Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2010/2857(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B7-0524/2010

Razprave :

PV 22/09/2010 - 9
CRE 22/09/2010 - 9

Glasovanja :

PV 07/10/2010 - 9.3
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0350

Razprave
Sreda, 22. september 2010 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

9. Neuspeh pri zaščiti človekovih pravic in zakonitosti v Demokratični republiki Kongo (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava o neuspehu pri zaščiti človekovih pravic in zakonitosti v Demokratični republiki Kongo.

Kot visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je za to zadevo pristojna podpredsednica Komisije gospa Ashton.

Ker se današnje seje ne more udeležiti, bo v njenem imenu govoril gospod Chastel.

 
  
MPphoto
 

  Olivier Chastel, v imenu Catherine Ashton (podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko).(FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, pred vami imam čast spregovoriti v imenu visoke predstavnice baronice Ashton.

Takoj bi vam, seveda v njenem imenu, zagotovil, da je Evropska unija zaskrbljena zaradi položaja človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, prav tako pa vsekakor obsoja poslabšanje razmer za borce za človekove pravice v državi, kot dokazujejo nedavni napadi nanje. V okviru te zaskrbljenosti ima vprašanje spolnega nasilja posebno zaskrbljujočo razsežnost.

Demokratična republika Kongo je bila v nevarnem položaju in jo še vedno pestijo konflikti, ki so, čeprav so omejeni, zelo tragični za ljudi. Dejansko mora opraviti precej dela, da bi mu uspela obnova. Seveda je mogoče vsa vprašanja, s katerimi se sooča država, postaviti v njihov težaven okvir, vendar pa je nemogoče opravičiti vse.

Sedem neodvisnih strokovnjakov Združenih narodov je v svojem poročilu z dne 8. marca obsodilo pomanjkanje napredka v zvezi s položajem človekovih pravic v državi, predvsem pa so opozorili, da mora vlada okrepiti svoja prizadevanja. Zaščita pravic in varnosti ljudi v najširšem smislu besede je osnovna odgovornost države. Zato mora biti ta zaščita glavna prednostna naloga v prizadevanjih za obnovo in utrditev načela pravne države v Demokratični republiki Kongo.

Pred nekaj tedni so bili v Luvungiju ljudje iz province Severni Kivu na vzhodu Demokratične republike Kongo ponovno priče ali žrtve sramotnih skupinskih posilstev, ki so jih v obdobju več dni zagrešile zločinske združbe, Demokratične sile za osvoboditev Ruande (FDLR) in njihovi lokalni zavezniki milica Mai Mai. Zadnje številke, ki jih imamo na razpolago in so jih potrdili tudi Združeni narodi, beležijo vsaj 500 žrtev.

Ta tragedija, ki je žal smo ena izmed mnogih, mora oblasti vsekakor voditi k temu, da okrepijo svoja prizadevanja, da bi bolje zaščitile civilno prebivalstvo, dosegle politične sporazume, ki bodo regiji prinesli stabilnost, in tako odpravile škodljive elemente, ki terorizirajo provinco Kivu. Ta tragedija tudi na najhujši možni način poudarja obseg dela, ki ga je treba opraviti, preden bo dosežen napredek glede osnovnih vprašanj, kot je varnostna reforma, brez katere načela pravne države ni mogoče utrditi.

Resnično nerazumljivo je, da lahko kongovska vlada pridobi nadzor nad svojim ozemljem brez vojske, policijske sile ali sodnega sistema, ki je dobro usposobljen, dobro urejen in dobro plačan. Če mora Demokratična republika Kongo prevzeti svojo odgovornost – in to storiti na vseh ravneh –, potem mora mednarodna skupnost storiti enako. Generalni sekretar ZN gospod Ban Ki Mun je to v celoti upošteval, saj je bila sprožena preiskava o tem, zakaj mandat misije Združenih narodov v Demokratični republiki Kongo (MONUSCO) ni ukrepal, čeprav se njen mandat osredotoča na zaščito ljudi. Upati moramo, da se bo MONUSCO zaradi tega okrepil, saj mora tam odigrati ključno vlogo.

Poleg tega je treba zastaviti naslednje vprašanje: kaj lahko storijo evropska in mednarodna sodišča? Gospa Wallström, posebna predstavnica generalnega sekretarja ZN za spolno nasilje v oboroženih spopadih, poziva, naj se krivce privede pred sodišče. Popolnoma podpiramo ta poziv v skladu s skupno izjavo visoke predstavnice Catherine Ashton in evropskega komisarja za razvoj Andrisa Piebalgsa z dne 27. avgusta.

Glede na povedano je splošno vprašanje, ki ga je sprožila tragedija v Luvungiju, vprašanje nekaznovanosti. Res je, da uporniki niso edini, ki so zagrešili zločine. Enako nedopustno vedenje smo odkrili med organi pregona. Zato je pravi izziv v Demokratični republiki Kongo delovanje njenih pravosodnih institucij. Očitno je, da je mogoče večino prizadevanj zasnovati samo v okviru dolgoročnega ukrepanja. Vendar pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da v boju proti nekaznovanosti ljudje, kot v vseh drugih primerih, pričakujejo, na splošno pričakujejo zglede od zgoraj.

Na podlagi tega in če omenim samo en primer, je trenutna preiskava umora borca za človekove pravice gospoda Floriberta Chebeye Bahizireja nedvomno preizkus, saj je simbol notranjih nasprotij, s katerimi se včasih sooča DRK.

Samoumevno je, da Evropska unija zelo pozorno spremlja ta primer in je Unija spričo smrti tega borca za človekove pravice preko visoke predstavnice Catherine Ashton oblasti Demokratične republike Kongo pozvala, naj odkrije, kaj se je zgodilo.

Za konec bi želel poudariti, kako zelo Evropska unija podpira in bo še naprej podpirala Demokratično republiko Kongo v tem boju za pravico in proti nekaznovanosti. V ta namen bo podpora mednarodna skupnosti in zlasti Evropske unije in njenih držav članic v volilnem postopku, ki bo potekal med leti 2011 in 2013, posebno pomembna za vzpostavitev političnega okolja, utemeljenega na demokratičnih načelih in načelu pravne države.

Poleg tega smo v Združenih narodih uradno podprli imenovanje neodvisnega strokovnjaka Sveta za človekove pravice za podporo prizadevanjem kongovske vlade v zvezi s tem. Žal naša prizadevanja še niso obrodila sadov. Upamo, da bomo lahko nadaljevali pogovore s kongovskimi oblastmi, da bi napredovali na tem področju.

Evropska unija bo zlasti še naprej udeležena v prizadevanjih za sodelovanje na področju pravosodja, policije, obrambe, človekovih pravic in seveda tudi podpore žrtvam. Evropska unija je pripravljena okrepiti to operacijo v okviru odkritega dialoga z Demokratično republiko Kongo.

 
  
MPphoto
 

  Filip Kaczmarek, v imenu skupine PPE.(PL) V Demokratični republiki Kongo se odvija ena izmed najhujših humanitarnih kriz zadnjih let. Posilstva, storjena konec julija in v začetku avgusta, so, čeprav so sama po sebi grozljiva, samo eno dejanje v celotnem nizu tragičnih dogodkov. Vsak mesec je več kot 1000 žensk žrtev posilstev v Kongu, deset tisoči otrok pa so vojaki. Spolno nasilje je metoda, namenjena zastraševanju in kaznovanju ljudi, ki živijo v Kongu in ne podpirajo prave strani v konfliktu. Spolno nasilje je tako razširjeno, da organizacija Médecins Sans Frontières navaja, da se 75 % vseh posilstev po svetu zgodi v vzhodnem Kongu.

Problem vključuje tudi dejstvo, da največja mirovna sila ZN na svetu – MONUSCO – za nadzorovanje tega pojava stori prav malo. Spori o tem, kdaj je MONUSCO izvedel za ta nedavna posilstva – ali je to bilo pet dni, dva tedna ali en teden po tem, ko so se zgodila –, so obžalovanja vredni. Oporišče MONUSCO je bilo 10 milj od kraja posilstev, glavni način za preprečevanje spolnega nasilja, ki ga uporablja ZN, pa je nameščanje obvestil na stavbe, da je posilstvo nečloveško. S tem načinom ne bomo končali tega pojava. Da bi bile zadeve še slabše, so bili pred nekaj leti v škandale spolne narave vpleteni vojaki ZN, ki so bili med drugim obtoženi, da so mlada dekleta silili v prostitucijo. Morda je problem globlji in MONUSCO morebiti nima volje za boj proti temu uničevalnemu pojavu.

Evropska unija mora biti v tej zadevi odločna. Osredotočiti se mora na pomoč žrtvam. Stvar je nujna, saj bomo imeli v začetku decembra v Kinšasi Skupno parlamentarno skupščino AKP-EU, to edinstveno kulturo nekaznovanosti in nemoči – strinjam se z belgijskim predsedstvom – pa je treba končati, saj se bomo morali drug drugemu zazreti v obraz.

 
  
MPphoto
 

  Véronique De Keyser , v imenu skupine S&D. – (FR) Gospod predsednik, nemogoče je tu govoriti v imenu žensk, ki so bile žrtve posilstva in so izgubile svoje dostojanstvo, v imenu pohabljenih otrok, nosečnic, ki so jim prerezali trebuh, starejših žensk, ki so bile posiljene z vbodi bajonetov v vagino, in v imenu vseh tistih žensk, katerih telesa so v njihovo sramoto, toda predvsem v našo, postala opustošeno bojišče.

Nemogoče je govoriti v imenu tistih otrok, ki so bili novačeni v milico in prisiljeni do smrti pretepsti odrasle in otroke, kot so sami, in ki so postali tudi pravi spolni sužnji. Spolnega genocida, ki v Kongu poteka v zakulisju, z nekaj deset tisoč žrtvami vsako leto, se z besedami ne da opisati. Resnično smo brez besed.

Vendar pa je jasno, da so vzpostavljeni vsi instrumenti – zakonodajna besedila, projekti reforme oboroženih sil, mednarodne misije, finančna podpora in mobilizacija celotne Skupnosti. In nekaznovanost se nadaljuje; nesprejemljiva nekaznovanost, ko zločinec kot je Bosco Ntaganda ni kaznovan, ampak dobi pomembno delovno mesto v kongovski administraciji. Zahtevamo, da se zadosti pravici. Ta kultura nekaznovanosti se ne more nadaljevati samo zaradi popuščanja.

