj se vrnem na Grčijo. Vsi vemo, da ste izgubljali nadzor nad razmerami v Grčiji; to ste vedeli že dve ali tri leta pred krizo – o tem ste v vašem kabinetu imeli poročila. Do uradne izjave ni prišlo. Šli te v cerkev in molili in verjeli, da če boste molili, se bo v Grčijo vse samo od sebe rešilo. To se ni zgodilo. Nato ste podprli – to smo večinsko podprli – nalaganje neverjetnega pritiska Grčiji in Grkom, ki so storili ravno toliko napak, kot grška elita.

Vendar pa vas, gospod Barroso, medtem, ko smo pritiskali na ljudi v Grčiji, da bi razrešili problem, nisem slišal, da bi spregovorili o dejstvu, da so v Avgustu potekala pogajanja med grško vlado ter velikimi francoskimi in nemškimi vojaškimi podjetji o nadaljevanju prodaje orožja evropskih podjetij Grčiji.

(Aplavz)

Vsi smo popolnoma znoreli, kot sem trikrat ali štirikrat že omenil, vendar ali bomo ukrepali? Ali veste, koliko denarja je Grčija porabila za orožje v zadnjih desetih letih? Kako visoka je številka? 50 milijard EUR v desetih letih! To ste vedeli, gospod Barroso. Eden izmed problemov, ki jih imajo te države, je ravno v tej strukturi, ki je povezana z evropskim problemom nacionalizma in boja ali razprave med Grčijo in Turčijo.

Kje je pobuda Komisije in Evrope glede posredovanja, da bi tako lahko, z vključitvijo Turčije, zaustavili to neumno razpravo, ki Grke stane milijarde za prazen nič, saj Grčija odkupuje orožje, ki ga Francija in Nemčija ne potrebujeta v svoji vojski? To je zelo inteligentno! Gospod Barroso, to je moj primer neposredovanja vaše Komisije.

Dam vam lahko drug primer, ki ga je predstavil gospod Verhofstadt. Danes, kar se dogaja z Romi, je preskus verodostojnosti Listine o temeljnih pravicah, ki predstavlja del Lizbonske pogodbe. Da se bom izrazil na moralen in filozofski način, bom navedel Alberta Camusa: „Demokracija je zagovarjanje manjšin, ne pa izvajanje volje večine“.

(Aplavz)

Ali komisija čaka? Ali ima poročilo v svojem kabinetu? Povejte javnosti: kar počne Francija, je v nasprotju z evropskimi pogodbami. To je zelo enostavno povedati in obelodaniti.

(Aplavz)

Navedel bom še en primer, kar ste zamolčali. Govorili ste o gospodarstvu, brezposelnosti in rasti. Niti besede niste spregovorili o spremembi, ki jo je treba izvesti pri naravi rasti. Niste povedali, da smo zaradi ekološke katastrofe in podnebnih sprememb dolžni na novo tolmačiti naš pojem rasti. O tem nismo slišali ničesar.

Niste spregovorili o Cancúnu. Do Cancún je še tri mesece. Niti besede nismo slišali o dejstvu, da če želimo biti verodostojni na področju podnebnih sprememb, se moramo vrniti na 30 % cilj zmanjšanja CO2, prav tako pa moramo biti v ospredju razprave o podnebnih spremembah. Glede tega ste, gospod predsednik, pomenljivo tiho.

Zaradi tega želim povedati, da ste odsoten predsednik Evrope, ki pa ga potrebuje. To je naš problem in to je rešitev za Unijo.

Na koncu vam želim povedati le še eno. Govorili ste, na primer o evropskih naložbah. Lahko pogledate na uro; na voljo imam še tri minute. Vem, da je nadležno, vendar takšno je življenje. Povedati vam želim sledeče: obravnavajte stvari resno. Štirideset odstotkov emisij proizvodnje CO2 v Evropi odpade na zgradbe. Uporabite vaše evropske vire in ustanovite evropski energetski sklad; dajte evropskim mestom možnost, da obnovijo zgradbe po vsej Evropi tako, da boste ustanovili Evropski Keynesov sklad, saj države tega niso sposobne storiti.

(Aplavz)

To je moje sporočilo. V Evropi obstaja obsežna razprava o tem, ali potrebujemo javne naložbe. Gospod Barroso, sporočiti vam želim: postavite Keynesa v Bruselj. Danes morajo biti javne naložbe evropske naložbe v ekološko preoblikovanje našega gospodarstva. Ali to razumete, gospod Barroso? Če razumete, potem upam, da boste v naslednji razpravi o Evropi pokazali vaše razumevanje, da nismo več v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak se danes spopadamo s finančno in ekološko krizo.

Na koncu želim navesti številko, ob kateri se moramo vsi zamisliti. Izgube zaradi krize dosegajo vrednost 50.000 milijard EUR. To ustreza petim stoletjem javnih naložb v razvojno pomoč. S tem denarjem bi lahko zgradili 10 milijard šol v afriških državah. To so razmere, v katerih se je znašel svet, gospod Barroso.

(Aplavz)

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Začel bom z dobrimi novicami za gospoda Barrosa, takšnimi novicami, za katere bi mu lahko celo čestitali. Njegov današnji nastop je bil ocenjen višje, kot vstopnice za naslednji koncert Stinga v Pragi, ki stanejo manj kot 150 EUR. Najprej pa bom začel z zgodbo. Gospod Barroso, na Poljskem je priljubljena zgodba o možu, ki spleza na drevo in začne žagati vejo, na kateri sedi. Drug moški se ustavi pod drevesom in mu pravi: „če boš odžagal to vejo, boš padel.“ Drugi mož nadaljuje svojo pot in veja poči. Prvi moški pade z drevesa, se pobere, se zazre v drugega moškega in reče: „Ali je ta moški mogoče jasnoviden?“

Gospe in gospodje, Evropski konzervativci smo bili, še preden je nastala naša politična skupina, kot ta drugi moški, ki je opozarjal moškega na veji evropske birokracije: „Žagaš vejo, na kateri sediš.“ V vašem današnjem govoru vidim priložnost, da se bo ta proces žaganja veje končal. Navedli ste številne ideje, ki jih je vsekakor vredno podpreti in mislim, da so bile sestavljene tako, da zadovoljujejo vse skupine v Parlamentu. Vendar se moramo strinjati z gospodom Schulzom, da je šlo za v prihodnost usmerjen načrt in nismo ničesar slišali – zaradi tega nisem zadovoljen z vami – o analizi trenutnega stanja v Uniji. Zakaj Unija beleži takšne rezultate, kot smo jim priča? Zakaj Unije ne spoštuje več tako veliko število ljudi in zakaj ne izpolnjuje njihovih pričakovanj? Prišli smo do pomembne točke. Zelo dobro je, da ste se osredotočili na gospodarski razvoj, na potrebe po tem razvoju v Evropi in na potrebo po novih delovnih mestih. Vsekakor se strinjam z vami, da je brezposelnost danes eden izmed največjih problemov gospodarstva v Evropi. Vendar bodimo pošteni. Ne morete izraziti prave zaskrbljenosti nad usodo brezposelnih in nad izginjanjem delovnih mest v Evropi na eni strani, medtem kot na drugi predlagate ekonomske rešitve, ki povsem jasno vodijo v izvažanje delovnih mest iz Evrope v druge države. Teh dveh stvari ni mogoče ločiti. Ne moremo trditi, da si na eni strani želimo povečati stopnjo zaposlenosti v Evropi, medtem ko na drugi strani evropskim podjetjem in evropskemu gospodarstvu nalagamo nova bremena in nove smrtne obsodbe z birokracijo. To se mora končati. Gospod Barroso, iz vašega govora je razvidno, da razmišljate v pravi smeri. Govorili ste o tem, kako mora Evropa v svetu nastopati enotno. To tu pogosto govorimo, vendar pa lahko jasno vidimo, da imajo različne vlade v Evropi popolnoma drugačne pristope na temeljih področjih zunanje politike. To je dejstvo, ki ga ne smemo zanemariti. Kako lahko Evropa na globalnem prizorišču nastopa enotno, če niso enotne različne evropske vlade? Gospe in gospodje, ne slepimo se več – zgodilo se bo sledeče. Medtem ko sedimo v Parlamentu, lahko zaprete oči in si pretvarjate, da teh 27 vlad ne obstaja, vendar to ne drži. Izvolili so jih državljani Evropske unije in mi zagovarjamo pravice teh vlad, da zastopajo svoje državljane v Uniji. V Evropi si želimo ravnovesja med zadevami Unije in nacionalnimi zadevami in ravno zaradi tega bomo zagovarjali zamisel o državi, seveda v sklopu Evropske unije. Vendar pa pri tem želim povedati, da se strinjam z vsem, kar je bilo povedanega v Parlamentu. To govorim iz vsega srca. Ne moremo sprejeti razmer, v katerih ena ali druga vlada v Evropi za lastne namene skuša sprožiti to, kar je v Evropi bil sod smodnika nacionalizma in šovinizma. Glede tega ne more biti nobenega soglasja, pa vendar se ravno to dogaja v številnih evropskih državah. V tem letu smo že bili priče primerom, ko so si države, ki mejijo na Poljsko, skušale zagotoviti politični kapital z zadevami, ki so povezane z manjšinami. Eden izmed največjih dosežkov Evropske unije je dejstvo, da je bila Evropa območje demokracije in strpnosti, kjer vojne ni bilo že 60 let. To priznavam, čeprav nisem velik pristaš Unije, kljub temu pa to cenim. Gre za nekaj, kar moramo ohraniti. Prav tako želim povedati, da moramo biti bolj odprti in verodostojni glede tega, kar posredujemo državljanom Evropske unije. Največja težave naše Skupnosti je, da v naših izjavah govorimo eno stvar, medtem ko je dejstvo in to lahko državljani tudi opazijo, počnemo nekaj, kar je popolnoma nasprotno. Verjamem v Evropo in Evropski konzervativci verjamemo v Unijo. Vendar verjamemo v Unijo skupaj z njeno raznolikostjo. Ne verjamemo, da obstaja nova združena država, ki naj bi se združila v en sam narod. Tega načrta ne bomo sprejeli. Evropski državljani povsem dobro razumejo, da je ena oseba lahko dober Poljak, dober Evropejec ali dober Nemec in da lahko živimo skupaj, obravnavamo drug drugega s spoštovanjem in si z delom prizadevamo zgraditi skupno prihodnost. Gospod predsednik, upam, da boste uspešni. Vendar pa razmer ne moremo popraviti tako, da ponavljamo stare napake. Jasno vam želim povedati, da Evropa ne sme skušati rešiti problemov, ki so pred nami, tako, da ponavlja napake iz preteklosti. Danes v vašem govoru vidim priložnost za Evropo večje gospodarske svobode in Evropo, ki je tesneje povezana, s čimer mislim na skupni trg. Vesel sem, da se je zamisel o Zakonu o enotnem trgu porodila v Parlamentu, v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov. Izhaja iz poročila gospoda Montija, ki je bil pripravljen v odboru, ki mu predseduje moj kolega gospod Herber in na to smo ponosni. Gre za takšno krepitev trga, ki si jo želimo. Želimo skupni trg in večjo svobodo v gospodarstvu.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod Barroso, predstavili ste izjemen vpogled v naloge na številnih področjih politik. Kljub temu pa moramo vsi priznati, da je zaupanje evropskih državljanov vse manjše. Gospod Verhofstadt nas je opozoril na to, zato sam tega ne bom podrobneje obravnaval. Gre za zanesljive študije.

Državljani so bili prav tako priče, kako so paketi pomoči in paketi oživljanja gospodarstva, ki so znašali milijarde evrov, končali v tako imenovanih sistemsko pomembnih bankah, prav tako pa so bili priče nevarnemu povečanju nacionalnih dolgov. Sedaj se sprašujejo, kdo je odgovoren za to, še posebej zaradi tega, ker jih prizadevajo varčevalni ukrepi držav članic, kljub boljšim gospodarskim napovedim. Zaradi teh varčevalnih ukrepov se bodo dvignile cene javnih storitev, zmanjšale se bodo socialne ugodnosti, prišlo bo do varčevanja v izobraževanju, znižale se bodo plače, podaljšala se bo delovna doba, kljub negotovim pokojninam in pogostokrat negotovim razmeram zaposlovanja.

Protesti ne potekajo le v državah, ki jih je prizadela kriza. V Franciji danes stavkajo sindikati, 29. septembra bodo stavke proti varčevalnim politikam držav članic potekale v številnih evropskih mestih. Državljani so bili deležni obljub, da bo Evropa unija z Lizbonsko pogodbo postala bolj demokratična in socialna. EU, vključno s Komisijo in Parlamentom, bi izgubila verodostojnost, če bi zdaj trdila, da so za varčevalne ukrepe odgovorne države članice. Evropska unija je zdaj vsekakor odgovorna na primer za učinkovite reforme finančnega trga, kot je prepoved hedge skladov, ali prepoved špekulacij glede izvedenih finančnih instrumentov na surovine in hrano, ali celo davek na finančne transakcije, pa tudi odmik od ideologije prožne varnosti. Pri tem moramo v naslednjih nekaj mesecih vsi sodelovati.

Razmere v Uniji se močno razlikujejo za različne dele prebivalstva in pri tem obstajajo številne nedoslednosti. Družbena delitev v družbah držav EU se je ponovno nevarno povečala. V evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti so bili ogromni zneski denarja, več milijard evrov, namenjeni reševanju bank ali zagotavljanju njihove varnosti. Ta denar ni prišel do ljudi z resničnimi socialnimi potrebami, prav tako pa ni bil namenjen izobraževanju.

Nihče si ne želi oporekati ali zmanjševati pomena uspeha EU. Vendar pa navajanje resničnih nedoslednosti v Evropski uniji ne bo nikomur pomagalo. Tudi sam želim na koncu omeniti Rome v Franciji. Prepričan sem, da ima Evropska unija dobro tradicijo. Vendar pa vsak, ki se želi boriti proti socialnim strahovom zaradi in pri tem uporabljati nepoštena sredstva, zlorablja svoje politične pristojnosti. Zelo jasno želim povedati: zloraba socialnih strahov enostavno ni sprejemljiva v Skupnosti, ki se vedno zavzema za univerzalne človekove pravice in moralne vrednote. Te moralne vrednote in človekove pravice veljajo za Francoze, Poljake, Angleže, Špance ali Nemce v Evropski uniji, ravno tako kot za vse Sinte in Rome, ki živijo v Evropi.

(Aplavz)

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, ta velik dogodek, govor gospoda Barrosa o stanju Unije, ga ne postavlja ob boku predsedniku Obami. Obstaja ena temeljna razlika, gospod Barroso: predsednik Obama je bil izvoljen, vi pa ne. Oseminštirideset milijonov ljudi je spremljalo njegov nagovor, tu v Evropskem parlamentu pa moramo prositi poslance v EP, da pridejo in vam prisluhnejo.

Popolnoma ste zanemarili stanje Unije. Povedali ste, kakšen je po vašem mnenju napredek, nakazali ste vašo pot naprej. Vendar pa nam Eurobarometer, organizacija Komisije za raziskave javnega mnenja, pove resnico. Kaže nam, da je v zadnjih šestih mesecih močno upadlo zaupanje v zvezi s prepričanjem ljudi ali sploh spadajo v Unijo: 10 % upad v Nemčiji; 17 % upad v Grčiji in 9 % upad na Portugalskem. Manj kot polovica državljanov EU meni, da se splača biti član kluba.

Še bolj pomenljivo je, da je v zadnjih šestih mesecih v vaši državi, na Portugalskem, popolno zaupanje v institucije EU dodatno izgubil eden od štirih ljudi. Gospod Barroso, tu le težko govorimo o uspehu ali prepričanju, pa vendar se zdi, da velika večina ljudi danes čuti samozadovoljstvo.

Ne bodite preveč zadovoljni, saj so ljudje sami prišli do spoznanja: resnično stanje Unije je, da je vse bolj osovražena in zaničevana. Pa vendar nekateri trdijo, da je tako zaradi tega, ker želijo več Evrope! Gospod Verhofstadt je povedal, da ljudje želijo več skupni politik. Ne! Dokaz je zelo jasen.

(Vzkliki iz dvorane)

Zanimivo gospod predsednik! Ko spodbujam ljudi, mi grozijo z globo. No, to ni pomembno.

(Aplavz skupine EFD)

Dokazi kažejo, da več ko je skupnih politik, manj je to všeč ljudem. Ljudje so se zavedli opustošenja, ki ga je povzročila skupna ribiška politika; spoznali so neenakosti skupne kmetijske politike; izgubljenih poslovnih priložnosti skupne trgovinske politike; in seveda, zdaj aktualne: skupne valute, tega slabo zamišljenega politične poskusa, da bi ljudi prisilili v monetarno unijo, ne da bi jih sploh vprašali, če si to želijo. Popolnoma jasno je, da ta valuta ne ustreza Nemčiji, prav tako kot ne ustreza Grčiji. Sedaj so se znašli v gospodarskem zaporu. Pretvarjate se lahko, da je kriza minila, vendar ni, saj razlike med donosnostjo obveznic znašajo 8 % na pet- in deset letne obveznice.

Lahko se smejete gospod Schulz, vendar ne veste ničesar o finančnih trgih in kako te stvari delujejo. In zakaj bi morali v vaši državi, v Nemčiji, davkoplačevalci nenehno plačevati račune?

Ta oblika vladanja ne deluje, pa vendar danes slišimo, da bomo imeli skupno obrambno politiko in skupno zunanjo politiko.

Drug razlog, zakaj so te ankete takšne, kot so, tiči v tem, da vas ljudje ne spoštujejo, ker ste jih prevarali pri sprejetju Lizbonske pogodbe. Govorili so nam, da bo vse poenostavila, da bomo vedeli, pri čem smo. To se ni zgodilo. Kdo je na čelu te EU? Ali ste to vi, gospod Barroso? Ali je moj star prijatelj, Herman Van Rompuy? Ali je belgijsko predsedstvo? To je resnično dobro! Še vedno ne morete izoblikovati vlade v svoji državi, pa vendar predsedujete Evropski uniji! Ne glede na to, s katere strani gledate na celotno stvar, ta nekoliko smrdi.

EU še nikoli ni imela toliko pristojnosti, pa vendar še nikoli ni bila tako nepriljubljena. Ni vam dovolj, da se zdaj porabi 2,4 milijarde EUR letno za propagando EU, zdaj želite, da bi se celotni proračun povečal za 6 % in razumemo, da boste imeli redno zaposleno TV ekipo, da bo pohajkovala z vami, nove tiskovne predstavnike, nove skrbnike spletnih vsebin. Ne analizirate, zakaj stvari ne potekajo dobro gospod Barroso; preprosto jih ne stvari.

(Aplavz skupine EFD)

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, mogoče bo tudi meni dovoljeno, da združim oba časa, namenjena govoru, in izkoristim tri minute.

Mnogim ljudem v Evropi se zdi, da je Evropski projekt – če razpravljamo o stanju Unije – resno ogrožen v štirih vidikih. Ljudem se zdi, da sta ogrožena blaginja in socialna varnost Evrope. To sta ljudem dokazali finančna kriza in – mogoče jalova – pomoč Grčiji, prav tako pa jih to dokazuje vse večja množična brezposelnost in masovno priseljevanje v naše družbene sisteme. V zvezi s tem se Unija zdi ljudem, kot brezzobi tiger, ki ni sposoben izvajati nadzora nad finančnimi trgi ali razviti ustreznih meril.

Drugič, ljudje menijo, da je ogrožena državljanska svoboščina. V Uniji skoraj ne obstaja neposredna demokracija. Obravnava se s prezirom, kot na primer prvi irski referendum ali referenduma v Franciji in na Nizozemskem. Shranjevanje podatkov na primer, kot se odraža skozi sporazum SWIFT z Združenimi državami Amerike, daje ljudem občutek, da jih nenehno nadzorujejo. Predpis v sklopu paternalističnega sistema se v Uniji vse bolj širi, kar vzbuja pri ljudeh vtis, da prihaja do omejevanja njihovih osebnih svoboščin. Tudi svoboda misli in govora sta vse bolj ogroženi zaradi politične korektnosti. V zvezi s tem se sklicujem na razpravo o gospodu Sarrazinu v Nemčiji.

Tretjič, ljudje menijo, da sta ogroženi kulturna pestrost in narodna identiteta Evropejcev. Tak vpliv bosta imeli kulturna asimilacija in duhovna globalizacija, prav tako kot masovno priseljevanje, pa tudi islamifikacija in seveda zloraba azilnega sistema. Narodna identiteta Evropejcev je verjetno zelo resno ogrožena.

Četrtič, resno ogrožen je ugled Evrope v svetu. Z vidika zunanje politike je Evropa postala tarča posmeha. Omenjen je bil primer pogajanj na Bližnjem vzhodu, kjer Evropa sploh ni sodelovala, čeprav smo največji donatorji pomoči v svetu. Evropa skoraj ni prepoznavna v svetu in v resnici ni pomembna akterka z vidika zunanje politike ali globalne politike.

To Evropsko unij nam je uspelo pripeljati do določenega stanja, kjer interno vzpostavlja sistem, ki ga državljani dojemajo, kot vse bolj represivnega in strogega, ki ne upošteva regionalizma, kulturne pestrosti in podobnih dejavnikov, ki pa se zunanjemu svetu zdi vse bolj šibek. Notranje ostra in ukazovalna do svojih državljanov, uporablja centralizem in birokracijo, navzven pa je Evropa šibka, nima svojega mesta v svetu in globalno ni sposobna ubraniti svojih evropskih interesov.

To je stanje Unije, Unije, ki ni več pripravljena na zagovarjanje interesov Evropejcev in interesov evropskih državljanov.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik, pazljivo in z velikim zanimanjem sem prisluhnil vsem govornikom. Skušal sem izluščiti resnično temeljna vprašanja.

Prepričan sem, da si večina v Parlamentu želi več Evrope, želi metode Skupnosti in si želi več ambicij. Na predloge Komisije se ni nanašala nobena specifična kritika.

Nekateri ste povedali, da bi raje videli govor, v katerem bi analiziral razmere. Namesto tega, da komentiram preteklost in sedanjost, se raje osredotočam na oblikovanje prihodnosti. Verjamem, da podajanje pripomb ni najpomembnejše – to prepuščam komentatorjem, ki jih zelo spoštujem – prav tako pa verjamem, da je naša vloga, vloga Komisije, podajati predloge. Zame se govor o stanju Unije prav tako nanaša na stanje, v katerega želimo s svojimi napori popeljati Unijo. Ravno to sem danes predstavil, skupaj s specifičnimi in ambicioznimi predlogi.

Vendar se pri tem ne skušam izogniti nobenemu vprašanju. Res je, da je Unija trenutno na prelomnici. Res je, da imamo novo pogodbo. Prav tako je res, da nekateri ljudje na nacionalni ravni te institucije tolmačijo izključno z vidika večje meddržavne vloge.

Svojo vizijo smo že jasno opredelili in sam sem – kot sem povedal v govoru – naklonjen metodi in duhu Skupnosti. Vendar pa najboljši način za doseganje tega ni neskončno razpravljaje o institucijah, še manj pa izvajanje institucionalnih gverilskih napadov, ki si jih ne želim in v katerih ne bom sodeloval. Najboljši način, da Komisija izpolni svojo vlogo sprejemanja pobud je, da predstavi konkretne, drzne in visoko kakovostne predloge, za vas pa, da boste – kot ste tudi počeli – lahko delali z nami v tem duhu. Glede tega smo podali predloge in ravno tu bomo po mojem mnenju lahko resnično preverili našo zavezanost močnejši Evropi.

Nekateri ste navedli rezultate javnomnenjskih raziskav, ki so bile namenjene merjenju zaupanja v evropske institucije. Drži, da obstajajo težave – resne težave – na katere se moramo odzvati. Če pa bi opravili temeljitejšo analizo, bi opazili, da čeprav zaupanje v evropske institucije včasih predstavlja probleme, včasih obstaja še večji problem in sicer zaupanje v nacionalne politike in nacionalne vlade, vendar tega ni nihče omenil.

Trenutno se spopadamo z izjemno težkimi razmerami z gospodarskega in družbenega vidika in v tem času moramo biti vsi odgovorni. Dobro vemo, da v težkih gospodarskih časih javno mnenje običajno odraža slabo zaupanje v politične institucije na nacionalni ali evropski ravni. Mislim, da se lahko na te skrbi najbolje odzovemo z rezultati in predlogi.

Menim, da se načeloma strinjamo – vsaj proevropska večina v Evropskem parlamentu se. Naklonjeni smo konsolidaciji finančnih uredb. Jasno smo izrazili, da se ne bomo odrekli pravici Komisije do pobude. Prav tako želimo, da banke in finančne institucije sodelujejo pri rešitvi problema, ki so ga pomagale povzročiti. Zaradi tega smo naklonjeni obdavčevanju finančnih dejavnosti. Želimo si predlogov za rast v Evropi. Ravno za to si bomo prizadevali.

Nekateri izmed vas ste omenili problem, ki bo obravnavan to popoldne na plenarnem zasedanju: vprašanje Romov. Sedaj se ne bom spuščal v podrobnosti tega vprašanja, saj bo obravnavano popoldne. Povedati pa vam želim, da ga Komisija že zelo dolgo pozorno spremlja.

V začetku leta smo soorganiziali ministrsko srečanje o vprašanju Romov. Če se ne motim, so se tega ministrskega srečanja udeležili le dva, trije ministri za celotno Evropo. Komisijo je zastopala gospa Reding. Imamo pomembne podporne programe za zagotavljanje pomoči Romom in za ocenjevanje njihove vključenosti. Sodelujemo v konstruktivnem in resnem dialogu z vsemi vladami v Evropi, tako z vladami držav, iz katerih Romi prihajajo, kot tudi z državami, kjer živi veliko Romov.

Povsem iskreno vas lahko prosim, da iz tega vprašanja ne naredite političnega vprašanja. Gre za zelo občutljivo in izjemno resno vprašanje. Evropejci k reševanju ne bomo pripomogli, če bomo polarizirali razpravo o tako občutljivem vprašanju.

Povedali smo – pravkar sem zelo jasno povedal tudi sam – , da je načelno stališče Komisije in Evropske unije takšno, da nasprotovanje vsem oblikam diskriminacije. To je popolnoma nesprejemljivo. Ko pa govorimo o odzivanju na vprašanja, ki jih zastavljajo nekatere izmed naših držav, moramo prav tako povedati, da imajo vsi naši državljani pravice in dolžnosti. Poleg tega moramo vedno poudarjati ravnovesje med svoboščinami, predvsem med prostim pretokom in varnostjo.

Če tega ravnovesja ne bomo spoštovali, tvegamo, da bodo to vprašanje v svojo korist izrabile ekstremistične sile, ki bodo na populistični način zlorabljale občutek negotovosti, ki je prisoten v številnih naših družbah. Zato zagotovimo odgovoren in resen odgovor, hkrati pa se vedno izogibajmo uporabi skrajno resnih in skrajno občutljivih vprašanj v politične namene. Komisija bo zavzela ta odgovoren položaj.

Ravno zaradi tega verjamem, da moramo opraviti še ogromno dela. Če se kritike, ki so jih nekateri uperili name, nanašajo na to, da si prizadevam za soglasje med glavnimi evropskimi političnimi silami, potem te kritike z veseljem sprejmem. Komisija mora zastopati splošni evropski interes in ta splošni interes moramo skušati zastopati tako, da zagotovimo sodelovanje različnih proevropskih političnih sil. To tudi počnemo.

Potekala je razprava o proračunu. Prisluhnil sem vašim govorom. Občutek imam, da si večina želi ambicioznega proračuna Evrope. Vendar bodimo dosledni, gospe in gospodje: Komisija bo pripravila ambiciozen proračun, vendar ta razprava ne sme ostati samo tu, v Evropskem parlamentu – pridobiti moramo evropsko javno mnenje. Zato vas prosim za pomoč in podporo, da bomo lahko pojasnili, v naših državah, političnim silam, ki sestavljajo vlade v naših glavnih mestih, zakaj – kot je gospod Daul povsem upravičeno povedal – zelo pogosto evri, porabljeni na evropski ravni, dejansko prestavljajo prihranek v primerjavi z mnogimi evri, ki bi jih lahko porabili na nacionalni ravni.

To bitko z javnim mnenjem moramo dobiti in sicer z demokratično razpravo v naših državah. Zato vas prosim za podporo, da bo ta razprava lahko potekala v političnih silah, ki jih zastopate, ne samo v Strasbourgu ali Bruslju, ampak tudi v prestolnicah, saj moramo doseči soglasje med Parlamentom in Svetom. Različne institucije morajo doseči sporazum. Komisija bo to podpirala. Komisija bo pripravila ambiciozne načrte, vendar vedno v duhu partnerstva za močnejšo Evropo, Evropo sodelovanja in ne Evropo razdvajanja.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, izrabil bom svoji dve minuti in se skušal vrniti na vprašanja ter podati odgovore nanje. Nikogar ne bom osebno napadal. Dobro me poznate: tega nisem nikoli počel in tudi nikoli ne bom.

Prvič, glede proračuna in glede tega, kar smo se dogovorili, se velika večina Parlamenta strinja, da potrebujemo lasten proračun, da bi tako lahko zmanjšali sredstva, porabljena na nacionalni ravni. To je moj prvi povzetek, pri tem pa ne pozabimo, da imamo opravka s soglasno odločitvijo. Tu ne gre za kritiko naših voditeljev držav ali vlad, gospe Lagarde ali gospoda Schäubleja; gre za prepričevanje naših ustreznih strank, kot je povedal gospod Barroso; gre za pravilno razpravo in pravilno ravnanje s to temo na naših ustreznih nivojih, v naših ustreznih strankah in v naših državah, saj gre za soglasne odločitve. To bo veliko težje, kot pa opraviti veličastne govore v Parlamentu, vendar se želimo boriti in tudi sam si bom prizadeval za to, da bi imeli lastne vire na evropski ravni.

(Aplavz)

Drugič, glede Romov, recimo bobu bob. Gospe in gospodje, predsednika, smo odgovorni ljudje in moramo najti rešitev. To govorim, ko župan mesta. Kadar govorimo o naših someščanih, ki so demokrati in ki pri katerih tvegamo, da bodo prešli v populistični tabor, se srečujemo z ogromnimi problemi. Gre za našo dolžnost. Vendar pa je treba resna kazniva dejanja obsoditi. Pri tem nisem mislil na Rome. Ne polagajte besed v moja usta. Boriti se moramo proti razbojništvu, kaznivim dejanjem in prostituciji.

Od 1. januarja je bilo kmetom v mojem kantonu ukradenih enajst traktorjev. Ali mislite, da so ljudje srečni? Poglejte, kaj se dogaja tudi v naših številnih mestih. Gospe in gospodje, pred nami je zelo občutljiva tema, ki jo moramo pozorno obravnavati za vse naše sodržavljane in – nočem sprožiti nacionalne razprave, ampak evropsko razpravo – glede tega se strinjam z gospodom Barrosom. To temo moramo obravnavati, da bi lahko predlagali rešitve v zvezi z Romi, ki poteka v Parlamentu, pa tudi z Romunijo in drugimi zadevnimi državami.

Menim, da je ta tema preveč pomembna. Če bomo otrokom teh priseljencev lahko zagotovili, da bodo deležni koristi, ki jih prinaša izobrazba in usposabljanje, bomo dobili bitko v roku desetih let. Ravno to predlagam v razpravo.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, rad bi podal kratko pripombo v zvezi z dvema točkama, ki ju je omenil gospod Daul. Prvič, strinjamo se, da potrebujemo lastna sredstva. Skupaj si prizadevamo za ta lastna sredstva, ker pa je potrebna soglasnost in ker verjetno ne bomo dosegli soglasne odločitve, ne bomo dobili teh lastnih sredstev in je zaradi tega treba pojasniti, da če se bo to zgodilo, prav tako ne bo prišlo do zmanjšanja proračuna EU. Upam, da bo to ugotovitev, do katere bomo prišli skupaj.

Sedaj bom spregovoril kot nekdanji župan. 11 let sem bil župan v mestu, ki je imel veliko opraviti z Romi. Moje mesto leži na meji, ki ločuje Nemčijo, Belgijo in Nizozemsko. Smo prehodno območje za številne Rome. S tem problemom sem se ukvarjal 11 let, zato vam, gospod Daul, in mojim kolegom poslancem želim povedati sledeče. Da, Romi so zahtevna manjšina. To drži, vendar imajo tudi zahtevne manjšine pravico do zaščite njihovih temeljnih pravic. To je osnovno sporočilo. V zvezi s tem ima Bernard Kouchner prav glede tega, kar govori.

Moja druga točka se glasi, da so pravne države dolžne preganjati kazniva dejanja. Če pride do kraje, prostitucije ali goljufije, mora pravna država uveljaviti zakone, ne glede na to, kdo je osumljen, da je zakrivil ta dejanja. To je pravica vsake države. Vendar je hkrati tudi dolžnost vsake države, da preišče vsak posamezen primer in da ne ustvarja vtisa, da je že od vsega začetka osumljena cela skupina prebivalstva. To je za nas nesprejemljivo.

(Aplavz)

Moja zadnja pripomba se glasi, da ne smemo izvajati gverilskih ukrepov. Povedali ste že, da se poslužujem institucionalnih gverilskih ukrepov. To vsekakor ne drži. Vi bi morali izvajati institucionalne čelne napade – vse se vrti okoli tega, gospod Barroso. Naša kritika, uperjena proti vam, se ne nanaša na vašo sposobnosti iskanja soglasja. Tega ste vsekakor sposobni zagotoviti. Danes ste lahko videli, da so vsi zadovoljni z vami.

Gospod Barroso, v vaših osebnih pogovorih ste vsekakor sposobni napadati – nekaj, kar vaši komisarji in jaz sam dobro poznamo. Vendar vas pozivam, da bi enkrat pokazali sposobnost in javno prešli v napad, predvsem v zvezi z voditelji držav in vlad, saj ravno to potrebujemo v Evropi, element, ki se je pripravljen postaviti po robu tistim, ki želijo podržaviti Evropo.

Gospod Farage, vam želim povedati sledeče: že mogoče, da ne vem, kako stvari delujejo in kako si ljudje brezplačno polnijo svoje žepe, prav zagotovo pa dobro vem, kako končati njihove igrice.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod Barroso, če ste bili mnenja, da sem vas kritiziral, ker želite upoštevati potrebe vsake skupine, naj vam ponovno zagotovim, da moja izjava ni bila mišljena kot kritika. Cenim vaše diplomatske sposobnosti na tem področju in menim, da je ohranjanje ravnovesja med različnimi državami članicami še zahtevnejše opravilo. Prepričan sem, da to zahteva od vas še več napora, kot skrbeti, da bodo vse politične skupine zadovoljne. Ker govorimo o proevropski večini in antievropski manjšini, želim pozvati vse, da v imenu demokratične in odkrite razprave, ne mečejo v isti koš tistih, ki ne marajo tistega, kar je predvideno za Evropo in tiste, ki ne želijo Evropske unije – sam se ne strinjam s temi ljudmi – s tistimi, ki pravijo, da želijo nekaj spremeniti v Evropi in ki jih ti načrti zanimajo. S številnimi zadevami, ki jih podpira večina v Parlamentu, se ne strinjamo, pa kljub temu sedimo v Parlamentu, da bo Evropa boljša in ne slabša in o tem smo se vedno pripravljeni pogovarjati. Gospod Barroso, cenim, da ste glede tega pripravljeni na razpravo z nami.

Glede zadeve z Romi, ki je bila izpostavljena, z gospodom Schulzom se ne strinjam pogosto, se pa z njim strinjam glede tega. Če ima država težave s kriminalom, mora storiti vse, da bi razrešila ta problem, saj državljani plačujejo davke z namenom, da se bo država borila proti kriminalu. To je jasno. Vendar pa se moramo izogniti razmeram, v katerih bi kateri koli narodnostni skupini kakor koli pripisali nagnjenost h kriminalu, saj je to po mojem mnenju zelo nevarno in meji na rasno diskriminacijo. Gre za zadeve, ki jih je treba tankočutno obravnavati, prav tako pa jih nobena stran v sporu ne sme politizirati. Potrebujemo konstruktivni pristop, prav tako pa je treba rešiti problem.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, želim se vrniti na to, kar je glede rasizma in ksenofobije povsem upravičeno povedal gospod Barroso.

Vendar pa želim v zvezi s tem povedati, da še vedno nisem zadovoljen z razpravo o Romih, s katero bomo seveda nadaljevali popoldne. Razprava poteka o stranskih vprašanjih, ki so zelo nevarna. V Nemčiji trenutno na primer poteka razprava Sarrazin, ki je skrajno problematična. V zvezi s tem nihče ne upošteva dejstva, da v Nemčiji obstajajo slabo izobraženi deli prebivalstva – Nemci, priseljenci, pa tudi Romi in državljani drugih držav – , ki je relativno slabo sprejet v šolah, prav tako pa so nam na voljo nezadostna sredstva in pomanjkanje pametnih načinov, s katerimi bi resnično lahko pomagali tem otrokom. To podžiga rasizem. Na koncu želim povedati, da lahko včasih rasizem izbruhne nenamerno.

Ne želim pozabiti razprave o Grčiji. V zvezi s tem sem v moji državi, ki ni posebej ksenofobična, videl številne stvari, za katere nisem verjel, da so možne. Ostati moramo dovzetni za nacionalistične, ksenofobične in rasistične izjave v Evropski uniji.

(Aplavz)

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, prepir zaradi Romov v Franciji je seveda neposredna posledica neuspeha politik Evropske unije.

Velika napaka je bila, da smo Bolgariji in Romuniji dovoliti vstop v Evropo uniji, medtem ko so bili milijoni Romov v teh državah močno diskriminirani. Nobeno presenečenje ni, da se zdaj, ko so del Unije, skušajo preseliti drugam.

To velja za vse, mar ne? Vse politike so neuspešne in pripeljejo do težave – pa naj gre za to, ali pa za evro – vseskozi pa smo priče fanatičnim političnim ambicijam po vzpostavitvi Združenih držav Evrope, ne glede na posledice. Volivci niso sprejeli nobene izmed teh politik. To, gospod Barroso, je resnično stanje Unije.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu – (FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospe in gospodje, v imenu predsedstva Svetu prav tako želim pozdraviti govor predsednika komisije o stanju Unije.

Ta pomemben govor je prišel ob pravem času. Omogoča nam, da vse evropske teme ponovno postavimo nazaj na mizo po dolgem institucionalnem prehodu ter po gospodarski in finančni krizi, ki je divjala po Uniji.

Gospod predsednik, pazljivo sem poslušal v prihodnost zazrt, ambiciozen pristop Komisije, ki se namerava odzvati na trenutne spremembe, pa tudi – kot smo rekli danes zjutraj – zaščititi vrednote Unije.

Pet tem, ki jih je izpostavil predsednik Komisije – izhod iz krize in izboljšanje upravljanja gospodarstva, ponovno zagotavljanje rasti z uporabo strukturnih reform strategije Evropa 2020, izvajanje stockholmskega programa, da bi bilo mogoče okrepiti območje svobode, varnosti in pravice, posodobitev proračuna Unije in zadnje, omogočiti Evropi, da zasede svoje mesto na mednarodnem prizorišču – so povsem skladne s prednostnimi nalogami trojke, očitno pa tudi s prednostnimi nalogami belgijskega predsedstva, ki jih je julija Parlamentu predstavil predsednik vlade.

Vendar pa bo za uresničevanje teh ciljev potreben čas, zato bodo morala potrebno pozornost temu nameniti tudi številna naslednja predsedstva. Predsedstvo in Svet bosta podrobno preučila vaš govor, gospod predsednik, kot tudi spremljajoč delovni dokument. Dovolite mi, da podam dve pripombi.

Prva se nanaša na to, da naši sodržavljani pričakujejo od naših institucij, da bodo naše projekte spravile v konkretno obliko in bodo tako mirneje razmišljali o prihodnosti. Med nujne projekte, na podlagi katerih bodo naše tri institucije ocenjene, spadajo učinkovit finančni nadzor in urejanje, dostopen in konkurenčni patent Skupnosti in delujoča evropska diplomatska služba.

Tovrstni projekti bodo mogoči le s skupinskim delom naših institucij, ki temelji na Skupnosti – Evropskega parlamenta, Komisije in Sveta, predsednika Evropskega sveta in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko – prav tako pa nam bodo verjetno omogočili, da se bomo spopadli z evroskepticizmom, ki se še naprej širi v državah članicah.

Zato je belgijsko predsedstvo predlagalo, gospod predsednik, krepitev sodelovanja z Evropskim parlamentom pri izvajanju trenutnih prednostnih nalog. Predvideli smo redna srečanja na upravni, kot tudi na politični ravni, da bi tako okrepili naše sodelovanje. Ravno v tem duhu namerava predsedstvo delovati v naslednjih štirih mesecih.

  Corien Wortmann-Kool (PPE). – (NL) Gospod predsednik, čeprav so se govori vodij skupin v tem jutri močno razlikovali, je jasna ena stvar, in sicer, da je mogoče pri številnih političnih ukrepih, ki jih je najavila Evropska komisija, računati na široko podporo Parlamenta, saj vsi skupaj zagovarjamo metodo Skupnosti. Glede vsebine bo treba opraviti še številne razprave. Pozivam vas, da posebno pozornost namenimo mladim, našim otrokom. Saj morajo biti dobro opremljeni, da bodo lahko v prihodnosti za nas zagotavljali blaginjo, tako da se bodo dobre javne službe ohranile in da bo vse večja skupina starejših ljudi še naprej lahko prejemala pokojnine. Ravno zaradi tega moramo zdaj rešiti problem visokega javnega dolga, v ta namen sprejeti boleče ukrepe in ravno zaradi tega ne moremo sprejeti 20 % stopnje brezposelnosti med mladimi. Ta odstotek je zdaj bil zapisan v ciljih strategije EU 2020, vendar bo to pomenilo, da bodo prikrajšani otroci in otroci manjšin še naprej odrivani na obrobje. Zaradi tega se Svet spopada z izzivom povečevanja zaposlenosti mladih, da bi tako uresničil cilj Parlamenta, v skladu s katerim bi 90 % mladih ljudi delalo ali se izobraževalo, le 10 % pa bi jih bilo brezposelnih. Uresničevanje tega cilja do 2020 je zelo pomembno za našo Evropsko unijo.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, zaradi mednarodne finančne krize in gospodarske recesije so se v Evropski uniji pojavile nove delitve. Nobenih razlogov ni več, da bi razlikovali med starimi in novimi državami članicami. Predsednik Barroso ni omenil razloga, zakaj se je prepad med vzhodnimi in južnimi deli EU začel poglabljati. Pred pristopom smo v novih državah članicah z občudovanjem gledali na to, kako Irska, Španija in Portugalska uspešno dohitevajo preostalo Evropo. Ali se bo ta trend dohitevanja v teh državah nadaljeval? Ali bo prišlo do Evrope, različnih hitrosti? Ali bodo države srednje Evrope in Baltske države imele možnost, da dohitijo ostale? Ali bo po letu 2014 na voljo dovolj sredstev? Gospod predsednik, nove države članice si želijo Evropske unije, za katero so značilne moč, solidarnost in dinamika.

  Reinhard Bütikofer (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, gospod Barroso, predstavili ste nam veliko lepih besed. Slišim vaše besede, vendar se sprašujem: kje so ukrepi? Na primer, Romi. Zame ni pomembno, da ostro kritizirate gospoda Sarkozya. Vedeti želim, kaj boste storili, kaj bo storila Komisija, da bi uveljavila to, kar vsi prisotni tu čutimo in sicer, da so pravice državljanov nedeljive in morajo veljati za vse? Na to vprašanje, ki ga vam zastavljamo z vseh strani Parlamenta, ste se odzvali: „Odzivamo se na odgovoren način.“ Vendar pa ta odgovor, žal, temelji na ideji, da so puhlice najmočnejše orožje evropske politike. Tako enostavno ne more biti!

Moja druga pripomba je, da smo tu slišali veliko govora o upadu zaupanja evropskih državljanov. V svojem nagovoru ste državljane le malo omenjali. Vendar pa potrebujemo tudi evropske institucije, ki izkazujejo skromnost do državljanov. Zato je načelo, „da je vsak evropski evro bolje porabiti v Evropi“, napačen. Brez ustrezne skromnosti do državljanov, se bodo podrli še tako visoko leteči cilji.

  Timothy Kirkhope (ECR). – Gospod predsednik, kot priznava predsednik Komisije, je prepričanje, da je EU dobra stvar, močno upadlo in številni ljudje verjamemo, da njihove države članice niso imele koristi od članstva. To bi nas moralo skrbeti, se pa bojim, na Komisijo pritiskajo tisti, ki menijo, da je več Evrope rešitev za vsako krizo. Nekateri trdijo, da javnomnenjske raziskave kažejo na podporo večjemu obsegu evropskemu upravljanju gospodarstva. Vendar pa si javnost ne želi več Evrope; želi si boljše Evrope in Evrope, ki predstavlja dodano vrednost brez pritiskov.

Države članice so Evropski uniji podelile ključne funkcije, ki jih je treba uresničiti, kot sta dokončanje notranjega trga in okrepitev mednarodne proste trgovine. To bi morale biti prednostne naloge in ravno zaradi tega podpiramo načela osrednje pobude predsednika Barrosa – Evropa 2020 – in ponovno vzpostavitev enotnega trga, pri čemer so dejavno sodelovali tudi člani moje skupine.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, predsednik Komisije, gospe in gospodje, nobenega dvoma ni, da številne vlade čez noč uničijo vse, kar čez dan ustvari Komisija. Zato je pomembno, da Komisija pravočasno zagotovi ustrezno tolmačenje načela subsidiarnosti, da ne bo postal izgovor za zaviranje in omejevanje procesa, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe.

Svojim liberalnim in socialdemokratskim kolegom želim povedati: če s tako vnemo obtožujete demokratične vlade rasističnih politik in resnično verjamete, kar govorite in menite, da Komisija sodeluje pri oziroma je naklonjena tem politikam, zakaj ne pozovete komisarjev, ki prihajajo iz liberalnih in socialdemokratskih ozadij, da odstopijo s svojih položajev?

Na koncu še nasvet predsedniku Buzeku: za odsotne poslance v EP bi morali uporabiti enake sankcije, kot jih bo Evropska komisija zagotovo uporabila v zvezi z odsotnostjo podpredsednice Ashton.

  Catherine Trautmann (S&D). – (FR) Gospod predsednik, stanje Unije za nas danes v Franciji je takšno, da državljani, ljudje, pa tudi ulice nezadovoljno godrnjajo. Naši evropski sodržavljani se srečujejo z do zdaj še ne videno krizo zaupanja in odločili so se, da bodo korakali na marš zavračanja in zahtev, pa tudi upanja. Za vsem tem stoji propadel predlog preoblikovanja pokojnin, kar pa še ni vse. Ogroženo je dostojanstveno staranje. Ogroženo je zagotavljaje medgeneracijske solidarnosti, ki danes omogoča mladim ljudem, da živijo svoje delovno življenje, poklicno življenje, s pokojnino, ki jo bodo lahko uživali.

Gospod Barroso, Komisija je na to temo objavila zeleno knjigo o reformi pokojninskih sistemov, ki je pred poletjem sprožila strah v sindikatih. Predlog za povečanje starosti upokojitve, ki ste ga podali, se mi zdi nerealističen. Koristneje bi bilo, če bi nam Komisija povedala, kako lahko zagotovimo, da bodo delavci obdržali svoja delovna mesta do zakonsko določene starosti upokojitve. Slišala bi rada vaše predloge, prav tako pa želim slišati podrobnosti glede tega, kar ste poimenovali fiskalna konsolidacija in ne gospodarsko usklajevanje naših držav članic, ki mora po mojem mnenju biti osredotočeno na socialno solidarnost.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, govor gospoda Barrosa je bil govor o delovnem programu. Mislila sem, da je težava v tem, ker EU ne more analizirati stanja znotraj EU.

V govoru je bilo navedenih veliko odličnih ciljev, vendar nič zelo konkretnega. Razmišljam o obljubi, ki jo je dal gospod Barroso, da bo EU pomagala malim in srednje velikim podjetjem. Zdela se mi je precej znana, ko pa pomislim na pretekla leta, vidim, da ni nobenih predlogov. Upam, da bo zdaj prišlo do teh predlogov.

Želim tudi, da bi bila zunanja politika v oprijemljivejši obliki. Problem je zagotovo v tem, da države članice predstavnikom EU ne bodo omogočile delovanja. Sedaj, ko se bo začel nov vrh G20, slišim, da mu bo predsedovala Francija. Kaj je smisel tega? Prisoten mora biti predstavnik EU, prisotna mora biti sama EU. Mislim, da je to treba izpostaviti in če si EU želi drugačnega položaja, mora govor podati predstavnik EU. Glede tega moramo razpravljati.

  Eleni Theocharous (PPE). – (EL) Gospod predsednik, včasih nas le opazite tu zgoraj, na vrhu Himalaje. Gospod Barroso, vaša vizija Evrope svobode, pravice, demokracije, napredka in visokih standardov sodobne politične morale, je zelo pomembna. Želim si, da bi lahko analizirala to, kar je na to temo povedal gospod Kaminski, vendar ni dovolj časa. Ta vizija je tudi naša vizija in ravno zaradi tega je moja mala država, Ciper, veliko žrtvovala dala za svobodo in demokracijo v Evropi in v svetu. Močno si je prizadevala za pridružitev Evropski uniji.

Gospod Barroso, zakaj torej želite razvrednotiti in se izogniti tej viziji, ki je tudi vaša vizija? Zakaj dopuščate, da se skuša zrušiti osnovna načela in vrednote, na katerih temelji Unija? Sklicujem se na primer Cipra, kjer vaše vztrajanje na izvajanju člena 207 Lizbonske pogodbe o neposrednih trgovinskih predpisih predstavlja kršitev pristopne pogodbe, predvsem Protokola 10 o vstopu celotnega Cipra v Evropski unijo in resno ogroža suverenost Cipra, sočasno pa tudi solidarnost do držav članic in verodostojnost Unije.

  Proinsias De Rossa (S&D). – Gospod predsednik, gospodu Barrosu želim povedati naslednje: motite se. Razumnih predlogov ni mogoče pripraviti brez analize in upoštevanja preteklosti. Prav tako se motite glede tega, da ne morete imeti hkrati fiskalne konsolidacije, ki jo trenutno izvajamo in rasti z novimi delovnimi mesti.

Niče se nismo naučili iz preteklosti. Socialni blažilniki, ki so bili uvedeni po krizi v letu 1929, se zdaj rušijo v skoraj vseh državah članicah.

V govoru ste poudarili socialno tržno gospodarstvo in socialno kohezijo, vendar vaš program izpostavlja konkurenčnost na trgu in fiskalno konsolidacijo, kar onemogoča program socialnega trga.

Želim, da bi pri razvoju novega evropskega socialnega sporazuma kar v največjem pravnem in političnem obsegu uporabili člene 3, 9, 14 in Protokol 26. Drugače ne bomo mogli povrniti zaupanja ljudi v Evropi in njihove enotnosti za razvoj unije te Evrope.

  Charles Goerens (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, želim si, da bi v tej razpravi spregovoril tudi gospod Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta.

Menim, da bi moralo stanje Unije odražati tudi institucionalno stvarnost Unije. Vse od uveljavitve Lizbonske pogodbe smo bili priče neki vrsti „promocije pooblastil predsednika“, ki ga pooseblja predsednik Evropskega sveta na številnih ključnih področjih evropske politike.

Verjamem, da bi lahko bila pri obvladovanju evrske krize predmet razprave o stanju Unije tudi delovna skupina, ki jo je vzpostavil Evropski svet in jih predseduje gospod Van Rompuy. Čeprav nihče ne sili predsednika Evropskega sveta, da nagovori Evropski parlament, mu tega hkrati tudi nihče ne onemogoča.

Želim, da bi spregovorili o tem, predsednik Barroso, in poimenujete tiste ljudi, ki bi negodovali zaradi prisotnosti gospoda Van Rompuya

  Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Gospod Barroso, nobenega smisla nima govoriti o stanju Unije če je, v času, ko je ogroženo eno izmed temeljnih načel Unije, odziv predsednika Komisije hladen, plah in slaboten. Gospod Barroso, vaše prvo sklicevanje na to, kar se dogaja z Romi v Franciji je bilo bolj ali manj zadostno; drugo je bilo, milo povedano, sramotno za Komisijo. To, kar se je začelo pri Romih, se zdaj že seli na revne: Gospod Sarkozy je včeraj povedal, da Evropejci, ki nimajo dovolj sredstev za preživetje, v Franciji ne morejo ostati dlje kot tri mesece. To ne pomeni le, da se bomo znašli na robu tega, da uničimo načelo prostega pretoka, ki je temeljnega pomena za EU, ampak bomo zdaj tudi ranljivejši na krizo, saj vemo, da je mobilnost delovne sile eden izmed načinov, s katerim se države odzivajo na krizo.

Če v Združenih državah Amerike opeša avtomobilska industrija v Detroitu, se ljudi preselijo v Chicago; to v Evropi ne bo možno. Če bo Komisija o tem zdaj jasno spregovorila, bo Evropi naredila veliko uslugo, saj se bo zoperstavila uničenju temeljnih načel Unije, ki poteka. Če Komisija ne bo spregovorila, bo Evropi storila nepopravljivo škodo.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospod predsednik, predsednik Barroso, gospe in gospodje, če bi bili v Italiji, bi vaš govor opisali kot govor „krščanskih demokratov“; povedano drugače, govor, namenjen temu, da bi bil všeč vsem.

Ali je v Evropi na voljo štiri milijone delovnih mest? Če to drži, jih zagotovimo našim brezposelnim, ki jih je, kot veste več deset milijonov, in tako vzpostavimo evropski trg dela. Izvijamo se iz krize? Dobro, torej pomagajmo podjetjem in delavcem s subvencijami za novo gospodarsko rast in z ustreznimi plačami in pokojninami; vzpostavimo evropski energetski trg. Evropa se stara? Škoda, pomagajmo tradicionalnim družinam, ki jih sestavljajo moški in ženske, s prispevki in storitvami, da bodo imeli otroke.

Okrepimo boj proti podnebnim spremembam? Prav, vendar to ni enosmerna ulica; podjetja ne morejo sama prevzeti vseh finančnih bremen, kar bi šlo na račun njihovih konkurentov, ki ne prihajajo iz Evrope. Zaščitimo pravice manjšin? To je prav, vendar če pripadniki teh manjšin ne spoštujejo naših zakonov, je pav, da jih pošljemo nazaj v njihove lastne države. Ne moremo biti zbirališče za obupane ljudi sveta; pomagati jim moramo v njihovih lastnih državah.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, gospod Barroso je govoril o trajnostni rasti. Dejansko smo bili priče negativni rasti. Govoril je o povečanju deleža zaposlenih ljudi, medtem ko se je delež zmanjšal. Govori o povečanju konkurenčnosti evropskega blaga in storitev. Vendar EU, kot večina njenih držav članic, prevzema globalizacijo in prostovoljno sprejema poplavo cenenega blaga, ki prihaja iz držav tretjega sveta z nizkimi plačami.

Edini način, da lahko tekmujemo s takšnimi državami je, da znižamo cene dela na njihov nivo. Če naši delodajalci in delojemalci niso dojeli sporočila, naše države polnimo z delavci iz tretjih držav, ki spreminjajo velika območja naših držav v dele tretjih držav s cenami dela, ki so pod minimalno vrednostjo in nezadovoljivimi delovnimi razmerami. Zaradi nas delavci v komercialnih službah ostajajo brez zaposlitev, njihovo delo pa prenašamo v tretji svet.

Posamezne evropske države in Evropska unija sama, v imenu celotne celine izvajajo samomor identitete in gospodarski samomor.

PREDSEDSTVO: Rodi KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Marian-Jean Marinescu (PPE). – (RO) Večina držav članic se srečuje s težavami, ki so povezane s primanjkljajem in dolgom.

Na evropski ravni so bili pripravljeni zakonodajni predlogi. Ti predlogi morajo biti dokončani in izvedeni. Iz trenutnih razmer se lahko izvijemo le s skupno finančno politiko in evropskim upravljanjem gospodarstva. Upam, da bančni sistem zaradi nove zakonodaje ne bo udeležen samo pri dobičkih, ampak tudi pri razvoju in prevzemanju gospodarskih tveganj.

V prihodnjem proračunu moramo upoštevati trenutne razmere, vendar to ne pomeni zmanjševanja proračuna. Poiskati moramo smotrne načine, s katerimi bomo lahko zagotovili učinkovito porabo denarja na nacionalni in evropski ravni. Vrednost in delitev proračuna mora temeljiti na zahtevah skupne kmetijske, kohezijske, energetske politike in politike o podnebnih spremembah.

Omenili ste, da v Evropi primanjkuje več milijonov delovnih mest. V trenutnem proračunu je nekaj neporabljenih sredstev. Ta sredstva je treba prerazporediti na področja, ki ustvarjajo delovna mesta.

Na drugi strani pa mora biti državam članicam zagotovljena možnost, da prenesejo sredstva s področij, kjer je premalo povpraševanja, na področja, kjer so zahteve presegle dodeljena sredstva.

Ne dolgo tega sem doživel vlom v kabinet v Parlamentu. Ob tem nisem pomislil, da gre za problem s določeno regijo ali ljudmi. Mislil sem, da gre za nekoga, ki ga je treba najti in kaznovati.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Vaše poročilo predstavlja zelo ambiciozen in predan program za prihajajoče obdobje in Evropski parlament bo zagotovo z zanimanjem čakal na ukrepe, ki ste jih omenili v poročilu.

Ker je minuta zelo kratka, želim povedati le, da je Evropski parlament – poslanci Evropskega parlamenta – mogoče res vaš nasprotnik, vendar smo konstruktivni nasprotniki in vam želimo pomagati pri izvajanju vsega tega, kar ste predstavili. Lahko bi združili moči proti tistim, ki resnično zavirajo integracijo Evropske unije, povedano z drugimi besedami, proti Evropskemu svetu.

Ponuditi vam želimo roko prijateljstva in pomoč pri vaših prizadevanjih proti vladam, ki zagovarjajo nacionalni egoizem in ki s takšnim nacionalnim egoizmom zavlačujejo z razvojem in nadaljnjo integracijo Evropske unije. Zato upam, da se bomo kmalu sestali in razpravljali o konkretnih ukrepih in da bomo skupaj premagali Svet.

  Glenis Willmott (S&D). – Gospa predsednica, predsednik Komisije je govoril o trajnostni rasti in cilju 75 % zaposlenosti v EU, cilj, s katerim se vsi strinjamo.

Pa vendar se povsod po EU zaradi drastičnih krčenj javnih storitev povečuje število brezposelnih, zaradi tega pa se zmanjšuje tudi denar za gospodarstvo in osnovne storitve. Kako to pomaga gospodarstvu in pri izhodu iz krize delovnih mest? To resnično ni smiselno. To predstavlja tveganje za oživljanje, tveganje, ki ga mimogrede, v moji državi, Združenem kraljestvu, prevzema vlada gospoda Camerona.

Ohranjanje naložb na področjih, na katerih ima EU potencial, da prevzame vodstvo, kot so energija iz obnovljivih virov in železniški sistem za visoke hitrosti, bo pripomoglo k ustvarjanju Evrope, ki si jo želimo, pomagalo bo pri ustvarjanju Evrope, ki jo potrebujemo, hkrati pa pomagalo pri zaščiti gospodarstva.

Prav tako moramo čezmorskim državam in ozemljem zagotoviti proračune pomoči, saj so zdaj obravnavane, kot enostavne tarče. Države, ki trenutno ne izpolnjujejo svojih ciljev, h katerimi so se zavezale in so precej daleč od tega, je treba močno spodbuditi k temu, da ponovno premislijo o tej porazni politiki.

  Ulrike Lunacek (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, predsednik Komisije, močno ste poudarili, kako pomembno je, da v zvezi z vprašanjem Romov, ravnamo previdno in da ne govorimo na glas in odkrito o tem, kaj se dogaja v Franciji. Gospod Barroso, pričakujem, da boste vi in vaša Komisija precej bolj jasni glede te zadeve.

Seveda je prav, da ravnamo previdno, vendar bi to morali početi pri našem ravnanju z ljudmi, z Romi, ki so bili zdaj izgnani iz Francije in poslani domov. Menim, da niste dovolj hitro ukrepali in da niste bili dovolj jasni pri tem, kar ste povedali francoski vladi. O tem bomo prav tako razpravljali danes popoldne.

Potrebujemo skupno evropsko politiko, ki tem skupinam prebivalstva omogoča – ne samo v Franciji, ampak tudi v drugih državah – , da živijo v državah, kjer želijo živeti. Kot so omenili že številni govorniki, so Romi v Evropi Evropejci. Če se ne motim, jih ima v Franciji 90 % francosko državljanstvo. Trenutna francoska politika je v nasprotju z vsemi evropskimi temeljnimi pravicami in zato pričakujem od vas resne odgovore.

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). – (CS) Za predsednika Barrosa imam sporočilo. Indijanci plemena Dakota imajo pregovor: „Če sediš na mrtvem konju, razjaši.“ Politika 20-20-20 (cilji 20-20-20), ki jo priporočate, je takšen mrtev konj. Če ta pregovor postavimo v smislu Evropske unije, je naše vedenje ravno nasprotno od vedenja teh Indijancev. Vzpostavljamo skupine, da bi izboljšali učinkovitost mrtvega konja, izboljšali njegovo prehrano in podobo. Gospod predsednik, pozivam vas, da razmislite o tem, ali ni skrajni čas, da razjašemo z mrtvega konja.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod Barroso, v vašem poročilu o stanju Unije ste posebej izpostavili prihodnost ekonomskega upravljanja v Evropi, mogoče tudi zaradi tega, ker Evropa še vedno ne uspe držati koraka z dinamično razvijajočimi gospodarstvi v Aziji in Ameriki.

Izhod iz teh težkih razmer vidite v ukrepih, opisanih v strategiji 2020. Ne dvomim v vaše ambicije, da bi Evropo spravili iz teh problemov, vendar pa vidim, kot največjo oviro za gospodarsko rast v Evropi problem, ki ga sploh niste omenili. Gre za zapleteno poslovno okolje Evropske unije, skupaj z njeno izjemno bohotno birokracijo, ki učinkovito zavira kreativnost in podjetništvo, značilnosti, ki so ravno tako običajne pri nas v Evropi, kot so v ZDA, na Japonskem, Kitajskem in v Indiji. Preprosto, pregledno pravno okolje s skromnim birokratskim bremenom bi Evropi vsekakor zagotovil močan nov zagon in še dodatno spodbudil gospodarsko rast. Gospod Barroso, prosim vas, da razmislite o tej zadevi.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, razprava je izjemno zanimiva. Izpostaviti želim le, da obstaja kriza zaupanja in mogoče bi se predsednik Komisije moral tega močno zavedati. Gre za krizo zaupanja v demokracijo, saj je javnost prepričana, da so ravno izvoljeni predstavniki krivi, da je prišlo do neuspeha pri urejanju finančnega in vseh ostalih trgov. Mislim, da se moramo zavedati naše slabosti v zvezi s tem.

Obstaja prepričanje, da je Evropska unija lahko boljša, kot posamezne države članice in to prepričanje je vsekakor močno prisotno v državi članici, ki jo zastopam, na Irskem, kjer smo globoko v gospodarski in bančni krizi, ki zahteva poglobljeno analizo in pregled. Največja težava, s katero se srečujemo, je brezposelnost in če se bo zdaj Pakt stabilnosti in rasti strogo izvajal, me skrbi vpliv, ki bi ga lahko imel na zaposlovanje, saj je vse več mladi ljudi razočaranih in v krizi zaradi trenutnih razmer.

Pozdravljam vaše pripombe glede zanesljive preskrbe s hrano, biotske pestrosti in trajnostne rasti, vendar pri tem pazite, da Doha in dvostranski trgovinski sporazumi ne bodo izničili teh plemenitih ciljev.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospa predsednica, najprej moram poudariti, da so številni vidiki, ki so bili sedaj izpostavljeni v razpravi, v sklopu tega zelo pomembni. Potrebujemo novo dinamiko. Zavzeti se moramo za Evropsko unijo, za naše cilje in naše vrednote. Prihodnost se začne dane, ne pojutrišnjem. Zato potrebujemo dobro analizo, skupaj z ustreznimi posledicami za prihodnost.

Trenutno se srečujemo s problemi. Poteka boj med prihodnjo in običajno Evropo na eni strani ter krepitvijo nacionalizma na drugi strani. Ponovno se moramo odločiti, tako kot smo se že v preteklosti, da želimo izrabiti to krizo in narediti naslednji korak k integraciji. Nadaljevane trenutnega stanja ni sprejemljivo. Če se ne bomo premaknili naprej, bomo zaostali.

Zato moramo podpreti projekt, ki je poleg monetarni unije, namenjen tudi vzpostavitvi ekonomske in socialne unije. V zvezi s tem potrebujemo pobude, časovni razpored in posebne mehanizme sankcioniranja, ne samo najav. Zavzeti se moramo za prepoved diskriminacije, za načelo pacta sunt servanda in solidarnost. Rabimo več solidarnostnih ukrepov in na te ukrepe ne smemo gledati kot na stroške, ampak kot na naložbe.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospa predsednica, Evropa mora svoje dobre namere pretvoriti v dejanja, gospod Barroso. Zavedati se moramo vodstvene vloge stalnega predsednika Unije, saj je odigral ključno vlogo pri sporazumu o finančnem nadzoru. Države članice se morajo dogovoriti o strategijah gospodarske in zunanje politike, ki bosta učinkoviti le, če bo zagotovljeno skupno stališče. Sicer bomo še naprej izgubljali položaj in mednarodno opaznost, tako v mirovnih in varnostnih, kot tudi gospodarskih in socialnih zadevah.

Vključevanje zato poteka od zgoraj navzdol, vendar pa moramo vključevanje zagotoviti tudi od spodaj navzgor in zagotoviti resnično Evropo regij. To moramo storiti z uporabo protokola subsidiarnosti, vzpostavljenega v Lizbonski pogodbi, ki glede na podatke Komisije, v zadnjih devetih mesecih ni deloval, ter z izkoriščanjem izkušenj in znanja, ki ga imajo regije na področju inovacij in konkurenčnosti, saj se bodo tako stvari v Evropi izboljšale.

Kako naj bomo inovativni, če bo glede na vaše podatke, večina držav članic zmanjšala svoje proračune za inovacije? O državljanih ne govorite kaj dosti: če želimo projekt Unije približati evropski javnosti, ji moramo zagotoviti koristi in računati na njeno pomoč.

  Malika Benarab-Attou (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, predsednik Barroso, gospe in gospodje, razmere, v katerih so Romi – njihova izključenost in odrekanje njihove pravice do prostega pretoka v Evropi – so nesprejemljive in so v nasprotju z Evropskimi vrednotami. Vendar so te razmere le simptomi resnejšega in splošnejšega problema. Gre le za odraz bolezni v naših tako imenovanih sodobnih družbah, kjer izgubljamo pregled nad tem, kaj nas povezuje, kot ljudi. Ne, ljudje nismo blago, ki ga je mogoče zbirati na zalogo in prodajati.

Politika, ki jo kot Evropska unija, izvajamo glede vprašanj, povezanih s pretokom oseb znotraj Unije ter glede vstopanja in izstopanja iz tretjih držav, je nesprejemljiva. Ne moremo izvajati te politike oblegane in boječe Evrope.

Prost pretok ljudi je temeljnega pomena. Vedno je bilo tako in to predstavlja temelj, na katerem so zgrajene naše današnje družbe. Ko govorimo o pretoku evropskih in neevropskih državljanov, enakost danes ni več zagotovljena.

Medtem kot evropski turisti in upokojenci prosto in v velikem številu potujejo na jug, predvsem v Magreb, državljani teh istih držav ne morejo potovati. Schengenski vizumi in vloge za njihovo pridobitev pri državah članicah EU, so nehumane Znatne ovire pri pretoku državljanom juga preprečujejo, da bi šli v države na severu kot turisti, prijatelji ali družinski člani.

Predsednik Barroso, kakšne ukrepe – odločne, konkretne ukrepe – boste izvedli, da bi nam znova omogočili delovati v skladu z našimi vrednotami?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospa predsednica, najprej želim pozdraviti belgijsko predsedstvo Svetu in izreči pohvale za nagovor.

Menim, da je bil namen Parlamenta pri izvedbi te razprave o stanju Unije prav tako sprožiti naše programske vaje. Zato se moramo osredotočiti tudi na zakonodajno delo. Kot veste ima Komisija v Evropi pravico sprožiti pobudo, vendar seveda potem potrebujemo tudi ukrepe Parlamenta in Sveta, da bi lahko dokončali zakonodajni postopek.

Prav tako želim izpostaviti vidik, ki ga je omenilo belgijsko predsedstvo, in sicer pomen zagotovitve konkretnih rezultatov. V govoru in v dokumentu, ki sem vam ga posredoval prek predsednika Buzeka, smo predstavili zelo ambiciozen osnutek programa, ki vključuje na primer, patent Skupnosti, javne storitve – o katerih ste nekateri izmed vas govorili – in številne druge ukrepe, ki predstavljajo resnični preskus ne samo za metodo Skupnosti, ampak tudi za naša resnična prizadevanja glede Evrope.

V zvezi z ambicijami želim omeniti pozitiven razvoj. Pravkar sem izvedel, da je Svet Ecofin odobril naše predloge za evropski semester. To je eden izmed dobrih primerov. Kot se prav gotovo spominjate, ko je Komisija pred nekaj meseci predstavila idejo o evropskem semestru, ali o obdobju v začetku leta, ko si skupaj prizadevamo za pripravo naših proračunov, da bi tako lahko dejansko uskladili ekonomske politike, je nemudoma prišlo do burnega odziva s strani nekaterih dobro poznanih posameznikov, ki so trdili, da to ogroža nacionalno suverenost in da celo ogroža nacionalne parlamente. To vsekakor ne drži.

Uspeli smo ravno zaradi dela, ki ga je prav tako opravila delovna skupina, na čelu katere je gospod Van Rompuy, zaradi predlogov, ki sta jih močno podpirala Komisija in Svet in nenehni podpori Parlamenta. Smo v postopku vzpostavljanja tega evropskega upravljanja gospodarstva. Enkrat sem že povedal in bom še ponovil: ne zadostuje, da imamo monetarno ekonomijo; potrebujemo tudi evropsko ekonomsko politiko.

Ravno v tej smeri gremo. To sem najavil v svojem govoru, Komisija pa se bo zavzemala za te predloge.

Eden izmed poslancev Parlamenta je povedal: „Predstavili ste nekaj zanimivih predlogov, vendar, kako ste lahko prepričani, da bodo uspešni?“ Dobro vprašanje. Moramo sodelovati. Pri teh ambicijah bomo dosegli napredek. Potrebujemo jasno podporo Parlamenta, pa tudi podporo, včasih soglasno podporo, naših držav članic. Komisija prevzema svoje odgovornosti in zdaj poziva ostale institucije, da ji sledijo.

Glede vprašaja Romov bo popoldan potekala posebna razprava. Prisotna bosta podpredsednica in komisarka za pravosodje in temeljne pravice gospa Reding ter komisar za socialne zadeve gospod Andor. Menim, da bo to najboljša priložnost za obravnavo zelo pomembnih vprašanj, ki ste jih izpostavili.

Glede vprašanja subsidiarnosti z veseljem poudarjam, da smo naklonjeni subsidiarnosti in solidarnosti v Evropi. Ne pravim, da je vedno bolje porabiti evro na evropski ravni, kot na nacionalni ravni. Tega nisem rekel. Kar sem povedal – in kar bom ponovno povedal – je, da obstajajo številna področja, pri katerih obstajajo sinergijski in multiplikativni učinki. Poraba na evropski ravni ni le način za zagotavljanje, da lahko Evropa deluje in zagotovi največje učinke za naše sodržavljane.

O tem moramo razpravljati, to pa moramo početi resno, saj vidim, da ima velika večina poslancev v EP ambiciozne ideje glede naslednjega proračuna. V očeh javnosti držav članic moramo dobiti to razpravo. Vsekakor bo šlo za zelo celovito razpravo v izjemno težkih gospodarskih razmerah. Če države članice ne morejo povečati svojih prispevkov, bo treba sredstva zagotoviti tako, da bo Evropska unija lahko zagotovila rezultate.

Od Evrope ne moramo zahtevati rezultatov, ne da bi za to zagotovili sredstva. To bi bilo nemogoče, zato moramo opraviti zelo resno razpravo o tem vprašanju solidarnosti in subsidiarnosti.

Nekatere izmed politik, ki ste jih tu omenili, so politike, ki jih je treba razviti na nacionalni ravni. Vprašanje upokojevanja, vprašanje socialne varnosti – to sta predvsem nacionalni vprašanji. Obstajajo različni modeli. Komisija trdi – to smo v različnih dokumentih tudi navedli – , da moramo v tem sektorju vsekakor izvesti reforme. Če želimo zagotoviti vzdržnost naših pokojnin – ne le naših pokojnin, ampak tudi pokojnin naših otrok – zaradi demografskih sprememb in starajočega prebivalstva v Evropi, potem je jasno, da moramo izvesti reforme. Vsaka vlada se mora odločiti glede hitrosti, soglasja in obsega korenitih in manj pomembnih reform.

Čeprav želimo zmagati v bitki za globalno konkurenčnost, tega ne moremo storiti, če trenutno prihaja do zniževanja delovnih ur, če se zmanjšuje število dejavno zaposlenih ljudi. To ne bomo uspeli doseči in dovolj poguma moramo imeti ter povedati, da če Evropa želi dobiti konkurenčno bitko, predvsem, ko se srečujemo z nekaterimi državami v razvoju, moramo delati več in delati dlje. Če kdo trdi drugače, ne govori resnice. Več in bolje, to je resnica.

Prav tako moramo jasno povedati, da brez proračunske konsolidacije ne bomo imeli zaupanja. Če ne bo zaupanja, ne bo rasti. Če ne bo rasti, ne bo delovnih mest. Zaradi tega je proračunska konsolidacija ključni element.

Sočasno potrebujemo naložbe na področjih, ki so osredotočena na prihodnost, in potrebujemo jih tako na evropski, kot tudi na nacionalni ravni. To predstavlja ogromen izziv – za nas, v evropskih institucijah, pa tudi za tiste, ki so odgovorni za sprejemanje odločitev na nacionalni ravni. Kako lahko zagotovimo, da bodo v tako težkem obdobju naložbe, ki jih izvajamo, osredotočene na prihodnost? V Evropi trenutno opredeljujemo zadevna področja. Omenil sem področja, na katerih bomo pripravili predloge za ambicioznejšo Evropo.

Seveda smo v zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji omenili nekatere značilne zamisli. Prav tako vas pozivam, da preučite dokument, priložen mojemu govoru, predvsem v zvezi z Zakonom o enotnem trgu, zakonodaji, ki jo bomo predlagali v zvezi z elektronskimi podpisi, številnimi ukrepi za poenostavitve in odpravo nekaterih ovir, ki trenutno otežujejo delovanje naših podjetij, predvsem naših malih in srednje velikih podjetij. V resnici za veliko večino malih in srednje velikih podjetij integriran trg še ne obstaja. Večinoma delujejo na svojih nacionalnih trgih in zdaj še ne morejo izrabiti resničnih čezmejnih priložnosti.

Na koncu želim povedati, da smo tudi mi mnenja, tako kot vsi tisti, ki ste to izpostavili, da gre za vprašanje zaupanja. Vprašanje zaupanja ne le na evropski ravni, ampak tudi med političnimi institucijami na splošno. To pomeni, da se vsi nosilci političnega odločanja srečujejo z velikim izzivom in izjemno odgovornostjo. Po mojem mnenju je ravno z izkazovanjem moči prepričevanja mogoče zagotoviti tako resne, kot tudi močne odzive; pri tem pa ne zavzemati slabotne sredine, dosegati napačna soglasja, ampak imeti pogum in za Evropo podpreti to politiko ravnovesja, to politiko spoštovanja do razlik, ki obstajajo v Evropi.

V Evropi obstajajo razlike. Obstajajo razlike med našimi državami članicami; njihovi interesi so včasih ravno nasprotni. To je resnica in prav je, da vlade zagovarjajo svoje nacionalen interese. Zastavlja se vprašanje: kako lahko dokažemo, da bi lahko dosegle več na nacionalni ravni, če bi bila močnejša tudi Evropa? Včasih prihaja tudi do ideoloških razlik. Te je mogoče utemeljiti. Ali lahko dosežemo trden sporazum, naklonjen Evropi, ali ne, če se ozremo prek teh ideoloških razlik?

Verjamem, da lahko. Komisija vsak dan dosega soglasja; moji kolegi iz 27 držav prihajajo iz različnih kulturnih in nacionalnih ozadij in različnih ideologij. Vsak dan trdo delamo v interesu Evrope. Mislim, da lahko z vami, predstavniki, ki ste bili neposredno izvoljeni s strani naših sodržavljanov, storimo več za Evropo, ki predstavlja ta duh, Evropo solidarnosti, Evropo prepričanja, Evropo, ki je sočasno Evropa enotnega trga in Evropa kohezije.

  Predsednik. – S tem je razprava na to točko zaključena.

Pisne izjave (člen 149)

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Res cenim, da je predsednik Barroso spregovoril o stanju Unije, v katerem je obravnaval to, kaj nas čaka. Škoda, da pri tem ni obravnaval vprašanja odnosov z državami članicami, saj bi državljani tako dobili zagotovilo, da bodo te strategije res izvedene. Naši državljani bodo zmedeni zaradi različnih globalnih, nacionalnih, EU in medvladnih elementov. Navdušen sem nad predlaganim investicijskim skladom, s katerim bomo korak bližje naložbeni strategiji EU za naslednjih 10 let. Sklad ponuja možnost črpanja načrtovanih 1000 milijard EUR v roku 10 let v Evropski uniji, ki ne vlaga dovolj. Čas je, da skupaj razmislimo o prihodnosti naše celine, Evrope: imamo 27 vojsk in nobenega sovražnika, carinsko unijo in 27 carinskih uprav – seznam je še daljši. Škoda, da se predsedujoči Evropskega sveta gospod Van Rompuy ni mogel udeležiti razprave. Predlagam ustanovitev organa, mogoče z imenom Kongres EU, v katerem bi sodelovali Evropski parlament in delegacije parlamentov in vlad držav članic, na katerega bi bilo mogoče nasloviti prihodnja vprašanja o stanju Unije, s tem pa bi pri prihodnosti celine tesneje sodelovale tudi države članice.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Takšne najave, kot je bila danes najava predsednika Evropske komisije, iz katerih izhaja, da je najhujši del krize že za nami, so ravno tako pogoste, kot odločno zanikanje stvarnosti, s katero se srečujemo. Dejstvo je, da je Evropska unija še vedno globoko v krizi in da konca še ni mogoče videti, kot dokazuje vse večja brezposelnost in revščina v številnih državah. Predsednik Komisije naj bi danes govoril o prihodnosti EU. Vendar je to storil z najavo ponovnega izvajanja politik in praks preteklosti – ravno teh, ki so nas pripeljale v te razmere: Pakt stabilnosti in rasti; „strukturne reforme“, povedano drugače, napad na socialne in delavske pravice; „konsolidacija notranjega trga“, se pravi nadaljevanje liberalizacije in privatizacije; liberalizacija in deregulacija mednarodne trgovine; in stopnjevanje zunanjega posredovanja EU, vključno z vojaškim. Ta pot bo le še zaostrila gospodarsko in socialno krizo na ravni EU in na globalni ravni. Gre za pot, ki jo delavci in javnost zavračajo, kot je očitno iz protestov, ki potekajo v številnim državah, kjer več milijonov ljudi protestira proti ukrepom, ki jih tukaj predlaga gospod Barroso.

  András Gyürk (PPE), v pisni obliki. – (HU) V svojem govoru je gospod Barroso prav tako omenim tudi glavne prednostne naloge za ukrepe na področju energetske politike. Dovolite mi, da v zvezi s tem podam tri pripombe. Prvič, strinjamo se, da so infrastrukturni projekti zelo potrebni. Vendar še vedno ni jasno, kolikšen del sredstev Skupnosti bo Evropska unija namenila v ta namen. Medsebojna povezava mrež in izgradnja južnega plinskega koridorja so občudovanja vredni cilji, vendar bodo ostali le mrtva črta na papirju, če se Unija, poleg naporov zasebnega sektorja, ne bo finančno zavezala. Zato ne gre podcenjevati pomena pogajanj o naslednjem sedem letnem proračunu.

Drugič, v dokumentih EU o energetski strategiji ni z ničemer obravnavano ustvarjanje delovnih mest. Pa vendar je bistvenega pomena, da pozornost namenimo tistim projektom, ki poleg izpolnjevanja ostalih meril, ustvarjajo tudi nova delovna mesta. Skoraj 4 milijarde EUR vreden načrt gospodarskih spodbud ni izpolnil naših pričakovanj glede tega. Medtem, ko so bile tehnologije CCS, s svojim zmernim potencialom za ustvarjanje delovnih mest, deležne velikodušne pomoči, se je večina projektov za energetsko učinkovitost, ki ustvarjajo delovna mesta, šele zdaj prvič pojavila v dopolnilni zakonodaji.

Kot zadnje naj povem, da gre za lepe besede, kako bo polnjenje električnih baterij avtomobilov v EU postalo tako naravno, kot je danes polnjenje rezervoarja. Vendar pa bo za dosego tega potrebnega veliko napora s strani zakonodajalcev. Odpraviti je treba ogromne ovire na področju zakonodaje in standardov, ki se nanašajo na obnovljive energije, prav tako pa bo treba razširiti raziskovalne in razvojne programe.

  Edit Herczog (S&D), v pisni obliki. – (HU) Dobra novica je, da so trenutne gospodarske razmere v vzhodno srednji evropski regiji zdaj deležne ugodnejših ocen. Vendar bi bilo prezgodaj verjeti, da je ta kriza zdaj popolnoma za nami. Izboljšale so se tudi gospodarske napovedi za Madžarsko. Sočasno pa so se nekoliko poslabšale ocene trenutnih gospodarskih razmer države. Povečala so se pričakovanja glede inflacije v naslednjih šestih mesecih. Zaradi tega je Madžarska edina država, kjer ni pričakovati, da se bodo kratkoročne obrestne mere kmalu znižale. K tej neugodni tendenci še dodatno prispeva dvig vrednosti švicarskega franka, saj je večina hipotekarnih posojil vezanih na to valuto. Vse države v regiji zdaj uvajajo krčenje porabe, kar močno bremeni socialne razmere.

Glede na pričakovanja ima Češka republika najboljše možnosti za uspeh. Napovedi v zvezi z Madžarsko pa so precej previdne: napovedi kažejo, da so možnosti za uspeh zmanjševanja izdatkov Madžarske, precej majhne. Temeljit pregled predloga, ki ga je predsedniku EU predložilo devet držav članic, je pomembno vprašanje za države v tej regiji. Predložen predlog izpostavlja, da naj izračuni nacionalnega dolga točno odražajo stroške že sprejetih reform pokojninskega sistema. Zelena knjiga Komisije o pokojninah, kjer so kot izhodišče upoštevani neugodni demografski trendi v Evropi, poziva k reformam pokojninskih sistemov, pa vendar trenutna metodologija postavlja države srednje Evrope, ki že izvajajo takšne reforme, v slabši položaj. Evropski parlament pozivam, da pozorno spremlja dogajanja v zvezi s tem.

  Stavros Lambrinidis (S&D), v pisni obliki. – (EL) Gospod Barroso, strošek izhoda iz krize mora biti pravično porazdeljen, prav tako pa tega ni mogoče doseči izključno z zmanjševanem stroškov, zaradi katerih se bo brezposelnost v nekaterih državah članicah (kar bo v korist gospodarstev nekaterih drugih držav članic) neizogibno povečala. Ravno nasprotno, potrebujemo pravičen razvoj, ki v obdobju zmanjševanja javne porabe, pomeni iskanje novih naložbenih sredstev. Da bi lahko v celoti izpolnili zgoraj omenjene cilje, mora Evropska unija zagovarjati dve zelo značilni politiki, tako med državami članicami, kot tudi mednarodno na naslednjem vrhu G20, to pa mora početi prepričljivo in odločno. Prvič, sprejeti mora odločne ukrepe proti davčnim oazam. V času, ko delavci in upokojenci v naših državah trpijo zaradi močnega varčevanja, je nesprejemljivo, da peščica fizičnih oseb in podjetij iz naših gospodarstev odvaja vsaj 1 bilijon EUR s pomočjo te oblike „zakonite“ utaje davkov. Drugič, potrebujemo davek na kreditne posle, tako da bodo tisti, ki so nas spravili v to krizo, končno plačali svoj delež. 0,05 % davek na globalni ravni bi pomenil več kot 400 milijard EUR ključnega prihodka letno, potrebnega za trajnostno rast in zaposlovanje v državah članicah.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glavna skrb državljanov v tem trenutku je, kako premagati gospodarsko krizo in njene negativne posledice. Zato močno podpiram vzpostavitev evropskega gospodarskega vodstva, ki nam lahko pomaga pri izhodu iz krize. Institucije EU morajo za ukrepanje imeti na voljo učinkovita sredstva. Zato podpiram vzpostavitev trajnih struktur, ki so potrebne za obvladovanje kriz, kot so strukture, ki jih predlaga Evropska komisija. Institucije EU morajo prav tako spremljati skladnost s Paktom stabilnosti in rasti, vključno s proračunsko disciplino. Proračunske in gospodarske odločitve, ki jih sprejme ena država, neposredno vplivajo na gospodarske razmere v vseh državah članicah EU (dejstvo, ki je v praksi razvidno tudi iz krize v Grčiji in navedeno tudi v Lizbonski pogodbi). V prihodnosti bi bile gospodarske analize, ki bi jih pravočasno izvedli strokovnjaki Evropske komisije, v veliko pomoč pri preprečevanju in premagovanju kriz. Vzpostavitev „evropskega semestra“ bo državam članicam omogočala, da bodo pravočasno deležne ugodnosti strokovnih ocen in analiz, opravljenih na proračunih in njihovi makro-ekonomski učinkovitosti, s tem pa bi izjemno uporaben tudi dialog med Evropsko komisijo in vladami držav članic. Poudariti želim, da mora biti vzpostavitev upravljanja gospodarstva na evropski ravni v pomoč državam, ki so v težkih razmerah. V vsaki krizi so pod preskusom načela solidarnosti in odgovornosti, kot tudi doslednost in učinkovitost Evropske unije.

  Kristiina Ojuland (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Predsednik Komisije, vaš govor danes je bil osupljiv. To me spominja na „dobre stare sovjetske čase“, ko je bilo vedno veliko govorov, kadar so se gospodarske razmere poslabšale. Še vedno slišimo „povečajmo, rastimo, izboljšajmo“. Namesto „komunistične partije“ uporabljate izraz „Evropska komisija“. Vaš današnji govor je bil povsem zavajajoč in populističen. Ustreči hočete vsem političnim skupinam, od levice do skrajne desnice. Govorite o socialni pravičnosti, socialno tržnem gospodarstvu in kako bo Evropska komisija zagotovila, da bodo ustvarjena delovna mesta. Mislim, da niti sami ne verjamete v to, kar govorite. Od kdaj Evropska komisija ustvarja delovna mesta; od kdaj vlade držav članic ustvarjajo delovna mesta? Kolikor vem, delovna mesta še vedno ustvarjajo podjetniki, ki jih mimogrede sploh niste omenili v govoru! Zakaj zavajate evropske državljane s tem, ko jim obljubljate socialno pravičnost v razmerah, ko naše gospodarstvo visi na nitki? Namesto da ljudem dajete bonbončke in jim obljubljate boljše življenje, bi jim morali povedati resnico: da se morajo zanašati predvsem nase, še bolj trdo delati in se truditi, da bi ostali konkurenčni na trgu dela. Prav tako bi pričakovala, da boste omenili podporo evropskim podjetnikom v obliki krepitve globalne konkurenčnosti z zagotavljanjem manjše davčne obremenitve in enostavnejše zakonodaje. Povedati moram, da sem razočarana nad vašim govorom.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Prva razprava o stanju Unije je za nami. Nobenega dvoma ni, da je bila močno potrebna in le upamo lahko, da se bo ta pobuda nadaljevala tudi v prihodnjih letih. Vendar pa imam nekaj zadržkov glede napredka in vsebine razprave same. Prvič, menim, da gospod Barroso skoraj z ničemer ni omenil trenutnega stanja Unije. Namesto tega je veliko govoril o prihodnjih izzivih in je po mojem mnenju govoril preveč na splošno in nič kaj opredeljeno. V svojem govoru se med drugim ni dotaknil Lizbonske pogodbe in njenih posledic na delovanje Unije in njenih institucij. V govoru gospoda Barrosa prav tako manjka temeljita analiza trenutnih težkih gospodarskih razmer v Evropi, ki so med drugim posledica nespoštovanja Pakta stabilnosti in rasti s strani držav evrskega območja. Prav tako je treba poudariti, da je manjkalo učinkovito spremljanje njegovega izvajanja s strani Evropske komisije. To je zelo nenavadno glede na dejstvo, da je gospod Barroso tudi v prejšnjem mandatu zasedal ta položaj, prav tako kot gospod Almunia, ki je bil takrat komisar za gospodarske in monetarne zadeve in je zdaj komisar za konkurenco. Ali je mogoče, da Komisija z osebjem, ki ga sestavlja več sto ljudi, ni opazila nepravilnost, na primer v Grčiji? To je nekoliko vprašljivo, če pri tem upoštevamo, da prav tako ni bilo nobenega odziva v zvezi z največjimi državami članicami, ki so pogosto kršile priporočila Pakta in konvergenčna merila.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Medtem ko pozdravljam, da je predsednik Komisije nagovoril Parlament, moram kritizirati njegov stališče do žalostnega stanja Romov v Franciji. S tem, ko ni omenil, da je bila odločitev francoske administracije napačna.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropejci preživljajo dramatične čase, z izjemno visoko stopnjo brezposelnosti, zelo slabo gospodarsko rastjo in krhkimi javnimi financami. Še več, niso povezani z evropskim projektom in delom evropskih institucij. Te razmere se bodo spremenile le, če bodo naši sodržavljani ponovno spoznali, da predstavljajo prednostne naloge Evropske unije, ki so kih opredelile te iste evropske institucije, in če bodo hkrati mnenja, da je te prednostne naloge mogoče uresničiti.

Ta prvi govor o stanju Unije s strani predsednika Evropske komisije dokazuje njegovo zavezanost k obnovitvi teh pomislekov in usmeritvah pri kratko- in srednjeročni politiki. Prepričan sem, da če bomo vsi zavezani, lahko izkoristimo te težke čase in jih obrnemo v naš prid ter ljudem damo novo upanje. Strategija Evropa 2020 je edinstvena priložnost, vendar je strategija, skupaj z njenimi ambicioznimi cilji, smiselna le, če so zagotovljena sredstva za njihovo uresničitev.

Močna gospodarska rast bo ključnega pomena za uresničevanje načrtov stabilnosti in rasti ter jo je mogoče spodbuditi z reformami in naložbami, na katerih temelji nova strategija; te spodbujajo ozemeljsko kohezijo, saj zmanjšujejo obstoječa neravnovesja med državami članicami in med njenimi regijami, predvsem med najbolj ranljivimi, kot so najbolj oddaljene regije.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) EU deluje kot socialno tržno gospodarstvo. Gospodarski in socialni razvoj EU je prav tako odvisen od konkurenčnega odprtega trga, kot tudi od števila in kakovosti delovnih mest, ki lahko zagotavljajo dostojno življenje. Gospodarska in finančna kriza je močno vplivala na delovna mesta v EU. Brezposelnost se je v zadnjih dveh letih zaskrbljujoče hitro povečala od 6,8 (v maju 2008) na 10 % (v juliju 2010). Ravno zaradi tega je glavna skrb evropskih državljanov, kako obdržati delovna mesta. Ustvarjanje delovnih mest zahteva obsežno vlaganje na področja, ki lahko spodbudijo konkurenčnost EU. Menim, da bi morale prednostne naloge EU z vidika vlaganj biti posodobitev in razvoj energetske in transportne infrastrukture, kmetijske, izobraževalne in zdravstvene, gospodarske in socialne kohezijske in ekološko učinkovite, konkurenčne industrijske politike za zagotavljanje trajnostnega razvoja. Vendar pa se morajo te prednostne naloge odražati tako v proračunu EU, kot tudi v nacionalnih proračunih. Poleg tega mora biti cilj EU večja energetska učinkovitost in manjša energetska odvisnost od običajnih dobaviteljev energije, da bi tako bilo mogoče povečati njeno konkurenčnost in prispevati k ustvarjanju delovnih mest.

(Seja je bila prekinjena ob 11.55 in se je nadaljevala ob 12.05)

PREDSEDSTVO: Jerzy BUZEK
predsednik

5. Slavnostna seja - Mali

  Predsednik. – Gospod predsednik, gospa Touré, vaše ekscelence, komisar, minister, gospe in gospodje, z velikim veseljem vam danes predstavljam njegovo ekscelenco, gospoda Amadouja Toumianija Touréja, predsednika Republike Mali in njegovo ženo. Gospod Touré tokrat ni prvič obiskal Evropskega parlamenta, vendar pa nas bo prvič nagovoril. Njegov prejšnji obisk je potekal pred letom in pol, aprila 2009.

Današnji govor je še posebej pomemben, saj bo potekal ravno pred vrhom ZN v New Yorku čez dva tedna. Namen vrha je ponovno pregledati razvojne cilje tisočletja. Prav tako se spominjamo dogodkov v zadnjih letih in mesecih, povezanih s terorizmom. Zelo dobro se zavedamo, da Republika Mali igra še posebej pomembno vlogo v boju proti terorizmu. Prav tako se spominjamo, da je Republika Mali država, kjer je bil proces demokratizacije resnično uspešen. Gre za primer izjemnega uspeha na poti v demokracijo. To želim še enkrat poudariti. Ravno zaradi vodstva gospoda Touréja je prišlo do dogodkov, ki so se zgodili v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po 23 letih vojaškega diktatorstva, je bil vzpostavljen demokratičen sistem, skupaj s svobodnim tržnim gospodarstvom. Dobro se zavedamo, na je na tej poti treba opraviti še veliko dela. Vsi se učimo in vsi se moramo spremeniti. Prav tako se zavedamo, da so reforme nenehen proces, kar ugotavljamo tudi v Evropski uniji. Prav tako je verjetno tudi v Republiki Mali. Zato smo prepričani, da bo to, kar nam boste danes povedali, zelo pomembno, ne samo z vidika, kaj se dogaja v Afriki in kako lahko vaša država zastopa celotno celino na poti demokratičnega in tržnega razvoja, ampak bo pomembno tudi za nas v Evropi. Želimo biti v samem vrhu politike za države, ki potrebujejo pomoč. Prav tako želimo biti v samem vrhu držav, ki se zavzemajo za demokratičen sistem, zaščito človekovih pravic in temeljnih vrednot, saj v Evropi močno verjamemo v to. Prepričan sem, da so prizadevanja naših državljanov podobna prizadevanjem državljanom Republike Mali. Gospod predsednik, beseda je vaša.

  Amadou Toumani Touré, predsednik Republike Mali. – (FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospa visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko, komisar za razvoj, spoštovani poslanci v Evropskem parlamentu, spoštovani člani Republike Mali, najprej vam želim čestitati, gospod Buzek, za vašo izvolitev za predsednika Evropskega parlamenta, predvsem pa se želim iskreno zahvaliti predsednikom političnim skupin in vsem poslancem v EP, da so mi izkazali čast in me povabili, da bi, prvič, pogovorili o nekaterih velikih izzivih s katerimi se srečuje moja država in celotna Afrika in drugič, da bi izpostavil vsakodnevna prizadevanja moje države pri iskanju ustreznih rešitev.

Gospe in gospodje, Mali se razteza na površini 1 240 000 km2 in leži v osrčju zahodne Afrike, kjer si deli 7 000 km meje s sedmimi drugimi državami. Izjemno zgodovino Republike Mali, države s starodavno civilizacijo, ki je prepletena z bogato in raznoliko kulturno dediščino, lahko opišemo s številnimi dogodki, mejniki in simboli.

Omenil bi rad Listino iz Kurukan Fuge. Sprejeta pred 776 leti, ko je leta 1236 Sundiata Keita ustanovil cesarstvo, ima listina iz „Kurukan Fuge“ vse lastnosti ustave. Kodificirala je organizacijo pooblastil, omejitve in dolžnosti, varstvo človekovih pravic in državljanskih svoboščin, zaščito poklicnih dejavnosti in zaščito oseb ter njihovega premoženja.

Eden izmed njenih členov se je glasil, navajam: „Ljudje so sveti in nedotakljivi.“ To je že stoletja pred časom postala ena izmed ključnih načel sodobnih demokratičnih ustav. Zdelo se mi je pomembno, da se tega spomnim na tako odličnem mestu demokratičnega izražanja, kot je Evropski parlament.

Zgodovina Malija prav tako vključuje Timbuktu: veličastno mesto, mesto 333 svetnikov, v katerem je že v 16 stoletju bivalo 25 000 študentov, ki so prihajali iz številnih držav, da bi prisluhnili učenjakom v senci starodavne mošeje Sankore in njenega univerzitetnega poslopja.

Mahmud Kati, avtor „Tarikh al-fattash“, tisto obdobje opisuje z naslednjimi besedami, navajam: „Timbuktu je slovel po moči svojih institucij, politični svobodi, varnosti oseb in blaga, usmiljenosti in sočustvovanju do revnih in tujcev, vljudnosti do študentov in učenjakov ter pomoči, ki je bila zagotovljena tem ljudem.“

Leta 2006 je bil Timbuktu razglašen za prestolnico islamske kulture.

Mali je prav tako sinonim za deželo Dogonov, ki je v svetu znana pa izjemni naravni in kulturni pestrosti, zaradi česar je glavni turistični cilj naše države.

Zgodovina Malija je prav tako zgodovina starodavnih odnosov z Evropo. Za osvežitev spomina, car Mansa Musa, bolj znan pod imenom Kanku Musa, je vzpostavil diplomatske odnose s Portugalsko v 14. stoletju.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, ko stojim danes pred vami, izvoljenimi predstavniki Evrope, želim izraziti globoko hvaležnost ljudi Malija za kakovost in raven sodelovanja med Evropsko unijo in Malijem.

Evropska unija je glavna razvojna partnerica Malija. V podsaharski Afriki prejemamo drugi najvišji znesek pomoči iz Evropskega razvojnega sklada (EDF).

Izrazil bi rad svoje zadovoljstvo, predvsem z odličnim načinom izvajanja našega sodelovanja v praksi.

Na primer 9. EDF je bil v celot razporejen, izvedba 10. EDF, ki se je začela pred skoraj dvema letoma, pa zelo dobro poteka.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, rezultati našega sodelovanja neposredno vlivajo na kakovost življenja ljudi; prav tako krepijo temelje našega demokratičnega sistema.

Po dogodkih, ki so 26. marca 1991 vodili v državni prevrat (coup d’état), so demokratičen proces zaznamovali nekateri ključni mejniki, vključno z demokratičnim prehodom od 26. marca 1991 do 8. junija 1992, ki je bil izveden v časovnih omejitvah in v skladu z danimi zavezami.

Po 14. mesečnem prehodnem obdobju, so v letu 1992 potekale svobodne in demokratične volitve. Deset let kasneje, v 2002, sem prevzel funkcijo predsednika ob koncu predsedniških volitev, ki so zaznamovale prvo miroljubno in demokratično spremembo politične moči na Maliju.

Gospe in gospodje, po izvolitvi sem politični skupnosti na Maliju predlagal obliko sporazumnega vodenja, filozofijo, ki je v osnovi temeljila na naslednji formuli: vladati skupaj ob sočasnem spoštovanju naših razlik.

Izkušnja Malija je tako edinstvena zaradi dejstva, da ne izhaja iz nobene povolilne krize. Izvaja se zavestno in prostovoljno gibanje, da bi bilo mogoče obravnavati skupna prizadevanja političnih, socialnih skupin in skupin skupnosti za nadaljnji razvoj Malija.

Moje stališče je, da mora biti moč tista sila, ki povezuje in ne sila, ki razdvaja, prav tako pa mora biti zagotovljeno spoštovanje temeljnih svoboščin.

Izpostaviti želim, da politično soglasje, ki smo ga dosegli – in sem ga predlagal – ni enako kot soglasnost. Soglasje je bolj oblika kompromisa.

Politično soglasje na Maliju je napreden poskus izgradnje tega novega in nenehno razvijajočega političnega sistema v Afriki in tu se sklicujem na širše vladne koalicije.

Izkušnje Malija so takšne, da so se vse politične skupine poenotile glede vizije neodvisno izvoljenega predsednika.

Politično soglasje je okrepilo temelje ponovne sprave med ključnimi akterji politične skupnosti in institucijami republike na eni strani ter med samimi politi na drugi strani.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, ravno v temu istem duhu soglasja smo začeli s prizadevanji za konsolidacijo demokracije na Maliju po 20 letih prakse.

Odbor strokovnjakov, odgovoren za nadzor tega izvajanja, je opravljal srečanja s politično skupnostjo, civilno družbo, verskimi skupinami, sindikati in tradicionalnimi institucijami.

Reforme, predlagane ob koncu teh posvetovanj, so predvsem namenjene odpravljanju pomanjkljivosti in slabosti, ki so bile ugotovljene pri institucionalni praksi, pri doseganju visoke udeležitve na volitvah in zmanjšanju stroškov volitev, krepitvi zmožnosti političnih strank in opredeljevanju statuta za opozicijo in voditelja opozicije. Te bodo predmet ustavnega referenduma, ki bo potekal po njihovem sprejetju v državnem parlamentu Malija.

To je ustrezen trenutek, da se pred vami zahvalim poslancem v parlamentu Malija, s katerimi ohranjam najboljše možne odnose, ne glede na to ali pripadajo predsedniški večini, ali pa opoziciji. Naj se iskreno zahvalim tistim poslancem v Parlamentu, ki so se strinjali s tem, da me pospremijo na poti v Strasbourg.

(Aplavz)

Gospod predsednik, gospe in gospodje, decentralizacija bo vedno predstavljala vodilno vlogo pri političnem in institucionalnem razvoju Malija. Izpostaviti želim, da so bila vsa naša velika cesarstva – in od 10 stoletja dalje jih je bilo veliko – decentralizirana. V naši državi decentralizacija torej predstavlja stvarnost.

Izvorni pristopi k razvoju in vzpostavitvi decentralizacije na Maliju so temeljili na naslednjih dejavnikih: prvič, temelj politične volje, usklajen s prepričanjem, da decentralizacija ne more uspeti brez prenosa oblasti, kar je treba izvesti postopoma. Ne more uspeti brez razvoja in izvedbe glavnih reform, namenjenih izboljšanju upravljanja gospodarstva in družbe, posebej na lokalni ravni. Ne more uspeti brez nenehne finančne in predvsem tehnične pomoči Evropske unije.

Evropske podpore sta deležna projekt podpore administrativni reformi (PARAD) in program razvoja institucij (PDI). Pomagata pri izboljšanju organizacije države in posodobitvi države uprave, s tem da krepita njene zmogljivosti.

Mali je sestavljen iz 703 mestnih in podeželskih skupnosti, 49 orožij ali ozemeljskih enot, ki so sestavljene iz številnih skupnosti, 8 regij in 1 okrožja, ki jih vodijo sveti skupnosti, sveti okrožij in regionalni zbori. Visok svet za ozemeljske skupnosti zagotavlja, da so naši decentralizirani organi zastopani na državni ravni. Vzpostavitev senata je predvidena, kot del predlaganih političnih reform, da bi tako bilo mogoče okrepiti naš proces decentralizacije.

Pri prizadevanjih za zagotavljanje pomoči lokalnemu razvoju, nam je izvorni finančni instrument, Državna agencija za naložbe v ozemeljske skupnosti (ANICT) omogočil, da smo vzpostavili javno infrastrukturo, predvsem pa smo lahko našim skupnostim zagotovili osnovne socialne storitve.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, v svojem govoru pred teh avgustovskim zasedanjem, sem prav tako želel spregovoriti o vprašanju priseljevanja. Migracija zadeva vse nas, saj gre za večplastno vprašanje za vse nas, za vse naše države: problematika migracije zavzema vse, demografska in gospodarska vprašanja, socialne in humanitarne pomisleke ter pomisleke glede identitete in varnosti.

Naša naloga danes je, da poiščemo področja skupnih interesov in pobud, s katerimi bo mogoče zagotoviti, da bo migracija prispevala k celoviti rasti in splošni blaginji naših celin. To je izziv, s katerim se srečujemo.

Za afriške države največji strošek migracije predstavlja beg možganov, glede na omejeno število usposobljenih ljudi na številnih področjih, kot je izobraževanje, še posebej pa zdravstvo. Po trditvah Mednarodne organizacije za migracije (IOM) se je iz 40 % afriških držav v tujino odselilo 35 % ali več njihovih univerzitetnih diplomantov.

Vendar bodimo jasni: Afričani se predvsem selijo znotraj Afrike. Po ocenah od 1 milijarde Afričanov, v Evropi živi le 2 milijona ljudi iz podsaharske Afrike.

Tragedija teh mladih ljudi, teh žensk in deklic, ki skušajo prečkati puščave, morja in oceane, da bi dosegle evropski raj, prepuščene na milost in nemilost vseh oblik nevarnosti – brezvestnih, oprostite izrazu, tihotapcev – je še vedno živa v naših spominih. Koliko jih je umrlo zaradi žeje? Koliko jih je umrlo na dnu morja in izginilo?

Stvarnost razmer ne more odražati nobena statistika.

(Aplavz)

Če kot primer vzamem svojo državo, Mali, kjer je najvišja stopnja priseljevanja in izseljevanja, jih od 4 milijonov Malijcev, 3,5 milijona živi na afriški celini in približno 200 000 po celotni Evropi in preostalem svetu.

Gospodarsko gledano, je višina prenosov dohodka malijske diaspore ocenjena na 456 milijona EUR letno, ali 11 % BDP, po podatkih študije Afriške razvojne banke, ki je bila izvedena 2005. Na podlagi istih podatkov ti transferji ustrezajo 85 % uradne razvojne pomoči, ki jo vsako leto prejme Mali.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, gre za priložnost, ko se lahko zahvalim za kakovost političnega dialoga med Evropsko unijo in Malijem glede migracijskih vprašanj.

Sorazvoj je sredstvo. Številnim našim partnerjem omogoča, da vzpostavijo programe poklicnega usposabljanja za mlade ljudi v različnih sektorjih zaposlovanja in podpirajo pobude za lokalno podjetništvo, ne da bi pri tem pozabili na programe za ponovno vključevanje migrantov, ki se vrnejo.

Politični dialog o migraciji med Evropsko unijo in Zahodno Afriko nam je omogočil, da smo začeli izvajati pilotski projekt, z ustanovitvijo Centra za upravljanje in informiranje glede migracije v Bamaku. Cilj centra je izboljšati znanje v zvezi z migracijskimi trendi, namestiti, svetovati, voditi in podpreti morebitne migrante in migrante, ki se vračajo; zagotoviti informacije o pravnih pogojih za migracijo; povečevati ozaveščenost med prebivalstvom glede preprečevanja nezakonite migracije in razviti kadrovske, finančne in tehnične vire za Malijce v svetu.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, varnostno vprašanje je pomemben vidik naših odnosov z Evropsko unijo. Zato je primerno, da spregovorim o pasu Sahel-Saharan, ki zdaj predstavlja skupno grožnjo, tudi za Evropo.

V pasu Sahelian, ki pokriva območje v velikosti 8 milijonov km2, ali eno četrtino afriške celine in se razteza od Mavretanije, do Sudana, prek Malija, Burkine Faso, Nigra, Alžirije, Libije in Čada, je gostota prebivalstva na km2 skoraj enaka nič, nekateri izmed najzahtevnejših predelov, gorski vrhovi, se raztezajo na stotine kilometrov, peščene sipine pa prekrivajo na tisoče kvadratnih kilometrov. Gre za zelo negostoljubno območje z zelo neprijaznim podnebjem.

Temperatura se lahko spusti do 1 stopinje v decembru in dvigne na 50 stopinj v senci od februarja dalje.

Edina dejavnost v tej regiji ostaja intenzivna reja v enem izmed najmanj gostoljubnih okoljih, kar jih je. Letošnja suša je na primer terjala 50 % naše živine v pasu Sahel-Saharan.

Lokalno prebivalstvo živi v negotovih razmerah, mladim pa ne preostane drugega, kot da postanejo vojaki v vseh možnih kriminalnih skupinah. Ključna skrb ostajajo mladi.

Mali leži v osrednje-zahodnem delu pasa Sahel-Saharan, ki se razteza na območju 650 000 km2, ali na 70 % celotnega ozemlja naše države.

Mali je tranzitno območje in danes odločno trdim: tudi moja država je tako talka, kot tudi žrtev čezmejnih groženj, ki prihajajo od vsepovsod in so v bistvu namenjene drugim regijam in drugim celinam. Te grožnje so predvsem tihotapljenje cigaret, promet z nezakonitimi imigranti v Evropo, drogami iz Južne Afrike, in salafistične skupine iz Magreba.

Dogajajo se v obliki zajemanja talcev in umorov, njihova glavna značilnost pa je izjemna mobilnost: gibljejo se vzdolž meja med državami.

Nobena izmed groženj, ki sem jih pravkar omenil, ne prihaja iz naše države; nobena izmed njih ni neposredno uperjena priti nam. Mali je sekularna država z veliko muslimansko večino. Islam je prisoten že od devetega stoletja. Islam smo vedno prakticirali miroljubno, predvsem pa ob spoštovanju ljudi.

Zato ne moremo razumeti islamske fundamentalistične ideologije, ki jo pridigajo v pasu Sahel-Saharan.

(Aplavz)

Še vedno nima pomembnejšega verskega vpliva, vendar se zastavlja vprašanje, kako dolgo bo še tako? Na to vprašanje moramo odgovoriti.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, države v regiji Sahel-Saharan, kamor spada tudi Mali, se že dolgo trudijo, tako s kadrovskega, kot tudi materialnega in finančnega vidika, da bi zajezile fenomen negotovosti, transnacionalni značaj katerega, to moramo priznati in povedati, zavzema vse bolj zaskrbljujoče razsežnosti. Obseg pojava je tako velik, da opravičuje razvoj in sprejetje nacionalne politike v Maliju za boj proti negotovosti in terorizmu v pasu Sahel-Saharan.

Ta politika bo v osnovi temeljila, prvič, na podpori prebivalstvu, zagotavljanju, da bo prevzelo skrbništvo nad varnostno politiko; na pomoči ranljivemu delu prebivalstva, z zadovoljevanjem njihovih osnovnih potreb, predvsem pa z zagotavljanjem dolgoročnega dostopa do osnovnih socialnih storitev; na sprejetju novih ukrepov za izvajanje te varnostne politike; na krepitvi programov za zbiranje orožja malega kalibra in lahkega orožja, kot del boja proti širjenju orožja; in na vzpostavitev podregionalnega sodelovanja, s katerim bomo lahko ukrepali na lokalni ravni.

Da bi dokazali velik pomen teh varnostnih vprašanj, je Mali ustanovil center za izvajanje analiz in pripravo predlogov za boj proti terorizmu in drugimi grožnjami, ki poroča predsedniku republike. To pobudo podpira Evropska unija, ki se jih zahvaljujemo in čestitamo, ter nekatere države članice, ki so tu zastopane.

Poleg tega smo prav tako ustanovili nacionalni urad za preprečevanje trgovanja z drogami in krepitev naših pravnih sredstev.

Gospe in gospodje, Mali je v skladu s strateškimi prednostnimi nalogami programa za preprečevanje negotovosti in terorizma, začel izvajati nujni program – ki smo ga poimenovali PIRIN – namenjen zmanjšanju negotovosti in boju proti terorizmu v severnem delu Malija med obdobjem 2010 do 2012.

Cilj PIRIN je znatno zmanjšati, če že ne popolnoma odpraviti, vzroke za negotovost v severnem delu Malija in sicer z izvajanjem učinkovitih ukrepov na področju varnosti, predvsem pa na področju razvoja skupnosti, kar želim izpostaviti.

Razvita strategija bo temeljila na odgovornem, predvsem pa na razumnem delovanju državne uprave; povečani mobilnosti čet, ki sodelujejo pri preprečevanju ali pri vajah za posredovanje; vzpostavitvi ustreznega omrežja na ciljnem območju z infrastrukturo za oborožene in varnostne sile; in mobilizaciji družbe, da bi tako bilo mogoče omejiti vpliv verskih sekt in kriminalnih skupin.

V zvezi s financiranjem nujnega programa bodo vlada Republike Mali in lokalni organi pokrili, z naše strani, stroške osebja, delovanja in upravne, socialne infrastrukture in infrastrukture skupnosti.

Projekt bo upravljal začasni organ v obliki delovne skupine, ki bo lahko prejemala sektorsko proračunsko pomoč ter usklajevala številne intervencijske strani in ministrske oddelke.

Gospe in gospodje, obvladovanje pasu Sahel-Saharan temelji predvsem na objektivni in jasni analizi, predvsem v sklopu skupne vizije. Zato sem v letu 2006 osebno predlagal konferenco o razvoju in miru v pasu Sahel-Saharan.

Danes si moramo porazdeliti odgovornost. Nobeni državi v pasu Sahel-Saharan to ni prihranjeno, prav tako pa proti številnim grožnjam ne more sama ukrepati nobena država.

Vendar pa je treba izpostaviti znatno pomanjkanje podregionalnega sodelovanja glede na čezmejne izzive.

Prav tako je treba poudariti, da pri tem boju proti terorizmu ne gre le za varnost. Videli smo omejitve takšnega pristopa.

Boj proti terorizmu se predvsem nanaša na izvoljene predstavnike, lokalne oblasti in prebivalstvo, ki je zavezano in sodeluje pri tem. Vendar pa bo podlaga tega boja lokalni razvoj, da bomo lahko skupnostim na severu, predvsem pa mladim, ponudili alternative.

Z usposabljanjem ljudi lahko vsekakor okrepimo naše operativne, logistične zmogljivosti in zmogljivosti zbiranja informacij, vendar pa so za boj proti kriminalnim mrežam predvsem odgovorne države, ki ležijo v pasu Sahel-Saharan.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, prej sem izpostavil potrebo po zagotavljanju boljše prihodnosti za prebivalce pustih območij v pasu Sahel-Saharan. K temu pa želim dodati, da si ta prizadevanja za socialni napredek in blaginjo delim z vsemi sodržavljani.

Ravno zaradi tega je treba razvojna vprašanja, predvsem pa uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, obravnavati na najvišji ravni.

Mali je sprejel številne pobude, da bi pospešil svoje programe. Ti vključujejo pobudo 166 podeželskih skupnosti, ki se srečujejo z večino varnostnih problemov, pobudo „milenijske vasi“ in pobudo na področju zdravstvenega varstva, ki smo jo poimenovali COMPACT.

Prepričani smo, da vsi cilji ne bodo uresničeni, vendar smo naredili znaten napredek, tako v Maliju, kot tudi v Afriki glede zagotavljanja izobraževanja, zmanjševanja stopnje okuženosti z virusom AIDS, predvsem pa zagotavljanja dostopa to pitne vode.

Veliko pričakujemo od vrha, ki bo čez nekaj dni potekal v New Yorku in katerega namen bo pospešiti uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Menimo, da je osredotočanje prizadevanj na države in regije, ki zastajajo, kot je Evropska unija poudarila v spomladanskem paketu, ključnega pomena.

Gospod predsednik, gospod Barroso, gospa visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko, komisar za razvoj, spoštovani poslanci v Evropskem parlamentu, spoštovani člani Republike Mali, ki bodo čez dva tedna praznovali 50. obletnico samostojnosti – kot zanimivost želim izpostaviti, da je bila Zvezna republika Nemčija prva država, ki je priznala Mali, dva dni po naši osamosvojitvi oziroma 24. septembra 1960, če sem bolj natančen – moja država je hvaležna Evropski uniji za pomemben del, ki ga je imela pri njenem razvoju.

