Dobesedni zapisi razprav

Torek, 21. september 2010 - Strasbourg

6. Obrazložitve glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Pablo Arias Echeverría (A7-0226/2010)

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) E-poslovanje je zdaj postalo sestavni del interneta, vendar žal še vedno obstajajo opazne pomanjkljivosti, predvsem kadar govorimo o čezmejnem poslovanju. Neusklajeni nacionalni predpisi lahko resno ogrozijo prost pretok blaga v Evropi. Glede na raziskave je v letu 2009 eden izmed treh evropskih potrošnikov opravil nakup blaga v elektronski obliki, vendar jih je le 7 % to storilo v drugi državi članici. Druga študija jasno kaže, da je 60 % čezmejnih poskusov nakupa neuspešnih, ker dobavitelj lahko zavrne transakcijo ali odpremo blaga. V Evropi je 500 milijonov potrošnikov, kar pa se ne odraža na področju interneta. Po najboljših močeh se moramo potruditi, da bi vzpostavili tudi pogoje za enoten, delujoč, elektronski trg. Zato podpiram to poročilo.

  Syed Kamall (ECR). – Gospa predsednica, zahvaljujem se vam, da ste mi dali priložnost, da pojasnim, kako sem glasoval o tem poročilu. Verjetno se vsi strinjamo, da je to zelo pomembno: še vedno obstaja preveč ovir za elektronsko poslovanje. Pomembno je, da lahko v EU kupujemo prek interneta tako digitalno, kot tudi fizično blago. Pozdravljam vse pobude, s katerimi je v EU mogoče odpraviti ovire, ki to preprečujejo. To je verjetno ena izmed pozitivnih stvari Evropske unije.

Istočasno pa v preostalem delu sveta poteka še več poslovanja in upam, da ne skušamo najti zakonodaje na globalni ravni, ampak boljše usklajevanje med različnimi ureditvami, da bi tako lahko odpravili ovire in državljanom držav Evropske unije omogočili, da prek interneta izkoriščajo nižje cene v preostalem svetu ter da kupijo izdelke, blago in storitve iz ostalih delov sveta.

Istočasno se moramo zavedati, da, ker je na voljo dovolj pasovne širine, skladišč in podatkov, bodo cene težile proti nič in sčasoma se bodo cene nekaterih digitalnih izdelkov spustile na nič.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospa predsednica, volivci v mojem volilnem okrožju, ki poslujejo, bodo na poročila, kot je tole, gledali precej zadržano. Vključuje vse obrabljene klišeje, ki jih povezujemo z direktivami EU: „elektronsko poslovanje je gonilna sila interneta“; „pomemben katalizator za uresničevanje ciljev strategije EU 2020“, „ker je pomembno, da za odpravo preostalih ovir sodelujejo vse zainteresirane strani“. To z ničemer ne pomaga dejanskemu poslovanji in prosti izmenjavi. Ne potrebujemo direktiv in uredb, s katerimi bi podjetjem dovolili, da kupujejo in prodajajo drug drugemu: to počnejo, ne da bi to bilo izrecno legalizirano.

Ko eden izmed mojih volivcev prodaja na internetu podjetju na drugi strani sveta, v Avstraliji ali Novi Zelandiji, to počne brez regulativne superstrukture enotnega trga EU. Pogosto to počnejo z manjšimi težavami, kot pa kadar se skušajo prebiti skozi kopico evropskih zakonov, kar tudi verjetno pojasnjuje, zakaj je naša trgovina v vseh teh letih našega članstva v Evropski uniji vedno beležila presežek z vsemi celinami sveta, razen z Evropo. Mogoče to pojasnjuje zakaj moji volivci v tehnološki revoluciji ponovno odkrivajo svetovno poslanstvo.

Poročilo: Christine De Veyrac (A7-0195/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) . – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kot je razvidno iz tega poročila, se zračni promet že več let nenehno povečuje. Kljub velikemu napredku pri varnosti, to neizogibno vključuje tudi povečano tveganje za nastanek nesreč.

Evropske uredbe o preiskavah letalskih nesreč, so vključene v direktivo iz leta 1994, pripravljeno, ko EASA, Evropska agencija za varnost v letalstvu, še ni bila vzpostavljena. Zato popolnoma podpiram cilj poročevalke glede vzpostavitve jasnega pravnega sistema s pomočjo nove uredbe, v kateri EASA predstavlja glavnega zagovornika varnosti v letalstvu v Evropi.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospa predsednica, uredba izboljšuje preiskave v zvezi z varnostjo, kako se izogniti nesrečam v prihodnje, usklajevanje z vzpostavitvijo omrežja ter skrbi za žrtve in njihove družine, vendar sem razočarana, da nista bili vključeni dve vprašanji: prvič, načelo kulture pravičnosti, tako da osebje ne bo kaznovano za odločitve, ki so jih sprejeli v skladu s svojimi izkušnjami in usposabljanjem, če ni prišlo do resne malomarnosti, namernih kršitev ali uničevanja, ki je dopustno v kakršnih koli okoliščinah; drugič potreba po kodeksu samourejanja, da bi se lahko izognili razkrivanju občutljivih informacij, ki bi lahko prišle v roke medijev, s tem pa se bo mogoče izogniti nepotrebnemu trpljenju družin.

  Oldřich Vlasák (ECR). – (CS) Gospa predsednica, vemo, da obstoječ sistem Skupnosti za preiskovanje nesreč v civilnem letalstvu ni tako dober, kot bi lahko bil. V zadnjih nekaj letih je prišlo do izjemne rasti in širitve prometa v Evropski uniji in obstajajo boljše preiskovalne metode. Cilj te uredbe je torej, kako se odzvati na nastale razmere in zagotoviti učinkovitejše preprečevanje nesreč.

Predlagana uredba bo omogočila vključitev agencije EASA – , ki deluje vse od leta 2002 in je odgovorna za potrjevanje zrakoplovov – v postopek preiskave nesreč, s tem pa bo mogoče vzpostaviti evropsko omrežje organov za preiskave v zvezi z varnostjo civilnega letalstva in predlagati spremembe glede vsebine in obsega predloženih preiskovalnih poročil, vključno z zahtevo glede razpoložljivostjo seznama potnikov na krovu zrakoplova, ki je bilo vpleteno v nesreče. Obravnavano besedilo izhaja iz kompromisa med Parlamentom in Svetom. Češka republika se je strinjala s kompromisom v Svetu. Poročilo je tehnične narave in bo prispevalo k večji varnosti v letalstvu. Zato sem glasoval za to poročilo.

  Bogusław Liberadzki (S&D). – (PL) Izbruh vulkana na Islandiji v aprilu je pokazal, da je celotna evropska celina odvisna od letalstva. Trenutno ni nobene druge možnosti. Letalstva ni bilo mogoče nadomestiti niti z železniškim prometom, niti z nobeno drugo vejo prometa in zato se tudi pojavlja vprašanje glede njegove varnosti in zanesljivosti. V primeru letalskih incidentov – to nas zanima – ali letalskih nesreč, je izjemno pomembno, da lahko učinkovito ugotovimo vzroke, da bi tako bilo mogoče ugotoviti odgovornost. Še pomembnejše pa je, da lahko preprečimo incidente, predvsem skorajšnja trčenja in nesreče na tem izjemno pomembnem področju prometa.

Želim se zahvaliti tako poročevalki, kot tudi poročevalcem v senci, da so obravnavali številne zadeve. Izpostavili so področja odgovornosti in načine za reševanje problemov. Gre za dobro uredbo. Podpiram jo.

Poročilo: Alejo Vidal-Quadras (A7-0112/2010)

  Alfredo Antoniozzi (PPE) . – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v zadnjih letih so se številne države članice soočile s pogostimi motnjami v oskrbi s plinom, kar kaže na to, da lahko vse večja odvisnost Evropske unije od tuje oskrbe z energijo negativno vpliva na dolgoročne gospodarske in politične interese držav članic.

Povsem podpiram navedbo, da moramo varnost preskrbe z energijo obravnavati, kot ključni dejavnik pri globalni varnosti Evropske unije in da moramo posledično tudi na zagotavljanje neprekinjene oskrbe s plinom v EU, predvsem v kriznih razmerah, gledati, kot na strateški cilj.

Zaradi tega sem glasoval za to poročilo in tudi sam ponavljam željo poročevalca, da bi ta uredba bila hitro izvedena v praksi.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Plinska kriza med Rusijo in Ukrajino prejšnjo zimo je negativno vplivala na evropske državljane in evropsko gospodarstvo, pri tem pa razkrila obseg odvisnosti od in ranljivosti Evropske unije na oskrbo iz tujine.

Unija bi morala pripraviti svojo energetsko politiko v duhu solidarnosti in tako zagotoviti varnost energetske preskrbe v EU v skladu z novimi pristojnostmi, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe. Glede na nenadne motnje v oskrbi s plinom se strinjam z mnenjem poročevalca, ki je okrepil določbe člena v zvezi z razglasitvijo izrednih razmer v Skupnosti za opredeljeno geografsko območje, povedano drugače, v državi, ki se na primer sooča s krizo popolne prekinitve oskrbe s plinom, čeprav zmanjšanje na ravni EU ni doseglo niti mejne vrednosti 10 %. Prav tako menim, da je dobro, če vzpostavimo poseben mehanizem skupnosti, ki se bo izvajal na regionalni ravni.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Zanesljivost oskrbe s plinom je bila in bo še dolgo, vprašanje, ki je ključnega pomena za mednarodne politične razmere, predvsem pa je ključnega pomena za zagotavljanje ustreznih življenjskih razmer za prebivalce v Evropi in sicer z zagotavljanjem zadostnih količin tega bistvenega naravnega vira. Ideje, ki jih je avtor predlagal v poročilu, kot so izboljšanje sistema razglasitve izrednih razmer z uporabo meril za določeno geografsko območje, opredeljevanje izrecnih mejnih vrednosti, na podlagi katerih bodo države članice lahko ukrepale na trgu ter konsolidacija in okrepitev varstva podatkov, ki se nanašajo na oskrbo in poslovne podatke, bodo nedvomno prispevale k izboljšanju varnosti in zagotavljanju neprekinjene oskrbe. Ta problem je še posebej pereč za gospodarstva, ki kot glavni vir energije uporabljajo plin in v Evropi je kar nekaj takšnih. Seveda sprejemam poročilo.

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Sprejeli smo pomembno poročilo o zanesljivosti oskrbe s plinom. Predlogi, ki so bili predlagani v poročilu, predstavljajo korak v pravo smer, vendar pa družbi ali gospodarstvu ne zagotavljajo popolnega občutka varnosti. Dogodki v zadnjih letih kažejo, da so številne države članice delovale za lastne interese in niso skušale zgraditi prave, usklajene in vzajemno koristne evropske politike na tem področju.

Prizadevati si moramo za ločitev pridobivanja od transporta, prav tako pa moramo odpraviti monopole in izključiti plin iz prizorišča mednarodne politike. Ključni ukrepi, ki bi jih morali izvesti, so zagotavljanje različnih virov in poti oskrbe s plinom, razvoj infrastrukture, sodelovanje subjektov, ki delajo na področju plina in sodelovanje na nadnacionalni ravni. Menim, da je ta dokument začetek priprave skupne energetske politike.

  Inese Vaidere (PPE). – (LV) Hvala, gospa predsednica. Zanesljivost oskrbe s plinom je eden izmed najpomembnejših vidikov gospodarske in strateške varnosti v Evropi. Eden izmed ključnih ciljev je sposobnost, da lahko glede vprašanj energetske politike enotno nastopimo pri dobaviteljih energije. Zelo cenim to, kar je dosegel komisar Oettinger, vendar menim, da je obdobje petih ali sedmih let za razprave z državami članicami, ki ga je omeni, predolgo. Skupno energetsko politiko nujno potrebujemo. Nujno moramo zagotoviti raznolikost virov oskrbe, predvsem za baltske države, saj edina ponudnica – Rusija – zlorablja monopolni položaj, da bi vplivala na politične dogodke v državah, ki so odvisne od nje. V Evropi morajo biti vzpostavljene medsebojne povezave za oskrbo s plinom, ki bodo temeljile na načelu solidarnosti, ki je temelj politike Evropske unije. Razmere, v katerih imamo različne ponudnike plina, plin pa bi kljub temu bilo treba prenašati skozi Rusijo, ne bi bile sprejemljive. Evropa mora razviti neposredno sodelovanje z državami v srednji Aziji in v Zakavkazju, izvesti mora raziskave na področju težko dostopnega plina in plina iz skrilavca ter alternativnih virov energije. Hvala.

  Vito Bonsignore (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, glasoval sem za ta ukrep. Čas je, da Evropska unija jasno prevzame nadzor nad varnostjo oskrbe z energijo: lanskoletni spori so pokazali, kako močno smo odvisni od energije iz tretjih držav.

Uredba, sprejeta v Parlamentu, je končno namenjena reševanju tega problema, saj skuša preprečiti nadaljnje krize, kar predstavlja pomemben korak k varnosti preskrbe z energijo. Poziva države članice, da zagotovijo ustrezno energetsko pokritost za družine in zaščitene odjemalce; povedano drugače, ključne strukture in storitve. Prav tako jih poziva, da pripravijo preventivne načrte in načrte za izredne razmere.

Zato beležimo napredek k načelu državne subsidiarnosti, ki jo Unija in moja parlamentarna skupina tako cenita. Predvsem podpiram spremembo 62. Če mi dovolite, bi na koncu opozoril na daljnovidnost moje države pri odpiranju številnih komunikacijskih kanalov z državami, ki imajo velika rezerve plina.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Danes je Evropski parlament sprejel uredbo o zagotavljanju varne oskrbe s plinom. To je zelo pomemben korak k izvajanju skupne energetske politike Evropske unije. Gre za korak k energetski solidarnosti med državami članicami Evropske unije in večjemu regionalnemu sodelovanju.

Glasovala sem za dokument, ker verjamem, da bomo lahko s to uredbo zagotovili, da bodo energetski otoki Evropske unije, kot so na primer baltske države, imele plin tudi, kadar bodo tisti, ki monopolizirajo oskrbo, enostransko zaprli ventile.

Ta uredba prav tako utira pot Evropski uniji pri financiranju projektov energetske strukture, kar prispeva k odpravljanju energetske izolacije. Vendar pa so bile določbe pri načrtovanju strožjih ukrepov uredbe glede ukrepov dobaviteljev iz tretjih držav, kot je Gazprom, predvsem na področju konkurenčnosti, zavrnjene, uredba pa je tako omejena na splošne določbe.

Drug enako pomemben vidik je varstvo okolja. Glede na to, da uredba daje možnost financiranja projektov tretjih držav iz skladov Evropske unije, upam, da bo Evropska komisija pohitela pri izvedbi instrumenta za presojo vplivov na okolje.

Poročilo: Csaba Sógor (A7-0231/2010)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, namen tega sporazuma je okrepiti sodelovanje med vladami držav, ki si želijo pospešiti proces ponovnega sprejemanja oseb, ki prebivajo brez dovoljenja in pri tem jasno določiti vse potrebne tehnične določbe: vloge za ponovni sprejem, dokazila, časovne omejitve, načini premestitve in načini prevoza.

Glasoval sem za, saj sem prepričan, da ta sporazum potrebujemo kot temeljno orodje v boju proti nezakonitemu priseljevanju v Evropsko unijo.

Sporazum vsebuje klavzulo o nevplivanju v zvezi z drugo mednarodno zakonodajo in predpisi o varstvu podatkov: Države morajo spoštovati ustrezne obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava, kot je načelo o nevračanju, za izgone pa bodo morale odgovarjati pred svojimi nacionalnimi sodišči.

Načelo nevračanja ima tudi postopkovne implikacije, saj morajo države izvesti oceno tveganja za slabo ravnanje, tudi v primerih posredne premestitve v države posrednice.

V skladu s tem sporazumom bo prav tako ustanovljen – tu bom tudi končal – skupni odbor za ponovni sprejem, v katerem pa Evropski parlament žal ne bo sodeloval. Zato pozivam Evropsko komisijo, da nam redno in podrobno poroča o njegovih aktivnostih.

  Joe Higgins (GUE/NGL). – Kako ironično, da Evropski parlament danes glasuje o sporazumu o izgonu ubogih in revnih pakistanskih državljanov iz Evropske unije nazaj v domovino, kjer pustošijo grozne poplave. Revni, kmetje in delavci iz Pakistana še nikoli niso tako trpeli, saj so poplave opustošile 20 % njihove države, pridelek je uničen, živina je poginila, otroci so lačni, saj je bilo prizadetih 20 milijonov ljudi.

Veliko primernejše bi bilo, če bi zdaj obravnavali, kako se lahko spopademo, ublažimo in odpravimo revščino v Pakistanu, na primer teko, da zahtevamo od Mednarodnega denarnega sklada naj preneha s uničujočim obremenjevanjem pri odplačevanju dolga, da odpravi breme osebnega dolga delavcev in revnih v Pakistanu z izbrisom teh dolgov ter povečamo pomoč, da bi ublažili trpljenje, pri čemer pa ta pomoč ne bi prehajala skozi kanale koruptivne vlade, ampak bi potekala pod demokratičnim nadzorom kmetov, delavcev in revnih, ki so resnične žrtve teh okoliščin. To bi bil vsekakor primernejši odziv na trpljenje ljudi v Pakistanu.

  Gerard Batten (EFD). – Gospa predsednica, vzdržal sem se glasovanja o sporazumu med Evropsko unijo in Pakistanom. Zdi se, da sporazum krepi možnost držav oziroma držav članic, da vrnejo nezakonite priseljence v Pakistan. Na prvi pogled se zdi, da je to za Združeno kraljestvo dobrodošlo, vendar lahko le Britanija, kot neodvisna suverena država, odloča, kdo lahko in kdo ne sme prestopiti njene meje.

Če bi glasoval za ta sporazum, bi to pomenilo, da prepuščam to pravico Evropski uniji, kar vsekakor ne morem storiti. Britanija mora vzpostaviti nadzor nad svojo politiko priseljevanja, zakonito in nezakonito, ne pa da ga predaja Evropski uniji.

  Jens Rohde (ALDE). – Povedati želim, da smo pri Danski liberalni stranki zelo zadovoljni z današnjim glasovanjem o sporazumu med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu. Po mnogih letih pogajanj med Komisijo in Pakistanom, je bil končno dosežen sporazum, ki bo omogočal ponoven sprejem migrantov, ki ne izpolnjujejo več pogojev za vstop ali prebivanje v nobeni državi članici EU.

Ta sporazum je pomemben instrument v boju proti nezakonitemu priseljevanju v Evropsko unijo, predvsem zaradi tega, ker je Pakistan pomembna država porekla in tranzitna država migrantov. S tem sporazumom se Pakistan strinja, da bo sprejel svoje državljane in pod določenimi pogoji tudi državljane tretjih držav. Ta sporazum bo okrepil varnost na evropskem ozemlju.

Poročilo: Metin Kazak (A7-0238/2010)

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, glasovala sem za poročilo gospoda Kazaka o odnosih med Evropsko unijo in Turčijo, kot je bilo izglasovano tudi v Odboru za mednarodno trgovino in v Parlamentu. Čeprav je Turčija že pred časom vzpostavila carinske ovire z Evropo, med obema stranema še vedno obstajajo številne trgovinske ovire in zapreke.

Če želimo prispevati k specifičnemu in pozitivnemu povečanju trgovine, mora Turčija upoštevati stališče Parlamenta in tako glede proste trgovine zagotoviti večjo usklajenost turške zakonodaje s pravnim redom Skupnosti, mora izvesti posebne postopke za boj proti ponarejanju – , ki se prav tako nanaša na sektorje, pomembne za javno zdravje, kot so farmacevtski izdelki – in mora zagotoviti prost pretok blaga na carinskih območjih s tem, ko odpravi obremenjujoče uvozne postopke, ki škodijo evropski predelovalni in kmetijski industriji.

Prav tako se mora izogibati diskriminacijskim praksam, uperjenim proti evropski industriji v povezavi z javnimi naročili ter uskladiti sporazume, ki jih je sprejela Svetovna trgovinska organizacija.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospa predsednica, seveda sem glasoval proti poročilu gospoda Kazaka in sicer na podlagi argumentov, ki sem jih predstavil Parlamentu. Ne morem glasovati za poročilo, katerega osnutek je pripravil poročevalec, ki praktično dolguje celotne stroške izobraževanja, gre za velike zneske denarja, ki jih je neposredno financirala turška vlada. To predstavlja navzkrižje interesov. Zaradi tega menim, da poročila ni mogoče pripraviti nepristransko in zato sem tudi glasoval proti.

Poleg tega želim podati še dodatno pripombo. Vidimo lahko, da to poročilo vsebuje točke, ki se z ničemer ne nanašajo na trgovino ali gospodarstvo. To poročilo omenja in hvali zadnjo spremembo turške ustave, na katero gledam le kot na zmago islamistov nad ljudmi, ki želijo, da bi bila Turčija sekularna država. Žal je morala vojska – skupaj s pravosodjem – zagotoviti sekularno naravo Turčije.

Turčija je hodila in še vedno hodi po poti Islama in glasoval sem proti temu poročilu, saj se ne strinjam s tem, da bi te razmere bilo vredno pozdraviti.

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vloga Turčije, kot svetovne trgovinske akterke, se je v zadnjih letih okrepila, predvsem zaradi tega, ker država bolje izkorišča svojo edinstveno geopolitično lego.

Vzpostavitev carinske unije z Evropsko unijo leta 1996 je omogočila poglobitev gospodarskih odnosov. Od takrat je bil dosežen znaten obseg povezovanja trgov, predvsem na področju prostega pretoka blaga. Poseben nedaven omembe vreden dosežek pri povezovanju je bilo sprejetje novega turškega carinskega zakonika in uvedba splošnega sistema preferencialov.

Ne moremo zanikati, da je v zadnjih letih Turčija postala ključna trgovinska partnerica Evropske unije. Za EU je sedmi najpomembnejši uvozni trg in peti izvozni trg.

Evropska podjetja vse pogosteje vlagajo v Turčijo, hkrati pa se povečuje tudi vključenost v oskrbovalno in proizvodno verigo, pogosto znotraj segmentov z visoko dodano vrednostjo.

Gospoda predsednica, glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam z idejo, da moramo najprej poskrbeti za boljše delovanje carinske unije. Zato podpiram odnose med Turčijo in Evropsko unijo.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, med Evropsko unijo in Turčijo je vzpostavljen celovit trgovinski odnos. Od leta 1996 obstaja tudi carinska unija, kljub temu pa še vedno obstajajo številne trgovinske ovire. Zato sem še posebej vesel, da je Parlament danes pozval Republiko Turčijo, da odpravi prekomerno zapletene uvozne postopke in uskladi sistem kvot za predelane kmetijske proizvode, saj niso skladni s pogoji carinske unije.

Drugič, prav tako moramo sodelovati in zagotoviti, da kmetijski proizvodi, uvoženi iz Republike Turčije, ustrezajo enakim standardom, kot proizvodi, pridelani v Evropski uniji.

Danes sem glasoval za poročilo. Res pa je, da je treba opraviti še veliko dela. Začnimo z delom!

  Vito Bonsignore (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, čestitam poročevalcu za delo, predvsem pa za njegov pristop k tej temi, saj s Turčijo že več let potekajo pogovori o vstopu v Unijo. Gre torej za težek položaj.

Ni treba posebej poudarjati, da Turčija predstavlja odlično trgovinsko partnerico za Evropo, k čemur prispeva njena ugodna lega, ki predstavlja naravni prehod do Azije. Evropska unija je največja trgovinska partnerica Turčije. Statistični podatki so dobri; so spodbudni.

Te trgovinske odnose moramo izboljšati, zato se strinjam z odstavkoma 16 in 20, ki pozivata Turčijo, da odpravi uvozna dovoljenja in odpravi prepoved uvoza za nekatere farmacevtske izdelke.

Strinjam se tudi s tem, da moramo okrepiti carinsko unijo, ki mora biti tudi daljnosežnejša, da bi tako trgovina postala vse bolj donosna.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospa predsednica, glasoval sem za poročilo gospoda Kazaka, saj bo izboljšal gospodarske in trgovinske odnose s Turčijo. Okrepil bo sosedske povezave med Evropsko unijo in Turčijo. Ravno to potrebujemo in nič več.

Vzdržal sem se glasovanja o spremembi 1, ki jo je predlagala Skupina Evropa svobode in demokracije. Tudi sam sem mnenja, da Turčija ne bi smela pristopiti k Evropski uniji, vendar v poročilu gospoda Kazaka to vprašanje ni obravnavano. Ravno zaradi tega sem se vzdržal glasovanja o tej spremembi, za poročilo pa sem glasoval samo zaradi tega, ker moramo vzpostaviti dobre soseske odnose s Turčijo.

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Kljub izboljšanju odnosov med Unijo in Turčijo, še vedno obstajajo težave v obliki tarifnih in netarifnih ovir, ki morajo biti skupaj z drugimi uradnimi postopki, poenostavljene. Na obeh straneh obstajajo problematična vprašanja. Ta vključujejo nespoštovanje pravic intelektualne lastnine in problem ponarejanja izdelkov s strani naše partnerice.

Želimo si partnerstva s Turčijo, zato moramo zelo pozorno preučiti razloge za motnje v trgovini, še preden se spremenijo v resne probleme. Ali je možno, da se Turčija zaradi tega, ker že mnogo let čaka na to, da bo Unija sprejela skupno stališče o njenem članstvu, ozira po alternativnih zaveznikih? Odnose med gospodarstvi Unije in Turčije moramo prav tako analizirati v luči demografske strukture obeh strani in napovedi za prihodnje.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Seveda sem glasoval za spremembo, ki jo je predlagala Skupina Evropa svobode in demokracije in proti poročilu gospoda Kazaka, saj lahko ohranjamo optimalne trgovinske odnose s Turčijo, ne da bi se ta pridružila Evropski uniji.

Zdi se, da je poročevalec hodil okrog z zaprtimi očmi, saj je zapisal, da bo izid nedavnega referenduma v Turčiji spodbudil demokratizacijo te države. Ravno nasprotno, nesporno je, da so islamisti iz AKP pridobili večjo naklonjenost v stranki. Po islamizaciji vsakodnevnega in družbenega življenja, so si zdaj utrli pot za popolno islamizacijo javnih institucij v Turčiji. Nobenega dvoma ni: spremembe turške ustave, ki so bile odobrene, niso nič drugega, kot odkrit napad na vojsko in ustavno sodišče, kot zadnji sekularni instituciji v Turčiji.

Poročilo: Esther de Lange (A7-0241/2010)

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, danes odobreno poročilo predstavlja korak v pravi smeri za ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov. Koncept biotske raznovrstnosti je bil končno povezan z odgovornim upravljanjem.

Če želimo rešiti naš planet in ohraniti prihodnje generacije, moramo nemudoma sprejeti izvedbene politike o ekološki združljivosti. Ker nam do leta 2010 ni uspelo zaustaviti izgube biotske raznovrstnosti, moramo izkoristiti to 10-letno odložitev, da bi močno povečali ozaveščenost držav in institucij.

Okoljska zapuščina Evropske unije, ki sega od makije do iglastih gozdov, z vidika biotske raznovrstnosti predstavlja edinstveno bogastvo flore in favne. Zaustavitev izgube te okoljske zapuščine – pravkar bom končala – je dolžnost, ki jo dolgujemo sebi in prihodnjim generacijam.

  Romana Jordan Cizelj (PPE). – (SL) Na glasovanju sem podprla poročilo o implementaciji zakonodaje Unije s področja ohranjanja biotske raznovrstnosti.

V poročilu je mnogo dobrih zahtev, toda ključna ugotovitev je, da rezultati niso doseženi zaradi pomanjkanja politične volje. To je tudi razlog, da zakonodaja ni primerno implementirana, manjkajo podatki, preverjanje je nezadostno, financiranje je nezadostno, integracija v sektorske politike je slaba.

Potrebovali bi mnogo bolj jasno poročanje, tako o dobrih praksah kot tudi o državah, ki so na tem področju neuspešne. Evropska komisija se tu ne bi smela obnašati politično, temveč strogo strokovno. Zaščititi moramo naravo in prihodnost človeštva, ne pa vlad v posameznih državah članicah.

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov ter boj za preprečevanje njihovega dodatnega poslabšanja so izzivi, ki so neprecenljivi za našo družbo. Zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti ni le naša moralna dolžnost, je tudi politična in gospodarska dolžnost: ohranjanje našega planeta, da bo lahko podpiral prihodnje generacije.

Kot je v evropski okoljski politiki običajno, direktive na tem področju dopuščajo potrebno prožnost pri prilagajanju izvedbenih ukrepov lokalnim okoliščinam. Ta pristop nedvomno upravičujeta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, vendar pa so razlike med državami članicami pogosto tako velike, da to negativno vpliva na učinkovitost direktiv.

Strinjam se s poročevalko, ko navaja, da je financiranje biotske raznovrstnosti iz proračuna EU, pa tudi ukrepi za ekosisteme, zelo razdrobljeno ravno zaradi sektorskega pristopa k biotski raznovrstnosti.

Čeprav lahko ima razdrobljeno financiranje pozitiven vpliv, saj je mogoče črpati iz različnih virov, obvezno sofinanciranje in pristop „izbiranja“ v podeželski in strukturni politiki pomeni, da ta sredstva za namene biotske raznovrstnosti koristijo le države članice, ki zavestno sprejemajo takšne odločitve.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) V Evropski uniji je 42 % sesalcev, 43 % ptic, 30 % dvoživk, 45 % plazilcev in 52 % rib tik pred izumrtjem, obseg izgube pa naj bi se do leta 2050 desetkrat povečal.

Žal se državljani Evropske unije ne zavedajo nujnosti razmer, Evropska komisija pa se zelo mlačno odziva na te številke. To je razvidno tudi iz pomanjkanja odločnosti, kadar govorimo o doslednosti in dolžnosti izvajanja okoljskih direktiv in nepripravljenosti za sprožanje postopkov proti državam članicam, ki kršijo predpise. Če nas resnično skrbi, kakšno okolje bomo zapustili našim otokom in prihodnjim generacijam, ki bo vsaj deloma takšno, kot je danes, ne smemo odlagati ali se izogibati ukrepanja. Zato podpiram predlagane ukrepe, ki bi lahko pomagali pri preprečevanju nastajanja nepopravljive škode v okolju.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, raznolikost rastlinskih in živalskih vrst predstavlja podlago za zagotavljanje hrane in surovin vse večjemu številu svetovnega prebivalstva. Za naša prizadevanja je prav tako ključnega pomena, da sprejmemo podnebne spremembe. Biotska raznovrstnost je v svetu ogrožena, predvsem jo ogroža človek. Zato moramo zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in skušati odpraviti škodo, ki smo jo povzročili. Trajnostna raba je najboljši način za zaščito biotske raznovrstnosti. To pomeni, da bi v tem primeru evropski kmetje morali biti naši zavezniki, ne pa nasprotniki. V prihodnje bi jih morali vse bolj obravnavati, kot naše zaveznike.

Naj končam pozitivno. V regiji, ki jo zastopam, Svobodni državi Saški, smo uspešno ponovno naselili volka, po tem, ko na tem območju ni prebival več kot 200 let. To je dober primer, ki mu morajo slediti še drugi dobri primeri.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Okolje in njegovo biotsko raznovrstnost trenutno ogroža poseben problem, proizvodne metode in življenjski slog, kjer se na naravo gleda le kot na blago in sredstvo za zadovoljevaje človekovih potreb.

Ker zdaj ignoriramo etični in ekološki pomen biotske raznovrstnosti, bi morali biti dosledni vsaj pri njegovem vrednotenju. Gospodarska vednost narave se le malo odraža v trenutnem sistemu obračunavanja. Da bi preprečili finančne in druge izgube, bi morali sprejeti ustrezne zakone, hkrati pa med državljani Evropske unije zagovarjati pomembnost biotske raznovrstnosti. Večina državljanov nedvomno gleda na izgubo biotske raznovrstnosti kot na resen problem, vendar žal ne vidijo, da se to nanaša na njih same. Eden izmed pomembnih vzrokov za pasivnost navadnih ljudi v boju proti izgubi biotske raznovrstnosti je pomanjkanje znanja glede tega, kaj lahko storijo.

Zaradi tega sem glasovala za predloženo poročilo, prav tako pa se strinjam s poročevalko, da na tem področju nujno potrebujemo kampanjo za ozaveščanje javnosti.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Bogastva narave so največje premoženje, ki ga ima človeštvo. Žal se ljudje močno trudimo, da bi to bogastvo uničili. Vzpostavitev programov, kot je Natura 2000, je en korak k zaščiti narave pred nami samimi. Prav tako moramo biti pozorni na strožjo zakonodajo in višje kazni za ljudi ali podjetja, ki zavestno uničujejo pestrost naravnih bogastev Evrope.

Prav tako podpiram del poročila gospe de Lange, ki govori o skupni kmetijskih politiki, ki bi nagrajevala kmete za zagotavljanje dodatnih ekosistemskih storitev. Kmetje imajo radi zemljo, prav tako pa imajo radi naravo in jo ščitijo, to pa počnejo tudi takrat, kadar za to ne prejemajo nobenih dodatnih nagrad. Vendar pa je finančna pomoč ključnega pomena, da kmetje tako ne bi sami prevzemali vseh stroškov, povezanih z varstvom biotske raznovrstnosti.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Ohranjanje biotske raznovrstnosti je povezano s številnimi drugimi politikami Evropske unije. K resnemu stanju Baltskega morja v tem primeru prispevajo ribiški, energetski in kmetijski sektor. Glede na raziskavo, je to morje, ki je praktično notranje morje Evropske unije, eno izmed najbolj onesnaženih morij.

Evropska komisija je zaskrbljena nad upadom biotske raznovrstnosti, istočasno pa je premalo naporov vloženih v boj proti dejavnikom, ki prispevajo k tem razmeram. Z vidika Evropske unije moramo verjetno povedati, da mora vsaka država članica EU opraviti svoje delo. Vsi si moramo prizadevati za zagotavljanje trajnostne ribiške politike in pravilno delovanje Nature 2000, da bi tako bilo mogoče zmanjšati onesnaženost, tako emisije CO2, kot tudi onesnaževanje z odplakami ter zmanjšati količino pesticidov in fosfatov.

V tem primeru ravno ti dejavniki znatno prispevajo k evtrofikaciji Baltskega morja, kar ima za posledico upad biotske raznovrstnosti. K tej onesnaženosti znatno prispeva neodgovorno izvajanje tako imenovanih komercialnih energetskih projektov na Baltskem morju in pomanjkanje kritike v zvezi z njihovim izvajanjem.

Poročilo: João Ferreira (A7-0227/2010)

  Giommaria Uggias (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, naše glasovanje o poročilu je bilo zelo raznoliko in bogato z idejami o tem, kako izboljšati naše delovanje pri preprečevanju okoljskih katastrof.

Temelji na predpostavki, da trenutni preventivni ukrepi žal niso bili zadostni ali pa sploh niso bili izvedeni. To pomeni, da se soočamo z dvoplastno potrebo: izvedbo nekaterih izboljšanih nacionalnih in evropskih ukrepov ob zahtevi, da se bodo spremenili pogoji za dostop do Solidarnostnega sklada, ter prav tako pomembna potreba po tem, da regijske in lokalne oblasti večjo pozornost namenjajo preprečevanju nesreč. To poročilo jih poziva, da preprečevanje nesreč v večji meri vključijo v programske instrumente in operativne programe. To predstavlja korak naprej, enega izmed številnih, ki jih moramo narediti za izboljšane politik ohranjanja površin.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, odseljevanje s podeželja, dezertifikacija in vse pogostejše naravne katastrofe – prekomerne padavine, suša, toča, požari in tako dalje – silijo države članice, da posredujejo z omejenimi viri in sredstvi. Najpomembnejše vprašanje, ki ga želim izpostaviti, je preživetje kmetijskega sektorja, saj ga pogosto prizadenejo naravne katastrofe, ki klestijo dohodke kmetij.

Evropska komisija mora torej oblikovati evropski sistem javnega zavarovanja za kmetijstvo, s katerim bi bolje obravnavali tveganje in nestabilnost dohodkov kmetov zaradi naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, kot je navedeno v odstavku 37 predloga gospoda Ferreire, za katerega sem danes glasoval.

Poročilo: Eleni Theocharous (A7-0192/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). - (PL) Ena izmed temeljnih funkcij Evropske unije je, da pomaga najrevnejšim. Glede tega ni nobenega dvoma in čestitam avtorici poročila, ki je to obravnavala. Vendar pa se kot član Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja čutim dolžnega, da opozorim na odstavek 54 tega poročila, v katerem poročevalka predlaga ponoven pregled politike subvencioniranja v sklopu skupne kmetijske politike.