Kaj točno pomeni obsoditi te zločine? Pomeni izvedbo preiskave, reformo pravosodja, ustrezno plačilo vojakom in pregon krivcev, vključno s tistimi, ki so hujskali k pokolom, ne glede na to, kako visok je njihov položaj. Za naše države pomeni tudi, da upornikov in njihovih plačancev ne oskrbujejo z orožjem in z njimi ne sodelujejo v dvomljivih poslih z nezakonitimi rudninami. Zato podpiramo gospo Wallström in Komisijo pozivamo, naj preuči možnost evropske zakonodaje, ki bi temeljila na novem zakonu ZDA, zakonu o „krvavih rudninah“. To pomeni, da ne bomo več dovolili, da se naše mobilne telefone, naše osebne računalnike in jutri naša hibridna vozila izdeluje z rudninami, ki se jih prodaja nezakonito in izvirajo iz konfliktov. Te rudnine so krvave rudnine, tako kot so obstajali krvavi diamanti. Poleg tega bodo naši odnosi s kongovsko vlado odvisni, predsedniki, od tega, kako se izvaja politiko nične tolerance nasilja nad ženskami – politiko, ki jo je, če dodam, uvedla sama kongovska vlada.

(Aplavz)

 
  
MPphoto
 

  Charles Goerens, v imenu skupine ALDE.(FR) Hvala, gospod predsednik. Žal moram povedati, da moramo spričo majhnega napredka, doseženega v Demokratični republiki Kongo (DRK), obsoditi resno nazadovanje in neuspeh. V tej državi je treba narediti še vse ali skoraj vse.

Namesto da bi lahko zagotovili stabilnost v tej ohromljeni državi, morajo predstavniki Združenih narodov v DRK poročati o zelo hudih kršitvah človekovih pravic. V tem primeru ne gre za nekaj posameznih nasilnih dejanj, ki jih je storila peščica posameznikov, kar bi bilo samo po sebi povsem nedopustno; ne, tega, kar se dogaja v DRK, ni mogoče omejiti na nekaj posameznih državljanov, ki so brez kakršne koli obrambe prepuščeni storilcem kaznivega dejanja spolnega nasilja. Žal moram reči, da imamo tu opraviti s pojavom, ki presega posameznike.

Preverjeni podatki, ki zadevajo dogodke, do katerih je med 30. julijem in 4. avgustom prišlo v DRK, kažejo drugačno razsežnost teh zločinov. Atul Khare, pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov, pristojen za ohranjanje miru, je potrdil, da je bilo približno 500 ljudi – žensk, otrok in dojenčkov – žrtev posilstev.

Ne moremo še naprej samo obsojati teh grozljivih zločinov. Iti moramo še dlje in najti odgovorne, jih postaviti pred sodišče, odvrniti potencialne zločince, vendar pa se spopasti tudi z vzroki in okoliščine, v katerih se lahko zgodijo še mnogi takšni dogodki, ki jih obsojamo.

Boja proti vzrokom se nikakor ne more razlagati kot olajševalne okoliščine za storilce kaznivega dejanja spolnega nasilja. Vsekakor je za obravnavanje izzivov potreben vojaški in policijski odziv, vsaj kratkoročno, vendar pa so prav tako potrebni drugi odzivi. Opravka imamo dejansko z državno krizo. Svoje besede izbiram previdno – opraviti imamo s krizo v državi, ki ji ne uspeva več izvajati svojih suverenih funkcij, vključno z zagotavljanjem varnosti, ki jo lahko uživajo državljani vseh držav.

Sočasno se morajo odzvati DRK, Afriška unija, Združeni narodi in mednarodna skupnost. V zvezi z vsemi elementi, ki lahko predstavljajo rešitev problemov, s katerimi se sooča kongovsko prebivalstvo, nič ne more nadomestiti odgovornosti oblasti DRK. Vendar pa jim moramo hkrati stati ob strani in jih podpirati.

 
  
MPphoto
 

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, samo strinjam se lahko s povedanim, zlasti s pripombami gospe De Keyser, ki je zelo ostro in nazorno opisala nasilje nad ženskami. Res je, da vsa poročila pravijo enako. Vsa so neznosna, nevzdržna, posamezno in tudi skupaj. Poleg tega so vsa ta nasilna dejanja jasno namenjena odstranjevanju, ponižanju in nazadnje izkoreninjenju prebivalstva z odvzemom njegovega dostojanstva in razloga za življenje.

Zaradi vseh teh razlogov menim, da moramo biti sposobni odzvati se še ostreje. Res je, da je položaj v Kongu zdaj še težji na vseh področjih, ne samo glede nasilnih dejanj nad ženskami, ampak tudi na drugih področjih. Gospod Chastel, govorili ste o vsakodnevnem življenju neštetih prebivalcev Konga, o vprašanju človekovih pravic na splošno, ne samo o pravicah žensk, in o borcih za človekove pravice. Povedala bi, da vidim neposredno povezavo med tem nasiljem nad ženskami in vrsto zločinov, ki so še vedno nekaznovani.

Ropanje naravnih virov je v veliki meri še vedno nekaznovano. Omenjena je bila tudi zakonodaja ZDA, iz katere bi lahko črpali navdih tu v Evropi. Vendar pa menim tudi, da je vprašanje nekaznovanosti za ropanje naravnih virov resnično ključno. Ključno je, ker je namera kongovskega predsednika gospoda Kabila, da prepove njihov izvoz, nenazadnje zelo škodljiva, zlasti za majhne kopače, ki nimajo drugega vira preživetja. Škodljiva je, ker ne služi prav nobenemu namenu; je bolj dimna zavesa, saj dobro vemo, da so kongovske oborožene sile ali vsaj del njih povezane ne samo s posilstvi žensk, ampak tudi z ropanjem virov in z njim povezano korupcijo.

Zato niso pomembni samo zakoni ali odločitve vlade, ampak tudi zmožnost njihove uporabe in izvajanja. Za vlado je pomembno, da je zmožna izvajati svoja pooblastila.

Zato menim – in mnogi izmed nas bodo kmalu v Kinšasi, kjer se bodo sestali z državami AKP –, da bomo v podporo in pomoč koristnim, pozitivnim silam v Kongu, naj bodo vladne sile, sile skupnosti, sile za človekove pravice ali druge sile, poslali dvojno sporočilo: sporočilo podpore tistim, ki hočejo razviti kulturo pravosodja in boja proti nekaznovanosti, in tudi sporočilo, ki zadeva politične sile in njihovo zmožnost, da se opremijo s sredstvi za zagotavljanje resničnega upravljanja na vseh stopnjah: pri vzpostavljanju varnosti, uporabi zakonov, izvajanju vrste odločitev in, čisto enostavno, pri vzpostavljanju verodostojnosti izvoljenih. Štiri leta po volitvah, ki smo jih hoteli, financirali in podpirali vsi, je pomembno ne samo obsojati, ampak tudi spodbuditi vse ukrepe, ki bodo omogočili resnično, posebno izvajanje vladne oblasti in demokracije na splošno. Poleg tega menim, da sta nasilje nad ženskami in nasilje nad borci za človekove pravice dva zelo pomembna vidika.

Za zaključek bom povedala, da bo sojenje odgovornim za smrt gospoda Chebeye, načeloma potekalo septembra. Glede na trpljenje njegove družine menim, da moramo veliko pozornosti posvetiti zagotavljanju, da bo to sojenje resnično simbolnega pomena za željo po rešitvi tega problema.

 
  
MPphoto
 

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, Demokratična republika Kongo (DRK) ni niti posebno demokratična v smislu pojma, kot ga razumemo tu v Evropski uniji, niti ni učinkovito delujoča republika; tako je delno zaradi njene silne velikosti, prepustnih mej in slabe infrastrukture, zaradi česar je demokratično upravljanje velik izziv.

Vendar pa je krhkost DRK kot nacionalne države tudi posledica desetletij korupcije, politične represije in posameznih oboroženih spopadov znotraj države in s sosednjimi državami, kjer se je izvajalo grozljive zločine kot so množična posilstva. Poslabšanje se je začelo pod kleptokratskim in morilskim režimom predsednika Mobutuja in se nadaljuje vse do danes. Predsednik Kabila je vsaj organiziral splošne volitve, da bi zunanjemu svetu dal vtis, da začenja demokratično reformo, vendar pa v resnici nadzira vse vzvode moči in predvsem dostop do ogromnih naravnih virov države.

Vse večje zanimanje nekaterih držav, predvsem Kitajske, za izkoriščanje teh virov, je Kabilov režim opogumilo k zanemarjanju njegovih odgovornosti glede človekovih pravic in pravne države. Sama Kitajska ima obžalovanja vredno stanje človekovih pravic in v ZN pravzaprav brani dejanja držav, kot je DRK, s katerimi posluje. Zato zame ni nikakršno presenečenje, da vsa tri sojenja, ki potekajo pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, zadevajo državljane DRK.

Kljub temu zastrašujočemu položaju Afriška unija zavrača obsojanje ali izvajanje pritiska na Kabilo, naj izpolni svoje ustavne obveznosti. EU na srečo nima takšnih pomislekov, zato pozdravljam strog pristop visoke predstavnice baronice Ashton.

Nazadnje bi ponovila poziv, ki sem ga v tem parlamentu že nekajkrat izrekla, naj se proces Kimberley razširi, da bo zajemal druge ključne naravne vire v Afriki. Kršitve človekovih pravic v Afriki, ki so žal vse prepogoste, so pogosto povezane s tekmovanjem za nadzor nad rudninami. Proces Kimberley je bil zelo uspešen pri omejevanju trgovine s krvavimi diamanti ali diamanti iz oboroženih spopadov in menim, da je treba zdaj preučiti podoben pristop k drugim ekstraktivnim industrijam.

 
  
MPphoto
 

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, v tem parlamentu ponovno obravnavamo težko vprašanje razmer v Demokratični republiki Kongo (DRK), za katere se zdi, da se nenehno slabšajo.

Junija smo sprejeli resolucijo, v kateri smo obsodili umor Floriberta Chebeye in izrazili zaskrbljenost zaradi izginotja Fidèla Bazane Edadija. Od takrat je bil umorjen še en borec za človekove pravice Salvator Muhindo Vunoka. Minister, lahko ga dodate na svoj seznam. Letos poleti je bilo potrebno skupinsko posilstvo več sto ljudi, da so se ZN odločili ukrepati.

Povedati je treba, da je bila mirovna misija MONUSCO, ki se v Kongu nahaja zato, da zaščiti civiliste, humanitarno osebje in borce za človekove pravice ter pomaga v boju proti nekaznovanosti, samo nekaj kilometrov oddaljena od kraja, kjer je prišlo do teh posilstev, in ni ukrepala.