Čas, ki ste nam jo danes izkazali s tem, ko ste nas povabili na plenarno zasedanje Parlamenta, me navdaja z velikim upanjem glede naših želja in sposobnosti, da dosežemo še več na podlagi zaupanja, predvsem pa prijateljstva.

Gospe in gospodje, zahvalil bi se vam za pozornost.

  Predsednik. - Hvala, gospod predsednik. Rekli ste, da pozdravljate politični dialog med Evropsko unijo in Malijem. To trdimo tudi mi: pozdravljamo politični dialog. Govorili ste o reformah v vaši državi. Te so potrebne povsod, tudi v naši Evropski uniji. Sklicevali ste se na vzpostavljanje političnega kompromisa za boljšo prihodnost Afrike. To pozdravljamo, saj to počnemo tudi mi v Evropski uniji. Gre za nekaj, kar smo počeli v zadnjih 60 letih. Pozdravljamo vas, kot resničnega predstavnika demokratične Afrike. Hvala za vaš obisk in za vaš govor na plenarnem zasedanju.

(Aplavz)

PREDSEDSTVO: Gianni PITTELLA
podpredsednik

6. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

6.1. Prosto gibanje delavcev v Uniji - kodificirana različica (A7-0222/2010, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg) (glasovanje)

6.2. Preverjanje pristnosti eurokovancev in ravnanje z eurokovanci, neprimernimi za obtok (A7-0212/2010, Slavi Binev) (glasovanje)

6.3. Makrofinančna pomoč Republiki Moldaviji (A7-0242/2010, Iuliu Winkler) (glasovanje)

6.4. Začasna opustitev avtonomnih dajatev skupne carinske tarife na uvoz nekaterih industrijskih izdelkov v avtonomni regiji Madeira in Azori (A7-0232/2010, Danuta Maria Hübner) (glasovanje)

6.5. Predlog spremembe proračuna št. 2/2010 del 1: BEREC (Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije) (A7-0240/2010, László Surján) (glasovanje)

6.6. Zahteva za odvzem parlamentarne imunitete Viktorju Uspaskichu (A7-0244/2010, Bernhard Rapkay) (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Viktor Uspaskich (ALDE). – (LT) Gospe in gospodje, sem žrtev političnega napada. Poročevalec laže, da nisem predložil dokaza. Odbor za pravne zadeve mi je preprečil, da bi podal pripombe na to poročilo na zasedanju odbora. Uradno sem priznan za žrtev političnega pregona, uradno, v skladu z evropsko konvencijo.

Primera ni sprožila policija, ampak spolitiziran in pokvarjen oddelek državne varnosti. Ta oddelek me je skušal nezakonito ugrabiti ponoči in v času med volitvami, sodišče mi je preprečilo, da bi se sestal z volivci, vendar mi je bilo dovoljeno, da med volitvami potujem na Tajsko in v Indonezijo. Poročevalec od vas zahteva, da kršite šest predhodnih odločitev Evropskega parlamenta. Evropski parlament še nikoli prej ni odvzel imunitete političnim vodjem v takšnih primerih.

Tega nisem povedal v odboru. Sploh mi ni bilo dovoljeno, da bi na odboru podal pripombe na to odločitev. Slep sem. Odločitev je bila sprejeta brez mene, tako kot v dobi Stalina.

6.7. Sporazum med EU in Japonsko o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah (A7-0209/2010, Salvatore Iacolino) (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Salvatore Iacolino, poročevalec. – (IT) Gospod predsednik, zagotavljam vam, da bo moj govor zelo kratek.

Ker je to prvi sporazum med Evropsko unijo in Japonsko, njegova simbolična vrednost ni nepomembna. Gre za pomembno dejavnost, ki vsekakor predstavlja ključno stičišče v našem boju proti organiziranem kriminalu. Doseženo je bilo ravnovesje med skrajnimi potrebami, zaradi česar lahko na rezultat v celoti gledamo, kot na skladen s pričakovanji.

Zaradi tega mora biti potrjen, saj vsekakor predstavlja poseben korak k temu, za kar si prizadevata obe državi: posodobiti pravosodni sistem, predvsem z izvajanjem dvostranskih sporazumov.

6.8. Povezovanje poslovnih registrov (A7-0218/2010, Kurt Lechner) (glasovanje)

6.9. Razvijanje zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva (A7-0234/2010, Elisabeth Schroedter) (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Elisabeth Schroedter, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, opozorila bi vas rada na zgodovinski pomen tega glasovanja. V Parlamentu smo sprejeli pobudo za zelena delovna mesta, zdaj pa zagotavljamo pogoje zanje in ustvarjamo nov obseg za trajnostna delovna mesta in dobro delo.

Pri tem sledimo primeru Modrozelenega združenja v Združenih državah Amerike. Podnebne spremembe bodo prispevale k nastajanju novih delovnih mest in ohranjanju obstoječih. Pri tem poročilu je sodelovalo šest odborov v Parlamentu. Rada bi se zahvalila vsem poročevalcem in poročevalcem v senci, ki so dejavno sodelovali pri tem, prav tako pa me veseli, da je belgijsko predsedstvo že navedlo, da bo sprejelo pobudo Parlamenta in da bo Svet preučil zadevo, tako da bi jo bilo mogoče sprejeti na vrhu v decembru in priložiti v sklepe. To je pobuda Evropskega parlamenta za prihodnost.

6.10. EGP - Švica: Ovire pri dokončnem oblikovanju notranjega trga (A7-0216/2010, Rafał Trzaskowski) (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Rafał Trzaskowski, poročevalec. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil predsedniku Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Malcolmu Harbourju, da je prevzel pobudo pri tem vprašanju, prav tako pa se želim zahvaliti poročevalcem v senci, s katerimi sem odlično sodeloval.

6.11. Dvostranska zaščitna klavzula Sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo (A7-0210/2010, Pablo Zalba Bidegain) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o zakonodajni resoluciji:

  Pablo Zalba Bidegain, poročevalec. – (ES) Gospod predsednik, Sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo bo odprl možnosti tako za evropsko, kot tudi korejsko industrijo, da pa bi lahko preprečili vse negativne vplive na evropsko industrijo, je ključnega pomena, da imamo učinkovito zaščitno določbo.

Prejšnji teden so se vse politične skupine soglasno odločile, da je čas, da Parlament na plenarnem zasedanju sprejme stališče o spremembah, sprejetih junija s 27 glasovi za in le enim vzdržanim glasom v Odboru za mednarodno trgovino, ki so ključne za učinkovitost in izvedljivost zaščitne določbe.

Kot veste, bomo glasovali izključno o spremembah, glasovanje o zakonodajnem poročilu pa bomo v skladu s členom 57 poslovnika prestavili na drugo delno zasedanje v oktobru.

Sočasno smo se soglasno odločili, da ne bomo izključili možnosti za morebiten sporazum v prvi obravnavi, kar trdno verjamemo, da je možno. Da pa bi to lahko storili, je ključnega pomena, da vse politične skupine izrazijo jasno sporočilo o enotnosti in odločnosti.

Zato je za Parlament kot celoto pomembno, da odločno podpre celoten paket sprememb.

  Andris Piebalgs , član Komisije. – Gospod predsednik, kot je včeraj ponovil komisar De Gucht, Komisija pozdravlja plodno sodelovanje s Parlamentom pri tem dokumentu. Danes bo glasovanje potekalo le o spremembah in ne o celotnem zakonodajnem predlogu, da bi tako bilo mogoče zbližati stališča in morebiti doseči sporazum v prvi obravnavi. Prvi tristranski pogovori so potekali 30. avgusta, naslednji pa je predviden nekje okrog 22. septembra.

V tej fazi se Komisija ne želi javno izrekati, da bi tako tristranskim pogovorom dopustila, da v celoti opravijo svojo nalogo. Komisija bo zavzela stališče, izrazila svoje mnenje in podala zaveze, če bo treba, v času prvega štetja glasov.

(Predlog je bil sprejet)

6.12. Pošteni prihodki za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (A7-0225/2010, José Bové) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 21:

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospod predsednik, rada bi, da se nekaj besed doda v odstavek 21. Angleško besedilo bi se potem glasilo:

„meni, da je treba na ravni Skupnosti prepovedati prodajo kmetijskih izdelkov pod nabavno ceno.“

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

6.13. Financiranje in delovanje Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (A7-0236/2010, Miguel Portas) (glasovanje)

6.14. Izvajanje in pregled Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) (A7-0219/2010, Tadeusz Zwiefka) (glasovanje)

6.15. Socialna integracija žensk iz etničnih manjšin (A7-0221/2010, Antonija Prvanova) (glasovanje)

6.16. Vloga žensk v starajoči se družbi (A7-0237/2010, Sirpa Pietikäinen) (glasovanje)

6.17. Novinarstvo in novi mediji - oblikovanje javnega prostora v Evropi (A7-0223/2010, Morten Løkkegaard) (glasovanje)

  Predsednik. – S tem je glasovanje končano.

7. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Kurt Lechner (A7-0218/2010)

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Hvala lepa, gospod predsednik, za obrazložitev glasovanja o samoiniciativnem poročilu gospod Lechnerja sem zaprosila, ker menim, da je zelo pomembno in domnevam, da bo zdaj sledila obrazložitev glasovanja o poročilu gospoda Lechnerja, ker ste me nagovorili. Hvala lepa.

Gospe in gospodje, na kratko: samoiniciativno poročilo gospoda Lechnerja, o katerem smo včeraj zvečer razpravljali, je po mojem mnenju zelo pomembno. Poročilo predlaga povezovanje poslovnih registrov ali podobnih registrov pravnih in fizičnih oseb v različnih državah članica, z namenom, da bi bilo mogoče zagotoviti zanesljiv in zaupanja vreden vir informacij o stranki za namene morebitnih poslovnih partnerjev, potrošnikov ali upnikov, s tem pa bi bila v pravnih in poslovnih odnosih zagotovljena preglednost in pravna varnost.

Predpogoj za delovanje enotnega trga je vzpostavitev osnovnega sklopa podatkov o vseh registriranih subjektih, s tem pa tudi povezovanje poslovnih registrov. To poročilo sem podprla tudi zaradi tega, ker predlaga vključitev sistema evropskih poslovnih registrov v tako imenovan projekt e-Justice, ki bo zagotovil boljše izvajanje tega ukrepa.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, gotovo se boste spomnili čudovitega prizora iz filma Dr. Živago, ko meščani in aristokrati uživajo v šampanjcu v topli, zlati razsvetljavi restavracije, medtem ko zunaj, v mraku ljudje sodelujejo v izgredih. Ko poslušam našo današnjo razpravo, sem se že večkrat spomnil na ta prizor.

Pravkar so javnomnenjske raziskave Eurobarometra pokazale, da je zaupanje v EU na najnižji ravni do zdaj. Le malo državljanov EU je zdaj mnenja, da Evropska unija prinaša koristi. Kljub temu pa smo lahko slišali gospoda Verhofstadta, gospoda Daula in druge, da je to zaradi tega, ker ne storimo dovolj, ker si želijo, da bi Evropa storila še več. Od predsednika Komisije smo slišali, da so za vse to krive države. Domnevam, da je v človeški naravi, da za svojo nepriljubljenost ne krivimo sami sebe, kljub temu pa bi bilo dobro, če bi obstajali znaki, da je ta kriza povezana z evrom, finančnimi injekcijami, s samo nepravičnostjo pri razmetavanju javnega denarja, z nadutostjo, s katero zavračamo volilne rezultate.

Dovolite mi, da končam z besedami Edmunda Burka, ki se zdijo izjemno primerne za naše trenutno nezadovoljstvo: „Ker se zaradi pol ducata kobilic, ki se skrivajo pod praprotjo, po polju širi nadležno cvrčanje, medtem kot večtisočglavo govedo tiho počiva v senci drevesa, si ne domišljaj, da so tisti, ki zganjajo hrup, edini prebivalci na polju“.

Poročilo: Pablo Zalba Bidegain (A7-0210/2010)

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Ahilova peta sporazuma s Korejo je pravica do povračila carinskih tarif ali izvzetje iz tarif, predvsem za izdelke, izvožene v Korejo iz Kitajske, kar je težko spremljati in kar bo po pričakovanjih škodilo evropski industriji. S tem se bo trg odprl na do zdaj še ne viden način, brez vzajemne pravice za EU. Zato ne podpiram podpisa takšnega sporazuma s Korejo. Poročilo Odbora za mednarodno trgovino skuša opozoriti na te probleme in zagotoviti lažje izvajanje varnostnih ukrepov. Sporazum bi bilo treba pred ratifikacijo v zvezi s tem spremeniti. Drugače bomo odžagali vejo, na kateri sedi evropska industrija – ne samo avtomobilska industrija. Pozdravljam preložitev glasovanja; gre za razumen korak.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) . – (IT) Gospod predsednik, vedeti želim, ali bodo tisti, ki bodo želeli spregovoriti med obrazložitvijo glasovanja pri dveh poročilih, to lahko tudi storili.

Pri tem imam v mislih poročilo gospoda Bineva in poročilo gospoda Winklerja. Ker smo začeli z naslednjimi poročili, sem se želel prepričati, da bom lahko spregovoril, drugače …

(Predsednik je obvestil govornika, da v skladu s členom 170(3) poslovnika, ne bo mogoče podati obrazložitve glasovanja za omenjeni poročili)

Potem ne bo obrazložitev glasovanja glede teh dveh poročil.

Poročilo: José Bové (A7-0225/2010)

  Paolo Bartolozzi (PPE). – (IT) Hvala, gospod predsednik in oprostite mi. S svojim govorom želim izpostaviti, kako postopna erozija prihodkov evropskih kmetov, kljub rastočim dobičkom v živilskopredelovalnem sektorju, povzroča zaskrbljujočo gospodarsko marginalizacijo kmetijskih delavcev, zaradi česar prihaja do opuščanja kmetijskih dejavnosti.

Zaradi tega je treba spremeniti potek dogajanj, kar priznava tudi Evropska komisija sama in je razvidno iz poročila, ki je bilo danes zjutraj obravnavano in dano na glasovanje v Parlamentu – za katerega želim izraziti podporo – izpostavlja številna pojasnila in priporočila tudi na zakonodajni in resorski ravni.

Boriti se moramo proti globalnim špekulacijam glede blaga in zagotoviti varnost oskrbe. Poleg tega je prav tako treba zagotoviti večjo preglednost cen, ne samo zaradi tega, da bi bili kmetje deležni pravice in dostojanstva, ampak tudi zato, da bi odpravili resna neravnovesja, ki obstajajo v zvezi s pogajalsko močjo in preprečili zlorabe med različnimi operaterji.

Kmetijstvo mora biti potrjeno kot sektor gospodarske in socialne stabilnosti, pav tako pa mora ponovno pridobiti moč v evropskem in globaliziranem trgovinskem sklopu.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, menim, da smo danes sprejeli dobro odločitev, odločitev, ki je dobra za kmete, dobra za potrošnike, pa tudi dobra za celotno evropsko gospodarstvo. Najpomembnejši vidik tega samoiniciativnega poročila je njegovo politično sporočilo. Gre za sporočilo vrednostni verigi, da imajo tudi kmetje, še posebej kmetje, pravico do ustreznega plačila za svoje delo. Trenutne razmere se ne smejo nadaljevati.

Ne nasprotujem zagotavljanju in nakupu nizkocenovne hrane, ki predstavlja dobro vrednost, vendar je poudarek pri tem na dobri vrednosti. Vsakdo, ki prodaja hrano pod njeno energetsko vrednostjo, povedano drugače, če bi termična energija, pridobljena iz hrane, prinesla več denarja, kot njena prodaja, potem je v sistemu nekaj narobe. V tem primeru ne gre za lojalno konkurenco. Če ne gre za lojalno konkurenco, potem morajo posredovati politiki. Ravno to izhaja iz predloga, ki smo ga danes sprejeli.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, tudi sama podpiram poročilo gospoda Bovéja in lahko le ponovim pripombe mojega kolega gospoda Jahra.

To daje zelo močno sporočilo vsem, tako v politiki, kot tudi v gospodarski verigi, da Parlament misli resno. Včeraj zvečer smo imeli živahno razpravo. Vsi se ne strinjamo s celotno vsebino poročila, se pa vsi strinjamo, da kmetje ne morejo biti več pod takšnim pritiskom. Trenutno se iz njih dobesedno iztiska življenje. Prejmejo vse manj in manj končne cene, ki jo plačujemo za hrano v supermarketih in te razmere se morajo nehati.

Preveriti moramo vlogo prevladujočih akterjev. Potrebujemo varuha človekovih pravic za prehrambni sektor, prav tako pa moramo preučiti, kako globalni trg vpliva na naše pridelovalce hrane. Pregledati moramo konkurenčno pravo. Vesela sem, da je bilo to poročilo v Parlamentu deležno razprave in podpore, ki si jo zasluži. Gre za pomemben korak pri podpiranju nedavne retorike.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Podprla sem poročilo glede primernega dohodka za kmete in vesela sem, da je Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja Evropskega parlamenta pokazal zanimanje za slabo delujočo prehransko verigo in nesoglasja med nizkimi odkupnimi cenami za kmete in visokimi cenami za potrošnike. Vendar še enkrat želim poudariti, da obstaja nesprejemljiva diskriminacija in neenake konkurenčne razmere za kmete iz EU 12 zaradi višjih subvencij, kot so jih deležni kmetje iz EU 15. Za češke potrošnike je na primer težko dobiti mleko, zelenjavo, jajca in drugo blago čeških kmetov, saj imajo multinacionalne verige raje blago iz držav EU 15, ki je deležno višjih subvencij in je zato tudi cenejše. To je treba čim prej spremeniti.

  Inese Vaidere (PPE). – (LV) Hvala, gospod predsednik. Verjamem, da je to poročilo, ki govori o poštenih prihodkih za kmete, ključnega pomena, predvsem zaradi tega, ker so se cene kmetijske pridelave veliko bolj dvignile, kot znesek, ki ga kmetje prejmejo za pridelek. V teh okoliščinah ravno velike prodajalne verige dejansko ne izgubijo ničesar v tem procesu. Povedati želim, da je bilo izboljšanje prihodkov kmetov vedno cilj Evropske unije, vendar lahko vidimo, da ni mogoče izpolniti meril za razvoj podeželja. Kmetijstvu dodeljena sredstva se še naprej povečujejo, vendar to ne daje nobenih rezultatov. Kmetje iz številnih novih držav članic EU, vključno z Latvijo, so znatno v slabšem položaju v primerjavi z industrijskimi pridelovalci in njihovimi kolegi v gospodarsko močnejših evropskih državah, ki so lahko privoščijo in jim zagotovijo dodatno pomoč. Tako je močno ovirano tudi izvajanje kohezijskega načela Evropske unije. Prav tako še posebej pozdravljam izjavo v poročilu, da morajo biti dobički, nastali v preskrbovalni verigi in pri prodajalcih na debelo na račun kmetov javno razkriti. Hvala.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, z veseljem podpiram to poročilo. Naslov „Pošteni prihodki za kmete“ pove vse in navaja, da prihodki že dolgo časa niso pošteni.

Končno smo le naredili korak v pravo smer. Dobički morajo biti pošteno porazdeljeni med proizvajalci, predelovalci in prodajalci, kar se trenutno ne dogaja. To poročilo bo končno poslalo ustrezno sporočilo in to nam omogoča, da zdaj nadaljujemo.

Ko bo to zagotovljeno, upam, da bomo lahko dobili trdno in dobro utemeljeno SKP, da bi tako bilo mogoče zagotoviti smotrnost družinskih kmetij in varno oskrbo s hrano v prihodnje. Danes smo dobro začeli. Upam, da bomo lahko ustali na želeni poti.

Poročilo: Miguel Portas (A7-0236/2010)

  Romana Jordan Cizelj (PPE). – (SL) Glasovala sem za poročilo o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Evropska solidarnost je za mnoge abstrakten pojem, to pa je mehanizem, od katerega bi morali imeti koristi neposredno posamezni evropski državljani in to takrat, ko so v stiski in težki situaciji.

Izkazalo pa se je, da sklad ne deluje dobro. Zato od Komisije pričakujem, da bo z vso resnostjo upoštevala zahtevo po vmesnem pregledu delovanja sklada in reviziji regulative.

Imam pa zadržek glede neodvisnosti sklada, saj je povezana z njegovim neomejenim trajanjem. Menim, da je sklad politični odgovor na trenutno situacijo. Evropska unija mora v prihodnosti spodbujati zaposlovanje z drugimi instrumenti. Poskrbeti mora za konkurenčnost evropskega gospodarstva. Paziti moramo, da ne bomo oblikovali mehanizma, ki bo dajal potuho tistim, ki se ne bodo prilagajali spremenjenim svetovnim razmeram, in v tem smislu sem tudi glasovala.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospod predsednik, kot poročevalka v senci za skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) o tem samoiniciativnem poročilu, se najprej želim zahvaliti poročevalcu za pomembno delo, ki ga je opravil na začetku, predvsem v zvezi z vsemi političnimi skupinami.

Menim, da to poročilo vsebuje nekatere pomembne točke za izboljšanje Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (EGF), gledano z vidika srednjeročnega razvoja. Ti izvedbeni predlogi so skladni z mojimi ugotovitvami glede primerov, ki sem jih pregledala v letu 2010 v sklopu Odbora za proračun, prav tako pa so skladni s potrebo po poenostavitvi in pospešitvi postopkov, ki se nanašajo na sklad.

Glede na izjemno težke gospodarske razmere, v katerih so evropska gospodarstva in vse večje število prošenj za pomoč s strani držav članic, sem mnenja, da je bilo v poročilu ključnega pomena izpostaviti, da je treba obseg sklada podaljšati na leto 2013 za delavce, ki so zgubili delo zaradi gospodarske krize.

Na evropske institucije so naslovljene zahteve, da zagotovijo močno sporočilo glede spodbujanja gospodarskega oživljanja in EGF za naše državljane predstavlja pomembno sporočilo.

  Inese Vaidere (PPE). – (LV) Hvala, gospod predsednik. Ko upoštevamo dejstvo, da je bil Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji vzpostavljen z namenom, da bi se zmanjšala grožnja brezposelnosti in povečale možnosti za zaposlitev ljudi, ki trpijo zaradi globalizacije, še vedno obstaja skrb, da je vsako leto 500 milijonov EUR, namenjenih porabi za namene Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, neustrezno izkoriščenih in da kar devet držav ni predložilo niti enega samega zahtevka. Jasno je, da je treba nadaljevati s tem pozitivnim začetkom, ko se je Komisija odločila, da bo po izbruhu krize vzpostavila mehanizem za enostavnejše in lažje izplačilo iz sklada. S tem delom je treba nadaljevati. Menim, da to še posebej drži v zvezi z novimi državami članicami, ki imajo veliko malih in srednje velikih podjetij, kjer ni veliko ljudi, ki bi zgubilo delo v enem samem podjetju, ampak veliko ljudi zgubi delo v mnogih podjetjih. Ravno ta vidi je treba še dodatno izboljšati, tako da bo Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji resnično mogoče uporabiti v tistih državah, katerih bruto domači proizvod je nižji od povprečja Evropske unije. Hvala.

Poročilo: José Bové (A7-0225/2010)

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Danes smo sprejeli pomembno poročilo o poštenih prihodkih za kmete in boljšem delovanju verige preskrbe s hrano v Evropi. Učinkovito delovanje verige preskrbe s hrano ni odvisno le od dolžine poti, ki jo opravijo kmetijski proizvodi od polja do predelave, prodaje na debelo, maloprodaje in na mizo potrošnika, ampak tudi od njene posebne narave in celovitosti. Kmetijska pridelava je v veliki meri odvisna od naravnih in podnebnih razmer, nad katerimi imajo kmetje le omejen vpliv. Živilskopredelovalna industrija narekuje cene kmetom, medtem ko distributerji počnejo enako za predelovalce in potrošnike. Prav zaradi tega je treba analizirati cene in spremljati njihovo preglednost. To ne pomeni kršitev zakona o prostem trgu, vendar pa omejuje monopolističen vpliv posrednikov. Trenutno se na finančnih trgih uvajajo nadzorne institucije. Nekateri ljudje želijo, da na kmetijskem trgu tega pregleda in spremljanja ne bi bilo. Ti ljudje ne upoštevajo dejstva, da so pridelovalci majhni in neodvisni in da izgubljajo zaradi mogočnih trgovinskih interesov in beležijo velike izgube.

Poročilo: Tadeusz Zwiefka (A7-0219/2010)

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, poročilo gospoda Zwiefke odraža velik del usposobljenosti in obsežno delo pri raziskavi obstoječe zakonodaje, mednarodnih konvencij – predvsem Haaške konvencije – in sodne prakse, katerih nekateri vidiki so si včasih resnično nasprotujoči.

Dejansko pa to poročilo rešuje le del problema. Če obstaja področje, na katerem ima evropska zakonodaja popolno legitimnost, to ni usklajevanje materialnega prava, kar bi imelo za posledico standardizacijo prava v vseh državah članicah, ampak pravil, ki urejajo spore o pristojnosti – prvič glede tega, katero sodišče je pristojno – in drugič, pravil, ki urejajo neskladja med zakonodajami; povedano drugače, ugotavljanje, katera zakonodaja velja.

Katera zakonodaja velja v primeru pogodb, tudi takrat, kadar ljudje prebivajo na različnih krajih? V primeru premoženja, ne glede na to ali gre za premično, nepremično ali neopredmeteno sredstvo – kaj je industrijska lastnina? V primeru pogodb, tudi takrat, kadar pogodbene stranke prebivajo na različnih krajih?

Vse to mora, gospod predsednik, urejati evropski kodeks. Vse dokler ne bomo imeli evropskega kodeksa o mednarodnem zasebnem pravu, se bomo srečevali z znatnimi težavami. To poročilo lahko te probleme deloma rešuje, kadar gre za eksekvature.

Poročilo: Antonija Prvanova (A7-0221/2010)

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Strinjam se z avtorico tega poročila, da ženske iz narodnih manjšin v EU trpijo zaradi različnih oblik diskriminacije ter da je naša dolžnost, da skušamo in izboljšamo razmere, predvsem z vidika dostopa do izobrazbe, trga dela, socialne varnosti in zdravstvenega varstva. Vendar pa poročilo prav tako poziva Komisijo, da zbere statistične podatke, razvrščene po etnični skupini. Listina o temeljnih pravicah in svoboščinah izrecno prepoveduje zbiranje podatkov, razvrščenih po rasi.

Zato želim zastaviti dve vprašanji: ali Komisija lahko pripravi takšno analizo, ne da bi kršila mednarodno pravo, ali gre za poskus spremembe ustreznega člena listine, tako da bo mogoče izvesti takšne analize? Ali se avtorica ali Parlament sploh zaveda te nasprotujoče si okoliščine? Kljub temu sem glasovala za poročilo.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, glasoval sem proti poročilu gospe Parvanova o socialni integraciji žensk iz etničnih manjšin, saj je to poročilo – tako kot skoraj vse tovrstne politično korektne pobude – kontraproduktivno. Na primer, poskusi poročevalke, da bi se izognila uporabi besede „islam“, mejijo že na absurd. Drug primer je informacija, da ženske iz etničnih manjšin diskriminirajo moški is istih manjšin. Poročilo navaja, da ni nobenega opravičila za nasilje na podlagi običajev, tradicij ali verskih prepričanj, kljub temu pa tega nikjer jasno ne navaja: številnih načel islama ni mogoče vključiti v našo evropsko družbo. Dokler mi, Evropski parlament, ne bom izšli iz te faze zavračanja, so vsi ukrepi, namenjeni integraciji žensk iz islamskih kultur, obsojeni na propad že od samega začetka.

Poročilo: Sirpa Pietikäinen (A7-0237/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Starejši so danes vse prepogosto obravnavani kot neučinkoviti in nesposobni za delo, čeprav pravo EU nasprotuje diskriminaciji na podlagi starosti. Pozablja se na ogromno dodano vrednost, ki jo imajo zaradi številnih let izkušenj za nacionalna gospodarstva. Glede na to so ženske zaradi nadaljevanja spolne diskriminacije v zelo težkih razmerah na trgu dela. Poleg tega ženske, glede na statistike, živijo dlje, kot moški, kar pomeni, da so v večji meri izpostavljene problemu revščine in nižjim pokojninam, ravno zaradi tega, ker so prejemale nižjo plačo, kot moški na istih položajih. Vsi ti problemi so še posebej očitni na podeželju. V zvezi z zgoraj navedenim me vesli, da bo sprejeta resolucija, ki nas bo opominjala na ta problem in nas gnala, da si še naprej prizadevamo za izboljšanje trenutnih razmer.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, podprla sem to poročilo in želim predvsem opozoriti na tri odstavke, za katere menim, da so resnično pomembni, glede na naglico, s katero želimo starejše strpati v nego, namesto da bi za njih skrbeli v skupnosti ali na njihovih domovih. V zvezi s tem so zelo spodbudni odstavki 17, 19 in 25. Zagotoviti moramo, da bo pri negi starejših ljudi uporabljen pristop, ki temelji na pravicah. Zagotoviti moramo, da bodo starejši ljudje lahko živeli samostojno na svojih domovih in da jim bo pri tem zagotovljena pomoč. Ne smemo dovoliti, da bi se koval dobiček zaradi selitve starejših ljudi v sektor zasebne oskrbe.

Prav tako želim opozoriti na odstavek 13, ki zbližuje delo in oskrbo. Ali lahko predlagam Parlamentu in številnim parlamentom v Evropi – pa tudi širše –, da moramo skušati uskladiti politično delo z oskrbo. Z veseljem bi opravila raziskavo, koliko ljudi v Parlamentu ima poleg politične vloge tudi vlogo skrbnika. Le redki.

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospod predsednik, glasovala sem za to poročilo, saj vsebuje nekatere zelo pomembne načelne izjave.

Prva je ta, da običajno na staranje gledamo negativno, starejši ljudje predstavljajo gospodarski in socialni vir, ki ga izrabljamo, vendar tega ne priznamo; da ima gospodarska kriza resnejše posledice za ženske, predvsem starejše ženske; starostna diskriminacija ne bi smela obstajati v povezavi z vključenostjo; in da so ženske bolj ogrožene zaradi revščine, predvsem pa omejenih pokojnin, kljub temu, da predstavljajo temelj blaginje.

To poročilo predlaga pomemben način za oživljanje Evrope narodov in s tem tudi Evrope ljudi, vseh ljudi. Metoda vključuje razvoj pristopa za določevanje ocen, statistik in podatkov, ki temeljijo na ozaveščenosti glede neenakosti med spoloma v starosti, ki je predvsem posledica nakopičenih pomanjkljivosti skozi celotno življenje, ki temeljijo na spolu. Prav tako predvideva sprejetje pristopa glede na potek življenja, v katerem se medsebojne povezanosti staranja in spola upoštevajo kot način za doseganje napredka pri politikah staranja.

V tej resoluciji so zahtevani trije temeljni in pomembni vidiki: mehanizem za zagotavljanje zbiranja pokojninskih pravic, tudi v času, ko oseba neguje druge osebe; upoštevanje vidika spola pri reformah pokojninskega sistema in prilagoditvah upokojitvene starosti; ter zagotavljanje nadomestila v času negovanja druge osebe.

Gre za zelo pomemben del informacije, saj posamezne države članice, predvsem Italija, prilagajajo svoje nacionalne pokojninske sisteme, da bi bili v skladu z evropskimi smernicami. Gre za resnične evropske smernice.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Glasovala sem proti temu poročilu zaradi zavzetega stališča, da morajo države članice upoštevati posebne okoliščine starejših lezbijk, biseksualk in transseksualnih žensk. Ali to pomeni, da naj imajo višji status, kot ostale starejše ženske? V včerajšnji razpravi sem poudarila, da je večje tveganje za revščino pri ženskah v dobi upokojitve mogoče pripisati dejstvu, da skrbijo za družino in vzgojo otrok in zaradi tega, ker so njihovi življenjski prihodki, gledano v povprečju, nižji, kot prihodki moških in da se mora to spremeniti. Vendar pa se to z ničemer ne nanaša na njihovo spolno usmerjenost.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, z veseljem sem podprl to poročilo. Sem edini, ki je bil prisoten na včerajšnji razpravi in ki ni spregovoril. Razlog, zakaj nisem spregovoril, tiči v mojem prepričanju, da je bil naslov na nek način napačen. Tukaj ne govorimo o vlogi žensk v starajoči se družbi, ampak v resnici razpravljamo o obravnavi starejših žensk v družbi, ki se stara.

Jasno je, da so bila nekatera stališča več kot očitno ustrezna, predvsem glede razlike v pokojninah med moškimi in ženskami, kar ni sprejemljivo za demokratično družbo. Obstaja velika in nujna potreba po dodatni razpravi o vlogi žensk in moških v starajoči se družbi. To dejstvo je treba upoštevati, predvsem v zvezi s pripravo proračuna. Menim, da to v preteklosti ni bilo upoštevano. Gospodarske posledice starajoče se družbe niso bile pravilno obravnavane. To moramo nujno storiti, če ne želimo, da se ti načrti ne bodo zalomili.

Poročilo: Morten Løkkegaard (A7-0223/2010)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, jaz in še nekateri ostali smo ostali pri stvari. Glasoval sem za to poročilo, saj verjamem, da je pomembno za odnose med politiki, pri njihovih odgovornih položajih, in volivci, vse to pa lahko služi kot osrednji element pri naši predstavniški demokraciji. Verjamem, da je vse to predstavlja pomembno zahtevo za zagotavljanje popolnega, zavednega in demokratičnega sodelovanja državljanov v procesu vključevanja EU.

Žal opažamo, da se tudi zadnjih evropskih volitev ni udeležilo veliko število volivcev, kar pa je precej običajno za vse evropske države – in tudi ne samo v Evropi. Jasno dokazuje, kako malo informacij dobijo državljani o evropskih politikah in vprašanjih ter, žal, kako malo se čutijo povezane z našimi institucijami.

Glede na dejstvo, da je bila z Lizbonsko pogodbo uvedena nova oblika sodelovanja državljanov v postopku sprejemanja odločitev Evropske unije, je pomembno, da si prizadevamo odpraviti to vrzel. Institucija si mora prizadevati, da bi brezplačno zagotavljala neomejen dostop do vseh javnih informacij, ki jih izda Evropska komisija.

Na koncu želim izpostaviti, kako pomembno je zagotavljati, da evropske institucije sodelujejo z ljudmi in da odgovorni nacionalni organi izboljšajo komunikacijo. Vse to je treba doseči s spodbujanjem držav članic, da aktivneje sodelujejo pri obveščanju državljanov pri zadevah, ki se nanašajo na našo Evropo.

  Morten Løkkegaard (ALDE) . – (DA) Gospod predsednik, vesel sem, da smo danes sprejeli poročilo o boljši komunikaciji v EU. Tudi sam sem glasoval za skupno resolucijo s Skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in Skupino zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, saj nam to poročilo zagotavlja trdno podlago. Poročilo vključuje vse predloge, ki jih je marca sprejel Odbor za kulturne zadeve. Vendar pa želim povedati, da je v tem času bilo predlaganih več kompromisov, za katere sem seveda upal, da bodo ohranjeni vse do končnega glasovanja. To ni bilo mogoče, saj so močne lobistične sile v zadnjem trenutku oslabile odločnost nekaterih vpletenih strank. Vendar bom na to opozoril in vidim lahko, hkrati pa sem tudi vesel, da so ti predlogi pripeljali do dobre razprave, tako da bomo sedaj lahko dosegli napredek pri 46 predlogih za boljšo komunikacijo v EU.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, kot bivša novinarka, sem z veseljem podprla to poročilo. Ker poznam obe strani te razprave – prej kot novinarka in sedaj kot političarka – menim, da obstaja nevarnost enačenja informacij z novinarstvom. Glede tega moramo biti zelo previdni.

Trenutno me skrbi, da je zaradi gospodarske krize ostalo brez dela veliko število novinarjev. To se dogaja na Irskem. Lokalni časopisi in lokalne radijske postaje zmanjšujejo osebje in obstaja pritisk za odpuščanje ljudi. To pomeni, da bo trpela kakovost novinarstva, saj ljudje ne bodo imeli časa in sredstev, da bi raziskali zgodbe in kakovostno pokrivali vprašanja.

Bojim se, da bo Evropa zaostala, saj so lokalne zgodbe pokrite, evropske zgodbe pa ne, če niso pomembne za ljudi v naših državah članicah. To predstavlja izziv za izvoljene poslance Parlamenta – , da doma postavimo delo, ki ga opravljamo, v ospredje, saj je zelo pomembno.

  Oldřich Vlasák (ECR). – (CS) Pozitivna stvar tega poročila je vsekakor, da večkrat priznava vse večjo vlogo nacionalnih parlamentov in poudarja načelo subsidiarnosti. Prav tako vključuje različne predloge, kot so večja preglednost, objavljanje informacij, lažja akreditacija za novinarje in tako dalje, ki jih je vsekakor vredno podpreti. Na drugi strani pa vključuje ideje, ko so spornejše. Poročilo predlaga ustanovitev skupine dopisnikov, katerih naloga bi bila pokrivanje tem Evropske unije na bolj poučevalen način. Prav tak poziva vse države članice, da zagotovijo specializiran urad za zadeve EU, katerega vloga bi bila pojasniti vplive politik EU. Istočasno predlaga povečana sredstva za informacijski urad Parlamenta. Menim, da bi boljši rezultat bilo mogoče zagotoviti z izboljšanjem učinkovitosti in novimi metodami, ne pa s povečanjem proračuna. Zaradi tega sem zavrnil to poročilo.

  Inese Vaidere (PPE). – (LV) Hvala, gospod predsednik. Še posebej pozdravljam dejstvo, da nas to poročilo opozarja na obveznosti javnih glasil glede obveščanja ljudi o tem, kaj se dogaja v Evropski uniji in da bi bilo treba vprašanja, s katerimi se sooča Evropska unija, vključiti v šolski program. V razmerah, ko obstaja ogromno informacij o Evropski uniji, postaja vloga informacijskih uradov Parlamenta v državah članicah vse pomembnejša. Poudariti želim tudi potrebo po nadziranju tega, kar se dogaja v teh uradih in kako učinkovito so porabljena sredstva, ki jim jih Evropska unija zagotavlja. Še posebej dobrodošel je poudarek, ki ga poročilo namenja vlogi kanala Euronews TV. Poudariti želim, da bi moral ta kanal oddajati ravno tako, kot navaja poročilo; oddajati v vseh uradnih jezikih Evropske unije. V Latviji na primer prejemamo informacije s tega kanala v ruskem jeziku, informacij pa ni na voljo v latvijskem jeziku, uradnem jeziku. Neodvisno novinarstvo ima posebno vlogo. Prav tako želim predlagati, da uvedemo krovno zakonodajo Evropske unije, s katero bi lahko identificirali resnična javna glasila tudi v tistih državah, kjer ni dovolj politične volje, da bi uvedle tovrstno nacionalno zakonodajo. Hvala.

  Emma McClarkin (ECR). – Gospod predsednik, poročilo in resolucija o novinarstvu in novih medijih, o kateri smo danes glasovali, naj bi obravnavala načine, kako novi mediji spreminjajo novinarstvo. Namesto tega je postal seznam želja za poslance v EP, ki želijo povečati prisotnost v člankih in ki želijo manipulirati s tem, koliko se bo poročalo o EU. Predlogi vključujejo evropske programe usposabljanja za novinarje, več denarja za informacijske urade Parlamenta in še več denarja za komunikacijsko politiko EU.

Verjamem v svobodo govora. Prav tako verjamem v neodvisno, verodostojno novinarstvo. Siljenje in financiranje novinarjev in javno neodvisnih izdajateljev programa, da bi pokrivali zadeve EU in tako spodbujali evropske ideale, je očitna propaganda, zato sem glasovala proti tem poročilu in resoluciji. Da bi bilo mogoče zadovoljiti nečimrnosti, je bila zapravljena priložnost za obravnavo načinov, kako spodbujati demokratično delovanje prek socialnih medijev.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (A7-0222/2010)

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo poljske kolegice gospe Geringer de Oedenberg o predlogu kodifikacije Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prostem gibanju delavcev v Uniji iz oktobra 1968, ki je bila spremenjena 1968, 1976, 1992 in dvakrat leta 2004. Aprila 1987 je Komisija svojim službam naložila, da nadaljujejo s kodifikacijo vseh pravnih aktov po njihovi deseti spremembi, hkrati pa je poudarila, da gre za minimalne predpise in da naj službe Komisije, zaradi jasnosti in pravilnega razumevanja določb, skušajo čim prej kodificirati besedila, za katere so bile odgovorne. Čeprav je bila 20. decembra 1994 v medinstitucionalnem sporazumu vzpostavljena delovna metoda za pospešitev, je žal prišlo do zamud pri kodifikaciji evropske zakonodaje. Te zamude so vplivale na naše državljane in države članice, predvsem na javne uprave, pravno stroko, študente in profesorje prava in tako dalje. Preveč je določb, ki so bile hitro spremenjene in so sedaj razmetane po izvornem besedilu in naslednjih novelah zakonov.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. − (IT) V prizadevanjih, da bi podprla medvladni in ozemeljski pogled na politiko EU, sem vedno odločno zagovarjala načelo subsidiarnosti in nasprotovala dragim birokratskim in upravnim bremenom, ki jih EU pogosto nalaga državam članicam, državljanom in podjetjem.

Zato lahko glasujem le za poročilo gospe Geringer de Oedenberg, ki nas opozarja na pomembnost „boljše priprave zakonodaje“. To lahko deloma dosežemo s temeljitejšo oceno vpliva pravnih postopkov že preden Komisija osnutek danega zakona predstavi kot uradni zakonodajni predlog.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Ta nov predlog vsebuje kodifikacijo Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti. Ta predlog ohranja vsebino kodificiranih aktov in skuša zagotoviti pojasnila pri uporabiti pravnih standardov o prostem gibanju delavcev. Evropska unija mora doseči dolgoročni cilj in zagotoviti prosto gibanje delavcev v vseh državah članicah. Vsem delavcem mora biti zagotovljena pravica, da se svobodno gibljejo in pridobijo zaposlitev v državah članicah.

Evropska unija mora zagotoviti, da bo mobilnost delovne sile preglednejša, delavcem mora pomagati pri izboljšanju njihovih življenjskih razmer in pridobivanju ustreznega položaja v družbi, za to pa je treba brez izjem odpraviti diskriminacijo na podlagi nacionalnosti in pogojev zaposlovanja. Med državami članicami mora priti do boljšega sodelovanja pri izvajanju prožnejših pogojev zaposlovanja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. − (PT) Prost pretok je temeljna pravica in način povečanja možnosti za boljše delovne in življenjske pogoje. To pravico morajo brez diskriminacije uživati stalni, sezonski in obmejni delavci in tisti, ki s svojim delom opravljajo storitve v vseh državah članicah. Glasujem za to resolucijo, saj se zavedam, da prispeva k podpori, ki jo zavodi za zaposlovanje zagotavljajo državljanom drugih držav članic, k enaki obravnavi in pravici do splošne izobrazbe, pripravništva in usposabljanja za otroke državljanov držav članic, ki so ali so bili zaposleni v drugi državi članici.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta uredba naj bi nadomestila uredbo iz leta 1968 o prostem gibanju delavcev, kot tudi različne akte, ki so bili vključeni vanjo. Gre torej za postopek kodifikacije, v katerem, z vidika mnenja posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, ni prišlo do nobenih znatnih sprememb. Brez zadržkov podpiram to pobudo, katere cilj je poenostaviti in pojasniti zakonodajo Unije, ki je bila predmet nenehnih sprememb in pokriva številne akte. Le na ta način bomo sposobni zagotoviti večjo preglednost v zakonodaji Unije, s tem pa bo tako dostopnejša in razumljivejša navadnim Evropejcem, kar jim bo zagotovilo nove priložnosti in možnosti, da uveljavijo svoje specifične pravice ter tako pripomorejo k oblikovanju Evrope državljanov.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, da bi tako bilo mogoče zagotoviti državljanom ene države članice, ki delajo na ozemlju druge, enako obravnavo v zvezi z zaposlovanjem in delovnimi pogoji, kot so je deležni delavci, ki prihajajo iz te države, pa tudi v zvezi s plačilom, kadrovskimi presežki in ponovnemu vstopu na trg dela.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Ta resolucija se omejuje izključno na enostavno kodifikacijo obstoječih besedil o prostem pretoku delavcev v Uniji brez pomembnih sprememb, zato sem glasoval za njeno sprejetje. Želim pa omeniti, da ta prost pretok s sabo prinaša povečano politično povezovanje. Prost pretok delavcev brez socialnih problemov, tudi brez socialnega dumpinga je mogoče zagotoviti le z novim konceptom socialnosti v Evropski uniji, ki lahko zagotavlja vse minimalne socialne pravice v Evropi.

Mislim, da moramo zaradi tega prostega pretoka uvesti minimalne standarde na področju zdravstva, izobraževanja in socialnih pokojnin, ki morajo biti zagotovljeni na ravni EU. Z vidika socialnih pravic vzpostavitev teh minimalnih standardov povečuje homogenost pogojev zaposlovanja in ureja pretok delovno intenzivnih dejavnosti.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki ustrezno navaja pomembnost Švice in EGA za trgovinske zadeve EU. Poročilo izrecno navaja, da Parlament v celoti upošteva vzroke posebne narave pri odnosih med Švico in EU. Sam bi šel še dlje in pozval k popolnemu spoštovanju državljanov vseh štirih držav EFTA pri sprejemanju odločitev glede odnosov njihovih držav z EU.

Ribištvo je področje skupnega interesa med EU in državami EGA, ki ne spada v obseg sporazumov o notranjem trgu. V zadnjih mesecih je Islandija enostransko določila kvoto staleža skuša, ki lahko ogrozi celo vzdržnost tega področja ribolova. Čeprav močno podpiram koncept nacionalnega nadzora nad ribištvom, mora le to potekati na podlagi regionalnega sodelovanja in mednarodnih zakonov. Islandsko vlado pozivam, da se usede za mizo s svojimi sosedami, da bi tako dosegla medsebojno sprejemljivo in odgovorno rešitev za te razmere.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. − Ta postopek ohranja prost pretok delavcev v Skupnosti, ki je eden izmed največjih dosežkov EU.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Prost pretok delavcev v Uniji je eden izmed glavnih ciljev držav članic in prispeva k razvoju gospodarstev vseh držav EU. Zato na tem področju ne sme bili nikakršne diskriminacije. Zato je zelo pomembno, da so vsi predpisi, ki omogočajo uresničitev tega cilja, brezhibno zagotovljeni in kodificirani. S sprejetjem te uredbe bo mogoče vse države članice usmeriti k usklajevanju svojih politik zaposlovanja. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Evropska komisija veliko pozornost namenja poenostavljanju in krepitvi preglednosti prava EU, da bi tako bilo enostavneje in bolj dostopno državljanom držav članic. Vendar pa tega cilja ne bo mogoče uresničiti, dokler bodo številne znatno spremenjene uredbe tako široko razpršene. V trenutnih razmerah je potrebnega kar veliko raziskovanja, da bi bilo mogoče ugotoviti, katera zakonodaja je v veljavi. Ker je bil tudi Sklep Sveta o zaposlovanju v Evropski uniji večkrat spremenjen, je treba kodificirati tudi to besedilo. Pomembno je, da kar se da hitro kodificiramo te in podobne zakone EU. Zato sem glasoval za to uredbo.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. − (DE) Bolgarija in Romunija sta se prehitro pridružili Evropski uniji. Velike družbeno-ekonomske razlike med starimi in novimi državami članicami, predvsem v Bolgariji in Romuniji, povzročajo obsežno delovno migracijo z vzhoda na zahod EU. V tem primeru utemeljevanje na podlagi prostega pretoka delavcev ni ustrezen argument, saj so razlike tako velike, da na trgih dela starih držav članic povzročajo težave zaradi poceni delovne sile in vključevanja. Zato tega poročila nisem podprl.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za, saj gre za zelo pomembno temo, predvsem v času, ko poteka razprava o mobilnosti romskih državljanov v EU.

  Zuzana Roithová (PPE) , v pisni obliki. – (CS) Glasovala sem za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o prostem gibanju delavcev v EU in sicer v različici, ki upošteva pravne zadržke Evropskega parlamenta. Sprejetje na prvi obravnavi bo pospešilo izvajanje te uredbe, kar je pomembno. Vendar pa želim kljub temu povedati, da nekatere države članice še vedno postavljajo najrazličnejše ovire za prost pretok oseb v EU, to pa počnejo na najrazličnejših ravneh in pod različnimi pretvezami, s tem pa kršijo Pogodbe o delovanju Evropske unije. Pri tem želim opozoriti na trenutno neutemeljeno nadlegovanje čeških voznikov s strani nemške policije v obmejnih regijah. Včerajšnje delovno srečanje višjih policijskih uradnikov obeh držav je le malo pripomoglo k reševanju zadeve in se je celo končalo z besedno vojno, kar so prenašali tudi mediji. Komisijo pozivam, da to zadevo začne obravnavati z vso resnostjo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – To je precej tehnično, a nekontroverzno poročilo. Zato smo ga Zeleni podprli.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki bo zaščitilo svobodo gibanja za delavce znotraj EU. Notranji trg je odvisen od usposobljenih delavcev, ki lahko brez omejitev prehajajo med državami članicami in zaradi tega sem tudi podprla to poročilo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poenostavitev in pojasnitev evropske zakonodaje je ena izmed najpomembnejših stvari, če želimo, da bodo zakoni postali razumljivejši in dostopnejši javnosti. Enostavno razumljiva zakonodaja lahko ljudem zagotovi boljšo poznavanje svojih pravic, kar prispeva k nastajanju novih možnosti.

Kodifikacija določb, ki niso zbrane in so nenehno deležne sprememb, je nujna, če želimo zagotoviti, da bo evropsko pravo jasno, pregledno in če ga želimo približati javnosti.

To je še toliko pomembnejše na področju prostega gibanja delavcev: vprašanje, ki je postalo eno izmed najpomembnejših prizorišč za izgradnjo evropskega združevanja in je zagotovilo državljanom držav članic nove možnosti, saj imajo pravico, da svobodno delajo v drugi državi članici, ob enaki obravnavi in s prepovedjo vseh oblik diskriminacije.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prostem gibanju delavcev v Uniji, saj verjamem, da je prosto gibanje temeljno načelo EU in notranjega trga. Evropsko komisijo in Svet pozivam, da izkoristita to priložnost pri sprejemanju uredbe in pozoveta države članice, da odpravijo trenutne ovire, s katerimi se soočajo romunski in bolgarski delavci. Trenutne ovire preprečujejo prosto gibanje delavcev iz držav članic, ki so se Uniji pridružile po 1. maju 2004 in predstavljajo omejevanje pravic državljanov teh držav. Prav tako lahko pripeljejo do nezakonitega dela in socialnega dampinga. Z odpravo teh omejitev bodo migranti in lokalni delavci enako zaščiteni. Uresničenje tega cilja prav tako zagotavlja varovanje in spoštovanje temeljnih načel EU. Upam, da bodo tako države članice, kot tudi Komisija, pokazale potrebno politično voljo.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, prosto gibanje je temeljna pravica delavcev in njihovih družin. Poročilo jasno ugotavlja, da bi moralo biti gibanje delovne sile v Evropski uniji eno izmed načinov, s katerimi lahko državljani EU izboljšajo svoja življenja in pogoje dela. Gre tako za svobodo, kot tudi za dostojanstvo. V zvezi s tem je pridružitev EU močno vplivala na mojo državo Litvo. Z izjemo nekaterih držav lahko vsaj v teoriji prosto delamo v vseh državah članicah EU.

Sedaj doživljamo zlato dobo nizkocenovnega letalskega prevoznika Ryanair, kar omogoča lažje potovanje. Ljudje lahko potujejo iz treh največjih letališč Litve v več kot 40 evropskih držav. To je tako blagoslov, kot tudi prekletstvo. Zaradi nenehnih migracij obstaja velika zaskrbljenost, da Litva doživlja beg možganov. V Združenem kraljestvu živi skoraj 60 000 Litovcev, medtem, ko jih je v letu 2001 tam živelo manj kot 5 000.

Približno 90.000 Litovcev živi na Irskem. Smo majhna država in sedaj, ko smo jim zagotovili izobrazbo in vlagali v njihov študij, izgubljamo najaktivnejše ljudi, ki so v dvajsetih in tridesetih letih svojega življenja. Litva in nekatere druge države članice EU se morajo bolj potruditi, če želimo zaustaviti ta nevaren trend.

Poročilo: Slavi Binev (A7-0212/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Kot zadevno poročilo jasno navaja, predstavlja ponarejanje evrov resnično in pomembno grožnjo.

Ravno zaradi tega razloga lahko sprejetje specifične uredbe pomaga znatno zmanjšati število ponarejenih kovancev v obtoku z izvajanjem skupnih postopkov za preverjanje pristnosti kovancev v obtoku in mehanizmov za nadzor teh postopkov s strani organov oblasti. Zato sem glasoval za poročilo gospoda Bineva, hkrati pa bi se mu rad zahvalil za delo, ki ga je opravil.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ta predlog resolucije opredeljuje ukrepe, ki so potrebni za zaščito evra pred ponarejanjem. Med drugim določa, da morajo kreditne institucije in nekateri drugi gospodarski subjekti, kot so prevozniki gotovine, preveriti pristnost eurobankovcev in eurokovancev, ki jih prejmejo in jih nameravajo dati nazaj v obtok. Prav tako od njih zahteva, da identificirajo ponaredke. Vendar zaradi neobstoja zavezujočega skupnega standarda, namenjenega preverjanju kovancev, države članice uporabljajo različne prakse, kar pomeni, da ne moremo zagotoviti dosledne zaščite valute v Uniji. Kot poročevalka za svojo skupino sem tesno sodelovala z gospodom Binevom pri predlogu te resolucije. Kot gospod Binev tudi jaz podpiram predlog Evropske komisije in v skladu s tem sem tudi glasovala.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Obstoj mehanizmov in pravnega okvira, ki zagotavljajo, da lahko ustrezni organi oblasti zagotovijo pregled vseh valut v obtoku, je ključen za zaščito finančnih institucij in trgov pred goljufijami. Za zagotavljanje veljavnosti valute in njenega obtoka je prav tako potrebna ustrezna obravnava, ki jo bo treba zagotoviti na nacionalni ravni. Ob upoštevanju tega je pomembno, da uvedemo zavezujoča pravila, ki bodo poenostavila izvajanje postopka preverjanja pristnosti eurokovancev z nadzorom nad temi postopki. Takšna vprašanja naj obravnavajo ustrezno usposobljeni strokovnjaki, ki so usposobljeni za te zadeve, da bi tako bilo mogoče zagotoviti učinkovitost postopkov. Poleg tega verjamem, da je ta poenostavitev ključnega pomena, če želimo da bodo potrošniki in celoten trg bolj zaupali v evrsko območje.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Ponarejevanje eurokovancev pomeni pomembno grožnjo, predvsem pri kovancih najvišje vrednosti. Neobstoj obveznega skupnega okvira za preverjanje pristnosti kovancev lahko predstavlja oviro za zaščito kovancev. Pravkar sprejeta uredba je pravno zavezujoč instrument, ki omogoča uvedbo skupne metode za preverjanje pristnosti eurokovancev.

Eden izmed glavnih ciljev te uredbe je poskrbeti, da bodo institucije zagotavljale, da bodo eurokovance, ki jih vrnejo v obrok, pregledale s postopkom preverjanja pristnosti. Preverjanje pristnosti se izvaja z napravami za razvrščanje kovancev, vključenimi na seznam, naveden v odstavku 3, člena 5 ali pa to izvaja ustrezno usposobljeno osebje v skladu z metodami, ki jih določijo države članice. Ker pri preverjanju pristnosti eurokovancev stroške nosijo vpletene institucije, kot so kreditne institucije in številne druge institucije, kot so prevozniki gotovine, predlagam, da vključimo pravico institucij, da zaračunajo provizijo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Boj proti ponarejevanju eurobankovcev in eurokovancev, kot tudi postopki za preverjanje njihove pristnosti so razlog za prejetje resolucije, ki bo omogočila uvedbo obveznega skupnega okvira za preverjanje pristnosti kovancev. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo obravnava problem ponarejenih evrokovancev v obtoku.

Do sedaj so imele države članice različne prakse za umikanje ponarejenih evrokovancev iz obtoka. V zvezi s tem je namen predloga zagotoviti učinkovito izvajanje skupnih postopkov preverjanja pristnosti eurokovancev, ki so v obtoku, ter mehanizmov nadzora teh postopkov, ki jih izvajajo državni organi. Glasoval sem za, saj verjamem, da so enotni postopki po vsej Evropi ključnega pomena.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Kot član Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, sem dejansko sodeloval v in sledil zakonodajnemu postopku tega poročila, ki sem ga podprl.

Široka poenotenost sistemov, ki se uporabljajo v Evropi za boj proti ponarejanju evrokovancev, je nekaj kar si močno želimo, predvsem po tem, ko smo pridobili odlično zaščito v boju proti ponarejanju bankovcev. V skladu s predlogom, ki ga bomo sprejeli, bo mogoče nadzirati in spremljati obtok in količino ponarejenih evrokovancev v posameznih državah članica, ki trenutno v ta namen nimajo standardiziranih, dovolj varnih sistemov. Ostro se moramo boriti proti ponarejanju in sicer z učinkovitimi, naprednimi instrumenti, da bi tako preprečili velike obremenitve naših državljanov, podjetij in nacionalnih proračunov.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ponarejevanje evrokovancev predstavlja pomembno grožnjo, predvsem pri kovancih najvišje vrednosti.

Pomanjkanje obveznega skupnega okvira za preverjanje pristnosti kovancev lahko v nekaterih državah članicah predstavlja zadržek za vpletene institucije, da bi aktivno iskale ponaredke; to prispeva k razlikam med stopnjo zaščite valute v EU.

Predlagana uredba predstavlja pravno zavezujoč instrument, ki je sedaj obvezen za vzpostavitev skupne metode preverjanja pristnosti evrokovancev, ki naj bi jo izvajale zadevne institucije in za potreben nadzor s strani držav članic. V zvezi s tem je namen trenutnega predloga zagotoviti učinkovito izvajanje skupnih postopkov v evrskem območju, da bi bilo mogoče izboljšati nadzor in izkoreniniti ponarejanje kovance.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Vsi ponarejeni kovanci in kovanci, neprimerni za obtok, morajo biti umaknjeni iz obtoka in poslani ustreznim nacionalnim organov, da jih uničijo.

Glasovali smo za to besedilo, kljub dejstvu, da ne vsebuje ukrepov za zaščito državljanov, ki imajo v lasti ponarejen denar, ne da bi za to vedeli, in ki morajo opazovati, kako jim ga njihove banke odvzamejo, ko ga želijo položiti. Pogosto so ravno starejši žrtve ljudi, ki v obtok dajejo ponarejene kovance in zaradi tega moramo uvesti sistem, s katerim bo vsaj deloma povrnjen njihov odvzet denar. Prav tako je treba uvesti strožje ukrepe za ponarejevalce in tiste, ki ponarejene kovance dajejo v obtok.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki predlaga vzpostavitev skupnih ukrepov za zagotavljanje učinkovitih ukrepov proti ponarejanju v državah evrskega območja. Trenutno ne obstajajo usklajevalna pravila za preverjanje pristnosti in odvzemanje evrokovancev, ki niso primerni za obtok. Takšna pravila bi pomagala varovati potrošnike pred ponarejenimi kovanci in ravno zaradi tega sem podprla to poročilo.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, glasovala sem za poročilo gospoda Bineva, katerega namen je uvesti skupne postopke za preverjanje pristnosti kovancev in za ravnanje s kovanci, neprimernimi za obtok.

Banke in institucije, ki so odgovorne za dostavljanje denarja, so trenutno dolžne preverjati pristnost bankovcev in kovancev, ki jih prejmejo, preden jih posredujejo nazaj v obtok. Ob ugotovitvi, da gre za ponarejene kovance, jih je treba umakniti iz obtoka. Vendar pa se prakse za sledenje ponarejenim kovancem razlikujejo od ene do druge države Evropske unije: zato verjamem, da je dobro podpreti to pobudo, ki zagotovila enotno zaščito valute na celotnem evrskem območju.

Poročilo: Iuliu Winkler (A7-0242/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Naklonjen sem zagotavljanju makro-finančne pomoči Republiki Moldaviji, saj gre za državo, ki so jo posledice globalne gospodarske krize najbolj prizadele. Kot je navedeno v poročilu, bi ta ukrep dejansko pomagal kriti potrebe po zunanjem financiranju države v 2010 in 2011, predvsem pa bi okrepil zagon reform pri podpori vladnega gospodarskega programa vlade in njenih prizadevaj pri integraciji v EU. Hvala.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podpiram ta predlog o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji. Moldavija je ena izmed držav vzhodnega partnerstva, ki jo je mednarodna finančna kriza resno prizadela, kar se kaže v velikem zmanjšanju proizvodnje, slabšanju fiskalnega položaja in naraščanju potreb po zunanjem financiranju. Zato verjamem, da bo pravočasna pomoč pomagala državi obravnavati posledice finančne krize hitreje in učinkoviteje, prav tako pa zmanjšati njene plačilnobilančne in proračunske potrebe.

Prav tako bodo vzpostavljeni pogoji za krepitev reform, ki v državi potekajo in sicer s podporo vladnega programa za gospodarsko stabilizacijo in njenih prizadevanj za integracijo v EU. Da pa bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitost in preglednost dane pomoči, je treba okrepiti nadzorno in kontrolno vlogo Evropske komisije na tem področju.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Globalna gospodarska kriza je hudo prizadela gospodarstvo Republike Moldavije. Ta država ima enega izmed najnižjih prihodkov na prebivalca med državami vzhodnega partnerstva Evropske unije. Če upoštevamo, da se je EU odločila pomagati državami vzhodnega partnerstva in da je nova vlada Republike Moldavije pokazala jasno naklonjenost Evropski uniji, menim, da je zagotavljanje makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji v skupni vrednosti do 90 milijonov EUR, pobuda, ki je več kot potrebna.

Omeniti moram, da je predlagana pomoč še posebej koristna, saj so resne gospodarske razmere Republike Moldavije še zaostrile hude poplave v tem poletju. Treba je omeniti, da je bil aprila podpisan medvladni sporazum, na podlagi katerega je Romunija ponudila Republiki Moldaviji nepovratno finančno pomoč v vrednosti 100 milijonov EUR, namenjeno podpori infrastrukture v Republiki Moldaviji. Na koncu želim povedati, da bo finančna pomoč EU prav tako pomagala Republiki Moldaviji na poti politične in gospodarske integracije v EU.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem proti temu poročilu, predvsem zaradi praktičnosti in realizma. Ideja zagotovitve pomoči Republiki Moldaviji se načeloma zdi zelo dobra ideja, v smislu, da se lahko s tem, ko pomagamo državam blizu Evrope, izognemo težavam zaradi revščine in posledično imigraciji, ki je tako prisotna na naši celini. Kljub temu pa sem glasovala proti predlogu iz dveh razlogov. Prvič, močno dvomim v znatno in resno porabo sredstev, ki naj bi bili dodeljeni EU. Kljub besedam in zagotovilom, ki smo jih prejeli s strani moldavskih oblasti, vemo, da je v tej državi razširjena korupcija, njen finančni in gospodarski sistem pa sta še vedno zelo zastarela. Zato ni zadostnega zagotovila, da bodo evropska sredstva razumno in vestno porabljena. Tudi če bi imeli zadostna zagotovila glede učinkovite rabe sredstev, se predlagani znesek še vedno zdi nezadosten. Ne vidim, kako bi 90 milijonov EUR, ki so omenjeni v poročilu, resnično lahko pomagali državi, da stopi na pot notranje posodobitve ter gospodarskega in političnega oživljanja.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Republika Moldavija je ena izmed evropskih držav, ki jo je gospodarska kriza najbolj prizadela. Poleg tega se oblasti v Chişinău že več kot leto soočajo s politično negotovostjo, ki samo še zaostruje posledice gospodarske krize, ne le na prebivalstvo, ampak tudi na vladne finance. Zagotovitev približno 90 milijonov EUR Moldaviji, katerih poraba, ki bo nadzirana, je namenjena izključno za pokrivanje plačilne bilance in financiranje državnega proračuna, bi Moldaviji pomagala uresničiti makroekonomske cilje, ki jih je določil MDS, hkrati pa srednje- in dolgoročno spodbuditi verodostojnost države na globalnih finančnih trgih.

Pozdravljam dejstvo, da bosta Parlament in Komisija vzpostavila nadzorne mehanizme, s katerimi bosta zagotovila, da bo pomoč EU dosegla predviden cilj. Moldavija je v težkih političnih razmerah in zaradi skušnjave so lahko sprejete nekatere populistične politične geste v zvezi s približujočimi predčasnimi volitvami. Prav tako pozdravljam zagotovila predsednika vlade Filata in njegovo odločnost, da bo spoštoval svoje zaveze, ki bodo le pozitivno vplivale na gospodarstvo Moldavije. Mednarodna skupnost mora pokazati naklonjenost Moldaviji, saj je v težkih finančnih razmerah. V interesu Evropske unije je, da Moldaviji ponudi roko, da bo imela politično in gospodarsko stabilno državo na vzhodni meji.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o tem poročilu o finančni pomoči Moldaviji, kljub prepričanju, da bi EU morala zagotoviti finančno pomoč, da bi Moldavija tako lahko izpolnila svoje gospodarske obveznosti. Vendar pa je financiranje odvisno od skladnosti s pogoji, ki jih je za to državo določil MDS. Dejstvo, da je EU pogojila zagotovitev finančne pomoči s potrebo države, da deluje skladno s politikami, ki jih narekuje MDS, je moralno in politično nesprejemljivo. Katastrofalne posledice MDS so vidne v Grčiji in v drugih državah, skozi katere je šel ali v katerih je še vedno prisoten in temu nasprotujemo.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za osnutek predloga o zakonodajni resoluciji Evropskega parlamenta o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji. Kot poročevalec v senci za mojo politično skupino, sem pozval k temu, da bi bila finančna pomoč do višine 90 milijonov EUR kar se da hitro odobrena. Republiko Moldavijo, državo, ki sodeluje v vzhodnem partnerstvu, je gospodarska in finančna kriza močno prizadela. Istočasno je izvedla pomembne politične reforme, ki morajo biti usklajene in jih mora spremljati praktična uporaba evropskih standardov. Ravno zaradi tega gledam na odobritev te finančne pomoči, kot na način za oživljanje procesa reform.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na posledice, ki jih ima trenutna gospodarska in finančna kriza na Moldavijo in na pot integracije v EU, ki jo država skuša prehoditi, menim, da bi bilo za EU modro, če bi se odločila za odobritev makrofinančne pomoči. Solidarnost s tistimi, ki spadajo v evropsko sosedsko politiko, se ne bi smela uporabljati, kot način za podtikanje potrebe EU po izvajanju ustreznega nadzora na načinom, na katerega se ta pomoč uporablja, kot tudi za pričakovanje odgovornosti lokalnih organov, ki prejmejo podporo.

Če pomoč ne bo strogo nadzorovana, to ne bo koristilo nobenemu, lahko pa ima celo škodljive posledice na države, kot je Moldavija, ki si prizadevajo stabilizirati svoje institucije, okrepiti demokracijo in pravno državo.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Trenutno predlagana makrofinančna pomoč Moldaviji ne predstavlja oblike resnične, nepristranske pomoči. Ravno nasprotno: ta pomoč je pogojena z zahtevami in nadzorom Mednarodnega denarnega sklada (MDS) ter ključnimi načeli in cilji gospodarske reforme, določenimi v Memorandumu ekonomskih in finančnih politik, predvsem: presežki in zamrznitev delovnih mest v javnem sektorju; uvedba ukrepov za dodatno oslabitev delovnih razmerij, zmanjšanje delavskih pravic; dvig upokojitvene starosti; višje cene energije; privatizacija; zamrznitev plač v javnem sektorju; zmanjšana pomoč za kmete; povečana posredna in neposredna obdavčitev; zapiranje šol in podrejanje univerz zasebnim financam; ter deregulacija in dodatna liberalizacija notranjih in zunanjih naložb.

Ti razlogi so več kot dovolj, da ne podpremo zagotovitve makrofinančne pomoči Moldaviji. Ta paket ukrepov bo še dodatno pospešil siromašenje države, ki je že danes ena izmed najrevnejših v regiji. S tem, kot EU in MDS zagovarjata ta grob napad na pravice Moldavcev, bodo lahko rekli, da pri takšnih „prijateljih“ ne potrebujejo sovražnikov?

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Podpiram poročilo o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji. Pomoč Moldaviji je pomembno zadeva, saj lahko pomembno vpliva na prihodnost te države v Evropi. Med obiskom Evropskega parlamenta prejšnji teden, je poljski predsednik Bronisław Komorowski povedal, da bi moralo biti sodelovanje z Moldavijo prednostna naloga naše zunanje politike.

Številni poslanci so bili nekoliko presenečeni nad to deklaracijo, vendar pa je Moldavija nenazadnje evropska država in lahko nekoč postane država članice Evropske unije. Ravno zaradi tega moramo sodelovati z Moldavijo in resno razmisliti o idejah glede njene prihodnosti. Upam, da bo trenutne ustavne krize v Moldaviji kmalu konec in da bodo nove volitve pripeljale do parlamenta, ki bo lahko izvedel zgodovinske spremembe.

  Elisabeth Köstinger (PPE) , v pisni obliki. – (DE) Evropska unija ima dobre politične in gospodarske odnose z Republiko Moldavijo in pomembno je, da jih ohranimo in še razširimo. Zaradi tega je vsekakor treba podpreti makrofinančno pomoč Republiki Moldaviji, ki jo je močno prizadela gospodarska kriza. Denar, ki ga je obljubila EU, je jasno pogojen in bo prišel na prav naslov. Finančna pomoč, skupaj s financiranjem s strani MDS, bo pomagala stabilizirati nacionalni proračun Republike Moldavije in bo pozitivno vplivala na pogajanja za pridružitveni sporazum s to državo. Podpiram paket makrofinančne pomoči, ki bo pomagal okrepiti politične in gospodarske vezi in ki bo na koncu prinesel koristi tako za Moldavijo, kot tudi za celotno EU.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Globalna finančna kriza je močno prizadela gospodarstvo Republike Moldavije, kar je razvodno iz slabšanja njenega proračunskega stanja in vse večje potrebe bo zunanjem financiranju. Zaradi poslabšanja gospodarskih razmer, je Republika Moldavija zaprosila za makrofinančno pomoč Evropske unije. Glasoval sem za odobritev te pomoči, saj verjamem, da Evropska unija mora sodelovati, skupaj z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko in drugimi mednarodnimi institucijami, pri blažitvi težkih razmer, v katerih je Republika Moldavija. Ta pomoč bo zagotovila ustrezno pomoč vladi v Chişinău z vidika financiranja primanjkljaja v plačilni bilanci in drugih proračunskih potreb. Istočasno pa bo ta ukrep okrepil dvostranske odnose med to državo in Evropsko unijo in bo EU omogočil, da izrazi svojo solidarnost z državo, ki je podpisnica vzhodnega partnerstva.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo, ki ga je predstavil naš kolega poslanec Iuliu Winkler, saj sem naklonjen odobritvi makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji, da bi ji tako pomagali v boju z gospodarsko krizo. Evropska komisija predlaga odobritev zneska 90 milijonov EUR v vsaj treh tranšah. Financiranje s strani EU bo dopolnjevalo finančno pomoč MDS in Svetovne banke, za katero je zaprosila ta država. Evropska makrofinančna pomoč je namenjena oživitvi procesa reform v Republiki Moldaviji, s tem, ko bo podprla gospodarski program vlade in njena prizadevanja pri pridružitvi EU.

Zveza za evropsko povezovanje, ki jo vodita predsednik Mihai Ghimpu in predsednik vlade Vlad Filat, je ponovila svojo zavezanost k spodbujanju demokratičnih reform in izvajanju evropskih standardov. Kot član parlamentarne skupščine Euronest in Romun, trdno verjamem, da je v interesu celotne Evropske unije, da ima za svoje vzhodne sosede stabilne, uspešne in prijazne države.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Finančna pomoč Mednarodnega denarnega sklada podpira proces gospodarske stabilizacije in okrevanja Moldavije. Moldavija je zaradi poslabšanja gospodarskih napovedi Unijo zaprosila za makrofinančno pomoč. Program makrofinančne pomoči je ključen tudi za izboljšanje finančne stabilnosti evropskih držav, ki so doživele nedavno globalno krizo in so jih prizadele posledice, ki jih je ta kriza imela na njihove glavne trgovinske partnerice. Finančna neravnovesja so povezana s proračuni in plačilno bilanco. Ta pomoč je pomembna za Moldavijo pri reševanju krize na najbolj razumljiv način. EU mora zato biti področje solidarnosti. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Gospodarstvo Republike Moldavije je resno prizadela mednarodna finančna kriza, kar se kaže v velikem zmanjšanju proizvodnje, slabšanju fiskalnega položaja in naraščanju potreb po zunanjem financiranju. Ker je ta država neposredna soseda EU in ima trdne vezi z državo članico EU Romunijo, je tudi v interesu EU, da stabilizira razmere v regiji in hitro zaustavi obsežno gospodarsko migracijo.

Gospodarsko stabilizacijo in oživitev gospodarstva v Republiki Moldaviji podpira tudi finančna pomoč Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Evropska komisija bi morala zagotoviti, da je makrofinančna pomoč Unije pravno in dejansko skladna z ukrepi, sprejetimi na različnih področjih zunanjih ukrepov in na drugih ustreznih področjih politike EU. Makrofinančno pomoč Unije bi morala upravljati Komisija. Komisija bi morala z rednim obveščanjem o dogajanju v zvezi s pomočjo in s posredovanjem ustreznih dokumentov zagotoviti, da lahko Evropski parlament in Ekonomsko-finančni odbor spremljata izvajanje tega sklepa. S tem bi moralo biti zagotovljeno pravilno izvajanje odločitve in pazljivo ravnanje z denarjem davkoplačevalcev. Zato sem glasoval za sklep.

  Sławomir Witold Nitras (PPE), v pisni obliki. – (PL) Z velikim zadovoljstvom opažam, da je bilo poročilo gospoda Winklerja o zagotavljanju makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji sprejeto. Ena izmed temeljnih vlog držav članic Evropske unije je, da z vsemi možnimi sredstvi podpremo tiste države, ki to pomoč potrebujejo. Ta zadeva je ključnega pomena zaradi tega, ker je treba večjo pozornost nameniti našim partnerjem na vzhodu, vključno z Moldavijo.

Močna Evropa je Evropa, ki nastopa enotno, kjer solidarnost v najširšem smislu pomena in vključno z gospodarsko solidarnostjo, predstavlja temeljno načelo. Menim, da bo stabilno gospodarstvo v Moldaviji vsekakor pomemben dejavnik, ki bo pripomogel k izboljšanju tamkajšnjih političnih odnosov.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Dosedanja politika Zelenih v zvezi z Večletnim sporazumom o financiranju je preveriti, ali obstajajo politični razlogi, zakaj ta sporazum ne bi bil potrjen. Ker trenutno ni posebnih problemov v zvezi z Republiko Moldavijo, ni nobenih razlogov, da bi zadržali izvajanje Večletnega sporazuma o financiranju. Zato smo zeleni v odboru glasovali za, prav tako pa smo to storili tudi danes na plenarnem zasedanju. Vendar pa Zeleni še naprej poudarjamo, da od Komisije pričakujemo, da bo končno le določila svoj okvir za politiko Večletnega sporazuma o financiranju.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Smo zelo skeptični glede tega, da bi Evropa prevzela breme finančnih prispevkov za države izven EU.

Eno je ukrepati v skladu s smernicami tako priljubljenega slogana Lega Nord – „Pomagajmo ljudem na njihovem domu“ – s projekti, ki so namenjeni zagotavljanju pomoči prebivalstvu z uporabo humanitarnih ukrepov, za boj proti revščini in za financiranje shem za varstvo otrok, povsem drugo pa je zagotavljanje makrofinančne pomoči za državo. Jasno je, da tovrstni ukrepi ne predstavljajo neposredne pomoči revnim, ampak državnemu sistemu, ki ni sposoben urejati svojih financ. Zaradi tega smo glasovali proti.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Podpora politiki približevanja držav članic EU in Moldavije zahteva prizadevanja celotne Unije. Unija bi morala prisiliti Rusijo, da Moldaviji omogoči sprejetje neodvisne odločitve glede Pridnjestrske republike, ki je sestavni del Republike Moldavije. Zagotoviti je treba pogoje, v katerih bo mogoče pomoč Evropske unije učinkovito uporabiti v regiji.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – V funkciji poročevalca v senci za skupino EPP o poročilu o pridružitvenem sporazumu z Republiko Moldavijo pozdravljam sprejetje paketa o makrofinančni pomoči EU Republiki Moldaviji z veliko večino. Proevropska vlada Republike Moldavije nujno potrebuje to pomoč, medtem ko glasovanje Evropskega parlamenta predstavlja močno sporočilo podpore EU trenutnim moldavskim oblastem in njihovim prizadevanjem pri omejevanju negativnih posledic krize na več področjih.

Upam, da bo s tem podpora EU evropskim silam in poti Republike Moldavije postala opaznejša za njene ljudi in bo ponovno posredovala sporočilo, da bo Republika Moldavija še naprej uživala dejansko pomoč EU pri vseh njenih prizadevanjih za približevanje standardom EU in vrednotam, kot so dobro vodenje in krepitev demokratičnih institucij.

Na koncu obžalujem nesprejemljivo dolgotrajen proces sprejemanja odločitev EU glede odobritve makrofinančne pomoči Republiki Moldaviji, hkrati pa pozivam institucije EU, da uporabijo izkušnje iz tega leta, da bi se v prihodnje izognile takšnim zamudam.

  Iuliu Winkler (PPE), v pisni obliki. – Kot poročevalec o predlogu makrofinančne pomoči za Republiko Moldavijo pozdravljam gladko sprejetje na plenarnem zasedanju, kjer je pomembna večina izrazila enotno podporo politične skupine v EP. Republika Moldavija je ena izmed držav vzhodnega partnerstva, ki jo je globalna kriza najbolj prizadela. Pomoč bo prispevala k prizadevanjem za oživljanje po krizi in pripomogla k potrebam zunanjega financiranja države. Poleg tega sem prepričan, da prispeva h krepitvi reform v Moldaviji in prizadevanjem sosednje države k integraciji v EU. V skladu s ključnimi načeli in cilji skupne EPP sem predložil spremembe, da bi bilo mogoče okrepiti učinkovitost, preglednost in odgovornost pomoči, zlasti sistemov za upravljanje javnih financ v Republiki Moldaviji.

Poročilo Evropski komisiji nalaga dolžnost, da redno obvešča Evropski parlament o dejavnostih, povezanih z upravljanjem pomoči, in da nam predloži ustrezne dokumente. Za glasovanje na plenarnem zasedanju EP je značilen izrazit evropski duh; izpostaviti želim soglasno odločitev za to poročilo v Odboru za mednarodno trgovino. Prav tako se želim zahvaliti Odboru za zunanje zadeve za podporo pri hitrem sprejetju tega poročila.

Poročilo: Danuta Maria Hübner (A7-0232/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, katerega namen je okrepiti konkurenčnost gospodarskih subjektov na Azorih, da bi tako bilo mogoče zagotoviti stabilnejše zaposlovanje in premagati gospodarsko škodo, ki je posledica njihove geografske lege.

Ta začasna opustitev davkov bo omogočila lokalnim nosilcem gospodarske dejavnosti na Azorih in Madeiri, da uvažajo nekatere surovine, dele, komponente in dokončane izdelke brez carinskih dajatev na področjih, kot so ribolov, kmetijstvo, industrija in storitve. Tako bo v slabih gospodarskih razmerah mogoče povečati konkurenčnost in dolgoročno zagotoviti ugodnejši okvir za vlagatelje.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe ima Evropski parlament pomembno vlogo v evropskem zakonodajnem postopku. Zdaj ko je bilo to poročilo sprejeto, bo Evropski parlament vedno obveščen, ko bo pripravljen predlog o spremembi statusa delegiranih aktov (člen 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije). To je pomembno, saj mora biti Parlamentu zagotovljeno, da prispeva k razpravi o občasno potrebnih tehničnih spremembah seznama blaga, za katerega velja začasna opustitev avtonomnih dajatev skupne carinske tarife na uvoz nekaterih industrijskih izdelkov v avtonomni regiji Madeira in Azori.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z navdušenjem glasujem za vsebino tega poročila. Izvajanje potrebnih ukrepov, s katerimi se je mogoče odzvati na specifične probleme najbolj oddaljenih regij Unije, je še posebej pomembno v času gospodarske krize. Zaradi geografske izoliranosti avtonomnih regij Madeira in Azori, so gospodarski subjekti, ki tam delujejo, deležni opaznih trgovskih negativnih učinkov. Ti negativni učinki negativno vplivajo na demografsko gibanje, na zaposlovanje ter gospodarski in socialni razvoj.

Regionalni gospodarstvi Madeire in Azorov sta v veliki meri odvisni od turizma, precej nestanovitnega gospodarskega vira, ki je pogojen s številnimi dejavniki, na katere pa ustrezni lokalni organi in portugalska vlada nimajo vpliva. Zaradi posledičnih omejitev trpi gospodarski razvoj Madeire in Azorov.

Glede na te okoliščine, je pomembno, da podpremo gospodarske sektorje, ki so manj odvisni od turizma, da bi tako kompenzirali nihanje v tej panogi ter tako stabilizirali zaposlovanje v regiji. Podpora je predvsem potrebna za lokalna mala in srednje velika podjetja ter kmete, da bodo tako lahko vlagali v in zagotovili stabilno zaposlovanje v regiji.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o „začasni opustitvi avtonomnih dajatev skupne carinske tarife na uvoz nekaterih industrijskih izdelkov v avtonomni regiji Madeira in Azori“, saj zaradi mednarodne krize postaja vse bolj nujno, da okrepimo konkurenčnost lokalnih nosilcev gospodarske dejavnosti in tako zagotovimo stabilno zaposlovanje v teh najbolj oddaljenih regijah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot sem povedal januarja o isti zadevi, verjamem, da je začasna opustitev avtonomnih dajatev skupne carinske tarife ključnega pomena za okrepitev konkurenčnosti nosilcev gospodarske dejavnosti v portugalski avtonomni regiji Azori in Madeira ter bo tako mogoče zagotovili stabilnejše zaposlovanje na teh otokih.

Odobritev te izjeme je ključnega pomena za razvoj teh portugalskih avtonomnih regij, ki sta močno odvisni od turistične dejavnosti in sta posledično zelo občutljivi na nihanja v tem sektorju. To pomeni, da je njun popoln gospodarski razvoj omejen z značilnostmi lokalnega gospodarstva in njihovega geografskega položaja. Ob upoštevanju tega, vsaka pobuda za lokalno industrijo vsekakor zagotavlja podporo, potrebno za izboljšanje življenjskih pogojev lokalnih prebivalcev in odpira pot za ustvarjaje delovnih mest na otokih, kar je bistvenega pomena, da bodo ljudje tam ostali in za vzpostavljanje pogojev, ki omogočajo razvoj.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Na zahtevo regionalnih oblasti Madeire in Azorov v avgustu in decembru 2007, o začasni opustitvi avtonomnih dajatev skupne carinske tarife na uvoz nekaterih industrijskih izdelkov od 1. januarja 2010 do 31. decembra 2019, Parlament sprejema uredbo Sveta ter hkrati uvaja potrebo po obveščanju in seznanjanju Parlamenta, če bo sprejet delegiran akt ali če Svet temu namerava nasprotovati.

Strinjamo se z začasno opustitvijo, za katero sta zaprosili ti dve regiji, saj predstavlja pomemben ukrep za razvoj regij, kot tudi za mala in srednje velika podjetja regij ter lokalne kmete in pridelovalce; gre za priznavanje omejitev s katerimi se soočajo najbolj oddaljene regije. Zato smo glasovali za poročilo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejetje tega poročila, ki upošteva stvarnost, s katero se soočajo najbolj oddaljene regije. Te regije imamo krhka gospodarstva zaradi svoje narave in zelo specifičnih lastnosti, ki zahtevajo posebne odzive, prilagojene tem lastnostim. Sedaj sprejeti ukrepi so namenjeni krepitvi konkurenčnosti lokalnih nosilcev gospodarske dejavnosti, kar bi moralo biti v pomoč malim in srednje velikim podjetjem ter lokalnim kmetom pri vlaganju in ustvarjanju delovnih mest. To bo pripomoglo k stabilnejšemu zaposlovanju v avtonomnih regijah Madeiri in Azorih. Glede na razširjenost gospodarske krize gre za specifičen ukrep, namenjen srednjeročnemu spodbujanju gospodarske dejavnosti in zaposlovanja in za pomemben prispevek h koheziji in konvergenci v Evropi. Začasna opustitev dajatev bo trajala deset let in se bo nanašala na širok nabor izdelkov, kot so končni izdelki, ki se uporabljajo v industriji, surovine, deli in sestavine za uporabo v kmetijstvu, predelavi ali industrijskem vzdrževanju. Čeprav ni mogoče pripraviti točne ocene vpliva teh ukrepov, saj so del sklopa drugih ukrepov, prilagojenim specifičnim problemom teh avtonomnih regij, Evropska komisija napoveduje, da bodo ti dogovorjeni ukrepi vplivali na njena lastna sredstva in prihodke v višini približno 0,12 % letno v obdobju 2010-2019.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo, saj gre za vprašanje ključnih interesov dveh portugalskih regij.

  Zuzana Roithová (PPE) , v pisni obliki. – (CS) Gospe in gospodje, izpostaviti želim, da je Komisija v svojem osnutku uvedbe, ob uveljavitvi Lizbonske pogodbe, pozabila, da ne more zaobiti Evropskega parlamenta glede sodelovanja in prenosa pristojnosti za sprejemanje tovrstnih aktov. Zdi se, da je pozabila, da je sedaj v veljavi Lizbonska pogodba. Poročevalcem se želim zahvaliti, da so ključne člene dopolnili tako, da mora sedaj Komisija pred sprejetjem aktov o prenesenih pooblastilih na področju carinskih dajatev, obvestiti Evropski parlament in upoštevati naša stališča. Menim, da bo to prav tako lekcija za Komisijo v drugih primerih.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Regionalne oblasti na Madeiri in Azorih so zahtevale začasno opustitev dajatev skupne carinske tarife, da bi spodbudile konkurenčnost lokalnih nosilcev gospodarskih dejavnosti in stabilizirale razmere na področju zaposlovanja v teh najbolj oddaljenih regijah Unije. Učinki te predlagane začasne opustitve bodo omejeni na zadevne regije in bodo v pomoč malim in srednje velikim podjetjem ter kmetom, ki bodo tako lahko vlagali in ustvarili delovna mesta v teh najbolj oddaljenih regijah. V začetnem poročilu je Odbor za regionalni razvoj podprl predlog. Predložene in podprte so bile spremembe (poenostavljen postopek – člen 46(2) Poslovnika), v katerih je bilo predlagano: vključitev še dodatnih izdelkov glede na začetni predlog (dodana nova oznaka KN) in nov datum uveljavitve uredbe (1. februar 2010, namesto 1. januarja 2010) ter njegova veljavnost vse do 31. decembra 2019. Na današnjem glasovanju smo Zeleni glasovali za, saj podpiramo ponovno posvetovanje in vključitev dolžnosti o obveščanju Evropskega parlamenta.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začasna opustitev avtonomnih dajatev na uvoz nekaterih industrijskih izdelkov v Madeiro in Azore je ukrep, ki je namenjen krepitvi konkurenčnosti lokalnih gospodarstev, s tem pa tudi zagotavljanju zaposlovanja v teh dveh najbolj oddaljenih regijah Evropske unije. Začasna opustitev je odvisna od končne uporabe izdelkov in je v pomoč le nosilcem gospodarske dejavnosti teh regij, hkrati pa je namenjena privabljanju naložb s tem, ko zagotavlja dolgoročno perspektivo, ki bo omogočila vzpostavitev stabilnega gospodarskega in socialnega okolja v teh regijah.

S predlogom ne bo mogoče uveljaviti začasne opustitve le za industrije, ki so v območjih proste trgovine, ampak bo mogoče zagotoviti ugodnosti tudi za vse vrste nosilcev gospodarskih dejavnosti v teh regijah. Prav tako je bil razširjen obseg izdelkov, da sedaj vključuje končne izdelke, ki se uporabljajo v industriji, surovine in druge materiale, kot tudi dele in sestavine za uporabo v kmetijstvu, predelavi ali industrijskem vzdrževanju.

Gospodarstva najbolj oddaljenih regij so krhka in imajo specifične značilnosti, ki zahtevajo posebne odzive, prilagojene posebnostim teh regij. Čeprav je obžalovanja vredno, da se dokument ne nanaša na večje število izdelkov, daje pozitivno spodbudo gospodarstvom najbolj oddaljenih regij, zato ga tudi podpiram.

Poročilo: László Surján (A7-0240/2010)

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker ta predlog ne pomeni nobenih dodatnih stroškov, ampak le pojasnitev odobrenih upravnih in operativnih stroškov, zaradi česar je razdelek III proračuna bolj specifičen in točen, se pridružujem mnenju poročevalca in podpiram sklep Sveta.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Lizbonska pogodba podeljuje Parlamentu nove pristojnosti. To pomeni dodatno upravno delo, za kar pa poslanci potrebujejo usposobljeno osebje, ki bo znalo svetovati. Zaradi teh novih razmer sta se pojavila dva problema: višji stroški zaradi potrebe po večjemu številu pomočnikov in dodatnem prostoru, ki ga potrebujejo za izvajanje svojih dolžnosti v dobrih delovnih pogojih. To vodi v višje stroške. To je težko pojasniti v času krize, vendar pa odlično delo Parlamenta zahteva potrebna finančna sredstva in kadre.

Poročilo: Bernhard Rapkay (A7-0244/2010)

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Parlament je odgovoren za to, da zagovarja neodvisnost mandata poslancev v Parlamentu, ta neodvisnost pa ne more biti ogrožena. V tem primeru, ko je poslanec obtožen kaznivega dejanja ponarejanja računovodskih izkazov v zvezi s financiranjem politične stranke v obdobju pred njegovo izvolitvijo v Evropski parlament, le te niso povezane z dejavnostmi, ki jih opravlja kot poslanec Parlamenta. Zato mu bomo morali odvzeti imuniteto. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Vzdržal sem se glasovanja o imuniteti za kolega poslanca Viktorja Uspaskicha, saj na imuniteto ne gledam, kot na „majhno spremembo“. Ali imaš imuniteto, ali je pa nimaš. Imuniteta omogoča poslancem, da opravljajo svoje delo in jih varuje pred morebitnimi pritiski. Menim, da imuniteta ne more biti odpravljena brez obsodbe Evropskega sodišča.

Nisem prepričan, da je sodišče v Litvi ravnalo pošteno, saj sta vlada in predsednik Litve pogosto omenjala visoko stopnjo korupcije v Litvi. Kakšna zagotovila imamo, da je bila sodba objektivna? Če se danes odločimo za odpravo imunitete Viktorju Uspaskichu, potem moramo odstraniti koncept imunitete iz Poslovnika Parlamenta.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem poti odvzemu imunitete gospodu Uspaskichu, saj je ob pozornejšem pregledu dokumentov jasno, da se proti njemu ukrepa deloma tudi zaradi politične motiviranosti. Kot član ruske manjšine, je bil sam in njegova stranka v Litvi, izpostavljen nenehnim javnim napadom s strani vlade. Sedaj je obtožen, da je nepravilno izračunaval finance stranke v obdobju treh let. Zanimivo je, da proti finančniku ni bil sprožen noben postopek. Poleg tega je bil gospod Uspaskich koordinator stranke ter tako odgovoren le v prvem letu. Nepravilno vodenje postopka v Evropskem parlamentu, kjer je bila gospodu Uspaskichu celo zavrnjena možnost, da predstavi svoje mnenje ali poda izjavo v Odboru za pravne zadeve, le zaokrožuje to sliko. Zaradi tega je jasno, da je social demokratski poročevalec vpleten v ta politični proces. To je treba zavrniti, saj mora vsak tak proces biti obravnavan v skladu z merili pravne države, kar pa vsaj v tej zadevi ne drži.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ta tema je bila v zadnjem trenutku dodana na dnevi red prvega delnega zasedanja v septembru. Prejšnji teden se je Odbor JURI odločil, da bo gospodu Uspaskichu odvzel imuniteto. Naša skupina je bila naklonjena odločitvi Odbora JURI, saj gre za primer lažnih obračunov v zvezi s financiranjem politične skupine in se ne nanaša na izražena mnenja ali glasovanje pri opravljanju dolžnosti v funkciji poslanca v Evropskem parlamentu. To stališče smo izrazili danes na plenarnem zasedanju, s tem, ko smo glasovali za poročilo.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Poročilo gospoda Rapkaya je nezakonito. Evropski parlament je kršil mojo pravico do obrambe. Poročevalcu sem predložil pomemben dokaz o političnem pregonu, vendar je ravnal zahrbtno in ga ni posredoval drugim članom Odbora za pravne zadeve.

Ni mi bilo dovoljen dostop do osnutka sklepa ali da bi podal pripombe nanj med zasedanjem odbora. Ni mi bilo dovoljeno spregovoriti o dejstvih, da mi je uradno priznano, da sem žrtev političnega pregona v Rusiji ali da podam pripombe na precedens Evropskega parlamenta. V osnutku sklepa je poročevalec navedel lažno različico in razlago Litovske ustave – poslanci v Seimas (litovskem parlamentu) imamo imuniteto tudi za dejanja, izvedena pred volitvami. Ni mi bilo dovoljeno, da spregovorim o zadevi med zasedanjem.

Poleg tega je Evropski parlament kršil svojo obvezno sodno prakso. Še nikoli v zgodovini EU imuniteta ni bila odvzeta v razmerah, kot so moje: prvič, imam uraden status žrtve političnega pregona; drugič, kot je Seimas sam priznal, je oddelek državne varnost, ki je sprožil napad, spolitiziran – kot je pričal eden izmed vodij oddelka, je predsednik Seimas izdal nalog za začetek napada; tretjič, tožilci mi prepovedujejo, da bi se sešel z volivci – da bi potoval v drugo mesto v Litvi, so mi pa med samimi volitvami dovolili oditi na počitnice, da sem se udeležil športnih prireditev in obiskal kraje verskega pomena; četrtič, v skladu s precedensom, ki so ga postavili Herkotz, Blumenfeld, Venelzi, Amadei, Gaibisso, Marchiani, politični vodja ne more biti odgovoren za računovodstvo.

Glede tega nezakonitega sklepa se bom pritožil na Sodišče Evropskih skupnosti, ki ga bo zavrnil.

Priporočilo: Salvatore Iacolino (A7-0209/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, na tem posebnem razpotju v zgodovini, se globalizacija odraža na vseh področjih vsakodnevnega življenja, to pa žal velja tudi za kriminaliteto. Kot poročilo ustrezno pojasnjuje, statistike o kazenskem sodnem sodelovanju med posameznimi državami članicami in Japonsko kažejo, da morajo evropski in japonski organi sodelovati, tudi če ni pravnega okvira za to.

Zaradi tega štejem glasovanje za to poročilo kot dolžnost in pozdravljam to priložnost, da se zavalim gospodu Iacolinu za odlično delo.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah je danes cilj, ki bi mu morala EU slediti z največjo možno predanostjo. Trenutno povečanje organiziranega kriminala, ki deluje na mednarodni ravni, sili države, nacionalne in mednarodne organizacije k temu, da morajo vzpostaviti sporazume, ki lajšajo birokratske in upravne formalnosti ter poenostavljajo postopke preiskave in pregona kaznivih dejanj. Sporazum med Evropo in Japonsko, o katerem bomo glasovali, ponuja zadostna zagotovila glede spoštovanja prava in osebnih individualnih pravic. Predvsem pa gre za zgodovinsko priložnost, saj prvič pravno sankcionira voljo dveh subjektov, da se dogovorita o sodelovanju v kazenskih zadevah in zadevah boja proti kriminalu. Zato sem glasovala za poročilo gospoda Iacolina.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega sporazuma je vzpostaviti učinkovitejše sodelovanje na ravni medsebojne pravne pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU in Japonsko. Verjamem, da podpis tega sporazuma ni pomemben samo zaradi tega, ker omogoča vzpostavitev jasnega in razumljivega pravnega okvira, ki bo urejal sodelovanje, ampak tudi zaradi tega, ker pred tem ni bilo dvostranskih sporazumov med državami članicami in Japonsko na tem področju. Izzivi, ki jih trenutno predstavlja globalizacija, vse bolj silijo k zagotavljanju transnacionalnih odzivov: Jasen dokaz za to je boj proti kaznivim dejanjem, v katerem imata ključno vlogo sodelovanje in pomoč med dvema državama mednarodne skupnosti .

V skladu s tem sporazumom je mogoče predložiti uradno zahtevo ali pa je lahko le podlaga za spontano izmenjavo informacij, na primer pričanja in izjave, evidence, bančne izpiske ali iskanje in identifikacijo oseb. Zaprošena država ima vedno možnost, da zavrne to zahtevo na podlagi „tradicionalnih“ razlogov za zavrnitev, vendar pa se morata vpleteni državi pred zavrnitvijo posvetovati med sabo.

Zato podpiram ta sporazum, ki omogoča učinkovitejšo pravno pomoč, hkrati pa daje ustrezno raven zagotovil.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Organiziran kriminal se je že pred časom razširil prek meja posameznih držav in se sedaj razteza po številnih območjih sveta. Te razmere, ki so stvarnost našega časa, zahtevajo usklajen, enoten odziv mednarodnih organizacij, držav in ljudi, ki so žrtve kriminalnih dejanj. Sporazum med Evropsko unijo in Japonsko o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah je še dodaten korak v tej smeri. Pravne države so dolžne zagotoviti, da kriminalci ne izrabljajo mej, ki jih ločujejo v smislu mednarodnega prava, da bi se tako izognili pravici, obsodbi in s tem odrekli njihovim žrtvam pravico do poštenega nadomestila.

Bolj učinkoviti kot so policija in pravni organi v posameznih državah, boljše rezultate za vse bo mogoče zagotoviti z izmenjavo informacij in sprejetjem najboljših praks, boljše rezultate pa bo zagotavljala tudi medsebojna pravna pomoč. Upam, da se bo to uresničilo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Februarja 2009 je Svet odobril začetek pogajanj o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Japonsko o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Svet je odobril podpis tega sporazuma z izjavo z dne 30. novembra 2009 na podlagi členov 24 in 38 Pogodbe o Evropski uniji. Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe naj bi Parlament sprejel sklep Sveta v skladu s členom 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Sporazumi so oblikovani na drugih, predhodno sklenjenih sporazumih o pravnem sodelovanju, predvsem o sodelovanju pri poizvedovanju ali pridobivanju dokazov, kot tudi o drugih dejavnostih, kot je priglasitev sporočil v zadevni državi. Najpomembnejše določbe sporazuma vključujejo zaslišanje prič ali izjave, kar mogoča zaslišanja prek videokonferenc; pridobivanje evidenc, dokumentov ali bančnih izpiskov; in celo iskanje ali identifikacijo oseb; ali predložitev predmetov, ki so v lasti zakonodajnih, upravnih ali pravosodnih organov zaprošene države ali njenih lokalnih organov.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Urejanje pravnega sodelovanja v kazenskih zadevah, da bi bilo poizvedovanje lažje, s tem pa bi bil učinkovitejši tudi boj proti čezmejnemu kriminalu: to so cilji in namen mednarodnih sporazumov o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, pa tudi v tem konkretnem sporazumu med Evropsko unijo in Japonsko o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Ni si težko predstavljati težav, s katerimi bi se soočal evropski preiskovalec (policija, pravi ali carinski organ) pri zbiranju dokazov v tretji državi, danes pa globalizacija in čezmejna kriminaliteta pomenita, da sta pravni okvir in operativni vmesnik med Evropsko unijo in tretjimi državami ključnega pomena pri kazenskih zadevah. Dodana vrednost tega sporazuma je več kot očitna: poizvedovanje, pridobivanje dokazov, zaslišanje prič, pridobivanje bančnih dokumentov in identificiranje ali lociranje oseb so področja, kjer je od sedaj naprej predvideno uradno vzpostavljanje sodelovanja med Evropsko unijo in Japonsko, da bi tako bilo mogoče zagotoviti hitrejšo odzivnost in učinkovitost. Parlament je zato potrdil sklenitev tega mednarodnega sporazuma in to toplo pozdravljam.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Najprej želim čestitati gospodu Iacolinu za odlično delo.

Glasoval sem za to poročilo, saj verjamem, da veliko število postopkov pravnega sodelovanja v kazenskih zadevah med posameznimi državami članicami in japonsko v zadnjih letih, odraža potrebo po enotnem pravnem in zakonodajnem okviru, predvsem pa zaradi nerazumljive odsotnosti dvostranskih sporazumov med državami članicami EU in Japonsko.

Sporazum je oblikovan na podlagi drugih, predhodno sklenjenih sporazumih o pravnem sodelovanju, predvsem o sodelovanju pri poizvedovanju ali pridobivanju dokazov, kot tudi o drugih dejavnostih, kot je priglasitev sporočilo v zadevni državi. V sporazum vključene določbe so zasnovane tako, da zagotavljajo pravno pomoč, ki je kar se da učinkovita in se lahko uporablja pri reševanju vsakodnevnih izzivov, do katerih lahko pride, hkrati pa zagotavlja ustrezna varovala.

V zvezi z razlogi za zavrnitev želim opozoriti na pomembnost določbe, ki države članice ščiti pred morebitno uporabo sporazuma v postopkih za kazniva dejanja, ki se kaznujejo s smrtno kaznijo. Vse to je popolnoma v skladu s stališčem, ki ga je Evropska unija že večkrat poudarila, ko poziva k odpravi smrtne kazni ali vsaj k moratoriju izvajanja te kazni.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Globalizacija, ki je značilna za naše obdobje, ne poteka le v gospodarskem smislu, ampak se zdaj širi tudi na druga področja, tudi na kriminal. Ravno zaradi tega je pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah med državami vedno na dnevnem redu. V primeru Japonske so evropski in japonski pravni organi sodelovali kljub neobstoju pravnega okvira. Zato je zelo pomembno, da začnemo s pogajanji o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Japonsko o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi se zahvalil gospodu Iacolinu za odlično delo pri tem poročilu. Sodna in postopkovna podlaga tega poročila je odlična in pomeni odločen napredek pri pravnem sodelovanju – ne samo z Japonsko – in upam, da bo služila kot model za prihodnja poročila o sodelovanju s tretjimi državami.

Evropski državljani v tujini večkrat zakrivijo kaznivo dejanje in včasih se ne zavedajo, da kršijo predpise države gostiteljice. Ključnega pomena je, da zagotovimo pravno in sodno pomoč, ki se začne s prevodom, možnostjo izražanja v materinem jeziku in možnostjo za pridobitev pomoči v materinem jeziku. Vsekakor moramo upoštevati nekatere težave, povezane z različnimi pravnimi sistemi, vendar menim, da moramo nekatera zagotovila spoštovati in upoštevati v vseh primerih.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Globalizacija, ki je značilna za obdobje, v katerem živimo, je prisotna v vseh sektorjih vsakodnevnega življenja, tudi v kriminalu.

Statistike o postopkih pravnega sodelovanja v kazenskih zadevah med posameznimi državami članicami in Japonsko kažejo, da so evropski in japonski pravni organi dolžni sodelovati, čeprav ni pravnega okvira za to.

Svet je februarja 2009, po tem, ko je opozoril, da med državami članicami Evropske unije in Japonsko ni dvostranskih sporazumov in izpostavil prednosti usklajenega in jasnega pravnega okvira, odobril začetek pogajanj za sklenitev sporazuma o pravni pomoči v kazenskih zadevah med Evropsko unijo in Japonsko.

Zdi se, da so standardi o varovanju, ki izhajajo iz tega sporazuma, višji od standardov, zagotovljenih v podobnih sporazumih, vključno z nekaterimi, ki so bili sklenjeni nedavno. Glede na to ni nobenega posebnega razloga, da bi nasprotovali sprejetju tega sporazuma.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) To je še en ključen korak k vzpostavitvi širokega pravnega sodelovanja s tretjimi državami.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Prav je, da si prizadevamo za sodelovanje med Evropsko unijo in državami, ki niso v EU na področju boja proti kriminalu, saj se zaradi globalizacije širijo tudi nacionalne kriminalne mreže; spomnimo se mafije ali triad.

Krepitev in širitev teh sporazumov na države z visoko stopnjo kriminala lahko pripelje tudi do zmanjšanja širitve kriminala v Evropski uniji. Zato smo glasovali za to poročilo.

  Rui Tavares (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Glede na poročilo iz leta 2008, ki ga je pripravila Mednarodna federacija za človekove pravice (FIDH), „Japonska storilce kaznivih dejanj še naprej obsoja na smrtno kazen ter jih za več desetletij protipravno zapira v zapore, kjer sta tajnost in izolacija pogosti.“ Stopnja usmrtitev se je v zadnjih letih povečala, predvsem v 2008. Od leta 1986 ni bilo niti enega samega ponovnega sojenja v primerih, kjer je bila izrečena smrtna kazen. Sporazum, ki ga bo EU sklenila, ne zagotavlja postopkov izročitve.

Omogoča pa pridobivanje različnih dokazov, ki se lahko uporabijo pri izrekanju morebitnih kazni. To vključuje začasen izročanje oseb v pripor za namene pričanja. Člen 11 omogoča državam članicam EU, da zavrnejo zahtevo za pomoč pod določenimi pogoji, vendar ne prepoveduje izvedbe zahteve, kadar je lahko rezultat sojenja smrtna kazen.

Podpiram pravno sodelovanje v kazenskih zadevah, če se spoštujejo pravice do obrambe, postopkovnih zagotovil in človekovih pravic. V primeru Japonske so razmere milo rečeno zmedene. Ravno zaradi tega ne morem podpreti te nove pogodbe.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za besedilo, ki ga je pripravil gospod Iacolino, saj predstavlja zelo pomemben sporazum o pravnem sodelovanju in resničen korak k posodobitvi mednarodnega pravnega sistema, katerega namen je boj proti organiziranemu kriminalu.

Evropske in japonske oblasti so pogosto dolžne sodelovati v boju proti organiziranem kriminalu in ta mednarodni sporazum brez dvoma zagotavlja prednosti, ki jih prinaša razvoj usklajenega in jasnega pravnega okvira v medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med Evropsko unijo in Japonsko.

Izpostaviti želim, da sporazum med Evropsko uniji in Japonsko zagotavlja višje standarde zaščite, kot jih zagotavljajo podobni sporazumi o pravosodnem sodelovanju, ki so bili podpisani.

Poročilo: Kurt Lechner (A7-0218/2010)

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to poročilo. Povezovanje poslovnih registrov je ustrezen način za spodbujanje nadaljnje integracije gospodarskega območja v EU in izboljšanje pravne varnosti za podjetja in stranke. Poslovni registri se običajno upravljajo na nacionalni ali regionalni ravni. Vendar pa je zaradi povečanja čezmejnih gospodarskih dejavnosti boljša povezanost poslovnih registrov nujna za pravno varnost in preglednost; prav tako bi pomenila prihranek časa in denarja.

Trenutna finančna kriza je še enkrat pokazala, kako pomembna je preglednost na vseh finančnih trgih. Z ukrepi za oživljanje finančnega statusa, in sicer s povečanjem možnosti za uporabo najnovejših finančnih informacij o podjetjih, bi bilo mogoče povrniti zaupanje v vse evropske trge.

V tem pogledu so poslovni registri zelo pomembni; vpisujejo, preučujejo in hranijo informacije o podjetjih, kot so informacije o pravni obliki podjetja, njegovem sedežu in kapitalu, zakonitih zastopnikov ter javnosti omogočajo dostop do teh informacij. Tako nastale razmere bodo upnikom, poslovnim partnerjem in potrošnikom omogočile pridobivanje uradnih in zanesljivih čezmejnih informacij o podjetju, s tem pa bo mogoče zagotoviti tudi potrebno preglednost in pravno gotovost na vseh trgih EU.

  António Fernando Correia De Campos (S&D), v pisni obliki. – (PT) Povezanost poslovnih registrov je ključnega pomena, glede na to, da trenutna obstoječa razdrobljenost ne škodi le poslovnemu svetu, ampak je zaradi tega manjše tudi zaupanje potrošnikov. Še posebej pereči so problemi, ki jih ta razdrobljenost povzroča malim in srednje velikim podjetjem, ki so ključni element evropskega gospodarstva, ustvarjanja novih delovnih mest, gospodarske rasti in socialne kohezije v EU ter v čezmejnih odnosih; to predstavlja očitne težave za enotni trg EU.

Povsem se strinjam z vzpostavitvijo enotne točke dostopa do informacij, ki mora biti dostopna v vseh jezikih EU in skrbno objavljena, da bi tako bil zagotovljen dostop do visokokakovostnih, zanesljivih, najnovejših informacij v zvezi s poslovnim registrom EU.

V teh okoliščinah, v katerih se sprejemajo daljnosežni ukrepi za izhod iz krize, lahko ta instrument predstavlja dodano vrednost pri krepitvi zaupanja 500 milijonov Evropejcev v enotni trg in pri izboljšanju čezmejnih trgovinskih odnosov. Zato pozdravljam poročilo, o katerem je danes v Parlamentu potekalo glasovanje.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ko govorimo o notranjem trgu, moramo razumeti, da je ena izmed njegovih posledic povečana čezmejna trgovina. To je zaželeno in je treba spodbujati, vendar pa prinaša tudi potrebo po zagotavljanju javnosti uradnih in zanesljivih informacij o podjetjih, ki delujejo znotraj EU. Zaradi pomanjkanja enotnosti med podatki, vključenimi v različne poslovne registre, obstaja tudi pravna negotovost. To ne koristi niti podjetjem, niti potrošnikom v EU. Zato moramo nujno vzpostaviti centraliziran Evropski portal, ki bo na standardiziran način vseboval podatke vseh držav članic.

S tem se bo povečala preglednost, učinkovitost in pravna varnost, prav tako pa se bo okrepilo zaupanje 500 milijonov evropskih potrošnikov, kar je ključnega pomena, če želimo, da si bo Evropa opomogla od krize. Na koncu želim znova izpostaviti, pri tem sledim Odboru za ekonomske in monetarne zadeve, potrebo po novem sistemu ali portalu, da bi se tako lahko izognili dodatnemu upravnemu bremenu za evropska podjetja. Ta sistem mora olajšati življenja vseh akterjev na trgu, ne pa predstavljati dodatno birokratsko oviro, ki jo je treba premagati.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Zaradi povečanja čezmejnih gospodarskih dejavnosti je boljša povezanost poslovnih registrov nujna za pravno varnost in preglednost. Prav tako bi prispevala k nižjim stroškom in večji učinkovitosti. Povezovanje poslovnih registrov je ustrezen način za spodbujanje nadaljnje integracije gospodarskega območja v EU in izboljšanje pravne varnosti za podjetja in stranke.

Poslovni registri se vodijo na nacionalni ali regionalni ravni, v njih pa se hranijo samo informacije o podjetjih, ki so registrirana na območju – državi ali regiji – v njihovi pristojnosti. Obstajajo različni mehanizmi, ki povezujejo poslovne registre: pobuda evropski poslovni register (EBR) in projekt interoperabilnosti poslovnega registra po vsej Evropi (BRITE). EBR in BRITE sta prostovoljna, poleg tega pa je BRITE samo raziskovalni projekt. Z enotno točko dostopa do poslovnih informacij o vseh evropskih podjetjih bi bilo mogoče prihraniti čas in stroške. Zato mora biti sodelovanje držav članic obvezno.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Podpiram pobudo Evropske komisije o povezovanju poslovnih registrov. Menim, da možnost posredovanja informacij čez meje predstavlja način za oživljanje notranjega trga, pa tudi za krepitev verodostojnosti trga in pravne varnosti za vse stranke, ki poslujejo na notranjem trgu. Prav tako ne smemo pozabiti na izjemen učinek z vidika zmanjšanja upravnega bremena za podjetja. Po navedbah skupine za zmanjšanje upravnega bremena, ki jo vodi Edmund Stoiber, bi možnost čezmejnega elektronskega dostopa do poslovnih informacij podjetjem prihranila upravne stroške v višini 160 milijonov EUR letno.

Vendar pozivam Komisijo, da je pri izvedbi tega načrta pozorna na medobratovalnost in tehnično nevtralnost celostne rešitve. Ne bi bil vesel, če bi na eni strani bilo mogoče prihraniti 160 milijonov EUR zaradi manjšega upravnega bremena, na drugi strani pa bi bilo treba porabiti enak znesek za tehnične rešitve in izvedbo medsebojne povezave poslovnih registrov.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Nobenega dvoma ni, da zaradi gospodarske globalizacije potrebujemo med seboj povezane poslovne registre. Zdaj se informacije o podjetjih vodijo le na nacionalni in regionalni ravni, zato jih je zaradi večjega povpraševanja po dostopu do informacij o podjetjih v okviru čezmejnega sodelovanja treba razširiti na vse države članice. Zelo važno je, da med sabo povežemo poslovne registre in tako preprečimo gospodarske izgube in težave, ki vplivajo na vse partnerje, ne glede na to, ali gre za podjetja sama, njihove zaposlene, potrošnike ali splošno javnost. -

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Predvsem v poslovnem svetu je ključnega pomena, da so nekateri podatki javno dostopni. V zvezi s tem je smiselno upravljati poslovne registre na nacionalni in regionalni ravni – , da bi bilo mogoče na eni strani zagotoviti pravno varnost in delovati v skladu z načelom subsidiarnosti na drugi strani – hkrati pa omogočiti čezmejni dostop do podatkov. Zagotovljena mora biti medobratovalnost, predvsem za podjetja, ki poslujejo tudi čezmejno, na primer zaradi prestavitve sedeža podjetja ali združitve. Zaradi upravnega sodelovanja ne sme pod nobenim pogojem prihajati do upravnih ovir, prav tako pa je treba upoštevati probleme, povezane z jezikom in kakovostjo. V tem smislu bi to moralo utreti pot direktivi za storitve. Vendar pa čezmejno sodelovanje ni povsem zadovoljivo, predvsem v zvezi s poklicnimi predpogoji.

V Avstriji je na primer treba opraviti intenzivno usposabljaje in preverjanje znanja, če želite delati kot komercialni turistični vodič, v drugih državah pa to ni potrebno. Enakovrednosti in preverjanja, obljubljena za razreševanje tovrstnih problemov, so precej neustrezne. Glede na visoko kakovost poklicnega usposabljanja v Avstriji, sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za obravnavano poročilo.

Povezovanje poslovnih registrov je ustrezen način za spodbujanje nadaljnje integracije gospodarskega območja v EU in izboljšanje pravne varnosti za podjetja in stranke. Informacij, ki jih zagotavlja poslovni register, ni mogoče primerjati z drugimi informacijami, ki so na voljo v gospodarstvu. Njihova pomembnost in pravni pomen se v državah članicah razlikujeta, uporabniki pa se morajo tega pri dostopanju do podatkov kategorično zavedati.

Glede na posebno stanje, bi morala povezava registrov in dostop do podatkov potekati v posebnem sklopu, ki je enostaven za uporabo in dostopanje. Če želimo, da bo projekt resnično uspešen, morajo sodelovati vse države članice, zato mora to postati obvezno takoj, ko bodo povsem vzpostavljeni tehnični standardi.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za poročilo o povezovanju poslovnih registrov, saj sem lahko kot poročevalka v senci za Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, dosegla dober kompromis s poročevalcem gospodom Lechnerjem. Moji glavni pomisleki so sledeči -

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Lechnerja je nesporno iniciativno poročilo, ki ga lahko podpremo.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Ideja o povezavi poslovnih registrov, da bi tako lahko zainteresirane stranke do njih dostopale, je v skladu z zahtevami glede preglednosti, ki so jih predstavile trgovske zveze trgovska združenja.

