Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 23. september 2010 - Strasbourg

3. Uvažanje izdelkov, proizvedenih v taboriščih laogai, v Evropsko unijo (razprava)

  Predsednik. − Naslednja točka je izjava Komisije o uvažanju izdelkov, proizvedenih v taboriščih laogai, v Evropsko unijo.

  Štefan Füle, član Komisije. − Gospod predsednik, spoštovani poslanci, tema, ki jo odpira to vprašanje, v resnici zadeva temeljne človekove pravice, to je bistvo vrednot Evropske unije in osnovno vodilo naše zunanje politike.

Lahko vam zagotovim, da je Komisija trdno zavezana človekovim pravicam in temeljnim konvencijam Mednarodne organizacije dela. Na drugi strani pa se vsi zavedamo tudi občutljivosti tega vprašanja v okviru naših odnosov s Kitajsko.

Komisija v celoti soglaša z Evropskim parlamentom, da je ureditev taborišč laogai popolnoma nezdružljiva s splošno sprejetimi načeli človekovih pravic, pa tudi s težnjami Kitajske, da bi zrasla v sodobno in razvito družbo. Ohranjanje te ureditve je tudi popolnoma nezdružljivo z javno izraženo zavezo Kitajske, da bo ratificirala Pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je podpisala že pred dvanajstimi leti.

Evropska unija se vsekakor srečuje s problemom, da je mogoče vanjo uvažati izdelke, proizvedene v taboriščih laogai v razmerah, ki jih vsi obsojamo. Skrajno težko pa je zanesljivo ugotavljati, ali so posamezni izdelki, uvoženi iz Kitajske v Evropsko unijo, proizvedeni v taboriščih laogai, oziroma, kateri izdelki so taki.

V skladu z dosedanjimi pozivi Evropskega parlamenta ─ pa tudi organizacij civilne družbe ─ Evropska unija v zadnjih letih vztrajno odpira to vprašanje v stikih s Kitajsko, še zlasti v okviru polletnega dialoga o človekovih pravicah.

Pri tem Evropska unija Kitajsko opozarja, da taborišča laogai kršijo več členov Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, še zlasti 8. člen, ki prepoveduje prisilno oziroma obvezno delo, in 9. člen, po katerem nihče ne sme biti zaprt brez pravičnega sojenja.

Doslej je Evropska unija pri reševanju tega problema raje kot prepoved uvoza uporabljala pristop s pozitivnimi spodbudami. Priznati pa moramo, da ima tak pristop omejen domet, saj doslej še ni sprožil nikakršnih otipljivih sprememb v kitajski politiki taborišč laogai.

Ob tem pa se moramo tudi zavedati, da Kitajska ni edina država, ki goji zaskrbljujočo prakso prisilnega dela. Komisija je zato pripravljena ponovno preučiti vprašanje, kako bi lahko najučinkoviteje izvajali pritisk na države, ki s prakso prisilnega dela kršijo temeljna načela človekovih pravic in načela konvencij Mednarodne organizacije dela. Tega pa se moramo lotiti na horizontalen način in ne smemo se omejiti samo na Kitajsko.

Prisluhnili bomo mnenjem Parlamenta glede tega vprašanja in ga sproti obveščali o napredku pri njegovem reševanju.

  Michael Gahler, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, naključje je hotelo, da je ta razprava na dnevnem redu delnega zasedanja, na katerem imamo tudi posvetovanje o bližajočem se vrhu EU–Kitajska. Vprašanje taborišč laogai zadeva tako trgovinsko politiko kot politiko človekovih pravic. V svojem govoru bi se rad osredotočil na vidike človekovih pravic.

Zapornike v kitajskih taboriščih laogai silijo v suženjsko delo pod ciničnim geslom „Prevzgoja z delom“. Ta ogromna mreža taborišč prisilnega dela pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic. Razmere v taboriščih so obupne in za evropske partnerje Kitajske nesprejemljive. Pomenijo očitno teptanje splošnih človekovih pravic, v popolnem nasprotju z zavezo Ljudske republike Kitajske, da bo te pravice spoštovala, ki jo je sprejela z ratifikacijo Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pred dvanajstimi leti.