Sam Ban Ki Mun je grajal pasivnost enot MONUSCO. Uradniki ZN so končno kritizirali kongovsko vlado. V začetku oktobra bi moralo biti objavljeno novo poročilo o nasilju, vendar o nasilju med leti 1996 in 2003. Kakšno zapravljanje časa! Koliko žrtev mora biti še ubitih, posiljenih in mučenih? Koliko otrok mora še biti prisilno novačenih, preden bo mednarodna skupnost opazila situacijo in ustrezno ukrepala?

Vprašala bi: kaj dela Evropa? V Kongo so bile vložene velike vsote denarja. Tam sta misiji EUSEC in EUPOL. Poleg humanitarne pomoči je eden izmed najpomembnejših ciljev Evropske unije, vsaj na papirju, usposabljanje varnostnih sil in pomoč pri reformi varnosti države.

Kakšni so rezultati teh politik? DRK je velika država; je tretja največja afriška država v smislu prebivalstva. Je država z ogromnim potencialom za izobilje, vendar pa 80 % njenega prebivalstva živi pod pragom revščine. Še huje je to, da zaradi razširjene korupcije postaja še revnejša.

Vprašala bi vas samo eno stvar: kako dolgo bomo dovolili nadaljevanje te situacije s popolno nekaznovanostjo? Kot ste povedali, minister, vemo, da so v nasilje vpletene tudi varnostne sile. Ali en menite, da je prišel čas, da zavzamemo drugačno držo?

Predstavljam si, da zadeve niso enostavne v Svetu ministrov, kjer nekaj velikih evropskih držav ali vsaj njihovi politični predstavniki, katerih zavezanosti človekovim pravicam se vsi zavedamo, niso resnično odprti za posredovanje, ker lahko razvijejo rdečo preprogo za gospoda Kabilo.

Zato se lahko zanesete na Evropski parlament, da bo sprejel ukrepe, ki so potrebni, in, prosim, ne dopustite več, da bi prevladali gospodarski interesi peščice brez upoštevanja civilnega prebivalstva, ki ne zmore več.

 
  
MPphoto
 

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD.(NL) Gospod predsednik, leto 2010 zaznamuje 50 let neodvisnosti Konga. Ko se ozremo nazaj, lahko vidimo, da je bilo teh zadnjih 50 let sramotno oskrunjenih s krvjo vse do danes.

Grozljivi dogodki v regiji Severni Kivu so letos poleti to samo potrdili. Ko beremo, da bi jih moralo preprečiti 25 vojakov iz misije ZN, se zastavlja tudi vprašanje logistike. Dvajset tisoč vojakov ZN, strokovnjaki pa pravijo, da bi jih bilo potrebno 60 000, da bi ohranili nekakšen red: kakšen problem!

Za Svet in Komisijo imam naslednje vprašanje. Kakšna točno so prizadevanja misij EUSEC in EUPOL v Severnem in Južnem Kivuju za povečanje varnosti lokalnega prebivalstva in pregon storilcev grozljivih dejanj letos poleti?

Do težav prihaja prav tam, kjer se nahajajo najbogatejši viri DRK. Novi viri navajajo, da znaša potencial kongovskih rudnikov 24 milijard USD. Glede na časopisno objavo kongovske vlade v začetku septembra so bile rudarske operacije v Kivuju nemudoma ustavljene, ker so oborožene skupine nezakonito izkoriščale rudnike, včasih ob podpori vladnih organov. N prvi pogled se zdi to dober začetek, toda kako se to izvaja? Vendar pa krožijo tudi govorice, da kongovska vlada zasega rudarske projekte tujih vlagateljev, da bi jih nato prodala svojim tujim poslovnim partnerjem.

Moja vprašanja Svetu so naslednja. Kakšen vpliv lahko izvaja misija EU na terenu, da bi omejila nezakonito rudarjenje? Ali lahko tudi potrdite, da je bilo nezakonito izkoriščanje rudnikov ustavljeno, in kako se lahko to uveljavlja, morda ob pomoči misij EU na terenu? Iskreno upam, da si bo Evropska unija prizadevala za bistveno okrepitev tamkajšnje misije ZN, saj je to nekaj, kar je nujno potrebno. Če se ne motim, si kongovska vlada glede na časopisne objave trenutno prizadeva to končati, kar bi imelo dramatičen učinek na državo.

 
  
MPphoto
 

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, iz te razprave sledi, da so kršitve človekovih pravic v Kongu nov pojav ali da je to nenavadno stanje v Afriki. Ne velja nič od naštetega: ko bi le bilo tako.

Spominjam se neodvisnosti Belgijskega Konga leta 1960, ko sem bil še v šoli. Spominjam se ugrabitve in prijetja Patriceja Lumumbe v prvih mesecih neodvisnosti. Še vedno se živo spominjam posnetka, na katerem je bil grobo vržen na zadnji del tovornjaka in nikdar več viden. Sledila so desetletja bratomorne nestabilnosti, diktature in državljanske vojne.

Kongo ni bil poseben primer v Afriki. Mirno demokracijo bi bilo težje najti. Če bi verjel ustaljeni „prehranski“ razlagi, bi moral reči, da je nekaj v vodi. Vendar pa obstaja drugačna razlaga.

V Afriki so kolonisti na splošno, ne samo v Kongu, ko so potegnili ravne črte na zemljevidu, prezrli razlike med različnimi plemeni in narodi. V vsaki državi so bila ob neodvisnosti ogromna navpična etnična, jezikovna ali verska razhajanja v državnem jedru, kar vedno povzroča politično nestabilnost.

To velja tako za Belgijo kot za nekdanji Belgijski Kongo. Edina razlika je, da je Belgija ušla političnemu nasilju. Žal ni mogoče enako reči za Bosno in Hrvaško, kjer je bilo prav tako veliko pobojev in morda celo enak neutemeljen sadizem.

Če navpično ločevanje v političnih državah vodi k nestabilnosti in včasih k nasilju, zakaj v Evropi z nenadzorovanim priseljevanjem iz držav tretjega sveta na splošno in zlasti iz Afrike ustvarjamo enako navpično ločevanje? Nismo bili zadovoljni s tem, da bi Afriko pustili z nedelujočimi političnimi družbami. Zaposleni smo s tem, da enake probleme ponovno ustvarjamo v srcu Evrope.

 
  
MPphoto
 

  Andrzej Grzyb (PPE).(PL) Ponovno razpravljamo o razmerah v Demokratični republiki Kongo – republiki, ki ima, kot je nekdo dejal, demokracijo v veliki meri samo v imenu –, kjer so vsakodnevno kršene človekove pravice. Danes govorimo o nasilju nad najšibkejšimi, zlasti nad ženskami, ki se jih posiljuje, in nad otroki, ki se jih med drugim sili, da se pridružijo vojski – nezakoniti vojski. Govorimo o posilstvih, mučenju in umorih. Govorimo o nasilju, katerega storilci so še vedno nekaznovani, in govorimo o nasilju, ki je postalo nekaj tako običajnega, da je težko govoriti celo o kulturnem ali drugačnem soglasju. Govorimo o posilstvih, ki so jih zagrešili partizani, toda tudi vojaki oboroženih sil in civilisti. Govorimo o ženskah, ki nimajo nikogar, ki bi jih branil.

Ne smemo pozabiti na dejstvo, da – paradoksalno – razpravljamo o regiji, ki je ena izmed najnesrečnejših, vendar tudi ena izmed najbogatejših v smislu naravnih virov v Afriki in na svetu. Ti viri bi morali več kot zadostovati za izpolnitev potreb vseh ljudi, ki živijo tam. Ne smemo pozabiti, da je to še en korak v nesrečnih dogodkih, ki so po ocenah v zadnjih desetih letih zahtevali življenje več deset tisoč ljudi in so vključevali tudi približno dvesto tisoč primerov posilstev. Samo uganjujemo lahko, koliko posilstev ni bilo prijavljenih.

Položaj povzroča globoko zaskrbljenost, nenazadnje tudi na zasedanjih Pododbora tega parlamenta za človekove pravice. Zastavlja se vprašanje glede učinkovitosti dela Združenih narodov in glede načina, na katerega zločini partizanov in drugih ostajajo nekaznovani – zločini, ki jih je treba obravnavati pred sodiščem. Pravosodni sistem mora ukrepati. Menim, da je srečanje AKP in Evropskega parlamenta tudi odlična priložnost za končanje te nečloveške situacije. Ker obravnavamo krizo v Kongu, je mednarodna skupnost tista, ki mora prevzeti pobudo. Naša vloga – vloga Evropskega parlamenta – je tudi govoriti o tem.

 
  
MPphoto
 

  Monika Flašíková Beňová (S&D). (SK) Tu bi se rada zahvalila predstavnikom Komisije in Sveta za njihova mnenja o neuspehu pri zaščiti človekovih pravic in zakonitosti v Kongu.

Situacija je resnično dramatična in drastična in menim, da jo je v svojem govoru zelo lepo opisala kolegica Véronique De Keyser. Kljub temu bi rada pozornost v okviru tega pritegnila k nadvse zaskrbljujočim poročilom mednarodnih nevladnih organizacij. Ta dejansko govorijo o sistematičnih organiziranih napadih na skupnosti pod nadzorom oboroženih enot s ciljem posilstva lokalnih žensk. Pred malo več kot mesecem dni je bilo v 13 vaseh posiljenih 150 civilistk. Vse to, gospe in gospodje, se je zgodilo samo nekaj mesecev zatem, ko je Varnostni svet ZN obnovil mandat svoje misije v Kongu s ciljem pomagati vladi, da zaščiti civiliste pred kršitvami človekovih pravic.

Še en paradoksalen vidik te situacije je, da spolno nasilje izvajajo vse strani v konfliktu, vključno z vladnimi silami, zato bi predstavnike evropskih institucij ponovno pozvala, naj izvajajo ves mogoč diplomatski in drug pritisk, vključno s pritiskom prek Združenih narodov in njegove misije v Kongu, da bi končali te prakse. Ne smete dvomiti v to, da imate glede tega popolno podporo Evropskega parlamenta.

 
  
MPphoto
 

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE).(DE) Gospod predsednik, situacija v Demokratični republiki Kongo je še vedno zelo zaskrbljujoča. Posebno zaskrbljujoče je, da se nasilje in pripravljenost zateči se k nasilju kljub prisotnosti Evropske unije in Združenih narodov še naprej povečujeta. Mnogo let smo sodelovali v različnih misijah v Kongu. Zato nosimo tudi določeno odgovornost, zlasti v primeru dejanj, ki so jih storile ali jih dopuščajo skupine, ki jih uradno podpiramo. Kongovski pregovor pravi: mačka lahko stopi v samostan, vendar kljub temu ostane mačka. Če ga prenesemo na varnostni aparat, to pomeni, da lahko zločinci oblečejo uniformo, vendar to ne pomeni, da ne bodo več storili kaznivih dejanj – pravzaprav daleč od tega. Prav to je naš problem. Kongovski vladi moramo nedvoumno pojasniti, da tega vedenja in prikrivanja takšnega vedenja ne bomo dopuščali.

