Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 18. oktober 2010 - Strasbourg

15. Posredovanje podatkov držav članic ZDA na podlagi memorandumov o soglasju (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o:

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji gospe Sophie in ’t Veld in gospoda Alexandra Alvara v imenu Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo ter gospe Birgit Sippel v imenu Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu o posredovanju podatkov držav članic ZDA na podlagi memorandumov o soglasju (O-0149/2010 - B7-0555/2010),

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji gospoda Ruija Tavaresa in gospe Marie-Christine Vergiat v imenu Konfederalne skupine Evropske združene levice – Zelene nordijske levice o posredovanju podatkov držav članic ZDA na podlagi memorandumov o soglasju (O-0160/2010 - B7-0558/2010) in

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji gospoda Jan Philippa Albrechta v imenu Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze o posredovanju podatkov držav članic ZDA na podlagi memorandumov o soglasju (O-0168/2010 - B7-0561/2010).

  Sophia in 't Veld, avtorica. ─ Gospa predsednica, zelo kratka bom. Menim, da je vprašanje za ustni odgovor zelo jasno. Zdaj obravnavamo sveženj PNR. Komisija je sestavila tri osnutke mandatov za pogajanja z Združenimi državami Amerike, Kanado in Avstralijo. Obenem pa tečejo dvostranska pogajanja držav članic z Združenimi državami Amerike o posredovanju osebnih podatkov, oziroma o dostopu Združenih držav Amerike do evropskih podatkovnih zbirk, vključno z evidencami podatkov o potnikih.

Preden lahko naša zbornica sprejme stališče o katerem od predlogov sporazuma PNR ali sporazumu PNR, moramo vedeli, kakšno je stanje. Če se države članice že dvostransko dogovarjajo z Združenimi državami Amerike o posredovanju podatkov PNR, me zanima, kaj sploh počnemo v naši zbornici.

Slišala sem ─ ampak tega preprosto ni mogoče preveriti, saj so dvostranski sporazumi in dvostranska pogajanja tajni ─ da bi lahko ureditev zajemala tudi podatke potnikov, ki niso državljani EU, ali podatke državljanov EU na poletih na letališča izven Združenih držav Amerike, ki jih torej predvideni sporazum EU–ZDA ne zajema. Pred nadaljnjo razpravo o PNR potrebujemo ustrezna pojasnila glede tega.

In za konec bi rada povedala, komisar,da sem prejšnji konec tedna po naključju naletela še na eno zadevo, o kateri nismo obveščeni, pa bi lahko bila pomembna za to razpravo. Gre za program, imenovan „Varnost na enem mestu“, o katerem se Komisija očitno prav zdaj pogaja z ameriško Upravo za varnost prometa. To bi pomenilo tudi odpravo varnostnih pregledov ameriških potnikov ob prihodu v Evropo in obratno.

Čudi me, kako se lahko ob vedno strožjih varnostnih pregledih evropskih državljanov ob prihodu v Združene države Amerike ─ plačevati moramo celo pristojbino za prijavo v elektronski sistem za odobritev potovanj (ESTA) ─ Evropska komisija pogaja o odpravi varnostnih pregledov za Američane, ki prihajajo k nam.

Čas je že, da nas Evropska komisija celovito obvesti o tem programu in o stanju pogajanj, rada pa bi tudi vedela ─ in s tem zaključujem ─ ali res drži, da so nam Združene države Amerike določile varnostne standarde, ki bi ta program omogočili.

PREDSEDSTVO: STAVROS LAMBRINIDIS
podpredsednik

  Birgit Sippel, avtorica. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v današnji razpravi pogosto omenjamo Lizbonsko pogodbo. Naj za spremembo povem še nekaj lepega o njej. Večini državljanov je všeč, da lahko potujemo po Evropi brez meja, da se lahko prosto gibljemo po Evropi, pri izobraževanju, delu ali preživljanju prostega časa. Pri tem pa neogibno puščamo za seboj podatkovno sled. Podatkov o vsakem od nas že dolgo ne hrani ena sama država članica, ampak so razpršeni v evidencah po vsej Evropski uniji. Prav zato je koristno, da smo dobili večje pristojnosti na tem področju na evropski ravni ─ glede zaščite podatkov o evropskih državljanih ─ saj naši državljani upravičeno pričakujejo ustrezno zaščito svojih podatkov kjerkoli v Evropi in so proti množičnim nepotrebnim posredovanjem podatkov, morda celo tretjim državam.

