Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 20. oktober 2010 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEK
predsednik

(Seja se je začela ob 9.05)

***

  Edit Herczog (S&D). – Gospod predsednik, včeraj smo razpravljali o proračunu. Med razpravo smo ugotovili, da zadevne službe niso prejele poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (ITRE). Zadevo smo preverili. Poročilo je bilo dokončano in ustrezno poslano, zato so se verjetno med postopkom pojavile napake.

Vendar pa ni pomembno ugotoviti, kdo je odgovoren in kaj natanko se je zgodilo. Najpomembnejše je to, da se želimo prepričati, da je naše poročilo, ki je tudi osnova za tristranske pogovore in se tudi najbolj razlikuje od dokumenta Sveta, priloženo uradni dokumentaciji Sveta. Zato sem ga prinesla s seboj in ga izročam vam in Svetu. Vljudno vas prosimo, da poskrbite, da predlog Odbora ITRE, ki je bil soglasno sprejet, pravočasno prispe v Svet. Najlepša hvala za vašo pomoč.

  Predsednik. – Storili bomo, kar želite. To je čudovito. Začetek današnje razprave je čudovit!

2. Izvedbeni ukrepi (člen 88 poslovnika): gl. zapisnik

3. Priprave na zasedanje Evropskega sveta (28. in 29. 10.) - Priprave na vrhunsko srečanje skupine G20 (11. in 12. november) - Finančna, gospodarska in socialna kriza: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili - Izboljšanje gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- izjavah Sveta in Komisije o pripravah na vrhunsko srečanje skupine G20 (11. in 12. november),

- izjavah Sveta in Komisije o pripravah na zasedanje Evropskega sveta (28. in 29. oktober),

- poročilu A7-0267/2010 gospe Berès o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (vmesno poročilo), in

- poročilu A7-0282/2010 gospoda Feia o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, komisar, gospe in gospodje, v imenu Sveta bi se vam želel zahvaliti, gospod predsednik, za priložnost, da lahko spregovorim o pripravah v Svetu za naslednji Evropski svet.

Ta Evropski svet bo imel natrpan urnik. Njegova osrednja naloga bo nedvomno gospodarsko upravljanje. Kot veste, se je v ponedeljek sestala projektna skupina, ki ji predseduje predsednik Van Rompuy, in potrdila njegovo končno poročilo.

Poročilo vsebuje pomembna in posebna priporočila in predloge, ki bi nam morali omogočiti kakovosten preskok v evropskem gospodarskem upravljanju. Njegova priporočila so usmerjena predvsem v izboljšanje finančne discipline, širjenje gospodarskega spremljanja, razvijanje in širjenje usklajevanja, krepitev okvira za reševanje krize in krepitev institucij.

Vsa ta priporočila se lahko hitro izvedejo prek zakonodaje. Seveda upamo, da jih bo Evropski svet lahko potrdil in s tem omogočil Komisiji, Parlamentu in Svetu hiter napredek na teh izredno pomembnih področjih. To bi bilo v vsakem primeru močno sporočilo, da nameravamo izvesti potrebne ukrepe za spoprijemanje s pomembnim gospodarskim izzivom, ki je pred nami.

Drži, da so nekateri predlagali, naj raziščemo druge možnosti, ki sežejo še dlje od teh priporočil in so zunaj področja uporabe pogodb. Govorim o zadevah, kot je začasna ukinitev glasovalnih pravic ali uvedba novih pravil glasovanja, npr. „obratna večina“.

Seveda to niso preproste stvari, niti strokovno niti politično. Evropski svet bo o njih razpravljal naslednji teden.

Druga pomembna točka na dnevnem redu Evropskega sveta so priprave na vrhunsko srečanje držav G20. Evropski svet bo moral izoblikovati stališče Unije na podlagi priprav, ki jih je včeraj izvedel Svet ECOFIN. Na splošno je za vrhunsko srečanje G20 v Seulu pomembno, da obeleži pospešena prizadevanja pri izvajanju okvira za spodbujanje močnejše, bolj trajnostne in bolj uravnotežene rasti. Zlasti pa se moramo posvetiti največjim svetovnim gospodarskim neskladjem, ki lahko ogrozijo rast.

Od leta 2008, ko se je začela kriza in so bili izvedeni ukrepi za njeno reševanje – z drugimi besedami, od dolgo pričakovanega vzpona G20 –, so se stvari korenito spremenile. Razlog je zelo preprost: pomembnost. Veliko število odločitev, ki neposredno vplivajo na naše sodržavljane, se je v nekaj mesecih premaknilo z lokalne ali nacionalne ravni na mednarodno. Globalizacija pomeni, da moramo zdaj pri večini zadev delovati sočasno na evropski in mednarodni ravni.

Vsi vemo, da je Evropska unija potrebovala čas, da doseže dogovor o novi Pogodbi, katere namen je bil tudi okrepiti vlogo Unije na mednarodnem prizorišču. Porabili smo celo desetletje, da smo pripravili to pogodbo, šele v zadnjih desetih mesecih pa smo spoznali, kako pomembna je.

G20 se je od svoje ustanovitve izkazal kot uspešen, vendar pa menim, da je najtežja in najpomembnejša preizkušnja tista, ki jo bo moral prestati v naslednjih nekaj tednih in mesecih, ko se bomo morali spopasti z resno nevarnostjo upada zagona.

Evropska unija zdaj pripravlja dve pomembni zasedanji, obe v Koreji, prvo pa bo že čez dva dni. Na prvem se bodo sestali finančni ministri in guvernerji centralnih bank G20, drugo pa je vrhunsko srečanje G20 sredi novembra.

Z vsebinskega vidika prispevek Unije k močni, trajnostni in uravnoteženi rasti temelji na: 1) rasti prijaznih in raznolikih načrtov finančne konsolidacije, 2) strategiji Evropa 2020 za strukturne reforme, ki so potrebne za podporo med drugim tudi ustvarjanju delovnih mest, 3) programu za reformiranje finančnega sektorja in trgov in 4) krepitvi gospodarskega upravljanja Unije. Pri tej zadnji točki bi lahko na novembrskem vrhu predstavili ugotovitve projektne skupine, potem ko jih bo sprejel Svet.

Dodal bi še, da je Evropska unija zelo zainteresirana za postopek medsebojnega pregleda znotraj G20. Kot Evropejci smo na takšen postopek navajeni in vemo, kako zanimiv in koristen je lahko. Seveda mora vsak odigrati svojo vlogo in pokazati resnično pripravljenost prispevati k okviru za rast.

Boja proti protekcionizmu ne moremo dobiti z eno bitko, ampak tako, da vzdržujemo splošno stanje pripravljenosti, dan za dnem. Čeprav delo strokovnih organov, kot je Odbor za finančno stabilnost, ki mu predseduje Mario Draghi, dobro napreduje in gre splošno združevanje po mojem mnenju v pravo smer, zlasti na nekaterih področjih, pa je pomembno tudi izpeljati dolgoročno reformo Mednarodnega denarnega sklada.

Evropejci smo pripravljeni izpolniti svoje pretekle zaveze, zlasti tiste, ki smo jih dali lani v Pittsburgu, da zagotovimo, da novi Mednarodni denarni sklad bolje odraža novo mednarodno gospodarsko stvarnost ter da gospodarstva v vzponu igrajo pomembnejšo vlogo in imajo več besede pri odločanju. Vendar pa želim biti jasen: ni mogoče pričakovati, da bo Evropa na tem področju edina sklepala kompromise.

Prispevati morajo vse razvite države. Pojasnili smo že, pri čem smo se še posebej pripravljeni pogajati glede predstavništva, upravljanja in glasovanja. Menimo, da je to dobra osnova za dosego kompromisa. Zato ne sme nihče kriviti Evrope, če se na tem področju nič ne spremeni.

Kot Unija smo se na zasedanju finančnih ministrov G20, ki bo potekalo ta teden, med seboj pogodili o vsem tem in o več ključnih vprašanjih ter pristojnostih. S tem smo želeli zagotoviti, da smo Evropejci soglasni in da se osredotočimo na zaščito in spodbujanje tistega, kar ščiti naše najpomembnejše interese. Predsedstvo in Komisija bosta storila vse, kar je v njuni moči, da zaščitita in podpreta te interese, ki izhajajo iz našega skupnega stališča, ta pa je plod večmesečnega dela vseh držav članic.

Kar zadeva podnebne spremembe, pa teoretično ne nameravamo pripraviti podrobnih razprav na Evropskem svetu, kajti Odbor za okolje je že 14. oktobra sprejel zelo obsežno besedilo s sklepi, ki predstavljajo evropsko stališče. Vedno bolj nujno je doseči napredek v izvajanju velikopoteznega načrta za boj proti podnebnim spremembam po letu 2012 in s tem ciljem Evropska unija še naprej zagovarja postopni pristop, ki temelji na Kjotskem protokolu in rezultatih konference v Københavnu, ter tlakuje pot za celovit in pravno zavezujoč svetovni okvir, pri tem pa upošteva politične smernice iz končnega københavnskega dokumenta.

Konferenca v Cancúnu mora doseči uravnotežen rezultat, ki se ukvarja s pomisleki vseh sodelujočih in nam omogoči oceniti doseženi napredek. Unija se nagiba k enemu pravno zavezujočemu instrumentu, ki bi obsegal glavne elemente Kjotskega protokola. Vendar pa bi lahko predvidela tudi drugo obdobje zavez v skladu s Kjotskim protokolom in pod več pogoji. To bi se moralo zgoditi v okviru širšega sporazuma, kateremu bi se pridružila vsa glavna gospodarstva in bi vseboval velikopoteznost in učinkovitost mednarodnega ukrepanja ter izpolnil nujno potrebo po zaščiti okoljske celovitosti.

Naj na kratko omenim pripravljanje stališča Evropske unije v zvezi z vrhunskimi srečanji z Združenimi državami, Rusijo in Ukrajino. Tokrat bodo voditelji držav ali vlad prvič razpravljali o pripravah na vrhunska srečanja s ključnimi partnerji Unije, v skladu z zaključki Evropskega sveta z dne 16. septembra. Mišljeno je, da bi voditelji držav ali vlad imeli odprto razpravo o glavnih izzivih v naših odnosih s partnerji. Ne želim v naprej odpirati te razprave, ampak samo na kratko predstaviti ključna vprašanja teh vrhunskih srečanj.

Zagotovo bo pomembno, da se vrhunsko srečanje z Združenimi državami osredotoči na nekaj ključnih zadev. V splošnem bi morali okrepiti čezatlantsko sodelovanje, ki je glavno gonilo priprave učinkovitih rešitev za skupne izzive, ki so pred nami. Poleg tega bo vrhunsko srečanje Evrope in Združenih držav, ki bo potekalo dan po vrhu G20, ponudilo pomembno priložnost za sprejetje teh rezultatov in razvoj skupnega pristopa k sedanjim gospodarskim vprašanjem. Prizadevati si moramo tudi razviti skupni pristop v zvezi z gospodarstvi v vzponu.

Vrh bi moral tudi – vsaj upamo – omogočiti oživitev čezatlantskega ekonomskega sveta in ga spremeniti v gospodarski forum, ki presega strogo zakonodajna vprašanja. Svet bi lahko večjimi pooblastili koristno preučil načine reševanja krize ter spodbujal rast in delovna mesta.

Vrh nameravamo tudi izkoristiti kot pripravo na Cancún, in od našega partnerja ZDA seveda pričakujemo pomemben pozitiven signal.

Nazadnje pa bodo na dnevnem redu tudi vprašanja zunanje politike, zlasti v zvezi s Sudanom in Iranom.

V zvezi z vrhunskim srečanjem z Ukrajino pa danes popoldne načrtujemo še eno razpravo z visoko predstavnico, zato mi boste oprostili, da zdaj, zjutraj, ne bom nič več povedal o tej temi.

Na vrhunskem srečanju z Rusijo namerava Evropska unija izraziti svojo polno podporo partnerstvu za modernizacijo, s katerim bomo lahko okrepili sodelovanje na vseh področjih, zlasti na ključnih, kot sta inovativnost in energija.

To, gospod predsednik, gospod Barroso, gospe in gospodje, so glavne točke, o katerih bo Evropski svet razpravljal naslednji teden: njegov urnik je resnično natrpan in pomemben.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, danes razpravljamo o prvem od vseh vprašanj, ki jih bo Evropski svet obravnaval naslednji teden. Osredotočil se bom na po mojem mnenju najpomembnejše teme: gospodarsko upravljanje v Evropski uniji, seveda, in zunaj nje – poleg zelo pomembnega vrhunskega srečanja z ZDA in tudi z Rusijo – ter tudi tisto, kar so po mojem mnenju ključna vrhunska srečanja: srečanje G20 v Seulu in konferenca o podnebnih spremembah v Cancúnu.

Reforma gospodarskega upravljanja je temeljni kamen naše trajnostne oživitve in verodostojnosti. Zato je Komisija že od samega začetka razprav izbrala zelo velikopotezen pristop. Predlogi, ki jih je Komisija predstavila prejšnji mesec, skušajo nujnost, ki izhaja iz krize, pretvoriti v velikopotezno pravno stvarnost. Obravnavajo ključna vprašanja, in sicer kako resnično povečati vpliv Evropske unije v gospodarski politiki prek ustreznega usklajenega finančnega nadzora in reševanja makroekonomskih neravnovesij, da se – kot smo pogosto dejali – ustvari resnična gospodarska unija v Evropi.

Iskreno pozdravljam pozornost, ki jo Parlament namenja tem predlogom. Sporazum že med prvo obravnavo bi dokazal, da je Evropska unija zavezana uvedbi svoje nove vizije v prakso. Prizadevati bi si morali, da pravila vzpostavimo do srede naslednjega leta. Zato pozivam države članice, da si prizadevajo doseči te pomembne cilje in da načrt izvajajo kot nujno zadevo.

Doslej smo že dosegli trdnejše soglasje na ključnih področjih ukrepanja, okrepili Pakt za stabilnost in rast in se ukvarjali z makroekonomskimi neravnovesji, zahvaljujoč tudi postopkom projektne skupine pod predsedstvom Hermana Van Rompuya.

Ko bodo vse razprave končane in vse odločitve sprejete, bo rezultat tega kombiniranega postopka vizija gospodarskega upravljanja, ki bo precej bolj celovita, bolj prilagojena potrebi po preprečevanju težav in precej bolje osnovana prek uporabe sankcij.

Naj pojasnim. Končni rezultat mora pomeniti resnično spremembo v primerjavi z zdajšnjimi razmerami. Našim državljanom moramo pokazati, da je Evropska unija iz krize potegnila vse zaključke in prišla do spoznanj.

Vendar pa je treba rešiti še nekatere druge zadeve. Med posebej pomembnimi je, kako sedanji krizni mehanizem, sprejet v maju, zamenjati s trajnejšim mehanizmom, ko se bo zaključil v letu 2013. Storili bomo vse, da se izognemo takšnim krizam v prihodnje, vendar pa bomo storili tudi vse, kar je v naši moči, da se bolje pripravimo na kritične dogodke kot v preteklosti. Pripravljenost in prisotnost trdnega in trajnega kriznega mehanizma lahko preprečita ponovitev takšnih razmer v prihodnje.

Komisija zelo upošteva stališča, ki so jih podale države članice in zagovarjajo spremembo Pogodbe, za kar pa je, kot vemo, potrebno soglasje vseh držav članic. V tej fazi se bo Komisija osredotočila na vsebino. S tem mislimo na izoblikovanje trajnega mehanizma, ki lahko ponudi zaščito v kritičnih trenutkih, pri tem pa zniža moralno tveganje na najmanjšo možno raven in poskrbi, da se takšen instrument uporablja samo kot skrajna sila v skupnem interesu.

Če bo izvedeno v celoti in ko bo, bo rezultat celotnega dela tisto, kar potrebujemo: sistem, ki spodbuja države članice, da izvajajo preudarne gospodarske in finančne politike, in sistem, ki spodbuja vlagatelje, da izvajajo odgovorne posojilne prakse.

Na splošno menim, da smo na pravi poti. Iz te krize smo se precej naučili. V prid svojih državljanov Evropska unija vzpostavlja sistem upravljanja, ki je popolnoma prenovljen v primerjavi s tistim pred krizo, zdaj pa ta sistem postavljamo na precej trdnejše temelje.

Naša zgodovina gospodarskega upravljanja in tudi strategije Evropa 2020 in finančne regulacije je prava odskočna deska za G20 v Seulu. To vrhunsko srečanje prihaja v kritičnem času. Je prava preizkušnja, ali lahko G20 prispeva k usklajevanju, ki ga svetovno gospodarstvo potrebuje, prek rešitev sodelovanja na svetovni ravni. Verjamem, da lahko, in verjamem, da bo Evropska unija odigrala ključno vlogo za uspeh v Seulu.

Kaj želimo doseči v Seulu? Prvič, spomniti se moramo, da je G20 igral pomembno vlogo v reševanju krize. To je dosegel s skupnimi prizadevanji, ob prehodu v naslednjo fazo pa moramo še naprej delovati kot skupnost, torej sodelovati. To pomeni sprejeti, da so svetovna neravnovesja skrb vseh nas in da vsa najpomembnejša gospodarstva sodelujejo pri iskanju rešitve. In seveda ne smemo spregledati dejstva, da so tu pomemben dejavnik devizni tečaji.

Drugič, tudi mednarodne finančne institucije morajo ukrepati. Reforma MDS še posebej zamuja. Tudi drugi morajo pokazati enako mero prilagodljivosti, kot jo je Evropska unija že pokazala.

Tretjič, s podporo Parlamenta smo sredi temeljne reforme našega finančnega sistema in ponovno se vam želim zahvaliti, da ste poudarili potrebo po čim prejšnjih rezultatih.

Zagon moramo ohraniti tudi pri G20. Dosedanji napredek je velik, vendar pa moramo poskrbeti, da bo prešel v izvajanje.

Rad bi, da bi v tem sodeloval tudi finančni sektor. Zato mora Evropska unija ostati zavezana uveljavitvi davka na finančne transakcije na svetovni ravni. Medtem pa želi Komisija raziskati druge načine za zagotovitev, da finančni sektor na evropski ravni prispeva enakovredno, na primer z davkom na finančne dejavnosti.

Naslednji G20 bo na dnevnem redu prvič imel tudi točko „razvoj“. Sprejet bo večletni akcijski načrt, ki bo usmerjal naša skupna prizadevanja na tem področju. Komisija je bila že od začetka velik zagovornik te zamisli, skupaj s korejskim predsednikom. Pokazati moramo, da načrt G20 za rast vključuje tudi države v razvoju in jim prinaša koristi. Obenem pa želimo gospodarstva v vzponu vključiti v mednarodni razvojni okvir, ki je v skladu s ključnimi načeli razvojne politike in izboljšuje usklajevanje.

Včeraj, ko sem tu, v Strasbourgu, govoril z generalnim sekretarjem Združenih narodov Ban Ki Munom, mi je posebej omenil to točko in je bil zelo hvaležen, da Evropska unija podpira ta načrt.

Nazadnje pa mora G20 prevzeti krmilo in doseči napredek pri trgovinski agendi. Naš sporazum s Korejo, kljub temu da je daleč od tega, da bi predstavljal alternativo Svetovni trgovinski organizaciji, bi moral navdihniti naše partnerje, da izkoristijo priložnost in pripomorejo k hitremu zaključku kroga pogajanj v Dohi.

Tik pred konferenco v Cancúnu pa želim nekaj malega povedati tudi o njej. Ostati moramo osredotočeni na naše cilje, biti moramo ambiciozni za Evropo in tudi za svet. Mednarodni proces moramo premakniti naprej. To ni lahko. Vemo, da se je v nekaterih naših ključnih partnerjih tempo sprememb upočasnil in ne pospešil.

Ne smemo pozabiti, da bomo medtem vzpostavili najkonkretnejši in najučinkovitejši sistem za zmanjšanje emisij na svetu. To je naša najmočnejša karta, in bolj kot se približamo izvajanju novega sistema trgovanja z emisijami, močnejša bo. Imamo neprimerljivo verodostojnost, ki izhaja iz močnega soglasja med Parlamentom, državami članicami in Komisijo, o tem, kaj moramo storiti.

Ko pridemo v Cancún, naj nas ne zmotijo argumenti o obliki. V postopek ZN moramo iti z veliko mero zaupanja in odločnosti. Cancún ne bo pomenil konca zgodbe, končnega preboja, ampak je lahko zelo pomemben korak na poti. EU mora posredovati jasno in odločno sporočilo, da pogajanja premakne naprej. Ciljati moramo k naboru konkretnih ukrepov, usmerjenih v delovanje, ki lahko krepijo zaupanje v postopku ter nas približajo končnemu cilju.

Zato sem prejšnji teden pisal članom Evropskega sveta. Izpostavil sem to, kar je po mojem mnenju uravnoteženo, stvarno stališče – tisto, ki nas ves čas žene naprej in pri tem ne ustvarja nerealnih pričakovanj. Zdaj je čas, da Evropa prevzame vodstvo in opredeli, kako lahko Cancún pripomore k premikom naprej z izpolnitvijo pomembnih zavez, kot je financiranje hitrega zagona ukrepov, in predvsem s potrditvijo, da bomo še naprej dajali zgled.

Gospodarstvo Evropske unije se bo letos povečalo bolj, kot je bilo predvideno, vendar pa okrevanje še ni zaključeno; ni časa za spanje na lovorikah, kot smo že večkrat dejali, zlasti ob še vedno zelo visokih podatkih o brezposelnosti.

Vsi vemo, da smo se v preteklih mesecih spopadli z resničnimi izzivi, kot je jasno izraženo v poročilu gospe Berès, o katerem boste zdaj razpravljali. Pozdravljam ambicije in veliko soglasje v Parlamentu pri teh pomembnih vprašanjih, vendar pa vsi vemo, da je to čas, ko brezposelnost kaže svoje zobe in je javna poraba otežena. Naši državljani so zaskrbljeni, in to moramo upoštevati.

Vendar pa tudi vemo, da smo bili sposobni poiskati odgovore kot Evropska unija. Predlagali smo nekatere pomembne zakonodajne akte o gospodarskem upravljanju. Pripravili smo strategijo Evropa 2020. To je, naj vas spomnim, strategija za rast, kajti ravno to – preudarna, vseobsežna trajnostna rast – je pravi odgovor. Vse to se tudi odraža v odličnem poročilu gospoda Feia.

Predlagali smo širok nabor ukrepov za regulacijo finančnega trga. Naj pozdravim soglasje zakonodajalca z našimi predlogi za finančni nadzor. Stvarnost je takšna, da če bi večino opazovalcev pred dvema letoma vprašali, ali je Evropska unija pripravljena na evropski nadzorni sistem, bi jih večina odgovorila „ne, to ni mogoče“. Zdaj smo pokazali, da je mogoče.

Uporabljamo celovit pristop k pokrivanju različnih razsežnosti. Zato naj izpostavim tudi dogovor, ki ga je včeraj sklenil Svet glede predloga Komisije o hedge skladih. Upam, da bo to stališče zdaj privedlo do zaključka pogajanj v Evropskem parlamentu, da ima lahko Evropska unija končno koristi od te dolgo pričakovane uredbe in, ponovno poudarjam, da bomo pri tej zadevi v Seulu prevzeli vodilno vlogo.

Napredek dosegamo tudi na drugih področjih, kajti pogledati moramo pravo gospodarstvo. Naj tudi čestitam Parlamentu za delo, opravljeno v prid nove direktive o boju proti zamujanju s plačili v komercialnih transakcijah. Direktiva bo posojilodajalcem dala večjo zaščito, večinoma malim in srednje velikim podjetjem, pri tem pa bo upoštevala svobodo sklepanja pogodb. Javni organi bodo morali plačila poravnati v 30 dneh ali pa plačati 8-odstotne zamudne obresti. Sami veste, kako nestrpno mala in srednje velika podjetja, ki so še vedno najpomembnejši sektor našega gospodarstva, čakajo na to uredbo.

Naše delo še ni končano. Vsi predlogi morajo biti še dokončani, vendar pa se njihovi rezultati že kažejo. Cilj je prebiti se iz krize in okrevati ter ponovno doseči stopnje rasti, ki ustvarjajo nova delovna mesta in zagotavljajo, da bo naše socialno tržno gospodarstvo primerno za 21. stoletje. Hvala za vašo pozornost.

