Razprave

Sreda, 8. september 2010 - Strasbourg

15. Prost pretok delavcev - začasne omejitve za romunske in bolgarske državljane na trgu dela Evropske unije (razprava)

  Predsednik. - Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor o prostem pretoku delavcev - začasnih omejitvah za romunske in bolgarske državljane na trgu dela Evropske unije, ki so ga Komisiji v imenu Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu postavili Rovana Plumb, Iliana Malinova Iotova, Pervenche Berès, Stephen Hughes, Alejandro Cercas, Gianni Pittella in Jutta Steinruck.

  Rovana Plumb (S&D). – (RO) Predsednik Komisije, gospod Barroso je v svojem govoru o stanju Unije poudaril, da je povečanje stopnje zaposlenosti po vsej Evropi prednostna naloga.

Poleg tega se vsi zavzemamo za izpolnjevanje ciljev strategije Evropske unije za naslednjih 10 let glede povečanja stopnje zaposlenosti in zmanjšanja revščine. Parlament je na današnjem plenarnem zasedanju sprejel smernice za zaposlovanje in Svet smo prosili, naj jih upošteva.

Če res želimo izpolniti cilje, ki smo se jim zavezali, če si res želimo, da bi Evropa igrala vodilno vlogo v smislu konkurenčnosti in če si res želimo pravične Evrope, ki bo svojim državljanom zagotovila blaginjo, potem je treba spoštovati pravico do prostega pretoka delavcev.

Prost pretok delavcev je ena izmed temeljnih svoboščin EU. Močan notranji trg lahko ustvarimo samo, če v celoti odpremo trg dela.

V skladu z navedbami sporočila Komisije iz novembra 2008 so imeli tokovi mobilnosti velik pozitiven vpliv na gospodarsko rast v Evropski uniji. Mobilnost delavcev iz Romunije in Bolgarije je imela ugoden učinek na gospodarstvo v državah članicah gostiteljicah, ni pa imela nikakršnega bistvenega vpliva na plače in zaposlovanje lokalnega prebivalstva.

Gospodarska kriza ne sme več biti izgovor za izvrševanje in ohranjanje teh omejitev na trgu dela. Ohranjanje takšnih omejitev je ukrep, ki delavce iz Romunije in Bolgarije odvrača od sprejemanja redne zaposlitve v določeni državi članici. Zaradi tega se delavci izogibajo pravnim predpisom o obveznosti pridobivanja delovnega dovoljenja, s tem pa se veča obseg nezakonitega dela. Neposredni rezultat dela na črno je zaprtje dostopa do pravic, ki izhajajo iz evropskega sistema usklajevanja sistemov socialne varnosti.

Mnenje Romunije in Bolgarije je, da bo v trenutnem evropskem gospodarskem ozračju odprava ovir, ki preprečujejo prost pretok delavcev po vsej EU, v močno prispevala k okrepitvi zmožnosti Evropske unije, da se odzove na nove izzive.

Gospod komisar, rada bi vam postavila naslednje vprašanje, ker si želim, da bi ta Evropska komisija bila naša zaveznica in da bi nam do konca zagotavljala institucionalno pomoč: Kakšne ukrepe boste sprejeli, da bi države članice, ki še vedno uporabljajo omejitve, spodbudili k popolnem odprtju trga dela?

  John Dalli, član Komisije. – Gospod predsednik, prost pretok delavcev je temeljno načelo EU. Skupaj s prostim pretokom blaga, storitev in kapitala predstavlja steber enotnega trga in prispeva k uspehu evropskega povezovanja.

Kot veste, v prvih sedmih letih članstva Bolgarije in Romunije bolgarski in romunski delavci ne morejo v celoti koristiti ugodnosti prostega pretoka delavcev. Razlog za to so veljavne prehodne ureditve, kot so določene v pristopnih sporazumih, ki drugim državam članicam dovoljujejo, da izvajanje zakonodaje EU o prostem pretoku bolgarskih in romunskih delavcev prestavijo za obdobje največ sedmih let.

Ko sta se leta 2007 Bolgarija in Romunija pridružili EU, se je 10 od 25 držav članic že odločilo, da odpre svoj trg dela bolgarskim in romunskim delavcem. Danes je teh držav že 15, omejitve pa uporablja samo še deset držav članic. Treba je reči, da nekatere izmed desetih držav članic uporabljajo manj stroge pogoje ali postopke, kot so se uporabljali, še preden sta se Bolgarija in Romunija pridružili EU.

Ne smemo pozabiti, da odločitev glede uporabe prehodnih ureditev in omejitve dostopa do trga dela leži izključno na strani zadevne države članice. Komisija pri odpravi teh omejitev nima nikakršne formalne vloge.

Vendar pa Komisija načeloma podpira celovito izvajanje prostega pretoka delavcev. Komisija si je tudi vedno prizadevala za to, da bodo države članice, ki uporabljajo omejitve, to počele v skladu s pogoji, določenimi v pristopni pogodbi.

Komisija je tudi večkrat poudarila, da so prehodne ureditve po definiciji začasne in da morajo države članice svoj trg dela odpirati postopno, namesto da uporabo prostega pretoka delavcev zavlačujejo do konca sedemletnega obdobja.

Poročili Komisije o delovanju prehodnih ureditev iz let 2006 in 2008 kažeta, da je mobilnost delovne sile po širitvah v letih 2004 in 2007 pozitivno vplivala na gospodarstvo in pomagala pri izpolnjevanju povpraševanja po delovni sili. Te ugotovitve veljajo tudi v tej gospodarski krizi. Komisija bo še naprej spodbujala države članice k ponovni opredelitvi svojega stališča o dostopu do trga dela, pri tem pa se bo sklicevala tudi na ugotovitve v poročilih.

V zvezi s številom ali socialnim položajem neprijavljenih delavcev iz držav članic, ki so se šele pred kratkim pridružili EU ni nobenih podrobnih informacij. Razlog za to je prav njihovo neprijavljeno bivanje v zadevni državi članici.