Kako naj kot Evropska unija ─ naj bom povsem jasna: kot Evropski parlament in Svet, z drugimi besedami, v sodelovanju z državami članicami ─ zagotovimo ustrezno varstvo podatkov, če se kot Evropska unija pogajamo s tretjimi državami o posredovanju podatkov ─ o tem, kateri podatki so dejansko potrebni, o namenih, za katere se lahko uporabljajo in o ureditvi varstva teh podatkov ─ ob tem pa se o posredovanju podatkov s tretjimi državami pogajajo tudi posamezne države članice? Še zlasti ob tem, da sploh ne vemo, o katerih podatkih se pogovarjajo, kakšne varnostne standarde uporabljajo, ali prihaja do podvajanja posredovanja podatkov, ali se posredujejo kakšni podatki, ki jih na ravni Evropske unije ne bi dovolili posredovati.

Še en vidik je, o katerem se države članice morda ne pogovarjajo dovolj premišljeno. Če se država članica pogaja s tretjo državo, kako lahko zagotovimo ─ kako lahko ta država članica zagotovi ─ da bo dejansko posredovala samo podatke o svojih državljanih? V Evropski uniji imamo podatkovne zbirke, ki na enem mestu zbirajo podatke o vseh državljanih in do katerih imajo dostop najrazličnejši organi evropskih držav. Z drugimi besedami, če so moji podatki shranjeni v neki podatkovni zbirki v državi A in če se država A odloči, da bo posredovala podatke ─ ali bo tretji državi posredovala tudi moje podatke? Temu že ne moremo reči dodana vrednost Evropske unije, na katero smo merili pri naših pogajanjih o Lizbonski pogodbi. Tudi države članice morajo upoštevati nova razmerja pristojnosti med institucijami in morajo temu ustrezno ravnati ter spoštovati pravila, po katerih je varstvo podatkov evropska zadeva. Na evropski ravni moramo poskrbeti, da bomo posredovali čim manj podatkov in te podatke posredovali za natančno opredeljene namene, ter poskrbeti, da našega dela ne bodo spodkopavale dvostranske pobude.

  Rui Tavares, avtor. – (PT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v zadnjih letih pogosto razpravljamo o različnih zadevah, povezanih z varstvom podatkov in zaupnosti evropskih državljanov, in ugotavljamo, da moramo za zagotovitev fizične varnosti potnikov, na primer letalskih potnikov, ustrezno varovati osebne podatke evropskih državljanov. Posredovanje teh podatkov ima pravne in politične vidike, ki jih mora Parlament skrbno pretehtati.

Vemo, da se nam dogaja enako, kot če bi gradili hišo od strehe navzdol: vsakokrat, ko naletimo na težavo, jo skušamo rešiti. Najprej smo imeli opravka s sporazumom o svetovni medbančni telekomunikacijski izmenjavi finančnih podatkov (SWIFT), zdaj pa s sporazumom o evidencah podatkov o potnikih (PNR). Ne uspe pa nam, da bi se lotili hišo graditi od temeljev navzgor. Z drugimi besedami, ne uspe nam, da bi najprej določili splošna načela varstva podatkov v Evropi, nato pa ta načela uporabljali enotno pri vseh zadevah in vseh tujih partnerjih, danes pri ZDA, jutri mogoče pri Kitajski, Južni Koreji ali Savdski Arabiji: pri vsakem tujem partnerju, ki te vrste podatkov zahteva.

S takim razdrobljenim pristopom in delom smo se seveda ža zapletli v izjemno nepregleden klobčič in Parlament skuša ta klobčič razvozlati. Vsi pa vemo, da bi morale biti zadeve povsem drugačne. Če so razmere zapletene že zdaj, pa se bodo še dodatno zapletle, če bodo potrjena poročila, da se nekatere države članice pogajajo z ZDA o memorandumih o soglasju, ki bodo omogočili neposredno posredovanje podatkov o potnikih, ki potujejo iz teh držav članic v ZDA.

Naj jasno povem, da moja glavna kritika ni namenjena ZDA. ZDA so ena od naših mednarodnih partnerk, so država, ki si zaradi marsičesa zasluži občudovanje in s katero imamo precej skupnih interesov. Moja kritika leti na države članice, ki prehitevajo s pogajanji, ki bi morala potekati na evropski ravni. To je znak nelojalnosti teh držav članic in ne pomeni le spodkopavanja naših skupnih pogajanj z ZDA, pač pa tudi spodkopavanje medinstitucionalnih dogovorov v sami EU. Ogroža tudi naše možnosti sklenitve sporazuma z ZDA ─ okvirnega sporazuma o varstvu podatkov, za katerega je poročevalec gospod Albrecht.

Odnos take vrste ima lahko nepredvidljive posledice, kajti, če se ZDA danes pogajajo s posameznimi državami članicami, kaj jim bo jutri branilo posredovati podatke o državljanih posameznim letalskim družbam, ali celo neposredno naslavljati potnike, ko bodo ti kupovali letalske karte?

