Dobesedni zapisi razprav

Torek, 21. september 2010 - Strasbourg

14. Evropska strategija za gospodarski in družbeni razvoj gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij (glasovanje)

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava Komisije o Evropski strategiji za gospodarski in družbeni razvoj gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij.

  Hahn, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, človek bi pomislil, da je Evropa gorat otok. Vendar sem zadovoljen, da si Evropski parlament nenehno prizadeva za gospodarski in socialni razvoj regij s posebnimi potrebami, kar so posebna območja, kot so gorske regije, otoki in redko poseljena območja.

Lizbonska pogodba krepi pomen teritorialne kohezije. Navedena je v členu 174 kot eden od ciljev Unije. Zato je Komisija predstavila Zeleno knjigo o teritorialni koheziji, da bi sprožila obsežen proces razprave.Eden od glavnih rezultatov tega posvetovanja je, da ni nujno treba zahtevati nova dodatna finančna sredstva, ampak bi morali raje poudarjati pomen koncepta integriranega razvoja in bolj upoštevati moči posamezne regije.

Po mojem mnenju so lahko posebne značilnosti regije njihova prednost. Zato takšne regionalne svojskosti – to, da ima status otoka, dejstvo, da je to gorata regija ali je redko naseljena – same po sebi ne ustvarjajo problemov ali zahtevajo večjo pomoč, še zlasti zato, ker ta področja nikakor niso enotna. Zato za te regije ne more biti univerzalne rešitve, ki bi ustrezala vsem, za katere se zdi, da morda sodijo skupaj.

Komisiji se zdi zelo pomembno, da zagotavlja usklajeno skupno rast regij. Zato me skrbi, da bomo izvajali skupno strategijo Evropa 2020 v vseh regijah, in ne bomo uporabljali različnih strategij v različno strukturiranih regijah, kar bi lahko verjetneje ogrozilo naša skupna prizadevanja kot pa podpora. Zato menimo, da ne potrebujemo ločene politike o regijah s posebnimi okoliščinami, prav nasprotno, okrepiti moramo celovit pristop naše politike v povezavi z drugimi politikami, regije pa se morajo bolj potruditi za oblikovanje programov, ki so prilagojeni njihovim potrebam. Okrepiti je treba način zasnove in izvedbe teritorialne kohezije na vseh področjih politike.

Tako dobimo štiri prednostna področja delovanja. Prva je približanje regionalne politike državljanom in regijam. V interesih našega cilja teritorialne politike moramo okrepiti doslednost področij politik na različnih ravneh. To pomeni tudi, da pristop upravljanja na več ravneh resno jemljemo in pri snovanju in izvajanju naših politik vključimo vse pomembne zainteresirane strani. Vendar to pomeni tudi intenzivnejšo rabo obstoječih priložnosti za sodelovanje, ki ga zagotavljajo medregionalna, večregionalna in večnacionalna partnerstva, da bi bolj upoštevali izzive, ki so skupni posameznim področjem, kot so velike gorate regije v Alpah ali Pirenejih.

Drugič, politike za regije moramo usklajevati. Teritorialna kohezija pomeni tudi večje upoštevanje komplementarnosti in skladnosti regionalne politike in sektorske politike. Biti moramo jasni o tem, kako bo vsaka politika vplivala na regije. Zato je Komisija oblikovala skupino služb za teritorialno kohezijo, ki vključuje predstavnike teh različnih Generalnih direktoratov. Njena glavna naloga je analiza posameznih sektorskih politik in njihovih učinkov na regije in še zlasti na regije, ki se spopadajo s posebnimi geografskimi izzivi.

Tretjič, potrebujemo teritorialno sodelovanje, da bi okrepili evropsko združevanje. Sodelovanje je še posebej pomembno za regije s posebnimi geografskimi izzivi.Gre za iskanje čezmejnih rešitev za skupne izzive bodisi v obliki makroregionalnih strategij, kot je strategija za Baltsko morje, bodisi medregionalne mreže ali izmenjave dobrih praks.

In na koncu še to, da moramo bolje izkoristiti regionalno znanje. Če želimo ciljno usmerjeno regionalno razvojno politiko, ki temelji na načelu subsidiarnosti in tako podpira cilje Evrope 2020, moramo več vedeti o razmerah v regijah in učinkih političnih ukrepov. Potrebujemo še boljši sistem spremljanja, ki bo bolj sposoben obdelati obstoječe podatke, in ciljno usmerjene kazalce, da zagotovimo, da so naše politike pravilne. To je mogoče narediti le skupaj z regijami, regionalnimi podjetji in državljani.

Spoštovani poslanci, potrebujemo močno regionalno politiko za vse regije, ki bo upoštevala različne potrebe in značilnosti vseh regij. Zadovoljen sem, da bom z Evropskim parlamentom kmalu razpravljal o prihodnosti regionalne politike, vključno s temi posebnimi območji, ki temeljijo na petem kohezijskem poročilu.

  Jan Olbrycht, v imenu skupine PPE. – (PL) Danes začenjamo razpravo o regijah, ki imajo zelo posebne in svojstvene značilnosti. To so regije, kjer številne dejavnosti zahtevajo dodatne stroške. Otoki in gorske regije so obremenjene z dodatnimi stroški, ki jih določajo geografski dejavniki. Današnja razprava je pomembna še v drugem smislu, ki je bistven za nadaljnje ukrepe, o katerih je govorila Komisija. S tem mislim na dejstvo, da se danes odpira razprava o kohezijski politiki po letu 2013.

Resolucija, o kateri govorimo danes, se ne nanaša toliko na izraz volje, da se podprejo določena ozemlja – to je v pogodbi –, ampak zadeva zelo posebne ukrepe in izpostavlja bistvena vprašanja o tem, kako bomo kohezijsko politiko organizirali po letu 2013. Prosim, da upoštevate, da je v resoluciji pozornost usmerjena na povezovanje regionalne politike z drugimi politikami. Sproža vprašanja o kazalcih in utemeljitvi uporabe kohezijske politike in bruto domačega proizvoda. Pravi, da bi morali za podporo teh regij uporabiti tudi druge politike, vključno s kmetijsko, vendar se danes o tem ne pogovarjamo, moramo pa to upoštevati. Govori o teritorialnem sodelovanju in boljši rabi Evropskega združenja o teritorialnem sodelovanju, s katerim smo se ukvarjali v prejšnjem finančnem okviru. Drugače povedano, smo na prvi stopnji resne razprave o prihodnji kohezijski politiki. To razpravo začenjamo s posebnimi regijami, vendar je to začetek, ki kaže, da kohezijska politika je in mora ostati ena od ključnih politik Evropske unije.

  Georgios Stavrakakis, v imenu skupine S&D. – (EL) Gospod predsednik, najprej bi se komisarju rad zahvalil za njegovo prisotnost.

Vse gorske regije in otoki so območja, kjer je načrtovanje na ravni politike in ravni izvajanja programa ključnega pomena. To so območja, kjer morajo različne politike, kot so razvoj podeželja, regionalna politika, prometna in okoljska politika, ribištvo in zaposlovanje, razrešiti kombinacije večplastnih problemov.

Evropska unija je za ta območja v okviru različnih politik razvila celo vrsto ukrepov. Po mojem mnenju manjka usklajevanje. Za državo, kot je Grčija, na primer, kjer je večina ozemlja goratega in je več kot 200 nenaseljenih otokov, se zlahka ugotovi, da socialne in gospodarske kohezije ni mogoče izboljšati brez usklajevanja na vseh ravneh.

Evropska unija bo tako imela dvojno korist: na eni strani se bomo izognili financiranju istih dejavnosti z različnimi programi, na drugi strani pa bomo s povečanjem ugodnosti za državljane na območju, kjer živijo, spodbujali rast.

To, da je za načrtovanje in izvajanje politike v gorskih regijah in na otokih v Evropski uniji potreben celovit pristop, je izjava o tem, kar je očitno, in ne pobožna želja.

  Riikka Manner, v imenu skupine ALDE. – (FI) Gospod predsednik, komisar, kompromis, ki smo ga dosegli v tej resoluciji, je odličen, zato se zahvaljujem vsem kolegom poslancem, ki so pri tem sodelovali.

Ena od prednostnih nalog mora biti krepitev razmer na območjih, ki jih je prizadela finančna kriza, to pa velja tudi za regionalno politiko. Ta področja so severna, redko naseljena območja, gorske in mejne regije in otoki. Ta resolucija je zelo močan poziv Parlamenta Komisiji, naj posebno pozornost nameni tudi prihodnjim finančnim okvirom in naslednjemu programskemu obdobju na območjih, ki so zaradi stalnih težkih naravnih razmer v slabšem položaju.

Pomoč za redko naseljene regije bo v prihodnji kohezijski politiki zelo pomembna, če naj bo še naprej ustrezno celovita. Svoje kolege poslance, ki podpirajo resolucije, bi rada spomnila, da morajo zagotoviti, da se bo ta cilj izvajal tudi na praktični ravni, ne le preprosto z glasovanjem za to resolucijo, ampak tudi tako, da se sredstva za ta posebna območja dejansko zagotovijo v prihodnjih finančnih okvirih.

Zadovoljna sem, da ta dokument poudarja pomen izkoriščanja potenciala, ki ga te regije lahko ponudijo. Prav tako je pomembno, da preučimo zelo dragocene vire, ki jih je mogoče najti na teh območjih, ne pa zgolj razmišljati o problemih. Le z izkoriščanjem njihovega resničnega potenciala lahko resnično napredujemo. Njihova tradicionalna sredstva za preživetje, energetika in področja, ki jim strategija Evropa 2020 namenja posebno pozornost, kot so raziskave in razvoj, so ključnega pomena za ta posebna območja.

Z zanimanjem čakam na peto kohezijsko poročilo Komisije. Zanimivo bo videti, kako bo Komisija dejansko upoštevala cilje Evrope 2020 in kako se po Evropi izkoriščajo ti grozdi posebnih veščin v teh svojevrstnih območjih.

  François Alfonsi, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, komisar, priprava Evropske strategije za gospodarski in družbeni razvoj gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij je res bistvena.

Člen 174 Lizbonske pogodbe končno vsebuje zavedanje Evropske unije o teh ozemljih, ki imajo trajne omejitve in ki jih morajo premagati. Zato mora Komisija odslej predlagati posebne strategije, ki se lahko uporabijo, da se ljudem na teh območjih zajamči enakost z drugimi evropskimi državljani, tako da se jim učinkovito zagotovi ustrezna odškodnina za omejitve, ki jih doživljajo v vsakdanjem življenju in gospodarskih dejavnostih.

V zvezi s tem bruto domači proizvod na prebivalca, ki je merilo, ki se mu nenehno daje prednost glede strukturnih skladov, sam po sebi ne zadostuje več. Ljudje se iz teh regij izseljujejo in zaradi te izgube lahko preostalo prebivalstvo doseže celo višji BDP na prebivalca. Zato moramo pri teh območjih zavzeti prefinjen pristop in naša skupina želi vztrajati pri tej točki.