Komisija je v poročilih iz let 2006 in 2008 poudarila, da omejitve prostega pretoka delavcev ne bodo nujno zagotovile zaščito nacionalnega trga dela in da se zaradi tega prilagoditve trga dela lahko tudi zavlečejo. Poleg tega lahko prehodne ureditve povečajo obseg neprijavljenega dela. Izkazalo se je, da je širitev prispevala k razkritju tistega dela nezakonitega gospodarstva, ki so ga tvorili nekoč neprijavljeni delavci iz novih držav članic.

Obstajajo tudi prepričljivi dokazi, da so državljani novih držav članic opravljali neprijavljena dela prav zaradi omejitev, s katerimi se soočajo pri dostopu do trga dela v „starih“ državah članicah. To je skladno z ugotovitvami, da tokove mobilnosti v glavnem usmerjajo dejavniki, ki so povezani z razmerami na področju ponudbe in povpraševanja, in da se zaradi omejitev prostega pretoka delavcev zavlačuje s prilagoditvami trga dela.

Komisija predvsem zaradi pomanjkanja informacij in težav pri zbiranju takšnih podatkov ne namerava izdelati posebne študije o življenjskih in delovnih pogojih neprijavljenih delavcev iz Bolgarije in Romunije oziroma o njihovem vplivu na domač trg dela. Vendar pa bo vprašanje „neprijavljenih delavcev“ iz Bolgarije in Romunije, kolikor bo to mogoče, vključeno v vse analize, ki jih Komisija v prihodnosti lahko opravi v zvezi z delovanjem prehodnih ureditev za Bolgarijo in Romunijo, če bo ena izmed teh dveh držav v skladu s prehodnimi ureditvami to zahtevala. Poleg tega bo Komisija v sodelovanju z državami članicami še naprej podpirala posebne dejavnosti pri reševanju problema neprijavljenega dela.

Komisija razume, da je omejitve, s katerimi se še bolgarski in romunski delavci še vedno soočajo, mogoče razumeti kot diskriminacijo.

Rad bi poudaril, da so se prehodne ureditve na področju prostega pretoka delavcev uporabljale pri večini prejšnjih širitev. Poleg tega se prehodne ureditve ne uporabljajo samo za bolgarske in romunske delavce, temveč tudi za delavce iz osmih od desetih držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004.

Velja tudi poudariti, da trenutne prehodne ureditve omogočajo državam članicam več prožnosti, saj jim dovoljujejo, da se v skladu s stanjem na njihovem trgu dela same odločijo o tem, kdaj bodo začele uporabljati zakonodajo EU o prostem pretoku delavcev v okviru sedemletnega obdobja (prejšnje prehodne ureditve so uvedbo zakonodaje EU o prostem pretoku delavcev zgolj prestavile za določeno število let).

Vendar pa diskriminacija, ki jo zaznavajo bolgarski in romunski delavci, ki v desetih državah članicah, ki še vedno uporabljajo omejitve, ne morejo prosto delati, ne pomeni diskriminacije v pravnem pomenu te besede. Čeprav člen 18 Pogodbe o delovanju Evropske unije prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva, to določa na podlagi posebnih določb iz drugih pogodb EU. Takšne določbe oblikujejo prehodne ureditve, določene v pristopni pogodbi.

Začasno omejevanje dostopa bolgarskih in romunskih delavcev do trga dela na podlagi prehodnih ureditev torej ni v nasprotju z zakonodajo EU.

  Thomas Mann, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, Nemčija in Avstrija v skladu s pravilom 2+3+2 v celoti izkoriščata sedemletno prehodno obdobje, po katerem bo nastopila dokončna svoboda gibanja za delavce iz držav članic, ki so se pridružile leta 2004. V primeru Bolgarije in Romunije Nemčija izkorišča tudi ves razpoložljiv čas, ki je dovoljen v okviru druge faze v obdobju od leta 2009 do 2011.

Gospod Dalli pravi, da omejitve uporablja še 10 držav članic. Za to obstajajo utemeljeni razlogi, saj imajo države članice različne izkušnje. Te omejitve niso nikoli diskriminatorne – in v tej zvezi ste upravičeno omenili člen 18 –, zanje pa veljajo tudi posebni roki. Priložnost za postopno prilagoditev spremembi je pomembna in temeljna politična izbira. V skladu z našimi izkušnjami prezgodnje zagotavljanje prostega pretoka delavcem izpostavlja trg dela velikim tveganjem. To velja za različne ciljne skupine, kot so dolgotrajno brezposelni in tudi nizko kvalificirani delavci, v moji državi pa na primer regije vzhodne Nemčije. Zaradi različnih izkušenj na različnih območjih bomo morali nadaljevati z zakonsko ureditvijo dostopa do delovnih mest v EU, vendar bo to seveda v bližnji prihodnosti pripeljalo do sprememb. Na te spremembe pa še nismo ustrezno pripravljeni.

Pozivati Komisijo, da opravi študijo o tako imenovanem pozitivnem vplivu nezakonitih delavcev iz Bolgarije in Romunije, je popolnoma napačen pristop. Kadar nezakoniti delavci kršijo zakon, tega ni mogoče prikazovati s statistiko, pa če je ta videti še tako pozitivna. Še naprej sem naklonjen strogim nadzorom, ki nam bodo omogočili, da rešimo problem nezakonitega dela. To dolgujemo tistim ljudem, ki so zakonito zaposleni.

Obstaja pa še ena pomembna naloga, pri kateri moramo sodelovati: podrobno moramo namreč preučiti popolno svobodo gibanja po letu 2012. Ta vključuje tako priložnosti kot tveganja. Šele ko bomo te ločili med seboj in se lotili dejstev in šele ko bomo imeli izčrpno razpravo, ki bo temeljila na informacijah, bomo lahko preprečili kavarniškim politikom, da pridejo na položaj, preprečili izključenost in zagotovili, da ne bomo nenadoma delali drug proti drugem, temveč da bomo sodelovali. To je stališče skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov).

