Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 20. oktober 2010 - Strasbourg

7. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Predlog splošnega proračuna Evropske unije – proračunsko leto 2011

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospod predsednik, imam naslednje pripombe za kolege poslance Evropskega parlamenta.

Danes smo prvič po uveljavitvi Lizbonske pogodbe glasovali o proračunu. Vsi ste si zaploskali in mislite, da ste opravili dobro delo, dejansko pa ste medtem, ko morajo države po vsej Evropski uniji krčiti javne storitve in zniževati državne proračune, vi svoje želeli povečati.

Proračun za reprezentanco ste povečali za 2 milijona EUR, torej za 85 %. Je to tisto sporočilo, ki ga želite posredovati Evropejcem? Sprejeli ste tudi določbe o porodniškem nadomestilu, ki bodo močno vplivale na moje volivce v Združenem kraljestvu. Zaradi tega se bodo zapirala delovna mesta in vse to bo prizadelo javne storitve. Upam, da ste danes ponosni nase. To ni pravi način vodenja Evrope.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, na tej točki bi bilo pravično, da tudi sama podam obrazložitev glasovanja za rezultat, dosežen pri poročilu gospe Estrela.

  Predsednik. – Ne bomo več nadaljevali s tem. Besedo sta dobila dva poslanca. Za ostale obrazložitve – 61 jih je, torej jih preostane še 59 – se lahko odločite, da jih podate pisno ali pa jutri na koncu glasovanja.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Paulo Rangel (A7-0279/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za revizijo okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo v skladu z Lizbonsko pogodbo, saj menim, da revizija pripomore k preglednejšemu in bolj dinamičnemu odnosu med Parlamentom in Komisijo. Pred Lizbonsko pogodbo in v skladu s pravno podlago člena 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije pogodbe institucij EU niso izrecno spodbujale k sklepanju medinstitucionalnih pogodb. Zato menim, da revizija okvirnega sporazuma odraža institucionalno ravnovesje, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba, ter združuje dosežke na podlagi te nove pogodbe. Besedilo je torej kompromis dveh strani in zagotavlja bolj usklajeno in razumnejše izvajanje Lizbonske pogodbe.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) V vseh demokratičnih sistemih je parlamentarni nadzor nad delovanjem izvršnih organov temeljno vprašanje, prav tako je pomembna zgoščena vzajemna komunikacija med vlado in predstavniki državljanov. Ta medinstitucionalni sporazum med Parlamentom in Komisijo izpolnjuje – kolikor je to mogoče v zapletenem in nenehno razvijajočem se sistemu, kot je Evropska unija – nekatere zahteve, ki jih Parlament legitimno postavlja glede Evropske komisije. Zato je dobro omogočiti nadzor Parlamenta nad Komisijo, saj je ta strokoven organ, ki ne more igrati vloge političnih možganov za vso celino in mora odgovarjati za vsebino, razloge in metode svojega ukrepanja. Nedvomno je tudi pozitivno, da se išče možnost še večjega vključevanja Komisije v delo Parlamenta, zlasti na plenarnih zasedanjih, da se lahko ta odzove na zahteve predstavnikov ljudstva Evropske unije ter pravočasno predstavi stališča Komisije o trenutnih političnih, gospodarskih, družbenih in mednarodnih vprašanjih. Če EU želi preiti na demokratično strukturo, drugačno od današnje, potem ni dvoma, da se morajo odnosi med Komisijo in Parlamentom izboljšati in poglobiti. Glasovala sem za poročilo gospoda Rangela.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Ta predlog je omogočil sklenitev prvega konstruktivnega okvirnega sporazuma. Večja pooblastila Evropskega parlamenta po Lizbonski pogodbi so zelo pomembna za nadaljnje sodelovanje z Evropsko komisijo in prihodnje odnose na področju izvajanja nadaljnjih sporazumov. Torej dokument opredeljuje nadaljnje smernice za sodelovanje obeh institucij. Evropski parlament in Komisija bosta lahko razvila pristen dialog o delovnem programu Komisije in mednarodnih sporazumih. Parlament bo imel pravico prejemati zaupne dokumente. Parlament bo obveščen o napredku mednarodnih pogajanj in bo obenem postal strokoven organ za pripravo predlogov za Komisijo o teh vprašanjih. Okvirni sporazum opredeljuje tudi celovit parlamentarni nadzor, okrepljene določbe o izvolitvi predsednika Komisije ter o Komisiji kot organu, njeni sestavi, možnih spremembah in prerazporejanju. Parlament stremi k boljšemu in preglednejšemu sodelovanju z drugimi institucijami. Pozdravljam dejstvo, da bo tesnejše sodelovanje med obema institucijama pomagalo državam članicam pri čim hitrejšem in učinkovitejšem prenosu zakonodaje Evropske unije v nacionalno pravo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ustavna arhitektura Evropske unije vse bolj prevzema obliko nacionalne države. Poleg posledičnih pomislekov glede prihodnosti Evrope bi morali priznati in potrditi tudi to podobnost. Oblikovanje odnosov med Komisijo in Parlamentom dejansko izhaja iz tega – to je seveda moj pogled –, in sicer na način, ki je bil že preskušen in izoblikovan v preteklih desetletjih (če ne stoletjih) v vsaki državi članici. Zlasti bi morali dati poudarek nadzorni in preiskovalni vlogi Parlamenta, saj pripomore k zmanjšanju tako imenovanega demokratičnega primanjkljaja in spodbuja k večji preglednosti odnosa med državljani in Komisijo.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam uspeh pogajanj in kompromise, dosežene v tem novem okvirnem sporazumu, ki predstavlja peti medinstitucionalni sporazum med Parlamentom in Komisijo. Novi sporazum je nedvomno pomemben korak naprej na področju odnosov s Komisijo. Čeprav dogovorjeni kompromis ne vsebuje vsega, k čemur je stremel Parlament, pa imamo sporazum, ki zagotavlja usklajeno in razumno izvajanje Lizbonske pogodbe. Želel bi izpostaviti pomen pogajanj o medinstitucionalni razsežnosti mednarodnih odnosov EU, ki bi Parlamentu omogočila pravočasno in popolno seznanjenost, da lahko svoja mnenja o mednarodnih sporazumih podaja že med pogajanji. Nazadnje, kar zadeva dolžnost obveščanja, pa bi želel poudariti, da bo zgodnje sodelovanje s Parlamentom v zvezi z zahtevami za zakonodajne pobude, ki temeljijo na zahtevah državljanov, ključnega pomena pri zagotavljanju vezi med Parlamentom in javnostjo. Zato glasujem za vse predloge v tem poročilu.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Cilj osnutka poročila o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo je institucionalno ravnovesje med Parlamentom in Komisijo, ki ga uveljavlja Lizbonska pogodba. Čeprav medinstitucionalni sporazumi ne spreminjajo uzakonitve primarne zakonodaje, v tem primeru jasno opredelijo odnose med institucijami EU. Zadnja različica predloga je po mnenju poročevalca uravnotežen kompromis med pogledi in stališči obeh institucionalnih strani, najbolj kočljiva pogajanja pa so bila na področju mednarodnih odnosov EU. Parlament bi moral biti popolnoma seznanjen, da omogoči izdajo soglasja in da ne bomo ponovno ostali brez medinstitucionalnih sporazumov. Pogajanja o njih so se že zaključila.

Parlament je dobil nova pooblastila na podlagi Lizbonske pogodbe za boljše in temeljitejše spremljanje prenosa zakonodaje EU v nacionalno pravo in njene uporabe, kar je zelo dobrodošlo. Skupna evropska zakonodaja ne pomeni veliko, če je nekatere države članice ne izvajajo na nacionalni ravni. Strinjam se z besedilom poročila in bom glasoval za njegov sprejem.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Medinstitucionalni sporazumi v Evropski uniji so ključni za učinkovito spremljanje, nadzor in uravnoteženje moči. Zato me veseli, da je po potrebnih prilagoditvah, uvedenih z Lizbonsko pogodbo, Parlament dobil večja pooblastila v svojih odnosih s Komisijo. Kot odraža poročilo, to pomeni večji in učinkovitejši nadzor nad predlogi Komisije, obenem pa tudi večjo preglednost zakonodajnega postopka.

To je bil torej korak bliže učinkoviti demokratični moči in bo pripomogel, da je Evropa bliže svojim državljanom. Poleg tega pa moram izpostaviti tudi velike pogajalske sposobnosti, ki jih je ta predlog zahteval, zlasti od poročevalca gospoda Rangela. Izrekam mu čestitke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejetje tega poročila in odlično opravljeno delo poročevalca gospoda Rangela. Poročilo odraža in izoblikuje medinstitucionalno ravnovesje, ki ga vzpostavlja Lizbonska pogodba, ter s tem jasno in pomembno izboljšuje odnose s Komisijo. Revidirani osnutek okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo je peti takšen sporazum, ki sta ga podpisali ti instituciji. V zvezi z zakonodajnim postopkom in časovnim načrtovanjem je pomembno izpostaviti spremembe glede pristopa „boljše ureditve“ in napovedane revizije medinstitucionalnega sporazuma o tem vprašanju, skupaj z novimi predpisi o ocenah vplivov, ki jih je opravila Komisija. Pri medinstitucionalni razsežnosti mednarodnih odnosov EU je cilj Parlamenta pridobiti pravico do obveščenosti, da lahko daje svoje soglasje, ko je v celoti seznanjen z dejstvi, ter prepreči nesklenitev mednarodnih sporazumov po zaključenih pogajanjih. Izpostaviti bi tudi želel dodelitev statusa opazovalca poslancem EP na mednarodnih konferencah, ki zdaj lahko prisostvujejo vsem pomembnim srečanjem. Ta vloga je ključnega pomena za krepitev demokratičnih pristojnosti Parlamenta, zlasti med pogajanji na večjih mednarodnih konferencah, kot je konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Prejšnjo sredo smo glasovali za revidirani okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, revizija pa v okviru tega sporazuma opredeljuje nove pristojnosti Parlamenta, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe.

Nova pooblastila Evropskega parlamenta so bistvena in predstavljajo korenito spremembo v evropskem institucionalnem postopku. Boljši parlamentarni nadzor nad Komisijo, pristojnost Parlamenta za potrjevanje mednarodnih sporazumov, sodelovanje Parlamenta v delovnem programu Komisije ter sodelovanje Parlamenta pri izvolitvi predsednika Evropske komisije so bistvene spremembe v vzpostavitvi bolj demokratičnega evropskega območja.

Kar se mi tudi zdi ključno, so dodatna jamstva, ki smo jih dobili glede obveznosti obveščanja Parlamenta: imeli bomo boljši dostop do zaupnih dokumentov v zvezi z mednarodnimi sporazumi in pogajanji. Evropski parlament mora in bi moral biti vključen v te „mednarodne postopke“ – prej in potem. Ta sporazum torej vzpostavlja novo ravnovesje za bolj demokratično evropsko območje – in dobro je, da je vse to zapisano v uradnem sporazumu.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Revidirani okvirni sporazum, ki je bil sprejet z veliko večino, nedvomno kaže na napredek v odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo.

Resnično je napočil čas, da se institucionalno ravnovesje, ki ga opredeljuje Lizbonska pogodba, strogo izvaja. Med ključnimi elementi te revizije moramo prav posebej pozdraviti enakost obravnavanja med Parlamentom in Svetom, zlasti pri izmenjavi informacij in dostopu do srečanj. V zvezi s tem sem več kot zadovoljna z novimi določili glede pogajanj o mednarodnih pogodbah. Kako bi lahko Parlament dal svoje soglasje na podlagi popolne seznanitve z dejstvi, če o tem ni sproti obveščen med pogajanji.

Poslanci EP so trdno odločeni, da bodo v celoti izvajali večja pooblastila, ki jim jih je zagotovila Lizbonska pogodba: dokaz za to je zavrnitev sporazuma Swift v februarju. Nekaj je gotovo – paziti moramo, da ohranimo ta novi institucionalni postopek.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) Lizbonska pogodba Evropskemu parlamentu podeljuje precej novih pristojnosti na področju soodločanja. Zaradi tega bi se morala demokracija v Evropski uniji poglobiti, sodelovanje evropskih državljanov pa izboljšati.

Novi okvirni sporazum uzakonja in izvaja te pravice ter s tem upošteva tako pravice kot tudi novo ravnovesje med Komisijo in Parlamentom. To moramo pozdraviti, saj bo Parlament odslej bolje odigral svojo vlogo predstavnika državljanov EU. Zdaj pa je v naši moči, da te nove pravice uporabljamo odgovorno.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To je velik dosežek Parlamenta in pozitiven okvir za odnose med Parlamentom in Komisijo. Zlasti pozdravljam priznanje „enakovrednega položaja“ Sveta in Parlamenta ter posledično tudi dostop Parlamenta do zaupnih dokumentov, njegove pravice do obveščenosti o srečanjih Komisije z nacionalnimi strokovnjaki ter njegove udeležbe na mednarodnih konferencah. Prav tako me veseli, da bo imel Parlament pomembno vlogo v zakonodajnem programiranju in bo lahko pogosto razpravljal o teh vprašanjih s Komisijo na plenarnem zasedanju in na odborih ter o njih spraševal.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odnosi med Parlamentom in Komisijo so se od sprejetja Lizbonske pogodbe precej spremenili, saj ima Parlament več pristojnosti pri različnih zadevah, povezanih predvsem z običajnim zakonodajnim postopkom in proračunskimi vprašanji, poleg tega pa ima tudi vidnejšo vlogo v zunanji politiki EU. Te spremembe pomenijo, da ima zdaj evropska javnost novo vlogo v odločanju na ravni EU. Zato je nujno in smotrno pregledati okvirni sporazum, ki ureja odnose med Parlamentom in Komisijo.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Popolnoma se strinjam s poročilom gospoda Rangela. Doslej je bilo več primerov, ko Evropska komisija ni upoštevala resolucij Evropskega parlamenta. To je po mojem mnenju nesprejemljivo. Kot primer naj navedem resolucijo Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2004, v kateri Evropski parlament priporoča, naj Republika Latvija nedržavljanom dodeli pravico do glasovanja na lokalnih volitvah in poenostavi postopek sprejema v državljanstvo za starejše ljudi, a še vedno ni bila izvedena. Rad bi vedel, zakaj zadevni evropski komisarji šele zdaj postavljajo vprašanja latvijski vladi. Zakaj se ta resolucija Evropskega parlamenta ne upošteva? Morda bo s podpisom novega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo Evropski parlament ustrezno obsodil takšno pasivnost Komisije, ljudje, ki svojega dela ne opravljajo tako, kot je treba, pa bodo ob naslednji priložnosti izključeni iz Komisije.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Toplo pozdravljam pripravo poročila o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo. Pozdravljam tudi njegovo sprejetje na plenarnem zasedanju, h kateremu sem pripomogla, saj je nujen okvir za nadaljnjo demokratizacijo Evropske unije z delitvijo pooblastil med Komisijo in Parlamentom, ki bolj upošteva njune zmožnosti.

Ta okvirni sporazum je pomemben predvsem zato, ker je prvi od uveljavitve Lizbonske pogodbe, ki je Parlamentu dodelila večja pooblastila, zlasti na zakonodajni ravni.

Mislim, da je po tem novem okvirnem sporazumu Parlament dejavnejši partner pri vzpostavljanju evropskega projekta, saj lahko svoja pooblastila izpolni bolj popolno, učinkovito in odgovorno.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Kljub pomembnim ukrepom, ki jih predlaga resolucija gospe Figueiredo glede vloge minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi, obžalujem, da večina v Evropskem parlamentu ni bila bolj velikopotezna. Kot socialist menim, da je okvirna direktiva nepogrešljiva v učinkovitem boju proti revščini, zaradi katere trpi 17 % evropskega prebivalstva.

Ta okvirna direktiva, ki jo je predlagal moj kolega Frédéric Daerden, bi opredelila načelo primernega minimalnega dohodka v Evropi na podlagi meril, skupnih vsem državam članicam, in v skladu z nacionalnimi praksami za kolektivne pogodbe in nacionalno zakonodajo. Dolžni smo biti velikopotezni za bolj socialno Evropo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Pred Lizbonsko pogodbo in novo pravno podlago za člen 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije sporazumi niso izrecno spodbujali institucij Evropske unije k sklepanju medinstitucionalnih sporazumov. Ti sporazumi ne morejo spremeniti določb primarne zakonodaje, vendar jih pogosto razjasnijo.

Prepričan sem, da ta osnutek dobro odraža institucionalno ravnovesje, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba. Dajem soglasje, ker ta sporazum predstavlja očitno in pomembno izboljšanje odnosov s Komisijo. Kot pri vseh sporazumih je cilj končnega besedila kompromis med obema stranema; končni kompromis pa kljub temu nudi uravnoteženo presojo ter razumno in dosledno uporabo Lizbonske pogodbe.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Rangela izpostavlja najpomembnejše dosežke Evropskega parlamenta, ki jih vsebuje revidirani okvirni sporazum glede naslednjega:

o „zakonodajnem postopku in načrtovanju: medsebojno sodelovanje“ zajema večjo vključenost Parlamenta, revizijo vseh predlogov, o katerih teče postopek, na začetku mandata vsake nove Komisije, ob ustreznem upoštevanju mnenj, ki jih je podal Parlament, in zavezo Komisije, da bo poročala o konkretnih nadaljnjih ukrepih v zvezi z vsako zahtevo za zakonodajno pobudo po členu 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

O „parlamentarnem nadzoru“ zajema nove določbe za sodelovanje komisarjev v volilnih kampanjah, obveznost Komisije, da Parlament vpraša za mnenje, ko namerava opraviti revizijo kodeksa ravnanja komisarjev, in obveznost kandidatov za mesta izvršnih direktorjev, da se predstavijo pristojnim parlamentarnim odborom.

Opredeljuje tudi obveznosti obveščanja in zahtevo, da je Komisija prisotna v Parlamentu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Uveljavitev Lizbonske pogodbe je Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu dala nove pravice. Osnutek spremenjenega besedila okvirnega sporazuma je izraz učinkovitejšega izvajanja sprememb, ki izhajajo iz sporazuma, temelječega na odnosih med tema institucijama. Uvaja koristne spremembe zakonodajnega postopka, parlamentarni nadzor in obveznost obveščanja. Predstavlja velik napredek v odnosih s Komisijo in je pomemben korak v smeri tesnejšega sodelovanja. Izmenjava informacij in tvorni dialog nam bosta omogočila, da dosežemo učinkovitejše in preglednejše rezultate, kar je ključno vprašanje z vidika državljanov EU, katerih interese zastopamo. Zato mislim, da je v sporazumu pomembno dati prednost vključenosti članov Komisije v plenarna zasedanja in druga srečanja, povezana z dejavnostmi Parlamenta. Zlasti sem vesel, da se je Komisija zavezala tesnemu in zgodnjemu sodelovanju s Parlamentom pri predlogih za zakonodajne pobude, ki so jih predlagali državljani.

Tako se Parlament lahko približa državljanom, kar bo okrepilo našo demokracijo. Kljub temu pa bi morala Komisija zaradi uspešnega delovanja v interesu državljanov EU poslancem Evropskega parlamenta dodeliti status opazovalca na vseh mednarodnih konferencah in, kjer je to mogoče, omogočiti naše prisostvovanje na drugih pomembnih sestankih v še večji meri kot tudi obveščati Parlament o pogojevalskih stališčih, ki jih je sprejela Komisija na takšnih sestankih in konferencah.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročilo gospoda Rangela A7-279/2010. Vendar pa močno nasprotujem predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Novi okvirni sporazum o odnosih bi morda lahko utrdil dosežke Lizbonske pogodbe, kar bi lahko bil pomemben preboj. Zlasti pomembne so spremembe za izboljšanje pravnih postopkov in okrepitev parlamentarnega nadzora. Strinjam se z vsemi spremembami, ki prispevajo k boljši izmenjavi informacij in spodbujanju učinkovitosti odnosov med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo. Pomembno je zagotoviti, da je v tem institucionalnem partnerstvu čim manj birokracije. Novi okvirni sporazum o odnosih ureja „posebno partnerstvo“ med Parlamentom in Evropsko komisijo. Ne smemo pozabiti, da je najpomembnejše partnerstvo od vseh partnerstvo med Evropsko unijo in njenimi državljani. Evropska unija se mora bolj potruditi, da najde skupen jezik s svojimi državljani in dokaže svoj pomen v njihovem vsakdanjem življenju.

Poročevalec je pravilno navedel, da ta sporazum predstavlja „novo medinstitucionalno ravnotežje“, namreč zdrav kompromis. Toda obstajajo nekatera vprašanja, o katerih se Evropska unija ne more pogajati – temeljne človekove pravice in svoboščine. Večja pooblastila pomenijo večjo odgovornost. Eno je o skupnih vrednotah govoriti, nekaj drugega pa jih je izvajati in zagovarjati. Če tega ne dosežemo, določene veje institucionalnega sistema Evropske unije ne bodo mogle v celoti izkoristiti svojega potenciala. Evropska unija mora biti verodostojna, če želi biti sila povezovanja.

Poročilo: Paulo Rangel (A7-0278/2010)

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sprejetju revizije okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo sledi naraven korak, in sicer prilagoditev poslovnika Parlamenta omenjenemu okvirnemu sporazumu. Zato glasujem za to poročilo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s spremembami poslovnika Parlamenta, da se ta prilagodi revidiranemu okvirnemu sporazumu o odnosih med Parlamentom in Komisijo. Ker je Komisija pripravljena posredovati več informacij poslancem Evropskega parlamenta, je dogovorjeno, da morajo slednji spoštovati pravila Parlamenta o ravnanju z zaupnimi informacijami. Pripravljenost Komisije zagotavljati več informacij poslancem Evropskega parlamenta od predsedujočih in poročevalcev odgovornega odbora ter morebitnih povezanih odborov zahteva, da skupaj ustrezno ukrepajo in zagotovijo, da je Parlament nemudoma, redno in popolnoma obveščen, če je potrebno na zaupni osnovi, na vseh stopnjah pogajanj o mednarodnih sporazumih in njihovi sklenitvi, vključno z osnutkom in končnim sprejetim besedilom smernic za pogajanja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odnosi med Parlamentom in Komisijo so se od sprejetja Lizbonske pogodbe precej spremenili, saj ima Parlament več pristojnosti pri različnih zadevah, povezanih predvsem z običajnim zakonodajnim postopkom in proračunskimi vprašanji, poleg tega pa ima tudi vidnejšo vlogo v zunanji politiki EU. Te spremembe pomenijo, da ima zdaj evropska javnost novo vlogo v odločanju na ravni EU. Zato je nujno in smotrno prilagoditi poslovnik revidiranemu okvirnemu sporazumu o odnosih med Parlamentom in Komisijo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prilagoditev poslovnika revidiranemu okvirnemu sporazumu o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo je naraven korak, ki sledi reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo ter omogoča, da se okvirni sporazum takoj sprejme, tako da se lahko uveljavi, kot je predpisano, in to bo zagotovljeno. Zaradi ozadja in sporazuma, ki je skupen obema poročiloma, moram ti poročili odobriti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Rangela izpostavlja najpomembnejše dosežke Evropskega parlamenta, ki jih vsebuje revidirani okvirni sporazum glede naslednjega.

O „zakonodajnem postopku in načrtovanju: medsebojno sodelovanje“ zajema povečanje vključenosti Parlamenta, revizijo vseh predlogov, o katerih teče postopek, na začetku mandata vsake nove Komisije, ob ustreznem upoštevanju mnenj, ki jih poda Parlament, in zavezo Komisije, da bo poročala o konkretnih nadaljnjih ukrepih v zvezi z vsako zahtevo za zakonodajno pobudo po členu 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

O „parlamentarnem nadzoru“ zajema nove določbe za sodelovanje komisarjev v volilnih kampanjah, obveznost Komisije, da Parlament vpraša za mnenje, ko namerava opraviti revizijo kodeksa ravnanja komisarjev, in obveznost kandidatov za mesta izvršnih direktorjev, da se predstavijo pristojnim parlamentarnim odborom.

Opredeljuje tudi obveznosti zagotavljanja informacij in zahtevo, da je Komisija prisotna v Parlamentu.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročilo gospoda Rangela A7-0278/2010. Vendar pa močno nasprotujem predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

Poročili: Paulo Rangel (A7-0279/2010), (A7-0278/2010)

  Bairbre de Brún in Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sva za poročili gospoda Rangela A7-0278/2010 in A7-0279/2010. Vendar močno nasprotujeva predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

  Joe Higgins (GUE/NGL), v pisni obliki. – Vzdržal sem se glasovanja o poročilih gospoda Rangela A7-0278/2010 in A7-0279/2010. Čeprav podpiram mnoge ukrepe, omenjene v poročilih, kot sta pomembnejša vloga Parlamenta pri pripravi kodeksa ravnanja komisarjev in večja prisotnost Parlamenta v mednarodnih pogajanjih, odločno nasprotujem predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročili gospoda Rangela A7-0278/2010 in A7-0279/2010. vendar močno nasprotujem predpostavki poročevalca, da Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Gospod Rangel predlaga zelo pomembne spremembe poslovnika Evropskega parlamenta. Možno je, da se bodo prav zaradi teh prilagoditev poslovnika Evropskega parlamenta težave, o katerih razpravljamo, hitreje razrešile. Zlasti bi rad videl, da bi se odločitve in priporočila Evropskega parlamenta izvedli v državah članicah EU. Šele ko bomo naredili red v lastni hiši, bodo imela priporočila EU tretjim državam bistveno večjo težo. Na primer, priporočila, vsebovana v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2004 o položaju nedržavljanov v Latviji, se še vedno niso izvedla. Upam, da bo revidiran poslovnik Evropskega parlamenta pomagal institucijam EU, da si izoblikujejo jasno sliko o kršitvah temeljnih človekovih pravic, ki se dogajajo v Latviji.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) S tem sporazumom se je Parlament „izboljšal“ in okrepil, okrepljena pa je bila tudi demokratizacija Evropske unije. Sprejetje tega poročila je močan signal, ki kaže na željo po utrditvi načela delitve pooblastil. Okvirni sporazum je zelo pomemben, saj opredeljuje odnose med Parlamentom in Komisijo v času, ko je Parlament pridobil večja pooblastila, zlasti v zakonodajnem postopku, ki so zdaj na enaki ravni kot pri Svetu. Ne glede na dopolnilne in aplikacijske sporazume in protokole je bila dodatna zakonodaja, namenjena navedbi in boljši opredelitvi nekaterih vprašanj, dejansko potrebna. Zlasti pozdravljam dejstvo, da okvirni sporazum pojasnjuje točke, povezane s politično odgovornostjo obeh institucij, izmenjavo informacij, zunanjimi odnosi, širitvijo in mednarodnimi sporazumi, izvajanjem proračuna, političnim in zakonodajnim programom Komisije in večletnim programom Evropske unije, zakonodajno pristojnostjo Komisije in izvajanjem njenih posebnih pooblastil, spremljanjem izvajanja zakonodaje EU in vključenostjo Komisije v delo Parlamenta.

Poročilo: Ingeborg Gräßle, Crescenzio Rivellini (A7-0263/2010)

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to uredbo. Vsebuje tehnične, finančne in upravne podrobnosti ter pojasnjuje medinstitucionalne odnose, ki jih potrebujejo tako evropska služba kot njene strukture. Želeli smo in še vedno želimo, da bi bila EU močan, priznan akter v zunanji politiki. Da bi to dosegli, potrebujemo tudi pravila in evropske predpise, prilagojene tej nalogi.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ko je bila ustanovljena Evropska služba za zunanje delovanje, je bilo treba spremeniti finančne predpise, da bi izboljšali nadzor in spremljanje izvajanja te službe.

Poročilo Gräßle-Rivellini povečuje proračunsko in finančno odgovornost, izboljšuje preglednost in spodbuja učinkovitost ESZD. Predlagane izboljšave bodo prispevale k oblikovanju kulture finančne integritete, potrebne za spodbujanje zaupanja v ustrezno delovanje ESZD v prihodnosti.

Pozdravljam tudi dele poročila, ki zahtevajo, da se Parlamentu dodeli večje pooblastilo za nadzor. Zato se strinjam s poročevalci, ki zahtevajo, da mora biti Parlament zmožen povsem uveljaviti svoje pravice glede razrešnice ter da vodje delegacij predložijo svoja poročila o izvrševanju proračuna Odboru za nadzor proračuna.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za večino ukrepov, ki jih predlaga to poročilo, katerega cilj je zagotoviti Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) kulturo finančne integritete, potrebne za zaupanje v nemoteno in nesporno delovanje ESZD v prihodnosti. Zaradi uslužbencev iz različnih okolij bo ESZD skupek številnih korporativnih kultur in bo postopoma morala vzpostaviti lastno kulturo. Pri ustanavljanju nove službe in zlasti pripravi finančnih določb zanjo je potrebno od začetka zagotoviti najboljše zaščitne ukrepe za finančno poštenost, tako da bo finančna celovitost sestavni del korporativne kulture službe. Rad bi tudi poudaril, da moramo za zagotovitev demokratičnega pregleda in večjega zaupanja evropskih državljanov v njihove evropske institucije vsako leto predložiti Parlamentu izjave o zanesljivosti o notranjih sistemih upravljanja in nadzora delegacij Unije.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) lahko zdaj postane operativni diplomatski organ. Parlament je zagotovil, da bo 60 % njenega osebja iz drugih evropskih institucij, kar bo zagotovilo določeno stopnjo neodvisnosti od držav članic. Načelo geografske uravnoteženosti je bilo uvedeno, da se zajamči ustrezna in pomembna prisotnost državljanov iz vseh držav članic.

To glasovanje je okrepilo vlogo Parlamenta: vodje delegacij Evropske unije, imenovani v „strateško pomembnih“ regijah, bodo dejansko slišani v Odboru Parlamenta za zunanje zadeve. Poleg tega bo imel Parlament pravico nadzirati uporabo proračuna ESZD, njegovo osebje pa se bo moralo udeležiti posebnega usposabljanja o upravljanju proračuna.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je bil naprošen, da poda svoje mnenje o predlogu uredbe, ki sta ga vložila Ingeborg Gräßle in Crescenzio Rivellini glede oblikovanja splošnega proračuna Evropskih skupnosti za Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD).

Nemogoče je podpreti oblikovanje bodoče evropske diplomatske službe, ki bo pod upravnim, proračunskim in političnim nadzorom Komisije. Francija, ki se lahko ponaša z najstarejšo diplomatsko službo na svetu, bo morala ponovno predati diplomatske prerogative Evropski uniji, katere državljani so povsem ravnodušni do stališč, ki jih sprejema.

Ta diplomatska služba, h kateri je Komisija tako navdušeno pozivala, bo popoln odklon od nacionalnih zapuščin. Uradniki ESZD ne bodo mogli prejemati navodil od držav članic in bodo morali delati za „večje“ dobro Evropske unije, kar se nanaša le na same evrokrate.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Gospod predsednik, vedno sem nasprotovala ustanovitvi ESZD – nič ne bi moglo spremeniti mojega mnenja o tem. Toda poznam zagotovila, ki so bila dana, ko je EU začela s svojo kampanjo prepričevanja in pridobivala podporo za ESZD.

Rečeno nam je bilo, da bo ESZD nevtralna s stališča proračuna. In kje smo zdaj? Proračunska nevtralnost je le še ena obljuba EU, ki je izzvenela. Zdaj smo proračun prekoračili za 34 milijonov zaradi še več osebja in dodatnih zagonskih stroškov, ESZD pa sploh še ne deluje!

ESZD je še en primer zapravljenega davkoplačevalskega denarja za službo, ki je moji volivci nočejo, vendar so jim jo vsilili birokrati, ki želijo odvzeti vedno več pristojnosti nacionalnim vladam in jih dodeliti EU. Takšna birokracija je nesprejemljiva in jo je treba v teh časih gospodarske krize zmanjšati, ne povečati.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog uredbe je namenjen spremembi finančne uredbe, ki velja za splošni proračun Skupnosti zaradi institucionalizacije Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), ki je posledica tega, da so države članice sprejele Lizbonsko pogodbo. Ta novi subjekt nima proračunskega okvira, zato je potrebna ta sprememba. Vključitev ESZD kot institucije ti omogoča proračunsko avtonomnost in ji daje pooblastilo, da sama obravnava svoje upravne stroške, pod pogojem, da ji Parlament da razrešnico.

Upam, da bo ESZD izvedla svoje dejavnosti sposobno, učinkovito, dopolnjujoče in predvsem nekonkurenčno glede na diplomatska zastopstva držav članic. O tej zadevi je Komisija izjavila, da želi zagotoviti, da bo lahko ESZD izpolnila to nalogo enotnega zunanjega delovanja, ne da bi s tem povzročila oslabitev trdnega finančnega upravljanja, odgovornosti in zaščite finančnih interesov Unije. Upam, da se bo to zgodilo.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) bo prihodnji glasnik Evropske unije o zunanji politiki. V tej službi se bodo naša različna stališča združila v en glas – in prenesla odločno sporočilo –, zato je pomembno, da ji zagotovimo podporo. Če naj ESZD deluje učinkovito, je potreben učinkovit finančni nadzor. Samo če ESZD predstavlja del Komisije, je mogoče zagotoviti najboljši možen nadzor. Jasna razdelitev pravic in obveznosti bo omogočala njeno tekoče delovanje. Podpiram uspešno poročilo gospe Gräßle in gospoda Rivellinija, in seveda sem glasovala za ta konstruktiven prispevek Evropskega parlamenta.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Gräßle in gospoda Rivellinija o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, v zvezi z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), ker menim, da je spodbujanje finančne integritete pomembno, da se zagotovi ustrezno in pregledno upravljanje evropskih institucij. Oblikovanje te nove diplomatske službe, kot predvideva Lizbonska pogodba, predstavlja velik korak za Evropsko unijo, ki ima končno lahko korist od enega diplomatskega organa, ki je zadolžen za spodbujanje ukrepov, namenjenih bolj usklajenim, varnejšim in učinkovitejšim zunanjim odnosom Evropske unije. Na koncu je treba poudariti, da bo Evropska služba za zunanje delovanje sama upravljala svoj upravni proračun in da bo odgovorna za tiste dele operativnega proračuna, ki sodijo v njeno pristojnost.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nova Evropska služba za zunanje delovanje, ustanovljena po sprejetju Lizbonske pogodbe, potrebuje proračun, da bo lahko opravljala svoje dejavnosti in dosegla cilje, opredeljene v Pogodbi. Glede na to je treba spremeniti nekatere določbe v ustrezni finančni uredbi s ciljem upoštevanja sprememb, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem proti tej zakonodajni resoluciji Evropskega parlamenta, ker ustanovitev službe, ki jo želijo financirati, predstavlja še en korak k militarizaciji zunanje politike Evropske unije. Poleg mojega nasprotovanja militaristični filozofiji v zunanji politiki sem glasoval proti tudi zato, ker v celotnem postopku oblikovanja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) ni bilo najosnovnejših načel preglednosti in demokracije. Organizacija in financiranje te službe ne zajemata potrebnega strogega nadzora nad osebjem in financiranjem, ki bi ga izvajal Evropski parlament, kar pomeni, da ESZD zaskrbljujoče primanjkuje demokracije in preglednosti. Zato ni presenečenje, da predlagana struktura ESZD potiska Evropski parlament na sekundarno, nepomembno mesto v zunanji politiki EU, kar moja skupina in jaz odločno zavračava. Zato sem glasoval proti. Ne morem podpreti predlaganih proračunov za tovrstno službo z militarističnimi nagnjenji.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poleg podvojenih struktur, ki bodo nastale z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), bodo stroški za zaposlene skokovito narasli na potraten in birokratski način, ki je značilen za EU. Od 1.643 delovnih mest, kot jih bo na začetku delovanja ESZD 1. decembra, jih je, če verjamete ali ne, 50 generalnih direktorjev, v začetnih fazah pa bo komajda kaj več kot 30 zaposlenih pod enim generalnim direktorjem. Ko bo vzpostavljena končna struktura, jih ne bo niti 80. Zgoraj omenjeni generalni direktorji bodo zaslužili povprečno 17.000 EUR na mesec. Pod temi generalnimi direktorji je še ena stopnja, na kateri bo 224 direktorjev in 235 vodij enot. Poleg tega še vedno čakamo, da se opredelijo posebne naloge in cilji za zaposlene ESZD. Želimo, da ima EU močan glas v svetu, vendar to zagotovo ne zahteva prenapihnjenega upravnega aparata, ki bo državljane EU stal milijarde zaradi podvojenih struktur in zaposlenih, ki bodo imeli zelo donosen vir dohodka. Zato sem glasoval proti poročilu.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) V pogajanjih s predstavniki Evropskega sveta in Komisije so Parlament in zlasti pogajalci iz Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov uspeli zagotoviti, da se bo proračun za novo diplomatsko službo EU uporabljal pregledneje. Parlament bo letno odobril proračunsko razrešnico, Komisija pa bo morala poslancem Evropskega parlamenta redno posredovati podrobne informacije o svojih izdatkih. Glasoval sem za to poročilo, ker izpostavlja, da bosta ob zaposlovanju državljanov držav članic EU zagotovljena večja geografska pokritost kot tudi ustrezno in pomembno zastopanje državljanov vseh držav članic.

Strinjam se s poročevalcem, da moramo zagotoviti, da se zaposleni izberejo skladno s svojimi sposobnostmi ter da se upošteva enakost spolov. Pomembno je, da Evropska služba za zunanje delovanje, ki naj bi bila uvedena 1. decembra, hitro postane učinkovita in da zastopa predvsem interese EU in, če je to potrebno, nacionalne interese.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) bo upravljala lasten upravni proračun in bo zanj odgovorna. Dejansko je treba pri vzpostavljanju nove službe in predvsem pri sestavljanju njenih finančnih pravil od samega začetka zagotoviti ustrezne gospodarske zaščitne ukrepe.

Da bi spodbujali njihovo finančno celovitost, je treba zagotoviti tekoče medsebojno delovanje različnih služb, ki so odgovorne za nadzor finančnih zadev, zlasti v delegacijah EU. Upamo, da bomo z okrepitvijo teh zaščitnih ukrepov povečali zaupanje evropskih državljanov v evropske institucije. Posledično je namen strukturnih izboljšav, predstavljenih v tem predlogu, uvesti finančno integriteto, ki je potrebna za zaupanje v nemoteno in nesporno delovanje ESZD.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pot je bila vse prej kot lahka, toda zaradi prizadevanj Parlamenta je lahko Evropska služba za zunanje delovanje zdaj gonilna sila za učinkovitejšo in legitimnejšo zunanjo politiko EU. Pozdravljamo dejstvo, da so bili glavni pomisleki Zelenih – na primer, ravnovesje spolov in skupno usposabljanje za oblikovanje „esprit de corps“ – v veliki meri obravnavani in da bo imel Parlament večji demokratičen nadzor nad delovanjem ESZD, predvsem prek uvedbe posameznih proračunskih postavk za glavne prekomorske operacije EU. Evropski parlament je tudi uspešno zavaroval metodo Skupnosti in zahvaljujoč pritisku Zelenih tudi razvojne prednostne naloge.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Za boljše in učinkovitejše zastopanje interesov evropskih držav na mednarodni ravni je treba o ukrepih zunanje politike razpravljati vnaprej in nato o njih obvestiti zunanji svet enoglasno. Zdaj se prek Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) poskuša umestiti instrumente zunanje politike Unije v skladen okvir – obstoječi viri se združujejo in dopolnjujejo z novimi. Glede na novo naravo te strukture je treba uporabiti velikopotezne določbe glede preglednosti ter proračunske in finančne odgovornosti. Ker proračunski organ Parlamenta zajema ESZD, je treba slednjo vključiti v strukturo Komisije. Sicer bo nemogoče dati razrešnico v smislu pogodb. Proračunskim organom se predložijo tudi letna poročila o dejavnosti.

Poročilo: Bernhard Rapkay (A7-0288/010)

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Kot kolegi poslanci tudi jaz menim, da potrebuje ESZD avtonomijo v okviru kadrovskih predpisov za evropske uradnike. Podpiram določbo, ki opredeljuje, da za uradnike EU in začasne uslužbence, ki prihajajo iz držav članic in diplomatskih služb, veljajo enake pravice in se lahko prijavijo za nova delovna mesta. Upam, da bo zaposlovanje na najširši možni geografski podlagi, in s tem mislim nove države članice, postalo stvarnost.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska služba za zunanje delovanje je ključen instrument za EU, ki je odprta za svet in lahko vzpostavi plodne stike s številnimi različnimi regijami in državami. Če naj ta služba deluje, je treba njenim uradnikom dodeliti ustrezne vloge in pojasniti njihov status in status začasnega osebja iz nacionalnih diplomatskih služb, ki imajo v njej vlogo. Ta sprememba Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti kaže, da je torej povsem upravičena. Upam, da bo služba sodelovala z nacionalnimi diplomatskimi službami in da bo pozitiven dejavnik pri izboljšanju njihovega delovanja. Upam, da bodo glavne prednostne naloge evropske politike upoštevale zunanjo komponento in da med delovanjem služba ne bo zanemarila ključne vloge evropskih jezikov v univerzalni komunikaciji in prav tako ne svetovnih evropskih jezikov, ki so najprimernejši za vzpostavitev neposredne komunikacije z velikim delom sveta.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska služba za zunanje delovanje je zdaj sestavni del evropske uprave: je odprta, učinkovita in neodvisna skladno s členom 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Glede spremembe Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev bi rad poudaril enak status, ki se dodeli uradnikom EU in začasnim uslužbencem iz diplomatskih služb držav članic, zlasti glede pravice, da prevzamejo vse naloge pod enakimi pogoji, in pri spodbujanju enakih možnosti za nezadostno zastopani spol.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Vzdržal sem se končnega glasovanja o poročilu gospoda Rapkaya z dne 20. oktobra 2010. Povsem podpiram ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje in zelo cenim prizadevanja Elmarja Broka in drugih poslancev, ki so uspeli uspešno uskladiti prvoten osnutek, ki ga je predložila visoka predstavnica. Moj namen je opozoriti na dejstvo, da spremembe o geografskem zastopanju, ki sta jo podprla Odbor za zunanje zadeve in Odbor za proračun, ni sprejel Odbor za pravne zadeve. Zato obstajajo dvomi, ali lahko končna različica poročila zagotovi Evropskemu parlamentu pravno podlago glede geografske uravnoteženosti.

  Andrey Kovatchev (PPE), v pisni obliki. – (BG) Lady Ashton, vam in novi ESZD, v katero smo vložili velike upe o uresničitvi še enih evropskih sanj, želim veliko uspeha in upam, da bo Evropa nagovorila svet z močnim, odločnim enotnim glasom. To želi velik del našega parlamenta. Lahko ste prepričani, da vam bomo pomagali.

Rad bi pojasnil, zakaj sem se vzdržal glasovanja o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti. Mislim, da so indikativni cilji za geografsko uravnoteženost koristni za novo institucijo. Potrebujemo visokousposobljeno diplomatsko službo z zaposlenimi iz vseh držav članic, da lahko okrepijo zastopanje EU v svetu.

Prepričan sem, da bo služba uspešna, če bo lahko izkoristila izkušnje vseh držav članic. Zavedam se, da se je število držav članic več kot početverilo od začetka postopka evropskega združevanja. Razumljivo je, da države, ki so bile sprejete pred kratkim, zaostajajo v smislu stopnje zastopanosti. Da bi to premagali, pa potrebujemo odločnost in jasno opredeljena zakonodajna besedila.