Podjetja zaradi globalizacije nenehno delujejo v in izven EU, dejstvo, da lahko vse zainteresirane stranke prosto dostopajo do teh registrov pa je dobra stvar. Vse prevečkrat fiktivna podjetja zagrešijo goljufijo ravno zaradi tega, ker izkoriščajo možnost, da jih ni mogoče z gotovostjo identificirati kot podjetja, zato lahko na to pobudo gledamo le kot na ugodno.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Želim čestitati poročevalcu za to zelo dobro besedilo, ki ga je sprejela velika večina v Parlamentu. Kot pripravljavka mnenja za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov o poslovnih registrih, želim poudariti pomen tega poročila. Podatki o trgovini znotraj Evropske unije so ključnega pomena za pozitiven razvoj in rast našega enotnega trga in z veseljem pričakujem zakonodajne predloge Komisije glede tega vprašanja.

Obvezno sodelovanje vseh držav članic v skupnem poslovnem registru bi koristilo celotni Uniji. Vendar pa je to mogoče le, če bo zagotovljeno, da to ne bo predstavljajo dodatnega upravnega bremena za naša podjetja in če bodo zasebni podatki ostali zasebni, da bi tako bilo mogoče ohraniti vzdušje zaupanja.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za to poročilo, saj sem prepričana, da lahko povezanost poslovnih registrov pomaga pri izboljšanju preglednosti pravnih in poslovnih transakcij. Splošni namen tega projekta je bil akterjem na trgu olajšati dostop do informacij. Namen je bil omogočiti vsem, da ugotovijo, kdo dejansko stoji za posameznim podjetjem, ne glede na njegovo pravno obliko. V skladu s tem bi lahko povezanost prav tako bila v interesu varstva potrošnikov in upnikov.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, glasovala sem za poročilo gospoda Portasa o povezanosti poslovnih registrov, saj je dobro razmisliti o obveznem povezovanju evropskih poslovnih registrov vseh evropskih držav z namenom odprave trenutnih ovir za mobilnost podjetij znotraj EU.

Uvedba enotnega evropskega portala, kot dostopne točke do poslovnih registrov; veljaven in dostopen portal v 27 evropskih državah članicah, ki omogoča vsem državljanom, da dostopajo do informacij o evropskih podjetij, je vsekakor dober način za racionalizacijo razvoja podjetij v Uniji.

Poročilo: Elisabeth Schroedter (A7-0234/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za, saj verjamem, da mora novo trajnostno gospodarstvo temeljiti na razpoložljivosti delovnih mest za kvalificirane delavce, ki spodbujajo inovacije v sektorjih, ki predstavljajo strateško prednost za prihodnost Evrope, predvsem energija in raziskave. Večja vrednost teh področij znanja, možnosti za premestitev, ki jih ponujajo in način, na katerega lahko temeljijo tako na obrobnih, kot tudi osrednjih regijah Evrope, predstavlja ogromen potencial v zvezi z novimi tehnologijami in njihovo sposobnostjo, da se prilagodijo na nove okoljske in kadrovske razmere.

Ključnega pomena bo vlaganje v sektorje, ki spodbujajo preprečevanje in omejevanje posledic podnebnih sprememb. Tu bodo pomembno vlogo odigrale morske regije, skupaj z alternativnimi načini za pridobivanje energije, uporabo naravnih virov, ki jih je mogoče najti v vseh evropskih regijah.

Znanje, povezano z okoljskimi inovacijami, predstavlja prihodnost za novo gospodarstvo, saj mora biti poudarek na uporabi znanja za nove načine uporabe v gospodarstvu. To pomeni, da znanje lahko ustvari dodano vrednost, vendar pa lahko ustvari delovna mesta le s pomočjo sinergije med raziskovalnimi centri, proizvodnjo in distribucijo, kar zagotavlja nova delovna mesta na najrazličnejših področjih, od raziskav, do storitev in trgovine.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Trenutna negotovost glede zaposlitev na trgu dela močno vpliva na delovne razmere mladih ljudi v Uniji. Pozdravljam poudarek, ki ga poročilo namenja dostopu do trga dela, izboljšanju možnosti za zaposlitev za mlade ljudi in izboljšanju programov usposabljanja.

Mladim morajo biti deležni ugodnosti trga dela in posebej pozdravljam izboljšave odnosov med centri za usposabljanje, univerzami in poslovnim sektorjem. Ti odnosi bodo pomagali mladim, da prvič vstopijo na trg dela, prav tako pa bodo vzpostavili zaposlitvene možnosti za diplomante in usposobljene mlade ljudi.

Drugič, podpiram, kar poročilo prav o vzpostavitvi večplastnega usklajevanja med Evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi programi financiranja.

Ne podpiram pa njegove določbe o spremembi neposrednih mehanizmov podpore za okoljsko trajnostno kmetijstvo, saj so neposredni mehanizmi najboljši način za varstveni dodatek kmetom.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to poročilo. Da bi bilo mogoče doseči trajnostno gospodarstvo v EU, moramo zagotoviti uravnotežen gospodarski in socialni razvoj. Zagotoviti je treba, da bo gospodarska rast manj odvisna od porabe virov in energije, da se bodo zmanjšale emisije, ki negativno vplivajo na podnebje ter tako ukrepati proti globalnemu segrevanju. Prav tako moramo izkoristiti potencial za ustvarjanje zelenih delovnih mest v storitvenem sektorju in socialnoekonomskem sektorju. Da bi to lahko uresničili, mora Komisija pripraviti strategijo za ustvarjanje zelenih delovnim mest, ki jo bodo upoštevali regionalni organi pri sprejemanju regionalnih razvojnih strategij. Izvajanje te strategije mora biti financirano iz sredstev EU, nacionalnih in regionalnih sredstev, katerih porazdelitev je treba skrbno usklajevati. Pomoč bi bila na primer namenjena raziskavam in razvoju, prilagajanju inovacij in infrastrukture ter ustvarjanju novih tehnologij na področjih obnovljive energije in energetske učinkovitosti.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Finančna kriza še naprej divja po Evropi in številnih regijah sveta, kar vodi v nazadovanje, ne da bi se politiki spraševali, kako bi to bilo mogoče rešiti. Še več, številni izmed njih celo menijo, da zadostuje že vedrenje pred nevihto, da bodo razmere spet takšne, kot so bile pred septembrom 2008.

S tem stališčem se ne strinjam. Če v naših razpravah ne upoštevamo okolja, bodo isti vzroki povzročili enake posledice. Okolje predstavlja priložnost, da pripravimo nov razvojni model. Potencial za nova delovna mesta je velik, če se bomo le opremili s sredstvi, s katerimi bo mogoče zagotoviti trajnostno gospodarstvo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se s tem poročilom, saj zagovarja ustvarjanje trajnostnih delovnih mest, povedano drugače, delovnih mest, kjer so potrebe trenutne generacije upoštevane na tak način, da možnosti prihodnjih generacij niso ogrožene. Prav tako poudarja, da morajo ta delovna mesta zagotoviti socialno varstvo in morajo tako služiti ljudem in naravi. Cilj novega trajnostnega gospodarstva bi morala biti skupna ekološka in socialna vzdržnost, ki bo prispevala k dolgoročnim možnostim za povečanje konkurenčnosti, socialnega varstva in boljšega varovanja okolja. Z večanjem števila pogodb za priložnostne zaposlitve nizkokvalificiranih delavcev, je vprašanje kakovosti delovnih mest še posebej pomembno in tako to poročilo zagovarja tudi ustvarjanje dobrih delovnih mest.

Ta delovna mesta morajo zagotoviti stabilno in družbeno usmerjeno delo, pri tem pa je posebna pozornost namenjena zdravju in varnosti delavcev, dostojnemu delu in zahtevam glede usposobljenosti. Zato pozivam države članice, da ne ustvarjajo delovnih mest le za visoko kvalificirano delovno silo, ampak okrepijo status delovnih mest za srednje in nizko kvalificirane delavce, s tem ko zagotavljajo dobre pogoje dela. Prav tako se strinjam s pobudo o prilagoditvi strategij za vseživljenjsko učenje potrebam starejših delavcev, da bi tako bilo mogoče zagotoviti tudi visoko udeležbo delavcev, starejših od 55 let.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kohezijska politika EU igra ključno vlogo pri razvoju zaposlitvenega potenciala trajnostnega gospodarstva, saj pomaga pri odpravljanju regionalnih razlik in spodbujanju gospodarstva. S tega vidika bi morale regionalne in lokalne ravni bolj izkoristiti evropske strukturne sklade ter sprejeti pobude za ustvarjanje novih, trajnostnih in trajnih delovnih mest. Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) pomaga pri vzpostavljanju regionalnih grozdov, s tem ko na lokalni ravni združuje raziskave, inovacije in infrastrukturo v sklopu novih tehnologij.

Regionalni in lokalni organi so v najboljšem položaju in imajo največ možnosti za ustvarjanje pogojev, potrebnih za razvoj teh grozdov, ki bi lahko bistveno spodbudili lokalni gospodarski razvoj in omogočili ustvarjanje novih delovnih mest v regiji. Pri spodbujanju inovacij v Evropi imajo zelo pomembno vlogo tudi mala in srednje velika podjetja. Spodbujati jih moramo, da uporabijo Evropski socialni sklad kot sredstvo za krepitev podjetniškega duha in usposobljenosti.

Vendar pa pomanjkanje usklajenosti med EU, nacionalnimi in regionalnimi programi financiranja predstavlja oviro za uresničevanje teh ciljev. Zato obstaja potreba po boljšem večplastnem usklajevanju, s katerim je mogoče doseči boljšo sinergijo med različnimi skupnimi politikami.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. − (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj se zavedam, kako pomembno je ustvarjanje „zelenih delovnih mest“ za gospodarstvo, ki si prizadeva doseči vzdržnost. „Zeleno delovno mesto“ mora prav tako prispevati k varčevanju z energijo in naravnimi viri, uporabi obnovljive energije, ohranjanju ekosistemov in zmanjševanju vpliva zaradi odpadkov in onesnaževanja zraka. Pozitiven stranskih učinek spodbujanja teh sektorjev je velik in ga moramo še razširiti. Hkrati pa moramo zagotoviti ustrezne delovne pogoje ter poklicno izobraževanje in usposabljanje ljudi.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo, saj kritizira strategijo EU 2020, ki z ničemer ne obravnava brezposelnosti in socialne kohezije in zaradi tega, ker poziva k spremembam Sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada, tako da bosta resnično spodbujala zaposlovanje in pravično vključevanje v družbo. Poročilo prav tako namerava sprožiti razpravo o in sprejeti posebne ukrepe za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, s polno plačo in socialnim zavarovanjem in sicer s spodbujanjem okoljske in socialno trajnostne rasti.

Poročilo v tem okviru zagovarja močno vlogo javnega sektorja, s spodbujanjem njegovega trajnostnega razvoja z javnimi storitvami in infrastrukturami, ki ustrezajo okoljskim in socialnim standardom. Zagovarja novo industrijsko, izobraževalno politiko in politiko usposobljenosti, s katerima bo mogoče ustvariti vzdržno gospodarstvo s spodbujanjem enakosti spolov in močnejše vloge za predstavnike delavcev.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. − Podpiram poročilo, ki navaja, da je treba poleg optimizacije zaposlitvenega potenciala posebno pozornost nameniti tudi dostojnemu delu ter zdravju in varnosti zaposlenih. Da bi predvideli spremembo in se izognili brezposelnosti, je ključnega pomena, da spodbujamo socialni dialog in kolektivne pogodbe (ki pogosto ne obstajajo v novih sektorjih), skupaj s krepitvijo socialne varnosti, sistemov za dohodkovno podporo in proaktivne pobude za sektorsko usposabljanje, enakost med spoloma in družbeno vključujoč trg dela. Poročilo temelji na opredelitvi zelenih delovnih mest Mednarodne organizacije dela (MOD), v skladu s katero vsa delovna mesta, ki spodbujajo trajnostni razvoj, štejejo kot zelena delovna mesta. Za zagotavljanje socialno pravičnega prehoda morajo imeti delavci dejavno partnersko vlogo v postopku. Poročilo poziva k vključitvi predstavnikov zaposlenih, pristojnih za ustvarjanje okolju prijaznejših delovnih mest, kot jih opredeljuje Mednarodna organizacija dela – z namenom ustvarjanja trajnostnejših delovnih mest, podjetij in panog. Povečano trajnost moramo kot enega izmed prednostnih ciljev vključiti v finančni okvir različnih skladov, vključno s strukturnimi skladi in kohezijskim skladom. Ustvarjanje trajnostnih delovnih mest moramo postaviti na vrh agende EU s postopnim prehodom na in vlaganji v kakovostna in okolju prijazna delovna mesta.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o „razvijanju zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva“, saj trdi, da na ustvarjanje zelenih delovnih mest ne smemo gledati le z vidika številčnosti. Prav tako je treba vedeti, kako zagotoviti dobre delovne pogoje in kako je mogoče spremembe k trajnostnemu gospodarstvu izvesti na socialno pravičen način

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Število parlamentarnih odborov, ki so sodelovali pri pripravi osnutka poročila – šest – kaže na veliko pomembnost, ki ga ima danes vprašanje zaposlovanja in način, na katerega je koncept trajnosti sedaj neizogiben izraz v politični razpravi. Trajnost gospodarstva in njegov potencial za ustvarjanje delovnih mest predstavljata probleme, ki so skupni vsem delavcem, poslovnim ljudem in politikom, tehničnim delavcem in laikom, okoljevarstvenikom in industrialcem ter še mnogim drugim. Eden izmed glavnih problemov je strošek trajnosti in kako je porazdeljen.

Sprašujemo se, v kakšni meri ta potreba, ki ni vedno opazna ali dovolj uresničljiva, negativno vpliva na sposobnost trga za pobudo ali organizacijo, ali predstavlja še dodatne težave za gospodarstvo, ki sta ga že tako ali tako prizadela kriza in negotovost. Danes obstaja vse večja potreba po tem, da bi trajnost bila več kot le krovni izraz in je zaradi tega nekaj, kar je težko uresničiti. Namesto tega bi morala biti izvedljiva predpostavka za spremembo delovanja ljudi v svetu, vključno v gospodarskem smisli, da bi tako lahko predstavljala korist za vse, ne samo za peščico radikalcev.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Razvoj je trajnosten, ko zadovoljevanje potreb sedanje generacije ne ogroža zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Potrebujemo pristop, ki upošteva gospodarske, socialne in ekološke interese, intenzivnejši socialni dialog, večjo socialno odgovornost podjetij in sprejetje previdnostnega načela in načela „onesnaževalec plača“. Razmišljati moramo dolgoročno, da bi tako dosegli konkurenčnost ter socialno, gospodarsko, ozemeljsko in okoljsko kohezijo. Zato zagovarjamo naložbe v kader, socialni in okoljski kapital, tehnološke inovacije in nove ekološke storitve.

S to zavezo se vključujemo v boj proti podnebnim spremembam. EU se je zavezala, da bo zmanjšala emisije toplogrednih plinov za vsaj 20 % do 2020, zagotavljala 20 % svojih energetskih potreb z obnovljivo energijo in povečala energetsko učinkovitost za 20 %. Glede na poročilo medvladnega foruma o podnebnih spremembah, lahko globalno segrevanje omejimo na 2 °C le, če bodo industrijsko najbolj razvite države do 2050 zmanjšale emisije toplogrednih plinov za 80-90 % glede na raven iz leta 1990. Zato zagovarjamo ustvarjanje „zelenih delovnih mest“, ki prispevajo k trajnostni rasti na podlagi socialne pravičnosti in okoljske učinkovitosti, kot tudi spodbujanje zaposlovanja na podeželju, da bi tako lahko preprečili opuščanje podeželja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To samoiniciativno poročilo vsebuje pozitivne vidike na številnih področjih in povzema del mnenja, za katerega sem bila odgovorna v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko, čeprav ne izpostavlja potrebe po večji osredotočenosti na posebne lastnosti vsake države članice, tako kot bi moralo. Izpostavila bom nekaj pozitivnih vodikov:

- poudarja, da mora novo trajnostno gospodarstvo EU zagotoviti uravnotežen gospodarski in družbeni razvoj, pri čemer je izpostavljena pomembnost javnega sektorja.

- Poziva k ambiciozni trajnostni industrijski politiki s poudarkom na učinkovitosti virov in poudarja, da mora zeleno gospodarstvo omogočati dostojna, dobro plačana delovna mesta s poudarkom na energetski učinkovitosti ali da tudi sama prispevajo k industrijski raznolikosti.

- Izpostavlja, da je prehod na novo trajnostno gospodarstvo zelo zahteven in je zaradi tega treba posebno pozornost nameniti tistim področjem, ki so prizadeta zaradi deindustrializacije, in sicer z uvedbo ustreznih finančnih mehanizmov podpore, kot tudi celostnim intervencijam, ki so osredotočene na trajnostni razvoj in na bolj inovativno naravnano gospodarstvo, ki lahko ustvarja dostojna, dobro plačana delovna mesta s pravicami, medtem ko istočasno zmanjšuje socialne neenakosti in regionalne neskladnosti, ob posvetovanju s socialnimi partnerji, pri čemer je podpora za mala in srednje velika podjetja še posebej pomembna.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Primerno je, da danes glasujemo o tem poročilu, na dan, ko je škotska vlada najavila, da je Škotska na pol poti pri uresničevanju svojih ciljev 2020 glede emisij toplogrednih plinov. V nedavnem poročilu je bilo izpostavljeno, da bi na Škotskem le z vetrnimi elektrarnami na morju bilo mogoče ustvariti 48 000 delovnih mest, škotska vlada pa je zavezana, da bo v ospredju prizadevanj EU pri ustvarjanju novih delovnih mest v trajnostnem gospodarstvu. Žalostno je, da vlada v Westminstru še naprej diskriminira škotske dobavitelje energije s kaznovalnimi stroški v omrežju, ter tako zavira razvoj, ki je pomemben za celotno EU. Glasoval sem za pozive, ki izhajajo iz tega poročila, in pozivam vlado Združenega kraljestva, da pozorno prisluhne.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Povečanje števila kratkoročnih pogodb s slabšimi pogoji zaposlovanja je danes še posebej opazno med mladimi. Gre za resno oviro, ki državljanom onemogoča stabilno življenje, posledično pa onemogoča tudi trajnostno gospodarstvo. Ekološke smernice pri razvoju in industrijskih inovacijah so namenjene lažjemu uresničevanju rasti zaposlovanja, hkrati pa prispevajo tudi k varstvu okolja.

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane predlaga, da bodo okolju prijazne tehnologije, ki bodo v kmetijstvu obvezne, prispevale k rasti zaposlenosti in prihodkov kmetov. To je zanimiva trditev, ki prav zagotovo zahteva razpravo in poglobljeno analizo. Prav tako je vredno podpreti predlog o izvajanju tehnoloških kampanj, s katerimi se bodo državljani zavedli pomembnosti ekologije.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. − Trajnostna oskrba z energijo je eno izmed glavnih vprašanj, ki jih danes skuša rešiti Evropa, prav tako pa lahko postane eden izmed glavnih virov zaposlovanja v prihodnjih letih. To pobudo podpiram, saj spodbuja ustvarjanje delovnih mest in varuje pravice delavcev.

  Elisabeth Köstinger (PPE) , v pisni obliki. – (DE) Gospodarska kriza, ki se počasi umika, bi morala spodbuditi Evropsko unijo, da konkurenčneje in skrbneje upravlja vire. To je možno le s trajnostnim pristopom h gospodarstvu, kar prinaša tudi številne prednosti za okolje in naše državljane. Vzpostaviti moramo stabilne splošne pogoje, v katerih lahko uspeva potencial za zaposlovanje v zelenem gospodarstvu EU, kar zagotavlja trajnostni razvoj za podjetja. Glasujem za to poročilo, saj se gospodarska rast, varstvo okolja in socialna kohezija med sabo dopolnjujejo in podpirajo. Namen ne sme biti le ustvarjanje novih, trajnostnih „zelenih“ delovnih mest, ampak tudi spodbujanje poslovne skupnosti in družbe, kot celote, da aktivno sodeluje pri tem novem načinu delovanja. V celoti moramo izkoristiti potencial „zelenega“ gospodarstva ter hkrati prispevati h globalni podobi Evrope, kot vzornice z vidika napredne, trajnostne in okoljsko ozaveščene gospodarske unije.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarska rast in zaposlovanje sta zaradi krize v Evropski uniji postala nujna prednostna naloga. Glasoval sem za poročilo, saj verjamem, da je ključno za ustrezno osredotočena prizadevanja, potrebna za povečanje stopnje zaposlenosti s pomočjo politik za spodbujanje aktivnega staranja in za vključevanje mladih ljudi, invalidnih ljudi, zakonitih priseljencev in drugih ranljivih skupin na trg dela. Te politike je treba, skupaj s kakovostnim izobraževanjem in strokovnim usposabljanjem, dopolniti z učinkovitimi pobudami, namenjenimi vseživljenjskemu učenju in zagotavljanju možnosti za izboljšanje usposobljenosti.

Drug segment, ki ga ne moremo spregledati, so mladi diplomanti. Zagovarjati moramo trdno partnerstvo med državami članicami in socialnimi partnerji, kar bo pomagalo tem mladim pri iskanju prve zaposlitve ali pa bodo tako deležni novih možnosti za dodatno usposabljanje, vključno s pripravništvom. V zvezi s tem morajo države članice mobilizirati in v celoti izkoristiti sredstva EU, ki so jim na voljo, predvsem Evropski socialni sklad.

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Potrebujemo ukrepe, namenjene ustvarjanju novih delovnih mest, predvsem sedaj, ko se države članice soočajo z resno gospodarsko in socialno krizo. Glede na to ima kohezijska politika EU ključno vlogo pri razvoju potenciala za ustvarjanje novih delovnih mest v trajnostnem gospodarstvu, s tem ko zmanjšuje regionalne razlike in vzpostavlja družbo z zaposlitvami za poln delovni čas. Spodbujati moramo regije, da strukturne sklade izkoristijo za financiranje nacionalnih, lokalnih in regionalnih projektov, kot tudi Evropski socialni sklad, da bi tako zagotovile boljše možnosti za izobraževanje in zaposlovanje.

Evropski socialni sklad predstavlja rešitev za države članice, ki želijo vlagati v krepitev usposobljenosti, zagotavljati zaposlovanje in usposabljanje, poklicno preusposabljaje in poklicno svetovanje za brezposelne, da bi tako lahko ustvarile več in boljša delovna mesta. Da bi bilo mogoče podpreti skupnosti in regije v državah članica, sem pozvala Evropsko komisijo, da financira pilotni projekt, namenjen zagotavljanju usposabljanja in lažji izmenjavi modelov najboljših praks za tiste, ki neposredno sodelujejo pri upravljanju in dodeljevanju evropskih sredstev na lokalni in regionalni ravni.

  Thomas Mann (PPE), v pisni obliki. – (DE) Danes sem glasoval za samoiniciativno poročilo gospe Schroedter o razvijanju zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva. Bistvo poročila so „zelena delovna mesta“. Gre za delovna mesta v skoraj vseh ustreznih industrijskih in storitvenih sektorjih, ki prispevajo k trajnostnemu gospodarstvu. Varstvo okolja lahko postane gonila sila gospodarstva, če bomo pravočasno vzpostavili predvidljive, naložbam prijazne okvirne pogoje. Uvedba številnih dodatnih razpisnih meril je v nasprotju z navedenimi cilji EU o zmanjšanju birokracije. Veseli me, da smo se lahko dogovorili o omejitvi povečanja meril na najnižje socialen standarde. Večina evropskih podjetij je nedvomno vodilnih na področju uspešne politike varstva okolja. Da bi jim zagotovili lojalno konkurenco, moramo preprečiti, da bi se proizvodnja selila iz EU v tretje države, kjer obstajajo nizki okoljevarstveni standardi. Evropska komisija in države članice moramo izvesti hitre in odločne ukrepe, da bi zaustavile ta potek. Mojo spremembo v zvezi s tem je danes podrla večina.

Na delovnih mestih je treba spodbujati nediskriminacijo in enako obravnavo. Mehanizmi sankcioniranja in kvote so napačen način za doseganje tega. Obvezna 40 % udeležba žensk v upravah podjetij je nerealna zahteva in zato ta predlog ni bil podprt. Ženske ne potrebujejo kvot. Potrebujejo boljše možnosti za uresničevanje poklicnih karier. Zato je treba odpraviti ovire, ki ženskam preprečujejo razvoj na poklicnem področju.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Zaradi koncepta zaposlovanja v novem trajnostnem gospodarstvu nastaja nov vzorec glede gospodarskih proračunov, na katere smo do zdaj gledali kot na temelj za gospodarski razvoj in ustvarjanje delovnih mest. Za trajnostno gospodarstvo so potrebne velike spremembe v zvezi z zaposlitvenimi možnosti, saj bodo podjetja iz sektorja energetske učinkovitosti odigrala ključno vlogo pri ustvarjanju novih delovnih mest v svetu. Primer Nemčije na tem področju zelo nazorno ponazarja uspeh podjetij v tem sektorju pri ustvarjanju novih delovnih mest. Zato je ključnega pomena, da primeru Nemčije sledijo tudi druge države EU, da bi tako lahko dosegli multiplikacijski učinek pri zaposlovanju v trajnostnem gospodarstvu v Evropi.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Še enkrat smo deležni odličnih besed v poročilu EU. Govori na primer o optimalnih zaposlitvenih možnostih za ženske in moške v novem, trajnostnem gospodarstvu, dostojno delo, socialno pravično preoblikovanje in zahteve glede usposobljenosti. Istočasno pa se mora EU zavedati, da se je ravno zaradi širitve na vzhod znatno povečal pritisk v nekaterih sektorjih trga dela in nič ne kaže, da bi se to izboljšalo. Še več, v zadnjih nekaj letih so se močno razmahnili negotovi pogoji dela, kot je začasno delo prek zaposlitvenih agencij, delo s skrajšanim delovnim časom, „MacJobs“ in navidezno samozaposlovanje. Danes niti visoko kakovostna usposobljenost ne predstavlja zagotovila za pridobitev dela.

Vse dokler se bo še naprej govorilo o zelenih kartah za delavce iz tretjih držav, da bi trgovini in industriji bilo mogoče zagotavljati poceni delovno silo, namesto, da bi domačim delavcem skušali zagotoviti ustrezne kvalifikacije, bo vse to predstavljalo le prazne besede. Zahteve se zdijo dobre, vendar papir prenese vse. Ker ni mogoče pričakovati, da bodo sledili ustrezni ukrepi, ki bi dejansko lahko omogočili izvedbo tega, sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospode Schroedter, saj se strinjam z njegovim sporočilom in pristopom.

Trajnostni razvoj upošteva potrebe trenutne generacije na tak način, da pri tem niso ogrožena možnosti prihodnjih generacij, da bi zadovoljile svoje potrebe. Poleg obravnave gospodarskih in ekoloških interesov, sklepi Sveta predvidevajo naložbe v kadre in socialni kapital, kot tudi v inovacije, z namenom, da bi bilo mogoče vzpostaviti pogoje za konkurenčnost, blaginjo in socialno kohezijo.

Poleg tega se zelo pomemben vidik v dokumentu nanaša na opredelitev zelenih delovnih mest. Teh delovnih mest ni mogoče omejevati na sektorje zaposlovanja, ki so neposredno povezani z varstvom okolja. Vključujejo vsa tista, ki prispevajo k prehodu na trajnostno upravljanje, s tem ko pomagajo varčevati z energijo, uporabljajo energijo iz obnovljivih virov in preprečujejo nastajanje odpadkov.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Trajnostna rast mora temeljiti na socialni pravičnosti in ekološki učinkovitosti. Preoblikovanje evropskih gospodarstev v ekološko učinkovita gospodarstva na vseh ravneh – lokalno, nacionalno, regionalno in na evropski ravni – bo temeljito spremenilo proizvodnjo, distribucijo in potrošnjo. Podpiram prizadevanja za izvedbo kampanj obveščanja in ozaveščanja javnosti, s čimer bi bilo mogoče izpostaviti, da je naša strategija za prehod na zeleno, trajnostno gospodarstvo, socialno pravična in da bo pomagala pri povečevanju zaposlenosti.

Poudariti želim, da se moramo posebej osredotočiti na biotsko raznolikost v sklopu ustvarjanja novih zelenih delovnih mest po Evropi, predvsem pri vzpostavljanju mrež Natura 2000. Pozivam Komisijo, da do leta 2011 predloži strategijo z zakonodajnimi in nezakonodajnimi ukrepi za spodbujanje zelenih delovnih mest, ki bodo vir rasti in blaginje za vse.

Komisijo in države članice pozivam, da vključijo politike, namenjene preusposabljanju delavcev za zelena delovna mesta v vse svoje druge politike EU.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Razvoj zelenih delovnih mest v Evropi je ključnega pomena. Ta delovna mesta na eni strani omogočajo podpro trajnosti rasti, na drugi strani pa so del uresničevanja ambicioznih opredeljenih ciljev, ki si jih je EU sama zastavila v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam. Glasoval sem za poročilo kolegice poslanke, gospe Schroedter, ki zagovarja izvajanje ukrepov, ki spodbujajo k temu. Da bi bilo mogoče povečati zelena delovna mesta, je treba še posebej spodbujati podjetja, da vlagajo v čiste tehnologije, predvsem mislim na izvajanje davčne olajšave za mala in srednje velika podjetja. Prav tako je treba spodbujati regije, da pri ustvarjanju novih, trajnostnih in trajnih delovnih mest uporabljajo evropske strukturne sklade in Kohezijski sklad. Vendar pa moramo zagotoviti, da bodo nacionalni sistemi usposabljanja in izobraževanja lahko zadostili potrebam glede usposobljenih delavcev, kot tudi zagotavljali, da bodo tisti, katerih delovna mesta so zaradi teh strukturnih sprememb ogrožena, preusposobljeni.

  Zuzana Roithová (PPE), v pisni obliki – (CS) Vzdržala sem se glasovanja o poročilu o razvijanju zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva, ker nisem istega mnenja, kot poročevalka, da bomo rešili problem brezposelnosti z zmanjšanjem emisij za 90 % v naslednjih 40 letih. Poročilo vsekakor podpira uvedbo novih tehnologij, vendar to ne pomeni nujno tudi delovnih mest za evropske državljane. Smo del liberaliziranega globalnega trga, ki hkrati podjetjem, skupnostim in potrošnikom prav tako ponuja novo tehnologijo iz Azije, ki tekmuje z evropsko tehnologijo predvsem zaradi nizkih cen. To ne pomeni, da ne smemo uvesti standardov za izboljšanje okolja, vendar se pri tem ne pretvarjamo, da to predstavlja rešitev za brezposelnost.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pozdravljam dejstvo, da je Evropski parlament danes sprejel poročilo o zaposlitvenih možnostih trajnostnega gospodarstva, ki ga je pripravila moja nemška kolegica Zelenih Elisabeth Schroedter. Kot je povedala po glasovanju, Zeleni že dolgo zagovarjajo stališče, da se Evropa zaveže resničnemu zelenem New Dealu, s tem ko pospeši prehod na zeleno gospodarstvo, kot edini razumni odziv na trenutno gospodarsko krizo. Zato je zelo dobrodošlo, da je velika večina poslancev v EP iz različnih političnih skupin podprla to poročilo, ki izpostavlja velik potencial za ustvarjanje novih zelenih delovnih mest in preoblikovanje obstoječih delovnih mest v zelena delovna mesta v Evropi in ki tudi vsebuje priporočila v ta namen.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čeprav podpiramo nekatera načela, ki jih vsebuje to poročilo, smo glasovali proti.

Razvoj novih delovnih mest v zelenih sektorjih, uporaba obnovljivih virov, obnovitev ekosistema in varčevanje z energijo so zaželeni in jih je treba podpreti. Vendar pa ne moremo dovoliti, da bi stroške prehodna na trajnostna delovna mesta preložili na naša podjetja, predvsem v tem času krize.

Za podjetja, ki jih zanima popoln ali delni prehod v sektor, ki je ekološko vzdržen, je treba zagotoviti vire financiranja. Prav tako je treba poenostaviti postopke za zamenjavo sistemov, ki povzročajo visoko stopnjo onesnaženosti s sistemi, ki imajo majhen vpliv na okolje, saj jim ljudje nasprotujejo, kar se pogosto dogaja v Italiji.

  Edward Scicluna (S&D), v pisni obliki. – Z veseljem podpiram to poročilo. Pomembno je, da gospodarska in socialna kriza ne odvrne držav članic od tega, da bi dosegle napredek k trajnejšemu, nizkoogljičnemu gospodarstvu, ki učinkovito uporablja vire. Tako bodo naša gospodarstva odpornejša, konkurenčnejša in manj odvisna od vse dražjega uvoza. Komisija mora posebno pozornost nameniti zelenim delovnim mestom, še posebej sedaj, ko je OECD navedel, da ima sektor naravnih dobrin in storitev potencial za zagotavljanje delovnih mest, kjer so potrebne najrazličnejše usposobljenosti in zmogljivosti, vključno z nizko kvalificiranimi delavci. Prav tako si želim, da bi države članice vzpostavile sisteme financiranja in finančne spodbude, s katerimi bi usmerjale mala in srednje velika podjetja k politikam zelenega zaposlovanja. Čeprav bo nova evropska strategija opredelila „zelena delovna mesta“ v širšem smislu, je treba razlikovati med nadzorovanjem onesnaževanja, recikliranjem, upravljanjem vodnih virov, ohranjanjem narave, proizvodnjo okoljskih tehnologij in tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov ter med raziskavami in razvojem na področju okolja. Z „zelenim“ gospodarstvom je mogoče zagotoviti gospodarsko rast in se spopasti z vse večjo negotovostjo v zvezi z delovnimi mesti, ki se je v zadnjih desetletjih pojavila v EU, predvsem med mladimi. Da bi to lahko uresničili, potrebujemo ustrezne programe usposabljanja in izobraževanja. Le tako bomo lahko razvili zaposlitvene možnosti novega trajnostnega gospodarstva.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Evropski svet je opredelil razvoj kot trajnostni razvoj, če izpolnjuje trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. V poročilu je veliko govora o ustvarjanju zelenih delovnih mest. Obstaja velik potencial za ustvarjanje novih delovnih mest na področju obnovljivih virov energije in to je izjemno pomembno dejstvo. V Evropi je Nemčija dober primer odgovornega izvajanja takšne politike. Pri prehodu na trajnostno gospodarstvo moramo pozornost prav tako nameniti socialni pravičnosti, saj bo s tem mogoče zagotoviti, da bodo državljani sprejeli spremembo. V zvezi s tem je pomembno tudi ustrezno usposabljaje in sistematično izboljševanje usposobljenosti delavcev. Pri trajnostnem razvoj je treba poleg okoljskih standardov spoštovati tudi standarde na področju zaposlovanja.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) V celoti podpiram poročilo o razvijanju zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva. Gospa Schroedter se sklicuje na opredelitev Mednarodne organizacije dela (MOD), ki navaja, da je delovno mesto zeleno, če prispeva k trajnostnemu upravljanju in socialni Evropi, s tem pa ta opredelitev vključuje več, kot le visoko tehnološka delovna mesta v energetskem sektorju in sektorju ravnanja z okoljem, na katera se sklicuje Komisija. Eden izmed ciljev je na primer ambiciozna, trajnostna industrijska politika, s poudarkom na energetski učinkovitosti, pa tudi na dostojnih, dobro plačanih delovnih mestih. Priporočeno je, da se v ta namen poveča vključenost industrije, da se regionalne oblasti spodbuja k prilagajanju zakonskega okolja, nadzornih instrumentov za tržno gospodarstvo, subvencij in javnih naročil, in da se zagotovi boljši ciljni odziv ne samo zaradi potrebe po novih sposobnostih in znanjih, ampak tudi po vzpostavitvi socialnega dialoga ali kolektivnih pogodbah v novih sektorjih.

V novih sektorjih obstaja močen pritisk na produktivnost, zelo malo pa je pripravljenosti po zagotavljanju dobrih delovnih pogojev. Zato je zelo težko prepričati delavce v tradicionalnih industrijah s tradicijo zanesljive socialne varnosti, da zamenjajo industrijo. Unija se je dolžna spopasti z globalnim segrevanjem, zato pa je potrebna dobra strategija za socialo pravičen prehod na bolj zeleno gospodarstvo.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki poziva k razvoju evropske zaposlitvene strategije za trajnostno gospodarstvo. Prav tako podpira pozive znotraj Sveta glede ponovnega pregleda subvencij, ki imajo negativen vpliv na okolje, hkrati pa poudarja potrebo po dostojnem delu.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o razvijanju zaposlitvenih možnosti novega trajnostnega gospodarstva, saj verjamem, da morajo države članice preiti na konkurenčno, učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika. Zato pozivam EU, da razvije trajnostno industrijsko politiko in vključi industrijski sektor v ekološke inovacije, da bi tako gospodarska rast bila manj odvisna od porabe virov in energije ter da bi bilo mogoče zmanjšati škodljive emisije. Če želimo ustvariti delovna mesta v ekološko učinkovitem gospodarstvu, moramo vlagati v energetsko učinkovitost, v uporabo obnovljivih virov energije in v zelene tehnologije pri zgradbah, v prometnem sektorju in kmetijstvu. Pozivam k razvoju evropske zaposlitvene strategije za doseganje trajnostnega gospodarstva, kot del strategije EU 2020, hkrati pa izpostavljam vlogo regionalnih oblasti pri tem.

Poleg tega pozivam k razvoju učinkovitih sistemov financiranja in davčnih spodbud, ki bi malim in srednje velikim podjetjem pomagali pri zagotavljanju zelenih inovacij in proizvodnih procesov. Verjamem, da lahko ima zaposlitvena politika ključno vlogo v boju proti revščini in socialni izključenosti, hkrati pa pozivam države članice, da za spodbujanje novih spodobnosti in znanj, potrebnih za ekološko učinkovit gospodarski razvoj, uporabljajo Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, izvajanje trajnostnega gospodarstva ni le ekološka nujnost; prav tako predstavlja enega izmed temeljnih stebrov naše strategije o socialni Evropi. Vendar pa bodo takšne spremembe obrodile sadove le, če bodo socialno pravične, bodo pripeljale do višje zaposlenosti, izboljšale delovne pogoje in povečale socialno varnost.

Zato mora trajnostno gospodarstvo poleg socialne in ekološke vzdržnosti, vključevati tudi tehnološko in gospodarsko vzdržnost. To ne bi smelo predstavljati nasprotja. Potrebujemo ustvarjalne ukrepe.

Za primer vzemimo energetsko učinkovitost. V Litvi je gospodarska kriza najbolj prizadela gradbeništvo. Večina starih zgradb v Litvi je zelo neekonomičnih – uvožena energija se uporablja neučinkovito, kar je razvidno tudi iz visokih računov za ogrevanje, ki jih prejemajo državljani.

Zelo verjetno je, da bodo nacionalni projekti za zagotavljanje izolacije in povečanje energetske učinkovitosti zgradb ponovno dovedli denar na trg prek plač in naložb v gradbeništvu. Istočasno pa bo to Litvi omogočilo, da bo manj odvisna od uvožene energije.

Seveda je to samo en primer in ni nujno, da velja za vse države članice. Vendar pa ponazarja, da moramo še posebej v času krize razmišljati ustvarjalneje in združiti napore tam, kjer moramo vzpostaviti temelje za trajnostno prihodnost.

Poročilo: Rafal Trzaskowski (A7-0216/2010)

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Podprla sem to poročilo o EGP-Švica: Ovire pri dokončnem oblikovanju notranjega trga, predvsem zaradi tega, ker izpostavlja in spodbuja Evropsko komisijo k najrazličnejšim ukrepom, namenjenim lajšanju in poglabljanju gospodarskega sodelovanja med Evropsko unijo in Švico. Poročilo predvsem opozarja, povsem upravičeno, na nepotrebno zapleten sistem 120 dvostranskih sporazumov v posameznih gospodarskih sektorjih med Švico in EU. Težnja, da bi po svojih najboljših močeh poenostavili in približali zakonodajo, je dobra, predvsem z vidika odpravljanja ovir, ki podjetjem EU preprečujejo dostop na švicarski trg in obratno. Poročilo na primer izpostavlja povsem nepotrebno pravno zahtevo, da podjetja, ki vstopajo na švicarski trg, zagotovijo finančno garancijo. Menim, da je to odvečna ovira, ki jo je treba odpraviti in ki je v poročilu tudi povsem upravičeno omenjena.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj sta popolno uveljavljanje notranjega trga in njegovo učinkovito delovanje tako pomembna za EU, kot za njene trgovinske partnerice, predvsem za države članice Evropskega združenja za prosto trgovino. Model gospodarske integracije Švice – po obsegu četrte najpomembnejše trgovinske partnerice EU – ne temelji na pristopu, ampak na dvostranskih panožnih sporazumih. To dejstvo predstavlja dodatne probleme zanjo, saj v nasprotju s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru, v teh dvostranskih sporazumih ni nobene določbe o avtomatskih mehanizmih za prilagoditev njihove vsebine v skladu s spremembami ustreznega pravnega reda EU.

Kljub pozitivnemu poteku v zvezi s sporazumom o prostem pretoku oseb med državami članicami EU in Švico, obstajajo vprašanja glede izvajanja tega sporazuma, kar zahteva dodatno pozornost. Zato menim, da morajo biti določene vse možnosti, namenjene boljšemu izvajanju FMPA, med drugim tudi boljše usklajevanje pri izvajanju in večja konvergenca med zakonodajo Unije in švicarsko zakonodajo na področju notranjega trga.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Švica ima zgodovino in posebne značilnosti, ki se ne odražajo le v načinu notranjega vodenja, ampak tudi v načinu, kako se je odločila sodelovati z drugimi državami ter v zadržkih in ugovorih, ki jih nalaga v zvezi s temi odnosi. Odpor Švice po vključevanju v večje mednarodne organizacije ali vstopu v trajne zavezujoče pogodbe, ki vplivajo na njen pravni sistem, je dolgoleten, prav tako pa ni ničesar novega v zvezi z njeno prednostno obravnavo svojih državljanov in podjetij, ki imajo sedež v državi na škodo tuje konkurence, ki je zaradi tega pogosto deležna nerazumnih pravnih ali upravnih ovir.

Kljub temu je Švica pomembna partnerica Evropske unije in je že podpisala več kot sto dvostranskih sporazumov, ki urejajo odnose med njima. Čeprav odločitev Švice, da bo ostala izven Evropskega gospodarskega prostora ni pomagala pospešiti in olajšati gospodarskih odnosov EU s to državo, prav tako ni preprečila, da bi bili doseženi na celovit pozitiven način. Upam, da se bodo ti odnosi okrepili in poglobili.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Štiri države članice (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica) Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta) so veliki trgovinski partnerji EU – Švica in Norveška sta po obsegu četrti oziroma peti najpomembnejši trgovinski partner EU in spadata v skupno kulturno območje z vidika temeljnih vrednot ter kulturne in zgodovinske dediščine.

Ker bi lahko novi predpisi Lizbonske pogodbe upočasnili izvajanje zakonodaje na področju notranjega trga v državah Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in Efte, se strinjam s tem, da mora Komisija formalizirati postopek priglasitve novih predpisov in zakonodaje EU, ki sodijo v področje sporazuma EGP, ter tako skrajša obdobje med sprejemom nove zakonodaje in njenim morebitnim prevzemom v državah EGP/Efte.

Prav tako se strinjam, da morajo biti parlamenti v državah EGP/Efte tesneje povezani z zakonodajnim postopkom EU pri predlogih, ki so pomembni za EGP. Zato predlagam, da Komisija nacionalnim parlamentom držav EGP/Efte zagotovi zakonodajne predloge, ki jih z namenom posvetovanja pošilja nacionalnim parlamentom držav članic EU.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Kot predsednik delegacije Evropskega parlamenta za odnose s Švico in EGP, dobro poznam vprašanja, izpostavljena v tem poročilu. V Evropskem združenju za prosto trgovino so štiri države članice: Švica, Islandija, Norveška in Lihtenštajn. Leta 1994 so s podpisom sporazuma EGP del notranjega trga postale tri od teh štirih držav. Švica se je na referendumu odločila, da ne bo sodelovala v EGP s 50,5 % proti in 49,7 % za. Se tem se je odločila, da bo imela s preostalo Evropo ločene odnose. Švica je z EU sklenila približno 120 dvostranskih sporazumov.

Ti sporazumi se nanašajo na prost pretok oseb, cestni promet, civilno letalstvo, znanstvene raziskave, tehnične ovire pri trgovanju, trge javnih naročil in kmetijske zadeve. Švica je druga najpomembnejša gospodarska partnerica EU, v švicarskih podjetjih pa je zaposlenih več kot milijon ljudi po vsej EU.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, saj pozdravljam napredek, ki je bil dosežen pri liberalizaciji čezmejnega zagotavljanja storitev med EU in Švico in zlasti pozitivne učinke sporazuma o prostem pretoku oseb. Stalno naraščanje števila napotenih delavcev in samozaposlenih ponudnikov storitev iz EU, ki delujejo v Švici, med letoma 2005 in 2009 (po statistikah je v EU ali državah EFTA približno 200 000 čezmejnih delavcev, ki se vsak dan odpravijo na delo v Švico), se je izkazalo koristno za obe strani. Verjamem, da bi morala švicarska vlada in organi posameznih kantonov v obdobju, ki je pred nami, uporabiti izkušnje EU in EGA na področju deregulacije storitvenega sektorja in sicer s prenosom direktive za storitve.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Švica je skupaj z Islandijo, Norveško in Lihtenštajnom del Evropskega združenja za prosto trgovino in pomembna trgovinska partnerica EU. Vendar pa so Islandija, Norveška in Lihtenšajn še bolj utrdili svoje trgovinske odnose z EU, ko so sprejele Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Ker je Švica po obsegu četrta najpomembnejša trgovinska partnerica EU, je sprejetje sporazuma EGP zelo pomembno. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. − (DE) To poročilo ne namenja dovolj pozornosti suverenosti Švice. Zato sem glasoval proti predlogu Komisije.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nujno je treba vzpostaviti resničen Evropski gospodarski prostor, kot je navedeno v Pogodbi iz Porta.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zeleni smo podprli to poročilo, ki vključuje vrsto pripomb glede ovir za izvajanje predpisov na področju notranjega trga v Švici in državah EGP. Predvsem vsebuje naslednje ideje: Evropska komisija bi morala po uveljavitvi Lizbonske pogodbe zagotoviti nacionalnim parlamentom vseh držav EGP EFTA zakonodajne predloge, ki so poslani v obravnavo v nacionalne parlamente EU. Države EGP EFTA naj namenijo ustrezna sredstva za izvajanje direktive za storitve, predvsem za vzpostavitev enotnih kontaktnih točk, prav tako pa naj okrepijo sodelovanje v razpravah, med drugimi predlogi, o direktivi o pravicah potrošnikov.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovali smo za to poročilo, saj odpravlja ovire za prosto trgovino med državami EU in pomembnimi evropskimi trgovinskimi partnericami.

Prepričani smo, da bi lahko obsežnejše izvajanje predpisov na področju notranjega trga v Švici pozitivno vplivalo na naša podjetja in delavce, kar se še posebej nanaša na Italijo. Pozdravljamo odločitev, da se je Švica že odločila in znatno zmanjšala bančno tajnost, da bi tako zadovoljila potrebi po preglednosti, kot jo je k temu pozvala Evropska unija.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki priporoča večje sodelovanje in izmenjavo dobrih praks, skupaj z nasveti glede sprememb, ki jih je treba izvesti po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Poročilo predstavlja obetajoče besedilo in navaja povprečni primanjkljaj pri prenosu v višini 0,7 %, kar se približno ujema z državami članicami EU.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zelo sem vesel, da je bilo to poročilo v Parlamentu sprejeto s tako veliko večino. Upam, da vaši glasovi za sprejetje prav tako pomenijo, da podpirate, tako kot podpiram tudi sam, dva osnovna cilja poročila. Prvič, sam in Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov smo želeli na program odbora, ki obravnava bistvo EU – notranji trg – vključiti države Evropskega gospodarskega prostora, ki niso članice EU in Švico. Upam, da bodo te partnerice, saj so nenazadnje največje gospodarske partnerice Unije, tam vedno tudi sodelovale. Drugi cilj je bil končno obravnavati posebne ovire za uresničevanje tega sodelovanja, predvsem tiste, ki obstajajo med Brusljem in Bernom. Upam, da bo glasovanje Parlamenta o tej zadevi prepričalo obe strani – Evropsko komisijo in oblasti Švicarske konfederacije – , da ponovno preučijo mehanizme s katerimi o trenutno urejeni medsebojni odnosi.

Poročilo: Pablo Zalba Bidegain (A7-0210/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Sporazumi o prosti trgovini omogočajo državam podpisnicam, da so deležne ugodnosti pri trgovanju z najrazličnejšimi produkti in krepijo svoje relativno moč. Zato sem vesela, da bo Evropska unija kmalu podpisala sporazumu o prosti trgovini z Južno Korejo. Vendar moramo biti vedno zelo pozorni pri pogojih predlaganih trgovinskih sporazumov. V tem primeru se moramo izogniti hitrim spremembam, ki bi lahko destabilizirale trgovinske tokove. Zato potrebujemo zaščitne klavzule, tudi za zaščito avtomobilske industrije. Vesela sem, da je bilo poročilo sprejeto, saj poziva poslance Evropska parlamenta, da omogočijo začetek preiskave o prilivu uvoza na zahtevo države članice, Evropskega parlamenta, domače svetovalne skupine, pravne osebe ali združenja, ki deluje v imenu industrije Unije in predstavlja vsaj 25 % industrije Unije, ali na pobudo Komisije. Če znatno povečanje uvoza določenega izdelka resno vpliva na evropske pridelovalce, je mogoče uvesti zaščitne ukrepe v obliki carin.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo o izvajanju dvostranske zaščitne klavzule sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo. Zaščitna klavzula bo ščitila evropsko industrijo in delovna mesta pred negativnimi vplivi, ki so posledica uvoza iz Koreje. Še posebej pomembna vidika sta pozorno spremljanje toka izvoza in hitro odpravljanje vseh nepravilnosti pri spoštovanju načela lojalne konkurence. Zato menim, da mora Parlament pokazati Svetu in Komisiji, da želi kar se da hitro sprejeti to uredbo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Parlament je odobril vključitev sprememb zaščitne klavzule v sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo. Vendar gre šele za prvo glasovanje: končno glasovanje je bilo preloženo na delno zasedanje 18.-21. oktobra, s tem pa bomo imeli dovolj časa, da s Svetom na prvi obravnavi dosežemo sporazum. Vse presoje vplivov Evropske komisije so pokazale, da bo imela Južna Koreja več trgovinskih koristi kot EU. Komisija nam lahko zagotovi vsaj verodostojno zaščitno klavzulo. Menimo, da je naša zahteva za regionalne zaščitne ukrepe utemeljena, saj lahko odprtje trga EU za izdelke iz Južne Koreje zelo različno vpliva na posamezne države članice. Veliko lažje je predvideti vpliv evropskega izvoza na državo s 50 milijoni prebivalcev (v primerjavi s 500 milijoni). Prav tako je ključnega pomena, da lahko Parlament in ustrezne industrijske panoge sprožijo preiskavo za namene varovanja in da ima Parlament večji vpliv pri odobritvi ali zavrnitvi zaščitnih ukrepov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Upam, da bo Sporazum o prosti trgovini med Evropsko unijo in Južno Korejo obojestransko koristen in da bo čim manj omejitev proste trgovine za obe strani. Zaščitni ukrepi so namenjeni preprečevanju resnih negativnih učinkov na industrijo EU. Dvostranski zaščitni klavzuli, ki vključuje v oktobru podpisan sporazum z Južno Korejo, je treba nameniti več pozornosti, da bodo ustrezno določeni najrazličnejši vidiki njenega izvajanja in da bo pregledna in hkrati vključevala tudi nasprotno stranko.

Ker predstavljajo te klavzule oviro za prosto trgovino, bi morale biti omejene na nuje stvari, da bi se tako bilo mogoče izogniti večji škodi, prav tako pa morajo biti sorazmerne in primerne razmeram, v katerih so bile pripravljene. Upam, da bo evropska industrija vse bolj stabilna in ustvarjalna, da se nam ne bo treba zatekati k tej možnosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Ta predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta predstavlja pravni instrument, potreben za uveljavitev zaščitne klavzule v Sporazumu o prosti trgovini med EU in Korejo (FTA). 15. oktobra 2009 je bil med EU in Republiko Korejo sklenjen sporazum o prosti trgovini. Sporazum vsebuje dvostransko zaščitno klavzulo, ki zagotavlja možnost ponovne uvedbe najugodnejše stopnje dajatve, kadar se zaradi liberalizacije trgovine uvoz tako poveča in poteka pod takšnimi pogoji, da povzroča ali predstavlja možnost resne škode za industrijo EU, ki proizvaja podobne ali neposredno konkurenčne izdelke. Da bi ti ukrepi zaživeli v praksi, je treba zaščitno klavzulo vključiti v pravo EU, saj je treba določiti procesne vidike uveljavitve zaščitne klavzule in pravice zainteresiranih strani.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sprejetje te zaščitne klavzule, ki označuje tragične posledice liberalizacije in deregulacije svetovne trgovine, ne odpravlja nevarnosti in pomislekov, ki so povezani s prosto trgovino med EU in Južno Korejo in se nanašajo na prihodnost najrazličnejših sektorjev gospodarske dejavnosti. To še posebej velja v nekaterih državah članicah, kot je Portugalska in v regijah, ki so najbolj odvisne od teh sektorjev.

Ne pozabimo na industrijo tekstila in oblačil, ki je še posebej prizadeta zaradi tega sporazuma; spomnimo se študije Generalnega direktorata za zaposlovanje in Eurofund, ki predstavlja scenarije, po katerih naj bi se v tem sektorju do leta 2020 število delovnim mest v Uniji zmanjšalo za 20 do 25 %, pri tem pa izpostavlja tudi scenarij po katerem bi bilo v Evropski uniji izgubljenih 50 % trenutnih delovnih mest. Prav tako se spomnimo sektorjev, kot sta industrija elektronike in sestavnih delov za motorna vozila.

Neoliberalni fundamentalizem EU še naprej žrtvuje delovna mesta in proizvodno zmogljivost na oltarju proste trgovine, samo zaradi dobičkov svojih multinacionalk; še naprej povečuje primanjkljaj in spodbuja zunanjo odvisnost od tujih trgov, kot tudi kronična in vse večja nesorazmerja v trgovini. Ta ideologija še naprej opravičuje napade na pravice delavcev, socialni damping in uničenje več milijonov malih proizvajalcev ter številnih malih in srednje velikih podjetij.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ta sporazum je prvi trgovinski sporazum, sklenjen po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, prvi sporazum, ki ga bo odobril Evropski parlament, zato je pomembno, da Parlament jasno poudari svoje stališče. Da bi potrdili nove pristojnosti Parlamenta pri oblikovanju trgovinske politike EU, smo glasovali za spremembe, ki jih je danes predložil parlamentarni Odbor za mednarodno trgovino (INTA), nismo pa glasovali za besedilo resolucije, kot celoto, da bi tako s Svetom lahko dosegli boljši sporazum. Boljši sporazum, pri katerem je treba ponovno pogledati številne točke: želimo resnično zaščitno klavzulo, s katero bo mogoče obravnavati regionalna nesorazmerja med različnimi državami članicami EU in s katero bo predvsem mogoče preprečiti razmere, v katerih bi lahko nastale „resne posledice“ za proizvajalce v Evropski uniji. Tu je tudi vprašanje pravice Parlamenta, da sproži pobudo o preiskavi v skladu z zaščitno klavzulo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo je zelo pomemben za gospodarski razvoj držav članic EU. Da ne bi prišlo do izkrivljanja in da bi bilo zagotovljeno ravnotežje med uvozom in izvozom za obe strani, potrebujemo dvostranske zaščitne klavzule. S temi klavzulami lahko preprečimo resno škodo, ki bi morebiti lahko nastala za industrijo EU v primeru prekomernega povečanja uvoza nekaterih izdelkov. Zato moramo prej omenjene zaščitne ukrepe vključiti v zakonodajo EU, da bi bilo tako mogoče izvajati te ukrepe.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) V primerjavi z drugimi državami, s katerimi se je Evropska unija pogajala ali je že sklenila sporazume o prosti trgovini, ima nekdanja japonska kolonija Južna Koreja višje socialne standarde in standarde delovnega prava. Pomembno je in sorazmerno, da lahko uvede zaščitne klavzule za omejeno obdobje na regionalni ravni v posameznih državah članicah EU. Pretekle izkušnje so pokazale, da je pomembno, še posebej v zvezi z izvozom in uvozom blaga, da lahko posredujemo, tako da je mogoče izvesti vse potrebne strukturne prilagoditve ali podobne ukrepe.

Prav tako je ključno, da poteka nadzor nad izvozom in uvozom na tistih področjih, kjer obstaja največja možnost, da bo prišlo do vpliva, da bi se tako bilo mogoče izogniti znatni škodi za industrijske panoge v Uniji. Načeloma sklenitev trgovinskih sporazumov spodbuja gospodarsko rast znotraj EU in zato sem glasoval za poročilo.

  Cristiana Muscardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) V celoti podpiram besedilo resolucije, ki vzpostavlja regulacijo, s katero bo mogoče uveljaviti zaščitno klavzulo v primerih, ko bi uvoz iz Južne Koreje negativno vplival na Evropske proizvajalce in predelovalno industrijo, po uporabi Sporazuma o prosti trgovini.

Uporaba te klavzule na regionalni ravni omogoča ne le državam članicam, ampak tudi industriji in Parlamentu, da zahtevajo začetek preiskave, s katero bi bilo mogoče zaščititi evropski izvoz v zelo kratkem času. Z glasovanjem za resolucijo gospoda Zalbe bomo lahko sprejeli jasno in odločno stališče do Sveta, ter tako potrdili vlogo Parlamenta, ki je partner v evropskih trgovinskih politikah in ne le izvršitelj.

Zelo smo presenečeni, da je belgijsko predsedstvo na dnevni red naslednjega srečanja Sveta za zunanje zadeve uvrstilo predlog glede odločitve o podpisu in začasni uporabi pogodbe, še preden je Parlament začel z njeno obravnavo in preden je znan izid glasovanja v Parlamentu o zaščitni klavzuli, brez uradnega trialoga, čeprav se zaveda neznank, povezanih s končno vsebino. Jasno je, da je treba pozvati vse institucije, da izkazujejo večje medsebojno spoštovanje, kot je določeno v Lizbonski pogodbi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija je najzahtevnejše proizvodno območje pa tudi najprepustnejši trg na svetu. Te razmere imajo za posledico skrajno resne probleme, predvsem za naše proizvajalce, ki imajo včasih s tem, ko morajo spoštovati najrazličnejše zakone, ki jih močno obremenjujejo, višje proizvodne stroške, kot njihova konkurenca v drugih delih sveta. Če bodo ti konkurenti pridobili prost dostop do naših trgov, bo to predstavljalo sistem nelojalne konkurence, ki je ne proizvajalci ali predelovalci, industrija ali trgovci ne morejo prevzemati; to bo imelo kratkoročno zelo negativne posledice na evropsko družbo.

Zato z navdušenjem pozdravljam to poročilo o trgovini med Evropsko unijo in Južno Korejo. S tem ko vključuje določbo o dvostranski zaščitni klavzuli, s katero je mogoče preprečiti znatno škodo za evropsko industrijo v primeru velikega obsega uvoza, poročilo izpostavlja ta kronični problem in predstavlja začetek izvajanja ustreznih ukrepov, da bi ga bilo mogoče omejiti.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, 23. aprila 2007 je Svet pooblastil Komisijo, da začne pogajanja z Republiko Korejo z namenom, da sklene sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo.

Sporazum je bil podpisan 15. oktobra 2009. Vsebuje dvostransko zaščitno klavzulo, ki predvideva možnost ponovne uvedbe najugodnejše stopnje dajatve (MFN), kadar zaradi liberalizacije trgovine, povečanja uvoza do takšnega obsega – gledano absolutno ali relativno na domačo proizvodnjo – in poteka pod takšnimi pogoji, da povzroča, ali predstavlja možnost resne škode za industrijo EU, ki proizvaja podobne ali neposredno konkurenčne izdelke.

Da bi ti ukrepi zaživeli v praksi, je treba zaščitno klavzulo vključiti v pravo EU, tudi zaradi tega, ker je treba določiti procesne vidike uveljavitve zaščitne klavzule, kot tudi pravice zainteresiranih strani. Predlog za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta, ki je pred nami, predstavlja pravni instrument, potreben za izvedbo zaščitne klavzule v Sporazumu o prosti trgovini med EU in Korejo

  Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo je za EU zelo pomemben sporazum. Kot liberalci zelo pozitivno gledamo na sporazume o prosti trgovini in verjamemo v pozitivne učinke, ki jih imajo na evropsko gospodarstvo in trgovino. Zato smo zelo skeptični glede regionalnih zaščitnih klavzul, ki jih želi Evropski parlament vključiti v sporazum, kot način za omejevanje proste trgovine. Namesto tega želimo poudariti pomembnost proste trgovine za razvoj EU. Če želimo, da bo EU konkurenčna akterka na področju globalne trgovine, bi moral Evropski parlament olajšati in zagotoviti možnosti za trgovino s preostalim svetom s pomočjo sporazumom o prosti trgovini brez omejitev.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zeleni nismo predložili sprememb k osnutku poročila, ker se odmikamo od predloga, saj bomo glasovali proti Sporazumu o prosti trgovini s Korejo v takšni obliki na naslednjem postopku soglasne privolitve, zaradi tega, ker nasprotujemo okoliščinam, v katerih industrijsko podobo EU samovoljno določa en sam Sporazum o prosti trgovini. Poleg tega nasprotujemo dogovorjenim izjemam EU v Sporazumu o prosti trgovini, ki dovoljujejo izvoz potratnih avtomobilov v Korejo, ki ne ustrezajo strožjim omejitvam in rokom glede emisij CO2 v Koreji. Poleg tega menimo, da je namen strategije EU 2020 sprožiti industrijsko politiko na ravni EU, kar pa bi moral spremljati začasni moratorij na Sporazume o prosti trgovini, ki so v pripravi in ki bi lahko bili v nasprotju z vzpostavitvijo takšne politike.

Vendar pa v teh razmerah podpiramo oblikovanje strožjih varoval in to posebno varovalo bo postala osnova za vse druge Sporazume o prosti trgovini. Prav tako smo podprli poročevalca pri tem, ko je izrazil nestrinjanje z razmerami, v katerih bi bilo varovalo za Korejo oblikovano izključno za interese avtomobilske industrije ter s prizadevanji, da bi bil upoštevan celoten sklop trgovinskih odnosov in morebitnih potreb po obrambnih trgovinskih mehanizmih.

Poročilo: José Bové (A7-0225/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, za katerega sem bil odgovoren v Skupini naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, saj verjamem, da je potrebno za uravnoteženje odnosov, vzpostavljenih v verigi preskrbe s hrano, ter za zagotavljanje njihove preglednosti, ob sočasnem varovanju poštenega in konkurenčnega okvira dobre prakse in nadzornega sistema, s katerim bo mogoče zagotoviti njeno brezhibno delovanje. Upam, da bo Komisija upoštevala priporočila, ki jih je danes sprejel Parlament, in da se bodo odražala v zakonodajnem predlogu, ki nam bo predstavljen ob koncu leta.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Poročilo se omejuje na izjave o tragičnih razmerah v verigi preskrbe s hrano, ki so vsak dan slabše, in kritizira Komisijo zaradi pomanjkljivosti v njeni komunikaciji. Vendar pa sprejema komercializacijo hrane in predlaga rešitve znotraj okvira izboljšane konkurenčnosti, preglednosti in informacij na prehranskem trgu, ne da bi se dotaknilo osnovnega razloga za problem, ki je posledica kapitalistične proizvodne metode, ki malim in srednje velikim kmetijam jemlje sadove dela, delovnim potrošnikom pa njihove prihodke. V Grčiji je politika EU, PASOK in vlad Nove demokracije, naravnana proti navadnim ljudem, podpirala nadzor, ki so ga izvajali monopoli nad prehranskim trgom in nastajanje kartelov prehrambnih proizvodov, kot so mlečni izdelki in moka. Zaradi tega so se maloprodajne cene močno dvignile, kar je še dodatno povečalo ogromne dobičke prehrambne industrije, navadne, delavske družine pa si jih enostavno ne morejo privoščiti.

Potrebe po prehrani ljudi bodo zadovoljene le, če se bodo lahko delavski razredi, lastniki malih in srednje velikih kmetij ter razredi navadnih ljudi skupaj borili proti monopolom, s tem ko si bodo prizadevali za razbitje in odpravo politike, naravnane proti navadnim ljudem in njenim zagovornikom, za ponovno vračanje pristojnosti ljudem, kar bo omogočalo, da bodo sredstva za pridelavo družbena lastnina ter z organiziranjem načrtovane kmetijske pridelave na podlagi potreb delavskih in navadnih družin znotraj ovira gospodarstva za ljudi.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, glasoval sem za to poročilo, saj iz točke 3 izhaja, da so bili v zvezi s kmetijstvom uresničeni vsi cilji, ki so navedeni v Rimskih pogodbah (povečanje produktivnosti, zadostna preskrba s hrano, primerne potrošniške cene, stabilizacija trgov), z izjemo cilja, ki se nanaša na zagotavljanje primernega dohodka v kmetijstvu. Komisija bi morala to ustrezno upoštevati v vseh proračunskih predlogih.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Naši kmetje morajo imeti možnost, da zaslužijo dostojen dohodek za svoje delo, hkrati pa pridelujejo živila, ki ustrezajo strogim standardom kakovosti in so dostopna potrošnikom. Zahvaljujoč delu, ki ga je opravil Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, je poročilo gospoda Bovéja uravnoteženo in predlaga številne rešitve za te izzive. Krepitev organizacij proizvajalcev, zagotavljanje tipskih pogodb v nekaterih panogah in spodbujanje samourejanja: to so dobre rešitve, ki jih je po mojem mnenju vredno raziskati. Zato sem glasovala za poročilo.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Prihodki kmetov so v letu 2009 povprečno upadli za 12 %, operativni stroški pa so se povečali za 3,6 %. Glede na trenutne razmere kmetje ne bodo več dolgo delovati v verigi preskrbe s hrano – kjer so se cene, ki jih plačujejo potrošniki vse od leta 1996 povečevale 3,3 % letno.

Veriga preskrbe s hrano je celovita struktura, ki trenutno ne deluje učinkovito. Kmetje ne prejemajo ustreznega plačila za čas in naložbe, ki jih vlagajo v kakovostno pridelavo hrane. Če želimo, da bodo kmetje zagotavljali zanesljivo preskrbo s hrano v Evropi, moramo obravnavati tržna nihanja in popačenja v verigi preskrbe s hrano. Zagotoviti je treba pošten dohodek za kmete.

Zagotoviti je treba poštene cene za kmete, ustrezno preglednost trga in poštene maloprodajne cene za potrošnike. Komisija mora preiskati verigo preskrbe s hrano, sam pa podpiram tiste, ki želijo, da bi bila pozorno pregledana tudi porazdelitev marž, da bi tako bilo mogoče identificirati, kje točno v tej verigi prihaja do popačenj, ki negativno vplivajo na konkurenčnost.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Podprl sem to poročilo in pomislek, ki iz njega izhaja, glede razmer, v katerih so se znašli kmetje EU. Globalna gospodarska in finančna kriza ter nestanovitnost cen hrane in proizvodov sta kmetijskim proizvajalcem povzročile hude težave in nakazujeta, da potrošnikom ni zagotovljena poštena obravnava. Cene, ki jih dobijo kmetje, so se kljub 3,3-odstotnemu letnemu zvišanju cen hrane od leta 1996 zvišale le za 2,1 %, medtem ko so se operativni stroški povečali za 3,6 %, kar je dokaz za nepravilno delovanje verige preskrbe s hrano. Poleg tega se je povprečni dohodek kmeta v EU-27 zmanjšal za več kot 12 % v 2009, zaradi česar s svojim delom ne ustvarijo dovolj prihodka. Kljub temu morajo kmetje in agroživilska industrija še vedno proizvajati živila, ki izpolnjujejo izredno zahtevne kakovostne standarde, po cenah, dostopnih potrošnikom. Strinjam se, da potrebujemo več preglednosti v kmetijskem sektorju in da mora Evropska komisija prevzeti vodilno vlogo ter predlagati uvedbo obveznega letnega poročila največjih trgovcev, predelovalcev, trgovcev na debelo in drobno o njihovem tržnem deležu.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Pri vsaki krizi na področju kmetijstva kmetje in potrošniki navajajo sledečo ponavljajočo se zahtevo: naj cene in prihodki kmetov enkrat za vselej postanejo pregledni za vse v verigi kmetijske pridelave. Tudi to poročilo sledi temu, zato ga pozdravljamo. Žal pa obžalujem, da je bilo, le za nekaj glasov, zavrnjen predlog o odobritvi prednostne obravnave zadružnikov, malih in srednje velikih podjetij ter organizacij proizvajalcev pri oddaji javnih naročil.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. − (IT) Preglednost, konkurenčnost in oskrba so le nekateri vidiki, ki jih je obravnaval gospod Bové, ki poziva Komisijo in Svet, naj posredujeta in izboljšata delovanje verige preskrbe s hrano.

Odločila sem se, da bom glasovala za poročilo gospoda Bovéja, saj sem trdno prepričana, da morajo ukrepi za izboljšanje učinkovitosti verige preskrbe s hrano vključevati tudi odpravo nepravičnih poslovnih praks, spremljanje cen ter večjo vključenost proizvajalcev in potrošnikov v oblikovanje meril kakovosti in razvoj lokalnega gospodarstva.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Glasoval sem za poročilo „Pošteni prihodki za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi“, ker verjamem, da bi temu vprašanju morali posvečati več pozornosti v okviru Evropske Unije. Vendar pa imam glede tega poročila zadržek. Menim, da je napaka, da ne posveča več pozornosti neenaki pogajalski moči kmetov v primerjavi s predelovalci. Medtem, ko je živilskopredelovalna industrija povezana in gospodarsko močna, so kmetje pogosto nepovezani in v neizogibno slabšem položaju, ko pride do poslovnih pogajanj. Kljub temu želi Komisija podpreti večje vključevanje živilskopredelovalne industrije na notranji trg v okviru spodbujanja konkurence v evropski verigi preskrbe s hrano.

Poročilo skoraj ne omenja, kako zagotoviti, da bodo kmetje enakopravni z živilsko industrijo in poslovnimi verigami. Prav tako me je presenetila zahteva po zaustavitvi razvoja nacionalnih in regionalnih sistemom označevanja porekla, ki naj bi jih v sklopu politike kakovosti nadomestil nov okvir geografskih označb. Po mojem mnenju bi regionalni sistemi označevanja lahko bili ustrezen dodatek evropskemu sistemu označevanja, če pri tem ne omejujejo prostega pretoka blaga na notranjem trgu.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes, 7. septembra sprejel to poročilo o cenah živil in prihodkih kmetov v Evropi. To poročilo je rezultat obsežnega sodelovanja med vsemi političnimi skupinami, h kateremu je znatno prispevala skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov).

Pozdravljam predloge, namenjene Evropski komisiji, glede okrepitve položaja proizvajalcev pri njihovih pogajanjih z distributerji. Strinjam se s poročevalcem, ki poziva k sprejetju evropskega konkurenčnega prava, da bi tako bilo mogoče preprečiti zlorabo prevladujočega položaja.

Menim, da je predlog glede oblikovanja tipskih pogodb, ki vključujejo določbe o obsegu in ceni, ki bodo omogočile kmetom, da prejmejo poštene prihodke, pomemben. Potrebujemo novo ureditev trga, ki bo skupni kmetijski politiki zagotovila inštrumente, s katerimi se bomo bolje borili proti krizam.

Tako kot pri ribištvu in proizvodih iz akvakulture, tudi tu veliko pozornost namenjam spodbujanju kakovostnih izdelkov in trajnostne proizvodnje. Da bi bilo mogoče preprečiti nelojalno konkurenco, je pomembno, da izdelki, uvoženi iz tretjih držav, izpolnjujejo iste zahteve, kot evropski izdelki.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. − (PT) Zaradi težav v verigi preskrbe s hrano na evropski in globalni ravni moramo nujno poiskati rešitve. Poročilo predlaga nekaj rešitev, od katerih bi izpostavila potrebo po spodbujanju večje dodane vrednosti evropske agroživilske proizvodnje; pomembnost obravnave ukrepov za odvračanje od zlorab, kot so uvedba kazni in „imenovanje ter izpostavljanje“ podjetij, ki ne delujejo skladno; in ustanovitev evropskega observatorija za kmetijske cene in marže. Prav tako menim, da je bistveno spodbujati racionalizacijo verige preskrbe s hrano, da bi zmanjšali okoljski vpliv prevoza hrane, spodbujali trženje lokalnih živil in razvili gospodarstvo na podeželju na trajnosten način.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Bovéja, ne le zato, ker je na pravi poti in vsebuje zelo pomembne informacije, ampak tudi zato, ker vsebinsko prazno besedilo Komisije dopolnjuje s številnimi pomembnimi spremembami. Poročilo spodbuja raznolikost proizvodov, kulturno dediščino v kmetijstvu, maloprodajna mesta, kjer kmetje neposredno prodajajo izdelke, delovna mesta in financiranje malih in srednje velikih kmetij ter zadrug na način, s katerim bo mogoče zagotoviti prehrambno samozadostnost in varstvo okolja. Poudarja potrebo po zaščiti poštenega prihodka za kmete in s tem poziva Komisijo, da upošteva vse proračunske predloge. Poročilo teži k izboljšanju zakonskega okvira za zasebne oznake kakovosti, da bi se bilo mogoče izogniti njihovemu povečanju, potrošnikom zagotoviti večjo preglednost, proizvajalcem pa lažji dostop do trga.

Poročilo prav tako poziva, da se na ravni Skupnosti prepove prodaja pod nabavno ceno in spodbuja Komisijo, naj pregleda merila, ki se trenutno uporabljajo za ocenjevanje protikonkurenčnega obnašanja, saj kljub temu, da je indeks Herfindahl mogoče uporabiti za ocenjevanje monopolističnih tveganj, le ta ne more dati realne slike o protikonkurenčnih dogovorjenih in oligopolnih praksah, ki so, kot kaže, del stvarnosti velikih organiziranih maloprodajnih verig.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glavni cilj skupne kmetijske politike (SKP) je vedno bil zajamčiti poštene prihodke za kmete. Po pregledu, ki ga je sprožila Komisija, so bila v prvotnem načelu ugotovljena številna neskladja, ki jih ne moremo spregledati. Naši kmetje so prepričani, da je njihovo delo v ekonomskem smislu podcenjeno.

Na njihov prehod iz prve faze v verigi preskrbe s hrano, da bi tako postali pomembni akterji v drugi fazi, se danes ne gleda več, kot na odločilen dejavnik za stabilizacijo končne cene, ki naj bi jo plačali potrošniki. Nadzirati je treba nihanja cen blaga, ki prizadenejo le potrošnike. Menim, da bi bilo dobro ponovno pregledati, kako blago potuje po verigi preskrbe s hrano, da bi tako bilo mogoče preprečiti zvišanje cen blaga, ki ni skladno s pošteno porazdelitvijo stroškov glede na opravljeno delo.

Preveriti je treba, ali se neskladnost stroškov izdelka med prvimi in zadnjimi fazami verige preskrbe s hrano povečuje in s tem škoduje potrošnikom. Lahko se pojavi nevarnost dajanja izdelkov na trg po višjih cenah, ki ne bi odražale povečanja kakovosti. Da bi bilo mogoče zagotoviti poštene prihodke za vse subjekte v verigi preskrbe s hrano, morajo potrošniki odigrati vodilno vlogo.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glede na to, da je kmetijstvo eden izmed sektorjev, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, menim, da mora Evropska komisija vzpostaviti in zagotoviti ukrepe, namenjene spodbujanju kmetov, da bi dosegli trajnostno in etično pridelavo, kot tudi zagotavljanju nadomestil za opravljene naložbe. S tem bi bilo doseženo ravnovesje, ki bi pripomoglo k izboljšanju delovanja evropske verige preskrbe s hrano.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kriza s hrano ter posledična nestabilnost cen hrane in osnovnih izdelkov, so sprožile pomisleke glede načina, na katerega delujejo verige preskrbe s hrano na evropski in svetovni ravni. Prav tako izpostavljajo razliko med 3,3 % letnim povečanjem cen hrane in 2,1 % povečanjem cen, ki jih prejmejo kmetje, v primerjavi s 3,6 % povečanjem njihovih izdatkov; to odraža pomanjkanje preglednosti cen v verigi preskrbe s hrano. Za vsebino tega poročila sem glasoval zato, ker verjamem, da uravnoteženi trgovinski odnosi ne bi zagotovili le boljšega delovanja verige preskrbe s hrano, ampak bi koristili tudi kmetom.

Zato še enkrat ponavljam, da bi temeljni cilj skupne kmetijske politike moral biti ohranjanje konkurenčnosti evropskega kmetijstva in podpora kmetijstvu v EU, da bi tako bilo mogoče zagotoviti pridelavo hrane na lokalni ravni in uravnotežen ozemeljski razvoj. To pa mora biti uresničeno, ne da bi pri tem bila zanemarjena možnost zagotavljanja poštenih prihodkov v kmetijstvu. Proizvodne sisteme, ki so trajnostni in etični, je mogoče spodbujati le, če kmetje prejemajo ustrezno plačilo za naložbe in zaveze na teh področjih.

  Marielle De Sarnez (ALDE), in writing. – (FR) Evropski parlament je pozval k bolj poštenim prihodkom za kmete v sklopu boljšega delovanja verige preskrbe s hrano. Ni sprejemljivo, da so prihodki kmetov vedno manjši, medtem ko se prihodki prehrambne industrije, multinacionalnih veletrgovcev in prodajalcev na drobno povečujejo. Zato pozivamo Evropsko komisijo, naj uvede nekaj praktičnih ukrepov (za boj proti prevladujočemu položaju, zlorabam poslovnih in pogodbenih praks, zamudam pri plačilu in tako dalje), da bi tako vzpostavili pregledno, učinkovito gospodarstvo, v katerem se blago prodaja po pošteni ceni, kmetje pa imajo pošten dohodek.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, saj obravnava problem nepravičnega razdeljevanja dobičkov znotraj verige preskrbe s hrano, še posebej v zvezi s poštenimi prihodki kmetov.

Povprečen prihodek kmetov se je v letu 2009 v EU-27 zmanjšal za 12 %, medtem ko se potrošniki soočajo z nenehnim zviševanjem cen končnih izdelkov, ki jih kupujejo, kar ponazarja pomanjkanje preglednosti cen v verigi preskrbe s hrano, kot tudi vse višje nihanje cen blaga. Da bi bilo mogoče zaustaviti zlorabe supermarketov in predelovalne industrije, si moramo prizadevati za večjo preglednost v verigi preskrbe s hrano.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Načeloma podpiram to poročilo, saj verjamem, da obravnava najpomembnejše probleme v verigi preskrbe s hrano. Sprijazniti se moramo s stvarnostjo, da je v sistemu trenutno moč neenakomerno porazdeljena. Prodajalci na drobno imajo preveč moči, zaradi česar glavni pridelovalci cene le sprejemajo in jih ne postavljajo. Čeprav se strinjam z načeli tega poročila, imam kar nekaj zadržkov glede rešitev, ki jih je predlagal poročevalec. Ne verjamem v prekomerno urejanje. Več birokracije bo znotraj trenutnega sistema prineslo le še dodaten pritisk in strošek. Prav tako se ne strinjam, da bi organ na ravni EU nadzoroval vse tržne transakcije. Stroški, povezani s takim organom, bi bili previsoki.

Na ravni države članice bi to vlogo lahko opravljal varuh potrošnikovih pravic. Čeprav se strinjam z nekaterimi spremembami ECR, se bojim, da bi prehiter prehod na bolj odprti trg škodil proizvajalcem v mojem volilnem okraju. Njihovo nasprotovanje boju proti moči trgovcev v verigi preskrbe s hrano ne bo zagotovilo nadaljnje preskrbe s hrano glavnih proizvajalcev.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za predlog „pošteni prihodki za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi“, saj so za zagotavljanje poštenejših prihodkov za kmete, boljše preglednosti cen za potrošnike in boljše delovanje verige preskrbe s hrano potrebni ukrepi, predvsem s pomočjo zakonodajnih predlogov za odpravo nepoštenega razdeljevanja dobičkov znotraj verige preskrbe s hrano ter da bi se tako bilo mogoče odzvati na nihanje cen in zmanjšati ranljivost kmetov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi se strinjamo, da so kmetje zaradi določenih značilnosti njihovega dela še posebej izpostavljeni nihanju cen. Poročilo predlaga nekaj dobrih rešitev za njihovo zaščito, medtem ko druge le vzbujajo dvome. Prvič, obstaja nevarnost, da bo obvezno poročanje o tržnih deležev le birokratski ukrep. Nekaj pomislekov imam tudi glede izpostavljanja pojava zlorab prevladujočega položaja in nepoštenih praks v verigi preskrbe s hrano, kajti če se zlorabe in nepoštene prakse dejansko dogajajo, je treba za kaznovanje kršiteljev izvajati trenutne zakone na področju konkurence.

Ravno zaradi tega ne vidim nobene resnične potrebe po novih odnosi med pravili konkurenčnosti in skupno kmetijsko politiko. Glede zasebnih blagovnih znamk že vemo, da potrošnikom omogočajo večjo svobodo izbire, raziskave pa kažejo, da dajejo tem izdelkom prednost. Tako trg deluje. V tem poročilu tako obstajajo številna vprašanja, ki jih je treba še dodatno obravnavati.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Kmetje morajo imeti poštene dohodke. Nesprejemljivo je, da so se cene, ki jih dobijo kmetje, od leta 1996 zvišale le za 2,1 %, medtem ko so se operativni stroški povečali za 3,6 %. Cene hrane pa so se višalepo stopnji 3,3 % letno, kar pomeni, da so na slabšem ravno kmetje. Opazimo lahko, da se je povprečen prihodek kmeta v EU-27 zmanjšal za več kot 12 % v 2009.

V zvezi s kmetijstvom so bili uresničeni vsi cilji, ki so navedeni v Rimskih pogodbah – povečanje produktivnosti, zadostna preskrba s hrano, primerne potrošniške cene, stabilizacija trgov –, z izjemo cilja, da se zagotovi primeren dohodek v kmetijstvu. Zato pozivamo Komisijo, naj izboljša evropski mehanizem za spremljanje cen, da bi tako bilo mogoče zadovoljiti potrebe potrošnikov in kmetov glede večje preglednosti pri določanju cen hrane. Pozivam Komisijo, naj hitro izvede poskusni projekt za ustanovitev evropskega observatorija za kmetijske cene in marže ter naj ta instrument dopolni s podatki o cenah, maržah in količinah, za katerega sta Parlament in Svet v proračunu za leto 2010 določila 1,5 milijona EUR sredstev.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ne izpolnjuje pričakovanj, ki se lahko porodijo glede naslova. Besedilo vsebuje le malo predlogov – skoraj nič – glede tega, kako zagotoviti poštene prihodke za kmete in navaja le nedorečene ali celo dvoumne izraze; Komisiji prepušča, da predstavi predloge, ki bi jih moral predstaviti Parlament.

Kot prvo je za doseganje poštenih prihodkov za kmete potrebna jasna prekinitev s politikami liberalizacije kmetijskih trgov, o katerih se odloča v okviru reforme skupne kmetijske politike, kot tudi izključitev kmetijstva iz Svetovne trgovinske organizacije in „sporazumov o prosti trgovini“, katerih procesi so bili pozitivni za nekatera velika podjetja, vključena v verigi, za male in srednje velike kmete pa katastrofalni. Potrebujemo cenovno politiko, ki upošteva občutljivo naravo te dejavnosti in ki, med drugimi ukrepi, določa tudi pošteno minimalno plačilo kmetom.

Potrebujemo količinsko spremljanje uvoza; zagotovljena mora biti naklonjenost izdelkov iz EU in sicer s prednostno obravnavo lastne proizvodnje hrane in suverenosti pri preskrbi s hrano vsake države. Supermarketi se so dolžni prodajati pomembne kvote izdelkov domače proizvodnje iz vsake države, pri tem pa morajo biti posebej pozorni na nacionalne ravni kmetijsko-živilske odvisnosti, kot tudi njihovo trgovinsko in kmetijsko-živilsko uravnoteženost.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo gospoda Bovéja o boljšem delovanju verige preskrbe s hrano v Evropi predstavlja prvi pomemben korak za poštenejšo prerazporeditev prihodkov in priznanje prave vrednosti proizvajalcev, ki so bili v preteklosti najbolj prizadeti zaradi nepoštenih trgovskih praks. Verjamem, da moramo posredovati v sektorju ter tako uvesti ukrepe, namenjene povečevanju pogajalske moči pridelovalcev. Tako kot večino evropskih proizvajalcev, je tudi proizvajalce v moji regiji močno prizadelo neravnovesje prihodkov v verigi preskrbe s hrano in padec cen kmetijskih izdelkov, kar je vplivalo na mnoge pridelke in črede. Število kmetijskih gospodarstev, ki jih je bilo leta 2005 v Benečiji registriranih več kot 91 000, se je zmanjšalo za 14 %, predvsem je šlo za male pridelovalce; tiste, ki so za trg manj pomembni. Zato bom glasoval za samoiniciativno poročilo in upam, da mu bo sledil predlog Sveta, ki bo prav tako prilagojen izrednim razmeram, ki vplivajo na mnoge proizvajalce.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Pozdravljam to poročilo – , ki je bilo sprejeto danes – o izboljšanju delovanja verige preskrbe s hrano.

Nobenega dvoma ni, da v verigi preskrbe s hrani obstajajo problemi in da zaradi tega najbolj trpijo kmetje. Cene, ki jih prejemajo kmeti, morajo biti jasno in odkrito določene. Evropsko komisijo pozivam, da vključi predloge tega poročila v Sporočilo o skupni kmetijski politiki za obdobje po letu 2013, sporočilo, ki naj bi bilo objavljeno pozneje letos.

  Elisabetta Gardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, gre za zelo star problem, razmere pa so se z večjo močjo in koncentracijo verige preskrbe s hrano le še poslabšale.

Mali in srednje veliki kmetijski proizvajalci se borijo za dostojen prihodek, potrošniki pa se soočajo s stalnim višanjem cen. Nobenega dvoma ni, da pravila v verigi preskrbe s hrano narekujejo velike organizirane maloprodajne verige, partnerice, ki imajo vso pogajalsko moč. Zato je zelo pomembno, da v boju proti nepošteni trgovinski praksi izvedemo neposredne ukrepe in vzpostavimo mehanizme za preglednost cen, določene v tej direktivi, ki sem jo na glasovanju podprl. Vendar to še ne zadostuje, da bi kmetom zagotovili poštene stopnje dobička, kar je cilj SKP.

Še dodatno moramo izboljšati mehanizem za nadzor cen; zagotoviti pobude za ustanavljanje organizacij pridelovalcev, da bi tako povečali pogajalsko moč posameznih kmetij in izboljšali delovanje verige preskrbe s hrano, pri čemer moramo upoštevati raznolikost kmetij in posebnosti različnih tržišč.

Če povzamem, za zagotavljanje poštenih prihodkov za vsak člen v verigi preskrbe s hrano, se moramo lotiti zadeve učinkoviteje in na globalni ravni, še posebej, če želimo zagotoviti kakovost in zaščititi potrošnike.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Cilj kmetijske politike ne sme biti samo zagotavljanje dostopnih ali nizkih cen za potrošnike. Cilj mora biti tudi zagotavljanje poštenega prihodka za kmete, spodbujanje kratkih verig preskrbe s hrano, spodbujanje potrošnikov, proizvajalcev, predelovalcev in distributerjev, da razmišljajo „lokalno in sezonsko“ – kakovostni izdelki in tako naprej – in prenehanje izvajanja nekaterih praks, ki se jih poslužujejo posredniki ali distribucijski sektor.

Kot smo v Parlamentu že večkrat povedali, se kmetijstvo razlikuje od drugih gospodarskih dejavnost, saj ljudem zagotavlja hrano, ohranja krajino in ker predstavlja temelj civilizacije.

Kot tako ne bi smelo biti predmet pravil konkurence in nikakor ne mednarodnih pravil konkurence. Nezaslišano je, da so kmetijski pridelki, od katerih so odvisna življenja ljudi, obravnavani kot finančni produkti na zelo špekulativnem trgu. Poročilo gospoda Bovéja je korak v pravo smer. Škoda, da ga je zaradi proevropske večine v Parlamentu še vedno mogoče v veliki meri umeščati v zgrešen temeljni okvir Evropske unije in njene dogme.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Odločno sem glasovala za to besedilo, ki poziva Evropsko komisijo, naj sprejme posebne ukrepe, s katerimi bodo kmetje lahko deležni poštenih prihodkov, veriga preskrbe s hrano v Evropi pa bo bolje delovala. Gre za pomembno glasovanje, saj kmetje ne prejemajo poštenega plačila za to kar pridelajo, večkrat pa so ravno oni žrtve zlonamernih trgovinskih praks. To besedilo predstavlja napredek, saj navaja, da je treba uravnotežiti pogajalska izhodišča vseh strani in vzpostaviti lojalno konkurenco trgov za živila, da bi tako bilo mogoče zagotoviti poštene dohodke za kmete in preglednost cen za potrošnike. Zato pozdravljam sprejetje tega besedila, ki je pomemben korak naprej za kmete in potrošnike. Če želimo ohraniti dinamično kmetijstvo in če hočemo imeti v Evropi kakovostno verigo preskrbe s hrano, od katere imajo koristi potrošniki, morajo kmetje prejeti več za svoje proizvode.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to besedilo, saj bi lahko vplivi „pogodbenega“ kmetovanja, ki ga zahtevajo kupci, oslabili pogajalski položaj kmetov.

Če želimo glavne pridelovalce tesneje povezati z drugimi povezavami verige in za potrošnike zagotoviti preglednost cen, potrebujemo novo zakonodajo.

Predlog o pripravi tipskih pogodb, ki bi vključevale klavzule o količini in ceni, bi pridelovalcem omogočil, da okrepijo svoje pogajalsko izhodišče glede na ostale v verigi. Te tipske pogodbe bi lahko služile kot instrument pri preprečevanju praks, kot so sprememba pogodbenih pogojev, zamude pri plačilih in preprodaje z izgubo. V nekaterih sektorjih bi morale te pogodbe postati celo obvezne.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Bovéja o cenah hrane, ker moramo zagotoviti stabilne prihodke za kmete, hkrati pa zaščititi cene življenjskih potrebščin. Zaradi številnih nedavnih nihanj cen prehrambnih proizvodov, kot v primeru mleka, so bile izpostavljene resne razmere, v katerih so se znašli mnogi kmetje. Prodajne cene padajo in pridelovalci ne morejo več zaslužiti dostojnega dohodka. Na drugem koncu verige pa potrošniki nimajo nikoli koristi, če in ko se cene znižajo. Ko pa se cene dvigajo, tudi zaradi dejavnosti špekulantov, se to takoj prenese na končno ceno. Nujno potrebujemo večjo preglednost glede vloge posrednikov, predvsem velikih distributerjev.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. − Glasoval sem za to poročilo saj je prav neprijetno gledati kako velike multinacionalke goljufajo kmete. Blaginja mora biti pošteno porazdeljena v verigi preskrbe s hrano. Upam, da se bo Komisija hitro odzvala in predlagala mehanizme za reševanje vprašanj, ki se pojavljajo. Ta pobuda, če bo uveljavljena, bi močno olajšala preživetje kmetijskih skupnosti na Irskem in zato jo podpiram.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. − (DE) Podpiram poročilo gospoda Bovéja o boljšem delovanju verige preskrbe s hrano. Poročilo obravnava vprašanja, ki so ključnega pomena za prihodnji razvoj kmetijskega sektorja, s tem pa zagotavlja tudi nadzirano oskrbo zdrave, sveže hrane za evropsko prebivalstvo. Kmetje so predvsem zaskrbljeni zaradi preglednosti cen, lojalne konkurence, omejevanja zlorab kupne moči, izboljšanja pogodb, krepitve statusa skupnosti proizvajalcev in omejevanja špekulacij s kmetijskimi surovinami. Poročilo v času globalne gospodarske krize malim družinskim kmetijam pošilja jasno sporočilo Parlamenta. Poročilo je prav tako uperjeno proti vsem akterjem v verigi preskrbe s hrano, ki prispevajo k težavam z oblikovanjem cen. Rešiti moramo vprašanje visokih marž vzdolž verige preskrbe s hrano. Ne smemo dovoliti, da bi kmetje prejeli cene pri proizvajalcih, ki so nižje od njihovih stroškov pridelave.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) EU bo lahko imela močan kmetijski sektor, ki je lahko samozadosten, če bodo kmetje dobili poštene zaslužke in če to, kar pridelajo, prodajo po pošteni ceni. Vendar pa so se zaradi velikih pritiskov glavnih živilskih preskrbovalnih verig cene, ki jih prejmejo kmetje, znižale hkrati pa so se povišale cene pridelkov za potrošnike. Nujno je, da se povečanje cen za potrošnike odraža v cenah, izplačanih kmetom, saj bo le na ta način mogoče doseči uravnotežene poslovne odnose. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Marine Le Pen (NI), v pisni obliki. – (FR) Medtem, ko na eni strani pozdravljam dosežene sklepe v tem poročilu o katastrofalnih razmerah v evropskem kmetijstvu, pa na drugi strani obžalujem, da se edini predlog, ki nam je bil predstavljen, nanaša na več in več Evrope, več evropskih zakonov in več proevropskega, birokratskega posredovanja.

Glede na naše različne lokalne, regionalne in nacionalne identitete in tradicije ter bistvene razlike glede praks in potreb različnih gospodarskih in socioloških razmer, v katerih so kmetje EU, bi se morali vprašati o delu, ki so ga opravili zagovorniki Evrope. Imamo politiko, ki je neuspešna in ki je le še pospešila zapuščanje podeželja, kvazi monopol in nepoštene prakse velikih distributerjev in kupcev, skupaj z najrazličnejšimi oblikami špekulacij, ki uničujejo naše kmete.

Čeprav moramo vsekakor podpreti kmete, da bi prejeli poštene prihodke znotraj varne, bolje delujoče verige preskrbe s hrano, je to hkrati smiselno narediti na nacionalni ravni. Ponovno moramo nacionalizirati skupno kmetijsko politiko (SKP), ne da bi pri tem upoštevali liberalne, internacionalistične argumente Evropske komisije.

  Astrid Lulling (PPE), v pisni obliki. – (DE) Ker mi je bilo preprečeno, da bi spregovorila med razpravo o poročilu gospoda Bovéja in tako nisem mogla navesti razlogov, zakaj nisem glasovala zanj, želim še enkrat izpostaviti, da trenutno še vedno živimo v Evropski uniji in ne v Sovjetski zvezi.

Zato zavračam vse rešitve gospoda Bovéja, ki niso skladne z našim sistemov socialno tržnega gospodarstva.

Strinjam se, da obstajajo resne posledice problemov, kot so zloraba prevladujoče kupne moči, zamude pri plačilih, omejen dostop do trga in številne druge laži, ki se skrivajo za nepravilnim delovanjem verige preskrbe s hrano.

Zato moramo ukrepati in to smo tudi pripravljeni narediti. Kmetom moramo zagotoviti pošten prihodek, ne da bi prikrajšali predelovalno industrijo ali trgovino v svetu. Predelovalna industrija in trgovina se v nasprotju z nacionalnimi organi soočata z resničnim gospodarstvom. Če pa se pomoč, do katere so kmetje upravičeni in na katero vsekakor računajo, izplačuje z več kot 12 mesečno zamudo, bo ta graje vredna praksa prav tako negativno vplivala na prihodek kmetov, kot nekatere prakse, ki jih uporabljata predelovalna industrija in trgovina in ki jih moramo ponovno pregledati.

Če ne bodo uspešno odpravljene nedoslednosti, ki so v nasprotju s sistemom, ne bom glasovala za to poročilo.

  Marisa Matias and Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo za to resolucijo, saj vsebuje številne predloge, namenjene zagotavljanju ravnovesja med odnosi moči različnih akterjev, ki sodelujejo v verigi preskrbe s hrano in proizvodnje živil. Danes so najšibkejši člen v tej verigi male in srednje velike kmetije in brez poštenih prihodkov se ne bo mogoče uspešno spopasti z opuščanjem podeželja ter istočasno preoblikovati kmetijstva majhnega obsega in povezane predelovalne industrije z okoljskih vidikov.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Strinjam se z vsemi stališči, ki so navedena v poročilu gospoda Bovéja. Neproduktiven odnos Evropske komisije do kmetov in njena nenehna želja po dvigovanju davkov na pridelavo in oskrbo, prodajo in skladiščenje lahko pripeljeta do razmer, v katerih bi se lahko delež kmetijske pridelav v Evropi zmanjšal za 30 % na 50 % v primerjavi s trenutnim obsegom.

Evropejci bi tako bili povsem odvisni od oskrbe iz Kitajske, Indije, Južne Amerike in Rusije, kjer so stroški tega sektorja znatno nižji. Poročilo gospoda Bovéja pošilja Evropski komisiji jasno sporočilo, da poslanci v Evropskem parlamentu ne bomo dopustili gospodu Barrosu in njegovim komisarjem, da pritiskajo na kmete in jim odrekajo prihodek na račun javnih financ EU. Vse tiste, ki želijo kmetom otežiti in zaplesti življenje, moramo „s palico po roki“.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) V verigi preskrbe s hrano je nekaj narobe. Cene v trgovinah niso sorazmerne s cenami, ki jih prejemajo majhna kmetijstva za trdo delo. Vedno znova smo priče zlorabam moči prevladujočega kupca in nepoštenih praks. Kadar verige supermarketov na primer praznujejo obletnice ali izvajajo načrt prestrukturiranja, morajo to pokriti distributerji. Neusmiljeno se pritiska na mala podjetja, zaradi česar podjetja uporabljajo podlo goljufivo označevanje izdelkov, ki jim je pretekel rok, kar je doseglo višek v primeru Gammelfleisch & Co.

Če ne želimo, da bi se kmetijske regije še naprej krčile in bi se zmanjševalo število kmetov, potem je skrajni čas, da prenehamo z izplačevanjem kmetijskih subvencij velikim večnacionalnim kmetijskim koncernom in milijonarjem ter jih namenimo tistim, ki jih rabijo za preživetje. Če to zaradi centralizacije EU ni mogoče in če Bruselj krivi mehanizme preusmerjanja, potem je edina smiselna rešitev ponovna nacionalizacija kmetijskih subvencij. To poročilo ne bo prispevalo k izboljšanju razmer, čeprav vsebuje nekaj pravih pristopov. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za to poročilo, ker menim, da je pozitivno za italijansko prehrambno industrijo.

Predvsem je pomembno, da sprejmemo orodja, s katerimi bo mogoče podpreti razvoj kratkih verig preskrbe s hrano in trge, ki jih neposredno upravljajo kmetje, zaradi česar se bo zmanjšalo število posrednikov. To bo koristilo potrošnikom, saj bodo lahko izdelke kupovali po poštenejših cenah. Prav tako pozivam Komisijo, da sprejme resne ukrepe proti nelojalni konkurenci, ki negativno vpliva na male pridelovalce.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Zaradi gospodarske recesije in nestanovitnega podnebja, se evropski kmetje soočajo z neizogibnimi težavami. Zaradi nihanja cen osnovnih kmetijskih proizvodov in proizvodov živilskega sektorja prihaja do znatnih problemov. Sporočilo Evropske komisije omenja preglednost cen, konkurenco in izboljšano kakovost proizvodov, vendar manjkajo nekateri pomembni elementi, zato je danes sprejeta resolucija, v kateri Evropski parlament izraža svoje mnenje in opozarja na močno neizenačen pogajalsko moč, zaradi katere so različni udeleženci na kmetijskem trgu zlorabili obstoječe razmere ter pri tem izkrivili prihodke kmetov in sklepali nepoštene pogodbe ter kartelne dogovore, zelo pomembna. Glasovala sem za to resolucijo, saj verjamem, da moramo zagotoviti boljše delovanje verige preskrbe s hrano in si prizadevati za poštene prihodke kmetov, spodbujati preglednost cen po celotni verigi preskrbe s hrano, konkurenco, boj proti nihanju cen in za boljšo izmenjavo informacij med partnerji na trgu, ob upoštevanju novih izzivov, kot so podnebne spremembe in izguba biološke raznovrstnosti.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo gospoda Bovéja, ki obravnava trenutne težke probleme in vsebuje koristne ukrepe za njegovo blažitev. Sem pa glasoval proti členom, ki so namenjeni le spodbujanju gospodarske svobode in konkurenčnosti. Nikoli ne smemo pozabiti, da nam je na voljo le poštena gospodarska politika. To načelo je treba upoštevati tudi v kmetijstvu, kljub posebni naravi tega sektorja. Še enkrat bi rad izrazil osuplost nad tem, da se potočilo z ničemer ne sklicuje na politike razvoja podeželja. Upam, da bo Komisija vključila koristne ukrepe v prihodnje zakonodajne predloge.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. − (DE) Poročilo vsebuje nekatere zelo pozitivne in pomembne elemente, kot je poskus boja proti monopolom v kmetijskem sektorju, da bi tako bilo mogoče zagotoviti prihodek za male kmete. Vendar nasprotujem v poročilu navedenemu pristopu, ki vključuje reševanje problemov v kmetijskem sektorju s še dodatnim uvajanjem predpisov EU. To je napačna pot. Potrebujemo obsežen prenos pristojnosti nazaj na nacionalno in regionalno raven, kjer je treba najprej začeti reševati izzive. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za poročilo EU o poštenih prihodkih za kmete, saj še vedno nismo uresničili enega izmed ključnih ciljev skupne kmetijske politike EU – zagotavljanje ustreznih prihodkov za kmete. Čeprav so se cene hrane od leta 1996 vsako leto zvišale za 3,3 %, so se ponujene cene kmetom zvišale le za 2,1 %, medtem ko so se stroški poslovanja zvišali za 3,6 %, kar dokazuje neravnovesje v verigi preskrbe s hrano, ki je posledica prevladujočega položaja kmetijsko-živilskih trgovcev, uvoznikov, predelovalcev in prodajalcev. Zato verjamem, da moramo spodbujati razvoj gospodarskih združenj kmetov in oblikovanje zadrug, ker povečujejo vpliv in pogajalsko moč kmetov. Strinjam se s predlogi tega poročila za zagotavljanje večje preglednosti cen v živilskem sektorju; predvsem s tistimi, ki so namenjeni boju proti svetovnim špekulacijam s prehrambnimi proizvodi, nadzorovanju nihanja njihovih cen in zagotavljanju boljšega pretoka informacij o cenah ter sklepanju pogodb med partnerji na trgu. Še posebej pomembno je, da preprečimo zlorabo kupne moči v verigi preskrbe s hrano. Močno se strinjam s predlogom, ki ga je sprejel Odbor za kmetijstvo, o vzpostavitvi programov, s katerimi bi bilo mogoče spodbuditi prodajo izdelkov na lokalnih trgih in zagotoviti, da so organizacije kmetijskih proizvajalcev, zadruge ter mala in srednje velika podjetja prednostno obravnavana pri oddaji javnih naročil v verigi preskrbe s hrano. Obžalovanja vredno je, da je Parlament zavrnil ta predlog.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo zaradi razlogov, ki so navedeni v naslovu: zagotoviti poštene prihodke za kmete. Čeprav gre za enega izmed ciljev skupne kmetijske politike, je bil vedno deležen manjše pozornosti, kot drugi cilji, na primer večja produktivnost in globalna konkurenčnost evropske prehrambne industrije. Zavedam se dejavnikov, ki vplivajo na pravilno delovanje verige preskrbe s hrano v Evropi. Ti so postali očitni zaradi velikega nihanja cen blaga v agroživilskem sektorju.

Zdi se, da so ti problemi tesno povezani s povečano koncentracijo v sektorjih predelovalne industrije, pri trgovcih na debelo, prodajalcih in verigah supermarketov, njihovo vse večjo tržno močjo in različnimi praksami zlorabe moči prevladujočega kupca v verigi preskrbe s hrano. Strinjam se z navedbami poročevalca, ko pravi, da se je na te probleme mogoče najbolje odzvati z večjo preglednostjo cen v verigi preskrbe s hrano, s tem pa bi bilo mogoče povečati tudi konkurenčnost in se spopasti z nihanji, pa tudi izboljšati pretok informacij o ponudbi in povpraševanju med partnerji na trgu.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to poročilo, ker vključuje konkretne predloge za boljše delovanje verige preskrbe s hrano in zagotavljanje poštenih prihodkov za kmete.

Izboljšanje delovanja živilskih verig bi moralo vključevati naslednje elemente: razlikovanje in ponoven pregled higienskih predpisov na področju higiene; decentralizacijo in poenostavljanje sistemov potrjevanja in nadzora, spodbujanje neposrednih odnosov proizvajalec-potrošnik in kratkih verig preskrbe s hrano; sodelovanje proizvajalcev in potrošnikov pri določanju meril glede kakovosti in poštene trgovine, kot tudi meril v zvezi z okoljsko trajnostjo za prakse javnega naročanja živil (gostinske storitve), kot sredstvo za izboljšanje kakovosti živil in lokalnega razvoja gospodarstva ob sočasnem zmanjšanju „prehrambnega kilometra“ in odvisnosti agrokemičnih sredstev; velike izgube živil v vsej verigi preskrbe s hrano, ki v večini članicah znašajo do 30 % pridelanih in trženih živil; pomembnost evropskega programa pomoči v hrani v verigi preskrbe s hrano, ki hrano zagotavlja 43 milijonom revnih ljudi v Evropi, ki bi ga morali ponovno pregledati, da bi bilo tako mogoče zagotoviti tesnejšo povezavo med lokalnimi proizvajalci in potrošniki.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pozdravljam sprejetje poročila gospoda Bovéja, ki ne pozdravlja samo predlogov Komisije za spodbuditev ustanovitve organizacij kmetijskih proizvajalcev, ampak tudi navaja, da odbor poudarja, da mora ponovna preučitev zakonodaje na področju konkurence odražati različne ravni konkurenčnosti glede na trge in dobavne verige. Upoštevati je torej treba velikost neodvisnih lokalnih prodajalcev na drobno, trge, lokalne živilske verige in sisteme za delno samooskrbo s hrano. Evropska konkurenčna pravila bi morala izboljšati pogajalsko moč organizacij proizvajalcev, da bi lahko za svoje proizvode dosegali pošteno ceno.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo gospoda Bovéja, ker je treba zagotoviti večjo preglednost evropskega prehrambenega trga. Preskrbovalna veriga resnično ne deluje pravilno, od tega pa imajo največ koristi špekulanti. Evropski kmetje potrebujejo pošten in varen dohodek. Zato moramo zagotoviti, da v živilski verigi ne bodo vedno potegnili ta kratke. Da bi to lahko dosegli, jim moramo zagotoviti pošteno konkurenco.

  Christel Schaldemose (S&D), v pisni obliki. – (DA) V imenu danskih socialdemokratov v Evropskem parlamentu (Dan Jørgensen, Christel Schaldemose, Britta Thomsen in Ole Christensen). Danski socialdemokrati smo prepričani, da je nujno zagotoviti jasnost in preglednost cen hrane v EU. Vendar pa menimo, da ima to poročilo drugačen cilj, ki bi lahko povzročil povečanje sedanje kmetijske pomoči in nadaljnji centraliziran nadzor nad cenami hrane. Zato smo glasovali proti končni resoluciji, čeprav zagovarjamo potrebo po preglednosti cen hrane in porazdelitvi dohodka v prehrambenem sektorju.

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) Pozdravljam to poročilo kot pobudo, ki bo končno odprla vprašanje o dejanskem dogajanju v delovanju živilske verige v Evropi. Kmetje se srečujejo z neizprosnim nižanjem cen kmetijskih proizvodov v večini proizvodnih sektorjev, na drugi strani pa potrošniki plačujejo bodisi enake ali celo višje končne cene za končne proizvode v maloprodaji. Nedvomno je nujno okrepiti pogajalsko izhodišče proizvajalcev in potrošnikov ter na splošno odpraviti nesorazmerje v pogajalski moči med posameznimi elementi živilske verige. Ta tema bi morala biti vključena tudi v razprave o novi skupni kmetijski politiki. Glasovala sem za sprejetje tega poročila.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Z navdušenjem sem sprejel poročilo gospoda Bovéja o poštenih prihodkih kmetov in bolje delujoči verigi preskrbe s hrano. Med ceno, ki jo kmetje dobijo za svoje pridelke, in tisto, ki jo potrošniki na koncu plačajo zanje, je ogromna razlika. Kaj se zgodi s to razliko, lahko samo ugibamo. Zato je prav, da podpremo večjo preglednost v načinu določanja cen, tako za kmete kot za potrošnike. Poročilo poziva Komisijo, naj ugotovi, kolikšni so dejanski proizvodni stroški kmetov in kolikšno ceno imajo njihovi proizvodi, da se zagotovi preglednost pri stopnji dobička v vseh delih živilske verige. Kmetje ne smejo biti žrtve nepreglednega določanja cen s strani verig supermarketov.

Če bodo zneski dobička posrednikov in verig supermarketov pri določenem izdelku jasni, bodo imeli kmetje boljše pogajalsko izhodišče. Poleg tega bo boljša preglednost sistema pripomogla k zmanjševanju zlorabe moči verig supermarketov pri določanju cen. Preglednost in poštena konkurenca bosta tudi pripomogli k trajnostni živilski verigi. Zdaj Flandrija uvaža paradižnike iz Španije, Španija pa uvaža paradižnike iz Flandrije. Preglednejše cene in stopnje dobička bodo pripomogle k preprečevanju teh neučinkovitih in okolju škodljivih praks.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje odličnega poročila gospoda Bovéja, v katerem pozivamo k bolj poštenim prihodkom za naše kmete ter k preglednejši in učinkovitejši živilski verigi v Evropi. Vendar pa obžalujem večinsko stališče, ki sta ga sprejeli skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, saj sta z vrnitvijo h kompromisnim spremembam, o katerih smo se pogajali pred nekaj meseci, zavrnili določene temeljne odstavke tega poročila. Dejansko pa zavrnitev – med drugim tudi odstavka 52, ki poziva k prednostni obravnavi organizacij proizvajalcev, kmetijskih zadrug ter malih in srednje velikih podjetij pri sklepanju pogodb v okviru javnih naročil – ne dopušča nobenega dvoma; zdaj je jasno, da so prednost dobili interesi distribucijskih in predelovalnih sektorjev, in to na škodo naših proizvajalcev.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Vesel sem bil izida današnjega glasovanja. Z gospodarskega vidika so prostovoljna združenja proizvajalcev najučinkovitejši način za sodelovanje kmetov. Takšne organizacije povečujejo pogajalsko moč kmetov na trgu, jim omogočijo enakovreden nastop v pogajanjih z živilsko-predelovalno industrijo ter optimizacijo proizvodnje brez potreb po obsežni zunanji podpori. Da bi premagali konkurenco, morajo kmetje bolj sodelovati. Sodelovanje in usklajevanje v okviru organizacije proizvajalcev omogoča uvedbo cele vrste pobud, kot sta spodbujanje regionalnih proizvodov in organizacija kampanje obveščanja za potrošnike, obenem pa tudi zagotavlja raznolikost proizvodnje na trgu EU.

Poleg tega lahko skupine najbolje opredelijo potrebe na področju strateškega načrtovanja, racionalizacije stroškov, izboljšanja kmetijske učinkovitosti in organizacije prodaje kmetijskih proizvodov. Denar, porabljen za skupine proizvajalcev, bo koristno pripomogel k uporabi človeškega in investicijskega potenciala ter s tem tudi k prihodkom in tržnemu položaju kmetij.

Poročilo: Miguel Portas (A7-0236/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ker popolnoma podpiram stališče, da je treba pospešiti uporabo tega sklada. To še zlasti velja v času, ko se moramo odzvati na vse večjo brezposelnost zaradi gospodarske in finančne krize ter zagotoviti, da ESPG postane prožna in trajna oblika podpore.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, ESPG se je izkazal kot učinkovito orodje pri reševanju posledic finančne krize na ravni EU, zlasti na področju zaposlovanja. Povečanje števila prošenj za pomoč in težave s postopkom sproščanja sredstev in izvajanja zahtevajo hitre spremembe določb na področju postopkov in proračuna. Glasoval sem za to poročilo v upanju, da se bodo te spremembe zgodile hitro in brez odlašanja.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je namenjen podpori delavcem, predvsem tistim v regijah in panogah, ki jih je najbolj prizadelo novo globalizirano gospodarstvo. Letno je mogoče v ta sklad zagotoviti 500 milijonov EUR, ki so namenjeni vračanju ljudi na delo. Nujno moramo izboljšati financiranje in delovanje tega sklada: to moramo poenostaviti, da bo mogoče sklad hitreje in enostavneje mobilizirati. To je namen sprememb, ki sem jih predlagala v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve o tem poročilu. ESPG mora biti učinkovit instrument evropske socialne politike, ki je včasih pomanjkljiva. Menim, da jo moramo obdržati, vendar v poenostavljeni obliki in ravno zato sem podprla poročilo gospoda Portasa.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Popolnoma podpiram vsebino poročila, ki zahteva skrajšanje časa za izplačilo finančne pomoči Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji delavcem, ki so zaradi globalizacije ali gospodarske krize izgubili zaposlitev. Pomoč iz tega sklada je treba posredovati hitro in učinkovito, da imajo ti delavci od nje kaj koristi.

Jasno je, da bi se morale zamude pri uporabi tega sklada precej zmanjšati. Poročilo jasno opiše, kako je mogoče zmanjšati zamik med predložitvijo vloge in izplačilom denarja ter s tem izboljšati delovanje sklada.

Poleg tega pozdravljam zamisel, da se za sklad vzpostavi komunikacijska in upravna struktura na nacionalni ravni, ki bi bolje obveščala vse vpletene o statusu in izidu v zvezi z vlogami ter o postopku, ki sledi izplačilu denarja.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Podprl sem to poročilo. Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je bil prvotno predviden le kot način za blažitev negativnega vpliva globalizacije na najbolj ranljive in najmanj izobražene delavce v nekaterih panogah, ki so izgubili delo zaradi velikih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, ki so povzročile velike motnje v gospodarstvu. 1. junija 2009 je bilo njegovo področje uporabe razširjeno tudi na delavce, ki so izgubili delo zaradi gospodarske in finančne krize in v zvezi s katerimi je mogoče zaprositi za pomoč med 1. majem 2009 in 31. decembrom 2011. Čeprav se je v zadnjem času povečalo število vlog, je uporaba ESPG še naprej omejena na najrevnejše regije EU, kjer presežni delavci najbolj potrebujejo pomoč. Takšna neenakomerna uporaba ESPG je povezana z različnimi strategijami držav članic. Podpiram v dokumentu navedene določbe, da moramo finančno pomoč ESPG kar se da hitro in učinkovito zagotoviti, da bi tako lahko zagotovili pomoč kar največjemu številu delavcev. Pripraviti in odobriti moramo nove ukrepe, da bodo države članice lahko pripravile vloge za uporabo sredstev iz ESPG že ob napovedi namena kolektivnega odpuščanja in ne šele po njegovi uresničitvi in skrajšale čas, potreben za sprejetje odločitve o dodelitvi donacije.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je negativen vpliv gospodarske in finančne krize na zaposlovanje in trg dela v Evropi še vedno zelo velik, v različnih gospodarskih sektorjih pa smo še vedno priča množičnemu odpuščanju, tako da se tudi število držav članic EU, ki podajajo vloge za finančno podporo iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, dramatično povečuje. Vendar pa so sedanji postopki finančne pomoči preveč zapleteni in pridobitev sredstev predolgo traja. Zdaj mora država članica na izplačilo finančne pomoči iz ESPG čakati od 12 do 17 mesecev, kar pomeni, da večina odpuščenih delavcev finančne pomoči ne prejme pravočasno in tako postanejo žrtve posledic globalizacije in krize. Zato je nujno poenostaviti postopke tega sklada, saj bo le tako mogoče razpoloviti obdobje čakanja na finančno pomoč. Poleg tega je zelo pomembno, da ustanove EU zagotovijo tekoče in hitro sprejemanje odločitev o vprašanjih, ki zadevajo zagotavljanje finančne pomoči, saj lahko odlašanje s takšnimi odločitvami samo poslabša že tako težak položaj delavcev.