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

  Pervenche Berès, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, gospod Chastel, gospod Barroso, finančna gospodarska in socialna kriza, ki jo svet doživlja že nekaj let, nas bo po vsem svetu stala 60 tisoč milijard USD, kar ustreza eni odstotni točki letne rasti. Glede tega moramo nekaj storiti. Rezultat bo 11-odstotna stopnja brezposelnosti v Evropski uniji do konca leta. Vse to se dogaja ob novi valutni vojni, ki jo je sprožilo tveganje za recesijo z dvema negativnima vrhoma, kot pravijo naši ekonomisti.

Glede na te razmere sem v tem parlamentu dobila občutek, da je naša dolžnost poslati močno sporočilo drugim institucijam, Komisiji in Svetu, da moramo ponovno stopiti skupaj glede dodane vrednosti evropskega projekta in da lahko to vprašanje povzamemo v nekaj besedah: imamo skupno odgovornost in izvesti moramo vseevropsko strategijo, ki nam bo omogočila, da smo na področju energetike močni znotraj in s tem tudi močni od zunaj. Računati moramo na svoje lastne moči in za to potrebujemo evropsko raven.

Vendar pa, gospod Barroso, po našem mnenju gospodarsko upravljanje ni vizija. Je sredstvo spodbujanja strategije in na podlagi te strategije se bomo odločili, kakšna sredstva potrebujemo. To so predvsem finančna sredstva. Pred nami je izziv, da pregled finančne perspektive uskladimo s tem osredotočenjem na strategijo za evropsko energetsko skupnost. Nujno moramo izpeljati predlog, ki ga zavračate: obdavčitev finančnih transakcij. Treba je odobriti obsežno evropsko posojilo za financiranje dolgoročnih vlaganj. Treba je vzpostaviti ravnovesje v obdavčitvi v Evropi, da ta spodbuja delo in delovna mesta, namesto kapitala, in da je okolju prijazno. Uskladiti je treba proračune držav članic z evropskim projektom, da gredo vsa prizadevanja v isto smer.

Kar zadeva upravljanje, pa predlagamo uvedbo „gospoda evra“ za zagotovitev skladnega in uravnoteženega gospodarskega upravljanja. Predlagamo tudi, da se ne osredotočimo izključno na razmere v zadolženih državah, ampak da vse to uravnotežimo z oceno držav, ki imajo presežek. Poleg tega predlagamo, da se v denarni uniji dolg upravlja skupaj in da lahko predvidimo obojestransko izdajo dolgov. Želimo finančno reformo, ki si jo tako prizadevate doseči, gospod Barroso, in se osredotoča na potrebe Evropejcev, ne samo na cilje finančne stabilnosti. Želimo, da se finančni trgi reformirajo tako, da ponovno oživijo pojmi etike in moralnih vrednot ter da pripomorejo k ustvarjanju novih delovnih mest in dolgoročnim vlaganjem.

Noben evropski projekt ne more uspeti, če ga ne podprejo države članice. Edina pot, da Evropska unija pokaže, kaj je sposobna doseči, je ta, da jo države članice želijo podpreti. Razprava, ki se vrti samo okrog garanja pri uvedbi sankcij, ne bo prepričala Evropejcev, da se s svojimi državami članicami ponovno priključijo projektu. Zahtevamo odločno ukrepanje, ki temelji na dodani vrednosti evropskega projekta, da lahko Evropejce izvlečemo iz te recesije in zagotovimo, da ima v prihodnje vsak v Evropi zaposlitev, da ni reven in da lahko ponovno zaupa v evropski projekt.

K temu stremimo. Upam, gospod Barroso, da bo to lahko tudi vaša ambicija in da boste upoštevali številne predloge, ki smo jih pripravili v imenu celotnega Parlamenta.

(Aplavz)

  Diogo Feio, poročevalec. – (PT) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospod Rehn, rad bi vam še posebej čestital za spodbuden dialog med Parlamentom in Komisijo. Predstavniki Sveta, rad bi se najprej zahvalil vsem, ki so sodelovali pri tem poročilu in ga omogočili, zlasti vsem poročevalcem v senci, s katerimi sem imel priložnost izmenjati mnenje in doseči soglasje. Pogosto je bilo težko doseči soglasje, saj so v Parlamentu različna nagnjenja: na levici in na desnici so zagovorniki večje suverenosti ali modernejše vrste suverenosti in zagovorniki določenih institucij. Podanih je bilo res veliko mnenj, vsa pa so imela pred očmi en cilj: poiskati rešitve za sedanjo krizo.

Kriza je pokazala, da se je Evropa odzvala prepozno in pogosto tudi neustrezno Pokazala je tudi, da so številne vlade v Evropski uniji izvajale politiko, ki ni temeljila na resničnih dejstvih. Ravno zato nujno potrebujemo rešitve, Evropski parlament pa mora te rešitve predložiti na ustrezen način in odločno. Nekatere od teh rešitev bodo kratkoročne, nekatere pa dolgoročne.

V glavnem predlagamo osem priporočil. Zamisel o večstranskemu nadzoru makroekonomskih sprememb v Uniji in državah članicah je bila predložena, da učinkoviteje dosežemo cilje strategije Evropa 2020 ter da dosežemo Evropo rasti in okrepimo pakt, ki govori o stabilnosti in tudi o rasti.

Predlagajo se tudi okrepitev Pakta za stabilnost in rast, natančna preučitev razmer na področju dolga, izboljšanje gospodarskega upravljanja na evrskem območju ter vzpostavitev močnega in verodostojnega mehanizma za preprečevanje prekomernega zadolževanja in reševanje na evrskem območju, kamor bi lahko sodila ustanovitev evropskega denarnega sklada. Zamisli o pregledu proračunskih, finančnih in davčnih instrumentov EU, o regulaciji in nadzoru finančnega trga z jasno makroekonomsko razsežnostjo in o izboljšanju zanesljivosti statistike EU so bile tudi predložene.

Nazadnje pa je bil podan tudi predlog za boljše zastopanje Unije na področju gospodarskih in denarnih zadev. Parlament že kaže ali pa bi lahko pokazal odločnost pri vseh teh vprašanjih. Naš cilj je izboljšati institucionalno usklajevanje med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti. K tej rešitvi lahko prispevamo, ker lahko pripelje do boljših rešitev za prihodnje krizne razmere ali težave. Odslej ima Evropa na voljo instrumente za boljši odziv na področju ekonomije; Parlament je precej prispeval k temu in bo tudi v prihodnje.

Zdaj začenjamo zakonodajno razpravo o šestih predlogih, ki jih je predložila Komisija in glede katerih bo Parlament po mojem mnenju imel svoje stališče. Ravno zato bi želel izraziti svojo presenečenost nad tem, da včeraj predloženi dokument Sveta ne omenja niti stališča tega parlamenta niti dialoga, ki ga je Parlament imel s Svetom.

Za zaključek pa naj povem samo to: Evropski parlament ima svoja stališča, ne glede na razlike med nami. Evropski parlament je zavezan močni Evropi in boljšemu gospodarskemu upravljanju, z večjo rastjo in blaginjo.

  Marta Andreasen, poročevalka mnenja Odbora za proračun. – Gospod predsednik, v svojem mnenju o poročilu gospoda Feia o upravljanju in okviru stabilnosti sem izpostavila tri točke.

Prva je ta, da moramo biti resni v zvezi s sankcioniranjem držav članic, ki prekršijo Pakt za stabilnost in rast. Pred samo dvema dnevoma sta se francoski predsednik vlade in nemška kanclerka dogovorila o spremembi Pogodbe in uvedbi strožjih sankcij proti tistim državam, ki ogrožajo stabilnost evra. Poudarila sem tudi, da je treba dati prednost porabi v proračunu v primeru, da je treba rešiti državo članico. Nazadnje pa sem opomnila tudi na potrebo po ocenjevanju vpliva na kreditno sposobnost Evropske unije, odkar je jamčila za evropski mehanizem finančne stabilizacije.

Ti odstavki so bili spremenjeni in niso več del mojega mnenja. V teh okoliščinah se čutim dolžna, da se odrečem svojemu mnenju.

  David Casa, poročevalec mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. – (MT) Ni dvoma, da je Evropska unija zgledno izbrala način nadaljevanja dela na področju zakonodajnih in nadzornih ukrepov. To se odraža v novem nadzornem svežnju, ki dopušča odkrivanje nekaterih sistematičnih tveganj, kar je mogoče storiti pravočasno.

Po drugi strani pa pri zasnovi gospodarskega upravljanja ni mogoče zanikati, da je pot še dolga. Katera koli država članica, ki zanemarja svoje obveznosti in odgovornosti, zlasti v zvezi s Paktom za stabilnost in rast, povzroča drugim državam članicam resne težave. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da spodbudimo strogo spoštovanje pravil, o katerih smo se dogovorili, da bi v državah članicah zagotovili stabilnost, tako finančno kot fizično.

Zelo sem zadovoljen s priporočili iz mnenja, ki sem jih predložil Odboru za zaposlovanje, in veseli me, da so bila upoštevana. Menim, da je poročilo dobro utemeljilo izboljšano nadzorovanje delovnih mest v Evropski uniji in okrepitev Odbora za zaposlovanje.

  António Fernando Correia De Campos, poročevalec mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov. – (PT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi priznavamo, da je bilo spremljanje kratkoročnih in dolgoročnih makroekonomskih spremenljivk v Evropski uniji neuspešno, nenazadnje tudi zaradi proračunskih okvirjev in kopičenja nacionalnega dolga. Zaradi krize je potreba po okrepitvi enotnega trga še večja, če upoštevamo predloga gospoda Montija in gospoda Grecha. Nujno je treba razviti e-poslovanje in nadnacionalno trgovino, poenostaviti spletne plačilne postopke, standardizirati proizvode in storitve ter uskladiti davčne instrumente, da se okrepi zaupanje potrošnikov in oživi gospodarstvo.

Unija se mora prebiti iz krize na trajnosten način, ki zagotavlja trdno rast in odgovorne proračune ter tudi cilje zaposlovanja. Kazalniki, kot sta stopnja brezposelnosti in stopnja zaposlenosti med delovno aktivnim prebivalstvom, bi morali biti obvezno del nadzornega sistema.

Prav tako ne smemo pozabiti na kazalnike, ki merijo napredek strategije Evropa 2020. Študija izvedljivosti izdaje skupnih evroobveznic bi lahko bila priložnost za podrobno preučitev finančnih instrumentov za boj proti špekulacijam ter za njihov prenos v prakso.

Želeli bi, da bi bilo to več kot zgolj študija. Ustanovitev evropskega denarnega sklada si zasluži našo podporo in nanj ne gledamo kot na preprost disciplinski instrument, ampak kot na sredstvo za zmanjšanje špekulativnih manipulacij trgov državnih dolgov. Naše sodelovanje s poročevalcem gospodom Feiom je bilo uspešno in je omogočilo pripravo celovitega, uravnoteženega in bogatega besedila.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, če pogledate svoj seznam govornikov, boste videli, da je naslednji moj kolega, gospod Jáuregui Atondo. Preden dobi besedo, bi vas prosil, da mi kot predsedniku naše skupine dovolite obvestiti Parlament, da je španska vlada gospoda Jáureguia Atondoja danes zjutraj imenovala za ministra za predsedovanje. Lahko si predstavljate, da je to za našo skupino velika čast. Iskreno mu čestitam.

(Aplavz)

  Ramón Jáuregui Atondo, poročevalec mnenja Odbora za ustavne zadeve. – (ES) Gospod predsednik, rad bi se lepo zahvalil svojemu prijatelju, gospodu Schulzu. Imam samo eno minuto, v kateri vam želim povedati, da je v zadnjih mesecih Evropa dosegla izjemen napredek na področju gospodarskega upravljanja.

Zanimivo je tudi to, da je predvčerajšnje vrhunsko srečanje med Francijo in Nemčijo odprlo vrata novemu upanju: možnosti za spremembo naših okvirov in pogodb na področju gospodarskega upravljanja.

Vem, da je to vprašanje nekoliko prestrašilo države članice. Vendar pa menim, da kot privrženci Evrope vemo, da moramo, če želimo vzpostaviti želeno gospodarsko upravljanje, po vsej verjetnosti izpeljati tudi reforme, ki morajo biti dogovorjene.

Iskreno pa tudi verjamem, da ta sporazum med Francijo in Nemčijo nudi priložnost, da poročilo gospoda Feia, ki ga bomo sprejeli pozneje – kot predlaga Odbor za ustavne zadeve –, upošteva potrebo po prilagoditvi našega ustavnega okvira upravljanju, ki ni samo Pakt za stabilnost in rast. To je poglobljeno upravljanje, katerega namen je približati gospodarstva, da postanejo konkurenčna, ustvarjajo delovne mesta in zagotavljajo novo porazdelitev, h kateri smo socialni demokrati vedno stremeli.

(Aplavz)

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, skupna točka srečanj Evropskega sveta in G20 je potreba po nujnih prilagoditvah po finančni krizi.

Za Evropsko unijo te prilagoditve vključujejo ureditev svojih nacionalnih javnih financ in javnih financ EU ter zaščito naše valute, evra, s pomočjo notranje krepitve, in tudi ohranitev njene vrednosti glede na druge glavne valute. V Evropskem svetu bodo prevladovale razprave o gospodarskem in finančnem upravljanju Evrope. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pozdravlja začetne usmeritve projektne skupine Van Rompuya, vključno z načrtovanim sistemom sankcij proti državam članicam, ki ne izpolnjujejo meril Pakta za stabilnost in rast.

Vendar je pred nami še veliko dela, z večjo mero metode Skupnosti in manjšo mero medvladne metode. Pozdravljam delo, ki ga je Komisija opravila v tej smeri. Svet pozivam, naj ne pozabi, da je Parlament zdaj sozakonodajalec in bo v celoti odigral svojo vlogo pri opredelitvi prihodnjih reform. Bolj kot se bo Parlament vključeval v zgodnjih fazah, več možnosti imamo za dosego zadovoljivega in pravočasnega rezultata. Pozivam predsednika Van Rompuya, da to upošteva.

Gospe in gospodje, Evropa mora dvigniti svoj glas v razpravi o relativnih vrednostih valut, Evropski svet pa mora naslednji teden, pred vrhom G20 v Seulu, izoblikovati naše stališče o tej temi. Evropa se mora pridružiti svojim partnerjem, zlasti Združenim državam, in države v vzponu spomniti na njihove odgovornosti. Valutnega dampinga in njegovih družbenih posledic ne bi smeli več dopuščati.

Na vrhunskem srečanju v Seulu bodo na mizi tri najpomembnejše teme: reforma mednarodnega denarnega sistema, seveda, ampak tudi stabilnost blaga – zlasti hrane in energije – in svetovno upravljanje. Evropa ima za vsako od teh tem sporočilo, vendar pa bodo njena sporočila verodostojna, samo če uvedemo učinkovite notranje instrumente na ravni Skupnosti za vodenje in upravljanje naših javnih financ.

Gospe in gospodje, ne bomo mogli vplivati na svetovno upravljanje in ne bomo resnično imeli vloge na mednarodnem prizorišču, dokler se ne potrudimo in očistimo svojih financ, kar je običajno med nepriljubljenimi opravili, in dokler si ne vzamemo k srcu svojih prednostnih nalog v boju proti podnebnim spremembam in razvojni politiki.

(Aplavz)

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, rad bi citiral odlomek iz izjave, ki so jo pripravili voditelji držav ali vlad na vrhunskem srečanju G20 v Pittsburgu 24. in 25. septembra 2009 – torej pred letom dni. Voditelji vlad so se na tem srečanju zavezali naslednjemu: „Vzpostaviti okvir, ki določa politike in način našega sodelovanja za dosego močne, trajnostne in uravnovešene svetovne rasti. Potrebujemo trajno okrevanje, ki ustvarja delovna mesta, ki jih naši ljudje potrebujejo.“ Odlično! Predvidevam, da bo enak odstavek ponovno napisan letošnje leto na naslednjem vrhunskem srečanju in nato še na vseh ostalih. Zato se sprašujem, kaj je bilo medtem storjeno za močno, trajnostno in uravnoteženo rast, ki bo omogočila delovna mesta, ki jih naši ljudje potrebujejo. Opis je pravilen, vendar pa se je na evropski ravni – v Evropskem svetu – izoblikovala filozofija, ki pravi, da je enostransko krčenje javnih storitev prek proračunskih znižanj vsesplošno zdravilo za stabilizacijo naše celine, namesto da bi upoštevali dejstvo, da je vlaganje, ki spodbuja rast, osnovni pogoj za ustvarjanje delovnih mest in, prek večje gospodarske rasti, za krepitev državnih proračunov – kar je nujno potrebno za konsolidacijo državnih proračunov in omogočanje državam, da izvajajo svoje dolžnosti. V Evropi se dogaja to, da smo se zaradi bolj ali manj črnobelega manihejskega postopka, v skladu s katerim je vsa poraba slaba in vsakršno zniževanje dobro, znašli v situaciji, ko so države, ki jih je kriza najhuje prizadela – Irska in Grčija –, v recesiji ali pa imajo ničelno rast. Kar dejansko počnemo v praksi, je to, da dosegamo ravno nasprotno od tistega, kar je tu opisano kot cilj. To je dramatičen razvoj. Še bolj dramatičen pa je, ker tisti, ki so izvor krize oziroma so jo povzročili – finančni sektor in tisti, ki so objestno špekulirali – niso poklicani na odgovornost na tak način, da bi prispevali k državnim prihodkom prek ukrepov, kot je davek na finančne transakcije. To smo na evropski ravni sicer zagovarjali, vendar pa je bilo že v tistem času postavljeno na stranski tir, rekoč „tega nikoli ne bomo spravili skozi G20“. Seveda ga ne bomo spravili skozi G20, če sprva ne poskušamo na evropski ravni.

To je krivica, ki je še posebej dramatična, ker se neukrepanje voditeljev držav ali vlad – dejstvo, da nas vodijo v napačno smer družbenega neravnovesja – le še povečuje. Ljudje, ki se upirajo na ulicah, imajo prav, da se družbeno neravnovesje v Evropi ne odpravlja, ampak samo povečuje zaradi neustreznih politik. Naloga Parlamenta je, da to osvetli in razvije strategije za odpravo. Zato vztrajamo pri davku na finančne transakcije. Poročilo gospe Berès in poročilo kolegice gospe Podimata bosta pokazala, ali je ta parlament pripravljen reči: „Vemo, da ne bo lahko, vendar pa vztrajamo, de Evropska unija začne pobirati davke nadnacionalno v finančnem sektorju, če ta ne more biti obdavčen na nacionalni ravni“.

Je pa še en zaskrbljujoč dogodek. Kar se je zgodilo v Deauvillu med gospodom Sarkozyjem in gospo Merkel, je institucionalno strukturo Evropske unije obrnilo na glavo. Sprašujem se, kdaj bo gospod Van Rompuy prišel do pravega zaključka. Zadolžen je bil, da s svojo projektno skupino natančno opredeli potrebne reforme – to bi v resnici moralo biti vaše delo, zato je bilo nekoliko predrzno to zahtevati od gospoda Van Rompuya –, za nameček pa ubogi možakar to počne na skrivaj in še preden lahko kar koli predstavi, naš šarmanten par iz Deauvilla pripleše in naznani: „O vsem smo že odločili“. Kar sta storila Nicholas in Angela – samooklicani francosko-nemški upravljavski odbor –, je napad na institucije Evropske unije.

(Aplavz)

Če bi bil jaz Van Rompuy, bi jim povedal, kam si lahko zatakneta svojo kupčijo. Ne moreš biti v nedogled copata in prenašati takšne zlorabe. Vendar pa je še nekaj: če bi se naš parček v Deauvillu ozrl prek Rokavskega preliva, bi opazil bele pečine britanske obale, kjer je za njune spremembe Pogodbe potreben referendum – vsaj če gre verjeti gospodu Cameronu. Ali kdo resnično misli, da bi gospod Cameron sprejel spremembo in pri tem ne bi vključil v Pogodbo več zavor, ki bi upočasnile evropsko pravo? To bi resnično odprlo Pandorino skrinjico. Upam, da naš očarljiv par ne bo telebnil na tla.

Zato ponavljam: Evropo vodimo v napačno smer, tako institucionalno kot vsebinsko.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, morda lahko začnem tam, kjer je gospod Schulz končal. Morda bi lahko zdaj mi zahtevali konvencijo, če želijo spremeniti Pogodbo. Običajno moramo v takem primeru zahtevati konvencijo. To je prva stvar, ki jo lahko storimo, vendar pa mislim, da nismo še tako daleč. Zdaj moramo doseči nujen dogovor v Evropskem svetu o gospodarskem upravljanju in okrepitvi Pakta za stabilnost in rast.

Skoraj leto je že, odkar se je začela grška dolžniška kriza. Začela se je decembra 2009 in zdaj je čas za zaključek oziroma dogovor. Na mizi imamo dejansko tri predloge. Bodimo si na jasnem glede tega. Prejeli smo predlog Komisije, predlog projektne skupine in včeraj tudi predlog, ki mu pravimo „kupčija iz Deauvilla“. Ta je tretji na mizi. Menim pa, da je dobro, da Parlament preuči razlike med tremi predlogi in se odloči, ali so ustrezni.

Komisija je pred nekaj tedni pripravila po mojem mnenju dobre, smele in usklajene predloge. Projektna skupina se razlikuje v tem, da predlaga, naj Svet ukrepa na podlagi priporočil in ne predlogov Komisije. To je velika razlika, kajti priporočila se lahko spreminjajo, predlogi Komisije pa ne. Poleg tega je postopek analize predloga projektne skupine dolgotrajnejši, v čemer se tudi razlikuje od predloga Komisije.

Vendar pa moramo reči, da predlog projektne skupine ohranja polsamodejno naravo sankcij in pravilo o „obratni večini“, ki ga je predlagala Komisija.

Od včeraj pa imamo še tretji predlog, „kupčijo iz Deauvilla“. Reči moram, da lahko sporazum med Francijo in Nemčijo pogosto koristi delovanju Sveta, vendar pa v tem primeru velja nasprotno – ne koristi. To je zato, ker se francosko-nemški predlog iz Deauvilla preprosto zanaša na ohranitev staromodnega sistema glasovanja s kvalificirano večino v Svetu, torej njihovi predlogi raje kot dosego večine za zaviranje samodejnih sankcij Komisije zahtevajo takšno večino, da se sankcije, ki jih predlaga Komisija, uvedejo. Menim, da je to ogromna razlika, kajti polsamodejna narava sankcij v predlogu Komisije ni prisotna v predlogu iz Deauvilla.

Ne vem, ali poznate Deauville, ampak poleg plaže in nekaj lepih hotelov je tam tudi igralnica. Zato bi morali namesto kupčije iz Deauvilla govoriti o francosko-nemškem igralniškem kompromisu, kajti to ni nič več kot igralniški kompromis. V skladu s tem predlogom je državam članicam dovoljeno, da se še naprej poigravajo z evrom in evrskim območjem.

Če imate dovolj podpore v Svetu, lahko zgrabite priložnost; lahko storite natanko to, kar je storila Grčija. Če imate dovolj podpore v Svetu, kar pogumno. Faites vos jeux! Lahko izkoristite priložnost.

Prvi del kupčije iz Deauvilla oslabi ne samo predlog projektne skupine, ampak predvsem sveženj Komisije. To se mi zdi popolnoma nerazumljivo, seveda v zvezi z Nemčijo. Deset mesecev so zahtevali strožje kazni, včeraj pa so storili ravno nasprotno. To spodkopava smele predloge Komisije. In to ravno v času, ko gospod Trichet, predsednik Evropske centralne banke, zahteva strožje rešitve in drznejše predloge, celo drznejše od prvotnih predlogov Komisije.

Moj zaključek je, da ima Parlament eno nalogo: razveljaviti kupčijo iz Deauvilla oziroma igralniški kompromis. Držimo se dobrih predlogov Komisije in opravimo svoje nujno zakonodajno delo.

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Chastel, gospod Barroso, gospe in gospodje, ! Vendar pa je povedal nekaj pomembnega, enako kot gospod Schulz. Tudi sam imam nekaj zamisli.