Nekdo mora dvigniti svoj glas v bran pravic 500 milijonov evropskih državljanov. Parlament to v okviru svojih pristojnosti počne. Komisija, države članice in ZDA se morajo zavedati, da na tipki za sprejem sporazuma PNR drži prst Parlament. Kot se je že izkazalo pri sporazumu SWIFT, se Parlament ne boji uveljaviti svojih pristojnosti, bodisi za prekinitev veljavnosti vmesnega sporazuma, bodisi za zavrnitev trajnega sporazuma, če ta ne jamči ustrezno varstva in zaupnosti podatkov evropskih državljanov.

  Jan Philipp Albrecht, avtor. – (DE) Gospod predsednik, predstavniki Komisije, nujno vas pozivam, da naše vprašanje jemljete skrajno resno, saj izraža našo zaskrbljenost glede temeljne zadeve ─ kot smo pravkar slišali ─ ali ima naše ukvarjanje z ureditvijo varstva podatkov sploh kakšen smisel, če vzporedno za hrbtom Evropskega parlamenta, morda pa tudi za hrbti nacionalnih parlamentov, tečejo pogajanja o sporazumih, ki spodkopavajo skupne standarde.

Tesno čezatlantsko sodelovanje na področju varnosti ─ vsako čezatlantsko sodelovanje ─ je zelo pomembno, še zlasti pri širjenju območja svobode in pravice. Pri tem pa ne smemo dopustiti, da bi v prid kolektivne varnosti trpele svoboščine in temeljne pravice posameznika. To velja še zlasti za varstvo podatkov pri mednarodnem sodelovanju.

Parlament že dolga leta ob vsaki priložnosti nedvoumno sporoča, da morajo pri vseh ukrepih te vrste ─ pri posredovanju podatkov PNR, pri dostopu do bančnih podatkov SWIFT in podobnih ─ veljati taka splošna načela varstva podatkov, ki jih je mogoče uveljavljati tudi na ravni posameznika. To pa se ves čas spregleduje. Zato je Parlament tudi jasno povedal, da želimo dobiti splošne standarde, ki bodo veljali po vsej EU, nato pa se bomo o njih pogajali z ZDA. Bil sem poročevalec za okvirni sporazum med EU in ZDA in moram povedati, da mora to veljati ne le za sporazume držav članic prek EU, pač pa tudi za sporazume držav članic. Očitno so pristojnosti na tem področju razpršene, z drugimi besedami, vedno bomo imeli tudi vzporedne sporazume med državami članicami in ZDA. To ni nič napačnega, če sta izpolnjena dva pogoja: prvič, to ne sme zniževati ali ogrožati standardov, dogovorjenih na evropski ravni ─ o čemer razpravljamo danes ─ in drugič, spoštovan mora biti veljavni pravni okvir.

Zdaj, po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, ni novo le to, da je Evropski parlament upravičeno udeležen pri teh zadevah, pač pa je nov tudi pravni okvir, po katerem v primerih deljenih pristojnosti po sprejemu določenega predpisa na ravni EU ─ kot je ureditev posredovanja podatkov PNR ─ področje, ki ga ureja tak predpis, ni več v pristojnosti držav članic. Po mojem mnenju države članice nimajo pravice začenjati lastnih pogajanj z ZDA na tem področju, saj bi to preprosto pomenilo spodkopavanje našega pogajalskega položaja pri pogajanjih o varstvu podatkov.

Zato Evropsko komisijo nujno pozivam, naj v tej zadevi posreduje pri zadevnih državah članicah in jasno pove predsedstvu Sveta, da je treba ta pogajanja ustaviti, predvsem pa mu pojasni pravne podlage, ki veljajo po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Parlamentu je jasno, da mora EU v pogajanjih nastopati enoglasno, Komisiji ─ katere predlogi se mi zdijo večinoma umestni ─ pa moramo povedati, da mora vedno in povsod veljati naslednje jasno načelo: pogajati se moramo izključno enotno, ne pa nenehno odpirati novih dvostranskih pogajanj.

  Maria Damanaki, članica Komisije. ─ Toplo pozdravljam vprašanja poslancev. Rada bi vam kar takoj zagotovila, da Komisija deli vašo skrb glede varstva podatkov naših državljanov.

Naj se zadeve lotim na začetku. Znano vam je, da zadeva ni nova. Avgusta 2007 so Združene države Amerike posodobile svoj program za odpravo vizumov z vključitvijo nekaterih pogojev, ki naj prispevajo k večji varnosti. Ugotoviti moramo, da ti pogoji zadevajo vse države članice EU, ne glede na to, ali jih program ZDA za odpravo vizumov zajema ali ne. Po teh pogojih mora država, ki želi vstopiti v program za odpravo vizumov ali ostati v njem, soglašati s sodelovanjem z Združenimi državami Amerike na področju pregona. Še zlasti se mora vključiti v izmenjavo podatkov, povezanih s pregonom.