Verjamem v vašo željo in odločnost, ki ste ju izrazili ob številnih priložnostih, glede prizadevanj za pravo in primerno geografsko zastopanost nove službe, tako da boste lahko visoka predstavnica celotne EU. Njeno dejavnost bomo budno spremljali.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Cenim to, da smo uspeli v poročilo vključiti nekatere zaščitne ukrepe v obliki sprememb, ki bodo zajamčile, da pri zapolnjevanju delovnih mest v Evropski službi za zunanje delovanje uradniki iz določenih držav članic ne bodo imeli prednosti pred uradniki iz drugih držav. Zunanja politika Evropske unije je konec koncev samo eno posebno področje, zato mora poleg usposobljenosti in široke geografske zastopanosti veljati načelo, v skladu s katerim bodo uradniki iz vseh držav članic ustrezno zastopani med uslužbenci Evropske službe za zunanje delovanje. Zato mislim, da je zelo pomembno, da je Parlament predlagal izbris določb, ki so omogočale premeščanje uradnikov iz Sveta ali Komisije v Evropsko službo za zunanje delovanje brez konkurence za prosto delovno mesto.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska služba za zunanje delovanje sodeluje z diplomatskimi službami držav članic in je sestavljena iz uradnikov iz zadevnih služb generalnega sekretariata Sveta in Komisije kot tudi osebja, napotenega iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic. Zato je treba za namen Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev obravnavati ESZD kot institucijo EU. Glede na to bi morali imeti uradniki EU in začasni uslužbenci iz diplomatskih služb držav članic enake pravice in obveznosti ter bi morali biti obravnavani enako, zlasti kar zadeva dostop do vseh delovnih mest pod enakimi pogoji. Sprememba, vsebovana v tej resoluciji, je torej nujna.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Podprl sem to poročilo, pred katerim so potekale zelo resne razprave, predvsem glede zapolnitve delovnih mest v Evropski službi za zunanje delovanje. Načelo geografske uravnoteženosti je bilo glavni vzrok za te razprave, načelo, ki je bilo – skupaj s prednostnimi nalogami institucionalnega ravnovesja in ravnovesja spolov – sčasoma vključeno v poročilo v zelo vidni obliki.

Nove države članice nedvomno niso povsem zadovoljne, toda kljub temu je dobro, da je bil dosežen kompromis, in verjamemo, da se lahko to v prihodnosti spremeni, da bo še bolj pošteno. V ta namen moramo narediti vse, kar je mogoče, da zagotovimo, da imajo diplomati, ki jih imenujejo posamezne države članice, primerljivo in visoko usposobljenost. Zadovoljni pa bi morali biti, da smo naredili pomemben korak proti poenotenemu in učinkovitemu zunanjemu zastopanju EU, kajti glede na obstoječe in prihodnje izzive je to eden od najpomembnejših vidikov politike EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Z veliko večino smo sprejeli kompromisni sveženj, ki odraža stališče Zelenih, k čemur je znatno prispevala naša skupina.

  György Schöpflin (PPE), v pisni obliki. – Za tiste izmed nas, ki smo iz novih držav članic, je opustitev vsake pravno zavezujoče zaveze h geografski uravnoteženosti v Evropski službi za zunanje delovanje razočaranje. Res je, da je bilo danih več političnih izjav, ki so obljubljale, da bodo upoštevani interesi novih držav članic. Naj je politična zaveza še tako pozitivna, je neobstoj predpisa obžalovanja vreden. Brez predpisa je težko vedeti, kako se bodo počutili volivci v novih državah članicah, ko bodo imeli svojo službo. Zato nas je kar nekaj imelo pomisleke o tem, da bi povsem podprli poročilo gospoda Rapkaya.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Bližamo se koncu razmeroma burnega dela o obliki Evropske službe za zunanje delovanje, o kateri bomo glasovali danes. Veliko smo govorili o trajnostnem razvoju v smislu spola in geografije ter veliko o preglednosti zaposlovanja na podlagi predhodno opredeljenih pravil in predpisov, najpomembnejše vprašanje pa je, kako dobra in učinkovita bo ESZD, zato so meritokratska merila tako pomembna pri zaposlovanju. Rad bi poudaril zaposlovanje, ki je res nujno, da se zagotovi, da uslužbenci iz ustreznih direktoratov Evropske komisije kot tudi iz Sveta in Parlamenta sodelujejo v teh službah.

Bistvo ni zastopanje evropskih institucij, temveč dejstvo, da bi morale biti te osebe ustrezno usposobljene na različnih področjih dejavnosti EU, kot so zapleteni vidiki energetike, trgovine, kmetijskih in drugih vprašanj, da ne omenjam človekovih pravic ali terorizma. Imam pomisleke, da bo večina vključenih v ESZD imela splošne diplomatske veščine in znanja, ne bodo pa poznali zapletenih stvarnih vprašanj, s katerimi se bodo morali spopasti.

  Róża, grofica Thun Und Hohenstein (PPE), (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein) v pisni obliki. – (PL) Vzdržanje pri glasovanju ni rešitev. Tisti, ki so odsotni, se vedno motijo. Mislim, da je v celotni resoluciji veliko več dobrih ukrepov kot tistih, ki imajo manjšo vrednost. Potrebujemo Evropsko službo za zunanje delovanje. Čim prej bi morala začeti delovati, da se poveča pomen Evrope v svetu.

Resolucija, ki je bila sprejeta, pravi, da bodo v službi zastopane vse države članice. Zdaj moramo paziti, da bo res tako. To ustvarja zaupanje v postopek vzpostavljanja Evropske službe za zunanje delovanje. Ne smemo pozabiti, da je bila Evropska unija zgrajena na vzajemnem zaupanju in da je imela Poljska od tega veliko korist. Ta postopek bom zelo pozorno spremljala.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Pred zgolj enim letom je uvedba načela geografske uravnoteženosti v razpravi o Evropski službi za zunanje delovanje naletela na močno nasprotovanje, celo znotraj Evropskega parlamenta. Danes sploh nihče ne dvomi, da je to težava in da jo je treba rešiti. Zaveza, ki jo najdemo v vseh najpomembnejših dokumentih, povezanih z ESZD glede ukrepov za zagotovitev enakega zastopanja vseh držav članic Evropske unije v novi diplomatski službi Unije, je uspeh. Revizija, načrtovana v letu 2013, nam bo omogočila presojo, ali so bili ti ukrepi izvedeni.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Rezultati glasovanja o poročilu gospoda Rapkaya kažejo, da se je veliko poslancev Evropskega parlamenta iz novih držav članic vzdržalo glasovanja ali pa so glasovali proti. Jaz sem bil med tistimi poslanci Evropskega parlamenta, ki so se glasovanja vzdržali. Moj glavni pomislek je bil pomanjkanje velikopoteznosti v besedilu, kar zadeva načelo geografske uravnoteženosti v okviru politike zaposlovanja in uslužbencev prihodnje Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). Poročilo ni uvedlo pravno zavezujoče zaveze h geografski uravnoteženosti v ESZD, kar pomeni, da se je zanašalo samo na politične obljube, ki so jih dali ključni nosilci odločanja o zunanjih zadevah v EU. Zato večina novih držav članic ni prepričana v ustrezno uporabo načela geografske uravnoteženosti v prihodnosti ESZD. Obžalovanja vredno je, da se je poročevalec odločil za tako minimalističen pristop, medtem ko oklevanje Sveta, da izrecno sprejme to zavezujočo zavezo, zbuja še večjo skrb. Pozivam Svet in Komisijo, da temeljito pregledata volilni rezultat za to poročilo in izpolnita svoje obljube glede spoštovanja načela geografske uravnoteženosti pri zaposlovanju prihodnjih uslužbencev ESZD. Budno spremljanje tega postopka v prihodnosti bo ena od prednostnih nalog poslancev Evropskega parlamenta.

Poročilo: Roberto Gualtieri, László Surján (A7-0283/2010)

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker se strinjam, da je za EU bistvenega pomena, da lahko uporablja vse svoje zunanje instrumente v okviru skladne strukture, in ker je politični namen tega poročila zagotoviti proračunska sredstva za leto 2010 za vzpostavitev takšne strukture v začetni fazi.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ki se nanaša na Evropsko službo za zunanje delovanje, ustanovljeno na podlagi Lizbonske pogodbe. Finančna in vsaka druga vrsta pomoči za to službo je nesprejemljiva, ker uporablja politična in vojaška sredstva za zgrešene ukrepe v okviru zunanje politike Unije, ki sčasoma privedejo do nadaljnje militarizacije Evropske unije. Obenem Evropo odmika od neodvisne in mirovne vloge, ki bi jo morala imeti pri reševanju mednarodnih težav. To pomeni, da je del napetosti in sodelujoča sila v razdiralnih, vojaških posegih na vojnih območjih.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pojavila se je potreba po prilagajanju proračunskih instrumentov novi stvarnosti Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). Vendar mislim, da so prizadevanja, da se zagotovijo ustrezna sredstva za njene zmožnosti ter učinkovito in smotrno delovanje v skladu z namenom, skupaj z učinkovitim spremljanjem njenih stroškov, zelo upravičena.

V zgodnjih dneh svojega obstoja bi morale evropske institucije in države članice posebno pozornost nameniti ESZD, da bodo lahko ustrezno spremljale njene dejavnosti in ugotovile njene glavne težave.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog za spremembo proračuna sodi v okvir izvršitve Lizbonske pogodbe z namenom lažjega izvajanja in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). Zato podpiram to pobudo, pomembno pa je tudi zagotoviti, da se izvaja v okviru načel učinkovitega upravljanja evropskih virov, obenem pa je treba izpostaviti dobro razmerje med stroški in koristmi kot tudi zahteve glede proračunskih omejitev zaradi vpliva gospodarske krize na javne finance.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naše glasovanje proti temu poročilu, ki predstavlja še en korak v smeri vzpostavitve in uporabe Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), izraža stališče, ki je skladno z našim nasprotovanjem ustanovitvi te službe. Kot središčna točka Lizbonske pogodbe in temeljni element federalizma v Evropski uniji bo zajemala več kot 5.000 ljudi v prihodnjih 130 ambasadah EU v različnih državah.

To bo diplomatska megastruktura, ki bo neizogibno povzročila, da bodo zastopniki in interesi držav članic tudi tu podrejeni interesom sil, ki določajo smer EU. Poleg tega ni jamstva, da ESZD ne bo povezana z vojaškimi in obveščevalnimi strukturami. Torej obstaja možnost zaskrbljujoče militarizacije EU in mednarodnih odnosov, proti čemur se bomo odločno borili.

Treba se je tudi vprašati, ker bo proračun EU izjemno zmanjšan, od kod bodo prišli prispevki za kritje teh izdatkov? Vse to v času, ko se učinki krize slabšajo, ko tako imenovane „varčevalne“ politike vršijo izjemen pritisk na nacionalne proračune, ko se plače in prejemki socialne varnosti znižujejo, davki na dohodek iz dela pa povečujejo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po spremembi Kadrovskih predpisov in spremembi finančne uredbe z namenom vključitve ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje v ta dokumenta, je treba zdaj odobriti proračun, da bo ustrezno delovala. Če naj ta služba ustrezno deluje in doseže cilje, zaradi katerih je bila ustanovljena, mora imeti na voljo proračun, ki bo zadostoval tudi za kadrovske in materialne vire, potrebne za izvajanje njenih dejavnosti.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem proti tej zakonodajni resoluciji Evropskega parlamenta, ker ustanovitev službe, ki jo želijo financirati, predstavlja še en korak k militarizaciji zunanje politike Evropske unije. Poleg mojega nasprotovanja militaristični filozofiji v zunanji politiki sem glasoval proti tudi zato, ker v celotnem postopku oblikovanja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) ni bilo najosnovnejših načel preglednosti in demokracije. Organizacija in financiranje te službe ne zajemata potrebnega strogega nadzora nad osebjem in financiranjem, ki ga bo izvajal Evropski parlament, kar pomeni, da ESZD zaskrbljujoče primanjkuje demokracije in preglednosti. Zato ni presenečenje, da predlagana struktura ESZD potiska Evropski parlament na sekundarno, nepomembno mesto v zunanji politiki EU, kar moja skupina in jaz odločno zavračava. Zato sem glasoval proti. Ne morem podpreti predlaganih proračunov za takšno službo z militarističnimi nagnjenji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Gotovo je treba premisliti o točni obliki Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), ki naj bi se ustanovila. Sistem, v katerem bo imel vsak izmed 50 generalnih direktorjev sprva 30, nato pa več kot 80 zaposlenih, bi pomenil napihnjeno in drago upravo.

Podobno naj bi ustanovitev ESZD prinesla val napredovanj. Nekaj vprašanj še ni bilo primerno rešenih. Možne učinke na gradbene stroške je treba predhodno preučiti. Drugi dejavniki, kot je na primer dodelitev primerne teže nemščini kot delovnemu jeziku, kot opredeljujejo pogodbe, so bili zanemarjeni. Zato menim, da je treba v obstoječi obliki financiranje ESZD zavrniti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki.

– (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker se strinjam, da je za EU bistvenega pomena, da lahko uporablja vse svoje zunanje instrumente v okviru skladne strukture, in ker je politični namen tega poročila zagotoviti proračunska sredstva za leto 2010 za vzpostavitev takšne strukture v začetni fazi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zaradi ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) je treba spremeniti proračun za leto 2010 in predlog proračuna za leto 2011. V proračunu je treba oblikovati nov oddelek X, proračun za leto 2010 pa je treba spremeniti tako, da se zagotovi 100 dodatnih delovnih mest v kadrovskem načrtu ESZD ter finančni okvir za financiranje dodatnih 70 članov pogodbenega osebja. Večina potrebnih sredstev se bo preprosto prenesla iz oddelkov Evropskega sveta, Sveta in Komisije. Prevladujoč občutek v Odboru za zunanje zadeve (AFET) je, da spoštovana baronica Ashton ni povsem izpolnila obljub, ki jih je dala Evropskemu parlamentu o ustanovitvi ESZD. AFET meni, da bi se bilo treba z Evropskim parlamentom posvetovati glede kadrovskih prednostnih nalog v službi (npr. kar zadeva geografsko uravnoteženost) in da bi se vprašanje ravnovesja spolov bolje reševalo v postopku zaposlovanja za ESZD. S stališča Zelenih/EFA predstavlja dejstvo, da baronica Ashton v ESZD še ni premestila uslužbencev Komisije iz GD za zunanje odnose, ki se ukvarjajo z vzpostavljanjem miru in odzivom na krizo, veliko pomanjkljivost, zlasti ker je baronica podala sporočila, v katerih Evropskemu parlamentu zagotavlja to premestitev.

Poročila: Ingeborg Gräßle, Crescenzio Rivellini (A7-0263/2010), Bernhard Rapkay (A7-0288/2010), Roberto Gualtieri, László Surján (A7-0283/2010)

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Odločno nasprotujemo ustanovitvi Evropske službe za zunanje delovanje. Zunanje zadeve in diplomacija sodijo v nacionalno suverenost, zato smo glasovali proti vsem poročilom o tej zadevi.

Skupna zunanja politika, ki se vodi izključno v interesu Evropske unije, bo slej ko prej prišla navzkriž s temeljnimi interesi ene, več ali vseh držav članic. Na primer, lahko pride do spora, pri katerem se k vključitvi poziva države, državljani pa temu nasprotujejo. Ali v primeru, da se spodbuja politika, ki je zelo sovražna ali zelo naklonjena neki državi ali skupini držav ter je v nasprotju s starodavnimi tradicijami nekaterih diplomatskih služb ali ključnimi interesi nekaterih članic.

Še huje: pogodbe že določajo, da bodo ne glede na to, kaj se zgodi, za vse to veljale druge zaveze ali omejitve še večje razsežnosti, morda na svetovni ravni: Nato, Združeni narodi, kdo ve, kaj še. To pomeni, da se sploh ne predlaga močna in neodvisna diplomatska služba, temveč instrument podrejenosti neevropskemu vodstvu.

Poročilo: László Surján (A7-0281/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ker je letna dodelitev finančne pomoči za spremljevalne ukrepe za sektor banan v letu 2010 znašala 75 milijonov EUR, pri čemer je največji delež te finančne pomoči izhajal iz prerazporeditve razdelka 4 proračuna v višini 55,8 milijona EUR, in ker v letu 2011 ta razdelek znaša samo 875.530 EUR, se strinjamo s predlogom Parlamenta, da se Komisijo pozove, naj predloži nov predlog za uporabo instrumenta prilagodljivosti za preostali znesek v višini 74.124.470 EUR. Ta predlog je upravičen, ker obstaja potreba po finančni pomoči za spremljevalne ukrepe za sektor banan, še posebej, če upoštevamo, da je treba zagotoviti finančno pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan in jih je prizadela liberalizacija na področju držav z največjimi ugodnostmi (MFN) v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), če EU želi ohraniti svoj vpliv globalnega akterja. Prav tako moramo omeniti, da je izvajanje tega predloga popolnoma smiselno, ker so ti ukrepi predvideni v točki 27 medinstitucionalnega sporazuma o uporabi instrumenta prilagodljivosti.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo, saj se strinjam s tem, da finančna pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan in jih je prizadela liberalizacija na področju držav z največjimi ugodnostmi (MFN) v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), ne sme biti vprašljiva in da se proračunskih prizadevanj ne sme preložiti. Zato se strinjam s predlogom Komisije o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 1905/2006, da se v letih 2010 do 2013 omogoči financiranje spremljevalnih ukrepov za sektor banan (BAM) s skupnim proračunom 190 milijonov EUR in z možnostjo dodelitve dodatnih 10 milijonov EUR, če zgornje meje v proračunu to dovolijo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Sektor banan je pomemben sektor za nekatere regije EU, zlasti za francoske čezmorske departmaje in ozemlja; zato je Parlament glede na konkurenco iz latinskoameriških držav, ki so jo zaostrili sporazumi, ki so predmet pogajanj, sprejel ukrepe za financiranje, namenjene pomoči temu oslabljenemu sektorju.

Poslanci Evropskega parlamenta želijo, da se uporabi instrument prilagodljivosti v višini 74,12 milijona EUR. To je močno sporočilo Parlamenta Komisiji in Svetu, ki sta zagotovila le 18,3 milijona. To je tudi priložnost, da Parlament poudari, da je čas, da se preneha jemati sredstva iz proračuna za zunanje delovanje EU za to, da se financirajo spremljevalni ukrepi za sektor banan. Za obdobje 2010–2013 obljubljena pomoč v višini 190 milijonov EUR se bo morala financirati iz novih skladov, kar bo Parlament zahteval v okviru nove finančne perspektive.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija predlaga spremembo Uredbe (ES, Euratom) št. 1905/2006 z namenom, da se v letih 2010 do 2013 financirajo spremljevalni ukrepi za sektor banan (BAM) s skupnim proračunom 190 milijonov EUR. Predlagana letna razdelitev predvideva 75 milijonov EUR za leto 2010. Treba je omeniti, da razpoložljiva razlika v razdelku 4 znaša samo 875.530 EUR. Najpomembnejši del te finančne pomoči v letu 2010 izhaja iz prerazporeditve v razdelku 4 proračuna, namreč 55,8 milijona EUR od skupno 75 milijonov EUR, ki vpliva na instrumente in ukrepe, ki jih EU in še posebej Parlament štejeta za zelo pomembne. Poleg tega potreba po finančni pomoči, povezani s spremljevalnimi ukrepi za sektor banan, ni bila predvidena pri sprejemanju veljavnega večletnega finančnega okvira. Vendar finančna pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan in jih je prizadela liberalizacija na področju držav z največjimi ugodnostmi (MFN) v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), ne sme biti vprašljiva in proračunskih prizadevanj se ne sme preložiti. Zato se strinjam s spremembo predloga spremembe proračuna št. 3/2010, kakor jo je predložil poročevalec.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Namen poročila je vzpostaviti ukrepe, ki so potrebni za finančno pomoč državam skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), ki jih bo prizadela liberalizacija trgovanja z bananami med EU in 11 latinskoameriškimi državami, v okviru katere je EU zavezana, da ne uporablja količinskih omejitev ali enakovrednih ukrepov za uvoz banan na svoje ozemlje.

Ob podpisu Ženevskega sporazuma, ki predvideva to liberalizacijo, se je EU zavezala, da bo državam AKP namenila 200 milijonov EUR odškodnine za učinek, ki ga bo imel ta ukrep na njihov izvoz v EU. Takrat smo kritizirali ta sporazum, saj bo koristil predvsem multinacionalkam iz ZDA, ki obvladujejo svetovni trg v tem sektorju.

Več držav AKP in več pridelovalcev banan v teh državah je izrazilo zaskrbljenost zaradi posledic sporazuma, saj so menili, da znesek 200 milijonov EUR ne bo izravnal vseh njegovih učinkov. Zdaj poročilo predvideva skupni proračun „190 milijonov EUR […] z možnostjo dodelitve dodatnih 10 milijonov EUR, če zgornje meje v proračunu to dovolijo“. Poleg tega ni bilo nobenih ustreznih opozoril o učinku na države in regije EU, ki pridelujejo banane, kot je avtonomna regija Madeira. Zaradi tega smo se vzdržali glasovanja o poročilu.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog resolucije Evropskega parlamenta o stališču Sveta glede predloga spremembe proračuna št. 3/2010 Evropske unije za proračunsko leto 2010, Oddelek III – Komisija, dodeljuje nova sredstva za financiranje spremljevalnih ukrepov za sektor banan za države AKP (afriške, karibske in pacifiške države). Predlog Komisije, pri pripravi katerega dejansko ni sodelovala nobena veja proračunskega organa, predvideva, da se odobrena sredstva v višini 75 milijonov EUR vključijo v rezervo do sprejetja spremembe ustrezne uredbe. Poudariti moram, da Parlament in Svet nista dosegla soglasja glede tega. Parlament je dejansko razmišljal o uporabi instrumenta prilagodljivosti, ki se je odlično izkazal pri obravnavanju podobnih položajev, ker so zadevni skladi pripravljeni za uporabo in imajo pravno podlago. Po drugi strani pa je imel Svet drugačno zamisel, ker so države članice nasprotovale uporabi instrumenta prilagodljivosti, kar je privedlo do povečanja njihovih prispevkov. Prav zaradi tega je Odbor za proračun potrdil, da ni mogoče doseči soglasja glede proračuna za leto 2010.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU se je vedno posvečala pomoči državam v razvoju, zlasti državam AKP. V tem predlogu spremembe proračuna se obravnava posebni primer držav AKP, ki pridelujejo banane. Ta posebna pomoč se namenja v obliki liberalizacije trgovanja z bananami med EU in 11 latinskoameriškimi državami, ki pridelujejo banane. Menimo, da je takšna pomoč boljša in učinkovitejša od neposredne pomoči, pri kateri se sredstva uporabijo brez presoje. S tem, ko pomagamo sektorju banan v teh državah, tem državam pomagamo pri razvijanju njihovega gospodarstva, ustvarjanju delovnih mest in boju proti revščini.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Prevladuje mnenje, da je za premagovanje gospodarske krize treba dati na voljo kar se da veliko denarja za financiranje prednostnih nalog EU za leto 2010. To je omogočila prerazporeditev proračunskih sredstev. Finančna pomoč za spremljevalne ukrepe za sektor banan ni bila predvidena ob pripravi sedanjega večletnega finančnega okvira.

Za ublažitev liberalizacije trgovine na ravni STO in s tem povezanega zmanjšanja tarif na področju držav z največjimi ugodnostmi naj bi se zdaj ohranila finančna pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan. Takšno uporabo instrumenta prilagodljivosti je treba zavrniti zlasti v obdobju, ko se EU tudi sama spopada z gospodarsko krizo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Znižanje preferenčnih stopenj za države AKP, ki izvažajo banane, je imelo negativen vpliv zaradi spreminjajočih se trgovinskih ureditev, zlasti liberalizacije trgovine v okviru STO.

Evropska komisija zato predlaga, da se države AKP, ki so glavne izvoznice banan, podprejo z vzpostavitvijo spremljevalnih ukrepov za sektor banan (BAM) s proračunom 190 milijonov EUR za obdobje 4 let (2010–2013). Cilj te pomoči je pomagati izvoznikom banan iz držav AKP, da bodo začeli izvajati programe prilagajanja. Čeprav je vprašanje banan že dolgo sporno, je financiranje BAM še vedno problematično.

Komisija in Svet ga nista vključila v razdelek 4 večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013, Odbor za razvoj pa meni, da predlog ni združljiv z zgornjo mejo za razdelek 4 večletnega finančnega okvira, in poziva Komisijo, naj ga bistveno spremeni ali nadomesti z drugim besedilom.

Predlog splošnega proračuna Evropske unije – proračunsko leto 2011

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljna sem s predlogom proračuna za leto 2011, o katerem razpravljamo danes, saj natančno obravnava navedene prednostne naloge. Parlament in Svet sta pri teh zadevah prvič v enakopravnem položaju. To je prvi proračun po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Zaradi tega in zaradi krize, s katero se spopada Evropa, je pomembno, da je usklajevalni postopek uspešen. EU mora nujno dobiti proračun za uresničevanje prednostnih področij in izvajanje novih pristojnosti, ki so ji bile dodeljene s Pogodbo. Pomembno je, da se zavzemamo za svoja prepričanja in proračun, ki je v obdobju krize vizionarski. Ta ambicija se odraža v predlogu Parlamenta. Po drugi strani vrednosti, ki jih je predlagal Svet, odsevajo varčevanje v proračunih, sprejetih v EU na nacionalni ravni. Vendar se mora biti EU sposobna odzvati na politične spremembe zaradi velikih izzivov. EU je dolžna predložiti ambiciozen evropski proračun, ki lahko pomaga oživiti gospodarstvo. Samo s krepitvijo področij, kot sta znanost in inovativnost, ter s prispevanjem h gospodarski rasti, povečanju števila delovnih mest in njihovemu izboljšanju lahko zagotovimo, da bo Evropa privlačnejša za življenje in delo.

  Ole Christensen, Dan Jørgensen, Christel Schaldemose in Britta Thomsen (S&D), v pisni obliki. – (DA) Danski socialdemokrati v Evropskem parlamentu smo glasovali za predloge sprememb 700, 701 in 706 proračuna. Tako smo glasovali, čeprav pripombe vsebujejo odlomek, v katerem je navedeno, da mora EU napredovati proti nizkoogljičnemu gospodarstvu. Dobro se zavedamo, da podporniki jedrske energije s tem izrazom poskušajo prikriti dejstvo, da pravzaprav govorijo o gospodarstvu, v katerem ima jedrska energija pomembno vlogo kot vir energije. Radi bi poudarili, da menimo, da je poraba sredstev EU za jedrsko energijo zelo slaba zamisel, in za predlog spremembe smo glasovali s tem pridržkom.

  Anne E. Jensen (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Na glasovanju o proračunu EU za leto 2011 je danska Liberalna stranka glasovala proti številnim predlogom sprememb v zvezi z odvzemom denarja za izvozna nadomestila. Odhodki za izvozna nadomestila so zakonsko določeni in bodo zato izplačani neglede na to, kakšen znesek je določen v proračunu. Če pa odhodki ne bodo določeni v proračunu EU, jih bodo morale izplačati posamezne države članice. V obdobju, ko se zmanjšujejo obsegi nacionalnih proračunov, bi bilo z gospodarskega vidika neodgovorno, da bi države članice obremenili s temi znatnimi dodatnimi odhodki. Danska Liberalna stranka je zadovoljna s precejšnjim zmanjšanjem izvoznih subvencij EU v zadnjih letih in si bo še naprej prizadevala za spremembo temeljne zakonodaje, da se bo odpravljanje lahko nadaljevalo. Danska Liberalna stranka je glasovala tudi proti izjavi, ki preprečuje, da bi se posebna premija za govedo moškega spola izplačevala za bike, ki se uporabljajo za bikoborbo.

Danska Liberalna stranka je glasovala proti temu predlogu zato, ker se ta premija izplačuje samo na Danskem, Švedskem in v Sloveniji, kjer pa, kakor vemo, bikoborb ne prirejajo. Za konec, danska Liberalna stranka je glasovala proti dodelitvi 300 milijonov DKK evropskemu skladu za mleko. Cene mleka so se v zadnjem letu povišale in glede na to je Komisija sklenila, da v skladu s sedanjimi pravili ne bo mogoče izplačati denarja iz takšnega sklada.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za predlog spremembe proračuna, v skladu s katerim se delež proračuna za leto 2011 rezervira za Evropsko policijsko akademijo (CEPOL). Pozdravljam glasovanje na plenarnem zasedanju, ki s 611 glasovi za, 38 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi krepi stališče Parlamenta glede CEPOL. Dejansko bo Parlament sprostil rezervirana proračunska sredstva, če bo od agencije prejel zadovoljive informacije o nadaljnjem ukrepanju glede razrešnice za leto 2008.

Te zahteve so jasne: Parlament je treba obvestiti o rezultatih preiskave OLAF; objaviti je treba seznam članov upravnega odbora; zagotoviti je treba končno poročilo zunanjega revizorja o proračunskih sredstvih, porabljenih za financiranje zasebnih odhodkov; in zagotoviti je treba spremembe znotraj upravnega odbora, da se ta položaj v prihodnosti ne ponovi. Močno upam, da se bo CEPOL hitro odzval in dokazal, da je pripravljen v celoti sodelovati s Parlamentom.

  Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Močna in sodobna Evropa potrebuje proračun, ki je usmerjen v prihodnost in rast, obenem pa gospodarski položaj zahteva premislek in omejevanje. Zato smo se odločili, da bomo vztrajali pri usmeritvi, ki omejuje proračun in je osredotočena na obsežne naložbe v raziskave, razvoj in inovativnost, ki ustvarjajo rast in delovna mesta v skladu s strategijo Evropa 2020. Ker želimo Evropo, ki je z vidika gospodarstva, socialnih zadev in podnebja trajnostna, smo glasovali za naložbe v okolje, človeški kapital in nadzor finančnih trgov, vendar vedno v okviru obstoječih sredstev.

Za kmetijsko politiko EU se še vedno porablja neupravičeno velik delež proračuna in jutrišnjim izzivom ne bomo kos z včerajšnjo politiko. Zato smo glasovali proti predlaganemu skladu za mleko v višini 300 milijonov EUR in vložili svoj predlog, da se na primer opustijo izvozne subvencije EU za kmetijske proizvode ter subvencije za gojenje tobaka. Ker moramo v teh težkih gospodarskih časih vsi prispevati svoj delež, smo glasovali tudi za zmanjšanje upravnih stroškov EU.

Poročilo: Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Helga Trüpel (A7-0284/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glede na negotovo oživitev evrskega območja in šibke javne finance v veliko državah članicah lahko proračun ob preudarni porabi spodbudi oživitev gospodarstva, vendar je treba vedeti, kako ga najbolje izkoristiti. V zvezi z državljani je treba omeniti povečanje v razdelku „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“ ter razdelku „kohezija za rast in zaposlovanje“, čeprav se je zmanjšal obseg sredstev za izobraževanje in usposabljanje. Opazno se je povečal Evropski socialni sklad (ESS), vendar je obžalovanja vredno, da je le 1,4 % sredstev rezerviranih za izvajanje socialne politike, pri čemer so se sredstva za zdravstvo v primerjavi z letom 2010 zmanjšala za 15,77 milijona EUR. Na področju regionalnega razvoja so se sredstva povečala za približno 3,2 %, kar se šteje za bistveno. V zvezi s kmetijstvom je treba omeniti izjemno nestabilnost sektorja mleka in poudariti potrebo po stalnem pristopu za obravnavanje tega vprašanja, namreč prek sklada za sektor mleka. Kar zadeva ribištvo, je obžalovanja vredno, da se je zmanjšal obseg sredstev, dodeljenih skupni ribiški politiki (SRP).

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Proračun EU za leto 2011 je oblikovan tako, da podpira donosnost velikih podjetij ter grob napad monopolov in buržoaznih vlad na delavske in socialne pravice delavcev. Monopolnim skupinam, ki so od nacionalnih buržoaznih vlad že dobile približno 5 bilijonov, zagotavlja še več špekulativnega denarja, subvencij in instrumentov, da bodo zavarovale svoj položaj v neizprosni konkurenci med imperialisti z jasnim namenom, da se ponovno oživi kapitalistični sistem. Temeljni pristop tega proračuna je po eni strani razdeliti denar kapitalu in po drugi strani zmanjšati vsakršno – že tako pičlo – porabo za delavce, mala trgovska in obrtna podjetja, revna srednje velika kmetijska gospodarstva in mlade ter zagotoviti še več denarja za imperialistično posredovanje EU in mehanizme, ki jih EU uporablja za zatiranje in preganjanje ljudi.

Prvi proračun, ki ga je odobril Evropski parlament s pristojnostmi, ki naj bi jih okrepila Lizbonska pogodba, je v skladu s svojo reakcionarno naravo. Ponovno dokazuje, da Evropski parlament zvesto služi potrebam in interesom monopolov ter da je naperjen proti delavcem in potrebam navadnih ljudi. Delavsko in ljudsko gibanje mora okrepiti svoj boj, da delavci ne bodo plačevali za krizo kapitalistov.

  Liam Aylward, Brian Crowley in Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) V zadnjih letih je na mednarodnih trgih mleka in mlečnih izdelkov čedalje več nestabilnosti. Izredna finančna sredstva v višini 300 milijonov EUR, ki so bila dodeljena sektorju mleka v proračunu za leto 2010, so zelo koristila proizvajalcem mleka, ki jih je kriza močno prizadela. Glasovali smo za novo proračunsko vrstico, tako da bi se ustanovil sklad za mleko, ki bi podpiral inovativnost, povečanje raznolikosti in prestrukturiranje ter povečal pogajalsko moč proizvajalcev mleka, da bi se lahko obravnavala neravnovesja v verigi preskrbe s hrano. Poleg tega pozdravljamo to, kar je v poročilu navedeno o podpiranju programa mleka za šole, in predlog Komisije v zvezi s povečanjem sredstev za ta program in sredstev za program razdeljevanja sadja v šolah.

Namen skupne kmetijske politike je zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano, varovati okolje in biotsko raznovrstnost ter zagotoviti ustrezne dohodke za kmete. V zvezi s tem pozdravljamo poziv v poročilu, naj Komisija v proračun za leto 2011 vključi denarne rezerve, da se nestabilnost trga v letu 2011 ne bi povečala, naj zmanjša birokratske postopke ter izboljša in poenostavi dostop do sredstev.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Strinjam se s kolegi poslanci, ki ne podpirajo zmanjšanja proračuna, ki ga je predlagal Svet. Najboljši argument proti temu je položaj držav članic, ki so ta ukrep sprejele doma. V mislih imam predvsem Romunijo. Pritisk na porabo zaradi njenega omejevanja nas ni pripeljal iz krize, temveč je dejansko ustvaril socialni pritisk brez primere. Potem se strinjam s povečanjem sklada za mleko v višini 300 milijonov EUR. Naklonjen sem tudi temu, da se za ta izdelek dodeljujejo dodatna finančna sredstva ves čas evropske krize. Odločno podpiram zamisel o evropskem mehanizmu za stabilizacijo in to, da morata biti nanovo oblikovani proračunski vrstici konkretni in da morata vsebovati zneske, ne pa da sta prazni, kakor je zdaj, tako da se bo ta evropski intervencijski instrument lahko uresničil in ne bo obstajal samo v teoriji. Upam, da se bo na usklajevalnem srečanju upoštevalo stališče Parlamenta, da bomo dosegli soglasje s Svetom in da bomo novembra lahko glasovali za proračun EU za leto 2011.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Evropski parlament je o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za leto 2011 prvič v svoji zgodovini razpravljal v skladu z novimi pravili iz Lizbonske pogodbe. Številne spremembe, ki jih je Parlament sprejel na plenarnem zasedanju, jasno kažejo, da se je povečala stopnja nadzora in demokratičnega delovanja Evropske unije. Ob upoštevanju izboljšanja demokratičnih postopkov in tudi ob upoštevanju strukture proračuna sem ta predlog podprla.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, saj se strinjam s horizontalnimi prednostnimi nalogami Parlamenta za leto 2011 na področjih mladih, izobraževanja in mobilnosti, za katera je v okviru različnih politik potrebno posebno medsektorsko vlaganje kot sredstvo za spodbujanje rasti in razvoja v EU. Strinjam se s predlaganim povečanjem sredstev za vse programe, ki so povezani s temi prednostnimi nalogami, namreč vseživljenjsko učenje, program „Ljudje“ in Erasmus Mundus. Strinjam se tudi s tem, da je zaposlitvena mobilnost mladih pomembno orodje za razvoj konkurenčnega in razgibanega evropskega trga dela in da jo je kot tako treba okrepiti. Pozdravljam povečanje sredstev za evropsko službo za zaposlovanje in zato odločno podpiram zagon pripravljalnega ukrepa „Prva zaposlitev EURES“, katerega namen je olajšati vstop mladih na trg dela oziroma njihov dostop do strokovnih delovnih mest v drugih državah članicah, kar je prvi korak k posebnemu neakademskemu programu za mobilnost mladih.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Ta proračun ne ustreza temu, kar Evropska unija potrebuje za to, da pride iz krize, oživi gospodarstvo in prevzame svoje odgovornosti glede solidarnosti. V zvezi s tem obžalujem, da je skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) čisto preprosto zavrnila predlog skupine Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, da se oblikuje vrstica za „lastna sredstva“, ki se financira z davkom na finančne transakcije. Ta nedoslednost med tem, kar desnica govori, in tem, kar dela, je nezaslišana, saj državljanom in medijem že mesece govorijo, da podpirajo tak davek. Ko se glasuje in ko Evropski parlament to lahko uresniči, pa prav ti ljudje želijo, da ta predlog propade. Čeprav se EU širi in ji je poverjenih čedalje več pristojnosti, se sredstva, ki so ji na voljo, krčijo. To je na splošno slabo sporočilo za oživitev rasti in zaposlovanja v Evropi, še posebej pa je slabo sporočilo za evropske državljane.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Anna Ibrisagic (PPE), v pisni obliki. – (SV) Radi bi, da bi bile prednostne naloge EU za proračun bolj usmerjene v prihodnost, večjo konkurenčnost, naložbe v infrastrukturo in raziskave, ne pa da podpirajo kmetijsko politiko. Danes smo ostali zvesti svojim prednostnim nalogam in smo glasovali za pravno varnost, večji obseg sredstev za raziskave in več denarja za podnebne ukrepe, pa tudi za zmanjšanje obsega sredstev za kmetijske subvencije, izvozne subvencije ter sklada za gojenje tobaka in mleko. Seveda smo glasovali za proračun EU za leto 2011, čeprav ni vseboval vseh prednostnih nalog, za katere smo želeli, da bi jih vseboval.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pravkar smo sprejeli proračun za leto 2011, ki ga je želel Evropski parlament. S tem glasovanjem smo lahko ponovno potrdili svoje prednostne naloge za najrevnejše, za katere se je zahteval sveženj v višini 100 milijonov EUR, in tudi za proizvajalce mleka, za katere bi radi, da jim je še naprej na voljo sklad za mleko.

Tudi podjetja v težavah bi morala še naprej prejemati podporo iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ki bi moral biti stalen in bi moral imeti svoj proračun. Za konec, radi bi, da bi evropski proračun dobil lastna sredstva in da bi se končno uvedel davek na finančne transakcije.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) V času, ko države, lokalne skupnosti, davkoplačevalci in podjetja prevzemajo finančna bremena, se Unija ne sme izvzeti iz tega hvalevrednega postopka. Nesorazmerno povečanje proračuna Unije, ki ga nekateri želijo, ni sprejemljivo. To ne pomeni, da je napočil čas za zmanjšanje strateško pomembnih odhodkov, kot je skupna kmetijska politika, zaradi katere smo neodvisni na področju živil in imamo vir izvoza (in s tem zaslužka).

Po drugi strani bi bil zdaj pravi čas za to, da se preverijo oprostitve plačevanja prispevkov, ki veljajo za nekatere države iz zgodovinskih razlogov in za obstoj katerih danes ni več podlage. V sedanjem okviru ni mogoče premišljevati o zamisli o evropskem davku – najprej je treba zmanjšati davčno obremenitev držav članic.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament se je izrekel o osnutku zakonodajne resolucije o stališču Sveta o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011.

Vedno, ko Evropski parlament preučuje splošni proračun Evropske unije, se jasneje vidi, kako se pristojnosti Unije z leti širijo in, obratno, kako države članice izgubljajo suverenost.

To poročilo razkriva davčno obremenitev, ki jo bodo morali prevzeti davkoplačevalci. Čeprav je jasno, da so državljani razočarani nad Evropsko unijo, je Unija vseeno povečala svoj proračun za 6 %, da bo financirala politike, ki si jih je prisvojila. Čemu to povečanje, če 10–15 % sredstev ostane neporabljenih in če Komisija zahteva omejevanje v vseh državah članicah?

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Menim, da je kakršen koli predlog, da se poveča proračun EU, nesprejemljiv, saj pred svojimi volivci ne morem upravičiti povečanja porabe EU za skoraj 6 % v letu 2011. Danes finančni minister Združenega kraljestva predstavlja drastično zmanjšanje sredstev v javnem sektorju – zmanjšanje, ki ga je EU zahtevala od držav članic. Vendar se prav tej EU obenem zdi primerno, da se njen proračun poveča za 6 %. Zdi se, da uradna politika EU pridiga eno, dela pa drugo. Mislim, da je to nesprejemljivo.

Svojim volivcem ne bi mogla pogledati v oči, nekateri bodo gotovo izgubili zaposlitev zaradi zmanjšanja porabe Združenega kraljestva, in jim povedati, da so poslanci Evropskega parlamenta modro porabili še več njihovega denarja – in ne pozabite, da je to njihov denar – s povečanjem blagajn ESZD, Europola in ureditvijo finančnih storitev. In nikakor ne bi mogla upravičiti povečanja proračuna Unije za razvedrilo. Zato sem glasovala proti temu proračunu. Drugi pa naj razložijo, zakaj so ga podprli.

  Lena Ek (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Močna in sodobna Evropa potrebuje proračun, ki je usmerjen v prihodnost in rast, obenem pa gospodarski položaj zahteva premislek in omejevanje. Zato sem se odločila, da bom vztrajala pri usmeritvi, ki omejuje proračun, in sem se osredotočila na obsežne naložbe v raziskave, razvoj in inovativnost, ki ustvarjajo rast in delovna mesta v skladu s strategijo Evropa 2020. Ker želim Evropo, ki je z vidika gospodarstva, socialnih zadev in podnebja trajnostna, sem glasovala za naložbe v okolje, posameznike in nadzor finančnih trgov, vendar vedno v okviru obstoječih sredstev.

Kmetijski politiki EU se namenja velik delež proračuna. Na žalost je sedanja struktura skupne kmetijske politike redko osredotočena na spopadanje z izzivi prihodnosti. Uspešno podeželje je zelo pomembno. Vendar ohranjanje izvoznih subvencij in subvencij za gojenje tobaka ni pravi način. Namesto tega potrebujemo ustrezne pogoje za proizvodnjo hrane v Evropi, primerno zaščito živali in spodbude za to, da bodo kmetje proizvajali zeleno energijo. Ker moramo v teh težkih gospodarskih časih vsi prispevati svoj delež, sem glasovala tudi za zmanjšanje upravnih stroškov EU.

  Göran Färm, Anna Hedh, Olle Ludvigsson in Marita Ulvskog (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialdemokrati smo danes glasovali za predlog proračuna EU za leto 2011. To je omejen proračun, vendar vsebuje tudi potrebne naložbe v raziskave, energetiko in pobude za mlade, omogoča pa tudi ustanovitev nove službe EU za zunanje delovanje in novih organov za finančni nadzor.

Vendar je to tudi proračun, v katerem mnoge nove prednostne naloge EU niso ustrezno financirane, na primer nova strategija EU za rast in zaposlovanje (EU 2020), podnebna politika ter zunanja politika in politika pomoči EU, zlasti pomoč za Palestino.

Da se proračun ne bi povečal, smo predlagali obsežnejše zmanjšanje kmetijske pomoči EU, vendar je bilo to na glasovanju zavrnjeno. Glasovali smo tudi za to, da se preuči sistem lastnih sredstev EU, vključno z davkom na finančne transakcije. Novi sistem za prihodke EU mora biti neglede na obliko, ki jo utegne imeti, proračunsko nevtralen in mora spoštovati pristojnost držav članic na področju obdavčevanja.

V zvezi s proračunom Parlamenta menimo, da je treba okrepiti odbore, katerih delovna obremenitev se je povečala zaradi Lizbonske pogodbe. To upravičuje povečanje števila osebja v sekretariatih Parlamenta in skupin. Vendar menimo, da poslanci Evropskega parlamenta ne potrebujemo številčnejšega osebja. Parlament se je zdaj odločil, da sredstva za povečanje nadomestila za parlamentarno pomoč obdrži v rezervi, in ta sredstva se ne smejo sprostiti, če niso izpolnjeni vsi pogoji. Ljubše bi nam bilo, če bi se sredstva Parlamenta povečala s prerazporeditvijo in ukrepi za povečanje učinkovitosti, ne pa s povečanjem skupnega proračuna.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Proračun EU je pomemben za razvoj dejavnosti EU in, zlasti v obdobju krize, za učinkovito dodeljevanje sredstev, povezanih s kohezijsko politiko.

Menim, da Svet ne sme samovoljno zmanjšati teh sredstev, kakor je to naredil pri prednostnih nalogah, na primer sredstvih, dodeljenih inovacijam, ter pri ciljih rasti in konkurenčnosti. Svet je zmanjšal obseg sredstev za prevzem obveznosti za 0,55 % in obseg sredstev za plačila za 2,77 %, ko je odobril končni proračun odobritev za prevzem obveznosti v višini 141,8 milijarde EUR in končni proračun odobritev plačil v višini 126,5 milijarde EUR, kar utegne biti še posebej kritično, če bo vplivalo na evropsko rast in konkurenčnost.

Zato podpiram to, da Parlament ohrani prvotna sredstva, ki so bila dodeljena tem področjem.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je bilo odpravljeno razlikovanje med obveznimi odhodki in neobveznimi odhodki, kar pomeni, da Parlament in Svet postaneta soodgovorna za vso porabo EU in da o njej odločata skupaj. Poleg tega letni proračunski postopek postane posebni zakonodajni postopek, pri katerem se proračun sprejme z uredbo in ki ga je mogoče šteti za poseben postopek soodločanja ali, da ne bi prišlo do zmede, skupno odločitev Parlamenta in Sveta. Proračun za leto 2011, ki ga predlaga Parlament, je ambiciozen, inteligenten ter strogo in stvarno spoštuje prevzete zaveze. Za prednostne naloge smo določili politike v zvezi z mladimi, izobraževanjem, mobilnostjo, usposabljanjem, raziskavami, konkurenčnostjo in inovacijami. Rad bi poudaril pripravljalni ukrep, pri katerem sem sodeloval: „Prva zaposlitev EURES“. To bo povečalo mobilnost mladih v EU in prispevalo k boju proti brezposelnosti. Ta proračun EU še vedno znaša približno 1 % bruto nacionalnega dohodka. To jasno kaže, da je treba pregledati večletni finančni okvir, saj so razlike do zgornjih mej za njegove razdelke, še posebej za razdelke 1A, 3B in 4, majhne. Prav tako je jasno, da moramo nujno razpravljati o potrebi po novih virih za proračun Unije.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Strinjamo se s kritikami tega, da Svet samovoljno krči in zmanjšuje predlog proračuna, zaradi česar je proračun v letu 2011 za skoraj 7 milijard EUR manjši, kot je bilo dogovorjeno v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013. To je še toliko bolj nesprejemljivo, ker je znesek, dogovorjen v večletnem finančnem okviru, že zdaj izjemno majhen, kar že od samega začetka ogroža vsakršno ekonomsko in socialno kohezijo. Zato to poudarja škodljive učinke politik, ki jih izvaja EU.

Zato prav tako menimo, da je nujno treba še enkrat temeljito preučiti proračun, obenem pa takoj pregledati zgornje meje sedanjega večletnega finančnega okvira. Vendar zaradi teh kritik ne smemo sprejeti namere, da se proračun „lizbonizira“, kakor je omenjeno v poročilu, zaradi česar bi proračun še naprej služil temeljnim stebrom Lizbonske pogodbe: neoliberalizmu, federalizmu in militarizmu. Z drugimi besedami, da bi v bistvu še naprej služil istim politikam, ki so povzročile globoko krizo, s katero se zdaj spopadajo delavci in narodi Evrope. Treba je končati te politike in se dejansko posvetiti koheziji, družbenemu napredku in ohranjanju okolja, za začetek pa je treba okrepiti proračun Unije s prispevki držav članic v sorazmerju z njihovim bruto nacionalnim dohodkom.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Lizbonska pogodba je začela veljati 1. decembra lani. Evropski uniji podeljuje nove pristojnosti in ji s tem daje nove možnosti za porabo denarja. Nihče ali skoraj nihče tukaj ni toliko pošten, da bi poudaril, da je škandalozno zahtevati povečanje obsega sredstev, dodeljenih Evropski uniji, ali uvedbo novega davka, ko je državam članicam zaukazano, da morajo biti varčne in da morajo zmanjšati svojo socialno zaščito.

V Franciji je Evropa velikanski neposredni strošek: 8 milijard EUR na leto, znesek, ki se stalno povečuje. Z drugimi besedami, predstavlja na primer velik del primanjkljaja na področju socialne varnosti. Neposredni strošek, povezan z evropskimi politikami, je še večji, v smislu brezposelnosti, šibke rasti, premestitev in tako dalje. Evropski proračun nacionalnih proračunov ne dopolnjuje, temveč z njimi tekmuje in jih pustoši. Porabo spodbuja tudi s sistemi za sofinanciranje strukturnih politik, ki niso nič drugega kot razprševanje podpore. Oteževalna okoliščina pa je tole: Evropsko računsko sodišče že 15 let ni sposobno potrditi upravljanja teh več deset milijard evrov s strani Komisije. Menim, da je čas, da se vse to konča.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem resolucijo Evropskega parlamenta o predlogu splošnega proračuna EU za leto 2011. Če želimo prevzeti politične prednostne naloge Evropske unije, nove odhodke, potrebne zaradi gospodarske krize, in nove pristojnosti, dodeljene z Lizbonsko pogodbo, moramo podpreti ambiciozni predlog proračuna, ki lahko zagotovi naložbe, ki so potrebne za povečanje števila delovnih mest in oživitev trajnostne rasti, ali, z drugimi besedami, proračun, ki ustreza Evropi, ki jo želimo.

Svet bi rad zmanjšal proračun Unije, ker se države članice spopadajo s precejšnjimi primanjkljaji. Zato smo predložili novo proračunsko vrstico za lastna sredstva Unije, da proračun ne bi bil tako zelo odvisen od nacionalnih prispevkov. Obžalujemo, da je desnica ponovno zavrnila predlog spremembe, ki poziva k uvedbi davka na finančne transakcije.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Podpiram predloge Evropskega parlamenta za predlog proračuna za leto 2011. V poročilu so upoštevana pomembna politična področja in posamezna mnenja. Parlament priznava, da Evropska unija v prihodnosti ne bo mogla izpolnjevati svojih obsežnih in raznovrstnih nalog z manj finančnimi sredstvi. To velja predvsem za kmetijstvo. V mnenju Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja o proračunu za leto 2011 je že izražena zaskrbljenost, da so predvidevanja Komisije v zvezi z načrtovanjem in porabo neporabljenih sredstev preveč optimistična. Obsežni evropski raziskovalni projekti so finančno povezani z izterjavami, katerih znesek vnaprej ni znan. Komisijo pozivamo, naj v prihodnosti zagotovi dolgoročno financiranje raziskav in razvoja ter pripravi natančne finančne načrte. Finančne izterjave s področja kmetijstva je treba porabiti za njihov prvotni namen.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker Evropski parlament določa najpomembnejše prednostne naloge v svojih politikah na področjih mladih, izobraževanja in mobilnosti. Tudi jaz sem večkrat trdil, da so to bistveni in potrebni sestavni deli strategije EU za oživitev gospodarstva in strategije Evropa 2020. Za mlade, izobraževanje in mobilnost so potrebne posebne medsektorske naložbe v okviru ustreznih politik, da se spodbudita rast in razvoj EU.

Zato podpiram to, da je treba povečati posojila za vse programe, povezane s temi prednostnimi nalogami, kot so vseživljenjsko učenje, program „Ljudje“ in Erasmus Mundus. Enako pomembno je tudi, da se povečajo posojila za evropsko mrežo služb za zaposlovanje. Zato podpiram zagon pripravljalnega ukrepa „Prva zaposlitev EURES“, katerega namen je olajšati vstop mladih na trg dela oziroma njihov dostop do specializiranih delovnih mest v drugih državah članicah, kar je prvi korak k posebnemu neakademskemu programu za mobilnost mladih.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pri posameznih glasovanjih sem glasoval proti določbam, za katere menim, da imajo negativne posledice za državljane EU in prebivalce držav v razvoju. To vključuje sredstva EU za proizvodnjo tobaka ter kmetijske izvozne subvencije EU, ki škodujejo državam v razvoju. Glasoval sem tudi proti povečanju proračunskih vrstic, povezanih z odhodki ter potnimi in upravnimi stroški. Pozdravljam pa pozitivne elemente na prvi obravnavi v Parlamentu, med drugim financiranje gospodarskega razvoja v naših regijah, podporo za ključne raziskave in razvoj ter povečano pomoč čezmorskim državam v skladu s ciljem Združenega kraljestva, da se poveča razvojna pomoč. Menim, da je proračun EU potreben za to, da se zagotovi dolgoročna stabilnost v okviru strogih varčevalnih ukrepov, ki jih uvajajo nacionalne vlade v Evropi. Čeprav nacionalne vlade drastično zmanjšujejo obseg sredstev, v nekaterih primerih s kratkoročno vizijo, lahko proračun EU zagotovi stabilnost in dolgoročno načrtovanje in tako pomaga – prek skladov, kot so strukturni skladi in kohezijski skladi – ustvariti delovna mesta, zagotoviti poklicno usposabljanje in okrepiti evropska gospodarstva prek oživitve, zlasti z zagotavljanjem sredstev iz strukturnih skladov ogroženim območjem, ki so najbolj prizadeta.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prvič po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe je bil evropski proračun sprejet samo z eno obravnavo. To je tudi prvič, da je imel Parlament večji vpliv pri odločanju kot Svet. Vendar mora to povečano pristojnost spremljati precejšen občutek za odgovornost in stvarnost, ki ga narekuje vztrajna gospodarska kriza.

V zvezi s tem je Odbor za proračun poslal jasno sporočilo, ko se je odločil spoštovati zgornje meje, ki jih narekuje sedanji finančni položaj, in začel izvajati strogo politiko na podlagi prednostnih nalog za spodbujanje rasti s poudarkom na raziskavah, inovativnosti in mladih. Pozdravljam odločitev te dvorane, da se upoštevajo smernice Odbora za proračun in držav članic, ki so se pogosto prisiljene zadolžiti zaradi čezmernih denarnih predplačil EU.

Proračun Unije je vseeno treba ponovno preučiti ob upoštevanju novih pristojnosti, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe, in potrebe po lastnih sredstvih. Te zadeve zahtevajo odločnost v usklajevalnem postopku, da se zagotovi zadostna finančna podpora tako ambicioznemu projektu, kot je strategija EU 2020.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začetek veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je okrepil politike EU in ustvaril nove pristojnosti, zlasti na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), konkurenčnosti in inovativnosti, vesoljske tehnologije, turizma, boja proti podnebnim spremembam, socialne in energetske politike ter pravosodja in notranjih zadev. Te nove pristojnosti predvidevajo proračun, ki bo omogočal njihovo uresničevanje, zato morajo biti vse veje proračunskega organa pri ravnanju s svojimi okrepljenimi finančnimi pristojnostmi usklajene in dosledne. Zato moramo proračunu Skupnosti zagotoviti potrebna sredstva, da bo proračun lahko dosegel cilje, določene za leto 2014, tako da strategija Evropa 2020 ne bo ogrožena. Seveda države članice v teh kriznih razmerah do neke mere nasprotujejo povečanju prispevkov, vendar se morajo zavedati namer EU in potrebe po tem, da se ne ogrozi vsega, kar je bilo doseženo na področju kohezije in integracije.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Lizbonska pogodba je med drugim spremenila finančne strukture EU, zlasti večletni finančni okvir in letni proračunski postopek. Po Pogodbi ima večletni finančni okvir pravno zavezujoč status, Svet pa ga sprejme soglasno po predhodni odobritvi Evropskega parlamenta. Ni več razlikovanja med obveznimi in neobveznimi odhodki, za odločanje o katerih sta zdaj soodgovorna oba proračunska organa, postopek pa je ustrezno poenostavljen. Dejstvo, da ima Parlament zdaj pravico do soodločanja o celotnem proračunu, krepi demokratični nadzor.

Predvideni so tudi nekateri drugi ukrepi za poenostavitev birokratskih postopkov. Pomembno je, da se okrepijo proračunske pravice Evropskega parlamenta kot edine neposredno izvoljene institucije EU, tako da Parlament lahko vpliva na pomembne odločitve EU, kot je zahteva za prihranek stroškov pri novi službi za zunanje delovanje. Vendar pa ne morem podpreti teženj po centralizaciji.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za predlog proračuna, ker odobravam njegovo splošno stališče in vsebino. Strinjam se s ponovno določenimi zgornjimi mejami glede na zmanjšanje obsega sredstev, ki ga je opravil Svet. Menim, da je to glasovanje izjemno pomembno, in pozdravljam stališče, ki ga je izrazil Parlament, ki resnično uporablja nova pooblastila. Zaradi novega proračunskega postopka, uvedenega z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, Parlament dejansko lahko uveljavi svoj pomen in svoje pristojnosti v razmerju do Sveta ter zagovarja močan in ambiciozen proračun, ki je obenem strog, glede na to, da so za oživitev gospodarstva Evropske unije – ki ga neusmiljeno preskuša sedanja gospodarska in finančna kriza – potrebne pomembne naložbe v ključne sektorje, kot so raziskave in tehnološke inovacije.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Prvotni predlog proračuna, ki ga je Odbor za proračun predložil Odboru za kulturo in izobraževanje, ni bil zadovoljiv, saj ta odbor ni sprejel ambicioznih ukrepov, da bi se dosegli glavni cilji strategije EU 2020 na področju izobraževanja, usposabljanja in mobilnosti. Če sem natančen, pristojni odbor je sprva sprejel stališče Komisije in Sveta ter predlagal zamrznitev proračunskih sredstev za programe vseživljenjskega učenja, izobraževanja in podjetništva za mlade. Vendar je pomirjujoče, da je Odbor za proračun zaradi nasprotovanja in pomislekov, ki so jih člani Odbora za kulturo in izobraževanje izrazili glede zmanjšanja pomena politik izobraževanja in usposabljanja, zlasti v obdobju, ko brezposelnost narašča in povzroča težave v številnih državah članicah Evropske unije, predložil potrebne predloge sprememb, ki sem jih podprl, in povečal prvotno načrtovana proračunska sredstva (na primer pri členu 150202 o programih vseživljenjskega učenja).

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, saj se strinjam s horizontalnimi prednostnimi nalogami Parlamenta za leto 2011, zlasti na področjih mladih, izobraževanja in mobilnosti, za katera je v okviru različnih politik potrebno posebno medsektorsko vlaganje kot sredstvo za spodbujanje rasti in razvoja v EU. Strinjam se s predlaganim povečanjem sredstev za vse programe, ki so povezani s temi prednostnimi nalogami, namreč vseživljenjsko učenje, program „Ljudje“ in Erasmus Mundus.

Menim tudi, da je zaposlitvena mobilnost mladih pomembno orodje za razvoj konkurenčnega in razgibanega evropskega trga dela in da jo je kot tako treba okrepiti. Zato pozdravljam povečanje sredstev za evropsko službo za zaposlovanje in odločno podpiram zagon pripravljalnega ukrepa „Prva zaposlitev EURES“, katerega namen je olajšati vstop mladih na trg dela oziroma njihov dostop do strokovnih delovnih mest v drugih državah članicah, kar je prvi korak k posebnemu neakademskemu programu za mobilnost mladih.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) 142,65 milijarde EUR – to je proračun za proračunsko leto 2011, ki ga je danes opoldne sprejel Evropski parlament. Omejen proračun, ki je skoraj enak proračunu, kot ga je predlagala Evropska komisija, in je sprejet ob upoštevanju varčevanja. Vendar vsi vemo, da Evropa ne more narediti več in delati bolje z manj denarja.

Zato skupaj z nekaterimi drugimi poslanci in tudi komisarjem za finančno načrtovanje in proračun gospodom Lewandowskim pozivam Evropsko unijo, naj si dodeli lastna sredstva. Finančni mehanizem, ki bi zagotavljal neodvisnost in manevrski prostor v odnosu do držav članic, ki so neglede na krizne razmere že davno opustile zamisel, da bi Evropi zagotovile sredstva za njene ambicije. Vidim vsaj dva razloga za to, da se evropski proračun ne zmanjša.

Prvi izhaja iz začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe in novih pristojnosti za Evropo na področjih zunanje politike, energetike in finančnega nadzora, če jih omenim samo nekaj. Drugi je povezan z novo strategijo 2020, ki naj bi Evropo spet usmerila k trajnostni rasti, velikim projektom in inovativnosti. To so novi izzivi in pristojnosti, ki jih bo treba dobro financirati. To nas pripelje nazaj k eni in edini rešitvi – neposrednemu financiranju Evropske unije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V letošnji razpravi o proračunu je spet izpostavljena potreba po tem, da se dogovorimo o smiselnem sistemu lastnih sredstev za EU. Vsakoletno prepiranje o proračunih med evropskimi institucijami vodi v kaotično odločanje in ustvarja zagrizeno preusmerjanje pozornosti, ki bi se jima tako zlahka izognili s sistemom lastnih sredstev, na primer s tem, da bi del prihodkov od davka EU na finančne transakcije, davka na letalsko gorivo ali davka na ogljik dodelili financiranju proračuna EU. Kljub temu današnje glasovanje v veliki meri vzpostavlja ravnovesje med izpolnjevanjem dodatnih potreb, ki so nastale z Lizbonsko pogodbo, obenem pa kot odziv na sedanje proračunske težave omejuje večanje proračunov EU.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL) , v pisni obliki. – (SV) Odločila sem se, da se bom vzdržala pri odločanju o predlogu proračuna Parlamenta. Okrepitev programa Daphne, ki obravnava nasilje nad ženskami, je razveseljiva. Prav tako sem zadovoljna, da Parlament zavrača predlog Komisije in Sveta glede zmanjšanja finančne pomoči palestinskim oblastem. Vendar bi rada poudarila tudi to, da menim, da Parlament ravna neodgovorno, ko sistemu EU in sebi dodeljuje tako velike zneske v obliki programov in subvencij ter pomoči za birokracijo, medtem ko so države članice prisiljene brezobzirno zmanjšati obseg sredstev za to, da izpolnijo zahteve Pakta za stabilnost – z drugimi besedami, neoliberalnega pakta, ki ga brez pridržkov podpira večina Parlamenta.

Glavni zmagovalec je kmetijstvo, zlasti ustanovitev sklada za mleko v višini 300 milijonov EUR. Poslanci Evropskega parlamenta bomo to odločitev silno težko pojasnili ljudem, ki se s težavo preživljajo in demonstrirajo v eni državi za drugo. Zakaj bi ti ljudje trpeli, medtem ko stvarnost čisto nič ne vpliva na proračunske odhodke sistema EU?

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) To je prvi proračun EU, o katerem se je glasovalo v skladu s pravili Lizbonske pogodbe že na prvi obravnavi. Ta predlog pozdravljam, čeprav je za usklajevalno srečanje ostalo še nekaj občutljivih točk v zvezi z vprašanji, ki so po mojem mnenju izjemno pomembna, kot je dodelitev sredstev za kohezijo in kmetijstvo.

Potem ko je Svet zmanjšal dodeljeni znesek za oddelek „kohezija za rast in zaposlovanje“, sprejeti dokument znova vključuje prvotni predlog Komisije glede tega oddelka. Čeprav je v večletnem finančnem okviru znesek za leto 2011 že določen z zgornjo mejo v višini 50,65 milijarde EUR ob trenutnih cenah, je treba omeniti, da poročevalka navaja, da bo za ta razdelek potrebna višja raven odobritev za plačila.

Pozdravljam tudi dodelitev sredstev oddelku „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“, kar vključuje zagotavljanje financiranja za večino predlogov Parlamenta, kot so predlogi v zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji (MSP) in programi za mlade, izobraževanje in mobilnost.

Glasujem za ta dokument, čeprav ne vključuje predlogov Evropske ljudske stranke (EPP) glede intervencijskih ukrepov v zvezi s skladiščenjem žit, mleka in mlečnih izdelkov ter mleka v prahu, ki jih je Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) na žalost zavrnil.

  Róża, grofica Thun Und Hohenstein (PPE), (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein) v pisni obliki. – (PL) S tem, da se vzdržimo glasovanja, ne rešimo ničesar. Odsotni se vedno motijo. Menim, da je v celotni resoluciji precej več dobrih ukrepov kot ukrepov, ki so manj pomembni. Potrebujemo Evropsko službo za zunanje delovanje. Ta služba mora čim prej začeti delovati, da se poveča pomen Evrope v svetu.

V sprejeti resoluciji je navedeno, da bodo v službi zastopane vse države članice. Zdaj moramo poskrbeti, da se bo to dejansko zgodilo. To vzpostavlja zaupanje v postopek ustanovitve službe za zunanje delovanje. Ne smemo pozabiti, da je bila Evropska unija zgrajena na medsebojnem zaupanju in da je imela Poljska veliko koristi od tega. Zelo pozorno bom spremljala postopek.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam pozitivne elemente proračuna za leto 2011, med katere spadajo financiranje gospodarskega razvoja v Walesu, podpiranje raziskav in razvoja ter pomoč čezmorskim državam. Zavedam se, da so zaradi Evropske službe za zunanje delovanje in novih evropskih nadzornih organov potrebni dodatni odhodki in da v Svetu to podpirajo vse države članice, vključno z Združenim kraljestvom. Vendar sem zaskrbljen zaradi odhodkov na številnih področjih, ki ne odražajo gospodarne porabe sredstev ali imajo negativne posledice za državljane EU in prebivalce držav v razvoju. To vključuje sredstva EU za proizvodnjo alkohola in tobaka, kar je v nasprotju z zdravstvenimi cilji EU, kmetijske izvozne subvencije EU, ki škodujejo državam v razvoju, ter povečanje proračunskih vrstic, povezanih z odhodki, potnimi stroški, stroški za objavljanje in drugimi upravnimi stroški. V sedanjem gospodarskem okolju je bolj kot kdaj koli prej pomembno, da se upravičijo odhodki za naše prednostne naloge z obravnavanjem vseh potratnih in čezmernih porab v drugih sektorjih. Menil sem, da ne morem nasprotovati temu proračunu. V zahtevnih gospodarskih časih glasovanje proti bistvenemu financiranju cele vrste prednostnih nalog ne bi bilo produktivno. Vendar prav tako menim, da nekatera povečanja niso upravičena, zato sem se odločil, da se bom vzdržal.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Ključne točke v proračunu EU za leto 2011 so naložbe v usposabljanje, raziskave in inovativnost, ki so nujne zaradi sedanjega položaja na trgu dela. Zmanjšanje sedanje brezposelnosti v Evropi mora biti v središču vseh odločitev – tudi v zvezi z dejanskim uresničevanjem velikopoteznih ciljev strategije Evropa 2020. Dajanje prednosti mladim v povezavi s programi usposabljanja in mobilnosti je zelo smotrna naložba z dobrimi razvojnimi možnostmi za trg dela. Obseg sredstev se je nekje povečal, drugje tudi zmanjšal – proračun je kompromis, tako kot vsaka odločitev, ki jo sprejme več strani. Vendar preusmeritev denarja v jedrske raziskave ne more biti v interesu prebivalcev Evrope in ta denar bi bilo bolje porabiti na primer za obnovljive vire energije.

  Glenis Willmott (S&D), v pisni obliki. – Stranka EPLP pozdravlja pozitivne elemente v stališču Parlamenta na prvi obravnavi, med drugim financiranje gospodarskega razvoja v naših regijah, podpiranje ključnih raziskav in razvoja ter povečano pomoč čezmorskim državam v skladu s ciljem Združenega kraljestva, da se poveča skupna razvojna pomoč čezmorskim državam. Zavedamo se tudi, da so zaradi Evropske službe za zunanje delovanje in novih evropskih nadzornih organov potrebni dodatni odhodki za izvajanje teh pomembnih novih dejavnosti in da v Svetu to podpirajo vse države članice, vključno z Združenim kraljestvom. Vendar smo zelo zaskrbljeni zaradi odhodkov na številnih področjih, ki ne odražajo gospodarne porabe sredstev ali imajo negativne posledice za državljane EU in prebivalce držav v razvoju. To vključuje sredstva EU za proizvodnjo alkohola in tobaka, kar je v nasprotju z zdravstvenimi cilji EU, kmetijske izvozne subvencije EU, ki škodujejo državam v razvoju, ter povečanje proračunskih vrstic, povezanih z odhodki, potnimi stroški, stroški za objavljanje in drugimi upravnimi stroški. V sedanjem gospodarskem okolju je bolj kot kdaj koli prej pomembno, da se upravičijo odhodki za naše prednostne naloge z obravnavanjem vseh potratnih in čezmernih porab v drugih sektorjih. Stranka EPLP je na tej stopnji glasovala proti resoluciji o končnem proračunu in tako poslala jasno sporočilo pred pogajanji med institucijami.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Z izjemnim zadovoljstvom čestitam poročevalki gospe Jędrzejewski za odlično pripravljeno poročilo. Danes smo prvič sprejeli proračun EU v skladu z določbami iz Lizbonske pogodbe in prav tako prvič nismo presegli finančnih omejitev iz sedanje finančne perspektive. Menim, da rešitve, ki jih je predlagala gospa Jędrzejewska, izražajo stvaren in pragmatičen pristop v težkem obdobju gospodarske krize. Z zadovoljstvom naj omenim tudi to, da danes sprejeti proračun finančno krepi prednostne naloge Parlamenta.

Poročilo: Edite Estrela (A7-0032/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Podaljšanje porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov je treba šteti za temeljno pravico. Tega novega obdobja ne smemo šteti za grožnjo niti, če upoštevamo uvedbo pravic za očete. Posledice tega za zakonodajni okvir različnih držav članic so zanemarljive, vključno z njihovim vplivom na gospodarstvo, če na primer upoštevamo možnost vzpostavitve prostih delovnih mest za začasno zaposlitev na evropski ravni, ki spodbujajo poklicno mobilnost, ki lahko spodbudi izmenjavo najboljših praks in nadaljevanje poklicnih obveznosti žensk na porodniškem dopustu. Ob upoštevanju demografskih pomislekov in sedanjih gospodarskih razmer zagotavljanje 100-odstotne mesečne plače med porodniškim dopustom in podaljšanje obdobja prepovedi odpusta s šestih mesecev na eno leto ne smeta biti vprašljiva. Drugi enostavni, vendar pomembni ukrepi so na primer možnost prilagodljivega delovnega časa v obdobju po porodniškem dopustu, preventivni ukrepi v zvezi z zdravjem in varnostjo ter razširitev teh pravic na pare, ki posvojijo otroke, s čimer bi se spodbudil pravičnejši pravni okvir.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V Evropi se rodnost žal razlikuje od države do države in pogosto ni odvisna samo od zagotavljanja varstva pravic, temveč tudi od socialnih storitev, ki so na voljo zaposlenim materam, kot so na primer vrtci. Še vedno nas čaka veliko dela, da bomo uskladili poklicno in družinsko življenje.

Obstoječi sistem varstva materinstva v Italiji je popolnoma v skladu z novimi parametri, predlaganimi v direktivi, ne samo v zvezi s številom tednov obveznega porodniškega dopusta, temveč tudi v zvezi s plačilom 100-odstotnega nadomestila za pokritje dohodka v obdobju odsotnosti. Pomembno je, da direktiva jasno uvaja očetovski dopust: pomemben cilj za zagotavljanje enakosti pravic moških in žensk ter krepitev skupne odgovornosti staršev.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Strinjam se s podaljšanjem obdobja polno plačanega porodniškega dopusta na najmanj 20 tednov, vendar je treba obenem zagotoviti določeno prožnost za države, ki že imajo določbe za tovrsten dopust. Delavke, ki vzamejo porodniški dopust, morajo prejemati celotno plačo, ki znaša 100 % njihove plače v zadnjem mesecu, ko so delale, ali povprečja njihovih mesečnih plač. Sprejeti predlogi sprememb bodo preprečili, da bi bile nosečnice odpuščene v obdobju od začetka nosečnosti do izteka šestih mesecev po koncu porodniškega dopusta. Poleg tega morajo imeti ženske pravico, da se vrnejo na svoje delovno mesto ali delovno mesto z enakim plačilom, poklicno kategorijo in poklicno potjo, kot so jih imele pred porodniškim dopustom.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podaljšan porodniški dopust, izboljšani delovni pogoji ... ženske so bile danes v središču razprave v Evropskem parlamentu. Osemnajst let po prvi direktivi o nosečih delavkah in delavkah, ki so pred kratkim rodile in/ali dojijo, je gospodarski in demografski položaj v Evropi vsekakor drugačen. Zato smo danes na plenarnem zasedanju glasovali za spremembo veljavne zakonodaje o porodniškem dopustu, da bi se spodbudilo zaposlovanje žensk, obenem pa bi se ženskam omogočilo, da bi imele družino v kar se da dobrih razmerah.

To, da se ženskam omogoči usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, pa tudi da se dosežejo cilji enakosti spolov, je tisto, kar danes zagovarjamo za vse evropske ženske. Evropski parlament je z večino podprl polno plačani 20-tedenski porodniški dopust. Zato se bomo morali zdaj pogajati z državami članicami, da bomo dosegli kompromis o tem besedilu.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Če bi morali dati naslov rezultatom te pobude, potem ko bi izvedeli za rezultate glasovanja, bi se naslov glasil Upor na hodnikih. Pred glasovanjem smo vedeli, da poslanci različnih skupin nasprotujejo temu, da se sprejmejo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov, potreba, da se ženskam v tem položaju plačuje 100 % njihove plače, podaljšanje ukrepov v primeru invalidnih otrok ter vključitev očetovskega dopusta. Vse je kazalo na to, da ti ukrepi ne bodo sprejeti, vendar ni bilo tako. Ker veliko poslancev ni glasovalo v skladu s seznami glasovanja svojih skupin, se je lahko zgodil čudež. Danes je Parlament izpolnil pričakovanja evropskih moških in žensk. To je tudi še en korak naprej na poti do enakosti, ki je še zdaleč nismo dosegli, ki pa jo moramo uresničiti s tem, da sodelujemo kot moški in ženske.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljam dejstvo, da je Evropski parlament po težko pričakovanih razpravah danes sprejel to zelo pomembno direktivo. Na podlagi te nove direktive se bo trajanje polno plačanega porodniškega dopusta podaljšalo s 14 na 20 tednov. Da bi kar se da hitro rešili demografske težave, s katerimi se spopadamo zaradi nizke rodnosti in staranja družbe, si moramo danes deliti družinske obveznosti. Zato je zelo pomembno, da ta direktiva določi pravico moških, da vzamejo vsaj dva tedna očetovskega dopusta. Tudi otrok ima nesporno pravico, da vzpostavi vez z obema staršema. Ta predlog nam bo omogočil, da bomo vzpostavili boljše ravnovesje v družinah, in bo izboljšal vključevanje na trg dela. Parlament je pokazal, da lahko doseže cilje iz strategije Evropa 2020 glede tega, da se družinam omogoči boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, medtem ko si prizadevamo za gospodarsko rast, blaginjo, konkurenčnost in enakost spolov. Resnično upam, da bo tudi Svet kar se da hitro sprejel to direktivo, ki jo je sprejel Parlament.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) EU se trenutno spopada z demografskimi težavami zaradi upadanja rodnosti in naraščanja števila starejših. Izboljšanje določb, ki spodbujajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, je eden od načinov, s katerimi se je mogoče odzvati na ta demografski upad. V družbi so očitno še vedno zakoreninjeni spolni stereotipi, ki ženskam preprečujejo dostop do delovnih mest, zlasti do kakovostnih delovnih mest. Še vedno velja, da za otroke in druge vzdrževane člane družine v glavnem skrbijo ženske, kar pomeni, da morajo ženske velikokrat izbrati med materinstvom in poklicno potjo.

Ženske pogosto veljajo za „zelo tvegane“, „drugorazredne“ ali „neprimerne“ delavke, saj obstaja velika verjetnost, da bodo zanosile in uveljavile pravico do porodniškega dopusta. Zato je bistvenega pomena, da nove oblike dopusta ne odražajo ali potrjujejo sedanjih stereotipov v družbi. Za zdrav telesni, čustveni in duševni razvoj otroka je nadvse pomembno, da sta starša vključena v življenje svojih otrok že od prvih mesecev po njihovem rojstvu.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Nedvomno je rodnost v veliko državah članicah še vedno zelo nizka. Zato morajo institucije spodbujati rojstva z ustrezno politiko podpore družinam. Glasoval sem za poročilo gospe Estrela, ker poročilo vodi v to smer. Pravzaprav menim, da je prav, da uskladimo pravice držav članic na področju materinstva (predvsem ob nenehnem upoštevanju zdravja mater, ki so pred kratkim rodile, in njihovih novorojencev), da se preprečijo razlike in zmanjšanje konkurenčnosti držav, ki so že pred časom sprejele napredne ukrepe za varstvo materinstva.

V tem smislu cenim predlog, da se porodniški dopust podaljša na 18 tednov v vseh državah EU, kar je praksa, ki že velja v več državah članicah: v Italiji je na primer zagotovljenih enaindvajset tednov in pol dopusta. Za konec, menim, da je nujno, da se zagotovi pravica do vrnitve na isto delovno mesto ali dodelitve enakovrednega delovnega mesta.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Nasprotujem zamisli o polno plačanih 20 tednih in sem glasoval proti temu predlogu spremembe. Vseeno pa sem se odločil glasovati za končno besedilo, kakor je bilo spremenjeno, ker je skupina PPE na pogajanjih dosegla, da se vključi klavzula, ki omogoča določeno mero prožnosti v obdobju zadnjih štirih tednov. Zato sem se odločil podpreti svojo politično skupino pri doseganju tega kompromisa.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zadovoljna sem, da je Evropski parlament dosegel napredek pri tej zadevi po razpravi o demografskem izzivu, za katero sem bila leta 2007 poročevalka. To glasovanje dokazuje, da je danes še vedno mogoče doseči nov socialni pravni red: z mobilizacijo in političnim ukrepanjem lahko zaščitimo dosežke preteklih zmag, pa tudi pridobimo nove pravice. Danes smo okrepili pravice žensk, s tem očetovskim dopustom pa smo okrepili tudi pravice moških. Ta očetovski dopust predstavlja resnično spremembo v odnosih in bo sčasoma prispeval k izboljšanju razdelitve vlog med starši.

  John Bufton, William (grof) Dartmouthski (William (The Earl of) Dartmouth) in Nigel Farage (EFD), v pisni obliki. – Glede predloga spremembe 9: stranka UKIP je glasovala za ta predlog spremembe, v katerem je bilo navedeno zgolj, da imajo „[v]si starši […] pravico skrbeti za svoje otroke“. Stranka UKIP nikakor ne podpira legitimnosti te direktive, saj bi morale o socialnovarstvenih in socialnih politikah odločati izvoljene nacionalne vlade. Vendar je vlada Združenega kraljestva preveč brezobzirna pri vključevanju otrok v državno oskrbo, zato bo glasovanje za to uvodno izjavo opozorilo zanjo. Na splošno v zvezi s predlogom: stranka UKIP ne sprejema legitimnosti te direktive, saj bi morale o socialnovarstvenih in socialnih politikah odločati izvoljene nacionalne vlade. Ta direktiva bo povzročila neverjetne stroške za delodajalce in vlado, ki si jih zdaj komaj lahko privoščimo. To bo tudi povečalo diskriminacijo žensk, saj bo zaposlovanje žensk tako postalo še dražje, kot je zdaj, zlasti za mala podjetja, ki so hrbtenica gospodarstva Združenega kraljestva. Stranka UKIP je poleg tega naklonjena staršem z invalidnimi otroki in osebam, ki se odločijo za posvojitev. Vendar EU nima pravice oblikovati takih pravil o materinstvu in ne sme dobiti legitimnosti za to. Stranka UKIP je glasovala proti tej direktivi za to, da se odgovornost zakonodaje zagotovi prek volilne skrinjice in ne prek bruseljskih birokratov.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo, ker je poročilo zelo pomembno za enakost spolov in zagovarjanje pravic delavcev – moških in žensk – v zvezi s pravicami na področju materinstva in očetovstva. To je pomemben korak naprej pri zagovarjanju in spodbujanju pravic žensk in na splošno enakosti na delovnem mestu, glede na to, da je treba v skladu s poročilom nosečim delavkam in delavkam, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, „[z]aradi njihove ranljivosti […] zagotoviti pravico do najmanj 20 zaporednih tednov porodniškega dopusta pred in/ali po porodu, od katerega je vsaj šest tednov obveznih po porodu“.

Za poročilo sem glasoval tudi zaradi dodatnega, zelo pomembnega elementa v njem: priznanja pravice očeta do dveh tednov očetovskega dopusta.

  Derek Roland Clark in Paul Nuttall (EFD), v pisni obliki. – Na splošno v zvezi s predlogom stranka UKIP ne sprejema legitimnosti te direktive, saj bi morale o socialnovarstvenih in socialnih politikah odločati izvoljene nacionalne vlade. Ta direktiva bo povzročila neverjetne stroške za delodajalce in vlado, ki si jih zdaj komaj lahko privoščimo. To bo tudi povečalo diskriminacijo žensk, saj bo zaposlovanje žensk tako postalo še dražje, kot je zdaj, zlasti za mala podjetja, ki so hrbtenica gospodarstva Združenega kraljestva.

Stranka UKIP je poleg tega naklonjena staršem z invalidnimi otroki in osebam, ki se odločijo za posvojitev. Vendar EU nima pravice oblikovati takih pravil o materinstvu in ne sme dobiti legitimnosti za to. Stranka UKIP je glasovala proti tej direktivi za to, da se odgovornost zakonodaje zagotovi prek volilne skrinjice in ne prek bruseljskih birokratov.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega predloga je izboljšati varnostne in zdravstvene pogoje, povezane s starševstvom. Pri tem vprašanju trdim, da je treba zmanjšati neenakosti med moškimi in ženskami ter spodbujati uravnoteženo usklajevanje poklicnega življenja z družinskim in zasebnim življenjem. To bo edini način za spodbujanje starševstva s skupnimi odgovornostmi. Na podlagi te predpostavke se strinjam s predlogom poročevalke in menim, da bi bil porodniški dopust s podaljšanjem na 20 tednov, od katerih jih mora biti šest po porodu in ki si jih starša lahko delita, ustrezno dolg.

Pozdravljam tudi predlog v poročilu, katerega namen je zagotoviti prejemanje celotne mesečne plače med porodniškim dopustom, ki znaša 100 % zadnje mesečne plače ali povprečne mesečne plače. Za konec, zdi se mi primerno, da bi enaka merila veljala v primerih posvojitve otroka, mlajšega od 12 let, in da bi veljala za samozaposlene ženske.

Izjavljam, da sem za to poročilo glasoval iz zgoraj navedenih razlogov.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Enakost spolov je pogosto slogan, prazna omemba pravic, ki ni vedno pospremljena s prevzemom odgovornosti in trdnimi argumenti. Ta predlog direktive po drugi strani vzpostavlja pravilno ravnovesje med biološko vlogo ženske in pravicami, ki jih morajo imeti osebe, ki v celoti izpolnjujejo to vlogo. Zaradi demografskih zadev, ki so čedalje bolj podobne izrednim razmeram, in gospodarstva, ki zahteva čedalje večjo stopnjo zaposlenosti žensk, so ti ukrepi razumen odziv. Enakost je popolnoma priznana, ko se nekatere pravice razširijo tudi na očete in se s tem omogoči najustreznejša delitev družinskih obveznosti ter ko je prožnost organizacije prepuščena posamezni družini.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to, da se zaradi spoštovanja načela enakih pravic za oba spola in nediskriminacije na podlagi spola izboljšata varnost in zdravje nosečih delavk pri delu ter da se ženske spodbudijo k vključevanju na trg dela.

Eden od učinkov tega ukrepa je uskladitev poklicnega in zasebnega življenja žensk. Poleg tega ženske potrebujejo to zakonodajno podporo, da se zaščitijo njihovo zdravje in otroci. Drug pomemben vidik tega ukrepa, ki je namenjen varnosti zaposlitve žensk, je prepoved odpusta žensk v obdobju od začetka nosečnosti do izteka vsaj šestih mesecev po koncu porodniškega dopusta. Za obdobje porodniškega dopusta je bila določena tudi zgornja meja plače, kar naj bi prav tako izpolnilo potrebe na področju socialne varnosti.

Za konec, ključni argument v podporo temu glasovanju je povečanje rodnosti, ki je še posebej resna težava, s katero se spopadajo države članice EU.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Po statistiki rodnost v EU upada. Ta nizka rodnost bo v povezavi s staranjem prebivalstva v prihodnosti predstavljala resno težavo za nas na področju plačevanja pokojnin in dajatev za zdravstveno varstvo v Evropi. Družine, zlasti ženske, ne bi smele biti kaznovane, ker želijo imeti otroke. Noseče delavke in delavke, ki dojijo, ne smejo opravljati dejavnosti, ki na podlagi ocen predstavljajo tveganje izpostavljenosti nekaterim dejavnikom ali posebej škodljivim delovnim pogojem, ki ogrožajo varnost ali zdravje teh delavk. Zato podpiram zamisel o izvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Ti ukrepi ne smejo prikrajšati žensk na trgu dela ali negativno vplivati na direktive o enakem obravnavanju žensk in moških.

  Michel Dantin (PPE), v pisni obliki. – (FR) Francija je ena od držav Unije z najvišjo rodnostjo. Tako je zaradi sklopa ukrepov v okviru vseobsežne družinske politike. Resolucija, kakršna je po glasovanju o predlogih sprememb, dejansko ničesar ne izboljšuje. Nasprotno, zaradi nje bo vse postalo vprašljivo, ker zdaj ni mogoče prevzeti proračunskega bremena ukrepov. Zaradi teh razlogov nisem odobril besedila, ki je sicer dobronamerno.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na splošno se strinjam z ukrepi, predlaganimi v tem poročilu, ker menim, da je to vprašanje eden od glavnih izzivov, s katerimi se bo morala Evropa spopasti v naslednjih desetletjih: staranje prebivalstva. Tako je na primer na Portugalskem, kjer to vidim od blizu. Vendar tako kot v drugih državah EU rodnost ni dovolj visoka, da bi se generacije obnavljale, in ta težak položaj ogroža prihodnost. Menim, da prožnejše politike na področju porodniškega in očetovskega dopusta lahko pomagajo obrniti te trende. Zato je nujno, da družinam pošljemo jasno sporočilo glede podpore materinstvu in očetovstvu s konkretnimi ukrepi za boljše usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja. Nujno se je treba spopasti s tem izzivom, da se dosežejo gospodarski in socialni cilji iz strategije Evropa 2020, in kot način, da se poskusi obrniti trend demografskega staranja na naši celini. Tudi na Portugalskem se porodniški dopust že plačuje v višini 100 % osebnega prejemka v obdobju 120 dni. Zato trdim, da morajo biti plače žensk med porodniškim dopustom zagotovljene tako, kot je opisano v tem poročilu.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovanje za zakonodajni predlog resolucije o spremembi Direktive 92/85/EGS ni potekalo samo za to, da se podprejo novi in boljši ukrepi za varnost in zdravje pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, temveč bolj na splošno tudi za to, da se podprejo novi ukrepi za spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Čeprav je italijanski pravni sistem bolj inovativen, povečanje števila tednov porodniškega dopusta na evropski ravni predstavlja močno okrepitev za družinsko pomoč novorojencem. Tudi podpora očetovskemu dopustu je korak v isto smer, čeprav to, da ta dopust postane obvezen, morda ni najboljši način za uresničevanje hvalevrednega cilja, da se zagotovi bolj učinkovita prisotnost obeh staršev v najzahtevnejšem obdobju za novo gospodinjstvo ter da se zagotovita večja ozaveščenost in sodelovanje očeta. Podpora in razširitev pravic posvojenih otrok omogočata okrepitev in, upajmo, tudi poenostavitev postopka posvojitve. Za konec, menim, da je za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja pomembno tudi to, da smo podprli poziv državam članicam, naj okrepijo varstvo otrok z varstvenimi ustanovami za otroke do šoloobvezne starosti.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasovanje o poročilu gospe Estrela o pravicah nosečnic in mladih mater pri delu bo omogočilo uskladitev minimalnega trajanja in najnižjega plačila porodniškega dopusta. Evropski parlament se je odločil za trdno izhodišče za pogajanja s Svetom in je zato podprl načelo 20-tedenskega dopusta s 100-odstotnim plačilom (naj poudarim, da porodniški dopust na Švedskem lahko traja celo 75 tednov, od katerih jih je 14 namenjenih izključno materi, preostali pa se lahko delijo z očetom).

To je odločna poteza v korist evropskih staršev, s katero bodo ženske in moški dobili pomoč pri prizadevanju za boljšo usklajenost družinskega in poklicnega življenja. Zdaj morajo evropske vlade preučiti proračunsko možnost za to, da se lotijo take spremembe in jo sprejmejo. Za konec, minimalni dopust bo verjetno takšen, kot ga je predlagala Evropska komisija in podprla delegacija MODEM, namreč 18-tedenski dopust, ki bi bil v skladu s priporočili Mednarodne organizacije dela (ILO).

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Menim, da je to glasovanje, ki je potekalo z veliko večino, močno sporočilo za Svet: poleg tega, da smo glasovali za podaljšanje polno plačanega porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov, smo glasovali tudi za uvedbo dveh tednov očetovskega dopusta. Naša dolžnost je, da zagotovimo, da se nikomur ne bo treba odločiti, da se odreče otrokom zaradi dela ali delu zaradi otrok.

Poleg tega pozdravljam dejstvo, da je Parlament glasoval za ukrepe, ki bodo omogočili, da bodo matere posvojiteljice s pravnega vidika obravnavane enako kot matere, ki rodijo. To je parlament, ki je končno zagotovil enake pravice za matere posvojiteljice in biološke matere. Starši posvojitelji so starši v polnem pomenu besede in si zaslužijo, da se jih obravnava kot take. Zakonodaja ne sme še naprej diskriminirati te vrste starševstva.

To je torej sijajen dan za veliko družin, ki ne morejo uskladiti družinskega in poklicnega življenja. Poleg tega težke gospodarske razmere niso noben razlog za to, da bi vse te družine, ki prav tako veliko prispevajo k naši družbi, še desetletja pustili na cedilu.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podaljšanje obdobja polno plačanega porodniškega dopusta na 20 tednov je medvedja usluga. Takšen zakonodajni ukrep bo škodil zaposljivosti žensk v podjetjih, ki bodo menila, da je breme v primeru materinstva pretežko. Poleg tega bo ta ukrep ogrozil vrnitev ženske na povsem enak delovni položaj, kot ga je imela pred odhodom na dopust. Za konec, odločitev za 100-odstotno nadomestilo dolgoročno predstavlja strošek za sisteme socialne varnosti (v okviru, v katerem evropske institucije glasno pozivajo države, naj zmanjšajo svoje proračunske primanjkljaje).

Zaradi tega nisem mogla podpreti tega poročila in menim, da moramo ohraniti občutek za stvarnost in državam članicam dovoliti, da ohranijo določeno stopnjo prožnosti pri tej zadevi.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. – (FR) Parlament je na prvi obravnavi pravkar glasoval za podaljšanje porodniškega dopusta na najmanj 20 tednov po vsej Evropi z nadomestilom v višini polne plače, razen za tiste z visokimi dohodki, in za možnost, da očetje vzamejo vsaj dva tedna dopusta po rojstvu otroka. To je zmaga za zagovornike socialne Evrope in korak proti večji enakosti moških in žensk v Evropi.

Del desnice je prihodnji strošek teh ukrepov uporabil kot izgovor za zavrnitev tega napredka. Vendar bo pomoč pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja staršem olajšala vrnitev na delo, povečala bo rodnost v Evropi in zaščitila zdravje mater in otrok.

Levica v Parlamentu je bila skupaj s portugalsko socialistko, poročevalko gospo Estrela, trdna, evropska desnica pa je bila razdeljena in zmagal je korak proti napredku. Zdaj je treba izbojevati zmago v Svetu, kjer več vlad grozi, da bodo blokirale to direktivo. Poslanci nacionalnih parlamentov bi se morali lotiti tega in posredovati pri svojih vladah, da vlade ne bodo izničile tega, kar Evropski parlament predlaga za Evropo, ki varuje pravice svojih državljanov.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Čeprav podpiram pravice nosečnic, v sedanjih gospodarskih razmerah ne morem podpreti tega poročila. Po oceni učinka za Združeno kraljestvo bi podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov v povprečju znašalo skoraj 2,5 milijarde GBP na leto. Zaradi tega bi se strošek porodniškega dopusta v Združenem kraljestvu podvojil. Dokazi kažejo, da ženske zdaj v znatni meri uveljavljajo določbe, ki že veljajo v Združenem kraljestvu; 9 od 10 žensk vzame 20 tednov porodniškega dopusta, 3 od 4 žensk pa vzamejo ves plačani dopust. Ob tako obsežnem uveljavljanju je jasno, da v Združenem kraljestvu poleg sedanje zakonodaje ni potrebne še več evropske birokracije.

Poleg tega bi predlagana zahteva po 20 tednih polno plačanega dopusta privedla do poslabšanja socialnih razmer. Zaradi tega, namreč, ker bodo ženske z najvišjimi plačami prejemale najvišja nadomestila. Popolnoma podpiram potrebo po ustreznem, prožnem porodniškem dopustu, vendar menim, da mora o tem, koliko si lahko privošči naše gospodarstvo in kako naj se zagotovi sveženj v zvezi z materinstvom, odločati izvoljena vlada Združenega kraljestva ob sodelovanju staršev in njihovih delodajalcev.

  Lena Ek, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Prizadevanje za družbo, v kateri so moški in ženske enaki, je izjemno pomembno načelno vprašanje – nihče ne sme biti diskriminiran zaradi tega, ker je starš. Naj dodamo, da je s socialno-ekonomskega vidika izjemno pomembno, da ženske in moški lahko združijo družinsko in poklicno življenje, da se doseže visoka stopnja zaposlenosti.

Zato menimo, da je obžalovanja vredno, da poročilo ni jasen korak naprej za enakost v Evropi. V poročilu se odraža zastarel pogled na enakost, v skladu s katerim naj bi mati prevzela glavno odgovornost za otroke, namesto da bi si odgovornost delila oba starša. Prav tako ni prav, da se tako kot v poročilu predlaga obvezna prepoved dela za matere v obdobju šestih tednov po porodu.

Zato smo se odločili, da bomo glasovali za tiste dele, za katere menimo, da so pozitivni, kot so predlog spremembe, ki ščiti nacionalne sisteme, ki imajo ambicioznejše starševsko zavarovanje, podaljšanje minimalnega trajanja porodniškega dopusta in vključitev očetovskega dopusta v direktivo. Vzdržali pa smo se glasovanja o celotnem poročilu, ker menimo, da je poročilo preveč nejasno, dvoumno in zastarelo. Poglavitni razlog je pomanjkanje jasne in nedvoumne perspektive enakosti spolov.

  Göran Färm, Anna Hedh, Olle Ludvigsson in Marita Ulvskog (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialdemokrati smo se odločili podpreti poročilo gospe Estrela o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo.

Želimo si, da bi se direktiva osredotočila na starševski dopust, ne pa na porodniški dopust. Prav tako si želimo, da bi bila manj podrobna in bolj prožna – zlasti, ker je to direktiva z minimalnimi zahtevami – na primer v zvezi z višino nadomestila in časovno omejitvijo za obdobje takoj po porodu. Vendar menimo, da je poročilo pomembno, kar zadeva izboljšanje sedanje direktive, ki zagotavlja zelo omejene možnosti za združevanje dela in starševstva v veliko državah članicah EU. S tem sklepom imamo zdaj prvo ponudbo za pogajanja, v zvezi s katero mora Svet sprejeti stališče.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Demokratični in socialni center – Ljudska stranka (CDS-PP) že dolgo meni, da je vprašanje rodnosti prednostna naloga države, in se zaveda, da rodnosti ni mogoče spodbuditi brez varstva starševstva. Poglavja o družini in rodnosti v naše programe niso vključena prvič. Tudi naše zagovarjanje pravic mater in očetov, da ustvarijo družino, ne da bi se to štelo za dodatno breme ali vzrok za težave pri delu, ni nič novega.

Vendar so politike, ki podpirajo družine in rodnost, tako kot politike, ki jih zagovarjamo, medsektorske in niso omejene na podaljšanje porodniškega dopusta. Vseeno ta ukrep pozdravljamo, saj smo v našem vladnem programu iz leta 2009 zagovarjali podaljšanje starševskega dopusta na šest mesecev. Zato bi radi, da bi bila Socialistična stranka na naši strani pri zagovarjanju mater in očetov v Parlamentu. To bi bilo zelo drugačno stališče od stališča, ki ga ima ta stranka v nacionalni politiki, pri kateri zmanjšuje otroške dodatke, povračilo stroškov za zdravila za kronične bolnike in olajšave davka na prihodek za izdatke za izobraževanje in zdravje ter pri kateri drastično povečuje davčno obremenitev prebivalcev, zlasti družin z otroki, ki imajo nižje prihodke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU se srečuje z demografskim izzivom, ki ga zaznamujeta nizka rodnost in čedalje večji delež starejših. Izboljšanje določb za spodbujanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja pomaga pri obravnavanju tega demografskega upada. Na Portugalskem rodnost ni dovolj visoka, da bi se generacije obnavljale, in ta položaj ogroža prihodnost. Zato trdim, da je treba za obrnitev tega trenda spodbujati izboljšanje na področju zdravja in varnosti delavk, ki so noseče, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, zaradi česar je treba spodbujati uravnoteženo usklajevanje poklicnega življenja z zasebnim in družinskim življenjem. Strinjam se s stališčem poročevalke in predloženimi spremembami, kot so podaljšanje minimalnega trajanja porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov, načelo plačila v višini polnega osebnega prejemka, oblikovanje zdravstvenih in varstvenih zahtev na delovnem mestu ter prepoved odpusta. Strinjam se tudi s tem, da je treba priznati pravico do razdelitve obdobja starševskega dopusta med partnerjema, če bo ta pravica sprejeta.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovanje za poročilo o izboljšavah na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, je vrhunec dolgega postopka razprave v Evropskem parlamentu, ki je bil preložen že na zadnjem zasedanju in pri katerem smo dejavno sodelovali in prispevali k sprejetju poročila.

Čeprav smo še vedno pri prvi obravnavi predloga direktive, je predlog pozitiven na področju pravic žensk zaradi sporočila, ki ga pošilja, zlasti državam, ki še vedno nimajo 20-tedenskega polno plačanega porodniškega dopusta in ki še vedno ne uporabljajo dvotedenskega očetovskega dopusta, ki je prav tako polno plačan.

Sprejetje tega predloga za pogajanja s Svetom potrjuje temeljni družbeni pomen materinstva in očetovstva ter spoštuje pravice zaposlenih žensk, ki želijo postati matere.

Sprejetje tega predloga predstavlja tudi zmago nad najkonzervativnejšimi stališči, ki še vedno obstajajo v Evropskem parlamentu, kar pomeni, da se bo boj za zagovarjanje pravic žensk, pravic na področju materinstva in očetovstva ter pravic otrok nadaljeval.

Upamo, da bo Svet zdaj sprejel stališče Evropskega parlamenta, ki podaljšuje predlog Komisije z 18 na 20 tednov in spreminja direktivo, ki velja zdaj in ki predvideva le 14 tednov porodniškega dopusta.

  Robert Goebbels (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprl sem pozive kolegice gospe Estrela k izboljšavam na področju zdravja in varnosti pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Človekova prihodnost je ženska, je napisal Louis Aragon. Otroci so dragoceni. Treba jih je zaščititi. Tako kot je treba zaščititi njihove matere.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Z glasovanjem za najmanj 20-tedenski polno plačani porodniški dopust (zdaj traja 14 tednov) in s podporo obveznemu dvotedenskemu očetovskemu dopustu v Evropski uniji je Evropski parlament naredil korak proti nespornemu družbenemu napredku.

Po drugi strani sem glasovala za podaljšanje porodniškega dopusta na 18 tednov in ne na 20 tednov. Dejansko se mi zdi, da se utegne 20-tedensko obdobje, čeprav je to izjemno velikodušen predlog, obrniti proti ženskam in uporabiti kot dodaten argument za to, da se jih ne zaposli ali da se oteži njihova vrnitev na delo. Poleg tega obžalujem, da je bila zavrnjena določba, ki je predvidevala možnost podaljšanja porodniškega dopusta v primeru zapletov (prezgodnje rojstvo, invalidnost itd.).

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Obžalujem rezultat tega glasovanja. Vsi želimo omogočiti materam, ki so pred kratkim rodile, da vzpostavijo močno vez s svojimi otroki v obdobju okrevanja po porodu. Vendar sem zelo zaskrbljena zaradi gospodarskega učinka takšnega ukrepa, ki bo našo državo stal 1,5 milijarde EUR.

V tem obdobju gospodarske krize demagogija ne bo poravnala računa. Podjetja ga ne bodo mogla poravnati, proračuni držav članic še manj. Takšni ukrepi bi lahko kaznovali nekatere kariere ali zavrli zaposlovanje mladih žensk. Ohranjanje tradicionalnega sistema, v katerem oče prinaša domov plačo, ženska pa skrbi za otroke, kakor bi nekateri radi, je korak nazaj. Tudi ženske imajo pravico do svobodnega odločanja.

Pogajanja, ki se bodo zdaj začela med 27 državami članicami v Svetu, bodo težka.

  Pascale Gruny (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nisem želela podpreti tega poročila, saj bi podaljšanje polno plačanega dopusta s 14 na 20 tednov imelo katastrofalne finančne posledice za več držav članic. Študija OECD kaže, da bodo stroški za socialne proračune držav članic zelo veliki.

Letni znesek za Francijo je 1,3 milijarde EUR, za Združeno kraljestvo pa 2,4 milijarde GBP. V sedanjem gospodarskem položaju v te proračune ni mogoče vključiti povečanj. Poleg tega bi morala te dodatne stroške nositi podjetja, kar je nemogoče. Vendar je pomembno, da se matere podprejo v obdobju materinstva. Uporaba teh ukrepov predstavlja zelo veliko grožnjo za zaposlovanje žensk. Študija OECD prav tako kaže, da bi se zaradi podaljšanja porodniškega dopusta zmanjšalo zaposlovanje žensk.

V želji, da bi pomagali ženskam, obstaja tveganje, da bodo ženske kaznovane na trgu dela. Želim pomagati ženskam pri zaposlovanju in jih podpreti v obdobju materinstva. Podaljšanje s 14 na 18 tednov, ki ga je predlagala Komisija, je bilo stvaren korak naprej. Naslednji korak naprej bi bili progresivni ukrepi v zvezi z metodami varstva otrok.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospe Estrela in vesela sem, da je Parlament sprejel tako napredno stališče glede mater, bodočih mater in očetov. Podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov je nesporni družbeni napredek, ki uteleša socialno Evropo, ki si jo iskreno želimo. To besedilo izboljšuje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.

Tudi uvedba obveznega dvotedenskega očetovskega dopusta je velik korak naprej pri spreminjanju odnosov in pri delitvi vlog med staršema. Argument, da bodo zaradi tega ukrepa nastali dodatni stroški, bi bil utemeljen, če ženske ne bi že zdaj dopolnjevale svojega porodniškega dopusta z bolniškim dopustom in/ali plačanim dopustom. Podjetja in sistemi socialne zaščite že plačujejo te stroške.

  Richard Howitt (S&D), v pisni obliki. – Ponosen sem, da sem glasoval za razširitev pravic na področju materinstva, in obsojam poslance Evropskega parlamenta iz vrst konzervativcev in liberalnih demokratov, ki so se najprej zarotili in ovirali parlamentarni sporazum glede te direktive, danes pa so glasovali proti spodobnim pravicam zaposlenih žensk. Želim pripomniti, da sem želel glasovati za drugačen kompromis o trajanju obdobja plačevanja porodniškega dopusta, vendar spoštujem to, da ta možnost ni bila uspešna, ker je večina v Parlamentu podprla 20 tednov. Zavedam se, da bodo potekala nadaljnja pogajanja o tem, preden bo doseženo končno soglasje glede direktive, in da je bilo nujno, da je ta parlament končno dosegel soglasje glede besedila, da se postopek lahko nadaljuje. Popolnoma se strinjam s kolegi iz britanske laburistične stranke, ki si prizadevajo zaščititi predvsem ženske z nizkimi prihodki in v zvezi s tem pozivajo britansko vlado, naj dosledno spoštuje klavzulo v direktivi o tem, da se razmere ne smejo poslabšati.

  Romana Jordan Cizelj (PPE), v pisni obliki. – (SL) Skupina ELS je poudarjala, da mnoge predlagane zahteve (amandmaji) presegajo obseg in namen direktive. Z njimi se strinjam, a sem pri svojem odločanju tokrat naredilo izjemo. Položaj žensk v EU na področju zaposlovanja, višine plače, izpostavljenosti revščine, ... je bistveno slabši od položaja moških. Menim, da so enake možnosti eno od osnovnih načel delovanja EU, zato bom izkoristila vsako priložnost, da se položaj žensk in moških izenači. Današnje glasovanje ni zadnje, vendar bo dalo močno pogajalsko izhodišče za pogajanja v Svetu.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov s polno plačo v tem obdobju so ukrepi, ki materam vračajo dostojanstvo. Zato sem brez pridržkov glasoval za predlog v poročilu in sem prepričan, da bodo države članice upoštevale našo odločitev in jo vključile v svoje nacionalne zakonodaje.

To poročilo poleg tega, da podpira matere, prav tako priporoča državam, naj uvedejo polno plačani starševski dopust in s tem priznajo vlogo obeh staršev pri vzgoji otrok. Z našim današnjim glasovanjem smo poslali pomembno sporočilo, ki poziva k dostojnemu življenju, ki presega ideološke meje in nacionalne socialne sisteme.

  Philippe Juvin (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nisem želel podpreti tega poročila, ker bi podaljšanje trajanja polno plačanega porodniškega dopusta s 14 tednov (kakor določa veljavna direktiva) na 20 tednov imelo znaten finančni učinek na države članice (za Francijo 1,3 milijarde EUR) v obdobju gospodarske krize, ki ni ravno ugodna za večanje proračunov.

Drugič, dodatni stroški za podjetja v državah članicah, kjer slednje delno financirajo porodniški dopust (na primer Nemčija), bi bili zelo visoki. Tretjič, negativne posledice za zaposlovanje žensk so resnične, še posebej pri vračanju na trg dela.

Za konec, Evropski parlament s sprejetjem ukrepov, ki s finančnega vidika niso izvedljivi in ki bi na področju udeležbe žensk na trgu dela lahko bili celo protiproduktivni, škoduje svoji verodostojnosti v evropskem postopku odločanja. Podaljšanje porodniškega dopusta na 18 tednov, kakor je predlagala Komisija, bi bilo pomemben korak pri izboljšanju položaja žensk, ker bi se izognili pastem v besedilu, kakršnega je na koncu sprejel Evropski parlament, saj je v resnici pomembno to, da se ženskam omogoči, da uskladijo poklicno in družinsko življenje.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zaradi staranja prebivalstva in težav, s katerimi se spopada evropsko gospodarstvo, moramo izkoristiti vse priložnosti, ki so nam na voljo, da spodbudimo ženske k odločitvi za otroke in da jim olajšamo vrnitev na delo. Številne ženske so ugledne strokovnjakinje na svojih področjih in gospodarstvo Evrope se ne more odpovedati storitvam te visoko kvalificirane delovne sile. Podoben položaj je pri ženskah, ki živijo in delajo na podeželju. Pogosto ne dobijo porodniškega dopusta v polnem pomenu besede, temveč se morajo kar se da hitro vrniti na delo. To seveda ogroža njihovo zdravje in njihovega otroka. Zato bi morale imeti enake ugodnosti kot ženske, ki ne delajo v kmetijstvu.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Glasovala sem za podaljšanje najkrajšega obveznega obdobja porodniškega dopusta na 18 tednov in proti podaljšanju tega obdobja na 20 tednov. Popolnoma se zavedam potrebe po tem, da se zagotovijo ustrezni pogoji za matere, ki so pred kratkim rodile. Vendar bi podaljšanje minimalnega trajanja dopusta na 20 tednov dolgoročno škodovalo mladim ženskam, ki načrtujejo družino in poklicno pot. Poleg tega države članice zdaj preprosto ne bodo sposobne plačati dodatnih stroškov iz svojih proračunov. Podjetja so nasprotovala najmanj 20-tedenskemu obdobju porodniškega dopusta, ker bodo zaradi tega nastali dodatni stroški, ki jih v sedanjem gospodarskem položaju ni mogoče plačati. Zato obstaja nevarnost, da veliko delodajalcev preprosto ne bo zaposlovalo mladih žensk. Že zdaj lahko vidimo, da mladi težko najdejo službo, podaljšanje porodniškega dopusta pa bo še zmanjšalo zmožnost žensk, da konkurirajo moškim na trgu dela. Menim, da tega ne smemo dopustiti in da moramo razmišljati dolgoročno. Določitev 20 tednov porodniškega dopusta bi pomenila več milijard proračunskih stroškov po vsej Evropi. To so stroški, ki si jih trenutno ne morejo privoščiti ne nacionalne vlade ne davkoplačevalci. Seveda nas bo del družbe kritiziral, vendar smo tukaj za to, da delamo in sprejemamo odločitve, ki so kar se da dobre in ki so v interesu vseh Evropejcev.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Na glasovanju o vprašanju dopusta sem izrazila drugačno mnenje. Bolj sem naklonjena predlogu Komisije o 18 tednih.

Predlog je stvaren in uravnotežen, kar zadeva tržne pogoje, ne samo zaradi gospodarske krize, temveč tudi zaradi potreb, poklicnih obveznosti in ambicij samih zaposlenih žensk.

Ženske ne smejo biti prekomerno zaščitena bitja, ki se jim trg dela izogiba.

Poleg tega so, kakor vztrajno trdim, za prizadevanja za usklajevanje družinskega življenja z delom in vzgojo otrok v osnovi potrebne socialne infrastrukture in družbena odgovornost gospodarskih družb v celotnem poklicnem življenju ženske.

  Constance Le Grip (PPE) , v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti poročilu gospe Estrela, ker je podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov v resnici dobra zamisel le na prvi pogled. To podaljšanje se dejansko prikazuje kot dodelitev obsežnejših pravic ženskam, medtem ko bi po mojem mnenju imelo negativne posledice za dostop žensk do trga dela.

Obstaja bojazen, da bi se ta predlog, če se bo izvajal, lahko obrnil proti ženskam in bi bile ženske zaradi tega manj zaposljive. Nasprotno od tega, kar trdijo poročevalka in tisti, ki podpirajo to besedilo, ni nobene očitne povezave med rodnostjo in trajanjem porodniškega dopusta.

Poleg tega je predlog, da se polno plačani dopust podaljša s 14 na 20 tednov, finančno nesprejemljiv za veliko držav. Dejansko si dodatnih stroškov, nastalih zaradi tega podaljšanja, ne morejo privoščiti ne podjetja ne države članice. Prvotni predlog Evropske komisije, namreč podaljšanje s 14 na 18 tednov, je bil dovolj velik korak naprej.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Rada bi poudarila, da sem pri poročilu gospe Estrela glasovala za pravila o 20-tedenskem porodniškem dopustu, za zaščito žensk pred nepravičnim odpustom v obdobju šestih mesecev po vrnitvi na delo ter za polno plačo in zaščito žensk, dokler dojijo, vendar v tem primeru brez posebnih priporočil, saj menim, da morajo ta pravila ostati v okviru pristojnosti držav članic.

Menim, da je treba dopust v primeru rojstva več otrok hkrati ustrezno podaljšati. Vedno podpiram vse zamisli, ki bodo ženskam omogočile varno materinstvo in jim zagotovile boljše pogoje za vrnitev na trg dela.

  Toine Manders (ALDE), v pisni obliki. – (NL) Delegacija nizozemske Ljudske stranke za svobodo in demokracijo (VVD) v Evropskem parlamentu je danes glasovala proti predlogu direktive o podaljšanju (plačanega) porodniškega dopusta na 20 tednov. Menimo, da zadostuje minimalno trajanje 14 tednov, ki je bilo določeno prej. Ženske, ki menijo, da se po koncu porodniškega dopusta še vedno niso sposobne vrniti na delo, lahko vzamejo dopust v skladu z določbami zakona o bolniškem dopustu, ki velja v njihovi državi. Ta predlog bi povzročil podaljšanje socialne varnosti, o čemer bi države članice morale odločati same, gotovo pa v takem obdobju, kot je zdaj, ko morajo vse države članice varčevati. Obstajajo drugi, manj strogi načini za uvedbo ukrepov, ki omogočajo boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Zaradi predloga obstaja nevarnost, da bi mlade, nadarjene ženske lahko imele manj priložnosti na trgu dela, ker delodajalci ne bodo želeli tvegati, da bi svojim delavkam morali več mesecev plačevati porodniški dopust. Pa tudi povečanja števila rojstev v EU, s katerim bi radi rešili težavo staranja prebivalstva, ni treba urejati na ravni EU. Kar zadeva VVD, so pravila EU za ureditev oprostitve delovne obveznosti za namene dojenja odveč. Skupina VVD v Evropskem parlamentu: Hans van Baalen, Jan Mulder in Toine Manders

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Ker imajo vsi državljani EU pravico, da živijo in delajo povsod v EU, je nujno, da ženskam zagotovimo minimalno pravico do porodniškega dopusta, neglede na to, kje delajo v času poroda. Primeren porodniški dopust je del širšega vprašanja udeležbe žensk na trgu dela in obravnavanja finančnih posledic staranja družbe. Cilj EU je 75-odstotna udeležba na trgu dela do leta 2020 in ključni element tega bo, da se vsem materam omogoči, da vzamejo porodniški dopust, ki si ga lahko privoščijo, in se potem vrnejo na delo. V družbi, ki se stara, v kateri se povečuje potreba po socialnem varstvu in zmanjšuje število ljudi, ki zagotavljajo varstvo, je potreben stvarnejši dopust, kakršen je porodniški dopust. Ženske ne smejo meniti, da materinstvo ni združljivo z njihovim delom – naše politike morajo omogočiti varstvo za mlajše in starejše osebe. Tega se ne bo začelo izvajati še vsaj 5 let. Poleg tega bi povečanje udeležbe žensk na trgu dela samo za 1,04 % pokrilo dodatne stroške podaljšanja porodniškega dopusta.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ena od prednostnih nalog socialne agende EU je potreba po spodbujanju politik za lažje doseganje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem tako za ženske kot moške. Boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem je tudi eno od šestih prednostnih področij ukrepanja iz načrta za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2006–2010.

Zato je izboljšanje teh določb sestavni del evropske politike v odziv na zmanjševanje števila prebivalcev, ki ga zaznavamo v zadnjem času. Materinstvo in očetovstvo sta gotovo nujni temeljni pravici za namene družbenega ravnovesja. Zato upajmo, da bo pregled zadevne direktive koristil tako zaposlenim ženskam kot moškim, ki želijo prevzeti odgovornost za svoje družine.

Spoštovanja boljšega ravnovesja med načelom varovanja zdravja in varnosti ne moremo ločiti od načela enakosti obravnave. Ti in drugi vidiki pa so me prepričali, da sem podprl potrebo po tem, da se državam članicam pusti veliko prostora za prožnost pri oblikovanju pravil o dopustu, če je to potrebno. To je samo zaradi gospodarske zdržnosti, da se pokrijejo nastali dodatni stroški.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) V sprejetem poročilu se predlaga 20 tedenski porodniški dopust brez izgube zaslužka. Že samo ta ukrep bi lahko pomenil veliko socialno izboljšanje življenja žensk v približno dveh tretjinah držav EU. Tako je na Portugalskem, kjer so ženske upravičene samo do 16 tednov polno plačanega dopusta. Tudi vključitev dveh tednov očetovskega dopusta je pomemben korak pri prizadevanjih za enakost moških in žensk. Še pomembneje je, da je bilo to poročilo sprejeto, čeprav je v nasprotju z ukrepi, ki so bili pred kratkim sprejeti zaradi politik varčevanja, ki so bolj naklonjene zmanjševanju javne porabe in zmanjševanju socialnih pravic. Zato upam, da bo to poročilo lahko prispevalo h krepitvi delovnih in socialnih pravic po vsej EU in v vseh državah članicah.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Soglasno stališče v EU je, da je ena od njenih poglavitnih težav nizka rast prebivalstva zaradi nizke rodnosti. Zato je pomembno vse, kar lahko prispeva k spremembi tega položaja. Zaščita nosečnic in mater, ki dojijo, na delovnem mestu in zmanjšanje neravnovesij med moškimi in ženskami sta pomembna koraka v to smer. Kljub krizi, s katero se zdaj srečujemo, so ukrepi, ki so bili danes sprejeti tukaj, zelo pomembni za to, da se v bližnji prihodnosti obrne trend zmanjševanja števila prebivalcev, s katerim se spopada EU.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za zakonodajno resolucijo Evropskega parlamenta o „uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo“, ker menim, da je izboljšanje pravic žensk na delovnem mestu resničen korak proti enakosti spolov na področju, na katerem na žalost obstaja veliko ovir. Diskriminacija žensk na trgu dela je zelo zaskrbljujoča, ker so v večini primerov ženske tiste, ki morajo prevzeti domače obveznosti in jih usklajevati s svojo poklicno zaposlitvijo. Ta položaj se še poslabša v mesecih pred in po rojstvu otroka, ko je potrebna večja zaščita, da se prepreči diskriminacija, ki jo zdaj doživljajo ženske. Menim, da je podaljšanje na neprekinjeno obdobje porodniškega dopusta, ki traja vsaj 20 tednov in je razporejen pred in/ali po porodu, z obveznim minimalnim obdobjem šestih tednov po rojstvu otroka korak naprej, kar zadeva pravico ženske do uskladitve družinskega in poklicnega življenja.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podaljšanje trajanja porodniškega dopusta je pomemben projekt v smislu mesta, ki ga namenimo otrokom in starševstvu v naši družbi. Podpiram predlog, da se odobri 18 tednov porodniškega dopusta, in tudi načelo očetovskega dopusta. Izogniti se moramo škodljivim posledicam ukrepov, ki so preveč velikodušni in bi utegnili privesti do diskriminacije pri zaposlovanju. Poleg tega podpiram svobodnejše odločanje nosečnic ali žensk, ki so pred kratkim rodile. Imeti morajo možnost, da se odločijo, kdaj želijo vzeti neobvezni del svojega porodniškega dopusta. To bi jim moralo pomagati pri tem, da bolje uskladijo poklicno in zasebno življenje ter ostanejo zaposljive.

Enako pomembno je, da se oblikuje ustrezen status za ženske, ki se želijo vrniti na delo po prekinitvi kariere. Rad bi opozoril tudi na to, da morata biti pravica do starševskega dopusta in zagotavljanje vrnitve na isto delovno mesto izvedljiva za delodajalce, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, sicer utegnejo delodajalci oklevati pri zaposlovanju ali povišanju žensk v rodni dobi.

  Miroslav Mikolášik (PPE), v pisni obliki. – (SK) Zaradi obsežnih demografskih sprememb in staranja evropske družbe mora Evropska unija aktivno sprejeti ukrepe za podporo starševstvu.

Menim, da se bo s podaljšanjem minimalnega trajanja porodniškega dopusta upoštevalo dejstvo, da so prvi meseci otrokovega življenja odločilni za njegovo zdravo rast in duševno uravnovešenost. Zato podpiram izplačevanje polne plače v obdobju porodniškega dopusta. To bi moralo imeti pozitiven učinek za ženske, tako da bi lahko postale matere, ne da bi jih skrbelo tveganje revščine in socialne izključenosti. Po porodu mora biti zagotovljena pravica do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto z enakimi delovnimi pogoji. Poleg tega je treba zagotoviti možnost, da se zaprosi za spremembo delovnega časa ali oblike dela, ter možnost, da se v obdobju takoj po porodu zavrne nadurno delo.

  Elisabeth Morin-Chartier (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nasprotujem projektu podaljšanja polno plačanega porodniškega dopusta na 20 tednov. Sprejetje teh ukrepov bi imelo znatne posledice za proračune držav članic in podjetij; dodatni letni stroški za Francijo bi znašali 1,3 milijarde EUR, kar je finančna obremenitev, ki je v obdobju zmanjševanja proračunov ni mogoče prevzeti. Čeprav je to dobra zamisel, bi bile posledice za zaposlovanje žensk lahko negativne. Ne želimo, da bi ta ukrep pomenil korak nazaj za ženske. Obstaja tveganje, da bo ta ukrep močno kaznoval ženske, ki se vračajo na delo po nosečnosti, in mlade ženske, ki iščejo delo. Nasprotno pa je bil predlog za največ 18 tednov s socialnega vidika še vedno pravičen. Zahtevam, da se kar se da hitro začnejo uresničevati inovativne zamisli glede varstva otrok ter usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, da bodo matere in očetje lahko v celoti prevzeli vlogo staršev.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Moja odločitev, da glasujem za ta predlog, izhaja iz potrebe po izboljšavah na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Dejanski namen spremembe direktive je spodbujanje enakosti spolov na področju dela, spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja žensk. Ženske pogosto veljajo za posameznice, ki so „tvegane“ ali „druga izbira“, saj obstaja velika verjetnost, da bodo zanosile ali vzele porodniški dopust. Za boj proti nekaterim predsodkom in stereotipom je pomembno, da se podprejo določene oblike dopusta. Vendar ne smemo pozabiti, da sta materinstvo in očetovstvo temeljni pravici, če želimo zagotoviti možnost uskladitve poklicnega in zasebnega življenja. Vsekakor obstajajo nekatere točke, ki so povezane z nekaterimi predlogi sprememb, glede katerih sem izrazil nasprotno mnenje. Dejansko menim, da mora evropsko pravo vzpostaviti splošen okvir, ki ponuja minimalna zagotovila in jamstva, znotraj katerih se državam članicam lahko pusti prostor, da se po lastni presoji odločijo o najprimernejših ukrepih. Dejansko obstajajo razlike, povezane s kulturo, socialno varnostjo in sistemi socialne varnosti, ki jih je treba ustrezno upoštevati, tudi zaradi spoštovanja načela subsidiarnosti.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Na moje glasovanje o nekaterih predlogi sprememb sta vplivala dva pomembna dejavnika: prvič, odločilen pomen tega, da se zagotovita varnost in zdravje mladih ali bodočih mater, in, drugič, dejstvo, da ima Grčija posebno zakonodajo o zaščiti nosečnic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za predloge o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, med te ukrepe pa spadata 20-tedenski porodniški dopust in dvotedenski očetovski dopust, oba brez zmanjšanja osebnega prejemka.

To so socialni ukrepi, ki ustrezajo Evropi, ki jo želimo, njihov namen pa je podpreti rodnost, družino, zdravje otrok in delovna mesta staršev.

Vendar je to projekt, ki ga je težko izvajati in ki utegne, ravno nasprotno, poslabšati diskriminacijo žensk na področju dela, ker: (1) dodatno obremenjuje sisteme socialne varnosti, ki so v veliko primerih že zdaj komaj zdržni; in (2) uvaja nove omejitve na trgu dela, ki že zdaj ne zadovoljuje potreb sedanje delovne sile. Zato se bojim, da utegnejo ti ukrepi za podpiranje zaposlenih staršev privesti do višje stopnje brezposelnosti in/ali negotove zaposlitve mladih mater.

Pogajanja Parlamenta s Svetom morajo biti stvarna in pragmatična, pa tudi ambiciozna, če naj prihodnje pravo, ko bo začelo veljati, dejansko uresniči in spodbudi vrednote iz predloga, o katerem smo ta teden glasovali na plenarnem zasedanju.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) S svojim glasovanjem pozivam k novemu globalnemu pristopu, ki bo omogočil, da bomo podjetjem poslali močno sporočilo, da človeška reprodukcija zadeva tako moške kot ženske. Okvirni sporazum o starševskem dopustu je pomemben vidik politike enakih možnosti, ki spodbuja usklajevanje poklicnega življenja z zasebnim in družinskim življenjem, vendar se omejuje na določitev minimalnih zahtev in ga je zato mogoče šteti le za prvi korak.

Strinjam se s sporočilom, ki pravice otrok šteje za prednostno nalogo Unije, države članice pa poziva, naj upoštevajo konvencijo Združenih narodov o pravicah otrok in njene izbirne protokole, pa tudi razvojne cilje tisočletja. V zvezi s to direktivo to pomeni, da se vsem otrokom zagotovi možnost oskrbe, ki ustreza njihovim razvojnim potrebam, in dostop do ustreznega, visoko kakovostnega zdravstvenega varstva.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Danes je Evropski parlament vložil v prihodnost Evropske unije s spodbujanjem materinstva prek podaljšanja trajanja polno plačanega porodniškega dopusta na 20 tednov. To lahko opišemo kot količinsko in kakovostno izboljšanje. Preveč poenostavljeni argument kratkoročnih gospodarskih koristi ni vzdržal in prevladala je zdržnost evropske družbe, česar ni mogoče doseči brez zdrave demografije in zato brez večje zaščite mater in njihovih otrok.

Pripravila sem mnenje Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in glasovala sem za to, da se materinstva ne kaznuje in da se izplačuje polna plača; da se noseče delavke ne odpustijo v obdobju od začetka nosečnosti do izteka šestih mesecev po koncu porodniškega dopusta; da imajo matere pravico, da se vrnejo na svoje ali „enakovredno delovno mesto“, kar pomeni z enakim plačilom, poklicno kategorijo in poklicno potjo, ki so jih imele pred odhodom na porodniški dopust; da odhod na porodniški dopust ne vpliva na njihovo pokojninsko zavarovanje; da delavke niso zavezane opravljati nočno delo ali nadure 10 tednov pred predvidenim datumom poroda in preostali čas nosečnosti, če je to potrebno za zdravje matere ali zarodka, in ves čas dojenja.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem proti tej resoluciji, ker menim, da je treba o plačevanju porodniškega dopusta odločati na nacionalni ravni na podlagi načela subsidiarnosti. Poleg tega menim, da utegne imeti sprejetje tega ukrepa v obdobju krize povsem nasproten učinek, saj bo podjetja, ki želijo zaposliti ženske, odvrnilo od tega.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Podpiram izboljšanje evropskega minimalnega standarda za varstvo materinstva. Vendar sem na koncu glasovala proti temu poročilu, ker prihajam iz države, ki je vzpostavila posebno kombinacijo varstva materinstva in plačanega/neplačanega starševskega dopusta. Poleg 16-tedenskega polno plačanega dopusta in popolne prepovedi dela imajo ženske tudi pravico do neplačanega porodniškega dopusta z otroškim dodatkom. Višina otroškega dodatka med neplačanim porodniškim dopustom je odvisna od trajanja tega dopusta in višine zadnjega dohodka. Avstrijska pravila močno presegajo minimalne standarde, določene v tem poročilu.

Poleg tega podpiram tudi uvedbo polno plačanega očetovskega dopusta, čeprav bi bilo treba za to izbrati drugačno pravno podlago. Menim, da takšnega očetovskega dopusta ne bi smela urejati direktiva o varstvu materinstva, temveč bi ga morala urejati posebna direktiva, ki ni namenjena varstvu zdravja mater in otrok.

  Mitro Repo (S&D), v pisni obliki. – (FI) Glasoval sem za porodniški dopust, ki traja 20 tednov. Daljša obdobja porodniškega dopusta so pomembna za razvoj in dobro počutje otrok, ki predstavljajo najboljšo obliko kapitala družbe. Na Finskem obstaja zdržen sistem porodniškega in starševskega dopusta. Vendar sistem, kakršen je naš, ni na voljo vsem v Evropi. Zato je pomembno, da se zagotovi, da ženskam ni treba trpeti finančnih posledic, če se odločijo za otroke. Finančne obremenitve porodniškega dopusta ne smemo prevaliti samo na podjetja; nedvomno mora stroške prevzeti tudi javni sektor. Težave grozijo zlasti malim in srednje velikim podjetjem. Tudi sektorji, v katerih prevladujejo ženske, se ne bi smeli ukloniti prekomernemu gospodarskemu pritisku. Položaj žensk v zvezi s plačo je zaskrbljujoč. Ne sme se še poslabšati. Nujno je treba poskrbeti, da se to ne bo zgodilo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Končno je bil Parlament vsaj malce pravičen do zaposlenih mater v Evropski uniji, čeprav si matere zaslužijo še pravičnejše ravnanje. To je bil dolg postopek. Na koncu zadnjega parlamentarnega mandata smo bili v Parlamentu tik pred sprejetjem besedila, ki bi pomenilo velik korak naprej za pravice zaposlenih mater. Nismo mogli glasovati, ker sta skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) (skupina PPE) in skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (skupina ALDE) skupaj nasprotovali temu besedilu in se odločili, da se poročilo vrne Odboru za pravice žensk in enakost spolov.

Po več mesecih dela smo danes ponovno glasovali o besedilu, ki je precej drzno, čeprav ni tako ambiciozno kot besedilo, ki sta ga predtem zavrnili skupini PPE in ALDE: materam omogoča, da prejemajo plačo med porodniškim dopustom; krepi njihovo pravno varstvo pred odpuščanjem; omogoča večjo prožnost v zvezi z delovnim časom, da se izboljša usklajevanje materinstva in poklicnega življenja; podaljšuje porodniški dopust na vsaj 20 tednov (čeprav si nekateri želimo, da bi trajal 24 tednov, kakor predlaga Svetovna zdravstvena organizacija); olajšuje mobilnost zaposlenih mater znotraj EU ter zagotavlja napredek pri skupni odgovornosti za očete, čeprav ne v tolikšni meri, kot si nekateri želimo.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Današnje glasovanje spodbuja delavke, ki želijo postati matere, kar je pomemben korak proti večjemu varstvu, ki bo milijonom Evropejk pomagalo, da bodo učinkoviteje uskladile vlogo matere z vlogo delavke. Gospodarski interesi niso pomagali; zdaj se podajamo na pot, ki vodi k zadovoljevanju potreb novih družin. Rezultat glasovanja se ozira k družbi, ki v središče političnega ukrepanja postavlja rast, usposabljanje in izobraževanje. Menim, da so bojazni, da bo podaljšanje polno plačanega porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov kaznovalo ženske, neutemeljene; naša posebna dolžnost je, da zaščitimo najšibkejše delavke in jim zagotovimo pravico, da ostanejo doma s svojimi otroki. Današnja zmaga v Parlamentu je zame tudi osebno zadovoljstvo, ker sem si prizadevala za to, da se zagotovi, da delavkam, ki dojijo, ni treba opravljati težkih ali nevarnih obveznosti ter da so oproščene nadur in nočnega dela. Štafetno palico zdaj predajamo državam članicam, za katere upam, da jo bodo ponesle z vso predanostjo. Z današnjo odločitvijo je Evropski parlament pokazal, da noče, da bi bile ženske še naprej v veliki dilemi, temveč da želi, da so svobodne in se zavedajo svoje vloge v naši družbi.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) V Evropi, ki se stara, so nujne politike, ki so naklonjene ženskam, ki se odločijo za otroke. Ob zakonodaji, ki je tako razdrobljena, kakor je danes, je preveč razlik med državami članicami pri podpiranju materinstva, kar mnogim ženskam preprečuje, da bi postale matere. Ta direktiva določa, da porodniški dopust traja najmanj 20 tednov, od katerih jih je vsaj šest polno plačanih.

Očitno je, da je v državah, kot je Italija, to pravo odveč, ker je obdobje polno plačanega dopusta veliko daljše od minimalnega obdobja, ki ga določa direktiva, obdobja, ko so ženske lahko odsotne z dela, da skrbijo za svoje otroke, pa segajo do osmega leta starosti. V drugih državah pa to končno pomeni določitev podlage za zagotavljanje dostojanstva mater. Predlog prav tako predvideva, da očetje lahko vzamejo dvotedenski plačani dopust, da so lahko s svojimi ženami v obdobju takoj po porodu.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – Danes sem na glasovanju podprla izboljšane pravice ter boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih staršev. V tem poročilu so še posebej pomembne določbe za ženske, ki dojijo pri delu. Premori za dojenje materam zagotavljajo čas, ki ga potrebujejo za to, da svojemu razvijajočemu se otroku zagotovijo najboljšo in najnaravnejšo obliko prehrane. Prehrana je odločilni dejavnik za to, da je otrok zdrav vse življenje. Zadovoljna sem, da je to poročilo naklonjeno materam, ki se vrnejo na delo in kljub temu dojijo svojega otroka in mu zagotavljajo prehranjevalne koristi.

  Carl Schlyter in Isabella Lövin (Verts/ALE), v pisni obliki. – (SV) Meniva, da je dobro razvit, z zakonom določen starševski dopust nadvse pomemben za vse države. Vendar pri končnem glasovanju nisva želela glasovati za zakonodajni predlog Parlamenta, ker je ta predlog v nasprotju z več načeli, ki so za naju zelo pomembna. Prvič, predlog si prizadeva uvesti obvezni šesttedenski dopust samo za mater.

Meniva, da bi morali starši imeti možnost, da se sami odločijo, kako bodo porabili starševski dopust, in da bi bil ta predlog korak v napačno smer za enakost spolov na Švedskem. Drugič, meniva, da ni razumno, da se nadomestilo za starševski dopust določi v višini polne plače. Kar zadeva Švedsko, bi to lahko povzročilo skrajšanje starševskega zavarovanja za to, da bi se financiral tako drag sistem. Meniva, da je organizacija sistemov socialne varnosti v pristojnosti nacionalnih parlamentov.

  Brian Simpson (S&D), v pisni obliki. – Stranka EPLP popolnoma podpira potrebo po povečanju varstva žensk, ki so noseče, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, in je zato glasovala za številne ključne predloge direktive. Mednje spadajo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov, polno plačilo za matere v obdobju obveznih prvih šestih tednov po porodu in dva tedna polno plačanega očetovskega dopusta. Vendar je stranka EPLP zaskrbljena, da bi predlogi, ki jih je sprejel Parlament, lahko imeli nenačrtovane posledice v državah, ki že uporabljajo zapletenejši sklop določb v zvezi z materinstvom. Predvsem nas skrbi, da bi predlogi lahko omogočili, da bi regresivna vlada oklestila določbe v zvezi z materinstvom, tako da bi bile zaposlene ženske z najnižjimi plačami lahko dejansko prikrajšane v obdobju porodniškega dopusta. Čeprav bodo nekateri vidiki tega poročila pomenili neprecenljivo izboljšanje v državah članicah z zelo nizkimi ravnmi določb v zvezi z materinstvom, utegnejo te spremembe v drugih državah privesti do poslabšanja socialnih razmer.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Danes je Evropski parlament sprejel poročilo o zagotavljanju zdravja nosečih žensk in žensk na porodniškem dopustu. S sprejetjem skupnega stališča v tej obliki pošiljamo jasno sporočilo, da podpiramo spremembe za izboljšanje evropskih standardov za zaščito mladih mater. Za ženske je zagotovljeno minimalno trajanje porodniškega dopusta, ki bo od zdaj naprej polno plačano. S preprečitvijo nepravičnega odpusta smo okrepili tudi zaščito delovnih mest žensk, ki se vrnejo na delo po porodniškem dopustu.

Spremembe, ki jih uvaja direktiva, so korak v pravo smer in ženskam v Evropi zagotavljajo minimalno pravico do porodniškega dopusta. Prav tako sem zadovoljen, da bo uvedba dvotedenskega očetovskega dopusta očete spodbudila k skrbi za svoje otroke.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovanje o poročilu gospe Estrela je izjemno pomembno. Sprejeto stališče je povsem demagoško in neodgovorno. Z zahtevanjem 20 tedenskega porodniškega dopusta spodkopavamo ugled Evropskega parlamenta. Mi smo glas državljanov; sprejetje tako nestvarnih stališč ne bi bilo pravično do njih. Nastali bi precejšnji stroški za socialne proračune držav članic: za Francijo bi znesek na primer znašal 1,3 milijarde EUR.

Sedanji gospodarski položaj nam ne dopušča, da bi v državne proračune vključili tovrstno povečanje, da ne omenim posledic za naša podjetja, ki bodo morala prevzeti del teh dodatnih stroškov. Podpreti in spodbuditi moramo ženske, da bodo bolje uskladile materinstvo in poklicno življenje, ne pa da uničimo njihove možnosti, da bi se zaposlile.

Podaljšanje s 14 na 18 tednov, ki ga je predlagala Komisija, je bilo stvaren korak naprej; korak, ki bi ga bilo mogoče nadgraditi s premislekom o novih možnostih varstva otrok. Sporočilo tega besedila nosi veliko odgovornost: materinstvo bi gotovo postalo ovira za osebni razvoj na delovnem mestu.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje tega poročila o predlogu direktive o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, ter ukrepov, ki naj bi delavcem pomagali uskladiti poklicno in zasebno življenje. Zagotovili smo daljši in bolje plačani porodniški dopust in prvič v evropski zgodovini smo uvedli očetovski dopust. To glasovanje bo izstopalo v zgodovini temeljnih pravic evropskih mater in očetov.

Vsem, ki so socialne pravice želeli žrtvovati na oltarju gospodarske krize, naj povem, naj gredo denar iskat tja, kjer je, ne pa da še bolj kaznujejo državljane. Izboljšan porodniški dopust in uvedba očetovskega dopusta; tudi to je boj za bolj humano družbo, medtem ko družina čedalje bolj postaja zadnji branik pred prevrati v življenju.

  Keith Taylor (Verts/ALE), v pisni obliki. – Danes sem v Parlamentu glasoval za zakonodajni predlog, ki povečuje in podaljšuje plačevanje očetovskega/porodniškega dopusta. Tako sem glasoval po lobiranju zagovornikov in nasprotnikov. Dobro se zavedam finančnih razmer v Združenem kraljestvu, ki jih bo pred kratkim napovedano nadaljnje zmanjševanje proračunskih odhodkov še poslabšalo. Vendar je Evropski parlament podprl 20-tedenski polno plačani porodniški dopust in 2-tedenski očetovski dopust in menim, da je to smiselna naložba v gospodarstvo, ki bo pomagala doseči cilj EU glede 75-odstotne udeležbe na trgu dela do leta 2020. Ta naložba izboljšuje zdravje otrok ter varuje zdravje in dobro počutje mater. Ta naložba je ukrep za zmanjšanje obstoječega razkoraka v plačilu med spoloma. V EU ženske v povprečju zaslužijo 17 % manj kot moški. Če ne bomo zagotovili spodobnih plač med porodniškim dopustom, bodo ženske kaznovane pri svojih osebnih prejemkih zaradi tega, ker imajo otroke. To je tudi pozitivna spodbuda za povečanje sodelovanja očetov pri skrbi za otroke. Poleg smrti in davkov je rojstvo edina gotova stvar v življenju. Naši otroci so prihodnost in izboljšave, ki so bile danes izglasovane, bodo zagotovile boljši in varnejši začetek njihovega življenja.

  Marianne Thyssen (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poskrbeti moramo, da se bo zaposlilo več moških in žensk, in zagotoviti moramo, da bodo ostali zaposleni, če želimo ohraniti našo blaginjo in biti sposobni izplačevati pokojnine. Poleg tega moramo biti zato v obdobju nepopustljive mednarodne konkurence in proračunskih primanjkljajev dovolj pogumni, da sprejmemo ukrepe, ki vlagajo v družine in ki nekoliko olajšajo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Podaljšanje porodniškega dopusta je eno od sredstev za to. Zaradi tega podpiram podaljšanje porodniškega dopusta. Vendar pa moramo biti v obdobju proračunskih težav stvarni. Dvajsettedenski polno plačani porodniški dopust ni izvedljiva rešitev za naše sisteme socialne varnosti in proračune vlad. Zaradi tega sem se vzdržala končnega glasovanja, čeprav podpiram podaljšanje porodniškega dopusta. Po drugi strani podpiram prvotni predlog Komisije, da se porodniški dopust podaljša na 18 tednov, pod pogojem, da se okrepi sedanji omejeni sistem nadomestil. Upam, da bo imel ta predlog več možnosti na drugi parlamentarni obravnavi.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o predlogu direktive o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo.

Menim, da je nadvse pomembno, da delavke na porodniškem dopustu prejemajo svojo polno plačo in da porodniško nadomestilo znaša 100 % njihove zadnje mesečne plače ali povprečne plače, če je mesečna plača nižja od te. To pomeni, da ženske pri pokojnini ne bodo prikrajšane za obdobje porodniškega dopusta, ki so ga vzele.

Glede na demografske trende v EU je treba rodnost okrepiti s posebno zakonodajo in ukrepi, ki prispevajo k boljšemu usklajevanju poklicnega, zasebnega in družinskega življenja. Za to, da se delavcem pomaga uskladiti poklicno in zasebno življenje, je treba zagotoviti daljši porodniški in očetovski dopust, tudi za posvojitev otrok, mlajših od 12 mesecev. Določitev 20-tedenskega zakonskega obdobja porodniškega dopusta je v skladu s priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije z dne 16. aprila 2002 o globalni strategiji za prehrano novorojenčkov in majhnih otrok.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti temu poročilu, ker poročilo ne upošteva dosledno načela subsidiarnosti ter posega v nacionalne plačilne ureditve in obveznosti držav članic. Poleg tega vsebuje tudi elemente, kot sta splav in svobodna reprodukcija, za katere ne morem biti soodgovoren iz verskih razlogov.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, ženske ne smejo biti kaznovane zato, ker so se odločile imeti družino. To ni zgolj etično, temveč tudi strateško vprašanje – EU se trenutno spopada z demografskimi spremembami zaradi nizke rodnosti in naraščanja števila starejših. Žensk ne smemo odvračati od trga dela, še posebej ne v teh težkih časih. Potrebujemo več zaposlenih žensk, če EU želi globalno povečati svojo konkurenčnost. Napočil je čas za boj proti stereotipom, ki so se zakoreninili v družbi. Zaposlene ženske pogosto veljajo za „zelo tvegane“ ali „drugorazredne“ delavke. Zato je bistvenega pomena, da nove določbe o porodniškem dopustu, predložene v tem poročilu, pomagajo odpraviti te stereotipe. Prav tako moramo ponuditi več pomoči ženskam, ki jih je družba zapustila. Statistika EU kaže, da so v Litvi tveganju revščine najbolj izpostavljene matere samohranilke. Tveganje revščine za zaposlene v tej skupini znaša 24 %. Pot do tega, da je EU pravno zagotovila enakost spolov, je bila dolga. Vendar moramo doseči še več in teoretično enakost spolov spremeniti v resnično, oprijemljivo enakost spolov, ki se uporablja v vsakodnevnem življenju.

  Frank Vanhecke (NI), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem za poročilo gospe Estrela, ker nočem nikakršnega nesporazuma glede naslednjega: samoumevno je, da imajo ženske posebne potrebe med nosečnostjo in takoj po njej, da je vsej družbi zelo v interesu, da se te potrebe zadovoljijo, in da mora družba zato prevzeti velik del odgovornosti za to. Vendar bi zastavil nekaj načelnih vprašanj. Prvič, ali je res pametno, da iz naših evropskih slonokoščenih stolpov tukaj določimo obvezna pravila, ki bodo veljala po vsej Uniji, tudi v državah članicah, pred katerimi je z gospodarskega vidika še dolga pot?

Kdo bo poravnal račun za to? To me pripelje k drugi temeljni pripombi: ali je pametno, da breme teh ukrepov, če se tako izrazim, naložimo samo na pleča delodajalcev? Ali to konec koncev ne bo privedlo do položaja, ki je ravno nasproten od načrtovanega; to je, mladim ženskam bo na voljo manj delovnih mest, ker delodajalci preprosto ne bodo naklonjeni temu, da bi se čisto sami spopadli s posledicami, ki jim grozijo, če njihove mlade delavke zanosijo? Saj je prav, da se v tem parlamentu glasuje „socialno“, vendar nam ni treba nositi bremena socialnega glasovanja.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes, 20. oktobra, končno sprejel direktivo o porodniškem dopustu. Glasovala sem za to besedilo, ki predstavlja resničen napredek za ženske.

Direktivo mora sprejeti še Svet. Namen danes sprejetega besedila je ženskam v Evropski uniji dodeliti pravico do 20-tedenskega porodniškega dopusta, kar je štiri tedne več kot v Franciji, kjer imajo ženske trenutno pravico do 16-tedenskega porodniškega dopusta.

Besedilo, ki smo ga sprejeli, prav tako zagotavlja pravico do 20-dnevnega očetovskega dopusta (kar je več kot 11 dni, ki so trenutno dodeljeni v Franciji).

Direktiva določa tudi, da morajo ženske prejemati polno plačo med dopustom, kar je pomembno sporočilo v sedanjih kriznih razmerah.

Poleg tega besedilo vsebuje klavzulo, da se socialne razmere ne smejo poslabšati, kar pomeni, da bo pravo, če je v državah članicah pri nekaterih točkah bolj velikodušno, še naprej veljalo. Zato je to vsekakor napredek, ki ga pozdravljam.

Poročilo: Barbara Weiler (A7-0136/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj med številnimi državami obstajajo velike razlike v zvezi s pogoji plačevanja podjetjem, ko gre za državo, mala in srednje velika podjetja (MSP) ter velika podjetja. Dobro vemo, da se podjetja v sedanji gospodarski krizi in ob povečanih težavah zaradi krize čedalje težje spopadajo z likvidnostnimi težavami in da so v veliko državah članicah celo izpostavljena povečanemu tveganju stečaja. Direktiva, ki je poskušala urediti to zadevo, je imela omejen učinek in predlog, ki smo ga sprejeli zdaj, predstavlja pomemben korak pri določitvi in upoštevanju plačilnih rokov ne samo v odnosih med podjetji in državnimi organi, temveč tudi v odnosih, ki jih podjetja vzpostavijo med seboj. Zdaj bomo imeli zakonodajo, ki nam ponuja večjo učinkovitost pri upoštevanju plačilnih rokov z jasnim sistemom kazni za zamudo pri plačilu, in to predstavlja tudi učinkovito izboljšanje preprečevanja pogostih zlorab prevladujočega položaja, ki ga imajo država in velika podjetja v primerjavi z MSP. Države članice morajo zdaj hitro začeti izvajati to direktivo, da se končno odpravijo resne težave zaradi vzpostavitve dolgih plačilnih rokov in zavlačevanja plačil.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti v trgovinskih poslih javnih in zasebnih uprav ni samo vprašanje državljanske dolžnosti, temveč je tudi vprašanje prevzema odgovornosti za sklop negativnih razmer, ki lahko prizadenejo podjetja upnike, zlasti MSP. To, da se ta podjetja lahko zanesejo na takojšnje plačevanje, pomeni, da se tem podjetjem zagotavljajo stabilnost, rast, ustvarjanje delovnih mest in naložbe.

Po podatkih Evropske komisije so zamude pri plačilih na žalost pogost pojav v Evropi in škodujejo konkurenčnosti. Težave povzročajo predvsem državni organi, pogosto zato, ker nepravilno upravljajo svoje proračune in denarne tokove ali ker je v njihovi upravni ureditvi preveč birokracije. Včasih se sprejme tudi odločitev za delovanje na podlagi novih odhodkovnih struktur, ne da bi se upoštevale predtem prevzete obveznosti, ki bi jih bilo treba izpolniti v okviru pogodbeno dogovorjenih rokov.

Zato menim, da je naša dolžnost, da sprejmemo ukrepe, ki odpravljajo pomanjkljivosti v prejšnji Direktivi 2000/35/ES, in tako poskušamo preprečiti pojav zamud pri plačilih s sprejetjem ukrepov, ki bodo dolžnike prepričali, da ne bodo zamujali pri plačilih, in drugih ukrepov, ki bodo upnikom omogočili, da bodo v celoti in učinkovito uveljavljali svoje pravice v primeru zamude pri plačilu.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Glasoval sem za to poročilo, ki prihaja ob pravem času, in za uvedbo 30-dnevnega ciljnega roka za plačilo računov. MSP so temelj evropskega gospodarstva; ta manjša podjetja predstavljajo 99,8 % vseh podjetij v EU in ustvarijo 70 % vseh delovnih mest v EU. Ukrepi za obravnavanje zamud pri plačilih v poročilu so praktični ukrepi za podpiranje MSP in zagotavljanje, da manjša podjetja niso prizadeta zaradi neplačanih računov.

Nova pravila lahko ustvarijo boljše pogoje za vlaganje in morajo omogočiti, da se MSP osredotočijo na inovativnost in razvoj. Poleg tega pozdravljam to, kar je v poročilu navedeno o zagotavljanju, da novi ukrepi ne bodo povečali obstoječe ravni birokracije in da ne bo dodatne birokracije ali upravnih težav za MSP.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo in zadovoljen sem, da je Evropskemu parlamentu in Svetu uspelo doseči ta sporazum, ki je zelo pomemben, zlasti za mala podjetja. Čeprav so mala in srednje velika podjetja temelj konkurenčnosti Evropske unije in ustvarijo največ delovnih mest, je kriza zelo jasno pokazala, da so lastniki malih in srednje velikih podjetij hkrati najranljivejši, politika, ki jo izvajajo države članice, pa ni ravno ugodna za spodbujanje in razvijanje teh podjetij, ker se zakonodaja EU, kot je Akt za mala podjetja, ne izvaja in ne uporablja v celoti. V krizi je šlo veliko podjetij v stečaj in to je velika izguba. Zato sem zelo zadovoljen s tem korakom, ki je, čeprav je majhen, zelo pomemben za mala podjetja, ker zagotavlja jasnost glede plačilnih rokov. Dejansko bomo začeli ustvarjati okolje, ki je jasno in razumljivo za mala podjetja in bo pomagalo vzpostaviti podjetniško kulturo.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Evropski parlament s sprejetjem nove direktive proti zamudam pri plačilih, ukrepa, ki predstavlja oprijemljivo podporo za podjetja ter zlasti mala in srednje velika podjetja, odločilno prispeva v korist državljanov in evropskega proizvodnega sistema. Prenovljena direktiva pravzaprav določa jasne plačilne roke in ustrezne kazni, ki državne organe in zasebna podjetja v Uniji spodbujajo k takojšnjemu plačevanju. Po ocenah naj bi ta ukrep v obtok gospodarstva vrnil približno 180 milijard EUR: to je dejanski znesek, ki ga državni organi dolgujejo podjetniškemu sistemu v Uniji.

Problem zamud pri plačilih se še posebej močno občuti v Italiji, kjer državni organi za izvršitev plačila v povprečju potrebujejo 128 dni v nasprotju z evropskim povprečjem 67 dni. Zamude pri plačilih v trgovinskih poslih imajo zato precejšnje negativne posledice. Upam, da bodo nacionalne vlade kar se da hitro začele izvajati to direktivo, da se odpravi ena od največjih ovir za razvoj na evropskem notranjem trgu.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Po več mesecih odlaganj smo končno prispeli do sem: glasovali smo o poročilu, ki je resnična prevetritev za prihodnost naših podjetij. Zamude pri plačilih predstavljajo pojav, ki je zlasti v Italiji spravil na kolena več deset tisoč podjetij in je po izračunih strokovnih združenj italijanski gospodarski sistem stal približno 30 milijard EUR. Če pustim ob strani posebne pomisleke in nacionalne razmere, glasujem za poročilo, ki enkrat za vselej določa jasna pravila za javne in zasebne subjekte. Gospodarska kriza je že povzročila ogromno število stečajev, zaprtij obratov in podjetij ter ukinitev poslovnih dejavnosti. Evropa lahko s tem ukrepom dejansko pomaga številnim malim podjetjem, ki jih zaradi krize stalno dušijo bančna posojila in so se morda že znašla v nemirnih vodah zaradi neplačanih terjatev, ki zamujajo. Ko se bo začela uporabljati ta direktiva, se bomo vsaj izognili številnim primerom, v katerih so podjetja prisiljena prenehati poslovati zaradi dolga, ki so ga povzročili drugi javni ali zasebni subjekti.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) V nestabilnih gospodarskih razmerah lahko zamude pri plačilih izjemno neugodno vplivajo na mala in srednje velika podjetja, ki potrebujejo denar za plačevanje svojih delavcev in dobaviteljev. Novi predpisi o zamudah pri plačilih v trgovinskih poslih, o katerih sta Parlament in Svet 5. oktobra dosegla sporazum, bodo olajšali in pospešili postopek izterjave dolgov za podjetja. Mala in srednje velika podjetja poganjajo gospodarstvo tudi v obdobju krize. Tako je v vseh evropskih gospodarstvih. Evropski parlament je zagotovil, da bodo vse strani v enakovrednem položaju in da bodo pravila veljala za vse, kar bo koristilo mnogim evropskim malim in srednje velikim podjetjem.

Zaradi tega sporazuma mala in srednje velika podjetja ne bodo več delovala kot banke za javna podjetja ali velike podjetja. Tistim, ki so zaskrbljeni za svoje preživetje v obdobju upadanja trgov, bo poleg priporočila Evropskega parlamenta, da se malim in srednje velikim podjetjem DDV obračuna šele potem, ko so plačani računi, pomagala tudi določitev natančnega roka za plačilo računov.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je temeljnega pomena, da se uporabijo vsi možni ukrepi za okrepitev konkurenčnosti MSP. Poleg tega je treba zlasti v obdobju gospodarske recesije, kakršno preživljamo, okrepiti boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ki predstavljajo nesprejemljivo zlorabo. Zamude pri plačilih imajo precejšnje negativne posledice, ki predstavljajo precejšnje stroške za podjetja upnike, zmanjšujejo denarne tokove in možnost vlaganja ter vplivajo na konkurenčnost MSP.

Ta direktiva upravičeno vključuje ukrepe, ki dolžnike odvračajo od zamud pri plačilih, in ukrepe, ki upnikom omogočajo uveljavljanje njihovih pravic, določa pa tudi posebna in natančna pravila, kot so obvestila o neplačilu, nadomestilo za stroške izterjave in 30-dnevni rok za plačilo dolgov, razen če veljajo posebna odstopanja. Ti ukrepi in pravila zavezujejo državne organe in jih odvračajo od oblik vedenja, ki bi lahko negativno vplivale na MSP in okrnile verodostojnost sprejetih politik.

Hitra plačila so tudi nujni predpogoj za vlaganje, rast in ustvarjanje delovnih mest.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Tudi jaz izjavljam, da sem zadovoljna z rešitvijo glede plačilnih rokov, in vesela sem, da je bil vključen predlog socialistov in demokratov, ki omogoča daljši časovni okvir za javne zdravstvene storitve, pri katerih so plačilni roki zaradi zapletenih proračunskih postopkov daljši. Poleg tega, če se spoštuje pogodbena svoboda med zasebnimi podjetji, se uvede pomembno zagotovilo s prepovedjo plačilnih rokov, ki so predolgi za upnike, ki so pogosto MSP.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu, ker poročilo krepi prizadevanja Komisije, da bi se na države dolžnice pritisnilo s predlaganjem strogih ukrepov v obdobju, ko so njihove javne finance v slabem stanju. Pritisk, da je treba dolgove poravnati takoj, sicer sledijo resne denarne kazni v obliki obresti, služi predvsem interesom podjetij, ki krizo izkoriščajo za omejevanje socialne zaščite ter zamrznitev ali zmanjšanje plač delavcev. Argument, da bo to pomagalo malim in srednje velikim podjetjem, ne vzdrži, ker zadevna podjetja glede na podatke, navedene v ureditvi, niso mala in srednje velika podjetja. Tovrsten ukrep bi bil upravičen, če bi sledil jasni podpori realnemu gospodarstvu prinašalcev dohodka ter ukrepu za spodbujanje socialne in ekonomske kohezije.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram potrebo po okrepitvi Direktive 2000/35/ES in določitvi instrumentov, ki so potrebni za to, da se odpravijo ali skrajšajo zamude pri plačilih v trgovinskih poslih. Osredotočena sem na MSP, ki predstavljajo bistveni del evropskega trga na področju ustvarjanja bogastva in delovnih mest. Ta politična odločitev Evropske komisije je korak v pravo smer, saj je njen namen ustvariti ugodnejše poslovne razmere za MSP. Kar zadeva odvračilno 8-odstotno obrestno mero, sem nekoliko zaskrbljena zaradi rezultatov v nekaterih regijah moje države in drugih evropskih držav, ki dejansko le stežka upoštevajo nova pravila. Upam, da bo ta novi pristop dejansko lahko priložnost za spremembo. Zdaj se moramo osredotočiti na nadzor izvajanja direktive v notranjih pravnih sistemih ob sodelovanju regionalnih in lokalnih oblasti, da se zagotovi, da se bo to povsod izvajalo na standarden način.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Upam, da bo začetek veljavnosti direktive o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih najbolj koristil malim in srednje velikim podjetjem v Evropski uniji, ki bodo tako dobila več zaščite in jim bodo zagotovljena sredstva za povečanje naložb in ustvarjanje novih delovnih mest. Obenem upam, da bo direktiva omogočila razvoj mehanizmov za izterjavo dolgov, saj zamude pri plačilih državnih organov povzročajo neravnovesja v delovanju malih in srednje velikih podjetij in zato tudi v delovanju trga.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zamude pri plačilih v trgovinskih poslih med podjetji ter med podjetji in državnimi organi so ena od stvari, ki trenutno ovirajo oživitev gospodarske rasti. Sprejetje nove direktive o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih predstavlja pomembno inovacijo, za katero bo potrebna ustrezna priprava, predvsem javnega sektorja, tako v političnem kot upravnem smislu. V političnem smislu zato, da se pri finančnem in proračunskem načrtovanju ne bo upošteval samo učinek pravil Evropske unije o Paktu za stabilnost in rast, temveč se bo zdaj lahko upošteval tudi učinek novih pravil o zamudah pri plačilih, ki bi lahko imela tako neposreden kot povraten vpliv na manevrski prostor vlad na različnih ravneh, če se ne bodo upravljala zadovoljivo. V upravnem smislu je ustrezna priprava potrebna za pravilno finančno poslovanje državnih organov, začenši z razmerjem med obveznostmi in odhodki, da davčni prihodki in zato ljudje ne bodo podpirali obremenitev, kot so plačila obresti, ki bi lahko znatno vplivala na javne finance. Za konec, zdi se pomembno, da obstaja posebna pozornost in prožnost v zvezi z več sektorji, kot je zdravstveni sektor, v katerem so državni organi nakopičili znatne zamude pri plačilih podjetjem za dobavljeno redno blago in opravljene storitve.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – V sedanjih gospodarskih razmerah mala in srednje velika podjetja težko preživijo že brez dodatne obremenitve z zamudami pri plačilih v trgovinskih poslih. Zato je treba pozdraviti vsak mehanizem, ki pomaga zaščititi ta podjetja pred dodatnimi stroški in finančnimi posledicami, povezanimi z zamudami pri plačilih.

Vendar menim, da mora to vprašanje urediti britanska vlada, ne Evropska unija, da se zagotovi, da podjetja in vladni organi izpolnjujejo svoje plačilne obveznosti. Čeprav je to poročilo odlično, potrebuje dodatno pojasnilo glede nekaterih vidikov, zato sem se odločila, da se bom zazdaj vzdržala tega glasovanja.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ker bo poročilo omogočilo sprejetje usklajenih ukrepov, ki bi v sedanjih razmerah gospodarske krize lahko bili še posebej pomembni za učinkovitost podjetij – zlasti malih in srednje velikih podjetij. Menim pa, da je zagotavljanje sistema odstopanj za zdravstveni sektor pozitivno.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zamude pri plačilih so težava, ki ima izjemno resne posledice za zdravje svetovnega gospodarstva ter posebej uničujoč vpliv na mala in srednje velika podjetja (MSP). Posledice tega so še pogubnejše v sedanjem obdobju gospodarske in finančne krize. Slab zgled, ki ga daje javna uprava, kot se v izjemno resnem obsegu dogaja na Portugalskem, je nesprejemljiv. Potrebni so ukrepi za obrzdanje zamud pri plačilih v trgovinskih poslih, da se zaščiti dobro zdravje evropskega gospodarstva in preprečijo razmere, v katerih se proizvodne strukture finančno dušijo in se preveč zaračunava za proizvode financiranja, s čimer se povečuje odvisnost od bančnega sektorja. Rad bi poudaril posebni primer kmetijskih proizvajalcev, ki se jim pogosto zgodi, da jim supermarketi in distributerji dolgovane obveznosti plačajo z zamudo. Najdaljši plačilni rok 30 dni – ki ga je mogoče podaljšati do 60 dni – po izvedbi storitev in izdaji računa zanje je povsem ustrezen za ravnovesje poslovnih odnosov in bo ključen za podpiranje kulture pravočasnega izpolnjevanja obveznosti.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Današnje sprejetje poročila gospe Weiler je pomemben premik praga plačilne razsežnosti v poslovnih odnosih. Zdaj je pogosta praksa – in, kar je še bolj zaskrbljujoče, sprejeta praksa –, da državni organi pritiskajo na MSP, naj podpišejo sporazume, ki omogočajo odlog plačila računov.

Tak primer je Malta. Številna mala in srednje velika podjetja, ki zagotavljajo več kot 70 % delovnih mest v zasebnem sektorju, se soočajo z resnimi težavami na področju denarnega toka, ker podjetja, zlasti državni organi, vključno z vlado, zamujajo s plačili.

V številnih državah članicah bo omejitev na 60 dni za državne organe služila kot pomembna zaščitna klavzula za MSP in državljane. Vendar sta za dejansko učinkovitost te določbe potrebna pravilen prenos in izvajanje direktive v vseh državah članicah v povezavi s strogim nadzorom Komisije. Samo tako se to novo pravilo dejansko lahko pretvori v oprijemljive koristi za državljane in predvsem za MSP.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Plačilni roki pri poslovnih transakcijah so prednostno vprašanje za pravilno delovanje evropskih gospodarstev. Na žalost obstajajo znatne razlike med državami članicami, kar zadeva spoštovanje plačilnih rokov, zaradi česar je treba skrbno pregledati zdaj veljavno Direktivo 2000/35/ES z dne 8. avgusta 2002.

Pomanjkanje discipline pri poslovanju še posebej ogroža mala in srednje velika podjetja v državah, ki jih je prizadela gospodarska kriza. Zamude pri plačilih pogosto povzročajo težave tako na notranjem trgu kot v čezmejni trgovini. Zaradi tega podpiram predlog poročevalke, da se poostri zakonodaja, uvedejo instrumenti za zaščito podjetij ter uvede obvezno nadomestilo za izterjavo zamud pri plačilih računov in obresti.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Pozdravljam odločitev v poročilu, da se odločno postavimo na stran malih in srednje velikih podjetij. Zamude pri plačilih so velikanska gospodarska težava v trgovinskih poslih znotraj EU. Tudi v kmetijskem sektorju je resna zadeva, če se likvidnostne težave preložijo na kmetijska podjetja. Jasno opredeljeni plačilni roki bodo odpravili te metode. Podpiram v poročilu predlagani 30-dnevni plačilni rok kot standard in tudi uvedbo splošne zgornje meje 60 dni. Zame je nerazumljivo, da se v veliko državah članicah zamuja s plačevanjem javnega denarja pri poslih z javnimi upravami. Zamude pri plačilih resno škodujejo poslovnemu okolju in notranjemu trgu ter neposredno vplivajo na države članice. Zahtevano pavšalno nadomestilo, ki se plačuje od prvega dneva zapadlosti plačila, predstavlja oprijemljivo metodo za preprečevanje tega.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Weiler, ker menim, da je nujno, da se zaščitijo upniki javnih uprav, med katerimi so povečini mala in srednje velika podjetja. Ta ukrep bo omogočil, da se bo v obtok vrnilo približno 180 milijard EUR likvidnih sredstev; to je znesek celotnega dolga, ki ga javne uprave dolgujejo podjetjem po vsej EU. To je resnično pomemben korak, ker bo podjetjem dodeljena avtomatična pravica, da zahtevajo plačilo zamudnih obresti in da dobijo tudi fiksni minimalni znesek 40 EUR kot nadomestilo za stroške izterjave dolga. Podjetja bodo vsekakor lahko zahtevala tudi povračilo vseh razumnih stroškov, ki so nastali zaradi tega. Menim, da bo ta pobuda spodbudila države članice, da bodo pripravile kodekse takojšnjega plačevanja. Pravzaprav lahko države članice ohranijo ali uvedejo zakone in predpise, ki vsebujejo določbe, ki so za upnike ugodnejše od določb v direktivi.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Menim, da je bil med številnimi predlogi v Aktu za mala podjetja predlog o spremembi Direktive 2000/35/ES eden od najnujnejših. Zamude pri plačilih so postale redna praksa za državne organe v veliko državah (in mednje vsekakor spada Italija). Če evropsko povprečje znaša 180 dni od datuma zapadlosti, si lahko samo mislimo, kako skrajne so zamude v nekaterih primerih in kakšne so posledice za tiste, ki vodijo mala in srednje velika podjetja.

Protislovno je, da država zahteva takojšnje plačilo dajatev in davkov, da izreka kazni in uveljavlja obresti od prvega dneva zapadlosti naprej, vendar pa ne spoštuje svojih obveznosti, kadar je dolžnica. Sprememba, za katero glasujemo, je zelo pomembna predvsem v tem obdobju resnih gospodarskih težav, vendar za rešitev problema ne bo dovolj samo ta sprememba. Če posamezne države članice ne bodo spremenile svojih postopkov za izterjavo dolgov od državnih organov za to, da bi ti postopki postali krajši in učinkovitejši, bodo sprejete določbe neučinkovite.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zamude pri plačilih trgovinskih poslov med podjetji ali med podjetji in osebami javnega prava povzročajo težave na področju denarnega toka v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), kar potem pogosto prispeva k nadaljnjim zamudam pri plačilih, s čimer se začne začarani krog, ki ga je težko odpraviti. Prepričani smo, da bo izvajanje novih pravil, ki so predlagana tukaj, predstavljalo pomemben korak k odpravi tega položaja in da bo zato pomagalo podjetjem, da se spopadejo s tem obdobjem gospodarske in finančne krize. Predlagane kazni so sorazmerne in nujne in upajmo, da bodo preprečile neustrezne poslovne prakse, ki jih uporabljajo poslovni subjekti.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Sprejetje resolucije o direktivi o boju proti zamudam pri plačilih je bilo nujno, zato sem glasoval za resolucijo. Današnja dopoldanska razprava je razkrila tudi to, da se še vedno zelo močno čutijo posledice krize, ki nedavno ni prizanesla niti našim državam članicam. Sprejeti moramo številne spremembe v zvezi z nemotenim delovanjem notranjega trga. Kot del teh sprememb poročilo upravičeno priporoča prehod na kulturo pravočasnega plačevanja. To bo omogočilo, da bodo imele zamude pri plačilih posledice, zaradi katerih bodo neugodne.

Po oceni učinka, pripravljeni pred pregledom, so organi več držav članic znani po slabih praksah na področju plačil. Iskreno upam, da bo današnja odločitev lahko spremenila tudi to. Za konec, olajšanje življenja malim in srednje velikim podjetjem je lahko v ospredju naših prizadevanj tudi v zvezi s tem. Predlagani mehanizem za alternativno reševanje sporov lahko ponudi rešitev, tako kot jo lahko ponudi objava praks držav članic. Kar se da dobra uporaba možnosti, ki se ponujajo prek evropskega portala e-pravosodje, lahko upnikom in podjetjem pomaga, da bodo poslovali z manj skrbmi.

  Miroslav Mikolášik (PPE), v pisni obliki. – (SK) Pozdravljam predlog Komisije, ki obravnava problem zamud pri plačilih, ki postaja resno vprašanje, zlasti v čezmejnih trgovinskih poslih, ker spodkopava pravno varnost.

Za to, da bodo posledice zamude pri plačilu takšne, da bodo preprečile to zamudo, je nujno, da se v okviru vzpostavitve kulture takojšnjega plačevanja uvedejo hitri postopki za izterjavo nespornega neporavnanega dolga, povezanega z zamudo pri plačilu. Predlog spremembe, ki si prizadeva za izterjavo plačila takšnih terjatev do podjetja ali državnega organa prek široko dostopnega spletnega postopka, bo pozitiven korak k enostavnejši in hitrejši izterjavi tovrstnega neporavnanega dolga. Koristil bo predvsem malim in srednje velikim podjetjem, ki so najbolj prizadeta zaradi zamud pri plačilih in mučnih postopkov izterjave.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Neporavnani dolgovi predstavljajo znatno finančno tveganje, zlasti za mala in srednje velika podjetja. Pomanjkanje morale na področju plačevanja lahko zlasti v obdobju krize resno omeji likvidnost. Ukrepi, ki povečujejo zavest na področju plačevanja, bodo vsekakor koristni. Vzdržal sem se glasovanja, ker nisem prepričan, da je ureditev tega na vseevropski ravni smiselna ali da bo pozitivno vplivala na moralo na področju plačevanja.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo obravnava problem zamud pri plačilih, problem, ki destabilizira trg in predvsem škoduje malim in srednje velikim podjetjem, ki jih še posebej spoštujem. Moje glasovanje za poročilo naj se šteje kot upanje na vzpostavitev drugačne kulture trgovanja, ki bo bolj naklonjena pravočasnim plačilom in kjer bodo zamude veljale za nesprejemljivo zlorabo položaja stranke in nespoštovanje pogodbenih obveznosti, ne pa kot normalna praksa.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Za to zakonodajo sem glasovala zato, ker menim, da so bolje obravnavane plačilne ureditve ugodne za mala in srednje velika podjetja (MSP) ter na splošno za podjetniško kulturo. Menim, da je ena od določb, predloženih v tem dokumentu, še posebej napredna: zahteva po hitri objavi seznamov poročevalcev. Ne samo, da bi ti ukrepi spodbudili pravočasno plačevanje med podjetji (zlasti MSP), kar bi zmanjšalo tveganje likvidnostnih težav, temveč bi povečali tudi verodostojnost in zato konkurenčnost takšnih podjetij.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Weiler, saj menim, da je nujno, da se uvede najvišja zgornja meja, do katere je treba plačati podjetjem. Ta potreba je v sedanjem obdobju krize še nujnejša in še bistvenejša. Mala in srednje velika podjetja imajo skupaj s podjetniki pomembno vlogo v vseh naših gospodarstvih in so ključni spodbujevalci zaposlovanja in prihodkov ter gonilo inovativnosti in rasti. Na žalost smo v zadnjem času prepogosto videli podjetja v položaju, ko jim državni organi dolgujejo več milijonov, vendar se morajo na žalost zapreti ali pa napovedati stečaj prav zaradi teh zamud pri plačilih. Zato upam, da se bodo na stopnji izvajanja upoštevali tudi drugi dejavniki, da se bodo omilile zahteve Pakta za stabilnost za državne organe in obenem postopno skrajšali plačilni roki. Tako bi se združili obe zahtevi in od tega bi imel koristi celoten sistem države. Upam, da bodo države članice kmalu prenesle direktivo, tako da jo bo mogoče kar se da hitro uporabiti. To je dolžnost nas zakonodajalcev in pravica, ki jo imajo podjetja upniki.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Zamude pri plačilih lahko povzročijo finančne težave in celo stečaj nekaterih podjetij, zlasti MSP; po podatkih Evropske komisije zamude pri plačilih evropsko gospodarstvo vsako leto stanejo približno 180 milijard EUR. Druge študije omenjajo 300 milijard EUR na leto, kar je toliko, kot znaša grški javni dolg. V sedanjih gospodarskih razmerah sem vesel, da sta se Svet in Parlament lahko že na začetku dogovorila o ambicioznem pregledu evropske zakonodaje na tem področju. Evropski parlament je znatno prispeval k tej zadevi. Uspelo nam je zagotoviti, da končno besedilo izhaja iz številnih izboljšav, izglasovanih v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov, zlasti: višje zakonite obrestne mere, ki se plačajo v primeru zamude; za poslovanje med podjetji privzeto pravilo o 30 dnevih in podaljšanje na obdobje 60 dni, ki ga je mogoče podaljšati pod določenimi pogoji; za javne ustanove največ 60 dni; večja prožnost za javne zdravstvene ustanove in javne zdravstveno-socialne ustanove; in za konec, poenostavitev nadomestila za stroške izterjave (pavšalni znesek 40 EUR).

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital gospe Weiler za odlično delo. Evropski parlament je prižgal zeleno luč za nove zakone za omejitev zamud pri plačilih državnih organov dobaviteljem, med katerimi je večina malih in srednje velikih podjetij. Parlament je določil, da morajo državni organi za storitve ali prevzeto blago plačati v roku 30 dni. Če tega ne storijo, morajo plačati zamudne obresti v višini 8 %.

Načelo pravočasnega plačila za delo je temeljno načelo ustreznega vedenja, vendar pa je to načelo odločilno tudi pri določanju zanesljivosti podjetja, njegovih razpoložljivih sredstev ter njegovega dostopa do kreditiranja in financiranja. Ta nova direktiva, ki se bo zdaj začela izvajati v nacionalnih pravnih sistemih v 24 mesecih po sprejetju, bo zato koristila celotnemu evropskemu gospodarstvu.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ker so zamude pri plačilu pojav s številnimi medsebojno povezanimi vzroki, jih je mogoče preprečevati le z obsežnim naborom dopolnilnih ukrepov. Parlament zato meni, da je sicer nujen povsem pravni pristop, ki si prizadeva za izboljšanje pravnih sredstev zoper zamude pri plačilu, vendar ne zadostuje. „Trdi“ pristop Komisije, osredotočen na ostre kazni in odvračilne ukrepe, je treba razširiti tako, da se vanj vključijo „mehki“ ukrepi, usmerjeni k zagotavljanju pozitivnih spodbud za preprečevanje zamud pri plačilu.

Poleg tega bi bilo treba hkrati z izvajanjem direktive spodbujati praktične ukrepe, na primer uporabo elektronskih računov.

  Marco Scurria (PPE), v pisni obliki. – (IT) Italija je država, v kateri so podjetja najbolj prizadeta zaradi zamud pri plačilih državnih organov, saj povprečno obdobje za plačilo dobaviteljem znaša 180 dni v nasprotju z evropskim povprečjem 67 dni. To povzroča finančne težave, drastično zmanjšanje naložbenih možnosti in upad konkurenčnosti zlasti za MSP.

Direktiva, za katero smo danes glasovali, dolžnike odvrača od zamud pri plačilih in upnikom omogoča, da svoje interese učinkovito zaščitijo pred takšnim zamujanjem, saj uvaja pravico do zakonitih obresti, ki nastanejo zaradi zamude pri plačilu, tudi če te obresti niso določene v pogodbi. Prav tako od državnih organov zahteva, da plačajo v roku največ 60 dni od datuma zahtevka za plačilo pod pogojem, da je bila storitev opravljena zadovoljivo.

Sprejetje te direktive našim podjetjem resnično zelo pomaga; danes se eno od štirih podjetij zapre zaradi težav z nezadostno finančno likvidnostjo. Ta nova pravila o plačilih bodo pomenila, da bodo podjetja spet konkurenčna na trgih in da se ne bo izgubilo nobeno delovno mesto.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je z ogromno večino sprejel poročilo moje kolegice gospe Barbare Weiler o predlogu direktive o zamudah pri plačilih in s tem uvedel uravnovešena in jasna pravila, ki spodbujajo plačilno sposobnost, inovativnost in zaposlovanje. Ukrepi, ki jih predlagamo, bodo koristili malim podjetjem in javnim bolnišnicam.

Prvim se ne bo treba več spopadati s finančnimi vprašanji zaradi zamud pri plačilih, druge pa bodo lahko upravičene do podaljšanega plačilnega roka 60 dni zaradi svojega posebnega statusa, saj se financirajo iz povračil v skladu s sistemi socialne varnosti. Poleg tega bo sporazum, ki ga moramo doseči s Svetom, omogočil, da bo direktiva kmalu začela veljati in da jo bodo države članice prenesle že januarja 2011. Pozdravljam učinkovitost tega glasovanja.

  Salvatore Tatarella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zamude pri plačilih v zadnjih letih postajajo čedalje večje breme pri finančnem poslovanju podjetij. Te zamude predstavljajo resno in nevarno težavo, ki znižuje kakovost razpisnega sistema, resno ogroža preživetje malih podjetij ter prispeva k upadu konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Statistika je zaskrbljujoča, predvsem v zvezi z Italijo, kjer se plačilo v povprečju izvrši v 186 dnevih, v zdravstvenem sektorju na ravni regionalne vlade pa celo v 800 dnevih. To je prava sramota, ki zelo pogosto prisili mnoga mala in srednje velika podjetja v zaprtje. Prek tega poročila smo naredili velik korak naprej z določitvijo roka 60 dni, v katerem mora javni sektor plačati zasebnemu sektorju. Seveda sprejetje te zakonodaje ne bo čudežno rešilo težave, vendar pa vsekakor predstavlja izhodišče za začetek uspešnega kroga predvsem, kar zadeva odnose z državnimi organi. To, da državni organi učinkovito in takoj plačajo račune, je pomemben korak, ki bo koristil tudi evropskemu gospodarstvu. Upam, da bodo države članice, predvsem Italija, zelo kmalu prenesle zakonodajo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo znatno prispeva k rešitvi problema zamud pri plačilih v trgovinskih poslih med podjetji ali med podjetji in osebami javnega prava. Pobuda si prek uskladitve prizadeva doseči večjo likvidnost podjetij v Evropski uniji. Boj proti zamudam pri plačilih je še posebej dobrodošel v sedanjem obdobju krize, saj dolge zamude negativno vplivajo na dejavnosti podjetij. Namen ukrepa je prispevati k nemotenemu delovanju notranjega trga z nujno reformo potrebnega roka in kazni, ki se uporabijo, če se ne spoštuje roka.

V tem okviru pozdravljam zakonodajni predlog, katerega določitev splošnega roka 30 dni za plačilo poslov med podjetji ter med podjetji in osebami javnega prava – pri čemer so slednje v izjemnih primerih lahko upravičene do 60 dni – je dobila široko podporo v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), katere član sem.

Prav tako imam pozitivno mnenje o uvedbi obrestne mere, ki se v primeru zamude pri plačilu uporabi na podlagi referenčne obrestne mere Evropske centralne banke, povečane za 8 %. Menim, da je ta ukrep močna okrepitev gospodarske dejavnosti malih in srednje velikih podjetij, katerih gospodarska uspešnost je pogosto resno prizadeta zaradi birokratskih ovir.

  Marianne Thyssen (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pravkar smo glasovali o revidirani direktivi o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih. Ta sporazum sem odločno podprla. Predolgi plačilni roki in pravzaprav zamude pri plačilih so grožnja zdravemu vodenju podjetij, vplivajo na konkurenčnost in donosnost ter konec koncev lahko ogrozijo nadaljnji obstoj podjetja. Ker se zdi, da veljavna direktiva ni dovolj učinkovita pri preprečevanju zamud pri plačilih, podpiram tudi okrepitev obstoječih pravil. Kar zadeva najdaljše dovoljene plačilne roke, bomo uvedli dodatna jamstva za podjetja, ker je treba plačila načeloma izvršiti v roku 30 dni. To je še posebej pomembno za plačila med podjetji in vladnimi organi. Konec koncev bodo morale države članice in vlade od zdaj naprej same dajati dober zgled. To je vprašanje verodostojnosti, se pravi, vprašanje tega, da morajo evropske institucije v prihodnosti izpolnjevati enake zakonske roke kot vsi drugi. Dejstvo, da direktiva jasno določa, da bo vsako pogodbeno odstopanje od standardnih plačilnih rokov možno le iz objektivnih in poštenih razlogov, bo pomemben dejavnik pri njenem izvajanju. Za konec, upam, da bo fiksno nadomestilo za stroške izterjave prisililo tiste, ki zamujajo s plačili, da bodo stopili na pravo pot in, še bolje, da bodo na njej ostali. To bi bilo dobro za naša podjetja in zaposlovanje.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo gospe Weiler o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih.

Poslovne dejavnosti močno ovirajo dolgovi ali zamude pri plačilih, ki zaradi nekakšnega verižnega učinka pogosto predstavljajo vzrok za neuspeh sicer plačilno sposobnih podjetij. Zamude pri plačilih so pogost pojav v Evropi, ki škoduje podjetjem, zlasti malim podjetjem.

Poleg tega državni organi v večini držav članic v primeru finančnih težav običajno zamujajo pri plačilih. Zato se je pojavila potreba po okrepitvi obstoječih pravnih ukrepov z bojem proti zamudam pri plačilih, da se podprejo podjetja, zlasti MSP, ter uvedejo natančni roki in ustrezne kazni za kršitelje.

Poročilo: Ilda Figueiredo (A7-0233/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj se revščina zelo resen problem, ki je prizadela 85 milijonov naših evropskih sodržavljanov, zato spričo nje nihče ne sme biti ravnodušen. Biti mora na čelu naših prednostnih nalog in si zasluži skupni odziv, ki zagotavlja, da imajo tisti, ki se znajdejo v razmerah socialne ranljivosti, vsaj malo dostojanstva. Zaradi revščine trpijo naši mladi ljudje in starejši, toda vse bolj tudi naši delavci. Samo v zadnjih dveh letih je bilo izgubljenih 6 milijonov delovnih mest, sočasno pa sta se poslabšali tudi nizka raven in nestabilnost plač delavcev, četudi jim uspe ostati na njihovem delovnem mestu. Potrebujemo sistemski pristop, ki obravnava in rešuje vzroke problemov ter nastajajoče probleme zatre v kali. Vendar pa sočasno trenutno ne moremo zagotoviti takojšnjega in nujnega odziva na njihove posledice. Glede na to zagotavljanje, da tisti, ki so v naši družbi ranljivi, prejmejo minimalni dohodek za življenje in so deležni takojšnjega odziva, ki jim omogoči rešitev iz te situacije, ni samo nujnost, ampak tudi zahteva, ki jo moramo podpreti, in zahteva, ki jo je treba izpolniti v okviru odgovornosti in prizadevanj.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) EU je pokazala svojo zavezanost boju proti revščini v Evropi v okviru pobud za leto 2010, evropsko leto za boj proti revščini in socialni izključenosti, ter v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov. Glede na resnost gospodarske in socialne krize ter njen vpliv na porast revščine in socialne izključenosti, so nekatere ranljive skupine prebivalstva, kot so ženske, otroci, starejši ljudje in mladi, močneje občutili negativne učinke situacije. Čeprav minimalni dohodek v tej situaciji morda predstavlja ustrezen sistem za zaščito teh kategorij, ne upošteva načela subsidiarnosti in s tem dejstva, da je ta zadeva v pristojnosti posameznih držav članic.

Ker v Evropi obstajajo neenakosti med plačami in socialnimi ravnmi, je težko določiti skupni prag minimalnega dohodka. Menim, da bi bilo namesto tega koristno spodbuditi posamezne države članice, da izboljšajo odzive politike za boj proti revščini, spodbujanje aktivnega vključevanja, ustrezen dohodek, dostop do kakovostnih storitev in pravično razporeditev bogastva. Države članice je treba zlasti spodbuditi k boljši izrabi razpoložljivih strukturnih skladov.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Mednarodna skupnost je ob različnih priložnostih potrdila svojo zavezanost boju proti revščini. Takšen globalni pristop je potreben, ker revščina ni omejena na nerazvite države v podsaharski Afriki ali Aziji, ampak zajema tudi 17 % prebivalstva EU.

Menim, da vrh ZN, ki je potekal prejšnji mesec, zaznamuje pomemben razvoj in vodi k sprejetju posebnega akcijskega načrta za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. EU je predlagala 25-odstotno zmanjšanje števila ljudi, ki živijo v revščini, do leta 2020, in razporeditev 0,7 % bruto nacionalnega prihodka za razvojno pomoč. Poleg tega Evropski parlament s sprejetjem tega poročila spodbuja aktivno vključevanje prikrajšanih skupin in zagotavlja učinkovito gospodarsko in socialno kohezijo.

Omenila bi velik prispevek Romunije k programu ZN za boj proti revščini, ki je znašal 250 milijonov EUR. Ker mora biti razvojna pomoč vzajemna, bo moja država še naprej izpolnjevala svoje obveznosti. Vendar pa menim, da je treba večjo pozornost posvetiti skupinam, ki jih zelo ogroža revščina, kot je podeželsko prebivalstvo ali romska etnična manjšina.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Cilj te pobude je sprejetje različnih ukrepov na evropski ravni za izkoreninjenje revščine in socialne izključenosti. Gospodarska kriza je poslabšala situacijo mnogih Evropejcev. Brezposelnost se je povišala in v teh okoliščinah je situacija najbolj ranljivih ljudi, kot so ženske, otroci, mladi in starejši ljudje, bolj negotova. Zato moramo sprejeti ukrepe na evropski in nacionalni ravni, minimalni dohodek pa je dobro orodje za zagotavljanje, da lahko tisti, ki jih potrebujejo, dostojno živijo. Vendar pa je končni cilj popolna vključenost na trg dela, kar omogoča pravo socialno kohezijo. V zvezi s tem upam, da bomo lahko zagotovili, da gospodarski razvoj spremlja socialni razvoj, in vplivali na socialno ekonomijo. Upam tudi, da bomo lahko izpolnili cilje strategije Evropa 2020 in zmanjšali število ljudi, ki jim grozi revščina, za 20 milijonov.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker evropski državljani kljub vsem izjavam o boju proti revščini še vedno živijo v revščini, socialne razlike so se povečale, povečuje pa se tudi število revnih delavcev. Evropska unija mora sprejeti aktivnejše ukrepe za boj proti revščini in socialni izključenosti ter posebno pozornost posvetiti ljudem z negotovo zaposlitvijo, brezposelnim, družinam, starejšim ljudem, ženskam, materam samohranilkam, prikrajšanim otrokom in ljudem, ki so v različnem obsegu bolni ali neinvalidni. Minimalni dohodek je eden izmed osnovnih ukrepov za boj proti revščini, ki pripomore k reševanju ljudi iz revščine in jim zagotavlja pravico do dostojnega življenja. Pozornost bi rada pritegnila k dejstvu, da bo minimalni dohodek dosegel svoj cilj v boju proti revščini samo, če bodo države članice sprejele konkretne ukrepe za zagotavljanje minimalnega dohodka in izvajale nacionalne programe za boj proti revščini. Poleg tega sistemi minimalnega dohodka v nekaterih državah članicah ne dosegajo praga relativne revščine. Zato mora Evropska komisija v oceni nacionalnih akcijskih načrtov obravnavati dobre in slabe prakse. Zato je minimalni dohodek – glavni element socialne zaščite – nedvomno pomemben za zagotavljanje zaščite ljudi, ki se soočajo z revščino, in njihovih enakih možnosti v družbi.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Skoraj 300 000 družin v Romuniji od države prejema zagotovljeni minimalni dohodek v skladu z zakonom, ki velja od leta 2001 in za katerega se da na razpolago 300 milijonov EUR fiskalne prilagoditve. Glede na trenutno krizo, katere vpliv še posebno občutijo državljani iz tistih držav, ki so gospodarsko manj razvite, priporočilo Evropskega parlamenta za sistem minimalnega dohodka, ki ga je treba uvesti v vseh državah članicah, zagotavlja očitno rešitev. Čeprav nihče ne more oporekati potrebi po takšnem sistemu zagotovljenega minimalnega dohodka, je ta očitno lahko izpostavljen zlorabi.

Za ta sistem sta potrebna dober časovni in nadzorni okvir, saj obstaja tveganje, da bo ta sistem ljudi spodbudil, da ne delajo. Prav zaradi zagotavljanja, da do tega ne bo prišlo, je priporočeno, da vsak, ki prejema ta dohodek, zagotovi tudi nekaj ur dela v korist skupnosti. Konec leta 2008 je 85 milijonov ljudi po vsej EU živelo pod pragom revščine. Ta številka izpostavlja potrebo po podpori, zlasti ko govorimo o mladih ali starejših ljudeh.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Gospodarska kriza je znatno poslabšala revščino. V Evropski uniji pod pragom revščine trenutno živi 85 000 ljudi. V okviru evropskega leta za boj proti revščini in socialni izključenosti pozdravljam zavezo Evropskega parlamenta, da zagotovi gospodarsko in socialno kohezijo, ki je močna in učinkovita.

Poročilo gospe Figueiredo poudarja, da je uvedba minimalnega dohodka na nacionalni ravni eden izmed najučinkovitejših načinov za boj proti revščini. Vendar pa sem proti minimalnemu dohodku na ravni Evropske unije. Takšen ukrep bi bil demagoški in v trenutni situaciji povsem neprimeren. Tudi strukturni skladi v boju proti socialni izključenosti igrajo pomembno vlogo. Zlasti Evropski socialni sklad je močna evropska naložba, oblikovana za boljši dostop do trga dela za tiste, ki se srečujejo s težavami. Ostati mora močen instrument kohezijske politike v obdobju 2014–2020.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za to izredno dobro poročilo, ker vztraja pri potrebi po sprejetju posebnih ukrepov za odpravo revščine in socialne izključenosti s spodbujanjem pravične razporeditve dohodka in bogastva, s čimer zagotavlja primeren dohodek in daje pravi pomen evropskemu letu za boj proti revščini in socialni izključenosti. Države članice poziva, naj „ponovno pregledajo“ politike za zagotavljanje primernega dohodka, saj je treba v boju proti revščini ustvariti dostojna in trajna delovna mesta. Meni, da morajo biti socialni cilji sestavni del strategije za izhod iz krize in da mora biti ustvarjanje delovnih mest prednostna naloga Evropske komisije in vlad držav članic, kar je prvi korak k zmanjšanju revščine. Meni tudi, da mora biti osnova sistemov primernega minimalnega dohodka najmanj 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici. Poudarja tudi pomembnost dodatka za brezposelnost, ki prejemnikom zagotavlja dostojen življenjski standard, in potrebo po skrajšanju odsotnosti z dela, med drugim z večjo učinkovitostjo državnih zavodov za zaposlovanje. Prav tako poudarja, da je treba sprejeti pravila o socialnem zavarovanju, da bi vzpostavili povezavo med minimalno pokojnino in pragom revščine v vsaki državi članici.

  Ole Christensen (S&D), v pisni obliki. – (DA) Danski socialni demokrati v Evropskem parlamentu (Dan Jørgensen, Christel Schaldemose, Britta Thomsen in Ole Christensen) smo glasovali za samoiniciativno poročilo o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju socialne vključenosti v Evropi. Menimo, da morajo vse države članice EU sprejeti cilje glede revščine in uvesti sisteme minimalnega dohodka. Sočasno menimo, da je treba te cilje in sisteme prilagoditi razmeram v posamezni državi članici. Menimo, da obstaja veliko načinov za oceno revščine, in stvar vsake posamezne države članice bi morala biti, da najde najboljši način za to ter vzpostavi sistem minimalnega dohodka, ki je prilagojen zadevni državi članici.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna gospodarska kriza je imela velik vpliv na povečevanje brezposelnosti, nenadzorovano revščino in socialno izključenost ljudi po vsej Evropi. Revščina in socialna izključenost sta dosegli nesprejemljivo raven: skoraj 80 milijonov Evropejcev živi pod pragom revščine, od tega 19 milijonov otrok – kar pomeni skoraj dva otroka od desetih –, mnogi drugi pa se soočajo z resnimi oviramo v smislu dostopa do delovnega mesta, izobraževanja, nastanitve ter socialnih in finančnih storitev. Brezposelnost je prav tako dosegla brezprimerno raven v vseh državah članicah, z evropskim povprečjem, v skladu s katerim je eden izmed petih mladih ljudi brezposeln. Ta situacija je nesprejemljiva in moramo storiti vse, kar je v naši moči, da pripomoremo k rešitvi tragedije, ki jo živijo ti ljudje.

V ta namen je bilo leto 2010 razglašeno za evropsko leto boja proti tej nadlogi s ciljem krepitve politične zaveze EU in sprejetja ukrepov, ki odločilno vplivajo na izkoreninjenje revščine. Strinjam se, da mora biti v vsaki državi članici določena minimalna plača, ki jo morata spremljati strategija za socialno vključevanje in dostop do trga dela.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospodarska in socialna kohezija je temeljni predpogoj vsake skupne politike, tako v Evropi kot v manjšem okviru. Kjer so različni interesi, se bodo razlikovali tudi cilji in bo nemogoče načrtovati karkoli skupnega. Dvig življenjskega standarda za tiste, ki živijo pod pragom revščine, je prednostna naloga. Javna sredstva, dana v uporabo v tem okviru, so nedvomno srednjeročna naložba, saj če so dobro razporejena, sprožijo rast, ki je samozadostna. Prenos fiksnih zneskov je vedno negotov posel, če ni del širšega programa pobud. Za dve situaciji je potreben različen pristop. Prva situacija, ki zadeva socialno varstvo, se nanaša na delavca, ki ne more zaslužiti dovolj za dostojno življenje zaradi fizičnih ali duševnih motenj ali drugih povezanih razlogov. Druga situacija, ki zadeva pravne in gospodarske zadeve, vključuje togost trga dela, ki ne enači ustrezno produktivnosti in plač ali ki človeku ne omogoča delati toliko, kolikor bi želel ali sorazmerno s tem, koliko želi zaslužiti, da bi vodil dostojno življenje. V teh dveh situacijah javni sektor lahko in mora posredovati ter pustiti, da se v drugih primerih oblikuje pobuda za trdo delo – in nikoli obratno.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Približno petina prebivalstva EU živi pod pragom revščine, stopnja revščine pa se povečuje med otroci, mladimi in starejšimi ljudmi. Delež revnih zaposlenih narašča skupaj s širjenjem negotovih, slabo plačanih delovnih mest. V 10 državah članicah je zaradi stopnje materialne prikrajšanosti prizadeta vsaj četrtina prebivalstva, delež pa v primeru Romunije in Bolgarije presega polovico prebivalstva. Vsi ti dejavniki prispevajo k temu, da se EU sooča s problemom revščine, ki ga ni poslabšala samo recesija, ampak tudi protisocialne politike, ki jih izvajajo desničarske vlade. Minimalni dohodek lahko zagotovi socialno zaščito za velike skupine prebivalstva, ki zdaj živijo v revščini. Ta minimalni dohodek mora igrati ključno vlogo pri preprečevanju tragičnih razmer, ki jih povzroča revščina, in ustavitvi socialne izključenosti. Da bi se učinkovito borili proti revščini, obstaja tudi potreba po izboljšanju kakovosti delovnih mest in plač, uvedbi pravice do dohodka in potrebnih sredstev za zagotavljanje ugodnosti socialnega varstva, pokojnin in nadomestil. Leto 2010 je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, ki nadaljuje kampanjo za vključujočo družbo, sprejeto z Lizbonsko pogodbo. To je zame še razlog več, da glasujem za to kampanjo.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Menim, da je treba na evropski in tudi nacionalni ravni sprejeti ukrepe za zaščito potrošnikov pred nepoštenimi pogoji vračila posojil in plačila kreditnih kartic ter vzpostavitev pogojev za dostop do posojil, ki bodo gospodinjstvom preprečila, da bi zabredla v pretiran dolg in se posledično soočila z revščino in socialno izključenostjo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V Evropi ima 20 držav članic nacionalno zakonodajo, ki določa minimalno plačo, razlike med državami pa so lahko precejšnje. Tako je minimalna plača v Luksemburgu približno 1682 EUR, medtem ko je v Bolgariji samo 123 EUR.

Zato je Evropski parlament ponovil svoj poziv k evropskemu minimalnemu dohodku. Ta minimalni dohodek bi lahko bil ena izmed rešitev, ki jo je treba preučiti in ki bi milijonom Evropejcev preprečila, da zdrsnejo v revščino. Menimo, da je pomembno izpostaviti, da mora zagotavljanje minimalnega dohodka seveda spremljati splošna socialna strategija, vključno z dostopom do osnovnih storitev kot so zdravstveno varstvo, dostop do nastanitve, izobraževanje, vseživljenjsko učenje, in sicer za vse starosti in na način, ki ustreza posamezni državi.

Poslanci Evropskega parlamenta so poudarili, da pravi cilj sistemov minimalnega dohodka ne sme biti samo pomoč, ampak tudi podpora upravičencem, da bi jim omogočili, da iz razmer socialne izključenosti preidejo v delovno življenje.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Moja podpora temu poročilu poudarja pomen solidarnosti znotraj evropskih družb, zlasti v tem evropskem letu boja proti revščini.

Določene države članice, kot je Francija, so igrale pionirsko vlogo, ko so pred 20 leti vzpostavile „minimalni zagotovljeni dohodek“. Vendar pa so nas izkušnje naučile, da lahko ta sistem ustvari neželene učinke, na primer pri nekaterih spodbuja brezdelje. Zato mora Unija preučiti ukrepe, ki kot francoski revenu de solidarité active ali dodatek k zasluženemu dohodku pri prejemnikih ustvarjajo občutek odgovornosti in jih spodbujajo k iskanju zaposlitve, ki je prvi resnični element socialne vključenosti.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vedno sem pozivala k uvedbi minimalnega dohodka, ki ustreza 60 % povprečnega dohodka za vsakega državljana Unije, to pa sem tudi že vključila v svoj volilni program za evropske volitve leta 2009. Vendar pa je danes ta parlament žal glasoval proti temu zakonodajnemu predlogu na ravni Skupnosti.

V letu 2010, evropskem letu boja proti revščini, sem prepričana, da bi lahko okvirna direktiva o minimalnem dohodku služila kot referenčno besedilo za nacionalne politike in zakonodajo.

Menim, da je bil to najučinkovitejši način za zmanjšanje revščine in izhod iz revščine za 20 milijonov ljudi do leta 2020. Naj spomnim, da v Evropi 80 milijonov ljudi živi pod pragom revščine.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Menim, da se je treba tveganju poslabšanja krize v Evropi na vsak način izogniti, saj ima lahko dolgoročno močen neželen strukturni učinek s socialnega in tudi gospodarskega vidika. Za to poročilo sem glasoval, ker menim, da je treba zagotoviti primeren minimalni dohodek za dostojno raven socialne zaščite, zlasti za najbolj ranljive skupine ljudi, ki so jih močno prizadele varčevalne politike, ki so jih med trenutno gospodarsko in finančno krizo izvajale evropske vlade.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ne da bi bil brezbrižen glede hudih posledic trenutne krize za javnost, saj ustvarja ali poslabšuje razmere revščine za številne Evropejce, se ne strinjam s političnim stališčem, ki namerava rešiti ta problem z večjimi socialnimi ugodnostmi, kot v primeru minimalnega dohodka, ki je določen na evropski ravni.

Večje socialne ugodnosti zahtevajo več denarja od države in ker ne ustvarja bogastva, je to mogoče doseči samo s povišanjem davčnega prihodka. To pomeni večje davke za vsakogar, zaradi česar bodo vsi revnejši in bolj odvisni od same oderuške države.

Boj proti revščini morajo izvajati politike zaposlovanja in gospodarska konkurenčnost. Če se na Portugalskem ne bi teden za tednom zapirala številna podjetja, ne bi bilo toliko Portugalcev brezposelnih in ne bi živeli v revščini. Zato menim, da bi bilo treba boj proti revščini izvajati s spodbujanjem gospodarstva in trga in ne s subvencijami, ki se jih bo vedno moralo financirati z davki, ki, kot vemo, dušijo davkoplačevalce in gospodarstvo ter ovirajo gospodarsko konkurenčnost.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot sem v tem parlamentu povedal pred enim letom, zagovarjam nov koncept socialnosti znotraj Evropske unije, ki lahko zagotovi, da ima vsaj osnovni življenjski standard. V Evropi, ki je socialno zavedna, pravična, razvita in povezana, je nujno zagotoviti ukrepe, ki odpravljajo in zmanjšujejo tveganje socialnega dampinga in poslabšanje življenjskih pogojev za ljudi, ko se soočajo z uničujočimi učinki trenutne gospodarske krize. Da bi naredili Evropo močnejšo in bolj enotno, moramo zagotoviti varstvo osnovnih pravic ljudi po vsej Evropi. Zavedam se, da so minimalni standardi potrebni na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnih pokojnin ter celo na ravni plač ter zagotavljajo večjo enotnost pogojev zaposlovanja. V evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti pozdravljam prispevek poročila k spodbujanju vseh držav članic, da izpolnijo svoje obveznosti glede aktivnega vključevanja z odpravo socialnih neenakosti in marginalizacije. Poudaril bi, da mora obstajati realno ravnotežje in spoštovanje načela subsidiarnosti. Glede na to glasujem za poročilo in proti predlaganim spremembam.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poudarila bi pomen sprejetja tega poročila, ki predlaga uvedbo sistema minimalnega dohodka v vseh državah članicah EU in za katerega sem bila odgovorna, na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. V tej dvorani je bil sprejet s 437 glasovi za in 162 proti ter 33 vzdržanimi glasovi ter je nastal kot poseben ukrep evropskega leta za boj proti revščini in socialni izključenosti.

Kot pravi to poročilo, „je uvedba sistemov minimalnega dohodka v vseh državah članicah – s posebnimi ukrepi za podporo oseb (otrok, odraslih in starejših oseb), ki imajo premajhne dohodke, kljub gospodarski oskrbi in ugodnejšemu dostopu do storitev – eden izmed najbolj učinkovitih načinov za boj proti revščini, zagotavljanje primernih življenjskih standardov in pospeševanje socialnega vključevanja“.

Sprejeta resolucija meni tudi, da mora biti osnova sistemov primernega minimalnega dohodka najmanj 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici. Komisijo poziva, naj oblikuje akcijski načrt, ki bi spremljal izvajanje evropske pobude o minimalnem dohodku v državah članicah. Pozornost usmerja k naraščanju števila revnih zaposlenih in potrebi po reševanju tega novega izziva ter poziva k pravični porazdelitvi dohodka.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Le redko sem naletel na tako demagoško in nerealno poročilo. Demagoško, ker namerava uvesti minimalni dohodek v višini najmanj 60 & povprečnega dohodka v vseh državah članicah in za vsakogar, brez kakršne koli zahteve glede narodnosti. Je to bruto povprečni dohodek ali neto povprečni dohodek? Se za izračunavanje praga revščine uporablja povprečni življenjski standard? V moji državi je to enakovredno spodbujanju podpiranja brezdelnosti in ustvarjanju močnega magneta za priseljevanje.

Kajti v skladu z uporabljeno opredelitvijo bi bil ta dohodek lahko višji od minimalne plače, ki jo zasluži 15 % francoskih delavcev; rekord med razvitimi državami. Evropejci ne potrebujejo pomoči, ampak prava delovna mesta z dostojno plačo. Vendar pa poročilo, in to je nerealni del, molči o pravih vzrokih za revščino: pritisk na plače, ki jo je prinesla zunanja konkurenca držav z nizkimi stroški, kjer se izvaja socialni damping, in notranja konkurenca neevropskega priseljevanja; in eksplozija brezposelnosti, selitev in zaprtij podjetij, ki jo je povzročila neovirana globalizacija. Poročilo je prav tako prezrlo zaskrbljujoč primer siromašenja evropskega srednjega razreda. Boj proti tem vzrokom mora biti prednostna naloga.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Čeprav je Evropska unija eno izmed najbogatejših območij na svetu, se kljub temu velik odstotek evropskih državljanov sooča s problemom revščine glede na dohodek, ki omejuje njihovo zmožnost, da si privoščijo osnovne zadeve v smislu hrane, zdravja, energije in izobraževanja. Revščina je v Evropi prizadela 85 milijonov ljudi. Poleg tega glede na trenutni finančni in gospodarski upad obstaja veliko tveganje revščine, ki prizadene otroke, mlade in starejše osebe, zaradi česar so močneje ogrožena številna gospodinjstva in omejen njihov dostop do zdravil, zdravstvenega varstva, šol in zaposlovanja. Zagotoviti moramo, da je bogastvo enakomerno razporejeno med bogatimi in revnimi državami članicami, med majhnimi in velikimi državami ter med njihovimi državljani.

Več sredstev je treba dodeliti za različne študije in analize v zvezi z revščino in socialno izključenostjo ter primerjati sisteme 27 držav članic in opredeliti, katera politika je najučinkovitejša. Še naprej se moramo boriti proti revščini in socialni izključenosti v Evropi in po svetu ter sprejeti nujne ukrepe in, kar je še pomembnejše, biti solidarni kljub različnim davčnim ali političnim pritiskom, s katerimi se bomo morda soočili.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V Evropi trenutno 17 % prebivalstva, kar ustreza približno 85 % ljudi, živi pod pragom revščine. Glede na te številke je najbolj zaskrbljujoča skrajna revščina, ki napreduje zlasti v tem obdobju recesije, zaradi česar je minimalni dohodek ključnega pomena.

Ker je leto 2010 evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti in v skladu z mednarodnim dnevom za odpravo revščine, smo v Evropskem parlamentu glasovali za resolucijo, ki poziva k evropskemu minimalnemu dohodku v višini 60 % povprečnega dohodka vsake države članice.

Naše poročilo poudarja, da je uvedba sistema minimalnega dohodka v vseh državah članicah eden izmed najučinkovitejših ukrepov boja proti revščini, zagotavljanja dostojnega življenjskega standarda in spodbujanja socialnega vključevanja, in pozdravljam sprejetje te resolucije.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo, ki države članice poziva, naj se spopadejo z revščino z uvedbo sistema minimalnega dohodka po modelu RSA [„revenu de solidarité active“ – dodatek k zasluženemu dohodku], nekdaj RMI [„revenu minimum d’insertion“ – zagotovljeni osnovni dohodek], v Franciji. Tovrstno orodje je bilo jasno priznano kot zelo koristno v boju proti negotovosti delovnih mest.

Besedilo predlaga, da tovrstni minimalni dohodek znaša 60 % povprečne plače v vsaki državi in je predvsem del celovite strategije za vključevanje s trajnim vračanjem na delo in dostopom do javnih storitev, predvsem nastanitve.

Besedilo je bilo sprejeto, vendar pa so bile žal zavrnjene alternativne različice, ki so jih predložile levo usmerjene politične skupine in ki pozivajo k zavezujoči okvirni direktivi za izvajanje minimalnega dohodka po vsej Uniji. Pozitivno stališče, ki smo ga zavzeli glede tega sistema minimalnega dohodka, je torej spodbudno, vendar pa verjetno ne bo zadostovalo.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Trenutni podatki kažejo, da stopnja revščine v Evropski uniji narašča. V mnogih državah članicah je revščina najhuje prizadela otroke in starejše osebe, vse večja uporaba kratkoročnih delovnih pogodb in nizki, negotovi dohodki pa prinašajo tveganje poslabšanja življenjskih pogojev v celotni družbi. Če temu dodate demografsko krizo, ki je prizadela nekatere države, imamo recept za zagotovljeno gospodarsko nazadovanje. Naša naloga je, da zagotovimo dostojno življenje za vse državljane.

Ne moremo dovoliti, da bi naše otroke in vnuke ogrožali lakota, brezposelnost in socialna izključenost. Prihodnjim generacijam moramo zagotoviti dostojne ravni plač, karierno stabilnost, dostop do javnih storitev in socialno vključenost vse življenje – od najzgodnejših let do upokojitve.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Ocenjuje se, da po vsej EU 85 milijonov ljudi trpi zaradi revščine ali jim grozi revščina, in menim, da je treba na evropski ravni storiti vse, kar je mogoče, da se spopademo s tem. Ključnega pomena je, da se uvede postopke, kot je ta, da pripomoremo k zmanjšanju števila ljudi, ki jim v EU grozi revščina, da bi zagotovili dosego cilja strategije EU 2020, in sicer odpravo tveganja za 20 milijonov evropskih državljanov.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarska in finančna kriza je po vsej Evropski uniji poslabšala situacijo, v kateri se nahaja trg dela. Nedavno je bilo izgubljenih približno 5 milijonov delovnih mest, kar je v državah članicah povzročilo revščino in socialno izključenost. Odločno podpiram to poročilo, ker menim, da so potrebni nujni ukrepi za ponovno vključitev vseh prizadetih na trg dela in tudi zagotavljanje minimalnega dohodka, ki bo omogočil dostojen življenjski standard in življenje, vredno človeškega dostojanstva. Menim, da moramo razviti kazalnike, ki nam bodo omogočili uvedbo sistema minimalnega dohodka v državah članicah, s čimer bomo zagotovili ustrezen življenjski standard, ki pospešuje socialno vključevanje in spodbuja socialno in gospodarsko kohezijo po celotni Evropski uniji.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Eno izmed učinkovitih orodij za boj proti revščini je zagotavljanje minimalnega dohodka, ki vključuje plače, pokojnine in ugodnosti, državljanom Evropske unije. Minimalni dohodek mora biti splošna pravica in ne sme biti odvisen od plačanih prispevkov.

Posebno pozornost moramo posvetiti socialnim skupinam, ki so posebno dovzetne za revščino in socialno izključenost in ki vključujejo zlasti invalide, velike družine in enostarševske družine, kronično bolne in starejše osebe. Analiza izkušenj več držav članic kaže pomembnost vloge minimalnega dohodka v boju proti revščini in socialni vključenosti, zato sem glasovala za poročilo gospe Figueiredo.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes je vključitev preprečevanja in boja proti revščini in socialni vključenosti v druge politike EU s ciljem zagotavljanja spoštovanja temeljnih človekovih pravic, splošnega dostopa do bistvenih javnih storitev in pravice do zdravja, izobraževanja in poklicnega usposabljanja ključnega pomena.

Vse to zahteva socialno vzdržnost makroekonomskih politik, kar pomeni spremembo monetarnih prednostnih nalog in politik, vključno v Paktu za stabilnost in rast, in tudi vseh politik konkurence, politik notranjega trga ter proračunskih in davčnih politik. To poročilo uporablja pojem „minimalni dohodek“, ki je sporen pojem, opredeljen kot instrument, ki omogoča spremljanje upravičencev pri premiku iz razmer socialne izključenosti v aktivno življenje; poudarja tudi pomen širših politik, ki upoštevajo tudi druge potrebe: zdravstveno varstvo, usposabljanje, socialne storitve in nastanitev.

Glasoval sem za to poročilo, ker podpiram zamisel o potrebi po usklajeni evropski strategiji. Kljub temu menim, da je minimalni dohodek pristojnost posameznih držav članic na temelju načela subsidiarnosti. Težko je določiti minimalni prag v različnih državah članicah, ker obstajajo velike razlike med plačami in življenjskimi stroški na splošno.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zdi se, da se vsebina Lizbonske pogodbe, določbe strategije EU 2020 in načela, vključena v razvojne cilje tisočletja, ne odražajo, niti v smislu prihodnjih možnosti, v neprijetni resničnosti, ki je, da celo danes v bedi živi veliko število ljudi. Samo v Evropi v revščini živi skoraj 80 milijonov državljanov, od tega 19 milijonov otrok. Ambiciozne politike, ki si jih je mednarodna skupnost zastavila za odpravo revščine, so se vse prepogosto izkazale za neučinkovite in težavne za izvajanje ali pa so imele za posledico samo ukrepe socialnega varstva.

Cilje je namesto tega treba doseči s preučitvijo bolj strukturiranega pristopa, oceno posebnih pobud, ki so usklajene na evropski ravni in vplivajo na dohodek, socialne storitve in zdravstveno varstvo s ciljem zmanjšanja vpliva finančne krize, ki je prizadela tiste, ki so na trgu dela najbolj ogroženi, in sicer ženske, predvsem starejše ženske, in mlade ljudi. Menim, da lahko ocena evropskih pobud s ciljem določitve minimalnega dohodka predstavlja enega od načinov za boj proti revščini, če se spoštuje načelo subsidiarnosti.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izvajanje minimalnega dohodka v vseh državah Evropske unije je bistven ukrep za boj proti revščini. Zato glasujem za to pomembno poročilo.

Vendar pa se minimalni dohodek izračunava za vsako posamezno državo in tako ne prispeva k socialni konvergenci znotraj Evrope. V tej krizi, ki jo trenutno preživljamo, se vzdržuje nacionalne neenakosti. Zato je potrebnih več medsektorskih socialnih politik na evropski ravni, da bi zagotovili pravičnejšo razporeditev bogastva. To je pomemben del vloge EU.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija je kot eno svojih ustanovitvenih načel vedno razglašala „socialno vključenost“. Težko se je boriti proti številnim razmeram, ki vodijo k marginalizaciji, oddaljevanju in zapustitvi. Med temi mora biti revščina vsekakor visoko na seznamu. V nasprotju z vzroki kot so bolezen, antisocialno vedenje, rasa ali spol to predstavlja stanje, za katerega morajo civilizirane države organizirati redne preventivne ukrepe.

Minimalni dohodek za državljane je sredstvo, ne rešitev. V resoluciji podpiram poziv Komisije k vključitvi državnih ukrepov v okviru evropskega usklajevanja in zagotavljanje, da minimalni dohodek spremlja integriran pristop, ki vključuje zdravstveno varstvo, izobraževanje in nastanitev. Dodajam tudi osebni poziv Komisiji, z drugimi besedami, da morajo ukrepi v podporo vključevanju s ciljem preprečevanja postati prednostna naloga „platforme za boj proti revščini in socialni izključenosti“.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Države članice ne morejo biti brezbrižne do razmer skrajne revščine in morajo zagotoviti, da ni nihče enostavno prepuščen svoji usodi v razmerah, ki so pogosto zelo ponižujoče. V teh primerih je treba preučiti izredne in izjemne ukrepe.

Vendar pa so izkušnje, kot je izkušnja Portugalske, ki je dodelila minimalni dohodek brez resnično učinkovitega nadzora, toda z ogromnim številom oseb, ki so zavedeni kot upravičenci ter ki bi lahko delali in bi morali delati, vendar ne delajo niti si ne prizadevajo za to, sprevrženosti pristopa, ki jih je treba obravnavati. Zato sem se vzdržal glasovanja zaradi dejstva, da vidiki ustreznega nadzora sistema, ki sem jih navedel, ta sistem postavljajo pod vprašaj s finančnega in tudi moralnega vidika.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Države članice ne morejo biti brezbrižne do razmer skrajne revščine in morajo zagotoviti, da ni nihče enostavno prepuščen svoji usodi v razmerah, ki so pogosto zelo ponižujoče. Izključno v teh primerih je treba preučiti izredne in izjemne ukrepe.

Vendar pa izkušnje, kot je izkušnja Portugalske, ki je dodelila minimalni dohodek brez resnično učinkovitega nadzora, toda z ogromnim številom oseb, ki so zavedeni kot upravičenci ter ki bi lahko delali in bi morali delati, vendar ne delajo niti si ne prizadevajo za to, predstavljajo sprevrženosti logike, ki jih je treba obravnavati. Zato sem se vzdržal glasovanja: zaradi dejstva, da navedeni vidiki ustreznega nadzora sistema ta sistem postavljajo pod vprašaj finančno in tudi moralno.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in pri spodbujanju vključujoče družbe v Evropi, ker se strinjam z večino zahtev in mnenj, ki jih zajema; na primer dejstvo, da morajo države članice, Svet in Komisija izvajati „konkretne ukrepe, ki bodo odpravili revščino in socialno izključenost“ in da „je treba v boju proti revščini za prikrajšane družbene skupine na trgu dela ustvariti dostojna in trajna delovna mesta“. Glede tega menim, da je njeno zagovarjanje določitve praga minimalnega dohodka v vseh državah članicah zelo pomembno, da bi lahko vsak ne glede na to, ali je zaposlen ali ne, dostojno živel. To resolucijo sem podprl, ker na splošno zahteva večje socialno posredovanje za boj proti revščini, zaradi katere trpijo milijoni državljanov. V ta namen zahteva, da države članice in evropske institucije sprejmejo konkretne ukrepe za spodbujanje ponovne vključitve na trg dela, vredne teh oseb, ki živijo v revščini.

  Siiri Oviir (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Kot poslanko me moti predvsem, da skrajna revščina v tej trenutni gospodarski krizi v EU precej bolj grozi ženskam kot moškim. Če pogledate številke Eurostata, danes 27 % žensk pred zagotovitvijo socialne varnosti grozi revščina. V evropski družbi nenehna težnja k feminizaciji moči kaže, da obstoječi okvir sistemov socialne varnosti in različni ukrepi socialne in gospodarske politike in politike zaposlovanja, sprejeti v EU, niso oblikovani za potrebe žensk ali za odpravo obstoječih razlik v zvezi z zaposlovanjem žensk. Zato podpiram poročevalko, ki meni, da revščina žensk in njihova socialna izključenost v Evropi zahtevata konkretne in raznolike politične rešitve ter politične rešitve na podlagi spola, in zato sem s svojim glasovanjem ustrezno podprla odprtje tega vprašanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Figueiredo. Delo predstavlja največjo prednostno nalogo za prebivalstvo. Ključnega pomena so solidarnost, na kateri temelji evropski model socialnega tržnega gospodarstva, in nacionalni odzivi. Pobude, ki jih izvajajo posamezne države članice, bodo neučinkovite, če ukrepanje ne bo usklajeno na ravni EU. Zato je ključnega pomena, da Evropska unija govori z enotnim močnim glasom in ima skupno vizijo, s čimer bodo imele posamezne države izbiro glede konkretne uporabe ukrepov v skladu z načelom subsidiarnosti. V socialnem tržnem gospodarstvu, ki je vključeno v Pogodbo in ga ta podpira, morajo javni organi izvajati ukrepe za posredovanje s ciljem pospešitve in olajšanja dosege ravnotežja, da bi preprečili težave za javnost ali jih vsaj zmanjšali. Potrebujemo socialne politike za zaščito družin, omejitev neenakosti ter vpliva in učinkov krize. Izboljšati moramo sisteme socialnega varstva z izvajanjem dolgoročnih politik, tudi v zvezi z delovnimi mesti, in dati večjo stabilnost zaposlovanju ob sočasnem izogibanju nevzdržnim bremenom, naloženih našim nacionalnim proračunom.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za predlog resolucije – predlog spremembe 3 – (člen 157(4) poslovnika), ki nadomesti nezakonodajni predlog resolucije A7-0233/2010 o vlogi minimalnega dohodka in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi. Ta določba zlasti v trenutnem obdobju gospodarske krize ni v nasprotju z načelom socialnega tržnega gospodarstva, načelom, ki ga brez pridržkov podpiram.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Revščina je velik socialni problem po vsem svetu in žal EU ni izjema. Poleg tega je dolgo trajajoča finančna in gospodarska kriza, ki jo preživljamo, poslabšala revščino ljudi v Evropi ter v nekaterih državah, kot je Portugalska, povzročila nov val revnih in prizadela celo srednji razred

Dodelitev minimalnega dohodka je pomemben socialni ukrep z velikim vplivom v gospodarskem smislu, mnogi pa nanj gledajo kot na moralno obveznost. Ključnega pomena je, da se ta minimalni dohodek uredi tako, da deluje kot vzvod za reševanje revnih ljudi na sprejemljiv življenjski standard in da nikoli ne more biti spodbuda za ljudi, da se v težki situaciji odzovejo pasivno, namreč da morebiti niso dovolj predani iskanju zaposlitve.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Revščina je resničnost, ki je prizadela ljudi, katerih dohodek ne zadostuje za zagotavljanje sprejemljivega življenjskega standarda, zaradi trenutne krize pa se število ljudi v tej situaciji še povečuje. V letu 2008 je 17 % prebivalstva EU (približno 85 milijonom ljudem) grozila revščina. Stopnja tveganja revščine pri otrocih in mladih do 17. leta starosti je bila višja kot pri celotni populaciji in je leta 2008 v EU-27 dosegla stopnjo 20 %, pri čemer je bila najvišja stopnja zabeležena v Romuniji (33 %). Stopnja tveganja revščine za zaposlene je v povprečju znašala 8 % v EU-27, najvišja stopnja pa je bila ponovno v Romuniji (17 %).

Glasovala sem za uvedbo sistemov minimalnega dohodka(ki ustreza vsaj 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici) v vseh državah članicah, ki so sestavljeni iz posebnih ukrepov za podporo oseb, ki imajo premajhne dohodke, kljub gospodarski oskrbi in ugodnejšemu dostopu do storitev. Ta korak bi lahko bil eden izmed najbolj učinkovitih načinov za boj proti revščini, zagotavljanje primernih življenjskih standardov in pospeševanje socialnega vključevanja.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Iztrgati 20 milijonov evropskih državljanov iz revščine do leta 2020, takšen je ambiciozni cilj, ki ga določa strategija EU 2020, cilj, ki bi lahko ostal pobožna želja, če se Evropa ne bo spoprijela z naraščajočim siromašenjem, ki je zdaj prizadelo več kot 80 milijonov državljanov.

Zato je pomembna uvedba minimalnega dohodka, potrebnega za preživetje, ali njegova razširitev na vse države članice. Oblikovan kot „zadnja varnostna mreža“, minimalni dohodek že igra vlogo v boju proti socialni izključenosti.

Zdaj moramo povečati njegovo učinkovitost, pri čemer pa ne smemo pozabiti na tri glavne stvari: ohraniti moramo razliko med minimalnim dohodkom in zagotovljeno minimalno plačo, ker mora delo ostati privlačno, zaposlenost pa je še vedno najboljši način za preprečevanje revščine; minimalni dohodek mora postati del usklajene in celovite politike za pomoč ranljivim osebam (dostop do nastanitve, zdravstvenega varstva, varstva otrok in oskrbe na domu); in izbrisati moramo poglavje I, ki zadeva vključitev ciljev, ki so mu dodeljeni, ter izkoristiti minimalni dohodek kot sredstvo za finančno pomoč v določenem času osebi ali družini v stiski.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Petinosemdesetim milijonom ljudi v Evropi grozi revščina. Zaradi gospodarske krize, ki jo preživljamo, so mladi ljudje (izmed katerih je eden od petih brezposeln), ženske in starši samohranilci še bolj ranljivi. Prav tako se poslabšujejo negotove razmere med delavci: število tistih, ki jih je prizadela revščina, trenutno znaša 19 milijonov. Ker je bilo leto 2010 razglašeno za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, je nedavna raziskava Eurobarometra o mnenju državljanov EU pokazala, da jih 74 % izmed njih pričakuje, da bo EU na tem področju igrala pomembno vlogo. Poslušajmo jih in ukrepajmo. Podprl sem resolucijo o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi. Vendar pa izmed 27 držav članic nimajo vse nacionalnega minimalnega dohodka. Zato sem podprl poziv Komisiji, naj uporabi svojo pravico do pobude in predlaga okvirno direktivo o vzpostavitvi načela primernega minimalnega dohodka v Evropi na podlagi skupnih meril, čeprav je bil ta poziv žal zavrnjen.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Z našim predlogom okvirne direktive o minimalnem dohodku je imel Parlament danes priložnost Evropi zagotoviti ključno orodje za pravi boj proti revščini in zagotavljanje pravice vsaki mladi osebi, odraslemu in starejši osebi do dohodka, dovolj visokega, da jih iztrga iz revščine in jim končno omogoči dostojno življenje. To je zahtevalo politično smelost in pogum, da se konča nezaslišani škandal dolgoročne revščine.

Vendar pa bo zaradi svoje strahopetnosti in politične nedoslednosti evropska desnica nosila težko breme neuspeha strategije EU 2020 in bo povzročila še večje razočaranje med našimi sodržavljani in vsemi tistimi organizacijami, ki se iz dneva v dan borijo za najbolj ranljive.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) V moderni družbi, ki jo tvorijo pošteni in aktivni državljani, bi bilo odlično uvesti minimalni dohodek za tiste, ki so brezposelni. Dejansko pa zagotavljanje dohodka tistim, ki ne delajo, vodi k izkrivljanju sveta dela. Številnim ljudem bi bilo pravzaprav ljubše ne iskati dela, dopolnjevati svoj minimalni zagotovljeni dohodek z neprijavljenim delom ali se zateči k manjšim prekrškom.

Takšne negativne situacije bi zagotovo prizadele skupine prebivalstva, ki so manj opremljene za preživetje, zlasti družine, ki niso iz EU, ki se morajo pogosto zadovoljiti s tem, da si delijo majhno in s tem tudi poceni nastanitev. Zagotavljanje razširjene blaginje bo vsekakor vodilo k temu, da si bodo najrevnejši prizadevali živeti v Evropi, kajti čeprav bi jim bilo zagotovljeno zelo malo, bi to vsekakor bilo bolje kot nič. Iz teh razlogov odločno nasprotujem poročilu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Revščina in socialna izključenost sta pokazatelja pomanjkanja spoštovanja človekovega dostojanstva. Boj proti temu pojavu je prednostna naloga Evropske unije in je določen tudi v razvojnih ciljih tisočletja. Kaj lahko storimo in kakšne naloge lahko opravimo v zvezi s tem? Najpomembnejši dejavniki so izobraževanje in zagotavljanje pogojev za razvoj, saj sta to rešitvi, ki bosta ljudi naučili, kako naj se sami spopadejo s problemom revščine z uporabo lastnega potenciala ob podpori sistemskih rešitev. Z drugimi besedami, dati jim moramo znanje in izkušnje, ki jih potrebujejo.

V državah v razvoju je pomembno podpreti gradnjo infrastrukture, zlasti dati ljudem dostop do čiste vode. Razvojna pomoč mora biti povezana z ustvarjanjem pogojev za razvoj trgovine. Spodbujanje razvoja in novih delovnih mest je najboljši način za boj proti revščini v različnih regijah sveta, bogatih in revnih. Z revščino se ni mogoče učinkovito spopasti samo z upravnimi predpisi, niti tistimi, ki določajo minimalne dohodke.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gospodarska kriza poslabšuje socialne razlike v EU. Konec leta 2008 je skoraj 17 % evropskega prebivalstva – to je 85 milijonov ljudi – živelo pod pragom revščine. Zaradi učinkov krize, namreč povečanja brezposelnosti in manj zaposlitvenih priložnosti, so se mnogi ljudje znašli v težki situaciji. Za Evropo je ključnega pomena, da si prizadeva za spodbujanje bolj vključujoče družbe z uporabo ukrepov za odpravo revščine. Leto 2010 je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, eden izmed ciljev strategije Evropa 2020 pa je zmanjšanje števila ljudi, ki jim grozi revščina, za 20 milijonov. Resnica je, da stopnja revščine ne vpliva samo na socialno kohezijo, ampak tudi na gospodarstvo.

Zato ob upoštevanju zavezanosti Parlamenta udeležbi v boju proti revščini in socialni izključenosti menim, da je sistem minimalnega dohodka na podlagi 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici pomemben prispevek h gospodarski in socialni koheziji. Iz navedenih razlogov in zato, ker menim, da poročilo poudarja potrebo po konkretnem ukrepanju glede učinkovitejše socialne in gospodarske kohezije, ki spoštuje subsidiarnost, sem glasoval za.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti poročilu, ker proračunsko konsolidacijo držav članic obrača na glavo in vsebuje običajne komunistične fraze o meddržavnih transferjih. Poleg tega gre za zelo jasno kršitev načela subsidiarnosti na socialnem področju. V Zvezni republiki Nemčiji sta socialna pomoč in s strani države zagotovljeni dohodek prek nadomestil za dolgoročno brezposelnost Hartz IV že tako visoka, da se za enostavna delovna mesta delo ne izplača več. V zvezi s tem mora obstajati obvezna ločitev med plačilom socialnega varstva in dohodkom. Predpogoj za vso blaginjo ostaja, kot je vedno bila, zdrava gospodarska rast.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, kljub sem izjavam o zmanjšanju revščine so se socialne razlike povečale – približno 85 milijonom prebivalcev EU grozi revščina. To je velik problem za Litvo, saj 20 % našega prebivalstva grozi revščina. Potrebujemo močno zaposlovalno politiko, ki bi spodbujala rast in konkurenčnost v evropskem socialnem tržnem gospodarstvu in bi preprečila makroekonomsko neravnovesje ter zagotovila socialno vključenost.

Vendar to ne zadostuje za boj proti brezposelnosti. Zgolj zaposlenost ne zagotavlja zaščite pred revščino. Povečanje negotovega zaposlovanja in nizkih plač pomeni, da se odstotek delavcev, ki jim grozi revščina, povečuje.

Glede na poročila EU znašajo dohodki več kot 20 % delavcev v Litvi, zaposlenih za poln delovni čas, manj kot 60 % povprečnega dohodka, medtem ko je povprečje EU 14 %. Povečanje minimalne mesečne plače bi pripomoglo k zmanjšanju revščine, vendar pa ne bi zagotavljalo družbe brez izključenosti. Litvo zapustijo predvsem mladi ljudje ne samo zaradi pomanjkanja denarja in dela (lani je brezposelnost med mladimi ljudmi v Litvi dosegla skoraj 30 %), ampak tudi zato, ker se počutijo pozabljene in brez moči spričo sprejetih odločitev, ki vplivajo na njihovo vsakodnevno življenje. To se mora spremeniti.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Kljub prizadevanjem po svetu in zavezam številnih mednarodnih institucij, vključno z EU, je boj proti revščini daleč od dobljenega. Odstotek ljudi, ki živijo v revščini v Evropi, se je med leti 2005 in 2008 povečal s 16 % na 17 %. Po vsej Evropi vlada soglasje med vladami in ljudmi, da se moramo boriti za izkoreninjenje revščine. Ko obravnavamo zaveze strategije Evropa 2020, moramo ponovno razmisliti o tem, kakšne ukrepe je mogoče sprejeti za boj proti revščini.

Podpiram poročilo gospe Figueiredo, ki poziva k ponovni oceni zavez EU glede boja proti revščini in socialni izključenosti in k vključitvi zahtevnih, toda dosegljivih in jasnih ciljev v agendo Evropa 2020. Ponavljam poziv Evropejcev, da se konča revščina in neenakosti z izvajanjem učinkovitih, vključujočih in naprednih strategij, ki se proaktivno borijo proti svetovni revščini.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Približno 85 milijonov ljudi v EU se trenutno sooča s tveganjem revščine. Ta številka vključuje različne skupine: tveganje revščine pri otroci in mladih do 17. leta starosti je višje, kar pomeni, da je eden izmed petih otrok in mladih žrtev revščine. Tudi starejši se soočajo z večjim tveganjem revščine kot splošno prebivalstvo. Leta 2008 je bila stopnja tveganja revščine pri ljudeh, starih 65 let in več, 19 %. Vendar pa je stopnja tveganja revščine za zaposlene leta 2008 v povprečju znašala 8 % – tako imenovani „revni zaposleni“. Koncept minimalnega dohodka bo znatno prispeval k socialnemu vključevanju skupin, ki so ogrožene. Vendar pa je treba pri pripravi direktive največjo možno pozornost posvetiti maksimalnemu nadzoru in izogibanju kakršnega koli „izkoriščanja“ te socialne pomoči. Če pogledamo samo število ljudi, ki prejema nadomestilo za brezposelnost, potem je 23 milijonov ljudi, ki morajo prejeti nadomestilo za brezposelnost, da bi lahko dostojno živeli.

Poročilo: Pervenche Berès (A7-0267/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker podpira nadaljevanje dela, ki ga opravlja posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo in ki je vse od njegove ustanovitve omogočilo oblikovanje zaključkov in posebnih priporočil glede nekaterih tem. Vendar pa je še vedno potrebno poglobljeno delo, da bi dosegli izmenjavo z nacionalnimi parlamenti na tej podlagi, spremenili ta priporočila v zakonodajne predloge in prenesli cilje, ki jim sledijo, v delovni program. Če bi ta posebni odbor prenehal z delom, bi se ustvaril občutek, da je bila kriza premagana, čeprav v resnici razmere na finančnih trgih še niso stabilne in ne poznamo še gospodarskih in socialnih vplivov velikega zloma, čeprav bodo globoki in dolgoročni. Vsi odprti dokumenti ali dokumenti, ki jih je treba zdaj odpreti, namreč strategija Evropa 2020 in nove direktive, gospodarsko vodenje, finančna perspektiva, regulacija in nadzor, reforma svetovnega vodenja in predstavništvo Unije, morajo upoštevati ugotovitev, da je ta model v krizi. Med drugim bi nadaljevanje dela omogočilo zlasti zagotovitev podrobnega spremljanja te raznovrstne agende, poglobitev analize in politična priporočila glede podlage za delovni program, ki ga je treba opredeliti in iz njega potegniti poročilo o spremljanju v drugi polovici leta 2011.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ker je napad kapitalističnega sistema in njegovih predstavnikov na delavski razred splošni napad, ki nima nič opraviti bodisi s finančnimi primanjkljaji ali prezadolženostjo. Stališče uradnikov Skupnosti in stališče resolucije Evropskega parlamenta to potrjujeta. Notranjega imperialističnega boja ni mogoče premagati in se bo postopno zaostroval. EU in G20 delata enostavne načrte, da bi zmanjšala dohodke navadnih ljudi, lastnino navadnih ljudi spravila v roke velikih podjetij in povečala njihove dobičke, povečala izkoriščanje delavskega razreda ter zmanjšala njihove zavarovalne in delavske pravice. Sprejeti splošni ukrepi krepijo monopole in breme kapitalistične krize prelagajo na ramena delavcev; sočasno si EU in plutokracija prizadevata to omiliti s spodbujanjem novih modelov gospodarskega upravljanja in zelenih gospodarstev ter obljubljanjem, da je na koncu predora luč, da bi vzbudila prazno upanje in družbi izvabila odobritev. Obsežne demonstracije v Grčiji, Franciji, Italiji in drugih državah so očiten dokaz, da izbire kapitalističnega sistema delavci zavračajo. Ta zavrnitev lahko – in mora postati – postane zavrnitev monopolov in imperializma ter jo je treba spremeniti v boj za moč navadnih ljudi.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Strategija EU 2020 je ključnega pomena za konkurenčnost, trajnost in socialne značilnosti Unije, zato sem glasoval za to, kar poročilo pravi o namenjanju večje pozornosti pobudam v zvezi s sektorjem energije, raziskav in inovacij ter tudi zadevam v zvezi z zdravjem in izobraževanjem v prihodnjih letih. Popolnoma se strinjam, da mora biti izobraževanje v središču gospodarske strategije Unije in da je treba bolj podpreti programe kot so vseživljenjsko izobraževanje, Erasmus in Leonardo za izobraževanje in usposabljanje v tujini ter da je treba Evropejcem omogočiti boljši dostop do teh programov. Raziskave in razvoj so ključni za konkurenčnost, študente in raziskovalce pa je treba podpreti in spodbujati, ko želijo izkoristiti čezmejno mobilnosti, sočasno pa mora biti dostop do financiranja pregleden in poenostavljen.

Podpiram tudi, kar poročilo pravi o izboljšanju sposobnosti malih in srednje velikih podjetij glede pridobitve posojil, zmanjšanju birokracije, povezane z javnimi naročili, za mala in srednje velika podjetja ter vzpostavitvi sistema vse na enem mestu za obravnavanje upravnih vprašanj teh podjetij.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) V trenutni krizi je bilo veliko različnih dejavnikov: špekulativno vedenje finančnih trgov in razvoj domačega povpraševanja v zadnjih letih med drugim na podlagi potrošniških posojil. Obstaja veliko razlogov, o katerih smo obsežno razpravljali v Parlamentu, vendar pa se moramo zazreti v prihodnost. Prihodnost je del izpolnitve vsebine te pobude. Za to mora Evropa premagati problem staranja prebivalstva. Urediti, reorganizirati in nadzorovati mora finančni trg Unije, izboljšati usklajevanje in to moč uporabiti za aktivno vlogo na svetovni ravni. Sprejeti mora ukrepe za izboljšanje usklajevanja med različnimi ravnmi upravljanja, opredeliti nov model gospodarske rasti, ki gre z roko v roki s človeškim in socialnim razvojem, ter se osredotočiti na evropsko solidarnost, izboljšanje konkurenčnosti, kakovost, izboljšanje izobraževanja, inovacije, nove tehnologije in znanje. To je edini način, da bomo lahko zagotovili, da je Evropa odlična priložnost za svet.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovali smo o zelo dolgem in zelo zapletenem poročilu z občutljivim besedilom in strukturo. Vendar pa je ena zadeva precej neprepričljiva: pravemu, globoko zakoreninjenemu vzroku, ki je sprožil gospodarsko krizo, v kateri se nahajamo, se ne posvetilo zadostne pozornosti, čeprav je vključen v uvodne izjave besedila. Vzrok ni bil naključen, ampak strukturen – in ne samo v gospodarskem smislu. Finančno krizo je povzročila predvsem iluzija, ki so jo gojile svetovne finančne in politične elite, da bi lahko v tretjem tisočletju gospodarstvo in bogastvo temeljila bolj na financah kot proizvodnji blaga, bolj na presenetljivem ustvarjanju proizvodov finančnega inženiringa kot na tem, kar resnično ustvarijo, proizvedejo, prodajo in tržijo stotine in stotine podjetij po vsem svetu. Če ne bomo prepoznali gospodarskega in političnega pomena ponovne vzpostavitve realnega gospodarstva namesto virtualnega gospodarstva, poročilo tvega usodno napako: predlaganje načinov za izhod iz krize, ki na koncu ne bi bili prava rešitev. Evropa ne potrebuje nadaljnje centralizacije gospodarskih sil na ravni EU. Evropa potrebuje pobudo in manj birokracije. Zato sem glasovala proti poročilu.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je trenutna finančna kriza, ki je prizadela gospodarski in finančni sektor, povzročila splošno gospodarsko in socialno krizo, v kateri evropski državljani še naprej živijo v revščini, socialne razlike postajajo še izrazitejše, povečuje pa se tudi število revnih zaposlenih.

Poudarila bi, da je recesijo še poslabšalo dejstvo, da različni nacionalni načrti za oživitev gospodarstva niso dovolj usklajeni, saj je zelo verjetno, da bi bil z uskladitvijo na ravni Evropske unije mogoč večji vpliv kot tisti, ki ga je mogoče doseči z večino programov na nacionalni ravni. V skladu s strategijo Evropa 2020 se je Evropska unija zavezala boju proti brezposelnosti in povečanju zaposlenosti ter zmanjšanju revščine in socialne izključenosti, vendar pa mora biti ta strategija usklajeno prizadevanje – del obvladovanja krize in strateškega postopka načrtovanja po krizi.

Strinjam se s stališčem Parlamenta, da si je treba za ta strateški cilj Evropske unije prizadevati tudi s tesnim sodelovanjem z nacionalnimi vladami, socialnimi partnerji in civilno družbo in da mora biti Evropski parlament v večjem obsegu udeležen v njegovem izvajanju.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sprejetje tega celovitega poročila predstavlja zelo pomemben korak za evropsko skupnost, ki glasno poziva k jasnim odgovorom in hitrim rešitvam za premagovanje te hude gospodarske krize. Glasoval sem za, ker danes sprejeto besedilo vključuje načela, ki so vedno oblikovala podlago gospodarske politike moje skupine. V mislih imam na primer potrebo po večji proračunski konsolidaciji, okrepitvi Pakta za stabilnost in rast ter dokončanju enotnega trga.

Pravzaprav sem prepričan, da Evropa potrebuje radikalno preoblikovanje, da bi podvojila svoj potencial rasti, ta rezultat pa je mogoče doseči samo z večjim usklajevanjem gospodarskih in davčnih politik držav članic. Vendar pa se mi pred tem zdi potrebno pregledati sektor finančne ureditve, ki se je izkazal ne samo za varljivega, ampak tudi za enega izmed glavnih vzrokov krize. EU se mora tudi hitro soočiti z različnimi izzivi, najprej z zaposlovanjem, demografskim izzivom in pokojninskim sistemom. Še pred tem moramo izvajati politike v podporo malim in srednje velikim podjetjem, gonilni sili in gospodarskemu jedru Evrope, predvsem s spodbujanjem davčnih svežnjev in pobud, ki omogočajo lažji dostop do posojil.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj se strinjam, da mora Komisija prevzeti odgovornost za zagotavljanje nadzora in financiranja projektov na naslednjih področjih: nove naložbe v raziskave, razvoj in uporabo obnovljivih virov energije, v energetsko učinkovitost, zlasti obstoječih evropskih stavb, pa tudi v učinkovito uporabo virov nasploh; utrditev evropskega energetskega omrežja z medsebojnimi povezavami državnih omrežij in distribucijo energije iz večjih centrov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov k potrošnikom, pa tudi z uvedbo novih oblik skladiščenja energije in evropske visokonapetostne mreže enosmernega toka; spodbujanje vesoljskih infrastruktur EU na področju radijske navigacije in opazovanja zemlje za pospeševanje zagotavljanja novih storitev EU in razvoja inovativnih aplikacij ter za olajšanje izvajanja zakonodaje in politik EU; vzpostavitev hitrih internetnih povezav v celotni Uniji, hitro izvajanje digitalne agende EU ter zagotovitev zanesljivega in brezplačnega dostopa za vse državljane.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – To poročilo podrobno in natančno obravnava vzroke gospodarske krize in korake, ki so bili storjeni na ravni EU, da bi preprečili, predvideli ali vsaj zmanjšali vpliv prihodnjih kriz. Sklepi poročila so dobro uravnoteženi in predstavljajo pravilen pregled vzrokov in učinkov krize. Poročilo tudi dodaja vrednost trenutni razpravi v zvezi z možnimi načini, kako doseči napredek glede tega. Zato sem se odločil glasovati za to poročilo.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Ker bo recesija, v kateri se nahajamo od poletja 2007, stala 60 bilijonov USD in oživitev gospodarstva ni zagotovljena, sem glasovala za to besedilo, saj smo hoteli s kolegi poslanci Evropskega parlamenta s tem glasovanjem dokazati, da gresta politična odgovornost in ambicioznost z roko v roki. Kot alternativo neubranosti med Komisijo, delovno skupino gospoda Van Rompuya in tandemom Merkel-Sarkozy glede gospodarskega upravljanja, podajamo jasen predlog: ustvariti gospoda ali gospo Euro, pristojnega/pristojno za notranjo in zunanjo skladnost odločitev gospodarske politike Unije.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročilo gospe Berès, ker podpiram veliko večino njegove vsebine. Vendar pa obstaja potreba po nadaljnji podrobni razpravi zlasti o enem vprašanju, in sicer skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe. Strinjam se, da je treba zagotoviti, da različne davčne ureditve za pravne osebe ne omogočajo podjetjem, da bi se izogibala odgovornosti podpiranja družbe z deležem svojih dobičkov s pravično ureditvijo davka od dobička pravnih oseb.

Vendar pa je treba posebno pozornost nameniti tudi negativnemu vplivu, ki bi ga lahko imela skupna konsolidirana davčna osnova za pravne osebe na majhne države kot je Irska, kjer sta ravni blaginje in zaposlovanja v veliki meri odvisni od njihove zmogljivosti, da pritegnejo tuje naložbe. Omenila bi tudi, da Irska laburistična stranka ne podpira skupne konsolidirane davčne osnove za pravne osebe.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ker levica ne more odobriti poročila, ki je nastalo kot kompromis med socialisti in evropsko levico, poročila, ki ne poseže v srž problema, namreč osnovne vzroke gospodarske in socialne krize. Poročilo politično povezuje Parlament s katastrofalnimi neoliberalnimi predlogi gospe Merkel, gospoda Sarkozyja in delovne skupine, da bi se zaostrile pogodbe in Pakt za stabilnost, kar bo razbilo socialno državo in odvzelo pravice delavcem.

Naša stran je kritizirala Pakt za stabilnost, ki je naravnan proti družbi in rasti, institucionalno in politično šibkost EMU, protidemokratični način, na katerega deluje ECB, in neuravnoteženo rast znotraj EU ter je predlagala načine za izhod iz krize, ki spoštujejo delavske in socialne pravice. Žal črka in duh besedila ostajata zvesta katastrofalnim neoliberalnim politikam, ki delujejo v škodo delavcem, vodijo k recesiji in brezposelnosti ter poslabšujejo krizo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kriza nas je naučila zahtevne lekcije in nas mora še veliko naučiti o statičnih in dinamičnih vidikih gospodarskih politik. Naša naloga je, da se učimo iz teh lekcij in jih spremenimo v prakso, da bi stvari ponovno zagnali. Izogniti se moramo napakam, storjenim v preteklosti, in se zavedati pojavov, ki prej niso bili opredeljeni, predvsem pa moramo biti temeljiti pri vzpostavljanju odnosov med realnim gospodarstvom in financami, zaščito zaposlovanja in splošne blaginje pred tovrstnimi pretresi. Vendar pa mora Evropska unija storiti več. Ustvariti mora dodano vrednost, okrepiti instrumente, ki so dobro delovali (kot je valuta), izboljšati tiste, ki jih je mogoče izboljšati (kot je usklajevanje davčne in proračunske politike), in ustvariti ekonomije obsega za hitro in dolgotrajno oživitev gospodarstva. Zdi se mi zelo pozitivno, da Parlament obravnava ta vprašanja in da še naprej spremlja situacijo, dokler se te znake prenaša v oprijemljive in učinkovite ukrepe.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Glasovali smo za to poročilo, vendar pa smo glasovali proti priporočilu o uvedbi davka na finančne transakcije in porazdelitvi dolga med državami evrskega območja ter mu tudi močno nasprotujemo.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (PT) Za sprejetje tega poročila sem glasovala iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da so njegovi avtorji opravili odlično delo, ki se odraža v obsežni analizi vzrokov in vpliva gospodarske krize na svetovno gospodarstvo po eni strani in na evropsko gospodarstvo po drugi strani. Drugi razlog, da sem glasovala zanj, je, da poročilo vsebuje vrsto pomembnih priporočil v delu poročila z naslovom „Prihodnost – Evropa dodane vrednosti“. Priznati moramo, da je kratkoročno, ozko osredotočanje na dobiček vodilo k izgubi velikega števila delovnih mest v Evropi v industrijah, ki zagotavljajo visoko dodano vrednost, ob sočasnem ustvarjanju negotovih in nekakovostnih delovnih mest. Čas je, da obrnemo trend in ponovno industrializiramo Evropsko unijo ter povrnemo njeno sposobnost inovativnosti in ustvarjanja delovnih mest v sektorjih, povezanih z raziskavami in razvojem ter novimi tehnologijami.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam to glasovanje, saj je bilo pomembno omeniti vsaj vprašanje sankcij za nespoštovanje Pakta za stabilnost in rast, ki ga države prepogosto veselo prezrejo.

Vzpostaviti moramo učinkovit sistem spodbud in kazni v zvezi z izvajanjem Pakta za stabilnost in rast, ki bo pomagal zagotoviti, da se sedanja kriza ne poslabša in da v prihodnje ne bi prišlo do nove krize. Zato sem podprla odstavek, v katerem se Komisijo poziva, naj uvede zavezujoč sistem kazni, ki bo nedvomno pod njenim nadzorom, da bi države članice pripravil k spoštovanju pravil Pakta stabilnosti in rasti.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. – (FR) Kriza je razkrila pomanjkljivosti ekonomske in monetarne unije: skoraj je oslabila evro in povzročila je izgubo milijonov delovnih mest po vsej celini. S poročilom Pervenche Berès je Evropski parlament pravkar sprejel predlog usklajene strategije, da bi Evropo izvlekli iz recesije in obravnavali njene finančne, gospodarske in socialne posledice.

Ta predlog vključuje uvedbo resničnega finančnega nadzora, ki smo ga začeli izvajati, vendar ga bo treba znatno okrepiti; obdavčitev finančnih transakcij za ureditev trgov in financiranje javnih sredstev ter zmanjšanje javnega primanjkljaja; uskladitev gospodarskih politik in proračunov držav članic v korist trajnostne rasti; imenovanje gospoda ali gospe Euro, ki bo pristojen/pristojna za evrsko območje in poenotil/-a njegovo zastopanje na zasedanjih G20 in MDS; in oblikovanje Evropske energetske skupnosti.

Zdaj je čas, da se Evropa začne ponovno premikati. To pričakuje javnost. V nenehno spreminjajočem se svetu je nedejavnost enakovredna propadu. Zato se moramo zdaj preiti od tega poročila k praktičnemu ukrepanju.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili, ker opredeljuje konkretne ukrepe za premagovanje gospodarske in socialne krize z vzpostavitvijo pravega evropskega socialnega tržnega gospodarstva s ciljem trajnostne rasti, zaposlovanja in socialne vključenosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Učinki gospodarske in finančne krize so prisotni veliko dlje, kot smo upali, in imajo še resnejše socialne posledice. Kot sem trdil in kot utemeljuje tudi to poročilo, je kriza pokazala, da potrebujemo več Evrope. Na velikem območju z odprtimi mejami za prosti pretok in notranjim trgom je postalo nesprejemljivo dopuščati odpor sistema mediacije, spremljanja in nadzora, utemeljenega na moči posameznih držav, katere obseg je majhen in omejen glede na razmere v Evropi in ostalem svetu. Krepitev gospodarskega upravljanja, finančnega nadzora in pristojnosti za usklajevanje politik ter gospodarskih in monetarnih zadev s strani institucij EU bo zagotovila večjo stabilnost in večjo sposobnost hitrega in učinkovitega ukrepanja. Poudaril bi priznavanje pomembnosti strategije Evropa 2020, v kateri so raziskave in inovacije ključne za konkurenčnost podjetij in ustvarjanje delovnih mest. Ponovno bi izpostavil pomen notranjega trga ter malih in srednje velikih podjetij (MSP) za ponovno oživitev in dinamičnost gospodarstva, za katere se uporablja končne ukrepe za spodbujanje njihove utrditve in trajnostnega razvoja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem proti temu poročilu, ker je bil prvotni predlog poročevalke izkrivljen ter so bila vključena stališča, ki pozivajo k uporabi ukrepov, ki so povzročili krizo. Poziva tudi h kaznovanju držav članic, ki ne spoštujejo Pakta stabilnosti in rasti. Čeprav je tu in tam na socialnem področju ohranjen nenavaden predlog, je njegova splošna usmerjenost negativna.

Nasprotno so bili predlogi, ki smo jih sprejeli na plenarnem zasedanju, zavrnjeni, zlasti na naslednjih področjih:

- zavrnitev nedavnih zakonodajnih predlogov Komisije o gospodarskem upravljanju, vključno s kaznimi – ki bodo imele negativen učinek na že tako slabe stopnje rasti v državah članicah –, ob sočasnem zagovarjanju ambicioznega evropskega načrta naložb za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest;

- pozdravljanje široko razširjene udeležbe v evropskem dnevu mobilizacije proti varčevanju in negotovosti, ki so ga 29. septembra 2010 organizirali sindikati, pri čemer so poudarili njegov politični pomen in izrazili podporo zahtevam, zahtevali zagotavljanje delovnih mest za zaslužek za preživetje, močno socialno zaščito in zaščito kupne moči, jamčenje boljših pokojnin ter visoko kakovostnih javnih in socialnih storitev, ki so dostopne vsem;

- odločna obsodba vloge, ki jo imajo davčne oaze pri spodbujanju in izvajanju goljufij, davčnih utajah in begu kapitala.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Kot je običajno ob soočanju z gospodarsko, socialno in finančno krizo v tem parlamentu, je poročilo gospe Berès spregledalo glavna vprašanja in se osredotoča na rešitev sistema, namesto da bi temeljito podvomilo o njem. To poročilo celo dodaja pridiganje med samoregulativne vrline trga, glede katerega se pretvarja, da verjame, da ga je mogoče narediti bolj etičnega.

Verjame v koristi svetovne konkurence ter prostega in neomejenega pretoka kapitala in blaga. Nadzor sistema, ki ne deluje, nam ne bo omogočil izogniti se njegovim najhujšim nepravilnostim. Bančni sistem je z vnaprejšnjim poplačilom državne pomoči, ki je nenazadnje preprečila njegov zlom, pokazal svoj cinizem, tako da se lahko izogne spremembi svojega vedenja, vključno z njegovimi najbolj škandaloznimi praksami.

Celotni svetovni finančni sistem, kakršen je danes, škoduje realnemu gospodarstvu. Spodbuja špekulacije in ustvarjanje kompleksnih proizvodov, proizvodov, ki so pogosto nepregledni in morda nevarni. Ustvarja bogastvo, utemeljeno na praznih besedah. Podjetja sili, da sledijo izredno kratkoročnim strategijam, in daje prednost delničarjem na škodo drugim gospodarskim zainteresiranim stranem. Pretvarjanje, da se ga nadzoruje, ni dovolj. Treba ga je spremeniti.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Poleg izgube milijonov delovnih mest po vsej evropski celini in različnih nevarnosti za evro je imela recesija učinek poudarjanja odsotnosti močnega in usklajenega gospodarskega upravljanja znotraj Evropske unije in pomanjkljivosti finančnega nadzora.

Če sem torej glasovala za to resolucijo, sem to storila zato, ker namerava popraviti te napake in spodbuja uvedbo davka na finančne transakcije, katerega prednost bi bila omejitev špekulacij o finančnih transakcijah, ureditev trgov, financiranje javnih sredstev, toda tudi zmanjšanje javnega primanjkljaja. To je močen ukrep, h kateremu sem že dolgo pozivala in ga pozdravljam.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo moje kolegice francoske socialistke gospe Bérès o finančni, gospodarski in socialni krizi. To ambiciozno poročilo podaja številne zamisli in rešitve za izhod iz krize, zagotavljanje trajnostne oživitve gospodarstva in preprečevanje z mehanizmi upravljanja in nadzora, da bi ponovno prišlo podobnih finančnih kriz.

S tem glasovanjem Evropski parlament dokazuje, da gresta lahko politična odgovornost in ambicioznost z roko v roki. Prednost se daje zaposlovanju, saj je oživitev gospodarstva brez zmanjšanja brezposelnosti ogrožena. Besedilo poziva k vzpostavitvi prave evropske skupnosti za energijo. Imenovanje gospoda ali gospe Euro, odgovornega/odgovorne za gospodarske in monetarne izbire Unije, bi prav tako bilo velika prednost. Nazadnje nas besedilo opozarja na potrebo po davku na finančne transakcije, tako da bodo odgovorni za recesijo končno morali prispevati.

  Gay Mitchell, Mairead McGuinness, Jim Higgins in Seán Kelly (PPE), v pisni obliki. – Poslanci Evropskega parlamenta iz stranke Fine Gael ne podpiramo predloga direktive o skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe, vendar pa to bil razlog, da bi glasovali proti temu pomembnemu poročilu kot celoti.

  Anne E. Jensen (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Danska liberalna stranka se je na končnem glasovanju vzdržala glasovanja o poročilu gospe Berès o finančni krizi, ker priporoča uvedbo davka na finančne transakcije.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Skupaj s kolegi iz laburistične stranke sem glasoval za poročilo gospe Berès, ker podpiram veliko večino njegove vsebine. Vendar pa obstaja potreba po nadaljnji podrobni razpravi zlasti o enem vprašanju, in sicer skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe. Strinjam se, da je treba zagotoviti, da različne davčne ureditve za pravne osebe ne omogočajo podjetjem, da bi se izogibala odgovornosti podpiranja družbe z deležem svojih dobičkov s pravično ureditvijo davka od dobička pravnih oseb. Vendar pa je treba posebno pozornost nameniti tudi negativnemu vplivu, ki bi ga lahko imela skupna konsolidirana davčna osnova za pravne osebe na majhne države kot je Irska, kjer sta ravni blaginje in zaposlovanja v veliki meri odvisni od njihove zmogljivosti, da pritegnejo tuje naložbe. Omenil bi tudi, da Irska laburistična stranka ne podpira skupne konsolidirane davčne osnove za pravne osebe.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Poročilo gospe Berès obravnava vprašanja, pomembna za stabilnost evrskega območja, za kar sem glasovala.

Vendar pa sem se vzdržala v končnem glasovanju, ker menim, da se, prvič, uporablja splošen in poenostavljen pristop h gospodarskim in finančnim problemom EU ter ukrepom, ki jih je treba sprejeti, in, drugič, omenja predloge Komisije o sankcijah za nedisciplinirane države članice, kot so drugi davčni ali finančni ukrepi, o katerih Evropski parlament še ni razpravljal in o katerih še ni sprejel sklepov.

Zato si pridržujem pravico, da mnenje izrazim kasneje.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Berès, ker sem prepričan o potrebi po učinkovitem sodelovanju med Parlamentom, Svetom in Komisijo, da bi našli pot iz gospodarske in finančne krize.

Mednarodni denarni sklad je nedavno objavil analizo trenutnega stanja svetovnega gospodarstva, ki je pokazala, da je proces oživitve še vedno krhek in neenoten. Dejansko se soočamo z dvema različnima scenarijema: po eni strani s stanjem močne rasti za države v vzponu in po drugi strani z visoko ravnjo brezposelnosti in na splošno počasno stopnjo okrevanja v gospodarsko naprednejših državah.

Zato menim, da bi bilo koristno podati se po poti s ciljem zagotavljanja ustrezne trdnosti javnih financ, da bi ohranili zaupanje v trge in zagotovili, da lahko javnost spet verjame v pomembnost evropskega projekta.

  Thomas Mann (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za poročilo posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo, ki predstavlja konstruktiven kompromis med vsemi udeleženimi skupinami. Ne potrebujemo manj Evrope, ampak je potrebujemo več! Naša nacionalna gospodarstva so tesno prepletena – nacionalna sebičnost bo samo okrepila krizo. To poročilo poziva Evropo, naj bo soglasna glede bistvenih vprašanj. Trajnostna finančna, gospodarska in zaposlovalna politika EU mora biti temelj našega ukrepanja. Priporočila za ukrepanje kažejo jasno pot naprej: v prihodnosti mora neodvisna bonitetna agencija EU oceniti boniteto podjetij. Z davkom na finančne transakcije je treba končati zelo tvegane špekulacije. Pakt za stabilnost in rast mora biti bolje povezan s strategijo Evropa 2020. Komisijo nedvoumno pozivamo, naj ustvari ravnotežje med rastjo, enakimi možnostmi in stabilnostjo finančnega trga. Obstaja potreba po zmanjšanju obdavčenja dela, da bi okrepili naložbe in s tem konkurenčnost Evrope. Predvsem mala in srednje velika podjetja potrebujejo lažji dostop do posojil.

Na socialnem področju je napredek človeških virov – s pravimi, oprijemljivimi ukrepi za usposabljanje in kvalificiranje ljudi – najpomembnejša prednostna naloga. Številne javne predstavitve, delavnice in analize so nam članom odbora omogočile upravičene, utemeljene prispevke v javni razpravi. Pomembno je, da Parlament zagotovi jasne odgovore na krizo. Samo tako lahko okrepimo našo verodostojnost in zanesljivost v očeh državljanov.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo sem podprl povsem zaradi novega dogovora, ki smo ga sklenili predvsem zaradi skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Osnutek, ki ga je prvotno predložila poročevalka, je bil jasna ideološka provokacija in ga je bilo zato treba popolnoma spremeniti. Glede na Mednarodni denarni sklad so prednostne naloge odpraviti preostale šibkosti v finančnem sektorju, zagotoviti močno rast povpraševanja in zaposlovanja, ohraniti vzdržnost dolgov, prizadevati si za večjo uravnoteženost svetovne rasti in rešiti izzive, ki izvirajo iz razširjenega in nihajočega pretoka kapitala. Poročilo, v katerem se priznava potrebo po zagotavljanju ustrezne trdnosti javnih financ zaradi ohranitve zaupanja v finančne trge in trge realnega gospodarstva, je popolnoma usklajeno z zadnjim proračunom, ki ga je potrdila italijanska vlada in ki si prizadeva zmanjšati primanjkljaj pod 3-odstotni prag.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ustanovitev posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo (CRIS) je bila namenjena opredelitvi dejavnikov, ki so vodili v krizo, ugotavljanju, česa EU ni opazila, kar je pomenilo, da je bila kriza nepričakovana, in načrtovanju prihodnjih ukrepov in pobud, da bi se izognili podobnim situacijam in bili sposobni ponovno oživiti gospodarstva ter dokončno ustaviti krizne scenarije, ki vztrajajo v nekaterih državah članicah. Menim, da je posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo dobro opravil svojo nalogo in je v tem dokumentu določil nove poti, ukrepe in pobude, ki bodo EU omogočili, da bo bolje pripravljena na morebitne prihodnje krize.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podpiram poročilo gospe Berès, ki poziva k več Evrope in ne manj, k večji učinkovitosti in manjši birokraciji ter k enotnemu glasu Evropske unije na mednarodnem prizorišču.

Kljub vrnitvi k rasti se ne smemo zmotiti in misliti, da je recesija povsem za nami in zlasti da smo rešili njene vzroke. Če obstaja lekcija, ki se jo lahko naučimo iz te krize, je to odsotnost svetovnega upravljanja (odsotnost svetovne države). Potrebujemo pravičnejšo porazdelitev bogastva med državami in znotraj vsake države. Tu se skriva resnična kriza. Zato podpiram, da Evropski svet skliče vrh G20, posvečen izključno temu vprašanju.

Glede razvoja bi poudaril – kot je v svojem poročilu poudarila tudi gospa Berès –, da je za države članice pomembno, da spoštujejo svoje obveznosti iz leta 2005 v smislu uradne razvojne pomoči. Nič ne opravičuje zmanjšanja uradne razvojne pomoči. Uradna razvojna pomoč se mora povečevati in ne sme trpeti posledic finančne krize.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Finančna kriza je pomenila konec pravljice o samoregulativnih finančnih trgih. Svetovno finančno krizo so povzročili nepreglednost finančnih produktov in svežnji struktur z visokim tveganjem skupaj s politiko mehke valute Združenih držav ter konflikti interesov v smislu bonitet. Države članice EU in njihovo prebivalstvo so dali veliko materiala za razmislek v povezavi s posledično gospodarsko krizo z njeno naraščajočo stopnjo brezposelnosti in krčenjem sektorja socialnih storitev. Reševalni svežnji so lahko samo kratkoročno ustavili strmoglav propad. Dolgoročno samo prelagajo osnovne težave. Krize se vsekakor ne sme izkoristiti za razširitev pristojnosti EU.

Evrokracija in birokracija nista odgovor na krizo. Pač pa sta jo zaradi vsiljenega usklajevanja in dejstva, da ignorirata kulturne razlike, pomagala ustvariti. Vsekakor sem za boljše usklajevanje in posvetovanje na ravni EU. Vendar pa je treba po drugi strani gospodarsko upravljanje na ravni Evrope najodločneje zavrniti, zato zavračam to poročilo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za vmesno poročilo posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo. Kot član tega posebnega odbora sem aktivno sodeloval v postopku in prispeval k pripravi tega poročila. Predvsem menim, da se mora znotraj socialnega tržnega gospodarstva, kot ga priznava in za cilj opredeljuje Pogodba, javni sistem nekoliko prilagoditi s ciljem pospešitve in olajšanja dosege ravnotežja, da bi se izognili izgubam in težavam ali jih omejili na najmanjši možni obseg. Namesto da iskanje novih poti prepuščamo proizvodnemu sektorju, ki mora doživeti radikalne spremembe, moramo obravnavati načrte za preoblikovanje, posojila, spremembo usmeritve in druga primerna sredstva. Evropa mora ponovno pritegniti naložbe in proizvodnjo ter se uveljaviti kot svetovni model za inovacije in rast. Javne in zasebne finančne institucije si morajo po svojih najboljših močeh prizadevati zagotoviti, da trgi delujejo v korist realnemu gospodarstvu ter malim in srednje velikim podjetjem, da bi ti lahko prispevali k oživitvi gospodarstva in rasti v Evropi.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu gospe Berès, ker predlogi, ki zadevajo evropsko gospodarsko upravljanje, ne obravnavajo strukturnih problemov nepopolne gospodarske unije in ne zmanjšujejo nesorazmernosti med „okrnjeno“ gospodarsko unijo in popolno monetarno unijo. Če sem natančnejši, sem se glasovanja vzdržal, ker predlogi ne evropeizirajo gospodarskih politik in gospodarskega tveganja. Evropeizirajo samo kazni, ki so zdaj še strožje. Ni strateških smernic, ki bi zaščitile uravnoteženo rast in spodbudile konkurenčnost vseh držav članic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Za to poročilo sem glasovala, ker menim, da mora Komisija zagotoviti usmerjanje in financiranje projektov na naslednjih področjih: (1) raziskave, razvoj in uporaba obnovljive energije; (2) utrditev evropskega energetskega omrežja skupaj z uvedbo novih oblik skladiščenja energije in evropske visokonapetostne mreže enosmernega toka; (3) spodbujanje vesoljske infrastrukture v EU na področju radijske navigacije in opazovanja zemlje; (4) zagotavljanje hitrih internetnih povezav; (5) razvoj vodstva EU na področju e-zdravja; (6) dokončni razvoj in oblikovanje skupnih standardov za električno mobilnost. V smislu finančne ureditve si mora Parlament prizadevati za vzpostavitev regulativnega in nadzornega sistema, ki ne bo iz evidence izpustil nobenega finančnega trga in finančnega instrumenta ter nobene finančne institucije. Zato je pomembno naslednje: (1) uvedba dodatnih proticikličnih ureditev; (2) zmanjšanje sistemskih tveganj, ki jih predstavljajo velike institucije in trgi izvedenih finančnih instrumentov; (3) krepitev vseevropskih in svetovnih ureditev ter nadzornih struktur; (4) preiskovanje uporabe zunajbilančnih transakcij; (5) uvedba davka na finančne transakcije; (6) uvedba novih standardov o statističnih podatkih za finančni sektor.

  Mario Pirillo (S&D), v pisni obliki. – (IT) To vmesno poročilo o finančni, gospodarski in socialni krizi predstavlja koristno orodje za analiziranje trenutne finančne situacije v Evropi, predvsem pa nakazuje glavno pot, ki jo mora Evropa pogumno ubrati, da bi preprečila ponoven nastanek takšnih situacij.

Menim, da mora Evropa, da bi to storila, kot pravilno navaja poročilo, nemudoma ustanoviti močne in avtoritativne organe, ki so zmožni zagotoviti standardno upravljanje gospodarskih politik v vseh državah. Prepričan sem, da Evropa ne more več nedejavno opazovati, kako države članice pripravljajo razdrobljene in nedosledne odgovore na gospodarsko krizo, katere posledice so resnična grožnja za potencial rasti naših gospodarstev.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Postopek spreminjanja strategije EU 2020 s strani držav članic v nacionalne programe mora pripomoči k vzpostavitvi bolj konkurenčne, socialne in trajnostne Evropske unije, ki državljane in varstvo okolja umešča v središče oblikovanja politike.

Prednostne naloge držav članic morajo biti osredotočene na visoko kakovostna delovna mesta in zagotavljanje pravilnega delovanja trga dela ter tudi zagotavljanje ustreznih socialnih pogojev z namenom izboljšanja učinkovitosti zaposlovanja. Stopnja brezposelnosti prebivalstva EU v povprečju znaša 10 % ter v nekaterih državah dosega 20 % in več kot 40 % za mlade ljudi. To izpostavlja pomen visoko kakovostne, odgovorne javne porabe povezane s spodbujanjem podjetniškega in inovativnega potenciala zasebnega sektorja, da bi dali zagon gospodarskemu in socialnemu napredku.

Glasovala sem v podporo potrebi, da države članice pripravijo izvedljive programe, ki bodo dali zagon trgu dela in izboljšali spodbude in pogoje za delavce, sočasno pa spodbude naredili privlačnejše za delodajalce, ki naj zaposlijo in zadržijo zaposlene. Sočasno je treba izpostaviti dostojno delo, ki vključuje boj proti neprijavljenemu delu, in zagotavljanje dostopa do trga dela ljudem, ki so trenutno izključeni iz njega.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Žal sem glasoval proti poročilu gospe Berès. Če sem odkrit, je bila prvotna različica obetavna v smislu analize vzrokov krize in tudi mnogih predlogov za njeno premagovanje. Vendar pa so zahteve skupin desnice izkrivile prvotno poročilo glede najpomembnejših zadev. Čeprav je res, da so bili ohranjeni številni dobri predlogi – kot je ustanovitev evropske bonitetne agencije –, je res tudi, da je bilo poročilo glede gospodarskega upravljanja spremenjeno v „bruseljsko soglasje“. Ker je treba izbrati med primanjkljajem in javnim dolgom ali rastjo in zaposlovanjem in ker je poročilo glede tega ključnega vprašanja neodločno, ga ne morem podpreti.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam, da mora Komisija prevzeti odgovornost za zagotavljanje nadzora in financiranja projektov, zlasti na področju novih naložb v raziskave in razvoj ter uporabo obnovljive energije in tudi zagotavljanja hitrih internetnih povezav po vsej Uniji ter hitrega izvajanja digitalne agende EU. V smislu finančne ureditve si mora Parlament prizadevati za vzpostavitev regulativnega in nadzornega sistema, ki ne bo iz evidence izpustil nobenega finančnega trga in finančnega instrumenta ter nobene finančne institucije. Za dosego takšnega dogovora je treba okrepiti vseevropske in svetovne ureditve ter nadzorne strukture.

  Carmen Romero López in Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Veseli me, da je bilo poročilo sprejeto z veliko večino, vendar na splošno, ker je poskus ALDE, da oslabi odstavek o davku na finančne transakcije, spodletel in ker je bilo sprejeto besedilo na podlagi našega predloga spremembe, ki poziva k uvedbi davka na finančne transakcije na ravni EU kot prvega koraka.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) To poročilo je rezultat kompromisa, saj je bilo predloženih nič manj kot 1625 predlogov sprememb in je razdeljeno na vrsto ključnih točk, ki obravnavajo vzroke krize, ki zajemajo vse od nepremičninskega balona do nezavarovanih bančnih produktov, pomanjkanja evropskega davčnega usklajevanja in neupoštevanje Pakta stabilnosti in rasti. Vsi lahko sami vidimo učinke: zmanjšanje bogastva in brezposelnost.

Odgovori so lahko samo ustvarjanje novega zaposlovanja s spodbujanjem podjetništva in raziskav in razvoja, sprejetjem ukrepov, ki nagrajujejo preglednost in spodbujajo skupna evropska pravila, na primer glede davkov, DDV in posredno obdavčenje.

Edina zadeva, ki je dvomljiva, je uvedba novega davka na finančne transakcije, ki bi postal prvi evropski davek, ki neposredno financira proračun Unije. Ne moremo sprejeti dejstva, da bi morala Evropa poseči v že tako prazne žepe svojih državljanov v obdobju krize kot je ta, ki jo trenutno preživljamo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija trenutno preživlja verjetno najhujšo gospodarsko in socialno krizo od svoje ustanovitve. To zastavlja velik izziv iskanja odzivov na trenutno situacijo z namenom dolgoročnih možnosti.

Pozdravljam ustanovitev posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo ter tudi to poročilo. Podpiram potrebo po mehanizmih za gospodarsko upravljanje, nenazadnje z usklajevanjem in nadzorovanjem politik držav članic v zvezi s trajnostjo javnih financ.

Vendar pa se mi zdi obžalovanja vredno, da Evropski parlament ni bolj udeležen v tej strateški nalogi iskanja rešitev krize: zaželeno je, da so Evropski parlament in nacionalni parlamenti v prihodnosti bolj udeleženi. Poudaril bi pomen kohezijskih instrumentov v tem procesu.

Prvič, EU mora okrepiti usklajevanje in bolje izkoristiti sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja in različnimi politikami. Drugič, upoštevati je treba ozemeljske posebnosti in nesorazmeren vpliv krize. Kot je poudarjeno v poročilu, sposobnost kohezijske politike, da ustvari vez med oživitvijo in dolgoročno rastjo, izhaja iz naslednjega: določitve strateških smernic in dajanja razloga državam članicam, da jih izvajajo, ter odobritve instrumentov za uresničevanje ciljev.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, Evropa je postala žrtev ne samo finančne in socialne krize. Preživljamo tudi veliko krizo zaupanja javnosti. V Litvi in tudi po vsej Evropi moramo ponovno pridobiti zaupanje javnosti v naše finančne in politične institucije ter vzpostaviti uspešen in trajnosten finančni sistem, ki bo zagotavljal zaščito pred prihodnjimi krizami. Potrebujemo pregleden ureditveni mehanizem na več ravneh, ki je utemeljen na zdravi morali in ki bi služil splošni javnosti.

Finančna kriza je Litvi prizadejala posebno hud udarec – leta 2009 je naše gospodarstvo doživelo 15-odstotni upad. Pri načrtovanju strategij za izhod iz krize moramo upoštevati regionalne značilnosti in različen vpliv krize. Pozdravljam dejstvo, da posebni odbor poudarja pomen kohezijskih instrumentov, ki so ključni za zagotavljanje pomoči regijam EU, ki jo najbolj potrebujejo. Morda nam bodo pomagali premagati posledice krize s podporo bistvenih naložb v infrastrukturo, podjetja in ustvarjanje delovnih mest.

Uspeh oživitve je v veliki meri odvisen tudi od uspeha strategije EU 2020. Za vsako dolgoročno naložbeno strategijo EU je pomembno, da zagotavlja ohranjanje konkurenčnosti in krepitev notranjega trga (enega izmed glavnih gonil evropske rasti).

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Zadnja leta so pokazala medsebojno odvisnost naših gospodarstev in probleme, ki jih lahko odsotnost urejanja zakonodaje ali kohezije gospodarstev po Evropi. Ko iščemo pot iz krize, moramo preučiti evropske rešitve, ki obljubljajo izgradnjo močnejšega evropskega gospodarstva in bolje integriranih finančnih sistemov, ki bodo koristili prebivalcem Walesa in celotne Evropske unije.

Zato sem glasoval za priporočila glede ukrepov in pobud, ki jih je treba sprožiti po finančni, gospodarski in socialni krizi, kot navaja poročilo gospe Berès. Ozreti se moramo za skupnimi rešitvami problemov Evrope ob sočasnem spoštovanju izbire držav članic EU, pri čemer jim moramo omogočiti, da odločijo o tem, kako bomo nadaljevali. Svet, Komisija in Parlament morajo sodelovati, da bi zagotovili izgradnjo močnejšega, trdnejšega, svetovnega gospodarstva, ki deluje v korist Evropske unije kot celote.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes, v sredo, 20. oktobra, sprejel poročilo svojega posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo.

V Konfederalni skupini Evropske združene levice/Zelene nordijske levice smo glasovali proti poročilu, ker so predlogi, ki jih vsebuje, nekoliko nenavadni in so popolnoma prezrli socialne demonstracije, ki že nekaj mesecev potekajo v državah članicah EU proti varčevalnim načrtom, protisocialnim ukrepom in odpravi sistemov socialne varnosti in javnih storitev: to so edini predvideni ukrepi za zmanjšanje proračunskih primanjkljajev držav članic.

To poročilo je nadaljevanje pokojninske protireforme Nicolasa Sarkozyja in njegove vlade, proti kateri se francosko protestno gibanje bori in jo obsoja že več tednov.

To poročilo torej nadaljuje s hvaljenjem Pakta stabilnosti in ukrepov ter politik, ki smo jih obsojali leta dolgo in ki jih imajo naši sodržavljani vse bolj za neuspešne.

Ta zelo velika večina (501 glasov za), ki je glasovala za to poročilo, očitno ne razume sporočila teh državljanov, ki že več tednov protestirajo po vsej Evropi proti varčevalnim načrtom in z njimi povezanim protireformam.

Poročilo: Diogo Feio (A7-0282/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo, ki je bilo predstavljeno in o katerem smo razpravljali danes, ker predstavlja korak naprej za EU, saj zagovarja ustanovitev institucije kot je Evropski monetarni sklad in s tem vodi k vzpostavitvi nadzornika razvoja na področju javnega dolga, ki bo dopolnjeval pakt stabilnosti in rasti kot mehanizem v skrajni sili za države članice. Poudariti velja tudi predlog o vzpostavitvi skupine na visoki ravni za politiko pod vodstvom Komisije, katere naloga bo preučiti morebitne institucionalne spremembe znotraj potekajočih reform gospodarskega upravljanja, vključno z možnostjo ustanovitve Evropske skupne zakladnice, da bi Evropski uniji podelili lastna finančna sredstva in zmanjšali njeno odvisnost od nacionalnih nakazil, ter tudi pripravo ocene izvedljivosti, da bi dolgoročno vzpostavili sistem, v katerem lahko države članice sodelujejo pri izdaji navadnih evropskih obveznic. Tako bo z ustrezno oceno vpliva in opredelitvijo različnih pravnih možnosti skupaj z jasno opredelitvijo ciljev in financiranja evropske infrastrukture lažje doseči dolgoročne strateške projekte za izgradnjo močnejše EU.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Trenutna gospodarska, finančna in socialna kriza je pokazala, da obstoječi model gospodarskega upravljanja v Uniji ni deloval tako učinkovito, kot je bilo predvideno. V zadnjih letih ni bilo zadostne konvergence med državami članicami, makroekonomska in davčna neravnotežja pa so ostala in se v zadnjih desetih letih celo povečala. Nadzorni okvir je bil prešibek, pravil pakta stabilnosti in rasti pa se ni dovolj spoštovalo, predvsem glede preprečevalnih določb. Strinjam se s predlogi, podanimi v dokumentu, da si moramo prizadevati za boljše usklajevanje ukrepov z državami članicami in med njimi, predvsem da bi preprečili ponovitev situacije, do katere je prišlo pred nedavno. Za države članice je ključnega pomena, da popolnoma izvajajo pravila in odločitve, dogovorjene na ravni EU, kot so pravila in instrumenti pakta stabilnosti in rasti. Največjo pozornost je treba posvetiti dolgoročni trajnostni rasti, ki zagotavlja pogoje za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest namesto kratkoročnega dobička, ki je povzročil veliko škodo finančni stabilnosti evropskih trgov.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Trenutna gospodarska kriza je pokazala, da usklajevanje gospodarske politike v Uniji ni delovalo, prav tako pa niso delovali okviri za upravljanje, gospodarski nadzor ali urejanje finančnih storitev. Vse to je povzročilo nestabilnost in upad v Evropi. V zvezi s tem bi poudarila in se zahvalila za priporočila, ki spremljajo predlog in katerih cilj je: oblikovanje skladnega in preglednega okvira za nadzor makroekonomskih procesov v Uniji in državah članicah ter izboljšanje nadzora; izboljšanje pravil pakta stabilnosti in rasti; izboljšanje gospodarskega upravljanja; vzpostavitev močnega mehanizma za preprečevanje in reševanje prekomernega zadolževanja v evroobmočju; in revizija proračunskih, finančnih in fiskalnih instrumentov. Poudarila bi, da se popolnoma strinjam z izboljšanjem zunanjega zastopanja Unije na področju gospodarskih in monetarnih zadev.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Želel bi se zahvaliti gospodu Feiu za odlično delo, ki ga je opravil pri pripravi tega zapletenega poročila. Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je izboljšanje gospodarskega upravljanja Evropske unije temeljnega pomena. Finančna kriza je resnično izpostavila pomanjkanje pravega političnega in gospodarskega usklajevanja med državami članicami in neučinkovitost različnih nadzornih instrumentov. Zato je zdaj čas, da Evropa vzpostavi zanesljivejši pravni okvir, ki upošteva cilje strategije EU 2020 in sočasno izvaja večji nadzor nad zadolženostjo in javnim prihodkom, fiskalnimi spodbudami za mala in srednje velika podjetja, razvojem notranjega trga in integracijo trgov dela. Vendar pa glede na nedavne dogovore ne podpiram uvedbe številčnih pravil, ki bi se lahko za nekatere države članice izkazala za preveč mehanična in njihova izpolnitev pretežka. Ne smemo pozabiti, da sta slaba aktiva in v celo večji meri tudi osebna prezadolženost (drugorazredna hipotekarna posojila) temelja finančne krize. Z drugimi besedami, krizo je povzročilo neravnovesje v zasebnem in bančnem sektorju in ne javni dolg. Nazadnje se strinjam s priporočilom št. 3 o krepitvi usklajevanja z letnimi poročili o nadzoru evroobmočja.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj se strinjam, da je treba vzpostaviti skladen in pregleden okvir za večstranski nadzor makroekonomskega razvoja v Uniji in državah članicah. Pozvala bi k letni razpravi med Parlamentom, Komisijo, Svetom in predstavniki nacionalnih parlamentov o programih stabilnosti in konvergenčnih programih in programih nacionalnih reform ter oceni nacionalnega gospodarskega razvoja v okviru evropskega semestra. Prav tako bi pozvala k vzpostavitvi mehanizma na nacionalni ravni za oceno izvajanja prednostnih nalog strategije Evropa 2020 ter za doseganje ustreznih nacionalnih ciljev, vključenih v nacionalni program reform, da bi podprli letno oceno institucij EU.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ki zaradi gospodarskega upravljanja Evropske unije sprejema popolno razumevanje in politiko o strogi disciplini in politiki v paktu stabilnosti in podpira preprečevalne sankcije v škodo držav članic ob „kršitvi“ maastrichtskih meril. Predlaga cilj proračunske discipline in strog nadzor nacionalnih proračunov ter na koncu sprejme stroge ukrepe v škodo dohodkov, pokojnin ter delavskih in zavarovalnih pravic delavcev. Vse to kljub temu, da lahko vidimo učinke teh politik v Grčiji, Irski, Španiji, Portugalski in drugod. Vse to v času, ko so se delavci v številnih državah v Evropi podali na ulice iz protesta proti temu, da postanejo žrtve krize, in EU, ECB in MDS začenjajo neoliberalni protinapad.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sprejetje evra je bila poteza temeljnega pomena za EU. Glavni dejavnik tveganja ni preveč povezan z zadevami monetarne tehnike, kjer Evropska centralna banka opravlja odlično delo, ampak z gospodarsko kohezijo in povezavo z realnim gospodarstvom. Problem je bilo močno čutiti med krizo: enotna valuta je vedno manj smiselna za trg, ki je še vedno razdrobljen, in s fiskalnimi politikami, ki niso vedno dovolj enotne. Obravnavanje teh vprašanj ne sme in ne more biti zgolj naloga ali izgovor za zahtevanje pravne suverenosti nad zadevami, ki so trenutno v pristojnosti posameznih držav. Namesto tega je koristno uporabiti doslednost in sistematični pristop h gospodarskim ukrepom spričo vse bolj zapletenih situacij, v katerih izzivi glede valute niso več enaki kot v preteklosti in zahtevajo drugačne instrumente in cilje, kjer mora odgovornosti tehnikov podpreti nenehen in dosleden nadzor ter politična usmeritev, utemeljena na pretehtanem pogledu v prihodnost in posvečanju pozornosti reševanju morebitnih problemov.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark, Anna Ibrisagic in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Glasovali smo za to poročilo ne da bi kakorkoli odstopili od nasprotovanja evropskemu davku. Prav tako bomo še naprej govorili „ne“ ustanovitvi skupine na visoki ravni, ki naj bi razpravljala o možnosti vzpostavitve Evropske skupne zakladnice, da bi Evropski uniji podelili lastna finančna sredstva. Tudi glede drugih zadev smo uporabili svoj glas, da bi izrazili drugačno stališče.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vprašanje gospodarskega upravljanja na ravni Evropske unije je zapletena zadeva, zadržanost nekaterih njenih držav članic glede novih prenosov suverenosti pa je razumljiva. Kriza v Grčiji je izpostavila omejitve trenutnih mehanizmov za posredovanje, da ne omenjam neprimernosti instrumentov, potrebnih za uveljavljanje skladnosti s konvergenčnimi merili, zlasti v državah evroobmočja. Vzpostavitev skladnega, preglednega okvira, ki podpira večstranski nadzor makroekonomskih trendov trendov v Evropski uniji in državah članicah, skupaj z utrditvijo fiskalnega nadzora, kot predlaga dokument, predstavlja korak v pravo smer, čeprav morda vsebuje delno spremembo Ustavne pogodbe. Na splošno so priporočila v tem dokumentu pomembna in obravnavajo prava vprašanja ter nudijo ustrezne rešitve. Zato sem glasovala za sprejetje dokumenta.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z zadovoljstvom in občutkom odgovornosti glasujem za priporočila za izboljšanje gospodarskega upravljanja EU, kot predlaga poročilo. Glede na to, da se EU sooča s hudo konkurenco gospodarstev v vzponu in da je stabilnost javnih financ ključnega pomena za konsolidacijo priložnosti, pospeševanje inovacij in spodbujanje gospodarske rasti, ki so temeljni elementi evropske družbe, temelječe na znanju, in glede na to, da so gospodarska rast in trajnostne javne finance predpogoj za gospodarsko in socialno stabilnost v EU ter dolgoročno fiskalno konsolidacijo, so se trenutna pravila pakta stabilnosti in rasti v povezavi z njihovim slabim izvajanjem izkazala za nezadostna za zagotavljanje zanesljivih makroekonomskih in proračunskih politik. Zato je pomembno podpreti strogo izvajanje preprečevalnih ukrepov in sankcij ter spodbujati izboljšan nadzor in gospodarsko upravljanje z natančnejšimi in primerljivimi statistikami o politikah in gospodarskih razmerah držav članic, zlasti v evroobmočju.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) S sprejetjem resolucije o gospodarskem upravljanju Evropski parlament ponovno potrjuje svoje glavne cilje pogajanj o šestih zakonodajnih predlogih Komisije.

Poslanci Evropskega parlamenta obžalujejo dejstvo, da je izvajanje pakta stabilnosti in rasti neustrezno, in predlagajo vzpostavitev učinkovitega mehanizma spodbud in sankcij ter poudarjajo pomen naložb v energijo, raziskave, inovacije, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Za ustavitev recesije moramo načrtovati potrebno financiranje na evropski ravni, v prakso pa je treba prenesti tudi zamisel o lastnih sredstvih. Vztrajamo pri tem, da bi uvedba davka na finančne transakcije zmanjšala špekulacije in izboljšala delovanje notranjega trga. Poleg tega bi dohodek na podlagi tega davka lahko pripomogel k financiranju svetovnih javnih dobrin in zmanjšanju proračunskih primanjkljajev. Ta davek je treba vzpostaviti na največji možni podlagi in za začetek vsekakor na ravni Evropske unije.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Parlament resnično pravočasno obravnava to zadevo samo nekaj dni po sporazumu med predsednikom Sarkozyjem in kanclerko Merkel, ki si prizadeva spremeniti Lizbonsko pogodbo, da bi zagotovili ustrezno obvladovanje prihodnjih kriz državnega dolga v evroobmočju. Seveda je vse to postavljeno nasproti trajajoči krizi v evroobmočju, ko se vsak dan pokaže nespametnost modela enotne valute. Vendar pa dela nekaj drugega. Če se bo to nadaljevalo, bo morala koalicijska vlada v Združenem kraljestvu organizirati referendum.

Tako je zagotovil David Cameron, in za razliko od njegovega prejšnjega zagotovila mora držati to obljubo. Če si lahko Francija in Nemčija prizadevata za spremembe Lizbonske pogodbe, je ključnega pomena, da vlada Združenega kraljestva izkoristi postopek ponovnih pogajanj za povrnitev pristojnosti našega suverenega parlamenta.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo gospoda Feia, ki je rezultat uspešnih pogajanj med političnimi skupinami Evropskega parlamenta in je utemeljeno na širokem soglasju o potrebi po ponovni krepitvi rasti in politike zaposlovanja z namenom izboljšanja gospodarskega upravljanja, kar bo omogočilo, da premagamo krizo in si evropsko gospodarstvo opomore.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Spričo trenutne gospodarske, finančne in socialne krize je Parlament prevzel vodilno vlogo pri pripravi mehanizmov Evropske unije za zagotavljanje učinkovitega posredovanja, ki bo ne samo zajezilo prihodnje krize, ampak predvsem zagotovilo stabilnost, ki je potrebna za trajnostni razvoj in kohezijo znotraj Evrope. To poročilo gospoda Feia izpostavlja odgovornost Parlamenta za institucionalno utrditev EU za večjo enotnost v Evropi in v smislu svetovnega gospodarstva v interesu evropske javnosti in njene blaginje. Predlagana priporočila so zelo pomemben kakovostni razvoj pri izboljšanju gospodarskega upravljanja znotraj EU in poudarjajo krepitev pravil za spodbujanje stabilnosti in rasti držav in Unije ter tudi mehanizmov za preprečevanje in popravljanje ter reševanje problemov in izzivov strategije za razvoj EU. Zanesljivost statistik EU je tudi pomemben element pri zagotavljanju boljših zmogljivosti strukturam in organom za oceno in določitev posredovanja. Poudaril bi tudi zaskrbljenost zaradi potrebe po preprečevanju situacij javnega dolga poleg javnih primanjkljajev.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Tu ne gre za izboljšanje gospodarskega upravljanja na ravni EU, ampak za prevlado nad gospodarskimi, proračunskimi in davčnimi politikami držav članic, od katerih se ne zahteva, da ustvarijo gospodarsko blaginjo, ampak da zaščitijo interese enotnega trga in Bruslja. Gre tudi za ponovno oživitev in slabšanje pakta stabilnosti, ki še naprej povzroča škodo.

To ni sprejemljivo, prav tako pa ni sprejemljiva ustanovitev skupne javne zakladnice, pristojne za upravljanje evropskega davka in institucionalizacijo evropskega gospodarskega vodenja (da stori kaj?). Priznam, da je stopnja javnega primanjkljaja in javnega dolga, ki večinoma izvira iz tujine, nevarna tako finančno kot tudi v smislu suverenosti. Vendar pa bi bila ta primanjkljaj in dolg nedvomno manjša, če ne bi bilo vaših politik in obveznosti, da si države sposojajo na trgih. Skoraj šestina državnega proračuna Francije se porabi za plačevanje obresti njenega dolga. Dokler plačujemo to, tega denarja ne moremo porabiti za kar koli drugega.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) Gospodarska in finančna kriza nam je jasno pokazala nujno potrebo po izboljšanju gospodarskega sodelovanja znotraj Evropske unije. Za dosego tega je treba okrepiti in razširiti pakt stabilnosti in rasti, da bo vključeval ustrezne in učinkovite možnosti sankcioniranja. Vendar pa obstaja tudi potreba po budnem spremljanju nacionalnih proračunov in konkurenčnosti držav članic.

V prihodnosti moramo prej opredeliti razlike med državami v evroobmočju in kakršne koli pomanjkljivosti v konkurenci, potrebujemo pa tudi možnost zahtevati učinkovite protiukrepe. Cilj mora biti trajna stabilnost in trdnost monetarne unije in evra, da bi lahko preprečili krize kot je kriza v Grčiji.

  Anne E. Jensen (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Danska liberalna stranka je glasovala proti določenemu predlogu spremembe k poročilu gospoda Feia, ki priporoča izvedbo študije o prednostih vzpostavitve evropskega sistema za pobiranje davkov. Danska liberalna stranka je na splošno glasovala za poročilo, ki je drugače dobro uravnoteženo.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Krepitev pravil gospodarskega upravljanja je zelo pomembna, zlasti spričo gospodarske krize, ki jo številne države EU še vedno preživljajo. Vendar pa se strinjam s spremembami Parlamenta, na podlagi katerih so bila izbrisana priporočila o samodejnih sankcijah za države članice, ki povzročijo prekomeren primanjkljaj, saj je treba, kot je pokazala ta kriza, v izrednih okoliščinah preseči zahteve za primanjkljaj, da bi lahko preprečili resnejše gospodarske učinke krize.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo s priporočili Komisiji o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v evroobmočju, o katerem smo pravkar glasovali, je del širše razprave o spodbudah za boj proti finančni krizi, ki poteka že več mesecev. Poraja se jasna potreba po močnem gospodarskem upravljanju Evropske unije, zlasti po tem, kar se je pred nekaj meseci zgodilo v Grčiji.

Kmalu bo pred nami končno poročilo evropske delovne skupine za gospodarsko upravljanje, ki jo je ustanovil predsednik Evropskega sveta gospod Van Rompuy. Vendar pa lahko celo zdaj navedemo, da obstaja močna potreba po opredelitvi pravil za nadzor gospodarskih politik, pravil, ki niso mehanična, ampak realna in trajnostna, in bodo lahko okrepila fiskalno politiko in izboljšala celotno evropsko upravljanje.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pripomba, ki bi jo lahko podali v nedavnem obdobju gospodarske in finančne krize, je, da je treba znatno okrepiti nadzor in gospodarsko usklajevanje na ravni EU. Opažena so bila velika makroekonomska neravnovesja in nekatere države se srečujejo z velikim povečanjem javnega dolga in njegovim delom v BDP. Za to poročilo sem glasoval, ker odločno podpiram vseh osem priporočil poročevalca z namenom dobrega upravljanja in gospodarske stabilnosti v Evropski uniji.

Menim, da se bomo v prihodnjih letih soočali z velikimi izzivi. Sposobni moramo biti opredeliti prednostne naloge in sprejeti nekatere težke odločitve, da bi podprli potencial gospodarske rasti EU in utrdili javne finance. Usklajevanje na ravni EU bo v zvezi s tem ključnega pomena in lahko pripomore k odpravi negativnih učinkov.

  Astrid Lulling (PPE), v pisni obliki. – (FR) Skupna razprava Evropskega sveta, G20, poročilo posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo ter poročilo o evropskem upravljanju niso dali jasnih smernic ali ustreznih priporočil glede finančne krize. Vsi so imeli besedo in so podali svojo osebno razlago zmedenih in nejasnih besedil. To je žal resničnost teh samoiniciativnih poročil, ki združijo veliko večino, toda hkrati ne povedo veliko.

O poročilu gospoda Feia se je razpravljalo prepozno, saj je Evropska komisija že predložila smernice, ki bodo prenovile pakt stabilnosti in upravljanje evroobmočja. Kakšen je smisel tega, da v teh razmerah glasujemo o priporočilih Komisiji?

Parlament si mora zagotoviti precej strožja postopkovna pravila in se jih držati. Gre za njegovo učinkovitost in verodostojnost.

Reforma pakta stabilnosti in upravljanja evroobmočja bo odločilna pri analizi zakonodajnih besedil. Skupaj s kolegi se bom lotila tega dela z veliko mero dovzetnosti in zavzetostjo. Pomembno je, da Parlament podpre realno, vendar ambiciozno reformo, da bi monetarno unijo zgradili na novih temeljih. Institucija si svojo legitimnost znotraj evropske strukture zasluži z vestnim delom, ne z...

(Obrazložitev glasovanja prekinjena v skladu s členom 170 poslovnika)

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Brez pravil ali nadzora napredek ni mogoč. Izvajanje pravil, ki smo jih uvedli v tem obdobju krize za izboljšanje usklajevanja in nadzora v gospodarskih zadevah, je najmanj, kar moramo zahtevati od sebe in držav članic. Glede na to nam poročilo gospoda Feia omogoča osredotočiti se na nekatera izkrivljanja, videti, kako „je nedavni gospodarski razvoj jasno pokazal, da usklajevanje gospodarske politike v Uniji, zlasti v evroobmočju, ni bilo dovolj učinkovito in da države članice kljub obveznostim iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) svojih gospodarskih politik niso obravnavale kot zadevo skupnega pomena“. Zato sem brez dvoma glasoval za poročilo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna finančna in gospodarska kriza je pokazala, da EU potrebuje vse močnejše gospodarsko in monetarno upravljanje, da se ne spodkoplje stabilnosti evra in same monetarne unije. Zato si mora strategija Evropa 2020 prizadevati za spodbujanje gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest, saj so velik upad BDP, zmanjšanje industrijske proizvodnje in visoko število brezposelnih pomemben socialni in gospodarski izziv, ki ga je mogoče premagati samo z močnim, usklajenim in enotnim upravljanjem. Poročilo gospoda Feia nakazuje poti in opredeljuje strategije za resnično krepitev gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti EU z osredotočanjem na evroobmočje. Primeri tega med drugim vključujejo oblikovanje skladnega in preglednega okvira za nadzor, krepitev pravil pakta stabilnosti in rasti in krepitev gospodarskega upravljanja v evroobmočju.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Gospodarska, finančna in socialna kriza je pokazala omejitve evropskega modela gospodarskega upravljanja. Zato na naslednjem Evropskem svetu potrebujemo sporazum o gospodarskem upravljanju in paktu stabilnosti. Obstaja nujna potreba po sprejetju reform, ki nam bodo omogočile storiti velik korak naprej v smislu kakovosti v zvezi z gospodarskim upravljanjem in uvesti pregledne in ciljno usmerjene nadzorne instrumente.

Sem za poročilo gospoda Feia, ker podpira predlog Komisije, ki je po mojem mnenju uravnotežen kompromisni predlog. Sem za večjo parlamentarno udeležbo v gospodarskem upravljanju Unije in centralizacijo na evropski ravni izključnih pooblastil za nadzor velikih čezmejnih finančnih institucij. Menim tudi, da bi bilo koristno Uniji zagotoviti lastna finančna sredstva, da bi pripomogli k njenemu načrtovanju ukrepov in dejavnosti.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Po mojem mnenju je poročilo gospoda Feia najbolj profesionalno poročilo v zadnjih treh mesecih. Vsa vprašanja in rešitve, obravnavani v poročilu, so izredno primerni. Pomanjkanje informacij, izkrivljeno poročanje in občasno celo laži vlad držav članic EU so vodili k strašnim posledicam. Z bojazljivim skrivanjem ogromnih vrzeli v svojih proračunih so Grčija, Latvija in Madžarska omajale zaupanje v evro. Evropska komisija in Evropski parlament se morajo strogo in učinkovito odzvati na kakršna koli izkrivljanja dejstev in skrivanje resnice. Ključnega pomena je pripraviti ukrepe za nepoštene politike, zaradi katerih se je EU znašla v krizi. Za izhod iz te zapletene gospodarske situacije moramo pripraviti ne samo pravila za nadzor in statistike, ampak tudi načrt za premagovanje krize. To pomeni, prvič, jasna merila za fiskalno politiko ter roke in jamstva za davkoplačevalce. Zagotoviti moramo tudi, da se te davčne zakonodaje ne bo spreminjalo vsak dan na pobudo vlagateljev. Danes latvijska vlada žal spreminja svoje predpise glede na razpoloženje uradnikov Mednarodnega denarnega sklada in evropske banke. Upam, da bo poročilo gospoda Feia učinkovalo kot znak Evropski komisiji, da je prišel čas, da se spravimo na delo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Feia, toda kot sem že imel priložnost poudariti, potrebuje Evropa veliko reformo na tem področju, četudi novo gospodarsko upravljanje Evrope ne more upoštevati samo zneska javnega dolga. Ne potrebujemo mehanizmov za reševanje dolga, ki so preveč avtomatični ali prociklični in za katere obstaja nevarnost, da ne bodo izpolnili cilja ter da bodo najmanj ovirali ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti. Namesto tega podpiram sprejetje nadzornih mehanizmov s prožnimi, razumnimi formulami, ki jih lahko države članice enostavno izvajajo. Rezultatov in koristi pomembnih reform socialnih in gospodarskih zadev, zlasti pokojninskih reform, za proračun se ne predvideva v naslednjem finančnem letu, ampak po številnih letih srednjeročno in dolgoročno v trajnosti javnih financ. V vsakem primeru so to najpomembnejše in potrebne reforme. Zato moramo bolje in natančneje razmisliti o strukturnih reformah, potrebnih za spodbujanje konkurenčnosti in gospodarske rasti v Evropi. Konkurenčnost ustvarja gospodarsko rast in rast prinaša večje davčne prihodke in učinkovito finančno konsolidacijo.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu gospoda Feia, ker predlogi, ki zadevajo evropsko gospodarsko upravljanje, ne obravnavajo strukturnih problemov nepopolne gospodarske unije in ne zmanjšujejo nesorazmernosti med „okrnjeno“ gospodarsko unijo in popolno monetarno unijo. Če sem natančnejši, sem se glasovanja vzdržal, ker predlogi ne evropeizirajo gospodarskih politik in gospodarskega tveganja. Evropeizirajo samo kazni, ki so postale še strožje. Ni strateških smernic, ki bi zaščitile uravnoteženo rast in spodbudile konkurenčnost vseh držav članic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da: (1) je treba oblikovati skladen in pregleden okvir za večstranski nadzor nad makroekonomskim razvojem v Evropski uniji in državah članicah, ki bo zagotovil letno razpravo med Evropskim parlamentom, Komisijo in Svetom ter predstavniki nacionalnih parlamentov o programih stabilnosti in konvergenčnih programih in programih nacionalnih reform ter o oceni nacionalnega gospodarskega razvoja in da (2) je treba vzpostaviti mehanizem na nacionalni ravni za oceno izvajanja prednostnih nalog strategije EU 2020 ter za doseganje ustreznih nacionalnih ciljev, vključenih v nacionalni program reform, da bi podprli letno oceno institucij EU.

Menim tudi, da je treba krepiti pravila pakta stabilnosti in rasti z namenom: (1) izrazitejšega upoštevanja profila dolga ter ravni in dinamike zadolževanja pri hitrosti konvergence na poti do vključitve srednjeročnega fiskalnega cilja, specifičnega za državo članico, v programe stabilnosti in konvergenčne programe; (2) spodbujanja vzpostavitve mehanizmov proračunskega nadzora za zgodnje opozarjanje na nacionalni ravni; in (3) uvedbe vnaprej določenih in preprečevalnih ukrepov v evroobmočju tako za preventivne kot za korektivne ukrepe pakta stabilnosti in rasti.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo gospoda Feia je posvečeno osrednjemu vprašanju evropskega gospodarskega upravljanja. Prizadeva si usmerjati zakonodajne dokumente Komisije in se o njem razpravlja 24 ur po tem, ko je postalo znano stališče francosko-nemškega upravnega odbora. Pozitivni predlogi, vključeni v poročilo, so usodno usklajeni bodisi zaradi francosko-nemškega stališča bodisi zaradi predlogov za avtomatične kazni, ki so bili vsebovani že v besedilih delovne skupine Komisije in Sveta. Poročilo ni prekinilo z disciplinskimi kaznimi v bruseljskem soglasju in si jih prizadeva samo omiliti. Tega soglasja ni mogoče preoblikovati: mogoče ga je samo nadomestiti z drugim, ki zaposlovanje in popravo resnih neenakosti postavlja v središče gospodarskega upravljanja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam, da je treba vzpostaviti skladen in pregleden okvir za večstranski nadzor makroekonomskega razvoja v Uniji in državah članicah.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Svetovna gospodarska kriza izpodbija trenutne mehanizme usklajevanja gospodarske politike v EU in je razkrila nekatere njegove slabosti.

Zaradi predhodnega nespoštovanja temeljnih pravil in glede na to, da obstoječi postopki nadzora in usklajevanja niso bili dovolj celoviti, je bilo delovanje ekonomske in monetarne unije pod posebnim pritiskom. To poročilo INI namerava določiti stališče Parlamenta glede zakonodajnega svežnja o usklajevanju gospodarske politike (šest predlogov, vključno s štirimi v postopku soodločanja), ki ga je Komisija predložila pred dvema tednoma. Stališče Sveta je predvideno za konec oktobra v končnem poročilu delovne skupine gospoda Van Rompuya o gospodarskem upravljanju.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Po gospodarski in finančni krizi je Evropski parlament odobril vrsto poročil in smernic Komisije o njenem izidu in načinih boja proti njej. Da bi se izognili ponovitvam špekulativnih balonov kot je ta, iz katerega poskušamo pobegniti, je nujno treba vzpostaviti vrsto ukrepov in preverjanj med državami članicami in skupaj z njimi. Nujno je na primer spoštovati pakt stabilnosti in rasti. Z resnim, daljnosežnim nadzorom bi se verjetno izognili izrednim razmeram v Grčiji in Španiji.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna gospodarska, finančna in socialna kriza je pokazala, da model gospodarskega upravljanja Evropske unije ni deloval tako, kot bi bilo najbolje. Zato je treba nujno poiskati rešitve za boljše in učinkovitejše gospodarsko upravljanje v Evropi, da bi preprečili, da bi se že tako resni učinki krize še poslabšali.

Glede tega poročevalec priporoča, da Evropska komisija vzpostavi skladen okvir za gospodarski nadzor, okrepi pravila pakta stabilnosti in rasti ter gospodarsko upravljanje v evroobmočju ter pregleda proračunske, finančne in fiskalne instrumente EU.

Poleg tega se predlaga tudi vzpostavitev močnega in zanesljivega mehanizma v evroobmočju za preprečevanje prekomernega zadolževanja in za reševanje sporov. Nazadnje se predlaga izboljšavo statistik EU in zunanjega zastopanja Unije na področju ekonomskih in monetarnih zadev.

Zato je nujno, da države članice popolnoma spoštujejo pravila in odločitve Evropske unije. Poudaril bi tudi pomembnost uskladitve reforme s cilji strategije Evropa 2020, nenazadnje v smislu krepitve notranjega trga in vloge malih in srednje velikih podjetij kot ključnega gonila za gospodarsko rast.

Za poročilo glasujem iz navedenih razlogov.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, trenutnim pravilom pakta stabilnosti in rasti ter šibkemu sistemi izvajanja ni uspelo v zadostni meri zagotoviti močne fiskalne in makroekonomske politike. Priporočila, podana v tem poročilu, so dober začetek. Poročevalec pravilno navaja, da moramo nadaljevati strukturne reforme na področju socialne politike in integracije trgov dela ter fiskalne spodbude za mala in srednje velika podjetja. Proces zmanjševanja dolgoročnih primanjkljajev je treba kombinirati z drugimi prizadevanji za spodbujanje gospodarstva, na primer z boljšimi pogoji za naložbe ter boljšim in bolj razvitim notranjim trgom, ki bodo omogočali večjo konkurenčnost. Pozdravljam tudi dejstvo, da poročevalec navaja, da novopredlagani ukrepi ne bi smeli nesorazmerno učinkovati na najranljivejše države članice, predvsem baltske države. To bi oviralo naša prizadevanja za gospodarsko rast in kohezijo. Prejšnje leto se je navdušenje za evro nekoliko okrepilo v državah članicah, ki niso del evroobmočja, vključno z Litvo. Zato je za nas pomembno, da upoštevamo, da so odločitve, sprejete v prvi polovici leta za zaščito stabilnosti evra, samo začasne in jih bo moral podpreti boljši okvir gospodarskega upravljanja na ravni EU.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Cilji strategije EU 2020 ponovno vzpostavljajo potrebo po tesnejšem povezovanju gospodarstev držav članic po vsej Evropski uniji, da bi spodbudili produktivnost, konkurenčnost in rast. Trenutna gospodarska kriza je pokazala, da veljavni model gospodarskega upravljanja ni dovolj daljnosežen in ne more omogočiti postopne integracije, ki bo zagotovila stabilnost gospodarstev EU.

Iz tega razloga glasujem v podporo priporočilom poročila gospoda Feia, ki poudarja potrebo po krepitvi gospodarskih določb EU ter njihovem dolgoročnem pregledu in izboljšanju. Strinjam se, da mora Evropa kritično preučiti svoje trenutne gospodarske načrte in načrte za finančno stabilnost, da bi skupaj napredovali v smeri proti močnejšemu, tesneje povezanemu gospodarstvu, ki izpolnjuje svoj potencial svetovne gospodarske supersile.