Že decembra 2009 sem vprašal Komisijo, ali so na voljo kakršne koli uporabne informacije o učinkih popolne svobode gibanja delavcev. Odgovor se je glasil, da prost pretok delavcev pozitivno vpliva na gospodarstvo in da nima nikakršnih negativnih stranskih učinkov na trg dela. Žal mi je, gospod Dalli, vendar to ni dovolj dobro. Takrat še niste bili na položaju, vendar pa je zaradi tega še toliko bolj pomembno, da vaš oddelek razume strah ljudi in da prispeva veliko znanja k razpravi, ki jo bomo morali imeti v zvezi s spremembami, in dajanju vsebinske podlage utemeljitvam starih in novih držav članic.

  Ivailo Kalfin, v imenu skupine S&D. – (BG) Gospod komisar, želel bi, da to razpravo izkoristimo in vlade držav članic pozovemo, da čim prej odpravijo razne omejitve na trgu dela, s katerimi se še vedno soočajo bolgarski in romunski državljani. Razlogi za to niso samo povezani z načeli Evropske unije, med katerimi je tudi prost pretok oseb.

Odprtje trga dela z gospodarskega vidika zagotavlja veliko dodane vrednosti. Razlog za to je na eni strani večja ponudba strokovnjakov na področjih, na katerih je na domačem trgu premalo kandidatov. Kot primer lahko navedem bolgarske zdravnike in zdravstvene delavce, ki delajo v regijah, v katerih države članice preprosto nimajo dovolj lastnega osebja. S tem se ustvarja problem za oddaljene regije Bolgarije, rešuje pa se na primer problem regij Združenega kraljestva in Francije. To pomeni nižje stroške in boljše javne storitve za davkoplačevalce. V gospodarskem sektorju so zaposleni iz novih držav članic ponavadi bodisi visoko usposobljeni strokovnjaki, katerih znanje želi uporabiti prav vsako gospodarstvo, ali delavci, ki zapolnjujejo primanjkljaje na trgu dela, večajo konkurenčnost in podjetjem preprečujejo, da bi svojo proizvodnjo preselila v države zunaj Evropske unije.

Domneva, da državljani iz novih držav članic Evropske unije izpodrinjajo lokalne nizko plačane delavce, je popolnoma neutemeljena in populistična. Bolgarski državljan, ki odhaja na delo v drugo državo, potrebuje denar za stanovanje, za preživljanje svoje družine in za šolanje svojih otrok. Obenem skuša tudi prihraniti denar v upanju, da se bo nekega dne vrnil domov. Poleg tega je tu še problem jezikovne ovire. Poročila o tem, na kako nizko plačo bi pristal ta državljan, so urbana legenda, ki se prodaja doma. To potrjujejo tudi podatki Evropske komisije, v skladu s katerimi se je delež priseljenskih delavcev iz novih držav članic po širitvi Evropske unije povečal z 0,2 % na 0,5 % prebivalstva starih držav članic. Očitno je, da ni nikakršnega vala priseljevanja. Problem na drugi strani pa je, da je priseljenskih delavcev iz držav članic veliko manj kot priseljencev iz tretjih držav.

Omejitev trga dela ni mogoče upravičiti z objektivnimi razlogi. Enak dostop do trga ustvarja veliko večjo preglednost in gospodarske koristi in ugodno vpliva na socialne sisteme držav članic. Gospod komisar, od Komisije pričakujemo, da bo zelo tesno spremljala procese in države članice obveščala o koristih odprtja trga.

  Adina-Ioana Vălean, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, vesela sem, da je gospod Barroso v torek povedal, da je krepitev enotnega trga v ospredju njegovega programa. Štiriindvajset let po sprejetju Akta o enotnem trgu in osemnajst let po roku za njegovo dokončanje ta še ni v celoti uresničen. Če citiram gospoda Barrosa: „Le 8 % od 20 milijonov MSP v Evropi sodeluje v čezmejni trgovini.“

Poročilo gospoda Montija opredeljuje 150 ovir v Evropski uniji, ki onemogočajo prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev. Tako imenovani „enotni trg“ se mi zdi bolj podoben francoskemu grojerju!

Gospod Barroso nam zdaj poskuša prodati predstavo o aktu o enotnem trgu in poziva k ponovni obuditvi evropske ideje gospoda Delorsa. Osvežimo si naše znanje o evropski zgodovini: če želimo enotni trg uspešno oblikovati na podlagi načela prostega pretoka ljudi, blaga, kapitala in storitev, če se želimo izogniti gospodarskemu nacionalizmu kot reakciji na gospodarsko krizo in če želimo biti najkonkurenčnejše gospodarstvi ter okrepiti konkurenco in ustvariti več delovnih mest in rast, potem mora naša glavna prednostna naloga biti prav odprava teh neupravičenih ovir v prostem pretoku delavcev, s katerimi se soočajo Romunija, Bolgarija in deset novih držav članic in ki temeljijo na neutemeljenih strahovih, ki se niso dokazali kot upravičeni.

Komisija mora biti izredno stroga z državami članicami, ki se odločijo, da bodo ohranile prehodne omejitve. Te omejitve bo treba upravičiti na podlagi trdnih gospodarskih podatkov. Domnevno ranljivost ali resne motnje nacionalnih trgov dela bo treba dokazati z utemeljenimi številkami in natančno preučiti na podlagi statističnih podatkov in dejstev.

Če gospod Barroso želi ponovno vzpostaviti enotni trg, potem je skrajni čas, da ukrepamo v skladu z našimi besedami. Skrajni čas je, da podremo ta sramoten zid gospodarskega protekcionizma in nacionalizma.

  Rui Tavares, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Ta teden smo v Parlamentu veliko razpravljali o svobodi gibanja, predvsem v zvezi z Romunijo in Bolgarijo; te razprave se niso nanašale samo na vprašanje delavcev, temveč, kot smo videli včeraj, tudi na vprašanje Romov oziroma romske manjšine. Pogosto se zgubimo v pravnih podrobnostih tega vprašanja in pozabljamo, da bi zakonodaja morala biti samo osnovni okvir za duha Evropske unije, ki je osredotočen na svobodo gibanja.

Zakonodaja je najnižji prag za svobodo gibanja. Vlade različnih držav članic trenutno uporabljajo zakonodajo, da bi se tako zoperstavile ustavnemu duhu EU. Tudi mi v Parlamentu smo do vratu v pravnih analizah in pozabljamo, da smo politična institucija in ne pravna svetovalnica.