Ta novi zakon je v EU privedel do dvotirnega pristopa, ki ste ga že omenili. Na ravni EU so se začela pogajanja med EU in ZDA o pogojih za vključitev v program za odpravo vizumov, za katere je pristojna EU. Na ravni EU obravnavamo politiko vračanja vseh državljanov, varnostjo potnih dokumentov in varnostjo na letališčih. Te zadeve spadajo v našo pristojnost.

Na dvostranski ravni, med ZDA in posameznimi državami članicami, pa se urejajo zadeve v zvezi z zahtevami ZDA glede sodelovanja pri pobudah v boju proti terorizmu in izmenjave podatkov. Za države članice, ki še niso zajete v programu za odpravo vizumov, je sklenitev sporazumov o teh vprašanjih pogoj za uvrstitev med države tega programa. Tega se moramo zavedati.

Pri državah, ki so že vključene v program za odpravo vizumov, se lahko ta pogajanja začnejo kasneje, torej so v mnogo ugodnejšem položaju. Po podatkih, ki jih je Komisija pridobila od držav članic, je to edini možni način za ureditev teh vprašanj. Osem držav članic je že podpisalo memorandume o soglasju, s katerimi pristajajo na sodelovanje z Združenimi državami Amerike pri teh zadevah. Te države so Češka republika, Estonija, Grčija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta in Slovaška. S tem so skušale rešiti svoje probleme. Tako se je lahko omenjenih osem držav članic vključilo v program za odpravo vizumov, in to je bil razlog za njihov podpis memorandumov.

Komisija razume, da memorandumi o soglasju niso bili niti namenjeni niti ne pomenijo pravne podlage za izmenjavo podatkov med Združenimi državami Amerike in državami podpisnicami. So samo izraz namere podpisnic, da bodo vzpostavile posebne ureditve in dogovore za upravljanje izmenjave podatkov. O tem govorijo.

Opozoriti moram, da imajo podatke o vsebini memorandumov o soglasju samo države podpisnice. To velja tudi za kategorije podatkov, ki jih memorandumi zajemajo. Če torej Evropski parlament želi pridobiti dodatne informacije, jih mora pridobiti od posameznih držav članic.

Komisija ─ in zdaj prehajam o našim odgovornostim ─ pa je zagotovila, da Združene države Amerike ne bodo zahtevale od držav članic sklenitve dvostranskih sporazumov o izmenjavi podatkov PNR, saj to po ustreznem sporazumu med EU in ZDA o podatkih PNR spada v pristojnost EU. To smo že storili.

V pogajanjih o sporazumu med EU in ZDA smo si izmenjali noti, s katerima smo ugotovili, da so pravne zahteve ZDA za nadaljevanje programa za odpravo vizumov, ki so v pristojnosti EU, izpolnjene. Pri tem je Komisija jasno povedala, da izmenjava not, ki je korak v sedanjih pogajanjih, ne pomeni odobritve dostopa do podatkovnih zbirk EU.

  Carlos Coelho, v imenu skupine PPE. – (PT) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, poslušal sem vaš odgovor in priznati moram, da me je osupnil, saj nam, na eni strani, Komisija pripoveduje, da moramo za nadaljnje podatke hoditi od vrat do vrat držav članic. To si lahko razlagamo na en sam način: Komisija pravi, da ne more pritisniti na države članice ali posredovati pri njih. Nato pa nam pravi, da je Komisija prosila vlado Združenih držav, naj ne zahteva podatkov, ki bi ogrožali dostop do evropskih zbirk podatkov. Ne razumem, zakaj Komisija meni, da je laže prositi vlado ZDA kot stopiti v stik z državami članicami EU in njihovimi vladami.

Priznati moram, da se lahko domislim ene same razlage za to: to kaže, da je Komisija šibka, kar pa pomeni, da so skrbi parlamenta glede te zadeve še kako na mestu. Predvsem nas skrbi, ker ZDA uporabljajo strategijo „deli in vladaj“, in to nekaznovano. Drugič, skrbi nas, ker se je več držav članice odločilo za dvostranske odnose in pogajanja, kar je znak pomanjkanja evropske solidarnosti. Skrbi pa nas tudi brezvoljnost evropskih institucij in njihovo izmikanje odgovornosti, kar nam nikakor ne krepi pogajalskega položaja.

Evropa mora pri tem nastopati enotno. Preprečiti moramo kakršen koli dostop do zbirk podatkov na podlagi dvostranskih sporazumov. Plašč tajnosti, ki ovija ta pogajanja, razkritja vsebine memorandumov o soglasju s strani predstavnikov držav članic ali nacionalnih parlamentov in neobveščanje Parlamenta o tej zadevi pa poglabljajo našo zaskrbljenost, ki je tudi pravkar slišani odgovori Komisije niso omilili.

  Alexander Alvaro, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospod predsednik, rad bi se toplo zahvalil komisarki, ki odgovarja na to vprašanje v imenu kolegice gospe Malmström. Zelo smo vam hvaležni za to. Odkrito rečeno pa imam občutek, da ne uporabljamo istih podatkov. Bistveno je, da ne gra samo za uporabo zbirk podatkov o DNK. Kolegi poslanci se izogibajo izrecni omembi tega dejstva: zahteve po posredovanju podatkov o DNK, zahteve po posredovanju prstnih odtisov, zahteve po posredovanju podatkov o morebitnih kazenskih obsodbah ─ vse to v okviru ureditve, ki smo jo vzpostavili s Prümsko pogodbo. To zadeva ključne sestavine evropske politike.

Odkrito povedano to ni moja glavna skrb. O tem se lahko pogovarjamo, lahko vzpostavimo izmenjavo, lahko najdemo poti in rešitve, če se nam bo zdelo, da je tako prav. Moti pa me, da niti Svet niti Komisija nimata dovolj hrbtenice, da bi povedala ZDA, da je njihovo ravnanje nesprejemljivo. Ne moreš vendar zlorabljati programa za odpravo vizumov za izsiljevanje držav članic ─ v tem primeru Avstrije, ki ni prav nova članica EU ─ z besedami: ponovno vam bomo uvedli vizume, če nam niste pripravljeni dati teh podatkov. Zanimiva je ugotovitev, da nobena država članica Evropske unije ne more enostransko razveljaviti odprave vizumov Združenim državam Amerike ─ recimo kot povračilni ukrep ─ saj po našem sporazumu ureja odpravo vizumov EU kot celota. Motita me ton in dejstvo, da nihče nima dovolj hrbtenice, da bi povzdignil glas in ZDA povedal, da sicer želimo sodelovati z njimi in gojiti čezatlantsko partnerstvo, vendar sta v vsaki zvezi ─ tako kot v zakonski zvezi ─ nujna olika in spoštovanje. Prav to dvoje pričakujemo v naši partnerski zvezi z ljudstvom in politiki ZDA, in želeli bi, da bi Komisija in Svet to malo bolj poudarjala.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, takoj po zaključku pogajanj o sporazumu SWIFT je postalo jasno, da so nam pod znamko varstva podatkov pravzaprav prodajali zgodbo o tem, kako smo Evropejci sami sebe žejne prepeljali čez vodo. Zdaj je moje mnenje tudi uradno potrjeno: za nadzorni sistem EU se je izkazalo ─ kar sem sam slutil že prej ─ da je blažev žegen, samo pomirilo za kritike, ne v nekaj letih, pač ša že v nekaj mesecih.

Znano je, da ZDA ne dajo kaj dosti na sprejete dogovore. Spet se je izkazalo, da si Združene države Amerike ne želijo partnerjev, ampak jih zanimajo samo države, ki znajo reči samo da in amen ob vsakem samovoljnem dejanju vsemogočnih ZDA. S stisnjenimi zobmi smo si morali priznati, da si ZDA že vrsto let veselo strežejo s pladnja evropskih bančnih podatkov, ko smo v sporazumu odločno zahtevali uporabo evropskih standardov varstva podatkov in uvedbo evropskega nadzornega sistema, pa so ZDA lahko brezskrbno pristale na te zahteve, saj jim še vedno ostaja neoviran dostop skozi stranska vrata dvostranskih sporazumov.

Po mojem mnenju ne bi smeli čakati na naslednji krog čezatlantskih pogovorov, pač pa to nočno moro prekiniti kar takoj.

  Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, rad bi ponovil misel enega od govornikov pred menoj. Visoko cenimo vaš prihod in osebno udeležbo v razpravi. Vemo, da to ni vaš resor. Obenem pa moram ugotoviti, da je izjava Komisije skrajno pomanjkljiva. Dogaja se nekaj, na kar vas moram nujno opozoriti.

Vse glavne skupine v Parlamentu želijo načelno razpravo. Osuplja nas, če naj uporabim mil izraz, da Komisija nič ne ukrepa. Enako je bilo pri sporazumu SWIFT. Na zadnjem plenarnem zasedanju smo Komisijo opozorili na vstopno takso 14 USD. Danes pa kolega poslanec upravičeno sprašuje: Kaj počne Komisija? Kaj delajo države članice? Ob tem pa se celo razpravlja o uvedbi obravnave Američanov, ki bi bila ugodnejša od obravnave Evropejcev!

Jasno moramo povedati, da potrebujemo zelo resno razpravo s Komisijo o osnovnih pravilih. Med osnovna pravila pa mora spadati vsaj vzajemnost. To pomeni, da ne bi smeli odobriti množičnega dostopa do evropskih podatkov, pač pa uvesti postopek posredovanja posamičnih podatkov na zahtevo. Taka načela so danes še toliko bolj umestna; podobno velja za državljanske pravice ─ to je pravico državljana vedeti, katere njegove podatke uporabljamo in kako jih uporabljamo, seveda pa mora vse temeljiti na evropskem konceptu. Danes pa poslušamo, da Komisija pravzaprav slabi naš pogajalski položaj, ko ne posreduje pri državah članicah in ne usklajuje njihovega ravnanja, obenem pa tudi sama ne stori ničesar.

Kdaj se bodo začela pogajanja? Kdaj namerava ukrepati? Pri sporazumu SWIFT so bili pritiski iz Parlamenta dovolj, da se je odzvala v mesecu dni. Enako je treba ukrepati v zvezi s podatki PNR in podatki na splošno.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Proti terorizmu se moramo bojevati odločno in z vsemi sredstvi, vendar se pri mednarodnem sodelovanju na tem področju ne smemo zatekati k bližnjicam mimo demokratičnih standardov, ki veljajo v državah na obeh straneh Atlantika. Zato sem zelo razočarana nad tem, da ob najnovejših dvostranskih pogodbenih odnosih med Unijo in ZDA Komisija in države članice ne upoštevajo naukov iz preteklih napak in sklepajo kupčije za hrbti Evropskega in nacionalnih parlamentov. S hitrim sklepanjem sporazumov, ki so videti prikrojeni predvsem potrebam ameriške predvolilne kampanje, ogrožajo načela legitimnosti, preglednosti in demokratičnega nadzora. Vse to pa se dogaja prav v času, ko ZDA Uniji vsiljujejo takso za odpravo vizumov, ki smo jo sprejeli na podlagi evropskega javnega mnenja. Osebno se mi posredovanje izbranih osebnih podatkov evropskih državljanov, na primer letalskih potnikov, razvitim demokratičnim državam ne zdi sporno, potekati pa mora v skladu s pravno ureditvijo in tako, da ga lahko nadzirajo neodvisna telesa, na primer Evropski parlament ali sodišča.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). - (SK) Vsako posredovanje osebnih podatkov državljanov je občutljiva dejavnost, z vidika državljanskih svoboščin in vidika človekovih pravic.

Posredovanje podatkov državljanov držav članic Evropske unije Združenim državam Amerike upravičujejo predvsem naš skupni boj proti terorizmu in naši skupni interesi na področju varnosti državljanov. To so vsekakor plemeniti razlogi, včasih pa imam občutek, da v imenu boja proti terorizmu vedno bolj krnimo pravico naših državljanov do zaupnosti. Ne želim zmanjševati pomena pogajanj med Evropsko unijo in ZDA in prepričana sem, da so ZDA naša najtesnejša zaveznica. Po drugi strani ja je precej zgovorno, da se ZDA ne pogajajo samo z Evropsko unijo v celoti, pač pa tudi posamično in dvostransko z državami članicami.

Na koncu bi rada rekla še besedo v zagovor držav članic, ki so že podpisale memorandume. Ker so imele omenjene države članice še vedno vizumsko ureditev odnosov z ZDA in ker Evropska unija ni ukrepala enotno, jim ni preostalo drugega kot podpisati dvostranske memorandume. Prepričana pa sem, da bo v prihodnje Evropska unija imela vidnejšo vlogo na mednarodnem prizorišču kot posamične države članice.

  Jaroslav Paška (EFD). - (SK) Trdno verjamem, da moramo nadaljevati naš boj proti terorizmu, ki pomeni hudo nevarnost civiliziranemu svetu.

Ravnanje z osebnimi podatki evropskih potnikov pod pretvezo obrambe pred terorizmom pa se mi zdi neusklajeno in neorganizirano. Največji zbiralec osebnih podatkov so Združene države, ki zbirajo podatke o državljanih Evropske unije hkrati na podlagi sporazumov z Evropsko unijo in na podlagi dvostranskih sporazumov s posameznimi državami. Menim, da ne bi več smeli prenašati takega dvotirnega pristopa. Ravnanje s podatki državljanov EU bi morali preurediti tako, da bi preprečili kršenje pravic do varstva osebnih podatkov s polzakonitimi postopki v nekaterih državah članicah. Pri naših odnosih z ZDA moramo spoštovati načelo vzajemnosti in narediti vse, da bodo pravila sprejemljiva tudi za nas, Evropejce, ter da posredovanje podatkov o državljanih EU potekalo v skladu s pravili, veljavnimi v Evropi.

  Predsednik. ─ Gospa Morvai, vašo prijavo k besedi sprejemam izjemoma. Kolegi, prijava za enominutni govor ni mogoča v zadnjem trenutku. Če želite uporabiti ta postopek, vas lepo prosim, da dvignete roko pravočasno, ne v zadnjem trenutku. Tokrat bom naredil izjemo, ker seznam govornikov ni prav dolg.

  Krisztina Morvai (NI). – Najlepša hvala, gospod predsednik. Prosim, da mi v olajševalno okoliščino štejete, da v dvorani ni prav živahnega dogajanja in zanimanja za to pomembno temo, tako da bom v najslabšem primeru tratila čas samo peščici ljudi.

Vsak proces varstva podatkov in vsak postopek, ki vključuje odstopanja od temeljnih načel varstva podatkov, mora biti upravičen z jasno opredeljenim namenom in mora biti speljan tako, da lahko ta namen tudi doseže. Kateri namen pa za ZDA upravičuje posredovanje podatkov in ali bomo s posredovanjem osebnih podatkov ta namen lahko tudi dosegli? Z drugimi besedami, kako nameravajo uporabljati prejete podatke? To je moje prvo vprašanje Komisiji.

Rada bi še vprašala, zakaj uporabljajo dve ravni strogosti nadzora ─ eno pri „starih“ državah članicah, drugo pa pri „novejših“ državah članicah, med katere spada tudi naša država, Madžarska. Zakaj državljani Madžarske veljajo za bolj nevarne z vidika terorizma kot državljani „starejših“ držav članic? Ali je kdo odprl to vprašanje med pogajanji, oziroma, ali ga namerava še odpreti?

  Sophia in 't Veld, avtorica. ─ Gospo predsednik, hvala vam, da ste mi dovolili zaprositi za dve dodatni pojasnili.

Precej so me presenetile besede Komisije, da vprašanje programa za odpravo vizumov zadeva samo države članice ─ vsaj mislim, da ste dejali tako, komisarja. Leta 2007 je Komisija najprej trdila, da spada to področje v njeno izključno pristojnost, nato pa je morala del pristojnosti prepustiti državam članicam. Ali prav razumem, da je Evropska komisija zdaj spremenila svoje poglede glede lastnih pristojnosti?

Drugič, komisarka, pravite, da noben memorandum o soglasju ne omenja posredovanja podatkov PNR. No, lahko vam pokažem kopijo enega od memorandumov, ki podatke PNR omenja. Ali to pomeni, da Komisija še sama ne ve, kaj se dogaja?

Naj vam nekaj pojasnim, gospa komisarka. Parlament je sklenil odložiti glasovanje o dveh sporazumih PNR, ker smo čutili, da lahko zaupamo Komisiji, da kot institucija EU ravna enako odgovorno kot mi v Evropskem parlamentu. Začenjam se spraševati, ali si Komisija tako zaupanje zasluži. Upam, da nas ne boste razočarali.

(Aplavz)

  Maria Damanaki , članica Komisije. ─ Gospod predsednik, najprej bi rada povedala, da se mi zdi današnja razprava zelo zanimiva in da je moja vloga v njej dajati pojasnila, ne morem pa sprejeti trditev, da Komisija ne izkazuje prave občutljivosti za varstvo državljanov EU, niti trditev, da tu samo nadomeščam kolegico in ne poznam področja ali dogajanj na tem področju. Vsi člani Komisije smo dobro seznanjeni ─ zelo dobro seznanjeni ─ s tem, kaj se dogaja, in lahko vam zatrdim, da pripisujemo varstvu podatkov naših državljanov velik pomen.

Preidimo k dejstvom: ali moramo Lizbonsko pogodbo spoštovati ali ne? Kakšen je vaš predlog? Spregledati Svet? Slišala sem vaše izjave, precej lahkotno izrečene, da si želite enotnega nastopa Evrope pri tej zadevi. Strinjam se z vami: tudi jaz si želim tega.

Kaj vam je torej ljubše? Naj po vašem Komisija popolnoma spregleda Svet? Rada bi vas obvestila ─ in pri tem govorim o dejstvih, ne o sanjarjenjih ─ da smo se na Svet že obrnili, kot dobro veste, saj zadeva ni nova. Svetu smo maja lansko leto predlagali, naj vsaka omemba osebnih podatkov v odnosih EU-ZDA v prihodnje velja tudi za države članice. Predlagali smo prav to, o čemer v tej razpravi vsi govorite.

Če se o tem dogovorimo, bomo ravnali v skladu z dogovorom. Takšno je stanje. Kaj pa predlagate, če zadeva s Svetom še ni dogovorjena? Naj se obrnemo na države članice in jim povemo, da ne moremo nadaljevati? Tako sem razumela vaš predlog, moj odgovor nanj pa je preprost: spoštovati moramo Lizbonsko pogodbo.

Preidimo zdaj k naslednjim precej zanimivim temam: Slišala sem precej besed o evropski zbirki podatkov in prümski zbirki podatkov. Moj odgovor na te besede se glasi: če so države članice podpisale memorandume o soglasju in dvostranske sporazume, lahko posredujejo podatke o lastnih državljanih. Ne morejo posredovati podatkov iz zbirke podatkov EU ali prümske zbirke podatkov in to sem povsem jasno povedala. Prav tako jasno sem povedala, da smo prosili Združene države Amerike ─ poslali smo jim več not in o tem se še pogajamo ─ za soglasje, da se dvostranski sporazumi ne morejo nanašati na podatke PNR. To ne pomeni, da se države članice niso skušale pogajati o tem z Združenimi državami Amerike, ampak tako je stališče Komisije.

Razumem tudi vašo zaskrbljenost, ampak pogajanja z Združenimi državami Amerike moramo nadaljevati bolje ─ čim bolje ─ in skušati uveljaviti zavezujoča pravila za države članice v tem sporazumu, saj je to edini način, da bomo lahko dosegli natančno to, kar hočete doseči tudi vi. Na ta način lahko urejamo stvari, zato Komisija dela v tej smeri: pogajamo se z Združenimi državami Amerike in skušamo doseči sporazum, ki bo zavezujoč za države članice.

Prav zato smo se obrnili na Svet in mu dejali: vedite, da boste morali v primeru, če se bomo dogovorili in nam bo uspelo zavarovati podatke po našem tiru ─ tiru pogajanj med EU in Združenimi državami Amerike ─ enako storiti tudi vi. Ali imate kak drug predlog v okviru pravnega okvira, ki ga moramo spoštovati? Če ga imate, sem mu pripravljena prisluhniti. Če takega predloga nimate, pa, prosim, razumite, da je vprašanje varstva podatkov naših državljanov zelo občutljivo vprašanje tudi za nas in da se trudimo, da bi jih ustrezno zavarovali, obenem pa moramo spoštovati tudi države članice in Svet.

Zadeve se premikajo. Slišala sem vse vaše pripombe in skušala jih bom upoštevati vse. Kar lahko stori Komisija, je: lahko se obrne na Svet in mu prepove pogovore s katero koli drugo državo. Lahko mu rečemo, da se bomo pogajali mi, nato pa jih bomo skušali pritegniti na naš tir. Tudi tako lahko delamo.

  Predsednik. ─ Gospa komisarka, dovolite mi, preprosto zato, ker zadevo poznam, da poudarim, da so svojo zaskrbljenost izrazile praktično vse politične skupine naše zbornice, kar ste slišali tudi sami. O sporazumu PNR tečejo ponovna pogajanja in ta pogajanja se približujejo zaključku. Parlament nujno poziva Komisijo, naj njegove pomisleke jemlje skrajno resno, da ne bomo imeli občutka izločenosti, kot smo ga imeli na primer pri sporazumu SWIFT.

V zadnjem času v naših razpravah tudi opozarjamo na zelo nevarna nedorečena področja. Če bi, na primer, vsaka država članica posredovala tretjim državam podatke, ki jih shranjuje tudi v evropske zbirke podatkov ─ recimo v schengensko ─ bi lahko tretja država zbrala vse podatke iz schengenske zbirke podatkov. Četudi jih ne bi prejela iz schengenske zbirke, bi jih lepo po vrsti prejela od držav članic.

S tem v zvezi zelo cenimo, kot ste pravilno ugotovili, odločnost, s katero Komisija ščiti steber Skupnosti na tem področju. Dovolite mi še prošnjo, naj zagotovite, da boste to počeli na najboljši možni način.

  Maria Damanaki , članica Komisije. ─ Gospod predsednik, soglašam z vami, da je treba vse pomisleke upoštevati, in soglašam z vami, da določene zadeve vzbujajo zaskrbljenost.

To sem jasno povedala že na začetku in bi rada, da bi to razumeli.

V Komisiji skušamo najti zakonite poti, po katerih bi to težavo rešili v skladu s pogodbami, da bi zavarovali podatke in okrepili steber Skupnosti na tem področju.

Ni pa to edini steber. Rada bi vam povedala, da sem razumela vse vaše pomisleke. Rada bi, da razumete, da smo od Sveta zahtevali zavezo. Zahtevali smo zavezo, da bo tudi Svet upošteval našo rešitev, če nam bo uspelo v sporazumu zagotoviti ustrezno varovanje osebnih podatkov.

To je edina zakonita pot.

  Predsednik. – Razprava je končana.