Vsi v tem parlamentu se strinjamo, da se situacija v Kongu slabša. Izpostavil bi, da smo leta 2006 tam izvedli misije za opazovanje volitev. Težko je reči, da je bil od takrat dosežen kakršen koli napredek v procesu demokratizacije države. Svet in Komisija morata skrbno preučiti, ali naj tja pošljemo novo popolno misijo in ta volilni postopek tokrat opazujemo drugače. Menim, da predpogoji za popolno misijo za opazovanje volitev vsekakor niso ugodni. To bi bil tudi napačen znak, poslan vladi, ki sistematično ne upošteva pravil in tudi priporočil Evropske unije.

 
  
MPphoto
 

  Judith Sargentini (Verts/ALE).(NL) Gospod predsednik, kot Evropejce nas je mogoče deloma kriviti za bedo, ki smo ji priča v vzhodni DRK. Da lahko uporniki s prodajo plemenitih kovin kot je koltran za telefonsko industrijo zaslužijo še zelo veliko denarja, je posledica dejstva, da jih še naprej kupujemo brez razlikovanja.

Države v Evropi nikoli niso imele potrebe ali predvidevale področja uporabe zakona, ki kritizira odgovornost v preskrbovalni verigi. Tisto, kar je v tem času tako izjemno, je, da so Združene države nazadnje storile prav to. Storili nismo nič – samo zato, ker smo se bali konkurence iz Kitajske in Združenih držav. Toda kaj smo videli lani poleti? Zakon v Združenih državah, ki poziva k preglednosti in od podjetij zahteva, da sporočijo uporabo plemenitih kovin iz DRK ali sosednjih držav. Temu se morajo prilagoditi vsi Hewlett-Packardi in IBM-i. Slediti bi m orali zgledu Združenih držav in uvesti svojo različico tega zakona.

 
  
MPphoto
 

  Jan Zahradil (ECR). (CS) Gospod predsednik, letos je leto Afrike in tu se spominjamo vrste držav, ki so pred petdesetimi leti dosegle neodvisnost in se osamosvojile izpod nekdanjih kolonialnih oblasti. Toda če pogledamo razvoj v nekaterih izmed teh držav po petdesetih letih, žal nimamo mnogo razlogov za optimizem. Enako velja za Demokratično republiko Kongo. Če hoče biti partnerica Evropske unije petdeset let po osamosvojitvi izpod nekdanje belgijske kolonialne oblasti in da bi bila polnopravna članica mednarodne skupnosti, mora biti aktivno zavezana preprečevanju grozljivih zločinov, ki so bili tam storjeni v zadnjih tednih; zaščititi mora človekove pravice in zagotoviti načelo pravne države na celotnem ozemlju Demokratične republike Kongo.

V sodelovanju z ZN in tudi Afriško unijo se mora EU pokloniti žrtvam nasilja v Kongu. To mora med drugimi ukrepi storiti s tem, da prispeva k razorožitvi vojaških skupin, ki izvajajo napade na kongovsko prebivalstvo, iz sosednjih držav, iz Ruande, južnega Sudana in Ugande. Pokazati moramo tudi, da smo sposobni ukrepati, tu pa pozivam visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve baronico Ashton, naj na zasedanju Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU decembra v Kinšasi predstavi konkreten akcijski načrt EU v boju za zaščito človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo.

 
  
MPphoto
 

  Kinga Gál (PPE). – Gospod predsednik, kot članica Pododbora za človekove pravice močno obsojam dogodke zadnjih mesecev v Kongu.

V 21. stoletju je nedopustno dejstvo, da se umore, posilstva in zlorabo otrok splošno uporablja kot orožje v vojni, medtem ko so na območju prisotne sile ZN. V zadnjih petih letih se je samo število zabeleženih primerov v Kongu dvajsetkrat povečalo. Ogrožena so življenja žensk in otrok; njihove človekove pravice so popolnoma zanemarjene in odreka se jim človeško dostojanstvo. Poleg tega se ne morejo več vključiti v svojo tradicionalno skupnost, kar vodi tudi k uničenju socialne infrastrukture.

Mednarodna skupnost mora uradno priznati, da so množična posilstva v Kongu vojni zločin proti človeštvu. Obstaja potreba po usklajenem odzivu, da se ohrani pritisk na storilce posilstev in se jih privede pred sodišče na lokalni ravni ali pred Mednarodno kazensko sodišče. Pozdravljam dejstvo, da je bila misija EUSEC RD Congo podaljšana do 30. septembra 2012, upam pa tudi, da bo prav tako obnovljena misija EUPOL RD Congo.

Odposlati je treba strokovno osebje z nalogo preiskave kaznivega dejanja. Evropska pobuda za demokracijo in človekove pravice mora zagotoviti nadaljnjo podporo. Sprejeti je treba nadaljnje ukrepe kot so zagotavljanje mirovnikov z mobilnimi telefoni, izboljšanje komunikacije med mirovno silo MONUSCO in lokalnim prebivalstvom ter krepitev zaveze boju proti uporniškim skupinam. Podpreti je treba humanitarne organizacije, da bi lahko dosegle civilno prebivalstvo, potrebno pomoči.

Sočasno mora vlada uveljaviti svojo nedavno razglašeno politiko nične tolerance in ustanoviti nacionalni odbor za človekove pravice, kot je zapisano v ustavi. Prednost je treba dati zaščiti žensk in otrok.

 
  
MPphoto
 

  Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, v začetku leta je Denis Mukwege, ginekolog iz Panzija v DRK, prišel v naš Evropski parlament in povedal, da je vsaj 200 000 posilstev, storjenih v njegovi državi v zadnjih petnajstih letih, preveč brutalnih za takšno poimenovanje in bi jih bilo treba imenovati spolni masaker ter da se spolnost uporablja kot teroristično dejanje.

Takrat nismo vedeli, da bo nekaj tednov kasneje dvajset milj od mednarodne mirovne sile, ki je v bližini mesta Luvungi, mesto oblegano in bo približno 500 žensk in otrok postalo žrtev ponavljajočega se in grozljivega spolnega nasilja.

V tem parlamentu, kjer smo obžalovali, da nismo mogli zagotoviti zaščite v Ruandi in Srebrenici, ne moremo in ne smemo molčati. Pohvaliti moramo pomočnika generalnega sekretarja ZN, da je priznal, da je ZN spodletelo in nosijo del odgovornosti. Vendar pa moramo od ZN zahtevati tudi, naj razišče, zakaj niso bila upoštevana vnaprejšnja opozorila taksistov motorjev; zakaj oporišče ZN ni imelo dostopa do tolmačenja lokalnega jezika; in kako pravila delovanja še naprej ovirajo učinkovitost njegovih mirovnih sil.

Vse države članice Združenih narodov in vse države članice Evropske unije bi vprašal, kaj se je zgodilo z zvenečimi besedami o obveznosti ZN, da ščiti, o katerih smo glasovali. Pozdravljam, kar je gospod Chastel povedal danes popoldne o tem, da je treba storilce privesti pred sodišče, toda v poročilu, ki ga morajo nemudoma pripraviti ZN, potrebujemo pomemben pravosodni sistem za desetletje zločinov v vzhodni DRK.

Predsednik, izrazil bi tudi strinjanje z drugimi v tej razpravi, ki so obsodili škodljivo korupcijo, ki zadeva ropanje bogatih virov rudnin v DRK. Toda v tej razpravi moramo povedati predvsem, da ni razlag, ni izgovorov, ni olajševalnih okoliščin, ki bi lahko na kakršen koli način opravičili spolno nasilje kot orožje v vojni, in da mora naša skrb veljati predvsem tistim 500 ženskim žrtvam, ki jih vsi nismo uspeli zaščititi. Zavezati se moramo temu, da se to nikoli več ne zgodi.

 
  
MPphoto
 

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – Gospod predsednik, EU se mora zavedati, da je odgovorna, ker mirno gleda, ko nezaščitene ženske in otroci še naprej trpijo zaradi oboroženih upornikov in vojakov.

Čas je, da storimo kaj več od govorjenja. Sprejeti moramo konkretne ukrepe za zagotavljanje podpore na kraju samem, da bi podprli varnostne sile DRK v povezavi z drugimi mednarodnimi misijami. Aktivno moramo sodelovati in, kadar je potrebno, izvajati pritisk na vlado, da bi zaščitila svoje ljudi. Prav tako moramo govoriti z enim močnim in pogumnim glasom ter vladi povedati, naj ustavi kršitve človekovih pravic. DRK – država – ima velike vire. Tudi iz Afrike hočemo prejeti dobre novice.

 
  
MPphoto
 

  Barbara Lochbihler (Verts/ALE).(DE) Gospod predsednik, samo strinjam se lahko s kritikami in obsodbami tega brutalnega pokola ter s kritiziranjem misije ZN, ki ni storila vsega, kar bi lahko, da bi preprečila ta pokol. Kljub temu je treba pozdraviti, da je na novo vzpostavljeni položaj posebne predstavnice ZN za spolno nasilje v oboroženih spopadih, ki ga je zasedla gospa Wallström, že prevzel to odgovornost in lahko še vedno upamo, da bodo zločini nedvoumno pojasnjeni.

Spomnila bi vas na dejstvo, da smo februarja letos v Parlamentu imeli razstavo združenja Medica Mondiale, ki v vzhodnem Kongu vzdržuje mrežo mobilnih ginekoloških klinik, sem pa je prišla tudi ženska iz vzhodnega Konga, ki je doživela veliko grozodejstev, vendar pa je vseeno našla dovolj moči, da je organizirala ženske v Kongu. Kasneje je lokalno veleposlaništvo EU pozvala, naj se odpravi v vzhodni Kongo, naj sodeluje z nevladnimi organizacijami in tamkajšnjimi ženskami v programih za zaščito prič ter naj se zločine preganja, povedala pa nam je tudi, da nujno potrebujejo pomoč v zvezi s projekti za pridobitev dohodka, medicinsko pomočjo in pomočjo žrtvam travme. EU je pozvala tudi, naj pomaga pri gradnji zaporov, saj ljudi ni mogoče zapreti, ko so aretirani.

 
  
MPphoto
 

  Paweł Robert Kowal (ECR).(PL) O tem govorimo, ker smo pretreseni zaradi situacije v Kongu in ker ljudje, ki živijo v tej državi, nimajo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic. Zato smo zgroženi nad dejstvom, da so poročila organizacij za opazovanje glede spoštovanja človekovih pravic posebno zaskrbljujoča v primeru Konga. Vendar pa bi morale biti zdaj, ko je začela veljati Lizbonska pogodba, naše razprave namenjene določeni skupini. V mislih imam ljudi, ki so v Evropski uniji pristojni za zunanjo politiko.