Pozivam tudi države članice, da si izmenjajo primere dobre prakse in se zlasti učijo od tistih držav članic, ki so že uvedle informacijska omrežja ESPG, v katera so vključeni socialni partnerji in zainteresirane strani na lokalni ravni, da je na voljo primeren sistem pomoči za primere množičnega odpuščanja.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Cilj Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je omejiti negativne učinke globalizacije na najranljivejše in najmanj usposobljene delavce, ki so zaradi gospodarskih vzrokov izgubili svoje delovno mesto. To je še zlasti nujno zaradi trenutne gospodarske krize. Dodana vrednost ESPG je v tem, da zagotavlja vidno, specifično in začasno finančno pomoč personaliziranim programom za ponovno zaposlovanje delavcev.

Ključnega pomena je, da se odstopanje, uvedeno junija 2009 za zagotavljanje pomoči delavcem, ki so delovno mesto izgubili zaradi gospodarske in finančne krize, podaljša do konca sedanjega večletnega finančnega okvira. Za pospešitev in poenostavitev postopkov je potrebno zagotoviti učinkovitejše usklajevanje med Komisijo in Evropskim parlamentom, da se tako skrajšajo roki za sprejetje odločitev.

Komisija bi torej morala upoštevati časovni razpored Parlamenta ter ga pravočasno obveščati o težavah, na katere naleti pri presoji vlog držav članic. Nazadnje pa upamo, da bo Komisija izboljšala svoje poročanje o uporabi ESPG in da bo Parlament redno obveščala o tem, kako države članice uporabijo finančne prispevke.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. − (PT) Glasovala sem za resolucijo, ker se strinjam z njenimi pozivi Evropski komisiji, da poskrbi za večjo učinkovitost Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), med drugim tudi za analizo dodeljenih prispevkov, v kateri je upoštevan vpliv ESPG na mrežo njegovih upravičencev in na mala in srednja podjetja, ki bi jih lahko prizadel načrt odpuščanja presežnih delavcev, in delavci katerih bi lahko koristili sklad. Prav tako se strinjam s predlogi Komisije, s katerimi skuša prepoloviti čas, potreben za pridobivanje sredstev iz ESPG, predvsem bi Komisija morala imeti potrebne človeške vire in tehnične zmožnost, ob spoštovanju načel proračunske nevtralnosti, za učinkovito in hitro obravnavo vlog, ki so jih predložile države članice.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Kar zadeva vmesni pregled finančnih instrumentov Unije, sem glasovala za to resolucijo, ker je Odbor za proračun pripravil poročilo o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ki predstavlja ukrep za podporo prekvalifikaciji in ponovni vključitvi na trg dela tistih delavcev, za katere je mogoče jasno ugotoviti povezavo med odpuščanjem in globalizacijo ali gospodarsko krizo.

Socialisti smo pri preučitvi tega poročila ugotovili, da desni in levi zelo različno gledajo na stvari. Po mnenju socialistov je ključnega pomena nadaljevati s tem skladom, saj ima poleg krize tudi globalizacija negativen učinek na našo industrijsko strukturo kot celoto. Obratno pa je desnica prepričana, da bi moral biti sklad časovno omejen do leta 2013, ker meni, da je v okrevanem gospodarskem okolju globalizacija izključno pozitivna stvar.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo Miguela Portasa, poslanca iz Konfederalne skupine Evropske združene levice – Zelene nordijske levice, ki je pravilno ocenil pomen in vlogo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ter obenem predlagal načine za njegovo celovito uporabo, da se zagotovi podpora odpuščenim „žrtvam“ neoliberalne globalizacije in gospodarske krize, ki ima posebej hude posledice za delavce v Evropi.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Povečanje števila vlog za pridobitev sredstev tega sklada ter težave pri izvajanju postopka sprostitve sredstev in uporabe pozivajo k hitrim spremembam postopkovnih in proračunskih določb. Spričo neskladij med različnimi primeri bi morala Evropska komisija pripraviti predlog za večjo prožnost meril za intervencijo, ki veljajo v vsaki državi članici, da se izognemo neenakosti pri dostopu do tega instrumenta.

  Göran Färm (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialdemokrati smo se danes odločili, da glasujemo za poročilo o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Sklad za prilagoditev globalizaciji podpira posamezne delavce, ki so bili odpuščeni zaradi učinkov globalizacije, ter ponuja finančno pomoč za prekvalifikacijo in nadaljnje usposabljanje, da se delavci lahko lažje ponovno vključijo na trg dela.

Poročilo vsebuje specifične predloge za prepolovitev časa za sprostitev sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji tako na nacionalni kot na evropski ravni. Predlaga tudi vključitev socialnih partnerjev med postopkom priprave vloge za sredstva sklada kot tudi v povezavi z izvajanjem financiranih ukrepov. Poleg tega poročilo predlaga podaljšanje obdobja veljavnosti odstopanja, ki delavcem, ki so izgubili delo zaradi finančne krize, omogoča prejemanje pomoči. Menimo, da je ta instrument zelo pomemben za boj proti učinkom finančne krize in za preprečitev trajne izključitve delavcev s trga dela.

Odstavek 16 poročila predlaga tudi, da Komisija preuči možnost ustanovitve trajnega sklada za prilagoditev globalizaciji. Vendar pa želimo poudariti, da besedilo ne nakazuje nobenega dokončnega stališča o tej zadevi. Zgolj navaja, da bi Komisija morala preučiti in oceniti prednosti trajnega sklada. Izpostavili bi tudi, da so za politiko trga dela odgovorne države članice. Tako Sklad za prilagoditev globalizaciji ne sme nikoli postati nadomestek za ukrepe na nacionalni ravni, ampak mora le dopolnjevati ukrepe, izvedene v državah članicah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Spremembe v Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (ESPG) odkrivajo tako nezdružljivost kot tudi relativno majhno število vlog za pridobitev sredstev ESPG ter pomanjkljivosti tega instrumenta pri podpiranju ponovne vključitve odpuščenih delavcev na trg dela. Pomembno je, da se podrobno preuči, kaj je povzročilo nezadovoljivo izvajanje sklada, ter da se opredelijo načini za racionalizacijo njegove uporabe s strani držav članic, zlasti tistih, ki jih je brezposelnost najhuje prizadela.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Da bi omilila negativne posledice globalizacije za delavce, ki so bili žrtve kolektivnega odpuščanja, in za izkazovanje solidarnosti do teh delavcev, je Evropska unija ustvarila Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za nudenje finančne podpore za individualizirane programe za ponovno vključevanje odpuščenih delavcev na trg dela. Skladu je dodeljen najvišji letni znesek 500 milijonov EUR.

Glede na gospodarsko in socialno krizo je presenetljivo, kako malo je bil izkoriščen ta sklad. Od leta 2007 do prvih šestih mesecev 2009 je bilo mobiliziranih le 80 milijonov EUR od skupno 1,5 milijarde EUR, ki je na voljo, za 18 vlog, vloženih v imenu 24.431 delavcev v osmih državah članicah. Po spremembah ESPG v maju 2009 se je število predloženih vlog povečalo z 18 na 46, celotni zahtevani prispevki z 80 milijonov EUR na 197 milijonov EUR, število držav članic, ki so podale vloge, pa z 8 na 18. Vendar 9 držav članic še vedno ni uporabilo ESPG.

Največjih koristi ESPG so bile deležne ravno regije EU z največjim bruto domačim proizvodom. Preučiti moramo razloge za to, da bi lahko tako hitreje in pogosteje mobilizirali ESPG in da bi se preoblikoval v neodvisen sklad z lastnimi sredstvi za obveznosti in plačila.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Uporaba tega sklada je pokazala, da smo imeli prav, ko smo že v prvi fazi takoj skritizirali več vidikov njegove ureditve, ki smo jih potem ponovno deloma sprejeli v okviru naknadnega pregleda, ki ga je Komisija morala predlagati in v katerem je sprejela nekatere kritike, ki smo jih podali že za prvotno različico.

Zato soglašamo, da se od Komisije zahteva, naj predložitev svojega vmesnega pregleda preloži na 30. junij 2011 in naj takrat predloži tudi predlog za preučitev Uredbe o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji, da se lahko odpravijo „najočitnejše pomanjkljivosti“ sklada.

Vendar pa je, kot sem že dejala v svojem govoru v Parlamentu, pomembno, da ne pozabimo na nujne preprečevalne ukrepe za preprečevanje selitve nadnacionalnih družb, za boj proti brezposelnosti in za večje zaposlovanje s pravicami. Prav tako je nujno zagotoviti, da se ta sklad ne uporabi kot kritje za odpuščanje oziroma njegovo poenostavitev zaradi prestrukturiranja podjetij ali selitve nadnacionalnih družb.

Nazadnje pa vztrajamo, da je treba povečati sofinanciranje EU s 65 % na vsaj 80 %, da je lahko sklad na voljo državam članicam z najhujšimi finančnimi težavami in da brezposelni v najhujši stiski prejmejo hitro in učinkovito pomoč.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) si uspešno prizadeva reševati učinke vseobsegajoče brezposelnosti na Irskem in v Evropi. ESPG je bil ustanovljen leta 2007 kot odziv na probleme in izzive globalizacije.

Pobuda je vredna 500 milijonov EUR na leto. Zagotavlja pomoč in podporo regijam, kjer je več kot 1000 odpuščenih delavcev zaradi selitve podjetij zaradi sprememb v svetovnih razmerah. Ponovno poudarjam, da Evropska unija rešuje problem brezposelnosti na Irskem. Tako ESPG kot Evropski socialni sklad igrata pri tem bistveno vlogo.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Portasa. Podpiram njegov glavni cilj, kar pomeni nadaljevati z ESPG, kajti poleg krize, s katero se srečujemo, ima globalizacija dolgoročen negativen učinek na naša industrijska delovna mesta, česar pa evropska desnica noče priznati. Poleg tega sem pomagala spremeniti sedanje besedilo, tako da se pri dodeljevanju sredstev ESPG upoštevajo tudi mala in srednje velika podjetja ter podizvajalci. Njihovi zaposleni so še posebej ranljivi zaradi odvisnosti od večnacionalnih družb, zato je ključnega pomena, da jim ESPG nudi stvarne možnosti za poklicno prekvalifikacijo v primeru izgube zaposlitve. Prav tako me veseli ugotovitev, da je treba opraviti študije o državnih organih, odgovornih za izdelavo dosjejev, in s tem optimizirati uporabo ESPG, ki je pogosto premalo poznan in premalo uporabljan sklad, zlasti v Franciji. Ker evropska desnica želi ukiniti ESPG po letu 2013, se bom v razpravi o naslednji finančni perspektivi EU borila za to, da bi ta sklad postal trajen.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ker bi bilo treba financiranje delavcev, ki so izgubili delovno mesto zaradi globalizacije ali finančne krize, hitro aktivirati, sem glasovala za sklop priporočil za izboljšanje postopkovnih in proračunskih določb Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG). Sklad je bil ustanovljen leta 2006, vendar pa je bilo doslej oddanih le malo vlog, deloma tudi zaradi zapletenosti intervencij in meril za sofinanciranje. Zato smo s kolegi želeli spremeniti ta mehanizem. Besedilo torej predstavlja ogromen napredek, saj poziva Komisijo k poenostavitvi postopka, da se odpravijo najočitnejše pomanjkljivosti, ter zahteva skrajšanje rokov. Poleg tega pa je financiranje tega sklada doslej potekalo iz različnih proračunskih postavk. Besedilo predlaga ločeno postavko v proračunu za leto 2011, kar predstavlja velik napredek. Zato pozdravljam sprejetje teh priporočil, ki so v času, ko naše sodržavljane pesti gospodarska kriza, ključnega pomena.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. − Zaradi nedavnih pretresov v finančnem svetu in izgube delovnih mest, ki je posledica teh pretresov, je za ustvarjanje delovnih mest ključnega pomena področje preusposabljanja in ponovnega vključevanja na trg dela in pozdravljam ponoven pregled Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji kot instrumenta socialne politike. Vendar pozivam k večji prožnosti v postopku po tem, ko je vloga že izpolnjena in obsežnejšemu posvetovanju z delavci med oblikovanjem načrtov v zvezi z ESPG. Ne sme se ponoviti to, kar se je zgodilo delavcem na Irskem v podjetju Dell in Waterford Crystal.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Sklad za prilagoditev globalizaciji ni samo pomemben instrument za pomoč tistim, ki se niso uspeli prilagoditi odpiranju trgov. Je tudi način za krepitev zaupanja v Evropsko unijo, kar je po mojem mnenju treba poudariti kot zelo pomembno. Z njim lahko pokažemo, da v tej gospodarski spremembi nismo pozabili na tiste, ki se niso sposobni dovolj hitro odzvati na nove razmere. Vendar pa menim, da je prav tako pomembno, da zaupanje temelji na načelu vzajemnosti. Sredstva, dodeljena tistim, ki so kljub svojim velikim prizadevanjem postali žrtve sprememb na trgih, morajo dejansko doseči te prejemnike. Pomembno je, da je dodeljevanje sredstev pregledno in razumljivo ter da se sredstva ne dodeljujejo kar vsepovprek. Položaj, v katerem so zdaj ti ljudje, zahteva čezmejen, regijsko specifičen pristop, zato mora biti dodeljevanje sredstev hitro. Samo na ta način lahko Sklad za prilagoditev globalizaciji izpolni svojo nalogo in s hitro pomočjo okrepi zaupanje v EU. Zato podpiram to poročilo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, podprl sem poročilo o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ker menim, da gre za učinkovit instrument podpore delavcem, ki so se zaradi finančne krize znašli v težavah.

Sklad je bil ustanovljen, da ponudi stvarno podporo delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi vzrokov, povezanih s selitvijo podjetij, ali zaradi krize, in sicer v obliki pomoči za vrnitev na trg dela. Poročilo na lastno pobudo, o katerem smo danes glasovali, odkriva določena kritična področja v delovanju sklada in obravnava nekatere predloge, tako za Komisijo kot za države članice, katerih cilj je pregledati delovanje sklada ter pripomoči k racionalizaciji in pospešitvi postopkov za dostop do sredstev sklada.

Ključna točka, na katero bi vas želel opozoriti, zadeva predlog za podaljšanje odstopanja iz leta 2009 – omogočilo je širjenje področja delovanja sklada z vključitvijo gospodarske krize med zahteve – do konca leta 2013.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Vloga Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je zagotoviti podporo delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi sprememb na svetovni gospodarski ravni. Poleg tega je od leta 2009 sklad namenjen tudi tistim, ki jih je prizadela gospodarska kriza, s ciljem zmanjšanja stopnje brezposelnosti. Osebno menim, da je ustrezno, da se sklad spremeni v trajen instrument za podporo iskalcem službe in kot dopolnitev socialnih politik držav članic.

Ta ukrep bi usmeril pozornost na izrabo potenciala vsakega delavca in bi bil protiutež ukrepom za podporo podjetjem. Ne smemo pa pozabiti, da imamo v tem trenutku še vedno težave s postopki za sprostitev sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in z obdobji izvajanja.

Če upoštevamo, da so glavna vprašanja, ki zadevajo odpuščene delavce, poklicna prekvalifikacija in začasna pomoč, so ukrepi za poenostavitev postopkov sklada nujni, da se sredstva sprostijo čim prej in čim učinkoviteje.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji je zelo pomemben instrument, ki je pomagal več milijonom brezposelnih v EU, ki so se v teh razmerah znašli zaradi selitve industrij na druge celine. Glede na to krizo, s katero se spopadamo, in zaradi povečanega števila kolektivnega odpuščanja je nujno, da izboljšamo ta instrument in poiščemo nove vire financiranja. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) V Evropi smo zaradi gospodarskega upada in zaradi politik selitve podjetij priča strukturnemu povečanju brezposelnosti.

Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je koristno orodje, ki ga EU lahko uporabi za nudenje podpore in solidarnosti delavcem, ki so izgubili zaposlitev. Do leta 2009 je bilo zaradi birokratskih razlogov uporabljeno bore malo sredstev sklada in menim, da je zahteva Komisije po uvedbi ukrepov za skrajšanje postopka sprostitve sredstev sklada ključnega pomena. Če se prožnost in dostopnost povečata, bo ESPG postal poglavitno orodje socialnih politik držav članic.

Zaradi tega sem glasoval za.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi izrazil svojo podporo poročilu gospoda Portasa. Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) je ključno orodje za dodatno podporo delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi selitve podjetij. Pokazal se je, da je še pomembnejši instrument za delavce, saj jim v sedanji krizi pomaga ponovno vstopiti na trg dela.

Poročilo gospoda Portasa predstavlja prelomnico za izboljšanje in poenostavitev pomembnega vira za evropske delavce. Je tudi otipljiv dokaz za to, da si EU prizadeva pomagati v tem težkem finančnem položaju, za odpravo brezposelnosti in podporo državljanom.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo, ker se strinjam z zahtevami, postavljenimi Evropski komisiji, da racionalizira Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG). Te vključujejo oceno danih prispevkov, pri čemer se upošteva stopnja uspešne ponovne vključitve in povečanje poklicnih kvalifikacij prejemnikov pomoči, primerjalno analizo financiranih ukrepov kot odgovor na vlogo za pridobitev sredstev ESPG in rezultatov na osnovi ponovne vključitve ter vpliva ESPG na njegovo mrežo prejemnikov ter malih in srednje velikih podjetij, ki so jih potencialno prizadeli načrti za odpuščanje in katerih zaposleni bi lahko imeli koristi od sklada.

Strinjam se tudi z zahtevo Komisije, da pripravi vrsto smernic za oblikovanje in izvajanje vlog za financiranje ESPG za države članice. Te bi bile osredotočene na hiter postopek obravnave vlog in široko soglasje med strankami, vključenimi v zadeve v zvezi s koraki in ukrepi, ki prispevajo k učinkovitemu ponovnemu vključevanju delavcev na trg dela.

Nazadnje pa soglašam z zahtevo državam članicam, da na nacionalni ravni uvedejo komunikacijsko in administrativno strukturo za ESPG, v povezavi z vsemi vključenimi stranmi, tudi socialnimi partnerji, ter da na evropski ravni izmenjujejo dobro prakso.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pomoč, ki jo ponuja ESPG, mora biti dinamična in prilagodljiva spreminjajočim se in pogosto nepričakovanim razmeram na trgu. Namen tega sklada je ponuditi specifično, hitro pomoč za spodbujanje poklicne prekvalifikacije delavcev, ki so zaposlitev izgubili zaradi hudega gospodarskega pretresa na trgu dela.

Pozivam države članice, da vključijo socialne partnerje ter spodbujajo dialog s socialnimi partnerji in podjetniki že od samega začetka, ko pripravljajo vloge za pridobitev sredstev iz ESPG. Obenem pozivam države članice, da sklad uporabijo za spodbujanje novih spretnosti, da obstoječa delovna mesta postanejo zelena in da se ustvarjajo nova zelena delovna mesta, prav tako pa za spodbujanje vseživljenjskega učenja, da lahko delavci razvijejo svojo osebno kariero in tako pripomorejo k večji konkurenčnosti EU v globaliziranem okolju.

Podpiram tudi to, da sklad z letom 2013 postane neodvisen in da ima lasten proračun. Komisija in države članice morajo tesno sodelovati, da lahko učinkovito spremljajo podporo večnacionalnim družbam in se trdno zavežejo ustvarjanju delovnih mest, ki podpirajo pravice delavcev, da se prepreči socialni dumping.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. − (PT) Glasoval sem za resolucijo, ker se strinjam z njenimi pozivi Evropski komisiji, da poskrbi za večjo učinkovitost Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), med drugim tudi za analizo dodeljenih prispevkov, v kateri je upoštevana stopnja uspeha ponovnega vključevanja in ocena strokovnega izpopolnjevanja upravičencev. Prav tako se strinjam s predlogi Komisije, s katerimi skuša prepoloviti čas, potreben za pridobivanje sredstev iz ESPG, predvsem s tem, da bi morala biti na voljo vsa sredstva za zagotovitev hitre in okrepljene komunikacije z državami članicami, ki sodelujejo v tem procesu.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Razprava o tem vprašanju še zdaleč ni bila lahka. V zadnjih nekaj mesecih so se pojavila vprašanja o „odzivnosti“ sklada (ne da bi se pri tem osredotočili bolj na odpravo vzrokov z izboljšanjem splošnih strategij za inovativnost in izobraževanje v globaliziranem svetu, večjo ciljno usmerjenost in uporabo sredstev ESPG v državah članicah in z njihove strani), o omejenem številu sektorjev, ki prejemajo pomoč (zlasti tedaj), predvsem avtomobilski in tekstilni sektor (prvi 15 in drugi 13 oddanih vlog), kjer bi se lahko postavila vprašanja kot na primer, ali so odpuščanja rezultat globalizacije ali pomanjkanja inovativnosti v sektorju, ali so ukrepi nadomestili oz. nadomeščajo nacionalno pomoč in v kolikšni meri, o paradoksu, da je po eni strani za sklad vsako leto namenjenih (samo) 500 milijonov EUR (iz neporabljenih postavk proračuna EU), po drugi strani pa bi lahko načeloma oddajali neomejene vloge, če bi bila merila za vložitev izpolnjena („prvi dobijo“), o dejstvu, da je za mala in srednje velika podjetja težje izkoristiti tak sklad, ter o povezavi z državno pomočjo/davki. Nazadnje je bilo doseženo enotno stališče in poročilo je bilo sprejeto – sprejeli smo ga tudi Zeleni.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Podprla sem resolucijo o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG). Nujno je izboljšati pravila o delovanju ESPG, da ga lahko uporabimo učinkoviteje. Upam, da bo Komisija uporabila predloge Parlamenta, ki bodo kar za polovico skrajšali postopek dodelitve pomoči. Spričo naraščajoče brezposelnosti zaradi krize so finančna sredstva iz ESPG še posebej pomembna, saj odpuščenim delavcem zagotavljajo individualno podporo in omogočajo njihovo ponovno zaposlitev. Toga merila za odobritev pomoči in dolgotrajni postopki pa pomenijo, da države članice ne morejo v celoti izkoristiti priložnosti, ki so jim na voljo za prejem podpore iz ESPG. Na primer, v moji domovini Poljski so bile oddane samo tri vloge za finančno pomoč iz ESPG. Glavni razlog za tako majhno zanimanje je prav dolgotrajnost postopkov.

Poleg izboljšanja pravil za delovanje sklada je nujno tudi podaljšati – vsaj do konca sedanjega finančnega okvira – veljavnost merila za pomoč delavcem, ki so svojo zaposlitev izgubili zaradi sedanje krize, ter ohraniti stopnjo sofinanciranja na ravni 65 %. Učinke krize bomo na trgu dela občutili še dolga leta, zato je ta pomoč potrebna zdaj in bo tudi v prihodnje. Obenem bi želela pozornost Komisije in držav članic usmeriti na usklajevanje izmenjave najboljših praks na evropski ravni, kar bo omogočilo hitro in učinkovito intervencijo iz ESPG v primeru množičnih odpuščanj.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strukturni skladi so se izkazali kot orodje neprecenljive vrednosti pri zmanjševanju neravnovesij v Evropi, navsezadnje tudi zato, ker podpirajo najranljivejše med najbolj oddaljenimi regijami. Ustanovitev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji pomeni priznanje Evropske unije, da je pojav globalizacije prinesel velike in ne vedno pozitivne spremembe in da je v Evropi imel neenakomeren vpliv, saj imamo regije, ki so imele od njega koristi, in druge, ki jim je prinesel velike izgube.

Vendar pa ta sklad ni prepoznaven v tolikšni meri, kot si zasluži, kar je po mojem mnenju zaradi tega, ker od dne, ko država članica vloži prošnjo za pomoč, do dne, ko sredstva dejansko prejme, preteče ogromno časa. Ta zamuda ima hude posledice za prizadete družine in je povezana z zapletenostjo postopka za oddajo vloge, sprostitev sredstev in izvajanje; zato je poenostavitev postopka izjemno nujna in prednostna naloga. Samo na ta način bo mogoče doseči cilje tega sklada, in sicer z učinkovito ponovno vključitvijo katerih koli delavcev, ki so bili odpuščeni zaradi velikih sprememb v modelih mednarodne trgovine. Poročilo, o katerem smo danes glasovali, pomeni prizadevanje za dosego kompromisa med različnimi političnimi skupinami in zato sem ga podprl.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Po zadnjih statističnih podatkih EU je število brezposelnih v EU-27 v zadnjem letu zaradi gospodarske in finančne krize naraslo za 1,1 milijona. To nam pojasni, zakaj se je število zahtev za uporabo sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji od maja 2009 do aprila 2010 povečalo z 18 na 46. Poleg tega pa je, čeprav se je število držav članic prosilk za pomoč povečalo z 8 na 18, še vedno devet držav članic, ki še niso zaprosile za sredstva Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji.

Upoštevajoč vse to, sem glasovala za predlog resolucije Evropskega parlamenta o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, saj gospodarska kriza lahko še naprej vpliva na delovna mesta. Ravno zaradi tega je pomembno, da zahtevamo, da Komisija predloži svojo vmesno finančno oceno uporabe Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ter pregled ustreznih predpisov, da se dodobra skrajša postopek za sprostitev sredstev iz sklada.

Obenem bi želela usmeriti pozornost Komisije tudi na odpuščanja v javnem sektorju, ki ne more izkoristiti tovrstnega instrumenta, čeprav so ta odpuščanja neposredna posledica krčenja državnih proračunov zaradi sedanje gospodarske in finančne krize.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. V celoti podpiram poročilo gospoda Portasa o financiranju in delovanju Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Obravnava veliko vprašanj, med katerimi sta tudi večja učinkovitost postopka oddaje vloge in hitrejša sprostitev sredstev pomoči za delavce, ki so izgubili zaposlitev. Čeprav Združeno kraljestvo zaenkrat še ni zaprosilo za sredstva sklada (zaradi delnega povračila), lahko vidimo, kako koristen je ta sklad v težkih gospodarskih časih za druge države članice.

Sem za ustanovitev trajnega sklada po letu 2013, da pomagamo tistim, ki so jih prizadele spremembe zaradi globalizacije ali finančne in gospodarske krize, in menim, da mora Komisija nujno preučiti možnost ustanovitve neodvisnega ESPG v okviru novega večletnega finančnega okvira (2013–2020), ki bi imel lastne odobritve plačil in svoja proračunska sredstva.

Poročilo: Tadeusz Zwiefka (A7-0219/2010)

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Podprl sem to poročilo. Podlaga resolucije, o kateri smo danes glasovali, je Bruseljska konvencija, eden najuspešnejših delov zakonodaje EU, ki je postavil temelje za evropsko pravosodno območje. Uporaba enotnih evropskih pravil, ki temeljijo na sodni praksi, spodbuja večjo pravno varnost in predvidljivost odločitev, hkrati pa omogoča izogibanje vzporednim postopkom. Eden izmed temeljnih pogojev za delovanje evropskega pravosodnega območja je prost pretok sodnih odločb. Zato se strinjam s stališčem, izraženim v dokumentu, da moramo ponovno pregledati to resolucijo, da bi tako lahko zagotovili prost pretok sodnih odločb.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Uredba Bruselj I služi kot osnova za evropsko pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah. Gre za enega od najuspešnejših zakonodajnih aktov EU, ki je postavil temelje evropskega pravosodnega prostora. Izkazal se je kot zelo učinkovito sredstvo za reševanje čezmejnih sodnih sporov prek sistema pravosodnega sodelovanja, ki temelji na globalnih pravilih o pristojnosti, kot tudi za usklajevanje vzporednih postopkov in pretoka sodb. Soglašam s tem, da so izboljšave potrebne, kot je na primer odprava postopka za priznanje sodnih odločb na vseh področjih, ki jih ureja uredba, s čimer bi pospešili prost pretok sodb, pod pogojem da so vsa nujna jamstva zagotovljena.

Prav tako menim, da je pomembno, da ustvarimo evropsko pravosodno kulturo z usposabljanjem in uporabo mrež, kot sta Evropska mreža za sodniško usposabljanje in Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah, kar bi moralo izboljšati komunikacijo med sodniki. Nujno je postaviti pravni okvir, ki je dosledno strukturiran in lahko dostopen, Komisija pa mora preučiti njegovo medsebojno povezanost z različnimi predpisi na področju pristojnosti, izvajanja in veljavne zakonodaje.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark, Anna Ibrisagic in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Glasovali smo za poenostavitev sodnih postopkov za vse bolj mobilne evropske državljane. To pa ne pomeni, da soglašamo z vsemi podrobnostmi reform, ki lahko dolgoročno nastanejo na podlagi poročila gospoda Zwiefke, in da jih brez pridržkov podpiramo. Še vedno smo na primer kritični do stremljenj k uvedbi skupinskih odškodnin in bi želeli tudi poudariti, da nobene spremembe v civilnemu sodelovanju, o katerem razpravljamo, ne smejo ogroziti svobode tiska na Švedskem.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker se zavedam velikega pomena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o mednarodnem zasebnem pravu in potrebe po ustreznem pravnem okviru, ki omogoča priznanje in uveljavitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, tudi sam kot poročevalec priznavam, da pregled te uredbe sproža izredno pomembna strokovna in pravna vprašanja. Nagibam se k podpori odprave postopka za priznanje sodnih odločb, kot predlaga poročilo, in menim, da je veliko predlogov v njem zanimivih in praktičnih. To razpravo bo treba natančno spremljati.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Resolucija govori o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) ob upoštevanju zelene knjige Komisije. Ta resolucija je, skupaj s svojo predhodnici Bruseljsko konvencijo, eden najuspešnejših delov zakonodaje EU, ki je postavil temelje za evropsko pravosodno območje in je dobro zadovoljeval potrebe državljanov in podjetij. Zaradi enotnih evropskih pravil pospešuje pravno varnost in predvidljivost odločitev.

Vendar jo moramo nadgraditi. Strinjam se z odpravo postopka eksekvature (sklepa o izvršitvi), saj bi to pospešilo prosti pretok sodnih odločb in bi pomenilo temelj za izgradnjo evropskega pravosodnega prostora. Vendar mora biti ta odprava uravnotežena z ustreznimi zaščitnimi ukrepi, oblikovanimi za zaščito pravic stranke, zoper katero se zahteva izvršba. Menim, da bi morala Komisija pregledati medsebojna razmerja med uredbami, ki obravnavajo pristojnost, izvrševanje in pravo, ki se uporablja in da bi moral biti splošni cilj dosledno strukturiran in zlahka dostopen pravni okvir.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Poročilo gospoda Zwiefke, o katerem smo danes glasovali, zadeva zeleno knjigo Komisije o pregledu Uredbe Bruselj I o sodni pristojnosti in priznavanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah. Razprava o zeleni knjigi nam do neke mere omogoča pripravo na pravi pregled uredbe, ki bo v kratkem. To bo za Parlament ogromen izziv zaradi izjemno zapletene, strokovne narave uredbe. Poleg tega bo Parlament sprejel odločitev skupaj s Svetom – prvič po rednem zakonodajnem postopku – o tej težki in občutljivi temi. Zdaj je veliko nesoglasij med političnimi skupinami glede predlaganih sprememb, na primer glede postopka za priznanje sodnih odločb in posebne pristojnosti za zadeve, povezane z zaposlovanjem.

Zato se je skupina Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu odločila, da poročila v sedanji obliki ne potrdi. Vseeno pa verjamem, da bodo v prihodnje vse politične skupine konstruktivno sodelovale pri tej zadevi, kajti Bruselj I je uredba, ki je temeljnega pomena za skupni trg. Učinkovit pregled Uredbe Bruselj I bo pokazal, kako Parlament uporablja svoje nove pristojnosti, za katere si je navsezadnje tako dolgo prizadeval.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo, ki smo ga včeraj sprejeli na zasedanju Evropskega parlamenta, je kljub temu, da je precej tehnično, zelo pomembno za vse večje povezovanje evropskega območja svobode, varnosti in pravice, evropskega pravosodnega prostora, s tem pa tudi za konsolidacijo evropskega notranjega trga. Uredba Bruselj I je pomenila znaten napredek na pravnem področju: določa pristojno sodstvo v civilnih in gospodarskih zadevah v primeru čezmejnih pravnih sporov in ureja priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah iz drugih držav članic. Zdaj moramo ponovno pregledati to uredbo, da bi posodobili njene določbe in „izboljšali“ nekatere postopke: komunikacijo med sodniki, vprašanje javnih listin, vprašanje arbitraže, predvsem pa vprašanje eksekvature. Ne da bi se spuščala v podrobnosti teh celovitih pravnih vprašanj, z nestrpnostjo pričakujem spremembo te uredbe, spremembo, ki bo evropskim državljanom zagotovila boljšo pravno varstvo: boljši „prost pretok“ sodb in sodnih odločb, večjo „medsebojno zaupanje“ med sodstvi in pravnimi sistemi različnih držav članic in sicer krepitev pravne gotovosti v Evropi in pravic evropskih državljanov.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. − Ta pobuda je bila ključnega pomena za vzpostavitev pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Podprl sem to poročilo, saj menim, da predstavlja napredek v zasebnem mednarodnem pravu. To sodno vejo moramo posodobiti zaradi večjega obsega povezanosti med pravnimi sistemi.

Podpiram idejo o odpravi eksekvature, kljub temu pa verjamem, da moramo ta korak uravnotežiti z izrednim postopkom, ki ga dopolnjujejo ustrezni zaščitni ukrepi za dolžnike po sodbi. Prav tako sem nasprotoval odpravi izločitve arbitraže iz področja uporabe uredbe in menim, da moramo veliko več pozornosti nameniti odnosom med arbitražnim in sodnim postopkom in da dokler ne bosta izvedena temeljit pregled in obravnava ne smemo podpreti izključne sodne pristojnosti civilnih sodišč držav članic za sodne postopke, ki podpirajo arbitražo.

Prav tako se strinjam s poročevalcem, ko zahteva obsežna posvetovanja in politično razpravo, preden ukrepamo na tem področju, ki presegajo priporočila v njegovem končnem poročilu.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem proti poročilu o Uredbi Bruselj I, ker menim, da v resoluciji manjka nekaj tehtnih točk. Menim, da je pomembno, da se izboljšanja uredbe lotimo celostno. To pomeni zaščito šibkejše strani s pomočjo predpisov o pristojnosti v postopku, ki so zanjo ugodnejše. To velja tako za delavce kot potrošnike, kar je tudi izrecen namen uredbe. Nobena od mojih sprememb, katerih namen je bil okrepiti položaj šibkejše strani, ni bila vključena v poročilo. Menim, da je pomembno, da se uvede posebno sodno pristojnost za delovnopravne spore in s tem zagotovi povezanost uredb Bruselj I in Rim II. Rim II že predpisuje, katero pravo se uporablja za škodo s čezmejnim vplivom v zvezi s stavkami. Ne morem razumeti, zakaj se zadeva ne more obravnavati v državi članici, kjer je potekala stavka. To bi še vedno pustilo odprta vrata za izbiro najugodnejšega sodišča. Moj cilj je zapreti to pot v širšem zakonodajnem postopku.

Sem tudi proti uvedbi „forum non conveniens“ in instituta prepovedi tožbe, saj sta to pravna instrumenta občega prava, za katera je bilo v več sodbah Evropskega sodišča že ugotovljeno, da sta nezdružljiva z evropsko razdelitvijo pristojnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V zvezi s poročilom gospoda Zwiefke o izvajanju in pregledu Uredbe Bruselj I je skupina PSE predložila alternativno resolucijo, ki je Zeleni ne bomo podprli, kajti gre za izvedbeno poročilo, o katerem smo že obsežno razpravljali vsi poročevalci v senci v okviru odbora JURI. Alternativni predlog resolucije izpostavlja utemeljene točke, ki pa vseeno niso neposredno pomembne za to poročilo. Zato smo danes preprosto glasovali za resolucijo, kot jo je sprejel odbor JURI.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Uredba, ki smo jo potrdili, je uravnotežena in zasnovana tako, da ponuja gotovost, na primer pri ugotavljanju, kateri sodnik v evropskem pravosodju ima pristojnost za civilne in gospodarske spore pri čezmejnih konfliktih.

Evropski parlament bo deloval kot sozakonodajalec za katere koli nadaljnje spremembe uredbe. Spremembe bodo dejansko opravljene v rednem zakonodajnem postopku.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki priporoča podaljšanje veljavnosti Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) do leta 2013 in odločno predlaga, da sklad tedaj postane stalen. ESPG ponuja finančno podporo za prekvalifikacijo delavcev, ki so bili odpuščeni. To je še posebej potrebno zdaj, ko huda gospodarska kriza pesti Evropo, zato sem podprla to poročilo – za razliko od mojih konzervativnih in liberalnih kolegov, ki bi radi to financiranje ukinili.

Poročilo: Antonija Prvanova (A7-0221/2010)

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Z današnjim glasovanjem, v torek, 7. septembra 2010, o poročilu na lastno pobudo o socialnem vključevanju žensk iz etničnih manjšin Evropski parlament poseže v srčiko trenutne politične razprave. Vključevanje manjšin v državah članicah je dejansko ključno vprašanje in si zasluži podporo evropskih institucij, še toliko bolj, ker je do konca evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti še nekaj mesecev. Zato pozdravljam sprejetje tega poročila, ki bo oživilo razpravo na ravni EU, odlikuje pa se po tem, da združuje vprašanja vključevanja manjšin in boja za enakopravnost moških in žensk.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Številne manjšinske skupnosti, ki živijo v EU, med njimi zlasti ženske in dekleta, se srečujejo z večplastno diskriminacijo in so zato dovzetnejše za socialno izključenost in revščino kot pa lokalne ženske. Pripadnost ženske določeni etnični skupini v demokratični družbi ni prikrajšanost. Zato je cilj Evropske unije zagotoviti ženskam vse več pravic in povečati inovativne načine za večjo osveščenost o pravicah žensk. Tako Komisija kot države članice morajo zagotoviti, da se veljavna zakonodaja na področju enakosti spolov in boja proti diskriminaciji v celoti izvaja, tako da lahko etnične manjšine dostopajo do podpornih storitev in sodelujejo v različnih izobraževalnih programih. Vendar pa vprašanja glede socialne vključenosti žensk iz etničnih manjšin v Evropski uniji ostajajo nerešena.

Dosledna politika EU glede vključevanja priseljencev še ni bila izoblikovana in zato pozivam Komisijo, da kar se da hitro pripravi smernice EU za pomoč državam članicam pri zagotavljanju boljšega in hitrejšega dostopa do sistema izobraževanja, zaposlitve, zdravstvenega sistema, socialnih storitev in finančne pomoči za ženske iz etničnih manjšin. Strinjam se s stališčem Parlamenta, da se mora zakonodaja na področju enakosti spolov v celoti izvajati tudi v etničnih manjšinah.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. − (PT) To poročilo analizira socialno integracijo žensk na področju politike Evropske unije. Prav tako analizira vlogo žensk v etničnih manjšinah. Ta zbirka znanja je ključnega pomena za razumevanje težav, s katerimi se spopadajo te ženske pri vključevanju, vključno z ustaljenimi in tradicionalnimi manjšinami in novo nastalimi, kot so priseljenci.

Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da moramo nujno zadovoljiti upravičena pričakovanja žensk iz etničnih manjšin. Na ravni EU moramo izvesti posebne ukrepe, tudi pri sprejemanju politik, namenjenih socialni vključenosti. Kot navaja poročevalka, je ključnega pomena, da spodbujamo politično in socialno udeležbo teh žensk na področjih, kot so politično vodstvo, izobraževanje in kultura. Tako bo mogoče zmanjšati trenutno prenizko udeležbo žensk.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, ker izpostavlja pomembnost preučitve politike EU na področju socialnega vključevanja žensk iz etničnih manjšin ter opredelitve področij, kjer to deluje, in področij, kjer je opredelitev rešitev problematična.

Živimo v večkulturni družbi, ki jo sestavljajo različne kulturne, etnične in verske skupnosti. Zato je primerno, da politike za vključevanje državljanov tretjih držav vključujejo širšo perspektivo glede na spol, kajti nujno je zagotoviti upoštevanje posebnih potreb žensk iz etničnih skupin.

Ciljni pristop k socialni vključenosti žensk iz etničnih manjših je nujen, da se izognemo večplastni diskriminaciji, stereotipom, stigmatizaciji in etničnemu ločevanju.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da se ženske iz etničnih manjšin srečujejo z več vrst diskriminacije. Zato je potrebno povečati osveščenost o pravicah žensk, opolnomočiti ženske in jih navdihniti, da prevzamejo vodilne vloge v svojih skupnostih; to pa je tudi način spodbujanja človekovih pravic. Kljub temu, da je socialno vključevanje izključna odgovornost držav članic, mora Evropska komisija pri odločanju o politikah in ukrepih za večjo socialno vključenost upoštevati tudi vprašanje enakosti spolov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V družbi, ki postaja vedno bolj večkulturna, so politike za vključevanje manjšin še posebej uporabne za boj proti diskriminaciji, rasizmu, nasilju ter izključitvi in potiskanju manjšin na rob družbe. Vemo, da stigmatizacija in izključitev manjšin ustvarjata samo nezadovoljstvo in odpor, ki nazadnje požanjeta prekršitve pravil in nasilje.

Naša družba mora vedeti, kako lahko ljudi vključi, ne da bi jih diskriminirala, jih sprejme, ne da bi jih izključila. To pa ne pomeni, da bi morali brez vprašanj sprejeti vse vidike kulture, tradicije ali prepričanj etničnih manjšin. To je zlasti pomembno pri običajih, povezanih z ženskami. Zato se moramo odločno boriti proti vsem kulturnim praksam, ki temeljijo na spolni diskriminaciji, in vsem oblikam nasilja, ki se še vedno izvaja nad ženskami iz nekaterih etničnih manjšin. Vključiti pomeni tudi zaščititi in v tem primeru zaščititi ženske, zlasti deklice, ki so zelo pogosto tihe žrtve praks in tradicij, ki jih enostavno ne moremo sprejeti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Ta resolucija obravnava politike socialnega vključevanja Evropske unije za ženske iz etničnih manjšin. Na tem področju želim izpostaviti potrebo po spodbujanju šolanja, izobraževanja in usposabljanja teh žensk, kot tudi podporo njihovemu dostopu na trg dela, da bi tako preprečili socialno izključenost in diskriminacijo.

Le z vključevanjem lahko odpravimo to stigmatiziranost in predsodke, ki jih povzroča etnična segregacija. Opazimo lahko, da v Evropski uniji ni pravno zavezujoče politike o socialni integraciji, predvsem zaradi tega, ker so za vključevanje odgovorne države članice. Vendar pa na ravni EU politika vključevanja postaja vse bolj pomembna, še pomembnejše pa je vključevanje, saj postajajo izrazitejši tudi osnovni gospodarski in družbeni vidiki demografskega staranja. Pravila in načela EU v večini primerov veljajo le za državljane EU, ki so hkrati tudi državljani držav članic. Pripadniki manjšin, ki so se ustalili in pridobili pravni status državljana, so zaščiteni s predpisi in načeli Evropske unije. Vendar moramo to zaščito razširiti na priseljence, ki še niso državljani države članice.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Socialno vključevanje žensk iz etničnih manjšin je pomembno vprašanje, saj so te ženske ranljivejše za socialno izključitev. Dober primer tega so sedanje razmere v Franciji, kjer poteka nesprejemljivo kolektivno preganjanje Romov.

Za boj proti vsem vrstam diskriminacije, bodisi glede na spol, etnično pripadnost ali barvo kože, je bistvenega pomena, da ostaja v središču pozornosti in politike Unije.

Zato je čas za odpravo makroekonomskih politik, ki samo poslabšujejo brezposelnost, socialno neenakost in diskriminacijo. Kot pravi tudi poročilo, se je nujno boriti za pravo socialno vključevanje ter se zavezati kakovostnim javnim storitvam, ki so univerzalne in dostopne vsem ljudem obeh spolov, vključno z družinami priseljencev in otroki, zlasti pa izobraževanje, zdravje, prebivališče in socialno varstvo.

Dovolj nam je puhlih izjav in praznih besed: nujno je treba izvajati ukrepe, ki spodbujajo dostojanstvo in enakost, ki dajejo jasne odgovore na socialne probleme in se ne razvijejo v ksenofobične in diskriminatorne ukrepe; ti so še bolj nezaslišani, ko jih pripravi sama vlada.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Ne moremo zagovarjati „sprejetje različnih kultur“ in komunikacije med manjšinami, ženskami ali drugimi v njihovem maternem jeziku ter v isti sapi trditi, da želimo spodbujati socialno vključenost teh manjšin.

Tu gre za temeljno protislovje, saj je minimalna zahteva za tovrstno „vključitev“ ta, da si delimo minimalno skupno osnovo z družbo gostiteljico, kar pomeni skupni jezik in osnovna pravila „sobivanja“¨, začenši s spoštovanjem socialnih zakonov in praks v državi gostiteljici.

Edina izjema, ki ste jo naredili v globoko proevropski logiki tega poročila je, da ste mlačno in po ovinkih priznali, da ni opravičila za nasilje ali diskriminacijo na podlagi običajev, tradicij ali verskih zadev.

Odprite oči: Evropejci niso odgovorni za najbolj nasilne in diskriminatorne prakse. Poligamija, izrezovanje, infibulacija, ravnanje z ženskami kot z manjvrednimi bitji in tako naprej so prakse v skupnostih, ki nočejo spoštovati naših zakonov in naših običajev in nam želijo celo vsiliti lastne zakone in običaje. To je rezultat politik množičnega priseljevanja, ki jo našim sodržavljanom vsiljujete že desetletja. Čas je, da vsemu temu naredimo konec!

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospe Parvanova o socialni integraciji žensk iz etničnih manjšin. Diskriminacija je žal kumulativen proces in še toliko bolj vpliva na ženske iz etničnih manjšin. Besedilo poziva k politikam Unije, ki bi podrobneje obravnavale diskriminacijo teh žensk na podlagi spola. Omogočeno jim mora biti aktivno sodelovanje v družbi, za to pa morajo imeti dostop do izobrazbe in trga dela, saj sta to ključna elementa za njihovo emancipacijo.

  Lívia Járóka (PPE), v pisni obliki. – Kot ena od poročevalk v senci za poročilo bi želela čestitati dr. Prvanovi za sprejetje njenega poročila, ki želi ponuditi rešitve za zmanjšanje na najmanjšo možno mero slab položaj manjšinskih žensk, ki ga povzroča etnična pripadnost ter krepijo strukture, značilne za spol. Čeprav enakost spolov še zdaleč ni dosežena v osrednji družbi, imajo romske ženske v primerjavi z njihovimi neromskimi vrstnicami nižjo pričakovano življenjsko dobo, nižje ravni izobrazbe, precej nižje stopnje zaposlenosti in višje stopnje revščine. Za popolno vključitev so ključni instrumenti statistični podatki po spolu, kazalci in merila kot tudi statistični podatki razvrščeni po spolu in etnični pripadnosti, ki so nujni, če želimo napredek ustrezno meriti.

Zbirka razdruženih podatkov je predpogoj za zaščito in spodbujanje pravic etničnih manjšin ter mora biti skladna s pravili držav članic za varstvo osebnih podatkov. Med ravnijo izobrazbe, obsegom gospodarske dejavnosti in možnostmi izogibanja revščine za celotno družino obstaja zelo močna povezava. Zato so na prvem mestu ciljni ukrepi politike za izboljšanje dostopa romskih žensk do izobrazbe in registrirane zaposlitve.

  Marisa Matias in Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo za to resolucijo, ker med drugim menimo, da potrebujemo bolj strukturirano usklajevanje evropskih politik na tem področju, da bi izboljšali socialno vključenost žensk iz etničnih manjšin ter še naprej poudarjali pomembnost osveščanja gostiteljske skupnosti, da sprejme drugačne kulture, pri čemer jo je treba tudi opozarjati na vpliv rasizma in predsodkov. Za to poročilo smo glasovali tudi zato, ker poziva ženske iz etničnih manjšin, da igrajo dejavno politično in socialno vlogo v vseh področjih družbe, vključno s političnim vodstvom, izobraževanjem in kulturo, da se popravi njihova sedanja premajhna zastopanost.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Evropa je območje povezovanja in tu ni prostora za diskriminacijo, zlasti če se izvaja nad etničnimi manjšinami in je najmočneje uperjena proti ženskam iz teh skupin. Cilj politike enakosti med spoloma v EU je spodbujati enakost med moškimi in ženskami in to se v večinski družbi vse bolj uresničuje. Vendar pa ženske iz nekaterih etničnih skupin trpijo zaradi vseh oblik diskriminacije. Zato moramo nujno povečati javno ozaveščenost glede teh praks, tako da bo mogoče ženske iz etničnih manjšin v celoti vključiti. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Miroslav Mikolášik (PPE), v pisni obliki. – (SK) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je socialna vključenost žensk iz etničnih manjšin izredno pomembno in občutljivo področje, kjer bi države članice Evropske unije morale pokazati zrelost in resnično odločenost, da se vrednote strpnosti in enakosti širijo v vsakdanjem življenju.

Menim, da je nesprejemljivo, da so pripadniki etničnih manjšin izpostavljeni diskriminaciji, socialni izključenosti, stigmatizaciji in celo ločevanju. Zato podpiram poziv Komisiji in predvsem državam članicam, ki so v celoti odgovorne za politiko socialne vključenosti, da zagotovijo celovito izvajanje veljavne zakonodaje na področju enakosti spolov in nediskriminacije.

Pravne instrumente je treba dopolniti z upravnimi ukrepi in kulturnimi kampanjami, katerih cilj je odpraviti stereotipe in zagotoviti drugačne možnosti od socialne izključenosti in revščine.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Za socialni mir v vseh državah je odločilnega pomena, da se etnične manjšine vključijo v javno življenje. Vendar pa v nasprotju s tem poročilom menim, da je to odgovornost tistih, ki se želijo vključiti. Zaradi težke proračunske situacije po vsej Evropi ne morem podpreti tega poročila, ki predlaga drage in neučinkovite ukrepe. Zaradi teh razlogov sem glasoval proti poročilu.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo izpostavlja vprašanje, ki se ga po vsem sodeč evropska javnost vse bolj zaveda, ne samo zaradi tragičnih situacij zunaj Evropske unije, ki trkajo na našo vest, ampak zaradi spoznanja, da se problemi na tej ravni pojavljajo tudi med nami ter zahtevajo našo politično in civilno posredovanje.

Ženske iz etničnih manjšin so pogosto pod pritiskom članov družine z večjo avtoriteto, ki želijo ohraniti tradicijo zasužnjevanja ženske. Običajno imajo nizko stopnjo izobrazbe in malo informacij o možnostih lastne uveljavitve pred družinskimi avtoritetami in znotraj družb, v katere se vključujejo, oziroma družb gostiteljic. Na tej ravni se lahko srečujejo celo s ksenofobično nastrojenostjo.

Razvoj in izvajanje evropske politike enakosti spolov bi morala pripomoči k dokončni odpravi hudih krivic, ki jih doživljajo te ženske po vsem svetu in v Evropski uniji.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Dobro znano je, da je protiromska nastrojenost še vedno zelo prisotna v Evropi, Romi pa so pogosta tarča rasističnih napadov, sovražnih govorov, nezakonitih izselitev in izključevanja s strani lokalnih in državnih oblasti. Zlasti moram omeniti nedavne ukrepe francoskih organov, ki so izganjali romsko prebivalstvo.

Ker ima EU na voljo številne mehanizme in instrumente, ki jih lahko uporabi za zagotovitev spoštovanja temeljnih pravic evropskih državljanov romske pripadnosti, za izboljšanje njihovega dostopa do kakovostnega izobraževanja v konvencionalnem izobraževalnem sistemu in za zagotovitev delovnih mest, bivališč, zdravstvenih storitev ter socialnih in javnih storitev ter tako izboljša njihovo socialno vključenost, pozivam države članice, da:

- odpravijo stereotipno naravnanost in diskriminacijo romskih žensk in deklic, ki so bile žrtve številnih oblik diskriminacije na podlagi etnične pripadnosti in spola, zlasti v zvezi z njihovo pravico do izobraževanja, zaposlitve in zdravstvenih storitev;

- uporabijo v celoti direktive EU, ki urejajo boj proti diskriminaciji in prost pretok, ter spodbujajo ukrepe in proaktivne programe za podporo vključitve romskega prebivalstva v področja sociale, politike, gospodarstva in izobraževanja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zelo sem vesel, da smo sprejeli to poročilo, ki zlasti poziva k naslednjemu: države članice naj spoštujejo temeljne pravice etničnih manjšin in priseljenskih žensk z urejenim ali neurejenim statusom (odst. 11); države članice naj zagotovijo dostop do podpornih storitev za preprečevanje nasilja na podlagi spola in zaščito žensk pred tovrstnim nasiljem ne glede na njihov pravni status (odst. 17); Agencija za temeljne pravice naj vključi transverzalno enakost spolov in pravice žensk v vse vidike, vključno s tistimi o etnični diskriminaciji in temeljnih pravicah Romov (odst. 22); Evropski inštitut za enakost spolov naj zbira podatke po spolu in etnični pripadnosti; nacionalni organi, ki se ukvarjajo z enakostjo spolov, naj razvijejo orodja in zagotavljajo usposabljanje na področju večplastne diskriminacije in nazadnje tudi ciljni pristop za odpravo večplastne diskriminacije, stereotipiziranja, stigmatizacije in etničnega ločevanja.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Zaprepadeni smo zaradi tega poročila in zato glasujemo proti, kajti četudi je prav, da ženske iz držav nečlanic EU osveščamo o njihovih pravicah v njihovih lastnih družinah, kjer pogosto živijo izolirano, pa vseeno ne moremo razmišljati o tem, da bi tiste, ki živijo kot gostje v naši državi, obravnavali bolje kot svoje lastne državljane, ki so vedno živeli in plačevali davke v državah članicah.

Tudi danes, če pogledamo odstotek nerezidentov EU v primerjavi z evropskimi državljani, ki uživajo brezplačne socialne storitve, kot so zdravstveno varstvo, izobraževanje in nastanitev, je ta brez dvoma v korist prvih. To pomeni, da so ljudje, ki živijo, delajo in plačujejo davke v svoji lastni državi, nižje na seznamu kot tisti, ki so pred kratkim prišli v Evropo.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, katerega cilj je preučiti politike socialne vključenosti v EU za ženske iz etničnih manjšin. Omogočilo bo izvajanje posebnih ukrepov za zagotovitev enakosti spolov v etničnih manjšinah in celovito izvajanje veljavne protidiskriminacijske zakonodaje v državah članicah.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo odpira vprašanje, ali so ženske iz etničnih manjšin zaradi nezadostne socialne vključenosti dejansko izključene iz ukrepov EU za zagotavljanje enakosti spolov. Ženske iz etničnih manjšin so že dolga leta večidel neopažene, čeprav jih je večina od njih zapostavljenih dvakratno – socialno in gospodarsko.

  Marina Yannakoudakis (ECR), v pisni obliki. – Skupina ECR z vsem srcem podpira načelo enake obravnave za vse, kar seveda vključuje tudi ženske iz etničnih manjšin. Vendar pa temu poročilu nasprotujemo zaradi več zelo posebnih razlogov.

Prvič, nasprotujemo nadaljnjemu povečanju financiranja EU na socialnem področju. Po vsej Evropi nacionalne vlade krčijo javno porabo, zato skupina ECR meni, da bi tudi EU morala storiti enako. Drugič, odločno nasprotujemo kakršnemu koli koraku v smeri skupne priseljenske in azilne politike, občutek pa imamo, da nekateri deli tega poročila obravnavajo prav priseljenske in azilne politike, čeprav se te najbolje oblikujejo in izvajajo na nacionalni ravni. Tretjič, vprašanja, kot so varstvo otrok, izobraževanje in zdravstveno varstvo, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravstvom, naj ostanejo v pristojnosti vsake države članice in ne EU.

Poročilo: Sirpa Pietikäinen (A7-0237/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo o vlogi žensk v starajoči se družbi, kajti menim, da je čas za povečanje javne osveščenosti o neenakosti spolov v starejših generacijah, ki v glavnem izhaja iz najrazličnejših prikrajšanosti zaradi spola skozi vse življenje. Danes je vsem jasno, da so starejše ženske izpostavljene večjemu tveganju za revščino, ker zaradi plačilne vrzeli med moškimi in ženskami prejemajo nižje pokojnine ali pogosto tudi zato, ker so se odpovedale svoji karieri ali jo prekinile, da bi se posvetile družini, niso pa prejemale nobenega nadomestila ali bile upravičene do socialne varnosti. Med gospodarsko recesijo so ženske izpostavljene še večjemu tveganju revščine.

Skrajni čas je, da naše institucije postanejo bolj pozitivno naravnane do staranja. Zato toplo pozdravljam pobudo Komisije, da bo leto 2012 leto dejavnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Pristop, ki temelji na povezovanju starosti in spola, bi moral postati nepogrešljivo orodje za oblikovanje politik na vseh pomembnih področjih: gospodarske in socialne zadeve, javno zdravje, pravice potrošnikov, digitalni program, razvoj podeželja in mest itd.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) V tem poročilu nas gospa Pietikäinen opominja, da so ženske običajno bolj izpostavljene tveganju revščine in prejemajo nižjo pokojnino, razlogi za takšno stanje pa so različni, med njimi velik razkorak v plači med spoloma, prenehanje ali prekinitev poklicne dejavnosti, da bi se posvetile družinskim obveznostim, ali pa delo v podjetju zakonca, zlasti v poslovnem sektorju ali kmetijstvu, brez plačila in brez plačevanja prispevkov za socialno varnost. S tem se strinjam. Kot predsednica združenja Femmes au Centre (Ženske v središču) si redno prizadevam, da bi opozorila na socialne neenakosti, ki jih včasih spregledamo in to je po mojem mnenju eno izmed takšnih. V času ko razpravljamo o reformi pokojninskih sistemov, je ključnega pomena, da upoštevamo razlike pri obravnavi moških in žensk.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je prepoved diskriminacije na kateri koli podlagi postala del zakonodajne pristojnosti Evropske unije. Zato je pomembno, da se širi pozitivna naravnanost do staranja in da se starejšim ponujajo možnosti za polno življenje.

Zelo me veseli, da je Parlament predstavil poročilo, ki spodbuja ukrepanje na področju starajoče se družbe. Predvsem pa je pomembno, da pozornost namenimo starejšim ženskam, ki živijo v revščini, kajti njihove pokojnine so običajno nižje zaradi nižjih plač v sektorjih, kjer se zaposlujejo ženske. Poleg tega pa starejše ženske predstavljajo veliko skupino potrošnikov in zato povpraševanje po storitvah za starejše zelo hitro narašča ter bo tako tudi v prihodnje. Vendar pa se na poti do lahko dostopnih, kakovostnih in cenovno sprejemljivih javnih in zasebnih storitev srečujejo z ovirami.

Zato je pomembno, da Komisija ukrepa in uredi dostop do številnih osnovnih storitev ter zagotovi kakovostno življenje, da se izognemo telesnim, psihičnim in gospodarskim zlorabam. Starajoča se družba ima pogosto negativen predznak zaradi izzivov za starostno strukturo delovne sile in vzdržnosti socialnega in zdravstvenega varstva. Starejši ljudje so resnično dragoceni ter ponujajo podporo skupnosti in družini, zato jim moramo zagotoviti pravico do dostojanstvenega in neodvisnega življenja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. − (PT) V primerjavi z moškimi se ženske spopadajo z večjimi težavami na področju dela. Nujno moramo izkoreniniti diskriminacijo, ki so ji izpostavljene, ko pridobijo delo, pri razvoju njihovih poklicnih poti in pri pravici do poštenega plačila. Tudi zdravstvo in socialne službe morajo biti prilagojene posebnim potrebam žensk. Vse te težave se s starostjo še stopnjujejo, kar dokazuje, kako pomembno je to poročilo. Predvsem zagovarjam dejstvo, da moramo uporabiti znanje in izkušnje starejših žensk. Za sem glasovala tudi zaradi mehanizmov spremljanja, ki so navedena v poročilu.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark, Anna Ibrisagic in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Včeraj, 7. septembra 2010, smo glasovali proti poročilu (A7-0237/2010) o vlogi žensk v starajoči se družbi (2009/2205(INI)). Glavni razlog za to je dejstvo, da ne podpiramo predloga sistema, kjer imajo vsi državljani EU pravico do osnovnega dohodka, in niti poziva v poročilu k pozitivnim diskriminacijskim ukrepom v korist žensk. Podan je bil tudi predlog, da Evropski parlament pozove države članice, da uvedejo nove vrste plačanega dopusta za nego, poleg starševskega dopusta. V zvezi s tem želimo podpreti načelo subsidiarnosti. Obenem bi želeli izpostaviti, da se z nekaterimi deli poročila strinjamo.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo, ker je staranje v naših družbah prepogosto obravnavano negativno, čeprav starejši predstavljajo tudi gospodarski vir in vir neprecenljivih izkušenj. Poleg tega se starejši srečujejo z večjim tveganjem za revščino kot ostalo prebivalstvo: v letu 2008 je bila stopnja tveganja revščine za ljudi, stare 65 let in več, okrog 19 % v EU-27, medtem ko je bila v letu 2000 ta številka 17 %.

Strinjam se, da je treba izbrati globalen in večdisciplinaren pristop k staranju ter ustvariti priložnosti, zlasti na trgu proizvodov in storitev za starejše ljudi in neformalne negovalce vzdrževanih oseb. Zato je treba zahtevati, da Komisija do konca leta 2011 predlaga akcijski načrt z vsemi omenjenimi različnimi ukrepi.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Veliko smo že govorili o neenakopravnem položaju žensk v družbi. Ženske so ves čas diskriminirane na delovnem mestu, ker za enako delo prejemajo nižjo plačo, ter so zaradi raznih okoliščin prisiljene prekiniti svojo kariero ali izbrati slabše plačano delovno mesto, ki je bliže njihovega doma. Razlogi za to so rojstvo in nega otrok, nato pa skrb za postarane starše ali bolne družinske člane. V večini primerov se žensko „žrtvujejo“ in skrbijo za družino in otroke ter zato svoje delo in kariero postavijo na stranski tir. Povedati je treba, da družba to od njih običajno tudi pričakuje. Zaradi tega so finančno odvisne od svojih partnerjev, na stara leta pa imajo zelo nizke socialne prejemke ali pokojnino ali celo ostanejo brez vsega. Zato so ženske veliko bolj izpostavljene tveganju v starosti kot moški in so v družbi tudi tista skupina, ki je najbolj izpostavljena tveganju za revščino.

Situacijo še poslabšuje dejstvo, da ženske v tretjem življenjskem obdobju še vedno skrbijo za svoje starše in tudi vnuke, za kar ne prejemajo nobenega plačila in porabijo vse svoje dohodke ali prihranke. Potencial starejših ljudi je neizrabljen. K temu prispeva tudi vzorec socialnega življenja, saj mladi in starejši živijo ločeno. V „razširjenih družinah“ v preteklosti je vsakdo imel svojo funkcijo in vlogo, starejši pa niso bili izključeni in obsojeni na revščino. Podpiram poročilo gospe Pietikäinen in bom glasoval za njegovo sprejetje.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o vlogi žensk v starajoči se družbi. Razlika med plačo moških in žensk v Evropski uniji presega 17 %. Deloma zaradi tega in deloma tudi zato, ker ženske v svojem dejavnem obdobju življenja pogosto ostanejo doma in skrbijo za otroke ali druge vzdrževane člane družine ter se velikokrat odločijo za zaposlitev s krajšim delovnim časom, se vrzel v dohodku med moškim in žensko v obdobju upokojitve poveča. Države članice morajo nujno sprejeti ukrepe, da se pri reformiranju pokojninskih sistemov in prilagajanju upokojitvene starosti upoštevajo tudi spol, razlike v delovnih vzorcih med moškimi in ženskami ter večje tveganje za diskriminacijo starejših žensk na trgu dela.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na dejstvo, da je, kot navaja poročilo, „spol pomemben dejavnik staranja, saj je pričakovana življenjska doba za ženske približno šest let daljša kot za moške“ in da ima Evropa starajočo se družbo, lahko v naši družbi pričakujemo naraščanje števila starejših žensk. Zagotoviti bomo morali, da imajo te ženske ustrezne življenjske razmere in v večini primerov dejavno življenje.

Ne smemo pozabiti, kot nas tudi poročilo upravičeno opozarja, da so starejše ženske najranljivejše za revščino in morajo biti zato deležne posebne pozornosti. Vendar pa bolj kot v rešitve, ki izhajajo iz socialnega skrbstva ali socialne države, verjamem v to, da morajo te ženske imeti dejavno vlogo v družbi. Veliko jih je poklicno izobraženih z bogatimi izkušnjami, ki se lahko uporabijo v korist mlajših. Druge so babice in prababice in lahko prevzamejo ključno vlogo v skrbi za družino, s čimer mladim materam omogočijo učinkovitejše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Te vloge so neprecenljive in nam bodo pomagale pri spodbujanju in zaščiti teh žensk, s čimer bomo ustvarili pravo solidarnost med generacijami.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Ta resolucija obravnava ranljivost starejših žensk v sklopu pojava staranja prebivalstva v EU, ki bo v prihodnje predstavljalo obremenitev za nacionalna gospodarstva in kjer pogosto zanemarjamo potencial starejših ljudi, saj nanje večkrat gledamo kot na pasivne in ne kot na aktivne posameznike. Izpostaviti želim posebno tveganje revščine starejših žensk in se zaradi tega strinjam s pobudami o zaposlovanju starejših ljudi na primer z zagotavljanjem nadomestil za delodajalce. Se pa ne strinjam s posebnimi rešitvami za starejše biseksualne in transseksualne ženske.

Z uveljavitvijo Listine o temeljnih pravicah EU spada prepoved vseh oblik diskriminacije v pravno pristojnost Evropske unije. V skladu s členom 21 Listine je „prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostne pripadnosti ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, gmotnega stanja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti“; hkrati pa člen 25 določa, da „Unija priznava in spoštuje pravico starejših do dostojnega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju“. Verjamem, da se bomo z izvajanjem teh direktiv lahko borili proti vsem oblikam diskriminacije.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Čeprav je to poročilo na splošno pozitivno, bi lahko na veliko področjih naredilo še korak dlje, zlasti pri analizi vzrokov dvojne diskriminacije, s katero se srečuje več milijonov žensk v Evropski uniji in se v njihovi starosti še zaostri: priseljenke, invalidke, ženske iz manjšin in nizko kvalificirane ženske.

Zaposlene ženske, ki so žrtve diskriminacije zaradi nizke plače in razvrednotenja njihovega dela, čemur se mnogokrat pridruži še diskriminacija materinstva, prejemajo nižje pokojnine in živijo pod pragom revščine. Čas je, da to popravimo s spremembo politik Evropske unije in odpravo neoliberalnih politik ter z zavezo k povišanju vrednosti dela, spoštovanju človekovih pravic in zagotavljanju dostopa do kakovostnih javnih storitev, zlasti zdravstvenega in socialnega varstva, ter takšnih pokojnim, ki ženskam omogočajo dostojno življenje.

Zato se bomo še naprej borili za politike, ki cenijo vlogo žensk in popolnoma spoštujejo njihove pravice.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospe Pietikäinen o vlogi žensk v starajoči se družbi, saj so ženske bolj izpostavljene negotovosti, ko ostarijo zaradi tega, ker je njihova pričakovana življenjska doba daljša kot pri moških To lahko zdaj vidimo v Franciji, ko poteka razprava o pokojninah, razlikah v plači in o ženskah, ki prenehajo ali prekinejo poklicne dejavnosti, da bi se posvetile družinskim obveznostim ob ustreznem zmanjšanju pokojnine. Besedilo nas opominja, da bolj kot kadar koli poprej potrebujemo obsežno direktivo proti diskriminaciji.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Z uveljavitvijo Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Lizbonske pogodbe decembra 2009 oziroma spomladi 2010 se je Evropska unija zavezala prepovedi kakršne koli diskriminacije v EU, naj si bo na podlagi socialnega razreda, rase, barve kože ali spola. Vendar pa so državljani EU, zlasti starejše ženske, še vedno žrtve diskriminacije. Podpiram to poročilo, ker menim, da je skrajno nujno, da ženske iz vseh starostnih skupin postavimo v enakovreden položaj z mlajšimi. Starejše ženske so prikrajšane na več področjih javnega življenja. Eden od hujših primerov je njihova odvisnost od javnih storitev, kajti slabo strukturirane storitev imajo neposreden vpliv na ženske. Poleg tega so v slabšem položaju tudi zaradi nizkih pokojnin zaradi nizke plače, kajti moški imajo običajno višje dohodke. Starejše ženske ne smejo veljati za breme, ampak za dejavne soustvarjalke v naši družbi, in tako bi jih morala obravnavati tudi Evropska unija.

  Marisa Matias in Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo za to resolucijo, ker se strinjamo z njenim pristopom k staranju, ki temelji na pravicah, zlasti z njenim pogledom na starejše kot opolnomočene udeležence. Ženske se v svoji karieri še vedno srečujejo z ovirami, zato so moški bolj zastopani na boljših delovnih mestih in imajo višje plače; to je še posebej opazno pri starejših ženskah in moških. Poleg tega starejše ženske naletijo na nepremostljive ovire pri iskanju novega delovnega mesta, saj so v očeh delodajalcev popolnoma razvrednotene.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Staranje prebivalstva in manjša demografska rast v EU vzbujata zaskrbljenost glede vzdržnosti socialne varnosti in zdravstvenih sistemov. Vendar zgornje še bolj drži za ženske, saj so starejše ženske bolj izpostavljene neenakosti med spoloma. Te razmere so še posebej zaskrbljujoče ker imamo ženske zelo posebno vlogo v družbi, predvsem v zvezi s pomembno podporo skupnosti in družini kot negovalke vzdrževanih oseb. Zato je zelo pomembno, da se borimo proti diskriminaciji na podlagi starosti, ki najbolj vpliva na ženske. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za to resolucijo, da bi družba posebno pozornost namenila starejšim ženskam. Njihove pokojnine so običajno precej nižje od pokojnin moških. Ženske večinoma živijo dlje kot moški in so v starosti prepuščene same sebi. Ni veliko politikov, ki bi razmišljali o tem, da praktično vse ženske poleg službe, v kateri so si zaslužile pokojnino, delajo tudi v družini, kjer vzgajajo otroke in vnuke, ter da na tem področju življenja opravijo precej več dela kot moški.

Če upoštevamo, da so ženske telesno šibkejše kot moški, moramo starejše, osamljene ženske obravnavati s posebno pozornostjo. Naša dolžnost je, da začnemo razpravo o tem vprašanju, da družba usmeri svojo pozornost na nepravičen in včasih tudi ravnodušen odnos do „šibkejšega spola“. Glasoval sem za to, da posvetimo pozornost svojim materam in babicam – ženskam, ki so celo svoje življenje posvetile otrokom in vnukom. Ne smemo jih zapustiti v njihovi samoti; ne smemo pozabiti nanje.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o vlogi ženske v starajoči se družbi se ukvarja z mnogimi pomembnimi vprašanji, ki po mojem mnenju ne bi smela biti obravnavana na podlagi spola. Postaviti je treba okvirne pogoje za prebivalstvo kot celoto, ki bodo zaposlenim omogočili, da na svojo željo delajo dlje in da čim dlje živijo neodvisno. Vendar pa sem precej skeptičen glede uporabe pozitivne diskriminacije. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – S humanitarnega vidika bi morali izboljšati storitve in zdravstveno varstvo za hitro rastoč sektor prebivalstva – starejše ženske – ter jih bolj opolnomočiti, saj imajo tako kot vsi drugi Evropejci pravico do zdravega, dostojanstvenega in neodvisnega življenja. Z gospodarskega vidika bi si morali prizadevati za višjo stopnjo zaposlovanja ter za priložnosti za prožnejše zaposlovanje, s krajšim delovnim časom za starejše ženske. Uporaba tega pogosto spregledanega vira potencialov in izkušenj bo pospešila gospodarsko rast, zmanjšala revščino starostnikov ter izboljšala splošni življenjski standard upokojencev in socialno kohezijo. Glasoval sem za to resolucijo v upanju, da bo reševanje teh vprašanj z dvodelnim pristopom odprlo pot k obravnavi osnovnejših vendar ne manj pomembnih problemov neenakosti na delovnem mestu zaradi spola ali starosti, podcenjenih in premalo plačanih negovalcev ter, nazadnje, teženj v naši družbi, da pri reševanju vprašanj glede spola in starosti prednost dajemo slogu pred vsebino. Starost, spol in starajoči se bližnji bi morali biti vedno obravnavani kot prednost, ne kot breme.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo gospe Pietikäinen podpiram zaradi številnih razlogov. Prebivalstvo Evropske unije se stara. Glede na statistike živijo ženske dlje, kot moški. Diskriminacija na podlagi starosti ni dovoljena v zakonodaji EU, ko govorimo o delu. Veljavna zakonodaja ne vodi neposredno v razmere, kjer ni več diskriminacije na podlagi starosti na delovnem mestu.

Na splošno se ženske še vedno spopadajo s težavami pri napredovanju v poklicnem življenju, kar še povečuje neuravnovešenost, kjer na vodilnih mestih prevladujejo moških, predvsem med starejšimi moškimi in ženskami. Poleg tega se ženske pogosteje spopadajo s težavami, ko iščejo ponovno zaposlitev in starejša kot je ženska, manjšo dodano vrednost prinaša po mnenju delodajalcev. Poleg zaščite na delovnem mestu moramo ženske zaščititi tudi na vseh področjih življenja, saj je diskriminacija na podlagi starosti in spola v nasprotju z vsemi temeljnimi pravicami.

Da bi se spopadli z dvojno diskriminacijo, ki pogosto ogroža starejše ženske, moramo priznati vidike, navedene v poročilu in ukrepati.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo izpostavlja vprašanje, ki na zahodu postaja vse pomembnejše, če upoštevamo dodatno delo, ki ga ženske tradicionalno opravijo v družbi, ter dejstvo, da se to ob obrnjeni demografski piramidi lahko še poslabša. Poleg teh vprašanj je pomembno tudi upoštevati, da je pričakovana življenjska doba žensk višja od moških in se še povečuje. To je samo po sebi pozitivno, vendar pogosto pomeni, da mora vse več žensk v poznih letih skrbeti zase.

Danes se pogosto dogaja, da odrasla ženska skrbi za svoje otroke, starše in sorodnike, nato skrbi za svoje vnuke, svojo mater in taščo, nato pa ostane sama, ovdovela, njeni otroci so daleč zaradi izjemne mobilnosti, ki je značilna za sodobne družbe, in ni nikogar, ki bi poskrbel za to žensko, ki je skrbela za vse druge.

Glasovala sem za to poročilo, ker usmerja pozornost na to vprašanje, izpostavlja pomen spremljanja razmer in zagovarja ukrepanje na tem področju.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Starajoče se prebivalstvo obravnavamo kot prihodnje breme za državna gospodarstva. Vendar pa je potencial, ki ga imajo starejši, pogosto prezrt. S staranjem prebivalstva so ženske, ki tudi v Romuniji živijo dlje kot moški (povprečna pričakovana življenjska doba v letu 2008 je bila 76 let za ženske in 69 let za moške), ranljivejše, zlasti ko se v razširjeni družini zmanjša dohodek. Več priložnosti za delo s skrajšanim delovnim časom bi pomagalo povečati dohodek starejših žensk.

Starejše ženske so v večji meri odvisne od javnih in zasebnih storitev ter zdravstvenega sistema. Pozivam države članice, da razvijejo storitve, ki omogočajo dolgoročno nego na domu, saj bo to vplivalo ne samo na ženske, ki bodo to nego nudile, ampak tudi na ljudi, ki bodo nege deležni.

Kakovost nege se lahko zagotovi z ustreznimi viri in usposabljanjem v zdravstvenem sektorju. Pozivam države članice, da spodbujajo javne politike, ki bodo posebno pozornost posvetile tem vprašanjem in zagotovile ustrezne vire za zmanjšanje dolgoročnega vpliva. Političnim pobudam bi morali slediti učinkoviti programi, ki bi morali biti učinkovito izvedeni.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Spričo starajočega se evropskega prebivalstva sta ravnovesje v nacionalnih sistemih upokojitve in prevzemanje odgovornosti za vzdrževane osebe za EU velika izziva. Evropa se mora odzvati hitro in odločno, da se izogne hitri oslabitvi svojega socialnega modela in vse večjemu obubožanju starejšega prebivalstva, zlasti žensk, saj je po statističnih podatkih za ženske bolj verjetno, da bodo živele v revščini, kot za moške.

Podpiram poročilo gospe Pietikäinen, ki zlasti poziva, da se uvedejo ukrepi za učinkovitejše reševanje diskriminacije na podlagi starosti na delovnih mestih, zlasti za ženske. Poleg tega se zavzemam za podporo medgeneracijske solidarnosti, v okviru katere se na primer načrtuje podpora ženskam, ki skrbijo za vnuke, ko so starši otrok odsotni zaradi zaposlitve. Nazadnje podpiram tudi idejo o vse večji koherenci na področju socialne varnosti, vključno s pokojninskimi načrti, odsotnostjo od dela zaradi nege in zaposlovanjem s krajšim delovnim časom.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pozdravljam sprejetje tega poročila, ki vključuje posebne zelene predloge, med drugim: ukrepi, da se pri reformiranju pokojninskega sistema upošteva spol, ukrepi za spodbujanje enakomernejše delitve neplačane nege med ženskami in moškimi, več pozornosti boleznim, ki zlasti prizadenejo starejše ženske, kot je na primer revmatoidni artritis, ter vključitev perspektive starejših priseljencev in lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v prevladujočo usmeritev.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sprejeto poročilo se dotika pomembne teme, ki pa je pogosto prezrta.

Evropski državljani živijo vse dlje in včasih je „tretje življenjsko obdobje“ precej daljše kot v preteklosti. To obdobje življenja pa ima pogosto negativen predznak in je pod vplivom vnaprejšnjih prepričanj družbe, ki zanemarja bogate izkušnje starejših ter staranje obravnava kot stvarno breme, ki dejavne posameznike spremeni v pasivne objekte.

Ta nevaren pojav večinoma prizadene ženske, ki v povprečju živijo dlje kot moški in jih je sedanja gospodarska kriza hudo prizadela, saj je drastično zmanjšala obseg njim namenjenih storitev. Veliko jih je še vedno izpostavljenih tveganju in so obsojene na životarjenje ob neustrezni pokojnini. V dobro vseh evropskih žensk, mladih in starejših, upam, da bo današnje glasovanje nekako pripomoglo k osvetlitvi njihove temeljne vloge v današnji družbi.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čeprav v celoti podpiram poziv k enakopravnemu zaposlovanju in enakopravnemu plačilu moških in žensk, menim, da bi morali dati več poudarka družinskim storitvam, kajti v veliki večini primerov so ženske tiste, ki prevzemajo večje odgovornosti, ko so v družini otroci in starejši invalidi.

Izboljšanje storitev, tako gospodarskih kot strukturnih, za pomoč družinam – na primer otroški vrtec, učinkovit javni prevoz, nega na domu za starejše in bolne – bi ženske, zlasti zaposlene, razbremenilo več odgovornosti, ki jih običajno morajo prevzeti. Smo proti poročilu, ker poziva k akcijskemu načrtu, ki značilno obsega tudi vključitev lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Podpiram poročilo gospe Pietikäinen, ker starajočo se družbo prikazuje v novi luči. Običajno je ta proces predstavljen neobjektivno in izključno s pesimističnega zornega kota. Razprave se osredotočajo na stroške in bremena. Posledica je diskriminacija starejših, zlasti žensk, ki živijo dlje in so bolj izpostavljene tveganju za revščino, prejemajo nižje pokojnine in imajo težave pri dostopu do javnih in zasebnih storitev. Po statističnih podatkih se bo delež prebivalstva v Evropski uniji, starega 65 let in več, povečal s 17,1 % v letu 2008 na 30 % v letu 2060, delež ljudi, starih 80 let in več, pa se bo povečal s 4,4 % na 12.1 %. Po podatkih glavnega statističnega urada bodo leta 2030 na Poljskem starejši predstavljali 26 % prebivalstva, kar pomeni 10 milijonov ljudi.

Skrajni čas je za spremembo v obravnavanju starejših. Predstavljajo ogromen potencial, ki ga lahko uporabimo. Ta potencial med drugim vključuje bogate izkušnje, intelektualni kapital, znanje in socialne veščine. Prej kot se bomo zavedali teh prednosti in jih začeli uporabljati, bolje bo za nas, za naša gospodarstva in za strategije EU. Zato pozdravljam pobudo Komisije, da bo leto 2012 leto dejavnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Spodbujajmo srebrno ekonomijo, vlagajmo v starejše, borimo se proti stereotipom. Za nas bi moralo biti pomembno, da starejši želijo delati. Standard, socialna kultura in modrost družbe se merijo po njenem odnosu do starejših.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) V gospodarski krizi so ženske ena od skupin, ki jih učinki krize najhuje prizadenejo. V težkih razmerah je večinoma njihova naloga, da se družina lahko prebija iz meseca v mesec. Delovno prebivalstvo se zmanjšuje, količnik med številom delovno aktivnih in upokojenih pada. V državah članicah bi morala družinska politika dobiti prednost. Za žensko je težko usklajevati vzgojo otrok in družinsko življenje z delovnim življenjem. Velikokrat slišimo o diskriminaciji žensk, ker imajo dolžnosti, povezane z vzgojo otrok – ta diskriminacija se pojavlja tako pri iskanju kandidatov za določeno delovno mesto kot pri priložnosti za napredovanje. Na večini vodilnih delovnih mest so moški. Pozneje ta razlika vpliva tudi na višino pokojnine, ta pa na kakovost življenja. Druga pomembna zadeva je tudi upokojitvena starost. Ker je njena delovna doba krajša, ženska avtomatično pridobi manj socialnih ugodnosti, kar se odrazi v njenem življenjskem standardu in lahko vodi v revščino.

Razlika v starosti upokojitve ima negativen učinek na možnosti žensk na trgu dela – delodajalci na ženske in moške enake starosti gledajo drugače, saj ne želijo zaposliti žensk, ki bodo v bližnji prihodnosti dosegle upokojitveno starost. Razlike v pokojninah se pojavijo tudi zaradi razlike v višini dohodka, kar bi bilo tudi treba odpraviti.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki želi zaščititi temeljne pravice starejših žensk v EU. Starejše ženske so izpostavljene večjemu tveganju za revščino kot posledica nižje pokojnine in krajše delovne dobe zaradi skrbi za druge. Zato sem to poročilo podprla.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Na splošno se izraz „starajoča se družba“ enači z nepredvidljivimi stroški za nacionalna gospodarstva. Razprava se vedno osredotoči na pokojninske in skrbstvene sisteme. Kot nam kaže to poročilo, imajo ženske zaradi svojih družinskih obveznosti nižje pokojnine, zaradi česar so v starosti izpostavljene večjemu tveganju za revščino. To spiralo je treba prekiniti s celovitim pristopom k reševanju nenehnih sprememb v naši družbi, ki naj zlasti vključuje politiko na področju izobraževanja in trga dela.

  Marina Yannakoudakis (ECR), v pisni obliki. – Čeprav to poročilo Odbora za pravice žensk in enakost spolov usmerja pozornost na praktične težave, s katerimi se srečujejo ženske, ki skrbijo za starajoče se prebivalstvo v Evropi, ga skupina ECR ne more podpreti, kajti menimo, da obravnava zadeve, ki niso odgovornost EU, ampak naših nacionalnih parlamentov. Zlasti pa nasprotujemo kakršnemu koli poseganju EU v zadeve na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja in usposabljanja, pokojnin, upokojitvene starosti in domov za nego.

Poročilo: Morten Løkkegaard (A7-0223/2010)

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Evropski parlament prevzema pobude v času, ko se kapitalistična kriza poslabšuje, da bi zmanipulirala delavce in organizirala EU propagando v zasebnih in javnih medijih, da bi utišala vsakršen glas v opoziciji, zaščitila interes kapitala in ustvarila videz umetnega soglašanja z imperialističnimi načrti. Poročilo se zavzema za cilje popolne podreditve javnih medijskih agencij propagandi evropskega poenotenja in njihovo povezovanje z zasebnimi medijskimi monopoli. V ta namen predlogi vključujejo povečanje sredstev Skupnosti za javne in zasebne medije, izoblikovanje in krepitev osrednjih nadzornih struktur ter „filtriranje“ novic. Poročilo spodbuja izobraževanje novinarjev, da bi služili interesom kapitala, poseganje v medijske dejavnosti v državah članicah prek Evropskega avdiovizualnega observatorija ter podpiranje načrtov EU s krepitvijo informacijskih – in propagandnih – uradov ter vse večjim ideološkim/političnim poseganjem v korist EU in pokvarjenega izkoriščevalskega sistema, s čimer ponovno dokazuje, da je neodvisnost medijev, enako kot njihov pluralizem in raznolikost, očiten poskus zavajanja delavcev, ki pa vseeno ne more onemogočiti edino pot k izpolnitvi interesov navadnih ljudi: boj za njegovo odpravo in uničenje, da se zagotovi izpolnitev sedanjih potreb navadnih ljudi.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Menim, da je oblikovanje javnega prostora v Evropi ključnega pomena. Ne gre le za teoretično razpravo, ampak za vprašanje demokracije, vprašanje, pri katerem je ogrožena legitimnost Evropske unije. Mediji, pa tudi nova družbena omrežja, so ključ za razcvet evropskega javnega prostora: poslanci v EP moramo seznaniti evropsko javnost z našim delom prek novinarjev, pa tudi naših spletnih strani, računov Facebook in Twitter in tako dalje. Boljša komunikacija o Evropi je prednostna naloga, zato močno podpiram to poročilo, ki opozarja na odgovornost medijev na tem področju, pa tudi na odgovornost evropskih institucij, ki morajo storiti vse, kar je v njihovih močeh, da bi olajšale dostop do njihovega dela in ga razširile po medijih.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) V skladu z Lizbonsko pogodbo je Parlament zdaj bolj kot kdaj koli prej pomemben v vsakodnevnem življenju ljudi v Evropi. Zato je ključnega pomena izboljšati sedanje odnose med Parlamentom, poslanci Evropskega parlamenta, evropskimi institucijami in prebivalci Unije. Več zaporednih raziskav Eurobarometra je pokazalo, da si ljudje v EU želijo bolje spoznati zadeve, povezane z EU, in biti bolje informirani o Evropi.

Kot pravi poročilo, če želijo državljani dejavneje sodelovati v evropskih zadevah, morajo prek medijev in komunikacijskih središč dobivati jasne in pomembne informacije. Zlasti pozdravljam, da poročilo predlaga omejitev pri uporabi „žargona EU“ in preveč strokovnega jezika.

Informacije, ki jih institucije posredujejo državljanom EU, morajo biti jasne, razumljive in pomembne. Zato podpiram zahtevo v poročilu, naj Komisija nadaljuje z „lokalnim“ pristopom, ki ga zdaj sprejema, saj je to pristop za izboljšanje prepoznavnosti EU na lokalni ravni.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pojasniti, kako Evropa deluje, pomeni razstaviti na koščke poenostavljen in sistematičen proces priljubljenega razvedrila, ki vključuje večno ponavljanje besed: „Za to je kriv Bruselj.“ Na tej ravni bodo vsa prizadevanja, da se zadeve pojasnijo, v veliko pomoč. Vlade, politične stranke, izobraževalne ustanove in javne radiotelevizije se morajo vključiti in tako več prispevati k pojasnjevanju evropskih vprašanj javnosti. Novi komunikacijski mediji imajo potencial, da korenito spremenijo evropsko demokracijo. Lotimo se dela!

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska vprašanja ne najdejo poti v nacionalni tisk in so pogostejša v mednarodnih medijih, vendar te spremlja le manjši del splošne javnosti. To nezanimanje za dogajanje v Bruslju in Strasbourgu je postalo razvidno tudi iz nižje udeležbe na evropskih volitvah.

To se dogaja v času, ko ni čutiti nastrojenosti proti Evropski uniji. Odnos Evropejcev do Evropske unije bi v najboljšem primeru lahko opisali kot ravnodušen. Smo v paradoksalnem položaju, ko vse odločitve, sprejete v Bruslju in Strasbourgu, neposredno vplivajo na življenje vsakega evropskega državljana.

Lizbonska pogodba je evropske državljane postavila v srčiko EU in jih vključila v postopek odločanja na ravni EU, in sicer s podelitvijo večjih pooblastil Parlamentu, edinemu neposredno izvoljenemu organu. Poleg predlogov, podanih v poročilu, o katerem smo razpravljali na zakonodajnem delnem zasedanju, ima vsak poslanec EP in pravzaprav tudi vsak nacionalni politik pravico, da jasno in razumljivo podpre in pojasni vpliv odločitev, sprejetih na ravni EU, v matični državi.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za drugi predlog resolucije, kajti, prvič, potrjuje, da je v evropskih institucijah premalo preglednosti in demokracije in da je treba izoblikovati nove oblike internetnih medijev in novinarstva za učinkovitejše obveščanje državljanov o EU, in, drugič, priznava pomembnost zagotavljanja neodvisnosti medijev in svobode izražanja.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) S sprejetjem Lizbonske pogodbe je Evropska unija dobila večja pooblastila, zlasti na zakonodajni ravni.

Osemdeset odstotkov nacionalnih zakonov izvira iz odločitev, ki jih sprejme Evropski parlament, vendar pa se državljani ne zavedajo tega vpliva na njihovo vsakdanje življenje. Lokalni mediji tudi ne pripomorejo k spremembi, saj preveč prostora namenjajo nacionalnim dogodkom. Pomembno je izboljšati izmenjavo evropskih informacij med novinarji ter povečati nabor jezikov na Euronewsu in komuniciranje med poslanci EP in volivci.

Nove tehnologije so lahko v veliko pomoč pri širjenju vesti, če jih uporabljamo pravilno in preudarno. Internet je pripomogel k širjenju novic, zlasti med mladimi, ki se zaradi tega počutijo bolj vključene v družbeno življenje. Veliko jih ustvarja spletne dnevnike, klepetalnice in spletne strani o Evropski uniji, kar sproža konstruktivne razprave. Kritiziranje je pravica in dolžnost državljanov, če temelji na golih dejstvih in ne na govoricah.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. − (PT) Javni dostop do informacij in komunikacija med volivci in oblikovalci politike sta pomembna dejavnika v vseh demokratičnih družbah, hkrati pa sta temeljna pogoja, da lahko državljani uveljavljajo svojo pravico do sodelovanja v javnem življenju. Ker se zavedam pomembnosti vzpostavljanja podlag evropskega javnega prostora „kot okrepitev [navzočnosti v družbenih medijih držav članic] evropskih vprašanj v državnih prostorih“, podpiram to poročilo (alternativo s spremembami, ki jih je predlagala moja skupina in druge skupine v Parlamentu). Pregleden in neodvisen „javni prostor“, ki ga ne smemo mešati z „manipulacijo družbenih medijev“ ali „prikritim“ spremljanjem, za kar verjamem, da se večkrat dogaja v moji državi: Opozoriti vas želim na „primer TVI“, ki sem ga predstavil Parlamentu.

V tem poročilu želim izpostaviti spremljanje in poznejše poročanje Parlamentu o vsebini javnih in zasebnih radiotelevizij držav članic, ki ju izvaja Evropski avdiovizualni observatorij, kot tudi predlog o učinkovitejši vključitvi EuroParlTV s strategijo komunikacije na internetu Evropskega parlamenta. Prvo zaradi tega, ker gre za odličen doprinos k političnemu ukrepanju in drugo, ker gre za pomemben element komunikacije.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o novinarstvu in novih medijih – oblikovanje javnega prostora v Evropi, kajti menim, da je bistvenega pomena pripraviti strategije za približevanje evropske javnosti nosilcem odločanja v Evropski uniji. Nujno je izboljšati komunikacijo evropskih institucij, da spodbudimo preglednost in vključevanje javnosti v politično razpravo, kajti odločitve, sprejete na evropski ravni, imajo neposreden vpliv na življenje ljudi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kljub temu da je v splošnem pozitivno in zelo zaželeno, je izoblikovanje evropskega javnega prostora deležno brezbrižnosti javnosti in nezanimanja nacionalnega javnega mnenja, kar ne sovpada z obsežnimi vlaganji institucij v informacije in njihovo objavljanje, ampak se celo zaskrbljujoče oddaljuje od Evropskega projekta. Kot je povedal poročevalec, podoben javni informacijski prostor bo moral biti zgrajen od temeljev, od resnične zaveze posameznika in javnosti k izgradnji stvarnosti, v kateri vsi živimo. Kljub temu prepričanju pa bi se morala resolucija bolj ukvarjati s krepitvijo sredstev za dosego tega cilja in ne s poglobljenim razumevanjem vzrokov za nezadovoljstvo in nezanimanje javnosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. − (PT) Poročilo vsebuje različne predloge za krepitev vključenosti evropske javnosti v zadeve, ki so povezane za Evropsko unijo. Pomembno je, da spodbujamo sodelovanje javnosti v procesu evropskega povezovanja in si prizadevamo, da bi z javnostjo komunicirali, ne da jo samo obveščamo. Z informiranjem, s katerim zagotavljamo le vsebino, ne moremo zagotoviti zanimanja državljanov v državah članicah. Zato je nujno, da „pošiljatelj“ upošteva komunikacijska načela in tako vzpostavi dialog z državljani.

Državljanom EU, ki se tega v večini primerov ne zavedajo, so na voljo programi, sredstva in pomoč. Zato želim poudariti potrebo po zagotavljanju navzočnosti dopisnikov iz držav članic, ki bi lahko pomenili povezavo z dogajanjem v Bruslju in vplivom tega dogajanja na njihove države in regije. EU je zapleten subjekt, ki ga ni mogoče enostavno pojasniti. Za oblikovanje javnega prostora v Evropi ne obstaja ena sama, enostavna rešitev. Kljub temu pa je institucionalni in tehnološki okvir zdaj boljši, kot kadar koli poprej. Lizbonska pogodba je pomemben korak k demokratizaciji EU, novi družbeni mediji pa javnosti ponujajo nove možnosti za sodelovanje v procesu evropskega povezovanja.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Trend upadanja udeležbe volivcev na zadnjih evropskih volitvah je še enkrat pokazal, da moramo nujno okrepiti prizadevanja za zmanjševanje vrzeli med EU in njenimi državljani. Gospodarska kriza, s katero se zdaj spopadajo države Unije, zahteva da državljani resnično podpirajo in trajno zaupajo v evropske institucije. Glede na to Lizbonska pogodba, predvsem z uvedbo državljanske pobude, spodbuja k demokratičnejši uniji, vendar o tem ni mogoče razmišljati brez uvedbe celovite komunikacijske politike. Zato sem glasovala za to resolucijo, ki spodbuja oblikovanje javnega prostora v Evropi. Za to smo jasno odgovorni vsi: poslanci v EP, poslanci v nacionalnih parlamentih, politične stranke, izobraževalne ustanove in javne radiotelevizije. Vendar moram pri tem opozoriti na to, da večji obseg komuniciranja v resnici pomeni boljše komuniciranje. Oblikovanje evropskega javnega prostora mora temeljiti na informacijah, ki so zanesljive, resnične in neodvisne. Poleg tega merila kakovosti je pri širjenju informacij treba upoštevati tudi pedagoški pristop, da bi tako delovanje evropskih institucij postalo razumljivejše, posledično pa tudi privlačnejše.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Čeprav je poročilo gospoda Mortena Løkkegaarda le samoiniciativno poročilo, pomeni nov pogled na vlogo novinarstva in javnih glasil v nenehno spreminjajoči se družbi.

Moja skupina, ki jo podpirata Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo in Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, je predložila alternativno resolucijo, ki odpravlja nekatere določbe, vključene v prvotno poročilo, kot je spremljanje novic EU, ki jih predvajajo javni in zasebni kanali v državah članicah in ki ga izvaja Evropski avdiovizualni observatorij ali oblikovanje skupine „neodvisnih“ novinarjev v Bruslju. Končna različica poročil, ki je nekoliko manj ambiciozna, kot prvotni osnutek, je realistična in uravnovešena, zato sem jo s kolegi poslanci tudi podprl.

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Gospodu Løkkegaardu bi želela čestitati za to prepričljivo poročilo. Komunikacija znotraj Evropske unije je zdaj ključni vidik združene evropske politike. Vendar pa žal za evropske institucije še vedno ostaja izziv. Evropski državljani se morajo resnično zavedati resničnega vpliva odločitev, ki jih sprejmejo evropske institucije. Vendar pa morajo zato imeti dostop do zadostnih informacij o posledicah evropskih odločitev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kjer javne radiotelevizije igrajo izredno pomembno vlogo.

Poleg tega morajo lokalni informacijski uradi evropskih institucij sprejeti precej bolj dejaven in usklajen pristop k spodbujanju komunikacije. Zato je po mojem mnenju bistveno, da Evropska komisija na institucionalni ravni podpre in spodbuja oblike evropske komunikacije, ki že obstajajo na nacionalni ravni. Poleg tega mora Komisija vzpostaviti tesno povezavo z javnimi radiotelevizijami, da zagotovi učinkovitejšo uporabo virov, ki jih v ta namen dodeljuje evropska komunikacijska strategija. Vsi se zavedamo, da so države članice odgovorne za komunikacijo. Vendar pa je treba na tem področju povečati sodelovanje in usklajevanje evropskih institucij.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) V zadnjih letih je tehnološki napredek profesionalcem na veliko področjih omogočil, da se glede na svoje sposobnosti in spretnosti ter delo, ki ga opravljajo, prilagodijo razmeram. Množična komunikacija je eno od področij, na katerega so tehnične inovacije močno vplivale. To pomeni, da meja med novinarji in njihovim občinstvom ni več jasno opredeljena, saj so njihove vloge postale medsebojno zamenljive. Prav zaradi tega pozdravljam osnutek poročila o novinarstvu in novih medijih.

Poleg tega izpostavlja tudi željo Evropskega parlamenta, da pripomore k izoblikovanju javnega prostora na evropski ravni in k spodbujanju duha sodelovanja. Trdno sem prepričan, da moramo novinarje spodbujati, da redno poročajo o institucijah EU, poleg tega pa moramo tudi redno ocenjevati, kako novi mediji podpirajo izoblikovanje tega evropskega javnega prostora. Pojav novih komunikacijskih orodij in tehnologij narekuje tudi izoblikovanje novega novinarskega etičnega kodeksa.

Obenem pa je treba v šolskih učnih programih dati več poudarka predmetom, ki so lahko priprava na to novo vrsto novinarstva. Kot znak priznanja Evropskega parlamenta podpiram, da se novi mediji vključijo med kategorije za nagrado Evropskega parlamenta za novinarstvo, ki jo podeljujemo vsako leto.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. − (PT) Institucije EU le s težavo komunicirajo z evropsko javnostjo, saj se večina državljanov ne zaveda uporabnosti različnih institucij, ki sestavljajo EU. Zato je čas, da predstavimo načine za krepitev vključenosti evropske javnosti v zadeve, ki so povezane z Evropsko unijo. Poiskati moramo načine komuniciranja, ki lahko sprožijo, spodbudijo in okrepijo evropsko razpravo in pretok informacij z okrepljeno razpravo o evropskih zadevah v mednarodnih medijih ali z evropskim javnim prostorom. Zato je oblikovanje javnega prostora v Evropi ključni korak k tem, da bodo vsi državljani držav članic bolje razumeli evropske dogodke.

  Marek Henryk Migalski (ECR) , v pisni obliki. – (PL) Menim, da poročilo gospoda Løkkegaarda o novinarstvu in novih medijih – oblikovanje javnega prostora v Evropi vsebuje veliko zaskrbljujočih določb, ki omejujejo svobodo medijev. Zlasti menim, da so odstavki 8, 14, 20, 23, 31 in 39 ter uvodni izjavi N in O nesprejemljivi. Mnenja sem, da poročilo gospoda Løkkegaarda posega v novinarsko svobodo. Poročilo med drugim poudarja, da so javne radiotelevizije dolžne objavljati informacije o Evropski uniji. Želel bi tudi opozoriti na dejstvo, da poročilo Evropski uniji nalaga nove finančne obveznosti in med drugim predlaga povečanje proračunskih postavk za informacijske urade Parlamenta.

Poročilo o novinarstvu in novih medijih predlaga tudi vključitev predmeta EU v šolske učne programe. Menim, da institucije EU ne bi smele biti vključene v oblikovanje izobraževalnih programov, kajti to mora biti v pristojnosti držav članic. Ne strinjam se s poročevalcem o vlogi medijev v Evropski uniji in niti z nalaganjem dodatnih finančnih bremen Uniji in državam članicam, zato sem se odločil, da glasujem proti poročilu.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta o učinkovitejšem širjenju informacij o Evropski uniji v javnosti. Latvijci ne poznajo razlike med Svetom Evropske unije, Evropsko komisijo in Evropskim parlamentom. Devetindevetdeset odstotkov prebivalcev Latvije ne pozna funkcij in pomena institucij Evropske unije. Pojasniti moramo namen delovanja EU vsakemu državljanu EU. Če tega ne storimo kmalu, se bo udeležba na evropskih volitvah drastično zmanjšala, ljudje pa ne bodo več zaupali odločitvam in zakonom, ki jih oblikujejo institucije EU.

Glasoval sem za to, da se več pozornosti nameni komunikacijski politiki EU, torej za to, da ljudi čim bolj obveščamo, kako in za kaj se porabijo sredstva iz proračuna EU. Če uspemo doseči največji možni uspeh v tej smeri, potem bomo morda uspeli tudi vzbuditi več zaupanja v ljudeh, tako da bodo prebivalci EU imeli bolj premišljen odnos do volitev EU. Če bi to uspelo, bi bila sestava Evropskega parlamenta precej bolj profesionalna.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) 7. septembra sem glasoval za predlog za sprejetje osnutka resolucije Evropskega parlamenta o novinarstvu in novih medijih – oblikovanje javnega prostora v Evropi (A7-0223/2010). Glede na rezultate različnih anket Eurobarometra so državljani premalo seznanjeni s politikami in zadevami EU. Vendar pa nam te ankete kažejo, da so tovrstne informacije za družbo pomembne. Anketiranci so izjavili, da je pomanjkanje informacij med glavnimi razlogi za to, da ljudje ne glasujejo in ne zaupajo institucijam EU. Prepričan sem, da moramo, če želimo biti v svoji komunikaciji učinkoviti, pojasniti, da politične odločitve, sprejete na ravni EU, neposredno vplivajo na vsakodnevno življenje državljanov EU, ki zdaj menijo, da je EU preveč oddaljena in da ima premajhen vpliv na reševanje njihovih stvarnih problemov. Poleg tega se strinjam, da je treba študije o EU vključiti v šolske učne programe, da se izboljša poznavanje EU med prebivalstvom.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo, ker državljanom EU in družbi omogoča dejavnejše sodelovanje v nacionalnem in javnem življenju po vsej EU. Doslej državljanom EU ni bilo pojasnjeno, da politične odločitve na ravni EU neposredno vplivajo na njihovo vsakodnevno življenje. V medijih držav članic ni dovolj premišljenih in poglobljenih informacij o EU. Soglašam s poročevalcem, da bi morale države članice povečati število akreditiranih novinarjev v institucijah EU. Litva na primer zdaj nima nobenega akreditiranega novinarja v institucijah EU. Nadaljevati bi morali z usposabljanjem novinarjev in poglabljanjem njihovega znanja o zapletenem postopku odločanja v EU. Televizijski kanal Euronews bi lahko začel oddajati v jezikih večine držav članic EU, institucije EU pa bi lahko pripravljale poročila v socialnih medijih, ki so med mladimi vse bolj priljubljeni. Zlasti pa podpiram poziv poročevalca k spoštovanju svobode in uredniške neodvisnosti medijev, predvsem pravico javnih radiotelevizij, da samostojno oblikujejo svoje programe. Vendar pa vlade nekaterih držav članic EU omejujejo financiranje javnih radiotelevizij ter s tem vplivajo na izbiro kadrov in vsebino programov.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) V politiki je komunikacija nedvomno nuja. Torej se v politiki, če ni ustrezne komunikacije, pojavi problem. V zvezi s tem se Evropska unija srečuje z zahtevnim in težkim izzivom. Čas je, da poiščemo nove sisteme, prek katerih se lahko evropski državljani bolj vključujejo v zadeve EU.

Poročilo obravnava sredstva, s katerimi lahko komunikacija sproži in spodbudi evropsko razpravo in pretok informacij, tako prek obsežnejše diskusije evropskih zadev v nacionalnih medijih kot tudi prek evropskega javnega prostora. Čeprav podpiram duh poročila, se mi nekatere točke in zahteve vseeno zdijo nekoliko pretirane.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Od uvedbe evra smo izvedli zaokrožen sklop ukrepov za zaščito enotne valute pred ponarejanjem, kar vključuje zakonodajne pobude, tehnična orodja in institucionalne spremembe, s poudarkom na tesnem sodelovanju vseh zadevnih agencij na nacionalni in evropski ravni. Sodeč po njenem nedavnem odgovoru (E-0107/10) na moje vprašanje, Komisija opaža, da je število ponarejenih kovancev še vedno izredno nizko in predstavlja samo 0,2 kovanca na tisoč kovancev v obtoku. Poleg tega člen 3(1) Uredbe (ES) št. 1338/2001 navaja, da tehnične in statistične podatke o ponarejenih bankovcih in ponarejenih kovancih, odkritih v državah članicah, zbirajo in urejajo pristojni nacionalni organi. Kljub temu pa sedanji predlog uredbe še okrepi sredstva za boj proti ponarejanju, tako da natančno opredeli postopke za ugotavljanje pristnosti evrskih kovancev in ravnanje s tistimi, ki niso primerni za obtok.

Obenem so opredeljeni tudi uporaba skupnih postopkov s strani nacionalnih organov za ugotavljanje pristnosti in nadzorni mehanizmi za te postopke. Predlogi krepijo ukrepe proti ponarejanju in zato sem glasoval tako za določbe kot tudi za poročilo v celoti.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Løkkegaarda o vlogi novinarstva in novih medijev v oblikovanju pravega „evropskega javnega prostora“. Kot že ves čas ponavljamo, je treba vrzel med evropskimi institucijami in javnostjo nujno zapreti. Spomnimo se samo na obupno nizko udeležbo na evropskih volitvah. Upoštevati moramo tudi, da v tem trenutku vsi pokazatelji zaupanja Evropejcev v evropsko združevanje utripajo rdeče. Zadnja anketa Eurobarometra je zelo zgovorna, saj se je več kot polovica vprašanih negativno opredelila do članstva njihove države v EU. Zanimivo pa je to, da imajo istočasno velika pričakovanja, saj jih več kot 80 % pravi, da je samo EU – in poudarjam besedo „samo“ – rešitev za sedanje probleme.

Da bi bolje pojasnili, kaj počne Evropa ter kako in s kakšnimi sredstvi to počne, in s tem ublažili razočaranje, je naša prednostna naloga izboljšanje komunikacije in povečanje vsebin o EU v evropskih novicah. Vendar pa vztrajam, kot je tudi poudarjeno v besedilu, ki smo ga sprejeli, da je treba to izpeljati v vzdušju zaupanja ter upoštevati uredniško neodvisnost in novinarsko svobodo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Večina sprememb, ki smo jih vložili Zeleni/EFA, je bila sprejeta v Odboru za kulturo in izobraževanje, kjer je bilo poročilo sprejeto s 24 glasovi za, 3 proti in enim vzdržanim.

Večina predlogov sprememb Zelenih/EFA je bila vključena v kompromisne spremembe. To velja tudi za odstavek 33, ki pravi, da bi morale institucije EU decentralizirati komunikacijsko politiko EU ter ji dati lokalno in regionalno dimenzijo, ter odstavek 36, ki poudarja, da bi morali rešitve preučiti in na njihovi podlagi ustvariti medparlamentarne odnose med nacionalnimi ali regionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom.

Danes smo morali glasovati o alternativni resoluciji, ki jo je predlagala S&D, podprli pa EPP in ALDE. Zeleni/EFA smo podprli opravljene spremembe, zato smo na koncu podprli tudi poročilo.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Prav je, da skušamo evropskim državljanom pojasniti, kaj počne Evropska unija in vsi njeni organi in kakšen je njihov namen.

Zlati bi morali zagotoviti, da državljani igrajo osrednjo vlogo, kar pomeni tudi dopustiti, da izberejo, kdo jih bo predstavljal. Še dandanes se najpomembnejše funkcije, kot so visok predstavnik za zunanje zadeve, predsednik Komisije in predsednik Sveta, dodeljujejo brez sodelovanja državljanov. Nacionalne medije bi bilo treba spodbujati, da objavljajo novice o dejavnostih poslancev EP, ki jih Evropejci neposredno izvolijo in jih ti torej predstavljajo.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki predlaga, kako povečati osveščenost državljanov o politikah in odločanju v EU z uporabo različnih medijskih sredstev, ki so na voljo. Kot izvoljena predstavnica verjamem, da je pomembno, da lahko predstavniki javnosti vidijo, kako politika EU vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, zato sem podprla to poročilo.

Poročilo: Slavi Binev (A7-0212/2010), László Surján (A7-0240/2010), Salvatore Iacolino (A7-0209/2010)

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – To je bilo tehnično in nesporno poročilo, zato smo ga Zeleni podprli.

8. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.50 in se je nadaljevala ob 15.05)

PREDSEDSTVO: Jerzy BUZEK
predsednik

9. Sprejetje zapisnika predhodne seje

  Predsednik. – Razglašam, da se seja nadaljuje.

Zapisnik včerajšnje seje je zdaj na voljo. Sprašujem vas, ali imate kakšne pripombe na zapisnik. Ne vidim, da bi jih kdo imel. Zapisnik je sprejet.

10. Primer Sakineh Mohamadi Aštiani (vloženi predlogi resolucij): gl. zapisnik

11. Položaj Romov v Evropi (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava Sveta in Komisije o položaju Romov v Evropi. Na tej seji bi želel izreči dobrodošlico predsedujočemu Svetu, gospodu Chastelu, podpredsednici Komisije, gospe Reding, in komisarju za zaposlovanje, socialne zadeve in vključenost, gospodu Andorju. Prvi bo v imenu Sveta spregovoril gospod Chastel.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, vrednote in načela Evropske unije so jasno določeni v pogodbah in v Listini o temeljnih pravicah ter so postali zavezujoči z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe.

Spoštovanje pravne države in človekovih pravic, vključno pravic pripadnikov manjšine, je v teh besedilih močno izraženo. Svet torej potrjuje svojo zavezo tem vrednotam.

Svet je že ob več priložnostih izrazil svojo podporo ukrepom za spodbujanje vključevanja Romov. Dejansko so tudi naši voditelji držav ali vlad, ki so se sestali na Evropskem svetu, priznali zelo specifičen položaj Romov v Uniji ter pozvali države članice in EU, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da pospešijo njihovo vključevanje.

Že deset let je minilo, odkar je Svet sprejel obširno direktivo, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi rasne ali etnične pripadnosti na več področjih, ki obsegajo pogoje pri dostopu do zaposlitve, poklicno izobraževanje, socialno zaščito, vključno s socialnim varstvom in zdravstvom, izobraževanje ter preskrbo z blagom in storitvami, vključno z bivalnimi razmerami. Vse etnične skupine, torej tudi Romi, so s to direktivo zaščiteni. Nazadnje pa direktiva vključuje tudi določbo o pozitivnem ukrepanju, ki državam članicam dovoljuje ohranitev ali sprejetje posebnih ukrepov za preprečevanje ali nadomestilo za prikrajšanost zaradi rasne ali etnične pripadnosti.

Nekateri med vami ste se udeležili aprilskega evropskega vrha o Romih v Córdobi. Svet je toplo pozdravil ta pomemben dogodek, ki je združil glavne zainteresirane strani. Po vrhu je Svet junija soglasno sprejel nekaj zaključkov z naslovom „Spodbujanje vključevanja Romov“.

Ministri so soglasno priznali, da veliko Romov živi v izredni revščini, doživlja diskriminacijo in izključevanje, kar s seboj prinaša še nizko raven izobrazbe, neustrezne bivalne razmere, slabe možnosti zaposlovanja in slabo zdravstveno stanje. Romske ženske in dekleta se srečujejo s posebnimi težavami, vključno s tveganjem za večplastno diskriminacijo. V veliko primerov so se ti pogoji v zadnjih letih močno poslabšali, proticiganska gibanja in nasilni napadi na Rome pa postajajo vse pogostejši.

Res je sicer, da so za spodbujanje socialnega in gospodarskega vključevanja Romov odgovorne predvsem države članice, vendar pa je treba tudi upoštevati, da sodelovanje na ravni EU prinaša visoko dodano vrednost. Zato je Svet povabil Komisijo in države članice, da spodbudijo socialno in gospodarsko vključevanje Romov v okviru odločitev in priporočil institucij EU, tako da zagotovijo učinkovitejše izvajanje veljavnih politik in instrumentov.

Na tem področju je odgovornost deljena: vsi sodelujoči imajo nalogo, da v skladu s svojimi pristojnostmi spodbujajo vključevanje Romov, Svet pa bo tudi odigral svojo vlogo. Svet je tudi poudaril, da je pomembno zagotoviti, da se civilna družba, lokalni organi in tudi sami Romi dejavno vključujejo.

Želel bi tudi izpostaviti posebne ukrepe, ki sta jih pred kratkim sprejela Evropski parlament in Svet za pospešitev socialnega vključevanja manj privilegiranih državljanov. Pred kratkim smo na prvi obravnavi sklenili dogovor, da spremenimo določbe o Evropskem skladu za regionalni razvoj. V skladu s temi določbami bo zdaj mogoče odobriti pomoč za izboljšanje bivalnih pogojev v najbolj marginaliziranih skupnostih v Evropi, ki jim pripada veliko število Romov.

Obe instituciji sta se v glavnem strinjali, da bi se ti ukrepi morali vedno uporabljati v okviru celostnega pristopa. Ta pristop zlasti vključuje ukrepe na področju izobraževanja, zdravja, socialnih zadev, zaposlovanja in varnosti ter ukrepe za odpravo segregacije.

Nazadnje pa želim poudariti, da je v okviru Evropskega socialnega sklada mogoče financirati ukrepe proti diskriminaciji na splošno.

EU mora ponuditi varno okolje, v katerem se razlike spoštujejo in najranljivejši zaščitijo. To je določeno v stockholmskem programu, ki ga je Evropski svet sprejel decembra 2009. Ukrepi za odpravo diskriminacije in ksenofobije se morajo odločno izvajati. Romska skupnost je izrecno omenjena v stockholmskem programu, v skladu s katerim si morajo države članice močno prizadevati za popolno vključitev ranljivih skupin.

Kot vsi državljani EU morajo tudi Romi uživati pravico do prostega gibanja in pravico do zaščite ter ne smejo trpeti nobene vrste diskriminacije.

V časih, ko gospodarska kriza našo družbo drži v primežu, moramo zagotoviti, da grešni kozel ne bodo tisti sodržavljani, ki so najbolj izključeni. Zato je pomembno, da imamo jasen in nepristranski pogled na vzroke, učinke in stroške socialne izključenosti. Kaj lahko prebivalci, ki nimajo izobrazbe, bivališča, zdravstvene nege in, kar je najhujše, zaposlitve, sploh storijo? Da bi olajšali vključevanje Romov, moramo razviti celosten pristop, ki je v skladu z evropsko zakonodajo in vrednotami in v katerega se interesne skupine dejavno vključujejo.

Položaj Romov je opredeljen tudi v delovnem programu predsedujočega tria, ki ga je Svet sprejel decembra 2009, belgijsko predsedstvo pa je izjavilo, da bo vprašanje vključevanja Romov večkrat obravnavalo.