Evropski parlament je že večkrat obsodil sistem taborišč laogai. Upoštevati pa moramo naslednje: zapori laogai nosijo imena gospodarskih družb, tako kot običajna podjetja, in tako skušajo zakriti pravi izvor izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom. ZDA so zakonsko prepovedale uvoz izdelkov, proizvedenih v zaporih, in takim „podjetjem“ zaprle dostop na svoj trg. Pri nas take prepovedi še nismo uvedli. Komisar, rekli ste, da je izvor izdelkov težko ugotavljati. Imena podjetij, ki so v resnici zapori, so znana. ZDA že imajo konkretne izkušnje z zaščito trga pred takimi izdelki. Vprašanje je torej le, ali ste pripravljeni upoštevati seznam takih podjetij in se pogovoriti z ZDA glede možnosti in uspešnosti takih ukrepov.

Ali bo Evropska unija zdaj odločno zahtevala od Kitajske, naj čim prej dovoli posebnemu poročevalcu ZN o mučenju obiskati zapore, ki jih bo izbral sam, še zlasti v Xinjiangu in na Tibetu?

  Karin Kadenbach , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, komisar, za uvod v svoje pripombe bi rada povedala, da se Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu zelo zavzema za konstruktivne odnose Evropske unije z Ljudsko republiko Kitajsko. Vaš današnji odgovor pa me je nekoliko razočaral, saj ni imel nikakršne otipljive vsebine. Vse, kar smo slišali, je bil oris sedanjega stanja in poskus izgovora, češ da gre za težavno zadevo. Tako izgovarjanje ni sprejemljivo, če pa vemo, da je drugim državam, tudi ZDA, kot smo pravkar slišali, že uspelo najti zelo učinkovite rešitve.

Pozitivna trgovinska bilanca s Kitajsko ─ ki jo seveda velja samo pozdraviti ─ nam ne sme odvračati pogleda od hudih kršitev človekovih pravic. Prepričana sem, da si Kitajska in njeno vodstvo nadvse prizadevata obvladati sedanje zelo težavne razmere ─ strm vzpon in gospodarsko rast na obalnih območjih in v velikih mestih spremlja vedno hujša revščina na podeželju, kar povzroča popolno neravnovesje v socialnem ustroju države. To pa nam ne sme biti izgovor, da ne storimo vsega, da bi preprečili uvoz takih izdelkov v Evropo, pa najsi vemo, kakšen je njihov izvor, ali pa nam je njihov izvor prikrit. Na voljo imamo široko paleto ukrepov; lahko poskrbimo, da bodo evropska podjetja seznanjena s tem, kateri izdelki so vprašljivi. Imena slamnatih podjetij, ki trgujejo z izdelki iz taborišč laogai, so znana. Vemo tudi, kdo so dobavitelji takih izdelkov. Evropejcem ne pomaga kaj dosti, da je večina naših podjetij zgledno zavezana spoštovanju človekovih pravic, če jim obenem ne pomagamo, da lahko to svojo zavezo tudi uresničujejo.

Osebno menim, da moram kot poslanka delovati tudi kot predstavnica potrošnika, ki mora ob nakupu kitajskega izdelka zagotovo vedeti, da izdelek ne izvira iz prisilnega dela. Osveščenost potrošnikov glede izdelkov dela otrok je že izostrena. Na tem področju smo dosegli že precej. Od Komisije pričakujem konkretne predloge, na primer uvedbo oznak, podobnih oznakam kakovosti. Želim si prepovedi uvoza izdelkov vprašljivega izvora, obenem pa si želim nadaljevanja konstruktivnega in plodnega dialoga s Kitajsko. Prepričana sem, da je tudi kitajska vlada pripravljena nadaljevati ta dialog. Kitajska pa bi rada tudi popravila svoj ugled na področju človekovih pravic. Skušajmo to doseči z dialogom; nikakor pa ne smemo mižati pred kršenjem človekovih pravic samo zato, ker pripisujemo tolikšen pomen trgovinskim odnosom.

  Charles Goerens, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, na Kitajskem je več kot tisoč taborišč, po ocenah NVO je zaprtih 3 do 5 milijonov ljudi, skoraj vsi na podlagi obtožb ogrožanja varnosti države, širijo pa se tudi govorice o trgovanju z organi. Ta seznam ni popoln, pa vseeno zbuja hudo zaskrbljenost. Taborišča prisilnega dela na Kitajskem so prava sramota.