Zunanja politika do Afrike ni sporna. Zato je lažje – tako se zdi – oblikovati načela za skupno ukrepanje. Danes moramo tako preučiti vzroke tega, kar se dogaja v Kongu. Ne smemo se ustaviti pri humanitarni pomoči. Sodelovati moramo pri izobraževalnih projektih in projektih za razvoj infrastrukture, vključiti pa se moramo tudi v projekte, ki bodo v Kongu pripomogli k izgradnji moderne države. Pravzaprav pričakujemo takšen program.

 
  
MPphoto
 

  Peter Šťastný (PPE). – Gospod predsednik, šteti me je mogoče med tiste v zelo dolgi vrsti, ki ostro obsojajo strašne zločine, do katerih je v Demokratični republiki Kongo (DRK) prišlo v začetku avgusta letos. Vsaka družba ščiti svoje šibke in najbolj ranljive, zato so takšne grozne novice strašne za vsakega dostojnega človeka. Posilstvo najmanj 179 žensk in otrok je resnično množični zločin in se ne sme nikoli ponoviti – vsekakor ne kot orožje v vojni, kot je bilo v primeru DRK.

EU mora pripomoči k temu, da se vse storilce privede pred sodišče. Novice o hudih kaznih morajo prodreti v vsako skupnost v DRK in preseči njene meje. Takšne novice morajo potovati po svetu, da bi se lahko ta grozljiva dejanja množičnih posilstev, ki se uporabljajo kot orožje v vojni, uspešno izkoreninilo.

Vemo, da je v razvitih državah storjenih manj kaznivih dejanj in da v njih nekaterih strašnih zločinov enostavno ni. Eden izmed načinov, na katerega lahko EU pomaga, je z dobro delujočimi sporazumi o gospodarskem partnerstvu v regiji. To bi moralo celotni Afriki pomagati, da dobi primeren delež svetovne trgovine. Sočasno bo pospešen razvoj začel postopek izkoreninjanja revščine in zagotovo tudi vrste zločina, ki je v začetku avgusta v DRK prizadel najmanj 179 nezaščitenih žrtev.

 
  
MPphoto
 

  Thijs Berman (S&D).(NL) Gospod predsednik, posilstvo je postalo vsakodnevno orožje v vojni v vzhodni DRK s tisoče žrtvami vsako leto. Dejanska številka je precej višja od znanih podatkov, ker ženske ne morejo uveljavljati svojih pravic in zato pogosto ne prijavijo tega, kar se je zgodilo.

Posilstvo je zelo travmatičen zločin, ki povzroči velike psihične in pogosto tudi fizične poškodbe. Če bodo posilstva ostala nekaznovana, bodo stalno prisotna v nasilnem vsakodnevnem življenju družbe, tudi v povojnih časih. Množična posilstva, ki so bila storjena med 30. julijem in 4. avgustom 2010 v Severnem Kivuju, kažejo, da so dogodki v DRK prenizko na dnevnem redu mednarodne skupnosti. Toda ne smemo dovoliti, da bi ti zločini ostali nekaznovani. To smo dolžni žrtvam in tudi prihodnosti DRK kot celote. Kongovska vlada si mora prizadevati, da bi storilce privedla pred sodišče, vendar pa je na mestu določen dvom. Vendar pa se ne sme dovoliti, da nekaznovanost postane pravilo.

Ta drama tudi boleče kaže, da so odnosi med misijo ZN in lokalnim prebivalstvom daleč od želenih. Ključnega pomena je, da se oceni prisotnost MONUSCO v regiji. V tej drami je ostala pasivna. Zdaj se poziva k neodvisni preiskavi dejstev teh množičnih posilstev. Prisotnost misije je in ostaja potrebna, vendar pa je ključnega pomena, da MONUSCO izvaja svoj polni mandat in lokalnemu prebivalstvu zagotovi zaščito, ki jo tako nujno potrebuje.

 
  
MPphoto
 

  Fiona Hall (ALDE). – Gospod predsednik, današnja razprava se osredotoča na grozljive dogodke, do katerih je prišlo na vzhodu DRK, vendar pa države članice še naprej zatrjujejo, da je varno vrniti kongovske prosilce za azil v Kinšaso, ker je glavno mesto zelo oddaljeno od nevarnih območij na vzhodu.

Žal dejstva pravijo drugače. Izmed devetih ljudi, ki so bili od leta 2007 izgnani iz somestja Teeside na severovzhodu Anglije v Kinšaso, jih sedem poroča, da so bili zaslišani, zaprti, spolno zlorabljeni ali mučeni. Ponovno so pobegnili iz države ali pa se skrivajo.

Vse od volitev leta 2006 je EU precej vlagala v podporo dobremu upravljanju v DRK. Neprijetno je priznati, da v Kinšasi še vedno prihaja do nasilja, vendar pa pozivam Svet in Komisijo, naj se soočita z resničnostjo in se odzoveta.

 
  
MPphoto
 

  Tomasz Piotr Poręba (ECR).(PL) Petdeset let po osamosvojitvi je Kongo država, ki je še vedno v vojni in nenehnih konfliktih, in država, ki je danes pošastno poimenovana svetovna prestolnica posilstev. Strašni dogodki zadnjih dveh mesecev in posilstva na stotine žensk in otrok – dečkov in deklic – kažejo, da Kinšasa ne obvladuje sistematično organiziranih napadov upornikov. Posilstvo je v Kongu postalo pogosto orožje v vojni. Nedavna posilstva so zagrešili bojevniki nedaleč od mednarodnih sil ZN, ki so nameščene na območju in ki so v resnici edina učinkovita stabilizacijska sila v državi.

Kinšasa mora končati prevladujočo nekaznovanost in zagotoviti varnost civilnega prebivalstva, začeti učinkovit boj proti širjenju korupcije in nazadnje ustanoviti pravo vojsko z ustrezno usposobljenimi vojaki. Kongo je bogat z nahajališči rudnin, vendar je žal postal žrtev svojega bogastva. V tej državi desetih milijonov ljudi tri četrtine prebivalstva zasluži manj kot dolar na dan, medtem ko je država postala del Afrike, kjer se ropa naravna bogastva. Nezakoniti boj za naravne vire Kongo vodi v revščino, kaos in humanitarno katastrofo. Mednarodna skupnost mora najti dramatično rešitev konflikta, mednarodni koncerni pa morajo zagotoviti, da so naravni viri, ki jih uporabljajo, zakonito pridobljeni. Samo stabilen Kongo je lahko zagotovilo za mir v regiji.

 
  
MPphoto
 

  Barbara Matera (PPE).(IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v Demokratični republiki Kongo še vedno vlada stanje oboroženega konflikta, izvensodnih usmrtitev, nasilja nad ženskami, hudih kršitev otrokovih pravic, novačenja, slabega ravnanja, nasilja nad mladoletniki, množičnih izselitev, trgovine z orožjem in izkoriščanja bogatih naravnih virov, mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja, uporabe smrtne kazni, zatiranja svobode izražanja in borcev za človekove pravice ter nenazadnje nekaznovanosti.

Vse te kritike pozna mednarodna skupnost, ki je prek Varnostnega sveta in Generalne skupščine Združenih narodov ob različnih priložnostih že izrazila svojo globoko zaskrbljenost. Združeni narodi imajo, tako kot vsa mednarodna skupnost, obveznosti, ki so nesporne. Utemeljeno je pregledati pogoje misije EUPOL in EUSEC, tako kot pri vseh humanitarnih posredovanjih.

Dolžni smo podpreti države Afriške unije na njihovi poti k popolnemu, učinkovitemu izpolnjevanju mednarodnih sporazumov o varstvu človekovih pravic. Ta del ozemlja, ki je paradoksalno žrtev velikih gospodarskih interesov, ne sme postati nikogaršnje ozemlje za izkoriščanje, ampak mora z vzpostavitvijo in izvajanjem spoštovanega, zagotovljenega pravnega sistema postati svobodno.

Kongo je država, v kateri ljudje kot je Floribert Chebeya Bahizire umirajo v sumljivih okoliščinah. Zato je moralna dolžnost Evropske unije, da zagotovi učinkovito, odločno politično posredovanje v korist izpolnjevanju mednarodnih pravil o človekovih pravicah.

 
  
MPphoto
 

  Ana Gomes (S&D).(PT) Gospod predsednik, aprila 2008 je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje voditelja milice Bosca Ntagando za vojne zločine kot so novačenje otrok v vojsko in množični umori civilistov. Vlada predsednika Kabile ga je, namesto, da bi ga predala sodišču, imenovala na najvišji položaj v kongovski vojski.

Takšno vedenje kongovskih oblasti, ki krši njihove obveznosti kot podpisnic sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja, spodbuja nekaznovanost in barbarstva, ki se še naprej dogajajo v Demokratični republiki Kongo (DRK). Ta vključujejo množično posilstvo 500 žensk in otrok, vključno z dojenčki, na rudarskem območju Severni Kivu avgusta letos, ko MONUSCO, stabilizacijska misija Združenih narodov v Demokratični republiki Kongo, ni storila prav ničesar, kot je potrdil Atul Khare, pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov.

Korupcija in nekaznovanost v DRK sta vzrok za nesprejemljivo vedenje upornikov – ki služijo vladam sosednjih držav – ter vladnih organov in sil ZN. Boj proti korupciji in nekaznovanosti v DRK ne bo učinkovit, dokler ne bomo obvladali vprašanja nezakonitega pridobivanja rudnin in trgovine z njimi, s katero se financirajo oborožene skupine ter razpihuje konflikt in spodbujajo kršitve človekovih pravic, kot je pokazal umor Floriberta Chebeye.

Evropska unija in Varnostni svet ZN morata nujno sprejeti ukrepe po vzoru ukrepov, predlaganih v nedavnem zakonu ZDA o krvavih rudninah, ter opredeliti kongovska, evropska, ameriška, kitajska in nadnacionalna podjetja, ki uspevajo zaradi izkoriščanja rudnikov, ki jih nadzorujejo uporniki, in tudi tistih, ki jih je zapustila vlada.

Vendar pa imenovanje in izpostavitev ne zadostujeta. Ključnega pomena je prepovedati in zajeziti trženje in uporabo teh rudnin v tehnični opremi, draguljarstvu in drugih proizvodih, ki so po svetu v splošni uporabi.