Komisar, člen 147 Lizbonske pogodbe priznava poseben značaj teh območij. Zato moramo vzpostaviti posebne ukrepe za razvoj in za obravnavo določenih problemov. Ti ukrepi morajo izpolnjevati pogoje za strukturne sklade, še zlasti tam, kjer so težave akutnega značaja, kot so učinki globalnega segrevanja na otokih in v gorah, na primer, preskrba z energijo, dostopnost, prometni problemi in tako naprej.

Komisijo prav tako pozivamo, naj zagotovi posebna sredstva, ki se bodo v naslednji finančni perspektivi, ki bo pokrivala programsko obdobje 2014-2020, dodelila tem območjem. Želimo, da se instrumenti, kakršno je Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, spremljajo in čim širše uporabljajo ob vztrajnem odstranjevanju ovir za čezmejno sodelovanje, ki so se vzpostavile.

  Oldřich Vlasák, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, več kot dve leti sta minili od razprave v Evropskem parlamentu o vprašanju prikrajšanih in bolj odmaknjenih regij. Ko sem ponovno prebral svoj prvoten govor iz tistega obdobja, sem moral priznati, da je še vedno precej uporaben in bi ne spremenil niti besede. Na žalost moram v imenu Skupine Evropskih konzervativcev in reformistov povedati, da ne podpiramo skupnega osnutka resolucije, za kar obstajajo štirje razlogi.

Prvič, nasprotujemo zamisli o socialnem inženiringu in pretiranem vmešavanju javnih organov. Vedeti moramo, da se nekaterih težav otokov, gorskih predelov in redko poseljenih območij ne da rešiti. To so posebni problemi, ki se navezujejo na njihove geografske in strukturne lastnosti, ki jih ne moremo spremeniti.

Drugič, ne strinjamo se z zamislijo, da vsa otoška, gorska ali redko poseljena območja tvorijo homogeno skupino s skupnimi lastnostmi. Kaj ima skupnega francosko gorsko središče Chamonix in grški otok Lefkada ali finska regija nad polarnim krogom na območju Rovaniemi?

Tretjič, v predlogu in dejanski razpravi smo popolnoma pozabili na mejne regije. Seveda mi ni treba nikogar spomniti, da je treba glede na člen 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v kohezijski politiki posebno pozornost nameniti podeželskim območjem, območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in regijam, ki so hudo trajno prikrajšane zaradi naravnih in demografskih pogojev. Otok bo vedno otok in gora bo vedno gora, meje, vsaj tiste administrativne pa lahko izginejo. Zato bi bilo pomembno večji poudarek nameniti mejnim regijam.

Četrtič, menimo, da je še prezgodaj razpravljati o posebnih novih zakonodajnih ukrepih, regionalnih razvojnih programih in finančnih virih za ta območja. Jasno je, da se je razprava o evropskih skladih in njihovi uporabi po letu 2013 že začela krepiti. Jasno je, da poskušajo posamezne države in ozemlja v tej razpravi pozornost usmeriti k svojim težavam in potrebam, ki bi jih želeli financirati z evropskimi sredstvi. Nobenega dvoma ni, da si območja z omejenimi možnostmi zaslužijo drugačne pogoje, ko gre za financiranje, pravila javne pomoči in ureditev notranjega trga z uporabo carinskih pravil. Evropski okvir mora to upoštevati in omogočiti ohranitev posebne narave teh regij, obenem pa ublažiti njihove omejujoče okoliščine.

Vendar pa se pojavi vprašanje, v kolikšni meri so zapleteni evropski programi v tem primeru učinkoviti. Gibalo evropske strukturne politike bi morala biti zamisel, da se morajo finančna sredstva nameniti predvsem v najrevnejše regije, kjer jih najbolj potrebujejo. To je treba uporabiti ne glede na to, ali gre za otok, gorsko območje ali redko naseljeno regijo.

  João Ferreira, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, komisar, vemo, da vključitev nekaj plemenitih načel v pogodbe in različne zakonodajne akte Evropske unije ni nikakršno jamstvo, da bodo ta dejansko zaživela v praksi. Teritorialna kohezija je tako kot gospodarska in socialna kohezija zgovoren primer tega. To, kar tem ciljem manjka bolj kot resolucije in strategije, so splošen politični in makroekonomski okvir in konkretni ukrepi za njihovo spodbujanje in izvajanje.

Na žalost pa politike, za katere si Evropska unija prizadeva, niso omogočile kohezije, ampak še večja nesorazmerja: gospodarska, socialna in tudi ozemeljska nesorazmerja. Obstaja zelo stvarno tveganje, da se bodo nesorazmerja v prihodnje le še povečala kot posledica še bolj restriktivnega izvajanja instrumentov, kot je Pakt za stabilnost in rast in resne omejitve, ki jih predpisuje. Glede na neustreznost proračunov Unije, ki ne omogočajo, da bi se teritorialna kohezija in ekonomska ter socialna kohezija uveljavile v praksi, je to zelo stvarno tveganje. Še več. Ta sredstva se pogosto nepošteno dodeljujejo.

Čeprav se gorske regije, otoki in redko naseljena območja razlikujejo med seboj na njim lastne načine, se vsi borijo s številnimi zapletenimi težavami in nadlogami, ki so vsem skupne. Nekatere skupne politike so, ponavljam, razmere še poslabšale in ne rešile ali omilile. To velja tudi za skupno kmetijsko politiko in njene poznejše reforme, katerih negativne posledice je treba obravnavati in popraviti. Zaradi posebnih značilnosti socialno-ekonomskega tkiva teh regij in njihovih proizvodnih sistemov so te izpostavljene deregulaciji trga, za kar si EU prizadeva.

Pripravili smo številne predloge za izboljšanje teh razmer in spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja teh regij. Pomagati jim moramo, da bodo ob podpori lokalne proizvodnje izkoristile svoje lastne razvojne potenciale kot tudi ob spodbujanju lokalnih in regionalnih trgov in povečanjem zasebnih in javnih naložb v proizvodne dejavnosti, da se ohrani raven zaposlenosti in ustvarijo nova delovna mesta s pravicami in poštenim plačilom.

Prav tako ne smemo pozabiti, da nekatere od teh regij, kot so otoške regije, pogosto dopolnjujejo druga drugo v smislu proizvodnje in trgov. Naučiti se moramo izkoristiti takšno komplementarnost in jo še okrepiti. Prav tako moramo prepoznati dodatne težave, s katerimi se spopadajo pri dostopu do programov Unije in financiranja na področjih, kot so raziskave in razvoj. Uporabiti je treba pozitivno diskriminacijo teh regij, da se izboljša njihov dostop.

Tema, o kateri danes razpravljamo, preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, je prav tako pomembna. Priznati je treba dejstvo, da so te regije bolj dovzetne za naravne nesreče in je treba okrepiti preprečevanje nesreč, kot poudarja poročilo, ki smo ga danes sprejeli.

Še enkrat opozarjamo na to, kar smo izrazili ob več priložnostih: te regije, zlasti najbolj oddaljene regije, morajo biti med konvergenčnimi cilji, da ne bi še poslabšali vrste strukturnih slabosti, ki so še vedno prisotne pri večini teh območij, kot je v primeru avtonomnih regij Madeire in Azorov na Portugalskem.

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, jutrišnje glasovanje bo zelo pomembno za več kot 90 milijonov Evropejcev, ki živijo v gorskih regijah. Člen 174 Lizbonske pogodbe priznava pomen gorskih in posebnih regij. Vendar je treba ta člen izvajati s posebno politiko. Premakniti se moramo od besed k dejanjem. Gore niso le čist zrak, narava in počitnice. Poleg tega so tam resnični problemi, s katerimi se morajo vsak dan stežka spopadati ljudje, ki v gorskih regijah živijo.

Pomanjkanje infrastrukture še otežuje gibanje ljudi in blaga, dostop do storitev pa je težji zaradi dodatnih stroškov, ki jih nosijo podjetja in državljani. Da bi preprečili izseljevanje iz gorskih regij, moramo poskrbeti, da bodo ti ljudje imeli dostojne življenjske pogoje z modernimi storitvami in ustreznim zdravstvenim varstvom tako kot vsi evropski državljani.

Gorske regije nudijo izjemno priložnost za proizvodnjo čiste energije, varčevanje z energijo in kakovostno okolju prijazno kmetijstvo. Za dosego vsega tega je treba denar vložiti v okvirni program, ki se dotika vseh por gorskega življenja. To pobudo podpirajo vse politične skupine in organizacije evropskih gorskih regij, kot so Euromontana in Evropsko združenje izvoljenih predstavnikov gorskih območij (AEM). Prav tako izpolnjuje željo, ki jo je izrazil sam predsednik Barroso.

Komisija je zdaj tista, ki mora to zahtevo hitro izvesti in vključiti regije v skladu z načelom subsidiarnosti. Za konec bi rad posebej predlagal imenovanje začasnega komisarja za gorske in posebne regije, da bi učinkovito usklajeval to novo evropsko politiko.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, okrog 18 % vsega prebivalstva Unije živi v gorskih regijah. Te regije opredeljuje osredotočenost na kmetijstvo in gozdarstvo in seveda tudi turizem. Kmetje v gorskih regijah zelo trdo delajo za sorazmerno nizke prihodke. Vendar pa pomembno prispevajo k ohranjanju alpske regije in tako tudi k trajnostnosti. Ne smemo dopustiti, da bi alpska regija postala pusta stepa, saj želimo, da ostane dobro ohranjena in obdelana pokrajina. pomoč EU mora upoštevati topografske, podnebne in kulturne posebnosti gorskih regij. Nobenega smisla ni, da bi uporabljali poenoteno šablono vse od Gibraltarja do severnega rta.

Kaj potrebujemo? Da podpremo kmete v prizadevanjih za vzrejo ustreznih vrst živine tudi po leti 2013, potrebujemo območno premijo in premijo za živinorejo. Potrebujemo višje naložbene subvencije, ki upoštevajo dejstvo, da so stroški tu višji kot v dolini, in ustrezno označena, zaščitena in potrjena kakovostna živila iz alpske regije.

EU mora na pravo pot, da bo gorskim kmetom in s tem celotni alpski regiji zagotovila spodobno prihodnost po letu 2013.

  Lambert van Nistelrooij (PPE). – (NL) Najprej bi se rad komisarju zahvalil za odgovor na naše vprašanje. Namen našega vprašanja je bil, da po začetku veljavnosti pogodbe ponovno preučimo politiko, ki smo jo predhodno začrtali. Res je, da nas lahko regionalna politika z vsemi svojimi vidiki približa našim državljanom in stvarnosti njihovega življenja.