Strinjam se, da je revizija sistema pomoči potrebna, vendar ne smemo dovoliti, da bi se ponovile razmere, ki so pripeljale do reforme trga sladkorja. Ta reforma naj bi pomagala najrevnejšim pridelovalcem v tretjih državah, vendar pa so največ koristi imeli bogati posestniki v Južni Ameriki, ne pa lastniki najmanjših plantaž. Zato bodimo previdni pri izvajanju doslednih analiz, preden se odločimo o izvedi kakršne koli reforme. Glasoval sem proti odstavku 54, vendar podpiram poročilo, kot celoto.

  Frank Vanhecke (NI). – (NL) Trenutno poročilo je dejansko precej uravnoteženo, kljub temu pa sem glasoval proti. Čeprav je poročilo uravnoteženo, temelji na predpostavki, da če bomo zagotavljali še več denarja in pomoči Afriki, predvsem podsaharski Afriki, potem bo ta pomoč le prispela na to celino. Verjetno je to politično korektno, vendar se bojim, da ne odraža stvarnosti.

Če pogledamo, koliko sredstev smo vložili v podsaharsko Afriko od štiridesetih let prejšnjega stoletja, lahko vidimo, da govorimo o več sto milijardah dolarjev ali evrov, kljub temu je tam še več revščine in bede. Še naprej bi morali razvijati nujno pomoč, v ostali primerih pa moramo sistematično zmanjševati takšno dolgoročno pomoč.

Predvsem pa moramo preprečiti sistematičen beg kapitala iz Južne Afrike v bogate države. Nezakonit beg kapitala v zadnjih štiridesetih letih znaša približno 1,8 bilijona USD! Niti predstavljati si ne moremo, kaj bi lahko storili za podsaharsko Afriko s temi sredstvi.

  Vito Bonsignore (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, čestitke poročevalki za njeno delo. Evropska unija je bila vedno zavezana podpori državam v razvoju, poročilo, o katerem smo danes glasovali, pa nas opominja, da moramo storiti še veliko več.

Da bi lahko izboljšali razmere v teh državah, moramo spodbujati razvoj standardov delovnega prava, standardov varstva pri delu – glede te teme želim poudariti, da podpiram odstavek 38, ki izpostavlja pomen enakosti spolov za gospodarski uspeh držav. Ženskam moramo zagotoviti pošten dostop na področje dela.

Kot poročevalka upravičeno poudarja v odstavku 37, mora Evropska unija uporabiti vse instrumente, ki so ji na voljo, da bi se zavezala odpravljanju dela otrok, ki predstavlja eno izmed največjih ovir za zmanjševanje revščine. To poročilo obravnava nekatere glavne in pomembne točke. Zato sem glasoval za poročilo.

  Syed Kamall (ECR). – Gospa predsednica, mislim, da bo v Parlamentu prišlo do soglasja. Mislim, da nihče ne more nasprotovati ideji o zmanjševanju revščine in ustvarjanju delovnih mest v državah v razvoju.

Pred nekaj leti sem v Slonokoščeni obali vodil delavnico, kjer sem predaval mladim afriškim politikom. Vprašal sem jih, kako jim lahko mi, iz Evropske unije pomagamo. Navedli so številne usmeritve. Najprej so povedali, da moramo zagotoviti, da s pomočjo, ki jim jo pošiljamo, ne bomo pomagali pri ohranjanju koruptivnih vlad na oblasti. Vse prepogosto to predstavlja problem.

Drugič, povedali so, da moramo spodbujati odprte trge in liberalizacijo, ter tako zagotoviti, da ne bodo več odvisni od državnih monopolov, ki ponujajo slabe storitve. Tretjič, preoblikovati moramo skupno kmetijsko politiko – ali se je znebiti – in se znebiti tistih subvencij, ki kmetom v EU omogočajo, da spodkopavajo kmete v državah v razvoju. Prav tako so povedali, da bi se morali znebiti idej o ukrepih za prilagajanje mej, kar dejansko predstavlja zeleni imperializem, da bi preprečili uvoz iz držav v razvoju.

Razpravljamo o direktivi o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov. EPP, socialisti in zeleni skušajo prepovedati naložbe v države v razvoju. Tovrstne gospodarske neumnosti moramo obravnavati.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospa predsednica, z veseljem sem glasoval za to poročilo, ki kaže, da nismo pozabili na najrevnejše v svetu, kljub recesiji.

Istočasno moram povedati, da sem bil pred nekaj leti v Afriki kot prostovoljni delavec; vsak dan sem kupoval časopis in bil presenečen nad številom člankov, ki so kritizirali nevladne organizacije. Ni šlo za to, da ne bi opravljale dobrega dela, ampak so skušale uveljaviti svojo kulturo, stališča in poglede na prihodnost sveta in to vsiliti lokalnemu prebivalstvu.

Čas je za razpravo. Kot del te razprave ni dovolj, da navežemo stike le z vladami teh držav, še pomembneje je, da govorimo z lokalnimi voditelji, družbenimi organizacijami, ministri, župniki in namenimo denar, ki ga porabimo v teh revnih državah, za dobre stvari.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: László Surján (A7-0249/2010)

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo, da bi tako bilo mogoče zagotoviti sredstva, namenjena financiranju sprememb kadrovskega načrta OLAF in vključiti te spremembe v proračun 2010.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je opravil pohvale vredno delo v boju proti goljufijam na evropski ravni. Krepitev sredstev, ki so mu na voljo in njegove delovne sile, upravičujejo povečanje njegovega proračuna, kar podpiram. Seveda bi raje videl, da to ne bi bilo potrebno in da bi OLAF imel že sedaj na voljo več sredstev in osebja ter bi tako lahko izvajal pomembno poslanstvo, zaradi katerega je bil ustanovljen. Močnejši, bolj neodvisen in aktivnejši OLAF je ključnega pomena za EU, ki si želi biti preglednejša in bolje razumljena s strani evropske javnosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog spremembe proračuna za 2010 (št. 5/2010) zajema prilagoditve kadrovskega načrta urada za boj proti goljufijam (OLAF) ter popravek napovedi tradicionalnih lastnih sredstev, osnov za davek na dodano vrednost (DDV) in bruto nacionalni dohodek (BND), vključitev ustreznih popravkov za Združeno kraljestvo in njihovega financiranja v proračun ter popravek financiranja znižanj iz naslova BND za Nizozemsko in Švedsko za leto 2010, kar bo spremenilo porazdelitev prispevkov iz lastnih sredstev v proračun EU med države članice. Pravila za izračun teh lastnih sredstev so podrobno določena v ustrezni zakonodaji. Komisija v zvezi z uradom OLAF predlaga dodatnih 20 delovnih mest za redno zaposlene upravne uslužbence, saj ima urad sedaj možnost, da dokonča prilagajanje svojega vzpostavljenega načrta z zaposlitvijo ustreznega števila nagrajencev kot redno zaposlenih uradnikov.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Rad bi izrazil, da močno nasprotujem trenutnemu načinu delovanja urada OLAF. Čeprav se moramo spopasti z goljufijami, mora to biti izvedeno na takšen način, da bo v korist evropskim državljanom, se pravi na neodvisen in učinkovit način, ki zagotavlja varstvo zasebnih podatkov vseh državljanov.

Trenutno OLAF ne more izpolnjevati teh zahtev. Vendar pa se to besedilo posebej nanaša na preoblikovanje pogodb o začasni zaposlitvi v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Nobenemu zaposlenemu, ne glede na to kje dela, ne sme biti zavrnjena pravica do dostojne pogodbe. Zato se bom na glasovanju vzdržal.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) je ščititi finančne interese Evropske unije in boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejavnostim, vključno z zlorabami, do katerih je prišlo v evropskih institucijah. Glede na pomembno vlogo, ki jo opravlja, mu moramo zagotoviti sredstva in kader, potrebna za uresničevanje tega cilja. Sprejetje tega predloga spremembe proračuna je utemeljen kljub krizi s katero se sooča EU, saj bo tako mogoče uradu OLAF zagotoviti sredstva, ki jih potrebuje za pravilno delovanje.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Vzdržal sem se glasovanja, saj ne verjamem, da bi morali še vedno popravljati proračunsko neravnovesje Združenega kraljestva, čeprav sem naklonjen ustvarjanju dodatni 20 delovnih mest za nedoločen čas za osebje, ki je zaposleno za določen čas v Evropskem uradu za boj proti goljufijam. Rabat je bil Združenemu kraljestvu odobren leta 1984, ko je bilo obravnavano kot območje v težavah. Poleg tega ne verjamem, da je pošteno, da od leta 2002 Nemčija, Nizozemska, Švedska in Avstrija plačujejo le 25 % tega, kar dolgujejo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Z Uredbo Sveta (ES) št. 2007/2000, je Unija odobrila privilegiran, dajatev prost dostop na trg EU za skoraj vse izdelke, ki prihajajo iz držav in ozemelj, ki sodelujejo v stabilizacijsko-pridružitvenem procesu, da bi tako bilo mogoče oživiti gospodarstva na Zahodnem Balkanu. Ta uredba je bila po številnih spremembah kodificirana z Uredbo Sveta (ES) št. 1215/2009.

Trgovinski preferenciali so bili odobreni za obdobje, ki se konča 31. decembra 2010 in trenutno veljajo za Bosno in Hercegovino, Srbijo in Kosovo za vse izdelke, ki spadajo v obseg prej omenjene uredbe. S prenehanjem trgovinskih preferencialov bi upravičenci ostali brez objektivne gospodarske prednosti pri trgovanju z EU.

V sklopu tega se s predlogom za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta skuša spremeniti Uredbo Sveta (ES) št. 1215/2009, da bi tako bilo mogoče zagotoviti podaljšanje njene veljavnosti do 31. decembra 2015 ter izvesti nekatere spremembe, ki sledijo uveljavitvi stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov z Bosno in Hercegovino in Srbijo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pomembno glasovanje o proračunu. Ker stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 5/2010 zajema prilagoditve kadrovskega načrta urada OLAF brez dodatnih finančnih določb ter popravek napovedi tradicionalnih lastnih sredstev (t.j. carin in prelevmanov v sektorju sladkorja) ter osnov za DDV in BND, vključitev ustreznih popravkov za Združeno kraljestvo in njihovega financiranja v proračun ter popravek financiranja znižanj iz naslova BND za Nizozemsko in Švedsko za leto 2010, kar bo spremenilo porazdelitev prispevkov iz lastnih sredstev v proračun EU med državami članicami, ker je namen predloga spremembe proračuna št. 5/2010, da se prilagoditev proračuna uradno vključi v proračun za leto 2010 in ker je Svet sprejel svoje stališče 13. septembra 2010, smo se seznanili s predlogom spremembe proračuna št. 5/2010; in odobrili nespremenjeno stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 5/2010 in naroči svojemu predsedniku, naj izjavi, da je bila sprememba proračuna št. x/2010 dokončno sprejeta, ter poskrbi za njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Komisija v zvezi z uradom OLAF predlaga dodatnih 20 delovnih mest za redno zaposlene upravne uslužbence, saj ima urad sedaj možnost, da dokonča prilagajanje vzpostavljenega načrta z zaposlitvijo ustreznega števila diplomantov kot redno zaposlenih uradnikov.

V zadnjih letih je Evropski parlament večkrat izrazil svoje stališče, nazadnje 5. maja 2010, da bi urad OLAF moral postopoma preiti na celovito in neomejeno institucionalno neodvisnost, saj bi tako bilo mogoče zagotoviti, da njegove aktivnosti ne bodo namerno ali nenamerno omejene z dejstvom, da je njegovo osebje in vodstvo del strukture Evropske komisije.

Poročilo: Pablo Arias Echeverría (A7-0226/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj verjamem, da elektronsko poslovanje ne more ostati na obrobju notranjega trga, saj gre za pomemben, v prihodnost usmerjen sektor gospodarske rasti v Evropi.

Elektronsko poslovanje prispeva h gospodarstvu znanja, zagotavlja dodano vrednost in možnosti za evropska podjetja in stranke ter izboljšuje konkurenčnost našega gospodarstva v sklopu strategije Evropa 2020, vključno z razvojem in spodbujanjem novih oblik podjetništva za mala in srednje velika podjetja. V zadnjem letu, je eden izmed treh potrošnikov v Evropi kupil vsaj eno stvar prek spleta, vendar si je v drugi državi članici upalo nakup opraviti le 7 % evropskih potrošnikov.

Ta trend moramo obrniti in pri tem bi lahko bila v pomoč tudi ideja, ki jo zagovarja poročevalec, o uvedbi evropskega znaka zaupanja. K večjemu zaupanju evropskih strank v elektronske storitve v drugih državah članicah bi lahko prispevala tudi potreba po razvoju varne in inovativne metode spletnega plačila. Seveda je treba razširiti in demokratizirati dostop do interneta v EU. Komisija mora zagotoviti, da najrazličnejši predpisi o varstvu potrošnikov ne bodo predstavljali ovire za razvoj elektronskega poslovanja znotraj Evrope.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Ker je za uresničevanje ciljev strategije EU Evropa 2020 ključnega pomena, da je elektronsko poslovanje razširjeno po Evropi, podpiram to, kar poročilo navaja glede izvajanja ukrepov za spodbujanje in krepitev elektronskega poslovanja na notranjem trgu.

Elektronsko poslovanje je še posebej pomembno za podjetnike ter mala in srednje velika podjetja. Elektronsko poslovanje in spletni evropski notranji trg posta podjetnikom in malim podjetjem pomagala pri zagotavljanju inovativnih, visoko kakovostnih storitev, ki jih potrošniki potrebujejo, to pa bo okrepilo njihovo konkurenčnost v svetovnem gospodarstvu.

Cilje glede dostopa do širokopasovnega interneta moramo uresničiti, vsi v EU pa morajo imeti dostop do osnovnih širokopasovnih storitev do 2013. Pozdravljam vsebino poročila, ki se nanaša na to.

Prav tako podpiram to, kar poročilo govori o oglaševanju elektronskega poslovanja in o spodbujanju potrošnikov, naj se seznanijo s svojimi pravicami. Zelo pomembno je, da evropski potrošniki zaupajo sistemu, kadar kupujejo preko spleta.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Zaradi številnih razlogov potencial notranjega trga za elektronsko poslovanje ni v celoti izkoriščen. Potrošniki ne zaupajo varnosti elektronskega trga, številni izmed njih pa ne kupujejo na spletu, saj se predpisi o varstvu potrošnikov in stopnja zaščite močno razlikujejo. Verjamem, da moramo okrepiti zaupanje potrošnikov v spletni trg in sicer tako, da jih seznanimo z njihovimi pravicami, varnimi načini plačila in zagotavljanjem varstva potrošnikov na področjih varnosti in varstva osebnih podatkov.

Strinjam se s predlogom o uvedbi in uporabi evropskega znaka zaupanja, s katerim bi se povečalo zaupanje kupcev v internet. Nekatera podjetja imajo zaradi nekaterih neprijetnosti tudi težave pri izkoriščanju gospodarskega trga. Zato moramo razviti pobude, s katerimi bi podjetnike spodbudili k poslovanju na internetu, pri tem pa izboljšati plačilne mehanizme na internetu, na primer s poenostavitvijo obveznosti poročanja o davku na dodano vrednost (DDV), izenačitvijo poštnih in bančnih stroškov in učinkovitejšim odpravljanjem neskladij med dobavitelji in potrošniki.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Stanje elektronskega poslovanja se nenehno spreminja. Ne spada več med najnovejše tehnologije in postaja vse bolj razširjena realnost. Predstavlja zelo pomemben način spodbujanja čezmejne trgovine, ki izboljšuje dostop do večjega obsega visoko kakovostnih izdelkov in konkurenčno znižuje cene.

10 let po sprejetju direktive o elektronskem poslovanju, čezmejno elektronsko poslovanje kljub temu ne raste tako hitro, kot domače elektronsko poslovanje, 60 % poskusov čezmejnih spletnih naročil pa je neuspešnih zaradi tehničnih ali pravnih razlogov.

Glasovala sem za to poročilo, saj identificira probleme, ki vplivajo na evropsko elektronsko poslovanje, prav tako pa kaže pot za vzpostavitev resničnega enotnega spletnega trga v Evropi. Da bi to lahko dosegli, je potrebno boljše izvajanje evropske zakonodaje, kar prinaša ugodnosti za vse evropske potrošnike in prodajalce na drobno; okrepiti moramo prizadevanja za zagotovitev visoke stopnje zaščite za uporabnike elektronskega poslovanja, s tem pa bodo ti uporabniki z večjim zaupanjem izkoriščali enotni trg in vse, kar jim ponuja; in potrošnike seznaniti z njihovimi pravicami v zvezi z elektronskim poslovanjem in kako jih zaščititi.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo zaradi prednosti, ki jih prinaša malim in srednje velikim podjetjem in zaradi razvoja digitalne družbe, z njim pa se bo mogoče zoperstaviti tudi razdrobljenosti trga in standardizirati predpise.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Vzpostavitev ustreznega spletnega enotnega trga za Evropo je eden izmed velikih izzivov, s katerimi se trenutno soočamo. V času trenutne gospodarske krize je za Evropo še toliko bolj pomembno, da skuša odpraviti ovire, ki preprečujejo elektronsko poslovanje. Trenutno trg EU sestavlja 500 milijonov potrošnikov. Vendar pa se te razmere ne odražajo v obsegu izvedenih spletnih transakcij. Razlog za to ni v tem, da evropski potrošniki ne bi bili naklonjeni elektronskemu poslovanju, ampak v tem, da po tem, ko se odločijo za spletni nakup, naletijo na najrazličnejše probleme, na koncu pa se izkaže, da transakcije ni mogoče izvesti. V tem pogledu so vrednosti, navedene v poročilu o elektronskem poslovanju, pomembne.

Ko govorimo o elektronskem poslovanju, trenutno obstajajo številne razlike med državami članicami, kar le povečuje nezadovoljstvo potrošnikov. Ker poročilo prav tako navaja, da ta oblika poslovanja, skupaj z inovativnimi storitvami in ekološkimi industrijami, predstavlja največji potencial za rast in zaposlovanje v prihodnosti, s tem pa predstavljajo tudi nove meje enotnega trga, moramo nemudoma izvesti ukrepe, ki jih je predlagala Komisija, in jih je dopolnil s predlogi Parlament.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Elektronsko poslovanje predstavlja pomemben prispevek interneta h gospodarski dejavnosti. Zato je pomembno, da odpravimo vse ovire za enotni trg v tem sektorju, saj razdrobljen obseg nacionalnih predpisov onemogoča vitalnost tega donosnega sektorja. Strinjam se s poročevalcem, ki je izpostavil pomanjkljivosti elektronskega poslovanja glede na potrošnike. Obžalovanja vredno je, da 61 % čezmejnih transakcij ni mogoče izvesti, ker spletne trgovine ne poslujejo v državi potrošnikov. K temu moramo dodati še strah glede varnosti plačil. Možnost izvedbe spletnega nakupa je običajno odvisna od kakovosti internetne povezave. Povečanje števila uporabnikov interneta moramo prednostno obravnavati, predvsem z izboljšanjem kakovosti učinkovitosti povezave in z zagotavljanjem privlačnejših cen. Prav tako moramo povečati zaupanje potrošnikov v spletne nakupe. Tako kot poročevalec, sem tudi jaz naklonjen uvedbi evropskega znaka zaupanja, kot tudi izboljšanemu nadzoru spleta, predvsem z vidika varstva osebnih podatkov. Posebno pozornost je treba posvetiti varstvu mladoletnikov, ki uporabljajo internet.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Notranji trg za elektronsko poslovanje je ključnega pomena za Evropo, predvsem če želimo uresničiti cilje, določene v strategiji EU 2020. Vendar pa obstajajo ovire, ki jih moramo še odpraviti. To poročilo izpostavlja ukrepe, ki so namenjeni ravno temu. Predvsem se mi zdijo zanimivi tisti, ki se nanašajo na nadzor nad kršitvami avtorskih pravic na internetu ter na razvoj varnega in inovativnega sistema spletnih plačil, ki ne vključuje dajatev, ki bi lahko spodkopale ali omejile izbiro. Tako se bo lažje boriti proti piratstvu, spodbujati podjetja, da poslujejo na internetu in olajšati dostop uporabnikov in povečati zaupanje v internet.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Elektronsko poslovanje predstavlja trg, ki je ključnega pomena za EU v 21. stoletju, pa tudi za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020. Pri vzpostavljanju resničnega enotnega spletnega trga za Evropo, ki bo EU zagotavljal konkurenčen položaj na svetovnem trgu, se soočamo z izjemnimi izzivi. Zaupanje evropskih podjetij in potrošnikov na digitalnem področju je omejeno zaradi nepotrebnih ovir za elektronsko poslovanje, kot so razdrobljenost trga EU, pomanjkanje varnosti za potrošnike, pomanjkanje varnosti pri transakcijah, pomanjkanje postopkov za pritožbo itd. Vsekakor moramo poenostaviti čezmejna pravila in poiskati praktične rešitve vprašanj, na primer glede avtorskih pravic, varstva potrošnikov, označevanja in posebnih sektorskih pravil, električnih in elektronskih odpadkov ter taks za recikliranje in spletnega poročanja in izdajanja računov.

Zelo pomembno je, da je veljavna zakonodaja, kot je direktiva za storitve, popolnoma prenesena in se izvaja. Istočasno mora Komisija zaključiti presojo zakonodaje EU, ki velja za digitalni enotni trg in predstaviti vse pobude, potrebne za odpravo glavnih ovir. Podpiram 13 priporočil Komisije, namenjenih razvoju politik in praks na področju čezmejnega elektronskega poslovanja.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Elektronsko poslovanje je ključnega pomena za razvoj notranjega trga: odpravlja informacijske ovire, s tem pa se bo mogoče približati idealu popolne konkurence, kar bo v korist potrošnikom. Lahko prispeva k razširitvi potencialnega trga za male interne proizvajalce, ki drugače ne bi mogli poslovati v drugih državah EU, hkrati pa bi bila zagotovljena njihova zaščita in spodbujanje ustvarjanja delovnih mest v proizvodnem sektorju.

Poleg tega se bo zmanjšala razdalja med osrednjimi in obrobnimi območji, kar bo prispevalo k izboljšanju življenja na podeželju, zahvaljujoč povečani dobavi izdelkov, hkrati pa to spodbuja enotne standarde prodajnega blaga, kar je mogoče pripisati zagotavljanju enakih izdelkov na različnih trgih. Zato je ključnega pomena, da obravnavamo in odpravimo glavne ovire pri uporabi interneta za namene prodaje blaga: varnost in garancije. Ker ni fizičnih mej, morajo to nalogo prevzeti ustrezni nadnacionalni organi, ki so na našem ozemlju evropske institucije.

To poročilo trgovcem zagotavlja okvir predpisov za poslovanje in načrtovane naložb, strankam daje zanesljivost glede garancij, proizvajalcem pa omogoča lažje premagovanje krize. Končno!

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Zaradi obsega spletnih goljufij, ki je še vedno precej velik, vlada močno nezaupanje v spletno nakupovanje. Ravno zaradi tega sem glasovala za to uredbo, ki poziva Komisijo, da vzpostavi evropski sistem zgodnjega opozarjanja, vključno z bazo podatkov, namenjen preprečevanju nezakonitih poslovnih praks, boju proti goljufijam in povečevanju varnosti potrošnikov pri spletnih transakcijah, vključno z varstvom osebnih podatkov. Menim, da je posebno pozornost treba nameniti pogodbam na daljavo, da bi tako bilo mogoče varovati pravice potrošnikov v času, ko se povečuje obseg spletnega nakupa blaga in storitev, na primer v prometnem in turističnem sektorju.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za sprejetje tega poročila. Spodbujanje večje prožnosti pri elektronskem poslovanju in večjega zaupanja potrošnikov v spletne transakcije na notranjem trgu z več kot 500 milijoni potrošnikov, ne bo omogočilo le izkoriščanje gospodarskega potenciala digitalnega enotnega trga, ampak tudi spodbujanje razvoja novih tržnih niš za mala in srednje velika podjetja, kar bo verjetno prispevalo tudi k ustvarjanju delovnih mest. Odstopanja med domačim in čezmejnim elektronskim poslovanjem pomenijo, da potrošniki, predvsem tisti, ki živijo v obrobnih ali najbolj oddaljenih regijah, ter tisti z omejeno mobilnostjo, niso deležni koristi tega poslovanja, ki z dostopom zagotavlja širok izbor blaga in storitev. Vendar želim izpostaviti, da morajo direktivo za storitve – sredstvo za dokončno vzpostavitev digitalnega enotnega trga – ustrezno izvajati vse države članice; predvsem mora biti dosledneje izvajana v zvezi z nediskriminacijo potrošnikov na podlagi njihove narodnosti. Poudariti želim, da mora sistem „vse na enem mestu“ v celoti delovati, če želimo vzpostaviti digitalni enotni trg za elektronsko poslovanje. Vendar pa so enako pomembni ukrepi, kot je usklajevanje poštnih in bančnih stroškov v Evropski uniji, poenostavitev vračil davka na dodano vrednost pri prodaji na daljavo ali povečevanje registracij domenskih imen .eu.

  Cornelis de Jong (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, saj ga na splošno lahko podprem. Predvsem sem bil vesel , da je v odboru bila sprejeta večina mojih sprememb. Na ta način bodo mala in srednje velika podjetja deležna podpore, da bi postala aktivnejši akterji na trgu elektronskega poslovanja. Istočasno menim, da poročilo po nepotrebnem izpostavlja vprašanje liberalizacije poštnih storitev, kateremu sem v odboru nasprotoval. Še naprej zagovarjam to stališče in nasprotujem pozivu k liberalizaciji, hkrati pa ponovno odločno pozivam Komisijo, da uvede moratorij na liberalizacijo poštnih storitev.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo. Kot pripravljavec mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, podpiram razvoj elektronskega poslovanja, ki je sestavni del evropskega elektronskega poslovanja. V prihodnosti bo dokončanje enotnega trga IKT v EU pripomoglo k premagovanju problemov, s katerimi se elektronsko poslovanje trenutno sooča. Evropa mora postati pomembna globalna akterka v tem sektorju. Da bi to bilo mogoče doseči, moramo nujno in na enoten način odpraviti trenutne težave.

V tem primeru se sklicujem na različne stopnje DDV, predpise varstva potrošnikov, predvsem pa na odpravo diskriminacije potrošnikov pri elektronskem poslovanju v številnih državah članicah, kot jo izvajajo nekateri trgovci in ponudniki storitev. Evropa mora podpreti svoje državljane, ki želijo aktivno sodelovati v spletnem svetu s tem, da zagotovi enostaven dostop do izobraževalnih programov in evropskih sredstev, ki so posebej namenjeni nakupu strojne in programske opreme ter dostopu do interneta.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za predlog o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje. Eden izmed ciljev strategije EU 2020 je spodbujati gospodarstvo znanja. Da bi bilo mogoče povsem uresničiti ta cilj, mora Evropska komisija predstaviti ukrepe, namenjene povečevanju hitrosti širokopasovnih storitev in obsežnejši racionalizaciji cen teh storitev v EU. Vzpostaviti mora enotna pravila in prakse, da bi tako bilo mogoče trgovcem na daljavo zagotoviti dostop do trgov, ki niso le na njihovem nacionalnem ozemlju.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija je v sporočilu z dne 19. maja 2010 o digitalni agendi za Evropo dokazala svojo željo, da poenostavi spletne transakcije in zagotovi večje zaupanje v digitalno tehnologijo. Glede na vrednosti, vključene v poročilo, je ena tretjina Evropejcev opravilo nakup preko spleta, vendar se jih je le 7 % odločilo za čezmejne transakcije, le 12 % pa jih je izrazilo, da zaupajo tovrstnim transakcijam. Zato moramo nujno okrepiti varnost potrošnikov (ali njihovo dojemaje varnosti) v zvezi s temi transakcijami, da bi tako bilo mogoče spodbuditi razvoj trga, ki ima velik potencial, z enostavnejšimi, priročnejšimi in v številnih primerih tudi za potrošnike cenejšimi transakcijami. Za ustrezen enoten elektronski trg je ključnega pomena, da se potrošniki čutijo varne pri spletnih nakupih in da se podjetja zavedajo izjemnega potenciala spletne trgovine ter povečajo spletno razpoložljivost in odpravijo čezmejne ovire.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Razdrobljeni obseg nacionalnih predpisov resno ogroža prost pretok blaga v Evropi. Vrednosti stanja elektronskega poslovanja v Evropski uniji kažejo, da je v letu 2009 eden izmed treh potrošnikov v Evropi kupil vsaj eno stvar prek spleta, vendar si je v drugi državi članici upalo nakup opraviti le 7 % evropskih potrošnikov. Neobjavljena raziskava EU o praksah v elektronskem poslovanju je pokazala, da je 60 % vseh poskusov potrošnikov, da bi opravili čezmejni nakup v EU, neuspešnih, saj prodajalec ne želi sprejeti transakcije ali odposlati blaga, čeprav bi bilo v polovici od 11 000 raziskanih primerov pri spletnih nakupih v tujini mogoče privarčevati vsaj 10 % (tudi po upoštevanju stroškov odpošiljanja). Zato moram poudariti potrebo po celovitem pravnem in regulativnem okviru, s katerim bi bilo mogoče odpraviti čezmejne ovire, povečati dodano vrednost in nadzirati tveganja pri dejavnosti, ki se nenehno spreminja in skoraj vedno beleži napredek. Zato potrebujemo nenehno pozornost in spremljanje, pri čemer je prednost namenjene zanesljivosti komunikacij in transakcij. Da bi bilo mogoče poenotiti elektronsko poslovanje, si moramo prizadevati za izboljšanje varnosti in zaupanja pri podjetjih in potrošnikih, predvsem v zvezi s plačili, dostavo in povračili.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo o elektronskem poslovanju vsebuje nekaj protislovij, prav tako pa prekomerno vztraja na vzpostavitvi notranjega trga. Zavedamo se pomembnosti elektronskega poslovanja, vendar pa moramo še veliko storiti in zagotovili, da ne bi postalo razlog za nove resne probleme.

Kot smo poudarili med razpravo, je pomembno, da pojasnimo številna vprašanja, predvsem: zaščito avtorskih pravic, zaščito otrokovih pravic ter varnost in pravice potrošnikov.

Res je, da poročilo izpostavlja številne predloge za izboljšanje zaupanja vseh operaterjev na trgu elektronskega poslovanja, vendar niso vsi tako ustrezni, kot bi lahko bili, ali pa pod vprašaj celo postavljajo vse interese in pravice v procesu, ki se lahko izkaže za zelo zapletenega.

Res je, da je treba dobavno verigo v elektronskem poslovanju narediti preglednejšo, tako da bo potrošnik vedno vedel, kdo je dobavitelj, kakor tudi ime njegovega podjetja, točen naslov, kontaktne podatke in identifikacijsko številko za DDV. Vendar pa je v vsakem trenutku treba zagotavljati spoštovanje pravic otrok in mladih ljudi ter ljudi z raznimi odvisnostmi.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Elektronsko poslovanje predstavlja tržne priložnosti, predvsem za mala in srednje velika podjetja. Elektronsko poslovanje lahko ima pomembno vlogo pri izboljšanju konkurenčnosti irskega in evropskega gospodarstva.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Glasoval sem za to prelomno poročilo, saj predstavlja pomemben korak k popolnemu izvajanju in vključevanju evropskega enotnega trga. Evropska unija si v času globalizacije in digitalizacije ne more privoščiti, da bi zaostajala pri vzpostavljanju učinkovitega notranjega trga za elektronsko poslovanje, ki mora prav tako postati konkurenčen na globalni ravni. Upam, da bodo temu poročilu sledili dodatni ukrepi, namenjeni spodbujanju vzpostavitve digitalnega trga na evropski ravni. Takšen razvoj bo prav tako prispeval k ponovni obravnavi in zagonu ključno pomembnih dejavnosti razvoja in raziskav.

Predvsem moramo spremljati in nadzirati izvajanje poročila o elektronskem poslovanju, da bi tako državljanom EU zagotovili enostavnejši dostop do elektronskega poslovanja, tako v vlogi podjetnikov, kot tudi v vlogi potrošnikov. V tem poročilu navedeni ukrepi bi morali znatno olajšati poslovanje v državah članicah, pod pogojem, da bodo nacionalne vlade zabeležile resničen napredek pri poenotenju pravil o naročilih in odpravljanju neskladij v prepisih.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam poziv k vzpostavljanju obsežnejšega elektronskega poslovanja znotraj meja EU. Vendar pa si mora EU prizadevati, da se pri tem upošteva evropska zakonodaja, prav tako pa je ključnega pomena, da je zagotovljena visoka raven varstva potrošnikov.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Želim se zahvaliti kolegu gospodu Echeverríi za odlično poročilo, za katerega sem z velikim veseljem glasovala. Elektronsko poslovanje je nov in mednarodni sektor, zato mora Evropska unija prevzeti pomembno vlogo pri usklajevanju standardov in praks. Predvsem želim omeniti tiste točke poročila, ki pozivajo, da se po vsej Uniji zagotovijo celovite širokopasovne povezave dobre kakovosti. Ta cilj je ključnega pomena, če želimo, da bo elektronsko poslovanje zaživelo.

Zagotovitev širokopasovnih storitev vsem državljanom EU do leta 2013 in izjemno hitrih širokopasovnih storitev do leta 2020 predstavlja ambiciozen cilj, ki pa je ključnega pomena za izboljšanje kakovosti življenja ljudi. Prav tako se želim zahvaliti poročevalcu za njegova opažanja glede varstva potrošnikov in pravice do zasebnosti v svetu elektronskega poslovanja. Gre za zadevo, ki jo moramo v prihodnje pozorno preučiti, predvsem v zvezi s storitvami za otroke.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Čeprav je internet danes najhitreje rastoča trgovska pot in se število nakupov prek spleta vsako leto poveča, število čezmejnih transakcij, opravljenih med državami članicami žal še vedno stagnira. Prav tako lahko rečemo, da na področju poslovanja med podjetji in potrošniki v Uniji ni notranjega trga. Menim, da bi popolna uskladitev prava varstva potrošnikov in odprava nacionalnih izjem, skupaj z liberalnim konceptom varstva potrošnikov, prispevali k pomembnemu zagonu čezmejne prodaje blaga s pomočjo elektronskega poslovanja. Vendar pa menim, da glavni problem ostaja omejevanje dostopa do spletnih storitev na podlagi naslova IP, ki ga izvajajo nekatere države. Načeloma na tem področju ni nobenih zakonodajnih ovir, pa vendar je elektronski notranji trg v tem segmentu omejen.

Tudi sam sem mnenja, da bi Komisija v tem primeru morala uporabiti vse svoje izvršilne instrumente ter ukrepati proti vzpostavljanju umetnih ovir na notranjem trgu v obliki blokiranja naslovov IP. Poročilo prav tako govori o ciljih za leto 2020 na področju dostopa do širokopasovnih povezav. Osebno nisem naklonjen takšnim odkritim ciljem, predvsem v sektorju, ki se dinamično razvija in kjer je torej zelo težko napovedati smer, v katero se bo v naslednjih 10 letih razvijal. Kljub tej kritiki menim, da je poročilo uravnoteženo in sem zato glasoval zanj.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Ariasa Echeverríe, saj verjamem, da je elektronsko poslovanje ključni trg v politiki EU, pri čemer lahko in moramo okrepiti nekatere ukrepe za povečanje konkurenčnosti gospodarstva EU v sklopu strategije EU 2020.

Da bi lahko povsem izkoristili možnosti, ki jih zagotavlja evropski enoten trg, moramo še dodatno razviti elektronsko poslovanje, ki lahko pozitivno vpliva na potrošnike, pa tudi na konkurenčnost podjetij. Prav tako podpiram, da je bil v poročilo vključen evropski znak zaupanja, ki je potreben za zagotavljanje zanesljivosti in kakovosti blaga, ki je na voljo na čezmejnem elektronskem trgu.

V času krize in finančnih težav, kot je kriza, s katero se sedaj soočamo, moramo podpreti instrumente, ki bi lahko pozitivno in znatno vplivali na zaposlovanje in rast, med katere spada tudi elektronsko poslovanje. V tem pogledu torej menim, da poročilo, ki smo ga danes sprejeli, predstavlja pozitiven rezultat, ne le za podjetja ter mala in srednje velika podjetja, ampak predvsem za potrošnike.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vzpostavitev enotnega trga je bil vedno eden izmed pomembnih ciljev Evropske unije. Zdaj lahko čezmejno elektronsko poslovanje pomembno prispeva k še dodatnemu razvoju enotnega trga. Potrošniki so spletne nakupe na domači ravni vedno dobro sprejemali, kar pa ne drži za elektronsko poslovanje med državami članicami, predvsem zaradi pomanjkanja medsebojnega zaupanja med kupcem in prodajalcem. Ključnega pomena za razvoj trga elektronskega poslovanja je torej večje zaupanje vseh udeležencev na trgu. Da bi vzpostavili to vzdušje večjega zaupanja, moramo izvajati evropsko zakonodajo na tem področju. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo, ker verjamem, da je elektronsko poslovanje in premagovanje ovir, ki še vedno zavirajo njegov razvoj, temeljnega pomena za gospodarstvo. Razdrobljen obseg nacionalnih predpisov resno ovira prost pretok blaga v Evropi, 60 % potrošnikov, ki skušajo kupiti blago izven nacionalnih meja, pa pri tem ni uspešnih.

Namen je vzpostaviti resničen evropski enoten spletni trg. Zaradi sprememb, ki jih je predlagala Skupina Evropa svobode in demokracije (Severna liga), se poročilo sklicuje tudi na težave pri dostopu do interneta, ki jih imajo ljudje, ki živijo na otokih in v gorskih predelih.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo je namenjeno doseganju nadaljnjega napredka pri učinkovitejšemu usklajevanju davčne zakonodaje, kot tudi pri nihanju cen v poštnem in finančnem sektorju na ravni EU. Zato sem glasoval proti temu besedilu.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) V nedavnem sporočilu Komisije so bile navedene prihodnje strategije, namenjene zmanjševanju razdrobljenosti in spodbujanju rasti pri elektronskem poslovanju.

Medtem ko se elektronsko poslovanje na nacionalni ravni krepi, je obseg čezmejnih nakupov še vedno majhen in je v letu 2009 dosegel le 7 %. Glavne ovire predstavljajo jezik ter praktične in pravne težave.

Strinjam se s pristopom poročila, ki identificira pet prednostnih nalog, namenjenih spodbujanju sektorja: izboljšanje dostopa do interneta, odprava razdrobljenosti spletnega trga, povečanje zaupanja potrošnikov, spodbujanje podjetij, da tržijo svoje izdelke na internetu in zagotavljanje varnosti otrokom, ki uporabljajo internet. Vse to mora potekati v jasnem in poenotenem pravnem okviru, namenjenemu predvsem javnosti. Temeljno spodbudo pa bo predstavljajo zaupanje javnosti, kar moramo podpreti in okrepiti.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Internet je postal ena izmed najbolj razširjenih oblik prodaje na daljavo. Po podatkih, ki jih je predložila Komisija na moje vprašanje (E 4964/2010), je lani več kot ena tretjina potrošnikov v EU (37 %) uporabila internet za nakup ali naročilo blaga in storitev za zasebno uporabo. To predstavlja povečanje 5 odstotnih točk v primerjavi z letom 2008 in 10 odstotnih točk v primerjavi z letom 2006. Kljub temu stranke še vedno ne zaupajo dovolj čezmejnemu nakupovanju in različnim predpisom posameznih držav, ki podjetja odvračajo od vlaganja v čezmejno poslovanje. Zaradi tega v državah članicah obstajajo znatne razlike v gostoti prodaje na daljavo. Vendar je povečanje tovrstnega poslovanja ključnega pomena v trenutni recesiji. To posebno poročilo obravnava razdrobljenost notranjega trga na področju elektronskega trženja, s tem ko vsebuje predloge, kot je sprejetje enotnih pravil in praks, s katerimi bodo prodajalci na daljavo lahko poslovali tudi izven svojih nacionalnih meja. V času, kot običajne gospodarske transakcije stagnirajo, se lahko nove tehnologije in možnosti, ki jih ponujajo, izkažejo za dragocene pri razvoju novih in alternativnih gospodarskih pobud in zato sem tudi glasoval za to poročilo.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vzdržal sem se glasovanja o tem poročilu, kljub prepričanju, da je spodbujanje elektronskega poslovanja ter zagotavljanje dobrih spletnih omrežij in storitev za celotno prebivalstvo nujno, tudi v najbolj osamljenih regijah.

Prav tako se strinjam, da se moramo boriti proti diskriminaciji, ki so je deležni številni posamezniki iz prebivalstva, ki želijo opraviti spletni nakup, tudi na podlagi tega v kateri državi živijo ali na podlagi naslova elektronske pošte, ki jo uporabljajo pri izvedbi transakcije.

Strinjam se s številnimi predlogi, predstavljenimi v tem poročilu. Kljub temu ne obžalujem, da direktiva za storitve v nekaterih državah članica ni bila v celoti prenesena, ne podpiram politike Komisije o sektorju poštnih storitev in ne pozdravljam strategije EU 2020: te osnovne izbire so v veliki meri odgovorne za težke socialne razmere, s katerimi se trenutno sooča EU.

Prihodnji model komunikacijskega sektorja in tudi elektronskega poslovanja bodo vsekakor bolje izdelani v sklopu perspektive, ki je bolj osredotočena na ljudi in njihove pravice in ki ni podrejena le gospodarskim interesom.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Ariasa Echeverríe o elektronskem poslovanju: elektronsko poslovaje je eden izmed sektorjev, ki bo v prihodnjih desetletjih najbolj vplival na rast in zaposlovanje, Evropska unija pa mora v celoti izkoristiti ta potencial.

Ne smemo pozabiti, da elektronsko poslovanje lajša in spodbuja razvoj novih tržnih niš za nekatera mala in srednja podjetja, ki jih sicer ne bi bilo.

Poleg tega podpiram idejo, da pri razvoju naših politik in zakonskih okvirov o elektronskem poslovanju, posebno pozornost namenjamo potrebam ranljivih potrošnikov, ki drugače ne bi imeli dostopa do izjemne izbire blaga za široko porabo. V mislih imam tiste, ki so izolirani ali manj mobilni, državljane z nizkimi prihodki, ali posameznike, ki živijo v manj dostopnih, odmaknjenih ali obrobnih območjih.

Besedilo sem v odboru spremenil tako, da izpostavlja potrebo po razvoju izobraževalnih orodij za potrošnike na internetu: povečati moramo digitalno znanje čim večjega števila ljudi in jih bolj seznaniti z njihovimi pravicami in dolžnostmi (ključne pravice potrošnikov na internetu, elektronsko poslovanje, predvsem pa pravila o varstvu podatkov).

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V tem poročilu o elektronskem poslovanju med drugim poudarjamo, da je pomembno okrepiti zaupanje v čezmejne spletne plačilne sisteme (na primer kreditne in plačilne kartice, možnost elektronskega nakupa z bančno kartico) s spodbujanjem različnih plačilnih metod, s povečanjem medopravilnosti in skupnimi standardi, odpravo tehničnih preprek, podporo najvarnejši tehnologiji za elektronske transakcije, uskladitvijo in okrepitvijo zakonodaje o vprašanjih zasebnosti in varnosti, bojem proti goljufijam in izobraževanjem javnosti.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Dobro se zavedamo števila in vrste pomanjkljivosti, predvsem v Italiji, za tiste, ki živijo in prebivajo v gorskih ali otoških skupnostih. Vzpostavitev notranjega trga elektronskega poslovanja bi poenostavila dostop do interneta in izboljšala kakovost v državah in regijah EU, ki nimajo dobrih povezav.

Razviti moramo pobude, ki bodo namenjene spodbujanju podjetij, da tržijo izdelke prek spleta, hkrati pa ščitile uporabnike, predvsem otroke, z ustreznimi zagotovili za zagotavljanje varnosti. Nepoštenim trgovcem ne smemo dopustiti, da bi goljufali morebitne uporabnike; zato potrebujemo usmerjeno in pogosto preverjanje.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Upam, da bo to poročilo dovolj jasno sporočilo Evropski komisiji, da izvede nadaljnje korake za izboljšanje spletne trgovine v Evropski uniji. Pozivamo k uskladitvi in poenostavitvi upravnih postopkov, ki nam v trenutni obliki učinkovito preprečujejo, da bi nakupovali na tujih spletnih straneh, čeprav so njihove ponudbe zanimive. Prav tako želimo zagotoviti, da bo do 2013 dostop do širokopasovnega interneta na voljo v celotni EU. Ta predlog že dolgo ni več fantazija. Ne samo, da je to vse bolj mogoče, ampak poleg tega ni treba nikogar več prepričevati, da bi vsesplošen dostop do interneta pozitivno vplival na notranji trg.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nisem mogla glasovati za to poročilo, čeprav vsebuje številne pozitivne elemente, predvsem ščiti interese potrošnikov in izpostavlja interese malih in srednje velikih podjetij na trgu elektronskega poslovanja.

Obsojam predvsem tiste, ki čestitajo Komisiji za izvedbo tretje direktive o poštnih storitvah, namenjene liberalizaciji poštnih storitev, ki bo še dodatno škodila tem storitvam v EU in ne bo prispevala k zniževanju cen in boljšim storitvam, kot navaja poročilo.

Prav tako ne obžalujem, da nekatere države članice še niso prenesle direktive za storitve, saj želim, da Komisija hitro pripravi poročilo, v katerem bo izpostavljen vpliv na podnebje, ki ga bo imelo izvajanje tega besedila.

Obžalujem, da je to besedilo naklonjeno konkurenčnosti, ki smo jo obsodili, ko smo zavrnili Lizbonsko pogodbo.

Poročilo: Christine De Veyrac (A7-0195/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, saj je namenjeno boljšemu preprečevanju letalskih nesreč in zagotavljanju pomoči žrtvam in njihovim družinam. Brez zadržkov podpiram pristop, ki ga je uporabila poročevalka, ki poziva k analizi nesreč na evropski ravni, kar se do zdaj še ni izvajalo. Poročilo prav tako predlaga izboljšanje pomoči žrtvam in njihovim družinam, kot je uvedba najdaljšega obdobja dveh ur, v katerem je treba obvestiti družine o imenih potnikov na krovu letala. Zdaj je na potezi svet ministrov za promet in upam, da bodo to zakonodajo kar se da hitro sprejeli.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Glasoval sem za to poročilo. Zračni promet se vse bolj povečuje, prav tako pa se je povečalo tudi tveganje za nesreče, kljub izboljšavam varnostnih standardov, zato moramo spremeniti in posodobiti evropsko zakonodajo, ki se nanaša na preiskave nesreč.

Pozdravljam to, kar poročilo pravi o pravicah žrtev in njihovih družin. Družina žrtve ima pravico, da čim prej dobi ustrezne informacije. Letalski prevozniki morajo imeti vzpostavljen učinkovit operativni načrt v primeru izrednih razmer. Pomemben praktičen ukrep bi bil prisiliti letalske prevoznike, da na glavnih mestih za stike imenujejo osebo, ki bo usklajevala, posredovala informacije in nudila pomoč družinam potnikov.

Praktični ukrepi, ki jih navaja poročilo, bodo pomagali v primeru nesreče, predvsem v zvezi z zagotavljanjem pomoči žrtvam in njihovim družinam ter v zvezi s skupinami, ki delujejo v njihovem imenu. V evropskem sektorju civilnega letalstva moramo zagotoviti visoke standarde varnosti, prav tako pa moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali število nesreč.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podpiram ta predlog. Trenutno veljavna direktiva EU, ki ureja področje nesreč in preiskav nesreč v civilnem letalstvu, je bila sprejeta leta 1994. Vendar pa so se razmere in letalskem trgu od takrat spremenile, zato moramo sprejeti novo uredbo EU, ki bo ustrezala trenutnim razmeram. Najprej je treba vzpostaviti mrežo organov za preiskave v zvezi z varnostjo civilnega letalstva. To bi sestavljale nacionalne vlade in institucije EU (Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA)) in bi bila odgovorna za izboljšanje kakovosti preiskav, razvrščanje in analizo informacij, spodbujanje sodelovanja med institucijami nacionalnih vlad in bi prispevala k izboljšanju varnosti v letalstvu. Poleg tega moramo jasneje opredeliti pravice potnikov in njihovih družin.

Namen uredbe je razširiti zahtevo za letalske družbe, da kar se da hitro predložijo seznam potnikov in največ v roku dveh ur po nesreči, kar pa ne bi veljalo le za letalske prevoznike, ki letijo v EU, ampak tudi za letalske družbe, ki izvajajo lete v Evropi. Uvesti skuša obveznost za letalske družbe, da v času rezervacije leta od potnikov pridobijo podatke o kontaktni osebi v primeru nesreče. Za družine žrtev moramo vzpostaviti pogoje, da bi imele dostop do informacij o napredku pri preiskavah v zvezi z varnostjo.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker predlaga rešitve za probleme, ki so posledica nedavnih letalskih nesreč, ne samo s tehničnega vidika, ampak tudi v zvezi z dajanjem zagotovil družinam žrtev. Prav tako pojasnjuje vlogo agencije EASA in nacionalnih agencij v pošteni, nepristranski preiskavi vzrokov nesreč.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zračni promet se nenehno povečuje in kljub napredku na področju varnosti, poročila še vedno kažejo na nepovezano povečevanje števila letalskih nesreč. Čas je, da Evropska unija ta sektor dosledneje in natančneje uredi.

Zato odločno podpiram cilj poročevalke o preprečevanju letalskih nesreč in izboljšanju preiskav nesreč. Ustrezna zakonodaja je bila pripravljena v letu 1994, ko Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) še ni bila ustanovljena.

Zato sem glasoval za to uredbo, ki skuša glede letalske varnosti vodilno vlogo dodeliti agenciji EASA, predvsem pa se strinjam s ciljem zagotavljanja posplošenega dostopa do občutljivih informacij.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) V zadnjih nekaj letih se je letalski promet izjemno povečal. Tveganje za pojav nesreč se je kljub številnim tehnološkim izboljšavam povečalo. Zato moramo v zvezi s to temo sprejeti zakonodajo EU. Zato pozdravljam predlog gospe De Veyrac glede prilagoditve direktive iz leta 1994 o preprečevanju nesreč trenutnim razmeram na letalskem trgu. Z vzpostavitvijo omrežja nacionalnih organov za preiskave bo mogoče zmanjšati neskladja, ki obstajajo med državami članicami, predvsem z združevanjem virov in izmenjavo najboljših praks. Prav tako moramo zaščititi pravico žrtev in njihovih družin. Podpiram zahtevo poročevalke, da se obveznost letalskih družb, da predloži seznam potnikov v roku ene ure po prejemu obvestila o nesreči, ne nanaša le na letalske družbe EU, ampak tudi na vse letalske družbe, ki delujejo v Evropi. Prav tako pozdravljam predlog poročevalke, da naj Evropska agencija za varnost v letalstvu, kadar sodeluje pri preiskavah v zvezi z varnostjo, nastopa v vlogi „svetovalke“. Pomembno je, da uredba agenciji med preiskavami v zvezi z varnostjo, ne podeljuje vloge razsodnice in hkrati porote.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ključnega pomena je, da zagotovimo varnost v sektorju civilnega letalstva v Evropi in zmanjšamo število nesreč in žrtev in sicer s preiskovalnimi postopki in postopki za preprečevanje. Glasovala sem za to uredbo, ker verjamem, da prispeva k okolju, ki spodbuja spontano poročanje o nesrečah, s tem ko poziva k učinkovitim, hitrim in visoko kakovostnim preiskavam v zvezi z varnostjo v evropski letalski varnosti. Strinjam se, da morajo preiskave izvajati nacionalni organi ali drugi organi, odgovorni za preiskave v zvezi z varnostjo. Poleg tega je pomembno, da vzpostavimo evropsko omrežje organov, da bi tako izboljšali kakovost preiskovalnih metod in usposabljanje preiskovalcev. Prav tako menim, da bi standardi morali omogočati pravočasno zagotavljanje informacij o osebah in nevarnem blagu na krovu zrakoplova, ki je bil udeležen v nesreči, izboljšati pa je treba tudi pomoč žrtvam letalskih nesreč ter njihovim sorodnikom.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi povečanja letalskega prometa se je povečalo tveganje za nastanek letalskih nesreč. Kljub varnostnim izboljšavam, ki so bile uvedene, še vedno ostajajo vrzeli v trenutnem sistemu za preiskovanje nesreč. Sistem varnosti na tem področju temelji na povratnih informacijah in izkušnjah iz nesreč in incidentov. Pomembno je, da okrepimo sodelovanje med organi, odgovornimi za preiskave v zvezi z varnostjo, predvsem z vzpostavitvijo evropskega omrežja. Da bi bilo mogoče identificirati morebitne varnostne pomanjkljivosti in sprejeti korektivne ukrepe, mora to omrežje zagotavljati popolno neodvisnost teh preiskav, kot tudi visoko stopnjo učinkovitosti, skrbnosti in kakovosti.

Prav tako je treba zagotoviti učinkovite preventivne ukrepe in visoko splošno raven varnosti v civilnem letalstvu v Evropi ter storiti vse, da se zmanjša število nesreč in incidentov, da bi se tako okrepilo zaupanje javnosti v letalski promet. Poleg preiskav v zvezi z varnostjo, je treba posebno pozornost nameniti tudi vprašanju krepitve pomoči žrtvam in njihovim družinam, za kar morajo imeti vsa letalska podjetja vzpostavljen krizni načrt in načrt pomoči.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vedno znova smo zgroženi, ko slišimo novice o novi letalski nesreči. Upam, da bo nova uredba o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu z natančnejšimi ukrepi bolje izpolnjevala potrebe glede varnosti potnikov, kot Direktiva 94/56/ES, ki jo nadomešča. Glavni poudarek mora biti na nadzoru, sodelovanju in izmenjavi informacij v preventivne namene. Poleg tega morajo biti rezultati izvedenih preiskav nesreč hranjeni na centralni lokaciji ter analizirani z namenom izboljšanja varnosti letalskega prometa in učinkovitejšega upravljanja kriznih razmer. Glede tega menim, da morajo imeti evropski potniki možnost imenovanja kontaktne osebe v primeru nesreče, kar je prevladujoča praksa v ZDA. Poleg tega menim, da je treba zagotoviti strožji nadzor in usklajevanje služb za ukrepanje ob nesrečah, ki sodelujejo pri posredovanju in zagotavljanju pomoč žrtvam in njihovim družinam.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o predlogu uredbe o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu, saj uvaja nova pravila, s katerimi bo mogoče okrepiti preprečevanje nesreč, preglednost in hitrost poteka preiskav v primeru nesreče.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da se število poletov in potnikov v civilnem letalstvu že več let znatno povečuje in čeprav se je hkrati zmanjšalo tudi število letalskih nesreč in incidentov, mora varnost še naprej ostati naša glavna skrb. Ker je direktiva, ki ureja preiskave letalskih nesreč, iz leta 1994 in ker se je od takrat veliko spremenilo v civilnem letalstvu, se mi zdi, da je pregled te uredbe nujen.

Strinjam se s poročevalko, ko govori o potrebi po večjem usklajevanju in vključevanju v preiskave letalskih nesreč. Ker je EU vse bolj povezana, posledice letalskih nesreč pa ne vplivajo le na posamezno državo članico, ni smiselno, da je med nacionalnimi letalskimi organi še vedno malo stikov.

V sklopu tega menim, da bi lahko Evropska agencija za varnost v letalstvu pridobila novo vlogo.

To je zame eno izmed področjih, kjer mora Evropska unija ukrepati usklajeno in povezano, da bi tako bilo mogoče zagotoviti varnost vseh potnikov v evropskem zračnem prostoru.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Letalski promet danes nedvomno igra odločilno vlogo pri mobilnosti ljudi in dinamiki globalnega gospodarstva. Njegov pomen in vpliv se bosta vsekakor še povečevala v družbi, za katero sta vse bolj značilna globalizacija in prednostna naloga koristne izrabe časa in prostora. V trenutni klimi globalne krize in močnih pritiskov na zmanjševanje stroškov in porabe, potrebujemo učinkovit regulativni in nadzorni okvir za zaščito interesov uporabnikov. Varnost predstavlja področje, ki uporabnike najbolj skrbi, in v največji meri vpliva na cene prevoza. Zato izpostavljam prispevek, ki ga predstavlja to poročilo, h kakovosti in neodvisnosti preiskav nesreč in incidentov v civilnem letalstvu, usklajevanju preiskovalnih zmogljivosti držav članic in zagotavljanju, da je evropska zakonodaja na tem področju dobro prilagojena in posodobljena glede na spremembe, ki potekajo v sektorju in glede na vzpostavitev novih akterjev, kot je Evropska agencija za varnost v letalstvu. Izpostaviti želim, da je prednost treba dati preprečevanju nesreč in ravno to bi moralo biti vodilo pri preiskavah in služiti kot orodje za identifikacijo problemov in morebitnih rešitev.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo za, saj se zavedamo pomembnosti preiskav nesreč in incidentov ter preventive v civilnem letalstvu.

Pozitivno gledamo na dejstvo, da imajo države članice aktivno vlogo, predvsem prek svojih ustreznih preiskovalnih organov, ki bodo sodelovali v evropskem omrežju nacionalnih organov za preiskave na tem področju. To omrežje ima posebne cilje: priprava priporočil za pristojne nacionalne organe, izmenjava informacij o preiskovalnih metodah, sodelovanje in organiziranje usposabljanja za vse preiskovalce držav članic, razvoj skupnih preiskovalnih metodologij za EU ter razvoj in upravljanje okvira za izmenjavo virov.

Nadzirali bomo prihodnost tega omrežja, saj verjamemo, da mora strogo delovati znotraj okvira prej navedenih ciljev in znotraj okvira programa udeležbe držav članic, določenega v predlogu, in sicer prek odgovornih nacionalnih organov.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Bolj neodvisne preiskave v zvezi z varnostjo v primeru letalske nesreče, izboljšana pomoč družinam žrtev in optimalno varstvo podatkov in zasebnosti med preiskavo so ukrepi, ki bodo izboljšali varnost v letalstvu in dejavniki, ki so me prepričali, da sem glasovala za to poročilo. Z veseljem sem glasovala za to besedilo, ki letalskim družbam nalaga, da v roku dveh ur po nesreči pripravijo seznam potnikov, da je tako mogoče obvestiti družine. Poleg tega je zelo dobra zamisel tudi vzpostavitev evropskega omrežja organov, odgovornih za preiskave v zvezi z varnostjo, saj bo omogočilo pripravo priporočil glede letalske politike in predpisov, prav tako pa bo omogočilo delitev virov in izmenjavo dobrih praks. Gre za pomembno besedilo in pozdravljam ta pomemben korak pri zagotavljanju vse višjih standardov za varnost potnikov.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – V zadnjih letih se je letalski promet nenehno povečeval. S tem je seveda povezano tudi večje tveganje za nastanek nesreč in ključnega pomena je, da vzpostavimo ustrezne postopke, s katerimi bo mogoče kar najbolj omejiti to tveganje. To poročilo nekoliko izboljšuje zakonodajni okvir in zato sem tudi glasoval zanj.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se s poročilom, saj se letalski promet vsako leto poveča. Najpomembnejši cilj je varnost letenja in varovaje civilnega letalstva. Danes je vse pomembnejše, da potnikom zagotovimo varnost letenja, da zaščitimo potnike, posadko, posadko na tleh, javnost in lastnino pred letalskimi nesrečami in zagotovimo varnost in varstvo zrakoplovov. V primeru letalskih nesreč, je treba le te neodvisno preiskati, da bi tako bilo mogoče ugotoviti vse varnostne pomanjkljivosti in uvesti ukrepe, s katerimi jih je mogoče odpraviti. Zmanjšati moramo odstopanja v preiskovalnih zmogljivostih držav članic. Zakonodaja, ki trenutno ureja preiskave nesreč je direktiva EU iz leta 1994. Ker se je letalski trg spremenil in je postal celovitejši, je nujno, da pripravimo novo zakonodajo, ki bo temeljila na novih organih, kot je Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA). Nova zakonodaja mora zagotavljati jasen pravni okvir glede sodelovanja agencije pri preiskavah v zvezi z varnostjo. Istočasno pa mora vzpostavitev omrežja nacionalnih preiskovalnih uradov omogočati zmanjšanje trenutnih odstopanj pri preiskovalnih zmogljivostih v EU. Prav tako lahko to prispeva k izboljšanju kakovosti preiskav in zagotavljanju pravnega okvira za sodelovanje med nacionalnimi organi za preiskave v zvezi z varnostjo. Prav tako je pomembno, da na evropski ravni izvedemo vse predloge, ki so namenjeni izboljšanju varnosti letenja in preiskovalnih postopkov. Najpomembnejše je, da zagotovimo varnost v komercialnem letalstvu ter pravočasno in ustrezno pomoč žrtvam letalskih nesreč in njihovim družinam. Tako bo mogoče zagotoviti pomoč družinam žrtev, ki običajno ne vedo, na koga naj se obrnejo v vsej tej kopici kontaktov in postopkov, medtem ko se že tako ali tako soočajo z izgubo najbližjih.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Z ustanovitvijo Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) se bo izboljšala ureditev nacionalnih organov za preiskave v zvezi z varnostjo. Evropske agencije bodo lahko združile svoje vire in ugotovitve in upamo, da bo s tem v prihodnje mogoče preprečiti nesreče.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podprl sem poročilo gospe De Veyrac, saj menim, da je varnost civilnega letalstva v Evropi trenutno eno izmed najpomembnejših vprašanj na programu EU. Cilji, ki si jih zastavljamo z novo uredbo, so, čim bolj zmanjšati število letalskih nesreč, izboljšati varnostne standarde, povsem zaščititi državljane, hkrati pa si prizadevati za krepitev njihovega zaupanja v letalski promet.

Pomemben del ukrepa, na katerega vas z veseljem opozarjam, je namenjen preiskavam letalskih nesreč, ki morajo biti izvedene brez kakršne koli oblike pritiskov, da bi pristojni organi sprejeli določitve povsem nepristransko. Strinjam se z odločitvijo o vključitvi vrste določb, ki se nanašajo na hitro zagotavljanje informacij o vseh osebah (in nevarnem blagu) na krovu zrakoplova, ki je bil vpleten v nesrečo, tako zaradi očitnih varnostnih razlogov, kot tudi zaradi izboljšanja pomoči, ki so je deležne žrtve in njihove družine. Besedilo prav tako vsebuje možnost, da potniki navedejo ime osebe, s katero je treba navezati stik, če je to potrebno.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, saj menim, da končna različica predstavlja odličen kompromis. Pravica do in zagotavljanje pomoči žrtvam in njihovim družinam bo zagotovljena s tem, ko bo morala vsaka država članica pripraviti nacionalni načrt nujnih ukrepov v primeru nesreče v civilnem letalstvu in zagotoviti, da imajo vse letalske družbe, registrirane na njihovih ozemljih, načrt za zagotavljanje pomoči žrtvam nesreč v civilnem letalstvu. Nova zakonodaja bo zagotavljala, da se bodo preiskave letalskih nesreč izvajale brez pritiskov s strani regulativnih organov ali organov za potrjevanje, letalskih operaterjev ali drugih organov, ki bi lahko bili v navzkrižju interesov. Izjave, ki jih pridobijo preiskovalni organi ter posnetki glasu ali slike, posneti v pilotovi kabini ali v enotah kontrole letenja, se bodo uporabljali izključno za preiskave, razen v primerih, kjer je treba informacije razkriti pravosodnim organom. Tako se bodo lahko vpleteni odkrito pogovorili s preiskovalci. Cenim prizadevanja poročevalke pri tem dokumentu in upam, da bo v prihodnosti Evropska unija podpisala sporazume o varnosti civilnega letalstva tudi z državami, ki niso članice EU.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska zakonodaja, ki trenutno ureja preiskave letalskih nesreč, izhaja iz leta 1994. Ker je v zadnjih letih prišlo do velikih sprememb v sektorju, ta zakonodaje ne ustreza več trenutnim potrebam. Kljub velikim izboljšavam varnosti v letalstvu v zadnjih letih, nenehno večanje zračnega prometa predstavlja povečano tveganje za nastanek letalskih nesreč. Zato moramo povečati naložbe v varnost, pa tudi v preprečevanje, od letalskih družb – predvsem nizkocenovnih – pa zahtevati, da dobičkov ne dosegajo na račun varnosti. Prav tako je kot prednostno nalogo treba postaviti potrebo podpore žrtvam in pomoči družinam žrtev. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) To je zelo pomembna pobuda, zato sem jo tudi podprl. Upam, da bodo pri razvoju projekta upoštevane nesreče, pri katerih za nesrečo ali katastrofo niso bile krive okoliščine. Govorim o izjemnih okoliščinah, kjer so potniki ogroženi zaradi človeškega dejavnika. Januarja 2010 sem bil tudi sam priča takšni nesreči, ko je letalo družbe Air Baltic, na katerem sem bil potnik, skušalo trikrat vzleteti z letališča v Rigi. Po tretjem poskusu je bilo letalo preusmerjeno na „dodatna preverjanja“. V uredbo moramo vključiti možnost, s katero lahko potniki vložijo pritožbe glede incidentov, pri katerih letalske družbe skušajo prikriti škodo na zrakoplovih ali izredne razmere.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Danes je na nebu vse večja gneča. Zaradi tega v letalstvu vse pogosteje prihaja do varnostnih incidentov in nesreč. Tovrstne incidente moramo v EU povsem, predvsem pa hitro, razrešit.

Prav tako moramo misliti na družine žrtev, ki so v preteklosti bile pogosto prepuščene same sebi. Glasoval sem za to poročilo, ker je učinkovito sodelovanje med vsemi državami članicami EU na področju letalske varnosti in razreševanja incidentov ključnega pomena.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Vzpostavitev omrežja nacionalnih preiskovalnih uradov je namenjena prihodnjemu zmanjšanju trenutnih odstopanj pri preiskovalnih zmogljivostih v EU. Predvideno je, da bomo skupaj uspeli izboljšati kakovost preiskav in zagotoviti pravni okvir za sodelovanje med nacionalnimi organi za preiskave v zvezi z varnostjo, da bi se s tem izboljšala varnost v civilnem letalstvu. Ti predvideni ukrepi bi morali prispevati k izboljšanju varnosti v letalstvu. Zato sem glasoval za poročilo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za to poročilo gospe De Veyrac, ker mislim, da predstavlja znaten napredek v sektorju. Namen predloga za uredbo o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu je, povečati preglednost informacij, ki so na voljo nacionalnim organom za civilno letalstvo. Prav tako predstavlja nepogrešljivo posodobitev standardov, ki so trenutno v veljavi in ki so bili pripravljeni v letu 1994.

Omeniti moramo tudi ukrepe za vzpostavitev učinkovitega komunikacijskega sistema med nacionalnimi organi, da bi tako bilo mogoče spodbuditi usklajevanje in boljšo izmenjavo zbranih podatkov. Namen urejanja dostopa do občutljivih informacij je omogočiti pristojnim organom, da k sodelovanju pozovejo vse vpletene v incidente in nesreče.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zračni promet se že več let stalno povečuje, to povečanje pa je kljub znatnim izboljšavam varnosti prispevalo k večjemu tveganju za nastanek letalskih nesreč. V takšnih razmerah je treba zagotoviti, da bodo nesreče raziskali neodvisni preiskovalci, ki lahko z gotovostjo ugotovijo varnostne pomanjkljivosti, kar omogoča sprejetje korektivnih ukrepov.

Evropska zakonodaja, ki trenutno ureja preiskave nesreč je direktiva EU iz leta 1994: od takrat, ko je bilo besedilo uvedeno, se je prevoz razvil in je postal celovitejši. Poleg tega so z ustanovitvijo novih organov, kot je Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) postale očitne razlike v preiskovalnih zmogljivostih držav članic, zaradi česar je tudi potrebna uvedba nove in ustreznejše zakonodaje.

Vzpostavitev omrežja nacionalnih preiskovalnih uradov mora omogočati zmanjšanje trenutnih odstopanj pri preiskovalnih zmogljivostih v EU. Prav tako lahko to prispeva k izboljšanju kakovosti preiskav in zagotavljanju pravnega okvira za sodelovanje med nacionalnimi organi za preiskave v zvezi z varnostjo. Menim, da bi tovrstno ukrepanje lahko učinkovito prispevalo k izboljšanju varnosti v letalstvu.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podprl sem poročilo gospe De Veyrac, katerega namen je izboljšati varnostne standarde v civilnem letalstvu. Ravno na podlagi tega je treba izpostaviti točne razloge za incidente in nesreče. Da bi to lahko storili, moramo zagotoviti neodvisne preiskave; povedano drugače, preiskave morajo potekati brez pritiska s strani organov, ki urejajo ali izdajajo dovoljenja letalskim operaterjem in ki v določeni meri nosijo odgovornost za dogodke. Povezovanje organov, ki so odgovorni za varnostne standarde v civilnem letalstvu v Evropi bo prav tako spodbujalo izmenjavo najboljših praks na podlagi informacij, priporočila, ki bodo nastala v omrežju, pa bodo izboljšala evropske predpise v tem sektorju. To besedilo vključuje določbe, namenjene izboljšanju obravnave družin žrtev v primeru nesreče, kot sta zahteva, da morajo letalske družbe najkasneje v dveh urah po nesreči pripraviti popoln seznam potnikov in prepoved, da bi ta seznam postal javen vse dokler o tem ne bi bile seznanjene družine in če temu ne bi nasprotovale. To sta dva pomembna koraka naprej, ki ju pozdravljam.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Skupina Verts/ALE je v Odboru za promet in turizem predložila številne spremembe, kot so boljša opredelitev „predhodnih poročil“, večja neodvisnost preiskav, tudi v zvezi s finančnimi interesi, boljša razpoložljivost posnetih podatkov o letu, boljše informacije za žrtve sorodnikov, pregled te uredbe v bližnji prihodnosti, vključno z razkrivanjem občutljivih varnostnih informacij pravosodnim organom in najboljše prakse držav članic ter preiskovalnih organov. Večina teh sprememb je bila sprejeta, čeprav je bilo besedilo nekoliko oslabljeno zaradi dogovorjenih kompromisov. Glede na to, da med glasovanjem na plenarni seji ni prišlo do večjih sprememb, imamo še naprej pozitivno stališče glede zakonodajne resolucije in spremenjenega predloga.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Od uveljavitve evropske uredbe, ki ureja preiskave letalskih nesreč, iz leta 1994 se je zračni promet močno povečal. Čeprav je bil dosežen znaten napredek na področju varnosti, se je zaradi tega povečanja hkrati povečala tudi verjetnost za nastanek nesreč. Sočasno se je povečala tudi tehnološka celovitost, ustanovljeni pa so bili tudi novi akterji, kot je Evropska agencija za varnost v letalstvu.

Zelo pomembno je, da so nesrečne neodvisno in pregledno raziskane, da bi tako bilo mogoče odpraviti varnostne pomanjkljivosti in zaščititi potnike. Spodbujanje omrežja nacionalnih organov, pristojnih za preiskave na ravni EU, lahko prav tako pomaga pri zmanjšanju neuravnoteženosti pri preiskovalnih zmogljivostih med državami članicami.

Prav tako mora vsaka država prednostno obravnavati zagotavljanje pomoči žrtvam in njihovim družinam, ter zagotoviti, da imajo vse letalske družbe v posameznih državah vzpostavljen načrt pomoči. Zadovoljen sem z delom poročevalke Odbora za promet in turizem, kot tudi s sporazumom, doseženim z Evropskim svetom konec junija in zato sem tudi glasoval za to poročilo.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, saj skuša zagotoviti, da bi preiskave letalskih incidentov in nesreč bile preglednejše in bolj neodvisne.

Veseli me, da je besedilo bilo sprejeto. Pospešilo bo preiskovalni postopek in izboljšalo informacije, ki jih bodo prejele družine žrtev, hkrati pa bo zagotavljalo zasebnost zahvaljujoč tem dobrodošlim ukrepom. Zaradi tega besedila se bo mogoče odzvati na zahteve družin žrtev, ki se soočajo s preiskavami, zaradi katerih se pogosto čutijo nemočne.

Ta nova zakonodaja EU bi morala omogočiti zagotavljanje boljših informacij družinam žrtev v nesrečah. Določbe bodo bolje ščitile zasebnost, saj je treba v roku dveh ur informacije najprej sporočiti družinam, letalske družbe (v Skupnosti in izven nje) pa morajo organom predložiti seznam potnikov na krovu zrakoplova.

Sprejeto besedilo bo prav tako prispevalo k izboljšanju in hitrejšemu izvajanju preiskav, brez kakršnega koli pritiska s strani organov, odgovornih za urejanje in nadzor letalskega sektorja. Vse to omogoča razpoložljivost različnih letalskih dokumentov in sedaj obvezne objave zaključnega preiskovalnega poročila in sicer najkasneje v roku 12 mesecev po incidentu ali nesreči, v katero je bil vpleten zadevni zrakoplov.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zelo sem zadovoljen z rezultatom današnjega glasovanja o poročilu gospe De Veyrac. Seveda sem podprl sprejetje dokumenta. Trenutni sistem preiskav nesreč v civilnem letalstvu je star 16 let. V tem času se je promet v evropskem zračnem prometu zelo povečal. Povečalo se je tveganje za nastanek nesreč. Preiskovalne komisije nesreč ne smejo biti pod pritiskom s strani vpletenih strank in pod časovnim pritiskom, pritiskom politike, medijev in pravosodnih organov. Najprej bi morali poiskati razloge za nesrečo in načine za preprečevanje podobnih dogodkov v prihodnje, ne pa iskati krivcev.