V Evropski uniji moramo tudi okrepiti našo svetovalno in podporno misijo EU za reformo varnostnega sektorja (EUSEC) in evropsko policijsko misijo (EUPOL) v DRK ter jima dati sredstva, da na področju varnosti resnično nekaj dosežeta. Za to mora vidik spola postati prednostna naloga v smislu usposabljanja in ukrepanja z udeležbo poslank kongovskega parlamenta in kongovskih ženskih organizacij ne samo pri zaščiti in pomoči žrtvam, ampak tudi kot odločilnih akterjev pri vzpostavitvi miru, spodbujanju spoštovanja zakonodaje in v boju proti korupciji in kršitvam človekovih pravic.

 
  
MPphoto
 

  Marietje Schaake (ALDE). – Gospod predsednik, nepredstavljivo žalostno je, da so se najhujši zločini proti človeštvu zgodili pred očmi mednarodne skupnosti in ZN. Tu v EU moramo okrepiti svoja prizadevanja in učinkoviteje sodelovati, da bi zagotovili, da ZN ukrepa v skladu s temeljnimi vrednotami, ki jih poznamo tu v EU. Razmišljati moramo bolj strateško.

Čeprav so ti zločini resnično žalostni, se ne moremo odzvati z molkom. Okrepiti moramo svoje obveznosti in prizadevanja, da bi zagotovili, da ne bo več žrtev, za katerimi bomo žalovali. Afriškim institucijam moramo pomagati, da najdejo rešitve in prevzamejo odgovornost za boj proti korupciji in končajo nekaznovanost. Za to imamo orodji, ki so bila omenjeni: sporazum iz Cotonouja in tudi Mednarodno kazensko sodišče.

Trgovina s krvavimi diamanti in rudninami se mora končati. Povzroča nepredstavljivo nasilje, ki ga izvajajo različne milice v afriških državah. Posilstvo kot orožje v vojni je samo eden izmed strašnih zločinov, ki so bili storjeni.

Odzvati se moramo z odločnim ukrepanjem in zagotoviti, da spričo teh krutih zločinov ne bomo ostali tiho.

 
  
MPphoto
 

  Marija Nedelcheva (PPE).(FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi oboroženi konflikti imajo katastrofalne posledice. Vendar pa konflikt, ki je trajal tako dolgo kot konflikt v Kongu, vojska, delno sestavljena iz otrok, in posilstvo, uporabljeno kot eno izmed glavnih orožij v vojni, vsi kažejo, da se srečujemo s popolnim zanikanjem pravne države. Najnovejši primer se je zgodil 29. julija, ko so bila v Severnem Kivuju storjena skupinska posilstva.

Mnogo let je bilo psihološko, fizično in družbeno uničevanje žensk del vsakdana za tisoče prebivalcev Konga. Čas je, da sprožimo preplah, saj se zdaj dogaja, da se posilstva civilistov zunaj območij oboroženih spopadov širijo in postajajo pravilo. Prednostna naloga mora biti boj proti kulturi nekaznovanosti. Na lokalni in nacionalni ravni je treba izboljšati komunikacijo z ljudmi, saj bodo brez prave udeležbe civilne družbe ljudje odločitve in ukrepe sprejemali z nezaupanjem. Prebivalci Konga morajo na vsak način imeti občutek, da prinašajo spremembe.

Sočasno je treba zagotoviti, da v varnostnih silah in državnih institucijah nekdanji storilci ne bodo postali novi sodniki. Naslednje volitve leta 2011 so priložnost za začetek novih projektov. Glavne izzive predstavljajo ustanovitev parlamentarne komisije za človekove pravice, nadaljevanje reforme pravosodja s posebnim poudarkom na zaščiti žrtev, boj proti korupciji in posvečanje posebne pozornosti dobičku iz pridobivanja rudnin in trgovine z njimi.

Na evropski in mednarodni ravni in spričo nedavnih dogodkov je treba ponovno oceniti in preučiti človeške, tehnične in finančne vire, uporabljene v okviru misij EUSEC in EUPOL. Natančen pregled instrumentov za podporo prestrukturiranju institucionalnega, pravnega in gospodarskega sistema ter izboljšana uskladitev z instrumenti Združenih narodov bodo pripomogli k dolgoročni stabilizaciji države. Brez zaščite človekovih pravic in pravne države republika nima demokracije. Zagotovimo, da se takšna situacija ne bo nadaljevala, saj je nenazadnje napadena sama demokracija.

 
  
MPphoto
 

  Corina Creţu (S&D).(RO) Evropski parlament tretje leto zapored sprejema resolucijo o kršitvah človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo. To je znak velike zaskrbljenosti zaradi tega vprašanja, vendar pa moramo priznati, da je tudi znak neučinkovitosti. Že leta 2008 smo obsodili uporabo posilstva kot orožja v vojni. ZN zdaj ocenjujejo, da je povprečno število posilstev, prijavljenih v prvi četrtini letošnjega leta, bilo 14 na dan. Konec julija in v začetku avgusta je bilo na ta nesrečni seznam dodanih več kot 500 žensk kot žrtev množičnih posilstev v samo petih dneh.

Dejstvo, da so enote ZN iz najdražje mirovne sile na svetu za ta grozodejstva izvedele šele dva tedna po dogodkih, čeprav je vojaško oporišče oddaljeno samo 30 kilometrov, veliko pove o neuspehu misije ZN, da bi končala ta nasilni konflikt z velikimi regionalnimi posledicami.

Pred poslabšanjem grozodejstev je bilo kot igra usode izdano poročilo visoke komisije ZN za človekove pravice. Od takrat so bili milijoni prebivalcev Konga žrtve hudih kršitev temeljnih pravic, medtem ko se nekaznovanost storilcev na splošno nadaljuje.

Menim, da je potrebna obsežna preiskava, ki bo ugotovila odgovornost za množične zločine, vključno s tistimi, ki so jih zagrešile sosednje države, ki so prav tako udeležene v konfliktu, predvsem Ruanda. Na območju Velikih jezer je leta 1994 prišlo do genocida in nekateri izmed krivcev za svoja dejanja odgovarjajo pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za Ruando. Menim, da je uveljavljanje zakonske moči ena izmed ključnih zahtev za ustavitev konfliktov in pokolov. Mir ni mogoč brez zakonitosti. To temelji tudi na izkušnjah v nekdanji Jugoslaviji, Sierri Leone in Kambodži. Zato menim, da mora poročilo ZN zagotoviti odskočno desko za ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča za Demokratično republiko Kongo.

 
  
MPphoto
 

  Antonija Parvanova (ALDE). – Gospod predsednik, danes se ne moremo izogniti posvečanju pozornosti situaciji žensk v Kongu. Vsi vemo, da so ženske in otroci najbolj ranljive skupine prebivalstva na območjih oboroženih spopadov in da ženske najbolj trpijo zaradi uničujočih posledic trenutnih dogodkov.

Posilstva v Kongu postajajo nenadzorovana, kot pravijo kolegi. Uporablja se kot orožje v vojni za zastraševanje, napadanje, uničenje in poniževanje civilnega prebivalstva. Bilo bi enostavno nesprejemljivo, naš moralni neuspeh, če bi si zatisnili oči in se ne zmenili za situacijo. Predolgo smo govorili in nismo učinkovito ukrepali.

Iskreno upam, da bodo EU in države članice lahko natančno obravnavale to vprašanje v svojem prihodnjem ukrepanju v zvezi s situacijo v Kongu. S humanitarno in razvojno pomočjo EU mora pomoč in podpora službam na lokalni ravni postati prednostna naloga. Žal je uporaba posilstva kot orožja v vojni sramoten zločin, do katerega ne prihaja samo v Kongu. Trdno sem prepričana, da mora biti boj proti nasilju nad ženskami in dekleti na območjih oboroženega spopada glavna prednostna naloga naših zunanjih zadev in humanitarnih politik EU.

 
  
MPphoto
 

  Anne Delvaux (PPE).(FR) Gospod predsednik, v današnjem govoru moram povedati, da sem ugotovila, da je moj prejšnji govor o tej zadevi, ki sem ga imela pred skoraj enim letom, še vedno ustrezen. Govorila sem o izredni nujnosti, boju proti nekaznovanosti in ponovni preučitvi misije MONUC. Ponavljajo se enake izjave, na primer pozivi mednarodni skupnosti in kongovskim oblastem, naj ukrepajo. Medtem se ni nič spremenilo. Žal se nasilje stopnjuje.

Ali se zavedamo, da se poroča o stotinah nedolžnih žrtev, poniževanju ljudi, napadih nanje in včasih celo pohabljanjih? Položaj se slabša in neuspehi se množijo: neuspeh države, katere glavna odgovornost je zaščita njenih ljudi, neuspeh MONUC in zdaj MONUSCO, za katera se zdi, da nista sprejela preprečevalnih ali odzivnih ukrepov glede množičnih posilstev v Severnem in Južnem Kivuju letos poleti.

Koliko časa bo mednarodna skupnost to še dopuščala? Današnja dejanja so posledica vojne, ki traja že predolgo. Res je, da bo naslednje poročilo o pregledu visokega komisarja Združenih narodov o položaju človekovih pravic med leti 1993 in 2003 potrdilo, kar vsi vemo: velik obseg zločinov, storjenih v DRK v preteklosti. Vendar pa je danes pomembna sedanjost. Skrajni čas je, da se zabeleži vse zločine, storjene v DRK, vključno s spolnim nasiljem zgodovinskih razsežnosti. Nična toleranca, ki jo je obljubil Joseph Kabila, mora iti z roko v roki z nično nekaznovanostjo. Vse tiste, ki so odgovorni za kršitve človekovih pravic, je treba pozvati na odgovornost in v določenih primerih privesti pred Mednarodno kazensko sodišče. V zvezi s prejšnjimi dogodki tako kot gospa Creţu ponovno pozivam, da se za DRK ustanovi mednarodno kazensko sodišče. Naša odgovornost in odgovornost mednarodne skupnosti je zagotoviti, da sto tisoče sedanjih in preteklih žrtev, kdor koli že so, ki so padle v mnogih letih v tej dolgo trpeči državi, doseže pravico.

 
  
MPphoto
 

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE).(ES) Gospod predsednik, glede na besede namestnika generalnega sekretarja Združenih narodov za mirovne operacije je v Kongu vsako leto 15 000 posilstev, izmed katerih se večino uporablja kot orožje v vojni proti ženskam in dekletom. Od julija letos je bilo prijavljenih več kot 500 posilstev, Združeni narodi pa niso sprejeli zadostnih ukrepov. Organizacija je prevzela delno odgovornost, ker ji ni uspelo zaščititi javnosti.

Kot ste priznali danes, operacija MONUSCO ni uspešna. Vprašala bi vas, ali imamo podatke, ki pojasnjujejo, zakaj ni uspešna. Zahtevati moramo prevzem odgovornosti in sprejetje novih ukrepov.