Ali poznate film „Jules in Jim“? No, ženska je v tem primeru gospa Merkel. Vemo, kdo je Jules – gospod Sarkozy. V zagati smo, ker ne vemo, kdo je Jim. Je to gospod Cameron ali gospod Barroso? To je dvom Komisije.

Mislim, da morata biti Parlament in Komisija zdaj drug z drugim odkrita, kajti politika Sveta – tu ima gospod Verhofstadt prav – in njegovega francosko-nemškega upravnega odbora je naravnana proti Evropski uniji. Njihova politika ne odraža bistva EU, naša vloga danes pa je preseči te razlike, zaradi katerih merimo moči drug proti drugemu – gospod Daul ima tu prav –, ter rešiti Evropsko unijo in metodo Skupnosti. Če želimo to storiti, moramo vsi skupaj s Komisijo in Parlamentom razumeti, da v tej igri ne bo zmagovalcev, dokler ne najdemo skupnega pristopa med Komisijo in Parlamentom ter Parlamentom in Komisijo.

Gospod Barroso, verjamem vam, ko pravite, da hočete davek na finančne transakcije ali finančne dejavnosti. To ni problem, problem je, kako to dejansko storiti. Ni dovolj samo reči „hočem“. Moj štiriletni sin reče „hočem“. Dejansko moramo ugotoviti, kako doseči ta cilj, in menim, da Komisija ne bi smela naročiti še ene študije, kot je to včeraj storil Odbor za okolje, da bi ugotovil, ali je poslabšanje podnebja resnično tako slabo, da bi morali poostriti zniževanje CO2 v Evropi –, kajti popolnoma nesmiselno je zahtevati novo študijo. Ne! Kaj bi obsežna študija o finančnih transakcijah prinesla Evropi in kaj bi prinesel davek na te transakcije? 0,01-odstotni davek na finančne transakcije bi prinesel 80 milijard EUR. Če odštejemo 30 milijard EUR za zmanjšanje nacionalnih prispevkov in s tem zmanjšanje nacionalnih proračunov, dobimo dodatnih 50 milijard EUR v proračunu EU. 120 milijard EUR minus 30 milijard je 90 milijard, plus 50 milijard je 140 milijard. Tako bi lahko izvajali evropske politike, ki jih moramo izvesti po Lizboni, države članice in Evropa pa bodo zmagovalke. Vendar pa to predvideva, da imamo evropsko vizijo.

Drugič, gospod Barroso, o primanjkljajih: menim, da obstajata dve vrsti primanjkljajev. To je kot holesterol: obstaja pozitiven in negativen marker. Primanjkljaj zaradi vlaganj, ki državi ali Evropi zagotavljajo perspektivo, ni negativna stvar. Če vlagamo, kot smo počeli prej, v industrije preteklosti, ki niso produktivne – govorim o premogu –, vlagamo v nekaj, kar zapravlja denar, ker je jalovo početje, in zato na koncu izgubimo. Če pa vlagamo v energije prihodnosti in proizvodnjo prihodnosti, nekaj pridobimo.

Torej, kar moramo storiti, in to zahtevam tudi od liberalcev, ni samo govoriti o „stabilnosti, stabilnosti“, ampak tudi razlikovati med tistim, kar bi morali početi in kar ne bi smeli več početi; ne bi smeli samo govoriti o „primanjkljaju“, ampak reči „to je produktivno“ ali „to ni produktivno“. Če se strinjamo oziroma nam uspe doseči sporazum, četudi bo težko, se bomo lahko postavili po robu nenehnim manipulacijam Sveta.

Danes je problem v tem, da želi veliko vlad zmanjšati vidik evropske politike, naša vloga pa je braniti in okrepiti vidik evropske politike, sicer se ne bomo mogli izvleči.

Vidite, gospod Barroso, imamo skupen interes, vendar ga moramo pripeljati do zaključka. Ni Parlament tisti, na katerega morate pritiskati, ampak Evropski svet.

  Predsednik. – Kot lahko vidite, sem bil precej popustljiv pri času, deloma tudi zato, ker so bili vsi govori zelo simpatični in zelo močni – MDS, igralnice in holesterol –, vse to nam popestri razpravo.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) V današnjih razpravah vsi omenjamo različne anekdote, zaradi česar sem imel zgodovinsko asociacijo. Osemnajst let sem živel v državi, kjer je vladal realsocializem, kjer so partijski kongresi drug za drugim postavljali nove gospodarske cilje, državljani moje domovine – enako velja tudi za druge države realsocializma – pa so na partijskih kongresih slišali, da se bodo razmere izboljšale in kako bi se morale izboljšati. Za nameček smo v tistih časih v državi imeli ministrstvo za notranjo trgovino, čeprav sploh ni bilo notranje trgovine.

Ko sem poslušal nekatere današnje govore, sem dobil vtis, da je predlog Evropske komisije tisti, ki želi ponovno dati prednost gospodarskemu razmišljanju pred političnim. Presega politično naravnanost, ki bi zatrla kakšen koli razumen gospodarski ukrep, kajti danes politiki na nacionalni ravni – kot slišimo – iz populističnih razlogov zelo radi uprejo svoj prst v Evropo. Pravijo, da moramo zmanjšati vpliv Evrope in da Evropa ni rešitev, saj se tako do neke mere opravičijo pred svojimi volivci. Če ne ukrepamo tako, da države prepričamo, da bodo doživeli hude posledice, če izvajajo gospodarsko nerazumne politike, ne bomo dosegli ničesar. Tu vsekakor potrebujemo tudi solidarnost. V francosko-nemškem predlogu vidim resnično nevarnost, da se bomo znašli v situaciji, ko bodo močnejše države imele več manevrskega prostora, Grčija pa ne bo uspela preseči določene omejitve. Grčija bo morala zmanjšati porabo, močnejše države pa bodo imele srečo in nenadoma bomo ugotovili, da bodo lahko ta pravila kršile na politični podlagi. Povedati želim naslednje: potrebujemo evropsko solidarnost in to je razlog, zakaj potrebujemo evropsko solidarnost.

Za zaključek, gospod predsednik, pa naj povem, da vem, da budno pazite na to evropsko solidarnost. Zadnja odločitev Evropske komisije o plinskem sporazumu med Poljsko in Rusijo – za katerega bi se vam rad zahvalil – je lep primer, da je vidik Skupnosti nekaj, kar deluje, in sicer deluje v interesu držav, kot je Poljska. Še enkrat bi želel ponoviti, gospod predsednik, da ne moremo odgnati stvarnosti s čarobno paličico. Če dosežemo točko, kjer politične rešitve skupaj z odmerkom populizma, ki danes obstaja v nekaterih delih Evrope, prevladajo nad gospodarskim razmišljanjem, potem vaš ambiciozen načrt okrepitve trga – ki je po mojem mnenju zelo dober (nedokončan stavek). Menim, da se kot poslanci EP zavedamo, kako daleč smo od skupnega trga, to lahko sklepamo že po telefonskih računih za gostovanja v tujih mobilnih omrežjih, ki jih plačujemo vsak mesec. Če imamo skupni evropski trg in moramo še vedno plačevati račune za gostovanje, to jasno kaže, da je še dolga pot, preden dosežemo cilj gospodarske združitve.

  Patrick Le Hyaric , v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospod Chastel, gospod Barroso, če sem vas pravilno razumel, gospod Barroso, začenjamo na podlagi popolnoma nasprotujočih si analiz, kajti dejali ste, da je gospodarska kriza za nami, medtem ko naša skupina, Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice, meni, da se kriza poglablja. Da bi rešili krizo, predlagate strogost pri Paktu za stabilnost in rast, zdaj pa še poostritev sankcij. Mislim, da bi morali storiti ravno nasprotno: izboljšati delavske plače, pripraviti nov davčni pristop za podporo plačam in davek na finančne transakcije, izboljšati socialno varnost, zaščititi javne storitve in uvesti smelo politiko zaposlovanja.

Žal se bojim, da bo vaša strategija Evropsko unijo pripeljala v velike težave. Ali ne slišite, kako močno protestirajo ljudje po vsej Evropski uniji? Včeraj so že šesti dan zapored milijoni ljudi korakali po Franciji, podprlo pa jih je 70 % prebivalstva. Ali ne vidite nevarnosti, ki nam danes grozi? Ker temelji na konkurenci in politiki popolnoma proste trgovine, je Evropska ideja trčila z denarjem v teh gospodarskih vojnah in zdaj tudi valutnih vojnah. Zakaj se ne posvetimo novemu sistemu: sklad za človeški in družbeni razvoj namesto Pakta za stabilnost in rast, ob sodelovanju Evropske centralne banke, ki bi morala biti sposobna ponovno financirati dolgove držav članic in nacionalnih bank z ustvarjanjem denarja, z obrestnimi merami, ugodnimi po socialnih merilih?

Kot si sam predstavljam, bi morala Evropska unija prevzeti pobudo in ustvariti novi svetovni denarni red, za začetek pa sprejeti predlog Kitajske o skupni valuti v mednarodnem poslovanju. Zakaj Evropa ne uvede davka na tujo valuto, kot sta to storili Tajska in Brazilija, da omili valutne napetosti?

Predsednik Komisije, predstavniki Sveta, mislim, da je napočil čas, da razmislimo o novih pobudah in prisluhnemo svojim ljudem.

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, gospod Barroso, gotovo razkazujete svoje mišice s pomočjo pooblastil, ki vam jih je dodelila Lizbonska pogodba, ki ste jo izsilili z nelegitimnimi sredstvi. Zdaj počnete vse, kar je v vaših močeh, na svetovnem prizorišču in znotraj EU, da bi pridobili vse atribute države.

Nikjer to ni bolj očitno kot v vašem zadnjem predlogu za neposredni davek, ki bi ga evropske institucije naložile narodom na naši celini.

Seveda je bilo v prejšnjih časih zelo uspešno neodvisno gibanje, ki je izvajalo kampanje pod sloganom „nobene obdavčitve brez predstavništva“, ampak vi seveda niste predstavnik. Nismo glasovali za vas in ne moremo vas odstaviti, zato mislim, da ste s tem neposrednim davkom naredili napako.

In kako drag šele postaja ta klub! Še pred dvema letoma je bil neto prispevek Velike Britanije 3 milijarde GBP na leto. Letos je 6 milijard GBP. Naslednje leto bo 8 milijard GBP. Leto zatem bo že 10 milijard GBP in zdaj slišimo, da želite ukiniti britansko znižanje neto prispevka. Želite ukiniti britansko znižanje, kar pomeni, da bo do leta 2013 naš prispevek 13 milijard GBP. V obdobju šestih let se bo početveril.

Ko bodo britanski davkoplačevalci to spoznali, ko bodo videli vaš neposredni davek, bodo preprosto zaključili, da si Evropske unije ne moremo privoščiti.

Vendar pa vidim žarek upanja: kupčija iz Deauvilla med Merklovo in Sarkozyjem, ki se je danes vsi tako grozno bojite. Upam, da se bo uresničila. Imejmo novo Pogodbo. Videti je, kot da jo tudi sami nekako podpirate. Imejmo novo evropsko pogodbo in jo dajmo na referendum v veliko državah, zlasti v Veliki Britaniji, Britanci pa bodo zaključili, da je to za veliko Britanijo zelo slab posel. Glasovali bodo za izstop iz Evropske unije in sprožili njen razpad.

Hvala. Z veseljem bomo izstopili.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospod predsednik, imam vprašanje za vas, gospod Farage. Morda boste tako prijazni in nam odgovorili. Zelo vas skrbi britanska davčna blagajna. Kot jaz ste tudi vi na začetku tega mandata imeli možnost izbire, iz katere blagajne boste prejemali dnevna nadomestila: iz blagajne Združenega kraljestva ali iz blagajne Evropske unije. Prosim, povejte Parlamentu, ali se vaša dnevna nadomestila plačujejo iz proračuna EU ali ste se odločili za nacionalni sistem Združenega kraljestva?

  Nigel Farage (EFD). – Gospod predsednik, mislim, da bi morali odpraviti to pojmovanje evropskega denarja. Razen neposrednega davka v tem trenutku evropski denar ne obstaja: to je naš denar. Smo velik neto vlagatelj v Evropsko unijo in od tega nimamo nikakršne gospodarske koristi! To je naš denar!

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, običajno ne posegam v razpravo, vendar gre za vprašanje pravilnosti postopka.

Ni prvič, da me gospod Farage nagovarja z besedami „niste bili izvoljeni“. Vsekakor me vi niste izvolili, izvolil me je Parlament.

(Aplavz)

Izvolil me je Parlament na tajnem glasovanju, vi pa ste del tega Parlamenta. Menim, da je to ponavljanje, da jaz ali Komisija nismo bili izvoljeni, odraz pomanjkanja spoštovanja do Komisije in do Parlamenta, katerega del ste.

(Aplavz)

  Francisco Sosa Wagner (NI). – (ES) Gospod predsednik, morda mi bo uspelo nekoliko pomiriti to burno razpravo.

Obžalovanja vredno je, da so poleg Evropske unije nekatere države članice še vedno med državami G20. Kljub tej anomaliji, ki zagotovo slabi podobo Evrope v svetu, bi bilo dobro, če bi na tem svetovnem forumu imeli vsaj splošno skupno stališče.

Kaj si osebno predstavljam kot skupno stališče? Po mojem skromnem mnenju bi bilo naslednje: prvič, sprejetja svetovnega sporazuma za reševanje posledic krize ne moremo odlagati s sprejetjem zgolj finančnega sporazuma, drugič, Evropa mora ohraniti evro kot primerjalno valuto ali, če je to bolj zaželeno, kot sidro, ki bo preprečilo, da nas turbulence na trgu premetavajo sem pa tja, in omogočilo, da ne ponavljamo napak, ki smo jih počeli celo 20. stoletje, in tretjič, evro mora biti glasnik tistega, kar mora Evropa predstavljati v svetu demokratičnih vrednot in javnih svoboščin.

Če povzamem, zavedati se moramo, da v globaliziranem svetu, v tej globalni igri, tisti, ki igrajo samo z nacionalnimi kartami, izgubijo.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospe in gospodje, ta razprava nam kaže naslednje: kupčija iz Deauvilla nas ovira pri premagovanju krize, kupčija iz Deauvilla je korak nazaj za Evropsko unijo in kupčija iz Deauvilla nam kaže, da se niti eden niti drugi iz tega očarljivega para nista ničesar naučila iz neprimernega ravnanja Francije in Nemčije leta 2002 in 2005, ko sta obe državi začeli spodkopavati Pakt za stabilnost in rast. Namesto tega smo zdaj priča nadaljevanju takšnega neprimernega ravnanja.

Želimo preseči napake iz preteklosti. Želimo evropski odgovor na nacionalizem in veto, ki je sestavni del večine evropskih uredb. To smo storili v primeru nadzora finančnih trgov. To počnemo s poročilom kot odziv na krizo. To počnemo s poročilom gospoda Feia in to počnemo s svojim vsakodnevnim zakonodajnim delom. Osredotočimo se na to in ne dovolimo si, da nas zanese s poti, začenši že s to razpravo. Premakniti se moramo naprej. Poiskati moramo odgovore. Poročilo petih skupin nam pošilja jasno sporočilo. Nismo še premagali krize. Davčne in denarne politike niso nadomestilo za strukturne reforme. Jasno izjavljamo, da želimo, da se primanjkljaji zmanjšajo, ker je to glavni pogoj za varno prihodnost. Ne morete zmanjšati primanjkljaja tako, da se ga preprosto lotite s škarjami. Mora biti rezultat reform, vlaganj, prihrankov in sprememb. To poročilo pošilja jasen odgovor, da želimo imeti več Evrope kot del rešitve. Preidimo na naslednjo raven združevanja – ustvarimo gospodarsko unijo, ustvarimo socialno unijo, ustvarimo obrambno in varnostno unijo, notranji trg pa spremenimo v domači trg za vse naše državljane. Skupnost Evrope – pobuda Evropske unije – je odgovor. Projektna skupina in Deauville sta zgrešeni poti.

  Stephen Hughes (S&D). – Gospod predsednik, kot smo slišali, je projektna skupina pod vodstvom Hermana Van Rompuya pripravila svoje poročilo. Vsebuje predloge za reševanje krize in proračunsko disciplino: z drugimi besedami, samo del celote.

Poudaril bi, da so to samo predlogi. Prepričan sem, da bi ministri ECOFIN, ki so prevladali v delovanju te projektne skupine, želeli, da bi bila to zadnja točka, vendar ni. Je začetek. Smo na samem začetku zakonodajnega postopka. Upam, da bodo vse institucije uvidele, da bo treba zdaj delo Evropskega parlamenta v zvezi z zakonodajnimi predlogi Komisije izvajati v popolnoma demokratičnem postopku s Svetom.

Projektna skupina je dejala, da je bil njen cilj narediti kvantni preskok k učinkovitejšemu gospodarskemu upravljanju. Menim, da je to, kar predlaga, v resnici nekakšen korak nazaj na področju blaginje in napredka Evrope. Predlaga krepitev instrumentov, vendar samo instrumentov, ki se osredotočajo na davčno disciplino. To je problem. Gospodarsko usklajevanje je več kot zgolj davčna disciplina, gospodarske unije pa ni mogoče doseči, dokler to ravnovesje ni ustrezno priznano. To neizogibno vodi v izkrivljene gospodarske politike, ki ne upoštevajo v zadostni meri drugih koristnih ciljev politike za izvajanje makroekonomske politike, s tem pa mislim rast, vlaganje in zaposlovanje.

Predsednik Barroso, ne potrebujemo še ene projektne skupine, da pripravi uravnotežen nabor ukrepov politike. Kar potrebujemo, je to, da Komisija izkoristi svojo pravico do pobude za uveljavitev predlogov, ki spodbujajo rast, vlaganje in zaposlovanje.

Kar zadeva predloge, ki so zdaj na mizi, pa verjamem, da ima Parlament v prihodnjih mesecih ogromno odgovornost. Narediti moramo nekaj sprememb v skladu s poročilom gospoda Feia, o katerem bomo danes glasovali. Mislim, da moramo v njem narediti tri spremembe: postopek presežkov sredstev mora biti dovolj širok, da zajame trge dela, vključno s stopnjami brezposelnosti, in zato se mora Svet za zaposlovanje vključiti, kjer koli je to potrebno; kakovostna ocena ravni in spreminjanja javnega dolga v korektivnih ukrepih Pakta za stabilnost in rast bi morala v celoti upoštevati tudi ravni in spreminjanje javnega vlaganja; povezava z 2020 mora biti po vsem novem sistemu izrecna in kolikor je le mogoče uporabna.

Glede upravljanja bi v tej fazi omenil samo dve stvari. Svet mora voditi sistem in prevzeti najvišjo politično odgovornost, prav tako pa tudi zagotoviti ustrezno vključitev vseh pomembnih sestavov Sveta – ne samo ECOFIN-a –, kjer koli je to potrebno.

Nazadnje pa se mora Evropski parlament v celoti vključevati v postopek, da zagotovi najvišjo raven demokratične legitimnosti. Samo poglejte predlog evropskega semestra, in boste videli, v kolikšni meri vloga Parlamenta v vsem tem primanjkuje. Nekateri med nami iz različnih političnih skupin delajo na krepitvi predlogov za parlamentarno vključitev. Upam, da jih bodo druge institucije sprejele, da postopek dobi demokratično legitimnost, ki jo potrebuje.

  Olle Schmidt (ALDE). – (SV) Zadnje leto je pokazalo, da lahko EU v težkih razmerah sprejme pomembne odločitve. Žal pa smo v zadnjih nekaj dneh doživeli razočaranje. Ko EU potrebuje jasna in stroga proračunska pravila, Francija in Nemčija oklevata. To nas skrbi. Naše sporočilo je: pustite vnemar predlog gospoda Rehna!

Rad bi se iskreno zahvalil gospe Berès in kolegom iz Posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo, ki so pokazali, da v Evropskem parlamentu lahko presežemo strankarske omejitve in poiščemo skupne rešitve v prid Evrope. Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo predlaga spremembo, in sicer mora biti morebitna uvedba davka na finančne transakcije nujno v svetovnem merilu. V tem primeru je pomembno, da se davek uvede na svetovni ravni.

Nacionalizem ne sme ponovno ugnezditi v Evropi. Tržno gospodarstvo z jasnimi mejami in prosta trgovina ustvarjata blaginjo. Potrebujemo bolj združeno Evropo, bolj odprto Evropo, močnejšo Evropo – potrebujemo preprosto več Evrope.

Predlagane možnosti kazni bodo sprva veljale samo za države v evrskem območju. V zvezi s tem bi želeli videti besedilo, ki zajema vseh 27 držav članic. Zato želim predložiti ustno spremembo k poročilu gospoda Feia, za katero upam, da jo bo Parlament lahko podprl. Poročevalec in člani Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu so izjavili, da so pripravljeni to storiti. Besedilo bom prebral v angleščini:

– „Vseh 27 držav članic bi moralo, kolikor je to mogoče, do največje možne mere slediti predlogom ekonomskega gospodarskega upravljanja, ob zavedanju, da bo za države članice izven euroobmočja ta proces deloma prostovoljen“.

– (SV) Danes ni čas za ustvarjanje takšne EU, ki predstavlja tveganje za uničenje Unije.

  Pascal Canfin (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospod Rehn, resnično upam, da boste preučili delo, ki ga je opravil Evropski parlament na področju današnjih obravnavanih tem – poročili gospe Berès in gospoda Feia –, kajti zdaj seveda delamo kot sozakonodajalci za gospodarsko upravljanje. Lahko vam povem, da smo se skupaj z vsaj štirimi proevropskimi skupinami v Parlamentu resnično potrudili in pripravili kompromise, ki bodo dali rezultate. Pravkar smo sodelovali v razpravah za rešitev težav.

Nekateri govorijo o proračunu, nekateri o davčnih ukrepih, nekateri pa o upravljanju. Kar danes potrebujemo, je to, da Komisija – in to je vaša vloga, mi poskušamo to opraviti, vendar je to tudi vaša vloga – predlaga splošen sveženj: nekaj v duhu poročila gospoda Montija, ki je tudi v skladu s tistim, kar poskuša storiti Michael Barner v zvezi z notranjim trgom. Čakam na splošen sveženj gospoda Barrosa, ki bi nam moral pokazati, kako priti iz gospodarske krize. Ne bi smel obravnavati samo makroekonomskega upravljanja, ampak bi moral vsebovati nekaj v smislu treh ali štirih dosjejev o makroekonomiji, davkih in proračunu in tako „tvoriti sveženj“.

Prepričan sem, da bo v primeru, da to storite, velika večina v Evropskem parlamentu to pobudo podprla. Če na primer pogledamo vprašanje javnih financ, lahko ugotovimo, da so pred dvema letoma ali tremi Komisija in njeni oddelki izjavili, da se je izmed vseh držav Španija najbolj držala Pakta za stabilnost in rast in da so bile njene javne finance urejene. Težava je v tem, da vzroki za nestabilnost tičijo drugod in je zdaj Španija v hudih škripcih, enako kot Irska. Jasno lahko vidimo, da nam osredotočanje zgolj na javne finance ne bo pomagalo premagati krizo.

Kompromisi, ki smo jih predlagali v različnih poročilih, ki so bila predstavljena danes in bomo o njih glasovali jutri, predstavljajo vsoto teh vprašanj. Na svoj način sporočajo, da resnično potrebujemo strožjo proračunsko disciplino. Seveda jo. Vendar, če želimo zagotoviti, da proračunska disciplina ne vodi v družbeni propad, ampak samo v znižanje javne porabe, potem sočasno potrebujemo evropski proračunski sveženj, ki bo financiral vlaganja, ter davčni sveženj, ki bo državam članicam omogočil uvedbo nekaterih davkov.

Moje zadnje vprašanje za gospoda Rehna in zlasti za gospoda Barrosa je naslednje: ali ste resnično za skupno osnovo za davek od dobička pravnih oseb? Ali ga resnično podpirate? Komisija ga že deset let prelaga in že deset let te zadeve niste uspeli rešiti. Zdaj je čas, da to storite.

(Aplavz)

  Roberts Zīle (ECR). – (LV) Hvala, gospod predsednik, gospod Barroso (ki je zapustil dvorano).