Odziv mednarodne skupnosti pa je kljub temu precej mlačen. Od Evropske unije pričakujemo, da nam bo poročala o svojih ukrepih, seveda odmerjenih, pa vendarle takih, ki bodo združili vse trgovinske partnerje Kitajske v enotno fronto in tako privedli do resničnega popuščanja te države. Delovne skupine včasih vzpostavljamo že ob precej manj pomembnih izzivih.

  Marek Henryk Migalski, v imenu skupine ECR. – (PL) Komisar, tudi sam se pridružujem kolegom, ki so precej razočarani nad vašim govorom, saj bi morali temu vprašanju pripisovati mnogo večji pomen. V takih taboriščih je okoli 7 milijonov ljudi. Mnogi od teh ljudi so žrtve zatiranja zaradi svojih verskih ali političnih prepričanj. Naša moralna in politična dolžnost bi morala biti dejavno nasprotovati takemu zatiranju.

Težko se je upreti primerjavi tega sistema zaporov s sovjetskimi gulagi, ime sistema pa nam živo prikliče v spomin napis nad vhodi v nacistična koncentracijska taborišča, „Delo osvobaja“, saj beseda „laogai“ pomeni „Prevzgoja z delom“. Tega problema ne moremo preprosto prezreti, pač pa mora biti osrednja tema vseh pogovorov med Evropsko unijo in Kitajsko, pa tudi, po mojem mnenju, vseh pogovorov med državami članicami in Kitajsko. To vprašanje je ključnega pomena, zato bi rad pozval komisarja, naj ga uvrsti na dnevni red vsakega srečanja s kitajskimi oblastmi.

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, stanje na področju demokracije in človekovih pravic na Kitajskem je znano vsakomur med nami. Pravkar smo govorili o evropski sosedski politiki. Ti dve področji imata nekaj skupnega: prevlado ekonomskega pragmatizma.

V očeh voditeljev Evrope Kitajska pomeni predvsem in zlasti velik trg. Zato ne smemo vznemirjati kitajskih oblasti, saj bi nam lahko zaloputnile vrata do tega trga. Ni pomembno, da je politično zatiranje v tej državi še enako kruto kot v preteklosti. Osebno pa še nisem pozabila žrtev na Trgu nebeškega miru. Ne pozabljam na tiste, ki trohnijo v zaporih ali delovnih taboriščih ali celo z življenjem plačujejo za svoj boj za človekove pravice in demokracijo.

Sistem taborišč laogai je v resnici samo strašen simbol razmer na Kitajskem. Povedali ste nam, da Komisija pripisuje velik pomen človekovim pravicam. Zato se, komisar, nikar ne skrivajte za tehnične pomisleke. Nehajte se zadovoljevati že s tem, da se pogovarjate s kitajsko vlado. Povsem jasno vam je, kako kitajska vlada sprejema vaše besede. Zanjo je razprava o teh vprašanjih preprosto nekaj, kar mora potrpežljivo prestati.

V vašem uvodnem govoru je prav malo odgovorov na vprašanja, ki so vam jih zastavili kolegi poslanci. Ničesar konkretnega niste povedali, nikar pa se ne skrivajte za dejstvom, da imajo delovna taborišča tudi druge države. Pravite, da se Kitajska modernizira. Naj rečem le eno: kakor za koga.

Nisem privrženka Amerike, daleč od tega. V tem primeru pa menim, da bi bilo najmanj, kar bi morali storiti, vsaj posnemati Združene države Amerike. Na področju varnosti in tako imenovanega boja proti terorizmu znamo prav dobro sodelovati z Združenimi državami Amerike, včasih celo na škodo Evropejcem. Zakaj Evropska unija česa takega ni zmožna, kadar gre za spoštovanje človekovih pravic?

Komisar, kdaj bo Evropska unija prepovedala uvoz izdelkov, proizvedenih v taboriščih laogai?

  Lorenzo Fontana, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, vaše besede vsekakor niso izpolnile naših pričakovanj, saj smo pričakovali odločnejši odziv na ta problem. Ne smemo pustiti, da bi bile človekove pravice v senci gospodarskih interesov, saj bi s tem ogrozili smisel Evropske unije same.