Evropa si mora s sodelovanjem in izvajanjem mednarodnega pritiska prizadevati, da zagotovi, da v Demokratični republiki Kongo ne bo nekaznovanosti in se bo država odločno odzvala na takšno barbarstvo.

Hvaležna bi vam bila, če bi odgovorili na vprašanje, ki sem ga zastavila: ali vemo, zakaj operacije Združenih narodov niso uspešne? Kaj bomo storili zdaj?

 
  
MPphoto
 

  Licia Ronzulli (PPE).(IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Demokratična republika Kongo je država, ki je preživela desetletja izkoriščanja in nasilja, kot je bilo že večkrat povedano, vendar je vredno še enkrat ponoviti: nasilja, ki se trenutno izvaja zlasti nad ženskami in žal tudi otroki, kot so zabeležila številna poročila mednarodnih organizacij.

Spolno nasilje nad ženskami se pogosto uporablja kot orožje v vojni in ne prizanese nikomur. Številke so zaskrbljujoče: vsak mesec je zabeleženih približno 1100 primerov posilstev. Pravkar smo omenili, da je bilo julija in avgusta posiljenih 500 žensk, kar dokazuje, da so ukrepi, ki jih izvajajo mirovne sile ZN, neustrezni, kot je malo prej poudarila kolegica gospa Matera.

To se mora končati. Število žrtev se dan za dnem povečuje. Kultura nekaznovanosti in zelo šibek, če ne celo neobstoječ pravni sistem, sta razlog za nezadosten pomen, ki ga vlada pripisuje problemu spolnega nasilja.

Vemo, da je več žrtev, ki molčijo, kot takšnih, ki so dovolj pogumne, da povedo dejstva. Zaradi grozodejstev, ki spremljajo spolno nasilje, žrtve ne morejo izvajati številnih svojih vsakodnevnih aktivnosti, orodij za socialno vključevanje pa še vedno ni.

Ta izbruh nasilja je treba ustaviti, vsi pa moramo storiti več, da to zagotovimo. Za zaključek bi omenila reklo: če velja, da izobraževanje žensk simbolizira izobraževanje celotnega naroda, velja tudi, da posilstvo ženske simbolizira destabilizacijo celotnega naroda.

 
  
MPphoto
 

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE).(PL) Današnja razprava o Demokratični republiki Kongo nesporno kaže velikansko razsežnost problema človekovih pravic v tej državi. Svetovni mediji so več let nenehno poročali o zločinih, storjenih tam. Demokratična republika Kongo je prizorišče najhujših zločinov proti temeljnim človekovim pravicam. Ocenjuje se, da je bilo v konfliktih v Kongu izgubljenih že okoli 4 milijone človeških življenj. Približno 3,5 milijona ljudi je bilo prisiljenih oditi in zapustiti svoje domove.

Umori, posilstva in ugrabitve otrok, ki se jih nato prisili, da se pridružijo skupinam oboroženih bojevnikov, so grozljiva vsakodnevna resničnost, s katero se morajo spoprijeti ljudje v Kongu. Zato si je celotna mednarodna skupnost in zlasti Evropska unija dolžna prizadevati, da kongovske oblasti učinkovito ukrepajo, da bi dosegle takojšnjo prekinitev umorov in pregonov. Ne smemo zapustiti žrtev. Skrajni čas je, da se Evropa zbudi in začne učinkovito ukrepati.

 
  
MPphoto
 

  Alf Svensson (PPE).(SV) Gospod predsednik, ni nam treba nadaljevati z naštevanjem grozodejstev, ki so jim bili in so jim izpostavljeni prebivalci Konga, resnično sramotno pa je, da jih mednarodna skupnost ni mogla ustaviti. Ta sramota zajema tudi EU in Evropski parlament ter naše države članice – Evropa, ki je imela in še vedno ima z Afriko toliko opraviti.

Zdaj imamo posebno službo za zunanje delovanje, s katero se ponašamo. Poglejmo, kako se bo ta služba za zunanje delovanje zdaj spopadla s situacijo v Kongu, kar je zagotovo nekaj, kar imamo vsekakor pravico pričakovati. Ko govorimo o službi za zunanje delovanje, njeno poimenovanje sestavlja tudi beseda „delovanje“, zato je prav to delovanje tisto, ki si ga želimo, da bi vzpostavili mir in spravo v Kongu. Menim tudi, da je jasno, da moramo preiskovati in ugotoviti, kdo stoji za temi grozodejstvi, da bi ga lahko javno osramotili pred vsem svetom. Zdi se mi, da se to doslej ni resnično zgodilo.

 
  
MPphoto
 

  Anna Záborská (PPE). (SK) V odborih Evropskega parlamenta in na plenarnih zasedanjih tu v Strasbourgu smo pogosto govorili o dogodkih v Kongu, toda ko opisujemo situacijo, jo zelo težko povežem z imenom države, ki se glasi Demokratična republika Kongo.

Posilstvo žensk in otrok je zločin proti človeštvu, še toliko bolj, ker se uporablja kot orožje v vojni. Situacija v Kongu gre še dlje, saj se posiljuje tudi moške. Ne gre samo za napad na človekovo dostojanstvo. Gre tudi za uničenje družbenih odnosov v Kongu. Ti moški se ne morejo več udeleževati družbenega življenja, ampak morajo oditi in živeti nekje v divjini. Evropsko komisijo bi pozvala, naj najprej izvede študijo sprejetih ukrepov in naj, kjer je to potrebno, ZN vpraša, ali so ti ukrepi učinkoviti in ali je treba naše postopke spremeniti.

 
  
MPphoto
 

  Marc Tarabella (S&D).(FR) Gospod predsednik, na ta dan so vojaki napadli vas, v kateri je živela Nadine s svojo družino. Njenemu bratu so ukazali, naj jo posili pred vso vasjo. Ko tega ni hotel storiti, so ga ubili. Potem so jo vojaki prisilili, da popije svoj urin, in nato ubili njene tri otroke, stare štiri, dve in eno leto. Zatem so jo posilili, pri čemer je počila opna med vagino in anusom. Nazadnje so ubili nosečo žensko, skuhali zarodek in vaščane prisilili, da ga pojedo. Nadine je pobegnila in se zdravila, toda koliko mladim ženskam, kot je Nadine, ni uspelo ubežati?

To ni mit. Je resničnost v državi na vrhuncu groze. To se v Kongu dogaja že 10 let. Sprejeli smo že resolucijo o tej zadevi in o njej sem govoril tudi decembra lani, vendar pa se situacija ni spremenila in nekaznovanost ostaja pravilo. Svet ZN pozivam, naj ukrepa učinkoviteje, in MONUSCO, naj dejansko zaščiti civiliste. Poleg tega, kot sta omenil gospod Chastel in tudi moja kolegica gospa De Keyser, pozivam Evropsko unijo, naj sprejme zakon, podoben zakonu, ki je bil nedavno sprejet v Združenih državah Amerike, s katerim bi prepovedali uvoz blaga, proizvedenega iz pretihotapljenih rudnin, s čimer bi ustavili financiranje uporniških skupin.

 
  
MPphoto
 

  Cristian Dan Preda (PPE).(RO) Margot Wallström, posebna predstavnica Združenih narodov za nasilje nad ženskami in otroki v oboroženih spopadih, je Demokratično republiko Kongo imenovala „svetovna prestolnica posilstev“. Če pogledamo številke, ki so nam jih zagotovile različne organizacije, je dejansko res, da lahko vidimo barbarstvo, grozo in nesprejemljivo trpljenje. V prvem četrtletju je bilo posiljenih štirinajst žensk na dan, več sto žensk in otrok je bilo mučenih med 30. julijem in 2. avgustom, od leta 1996 do zdaj pa je bilo 200 000 žrtev spolnega nasilja.

Kot sem dejal, se za temi številkami skriva neznosno trpljenje, še toliko bolj, ker smo pred 10 leti sprejeli Resolucijo Varnostnega sveta ZN 1325. Menim, da moramo razmisliti o sankcijah proti voditeljem Demokratične fronte za osvoboditev Ruande.

 
  
MPphoto
 

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, spoštovanim poslancem bi se zahvalil za njihove pripombe, nove zamisli in nove predloge. Zahvalil bi se jim tudi za tako konkreten opis situacije v Kongu, saj se moramo spomniti, kako težka je še vedno situacija v tej državi.

Komisiji je bilo poslano zelo jasno sporočilo, da morajo stabilizacija, okrepitev in nadaljnje izboljšanje pravne države ter obravnavanje položaja človekovih pravic v DRK ostati pomembna prednostna naloga za Evropsko unijo, visoko predstavnico in Komisijo.

Komisija bo še naprej podpirala kongovske oblasti in kongovsko prebivalstvo z različnimi instrumenti, ki jih imamo na razpolago, vključno z razvojnim sodelovanjem in evropsko pobudo za človekove pravice in demokracijo, če navedem samo dva.

V tem smislu si bo Komisija še naprej prizadevala za posredovanje v strukturni reformi pravosodja, za kar je že bilo razporejenih 40 milijonov evrov in za kar si prizadevamo že od leta 2003. Razvijajo se tudi različni drugi programi, da bi še dodatno okrepili sodstvo za vzpostavitev močnega in zanesljivega pravosodnega sistema, ki bo prispeval h končanju nekaznovanosti, glede katere se vsi strinjamo, da je v prihodnosti nesprejemljiva.


Komisija s strokovnjaki na terenu pozorno spremlja položaj zagovornikov človekovih pravic v državi in bo to delala še naprej. Podpiramo tudi različne organizacije civilne družbe, ki delujejo na tem področju. Zato smo imenovali posebnega uradnika za zvezo v Kinšasi, ki bo spremljal izvajanje smernic EU o zagovornikih človekovih pravic.

V zvezi s strašnimi zločini in spolnim nasiljem bo Komisija nadaljevala z ukrepi za boj proti temu nasilju in bo na svetovni ravni podprla izvajanje nacionalne kongovske strategije proti spolnemu nasilju. Povsem se strinjam z vami, da moramo ugotoviti, ali ta strategija deluje, in preučiti, kako lahko vključimo svoje mednarodne partnerje, da bi v prihodnosti dosegli boljše rezultate.

Gospod predsednik, današnja razprava je dokazala, da se kljub obsežnim prizadevanjem Evropske unije grozljivo nasilje v DRK še vedno nadaljuje, vsi pa se zavedamo, da je problem zelo velik. Zato morajo biti naša prizadevanja v prihodnje učinkovitejša; preučiti moramo načine za boljše spodbujanje afriških in mednarodnih partnerjev, naj se osredotočijo na to vprašanje, da nam v prihodnosti ne bo treba ponoviti te zelo žalostne razprave.