Prvič na konferenci o revščini otrok, ki je potekala 2. septembra, nato na vrhu enakosti, načrtovanem za 14.–16. november, zlasti ko bo vrh obravnaval vprašanje enakosti in raznolikosti pri zaposlovanju, nato na konferenci o brezdomstvu, ki je načrtovana za 9.–10. december, ter še na srečanju evropske platforme za vključevanje Romov, ki bo potekalo v kratkem, od 7. do 17. septembra. Nazadnje pa, kot je Svet za splošne zadeve napovedal 26. julija, bo Svet Evropske unije še naprej spremljal vprašanje vključevanja Romov.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, najprej naj se zahvalim svojima kolegoma komisarjema Lászlu Andorju in Cecilii Malmström za zelo tesno sodelovanje naših skupin v zadnjih tednih glede vprašanja Romov. To je Komisiji omogočilo, da je prek poletja izoblikovala jasno in uravnoteženo stališče o tej zadevi, ki je danes dobilo popolno podporo kolegija komisarjev.

Zahvalila bi se tudi predsedniku Barrosu, s katerim sem med poletjem tesno sodelovala pri tej zadevi, sočasno z razvojem razmer v Franciji. V soglasju s predsednikom sem 25. avgusta javno izrazila svoje stališče do položaja Romov v Franciji in o tem, da je treba podpreti evropsko pravo ter pravice in načela, opredeljena v Listini o temeljnih svoboščinah.

Stališče, ki ga je zavzela Komisija – ki se mora, kot politiki dobro veste, vedno zavedati nevarnosti instrumentalizacije v nacionalnih strankarskih političnih razpravah –, je bilo v zadnjih tednih dosledno.

Prvič, države članice so odgovorne za javni red in za varnost svojih državljanov na svojem nacionalnem ozemlju. To pomeni, da morajo kljub pomembni pravici do prostega gibanja države članice izvajati ukrepe proti državljanom EU, ki kršijo zakone. Pod okriljem evropskih načel prostega gibanja ne sme biti prostora za nekaznovanost. Pod posebnimi pogoji lahko države članice celo pošljejo državljane EU, ki so prekršili zakon, nazaj domov, če pri tem spoštujejo načela sorazmernosti in postopkovna jamstva, ki so zapisana v Direktivi EU o prostem gibanju oseb iz leta 2004.

Drugič, v naši Evropski uniji noben državljan ne sme postati tarča represivnega ukrepanja samo zato, ker pripada etnični manjšini ali določeni narodnosti. To je jasno opredeljeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi narodnosti ali etnične pripadnosti in še posebej prepoveduje skupinske izgone. Zato v Evropi ne sme biti nobenega skupinskega kaznovanja in niti stigmatizacije katere koli etnične skupine. Vsak človek ima svoje pravice in tudi svoje obveznosti.

Tretjič, socialno in gospodarsko vključevanje Romov – dobro veste, da je to z 10 do 12 milijoni pripadnikov največja etnična skupina v Evropi – predstavlja izziv za vseh 27 držav članic, tako za matične države kot države gostiteljice Romov. V skladu s pravilom subsidiarnosti so države članice odgovorne za zagotavljanje nastanitve, izobraževanja, zdravja in zaposlovanja, vendar pa institucije EU – zdaj že več kot desetletje – sočasno razvijajo strategije in politike za finančno podporo nacionalnim prizadevanjem, in sicer prek Evropskega socialnega sklada, predpristopnega instrumenta in Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki je bil pred kratkim spremenjen, tako da lahko financira tudi nastanitev Romov.

Zelo pomembno je poudariti, da za Komisijo socialno in gospodarsko vključevanje Romov ni bilo aktualno samo avgusta. To je vprašanje, ki je aktualno vsak dan in vsako leto. Skupaj s komisarjem Andorjem sva v prvi polovici tega leta, 7. aprila, predstavila strateško sporočilo o Romih – prvo doslej v Evropski uniji. Na tej podlagi smo organizirali ministrsko srečanje v Córdobi, skupaj z romskimi združenji. Kot je že davi povedal predsednik Barroso, so bili na srečanju prisotni samo trije ministri.

Glavna pravna in politična vprašanja, ki so jih sprožili ukrepi Francije to poletje, so bila lepo povzeta v podrobnem sporočilu, ki smo ga skupaj s komisarjem Andorjem in komisarko Malmström predstavili na kolegiju komisarjev prejšnji teden in je bilo potrjeno danes.

Naj vas seznanim z današnjim položajem. Prvič, v zelo intenzivnemu dialogu med Komisijo in francoskimi oblastmi v zadnjih tednih vidim pomemben napredek. Po mojem mnenju je bilo ključnega pomena, da je Francija pojasnila, da ni bilo ciljno naravnanih dejavnosti proti romski skupnosti, kajti takšno ciljno naravnano ukrepanje bi bilo v nasprotju s temeljnimi vrednotami in pravicami, na katerih temelji Evropska unija.

Zato je bilo tako pomembno, da se je minister Éric Besson v prejšnjem tednu udeležil srečanja v Bruslju s Cecilio Malmström in mano. Javno nam je zagotovil, da bodo francoske oblasti vse državljane obravnavale enako, da ni bilo ciljno naravnanih dejavnosti proti Romom ali kateri koli drugi skupini ter da si bodo francoske oblasti prizadevale ravnati preudarno in v skladu z zakonodajo EU. To zagotovilo francoskega ministra vidim kot zelo pomemben napredek.

Medtem so službe Komisije – Generalni direktorat za pravosodje in Pravna služba – od prejšnjega petka nadaljevale s strokovnim preverjanjem pri francoskih oblasteh, ali je izrečeno tudi dejansko ustrezalo stanju na terenu.

Službe Komisije so odkrile veliko zadev, kjer bodo morale francoske oblasti posredovati dodatne informacije in bodo potrebovale dejavno pomoč služb Komisije, da zagotovijo, da so njihovi ukrepi zdaj in v prihodnje popolnoma v skladu z zakonodajo EU.

Komisija že od leta 2008 vztraja, naj Francija Direktivo EU o prostem gibanju oseb izvaja v celoti, vključno z njenimi postopkovnimi in vsebinskimi jamstvi, ki niso v celoti izvajana v francoski zakonodaji.

Čeprav se ta jamstva v Franciji deloma že uresničujejo zaradi sodne prakse, ki jo uporabljajo sodišča – in nedavno ste lahko videli, da so se sodišča odločala na podlagi direktive EU, čeprav ta ni bila prenesena v francosko zakonodajo –, smo francoskim oblastem zelo jasno povedali, da bo zakonodajno izvajanje izboljšalo pravno varnost v primerih v zvezi s prostim gibanjem, podobnih tistim v letošnjem poletju.

Zato sem po današnjem srečanju kolegija poslala pismo francoskim oblastem, v katerem vztrajam na teh vidikih. Ni treba poudarjati, da bodo tudi druge države članice, ki so v podobnem položaju, dobile podobno pomoč.

Pomembna lekcija, ki se jo moramo naučiti iz dogajanja letošnjega poletja, je ta, da je vključevanje Romov izziv, ki mora biti del političnih programov vseh držav članic. Zato smo se skupaj s Cecilio Malmström in Lászlóm Andorjem dogovorili o petih ukrepih, ki jih je kolegij komisarjev pravkar odobril.

Prvič, da zagotovimo skladnost ukrepov vseh držav članic, ki se izvajajo v zvezi z Romi, z zakonodajo EU o prostem gibanju oseb, nediskriminacijo in Listino o temeljnih pravicah, bomo spremljali in ocenjevali napredek pri teh vprašanjih.

Drugič, ustanovili bomo delovno skupino za Rome na višji ravni, ki bo analizirala nadaljnje delovanje držav članic po prejemu strateškega sporočila Komisije o Romih z dne 7. aprila. To bo pripomoglo zlasti k racionalizaciji, ocenjevanju in uvedbi referenčnih meril za uporabo in učinkovitost financiranja vključevanja Romov v vseh državah članicah s strani EU ter odkrivanju pomanjkljivosti v uporabi teh sredstev. To preprosto počnemo zato, ker želimo biti seznanjeni in ker želimo imeti dokaz za tiste primere, kjer se ta sredstva (a) ne uporabljajo in (b) če se uporabljajo, se ne izvajajo ustrezno.

Prvi izsledki te delovne skupine bodo posredovani kolegiju pred koncem leta, o njih pa bom tudi sama poročala Parlamentu in Svetu.

Tretjič, pozivam predsedstvo, da čim prej skliče vsesplošno srečanje Sveta na temo pravosodja, notranjih zadev, varnosti in socialnih zadev, da se opredeli bolj ciljno naravnana uporaba nacionalnega in dodatnega financiranja EU za spodbujanje socialnega in gospodarskega vključevanja Romov. Temu srečanju Sveta bi morala slediti letna srečanja na ministrski ravni, kajti imamo trpko izkušnjo z državami članicami, ki nočejo prevzeti odgovornosti za spreminjanje zadev na svojem ozemlju. Povezati jih je treba tako uradno kot javno in jih potisniti v pravo smer.

Četrtič, pozvala bom prihodnja predsedstva Sveta, da se posvetijo prednostnim nalogam iz načrta, o katerem smo se dogovorili prejšnjega junija na evropski platformi za vključevanje Romov. V tem okviru je treba okrepiti dialog s predstavniki romske skupnosti. Naslednja platforma bo potekala pod madžarskim predsedstvom.

Petič, pozvali bomo tudi države članice, da s pomočjo Komisije preučijo vprašanje trgovine z ljudmi, v kateri so Romi še posebej ranljivi, in po potrebi skupaj z Europolom in Eurojustom.

Zdaj predajam besedo Lászlu Andorju, da spregovori o pomembni temi – uporabi Evropskega socialnega sklada za vključevanje Romov.

  László Andor, član Komisije. – Gospod predsednik, kot je podpredsednica Reding pravkar poudarila, je Evropska unija osnovana na temeljnih pravicah in vrednotah, Komisija pa je popolnoma zavezana zaščiti temeljnih pravic Romov in njihovemu celovitemu socialnemu in gospodarskemu vključevanju v naše družbe.

Druga točka, ki bi jo želel poudariti, je ta, da je vključevanje Romov skupna odgovornost Evropske unije in držav članic. Uspešna socialna in gospodarska vključitev Romov zahteva nenehno zavezo, temelječo na sodelovanju vseh vpletenih: Komisije, držav članic, lokalnih vlad, nevladnih organizacij in mednarodnih organizacij.

Komisija ni čakala na zadnje, zelo neprijetne dogodke, da bi zavihala rokave. Letošnjega 7. aprila je Komisija začrtala strateški in celosten pristop v svojem prvem sporočilu o politiki na področju socialnega in gospodarskega vključevanja Romov v Evropi. S tem postavlja prednostne naloge Komisije in držav članic na širok razpon področij, ki so pomembna za vključevanje Romov.

Komisija je zavezana izboljševanju učinkovitosti instrumentov in politik, tako vsebinsko kot procesno, ter poudarja pomen tesnejšega sodelovanja med EU, nacionalnimi in mednarodnimi akterji ter romskimi skupnostmi.

Sporočilo tudi ponovno potrjuje zavezo Komisije k spodbujanju držav članic in nudenju pomoči le-tem, da celovito izrabijo potencial strukturnih skladov za podporo socialnemu in gospodarskemu vključevanju Romov.

Strukturni skladi EU ponujajo zelo uporaben finančni vzvod za podporo nacionalnim prizadevanjem za izboljšanje položaja Romov. Od 27 držav članic jih ima 12 – vključno s starimi in relativno novimi državami – podporne programe, namenjene Romom in tudi drugim ranljivim skupinam, v skupni vrednosti 17,5 milijarde EUR, vključno s 13,3 milijarde iz Evropskega socialnega sklada.

Primeri projektov vključujejo osnovne intervencije za spodbujanje zaposlovanja Romov in razvoj novih izobraževalnih programov za romske študije v šolah.

Poleg tega pa je bil, kot je povedala že podpredsednica, ESRR maja letos spremenjen in ga lahko zdaj uporabljamo za financiranje obnove bivališč na podeželju, kjer živi veliko Romov.

Vključitev Romov je tudi pomembno politično merilo za članstvo v Evropski uniji, EU pa na tem področju države kandidatke in potencialne kandidatke podpira s predpristopnimi instrumenti.

Komisija zdaj izvaja ali načrtuje projekte, vredne 50 milijonov EUR, ki so deloma ali v celoti namenjeni Romom.

Komisija je v državah članicah organizirala dogodke na visoki ravni z večjimi romskimi manjšinami, da bi spodbudila boljšo rabo skladov EU za vključevanje Romov. Na Madžarskem je to spodbudilo dialog med nacionalnimi organi in Romi pod okriljem Komisije.

Druga serija dogodkov na visoki ravni, kjer bova sodelovala s komisarjem Cioloşom, bo potekala oktobra v Romuniji.

Nazadnje naj povem, da na zahtevo Parlamenta Komisija izvaja pilotni projekt, imenovan „Vseevropsko usklajevanje metod za vključevanje Romov – vključevanje Romov“. Sestavljen je iz treh delov, ki zadevajo izobraževanje in nego v zgodnjem otroštvu, samozaposlovanje in mikroposojila ter dejavnosti obveščanja in osveščanja. Ukrepi v zvezi s tem so se začeli maja 2010.

Na voljo so finančna sredstva in instrumenti za reševanje občutljivih pravnih, človeških in praktičnih vprašanj, ki zadevajo vključevanje Romov. V Komisiji smo pripravljeni storiti vse, kar je v naši moči, da jih rešimo. Močno verjamem, da je Evropa 2020 pravi okvir za boj proti revščini in s tem izboljšanje položaja Romov v Evropi.

Držimo se svojih načel, opustimo preproste a napačne rešitve in skupaj rešimo to vprašanje v duhu solidarnosti.

  Lívia Járóka, v imenu skupine PPE. – Gospod predsednik, veseli me, da so institucije EU tako občutljive za hudo stisko Romov v današnjem času. Iz tega razloga je škoda, da snovalci politike na vseh straneh političnega spektra vprašanje Romov uporabljajo kot orožje proti svojim nasprotnikom.

Vse s strinjamo, da je prosto gibanje eno od temeljnih načel zakonodaje Skupnosti, ter sprejemamo, da ta pravica ni brezpogojna. Kot je Potrdila že Komisija, imajo vse države EU pravico izvesti varnostne ukrepe v zvezi s tujci, ki prebivajo na njenem ozemlju. Bistvene vrednote Evropske unije, kot so nediskriminacija, strpnost in solidarnost, je treba v celoti spoštovati, izgon katerih koli državljanov EU pa mora biti opravljen za vsak posamičen primer posebej, na podlagi ustreznih sodnih odločb ali s prostovoljno, popolno in zavestno privolitvijo vseh vpletenih posameznikov. Naj ponovno citiram Komisijo: „nihče ne bi smel biti soočen z izgonom samo zato, ker je Rom“.

Politična mnenja ne smemo enačiti s sodbami. Čeprav se nam izgoni lahko zdijo zoprni in pretirani ter je treba upoštevati tudi jamstva in načela, ki se uporabljajo kot osnova za ukrepanje, je presoja o legitimnosti ukrepov, ki jih je izvedla Francija, še vedno izključna odgovornost Komisije. Množično vračanje v domovino je lahko prezira vredno dejanje, vendar pa je še bolj nagnusno prazno govoričenje o človekovih pravicah v zadnjih desetletjih, ko na strokovni ravni ni bilo storjeno nič za odpravo strašne revščine Romov, razen lajnanja nekaj hladnih besed o boju proti diskriminaciji in o strpnosti, ko je to politično primerno.

Mi, evropski Romi, zavračamo politično zlorabo in napačno tolmačenje naših vprašanj. Romi moramo odpreti razpravo o sebi, da razkrijemo probleme in opredelimo dejavnosti in ukrepe, ki jih je treba izvesti. Kot je bilo že večkrat izrečeno v Parlamentu, še zlasti s strani Evropske ljudske stranke, sta revščina in socialna izključenost Romov evropsko vprašanje, ki zahteva posebno strategijo; potrebujemo skupno evropsko rešitev za skupni evropski problem.

Ta strategija mora reševati gospodarske vidike socialne izključenosti tako Romov kot Neromov, in sicer strukturno brezposelnost, nizko poklicno usposobljenost, bivanje v zelo neugodnih mikroregijah in ovire pri samozaposlovanju – vse to so stvari, ki jim naše ljudstvo želi ubežati s preseljevanjem.

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Hannes Swoboda, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, globoko sem razočaran – in prav tako moja skupina – nad tem, kar je danes povedala Komisija.

Prvič, gospod Barroso: gospod Barroso je bil manj kritičen do storjenih dejanj kot veliko ministrov v francoski vladi. To je škandalozno. Gospa Reding, kar ste povedali, ni jasen odgovor. Jaz in mnogi drugi državljani Evrope želimo vedeti naslednje: ali je francoska vlada ravnala v nasprotju z zakonom ali ne? Več tednov zatem, ko so bila dejanja storjena, ne morete reči „zadevo bomo preučili“. Recite „da“ ali „ne“, ampak dajte nam jasen odgovor.

Ali verjamete vsemu, kar so francoski ministri dejali potem, ko so stvar že opravili. Niso prišli k nam pred tem. Najprej so ljudi izgnali, potem pa so vam rekli „smo pravični in ne bomo nikogar diskriminirali“. Menim, da je škandalozno, da komisarka stoji danes tu in to izreče. Ni v skladu z vašimi dejanskimi prepričanji ali dosedanjim izvajanjem vaših dolžnosti. Zato sem globoko razočaran, da se želite, vsaj kar zadeva to vprašanje, tako pohlevno izmuzniti iz tega.

(Aplavz)

Popolnoma nič se ne zavedate odgovornosti, ki jo prevzemate, kajti v nekaj tednih bo naslednja država – morda Italija ali po vsej verjetnosti Madžarska ali kakšna druga – dejala: „Tem ljudem bomo odvzeli državljanstvo. Nato bodo ostali brez države in jih bomo preselili v taborišča“. Podlaga za to je že pripravljena in Komisija glede tega ne reče ničesar. Mislim, da je škandalozno, in vsaj kar zadeva mojo skupino, tudi nesprejemljivo.

(Aplavz)

  Renate Weber, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po drugi svetovni vojni je mednarodna zakonodaja prepovedala množični izgon in deportacijo. Človeška rasa je že dovolj pretrpela zaradi takšnih barbarskih politik.

V letu 2010 pa Francija, zibelka človekovih pravic, uporablja zvijačo. Izkorišča nevednost Romov, najranljivejše prebivalce Evrope, in jim plačuje 300 EUR na odraslega in 100 EUR na otroka, da zapustijo državo. Francoska vlada trdi, da je to prostovoljno vračanje v domovino, in s tem to sramotno kupovanje vesti romskih prebivalcev cinično prikazuje kot človekoljubno pomoč.

Nobenega vika in krika nismo zagnali zaradi dejstva, da so oblasti vzele prstne odtise odraslih in celo otrok in da so mnogi med njimi dali svoje prostovoljno soglasje, čeprav se niso v celoti zavedali posledic, kar je ugotovil tudi Odbor Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije, zato je to očitna kršitev evropskega in mednarodnega prava.

Italija je enak model uporabila pred dvema letoma, a je Evropska komisija tedaj raje vse skupaj zamolčala in je zato zdaj delno odgovorna za ta novi val deportacij Romov v Evropi.

Komisija mora zdaj pokazati, da je v Evropski uniji resnično varuh načel in temeljnih pravic ter zakonov.

(Aplavz)

  Hélène Flautre, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospa Reding, reči moram, da sem tako zaprepadena kot gospod Swoboda in gospa Weber. Resnično osupljivo je, da ste po številnih sestankih, ki ste jih lahko imeli, in dokumentih, ki ste jih prejeli, še vedno na tej stopnji priznavanja, ali bolje nepriznavanja, očitnih kršitev francoske vlade pri izgonu Romov. In to ni nova tema: pred enim letom vam je skupina prostovoljnih organizacij predložila peticijo o vprašanjih, ki se danes ponovno zastavljajo, kot je neupoštevanje v direktivi o prostem gibanju določenega enomesečnega obdobja za obveščanje pred vračanjem evropskih državljanov.

Kar zadeva pravico do preučitve osebnih razmer, menim, da ne potrebujete nadaljnjih izvedenskih mnenj za sklep, da to, da se v naselbini množično vročajo odredbe o „spremstvu do meje“, ki so vse enako naslovljene, ni v skladu z upoštevanjem osebnih razmer. Ali šestletni otroci ogrožajo javni red? Ali resnično potrebujete dodaten dokaz, če so o tem primeru razsodila sodstvo in francoska sodišča, francoska vlada pa uporablja izjemno široko in nezakonito razlago ogrožanja javnega reda?

Če potrebujete sodnike, strokovnjake ali nevladne organizacije, vam jih lahko priskrbimo. Vendar, prosim, prenehajte s tem zanikanjem resnice in tem neizpolnjevanjem svojih dolžnosti!

Razprava, ki je potekala danes dopoldne, je bila sramota. Vodja največje politične skupine v Evropskem parlamentu je govoril o Romih v povezavi s krajami traktorjev v njegovem kraju. José Manuel Barroso, predsednik Evropske komisije, je med razpravo o Romih govoril o varnostnih potrebah evropskih državljanov. Z drugimi besedami, težnja po avtomatičnem povezovanju Romov s kriminalom, prostitucijo in nezakonitim trgovanjem se krepi in povečuje na najvišji ravni političnih voditeljev Evrope.

S tem voditelji postavljajo pod vprašaj temeljne pravice in celotni smisel same Evrope. Kakor je dopoldne povedal gospod Cohn-Bendit: to je preskus za vas, gospa Reding; to je preskus Lizbonske pogodbe, preskus vaše pomembnosti. Ali boste v teh razmerah sposobni dokazati, da Listina o temeljnih pravicah ni samo slepilo? To je odvisno od vas, to je vaša dolžnost in zdaj je čas, da to sporočite.

(Aplavz z leve strani)

  Timothy Kirkhope, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, kot nekdanji minister Združenega kraljestva za priseljevanje skupaj s svojo skupino iskreno podpiram zagotavljanje enakih pravic in enakih možnosti za vse ljudi. Strinjam se s predsednikom moje skupine Michałom Kamińskim, ki je danes dopoldne rekel, da ta celina nikoli ne sme oživiti duhov preteklega nacionalizma ter da je EU območje svobode in da je strpnost njen največji dosežek. Na to bi morali biti ponosni, vendar pa se nikakor ne smemo zavajati, da nimamo še vedno velikanskih težav.

Nedvomno so pri tem vprašanju potrebni razprava, preučitev in ukrepanje glede tega, kako ravnamo z manjšinami, kako lahko bolje vključimo Rome, in glede sorazmernosti pravic in pristojnosti nacionalnih vlad in EU. Menim pa tudi, da je naša Unija zgrajena na pravni državi.

Čeprav ima poslanec pravico izraziti utemeljene pomisleke v tej razpravi, bi vas tudi pozval, da počakamo, da Komisija kot varuhinja pogodb dejansko sprejme uradni sklep o tej zadevi. Potem bomo lahko presodili na podlagi informacij in vseh dejstev ter se odločili, kako se osredotočiti na boljše vključevanje Romov v Evropi, ne pa da vnaprej obsojamo državo članico.

  Cornelia Ernst, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tako imenovana prostovoljna izselitev Romov iz Francije je očiten primer izgona – in sicer največje in najstarejše skupine prebivalstva, ki predstavlja manjšino v Evropi. To bo spodbudilo tiste na politični desnici, skrajni desnici. To moramo preprečiti – tudi tukaj v Evropskem parlamentu. To je nujno.

Zato Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice zahteva, da se ti izgoni končajo. Gospa Reding, želim si, da bi tudi vi pozvali, naj najprej zahtevamo, da se ti izgoni končajo, in potem še vse drugo, kar sledi temu. Vlada predsednika Sarkozyja krši pravo EU, ker množično izganja Rome, ki izvirajo iz držav članic EU, ne da bi preučila posamezne primere, ker razveljavlja načelo prostega pretoka in ker krši Listino o temeljnih pravicah in listino o enakem obravnavanju.

Povsem iskreno vam povem, da je končno treba ukrepati. O tej težavi smo že neštetokrat razpravljali. Zdaj moramo sprejeti konkretne ukrepe, ki bodo privedli do spremembe.

Romi so doma v Evropi. Romi so del Evropske skupnosti in morajo to tudi ostati. Za to moramo poskrbeti. Zato kritiziramo tudi izgon Romov iz Nemčije, Avstrije, Švedske, Italije, Belgije in drugih držav na Zahodnem Balkanu. Potrebujemo skupno evropsko strategijo, strategijo za vse Rome, ne samo za nekatere od njih. Za to se moramo boriti.

Moja zadnja točka je, da mora biti evropska zamisel o solidarnosti in samoodločbi razvidna iz našega obravnavanja romske manjšine, sicer te zamisli ni.

  Mario Borghezio, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, slišal sem napade na francosko vlado, ki so bili taki kot pred tem na italijansko vlado, in tudi nekaj zelo ostrih napadov na Komisijo. Dejansko so te obtožbe povsem neutemeljene.

Nihče ni omenil statistike, ki so jo predložili francoski policijski organi in ki kaže, da se je v 18 mesecih po izselitvi Romov iz Bolgarije in Romunije število kraj povečalo za več kot 250 %. V zvezi s tem bi Romunija in Bolgarija morda morali odgovoriti na nekatera vprašanja, saj je bilo zelo neodgovorno, da se jima je dovolilo pristopiti k Evropski uniji, ne da bi bila pred tem odpravljena ta težava.

Odkriti moramo biti tudi s prišleki, ki so gostje drugih držav. Povedati jim moramo, naj spoštujejo državljane držav gostiteljic ter naj v njihove domove ne vstopajo nezakonito in naj ne izvajajo dejanj, ki se za gosta ne spodobijo. Treba jih je spoštovati in treba jih je varovati – z besedami tistih, ki govorijo o visokih načelih –, vendar pa moramo upoštevati tudi žrtve njihovih kaznivih dejanj: druge poštene državljane Evropske unije, ki jim, morda upravičeno, ni vedno prijetno imeti Rome za sosede.

To so neprijetna dejstva, s katerimi se strinja večina državljanov in ljudi in ki si jih določeni dobrotniki ne upajo priznati, ker je včasih resnično treba imeti tudi politični pogum in reči …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, ne zagovarjam francoske vlade. Gospod Sarkozy in gospod Hortefeux sta bila oba poslanca Evropskega parlamenta. Morala bi vedeti, da bodo pogodbe, ki sta jih podprla – Maastrichtska pogodba, Amsterdamska pogodba, pogodba o ratifikaciji in Lizbonska pogodba, v zvezi s katero se Nicolas Sarkozy baha, da jo je pomembno sooblikoval –, dejansko odprle naše meje za vse, ki si želijo priti v našo državo in se v njej naseliti.

Kljub temu pa sem presenečen in osupel, prvič nad tem, da si moji kolegi poslanci napačno razlagajo pravni položaj, saj so pozabili, da državljani Evropske unije iz srednje in vzhodne Evrope še nimajo dokončne pravice do naselitve v naši državi in da te pravice ne bodo imeli do leta 2013.

Drugič, ljudje govorijo o zatirani manjšini, vendar gospe in gospodje, ali resnično menite, da se Romi po šestih stoletjih še niso vključili v družbo v državah srednje in vzhodne Evrope, kjer živijo, samo zato, ker so Romuni, Bolgari in Madžari pokvarjeni ali ker so jih Slovaki, Čehi, Slovenci ali Srbi preganjali?

Vaš svetniški odnos je dejansko druga oblika rasizma, rasizma do domačinov, ki tako kot prebivalci v moji državi žal ne želijo, da bi prišlo tja živet 12 milijonov Romov. Edina rešitev je, kakor ste predlagali sami, da se odide iz te Evrope.

(Aplavz)

  Manfred Weber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ni naključje, da smo kot skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) naši kolegici gospe Járóka, ki je edina predstavnica romske manjšine v tem parlamentu, omogočili, da je danes govorila prva. Tako smo se odločili, ker bi skupina PPE danes veliko raje govorila o težavah ljudi. Nočemo političnega šova – ne zanima nas gospod Sarkozy –, želimo razpravljati o težavah, ki jih imamo z romsko manjšino, in o tem, kako jim lahko pomagamo.

To je tudi podlaga naše resolucije. Gospod Swoboda, rekli ste, da je škandalozno, da je Komisija prišla do tega sklepa. Na to lahko odvrnem le, da je to za vas škandalozno očitno zato, ker se Komisija ne pridruži političnemu šovu, ki ga želite narediti iz tega, in je resno komentirala položaj.

Drugič, v zvezi s prostim pretokom je bilo že vse povedano. V Evropski uniji imamo jasna temeljna pravila. Prosti pretok ni neomejen; v posameznih primerih se lahko omeji in tako je bilo tudi v Franciji.

Pomembna je pravzaprav moja tretja točka. V politični razpravi o tem vprašanju gre za to, kako lahko vključimo manjšine v Evropi v naše družbe. Če vsi sprejmemo dejstvo, da smo odprti in strpni, potem imamo nekaj skupnega. Če kot drugi korak vsi sprejmemo tudi, da se približno 90 % približuje večinski družbi, da se resnično združujemo in resno jemljemo vključevanje, se tudi še vedno strinjamo. Razdvaja nas vprašanje, kako naj obravnavamo migrante – ne glede na to, kakšne migrante –, ki preprosto ne sprejemajo tega, kar jim ponuja večinska družba, ki zavračajo sodelovanje in ne sprejemajo temeljnih pravil.

Levica v tem parlamentu vedno znova navaja argument, da moramo tem ljudem nekaj ponuditi. V skupini PPE pravimo, da morajo migranti ponudbe tudi sprejeti. Če ne dodate te zahteve in je ne poudarite odločno, če nimate države, ki to zahteva, potem uničite pripravljenost državljanov, da bi vključili ljudi, in opravite delo desnice v tem parlamentu, če ne dovolite, da država uporabi to strogost. Reči smemo tudi to.

(Aplavz)

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Rui Tavares (GUE/NGL). – Gospod predsednik, zahvaljujem se kolegu Manfredu Webru, ker je sprejel to vprašanje.

Rekli ste, da prosti pretok v Evropi ni neomejen – in s pravnega stališča imate prav –, temveč da se v posameznih primerih lahko omeji.

Kakšne dokaze imate za to, da se tovrstni izgon izvaja individualno, in kako lahko nasprotujete informacijam, ki jih imamo od tiska in nevladnih organizacij, ki spremljajo to dogajanje, da je glavno, pravzaprav edino merilo za izgon etnično merilo?

  Manfred Weber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se za vprašanje. Odgovor je tudi precej preprost. V Evropi o vprašanju, ali je bilo pravo preneseno, ne odločajo politiki ali novinarji. V Evropski uniji odločajo sodišča. V Evropski uniji – in tudi v Franciji – imamo položaj, v katerem se ljudje, ki pripadajo zadevnim romskim skupinam, lahko individualno obrnejo na sodišča in vložijo pritožbo proti temu. To se je že zgodilo.

Komisarka je poudarila, da tudi francoski sodniki kot podlago za svoje odločitve uporabljajo evropsko pravo. Zato o tem, ali se v tej Evropski uniji izvajajo zakoni ali ne, ne odločajo novinarji, temveč sodišča, in glede na izjavo Komisije to očitno deluje na tak način tako v Franciji kot v drugih državah članicah Evropske unije.

  Ioan Enciu (S&D). – (RO) 24. junija letos ste v odgovoru na parlamentarno vprašanje potrdili, da poročilo Agencije za temeljne pravice prikazuje temačno sliko za 12 milijonov Romov v Evropski uniji.

Če Komisija ne bo ostro nasprotovala krizi zaradi etničnega izgona, ki ga izvajajo francoske oblasti, bo okvirni sklep o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije najverjetneje ostal zgolj dober namen. To velja tudi za akcijski načrt stockholmskega programa, ki ste ga omenili v svojem govoru.

Potem ko so francoske oblasti trdile, da se je domnevno spet pojavil kriminal etničnih skupin, kar je nemogoče preveriti, in da več sto tisoč Romov domnevno ogroža mir v mestih na zahodu, jim ni uspelo predložiti drugega dokaza kot to, da so iz slabih razmer v začasnih naselbinah preselile nekaj sto državljanov, ki so jih prepričale, da se v zameno za plačilo prostovoljno vrnejo v svoje matične države.

Sprejeti moramo dejstvo, da je poleg Romov v Franciji še nekaj sto tisoč Romov v Romuniji, za katere se njihova vlada ne zmeni, ki pa jih morajo upoštevati vse strategije, katerih namen sta vključitev Romov in izboljšanje njihovega položaja v okviru združene Evrope.

Oba položaja je treba obravnavati s posebnim, soodvisnim pristopom. Ne gre za to, ali Romi pripadajo samo Romuniji ali pa pripadajo vsej Evropi, temveč za to, kako je mogoče ukrepe za vključevanje, ki se sprejmejo na evropski ravni, povezati z ukrepi, ki naj bi izboljšali položaj Romov na nacionalni ravni. Komisija mora od besed, strategij in dejstev preiti …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Sophia in 't Veld (ALDE). – Gospod predsednik, v Evropi imamo notranji trg, ki je zelo uspešen. Eden od poglavitnih razlogov za to je, da je Komisija zelo stroga pri uveljavljanju pravil trga. Želim pa si, da bi bila Komisija tako stroga tudi pri uveljavljanju temeljnih pravic v Evropi.

(Aplavz)

Zato, komisarka, je moja skupina tako zelo vztrajala pri tem, da bi imeli posebnega evropskega komisarja za temeljne pravice. To ste vi. In od vas pričakujemo, da se ne boste zavzemali za evropske vlade, temveč za evropske državljane, in če vam to, kar vidite, ni všeč, potem si ne smete zatiskati oči pred tem, kar se dogaja v Evropi, ampak morate ukrepati.

V tej dvorani nočemo besed ne od gospoda Barrosa ne od vas. Te razprave ne bi potrebovali, če bi bili prepričani, da bo Evropska komisija uveljavila pravila – ne samo pravila o priseljevanju in prostem pretoku, temveč tudi temeljne pravice –, ker bomo lahko le tako dosegli, da bo Evropska unija postala skupnost vrednot, ki bo tako uspešna kot notranji trg.

(Aplavz)

  Franziska Keller (Verts/ALE). – Gospod predsednik, zelo dobro in zelo pomembno je, da razpravljamo o vključevanju Romov, in sprašujem se, zakaj je Komisija šele zdaj opazila, da nekaj denarja ni bilo dobro porabljenega. Pomembno je tudi, da razpravljamo o tem, kako je mogoče prilagoditi dejanske razmere v državah članicah, da bodo ustrezale potrebam Romov, vendar menim, da danes ne razpravljamo o tej temi. Danes razpravljamo o množičnem izgonu Romov, ki ga izvaja Francija, in množičnega izgona ni mogoče upravičiti niti s pomanjkanjem vključenosti.

Popolnoma jasno je, da se Romov v Franciji ne izganja individualno – in sprašujem se, kako tega ne vidite. Zelo srhljivo je, da si Komisija, varuhinja pogodb, ne drzne tega izreči na glas, da si ne drzne varovati pogodb in Listine o temeljnih pravicah. Ne smemo dopustiti skupinskega kaznovanja. Pozivam vas, da se odločno opredelite ter da si ne zatiskate oči pred diskriminacijo Romov v Franciji in tudi v drugih državah članicah, ker je to sramota za Evropsko unijo.

(Aplavz)

  Derk Jan Eppink (ECR). – (NL) Gospod predsednik, ko sem delal kot dopisnik v vzhodni Evropi, sem se seznanil z romsko problematiko. To je bila velikanska socialna težava in socialistični režimi takrat niso bili sposobni najti rešitve. Zdaj se s to težavo spopada Evropa. Preveč preprosto je gledati na položaj Romov zgolj z vidika rasizma ali ksenofobije, kakor to trenutno počne levica. Skupine ljudi, ki potujejo po Evropi z bivalnimi prikolicami in nimajo rednega dohodka, dolgoročno povzročajo nevšečnosti. To je neizogibno, od česa pa naj ti ljudje živijo? Evropa zagotavlja prosti pretok oseb in to je velika ugodnost. Vendar imajo vsi, ki uveljavljajo to pravico, tudi obveznosti, o katerih premalo razpravljamo v Parlamentu. Prva od teh obveznosti je, da se ne povzroča nevšečnosti. Moški so Romkinje poslali prosjačit na ceste. Kakšen je položaj v zvezi s pravicami žensk v romski skupnosti? Videl sem otroke, ki so prosjačili, ko bi morali biti v šoli; kakšen je položaj v zvezi z obveznim šolanjem? V primeru kaznivih dejanj so žrtve navadni državljani in praviloma ne levičarski politični voditelji, ki živijo v svojih slonokoščenih stolpih. Pozval bi jih, naj zato, da bodo težavam prišli do dna, v svoje domove gostoljubno sprejmejo romsko družino.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospod predsednik, v zvezi z Romi je veliko predsodkov. Veliko je že bilo povedanega. Strinjam se z ogorčenostjo nekaterih kolegov poslancev, vendar bi vam rada samo predstavila nekaj dejstev iz ozadja, da razjasnim zadevo.

Prvič, niti en Rom ni bil vpleten v dogodke, ki so sprožili ksenofobično, panično polemiko v Franciji letos poleti. To je bilo zgolj odvračanje pozornosti. To nikakor ni povezano z vračanjem ljudi, ki so storili kazniva dejanja ali so bili tega osumljeni, v njihovo državo. Vsi posamezniki, ki so bili poslani nazaj, so bili do zdaj nekaznovani. Je pa to še kako povezano z določitvijo etnične skupine za grešnega kozla.

Kako potekajo ti izgoni? Izvajajo se sistematično z evakuacijami začasnih naselbin. Policisti ponavadi navsezgodaj pridejo in popišejo osebne podatke posameznikov. Ti podatki se potem uporabijo za to, da se po standardni predlogi množično pripravijo odredbe o zapustitvi države. To pomeni, da se ne preučujejo posamezni primeri. Naselbine se potem porušijo, evakuiranim osebam pa se ne dovoli niti to, da bi šle iskat svoje osebne stvari. Obstajajo pričevanja o tem.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, Francija se je odločila, da ne želi, da se pred njenim pragom pojavi množica nepovabljenih Romov, vendar so bili Romi povabljeni. Ta celotna težava izhaja neposredno iz Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov EU do prostega gibanja.

Vsak državljan EU ima pravico živeti v drugi državi EU. Tako kot velik del zakonodaje EU se je tudi to v praksi izkazalo za nesmisel. Iz druge države članice k nam ne prihajajo samo visoko izobraženi in kvalificirani ljudje s trdno delovno etiko. To pomeni, da nimamo nobene zaščite pred prihodom družbeno nezaželenih in kriminalnih elementov.

Francoske vlade so bile vedno navdušene nad Evropsko unijo. Zdaj na boleč način spoznavajo, da ne morejo imeti EU brez Romov. Francozi se zdaj želijo pridružiti Italijanom in reči: „Arrivederci Roma.“ Pa tega ne morejo. Bolje se je pridružiti Stranki za neodvisnost Združenega kraljestva in reči: „Goodbye European Union.“

  Corneliu Vadim Tudor (NI). – (RO) Če imajo evropske države skupni imenovalec, to niso niti valuta niti gospodarstvo niti civilizacija; njihov skupni imenovalec so Cigani.

Kot zgodovinar in sociolog bom uporabljal besedo „Cigan“, ki nima slabšalnih ali poniževalnih prizvokov, še posebej, ker je izraz „Rom“ umeten in izmišljen. Konec koncev je Johann Strauss pred natanko 125 leti napisal opereto Cigan baron in ne Rom baron.

Obžalovanja vredno je, da se še naprej ne razlikuje med Romi in Romuni. Ugotovil sem, da je povsod po svetu v zvezi s Cigani še vedno veliko rasnih predsodkov ter zmotnih stereotipov in napačnih predstav. Obstajajo ljudje, ki jim pravijo Romi in jih sovražijo, medtem ko jim jaz pravim Cigani in jih imam rad.

Za to, kar se dogaja zdaj, niso krivi ne Cigani ne moja država Romunija. Največji val priseljevanja Ciganov v Evropo je potekal leta 1241 v času velikega mongolskega vpada. V Evropo so prišli kot spretni rokodelci, ki so služili v pomožnih enotah.

V Romuniji je po tolikšnem času več Ciganov kot drugod po Evropi zaradi zaporednih valov izganjanja in preganjanja, ki so več kot 500 let potekali v večini držav „stare celine“. Romunija je zdaj postavljena k sramotilnemu stebru, ker je bila preveč strpna in gostoljubna.

Množični izgon Ciganov ni rešitev. Seveda ni prijetno, če ti nekdo skali udobno življenje, vendar je treba ob storjenih kaznivih dejanjih izvajati zakon za vsak primer posebej, ne pa se odločiti za skupinsko kaznovanje.

Zakaj jih vlada v Parizu ne izžene naravnost v Indijo, njihovo matično državo?

  Simon Busuttil (PPE). – (MT) Grozljivi položaj, v katerem je velik del romske skupnosti, je nedvomno sramoten za Evropo. Veliko teh ljudi živi v pasti revščine, iz katere jih je treba nemudoma rešiti. Še sramotnejša od tega pa sta politična manipulacija in oportunizem, ki ju uporabljajo tisti, ki to vprašanje sprevračajo v brezobzirno politično igro. Menim, da je to nezaslišano in sramotno tudi za Evropo, saj takšna politična manipulacija izkrivlja celotno vprašanje. Pravo vprašanje zadeva položaj romske skupnosti in to, kako ji pomagati, da se iz njega izvije. Zato si Evropska ljudska stranka na vso moč prizadeva za pripravo učinkovite strategije za pomoč tem ljudem; strategije, ki bo povezala institucije in države članice ter neposredno vključila Rome. Preučiti je treba tudi pravo o prostem pretoku. To pravo dodeljuje tako pravice kot obveznosti, oboje pa je treba v celoti izvajati. Zato se oseba, če krši pravo, lahko izžene. Če ne bomo, zlasti mi iz glavnih strank, izvajali tega prava s spoštovanjem človekovih pravic, bodo ljudje, naši volivci, glasovali za ekstremistične in populistične stranke ter od njih zahtevali izvajanje tega prava.

  Sylvie Guillaume (S&D). – (FR) Gospe in gospodje, najostreje obsojam ravnanje francoske vlade, ki je izrabila položaj Romov za to, da je Rome določila za grešne kozle, kakor so to pred tem naredile druge vlade v Evropski uniji in to še vedno počnejo.

Siljenje ljudi, naj zapustijo državo, racije v naselbinah ob zori, ločevanje družin, grožnje, uničevanje skromnega imetja ljudi in izgoni: tako je francoska vlada letos poleti izrabila Rome, ko si jih je prizadevala okriviti za negotovo vzdušje, obenem pa je prikrivala svoje težave pri reševanju gospodarskih in socialnih problemov v državi.

Te trditve in ravnanje so zaničevanja vredni in nedopustni. Vendar morajo biti zdaj spodbuda za odločen odziv vseh, ki menijo, da dolžnost spoštovanja pravic ni zgolj stvar izjav, temveč nedotakljiva resničnost, ki nas zavezuje k ukrepanju.

Zato nam mora Evropska komisija, če resnično meni, da je njena dolžnost izreči sodbo, takoj in brez odlašanja sporočiti, ali je francoska vlada kršila pravo EU in Listino o temeljnih pravicah ali ne. Zdi se mi, da vem, kakšen utegne biti odgovor.

Evropska komisija mora izvajati vse vidike akcijskega načrta za vključevanje Romov v okviru usklajenega pristopa, ki je osredotočen predvsem na izobraževanje, zaposlovanje, socialno varstvo in zdravje. Zato mora biti Komisija predana pri usklajevanju politike. Boj proti diskriminaciji je eden od naših skupnih ciljev in Komisija mora pokazati trdno politično voljo pri tem. Menim, da je to ustrezen izziv za leto 2010, ki je, naj vas opomnim, evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti.

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospod predsednik, podpredsednica Reding me je vsekakor prepričala, da bo resno obravnavala to vprašanje in da si s svojimi kolegi močno prizadeva za to.

Vendar tako kot drugi nestrpno pričakujem sodbo Komisije glede tega, ali je Francija kršila pravo EU ali ne. Upam, da bomo to zelo kmalu izvedeli in da bomo izvedeli, ali Komisija namerava sprožiti postopke za ugotavljanje kršitev proti Franciji – in seveda proti vsem drugim državam članicam, ki si to zaslužijo – zaradi kršitve direktive o prostem gibanju.

Kakor so povedali drugi, sprejemam to, da obstajajo omejitve o pravicah do prebivanja v skladu z direktivo o prostem gibanju in seveda v skladu z – obžalovanja vrednimi – prehodnimi ureditvami za pristop, vendar želimo od Komisije natančno izvedeti, ali so bile te omejitve kršene.

Vidik, ki ni bil omenjen drugje – in to je zelo občutljivo vprašanje, ki omogoča, da se Francija izvije iz vprašanja o etnični diskriminaciji –, je, da Francija ne zbira podatkov o narodnosti. Torej se je minister Lalouche, ko je na sestanku, ki sem se ga udeležila, rekel, da je eden od štirih mladih, aretiranih v Franciji, romunski državljan, izognil temu, da bi rekel, da so to Romi.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Catherine Grèze (Verts/ALE). – (FR) Da, zdaj je na vrsti Francija, da izkusi obdobje izgonov. To so množični izgoni na podlagi etnične skupine, kar je popolnoma v nasprotju s pravom EU. V tem obdobju „socialnega sarkozyzma“ se moji francoski sodržavljani sprašujejo le: „Danes Romi, kdo bo na vrsti jutri?“ Če naj „razmišljamo v evropskem duhu“, k čemur nas je danes dopoldne pozval gospod Barroso, potem je napočil čas, da pokažemo, da naše razmišljanje v evropskem duhu ni omejeno na področje gospodarstva.

Evropa se mora kmalu soočiti s svojo preteklostjo in priznati genocid nad Romi. Srh me spreleti, ko poslušam nekatere naše poslance na skrajni desnici. Če želimo zagotoviti spoštljivo obravnavanje naših manjšin, spoštovanje naših vrednot in spoštovanje Listine o temeljnih pravicah, ki je vključena v Lizbonsko pogodbo, vam je zdaj na voljo samo ena možnost, in sicer, da obsodite Francijo.

  Dimiter Stoyanov (NI). – (BG) V Bolgariji je romska problematika zelo pereča. Ciganski baroni namenoma skrbijo za to, da več sto tisoč Romov v Bolgariji živi v revščini. Ti baroni imajo možnost, da postanejo vodje velikih organiziranih kriminalnih združb na račun bede drugih Romov. Zaradi tega je prizadet vsak bolgarski državljan, ki postane žrtev romskega kriminala.

Pred pristopom Bolgarije k EU je bilo veliko kritik uperjenih v naše precej skromne možnosti za vključevanje, ki jih narekuje šibko gospodarstvo. Kaj pa vidimo danes? Močna Francija, ustanovna država in vodilno gospodarstvo v EU, ni kos vključitvi niti nekaj sto Romov, kaj šele da bi bilo temu kos obubožano gospodarstvo Bolgarije, kjer živi več sto tisoč Romov. Ukrepi francoske vlade ne koristijo nikomur, še posebej pa ne Evropski uniji. Izgoni poudarjajo uporabo dvojnih standardov ne samo za Rome, temveč za vse bolgarske državljane, kar je tudi vzrok za globoko razočaranje. Bolgari in stranka Napad kot konzervativna stranka pričakujemo solidarnost pri reševanju teh težav. Vseevropski akcijski načrt, ki ga je napovedal gospod Barroso, je nujen, ker je težava že zdaj vseevropska.

Hvala.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – (RO) Diskriminacija in skupinski izgoni so prepovedani. To je pravo, ki ga podpiramo vsi, ne glede na to, kateri politični skupini pripadamo. Komisija mora nemudoma jasno in javno predložiti pregled vsakega primera ter navesti, kdo je odgovoren in kakšne ukrepe je treba sprejeti.

Vsako posplošeno povezovanje romske etnične skupine in kriminala vodi v rasizem in diskriminacijo. Kazenska odgovornost je individualna in se potrjuje na podlagi dokazov in postopkov.

Rada pa bi, da iskreno izpostavimo odgovornost vseh, vključno z odgovornostjo romunskih oblasti in politikov iz vseh političnih strank, za to, kar so naredili in česar niso naredili v zadnjih 20 letih za to etnično manjšino. Mimogrede, tisti, ki ne veste, sem romunska državljanka.

Zdaj moramo kot države članice in evropske institucije združiti moči in uresničiti strategijo za Rome, ne glede na to, kje so ti ljudje.

  Claude Moraes (S&D). – Gospod predsednik, glavna vprašanja revščine in socialne izključenosti Romov so ključna vprašanja za ta parlament in svoje odgovornosti bomo vzeli resno. Vendar nihče niti najmanj ne dvomi o tem, da smo danes tukaj v tej dvorani, kjer so prisotni tudi komisarji in Svet, zato, da ugotovimo, kaj Komisija, varuhinja pogodb, meni o francoskem skupinskem ukrepu – kakor je rekla gospa Reding – proti Romom.

Če gre torej za to, da želi gospa Reding počakati in nam sporočiti pozneje, prav. Vendar smo tukaj zato, komisarka, da izvemo ne samo to, ali boste uresničili svoj sklep, temveč tudi to, kakšen je ta sklep. V primeru medlega in nejasnega odgovora glede tega, ali gre za skupinsko kaznovanje – te besede ste uporabili vi – ali pa gre za ukrepanje v posameznih primerih, ki je potrebno v skladu z direktivami EU o prostem gibanju, moramo to vedeti. Od vas pričakujemo ta odgovor.

Ko bomo imeli ta odgovor, bomo razumeli, da druge države ne smejo uporabiti skupinskega kaznovanja etnične manjšine, ene največjih v Evropski uniji, kot precedens. To je danes ključni dejavnik za nas in prosim vas, bodite jasnejši, bodite varuhinja pogodb. Šele potem se lahko premaknemo naprej k strategiji za Rome, za katero se zdi, da si jo želimo vsi v tem parlamentu, in ki naj bi odpravila glavne težave, ki vodijo do izvažanja vprašanj revščine in socialne izključenosti po vsej EU.

Vendar pa danes govorimo o izgonih. Menimo, da so nezakoniti, in menimo, da je vaš odgovor medel in nejasen. Bodite jasnejši. Bodite varuhinja pogodb.

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Menim, da je ta razprava lahko koristna pod dvema pogojema: prvič, če bo privedla do izboljšanja življenjskih razmer prebivalstva, z drugimi besedami, tistih 10 milijonov Romov, ki so trenutno v izjemno ranljivem položaju, in, drugič, če bo privedla do tega, da se bomo vsi soočili s svojimi odgovornostmi. Osebno menim, da moramo vsi pomesti pred svojim pragom, najprej pa matične države. Izvajati morajo učinkovitejše politike vključevanja, ker so Romi v teh državah prepogosto izključeni in odrinjeni na rob. To se mora spremeniti. Prav tako države gostiteljice – in v mislih imam Italijo v preteklosti ali mojo državo Francijo zdaj –, kjer so politični voditelji prepogosto dajali vtis, da kažejo s prstom, stigmatizirajo celotno skupnost in uporabljajo Rome za priročnega grešnega kozla za splošen strah in nezaupanje. To je nesprejemljivo. Evropska unija ne sme dopuščati nobene diskriminacijske politike – Evropska unija, ki ji v času širitve ni uspelo oceniti razsežnosti tega vprašanja. Milijarde, ki so bile porabljene, niso niti malo izboljšale vsakdanjega položaja Romov. Nadoknaditi moramo izgubljeni čas in predložiti obsežen akcijski načrt za vključevanje, ki vključuje Komisijo, države članice in lokalne oblasti, ki prepogosto prevzamejo delo osrednje vlade pri sprejemanju Romov. Hvala.

  Andrej Kovačev (PPE). – (BG) Najprej želim kolege poslance pozvati, naj se uprejo skušnjavi, da bi razpravo o temi „položaj Romov v Evropi“ izrabili za doseganje kratkoročnih političnih ciljev in napade na posamezne vlade v Evropi. Ni primerno, da se ta tema izpodbija na strankarski podlagi. Od levice nisem slišal nobenih konkretnih predlogov, samo napade. Za vključitev te manjšine potrebujemo dolgoročno strategijo. Seveda pričakujem, da bodo države članice upoštevale evropsko zakonodajo in zagotovile popolno izvajanje prostega pretoka državljanov Evropske unije z izpolnjevanjem zakonskih ureditev in upravnih zahtev, ki veljajo v vseh državah članicah. To vključuje tudi enake pravice in obveznosti – naj močno poudarim besedo „obveznosti“ – za vsakega posameznega državljana EU.

Potreben je individualni pristop. Pristop ne sme biti splošen in ne sme omogočati, da se zaradi narodnosti ali katere koli druge značilnosti manjšine obsodijo ali stigmatizirajo celotni narodi ali skupine. Vključevanje Romov ni vprašanje, ki zadeva samo eno državo članico, na ozemlju katere se je ta manjšina sčasoma naselila. To je vseevropsko vprašanje, za katerega potrebujemo vseevropsko rešitev.

Potrebujemo strategijo, ki jo bodo pripravili evropske institucije in države članice Evropske unije, predstavniki romske skupnosti in civilne družbe. Vendar je treba to strategijo zato, da ne bo ostala zgolj mrtva črka na papirju, uspešno uresničiti, za kar je prav tako potrebna volja na obeh straneh: tako pri manjšini kot pri večini. Združiti se moramo na podlagi naših skupnih vrednot strpnosti, svobode, varnosti in solidarnosti, da se bomo lahko uravnoteženo odzvali na ta velik izziv za našo celino.

Za konec, nočem, da se povezava s Schengenom vključi neposredno ali posredno …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Kinga Göncz (S&D). – (HU) Ob izgonu Romov iz Francije se zastavljata vprašanji o temeljnih pravicah in temeljnih vrednotah. O tem je bilo danes veliko povedanega. Vendar je s političnega vidika morda še pomembneje, da je bila zaznamovana in kriminalizirana etnična skupina, ki je ranljiva in še posebej revna. To krši pravico do nediskriminacije in lahko sproži tudi nevarne težnje. Predsednik Sarkozy je že dobil privržence. Na Madžarskem skrajna desničarska stranka Jobbik že govori o odvzemu državljanstva madžarskim Romom in zapiranju Romov v taborišča. Poslanec Evropskega parlamenta iz stranke Jobbik govori o naselbinah za javno varnost in prisilnem vključevanju.

Komisija je poleti ukrepala počasi, negotovo in neučinkovito. Zdaj imam nekaj vprašanj. Kaj namerava Komisija narediti glede širjenja tega sovražnega govora, glede te krepitve izključevanja na podlagi narodnosti, ki čedalje bolj zastruplja Evropo? Kdaj bomo imeli vseobsežno evropsko strategijo za Rome, ki bo lahko preprečila, da bi države druga na drugo prelagale težavo, in kaj namerava Komisija narediti za nadzor izdatkov iz sredstev EU, da se zagotovi dejansko izboljšanje položaja Romov s temi sredstvi?

  Luigi de Magistris (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je odločitev predsednika Sarkozyja zelo resna: ponovno, da bi prikril notranje politične težave – kakor se je že zgodilo v Italiji –, si podporo poskuša povrniti s kriminalizacijo izključenih oseb in migrantov, pri tem pa izrablja zaskrbljenost ljudi za socialno varnost.

Preden Evropa postane Evropa trgov, mora biti Evropa pravic, Evropa solidarnosti in Evropa vključenosti. Zato je izjavi predsednika Sarkozyja takoj sledila zelo resna izjava italijanskega ministra za notranje zadeve, ki želi prevzeti Sarkozyjevo metodo in jo razširiti na državljane EU, pri čemer bi izgnal tiste brez dohodkov ali prebivališča.

Torej namen spet ni spodbuditi politike vključevanja, politike, ki zmanjšujejo socialne neenakosti in si prizadevajo za združitev ljudi, temveč kriminalizirati ljudi. To je zelo resno, ker so migranti, izključene osebe, tisti, za katere se šteje, da so na obrobju družbe, koristni, kadar se jih potrebuje, na primer za delo na črno; z drugimi besedami, kadar morajo izpolniti dolžnosti, nimajo pa pravic. Če kaznivo dejanje naredi izključena oseba, Rom ali migrant, je kaznovan, vendar to ne sme biti izgovor za upravičevanje zelo resnih izgonov.

Komisija se mora odzvati, če želi Evropo solidarnosti, enakosti in svobode.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kakor sem danes dopoldne povedal že v drugi razpravi, bi rad, da drug drugemu pomagamo resno vzeti stvari, o katerih govorimo.

Če je res – kakor trdijo naši kolegi socialisti in liberalci –, da je ravnanje francoske vlade protidemokratično, in če je res, da je Komisija – kakor pravi gospod Swoboda – neodločna ali da celo potihem sodeluje pri tem ravnanju, zakaj so gospoda Swobodo podprli člani Komisije iz vrst socialistov in liberalcev? In zakaj ti komisarji ne odstopijo in s tem prisilijo Komisijo in vlade, da prevzamejo svoje odgovornosti?

Če je po drugi strani to samo propaganda, potem se propaganda izvaja prav z namenom, da se ne obravnava jedra težave, ker sta jedro težave in primarna strategija to, da so v središču vsega ljudje. Državljani iz romske etnične skupine so ljudje, naši revni so ljudje, ker se težave pri vključevanju kopičijo v obrobnih četrtih in prizadenejo najrevnejše sloje prebivalstva; vsi ti ljudje potrebujejo trdna pravila.

Kaj naj zahtevamo, kaj je zahtevala francoska vlada? Da se uporabijo direktive Evropske unije, za katere smo glasovali v Parlamentu, da se zagotovijo trdna pravila, tako da bodo naši prebivalci imeli lepo prihodnost.

  Rita Borsellino (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospod Chastel, komisarka, gospe in gospodje, odločitev francoske vlade, da izžene več kot tisoč Romov, je skrajno resna zadeva, še posebej, če upoštevamo, da je bil ta ukrep sprejet iz propagandnih in populističnih razlogov v času, ko javno mnenje še zdaleč ni naklonjeno francoski vladi, in to je prava politična manipulacija.

Ta ukrep spodkopava predvsem načelo evropskega državljanstva. V skladu z Direktivo 2004/38/ES o prostem gibanju se to načelo lahko omeji le v posebnih primerih, omejitev pa je treba oceniti za vsak primer posebej. Menim, da se to ni zgodilo.

Naloga Komisije kot varuhinje pogodb je, da hitro posreduje in skrbno oceni ravnanje držav članic, ki je ksenofobično in ni v skladu s pravom EU. Rada bi vas tudi opomnila, da je Listina o temeljnih pravicah z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe postala zavezujoča in da prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi narodnosti ali državljanstva.

Danes nam ta razprava omogoča, da ugotovimo, kaj Komisija in Svet menita o teh ukrepih in kako bosta ukrepala v zvezi s tem, ne nazadnje zato, ker dejansko menim, da se je Komisija odzvala nekoliko pozno.

Za konec bom Komisijo in Svet vprašala, kaj se je zgodilo z akcijskim načrtom za razvoj evropske strategije za Rome in njihovo vključitev ter kako Francija in druge države članice porabljajo evropska sredstva, namenjena vključevanju etničnih manjšin.

PREDSEDSTVO: László TŐKÉS
podpredsednik

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospa podpredsednica, komisar, gospe in gospodje, osupnila me je hinavščina v številnih govorih, ki sem jih pravkar slišal, in želim povedati, da je Francija pravna država. Nimamo politike diskriminacije; poleg tega niti ne priznavamo manjšin. Republika je ena in nedeljiva. Sklepe sprejemamo v posameznih primerih pod nadzorom sodnika in to je razvidno iz sklepov. Hvala, komisarka, da ste nas opomnili na to. Vendar so se Francozi odločili za varnost. Francija je velikodušna do ljudi, ki tam prebivajo zakonito. Ukrepamo proti ljudem, ki prebivajo nezakonito, in Francozi ne dopuščajo nezakonitih situacij. Seveda obstaja prosti pretok. Ta prosti pretok seveda velja pod pogojem, da posamezniki ne kalijo miru in da imajo po obdobju treh mesecev na voljo dovolj sredstev. Vendar si svoboščin – to je poglavje II Listine o temeljnih pravicah – ni mogoče zamisliti brez varnosti. Svoboda ne more obstajati brez reda, ker svoboda brez reda pomeni anarhijo. Poleg tega v teh razmerah vsi odgovorni lokalni politiki zahtevajo posredovanje policije. Zdaj moramo pripraviti obsežen vseevropski program za vključevanje – k čemur je pozval tudi predsednik Băsescu – za boj proti mafijskim organizacijam in trgovini z ljudmi, za reševanje težav pri izobraževanju, za izboljšanje dostopa do zdravstvenega varstva in za zagotovitev tega, da bodo Romi politično zastopani. Toplo bi morali pozdraviti skupno rešitev. Škoda bi bilo, če ne bi imeli skupne rešitve zgolj zaradi obsodbe Francije. Zamujamo politično priložnost in upam, da se bodo do četrtka ustvarili pogoji za to, da bomo našli to skupno rešitev.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Minister, komisarka, najlepša hvala za vajina govora. Vendar je iz teh govorov povsem jasno, da nimate pojma, kaj se dogaja v romskih naseljih v Evropski uniji in državah članicah EU.

To, kar se je zgodilo v Franciji, je samo vrh ledene gore in odločitev gospoda Sarkozyja ni prva taka odločitev kakšnega evropskega državnika. Take odločitve so bile v preteklosti sprejete tudi v drugih državah. Sprejete so bile v Veliki Britaniji in Italiji, gotovo pa bodo sprejete tudi v prihodnosti. Popolnoma jasno je, da se Komisija ni ustrezno odzvala, in političnega vprašanja iz tega ne delamo socialisti, temveč pravzaprav vaša skupina, ki ni sposobna priznati, da je v Evropski uniji nekaj takega nesprejemljivo.

Komisarka, če res želimo rešiti vprašanje Romov, moramo prenehati govoriti prazne besede in puhlice, ki si jih tukaj izmenjujemo že nekaj let. Opraviti je treba res temeljito analizo in rešiti ta položaj v sodelovanju z Romi, pa ne samo z romskimi intelektualci, ki si pogosto povsem drugače predstavljajo, kako v resnici živijo Romi, temveč neposredno s predstavniki iz teh naselij, ki sem jih omenila.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, koliko splošno razširjenih zmot o ocenah, ki smo jih slišali danes! Ocenah, ki so preglednejše, če upoštevamo pravice: pravico, da se oseba ne vrne v matično državo – s čimer se vsi strinjamo –, pa tudi pravico otrok, da živijo in se učijo v dostojnih razmerah.

Če bi svojega otroka silil, naj dneve in dneve poseda v svojem vozičku na razpotjih, izpostavljen soncu in dežju, in če bi ga silil, naj jé v izpušnih plinih službenih avtomobilov, če bi počel to, bi mi sodišče vzelo sina. Če bi država članica ukrepala v podobni situaciji, ki bi jo povzročile skupnosti etničnih manjšin, bi se razlegel vik in krik o rasizmu.

V členu 7 Direktive 2004/38/ES je navedeno, da imajo vsi, ki so vpisani v šolo z namenom, da študirajo, pravico prebivati v obdobju, daljšem od treh mesecev. Vendar otrokom ne smemo jemati prstnih odtisov. To pomeni, da jih ne smemo identificirati, če prvi dan v šolo pride prvi otrok in se vpiše v šolski dnevnik, naslednji dan pa se pojavi drugi otrok, ki pravi: „Ne, to sem jaz.“ V šoli se dnevnika ne sme voditi z imeni, temveč z glasovi, ker otrok ne smete identificirati, sicer ste rasist.

Pravilo, v skladu s katerim moramo spoštovati pravico, da se osebe ne vrnejo v matično državo, ne pa tudi pravice do dostojnega življenja, je nekoliko nenavadno, vendar naj bi ga uporabljali tudi za etnične manjšine EU, ki so prisotne v naši Evropi.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospod predsednik, danes dopoldne je bilo med razpravo o stanju Unije poudarjeno, da se evropske institucije oddaljujejo od javnosti. To je politična težava, poleg tega pa tudi evropska težava. Zato se v tem kaže to, da Evropa ni zgrajena na notranjem trgu in enotni valuti, temveč na javnosti, temeljnih pravicah ter območju svobode, varnosti in pravice.

To pomeni, da pomanjkanje socialne vključenosti manjšine, ki je objektivno izključena, ni težava zadevne države ali težava držav, kot je Španija, v katerih je raven vključenosti romskega prebivalstva visoka.

To je evropska težava in zato, ne glede na pravni odziv – za kar je v prvi vrsti odgovorna Komisija, na zadnji stopnji pa sodišča –, obstaja politični postopek, za katerega je odgovoren Parlament. Parlament mora najprej popolnoma jasno povedati, da je izgon na podlagi narodnosti v nasprotju s potrebnim evropskim združevanjem državljanov. Drugič, povedati mora, da so populistične poteze, ki naj bi odpravile težave vlad držav članic in so odziv na javnomnenjske raziskave z iskanjem grešnih kozlov, v nasprotju z Evropsko unijo in potrebnim evropskim združevanjem državljanov. Za konec mora povedati, da se bodo morale vlade ob vsaki podcenjevalni potezi, ki bo sporočala, da obstajajo vlade, ki se ne zmenijo za to, kar pravijo evropske institucije, ker verjamejo javnomnenjskim raziskavam, soočiti s Parlamentom, Komisijo in vsemi evropskimi institucijami.

  Jan Mulder (ALDE). – (NL) Gospod predsednik, skoraj vsi govorniki so povedali, da je treba pravo izvajati po vsej Evropski uniji na enak način, Komisija pa je povedala, da mora Francija še vedno odgovoriti na nekaj vprašanj v primeru izgona Romov. Komisiji zastavljam naslednje vprašanje. Ali je bil določen rok, do katerega mora Francija odgovoriti na ta vprašanja; kdaj bo Komisija rekla: „Čas je, da nam jasno odgovorite?“ In kdaj bo Komisija potem lahko sprejela jasno stališče?

Potem je tu vidik, da je bilo za vključevanje Romov porabljenih ogromno sredstev. Komisar za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje je navedel številne primere, med katerimi je bil, če sem prav razumel, tudi uspešen dialog z Romi na Madžarskem. Meni se zdi, da dialog ne bi smel toliko stati. Ali ni boljših primerov uspešnih projektov vključevanja, kot je dialog, ki se je začel na Madžarskem?

  Ulrike Lunacek (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka Reding, v letu, odkar sem poslanka Evropskega parlamenta, sem vas spoznala kot komisarko, ki ukrepa proti diskriminaciji na veliko področjih, in do zdaj sem mislila, da je prav, da ste komisarka za temeljne pravice. Vendar so me vaš današnji govor, vaše izjave v zadnjih nekaj tednih in vaše obotavljanje pri obravnavanju tega, kar se je zgodilo v Franciji – množični izgon Romov –, zelo razočarali. V zvezi s tem se strinjam z mnogimi, ki menijo, da je to nezaslišano.

Po eni strani pravite, da vam je francoska vlada povedala, da ni bilo nobenega usmerjenega ukrepa, pri katerem bi bile kršene temeljne pravice, po drugi strani pa potem pravite, da želite poskrbeti, da bo tudi Francija ravnala v skladu z evropskim pravom. To torej pomeni, da je Francija pri tem ravnala v nasprotju z evropskim pravom. Zakaj tega ne poveste razločno in naravnost?

Pričakujem, da boste z enako jasnostjo, s kakršno Komisija vedno zagovarja svobodo trga – kakor je bilo že rečeno –, zagovarjali tudi svobodo ustanavljanja in prosti pretok vseh evropskih državljanov in da se boste odzvali.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Države vzhodne Evrope, v katerih so velike romske manjšine, so pogosto deležne kritik, da ne skrbijo dovolj za Rome. Vendar tem splošnim kritikam ne sledijo nobeni konkretni predlogi, ki bi opisovali, kako na civiliziran in kulturen način vključiti Rome v večinsko družbo.

Sedanji izgon več sto Romov iz Francije v njihove matične države kaže na to, da načina življenja priseljenskih romskih družin, njihove lestvice vrednot in njihovega odnosa z večinsko družbo ne razumejo niti v državi, ki ima bogate izkušnje z vključevanjem priseljencev iz skoraj celega sveta.

Ne želim presojati odločitve francoske vlade. Vendar vem, da ne bo rešila težave Romov. Lahko pa sproži nov skupni postopek v Evropski uniji in državah članicah za celovito in intenzivno rešitev te težave. Vendar mora Evropska unija prevzeti vodilno vlogo pri tem, saj se posamezne države te težave lotevajo bolj ali manj z določeno mero egoizma.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, predsednika Sarkozyja poskušajo obtožiti, da s političnimi akcijami odvrača pozornost od francoskih težav, vendar je ta nesrečni izgon Romov dokaz za velike težave. V več sto naseljih Romi živijo v ločenem, vzporednem svetu in pogosto zapadejo v kriminal. Seveda so ljudje, ki živijo v okolici, zaradi tega zaskrbljeni in prestrašeni.

Ne smemo pozabiti na incident, ki je privedel do sedanjega položaja. Navsezadnje je bil vzrok to, da je 50 zakrinkanih Romov napadlo francoske policiste. Prostega pretoka, ki velja za državljane EU, se ne sme uporabiti kot izgovor. Rad bi tudi, da se upošteva dejstvo, da ima zlasti Romunija velikodušno politiko naturalizacije in da se zlasti Romom, vendar tudi članom moldavijske mafije zelo velikodušno izdajajo potni listi.

Seveda je nesprejemljivo, da si po eni strani želimo neomejen prosti pretok znotraj EU – pretok, ki se ga je danes večkrat zahtevalo –, medtem ko se po drugi strani svobodno delijo potni listi in državljanstvo, kar spodbuja nenadzorovan pritok v Evropo.

  Roberta Angelilli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, o Romih ne razpravljamo prvič. Veliko je dobrih namenov, vendar so rezultati, odkrito povedano, nezadostni. Seveda smo v veliki meri vsi odgovorni; v tem primeru lahko rečemo, da naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen, kar zadeva vključevanje Romov.

Vseeno bi se rada zahvalila Komisiji za nove politike, ki jih je predstavila danes; želela bi si poglobljeno razpravo o teh temah, vendar to ni bilo mogoče. Priča smo bili običajni predstavi in najbolj me jezi, da se Romi izrabljajo kot ideološko orodje za politične namene, kakor jih danes izrablja levica; prav ta levica, ki je dolga leta vladala na nacionalni in lokalni ravni ter dopuščala, da so Romi še naprej živeli v neustreznih barakarskih naseljih, v katerih otroke silijo, da prosjačijo in ne hodijo v šolo in tako dalje.

Torej, gospod Swoboda, ko je bila na oblasti levica, ni bilo zgražanja; nobenega ogorčenja nisem slišala, ko so se zgodile te stvari. Predsednika bi rada pozvala: naslednjič resno razpravljajmo o politikah, programih in dejstvih.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Videla sem ukrepe in izjave, ki so bili uporabljeni za stigmatizacijo etnične skupine. Videla sem tudi izjave, ki negativno prikazujejo državo ali narod, nekaj, kar je v nasprotju z evropskim duhom in načeli ter ustvarja populističen in ksenofobičen odnos, ki spodkopava načela EU.

Ne smemo dovoliti, da se predsodek proti Romom uporablja za politične namene. Ne smemo dopustiti, da v Evropski uniji obstajajo prvorazredni in drugorazredni državljani. Cilj usklajevanja na ravni EU mora biti izboljšanje položaja Romov, ne pa omejevanje pravic državljanov.

12 milijonov Romov, Ciganov, potnikov ali romskih prebivalcev, kakor jim pravijo v njihovih matičnih državah, je skupna težava, za katero je potrebna skupna rešitev. Menim, da je nesprejemljivo, da se romsko vprašanje na kakršen koli način povezuje z zadevami v zvezi s schengenskim vizumom ali pristopom Romunije in Bolgarije.

  Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Nekoliko neprijetno je bilo gledati predsednika Komisije, ko se je danes dopoldne izmikal vprašanju, vendar moram reči, da je popoldne to postalo že smešno. Obišče nas komisarka za temeljne pravice in najprej govori o kriminalu? Gospa komisarka, vaše delovno področje so „temeljne pravice“ in zelo sem zagovarjal obstoj tega področja in energijo, s katero ste se mu posvetili, vendar vas trenutno v tej vlogi ne prepoznam, komisarka.

Medtem ko tukaj razpravljamo, se kršita temeljni pravici evropski državljanov – pravica do prostega pretoka in pravica do nediskriminacije. Krši se duh pogodb in ne spoštuje se same zgodovine te Unije; ne samo daljne zgodovine iz druge svetovne vojne, temveč tudi zgodovine iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Spomnimo se, kaj smo rekli Romuniji in Bolgariji, ko sta želeli pristopiti k Evropski uniji. Rekli smo, da lahko pristopita k Evropski uniji, če ne bosta preganjali manjšin, če ne bosta izvajali etničnega čiščenja, če bosta ravnali v skladu s človekovimi pravicam. Pristopili sta, potem pa ugotovili, da lahko močnejše države v središču Evropske unije – brez kakršnih koli težav in ne da bi se Komisija zmenila za to – počnejo stvari, za katere smo Romuniji in Bolgariji rekli, da jih ne smeta početi pred pristopom k Evropski uniji.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, veliko je bilo povedanega in bilo je veliko polemiziranja. Ne bom odgovarjala na enak način, ker se moramo pomiriti in posvetiti temu, zaradi česar smo tukaj – namreč temu, da rešujemo težave, ne pa da jih ustvarjamo še več. Zastavljeno je bilo konkretno vprašanje: kdo je bil na vrhu v Córdobi s predstavniki Romov? Odgovor je: László Andor in jaz, dva španska ministra, francoski državni sekretar in finski minister. To je bilo vse, od 27 vlad.

Če si ogledate dokumente, ki so na voljo o tem, kdo porabi kaj za romsko prebivalstvo, boste razumeli, da naše vlade sredstev v glavnem ne porabljajo za naložbe v boljše življenje romskega prebivalstva, čeprav bom prepustila kolegu Lászlu Andorju, da bo govoril o tem.

Nadaljevala bom z nastopom gospoda Swobode, ker so številni poslanci Evropskega parlamenta uporabili enak ton kot on. Začudena sem, ker imamo iste vrednote in ista načela, in ko pogledam resolucijo socialistične stranke, je vanjo od besede do besede preneseno tisto, kar sem v imenu Komisije povedala avgusta. Navedla bom, kar sem povedala takrat: „Obžalujem, da […] so bile besede, ki so bile v preteklih tednih uporabljene v nekaterih državah članicah, odkrito diskriminacijske in deloma sovražne. Položaj Romov je resna zadeva. Na dnevnem redu bi moral biti ne samo avgusta, temveč vse leto in oblikovalci politike bi ga morali obravnavati skrbno in odgovorno. Nacionalni nosilci odločanja imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju tako javnega reda kot socialne vključenosti vseh Evropejcev, ki se odločijo živeti na njihovem ozemlju. Kajti Evropa ni samo skupni trg – obenem je tudi Skupnost vrednot in temeljnih pravic. Evropska komisija bo bedela nad tem.“

To je bila torej uradna izjava Komisije. Vendar Komisija romskega vprašanja noče obravnavati črno-belo in iz njega narediti vprašanja strankarske politike.

Tako kot vi sem zelo jasno obsodila besede, ki so bile uporabljene ne samo v Franciji, temveč tudi v veliko drugih državah članicah. Tako kot vi menim, da je prosti pretok ena od temeljnih svoboščin naše Evropske unije. To podpira celotna Komisija.

Vendar ne obstajajo samo pravice. Obstajajo tudi obveznosti in obveznost Komisije je, da uravnovesi te pravice in obveznosti, ki jih nismo predložili mi, temveč se je zanje leta 2004 odločil ta parlament in s tem izrazil interese volivcev. Za uresničitev tega ravnovesja med pravicami in obveznostmi smo bili nenehno v stiku s francoskimi oblastmi. To smo jasno poudarili in zato so ministri prišli v Bruselj na zelo odkrito in zelo jasno razpravo s Komisijo. Povedala sem vam, kaj so ministri povedali Komisiji.

Obenem naše pravne službe še naprej analizirajo, kakšna so dejstva na terenu, ker državi članici ne moremo kar napovedati vojne. Obstajajo pravila za analizo tega, kar je naredila država članica, in zelo jasno sem vam povedala, da ta analiza še ni končana in da še nimamo vseh dokazov o tem, ali je šlo za diskriminacijo ali ne oziroma ali so bila po presoji vsakega posameznega primera uporabljena postopkovna jamstva z utemeljenim pisnim sklepom in enomesečnim obdobjem za odhod.

Vse to se še analizira. Vemo – in to so gola dejstva –, da Francija ni prenesla direktive o prostem gibanju iz leta 2004, kar zadeva postopkovna jamstva, in govorimo prav o teh postopkovnih jamstvih, zato se je Komisija lotila dokumentacije. Zato sem danes v imenu Komisije francoskim oblastem poslala pismo v zvezi s tem natančnim vprašanjem. Lahko ste prepričani, da bom ukrepala, če obstajajo pravni dokazi v zvezi s Francijo ali katero koli državo – in iz preteklosti veste, da tudi „velike“ države lahko prejmejo obtožnico od mene in da na Sodišču običajno zmagam. A za zmago na Sodišču je potrebna trdna podlaga; strankarskopolitične izjave niso dovolj. Komisija je resna organizacija, ki mora upoštevati pravila, in Komisija počne prav to in bo to počela še naprej.

Obžalujem pa nekaj. Pozabimo na razburjenje zaradi strankarske politike, saj je v politiki to običajno. Obžalujem, da smo pravzaprav zelo malo govorili o usodi Romov, če je to tisto, zaradi česar smo tukaj.

Imeli smo sporočilo in akcijski načrt. Imamo platforme za Rome. Na voljo so nam vsi ukrepi. Zakaj se ne uporabi teh ukrepov? Obstajata past revščine in vprašanje diskriminacije. Komisiji morate pomagati, da bo države članice prisilila, da bodo uporabile te ukrepe. Denar je na voljo, vendar se ga ne uporablja za reševanje težave.

Zakaj ne? Torej, menim, da morda zato, ker v naših državah članicah ni ravno priljubljeno vzeti denar EU in ga vložiti v romsko skupnost. Upam, da se motim in da se bodo s petimi ukrepi, ki sem jih predlagala, stvari v prihodnosti spremenile. Zanašam se na to, da mi bo Parlament pomagal doseči napredek v tej smeri, ker mi sami ob pomoči gospoda Andorja ne bo uspelo opraviti tega.

Potrebujem vašo pomoč, vendar ne za strankarsko polemiziranje. Potrebujem jo za to, da se sprejme konkreten ukrep za reševanje in odpravljanje težav.

  Anna Záborská (PPE). – (FR) Gospod predsednik, pravkar smo razpravljali o zelo pomembni temi. Vendar več kot 20 kolegov poslancev ni dobilo priložnosti, da bi govorili o tem vprašanju. Zato predlagam, da predsednik kmalu dobi možnost, da spremeni razpored dela in podaljša razpravo, tako da bodo vsi kolegi poslanci lahko sodelovali v tako pomembnih razpravah, kot je bila ta.

  Hannes Swoboda (S&D). – Gospod predsednik, zelo kratek bom. Prvič, komisarka, razpravo o romskih vprašanjih smo imeli pred nekaj meseci. Parlament si je prizadeval za tisto razpravo.

Drugič, nisem popolnoma zadovoljen, vendar je bilo to, kar ste pravkar povedali v svojem odgovoru, veliko odločnejše in jasnejše od tistega, kar ste povedali na začetku razprave.

  László Andor, član Komisije. – Gospod predsednik, tako kot v preteklosti bom tudi v prihodnosti vedno na voljo za razprave o romskih vprašanjih.

Naj svoj del odgovora osredotočim na nekaj ključnih točk. Na začetku leta, kmalu po začetku mandata te komisije sem na svoj prvi uradni obisk odšel v Pariz na otvoritveno konferenco o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti. Resnično sta me prevzela vzdušje in zelo iskrena namera nevladnih organizacij in vladnih uradnikov, da se spopadejo z revščino in sodelujejo pri tem, kar smo pozneje oblikovali v cilje strategije Evropa 2020.

Moralo bi biti samoumevno, da dogodki v zadnjih dveh mesecih niso bili tisto, kar smo predvideli ali k čemur smo spodbujali februarja v Parizu. Mnogi med nami so razočarani zaradi tega in razumem tisti del tega parlamenta, ki je zelo kritičen do tega razvoja dogodkov.

A tudi če razumemo zelo zapleteno naravo teh vprašanj, menim, da se moramo posvetiti veliko bolj nezaslišanemu položaju v državah izvora Romov, ki se morajo zdaj spopasti z zelo težkimi razmerami, saj so se Francija in druge države odločile, da jih bodo izgnale. Govorimo o desetih milijonih ljudi, od katerih jih veliko živi v nemogočih razmerah.

Ni res, da ti ljudje nikoli niso bili vključeni, kakor sem danes slišal v eni od izjav. Ni res, da se Romi s kulturnega vidika – ali iz katerega koli drugega razloga – niso sposobni vključiti v prevladujoče družbe. Na tem mestu moram povedati, čeprav je to spet zapleteno vprašanje, da je večina Romov pred letom 1989 imela zaposlitev. Zelo veliko jih je bilo revnih in delali so na nekvalificiranih delovnih mestih, vendar so bili do neke mere vključeni v trg dela in so imeli osnovne pogoje preživetja.

Zelo jasno moramo poudariti, da je bil tudi gospodarski prehod ovira. Romi so očitno postali glavne žrtve tega prehodnega obdobja. Če tega ne bomo upoštevali, ne bomo razumeli izvora sedanje težave in se ne bomo zavedali, kako veliko prizadevanj je potrebnih. To morajo biti evropska prizadevanja, ker prizadete države nimajo dovolj sredstev, energije in predanosti, da bi se same spopadle s težavami.

Odločno bi rad zavrnil domnevo – ali obtožbo –, da je Komisija šele zdaj opazila, da nekaj tega denarja – Socialni sklad in strukturni skladi – ne dosega ciljev in ne izpolnjuje pričakovanj.

O tem smo zelo odkrito razpravljali v Córdobi skupaj z Georgeom Sorosom. O tem smo razpravljali na parlamentarni konferenci, ki ji je predsedoval gospod Swoboda; in obstajajo še druga srečanja, na katerih naj bi se to obravnavalo. Tej zadevi so se junija posvetili tudi na dvodnevni konferenci o ESS, prav tako pa so se ji posvetili na konferenci, ki trenutno poteka v Budimpešti. Podobni konferenci sta naslednje leto predvideni v Bolgariji in na Slovaškem. Glavna konferenca, ki se je bo po pričakovanjih udeležil tudi predsednik Băsescu, bo oktobra v Bukarešti in se bo osredotočila samo na to, kako bi lahko evropska sredstva bolje porabili za obravnavanje teh težav.

Skupaj s Parlamentom smo bili zelo dejavni pri vzpostavljanju novega mikrofinančnega instrumenta. Eden od ključnih argumentov za mikrofinančni instrument je bilo dejstvo, da prevladujoči finančni sektor in evropski instrumenti za financiranje ne dosežejo v zadostni meri skupnosti, odrinjenih na rob – in zlasti Romov –, in jim ne pomagajo.

Vendar potrebujemo dolgoročno strategijo. Nihče naj ne misli, da obstaja čudežno zdravilo – neke vrste hitra rešitev te težave – in da gre le za to, da se najde hitra rešitev. Potrebujemo dolgoročno strategijo Imamo dolgoročno strategijo, namreč strategijo Evropa 2020 z močno zavezanostjo boju proti revščini in s številčnimi cilji. Države članice pripravljajo svoje programe reform. Preprosto ne bo sprejemljivo, če se v državah, kjer živi veliko Romov, pri programu za zmanjšanje revščine romskih skupnosti ne bodo močno zavzeli za zaposlovanje in enako pomembno izobraževanje.

Ključno je izobraževanje v zgodnjem otroštvu. Komisarka Vassiliou je z nami v duhu pri vseh teh razpravah in bo sodelovala tudi v delovni skupini, ki jo je predlagala Viviane Reding, ko bo ta začela veljati. Začne se z izobraževanjem v zgodnjem otroštvu in nadaljuje z ustrezno pripravo na sodelovanje na trgu dela. Vendar je to dejansko velik napor, za katerega bo potrebne veliko energije.

Strinjam pa se z vsemi, ki poudarjajo, da moramo resno vzeti tudi sedanji položaj, ne pa govoriti samo o dolgoročnih načrtih za vključevanje. Dejansko obstaja tveganje naraščajočega rasizma in ksenofobije. Kakor je danes dopoldne v svojem govoru povedal predsednik, ta pojava nimata kaj iskati v Evropski uniji.

  Predsednik. – Za konec mi dovolite, da izrazim subjektivno pripombo. Ker predsedujem temu zasedanju, nisem mogel prispevati k razpravi o tej temi, vendar sem predložil svoj pisni komentar, ker menim, da je ta zadeva zelo pomembna.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, na kratko samo nekaj besed za konec te razprave, ki je bila vsekakor izjemno zanimiva. Rad bi povedal, da bo ta razprava koristna, če nam bo v prihodnosti pomagala doseči napredek pri vprašanju vključevanja Romov. Menim, da moramo s tega zgodnjepopoldanskega zasedanja odnesti predvsem to. Kakor sem pravkar rekel, to vprašanje je redno vključeno v sklepe, ki jih sprejemajo različne sestave Sveta, med drugim Svet za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov (EPSCO); namen vseh teh sklepov je spodbuditi vključevanje Romov v državah članicah. Prebiranje različnih dokumentov Sveta razkrije, da Svet redno obravnava to vprašanje in nasprotuje stigmatizaciji etnične skupine. Poleg tega je belgijsko predsedstvo pred kratkim poudarilo, da vključevanje ostaja eno od temeljnih načel Evropske unije in da je treba o tem vprašanju razpravljati na ustreznih forumih. Zagotovo mora ta razprava vključevati vse zadevne države in mora potekati umirjeno. Očitno smo se dobro seznanili z nedavnimi sklepi Komisije in zahtevo za sklic skupnega Sveta EPSCO ter pravosodje in notranje zadeve (PNZ). To je vse, kar bom pripomnil o ustreznosti te zahteve. Rad bi samo povedal, da je Svet EPSCO tako ali tako deloma pričakoval to zahtevo, ker je bilo vprašanje vključevanja Romov uvrščeno na dnevni red njegovega naslednjega zasedanja, ki bo 21. oktobra.

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 9. septembra 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Prepričana sem, da težav, ki jih imajo Romi, ni mogoče rešiti z drastičnimi ukrepi. Ukrepati moramo odgovorno, v ta proces pa moramo vključiti vse evropske države, ne glede na to, kako težka se utegnejo zdeti ta prizadevanja. Romi so evropski državljani in morajo imeti vse temeljne pravice, ki jih zagotavlja evropska zakonodaja: pravico do prebivanja in prosti pretok. Kršitev teh pravic v Franciji je nevaren precedens, ki utegne imeti škodljive dolgoročne posledice. Menim, da je naša dolžnost, da preprečimo obtoževanje in zlasti kriminalizacijo posamezne skupine priseljencev, še posebej zato, ker Romi, ki so se prostovoljno vrnili v matične države, pred tem niso bili nikoli kaznovani. Prav tako menim, da izgon romskih državljanov iz ene regije Evrope v drugo ali, še huje, izvajanje skupinskih izgonov ni rešitev. Sprejeti moramo skupen evropski ukrep za vključitev te manjšine in oblikovati evropsko strategijo za Rome. Prednostna področja te strategije bodo morala biti izobraževanje, zdravje in zagotavljanje dostopa do trga dela. Nujno je, da skupaj najdemo konkretne rešitve, ki podpirajo socialno vključevanje Romov in na noben način ne dopuščajo, da bi se predstavniki te skupnosti počutili odrinjene na rob.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Rad bi poudaril, da ni nujno, da so izgoni romskih državljanov, ki jih izvajajo francoske oblasti, v nasprotju s Pogodbo. Vprašanje je treba preučiti za vsak primer posebej, ker evropski državljani nimajo neomejene pravice do prostega gibanja, temveč to pravico uveljavljajo v skladu z določbami Direktive 2004/38, ki jasno določa pogoje za njihovo bivanje. Poleg tega se državljani EU lahko izženejo zaradi varnosti, javnega reda in javnega zdravja. Vprašanje, ali so ti ukrepi nezakoniti, se zastavi le, če so bili izgnani Romi, ki prebivajo zakonito. Po drugi strani imajo Romi tako kot drugi evropski državljani pravice in obveznosti. Rešitev je v pripravi učinkovite, skladne evropske strategije, ki podpira socialno vključevanje Romov, tako da bodo Romi lahko izpolnjevali svoje državljanske dolžnosti. Drugi ključni vidik je, da je treba diskriminacijo odpraviti tako, da se spremeni pogled ljudi na Rome. Ne Francija ne druge države članice ne smejo vse odgovornosti za ureditev položaja Romov prepustiti Romuniji. Medijsko izkrivljanje v Franciji in poskus, da bi se izgoni izkoristili za namene volitev, sta povsem nekoristna. Pri obravnavanju tega občutljivega vprašanja moramo biti solidarni in odgovorni. Dejansko je naša sposobnost, da to dosežemo, preskus vrednot, ki jih EU že dolgo razglaša.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Najostreje obsojam kršitev človekovih pravic s skupinskim izgonom Romov, ki ga je izvedla francoska vlada. Na žalost se ta vzorec skrajnega, populističnega ravnanja, ki ga spodbuja Silvio Berlusconi, pojavlja tudi v državi, ki se rada označuje za dom človekovih pravic. Obenem moram Evropsko komisijo opozoriti, da njen pasivni odnos do tega, da Francija krši določbe členov 14, 27 in 30 Direktive 2004/38, kaže na njeno sokrivdo pri ohranjanju in krepitvi diskriminacije največje evropske manjšine. Položaj Romov se slabša zaradi pomanjkanja usklajene evropske politike vključevanja in ekstremističnega izkoriščanja, ki ogroža evropske vrednote. Zato pozivam Komisijo, naj odločno posreduje in konča skupinske izgone v skladu s pristojnostmi, ki so ji podeljene v skladu s členom 258 prečiščene Pogodbe EU. Sicer bomo tvegali, da se bo to nedemokratično, sramotno ravnanje razširilo, kakor kažejo izjave predstavnikov finske vlade in povratne informacije z včerajšnjega neuradnega ministrskega srečanja v Parizu.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vsem je jasno, da je prosti pretok znotraj EU temeljna pravica, zagotovljena evropskim državljanom. Druga pomembna pravica je, da se proti nikomur ne sprejmejo ukrepi na podlagi spola ali pripadnosti rasni, etnični ali družbeni skupini ali na podlagi jezika, veroizpovedi ali določenih političnih prepričanj. Zato bi rad poudaril, da ni utemeljeno in da ni pošteno, da se vprašanje socialne vključenosti določenih državljanov EU poskuša povezati s procesom pristopa Romunije ali Bolgarije k schengenskemu območju. Za socialno vključenost Romov niso odgovorne samo Romunija, Bolgarija ali Francija, temveč Evropa. Zaradi tega menim, da mora biti vključevanje Romov prednostna naloga EU in da morajo države članice določiti skupne rešitve skupaj z Evropsko komisijo.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Resolucija Evropskega parlamenta o izgonu Romov iz Francije je nujen akt v boju proti zlorabam desničarskih vlad. Gre za resolucijo, s katero pozivamo k spoštovanju temeljne pravice, ki jo uživajo državljani Evropske unije, pravice do prostega pretoka in dostopa do trga dela.

Čeprav francoske oblasti trdijo, da je bila vrnitev Romov prostovoljna, obstajajo številne izjave, ki dokazujejo nasprotno. Odločitve francoske vlade dokazujejo njeno nezmožnost, da bi obvladala takšne razmere. S političnega vidika trenutna francoska vlada išče grešnega kozla, s katerim skuša pridobiti nekaj političnega kapitala. Francija mora ponovno razmisliti o svojem odnosu do priseljencev, ne glede na njihovo državljanstvo ali etnično pripadnost.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pri obravnavanju položaja romskih državljanov, ki storijo kaznivo dejanje v državah EU, se ne sme uporabljati posplošenih predsodkov in stereotipov, zlasti ne tistih, ki temeljijo na nesprejemljivih merilih, kot je narodnost, ali skupinskega pristopa. V zvezi s položajem romskih skupnosti mora Evropska komisija pozvati države članice, naj s posebnimi ukrepi pomagajo odpraviti težave teh skupnosti, kakor se ugotovijo na nacionalni ravni v posamezni državi, v partnerstvu s predstavniškimi strukturami teh skupnosti. Poleg tega Komisija lahko spodbudi take pristope z dodelitvijo dodatnih sredstev iz neporabljenih proračunskih vrstic. Vprašanje socialne vključenosti državljanov Evropske unije nikakor ni povezano s schengenskim pravnim redom in ni zajeto v ta pravni red. Schengen je skupno območje prostega pretoka in Romunija izpolnjuje zahteve pravnega reda Skupnosti, ki se uporablja za področja, kot so policijsko sodelovanje, varstvo osebnih podatkov, vizumi ter nadzor meja na morju in kopnem, kar so potrdile vse strokovne ocene. Zato je Romunija že dokazala, da je sposobna učinkovito upravljati migracijske tokove na zunanji meji schengenskega območja v skladu s standardi, ki jih upoštevajo schengenske države članice, ki zdaj opravljajo to delo.

  Marian-Jean Marinescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Vsi evropski državljani morajo spoštovati nacionalne in evropske zakone. Romi so evropski državljani. Vse države članice morajo spoštovati svoje zakone in zakone EU. EU ima 27 držav članic. Dejstvo je, da Romi predstavljajo posebno težavo. Ne zaradi razmer, v katerih se spopadajo z diskriminacijo, temveč zaradi svojih socialnih razmer. To je položaj, ki ga na splošno narekuje gospodarski položaj, še posebej pa vidika njihove tradicije: nomadstvo in nizka raven izobraženosti, zaradi česar jim primanjkuje poklicnih kvalifikacij. Če dejansko želimo rešiti to posebno težavo, moramo oblikovati in izvajati evropsko politiko, ki jo bodo izvajale vse države članice. Ta politika mora temeljiti predvsem na izobraževanju. Izobraževanje lahko ponudi zaposlitvene možnosti, ki bodo veliko prispevale k socialni vključenosti Romov.

  Katarína Neveďalová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Gospe in gospodje, položaj romske manjšine v Evropi je resnično kritičen. Pripadniki te skupine so pogosto žrtve napadov in celo etničnega čiščenja. Rada bi se pridružila kritikam nedavnih ukrepov francoske vlade, ki je izgnala več sto teh državljanov Unije in jim grozila z različnimi kršitvami zakonov. Dejstvo pa je, da ne vemo za noben drug množični izgon ljudi, ki bi bili obtoženi podobnih kršitev zakonov. Dogodke v Franciji je zato mogoče označiti za etnično čiščenje. Moje vprašanje je: kdo bo naslednji? Bodo to državljani iz drugih manjšin ali priseljenci? V EU smo na zelo tankem ledu. Take ukrepe smo v preteklosti dopuščali v primeru drugih držav članic, namreč Velike Britanije in Italije, in spet so tukaj. Jasno moramo zavrniti take ukrepe in resno kaznovati države, ki jih izvajajo. S takimi ukrepi bomo ustvarili dve ravni enakosti in Romi bodo končali na spodnji ravni. Najti moramo rešitve za sedanji položaj. Menim, da bi morali več vlagati v izobraževanje te skupnosti, saj je to edina možnost. Lahko, da je prepozno, da bi rešili sedanjo generacijo, morda pa lahko rešimo prihodnje generacije.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Potrebujemo resno razpravo, na kateri bomo našli evropsko rešitev za težavo, ki zadeva veliko naših držav. Vendar je treba razpravljati konstruktivno in se izogibati domišljavemu bahaštvu ali zadovoljevanju množic.

Spet se je izkazalo, da je evropska levica slepa za stisko, kakršna je stiska Romov, ki je levica ni želela in ni znala obravnavati. To težavo uporablja za podpihovanje in stisko spreminja v orodje, ki je namenjeno zgolj propagandi.

Vedno sem spodbujal družbo vključevanja in sprejemanja in ravno zato morajo vsi, ki želijo postati del družbe in naroda ter se vključiti vanju, spoštovati določena pravila. Socialist Tony Blair je rekel, da priseljevanje in združevanje kultur od nekdaj predstavljata obliko obogatitve, vendar se ljudje, ki pridejo v drugo državo, soočijo s sistemom vrednot. In te vrednote morajo spoštovati vsi. Zato ne glede na vse kulturne ali verske razlike obstajajo določena skupna načela pravne države, ki so del naše skupne zapuščine in jih morajo sprejeti vsi.

  Sirpa Pietikäinen (PPE), v pisni obliki. – (FI) Med temeljne vrednote Evropske unije spadajo spoštovanje človekovega dostojanstva, strpnost in odprtost. Poleg tega je prosti pretok oseb eden od njenih nosilnih stebrov. Z Lizbonsko pogodbo je Listina o temeljnih pravicah postala pravno zavezujoča in je povečala pomen človekovih pravic v Uniji. Položaj evropskih Romov kaže na to, da so zadeve v zvezi z enakostjo v vsakdanjem življenju in izvajanje temeljnih pravic še vedno na zelo nezadovoljivi ravni. Kar zadeva pravne instrumente, ki so na voljo na evropski ravni, je težava v tem, da Evropska komisija – ne glede na vse drugo in kljub temu, da je Listina o temeljnih pravicah zavezujoča – ne more posredovati pri vprašanjih, ki vsaj za zdaj ne spadajo med njene pristojnosti. Direktiva o enakem obravnavanju oseb, ki prepoveduje vse oblike diskriminacije in katere napredek ovira Svet, je po mojem mnenju eno od najpomembnejših orodij za boj proti diskriminaciji Romov in mnogih drugih Evropejcev. Obstaja veliko ranljivih skupin, med drugim starejši in spolne manjšine. Treba je zagotoviti horizontalno področje izvajanja direktive, da se prepovejo vse oblike aktivne in pasivne diskriminacije in odpravijo vse vrzeli ali izjeme. V civilizirani evropski družbi, ki spoštuje človekove pravice in enakost, ni prostora za diskriminacijo in vsi moramo imeti enako možnost za sodelovanje v tej družbi. Temeljne pravice je treba začeti izvajati takoj in ne čez pet ali deset let.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Romi niso samo največja manjšina, temveč tudi najbolj marginalizirana skupnost v Evropski uniji. Njihova usoda se ne bo izboljšala, če se bo spor med levico in desnico z nacionalne ravni prenesel na evropsko raven in če bo povečal družbeno nestrpnost, namesto da bi povečal politično odgovornost. Romi potrebujejo politike vključevanja na nacionalni ravni, ne glede na to, v kateri državi živijo, in potrebujejo evropsko posredovanje, kadar nacionalna raven ni ustrezna, kakor je pri obravnavanju migrantskih skupnosti. Po drugi strani bi morala ocena nekaterih nevladnih organizacij v Romuniji ali Bolgariji, Franciji ali Španiji zagotoviti modele najboljših praks za vladne agencije ali agencije EU.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Želim se pridružiti tistim, ki so obsodili nesprejemljive ukrepe, ki jih je francoska vlada sprejela proti Romom. Romsko prebivalstvo je največja etnična manjšina v Evropski uniji. Govorimo o 10 ali 12 milijonih ljudi, kar je več, kot je prebivalcev Belgije. Težave Romov niso težave posameznih držav; to so težave Evropske unije. Dokler tega ne bomo razumeli in upoštevali, bodo neuspešni vsi sprejeti ukrepi. Vprašanja vključevanja Romov se ne rešuje s prisilnimi izgoni ali nasiljem, nagradami v višini 300 EUR ali simpoziji o kulturni raznolikosti. Če bomo nadaljevali s takimi metodami, bomo zapravljali čas in sredstva, težava pa se bo poslabševala, medtem ko bo romsko prebivalstvo čedalje revnejše, bolj izključeno in nagnjeno h kriminalu. Končati moramo grobe pristope in resno preučiti vzroke za njihovo vedenje, kar pomeni, da moramo preučiti njihove negotove razmere v zvezi z izobraževanjem in zdravstvenim varstvom, oviranim pristopom do trga dela, diskriminacijo in neučinkovitim nadzorom kriminala. Jasna strategija za vključevanje teh ljudi v družbo si mora prizadevati za to, da se dosežejo konkretni dolgoročni rezultati. Te ukrepe moramo sprejeti skupaj, ne pa da države v nedogled prelagajo odgovornost ena na drugo.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Rome ali Cigane, kakor so se nekoč imenovali, je treba spoštovati tako kot vse druge etnične skupine. To ljudstvo je že stoletja prisotno v Evropi. Tudi Romi so prispevali bogastvo svoje kulture k evropski kulturi in tako jih je treba dojemati – skupaj z njihovo poezijo, pesmimi in glasbo, z njihovim rokodelskim znanjem in njihovo tradicijo potovanja in nenehnega potepanja. Nekateri so jih poskušali iztrebiti, medtem ko so jih drugi poskušali prisiliti, da bi se naselili za stalno, jim dopovedati, naj opustijo svoje običaje, ter jih prisiliti, da se odrečejo svojim tradicijam in vrednotam. Niso se vdali – Romi so še vedno z nami. Vendar se svet spreminja. Danes se njihov svet močno razlikuje od sveta, ki jih obdaja – sveta kariere za vsako ceno, potrošništva, bogatenja in nizanja uspehov. Ta položaj je izziv za vse nas, za vso Evropo. Evropska unija mora razviti učinkovit program podpore za ljudi v tej skupnosti, tako da jim bomo ob spoštovanju njihovih tradicij omogočili, da se izvijejo iz svoje osamljenosti in izključenosti. Evropska unija ni bila ustanovljena samo za to, da bi ljudje živeli v miru in bogateli. Obravnavati mora tudi najtežje izzive. Tudi jaz ne verjamem, da kakšna država članica Evropske unije ni sposobna privesti pravih storilcev kaznivih dejanj pred sodišče in da se namesto tega zadovolji zgolj s tem, da neko skupino na splošno osumi, da ima kriminalna nagnjenja.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Položaj Romov v Evropi je težava, zaradi katere sem še posebej zaskrbljena, ne kot francoska poslanka Evropskega parlamenta, temveč kot evropska državljanka. Velika večina Romov je evropskih državljanov. Zanje torej v celoti veljata prosto gibanje in pravica do prebivanja v skladu s pogodbami in Direktivo 2004/38/ES.

Ta pravica pa je tako kot vse pravice povezana z obveznostmi. Poleg tega moramo vsi spoštovati pravo v vseh njegovih razsežnostih. Po sedanjih ocenah je v Evropi 11 milijonov Romov. To je vsekakor vprašanje za vso Evropo in moja skupina je spet edina, ki je s konstruktivnim prispevkom k tej razpravi pokazala, da je dejansko razmislila o tem vprašanju.

Preučiti moramo na primer, kako najbolje uporabiti evropska sredstva, da se izboljšajo pogoji za vključevanje Romov v njihovih matičnih državah. Prav tako moramo začeti izvajati pravo strategijo za Rome na evropski ravni in vključiti romsko skupnost v pripravo, izvajanje in spremljanje te strategije.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D), v pisni obliki. – (HU) V preteklih nekaj tednih so dogodki v Franciji po eni strani pokazali, da preveliko poenostavljanje težave ne more privesti do trajne rešitve, ki izboljšuje položaj vpletenih. Romi so posebna manjšinska skupina, saj imajo dvojni status manjšine. Tvorijo etnično skupnost in večina jih pripada socialno prikrajšanim skupinam družbe. Danes so Romi še vedno žrtve diskriminacije, marginalizacije in segregacije na številnih področjih javnega in zasebnega življenja. Romska skupnost še vedno ni priznana kot narodna ali etnična manjšinska skupina v vseh državah članicah in tako v vseh zadevnih državah nima pravic, ki so povezane s tem statusom. Zato je njihova sposobnost polnega sodelovanja v javnem življenju omejena in se v veliko primerih lahko uresničuje samo prostovoljno. Družbena odgovornost za vključevanje romskih skupnosti ni enakomerno porazdeljena med večinsko družbo in Rome. Večinska družba mora sprejeti Rome brez asimilacije in jih podpreti kot prikrajšano družbeno skupino. Po drugi strani morajo Romi sprejeti pravila, ki urejajo družbo kot celoto, in morajo prevzeti več pobude pri reševanju svojih težav. Druga ugotovitev na podlagi dogodkov v Franciji je, da socialnega vključevanja romskih skupnosti ni mogoče izvajati samo na nacionalni ravni. Države članice morajo sodelovati na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, poleg tega pa tudi na ravni EU. Za to nalogo je treba v proračunskem obdobju po letu 2013 nameniti precejšnja sredstva iz strukturnih in kohezijskih skladov EU.

  László Tőkés (PPE) , v pisni obliki. – (HU) Dan za dnem smo priča ostrim napadom na francoske politike in stroge ukrepe proti romunskim in bolgarskim Romom. Nekateri socialisti in liberalci predsednika Nicolasa Sarkozyja označujejo za populista, ksenofoba in rasista, nesrečo Romov, ki se stekajo v zahodno Evropo, pa uporabljajo za svoje strankarskopolitične namene. Na žalost se je težava izgnanih Romov pretirano spolitizirala. Ob enostranskem prekomernem poudarjanju načela prostega pretoka znotraj Evropske unije veliko ljudi rado pozabi, da vprašanja Romov v srednji in vzhodni Evropi ni mogoče rešiti z izseljevanjem ali vsecelinsko selitvijo; njihov položaj je mogoče zadovoljivo urediti samo v njihovih domovinah in uredijo ga lahko samo države članice ob sodelovanju EU.

Nekateri ljudje, ki jih vodijo zgolj propagandistični cilji, prav tako pozabljajo, da prosti pretok ne more biti samemu sebi namen. Nasprotno: pravica, da človek ostane v svoji domovini in ima dostojno življenje, je temeljna, univerzalna in evropska vrednota, do katere je upravičena tudi največja etnična in družbena manjšina v Evropi. Zato si moramo prizadevati za to, da se vsi državljani Evropske unije v svoji državi počutijo kot doma in – zato – niso prisiljeni iskati sreče na tujem. Zlaganim demokratom, ki zagovarjajo Rome in katerih vedenje meji na politični cinizem, bi bilo morda najbolje odgovoriti z besedami Nobelovega nagrajenca Elieja Wiesla: Konec koncev Romov ne pošiljajo v Auschwitz, ampak samo v Romunijo.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Romsko vprašanje je mogoče obravnavati na dva načina. Prvi način je, da se pridružimo našim kolegom socialistom in liberalcem in rečemo: Zdaj smo vsi rasisti! Vendar bi to koristilo samo moralističnemu nastopaštvu levice. Romom pa to ne bi čisto nič pomagalo.

Drugi način je, da iskreno obravnavamo dejansko težavo. Priznati moramo, da sta pravica do varnosti in pravica do prostega pretoka enako pomembni. Namesto da romsko težavo povezujemo s pristopom Romunije k Schengenu, bi morali razumeti, da je Romunija veliko naredila za to, da je Romom olajšala izobraževanje in vključevanje. Treba bi bilo graditi na romunskih izkušnjah – v sodelovanju z drugimi evropskimi državami –, ker romska težava ni nacionalna težava, temveč vseevropska stvarnost, za katero je potrebna vseevropska politika.

(1) Glej zapisnik.

12. Humanitarne razmere po poplavah v Pakistanu (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava Komisije o humanitarnih razmerah po poplavah v Pakistanu.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, rada bi se vam zahvalila, ker ste uvrstili Pakistan na dnevni red. Še pomembneje, rada bi se zahvalila tudi Parlamentu, ker je dejavno prispeval k odzivu EU z organizacijo zelo koristnih srečanj na ravni odborov in ker je poleti zelo hitro, pravzaprav v enem dnevu, uveljavil svojo pravico do nadzora. Zaradi tega smo lahko hitro sprejeli sklepe glede financiranja in tako zagotovili, da je bila pomoč poslana.

Danes bom predstavila vtise z moje zadnje misije v Pakistanu, opredelila prihodnje ukrepe pri naših prizadevanjih in končala z nekaj ugotovitvami, ki jih lahko navedemo za Evropsko unijo.

Naj torej začnem z mojimi vtisi o Pakistanu, pri katerih prevladuje dejstvo, da so to izjemno zapletene razmere, pri katerih gre pravzaprav za dve nesreči hkrati.

Na severu je 3 milijone razseljenih ljudi in beguncev, ki so morali pobegniti pred oboroženimi spopadi, potem pa jim je voda odnesla taborišča in nanovo zgrajene domove ter uničila nanovo postavljena življenja. V spodnjem toku, na rodovitnih ravnicah južnega Pakistana podeželske skupnosti niso izgubile samo svojih domov, temveč so ostale tudi brez pogojev preživetja in velikega dela gospodarstva Pakistana, na katerem sloni država.

Od mojega poročanja Odboru za razvoj se je število, ki prikazuje posledice te nesreče, dejansko še povišalo. Poplave so po vsej državi prizadele več kot 20 milijonov Pakistancev. Več kot 12 milijonov ljudi potrebuje takojšnjo pomoč.

(Predsednik je pozval nekaj poslancev, naj bodo tiho)

Vem, da je vprašanje, o katerem ste razpravljali pred tem, zelo pomembno za evropske vrednote. Tako kot je seveda vprašanje, ki ga obravnavam zdaj, zato se vam zahvaljujem.

Glede števila smo še pred enim tednom govorili o 8 milijonih ljudi, ki potrebujejo takojšnjo pomoč. Zdaj se je število povišalo na 12 milijonov. Uničenih ali poškodovanih je bilo več kot 1,8 milijona domov; to število se je povišalo z 1,2 milijona. Pod vodo je več kot 3,4 milijona hektarov kmetijskih zemljišč. Poročajo o izbruhih diareje in kolere. V teh razmerah se naša pomoč osredotoča na očitne nujne prednostne naloge: hrana, čista voda, javna higiena, zdravstvena pomoč in zavetišče. Pri nesreči tako velikih razsežnosti je potrebna obsežna mednarodna nujna pomoč. Naj torej preidem naravnost na naslednjo točko. Kaj je EU že naredila in kaj nameravamo narediti v prihodnosti?

Naš humanitarni odziv je bil precejšen. EU, to se pravi države članice in Komisija, je do zdaj prispevala skupno vsoto 231 milijonov EUR za takojšnjo nujno pomoč, pri čemer je 70 milijonov EUR zagotovila Komisija, preostalih 161 milijonov EUR pa so zagotovile države članice. Dvanajst držav članic je zagotovilo tudi pomoč v naravi prek mehanizma civilne zaščite Unije. Zaradi tega smo največja donatorica. Naš prispevek je treba primerjati s pozivom ZN, naj se za takojšnjo pomoč zagotovi 460 milijonov USD, vendar moram poudariti tudi to, da se bo ta poziv popravil navzgor in verjetno bomo v enem tednu prejeli novo prošnjo ZN.

Naša pomoč je bila tudi hitra. 30. julija je postalo jasno, da bodo poplave uničujoče, in naš prvi sklep o financiranju v višini 30 milijonov EUR je bil sprejet naslednji dan, 31. julija.

Ko smo 6. avgusta od pakistanskih oblasti prejeli prošnjo, smo takoj sprožili evropski mehanizem za civilno zaščito in namestili skupino 18 strokovnjakov za usklajevanje naše pomoči z ZN in pakistanskimi oblastmi, da bi bila pomoč kar se da učinkovita.

To je prvič, da je bila pomoč držav članic v naravi dostavljena z zmogljivostjo civilnega strateškega zračnega prevoza ob usklajevanju z vojaškim štabom EU. Tako smo lahko dostavili nujno potrebne enote za prečiščevanje vode, mobilne bolnišnice, zdravila, zavetišča in šotore. Vendar ne bom prikrivala, da so kljub tem velikanskim prizadevanjem pred nami veliki izzivi.

Naj torej poudarim štiri glavne izzive. Prvič, humanitarne krize še zdaleč ni konec. Morda sploh še nismo dosegli vrhunca te krize. Humanitarni delavci so nam povedali, da pričakujejo, da bodo od danes naprej v septembru dosegli 6 milijonov ljudi od 12 milijonov, ki potrebujejo pomoč. Zato se kriza nekako širi hitreje, kot je mogoče zagotavljati pomoč, in je s pomočjo ni mogoče dohajati. Razmere se utegnejo še poslabšati, preden se bodo obrnile na bolje, zlasti kar zadeva epidemije.

Drugič, ker si prizadevamo doseči kar se da veliko ljudi, je nadvse nujno, da se pomoč osredotoči na tiste, ki so najranljivejši. Mednje spadajo revne skupnosti, ženske, zlasti gospodinjstva, ki jih vodijo ženske, otroci, starejši in invalidi, ker bodo ti najverjetneje prezrti, če se nanje ne bomo osredotočili zavestno. In prav to namerava narediti Komisija ob sodelovanju z našimi 26 partnerji.

Tretjič, pri hitri dostavi pomoči ne gre samo za preživetje ljudi. Gre tudi za ohranjanje stabilnosti države, ki je pred velikimi varnostnimi izzivi. Obup zlahka preraste v nezadovoljstvo in zato moramo biti izjemno odločni in poskušati ljudem kar se da hitro zagotoviti kar največ pomoči.

Četrtič, ne glede na to, kako pomembno je, da se danes rešujejo življenja, moramo misliti tudi na to, da se zdaj začne obnova. Z začetno obnovo sta povezani dve zelo pomembni nalogi. Za obnovo kmetijstva po umiku vode moramo zagotoviti orodje in semena ter pomoč kmetom, tako da bodo kmetje še lahko ujeli to setveno sezono. Obenem je treba ponovno zgraditi ključno infrastrukturo, ki povezuje kmete s trgi, nam pa omogoča, da dosežemo oddaljene skupnosti.

Dolgoročno je država seveda pred velikim izzivom obnove. Trenutno poteka ocenjevanje, ki jo vodita Svetovna banka in Azijska razvojna banka skupaj s Komisijo in Programom ZN za razvoj, da se ugotovijo dolgoročne obnovitvene potrebe. Ves čas smo zelo tesno sodelovali z visoko predstavnico in podpredsednico Ashton, komisarjem Piebalgsom in komisarjem De Guchtom, tako da bo Evropska unija lahko predstavila izčrpen in celosten predlog glede tega, kako lahko podpremo razvoj te države.

Pakistan bo na dnevnem redu naslednjega neformalnega srečanja zunanjih ministrov EU (gymnich) in srečanja Prijateljev demokratičnega Pakistana v Bruslju 14. in 15. oktobra.

Naj torej navedem nekaj ugotovitev za EU. Jaz vidim tri. Prvič, pakistanske poplave so le eden od mnogih opomnikov na hude posledice podnebnih sprememb. Glede na nastale stroške, je zelo pomembno, da se osredotočimo na pripravljenost na nesreče in tudi na to, da se izjemno ranljiva država, ki je bila razdejana v nesreči, obnovi tako, da bo prilagojena nevarnostim podnebnih sprememb.

Če sem previdna v izjavah, potem ne morem trditi, da so za te poplave krive podnebne spremembe. Vsekakor pa vem, da je znanstveno mnenje zelo jasno, namreč da so nesreče zaradi podnebnih sprememb pogostejše in intenzivnejše. Drugič, v letu, ko so se zgodili potres na Haitiju, suša v Sahelu, spor v Sudanu in zdaj poplave velikih razsežnosti v Pakistanu, je naš proračunski položaj spet težaven, saj sta naša proračun in rezerva za nujno pomoč že skoraj izčrpana. Pa je šele začetek septembra.

Zaradi povečevanja števila in intenzivnosti nesreč se vrzel v našem humanitarnem proračunu veča, kar moramo upoštevati pri pripravi naslednje finančne perspektive, da bomo naša sredstva lahko prilagodili zavezanosti naših državljanov k pomoči ljudem v stiski.