Prevzeti moramo vlogo nosilcev vizije za Evropo in biti moramo bolj odločni, ko poudarjamo, da je cilj EU svoboda gibanja. Prav tako menim, da Komisija še zdaleč ne dosega tega ideala. Vloga Komisije se je nedavno spremenila. Komisar nam pravi, da imajo države članice pravico, da uvedejo omejitve, in da Komisija s tem nima nič. Vendar ima! Komisija je varuhinja pogodb in zato bi po mojem mnenju morala biti veliko odločnejša in bolj zavzeta za zagovarjanje svobode gibanja. Vemo, da se velike regionalne enote, kot so ZDA ali Brazilija ali naši konkurenti, ki so prav tako kot ti dve državi vzpostavile notranjo svobodo gibanja, veliko bolje odzivajo na krize, saj lahko njihovi delavci poiščejo delo tam, kjer delo je. V Evropi pa imamo že od samega začetka težave pri hitrem odzivanju na to krizo.

S poudarjanjem lastnega nacionalnega interesa na tem področju države članice pozabljajo na javni interes. Kadar tako ravnajo, ko gre za kapitalski trg, se Komisija ostro odzove, zakaj se torej ne more tako odzvati, kot se to dogaja svobodi delavcev?

  Gerard Batten, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, to vprašanje se pričenja z izjavo, da je prost pretok delavcev ugoden za gospodarstvo držav članic in nima resnih posledic za njihov trg dela.

Ameriški ekonomist, profesor George Borjas, se s tem ne strinja. On pravi, da s priseljevanjem ne pridobimo ničesar, če se z njim ne bo zmanjšala domača plača. Študija iz leta 2003, ki jo je objavila nizozemska vlada, navaja: „BDP se bo povečal, a to povečanje se bo v veliki meri povrnilo priseljencem v obliki plač. Celoten čisti dobiček v prihodkih prebivalcev bo verjetno majhen ali celo negativen“. V poročilu Posebnega odbora za gospodarske zadeve zgornjega doma iz leta 2008 pa je navedeno, da, „čeprav je to teoretično mogoče, nismo našli nikakršnih empiričnih dokazov, ki bi trdili, da neto priseljevanje ustvarja pomembne dinamične koristi za prebivalstvo Združenega kraljestva“.

Nenadzorovano in neomejeno priseljevanje v Združeno kraljestvo pomeni padec plač domačih delavcev, medtem ko so se življenjski stroški povečali zaradi dodatnega povpraševanja po stanovanjih. To so na lastni koži izkusili ljudje na spodnjem koncu gospodarske lestvice.

Množično priseljevanje poceni delovne sile lahko koristi širjenju in razvoju gospodarstva v državi z velikimi rezervami neizrabljenih naravnih virov, kakršna je bila Amerika v 19. stoletju, vendar bo imelo negativen učinek na razvito, postindustrijsko gospodarstvo, kakršna je Britanija, kot se je že pokazalo.

Vlade bi morale najprej ščititi interese svojih državljanov in šele potem pomagati drugim državam pri razvoju njihovega gospodarstva s sprejetjem pametnih mednarodnih trgovinskih politik, kar je Britanija počela, preden smo se pridružili Evropski uniji. Zato je edina pametna politika za Veliko Britanijo prav politika Neodvisne stranke Združenega kraljestva, ki se zavzema za izstop iz Evropske unije.

  Traian Ungureanu (PPE). – Gospod predsednik, trenutna gospodarska kriza zahteva odločne ukrepe za uspešno dokončanje notranjega trga. Če se bomo pripravili na odprtje naših trgov, vključno s trgom dela, za vse evropske državljane, bodo izgube večje od koristi. Zadnje študije, ki jih je opravila Evropska komisija, so dokazale, da bo odprtje naših trgov prineslo koristi in da je zaskrbljenost, da bo priseljevanje delavcev povzročilo izgube delovnih mest, popolnoma neutemeljene.

Takšno povzročanje preplaha se je vsakič znova pokazalo za napačno. Leta 2006 so britanski strokovnjaki ocenili, da bo 300 tisoč Romunov preplavilo Britanijo v iskanju zaposlitve. Še vedno jih iščejo. Zgodilo se ni nič podobnega. Resnica je, da ni nobenega utemeljenega razloga za ohranitev ovir do dela za romunske in bolgarske delavce. Pretekle izkušnje kažejo, da delavci iz vzhodnih držav članic izpolnjujejo vrzel na trgu dela in sprejemajo dela, ki jih nihče ne želi ali za katera ni dovolj lokalne delovne sile.

Poleg tega Romuni in Bolgari ne bodo hodili v zahodno Evropo, da bi izkoriščali njen velikodušen sistem socialnega varstva. Tako za Romunijo kot Bolgarijo so značilne visoke stopnje vključevanja v srednješolsko in visokošolsko izobraževanje. Obe državi imata visoko usposobljeno in prožno delovno silo. Če želi EU med krizo v celoti izkoristiti svoje vire, potem je treba med državami članicami ustrezno vzpostaviti politično zaupanje in gospodarsko odprtost. Kot je dejal gospod Barroso v svojem govoru, ki ga je pred dvema dnevoma imel v tem parlamentu: „ali bomo plavali skupaj, ali pa se bomo potopili vsak posebej“. Če parafraziram: ali bomo delali skupaj, ali pa bomo ostali brezposelni vsak posebej.

  Evgeni Kirilov (S&D). – Gospod predsednik, poročilo Komisije jasno poudarja, da ponudba in povpraševanje po delovni sili bolj kot kakršne koli omejitve na trgu dela opredeljujeta količino in smer delavcev. Poleg tega navaja, da so prihodnji tokovi priseljevanja v EU iz Bolgarije in Romunije zelo malo verjetni.

Te omejitve spodbujajo oblikovanje slabih praks zaradi ranljivosti nezakonitih delavcev, ki jih ni težko izkoriščati. Kot je dejal komisar De Gucht, se ta tok ljudi ne bi spremenil, če bi postal uraden, vendar pa bi rezultat tega bil, da bi morali plačevati prispevke za socialno varnost in davke.

Tokove iz Bolgarije in Romunije po širitvi je v veliki meri preseglo tudi nedavno priseljevanje državljanov držav zunaj EU. Nediskriminacija in svoboda gibanja sta seveda temeljni pravici vsakega delavca Evropske unije, a obžalovanja vredno je dejstvo, da so se nekatere države članice EU, kot je poudarjeno v poročilu, odločile, da teh temeljnih načel ne bodo upoštevale.

Želel bi poudariti še nekaj, kar je precej pomembno: dopuščanje drugorazrednega državljanstva v EU postavlja pod vprašaj integriteto Unije kot celote.

  Antonija Parvanova (ALDE). – (BG) Gospod komisar, gospe in gospodje, ko govorimo o enotni Evropski uniji in enotnem evropskem trgu, ne moremo podpreti omejitev, katerim je umetno izpostavljen vsak državljan Evropske unije, ki uveljavlja zagotovljeno pravico do dela v drugih državah članicah, ne da bi bil diskriminiran na podlagi državljanstva, saj bi to pomenilo resno kršitev pravic bolgarskih in romunskih delavcev na trgu dela. V duhu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah moramo preprečiti oblikovanje posebne kategorije, kar je omenil tudi gospod Kirilov, saj ne želimo biti drugorazredni državljani Evropske unije. Da bi to dosegli, moramo odpraviti začasne omejitve pri prostem pretoku bolgarskih in romunskih delavcev.

Zato pozivam Komisijo, da predlaga konkretne ukrepe, ki bodo omogočili velik napredek proti večjemu dostopu do trgov dela, ki ga bodo države članice zagotovile rednim delavcem iz Bolgarije in Romunije, ne da bi se s tem kršile določbe lokalne delovne zakonodaje zadevnih evropskih držav.

Najnovejši dogodki v Evropi, ki so povezani s priseljevanjem romske manjšine iz obeh naših držav, ki svobodo gibanja izkoriščajo zato, da bi našli boljšo prihodnost, jasno poudarjajo, da je prišel čas, ko mora Komisija ukrepati. Ob upoštevanju dokazanega pozitivnega vpliva mobilnosti po širitvi EU in da bi se zagotovilo učinkovitejše delovanje notranjega trga, pozivam Komisijo, da predlaga paket verodostojnih ukrepov, katerih namen bo spodbuditi države članice, da spremenijo svojo politiko trga dela, in prepričati nacionalne vlade, da se zavežejo, da ne bodo povečale trenutnih omejitev, ki se uporabljajo za bolgarske in romunske državljane.

Na koncu bi želel poudariti, da je treba odpraviti vsako podlago za diskriminacijo v delovnih razmerjih, da se najmočnejša gonilna sila evropskega povezovanja, tj. državljani Evrope, ne bi ustavila.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospod predsednik, Francija je na žalost ena izmed desetih držav članic, ki so uvedle omejitve prostega pretoka romunskih in bolgarskih delavcev. Če so moje informacije točne, je bila celo Francija tista, ki je zahtevala, da se ukrepi, ki so se izvajali med pristopom prvih osem vzhodnoevropskih držav, razširijo na Romunijo in Bolgarijo. Treba je reči, da se francoska vlada v tistem času ni kaj dosti razlikovala od vlade, ki je trenutno na oblasti, in da je bila do državljanov iz teh dveh držav še posebej nezaupljiva. V tistem času je bil sprejet velik obseg zakonodaje, da bi se preprečil vstop državljanov iz teh dveh držav, saj se po mnenju francoskih oblasti za Romuni in Bolgari skrivajo Romi.

Kot ste nam povedali, gospod komisar, je svoboda gibanja temeljno načelo EU. V tej dvorani smo pogosto govorili o skupnih vrednotah, o naši zavezi človekovim pravicam. Zakaj se potem, gospod komisar, z moškimi in seveda ženskami ravna slabše kot s kapitalom in blagom?

Pravite nam, da ima mobilnost delavcev pozitivne učinke na gospodarstvo in da to velja tudi v trenutnih gospodarskih okoliščinah. Zakaj potem, gospod komisar, Komisija za spodbujanje držav k odpravi teh omejitev ne namenja prav toliko energije, kot jo namenja za druga področja gospodarstva?

In na koncu, gospod komisar, pravite nam: „Teh delavcev ne diskriminirajo države.“ Kot Francozinja se s tem z vami res ne morem strinjati.

  Iliana Ivanova (PPE). – (BG) Gospe in gospodje, Evropski parlament pri svojem delu vedno poudarja svojo vlogo izražanja interesov evropskih državljanov. Mislim, da se bomo mnogi strinjali, da za diskriminacijo na kakršni koli podali ni nobenega mesta v takšni Evropski uniji, ki si jo želimo ustvariti in v kateri hočemo, da bi odraščali naši otroci. Omejitve za delavce iz Bolgarije in Romunije, čeprav so pravno utemeljene v pristopnih pogodbah obeh držav, v svojem bistvu pomenijo diskriminacijo na podlagi državljanstva. Ne moremo govoriti o nepravični obravnavi Romov in obenem zatiskati oči pred drugačno obravnavo, ki so jo deležni delavci iz dveh polnopravnih držav članic EU.

Podpiram besede kolegov poslancev. Opravljene raziskave in priporočila Komisije dejansko dokazujejo, da širitev trgov dela pozitivno vpliva na splošen razvoj enotnega evropskega notranjega trga in ga spodbuja. Vendar pa je dejstvo, da 10 držav članic namerava še naprej ohranjati omejen dostop do svojega trga dela, in sicer do leta 2013.

Kolegi poslanci, Evropa je na križišču in prav zdaj se moramo odločiti, v katero smer bomo šli: proti večjemu ali manjšemu povezovanju. Po mojem mnenju je smer nedvomno samo ena: to je močna, združena Evropa. Vendar pa ta pot vključuje tudi vse nas, ki izražamo jasno željo po spoštovanju temeljnih evropskih vrednot, tj. prostega gibanja oseb in delavcev. Iskreno upam, da pri oblikovanju nacionalnih politik ne bo prevladal protekcionizem, saj bomo veliko močnejši, če se bomo s svetom soočili skupaj kot pa vsak posebej. Evropsko komisijo bi želela pozvati, da seveda tudi s podporo Evropskega parlamenta začne zares dejavneje in odločneje sodelovati z državami, ki še vedno uporabljajo omejitve, da bi se te lahko zgodaj odpravile. Mislim, da bo to pomagalo tudi pri hitrejšem okrevanju evropskega gospodarstva zaradi recesija, tako da bomo vsi lahko s čisto vestjo pogledali našim državljanom naravnost v oči in jim povedali, da v Evropski uniji v 21. stoletju ni nobene diskriminacije.

  Ilijana Malinova Jotova (S&D). – (BG) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, Bolgarija in Romunija sta se očitno odzvali na strahove Evropejcev glede velikih tokov delavcev, ki bi lahko ogrozili njihov trg dela. Statistični podatki Evropske komisije so pokazali, da delo v starih državah članicah išče manj kot 1 % Bolgarov. Ta trend se ni spremenil niti v okviru hude finančne gospodarske krize in novega strahu pred naraščajočo brezposelnostjo. Delavci naj bi se seveda selili tja, kjer obstaja povpraševanje po delovni sili, vendar številke kažejo, da je v nekaterih izmed teh 10 držav članic brezposelnost višja kot v Bolgariji in Romuniji.

Ohranjanje omejitev spodbuja neformalno ekonomijo in neprijavljeno delo. Sprašujem se, ali se zavedate, da se je samo na Nizozemskem delež Bolgarov in Romunov, ki delajo na črnem trgu, povečal za 8 %. To dopuščajo tako delodajalci kot Nizozemci, saj so njihovi stroški s tem manjši. Da ne omenjamo sezonskih delavcev brez pogodb o zaposlitvi in kakršnih koli socialnih pravic. Omejitve ne bodo rešile problema brezposelnosti v Evropi.

Gospod komisar, prepričana sem, da ima Evropska komisija na voljo mehanizme, s katerimi bi lahko pri 10 državah lobirala, naj ponovno premislijo o omejitvah za bolgarske in romunske delavce. Omenili ste pogodbe, kot je tudi prav. Vendar ne pozabimo, da so bile pogodbe podpisane v drugačnih okoliščinah. Zdaj imamo nove okoliščine, ki jim pravimo „recesija“. Skrajni čas je tudi za novo razpravo o tej zadevi v Svetu, kar lahko sprožite. Pričakujemo, da boste ne samo naši zavezniki, temveč da boste predlagali tudi konkretne ukrepe. Komisija je varuhinja pogodb EU, zato ne smete dovoliti, da bi za Bolgarijo in Romunijo veljala dvojna merila, ne glede na očitne vzgibe, ki jih slišimo tudi v tej dvorani.

  Renate Weber, (ALDE). – Gospod predsednik, priznam, da bi bilo bolje, če bi govorila v svojem jeziku, a ko sem slišala odgovor gospoda komisarja, sem se odločila, da pozabim na svoje pripravljene zapiske in govorim v angleščini. Prvič zato, ker menim, da si želimo, da bi nas komisar razumel neposredno in ne s pomočjo tolmačev; in drugič, ker mislim, da bi sicer na tej pozni nocojšnji razpravi tej dvorani poslušali večinoma romunščino in bolgarščino.

Gospod komisar, omenili ste, da je več študij pokazalo, da problemov po pristopu držav iz vzhodne in srednje Evrope ni bilo v državah, kjer so bili delavci sprejeti. Pravzaprav je bilo ravno nasprotno: v resnici je bil vpliv pozitiven in da se je BDP povečal, zato ni nobenega razloga za strah pred pritokom delavcev iz teh držav. Dejstvo, da ste poleg Romunije in Bolgarije omenili tudi druge države, nas prav nič ne tolaži. V resnici je ravno nasprotno: to kaže, da diskriminacijo trpi celo še več državljanov EU.

Moram priznati, da sem bila presenečena, ko ste rekli, da je vse skupaj odvisno od držav članic. Če o enotnem trgu ne moremo govoriti, ne da bi govorili o trgu dela, in če vsi skupaj priznavamo, da je to temeljna pravica, kako je potem vse skupaj odvisno od držav članic? Vemo, da je uveljavljanje temeljnih pravic odgovornost Evropske unije, zato načelo subsidiarnosti tukaj ne velja.

Zato iskreno menim, da bi Komisija morala storiti več, da bi prepričala države članice k odpravi teh omejitev, ki Evropsko unijo spravljajo na slab glas.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Svoboda gibanja oseb je eno izmed temeljnih načel EU. Uresničevanje notranjega trga temelji na prostem pretoku delavcev, mobilnosti delovne sile pa je ključni predpogoj za zmanjšanje brezposelnosti v EU.

Gospodarska kriza ne sme biti izgovor za nadaljevanje začasnih ukrepov, ki omejujejo prost pretok romunskih in bolgarskih delavcev.

Želela bi poudariti tudi dejstvo, da morajo države članice dati prednost državljanom iz držav članic EU pred delavci, ki prihajajo iz držav zunaj EU.

Trenutne ovire, ki onemogočajo prost pretok romunskih in bolgarskih delavcev, lahko pripeljejo do neprijavljenega dela in socialnega dampinga. Odprava teh ovir bo zaščitila tako priseljence kot lokalne delavce.

Ker v državah, ki uporabljajo te ovire, poslovna skupnost prosi za popolno odprtje trga dela, to kaže, da so šefi in direktorji spoznali, da odprava teh ovir pomeni enako plačilo za enako delo in znanje. Predvsem pa to pomeni, da vsak delavec ne bo plačeval samo dajatev in davkov, temveč da bo prispeval tudi za socialno varnost in zdravstveni sistem.

V Evropski uniji gre v prvi vrsti za 500 milijonov evropskih državljanov in spoštovanje njihovih pravic. Komisijo in države članice pozivam, naj pokažejo demokratično voljo, ki je potrebna za odpravo ovir, ki onemogočajo prost pretok delavcev.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D). – (RO) Nocoj govorimo o vprašanju, rešitvah in odnosu Komisije, ki ga težko razumem.

Pomanjkanje delovne sile v zahodni Evropi in staranje prebivalstva odtehta, če hočete, delovna sila iz vzhodne Evrope. Ti ljudje so državljani Evropske unije, ki prepotujejo več tisoč kilometrov, da bi prišli in delali v zahodnih državah, čeprav zgolj za krajši čas.

Obstajajo dela, ki jih španski, italijanski ali francoski državljani nočejo opravljati in ki jih opravljajo prav ti delavci. Probleme zahodne Evrope v praksi rešujejo delavci, ki prihajajo iz vzhodnoevropskih držav. Vendar pa je odnos Komisije težko razumeti, ker bi ta vprašanja morala biti zakonsko urejena in ker bi se morale pravice delavcev spoštovati.

Trenutno ni nikomur povsem jasno, kaj se na primer po vrnitvi delavcev v matično državo zgodi s prispevki za socialno varnost, ki so jih plačevali med delom v Španiji ali Italiji.

  Corina Creţu (S&D). – (RO) Kot je bilo v tej dvorani že omenjeno, smo skoraj štiri leta po pridružitvi Evropski uniji priča razkolu, ki predstavlja izziv ne samo za projekt povezovanja, temveč je v resnici tudi povzet v priporočilu Evropske komisije, ki je še pred dvema letoma po pristopu Romunije in Bolgarije poudarjala pozitiven vpliv mobilnosti na trgu dela.

Prost pretok delavcev je temeljno načelo, trenutne razmere pa samo še potrjujejo nesmiselnost omejitev, ki se uporabljajo v primeru Romunov in Bolgarov. Evropsko gospodarstvo na nekaterih področjih čuti vpliv staranja prebivalstva in pomanjkanja delovne sile, zato je priseljevanje delavcev potrebna rešitev.

Obenem smo ta teden govorili o krizi z Romi v Franciji, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, če bi ti evropski državljani lahko našli zaposlitev in ne bi bili odrinjeni na rob družbe, vključno s temi prepovedmi zaposlovanja. Namesto da bi se obravnavali vzroki, pa si žal nekateri predstavljajo, da lahko rešijo stvari tako, da se s političnimi ukrepi odzivajo na učinke. To kaže na pomanjkanje občutka za realnost, kar se na žalost prepleta s hinavščino dvojnih meril.

Posledice revščine, ki jo povečuje pomanjkanje priložnosti za zaposlitev, so tudi prostitucija, prosjačenje in kriminal. Edina izvedljiva rešitev je pošteno, nediskriminatorno obravnavanje za vse državljane Evropske unije.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Številna poročila in statistični podatki kažejo, da je prost pretok delavcev koristen za gospodarstvo in da nima nikakršnih negativnih stranskih učinkov za trg dela. Osebno menim, da je največja možna raven svobode gibanja, vključno z možnostjo za delo v drugi državi članici – kar velja za vse ljudi znotraj meja Unije –, je temeljni predpogoj za optimalno in enotno delovanje notranjega trga.

Ob upoštevanju enakosti vseh državljanov Evropske unije podpiram odprtje trgov dela za delovno silo iz vseh držav članic in s tem tudi za državljane iz Romunije in Bolgarije, Komisijo pa pozivam, naj ne dovoli nepotrebnega povečanja obsega veljavnih ukrepov, ki se uporabljajo za te delavce. Takšen korak po mojem mnenju ne bi bil skladen z duhom in cilji Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju EU oziroma s pravno zavezujočo Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v členu 45 jasno navaja, da ima vsak državljan pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Iskreno upam, da omejitve, ki romunskim in bolgarskim delavcem onemogočajo dostop do evropskega trga dela, ne bodo ohranjene še po letu 2011.

Mislim, da ne bi smeli dovoliti, da bi se določeni strahovi, ki nimajo nikakršne gospodarske ali socialne utemeljitve, izrabljali za politične namene in na koncu omejili prost pretok delavcev.

Priseljevanje delovne sile iz novih držav članic je okrepilo gospodarsko rast v EU in je imelo le malo vpliva na plače in brezposelnost na dereguliranih trgih. Poleg tega so med krizo mobilni delavci čutili močnejše posledice kot delavci iz držav gostiteljic, saj so bili prvi, ki so postali odvečni.

Na podlagi razprav o problemu z Romi v Franciji pa mislim, da je treba opraviti analizo o ravni povezovanja priseljenskih delavcev iz novih držav članic. Prilagajanje teh delavcev lokalnim predpisom je treba spremljati tudi tam, kjer dostop do trga dela ni urejen.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Nujno potrebno je, da se v politikah Evropske unije o prostem pretoku delavcev priznajo temeljne socialne pravice evropskih državljanov in tistih, ki so se pred kratkim pridružili EU, in sicer tako v matičnih državah kot državah gostiteljicah.

Evropska unija mora nemudoma sprejeti okvir skupnih standardov, ki bodo urejali sprejem delavcev iz novih držav članic na trg dela.

Dokler socialne politike ne bodo dajale nobenih zagotovil na teh področjih, bo velikemu številu državljanov in delavcev po vsej EU težko sprejeti kakršen koli zakonodajni predlog za spodbujanje pravnih kanalov, ki podpirajo prost pretok delavcev v Evropi.

Komisija mora enotno izvrševati pravice in obveznosti, ki izhajajo iz statusa državljana Evropske unije tako starih kot novih držav članic. V tem primeru govorim o pravici do svobode gibanja romunskih in bolgarskih delavcev.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Nedavni množični izgoni romunskih in bolgarskih državljanov, ki jih je izvedla francoska vlada, kažejo na resne posledice začasnih omejitev, ki vplivajo na državljane novih držav članic v Evropski uniji. Poleg resne narave rasizma in ksenofobije na državni ravni, ki je nesprejemljivo prizadela romske državljane, bi vlade Francije in drugih držav članic EU s temi ukrepi rade prikrile tudi neuspeh njihovih neoliberalnih politik, ki so vzrok za brezposelnost in revščino.

Zato je pri tem ključno, da ugotovimo, ali so se Evropska komisija, Svet in nacionalne vlade pripravljene osredotočiti na politiko povečanja delovnih mest s pravicami in socialnim napredkom, kar lahko zagotovi blaginjo vsem in odpravi diskriminacijo med državljani, med katerimi so prav vsi Evropejci. Gospod komisar, to je izziv, s katerim se soočamo.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, to je zanimiva tema. Svoboda gibanja mora biti temeljna pravica vseh Evropejcev. Ta svoboda je koristila mnogim delavcem iz vse Unije in s tem tudi mnogim državam.

V moji državi smo v letih keltskega tigra imeli ogromne koristi od pritoka delovne sile, predvsem iz vzhodnih držav. Ti so močni prispevali k fenomenu keltskega tigra in ga pomagali ustvariti, a keltski tiger je zdaj mrtev in Irska je v očeh ljudi postala negativna država. Mnogi ljudje zapuščajo državo, predvsem pa mnogi mladi ne morejo najti zaposlitve.

Če na to gledamo dolgoročno, se prava svoboda gibanja lahko zagotovi samo tako, da po vsej Evropski uniji uvedemo skupno višino plač in skupne socialne ugodnosti. A to je še daleč, predvsem v teh časih recesije, in skorajda je neumno, da o tem govorimo. Navsezadnje lahko samo tako uredimo razmere in zagotovimo svobodo, ki jo že dolgo želimo doseči.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, res je, da je prost pretok delavcev v Evropski uniji pomemben kazalnih notranje popolnosti EU. Res je tudi, da bo v prihodnosti prost pretok delavcev nekaj, kar bomo jemali kot samoumevno.

A kadar v državah članicah obstajajo velike razlike v višini plač in predvsem v regulativnih sistemih, moramo uvesti ustrezna prehodna obdobja. Gre zgolj za ustvarjanje zaupanja med ljudmi. Prehodna obdobja so glavno sredstvo, s katerim se ljudem omogoča, da se prijateljsko zbližajo. Vendar pa so prehodna obdobja časovno omejena. To podpiramo, a morali bi imeti tudi razpravo o podaljšanju teh obdobij, ki bi temeljila na dejstvih.

  John Dalli, član Komisije. – Gospod predsednik, naj za konec povem, da so prehodne ureditve tu zato, da bi državam članicam pomagale izogniti se motnjam na trgu dela po pristopu novih držav članic in ne zgolj zato, da bi v primeru državljanov teh držav preložile uporabo načela prostega pretoka delavcev do konca prehodnega obdobja.

Kot je dejala gospa Parvanova, so naši državljani naše največje bogastvo, zato si moramo prizadevati za prost pretok, da bi lahko ustvarili učinkovit enotni trg v sektorju delovne sile.

Gospod Kalfin je kot primer pretoka delavcev omenil tudi zdravstvene delavce. Pri tem moram reči, da opažamo, da države, ki ohranjajo te omejitve, velikokrat speljejo zdravstvene delavce iz novih držav, to pa je za nove države članice včasih škodljivo. Zato se strinjam z gospodom Kalfinom, da bi morali države članice spodbuditi k čim prejšnji odpravi omejitev.

Komisija ne bo samo nadaljevala s spremljanjem uporabe teh prehodnih ureditev v državah članicah, temveč bo v sodelovanju z državami članicami še naprej spodbujala posebne ukrepe za boj proti neprijavljenemu delu.

Bolj pomembno pa je, da bo še naprej spodbujala države članice k ponovni preučitvi njihovih odločitev o omejitvi dostopa bolgarskih in romunskih delavcev na trg dela, in sicer ob upoštevanju razmer na njihovem trgu dela.

  Predsednik. – Razprava je končana.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Poročilo Komisije iz novembra 2008 kaže, da so tokovi mobilnosti po širitvi EU leta 2007 imeli na splošno pozitiven vpliv. Države članice, ki ohranjajo omejitve notranjega trga dela, bi danes morale ponovno preučiti svoje stališče. Čeprav v skladu s prehodnimi ureditvami v Pristopni pogodbi, ki sta jo podpisali Romunija in Bolgarija, omejevanje pravice do dela ne pomeni diskriminacije, pa zdaj, ko je od pristopa minilo toliko časa, ni več normalno niti moralno, da se takšne omejitve ohranjajo na področju svobode, varnosti in pravice. Čas je, da Komisija nekaj ukrene, da bi države članice, ki še vedno ohranjajo omejitve, prepričala k njihovi odpravi. Kako lahko romunskim in bolgarskim državljanom EU pojasnimo, da kot njihovi izvoljeni predstavniki v tem parlamentu vsem zakonitim priseljencem sicer lahko ponudimo enake pravice do dela, vendar zanje ne moremo ničesar storiti? Komisija in države članice morajo ukrepati v duhu EU in omogočiti prost pretok njihovih državljanov.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Prost pretok delovne sile je večen zapleten problem v Evropski uniji. Zakaj bi morala Komisija premišljevati o ukrepih za odprtje trga predvsem v primeru Bolgarije in Romunije? V trenutni gospodarski krizi bi bilo gotovo veliko bolje poiskati izgovore, ki „opravičujejo“ odprtje trga dela.

Dobro znano je, da v vseh tako imenovanih novih državah članicah EU živijo drugorazredni državljani. Vprašanje za Komisijo bi se zato moralo glasiti: kaj nameravate storiti v zvezi s tem? Mimogrede, zahteva za zaposlitev osebja, ki bo skrbelo za tehnično plat institucij EU, je še vedno, da morajo delavci tekoče govoriti dva od 11 jezikov prvotnih 15 držav. Ali pa se je to pravilo zdaj spremenilo? Gospe in gospodje, če si ogledamo naše parlamentarne izkaznice, v njih – več kot šest let po širitvi EU, ko so se pridružile države srednje Evrope – vidimo samo 11 jezikov „starih“ 15 držav. Mar ni to prav tako diskriminacija novih držav članic? In ali je to v skladu z Lizbonsko pogodbo ter z Listino EU o temeljnih pravicah?