 
  
MPphoto
 

  Olivier Chastel, v imenu Catherine Ashton (podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko).(FR) Gospod predsednik, minister, v odgovor bi podal tri dodatne pripombe.

Prvič, glede misije MONUSCO ste mnogi omenili njeno vlogo ali bolje rečeno njeno pasivnost. Ob številnih priložnostih smo opozarjali pred prezgodnjim umikom misije MONUSCO, da bi se izognili praznemu prostoru in možnosti celo večjega poslabšanja varnosti na območju konfliktov. Če govorimo na splošno, lahko glede na storjena grozodejstva samo pozdravimo način, na katerega so Združeni narodi obravnavali vprašanje podaljšanja mandata misije ZN v Demokratični republiki Kongo. Kot veste, je kongovska vlada, medtem ko se je v Združenih narodih razpravljalo o novem mandatu, vztrajala pri delnem umiku. Varnostni svet se je zato strinjal, da 30. junija 2010 zmanjša obseg misije za 2000 mirovnikov ZN in s tem število vojakov na območju zmanjša z 21 500 na 19 500, vendar pa se je uprl pritisku Kinšase in se ni zavezal nadaljnjemu zmanjšanju.

V posebnem primeru današnje razprave menimo, da je treba določiti odgovornosti, in pozdravljamo dejstvo, da Združeni narodi natančno in nepopustljivo preučujejo svoj neuspeh. Vendar pa moramo razumeti težaven okvir, v katerem deluje MONUSCO, in verjetno pozvati tudi k boljšemu usklajevanju med oblastmi v Demokratični republiki Kongo in ZN. Menimo, da bi ukinitev misije MONUSCO v tem času znatno poslabšala razmere ljudi in ogrozila proces stabilizacije v regiji.

Druga pripomba zadeva prizadevanja Evropske unije za podporo reformi pravosodja in boju proti nekaznovanosti ter zlasti proti spolnim kaznivim dejanjem. Komisar Šefčovič je o tem govoril pred nekaj minutami. Res je, da Evropska unija ukrepa na več ravneh, vključno prek misij EUPOL in EUSEC. Dodal bi še nekaj, ker menim, da sredstva, ki so jih razvile naše institucije, niso ne pomanjkljiva ne minimalna, vendar pa je verjetno treba oceniti, kako se jih uporablja. V zvezi s tem bo Politični in varnostni odbor, ki mu predseduje belgijski veleposlanik Walter Stevens, v prihodnjih tednih odpotoval v Demokratično republiko Kongo, da oceni ti dve misiji.

Tretja in zadnja pripomba je, da so gospod Tarabella in drugi poslanci povsem upravičeno poudarili pomen boja proti nezakonitemu izkoriščanju naravnih virov v Demokratični republiki Kongo zaradi njegove povezave s tamkajšnjim nasiljem, saj ta trgovina pomaga financirati določena uporniška gibanja. To vprašanje EU pozorno spremlja. Poleg tega bomo, kot ste omenili številni, analizirali nedavno sprejeto ameriško zakonodajo o tem, ki je bila v tej razpravi večkrat omenjena.

Še vedno je nekoliko prezgodaj, da bi analizirali odločitve predsednika Kabile za ustavitev izkoriščanja rudnin predvsem v Kivuju. Na tej stopnji lahko rečemo samo, da je treba zaprtje teh rudnikov pozdraviti, saj kaže, da so najvišje oblasti v Demokratični republiki Kongo zavezane boju proti nezakonitemu izkoriščanju naravnih virov države. Vendar pa je jasno, da je mogoče ta ukrep analizirati samo v luči učinka, ki ga bo imel ne samo na financiranje uporniških skupin, ampak tudi na ponovni prevzem učinkovitega nadzora s strani oblasti ter tudi na gospodarsko blaginjo ljudi.

 
  
  

PREDSEDSTVO: Gianni PITTELLA
podpredsednik

 
  
MPphoto
 
 

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucij(1), predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na naslednjem delnem zasedanju oktobra.

Pisne izjave (člen 149 Poslovnika)

 
  
MPphoto
 
 

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki.(LT) Sklepi Evropskega sveta, sprejeti 16. septembra, kažejo, da je zelo pomembno, da je EU pripravljena na okrepitev sodelovanja z Afriko in si prizadevati za zmanjšanje kršitev v okviru mednarodnega prava na področju človekovih pravic in humanitarnega prava. V smislu kršitev človekovih pravic je treba posebno pozornost posvetiti Demokratični republiki Kongo. Enote kongovske vojske so povezane s smrtjo številnih civilistov, njihova nasilna dejanja in spolno nasilje nad ženskami in otroki pa se uporabljajo kot orodje za zastraševanje družbe, medtem ko se posilstvo uporablja kot orožje v vojni. Zato si predlog resolucije Evropskega parlamenta o varstvu človekovih pravic in sodstva v Demokratični republiki Kongo prizadeva za vse možno usklajeno ukrepanje, da bi ustavil te strašne zločine. Pomembno je spodbujati mir in stabilnost v regiji ter tesno in stalno sodelovati z mediji in družbo na nacionalni ravni, da bi zmanjšali raven zločinov in pripomogli k razkritju nadaljnjih zločinov. Poudarila bi, da se moramo boriti proti nekaznovanosti in zagotoviti zaščito civilistov, predvsem žensk in otrok, pred kršitvami v okviru mednarodnega prava na področju človekovih pravic in humanitarnega prava, vključno z vsemi oblikami spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola. Na vseh ravneh sodelovanja med EU in partnerskimi državami je treba vključiti vidik enakosti spolov.

 
  
MPphoto
 
 

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki.(PL) Prihodnja srečanja na vrhu med EU in Republiko Južno Afriko ter EU in Afriko morajo biti prelomnica pri ustavitvi nasilja v Demokratični republiki Kongo. Nujen je hiter začetek izvajanja mednarodnih ukrepov za boj proti kršitvam človekovih pravic. V tej regiji so pokoli, posilstva in umori divjali več let. Boji med plemeni se zaostrujejo. Trenutno se vsak bojuje proti vsakomur.

Najvišjo ceno kot običajno plačuje civilno prebivalstvo, ki zajema milijone otrok. V Kongu vsako minuto umre en otrok. Večina jih umre zaradi bolezni ali podhranjenosti. Vsi se zavedamo problema in moramo poslati pomoč ljudem, ki živijo tam. Vendar pa kažemo tudi neverjetno nemoč in nesposobnost. Na Poljskem je leta 2008 več kot 650 šol sodelovalo v kampanji „Rešite otroke v Kongu“. Uspelo jim je zbrati 470 000 PLN, ki so jih poslali pomoči potrebnim otrokom v Demokratični republiki Kongo.

Raziskava Eurobarometra, objavljena 13. septembra, kaže, da 89 % Evropejcev vsekakor podpira zagotavljanje pomoči državam v razvoju. Kljub prizadevanjem določenih držav in svetovnih organizacij ni mogoče videti izboljšanja položaja. Naša resolucija ne sme biti še en izraz lepih želja, ampak jasen načrt ključnega in nujnega ukrepanja Unije za obrambo človekovih pravic in zakonitosti, ki nas bo približal dosegi razvojnih ciljev tisočletja.

 
  
MPphoto
 
 

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE), v pisni obliki.(PL) Danes obravnavamo pomanjkanje spoštovanja temeljnih standardov mednarodnega humanitarnega prava v Demokratični republiki Kongo – državi, za katero se zdi, da ima demokracijo samo v imenu. Odločno bi obsodil nedavna množična posilstva žensk in otrok ter tudi vse druge oblike nasilja nad številnimi nedolžnimi civilisti v vzhodnem Kongu. 15 000 posilstev, zabeleženih med leti 2008 in 2009, ter tista, storjena konec julija in v začetku avgusta letos, kažejo občutek nekaznovanosti za tovrstne zločine, ki je globoko zakoreninjen v kulturi te države. Spolno nasilje se uporablja kot orožje v vojni in ga je treba glede na to kaznovati kot vojni zločin in zločin proti človeštvu. Vse strani v konfliktu v regiji pozivam, naj ustavijo vse oblike spolnega nasilja in druge kršitve človekovih pravic ter humanitarnim organizacijam omogočijo tudi dostop do tistih med civilnim prebivalstvom, ki potrebujejo pomoč. Zahtevam, da vlada Demokratične republike Kongo v sodelovanju z mednarodnimi institucijami nadaljuje s svojimi prizadevanji za boj proti nekaznovanosti in da nemudoma začne preiskavo nedavnih napadov ter zagotovi, da se storilce postavi pred sodišče.

 
  
MPphoto
 
 

  Zbigniew Ziobro (ECR), v pisni obliki.(PL) Konflikt v Demokratični republiki Kongo je nedvomno najkrutejši v zadnjem desetletju. Kljub močnemu pritisku mednarodne skupnosti se situacija ni niti najmanj izboljšala. Dokaz tega so nenehna poročila z informacijami o brutalnih kršitvah temeljnih človekovih pravic s strani vseh, ki so udeleženi v konfliktu. Umori, mučenja, spolno nasilje, zatiranje opozicije in zagovornikov človekovih pravic skupaj s številnimi prijetji, primeri pregonov in krutega mučenja so še naprej običajna praksa. Prizaneseno ni niti otrokom vojakom, ki so se v velikem številu prisiljeni pridružiti vrstam borcev. Izredno grozovita dejanja spolnega nasilja, ki se ga brez razlikovanja izvaja nad majhnimi deklicami, starejšimi osebami in moškimi, so v velikem obsegu postala bistvena značilnost bojnih taktik. Mednarodna skupnost, vključno z Združenimi narodi in Evropsko unijo, do danes ni bila zmožna nadzorovati situacije in končati pokolov v Kongu. Takšna situacija je popolnoma nesprejemljiva. Sprejeti je treba odločne ukrepe za izvajanje učinkovitega pritiska na kongovske oblasti. Kongovska vlada mora obsoditi krivce. Zagotoviti mora, da bodo storilci prevzeli odgovornost za svoja dejanja, prav tako pa mora zagotoviti ustrezne varnostne ukrepe za svoje državljane. Tisti, ki so že postali žrtve, potrebujejo pomoč in ponovno vzpostavitev reda. Ključnega pomena je dobra medicinska oskrba. Minilo bo mnogo let, preden si bodo opomogli od številnih krutosti, ki so jim bile storjene, nekateri izmed njih pa bodo vedno izključeni iz običajnega družbenega življenja. Njihova blaginja mora postati prednostna naloga kongovskih oblasti in tudi mednarodne skupnosti.

 
  

(1) Glej zapisnik.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov