Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 6. oktober 2010 - Bruselj

11. Ukrepi EU na področju iskanja in črpanja nafte v Evropi (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor Svetu o posledicah razlitja nafte pri nesreči na ploščadi Deepwater Horizon za EU: ukrepanje EU na področju iskanja in črpanja nafte v Evropi (O-0122/2010) (B7-0470/2010), ki ga je v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane predložil Jo Leinen, in razprava o vprašanju za ustni odgovor Komisiji o posledicah razlitja nafte pri nesreči na ploščadi Deepwater Horizon za EU: ukrepanje EU na področju iskanja in črpanja nafte v Evropi (O-0123/2010) (B7-0551/2010), ki ga je v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane predložil Jo Leinen.

  Jo Leinen, avtor. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, Mehiški zaliv je verjetno doživel eno največjih okoljskih nesreč v zadnjih letih in tu, v Evropi – v Evropski uniji –, moramo storiti vse, kar je v naši moči, da se takšna nesreča ne ponovi še pri nas. Mislim, da se glede tega strinjamo. Imamo štiri morja, ki mejijo na EU ali so v njeni bližini: Severno morje, Baltsko morje, Sredozemsko morje in Črno morje. V teh evropskih vodah se črpa nafta. Zato je to vprašanje pomembno tudi za Evropsko unijo.

Globokomorsko vrtanje predstavlja posebno tveganje. To je postalo očitno pri naftnem vrelcu v Mehiškem zalivu. Nastalih težav ne moremo obvladati. Pojavilo se je veliko vprašanj, na katera še vedno nimamo odgovorov. Gospe in gospodje, komisar, zato vam v svoji resoluciji priporočamo, da bi bilo primerno uvesti moratorij vsaj za nove vloge za globokomorsko vrtanje, dokler nimamo celovitega pregleda nad tem, kaj potrebujemo in kako lahko zapremo vrzeli in odpravimo pomanjkljivosti.

Menim, da državljani Evrope od nas pričakujejo, da bomo zagotovili enako raven varnosti za vseh 27 držav članic in s tem za vsa štiri morja EU ter da ne bo vrzeli med državami, ki na tem področju že trdo delajo – kar je treba priznati –, in tistimi, ki so morda nekoliko manj stroge na tem področju. Nagovarjam tudi naše sosednje države. Imamo sosedsko politiko, na Sredozemlju pa nafto seveda črpajo tudi tiste države, ki niso članice Evropske unije. Komisar Oettinger, prepričan sem, da že prevzemate pobude – to morate dejansko tudi storiti – za razgovore zlasti z Libijo in tudi drugimi državami glede naših standardov in naših pristopov.

Zastavlja se vprašanje: bi bila EU pripravljena na takšno nesrečo? Kakšne mehanizme nadzora in posredovanja imamo na voljo za primer takšne nesreče? Tudi te odgovore potrebujemo. Imamo agencijo v Lizboni, Evropsko agencijo za pomorsko varnost (EMSA), ki je bila ustanovljena po nesreči supertankerjev. Agencija tako preverja varnost polovil, vendar ne varnosti morij – z drugimi besedami točno to, kar smo zdaj doživeli pri globokomorskem vrtanju. Menimo, da bi bila dobra zamisel, če bi mandat EMSA razširili, da bi se agencija ukvarjala tudi s temi zadevami. Tako bi se problema ustrezno lotili. Predstavljam si, da bomo za to potrebovali nova sredstva. To pa je seveda vedno problem. Vendar pa moramo, če se želimo ukvarjati s tako velikim problemom, najti tudi sredstva.

Omenil bi tudi odgovornost za tako velike dogodke. Kakšno je dejansko stanje na področju zavarovanja? Kakšne možnosti obstajajo za pridobitev potrebnih sredstev? Pripraviti moramo pregled zakonodaje na področju odgovornosti in zavarovanja pri globokomorskem vrtanju, in prav o tem razpravljamo. Seveda moramo predvsem ugotoviti, kako ta zakonodaja vpliva na mala podjetja, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Niso vsa podjetja na tem področju nadnacionalne družbe, je tudi veliko malih podjetij. Kako se bodo znašla? Kako se lahko zavarujejo? Ali potrebujemo solidarnostne sklade? Ali potrebujemo kolektivne rešitve, da zagotovimo nadomestilo vsem oškodovanim – ribičem in drugim, ki jih takšne nesreče prizadenejo?

Želimo tudi vedeti, ali Direktiva o presoji vplivov na okolje, ki zahteva presojo vplivov na okolje za dejavnosti na kopnem, velja tudi za globokomorsko vrtanje in s tem povezana področja. Veliko je še neznank pri globokem morju. Kakšni delovni pogoji in družbeni standardi so primerni za to okolje? Nenazadnje je tu zelo pomemben tudi človeški dejavnik. Imamo dobro tehnologijo, vendar lahko takšne nesreče nastanejo zaradi človeškega dejavnika.

Komisar, imate splošno pristojnost za energetiko. Črpanje nafte iz morskega dna ima svoje težave; bolje bi bilo pridobivati vetrno energijo na odprtem morju. Menim, da ta razprava odpira možnosti za drugačno energetsko politiko v EU – in tudi to spada v vašo pristojnost.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ker ni novih predlogov Komisije glede iskanja in črpanja nafte – moram pa takoj poudariti, da predlogov upravičeno ni, ker je Komisija sredi pogajanj z industrijo in številnimi zadevnimi zakonodajnimi organi –, lahko samo ponovim, da smo globoko zaskrbljeni zaradi nesreče v Mehiškem zalivu in zaradi hudih človeških in okoljskih izgub. Ta nesreča nam je pokazala, da v tej dejavnosti ni nikoli preveč previdnostnih ukrepov in da moramo storiti vse, kar je v naši moči, da preprečimo njeno ponovitev.

Samo upamo lahko, da bosta zakonodajna okvira EU in ZDA za iskanje in črpanje nafte na morskem dnu ponovno izboljšana, kot sta bila po nesreči tankerja Exxon Valdez leta 1989 in tankerja Erika leta 1999. Seveda naš cilj ni pripraviti tako zahteven okvir za izvajanje, da te dejavnosti postanejo nedonosne, ampak zagotoviti, da se izvajajo varno, zlasti v času vedno manjših zalog zemeljskih virov.

Medtem ko čakamo na zakonodajne predloge, je to vprašanje še vedno v središču naše pozornosti, in čeprav smo bili enako kot ostali zadovoljni, da je bila vrtina Macondo zaprta sredi julija in dokončno zamašena 19. septembra, če upoštevamo obseg opravljenih sanacijskih del, pa menimo, da je to le ena faza dolgega procesa. Zato je predsedstvo želelo, da nam komisar Oettinger predstavi svoje prve ocene na nedavnem neuradnem srečanju ministrov za energetiko, ki je potekalo 6. in 7. septembra.

Menimo, da lahko izpostavimo dve stvari, ki jih je povedal na tem srečanju. Prvič, varnostne določbe, ki že veljajo v EU, so najstrožje na svetu. Drugič, ker naftne dejavnosti spadajo pod različna zakonodajna področja, bodo morali predlogi, ki jih načrtuje Komisija, obsegati ta različna področja: prvič – ker je bolje preprečiti kot zdraviti –, izboljšati moramo varnostne standarde, ki veljajo za evropske vode, ter tudi poostriti sistem odgovornosti, okrepiti zakonodajni pregled in poglobiti mednarodno sodelovanje, na primer s partnerji OPEC, kot smo storili že junija.

Prvo sporočilo Komisije pričakujemo do srede oktobra, zaradi velikega števila področij, ki jih mora obravnavati – in sem jih pravkar omenil –, pa ga bo moralo preučiti več sestavov Sveta in verjetno več parlamentarnih odborov. Ne smemo dopustiti, da zapletenost vprašanja uporabimo kot izgovor za odložitev odgovora. Zagotoviti nameravamo, da se sporočilo preuči takoj, ko je prejeto, da ga lahko čim prej predložimo Svetu.

V zvezi z varstvom okolja pa velja, da ima EU že precej napreden zakonodajni okvir. Previdnostna načela in načelo „onesnaževalec plača“ so temeljna načela okoljske politike EU in jih dejansko določa Pogodba.

Nesreča z razlitjem nafte na ploščadi v Mehiškem zalivu je lahko tudi priložnost za Komisijo in države članice, da ponovno preučijo določene vidike veljavne okoljske zakonodaje. V zvezi s tem ne smemo na primer pozabiti, da je Direktiva Seveso II zdaj v postopku pregleda in da čakamo na predlog Komisije pred koncem leta.

Poudaril bi tudi, da Komisija pravkar preučuje sposobnost ukrepanja EU ob nesrečah, predvsem zato, da bi to sposobnost izboljšala. Pričakujemo, da bomo sporočilo prejeli do konca novembra.

Nazadnje bi želel poudariti, da bo predsedstvo storilo vse, kar je v njegovi moči, da zagotovi nadaljnjo obravnavo predlogov, ki nam jih bo predstavila Komisija.

  Günther Oettinger, član Komisije. – (DE) Gospa predsednica, gospod Chastel, spoštovani poslanci in poslanke, vsi se strinjamo o razsežnostih katastrofe v Mehiškem zalivu. Nastala škoda bo imela dolgotrajne negativne učinke na okolje, naravo, kulturo, turizem in ribištvo, te pa lahko le deloma ublažimo s finančnimi sredstvi. Vseeno pa bi morali biti hvaležni, da imamo opraviti s sposobno družbo, BP, ki bo po pričakovanjih storila vse, kar je mogoče storiti, v zvezi s finančno odškodnino, kjer je to primerno.

Smo sredi priprave končnega sporočila. V največ dveh tednih se bo Komisija uradno posvetovala o tem vprašanju in pripravila svoje sporočilo. Danes sem tu zato, da prisluhnem vašim pričakovanjem pod vodstvom gospoda Leinena in njegovega strokovnega odbora, skupaj z gospodom Reulom. Lahko vam povem, da bomo pričakovanja Parlamenta in strokovne izjave vključili v sporočilo, ki bo pripravljeno najpozneje v dveh tednih.

Pred nekaj dnevi smo prejeli izjavo BP, ki je vsebovala vsaj nekaj samokritičnosti, v njej pa družba predlaga in napoveduje prostovoljne dejavnosti in ukrepe za odpravo posledic, ki jih lahko izvede industrija. Pozorno spremljamo dogajanje v Washingtonu, ki je nekoliko upočasnjeno zaradi volilne kampanje, vendar pa opažamo, da vlada v Washingtonu želi, da ta huda nesreča daljnosežno vpliva na ameriško zakonodajo in politiko. Naš cilj je izoblikovati najvišje varnostne standarde na svetu za morja v naši bližini: Severno morje, Severni Atlantik, Baltsko morje, Črno morje, Sredozemsko morje in Atlantski ocean ob zahodnoafriški obali. Pristojni smo za naše ozemeljske vode, vendar pa si prizadevamo te standarde razširiti tudi na območja prek naših meja. Gospod Leinen je omenil Libijo. Tudi mi smo zaskrbljeni zaradi vrtanja, ki ne poteka neposredno v naših vodah, vendar pa lahko ogrozi naše obale in morja.

Govorimo o nafti in tudi plinu. Govorimo na splošno o iskanju in črpanju ogljikovodikov na morskem dnu in najvišji možni ravni tehnične varnosti. Ugotavljamo, da imata Združeno kraljestvo in Norveška največ izkušenj ter visoke, sprejemljive standarde, zato se nam zdi posebej pomembno sodelovati z vlado v Londonu in z norveško vlado. Prvič, preveriti želimo varnostne previdnostne ukrepe za prihodnja dovoljenja ali z drugimi besedami, kateri višji ali najvišji standardi so možni za nova dovoljenja. Drugič, preučiti želimo posodobitev obstoječih vrtin, saj nekatere med njimi delujejo že 20 let in več. Standard, ki je bil sprejemljiv v tistem času, ni primerljiv s tem, kar je izvedljivo in politično pričakovano danes.

Naslednja zadeva so redni pregledi. Povečati moramo gostoto našega nadzornega omrežja ter v skladu s tem tudi pogostost in kakovost pregledov. Pojavljajo se tudi vprašanja glede zavarovalniške zakonodaje, na primer v kolikšnem obsegu je lahko splošno zavarovalno kritje obvezno za podjetja, ki se ukvarjajo s črpanjem, da se v najhujšem možnem primeru škoda kolikor je mogoče omeji na najmanjšo možno raven in odpravi – vsaj gospodarsko in finančno.

Skrbi me tudi to, na kašen način lahko naše varnostne standarde „izvozimo“ v druge dele sveta. Če BP namerava nadaljevati s črpanjem in postavitvijo črpališč ob obalah Libije, imamo priložnost, da se približamo evropski energetski industriji – torej BP, Shell, Total – in pridobimo prostovoljne zaveze, da bodo ta podjetja prostovoljno sprejela in uporabljala enake stroge standarde, kot jih morajo sprejeti na ozemlju Evropske unije v teh sosednjih regijah. Konkretneje to pomeni, da bi naftna ploščad v priobalnem morju Libije, ki jo postavi in upravlja BP, ali morda ploščad na morju ob zahodnoafriški obali, ki jo upravlja evropsko energetsko podjetje, morala izpolnjevati enake standarde kot na Severnem morju, kjer so takšni standardi uzakonjeni.

Kakor koli že, prosim vas za ta dva tedna. Smo na dobri poti, da dosežemo cilje našega sporočila. Vsa druga pričakovanja, ki nam jih boste, spoštovani poslanci in poslanke, posredovali danes, bomo upoštevali in bomo zagotovo pripravili zakonodajne predloge za vse tisto, kar določa naše sporočilo, v prvi polovici leta 2011.

  Richard Seeber, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, sprva bi se želel zahvaliti komisarju Oettingerju, da je prevzel vajeti v svoje roke in se odzval takoj, ko se je zgodila nesreča z razlitjem nafte. Seveda moramo upoštevati dejstvo, da imajo ZDA drugačno izhodišče kot Evropa. Vendar pa verjamem, da moramo ukrepati tudi v Evropi in izpeljati podrobno analizo tako pogojev v Evropi kot pravnega položaja, da lahko pripravimo ustrezne predloge. Upoštevati moramo, da je pravni položaj seveda zapleten, ker gre v določeni meri za mednarodne vode ter deloma za vode držav članic. Menim, da moramo zadevo preučiti v smislu, kje lahko Skupnost ukrepa kot skupnost in pripravi pravne predloge za izboljšanje razmer.

Naše izhodišče mora biti vedno postaviti najvišje varnostne standarde za ljudi in okolje, da takšne nesreče preprečimo že na začetku. Vendar pa menim, da je pomembno nadaljevati z iskanjem nafte in plina po vsej Evropi, da še bolj diverzificiramo svoje vire energije. To bi morali imeti ves čas v mislih. Kot sem omenil, pa mora biti varnost vedno v ospredju. Vidim tri področja, kjer lahko ukrepamo. Najprej moramo ugotoviti, kje je potrebno spremeniti pravni položaj v EU. Tu imam v mislih Direktivo Seveso II, direktivo o okoljski odgovornosti in tretji sveženj o pomorski varnosti. To so nedvomno področja, ki jih mora Komisija obravnavati, veselimo pa se že vaših predlogov.

Drugo področje je finančni okvir. Menim, da bi zavarovalne storitve zagotavljale ustrezno varnost za odškodnine po nesreči. Tretje področje je upravljanje storitev v sili znotraj EU. Ali je resnično nujno, da vsaka država članica vzdržuje popolno pripravljenost za obvladovanje takih nesreč? Ali ne bi mogli poiskati načina sodelovanja na ravni EU in ga okrepiti ter s tem nekoliko zmanjšati pritisk na države članice?

  Zigmantas Balčytis, v imenu skupine S&D. – (LT) Okoljska nesreča v Mehiškem zalivu je pokazala nezadostno raven varnosti v dejavnosti pridobivanja nafte. Ta srce parajoča tragedija, ki je terjala človeška življenja in povzročila neizmerno okoljsko škodo, mora biti tudi za nas v Evropi pomembna lekcija.

Pozdravljam pobudo Komisije, da izvede preskus varnosti naftnih ploščadi na morju, ki delujejo na ozemlju Evropske unije. Vendar pa je treba, da se to v celoti izvede, ukrepati na širši ravni. Komisija bi morala predvsem oceniti sposobnost Evropske unije za takojšen in učinkovit odziv na nesreče ter pripraviti evropski načrt ukrepanja.

Vsebina in področje veljavne zakonodaje sta nezadostna, tako glede varnosti kot odgovornosti za storjeno škodo. V Evropski uniji se zdaj izvajajo obsežni infrastrukturni projekti, katerih varnost morda ni bila ocenjena celostno in pravilno. To vključuje tudi plinovod Severni tok, o katerem se toliko razpravlja, in drugo naftno in plinsko infrastrukturo, ki je nujna za varnost preskrbe z energijo v Evropi, vendar pa mora izpolnjevati najvišje okoljske zahteve.

Vprašanje odgovornosti je treba pojasniti: onesnaževalec plača za storjeno škodo, poleg tega pa je treba sprejeti tudi obvezne zavarovalne sheme po vsej EU. Da bi se izognili podobnim nesrečam, moramo posebno pozornost nameniti preprečevalnim ukrepom. Torej bi Komisija po mojem mnenju morala analizirati ustanovitev učinkovitega sistema spremljanja, okrepiti inšpekcijske metode in poostriti minimalna obvezna varnostna pravila EU.

Strinjam se s predlogi, ki so jih naši kolegi posredovali Komisiji, da se pripravijo tudi letna poročila, ki nam pomagajo oceniti dejanske razmere ter tudi pravočasno in ustrezno ukrepati, ko je primerno.

Za zaključek bi se želel zahvaliti Komisiji in komisarju za dejstvo, da bomo tako hitro prejeli sporočilo in bomo lahko začeli podrobneje preučevati, kaj Evropa resnično potrebuje.

  Corinne Lepage, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, gospod Chastel, komisar, nesreča v Mehiškem zalivu je prelomnica.

Kot žal kažejo dogodki, ki se prav zdaj odvijajo na Madžarskem, Evropa resnično ni varna pred obsežnimi industrijskimi nesrečami. Naša skupna naloga je predvideti nesreče, ne samo čakati, da se zgodijo, in nato zbirati sredstva za reševanje.

Kaj mislim z besedo „predvideti“? Prvič, da imamo primerno, preprečevalno zakonodajo. Takšne zakonodaje še ni. Opraviti moramo temeljite predhodne raziskave, veseli pa me, da slišim o načrtih za uporabo Direktive Seveso II za naftne ploščadi. Pripraviti moramo tudi temeljite ocene vplivov in – to je zelo pomembno – vzpostaviti sistem odgovornosti, ki deluje odvračalno, tako da imajo nosilci dejavnost gospodarski interes zagotoviti varnost.

Nazadnje pa morajo biti na voljo tudi tehnična sredstva za zagotovitev, da se kateri koli takšni dogodki obravnavajo v nekaj dneh ali celo urah. To ne pomeni zgolj odziva na papirju, ampak sposobnost odzivanja v stvarnem svetu. Ne upam si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se podobna nesreča kot v Mehiškem zalivu zgodila v zaprtem morju, kot je Sredozemsko morje, in bi trajala več tednov ali celo mesecev.

Seveda pa – kot ste omenili – potrebujemo tudi pravičen sistem odgovornosti za povračilo škode. Kot mi je znano, Direktiva o okoljski odgovornosti ne vključuje gospodarske škode. Zato menim, da je za nas nujno, da storimo enako kot ZDA, ki se pri tem niso prav nič obotavljale, in uvedemo moratorij na nova črpališča, da se lahko izpolnijo prej omenjeni pogoji.

To ne pomeni zaprtja sedanjega poslovanja, ampak odložitev izdaje novih dovoljenj, da se zagotovi, da imajo vse javne in zasebne interesne skupine isti cilj: kar se da hitro pripraviti zakonodajo in tehnična sredstva za zaščito pred nesrečo takšnih razsežnosti, kot je bila ta v ZDA.

Menim, da bi bili vsi ti ukrepi korak v pravo smer, čeprav bi želela tudi poudariti, da je naš skupni cilj, da se naša družba postopoma odvadi od nafte, ne pa skrbeti, da smo še naprej odvisni od nje.

  Bart Staes, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, strinjam se z govorom gospe Lepage, zlasti v zadnjem delu. Pred petimi meseci, 20. aprila, se je zgodilo nekaj nepredstavljivega – nesreča v Mehiškem zalivu. Pet mesecev je bilo potrebnih, da se je izlivanje dokončno ustavilo. Zato moramo mi, evropski zakonodajalci, zagotoviti, da se takšna nesreča ne more nikoli zgoditi v evropskih vodah. Zato tudi imamo to razpravo. Zato tudi ukrepamo.

Resolucija, o kateri smo glasovali v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane, je večidel usklajena z analizo, politiko in pripravljenostjo komisarja Oettingerja. Komisar Oettinger se je že nekajkrat udeležil plenarnega zasedanja, da bi predstavil svoja stališča in svoje namere. Naša resolucija je skladna s tem. Obžalujem izrečeno namero Sveta, da počaka na predloge Komisije, preden se odzove. Dejansko sem pričakoval, da se bo Svet odzval na predloge, ki jih je predlagal Parlament v sedanji razpravi.

Ti predlogi, ki jih je kar precej, so pomembni. Dejansko pozivamo države članice, naj uvedejo moratorij, dokler ne izključimo možnosti nesreče in dokler ne zagotovimo skladnosti z ustreznimi varnostnimi pravili. Želimo moratorij, dokler nismo prepričani, da je zakonodaja na področju odgovornosti v celoti pripravljena. Želimo preučiti stanje sistema nadzora nadzornikov. Zagotoviti želimo izvajanje ukrepov za zaprtje črpališč, ki še vedno delujejo in bi jih bilo treba kmalu zapreti zaradi dotrajanosti. Želimo, da se mandat Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA) razširi. Želimo, da je ta organizacija odgovorna za onesnaževanje morja, ki ga povzročajo ne samo morske ladje, ampak v primeru nesreče tudi naftne ploščadi.

To so vse zelo otipljive zadeve, ki so vključene v to resolucijo. Gospod Chastel, obžalujem, da se ne želite odzvati v imenu Sveta na predloge Parlamenta in da čakate na predloge, ki jih bo predstavil komisar Oettinger, med katerimi je prvi na vrsti že naslednji teden v obliki testiranja veljavne zakonodaje ob izjemnih situacijah. Torej iskrene čestitke Komisiji in nekoliko zadržanosti do Sveta.

  Struan Stevenson, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, razlitje nafte v Mehiškem zalivu je bil opozorilni klic za naftni sektor. O tem ni nobenega dvoma. Tega dejstva se zelo močno zavedamo, vendar moramo paziti, da se ne odzovemo pretirano.

Strinjam se, da moramo imeti ustrezne odškodnine za vse tiste, zlasti v ribištvu, ki izgubijo svoj vir dohodka zaradi razlitja nafte ali katere koli druge takšne nesreče, za katero upam, da se – bog pomagaj – ne bo zgodila v naših vodah.

Vzpostaviti moramo odškodninski ali zavarovalniški sklad, v katerega bi prispevale naftne družbe. Ko pa slišim cenjene kolege, kot je gospa Lepage, da pozivajo k moratoriju za iskanje nafte, resnično menim, da gredo predaleč. To je pretiran odziv. Imamo 20 let, dve desetletji izkušenj z globokomorskim vrtanjem na Severnem morju in v bližini zahodne obale Škotske – dve desetletji, v katerih smo v preostali svet izvozili najvišjo raven varnostne tehnologije. Imamo več kot 315 globokomorskih vrtin, tj. vrtin na globini več kot 300 metrov, nekatere med njimi segajo tudi 1600 metrov globoko.

Prezgodaj je še, da bi analizirali, kaj se je zgodilo v Mehiškem zalivu, toda dokazi že kažejo, da če bi tam uporabljali našo tehnologijo, ki jo na Severnem morju uporabljamo že dve desetletji, ne bi prišlo do razlitja ali pa bi ga ustavili precej hitreje.

Zato ne smemo zaloputniti vrata pred eno najvarnejših in najzanesljivejših industrij v Evropi, če smo samo letos vložili 6 milijard EUR v iskanje nafte na Severnem morju in na morskem dnu ob Shetlandskih otokih. Ne odzovimo se pretirano, saj bomo s tem poslali sporočilo celemu svetu, da v Evropskem parlamentu menimo, da naša evropska industrija ni več varna. To je ena izmed naših glavnih izvoznih industrij.

  Niki Tzavela, v imenu skupine EFD. – (EL) Gospa predsednica, rada bi čestitala gospodu Leinenu in komisarju za predstavitev. Prav tako bi želela izraziti svoje nezadovoljstvo nad tem, da Odbor za industrijo, raziskave in energetiko, ki je odgovoren za industrijo in raziskave, ni vključen v resolucijo. Moram reči, da imamo zaradi te odsotnosti odstavke, ki so nestvarni ali pa naftni industriji povzročajo velike težave. Rekli smo, da jih bomo nadzorovali, ne pa izbrisali.

Zato se v celoti strinjamo s spremembo, ki jo je vložil gospod Callanan, da se odstavek 17 izbriše, omenila pa bi tudi, da odstavek 22 naftnim družbam nalaga finančno breme, pri katerem moramo biti previdni. Poleg tega bi opozorila, da v besedilu manjka pomembna vsebina: ni nobene omembe spodbujanja raziskav in razvoja v naftnem sektorju. Tu bi lahko sodelovali z Američani in spodbudili raziskave in razvoj, kar nam bo v veliko pomoč pri reševanju takšnih kriz.

  Nick Griffin (NI). – Gospa predsednica, resničen pomen nesreče na ploščadi Deepwater smo spregledali. Pravo vprašanje je, zakaj BP vrta skozi 5000 metrov kamnin, na globini morja 1500 metrov, sredi orkanskega območja.

Odgovor je vrhunec proizvodnje nafte – točka, na kateri smo porabili polovico vseh svetovnih zalog nafte, ki jih je bilo enostavno, varno in poceni pridobiti, sedaj pa se moramo zanesti na vedno manjše zaloge, ki so vse težje dostopne, nevarnejše in dražje, tako s finančnega kot okoljskega vidika. Deepwater je le simptom vrhunca proizvodnje nafte. Tudi če ga uporabimo kot izgovor za ponoven poskus širjenja moči EU, s tem ne bomo mogli preprečiti vrhunca proizvodnje nafte in niti njegovih morebitnih katastrofalnih posledic.

Namesto da govorimo o simptomih, bi bil že čas, da se resno pogovorimo o bolezni: dejstvu, da smo porabili vso lahko dostopno nafto in da smo še vedno odvisni od nje. V zadnjih mesecih se je to posvetilo – med drugim tudi – predsedniku Obami, britanski vladi in nemški vojski. Čas je, da EU potegne glavo iz peska, preneha s to obsesijo okrog podnebnih sprememb ter preuči in rešuje pravo krizo: vrhunec naftne proizvodnje.

PREDSEDSTVO: RODI KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Herbert Reul (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod Chastel, komisar, gospe in gospodje, to je bila res velika nesreča, na nesreče pa se lahko odzivamo na več načinov. Lahko se zaženemo v ukrepanje in vsak teden pripravimo novo deklaracijo ali pa lahko razmere temeljito preučimo in nato razmislimo, kje bi bilo potrebno kaj spremeniti. V zvezi z izhodiščem pa je bilo na primer ugotovljeno, da razmere v Združenih državah niso resnično primerljive z razmerami v Evropi.

Komisar Oettinger je izbral drugo pot: razumno in objektivno ukrepanje, korak za korakom. Tako se pripravlja politika in tako se pridobiva podpora državljanov. Hvaležen sem, prvič, da je komisar izbral to pot, in, drugič, da je vključil vse odbore. Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbor za industrijo, raziskave in energetiko sta sodelovala na plenarnem zasedanju in v razpravah s komisarjem, kjer smo lahko bolj poglobljeno obravnavali dejstva. Na žalost pa moram izpostaviti – kot je omenila že gospa Tzavela – da se je okoljski odbor nato odločil, da resolucijo predloži enostransko. To se mi zdi popolnoma nesprejemljivo. Poleg tega pa izdaja nekega starega dokumenta na vrat na nos ne služi cilju parlamentarnega sodelovanja in ne pripomore k ustreznemu reševanju tega vprašanja.

Izvedeli smo – kar smo dejansko že vsi vedeli –, da bo Komisija naslednji teden ali teden pozneje predstavila sporočilo, ki analizira posledice nesreče. Nato bomo, kot tudi Svet povsem upravičeno poudarja, inteligentno preučili posledice. Okoljski odbor je bil mnenja, da je treba predlog resolucije o tem vprašanju predstaviti hitro, in zdaj imamo resolucijo, ki je po mojem mnenju v celoti prenagljena. Kar se mene tiče, vsebuje napake in se sploh ne ozira na veliko vidikov v zvezi z raziskavami in tehnologijo, kot je tudi gospa Tzavela pravkar izpostavila. Koga briga? Pomembno je samo nekaj spraviti na dan, tudi če se zadeve loteva samo z ene plati. To je popolnoma nesprejemljivo. Poleg tega je zaključek, da je treba uvesti moratorij, le uspešen poskus pritegnitve pozornosti na Evropo kot središče industrije.

Gospe in gospodje, to ni pravi način reševanja teh zadev. Hvaležen sem, da ste mi pustili do besede. Tu lahko vsaj govorimo. Moj odbor sploh ni bil vključen v resolucijo.

  Pavel Poc (S&D) . – (CS) Eksplozija naftne ploščadi Deepwater je bila nedvomno katastrofa. Bila je opozorilo za Združene države in Evropo. Vendar pa je bilo še eno opozorilo, ki smo ga spregledali. V času, ko je Odbor ENVI razpravljal o ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu, se je razlivala tudi nafta z vrtalne ploščadi Jebel al-Zayt, ki je le nekaj kilometrov stran od obale Egipta, o razlitju pa smo izvedeli od turistov. O tem niso poročali v množičnih medijih, in ko sem predstavnika Komisije med zasedanjem Odbora ENVI vprašal, ali ima kakšne informacije o tej majhni a vseeno bližnji nesreči oziroma razlitju nafte, je bil njegov odgovor nikalen. Nihče ni imel teh informacij. Zato bi poleg drugih tem, o katerih so tu razpravljali poslanci, želel omeniti še eno, in sicer da je vedno nujno imeti pravočasno in kakovostno informacijo, ki je nihče ne izkrivlja zaradi političnih vzgibov, kot je ta primer, ko je egipčanska vlada zamolčala razlitje nafte v Jebel al-Zaytu.

Menim, da je moratorij ena od možnih rešitev, čeprav seveda ne moremo prepovedati in omejiti energetske industrije, če naj nam dobavi, kar potrebujemo. Nujno je imeti enotne varnostne standarde, kajti standardi Evropske unije na Severnem morju so zelo visoki, na Črnem morju pa se ne uporabljajo več. Takšen različen pristop je nesprejemljiv in moramo zagotoviti, da so za zaščito celotne evropske obale vzpostavljeni enotni varnostni standardi.

  Gerben-Jan Gerbrandy (ALDE). – (NL) Gospa predsednica, okoliščine v Mehiškem zalivu seveda niso primerljive z našimi vodami, vendar pa me veseli, da je Evropska unija vseeno izkoristila to priložnost za preučitev lastne zakonodaje. Navsezadnje je to nujno potrebno.

Po mojem mnenju sta tu dva zelo pomembna elementa. Prvi je nadzor. O tem je govorilo več kolegov poslancev. Ta nadzor je nujno potreben. še precej pomembnejši pa je po mojem mnenju element odgovornosti in, če povem odkrito, bila sem šokirana, da to niti v naših evropskih vodah ni dobro organizirano. Zakaj je odgovornost tako pomembna? Stroga zakonodaja bi naftne družbe elegantno prisilila, da same izvedejo veliko ukrepov za zmanjšanje tveganj – zato menim, da je to pomembno. Zato se močno zavzemam, da se nova dovoljenja ne izdajajo, dokler ni odgovornost uzakonjena.

  Bas Eickhout (Verts/ALE). – (NL) Gospa predsednica, odgovoril bi zlasti kolegoma poslancema, gospodu Stevensonu in gospodu Reulu, ki pravita, da se je Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane prehitro odzval. Bodimo pošteni, ta nesreča se je zgodila pred petimi meseci, Evropa pa je šele sedaj predložila resolucijo: to nikakor ni preuranjeno. Na Odboru za okolje se že dolgo časa ukvarjamo s to zadevo.

Rad bi se tudi iskreno zahvalil Komisiji, ker je bila proaktivna in je priznala, da zakonodaja na področju odgovornosti ni jasna in da so med evropsko in nacionalnimi zakonodajami preprosto povedano vrzeli. Te zadeve niso ustrezno urejene. Dokler nismo prepričani, da je to področje ustrezno urejeno, moramo preprosto ustaviti nova globokomorska vrtanja. Ta moratorij ne velja za celoten sektor, ampak samo za nova globokomorska vrtanja. To ni pretiran odziv: je umirjen odziv. Zavedamo se tudi, da preiskava napake v Mehiškem zalivu še vedno poteka. To je treba razčistiti, dotlej pa naj ne bo novih dejavnosti.

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Gospa predsednica, katastrofe in zelo spektakularni dogodki, kot je razlitje nafte v Mehiškem zalivu, so zelo pogosto sprožilci splošnih sprememb v politiki in velikih načrtov zakonodajnih reform. Vendar pa ukrepi, ki jih narekujejo čustva, niso vedno razumni, zato pozivam k veliki previdnosti in skrbi pri nalaganju novih obveznosti podjetjem, naj si bo na področju zavarovanja, okoljskih standardov ali varnostnih standardov, kajti v Evropski uniji so ti standardi v vsakem primeru najvišji na svetu. Na tem zakonodajnem področju smo v različnih fazah razvoja.

Edina posledica takšne hiperregulacije je oslabitev konkurenčnosti Evrope in močnejši položaj za industrijo črpanja kjer koli zunaj Evropske unije. Položaj je podoben v primeru moratorija na vrtanje na morskem dnu – takšen moratorij bo imel učinke, ki so najverjetneje popolno nasprotje pričakovanega. Moratorij pomeni to, da bo več ladij plulo na evropske obale, kar povečuje tveganje za okolje. Zato v obeh primerih – v primeru zakonodaje in moratorija –, pozivam k veliki previdnosti.

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Gospa predsednica, to je že tretja razprava v Evropskem parlamentu, ki kaže na velik pomen, ki ga pripisujemo varnosti pri črpanju surove nafte v evropskih morjih. Ne želimo, da se nesreča, ki se je zgodila v Mehiškem zalivu, ponovi na obali naše celine. Samo v prvih treh mesecih letošnjega leta je bilo 175 prekinitev delovanja vrtalnih ploščadi na Severnem morju, od katerih jih je bilo osem opredeljenih kot zelo huda nesreča. V 32 primerih je bilo delovanje teh črpališč prekinjeno. Drugi problem je, da so naftne ploščadi preobremenjene. Od 103 ploščadi, ki so bile v začetku 70. let prejšnjega stoletja postavljene na Severnem morju, jih bo 44 v petih letih doživelo tako imenovano „tehnično smrt“, 26 pa jih je že prekoračilo dovoljeno obdobje obratovanja, vendar jim je bilo dovoljenje za črpanje nafte podaljšano.

V zadnjih 30 letih so ti obrati tudi zamenjali lastnike in ni nujno, da novi upravitelji prisegajo na enako kulturo črpanja na področju varnosti. Pritisk, da se pridobivanje nafte poveča do skrajnosti ne gre z roko v roki z ukrepi za izboljšanje varnosti ali s pravilno oceno tveganj. Zato podpiramo delo komisarja, ki želi temeljito analizirati zakonodajo o črpanju nafte v evropskih morjih in, če je potrebno, uvesti nove in bistvene določbe, da se vključijo tudi nevarnosti zaradi črpanja nafte na odprtem morju ter poostrijo načela odgovornosti v primeru nesreč, ki povzročijo onesnaženje s surovo nafto.

Nujno je vzpostaviti najvišje varnostne standarde za globokomorsko vrtanje v evropskih morjih in jih uporabiti pri vseh subjektih, ki obratujejo v evropskih ozemeljskih vodah. To mora veljati tudi za podjetja iz držav zunaj Evropske unije. Ne smemo dopustiti, da bi na primer na nahajališčih na Arktiki nafto črpali Norveška in Rusija, pri tem pa bi ena od njiju uporabljala tehnologijo, ki ni v skladu z najvišjimi varnostnimi standardi, ki jih uporabljajo podjetja iz Evropske unije.

  George Lyon (ALDE). – Gospa predsednica, kot je dejalo že veliko govornikov, je bila nesreča v Mehiškem zalivu opozorilni klic za industrijo.

Vendar pa sem pozorno poslušal, kar je povedal komisar v svojem uvodu in komentarjih, ter soglašam z njegovimi zavezami za izboljšanje standardov, za izboljšanje kakovosti in za zagotovitev, da je EU lahko vodilna na tem področju, da lahko izvažamo svoje varnostne sisteme po vsem svetu ter poskrbimo, da nam ostali sledijo. Pozdravljam tudi njegovo ugotovitev v govoru, da na Severnem morju, v Združenem kraljestvu in na Norveškem že poslujejo v skladu z najvišjimi standardi na svetu.

Na Škotskem smo pred samo nekaj več kot 20 leti imeli nesrečo na Severnem morju na ploščadi Piper Alpha, ko je življenje izgubilo več kot 100 ljudi. Zaradi tega je bil opravljen obsežen pregled varnostnih standardov, katerega rezultat so zelo visoki standardi, ki jih imamo danes.

Podpiram večino vsebine današnjega vprašanja, ki ga je postavil Jo Leinen, vendar pa menim, da odprt poziv k moratoriju ni sorazmeren in razumen odgovor na izziv, ki je pred nami. Upam, da bo Parlament tako daljnosežen ukrep dobro premislil.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, nobenega dvoma ni, da bi morala Evropska komisija spremljati varnost črpanja in prevoza naravnih snovi. Ključno vprašanje poleg optimalnih varnostnih standardov bi morala biti tudi pripravljenost podjetij, ki črpajo in prevažajo naravne snovi, na izredne razmere, ki lahko povzročijo obsežnejše onesnaženje okolja. Ne smemo pozabiti na potrebne finančne vire, ki bi jih morale zbirati družbe, ki se ukvarjajo s to gospodarsko dejavnostjo.

Kmalu bo začel delovati plinovod po dnu Baltskega morja za prečrpavanje velikih količin plina. Menim, da je to odlična priložnost, da se vprašamo, ali je Evropska komisija storila kar koli za zaščito interesov milijonov Evropejcev, ki živijo na obali Baltskega morja in so lahko žrtve ekološke katastrofe neslutenih razsežnosti zaradi eksplozije ali uhajanja iz plinovoda. Spomniti se moramo tudi na to, da je bila resolucija Evropskega parlamenta o pripravah na ekološke učinke tega vlaganja, ki je bila pripravljena pred dvema letoma, povsem spregledana, vlaganje pa se zdaj že izvaja. Kaj bo storila Evropska komisija pri tej zadevi, da ne bomo obžalovali izgubljenega časa, ko se zgodi nesreča?

  Catherine Soullie (PPE). – (FR) Gospa predsednica, obseg nesreče v Mehiškem zalivu je seveda tolikšen, da od nas, političnih predstavnikov EU, zahteva, da se vprašamo o varnosti naših lastnih naftnih črpališč. Dejansko je med ključnimi načini zaščite morskega okolja zagotovitev, da so naftna črpališča kar se da varna.

Vendar pa je zamisel o moratoriju na sedanje in prihodnje črpanje nafte v naših vodah očitno prenagla in neustrezna. Prenagla, ker izid preiskave nesreče v Mehiškem zalivu še ni znan in nekateri predhodni zaključki potrjujejo, da je bil vzrok zanjo splet postopkovnih, organizacijskih in tehničnih napak. Neustrezna pa zato, ker – kot je bilo že večkrat rečeno – na Severnem morju, v Sredozemlju in v Mehiškem zalivu veljajo različni predpisi.

Ali je vredno tu poudarjati resne gospodarske in socialne posledice moratorija, da ne omenjam, kako bi lahko ogrozil našo energetsko neodvisnost?

Prejšnji teden sta Norveška in Rusija prekinili 40-letni spor in 30-letni moratorij ter potrdili načelo skupne morske meje na Barentsovem morju in Arktiki. Ta sporazum bo v praksi pomenil, da si bosta državi delili območje, bogato z ogljikovodiki. Kako lahko izvršilni organ EU istočasno načrtuje začasno prekinitev takšnih naftnih dejavnosti in njihov prostovoljni umik na šibkejši energetski in gospodarski položaj?

  Mirosław Piotrowski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, brezprimerna ekološka katastrofa v Mehiškem zalivu bi morala prepričati države članice Evropske unije, da opravijo natančen pregled vrtalnih ploščadi v vodah, kjer se črpa surova nafta. Pojavljajo se predlogi za uvedbo moratorija na nova vrtanja, dokler se tveganje za okolje ne izključi. Ti predlogi temeljijo na predpostavki, da morski bazeni nimajo meja in zato ekološka nesreča v enem morju vpliva na vsa ostala.

Takšen pristop je skladen z resolucijo o ekološkem tveganju za Baltik v zvezi s projektom Severni tok, ki jo je pred dvema letoma sprejel Parlament. Upam, da bo Evropska komisija sprejela enako odločen in razsoden pristop pri spremljanju vlaganj v plin na dnu Baltskega morja in da bo pri tem uporabila vsa možna sredstva. Vredno je tudi razmisliti, ali bi podprli tudi alternativne tehnologije, kot je pridobivanje plina iz skrilavca.

  János Áder (PPE). – (HU) Gospa predsednica, gospe in gospodje, veliko smo slišali o tej naftni nesreči in vsi smo videli šokantne prizore na televizijskih zaslonih. Vendar pa, ali ste vedeli, gospe in gospodje, da je v preteklih letih 97 %, ponavljam, 97 % vseh namernih kršitev varnostnih predpisov ameriških naftnih družb zagrešil prav British Petroleum? Ali ste vedeli, da je ta družba v zadnjih desetih letih povzročila številne nesreče? Ali se zavedate, da je British Petroleum precej zmanjšal svoja finančna sredstva za varnost in vzdrževanje, da bi še naprej imel dobiček? Tudi to igra pomembno vlogo v vse večjem številu nesreč.

Gospa Lepage je pravkar omenila, da je najpomembnejše predvideti in preprečiti nesreče. Vsi vemo, da je preprečevanje najpomembnejše. Tu ima prav. Vendar pa menim, da ameriška nesreča v Mehiškem zalivu, enako kot druge industrijske ali naravne nesreče v zadnjih letih ali katastrofalen dogodek predvčerajšnjim na Madžarskem, jasno kaže, da se lahko naravne in industrijske nesreče zgodijo kjer koli in kadar koli. Zato verjamem, da sta zelo pomembna povračilo škode ter hitra in učinkovita omejitev škode.

Veliko govorimo o izrednih vremenskih pogojih ter njihovih posledicah in tveganjih, pa tudi o tem, da povečujejo tveganje za naravne in industrijske nesreče. Menim, da je to res, in če je, potem moramo misliti vnaprej. Prav tako moramo upoštevati opozorilne znake, kot sta bili madžarska nesreča pred dvema dnevoma in nesreča v Mehiškem zalivu spomladi. Zato kolegom poslancem in Parlamentu predlagam, da vzpostavimo evropski sklad za nesreče, s katerim bomo učinkovito omejili škodo.

  Romana Jordan Cizelj (PPE). – (SL) Nesreča v Mehiškem zalivu je strašljiva. Kaže na pomanjkljive varnostne standarde in na premalo učinkovito ukrepanje po tem, ko se je nesreča že zgodila. Čeprav se je zgodila v ZDA, torej v okviru ameriških zakonodajnih zahtev in standardov, se moramo iz nje vsi nekaj naučiti in preprečiti morebitne podobne nesreče.

Pri tem pa moramo upoštevati dejansko stanje. Po mojem vedenju namreč evropska zakonodaja že zdaj preprečuje, da bi se v Uniji zgodili podobni dogodki, zato ker je ostrejša, bolj zahtevna od ameriške.

Zato trdim, da se nam v Uniji ne mudi. Mi ne potrebujemo časovnega pritiska, temveč moramo opraviti poglobljeno strokovno analizo vzrokov in posledic nesreče v Mehiškem zalivu. Na podlagi tega pa bomo oblikovali morebitne nove zahteve in ukrepe. Moti me besedilo v resoluciji, ki ustvarja paniko, kot npr. „as early as possible”, in tudi sem proti moratoriju na črpanje nafte. Se pa strinjam, da moramo poskrbeti za uresničevanje zakonodaje v skladu z najvišjimi standardi in da moramo poskrbeti za poštene odškodnine v primeru nesreč.

Predvsem pa moramo delovati tudi izven svojih meja. Ni pomembno, ali je onesnaženo ameriško, evropsko ali katero koli drugo morje. V primeru takih nesreč je svet v celoti bolj onesnažen, živali in rastline zaradi onesnaženja umirajo, ljudje pa trpijo. Zato moramo storiti tisto, kar je najtežje – doseči visoke mednarodne standarde, ne pa le zaostritev znotraj evropskih meja.

Nasprotno pa menim, da bi morali hitro ukrepati v primeru nesreče na Madžarskem, saj se nam je zgodila znotraj naših meja. Nujno potrebujemo odgovore na vprašanja: kaj je gosta rdeča snov, je res nevarna zdravju, ali res ni na evropskem seznamu nevarnih odpadkov in kako preprečiti podobne nesreče?

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Sprva bi se želela zahvaliti tistim kolegom poslancem, ki so pripomogli k pripravi te resolucije, prav tako pa bi se zahvalila komisarju, ki nam je v svoji današnji napovedi ukrepov, ki jih Komisija namerava opraviti, dal veliko upanja in veselja. Glede strahov, da je resolucija prenagla in premalo raziskana … pa še vedno menim, da je to glas Evropskega parlamenta in sporočilo družbi, Svetu in Komisiji.

Nekaj časa je že minilo od nesreče in zelo je pomembno, da vsaj Evropski parlament izrazi svoje mnenje. Menim, da je resnično zelo pomembno, kot so tudi ostali tu dejali, da se preuči veljavna zakonodaja Evropske unije ter zakonodaja na področju standardov varnosti in kakovosti. Dejansko ne govorimo o splošni zaustavitvi črpanja nafte, ampak preprosto o spremljanju razmer in opredelitvi nadaljnjih ukrepov za preprečitev ponovitve nesreče in katastrofe, kot se je zgodila v Mehiškem zalivu.

Osebno sem zelo zadovoljna z določbami v tej resoluciji o odgovornosti tretjih držav. Na splošno bi Evropska komisija in Evropska unija morali okrepiti dialog s tretjimi državami glede določenih energetskih infrastrukturnih projektov. To ne pomeni nujno samo Baltskega morja in naftnih ploščadi ali plinovoda Severni tok, ampak tudi Črno morje, Sredozemsko morje ter konfliktne situacije s Severno Afriko. Menim, da je zelo pomembno, da se tretje države vključijo v to resolucijo.

  Jolanta Emilia Hibner (PPE). – (PL) Gospa predsednica, izkušnje iz dogodkov v zadnjih mesecih in naše skrbi zaradi zapletenega položaja na trgu goriva, ki je posledica nesreče v Mehiškem zalivu, bi nas morale spodbuditi, da izvedemo učinkovite in odločne ukrepe za zaščito okolja in predvsem za preprečitev podobnih nesreč v prihodnje. Vsa prizadevanja morajo biti usmerjena k večji varnosti pridobivanja surove nafte.

Strokovnjaki nas želijo prepričati, da ustrezni preprečevalni ukrepi pomenijo to, da podjetja povzročajo sorazmerno malo nesreč – in to drži. Vendar pa dejstvo, da se postopki ne izvajajo in da skušajo podjetja prihraniti na račun varnosti, pomeni, da se lahko v prihodnje nesreče, podobne tej v Mehiškem zalivu, zgodijo tudi v Evropi.

Po vsem svetu zdaj deluje okrog 1600 vrtalnih ploščadi, število pa se nenehno povečuje. Zdaj se odpirajo vse večje in zmogljivejše naftne vrtine in vrtalne ploščadi. Črpanje nafte poteka na globljih delih morskih bazenov, na območjih, ki so vse bolj na odprtem morju. Zato pomen klasičnih naftnih vrtin upada, vrtalnih ploščadi pa narašča. Razprava o varnosti pridobivanja nafte je neizogibna in primerjava teoretičnih varnostnih standardov s tistimi, ki se dejansko uporabljajo, bi lahko dala presenetljive rezultate. Nujno je naftnim družbam naložiti dodatne omejitve in uvesti nove predpise, ki lahko izboljšajo varnost. Vem, da so nekatere države na lastno pobudo že začele pregledovati vrtalne ploščadi. Prvi pregledi so že razkrili nekatere kršitve varnostnih standardov. Izkazalo se je, da veliko ploščadi na Severnem morju obratuje ob kršenju osnovnih varnostnih načel.

Menim, da morajo biti preprečevalni ukrepi takojšnji, da za vrtalne ploščadi in vse obrate, ki pridobivajo naravne vire iz morskega dna, veljajo ustrezni predpisi in nadzor. Nujno je uvesti nove varnostne standarde in načela, ki jih bodo morale upoštevati vse strani, vključene in soodgovorne za črpanje surove nafte. Pridobitev veljavnega potrdila je ključna zahteva.

  Gaston Franco (PPE). – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Evropa se povsem upravičeno sprašuje, ali bi se lahko nesreča z razlitjem nafte, ki se je zgodila v Mehiškem zalivu, zgodila tudi v naših vodah.

Ker so v preteklosti razlitja nafte že večkrat uničila naše obale in nas trajno zaznamovala, povsem upravičeno menimo, da sta ohranitev in zaščita morskih ekosistemov, biotske raznovrstnosti živali ter gospodarskih sektorjev ribištva in turizma najpomembnejša. Vendar pa moramo ohraniti trezno glavo in se upreti sprejetju skrajnega stališča, kot je uvedba moratorija na nadaljnje globokomorsko vrtanje za nafto v Evropi.

Prvič, ker imamo v Evropi zelo stroge varnostne standarde za iskanje in črpanje nafte. Poleg tega so se nacionalni zakonodajalci in naftne družbe v Evropi sami zavezali, da bodo spremenili pravila in postopke iskanja in črpanja nafte, če tako zahtevajo rezultati preiskave nesreče v ZDA.

Drugič, glede na našo zahtevo po energetski neodvisnosti bi bilo z geostrateškega vidika izredno tvegano opustiti naše dejavnosti vrtanja na Severnem morju. Nenazadnje postavljamo prihodnost naše naftne industrije na kocko, če onemogočimo dejavnosti iskanja in črpanja nafte. Kako bi lahko v času krize upravičili učinke tega na rast zaposlovanja?

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, mislim, da smo bili vsi šokirani nad količino nafte, ki se je vsak dan izlivala v Mehiškem zalivu, in okoljsko škodo kot posledico razlitja. Zato je popolnoma prav, da razpravljamo o tem vprašanju in poskušamo najti načine, da zagotovimo, da se to nikoli več ne bo zgodilo.

Nekaj točk mi pride tu na misel. Prvič, varnostni standardi, ki jih imamo, morajo biti strogo upoštevani, da se nesreče preprečijo namesto rešujejo, in prav gotovo zdaj veljajo dobri standardi, ki jih je treba uporabiti povsod.

Drugič, popolnoma se strinjam s komisarjem, ko pravi, da moramo svoje varnostne standarde razširiti po vsem svetu, kajti tudi če se nekaj zgodi v Mehiškem zalivu ali kjerkoli drugod, nismo imuni na posledice. Okrog evropskih voda ne moremo postaviti železne zavese in reči, da se nič ne bo zgodilo, če spoštujemo visoke standarde, zato na tem področju potrebujemo svetovni dogovor. Potrebujemo tudi sklad za ravnanje ob nesrečah. To je bilo omenjeno in s tem soglašam.

Govora je bilo tudi o moratoriju, ampak na tej točki se mi to zagotovo ne zdi izvedljivo, kajti če to storimo, obstaja velika nevarnost, da postanemo podobni bogatašu, ki se odloči, da se bo odpovedal svojemu denarju, na koncu pa mora prosjačiti pri tistih, ki jim je denar dal. Bili bi v enakem položaju, če bi druge države še naprej iskale nafto kot zdaj in pri tem ne bi spoštovale strogih standardov, kot bi jih mi.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE). – (PT) Gospa predsednica, komisar, po okoljski nesreči, ki se je zgodila v Mehiškem zalivu, je pomembno, da EU zagotovi, da so njene obale zaščitene na podlagi njene zmožnosti preprečevanja takšnih težave in odziva nanje. Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) s sedežem v Lizboni ponuja finančno in tehnično pomoč na področju varnosti in zaščite morskega okolja pred onesnaženjem, ki ga povzročajo ladje.

Letošnjega junija sem poslala pisni predlog komisarjem Oettingerju, Kallasu in Georgievi, da razširijo mandat agencije EMSA, da se pripravijo mehanizmi za nadzorovanje varnosti na evropskih naftnih ploščadih in preprečijo okoljske nesreče. Ta predlog bi omogočil ekonomijo obsega v zvezi s finančnimi, človeškimi in tehničnimi viri. Pozdravljam odziv komisarjev, ki so pokazali svojo pripravljenost za preučitev uredbe o agenciji EMSA, da se razširi njen mandat.

Ponovno pozivam Komisijo, da analizira to vprašanje in razširi mandat agencije v Lizboni, da se zagotovi učinkovita zaščita evropskih obal.

  Diana Wallis (ALDE). – Gospa predsednica, takšne katastrofe bi nam morale dati misliti. Spomnila sem se na Arktiko, kjer EU nima neposredne pristojnosti, ima pa velik vpliv.

Komisar, pravilno ste povedali, da bi podjetja iz EU, ki poslujejo zunaj EU, morala izvažati standarde EU. Upam, da se bo to zgodilo pri Arktiki. Je precej bolj zahtevno in neprijazno območje kot Severno morje – in zame je prava uganka. Mi, kot Evropa, zagovarjamo premik naprej od gospodarstva, ki temelji na nafti, na obnovljive vire energije. Vendar pa posredno spodbujamo črpanje na najranljivejšem in najobčutljivejšem predelu sveta, kjer so lahko posledice grozljive. Morda bi morali o dogajanju na Arktiki dobro razmisliti.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ne strinjam se s povedanim v tej dvorani glede protekcionizma podjetij. Prav v tem času Kitajska tekmuje z ukrepi, potrebnimi dogovori, pripravo petletnega načrta o tem, kako natanko bo spremenila svojo industrijo, zapiranjem industrij, ki onesnažujejo, kajti z nami tekmuje na ogromnem trgu – trgu čiste energije, ki je vreden 13 milijard USD. To je izziv, na katerega se moramo odzvati ne s protekcionizmom, ampak s pogumnimi ukrepi.

Komisar, da, morali bi storiti korak naprej z moratorijem, ki bo trajen, ne začasen, in bo predstavljal nov korak k čisti energiji. Komisar, prav tako moramo preučiti okoljsko odgovornost, ki ste jo omenjali skupaj z drugimi poslanci in bo morala vključevati celotno izključno ekonomsko cono, kajti to je cona, v kateri podjetja poslujejo.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Iz razlitja nafte v Mehiškem zalivu in nastale okoljske katastrofe se moramo nekaj naučiti. Te lekcije bodo zagotovo vključevale zahtevnejše, strožje in rednejše preverjanje varnostnih pogojev v podobnih obratih v Evropi, vendar pa morajo seči še nekoliko dlje. Alarm se je oglasil in ne moremo ga preslišati. Omejitve svetovnih zalog nafte so danes relativno znane. Poleg energije je še veliko drugih stvari, zaradi katerih je človeštvo zelo – celo preveč – odvisno od teh zalog. Zaloge pa je treba vseeno upravljati zelo preudarno, kar pomeni predvsem gospodarno.

V Parlamentu smo že izpostavili pomen načrta za dobro in pravično upravljanje teh zalog, s čimer bi upočasnili njihovo zmanjševanje, ter za nadzorovan premik k drugim virom primarne energije. Govorim o protokolu o izčrpanosti nafte, ki ga je leta 2002 v Uppsali in leta 2005 v Lizboni predlagala skupina vrhunskih naftnih strokovnjakov.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, če smo se kar koli naučili iz naftne krize, je to, da je v obdobju visokih cen nafte dobičkonosno, da razvijamo slabo dostopna naftna polja in črpamo v najtežjih pogojih, na primer na vse večjih globinah. Če predpostavljamo, da so napovedi strokovnjakov o velikih podražitvah nafte pravilne, moramo predpostaviti, da bo v bližnji prihodnosti dejavnost črpanja nafte postajala vse bolj tvegana.

Čeprav bi bilo po nesreči v Mehiškem zalivu v skladu z mednarodnimi sporazumi pravilno zaostriti varnostne previdnostne ukrepe za črpanje nafte na globinah, večjih od 200 metrov, pa vemo, da se države ob severovzhodnem Atlantiku niso uspele sporazumeti. Globine, na katerih se črpa nafta na zadevnem območju, in tveganja so popolnoma primerljiva s tistimi v Mehiškem zalivu. Izboljšanje varnostnih standardov in zagotovitev finančne odgovornosti sta zadevi, ki ju je treba obravnavati – zlasti ker Komisija očitno načrtuje plinovod za CO2 in želi emisije evropskih elektrarn prodajati naftni industriji na Severnem morju. Nismo še uspeli rešiti vprašanja odlaganja jedrskih odpadkov – čeprav se ta tehnologija uporablja že desetletja –, zdaj pa bomo kar na vsem lepem nevaren toplogredni plin odlagali na Severnem morju. Menim, da je skrajni čas, da razmislimo o varnostnih določbah.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospa predsednica, splošen pogled je, da nas takšna nesreča, kot se je zgodila nazadnje, in podobne nesreče pred njo opozarjajo – zlasti pa poročevalec, ki mu čestitam – na potrebo po določbah v zvezi s prihodnostjo vseh teh črpanj, ki se izvajajo zdaj in so se že v preteklosti.

Dejstvo je, da je raven nadzora teh črpališč zelo pomemben dejavnik in bi zato moral biti nadzor obsežnejši in pogostejši. Dejstvo je tudi, da je treba razdeliti odgovornost in da je možna tudi izključna odgovornost. To bo neizogibno prineslo spremembe v zavarovalniško zakonodajo in s tem tudi spodbudilo podjetja, da se zavarujejo proti vsem dejavnikom, ki lahko povzročijo škodo po takšni nesreči.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, nesreča, ki se je zgodila aprila 2010, je ena od najhujših okoljskih nesreč na svetu. Če bi se to zgodilo na zaprtem morju, kot je Sredozemsko, bi bila nepopravljivo ogrožena življenja več deset milijonov evropskih in neevropskih državljanov.

Vendar pa smo v Italiji – kot je protestirala Lega Ambiente zaradi slabo pripravljene energetske politike – priča izrednemu porastu vlog za raziskovanje in dovoljenj, ki jih ministrstvo odobrava za iskanje in črpanje nafte, ki bi zadostovala za potrebe Italije po energiji za malo več kot eno leto. Očitno se ne splača. Temu se pridržuje še zaskrbljenost zaradi dejstva, da je BP napovedal sporazum z Libijo za črpanje nafte na morskem dnu le 500 km južno od Sicilije.

Upam, da bo Komisija s pomočjo tega novega neposrednega ukrepa zaščitila življenje v Sredozemskem morju pred napadi nadnacionalnih družb in vlad, ki so vpletene in jim je le malo mar za naše skupno dobro.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, resolucija ima eno težavo, in sicer tveganja pri globokomorskem vrtanju, poleg tega pa je s tem povezan še problem, da nam lahko dostopne nafte počasi zmanjkuje.

Morda smo že prekoračili točko, na kateri smo porabili več kot polovico svetovnih zalog. Tisti, ki želijo ustaviti ali zavirati globokomorsko vrtanje, morajo pojasniti, kje bodo našli energetsko bogat nadomestek za nafto. Ali bi bili srečni, če bi se prihodnje generacije vrnile v neindustrijsko družbo?

Ni primerjave med tveganji vrtanja v plitkih vodah evropske celinske police in v vodah Mehiškega zaliva. Predlagatelji te resolucije imajo popolnoma prav, da so zgroženi zaradi okoljskih in drugih stroškov tragedije z BP v Mehiškem zalivu. Vendar se morajo tudi zavedati stroškov moratorija na globokomorsko vrtanje.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, žal nihče med nami ne more izbrisati nesreče na ploščadi Deepwater Horizon. Zato moramo izvesti vsak potreben ukrep za zagotovitev, da se takšna okoljska nesreča nikoli ne zgodi v vodah EU. Menim, da je pri tem bistveno zagotoviti tri stvari. Prvič, čim bolj moramo predvideti ali z drugimi besedami všteti vsa tveganja pri črpanju na morskem dnu. Drugič, zagotoviti moramo najvišjo raven varnosti in uvesti obvezujoče varnostne določbe EU. Tretjič, jamčiti moramo najvišje standarde okoljske zaščite.

Menim, da je najpomembnejše, da svojo sposobnost odzivanja na nesreče preučimo in vzpostavimo skupni evropski in, upam, tudi svetovni sistem za preprečevanje takšnih okoljskih nesreč.

  Günther Oettinger, član Komisije. – (DE) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, predstavnik predsedstva Sveta, rad bi se zahvalil za vaše zavzete, stvarne in zelo številne prispevke o posledicah in ukrepih, ki jih je treba izvesti. To velja za vaša številna parlamentarna vprašanja v zadnjih tednih, na katera smo odgovarjali, kot tudi za današnjo razpravo, ki smo jo pozorno spremljali in jo bomo ocenili in upoštevali v našem sporočilu, ki bo pripravljeno v naslednjih dveh tednih.

Strinjam se s številnimi vašimi predlogi in jih tudi sam podpiram. Smo na primer sredi intenzivnega dialoga z BP, da zagotovimo – in možnosti, da nam uspe, so velike –, da BP ne samo sprejme visoke varnostne standarde, višje od sedanjih, v evropskih vodah, ampak jih tudi izvaža, če se lahko tako izrazim. BP bo pripravljen uporabiti enake standarde za podobna vrtanja in vrtine ob obali Libije kot na Severnem morju, čeprav v skladu z libijskim zakonom to morda ni nujno za pridobitev dovoljenja in morda ni predvideno v zakonodaji.

Nato se moramo posvetiti vprašanju, na katerih področjih želimo samo pripraviti predloge za standarde, ki jih morajo nacionalne zakonodaje upoštevati, in na katerih želimo pripraviti evropsko zakonodajo. To bo bolj omejeno v primeru naftnih tankerjev kot v primeru kopenskega prevoza, vendar pa zdaj za stalne vrtine sploh ne obstaja. Nekateri ste pozivali, naj se premaknemo od nafte k obnovljivim virom energije. Tudi to podpiramo. Vendar pa si ne delajmo utvar. Naše evropsko gospodarstvo in družba bosta še vsaj v naslednjih 20 do 30 letih zahtevala velike količine nafte za promet. Ni videti, da bi vas v naslednjih 20 do 30 letih letalo lahko peljalo iz Bruslja domov – v Madrid, Lizbono, Sofijo, Rigo ali München – brez nafte.

Kot pripadniki mobilne družbe, ki se prevažamo z letali, vsi potrebujemo nafto, če ne želimo, da Evropa obmiruje. Enako velja za avtobusni promet na velike razdalje, enako velja za promet težkih tovornjakov – in kljub razvoju električnih avtomobilov, bo to še dolgo časa veljalo tudi za individualni promet, za avtomobile. Zdaj je v državah članicah Evropske unije registriranih nekoliko več kot 200 milijonov avtomobilov. Če Poljska in nove države članice dosežejo enako gostoto, kot je zdaj v Franciji in Nemčiji, bomo imeli v 15 letih že 300 milijonov avtomobilov. Lahko bodo energetsko učinkoviti, ampak večina jih bo še vedno delovala na nafto. Povedano drugače, premik od nafte k obnovljivim virom energije je dolgoročna politika, vendar pa se v naslednjih 10 do 30 letih povpraševanje po nafti v Evropi ne bo zmanjšalo. Glede na to, da morajo nekatere države doseči enako gostoto avtomobilov, kot je v drugih državah, se bo povpraševanje celo rahlo povečevalo – ne glede na to, kako učinkovita bo poraba. To še bolj velja na svetovni ravni.

Zato potrebujemo najvišjo možno raven varnosti: za potrebno črpanje nafte za naše gospodarstvo in družbo, kot sem povedal.

O tem se bomo z vami še pogovarjali in računam na vašo podporo. Zahvalil bi se tudi državam članicam, ki so bile na tem področju zelo ustvarjalne. Vseeno pa vas pozivam, da na svoje nacionalne vlade vplivate z enako zavzetostjo, kot ste jo pokazali danes, da bo Svet bodisi soglasno bodisi z veliko večino pripravljen sprejeti takšno zakonodajo o višjih standardih. Nisem še prepričan, da so zdaj vse države članice pripravljene na to, da vi in Svet sprejmete evropske standarde na predlog Komisije.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, vsem bi se želel zahvaliti za to zanimivo razpravo. V govorih ste na trenutke izrazili resnično zelo različna stališča. Ponekod sem iz iste politične skupine slišal povsem nasprotujoča si mnenja. To je zelo poučno.

Izpostaviti bi želel tri točke. Prvič, ali potrebujemo več zakonodaje za izboljšanje varnosti industrije na odprtem morju? Kot sem nakazal v svojem govoru, opravljena presoja kaže, da so strogi ukrepi že uzakonjenji – in to smo že povedali. Komisija – naj vas spomnim, da ima monopol nad uvajanjem ukrepov – zdaj zaključuje svojo presojo, vendar pa je že ugotovila, da je za varnejšo industrijo naprej treba izboljšati spremljanje in uveljavljanje obstoječega zakonodajnega okvira. Zato bomo videli, kaj nam namerava predlagati na tem področju.

Poleg tega pa Komisija, kot sem danes že povedal, preučuje sposobnost ukrepanja EU ob nesrečah, da izboljša varnost industrije na odprtem morju, ki je na tem področju pomemben dejavnik. V pričakovanju zakonodajnih predlogov bi želel izpostaviti, da to vprašanje še vedno spada v področje dela Sveta, čeprav so nekateri poslanci danes govorili drugače. Na neformalnih srečanjih ministrov za energetiko 6. in 7. septembra je predsedstvo zahtevalo, da se prve presoje opravijo, njihovi rezultati predstavijo in da se o njih razpravlja.

Druga točka: ali je moratorij upravičen? Seveda je težko neposredno odgovoriti na to vprašanje. V vsakem primeru pa mislimo, da je prva zahteva za kateri koli zakonodajni akt, da se dejansko uveljavi. Opažamo tudi, da industrija ne čaka na vzpostavitev tega prihodnjega zakonodajnega okvira, ampak na preprečevalni in operativni ravni že sama pregleduje veliko ukrepov, povezanih z varnostjo.

Nazadnje pa je treba razumeti, da so stvarne razmere v Evropi precej drugačne, kajti večina vrtanja v Mehiškem zalivu poteka na globini 1500 metrov, zaradi česar je nedvomno težje ustaviti delovanje v primeru takšne nesreče, kot se je zgodila. Večina vrtanja v Evropi poteka na globini do 200 metrov, kar daje več manevrskega prostora za ukrepanje oziroma v vsakem primeru olajša ukrepanje.

Nazadnje, gospa predsednica – in komisar je pravkar govoril o tem –, ali bo ta nesreča pospešila politiko EU na področju energetike in obnovljivih virov energije? Politika kot taka je seveda ambiciozna, vendar pa bomo ciljali še više. Politika nam bo nedvomno pomagala zmanjšati odvisnost od nafte in na splošno tudi narediti korak k nizkoogljični družbi. Kot je komisar pravkar povedal, pa ne moremo kar zamahniti s čarobno paličico in se v naslednjih desetih letih znebiti nafte. Prepričan sem, da bo energetska strategija za obdobje 2011–2020, ki bo sprejeta na začetku naslednjega leta, pospešila ta prehod na gospodarstvo brez nafte.

  Predsednica. – Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložen v skladu s členom 115(5) Poslovnika v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 7. oktobra 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) S to nezakonodajno resolucijo, ki jo je sprejela velika večina, je Evropski parlament poslal zelo jasno sporočilo Komisiji in naftnim družbam, zlasti slednjim, da izvedejo potrebne ukrepe za odpravo sedanjih pomanjkljivosti v zvezi z varnostnimi standardi in odgovornostjo v naftni industriji. Dovoljenja za globokomorsko vrtanje morajo biti pod strogim nadzorom. Dodatni ukrepi so potrebni za preprečevanje naftnih madežev – resničnih okoljskih katastrof, ki jih Evropska unija ne more tolerirati.

Glede na to, da je iskanje nafte vse bolj oteženo in da se povečuje obseg dejavnosti globokomorske proizvodnje nafte, je treba na splošno preučiti ukrepe, ki morajo biti izvedeni v prihodnje. Prizadevanja za zaščito okolja se morajo vztrajno nadaljevati, Evropska unija pa mora izpolniti svojo vlogo zaščitnika državljanov in narave, s katero moramo živeti v sožitju, tako da regulira dejavnosti črpanja nafte. Vsako razlitje nafte, tudi tista, ki so se že zgodila, ima uničujoč vpliv na okolje in povzroči škodo ribištvu in turizmu. Zato mora evropska zakonodaja na področju okoljske odgovornosti vključiti tudi škodo, povzročeno morskim vodam.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam stališče, ki ga je predstavil moj kolega Jo Leinen. Evropa mora zavzeti stališče o eni največjih katastrof stoletja. Nesreča na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu in velika količina razlite nafte v Atlantskem oceanu ima in bo imela velik vpliv na svetovno podnebje. Temperatura severnoatlantskega toka se močno spreminja, zato bodo najnižje temperature v Evropi to zimo nižje. Svet in Komisija morata ukrepati natančno in pregledno, ukrepi pa morajo zagotavljati varnost dejavnosti črpanja nafte in tudi visoko raven zaščite okolja in preprečevanja ekoloških nesreč v Evropski uniji. Evropska unija mora ohraniti svoje stališče o podnebnih spremembah, obenem pa zaščititi in omogočiti ustrezno črpanje na naftnih poljih, da zadosti potrebam po fosilnih gorivih. Parlament, Komisija in Svet morajo drug z drugim sodelovati in pripraviti zanesljiv akcijski načrt.

  András Gyürk (PPE), v pisni obliki. – (HU) Gospe in gospodje, rad bi se zahvalil komisarju Güntherju Oettingerju, da skuša takoj po nesreči na ameriški naftni ploščadi analizirati, ali so predpisi EU ustrezni, da se preprečijo podobne okoljske nesreče. Morda lahko zaključimo, da so pravila Skupnosti dajala večji poudarek ukrepom po nesreči kot pa preprečevanju.

Ta pomanjkljivost je postala še kako očitna ob hudi okoljski nesreči. V ponedeljek je popustil zadrževalnik v madžarski tovarni aluminija. Brozga, ki je vsebovala zelo strupene kemikalije, je preplavila sosednja polja in vasi. Nesreča je terjala človeška življenja, kako močno sta zemlja in voda zastrupljeni, pa zaenkrat še ni znano. Da je še huje, lahko težke kovine povzročijo tudi hudo zastrupitev zraka. Za nesrečo je odgovorno podjetje, ki upravlja obrat, vendar pa samo ne bo moglo povrniti te neizmerne škode.

Lekcija je očitna. Prvič, tudi na ravni Skupnosti je treba vztrajati, da nacionalni organi odločno uveljavljajo stroge predpise. Drugič, zadevne predpise je treba okrepiti in od podjetij zahtevati, da so ustrezno zavarovana tudi za tako hude nesreče. Dokler se na tem področju ne premaknemo naprej, bodo stroške povračila storjene škode nosili nič krivi davkoplačevalci.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Gospa predsednica, naftna nesreča v Mehiškem zalivu je opozorilo o tveganjih, ki so prisotna pri črpanju nafte na morju. Preiskave o tem, kaj je šlo narobe v ameriških vodah, morajo biti celovite in natančne, EU pa mora vse to pozorno spremljati in se iz tega kaj naučiti. Vendar pa so pozivi k moratoriju na vsa globokomorska črpanja nafte v vodah EU preuranjeni in popolnoma nesorazmerni. Predpisi, ki veljajo v škotskih vodah, niso enaki tistim v Mehiškem zalivu, v tej industriji pa imamo že več desetletij izkušenj. Škotsko črpanje nafte ni minilo brez nesreč in nesreča na ploščadi Piper Alpha je pokazala, da so včasih cene pridobivanja nafte previsoke. Vendar pa smo se pri Piper Alphi naučili nekaj lekcij in poostrili predpise. Če se iz nesreče v Mehiškem zalivu še kaj naučimo, lahko uvedemo ustrezne spremembe. Za te spremembe pa bi morale biti odgovorne demokratične institucije Škotske – avtomatični odzivi Parlamenta tega problema po vsej verjetnosti ne bodo rešili.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Evropska unija mora nujno pripraviti strategijo, da lahko v prihodnje prepreči okoljske nesreče, kot je bila ta v Mehiškem zalivu, ki jo je povzročil BP. Nesreča na ploščadi Deepwater Horizon je bila ena največjih nesreč v zadnjih časih, pri kateri se je v morje razlilo okrog 4,4 milijona sodčkov surove nafte. Tudi reševalna akcija je bila vprašljiva zaradi težke odločitve o tem, kakšno vrsto tehnologije uporabiti in kako postopati. Medtem je nafta, ki je bruhala iz morskega dna, uničila vsa živa bitja. Po mnenju britanskih okoljskih kemikov ne bi smeli opraviti nobenega posega, razen zadrževanja naftnega madeža stran od obale. Morski biologi pravijo, da zažig naftnih madežev in uporaba disperzijskih sredstev za odstranjevanje onesnaževal povzročita več škode prostoživečim živalim in rastlinju kot samo razlitje nafte, glede na to, da je čas razgradnje te vrste nafte kratek. Obenem bi vas želel spomniti na dogodek na Madžarskem pred nekaj dnevi, ko je več ton jedke rdeče brozge preplavilo prebivalce treh skupnosti v okrožju Veszprém, potem ko je popustil zadrževalnik odpadne brozge v tovarni aluminija pri Ajki. Rad bi pozval Evropsko komisijo, da odobri ustrezno materialno pomoč EU za žrtve te katastrofe in da pomaga sanirati območje. Hvala.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Izredno nujno je, da izvedemo vse možne ukrepe za zagotovitev, da se nesreča, kot se je zgodila na ploščadi Deepwater Horizon, ne ponovi v evropskih vodah. Pregled zakonodaje na področju okolja, zdravstva in varnosti pri globokomorskem vrtanju je dobrodošel in potreben. Svet in Komisija si morata prizadevati razviti strategijo, ki bo zagotovila usklajevanje ravni zaščite po vsej Evropski uniji. V nasprotnem primeru bodo neskladja med standardi delovanja in vrtanja v državah članicah podjetjem omogočila, da visoko raven varnosti zagotovijo samo, kadar so v to prisiljena. Nemogoče je finančno oceniti človeško, družbeno in okoljsko škodo zaradi nesreče na ploščadi Deepwater Horizon. Vendar pa morajo biti dejavnosti črpanja nafte ustrezno zavarovane, da pokrijejo najhujše možne primere. To je edini način, da zagotovimo, da davkoplačevalci niso dolžni nositi stroškov sanacije, pri tem pa lahko lokalna podjetja in skupnosti, ki jih razlitja nafte prizadenejo, prejmejo odškodnino, do katere so upravičeni.

  Salvatore Tatarella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Razlitje nafte v Mehiškem zalivu na ploščadi Deepwater Horizon mora biti opozorilo tudi za Evropo. Storiti moramo vse, kar je v naših močeh, da preprečimo takšno nesrečo v naših morjih. Menim, da je resolucija, ki je bila sprejeta danes, korak v pravo smer za zagotovitev zaščite morskega in obalnega okolja v Evropi. Prav tako menim, da bi morale države članice nujno preučiti vse vidike iskanja in črpanja nafte v Evropski uniji. Zaščita našega planeta mora imeti prednost pred vsem, da prihodnjim generacijam zagotovimo trajnostno okolje. Zato moramo v tem sektorju čim prej sprejeti strogo zakonodajo, da zagotovimo izvajanje visokih varnostnih standardov na vseh naftnih ploščadih in omejimo prihodnja črpanja.

(1) Glej zapisnik.