V taboriščih laogai je na milijone ljudi, na milijone, ki jim teptajo človekove pravice. Ne smemo pa prezreti niti tega, da ti izdelki pomenijo tudi problem za evropsko gospodarstvo, saj nepošteno konkurirajo našim izdelkom, z ogrožanjem naše konkurenčnosti in dampingom pa še poglabljajo gospodarsko krizo v Evropi. Očitno je, da kljub besedam in dejanjem kitajske vlade v zadnjih letih na tem področju ni še nikakršnega napredka.

Po svetu še vedno delujejo taborišča laogai in žal v njih teptajo pravice milijonov in milijonov ljudi, pripadnikov manjšin v teh državah. Prepričani smo in upam, da bo z diplomatskimi ukrepi in usklajevanjem Evropa zmogla učinkovit odziv in napovedala odločen boj uvozu izdelkov, proizvedenih v taboriščih laogai, morda po vzoru Združenih držav Amerike.

  Daniel Caspary (PPE) . – (DE) Gospod predsednik, znano je, da je mreža taborišč laogai samo vidni del nevzdržnega sistema prisilnega dela na Kitajskem. Že samo delovanje delovnih taborišč je nedopustno; to, da cela vrsta izdelkov iz teh taborišč najde pot na naše prodajne police, pa se mi zdi povsem odvratno. Delovna taborišča ne delujejo le kot del zapornega kazenskega sistema, pač pa prinašajo kitajski vladi dobiček in gospodarske koristi. Tudi to je nedopustno. Ali smo lahko prepričani, da delegacija Evropske unije, ki bo čez 14 dni obiskala Kitajsko, ne bo kot darilo za dobrodošlico prejela tudi izdelkov iz teh delovnih taborišč? Vsaj osebno tega ne bi zlahka prenesel.

Gospod Füle, zelo me je razočaralo, kar ste nam imeli povedati. Namesto da bi se končno le resno lotili zadeve in nam predstavili rešitve, ste nam napovedali, da namerava Komisija najprej raziskati, katere druge države vse še nam pošiljajo izdelke, proizvedene v zaporih take vrste. Bolje bi bilo, če bi se najprej odločno lotili problema, ki ga imate pred nosom. Ko boste rešili ta problem, se lahko lotite naslednjih. Pazite, da ne boste preveč razpršili svojih sil, raje jih vse uporabite za reševanje tega problema.

Pozivam Komisijo in Svet, naj končno poskrbita, da izdelkov iz teh taborišč ne bo več na policah niti v eni evropski prodajalni. V Evropi takih izdelkov nočemo. Danes smo že nekajkrat slišali, da je našim ameriškim prijateljem že uspelo izgnati te izdelke iz njihovih trgovin. Pozivam Komisijo, naj poskrbi, da ti s krvjo omadeževani izdelki ne bodo več prihajali na naš trg. Sem za partnerstvo s Kitajsko, ampak vprašanje teh taborišč in podobna vprašanja bodo kalila naše odnose, dokler ne bodo rešena.

  Gesine Meissner (ALDE). Gospod predsednik, komisar, rekli ste, da v Evropski uniji štejemo človekove pravice med temeljne vrednote. Decembra lani smo svečano podpisali Lizbonsko pogodbo, ob njej pa tudi pravno zavezujočo Konvencijo o človekovih pravicah. Vaše besede so povsem točne in izredno pomembne: človekove pravice moramo braniti na vsakem koraku, načela človekovih pravic pa nas morajo voditi tudi pri trgovanju.

Po vaših besedah je vprašanje zapleteno. Slišali pa smo že tudi, da seznam taborišč laogai že imamo. V roki imam knjigo, kjer so navedeni vsi potrebni podatki. V njej piše, katero taborišče proizvaja katere izdelke in pod kakšnimi trgovskimi imeni. Torej je zadevo mogoče raziskati. Zato je tudi raziskovalna fundacija za taborišča laogai, ki deluje po svetu in v Evropi ─ to pripovedujem v imenu njenega predsednika gospoda Müllerja, ki je danes med nami ─ v pismu zaprosila komisarja De Guchta, naj se zavzame, da bo posebni odposlanec ZN lahko obiskal taborišča po lastni izbiri, in naj razišče možnosti začasne zamrznitve tarifnih preferencialov za izdelke iz takih taborišč po zgledu ZDA, ki v tej zadevi ravnajo nekoliko pogumneje od nas. Zanima me, kako napreduje preiskava te zadeve, ki jo je obljubila Komisija.

(Aplavz)

  Fiorello Provera (EFD). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, k podatkom, ki so jih že navedli kolegi, bi rad dodal še nekaj številk: deluje več kot 1.000 taborišč laogai, od leta 1949 je šlo skozi ta taborišča že med 40 in 50 milijoni zapornikov, s taborišči pa je povezanih 314 poslovnih družb.

Sistem laogai spada med najbolj zatiralske sisteme zaporov na svetu, vzpostavljen je bil po zgledu sovjetskih gulagov za kaznovanje nasprotnikov komunističnega režima, z drugimi besedami, iz političnih razlogov. Evropska unija že zdaj s skrajno težavo konkurira proizvodnji v Ljudski republiki Kitajski, ki ne spoštuje prav nikakršnih sindikalnih in okoljskih standardov ali načel varstva potrošnikov. Če se sprijaznimo z uvozom izdelkov, ki jih proizvajajo politični zaporniki, smo sokrivci, vsaj moralno, zločinov, ki bi jih morali pravzaprav pomagati odpravljati.

Če ne bomo ravnali ustrezno, komisar, bomo potrdili vtis, da smo zelo kritični do malih držav, obenem pa zelo previdni, kadar imamo opravka z velikimi državami, kot je Kitajska. Zaključek: bližajoči se vrh v oktobru je priložnost tudi za urejanje tega vprašanja. Komisar, upam, da te priložnosti ne bomo zamudili in da se boste vrnili z ugodnejšimi novicami.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Znano vam je, da 11. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah zagotavlja pravico do pravičnega sojenja. Taborišča laogai, to je prevzgoje z delom, očitno kršijo to pravico. Kot so ugotovili že kolegi poslanci pred menoj, pa taborišča laogai ne kršijo samo te pravice. V njih zapornike mučijo in ponižujejo, delati morajo, seveda brez plačila, v rudnikih, na kmetijah in v tovarnah, ponekod po cele dneve. Po ugotovitvah organizacij za varstvo človekovih pravic v nekaterih taboriščih laogai zapornike pretepajo, spolno zlorabljajo, jim odtegujejo zdravniško pomoč in jih stradajo. Uvoz izdelkov, proizvedenih v taboriščih laogai, mora EU vsekakor prepovedati. Trdno sem prepričan, da bi moralo biti tako. Spoštovanje te prepovedi lahko nadzoruje Komisija. Gospod Gallagher je to nedvoumno predlagal v svojem nastopu.

Prav tako pa sem prepričan, tako kot že kolegi pred menoj, da bi predstavniki EU morali ob vsakem srečanju s kitajskimi funkcionarji na visoki ravni zahtevati takojšnjo odpravo tega ponižujočega sistema.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, malikovalcev boga denarja ne briga, če se denarja drži kri. Kitajska vlada sili zapornike delati v nečloveških razmerah in njihove s krvjo omadeževane izdelke izvaža v Evropo.

Menim, da moralno zgražanje Evropske unije ne bo dovolj za rešitev tega problema, kajti Evropska unija za zdaj še ni uvedla nikakršnih ukrepov za prekinitev uvoza takih izdelkov in še naprej trguje z Ljudsko republiko Kitajsko, čeprav se zaveda, kaj počne Kitajska in kakšen je izvor teh izdelkov.

Bojim se, da moralni vidik Evrope niti ne zanima prav dosti, zato Parlament odločno poziva pristojne, naj se zadeve lotijo bolj energično in naj Kitajsko nedvoumno opozorijo na to vprašanje, saj ima Evropa lastne gospodarske težave in bi morali vsaj poskusiti čim prej sprejeti uredbo o obvezni navedbi izvora blaga. Tako bomo lahko sporočili kitajski vladi, da bomo, če ne bo prepovedala proizvodnje izdelkov v zaporih in njihovega izvoza, vse izdelke iz Kitajske šteli za blago krvavega izvora.

  Tunne Kelam (PPE). ─ Gospod predsednik, komisar, ne smemo pozabiti, da je k gospodarskem vzponu Kitajske znatno prispevala tudi ekonomija zaporov. Sistem taborišč laogai je najpomembnejše orožje množičnega političnega zatiranja in skozi ta taborišča je od leta 1949 šlo že približno 50 milijonov zapornikov. Še danes imajo morda celo pet milijonov taboriščnikov. Večino so jih na taborišče obsodili pod pretvezo zaščite varnosti države. Množično izkoriščanje suženjskega dela v taboriščih-zaporih komunistične Kitajske je splošno znana skrivnost. Dokazano je, da večina zaporov laogai deluje pod imeni gospodarskih družb.

Ali ste, komisar, na bližajočem se vrhu EU–Kitajska pripravljeni uveljaviti načelo vzajemnosti predsednika Van Rompuya v nadaljnjih odnosih? Soglašam z ugotovitvijo, da je večina naših vprašanj ostala brez odgovorov. Na primer, ali pri odkrivanju izdelkov iz taborišč laogai kaj sodelujemo z organi ZDA? Ali ste si prebrali prejšnje resolucije Parlamenta, v katerih smo se zavzemali za prepoved prodaje izdelkov laogai v Evropi in vztrajali, da mora biti pogoj za nadaljnji razvoj našega sodelovanja s Kitajsko podpis temeljnih konvencij ZN in MOD s strani Pekinga? Ali ste Kitajski pripravljeni zamrzniti trgovinske preferenciale v okviru splošnega sistema preferencialov, če kitajske oblasti podpis zavrnejo? To so vprašanja, na katera nam morate odgovoriti.

  Martin Kastler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, zapiranje ljudi v delovna taborišča zaradi tega, ker imajo drugačne poglede kot režim na oblasti, je zločin proti človekovemu dostojanstvu. Taborišča prisilnega dela, prevzgojna taborišča, internacijska taborišča ─ vse te anahronistične ustanove tudi v 21. stoletju zbujajo enak odpor, kjer koli na svetu jih že najdemo. Hudo sem razočaran nad Evropsko komisijo, ker nam kljub našim upravičenim pričakovanjem ni predstavila nikakršnih konkretnih ukrepov za rešitev te kitajske zadeve, niti pojasnil, kako si predstavlja sodelovanje med EU in Kitajsko v prihodnje.

Če imajo ZDA sezname podjetij in če krožijo knjige z imeni podjetij, za katere vemo, da so samo kulise za internacijska taborišča ─ kako to, da jih vi nimate? Zakaj si zatiskate oči? Vi osebno in Komisija prevzemate nase sokrivdo za trpljenje teh zapornikov, katerih večina niti ni bila deležna ustreznega sodnega procesa. To ni dobro za nikogar. Načela pravne države spadajo med temeljna načela Evropejcev in Evropske unije. Kot poslanca me je bilo sram poslušati vaš današnji nastop. Vesel pa sem, da v današnji razpravi soglasno, nadstrankarsko, opozarjamo na pomen načel pravne države, svoboščin in človekovega dostojanstva. Za to bi se rad zahvalil celotnemu Parlamentu.

  Michael Theurer (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, kolegi pred menoj so že razložili, da je prepoved uvoza teh izdelkov v Evropsko unijo nujen ukrep v boju za človekove pravice. Tudi sam menim, da se glede na nečloveške pogoje dela odpira vprašanje, ali nam te izdelke prodajajo po dampinških cenah. Menim, da bi morali preučiti, ali je morda treba uporabiti tudi protidampinške ukrepe.

Poleg tega bi morala EU tudi jasno povedati, da so, ne glede na trgovinske vidike, razmere v delovnih taboriščih za nas nesprejemljive. Seveda naše skrbi ne smemo omejiti samo na izdelke, pač pa si moramo prizadevati za izboljšanje razmer zapornikov v teh taboriščih, ki ne uživajo nikakršne zaščite po načelih prava. To bi morali ponovno jasno povedati Ljudski republiki Kitajski.

  Eva Lichtenberger (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, najlepša hvala. Komisar, rekli ste: gre za zelo občutljivo vprašanje v okviru naših odnosov s Kitajsko. To je jasno. Po mojem mnenju pa morajo partnerji, ki med seboj poslujejo in gradijo širše partnerske odnose, pri pogajanjih ne le uveljavljati svoje temeljne vrednote, pač pa tudi sprejemati ustrezne sklepe. V nasprotnem primeru ─ glede tega gotovo soglašamo ─ lahko enega od partnerjev obtožimo dvoličnosti, če na eni strani graja obstoj obsojanja vrednih taborišč, na drugi strani pa voljno sprejema izdelke iz teh taborišč na svoj trg. Če bomo samo govorili in nič ukrenili, se igramo z verodostojnostjo Evrope. Prepričana sem, da takega našega stališča Kitajska ne bi zavrnila, ampak bi ga spoštovala. Nenazadnje očitno dvoličnega partnerja jemlješ mnogo manj resno kot partnerja, ki se drži svojih vrednot ─ in jih je pripravljen braniti tudi z dejanji.

  Charles Tannock (ECR). ─ Gospod predsednik, Kitajski sicer uspeva gospodarski čudež, v bistvu pa je ostala surova enostrankarska komunistična država. Med najbolj neprijetne dokaze za to spada prisilna „prevzgoja z delom“ v delovnih taboriščih, v katera država zapira milijone disidentov ali političnih nasprotnikov ─ od Ujgurov do pripadnikov skupine Falun Gong, v preteklosti pa je vanje seveda pošiljala tudi demonstrante s Trga nebeškega miru in njihove sorodnike.

V zvezi s temi taborišči slišimo grozljive, čeprav nedokazljive govorice o trgovini s človeškimi organi za presaditve, ki naj bi jih odvzemali obsojenim na smrt. Kitajska namreč vsako leto izvrši več tisoč smrtnih kazni na podlagi različnih obsodb: za hude zločine ─ kar bi morda lahko celo razumeli ─ pa tudi za gospodarske sabotaže ali celo zvodništvo.

Še na eno zadevo sem že pred časom opozoril komisarja Mandelsona, namreč na to, da morda v delovnih taboriščih proizvajajo tudi trgovsko blago. To je domneva. Konkretno smo bili opozorjeni na en tak izdelek, namreč na gumijaste škornje, ki po zavitih poteh prihajajo na trg EU. Komisijo nekoliko razumem, saj sumov doslej še ni bilo mogoče dokazati oziroma potrditi.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Taborišča laogai, katerih ime izvira iz kitajskih besed „lao“, ki pomeni „prevzgoja“, in „gai“, ki pomeni „delo“, so na Kitajskem začeli vzpostavljati kmalu po letu 1948, ko je prevzel oblast komunistični režim.

Do danes je bilo v teh taboriščih zaprtih že skoraj 50 milijonov Kitajcev, samo polovica od njih pa se je kdaj še vrnila domov. Po ugotovitvah washingtonskega inštituta za raziskavo taborišč laogai je danes na Kitajskem več kot 1.700 takih taborišč. V njih je zaprtih od 3 do 5 milijonov ljudi. Zapornike pošiljajo v taborišča večinoma brez sojenja, zadostuje že policijska odločba. V taboriščih kitajski režim zapornikom naklepno potepta dostojanstvo in osebnost, njihove svojce in prijatelje pa prisili, da jih v pismih obsodijo in se jim odrečejo. Ta pisma, skupaj z nečloveško dolgimi zasliševanji, mučenjem in 14-urnim vsakodnevnim garanjem, do konca zlomijo zapornika. Zaporniki imajo samo 3–4 proste dneve na leto. V taboriščih ni nikakršne zdravstvene oskrbe, niti zdravil. Zaporniki, ki delajo na prostem, dopolnjujejo svoj pičli jedilnik celo s travo. V taboriščih ni nikakršne zasebnosti, 5–15 % vseh zapornikov konča življenje s samomorom.

Zato bi morali z učinkovitimi ukrepi poskrbeti, da izdelki iz teh suženjskih tovarn ne bodo več metali senc na vest evropske civilizacije.

  Nick Griffin (NI). ─ Gospod predsednik, že misel, da te lahko zaprejo zaradi idejnih prekrškov, je šokantna. Drugače kot večina prisotnih lahko povem, da imam s tem tudi osebne izkušnje. Britanska vlada me je skušala trikrat zapreti na podlagi zakona o svobodi govora, po katerem dejstvo, da si govoril resnico, še ne velja kot obramba. Zato globoko sočustvujem s kitajskimi, še zlasti tibetanskimi, disidenti, ki jih pošiljajo na prisilno delo v komunistična delovna taborišča.

Poskrbeti moramo, da izdelki iz teh taborišč ne bodo več spodkopavali zahodnih gospodarstev in ogrožali zaslužka naših delavcev. Če pa že ocenimo, da prodaja izdelkov prisilnega dela pomeni nepošteno konkurenco, se je težko izogniti sklepu, da nepošteno konkurenco pomenijo tudi izdelki podjetij, v katerih se delavci ne smejo včlanjevati v sindikate, iz države, ki ne upošteva nikakršnih stroškov onesnaževanja okolja.

Resnica je, da nepošteno konkurenco pomenijo vsi izdelki iz Kitajske. Trgovina s Kitajsko, ki je daleč od proste trgovine, nas stane milijone delovnih mest in uničuje našo industrijo. Skrajni čas je, da zaščitimo naše delavce pred zlim zavezništvom komunistične tiranije in kapitalističnega pohlepa.

  Andrew Henry William Brons (NI). ─ Gospod predsednik, pri odločanju o tem, ali naj dovolimo prodajo izdelkov, ki so jih naredili zaporniki, se moramo vprašati, ali gre za zapornike, ki so zagrešili kako resnično kaznivo dejanje, ali pa za politične zapornike ─ seveda točno vemo, kaj so politična kazniva dejanja na Kitajskem ─ ali je pravosodje pravično in seveda, ali zaporniki živijo v humanih razmerah, kar za taborišča laogai nikakor ne velja.

Seveda pa je odločitev o tem, ali naj se potrošnikom dovoli kupovati take izdelke, odvisna tudi od tega, ali je cilj države uvoznice zapirati lastne tovarne in metati na cesto lastne delavce. To ne velja le za izdelke, proizvedene v zaporih, pač pa za vse blago, ki izvira iz gospodarstev z nizkimi mezdami, s kakršnimi naši delavci ne morejo tekmovati.

Zagovorniki proste trgovine v klasičnih učbenikih ekonomije praviloma trdijo, da prosta trgovina bogati svet v celoti. To pa še ne pomeni, da bogati prav vsaka država. Britanski in drugi evropski delavci, ki izgubljajo delo, vsekakor ne bogatijo. Pa vendar bi nam morale biti njihove koristi najpomembnejše.

  Štefan Füle, član Komisije. − Gospod predsednik, spoštovani poslanci, gospodarskemu razvoju Kitajske ni para v sodobni ekonomski zgodovini in vloga te države na svetovnem prizorišču je vedno pomembnejša. Ta vloga prinaša tudi odgovornosti, kot je spoštovanje temeljnih pravic in osnovnih pravic delavcev. Kitajsko vodstvo bo moralo nujno upoštevati te izzive.

Tudi v današnjih razburkanih časih sta Kitajska in Evropa naravni partnerici. Politika sodelovanja in dialoga s Kitajsko je najboljša pot k rešitvi teh vprašanj, še zlasti v okviru našega dialoga o človekovih pravicah ter dialoga na visoki ravni o trgovinskih in gospodarskih vprašanjih.

Pri vsem tem pa se moramo tudi odločno zavzemati za naše vrednote in načela, tudi v zvezi z delom zapornikov v taboriščih laogai. V tem smislu je Komisija ─ kot sem omenil že v uvodnem govoru ─ pripravljena preučiti vse možne učinkovite načine preprečevanja uvoza izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom v taboriščih, in bo to vprašanje tudi v prihodnje reševala v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom.

Moj kolega, komisar Karel De Gucht, je vprašanju človekovih pravic na Kitajskem posvetil veliko pozornost v torkovem govoru v vaši zbornici. Lahko vam zagotovim, da bomo vprašanje človekovih pravic, pa tudi željo Evropske unije, naj se taborišča laogai odpravijo, odprli tudi na vrhu EU–Kitajska 6. oktobra.

V nasprotju z Združenimi državami Amerike EU nima na voljo horizontalnega instrumenta za prepoved izdelkov, proizvedenih v zaporih. Komisija je pripravljena preučiti učinkovitost pravne ureditve ZDA kot sredstva za prepoved uvoza takih izdelkov, seveda ob upoštevanju, kako težavno je take izdelke ločevati od drugih. Vsekakor pa bom obvestil svoje štiri kolege, katerih generalni direktorati se pri svojem delu ukvarjajo tudi s tem vprašanjem, da je po mnenju vaše zbornice dozorel čas za ustanovitev medresorske delovne skupine, ki bo to vprašanje podrobneje raziskala.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.