Sprva naj se zahvalim poročevalcu, kolegom poročevalcem v senci in predsedniku odbora, gospodu Klintzu, za kompromis, ki smo ga nazadnje uspeli doseči. Govoril bom le v zvezi z dvema točkama poročila, s katerima nisem zadovoljen, ne zadevata pa niti Nemčije niti Francije. Prvič, kot rezultat agresivnega čezmejnega vlaganja sta se zasebni dolg gospodinjstev in poslovni dolg od leta 2004 v veliko novih državah članicah povečala, tudi za desetkrat. Poleg tega je bila velika večina teh posojil pridobljena pod pogoji, da je vse tveganje deviznega tečaja prevzel posojilojemalec. To pa pomeni, da imajo vlade teh držav malo manevrskega prostora v svoji makroekonomski politiki, razen zmanjšanja javne porabe in zvišanja davkov. Obenem pa je glavna skrb gospodinjstev samo ta, kako poplačati ta posojila v evrih. Na žalost je v poročilu o tem bore malo govora.

Moja druga točka je povezana s prvo. Predstavljajmo si takšno novo državo članico, katere BDP se je znižal na raven iz predpristopnega obdobja, iz leta 2004, ob tem pa je njen zasebni dolg desetkrat, javni pa petkrat višji; ta država članica lahko na podlagi tega poročila sklepa, da se lahko tudi kohezijska politika spremeni, in to na takšen način, da glavno merilo ni več BDP na prebivalca, ampak reševanje krize na konkretnem ozemlju, kar ima lahko izredno pomembne politične posledice. Hvala.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, izjave Nemčije in Francije v tako imenovani kupčiji iz Deauvilla so nesprejemljive in kažejo pravi obraz tistih, ki sprejemajo odločitve v prid gospodarskih in finančnih interesnih skupin. Te izjave kažejo tudi na nepotrpežljivost, aroganco in agresijo do odziva delavcev in prebivalcev, ki so jih prizadele njihove neoliberalne in protidružbene politike – Pakt za stabilnost in rast ter konkurenčna politika – v Grčiji, Franciji, Španiji ali na Portugalskem, kjer se za 24. november že načrtuje splošna stavka.

Čas je, da tisti, ki vodijo Evropsko unijo, priznajo, da so neoliberalne politike odpovedale: vse večja brezposelnost, družbene neenakosti in revščina, ki v državah s šibkejšim gospodarstvom povzročajo recesijo, vsiljivost EU pa bi lahko povzročila pravo socialno katastrofo.

Žal pa se to ne dogaja. Vse obljube o ukinitvi davčnih oaz, o ustrezni obdavčitvi finančnih transakcij in o ukinitvi špekulativnih finančnih produktov so propadle.

Zato tudi tu protestiramo: s tem dajemo glas več milijonom delavcev, ki jim grozi revščina, brezposelnim, starejšim z obupnimi pokojninami, mladim in nezaposlenim ter otrokom, ki so izpostavljeni tveganju revščine in katerim želijo onemogočiti dostojanstveno prihodnost.

Čas je, da prenehamo s temi politikami, da lahko resnično živimo v socialni Evropi: Evropi napredka in razvoja.

  Juozas Imbrasas (EFD). – (LT) Nekaj besed bi želel povedati o delu Posebnega odbora za krizo. Resnično je opravil pomembno delo ter pripravil dobra priporočila in predloge. Seveda bi bilo v idealnem primeru zanje dovolj prostora v dokumentih, ki jih pripravlja Komisija. Bistvenega pomena je, da Komisija ne pozabi na temeljna in najpomembnejša vprašanja. Eno od njih je vzpostavitev regulatornega in nadzornega sistema, ki nobenega finančnega trga, finančnega instrumenta in finančne ustanove ne izpusti iz evidence. Komisija bi morala svoje ukrepe usmeriti v ustvarjanje novih delovnih mest in jih povezati z ukrepi za boj proti revščini in socialni izključenosti. Vsa prizadevanja v tej smeri morajo biti usmerjena predvsem na zaposlovanje mladih. Za premagovanje krize so nujne infrastrukturne odločitve o obnovljivih virih energije, zeleni moči, energetski učinkovitosti v sektorjih prometa in gradbeništva ter evropskem energetskem omrežju. Bilo bi dobro, če bi Komisija natanko eno leto od današnjega srečanja lahko stopila pred nas in dejala: „Določbe resolucije, ki ste jo predlagali, niso ostale samo na papirju, ampak je Poseben odbor za krizo te konkretne predloge prilagodil in že dajejo rezultate“.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Enako kot že v prejšnji večji razpravi ta teden v Evropskem parlamentu, in sicer v razpravi o revščini, so politiki Evropske unije ponovno presenečeni in žalostni ob ugotovitvi, da se razmere za evropske državljane ne izboljšujejo, ampak ves čas poslabšujejo. Revščina nepretrgoma narašča, prav tako beda, brezposelnost in brezdomstvo. In nad tem so tako presenečeni, kot da bi bilo to posledica strašnih naravnih nesreč ali cunamijev. Ne, to je rezultat odločitev, ki so jih sprejeli evropski politiki. Vse večji beda in revščina izhajata neposredno iz neoliberalne politike, ki ste jo – razen tistih, ki ste ji nasprotovali – izvajali, ta trend pa se bo še nadaljeval. Revščina in beda bosta še naprej naraščali, če se ne odločite za drugačen sistem vrednot.

Ti dve poročili spominjata na scenarij, kjer zdravniška komisija ugotovi, da je dotedanje zdravljenje bolniku povzročilo škodo in poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, nato pa se odloči, da je treba s tem zdravljenjem, predpisanim na podlagi diagnoze, vseeno nadaljevati, da je treba nadaljevati z vsem, kar je bilo dotlej storjenega, vendar s strožjim nadzorom in s kaznovanjem bolnika, če ne spoštuje dogovora, če na primer ne zaužije zdravila. Tu gre za zavestno izbiro med sistemi vrednot. Doslej je Evropska unija namenoma izbrala sistem vrednot, kjer vedno sprejme pravo odločitev z vidika denarja in dobička, pravo odločitev z vidika nadnacionalnih družb in bank, nikoli pa z vidika ljudi in skupnosti. Vedno je gledala, kaj je prav z vidika nebrzdane konkurence, ki je ne omejujejo pomisleki zaradi pravičnosti in moralnosti, nikoli pa kaj je prav z vidika socialne pravičnosti in solidarnosti. To je treba spremeniti in odslej je treba sprejemati dobre odločitve.

  Corien Wortmann-Kool (PPE). – (NL) Gospod predsednik, kljub nekaterim pozitivnim znakom tveganje za poslabšanje krize še ni mimo. Bančni sistem je še vedno nestabilen in veliko državam članicam grozi, da jim proračunski primanjkljaj uide iz nadzora, če ne ukrenejo česa. Zato nujno potrebujemo gospodarsko unijo.

Gospod predsednik, projektna skupina mora še pokazati konkretne rezultate, vendar pa bi kot poročevalka tega parlamenta za Pakt za stabilnost in rast komisarju Rehnu povedala naslednje: sposobni smo delati hitro. Te besede naslavljam tudi na Svet. Sposobni smo delati hitro, vendar le na podlagi predlogov Komisije. Ali je Svet pripravljen to sprejeti?

Želela bi tudi podati opozorilo proti spremembi v Pogodbi, ki je bila zahtevana, kajti to je lahko vaba, ki nas bo prisilila, da potrebne ukrepe še naprej prelagamo v nedogled. Zdaj moramo storiti vse, kar je mogoče v skladu z Lizbonsko pogodbo. Parlament ima zdaj novo vlogo sozakonodajalca v Paktu za stabilnost in rast in bo svojo vlogo v celoti izkoristil, da vzpostavi močno gospodarsko unijo, z močnim Paktom za stabilnost in razvoj.

  Sergio Gaetano Cofferati (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kriza zelo močno vpliva na družbo v vseh evropskih državah. Če gledamo na posledice z družbenega vidika, hitro pridemo do zaključka – takega, ki v veliki meri izhaja iz dela Komisije –, da najhujše šele prihaja. Brezposelnost se bo še povečevala in šibki znaki okrevanja, ki so bili opaženi v nekaterih državah, niso dovolj za ustvarjanje novih delovnih mest. Zato moramo sprejeti, da se bomo morali neizogibno spopasti z najhujšimi socialnimi vidiki te krize, ki je nastala v finančnem sektorju, a se je hitro razširila na gospodarsko in socialno področje.

Zato se moramo oborožiti z drugimi instrumenti, da zaščitimo najbolj prizadete ljudi. Razpravljali bomo o predlogu okvirne direktive o najnižjem zajamčenem dohodku v vseh evropskih državah, kar se mi zdi zelo pomembno po eni strani v boju proti revščini, po drugi strani pa kot pomoč ljudem, ki jih bo v naslednjih tednih in mesecih prizadel zadnji udarec te krize.

Najboljši način za premagovanje krize je s pomočjo politik za rast. Rast potrebuje sredstva, ciljna vlaganja in jasen seznam prednostnih nalog, h katerim se mora usmeriti velik del razpoložljivih virov. Proračun Unije ni dovolj. Zato je Komisija jasno navedla potrebo po dodatnih sredstvih za infrastrukturna vlaganja in vlaganja v kakovost konkurence in zaposlovanje. Ta pot vodi k izdaji evroobveznic in davku na finančne transakcije. Ni druge možnosti. Zato so rešitve, ki smo jih nakazali pomembne in inovativne, upam le, da bo Parlament odobril njihovo oblikovanje.

  Wolf Klinz (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, na vrhuncu finančne krize so države G20 obljubile skupne ukrepe za stabilizacijo finančnih trgov. Danes, dve leti pozneje, je odgovor na svetovni ravni še vedno zelo daleč. Sprejeti ukrepi v veliko primerih ščitijo nacionalne interese in dejavnike. Začetna zagnanost se je razblinila in prepogosto se spet znajdemo v „starih kalupih“. Mervyn King iz centralne banke Združenega kraljestva Bank of England je to jedrnato povedal: „Potreba po delovanju v skupnem interesu se mora šele pojaviti“. V svojem vmesnem poročilu je Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo jasno povedal, da je Evropa na odločilnem razpotju. Okrepiti moramo svoje združevanje, uskladiti svoje gospodarske in proračunske politike, potrebujemo evropske infrastrukturne projekte na področjih energije, prometa in telekomunikacij. Potrebujemo delujoč notranji trg in trg dela ter potrebna sredstva, da dosežemo zahtevne cilje rasti iz strategije EU 2020. Potrebujemo inovativne vire financiranja, če želimo izkoristiti potencial sektorja malih in srednje velikih podjetij. Potrebujemo več metode Skupnosti in manj medvladnosti. Tu vsak obstanek pomeni korak nazaj, saj ne bo ohranil status quo.

Dolžniška kriza v Evropi jasno kaže, da stabilnosti in zaupanja ni mogoče doseči brez discipline. Namen predlogov komisarja Rehna in projektne skupine gospoda Van Rompuya je zagotoviti, da države članice delujejo disciplinirano. Žal so tistega dne v Luxembourgu finančni ministri zavrnili te predloge na zahtevo našega francosko-nemškega para – to je bila zamujena priložnost in nesrečen dan za naše državljane, ki se povsem upravičeno ponovno počutijo opeharjene s strani politike.

  Kay Swinburne (ECR). – Gospod predsednik, kombinirane teme razprave na današnje jutro imajo očitno skupno točko, in sicer naš nenehen odziv na finančno krizo in na iskanje načinov, da postane naše upravljanje tveganj učinkovitejše, naj si bo upravljanje tveganj pri javnem dolgu, upravljanje tveganj na naših finančnih trgih in proizvodih ali upravljanje tveganj pri svetovnih neravnovesjih. Tako v ravnanju naših bank kot ravnanju finančnih ministrstev držav članic moramo zagotoviti skupen visok standard spoštovanja dogovorjenih pravil.

Uveljaviti je treba močnejšo finančno in davčno disciplino tako v zasebnem kot javnem sektorju. Zagotoviti moramo, da so v iskanju priložnosti za rast s strani EU instrumenti financiranja, ki jih uporabljajo EU in države članice, največjega kalibra in kar se da pregledni. K inovativnemu financiranju je treba pristopiti preudarno, pri tem pa upoštevati ukrepe EU za finančno vzvodenje lastnega proračuna ter poznati vsa tveganja in možnosti moralnega tveganja.

Evropski sklad za finančno stabilizacijo je velik zunajbilančni nosilec, ki se opira na bonitetno stopnjo. Finančno vzvodenje proračuna EU z izdajo projektnih obveznic EIB mora biti temeljito preučeno. Kot vsi vemo, zapleteni finančni instrumenti in finančno vzvodenje prinašajo določena tveganja. Ni razpoložljivega denarja in ni bližnjic.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, govorim o poročilu gospe Berès o krizi v imenu Konfederalne skupine Evropske združene levice – Zelene nordijske levice, da bi pojasnil, zakaj ne bomo glasovali; glede na preobilje zgodovinskih sklicevanj bi želel povedati, da je današnje besedilo v primerjavi s prvotnim besedilom, ki ga je predložil poročevalec, videti kot star papirus, kot star pergament, na katerem je bilo prvotno besedilo prečrtano in novo besedilo dodano, pri čemer so sledi prvega še vedno vidne – temu pravimo palimpsest. Rezultat grobega „črtanja“ prvotnega, odkritega in poštenega poskusa opisa vzrokov krize in navedbe smelih predlogov, ki sta ga opravili Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in evropska desnica, je besedilo, ki ni več besedilo Evropskega parlamenta, edine demokratične institucije v Evropski uniji, ampak je besedilo Komisije, ki prikriva vzrok krize in politiko EU zavezuje pobudam Merklove, Sarkozyja in projektne skupine.

Podali smo predloge, da bi izboljšali besedilo. Kritizirali smo Pakt za stabilnost in rast ter delovanje Evropske centralne banke. Predložili smo spremembe, da bi videli, če je vsak, ki celo danes pravi, da je Evropska unija skrenila s poti, mislil na isto stvar. Naš predlog so navdihnile današnje demonstracije v Franciji, demonstracije delavcev v Nemčiji, katerih dohodki so se znižali, da bi Siemens lahko imel dovolj denarja za podkupnine, demonstracije delavcev v Grčiji, s katerimi se ves čas ravna kot s poskusnimi zajčki, ali z drugimi besedami besedilo, ki je dobilo nesprejemljivo obliko.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, morali bi poslušati nasvet Nobelovega nagrajenca Maurica Allaisa, ki je pozval k jasnemu ločevanju med poslovnimi bankami, kreditnimi bankami in špekulativnimi bankami v skladu z načeli iz zakona Glass-Steagall, ki ga to poročilo ne obravnava.

V zvezi s predlogom o obdavčitvi evropskih davkoplačevalcev pa je moj odgovor „Nobenega davka v Evropi!“ Če gre ta predlog Evropske unije naprej, ste lahko prepričani, da bomo imeli tudi tu svojo čajanko: nastali bodo množični protesti. Evropska javnost nima namena plačati storitev, ki je ne dobi, in popolnoma prav ima.

Še naprej financiramo banke. Kaj pa banke počnejo sredi gospodarske in finančne krize? Kupujejo vrednostne papirje, tudi tiste, ki vsebujejo sumljive izvedene finančne instrumente, in tako naprej. Še vedno jih kupujejo. In kaj počne medtem ECB? ECB – ki je bila ustanovljena kot absoluten organ – to dopušča. Jasno mi je, da živimo v Evropi bankirjev. Če še prostozidarski voditelji trdijo, da je to res, ne vidim razloga, da ne bi tudi mi.

Menimo, da je samo en način za učinkovito odpravo špekulacij: transakcije se morajo opraviti v istem času kot so pogajanja plačana, in to samo v gotovini. Gospa Merkel si je upala to izreči, pa so jo preglasili. Gotovo za to obstaja razlog.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). – Gospod predsednik, samo dve leti sta minili od izbruha finančne krize in samo šest mesecev od grškega vprašanja, vidimo pa lahko, kako v naših nacionalnih državah usiha zagnanost.

Danes imamo jasno sporočilo Evropskega parlamenta v poročilih gospe Berès in gospoda Feia. Potrebujemo več aktualnih gospodarskih in finančnih politik. Potrebujemo več Evrope in boljši Pakt za stabilnost in rast z okrepljenimi mehanizmi. Najnovejša odločitev Sveta ECOFIN je klofuta za evropske državljane. To ni primerno. Okrepiti moramo strategijo za rast, tako da je v tem okolju trajnostna in družbeno odgovorna, potrebujemo pa tudi boljše mehanizme upravljanja za EU 2020. Potrebujemo več in boljše evropsko gospodarsko upravljanje za nacionalne ukrepe v podporo vsemu temu, vključno z davkom na finančne transakcije, za katerega pozivam Komisijo, da ga podrobno preuči tudi v evropskem okolju. Potrebujemo boljšo in močnejšo združeno Evropo, ki je soglasna na svetovni ravni. Potrebujemo boljše finančno reguliranje in pred nami je še dolga pot.

Da zaključim, potrebujemo pobudo Komisije. Komisija mora delovati v interesu evropskih državljanov, ne pa številnih projektnih skupin.

  Udo Bullmann (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospod Chastel, komisar, to bi dejansko lahko bil čas velikih odgovorov, toda če pogledamo nazaj, ni videti tako. To kar je na mizi za tako imenovano reformo Pakta za rast in stabilnost ni prepričljiv odgovor, saj ponovno pravim, da je najnižji skupni imenovalec tisti drobec, o katerem bi se dejansko lahko dogovorili. Čestitam Komisiji. Še vedno ste za mizo – države članice ne želijo ravnati samovoljno. Prav tako čestitam Svetu. Uspeh je dosežen, Francija in Nemčija sta sklenili dogovor – ne vemo, ali je dober ali slab, ampak vsaj nista več v zagati.

Kaj vse to pomeni? Pomeni, da bomo naslednje leto, če se številke o rasti ponovno sesedejo, stali pred vsemi temi ljudmi brez kakršnega koli odgovora glede gospodarskih razmer. Kje je poglavje, zakonski akt, v katerem predlagate, kako se lahko skupaj naučimo izkopati iz dolžniške krize? Moja skupina ima občutek, da je prav tu vrzel in da je prav to razprava, ki jo bomo imeli v tem parlamentu. Da, soglašamo s tistimi poslanci, ki želijo večjo zavezanost reformi. To je nekaj, kar si tudi sami želimo. Vendar pa moramo razpravljati o vsebini. Če niste pripravljeni ponuditi trdnejše podlage za dejansko usmeritev naše proračunske politike, potem ne vidimo nobenega razloga, da še naprej razpravljamo o strategiji EU 2020. Že zdaj je papirnati tiger – lahko jo še danes odvržemo v koš za smeti, če ne boste bolj zavzeto razpravljali z nami o njeni vsebini.

Želimo narediti razliko. Da, razlika je, če vlagamo v šepajočo birokracijo ali v vire energije in delovna mesta prihodnosti. Kje je točka v vaših predlogih, kjer lahko naredimo to razliko? Na to čakamo. Ta razprava se mora šele zgoditi. To bo za nas odločilno.

Poleg tega pa ne bomo sprejeli kataloga kazalnikov, ki temelji na zakonodaji. Parlament ne bo dovolil, da mu mečejo pesek v oči. Želimo razpravljati, ali sta zaposlovanje in brezposelnost pomembna dejavnika proračunskega razvoja ali ne, in to želimo storiti pred sprejetjem zakonodaje.

  Ramon Tremosa i Balcells (ALDE). – Gospod predsednik, sedanja finančna kriza nam daje priložnost za korenit napredek v postopku evropskega združevanja. Svoj govor želim osredotočiti na vzpostavitev evropske skupne zakladnice za države evrskega območja. To bi bilo jasno izboljšanje institucionalnega okvira za evropsko gospodarsko upravljanje.

Vem, da je to za nekatere države zelo občutljivo vprašanje, vendar se bomo morali v prihodnjih letih s tem ukvarjati. Evropska zakladnica bi izboljšala usklajevanje spodbujevalnih politik, ki jih izvajajo države članice. Evropska zakladnica bi lahko izdajala tudi evroobveznice za izgradnjo evropske infrastrukture. EU potrebuje lastna sredstva ob nadaljnjem zniževanju proračunov v državah članicah EU. Evropska skupna zakladnica, ki bi pobirala davke na evropski ravni, bi omogočila zmanjšanje nacionalnih transferjev v EU.

Brez resnične avtonomnosti v prihodkih ne bo resnične avtonomnosti v odhodkih. Vzpostavitev evropske skupne zakladnice je politična odločitev. Skupna točka te razprave je pomanjkanje politične volje ali, če sem natančnejši, pomanjkanje politične volje s strani Nemčije. V 90. letih prejšnjega stoletja je imela Nemčija politično vizijo, da pospeši izdajo evra, kljub težavam zaradi postopka ponovne združitve obeh Nemčij. Po mojem mnenju bi morala Nemčija prevzeti vodstvo in storiti korak naprej k skupni evropski zakladnici.

  Ivo Strejček (ECR). – (CS) Če ste to razpravo poslušali od začetka, menim, da imajo prav vsi tisti, ki pravijo, da je Evropska unija na razpotju. Na eni strani so zagovorniki močnega pristopa Skupnosti. Na drugi strani pa je, pošteno povedano, manjšina v tem parlamentu, ki meni, da bi se morala Evropska unija odslej bolj posvetiti medvladnemu načelu. S tem lepo sovpada tudi predlog za uvedbo različnih vrst evropskih davkov, čeprav ga imenujemo inovativno financiranje. To spominja na pozive k okrepitvi Evropske unije in prenosu več pooblastil na Evropsko komisijo v škodo držav članic. Sramotno je, da nihče doslej ni dejal, da bi morali Evropska unija in Evropska komisija začeti krčiti svoje programe, zmanjšati število svojih pogosto spornih agencij in reformirati skupno kmetijsko politiko.

  Jürgen Klute (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, gospodarsko upravljanje, kot se tu razvija, se osredotoča samo na prihranke in konkurenčno politiko. Kot je že omenil spoštovani poslanec iz Španije, problem usmeritve Nemčije k izvozu še sploh ni bil obravnavan. In vendar je to očitno osrednji problem, tako na evrskem območju kot v Evropski uniji kot celoti. Nemška konkurenčna politika se izvaja v škodo domačega povpraševanja v Nemčiji. O tem se sploh ne razpravlja. Predvsem pa se izvaja v škodo plač. To je bitka za plače – tekmovanje za plače. To tekmovanje pa izvaja močan pritisk na naše sosednje evropske države, na evropske sindikate in evropske delavce. Niti Komisija niti poročilo gospoda Feia se nista ukvarjala s tem problemom. Vsakršno gospodarsko upravljanje, ki je vredno svojega imena, mora izvesti korektivne ukrepe na tem področju, ne pa obmolkniti.

  Jean-Paul Gauzès (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospod Chastel, komisar, leta 1968 so prijatelji našega poslanskega kolega gospoda Cohn-Bendita na zidove v Parizu napisali „besede, ne dejanja“. Danes pa državljani zahtevajo ravno nasprotno: dejanja, ne besede. Slišimo veliko besed, naši sodržavljani pa ne vidijo nobenih rezultatov. Počasno odzivanje Evropske unije ni dovolj dobro glede na nujne zadeve, s katerimi se moramo ukvarjati.

Skupaj se moramo premakniti naprej, v združenem evropskem duhu. V zvezi s tem bi želel povedati še nekaj o vlogi Parlamenta. Tudi tu nas čaka še veliko dela pri podpori načelu soodločanja. Predsednik Komisije se je Parlamentu večkrat zahvalil za njegovo podporo, vendar pa Parlament ne igra samo drugotne, podporne vloge ali zgolj ratificira odločitve, ki jih sprejme Svet, ne da bi imel možnost najprej o njih razpravljati. Parlament je enakovreden Svetu. Čas je, da to priznamo, razprava o gospodarskem upravljanju pa nam bo služila kot preizkušnja.

Nazadnje – kar zadeva prihodnje vrhunsko srečanje držav G20 – Evropska unija mora biti enotna in zagotoviti, da ta mednarodni organ odigra vlogo, ki se od njega pričakuje, in se ne samo izgublja v brezkončnih pogovorih.

PREDSEDSTVO: STAVROS LAMBRINIDIS
podpredsednik

  Elisa Ferreira (S&D). – (PT) Gospod predsednik, komisar, sprva bi se želela zahvaliti gospodu Feiu za njegovo prizadevno sodelovanje in kompromisnost, ki prežema njegovo poročilo. Vsekakor smo prišli do zaključka, da se lahko Parlament pri določenih vprašanjih – in enako velja za finančni nadzor – zedini in zavzame odločno stališče v zaščito javnega interesa ter da morata Komisija in Svet to odločno stališče priznati. To vprašanje je še zlasti pomembno v času izdaje zakonodajnega svežnja šestih predlogov, ki so izjemno občutljivi in pri katerih ima Parlament pooblastila za soodločanje.

Bili bomo enako dejavni, vendar brez kompromisov. Delujemo v duhu dialoga, vendar pa ne bomo zaobšli ciljev, ki jih nameravamo zaščititi. Gospod Feio v svojem poročilu poudarja nekatere vidike, ki se navezujejo na to vprašanje. Med njimi je tudi ta, da je gospodarsko upravljanje več kot zgolj nabor kazni. Rast in zaposlovanje potrebujeta lastne pobude. Pobude so potrebne za boj proti vse večjim notranjim razhajanjem v Evropski uniji. Potrebujemo posebne predloge za evropski denarni sklad. Potrebujemo trdne rešitve za državne dolgove.

Smo na točki, ko je zaupanje odvisno od sposobnosti Komisije in Sveta, da se odzoveta na resnične skrbi javnosti, te pa so brezposelnost, rast in kohezija.

  Vicky Ford (ECR). – Gospod predsednik, potrebujemo boljše gospodarsko upravljanje, z zgodnejšimi opozorili in zgodnejšim ukrepanjem. Tradicionalne ciljne vrednosti dolgov in primanjkljajev je prekršilo veliko držav, vendar nas te ne bi opozorile na krizo v Španiji in na Irskem. Potrebni so še drugi ukrepi.

Ekonomija pa ni eksaktna znanost in njeno bistvo ni zgolj v številkah. Sovjetska zgodovina nas opominja, da centralno preštevanje traktorske proizvodnje samo po sebi ne prinaša močnega gospodarstva, centralizirana obdavčitev ali centralizirana zakladnica pa tudi nista utopična rešitev.

Postavlja se veliko vprašanj, kako zdaj ukrepati. Grožnja s kaznovanjem države, ki je tik pred bankrotom, se zdi kot puhla grožnja, obljube o nadaljnjih finančnih injekcijah na evrskem območju pa bodo vedno prinašale moralno tveganje. Zavedam se, da so ljudje zaskrbljeni zaradi francosko-nemških kupčij, vendar imajo morda prav. Če trg posoja denar, potem bi morda moral izgubo utrpeti trg, ne pa davkoplačevalec.

  Danuta Maria Hübner (PPE). – Gospod predsednik, kot običajno je v naši stvarnosti in v tem, kar počnemo, nekaj dobrega in nekaj slabega. Pomembno je razumeti preteklost in vzroke za krizo – menim, da je Unija na tem področju naredila svojo domačo nalogo –, vendar pa se moramo danes osredotočiti na prihodnost. Svetovno in evropsko gospodarsko upravljanje, ki ga gradimo, je za jutrišnji dan, zato ne gre samo za vprašanje reševanje krize.

Evropa ni v vakuumu. Ko rešujemo Evropo, to počnemo na prizorišču celega sveta, ki se je od leta 2008 zelo spremenil. Države G20 so se združile pred dvema letoma, da bi poiskale finančno rešitev, vendar je njeno složnost tedaj poganjal strah. Danes med njimi vlada razkol. Skupno svetovno dobro ne obstaja. Veliko sil se dejavno ukvarja s svetovnim okrevanjem in ponovno vzpostavitvijo ravnovesja v svetovnem gospodarstvu. Glavno vlogo tu igra temeljna strukturna sprememba, ki močno vpliva na evropsko konkurenčnost. Vendar pa se je vloga valut in deviznih tečajev kot svetovnih mehanizmov usklajevanja močno povečala. Novi svetovni denarni sistem se izoblikuje z doslej nesluteno hitrostjo in število akterjev se vedno bolj povečuje.

Da bi se izognili katastrofi nesimetričnih prilagoditev, nujno potrebujemo dialog in kolektivno ukrepanje. Če to dosežemo, se pojavi tudi vprašanje, ali bo Evropa lahko igrala svojo vlogo v kolektivnem ukrepanju. Kar nam pri tem očitno manjka, je pogumna, posodobitvena reforma zunanjega zastopanja evrskega območja. Z zavlačevanjem te reforme se odpovedujemo potencialnemu vplivu. V sedanjih svetovnih razmerah pa si Evropa tega ne more privoščiti.

  Robert Goebbels (S&D). – (FR) Gospod predsednik, Evropi gre slabo in svetu ne gre nič bolje.

Malo prej je predsedujoči Svetu poudaril, da globalizacija pomeni, da moramo ukrepati na evropski in mednarodni ravni. Vendar če pogledamo, kaj se dogaja v Evropski uniji in drugod po svetu, je jasno, da manjka prav to konkretno ukrepanje.

Od enega vrhunskega srečanja do drugega veliki in malo manj veliki, ki naj bi nas vodili, paradirajo polni samih sebe in se izgubljajo v pompoznih govorih, glavni zaključek vsakega srečanja pa je ta, da se bodo ponovno srečali.

Poleg tega pa to tako imenovano svetovno upravljanje, ki naj bi ga G20 poosebljal, nima prav nikakršne podlage v mednarodnem pravu in deluje zunaj sistema Združenih narodov. G20 je samooklicana skupina; deluje brez napisanih pravil in je klub bogatih držav, ki so se obdale z nekaj tako imenovanih držav v gospodarskem vzponu, vključno s tako vzornimi demokracijami, kot je Saudova Arabija.

Prej je Martin Schulz citiral odlomek iz ene od teh puhlih izjav G20. Enako bi lahko storili z izjavami, ki jih objavimo po naših evropskih vrhih. Neskončne obljube in prazne besede, ki jim nikoli ne sledijo dejanja. Da je mera polna, pa je Evropa deležna še francosko-nemških mini-vrhov, kjer nam ta nenavadni par Merkel-Sarkozy skuša pokazati pravo pot.

Guy Verhofstadt je pravkar govoril o igralniških igrah. Mika me, da bi dodal „nič več stav!“ Komisija in Parlament se morata združiti, da ne zapravita žetonov Evrope in da ohranita metodo Skupnosti.

  Regina Bastos (PPE). – (PT) Gospod predsednik, najprej naj čestitam poročevalki gospe Berès za poročilo, o katerem danes razpravljamo, kot tudi vsem drugim, ki so sodelovali pri njegovi pripravi. Kot članica Posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo sem prispevala k točki o malih in srednje velikih podjetjih (MSP), pri čemer sem poudarila njihovo ključno vlogo kot gonilo okrevanja Evropske unije ter njene prihodnje rasti in blaginje.

Dejansko je v Evropski uniji več kot 20 milijonov MSP. Zato bi v primeru, da vsako od njih ustvari eno delovno mesto, to pomenilo prav tolikšno zmanjšanje brezposelnosti. Poročilo predstavi priporočila kot gospodarske strategije za izhod iz krize: izpostavila bom glavne.

Prva je potreba po okrepitvi socialne tržne ekonomije, izogibanju omejitev konkurence in zagotavljanje dostopa do posojil za MSP. Nato je dodeljevanje finančnih pobud in celo subvencij za MSP, da ohranjajo delovna mesta in ustvarjajo nova. Zatem je priprava Akta za mala podjetja z močnejšo socialno razsežnostjo. Sledi vzpostavitev evropske mreže višjih svetovalcev za širitev njihovega znanja. Potem je še inovativnost kot najmočnejše gonilo gospodarske rasti in s tem tudi nujna osnovna povezava med industrijo in inovacijami. Nadalje, vzpostavitev novih partnerstev med industrijo in akademskim svetom. Nazadnje pa še vzpostavitev izobraževalnega sistema, ki izpolnjuje zahteve trga dela in uresničuje potrebo po ustvarjanju novih vrst usposobljenosti za nova delovna mesta.

  Liisa Jaakonsaari (S&D). – (FI) Gospod predsednik, predsednik Komisije Barroso je na začetku dejal, da je gospodarsko upravljanje tako hitro napredovalo, da tega pred dvema letoma nihče ne bi mogel predvideti. To je res, in zato je vedno dobro preveriti, ali je vlak na pravi progi, če hitrost sama po sebi ni cilj potovanja. Poročilo gospe Berès predstavlja takšno analizo in je odlično.

Odbor gospe Berès zdaj nadaljuje s svojim delom, zato bi bilo dobro prisluhniti tudi oporečnikom gospodarske politike: na primer Nobelovemu nagrajencu Paulu Krugmanu. Trdi, da so finančni ministri vrači, ki na oltarju žrtvujejo delovna mesta. Prisluhniti bi morali tem ljudem, če se želimo odmakniti od namišljenega gospodarstva k stvarnemu, potrebujemo pa tudi kazalnike stvarnega gospodarstva, kot sta zaposlovanje in revščina.

Razočarana sem bila nad navedbo gospoda Schmidta, da davka na prenos kapitala ni bilo mogoče preskusiti in uvesti po vsej Evropi. To je veliko razočaranje, zlasti ker je bil njegov zaključek „več Evrope“.

  Iliana Ivanova (PPE). – (BG) V poročilu Posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo pozivamo predvsem k evropskemu odzivu, močnemu političnemu in intelektualnemu vodstvu z evropsko razsežnostjo, daljnosežnemu združevanju in zaokrožitvi enotnega evropskega trga v korist evropskih državljanov.

Dosegli smo kompromis izjemnega pomena o ključnih vprašanjih, kot so Pakt za stabilnost in rast, njegovi kaznovalni mehanizmi, izvedba strukturnih reform, konsolidacija proračuna in strateška vlaganja Evropske unije. Med prednostnimi ukrepi posebnega pomena so tisti, ki zadevajo kohezijsko politiko ter mala in srednje velika podjetja.

Kohezijska politika mora biti eden od glavnih stebrov naše gospodarske politike. Podprla bo razvoj energetske učinkovitosti in vseevropskih omrežij, ki bodo posledično pomagali ponovno oživiti evropsko gospodarstvo in spodbujati njegovo trajnostno rast. Mala in srednje velika podjetja so izredno pomembna za naš prihodnji razvoj, rast in blaginjo. Za mala in srednje velika podjetja je treba pripraviti novo opredelitev, ki bo nudila priložnosti za bolj ciljno usmerjeno politiko, ki podpira podjetništvo, in za ustrezno ukrepanje za zmanjšanje upravnega bremena in birokracije.

Iskreno upam, da se bodo naši predlogi in priporočila odrazili v konkretnih ukrepih, ki jih bodo izvedle tako Evropska komisija kot predvsem države članice, kajti ne smemo izgubljati časa. Svojim državljanom dolgujemo primeren, hiter odgovor, da se lahko hitreje in močneje prebijemo iz krize.

  Ivailo Kalfin (S&D). – (BG) Gospodarska recesija je države članice različno močno prizadela. Vendar pa razlika ne seže prek meja evrskega območja, kot bi lahko predpostavljali z gospodarskega vidika. Žal enotna valuta doslej ni pripomogla k gospodarski uskladitvi. V resnici se je zgodilo ravno nasprotno Trenutno je med državami na evrskem območju precej več razlik kot ob uvedbi evra. To je izredno nevarno.

Kazalniki Pakta za stabilnost in rast zagotovo niso točni in ne delujejo. Zato samodejno nalaganje kazni ne bo dalo pozitivnih rezultatov. Imelo bo še manjši vpliv na vseh 27 držav članic Evropske unije. Lahko se zgodi ravno nasprotno: gospodarski stereotipi, ki so sami sebi cilj in ustvarjajo nove težave.

Rešitev je jasna. Gospodarstva držav članic se morajo kar najhitreje zbližati, da lahko povsod uporabimo enake ukrepe in dosežemo enake rezultate. To pomeni več vseevropske politike, več instrumentov za evropske institucije, večji proračun in več proračunske neodvisnosti za Evropsko unijo, vključno s povečanjem deleža lastnih prihodkov.

  Frank Engel (PPE) . – (FR) Gospod predsednik, kriza še zdaleč ni končana in nemiri v državah, kot je Francija, pričajo o tem. Mislim, da je kriza v Evropi postala „kriza združevanja“. Ponovno je odličen primer tega „kupčija iz Deauvilla“, ki spodkopava metodo Skupnosti in kaže na utvaro o svoji veličini, ki jo nekatere države še vedno gojijo. Na koncu dneva – kdo od nas je še vedno velik?

Kot razumem, bo Evropa v letu 2050 predstavljala 6–7 % svetovnega prebivalstva, njena gospodarska moč pa bo upadala. Se bomo lahko spopadli z izzivi mednarodne konkurence, če bomo še naprej na takšen način tekmovali drug z drugim, ali bi bilo morda bolje, da dopustimo upravljanje z metodo Skupnosti in sodelujemo, da bomo lahko premagali te izzive? Da to doseže, bo Evropa potrebovala sredstva: nova in inovativna sredstva. Razprava o prihodnji finančni perspektivi je dobra priložnost za razpravljanje o teh sredstvih in njihovo opredelitev: tako z vidika raziskav in razvoja kot tudi z vidika službe za zunanje delovanje.

Kakšen smisel ima ustanoviti 28. evropski diplomatski zbor, če ga samo dodamo obstoječim organom, ne da bi te oklestili? To bi morali storiti, da bi državam članicam omogočili nekaj rezerve, da se lahko konsolidirajo, Evropi pa bi morali dati sredstva, ki jih potrebuje, da lahko končno izvaja politike, ki našim državljanom nekaj pomenijo. To je tisto, kar želijo od nas.

  Burkhard Balz (PPE). – (DE) Gospod predsednik, ne bi želel izpasti domišljav, ampak ob poslušanju razprave na današnje jutro ugotavljam, da lahko zaključimo, da je bilo v zadnjih mesecih opravljenega kar nekaj dela. Posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo je v preteklem letu prav tako opravil pomembno delo. To je razvidno iz 1.600 sprememb prvotnega osnutka poročila, ki so bile predložene. Odbor je zdaj podaljšan za še eno leto. Po mojem mnenju je to popolnoma pravilno. Kriza še zdaleč ni končana. Irska se je komajda izognila bankrotu, državni proračun v Grčiji vsekakor ni stabilen, splošne razmere pa nam kažejo, da ni še vse rešeno. Finančne in gospodarske reforme se morajo nadaljevati in prezgodaj je za zaključek razprave o vzrokih krize in sklepih, ki jih je treba iz tega potegniti.

Zato ne bi bilo prav, da bi delo kriznega odbora razglasili za bolj ali manj končano in zaključili njegov mandat. Dejansko moramo nadaljevati z delom na podlagi dosedanjih dosežkov. Zato menim, da je predloženo vmesno poročilo sprejemljivo za vse. To nam kaže tudi široko soglasje, ki ga je pridobilo v kriznem odboru. Seveda bi bili lahko nekateri deli nekoliko natančnejši in bolj zgoščeni, vendar pa bi morali na to poročilo gledati kot na vmesni odgovor.

Pomembnejše od ubeseditve posameznih odlomkov je to, da druga polovica dela odbora gradi na našem predhodnem delu. Razmisliti moramo, kako in kje lahko v prihodnjih razpravah zakonodajnih odborov podpremo razprave kriznega odbora.

  Antonio Cancian (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to jutro sem zelo pozorno poslušal različne govore, vendar menim, da bi lahko nekoliko bolj osvetlili razlike med instrumenti – za katere sicer menim, da so dobro opredeljeni in usklajeni – in strategijo ter tudi notranjo enotnost Evropske unije.

Kar zadeva instrumente, menim, da je bil dosežen odločilen napredek in da gremo torej v pravo smer. Ne morem pa razumeti strategije. Z drugimi besedami: ali uporabljamo enak pristop? Vedno smo govorili o stabilnosti, vendar pa je zdaj čas – dejansko s tem že zamujamo –, da začnemo govoriti o rasti. Popolnoma soglašam, ko govorimo o stabilnosti in žrtvovanju, vendar pa po mojem mnenju dela ne bomo dobro opravili, če ne bomo obenem stremeli k rasti z ustvarjanjem delovnih mest – kar je ključna tema v tem obdobju.

Pred kratkim je bil tu predsednik Barroso, da bi nam predstavil stanje Unije, in menim, da bi ga morali na to opomniti, pri tem pa jasno izraziti strategijo Unije v zvezi s finančnim trgom. Davi nisem slišal nikogar o tem govoriti.

Dovolite mi, da povem, da bi bila neodpustljiva napaka, če bi očitno anarhijo med državami članicami skušali skriti za koncept subsidiarnosti, ki se vse prepogosto omenja, ponavadi celo neustrezno.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE). – (LV) Gospod predsednik, komisar, člani Sveta, v zadnjih dveh letih je v Evropski uniji zaradi krize neposredno trpelo zelo veliko ljudi. Tudi v moji domovini Latviji je kriza prizadela veliko ljudi. Dvajsetodstotno zmanjšanje gospodarskega prometa in enako strma rast brezposelnosti. Moji rojaki in rojakinje razumejo, da je v teh izrednih okoliščinah treba sprejeti izredne rešitve. Kakšne so bile doslej te rešitve? Da bi ponovno vzpostavili svoje javne finance, moji sodržavljani, Latvijci, potrpežljivo prenašajo znižanje plač za več kot 30 % in povišanje davkov. S tem se je v Latviji vzpostavila stabilnost financ. Zakaj sem torej ogorčen? Ogorčen sem, ker sem danes prebral, da želita Nemčija in Francija oslabiti finančni nadzor v Evropski uniji in ne okrepiti. Bi to torej pomenilo, da je bilo delo mojih rojakov zaman? Gospe in gospodje, ne moremo dopustiti takšnih razmer, v katerih želijo nekatere velike države članice nadaljevati s svojim neodgovornim ravnanjem. Okrepiti moramo predlog Komisije, da ima lahko Evropa močan finančni nadzor. Zahvaljujem se vam za pozornost.

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospod predsednik, mislim, da si moramo biti glede ene stvari na jasnem, in sicer da je svetovna gospodarska kriza najhujša v ameriškem in evropskem gospodarstvu. Stopnje rasti so visoke v drugih delih sveta, ne pa v Evropi in ZDA. Vzrok za to je v glavnem prevelika poraba in premajhna rast. Mislim, da je to eden najpomembnejših izzivov.

Ponovno moramo zagnati rast, pri tem pa zagotoviti tudi stabilnost javnih financ. Zato se mi zdi skrb vzbujajoče – če dodam k temu, kar so povedali že drugi govorniki –, da nekateri evropski voditelji govorijo o ohlapnejših in prilagodljivejših pravilih v zvezi s Paktom za stabilnost in rast ter razmišljajo o spremembi Pogodbe. Mislim, da je najmanj, kar Evropa potrebuje, še eno desetletje razprav o spremembah Pogodbe. To je bolj politika razdruževanja kot združevanja in konkurenčnosti.

Okrepiti moramo Pakt za stabilnost in rast s čim večjim številom samodejnih sankcij, kot je mogoče. Zagotoviti moramo, da se zmanjšajo proračunski primanjkljaji, vzpostavi zaupanje in da se zadeve uredijo sočasno z reformami za naše odpiranje k večji gospodarski rasti – odpiranje evropskih meja in odpiranje za večjo konkurenčnost. To je pot naprej in to bi morali zagovarjati v G20. To je tudi cilj evropske agende.

  Theodoros Skylakakis (PPE) . – (EL) Gospod predsednik, poročilo gospe Berès o gospodarski krizi, o kateri danes razpravljamo, v odstavku 32 navaja, da nekatere države članice – kjer ima očitno v mislih mojo domovino Grčijo – trenutno nimajo možnosti za pripravo stvarnih načrtov oživitve in da so vse možnosti do leta 2012 omejene na zmanjšanje javne porabe, zvišanje davkov in zmanjšanje dolga. To stališče je za Grčijo in druge zelo pomembno, kajti v moji državi so tudi sile, ki trdijo ravno nasprotno.

Osebno želim podpreti to stališče v poročilu gospe Berès, kajti države z ogromnim primanjkljajem in dolgom ter zlasti države, ki nimajo več dostopa do mednarodnega kapitalskega trga, morajo zmanjšati svoje primanjkljaje, da okrevanje uspe. Ni druge poti. Brez zmanjšanja primanjkljaja ni dostopa do mednarodnih trgov. Brez dostopa do mednarodnih trgov ni okrevanja. To je grenka pilula, zlasti za državljane, vendar pa moramo biti pogumni in državljanom povedati resnico.

  Seán Kelly (PPE). - Gospod predsednik, samo minuto bom govoril. Davi sta bili tu podani dve izjavi, ki se jima želim posvetiti. Ena je izjava Danute Hübner o tem, da Evropa ni v vakuumu, druga pa gospoda Chastela, da Evropa ne more sama sklepati kompromise.

Mislim, da je čas, da Evropska unija postane odločnejša, zlasti z državami G20 in Združenimi narodi. Stanje je takšno, da imamo 11-odstotno brezposelnost, 20-odstotno brezposelnost mladih, ogromen javni dolg in milijone ljudi v revščini, in če druge države po svetu niso pripravljene prevzeti del bremena, potem moramo reči, da ne bomo dovolili, da naše države postanejo nekonkurenčne in se revščina v Evropski uniji poveča.

Drugič, povedati želim, da moramo v Evropi govoriti v en glas in tudi delovati enotno; samooklicani upravni odbor, ki smo ga davi tu omenili, se ne more več nadaljevati. Imajo priložnost, da svoje argumente predstavijo Svetu.

  Jan Kozłowski (PPE). – (PL) Najprej naj izrazim svoje zadovoljstvo s poročilom o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije ter se zahvalim poročevalcu gospodu Feiu za izjemno delo, ki ga je vanj vložil. Prepričan sem, da nam bodo nove pobude, kot sta sveženj o finančnem nadzoru in evropski semester, omogočile, da se izognemo prihodnjim krizam ali vsaj omilimo njihov vpliv.

Vendar pa verjamem, da je ključnega pomena, da vztrajamo z ukrepi za izboljšanje usklajevanja in preglednosti političnih strategij v zvezi z gospodarstvi držav članic. Želel bi izpostaviti pomen oblikovanja dobrega okvirja za proračunsko sodelovanje na ravni EU in držav članic, vključno z uskladitvijo kategorij porabe v nacionalnih proračunih s tistimi v proračunu EU. Tako bi lahko izvajali poglobljene in sistematične analize evropske javne porabe.

  Gilles Pargneaux (S&D). – (FR) Gospod predsednik, za začetek bi se želel na kratko dotakniti francosko-nemških predlogov. Mislim, da bi moral biti naš odziv na koncu pozitiven. Pogosto pravimo, da od leta 2007 pogrešamo naš francosko-nemški motor. Obenem pa je obžalovanja vredno, da ti francosko-nemški predlogi vsebujejo element zasužnjenja za Francijo, glede na to, da je bil njihov namen Francijo rešiti pred težavami zaradi njenega slabega finančnega in gospodarskega stanja.

Pomembno je tudi izpostaviti, da za razliko od poročila gospe Berès ti predlogi ne vsebujejo nobenih pozitivnih predlogov, ki bi nam omogočali vzpostavitev pravega gospodarskega upravljanja v Evropski uniji.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Kriza je zelo zapleten pojav, zato mi dovolite samo nekaj komentarjev, ker imamo malo časa.

Prvič, prevelik poudarek dajemo merilu javnega dolga v nacionalnih gospodarstvih, kajti drugi kazalniki so enako pomembni. Ne glede na to pa je določen znesek javnega dolga v kriznih časih neizogiben, saj morajo vlade primanjkljaje v zasebnem sektorju nadoknaditi z gospodarsko dejavnostjo v javnem sektorju, ali natančneje, z javnimi spodbudami zasebnemu sektorju, ki lahko upočasnijo rast brezposelnosti. To pa je zato, gospe in gospodje, ker v vseh teh številkah pozabljamo na ljudi, ki niso povzročili te krize, pozabljamo na brezposelnost in vse slabše socialne razmere. Poudarila bi tudi dejstvo, da bo pot iz krize zelo težka brez vseevropskega usklajevanja o gospodarskih politikah in ureditve finančnega sektorja.

Za zaključek podajam še zadnji poziv ali prošnjo. Komisar. Že leta pozivam k konkretnemu ukrepanju na področju davčnih oaz.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – Gospod predsednik, predlagam, da imamo v prihodnje predstavnika za gospodarske zadeve. Imeti bi morali visokega predstavnika za gospodarske zadeve, enako kot imamo visokega predstavnika za zunanje zadeve. V prihodnje bi lahko funkciji gospoda Rehna in gospoda Barniera združili.

Kar zadeva drugo vprašanje, pa je sramotno, da na srečanjih G20 nismo soglasni. Evropska unija pomaga Franciji, Sarkozyju in predsedniku G20. V prihodnje bi morala imeti Evropska unija eno mesto, eno osebo na tem srečanju ter nastopiti soglasno.

  Sven Giegold (Verts/ALE). – Gospod predsednik, včeraj zvečer sem resnično trpel z gospodom Rehnom med tiskovno konferenco, ko sem videl, da je moral predstaviti ta dogovor, ki dejansko ni temeljil samo na njegovih predlogih. Po vsem kar smo izvedeli iz nadzornega svežnja, smo videli tudi to, da lahko Parlament in Komisija sodelujeta in dosežeta dober rezultat. Menim, da moramo to zdaj resnično storiti.

Če pogledamo postopke okrog primanjkljaja in dolga ter vaše dobre predloge o makroekonomskih neravnovesjih, je – če želimo imeti dober sporazum – resnično nujno, da države s presežki in primanjkljaji prevzamejo svoj delež, da evro ponovno spravimo v tirnice. Lahko samo rečem, da je večina v tem parlamentu pripravljena podpreti te vaše predloge.

  Miguel Portas (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, ker francosko-nemškega upravnega odbora ni več v tej dvorani, bom svoja tri vprašanja o nedavni razburjenosti glede kazni naslovil na Komisijo in Svet.

Prvo zadeva zamisel o depozitih z obrestmi: kako lahko za vraga upravičite dodajanje enega primanjkljaja k drugemu, da bi odpravili primanjkljaj?

Drugo vprašanje zadeva možnost začasne ukinitve strukturnih skladov, katere edina posledica bo ogrožanje srednjeročne in dolgoročne rasti ter s tem povečanje obresti na dolg in torej povečanje kratkoročnega primanjkljaja.

Ob tem se pojavi tretje vprašanje: kaj če bi uvedli kazni za neumnost in za greh napuha?

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, obljubljena nam je bila gospodarska rast, vendar pa bo konkurenca, ki evropskim državam preti iz gospodarstev v vzponu, povzročila uničenje proizvodnih temeljev in delovnih mest v naših državah.

Njim lahko konkuriramo, samo če znižamo življenjski standard naših delavcev. Zavrniti moramo globalizem, zaščititi svoja gospodarstva in prenehati krepiti rast naših konkurentov.

Obljubljeno nam je bilo boljše gospodarsko upravljanje v Evropi. Vendar pa se gospodarstva držav članic zelo razlikujejo in enoten gospodarski recept ne bo ustrezal 27 različnim državam. Vsaka država mora predpisati takšno obliko upravljanja, kot jo potrebuje.

Gospodarska kriza se je začela z dejavnostmi bank, vendar so se vlade odzvale tako, da so jim prihitele na pomoč. Nadzorovati moramo tiste dejavnosti bank, ki ustvarjajo kredite oziroma denar. Banke morajo služiti našim gospodarstvom in jim ne smemo dovoliti, da sledijo svojim načrtom, vsekakor pa ne smejo biti naši prednostni prejemniki.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Doživeli smo najhujšo socialno in gospodarsko krizo v zgodovini Evropske unije, katere glavni vzroki so svetovna neenakost, ohlapna finančna zakonodaja in popustljiva finančna politika Združenih držav. Mislim, da se je Evropska unija nekoliko pozno odzvala na posledice krize. Prvi odzivi držav članic niso bili medsebojno usklajeni. V prihodnje bomo potrebovali ustrezne mehanizme gospodarskega upravljanja, da premagamo krizo. Zaradi svoje varnosti moramo zagotoviti, da se lahko Evropska unija zanese na svojo lastno moč. Menim, da je delo Posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo še vedno potrebno, kajti kriza še ni končana in finančni trgi se še niso stabilizirali. Države članice morajo uskladiti svoje proračunske politike in jih deliti druga z drugo. Notranji trg je med nepogrešljivimi vzvodi rasti, zato se mora strategija EU 2020 osredotočiti na dolgoročna vlaganja in zaposlovanje. Okrepiti moramo položaj malih in srednje velikih podjetij, saj je njihovo glavno delo gonilo raziskav, inovacij in rasti.

  Antigoni Papadopoulou (S&D). – (EL) Gospod predsednik, Evropska unija je resnično na razpotju. Mednarodna gospodarska kriza je omejila rast ter poslabšala brezposelnost, revščino in socialno izključenost. Ukrepi reševanja so bili pozitivni kljub resnim pomanjkljivostim. Vendar pa resnično potrebujemo več solidarnosti Skupnosti in usklajevanja med nacionalnimi načrti okrevanja.

Evropski parlament od Komisije želi več Evrope, manj birokracije, podporo malim in srednje velikim podjetjem, več novih služb, več sredstev za financiranje projektov v ključnih sektorjih ter močnejši sistem za zakonsko urejanje, nadzor in usklajevanje gospodarskih, davčnih in socialnih politik Evropske unije.

Tudi sam podpiram ustanovitev skupnega denarnega sklada za učinkovit nadzor evropskega gospodarskega usklajevanja. Nazadnje pa sem zelo ponosen na ciprskega Nobelovega nagrajenca Christoforosa Pissalidesa, zato pozivam Evropski parlament, naj ga povabi, da predstavi svoje poglede na reševanje brezposelnosti in izzivov današnjega časa.

  Philippe Lamberts (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, nagovoril bi Komisijo in Svet ter preprosto izpostavil tri šibke točke predlogov o evropskem upravljanju, kot jih vidimo mi.

Prva šibka točka je v tem, da je disciplina na področju primanjkljajev in dolgov izredno stroga, disciplina na področju vlaganj pa izredno ohlapna, pri tem pa mislim na strategijo Evropa 2020. Resnično potrebujemo močno disciplino na obeh področjih, kajti strogost sama po sebi ne bo oživila gospodarske dejavnosti.

Druga šibka točka je v tem, da če že tako zagnano izvajamo nadzor nad porabo, moramo tudi zagotoviti ustvarjanje potrebnega dohodka. To sem že večkrat prej izpostavil: ne moremo usklajevati proračuna, če ne usklajujemo davkov.

Tretja šibka točka je demokratična pomanjkljivost, in to se mi zdi še posebej pereče v predlogih delovne skupine. Videti je, da za delovno skupino Parlament ne obstaja, in to je po mojem mnenju nesprejemljivo.

  Constance Le Grip (PPE). – (FR) Gospod predsednik, svoj govor bi posvetila pripravam na prihodnja vrhunska srečanja G20. Govorniki pred mano so povedali vse, kar je mogoče reči o evropskem gospodarskem upravljanju, potrebi po okrepitvi evropskega gospodarskega upravljanja, okrepitvi Pakta za stabilnost in rast ter večjemu vključevanju Evropskega parlamenta in seveda nacionalnih parlamentov v postopek.

Na hitro bi omenila dva dejavnika, s katerima se srečujejo naše države in članice G20 in ki bi po mojem mnenju morala biti obravnavana na prihodnjih srečanjih G20.

Gre za valutno vojno in nestanovitnost cen blaga. Ti vprašanji predstavljata resnično grožnjo svetovni rasti in povzročata velika neravnovesja, zato je moje mnenje, da mora Evropska unija pripraviti skupna stališča in biti soglasna na prihodnjih vrhunskih srečanjih G20, tako v Seulu kot tistih, ki sledijo, ter bolj univerzalno nastopiti na svetovnem prizorišču.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Učinki krize se v tem trenutku zdijo še daleč od konca. Zato bi vas v tem okviru želel spomniti na pomembno vlogo politike gospodarske in socialne kohezije ter nenazadnje na to, da ta predstavlja poglavitni pogoj.

Ta politika je postala ključna značilnost svežnja o gospodarskem okrevanju, ki zagotavlja dodano vrednost in podpira prizadevanja za spodbujanje posodabljanja in vzdržne gospodarske rasti ter obenem dokazuje evropsko solidarnost. Mislim, da najbolj potrebujemo obsežna vlaganja v vse oblike infrastrukture, pa naj gre za promet, energetiko ali telekomunikacije. Potrebujemo velika kapitalska vlaganja iz več virov financiranja, tako javnih kot zasebnih, in tudi prek javno-zasebnih partnerstev, ki po mojem mnenju še niso v celoti izkoriščena.

  Rachida Dati (PPE) . – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, sprva bi želela čestitati kolegu gospodu Feiu za zelo kakovostno poročilo in velikopotezne predloge, ki jih vsebuje. To nam tudi kaže, da Evropski parlament v celoti sodeluje v razpravi, ki je odločilna za prihodnost Evrope, in lahko smo samo zadovoljni, da je tako.

Poleg tega je grška kriza pokazala pomanjkljivosti, ki spodkopavajo gospodarsko upravljanje Evropske unije. Na tej točki upoštevam predlog gospoda Feia, da vzpostavimo trajni mehanizem za finančno stabilnost. Te težave se moramo lotiti pri viru.

Menim, da je rešitev v okrepitvi Pakta za stabilnost in rast, zlasti njegovih sankcij. To je bistvenega pomena, če želimo doseči dolgotrajno rehabilitacijo nacionalnih proračunov, kar pa ni vedno priljubljeno opravilo. Omejuje nas, vendar nimamo druge možnosti.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Finančna, gospodarska in socialna kriza je prizadela vsakega državljana Evrope. Vendar pa so težki časi še bolj osvetlili dejstvo, da so bili različni nacionalni načrti za okrevanje slabo usklajeni in premalo učinkoviti. Poleg tega nekatere države članice resnično niso imele priložnosti pripraviti ustreznih načrtov gospodarskega okrevanja, vključno z ukrepi za spodbujanje rasti in zaposlovanja, kajti med recesijo so še bolj zmanjšale javno porabo in povečale davke, da bi zmanjšale državni dolg. Na žalost pa je bilo to v nekaterih državah članicah storjeno v škodo navadnih ljudi. Želela bi vas tudi opozoriti na dejstvo, da je kriza zelo jasno pokazala socialno neenakost različnih družbenih skupin. Ženske so na primer izpostavljene precej večjemu tveganju kot moški, da se znajdejo pod pragom revščine. Zato se mora Evropska unija iz te krize nekaj naučiti in izvajati pobude, ki jih je sprejela na vseh področjih, z usklajevanjem skupnega ukrepanja z državami članicami.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, komaj smo na pol uredili finančne morske pse na borznem monopolu, je že pred nami problem svetovne tekme za razvrednotenje valut, ki kljub današnji nekolikšni prilagoditvi Kitajske še ni bila preprečena. Kar je za nas v Evropi prekletstvo – in sicer devalvacija ali poseg v valutne trge –, je zdaj postalo problem, ki nam ga vsiljuje globalizacija. ZDA želijo znižati javni dolg, Japonci želijo izboljšati gospodarstvo in Kitajci želijo povečati izvoz. Ta mehka valutna politika, ki jo vodijo druge gospodarske sile, seveda škodi Evropi in drugim državam, zato mora po mojem mnenju biti pomembna tema razprav na vrhunskem srečanju G20.

Nenazadnje je preplavljanje svetovnih trgov s poceni kitajskimi uvozi preprosta zadeva, če valuto umetno podvrednotiš. Takšno trajno poseganje izkrivlja trg in je izredno nevarna igra, ki lahko v najhujšem scenariju spravi celotno svetovno gospodarstvo na kolena.

Četudi so možnosti uspeha negotove, je nujnega pomena, da se na vrhunskem srečanju začnejo pogovori o načrtih za davek na finančne transakcije.

  Pervenche Berès, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, rada bi se zahvalila poslancem za njihove prispevke k razpravi. Odgovorila pa bi na dva ali tri govore.

Najprej gospodu Zīleju. Menim, da je to, kar je povedal, zelo pomembno za reformo kohezijske politike. Oceniti moramo kohezijsko politiko in ugotoviti, ali se je v letih od pridružitve predpostavka, da bi lahko bile notranje neenakosti deloma izravnane z uporabo teh sredstev, izkazala kot pravilna, ter pripraviti objektivno oceno, da se lahko iz nje kaj naučimo.

Veliko poslancev – in za to se jim zahvaljujem – je govorilo o zastopanju Evropske unije in o svetovnem upravljanju. To je v celoti vprašanje strategije za našo Evropsko unijo, in to ravno v času, ko so valutne vojne tik pred izbruhom. Evropejci moramo biti soglasni, tako navznoter kot navzven. Uporabimo svojo notranjo moč, da postanemo močni in enotni v svojih nastopih pred ostalim svetom.

Drugič, če ponovim, kar je dejal kolega Robert Goebbels – drži, da G20 ni končna rešitev, ki si jo želimo za svetovno upravljanje, kjer ima vsak svoje mesto in kjer je prostora tudi za arbitražne organe, ki jih potrebujemo. Tu se lahko navežem na včerajšnji govor generalnega sekretarja Združenih narodov, kajti naša nadaljnja pot mora potekati znotraj Združenih narodov, prek korenite reforme te ustanove in njenega upravljanja.

Nazadnje, gospod predsednik, da zaokrožim to razpravo, bi se vrnila na temo javnega vlaganja in k besedam poslanskega kolega gospoda Lambertsa. V svojem poročilu pozivamo, da Komisija pripravi letni pregled potreb po javnem in zasebnem vlaganju ter da se uvedejo kazalniki uspešnosti, ki nam bodo dejansko omogočili pripravo dolgoročne strategije vlaganj v korist delovnih mest in s tem v prid evropskih državljanov. Ta strategija bi temeljila na trajnostni viziji in konceptu solidarnosti, ki je srčika Evropske unije.

(Aplavz)

  Diogo Feio, poročevalec. – (PT) Gospod predsednik, sprva bi se želel zahvaliti vsem poslancem, ki so govorili v tej razpravi, tudi tistim, ki bodo prišli na vrsto pozneje. Čas je, da preidemo od besed k dejanjem. Od zdaj naprej, od tega glasovanja, za katerega upam, da bo pozitivno, bo Parlament imel svoje lastno stališče o vprašanju gospodarskega upravljanja. To stališče bo zagovarjalo duh Unije: večja preglednost in več publicitete. Zagovarjalo bo gospodarsko upravljanje kot cilj rasti vseh 27 držav članic Evropske unije in njihovega boljšega usklajevanja, z uspešnejšo gospodarsko in denarno unijo.

Skratka, zagovarjalo bo Evropo večje solidarnosti, pripravljenosti in učinkovitosti, Evropo za vse, z različnimi glasovi, ki pojejo isto himno, Evropo s stališči Sveta, Komisije in Parlamenta. Evropa gospodarskega upravljanja ni Evropa dvostranskih vrhunskih srečanj: je Evropa institucionalnih glasov ter glasov Evropskega parlamenta in javnosti.

Kar izstopa, je ključna vloga tega parlamenta in nacionalnih parlamentov na tem področju. Imeti morajo svojo lastno vizijo o potrebnem makroekonomskem nadzoru držav članic, imeti morajo svoj lasten glas pri odločanju o izvajanju strategije Evropa 2020 in nameniti veliko pozornosti vprašanju okrepitve Pakta za stabilnost in rast. Parlament ima vrsto različnih predlogov v zvezi z drugimi institucijami.

Torej smo prišli – gospod predsednik, s tem bom tudi zaključil – do točke, ko moramo odločno in enotno razpravljati o vprašanjih na mizi.

  Olli Rehn, član Komisije. – Gospod predsednik, naj se najprej zahvalim poročevalcem gospe Berès in gospodu Feiu ter spoštovanim poslancem za to zelo pomembno in tehtno razpravo.

Cenim to, da obseg prispevkov odraža pomembnost obravnavanih vprašanj. Imel bi nekaj komentarjev, odgovorov in pripomb na razpravo in poročila, začel pa bi z mednarodnim prizoriščem.

V svetovnem gospodarstvu se ponovno pojavljajo predkrizna neravnovesja, ki ogrožajo vzdržno okrevanje in ustvarjanje delovnih mest. Zato je bistvenega pomena, da lahko G20, sprva na ministrskem srečanju ta teden in nato na vrhunskem srečanju čez dva tedna, izvaja učinkovito mednarodno politiko usklajevanja za ponovno vzpostavitev svetovnega ravnovesja.

Vse države morajo sodelovati v tem uravnovešenju: države s presežkom tako, da okrepijo domače povpraševanje, in države s primanjkljajem tako, da se osredotočijo na rast izvoza. Tu gre za milijone delovnih mest v svetovnem gospodarstvu in v Evropski uniji.

Evropska unija stremi k močnemu in stabilnemu finančnemu sistemu, v katerem bi devizni tečaji odražali gospodarske osnove. To je bistveni element cilja G20 o uravnovešenju svetovne rasti za dosego vzdržnega okrevanja in ustvarjanja delovnih mest.

Iz enakih razlogov je ključnega pomena, da EU reformira in okrepi svoje gospodarsko upravljanje. Poročila, ki sta jih pripravila gospa Berès in gospod Feio, so pomembni prispevki, zakonodajni predlogi Komisije pa bodo, ko bodo enkrat sprejeti, naredili kvantni preskok k pravi in delujoči gospodarski in denarni uniji.

Bilo je nekaj vprašanj o stališčih Komisije o dajatvah in davkih finančnih ustanov. O tem sem govoril s predsednikom Barrosom in menila sva, da bi bilo koristno razjasniti naše stališče v zvezi s tem, kajti bilo je danih nekaj nejasnih izjav.

Smo sredi temeljne reforme lastnega finančnega sistema in moramo obdržati zagon tudi na G20. Komisija je najprej podala predlog za stabilnostno nadomestilo ali bančno dajatev, prek katere bi zasebni ter bančni in finančni sektorji sodelovali pri povračilu stroškov, ki jih je povzročila kriza, in reševanju prihodnjih kriz.

To je na mizi in nekatere države članice to že izvajajo.

Drugič, Komisija želi, da finančni sektor sodeluje pri pokrivanju stroškov krize in zato sta EU in Komisija zavezani uveljavitvi davka na finančne transakcije na svetovni ravni.

Tretjič, Komisija je medtem vložila predlog, ki pomeni možnost pridobivanja lastnih sredstev v proračunu EU, in sicer da finančni sektor prispeva enakovredno na ravni EU, na primer z davkom na finančne dejavnosti.

To je naše stališče. Predlagali smo bančno dajatev ali stabilnostno nadomestilo, pripravili smo možnost za uvedbo davka na finančne transakcije kot vir lastnih sredstev in, tretjič, zavezani smo k spodbujanju uvedbe davka na finančne transakcije na svetovni ravni.

V poročilu gospoda Feia je predlog o vzpostavitvi evropskega denarnega sklada. Komisija je naklonjena vzpostavitvi trajnega mehanizma za preprečevanje in reševanje kriz, ki mora imeti dve strani, dva elementa, dve razsežnosti. Poudarek je treba dati preprečevanju kriz in tudi reševanju kriz, kajti bolje je preprečevati kot zdraviti.

Kar zadeva reševanje krize, pa smo že maja jasno izjavili, da potrebujemo trden okvir za upravljanje krize za evrsko območje, Komisija pa namerava še pravočasno pripraviti predloge za trajen mehanizem reševanja kriz.

Pojavilo se je nekaj splošnih načel, zlasti da morata iti preprečevanje in reševanje kriz z roko v roki in da mora za kakršno koli finančno pomoč veljati stroga pogojenost.

Takšen trajen mehanizem mora čim bolj zmanjšati moralno tveganje ter dati spodbude državam članicam za izvajanje odgovorne davčne politike in vlagateljem za izvajanje odgovorne posojilne prakse.

Gospod Schmidt je predlagal spremembo glede prostovoljnega sodelovanja držav članic, ki niso del evrskega območja, v režimu sankcij. Seznanjeni ste, da v prvi fazi predlagamo režim za države članice v evrskem območju, v drugi fazi pa za vseh 27 držav članic. Komisija lahko sprejme in potrdi to spremembo, katere cilj je vključiti države članice, ki niso znotraj evrskega območja, v režim sankcij na prostovoljni osnovi.

Dosegli smo zadovoljiv napredek v okviru delovne skupine in se približali pobudam Komisije za okrepitev gospodarskega upravljanja, pri čemer se osredotočamo na preprečevanje in predhodno ukrepanje ter dajemo poudarek vzdržnosti zadolževanja, se dogovarjamo o metodi za reševanje makroekonomskih neravnovesij in o vzpostavitvi učinkovitega mehanizma uveljavitve.

Čeprav je prišlo v delovni skupini do približevanja stališč predlogom Komisije, se običajni zakonodajni postopek šele začenja. Doslej smo videli šele začetek. Morda smo na koncu začetka, ampak zdaj se običajni zakonodajni postopek šele začenja in Evropski parlament kot sozakonodajalec ima resnično temeljno in odločilno vlogo.

Želimo delati skupaj z vami in pozivamo Svet in Parlament k oddaji zakonodajnih sklepov do poletja naslednje leto, da lahko novi sistem gospodarskega upravljanja uveljavimo do poletja v letu 2011, ko bomo imeli naslednji večji krog ocenjevanja učinkovitosti ukrepanja.

To je resnično preskusni kamen verodostojnosti Evropske unije pri okrepitvi gospodarskega upravljanja in v celoti se strinjam z vami, da je metoda Skupnosti resnično tista, ki zagotavlja delovanje in rezultate Evropske unije.

Zelo pazljivo sem poslušal, kar ste povedali o tem. Cenim vašo trdno zavezanost metodi Skupnosti, začenši z govori gospoda Daula, gospoda Schulza, gospoda Verhofstadta in gospoda Cohn-Bendita, čeprav se ne strinjam z retoričnimi prebliski, kot sta „kupčija iz Deauvilla“ ali „igralniški kompromis“.

Vsekakor moramo skupaj ponovno pokazati, da lahko metoda Skupnosti prinese nov sistem gospodarskega upravljanja oziroma ga zdaj mora omogočiti, in na ta način dopolniti močno denarno unijo z močno in učinkovito gospodarsko unijo, da ustvarimo resnično in popolno gospodarsko in denarno unijo.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, kratek bom. Sprva se bom v imenu Sveta zahvalil obema poročevalcema, gospe Berès in gospodu Feiu. Predstavljata sodelovanje Parlamenta na tem tako zelo pomembnem področju. Rad bi tudi povedal, da vas pozivam, da brez odlašanja preučite pobude v zvezi z gospodarskim upravljanjem – pobude Komisije, ki bi nam morale omogočiti izvajanje evropskega gospodarskega upravljanja – in zlasti v zvezi z načelom soodločanja.

Menim, da je Svet na voljo Parlamentu, da se lahko pri teh predlogih doseže pravi napredek.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo danes, v sredo, 20. oktobra 2010.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Paolo Bartolozzi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi izrazil svoje zadovoljstvo nad pomembnim prispevkom tega dela pri izoblikovanju nabora ukrepov za premagovanje sedanje krize in preprečevanje nadaljnjih kriz.

Potem ko je zadnja finančna kriza prignala sistem samoregulacije do zaskrbljujočih meja, postaja za nas vse bolj nujno, da se odločimo za svetovni nadzorni sistem. Trenutna faza gospodarske in finančne nestabilnosti, ki je najhujša v zadnjih desetletjih, je povzročila brezposelnost in socialno krizo takih razsežnosti, da je treba odločno ukrepati za odpravo negativnih posledic ter dati prednost priložnostim za razvoj v globaliziranem gospodarstvu.

Kriza v zadnjih letih je težko preskušala večino naprednih gospodarstev. Tudi danes nekatere države le počasi okrevajo in zaradi nenehne krhkosti finančnih trgov sta svetovno usklajevanje in izbira ustreznih gospodarskih in industrijskih strategij ključna vidika boja proti finančni krizi. Svetovni nadzor bi moral dejansko spodbujati stabilizacijo trdnih finančnih trgov ter podpirati sedanje okrevanje, pri tem pa zagotavljati močno rast povpraševanja in stopnje zaposlenosti.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Sedanja gospodarska kriza dokazuje, da model gospodarskega upravljanja, ki se zdaj uporablja v EU, ni dovolj učinkovit in zato ne omogoča popolne konvergence med državami članicami. Takšne razmere zahtevajo izboljšanje gospodarskega okvira in razvoj velikopoteznih instrumentov spremljanja, ki so natančneje opredeljeni in bolj ciljno usmerjeni. Za države članice je ključnega pomena, da spoštujejo predpise in sklepe, sprejete na evropski ravni, zlasti tiste, ki se navezujejo na Pakt za stabilnost in rast. S tem v mislih želim pozdraviti pobudo, ki jo je predložil gospod Feio, katere namen je spodbujati takšne ukrepe, kot so vzpostavitev več kontrol in pozornejše spremljanje gibanj javnega dolga in prihodkov.

Za zaključek naj dodam, da je romunska vlada pred kratkim sprejela davčno proračunsko strategijo za 2011–2013, ki vključuje ukrepe za znižanje proračunskega primanjkljaja pod 3 % in ohranjanje dolga pod 60 %. Ta postopek reforme bo ustvaril pogoje za gospodarsko okrevanje.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Finančna, gospodarska in socialna kriza besni že dve leti. Njen rezultat sta stopnja brezposelnosti, ki v EU presega 10 %, in tveganje za novo recesijo. Te krize nismo sposobni obvladati.

Naslednje vrhunsko srečanje G20 bo potekalo 11. in 12. novembra v Seulu, pod francoskim predsedstvom. Ustanovitev G20 je bila zamisel predsednika Sarkozyja, ki je mnenja, da današnjega svetovnega gospodarstva ne obvladuje več samo 8 držav, ampak tudi vse glavne države v razvoju. Ta okvir omogoča razvoj ambicije, ki temelji na dolgoročni viziji. Kriza od nas zahteva, da vzpostavimo resnično gospodarsko upravljanje, pravila, ki omejujejo socialni damping v državah v razvoju, finančno regulacijo in reformo mednarodnega denarnega sistema. Da bi to dosegla, mora Evropa nastopati odločno in soglasno.

  Ivo Belet (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, med značilnostmi teh priporočil, ki so najbolj pritegnile pozornost, je davek na finančne transakcije. Takšen ukrep bi nam omogočil ubiti več muh na mah: gre za učinkovit instrument proti špekulacijam, prihodki pa nam bodo omogočili reševanje državnih primanjkljajev in financiranje nujnih socialnih projektov (okolje, razvojna pomoč, infrastrukturni projekti itd.). Parlament je zdaj jasno pokazal, da moramo v Evropi vztrajati s tem ukrepom, čeprav se bo morda preostali svet vsaj zaenkrat od strahu še držal v ozadju. Naslednji korak je študija izvedljivosti, ki naj jo pripravi Evropska komisija. Danes smo se odločili za posebno intervencijo in odgovor na finančno krizo. Pomeni pa tudi jasno sporočilo evropskim državljanom, da smo se iz napak v preteklih nekaj letih veliko naučili in da rešujemo krizo, da bi Evropa postala močnejša, kar je zlasti v interesu evropskih državljanov.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Zakonodajne strukture, ki so v Evropski uniji in Združenih državah obstajale pred gospodarsko in denarno krizo, niso bile skladne, večinoma pa so temeljile na nezdružljivih makroekonomskih analizah. Zaradi pomanjkanja svetovne usklajenosti teh zakonodajnih struktur so se države odzivale vsaka po svoje. Niso upoštevale, da v globaliziranem svetu nacionalno sprejete denarne politike močno vplivajo na druga gospodarstva. Ustanovitev evropskega odbora za sistemska tveganja in evropskih organov za finančni nadzor krepi finančni nadzor znotraj EU. Vendar pa so na mednarodni ravni še vedno nezadostni predpisi za obvladovanje kriz v finančnem sektorju. EU mora na novembrskem srečanju G20 poudariti pomen nadzornega in regulatornega sistema, katerega ukrepi bodo predvideli tudi obveznost prijave finančnih transakcij in instrumentov. Imamo odgovornost do gospodarstva in moramo postati najprej močni na ravni Evropske unije, da lahko nato prevzamemo krmilo na svetovni ravni.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) EU in njeni voditelji bi morali enkrat za vselej spoznati, da težka kriza, ki jo preživljamo, ni prišla iz ZDA! Gre za sistemsko krizo, ki izvira iz kapitalizma v sedanji fazi razvoja – iz neoliberalizma. Kriza v EU torej izhaja iz samih temeljev EU, ki ima neoliberalizem za enega od svojih glavnih načel. Sile, ki so v glavnem določile smer EU, ob spopadanju s katastrofalnimi posledicami svojih politik kažejo znake zaskrbljujoče arogance in agresivnosti ter želijo postaviti nesprejemljive prepreke napredku, zlasti za delavce in ljudi iz najranljivejših držav, z nevzdržnim napadom na njihovo suverenost. To je pomen skupne izjave, ki sta jo sklenili sprejeti Nemčija in Francija v Deauvillu pred srečanjem G20 in Evropskega sveta. Videti je, da se ne zavedata dejstva, da premik naprej po poti, ki nas je pripeljala do tu, lahko vodi le v sramoto. To je sporočilo, ki odmeva po vsej Evropi v protestih delavcev in javnosti. Čas je, da prisluhnejo! Pravi odziv na krizo je ta, da začnemo ceniti delo in pravičneje razdelimo dohodke prek obdavčitve ter s tem delujemo v korist dela in ne kapitala.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Smo sredi krize, ki je v veliki meri oškodovala finančni, gospodarski in socialni sektor ter negativno vplivala na postopek združevanja notranjega trga. Enotni trg je lahko potreben katalizator za sprožitev pravega evropskega gospodarskega in finančnega okrevanja po krizi ter ponovno vzpostavitev prepotrebnega zaupanja med državljani. Kriza lahko sama po sebi služi kot priložnost za izvajanje ukrepov, ki bodo spodbudili gospodarsko rast, konkurenčnost in socialni napredek v Evropi, s tem da se državljani postavijo v samo osrčje evropskega gospodarstva. Podpiram zavezo poročevalca, da jasno nakaže pot iz krize: s konkretnimi ukrepi in pobudami, ki se osredotočajo na pomen notranjega trga, zaposlovanja in vloge malih in srednje velikih podjetij. Poleg tega je treba sprejeti nov celovit in vključujoč pristop, pri katerem so cilji državljanov, zlasti v zvezi z njihovimi pomisleki glede gospodarstva, sociale, zdravstva in okolja, v celoti vključeni v gospodarstvo. Potrebujemo novo paradigmo političnega razmišljanja, s katero bomo evropskega državljana postavili v vlogo glavne politične spremenljivke v opredelitvi in izoblikovanju zakonodaje in politike Unije.

  Marian-Jean Marinescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarstvo Evrope okreva. Vendar pa so razmere še naprej negotove. Svetovno gospodarsko okrevanje je še vedno šibko, njegova hitrost pa se razlikuje od države do države. Glavna prednostna naloga je še vedno vzpostaviti trdno osnovo, ki bo sistematično spodbujala vzdržno in uravnoteženo gospodarsko rast. V ta namen moramo izoblikovati sistem, ki bo istočasno podpiral odziv na krizo, njeno preprečevanje ter srednjeročno in dolgoročno sodelovanje. Evropska unija mora biti močna partnerica, ki je sposobna uporabiti svoje izkušnje v gospodarskem in političnem združevanju, poleg tega pa tudi znatno prispeva k svetovnemu gospodarskemu upravljanju. Srednjeročno moramo pripraviti verodostojne in izvedljive gospodarske politike ter uskladiti makroekonomsko politiko, ki bo temeljila na okviru vzdržne, uravnotežene rasti in jo bodo izoblikovale države G20. Strategija za gospodarske politike EU mora vključevati: akcijski načrt za uporabo strukturnih reform za krepitev gospodarske rasti in zaposlovanja, konsolidirano davčno reformo in obsežnejše gospodarsko upravljanje EU in evrskega območja. Sprejeti je treba razvojno agendo G20 z večletnim akcijskim načrtom, ki bo spodbujala gospodarsko rast in prožnost držav v razvoju.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) V sedanjih razmerah je glavna in najpomembnejša stvar postaviti diagnozo in odkriti vzroke, ki so privedli do krize. Prebivalci različnih držav EU so posledice krize doživeli na različne načine. Bistveno je, da odkrijemo napake, malomarnost in nestrokovno ravnanje nacionalnih vlad, da preprečimo, da se razmere, v katerih živijo njihovi državljani, v prihodnje ne poslabšajo. Latvijska vlada si je na primer že sposodila sredstva pri mednarodnih finančnih ustanovah, ki dvakrat presegajo znesek njenega letnega proračuna. Latvijska vlada vsak dan sprejema ukrepe v zvezi z davčnim sistemom in davčno politiko na splošno, ki škodujejo ljudem, povzročajo zapiranje podjetij in selitev latvijskih podjetnikov iz države. Latvijska vlada ves čas poskuša spremeniti pokojninsko zakonodajo, da bi znižala pokojnine. To vodi v socialno eksplozijo in vsesplošno krivičnost. Nacionalnim vladam moramo poslati močno sporočilo, da je znižanje socialnih plačil in pokojnin v času krize zločin proti prebivalstvu. Prepričan sem, da nezaščiteni in pomoči potrebni sloji družbe ne smejo nositi odgovornosti za napake vlade.

  Sławomir Witold Nitras (PPE), v pisni obliki. – (PL) Želel bi se zahvaliti gospodu Feiu za delo, ki ga je vložil v osnutek poročila. Zdi se mi, da se prehitro vračamo v stare tirnice, vsaj kar zadeva nevarnosti, ki grozijo Evropi. Ne upoštevamo dovolj opozorilnih znakov, ki nam jih pošiljajo finančni trgi ali pa ljudje, kot je predsednik Trichet, ki je predlog Komisije označil kot dober, vendar nepopoln korak k okrepitvi Pakta za stabilnost in rast. Danes je vloga Evropskega parlamenta braniti predlog Evropske komisije pred vladami držav članic, ki se iz te krize očitno niso ničesar naučile.

Če bi se Evropski svet strogo držal določb pakta, bi bil obseg evropske krize v javnih financah precej manjši. Če danes dovolimo vladam, zlasti vladi Nemčije in Francije, da izničijo predloge Komisije, se bo kriza poglobila in vprašati se bomo morali, ali je ves ta projekt o skupni valuti v sedanji obliki sploh smiseln in ali bomo nehote dokazali, da je bil evro zgrešen poskus. Parlamentom ima pomembno nalogo. Zaščititi moramo evro in nasprotovati vsakršnim kratkoročnim političnim ciljem. Prisiliti moramo vse države članice, da izvajajo odgovorne proračunske politike, naj si bo še tako boleče. Zahvaljujem se vam za pozornost.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Beseda „kriza“ izhaja iz grške besede „krino“, ki dobesedno pomeni „odločiti se“ oziroma „izbrati“. Torej označuje trenutek, ki ločuje dve obdobji. Seči moramo dlje in preučiti preteklost, da lahko izvedemo strukturne spremembe, ki bodo povečale konkurenčnost naših malih in srednje velikih podjetij in njihovo odpornost na vse večji pritisk globaliziranega okolja.

Obenem moramo tudi zagotoviti zaposlovanje velikemu delu naše ranljivejše delovne sile in njihovih družin. Evropska unija potrebuje novo gospodarsko upravljanje, ki bo zagotovilo stabilnost in trdnost nacionalnih javnih financ. Finančna in gospodarska kriza, kakršno doživljamo danes, se ne sme nikoli več ponoviti. Novo gospodarsko upravljanje Evrope pa ne sme upoštevati zgolj višine državnega dolga, temveč tudi njegovo srednjeročno in dolgoročno vzdržnost. Zasebni dolg in vzdržnost sistemov socialne varnosti sta za stabilnost javnih financ prav tako pomembna kot državni dolg sam po sebi. Države, ki so imele državni dolg pod nadzorom, so padle v globoko krizo prav zaradi hude zadolženosti družin in podjetij, medtem ko so države z visokim državnim dolgom prišle lepo skozi.

  Richard Seeber (PPE), v pisni obliki. – (DE) Gospodarska in finančna kriza je zelo jasno pokazala pomanjkljivosti in slabosti obstoječih instrumentov in metod usklajevanja gospodarske in valutne politike. V preteklosti so nekatere države članice, zlasti Francija in Nemčija, preveč oklevale pri uvedbi strožjih predpisov. Premagovanje gospodarske krize je eden od naših največjih izzivov doslej, na katerega se lahko odzovemo samo na evropski ravni, ne nacionalni. To velja tudi za mehanizme sankcioniranja, ki jih nekatere države članice še vedno blokirajo. V skladu z novimi pravili notranjega finančnega trga pa je skrajni čas, da se valutna unija okrepi in obenem javni dolg zmanjša, s čimer bi zagotovili prihodnost evropskega gospodarskega območja. V ta proces se morajo intenzivneje vključevati zlasti nacionalni parlamenti, da se razprava evropeizira v državah članicah. Samo tako bomo lahko našli evropski odgovor za premagovanje krize in vzpostavitve trdne in močne gospodarske unije.

  Jutta Steinruck (S&D), v pisni obliki. – (DE) Od izbruha finančne krize v letu 2008 se voditelji držav ali vlad G20 redno sestajajo vsakih šest mesecev, da razpravljajo o gospodarskih in finančnih vprašanjih ter okrepijo sodelovanje za dosego stabilne in vzdržne rasti svetovnega gospodarstva v korist vseh. Vendar pa menim, da za trajnosten in ustrezen odziv na finančne, gospodarske ali socialne težave zaradi krize potrebujemo širše zasnovan pristop in bolj uravnotežen pogled na težave. Finančni ministri držav članic niso sposobni oceniti razmer na trgu dela in pripraviti odgovore za nujna vprašanja delovne in socialne politike, ki ustrezno upoštevajo potrebe delavcev ali ljudi na splošno. Zato pozivam k rednim srečanjem ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve v G20. Poleg tega pozivam EU in tiste države članice, ki so tudi članice G20, da to zamisel razvijajo še naprej in tesneje sodelujejo druga z drugo na področju zaposlovanja in socialne politike ter stremijo k bolj uravnoteženemu pristopu na ravni vrhunskega srečanja. Ne smemo dovoliti, da konkurenca oslabi zaščito pravic delavcev. Uveljaviti moramo te pravice, ne samo za državljane Evropske unije, ampak tudi za državljane drugih držav po vsem svetu.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) EU s 500 milijoni državljanov, ki predstavljajo 7 % svetovnega prebivalstva, proizvede 30 % svetovnega BDP. Zadnji statistični podatki kažejo, da je EU avgusta 2010 zabeležila trgovinski primanjkljaj v vrednosti 17,3 milijarde EUR. V prvi polovici tega leta je EU zabeležila največjo rast izvoza v Brazilijo (+57 %), Kitajsko (+41 %) in Turčijo (+38 %), največja rast uvoza pa je bila iz Rusije (+43 %), Kitajske in Indije (obe +25 %).

Da bi dosegla cilje strategije EU 2020, mora EU zmanjšati svojo energetsko odvisnost od tradicionalnih dobaviteljev. V prvi polovici tega leta se je trgovinski primanjkljaj EU-27 v energetskem sektorju povečal za 34,3 milijarde EUR v primerjavi z enakim obdobjem lani. Poleg tega Evropska unija potrebuje ekološko učinkovito industrijsko politiko, ki bo zagotavljala povezavo med inovativno zmožnostjo in proizvodnimi enotami EU ter s tem pomagala ustvarjati delovna mesta po vsej EU in ohranjati svojo svetovno konkurenčnost.

Zato bi moral Evropski svet na svojo agendo srečanja, ki bo potekalo 28. in 29. oktobra, vključiti prihodnjo industrijsko politiko in varnost preskrbe EU z energijo ter predloge za zmanjšanje vpliva podnebnih in demografskih sprememb.

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEK
predsednik

  Janusz Wojciechowski (ECR). – (PL) Včeraj je bil v mestu Lodž na Poljskem med delom umorjen uslužbenec v pisarni volilnega okrožja Evropskega parlamenta. To je bil moj pomočnik Marek Rosiak. Iz besed morilca, ki jih je izrekel v času umora, je nedvomno jasno, da je bil njegov motiv sovraštvo do poljske glavne opozicijske stranke „Zakon in pravičnost“. Sovražna kampanja, ki je že nekaj časa potekala proti tej stranki, je s to tragedijo dosegla vrhunec. Poleg samega zločina mora Evropski parlament obsoditi tudi sovraštvo in nasilje, za katera ni prostora v evropski politiki in evropski demokraciji. Gospod predsednik, prosim vas za minuto molka v spomin na Mareka Rosiaka, ki je umrl med službovanjem za Evropski parlament.

(Parlament je z minuto molka počastil spomin na umrlega.)

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – (NL) Gospod predsednik, pravkar smo pokazali, kako dostojanstven je lahko Parlament. Vendar pa so me ob vstopu v to dvorano sprva nadlegovali ljudje, ki mislijo, da bi morali podpisati neke resolucije, tu pa me obkrožajo baloni, ki promovirajo neke spremembe. Gospod predsednik, takšno obnašanje po mojem mnenju škoduje dostojanstvu Parlamenta in prosila bi vas, da dvakrat premislite in preverite, kako bi lahko naše prostore spravili v red.

  Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, vas lahko prosim, da sprejmete odlok? Vidimo, da so v dvorani razpostavljeni baloni. Ali lahko sprejmete odlok, ali je to dovoljeno ali ne? Če ni, ali jih lahko odstranimo? Če je, pa imamo s kolegi nekaj zelo ličnih balonov stranke UKIP škrlatne in rumene barve in bi jih naslednjič prinesli sem.

(Aplavz)

  Predsednik. – Spoštovani kolegi, danes bomo glasovali o tem zelo pomembnem vprašanju. To vprašanje je povezano z vašo demonstracijo tukaj. Prosim vas, da dovolite to demonstracijo do glasovanja, ki bo čez približno 40 minut. Prosim vas, da to storite. Je majhna gesta za vse nas. Na splošno vas podpiram, vendar vas prosim, da ne demonstrirate v dvorani.

(Aplavz)

4. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

4.1. Revizija okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo (A7-0279/2010, Paulo Rangel) (glasovanje)

4.2. Prilagoditev poslovnika Parlamenta na revidirani okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (A7-0278/2010, Paulo Rangel) (glasovanje)

  Predsednik. – Naj omenim, da je to rezultat naših dolgih pogajanj z Evropsko komisijo. Predvsem bi želel čestitati poročevalcu, gospodu Rangelu, in tudi gospe Lehne, ki sta se v našem imenu pogajala z Evropsko komisijo. Gospod Swoboda, gospa Wallis, gospa Harms, gospa Roth-Berendt in gospod Rangel so tudi delali na tem in bi se jim želel iskreno zahvaliti za rezultat pogajanj. Zahvaljujem se tudi predsedniku Barrosu in podpredsedniku Šefčoviču. Drug z drugim smo bili zelo odkriti. Rezultat je zelo dober, zato čestitam obema stranema. Veselim se dobrega sodelovanja v prihodnje.

4.3. Finančna uredba, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, v zvezi z Evropsko službo za zunanje delovanje (A7-0263/2010, Ingeborg Gräßle) (glasovanje)

4.4. Sprememba Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (A7-0288/2010, Bernhard Rapkay) (glasovanje)

4.5. Predlog spremembe proračuna št. 6/2010: Oddelek II - Evropski svet in Svet; Oddelek III - Komisija; Oddelek X - Evropska služba za zunanje delovanje (A7-0283/2010, Roberto Gualtieri) (glasovanje)

  Predsednik. – Gospe in gospodje, zaključili smo zakonodajni postopek o Evropski službi za zunanje delovanje. Predvsem bi se želel zahvaliti veliko ljudem, ki so z nami v dvorani, poslancem Evropskega parlamenta, za njihovo prizadevno in izzivov polno delo. Predsedniki več odborov Evropskega parlamenta so v njem odigrali vodilno vlogo. Rad bi se zahvalil predsednikom za njihovo dobro opravljeno delo, zlasti pa bi se želel zahvaliti nekaterim ljudem, ki so ta parlament predstavljali kot pogajalci in tudi kot poročevalci, in bi jih rad poimensko navedel. To so: Elmar Brok, Guy Verhofstadt, Roberto Gualtieri, Ingeborg Gräßle, Crescenzio Rivellini in Bernhard Rapkay, kot tudi poslanca, ki sta delala na proračunu – László Surján in Sidonia Jędrzejewska.

Poimensko sem jih naštel, ker so vložili ogromno dela v to, da smo dosegli dober sporazum o Evropski službi za zunanje delovanje. Verjamemo, da bo ta sporazum koristil Evropski uniji. Rad bi čestital vsem, zlasti pa čestitajmo lady Ashton in vsem, ki so se skupaj z njo pogajali, čestitajmo pa tudi Svetu za rezultat. Med nami je tudi veleposlanik Christoffersen, ki je prav tako sodeloval v pogajanjih. Prosim za aplavz.

(Aplavz)

Lady Ashton sem želel pokloniti šopek, vendar je ni tu. Kot ponavadi je treba na dame čakati! Tega nisem pričakoval, vendar pa moramo biti tudi na to pripravljeni – moški moramo biti pripravljeni na vse!

(Aplavz)

5. Slavnostna seja - Vmesni nagovor predsednika Evropskega parlamenta Jerzyja Buzka

  Predsednik. – Kolegi, pripravil sem kratek govor, kot sem vam obljubil pred letom dni.

Smo na sredi mojega predsedovanja. Na začetku sem vam obljubil, da vas bom obveščal o svojih dejavnostih.

Kot predsednik Evropskega parlamenta predstavljam vse vas. Kamor koli grem in kar koli počnem, vedno mi je v čast in v veliko odgovornost, da nastopam v imenu tega prestižnega zbora.

Vendar pa ta govor ni o meni: ta govor je o vas in vašem delovanju. Je o vseh nas, o naših skupnih dosežkih v Evropskem parlamentu v zadnjih 15 mesecih ter o tem, kar nas še čaka.

Gospe in gospodje, najprej o krizi. Naši državljani od nas, politikov, pričakujejo predvsem, da bomo premagali krizo: da bomo odpravili revščino in socialno izključenost, in to še letos. Kriza se ni začela v Evropi, vendar pa jo moramo tu, v Evropi, premagati. Parlament je od Evropske komisije in Sveta zahteval velikopotezne reforme. Vsekakor smo uspeli sprejeti ključne finančne reforme, kot so sveženj o finančnem nadzoru, predpisi, ki omejujejo nagrade bančnikov, in zahteve glede kapitala bank. S tem smo položili temelje zidov, ki bodo naše državljane varovali pred prihodnjimi krizami.

Storiti pa moramo več: bolj moramo združiti naše evropske trge, kajti to nam bo zagotovilo gospodarsko rast in nižje cene. Poročilo profesorja Montija mora postati zakon. Omeniti je treba, da pomembni deli poročila izhajajo iz vaših pobud – pobud poslancev Evropskega parlamenta in naših odborov.

Ko sem predstavljal ta parlament pred Evropskim svetom, sem dejal, da moramo biti pošteni do ljudi glede zategovanja pasov v teh težkih časih, potrebe po daljši delovni dobi in poznejšemu upokojevanju. To je edini način, da Evropa ohrani svojo blaginjo. Gre za dolgoročen program strukturnih reform, ki ga ni mogoče uresničiti prek noči. Pomagal nam bo izvajati strategijo Evropa 2020 ter zagotavljati konkurenčnost in delovna mesta, kar je za naše državljane najpomembnejše. Okrevanje po krizi in usmeritev v dolgoročni razvoj so naše najpomembnejše naloge.