Moja tretja točka je, da je EU v prvih vrstah že od začetka krize in vendar se v prvih dneh v medijih ni obširno poročalo o naši prisotnosti. Zato se moramo zelo močno osredotočiti na izboljšanje ne samo učinkovitosti, temveč tudi prepoznavnosti instrumentov EU za odzivanje na nesreče, kakor je bilo naznanjeno danes dopoldne na zasedanju, ki ste ga imeli s predsednikom Barrosom. Predlog bomo predstavili naslednji mesec.

Naj za konec v imenu naših državljanov s ponosom povem, da se je v Pakistanu pokazalo, da solidarnost EU ni samo v besedah, temveč tudi v dejanjih in ukrepanju. Na to smo lahko ponosni, ker naše delo ni samo reševanje življenj, temveč tudi podpiranje načel in vrednot, ki so v jedru evropskega projekta.

PREDSEDSTVO: Rodi KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospa predsednica, gospa Georgieva, poplave v Pakistanu so zelo resna humanitarna katastrofa, ki je prizadela več deset milijonov ljudi. Ne smemo poskušati prekositi drug drugega s poročanjem o številu žrtev in primerjanjem njihovega trpljenja, zato te nesreče ne bom primerjal z drugimi. To je bila velika tragedija. Rad bi se zahvalil gospe Georgievi za hitro in ustrezno ukrepanje Komisije. Škoda, da nam med poletnimi počitnicami ni uspelo organizirati izredne seje parlamentarnega Odbora za razvoj. Ne smemo pozabiti, da več milijonov ljudi še vedno potrebuje pomoč, podporo in sodelovanje. Vaše prednostne naloge, gospa Georgieva, so – poleg takojšnje pomoči, kmetijstva in prevoza – dejansko odločilne. Če se izkaže, da ni mogoče rešiti pakistanskega kmetijstva, bo državo drugo leto prizadela še ena humanitarna katastrofa – lakota. Paradoksalno je, da obstaja možnost, da bodo poplave imele nekatere koristne posledice. Utegnejo na primer ovirati dejavnosti skrajnežev ali olajšati reševanje težave z begunci.

Pozdravljam dejstvo, da nameravate predložiti pobudo za povečanje učinkovitosti naših instrumentov za odzivanje na humanitarne katastrofe. Prav tako sem zadovoljen, da je belgijsko predsedstvo pripravljeno sprejeti pobudo za prednostno nalogo svojega predsedovanja. Evropski parlament bo vsekakor podprl take pobude.

  Véronique De Keyser , v imenu skupine S&D. – (FR) Gospa predsednica, komisarka, dovolite, da vam čestitam za vašo zavzetost. Vsekakor ste kos svoji nalogi.

Kljub temu je še vedno treba veliko narediti in pojavlja se nekakšno razhajanje med Pakistanom in javnim mnenjem. Slika je nejasna, ljudje nočejo darovati in to je resnična težava. Pozornost je danes zelo razpršena in ljudje mi včasih pravijo: „Oh, veste, zdaj v Pakistanu ni več težav; voda upada.“ Torej, da, voda upada, vendar se še vedno spopadamo z izjemno resno nesrečo, ki je tako resna, kot je bil cunami.

Zame sta pomembni dve točki. Prva je izboljšanje našega mehanizma za hitro odzivanje. V zvezi z usklajevanjem in tako dalje ste naredili, kolikor ste lahko in kolikor so vam dopuščala razpoložljiva sredstva. To nikakor ni kritika. Vseeno menim, da je Evropa zelo zainteresirana za to, da se njen mehanizem za hitro odzivanje okrepi na podoben način kot belgijski B-Fast, in pozivam belgijsko predsedstvo, naj pri tem vprašanju sodeluje s Komisijo.

Druga točka je težava žensk. Kakor sem vam že povedala, komisarka, se v spopadih in nesrečah pogosto pozabi na ženske. Vemo, kakšna je usoda pakistanskih žensk. Vemo, da je danes, v tem trenutku, tam 300 tisoč žensk, ki bodo rodile v naslednjih tednih. Vemo, da bo 30 tisoč teh žensk potrebovalo kirurški poseg, in prosim vas, da sprejmete usmerjen ukrep za to težavo.

Obstajajo lokalne nevladne organizacije, ki imajo dostop do skoraj vseh delov ozemlja – na primer tiste organizacije, ki so povezane z Mednarodno zvezo za načrtovano starševstvo. Prizadevajte si za lokalne sporazume in nas obveščajte. Komisarka, od vas ne zahtevamo računov, temveč novice o teh ženskah. Upam, da nam jih boste lahko posredovali.

  Charles Goerens, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, v Pakistanu je trenutno največje jezero na svetu, če navedem predstavnika organizacije Oxfam za to državo.

Glede na trpljenje in stisko zaradi teh izjemno resnih poplav, pravzaprav menim, da se že lahko govori o oceanu težav, gorja, trpljenja in obupa.

Odgovornost vseh nas je, da ukrepamo. Zakaj?

Prvič, ker si 20 milijonov neposrednih žrtev te nesreče ne more opomoči brez pomoči. Drugič, naša odgovornost je odgovornost Evropske unije, vendar je tudi odgovornost držav članic, kar je isto. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je prišel čas, da prenehamo s tem umetnim razlikovanjem, saj ni več razloga za to.

Evropa dejansko prevzema svoje odgovornosti in vi, komisarka, ste zgled za to. Evropa to celo počne na zgleden način. Ali ni Evropska unija tista, ki se na splošno izkaže za vodilno donatorico za humanitarne ukrepe? Drugi bi bili zelo navdušeni nad tem, da povečajo svoj prispevek za pomoč Pakistanu pri odpravljanju stiske, ki so jo povzročile sedanje poplave. Mislim predvsem na bogate države in na sile v tistem delu sveta, ki imajo bogate zaloge nafte.

Ali to pomeni, da smo Evropejci popolni? Ne. Menim, da bi se lahko še bolj izkazali, ne da bi nam bilo treba porabiti več sredstev. Prvič, obstaja poročilo gospoda Barnierja, ki poziva k združitvi sredstev in instrumentov, ki bi jih 27 držav članic lahko uporabilo pri nesreči. Zakaj še nismo uresničili sklepov tega poročila?

Potem je tu pomanjkanje prepoznavnosti evropske unije. Vsekakor to ni najpomembnejši vidik, vendar ga je treba izboljšati, pa ne zaradi nastopaštva ali prikazovanja velikodušnosti. V tem primeru je pomembno, da Evropska unija naredi vse, kar lahko, za to, da se izkaže pri tem, kar najbolje zna, to je, da se jasno uveljavi kot vodilna svetovna humanitarna akterka in da se odlikuje pri tem, kar čedalje bolj velja za njeno pravo sposobnost – namreč, da postane resnično močna glasnica miru.

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, kakor je bilo rečeno, je to, kar se zdaj dogaja v Pakistanu, prava tragedija, ki bo od Pakistancev in pakistanske demokratično izvoljene vlade še nekaj časa zahtevala dolgoročno zavezo.

Toplo pozdravljam odziv komisarke in seveda njeno dolgoročnejšo perspektivo, ne nazadnje tudi povezavo s prilagajanjem podnebnim spremembam. Strinjam se s pomisleki, ki jih je izrazila o dolgoročnem financiranju za take nesreče. Menim, da bi vsi pozvali mednarodno skupnost, naj okrepi svoj odziv. Vsekakor bi radi pozdravili dejstvo, da je Indija povečala svoj prispevek k skladu ZN, ker je to pomembno politično sporočilo.

Menimo, da bi mednarodna skupnost lahko naredila več. Lahko bi sprostila več denarja Pakistana z odpisom njegovega mednarodnega dolga, ki je povečini nastal pod vojaškimi režimi. Leta 2008 je Pakistan porabil 3 milijarde USD za odplačevanje dolga; to močno prekaša mednarodna prizadevanja za pomoč. Francija in Nemčija sta pomembni dvostranski donatorici. Menim, da bi morali biti nekoliko zaskrbljeni zaradi pogojev odplačevanja, ki bi lahko bili ponujeni za posojila, ki so trenutno predložena.

Prav tako bi rada omenila, da je po mojem mnenju pomembno, da se podoben odziv ustvari znotraj Pakistana, ne nazadnje med bogatimi lastniki zemljišč, ki bi na primer lahko ponudili neke vrste oprostitev plačila najemnine za revne kmete zakupnike, ki še nekaj časa ne bodo sposobni plačevati najemnine.

  Sajjad Karim, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, naj najprej pozdravim pripombe, ki jih je komisarka izrekla v odboru in tudi danes tukaj. Naš odziv – ki ga je vodila komisarka – je dejansko bil hvalevreden tako na ravni EU kot na ravni držav članic, ki so ukrepale dvostransko. Združeno kraljestvo je vsekakor naredilo vse, kar je lahko.

Zelo žalostno je, da se je predsednik Pakistana, medtem ko so se Pakistanci spopadali s to katastrofo, predajal vsem najboljšim in najodličnejšim pridobitvam, ki jih ponuja Evropa. Mi smo medtem začeli zagotavljati sredstva in se pridružili Pakistancem. Zelo sem ponosen na to.

Ko je razpadla civilna infrastruktura, je morala na pomoč priskočiti vojska. Nadvse hvalevredno je, da smo si prizadevali zagotoviti potrebno nujno pomoč v izrednih razmerah. Vendar izredne razmere trajajo še danes, ko zasedamo tukaj. Medtem delamo vse, kar lahko, vendar moramo začeti načrtovati naš srednjeročni do dolgoročni odziv.

Poplave, kakršnih še ni bilo, upravičujejo mednarodni odziv, kakršnega še ni bilo. Začeti moramo obnavljati Pakistan, vendar se moramo tega lotiti tako, da se bo videlo, da to delajo Pakistanci, sicer lahko pride do resnično nepredstavljivih posledic. Imamo razvojno agendo, vendar moramo v to vključiti tudi agendo, povezano s trgovino, da bodo Pakistanci lahko tudi sami obnavljali svojo državo.

Kolegi, bodimo resnično ambiciozni in predložimo načrt EU – načrt, kakršen je bil Marshallov načrt, ki je pomagal obnoviti dele Evrope. To je potrebno. Takšen je obseg izziva. Prosim, sprejmite ga.

  Michèle Striffler (PPE). – (FR) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, humanitarne razmere v Pakistanu so tragične; hujše so kot ob cunamiju, ki je prizadel Azijo.

Pozdravljam odločitev Evropske komisije, da skupno vsoto humanitarne pomoči za pomoč žrtvam poplav poveča na 70 milijonov EUR, in pozdravljam dejstvo, da se je gospa Georgieva spet takoj odzvala.

Ena od glavnih težav je dostop do žrtev, saj je infrastruktura uničena, žrtve obdaja voda, varnostne razmere pa so zelo nestabilne. Nadvse nujno je, da se pri razpošiljanju pomoči, ki mora temeljiti samo na potrebah prebivalstva, spoštujejo humanitarna načela nepristranskosti, nevtralnosti, neodvisnosti in človečnosti.

Tudi če je mehanizem Evropske unije za odzivanje na nesreče deloval dobro, je kriza v Pakistanu znova pokazala, da je treba okrepiti našo učinkovitost v zvezi s hitrostjo, usklajenostjo in prepoznavnostjo. Ta nesreča je ponovno poudarila, da je treba vzpostaviti evropsko zmožnost hitrega odzivanja. Zato ponavljam svojo željo, da se ustanovi evropska enota za civilno zaščito.

Komisarka, novembra boste predložili dokument o okrepitvi zmožnosti Evropske unije za odzivanje na nesreče, ki mu bodo sledili zakonodajni predlogi. Zato imate možnost predlagati ambiciozne rešitve in prepričana sem, da jih boste predlagali.

  Thijs Berman (S&D). – (NL) Gospa predsednica, EU je prevzela velik delež pomoči, vendar je njene zaveze – 230 milijonov EUR od EU in njenih držav članic – zdaj treba izpolniti. Pakistan ne sme biti žrtev tihega nezaupanja. Humanitarna pomoč je dolžnost, ki je ločena od politike in diskriminacije. EU je ena od glavnih donatoric in zato je nujno, da zlasti mi učinkovito usklajujemo naša prizadevanja. Imam vprašanje za komisarko Georgievo. Katere vidike našega usklajevanja je mogoče izboljšati in kaj je potrebno – kaj vi potrebujete – za to?

Ljudem je treba zagotoviti trajen dostop do čiste pitne vode, zdravstvene oskrbe in hrane. Dokler obstaja nevarnost novih poplav, bo gradnja v prizadetih regijah zelo težavna. Kakor hitro bo mogoče, mora mednarodna skupnost pomagati pakistanski vladi in Pakistancem omiliti tudi dolgoročne posledice te nesreče; in če je za to potreben večji proračun, moramo najti področje za to.

  Louis Michel (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, komisarka, seveda bi vam rad čestital, komisarka, za obsežno delo, ki ste ga opravili.

Po vaši zaslugi so države Evropske unije zagotovile 230 milijonov EUR nujne pomoči, pri čemer je 70 milijonov EUR evropskih sredstev. Kakor so povedali drugi, je to izjemno; to je čudovito. Tudi vaša prisotnost tam priča o tem, da ste se resnično spoprijeli s težavo.

Najprej bi rad podprl tisto, kar je bilo tukaj že povedano o težavi žensk, težavi zdravstvenega varstva in tudi politični težavi, ker obstaja tudi nevarnost, da to državo pahnemo v naročje skrajnežev. Rad bi ponovil – tudi to je bilo že povedano, vendar na žalost ni druge možnosti, kot da se pove še enkrat –, da moramo hitro vzpostaviti evropsko zmogljivost za civilno zaščito. Že večkrat sem imel priložnost to povedati, predvsem ob potresu na Haitiju.

Poročilo gospoda Barnierja je odličen vir navdiha za vzpostavitev takega mehanizma. Rad bi vas podrobneje izprašal o vaših namerah v zvezi s tem.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospa predsednica, na Nizozemskem nam ni tuj boj proti vodi, zato čutim močan občutek enotnosti s Pakistanci, ki so jih tako hudo prizadele katastrofalne poplave. Evropsko unijo, države članice in mednarodno skupnost pozivam, da Pakistancem stojijo ob strani in jih ne prepustijo na milost in nemilost talibanov.

Kot kristjan imam občutek enotnosti s pakistanskimi kristjani. Od organizacij, kot sta Open Doors International in Compass Direct News, sem slišal, da so kristjani žrtev diskriminacije na več področjih, kar zadeva razdeljevanje hrane in zdravniško pomoč. To poročilo me je pretreslo in prosim komisarko, da tudi temu nameni pozornost. Še resnejše poročilo je navajalo, da so očitno tri tuje humanitarne delavce iz krščanske organizacije umorili pakistanski talibani. Komisarko bi rad prosil, da posebno pozornost posveti temu kot tudi podpori pakistanski vladi, saj je delo vlade, da zaščiti domače in tuje humanitarne delavce, pomoč pa nikoli ne sme biti predmet diskriminacije.

Rad bi slišal tudi odgovor komisarke na to.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – Gospa predsednica, najprej bi rada izrazila svoje sočutje Pakistancem zaradi tragičnih človeških žrtev. Rada bi se zahvalila tudi komisarki Georgievi za njen predan trud, da Pakistan opredeli kot nujno prednostno nalogo na svojem dnevnem redu.

Svet in EU sta potrebovala nekaj časa, da sta dojela celoten obseg katastrofe. Zdaj, ko bolje razumemo potrebe prizadetih ljudi, bi se morali nujno odzvati in jih izpolniti. Zagotoviti moramo več finančne in materialne pomoči ter obenem poskrbeti, da bo pomoč prišla do vsakogar, vključno z manjšinami, skladno z njihovimi potrebami.

Prav tako ne smemo pozabiti, da je Pakistan v ospredju vojne proti ekstremizmu in terorizmu. Če jim ne bomo pomagali, lahko revščina in obup okrepita vojno stanje. Enkratna humanitarna pomoč ne bo zadostovala. Združena mora biti s pomočjo za obnovo infrastrukture v državi – cest, mostov, šol itd.

Uvesti moramo tudi nujne ukrepe, da Pakistanu pomagamo oživiti njegovo gospodarstvo in trgovino. Razširjen tržni dostop za pakistanski izvoz in novi dogovori glede dolga lahko privedejo do preobrata. Države članice EU bi morale resno razmisliti o srednji rešitvi, kar zadeva dolg, s čimer bi ponudile pomoč v tej tragediji.

  Enrique Guerrero Salom (S&D) – (ES) Gospa predsednica, komisarka, splošno mnenje svetovne javnosti in tudi nas je, da je bil odziv mednarodne skupnosti na humanitarno katastrofo v Pakistanu počasen in šibak. Prišli smo prepozno in manj intenzivno kot pri drugih humanitarnih katastrofah podobne razsežnosti.

Opazil sem tudi, da je bil določen odpor do izpolnitve potreb, ki so jih ugotovili Združeni narodi. Nekateri kolegi poslanci so omenili odpor, ki bi se lahko pojavil v naših družbah zaradi vrste političnega režima ali težav, ki bi lahko bili v Pakistanu. Kljub temu mislim, da bi se morali kot poslanci potruditi in našim družbam pojasniti, da pomagamo ljudem – človeškim bitjem –, ki so v težavah, in ne določenemu političnemu režimu. Humanitarna dejavnost bi morala temeljiti na nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, in to bi morale biti vrednote, ki nas usmerjajo pri dejanjih.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Poplave v Pakistanu so ocenjene kot katastrofa, ki ji ni para.

Prizadele so dvajset milijonov ljudi. Dva tisoč jih je izgubilo življenje, uničenih je bilo več kot 1 milijon domov, obenem pa so deli infrastrukture in velik del kmetijskih zemljišč neuporabni.

Evropska unija ni mogla ostati ravnodušna do te tragedije, zlasti ker so nekatere države članice, vključno z Romunijo, letošnje poletje občutile silovitost poplav.

Pozdravljam trdno zavezo Evropske komisije in držav članic, ki so sprostile sredstva za pomoč v višini 230 milijonov EUR. To pomeni, da je EU največji zunanji donator Pakistanu.

Kljub temu so humanitarne razmere še vedno zelo resne, z dolgotrajnimi posledicami.

Verjamem, da je mogoče trajnostno obnovo doseči samo z rastjo gospodarstva te države. V tem pogledu lahko EU prispeva tako, da odpre svoje trge za Pakistan.

  Corina Creţu (S&D). – (RO) Evropska unija se je dejansko takoj odzvala na tragedijo v Pakistanu, čeprav to ni bilo vedno zelo odmevno, kot ste dejali. Toda vaš obisk območij, ki so jih prizadele poplave, je izpostavil solidarnost, ki jo je izkazala Evropska unija v odziv na to humanitarno katastrofo.

Žrtvam katastrofe – gre za približno 18 milijonov ljudi – zdaj grozijo velika tveganja za bolezni. Na žalost so ZN prejeli samo tretjino zahtevanih sredstev, kar je tudi posledica zadržkov, ki so jih pokazale države članice zaradi razširjene korupcije v Pakistanu.

Mislim, da je potreben mehanizem, s katerim bi nadzirali, da je humanitarna pomoč usmerjena neposredno k žrtvam poplav, ne da si jo nezakonito prisvajajo fevdalni gospodi, obenem pa je treba pospešiti humanitarne misije.

Mislim tudi, da moramo glede na islamske grožnje skrb za varnostne ukrepe za humanitarne delavce opredeliti kot eno od naših prednostnih nalog.

  Jürgen Creutzmann (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, komisarka, v Pakistanu smo bili priča uničujočim poplavam in pomagati moramo nebogljenemu, trpečemu ljudstvu te države. V zvezi s tem me žalosti predvsem to, da so v Pakistanu nekatere regije, kamor osrednja vlada ne dovoli prihoda ustrezne pomoči.

Na primer, provinco Gilgit-Baltistan severno od pokrajine Jamu in Kašmirja v obmejni pakistanski regiji so hudo prizadeli močno deževje in njegovi učinki. Po mojih informacijah je samo v provinci Gilgit-Baltistan umrlo 500 ljudi, 50 000 pa jih je izgubilo dom. Voda je odplaknila štiri mostove, mnoga zemljišča pa so bila povsem odrezana od preostalega sveta. Do zdaj je v provinco Gilgit-Baltistan prispela pomoč zgolj v znesku okoli 10 000 EUR.

Zato Evropska unija ne sme preprosto predati pakistanski osrednji vladi svoje pomoči, temveč mora zagotoviti neposredno podporo nevladnim organizacijam, ki ščitijo tudi interese oddaljenih regij Pakistana.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospa predsednica, ko je ta ogromna humanitarna katastrofa prizadela Pakistan, je bil odziv Evropske unije učinkovitejši kot ob drugih priložnostih. Mislim, da smo vsi tukaj precej zadovoljni z napredkom v primerjavi s pomočjo Haitiju, na primer. Rad bi izpostavil dve zelo pomembni zadevi. Prva se nanaša na povečanje tistega, kar Unija zares lahko stori – in tu poudarjam besede „kar Unija zares lahko stori“ – pri zagotavljanju humanitarne pomoči. Na primer, rešiti moramo vprašanja glede letalskega prevoza. Če ta prevoz ni na voljo, je težko učinkovito zagotoviti pomoč. Druga zadeva se nanaša na izboljšanje usklajevanja delovanja na ravni EU. Unija se zelo trudi, toda dejstvo je, da bi bilo treba prizadevanja same Unije in držav članic bolj uskladiti.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospa predsednica, rada bi se zahvalila poslancem za njihove zelo koristne pripombe. Svoj odgovor bom poskusila oblikovati po treh sklopih vprašanj. Prvič, glede kratkoročnih in dolgoročnih prednostnih nalog in tega, kako lahko vanje vključimo nasvete, ki ste nam jih dali. Drugič, glede političnega okolja in tega, kako lahko zavarujemo nevtralnost in neodvisnost humanitarnega dela kot tudi zagotovimo varnost humanitarnih delavcev. Tretjič, glede zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče in tega, kar trenutno počnemo, da bi jo v prihodnosti okrepili.

Kar zadeva prvi sklop vprašanj, se zelo strinjam s pripombami, ki so bile izražene v Parlamentu, namreč da se osredotočimo na tiste, pri katerih obstaja nevarnost, da bodo izključeni. To zadeva zlasti bolj konzervativna področja Pakistana, ženske in seveda otroke v gospodinjstvih, ki jih vodijo ženske, ki so izredno ogroženi, ter manjšine, vključno z verskimi, ki so bile tu že omenjene.

V vsaki državi, tudi v primeru Pakistana, so zlasti ogrožene tiste skupnosti, ki jih je preprosto težko doseči. Odrezane so bodisi zaradi narave bodisi zaradi spopadov. Lahko vam zagotovim, da zelo temeljito preučimo predloge naših partnerjev, da bi zagotovili, da so naša sredstva v zelo veliki meri usmerjena k tistim, pri katerih obstaja tveganje, da bodo izključeni.

S svojim osebjem bom podrobneje preučila specifično vprašanje, ki ste mi ga zastavili glede obravnave verskih manjšin. Vem, da manjšine obravnavamo zelo pozorno, in prepričana sem, da imamo podrobnejše podatke o tem kot tudi o razmerah v Kašmirju. Lahko povem, da sodelujemo s tamkajšnjimi partnerskimi nevladnimi organizacijami, da bi lahko pomagali ljudem.

Tu je bilo poudarjeno, da je kmetijstvo temelj velikega dela pakistanske družbe in gospodarstva. Ko se bo voda umaknila, bo morda razkrila več rodovitne zemlje, toda to bo priložnost le, če bomo hitro pomagali kmetom povrniti sposobnosti sajenja. Kot vedno v primerih nesreč lahko dobro pripravljen odziv, zlasti v zvezi z dolgotrajno sanacijo, prinese izboljšanja v zvezi z varnostjo.

To me pripelje do pripombe, da se je treba obrniti na druge, kar zadeva zbiranje sredstev. Z drugimi besedami, svoja moralna pooblastila bi morali uporabiti, da druge v soseščini, zalivske države, pozovemo, naj prispevajo Pakistanu. To počnejo in res je, da lahko EU, ki je ukrepala hitro in obsežno, zdaj poziva druge. S tem bomo nadaljevali med pripravami na srečanje Prijateljev demokratičnega Pakistana, ki bo tukaj 14. in 15. oktobra. Visoka predstavnica, podpredsednica Catherine Ashton, bo skupaj z ministrom za zunanje zadeve Qureshijem sopredsedovala temu srečanju in dogovorili smo se že za posebno razširjeno sejo, da bi poskusili zbuditi pozornost, podpreti prizadevanja drugih in pozvati druge k prispevku.

Kar zadeva naše države članice in naša lastna sredstva, lahko povem naslednje. Komisija je že namenila 70 milijonov EUR sredstev, od česar je bil velik delež že izplačan. Tisti teden, ko sem bila v Pakistanu, nam je zmanjkalo denarja za nujne projekte pomoči, ki jih podpiramo z zelo verodostojnimi organizacijami in zelo sposobnimi ljudmi, ki delujejo na terenu. Naše osebje tam je že jasno povedalo, da bomo morali zagotoviti dodatna sredstva.

Kar zadeva države članice, moram pohvaliti Združeno kraljestvo, Nemčijo in Švedsko. Te so največje donatorke. V mnogih primerih so že zagotovile pomoč. Komisija in države članice si delijo pristojnosti na tem področju. Seveda sodelujemo in želimo, da bi bile vse naše zaveze realizirane v celoti.

Kar zadeva prednostne naloge za naš dolgoročnejši odziv, je zelo jasno, da bo treba gospodarsko napoved za Pakistan popraviti navzdol. Z drugimi besedami, napovedana rast za naslednje leto se bo zmanjšala s 4,5 % pred poplavami na morda 1 % ali celo pod nič. Prišlo je do obsežne škode, ki jo je še treba oceniti, vendar bo znašala več milijard. Zato bo treba zagotoviti celovito podporo za Pakistan. To pomeni, da bomo raziskali vse možnosti zagotavljanja podpore.

Komisija seveda nima posojilne zmogljivosti, zato o odpisu dolga ne morem podati stališča z vidika tega, kar Komisija lahko stori, toda ena od možnosti je preučitev zmožnosti Pakistana. Poskrbeli bomo, da bo vaš glas slišati na razpravi o teh možnostih.

Podobno se bodo pojavila vprašanja o trgovini in o tem, kaj je mogoče storiti. Lahko vam povem, da komisar De Gucht že zelo resno preučuje, kaj lahko ponudimo pri tem celovitem odzivu na težave države.

Naj dodam še eno točko. Skupaj s Pakistanom moramo podpreti vlado pri reformah, ki jih uvaja, da bi gospodarstvo postavila na trdnejše temeljne – vključno z reformo organizacije javnih financ in proračunov –, da poplave ne bodo odvrnile vlade od tega, da naredi tisto, kar je dolgoročno prav za ljudstvo. Tudi o tem razpravljamo.

Seveda gre pri pomoči Pakistanu tudi za politično stabilnost države, ki je tako zelo pomembna za njeno regijo in preostali svet. V zvezi s tem močno upamo, da s skupnimi ukrepi ne bomo le rešili življenj, temveč tudi preprečili izbruh kaosa na tem zelo občutljivem kraju. Pri tem je za tiste od nas, ki nam je humanitarnost pomembna, zelo pomembno, da oblastem vedno poudarimo – kot sem tudi sama, ko sem bila tam –, da je varnost humanitarnih delavcev ključna.

Po drugi strani pa moramo zagotoviti nevtralnost. Ne moremo izbirati, komu bomo pomagali glede na vero, spol, podeželsko ali mestno lokacijo. Zadeva nevtralnosti in varnosti humanitarnih delavcev je izjemno pomembna. 19. avgust je bil dan humanitarnih delavcev. Na ta dan smo žal ugotovili, da smo lansko leto izgubili več humanitarnih delavcev kot mirovnikov. Umrla sta 102 humanitarna delavca. Kar zadeva Pakistan, se vsak dan zbudim zelo zaskrbljena glede tega, ali bo kdo izgubil življenje pri odzivu na to katastrofo. Rada bi samo potrdila, da to jemljemo zelo resno.

Dovolite mi, da zaključim s točko o okrepitvi odziva EU na katastrofo. Zelo sem hvaležna tistim od vas, ki ste pozitivno govorili o našem početju z namenom boljše organizacije in uskladitve. Hvaležna sem tudi tistim, ki ste dejali, da moramo storiti več, in s tem se strinjam.

Naj predstavim samo en primer, kaj pomeni usklajevanje v primeru Pakistana. Kot sem dejala, smo v Pakistan poslali našo usklajevalno skupino za civilno zaščito. 12 držav članic smo prepričali, da so nudile pomoč v naravi. Organizirali smo deset letov kot zračni most med EU in Pakistanom – dva je opravila Češka republika, enega je financirala Finska, sedem pa jih je sofinancirala Komisija. Dejansko smo usklajeno pripeljali pomoč v imenu številnih držav in jo nato usklajeno razdelili na terenu.

Napredek smo torej dosegli, toda tistim, ki pravijo, da je treba narediti več, odgovarjam „naj se uresniči vaše mnenje“. Upam, da bo Komisija pokazala zelo odločen in ambiciozen pristop k veliki sposobnosti odziva EU na katastrofo.

Ker bomo o tem razpravljali v prihodnosti, bi to zelo na kratko povzela v štirih točkah.

Kar zadeva načrtovanje scenarija, moramo biti bistveno bolj pripravljeni predvideti vrste katastrof, ki se bodo zgodile.

Drugič, potrebujemo predhodno določena in dodeljena sredstva držav članic, na katera se lahko zanesemo, ko pride do katastrofe. Ko se pojavi katastrofa in pozovem k pomoči, v tistem trenutku ne vem, ali bom dobila, kar je potrebno ali ne. Na mojo srečo pa so se vsakič, ko sem jih pozvala, države članice odzvale, vendar bi bilo mnogo preudarneje, če bi lahko takoj predvideli, kakšna je zaveza držav članic in katera sredstva imamo na razpolago.

Moja tretja točka zadeva krepitev usklajevanja. O tem ne bom povedala nič več. Jasno je, da moramo doseči, da 27 plus ena država delujejo kot eno.

Četrtič, potrebujemo celovit pristop k odzivu na krize, ki zajema preprečevanje, pripravljenost, odziv in povratne informacije o sanaciji.

Te štiri točke so osnova predloga, ki bi vam ga predstavila.

Gospa predsednica in spoštovani poslanci, še enkrat se vam zahvaljujem za vaše nasvete meni in moji skupini.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

13. Smernice za politike zaposlovanja držav članic (razprava)

  Predsednica. Naslednja točka je poročilo gospoda Csabe Őryja v imenu Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o smernicah za politike zaposlovanja držav članic: [COM(2010)0193 – C7-0111/2010 – 2010/0115(CNS)] (A7-0235/2010).

  Csaba Őry, poročevalec. – (HU) Hvala za besedo, gospa predsednica. Poskušal bom biti kratek. Dejansko bi bilo dobro, če bi lahko hitro zaključili razpravo. Začetek razprave je bil razmeroma težak, saj ne gre za navaden postopek posvetovanja, kajti Komisija in Svet ter tudi mi v Parlamentu menimo, da je obstoječa priprava direktiv o zaposlovanju stvar skupnega razmisleka, našega skupnega razmisleka o strategiji 2020.

Nenazadnje se zdi, da je razpoložljivi čas obogatil razpravo, čeprav moram reči, da smo na samem začetku našli veliko koristnih in dobrih priporočil v predlogu Komisije. Kljub temu smo spremenili nekaj zadev.

Najprej bi rad vašo pozornost usmeril k strukturni spremembi. Čeprav sta izobraževanje in usposabljanje pomembna, ne vidimo potrebe po tem, da se to navede v dveh različnih direktivah, zlasti ker smo 24 prejšnjih direktiv o zaposlovanju skrčili na štiri. Zato smo združili ti dve področji, čeprav smo uvedli nov element.

Radi bi poudarili pomen kohezijske politike kot instrumenta zaposlovanja in njegovega okolja, kajti če odločamo o razvoju in uvedbi pobud v Evropski uniji, namenjenih zmanjšanju razlik med državami članicami, bodo te odločitve zbližale države, ki so si v mnogih pogledih zelo narazen. Te politike je treba povezati skupaj z vidika zaposlovanja. Podpiramo razvoj, ki bo prispeval tudi k ustvarjanju delovnih mest, saj smo se vsi strinjali, da je glavna prednostna naloga ustvarjanje novih delovnih mest.

To opravičuje predvsem gospodarska kriza, ki se po mojem mnenju kljub ohrabrujočim znakom še ni povsem končala. Še manj nam je jasno, kaj to dejansko pomeni za zaposlovanje. Med letoma 2008 in 2010 se je število brezposelnih morda povečalo s 16 milijonov na 23 milijonov, kar je ogromna številka, toda na žalost moram reči, da je položaj mladih še slabši, saj se je brezposelnost med njimi povečala na okoli 20,5 %. Mislim, da ti podatki kažejo na bolezen; kažejo na težave, ki nam morajo odpreti oči za nalogo, ki je pred nami. Mislim, da lahko podpremo številna priporočila iz predlogov Sveta in Komisije. Lahko podpremo ciljno 75-odstotno zaposlenost, namreč zaposlenost 75 % delovno sposobnih ljudi, čeprav želimo, da bi bila ta številka med mladimi višja. Pri prebivalcih, starih med 15 in 24 let, ki bodisi študirajo ali so zaposleni, bi moral ta delež znašati najmanj 90 %. Mladi ne bi smeli zapravljati časa. Podobno želimo, kar zadeva revščino, posebno pozornost posvetiti revščini otrok kot ključnemu elementu, in čeprav zdaj nočem ponavljati vseh smernic in v celoti smernice 10, sem navdušen, da belgijsko in madžarsko predsedstvo to obravnavata kot prednostno nalogo. Zato upam, da se bo tudi Svet odločil tej temi nameniti poseben poudarek.

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, spoštovani poslanci, najprej bi se rad zahvalil poročevalcu, gospodu Őryju za njegovo poročilo in konstruktiven pristop k predlogu Komisije o smernicah zaposlovanja in povsem se strinjam z njim, da je treba te nove smernice za zaposlovanje umestiti v okvir krize.

Pred vsega dvema letoma je prišlo do zloma banke Lehman Brothers, leto 2008 pa je bilo annus horribilis v finančnem sektorju; leto 2009 je bilo annus horribilis za gospodarstvo, saj je prišlo do recesije, ki ji ni para; leto 2010 pa je annus horribilis za zaposlovanje v Evropi, saj je povprečna stopnja brezposelnosti 10 % in med mladimi 20 %. Te zadeve moramo res jemati resno, zato zelo cenim način, na katerega smo delali s Parlamentom v zadnjih mesecih – predvsem spomladi – tako na smernicah kot na strategiji EU 2020.

Komisija je delo na tem poročilu spremljala zelo pozorno. Razprava je bila obsežna in plodna. Pokazala je tudi, da je treba oblikovati prednostne naloge in skleniti kompromise. Pozdravljam odlično sodelovanje med Odborom za zaposlovanje in socialne zadeve in Komisijo v zadnjih štirih mesecih. Kot sem že večkrat poudaril, je za Komisijo ključno, da z njo sodelujejo vse pomembne institucije, zlasti Evropski parlament, da bi vzpostavila potrebno politično lastništvo nad novo strategijo Evropa 2020 in zagotovila uspeh le-te.

Lahko vam zagotovim, da bo Komisija z veseljem čim bolj vključila Parlament v izvajanje strategije v prihodnjih letih. Veseli me, da je Svet uvedel velik del predlogov in sprememb, predlaganih v osnutku poročila, in da so vključeni v besedilo, ki ga je Evropski svet politično potrdil junija. Obstaja veliko odprtih točk, o katerih bo treba razpravljati s Svetom.

Komisija ne bo podprla sprememb, katerih cilj je spremeniti strukturo smernic z dodajanjem novih smernic. To bi ogrozilo jasnost in skladnost predloga Komisije. Komisija je tudi proti zamisli, da se dodajo novi glavni cilji petim, ki so že dogovorjeni na politični ravni. Za Komisijo je temeljno načelo pri oblikovanju nove strategije omejitev števila ciljev, da bi se bolje osredotočili na novo strategijo.

Zato se Komisija strinja, da bo nekatera vprašanja morda treba dodatno okrepiti v besedilu, na primer, v zvezi z varstvom otrok, dostojnim delom ali MSP. Komisija je pripravljena delati s Parlamentom in Svetom, da bi našla kompromisno besedilo, primerno za vse strani.

  Eva-Britt Svensson, poročevalka mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov. – (SV) Gospa predsednica, ne pretiravamo, če rečemo, da je bila lizbonska strategija neuspešna. Zato se moramo učiti iz lastnih napak in jih ne smemo ponoviti v novi strategiji. Nekatere od glavnih napak strategije so bile v tem, da ni dala prednosti enakosti na delovnem mestu, da ženskam ni dala priložnosti in pogojev, potrebnih za polno sodelovanje na trgu dela, in da ni dala prednosti prizadevanjem za odpravo razlik v plačah med moškimi in ženskami.

Povečati moramo udeležbo žensk na trgu dela in pri tem okrepiti sodelovanje moških pri skrbi za otroke in povezanih nalogah. Zato, prosim, podprite izboljšave te strategije, ki jih je predlagal Odbor za pravice žensk in enakost spolov. Poleg tega, prosim, brišite besedilo, ki navaja, da je treba zmanjšati plače v javnem sektorju. Mnoge slabo plačane ženske danes najdemo v javnem sektorju. Prosim, ne povečajte še bolj razlik v plačah.

  Pascale Gruny, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospa predsednica, če želimo izboljšati zaposlovanje v Evropi in zmanjšati revščino, potrebujemo dolgoročno zakonodajo. Težave brezposelnosti se moramo lotiti s trajnostno rastjo pred očmi. Rada bi izpostavila tri točke.

Svet najprej predlaga, da se smernice za politike zaposlovanja v državah članicah vzpostavijo vsakih 10 let. S tem se strinjam, ker potrebujemo dolgoročen vidik, vendar potrebujemo tudi mejnike vsaka tri leta, da ne bi pozabili na razvoj na trgu dela.

Drugič, vložila sem spremembo, ki ni bila sprejeta in v kateri sem predlagala, da se vzpostavi observatorij za zaposlovanje, ki bi izvajal posebne analize prihodnjih delovnih mest. Mnogi mladi ob koncu šolanja in izobraževanja niso usposobljeni, da bi izpolnili potrebe trga dela. Predvideti moramo prihodnja delovna mesta. Naši mladini bi morali omogočiti, da napreduje in se specializira, tako da dokonča usposabljanje, s pomočjo katerega bo sledila trgu dela.

Končno pa boj proti brezposelnosti ne zajema samo vseh prizadevanj, da bi izboljšali razmere na področju zaposlovanja v Evropi, temveč tudi boj proti revščini. Strokovno vključevanje ljudi, ki so bili dolgo brezposelni, je ključno za boj proti revščini. Evropski socialni sklad je instrument, ki lahko pomaga te ljudi vrniti na trg dela. Začnimo tako, da tem ljudem vrnemo njihovo dostojanstvo in izognimo se pomoči, s katero jim ne nudimo možnosti socialnega vključevanja. To bi rada poudarila.

  Jutta Steinruck, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, začela bi s kritiko postopka. Delo Parlamenta v veliki meri ovira pozna predložitev tega poročila. Svoje stališče je lahko predstavil samo zato, ker so bile dovoljene izjeme, Svet pa zdaj ne bo razpravljal o tej zadevi do jesenskega vrha.

Na koncu je bil dosežen izvedljiv kompromis. Sodelovanje med poročevalcem in poročevalci v senci je bilo odlično. To kaže tudi dejstvo, da je naše stališče v odboru prejelo očitno večino. Kot socialni demokrati smo lahko vanj vključili številne ključne pomisleke, čeprav nismo zadovoljni z vsako točko. Vendar sem hvaležna za zagotovilo belgijskega predsedstva, da bo podprlo stališče Parlamenta.

Da bi pospešili ta postopek, smo vložili štiri spremembe, za katere prosimo podporo na jutrišnjem glasovanju. Za nas je bilo pomembno, da smernice za politike zaposlovanja vsebujejo socialne elemente, z drugimi besedami, opredelitev dobrega dela, določbo, da je treba dobro delo tudi dobro plačati, in določajo preverljive vmesne cilje. Toda smernice bodo države članice jemale resno samo, če jih jemljeta resno Komisija in Svet. Zato Komisijo prosimo, da zagotovi izvajanje ustreznih ukrepov in pregled rezultatov.

Vesela sem, da nam je komisar zagotovil, da bodo naša stališča vključena, kajti Parlament je dodal zelo družbeno usmerjen in delavcem prijazen element, ki bo koristil ljudem v Evropi. To ljudje tudi pričakujejo od tega parlamenta in to predstavlja izboljšanje socialnih razmer.

  Siiri Oviir, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, o smernicah zaposlovanja razpravljamo sredi gospodarske krize. To bo nedvomno več let močno vplivalo na trg dela. Pomembno je, da se dogovorimo o učinkoviti strategiji na ravni Evropske unije, ki bo zares pomagala rešiti te težave. Ciljev, opredeljenih v lizbonski strategiji, ni bilo mogoče doseči, večinoma zaradi težav, povezanih z njihovim izvajanjem, ne zato, ker bi bili cilji napačni.

Uspeh nove strategije je v veliki meri odvisen od tega, ali se znamo učiti na preteklih napakah. Ustvarjanje delovnih mest in povečanje zaposlenosti morata ostati v središču nove strategije. Zato je prednostna naloga ustvariti visokokakovostna delovna mesta, ki so nujna z dolgoročnejšega vidika in ki bodo ustvarila visoko dodano vrednost. Politika zaposlovanja mora zajamčiti, da bodo prehodi čim bolj tekoči za zaposlene, tako med gospodarskimi sektorji kot različnimi statusi trga dela. Zato je treba še razširiti dolgoročne cilje in se bolj osredotočiti na usklajeno delovanje pri poslovni politiki, politiki izobraževanja in zaposlovanja.

Boj proti revščini in izključenosti je danes zlasti pomemben. Zato moramo ustvariti priložnosti za udeležbo na trgu dela ali povratek nanj za vse skupine v družbi, ne glede na njihovo starost ali spol, pri čemer moramo posebno pozornost posvetiti vsem tistim skupinam, ki so prikrajšane.

Kot poročevalka v senci za Skupino zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo sem vesela, da smo v sodelovanju s poslanci Parlamenta v poročilu zdaj našli navedbo, da bodo zagotovljene enake pravice za oba spola. Ob sprejetju poročila pričakujemo, da bodo Komisija in države članice pravočasno sprejele ustrezen pravni okvir, pričakujemo pa tudi tesno sodelovanje med Komisijo in Parlamentom kot tudi med samimi državami članicami. V nasprotnem primeru bodo besede Evropske unije o enotnem trgu samo delno resnične, če se izrazim milo. Rada bi se zahvalila tudi gospodu Őryju za njegov trud in obsežno sodelovanje.

  Emilie Turunen, v imenu skupine Verts/ALE. – (DA) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospod Őry, veliko je bilo povedanega o vsebini in procesu v zvezi s temi smernicami zaposlovanja. Ni dvoma, da je ta parlament znatno izboljšal smernice s svojim delom na vloženem osnutku. Danes bi rada v imenu Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze izpostavila dve točki. Prva je, da smo uspeli zagotoviti podporo za ambiciozno pobudo za zaposlovanje za zelo ranljive skupine, vključno z mladimi. Parlament poziva k prepolovitvi brezposelnosti mladih, z drugimi besedami, da ne bi smelo biti brezposelnih več kot 10 % mladih, starih med 15 in 25 let, medtem ko je zdaj ta številka preko 20 %. To je ambiciozen cilj, vendar nujen, če želimo zajamčiti delovno silo za prihodnost ter zagotoviti blaginjo in socialno kohezijo.

Drugič, večina v tem parlamentu poziva k večji zavezi k socialni Evropi. Natančneje to pomeni, da se ne smemo proti revščini boriti samo s povečanjem zaposlenosti, temveč da s smernico 10 zahtevamo, da je delo spodobne kakovosti in zagotavlja zaslužek za preživetje. Enak dostop do blaginje in socialnih storitev je druga ključna zahteva. Danes v tem parlamentu posredujemo jasno sporočilo, da se bomo borili za odpravo „revnih delavcev“ in da Evropi ne dovolimo, da bi imela trg dela po vzoru Amerike. Ta dva vidika, zaposlenost mladih in socialne smernice, sta dve pomembni izboljšavi, ki ju po mojem mnenju Svet in Komisija ne smeta prezreti.

  Milan Cabrnoch, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospe in gospodje, stanje na področju brezposelnosti v državah članicah Evropske unije je kritično. Brezposelnost je od uvedbe evra leta 1999 zdaj najvišja in znaša 10,1 %. Brez dela je več kot 23 milijonov ljudi, od tega jih je 16 milijonov v evrskem območju. Najbrž se vsi mi tukaj strinjamo, da je nujno treba najti rešitev za to težavo, toda predloženo poročilo ne ponuja izhoda iz krize. Ne verjamemo, da je uveljavljanje pravice do polne zaposlenosti samo po sebi rešitev. Določamo umetne cilje, čeprav ne vemo, kako jih doseči. Kaj nam bodo upravni predpisi, ki določajo odstotek udeležbe na trgu dela, večjo zaposlenost žensk ali mladih in zmanjšanje deleža študentov, ki predčasno opustijo študij, ko pa ne vemo, kdo bo meril in primerjal doseganje teh ciljev ali kako. Naše mnenje je, da je doseganje razvitega in učinkovitega enotnega trga ključen instrument za zagotavljanje splošne makroekonomske uspešnosti EU, najboljši način za ustvarjanje delovnih mest pa je prožen trg dela.

  Thomas Händel, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, predlog Komisije o celovitih smernicah za številnejša in boljša delovna mesta je Parlament s svojim delom bistveno izboljšal.

Kljub mnogim izboljšavam pa smo še vedno daleč od naših ciljev. Ne zanikamo, da je prišlo do izboljšanj, kar zadeva enakost moških in žensk, toda bolje bi bilo vključiti ločeno smernico v ta sklop smernic. To bomo zelo odločno zahtevali na jutrišnjem plenarnem zasedanju.

Drugič, pomembno je, da se ocenjevanje rezultatov in obveznosti poročanja trdno uveljavijo v okviru pristojnosti Parlamenta ter da je zdaj v poročilu več natančnih ciljev in podciljev v zvezi z udeležbo na trgu dela in aktivno politiko trga dela. Toda pomembno bi bilo, da Parlament jutri potrdi načela MOD glede dobrega in dostojnega dela kot tudi, da se v poročilu upošteva vprašanje minimalnega dohodka, ki je nedvomno nad pragom revščine.

Toda moje mnenje je, da ima to poročilo vseeno številne pomanjkljivosti. Vse preveč spominja na staro lizbonsko strategijo. Neuspešna načela prožne varnosti ponavlja kot mantro in precej besedila spominja na staro politiko deregulacije.

Drugič, če so načela, kot so združljivost poklicnega in družinskega življenja, socialna kohezija, trajnostno gospodarsko upravljanje, naložbe in izobraževanje, omenjena, ni pa specifičnih ukrepov, ki bi temu sledili, to predstavlja pomanjkljivost poročila. Za večjo in boljšo zaposlenost bi se bilo treba osredotočiti na zmanjšanje tveganosti obstoječih razmer in poudariti načelo „enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu“, da bi model zaposlitve za polni delovni čas ponovno postavili v središče, omejili najdaljši tedenski delovnik, razmislili o zmanjšanju števila delovnih ur in predvsem, kar zadeva kohezijo, vključili socialni napredek kot obvezen element ter ne bi dovolili nobenih nazadovanj.

  Mara Bizzotto, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, zapoznelost in kratkovidnost: to je moja diagnoza bolezni, za katero trpi 27 držav članic EU danes.

Zapoznelost, kajti kljub temu, da je vsak četrti mlad človek v Italiji brezposeln in da je v evrskem območju 16 milijonov brezposelnih, še vedno nismo uvedli nobenega učinkovitega ukrepa, ki bi sledil govoričenju iz evropske propagande v zadnjih mesecih.

Kratkovidnost zato, ker Evropa ni le zastavila enake stare formule za izhod iz krize, temveč je povsem pozabila na bolj avtentično regionalno razsežnost gospodarske in socialne kohezijske politike. Samo če regije postavimo v središče političnega delovanja, samo z upoštevanjem njihovih posebnih kulturnih ciljev bomo lahko oživili evropsko politiko razvoja in zaposlovanja, ki jo poganja naravna energija, ki jo izkorišča vsako geografsko območje: okrožja, mala in srednje velika podjetja in obrt.

Če želimo rešiti težavo zaposlovanja, si moramo najprej zastaviti majhne cilje, vlagati v lokalne oblasti in dati prednost subsidiarnosti ter zaščiti dediščino, ki jo sestavlja jezikovna in kulturna raznolikost.

Če igla na evropskem kompasu ne bo usmerila evropskih politik proti regijam, bo evropski projekt neizogibno propadel.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, 2. septembra je v avstrijskem časopisu pisalo, da „pripravnikom primanjkuje izobrazbe“. To žal drži. Na voljo je več pripravniških mest, kot je primernih kandidatov zanje, in 30 % naših trgovinskih podjetij ne more zapolniti pripravniških delovnih mest. Podjetja se vse bolj pritožujejo nad slabo izobrazbo tistih, ki so zaključili šolanje. Vsako peto podjetje samo poskrbi za splošno izobrazbo svojih pripravnikov.

Da bi izravnala te razmere, želi Evropa uvoziti dobro usposobljene delavce iz tretjih držav. To je čudežno zdravilo: več priseljevanja, ker naši mladi niso več deležni ustrezne izobrazbe v šoli. To je nedvomno nesprejemljivo, saj bi s tem pravzaprav razglasili polom našega izobraževalnega sistema, polom Evrope. Zato nujno potrebujemo spremembo usmeritve v sektorju usposabljanja. Brez dobrih kvalifikacij ni dostopa do trga dela, saj gre za naše mlade in končno tudi za prihodnost Evrope.

  Veronica Lope Fontagné (PPE). – (ES) Gospa predsednica, Evropa potrebuje strategijo, ki ji bo omogočila, da iz gospodarske in finančne krize izide močnejša ter se spopade z dolgoročnimi izzivi, s katerimi se srečuje, kot je na primer starajoče se prebivalstvo.

V strategiji za naslednje desetletje, strategiji Evropa 2020, ima politika zaposlovanja zelo pomembno vlogo. Njeni cilji morajo biti trajnostna rast, ustvarjanje delovnih mest in prizadevanje za večjo socialno kohezijo, boj proti revščini pa je nova prednostna naloga Unije, ki ji je predana moja skupina.

Strategija ponazarja potrebo po strukturnih reformah, da bi izboljšali način delovanja trgov dela, obenem pa tudi konkurenčnost in produktivnost. Ne bi bili dosledni, če bi imeli v mislih samo ustvarjanje delovnih mest v prihodnosti in dopustili uničenje obstoječih delovnih mest, kar se dogaja v nekaterih sektorjih, na primer v premogovnem sektorju trenutno, s čimer bi izgubili veliko delovnih mest v celotni Evropi. Rudarstvo moramo ohraniti kot strateško rezervo in dopolnitev obnovljivih virov energije.

Če dovolite, bom govorila o svoji državi, Španiji, in svoji regiji, Aragonu. Za eno od provinc, Teruel – kjer znaša gostota prebivalstva okrog 12 prebivalcev na kvadratni meter –, bi izguba približno 5 000 delovnih mest pomenila dezertifikacijo celotne pokrajine. Zato se moramo po eni strani osredotočiti na utrditev in ohranjanje delovnih mest, ki jih trenutno imamo, po drugi strani pa na uvajanje reform, opredeljenih v tem poročilu.

  Alejandro Cercas, (S&D) . – (ES) Gospa predsednica, ta razprava je zelo pomembna za Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, saj je zelo pomembno vliti upanje milijonom Evropejcev, ki so izgubili delo, ki se bojijo izgube dela ali ki želijo delati, pa še niso našli prostega delovnega mesta na našem trgu dela.

Pomembno je, da umestimo zaposlovanje v srce strategije Evropa 2020 in v neki meri pravimo, da ni dovolj popraviti gospodarsko neravnovesje. Namesto tega moramo v našo strategijo vključiti socialno razsežnost, kajti samo gospodarstvo brez duše ne bo odgovor na gospodarske težave.

Pomembno je tudi, da si zadamo cilje, saj kljub temu, da z zastavljanjem ciljev ne bomo dosegli namena, gotovo ne bomo nikoli dosegli cilja, če ne vemo, kam gremo. Zato se zahvaljujem gospodu Őryju, ker je pridobil večino za ta načela. Zahvaljujem se tudi komisarju Andorju ter španskemu in belgijskemu predsedstvu, ker so prisluhnili Parlamentu skladno s členom 148 Pogodbe, ne le zato, ker je to dobro za Parlament kot telo, temveč tudi zato, ker to povezuje evropsko javnost in bo v prihodnosti povezovalo nacionalne parlamente s skupno nalogo, ki je obvezna za vse.

Zdaj morate prisluhniti nam, ne le prisluhniti, temveč izvesti vsa naša priporočila. Ni pomembno, kako jih izvedete, toda prvič morate vključiti delo Parlamenta, ki bo zelo pozitivno za Komisijo, Svet, Parlament in predvsem evropsko javnost.

  Marije Cornelissen (Verts/ALE). – Gospa predsednica, velika skupina ljudi v tem parlamentu je zelo trdo delala na tem poročilu. Sklenili smo kompromis in se v grobem dogovorili o petih prednostnih nalogah za izboljšanje besedila Komisije: boljše upravljanje, dobro delo in enako plačilo za enako delo, podcilji za ranljive skupine, enakost spolov in kohezijska politika.

Toda vse naše trdo delo bo zaman, če se Svet preprosto odloči, da ga bo prezrlo. To lahko stori, če se tako odloči.

Gospod Chastel, rada bi vas vprašala, ali se boste po svojih najboljših močeh potrudili za naše prednostne naloge. Zanima me tudi, ali je res, da je bolj verjetno, da bodo naše prednostne naloge sprejete v uvodnih izjavah, kot je dejala gospa Milquet. To je ključno za naše glasovanje jutri.

Svoje kolege pa prosim, da se vsi držimo svojih kompromisov. Svetu ne bomo kos, če ne bomo enotni. Zeleni se bomo vsekakor držali svoje zaveze in na vse vas se zanašamo, da boste storili enako.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Enotni trg in prost pretok delavcev sta med največjimi koristmi evropskega povezovanja. Smernice za politike zaposlovanja držav članic skladno s strategijo Evropa 2020 so predmet naše razprave, medtem ko še vedno občutimo učinke krize, ki je prizadela evropska gospodarstva in trge dela. Zato bi moral boj proti brezposelnosti postati prednostna naloga politike EU, za to pa je treba najti sredstva v skupnem proračunu. S tega stališča sta ključna tesno sodelovanje na ravni EU in ravnovesje med obstoječimi cilji, ki izhajajo iz krize, in cilji, ki so bolj strateške narave. Evropa se srečuje z dolgoročnimi izzivi, kot so demografske spremembe in globalizacija. Tako na evropski ravni kot v državah članicah moramo zagotoviti sposobnost ustvarjanja delovnih mest in pomagati ljudem pri vključevanju na trg dela. Toda teh prednostnih nalog ne smemo zasledovati za ceno večjega upravnega bremena in številnejših pravnih predpisov. Paziti moramo na kohezijo ukrepov, ki jih države članice izvajajo na področjih, kot so gospodarstvo, zaposlovanje in socialne zadeve. Toda smernice in skupni cilji na ravni EU ne smejo v nobenih okoliščinah spodkopati pristojnosti držav članic.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Besede, najsi bodo še tako zanimive, niso dovolj, da bi spremenili tragične socialne razmere, ki vladajo v različnih državah Evropske unije. Prekiniti je treba obstoječe gospodarske in finančne politike: treba je narediti konec paktu za stabilnost in rast, njegovim nerazumnim merilom, ki dejansko dušijo države z gospodarskimi in finančnimi težavami; na žalost se to tukaj ne dogaja.

Medtem ko se še naprej vztraja pri načrtih reform, ki se ujemajo s paktom za stabilnost in rast ter prožno varnostjo, ne bomo ušli varčevalnim načrtom, ki jih izvajajo nekatere države, kot so Grčija, Portugalska in Španija. Takšni načrti bodo imeli tragične posledice, večjo brezposelnost, revščino, socialno neenakost in dobro poznane proteste delavcev.

Zato vztrajamo pri predlogih, ki bodo spremenili obstoječe makroekonomske politike z ukinitvijo pakta za stabilnost in rast; z ukinitvijo postopkov privatizacije in liberalizacije; s prednostno obravnavo kakovostne zaposlitve s pravicami in plačami, ki omogočajo preživetje, ter brez diskriminacije žensk; in s spodbujanjem dostojanstvenosti dela prek pakta, ki resnično spodbuja zaposlovanje in socialni napredek.

  Derek Roland Clark (EFD). – Gospa predsednica, edina smernica je, da se EU preneha vmešavati. Direktiva o delovnem času odvrača od dela. Zakaj ne morete pustiti ljudem delati nadure, če to želijo? Nikar ne recite, da zato, da bi delavce zaščitili pred izkoriščanjem, ko pa je marionetno sodišče EU, SES, presodilo v prid podjetjem, ki izkoriščajo skupine delavcev tako, da jim izplačujejo plače, nižje od minimalnih, v kar štirih državah.

Ali veste, da zavrnejo več kot petino novo kvalificiranih mladih zdravnikov v Združenem kraljestvu, ker po direktivi o delovnem času nimajo dovolj izkušenj, in da jih še več opušča usposabljanje iz istega razloga?

Ta parlament je pred kratkim sprejel poročilo o samostojnih voznikih tovornjakov, zaradi katerega jih bo mnogo opustilo dejavnost. Na današnjem glasovanju so poslanci Evropskega parlamenta sprejeli odstavek v poročilu gospoda Bovéja – ki bo MSP naložil ogromno breme poročanja – le nekaj ur zatem, ko je predsednik Barroso potožil, da MSP duši birokracija.

EU je težava, ne rešitev, kar ljudje v Evropi začenjajo spoznavati.

  Edit Bauer (PPE). - (HU) Najlepša hvala, gospa predsednica. Rada bi se zahvalila poročevalcu za njegov trud pri krepitvi povezav med strategijo 2020 in smernicami politike zaposlovanja. Menim, da je to izjemno pomembno. Rada bi na kratko obravnavala dve vprašanji. Prvo je povečanje stopnje zaposlenosti med ženskami na 75 %. Čeprav se zdi, da 75 % ni veliko več kot 60 %, bi tako zaposlenost žensk povečali praktično za četrtino. V zvezi s tem bi rada povedala, da bo v primeru, da ne opredelimo temeljev te politike v sektorju javnih služb, ta cilj verjetno nemogoče doseči.

Druga zadeva, ki bi jo rada poudarila in ki jo je poudaril tudi poročevalec, je revščina otrok. Mislim, da se kljub temu, da je Svet to opredelil kot prednostno nalogo že pred leti, dejansko ni veliko premaknilo, če pa tega vprašanja ne spremljamo pozorno, če ne moremo prepričati držav članic, da ga obravnavajo resno ter določijo in dosežejo resne cilje v zvezi s tem, potem zapravljamo lastno prihodnost. Z lastnimi človeškimi viri ne smemo ravnati tako malomarno.

  Pervenche Berès (S&D). – (FR) Gospa predsednica, komisar, kot veste, je ta razprava ključna za Evropski parlament.

Je posebno orodje, ki nam je na voljo, da povemo, kako je treba izvajati strategijo EU 2020. Če upoštevamo nedoločne razprave, ki smo jih imeli o tej strategiji, je opredelitev teh smernic zaposlovanja za nas nadvse ključna; zato smo tako vztrajali, da jih Svet ne sme sprejeti pred to razpravo in pred jutrišnjim glasovanjem. To je za nas že zelo pomembno.

Seveda bi poleg tega časovnega razporeda želeli tudi, da se nam prisluhne glede vsebine zadeve. Na podlagi stikov, ki smo jih imeli z belgijskim predsedstvom, upamo, da se Svet, ko mu bodo predočeni očitno koristni predlogi, kot je dodana vrednost, ki jo lahko prinese stališče Evropskega parlamenta, ne bo prikrajšal za to dodano vrednost in bo pristal na pregled besedila, ki ga je sprejel, da bi vključil te utemeljene predloge.

Po razpravi o tem z belgijskim predsedstvom so se vse vpletene skupine strinjale, da moramo v obliki uvodnih izjav sprejeti elemente, vključene v našem besedilu, in s tega vidika smo zelo soglasni. Zato upam, da bodo štiri vložene spremembe v tej smeri jutri sprejete.

Prva – o kateri bomo po mojem mnenju nedvomno najbolj soglasni – je, da mora za te smernice zaposlovanja, če naj bodo koristne, veljati, kar je nujno: dobro upravljanje. V tem primeru dobro upravljanje pomeni, da se je treba posvetovati z nacionalnimi in evropskimi parlamentarci ter socialnimi partnerji na vseh stopnjah priprave in izvajanja teh smernic.

Kar zadeva vsebino, sta po mojem mnenju politično ključni dve spremembi. Nanašata se na ponovitev, kaj pomeni dostojno delo. Kako lahko Evropska unija glasuje o teh konvencijah, ko pa sama ne uporablja pojma dostojno delo in ne izvaja tistih smernic, ki bi se končno nanašale na razmere najranljivejših ljudi, bodisi mladih in njihove stopnje izobrazbe bodisi prikrajšanih prebivalcev, z namenom boja proti revščini?

To so predlogi, ki smo vam jih predložili, in upam, da boste podprli te spremembe, če jih bo, upam, jutri sprejela večina tega parlamenta.

  Timo Soini (EFD). – (FI) Gospa predsednica, ne smemo dovoliti, da bi zaradi ukrepov vlade ali EU stroški v državah članicah narasli. Zeleni davki ne obstajajo, prav tako ne modri ali rdeči: so samo davki, ki jih morajo ljudje plačati.

Povišanje stroškov je usodno za zaposlovanje. Vsako povečanje stroškov požre delovna mesta. Evropska unija in Evropska centralna banka trenutno nimata samostojne politike o obrestnih merah. Zato imajo države članice težave z upravljanjem svojih financ, saj ne morejo izvajati finančne politike.

Kljub tem obžalovanja vrednim dejavnikom še vedno potrebujemo politiko za rast in zaposlovanje. Tako finski kot evropski delavci uspevajo s posameznimi izdelki in kakovostjo teh izdelkov.

Pravila konkurenčnih ponudb morajo biti poštena, pravična in pregledna. Za nas je ključno, da na Finskem delajo finski delavci, in to velja za vsako državo članico. Nacionalna delovna sila za izvoz in za lastno državo: to je recept za uspeh.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – (NL) Gospa predsednica, poročevalec, gospe in gospodje, najprej bi se rada zahvalila poročevalcu in mu čestitala za poročilo, ki je pred nami. Končno imamo določene cilje in prizadevati si jih moramo izpolniti v naslednjih nekaj letih. Težav, s katerimi se srečujemo, ni preprosto rešiti. Vsa prizadevanja moramo usmeriti v trajnostno oživitev. Poleg tega moramo upoštevati demografske spremembe. Če želimo iz krize iziti močnejši in doseči zdrave evropske trge dela, moramo sprejeti nove izzive. Zato mislim, da je naša pozornost, namenjena izobrazbi, nadvse pomembna, saj lahko le tako povečamo priložnosti za vse.

Gospa predsednica, poudarek, ki se namenja zmanjšanju revščine, zlasti revščine otrok, je tudi zelo pomemben. V tem poročilu smo v Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve pripravili posebna priporočila in dosegli dobro soglasje o njih, kar se mi zdi zelo pomembno, tudi zato, ker se bomo morali medsebojno oceniti na podlagi teh priporočil. To pomeni, da se ne bomo lotili dela samo na evropski ravni, temveč tudi, da morajo vlade v državah članicah sodelovati s socialnimi partnerji pri delu na teh ciljih.

Dolgo nazaj sem imela zamisel, da bi morali preprečiti razmere, v katerih mladi ne najdejo delovnega mesta, ko vstopijo na trg dela. To je preprosto nesprejemljivo. En dober vidik obstoječega poročila je, da zagovarja to, da bi morali vsaki mladi osebi, ki se ne šola, v štirih mesecih zagotoviti možnost usposabljanja ali nadaljnjega izobraževanja ali drugo možnost.

  Olle Ludvigsson (S&D). – (SV) Gospa predsednica, rad bi izpostavil nekaj vidikov, ki jih je treba izpostaviti zlasti, ko gre za opredeljevanje smernic.

Prvič, stopnja zaposlenosti se mora povišati, če naj se gospodarstvo razvija v pozitivni smeri. Nagnjeni smo k temu, da si zatiskamo oči pred ogromnim problemom vrtoglave brezposelnosti, s katero se dejansko srečujemo. Samo če si bomo dejavno prizadevali za zmanjšanje brezposelnosti, lahko spodbudimo rast in odpravimo neravnovesje v javnih financah.

Drugič, naložbe v zaposlovanje pozitivno vplivajo na nacionalne proračune. Nižja brezposelnost vodi tako k davčnim prihodkom kot nižjim socialnim izdatkom. Torej se izplača vlagati v politiko zaposlovanja.

Tretjič, politika zaposlovanja lahko deluje samo, če jo trdno podpirajo socialni partnerji in če je zagotovljeno učinkovito sodelovanje. Poleg tega moramo besede pretvoriti v dejanja.

  Raffaele Baldassarre (PPE). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, nove smernice za spodbujanje zaposlovanja predstavljajo temeljni korak proti oživitvi gospodarstva in rasti v Evropi.

Zlom je sprožil precejšnje povečanje stopnje brezposelnosti. Leta 2010 je znašala 9,6 % in med mladimi 20,3 %; z drugimi besedami, na milijone ljudi je brezposelnih. Toda brezposelnost je samo del težave. Dejansko naloga ne zajema samo ustvarjanja novih delovnih mest, temveč tudi izboljšanje in ohranjanje tistih, ki že obstajajo.

Da bi dosegli cilje, opredeljene v poročilu, potrebujemo tudi strukturne spremembe v gospodarstvu. V zvezi s tem je kljub precejšnjim prizadevanjem poročevalca gospoda Őryja odziv Parlamenta na statistične podatke, ki sem jih ravnokar omenil, še vedno splošen in neosredotočen, in to na škodo evropske strategije. Kazalniki in ključni cilji niso dovolj. Ni dovolj uporabiti izraze, kot so „uskladiti“, „dialog“ in „sodelovati“. Pakt med generacijami ni dovolj. Potrebujemo evropsko politiko, ki izpolnjuje potrebe svojih državljanov.

Omejitve, ki jih postavljajo proračunske politike, je treba nadomestiti z bolj značilnim, razvojno usmerjenim javnim načrtovanjem. Današnje ukrepe moramo usmeriti v pomoč mladim in prihodnjim generacijam; potrebujemo politike usposabljanja in izobraževanja, ki omogočajo naložbe v človeški kapital, da bi izboljšali njegovo kakovost in ga povezali s trgom dela. Sprejeti moramo odločitve, ki bodo pomagale proizvodnemu sistemu. Če povzamem: potrebujemo manj papirologije, več naložb in jasne gospodarske izbire.

  Evelyn Regner (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisar, zelo pomembno se mi zdi, da ne le ustvarimo kakršna koli stara delovna mesta, temveč da ustvarimo visokokakovostna, trajnostna in dobra delovna mesta.

V smernicah politike zaposlovanja, kakršne so trenutno, se mi zdi, da smo vidiku kakovosti dela posvetili veliko premalo pozornosti. Če si EU zastavi cilj povečati evropsko povprečje udeležbe na trgu dela 20–64-letnikov na 75 % do leta 2020, po mojem mnenju obstaja veliko tveganje, da se bomo preveč osredotočili na številke, na merljivo ideologijo, temelječo na količini, čemur smo bili priča dolgo nazaj v sovjetskih časih. Torej ne sme biti vse v doseganju količinskih ciljev; kakovost delovnih mest je tudi pomembna. V ta izračun ne smemo vključiti vseh tveganih, slabo plačanih, bornih in začasnih delovnih mest. Varne pogodbe o zaposlitvi in dobra pogodbena zaposlitev bi morale biti najpomembnejši cilj.

  Thomas Mann (PPE). – (DE) Gospa predsednica, zadali smo si visoke cilje. V poročilu gospoda Őryja želimo, da bi se države članice zavezale k povečanju udeležbe na trgu dela na 75 % dejavnega prebivalstva do leta 2020. Gospa Bauer je ravno povedala, kako pomembno je to. Posebna pozornost se posveča mladim. Evropsko jamstvo za mlade naj bi vsem mladim omogočilo, da najdejo delovno mesto ali nadaljujejo z usposabljanjem v štirih mesecih od zaključka usposabljanja in posledično se bo stopnja osipa zmanjšala na manj kot 10 %.

V teh smernicah se odraža leto 2010 kot evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Število tistih, ki živijo pod pragom revščine, je treba znižati pod 25 %. To je velika zaveza, saj bo koristila 20 milijonom ljudem. Obenem stopnjujemo boj proti izključenosti dolgoročno brezposelnih. Vsaj 25 % jih potrebuje aktivne ukrepe na trgu dela v obliki naprednega usposabljanja, izobraževanja in poklicne prerazporeditve.

Druga središčna točka so nove oblike zaposlovanja, na primer delo za določen delovni čas ali začasno delo. Toda netipične pogodbe ne smejo postati tipične za vsakogar. Te oblike zaposlovanja so smiselne, če zajemajo prehod na stalna, zaščitena in visokokakovostna delovna mesta, ampak le v tem primeru.

Še ena zahteva Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) lahko prejme podporo večine, namreč popolna uporaba sredstev Evropskega socialnega sklada za povečanje zaposljivosti in kakovosti delovnih mest. To je pomemben signal za naše države članice Evropske unije.

PREDSEDSTVO: Edward McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

  Danuta Maria Hübner (PPE). – Gospod predsednik, obstaja veliko tveganje „okrevanja brez delovnih mest“ ali „rasti brez delovnih mest“ in Evropa si tega ne more privoščiti.

Prvič, v naši strategiji zaposlovanja se moramo osredotočiti na primerljive prednosti Unije –, ki so izobraževanje, raziskave in zelena tehnologija. Drugič, moramo se izogibati kompromisu med inovacijami in ustvarjanjem delovnih mest; takšnemu kompromisu se lahko izognemo, če so inovacije vključujoče.

Tretjič, doseči moramo trajnostno ravnovesje med podporo obstoječih delovnih mest in ustvarjanjem novih. Vlaganje v visokokvalificirano delovno silo bo šlo z roko v roki z inovacijami. Seveda bodo obstajala delovna mesta, ki jih trgi ne bodo ustrezno nagradili, in da bi bili temu kos, moramo imeti instrumente politike.

Četrtič, aktivirati moramo ukrepe politike tako glede povpraševanja kot ponudbe delovne sile. Na voljo je veliko instrumentov politike zaposlovanja, vendar jih je treba združiti v dober in celovit okvir politike.

Petič, uspešno moramo uskladiti prizadevanja in odgovornosti ter instrumente politike med vsemi ravnmi upravljanja – evropsko, nacionalno, regionalno in lokalno. Nenazadnje, notranji trg mora zagotavljati polno mobilnost delovne sile, zlasti v smislu poklicne poti in vseživljenjskega učenja; in to horizontalno v geografskem smislu.

  Elisabeth Morin-Chartier (PPE) . – (FR) Gospod predsednik, dovolite, da najprej čestitam gospodu Őryju za ta zelo zapleten izdelek med krizo, ko smernice zaposlovanja do leta 2020 niso ravno očitne. Delo, ki ga je opravil Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve z dopolnitvijo predloga Komisije, je resnično temeljno.

Rada bi izpostavila tri točke. Prva je potreba po odločni politiki o vključevanju mladih v delo. Da bi to dosegli, se moramo poleg tega, kar je prej omenil moj prijatelj gospod Mann, boriti tudi proti temu, da ljudje zapuščajo izobraževalne ustanove brez kvalifikacij. Dejansko to povzroča, da mladi preidejo neposredno v poklicno izključenost in socialno izključenost. Vsi tukaj moramo opraviti veliko dela, da bi se borili proti brezposelnosti med mladimi.

Druga skupina, na katero moramo osredotočiti naša prizadevanja, so ženske. Tu si moramo znatno prizadevati na dveh področjih: prvič, boriti se moramo za njihova delovna mesta in enako plačilo ter enako kariero moških in žensk ter drugič, pomagati moramo uskladiti družinsko in poklicno življenje, saj bomo le tako dosegli dejansko enakost med moškimi in ženskami.

Končno pa moramo poskrbeti, da prekinemo začaran krog predčasne upokojitve, in tako zagotovimo, da daljša življenjska doba ne pomeni krajše delovne dobe in nas tako oropa znanja in sposobnosti, ki so za nas nepogrešljivi.

Zanašam se na Svet.

  Horst Schnellhardt (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, čestitam poročevalcu. Vložil je tehtno poročilo. Predvsem bi rad pohvalil dejstvo, da so bile smernice jasno dodatno razčlenjene in bodo dober vodič Svetu in Komisiji pri prihodnji zakonodaji. Zlasti pozdravljam dejstvo, da so bile te smernice in tema zaposlovanja združene s kohezijsko politiko, tako da naj bi se kohezijska politika od leta 2014 naprej uporabljala predvsem za zmanjšanje brezposelnosti.

Vendar moram izraziti tudi kritiko. Iz uvodne izjave 6 je bila izbrisana besedna zveza in preprosto ne razumem, zakaj. Če navaja, da „je bil evro stabilizacijski dejavnik pri omejevanju učinkov gospodarske in finančne krize“, je to pravi odraz realnosti. Tega ne morem preprosto izbrisati zaradi kompromisa. V tem pogledu se mi zdi, da smo naredili napako. Dodatno besedilo, ki sledi, je točno, toda v tej obliki ga ne morem podpreti.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Gospod predsednik, resnično moram čestitati gospodu Őryju za odlično poročilo. To poročilo temelji na privolitvi. Zato ima mnogo močnejši glas in Komisija in Svet ga morata vzeti resno.

Socialisti smo navdušeni, da poročilo vsebuje naše stališče, o katerem se ni mogoče pogajati in ki bo po našem prepričanju rešilo težave brezposelnosti in človeškega dostojanstva. Govorimo o enaki plači za enako delo na enakem delovnem mestu. Toda k temu bi dodala še vprašanje dostojanstvenosti. Delovna mesta morajo biti trajnostna in delo mora biti dostojno.

Zdi se, da je Svet pripravljen vse to upoštevati; toda mislim, da ni dovolj to upoštevati samo v uvodnih izjavah, temveč bi bilo to treba vključiti v glavni del besedila.

  Danuta Jazłowiecka (PPE). – (PL) Gospod predsednik, v evropskih razpravah o politiki zaposlovanja dejansko govorimo o boju proti brezposelnosti in o ustrezni socialni zaščiti, toda na žalost mnogo manj časa posvetimo temam, povezanim z vračanjem ljudi na delo ali podporo ljudi, ki bi se lotili ustvarjanja novih delovnih mest. V teh smernicah je podpora udeležbe na trgu dela vključena kot prednostna naloga. Toda spomnimo se, da ko prednostne naloge enkrat določimo, je zelo pomembno, da jih realiziramo. Zaskrbljujoče je, ko preberemo sporočilo Komisije, v katerem piše, da so izobraženi in tisti, ki so že zaposleni, porabili 70 % sredstev socialnega sklada za povečanje udeležbe na trgu dela, medtem ko so brezposelni porabili samo 30 %. Upam, da se bo z izvedbo strategije 2020 to razmerje obrnilo in da bomo dejansko dosegli večjo učinkovitost socialnega sklada in obenem prispevali k večji zaposlenosti ter da bomo končno postali tudi konkurenčni na svetovnem trgu dela.

  Derek Vaughan (S&D). – Gospod predsednik, pozdravljam to poročilo. Mislim, da ga lahko v marsičem pohvalimo. Ker trdno verjamem v kohezijsko politiko in strukturne sklade, pozdravljam predvsem pripombe o tem, kako ključni so ti skladi za pomoč ljudem, da bodo spet imeli delo.

V Južnem Walesu, na primer, sem videl, da bo Evropski socialni sklad zagotovil programe za usposabljanje in mnoge druge, da bi ljudem ponovno zagotovil delo. Gospodu Andorju moje besede morda ne bodo všeč, toda to je eden izmed razlogov, zakaj verjamem, da bi se moral Evropski socialni sklad še naprej posvečati regionalnemu razvoju in ne preiti na zaposlovanje. O tem bomo nedvomno razpravljali enkrat v prihodnosti.

Pozdravljam tudi dejstvo, da poročilo priznava pomen socialnih partnerjev. S tem seveda mislim sindikate, pa tudi lokalne organe in regionalno vlado. Ti zagotavljajo številne storitve, vendar so tudi veliki delodajalci, zato jih je treba vključiti v vsak socialni dialog o politikah zaposlovanja.

  Jan Kozłowski (PPE). – (PL) Najprej bi rad čestital kolegi gospodu Őryju, ker je pripravil odlično poročilo. Smernice morajo biti jasne in preproste, omejitev njihovega števila pa je korak v pravo smer. Doseči povečanje stopnje zaposlenosti je ključni izziv. Zgolj zmanjšane strukturne brezposelnosti ne bo dovolj. Pomembno je predvideti in preprečiti težave ter gojiti in razvijati podjetništvo in prožnost. Ni dovolj samo povečati števila ljudi, ki se vključijo v visokošolsko izobraževanje. Visokošolsko izobraževanje mora zagotavljati izobraževanje na pravi ravni in na tistih področjih, kjer obstaja potreba po delavcih. Zaposlenost je najboljši način, da pobegnemo revščini. Toda pogosto so potrebni posamezni podporni programi. Ključno je tudi spremljanje učinkovitosti dela na tem področju. Pogoj za uspeh strategije Evropa 2020 je njena tesna povezava s kohezijsko politiko. Poenostavljanje strukturnih skladov in zmanjšanje s tem povezane birokracije bi morala biti cilja strategije.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, komisar, poročevalec, gospe in gospodje, kot veste, bo Svet preučil splošen pristop, ko bo prejel vsa mnenja, ki jih predpisuje pogodba. Zato bodo po glasovanju na plenarnem zasedanju Svet in njegove pripravljalne skupine pregledali spremembe Parlamenta. Prvi sestanek delovne skupine za socialna vprašanja je predviden za 14. september, cilj pa je sprejeti te smernice v Svetu za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov (EPSCO) 21. oktobra.

Mi ne vidimo bistvenih vsebinskih razlik med splošnim pristopom Sveta in stališčem Parlamenta. Poleg tega je Svet že spremenil prvotni predlog Komisije s tem, ko je vključil mnoge pomembne točke za Parlament, zlasti enakost spolov, zaščito invalidov, podnebne spremembe, razvoj podjetništva, spodbujanje povpraševanja po delu in zaščito revnih delavcev. Poleg tega želijo vse države članice strnjeno besedilo, da bi bilo bolj učinkovito.

Belgijsko predsedstvo lahko zato Svetu predlaga, da upošteva številne spremembe Parlamenta v uvodnih izjavah, zlasti kar zadeva upravljanje evropske strategije zaposlovanja in delno glede opredelitve ciljev, ki so jih določile same države članice v zvezi s kakovostjo dela in dostojnim delom z vidika povezave s produktivnostjo in spodbujanjem MSP in končno glede spola.

Poleg tega so potekale razprave – zlasti na zahtevo belgijske delegacije – v delovni skupini, oblikovani za opredelitev podciljev glede zaposlovanja, predvsem za določene ciljne skupine. Kot veste, so na koncu države članice zanemarile to možnost. Ker bo v smernice zelo težko vključiti količinsko opredeljene podcilje, lahko belgijsko predsedstvo predlaga, da se to vprašanje poveže z novim okvirom socialno-ekonomskega upravljanja, strategije EU 2020 in gospodarskega upravljanja.

Predsedstvo lahko torej predlaga Svetu, da mora zagotoviti učinkovito spremljanje smernic. V okviru tega spremljanja bi Svet EPSCO vsako leto sprejel priporočila za zaposlovanje za vsako državo in morda nato predlagal podcilje za vsako državo, odvisno od nacionalnih razmer.

Kot je Odbor za zaposlovanje (EMCO) že poudaril v svojem prispevku k strategiji EU 2020, se države članice poziva tudi k oblikovanju nacionalnih podciljev za ciljne skupine skladno z njihovimi nacionalnimi razmerami.

Za zaključek bi se rad zahvalil Parlamentu za njegovo delo na teh smernicah in mu zagotovil, da bo to delo upoštevano.

  László Andor, član Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, vem za omejeni čas, zato bom poskusil biti razmeroma jedrnat. Rad bi omenil nekaj točk glede postopka in tudi znatnih delov teh razprav, saj je to ključna razprava za sedanjost in prihodnost Evropske unije.

Spomladi smo bili res v naglici in dobro znano je, da je sama Komisija nastopila funkcijo z zamudo zaradi zapoznele ratifikacije Lizbonske pogodbe v mnogih državah. Nekatere dokumente je bilo treba izdelati v kratkih rokih, med njimi zlasti strategijo Evropa 2020. To je vplivalo tudi na urnik za smernice zaposlovanja in hitro je bilo treba delati na gospodarskem upravljanju.

Toda ta naglica je bila upravičena zaradi izzivov in cenim, da smo pri teh izzivih dobro sodelovali s poročevalcem in Parlamentom na splošno. Zdaj moram tudi jaz odgovoriti v naglici, vendar imam nekaj zelo pomembnih točk.

Najprej glede nekaj komentarjev, ki so zajemali primerjavo z lizbonsko strategijo. Imamo mnogo bolj strukturirane cilje in mnogo boljši predlog za upravljanje strategije, to pa nam vliva upanje, da bo uspeh zajamčen, v nasprotju z lizbonsko strategijo, ki je bile le delno uspešna. Nekatere kritike so upravičene, vendar ni res, da je bila do leta 2008 in finančne krize lizbonska strategija povsem neuspešna.

Nekaj dodatnih zadev: s smernicami zaposlovanja nameravamo povečati količino in kakovost delovnih mest. Količina je številčen cilj tudi v strategiji Evropa 2020 in mislim, da je to ambiciozen cilj glede na dejstvo, da smo zdaj na nizki ravni, brezposelnost pa je zelo visoka in poteka okrevanje brez delovnih mest. To se ne bliža. Je že tu.

Na žalost se število zaposlenih trenutno povečuje le v zelo maloštevilnih državah, toda dobra novica je, da je Nemčija ena izmed njih. Porast delovnih mest v Nemčiji nam zdaj vliva upanje, da bi to lahko trajalo in se razširilo na druge države. Dejstvo, da imamo boljši trend v središču evropskega gospodarstva, poudarja pomembnost kohezije.

Zadnji sem, ki bo zanikal pomembnost kohezijske politike, toda rad bi povedal, da če bi moral kohezijo povezati s celovitimi smernicami, bi jo raje umestil v gospodarske smernice in ne smernice zaposlovanja, saj v Evropi obstajajo razlike, vendar so te razlike veliko večje v smislu gospodarske uspešnosti med središčem in obrobjem kot pa v smislu stopenj brezposelnosti.

Toda kot vedno sem vesel, da z vami sodelujem pri vprašanjih kohezije in njene povezave s politikami zaposlovanja. Imamo ambiciozen cilj 75 %, toda to bi rad popravil, namreč 75 % se ne nanaša na vsako posamezno podskupino. Na primer, to ne pomeni, da bo tudi pri ženskah 75 % povprečje. To je številka, ki smo jo določili za moške in ženske skupaj. To je pomembno, ko države članice razvijajo lastne programe za zaposlovanje in za povezavo z glavno pobudo v naslednjih mesecih.

Opravljamo ambiciozno delo v zvezi s podskupinami, kot so mladi, in rad bi vas samo opozoril na dejstvo, da bomo naslednji teden uvedli pobudo „Mladi in mobilnost“. Tudi to je nedeljiv in pomemben del našega celotnega dela na področju zaposlovanja. Če pogledate vsebino dokumenta Mladi in mobilnost, boste videli, da se 50 % nanaša na izobraževanje in 50 % na zaposlovanje, kajti Komisija se zaveda pomena izzivov zaposlovanja za mlade v Evropi.

Še nekaj kratkih točk, ker nas čas priganja. Ne moremo obljubiti, da se bo zaposlovanje ohranilo v prav vsakem sektorju, na primer v omenjenem premogovništvu. Komisija se zaveda, da je pomembno ohraniti delovna mesta v panogah, ki beležijo upad. Razširili smo možnost vladnih subvencij na premogovništvo za naslednjih nekaj let, vendar ne v nedogled.

Moramo se pripraviti na spremembe in moramo dati prednost prehodu na zelena delovna mesta v prihodnosti. Zato se posvečamo zelenim delovnim mestom, da bi olajšali ta prehod in bolje predvideli, katera delovna mesta bodo spremljala to neizogibno strukturno spremembo v gospodarstvu, ter da bi ljudem pomagali bolje se pripraviti na različno strukturo v proizvodnji energije, avtomobilski industriji, kmetijstvu in tako naprej.

Povsem se strinjam s povedanim o revščini otrok. Ravno smo se uskladili z belgijskim in madžarskim predsedstvom, da bo eno izmed njiju podalo priporočilo, drugo pa dokončalo delo na novem priporočilu o revščini otrok, ki bo povsem usklajeno z našim delom za evropsko platformo.

Strinjam se tudi, da moramo gledati širše od ozkega sklopa instrumentov – orodij politik zaposlovanja –, ko je naš cilj povečati stopnje zaposlenosti in sčasoma doseči polno zaposlenost. Ne gre samo za delo v zvezi z znanjem in spretnostmi, čeprav je razvoj le-teh ključen. Sodelovati moramo v širših makroekonomskih razpravah – na primer, v razpravi o izhodnih strategijah – in zagotoviti moramo, da zgodnja opustitev podpornih ukrepov ne bo ogrozila oživitve in povratka k ustvarjanju delovnih mest v Evropi.

Vendar se bom vzdržal vseh poskusov zbližanja v tem smislu, ki bi postavili pod vprašaj strukturo ekonomske in monetarne unije ter novo vzpostavljene strukture gospodarskega upravljanja, kajti nekaj se moramo naučiti iz tega. Združiti moramo moči in to pomeni tudi tesnejše makroekonomsko usklajevanje. Bistvo je upoštevati brezposelnost, ki je eno od glavnih neravnovesij gospodarstva, ko se poskušamo spopasti s splošnimi neravnovesji v okviru novih struktur gospodarskega upravljanja.

Evropski socialni sklad bo še naprej glavni instrument za povečanje zaposlenosti, zlasti za izboljšanje kakovosti ponudbe, da bi brezposelnim pomagali vrniti se na delo, zagotovili nova delovna mesta, boljša in konkurenčnejša delovna mesta ter možno samozaposlitev. Sem v neposrednem stiku z oblastmi v Walesu, ki so mi z velikim zadovoljstvom pojasnile, kako ESS deluje v Walesu. Rad bi ohranil ESS v kohezijskem okviru, toda res je tudi, da moramo glede na izzive brezposelnosti in revščine temu skladu zagotoviti večjo prepoznavnost. Želim si videti večjo vlogo in vključenost Parlamenta v oblikovanje prihodnosti socialnega sklada in na primer novih predpisov za prihodnost.

Prepričan sem, da lahko na tem zelo dobro delamo skupaj. Lahko bi povedal kaj še o mnogih drugih vprašanjih, toda časa je zelo malo in imel sem dvostranske sestanke na stopnji odbora in razprave z mnogimi, ki ste tu prisotni.

Na koncu bi se rad zahvalil belgijskemu predsedstvu za sodelovanje, ki smo ga imeli z namestnikom predsednika vlade in z vsemi drugimi, ki so odgovorni za vprašanja zaposlovanja in socialne zadeve v belgijski vladi.

  Csaba Őry, poročevalec. – (HU) Gospod predsednik, gospodu Andorju bi rad povedal, da nismo ustvarili novih ciljev, temveč nove podcilje. To pomeni, da nismo poskušali dodati novih ciljev, temveč natančneje opredeliti obstoječe. Upam, da je to sprejemljivo v tej obliki. V zvezi z razpravo vidim, da se vsi strinjamo, da nas mora za to, da bi preživeli krizo in bili kos konkurenci iz svetovnih regij v vzponu, več delati več in bolje ter da pri doseganju tega cilja starejši, ženske, invalidi kot tudi nizkokvalificirani niso breme niti odgovornost, temveč priložnost in rezerva in vsekakor je treba politike prilagoditi v tem smislu. Bilo je tudi splošno soglasje in vesel sem, da so predstavniki belgijskega predsedstva to poudarili, namreč da je treba posebno pozornost posvetiti malim in srednje velikim podjetjem ter njihovemu davčnemu okolju, saj je to področje, kjer lahko nastanejo nova delovna mesta, in to številna. Jasno je, da se moramo osredotočiti na to področje.

Pomembno je, da smo razpravljali o novih oblikah zaposlovanja. Te obstajajo, tukaj so in pogosto zaradi njih pride do nesporazumov. Jasno je, da so potrebni boljši predpisi glede na to, kako Mednarodna organizacija dela opisuje pošteno delo ter glede na s tem povezana pričakovanja in zahteve. Podobno sem optimističen tudi glede tega, kar je povedal gospod Chastel, da ko imamo v mislih dobro upravljanje, mislimo tudi, da moramo spremljati in preverjati ter vse izmed nas šteti za odgovorne za to, ali lahko dejansko dosežemo tisto, o čemer smo se skupno dogovorili, obljubili in se odločili, da bomo storili.

Zato bi se rad vsem zahvalil za sodelovanje. Naše sodelovanje, med Komisijo, Svetom, kolegi poslanci in poročevalci v senci, je bilo zares odlično. Upam, da se bodo ta skupna prizadevanja na koncu odražala v resoluciji Sveta, njegovem sklepu in v vseh naknadnih posvetovalnih postopkih. Rad bi izpostavil, da če menite, da je potrebnih veliko sprememb, potem bi se morali vrniti k njim v skupnem posvetovanju. Mi smo v našem imenu in v imenu Evropskega parlamenta seveda pripravljeni na posvetovanje. Najlepša hvala za vaše sodelovanje in upam, da nam je uspelo narediti dobro delo.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod predsednik, jaz sem pravzaprav želel odgovoriti na govor gospoda Clarka, ki je trdil, da imamo v Evropski uniji marionetno sodišče. Ne strinjam se s to izjavo. Prepričan sem, da gospod Clark ni marionetni poslanec Evropskega parlamenta, bil je izvoljen, in menim, da bi moral ohraniti čut za dostojanstvo v tem parlamentu. Živimo v demokraciji, zato sodišča ne bi smeli opisovati kot marionete.

  Predsednik. – Hvala za pripombo. Gospod Clark ni tukaj, toda prepričan sem, da bo seznanjen z vašimi pripombami.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri (v sredo, 8. septembra 2010).

Pisne izjave (člen 149)

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Mednarodni denarni sklad je pred kratkim v svojem polletnem poročilu poudaril, da brezposelnost predstavlja največjo težavo, s katero se morajo spopadati napredna gospodarstva, in razmere bodo še nekaj let ostale enake.

Za mlade, ki stopajo na trg dela prvič, so razmere posebej težke: zadnji Eurostatovi podatki kažejo, da brezposelnost mladih narašča po celotni Evropi, deloma zaradi nedavne gospodarske in finančne krize. Aprila je Komisija predložila „celovite smernice Evropa 2020“, ki opredeljujejo okvir za novo strategijo in predlagajo reforme, ki jih morajo izvesti države članice.

Kar zadeva poročilo, o katerem danes razpravljamo in ki obravnava del celovitih smernic, ki se nanaša na zaposlovanje, se zlasti strinjam s trditvijo, da je treba številne smernice omejiti, da bi dosegli večjo osredotočenost na evropske ukrepe v boju proti naraščajoči brezposelnosti.

Ob tej priložnosti bi rad poudaril, kako pomembne so naložbe v človeški kapital: spodbujati moramo naložbe v človeške vire in dati prednost vseživljenjskemu poklicnemu usposabljanju, obenem pa zagotoviti pobude za inovacije v malih in srednje velikih podjetjih, ki so gonilna sila evropskega gospodarstva.

  Vilija Blinkevièiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Zaradi gospodarske in finančne krize bodo razmere na evropskem trgu dela v naslednjih letih še naprej zelo napete. Glede na te okoliščine mora biti boj proti brezposelnosti ena od najpomembnejših nalog politike EU in držav članic, zato se mora to bolje odražati v smernicah, ki jih predlaga Komisija.

Rad bi poudaril, da se na splošno v teh smernicah zaposlovanja premalo pozornosti posveča politiki enakosti spolov in spodbujanju podjetništva žensk. Če zares želimo zmanjšati tveganje za revščino v Evropi, moramo opredeliti zavezujoče cilje, da bomo lahko odpravili spolne stereotipe, obstoječo diskriminacijo na trgu dela in strukturne vzroke, zaradi katerih prejemajo moški in ženske različno plačo, kot tudi ovire, ki ženskam preprečujejo opravljanje določenih poklicev in omejujejo njihove možnosti ustanavljanja podjetij.

Smernice prav tako ne spodbujajo cilja zmanjšanja nezakonitega dela in sive ekonomije, saj v teh težkih časih ljudje v mnogih državah delajo nezakonito, ker preprosto ne najdejo drugega načina za izhod iz obstoječih razmer. Smernice ne spodbujajo nobenih ambicioznih ciljev za boj proti revščini, v boju proti revščini pa je treba uvesti ukrepe politike zaposlovanja in izobraževanja, namenjene najranljivejšim skupinam, ki se srečujejo z izjemno revščino, na primer, materam samohranilkam, starejšim, ki prejemajo nizke pokojnine, in invalidom.

Zato pozivam države članice in Komisijo, naj stremijo k čim večjemu izvajanju ciljev smernic, sicer Evropa ne bo dosegla rezultatov, ki so v smernicah opredeljeni.

  Martin Kastler (PPE), v pisni obliki. – (DE) Pozdravljam poročilo o smernicah za politike zaposlovanja držav članic, ki ga je pripravil gospod Őry. Zakaj? V tem poročilu je Evropski parlament zelo jasno navedel, kaj lahko Evropejci pričakujemo na področju dela in zaposlovanja v prihodnjih letih. Poleg vprašanj migracije in demografskih sprememb je potencial za zaposlovanje v Evropi na področju tako imenovanega „zelenega gospodarstva“ zelo pomembno vprašanje. Ta potencial lahko uspešno izkoristimo samo, če je na voljo dovolj kvalificiranih delovnih mest. To ponuja edinstveno priložnost predvsem ženskam na vodstvenih položajih. Moški in ženske imajo enake možnosti na tem dinamičnem in razmeroma novem področju posla, kar je včasih težje doseči na drugih področjih. Treba je zagotoviti možnost uskladitve poklicnega in družinskega življenja, na primer z ustvarjanjem družinam prijaznih delovnih mest in zagotavljanjem ustanov za varstvo otrok. Omogočiti je treba posamezne modele delovnega časa kot tudi delo za polovični delovni čas, zlasti za tiste na vodstvenih položajih. Na žalost to še ni mogoče povsod na evropskem trgu dela.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Kot je zjutraj dejal gospod Daul, potrebujemo več Evrope. Več Evrope ne pomeni večjega poseganja v dejavnosti naših državljanov ali držav članic. Pomeni, da postanemo učinkovitejši in spretnejši kot Unija. Celovite smernice bodo v veliki meri prispevale k temu razumevanju.

Stopnje brezposelnosti so najvišje v zadnjih desetih letih, brezposelnost mladih pa je zaskrbljujoča. Ta tveganja ogrožajo poskuse obnovitve gospodarske rasti v bližnji prihodnosti.

Obenem bi morale vse morebitne rešitve zajemati kakovostno razsežnost. Predsednik Barroso je danes omenil štiri milijone prostih delovnih mest. Za ta delovna mesta je večinoma potrebna usposobljena delovna sila. Komisijo pozivam, da nemudoma uvede predlagani evropski sistem spremljanja prostih delovnih mest, ki bo zajemal tudi evropski delovni potni list.

Toda najbolj neodložljiv izziv je zagotoviti kakovostno izobrazbo mladih, ki se bolj ujema s praktičnimi potrebami trgov dela. Izobraževalni programi bi morali biti preoblikovani s tem ciljem v mislih, države članice pa se morajo zavezati k zmanjšanju stopenj osipa v šolah.

Cilj celotne Evrope bi moral biti zagotoviti naši celini kvalificirano delovno silo.

Končno pa potrebujemo odločnost in pogum, da drastično zmanjšamo upravne in netarifne ovire za MSP.

  Ádám Kósa (PPE), v pisni obliki. – (HU) Kolega poslanec Csaba Őry je opravil odlično delo, za katerega si zasluži le pohvalo. Kot poslanec Evropskega parlamenta in obenem invalid sem prepričan, da brez njegovega dela in odprtosti Evropska ljudska stranka, največja politična skupina v Evropi, ne bi podprla vključenosti invalidov v delo Evropskega parlamenta v tolikšni meri kot zdaj. Nov pristop gospoda Őryja in njegova osredotočenost na poenostavitev lahko prineseta trajne rezultate tako pri izbiri ustreznih tem kot pri njihovem ustreznem izvajanju. Kolega poslanec pa ni le učinkovito izbral svoje glavne teme, temveč je zaradi njegovih strokovnih prizadevanj na področju usklajevanja cilje Evropskega parlamenta in Evropske ljudske stranke mogoče v večji meri doseči z natančnejšim usklajevanjem očitnih vmesnikov. Najpomembnejši med temi cilji je vlaganje v ljudi kot kapital. Potrebujemo vse večje število trajnostnih delovnih mest. Menim, da je poleg ustvarjanja kakovostnih delovnih mest tudi iskanje zaposlitve za invalide ključen cilj, saj njihova stopnja brezposelnosti znaša med 60 in 70 %, v nekaterih državah članicah pa celo preko 90 %. Poleg inovacij in zelenih delovnih mest mora Evropa zagotoviti delo tudi skupinam, ki jih je težko usposobiti. To lahko privede celo do ponovne obravnave globalizacije s primerjanjem izkoriščanja socialno prikrajšanih delavcev, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, in nelojalnih nižanj cen ob vse večji brezposelnosti invalidov.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Gospodarstvo EU se počasi obnavlja po krizi, ki se je začela leta 2008. Stopnja zaposlenosti v večini držav članic EU pa je še vedno zaskrbljujoče nizka – nižja kot pred krizo. Mladi so ena od socialnih skupin, ki jo je najbolj prizadelo povečanje brezposelnosti med gospodarsko krizo. Od leta 2008 se je število mladih brezposelnih dramatično povečalo in trenutno je v mnogih državah članicah stopnja brezposelnosti med mladimi, starimi od 15 do 25 let, višja kot skupna brezposelnost. Ti podatki so zaskrbljujoči, zlasti če upoštevamo pojav starajoče se družbe v Evropski uniji, kar pomeni, da število ljudi produktivne starosti upada v primerjavi s številom upokojencev. Zato je zlasti pomembno pomagati mladim do prvega delovnega mesta in stabilne zaposlitve. Poročilo o smernicah za politike zaposlovanja za Evropo 2020 je koristen korak v smeri izboljšanja razmer mladih na trgu dela. Toda da bi zagotovili občutno izboljšanje, moramo uvesti dodatne ukrepe na ravni držav članic. Poseben poudarek je treba nameniti podpori mladim pri iskanju prve zaposlitve in boju proti brezposelnosti med diplomanti. Zagotavljanje kvalificirane delovne sile z znanjem in veščinami, ki so potrebni na trgu, in priprava diplomantov na vstop na trg dela sta le dve od nalog, ki jih je treba obravnavati na ravni izobraževalnih ustanov.

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Ustvarjanje novih delovnih mest v Evropski uniji je odvisno tudi od popolne deregulacije trga dela. Kot poslanci Evropskega parlamenta smo dolžni ukrepati v tej smeri. Pozovimo tiste države članice, ki imajo še vedno omejitve prostega pretoka delovne sile iz določenih držav članic, da ukrepajo v zvezi s tem. Pozovimo vse države članice, Evropsko komisijo in Svet, da sprejmejo ukrepe, potrebne za večjo prožnost trga dela, saj je zdaj preveč razdrobljen zaradi preštevilnih nacionalnih omejitev. Če trg dela ne bo bolj prožen, se bo kasneje in težje prilagodil gospodarskemu ciklusu, to pa bo ljudem prineslo veliko večje izgube.

14. Predstavitev stališča Sveta o predlogu splošnega proračuna - proračunsko leto 2011

  Predsednik. – Naslednja točka je predstavitev stališča Sveta o predlogu splošnega proračuna za proračunsko leto 2011. To zajema vrsto izjav. Postopka „catch-the-eye“ ni.

Rad bi se opravičil kolegom, ki so kar nekaj časa čakali na to točko. To popoldne je bilo nekaj zelo dolgih govorov.

  Melchior Wathelet, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v čast mi je biti tu v Parlamentu. Res je, da ta dvorana pooseblja evropski konstrukt, zato danes nekoliko čustveno prevzemam besedo o tako pomembni temi, kot je priprava proračuna za leto 2011; še toliko bolj, ker je to povsem nov postopek, v katerem ima Parlament očitno večjo vlogo. Skupaj bomo torej začeli postopek, opredeljen v Lizbonski pogodbi za pripravo proračuna za leto 2011. Zato je zame še toliko pomembnejše, da sem danes tukaj in imam ta govor v tem parlamentu.

Rad bi ponovil, da smo v okviru tega sodelovanja in razprav, ki jih moramo imeti skladno z novim postopkom, opredeljenim v Lizbonski pogodbi, imeli precej dobrih prvih stikov. Prvi tristranski pogovori so potekali kar dobro in to je dobra napoved za prihodnost.

Svet se zaveda, da Parlament obžaluje pomanjkanje politične razprave med pripravami in oblikovanjem stališča Sveta. Res je, da se je delo odvijalo v okviru Odbora za proračun, toda moram poudariti, da se je odvijalo v okviru političnih smernic, ki jih je zelo jasno opredelil Svet za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN) 16. marca 2010, in samo zaradi skladnosti s prvim protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov je Svet uradno sprejel svoje stališče v pisnem postopku 12. avgusta letos. Torej to nima nič s političnim obsegom stališča Sveta. Proračunski postopek za leto 2011 je za vse nas prvi, z novimi pravili, in, kot kaže, se bomo morali iz njega v prihodnosti kaj naučiti.

Svet je očitno pripravil ta proračun na podlagi številnih načel: potrebe po spoštovanju finančne perspektive 2007–2013 in zagotovitve dobrega finančnega poslovodenja ter – in to je drugo pomembno načelo – potrebe po zagotovitvi zadostnih marž, da bo mogoče povzeti različna politična stališča Evropske unije ter jih narediti realna in verodostojna.

Priprava tega proračuna bi morala biti ponovno umeščena v okvir preudarne proračunske politike, ki je bila potrebna v vseh državah članicah Evropske unije. Leto 2009 je bilo posebno težko in ta preudarna proračunska politika se mora odražati tudi v proračunu za leto 2011.

Če dovolite, bi rad šel podrobneje skozi različne smernice za proračun za leto 2011 in nato skozi nekaj postavk, ki jih je po mojem mnenju danes treba poudariti.

Predlagamo proračun v višini 142 milijard EUR odobrenih sredstev za prevzem obveznosti; to predstavlja 788 milijonov EUR manj, kot predlaga Komisija. Kar zadeva odobritve plačil, jih je Svet prilagodil za 3,6 milijarde EUR, kar je 2,8 % manj, kot predlaga Komisija v svojem predlogu.

V tem okviru je Svet upošteval tudi navedbe Komisije glede plačil za programe kohezijske politike v letu 2007 in 2013 ter predvsem najnovejše informacije o začetni in nadaljnji dinamiki, predvideni za večje projekte. Kot smo dejansko videli, se številni izvajajo z zamudo.

Dovolite, da poudarim še, da so se po zmanjšanju, ki ga je uvedel Svet, skupne odobritve plačil vseeno znatno povečale, in sicer za 2,91 % v primerjavi z letom 2010. To je skoraj 1 % več od ničelne rasti oziroma ciljne inflacije, določene v večletnem finančnem okviru.

Rad bi vas opozoril tudi na metodologijo, ki jo je sprejel Svet in ki je povsem usklajena z zadnjimi proračunskimi ocenami; skupne odobritve za prevzem obveznosti in odobritve plačil se očitno povečujejo, tako v absolutnem znesku kot v odstotku.

Ne nameravam govoriti o vseh elementih proračuna po posameznih postavkah. Rad bi vas samo opomnil, da je pod postavko 1A, kot vemo, politika o mladih, ki je prednostna naloga za Parlament. Bila je v vseh dokumentih Parlamenta. Res je, da malce zaostajamo za predlogom Komisije, toda ti proračuni so nedvomno še vedno višji kot leta 2010.

Kar zadeva postavko 1B, so bili vsi zneski, vneseni v ta proračun, dejansko določeni na podlagi obstoječega izvrševanja, ob skrbnem upoštevanju zdajšnjega izvrševanja.

Ne pozabimo, da si pod postavko 4 Svet zelo prizadeva ohraniti možnost Evropske unije, da se učinkovito odzove na politične, gospodarske in socialne izzive, zlasti na mednarodni ravni, in dobro vemo, da se lahko pojavijo nove proračunske zahteve med obstoječim proračunskim postopkom.

Poudariti bi moral tudi, da pod postavko 5 očitno nismo spremenili zahtev Evropskega parlamenta, kar zadeva njegov administrativni proračun, vendar se nam zdi, da je za vsako našo ustanovo pomembno, da se potrudi ostati v finančnem okviru in se držati našega obstoječega načrta.

Za konec naj povem, da se mi zdi zelo pomembno, da ste sodelovali v tej predstavitvi, da je ključna današnja prisotnost Sveta in da je bilo ključno, da smo vam predstavili svoje razmišljanje v okviru priprave proračuna. Jasno mi je, da se lahko dojemanje Parlamenta razlikuje od stališča Sveta, toda pričakujem, da bodo pogajanja s Parlamentom konstruktivna in plodna, in zahvaljujem se Komisiji za njeno podporo med postopkom, ki bo, kot kaže, poln izzivov.

Moj govor ne bi bil popoln brez omembe proračunskega pregleda, ki ga bo Komisija objavila konec tega meseca. Dejansko bodo prednostne naloge proračuna za leto 2011, zlasti strategija EU 2020, prednostne naloge za prihodnja leta. S tem v mislih morata Svet in Parlament od zdaj naprej podrobneje pregledovati prihodnjo zgradbo evropskega proračuna in način njegovega financiranja. Lahko vam zagotovim, da bo belgijsko predsedstvo poskrbelo, da Svet veliko pozornost nameni proračunskemu pregledu.

Za konec naj se vrnem na proračun za leto 2011 in vam zagotovim, da bo belgijsko predsedstvo storilo vse, kar je v njegovi moči, da premaga ovire na poti do tega proračuna, ki bo prvi, o katerem se bomo dogovarjali skladno z Lizbonsko pogodbo. Resnično upam, da bomo uspeli dokazati, da bo ta razvoj v smislu postopka uspešen. Svet bo naredil vse, da bo proračun koristil čim večjemu številu evropskih državljanov, namreč davkoplačevalcev, ki na koncu prispevajo sredstva v naš proračun.

  Janusz Lewandowski, član Komisije. – Gospod predsednik, z obravnavo Sveta smo zdaj v odločilni fazi letnega postopka, vendar to nikakor ni rutinski postopek, saj nas prvič obvezuje Lizbonska pogodba in bliža se vroča proračunska sezona.

Na zadnjih tristranskih pogovorih se nismo veliko dogovorili, malo kaj se je premaknilo, toda dogovorili smo se vsaj o datumih in načinih delovanja spravnega odbora v letu 2010. Zdaj je koledar določen, obravnava Sveta je končana, Parlament mora sprejeti stališče do 20. oktobra in Komisija bo še naprej pozorno spremljala porajajoča se stališča in občutljivost obeh vej proračunskega organa.

Toda poleg proračuna – in to je zelo pomembno – imamo na dnevnem redu še vedno celoten sveženj prilagoditev Lizbonski pogodbi. Zato je za dogovor potrebna resnično dobra volja obeh strani, kajti tokrat bo na pogajalski mizi za november široka paleta težavnih zadev, ki jih bo treba rešiti, zato bo novembrsko usklajevanje večrazsežnostno.

S stališča vsebine so tu, kot je omenil minister, zmanjšanja plačil za 3,6 milijarde EUR. Ko je Komisija predstavila predlog proračuna, se je povsem zavedala omejitev in varčevanja v državah članicah ter obsega naših odgovornosti, zato smo sestavili proračun, ki je 4 milijarde EUR nižji od zgornje meje po finančni perspektivi, poleg tega pa smo vsa povečanja usmerili na postavko 1. To prispeva k rasti in delovnim mestom ter se mora šteti kot majhni protikrizni svežnji, dodeljeni lokalno ali sektorsko.

Predstavlja 96 % povečanj, ki so združena pod postavko 1, kot merilo naše odgovornosti. Povsem običajno je, da kohezija po počasnem začetku nadaljuje s potovalno hitrostjo sredi finančne perspektive.

Kar zadeva obveznosti, pozdravljamo dejstvo, da Svet ne bo zmanjšal odhodkov iz poslovanja, temveč tudi predpristopne programe, kar bi lahko bil signal državam kandidatkam in bi izzvalo ukrep za ponovno sprožitev programskega postopka in pregled dodelitve sredstev med državami.

Majhna opomba glede uprave: Pri tem vprašanju bom zelo oster in ne bom preveč priljubljen pri svojih kolegih. Toda zmanjšale so se tako imenovane vrstice za upravno podporo in glavna žrtev je postavka 4. Gre za upravljanje programov, vključno z nujnimi odzivi na naravne katastrofe, kar postaja dejanski izziv za Evropsko unijo.

Evropska unija se je prva zelo hitro odzvala na katastrofo v Pakistanu. Kar zadeva humanitarno pomoč in rezerve za nujno pomoč, sem ta postopek sprožil prejšnji teden, toda tu je potrebno upravljanje. Gre za upravljanje upravnih vrstic za operativne programe.

Drugo področje, kjer so bila sredstva zmanjšana, je povečanje raziskovalnih izvajalskih agencij, ki se postopno uvajajo, raziskovalne izvajalske agencije pa upravljajo sedmi okvirni program, ki bo v letu 2010 obsežnejši za 1 milijardo EUR ter bi moral in bo narasel za 1 milijardo EUR v letu 2011.

Kar zadeva zaključke, bi prosil obe veji proračunskega organa, da skrbno upoštevata pomisleke, ki so bili izraženi na pogajanjih o končnem večdimenzionalnem sporazumu, in ne le podatke za leto 2011.

Kot vedno smo v Komisiji pripravljeni delovati kot pošten agent, ki si kot posrednik prizadeva odigrati konstruktivno vlogo, da se doseže dober zaključek za leto 2011.

  Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, poročevalka. – (PL) Gospe in gospodje, proračun za leto 2011 ni le prvi proračun, ki bo uveden skladno z Lizbonsko pogodbo, kot sta pravilno navedla prejšnja govornika, temveč bo tudi prvi proračun, ki se bo uporabljal kot temelj ukrepanja ob novih političnih zamislih, ki jih uvaja ta pogodba. Je tudi peti proračun, ki bo pripravljen na podlagi večletnega finančnega okvira za 2007–2013, in ker je peti, bi morali že veliko vedeti o njegovih prednostih in pomanjkljivostih.

Cenim prizadevanja belgijskega predsedstva, da ga pripravi za obravnavo v Svetu, toda zelo me skrbi, da je kar sedem držav članic glasovalo proti obravnavi Sveta. Včasih imam neustavljiv in neprijeten občutek, da ko finančni ministri določenih držav članic pogledajo svoje nacionalne proračune in vidijo postavko „prispevek v proračun Evropske unije“, začnejo razmišljati, kako bi to lahko zmanjšali ali se tega celo rešili, ne pomislijo pa na to, kaj se dejansko zgodi s tem prispevkom ali za kaj se uporabi, niti ne pomislijo o posledicah takšnega zmanjšanja in o njih ne želijo razpravljati. Žal mi je, da ta razprava ne poteka, in mislim, da je manjkala takrat, ko se je Svet sestal za glasovanje o predlogu. Menim tudi, da pojasnjevalne pripombe v predlogu Sveta ne vsebujejo dovolj podrobnosti. Zakaj točno so bile nekatere proračunske postavke zmanjšane, druge pa ne? Zakaj so bile zmanjšane za določeni znesek, nič več in nič manj? Upam, da bomo na naslednji stopnji našega dela lahko natančnejši in bomo odpravili pomanjkanje podrobnosti. Toliko večja je naša obveznost, da zagotovimo podrobnost in natančnost nadaljnjega procesa oblikovanja proračuna za leto 2011 ter temeljito in odgovorno razmislimo o vsaki proračunski postavki, kar pomeni, da ne razmišljamo zgolj o odstotkih, temveč tudi o tem, kaj je pomembno, za kaj želimo porabiti več in kaj želimo žrtvovati, da bi prihranili.

Rada bi poudarila prednostno nalogo Evropskega parlamenta, ki ni več presenečenje za nikogar in ni edina prednostna naloga. Gre za prednostno nalogo, povezano z mladimi, mobilnostjo in izobrazbo. Če Svet predlaga zmanjšanje v višini 25 milijonov EUR pod glavno proračunsko vrstico za to prednostno nalogo, tj. pod vrstico, povezano z vseživljenjskim učenjem, je tu težko govoriti o dialogu. Upam pa, da se bomo vrnili k resnemu dialogu v usklajevalnem postopku, ker tako jasno izražamo svoje prednostne naloge, da bi jih lahko uporabili bolje, namesto da predlagamo takšna zmanjšanja. V Evropskem parlamentu se zdaj pripravljamo za obravnavo. Smo že na zelo napredni stopnji in upam, da bo našo obravnavo Odbor za proračun sprejel do konca meseca in da bomo na plenarnem zasedanju v začetku oktobra pokazali, da lahko sprejmemo dober in konstruktiven proračun skladno z določbami Lizbonske pogodbe. Računam na dobro sodelovanje, tako z belgijskim predsedstvom kot s Komisijo.

  Helga Trüpel, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, gospod Wathelet, komisar Lewandowski, gospe in gospodje, dobro se zavedam – kot verjetno vsi evropski državljani in upam, da tudi politiki –, da živimo v časih politik varčevanja in da se ne moremo izogniti politikam za nujno zmanjšanje dolga v državah članicah.

Mislim, da se je ključno boriti za uravnotežene proračune. Konec koncev gre za vprašanje medgeneracijske enakosti in možnost, da bomo lahko še ustvarjali prave politike v naslednjih letih in desetletjih. Sicer bi bili prisiljeni ves naš denar nameniti za plačevanje obresti in bi se tako politično zadušili.

Evropska unija seveda ni izvzeta iz razmer, ki vladajo v državah članicah. Vendar bi rada omenila naslednje v razmislek, zakaj tudi mi nismo v enakem položaju. Evropska unija ni ustvarila nobenih dolgov, ker naša pravila tega ne dovoljujejo. Poleg tega je Evropska unija – in to so hotele države članice – z Lizbonsko pogodbo pridobila nove naloge na področju energetske politike, zunanje politike in drugih področjih, ki jih je ravno tako treba izvajati. Seveda se moramo postaviti v položaj, ko lahko ustrezno izvedemo te nove naloge, ki nam jih nalaga pogodba.

Kot poročevalka za proračun za Parlament in druge institucije moram reči, da še vedno nismo našli pravega ravnotežja med novimi nalogami in odgovorno proračunsko politiko, vključno s politiko varčevanja. Svet je zavrnil vsa nova upravna stališča, čeprav ne za Evropski svet in Parlament, temveč za druge, večinoma manjše institucije, kot so evropski nadzornik za varstvo podatkov, Računsko sodišče in Sodišče Evropskih skupnosti. To se mi zdi nepošteno in nepravično. Zlasti manjšim institucijam, kot je evropski nadzornik za varstvo podatkov, za katere želimo, da bi lahko delovale, mora biti omogočeno, da opravljajo svoje delo. Če želimo, da Računsko sodišče izvaja ustrezen nadzor, mora biti njegovim uradnikom omogočeno potovanje in izvajanje pregledov. Za to potrebujejo več osebja. Verjamem, da je iskanje pravega ravnovesja politična naloga in tudi pomembno sporočilo državam članicam in našim državljanom.

Nekaj drugega, o čemer nisem prepričana, so stroški širitve. Svet je sredstva zmanjšal. Toda datum pristopa ostaja enak. Prosim, pojasnite, kako naj to deluje.

Naslednja težava je povečanje plač za 1,85 %. Res je, da še nimamo sodbe sodišča. Toda če želimo izdelati trden proračunski načrt, se moramo vsekakor vsaj pripraviti na to možnost. Z okoljskega stališča vsekakor obstajajo priložnosti za prihranek, namreč obsežni projekt ITER, ki zajema reaktor za jedrsko fuzijo. Morda bi morali imeti političen pogum za prepir o takšnih stroških.

  Jutta Haug, poročevalka mnenja Odbora za proračun. – (DE) Gospod predsednik, gospod Wathelet, komisar, gospe in gospodje, naša poročevalca sta že podala oceno stališča Sveta, zdaj pa sem jaz na vrsti, da spregovorim v imenu Odbora. Na začetku bi rada povedala, da sem prepričana, da se bo belgijsko predsedstvo odrezalo tako dobro, kot se le lahko. Toda svoje delo lahko opravi samo tako dobro, kot mu to omogoča Svet kot celota. Žal moramo priznati, da je v tem pogledu rezultat slab. Svet je kot ponavadi – in ne spomnim se, da bi bilo kdaj drugače – z vnemo črtal in izločeval dele predloga, ki ga je pripravila Komisija, tako v zvezi z obveznostmi kot plačili. To je počel vsepovsod kar naključno – in tudi to je običajen postopek. Ni pogledal, kje bi to lahko imelo smisel in kje ne. Rezultat je več kot 780 milijonov EUR manj obveznosti in 3,6 milijarde EUR manj plačil.

Če pogledamo, na koga to v večji meri vpliva, ugotovimo, da so to ponovno decentralizirane agencije. Te agencije smo ustanovili skupaj na podlagi zakonodaje. Sodelovala sta tako Parlament kot Svet, sicer ne bi imeli agencij. Toda če jim ne zagotovimo sredstev, ki jih potrebujejo ravno za naloge, ki smo jim jih naložili, bi jih morali zapreti. Sicer je vsak evro, ki jim ga damo, vržen proč.

Enako velja za izvajalske agencije. Komisija je to že omenila. Če izvajalske agencije, ki naj bi izvajale večletne programe, opredeljene z zakonom, pustimo brez sredstev, so ti programi končani. Ali to res želimo?

Nekateri v Svetu imajo pobožne govore o tem, kako si mora Evropa bolj prizadevati, da bi bila ali postala konkurenčna. Toda v proračunskem postopku se klestijo ravno tisti deli proračuna, ki so namenjeni spodbujanju rasti in konkurenčnosti, z drugimi besedami, kategorija Ia.

Podoben je vpliv na zneske v zvezi s strukturno politiko. Tam, kjer zdaj obstajajo dejanske zahteve regij po sredstvih, so se sredstva zmanjšala za 1 milijardo EUR. Tega nikakor ne moremo šteti za logično, še manj pa je modro.

Res bi radi, da tisti, ki imajo politično odgovornost, natančneje pogledajo vsebino našega proračuna – vsebino! – in naj imajo pri tem v mislih Evropo in njeno dodano vrednost za državljane. Zatem bodo v nas zares našli primernega partnerja za razpravo.

  Melchior Wathelet, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, rad bi samo odgovoril na številna zastavljena vprašanja.

Prvič, kar zadeva dejstvo, da ni bilo mogoče razpravljati o vseh proračunskih vrsticah, ki jih je predlagal Svet, predvidevam, da bodo te razprave še potekale. Mislim, da so te razprave nujne in da se moramo pogovoriti o prednostnih nalogah v okviru proračuna za leto 2011. Doseči sporazum v Svetu dejansko ni bilo preprosto. Naj zadostuje, da povem, da na ravni Sveta glasovanje o tej temi ni bilo samoumevno. Toda tako je tudi zaradi proračunskih razmer v posameznih državah. Časi so težki.

Kljub temu bi vas rad spomnil, da se je kljub težkim razmeram, težavam, ki jih imamo doma, evropski proračun povečal glede na leto 2010, in sicer za 2,91 %. Na koncu naj povem, da so nekateri hoteli več, vendar je to vseeno znatno povečanje glede na leto 2010.

Gospa Haug je prej postavila vprašanje glede postavke 1B. Naj vas samo opomnim, da se je ta postavka povečala za 14 % v primerjavi z letom 2010. Zato ni točno, če rečemo, da Svet ne upošteva posebnih okoliščin glede postavke 1B, ko pa se je povečala za 14 % v primerjavi z letom 2010. Mislim, da se je ozaveščenost Sveta povečala, kar morda ni bilo opisano ali komentirano v zadostni meri.

Poročevalcu o proračunu za leto 2011 bi rad rekel tudi, da sem v svojem govoru tukaj želel opozoriti tudi na delo, ki ga opravlja Parlament; omenili ste postavko 1A v proračunu, ki ji je Parlament želel dati prednost. V svojem govoru sem želel poudariti, da je Svet upošteval in si prizadeval skozi svoje delo pokazati, da je odprt za razpravo, zlasti glede politike o mladih. Seveda je bila začeta razprava o tej politiki, saj jo je Parlament jasno označil za eno od svojih prednostnih nalog.

Naj vas opomnim tudi, da kar zadeva postavko 5 in institucionalni vidik kot tak, drži, da se morajo vse institucije potruditi, toda ravno tako drži, da se v okviru proračuna, ki ga je predstavil Svet, nismo dotaknili proračuna Parlamenta. Mislim pa, da je za vsako institucijo pomembno, da varčuje, in da moramo vsi biti za zgled, če lahko tako rečem, v tem težkem letu s proračunskega vidika.

Ob koncu bomo nedvomno imeli še več plodnih sestankov in razprav v prihajajočih tednih. Upam, da bodo dovolj plodni, da bomo dosegli sporazum o proračunu za leto 2011, in rad bi vas zgolj opozoril na to, da to ne bo preprost proračun, ker moramo uporabiti nov postopek, saj je treba izvesti vse te nove politike – kot ste rekli – in tudi zato ne moremo zanemariti težkih finančnih in proračunskih razmer v naših državah članicah, ki morajo izpolniti vsaka svoje proračunske cilje.

Upam tudi, da bomo s tem, ko se zavedamo vseh teh težav, izzivov in omejitev, skupaj sestavili proračun za leto 2011, ki bo sprejemljiv za vse, in da bomo skupaj pokazali, da je mogoče ta novi postopek v Lizbonski pogodbi uspešno zaključiti, s čimer mislim sprejetje proračuna za leto 2011.

  Predsednik. – S tem se točka zaključi.

15. Čas za vprašanja (vprašanja Komisiji)

  Predsednik. – Naslednja točka je čas za vprašanja (B7-0454/2010).

Na Komisijo so bila naslovljena naslednja vprašanja. Že vnaprej se opravičujem. Naj ponovim, da smo sicer pozni, vendar bomo morali to zaključiti do 20.30. Pričakujem, da bomo najprej obravnavali prednostna vprašanja in začeli z vprašanjem, ki je predložil gospod Paleckis, nato gospod Aylward, gospa McGuinness in nato z vprašanji gospodu Andorju, gospodu Piebalgsu in gospe Hedegaard. Morda vsaj eno, vsak le eno vprašanje. Žal mi je.

Prvi del

  Gay Mitchell (PPE). – Gospod predsednik, po dnevnem redu, ki ga imam pred seboj, bi se moral čas za vprašanja začeti ob 7. uri. Ali naj to razumem tako, da moje vprašanje komisarju za razvoj ne bo prišlo na vrsto?

  Predsednik. – Morda bomo prišli do tja. Ko sem pred eno uro začel predsedovati, smo že imeli eno uro zamude, zdaj pa zamujamo pol ure. Zadeve skušam pospešiti in upam, da bomo prišli do vašega vprašnja, vendar pa je za komisarja na drugem mestu in to je vse, kar pravim.

  Predsednik. – Vprašanje 16 predložil Justas Vincas Paleckis (H-0356/10)

Zadeva: Zakonodaja o ravnanju z radioaktivni odpadki in njihovem skladiščenju

Čeprav ima 15 od 27 držav članic Evropske unije jedrske elektrarne, trenutno poteka le malo projektov za postavitev dolgoročnih odlagališč radioaktivnih odpadkov. Čeprav EU priznava, da struktura za oskrbo z energijo spada pod pristojnosti držav članic, hkrati ustvarja najnaprednejši pravni okvir za jedrsko varnost, zaščito in ravnanje z jedrskimi odpadki. Ta ureditev temelji na pogodbi Euratom, v skladu s katero EU uvaja in ureja osnovne varnostne standarde.

Vemo, da bo Komisija v drugi polovici leta 2010 predlagala evropski zakonodajni akt o ravnanju z radioaktivnimi odpadki . Trenutno potekajo javna posvetovanja o takšnem zakonodajnem predlogu.

V kateri fazi je to posvetovanje in kakšni rezultati so bili doseženi? Kakšne konkretne okoljske zahteve si bo ta direktiva prizadevala vzpostaviti? Ali bodo za države, ki so že zaprle svoje jedrske elektrarne in ki so se odločile za različne metode ravnanja z odpadki, veljale drugačne zahteve – da naj zgradijo svoja odlagališča ali poplačajo dobavitelje v skladu z obstoječimi sporazumi?

  Karel De Gucht, član Komisije. – To je vprašanje, ki ga prevzemam od komisarja Oettingerja in njegov odgovor je naslednji.

Javno posvetovanje, objavljeno na spletni strani Your voice in Europe („Vaš glas v Evropi“), se je izvajalo med 31. marcem 2010 in 31. majem 2010. Skupaj smo prejeli 510 odzivov. Poleg tega pa so številne zainteresirane strani poslale pisne pripombe na javno posvetovanje v obliki elektronske pošte, pisem ali poročil. Na splošno je velika večina evropskih državljanov podprla zavezujočo zakonodajo Skupnosti, od katere si lahko obetamo izboljšave v zvezi z varnostjo, pravno gotovostjo, vključevanjem javnosti in s sprejemanjem odločitev na nacionalni ravni. To poročilo bo vsak čas objavljeno na spletni strani Komisije.

Zakonodajni predlog bi temeljil na Polglavju 3 Pogodbe Euratom, ki obravnava varovanje zdravja in zaščito. Njegov cilj bi bil vzpostaviti okvir Skupnosti za države članice za zagotavljanje varnega in trajnostnega ravnanja z izrabljenimi gorivi in radioaktivnimi odpadki za vse vrste odpadkov in na vseh stopnjah, od proizvodnje do odstranjevanja, s čimer bi se izognili nepotrebnim bremenom za prihodnje generacije.

Ker tehnična presoja še poteka, je še prezgodaj za opisovanje, kakšne bodo okoljske zahteve. Vse države članice bi bile še naprej dogovorne za ravnanje s svojimi izrabljenimi gorivi in radioaktivnimi odpadki.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Hvala za vaš odgovor, vendar je bil precej splošen in ne preveč natančen, in menim, da bi morala Evropska unija še povečati okoljske zahteve na tem področju. Čeprav razumem, da zadevnega komisarja ni tukaj, bi vendarle rad vprašal, kako namerava Komisija financirati takšne zadeve in ali bo dodeljenih dovolj sredstev za zagotavljanje odločitev, koristnih za naravo.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Z radioaktivnimi odpadki je treba ravnati in jih skladiščiti pod pogoji največje varnosti.

Sodelovanje med evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi je v tem postopku nujno.

Komisijo bi želela vprašati, kakšno vlogo v tem postopku pripisuje lokalnim organom.

  Predsednik. – Gospod De Gucht nadomešča gospoda Oettingerja. Če lahko, smete odgovoriti na ta dodatna vprašanja.

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, vsaj potrudil se bom, da ne bom izrekel kakšne neumnosti!

Prvič, v odgovor na dodatno vprašanje gospoda Paleckisa bo financiranje, vsaj po mojem mnenju, nacionalna zadeva, saj bodo odgovornost še naprej nosile države članice. Pravni okvir je tisto, kar bo Evropska unija vzpostavila. Domneval bi, da bo financiranje še naprej ostalo v domeni držav članic, razen če bi bila na zakonodajni ravni in skupaj s proračunskim organom sprejeta drugačna odločitev.

Glede lokalnih organov menim, da ima to opraviti z razdelitvijo pristojnosti v zadevnih državah članicah. Če bodo dovoljenja morali izdajati lokalni organi, potem bodo ti do določene mere predstavljali del v postopku odločanja. Vendar pa bi bilo tudi možno, da bi v državi članici obstajala določba, po kateri bi izdaja dovoljenj v zvezi s tem – denimo za gradbene dejavnosti – potekala na nacionalni ravni. Vse to bomo šele ugotovili v okviru zakonodaje, ki vam jo bomo kmalu predložili.

  Predsednik. - Vprašanje št. 17 predložil Liam Aylward (H-0374/10)

Zadeva: Evropska mala in srednja podjetja, mednarodna trgovina in delo otrok

Kaj lahko stori Komisija, da bo zagotovila, da evropska mala in srednja podjetja pri nakupu proizvodov od držav v razvoju ne bodo neposredno ali posredno sodelovala v praksi dela otrok? Ali je Komisija vzpostavila kak mehanizem za spremljanje evropske trgovine in proizvodov, ki so povezani z delom otrok v državah v razvoju? Kateri ukrepi so spoprijem s tem vprašanjem so bili uvedeni?

  Karel De Gucht, član Komisije. – Komisija vprašanje dela otrok obravnava zelo resno. Junija je Mednarodna organizacija dela navedla, da dela kakih 200 milijonov otrok. Čeprav število upada, kar je vzpodbudno, pa je 200 milijonov še vedno preveč otrok, ki delajo, medtem ko bi morali biti deležni izobraževanja.

Vendar je pomembno spoznanje, da le okoli 5 % teh otrok dela v izvozno usmerjenih sektorjih. Po podatkih Mednarodne organizacije dela jih velika večina dela v samooskrbnem kmetijstvu ali kot domači delavci.

Zato EU vprašanje dela otrok rešuje s celovitim političnim pristopom, ki je usmerjen v njegove osnovne vzroke: revščino in pomanjkanje dostopa do kakovostnega izobraževanja.

Ta pristop je bil določen v letošnjem januarskem delovnem dokumentu služb Komisije o boju proti delu otrok, ki ga je Svet potrdil 14. junija. Za natančnejše podrobnosti o tem političnem pristopu in njegovem razvoju v prihodnosti si poglejte oba dokumenta.

Skupaj ti ukrepi prispevajo k doseganju mednarodno dogovorjenega cilja o odpravi najhujših oblik dela otrok do leta 2016 in dokončni odpravi vseh oblik dela otrok.

Mnogo podjetij EU, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, privzema sisteme družbene odgovornosti podjetij, s katerimi se zavezujejo k zagotavljanju, da se delo otrok ter prisilno delo ne pojavljata v njihovi dobavni verigi. Komisija zdaj raziskuje načine boljšega vključevanja vprašanj človekovih pravic v politiko EU o družbeni odgovornosti podjetij.

Poleg tega lahko mala in srednje velika podjetja koristijo številne zasebne sisteme zagotavljanja trajnosti, ki delujejo znotraj EU in ki lahko, odvisno od meril, ki se uporabljajo v določenem sistemu, vsebujejo zahtevo, da se delo otrok in prisilno delo ne uporabljata v proizvodnji blaga in storitev, povezani s tem sistemom.

  Liam Aylward (ALDE). – Komisar, že nekaj časa borci proti delu otrok ter nevladne organizacije pozivajo, da je treba vprašanje dela otrok vključiti v vse razvojne politike, ne pa, da se ga obravnava kot ločeno vprašanje, kot se to počne zdaj. Kako napreduje Komisija v zvezi s tem? Ali ima Komisija določeno posebno politiko za vključevanje ali ponovno vključevanje zaposlenih otrok v izobraževalni system?

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, ali bi lahko v okviru pogajanj STO začeli s pogovori o uvedbi oznake kakovosti v povezavi z mednarodno trgovino – zlasti z malimi in srednje velikimi podjetji –, s katero bi potrošniki v Evropi s strani priznane in registrirane organizacije dobili zagotovilo, da so bili proizvodi izdelani brez dela otrok? Prepričan sem, da bi ta prostovoljni ukrep lahko razmere zelo hitro izboljšal.

  Karel De Gucht, član Komisije. – V zvezi z dodatnim vprašanjem, ki ga je predložil gospod Aylward, bi lahko dodal, da predstavlja spoštovanje osmih ključnih konvencij Mednarodne organizacije dela, ki zajemajo temeljne pravice delavcev, sestavni del trgovinske politike EU, bodisi v obsegu enostranske sheme SSP+ bodisi v obsegu dvostranskih in regionalnih dogovorov.

Ti vključujejo Konvencijo 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja in Konvencijo 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok. Nedavni dogovori vključujejo določbo za pregled izvajanja in spremljanja skladnosti, ki vključuje medvladne organe, družbene akterje, dialog in, če je potrebno, neodvisen pregled, katerega rezultat bodo javna poročila in priporočila.

Naša politika ni usmerjena v opuščanje trgovinskih preferencialov. Te je mogoče opustiti in lahko ukrepamo, vendar verjamemo – zlasti, če upoštevamo dejstvo, da le zelo majhen odstotek otrok dela v izvozno usmerjenih podjetjih –, da bi morali ravnati preventivno. Na primer, imamo številne sisteme z državami, kot je Indija, s katerimi skrbimo za otroke in zagotavljamo, da so deležni izobraževanja.

V zvezi z dodatnim vprašanjem o malih in srednje velikih podjetjih se strinjam, da bi takšni sistemi, čeprav prostovoljni, lahko veliko prispevali. Vendar pa, kot sem navedel v svojem prvotnem odgovoru, vidimo tudi, da je veliko malih in srednje velikih podjetij pripravljenih privzeti sisteme, v okviru katerih delo otrok ne more biti del dobavne verige, prav tako pa to izvajati v praksi.

  Predsednik. – Vprašanje št. 18 predložila Mairead McGuinness (H-0376/10)

Zadeva: Možen učinek boljšega usklajevanja gospodarske politike

Lahko Komisija zagotovi informacije in pojasnila o možnih posledicah popravnih ukrepov, torej sankcij, kot je navedeno v sporočilu "Usklajevanje gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU" (KOM(2010)0367)?

Če bodo države članice presegle zahteve pakta stabilnosti in rasti, bi lahko prišlo do odloga plačil EU nacionalnim vladam. Kako lahko Komisija zagotovi, da ta ukrep ne bo prizadel državljanov, na primer kmetov, če bodo sprejete takšne sankcije?

Kako lahko Komisija zagotovi, da bodo nacionalne vlade lahko spoštovale svoje obveznosti do kmetov in drugih prejemnikov podpore EU, zlasti v času, ko so javne finance številnih držav članic pod precejšnjim pritiskom zaradi trenutnih gospodarskih razmer?

Kaj Komisija predlaga, da bi se moralo zgoditi, če države članice ne bodo zmogle izpolniti teh obveznosti?

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, sporočilo z dne 30. junija „Usklajevanje gospodarskih politik za stabilnost, rast in delovna mesta – Kako izboljšati gospodarsko upravljanje EU“ je dopolnitev sporočila, ki smo ga izdali 12. maja in predstavlja konkretna orodja za izboljšano usklajevanje gospodarske politike.

Predlagamo okvir za učinkovitejši nadzor z izboljšanim davčnim nadzorom, močnejši nadzor nad makroekonomskimi neravnovesji in strožje naknadno usklajevanje gospodarskih politik v okviru „evropskega semestra“. Naše predloge so dobro sprejeli v Svetu, delovni skupini Hermana Van Rompuya in v Parlamentu, pa tudi v medijih. Sklepi Evropskega sveta z dne 17. junija so nam dali jasno potrditev naših predlogov in nas spodbudili, da čim prej nadaljujemo z uresničevanjem boljšega gospodarskega upravljanja v Evropi.

Komisija bo sprejela potrebne formalne zakonodajne predloge še ta mesec. Pri sprejemanju potrebne zakonodaje računam na podporo Sveta in Evropskega parlamenta in te predloge bom udejanjil čim prej. Kot del zakonodajnega svežnja bomo predložili nov nabor orodij za sankcije in pobude za skladnost s Paktom za stabilnost in rast. Okrepljeni mehanizmi uveljavljanja za davčne predpise predstavljajo osrednji sestavni del naših predlogov, ključ do verodostojnosti našega davčnega okvira in pomembno temo v okviru razprav v delovni skupini.

Kot je opisano v sporočilu z dne 30. junija, bomo v prvi fazi predlagali nov sistem sankcij za 16 držav članic evrskega območja na podlagi člena 136 Pogodbe o delovanju Evropske unije in za, prvič, popravne in preprečvalne ukrepe Pakta za stabilnost in rast, ter, drugič, za popravni ukrep nadzora nad škodljivimi makroekonomskimi neravnovesji. To odraža večjo neodvisnost in večje omejitve v monetarni uniji. Sankcije bodo dopolnjevale tiste, ki so že predvidene v Paktu za stabilnost in rast, vendar pa bodo prej in bolj samodejno posegale v postopek v zvezi z čezmernim primanjkljajem.

Da bi izboljšali skladnosti v vseh 27 državah članicah, v tej drugi fazi načrtujemo uvedbo možnosti zamrznitve in ukinitve vseh obstoječih in prihodnjih finančnih proračunsskih sredstev iz proračuna EU. To bi veljalo za izdatke, povezane s kohezijsko politiko, skupno kmetijsko politiko in skladom za ribištvo. Od tod tudi cilj, da proračun EU uporabimo kot dopolnilen vzvod za krepitev pobud za skladnost z zahtevami Pakta za stabilnost in rast.

  Mairead McGuinness (PPE). - Hvala za vaš precej obširen odgovor, gospod komisar. V sporočilih sem prebrala vse o teh podrobnostih.

Moje vprašanje je bolj specifično. Državljani so brali o tej možnosti sankcij. Kako lahko kaznujete države članice in njihove vlade, ne da bi kaznovali njihove državljane? Menim, da je to bistvo mojega vprašanja. Če boste prekinili dotok sredstev iz proračuna EU državam članicam, skupni kmetijski politiki ali koheziji, se zastavlja vprašanje: kdo bo trpel zaradi te odločitve? To točko morate tukaj pojasniti še nocoj.

  Marian Harkin (ALDE). – Komisar, strinjam se, da potrebujemo predpise, če imamo skupno valuto, a Pakt za stabilnost in rast je bil sprejet v popolnoma drugih časih. Prispeli smo do praga svetovnega zloma in medtem, ko je proces oživitve v nekaterih državah boljši kot v drugih, pa so določene države – kot moja lastna – še vedno v težavah.

V zvezi s tem se mi zdi, da imamo samo kazni in nič nagrad. Govorite o naboru orodij za sankcije, toda kot je dejala moja kolegica, gospa McGuinnes, bodo ta vplivala na državljane. Ne verjamem, da je to prava pot, po kateri naj Komisija nadaljuje, ko pa so nekatere države še vedno na pragu gospodarskega zloma.

  Karel De Gucht, član Komisije. – To je zelo pomembno, pa tudi precej tehnično vprašanje. V primeru večletnih programov zamrznitev proračunskih obveznosti ne bi imela neposrednega vpliva, saj se plačila lahko izvedejo v zameno za povezane zaveze v obdobju običajnih dveh let. To bi moralo ščititi projekte v okviru večletnih programov in zagotoviti dovolj časa, da zadevne države članice sprejmejo popravne ukrepe v skladu s priporočili Sveta v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

Sredstva bi bila ponovno vključena v proračun takoj, ko bi država članica izpolnila priporočila Sveta. Do dokončne izgube plačil bi torej prišlo le v primeru, če država članica ne bi izpolnila priporočil Sveta. Poleg tega pa bi morali novi sankcijski mehanizmi v skladu s sporočilom z dne 30. junija izključiti primere, ko bi znižanje izdatkov EU privedlo do znižanja dohodka kmetov in ribičev. Konkretni predlogi o razponu pomembnih kategorij odhodkov in o oblikovanju sankcijskih mehanizmov bodo zagotovili, da bo ta pogoj izpolnjen.

Drugi del

Predsednik. – Kot sem že prej dejal, smo nocoj pod hudim časovnim pritiskom in trudim se, da bi obravnavali čim več vprašanj. Vsem bi bil zelo hvaležen za vašo jedrnatost.

Vprašanje št. 19 predložila Vilija Blinkevičiūtė (H-0360/10)

Zadeva: Izvedba pokojninskih reform v okviru strategije Evropa 2020

V strategiji Evropa 2020, ki jo je podprl tudi Evropski svet, je navedeno tudi, da lahko z izvajanjem dolgoročnih reform, vključno z reformami pokojninskih sistemov, pričakujemo dolgoročno gospodarsko rast in spodbujanje zaposlovanja po vsej Evropski uniji.

Na kakšen način namerava Komisija nadzirati pokojninske reforme ter oceniti in razširiti dosežene rezultate? Kako namerava Komisija oceniti primernost in vzdržnost sistemov socialne zaščite in pokojninskih sistemov? Kako se namerava izogniti negativnim posledicam in zagotoviti, da se reforme ne bodo izvajale le na račun državljanov EU, zlasti starejših in socialno najbolj ogroženih državljanov? Ali ima Komisija dovolj pooblastil na tem področju?

  László Andor, član Komisije. – V zadnjem desetletju smo bili priča velikim reformam na področju pokojninskih sistemov in te se še vedno nadaljujejo v večini držav članic.

Komisija podpira, spremlja in izvaja presojo vpliva in izvajanja nacionalnih reform po odprti metodi usklajevanja z namenom razvoja ustreznih, vzdržnih, pa tudi sodobnih in preglednih pokojninskih sistemov.

Sedanje spremljanje in ocenjevanje pokojninskih sistemov v EU vključuje skupen pregled pokojninskih sistemov Odbora za gospodarsko politiko in Odbora za socialno zaščito.

S tem skupnim pregledom pokojninskih sistemov se ugotavlja stanje rezultatov zadnjega desetletja v zvezi z napredkom, ki je bil dosežen na področju pokojninske reforme in ocenjevanja, ob upoštevanju nazadovanja zaradi krize in večjega izziva pri zagotavljanju pokojnin v okoliščinah nižje ravni zaposlovanja, nižje rasti, hitrejšega staranja in dosti slabših proračunskih razmer.

Svet je junija sprejel vmesno poročilo, končno poročilo s profili posameznih držav pa bi moralo biti sprejeto konec leta.

Komisija prav tako tesno sodeluje z državami članicami glede cele vrste vprašanj, povezanih s pokojninskimi sistemi in pokojninsko reformo. Na primer, skupna letna poročila in strokovni pregledi dajejo nasvete in priporočila, prilagojene razmeram v posameznih državah članicah.

Zaradi izmere napredka pri doseganju ustreznih in vzdržnih pokojnin, so države članice skupaj s Komisijo razvile niz kazalnikov znotraj Odbora za socialno zaščito. Ti se bodo prav tako uporabljali v okviru strategije Evropa 2020 za ocenjevanje ustreznosti in vzdržnosti socialne zaščite in pokojninskih sistemov držav članic.

Pokojninska reforma mora temeljiti na rešitvah, ki ohranjajo ustreznost – in vzdržnost – pokojnin, in ki se ne izvajajo na račun starejših in socialno najbolj ranljivih.

Predsednik Barosso je v svojih političnih smernicah septembra lani dejal, „da moramo zagotoviti, da pokojnine opravljajo svojo nalogo in v čim večji meri podprejo sedanje in prihodnje upokojence, tudi ranljive skupine.“

Ustrezne pokojnine zato pomenijo zagotovilo, da starejši ljudje niso izpostavljeni tveganju revščine in da lahko po upokojitvi ohranjajo svoj življenjski standard na primerni ravni.

Ob sedanjem pritisku na pokojninske sisteme in težave z drugimi možnostmi – kot so denimo bolj obdavčeni pokojninski prispevki ali revnejši upokojenci – morajo države članice upoštevati vlogo, ki jo lahko več ljudi, ki delajo več in dlje, igra za zagotavljanje ustreznih in vzdržnih pokojnin.

Komisija že od nekdaj poudarja, da je pokojninska reforma nujna, vendar pa samo reforma ne more biti dovolj. Delavci morajo imeti priložnost in tudi zmožnost, da delajo več in nekoliko dlje, da bi si pridobili ustrezne pokojninske pravice.

To pomeni boj proti diskriminaciji starejših delavcev na trgu dela, odprtje trgov dela zanje, zagotavljanje usposabljanja in nadgrajevanja spretnosti na njihovi celotni poklicni poti, prilagajanje delovnih razmer ljudem v različnih življenjskih obdobjih in zagotavljanje izboljšanja zdravstvenih in varnostnih razmer za delavce.

V zvezi s tem si moramo bolj prizadevati in strategija Evropa 2020 zagotavlja okvir za taka prizadevanja. Upam, da si bodo države članice v svojih prvih nacionalnih programih reform zastavile visoke cilje.

Sedanji evropski okvir za pokojninske sisteme – ki zajema vse, od usklajevanja politik pa do predpisov – bi morali posodobiti ob upoštevanju spreminjanja prebivalstva, nazadovanja in spoznanj kot posledic krize in sprememb v nacionalnih pokojninskih sistemih.

Z zeleno knjigo o pokojninah, objavljeno 7. julija, je Komisija odprla razpravo po vsej Evropi o tem, če in kako naj se razvije evropski okvir za pokojninske sisteme, da bo zagotavljal, da bodo naše pokojnine ustrezne, vzdržne in varne.

Zelena knjiga ne nasprotuje dejstvu, da je oblikovanje pokojninskih sistemov v veliki meri v pristojnosti držav članic. Namesto tega skuša prispevati k razpravi o dodani vrednosti EU za pokojnine.

Preučuje, kako lahko EU države članice vzpodbuja pri njihovih prizadevanjih za prilagajanje njihove politike in zagotavljanje ustreznih pokojnin v prihodnosti. In razpravlja o možnostih za trdnejši evropski okvir za pokojninske sisteme.

Zelena knjiga je priložnost za razpravljanje o stališčih vseh tistih, katerih interes je usmerjen v pokojnine – ne le držav članic, temveč tudi delodajalcev in sindikatov, ki igrajo ključno vlogo v nekaterih pokojninskih shemah, in seveda tudi o stališčih Evropskega parlamenta. Tako bo zagotovljeno, da bodo vsi predlagani ukrepi temeljili na trdnih dokazih, učinkoviti in sorazmerni, in da bodo v celoti spoštovali načelo subsidiarnosti.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Hvala za vaš odgovor, vendar pa bi si resnično želela, da bi postregli s podrobnejšim odgovorom. Katere posebene ukrepe bo Evropska komisija sprejela v zvezi z zaposlovanjem starejših? Zelena knjiga, ki ste jo predstavili, posebej velja za dejstvo, da bo dvig upokojitvene starosti ob upoštevanju sedanjih demografskih razmer v državah članicah Evropske unije neizogibno postal nekaj negativnega.

Vendar pa bi bilo brez posebnih ukrepov, povezanih z zaposlovanjem starejših, dvig upokojitvene starosti škodljiv, saj bi se starejši ujeli v past revščine.

  László Andor, član Komisije. – Eno izmed glavnih nadaljevanj dela na področju pokojnin v zeleni knjigi bo pobuda za evropsko leto aktivnega staranja leta 2012. Le-to je zdaj v postopku priprave in bo kmalu objavljeno.

V povezavi s tem pa bo vmes nekaj dela na področju demografije. To evropsko leto aktivnega staranja bi radi oblikovali v podporo zaposlitvenih priložnosti starejših delavcev , hkrati pa bi si ogledali, kaj je treba ukreniti za razvoj shem vseživljenjskega učenja in ohranitev zdravja, saj so vse to dejavniki, ki vplivajo na zaposlitvene priložnosti v tej starostni skupini.

  Predsednik. – Vprašanje št. 20 predložil Georgios Papanikolaou (H-0363/10)

Zadeva: Posledice novih pogojev za zaposlovanje za mlade

Spremembe pri pogojih za zaposlovanje, ki jih je podprla grška vlada, bodo omogočile vstop na trg delovne sile mladim, starim do 21 let, za 80 % minimalne plače, mladim, ki so stari od 21 do 25 let, pa za 85 % minimalne plače, kot je v vsakem primeru določeno v splošni nacionalni kolektivni konvenciji o zaposlovanju.

Glede na navedeno ali Komisija lahko odgovori na naslednji vprašanji:

Ali je v sklopu pogajanj o podpornem mehanizmu Grčiji in ustreznemu memorandumu uradno ali neuradno zahtevala od grške vlade, naj zniža plače delavcem, ki vstopajo na trg delovne sile?

Ali meni, da so takšni ukrepi s strani držav članic v skladu s strateškimi cilji Evrope 2020, katerih namen je boj proti revščini in socialni neenakosti?

  László Andor, član Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, Memorandum o soglasju, ki so ga grške oblasti podpisale s Komisijo, Evropsko centralno banko in Mednarodnim denarnim skladom, zagotavlja, da bo grška vlada sprejela zakonodajo o ravni minimalne plače za vstop na trg dela za ogrožene skupine, kot so mladi in dolgotrajno brezposelni. Cilje je, spodbujati ustvarjanje delovnih mest za skupine, ki se srečujejo z večjim tveganjem za brezposelnost in posledično tudi za socialno izključenost.

Mladim se običajno izplačujejo plače, ki so nižje od minimalne plače, v drugih državah članicah, kot so Belgija, Češka republika, Francija, Irska, Malta, Nizozemska, Slovaška, Portugalska in Združeno kraljestvo. Medtem ko je glavni argument za uvedbo minimalne plače zmanjšanje revščine med zaposlenimi, pa lahko visoke minimalne plače povišajo stroške dela, in to lahko predstavlja oviro za vstop mladih na trg dela in tako posledično prispeva k večji brezposelnosti.

Zelo visoka raven brezposelnosti med mladimi v Grčiji je dokaz za težave, ki jih imajo pri vstopu na trg dela. Nacionalni številčni podatki o brezposelnosti v Grčiji za osebe, stare od 15 do 29 let, za letos aprila kažejo na 30,8-odstotno povprečje v primerjavi z 19,8-odstotnim povprečjem za celotno Evropsko unijo. Ta številka naj bi letos in naslednje leto še najprej naraščala.

Odstotki dolgotrajne brezposelnosti so prav tako višji v Grčiji, kar kaže na to, kako težko je dolgotrajno brezposlnim ponovno vstopiti na trg dela. Nekateri ukrepi v Memorandumu o soglasju zagotvljajo nujen odziv na izredne razmere. Vključujejo določitev minimalne plače v nominalnem smislu za obdobje treh let in so usmerjeni v tiste, ki se srečujejo s težavami vstopa na trg dela, kot so denimo mladi in dolgotrajno brezposelni.

Kakovost delovnih mest in dostojni pogoji zaposlovanja predstavljajo glavno prednostno nalogo Unije, kot kažejo celovite smernice – o katerih je tekla razprava danes popoldan –, ki zagotavljajo okvir za strategijo Evropa 2020.

Komisija se stalno zavzema za niz ukrepov za reševanje segmentacije trga dela, za zagotavljanje ustrezne podpore za brezposelne in druge ranljive skupine in za pospeševanje trajnostnega zaposlovanja in socialne kohezije.

Ti ukrepi so tudi dejansko podprti s sredstvi EU in zlasti Evropskega socialnega sklada. V Grčiji Evropski socialni sklad financira številne ukrepe za spodbujanje dostopa do trga dela, s poudarkom na mladih, ženskah, dolgotrajno brezposelnih in ostalih ranljivih skupinah. To poteka s pomočjo niza ukrepov, kot so posameznikom prilagojene storitve za brezposelne, programi za pridobitev delovnih izkušenj za novince na trgu dela, spodbujanje zaposljivosti ali prekvalificiranja, podpora poklicne mobilnosti in tako dalje.

Memorandum o soglasju za Grčijo prav tako določa cilje povečanja njenega črpanja sredstev iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, ki so usmerjena v projekte za visoke naložbe in rast.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Hvala, komisar, za vaš odgovor. Vendar nisem razumel, ali so določbe Memoranduma o soglasju predlogi Komisije in/ali razmišljanja grške vlade, ki je končno prišla do teh zaključkov v smislu zmanjšanja plačila mladim delavcem. Memorandum o soglasju prav tako navaja – in nekaj številk ste omenili –, da bo brezposelnost do leta 2012 postopoma naraščala v vseh socialnih skupinah in da bodo skupino, ki bo najhuje prizadeta, predstavljali ljudje, stari med 20 in 25 let.

Moje vprašanje se glasi: kako se nam bo leta 2020 uspelo približati našim strateškim ciljem na evropski ravni, če se oddaljujemo od njih?

  Brian Crowley (ALDE). – Novi izzivi, s katerimi se zdaj srečujejo mladi pri dostopu do usposabljanja in zaposlitve, zahtevajo nove pobude, ki bodo usmerjene v to posebno skupino. Stvar, ki je nisem zasledil v nobenem od predlogov, ki jih je podala Komisija, je uporaba interneta in socialnega mreženja kot poskusa, kako ljudi pritegniti, da se prijavijo na usposabljanje ali predstavijo svoje zamisli. Ali bo Komisija v zvezi s tem predložila kakšne nove pobude?

  László Andor, član Komisije. – Želim se dotakniti govora, ki ga je imel gospod predsednik danes zjutraj in v katerem je izpostavil nekaj novih zamisli za izboljšanje razvoja spretnosti in mobilnosti znotraj Evropske unije, zlasti v korist mladih.

Na tem področju imamo številne sheme in rad bi se dotaknil predloga „Mladi in mobilnost“ naslednjega tedna, ki ne bo usmerjen zgolj v mobilnost, temveč tudi v številne med seboj povezane pobude za izboljšanje zaposlitvenih priložnosti mladih – sicer ne posebej za Grčijo, a sem prepričan, da bo tudi Grčija imela koristi od tega predloga.

  Predsednik. – Gospod Crowley, na vaše vprašanje bomo v celoti odgovorili v pisni obliki.

Ker vlagatelj ni prisoten, se vprašanje št. 22 šteje za brezpredmetno.

Vprašanje št. 23 predložil Gay Mitchell (H-0387/10)

Zadeva: Vrh o razvojnih ciljih tisočletja

Glavni cilj bližajočega se vrha o razvojnih ciljih tisočletja v New Yorku je pospešiti napredek na poti do izpolnitve vseh teh ciljev do leta 2015.

Kakšni so posebni cilji Komisije kot predstavnice EU na tem vrhu in ali Komisija verjame, da bodo Združeni narodi dosegli dogovor o ponovni potrditvi zavez iz leta 2000?

Ali bo Komisija tudi zagotovila Združenim narodom, da bo Evropska unija spoštovala svojo zavezo in bo uradni razvojni pomoči do leta 2015 namenila 0,7 % BND?

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Le pet let nas loči, da dosežemo razvojne cilje tisočletja do dogovorjenega roka leta 2015 in Komisija trdno verjame, da jih še vedno lahko dosežemo, če bodo vsi partnerji v mednarodni skupnosti izkazali močno politično zavezo, izvajali potrebne politike in sprejemali konkretne ukrepe na podlagi pridobljenih spoznanj. Mnogo držav v razvoju je pomembno napredovalo v smeri doseganja razvojnih ciljev tisočletja in jih bodo verjetno dosegle, vendar pa bi lahko imele številne države težave pri njihovem doseganju.

Vrhunsko plenarno zasedanje Združenih narodov septembra 2010 zagotovo predstavlja izziv, a Komisija stremi k cilju, da se ne potrdijo le zaveze iz leta 2000, temveč da se doseže tudi oprijemljiv in v dejanja usmerjen rezultat, ki bi tlakoval pot naslednjih pet le in pomagal doseči cilje leta 2015.

Za doseganje razvojnih ciljev tisočletja je najprej in predvsem odgovorna vsaka posamezna vključena država. Glede mednarodne podpore preko uradne razvojne pomoči pa Evropska unija, kot največja donatorka na svetu, prevzema vodstvo in predstavlja zgled za druge partnerje. Na podlagi predlogov s strani Komisije so se države članice EU dogovorile o sklopu velikopoteznih in konkretnih načrtov in politik, ki se bodo izvajali od zdaj do leta 2015. Ti predstavljajo skupno stališče EU v zvezi z vrhom ZN in širše, in potrjujejo trdno zavezanost EU, da na svetovni ravni podpre doseganje razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015.

Sklepi Evropskega sveta iz junija 2010 ponovno potrjujejo zavezanost EU, da doseže cilje razvojne pomoči, in države članice EU so se strinjale, da bodo napredek ocenjevale na letni ravni na podlagi poročila Sveta. Nadaljnje spremljanje teh ukrepov bo prav tako letno izvajala Komisija. Na septembrskem vrhu ZN lahko zato EU odločno ponovi svojo zavezo razvojnim ciljem tisočletja, nenazadnje doseganju cilja pomoči v obsegu 0,7 % BND za razvojno pomoč do leta 2015.

  Gay Mitchell (PPE). – Dovolite mi, da se komisarju zahvalim za odgovor. Ali bi se komisar strinjal z mano, da je v teh slabih časih javnost nujno obvestiti, kaj je uspešno v smislu proračuna za razvoj, ki ga trošimo, da lahko za to še naprej zagotavljamo podporo?

Drugič, ali bi se strinjal, da je ob upadajočem BND neizbežno, da upadejo tudi prispevki, da pa ne bi smeli upadati kot odstotek nižjega BND tako, da bo svet v razvoju kaznovan dvakrat?

Ali bo komisar poudaril to zadevo v New Yorku?

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Javna podpora je zagotovo izjemno pomembna, zato sta obveščanje in odgovornost v zvezi s celotno razvojno pomočjo ključna. Komisija se ukvarja s številnimi projekti, kot so Evropski razvojni dnevi, ki sem jih pravkar omenil in kjer skušamo sporočiti, kaj smo dosegli. Za to si bomo na vso moč prizadevali.

V zvezi z BND, ko ta upada, bo morala biti višina sredstev – vsaj v nekaterih državah – zagotovo manjša. Zdaj beležimo okoli 0,4-odstotni BND, torej moramo trdo delati, da bomo dosegli 0,7-odstotni BND. Komisija bo vsekakor poudarila, da višine sredstev ne smemo znižati niti v absolutnih niti v relativnih številkah, saj smo pod tistimi, za katere smo se obvezali. Naša verodostojnost je zelo odvisna od stopnje naše zavezanosti in uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja ter uradne razvojne pomoči.

  Predsednik. – Gospod Gallagher je zdaj prispel. Komisar, ali bi prosim odgovorili na vprašanje št. 22, ki ga je predložil gospod Gallagher, o prihodnjem vrhunskem srečanju EU-Afrika?

Vprašanje št. 22 predložil Pat the Cope Gallagher (H-0385/10)

Zadeva: Prihodnje vrhunsko srečanje EU-Afrika

Ali lahko Komisija predstavi osrednja politična vprašanja, o katerih bo potekala razprava na prihodnjem vrhunskem srečanju EU–Afrika, in kakšne rezultate pričakuje na tem političnem vrhunskem srečanju?

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Politična vprašanja, ki bodo obravnavama na prihodnjem vrhunskem srečanju EU-Afrika, so bila pripravljena v tesnem sodelovanju z drugimi udeleženimi akterji institucij EU, v skladu z novo institucionalno ureditvijo v okviru Lizbonske pogodbe. Komisija bo kot eno od gibal skupne strategije Afrika-EU igrala ključno vlogo pri določanju agende za ta vrh.

Evropska komisija pričakuje, da bo tretji vrh EU-Afrika, ki bo potekal konec novembra 2010 v Libiji, konkretneje opredelil obseg in ambicije političnega in tehničnega sodelovanja med Evropsko unijo in Afriko v prihodnjih letih. Predvsem pa bi moral vrh soglašati z vsebino in delovnimi metodami za novo skupno strategijo Afrika-EU ter akcijski načrt za 2011–2013.

Pomembno se je spomniti, da je bilo leta 2007 na vrhu EU-Afrika v Lizboni predvsem govora o nadgrajevanju odnosov med Afriko in EU, ki gradi na partnerstvu enakovrednih. Vrh leta 2010 bi moral biti usmerjen v ukrepe in doseganje zelo oprijemljivih rezultatov.

Glede podrobne vsebine pa bi Komisija želela, da se na vrhu obravnavajo naslednja vprašanja:

– prevladujoča tema rasti, ustvarjanja delovnih mest in naložb, ki je ključnega pomena za EU in tudi za Afriko. Ta tema bo voditeljem omogočila, da razpravljajo o stvareh, ki omogočajo gospodarsko rast na področjih, kot so energetska učinkovitost, razvoj zasebnega sektorja in trgovine, kmetijstvo in zanesljiva preskrba s hrano;

– varstvo okolja, zlasti usmerjeno v podnebne spremembe in zaščito biotske raznovrstnosti;

– mir in varnost, ki sta pomembno vprašanje, vključno z reševanjem kriznih razmer, bojem proti terorizmu, piratstvu in mednarodnemu kriminalu, ter povezavami z upravljanjem in človekovimi pravicami.

Komisija pričakuje, da se bodo tega srečanja udeležili številni voditelji obeh celin in da bodo sprejeli soglasje o konkretnih ciljih, ki bodo pritegnili vse afriške in evropske zainteresirane strani, medije in državljane. Ob robu vrha pa bodo voditelji držav ali vlad lahko izmenjali svoja stališča s predstavniki obeh parlamentov, zasebnega sektorja in civilne družbe.

Poleg tega namerava Komisija vključiti druge predstavnike afriških zainteresiranih strani, univerze in raziskovalce, mladinske organizacije in lokalne oblasti. Kot na prejšnjih srečanjih pa bodo tudi na tem ti obrobni dogodki privedli do tega, da bodo voditelji držav in vlad sprejeli politične deklaracije in/ali skupne izjave.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). – Hvala, komisar, da ste mi omogočili vprašanje.

To je zelo pomemben vrh in vesel sem, da sem se seznanil z vprašanji, ki bodo obravnavana, bodisi v zvezi z rastjo, delovnimi mesti, naložbami, energijo, okoljem, mirom in varnostjo, a vendar je tudi pomembno, kot ste dejali, da bomo priča tudi oprijemljivim ciljem.

To je zame priložnost, da vas prosim, komisar, da uporabite vso pomoč, ki jo imate na voljo, in vsem državam članicam EU pokažete pomen razvojne pomoči čezmorskim državam in da jim pokažete, da je zdaj, med recesijo, sicer zelo enostavno okrniti obseg pomoči, da pa naj tega vendarle ne storijo.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Moja naloga je, da države članice spodbudim k dodeljevanju razvojne pomoči in popolnoma sem se posvetil tej nalogi.

Verjamem, da smo lahko ponosni na to, kar smo dosegli. Brez pomoči – in mi dejansko smo največji dobavitelji pomoči – bi na svetu vladalo bistveno več negtovosti in revščine. To pomeni, da sta naša podpora in razvojna pomoč pomembni, kot je danes v tej dvorani navedel malijski predsednik.

  Predsednik. – Vprašanje št. 26 predložila Silvia-Adriana Ţicău (H-0354/10)

Zadeva: Ukrepi za boj proti suši in dezertifikaciji

Države članice zelo čutijo posledice podnebnih sprememb, saj se številne med njimi vse pogosteje soočajo z dolgimi vročinskimi valovi, podaljšanimi sušnimi obdobji in dezertifikacijo širokih površin. Ti pojavi imajo hude posledice za kmetijstvo in gospodarski razvoj prizadetih regij. Za učinkovit boj proti dezertifikaciji in suši morajo države članice na jugu in vzhodu Evropske unije vzpostaviti obsežne namakalne sisteme in programe ponovnega pogozdovanja.

Ali lahko Komisija navede, kateri ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam so bili sprejeti za pomoč državam članicam na jugu in vzhodu Unije v njihovem boju proti suši in dezertifikaciji? Ali lahko tudi natančno navede, iz katerih virov se bodo predvideni ukrepi financirali?

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Na začetku leta 2006 in leta 2007 je Komisija izvedla poglobljeno oceno pomanjkanja vode in suš v Evropski uniji. Po tej oceni je Komisija v sporočilu o obravnavanju izziva pomanjkanja vode in suše v Evropski uniji predstavila niz začetnih političnih možnosti za povečanje učinkovitosti rabe vode in varčevanja z vodo. Objavljeno je bilo julija 2007.

Opredeljenih je bilo sedem političnih možnosti za reševanje vprašanj pomanjkanja vode in suše: oblikovanje prave cene za vodo, učinkovitejše dodeljevanje sredstev za vodo in z vodo povezanih sredstev, izboljšanje upravljanja tveganj na področju suše, upoštevanje dodatne infrastukture za oskrbo z vodo, podpiranje tehnologij in praks za učinkovito rabo vode, podpiranje pojava kulture varčevanja z vodo v Evropi in načinov za izboljšanje znanja in zbiranja podatkov. To je bilo teh sedem elementov.

Na podlagi informacij iz držav članic in naših lastnih raziskav Komisija pirpravlja letna poročila o spremljanju, ki presojajo izvajanje the političnih možnosti po vsej Evropski uniji. Komisija prav tako izvaja belo knjigo z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti“. Naslednje sporočilo o vključevanju prilagajanja in blaženja v ključne politike EU je predvideno za naslednje leto.

Poleg tega pa namerava Komisija do leta 2012 začeti izvajati načrt za zaščito evropskih voda, ki bo temeljil na pregledu izvajanja Okvirne direktive o vodah, pregledu politike na področju pomanjkanja vode in suš ter pregledu ranljivosti vodnih virov zaradi podnebnih sprememb.

Da bi pripravila ta načrt, pa Komisija sproža številne ukrepe, vključno s pilotnim projektom razvoja preprečevalnih ukrepov za zaustavitev dezertifikacije v Evropi in vključno s študijo o presoji ranljivosti evropskih vodnih virov ter prilagoditvenih ukrepov.

Suše in dezertifikacijo obravnavajo tudi ukrepi prek sektorske politike, kot je razvoj podeželja v okviru skupne kmetijske politike, in prek kohezijske politike.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Boj proti podnebnim spremembam je prednostna naloga Evropske politike. Učinki podnebnih sprememb so vedno bolj očitni. Zato bi vas rada vprašala, kaj namerava Komisija ukreniti v zvezi z zagotavljanjem, da se bo v proračunu Evropske unije odražala ta prednostna naloga. Kako nameravate uporabiti srednjeročni pregled in večletni finančni okvir za doseganje teh ciljev?

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Ena od zamisli, ki jih imamo in ki sem jo omenila med svojo predstavitvijo januarja, je, da bomo skušali v novo finančno perspektivo vključiti sistem podnebnih vidikov projektov. Z drugimi besedami, če Evropska unija prispeva sredstva, denimo za določen infrastrukturni projekt – na nek način obsežen gradbeni projekt –, bi bilo za nas koristno, da v gradbeni fazi upoštevamo dejstva, ki jih poznamo o naraščanju morske gladine in o vplivih podnebnih sprememb.

Povedano drugače, ena od naših prednostnih nalog je ugotoviti, ali lahko vključimo podnebne vidike v način porabe sredstev, tako da bi zagotavljali finančno podporo EU zgolj za tiste projekte, za katere smo prepričani, da se upošteva vse znanje, ki ga imamo o prilagoditvenih zahtevah na zadevnem področju. To je samo en primer.

  Predsednik. – Ker obravnavajo isto temo, se bo na naslednja vprašanja odgovorilo skupaj:

Vprašanje št. 27 predložil Karl-Heinz Florenz (H-0364/10)

Zadeva: Priprave konference pogodbenic na Okvirno konvencijo o spremembi podnebja COP 16

Od 29. novembra do 10. decembra 2010 bo v Mehiki potekalo naslednje zasedanje konference pogodbenic o Okvirni konvenciji o spremembi podnebja.

Kakšne so po oceni Komisije možnosti za sprejetje celovitega sporazuma o podnebnih spremembah?

Kakšne cilje si je zastavila Komisija, zlasti v zvezi z vprašanji, kot so financiranje, krčenje gozdov, nadaljnji razvoj trgovanja z emisijami in prilagoditve?

Katere konkretne ukrepe je sprejela Komisija glede medsebojnih odnosov s ključnimi akterji, kot sta ZDA in Kitajska.

Kako Komisija namerava zagotoviti, da bodo na ustrezen način sodelovali tudi predstavniki Evropskega parlamenta?

in Vprašanje št. 28 predložil Andres Perello Rodriguez (H-0371/10)

Zadeva: Prispevek EU k uspehu vrha v Cancunu

Yvo de Boer, nekdanji odgovorni za podnebne spremembe pri Združenih narodih, je v Bonnu izjavil, da je „malo verjetno“, da bo na prihodnjem vrhu v Cancunu dosežen zavezujoč dogovor glede emisij toplogrednih plinov za obdobje po letu 2012, ko bo potekla veljavnost Kjotskega protokola. Druge politične osebnosti, ki so se udeležile srečanja v Bonnu, denimo Fernando Tudela, namestnik mehiškega ministra za okolje, so opozorile, da je treba pogajalski proces modernizirati in oživiti, da bo srečanje v Cancunu lahko uspešno.

Ali Komisija meni, da je na voljo še dovolj časa, da bo mogoče zagotoviti, da vrh v Cancunu ne bo le vmesni korak, temveč bo na njem dosežen res zavezujoč sporazum? Kaj lahko stori EU, da bodo trenutna pogajanja bolj prilagodljiva, praktična in učinkovita, z namenom doseči karseda dokončen kompromis za šestnajsto konferenco pogodbenic (COP 16)?

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Skušala bom odgovoriti na dve vprašanji hkrati, saj obe zadevata strategijo v Cancunu. Mislim, da vsi, ki ste tukaj, zelo dobro veste, da je cilj EU v zvezi s podnebnimi spremembami celovit, pravno zavezujoč sporazum, ki nam bo omogočil omejiti naraščanje temperature pod 2 °C.

Takšen sporazum bi morali doseči čim prej. To je bilo naše stališče do Københavna. To je še vedno naše stališče. EU je pripravljena sprejeti takšen sporazum na konferenci v Cancunu novembra/decembra 2010, vendar pa moramo spoznati, da, ponavljam, drugi – in to pravim potem, ko sem se udeležila ministrskega srečanja minuli teden – verjetno ne bodo pripravljeni. Zato moramo biti realin. Mislim, da je pošteno povedati, da je bil postopen pristop, ki ga je Komisija predlagala marca, deležen precejšnje podpore na mednarodnem prizorišču. Za to si zdaj zavzemamo. Zato je seveda veliko vprašanje, kaj potem to pomeni za Cancun in za kakšen sveženj se lahko dogovorimo v Cancunu.

Po našem videnju bi morali stremeti k reševanju ključnih arhitekturnih vprašanj in sprožiti konkretne ukrepe prek niza odločitev. Sveženj, dogovorjen v Cancunu, bi lahko vseboval naslednje elemente: Prvič, morali bomo unovčiti nove elemente, o katerih smo sprejeli soglasje v københavnskem dogovoru. To se bo moralo odražati v uradnih pogajanjih na podlagi odločitev v Cancunu.

Prav tako je zelo pomembno, da dosežemo pomemben napredek v zvezi z merjenjem, poročanjem in preverjanjem zmanjšanja emisij in glede finančne podpore. To je še en ključen element.

Krčenje gozdov – uradno ugotavljanje zmanjšanja emisij na podlagi mehanizmov krčenja in propadanja gozdov, kot je predvideno v københavnskem dogovoru – bi prav tako moralo predstavljati enega od ciljev svežnja, dogovorjenega v Cancunu. V Københavnu smo bili temu že čisto blizu. Sposobni moramo biti sprejeti velikopotezno odločitev na področju gozdarstva.

Isto bi lahko rekli za dogovor o okviru prilagoditvenih ukrepov in tudi o tehnološkem sodelovanju. Zavzemamo se za strategijo, kjer bomo skušali videti, ali bi lahko bila del odločitve v Cancunu.

Prav tako bi morali pomembno napredovati v zvezi s finančno arhitekturo. Odveč so besede, da bo eno izmed odločilnih vprašanj v Cancunu, ko govorimo o financiranju „hitrega začetka“, ali lahko preostali svet vidi, da razvite države izpolnjujejo svoje finančne zaveze, ki so jih dale v Københavnu v zvezi s financiranjem hitrega začetka.

Vendar pa bi zdaj morali skušati rapravljati o dolgoročni arhitekturi, vključno z vprašanjem, kako bomo ustanovili „zeleni podnebni sklad“. Po možnosti bi tudi radi videli, da odločitve o novih mehanizmih na trgu ogljika nadaljujejo z razvojem svetovnega trga ogljika za trgovanje z emisijami – povedano drugače, posodobitev mehanizma čistega razvoja.

In za konec, na našem seznamu želja je tudi, da bi morali opaziti napredek, ko govorimo o emisijah v letalskem in pomorskem prometu.

Poleg tega stremimo k temu, da utrdimo zaveze glede blažilnih ukrepov, ki smo jih dali do zdaj, kot podlago za njihovo nadaljnjo razpravo in krepitev. S takšnim rezultatom bi Cancun položil trden temelj za mednarodni okvir, usmerjen v dejanja, in dokazali bi, da bi bilo morda potem prihodnje leto, če se lahko dogovorimo o vsebini, lažje doseči dogovor o prihodnji pravni obliki.

Vendar, moramo jasno povedati, da mora biti izid v Cancunu uravnotežen. Kaj mislim s tem? Kjotski protokol po svoji sedanji strukturi sam ne more doseči cilja, v skladu s katerim bi dvig temperature ostajal pod 2 °C.

Stališče EU o drugem obdobju obveznosti po Kjotskem protokolu je zato jasno. V zvezi z drugim obdobjem obveznosti smo odprti, vendar pa vsem jasno povejmo, da to golo dejstvo ne spremeni veliko. V zvezi s tem moramo določiti pogoje, sicer si bomo otežili izvajanje pritiska na druge, da dajo zaveze v prihodnosti. Moramo videti primerljive zaveze, dane s strani razvitih držav, ki niso del Kjotskega protokola, kot so denimo Združene države, in moramo videti ukrepe s strani glavnih gospodarstev v vzponu, kot je Kitajska.

Vendar pa so tukaj tudi drugi pogoji, ki bodo morali biti izpolnjeni za sprejetje drugega obdobja obveznosti. Gre za okoljsko celovitost, saj Kjotski protokol vsebuje nekaj pomanjkljivosti, ki spodkopavajo okoljsko celovitost. Te pomanjkljivosti je treba obravnavati – zlasti v povezavi z računovodskimi metodami za gozdarstvo razvitih držav in z bančnimi presežki v proračunih za emisije, tako imenovane enote dodeljene količine (AAU), imenovane tudi „vroč zrak“. Sicer nimamo možnosti, da svet ohrani dvig temperature pod 2 °C.

In za konec, moramo izboljšati sedanji pravilnik, kot ga imenujemo. Danes, na primer, pravila Kjotskega protokola prepovedujejo, da bi EU upoštevala kritje letalskega sektorja. Ovira nas pri novih sektorskih mehanizmih. Prav tako pa moramo posodobiti sistem mehanizma čistega razvoja. To vrsto ovir moramo spremeniti v prihodnji ureditvi in poskrbeti moramo, da ne bomo sprejeli drugega obdobja obveznosti, ne da bi to jasno povedali in popravili.

Na tej točki prihaja v pogajanjih do velikih neravnovesij. Pogajanja o nadaljevanju Kjotskega protkola so bistveno naprednejša kot pogajanja o novih ukrepih s strani Združenih držav in gospodarstev v vzponu. V zvezi s slednjimi moramo nujno znatno napredovati, če želimo, da bo Cancun uspešen in če želimo resnično napredovati.

Pomemben način za prispevanje EU k uspehu v Cancunu je, da še naprej daje dober zgled. Smo vodilni na svetu na področju podnebnih ukrepov. Smo na poti, da dosežemo kjotske cilje. Svoje zaveze v zvezi z 20-odstotnim zmanjšanjem smo vnesli v pravo in svoj cilj smo pripravljeni zvišati na 30 %, če bodo pogoji pravi. Z drugimi besedami, uresničujemo. Prav tako uresničujemo financiranje hitrega začetka in tako, ponavljam, ni težava v nas.

Nenazadnje – postavili ste mi tudi to vprašanje – zelo dejavno osveščamo druge države in Komisija zdaj prav tako sodeluje z diplomatskimi službami držav članic z namenom, da v času priprav na Cancun začne posebno demaršo EU o zeleni diplomatski mreži za osveščanje nosilcev političnih odločitev v izbranih tretjih deželah glede naših stališč.

Vzporedno pa smo okrepili vsakodnevno osveščanje o podnebju, ki ga izvajamo prek mreže delegacij EU. Ni treba posebej poudarjati, da bi pri tem osveščanju zelo radi sodelovali s Parlamentom. Danes sem imela v zvezi s tem vprašanjem na konferenci delegacij plodno izmenjavo z vašim predsedstvom. Mislim, da ima Parlament odlično priložnost, da osvešča člane različnih parlamentov. Če bomo sodelovali in izmenjali pridobljena stališča, bomo tudi na splošno zavzeli močnejši politični položaj.

  Karl-Heinz Florenz (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka, najlepša hvala za vaš spreten odgovor. Dejansko se pripravljamo na resolucijo za Cancun in seveda moramo na koncu, če sploh želimo skleniti trden sporazum, tudi jasno povedati, kaj želimo. Pravite, da smo ponudili 20 %. Če številke držijo, želite ponuditi 30 %. Kaj mislite s tem, „če številke držijo“? Ali nam lahko to pojasnite in ali je to resnično volja celotne Komisije?

  Andres Perello Rodriguez (S&D). – (ES) Gospod predsednik, če je pojasnilo odgovora komisarke to, da bomo mi vodje, na katere svet čaka, da bomo nadaljevali s prizadevanji in da bomo pozivali ostale, ne da bi počakali, da oni pozovejo nas, in da bomo na čelu, potem se s tem strinjam. Če lahko poleg tega komisarka zagotovi, da bo naše stališče izraženo soglasno in ne na 27 načinov, kot se je morda zgodilo v Københavnu, bi bilo tudi to odlično.

Prav tako se pridružujem prošnji gospoda Florenza za pojasnilo, saj se tudi meni poraja isto vprašanje.

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – „Če bodo pogoji pravi “ je bila moja izjava, gospod Florenz. Mislim, da je zdaj zelo pomembno, da se države članice Evropske unije ozrejo na zelo temeljito sporočilo, ki smo ga predložili maja. Sama sem bila seveda zelo srečna, ko sem sredi julija slišala francoske, nemške in britanske okoljske ministre tako jasno spregovoriti in samo upam, da bodo druge države članice storile isto.

Mislim, da so s svojim načinom utemeljevanja pokazali, da to ni le vprašanje mednarodnih pogajanj, temveč da je tudi vprašanje, kaj dejansko ustrezno služi evropskim interesom. To je tisto, o čemer bomo še naprej razpravljali – vključno z Belgijci pod belgijskim predsedstvom – in seveda je zelo pomembno tudi to, kakšno sporočilo bomo dobili od Evropskega parlamenta. Torej boste imeli tukaj precejšen vpliv.

Gospodu Perellu Rodrigezu moram povedati, da se močno strinjam glede potrebe, da govorimo soglasno. Kot sem dejala prej, pa to ne pomeni, da je lahko za tem soglasjem samo en glas. Kajti pomembno je to, da so lahko druge strani v svetu, kadar poslušajo, kar jim evropski predstavniki govorijo, bolj ali manj gotove, da je to isto sporočilo, ki prihaja od nas, isto stališče, ki ga zagovarjamo.

To je tisto, kar je pomembno, in to je tisto, kar si z belgijskim predsedstvom prizadevamo zagotoviti, vključno z načinom oblikovanja mandatov, saj ne moremo še naprej celemu svetu sporočati, kje so naše omejitve. Če ne želimo, da natančno vedo, kje so naše omejitve, moramo oblikovati nekaj prožnejših mandatov, potem pa moramo drug drugemu zaupati in biti prepričani, da imamo torej nekaj moči za pogajanje. Mislim, da je to tudi zelo pomembno za način, kakšen bo končni rezultat Cancuna.

  Predsednik. – Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

Čas za vprašanja se je zaključil.

(Seja, ki je bila prekinjena ob 20.30, se je nadaljevala ob 21.00)

PREDSEDSTVO: Roberta ANGELILLI
podpredsednica

16. Svoboda izražanja in svoboda medijev v Evropski uniji (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava Komisije o svobodi izražanja in svobodi medijev v Evropski uniji.

  Neelie Kroes, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, svoboda izražanja in medijski pluralizem predstavljata enega od ključnih temeljev naših demokratičnih družb, ki je opredeljen v členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poleg tega člen 2 Pogodbe o EU opredeljuje skupne vrednote držav članic in vključuje pluralizem med dodatne elemente, ki se upoštevajo pri ocenjevanju uveljavljanja teh vrednot.

Spoštovanje medijskega pluralizma, zaščita virov novinarjev, svoboda kritiziranja zasebnih in vladnih pooblastil, samostojni mediji in neodvisni regulativni organi so nujni za polno uveljavljanje svobode izražanja, Komisija pa je povsem zavezana varstvu temeljnih pravic.

Dovolite mi, da omenim, kaj je že v veljavi, zlasti direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. To se nanaša na pomembnost spodbujanja medijskega pluralizma pri uporabi njenih določb iz šestih uvodnih izjav. Poleg tega trije pomembni elementi v direktivi krepijo medijski pluralizem.

Prvič: spodbujanje neodvisne TV produkcije; drugič: pravica novinarjev in informativnih organizacij do dostopa do kratkih izsekov v celotni EU za namen kratkega poročanja; in tretjič: navedba potrebe po neodvisnih medijskih organih na nacionalni ravni, kar bi lahko bilo sprejeto samo ob močni podpori Evropskega parlamenta.

Obdobje za prenos se je pred kratkim izteklo, Komisija pa zdaj pregleduje izvedbene ukrepe, ki so jih države članice že priglasile. Šele po teh pregledih bo lahko Komisija ocenila združljivost teh zakonov s pravom EU in temeljnimi pravicami ter povedala, ali so kritike nacionalne zakonodaje utemeljene ali ne.

Komisija je že sprožila postopke za ugotavljanje kršitev proti 12 državam članicam, ki niso spoštovale roka za prenos. Več bo razkrito v prvem poročilu o uporabi, ki je predvideno za 19. december 2011. Če bo do takrat Komisija ugotovila kakšne kršitve, bo brez oklevanja uvedla potrebne ukrepe, vključno z navedbo Sodišča Evropske unije.

Noben vrtnar ne izpuli najboljših mladih rastlin samo zato, da bi pregledal njihove korenine. Komisija ne namerava predlagati pregleda pred kratkim spremenjene direktive, katere dejanski vpliv je treba še oceniti.

Poleg tega je politika spektra jasen primer področja, na katerem lahko EU ukrepa v okviru svojih pristojnosti, da bi okrepila konkurenco pri virih, od katerih so odvisni izdajatelji radijskih in televizijskih programov, s tem pa bi okrepila tudi medijski pluralizem. Kot veste, bo Komisija kmalu sprejela pomemben program politike radijskega spektra, da bi okrepila pravično porazdelitev spektra v celotni Evropi in omogočila razvoj novih oblik medijev v korist medijskega pluralizma.

S splošnejšega vidika, ki presega posebni primer avdiovizualnih medijev, obstaja več vprašanj, ki jih je treba obravnavati, preden se na tem področju sprejmejo novi tehtni ukrepi. Na primer, ali je nova zakonodaja EU pravi odgovor na vprašanja, ki jih postavljajo nekateri nacionalni predlogi? Ali je s stališča pristojnosti EU mogoče opredeliti težavo notranjega trga, ki jo je treba rešiti? Ali obstaja v Parlamentu široka podpora za uvedbo vsebinskega pristopa, ki presega posebnosti posameznih nacionalnih primerov?

Ob vsem povedanem veste, da je Komisija organizirala raziskavo za opredelitev niza objektivnih kazalnikov za ocenjevanje medijskega pluralizma, ki se ne nanaša samo na avdiovizualne medije, temveč tudi tiskane medije. Ta raziskava je objavljena na našem spletnem mestu.

Pojavilo se je vprašanje, kaj bi moral biti naslednji korak v zvezi z raziskavo, in v povezavi s tem vam želim povedati, da sem čakala na ustrezno razpravo o tem z vami. Stališča, ki bodo danes izražena v Parlamentu, bodo ključen prispevek k tem razmišljanjem in poskrbela bom, da bo kolegij komisarjev o njih v celoti obveščen in da jih bo pripravljen obravnavati.

Kar zadeva temeljne pravice, Komisija nima splošnih pooblastil – kot veste – za posredovanje v primerih kršitev temeljnih pravic. Vendar bi lahko preučila spoštovanje svobode izražanja in medijski pluralizem v določenih primerih, kjer bi bilo mogoče vzpostaviti povezavo s pravom EU. Na tej stopnji in brez poseganja v nadaljnjo pravno analizo ni mogoče ugotoviti nobene sistemske povezave med razmerami v številnih državah članicah, ki, kolikor vem, skrbijo določene cenjene poslance.

Poleg tega se je pojavilo vprašanje, ali bi bilo treba člen 7 Pogodbe o Evropski uniji uporabljati za različne zadevne države članice. Kot smo Parlamentu in Svetu pojasnili v sporočilu z dne 15. oktobra 2003, je namen člena 7 zajeti razmere, ki bodisi predstavljajo hudo in vztrajno kršenje vrednot, opredeljenih v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji, ali ustvarjajo jasno tveganje za resne kršitve te pogodbe. Po mnenju Komisije razmere glede medijev v različnih državah članicah ne izpolnjujejo pogojev, ki so potrebni za sprožitev postopka iz člena 7.

Države članice imajo ustavne tradicije, ki varujejo temeljne pravice. Evropa zato ne more nadomestiti držav članic, kar zadeva uveljavljanje temeljnih pravic. Toda Komisija se ne bo nikoli izognila obravnavi nacionalnih odločitev, ki kršijo pravo EU in skupne vrednote EU, ter bo v celoti uveljavljala svoje pristojnosti in vlogo varuhinje pogodb.

  Manfred Weber, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, z govorjenjem o svobodi izražanja v Evropski uniji pokrivamo široko področje. Komisiji se zahvaljujem za širok pristop k tej zadevi.

To je razprava o načelih. Iz moje države, Nemčije, lahko poročam, da ima ena politična stranka, politična oblast, namreč socialni demokrati, v lasti časopise in časopisne hiše, z drugimi besedami, ima nadzor nad pomembnimi časopisi. Državljani se znova in znova sprašujemo, ali je dobro, da imajo stranke v lasti del medijev, ali bi bilo dejansko bolje to dvoje ločiti. Torej je treba o marsičem razpravljati v zvezi s tem vprašanjem.

Toda današnjo razpravo bi raje izkoristil za pogovor o načelih. Mediji so del temelja naše demokracije. Ljudi obveščajo o stvarnih razmerah in vzamejo pod drobnogled tiste na oblasti. Seveda ta naloga medijev prinaša tudi veliko odgovornost, da ta pooblastila izvajajo odgovorno. Glede na to je pomembno zavarovati zasebnost ljudi in pomembno je, da se novice ne poročajo z namenom povzročanja senzacij, temveč za posredovanje zanesljivih informacij. V tem pogledu so mediji del temelja naše civilne demokracije.

Najpomembnejša tu je neodvisnost. Izdajatelji morajo svojim novinarjem zagotoviti neodvisnost. V obstoječih nacionalnih strukturah – mi kot skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) to štejemo za pozitivno, ker so mediji tudi del naše kulture – potrebujemo neodvisnost od političnih vplivov, prav tako pa ne smejo naročniki oglaševanja vplivati na delo uredniškega osebja.

Če realno pogledamo današnje novinarstvo, vidimo, da je eden od največjih izzivov neodvisnega novinarstva verjetno internet, z drugimi besedami, zmožnost dostopa do brezplačnih informacij na internetu, pri čemer se ne ve, ali so te informacije točne ali netočne. To je velik izziv. Če želimo ohraniti visokokakovostno novinarstvo, kar moramo zagotoviti tudi v dobi interneta, moramo spoštovati avtorske pravice novinarjev, ki opravljajo visokokakovostno delo. To je ključen izziv za prihodnost.

  Monika Flašíková Beňová, v imenu skupine S&D. – (SK) Glede na razvrstitev organizacije Freedom House so nekatere države članice, na primer Italija, Bolgarija in Romunija, s stališča svobode tiska samo delno svobodne.

Treba je povedati, da je Unija kot celota zaenkrat storila malo na tem področju. Na primer, pred manj kot letom dni je Evropski parlament zavrnil resolucijo o nezadostni svobodi tiska v Italiji in to opredelil za nacionalno zadevo. Toda kako je lahko svoboda izražanja nacionalna zadeva, ko pa ima skladno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah vsakdo pravico do svobode izražanja ter je treba spoštovati svobodo in pluralnost medijev.

Listina je pravno zavezujoč del Lizbonske pogodbe, zato trdno verjamem, da je zaželeno, da Unija ukrepa proti nacionalnemu vmešavanju v svobodo izražanja in tiska, bodisi v obliki poskusov omejitve svobode pod pretvezo boja proti terorizmu ali zaščite novinarjev in anononimnosti virov. Na tem področju bo nujna določena stopnja zakonodajne uskladitve, če želimo, da bo Unija učinkovito spodbujala svobodo izražanja in tiska.

Trenutno so skrb vzbujajoče razmere v Romuniji, kjer je varnostni kabinet pod vodstvom romunskega predsednika sprejel političen programski dokument, ki prikazuje nacionalno strategijo, v kateri so mediji opredeljeni kot ena od možnih groženj za varnost države. Treba je poudariti, da so razmere v Romuniji povsem v nasprotju s pogodbo, s københavnskimi merili in s Konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.

Dandanašnji je nesprejemljivo, da se izvršna oblast države na tak način vmešava v svobodo izražanja in tiska. Odločno moramo zavrniti tak pristop Romunije in pozvati predstavnike romunske vlade, da spremenijo nacionalno zakonodajo ter jo uskladijo s temeljnimi in načelnimi pravnimi dokumenti, na katerih temelji Unija.

Na koncu bi rada omenila en primer za navdih. Pred kratkim je Islandija sprejela zelo napreden zakon o zaščiti virov novic in o podpori preiskovalnih novinarjev. Ne vidim razloga, zakaj bi Evropska unija odlašala s podobnimi pobudami.

  Sonia Alfano, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, žal se vsi zavedamo razmer na področju obveščanja v Italiji. Organizacija Freedom House nas je opredelila kot delno svobodno državo in smo na 71. mestu skupaj z otoki Tonga, le malo pred Vzhodnim Timorjem. „Zakon utišanja“ je le zadnji primer splošnih razmer, v katerih so demokratični braniki države zelo oslabljeni, zlasti zaradi pomanjkanja svobodnih informacij.

Kot navaja OECD v zadnjem poročilu, se razpad demokracije in pridobljenih pravic do obveščanja in svobodnega izražanja na žalost širi po celotni Evropi. Pomislimo samo na Francijo in generalnega direktorja njene javne televizije, ki ga je imenovala vlada, ali na Madžarko, Estonijo in Romunijo, ki so po težavnem pravnem boju za omejitev svobode izražanja onemogočile, da bi informacije imele ključno demokratično vlogo psa čuvaja vlade.

Zato mislim, da je Komisija dolžna sprejeti trdno in dosledno zavezo za zaščito medijev in svobode obveščanja skladno z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato sprašujem Komisijo, kakšne ukrepe namerava uvesti za spodbujanje pristnega medijskega pluralizma v državah članicah EU in predvsem kdaj bo izdala sporočilo o kazalnikih za medijski pluralizem, ki je bilo obljubljeno za leto 2010, skupaj s sorodnim zakonodajnim predlogom.

Ne želim verjeti, da kot pri izgonu Romov iz Francije Komisijo mika, da bi se odpovedala zaščiti svobode in demokracije v Evropi, da bi prikrila delo vlad držav članic, ki si vse bolj prizadevajo skriti svoja krivična dejanja pred tiskom in javnostjo.

Upam, da me boste vi in tudi komisarka Reding lahko pomirili v zvezi s tem.

  Judith Sargentini, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, ta parlament redno razpravlja o svobodi tiska tako v Evropi kot zunaj nje in kot vi se tudi jaz spominjam vroče razprave jeseni leta 2009 o svobodi tiska med drugim tudi v Italiji. Ali je bilo legitimno, ko smo Evropejci s prstom pokazali na Italijo in njenega predsednika vlade gospoda Berlusconija, ali je šlo za domačo zadevo, v katero se preostala Evropa ne bi smela vmešavati? Julija je predstavnica svobode medijev pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) objavila svoje poročilo. Drznila si je pokazati s prstom. OVSE je naredila obhod po Evropi in našo pozornost usmerila v spodaj navedene države. Umor blogerja Socratesa Gioliasa v Grčiji, umor novinarja Grigorijsa Nemcovsa v Latviji, nov medijski zakon na Madžarskem, ki posega v avtonomijo javnih TV kanalov in zmanjšuje število razpoložljivih medijev, ter predsedniški nadzor nad javnimi kanali v Franciji, ki ga izvaja predsednik Sarkozy. Pred kratkim sem slišala nekaj o Romuniji, tu pa so seveda še zadnji dogodki v Italiji, kjer zakon prepoveduje preiskovalnim novinarjem reproducirati gradivo, pridobljeno s prisluškovanjem telefonskim pogovorom.

OVSE je oštela tudi Turčijo, Srbijo, Albanijo ter Bosno in Hercegovino – države, ki se bodo morda pridružile Evropski uniji –, in to upravičeno. Toda za te države je na voljo velika palica: članstvo v Evropski uniji. Svoboda tiska je eno od københavnskih meril. Zato se pri državah pristopnicah uporabljajo primerjalna merila, zaskrbljujoče pa je, da Evropski svet meni, da ta merila zanj ne veljajo. Če bi o tem odločala Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze, bi Italija zares izgubila glasovalno pravico v Svetu, ko je vztrajala pri zatiranju novinarjev in je bilo vse še vedno v rokah enega samega poslovneža in predsednika vlade.

Če se vrnem h koncentraciji medijev, je dobro znano, da so v Italiji komercialni in javni mediji v istih rokah, toda ne pozabimo, da tudi so tu tudi Axel Springer, Bertelsmann, Rupert Murdoch ter na Nizozemskem in v Belgiji Christian van Thillo, ki ima v lasti številne časopise. Svoboden tisk je ključen za našo demokracijo in Evropska komisija je tista, ki nam mora predložiti predlog za boj proti koncentraciji medijev, ravno zato, ker moramo OVSE vzeti resno.

  Zbigniew Ziobro, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospa predsednica, ni svobodne in demokratične družbe brez svobodnih in pluralističnih medijev, ki ljudem zagotavljajo zanesljive informacije ter številna mnenja in stališča. Za demokracijo so mediji tisto, kar je krvni obtok za telo. Mislim, da je ta metafora z medicinskega področja tu razumljiva. Če so v krvnem obtoku motnje ali ne deluje, telo neizogibno oslabi in zboli. Razmerje med pluralizmom v medijih in demokracijo je enako. Če ni zanesljivega pretoka informacij ali v njem pride do motenj, se pojavijo težave v demokraciji. To se morda zdi očitno, toda kljub temu ni tako, ker tej težavi ne povzročamo toliko pozornosti, kot si je zasluži – to velja tudi za države članice.

Skrajni čas je, da začnejo institucije Evropske unije posvečati veliko več časa temu osnovnemu problemu, in poudarjam, kar je povedala gospa Kroes: „to je temeljni problem“. Moramo se vprašati, ali delamo dovolj in ali institucije EU delajo dovolj, da bi zagotovile, da večji del medijev ni v rokah zgolj nekaj oseb. Pomembno je tudi, da ne more posamezna oseba nadzorovati različnih medijev, ki delujejo na različnih področjih, kot so televizija, časopisi, internet in radio. Mislim, da bi morala Evropska unija narediti veliko več za uvedbo predpisov, ki zagotavljajo dekoncentracijo na vseh področjih medijskega trga, ne le pri televiziji. Poudariti je treba, da meje svobode govora v komercialnih medijih pogosto krojijo interesi lastnikov in oglaševalcev v teh medijih. Obstaja tudi nevarnost, da bi lastniki medijev, naklonjeni določenim političnim skupinam, dali prednost stališču teh skupin.

Na Poljskem je težava zaprt medijski sistem, kot ga imenujejo nekateri komentatorji. Vsi glavni množični mediji govorijo enako. O novinarjih, ki se oddaljijo od tega glavnega trenda, ki predstavijo drugačno stališče, se piše kritično in včasih so žrtve kampanj, s katerimi jim želijo očrniti ugled, ali pa pravih poskusov diskreditacije. Torej pri posredovanju informacij in mnenj obstaja problem in veliko neravnovesje – posredovanje informacij pa je temelj demokratične družbe. Omenim lahko novinarje, kot so Tomasz Sakiewicz, Jan Pospieszalski, Ewa Stankiewicz in Janina Jankowska, kajti rečemo lahko, da so se pred kratkim soočili z nadlegovanjem na Poljskem, čeprav je nadlegovanje huda beseda. Ti ljudje so se pošteno borili za svobodno in samostojno Poljsko, za svobodno in demokratično družbo ter za svobodne in demokratične medije. V Evropi zdaj na to ne smemo pozabiti in storiti moramo vse, kar lahko, da dosežemo resničen pluralizem na medijskem trgu.

  Takis Hadjigeorgiou, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospa predsednica, prihajam iz vrst novinarjev in mislim, da dobro vem, na kateri stopnji je svoboda govora v Evropi danes. Mislim, da svoboda govora obstaja, vendar pripada lastnikom medijev, lastnikom radijskih in televizijskih postaj. V določeni meri pripada tudi tistim, ki imajo zanesljiv dohodek ali službo. Zatem pa je svoboda govora izgubljena za več tisoč ali morda milijonov ljudi.

Komisiji bi rad povedal, da obstaja način za povečanje moči novinarstva. Ali bo novinar imel delovno mesto, če se v svoji reportaži ne bo strinjal z lastnikom? Se lahko zateče na agencijo in poskuša uveljaviti svojo pravico do svobode govora, čeprav so njegove izjave nasprotne prepričanju lastnika? Ali lahko kot Evropska unija ustvarimo tako agencijo, na katero se bo novinar lahko obrnil, vedoč, da bo imel jutri še službo? Svoboda govora seveda ne bi smela biti odvisna od „poguma“ novinarja, kajti poznamo takšne pogumne novinarje in bravo jim. Oni so borci. Toda prizadevati si moramo zagotoviti, da vsi novinarji uživajo to svobodo.

Rad bi zaključil z omembo interneta, ki gre v drugo skrajnost. Tu svoboda govora pogosto meji na neodgovornost. Kako lahko brez nekega nadzora „svobode“ interneta nadzorujemo, kaj kdo reče, kdo koga užali, kdo komu grozi na internetu?

  Jaroslav Paška, v imenu skupine EFD. – (SK) Uvodoma bi rad omenil, da v današnjem svetu ne moremo več vzpostaviti tako tesne povezave med svobodo izražanja in svobodo tiska oziroma medijev. Pri svobodi medijev gre bolj za spoštovanje pravic lastnikov, ki določajo vsebino in značaj svojih medijev ter skladno s tem imenujejo osebje od glavnega urednika do grafičnega oblikovalca. Posredujejo vsebino, ki bo po njihovem mnenju zanimiva za bralca in jo izdelajo po lastni presoji. V mnogih primerih so današnji mediji postali podobni neke vrste interesni skupini, ki zavestno in namerno poskuša izoblikovati javno mnenje.

Seveda ne moremo pričakovati, da bodo tako imenovani svobodni mediji samodejno uveljavili pravico do objektivnih informacij, ki jo imajo državljani kot so prejemniki njihovih ciljnih izdelkov, bodisi kot bralci, poslušalci ali gledalci. Zato je pri doslednem uveljavljanju svobode izražanja in neomejene objave zamisli pomembnejše razširiti svobodo na prenos nespremenjenih informacij, kolikor je to le mogoče, saj to prispeva k odpravi namerne izbire in spreminjanja informacij, kar delajo ti svobodni podjetniški mediji.

Po mojem mnenju nas ne bi več smele pretirano skrbeti zlorabe medijev, ki jih zagrešijo dejanski vladni organi v današnji Evropski uniji. Večje tveganje vidim v možni zlorabi informacij v medijih v okviru pretirane koncentracije medijev v rokah vplivnih interesnih skupin ter medijskem manipuliranju z javnim mnenjem, ki ga izvajajo te skupine. Ne delam si posebnih utvar o svobodi novinarjev. Obstaja rek, ki velja za večino njih: tisti, ki plača muzikantu, izbere pesem.

  Daniël van der Stoep (NI). – (NL) Gospa predsednica, komisarka, svoboda izražanja v Evropi in na Nizozemskem je pod velikim pritiskom. Večkulturna elita povečuje pritisk, tako da se preganja ljudi, ki upravičeno pokažejo na grožnjo, ki jo predstavljajo vere in ideologije. Kritika ver in ideologij je vedno upravičena. Ljudje svobodno izbirajo, v kaj verjamejo, in pri tem ne smejo biti nadležni do drugih. Ljudje se ne rodijo v vero ali ideologijo, temveč jo sprejmejo, ker zanje predstavlja resnico. Da, to je njihova resnica; obdržati jo morajo zase in je ne smejo vsiljevati drugim. Čim se ta resnica proglasi za univerzalno in, še več, če naj bi zaradi nje spremenili ustavno pravo, kazensko pravo, civilno pravo in tako dalje, postane izjemno nevarna.

Ljudi se ne sme nikakor preganjati zaradi kritiziranja ideologije ali vere drugih ljudi. Odločitve in izkušnje posameznika ne morejo biti nad zakonom. Vsak ima pravico povzročiti čustveno bolečino ali užaljenost; to ni vedno prijetno na strani prejemnika, vendar je osnova svobode izražanja, saj zaradi laskavih besed in hvale ne potrebujemo varstva. Povzročanje čustvene bolečine ali žaljenje je možno in zakonito. Resnica včasih boli.

Konec koncev je svoboda izražanja nastala zato, da bi državljane zaščitili pred zatiranjem tiranskih vladarjev. Ta svoboda deluje prek kritiziranja in prilagajanja vladajoči oblasti. Predstavlja priložnost za običajne državljane, da svoja stališča predstavijo družbeni eliti v poskusu, da jim vsilijo svoje standarde in vrednote.

Na Nizozemskem aretirajo, zaslišujejo ali obtožujejo politike, karikaturiste in kolumniste ravno zato, ker so uveljavili to pravico – pravico, da izrazijo svoja stališča. Najbolj zgovoren primer je absurdno politično sojenje vodji moje stranke Geertu Wildersu. Kazensko je preganjan, ker je nizozemska Stranka za svobodo (PVV) upravičeno pokazala na nevarnost politične ideologije islama. Islam je bolj kot katero koli drugo gibanje ali ideologija odgovoren za izgubo svobode izražanja v naših časih. Grozi in ustrahuje vsakogar, ki je kritičen do njegovega družbeno razdiralnega značaja.

Boj za svobodo izražanja še zdaleč ni končan. Ostanki tiranskih vladarjev so še vedno na svobodi v Evropi. PVV želi videti v Evropi neke vrste „prvi amandma“. Kakšno je mnenje Komisije o tem? Zanima me odgovor komisarke Kroes.

  Simon Busuttil (PPE). – (MT) Mislim, da sta svoboda izražanja in zaščita medijev v državah Evropske unije daleč od popolne, in če pogledamo vsak v svojo državo, bomo gotovo našli stvari, ki bi jim nasprotovali. S tem ni nič narobe. Toda trditi, da se v državah Evropske unije grobo krši svoboda izražanja, je po mojem mnenju nekoliko pretirano. Rad bi vas spomnil na parlamentarno razpravo oktobra lani o resoluciji, ki je ta parlament ni izglasoval. Namen te resolucije je bil obsoditi italijansko vlado. Mislim, da je z zavrnitvijo resolucije ta parlament posredoval jasno sporočilo: o teh zadevah se lahko razpravlja samo v nacionalnih parlamentih in ne v Evropskem parlamentu. To je preprosto; to sporočilo je ta parlament posredoval lani oktobra, zato mislim, da vmešavanje v zadeve, ki ne sodijo v našo pristojnost, ne krepi, temveč zmanjšuje spoštovanje naših državljanov in volivcev do nas. Zato zelo cenim jasno izražanje Komisije danes, ko je dejala, da nedvomno ne obstaja noben dokaz o kakršni koli kršitvi svobode izražanja ali svobode medijev v kateri koli državi Evropske unije, in mislim, da bi to moralo zadostovati, da zaključimo to razpravo.

  Kinga Göncz (S&D). – (HU) Najlepša hvala, gospa predsednica. Kolegi poslanci, predstavljajte si, da volilni sistem tega parlamenta omogoča sprejetje dvotretjinske večine z navadno večino. In da največja skupina oziroma vodja skupine predlaga predsednika Evropskega parlamenta, skupina pa ga nato izvoli s solidno večino. Nato vodja skupine predlaga in izvoli evropske komisarje, predsednika Komisije, predsednika Računskega sodišča ter člane in predsednika Sodišča Evropskih skupnosti. Uprava Skupnosti je zamenjala svoje voditelje brez utemeljitve. Vodja skupine uveljavlja odločitve, ki manjšim strankam onemogočajo zmago na volitvah ali celo sodelovanje na volitvah. Nato pa vodja skupine – ob razglasitvi revolucionarnih sprememb – predlaga lojalen kader, ki naj bi bil na čelu tiskovne službe Evropskega parlamenta, ta lojalen kader pa poskrbi, da se za vodenje vsake medijske sekcije izbere zanesljiva oseba. Tako bo javnost slišala samo ugodne, pozitivne novice o dejavnostih skupine in vodji skupine.

To se v tem parlamentu seveda ne more zgoditi. Evropska demokracija temelji na sistemu ravnotežja moči z mediji v vlogi „psa čuvaja“. Celo obstoj dvotretjinske večine v Parlamentu ne more opravičiti odprave tega sistema ali omejitve svobode tiska in izražanja. Toda to se na Madžarskem dogaja že tri mesece. Ker je sistem demokratičnega ravnotežja moči na Madžarskem praktično izginil, je bil pes čuvaj zastrupljen in strup začenja delovati; povratne informacije lahko prihajajo samo iz evropskih institucij. To pričakujemo. Predstavnica OVSE za svobodo medijev je že izrazila veliko zaskrbljenost.

  Sophia in 't Veld (ALDE). – Gospa predsednica, komisarka, hvala za uvod. Poznam vašo osebno predanost svobodi in demokraciji, zato sem prepričana, da je svoboda tiska pri vas v dobrih rokah.

Vendar pravite, da Evropska komisija nima splošnih pristojnosti za zaščito svobode tiska, jaz pa mislim, da je to razmeroma ozka razlaga vaših pristojnosti, kajti predvsem varstvo demokracije, svobode in državljanskih svoboščin je opredeljeno v pogodbah, vi pa ste skrbnica teh pogodb.

Drugič, če kot Evropska unija zahtevamo od držav kandidatk, da izpolnjujejo določene standarde, lahko predvidevamo, da bo Komisija zaščitila te standarde tudi v Evropski uniji.

Drug element je, da lastništvo medijev vse bolj postaja čezmejno vprašanje, in lahko si celo predstavljamo, da obstajajo podjetja zunaj EU, ki so lastniki evropskih medijev. Ali bi tudi v primeru, da bi se v evropske medije vmešavali na primer ruski ali kitajski lastniki, rekli, da se nas to ne tiče? Po mojem ne.

Drugo vprašanje pa je, ali bi morali javno osramotiti države, izpostaviti posamezne države članice. Da, mislim, da bi jih morali. Lahko je neprijetno in vsekakor ne bi želela, da se kritizira mojo državo članico, toda če nismo več sposobni samokritike, kako lahko zaščitimo temeljne pravice? Cenjenega kolega gospoda Busuttila bi rada opomnila, da je v prejšnjem mandatu ta parlament sprejel resolucijo o Berlusconijevi vladi in svobodi medijev, ki je šla veliko dlje kot tista, ki je bila lani zavrnjena. Torej imamo precedens.

Ta parlament je večkrat pozival k zakonodaji – posebni zakonodaji –, ki bi Evropski komisiji dala orodja za posredovanje in zaščito svobode v celotni Evropski uniji.

  Marek Józef Gróbarczyk (ECR). – (PL) Pozdravljam dejstvo, da se danes razpravlja o svobodi izražanja, kajti letos junija sem skupaj z drugimi poslanci Evropskega parlamenta ustanovil skupino za razmislek, ki jo zanima ta zadeva. Novinarji, ki smo jih povabili v Strasbourg, so govorili o oblikah pregona, ki se uporabljajo proti predstavnikom medijev. Udeleženci tega srečanja so nam pokazali, kako svobodo izražanja omejujejo visoke globe, ki jih nalagajo sodišča zaradi omenjanja neprijetnih zgodovinskih tem ali varstva tradicionalnih vrednot, preprečevanje distribucije filmov o neprijetnih temah, kot so vzroki letalske katastrofe v Smolensku, in nadlegovanje v obliki nenehnega preiskovanja katoliških izdajateljev radijskih in televizijskih programov, ki ne simpatizirajo s tistimi na oblasti. Toda rad bi omenil zelo spektakularen primer ustrahovanja preiskovalnega novinarja na Poljskem, ki se je zlomil pod lažnimi obtožbami. V obupu si je poskusil vzeti življenje. V poslovilnem pismu svojim otrokom je napisal, naj ne verjamejo klevetam, ki se pišejo o njem. To je le eden od mnogih primerov, ki smo jih izpostavili na junijskem srečanju. Naslednje srečanje skupine za razmislek o varstvu svobode izražanja bo 22. septembra med delnim zasedanjem v Strasbourgu.

  Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Gospe in gospodje, komisarka, svoboda izražanja in tiska ni le neka medalja, ki je bila dobljena pred leti in jo lahko obesimo v vitrino: zanjo se je treba boriti in si jo pridobiti vsak dan, v Evropi pa to pogosto pozabimo.

Svoboda tiska je v Evropi trenutno ogrožena: ogroža jo kriza, koncentracija medijev in oportunizem nekaterih političnih voditeljev. V Italiji se lahko vsakemu novinarju, ki objavi posnetke prisluškovanega telefonskega pogovora, izreče globa do 10 000 EUR. Gospod Berlusconi, ki nadzoruje pet od šestih televizijskih kanalov, želi uvesti zakon, ki spletna mesta obvezuje pridobiti vladno dovoljenje za reprodukcijo video ali avdio poročil, s čimer bi razširil svoj nadzor na nove medije. Na Madžarskem se poskuša vzpostaviti medijski organ, ki ga bi nadzoroval predsednik vlade. V Romuniji vrhovni svet za nacionalno obrambo – vojska – zahteva, da njihov parlament posveti pozornost pojavu obrekovalnih kampanj, ki jih organizirajo mediji, in tako naprej.

Obenem to ni samo težava držav: je tudi težava podjetij. Koncentracija medijev narašča kot tudi uredniško vmešavanje, ki ga izvajajo lastniki medijev. Komisarka, rekli ste, da imajo države članice ustavno tradicijo, ki varuje temeljne pravice. Toda tudi mi v Evropi gradimo lastno ustavno tradicijo in moramo – zaradi razlogov, ki jih je pravzaprav omenila že gospa in ’t Veld – razširiti obrambo svobode medijev na evropsko raven.

Imam nekaj predlogov. Zagotoviti moramo sredstva za podporo neodvisnih novinarjev in samostojnih delavcev: novinarjev, ki so trenutno obubožani in lahek plen zaradi pritiska, ki ga izvajajo država ali podjetja. Razširiti moramo protikoncentracijsko zakonodajo in verjetno tudi ustvariti sklad za podporo tiska, ki bo zagotavljal neodvisnost in kakovost, dokler se v tej prehodni fazi ne najde nov poslovni model, temelječ na internetu.

  John Bufton (EFD). – Gospa predsednica, težava, ki jo imamo s svobodo tiska, je v veliki meri finančna. Ko se nam zdi, da je tisk pod nadzorom, je pogosto tako zaradi dejstva, kdo je lastnik medijev in kdo jih financira. V digitalni dobi smo priča hitremu upadu dobička in mnoga podjetja so se znašla v finančni krizi, toda kako lahko političen organ financira industrijo, ne da bi prestopil mejo nepristranskosti?

Pismo, ki ga je predsedniku Barrosu napisala nova komisarka za komunikacije, Viviane Reding, in ki je prišlo v javnost, je razkrilo, da bo imel predsednik za izboljšanje svoje podobe 24 ur na dan na razpolago fotografa in TV producenta. Ne samo to, novinarjem se bo plačalo, da bodo predsednika Komisije spremljali na njegovih potovanjih v tujino. Najelo se bo celo osem oseb, ki bodo spremljale kritike v blogosferi in zadušile vsa neželena mnenja, na katera bodo naletele.

Leta 2009 je bilo več kot 8 milijonov EUR porabljenih za zabavo in usposabljanje novinarjev, vključno s 350 000 EUR za pritisk na irske novinarje med referendumom v obliki tako imenovanih seminarjev o Lizbonski pogodbi. 700 000 EUR se je porabilo za novinarske natečaje in najmanj 7 000 EUR za koktajl zabave.

Očitno je med financiranjem in podkupovanjem informacijske industrije zelo tanka meja. Nesprejemljivo pa je, da Komisija sproži napad na publikacije v državni lasti, ko pa sama zapravlja davkoplačevalski denar za to, da medije pripravi do tega, da nam napletejo mrežo laži.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospa predsednica, komisarka, morda lahko povem svoje tako, da uporabim nekaj zelo osebnih primerov. Imam izkušnje z mediji iz dveh vidikov: prvi je poklicni novinar, tuji dopisnik za revijo der Spiegel, drugi pa je samostojni poslanec Evropskega parlamenta. V teh vlogah sem izkusil dva povsem različna svetova: na enega sem gledal od zunaj razmeroma neodvisno, na drugega, zdaj ko sodelujem v politiki, pa gledam z velikim začudenjem.

Lahko vam dokažem, da politično poročanje v javnih medijih v Nemčiji in Avstriji v veliki meri nadzoruje le peščica ljudi. Zaradi enakih idej, kot mi je bila sprva zagotovljena podpora, so me pozvali, da zapustim avstrijsko radiotelevizijsko družbo (ORF), namreč zaradi političnih pritiskov, ki so se vršili, na primer, na Reinholda Beckmanna ali Elmarja Oberhauserja. Kar zadeva svobodo izražanja, imamo veliko večjo težavo, kot se mnogi od nas zavedajo. Prosim vas tudi, da si ogledate domnevno neodvisne javne medije, ki jih – ko gre za politične zadeve – izredno enostransko obvladujeta dve največji stranki.

  Marco Scurria (PPE). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, zelo cenim pristop komisarke k tej razpravi, ker je navedla, da v Evropi pravzaprav ni pravih kršitev, in tudi ker nas je pomirila glede vloge Komisije kot varuhinje pogodb in s tem tudi svobode tiska in izražanja v Evropi.

Toda vseeno obstajajo določene nevarnosti. Komisarka je opazila, da je skoraj proti polovici držav Evropske unije uveden postopek za ugotavljanje kršitev, da bi ugotovili, ali sta tam svoboda tiska in svoboda izražanja zares zajamčeni. Izpostavila je preventivne ukrepe, ki jih je treba izvesti na teh področjih, ob poudarku, da težava ni značilna za eno samo državo ali posamezne države. Očitno ne gre za italijansko težavo – Parlament se je o tem izrekel pred nekaj meseci z demokratičnim glasovanjem – in ne gre za težavo politične stranke, saj smo ravnokar slišali, da v Nemčiji socialistična skupina nadzoruje nekatere medije.

Težava, s katero se moramo soočiti v tem parlamentu, je splošnejša. Jutri bomo glasovali o poročilu o novinarstvu in novih medijih – oblikovanje javnega prostora v Evropi. To poročilo vsebuje določene smernice, o katerih naš parlament začenja izražati mnenje.

Govoriti moramo o tem, kako združiti resnico in svobodo v novih medijih, pa tudi v bolj tradicionalnih medijih, kajti čeprav ima posameznik pravico, da pove vse, ima posameznik tudi dolžnost, da pove resnico, ko piše ali se izraža prek medija. Znati moramo tudi združiti informacije s pravico državljanov – vseh državljanov – do zasebnosti.

To so vprašanja, ki jih moramo obravnavati in na katera se mora omejiti Parlament, ne ideologije ali določene zadeve, ki se nanašajo na stvari, ki ne obstajajo v nobeni evropski državi.

  Victor Boştinaru (S&D). – (RO) Govoril bom v romunščini, ker upam, da bom tako čim bolj jasno posredoval sporočilo tudi Bukarešti, tako predsedniku države kot desničarski vladi.

Pretresen sem, da po govoru, ki ga je imel zjutraj predsednik Evropske komisije José Manuel Durão Barroso o razmerah v Uniji in naših evropskih projektih, zdaj razpravljamo o stanju medijev v EU, predvsem v številnih državah: Bolgariji, na Madžarskem, v Romuniji in Italiji. V Italiji so sicer res neprimerljive razmere, saj je predsednik Sveta lastnik medijskega imperija, ki ima monopol v državi.

Komisarka, ker ste varuhinja pogodb, vam bom citiral naslednji odlomek iz dokumenta. Pravi: „Tiskovne kampanje, namenjene očrnitvi državnih institucij s širjenjem netočnih informacij o njihovih dejavnostih, predstavljajo ranljivost za romunsko državo.“

Ta odlomek ni iz nobene hitlerske ali stalinistične politike. Je del besedila, ki bo postalo zakon, če ga sprejme romunski parlament, sestavljeno pa je bilo pod naslovom „romunska nacionalna varnostna strategija“ po nalogu predsednika Traiana Băsescuja. Navajam 10. točko 2. odstavka 6. člena „Ranljivosti“.

Ta dokument, ki se nanaša na izzive, s katerimi se srečuje nacionalna varnost, pravzaprav navaja, da svoboda tiska in svoboda izražanja mnenja, ki sta sicer temeljni pravici v vsaki državi članici EU, dejansko predstavljata grožnjo za nacionalno varnost. Besedilo tega člena dopušča samovoljno razlaganje in zlorabo ter škodi ugledu te dejavnosti.

Na koncu bi vas rad obvestil, komisarka, da sta bili Evropskemu parlamentu že posredovani dve peticiji in da je največji sindikat romunskih novinarjev, MediaSind, predložil peticijo. Kot jaz tudi vi veste, da je sodba Sodišča Evropskih skupnosti iz leta 1978 v zadevi Handyside del Listine o temeljnih pravicah, ki je dejansko del korpusa pogodb EU.

  Renate Weber, (ALDE). – (RO) Režimi, ki se norčujejo iz pravil demokracije, vedno štejejo svobodo izražanja in tiska za večjo sovražnico kot politično opozicijo ter jo poskušajo zadušiti na vse možne načine.

Trendi, ki jih je mogoče v zadnjih časih opaziti v Evropi, so zaskrbljujoči. V Romuniji, moji domovini, se tisk nič več ne šteje za psa čuvaja, ki spremlja dejanja vlade in družbe, temveč kot ranljivost. Predsednik in vlada, ki prezirata kritičen glas, sta se odločila, da tisk in kampanje, ki bi lahko povzročile, da bi javne institucije izgubile verodostojnost, predstavljajo ranljivost za nacionalno varnost.

Če bi torej neki novinarji razkrili, da je, na primer, minister za šport in turizem zlorabil javna sredstva in jih trošil neodgovorno ali ceno na kazniv način, bi to lahko spodkopalo verodostojnost ministrstva ter posledično vlade in nacionalne varnosti države.

V izogib obtožbam ne sme tisk nikoli več kritizirati javne institucije, temveč mora biti tiho. Ali Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic sploh še kaj velja? Ali Listina Evropske unije o temeljnih pravicah sploh še kaj velja? Seveda veljata in čas je, da se naredi konec takšnim praksam ustrahovanja tiska. Dejansko mora Evropska komisija ukrepati kot prava varuhinja pravic in načel, na katerih temelji Evropska unija.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Rad bi govoril o pritisku na svobodo izražanja, ki ga vršijo medijski koncerni. Pred mesecem dni je tožba, ki jo je vložil vpliven medijski koncern, privedla do prve dražbe v svobodni Poljski in morda tudi v Evropski uniji, na kateri se je prodajalo premoženje politika zaradi njegovih stališč. Ta politik sem jaz, Jacek Kurski, poslanec Evropskega parlamenta. Zaradi izjave, ki ni bila všeč koncernu Agora, je izvršni sodni uradnik prodal moje premoženje v vrednosti 24 000 EUR, kar je enako letnemu dohodku poslanca poljskega parlamenta, kar sem bil pred štirimi leti. Splošno mnenje je, da moja izjava sodi v okviru široko razumljenih meja politične kritike in razprave, edini razsodnik pa bi moralo biti javno mnenje in ne sodišče. Vložil sem pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, toda koncern Agora je že tožil na ducate uglednih Poljakov, ker so izrazili kritično mnenje o Agori. Posebej škandalozno pri teh kršitvah državljanskih pravic pa je dejstvo, da se je koncern Agora iz stranke v sodnem sporu razvil v „supersodišče“. Ima namreč pravico v svojem časopisu objaviti nekatera obvestila, ki lahko uničijo kogar koli, če to želi. Zaplemba ali prodaja premoženja na dražbi je standardna v Belorusiji in se je izvajala v komunističnem režimu na Poljskem. Mislim, da bi morala Komisija to vključiti v svoje stališče o tej zadevi. Ne želimo živeti v Evropi, kjer vam premoženje zasežejo, ker poveste, kar mislite.

  Vladimír Remek (GUE/NGL). – (CS) Predvsem pozdravljam dejstvo, da se ta razprava sploh odvija. Razmere v mnogih državah članicah kažejo, da morda obstajata svoboda izražanja in svoboda tiska, toda v resnici so prisotne mnoge pomanjkljivosti. Razlog za to je želja oblasti, da se jo čuti prisotno na tem področju.

Na Češkem imamo tako imenovani zakon nagobčnika, ki onemogoča objavo informacij, ki niso pogodu politikom, in grozi novinarjem s strogimi kaznimi, vključno z zaporom. Nobena druga država v Evropi nima podobnega psevdodemokratičnega pravnega ukrepa, čeprav v mnogih obstajajo enaka nagnjenja. Na svobodo izražanja v veliki meri vplivajo tudi finančne razmere tistih, ki delajo v medijih. Kdor ima denar, ima moč in tudi vpliv v medijih. Stališča oropanih se pogosto namerno zanemarijo. Nisem idealist in ena razprava ne bo vsega popravila, toda čim pogosteje se bomo vrnili k tej temi, tem bližje bomo pravi demokraciji.

  Mario Borghezio (EFD). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, komisarka, zelo sem vesel, da ste varuhinja pogodb.

Dejansko Komisija tako dobro varuje lastne skrivnosti, da poslanci, na primer, težko pridobimo obsežne in predvsem podrobne informacije o tem, kaj se dogaja za zaprtimi vrati na vaših srečanjih, kljub temu, da komisarjev niso izvolila naša ljudstva in bi se morali zato čutiti še toliko bolj dolžne spoštovati svojo dolžnost sporočanja in preglednosti.

Na primer, še vedno čakam na odgovor – in to ne na ironični odgovor, ki sem ga prejel – na svoje vprašanje, da bom lahko posredoval resnico časopisom. Je predsednik Barroso ali je kdaj bil član kluba Bilderberg ali ne? Ali zahaja tja ali ne? Odgovor, ki sem ga prejel in z drugimi besedami objavil v svojih izjavah za javnost: „Gospod Borghezio, vi veste več o skupini Bilderberg kot mi“, je nekoliko čuden, zato bi rad več informacij o tej temi.

Na primer, kakšne informacije je mednarodni tisk posredoval o ozadju finančne krize? Citirana je bila lizbonska strategija; to je zelo zanimivo. Kot bi pilili plasti čebule drugo za drugo, ko ugotavljamo, kdo so dejanski lastniki velikih finančnih skupin, katerim pripadajo vodilni časopisi in množični mediji; kolikor vemo, bi lahko imeli sedež v davčnih oazah.

Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi se zavzeli za pobudo, namenjeno resničnemu razkritju zakulisja politike, financ in gospodarstva. To so zelo zanimive teme s širokim pomenom za državljane, ki imajo pravico biti povsem obveščeni. Opažam in poudaril bi tišino levega krila glede kluba Bilderberg in Trilateralne komisije.

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospa predsednica, poskusila se bom držati časovne omejitve. Vesela sem, da Komisija priznava pomembno vlogo svobodnega tiska pri ohranjanju celovitosti demokracije. Toda vse prepogosto je stališče politične elite, da besede pomenijo, kar ona reče, da pomenijo. To je eden teh primerov.

V tem parlamentu je danes člen iz poročila gospoda Løkkegaarda pozival tiskovno ekipo Bruslja, naj organizira korespondenco za poročanje novic o EU na bolj poučen način. Novinarji so tam za obveščanje, ne poučevanje. Novinarji bolj kot kar koli drugega cenijo svojo neodvisnost. Če niso neodvisni, ne morejo veljati za svobodne.

Komisija že izvaja preveč nadzora nad mediji v Bruslju prek finančne pobude in prisile. O Europarl TV se tu govori, kot da ima neko novičarsko vrednost: nima je. Njena vsebina ni nič drugega kot izjave za javnost gibljivih slikah. Zato je nihče ne gleda.

Poročilo gospoda Løkkegaarda, ki zahteva, da se predmet o EU vključi v šolske učne načrte, je bilo danes dejansko izglasovano v Parlamentu. Vsak novinar vam bo povedal, da v svobodnih in neodvisnih medijih ni prostora za propagando. Nevladna organizacija Novinarji brez meja je že ugotovila, da imajo Italija, Bolgarija in Slovaška znatne težave s svobodo tiska. Tudi Francija in Španija nista izpolnili standardov, ki jih imajo pravico pričakovati svobodni državljani. V Združenem kraljestvu že imamo tisk, ki bi se lahko štel za svobodnega, četudi veliko uporablja „domnevno“. Kot smo videli danes tukaj, gre EU v nasprotni smeri.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – (RO) Strinjam se s tistimi, ki podpirajo svobodo izražanja in svobodo tiska. Demokracija ne obstaja brez svobode izražanja. Pri tem vas želim spomniti tudi na sveto pravilo, ki je temelj tiska tudi v demokraciji: mnenja so svobodna, dejstva so sveta.

Veseli me, da vam lahko povem, da v Romuniji žalitve in klevete niso več kazniva dejanja, odkar jih je leta 2006 desničarska vlada črtala iz kazenskega zakonika. To pomeni, da se nobenemu novinarju ne izreče nobena kazenska sankcija, niti v neljubih primerih, ko se netočne informacije širijo zlonamerno. Dejansko mislim, da so razmere zdaj krasne, saj novinarji ne bi smeli živeti v strahu pred kazenskimi sankcijami. Zdaj imamo v Romuniji samo civilne postopke.

Zasebne tiskovne organizacije v celoti uveljavljajo svojo svobodo kritike in izzivanja tistih na oblasti, saj se osebe na oblasti seveda vedno kritizira. To je povsem naravno.

Tudi v Romuniji je nek delež tiskovnih združenj v lasti politikov ter jih financirajo politiki in/ali poslovneži. Kot smo slišali nocoj, se to dogaja v mnogih drugih državah EU.

Predvsem morajo biti te povezave in financiranje pregledni. Če želimo svoboden tisk, pa moramo zagotoviti tudi, da je zajamčena uredniška neodvisnost novinarjev, ki delajo za takšne organizacije.

  Ivajlo Kalfin (S&D). – (BG) Gospa predsednica, komisarka, svoboda medijev je sestavni del sistema človekovih pravic in je ni mogoče obravnavati zunaj splošnega okvira demokracije. Kot povsod drugje tudi v Bolgariji mediji delajo pod velikim tržnim pritiskom. Prodaja upada, oglaševanje pojenja, meje med poklicnim novinarstvom in socialnimi mediji pa postajajo vse bolj zabrisane zaradi novih medijev. Drugi novinarji imajo vse manj priložnosti za običajno opravljanje in izvajanje svojega poklica. Tradicionalni mediji in njihovo občinstvo izginjajo. Na primer, danes je bilo objavljeno, da bo prenehal izhajati eden izmed dobrih, kakovostnih bolgarskih časopisov, Klasa. V teh razmerah postajajo mediji v veliki meri odvisni ne od bralcev, temveč dobrotnikov, bodisi podjetij ali vlade, ki se srečujejo s skušnjavo, da bi svobodo medijev zamenjali za lastno ugodje pod žarometi medijev.

Na žalost ima velik del izdajateljev v Bolgariji glavne interese na drugih področjih. To ustvarja predpogoje za pritisk in zlorabo uredniške politike v zameno za koncesije in dobro obravnavo pri vladi. Vlada sistematično kaže svoje nespoštovanje načela neodvisnosti institucij, vključno s tistimi, ki so vključene v urejanje medijev. Razmere so prišle do točke, ko vlada medije pisno prosi za odpuščanje za tem, ko jih je spraševala, ali se nad njimi vrši pritisk. To je samo po sebi oblika izvajanja pritiska.

Težave v Bolgariji niso edinstvene. Najdemo jih tudi v drugih državah. Ne bi omalovaževal vseh medijev enako in niti za trenutek ne bi kritiziral dobrih novinarjev, ki so pogosto prisiljeni delati brez pogodb o stalni zaposlitvi ali si na splošno poiskati službo na drugem področju. Težava je strukturna. V osnovi je povezana s samocenzuro, ki se pogosto uporablja. K temu moramo dodati še koncentracijo v smislu medijske distribucije, bodisi digitalne ali tiskane.

Pred kratkim je prejšnja skupina pri Evropski komisiji predvidela ukrepe za ohranjanje in spremljanje medijskega pluralizma. Do tega mora priti predvsem zdaj. Populizem in agresija sta zelo mikavna, toda nikoli nista privedla do pravih rešitev. Pričakujem, da bo Evropska komisija trenutno prevzela dejavno vlogo in predlagala rešitev. Zavedam se, da je to občutljivo vprašanje in pogosto se ne meri formalno, čeprav obstajajo kazalniki za to. Kljub temu mora Evropski parlament postaviti zelo visoka pričakovanja in merila. Ravno tako so pomembni zagotovitev, ohranjanje in razvoj demokracije v Evropi.

  Luigi de Magistris (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pri gradnji Evrope pravic bistveno vlogo igra svoboda obveščanja, pluralizem obveščanja in neodvisnost obveščanja.

Ali se komisarka zaveda, da je v Evropski uniji ena država – ki je mimogrede ustanovna članica Evropske unije po Rimski pogodbi –, kjer ni medijskega pluralizma, kjer predsednik vlade neposredno ali posredno nadzira javno in zasebno TV ter tiskane medije? Kakšen demokratičen volilni boj lahko obstaja v državi, kjer predsednik vlade – politična stranka – nadzira medije? Kakšna demokracija lahko obstaja v državi, kjer bo zakon, ki novinarjem prepoveduje objavo sodnih novic, sprejet v nekaj dneh? Pozabite na Watergate in na tisk, ki podpira režim! Govorimo o hlapčevstvu!

Kakšna demokratična država želi nadzirati internet? Kakšna demokratična država ovira vsakogar, ki se oddalji od strankarske usmeritve, ter ne zajamči svobode govora in pravice do drugačnega mnenja?

Ne opisujemo Sudana pod Bokasso ali Romunije pod Ceauşescujem: gre za Italijo pod Berlusconijem, kjer se žal take stvari dopuščajo tudi zato, ker Evropska komisija nima poguma, da bi sprejela neodvisno in svobodno stališče glede držav članic.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, gospa Kroes, zaskrbljujoče je slišati o vseh kršitvah svobode izražanja v Evropi. Ne vem, ali se tega zavedate, toda tudi vi sprejemate zakon, ki omejuje to svobodo. Poročilo gospoda Løkkegaarda, ki so ga, mislim, podprle vse politične skupine v tem parlamentu, s pohvalno izjemo moje skupine, vsebuje groteskne določbe, ki omejujejo svobodo govora in tiska. Predlagam, da preberete odstavke 14, 20, 23 in 39 ter zlasti odstavka 8 in 31. Odstavek 8 pravi, da naj organ EU spremlja javne medije v Evropi, odstavek 31 pa navaja, da bi morali ti mediji poročati o našem delu. Pozornost medijev in ljudi bi si morali zaslužiti s trdim delom, ne pa da prisilimo nekoga, da širi informacije o našem delu. Mediji niso obvezani poročati o Natu ali ZN, prav tako pa jim ni treba nikomur poročati o delu Parlamenta.

  Ivo Belet (PPE). – (NL) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, najprej bi rad povedal, da je bolj kot kdaj koli prej potrebna razprava v tem parlamentu o temeljnih vrednotah, kot sta svoboda tiska in svoboda izražanja mnenja. Predlagam – in upam, da se o tem lahko strinjamo –, da se ta razprava odvija na podlagi objektivnih meril in objektivnih analiz.

Komisarka, sami ste predlagali tak instrument z objektivnimi kazalniki – monitor medijskega pluralizma (MPM) –, ki ga je razvila Evropska komisija. Cilj je, da Evropska komisija med drugim izvede ta MPM, in to od vas pričakujemo.

Drugi instrument so priporočila Sveta Evrope. Ta priporočila se nanašajo na standarde svobode tiska, neodvisno upravljanje javnih radiotelevizij in stabilno financiranje. Vseh 27 držav članic Evropske unije je sprejelo te standarde, zato je dobra zamisel opomniti države članice, da morajo izpolniti svoje zaveze na tem področju.

Kot Evropski parlament imamo odgovornost tudi, da na to opozorimo. To bomo med drugim kmalu storili v obliki nove resolucije, ki zadeva prihodnost javnih radiotelevizij v digitalni dobi in ki bo predstavljena temu parlamentu bodisi naslednji mesec ali mesec zatem. V resoluciji bomo Komisijo in tudi države članice izrecno zaprosili, da to podrobno preučijo.

Končno pa ne moremo sprejeti ogrožanja svobode tiska kjer koli v Evropi, zato je potrebna odločnost, odločnost tega parlamenta. Zato mislim, da je pametno, da Komisija in Parlament pravočasno izdata ustrezno opozorilo državam članicam.

  David-Maria Sassoli (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, drugič v tem parlamentarnem mandatu in tem parlamentu razpravljamo o problemu svobode tiska. To kaže, komisarka, da je to pereč problem; to je velik problem v očeh evropske javnosti.

Naj vas opomnim, da je maja 2004 Parlament izdal resolucijo, ki Komisijo poziva k ukrepanju, da zaščiti medijski pluralizem in svobodo tiska, toda v vseh teh letih nismo slišali Komisije, da bi spregovorila. Kot veste, problem narašča. Zadeve v zvezi z Italijo, Romunijo in Madžarsko so različne, toda njihovo ozadje je enako.

Kot dobro veste, v Italiji še vedno prihaja do resnega navzkrižja interesov, ki ga stopnjuje vladna okupacija storitev javne radiotelevizije. V Romuniji se tisk dejansko šteje za grožnjo narodu. Na Madžarskem želi vlada postaviti novinarstvo pod drobnogled. Evropske institucije seveda ne morejo odobravati vpliva katere koli vlade na medije. Svoboda obveščanja ni blago, ki bi ga ocenjevali samo skladno s tržnimi merili. Gre za pravico javnosti, da si ustvari lastno mnenje o politiki, kakovosti vlade in javnem življenju.

Evropske institucije ne smejo imeti več opravičil; Komisija mora odločno ukrepati, da okrepi skupne evropske standarde. Vaš poseg, komisarka, bi lahko evropskim državljanom dal zagotovilo, da je Evropa območje pravic in svobode.

  Cecilia Wikström (ALDE) . – (SV) Gospa predsednica, ob tej pozni uri se spomnimo, da je bila svoboda izražanja nekoč v Evropi v povojih. V moji državi, na Švedskem, jo spoštujemo od leta 1766, ko je postala del švedske zakonodaje, zdaj pa jo določa ustava. Toda kljub temu so bili novinarji in pisci žrtve grozljivih dejanj, na primer poskusov umora, bombnih napadov in groženj. To se ne dogaja samo na Švedskem; prav takšno nasilje se dogaja drugod v Evropi.

Če želimo, da bo Evropa še naprej vzor za svobodo tiska in svobodo izražanja, je nesprejemljivo, da je v treh državah EU svoboda izražanja samo delna, kot navaja nedavno poročilo organizacije Freedom House, namreč v Italiji, Bolgariji in Romuniji. Tudi Grčija ima po poročanjih težave. Kdo se ne spomni dobro praznih strani časopisa, ki smo jih videli pred časom v Italiji, ko se je vršil pritisk na novinarje in njihove urednike?

Zavzeti se moramo za svobodo govora. Nikoli ne smemo pozabiti, da sta svoboda umetnosti in svoboda izražanja prvič zagledali luč dneva v mladih evropskih demokracijah. V vsaki demokraciji lahko državljani kritizirajo in si ustvarijo lastno mnenje o člankih in knjigah ter nikoli ne smemo sprejeti razmer, v katerih ljudje molčijo zaradi strahu. Svoboda izražanja je hrbtenica unije, kateri smo se vsi zavezali in katere ideale moramo zagovarjati in braniti, zlasti v časih, ko so ogroženi.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Komisarka, gospe in gospodje, potreba po zaščiti svobode izražanja in svobode tiska je izjemno pomembna ter je pridobila nove vidike, zlasti v naših časih, in to iz dveh glavnih razlogov.

Prvič, tehnološki napredek je, kot smo že slišali, ustvaril nova komunikacijska sredstva. Zdaj imamo internet, bloge, socialno mreženje, internetni radio in internetno televizijo. To so novi mediji, ki so naredili velik vtis. Na tej točki bi rad povedal, da je bil novinar in dejavni bloger umorjen v Grčiji pred približno dvema mesecema in pol.

Čeprav so ti novi mediji naredili velik vtis, njihov okvir delovanja še ni urejen celovito, tako s stališča zakonodaje kot kodeksa ravnanja. Pogosto Komisija odgovori, da se vsi zanašamo na semourejanje teh medijev. Postaja jasno, da zaradi svobode, ki jo imajo ti mediji, zlasti v pogojih anonimnosti, pogosto pride do zlorab in končno zavajajočih informacij za javnost.

Drugi razlog pa je, da sta danes založništvo in razširjanje programa združena v rokah nekaj močnih poslovnih gigantov, zaradi česar se morajo poslovneži, politiki in pogosto celotne vlade ukloniti željam teh gigantov. Ob koncu naj povem, da v imenu svobode izražanja očitno pogosto zamašimo usta političnemu svetu in novinarjem, ki ne morejo objektivno delati in obveščati javnosti.

Za konec naj povem, da vemo, da so naše pristojnosti na evropski ravni omejene. Seveda smo tudi mi zmožni vršiti pritisk v okviru in okolju, o katerem obstaja široko soglasje vseh vpletenih agencij, v okolju, ki bo zagotovilo takojšnje rešitve državam članicam EU, ki izhajajo iz največje krize v zadnjih osemdesetih letih.

  Andres Perello Rodriguez (S&D). – (ES) Gospa predsednica, res je, da je to svetovna razprava in da bi pretiravali, če bi rekli, da v Evropski uniji ni svobode izražanja, toda prav tako je res, da obstajajo primeri okrnitve pravice do obveščenosti in pravice do svobode izražanja, ki jih moramo obsoditi.

Podpiram in strinjam se s tistimi, ki pravijo, da se moramo osredotočiti na države članice, ki kršijo svobodo izražanja in svobodo tiska. Če moramo govoriti o Italiji, Madžarski in Bolgariji, to moramo storiti, toda če moramo govoriti o škandaloznem primeru v Romuniji, moramo storiti tudi to. Lahko bi rekli, da ni sodnih dokazov, vendar je dovolj informacij, da moramo ukrepati v odgovor na te škandalozne primere, saj to ni sodišče, temveč političen parlament.

Rad bi tudi izpostavil, da so v nekaterih demokratičnih državah javni televizijski kanali uspeli pridobiti največje število gledalcev zaradi svojega pluralizma – na primer v Španiji –, vendar poleg njih obstajajo tudi javni televizijski kanali avtonomnih skupnosti – kot sta Madrid in Valencia, katerih skupno ozemlje in število prebivalcev je večje kot v kakšni državi članici –, ki so jih prevzele regionalne vlade in s katerimi se v veliki meri z manipulira. O tej manipulaciji so poročala združenja, stranke in sindikati, zajema pa izpade električnega toka in prekinitve povezav z delovnimi odbori v odziv na njihov strah zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Izkazali so se za sposobne – na primer Canal Nou – cenzurirati največji škandal zaradi korupcije v Španiji – primer Gürtel –, ker vpliva na vlado, ki upravlja kanal, javni televizijski kanali pa so o zgodbi poročali kot o novici dneva, ter sramotno kršijo pravice novinarjev in gledalcev.

To se dogaja v Evropski uniji – v skupnostih Valencia in Madrid – in na Telemadridu in Canal Nou (v španščini Canal 9).

Obstajata torej dva televizijska kanala – in obljubim, da bom priskrbel dokaze o tem –, ki delujeta zunaj Lizbonske pogodbe in sta se ognila Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, ker nenehno kršita člen 11, in naprošam vas, da to upoštevate.

Spregovoril sem, da bi to obsodil, komisarko in Komisijo pa prosim, naj zahtevata informacije, kajti demokratična država in demokratična Unija ne moreta prenašati takšnega slabega ravnanja.

  Lena Kolarska-Bobińska (PPE). – Gospa predsednica, nadvse ključno je, da so naši volivci dobro obveščeni o tekočih zadevah. Informacije spodbujajo zanimanje državljanov za javne zadeve in njihovo udeležbo. Kot politiki potrebujemo enakopravne pogoje, če želimo, da našim različnim sporočilom javnost pravično prisluhne. Na žalost se komercialni mediji danes vse bolj odločajo, da bodo zgolj zabavali naše volivce. Zato so omejili svoje poročanje o tekočih zadevah. Tako morajo naši javni mediji storiti več in več na področju obveščanja in izobraževanja.

Nevarnost pa predstavljajo nekatere stranke in politiki, ki še vedno poskušajo pridobiti nadzor nad javnimi mediji. To se dogaja v mnogih državah članicah – Italiji, na Madžarskem, v Romuniji in Franciji, če jih omenim le nekaj. Temu trendu se moramo upreti. Od leta 1989 je Svet Evrope, ki je bil že omenjen v naši razpravi, igral izjemno vlogo pri opredeljevanju standardov za svobodne in nepristranske javne medije v Evropi. Ti standardi Sveta Evrope se morajo uveljavljati v vseh državah članicah, tako v nekdaj komunistični vzhodni Evropi kot v zahodni Evropi.

Kot Parlament moramo pri tem vprašanju tesneje sodelovati z našimi sosedi tukaj v Strasbourgu. Odgovornost vlad naših držav članic je zagotoviti, da javni mediji ohranijo neodvisnost in sposobnost posredovanja nepristranskih informacij, mi kot Evropski parlament pa moramo še naprej spremljati, kako dobro izpolnjujejo to javno nalogo.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). - (HU) Komisarka, izjemno zaskrbljujoče je, da so, kot je bilo povedano nocoj, države članice EU, ki po navedbah najpogosteje kršijo svobodo izražanja mnenja in tiska, eno izmed temeljnih vrednost Evropske unije, Romunija, Italija, Bolgarija in žal moja država Madžarska. Komisarka, Komisija se ne bo mogla izogniti preverjanju, ali države članice spoštujejo to temeljno pravico Evropske unije. Komisija mora poskrbeti, da se ta pravica spoštuje, spremljati mora razmere, da zagotovi, da ne pride do monopolnega lastništva v državah članicah kot v primeru Italije z medijskim imperijem Berlusconija, katerega vzor se posnema s prevzemom radiotelevizijske postaje RTL Klub na Madžarskem, in ne sme biti mogoče imenovati ljudi, ki vodijo javne medije. Komisija mora spregovoriti o teh primerih in jih spremljati.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, komisarki bi se rad zahvalil za usklajeno poročilo.

Z velikim zanimanjem čakamo na opredelitev objektivnih kazalnikov za medijski pluralizem. Nanjo čakamo kot poslanci Evropskega parlamenta in Italijani, saj dobro vemo, v kolikšni meri so pluralizem, svoboda in neodvisnost medijev zajamčeni v Italiji. Pika na i pa bi bili kazalniki, ki bi o tem prepričali tudi italijansko levico, kajti vsake štiri ali pet mesecev predložijo enako trditev in so deležni glasovanja, ki po mojem mnenju ni nič preveč ugodno za njihov cilj.

Večina časopisov v Italiji je levičarskih in nenehno napadajo vlado ter ustvarjajo propagando za opozicijo. V Italiji je levica 30 let zavzemala in po vojaško oddajala delo v javnih službah na javni TV, ki jo financira država in ki je udoben klub za levosredinske stranke. V Italiji javna radiotelevizija vsak dan, vsak teden kleveta vlado in predsednika vlade. Če pa kak politični predstavnik desne sredine po pomoti občasno podvomi v časopise, se začne razglašati, da je svoboda obveščanja ogrožena.

Še nekaj drugega se dogaja v Italiji: redno se objavljajo posnetki telefonskih pogovorov, pridobljenih s prisluškovanjem med zakonitimi preiskavami, tudi če nimajo nič opraviti s preiskavo. Ta praksa širi informacije in v tolikšni meri krši zasebnost državljanov, da so pred nekaj leti gospe in gospodje iz vrst levice protestirali proti njej. Junija 2007 je Massimo D’Alema dejal: „Pogled na odvetnike, ki zapisujejo pogovor in gredo z zapisanim k novinarjem, je nedostojen, je kot arabski suk.“ Marca 2007 je Antonio Di Pietro izjavil: „Uporabo prisluškovanja telefonskim pogovorom bi morali urediti in treba bi bilo uvesti kazni za zaščito zasebnosti.“ Februarja 2008 je Walter Veltroni rekel: „Demokratična stranka podpira absolutno prepoved objave telefonskih pogovorov, pridobljenih s prisluškovanjem, dokler ni končana predhodna obravnava.“

Toda če bi si italijanska vlada danes upala parlamentu predlagati zakon, ki ureja tudi pravico do zasebnosti in nalaga kazni tistim, ki kršijo zakon o objavi telefonskih pogovorov, pridobljenih s prisluškovanjem, bi celoten levičarski tisk vzrojil, vpijoč škandal, kar bi v veliki meri potrdili tudi običajni skrajni levičarski glasovi v Evropi.

Nekateri levičarski časopisi so bili tako objavljeni; prva stran je bila prazna v znak protesta proti zakonu utišanja. Toda prazni sta bili samo prva in druga stran, saj so oglase natisnili na zadnji strani, kot običajno. Zato tej levici, ki se ne more odločiti in nam vsakih šest mesecev pravi, da svoboda obveščanja ne obstaja, svetujemo, da naj se pomiri in najde kaj tehtnejšega za razpravo.

  Ildikó Gáll-Pelcz (PPE). - (HU) Gospa predsednica, komisarka, hvala za besedo, hvaležna sem tudi, ker Komisija vprašanje svobode govora in povezane svobode tiska, ki sta temeljni človekovi pravici, šteje za tako ključni vprašanji in ju obravnava uravnoteženo. Do zdaj sem nocoj slišala zmedene opise, prikrite namige in žal obtožbe.

Komisarka, dovolite mi, da vam posredujem zanesljive informacije o novem madžarskem zakonu o medijih. Vse politične stranke so se strinjale, da je zakon iz leta 1996 zelo zastarel. Nova vlada je svoj sveženj s predlogom zakona o medijih predložila madžarskemu parlamentu, da bi ustvarila jasno strukturo in pregledne finančne temelje za predpise glede medijev. Kako poskuša vlada to doseči? Na primer, s preprečevanjem potratnih izdatkov iz državnih sredstev. Z reševanjem strukturnih vprašanj. Tako, da naredi medijski sistem pregleden. Kako? Tako, da zmanjša število predstavnikov, ki jih imenujejo stranke, za petino. Ali celo tako, da določi, da je nacionalni medijski in telekomunikacijski organ odgovoren Parlamentu. Ali z razglasitvijo svobode tiska in zaščito neodvisnosti novinarjev. Ali celo tako, da zagotovi zaupnost virov, ki jih uporabljajo preiskovalni novinarji, obenem pa varuje temeljne ustavne pravice.

Komisarka, lahko se zgodi, da bodo pri tem trpeli interesi prejšnje vlade. Nekateri lahko celo sprožijo zlonamerne govorice. Resnica je, da je bil zakon predložen po dolgotrajnem postopku. Zaenkrat tudi še ni pravnomočen, saj se bo parlamentarna razprava o njem začela šele naslednji teden. Evropska komisija nosi veliko odgovornost. To vprašanje je treba jemati resno in drži tudi, kot je bilo omenjeno, da je potrebna enotna, pregledna in zanesljiva presoja. Nejasni opisi in namigi so nevarni in imajo škodljiv učinek za nacionalne države.

  Mariya Nedelcheva (PPE). – (FR) Gospa predsednica, vrednot svobode izražanja, kot jih opredeljuje člen 11 Listine o temeljnih pravicah, ni več treba dokazovati.

Pravica do obveščenosti in dostop do informacij sta skupaj z mnogoterostjo virov v središču demokratičnega procesa. To državljanom omogoča, da si svobodno izoblikujejo mnenje, medijem pa, da si zagotovijo vlogo partnerjev v dialogu, ki se odvija med državljani in tistimi na oblasti.

Medije torej opredeljuje njihova nevtralnost, objektivnost in natančnost. Toda v moji državi, Bolgariji, so še nedolgo tega mediji in tisk služili ciljem ideološkega režima, ki smo ga vsi obsodili leta 1989. Dvajset let kasneje je tu zapuščina, bil je dosežen napredek in pomembno je, da obstajajo opozorila, ki nam omogočajo, da ostanemo pozorni in ne odvrnemo pozornosti od bistva.

Rada bi se dotaknila treh točk. Prva je zagotavljanje, da sta svoboda izražanja in svoboda medijev zajamčeni. Toda to je proces z dvojnim pomenom. Svoboda ne sme škoditi svobodi drugih. Vzpostavljanje in prizadevanje za okvir vzajemnega zaupanja in spoštovanja je zame pomemben element odnosov med mediji in posamezniki.

Drugič, mediji kot „četrta veja oblasti“ zagotavljajo demokratičen nadzor. Toda ta nadzor mora spremljati preverjanje virov in preglednost, s čimer se bomo izognili izkoriščanju medijev za poslovne, komercialne, gospodarske in politične namene. Zanesljivost virov, preglednost dohodkov lastnikov medijev in objektivno razširjanje informacij lahko vodijo le do napredka naših družb.

Končno pa ne smemo pozabiti na vlogo novinarjev. Spoštovanje poklicne etike, neodvisnost in spoštovanje temeljnih svoboščin so dragoceni kazalniki za vse novinarje, ki se imajo za profesionalce. Preprečevanje posploševanja in boj proti pretiranemu obveščanju, kar ima pogosto obžalovanja vredne posledice, sta cilja, ki jih morajo mediji v teh časih zasledovati.

Končno pa svoboda ne zajema podrejenosti. Zato so podložnost zakonom gledanosti, veliki monopoli, depolitizacija pomembnih tem in pretirana politizacija tem, ki zadevajo družbo, v nasprotju z vlogo medijev kot prenašalcev svobodnih informacij, osvobojenih vseh interesov, razen skupnega.

  Iosif Matula (PPE). – (RO) Vsi priznavamo, da je svoboda tiska ena od temeljnih pravic, ki jih demokratična družba dodeljuje državljanom. Med demokratična merila, ki jih mora sprejeti vsaka država članica ali bodoča članica EU, smo vključili tudi svobodo izražanja, ravno zato, da bi zagotovili spoštovanje svobode tiska.

Kot sem povedal že ob drugih priložnostih, brez zadržkov podpiram absolutno svobodo tiska. Toda ta svoboda prihaja skupaj z dolžnostmi uredniških ekip, da javnosti posredujejo točne informacije. Ker danes razpravljamo o državah v vzhodni Evropi, lahko opišem razmere v Romuniji.

Velike tiskovne organizacije pripadajo opoziciji ali poslovnežem, ki jo podpirajo. Najbolj očiten primer tega je nedavna predsedniška volilna kampanja, ko je kandidata Traiana Băsescuja napadla velika večina medijev.

To se še danes vsakodnevno nadaljuje. Razmere so sprejemljive samo, če se spoštuje resničnost, saj namerne kampanje, medijsko izsiljevanje, blatenje ugleda ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Ioan Enciu (S&D). – (RO) V Romuniji je tisk, sedma sila v vsaki demokratični državi, v hudi krizi. Zabeležil je rekord, ki ga skoraj ni mogoče potolči. Okoli 6 000 novinarjev je bilo do zdaj odpuščenih v romunskem tisku, mnoge publikacije pa so prenehale izhajati.

Kako se je lahko to zgodilo? To je posledica ustrahovanj, ki jih izvajajo tisti na oblasti, kot so tiskovne kampanje, označene kot ranljivost za nacionalno varnost, in ukrepov romunske vlade, skladno s katerimi naj bi vsi zaposleni v medijih, ki so slabo plačani, plačevali dodatne davke. Obstaja še en vidik, ki ga je omenil generalni sekretar Mednarodne zveze novinarjev Aidan White, citiram: „Romunsko novinarstvo oblegata gospodarska beda države in pohlep delodajalcev.“

Prihodnost tega poklica je v resni nevarnosti. Delodajalci in oblasti morajo takoj sprejeti ukrepe, da rešijo poklicno novinarstvo. Samo ukrep na ravni EU lahko še reši tisk v Romuniji.

  Chris Davies (ALDE). – Gospa predsednica, začetne pripombe komisarke so bile po mojem mnenju nenavadno brez vneme. Seveda je Komisija varuhinja pogodbe in vseh njenih načel, toda, odkrito povedano, to bi težko ugotovili iz tega, kar je povedala komisarka.

V tej razpravi smo slišali o primerih slabe prakse iz celotne Evrope. V moji domovini, Združenem kraljestvu, ima prevelik del medijev v lasti News International, Rupert Murdoch. Če si politik prizadeva pridobiti vpliv, se v to ponavadi ne spušča preveč.

Kar pa zadeva Italijo: če to, da je predsednik vlade lastnik znatnega dela medijev, ni zloraba načel pogodbe, kaj potem je?

Kako lahko obsodimo slabo prakso drugje, ko pa ne zagotovimo, da je naša praksa tako dobra, kot je le lahko?

Seveda so pooblastila Komisije in njena pravna pristojnost omejeni. Toda komisarka, vi niste birokrat; vi ste voditeljica; vi imate glas in zdaj je čas, ko lahko ta glas povzdignete, da spravite ljudi v zadrego, da izsilite spremembe, da ukrepate za svobodo.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) V naši družbi sta se uveljavili dve čudežni besedici. Izraz „politično korekten“ je tesno povezan s svobodo izražanja. Gre za znak neke vrste samourejanja pri izražanju mnenja. Ne velja samo za novinarje, temveč tudi za politike, umetnike in celo navadne državljane.

V naši družbi „politično korekten“ ne pomeni spoštovati mnenje druge osebe, temveč se strinjati z večinskim mnenjem. To je velika grožnja za našo demokracijo in kulturo.

Še eno pripombo imam: verjamem v spoštovanje svobode izražanja, toda svoboda izražanja ne pomeni širjenja napačnih informacij, laži in klevet, kar se pogosto dogaja. S tem imam osebne izkušnje. Državljani niso upravičeni samo do informacij, temveč do resničnih informacij.

  Margrete Auken (Verts/ALE). – (DA) Gospa predsednica, nadaljevala bom s kritiko Komisije. Danes smo slišali vrsto primerov, kako se vpliv in zakonodaja uporabljata za vršenje pritiska na tiste dele tiska, ki so kritični do tistih na oblasti. Če nič drugega, mora to prizadeti Komisijo. Sem članica Odbora za peticije in v tem odboru smo dejansko slišali Komisijo reči, da ni odgovorna za kršitve osnovnih pravic v državah članicah. To Komisije ni zadevalo. O tem so bile izrečene hude kritike tako v Odboru kot takrat, ko so bile resolucije sprejete v tem parlamentu.

Rada bi samo seznanila komisarko z dejstvom, da københavnska merila niso rezervirana za države, ki nameravajo pristopiti k EU. To nam je tudi rekel član Komisije v Odboru za peticije. Københavnska merila veljajo za vse – vključno z državami članicami EU. Komisijo prosimo, da v prihodnje tem razmeram posveča več pozornosti in je odločnejša.

  Salvatore Iacolino (PPE). - (IT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, ni dvoma, da je današnja razprava ponovitev, resda blažja, a vseeno ponovitev tiste v oktobru leta 2009.

Svoboda tiska: čeprav se skrivamo za poročilom, ki govori o možnosti oblikovanja javnega prostora v Evropi, v bistvu v nedogled govorimo o tem, kar se dogaja v Italiji.

Komisarka je zelo jasno in razločno povedala, da se svoboda tiska ne krši v državah članicah. Dejala je tudi, da se bodo posebni in objektivni kazalniki uporabljali za merjenje delovanja tiska v tem pogledu, toda predvsem ne smemo pozabiti na dejstvo, da poročilo – in to je pozitiven vidik – izrecno in odkrito omenja lokalne medije.

Če je mogoče najti kak pozitiven vidik v tem poročilu, potem je to verjetno ta. Sicer pa je nič drugega kot sterilno kramljanje, razprava, ki ni veliko vredna v razmerah, ki terjajo drugačne vrste odziv Parlamenta.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, čim bolj je zrela družba, tem večja je svoboda izražanja in tem večja je svoboda tiska, toda utopični ideal popolne svobode se ne bo nikoli uresničil, dokler je človeška narava takšna, kot je.

Prvič, vlade bodo, če bi jim to uspelo nekaznovano, poskusile nadzorovati sporočila, ki jih posredujejo mediji. Nocoj je bilo predstavljenih veliko takšnih primerov. V prihodnosti se to ne bo spremenilo.

Drugič, lastniki medijev in posamezni uredniki bodo prav tako poskusili odraziti svoje mnenje v sporočilih, ki jih objavljajo, posamezni novinarji pa ne bodo imeli druge izbire, kot da se uklonijo ali izgubijo službo.

Tu je še druga plat medalje, brezvestni novinarji, ki jim je dobra zgodba pomembnejša od resnice.

To je večplasten problem. Ta problem ne bo nikoli izginil. To je bitka, ki jo je treba nenehno bojevati. To bitko je treba bojevati vedno, sicer je ne bomo nikoli dobili.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospa predsednica, rada bi omenila in odločno spregovorila o zlorabi, ki je je bil deležen časopis Egunkaria v Baskiji. Leta 2003 je bil povsem v nasprotju z zakonodajo in ustavo Španije nezakonito ukinjen časopis zaradi preganjanja jezikovne in kulturne manjšine ter v poskusu enačiti baskovski jezik s terorizmom, ki ga večina Baskov zavrača. Njegovi delavci in bralci so bili oropani najosnovnejših pravic. Sedem let kasneje je to potrdila pravna razsodba.

Takrat in po razsodbi sta bili Komisija in Evropa tiho. Takšno ravnanje olajša ponavljanje samovoljnih dejanj. Zato morajo biti vaši ukrepi, komisarka, proaktivni in drzni, da bo Evropa verodostojna v svoji vlogi varuhinje pogodb.

Pogodba in zakonodaja se v Evropi sistematično kršita, kot smo videli danes. Zato vas prosim, da ste bolj proaktivni.

  Hella Ranner (PPE). – (DE) Gospa predsednica, vsi današnji govori so pokazali, da sta svoboda tiska in svoboda izražanja ključni v naši družbi v Evropi, in prepričana sem, da tudi po svetu.

Toda menim, da obstaja obveznost, ki je nasprotna tej svobodi, namreč obveznost zaščititi pravice posameznikov, o katerih se piše. Dandanašnji imajo mediji neverjetno moč, zlasti zaradi sodobne tehnologije. Naša dolžnost je pomisliti na tiste, ki so predmet medijskega poročanja.

Ravnovesje je težko najti in predstavlja izziv, toda z njim se moramo spopasti tako, da zagotovimo ustrezno pravno varnost, ki jo lahko zagotovita Evropski parlament in evropske institucije ter se nato prenese na države članice.

  Oreste Rossi (EFD). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, izražanje lastnih idej in mnenj brez škode za pravice in dostojanstvo drugih je ena od temeljnih svoboščin demokracije.

A žal domnevno svobodni mediji ne obravnavajo vedno enako političnih strank in politikov. Nekaj o tem vemo tudi sami, gospe in gospodje, kajti mediji poročajo o zelo majhnem deležu našega dela v Parlamentu.

Kljub obtožbam o neliberalni in zaprti levici je svoboda tiska zajamčena v Italiji z neverjetno množico lokalnih in nacionalnih medijev. Tisti, ki trdijo, da predsednik vlade po svoji volji nadzira medije, ki so v lasti njegove družine, lažejo in vedo, da lažejo. Presenečen sem, da poslanci Evropskega parlamenta, ki so pravni strokovnjaki, lahko obtožijo italijansko vlado kršitve Rimske pogodbe in morda Lizbonske pogodbe, ne uporabijo pa glavnega instrumenta proti takim kršitvam, namreč napotitev na sodne organe Evropske unije.

Mislim, da bi morala Evropska unija vzpostaviti neodvisen etičen odbor, da ugotovi stopnjo svobode tiska v vseh 27 državah članicah in s tem enkrat za vselej zapre usta tistim, ki širijo neresnice.

  Neelie Kroes, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, v življenju sem prejela kritike zaradi marsičesa, a nikoli iz razloga, da ne bi bila zavzeta, to je prvič.

Vseeno sem hvaležna za vse vaše pripombe: vem, da sem v tem smislu potolkla predsednika in njegov jutranji govor o stanju Unije. Nocoj je bilo zelo veliko pripomb in ponavljam, da sem za to hvaležna.

Prisluhnila sem vašim pripombam. To je dejansko svoboda izražanja in hvaležna sem, da sem v Parlamentu, ki ne le dopušča svobodo izražanja zunaj Parlamenta, temveč jo zagovarja tudi v Parlamentu.

Torej imamo veliko skupnega. Oboji smo – ne le Komisija – varuhi pogodbe, zato je prav, da imamo zdaj to razpravo in da smo drug z drugim povsem odkriti glede tega, kar naj bi bilo na kocki.

Vendar si nisem mogla kaj, da se pri številnih poslancih Parlamenta, ki so nocoj imeli besedo, ne bi vprašala, katere so večinoma te vaše države, za katere trdite, da jih poznate najbolje. Ena izmed zadev, ki se me je dotaknila, je dejstvo, da je veliko poslancev Parlamenta iz mladih demokracij, kar je po mojem mnenju svarilo.

Borili ste se za svobodo izražanja in borili ste se za medijski pluralizem in to bi vsi morali upoštevati, namreč da nečesa takega ne jemljete kot samoumevno, temveč morate to braniti, in če to ni zavzetost, bi rada šla z vami na pijačo po tem zasedanju, da ugotovim, kaj zavzetost je.

Ob tem bi rada poudarila tudi, da je tisto, kar je omenila Sofia in ’t Veld, dejansko res. Pri tej zadevi sem kot odprta knjiga in na to sem ponosna. To ne pomeni, da je lahko vedno 100-odstotno po vaše, saj še ugotavljamo, kaj je najbolje za Evropo in katera je najboljša pot.

Za zaključek današnje razprave želi Komisija spomniti na nov člen 2 Pogodbe o EU, ki v prvem stavku našteva vrednote, na katerih temelji Unija ter jih morajo države članice spoštovati in spodbujati. Ta načela so: spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.

EU in države članice morajo spoštovati te vrednote. Povsem sem prepričana, da ni nihče na tem plenarnem zasedanju proti omenjenemu stavku, sicer ne bi bili poslanci tega parlamenta, kar je našteto v prvem stavku omenjenega člena pa ni samo pojasnilo, temveč gre za dva konkretna vidika.

Prvič, spoštovanje teh vrednost in zaveza, da se jih skupno spodbuja na ravni EU, sta dva pogoja za pristop k EU, opredeljena v členu 49 Pogodbe o EU, in natanko tako, kot ste omenili, se uporabljata, ko presojamo, ali se država kandidatka sme včlaniti v družino, veljati pa morata tudi za že obstoječe članice družine.

Drugič, kršitev teh vrednot lahko sproži postopek opozorila in kazni, predviden v členu 7.

Operativna narava seznama vrednot pojasnjuje njegovo kratkost. Navedene so samo najpomembnejše osnovne vrednote z dobro opredeljeno pravno vsebino. Nasprotno pa drugi stavek člena 2 pojasnjuje značilnosti evropskega modela: pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških; in te značilnosti pomagajo pri uporabi in tolmačenju teh vrednot.

Na tej stopnji bi bilo težko, če bi bile vrednote, navedene v členu 2, v neposredni nevarnosti zaradi danes izzvanih dogodkov. Mislim, da te razmere ne segajo prek meja, kar bi sicer opravičilo naš poseg na tej stopnji.

Komisija in predvsem jaz kot podpredsednica, zadolžena za digitalno agendo in medije, bova še naprej pozorni ter bova branili svobodo, medijski pluralizem, pravico novinarjev, da zavarujejo zaupnost svojih virov, in sposobnost medijev, da preiskujejo korupcijo in zlorabo pooblastil.

Kakovostno in preiskovalno novinarstvo, tiskani in drugi mediji so po mojem mnenju pomembna značilnost evropske politične kulture in demokracije.

Dovolite mi, da na koncu povem, da se zares veselim poročila vašega poročevalca, ki ga je omenil Ivo Belet. Seznanjena sem z okoliščinami glede poročila ter ga toplo pozdravljam in se veselim rezultatov.

Ob tem naj vam za konec zagotovim, da sem vam vsem pozorno prisluhnila, in ob razmišljanju o naslednjih korakih s kolegi sem pripravljena nadaljevati z vami to razpravo, zato se veselim vrnitve in nadaljevanja razprave.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

S tem se točka zaključi.

Pisne izjave (člen 149)

  Carlo Casini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Svoboda medijev je zunaj razprave in nihče v nobenem demokratičnem sistemu ne more oporekati, da morajo biti mediji neodvisni in pluralistični.

Toda v informacijski družbi, kot je naša, postaja vse očitnejše, da neodvisnost ne pomeni neobstoj vsakršnih pravil in da pluralizem ni zadostna vrednota. Moč medijev v informacijski družbi je dejansko javna oblast, ki bi jo Montesquieu, če bi še živel, poskušal uravnotežiti z drugimi: zakonodajno, izvršilno in sodno. Tudi te tri tradicionalne veje oblasti morajo biti neodvisne, toda med njimi obstaja vzajemna meja. Kolikor vidim, ta problem ni bil poglobljeno obravnavan.

Omejil se bom na dve pripombi. Pravica novinarjev do svobode je človekova pravica, ki je najmanj enaka pravici do dostojanstva in zasebnosti vseh državljanov. Torej obstaja tudi dolžnost ravnotežja moči. Sodna oblast mora biti pregledna, toda nekatere preiskave morajo biti povsem tajne v začetni fazi, če naj se odkrije resnica v interesu pravice in s tem javnosti. Mislim, da se ta dva vidika vedno zanemarjata v naših razpravah. S tem govorom sem poskusil doseči, da bi se zabeležila.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Mislim, da niti en član Evropskega parlamenta ne postavlja pod vprašaj potrebe po svobodi izražanja in svobodnem tisku. Konec koncev je to temeljna pravica, kodificirana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 11). Rad bi povedal tudi, da od lanskega leta obstaja neuradna evropska listina o svobodi tiska, ki jo je Komisija pozdravila in v kateri novinarji zahtevajo, da vlade evropskih držav spoštujejo načela, ki ščitijo novinarje in njihovo delo, vse od prepovedi cenzure do zagotavljanja osebne varnosti novinarjev. Po mojem mnenju pa je to le ena plat celotnega problema. Druga plat je vse večja surova moč medijev, splošno omalovaževanje etičnih standardov s strani novinarjev, njihovo pomanjkanje odgovornosti za svobodno govorjeno besedo in njihova kvazineodvisnost, ki je odvisna od finančnih in političnih interesov medijskih mogotcev. V Češki republiki je tako rekoč ves tisk, od regionalnega do centralnega, v lasti tujih koncernov, ki se brezsramno vmešavajo v politiko države prek medijev. Ali to zanima katero pristojno osebo v EU? Dvomim. Še naprej bomo kovali imenitne slogane in fraze, realnost pa gre svojo pot.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Vse preveč je bilo povedanega in napisanega o svobodi izražanja in svobodi tiska. Večina poslancev podpira demokratične vrednote in priložnost za vsakogar, da lahko pove svoje mnenje o težavah in ljudeh, ki jih povzročajo. Toda v nekaterih primerih novinarji v lovu na cenene senzacije pozabijo na poklicno etiko. Spet v drugih primerih so novinarji v zameno za plačilo pripravljeni klevetati in grobo posegati v osebno življenje drugih ljudi. Ne smemo govoriti samo o primerih izsiljevanja tiska, temveč tudi o odgovornosti vsakega posameznika za klevete in razžalitev. Ruski pregovor pravi: „Slabše od smrti je le še izguba ugleda.“ To še danes ostaja osnovno načelo za mnoge ljudi. Zato predlagam naslednji pristop k načelu „novinarja“: 1) naziv „novinar“ bi moral biti rezerviran za tiste, ki niso oskrunili tega plemenitega poklica z neresničnim gradivom, za katerega so plačale tretje osebe; 2) podati definicijo tistih ljudi, ki se ukvarjajo s „črnimi odnosi z javnostmi“; 3) poudariti, da svoboda izražanja ne zajema svobode obrekovanja in svobode klevetanja; 4) novinarji si morajo zaslužiti plemeniti naziv „pripadnik sedme sile“. Sicer so vse resolucije in vsa poročila o svobodi tiska zgolj farsa.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) V Evropski uniji je običajno, da se veliko govori o svobodi. Toda realnost je žal drugačna. Svoboda izražanja in predvsem svoboda tiska sta ogroženi in bosta kmalu obstajali le še na papirju.

Na primer, v Nemčiji so izjave nemškega člana uprave Bundesbank, Thila Sarrazina, o neuspešni vključitvi muslimanskih priseljencev privedle do kampanje politično korektnih varuhov kreposti, čeprav je bila večina tega, kar je dejal Nemec gospod Sarrazin, resnica, kar potrjujejo statistika in vsakodnevne ugotovitve. Ljudje gredo celo tako daleč, da pozivajo, naj se socialnega demokrata odstrani s funkcije. To pomeni, da bo civilni obstoj vsakogar, ki izrazi neželeno mnenje, zatrt – to je vedenje, ki smo ga dejansko vajeni pri diktatorstvu.

Obstajajo tudi druge nevarne grožnje za svobodo izražanja in svobodo tiska v Evropski uniji, s tako imenovano Agencijo o temeljnih pravicah na čelu: o priseljencih se lahko poroča samo pozitivno in težave, kot so zloraba azilnega postopka ali kaznivo dejanje, ki ga zagrešijo nedržavljani, bi bilo treba – ker je v nasprotju z oglaševano večkulturno idilo – pomesti čim bolj pod preprogo. Če zasebni izdajatelj televizijskega programa odkloni oglas za desničarsko demokratično stranko v volilnem obdobju zaradi domnevno protimuslimanskih nazorov, kot se je zgodilo na Švedskem, to ni le samocenzura, temveč manipulacija volitev.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Svoboden, pluralističen in neodvisen tisk je ključen element demokratične družbe. V letu 2010 so romunski mediji omejeni zaradi neugodnih gospodarskih razmer v državi, kjer se je sovražen odnos do novinarjev in neresnice, ki so se namerno podžigale, povzpel do vladnih politik. Zaradi obstoječe gospodarske krize je bilo odpuščenih več kot 4 000 delavcev v medijih, na ducate publikacij je prenehalo izhajati in prihodki iz oglaševanja so strmo padli. Zaradi vseh teh dejavnikov so mediji dovzetni za političen in gospodarski pritisk. Pristranskost in pomanjkanje objektivnosti sta povzročila manjše zaupanje javnosti v tisk. Glede na to, da se ne uporabljajo ustrezno vsi predpisi o medijih v Evropi, ki predpisujejo spoštovanje pravice do svobode izražanja in obveščanja, pozivam države članice in Komisijo, da ta vidik pozorno spremljajo.

  Emil Stojanov (PPE), v pisni obliki. – (BG) Rad bi se zahvalil poročevalcu za dobro delo, ki ga je opravil na tem poročilu, ki postavlja izjemno pomembna vprašanja glede dela evropskih institucij in medijev. Odnosi med Evropskim parlamentom in mediji so bili vedno zelo zapleteni in nadvse pomembno je najti ravnovesje pri teh odnosih, da lahko obe strani svoje delo opravita učinkovito. Rad bi se zahvalil gospodu Løkkegaardu in njegovim kolegom iz Odbora za kulturo in izobraževanje, ker so sprejeli moja dva predloga, predlog o pospeševanju postopka akreditacije novinarjev v Bruslju (odstavek 24) kot tudi drugi predlog o pomenu zasebnih radiotelevizijskih hiš, ki so poleg javnih radiotelevizijskih hiš ključno sredstvo za poročanje o novicah v EU in lahko pripomorejo k razvoju pretoka informacij v Evropi (odstavek 26) ter jih naredijo dostopnejše državljanom. Vem, da evropske institucije čaka delo, če želijo pospešiti akreditacijo novinarjev v Bruslju in prispevati k boljšemu sodelovanju med javnimi in zasebnimi radiotelevizijskimi hišami. To bo omogočilo večjo seznanjenost evropskih državljanov z delom in politikami evropskih institucij. Zahvaljujem se vam za pozornost.

17. Diskriminacija istospolnih zakoncev in oseb v istospolni partnerski skupnosti (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o:

- vprašanju za ustni odgovor Komisiji o diskriminaciji istospolnih zakoncev in oseb v istospolni partnerski skupnosti, ki so ga zastavili Cornelis de Jong in Eva-Britt Svensson v imenu skupine GUE/NGL, Marije Cornelissen, Raül Romeva i Rueda in Ulrike Lunacek v imenu skupine Verts/ALE in Michael Cashman, Britta Thomsen, Sophia in ’t Veld in Sirpa Pietikäinen (O-0081/2010 – B7-0451/2010),

- vprašanju za ustni odgovor Komisiji o vzajemnem priznavanju istospolnih zakonskih zvez in partnerskih skupnosti, ki so ga zastavili Claude Moraes, Michael Cashman in Monika Flašíková Beňová v imenu skupine S&D (O-0117/2010 – B7-0459/2010),

- vprašanju za ustni odgovor Komisiji o diskriminaciji istospolnih partnerjev, svobodi gibanja, pravicah LGBT, časovnem načrtu EU, ki so ga zastavili Sophia in ’t Veld, Renate Weber, Niccolò Rinaldi, Sarah Ludford, Sonia Alfano, Cecilia Wikström, Alexander Alvaro in Gianni Vattimo v imenu skupine ALDE (O-0118/2010 – B7-0460/2010).

  Cornelis de Jong, avtor. – (NL) Gospa predsednica, komisarka, s partnerjem živiva skupaj že več kot 21 let. Pred kratkim sva izkoristila možnost, ki obstaja na Nizozemskem, in partnersko skupnost uradno registrirala. To pomeni, da na Nizozemskem uživava prav takšne pravice kot poročeni heteroseksualni pari. Mimogrede, lahko bi se odločila tudi za poroko, saj se na Nizozemskem istospolni pari lahko poročajo.

Recimo, da se odločim delati na Poljskem in da gre moj partner z mano. V tem primeru ne bi več veljala za par, saj Poljska še ne priznava istospolnih partnerskih skupnosti. Z drugimi besedami, uveljavljanje pravice prostega pretoka delavcev bi pomenilo, da izgubiva številne temeljne pravice, na primer na področju socialnega varstva in pokojnine. Poročeni heteroseksualni pari preprosto ohranijo svoj status, istospolni pari pa ga ne morejo. To omejuje prost pretok. Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice se ne zavzema za to, da Komisija predstavi predloge za uskladitev družinskega prava na tem področju. To ostaja zadeva držav članic. Vendar naprošamo Komisijo, da predstavi predloge, ki zagotavljajo, da so pravice zaposlenih in samozaposlenih delavcev v povezavi s svobodo gibanja enake za vse.

Trenutno Komisija, milo rečeno, okleva, kar zadeva oblikovanje takšnih predlogov. Zato smo s kolegi poslanci prosili za nocojšnjo razpravo. Iskreno upam, da nam lahko komisarka zagotovi, da se bo v zvezi s tem hitro ukrepalo in da bodo, na primer, pari, ki se preselijo v drugo državo članico, uživali enake pravice na področju socialnega varstva in pokojnin, ne glede na to, ali so homoseksualni ali heteroseksualni.

  Marije Cornelissen, avtorica. – (NL) Gospa predsednica, prosto gibanje evropskih državljanov je temeljna vrednota Evropske unije. Nesprejemljivo je, da je velika skupina ljudi izključena iz uveljavljanja te vrednote: istospolni zakonci ali osebe v istospolni partnerski skupnosti, katerih razmerja številne države EU ne priznavajo. To ni majhen tehničen problem, temveč zadeva najpomembnejše stvari v človeškem življenju. Ali lahko vzamem svojo drago in majhne otroke s seboj, ko grem delat v drugo državo? Ali bo moja draga upravičena do pokojnine ali nadomestila v primeru moje nenadne smrti? Še obsežnejše je.

Komisarka Reding, predstavljajte si, da ste že leta zelo srečno poročeni z žensko. Skupaj gresta v Italijo ali Grčijo, kjer ste našli življenjsko službo. Nekaj let vse poteka zelo dobro, potem pa pride do katastrofe. Vaša ljubljena partnerka je udeležena v prometni nesreči in konča na intenzivni negi. Lahko se zgodi, da ne boste mogli odločati o njenem življenju, niti biti ob njej, da bi jo držali za roko, kajti kar zadeva Italijo, ste nihče in nimate nič opraviti z njo.

Gospa predsednica, navdušena sem, da vse več držav dovoljuje istospolne zakonske zveze in partnerske skupnosti, kar so izkoristili že tisoči, številka pa vztrajno narašča. Žal nekatere države članice zaostajajo. To se mi zdi obžalovanja vredno, toda Parlament jih ne more prisiliti, da dohitijo ostale. Lahko pa pozovemo k priznavanju, tako da bodo vsi državljani EU zares uživali pravico do svobode gibanja.

Rada bi slišala, kako namerava komisarka Reding sodelovati z nami, da bi to dosegli.

  Michael Cashman, avtor. – Gospa predsednica, poročanje komisarke Reding o nediskriminaciji je zgledno, dve pričevanji, ki ju je slišala nocoj, pa sta izjemno zanimivi.

Kot gospod de Jong sem tudi jaz homoseksualec v partnerski skupnosti, v razmerju, ki traja 27 let, država pa ga je priznala šele pred petimi leti.

Kot je bilo že rečeno, če bi doživel nesrečo med počitnicami v Italiji, moj partner v takem primeru ne bi imel niti osnovne pravice do odločitve, ali naj me pri življenju ohranjajo aparati ali ne.

Oropani smo teh zasebnih in osebnih elementov zgolj na podlagi predsodkov. Nekateri pravijo, da bi vzajemno priznavanje ter spoštovanje civilnega prava in državljanskih pravic, pridobljenih v drugi državi ter priznanih in uveljavljenih v drugi državi članici, spodkopalo pristojnost države članice glede zakonske zveze.

To je popoln nesmisel. Bojim se, da je to utemeljitev, ki jo predlagajo tisti, ki želijo kakršen koli izgovor, da ne bi dosegli enakosti.

Istospolne poroke priznava pet držav članic. 12 jih priznava partnersko skupnost. Deset od 27 pa jih ostaja zunaj čudovitega kroga strpnosti, enakosti in razumevanja.

Komisarka, naša vloga je – in vem, da boste to vlogo prevzeli –, da jih potisnemo v ta krog strpnosti in razumevanja. Nato bomo zares imeli območje svobode, varnosti in pravice, ne samo za nekatere, temveč vse, ne glede na spolno usmerjenost, spol ali spolno identiteto.

V politiki je tako preprosto slediti javnemu mnenju. Najtežje in najbolj zapleteno je usmerjati mnenje in prenašati predsodke. Če ta parlament ravna prav in vi, komisarka, ravnate prav, potem lahko res spremenimo Unijo in življenja ljudi na bolje, ne samo za nas, temveč tudi za prihodnje generacije.

Zapis vaše obravnave je nedvoumen. Rekli ste, da verjamete, da je treba pravice, pridobljene v eni državi, spoštovati v drugi. Tu imam citat, vendar vem, da mi ni treba opomniti vas, saj ste ženska načel, ki se bo uprla preganjanju in diskriminaciji.

  Sophia in 't Veld, avtorica. – Gospa predsednica, komisarka, pred vsega nekaj dnevi sem gledala dokumentarec na BBC World o nekaterih državah na Kavkazu, kjer je v navadi, da moški odjezdi in ukrade nevesto. Ko zagleda čedno dekle, jo ugrabi, odpelje domov, posili in nato je njegova žena. Seveda družine deklet goreče protestirajo, saj menijo, da to ni odločitev moškega – oče je tisti, ki bi moral dekle oddati.

Dokumentarec je bil pretresljiv. Bil je šokanten, in zakaj? Ker menimo, da je izbira partnerja, izbira moža ali žene najbolj osebna in intimna odločitev, ki jo sprejmemo v življenju. O tem, kdo bo ali ne bo vaš partner, ne bi smel odločati moški niti vaš oče niti vaš brat – in vsekakor ne država.

V preteklosti smo bili priča in še smo priča prepovedi poroke med temnopoltimi in belci v nekaterih državah. V moji državi se še ne tako dolgo nazaj – s tem so se morali spopasti moji stari starši – katoliki niso smeli poročiti s protestanti, tudi če so se ljubili. Še vedno najdemo konzervativne muslimane, ki mislijo, da se njihove hčerke ne smejo poročiti z nemuslimani. Takih primerov je veliko in to se nam zdi zelo šokantno. Toda v Evropski uniji so še vedno države, ki prepovedujejo poroko med soglasnima odraslima osebama istega spola.

Vem, da je za nekatere zelo pretresljivo, da se lahko ljudje istega spola ljubijo, toda to pravzaprav ni pomembno. Pomembno je, da bi moral imeti prav vsak državljan EU enake pravice. Evropska unija ali vlade držav članic niso pristojne za presojo osebnega razmerja.

Evropska unija ni pristojna za družinsko pravo, toda kot je Michael Cashman ravno izpostavil, je že pet držav dovolilo poroko istospolnih parov. V številnih drugih državah obstaja neke vrste priznana partnerska skupnost. V Evropski uniji bi morali vsaj uporabiti načelo vzajemnega priznavanja. To smo storili za marmelado, vino in pivo: zakaj tega ne storimo za poroko in razmerja?

Komisijo bi rada prosila, da prevzame pobudo za vzajemno priznavanje med tistimi državami članicami, ki že dovoljujejo poroko ali neke vrste registrirano partnersko skupnost, in nam predloži načrt o tem, kako bomo dosegli razmere, ko bodo ta razmerja povsod priznana.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, jasno je, da je pravica državljanov EU in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja eden od temeljev EU. To ni le temeljna pravica, temveč tudi osebna pravica.

Člen 21 pogodbe je zelo jasen in uveljavlja to pravico. Prepoved diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, je temelj EU, priznava pa jo tudi člen 21, vendar tokrat Listine o temeljnih pravicah.

Direktiva je prinesla zelo pomembno izboljšanje za istospolne pare. Rada bi se zahvalila Parlamentu, saj je bil Parlament tisti, ki je to potisnil skozi. Pravo EU je prvič opredelilo pravico istospolnih in heteroseksualnih parov do prostega gibanja in prebivanja v Evropski uniji.

Pri tem se razume, da če ti je dovoljeno prosto gibanje in prebivanje, moraš imeti na svojem drugem kraju prebivanja enake pravice kot na prvem. Države članice morajo odločiti, ali predpisujejo registrirano partnersko skupnost ali pravni red, toda priča smo, da se vse več držav članic postopoma pomika v smeri priznavanja ali dopuščanja istospolnih porok.

V tem pogledu je direktiva zelo sodobna, saj ne razlikuje med istospolnimi pari in pari nasprotnega spola. Dejansko je direktiva pri tem nevtralna. Dovoljuje takšne razmere in dovoljuje parom, da se izrazijo in imajo to pravico. S tega vidika direktive ni treba spreminjati.

Izvajanje direktive v praksi pa je druga zadeva. Direktiva sama po sebi ni problem, temveč njeno razlaganje. Za Komisijo je zelo jasno, da je treba direktivo uporabiti ob polnem upoštevanju načela prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti.

Komisija mora zagotoviti pravilno uporabo prava EU. To pomeni, da mora Komisija spremljati, ali pri uporabi direktive države članice spoštujejo temeljne pravice, vključno s prepovedjo diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti – dobro poznani člen 21 Listine.

Komisija velik pomen pripisuje odstranitvi vseh ovir, ki omejujejo pravico prostega gibanja in prebivanja, ter bo še naprej sodelovala z državami članicami, da zagotovi pravilno uporabo direktive.

Gotovo veste, da je Komisija sprejela smernice o boljšem prenosu direktive. Smernice so iz julija 2009, zato zdaj preučujemo, kako jih države članice uporabljajo v praksi.

Komisija pozdravlja poročilo o homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti, ki ga je izdala Agencija za temeljne pravice. To poročilo (ki je bilo sestavljeno na zahtevo Parlamenta) ponuja celovite in pomembne podatke o človekovih pravicah homoseksualcev, lezbijk, biseksualcev, transseksualcev in transspolnih oseb.

Ti podatki so potrebni in Agencijo sem prosila, da poglobi raziskave na tem področju – kar sem javno povedala na mednarodni dan boja proti homofobiji 18. maja –, ker moramo vedeti, kaj se dogaja v praksi v državah članicah. Letno poročilo o uporabi Listine, ki mora biti pripravljeno novembra, bo obravnavalo diskriminacijo in homofobijo. Lahko računate na to, da bom odločno delovala v okviru pristojnosti, ki jih pogodba dodeljuje Komisiji.

Prepričana sem, da veste, da je za nekatere države članice to zelo občutljivo politično in socialno vprašanje, saj pogled na te zadeve ni enak po celotni Evropi. Toda dejstvo, da vse več držav članic bodisi priznava ali izvaja poroke ne glede na spolno usmerjenost partnerjev, je zelo dober znak.

Napredovati moramo korak za korakom. Poskrbeti moramo, da bodo države članice sprejele ta pravila, predvsem na podlagi naših smernic. Za mnoge je to nekaj zelo novega in nenavadnega. Za nekatere je zelo šokantno. Napredovati moramo previdno, saj nočemo – in mislim, da vsi, ki so danes tu govorili o svojih izkušnjah, to razumejo – biti preostri.

Pri tem ne mislim osnovne vrednote, ki niso vprašljive, temveč moramo doseči, da države članice, ki se upirajo, postopoma sprejmejo splošna pravila. Nočemo, da bi ljudje začeli nasprotovati istospolnim porokam, priznanju pravic in nediskriminaciji.

V poročilu podrobno poglejmo, kako se izvajajo stvari v različnih državah članicah in različnih regijah držav članic. Nočem, da obstajajo kakšni dvomi o temeljih, o pravicah do prostega gibanja, ne glede na spolno usmerjenost ali etnično pripadnost. Te bomo uveljavljali korak za korakom. K temu se bomo še vrnili.

Nekateri poslanci so podali zelo oseben vpogled in za to se jim zahvaljujem. Zame je zelo pomembno, da dojamem občutljivo naravo tega vprašanja, ki ni samo načelno vprašanje, temveč zadeva tudi osebno življenje ljudi. Hvala za to. Prepričana sem, da bomo skupaj uspeli spremeniti razmere v prihodnjih mesecih in letih.

  Salvatore Iacolino, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, z zanimanjem sem poslušal tiste, ki ste govorili o temi, o zadevi, ki je vsekakor posebna in specifična.

V nasprotju s prejšnjo razpravo, ko smo dolgo obravnavali temo, o kateri se govori preveč in nima veliko vsebine – o svobodi izražanja v Evropi –, je to nedvomno aktualno in realno vprašanje.

Rad bi izpostavil, da pred časom, ko je bila odobrena resolucija o stockholmskem programu, odbor ni sprejel spremembe z načeloma podobnimi značilnostmi, kot jih ima današnje vprašanje. Verjetno je bilo to zato, ker je bilo, ob posebni povezavi z besedilom te resolucije – z drugimi besedami, da je treba spoštovati nacionalno identiteto in občutke vsake države članice –, stališče Komisije enako kot tisto, ki ga je pred kratkim izrazilo Sodišče Evropskih skupnosti, ki je v posebnem primeru izjavilo, da ne gre za kršitev pravice, če se ne dovoli poroka istospolnih parov.

Osebno menim, da je treba zajamčiti določena temeljna stališča, kajti vse, povezano z zasebnim in osebnim življenjem, bi bilo treba spoštovati, obenem pa moramo ustrezno pozornost posvečati temu, kar je komisarka Reding pravkar povedala, namreč da mora biti preobrat v smeri priznavanja postopen, sestavljen iz konkretnih majhnih korakov.

Dosežen je bil velik napredek, vendar ne moremo zanemariti koncepta družine, ki je po našem mnenju naraven, sestavljene iz moškega in ženske ter otrok, v nasprotju z drugim modelom, ki ga sicer upoštevamo, vendar ni tisti, ki bi ga večina Evropske skupnosti imela za družino.

  Monika Flašíková Beňová, v imenu skupine S&D. – (SK) Zelo pozorno sem poslušala vaš govor in res bi rada pozdravila vašo previdno izbiro besed in povedala, morda samo v pouk gospodu Iacolinu: ne govorimo o tem, da bi Evropski parlament uvedel ali naročil nacionalnim državam, da uvedejo registrirane partnerske skupnosti. Govorimo o nečem povsem drugem, govorimo o strpnosti in o dejstvu, da večina držav članic gostiteljic ne priznava poroke ali registrirane partnerske skupnosti, ki je bila pred kratkim zakonito sklenjena – pri tem poudarjam, da zakonito – med državljanoma istega spola. Toda vse kaže na to, da to predstavlja kršitev direktive o pravici do prostega gibanja.

Na prvi pogled je to tehnično-pravna težava, ker direktiva opredeljuje člana družine državljana Evropske unije kot zakonca ali partnerja, s katerim ima državljan sklenjeno registrirano partnersko skupnost.

Prvi problem je, da je prosto gibanje registriranih partnerjev odvisno od tega, ali zakonodaja države gostiteljice šteje registrirano partnersko skupnost za enakovredno poroki. Če ne, se direktiva ne bo izvedla v celoti in osnovne človekove pravice bodo s tem omejene.

Drugi problem je, da ni doslednosti glede tega, ali izraz „zakonec“ ali „partner“ zajema tudi partnerje istega spola. Kljub prizadevanjem Evropskega parlamenta Komisija te negotovosti v direktivi ni rešila. Zdaj pridemo do bistva zadeve. Kar se zdi problem pravne in upravne narave, je dejansko, kot ste povedali sami, stvar politične volje.

Rada bi verjela, da si bo Komisija pravilno razlagala jasen signal večine političnih skupin, ker smo že zapravili priložnost z akcijskim načrtom za izvajanje stockholmskega programa oziroma zapravila ga je Komisija, vendar upam, da bo zgrabila prvo priložnost, da izvede nujne ukrepe za odpravo vseh morebitnih negotovosti, ki trenutno povzročajo diskriminacijo in neskladnost z duhom evropske zakonodaje o človekovih pravicah.

  Sarah Ludford, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, ta razprava ima nekatere enake značilnosti kot prejšnja razprava danes o izgonu Romov iz Francije in pred tem iz Italije. V pogodbah imamo čudovita načela in pravne instrumente EU – nediskriminacija, enakost, pravice manjšin, človeško dostojanstvo, pravica do družinskega življenja in pravica do prostega gibanja –, toda njihovo izvajanje v državah članicah je daleč od zaželenega in ne izpolnjuje teh vrednot in zavez. Težava je v tem, da Komisija, ki je čuvaj in varuh teh pogodb, vse prepogosto okleva pri pregonu držav članic celo zaradi zelo hudih in resnih kršitev.

V čast mi je, da zastopam London in s tem – po mojem mnenju – eno od najnaprednejših regij v Evropi, kar zadeva pravice homoseksualcev. Ne trdim, da v mojem mestu ali celo državi ne obstajajo homofobni predsodki ali diskriminacija – nimamo še homoseksualnih porok –, toda dosegli smo velik napredek. Toda ko moji volivci in njihovi partnerji v civilni partnerski skupnosti potujejo ali se preselijo v tujino znotraj EU, izgubijo svoje pravice in pravni status, kot so omenili drugi: izgubijo dediščino, davke, socialna nadomestila, celo pravico, da se jih obravnava kot partnerje.

Toda celoten program je na področju, kjer veliko delam, namreč evropsko kazensko pravosodje, zakoreninjen v načelu čezmejnega vzajemnega priznavanja – priznavanja in izvajanja pravnih odločitev, ki so bile sprejete v drugih državah članicah EU. Zakaj torej ne bi sprejeli pravnih odločitev o partnerski skupnosti ali zakonski zvezi, ki so še natančnejše vprašanje kot področje marmelade in pripomočkov, ki jih je omenila moja prijateljica Sophie?

Zato se ne strinjam s podpredsednico Reding, da direktive o prostem gibanju ni treba spremeniti. Treba jo je spremeniti, da se odpravi polovična diskrecija držav članic, ki omogoča diskriminacijo istospolnih parov ali zakoncev, ki se preselijo iz druge države članice. Zato mislim, da potrebujemo ukrepanje Komisije. Prišlo je do nekakšne kritične mase, tudi če sprejmemo utemeljitev, da je treba počakati na socialne spremembe. Imamo kritično maso držav članic, ki z zakonom priznavajo istospolne pare.

Čas je, da uvedemo enotno obravnavo teh istospolnih partnerjev, ki se preselijo v drugo evropsko državo. Pravzaprav je nedavna zanimiva sodba Evropskega sodišča za človekove pravice pokazala, da bo to sodišče – Sodišče Sveta Evrope – morda kmalu zahtevalo, da se dovoli poroka istospolnih parov. Bilo bi nadvse ironično, če EU ne bi ukrepala in bi nas Svet Evrope prehitel, ko pa smo se samooklicali za zlati standard v primerjavi s Svetom Evrope.

  Ulrike Lunacek (Verts/ALE). – Gospa predsednica, resnično verjamem v vsako besedo, ki jo je izgovorila Komisarka, in tudi, da osebno verjame v izvajanje pravice do gibanja vsakega evropskega državljana, najsi bo homoseksualec, lezbijka, heteroseksualec ali kdor koli, poročen ali v registrirani partnerski skupnosti ali kar koli.

Imam pa, kot vsi, ki smo govorili, ali vsaj večina nas, težave s tem, ko pravite, da moramo napredovati korak za korakom in da moramo doseči, da države članice razumejo, in jih prepričati ter si prizadevati proti predsodkom. Vem, da je to res, toda mislim tudi, da so v vseh državah EU državljani veliko pred svojimi vladami.

Naj vam povem o letošnji paradi EuroPride v Varšavi, kjer sem bila. Skupaj z okoli 20 000 ljudmi – lezbijkami, homoseksualni, heteroseksualci, biseksualci, transseksualci – sem hodila po glavnih ulicah Varšave, medtem ko je policija ekstremistične demonstratorje odrivala nazaj na rob, kamor sodijo, pri tem pa nas je veliko heteroseksualnih državljanov – na primer ženske, ki so nas s svojimi psi opazovale iz hiš – pozdravljalo in govorilo, da smo kot lezbijke in homoseksualci v središču družbe, v glavnem toku. Enake pravice iz Listine o temeljnih pravicah, ki ste jih upravičeno citirali, veljajo za vse nas.

Kot je dejala gospa Ludford in mnogi drugi, mora Komisija pritiskati naprej in ne čakati, da države članice počasi, morda nekega dne, storijo tisto, kar morajo za svoje državljane, za vsakogar izmed nas.

Naj vam predstavim moj primer. V moji državi 17 let nisem mogla imeti registrirane partnerske skupnosti, zdaj pa je to mogoče nekaj mesecev. Če bi se morala odseliti v drugo državo, na primer Italijo ali Grčijo, nočem spet čakati, da naju bodo priznali in da bova v težkih situacijah lahko povedali, da sva partnerki, da pripadava druga drugi in želiva skrbeti druga za drugo. Zato prosim, priganjajte. Mnogi v tem parlamentu bi radi priganjali z vami.

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Države članice uporabljajo direktivo, ki je bila tu pogosto omenjena, v skladu z načeli svojega družinskega prava. Težko si je predstavljati, da bi lahko bilo drugače. Sicer bi spodkopale lastno suverenost na področju družinskega prava, pogodbe pa potrjujejo njihovo suverenost. Mislim, da lahko Komisija to potrdi. Države članice, ki ne dovolijo istospolnih partnerskih skupnosti, ne morejo priznati takih partnerskih skupnosti, ki so bile registrirane v drugi državi članici, in to ni nič nenavadnega. Enako bi bilo, če bi v tej dvorani zahteval, da mora poljski ali irski zakon o splavu veljati za poljske državljane, ko so na Švedskem ali v Veliki Britaniji. Mislim, da pri teh zadevah ni vzajemnosti, in mislim, da nihče tukaj ne poziva k temu. Poleg tega je sklicevanje na evropski sistem za zaščito človekovih pravic izjemno neustrezna utemeljitev. Glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu pravno nepriznavanje istospolne partnerske skupnosti in celo istospolne zakonske zveze ne predstavlja diskriminacije. Zato je ta celotna razprava ponovno popolna potrata časa.

  Eva-Britt Svensson, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospa predsednica, gospodu Szymańskemu bi rada povedala, da gre za diskriminacijo. Komisarka Reding je poudarila temelje EU, in sicer prosto gibanje in temeljne pravice. Kar zadeva Parlament, sem prepričana, da večina podpira vsako delo, ki je usmerjeno v boj proti diskriminaciji. To je vredno naše podpore.

Kaj ni tudi že skrajni čas, da Komisija ukrepa, da ustavi diskriminacijo ljudi v istospolnih zakonskih zvezah in partnerskih skupnostih? Vprašanje je pomembno, saj je v stockholmskem programu poudarjeno, da prosto gibanje velja za vse državljane. Izogibati se je treba vsem oblikam diskriminacije. Prosim, upoštevajte, da to zajema tudi diskriminacijo na račun spolne usmerjenosti.

Do sem vse lepo in prav, toda v Akcijskem načrtu Komisije za stockholmski program ne najdemo ukrepov, ki bi zajamčili enake pravice ljudem v istospolni zakonski zvezi. Državljani, ki so sklenili istospolne zakonske zveze v tistih državah, kjer je to dovoljeno, ne morejo več čakati. Imeti morajo enako pravico, da se preselijo v druge države članice, ne da bi bili diskriminirani v državi gostiteljici zaradi drugačnih državljanskih pravic.

Mi v Parlamentu in naši državljani želimo odgovor Komisije in upam, da bo to odgovor, ki zajema ukrepe za enake pravice vseh ljudi, ne glede na spolno usmerjenost.

  Oreste Rossi, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, Evropa ne more zavzeti mesta suverenih narodov in druge prisiliti, da storijo, kar ona hoče ali noče, kajti če morda ne veste, ima Evropa moto: „Združena v raznolikosti“; z drugimi besedami, vsak je gospodar svojega doma.

Parlamentarna vprašanja, o katerih se razpravlja danes, so zelo podobna in njihov cilj je zagotoviti, da Komisija državam članicam naloži obveznost priznavanja porok istospolnih parov in prepreči vse oblike diskriminacije, kar zadeva posvojitev. Skupina Lega Nord ne more pristati na to, da Evropska unija prevzame pravico ljudi do varstva njihovih kultur, tradicij in korenin.

Tradicionalna poroka, namreč med moškim in žensko, ki morda spravita na svet otroke, je edina oblika, ki je lahko in mora biti priznana. Sicer lahko obstaja vsaka druga oblika zveze med osebami istega spola, vendar se nikakor ne more in ne sme šteti za poroko.

Še bolj nas skrbi poziv tistih, ki so vložili vprašanja glede posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Kakšne vzgoje bi bili deležni? Nihče ne želi preprečiti homoseksualnim parom, da bi pomagali, na primer, sirotam ali revnim otrokom s posvojitvijo na daljavo, toda pomagati jim odrasti v rodnih družinah in domačih državah je nekaj povsem drugega kot zaprositi za njihovo posvojitev.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – (ES) Gospa predsednica, kolega poslanec, mi lahko pojasnite, kakšno škodo lahko za par, sestavljen iz moškega in ženske, povzroči to, da ima par, sestavljen iz dveh moških ali dveh žensk, enake pravice? Kako pravice istospolnih parov škodijo heteroseksualnim parom? V čem je grožnja? V čem je nevarnost?

  Oreste Rossi, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ni nevarnost, je nekaj, za kar večina Italijanov – govorim za Italijo – meni, da je nesprejemljivo: drugače je. Če par živi svoje življenje mirno in ne zahteva nič več, enako kot par, sestavljen iz moškega in ženske – ki imata tudi otroke, če je to mogoče, ker se Evropa še naprej stara – je to nekaj povsem drugačnega.

To sem že povedal: mislimo, da mora biti par, ki je upravičen do formalne, uradne poroke, sestavljen iz moškega in ženske, ker imata lahko potomce, končni cilj starajoče se Evrope pa je delati otroke.

  Crescenzio Rivellini (PPE). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, današnja razprava predstavlja osnovo Evropske skupnosti: unija različnih skupnosti, različnih dojemanj in različnih mnenj. Sposobnost združiti ta različna dojemanja je osnova Evrope in Evropskega parlamenta, zato to razpravo, ki je sicer težka, moramo imeti.

Mojo pozornost je pritegnilo nekaj, kar je rekla komisarka Redingova, ko je predlagala, da moramo nadaljevati previdno, da bi preprečili ljudski upor.

Prav je dati pravice vsem evropskim državljanom, da se lahko borijo proti vsaki diskriminaciji in branijo svojo svobodo, toda svoboda pripada vsakomur, vključno s skupnostmi, ki so v zgodovini na tisoče let imele skupen koncept družbe, ki temelji na družini, na tradicionalni družini, sestavljeni iz moškega in ženske. Zato moramo imeti svobodo, da izrazimo mnenje, da je družina zveza med moškim in žensko.

Jasno je, da lahko vsak sklene drugačno zvezo, toda ne moremo enačiti družine, sestavljene iz moškega in ženske, ki zagotavlja nadaljevanje vrste, z drugimi zvezami, pa naj so še tako ugledne.

Razprava se mora seveda nadaljevati, kajti v Evropi, ki mora biti enotna pri spoštovanju vseh občutkov, je treba v še tako težki, zapleteni in vroči razpravi iskati rešitev, in to takšno, ki bo spoštovala vse skupnosti. Kajti – tukaj naslavljam komisarko Reding – vsekakor ne smemo dovoliti, da ta fraza, „ljudski upor“, spodkoplje evropsko enotnost.

  Emine Bozkurt (S&D). – (NL) Gospa predsednica, istospolnih partnerskih skupnosti in zakonskih zvez ne priznava zakon v vseh državah članicah gostiteljicah. To vodi do večplastne diskriminacije, ne samo na področju družinskih zadev, kot so skrbništvo in pravica do dedovanja, temveč tudi davčnih zadev in socialnih pravic – kot da bi bile te zakonske zveze in partnerske skupnosti manj pristne in pomembne. Akcijski načrt, ki ga predlaga stockholmski program, ne vsebuje predloga, ki bi to rešil. Ne vsebuje posebnih novih pobud za pravice lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev. Vendar ste ravnokar povedali nekaj lepih besed, namreč da nameravate ukrepati. To me navdaja z velikim zadovoljstvom. Omenili ste posebne korake – no, majhne korake – in potrebo po tem, da se nadaljuje zelo previdno pri prepričevanju držav članic, ki imajo s tem težave.

Moje vprašanje je, ali se bo to dogajalo pred koncem vašega mandata. Moje drugo vprašanje pa je, ali takšna nerodna situacija velja tudi za druge razloge diskriminacije, na primer raso, invalidnost in starost. Mislim, da je pri vseh razlogih potreben pogum, saj so vsi enaki, proti diskriminaciji pa se je treba ves čas učinkovito boriti ne glede na razlog.

Dovolite, da nekaj predlagam. Rekli ste, da novembra pričakujete poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki se nanaša tudi na homofobijo in diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Ali vas lahko vprašam, ali boste poleg tega poročila, ki bo predstavilo dejansko stanje, Parlamentu predložili tudi poročilo o vaši presoji razmer in posebnih ukrepih ali po možnosti velikih korakih, ki jih nameravate narediti?

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – (ES) Gospa predsednica, imam srečo, da prihajam iz države, ki je v zadnjih nekaj letih dosegla velik napredek na področju pravic homoseksualcev. Tudi pri nas je veljalo mnenje, da mora Španija napredovati počasi in da njena družba še ni pripravljena narediti tega koraka. Kljub temu smo ga naredili, pa se ni nič zgodilo. Nič se ni zgodilo: še več, ljudje se mnog srečnejši, ker se ne bojijo več.

Če zajamčiš ljudem istega spola pravico do poroke in skupnih načrtov, to ne pomeni, da moraš storiti prav to, če tega nočeš. Lahko se poročim z moškim, a to ne pomeni, da se moram, samo to pravico imam. To nam vsem daje svobodo, da smo lahko Evropska unija, ki jamči ta načela in pravice.

Imam srečo, da to lahko storim, kot drugi kolegi poslanci. Toda v Evropski uniji so države, kjer to ni mogoče, kjer je to nekaj, česar ni mogoče sprejeti v današnji Evropski uniji. Evropsko komisijo prosimo, da pokaže enako vodstvo, kot ga je v Španiji, ko je bilo potrebno, in prosimo vas, da danes spodbujate ta projekt v Evropski uniji, saj ga ne opazimo v Akcijskem načrtu za stockholmski program. Prosimo vas za poseben načrt in jamstva, da se ta diskriminacija, ki jo vidimo in o kateri govorimo, ne bo nikoli več zgodila.

Kot je bilo prikazano v Španiji, je to mogoče samo, če obstaja politična volja. Če imate to politično voljo, bomo stali ob vas, če pa je nimate, vam bomo nasprotovali.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Crescenzio Rivellini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, navezujem se na govor mojega kolege poslanca in sprašujem: če je bila ta možnost spremembe na voljo v Španiji in so Španci sprejeli to spremembo, zakaj ne bi spoštovali občutkov drugih držav, ki želijo sprejeti drugačen pristop? Zakaj bi vsiljevali svoje odločitve drugim državam in blatili zgodovinsko rahločutnost drugih skupnosti?

Evropa je sklop skupnosti in če ena od njih ne razume vrednot druge, ne more nikoli postati zares Evropa. Če torej spoštujemo odločitve, ki so bile sprejete v Španiji, zakaj ne moremo spoštovati odločitev drugih skupnosti?

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – (ES) Odgovor je zato, ker smo in želimo biti evropski državljani. Mora nam biti omogočeno prosto gibanje v Evropski uniji z enakimi pravicami, saj tako piše v pogodbah. To je temeljno načelo in drugi element je zelo preprost: pravimo, da ni potrebe po strahu, kajti družbe, ki so zgodovinsko temeljile na parih, sestavljenih iz moškega in ženske, se ne spodkopavajo. Ne skrbite, svet se še vedno vrti in, še več, precej bolj srečen je.

  Joanna Senyszyn (S&D). – (PL) Nesprejemljivo je, da obstajajo države v Evropi, v katerih se pravice poročenih in tistih v partnerski skupnosti razlikujejo glede na njihovo spolno usmerjenost. V nekaterih državah članicah homoseksualci ne morejo uzakoniti svojih partnerskih skupnosti in partnerske skupnosti, zakonsko registrirane v drugih državah, niso priznane. Na Poljskem se celo v primeru tragedije, kot je smrt najbližje osebe, homoseksualni partner obravnava kot drugorazredni državljan. Kako lahko temu dopuščanju diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti naredimo konec, ko pa celo v tem parlamentu včasih slišimo škandalozne homofobne izjave? Tisti, ki jih dajejo, se očitno ne zavedajo, da je homofobija sramotna bolezen, ki jo je treba zdraviti. Nehajmo deliti državljane na „slabše“ in „boljše“. Vsi si zaslužimo enake pravice skleniti zakonito partnersko skupnost, imeti pravično izobrazbo, ne pa da moramo skrivati svojo spolno nagnjenost, in pravico imamo tudi do ljubezni, ponosa in sreče.

  Anna Záborská (PPE). – (FR) Gospa predsednica, komisarka, ta razprava ponazarja, kako se argument nediskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti daje v en koš skupaj z argumentom za prost pretok delavcev z enim samim ciljem: prisiliti države članice, da korenito spremenijo svojo nacionalno tradicijo na področju civilnega prava, ki ureja pojem družine.

Nacionalni parlamenti spoštujejo mnenje svojih državljanov. Za 80 % državljanov družina pomeni predvsem stabilno zvezo med moškim in žensko. Ta podatek je objavil Eurostat, a o njem nihče ne govori. Če bi odkrito govorili o dejstvu, da velika večina državljanov danes še vedno podpira vzorec družine, ki temelji na poroki med moškim in žensko, bi ta razprava potekala drugače.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospa predsednica, rada bi samo vprašala gospo Záborsko, ali se strinja s tem, da ne govorimo o tem, da bi države članice prisilili spremeniti njihovo zakonodajo o zakonski zvezi, temveč o tem, da bi jih zavezali k priznavanju rezultata zakonodaje drugih držav o partnerski skupnosti in zakonski zvezi. Obstaja bistvena razlika.

Gre za izvajanje načela vzajemnega priznavanja. Druge govornike, ki so podali nekoliko podobna mnenja, prosim, da priznajo, da imamo zdaj dobro oblikovano načelo vzajemnega priznavanja na mnogih področjih življenja in pristojnosti EU.

Po tej poti moramo iti na področju nediskriminacije in prostega gibanja. Ne gre za to, da bi prisilili države članice, da spremenijo svoje zakone o zakonski zvezi, temveč preprosto za to, da priznajo zakone drugih držav o zakonski zvezi.

  Anna Záborská (PPE). – (FR) Gospa predsednica, z veseljem bom odgovorila.

Morda res ne gre za spreminjanje družinskega zakonika ali družinskega prava v državah članicah, gre pa za spreminjanje civilnega zakonika. Civilno pravo naj bi spremenili v državah članicah. Nekatere spremembe uvajajo glavni zakoni, druge pa vladni predpisi. Vendar morata vlada in parlament spoštovati mnenje državljanov, tudi ko sprejmeta zakonodajne akte, ki se ne nanašajo povsem na družinsko pravo.

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospa predsednica, nisem pričakovala, da bom danes govorila. Nisem nameravala govoriti in nimam pripravljenega govora, vendar bi povedala nekaj besed.

Kot odkrita lezbijka mislim, da ima vsak pravico ljubiti kogar želi in živeti svoje življenje s komer želi, naj bo to kdor koli. Danes se je pokazalo, kako prav sem imela, da sem zapustila skupino EFD in njihove fašistične nazore – na primer, nazore njihove italijanske skupine, ki sodijo v 19. stoletje. Naj opomnim ta parlament, da je njihov župan Trevisa dejal, da bi bilo treba mesto etnično očistiti homoseksualcev.

Kot odkrito lezbijko in lezbično političarko me je bilo včasih malo strah zagovarjati tisto, v kar verjamem glede enakih pravic homoseksualcev. Nočem biti namreč popredalčkana. Rada bi zagovarjala tisto, v kar verjamem. Ta diskriminacija je nedvomno še vedno prisotna v naših državah članicah.

Seveda, če se ljudje pridružijo Evropski uniji – ljudje so pristopili k Evropski uniji z mnogimi referendumi –, so s tem pristopili k tem pravicam. Vsi vedo, da verjamem v državo članico kot tako, vendar – kot je dejala gospa in ’t Veld – to je večje od države članice. Gre za temeljne človekove pravice. Če državi dovolite, da se pridruži Evropski uniji – naj jaz še tako nasprotujem –, mora pristopiti k njenim pravicam. Kdaj boste torej uveljavili te pravice? Ali smo enaki ali nismo?

  Sophia in 't Veld (ALDE). – Gospa predsednica, zelo na kratko bi rada zastavila vprašanje italijanskemu kolegu – opravičujem se, ker ne vem njegovega imena –, ki je prosil, naj druge države sprejmejo občutke njegove države.

V tej razpravi ne gre za sprejemanje občutkov drugih držav; gre za sprejetje zakonov drugih držav. In tega kolega bi rada vprašala, ali je pripravljen priznati zakone drugih držav članic EU?

  Crescenzio Rivellini (PPE). - (IT) Dovolj je odgovoriti s citiranjem sodbe Sodišča Evropskih skupnosti iz leta 2008, ki je povsem v nasprotju s tem, kar trdite, in ponuja državam članicam možnost, da v takih primerih sprejmejo zakonodajo in ne spoštujejo razprav, kot je ta.

Zato se sklicujem na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti iz leta 2008.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, zame je preprosto, ker je zakon zelo jasen. Gre za nediskriminacijo, pravico do prostega gibanja in vzajemno priznavanje.

Poudariti želim naslednje. Če živite v zakonsko priznani istospolni partnerski skupnosti ali zakonski zvezi v državi A, imate pravico – in to je temeljna pravica – ta status in status vašega partnerja prenesti v državo B. Če ne, gre za kršitev prava EU, zato o tem ni treba razpravljati. To je povsem jasno in pri tem ne smemo oklevati.

Tako pravi obstoječi zakon in lahko računate name, da vam ga bom pomagala uveljaviti. Vendar počakajte, to je zakon. Resničnost sur le terrain – realna – je lahko drugačna in to realnost moramo spremeniti. Zato sem rekla, da imamo ta dvostranska srečanja z državami članicami na tehnični ravni, da bi videli, kako lahko spremenimo njihovo uporabo nečesa, kar je zelo jasno v pravnem smislu. Dovolite mi, da se ne strinjam z baronico Ludford. Običajno se pri analizi strinjava, tokrat pa ne.

Direktiva o prostem gibanju ne daje državam članicam pristojnosti za diskriminacijo – nobena direktiva EU je ne daje. Ne smemo dovoliti, da se oblikuje mit, da je dejansko mogoča diskriminacija. Zelo trdni moramo biti pri načelih. Tudi tu se strinjava, mar ne?

Po mojem mnenju torej ne more biti razprave o osnovi našega pravnega sistema in o tem, kako ga je treba razlagati. Povsod bomo poskusili to uporabiti tako, kot je zapisano, in pri tem sem na vaši strani.

Bilo je vprašanje: kdaj se bo to zgodilo? Zdaj! Ne čez pet ali 10 let. Ne poznam sprememb miselnosti v različnih državah članicah. Lahko vam povem o svoji več desetletni izkušnji kot političarki. Včasih so vlade bolj previdne kot njihovo prebivalstvo in to govorim iz osebnih izkušenj v tem parlamentu. Včasih se prebivalstvo odzove zelo naravno, sproščeno, vlada pa misli, da je zelo velik problem.

Poskušam doseči, da bi vlade to razumele. Če ni razumevanja, je treba uporabiti ostrejše ukrepe.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Pisne izjave (člen 149)

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Nihče ne more zanikati, da je nediskriminacija temeljna vrednota. In nihče ne more zanikati, da izbira partnerja sodi v osebno svobodo, toda v tem primeru se Evropa vmešava tja, kamor se ne bi smela. Za nas, kot dopušča italijanska ustava, družina temelji na zakonski zvezi med moškim in žensko. To je osnovno načelo našega pravnega sistema, ki odraža kulturo, tradicije in občutke italijanskega ljudstva. Ne smemo pozabiti, da se skladno z načelom subsidiarnosti – ki ga krepi Lizbonska pogodba – Evropska unija ne sme vmešavati v zadeve, ki sodijo v pristojnost držav članic, kot je družinsko pravo. Člen 9 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah dejansko navaja, da sta „pravica sklepanja zakonske zveze in pravica ustvarjanja družine zagotovljeni v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo uresničevanje teh pravic“. Torej so za to zadevo odgovorne posamezne države. Vsak narod ima pravico, da zaščiti svojo nacionalno identiteto in prepričanja v odnosu do vseh drugih narodov v mednarodni skupnosti. Prav to izraža tudi moto Evropske unije, združena v raznolikosti.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Pravni okvir o istospolnih parih v Evropski uniji je zelo raznolik in med različnimi državami članicami obstajajo bistvene spremembe. Primeri diskriminacije istospolnih parov se dogajajo tako rekoč vsakodnevno, zato je treba zagotoviti spoštovanje Direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES o boju proti diskriminaciji na podlagi vere, invalidnosti in spolne usmerjenosti. Evropska unija se mora bolj potruditi, da z direktivo o prostem gibanju evropskih državljanov zagotovi istospolnim parom enake pravice, kot jih imajo heteroseksualni pari, ko se preselijo v drugo državo članico v Evropski uniji zaradi študija ali dela.

18. Dolgoročna oskrba starejših (razprava)

  Predsednica. - Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki sta ga zastavili Elizabeth Lynne in Pervenche Berès v imenu Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o dolgoročni oskrbi starejših (O-0102/2010 – B7-0457/2010).

  Elizabeth Lynne, avtorica. – Gospa predsednica, to vprašanje za ustni odgovor in resolucija sta bila uvrščena na dnevni red, da bi dosegli kodeks ravnanja za celotno EU o dolgoročni oskrbi starejših. Ne govorim o zakonodaji, temveč izmenjavi najboljše prakse med državami članicami.

Veliko predolgo je bila obravnava starejših neprimerna na mnogih področjih. Vedeti moramo predvsem, katere podatke Komisija že ima o zagotavljanju oskrbe v državah članicah. Ali se Komisija vidi kot udeleženko pri razširjanju najboljše prakse?

Ključno področje, s katerim se ukvarjam že leta, je zloraba starejših. Pojavlja se lahko v mnogih oblikah – fizična, duševna, čustvena in finančna. Vzemimo primer 93-letnice, ki je šla v dom za nadomestno oskrbo za en teden, samo en teden, domov pa se je vrnila povsem dehidrirana; očitno ji sploh niso poskušali pomagati piti.

Ne gre za osamljen primer. Številni so primeri podhranjenosti in dehidracije, toda koristno bi bilo imeti dejstva in številke. Ali ima Komisija kakšne podatke o številu smrti, ki jih je mogoče pripisati dehidraciji ali podhranjenosti?

Ravno tako zaskrbljujoča je vse pogostejša uporaba nalogov, ki prepovedujejo oživljanje. Odločitev o tem, ali naj bo v zdravniškem kartonu prepovedano oživljanje, bi moral sprejeti zdravnik v posvetovanju z bolnikom. Poznam primere, ko se je sam dom za ostarele odločil, katero osebo naj se oživlja in katero ne, ali pa je bilo sorodnikom rečeno, da morajo podpisati dokument, kar predstavlja popolno zlorabo pravice do izbire.

Kaj dela Komisija na področju preučitve tako imenovanih nalogov, ki prepovedujejo oživljanje? Ne govorim o zdravstveni oporoki, temveč o nalogih, ki prepovedujejo oživljanje. Ali se Komisija strinja, da se s tem krši pravica do življenja skladno s členom 2 Listine o temeljnih pravicah?

Vesela sem, da je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela široko opredelitev zlorabe starejših. Zdaj moramo na ravni EU pojasniti obseg te zlorabe. Upam, da bo Komisija predložila zeleno knjigo o zlorabi starejših; vem, da je o tem govoril sam komisar.

Tudi predpisovanje preštevilnih zdravil, zlasti antipsihotikov, je zloraba. Zelo pogosto se uporabljajo, ker je tako lažje osebju in ne oskrbovancem. Obstajajo pa nasprotni primeri, ko se starejšim zgolj na podlagi starosti odreka zdravniška oskrba. To je še en razlog, zaradi česar mislim, da bi bilo treba pritisniti na Svet v zvezi z odločitvijo o direktivi o enakem obravnavanju, s katero bi zakonsko prepovedali diskriminacijo pri dostopu do blaga in storitev, kar bi zajemalo zdravstvo.

Več morajo storiti tudi posamezne države članice, da bi zagotovile pomoč starejšim na njihovem domu, če to želijo, in uredile zahteve glede kvalificiranosti oseb, ki skrbijo za starejše, z vpeljanimi ustreznimi mehanizmi usposabljanja.

Mnoge države članice so zmanjšale sredstva za specialistično geriatrično medicino in zdaj moramo vedeti, kakšni so dejanski učinki na starejše. Prav tako ne smemo pozabiti na podporo in priznanje, ki ju potrebujejo neformalni negovalci. Zelo pogosto so oni tisti, ki dan za dnem skrbijo za sorodnike, in to z malo pomoči.

Celotno področje dolgoročne oskrbe starejših je bilo mnoga leta zanemarjeno. Upam, da bomo s tem vprašanjem za ustni odgovor in resolucijo lahko začeli zares namenjati tej zadevi pozornost, ki si jo zasluži. Zelo pogosto je starejšim, ki potrebujejo dolgoročno oskrbo, zelo težko spregovoriti o tem. Na nas, ki delamo z njimi, je, da poskrbimo, da se njihov glas sliši in ne pozabi.

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, evropske družbe se bodo v naslednjih desetletjih postarale, zato moramo najti način, da starejšim zagotovimo kakovostno oskrbo, ki jo potrebujejo.

To je cilj, ki so si ga zastavile države članice v dogovorjenih ciljih za zdravstvo in dolgoročno oskrbo na ravni EU. Poleg tega je Svet v svojih sklepih z dne 30. novembra 2009 pozval Komisijo, da oblikuje „akcijski načrt za dostojanstveno, zdravo in kakovostno življenje starejših“. Vesel sem, da nameravajo prihodnja predsedstva, vključno z madžarskim in poljskim, nadaljevati s tem delom.

Komisija je že uvedla več pobud, da bi pospešila prizadevanja za kakovost dolgoročne oskrbe, povečanje znanja na tem področju in spodbujanje razprave na ravni EU. Že dolgo spodbuja delo, namenjeno zagotavljanju dolgoročne oskrbe kot dela odprte metode za usklajevanje na področju socialnega varstva.

Skupno poročilo o socialni zaščiti in socialni vključenosti za leto 2009 je potrdilo, da je pomembno obravnavati vprašanje pomanjkanja delovne sile v sektorju dolgoročne oskrbe. Ugotavljanje in razširjanje najboljše prakse je eden od naših glavnih ciljev. Komisija lahko deluje kot katalizator za spremembe in lahko podpira nacionalna prizadevanja.

V pripravi je delovni dokument služb Komisije o dolgoročni oskrbi v povezavi s prizadevanji za spodbujanje aktivnega, zdravega in dostojanstvenega staranja, sporočilo Komisije pa je predvideno za leto 2011.

Včeraj je Komisija sprejela predlog, da se leto 2012 opredeli kot evropsko leto aktivnega staranja. To leto bo okvir za ozaveščanje, opredeljevanje in razširjanje dobre prakse ter, kar je še pomembneje, spodbujanje oblikovalcev politike in zainteresiranih strani na vseh ravneh k pospeševanju aktivnega staranja.

Cilj je pozvati te akterje, da se zavežejo k posebnim ukrepom in ciljem v letu 2011, v letu priprav, da bo mogoče oprijemljive dosežke predstaviti v evropskem letu 2012.

Zdaj bi rad govoril bolj konkretno o ljudeh. Upravičeno ste izpostavili, da v večini držav članic odvisnim osebam pretežni del podpore in oskrbe zagotavljajo družina in prijatelji, kar se ne bo spremenilo še nekaj desetletij. V vseh državah je veliko večja verjetnost, da bodo negovalke ženske in ne moški. Neustrezno priznavanje vloge neformalnih negovalcev in neprimerna podpora njihovega prispevka lahko privede do tveganj socialne izključenosti.

Da bi države članice pomagale popraviti to situacijo, bi lahko skupaj z institucijami EU premislile o korakih za ocenjevanje in potrjevanje usposobljenosti za negovanje, vključno z usposobljenostjo, pridobljeno z negovanjem odvisnih sorodnikov in v gospodinjstvu, kar sta dejavnosti, ki ju večinoma opravljajo ženske.

Napredek bo odvisen od prizadevanj mnogih zainteresiranih strani. Komisija toplo pozdravlja delo na področju vprašanj glede oskrbe, ki ga opravljajo interesne skupine Parlamenta za staranje in negovalce ter organizacije civilne družbe, kot sta AGE in Eurocarers.

Komisija ne namerava vzpostaviti observatorija za aktivno staranje, toda vzajemno učenje o aktivnem staranju je eden od ciljev evropskega leta aktivnega staranja, o čemer bo oblikovano posebno spletno mesto.

Rad bi omenil tudi prispevke programa Grundtvig za izobraževanje odraslih, programa javnega zdravja in evropskega leta prostovoljstva 2011.

Gospa Lynne, upravičeno ste poudarili pomembnost etičnih vprašanj, kot so nalogi, ki prepovedujejo oživljanje. Komisija priznava pomembnost tega vprašanja – in povsem se strinjam z moralnim vidikom vašega vprašanja –, toda včasih se moramo izraziti pravno formalno in če to storimo v tem primeru, moramo reči, da so te zadeve izključno v pristojnosti držav članic in da s stališča Listine o temeljnih pravicah nimamo pooblastil, da bi posegali v pristojnost držav članic.

Komisija je uvedla več pobud – vključno s pomembno konferenco 17. marca 2008 –, da bi okrepila znanje o zlorabah starejših in spodbudila razpravo na ravni EU o preprečevanju teh zlorab.

Leta 2009 je Komisija izvedla pilotni projekt, ki je privedel do izbire dveh projektov. En projekt raziskuje, kako je mogoče zlorabo starejših spremljati prek javnega zdravstvenega sistema in sistema za dolgoročno oskrbo. Namen drugega pa je začrtati obstoječe pristope in okvire politike v Evropski uniji. Oba projekta sta se začela decembra 2009, ugotovitve pa bodo predstavljene naslednjo jesen.

Komisija še naprej sofinancira številne ukrepe skladno s programom Daphne in programom javnega zdravja.

Komisija aktivno podpira delo, ki poteka v Odboru za socialno zaščito na prostovoljnem kakovostnem okviru za socialnovarstvene storitve. Ta okvir mora biti dovolj prožen, da velja v vseh državah članicah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter za različne socialnovarstvene storitve.

Velik sektor, kjer bi okvir lahko uporabili, je dolgoročna oskrba. Toda zagotavljanje dolgoročne oskrbe ni enostavno vsakodnevno opravilo in žalostna resnica je, da morajo ljudje z veliko odgovornostjo oskrbe pogosto opustiti ali zmanjšati obseg plačanega dela zaradi teh obveznosti. To seveda vpliva na njihovo privlačnost na trgu dela, njihov tekoči dohodek in prihodnje pokojninske pravice.

Naše dolgotrajno delo z državami članicami na področju usklajevanja družinskega in poklicnega življenja je razkrilo, kako pomembno je prilagoditi delovne pogoje oseb, ki zagotavljajo neformalno oskrbo.

Tudi vzpostavitev socialnovarstvenih storitev, ki omogočajo nadomestno oskrbo in odsotnost z dela zaradi nege, ter podelitev posebnih pravic neformalnim negovalcem v okviru programov socialnega varstva, zlasti glede pokojninskih pravic, bi pomagalo spodbuditi več ljudi in jim omogočiti, da bi zagotavljali neformalno oskrbo.

Kot ste dejali, so lahko revščina, dostop do oskrbe in dolgoživost med seboj povezani. V nedavnem sporočilu o neenakostih v zdravstvu smo preučili te povezave. Dokazi jasno potrjujejo razlike v dohodku, delovni in življenjski pogoji pa se odražajo v povprečnem zdravstvenem stanju v vseh starostih.

Vendar smo šele na začetku, kar zadeva politike, ki učinkovito prekinjajo ali spreminjajo povezave med socialno hierarhijo in hierarhijo zdravstvenega stanja.

Pozivamo torej k večji ozaveščenosti in raziskavam ter bolj inovativnemu oblikovanju politik. Poleg tega moramo spodbujati pristop „zdravje v vseh politikah“, ki je ključen element vsake uspešne strategije.

  Csaba Sógor, v imenu skupine PPE. – (HU) Pojav starajočih se evropskih družb je pomemben izziv za vsako državo članico. Še večji poudarek moramo nameniti vse večjemu številu starejših. Tradicije in kultura nege starejših se razlikujejo po regijah: v južnih državah članicah več generacij živi skupaj, s čimer je ta problem rešen znotraj družine, v severnih državah članicah pa je pogostejša institucionalizirana oskrba.

Toda stroški slednje naraščajo in vzdržnost je vse bolj na preizkušnji zaradi gospodarskih razmer in naraščanja starajočega se prebivalstva. V srednji in vzhodni Evropi lahko nevladne organizacije in cerkve zelo pogosto učinkovito izvajajo določeno vrsto institucionaliziranega postopka. Toda to je redek pojav, država pa ne podpira razvoja v tej smeri za sistem oskrbe starejših.

V Združenem kraljestvu je sistem usposabljanja, oblikovan za priseljence, uspešno rešil težavo zaposlovanja predhodno brezposelnih žensk s tem, ko so se zaposlile v oskrbi starejših. Očitno je to prakso mogoče uspešno sprejeti v drugih državah članicah. Pozdravljam predlog resolucije kolegic poslank Berès in Lynne. Rad bi poudaril del besedila, ki Komisijo poziva k pripravi zelene knjige o najboljših praksah in modelih držav članic, tako da je vsaka država članica pooblaščena za izvajanje zanjo najustreznejših ukrepov brez možnosti grdega ravnanja in zlorabe starejših.

  Kinga Göncz, v imenu skupine S&D. – (HU) Daljša življenjska doba ni le dober rezultat; je tudi priložnost. Čeprav smo lahko res ponosni, da se življenjska doba v Evropi podaljšuje, je to tudi izziv. Deloma je izziv zato, ker ne vemo, kako lahko zagotovimo priložnost za aktivno staranje v starajoči se družbi. Prav tako ni znano, v kolikšni meri lahko zagotovimo priložnost za dejavno udeležbo v družbi in nediskriminatorno obravnavo starejših. Zavedamo se, da je treba na tem področju veliko storiti. Ali lahko dosežemo večje število zdravih let? V kolikšni meri lahko zagotovimo dohodkovno varnost za starejše ali vseživljenjsko učenje?

Morda bo evropsko leto, ki se bo imenovalo evropsko leto aktivnega staranja, pomagalo pritegniti več pozornosti k temu vprašanju. Toda neizogibno je, da bodo v nekem obdobju starejši potrebovali socialnovarstvene in zdravstvene storitve ter bodo imeli manj moči, da se zastopajo, s tem pa bo večja naša odgovornost, da jim zagotovimo dostop do kakovostnih storitev. Zlasti pomembno je, da so na voljo ustrezne storitve za revne starejše z nizkim dohodkom in za starejše, ki potrebujejo stalno oskrbo in nego, ne glede na to, ali potrebujejo nego na domu ali v institucijah. Komisijo prosimo za pomoč še pri nekaj posebnih nalogah. Prvič, potrebujemo nekaj ključnih podatkov o potrebah in o tem, kdo potrebuje oskrbo. Posebna pozornost se bo posvetila najranljivejšim, potrebujemo mehanizme spremljanja in pripraviti je treba najboljše prakse tudi kot del minimalnih standardov.

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, zelo rada bi se zahvalila gospe Lynne, ker imamo nocoj priložnost razpravljati o tem, in pozdravljam veliko tega, kar je povedal komisar. Pravzaprav se mi zdi veliko precej spodbudnega v nekaterih pogledih.

Gotovo ste ugotovili, da mnoga naša vprašanja zadevajo ranljivost starejših in zelo močan občutek, ki ga imamo, namreč da je ključnega pomena, da se lahko ljudje čutijo varne pri tistih, ki nudijo oskrbo.

Sicer se strinjam z vami glede tega, kaj je v pristojnosti držav članic, a kljub temu obstaja odprta metoda usklajevanja, ki državam članicam pomaga sodelovati pri nečem, ki sicer ni v pristojnosti Evropske unije, toda se kljub temu šteje za splošno pomembno.

Mislim, da so znotraj tega zelo pomembna nekatera vprašanja, tudi o osnovni negi, prehrani itd. Sprašujem se tudi, kateri so nadaljnji ukrepi, s katerimi bi Komisija lahko prepričala države članice o stroškovni učinkovitosti podpore neformalnih negovalcev. Nedvomno obstajajo podatki iz Združenega kraljestva, ki kažejo, da lahko s tem prispevkom v gospodarstvu prihranimo milijarde, saj oskrbo zagotavljajo tesni prijatelji ali sorodniki in ne država, in da se zares izplača vlagati v dodatek za negovalce in podporne mehanizme za negovalce, namesto da so ljudje povsem izmučeni, izolirani in da trpi njihovo telesno in duševno zdravje, ker ure in ure zagotavljajo oskrbo brez osnovne podpore.

Zanima me tudi, kar ste povedali o možnostih izboljšanja usposobljenosti negovalcev. Deloma to vprašanje zadeva ne le ženske, temveč priseljenke, zato je potrebna posebna naložba. Toda naša resolucija govori tudi o potrebi po pogodbah, ki bi določale vsaj minimalni dohodek, minimalno plačo. Bila bi hvaležna za vaše mnenje o tem.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Hvala. Moja prababica ima 69 let in dolgo sem živel z njo. Zato iz izkušenj vem, da za starejše lahko najbolje poskrbimo tako, da zagotovimo, da lahko čim dlje skrbijo sami zase. Toda tudi tisti, ki so dobrega duševnega in telesnega zdravja za svoja leta, se srečujejo z naporno nalogo. Stranka Napad je to vprašanje izpostavila v prejšnjem parlamentarnem mandatu in ga bo tudi v prihodnje.

Povprečna pokojnina v Bolgariji je samo 100 EUR. To je 100 EUR na mesec, kolegi poslanci. Upokojenci morajo uporabiti ta denar za nakup zdravil, plačilo računov in ponavadi nazadnje hrano. Takšne razmere vladajo zaradi obsežnega ropa, ki so ga zoper mojo državo zagrešile zadnje tri vlade. Ta rop so poimenovali „masovna privatizacija“. Omeniti moram tudi, da je bil izveden z odobritvijo evropskih ustanov in Mednarodnega denarnega sklada. Na milijarde evrov vredno premoženje je bilo ukradeno Bolgariji, zato ni čudno, da so v moji državi najnižje pokojnine v Evropski uniji. To tragično stanje vam mora biti za primer, ko se sprašujete, kako naj skrbimo za starejše.

  Thomas Mann (PPE). – (DE) Gospa predsednica, Komisija je ravno razglasila leto 2012 za leto aktivnega staranja. S tem je izpolnila zahtevo Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter poročila o medgeneracijski enakosti. Čestitam! To pomembno sporočilo je prišlo ravno ob pravem času.

Število ljudi, starejših od 80 let, ki so zdravi in zmožni, nenehno narašča. V obdobju med letoma 2010 in 2030 se bo predvidoma povečalo za skoraj 60 %. V vprašanju, ki ga je predložil naš odbor, pozivamo Komisijo, da analizira pozitivne in tudi negativne učinke na področju oskrbe starejših ter predlaga sklepe.

Vemo, da vse več družin ne zmore samostojno skrbeti za sorodnike. Negovalcev primanjkuje. Vendar ne zadostuje, da se dobro usposobljeno in sposobno osebje nadomesti s slabo plačanimi delavci, ki so osnovno znanje pridobili po hitrem postopku. Marsikje je to edina oskrba, ki je na voljo.

Kot poročevalec o demografskih spremembah in medgeneracijski enakosti sem pozval države članice, da vzpostavijo pregledne in trajnostne nadzorne sisteme. Treba je zaščititi dostojanstvo tistih, ki potrebujejo oskrbo. Potrebujemo kodeks ravnanja za celotno EU, ki bi opredeljeval minimalne zahteve in minimalne rezultate storitev zagotavljanja dolgoročne oskrbe. Ljudem mora biti na voljo cenovno sprejemljiva in kakovostna oskrba ne glede na dohodek, starost, socialni status ali nevarnost za zdravje.

Poleg tega starejši ljudje niso breme. Njihove izkušnje in življenjski dosežki so izoblikovali našo družbo. Ne smemo jih pustiti, da se sami spopadajo s težavami. Uporabimo čas do leta 2012, da zagotovimo številne osnovne pogoje za to, da se bodo lahko politika, mediji in javnost intenzivno lotili vprašanja aktivnega staranja. Prizadeti morajo pri tem imeti vsaj besedo. Vsi moramo spremeniti naš odnos in podpreti trajnostne oblike oskrbe, ki se neprekinjeno osredotoča na ljudi in ne samo stroške.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Gospa predsednica, medtem ko vsi v tem parlamentu govorimo o starejših, morda pozabljamo na dejavnik, da bomo na neki točki tudi mi morda na istem kot starejši ter lahko dočakamo 80, 90 ali celo 100 let. Ste si kdaj predstavljali, kako bi želeli, da takrat ravnajo z nami? Tisti, ki so danes starejši, so nas pripeljali na ta svet, dali so nam civilizacijo, to so ljudje, ki predstavljajo naše „osebno premoženje“.

Dolgoročna oskrba starejših nima samo moralne in socialne razsežnosti; ima tudi gospodarski vidik, saj oskrba, ki jo potrebuje vsaka starejša oseba, pomeni manjšo produktivnost delovno aktivnih članov družine. Če pa obenem ustanovimo program oskrbe, bi lahko celo ustvarili delovna mesta. O vsem tem moramo razmisliti, komisar, in usmeriti države članice na pravo pot.

Za konec bi se rada zahvalila tolmačem in prevajalcem, ki nam omogočajo, da izražamo svoja mnenja tudi po polnoči.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Zadnji statistični podatki kažejo, da naj bi število ljudi v Evropski uniji, starih 65 let in več, naraslo za 70 % do leta 2025, število oseb, starejših od 80 let, pa naj bi zraslo za 170 %.

To pomeni, da bo leta 2060 delež državljanov v EU-27, starih več kot 65 let, dosegel 30 %.

Evropska unija mora najti rešitve za vse večje povpraševanje po zdravstvenem varstvu, za prilagoditev sistemov zdravstvenega varstva potrebam starajočega se prebivalstva in za ohranjanje zdržnosti teh sistemov glede na vse večje pomanjkanje delovne sile.

Komisija, države članice in predvsem lokalni organi morajo najti rešitve za prilagoditev stanovanj, sredstev javnega prevoza in celo sektorjev, kot je turizem, da bi lahko izpolnile posebne potrebe starejših.

Pozdravljam sprejetje evropskih predpisov o pravicah potnikov, zlasti ljudi z omejeno mobilnostjo, kot so mnogi starejši, ki potujejo z ladjo, letalom ali vlakom.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Eden od obstoječih izzivov, s katerimi se spopada evropska družba, je obravnava demografskih sprememb, ki predstavljajo vse večji pritisk na državne proračune. Rešitev vidim v uvedbi naprednih in trajnostnih politik o zagotavljanju ustrezne dolgoročne oskrbe v duhu medgeneracijske solidarnosti, odpravi diskriminacije na podlagi starosti in polni socialni vključenosti tudi v starosti.

Mislim, da je pomembno tudi, da se negovalcem starejših dodelijo določena pravno izvedljiva nadomestila ali, kjer je to primerno, finančne nagrade v duhu solidarnosti in priznanja za njihov požrtvovalen trud. Zato bi rad izpostavil izmenjavo najboljših praks in izkušenj na tem področju med državami članicami.

Za konec bi rad dodal, da se kot zdravnik nikakor ne strinjam s tako imenovanimi nalogi, ki prepovedujejo oživljanje na podlagi starosti. Tak pristop po mojem predstavlja hudo kršitev osnovne človekove pravice do življenja.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Avtorji so Evropski komisiji zastavili 10 vprašanj. Toda medgeneracijska solidarnost je omenjena samo v enem – predzadnjem. Da bi v celoti razumeli težavo, želim dodati še nekaj vprašanj.

Maloprej smo govorili o tem, kako lahko Evropska komisija vpliva na države članice. Zakaj Evropska komisija ne predlaga državam članicam, da bi morale ceniti oskrbo, ki jo družinski člani nudijo starejšim, ki ne morejo več skrbeti zase? Zakaj družinski član, ki skrbi za sorodnika, ni finančno nagrajen ter se mu ne zagotovi zdravstveno in socialno varstvo in povratek na delovno mesto, ko se oskrba zaključi, kot na primer ženski po porodniškem dopustu? Zakaj so moški in ženske, ki izkažejo medgeneracijsko solidarnost, v naši družbi diskriminirani?

Če bi poskusili odpraviti to diskriminacijo v Uniji, bi imeli veliko več srečnejših in bolj zadovoljnih prebivalcev.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, o tem razpravljamo ob zelo pravem času, saj je to velik problem pred našim pragom. Rad bi se zahvalil gospe Lynne, ker je izpostavila predvsem težave, ki obstajajo v tej tako imenovani civilizirani družbi na področju zlorabe starejših. Komisija je posredovala tudi zelo zaokrožen prispevek s tem, ko je predstavila cilje, izzive in rešitve.

Kot prvo mislim, da bi morali na to gledati kot na priložnost, s katero bi ljudem omogočili delo prek običajnega delovnega časa in starosti, kot drugo pa predvsem, da bi jim omogočili potovati in prispevati k turizmu zunaj sezone. Potem imamo tu seveda izziv oskrbe ljudi na domu, dokler je to mogoče, nato pa institucionalizirane oskrbe. Toda finančni vidik še ni bil upoštevan in ogromno dela moramo opraviti, če želimo vzpostaviti takšne razmere, da bodo starejši v prihodnjih letih deležni ustrezne oskrbe.

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, spoštovani poslanci, dovolite mi, da najprej ponovim, kar je bilo povedano na začetku razprave o raznolikosti Evrope.

Imamo 27 držav članic z različnimi socialnimi pogoji in materialnimi pogoji in to je glavni razlog, da Komisija zdaj dela na kakovostnem okviru in ne čem strožjem z zakonodajnega vidika. Mislimo, da je to zdaj prava zasnova in videti moramo, kako bo delovala skupaj s Parlamentom, s katerim smo o teh vprašanjih večkrat razpravljali v zadnjem obdobju.

Ključna točka, iz katere lahko potegnemo trdne zaključke, je po mojem mnenju v tem, kako je dolgoročna oskrba povezana z našim program za delovna mesta, kako mi vidimo veliko možnost za ustvarjanje delovnih mest, obenem pa nam to nalaga nalogo, da to vključimo v naš program za znanja in spretnosti ter ugotovimo, kako lahko bolj pripomoremo k usposabljanju in razvoju večje baze negovalcev, ki lahko zagotavljajo strokovne storitve na tem področju.

Dejansko ostaja odprto vprašanje, v kolikšni meri moramo formalizirati te storitve, saj, kot rečeno, se veliko dela opravlja neformalno. Opravljajo ga oziroma opravljajo ga lahko sorodniki in družine. Urejanje vprašanj, poostritev standardov ali predpisovanje določenih pogojev v okviru družin in sorodnikov bi seveda lahko bilo izjemno problematično. Res pa je, da bi formaliziranje teh storitev in dela prispevalo k stroškom in porodilo vprašanje glede obdavčitve ter kaj kmalu bi se našli v slepi ulici v nasprotni smeri.

Preprostega odgovora torej ni, obstajajo pa prepričljivi razlogi, da se izboljšajo razmere tistih, ki potrebujejo te storitve in so odvisni od dolgoročne oskrbe, obenem pa priznajo tisti, ki opravljajo to delo. Vsekakor lahko zberemo in razširjamo najboljše prakse, na primer, z odprto metodo usklajevanja.

Ob tej pozni uri lahko povem, da se bom čez nekaj ur v Liègu sestal z nekaj ministri iz belgijske vlade na konferenci o pokojninah. To bo dobra priložnost, da jim prenesem besede Parlamenta o tem vprašanju in ga povežem z našim delom na področju pokojnin, kajti te teme so nedvomno med seboj povezane tako z vidika socialnega varstva na splošno kot z vidika ustreznega dohodka starejših.

Imamo dolgoročnejši načrt za nadaljnje delo na področju pokojnin z resnimi prizadevanju glede demografije. Prihodnje madžarsko in poljsko predsedstvo se prav tako zanima za to temo in ugotavljamo, kateri okvir bi bil pravi za zadevne cilje. Temu delu bo sledilo evropsko leto aktivnega staranja, ki se ne nanaša samo na zaposlenost – in vsekakor ne zgolj na večjo upokojitveno starost –, temveč gre pri njem tudi za to, da se stori več za ohranjanje zdravja in nadgradnjo vseživljenskega učenja, vseživljenskega poučevanja, zmogljivosti in institucij, da bi izboljšali kakovost življenja.

To je torej osnovni okvir, v katerem lahko po mojem mnenju nadaljujemo naše delo. Je poln izzivov, toda mislim, da lahko z našo skupno etično zavezo dosežemo rezultate.

  Elizabeth Lynne, avtorica. – Gospa predsednica, rada bi se zahvalila vsem, ki so govorili, in komisarju za stvari, ki jih je povedal nocoj. Zelo koristno je bilo. Iz te razprave izhaja tudi dejstvo, da je pomembno imeti kodeks ravnanja. K temu sem pozivala v vprašanju za ustni odgovor in resoluciji in to so omenili Thomas Mann in mnogi drugi.

Kot sem dejala prej, ne govorimo o zakonodaji. Dober primer iz Bolgarije, kjer nekdo živi s 100 EUR na mesec in mora plačati dolgoročno oskrbo, je samo eden od razlogov, zakaj potrebujemo kodeks ravnanja, tako da bodo lahko države članice določile minimalni standard.

Enako velja za naloge, ki prepovedujejo oživljanje. Ne pravim, da bi bilo treba enako zakonodajo uvesti v vseh državah članicah, temveč da moramo dejansko imeti merila, da si bodo ljudje prizadevali doseči najboljšo prakso. Pri tem lahko Komisija opravi veliko dela in nam pomaga uvesti dobre prakse, pridobljene od različnih držav članic.

Še enkrat hvala, komisar, in hvala tolmačem, ker so ostali po polnoči.

  Predsednica. – Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložen v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 9. septembra 2010.

Tudi jaz bi se rada zahvalila tolmačem.

(1) Glej zapisnik.

19. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

20. Zaključek seje

(Seja se je zaključila ob 00.25)