Pri zagotavljanju varnosti ima neprecenljivo vlogo tudi preiskava vzrokov nesreč, do katerih bi lahko prišlo. Zato moramo čim prej vzpostaviti sisteme obvladovanja varnosti in programe pravične kulture Mednarodne organizacije civilnega letalstva, ki vključujejo prostovoljno poročanje o vseh nepravilnostih, ki jih opazijo piloti, posadka, kontrolorji leta in letališko osebje in ki ni sankcionirano. Žal zaradi strahu pred disciplinskimi ali kazenskimi sankcijami številni resni problemi in incidenti niso nikoli razkriti.

Poročilo: Alejo Vidal-Quadras (A7-0112/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vsi se spominjamo plinskih kriz v 2006, 2008 in 2009. Dobava plina je bila zmanjšanja več milijonom Evropejcem, ki so se znašli v navzkrižnem ognju med Rusijo in Ukrajino. Pozdravljam delo poslancev na to temo. Ta uredba omogoča uvedbo omrežij in boljše krizno upravljanje. Kar se mene tiče, gre za odločen primer, kaj lahko dosežemo z evropsko solidarnostjo. Skupaj, z ramo ob rami, smo vsekakor močnejši.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) V zadnjem desetletju se je poraba zemeljskega plina v Evropi znatno povečala. Z zmanjšanjem obsega pridobivanja plina in povečanjem povpraševanja, se je povečala tudi odvisnost od uvoženega plina. Septembra 2009, ko sem govoril v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko med pripravo osnutka te uredbe, sem izpostavil, da ne bo mogoče vzpostaviti zanesljivega in enotnega energetskega trga, dokler bodo v Evropski uniji obstajali energetski otoki, ki so popolnoma odvisni od enega zunanjega dobavitelja plina in ki nimajo dostopa do evropske infrastrukture. Vprašanje zanesljivosti oskrbe s plinom bo pomembno tudi v prihodnje. Zato sem glasoval za poročilo, ki je namenjeno izboljšanju zanesljivosti oskrbe s plinom v posameznih državah članicah in v celotni EU. Predvsem je pomembno, da dokument navaja, da nekatere države članice postajajo tako imenovani plinski otoki zaradi preslabe medsebojne povezanosti infrastrukture z drugimi državami članicami, to pa preprečuje vzpostavitev učinkovito delujočega notranjega plinskega trga. Menim, da smo s tem dokumentom naredili prvi korak k resničnemu evropskemu energetskemu povezovanju, ki je osredotočeno na izgradnjo čezmejnih medsebojnih povezav, razvejane vire in poti oskrbe z energijo in izvajanje pobud za energetsko učinkovitost.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija potrebuje vzdržen plinski trg, različne vire omrežij, pregleden, podporen notranji trg in zanesljivo spremljanje oskrbe iz tretjih držav.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) S politiko varnosti preskrbe z energijo bo lahko Evropska unija krizne razmere, podobne plinski krizi 2009, tudi predvidela, ne pa da se samo odziva nanje. Vse večja odvisnost EU od zunanjih energetskih virov, ki prihajajo predvsem iz politično nestabilnih držav, ki se obnašajo nepredvidljivo, lahko vpliva na gospodarske interese držav članic. Zaradi energetske odvisnosti EU moramo sprejeti globalno energetsko politiko, ki bo združevala notranje in zunanje vidike. Vse ukrepe, namenjene zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega energetskega trga, mora spremljati aktivna energetska diplomacija, namenjena krepitvi sodelovanja z glavnimi državami proizvajalkami, tranzitnimi državami in državami porabnicami.

Skupen strateški cilj mora biti zagotavljanje nenehne oskrbe EU s plinom, predvsem v kriznih razmerah. Nujno moramo pripraviti nacionalne načrte, ki bodo vključevali preventivne in izredne ukrepe. Z usklajevanjem teh načrtov na ravni EU bi bilo mogoče zagotoviti, da bodo učinkoviti. Srednjeročno delovanje obsežnega, konkurenčnega notranje trga, ki bo deležno ugodnosti zaradi dobro razvitih povezav in infrastrukture, predstavlja najučinkovitejšo metodo zaščite pred motnjami v oskrbi.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pri nujnem razvoju evropske energetske strategije predstavlja zanesljivost oskrbe EU s plinom ključni dejavnik. V trenutnih razmerah energetske odvisnosti je pomembno, da proizvajalci, distributerji, porabniki in državni organi nastopajo enotno in zagotovijo, da Unija ne bo šibek člen v energetski geopolitiki.

V zvezi s tem se pridružujem poročevalcu in pozdravljam predlog uredbe o zagotavljanju zanesljivosti oskrbe s plinom. Ta uredba bo, skupaj z zakonodajo o notranjem energijskem trgu, prispevala k manjši ranljivosti Unije na zunanje motnje v oskrbi s plinom. Prav tako bo okrepila vodilno vlogo evropskih plinskih podjetij v svetu.

Poročevalec izpostavlja ključno vlogo, ki jo imajo podjetja pri obvladovanju plinskih kriz. Podpiram njegovo zahtevo glede krepitve njihove vloge v okviru sistema zgodnjega opozarjanja. V zvezi z deklaracijo o izrednih razmerah v Skupnosti, se strinjam s poročevalcem, da 10-odstotna meja, ki jo predlaga Komisija, ne pokriva scenarija 100-odstotne motnje v oskrbi s plinom na nekaterih območjih. Zato mora biti možno izredne razmere v Skupnosti razglasiti za določeno geografsko regijo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta uredba prispeva k reševanju krize pri oskrbi s plinom v Evropi. Ključnega pomena je, da določimo pravila za zagotavljanje in izboljšano upravljanje oskrbe s plinom v Evropi. Da bi bilo mogoče izboljšati upravljanje izrednih razmer v Uniji, moramo nujno zagotoviti boljšo medsebojno povezanost med državami članicami, kot tudi boljše usklajevanje ukrepov. Prav tako se strinjam s pomenom, ki ga uredba pripisuje temu, da države članice in Komisija vzpostavijo preventivne načrte in načrte za izredne razmere. Odzivanje na izredne razmere mora prav tako dopuščati večjo prožnost, da bi se tako bilo mogoče odzvati na krize, ki se razlikujejo po resnosti in trajanju.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vprašanje preskrbe EU s plinom je strateška prednostna naloga, predvsem v času, ko se je odvisnost od uvoza znatno povečala. Plinska kriza med Rusijo in Ukrajino ter vse večja negotovost pri odnosih teh vzhodno evropskih partneric silijo EU v to, da ukrepa ter zagotovi različne vire in tranzitne poti oskrbe s plinom. Kljub številnim razpravam na to temo, pa so žal projekti, kot je Nabucco, še vedno v začetni fazi, kar pomeni, da je Evropa na tem področju še vedno odvisna, pa tudi ranljiva. Upam, da bo ta uredba, ki je učinkovitejša kot Direktiva 2004/67/ES, ki jo bo zamenjala, saj jo je mogoče neposredno izvajati, dala nekaj zagona projektu Nabucco in drugim alternativnim rešitvam, hkrati pa omogočila, da se bomo lahko pravočasno odzvali na dobro usklajen in učinkovit način v primeru motenj v oskrbi.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glavna prednostna naloga skupne energetske politike bi moralo biti zmanjšanje energetske odvisnosti EU. Vsi vemo, kaj moramo za to storiti, hkrati pa to sovpada z zavezami v boju proti podnebnimi spremembami: Prihraniti moramo 20 % energije, predvsem s povečanjem energetske učinkovitosti, ter povečati delež virov obnovljive energije za 20 % do 2020, istočasno pa zagotoviti raznolikost naših energetskih virov. Evropa mora prav tako zagotoviti solidarnost med vsemi njenimi članicami v energetskem sektorju, s tem ko mora izboljšati upravljanje plinskih in naftnih zalog v državah članicah in pripraviti predpise za izgradnjo infrastrukture, namenjene usmerjanju energije v države, ki se soočajo s pomanjkanjem. Če se želimo soočiti z energetskimi in okoljskimi izzivi in pomagati pri ustvarjanju rasti v prihodnjih desetletjih, potrebujemo evropsko javno politiko, ki jo skupaj financirajo Evropska unija in države članice.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o predlogu uredbe, ki se nanaša na ukrepe za zanesljivo oskrbo s plinom, saj verjamem, da na evropski ravni potrebujemo bolj usklajene ukrepe, da bi tako lahko obvladali morebitne prihodnje krize.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Plin trenutno predstavlja več kot četrtino energije, ki jo prejme Evropska unija in več kot polovica ga prihaja od dobaviteljev izven EU. V 2020 bo več kot 80 % porabljenega plina uvoženega, že danes pa so nekatere države članice 100-odstotno odvisne od uvoza plina.

To izpostavlja resna vprašanja o zanesljivosti oskrbe, kar je dokazala tudi nedavna kriza. Seveda so zaradi teh razmer potrebni evropski ukrepi, da bi tako zagotovili ustrezno infrastrukturo, s katero bi bilo mogoče preprečiti in odpraviti nepričakovane težave pri oskrbi s plinom. Prav tako ne smemo pozabiti na vse bolj pereče probleme v zvezi z zanesljivostjo oskrbe z zemeljskim plinom v Evropi in s tveganji, povezanimi s tranzitom.

Trenutni predlog – iz dobrega razloga – temelji na treh temeljih vprašanjih, zaradi česar sem tudi glasoval za to poročilo: (i) neposredno izvajanje nove uredbe EU; (ii) vzpostavitev preventivnih ukrepov in načrtov za izredne razmere v primeru motenj v oskrbi; in (iii) krepitev vloge Evropske komisije pri usklajevanju izrednih ukrepov in razglašanju izrednih razmer na ravni EU ali regionalni ravni, ob sočasnem uveljavljanju načela solidarnosti med državami članicami.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta uredba o zanesljivosti oskrbe s plinom, ki razveljavlja Direktivo 2004/67/ES, predstavlja konkreten odziv na resničen problem, s katerim se sooča Unija. Te razmere so postale očitne v plinski kriz med Rusijo in Ukrajino prejšnjo zimo, ko so bili resno prizadeti milijonih Evropejcev in naše gospodarstvo. Varovala oskrbe z energijo, predvsem s plinom, so ključnega pomena za gospodarstvo, socialno stabilnost, kot tudi za blaginjo. Ob upoštevanju kriz, s katerimi smo se soočili v Evropi in do katerih običajno pride v času, ko ljudje najbolj potrebujejo energijo, da bi se spopadli s skrajno mrzlim vremenom, ta nova evropska zakonodaja predstavlja odziv, usklajevan na evropski ravni, da bi tako bilo mogoče obravnavati zagotavljanje storitev potrošnikom in se spopasti s prekinitvami v zunanji oskrbi. Zato bo izvajanje te uredbe prispevalo k znatnemu zmanjšanju ranljivosti EU na motnje v zunanji oskrbi z energijo, hkrati pa bo okrepilo prevladujočo vlogo evropskih plinskih podjetij v svetu in geopolitično vlogo Unije, kot globalne strateške posrednice. Prav tako pozdravljam zahtevo glede načrtov preventivnih ukrepov.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Zavedamo se pomislekov glede zanesljivosti oskrbe s plinom v zvezi s katero morajo države članice igrati aktivno vlogo, predvsem s pomočjo njihovih ustreznih pristojnih organov, vendar menimo, da je bilo vprašanje v zvezi s plinom iz Rusije preveč poudarjeno. Če se bojite problemov, je rešitev v pogajanjih in zagotavljanju različnih virov oskrbe in proizvodnje, ne pa da to izkoriščate za obsežnejše evropsko povezovanje in še dodatno koncentracijo in centralizacijo sprejemanja odločitev, tudi o infrastrukturnih projektih, ki so namenjeni podpori povezovanja notranjega trga s plinom.

Kot sem povedala v razpravi, je najpomembnejše vprašanje, povezano s prihodnostjo, pričakovana naftna kriza, zaradi katere bi Evropska unija morala aktivno spodbujati zamenjavo rafiniranih naftnih proizvodov v svojih voznih parkih in najboljša zamenjava je zemeljski plin.

Vendar ne smemo pozabiti, da obstaja zemeljski plin, nefosilnega izvora: biometan, pridelan iz odpadkov. Dejansko ga prideluje kar nekaj evropskih držav, predvsem Švedska, Švica in Španija. Gre za rešitev, ki jo je treba spodbujati z naložbami EU.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Ključna vprašanja v tem poročilu so regionalna preglednost, solidarnost in sodelovanje. Za gospodarski razvoj in politično stabilnost Evrope moramo zagotoviti zanesljivost oskrbe s plinom.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Za zanesljivost oskrbe s plinom potrebujemo različne poti in vire oskrbe, da bi se tako lahko izognili monopolu tretjih držav, hkrati pa izkoristili mehanizme trga in odpravili posledice okvar v oskrbovalnih poteh. Jasno moramo razlikovati med različnimi uporabniki plina: gospodinjstva, plinske elektrarne in industrija. V uredbi je bil poudarek na možnosti hitre zamenjave goriva pri velikih odjemalcih. Vendar je treba poudariti, da pri velikih plinskih turbinah ni mogoče enostavno preiti na druga goriva. Drug problem predstavlja pomanjkanje jasnosti glede odnosov med solidarnostjo in tržnimi načeli.

Nujno moramo vzpostaviti načela za določevanje cen plina v primeru oskrbe v sili. EU nima veliko lastnega plina, vendar prehaja na to gorivo, medtem kot se premog, ki je v EU, kmalu ne bo več uporabljal – niti v takšnih razmerah – zaradi neizmernega zaupanja Evropske komisije v malo verjetno hipotezo o antropogenem vplivu premoga na podnebje. Rusije to ne skrbi in s tem, ko računa na veliko zunanjo povpraševanje, prilagaja svoj energetski sistema na uporabo premoga in jedrske energije. Sprejel sem to uredbo, vendar se moramo zavedati, da rešuje le majhen del problema varnosti preskrbe z energijo.

Škodljive določbe energetsko podnebnega svežnja bodo neizogibno pripeljale do izgube varnosti preskrbe z energijo v moji državi, Poljski, ki jo ima danes. Poljska se lahko kmalu začne soočati s primanjkljajem tudi do 10 % energetskih potreb.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. Uredba o zanesljivosti oskrbe s plinom je pomemben korak k uveljavljanju načela solidarnosti držav članic v praksi pri vprašanju politike o zanesljivosti oskrbe s plinom. Naša regija, ki je v veliki meri odvisna od enega dobavitelja, bo imela koristi od ukrepov, dogovorjenih v tej uredbi. To vprašanje je prav tako ključnega pomena za pravilno delovanje notranjega trga. Uredba bo v pomoč pri izogibanju in reševanju plinskih kriz, s tem pa bo mogoče zagotoviti pravilno delovanje notranjega trga in njegov nadaljnji razvoj. Skupna plinska politika bo pozitivno vplivala na Poljsko.

Zahvaljujoč določbam uredbe, bo Poljska lahko računala na pomoč Unije v izrednih razmerah, in kar je še pomembneje, sodelovala bo v politiki EU o tem vprašanju, zahvaljujoč ukrepom, kot so preventivni načrti in načrti za izredne razmere, ki jih bodo razvile vse države članice. Še posebej pomembne so določbe o obveznosti razglasitve izrednih razmer v Uniji (če izredne razmere razglasita dve državi članici) in vključitev merila geopolitičnega tveganja v celotno ocenjevanje tveganja pri vprašanju zanesljivosti oskrbe s plinom.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT)Strinjam se s tem poročilom, saj zagotavlja raznoliko, neprekinjeno oskrbo s plinom, še posebej pomembno pa postaja varstvo potrošnikov. Med plinsko krizo med Rusijo in Ukrajino je več milijonov evropskih državljanov in gospodarstvo EU utrpelo veliko škodo. Varnost oskrbe z energijo je ena izmed najpomembnejših prednostnih nalog EU. Da bi jo lahko zagotovili, potrebujemo enotno stališče glede politike EU in usklajeno delovanje. Za to potrebujemo sodelovanje na regionalni in čezmejni ravni, pri sprejemanju odločitev pa mora biti zagotovljena prožnost. Energetska politika, ki je do sedaj temeljila izključno na nacionalnih interesih, končno prehaja na evropsko raven. Energetska skupnost mora temeljiti na konkurenčnosti, vzdržnosti, predvsem pa na zanesljivosti oskrbe. Uredba bo znatno prispevala k zmanjšanju ranljivosti EU na motnje pri zunanji oskrbi in bo okrepila vodilno vlogo evropskih plinskih družb v svetu, pa tudi geopolitični položaj Unije. Istočasno si mora Litva prizadevati za zagotovitev različnih energetskih virov: razprave o izgradnji nove jedrske elektrarne morajo temeljiti na ustrezni podlagi in ne sme ostati le pri govorjenju, saj to nedvomno vpliva na energetske povezave z zahodom in izgradnjo terminalov utekočinjenega zemeljskega plina. Večje število alternativnih virov kot bo zagotovila v zvezi z zagotavljanjem energije, varnejša bo Litva. Po svojih najboljših močeh se moramo potruditi, da v prihodnosti ne bomo porabniki ruske energije, ampak poslovni partnerji, ki bomo zagotavljali kanale za pretok energije z vzhoda na zahod.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Ker so v svetu na voljo omejene količine zemeljskega plina, je ključnega pomena, da je oskrba tistih, ki ga najbolj potrebujemo, zagotovljena. S to odločitvijo bo mogoče razglasiti „načrt za izredne razmere v Uniji“ za specifično prizadeto geografsko območje. To bo v pomoč tistim, katerih preskrba s plinom je bila nenadoma prizadeta in ki spadajo med ranljive potrošnike energije.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Vidala-Quadrasa o predlogu uredbe, ker menim, da so prizadevanja za večje usklajevanje med državami članicam, s katerimi bi bilo mogoče vzpostaviti ukrepe, namenjene zagotavljanju varnosti oskrbe s plinom, vredna truda.

V zadnjih 10 letih se je poraba plina v Evropi hitro povečevala, zaradi upada domače proizvodnje in povečanja uvoza, pa moramo obravnavati vprašanja, povezana s tem sektorjem na usklajen način. Zaradi tega je Evropska komisija mnenja, da trenutno veljavna Direktiva 2004/67/ES ne zadostuje več za doseganje večje usklajenosti nacionalne zakonodaje.

Strinjam se z osnovno idejo, ki izhaja iz te uredbe, namenjene zagotavljanju zanesljive oskrbe s plinom za podjetja in potrošnike, tudi v primeru motenj v oskrbi, in sicer s povečanjem naložb, vendar ne samo v infrastrukturo.

Zelo pomembno je, da je zagotovljena zadostna in razvejana plinska infrastruktura, predvsem v regijah, ki so izolirane od virov oskrbe z energijo. Na koncu želim izpostaviti zahtevo po pripravi nacionalnih načrtov za izredne razmere in identifikaciji solidarnostnih mehanizmov, ki jih moramo izvajati v kriznih razmerah na ravni EU.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) V svetu, v katerem trenutno prevladujejo nihanja cen nafte in motnje v oskrbi s plinom, je Evropska unija vse bolj zaskrbljena zaradi pomanjkanja varnosti preskrbe z energijo. Vse bolj se zavedamo, kako ranljivi smo na te motnje. Zato moramo sprejeti učinkovito energetsko politiko.

Glasoval sem za poročilo, ker verjamem, da moramo na varnost preskrbe z energijo gledati kot na ključno komponento varnosti celotne Evropske unije, zagotavljanje neprekinjene oskrbe s plinom pa je strateški cilj EU. Kot del nacionalnih načrtov moramo pripraviti preventivne in izredne ukrepe, istočasno pa moramo upoštevati potrebo po usklajevanju teh načrtov na ravni EU.

Poleg tega podpiram predlog uredbe o oskrbi s plinom in razveljavitvi Direktive 2004/67/ES. Izvajanje takšne uredbe v celoti, brez odlašanja, skupaj z zakonodajo notranjega trga, bo znatno zmanjšalo globalno ranljivost Evropske unije.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Zanesljivost oskrbe Evropske unije s plinom mora vsem Evropejcem zagotavljati dostop do energije za pokrivanje osnovnih potreb, kot so kuhanje in ogrevanje, ter zagotavljati dostop do osnovnih javnih storitev, kot so bolnice in šole. Prav tako mora zagotavljati ohranjanje delovnih mest.

To morajo biti prednostne naloge, z javnimi politikami pa mora biti zagotovljeno njihovo izvajanje. Prav tako ne smemo prepustiti javne varnosti trgu ali bojem za nadzor nad viri. V zvezi s tem je preprečevanje ključnega pomena, prav tako kot tudi solidarnost med državami članicami v času energetske krize ali katastrofe.

Varnost preskrbe z energijo je dokaz, kako pomembna je decentralizacija, raznolikost in bližina procesov pridobivanja, kot tudi vključevanje nacionalnih omrežij. Mikroproizvodnja torej šteje kot najboljša garancija za varnost preskrbe s plinom za potrebe javnosti.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo gospoda Vidala-Quadrasa, ki določa novo uredbo EU o zanesljivosti oskrbe s plinom, je vsekakor učinkovit instrument, s katerim se lahko izognemo vse večjemu tveganju, da bo prišlo do prekinitev oskrbe s plinom v primeru krize.

Gre za mehanizem, ki bo omogočil večjo stopnjo zaščite družin, ne da bi pri tem prispeval h kakršnemu koli popačenju na trgu, ki bo še naprej urejal oskrbo. Poročilo si prav tako zasluži pozitiven glas zaradi doslednega načina, na katerega obravnava nekatere, do zdaj nejasne ključne točke. Sklicujem se na preventivne ukrepe in na ureditve v primeru izrednih razmer. Dobavitelji, ki izkoriščajo slabosti našega sistema, bodo tako v času krize naleteli na trdnejšo oviro.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) S tem besedilom zemeljski plin postaja vsakodnevno blago. Ni vsakodnevno blago. Je vir energije, s tem pa tudi skupna človekova dobrina. Zanj je značilno, da je fosilno gorivo. Zaradi teh dveh razlogov ga moramo skrbno uporabljati, da bi tako lahko zaščitili naš ekosistem v skladu s splošnim interesom evropskih državljanov in človeštva.

Izpostavljanje zemeljskega plina konkurenčni in špekulativni logiki notranjega trga s plinom in prizadevanje za povečanje vhodnih in izhodnih točk je norost, ki bo v prid le plinskim delničarjem. Prizadevanja, da bi kontinuiteto te logike uporabljali tudi v primeru motenj oskrbe, pa predstavljajo norčevanje iz ljudi v Evropi. Skrajni čas je, da vzpostavimo javni energetski center, ki bo evropskim državljanom prinesel koristi.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Plin je vse pomembnejši vir energije v EU. Pretekli dogodki so pokazali, kako pomembna je zanesljivost oskrbe s plinom, saj je EU zelo odvisna od plina iz vzhodne Evrope, predvsem iz Rusije. Sprejeti moramo torej konkretne ukrepe, s katerimi bomo lahko vzpostavili notranji trg s plinom in učinkovito konkurenčnost na trgu, tako da bo EU lahko dosegla najvišje ravni zanesljivosti pri oskrbi vseh držav članic. Da bi ta cilj lahko uresničili, moramo sprejeti skupen, učinkovit pristop k zanesljivosti oskrbe s tem gorivom, ki mora temeljiti na pravilih preglednosti, solidarnosti in politik, skladnih z delovanjem notranjega trga. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za uredbo, saj se Evropska unija ne sme zanašati na razpoloženje voditeljev tranzitnih držav, Ukrajine in Belorusije. Prepričan sem, da s tem glasovanjem pošiljamo jasno sporočilo vsem tistim, ki želijo doseči dodaten dobiček na račun ogljikovodikov v tranzitu s špekulacijami in izsiljevanjem. Želim si, da bi v sklopu te uredbe obravnavali tudi skupno ceno nafte za vse države članice EU. Trenutno Nemčija prejema plin za eno tretjino cene, ki jo plačuje Latvija.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Za EU je pomembno, da doseže neke vrste neodvisnost od tretjih držav z vidika oskrbe s plinom in zato je sodelovanje znotraj Unije pomembno, kjer je to smiselno. Na drugi strani pa morajo osnovne pristojnosti v zvezi z energetsko politiko ostati na nacionalni ravni in v zvezi s tem poročilo nekoliko presega svoje okvire. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam z mnenjem, da se mora EU naučiti iz nedavne zgodovine in biti pripravljena, če se bo kriza pri oskrbi s plinom ponovila. Kot lahko vidimo, le nacionalni ukrepi ne bodo vedno zadostovali pri reševanju prekinitev v oskrbi.

Države članice EU morajo pripraviti in usklajevati načrte upravljanja tako na regionalni ravni, kot tudi na ravni Skupnosti. Žal so trenutno nekatere države članice EU odvisne od enega dobavitelja plina. V primeru krize bi bile razmere še posebej nevarne za tiste regije, ki niso povezane z vseevropskim plinskim omrežjem. Ti „energetski otoki“ potrebujejo finančno podporo Skupnosti, da bi plinska omrežja povezali z enotnim sistemom EU.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) V celoti podpiram poročilo gospoda Vidala-Quadrasa. Oskrba s plinom, s tem pa tudi energijo, je ključnega pomena za Evropsko unijo ter za njen razvoj in blaginjo.

Zato je ključnega pomena, da sprejmemo evropski pristop in strategijo. Stava je previsoka in reševanja tega vprašanja ne moremo prepustiti posameznim nacionalnim sistemom. Naklonjen sem skupni energetski strategiji, namenjeni vzpostavitvi jasnega in trajnostnega energetskega sistema, s katerim bo mogoče okrepiti morebitno oskrbo.

Vendar pa skupni pristop ne sme pomeniti enega samega sogovornika za oskrbo. Videli smo, kakšno vlogo ima vprašanje energije na geopolitičnem prizorišču in kako lahko vpliva na odnose med državami. Da bi lahko preprečili krize in izredne razmere se mi zdi priporočljivo, da se dogovorimo in uporabimo vse nabavne tokove z vzhoda, Kavkaza ali z druge strani sredozemske obale. Na ta način bi lahko preprečili, da bi EU ponovno postala ranljiva z vidika energije, naša mednarodna geostrateška vloga pa bi bila ponovno okrepljena.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Med vsemi vrstami fosilnih goriv, ki so na voljo, plin povzroča najmanjše emisije CO2, zaradi česar ima ključno vlogo v procesu prehoda Evrope na nizkoogljični energetski sistem. Trenutno četrtino primarne energije, ki jo porabimo v Evropi, predstavlja plin, pri čemer skoraj 60 % prostornine porabljenega plina prihaja iz uvoza. Čeprav bi cilji EU 2020 o obnovljivih virih, energetski učinkovitosti in zmanjšanju emisij toplogrednih plinov lahko prispevali k umirjanju naraščanja povpraševanja po plinu, lahko zmanjšanje notranje proizvodnje pripelje do okoliščin, v katerih bo odvisnost EU od uvoza plina ostala nespremenjena ali pa se celo povečala. Plinska kriza med Rusijo in Ukrajino januarja 2009, zaradi katere se je uvoz plina v EU za obdobje dveh tednov zmanjšal za 30 %, je jasno pokazala, da v kriznih razmerah, ko je odvisnost od uvoz plina in tveganje, povezano z oskrbo in tranzitom vse večje, da moramo trenutno veljavno direktivo o zanesljivosti oskrbe s plinom ponovno pregledati in končno vzpostaviti povsem dereguliran notranji energetski trg tako, da postane nujna zahteva za sprejemanje ukrepov, ki bodo okrepili zanesljivost oskrbe s plinom v EU.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Vsi se spomnimo motenj oskrbe s plinom iz Rusije v Ukrajino pozimi 2008/2009, zaradi česar je 17 držav članic ostalo brez oskrbe s plinom, mnogi državljani pa so ostali brez ogrevanja pri zelo nizkih zunanjih temperaturah. Storiti moramo vse, kar je v naših močeh in preprečiti, da bi se to ponovilo. Glasoval sem za poročilo kolega poslanca gospoda Vidala-Quadrasa o predlogu uredbe o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom v Evropi. V novi zakonodaji pozdravljam uvedbo garancij o zanesljivosti oskrbe s strani plinskih podjetij za „zaščitene“ odjemalce (za gospodinjstva in osnovne storitve, kot so bolnice) za obdobje 30 dni v primeru krize. To je resničen napredek. Razvoj hitrih, usklajenih ukrepov za kar se da hitro reševanje vseh prihodnjih kriz bo olajšala tudi možnost Evropske komisije, da razglasi „izredne razmere v Uniji“.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Danes sprejeta uredba je dobrodošel, čeprav nekoliko pozen, korak k obravnavi cikličnih motenj v oskrbi s plinom. Končno besedilo vsebuje precej več, kot je bilo prvotno predvideno. Ključno je, da je Komisija odgovora za usklajevanje na ravni EU v času izrednih razmer. Prav tako obravnava potrebe posameznih potrošnikov, saj zagotavlja, da so za vsa evropska gospodinjstva v času motenj v oskrbi na voljo zaloge plina, ki zadostujejo najmanj za 30 dni, za vse povezovalne plinovode pa zahteva tehnologijo „povratnega toka“, ki bo omogočala prožno odzivanje na krize. Žal pa EU nima celovite strategije o vlogi plina v evropski energetski politiki.

Plin bo vsekakor imel pomembno vlogo pri prehodu EU na gospodarstvo, ki temelji na obnovljivih virih, EU pa mora biti bolj strateška pri obravnavanju tega problema. Razmere na področju plina se spreminjajo zaradi novih zalog in virov oskrbe (kot je plin iz skrilavca) ali novih ukrepov, ki vplivajo na povpraševanje, kot je zakonodaja EU o energetski učinkovitosti zgradb. Zeleni verjamemo, da mora Komisija spremljati ta razvoj in opraviti ustrezno analizo oskrbe s plinom in vlogo plina pred „energetskim vrhom“ EU prihodnjega februarja.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Podpiramo poročilo o oskrbi s plinom, saj je namenjeno zmanjševanju ranljivosti Evropske unije, hkrati pa zagotavlja oskrbo s plinom gospodinjstev, malih in srednje velikih podjetij ter ponudnikov osnovnih socialnih storitev, tudi v težkih razmerah.

Besedilo prav tako poudarja vprašanje preglednosti, saj bomo le z zagotavljanjem ustreznih informacij lahko sprejeli učinkovite odločitve. Izpostavlja duh solidarnosti, s katerim bo mogoče zagotoviti, da bodo imele vse države članice dostop do zadostnih količin plina za svoje odjemalce v primeru krize. To je tudi pristop predsednika Buzeka, ki je organiziral srečanje med 27 nacionalnimi parlamenti v Uniji in Evropskim parlamentom o vzpostavitvi evropske energetske skupnosti.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – V zadnjih letih je v EU prišlo do številnih motenj v oskrbi s plinom, ki so bile posledica sporov med državami dobaviteljicami in tranzitnimi državami, vključno s plinskim sporom med Rusijo in Ukrajino januarja 2009. Te motnje kažejo na to, da mora EU nujno zagotoviti različne vire pri oskrbi s plinom. Predvsem pozdravljam poziv, ki izhaja iz poročila, k ocenjevanju prednosti infrastrukture za utekočinjen zemeljski plin. V Walesu imamo najsodobnejšo infrastrukturo v South Hook, Milford Haven, ki bi lahko močno prispevala k ublažitvi odvisnosti EU od uvoza plina, ki pogosto prihaja iz nestabilnih in nedemokratičnih delov sveta.

Poročilo: Csaba Sógor (A7-0231/2010)

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zavedamo se nedavne okoljske katastrofe, ki je prizadela Pakistan, izjemne škode na zemlji, uničenih pridelkov, več kot 10 milijonov razseljenih ljudi in več tisočih mrtvih. Pomagamo tej državi ter skušamo razviti usklajene pobude, ki temeljijo na solidarnosti, da bi tako prišlo do hitre obnove.

Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti, da mora biti tudi evropski prostor varen kraj, saj je zaradi več let neprekinjenega pritoka nezakonitih priseljencev in nezakonite trgovine z ljudmi to bilo ogroženo. Sporazum o postopkih za ponoven sprejem, ki je bil sklenjen po osmih letih pogajanj med Evropsko komisijo in Pakistanom, navaja jasen okvir sodelovanja in skupnih odgovornosti in šteje kot sredstvo za preprečevanje nezakonite trgovine in prometa z ljudmi. Ta sporazum bo preprečil, da bi prihajalo do vrnitev v domovino, ki ne bi potekale pod nadzorom EU.

Države članice bodo morale najprej zagotoviti skladnost z ustreznimi obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnega prava, kot je načelo „nezavračanja“, kar bo imelo postopkovne posledice, saj morajo države izvesti oceno tveganja za slabo ravnanje v matični državi.

Pakistanu bomo prav tako zagotavljali naše sodelovanje, hkrati pa bomo zagotovili programe tehnične pomoči in programe na področju gospodarskega in socialnega razvoja ter boja proti brezposelnosti in socialni izključenosti.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Sklenitev sporazuma s Pakistanom je pozitiven korak, ki ga mora Evropa izvesti za odločno politiko pri reševanju nezakonitega priseljevanja. Danes Evropejci od nas zahtevajo večjo varnost in strožjo politiko za nadzor migracijskih tokov, ki vplivajo na naše države. Vsako besedilo, tako kot tudi to, ki lajša postopke za vračanje ljudi, ki nimajo zakonske pravice za bivanje na ozemlju EU, je treba toplo pozdraviti kot skupen odziv Evrope na zahteve naših državljanov.

V zvezi s pripombami, ki so jih podali nekateri kolegi poslanci o življenjskih pogojih, v katerih bi se lahko osebe, vrnjene v Pakistan, znašle, menim, da čeprav je to pomembno vprašanje, ne sme ogroziti sklenitve sporazuma, ki vključuje zavezo EU, da bo od Pakistana pridobila potrebna minimalna zagotovila glede človekovih pravic in obravnave beguncev v prihodnje. Evropa bo morala svoja diplomatska in politična prizadevanja usmeriti k temu, vendar to ne pomeni, da ne sme na lastnem dvorišču zagotoviti, kar zahtevajo ljudje: varnost in spoštovanje zakonov. Zato sem glasovala za poročilo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je odobril sporazum med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu, ki bo olajšal izgon velikega števila Pakistancev, ki brez dovoljenja bivajo v Evropi. Čeprav potrebujemo sporazume s tretjimi državami, ki opredeljujejo postopke za ponoven sprejem ljudi, ki v Evropi bivajo brez dovoljenja, predstavlja Pakistan poseben primer. Islamabad še vedno ni ratificiral Ženevske konvencije iz leta 1951, ki se nanaša na status beguncev. Sporazum prav tako velja za ljudi, ki so prišli prek Pakistana in mnogi izmed njih so Afganistanci, ki jih bo zdaj lažje poslati nazaj v državo, razdejano zaradi vojne, zaradi katere so pobegnili. To je nesprejemljivo. Poleg tega so poplave to poletje pahnile Pakistan v najhujšo krizo v zgodovini. Trenutne razmere so takšne, da se ni mogoče varno vrniti v to državo, ki že ima težave z velikim pritokom razseljenih oseb. Formulacija humane in odgovorne politike priseljevanja je ena izmed osnovnih izzivov družbe in jo je treba opraviti ob skrbnem spoštovanju pravne države. Zaradi tega ne morem podpreti tega sporazuma o ponovnem sprejemu vse dokler Pakistan ne bo ratificiral Ženevske konvencije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Znano je, da je Pakistan država, iz katere prihajajo številni nezakoniti priseljenci. Zato moramo vzpostaviti hitre in učinkovite načine za navezovanje stikov s tamkajšnjimi organi oblasti.

Zavedam se zadržkov, ki jih imajo glede tega sporazuma na levici v Parlamentu, vendar verjamem, da nezakonito priseljevanje mešajo s pravico do azila in dobrim osebnim čustvovanjem z dobro javno politiko.

Strinjam se s sporočilom resolucije. Ta sporazum med EU in Pakistanom se ne nanaša le na ponoven sprejem: prav tako je dobro, da gre za dvostranski sporazum, namenjen izročanju, ali če hočete, izgonu nezakonitih priseljencev iz njihovih ustreznih ozemelj.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega sporazuma je okrepiti sodelovanje med vladami držav članic EU in Pakistanom, da bi tako bilo mogoče pospešiti postopek ponovnega sprejema. V ta namen sporazum določa obveznost, da mora država, na podlagi popolne vzajemnosti, ponovno sprejeti svoje državljane in pod določenimi pogoji državljane tretjih držav ali oseb brez državljanstva. Prav tako vključuje potrebne tehnične določbe v zvezi s postopkom ponovnega sprejemanja. Pakistan je pomembna tranzitna država in država iz katere prihajajo migranti, ki ne izpolnjujejo več veljavnih pogojev za bivanje v državi članici EU. Čeprav so pogajanja trajala 10 let, pozdravljam sprejetje tega sporazuma, ki je boljši od prejšnjih začasnih sporazumov o tej zadevi in bo pozitivno vplival tako na odnose EU-Pakistan, kot tudi na celotno regijo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naš glas proti podpisu sporazuma o ponovnem sprejemu oseb, ki brez dovoljenja prebivajo, je utemeljen, predvsem zaradi tega, ker ima za posledico pravno negotovost. Vendar pa je pomembnejši razlog naša kritika politike priseljevanja, ki jo je vzpostavila Evropska unija.

Njena pravna celovitost ne zagotavlja spoštovanja pravic priseljencev: jih inkriminira, kar so obsodile številne organizacije; zavezuje Pakistan, da sprejme svoje državljane, ki nezakonito prebivajo; hkrati pa si prizadeva, da bi bil Pakistan odgovoren za sprejetje Afganistancev, ki so prešli skozi državo.

Drugič, ta sporazum je še en očiten primer hinavščine, ki prevladuje pri odločitvah EU, ki se želi znebiti odgovornosti v vse slabših razmerah, tako za Afganistance, vse od invazije ZDA in zaradi nadaljevanja okupacijske vonje NATA, kot tudi za Pakistance v vojni, ki se je razširila tudi na Pakistan.

Za EU so ljudje, ki bežijo pred vojno, lakoto in obupom, da bi zase in za svoje družine zagotovili spodobne življenjske pogoje, nezakoniti priseljenci ali celo teroristi. Za EU so priseljenci, ki bežijo pred zločini NATA, ki jih privabijo kriminalne tolpe in so izkoriščani, kot poceni delovna sila pod pogoji, ki mejijo na suženjstvo, nezakoniti priseljenci, ki jih je treba izgnati. To stališče je nesprejemljivo.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti sporazumu med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu. Ta sporazum je že dvanajsti na to temo, vendar prvi, ki ga mora potrditi Evropski parlament. Kljub številnim pozivom Evropski komisiji, le ta ni predložila nobene ocene ali poročil prejšnjih sporazumov, s katerimi bi lahko pridobili jasno sliko o pogojih, pod katerimi se takšni sporazumi izvajajo. V primeru Pakistana, kjer so politične razmere zelo krhke, je ta sporazum deležen številnih nasprotovanj. Pakistan, ki ne slovi po vestnem spoštovanju človekovih pravic, ni podpisnik v mednarodnih konvencijah o beguncih in osebah brez državljanstva. To bi moralo biti predpogoj za pogajanja. Poleg tega v sporazumu še vedno obstajajo številna siva področja: nobenega zagotovila ni, da so mladoletne osebe izključene iz obsega sporazuma, postopki in roki pa so nekoliko nejasni. Evropski parlament s sprejetjem tega sporazuma vzpostavlja obžalovanja vreden precedens, hkrati pa je zapravil priložnost, da se pokaže kot institucija, ki jo skrbi za spoštovane človekovih pravic in zahteva večjo preglednost pri takšnih sporazumih.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem proti temu priporočilu. Čeprav Pakistan sprejema več beguncev, kot katera koli druga država v svetu, ni podpisnik Ženevske konvencije o beguncih. EU ne sme izganjati ljudi, ne da bi pri tem upoštevala njihove temeljne pravice; zagotoviti moramo, da bodo človekove pravice spoštovane.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem proti poročilu, saj bo s sporazumom med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu mogoče pošiljati ljudi v državo, ki ni podpisala Ženevske konvencije iz leta 1951, ki ne spoštuje človekovih pravic in katere notranje razmere ljudem, ki se vrnejo, ne zagotavljajo potrebne varnosti.

EU prav tako ne bo spoštovala pravice do azila, če bo v Pakistan pošiljala državljane drugih držav – na primer Afganistance – , ki so v EU prišli prek Pakistana, zaradi česar bi bili izpostavljeni izgonom iz države v državo, nad čemer pa EU ne bo imela nadzora. Poleg tega ta sporazum o ponovnem sprejemu ne vključuje zagotovil ali nadzornih mehanizmov; je poln pravnih pomanjkljivosti in dvoumnosti; prav tako pa ne zagotavlja ustreznega varstva osebnih podatkov.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Parlament je ob številnih priložnostih obsodil Pakistan zaradi diskriminatornih politik in sodnega pregona, predvsem afganistanskih beguncev. Pred manj kot enim mesecev je zaradi groznih poplav ostalo brez doma več milijonov Pakistancev.

Ta sporazum predstavlja zaničevanje človeške stvarnosti. Ni dovolj, da je v nasprotju s členom 13 Splošne deklaracije človekovih pravic, kot vsi tovrstni sporazumi; ta sporazum je v nasprotju tudi z načeli zaščite beguncev. Z glasovanjem za to besedilo bi zanikali mednarodno pravo in humanizem, za katerega EU še vedno trdi, da ga spoštuje. Glasoval sem proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Boj proti nezakonitemu priseljevanju je vedno predstavljal prednostno nalogo EU. Pogajanja o pravkar sprejetem sporazumu s Pakistanom, so potekala več let in zdi se mi, da gre za uravnotežen dokument, ki je namenjen le izročanju ljudi, ki so v EU nezakonito. Zato se ne nanaša na prosilce za azil ali ljudi, ki se nameravajo naseliti v EU in si v ta namen prizadevajo, da bi organi države gostiteljice uredile njihove razmere. Nezakonitih priseljencev ne smemo mešati z ljudmi, ki se skušajo zakonito naseliti v EU. Zato je zelo pomembno, da še naprej pritiskamo na Pakistan, da ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in Konvencijo združenih narodov o preprečevanju mučenja in krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Boj proti nezakonitemu priseljevanju mora biti samoumeven, ne pa oblika pritiska. Sporazumi o ponovnem sprejemu so ključnega pomena pri zagotavljanju, da bodo postopki premestitve jasni, kadar pride do zavrnitve vloge za azil. Izkušnje so pokazale, da lahko sicer spori, ki iz tega izhajajo, trajajo tudi več let, nezakoniti priseljenci pa lahko to zamudo izkoristijo, da se potuhnejo in izginejo. Boriti se moramo proti zlorabi azilnega sistema in sleparskim prosilcem za azil v EU, agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic – Frontex – pa moramo podeliti več pristojnosti. Ekonomske migrante moramo vrniti v njihove matične države, kar pomeni, da moramo vzpostaviti in v praksi izvajati dosleden evropski program vračanja v domovino. Podpiram sporazum s Pakistanom kot dodaten korak k omejevanju vse manj obvladljivega pritoka ekonomskih migrantov, z njihovimi zgrešenimi sanjami o raju.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Sporazumi o ponovnem sprejemu s tretjimi državami so pomemben instrument v boju proti nezakonitemu priseljevanju v Evropsko unijo in pomagajo pri zagotavljanju varnosti v Uniji. Pakistan je pomembna tranzitna država in država iz katere prihajajo migranti, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več veljavnih pogojev za bivanje v državi članici EU. Namen tega sporazuma je okrepiti sodelovanje med vladami držav prosilk in zaprošenih držav, da bi tako bilo mogoče pospešiti postopek ponovnega sprejema. Zato sem glasoval za to poročilo.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem proti poročilu, saj bo s sporazumom med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu mogoče pošiljati ljudi v državo, ki ni podpisala Ženevske konvencije iz leta 1951, ki ne spoštuje človekovih pravic in katere notranje razmere ljudem, ki se vrnejo, ne zagotavljajo potrebne varnosti. EU prav tako ne bo spoštovala pravice do azila, če bo v Pakistan pošiljala državljane drugih držav – na primer Afganistance – , ki so v EU prišli prek Pakistana, zaradi česar bi bili izpostavljeni izgonom iz države v državo, nad čemer pa EU ne bo imela nadzora. Poleg tega ta sporazum o ponovnem sprejemu ne vključuje zagotovil ali nadzornih mehanizmov; je poln pravnih pomanjkljivosti in dvoumnosti; prav tako pa ne zagotavlja ustreznega varstva osebnih podatkov.

Nedavne poplave v tej državi predstavljajo še dodaten razlog za skrb glede usode ljudi, ki se bodo vrnili tja. Pred dvema tednoma je Evropski parlament izrazil zaskrbljenost zaradi humanitarnih razmer v Pakistanu, ki so posledica te nesreče. Če bo ta sporazum o ponovnem sprejemu sprejet, bo razkrita hinavščina desnice; ne bo sprejet z mojo podporo.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Tako kot 385 kolegov poslancev, sem tudi jaz glasovala za sporazum med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu oseb, ki ureja vračanje oseb, ki v EU prebivajo brez dovoljenja.

Po osmih letih pogajanj med Komisijo in Pakistanom, to orodje dopolnjuje 11 drugih sporazumov o ponovnem vračanju oseb, ki znatno krepijo politiko priseljevanja in azilno politiko, ki jo Evropa skuša vzpostaviti. Gre za pravni okvir, ki temelji na mednarodnem pravu, predvsem pa na načelu nezavračanja: oseba ne sme biti izgnana v državo, „kjer bi bila njena svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja“.

Vsem kritikom tega sporazuma sporočam, da je ta sporazum vsaj dosleden in učinkovit na ravni EU; držav članic z ničemer ne ovira, da ne bi sklenile dvostranskih sporazumov. Naša migracijska politika je celovita in vključuje boj proti nezakonitemu priseljevanju, ki ga moramo preprečevati ob vsaki priložnosti.

Tako bomo lahko najbolje zaščitili priseljence, ki si želijo v „evropski Eldorado“ in ki so pogosto žrtve brezvestnih tihotapcev, ki trgujejo z vsem blagom in gospodarskega izkoriščanja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Globoko obžalujem, da sem glasoval za ta sporazum. Pakistan je država, v kateri je že zdaj več beguncev, kot v kateri koli drugi državi v svetu, pri tem pa sploh ni podpisal Ženevske konvencije o beguncih. Ta sporazum so države članice uperile predvsem v afganistanske državljane: višek cinizma in nespodobnosti je, da vračamo žrtve vojn, v katerih so sodelovale države članice.

Poleg tega nam tako Evropska komisija, kot tudi pakistanske oblasti, niso mogle pojasniti izvedljivosti in vpliva tega sporazuma: nikomur se o tem niti ne sanja. Neodgovorno je, da kolegi poslanci v EU predajo naše nove pristojnosti, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe, in slepo sprejemajo tretjerazredne garancije Evropske komisije glede sporazuma, ki mogoče krši tudi človekove pravice.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Podpiramo poročilo o sklenitvi sporazuma med EU in Pakistanom o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja. Ta sporazum pomaga krepiti boj proti nezakonitemu priseljevanju v EU, lajša postopek izgona pakistanskih državljanov, ki prebivajo brez dovoljenja in njihov ponoven sprejem v matično državo. Naš cilj bi moral biti razširiti tovrstne sporazume z drugimi državami, iz katerih običajno prihajajo nezakoniti priseljenci.

Ko je identificirano državljanstvo osebe, ki prebiva brez dovoljenja, v centrih za začasno zatočišče običajno porabijo veliko časa za pridobivanje dovoljen o ponovnem sprejemu s strani matične države, zaradi česar je preseženo obdobje najdaljšega prebivanja. Takšni sporazumi, kot smo ga sprejeli danes, bodo zmanjšali čakalne čase, zato bo mogoče enostavneje in ceneje urejati vračanje nezakonitih priseljencev v domovino.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je tokrat prvič po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, glasoval o sporazumu o ponovnem sprejemu. Ti sporazumi imajo simbolni pomen za migracijske politike, ki gradijo evropsko trdnjavo in omogočajo izgon ljudi, ki so zaradi revščine in vojne prisiljeni iskati zatočišče na našem ozemlju.

Parlament ima zdaj na voljo orodje, s katerim lahko prisili Svet in Komisijo, da preideta od besed k dejanjem.

Argument, ki nam je bil predložen, ima številne pomanjkljivosti in ne vključuje nobenih zagotovil glede razmer, v katerih so ljudje, ki bodo poslani nazaj v Pakistan. Vsi dobro vemo, kako Pakistan, ki ni podpisal Ženevske konvencije iz leta 1951, spoštuje človekove pravice.

Konfederalna skupina Evropske združene levice - Zelene nordijske levice poziva k ovrednotenju obstoječih sporazumov o ponovnem sprejemu, saj bi s tem bilo mogoče izpostaviti uničujoče posledice teh politik, ki so v posmeh ljudem, ki niso bili dovolj srečni, da bi se rodili na ozemlju EU.

Evropski parlament s tem glasovanjem ne bo izboljšal svojega ugleda: zapravil je možnost, da bi izrazil stališče o tem, kako je treba razpravo o človekovih pravicah izvajati v praksi.

Poročilo: Metin Kazak (A7-0238/2010)

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD), v pisni obliki. – Sporazum omogoča mnogim ljudem v EU in poslancem v EP, ki jih zastopajo, da izrazijo svojo nezadovoljstvo in nasprotovanje turškemu članstvu in skupni politični uniji. Vendar pa ne želimo, da bi to slabo vplivalo na podporo proste trgovine s Turčijo – in brez tarifnih ovir – zato je velik del poročila nespremenjen. Številne odločitve so krivične: sporazumi o prosti trgovini omogočajo tarifne ovire. Carinske unije jih odpravljajo interno, vendar jih eksterno še naprej dopuščajo in jih celo uvajajo. Seveda carinske unije članicam omejujejo in prepovedujejo svobodo poslovnih pogajanj. Kljub pomislekom glede carinskih unij kot koncepta v primeru Turčije sprejemamo tisti del vsebine poročila, ki se nanaša na carinsko unijo, saj omogoča tistim, ki nasprotujejo polnopravnemu članstvu Turčije v EU, da oddajo svoj glas. Povedati je treba, da je ob tem le 38 poslancev v EP od 736 oddalo svoj glas proti vstopu Turčije v politično unijo.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Turčija hitro napreduje k bolj odprtemu in demokratičnemu razvoju države, ne le v gospodarskem in tržnem smislu, ampak tudi z vidika spoštovanja načel pravne države.

Turčija predstavlja ključno gospodarsko in trgovinsko partnerico EU in je sedmi najpomembnejši uvozni trg EU in njen peti izvozni trg. Kljub njenem edinstvenem geopolitičnem položaju in vlogi v svetovni trgovini, Turčija še vedno vztraja pri ohranjanju tehničnih trgovinskih ovir in še vedno prekomerno uporablja zaščitne ukrepe.

Še veliko je treba storiti na področju boja proti ponarejanju, večji preglednosti oddaje javnih naročil in odprtosti do tujih podjetij, hkrati pa omogočiti prost pretok blaga. Prav tako si je treba prizadevati na področju človekovih pravic. Še vedno se izvaja politika diskriminacije kurdske manjšine, prav tako pa so še vedno kršene pravice žensk in sindikatov. Načela spoštovanja univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin so torej najpomembnejše prednostne naloge in na tem področju je treba opraviti še veliko dela.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Gospodarski in trgovinski odnosi med obema stranema so se od leta 1996 močno razvili, ko je Turčija vstopila v carinsko unijo z Evropsko unijo. Turčija je sedma največja trgovinska partnerica EU, Evropska unija pa je največja turška trgovinska partnerica. Trgovino moramo še okrepiti. Vendar pa mora biti trgovina še naprej donosna za obe strani. Zato sem glasovala za sporazume, ki jih je predložila moja skupina, Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), v katerih poziva k večji vzajemnosti. Turčija mora prenehati z uporabo protidampinških instrumentov za namene protekcionizma, da bi tako obravnavala svoje tehnične trgovinske ovire in izboljšala izvajanje pravic intelektualne lastnine.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, saj je Turčija postala sedma največja trgovinska partnerica Evropske unije, EU pa je največja turška trgovinska partnerica. Turčija je povezava med Sredozemljem in Bližnjim Vzhodom, Azijo, črnomorsko regijo in območjem Kavkaza, njen carinski sporazum pa sega vse v leto 1963.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Obravnavana tema je seveda komercialne in gospodarske narave, vendar kljub temu ne moremo spregledati dejstva, da govorimo o državi, ki čaka na pridružitev EU, to pa je bilo deležno kar nekaj nasprotovanja.

Glasovala sem proti temu poročilu, saj gre za politični vidik, kljub dejstvu, da cenim pozitivne vidike pri poglabljanju trgovinskih odnosov z državo, ki beleži visoko rast. Izboljšanje gospodarskih odnosov z državo se ne sme spremeniti v trojanskega konja, s katerim si država prizadeva vstopiti v EU, kot se bojim, da se bo zgodilo v tem primeru.

Domnevam, da odobritev nedavnega ustavnega referenduma v Turčiji s strani parlamenta, predstavlja le politično spodbujanje Turške vlade. Menim, da bi se morali resno omejiti na vzpostavljanje trgovinskih odnosov s Turčijo, pri tem pa pozorno spremljati vplive na naš kmetijski sistem in nevarnost, da bodo Evropo preplavili ponarejeni izdelki (pri čemer Turčija zaostaja le za Kitajsko). Turčija še nikoli ni predstavljala večje nevarnosti za identiteto in politično solidarnost Evrope in vsi se moramo zavedati, da je veliko bolje, če ta država ostane izven meja Evrope, kar je povsem normalno.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Statistike kažejo, da je Evropska unija največja trgovinska partnerica Turčije. Vendar pa se je obseg trgovine v zadnjih letih zmanjšal v korist držav v razvoju. Ob upoštevanju tega obsega, skupaj s stabilnimi povezavami med Turčijo in Evropsko unijo, moramo pozorno obravnavati njune komercialne in gospodarske odnose.

Glede na vse to, moramo izvesti ustrezne ukrepe, s katerimi bi lahko te odnose še dodatno razvili. Carinska unija, ki je bila pred 14 leti ustanovljena med Turčijo in Evropsko unijo in ki je še vedno nepopolna, mora postati učinkovitejša. Ob upoštevanju tega moramo nemudoma nameniti pozornost nerešenim vprašanjem, Turčija in EU pa morata še dodatno uskladiti svoje trgovinske politike v sklopu sporazumov o prosti trgovini in regionalne trgovine. S temi ukrepi bi lahko bilo mogoče vzpostaviti ugodne okoliščine, ki bi prinesle koristi za obe gospodarstvi. Še posebej pomembno je, da EU večjo pozornost nameni Turčiji, saj se je v zadnjih letih njena vloga okrepila, predvsem z večjim izkoriščanjem njene edinstvene geopolitične lege, saj deluje kot povezava med Sredozemljem in Bližnjim Vzhodom, Azijo, črnomorsko regijo in območjem Kavkaza.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Turčija je strateška partnerica Evropske unije. Poleg neposredne – čeprav pomembne – prodaje med Turčijo in našimi državami, je Turčija, ki leži neposredno na naši južno-vzhodni meji, članica iste defenzivne povezave, kot večina držav članic EU, prav tako pa nam omogoča dostop do energetskih virov in surovin. Poleg tega nedavni ustavni referendum predstavlja korak k sprejemanju evropskega pravnega reda, kar je treba priznati.

To poročilo veliko prispeva k osredotočanju na najpomembnejši vidik Unije, prav tako pa izpostavlja njeno ključno pomembnost, skupaj s pozitivnimi elementi. Predvsem prikazuje, kako potekajo odnosi s to državo na številnih nivojih. Njihovo celovitost je težko povzeti z enostavno odločitvijo s strani teh institucij za ali proti sprejemljivosti.

Vsi ti pomisleki predstavljajo podlago, s katero je mogoče utreti turško pot v Evropo, prav tako pa navaja razlog, iz katerega izhaja, da je Turčija že veliko bližje, kot lahko predvidevamo na podlagi pogodb. Menim, da je smiselno slediti smernicam, ki jih je navedel poročevalec, kar bo v korist obema stranema.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Poročilo o trgovinskih odnosih s Turčijo izpostavlja naše največje uspehe in težave v trgovini med EU in Turčijo. Turčija ima pridružitveni sporazum z EU vse od leta 1963, kar je pripeljalo do vzpostavitve carinske unije v letu 1996. Vzpostavitev carinske unije je prispevala v večjemu povezovanju, Turčija pa je postala ključna trgovinska partnerica EU. V 2009 je Turčija na primer izvozila v EU za 33,6 milijarde EUR blaga, iz EU pa uvozila za 40,4 milijarde EUR blaga. Kljub uspehom bi razširitev unije na storitve in javna naročila, kot tudi odprava trenutnih težav, kot je nezadostno izvajanje pravic intelektualne lastnine s strani Turčije, prispevala k dodatnemu razvoju komercialnih in finančnih povezav med EU in Turčijo.

V skladu s poročilom, turška kandidatura za vstop v EU preprečuje celovito reformo carinske unije. Zato moramo premisliti, katera od prej omenjenih možnosti vključevanja in sodelovanja bi bila najbolj koristna za obe strani ter uporabnejša v času gospodarske krize. Menim, da je poročevalec vključil vsa pomembna vprašanja in da poročilo ni pristransko. Zato sem glasoval za to poročilo.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Turčijo. Popolno izvajanje carinske unije med EU in Turčijo, ki je vzpostavljena od leta 1996, prispeva k odpravljanju preostalih birokratskih ovir, skupaj s tarifnimi in netarifnimi ovirami. Glede na malo udeležbo žensk na trgu dela, menim, da je prav tako pomembno, da Turčija postavi zaposlovanje žensk v središče gospodarskih in socialnih politik.

  Nigel Farage (EFD), v pisni obliki. – Sporazum omogoča mnogim ljudem v EU in poslancem v EP, ki jih zastopajo, da izrazijo svojo nezadovoljstvo in nasprotovanje turškemu članstvu in skupni politični uniji. Vendar pa ne želimo, da bi to slabo vplivalo na podporo proste trgovine s Turčijo – in brez tarifnih ovir – zato je velik del poročila nespremenjen. Številne odločitve so krivične: sporazumi o prosti trgovini omogočajo tarifne ovire. Carinske unije jih odpravljajo interno, vendar jih eksterno še naprej dopuščajo in jih celo uvajajo. Seveda carinske unije članicam omejujejo in prepovedujejo svobodo poslovnih pogajanj. Kljub tem pomislekom glede carinskih unij, jih glede na turške okoliščine, sprejemamo, saj omogoča tistim, ki nasprotujejo polnopravnemu članstvu Turčije v EU, da oddajo svoj glas.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija in Turčija sta že več let pomembni trgovinski partnerici. To obojestransko koristno partnerstvo se na turški strani sooča s številnimi ovirami, ki si prizadeva za omejevanje dostopa evropskih izdelkov na svoje trge, s tem ko uvaja upravne in birokratske pogoje.

Upam, da bodo te ovire odpravljene in da bo Turčija sprejela odločilne ukrepe v boju proti ponarejanju evropskih izdelkov in zaščitila zakonite pravice avtorjev do prihodkov iz naslova njihovih inovativnih postopkov in da se bodo trgovinskih in gospodarski odnosi med EU in Turčijo še razširili in okrepili.

Kot sem že ob drugi priložnosti povedal, upam, da se bodo odnosi med EU in Turčijo, ne glede na to, kakšni bodo v prihodnje, zbliževali in sledili poti dialoga in učinkovitega sodelovanja, ter da bo Turčija nadaljevala pot k svobodi in demokraciji po vzoru zahoda, ki jo je začela.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Leta 1963 sta Turčija in EGS podpisali pridružitveni sporazum, ki je omogočil vzpostavitev carinske unije (CU) v letu 1996. Ta zakon je omogočil poglobitev gospodarskih odnosov v CU. Izdelki, na katere se nanaša CU, vključujejo vse industrijske izdelke in predelane kmetijske izdelke. V 2009 se je izvoz Turčije v EU povečal na 33,6 milijard EUR, uvoz iz unije pa je znašal 40,4 milijard EUR. Glede na statistike Svetovne banke, je Turčija prav tako postala 17. največje gospodarstvo v svetu in šesto največje gospodarstvo v Evropi; država je bila 20. največja prejemnica neposrednih tujih naložb. V letu 1996 uvedena CU se ne nanaša na kmetijske izdelke in področja, kot so javna naročila. Na področju javnih naročil Turčija še vedno ponuja 15 % popust turškim ponudnikom. Turčijo pozivam, da poenostavi birokratske postopke, da odpravi preostale tarifne in netarifne ovire in da odpravi nepotrebne ovire za trgovinske odnose EU-Turčija.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo skuša uskladiti gospodarske in trgovinske odnose s Turčijo, v resnici pa si prizadeva podrediti to državo interesom EU. Sklici na to so nedvoumni in veliko jih je: odpravljanje preostalih tarifnih in netarifnih ovir med EU in Trčijo, ohranjanje sistema odprte trgovine in naložb, krepitev sposobnosti Turčije, da se izogne protekcionizmu na domačem trgu in širitev carinske unije, da bi vključevala kmetijske pridelke, storitve in javna naročila.

Razvoj teh gospodarskih in trgovinskih odnosov koristi le velikim monopolom EU in Turčije, negativno pa vpliva na delavce, ki bi s tem izgubili pravice, samo da bi bilo mogoče povečati konkurenčnost, na mala in srednje velika podjetja ter na kmete, ki se soočajo s povečanimi stroški proizvodnje, kot tudi z manjšimi prihodki in nižjimi cenami za njihove proizvode.

Pozitiven pa je pritisk na Turčijo, naj spoštuje sklenjene sporazume. To vključuje normalizacijo odnosov z vsemi državami EU, vključno s Ciprom. Gospodarski in trgovinski odnosi ne smejo prevladovati nad interesi ljudi, vsak napredek pri odnosih s Turčijo pa mora biti pogojen s prenehanjem okupacije severnega dela Cipra.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Menim, da to poročilo vsebuje izjemno nedoslednost, saj navaja, da je turško gospodarstvo šesto največje v Evropi. Ta trditev je kategorično napačna zaradi geografije, saj skoraj cela Turčija leži na azijski celini.

Sporazum, v katerem Parlament navaja svoje zadovoljstvo z izidom nedavnega referenduma v Turčiji, prav tako negativno vpliva na nepristranskost odnosov, saj mu s tem daje večji politični prizvok in se oddaljuje od izključno gospodarske ocene. Zaradi tega ne morem podpreti sprejetja poročila gospoda Kazaka.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za predlog resolucije, ki ga je predložila Skupina Evropa svobode in demokracije, čeprav je nezadovoljivo. Vendar pa jasno navaja, da bo poglabljanje obstoječih odnosov med EU in Turčijo nadomestilo vstop te države v Evropsko unijo in poskrbelo, da ne bo več potreben.

Vendar pa mora biti vsako prihodnje poglabljaje odnosov med Turčijo in EU izrecno odvisno od tega, da Turčija prizna Ciper, katerega obstoj še vedno zavrača in del katerega nezakonito in vojaško zaseda. Turčija, ponosna država in bivša zaveznica proti komunistični grožnji, predstavlja povezavo med Evropo in Azijo. Je most, vendar v geografskem, demografskem, zgodovinskem ali kulturnem pogledu ni evropska država.

Prav tako bi s priznanjem, da obljube, dane leta 1963 v Ankari, na višku hladne vojne in zaradi strateških razlogov, niso več ustrezne in da bi – tako Evropejci, kot tudi Turki – zapravili manj časa, če bi razmišljali o privilegiranem partnerstvu, ne pa o članstvu, ki ga naši državljani ne želijo in ki mu nasprotujejo tudi številni Turki.

  Elisabeth Köstinger (PPE) , v pisni obliki. – (DE) Turčija je pomembna trgovinska partnerica Evropske unije. V neposredni primerjavi je Turčija sedma največja država uvoznica z vidika trgovine z EU-27, z vidika izvoza pa je peta največja država. V 2009 je skupen obseg menjave znašal približno 80 milijard EUR. S stališča Turčije je Evropska unija njena najmočnejša trgovinska partnerica, tako pri uvozu, kot tudi izvozu, in je daleč pred državami, kot so Rusija, Kitajska in Združene države Amerike. Ti trdni gospodarski in trgovinski odnosi se morajo še nadaljevati in razvijati. Pomemben korak v zvezi s tem je bila vzpostavitev skupne carinske unije leta 1996. Kljub temu moramo odpraviti neskladja, kot so protidampinski ukrepi ali diskriminacija tujih podjetij s strani Turčije, ki niso v skladu z veljavnimi sporazumi. Tudi na področju izvajanja pravic intelektualne lastnine je treba opraviti še veliko dela, da bi bila zagotovljena skladnost s pogodbami. Zelo odločno podpiramo samoiniciativno poročilo gospoda Kazaka, ki razkriva problematična področja v naših trgovinskih odnosih s Turčijo in poziva k odpravi le teh.

  Jean-Marie Le Pen (NI), v pisni obliki. – (FR) Poročilo gospoda Kazaka nas skuša prepričati, da je carinska unija, vzpostavljena s pridružitvenim sporazumom EGS/Turčija leta 1963, uspešna z vidika gospodarskega in poslovnega povezovanja med današnjo Evropsko unijo in Turčijo, da je med drugim prispevala k evropski rasti, s tem pa tudi k francoski rasti. Razen dejstva, da se je Turčija le v zelo omejenem obsegu držala svojih obvez, ki izhajajo iz tega procesa, smo v teh desetletjih opazili pojav premeščanja in ogromne izgube delovnih mest. V sklopu internacionalističnga zavezništva to še zdaleč ni gospodarsko in socialno sredstvo za našo državo in naše evropske sosede. Namesto da bi to poročilo to tudi navajalo, gre tako daleč, da kritizira uporabo nacionalnih tehničnih predpisov in standardov, kot sredstvo za zaščito nacionalnih trgov; standardov, za katere poročevalec meni, da so prekomerni in protidampinški ukrepi, ki zavirajo turško trgovino z Evropo. Vse to je seveda namenjeno krepitvi turškega procesa za članstvo v EU, tokrat z vidika industrijskih in komercialnih prednosti, ki naj bi jih bili deležni dobička željni Evropejci, internacionalisti in ultraliberalci. Jasno je, da zavračamo vse, kar bi lahko bilo povezano s tem.

  Morten Løkkegaard (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Poudariti želim, kako zadovoljen sem, da se lahko v Evropskem parlamentu strinjamo s pozivom k še tesnejšemu sodelovanju s Turčijo, kljub visoki stopnji skepticizma v velikih delih evropskega prebivalstva glede večjega povezovanja EU in Turčije. Ta skepticizem je povsem razumljiv. Turčija se že več let trudi izpolniti zahteve, ki jih EU povsem upravičeno postavlja glede članstva. Kljub temu si mora Evropa še naprej prizadevati za članstvo Turčije v prihodnosti.

Turčija s približno 75 milijoni prebivalcev predstavlja ogromen trg za evropske izvoznike, hkrati pa je že sedma največja trgovinska partnerica Evrope. Turčija kupuje velik delež izvoza EU, kar prispeva k rasti in ustvarjanju delovnih mest v Evropi. V Turčiji kupujemo poceni blago, kar našim strankam zagotavlja cenejše in pestrejše blago na policah supermarketov. Povedano drugače, Turčija je pomembna za evropsko gospodarstvo.

Vendar pa se je povezovanje med Turčijo in EU povečevalo le v zvezi s prometom z blagom. Storitveni sektor zaostaja, zato pozivam, da se v trgovinski sporazum vključi tudi ta sektor. Istočasno je treba pritisniti na Turčijo, da odpravi ovire, predvsem za prost pretok blaga. To je nujno, če želimo, da se bodo pogajanja o pristopu nadaljevala. Če se to ne bo zgodilo, si je težko predstavljati, da bi prišlo do postopnega, tesnejšega sodelovanja s Turčijo. Članstvo Turčije v EU je še vedno dolgoročni cilj. Zato je pomembno, da lahko skupaj rešimo medsebojne probleme in da Turčija izpolnjuje svoje obveznosti, kot so določene v pridružitvenem sporazumu.

Upam, da bomo kljub skepticizmu glede članstva Turčije v EU v velikem delu evropskega prebivalstva, lahko ohranili Turčijo, kot tesno trgovinsko in sodelujočo partnerico in da je ne bomo prestrašili s številnimi zavrnitvami glede njene prihodnje pridružitve s strani voditeljev večjih držav članic EU.

Turčijo potrebujemo in to ne samo z gospodarskega vidika. Turčija je pomembna regionalna akterka na Bližnjem Vzhodu in pomembna partnerica NATA. Ne zavrnimo Turčije, ampak razvijmo sodelovanje, predvsem z okrepljenim gospodarskim sodelovanjem.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo je dragocen prispevek k carinski uniji in brezpogojni prosti trgovini, k sporazumom o prosti trgovini med Turčijo in tretjimi državami, k sporazumom Svetovne trgovinske organizacije in k izvedbi projekta Nabucco. Ne moremo podpreti poročila, katerega sestava ni skladna z našo vizijo, kljub nekaterim izboljšavam, ki izhajajo iz sprememb, ki jih je predložila levica, predvsem glede socialno-ekonomskega stanja, o brezposelnosti med mladimi in ženskami in o pravicah sindikatov, kot tudi o pozitivnem sklicevanju na obveznosti Turčije v zvezi z dodatnim protokolom k pridružitvenem sporazumu. Zagotoviti skušajo, da bi Turčija postala 28. država na prostem trgu, ne da bi državi zagotovili polne pravice in odgovornosti države članice Evropske unije. Nasprotujemo tej novi strategiji odlašanja.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija predstavlja za Turčijo vodilno trgovinsko partnerico. Čeprav je obseg menjave zato zelo velik, poročilo brez zadržkov opisuje probleme, ki ostajajo v naših trgovinskih odnosih.

Eden izmed teh problemov, ki ga vsekakor ne smemo spregledati, je dejstvo, da Turčija že peto leto zapored ne izpolnjuje obveznosti izvajanja dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu in da ni odpravila vseh ovir za prosti pretok blaga. Njena vrata še vedno ostajajo zaprta na primer za blago iz Cipra.

S temi in ostalimi temami, ki so v veliki meri izpostavljene v spremembah, ki jih je predložila Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), je bilo mogoče zagotoviti večjo uravnoteženost poročila, ki upravičeno ne vsebuje nobenega sklica na tesnejše politične povezave, politične narave med Evropsko unijo in Turčijo.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Turčija je, tako kot vse države, suverena država in jo je treba kot takšno spoštovati. Za Evropsko unijo je nesprejemljivo, da si dovoli groziti s prekinitvijo pogajanj glede tega, kar je nezaželen dostop glede na potrebno socialno in davčno usklajevanje od zgoraj navzdol.

Parlament ne bi bil vreden prijateljstva, ki mu ga izkazujejo turški državljani, če bi glasoval za poročilo, ki jih zavezuje k temu, naj uničijo delovna mesta v kmetijstvu (50 % delovnih mest v Turčiji) z odpravo vseh davkov na kmetijske pridelke in ki daje prednost pravicam vlagateljev nad pravicami ljudi. Glasujem proti temu besedilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Znano je, da je Turčija ena izmed glavnih trgovinskih partneric EU. Ta odnos je star in sega v leto 1963; poglobljen je bil z ustanovitvijo carinske unije v letu 1993, ki izhaja iz izvirnega sporazuma. Kljub vsemu še vedno obstajajo številne birokratke ovire, ki preprečujejo, da bi bili trgovinski in gospodarski odnosi še ugodnejši za obe strani. Zato si mora Turčija še bolj prizadevati, da bi odpravila takšne ovire za skupno dobro.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Želim, da bi turška vlada na to resolucijo gledala, kot na neke vrste nasvet, zato sem tudi glasoval „za“. Če v prihodnje Turčija ne bo sodelovala s strukturami EU glede vprašanj Cipra in Armenije, bom glasoval proti vsem sprostitvam v korist Turčiji. To, da Turčija noče priznati niti dejstva, da je v začetku prejšnjega stoletja prišlo do genocida nad Armenci, ko je bilo umorjenih več milijonov nedolžnih ljudi, ni normalno. Trenutna turška blokada Armenije predstavlja slabo sporočilo za Evropsko unijo. Napredek je bil plačan; počakajmo zdaj na pozitivne spremembe na turški strani.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Članstvo v EU je vprašanje, ki ga načeloma ne bi smeli niti zastavljati, zaradi razhajajočih kulturnih in verskih odnosov, ki že tako ogrožajo socialni mir v Uniji. Vstop v EU se ne nanaša le na gospodarske odnose. Odraža se tudi v političnih in kulturnih vprašanjih in ravno ti verski in socialno politični pogledi, ki so neskladni z Evropo, za katero je značilna zahodna, krščanska tradicija, prodirajo v EU. Ker je Turčija med leti 1996 in 2005 prejela 1,3 milijarde EUR subvencij, mora biti mogoče začeti razprave o strateškem partnerstvu. Razmišljanje o bolje delujoči carinski uniji, da bi tako izboljšali trgovinske odnos s Turčijo, predstavlja zapravljanje časa, vse dokler turška vlada ne bo izpolnila svojih trenutnih obveznosti v zvezi s Ciprom. Zato sem danes glasoval proti temu poročilu.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem proti poročilu, ker je gospod Kazak študiral v Franciji s pomočjo subvencije turške države, kar očitno predstavlja navzkrižje interesov.

Zato menim, da bi bilo primernejše, če bi resolucijo poslali nazaj v odbor in zamenjali poročevalca. Besedilo prav tako opisuje turško gospodarstvo kot evropsko gospodarstvo in ne azijsko. Ne želim si, da bi povečanje trgovinskega obsega med EU in Turčijo lahko predstavljalo izgovor za kasnejši vstop v Evropo unijo. Ne želimo si Evrabije!

  Paul Nuttall (EFD), v pisni obliki. – Sporazum omogoča mnogim ljudem v EU in poslancem v EP, ki jih zastopajo, da izrazijo svojo nezadovoljstvo in nasprotovanje turškemu članstvu in skupni politični uniji. Vendar pa ne želimo, da bi to negativno vplivalo na podporo proste trgovine s Turčijo – in brez tarifnih ovir – zato je velik del poročila nespremenjen. Številne odločitve so krivične: sporazumi o prosti trgovini omogočajo tarifne ovire. Carinske unije jih odpravljajo interno, vendar jih eksterno še naprej dopuščajo in jih celo uvajajo. Seveda carinske unije članicam omejujejo in prepovedujejo svobodo poslovnih pogajanj. Kljub pomislekom glede carinskih unij kot koncepta v primeru Turčije sprejemamo tisti del vsebine poročila, ki se nanaša na carinsko unijo, saj omogoča tistim, ki nasprotujejo polnopravnemu članstvu Turčije v EU, da oddajo svoj glas. Povedati je treba, da je ob tem le 38 poslancev v EP od 736 oddalo svoj glas proti vstopu Turčije v politično unijo.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V zadnjih mesecih je pomembno vprašanje predstavljala vizumska politika držav članic EU za turške poslovneže. Po sprostitvi zahtev za pridobitev vizuma s Francijo, je gospodarska zbornica v Istanbulu (ITO) sporazum februarja letos podpisala tudi z Italijo. V skladu s tem sporazumom, bo poslovnežem izdan schengenski vizum za večkratni vstop, ki bo veljaven pet let, če bodo lahko predložili priporočilno pismo, ki ga izda ITO. S tem vizumom bodo lahko potovali v vse schengenske države. Posledično je bila Nemčija deležna kritik – neupravičeno – zaradi svoje omejevalne vizumske politike. Namesto tega bi EU morala resno obravnavati nemške pomisleke glede takšne liberalizacije vizumov. V EU je Nemčija država z največjim deležem turških priseljencev. Tveganje, da bo tako imenovan vizum za „poslovneže“ pripeljal do stalnega bivanja skozi stranska vrata, je zelo veliko. Ali bo v posameznih primerih izdan vizum za poslovne namene, mora odločati ciljna država potovanja, ne pa turška gospodarska zbornica. Težava je v tem, da je liberalna vizumska politika Francije in Italije prav tako odprla vrata preostalega schengenskega območja. To je resna kršitev nacionalne suverenosti. Komisija bi morala nujno obravnavati ta problem v zvezi z razvojem trgovinskih odnosov s Turčijo.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo navaja, da je treba v sklopu pogajanj o pristopu k EU, najprej poglobiti carinsko unijo s Turčijo. Zato bo carinska unija razširjena na primer na kmetijski in storitveni sektor in na javna naročila. Tekoča pogajanja se ne nanašajo le na gospodarske odnose. Nanašajo se tudi na politična in kulturna vprašanja in razhajajoče verske in socialno politične poglede, ki so neskladni z Evropo, za katero je značilna zahodna, krščanska tradicija. Turčija že več let prejema pristopno pomoč, ki sega v milijarde, kar več kot zadostuje za spodbujanje strateškega in trgovinskega partnerstva. Poglabljanje carinske unije s Turčijo mora biti obvezno pogojeno z doseganjem turškega napredka pri vprašajih Cipra, na področju človekovih pravic in demokracije ter v zvezi z versko svobodo in svobodo izražanja. Pri teh vprašanjih mora Turčija še vedno doseči velik napredek. Zato sem glasoval proti poročilu, ki predstavlja še dodaten prikrit korak k prihodnjemu članstvu Turčije v EU.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za to poročilo, ker vsebuje nekatera stališča, za katera menim, da so pomembna. To je že peto leto, ko Turčija ni v celoti izvedla dodatnega protokola k civilnopravni družbeni pogodbi, prav tako pa ni odpravila ovir za prost pretok blaga.

Ankara mora prav tako okrepiti zaščito pravic intelektualne lastnine in uporabiti evropske standarde v boju proti ponarejanju. Prav tako mora znatno zmanjšati trgovinske ovire, predvsem za kmetijske izdelke. Če Turčija želi nadaljevati razpravo in pogajanja z namenom vstopa v Evropsko unijo, mora najprej spoštovati nekatera temeljna stališča, pri čemer so najpomembnejša vprašanja Cipra ter trgovinske garancije in predpisi.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Vloga Turčije v svetovni trgovini postaja vse pomembnejša, saj deluje kot povezava med sredozemskimi regijami in njenimi sosednjimi regijami.

V sklopu tega nam je carinska unija (CU) omogočila, da dosežemo znatno raven povezanosti med trgi EU in Turčijo. CU vključuje vse industrijske izdelke in predelane kmetijske proizvode, o njeni uspešnosti pa pričajo statistike. Turčija je sedmi najpomembnejši uvozni trg EU in peti izvozni trg. Vendar pa CU še ni popolna in zdi se, da nanjo vplivajo vprašanja, ki se nanašajo na preostale tehnične trgovinske ovire, in prekomerna uporaba zaščitnih ukrepov.

V sklopu tega, ob hkratnem upoštevanju pomembnosti odnosov med Turčijo in EU, ta predlog posebno pozornost namenja trgovinskim in gospodarskim odnosom med obema stranema ter sprejema pobude, ki so potrebne za dodatno izboljšanje kakovosti teh odnosov in zagotavljanje boljšega delovanja CU. Ti ukrepi lahko ugodno vplivajo na obe gospodarstvi.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Zaradi velikega obsega trgovine in stabilnih povezav, ki obstajajo med Turčijo in Evropsko unijo, sem glasovala za to poročilo. Turčija je postala ključna trgovinska partnerica EU in je sedmi najpomembnejši uvozni trg EU in njen peti izvozni trg. S tem, ko dve tretjini vseh neposrednih tujih naložb (NTN) prihaja iz EU, je Turčija postala naložbeno področje za evropska podjetja, hkrati pa se povečuje tudi vključenost v oskrbovalno in proizvodno verigo, pogosto znotraj segmentov z visoko dodano vrednostjo. V letu 2009 je Turčija v EU izvozila izdelke v vrednosti 33,6 milijarde EUR, iz nje pa uvozila izdelke v vrednosti 40,4 milijarde EUR, Pozdravljam dejstvo, da mala in srednje velika podjetja predstavljajo 99 % turških podjetij in v Turčiji zagotavljajo 70 % priložnosti za zaposlovanje. Turčija mora sprejeti pobudo in hitro izvesti mednarodni sporazum Nabucco in pri tem opredeliti skupno zunanjo energetsko strategijo in odpreti energetsko poglavje, kar bo še izboljšalo sodelovanje na področju energije. Menim, da moramo trgovinskim in gospodarskim odnosom med Turčijo in EU nameniti ustrezno pozornost.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo je dragocen prispevek k carinski uniji in brezpogojni prosti trgovini, k sporazumom o prosti trgovini med Turčijo in tretjimi državami, k sporazumom Svetovne trgovinske organizacije in k izvedbi projekta Nabucco. Ne moremo podpreti poročila, katerega sestava ni skladna z našo vizijo, kljub nekaterim izboljšavam, ki izhajajo iz sprememb, ki jih je predložila levica, predvsem glede socialno-ekonomskega stanja, o brezposelnosti med mladimi in ženskami in o pravicah sindikatov, kot tudi o pozitivnem sklicevanju na obveznosti Turčije v zvezi z dodatnim protokolom k pridružitvenem sporazumu. Zagotoviti skušajo, da bi Turčija postala 28. država na prostem trgu, ne da bi državi zagotovili polne pravice in odgovornosti države članice Evropske unije. Nasprotujemo tej novi strategiji odlašanja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Današnje glasovanje o tem poročilu izpostavlja, da je treba, glede na pomemben obseg trgovine in globoko ukoreninjene odnose med Turčijo in EU, ustrezno pozornost nameniti njunim trgovinskim in gospodarskim odnosom, v sklopu tega pa je prav tako treba izvesti potrebne ukrepe, ki jih bodo še dodatno izboljšali. Še vedno moramo rešiti številna tehnična vprašanja, v zvezi s tem pa moramo nemudoma ukrepati. Zagotoviti moramo večjo učinkovitost carinske unije; nemudoma moramo obravnavati nerešena vprašanja; Turčija in EU pa morata še dodatno uskladiti svoje trgovinske politike, predvsem v sklopu sporazumov o prosti trgovini in regionalne trgovine. S temi ukrepi bo mogoče vzpostaviti razmere, ki bodo koristne za obe gospodarstvi.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem za poročilo o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Turčijo. Poročilo kaže, kako pomembna je trgovina med EU in Turčijo. V letu 2008 je znašala nič manj kot 100 milijard EUR. Poročilo izpostavlja šibke točke in povsem upravičeno poudarja dejstvo, da še vedno obstajajo številni problemi, ki jih moramo rešiti. Trenutno poročilo jih nepristransko navaja. Upravičeno ponavlja, da se politika EU zavzema za „(...) demokracijo, pravno državo, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, (…)“. Tudi Turčija si mora prizadevati, da bi v celoti spoštovala pravice sindikatov s skladu s standardi EU in konvencijo Mednarodne organizacije dela, vsekakor skupaj s pravico do združevanja, pravico do stavke in pravico do kolektivnega pogajanja.

Vendar pa mora Evropska unija prevzeti odgovornost v zvezi z liberalizacijo vizumov, ne samo za voznike tovornjakov, ampak tudi za poslovneže in ženske, turiste, študente in starejše. Naši odnosi s Turčijo morajo biti pošteni, pravični in iskreni. To pomeni, da moramo še naprej javno in odločno ponavljati sporočilo, da bo EU izpolnila svojo obljubo in zagotovila članstvo Turčiji v Uniji, kakor hitro bo ta država izpolnjevala vsa københavnska merila.

  Rui Tavares (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo je dragocen prispevek k carinski uniji in brezpogojni prosti trgovini, k sporazumom o prosti trgovini med Turčijo in tretjimi državami, k sporazumom Svetovne trgovinske organizacije in k izvedbi projekta Nabucco. Ne moremo podpreti poročila, katerega sestava ni skladna z našo vizijo, kljub nekaterim izboljšavam, ki izhajajo iz sprememb, ki jih je predložila levica, predvsem glede socialno-ekonomskega stanja, o brezposelnosti med mladimi in ženskami in o pravicah sindikatov, kot tudi o pozitivnem sklicevanju na obveznosti Turčije v zvezi z dodatnim protokolom k pridružitvenem sporazumu. Zagotoviti skušajo, da bi Turčija postala 28. država na prostem trgu, ne da bi državi zagotovili polne pravice in odgovornosti države članice Evropske unije. Nasprotujemo tej novi strategiji odlašanja.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za resolucijo o trgovinskih in gospodarskih odnosih s Turčijo, kajti to ni le država v procesu pridruževanja EU, ampak tudi strateška partnerica Evropske unije. Carinska unija s Turčijo predstavlja ene najtesnejših in najnaprednejših trgovinskih odnosov, ki jih EU lahko ima s tretjo državo. EU predstavlja 88 % vseh neposrednih tujih naložb v Turčiji. Turčija je glede na svoj geostrateški položaj ena od držav, ki pomembno prispevajo k raznolikosti virov in poti oskrbe EU z energijo. Glede tega želim poudariti pomen projekta Nabucco in Turčijo pozivamo k izvajanju medvladnega sporazuma za plinovod Nabucco. Turčijo prav tako spodbujamo, da vlaga v ogromen potencial, ki ji ga ponujajo obnovljivi viri energije. Črnomorska regija je zaradi bližine Kaspijskega jezera, Bližnjega vzhoda in osrednje Azije še zlasti geostrateško pomembna za energetsko varnost EU in raznoliko energetsko oskrbo. EU je s pristopom Romunije in Bolgarije prav tako postala glavni akter v regiji. Menim, da bi EU v tem okviru morala razvijati strategijo za Črno morje, v kateri bo tudi Turčija igrala zelo pomembno vlogo.

Poročilo: Esther de Lange (A7-0241/2010)

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov je nuja, za katero se ne zmenimo, oziroma ji ne namenjamo ustrezne pozornosti.

Določene študije kažejo, da izguba blaginje kot posledica izgube biotske raznovrstnosti trenutno znaša 50 milijard EUR letno, vendar je to v bistvu ekološka in ne gospodarska zadeva. Združeni narodi so leto 2010 razglasili za leto biotske raznovrstnosti, pri čemer poudarjajo mednarodni značaj tega problema in njegov bistven pomen, še zlasti za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Tudi EU se je zavezala, da se bo ohranjanje biotske raznolikosti vključilo v številne politike EU. Poleg tega je sprejela Direktivo o habitatih, ki v zameno predvideva oblikovanje ekološkega omrežja posebnih varstvenih območij, znanih kot „Natura 2000“.

Prepričana sem, da bi morale vse države članice izboljšati upravljanje in spoštovanje biotske raznovrstnosti ter tako ohranjati podeželje in zaščitena območja, ohranjati in zagotavljati kontinuiteto zaščitenih zemljišč, morskih ali kmetijskih področij z visoko naravno vrednostjo. EU mora prav tako zagotoviti več sredstev za študije in nove pobude, zagotavljanju skladnosti z vsemi evropskimi uredbami in direktivami, ki še zlasti zadevajo ohranjanje biotske raznolikosti, pa nameniti več pozornosti.

  Alfredo Antoniozzi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe de Lange, ker sem prepričan, da je za ohranitev biotske raznolikosti mogoče še veliko narediti. Še zlasti podpiram del poročila, ki navaja, da je „za uspešen spopad s trojno krizo: krizo zanesljive preskrbe s hrano, izgube biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb potreben usklajen pristop in prihodnja strategija EU o biotski raznovrstnosti, ki bo v celoti vključena v strategije za boj proti revščini in lakoti ter za prilagoditev podnebnim spremembam in njihovo ublažitev“.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) V tem parlamentarnem poročilu na lastno pobudo je izraženo obžalovanje, da na področju zaščite biotske raznolikosti ni napredka. Zaradi nezadostne politične volje, financiranja, prenosa evropske zakonodaje in tako naprej ni bil dosežen niti najnižji možni cilj „zaustavitev izgube biotske raznolikosti“, zastavljen za leto 2010, in je bil odložen na leto 2020. To poročilo nato predlaga seznam ukrepov, ki naj bi se izvajali za doseganja tega nujnega cilja. Ker me skrbi stanje v našem okolju in podpiram pristop, ki ga predlaga poročevalka, gospa de Lange, sem glasovala za to poročilo.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Podprl sem to poročilo in zanj glasoval z vsem prepričanjem. Ukrepati moramo, da zaustavimo izgubo biotske raznovrstnosti, ki jo povzroča človekova dejavnost. Vsi obžalujemo, da niti göteborška agenda niti Natura 2000 nista dosegli svojih ciljev. Mislim, da kmetje pri doseganju ciljev biotske raznovrstnosti igrajo pomembno vlogo. Prav tako sem prepričan, da bo treba za programe ohranjanja biotske raznolikosti zagotoviti dodatna finančna sredstva.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Sedanja stopnja izgube biotske raznolikosti je zastrašujoča. Poročevalka pravzaprav ocenjuje, da je stopnja izginjanja vrst 50- do 1000-krat višja od običajne. Na evropski ravni je cilj mreže „Natura 2000“ prispevati k ohranjanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst. Vendar pa poročevalka upravičeno obžaluje razlike med državami članicami glede prenosa in tolmačenja direktiv o Naturi 2000. Na področju biotske raznovrstnosti je problematična tudi razdrobljenost finančnih sredstev. Večina izdatkov se v bistvu deli med sklad EKSRP, skupno ribiško politiko, kohezijsko politiko in sedmi okvirni program za raziskave. Sinergije bo treba najti v naslednjem večletnem finančnem okviru. Na koncu pozdravljam nedavno sporočilo Komisije o dolgoročni strategiji za biotsko raznovrstnost. Bilo bi koristno, če bi to sporočilo in z njim povezano posvetovanje sprožila oblikovanje natančnih političnih ciljev in uvedbo ustreznih meril na evropski ravni.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Neuspehi, zaznani v boju za ohranjanje biotske raznovrstnosti, nujno zahtevajo odziv Evrope in prepričana sem, da ta resolucija prispeva k odzivu. Zato pozdravljam jasno stališče, da ustavitev izgubljanja biotske raznovrstnosti resnično predstavlja minimalno ambicijo, ki naj bi se dosegla do leta 2020. Da bi to dosegli, so potrebni različni ukrepi in resolucija predlaga nekatere, od katerih bi poudarila močnejše čezmejno sodelovanje in vrednotenje biotske raznovrstnosti, nenazadnje tudi z okoljskih in bioloških stališč. Na tem področju bi najprej poudarila pomen biotske raznolikosti in odpornosti ekosistemov pri prilagajanju na učinke podnebnih sprememb in za njihovo zmanjšanje. Drugič, menim, da je pomembno, da ta resolucija prizna, da se trajnostnega gospodarskega razvoja in ohranjanja narave ne sme ločevati. Prav tako mislim, da je pri razvoju okoljske infrastrukture pomembno pokazati možnost ustvarjanja delovnih mest.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Evropska unija uživa prednosti neizmernih naravnih virov, kot so gozdovi, drevesne vrste, kopenske in morske živali, ki jih omogoča širok razpon podnebnih pogojev, ovirajo pa oblike ravnanja, ki niso vedno ustrezne. Na srečo so bile že pred časom vzpostavljene določene omejitve, zmanjšani pa so bili dejavniki, ki preprečujejo ohranjanje tega ogromnega bogastva.

Kljub temu bi bilo vredno upoštevati, da biotska raznovrstnost predstavlja idealni vzajemni mehanizem nadzora med živalskimi, rastlinskimi in mineralnimi elementi narave. Dopušča ohranjanje ravnovesja, ki omogoča prehransko pestrost, preprečuje določene naravne nesreče in pomaga v boju proti podnebnim spremembam in učinku tople grede. Sem za potrditev tega poročila, ker je to prvi korak od načelnih izjav, ki se jih seveda skoraj soglasno podpre, h konkretnim ukrepom za zavarovanje biotske raznovrstnosti.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Številke o biotski raznovrstnosti so izredno zaskrbljujoče. Od zdaj do leta 2050 se lahko hitrost izgubljanja vrst poveča za desetkrat. V Evropi grozi izumrtje 42 % sesalcev, 43 % ptic, 45 % metuljev, 30 % dvoživk, 45 % plazilcev in 52 % sladkovodnih rib. Te razmere so nesprejemljive ne le z moralnega vidika, ampak tudi z okoljskega in gospodarskega gledišča. Zato mora Evropska komisija zagotoviti, da se biotska raznovrstnost bolje vključi v različna področja njenih dejavnosti, še zlasti v kmetijstvo, regionalno politiko, industrijo, razvojno sodelovanje, raziskave in inovacije. Cilj Unije mora biti tudi krepitev mednarodnih prizadevanj za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti ter pomoč pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015. Evropski parlament je to poročilo sprejel skoraj soglasno, ustrezno pa bo moral ravnati tudi, ko bomo razpravljali o reformi skupne kmetijske politike, ribiške politike ali nove finančne perspektive.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti ni le del naše moralne dolžnosti, kajti pojem skrbništva od nas zahteva ohranjanje našega planeta v stanju, ki omogoča zadovoljitev potreb prihodnjih generacij, je pa tudi reakcija na očitna ekološka in gospodarstva dejstva. Nedavne študije kažejo, da finančni stroški izgube biotske raznovrstnosti trenutno znašajo okrog 50 milijard EUR letno (ali le nekaj manj kot 1 % BDP v EU), lahko pa se povečajo na 14.000 milijard EUR ali 7 % ocenjenega letnega BDP v letu 2050. Za EU je ključnega pomena, da lahko igra dejavno vlogo pri odločitvah, ki se glede vizije in ciljev na področju biotske raznovrstnosti po letu 2010 sprejemajo na svetovni ravni. Zato je bilo treba, kot to predvideva poročilo, o katerem smo danes glasovali, ustvariti vizijo in cilje, ki se navezujejo na ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti po letu 2010 v EU.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za izvajanje zakonodaje EU, ki si prizadeva za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ker so potrebni ambiciozni ukrepi, ki omogočajo zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti in ponovno vzpostavitev ekosistemov, še zlasti z uporabo pristopa, ki združuje ves sektorske politike in biotsko raznovrstnost priznava kot temeljni element za prilagoditev podnebnim spremembam in njihovo ublažitev.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Če naj citiram poročevalko, izguba biotske raznovrstnosti ogroža našo preskrbo s hrano, priložnosti za rekreacijo in turizem, sposobnost obvladovanja podnebnih sprememb ter vire lesa, zdravil in energije. Zato se strinjam, da mora EU kot celota in še zlasti na tistih področjih, ki jih zajemajo politike EU, najti trajnostno strategijo za zaščito biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemov. Prepričan sem, da je to resnično pomembno na področju kmetijstva in ribištva, zato še zlasti pozorno spremljam reformi skupne ribiške politike in skupne kmetijske politike, ki se pripravljata. To pa zato, ker ustrezno in trajnostno ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki je sicer bistveno in zaželeno, ne more zavirati trajnostnosti in razvoja kmetijstva in ribištva.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Združeni narodi so leto 2010 razglasili za mednarodno leto biotske raznovrstnosti. EU na žalost na področju biotske raznovrstnosti ne bo dosegla svojega cilja za leto 2010. Izguba biotske raznovrstnosti se nadaljuje z zastrašujočo hitrostjo. Po izračunih se hitrost veča in približuje ravni, ki bo do leta 2050 desetkrat višja od sedanje. V Evropi grozi izumrtje 42 % sesalcev, 43 % ptic, 45 % metuljev, 30 % dvoživk, 45 % plazilcev in 52 % sladkovodnih rib. Leta 2008 je Komisija v vmesnem pregledu izvajanja akcijskega načrta Skupnosti za biotsko raznovrstnost ugotovila, da je 50 % vrst in do 80 % habitatov, katerih ohranjanje je evropski interes, v slabem stanju. Ta izguba biotske raznovrstnosti je nesprejemljiva ne le z moralnega vidika, ampak tudi z okoljskega in gospodarskega gledišča, saj prihodnjim generacijam ne zagotavlja uživanja zdrave biotske raznovrstnosti. Evropske politike za zaščito biotske raznovrstnosti morajo biti usklajene in povezane z drugimi sektorskimi politikami, predvsem s tistimi, ki so povezane s kmetovanjem, gozdarstvom in ribištvom, kot tudi s politikami za preprečevanje naravnih nesreč, da se zagotovi najvišja raven zaščite biotske raznovrstnosti.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo jasno opozarja na več pomembnih vprašanj: nepopolno izvajanje zakonodaje, nepopolno in nezadostno povezovanje sektorskih politik, nezadostna znanstvena dognanja in vrzeli v znanju, pomanjkanje politične volje, nezadostna finančna sredstva in pomanjkanje učinkovitih instrumentov, ki se lotevajo posebnih problemov, kot so invazivne tuje vrste.

Na splošno se strinjamo s pomisleki in zahtevami, izraženimi v poročilu. Menimo, da je vključitev predlogov, ki smo jih izrazili v razpravi v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane, in še zlasti tistih, ki se navezujejo na financiranje in vključitev biotske raznovrstnosti v ustrezne sektorske politike v več poglavij poročila, pozitivna.

Vendar bi rad izpostavil in glasno zavrnil vključitev morebitnih inovativnih sistemov za plačilo ekosistemskih storitev v poročilo, tudi če je to vključeno zgolj kot predlog v razmislek. To je nesprejemljiva komercializacija narave. Izguba biotske raznovrstnosti predstavlja eno od posledic sistema – kapitalizma – ki temelji na izkoriščanju in komercializaciji narave in njenih virov, ne glede na njene naravne sposobnosti obnove.

Vendar rešitve za ta ali druge okoljske probleme, ki bi bila poštena in učinkovita, ni mogoče najti v okviru tega sistema.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo na lastno pobudo, kajti Evropska unija mora storiti vse, da bi zaustavila izgubo biotske raznovrstnosti od zdaj do leta 2020 in obnovila ekosisteme. Močno obžalujem dejstvo, da do leta 2010 nismo uspeli zaustaviti izgube biotske raznovrstnosti. Evropska komisija mora zagotoviti boljšo vključitev biotske raznovrstnosti v druga področja dejavnosti Unije, še zlasti kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, regionalno in kohezijsko politiko, industrijo, razvojno sodelovanje, raziskave in inovacije.

Javni izdatki sami po sebi ne bodo omogočili doseganja glavnih ciljev Unije, zato mora odgovornost podjetij zajemati tudi ta vidik biotske raznovrstnosti.

  Elie Hoarau (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) 80 % biotske raznolikosti Francoske republike je mogoče najti na čezmorskih ozemljih (najbolj oddaljene regije in ČDO). Dvainštirideset odstotkov ozemlja otoka Réunion se je pravkar uvrstilo na seznam UNESCA kot območje svetovne dediščine. Vse to so objektivni razlogi, da si Evropska unija še zlasti prizadeva za zaščito biotske raznovrstnosti in se ta resnični potencial spodbuja v najbolj oddaljenih regijah in ČDO. Vendar francoske najbolj oddaljene regije in Evropske čezmorske države in ozemlja niso upravičeni do programov Natura 2000 in Life+. To pomanjkljivost moramo odpraviti.

Zato sem predlagal, da bi morala biti v osnutku proračuna za leto 2011 posebna proračunska postavka. Ta proračunska postavka bo zajemala vzpostavitev posebnega programa, imenovanega BEST, ki bo namenjen zaščiti in spodbujanju biotske raznovrstnosti v vseh najbolj oddaljenih regijah in ČDO. Ta program se je spodbujal ob koncu konference Réunion in med francoskim predsedovanjem jo je podprl Evropski svet. Čas je, da ta pobuda postane nekaj stvarnega.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Predmet tega poročila je širok, ohranjanje biotske raznovrstnosti pa povezuje širok del politik. Narava številnih okoljskih vprašanj upraviči posredovanje na ravni EU. Prav tako velja, da se številna vprašanja najbolje obvladujejo na bolj lokalni ravni, prav tako pa je treba zagotoviti polno spoštovanje načela subsidiarnosti. To poročilo poziva k jasnemu delovanju na številnih področjih, pomembno pa je, da to upoštevajo Komisija in države članice.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, kajti izguba biotske raznovrstnosti je resna grožnja. Biotska raznovrstnost, ki je ključnega pomena za uravnovešen razvoj in zmanjšanje revščine, je bistvena za naš planet, človekovo dobrobit, preživetje in kulturno celovitost. Vendar pa biotska raznovrstnost zaradi dejanj ljudi izginja hitreje kot kdaj koli prej. To težnjo bi lahko spremenili, če bi lokalno prebivalstvo lahko imelo koristi od ohranjanja biotske raznovrstnosti in uravnovešene rabe. Omeniti je treba, da sektorji povzročajo izgubo biotske raznovrstnosti, ker se v sektorski politiki premalo pozornosti namenja vidikom biotske raznovrstnosti, vključno z ohranjanjem naravnih virov, kmetijstvom, ribištvom, regionalno politiko in prostorskim načrtovanjem, gozdarstvom, energetiko in prometom, turizmom, razvojem in gospodarskim sodelovanjem. Še zlasti pomembno in potrebno je, da se izguba biotske raznovrstnosti ustavi v Evropi. Ta cilj pomagajo doseči različne nacionalne in evropske politike in politike EU. Številne od teh so namenjene posebnim ukrepom za zaščito glavnih vrst in habitatov, da pa bi ohranili biotsko raznovrstnost, je najpomembneje, da se potrebe glede biotske raznovrstnosti upoštevajo pri snovanju in izvajanju politik v zadevnih sektorjih. Zadovoljen sem s ciljem, da se do leta 2020 zaustavi izguba biotske raznovrstnosti in ekosistemov in se ti, kolikor je le mogoče, ponovno vzpostavijo, ter se okrepi prispevek EU k preprečevanju izgube biotske raznovrstnosti na svetovni ravni.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Leto 2010 je leto biotske raznovrstnosti. Parlament s poročilom gospe de Lange sprejema dobre sklepe za ohranitev biotske raznovrstnosti. Podpiram to v prihodnost usmerjeno poročilo, ker sem prepričana, da so pobude za ohranjanje biotske raznovrstnosti bistvene, da bi se v prihodnje izognili sporom. Zdravo okolje, biotska raznovrstnost, varovanje rodovitne prsti in teles s čisto vodo pa so tudi osnovni temeljni pogoji za zagotavljanje preskrbe s hrano za prihodnje rodove svetovnega prebivalstva. Vendar je biotska raznovrstnost brez kmetov nepredstavljiva. Kmetijstvo že zdaj največ prispeva k zaščiti okolja in podnebja, na primer s shranjevanjem CO2 v prsti. Za ohranjanje te kmetijske storitve v interesu javnosti, jo je treba v prihodnje ustrezno priznati in podpreti. Glede na vse bolj razširjeno asfaltiranje in betoniranje kmetijskih površin za ceste, zgradbe in industrijske obrate potrebujemo ukrepe za varovanje kmetijstva po vsej Evropi.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za predlog resolucije, ker menim, da mora biti boj proti izgubi biotske raznovrstnosti in nenehnemu pustošenju ekosistemov s strategijo trajnostnega razvoja eden od temeljnih kamnov zakonodajnih dejavnosti Evropske unije. Biotska raznovrstnost je temeljni vir človekovega obstoja na zemlji in blagostanja prihodnjih rodov. Ravno zato sem glasoval za predlog resolucije.

Glede na podatke, ki jih imamo, bo narava brez sprejetih potrebnih ukrepov za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti, ki jo povzročajo človekove dejavnosti, do leta 2050 tako osiromašena, da škode ne bo več mogoče popraviti. EU si je s strategijo, ki je usklajena s strategijami boja proti revščini in lakoti in omilitve podnebnih sprememb ter predstavlja njihov sestavni del, zastavila minimalen cilj zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti do leta 2020. Komisijo smo prav tako pozvali, naj biotski raznovrstnosti nameni izrazitejše mesto v drugih politikah EU.

Razen programa LIFE moramo opredeliti nove instrumente, ki bodo delovali v sinergiji z drugimi politikami in neločljivo od različnih področij, kot so ribištvo, kmetijstvo in okolje na splošno. Na koncu naj povem, da se popolnoma strinjam z izvajanjem obsežne kampanje obveščanja državljanov Evropske unije o tej tematiki.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nebrzdana hitrost izgube biotske raznovrstnosti, ki je posledica človekovih dejavnosti, je zaskrbljujoča. Na biotsko raznovrstnost je treba gledati kot na najzanesljivejši barometer stanja v okolju. Ker se EU spopada z zastrašujočimi številkami glede izgube biotske raznovrstnosti, pri čemer izumrtje grozi 42 % sesalcev, 43 % ptic, 45 % metuljev, 30 % dvoživk, 45 % plazilcev in 52 % sladkovodnih rib, sem prepričan, da je zakonodaja, ki se je ravnokar izvedla, bistvena in ključna za ohranjanje biotske raznovrstnosti in celo njeno krepitev. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Popolnoma se strinjam z avtorji poročila, da ohranjanje biotske raznovrstnosti ni le moralna obveza, ampak ima tudi ekološko in gospodarsko vrednost in je ključnega pomena za ublažitev podnebnih sprememb. Menim, da so predlogi glede spremembe programa Natura 2000, točno tisto, kar je potrebno.

To še zlasti velja za tiste, ki pozornost namenjajo oblikovanju odpornih ekosistemov, ki se lahko odzovejo na stres in izvajajo dragocene funkcije ekosistema in ne le tiste, ki se osredotočijo na zaščito habitatov in vrst glede na program. Kar je prav tako treba razumeti, je perspektiva držav članic, ki se ukvarjajo z velikimi infrastrukturnimi projekti. Nujno je treba priti do razumnega kompromisa med zaščito okolja in infrastrukturnim razvojem. Razvoj se ne sme zagotavljati na račun škode, ki se povzroča v naravi. Narava pa ne sme preprečevati razvoja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram poročilo gospe de Lange, ker se ukvarja s tematiko, ki je občutljiva, pomembna in temeljna za preživetje našega planeta in s tem prihodnjih rodov. Ohranitev in zaščita biološke raznolikosti pred izumrtjem prav tako podpirata politike prilagajanja podnebnim spremembam in svetovni boj proti lakoti ter prispevata k prehranski varnosti.

Zato se Parlament mora lotiti tega problema, še zlasti glede na to, da cilj zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti za leto 2010, ki se zdaj v skladu s smernicami Sveta in Komisije podaljšuje do leta 2020, ni bil dosežen. Strinjam se s svarilom, ki ga poročevalka pošilja vsem institucijam, kar zajema tudi države članice, ki so pozvane, naj pri uvajanju premišljenih lokalnih politik za izvajanje smernic EU odigrajo vodilno vlogo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z navdušenjem pozdravljam poročilo o izvajanju zakonodaje EU, ki si prizadeva za ohranjanje biotske raznovrstnosti. To je posledica priznanja pomena, ki ga ima biotska raznovrstnost v okoljski, gospodarski in socialni sferi ter na tako raznolikih področjih, kot so kmetijstvo, ribištvo in turizem, poročilo pa poudarja prav ta pomen.

Danes bi rada izpostavila še drugo zadevo, ki, čeprav se ji v razpravi nismo izognili, ni bila deležna večje pozornosti. V mislih imam notranjo vrednost biotske raznovrstnosti in našo moralno dolžnost, da jo zaščitimo in ohranimo. Človeštvo, ki najbolj vpliva na biotsko raznovrstnost, je tudi najbolj odgovorno, da jo ohranja, ter dediščino, ki jo je prejelo, prenese na prihodnje rodove, da jo bodo lahko uživali in zanjo skrbeli. EU svoje obveznosti izpolnjuje s sprejemanjem zakonodaje o ohranjanju biotske raznovrstnosti. To nedvomno zasluži mojo podporo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Izguba biotske raznovrstnosti se nadaljuje z zastrašujočo hitrostjo: po svetu je hitrost izumiranja vrst trenutno mnogo hitrejša, kot bi bila v naravnih razmerah. Komisija navaja, da izginja 50 % vrst in do 80 % habitatov, katerih ohranjanje je v interesu Evrope.

Cilj zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti je za vprašanje podnebnih sprememb zelo pomemben, če upoštevamo, da kopenski in morski ekosistemi absorbirajo približno polovico antropogenih emisij CO2. Menim, da mednarodne in evropske pobude in dogovori, usmerjeni v zaustavitev upadanja biotske pestrosti, na žalost ne dosegajo večjih rezultatov, pri evropski javnosti pa se zdi, da o tem ni dovolj dobro obveščena.

Letos so bile s ciljem zaustavitve propadanja ekosistemov predstavljene nove pobude, Komisija pa je predstavila štiri politične možnosti, ki vključujejo tudi ponovno vzpostavitev biotske raznovrstnosti na svetovni ravni. Upam, da bo do konca leta 2010 objavljen predlog za novo strategijo EU o biotski raznovrstnosti, ki vključuje tudi nekaj zakonodajnih predlogov. Evropski okoljski svet se je v svojih sklepih 15. marca dogovoril o novem glavnem cilju zaustavitve propadanja ekosistemov v EU do leta 2020.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Leto 2010 je bilo po vsem svetu razglašeno za leto biotske raznovrstnosti. Biotska pestrost je kot svetovni naravni kapital neposredno in posredno s storitvami ekosistemov, ki jih zagotavlja, bistvena za obstoj človeškega življenja na Zemlji in blaginjo družb. Rada bi poudarila pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti pri izvajanju strategije Evropa 2020, ne le zaradi zaposlitvenega potenciala, ki ga lahko ima, ampak tudi zaradi prispevka k učinkoviti in trajnostni rabi naravnih virov. Zaskrbljena sem, ker nam do leta 2010 ni uspelo doseči svetovnega cilja zmanjšanja hitrosti izgube biotske raznovrstnosti, kot je bilo opredeljeno na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002, ali v skladu z razvojnimi cilji tisočletja doseči cilj za leto 2015, ki je povezan z zmanjšanjem revščine in lakote. Verjamem, da je razlog za nedejavnost evropskih državljanov v boju proti izgubi biotske raznovrstnosti pomanjkanje znanja, kot je poudarila nedavna raziskava Eurobarometra: le 38 % Evropejcev je seznanjenih s pomenom izraza „biotska raznovrstnost“, medtem ko jih 28 % pozna to frazo, ne pa njenega pomena, in jih je 17 % prepričanih, da upad biotske pestrosti na njih že vpliva.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Človekove dejavnosti s pobesnelo hitrostjo povzročajo zmanjšanje biotske raznovrstnosti. V Evropi je ogroženih skoraj polovica sesalcev, podobno velja za ptice. Če se bo ta težnja nadaljevala s hitrostjo zadnjih nekaj desetletij, bo za sabo puščala naravno okolje z nepopravljivo škodo. Ker me sedanje razmere zelo skrbijo in se mednarodna politična agenda boja proti izgubi biotske raznovrstnosti ne loteva odločno, kot bi se morala, podpiram poročilo kolegice poslanke gospe de Lange. Poročilo predlaga več zamisli za krepitev boja proti izgubi biotske raznovrstnosti v Evropi in poziva k uvedbi posebnih politik, ki bi podprle vlaganja – iz javnega kot tudi zasebnega sektorja –, ki bi pozitivno vplivala na biotsko raznovrstnost, tiste, ki škodo povzročajo, pa je treba odvrniti od tega početja. Jasno je, da se morajo boju EU pridružiti mednarodne dejavnosti, da bi bili res učinkoviti, pri čemer je nujno, da Komisija in države članice podprejo vključitev zaščite biotske raznovrstnosti v svetovne procese, kot so razvojni cilji tisočletja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Unija mora prevzeti odgovornost za žalosten neuspeh strategije 2010 v boju proti izgubi biotske raznovrstnosti. Odslej morajo vsi nosilci odločanja skrbeti, da se v obdobju do leta 2020 ne bodo ponavljale iste napake in se bo od izjav prešlo k dejanjem. Zato Parlament še zlasti poziva k nujnemu izvajanju treh ključnih ukrepov: sprejetje celovitega pristopa v vseh sektorskih politikah (kmetijstvo, ribištvo, promet, industrija, itd.); odprava kršitev evropske zakonodaje s strani držav članic, dodelitev 0,3 % BDP za ukrepe zaščite biotske raznovrstnosti.

Glasovanje Parlamenta o tem poročilu je odličen začetek. Svet in Komisija morata zdaj sodelovati in brez odlašanja poskrbeti za premik okvirne direktive o varstvu tal z mrtve točke, zagotovitev ustreznih finančnih sredstev za upravljanje območij Natura 2000 in izvedbo državne pomoči, katere dodelitev pogojuje neškodljiv vpliv na biotsko raznovrstnost. Ne prikrivajmo dejstva, da še vedno obstaja mrtvilo, ker je treba za uspeh strategije, zasnovane za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti, ponovno poglobljeno preučiti naš model gospodarskega razvoja.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Močno sem podprl predlog resolucije o biotski raznovrstnosti in pestrosti rastlinskih in živalskih vrst, ker bo voditelje vlad spodbudila k ukrepanju. Leto 2010 je leto biotske raznovrstnosti. V preteklih 40 letih se je biotska raznovrstnost zmanjšala za tretjino. Skoraj polovici sesalcev in ptic grozi izumrtje. Evropski parlament želi do leta 2020 zaustaviti upad biotske raznovrstnosti.

Zato bomo od zdaj vse evropske subvencije in politike preverili glede njihovega vpliva na biotsko raznovrstnost, da se bodo sredstva namenila za ukrepe s pozitivnim vplivom na okolje. Sredi decembra bo potekala deseta konferenca Konvencije o biotski raznovrstnosti. Težava je v tem, da bodo evropski okoljski ministri svoje stališče oblikovali šele štiri dni pred začetkom konference o biotski konferenci. Že sredi marca 2010, ko je potekala konferenca CITES, je bilo očitno, da bo potrebno obširnejše dodatno posvetovanje. Dogovarjanje o stališču Skupnosti EU le štiri dni pred začetkom konference je prepozno za kovanje zavezništva z enako mislečimi državami. Vprašanje biotske raznovrstnosti mora biti višje na seznamu evropskih prednostnih nalog. Zaščita biotske raznovrstnosti mora biti vključena v kmetijski in ribiški politiki, za zaščito narave pa je treba nameniti zadostna finančna sredstva.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaščita biotske raznovrstnosti naših virov je glede na naraščajočo ogroženost ekosistemov in tveganje nepopravljive škode v okolju moralna dolžnost. Pomisleki, ki obdajajo ohranjanje biotske raznovrstnosti, imajo tudi socialno in gospodarsko podlago, ker je trajnostni razvoj povezan z gospodarsko stabilnostjo. Zato je bistveno, da se ta cilj zaščite biotske raznovrstnosti vključi na različna področja delovanja na evropski ravni, nenazadnje v boj proti podnebnim spremembam, cilje strategije Evropa 2020 in cilj zaposlovanja. Za to potrebna finančna sredstva morajo biti na voljo.

Omeniti moram bistveno vlogo ribištva v državah, kot je Portugalska, kar je razlog, zakaj zagovarjam, da mora skupna ribiška politika omogočati spoštovanje zakonodaje, ki velja za biotsko raznovrstnost in se zavzema za trajnostnost sektorja. V drugih dejavnostih, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, raziskave in inovacije, ki so bistvene v najbolj oddaljenih regijah, njen zaposlitveni potencial zahteva razvoj trajnostnega gospodarstva in ekoloških dejavnosti ter politike za učinkovito rabo virov ter vzdržno potrošnjo in proizvodnjo.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Žalostno je, da EU ni dosegla svojih ciljev v zvezi z zaustavitvijo izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010, kajti zaščita biotske raznovrstnosti je zelo pomembna iz moralnih, ekoloških in tudi gospodarskih razlogov.

To je vprašanje, pri katerem se ni mogoče zanašati zgolj na javne izdatke, ampak bi to moralo biti tudi del strategij odgovornosti podjetij v vsej EU, da bi se ustavilo nadaljnje uničevanje ekosistemov in bi se popravilo, kjer je to mogoče. Podprl sem predlog za zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti do leta 2020, še zlasti, ker moje volilno okrožje, Wales, ponuja tako veliko raznolikih ekosistemov.

Prav tako menim, da bo doseganje tega cilja EU omogočilo, da s svojimi prizadevanji za zaščito in ohranitev biotske raznovrstnosti postane vodilna v svetu in da narodom v razvoju pokaže našo zavezo razvojnim ciljem tisočletja do leta 2015.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Leto 2010 naj bi bilo leto, ko bi se Evropska unija končno začela ukvarjati z biotsko raznovrstnostjo. Treba je povedati, da je njena strategija kljub ponavljanju zavez od leta 2001 na tem področju žalosten neuspeh, še zlasti glede nevarnosti izumrtja, ki preti velikemu številu vrst.

Zato sem podprla poročilo gospe de Lange, ki ga je Evropski parlament sprejel 21. septembra. Obsoja povprečne rezultate EU in poziva Evropsko komisijo in države članice, naj od namer končno preidejo k dejanjem.

Sprejeti so bili še zlasti trije ključni ukrepi, poročilo pa poziva k njihovemu takojšnjemu izvajanju: celovit pristop k biotski raznovrstnosti v vseh zadevnih sektorskih politikah (kmetijstvo, ribištvo, promet itd.); uporaba in skladnost z okoljsko zakonodajo Skupnosti s strani držav članic, povečanje finančnih sredstev za ukrepe na tem področju poleg tistih, ki jih že zagotavlja instrument LIFE. Vendar pa države članice projektov LIFE trenutno ne podpirajo dovolj.

Poleg tega je treba naše državljane ozavestiti o razmerah na področju biotske raznovrstnosti in resnih tveganjih, ki ogrožajo naše ekosisteme. Le 17 % državljanov Evrope se zaveda, da biotska raznovrstnost močno pada.

Poročilo: João Ferreira (A7-0227/2010)

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) To poletje smo prejeli nešteto poročil medijev, ki so nas obveščala o dveh okoljskih nesrečah, ki sta prizadeli dve različni državi: Rusijo in Pakistan.

Res je, da so to nepredvidljive in neobvladljive naravne nesreče, prav tako pa je res, da človekove dejavnosti včasih pomagajo zaostriti razmere v okoljskem upadu. Onesnaženje, kisel dež, industrijsko onesnaženje, zemeljski plazovi, ki jih povzročajo problemi, povezani z urbanističnim načrtovanjem in načrtovanje rabe tal, ter širjenje puščav na določenih področjih so le nekatere posledice teh dejanj.

Če upoštevamo, da naravne nesreče ogrožajo ekosisteme in biotsko raznovrstnost, prizadenejo trajnostni razvoj in ogrožajo socialno kohezijo, je bistveno, da se širijo dobre preventivne prakse in dviga ozaveščenost v lokalnem geografskem, gospodarskem in socialnem okviru.

Prav tako je pomembno, da se v Evropi izvede kartiranje tveganj in nevarnosti, spodbuja uporaba dobrih, trajnostnih kmetijskih in industrijskih praks ter se okrepijo povezave med različnimi sistemi zgodnjega opozarjanja. Prav tako sem prepričana, da je treba preučiti možnost hitrejše in prožnejše uporabe sedanjega Solidarnostnega sklada Evropske unije in še poenostaviti upravne predpise, tako da je mogoče razmere naravnih nesreč čim prej obvladati.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo gospoda Ferreire, ki predstavlja pomemben korak v upravljanju naravnih nesreč, ker povezuje preprečevanje nesreč, vzroke in dejavnike, ki povečujejo ranljivost, in oblikovanje skupnega sklada EU. Vsi vemo, da je bolje preprečiti kot zdraviti. Zato sem prepričana, da bo zmanjšanje tveganja nesreč pomagalo obvarovati življenja.

Posledično sem predlagala spremembo, ki je dobila podporo in s katero sem prosila za pripravo metod, ki bodo podprle ukrepe, vključene v preprečevanje nesreč, oceno in zmanjšanje tveganj, preden se nesreča zgodi, in ki bodo usmerjene v zagotavljanje instrumentov mikrofinanciranja in makro zavarovanj za skupine z nizkimi prihodki.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nevihta Xynthia, poplave na Madeiri, gozdni požari v Grčiji – Evropejce redno preizkušajo naravne nesreče z nepredvidljivimi posledicami za ljudi in gospodarstvo. To poročilo Parlamenta na lastno pobudo nas spomni, „proaktiven pristop učinkovitejši in cenejši od pristopa, ki temelji zgolj na reagiranju na nesreče“, in zagotavlja seznam ukrepov, ki naj bi se sprejeli. Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da je zelo koristno in naj bi ga Evropska komisija čimprej vzela kot navdih, še zlasti v zvezi s preprečevanjem gozdnih požarov. Zame je naslednji korak ustanovitev evropske civilne zaščite, ki je sposobna državam članicam pomagati pri obvladovanju večjih naravnih nesreč.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. V zadnjih letih je države članice EU prizadelo precej naravnih nesreč. Zato moramo okrepiti pomen preprečevanja. Ker so države članice najprej in predvsem odgovorne za zaščito svojih državljanov in preprečevanje nesreč, je tesnejše sodelovanje na področju preprečevanja povsem upravičeno, enako pa velja tudi za izboljšano usklajevanje prizadevanj, večjo solidarnost in vzajemno pomoč. Strinjam se s predlogom v dokumentu, da je treba na ravni EU oblikovati ustrezen finančni okvir za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih je povzročil človek, ki bi podprl in povezal obstoječe instrumente, vključno s tistimi v kohezijski politiki, regionalni politiki in politiki razvoja podeželja. Bistvenega pomena je, da države članice razvijajo svoje zmogljivosti za raziskave in razvoj na področju preprečevanja in ukrepanja ob nesrečah ter izboljšajo usklajevanje in sodelovanje med državami članicami na tem področju.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) To poročilo je tesno povezano s poročilom o biotski raznovrstnosti in očitno sem glasoval za to poročilo. Nesreče imajo čezmejno razsežnost. Zato potrebujemo evropsko mrežo, znotraj katere bi lahko sodelovali nacionalni, regionalni in lokalni organi. S svojim glasom sem podprl zamisel, da je treba pregledati Solidarnostni sklad. Prav tako sem glasoval za skupno metodologijo kartiranja tveganj in nevarnosti.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Ker podatki kažejo, da se število naravnih nesreč v zadnjih letih izredno hitro povečuje skupaj z njihovimi ogromnimi gospodarskimi in socialnimi stroški, morajo države članice pokazati večjo skrb za razvoj in raziskave, da bi v prihodnje preprečile podobne dogodke in zmanjšale njihovo število. Države članice morajo prav tako sprožiti posebne mehanizme za usklajevanje in sodelovanje. Zato je pomembno, da se na eni strani okrepijo sistemi zgodnjega opozarjanja v državah članicah in izoblikujejo ter utrdijo obstoječe povezave med različnimi sistemi zgodnjega opozarjanja, na drugi strani pa naj bi se glede na povečano pogostnost izrednih vremenskih razmer pregledali in zasnovali prilagoditveni ukrepi na podeželskih in mestnih območjih. Na obseg in verjetnost ponovitve nesreč pogosto vplivajo politike, ki povzročajo izkrivljen odnos med človekom in okoljem

Preprečevanje takšnih nesreč mora biti vgrajeno v pomembne sektorske politike, da se spodbuja uravnovešeno posedovanje zemljišč in gospodarski razvoj, ki je uglašen z naravo. Na ravni EU je treba oblikovati finančni okvir za preprečevanje nesreč, ki bo dopolnil obstoječe instrumente, vključno s tistimi iz politik EU.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) V prvih šestih letih Solidarnostnega sklada EU je bilo 62 zahtevkov za finančno pomoč. Skoraj tretjina se jih je navezovala na naravne nesreče, opisane kot „večje nesreče“.

Vesel sem, na primer glede posredovanja Solidarnostnega sklada v moji regiji, Bretaniji, po nevihti Xynthia. Evropska solidarnost je bistvena za najboljše upravljanje gospodarskih, socialnih, okoljskih in človeških posledic naravnih nesreč.

Poročevalec nas spomni, da mora biti preprečevanje nesreč prednostna naloga v sodelovanju držav članic na tem področju. Zato je bil predložen predlog za oblikovanje mreže nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov za izmenjavo primerov dobre prakse v zvezi s preventivnimi ukrepi. Prav tako se poročevalcu pridružujem v pozivu po oblikovanju finančnega okvira na ravni EU, ki bi bil primeren za preprečevanje naravnih nesreč, da bi se okrepili in uskladili sedanji instrumenti.

Kohezijska politika igra bistveno vlogo pri preprečevanju nesreč. Pripomore k odpravljanju razlik med regijami na tem področju, še zlasti z izboljšanjem sposobnosti regij, ki so posebno izpostavljene tveganju.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vse pogosteje smo priča uničujoči sili naravnih nesreč. Resolucija, za katero sem glasovala, poudarja različne pomembne ukrepe. Od teh bi poudarila sodelovanje med državami članicami glede izmenjave praktičnega znanja o obvladovanju nesreč s posebnim poudarkom na preprečevanju. Nacionalne preiskovalne in razvojne agencije bi morale imeti mehanizme za usklajevanje na tej ravni.

Prav tako pozdravljam priznanje naravnih značilnosti in omejitev regij, ki so osamljene, redkeje naseljene ali so v procesu odseljevanja, gorate in ki so vzdolž meja, kot tudi obrobne in najbolj oddaljene regije. Pravzaprav naj bi tem regijam posvetili posebno pozornost.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) V zadnjih nekaj desetletjih je v EU močno naraslo število in resnost zabeleženih naravnih nesreč in nesreč, ki jih je povzročil človek. Glede na podatke Združenih narodov se ranljivost zaradi, na primer, podnebnih sprememb, intenzivne rabe tal in industrijskega in urbanega razvoja še povečuje.

Že zdaj obstajajo različni instrumenti EU, ki zajemajo več vidikov preprečevanja. Ti instrumenti so se izkazali kot nezadostni, včasih pa je njihovo izvajanje daleč od tega, kar bi si želeli, kar izraža dvom glede uporabe resnično strateškega pristopa k preprečevanju nesreč v EU.

Čeprav so za zaščito prebivalstva in preprečevanje bolezni odgovorne predvsem države članice, so to pojavi, ki ne upoštevajo nacionalnih meja in so po svojem obsegu v večini primerov nadnacionalni. Tako je treba na evropski ravni spodbuditi učinkovit pristop, ki temelji na solidarnosti. Prav nič ne dvomim, da bo proaktivni pristop prinesel učinkovitejše in manj potratne rezultate kot strategija, ki je zgolj odziv na nesreče.

Posebno pozornost je treba nameniti vprašanju povečanega prisilnega preseljevanja iz regij, ki jih je prizadelo poslabšanje okolja in v katerih bi morali biti ti begunci deležni ugodnosti varstva in pomoči za ponovno naselitev.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Prepričana sem, da morajo predstavniki kmetijskega sektorja odigrati svojo vlogo v mehanizmu upravljanja nesreč, da bi zagotovili učinkovitejše usklajevanje in blažilne ukrepe v skladu z dejanskim stanjem v tem sektorju. Učinkoviteje je treba uskladiti razpoložljiva sredstva, kar bo pomagalo uskladiti politiko Evropske unije glede zmogljivosti za hitro odzivanje.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Koliko drugih tragedij bo po cunamiju v Indijskem oceanu leta 2004, potresu na Haitiju januarja in nevihti Xynthia februarja še potrebnih, da bomo končno le imeli pristop Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč? Naravne nesreče in nesreče, ki jih je povzročil človek, so vse pogostejše, zato moramo zagotoviti učinkovitejše in bolje usklajene nacionalne ukrepe, evropski ukrepi pa naj bodo prožnejši. Tako kot preprečevanje bi rada ponovno izpostavila, da imamo od leta 2006 poročilo gospoda Barnierja o vzpostavitvi enote za hitro posredovanje za odziv na naravne nesreče. Kaj nam brani, da tega ne sprejmemo? Kaj nam brani, da tega ne uporabimo?

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Jasno je, da so naravne nesreče v Evropi zdaj pogostejše, kar zahteva njihovo preprečevanje, odziv in usklajene rešitve na evropski ravni. Prepričan sem, da mora biti predpostavka tega usklajevanja dopolnjevanje ravni odziva na to nadlogo. Prav tako mislim, da je pomembno oceniti Solidarnostni sklad in pregledati, kako se aktivira, da bi bil lahko še prožnejši in bolj prilagodlji glede na značilnosti in razlike med regijami, ki jim je namenjen.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Države članice prizadene vse večje število naravnih nesreč, med katerimi so številne večjega obsega. Pri tem se opazi, da je bilo v prvih šestih letih Solidarnostnega sklada EU vloženih 62 zahtevkov za finančno podporo iz 21 različnih držav. Te naravne nesreče ogrožajo biotsko raznovrstnost, vplivajo na trajnostni razvoj in ogrožajo socialno kohezijo. Zapuščanje podeželja in dezertifikacija sta med vzroki za te nesreče, obenem pa se z njimi ti procesi še slabšajo. Podnebne spremembe še poslabšajo naravne nesreče. Rešitev zajema preprečevanje in podporo najbolj ranljivim regijam. To preprečevanje mora biti del logike sodelovanja in usklajevanja na evropski ravni in krepitve evropske solidarnosti. Zato zagovarjam ustrezen finančni okvir za preprečevanje nesreč. Okvir mora okrepiti in spodbuditi povezave med sedanjimi instrumenti in kohezijsko politiko, politiko razvoja podeželja, Solidarnostnim skladom, sedmim okvirnim programom in programi Life+. Naslednja finančna perspektiva mora ta cilj jasno odražati. Prav tako bi podprl pregled pravil o Solidarnostnem skladu in prilagoditev meril upravičenosti značilnostim vsake regije in nesreče.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sprejetje tega poročila je še zlasti pomembno v letu, ko so nesreče, ki so imele močan vpliv na prebivalstvo, ozemlja, gospodarstva in okolja, pretresle več evropskih držav. To dejstvo je prispevalo, da javnost bolje razume pomen preprečevanja nesreč in obstaja kolektivna zavest o pomenu krepitve tega preprečevanja. Združili smo nedavne izkušnje, ki izhajajo iz teh nesreč, z analizo vzrokov in posledic, ki so pomembni elementi tega poročila.

V poročilo smo si prizadevali vključiti širok razpon smernic in priporočil, ki jih je mogoče uporabiti pri različnih vrstah nesreč. Nesporen signal, ki ga je posredovalo široko soglasje, ki je med razpravo in glasovanjem podprlo to poročilo, pomeni, da morata Evropska komisija in Svet predlagane ukrepe prenesti v prakso.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – Poslancu Ferreiri bi se rada zahvalila za pobudo, ki jo je predstavil kot predlog resolucije Evropskega parlamenta glede vprašanja, ki je tako široko zastavljeno in pomembno. Kot poljska državljanka sem videla in občutila škodljive učinke naravnih nesreč – še zlasti poplav – na splošno blaginjo mojega naroda. Poleg tega kot evropska državljanka poznam pomen preventivnega mehanizma, ki temelji na solidarnosti na evropski ravni. Dovolite, da izkoristim to priložnost in poudarim, da imamo konkretne instrumente, ki države članice zavezujejo k razvoju preventivnih mehanizmov proti naravnim nesrečam – še zlasti Direktivo o poplavah.

Nedavni primer Poljske ponazarja posledice pomanjkanja ustreznega izvajanja tega pravnega akta. Naravne nesreče ne diskriminirajo, kar naj velja tudi za preprečevanje in odzivna prizadevanja. Verjamem, da lahko, kadar gre za človeško življenje ali okolje, gospodarstvo in varnost katerega koli naroda ali regije, to vprašanje postane manj politično in bolj moralno. To je razmišljanje, v katerem bi se rada pridružila svojim kolegom pri glasovanju „za“ ta predlog resolucije.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Požari na Portugalskem, poplave na Saškem, gozdni požari v Grčiji, Xynthia v zahodni Franciji – teh zadnjih nekaj let nam je pokazalo, kako nujna je pristna evropska strategija za obravnavo naravnih nesreč in kako koristna bi bila: strategija za preprečevanje, a tudi strategija v zvezi z odzivom in zmožnostjo odziva spričo takšnih nesreč. Zato sem odločno podprla to poročilo, ki poziva k evropskemu pristopu k tej zadevi, ki temelji na Skupnosti, je svetoven, usklajen in uravnovešen ter v skladu z bistvenim načelom evropske solidarnosti. Iskreno upam, da bo komisija hitro predložila posebne predloge za krepitev sodelovanja in izmenjavo praks med državami članicami na tem področju, za omogočanje boljšega sodelovanja med pristojnimi, izboljšanje postopkov, pospešitev mobilizacije Solidarnostnega sklada Evropske unije in predvsem zagotovitev, da bo preprečevanje nesreč vključeno v naslednjo finančno perspektivo Evropske unije.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Ferreire poudari številne morebitne vzroke nesreč, od katerih so dolgoročno najhujši tisti, ki vključujejo jedrski material. Velika področja EU še dandanes trpijo za posledicami černobilske nesreče, jaz pa sem prepričan, da varna jedrska energija ne obstaja. Številne vlade po Evropi nameravajo graditi nove jedrske elektrarne, s čimer se bo možnost jedrskih nesreč v prihodnje še povečala. Mnenje moje stranke v škotski vladi še naprej ostaja, da mora naše energetske potrebe zadovoljiti nejedrska energija.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, kajti države članice je v zadnjih letih prizadela vrsta nesreč z znatnim in trajnim vplivom na okolje in gospodarstvo prizadetega prebivalstva. Ko govorimo o izgubi človeškega življenja, je škodo pogosto težko izmeriti. Poročilo poudarja potrebo po pregledu Uredbe o Solidarnostnem skladu in oblikovanju ustreznega finančnega okvira za preprečevanje nesreč z ustreznimi finančnimi sredstvi za preprečevanje nesreč in boj proti njim. To bi okrepilo in spodbudilo povezave med obstoječimi instrumenti, kot je kohezijska politika, politika razvoja podeželja, regionalna politika, Solidarnostni sklad, sedmi okvirni program in programi Life+. Poročilo poziva Evropsko komisijo, naj oceni možnost priprave predloga o bolj sistematičnem združevanju razpoložljivih sredstev, da se okrepi učinkovitost preventivnih mehanizmov po vsej EU. Veseli me, da se končno priznava, da je treba oblikovati evropski sistem javnega zavarovanja za kmetijstvo. Komisija mora pripraviti predlog za evropski javni sistem zavarovanja, s katerim bi bolje obravnavali tveganje in nestabilnost dohodkov kmetov zaradi naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek. Ta sistem naj bi bil bolj ambiciozen od sedanjega modela, da bi preprečili množico različnih sistemov zavarovanja v EU, kar bi povzročilo velika neskladja v dohodkih kmetov. Menim, da je treba nujno pripraviti shemo za minimalna vračila za naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, ki bo dostopna kmetom iz vseh držav članic.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Evropski okvir za preprečevanje nesreč bi bil zelo koristen pri preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek. Južna in zahodna Irska sta se lani spopadli s številnimi nesrečami; ta pobuda je izredno pomembna. Pozdravljam poudarek, ki se namenja dejavnostim usposabljanja in osveščanja in načrtom za okrepitev orodij za zgodnje opozarjanje. To poročilo močno poudarja preprečevanje nesreč in pomen vloge nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov pri tem. Ker so to organi, ki so najbližji ukrepom, ko se pojavi naravna nesreča ali nesreča, ki jo povzroči človek, naj bi ti imeli bistveno vlogo pri njihovem preprečevanju.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naše države so pretresale nesreče z uničevalnimi posledicami za skupnosti in ekosisteme. Obseg teh nesreč se kaže v vse pogostejših izrednih vremenskih pojavih, da ne omenjam človeških napak v uravnoteženem načrtovanju regij. Glede na priznavanje odločilnega pomena preprečevanja s strani EU, se poročilo podaja v pravo smer. To velja tudi za vztrajno poudarjanje potrebe po sodelovanju in usklajevanju med državami članicami.

Vendar pa je pomembno, da se okrepijo tudi zmogljivosti Unije za odzivanje, in sicer z zavezo, da se za preprečevanje nesreč in boj proti njim na evropski ravni uporabijo instrumenti, ki se povezujejo s tistimi v posameznih državah članicah kot tudi z lokalnimi strategijami in strategijami posameznih skupnosti. Če želimo z najpametnejšo uporabo sredstev doseči najboljše rezultate, ne smemo pozabiti na nobeno raven odziva, odzivi pa se morajo dopolnjevati.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo o sporočilu Komisije „Pristop Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroča človek“ je vredno sprejetja brez posebnih pripomb. Nenehna vzajemna izmenjava informacij in dobrih praks bi zagotovo izboljšala znanstvena dognanja in zmožnosti vseh za posredovanje.

Čezmejno sodelovanje na več ravneh, bodisi na ravni makroregije bodisi regije, bi povečalo učinkovitost obstoječih metod preprečevanja. Prav tako je bistveno poudariti pomen prostovoljnih dejavnosti, zato je treba pospešiti sodelovanje med državami članicami.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, naj bi bilo prednostna naloga EU, čeprav to ni lahka naloga. Vse več je dokazov, da so med drugim intenzivna raba tal, nenadzorovana industrijska rast in rast mest, zapuščanje podeželja, dezertifikacija in pogostost izrednih podnebnih pojavov odgovorni za vse večjo dovzetnost držav članic za nesreče, in sicer naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek. Zato je pomembno, da vsi združimo prizadevanja za boj proti zgoraj omenjenim dejavnikom, da se takšne nesreče, ki povzročijo ogromno materialne škode in so odgovorne za izgubo življenj, česar ni mogoče popraviti, ne bi tako pogosto pojavljale.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za to resolucijo, ker mislim, da je vprašanje preprečevanja nesreč, ki jih povzroči človek, izjemno pomembno. Nujno je povečati finančna sredstva za programe, ki si prizadevajo za ohranjanje naravnih virov v Evropi. Gozdovi, jezera, reke – vse je postalo poslovno premoženje. Poleg te resolucije moramo pripraviti skupni okvir EU in resno obrzdati ta ravnodušen potrošniški odnos do naravnih virov.

Na tak odnos sem naletel v svoji domovini, Latgaleju, kjer se gozdovi barbarsko uničujejo. Latvijska vlada „torpedira“ projekte EU, ki so usmerjeni v ohranjanje jezer in rek. Latvijska zakonodaja dopušča odstranitev redkih vrst rib in zato nihče ne prevzame odgovornosti. Glasoval sem „za“ v upanju, da bo ta signal iz EU dosegel latvijsko vlado.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Vse pogostejši izredni vremenski pogoji v EU povzročajo hude naravne katastrofe, ki prizadenejo predvsem podeželsko prebivalstvo. Države članice so odgovorne za dodelitev sredstev za pomoč po nesreči in za njihovo preprečevanje.

Predvsem pomembno je, da se žrtvam teh katastrof zagotovi hitra pomoč, vključno s finančno, ko so v težavah. Idealna rešitev bi bilo sodelovanje med vsemi državami članicami v EU, da bi izmenjavale strokovno znanje in praktične ukrepe. Glasovanja sem se vzdržal, ker je poročilo po mojem mnenju preširoko zastavljeno in ne opredeli nobenega dejanskega ukrepa, ki naj bi se sprejel.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker so poplave, ki so spomladi in poleti prizadele skoraj vso Evropo, da ne omenjam tistih, ki določene države članice prizadenejo vsako leto, pokazale, kako pomembno je preprečevanje nesreč. Za to poročilo sem glasoval tudi zato, ker ključno vlogo pripisuje odnosu med naravnimi nesrečami in kmetijstvom in ob tem predlaga osnovne rešitve za nekatere probleme, s katerimi se spopadamo.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Države članice Evropske unije so v zadnjih letih prizadele naravne nesreče s tragičnimi posledicami. Pred nekaj meseci so bile Poljska in države srednje Evrope žrtev uničujočih poplav. Niti mesec dni ne preteče, ne da bi mediji poročali o katastrofi, ki je prizadela prebivalce Evrope. Prizadevati si moramo za razmislek o korakih, ki jih je treba sprejeti, da bomo naravne nesreče lahko preprečili.

Poročilo upravičeno navaja, da je osnovni vzrok naravnih nesreč izkrivljen odnos človeštva z naravnim okoljem, ki ga obkroža. Prav tako podpiram predlog v poročilu o oblikovanju ustreznega finančnega okvira na ravni Evropske unije za zaščito pred nesrečami, ki jih povzroči človek. Tudi sam mislim, da je predlog o krepitvi sodelovanja med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi na področju boja proti naravnim nesrečam utemeljen.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Danes sem na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta glasoval za poročilo o preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, v EU. To je še zlasti pomembna pobuda, ki bo veliko dosegla pri preprečevanju izrednih dogodkov, kot so gozdni požari, poplave, pošastni vremenski dogodki ter tehnološke in industrijske nesreče. Osnovni cilj je oblikovati ustrezen finančni okvir za preprečevanje nesreč, ki je vključen v finančno perspektivo za obdobje 2014–2020 in še zlasti poudarja zagotavljanje pomoči najbolj oddaljenim in redko naseljenim regijam. Poročilo si z oblikovanjem evropskega sistema javnega zavarovanja za kmetijstvo, ki naj bi bil zasnovan, da bi preprečil probleme, ki jih povzroča množica različnih sistemov zavarovanja v EU, predvsem prizadeva za politiko uravnoteženega regionalnega razvoja. Obenem je kmetom v vseh državah članicah treba zagotoviti minimalne odškodnine, da bodo lahko odpravili škodo, ki jo takšne nesreče povzročijo.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Upoštevati moramo, da nesreče v večji meri prizadenejo tiste, ki so že sicer v veliki stiski in nimajo na voljo sredstev, da bi zaščitili sebe, svoje družine ali premoženje. Glasovala sem za to poročilo, ker je pomembno in je treba na ravni EU oblikovati ustrezen finančni okvir za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ki bo utrdil in povezal obstoječe instrumente, vključno s tistimi v kohezijski politiki, regionalni politiki in politiki razvoja podeželja. Finančna sredstva EU naj bi se prednostno namenjala za vrsto preventivnih ukrepov, ki bi jih izvajale države članice in so usmerjeni v odpravo razmer, ki so lahko tvegane, zaščito naseljenih območij, spremljanje varnosti glavne infrastrukture in pripravo ter pregled predpisov o varnosti objektov in rabi tal.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naše države so pretresale nesreče z uničevalnimi učinki za skupnosti in ekosisteme. Obseg teh nesreč se odraža v vse pogostejših izrednih vremenskih pojavih, da ne omenjam človeških napak v uravnoteženem načrtovanju regij. Glede na priznavanje odločilnega pomena preprečevanja s strani EU, se poročilo podaja v pravo smer. To velja tudi za vztrajno poudarjanje potrebe po sodelovanju in usklajevanju med državami članicami.

Vendar pa je pomembno, da se okrepijo tudi zmogljivosti Unije za odzivanje, in sicer z zavezo, da se za preprečevanje nesreč in boj proti njim na evropski ravni uporabijo instrumenti, ki se povezujejo s tistimi v posameznih državah članicah in tudi z lokalnimi strategijami in strategijami posameznih skupnosti. Če želimo z najpametnejšo uporabo sredstev doseči najboljše rezultate, ne smemo pozabiti na nobeno raven odziva, odzivi pa se morajo dopolnjevati.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Države članice Evropske unije so bile v zadnjih letih žrtve velikega števila naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek: požarov, neviht, poplav, suše in tako naprej. Človeški, gospodarski in socialni stroški teh nesreč, ki se najpogosteje širijo prek meja, so dramatični. Ker sem prepričan, da je za preprečevanje takih nesreč potreben evropski pristop, podpiram poročilo kolega poslanca, gospoda Ferreire. Medtem ko moramo povečati sodelovanje med državami članicami in združevati sredstva, da se okrepi učinkovitost preventivnih mehanizmov po vsej EU, moramo prav tako zagotoviti, da se bo preprečevanje takih nesreč bolj upoštevalo v prečnem smislu, v različnih politikah EU. Poleg tega moramo spodbujati boljše usklajevanje in sodelovanje med državami članicami na področju raziskav in razvoja, ki se navezuje na preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zeleni smo podprli to poročilo, saj ugotavlja, da imajo lahko naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, zelo resne posledice za gospodarski in socialni razvoj regij in držav članic, in poudarja, da je glavni cilj preprečevanja nesreč zaščita človeških življenj, varnosti in fizične integritete ljudi, temeljnih človekovih pravic, okolja, gospodarskih in socialnih infrastruktur, vključno z osnovnimi javnimi storitvami, bivališči, komunikacijo, prevozom ter kulturno dediščino. Poročilo poudarja, da je proaktiven pristop učinkovitejši in cenejši od pristopa, ki temelji zgolj na odzivu na nesreče, in meni, da je poznavanje lokalnega geografskega, gospodarskega in socialnega okvira bistvenega pomena za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Če pustimo ob strani dejstvo, da so predvsem države članice tiste, ki so odgovorne za civilno zaščito in preprečevanje nesreč, se strinjam s pristopom poročevalca, ki poziva k večji usklajenosti in okrepljenem sodelovanju med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi organi v skladu z načelom subsidiarnosti.

Skupnostni pristop za preprečevanje nesreč se mora predvsem osredotočati na zmanjševanje razlik med posameznimi regijami in državami članicami na tem področju. Bistvenega pomena je, da se na preventivo gleda iz medsektorske perspektive v povezavi z različnimi politikami Unije, vključno z uvedbo ustreznega finančnega načrta.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Podprla sem resolucijo o sporočilu Komisije: Pristop Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroča človek. Letos smo imeli v Evropi strašno zmrzal, poplave, valove tropske vročine in tornade. Trpeli so milijoni Evropejcev. Podobno se bo dogajalo v prihodnje. Ob spopadanju z vse več nesrečami neobvezno sodelovanje držav članic in začasna pomoč EU pri preprečevanju nesreč in odzivanju nanje ter spopadanju z njihovimi posledicami ne zadostuje več. Potrebujemo globalno strategijo Unije, katere del bo protokol o enotnih ukrepih za posamezne vrste naravnih nesreč, še zlasti za tiste, ki se pogosto pojavljajo (gozdni požari, poplave in suše).

Solidarnost med državami je bistvena, posebno pozornost pa naj bi namenili regijam z manj priložnostmi v smislu geografskega položaja, gostote prebivalstva in gospodarskih ter socialnih pogojev. Strategija se mora odražati v novem finančnem okviru 2014–2020. Pri tem je pomembno združiti obstoječe instrumente pomoči, kot so kohezijska politika, politika razvoja podeželja, regionalna politika, Solidarnostni sklad, sedmi okvirni program in programi Life+. V skladu s predhodnimi resolucijami Evropskega parlamenta je treba razmisliti o vzpostavitvi Evropskega observatorija za sušo in razvoju specifičnih pobud na področju zaščite gozdov in preprečevanja požarov. Prav tako ponovno pozivam Parlament in Komisijo k takojšnji pripravi novega predloga o nadaljnji poenostavitvi upravnih pravil in povečani prožnosti Solidarnostnega sklada Evropske unije.

  Rui Tavares (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naše države so pretresale nesreče z uničevalnimi učinki za skupnosti in ekosisteme. Obseg teh nesreč se odraža v vse pogostejših izrednih vremenskih pojavih, da ne omenjam človeških napak v uravnoteženem načrtovanju regij.

S tem, ko priznava odločilni pomen preprečevanja s strani EU, se poročilo podaja v pravo smer. To velja tudi za vztrajno poudarjanje potrebe po sodelovanju in usklajevanju med državami članicami.

Vendar pa je pomembno, da se okrepijo tudi zmogljivosti Unije za odzivanje, in sicer z zavezo, da se za preprečevanje nesreč in boj proti njim na evropski ravni uporabijo instrumenti, ki se povezujejo s tistimi v posameznih državah članicah kot tudi z lokalnimi strategijami in strategijami posameznih skupnosti. Če želimo z najpametnejšo uporabo sredstev doseči najboljše rezultate, ne smemo pozabiti na nobeno raven odziva, odzivi pa se morajo dopolnjevati.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Če drži, da posamezne države članice nosijo glavno odgovornost za preprečevanje naravnih nesreč in njihovo obravnavo, verjamem, da naj bi evropske institucije s sistematizacijo in optimizacijo razpoložljivih sredstev in izboljšanjem ukrepov na ravni EU in regionalni ravni spodbujale sodelovanje med državami članicami.

Cilj te strategije naj bi bil zmanjšanje razlik med regijami glede njihovih sposobnosti, da zaščitijo svoje prebivalce, in naložbami v raziskave, preprečevanje, predvidevanje in reševanje teh pojavov, pri čemer naj bi se posebna pozornost namenila najbolj oddaljenim regijam. V primeru nesreče naj bi naravne omejenosti teh regij, ki se pogosto spopadajo s kombinacijo tveganj, kot je v primeru Madeire, omogočale uporabo različnih instrumentov kohezijske politike, pogoji za uporabo teh sredstev pa naj bi bili prožnejši.

Jasno mi je, da bi bilo treba pregledati Solidarnostni sklad, da bi se ta hitreje mobiliziral, merila za upravičenost pa naj bi bila prožnejša. To poročilo, ki ga podpiram, vsebuje te pomisleke. Rad bi se spomnil žrtev hude naravne nesreče na Madeiri februarja 2010 in tudi njihovih družinskih članov ter ponovil, da je za obnovo Madeire nujno treba aktivirati Solidarnostni sklad.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta o pristopu Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroča človek, ker sem prepričana, da je bistveno, da EU ukrepa na tem področju. Naložbe v ukrepe za preprečevanje nesreč so nujne, saj so stroški preventivnih ukrepov na splošno veliko nižji kot stroški ukrepov za odpravo posledic.

Glede na čezmejni vidik nesreč, kot so bile poplave leta 2002, gozdni požari leta 2007 in poplave letos poleti, potrebujemo sklop učinkovitih instrumentov za preprečevanje, posredovanje in ukrepanje, da bi se omilile posledice nesreč. Namen posebnih ukrepov, ki jih predvideva Komisija, je opredeliti območja tveganj, urediti rečne struge, urediti in zaščititi porečja, mokrišča in z njimi povezane ekosisteme, očistiti in zopet urediti gozdove, spodbujati ponovno pogozdovanje, zaščititi in zavarovati obalo, preprečevati potrese in omiliti njihove posledice ter pripraviti seznam dobrih praks, ki si prizadevajo za boljšo izmenjavo informacij med deležniki.

Pomemben korak za izboljšanje učinkovitosti instrumentov v sedanji politiki preprečevanja nesreč mora biti povečana prožnost vključenih postopkov in pospešen dostop do Solidarnostnega sklada EU, da bodo zahtevana sredstva čim prej prišla do prizadetih.

Poročilo: Eleni Theocharous (A7-0192/2010)

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to poročilo. Verjamem, da je za preprečevanje revščine in spopadanje s socialnimi problemi treba bolj poudariti sisteme socialnega varstva, s čimer se pomaga stabilizirati gospodarstvo in se ohranjajo in povečujejo možnosti zaposlovanja. Prednost je treba dati ukrepom, ki podpirajo izpolnjevanje osnovnih socialnih potreb, spodbujajo varstvo otrok in ranljivih žensk, ki jih je kriza močno prizadela, mladih v težkem položaju, nekvalificiranih delavcev z nizkimi dohodki in delavcev migrantov, delavcev na podeželju in invalidov.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Podpiram poziv v poročilu vsem razvitim državam, da se povežejo s Programom za dostojno delo Mednarodne organizacije dela in ohranijo pravico do svobode pred prisilnim delom in še posebej delom otrok brez izjeme.

Po ocenah po svetu dela 218 milijonov otrok. Od teh jih 126 milijonov opravlja nevarno delo. Revščina bo usoda otrok, ki so izključeni iz sistema izobraževanja in jih proti njihovi volji pošljejo na delo. Pomembne ukrepe je treba izvajati v boju proti delu otrok, in naj se namesto tega ustvarijo delovna mesta za odrasle, otrokom pa omogoči ustrezna izobrazba.

Mednarodna skupnost se mora zavezati, da si bo prizadevala za odpravo dela otrok, za izpolnitev te zaveze pa je treba vzpostaviti jasne ukrepe.

Prav tako podpiram, kar poročilo pravi o zadovoljevanju osnovnih potreb ljudi v državah v razvoju in o posebni pozornosti, ki naj bi se namenila varnosti preskrbe s hrano in dostopu do čiste pitne vode.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se s tem poročilom. Da bi zmanjšali revščino v državah v razvoju, je treba ne le ustvarjati delovna mesta, temveč morajo biti ta nova delovna mesta trajnostna. Da bi to dosegli, je treba sprejeti ukrepe za usklajevanje makroekonomskih politik in se osredotočiti tudi na stabilnost proizvodnje realnega sektorja, prihodkov in zaposlenosti. Mala in srednje velika podjetja, še zlasti v kmetijskem sektorju, potrebujejo učinkovito finančno pomoč, kot je zagotovitev mikrokreditov, mikro zavarovanj in javne finančne pomoči. Komisija in države donatorke naj preučijo obstoječe možnosti za inovativne in dodatne vire financiranja razvoja ter opredelijo nove, da bi državam v razvoju omogočile razpršitev virov prihodkov ter izvajanje učinkovitih, konkretnih in operativnih programov porabe. Poleg tega je treba posebno pozornost nameniti reševanju enega od največjih problemov v državah v razvoju – boju proti delu otrok in zagotovitvi priložnosti vsem otrokom, da so deležni osnovnošolskega izobraževanja. To je mogoče doseči z izvajanjem pravice do svobode pred prisilnim delom.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Tudi jaz sem podprl to poročilo in glasoval zanj. Pogodba EU vključuje obveznosti glede boja proti revščini. Države v razvoju doživljajo največje socialne izzive. Strinjam se z zamislijo, da vlade varstvo otrok in ranljivih žensk, delavcev na podeželju in invalidov vključijo kot prednostno nalogo. Prav tako sem z glasovanjem podprl potrebo, da se vsaj 20 % proračunov držav v razvoju in razvojne pomoči EU nameni za zdravstvo in osnovno izobraževanje.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker Evropski parlament v njem poziva k zmanjšanju revščine v državah v razvoju, kjer lakota, podhranjenost in izključenost iz dostopa do hrane in osnovnih javnih storitev prizadenejo milijone prebivalcev teh držav.

Naslednji velik problem, s katerim se spopadajo države v razvoju, je, da večina njihovih prebivalcev nima ustreznega socialnega varstva.

Rada bi izpostavila problem dela otrok, ker je to ena od glavnih ovir pri dokončanju splošnega osnovnega izobraževanja in zmanjševanju revščine in ovira zdravo vzgojo in potrebno izobraževanje za vse otroke.

Zato se strinjam s pozivom Parlamenta k spodbujanju pomoči pri izobraževanju in izvajanju politike otroškega dela s krepitvijo svetovne delovne skupine za otroško delo in izobraževanje. Poleg tega je zelo pomembno, da se mednarodna skupnost, vse zadevne države in EU zavežejo, da se bodo kar najbolj potrudile za odpravo dela otrok kot nujne zadeve. Poleg tega bi morali v vseh razvojnih strategijah posebno pozornost nameniti najbolj ranljivim in na rob odrinjenim skupinam prebivalstva, zlasti ženskam, otrokom, starejšim in invalidom.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ko v New Yorku poteka mednarodni vrh o razvojnih ciljih tisočletja in je Evropski parlament sprejel poročilo o zmanjšanju revščine v državah v razvoju, se mi zdi pomembno poudariti vlogo, ki jo mikrokrediti lahko igrajo pri doseganju teh ciljev. Mikrokredit na splošno vključuje odobritev manjših posojil podjetnikom, ki nimajo dostopa do običajnih bančnih posojil. V državah v razvoju je pomembno, da se pomoč nudi velikemu številu mikro projektov, ki spodbujajo ustvarjanje bogastva in s tem razvoj. Osnovna denarna podpora pomaga oblikovati gospodarsko mrežo v zadevnih državah in vključiti majhne lokalne akterje. Mikrokredit tem akterjem dopušča, da prevzamejo odgovornost za svoj razvoj, in omogoča zmanjšanje njihove odvisnosti od običajne razvojne pomoči. Z vplivom na sektorje na tako različnih področjih, kot so kmetijstvo, obrt in socialna ekonomija, se lahko pospeši oprijemljiv vpliv na lokalno zaposlovanje. Zato Evropsko komisijo in države članice pozivam, da ta odgovorna sredstva razvojne pomoči vzamejo resno.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Da bi se države v razvoju odzvale na revščino, potrebujejo ustrezne gospodarske razmere. To poročilo krepi pomen manj birokratskih procesov, spodbuja varčevanje in dostop do posojil ter poglablja regionalne povezave. Prav tako omenja nujnost vključevanja organizacij civilne družbe v oblikovanje in spremljanje javnih politik, krepitve vloge ustreznih predstavniških organizacij ter pravnega in socialnega statusa žensk. Prav tako sem prepričana, da naj bi, kot omenja poročilo, politika zaposlovanja vključevala naložbe v „zelena delovna mesta“ in zeleno industrijo, na primer v razvoj obnovljive energije in energetsko učinkovitost. Poleg tega poročilo glede izzivov za države donatorke poudarja poenostavitev postopkov pomoči in inovativne vire financiranja. Mislim, da je to ključno.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Statistični podatki, ki so jih o revščini in podhranjenosti pošiljale pristojne institucije, so več kot le številke. Za temi odstotki in absolutnimi vrednostmi so posamezniki, ki se prebijajo iz meseca v mesec, ali so zaradi nezadostne ali nekakovostne prehrane hudo zboleli.

Zavezo za zmanjšanje revščine je treba prevzeti z vso odgovornostjo in je ni mogoče skrčiti na niz krilatic in brezskrbnih izrazov. Probleme moramo skrbno preučiti in najti rešitve, ki bodo uskladile interese manj razvitih in razvitih držav, interese podjetij in potrošnikov, industrije in kmetov in vseh vključenih kategorij. Zagotovo ne bomo dovolili, da nam drugi pristrižejo krila, ampak si bomo naložili bremena glede na svojo moč in sposobnosti. Zato je za pospešitev mehanizma rasti in razvoja pomembno pokazati primere dobre prakse tržnega gospodarstva, obenem pa zagotoviti prave spodbude in pravo usposabljanje, da se rešijo iz pasti revščine.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Prvič v zgodovini je lakota prizadela milijardo ljudi. Samo letos se je še 64 milijonov ljudi pridružilo sloju tistih, ki so že trpeli lakoto. Stvarnost nas sili, da se osredotočimo na ustvarjanje delovnih mest v državah v razvoju, saj je to najučinkovitejši način premagovanja revščine in socialne izključenosti. Glede na to se zahteva doslednejša pomoč, da se podpre izobraževalni proces in zaustavi množično odhajanje dobro usposobljenih delavcev. Nedavna kriza cen hrane je izpostavila napetost, ki jo v revnih državah povzroča pomanjkanje prehranske varnosti. Zato je treba v času, ko kmetijstvo večini prebivalcem v državah v razvoju, od katerih jih kar 75 % živi na podeželju, nudi edina sredstva za preživetje, temu nameniti več pozornosti.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podpiram to poročilo, ki zagotavlja pregled glavnih izzivov na področjih ustvarjanja delovnih mest in zmanjšanja revščine v pripravah na doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Države članice EU ponovno poziva, naj izpolnijo svoje obveznosti glede pomoči. Poleg tega posebno pozornost namenja upravljanju in krepitvi zmogljivosti, obenem pa poskuša spodbuditi večje sodelovanje zainteresiranih strani. Z vzpostavitvijo infrastrukture in prenosom tehnologije se pozornost usmeri tudi na mala in srednja podjetja (MSP) v državah v razvoju. Treba je ne le spodbuditi zaposlovanje, ampak ustvarjati kakovostna delovna mesta. Vse države v razvoju naj bi podpisale program za dostojno delo Mednarodne organizacije dela in pobudo OZN o socialnem pragu ter zagotovile zadovoljive delovne standarde in visoko stopnjo celovite socialne varnosti, ki bo zajela najrevnejše in na rob odrinjene skupine. Poseben poudarek je treba nameniti boju proti delu otrok. To poročilo poziva k prostemu in popolnemu dostopu do izobraževalnih sistemov za vse ljudi, in sicer do osnovnega in visokošolskega izobraževanja ter do poklicnega izobraževanja, da bo lokalno prebivalstvo postalo kvalificirana delovna sila, kajti brez izobraževanja so otroci obsojeni na revščino, gospodarstvo pa na stagnacijo.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo, o katerem smo glasovali danes, izpostavlja pomen uporabe mednarodnih standardov dela v državah v razvoju, možnosti ustreznega financiranja za mikro podjetja, še zlasti v kmetijskem sektorju, boju proti korupciji in spodbujanju interesa socialnih partnerjev za gospodarski razvoj.

Prav tako določa, naj bi bilo izobraževanje vsem dostopno, kajti razvoj človeških virov mora biti del vseh razvojnih strategij in je bistven za ustvarjanje delovnih mest. Poročilo poziva, naj države donatorke izpolnijo svoje obljube, da bodo v obdobju do leta 2015 za razvojno pomoč namenile 0,7 % BDP, in naj se uskladijo razvojne politike Komisije in držav članic EU.

Naj vas spomnim, da je Svetovna banka leta 2005 ocenila, da je tedaj 1,4 milijarde ljudi živelo v skrajni revščini z manj kot 1,25 ameriškega dolarja dnevno. To zadeva predvsem podsaharsko Afriko (51%). Sledi prebivalstvo južne Azije (40,3 %). Še več, 2,5 milijarde ljudi še vedno živi v zmerni revščini z manj kot 2 ameriškima dolarjema dnevno.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. – (FR) Včeraj se je začel vrh Združenih narodov o izvajanju razvojnih ciljev tisočletja. Kljub doseženemu napredku smo še daleč od ciljev, določenih za zmanjšanje revščine do leta 2015.

Da bi jih dosegli, je treba najprej ustvariti delovna mesta v državah v razvoju, saj je leta 2010 glede na nedavno skupno poročilo MDS in MOD na svetu več kot 210 milijonov brezposelnih, ker je kriza od leta 2008 povzročila izgubo 30 milijonov delovnih mest. MOD zahteva, naj se zaposlenost nič več ne pojmuje kot rezultat drugih politik, ampak kot osnovni cilj in steber strategij rasti.

Trajnostni razvoj, podpora delovnim mestom in dostojnemu delo zahtevajo širitev gospodarstva, skladnost s standardi MOD, sklop pravic do socialne varnosti za vse, naložbe v javne storitve, obravnavo osnovnih potreb, kot so dostop do vode, zdravja in prehranske varnosti. Večje zaposlovanje bo prav tako glavni pogoj za stabilnost in krepitev demokracije. To je bistvo poročila gospe Theocharous.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker zagovarja krepitev pravnega in socialnega statusa žensk z namenom preprečiti diskriminacijo in izkoristiti potencial žensk za gospodarski in socialni razvoj v državah v razvoju. Spodbujanje enakosti spolov v teh državah je prav tako naložba v zagotovitev večje gospodarske uspešnosti. Prav tako je pomembno zagotoviti, da bosta osnovno izobraževanje in javno zdravje še naprej oblikovala podlago razvojne politike. Sedanja gospodarska kriza ne more upravičiti zmanjšanja mednarodne pomoči tem sektorjem.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Te tematike ni mogoče obravnavati, ne da bi omenili vodilni položaj Evropske unije pri zagotavljanju pomoči državam v razvoju. Treba je priznati, da je treba kljub že izvedenim prizadevanjem na tem področju še veliko narediti in da revščina in brezposelnost očitno še naprej pestita te države. Po osamosvojitvi so se voditelji številnih od teh držav pridružili protievropski retoriki. Takšni razlogi so danes v veliki meri že del preteklosti. Na žalost pa so informacije, ki jih dobivamo o stopnjah korupcije in spoštovanju človekovih pravic, svoboščin in jamstev v državah v razvoju, daleč od tega, kar bi si želeli.

Unija je uspešna pri ohranjanju ravni pomoči in boju za sprejem dobrih praks. Svojih zahtev ne sme zmanjšati, prav gotovo pa ne sme sodelovati s tistimi, ki služijo z izkoriščanjem bede drugih ljudi.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V boju proti revščini in socialni izključenosti se je treba jasno zavezati polnemu razvoju človeka, gospodarski odnosi in razmerja moči pa morajo temeljiti na morali. Spodbuditi je treba širšo opredelitev revščine, ki zajema prikrajšanost, socialno izključenost in pomanjkanje sodelovanja, kot to predlagajo Združeni narodi v poročilu „Ponoven razmislek o revščini – poročilo o svetovnem socialnem položaju za leto 2010“. Vlade držav v razvoju naj bi čim bolj razvejale svoja gospodarstva in sledile trajnostni poti razvoja, omogočale nastajanje podjetij, še zlasti malih in srednjih podjetij, ter se borile proti birokraciji in korupciji. Donatorji in partnerske države naj bi zagotovili, da se kmetijstvo, še zlasti male kmete in srednje velike okolju prijazne kmetijske industrije, uvrsti na višje mesto v razvojnem programu. Zavezati se morajo izobraževanju in strokovnemu usposabljanju, boju proti delu otrok in vzpostavitvi ustreznih standardov dela in visokih stopenj socialne zaščite. Delo otrok predstavlja oviro pri vzpostavljanju splošnega osnovnega izobraževanja in zmanjševanju revščine. Zato je treba okrepiti usklajevanje med agencijami in znotraj posameznih agencij ter uskladiti pomoč pri izobraževanju in politiko dela otrok. Prav tako zagovarjam spodbujanje večjih prizadevanj za zagotavljanje enakosti spolov.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Končna različica tega poročila obsega pozitivne in negativne točke, ki si med seboj nasprotujejo.

Začne se na napačni strani, ko močno, trajnostno gospodarsko rast podredi potrebam poslovnega sveta. Razlog za gospodarsko rast morajo biti ljudje. Delavci so tisti, ki ustvarjajo bogastvo in gospodarsko rast, zato je treba proizvodnjo organizirati zaradi njih in za zadovoljitev socialnih potreb in ne zaradi dobička. Organizacija materialne proizvodnje za dobiček namesto zaradi potreb ljudi ustvarja revščino in brezposelnost, medtem ko je domnevni cilj tega poročila boj proti njima.

Najdemo lahko tudi pozitivne točke, še zlasti tam, kjer poročilo govori o vnovičnem razmisleku o politiki privatizacije, zlasti javnih storitev, kot so javni vodovod, kanalizacija in storitve splošnega interesa, ter o podpori javnim storitvam in nujni odpravi davčnih oaz.

Kar se tiče nas, smo prepričani, da je predlagani cilj mogoče doseči le, če se s takojšnjo prekinitvijo neoliberalizma, sporazumov o liberalizaciji trgovine, določenih v Svetovni trgovinski organizaciji in sporazumov o prosti trgovini, ki so že sklenjeni, ali o katerih pogajanja še potekajo, preoblikujejo gospodarski in trgovinski odnosi, če se izbrišejo tuji dolgovi držav v razvoju in odplačevanje teh dolgov in če se odpravijo politike strukturne prilagoditve, ki so jih uvedle mednarodne finančne institucije.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Med številnimi dobrimi stvarmi v tem poročilu o državah v razvoju je poziv po ponovnem razmisleku o privatizacijski politiki, še zlasti na področjih vodovoda in kanalizacije. Menim, da ta ponovni razmislek prav tako velja za razviti svet, in sem prepričan, da so storitve za rabo vode tako temeljnega pomena, da bi jih morali dopustiti le v javno dobro in ne za zasebni dobiček.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem poročilo, ker sta zmanjšanje revščine in ustvarjanje novih delovnih mest danes največja problema, s katerima se spopada svet in sta še zlasti v državah v razvoju glavni pogoj za uravnovešen razvoj in gospodarsko rast. Vesel sem pozivov k ponovnemu razmisleku o privtizacijskih politikah, še zlasti glede javnih storitev, kot je odlaganje odpadkov in ravnanje z njimi, voda in ogrevanje, vzdrževanje nepremičnin in druge socialno pomembne storitve. Zagotavljanje javnih storitev mora biti pod budnim nadzorom svetov ali vlad. Storitve morajo biti enako dostopne za vse, enake kakovosti za vse ne glede na stanovalčeve prihodke ali odvisnosti socialnih skupin. Vse več privatizacij institucij, ki zagotavljajo javne storitve, kot na primer v Vilni, povzroča precejšnjo zaskrbljenost. Lahko je rušiti obstoječe storitve in infrastrukturo njihovih ponudnikov. Kaj pa se bo zgodilo, če bo podjetje prenehalo zagotavljati določeno storitev, oziroma jo bo ponujalo po izrazito visokih cenah? Glavni cilj zainteresiranih strani je prepričati, da država ali svet storitev ne more zagotoviti tako učinkovito kot zasebna podjetja, nato pa se te storitve privatizirajo. Le kdo lahko reče, da to na nas ni vplivalo? Javne storitve so preveč občutljive in pomembne za ljudi, da bi jih brezskrbno predali v zasebne roke. Ohranitev in razvoj teh storitev mora biti prednostna naloga.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – To poročilo oriše glavne izzive za ustvarjanje novih delovnih mest in zmanjšanje revščine glede na finančno krizo. Države članice EU poziva, naj izpolnijo svoje zaveze glede pomoči, kot je bilo dogovorjeno v razvojnih ciljih tisočletja. Prav tako si prizadeva spodbuditi večje sodelovanje interesnih skupin pri lastništvu zemlje v majhnem obsegu, osredotoči pa se tudi na pomoč malim in srednjim podjetjem (MSP) v državah v razvoju z vzpostavitvijo infrastrukture in prenosom tehnologije.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Evropska unija je pozvana k pospeševanju svetovnega boja proti revščini in lakoti, saj okrog 1,4 milijarde ljudi trpi zaradi skrajne revščine. Vzroki za to so številni. Žalostno dejstvo je, da so države v razvoju zaradi političnih razmer, pomanjkljivosti v zvezi z demokracijo in pravno državo ter prikrajšanosti zaradi geografske lege omejene glede možnosti, da bi same izkoristile priložnosti. Da bi bili z razvojno pomočjo resnično uspešni, je treba sprejeti prave ukrepe, usmerjene v reševanje srži problema. To poročilo poudarja, kako pomembno je, da države članice širijo svoj proizvodni sektor in zmanjšajo pretirano birokracijo in korupcijo, spodbujajo izobraževanje, izvajajo mednarodne socialne in proizvodne standarde in zagotavljajo finančne instrumente za mikro podjetja, še zlasti v kmetijskem sektorju. Za državo in prebivalstvo je bistvena prehranska varnost. Višja raven lastne preskrbe s hrano povečuje neodvisnost države in zmanjšuje možnost spora. Osnovni predpogoj za to je ohranjanje in spodbujanje kmetijske proizvodnje in zaščita tal in vode.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker sem prepričan, da se za zmanjšanje revščine ne zahteva le ustvarjanje delovnih mest, ampak tudi ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. Mala in mikro podjetja, še zlasti v kmetijskem sektorju, za ohranjanje obstoječih delovnih mest in ustvarjanje novih potrebujejo ustrezno financiranje in mikro kredite.

V zvezi s tem podpiram zahtevo, posredovano Komisiji in državam članicam, naj povečajo finančno pomoč, ki se dodeljuje malim in mikro podjetjem in kmetom v državah v razvoju, kot je k temu pozvala Mednarodna organizacija dela z globalnim paktom o zaposlovanju.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram poročilo o revščini in ustvarjanju delovnih mest v državah v razvoju, predvsem v smislu spodbud za priznanje prispevka socialne ekonomije (npr. zadruge) k ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju dostojnega dela v državah v razvoju in vključitev socialne ekonomije v razvojne programe EU in njene strategije o sodelovanju.

Za države v razvoju je prav tako pomembno, da podpišejo Program za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, da bodo delavci v teh državah deležni ustreznih delovnih standardov.

Nujno moramo ustaviti brezobzirno izkoriščanje dela otrok in namesto tega spodbujati izobraževanje kot temelj prihodnosti za nove rodove.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo je sprejemljivo. Čeprav ne postavlja pod vprašaj liberalizacije trgovine in se zanaša na STO, pa predlaga precejšnje število ukrepov, ki bi lahko precej izboljšali življenjske razmere državljanov v južnih državah.

Spodbujanje sistemov socialne zaščite, vključitev socialne ekonomije v sporazume o sodelovanju, ohranjanje kakovostnega zdravstvenega sistema za vse in prost dostop do osnovnega, višjega in strokovnega izobraževanja za vse, ohranjanje dostopa do pitne vode in spodbude EU za spoštovanje odločitve ljudi na volitvah so med številnimi točkami, ki govorijo v prid tega poročila.

Zagovarja celo uvedbo neodvisnih parlamentov z dejanskimi zakonodajnimi, proračunskimi in nadzornimi pooblastili. Uporaba takšnih priporočil bi morda lahko omogočila izpolnitev hvalevrednih namer tega samoiniciativnega poročila.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je EU območje solidarnosti, je jasno prisotna zaskrbljenost glede revščine in ustvarjanja delovnih mest v državah v razvoju. Vsi vemo, da bo ta cilj dosežen le s trdno in trajnostno rastjo v stabilnem okolju. Zato morajo države v razvoju z razvojem predelovalnih sektorjev povečati raznolikost svojih gospodarstev, obenem pa si prizadevati za zmanjšanje pretirane birokracije, da bodo mala in srednja podjetja postala gonilna sila za zaposlovanje in rast. Z uspešnim prenosom teh vrednot v države v razvoju bo EU imela odločilno vlogo pri zmanjšanju revščine in ustvarjanju delovnih mest v teh državah. Zato sem glasoval, tako kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Biti moramo del procesa, katerega cilj je usposabljati države v razvoju za ustvarjanje svojega nacionalnega BDP, saj tako spodbujamo gospodarski razvoj teh držav. Tako bomo lahko zaustavili priseljevanje celotnih etničnih skupnosti v Evropo. Pomembno je, da se prebivalcem v državah v razvoju dopove, da morajo graditi svojo domovino in ne iskati raja v Evropi. Svojim bratom v državah v razvoju moramo pomagati, da bodo spoznali, kako biti neodvisen in uspešen. Prepričan sem, da bi morali svoje znanje in izkušnje deliti, zato sem glasoval za to resolucijo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo Odbora za razvoj v zvezi z zmanjšanjem revščine in oblikovanjem delovnih mest v državah v razvoju zavzema pravilen pristop. Zahodne industrijske države morajo vzpostaviti ukrepe, ki bodo manj razvitim državam omogočile, da zadostijo svojim potrebam in zgradijo lastna močna nacionalna gospodarstva. Sposobnost proizvodnje zadostnih količin hrane za lastno prebivalstvo igra pri tem pomembno vlogo. Te države morajo prav tako povečati raznolikost svojih gospodarstev, da ne bodo odvisne od uvoza.

Za dosego tega so potrebna predvsem mala in srednja podjetja, ki bodo ustvarjala nova delovna mesta. K temu moramo pristopiti zelo kritično in, če je potrebno, v EU odpraviti nekatere izvozne subvencije, ki podpirajo kmetijsko industrijo v Evropi, vendar prispevajo k uničenju kmetijstva v državah v razvoju. Prav tako je treba odpraviti davčne oaze. Kljub številnim pozitivnim ukrepom v poročilu sem se vzdržal glasovanja, ker ti ukrepi očitno ne bodo obvezni, ko se bo določala usmeritev razvojne pomoči. Razmere se zgolj zaradi izjave o nameri ne bodo spremenile, veliki zneski pomoči pa bodo še naprej izginjali zaradi korupcije.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) V zvezi z vprašanjem zmanjšanja revščine v državah v razvoju naj bi Evropski parlament poudaril socialne standarde, ki vplivajo na življenjski standard ljudi, ki živijo v teh državah. Evropska unija se mora boriti proti pojavoma dela otrok in prisilnega dela. Prav tako bi naj ne pozabili, da je kmetijstvo tisto, ki milijonom ljudi, ki živijo v državah v razvoju, omogoča preživetje.

Prav tako v celoti podpiram predlog v poročilu, da naj se podprejo mali kmetje. Poudariti velja tudi, da poročilo vključuje poziv k spoštovanju tradicije uporabe skupnih zemljišč za kmetijstvo, kar je ljudem stoletja omogočalo relativno dober življenjski standard.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija ima posebno pristojnost, da uzakonja in se osredotoči na pravice in zahteve svojega ozemlja, vendar ne more in ne sme pozabiti svojih odgovornosti do ostalega sveta, še zlasti do držav v razvoju.

S poročilom gospe Theocharous je zastavljen prav ta cilj: zmanjševanje revščine in ustvarjanje delovnih mest v državah v razvoju sta pomembni za ljudi v teh državah, pomembni pa sta tudi za naše ljudi. V večini primerov prav revščina in iskanje zaposlitve ženeta na tisoče obupanih ljudi, da potujejo v upanju na boljšo prihodnost.

Zato sem prepričan, da je treba strategijo, ki si na kraju samem prizadeva oblikovati določene pogoje, podpreti, saj je to prednost za države prejemnice in Evropsko unijo, ki to podpira.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predmet tega poročila je izredno aktualen in pereč, pa tudi pomemben in strateški. Aktualen in pereč je, ker je splošno znano, da se stopnja revščine po svetu dviguje, isto pa velja tudi za vrzel med bogatimi in revnimi, ki se širi. Pomemben in strateški je, ker evropske naložbe v zmanjšanje revščine in ustvarjanje delovnih mest v državah v razvoju igrajo odločilno vlogo v socialnem smislu s spodbujanjem socialnega zadovoljstva in v gospodarskem smislu s spodbujanjem gospodarstva, v moralnem smislu pa z izražanjem vrednot, v katere verjamemo.

Vendar pa moja podpora temu poročilu v sedanji obliki ne zmanjša potrebe po izvajanju istih želenih dejavnosti tudi v Evropi. To zagovarjam ne le iz zgoraj navedenih razlogov za države v razvoju, ampak zaradi načela in občutka, da smo drug drugemu dolžni izkazati solidarnost, in tudi zato, ker sem prepričana, da Evropejci ne moremo pomagati drugim, če sami nismo v dobrem položaju.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Močna, trajnostna gospodarska rast v stabilnem okolju pomaga ustvarjati bogastvo in kakovostna delovna mesta, zaradi česar je to najzanesljivejša in najbolj trajnostna pot iz revščine. Lakota, podhranjenost in onemogočanje dostopa do hrane in osnovnih javnih storitev milijonom ljudi so posledica pomanjkljive gospodarske, kmetijske in trgovinske politike, ki se spodbujajo in izvajajo v teh državah. V vseh razvojnih strategijah je treba posebno pozornost nameniti najbolj ranljivim in na rob odrinjenim skupinam prebivalstva, zlasti ženskam, otrokom, starejšim in invalidom.

Glede na to sem prepričana, da morajo države v razvoju: posebno pozornost nameniti boju proti delu otrok in naj se namesto tega ustvarijo delovna mesta za odrasle, otrokom pa omogoči ustrezna izobrazba, prednost dati podpori za izpolnjevanje osnovnih socialnih potreb, spodbujajo varstvo otrok in ranljivih žensk, ki jih je kriza močno prizadela, mladih v težkem položaju, nekvalificiranih delavcev z nizkimi dohodki in delavcev migrantov, delavcev na podeželju in invalidov.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ker med drugim poudarja boj proti delu otrok, poziva EU, naj prizna prispevek socialnega gospodarstva, poziva države v razvoju, naj razdelijo lastništvo zemlje med revne in razlaščence, na primer z dodeljevanjem pravic do zemlje osebam, ki so se nasilno vselile v objekte brez lastnika v barakarskih naseljih, poziva k uveljavljanju svobode združevanja za sindikate in pravice do kolektivnega pogajanja, bori se proti različnim oblikam diskriminacije in poziva k ponovnemu razmisleku o politiki privatizacije, zlasti javnih storitev, kot so javni vodovod, kanalizacija in storitve splošnega interesa, ter o družbeni vlogi držav pri vodenju razvoja, vključno z vlogo podjetij v državni lasti kot delodajalcev in ponudnikov socialnih storitev.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Na koncu smo se vzdržali glasovanja zaradi dejstva, da je bilo sprejeto izvirno besedila odstavka 94, ki Komisijo in države članice poziva, naj „razvijejo usklajen pristop, ki bo spoštoval osnove prostega trga in zagotavljal vzajemnost na področju trgovine“.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čeprav je to pozitivno poročilo, ki pristop „pomoč se začne doma“ opredeljuje kot najboljši način podpore revnemu prebivalstvu po vsem svetu, gre še dlje in poziva k poročanju o davkih po državah, nadaljnjemu financiranju proti učinkom podnebnih sprememb in pregledu politik subvencij za kmetijstvo.

Parlament je prav tako odobril predlog spremembe, ki pomoč EU evropskim kmetom obtožuje uničevanja trgov v državah v razvoju. Čeprav podpiram večino predlogov v resoluciji, ki prav tako poudarjajo potrebo po globalnem usklajevanju pomoči, sem glasoval proti.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Podprla sem poročilo o zmanjševanju revščine in ustvarjanju delovnih mest v državah v razvoju. Boj proti revščini je glavna prednostna naloga strategije 2020, ki vzpostavlja usmeritev prizadevanj EU za naslednjih nekaj let. Ta cilj zajema 120 milijonov Evropejcev, ki trenutno živijo v revščini. Da bi se v državah v razvoju učinkovito borili proti revščini, jo je treba v Evropi odpraviti.

Pri tem je izobraževanje pomemben vidik. Izobraževanje in izboljšanje kvalifikacij sta najboljši sredstvi pri iskanju dela in izhodu iz revščine in siromaštva. V državah v razvoju je predvsem pomembno, da se otrokom ne glede na spol zagotovi dostop do izobraževanja. Celo v državah, kjer je dohodek na prebivalca dokaj visok, je dostop do izobraževanja oviran za nekatere socialne skupine – nacionalne manjšine in deklice. V najrevnejših državah hodi v šolo le okrog polovica vseh otrok.

Unija bi morala v svojih programih pomoči storiti več, da bi zagotovila brezplačno izobraževalno gradivo, obroke in šolske avtobuse. Prav tako je bistvena zakonodaja o izobraževanju in socialno varstvo otrok ter pomoč in priložnosti za študente, da bi se izobraževali v tujini, obenem pa naj bi se razvijali različni programi, ki bi mlade ljudi spodbujali, da se vrnejo v svoje države, da bodo po tem, ko so se usposobili, delali v dobro svoje družbe. Prav tako je pomembno izvajati kampanje za ozaveščanje o problemu prisilnega dela otrok.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Glasovanja o tem poročilu, ki zajema nasprotujoče si določbe, če se milo izrazim, sem se vzdržala.

Po eni strani poziva k ponovnemu razmisleku o politikah privatizacije, predvsem v zvezi z javnimi storitvami, podpira naložbene ukrepe v njihovo korist, potrjuje pozitiven vpliv priseljevanja in socialne ekonomije na razvoj in ugotavlja, da je treba izvajati konvencije MOD o mednarodnih standardih dela.

Vendar je večina v Parlamentu obenem sprejela odstavek, ki se mi zdi nesprejemljiv in ki države članice in Komisijo poziva, naj spoštujejo temeljne mehanizme prostega trga.