Drugič, teritorialna kohezija ne predstavlja nove razsežnosti in to potrjujejo tudi poročila. Teritorialna kohezija ima opraviti z vsem, kar bi morali obravnavati v teh tako različnih razmerah v deželah, kot sta Francija in Španija. Tu ne gre zgolj za dodeljevanje vse več posebnih sredstev. Ne, obstaja jasna težnja k večji koheziji in ravnovesjem med nacionalnimi državami. Če si pogledamo novi finančni okvir, ki je nov politični okvir za obdobje po letu 2013, lahko ugotovimo, da se stvari odvijajo naprej in ženejo dodano vrednost Evrope.

Dobro je, da se v tem okviru danes odločimo za ta ukrep. Z nekaj omahovanja sem prisiljen izpostaviti, da potrebujemo več sredstev, vendar je za to morda še prezgodaj. To je morda posebna politika, vendar mora to zagotovo biti dosegljivo, na primer, z prerazporejanjem znotraj držav članic. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), v imenu katere govorim, bo prav tako prosila za ločeno glasovanje. Počakati bomo morali, da vidimo, kaj se bo zgodilo potem, ne glede na našo izjavo v prid našemu lastnemu finančnemu in pravnemu okviru.

V zaključku mi dovolite, da dodam, da prihajam iz Nizozemske. Tam nimamo gorskih ali redko poseljenih območij, imamo pa otoke. Komisarju bi želel postaviti naslednje vprašanje: ali lahko zdaj, ko je v našem kraljestvu prišlo do sprememb in so otoki Saba, Sv. Eustatius in Bonaire na Nizozemskem dobili popolno avtonomijo, pospešimo proglasitev teh otokov kot najbolj oddaljenih regij? Tega se že dolgo nadejamo.

  Teresa Riera Madurell (S&D). – (ES) Gospod predsednik, komisar, če želimo doseči cilj teritorialne kohezije, ki jo je uvedla nova pogodba, morajo vsa ozemlja Unije uživati iste pravice in svoboščine.

Zato moramo biti zelo ponosni na sporazum, dosežen v Parlamentu, o prilagoditvi evropskih politik posebnim potrebam otokov, gorskih in redko naseljenih regij, da bodo ta območja lahko razvila svoj celoten potencial in tekmovala pri enakih možnostih.

S tem v zvezi bi rad izpostavil nekaj zelo pomembnega: nekatere otoške regije zdaj nimajo finančnih sredstev za projekte čezmejnega sodelovanja, preprosto zato, ker so oddaljene več kot 150 km. To je nerazumno in nepošteno merilo, ki povečuje njihovo izolacijo in glede katerega predlagamo, da se odstrani.

Gospe in gospodje, kot je gospod Schulz upravičeno dejal, živim na evropskem otoku in iz prve roke vem, da ima bivanje na otoku svojo ceno. Kot zakonodajalci imamo dolžnost, da to ceno zmanjšamo. Kot je komisar pravilno izpostavil, nam člen 174 pogodbe nudi priložnost, da to storimo.

  Niccolò Rinaldi (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, razprava o problemih redko naseljenih območij in najbolj oddaljenih regij v tej dvorani, še zlasti glede na mojo parlamentarno zavezo gorskim regijam, je prvi korak, k oblikovanju mreže, v kateri evropski državljani živijo v povsem edinstvenih okoliščinah in pogosto z nizkimi dohodki. To so redko naseljena območja z nizko gostoto prebivalstva, kjer je prisoten pojav staranja prebivalstva, ker mladi ljudje pogosto odidejo, odstotek diplomantov pa je pod nacionalnim povprečjem.

Ta merila, še zlasti BDP, vendar so tudi druga, morajo spodbuditi evropsko strategijo podpore za gorske regije, ki imajo manj storitev, infrastrukturne probleme in so še zlasti ranljive zaradi krize v kmetijstvu in podnebnih sprememb. Gore so kraji, kjer ljudje živijo in jih preučujejo, danes pa morajo postati tudi politični laboratorij, ker so neizmeren vir kulturne, čiste energije, kakovostnega razvoja kmetijstva, kar je za kakovost življenja nenadomestljivo za zagotavljanje večje blaginje mestnega prebivalstva.

Poleg Komisije, držav članic in lokalnih organov so odgovorne tudi lokalne skupnosti, da znajo s celostnim pristopom in še zlasti dejavnim sodelovanjem pri sprejemanju odločitev usmerjati svojo lastno usodo v Evropi 21. stoletja.

Govorim iz izkušenj, ko pravim, da je v gorskih regijah bolje organizirati 10 lokalnih športnih dogodkov kot pa svetovni pokal, in to naj bi bil način delovanja vseh: povečati moramo število razširjenih pobud in pokazati večjo politično ustvarjalnost, pri čemer je treba začeti s kolegijem komisarjev v posebni delegaciji za gorske regije in otoke.

  Alyn Smith (Verts/ALE). – Gospod predsednik, kot podpredsednik medskupine za otoke, gorske in redko naseljene regije izjavljam, da me to zanima.

Priznanje bi rad izrekel kolegom v dvorani, ki so tako trdo delali, da so to tematiko uvrstili na dnevni red, ker, komisar, čeprav toplo pozdravljam vašo prisotnost in izjavo, so vse dejavnosti v zvezi z dejanskim določanjem hitrosti izvajanja člena 174 in njegovo koristnostjo potekale v tem parlamentu. Pri zagotavljanju delovanja člena 174 za naše državljane imate zelo zavzetega partnerja, ker nam postavlja izziv v smislu prikaza prave dodane vrednosti EU nekaterim najbolj raznolikim skupnostim v Uniji.

Poudarjam skupnosti, ker se je pomembno zavedati, da so skupnosti tiste, ki jim želimo pomagati. Geografija, pa naj gre za otok, gore, redko naseljeno območje, je dejansko nepomembna. Pogovarjamo se o skupnem problemu, ki so ga ustvarile različne geografske posebnosti. Tu se moramo prepričati, da naše kategorije dejansko ustrezajo, in trenutno to ne drži. Pravila, ki jih uporabljamo, ne ustrezajo posebnostim skupnosti, o katerih govorimo, in pogosto dajejo sprevržene rezultate. To je bila tudi posebna težava v dokumentu GD za regionalno politiko „Ozemlja s posebnimi dejavniki“. Upam, da si boste k srcu vzeli kritiko v drugem odstavku predloga za resolucijo, ki ga je pripravila Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze, ker resno mislimo. Potrebujemo boljši sistem razvrščanja, kot ga imamo.

Tu ne gre za dajanje denarja revnim, prikrajšanim območjem. Na naših otokih na Škotskem, v gorskih območjih in različnih krajih je več kot dovolj dinamizma, navdušenja in zagnanosti, da jim bo to pomagalo zaceliti rane. Vendar pa moramo poskrbeti, da bo, še zlasti državna pomoč, predstavljala nekaj dodatnega in ne oviro za njihovo življenje, in če pometemo z vsemi ovirami, lahko skupaj zagotavljamo boljše življenje.

  Marisa Matias (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, Evropa brez ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ni Unija. Gorske regije, otoki in redko naseljena območja imajo svoje lastne naporne izzive, ki jih je treba premagati zaradi Evrope in njenih narodov. Vendar pa moramo narediti več kot le podajati izjave o nameri, sicer bo učinek nasproten in se bodo razlike le še okrepile.

Te regije so ogromni zbiralniki pomembnih virov. Biotska raznovrstnost, gozdovi, mokrišča in podeželje zagotavljajo osnovno storitev za vse, pa vendarle se pokažejo omejitve v gospodarstvih regije. Nekaj moramo dati v zameno. Ljudem, ki živijo v teh regijah, moramo vsi ponuditi svojo solidarnost in pomoč.

Rad bi predstavil dva predloga. Prvi se navezuje na njihov potencialni prispevek k znanosti in razvoju. Številne od teh regij so z naravnimi bogastvi pristni laboratoriji na prostem, vendar pa nimajo enakega dostopa do sredstev za raziskave. Zakaj jih potem ne opremimo kot raziskovalna središča odličnosti in tako ustvarimo kakovostna delovna mesta in oživimo njihova gospodarstva?

Moj drugi predlog se nanaša na energijo. Te regije lahko in morajo delovati kot začetni projekti, ki bi pokazali možnosti energetske samozadostnosti in trajnosti, še zlasti prek mikrogeneracije ob uporabi lokalnih virov. To bi zmanjšalo odvisnost, povečalo enakost in ustvarilo delovna mesta.

Na koncu bi rada poudarila, da se lahko uporaba bruto domačega proizvoda kot edinega ali glavnega kazalca za dodeljevanje sredstev pomoči odraža le v še večji nepravičnosti. Zato je ključnega pomena, da se uporabijo dodatni podatki, še zlasti podatki, ki orišejo socialno in gospodarsko stvarnost teh regij.

Na tej točki bi rada nekaj posebnega povedala o ljudeh na Azorih, Madeiri, v gorskih regijah in izpraznjenih celinskih območjih Portugalske. S svojimi prizadevanji veliko prispevajo k razvoju in kakovosti življenja vseh Evropejcev.

Te in vse ostale regije imajo svoje lastne okvire. Na socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo ne smemo gledati kot na dobrodelnost. Tu se odločamo, ali želimo resnično evropsko politiko prerazporeditve ali ne. Iz vseh teh razlogov menim, da je ta resolucija pomemben korak, vendar šele prvi od številnih.

  Timo Soini (EFD). – (FI) Gospod predsednik, Finska je velika država z ozemljem, ki je približno tako veliko kot Velika Britanija, vendar nas je le 5,3 milijona. Mislim, da je to nekaj, kar naša življenja neizmerno bogati: zemljišča se nič več kar tako ne namenjajo pozidavi. Svet in Evropa sta vse bolj natrpana, čista voda in narava pa sta najpomembnejši osnovni potrebščini. Davki se zaračunavajo tudi ljudem bogu za hrbtom, zato so vsi upravičeni do osnovnih storitev. Redko poseljena območja so tako pomembna kot majhna in velika mesta, ker ima vsakdo in vsako življenje svojo vrednost.

Na Finskem, moji državi, so redko naseljeni Lapland, vzhodna Finska in osrednji deli države, vendar vsi ti deli prispevajo k infrastrukturi države in so del Finske kot celote, države, kjer smo se in se še vedno lahko ukvarjamo s komercialno trajnostnimi dejavnostmi. Mi v EU, na katero imam skeptičen pogled, moramo prav tako biti sposobni ugotoviti, da morajo biti dejavnosti ekonomsko uspešne. Prav tako je tem regijam treba zagotoviti razvoj.

Zagotoviti je potrebno tudi to, da ne bomo še povečali odseljevanja s podeželskih območij. Glede tega sem zavzel še zlasti kritičen pogled na skorajšnjo Direktivo o poštnih storitvah. Dobro bi bilo, če bi ti gospodje šli v redko poseljena območja, da bi preverili, kdaj tam dobijo pošto. Vse to želim poudariti, in če nam bo uspelo napredovati, bom morda celo postal nekoliko manj kritičen.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, kot Avstrijka se bom v zvezi s tem poročilom poglobila v položaj tistih, ki živijo v gorskih regijah. Kot je že ugotovljeno v izjavi, je kmetijstvo ključni gospodarski sektor v teh regijah. Statistični podatki kažejo, da v Avstriji vsak dan 13 kmetov opusti kmetovanje. Majhni kmetje so še posebno ranljivi. Na splošno imamo zdaj le pol toliko kmetov kot leta 1950. Pri gorskih kmetih je še dodatna slabost, da niso niti približno tako produktivni kot kmetije v dolini. Njihovi pridelki težko tekmujejo na trgu zaradi visokih stroškov prevoza, ki so posledica njihove lokacije. Tradicija zavezuje.

Življenje kmetov in njihovih družin pričajo o tem, kako so generacije skupaj živele in delale. V naši sedanji družbi je to nekako edinstveno in nekaj, kar ne smemo dopustiti, da se izgubi.

  Danuta Maria Hübner (PPE). – Gospod predsednik, komisar, ozemeljska raznolikost je prednost Evrope. Naša dolžnost, dolžnost evropskih institucij, je zagotoviti pogoje, da te prednosti delujejo za Evropo, njeno kulturo in gospodarstvo.

Pogodba poziva Skupnost, da v svojih politikah upošteva ozemlja s posebnimi lastnostmi, kar pomeni posebne razvojne izzive tako v smislu problemov, ki jih je treba rešiti, in priložnosti, ki naj bi jih izkoristili. Naj v tem okviru zastavim tri vprašanja.

Prvič, ocena prostorskih učinkov. To vprašanje je že leta na evropski agendi. Komisijo bi rada pozvala, da vključi teritorialno razsežnost v postopek ocene vplivov za evropske pobude. Ocena prostorskih učinkov bi bila lahko odlično horizontalno orodje za učinkovito obravnavo posebnih potreb teh ozemelj. Zato bi pri instrumentu za oceno vplivov rada močno podprla zamisel o teritorializmu. Model strateške okoljske ocene bi bil tu lahko v pomoč.

Drugič, komisar, govorili ste o skupini služb za teritorialno kohezijo. Prepričana sem, da Komisija še lahko spodbudi ozaveščanje o razvojnih izzivih posebnih ozemelj na številnih pomembnih področjih politike. Z delom Generalnega direktorata za regionalno politiko (GD REGIO) z vsemi drugimi pomembnimi službami bi morali opredeliti teritorialno občutljivost vseh evropskih politik. Še zlasti sem prepričana, da mora biti promet primeren glede na ozemlje. Teritorialna ustreznost mora postati del dobre prakse v Uniji.

Tretjič, Komisijo bi rada prosila, naj podrobno preuči EU 2020, še zlasti vodilne pobude, da opredeli prednostne naloge posebnega pomena za ta območja s posebnimi razvojnimi lastnostmi.

Na koncu naj izkoristim priložnost, da bolj na splošno povem, da lahko vodilne pobude, ki se prenesejo na lokalno in regionalno raven, evropskim državljanom le koristijo.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospod predsednik, komisar, prvič v zgodovini evropskega združevanja je lizbonska pogodba vgradila regionalno razsežnost in teritorialno kohezijo kot pomemben cilj Unije.

Te razprave se udeležujem kot še en poslanec iz otoške regije, Kanarskih otokov, ki jih zajema člen 174 pogodbe, ki se posebej dotika otokov, in člen 349, ker je najbolj oddaljena regija. Vendar to počnem ob zavedanju dejstva, da so otoki glede ozemeljske razdrobljenosti in glede na to, da so vedno na zunanji meji Evropske unije, še zlasti občutljivi glede strategij energije, prometa in infrastrukture, še zlasti pa so občutljivi glede strategij, ki se navezujejo na notranjo in zunanjo varnost.

Zato vas prosim, da močno podprete to resolucijo in predvsem njen prevod v oprijemljive politike, ki jo morajo napolniti z vsebino in o kateri ne moremo podrobno razpravljati, in predvsem njen prenos v finančne perspektive za obdobje 2014-2020. Imeti moramo proračun, ki ustreza ciljem in finančno podpira željo, da bi Evropejcem, ki živijo na otokih Unije, zagotovili polne in enake pravice in možnosti kot tistim, ki živijo na notranjih ozemljih tega obsežnega območja evropskega združevanja.

  George Lyon (ALDE). – Gospod predsednik, dovolite, da tudi jaz pozdravim poročilo, o katerem danes razpravljamo. Kot prebivalec otoka na zahodni obali Škotske se zelo dobro zavedam izzivov, s katerimi se spopadajo najbolj oddaljene in tudi otoške regije. Temeljni izziv, ki je pred otoki in prav tako gorskimi regijami, so seveda stroški prevoza. Zaradi tega smo nekonkurenčni, kar v teh območjih vodi v pomanjkanje priložnosti in delovnih mest in na koncu izgubo mladih ljudi.

Poročilo v šestem odstavku omenja potrebo po tem, da bi bila ta območja bolj konkurenčna, kar se mi zdi, da je temeljni izziv, s katerim se bo kohezijska politika ob obravnavi pomislekov otočanov in tistih, ki živijo v gorskih območjih, spopadala v prihodnje.

Dovolite, da izpostavim posebno vprašanje, ki sem ga že želel preučiti skupaj s Komisijo in na katerega bi rad usmeril komisarjevo pozornost. Na Škotskem smo imeli pomembno pobudo, ki jo je pred tremi leti predstavila škotska vlada in ki je skušala znižati ceno prevoza s trajekti do otokov, da bi ugotovila, ali bo to spodbudilo te posebne otoke. Pilotni projekt je potekal tri leta in so ga zdaj končali. Nekateri od teh otokov so imeli od subvencije koristi, drugi ne. Pričakovali smo, da bodo po izvedeni oceni program uvedli za vse otoke na Škotskem.

Na žalost se je škotska vlada odločila, da program ponovno uvede le za Zahodne otoke, ostali otoki pa teh koristi ne bodo deležni.

Komisar, moji volivci v Argyllu so prepričani, da je nepošteno in krivično, nekateri verjamejo, da to ni nič drugega kot volilno podkupovanje. Zanima me, če bi pisal vam in komisarju za promet, ali bi se odzvali na njihove pomisleke in preučili nepravične razmere, s katerimi se spopadajo številni od mojih volivcev.

  Malika Benarab-Attou (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Alpe so ena najbolj pozidanih gorskih regij v Evropi. Imajo najpomembnejše vodne vire, vendar pa so zaradi sedanjih gospodarskih razmer občutljive na globalno segrevanje.

Alpe bi lahko odigrale pomembno vlogo, če bi do leta 2050 z vidika izpustov ogljika postale nevtralne, kot so junija letos opredelili štirje okoljski ministri nemško govorečih alpskih držav. Lahko bi postale regija izbire za ustvarjanje obnovljive energije in bi prispevale k doseganju cilja 20 % do leta 2020.

(Govornica je prekinila svoj govor.)

  Giancarlo Scottà (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Lizbonska pogodba namenja posebno pozornost regijam s stalnimi težkimi naravnimi razmerami. Zato podpiram pobudo gospoda Provere glede kmetijske, okoljske in kulturne sanacije teh regij. Komisijo pozivam, da se začne čim prej ukvarjati z izvajanjem politike za gorske regije, ki se bo lotila težav, zmanjševanja števila prebivalcev in zapuščanja gorskih regij in posledično poslabšanje okolja.

Ključnega pomena je poskrbeti za kmetijsko dejavnost, kakovost življenja in kulturno dediščino tistih, ki živijo v omejenih pogojih, prav tako je bistveno zagotoviti, da so ukrepi Komisije, držav članic in lokalnih organov med seboj usklajeni.

Temeljno načelo Evropske unije je subsidiarnost, instrument, ki je ključen za spodbujanje razvoja regij z omejenimi možnostmi s trajnimi in dobro usmerjenimi ukrepi, ki izhajajo iz predlogov regij. To je pomemben izziv, naloga pa je zadržati ljudi v teh regijah ali, kar je še bolje, spodbuditi, da se vrnejo.

  Nuno Teixeira (PPE). – (PT) Gospod predsednik, komisar, cilj teritorialne kohezije, ki je zdaj vključen v Lizbonsko pogodbo, pooseblja vrednoto evropske solidarnosti in zavezo držav članic in Unije glede zmanjšanja sedanjih razlik med različnimi regijami.

Vendar pa ni dovolj, da v besedilu pogodb razglasimo cilje, ki jih želimo doseči. V Uniji so regije, obremenjene s stalnimi omejitvami, ki znatno omejujejo njihov gospodarski in socialni razvoj. Zato je treba v praksi uveljaviti posebne programe, da bomo s prilagoditvijo razvojnih modelov njihovim potencialom in virom popolnoma in učinkovito premagali počasen razvoj v teh regijah in tako pomagali doseči cilje EU 2020.

Spodbude v te regije ne smejo prihajati le iz regionalne politike prek instrumentov strukturne prilagoditve, kot so Kohezijski sklad in štirje strukturni skladi, ampak tudi s spremenjeno uporabo različnih sektorskih politik z znatnimi prostorskimi vplivi v vsaki regiji, kar lahko spodbudi njihova gospodarstva.

Bruto domači proizvod (BDP) mora nedvomno ostati glavni kazalec za ugotavljanje upravičenosti do evropske pomoči tem regijam. Vendar je treba glede naravnih pomanjkljivosti uporabiti še druga merila, kot so stopnja brezposelnosti, gostota prebivalstva ali izobrazbena raven, da se zagotovi bolj stvarna slika o stopnji razvoja. To je edini način za pridobitev celotne slike o zapleteni stvarnosti v regijah z najbolj omejenimi možnostmi.

V tem pogledu moramo omeniti primer najbolj oddaljene regije, katere status je priznan v novi pogodbi. Tvorijo skupino regij EU, ki imajo posebne značilnosti in zaslužijo tudi posebno obravnavo. Povezane so na podlagi posebnih lastnosti, vendar pa se tudi te najbolj oddaljene regije med seboj razlikujejo glede na stopnjo razvitosti. Te regije poleg uporabe BDP zahtevajo še druge kazalnike, ki omogočajo popolnejši opis njihove posebne stvarnosti, kar prispeva k natančnejši oceni stopnje razvoja.

  Luís Paulo Alves (S&D). – (PT) Gospod predsednik, pozdravljam ta predlog za resolucijo, ki izpostavlja potrebo po evropski strategiji, ki lahko načelo teritorialne kohezije, ki smo ga pridobili z Lizbonsko pogodbo, prevede v priložnosti, ki bodo prebivalcem območij, obremenjenih z različnimi stalnimi naravnimi omejitvami, omogočili sodelovanje v evropskem projektu.

Prihajam iz regije, Azorov, kjer se te omejitve kopičijo in še povečujejo, kot se to dogaja na drugih območjih, ki so v skladu s členom 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije znana kot najbolj oddaljene regije Evrope.

Po sporočilu Komisije iz leta 2008 z naslovom „Najbolj oddaljene regije: prednost za Evropo“ in obsežni razpravi, v kateri so najbolj oddaljene regije dejavno sodelovale, zdaj pričakujemo svojo lastno različico te strategije, ki bo morala upoštevati ne le naše omejitve, ampak predvsem naš potencial.

Zato pozivam Komisijo, da hitro predloži predloge, da bomo lahko še pred začetkom razprave o novem finančnem okviru vzpostavili najboljšo strategijo, ker moramo opredeliti vsebino svojih politik, preden se dodelijo sredstva, potrebna za njihovo izvajanje, kot se je zgodilo s politikami Unije, ki se zdaj pregledujejo.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). – Gospod predsednik, kot so rekli številni kolegi, se člen 174 pogodbe nanaša na teritorialno kohezijo kot nov cilj Evropske unije. Zato mora Unija posvetiti več pozornosti gospodarskim in socialnim potrebam ljudi, ki živijo v gorskih regijah, otokih in oddaljenih območjih. Trdno sem prepričan, da se mora Unija zdaj čim prej odzvati z uvedbo konkretnih ukrepov.

Predlagam, da se v skladu z resolucijo bolj poudarja pomen gospodarskih sektorjev, od katerih so te skupnosti močno odvisne. Še zlasti me skrbijo ribiči, ki na majhnih plovilih delajo ob obali in okoli otokov. Ta majhna plovila so izredno pomembna za območja na obrobju, kjer ni druge možnosti za zaposlovanje.

Večina ladij na Irskem je manjša od 15 metrov in lovi ribe in količine, ki nimajo nikakršnega bistvenega vpliva na staleže rib. Vendar se morajo držati pravil, ki veljajo za večje ladje, s katerimi se sploh ne morejo primerjati.

Komisijo pozivam, da se pri reviziji skupne ribiške politike zaveda te stvarnosti in da v novo politiko vključi segment za tista območja ob obali in okoli otokov, ki so odvisna od ribolova.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Politika za gorske regije, otoke in redko poseljena območja mora biti izčrpna, celovita in uravnotežena in mora priznati raznolikost teh območij in ustrezno pravico do posebnega načina razvoja v lokalni, regionalni in nacionalni zakonodaji. Politika mora priznati ovire, ki jih doživljajo prebivalci, lokalni organi oblasti in podjetja, in opredeliti posebne ukrepe za ohranjanje tradicionalnih oblik zaposlovanja in za podpiranje večletnih večplastnih programov, ki si prizadevajo za nadgradnjo zmogljivosti tradicionalnih oblik preživljanja in podpirajo raznolikost gospodarskih dejavnosti prebivalstva z razvojem možnosti za obiskovalce in turiste, ki dopolnjujejo tradicionalne oblike preživljanja, z ohranjanjem in izboljšanjem dostopa do storitev in tehnične infrastrukture, izvajanjem ukrepov za zaustavitev odliva mladih ljudi, ohranjanjem posebne identitete in kulturnih vrednot, ki so značilne za vsako homogeno regijo, in nenazadnje seveda z ohranjanjem biološkega in okoljskega ravnovesja.

Skrb za te regije zahteva poseben pristop in izjemno rahločutno izvajanje izbranih ukrepov. To, gospe in gospodje, je prava pot za te posebne evropske regije.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, med krizo zaradi vulkanskega pepela sem za pot domov potreboval dva dni, ker med Irsko in Anglijo ni kopenske povezave ali tunela. Tako mi je postalo povsem jasno, katere so posebne težave ljudi na otokih brez povezav s celino. Isto velja za tiste, ki živijo na redko poseljenih območjih, v gorskih regijah in drugih prikrajšanih območjih. To bi veljalo tudi za moje razmere na jugu Irske pa navzgor vzdolž zahodne obale do Pat the Cope’s Donegala. Ta območja zagotovo potrebujejo vso pozornost.

Rad bi izpostavil tri točke. Prvič, Nuno Teixeira je izpostavil, da lahko države članice glede na tretji odstavek dodeljujejo sredstva tudi na podlagi drugih meril in ne le BDP. To je nekaj, kar je treba spodbujati v zvezi s temi regijami, ker so posebne.

Drugič, te regije so najbogatejše v celotni Evropi glede biotske raznovrstnosti, varstva okolja in zagotavljanja javnih dobrin. To je treba odločno upoštevati v prihajajočih pogajanjih o SKP.

Tretjič, Evropska unija ima zdaj glede na člen 195 Lizbonske pogodbe določene pristojnosti za razvoj turizma. Te regije ponujajo obširen okvir za razvoj močnega in trajnostnega turizma. To so območja slikovite lepote z dobrim tradicionalnim načinom življenja in zelo prijaznimi ljudmi. Če se bomo zavzeli, še zlasti na evropski ravni, in jim ponudili pomoč, jim ne bomo le pomagali preživeti, ampak jim bomo pomagali, da si bodo sami pomagali. Menim, da je to temeljna pomoč, ki jim jo lahko nudimo.

  Alan Kelly (S&D). – Gospod predsednik, če smo odkriti, območja, o katerih se nocoj pogovarjamo, že več rodov trpijo tako v gospodarskem kot socialnem smislu, zdaj pa se zaradi moderne globalizacije spopadajo s še večjimi izzivi.

Zastopam območje, ki ima več otokov in največje gorovje na Irskem. Kot prejšnja govorca, moja kolega z Irske, poznam območja, ki trpijo že več rodov. Prebivalci se selijo v mestna območja, manjka gospodarskih priložnosti za mlade – probleme bi lahko naštevali ves dan.

Mislim, da je čas, da priznamo, da kohezijska politika kljub številnim uspehom in zelo plemenitim prizadevanjem ni povsem uspela zagotoviti gospodarskega razvoja po vsej Uniji, še zlasti ne na teh območjih. Upam, da bo odziv EU na ta problem z obravnavo bistva te neenakosti in, kar je še pomembneje, s prilagoditvami modernim potrebam, kot so področja komunikacije in še zlasti širokopasovne povezave naslednjih generacij, ki so po mojem mnenju velik problem, pomenil konkretne spremembe. Dostop do komunikacij bo naslednji velik izziv, ki obstaja že sedaj.

Čas je, da tem skupnostim zagotovimo gospodarsko rešilno bilko. Spomnil bi vas, da nas k temu zavezujejo vse pogodbe.

  Vladko Todorov Panajotov (ALDE). – (BG) Komisar, gospe in gospodje, gorske regije najdemo v večini držav članic Evropske unije, saj so gore sestavni del geografije Evrope. V Bolgariji so na primer gorske regije skoraj tako naseljene kot nižinske regije. To je razlog, zakaj naj bi evropski zakonodajalec natančno preučil veliko število ekoloških, socialnih in kohezijskih vprašanj, povezanih s temi regijami.

Evropske gore z vidika okolja in njegovega bogatega ekosistema, raznolikosti in prepričljive velikosti zagotavljajo najboljše pogoje za razvoj in ohranjanje izjemne biotske raznovrstnosti. Vendar pa so krhki gorski ekosistemi še zlasti ranljivi in občutljivi na spremembe, ki jih povzroča človekovo delovanje.

Evropska unija se mora naučiti, kako najbolje in odgovorno izkoristiti gospodarske vire in okoljska bogastva gorskih regij. Te cilje je mogoče doseči s financiranjem in spodbujanjem ekološko učinkovitih dejavnosti, kot so hribovsko kmetijstvo, tradicionalna živinoreja v alpskih regijah in celovito upravljanje gozdnih virov.

Kolegi poslanci, prepričan sem, da bodo ti ukrepi rodili številne rezultate v smislu teritorialne in ekonomske kohezije Evropske unije.

  Iosif Matula (PPE). – (RO) Trajnosten gospodarski in družbeni razvoj se doseže z uporabo različnega bogastva ozemlja, ki je na razpolago. Ta pojem je eden od štirih glavnih točk v zeleni knjigi o teritorialni koheziji. Načelo te kohezije krepijo predpisi, ki urejajo strukturne sklade za obdobje 2007-2013 in je eden od ključnih ciljev Evropske unije, ki jih uvaja Lizbonska pogodba. Določbe člena 174 je treba prevesti v posebne razvojne strategije in konkretne ukrepe, ki si prizadevajo za premagovanje omejitev in izkoriščanje potenciala, ki ga nudijo gorska območja, otoki in redko naseljena območja. To je mogoče doseči z evropskim političnim okvirom, z izkoriščanjem različnih lokalnih bogastev pa se lahko zagotovi dodana vrednost.

Posledica raziskovalnih in razvojnih politik bi bila boljša raba obsežnega naravnega potenciala teh regij z neposrednim vplivom na primer na področjih energije in turizma. S tem bi lahko posebne geografske značilnosti spremenili v prednosti.

Pomemben vidik, na katerega se moramo osredotočiti, so demografski premiki. Spodbuditi moramo posebne demografske politike, ki so usmerjene v prebivalce teh regij in jim ponujajo različne ugodnosti v skladu s posebnimi značilnostmi območja. Gorske regije z omejenimi možnostmi v moji državi s stalnim upadanjem prebivalcev pričakujejo ukrepe za izboljšanje gospodarskih razmer, ki bi ljudi vzpodbudile, da ostanejo v teh naseljih in prispevajo k njihovem razvoju.

Še eno izredno pomembno točko bi omenil. Prepričan se, da je treba BDP še naprej uporabljati kot glavno merilo za določanje upravičenosti do pomoči v okviru regionalne politike. Z uvedbo drugih kazalcev bi dolgoročno zapletli in uničili dejanski razvojni proces in tudi kohezijsko politiko kot celoto. Države članice pa te kazalce lahko uporabijo pri razdeljevanju sredstev med regije glede na omejitve svežnjev, ki so bili njim dodeljeni za omenjena območja.

  Spyros Danellis (S&D) . – (EL) Gospod predsednik, komisar, gorske regije, otoki in oddaljena območja so viri moči in bogastva Evrope. Evropska politika o teh območjih se mora posvetiti krepitvi njihovih pozitivnih vidikov in olajšanjem negativnih vidikov, tako da se evropski državljani nikjer ne bi počutili odrezane od svojih sodržavljanov in bi imeli povsod po Evropi enake možnosti za blagostanje.

Bruto domači proizvod ni resničen odraz te raznolikosti. Obstajajo otoki in gorske regije, ki se zdijo bogati, vendar so brez proizvodne podlage in zatopljeni v sektor storitev in na robu propada in so potrebni naložb. Poleg tega povprečja za otoke z različnimi stopnjami rasti ne morejo ustrezati vsem.

Drugi pomembni dejavniki, kot so trg dela in dostopnost območja, višji stroški prevoza potnikov in blaga, so elementi, ki jih je treba upoštevati v bolj globalnem pristopu k regijam tako v smislu regionalne politike in kot izhodišče za opredelitev širših meril.

  Tamás Deutsch (PPE). – (HU) Gospod predsednik, komisar, predlog za resolucijo zdaj pravilno poudarja, da se gorske regije, otoki in redko naseljena območja spopadajo z resnimi izzivi in zato potrebujejo posebne programe regionalnega razvoja in pomoč. Predlog predlaga BDP kot kazalec. V tem okviru je pomembno poudariti, da moramo pri dodeljevanju sredstev EU še naprej uporabljati BDP kot merilo upravičenosti države članice do pomoči regionalne politike. BDP je ključen za merjenje razvoja, napredka in učinka ukrepov regionalnega razvoja, in je kazalec, ki ga je mogoče povezati z drugimi merili.

Vendar pa to ne pomeni, da lahko prezremo socialne in okoljske posledice gospodarskih odločitev, saj je rast koristna le, če je povezana z družbenim razvojem in izboljšano kakovostjo življenja. Nosilci odločitev na ravni vsake posamezne države članice lahko pri delitvi razvojnih sredstev na regije upoštevajo druge kazalce, kot na primer takrat, ko določajo podporo države članice gorskim regijam, otokom in redko naseljenim območjem. Vendar bi prav tako rad pozornost Komisije usmeril k dejstvu, da moramo na ravni EU še naprej uporabljati BDP kot temeljni kazalec za ugotavljanje upravičenosti za pomoč, da zagotovimo nadaljnjo učinkovito rabo pomoči v manj razvitih državah članicah.

  Derek Vaughan (S&D). – Gospod predsednik, prihajam iz Walesa, ki ima gore, otoke, redko naseljena območja in še veliko več. Zato pozdravljam predlog za resolucijo.

V kratkem prispevku bi se rad posvetil vlogi lokalne in regionalne vlade, ker je jasno, da bodo ne glede na to, kakšne strategije, projekti ali programi se vzpostavijo, regionalni in lokalni organi tisti, ki jih bodo pripravili, izvajali in upravljali.

To je prav, kajti to je raven, ki je najbližja samemu terenu in najbližja ljudem. Zato je prav, da se vključijo na vseh stopnjah katerega koli programa ali pobude.

Zato upam, da Komisija tega ne bo pozabila in bo uvedla mehanizme, ki bodo zagotovili polno vključenost lokalne in regionalne vlade, in sem prepričan, da bodo v zameno zagotovili razvoj naših skupnosti in regij.

  Joachim Zeller (PPE). – (DE) Komisar Hahn, gospe in gospodje, težave imam z nekaterimi deli te razprave. Ob poslušanju nekaterih prispevkov o gorskih regijah, otokih in redko poseljenih območjih imam občutek, da so to eksteritorialna in neposredno podvržena Evropski uniji. Vendar temu ni tako. Vsako od teh območij pripada suvereni državi članici. Izvajanje evropskih odločitev ostaja v skladu z načelom subsidiarnosti zadeva držav članic.

Na evropski ravni smo prav tem regijam, gorskim regijam, redko poseljenim regijam in otokom, v sporočilih Komisije vse do Lizbonske pogodbe vedno namenjali posebno pozornost. Tudi tu v Parlamentu smo sprejeli številne odločitve v podporo tem regijam. Ko slišim toliko ljudi, ki se pritožujejo, da so ta območja še vedno v slabem stanju, se moram vprašati, kaj so države članice naredile s pobudami, ki smo jih zagotovili na evropski ravni. In kaj so same regije naredile z njimi? Kako so uporabile evropsko pomoč? Tu se poziva k novi strategiji in smilijo se mi uradniki Generalnega direktorata za regionalno politiko, ki morajo v eno strategijo združiti veliko število problemov, ki jih občutijo otoki, gorske regije in redko naseljena območja. Obenem pa takšna inflacija strategij – strategije za Donavo, Baltsko morje, Črno morje, podnebne spremembe in podobno –, da bomo kmalu potrebovali strategijo za strategije, če naj imamo pregled nad vsemi.

Šalo na stran, gospe in gospodje, pri tem gre v resnici za to – kot je danes že bilo rečeno in hvaležen sem komisarju Hahnu, da je to omenil –, da se moramo boriti za to, bomo po letu 2013 še imeli kohezijsko politiko in regionalno politiko na evropski ravni. In na to naj bi se pri svojem delu osredotočili in o tem moramo prepričati svoje kolege poslance. Gorske regije, otoki in druga območja bi vsi našli svoj prostor v nadaljnji politiki o koheziji in regionalni politiki po letu 2013. Nima smisla, da svoj čas tratimo za posamezne predloge za resolucije o tej temi.

  Patrice Tirolien (S&D). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, toplo pozdravljam današnjo razpravo. Še enkrat kaže, kako mora Unija ceniti in kar najbolj izkoristiti svojo regionalno raznolikost.

Mislim da je zdaj, ko se pogajamo o novih okvirnih programih za obdobje 2014-2020, pomembno poudariti spremembe, od katerih morajo posebne regije imeti koristi. V središču našega razmišljanja morajo biti vprašanja kontinuitete in teritorialne kohezije.

Razvoj gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij pa zahteva več kot sklop odstopanj. Zavzeti moramo horizontalen pristop. Vzpostaviti moramo instrumente, ki bodo omogočali soobstoj delovanja Unije na vseh področjih v sinergiji, kar bo povečalo njihovo dodano vrednost.

Kot predstavnik oddaljene regije z veseljem pričakujem novo strategijo Unije o najbolj oddaljenih regijah, ki so jo službe Komisije obljubile za začetek leta 2011.

  Damien Abad (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, naša Evropa je simbol Unije in njene raznolikosti: raznolikost razdalj, kultur, pristopov, pa tudi raznolikost ozemelj in regij.

Čeprav Evropska unija sestoji iz povsem raznolikih delov, morajo cilji teritorialne, gospodarske in socialne kohezije ostati stebri vsega našega delovanja, Lizbonska pogodba pa to izrecno priznava. V tem okviru moramo torej posebno pozornost nameniti gorskim regijam, otokom in redko naseljenim območjem.

Izvoljen sem bil v veliki jugovzhodni regiji, ki vključuje tudi otoke, pri tem imam v mislih Korziko, kot tudi Savoy in departma Ain, kjer so številna redko naseljena območja, in pri svojem delu na terenu ugotavljam, da moramo imeti jasno dolžnost uskladiti Evropo s temi regijami.

Da se bo to zgodilo, pa moramo najprej opredeliti težave, s katerimi se te regije spopadajo. V mislih imam na primer storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa. Kako uredimo stvari, da bi lahko vsem našim državljanom, kjer koli že so, zagotovili najnižjo raven socialne zaščite?

Enako moramo razviti ves potencial teh regij, da bodo lahko uživale prednosti enotnega trga in gospodarskega razvoja. Poleg tega se zlahka ugotovi, da Unija politik za otoke ali gorske regije zdaj ne uporablja učinkovito.

Na eni strani je stvarna nesposobnost upoštevati posebne lokalne in regionalne okoliščine, na drugi strani pa tveganje, da so te regije, ki so povsem prezrte, prepuščene same sebi, brez vsakršne pomoči v boju proti izseljevanju, nevarnostim, ki pretijo okolju, ali upočasnjeni gospodarski rasti. In prav tam bi lahko Evropa ob dolžnem spoštovanju načela subsidiarnosti prinašala dodano vrednost.

Sebe prištevam med tiste, ki so prepričani, da mora Evropa za te regije določiti posebne cilje. Najprej pregledati različne politike Unije, ki vplivajo na te regije, da bi vključili horizontalno klavzulo, ki bi omogočala upoštevanje teh posebnih okoliščin. Prav tako sem prepričan, da je treba poleg regionalne politike pregledati skupno ribiško politiko z varovanjem malega ribištva in lokalnega ribolova, kmetijstvo in razvoj podeželja z boljšim usmerjanjem proizvodnje malih količin in dvigom neposredne pomoči, po tem pa moramo uporabiti isti postopek za promet in energijo.

Za zaključek bi rad povedal, da, kjer je volja, ni nujno tudi pot. Ambicija se ne sme omejevati na lepe besede. Čez nekaj mesecev bomo imeli ključno priložnost, ki jo moramo izkoristiti, in to so pogajanja o naslednji finančni perspektivi.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Komisar, Evropska unija mora kohezijsko politiko uporabiti za usmeritev posebne pozornosti na regije, ki so prizadete zaradi naravnih in demografskih omejitev, kot so regije na severu celine, redkeje naseljena območja ali otoki, čezmejne in gorske regije.

Te regije se bolj kot druge regije v EU spopadajo s posebnimi izzivi, ki jih predstavljajo težek dostop, podnebne spremembe, regionalno povezovanje in demografske spremembe. Poleg tega imajo skupen sklop lastnosti, ki zahtevajo pripravo in izvajanje posebnih programov regionalnega razvoja za njih in prilagoditev kazalcev za dodelitev sredstev, saj je treba upoštevati posebne značilnosti vsake regije. Prav tako je treba upoštevati nizko gostoto prebivalstva in dostop do programov strokovnega usposabljanja, ki prebivalcem pozneje omogočajo dostop do trga dela in vplivajo na stopnjo brezposelnosti na teh območjih.

Prebivalstvo na teh območjih naj bi ne živelo od programov pomoči kot delom nacionalnih javnih shem. Ta območja morajo imeti sredstva in možnosti, ki ustrezajo trajnostnemu razvoju in dostopu do storitev splošnega interesa.

  Richard Seeber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Lizbonska pogodba nam je dala novo pravno podlago in še zlasti člen 174 nam narekuje spodbujanje teritorialne kohezije. Kaj to izrecno pomeni za regionalno politiko in komisarja za regionalno politiko, je, da mora skrbeti za to področje politike in tudi za območja s posebnimi topografskimi značilnostmi, kot so gorske regije in otoki. Zato moramo za to skupino oblikovati posebno politiko. Kot je dejal gospod Zeller, se to ne sme odražati le v množici programov in zagotavljanju denarja zanje, ampak mora vključevati vgradnjo potrebne prožnosti v evropske programe. To se navezuje na kazalce, ki jih je treba zagotoviti, predvsem pa tudi na politike, ki jih še zlasti želimo spodbuditi.

Vendar pa ne gre le za to, da bo komisar Hahn uveljavil dostojno politiko na tem področju, kajti politike za gorske regije morajo svojo vlogo odigrati na vseh področjih evropske politike. Kmetijska politika je že bila omenjena. Tudi tu posebne okoliščine gorskih regij kličejo po pomoči ali uravnovešenju s posebnimi ukrepi. Svojo vlogo igra tudi v prometni politiki – sam prihajam iz države, ki se spopada s posebnimi izzivi in problemi v zvezi z mednarodnim prevozom, blaga. Tudi tu skušamo vgraditi potrebne izjeme v direktivo o evrovinjetah. Finski poslanec je omenil Direktivo o poštnih storitvah. Če bi jo natančno prebral, bi opazil, da smo v zadnjem zakonodajnem telesu vanjo zelo dobro vgradili rešitve teh problematičnih področij.

Komisar Hahn ima kot predstavnik regij posebno odgovornost, da zagotovi ustrezno odmevnost vseh teh posebnih značilnosti na vseh področjih politike Evropske unije. Samo tako bomo lahko zagotovili, da bomo cilj teritorialne kohezije, kot je določen v pogodbi, resnično dosegli.

  Rosa Estaràs Ferragut (PPE). – (ES) Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila vsem tistim, ki so podpisali predlog za resolucijo, ki ga Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Španija, država, ki jo predstavljamo, nadvse toplo pozdravljata.

Imamo pravni okvir, kar je člen 174(3) Lizbonske pogodbe. Prav tako imamo teritorialno kohezijo, ki je nov steber, določen v zadevni pogodbi, in imamo pravno podlago, zato lahko pošteno stopimo in pomagamo tem regijam: gorskim regijam, otokom in redko poseljenim območjem.

V primeru gorskih regij, kot je tu že bilo rečeno, govorimo o okrog 90 milijonih prebivalcev, v primeru otokov je 21 milijonov ljudi, ki živijo na otokih v 14 državah, še veliko več milijonov ljudi pa živi v gorskih regijah.

Vse te regije imajo zelo podoben sklop problemov v smislu kulture, izobraževanja, prometa in okolja. Natančneje, obstaja slabost, ki nas vse združuje, in to je promet. Prihajam z Balearskih otokov, kjer izračuni kažejo na dodatne stroške prevoza v višini 20 %. To brez dvoma vpliva na našo industrijo, kmetijstvo, strateške sektorje, turizem ali na kratko na ves poslovni sektor: celotno gospodarsko strukturo. Zato vpliva na našo konkurenčnost.

Če se nato osredotočimo na vire, kot so pitna voda ali zemljišča, ki so omejena, ali surovine, kot so energija, ali življenjski prostor v teh območjih, ugotovimo, da se nedvomno odražajo v pomanjkanju in premajhni gospodarski razvejanosti.

Zato pozivamo, naj nove finančne perspektive upoštevajo posebne značilnosti teh območij, mi pa preidemo od besed k dejanjem, kot je že bilo rečeno in kar bi se moralo prevesti v proračune in s tem v večjo teritorialno kohezijo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE). – (PT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, oddaljena območja v Evropski uniji, še zlasti najbolj oddaljene regije (vključno z Azori, regijo, ki jo tu zastopam), gorske regije, otoki in redko poseljena območja trpijo zaradi naravnih in geografskih omejitev, ki jih je težko premagati in imajo visoke socialne stroške.

Lahko bi na primer omenila težave z dostopom, visoke stroške zagotavljanja osnovnih javnih storitev, preskrbo z energijo, itd.

Prav tako ne smemo pozabiti, da v Evropski uniji le 7 % ljudi živi v mestih, 14 milijonov pa jih živi na otokih.

Unija, ustanovljena in organizirana na podlagi vrednot, kot so solidarnost in socialna pravičnost, ima politično in moralno dolžnost, da spodbuja gospodarski in družbeni razvoj svojih oddaljenih območij. To je res raison d’être evropskih kohezijskih politik: teritorialna kohezija in gospodarska in socialna konvergenca.

Vključitev teritorialne kohezije kot novega cilja Unije tako zgolj odraža njen naraven proces razvoja, gospodarsko in socialno konvergenco pa zahteva njena rast.

EU se je za ta pristop odločila že davno in ko so od cilja 1 prešli k cilju 2, je v mnogih regijah prinesel izredno pozitivne rezultate. Te regije pravzaprav predstavljajo nepogrešljiv prispevek k bogastvu evropske raznolikosti, vsaka s svojimi posebnimi značilnostmi, še preden dosežejo cilj 2, celo tedaj, ko je stopnja razvoja v teh oddaljenih regijah Evrope pod evropskim povprečjem in jim primanjkuje sorazmerne podpore.

Ta oddaljena območja Evropske unije imajo dolžnost, da kar najbolj izkoristijo vse razvojne instrumente, ki so jim na voljo, še zlasti z osredotočenjem na svoje lastne posebne vire. Dolžnost EU pa je zagotoviti učinkovito vključevanje in kohezijo vseh svojih območij, sicer bo omajan prav njen projekt za rast.

Komisija mora v tem okviru ustrezno upoštevati ukrepe, predlagane v tem predlogu, kot dragocen prispevek k uspehu projekta evropskega povezovanja.

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, komisar, v naših prizadevanjih za dosego ciljev do leta 2020 so strukturni skladi bistven finančni instrument EU. Zlasti so pomembni v redko poseljenih severnih regijah, zato želim predstaviti naslednje štiri točke. Prvič, ta posebna območja se bodo prva srečala z velikim številom težav, ki jih bodo med vsemi najhuje prizadele. Ker se je v mnogih primerih delovno aktivno prebivalstvo preselilo zaradi iskanja zaposlitve, se bo veliko redko poseljenih območij med prvimi srečalo s problemom starajočega se prebivalstva.

Seveda najbolje poznam razmere na Finskem in lahko vam povem, da bodo na severu in vzhodu Finske kmalu območja, kjer bo več kot polovica prebivalstva že upokojena. Do leta 2020 bo razmerje med starejšimi in delovno aktivnimi prebivalci oziroma koeficient starostne odvisnosti najbolj kritičen v vzhodni Finski, Italiji in vzhodni Nemčiji. Stopnja polarizacije med regijami se bo dramatično povečala in število območij, kjer bo koeficient starostne odvisnosti za več kot 25 % presegel povprečje EU, se bo do leta 2020 povečalo na 40. Zato je pomembno, da se v regionalni in strukturni politiki upoštevajo demografska merila, povezana s starajočim se prebivalstvom, in ne kar dopustiti, da je BDP edini pomemben dejavnik.

Drugič, v teh regijah ne smemo več dopustiti odliva delovno aktivnega prebivalstva. Namesto tega se moramo osredotočiti na konkurenčnost na teh območjih, zato da se izvlečejo iz gospodarske krize in dosežejo cilje strategije EU 2020. Kar potrebujejo, je razvoj inovativnosti in strokovnega znanja ter večja konkurenčnost. Doseči morajo več z manj denarja. Izbirna merila pri financiranju inovacij morajo biti resnično dobri rezultati. Osredotočiti se je treba na tisto, kar na vsakem območju najbolj spodbuja konkurenčnost in zaposlovanje, potrebne so pa tudi nove socialne in storitvene inovacije.

Tretjič, potrebujemo regionalne programe, ki vključujejo ukrepe v okviru strukturnih skladov in katerih rezultate lahko merimo in ocenjujemo. Administrativno breme upravljavskih in nadzornih sistemov v državah članicah mora biti sorazmerno z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Financiranje mora biti pogojeno z rezultati in povezano s strukturnimi reformami v gospodarstvu ter odgovorno gospodarsko politiko.

Kot zadnja, četrta točka pa je čezmejno sodelovanje med regijami, ki ga zlasti potrebujemo pri projektih, povezanih s poslovanjem, industrijo in okoljem. Dobra priložnost se na primer ponuja v okviru makroregij Baltskega morja in reke Donave, ki sta bili v tej razpravi že omenjeni. Med sosedami EU je treba vzpostaviti sodelovanje, vendar pa je na primer za Baltsko morje pomembno tudi to, da se v regionalno sodelovanje vključi tudi Rusija. Edino avtohtono ljudstvo v Evropi …

(Predsednik je prekinil govornico.)

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospod predsednik, kot prebivalec mesta Auvergne v regiji Limousin v Centralnem masivu bi se vam želel zahvaliti, komisar, za to, kar ste storili v vašem sporočilu. Hvala vsem političnim skupinam, ki so podpisale resolucijo in obenem omogočile tudi izoblikovanje gorske in otoške medskupine. Hvala našima partnerjema, to sta Euromontana in Evropsko združenje izvoljenih predstavnikov gorskih območij.

Nazadnje smo le dočakali besedo „gora“ v evropski pogodbi, v členu 174. Svoje danosti moramo čim bolj izkoristiti: kmetijstvo, gozdovi, turizem in industrijski obrati. Komisar, poseben poudarek bi namenil kmetijstvu. Imamo kakovostne proizvode, ki so občutljivi in koristni. Prosim, preučite jih s svojim kolegom, gospodom Cioloşom. Zagotoviti moramo enake možnosti za celotno infrastrukturo, avtoceste, hitre vlake, energetiko, izobraževanje, zdravje in digitalno tehnologijo.

Gospod predsednik, v vojnah smo imeli enake dolžnosti. Prebivalci gora pa verjamemo tudi v enake pravice.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – Gospod predsednik, skladen razvoj Unije je osnovni pogoj za njeno trajnostno gospodarsko rast in socialno blaginjo. Načelo ozemeljske kohezije obvezuje EU, da pripravi konkretne ukrepe za premagovanje sedanjih razvojnih problemov in za izkoriščanje potenciala teh regij.

Evropski okvir politike bi bil zelo koristen in bi prikrajšanim regijam prinesel dolgoročno dodano vrednost ter pomagal izoblikovati in prilagoditi lastne razvojne modele, ki bi povečali njihovo konkurenčnost in sposobnost premagovanja izzivov.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospod predsednik, zadrževanje prebivalstva na redko poseljenih območjih je najboljši način zagotavljanja njihove ohranitve. Strategija uporabi besedo „razvoj“, sam pa bi želel poudariti tri načela.

Prvič, poslovni modeli, ki prinašajo razvoj na ta območja, morajo biti usmerjeni k dobičkonosnosti in visokokakovostni proizvodnji, nove dejavnosti, povezane z nizkoogljičnim gospodarstvom, pa ga lahko še spodbujajo.

Drugič, socialno podjetništvo je najboljši pristop, da se to prebivalstvo poveže v okviru skupnih projektov, ki prispevajo k njihovi blaginji.

Tretjič, ljudje, ki živijo na teh območjih, morajo imeti enakovredno raven storitev javnega zdravstva, izobraževanja in prometne infrastrukture kot ostali prebivalci. Bolje je vlagati v to kot v proizvodne subvencije.

To si želim za Baskijo in, komisar, to bo mogoče le, če Evropa računa na regije in lokalne vlade, če jasno postavi cilje financiranja, če oceni njihove vplive in če upošteva različne razmere na območjih.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE). – (RO) Potrebo po dobri povezanosti kohezijske politike in skupne kmetijske politike so omenili že številni moji kolegi. Tudi sam želim poudariti to dejstvo, obenem pa tudi pomembno vlogo evropskih skladov za razvoj podeželja v gospodarskem in socialnem razvoju gorskih območij. Zdaj razpravljamo o prihodnosti skupne kmetijske politike. Upoštevati moramo, da mora biti ta reforma izvedena tako, da se potencial gorskih območij sprosti v korist razvoja in gospodarske rasti.

Raznolikost lokalnih proizvodov in turističnih dejavnosti bi lahko na primer v veliko regijah predstavljala vir bogastva. Da se to zgodi, pa morajo te regije imeti dostop do javnih storitev, infrastrukture in prometnih povezav. Skupna kmetijska politika mora biti sposobna s svojim drugim stebrom še naprej zagotavljati dostop do takih storitev ter obenem pogojev …

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Ricardo Cortés Lastra (S&D). – (ES) Gospod predsednik, komisar, brezposelnost, razvoj podeželja, kmetijstvo, ribištvo, promet, spodbujanje obnovljivih virov energije in varstvo okolja so za naše otoke, gorska območja in redko poseljena območja izredno pomembne zadeve.

Potrebujemo celostno in usklajeno strategijo, da trajno prispevamo k njihovemu razvoju. Ta območja imajo velik potencial za gospodarski in socialni razvoj, ki ga ne smemo zapraviti.

Obenem pa jim moramo, če želimo to doseči, nadoknaditi vse prikrajšanosti, ki izhajajo iz njihovih posebnih geografskih ali demografskih razmer. Potrebujemo ukrep v okviru regionalne politike, in sicer odpravo nekaterih omejitev za vključitev v čezmejne programe sodelovanja, kot je na primer zahteva, da je oddaljenost čezmejnih regij najmanj 150 kilometrov, kar ovira obsežnejše sodelovanje med otoškimi območji in mejnimi obmorskimi območji.

  Gabriel Mato Adrover (PPE). – (ES) Gospod predsednik, komisar, če govorimo o ozemeljski koheziji, moramo govoriti o otokih, gorskih območjih in najbolj oddaljenih regijah. To pomeni govoriti o njihovih problemih in težavah, njihovih naravnih pomanjkljivostih in strukturnih razvojnih problemih. Dejansko pa to pomeni govoriti tudi o odstranjevanju ovir, ki zavirajo njihov razvoj. Govoriti o strategijah, s katerimi bi pomanjkljivosti spremenili v priložnosti. Boljša povezanost, ustrezna sosedska politika ter stabilnost politik in strukturnih skladov so vprašanja, ki jih moramo rešiti brez oklevanja, začenši z dvema glavnima izhodiščema: ozemeljska kohezija in načelo solidarnosti.

So ljudje, ki ne verjamejo v strategije. Osebno verjamem vanje, in ta resolucija bi morala dokazovati zavezanost Parlamenta tem regijam in njegovo zahtevo, naj Komisija sprejme politične odločitve, ki upoštevajo potrebe teh ranljivih območij, katerih težave so v sedanji gospodarski krizi postale še očitnejše.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Čeprav je že pol dvanajstih zvečer, še vedno razpravljamo o tem zanimivem in pomembnem vprašanju, kajti gorska območja še vedno zaostajajo za drugimi in jim namenjamo premajhno pozornost kljub očitnemu potencialu njihovih naravnih virov ter edinstvenim rastlinskim in živalskim vrstam.

Ta območja zahtevajo posebne ukrepe in posebej prilagojene razvojne strategije, ki jim bodo pomagale premagovati slabe pogoje ter izkoristiti naravni potencial, medtem ko je dokončanje cestne in železniške infrastrukture zanje pogoj za preživetje in blaginjo. Zato v celoti podpiram izoblikovanje posebnega evropskega celostnega okvira za reševanje težav na gorskih območjih v skladu z načelom ozemeljske kohezije, ki je eden od glavnih ciljev Evropske unije, vseeno pa bi želel poudariti, da je treba dopolniti politični okvir s konkretno pravno razsežnostjo, ki je povezana s sprostitvijo …

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Konkurenčnost in uspeh sta odvisna od sposobnosti državljanov nekega območja in sposobnosti tamkajšnjih podjetij, da svoje vire čim bolje izkoristijo. Politika Evropske unije bi morala spodbujati takšne dejavnosti in dati poseben poudarek zmanjšanju razlik v ravni razvitosti med regijami s posebnimi naravnimi in geografskimi pogoji. Namen podpore skladnemu razvoju je okrepiti gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo Unije.

Prizadevanja se morajo osredotočiti na razvoj prednosti in iskanje potencialnih konkurenčnih prednosti gorskih območij in otokov. Gre za posebno vrsto povezovanja ekološke stabilnosti, gospodarske učinkovitosti in socialne kohezije, da lahko vsak, ki živi v takšni težavni regiji, dobi priložnosti za razvoj. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je Unija dolžna poiskati te rešitve.

  Johannes Hahn, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, tudi sam želim zahvalo vrniti in jo obenem tudi izreči spoštovanim poslancem. Slišali smo 47 govorov – štel sem jih –, ki pričajo o živahnosti Parlamenta in tudi o pomembnosti te teme. Posebno me veseli, da je bil samo eden med govori negativen, spraševal pa se je, ali je sploh pametno imeti kohezijsko politiko. To bi nas moralo spodbuditi, da obravnavamo to zelo pomembno področje politike, ki lahko seže do ljudi v Evropi in Evropo naredi prepoznavno, tudi – in še posebno – v regijah, o katerih danes govorimo in razpravljamo. Ker o tem še ni bilo govora, bi želel poudariti, da imamo v tem novem obdobju možnost uporabiti moduliran sistem sofinanciranja za vzpostavitev ravnovesja znotraj regij. Kar zadeva govor gospoda Zellerja in ostalih, naj povem, da smo ustvarili priložnost za lokalen odziv – kar je zelo v skladu z načelom subsidiarnosti – na posebne potrebe na podlagi znanja odgovornih. Na voljo imamo zelo različne možnosti na področju državnih subvencij – na primer pri politiki konkurenčnosti –, in te priložnosti bi morali izrabiti v prid ljudi, ki jih to zadeva.

Veliko govorov je omenilo kazalce, s katerimi se pogosto srečujemo v razpravah o regionalni politiki. Soglašam z gospodom Deutschem in drugimi, ki menijo, da mora biti osrednji kazalec še naprej bruto domači proizvod. Vendar pa popolnoma razumem, da obstajata potreba in želja po uporabi dodatnih kazalcev. V okviru ESPON-a na primer potekajo različni projekti. Eden od njih je projekt EUROISLANDS, katerega namen je opredeliti dodatne kazalce, ki so v glavnem in posebej oblikovani zato, da nam omogočijo pripravo boljših politik v teh regijah, in sicer v sodelovanju z najbolj odgovornimi. Ti se ne bi smeli in se ne morejo uporabljati samo za razvijanje novih finančnih kazalcev, ampak nam morajo pomagati, da svoje politike v teh regijah ustrezneje in natančneje prilagodimo potrebam ljudi.

Zlasti bi se želel zahvaliti tistim govornikom, ki so govorili o neizkoriščenem potencialu regij in vsem tistem, kar je še mogoče storiti na področjih razvoja in raziskav. Nekatera območja so na izjemnih lokacijah, kjer potekajo zelo ozko usmerjene raziskovalne dejavnosti. V mislih imam Kanarske otoke in njihove opazovalnice; tamkajšnje raziskave ne bi mogle biti opravljene nikjer drugje, kajti nikjer ni točno takšnih geografskih, topografskih in podnebnih pogojev. Bolje moramo izkoristiti te dejavnike, vključno s sektorjem obnovljivih virov energije. Svoj glas bi dodal tudi tistim, ki so posebej omenili dostop do interneta. Temu moramo v prihodnje dejansko posvetiti posebno pozornost, kajti treba je priznati, da je ta velik potencial še vedno neizkoriščen.

Še enkrat se vam zahvaljujem za vaš prispevek k razpravi. Regionalna politika ima pred seboj pomembno nalogo, ne samo pri odpravljanju neskladij v regijah, ampak tudi v izpolnjevanju potreb osmih od desetih ljudi, za katere vemo, da se želijo zaposliti v regiji, kjer so bili rojeni, in da se, širše gledano, želijo tam tudi postarati. Zato bi morali in moramo zasledovati politiko, ki upošteva prav te potrebe; to pa je tisto, kar pravkar počnemo. Naša politika temelji na ljudeh in njihovih potrebah, upamo pa, da jih bomo na ta način dosegli. Gre za trajno nalogo, ki vedno znova potrebuje nov zagon. V tem okviru sta današnja razprava in predvsem to poročilo pomembno prispevala k naši osnovi za odločanje. Lahko vam le zagotovim, da je za nas, v Komisiji, zagnano delo na tem področju ne le dolžnost in odgovornost, ampak tudi veselje.

(Aplavz)

PREDSEDSTVO: Rodi KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Predsednica. Prejela sem šest predlogov resolucij, predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika⁽¹⁾.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v sredo, 22. septembra, ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ta resolucija, o kateri bomo jutri glasovali v Parlamentu, institucionalnim akterjem narekuje občutljivost za težave, s katerimi se srečujejo te regije, in to me veseli. Poudarila bom tri pomembne vidike poročila, ki so v središču mojega zanimanja in kot taki upravičujejo moj podpis. Ker sem doma v goratem območju, v Pirenejih, sem občutljiva za težave, ki so na takšnem ozemlju del vsakdanjika. Zaradi geografskih in demografskih omejitev gore potrebujejo „posebne programe za regionalni razvoj“ in upam, da bo kohezijska politika po letu 2013 to upoštevala. Zaščita in spodbujanje Evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje (EGTC) sta v središču mojih političnih prizadevanj. Upam, da bo uspeh EGTC v moji regiji, in sicer bolnišnica Puigcerdá, služil kot spodbuda za druge takšne projekte v Evropi. Nazadnje pa je opustitev merila 150 km za otoke pomemben predlog, ki ga zahteva veliko lokalnih interesnih skupin. Dejansko se nekateri otoki zaradi svoje oddaljenosti še vedno ne morejo vključiti v čezmejne programe. Zato postajajo vedno bolj izolirani, in to moramo popraviti.

  Edward Scicluna (S&D), v pisni obliki. – Veseli me, da Parlament in Komisija razpravljata o vprašanju gorskih območij in otokov. Ker sem malteški poslanec in predstavljam otok Malta in otok Gozo – vsak od njiju ima manj kot 500 tisoč državljanov –, mi je to vprašanje nedvomno zelo blizu. Ni dvoma, da si otoki in majhne regije zaslužijo obravnavo na ravni EU, ki ustreza njihovim posebnim potrebam. Med otokom Gozo in preostalo Malto so na primer velika gospodarska neskladja, statistični podatki malteškega nacionalnega statističnega urada pa kažejo, da je BDP na prebivalca na otoku Gozo sedaj nižji od 75 % BDP na prebivalca Malte. V takšnih primerih bi morala Komisija otoku Gozo odobriti poseben status in upravičenost do vidikov regionalne politike EU, poleg financiranja, ki ga Gozo ni nikoli prejel. Gorska območja, otoki in redko poseljena območja v EU imajo seveda podobne značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih območij. Ponavadi imajo slabe prometne povezave, kar zmanjšuje možnosti zaposlitve in dostopnost. Statistično so večinoma revnejša kot ostala območja v njihovi državi članici. Ne smemo si privoščiti, da jih prezremo.

(1) Glej zapisnik.