Drugič, solidarnost. Kriza je pokazala, kako pomembna je evropska solidarnost. Bil sem v državah, ki so bile še posebej hudo prizadete – Litva, Latvija, Romunija in Grčija. Posredoval sem sporočila solidarnosti in tudi poudaril, da ni solidarnosti brez odgovornosti. Uspeli smo v večji meri odpraviti krizo. Rešili smo bolnika, vendar pa moramo zdaj poskrbeti, da bo lahko zapustil bolnišnico na svojih nogah. Torej potrebujemo, kot sem dejal že prej, dolgoročno strategijo za izhod iz krize. Potrebujemo tudi pravo gospodarsko upravljanje. Potrebujemo strukturne, socialne in izobraževalne spremembe. V času krize moramo biti stvarni, ampak tudi občutljivi.

Tretjič, energetska politika in podnebne spremembe. Energija je v gospodarstvu pomembno blago. Energetika in zaščita podnebja sta med našimi glavnimi prednostnimi nalogami in ključna nosilca drugih gospodarskih pobud. Varnost preskrbe z energijo, skupaj z varstvom okolja in čim cenejšo elektriko, je postal glavni izziv 21. stoletja, kot se vsi dobro zavedamo. Zato smo 5. maja 2010 skupaj z Jacquesom Delorsom podali Izjavo o vzpostavitvi evropske energetske skupnosti. Želeli bi, da bi to ime, „evropska energetska skupnost“ postalo zaščitna znamka vseh podjetij v EU, ki poslujejo na tem področju. Ponavljam: Komisija, Parlament in Svet so opravili že veliko dela na tem področju in delo se na teh aktualnih temah še vedno nadaljuje, vendar pa je pomembno dati dodatno spodbudo in tem dejavnostim zagotoviti „streho“, pod katero se bodo lahko ustrezno uveljavile. Veseli me, da bom danes podpisal novo uredbo o zanesljivi oskrbi s plinom, ki smo jo sprejeli skupaj.

Opraviti bo treba še veliko dela, da bo energetski trg postal enotni skupni trg. Še naprej bom delal na tem skupaj z vami. Najpomembnejše je, da naše dejavnosti na področju energetike ščitijo tudi podnebje. Smo vodilni na tem področju in želimo to ostati še naprej. Evropski parlament je podpisal sporazum o Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) in tako ustvaril „zeleni parlament“, ki bo varčeval z energijo in začel uporabljati alternativne vire energije.

Četrtič: zunanje zadeve. Kot poslanci EP smo ambasadorji demokracije in v okviru svojega poslanstva pomagamo pri organizaciji svobodnih in poštenih volitev. Ne mine teden, da ne bi vsaj eden med nami poleg poslovnih interesov promoviral tudi naše temeljne vrednote. Smo največje gospodarstvo na svetu in največji donator pomoči, vendar pa svojih prednosti ne izkoriščamo v celoti. Prenoviti moramo način doseganja ciljev ter podporo demokraciji in človekovim pravicam vključiti v svoja trgovinska pogajanja. Ne smemo uporabljati dvojnih meril – ne glede na to, ali so naši pogajalski partnerji veliki in močni ali majhni in šibki.

Moja vloga predsednika je okrepiti našo enotnost in posredovati stališča naših državljanov prek meja EU. Tako smo okrepili svojo parlamentarno demokracijo. Zastopal sem vas na parlamentarnih srečanjih G20. Bil sem na uradnem obisku na Kitajskem in v ZDA. Naši odnosi z ameriškim kongresom, kjer imamo predstavništvo, so se izboljšali. Bil sem prvi predsednik Parlamenta, ki je v 12 letih obiskal Rusijo.

S skupnimi prizadevanji smo ustanovili sekretariat za parlamentarno skupščino Unije za Sredozemlje in uspešno sodelujemo z Latinsko Ameriko prek EUROLAT-a. Vendar pa bi morali priznati, da nas čaka še veliko dela, preden vzpostavimo parlamentarno sodelovanje v EURONEST-u, ki je del vzhodnega partnerstva.

Gospe in gospodje, pravkar smo zaključili glasovanje o Evropski službi za zunanje delovanje. Kmalu – in v to globoko verjamem – bo ta postala naša velika prednost in bo ustvarila naš evropski potencial. Trdo smo se pogajali s Svetom, da bi lahko postala sodobna služba, ki zastopa stališča Unije in skupne interese Evrope. Vendar pa moramo priznati, da so bile vse strani zelo dovzetne za kompromis, zato morajo biti naše čestitke vzajemne. Vsi smo sodelovali v razpravah.

Gospe in gospodje, ostanimo še nekaj časa pri zunanjih zadevah, sam pa se bom vrnil k nečemu, kar smo naredili letos: zavrnili smo sporazum SWIFT. To je bil izjemno pomemben trenutek. Vlada ZDA je videla, da polizbonski Parlament misli resno. V prihodnje bodo to poleg ZDA ugotovile tudi vlade veliko drugih držav. Ko bodo prihodnji zgodovinarji ocenjevali to odločitev, bodo ugotovili, da je bila pravilna, v interesu naših državljanov. Vzpostavili smo ravnovesje med varnostjo in zaščito osebne svobode. To je pomembno, kajti kot poslanci EU zastopamo svoje državljane.

Petič: človekove pravice. So prednostna naloga Parlamenta in tudi moja osebna. To vprašanje vedno sprožim, ko je potrebno. Vem, da za mano stoji 735 zagovornikov človekovih pravic in da je za njimi 500 milijonov državljanov. V Rusiji sem predsednika Medvedeva spraševal o umorih aktivistov za človekove pravice in novinarjev, kot sta bila Anna Politkovskaja in Sergej Magnitski. Ko je Liu Xiaobo prejel Nobelovo nagrado, sem ponovno pozval k njegovi takojšnji in brezpogojni izpustitvi. Jutri bomo odločali o tem, kdo bo letošnji dobitnik nagrade Saharova. Odločen sem, da bom mrežo dobitnikov nagrade Saharova kot tudi forum nekdanjih predsednikov Evropskega parlamenta uporabil kot učinkovito orodje v našem boju za človekovo dostojanstvo, človekove pravice in demokracijo po vsem svetu. Zagovorniki človekovih pravic so lahko prepričani, da nam ni vseeno za njihovo usodo. Za nas so pomembni! Evropski parlament je kraj, kjer so ljudje pomembni.

Šestič: pravice žensk. Večkrat sem pozval, da se na najvišje položaje v EU izvoli več žensk. Imel sem resnično veliko podporo vseh poslancev in poslank tega parlamenta. Podprl sem tudi pobudo za uvedbo kvot na volilnih listah. Politični sistem, ki ne more zagotoviti ustreznega predstavništva za 52 % svojega prebivalstva v organih odločanja, izgubi stik z družbo. Evropa se mora združiti v koaliciji za delo in obenem tudi družinsko življenje. Pomembno je, da zlasti v času gospodarske krize materinstvo ne postane žrtev negotovih praks zaposlovanja. O tej temi smo pravkar razpravljali, navezuje pa se tudi na premagovanje demografske krize v Evropi. Kot sem potrdil pred 15 minutami, odločno podpiram vsakršen ukrep v tem parlamentu, čeprav dvorana morda ni najboljši kraj za takšne ukrepe.

Aristotel je dejal, da sta pretiravanje in pomanjkanje slabosti, srednja mera pa je vrlina. Zagotoviti moramo enakovredno sodelovanje moških in žensk v javnem življenju. Sledimo Aristotlu.

Sedmič: institucionalna reforma. Ker sem se zavedal pomena Lizbonske pogodbe, sem se kot mnogi med vami odpravil na Irsko in Irce prepričeval, naj potrdijo Pogodbo. Bil sem tudi s predsednikom Klausom v Češki republiki, kjer sem pozival k ratifikaciji. Trdo smo delali, da smo Pogodbo uveljavili, in uspelo nam je.

Gospe in gospodje, med najpomembnejšimi spremembami je bila krepitev zakonodajnih pristojnosti Parlamenta. Zdaj imamo nove pravice, a tudi nove odgovornosti. Pogodba nam s krepitvijo vloge Parlamenta še vedno dopušča, da sprejmemo veliko odločitev z medvladno metodo. Zato moramo še naprej spodbujati metodo Skupnosti kot učinkovito orodje za temeljit državljanski nadzor. Ne smemo pozabiti, da so odločitve o smeri, ki naj jo ubere Evropska unija, še vedno v veliki meri odvisne od držav članic, voditeljev vlad, predsednikov in kanclerjev. Možnost sodelovanja za krepitev evropskih institucij, ki so Evropi dajale moč v preteklosti, je zelo pomembna, in prepričan sem, da se bo to dogajalo tudi v prihodnje.

Kot predsednik Evropskega parlamenta sem vso svojo energijo vložil v krepitev položaja Parlamenta glede na druge evropske institucije na podlagi Lizbonske pogodbe. To sem storil, ker predstavljamo državljane in smo od njih neposredno izvoljeni, zato jim tudi dolgujemo popolno predstavništvo pred evropskimi institucijami.

Dosegli smo velik napredek pri tem, da je Komisija bolj odgovorna Parlamentu. Uvedli smo tudi spremembe v načinu delovanja Parlamenta. Prvič v zgodovini bomo imeli sejo za vprašanja in odgovore s predsednikom Evropske komisije, prva razprava o stanju Unije je že potekala, imamo redna srečanja konference predsednikov odborov in kolegija komisarjev, poleg tega pa se redno srečujem tudi s Komisijo in kolegijem komisarjev.

Začeli smo dialog s predsedstvom Sveta o zakonodajnem načrtovanju. Redno se srečujem z voditeljem vlade, ki je odgovorna za rotirajoče predsedstvo. Predsednik Evropskega sveta se je prvič doslej ne samo udeležil plenarnega zasedanja, ampak tudi sestal s konferenco predsednikov odborov takoj po zasedanju Evropskega sveta. Nazadnje – in to se mi zdi izredno pomembno – pa gradimo tesno partnerstvo z nacionalnimi parlamenti. Želel bi se zahvaliti, kot bi se mi vsi, nacionalnim parlamentom za plodno sodelovanje. Zdaj bomo skupaj odgovorni za zakonodajo na evropski ravni. To je naša skupna odgovornost za prihodnost Evrope.

Osma točka, ki je tudi moja zadnja, pa je proračun – naša najpomembnejša naloga za prihodnost. Naša dolžnost je zagotoviti, da proračun za leto 2011 prispeva k gospodarski rasti. Struktura proračuna določa seznam političnih prednosti. Poskrbeti moramo, da vsebuje denar, ki je obljubljen našim državljanom. Nižanja ne smejo biti posledica puhlega populizma. Ne smejo prikrajšati naših državljanov na področjih, kot so izobraževanje, usposabljanje, znanstvene raziskave ali infrastrukturni projekti. Vedno si moramo postavljati vprašanja o finančnih posledicah znižanja porabe na evropski ravni. Bodo finančne posledice pomenile manj Evrope?

Naš pokojni kolega Egon Klepsch, nekdanji predsednik Parlamenta, je med pogovorom o prvem glasovanju Parlamenta o proračunu dejal, da je Parlament takrat definiral evropski „javni interes“, kar je bila po njegovem mnenju resnična preizkušnja. Danes smo vsi skupaj tu pred enako preizkušnjo.

Zdaj bom počasi zaključil svoj govor.

Čaka nas še veliko nujnega zakonodajnega dela. Na koncu bi želel še enkrat spregovoriti o najpomembnejših nalogah. Naš cilj je priti iz krize in naše državljane obvarovati pred ponovno krizo. Ponavljam: ta kriza se ni začela v Evropi, vendar jo je treba v Evropi izkoreniniti. Ne moremo je premagati s tradicionalnimi metodami. Zato so v Evropi razprave – zelo široke razprave – in domišljija njenih državljanov tako pomembne.

Poleg enotnega trga je pomembno okrepiti tudi trg zamisli, naših temeljnih vrednot. Razpravljati moramo o vlogi države in prihodnosti Evrope, prenosu znanja, alternativnih sistemih socialne varnosti, novih izobraževalnih metodah in kulturi.

Kot vaš predstavnik sem imel privilegij, da sem sodeloval v pomembnih dogodkih: 65. obletnica osvoboditve Auschwitza, 60. obletnica Schumanove deklaracije, 30. obletnica ustanovitve sindikata Solidarnost in 20. obletnica združitve Nemčije. Lahko bi rekli: od popolne more vojne do duha solidarnosti in ponovne združitve Evrope.

Med pogovori z našimi partnerji zunaj Evropske unije opažam, da je evropski model po svetu cenjen. Bodimo ponosni na naš skupnostni način sodelovanja – v preteklih šestdesetih letih nam je prinesel mir in zdaj tudi združeno Evropo.

Če verjamemo v Evropo, moramo verjeti vase. Če se želimo otresti vseh dvomov o Evropski uniji, se moramo vrniti k njenim koreninam. Tedaj bomo razumeli, da nam mir, stabilnost, blaginja in odprta družba niso bili dani za vselej. Lahko se ponovi nevarno in nepredstavljivo, če ne zajezimo populizma in če zanemarimo svoje temeljne vrednote svobode in solidarnosti za vse.

Ob spominih na preteklost uredimo svojo sedanjost in mislimo na prihodnost. Naši politični očaki so izbrali pravo pot. Zdaj pa je naša naloga izoblikovati Evropo 21. stoletja in tudi svet. To je bitka, za katero se je vredno boriti. Skupaj z vami, spoštovani kolegi, se ne bojim nadaljevati te bitke.

Najlepša hvala.

(Aplavz)

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

6. Čas glasovanja (nadaljevanje)

6.1. Predlog spremembe proračuna št. 03/2010: Oddelek III - Komisija - BAM (spremljevalni ukrepi za sektor banan) (A7-0281/2010, László Surján) (glasovanje)

6.2. Predlog splošnega proračuna Evropske unije - proračunsko leto 2011 (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, poročevalka. – Gospod predsednik, v Odboru za proračun smo glasovali o več kot 1.600 spremembah predloga proračuna za leto 2011. Zaradi tega so seveda nekatere tehnične prilagoditve, o katerih bi morali glasovati na plenarnem zasedanju. V zvezi z vključitvijo pisnega predloga spremembe št. 1 za leto 2011 na obravnavi Parlamenta je treba opraviti nekatere tehnične prilagoditve tako v oddelku o novi Evropski službi za zunanje delovanje kot v oddelku Komisije, in sicer na podlagi predlaganih prenosov proračunskih sredstev med oddelki.

V oddelku Evropske službe za zunanje delovanje gre za računovodsko predračunavanje 1,85-odstotne prilagoditve plač za novo Službo, kot velja za ostale institucije. Tudi zneski, ki jih pisni predlog spremembe navaja za oddelek Komisije, bodo morali biti ustrezno spremenjeni. To velja tudi za nekatere spremembe Parlamenta glede upravnih vrstic, ki jih je treba uskladiti s končnimi zneski, predstavljenimi v proračunskih vrsticah Oddelka III.

Za agencije bodo pripombe, ki sledijo proračunskim vrsticam za določene agencije, tehnično prilagojene, da postanejo skladne s sprejetimi končnimi številkami. V vrstici 02 01 04 04 bi morale biti pripombe, ki so bile sprejete v spremembi 996, dodane spremembi 1010 o izvedbeni vrstici 02 02 01 (kot del svežnja o pilotnih projektih in pripravljalnih akcijah). V vrstici 19 05 01 bi morale biti besede „razen Združenih držav“ izbrisane iz postavke in pripomb na podlagi odločitve Odbora za proračun. V vrstici 19 09 01 bi bilo treba v pripombe dodati ustno spremembo, ki jo je sprejel Odbor za proračun. Dodati bi bilo treba naslednje besede: „Del teh sredstev se med drugim nameni za podporo pobudam, kot sta fundacija EU-LAK (potrjena na vrhunskem srečanju vodij držav in vlad EU-LAK) in forum v Biarritzu“.

Nujno je preštevilčiti nekatere proračunske vrstice, da se izognemo protislovnemu številčenju nekaterih novih vrstic in upoštevamo pravila o nomenklaturi. To ne bo vplivalo niti na postavke večletnega finančnega načrta niti na proračunsko poglavje o spremembah, ki jih je sprejel Odbor za proračun. To zadeva spremembe 386, 389, 521, 833, 997, 998, 999, 1016, 1018, 1021, 1022, 1023 in 1024.

- Pred glasovanjem o spremembi 700:

  María Muñiz De Urquiza (S&D). – (ES) Gospod predsednik, žal mi je, vendar je glasovanju nemogoče slediti pri hitrosti, s katero berete te spremembe.

  Predsednik. – Z veseljem bom bral počasneje … Potrebo po hitenju bomo skušali uskladiti s pravicami vseh poslancev, da opravijo svojo dolžnost in glasujejo.

- Pred glasovanjem o sklopu 3:

  József Szájer (PPE). – Gospod predsednik, opravičujem se Parlamentu, ampak na glasovalnem seznamu skupine PPE je napaka pri spremembi 967. Pravilen glas je „da“.

  Predsednik. – To velja za naslednji glas. V redu. To je notranja informacija za skupino.

- Pred glasovanjem o spremembi 987:

  Göran Färm (S&D). – Gospod predsednik, kot prej kolega iz skupine PPE bi tudi sam izpostavil napako na našem glasovalnem seznamu. Glasovalni seznam S&D bi se moral glasiti: minus, plus, plus. Nič drugega.

  Predsednik. – To je tudi notranja informacija za skupino.

- Po glasovanju o proračunu:

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to zadovoljstvo izvira iz dejstva, da ste pravkar sprejeli spremembe stališča Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 3/2010 in o predlogu proračuna za finančno leto 2011.

Zaradi tega sem pozorno upošteval razlike med obema našima institucijama in zato v skladu s členom 314(4)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije seveda soglašam s tem, da predsednik Evropskega parlamenta skliče spravni odbor.

  Predsednik. – Ne gre za to, da nam Svet dela uslugo, ampak da upošteva določila Pogodbe. Mi, kot Parlament, bomo svojo vlogo seveda odigrali v celoti.

6.3. Stališče Parlamenta o predlogu proračuna za leto 2011, kot ga je spremenil Svet - vsi oddelki (A7-0284/2010, Sidonia Elżbieta Jędrzejewska) (glasovanje)

6.4. Koledar zasedanj Evropskega parlamenta - 2012 (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Joseph Daul (PPE). – (FR) Gospod predsednik, včeraj zvečer je moja skupina razpravljala o spremembah, ki so po mnenju služb nesprejemljive. Zaradi tega in v skladu z razpravo, ki sem jo imel to jutro z voditelji delegacije in vodji skupin, zahtevam, da se glasovanje o koledarju odloži.

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospod predsednik, nismo imeli priložnosti, da bi o tem razpravljali kot skupina. O tem me je gospod Daul obvestil šele pred nekaj minutami, in sicer na razpravi, ki smo jo imeli danes zjutraj, in o tem sem se pogovarjal z vodji drugih skupin, in sicer z gospo Harms in gospodom Verhofstadtom. To točko želim nasloviti tudi na svojo skupino, saj doslej še nismo imeli priložnosti, da bi o tem razpravljali. Menim, da bi nam odlog ponudil zelo dobro možnost za dosego širokega soglasja o koledarju za leto 2012. Zato bi po mojem mnenju danes morali izglasovati odlog.

  Predsednik. – Gospod Schulz je govoril v prid predloga gospoda Daula. Zdaj predajam besedo gospodu Foxu, ki predlogu nasprotuje.

  Ashley Fox (ECR). – Gospod predsednik, bil sem v dvorani v ponedeljek zvečer, ko je skupina Zelenih prosila za odlog. Gospod Daul in gospod Schulz sta bila prisotna in oba sta glasovala proti odlogu.

(Aplavz)

Kaj se je torej spremenilo? Gre resnično za neko pomembno pravno vprašanje ali pa je morda resnica takšna, da sta spoznala, da bosta po vsej verjetnosti izgubila spremembo št. 4, in želita odlog, da bi medtem pritisnila na člane svojih skupin?

(Aplavz)

To nima ničesar opraviti z namišljenim razlogom, ki smo ga slišali, zato bi pozval kolege, da glasujejo proti odlogu in glasujejo za spremembo št. 4.

(Aplavz)

  Predsednik. – Zahtevo za odlog glasovanja, ki jo je podal gospod Daul, bom dal na glasovanje.

(Parlament je potrdil predlog za odlog glasovanja.)

6.5. Izboljšave na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (A7-0032/2010, Edite Estrela) (glasovanje)

- Pred glasovanjem o spremembah 50 in 125:

  Carl Schlyter (Verts/ALE). – (SV) V švedski različici tega poročila je več napak v prevodu. Med drugim sta napačno uporabljena izraza barnledighet (starševski dopust) in mammaledighet (porodniški dopust). Poleg tega pa je v prevodu spremembe 125 zelo huda napaka. Švedska različica spremembe 125 navaja, da mora biti očetovski dopust v celoti plačan. V drugih različicah pa ni navedeno tako. To pomeni, da v švedski različici ni razlike med spremembo 50 in spremembo 125. Bilo bi prav, da se to popravi.

6.6. Boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (A7-0136/2010, Barbara Weiler) (glasovanje)

6.7. Vloga minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi (A7-0233/2010, Ilda Figueiredo) (glasovanje)

6.8. Finančna, gospodarska in socialna kriza: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili (A7-0267/2010, Pervenche Berès) (glasovanje)

6.9. Izboljšanje gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju (A7-0282/2010, Diogo Feio) (glasovanje)

- Pred glasovanjem:

  Olle Schmidt (ALDE). – Gospod predsednik, to je pomembna ustna sprememba: „Vseh 27 držav članic bi moralo, kolikor je to mogoče, do največje možne mere slediti predlogom ekonomskega upravljanja, ob zavedanju, da bo za države članice izven euroobmočja ta proces deloma prostovoljen“.

Sprejela jo je skupina PPE, prav tako skupina S&D in celo komisar. Upam, da lahko vsi potrdite to ustno spremembo. Pomembna je zame in za skupino ALDE, zlasti pa je pomembna za mojo domovino Švedsko, če se bomo sploh kdaj pridružili evrskemu območju.

(Ustna sprememba je bila sprejeta.)

  Predsednik. – S tem je glasovanje končano.

Ker je glasovanje trajalo tako dolgo zaradi vašega odličnega dela, bi prosil tiste, ki so želeli podati obrazložitve glasovanja, da te obrazložitve spremenijo iz ustnih v pisne ali pa počakajo, da pridejo na vrsto jutri, kajti predloženih je bilo 62 zahtev in vseh ne moremo obravnavati.

  Michał Tomasz Kamiński (ECR). – Gospod predsednik, rad bi vam čestital, ker ste danes odlično opravili svoje delo. Resnično sem zadovoljen z načinom vašega vodenja danes in upam, da boste svoje znanje posredovali tudi drugim podpredsednikom Parlamenta.

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospod predsednik, glasovala sem danes in moji volivci lahko danes vidijo, kako sem glasovala, torej bi morali imeti možnost videti tudi mojo obrazložitev glasovanja.

  Predsednik. – Zahteval sem, da svojo ustno obrazložitev spremenite v pisno. Tako boste svojim volivcem še vedno lahko pojasnili, zakaj ste vi in ostali morali glasovati na določen način glede različnih vprašanj. Nikakor vam ne želimo kratiti pravic. Prosim vas samo to, da se pridružite drugim poslancem, ki se odrekajo pravici do ustne obrazložitve in bodo zato podali pisno. To je vse.

  Barbara Matera (PPE). - (IT) Gospod predsednik, izpolnila bom vašo zahtevo: z gospodom Matellom bova svoji obrazložitvi podala pisno. Poleg tega pa se pridružujem kolegu in vam tudi sama čestitam, gospod predsednik.

  Licia Ronzulli (PPE). –(IT) Gospod predsednik, če se strinjate in da bomo vsi zadovoljni, bi lahko ustne obrazložitve prenesli na jutri.

  Predsednik. – Da, zelo se strinjam. Če se strinja tudi gospa Sinclair. Zanašam se na pripravljenost poslancev Evropskega parlamenta, da ustne obrazložitve podajo jutri ali pa pisne danes, gospe Sinclair pa dovoljujem, da svojo obrazložitev poda zdaj.

7. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Predlog splošnega proračuna Evropske unije – proračunsko leto 2011

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospod predsednik, imam naslednje pripombe za kolege poslance Evropskega parlamenta.

Danes smo prvič po uveljavitvi Lizbonske pogodbe glasovali o proračunu. Vsi ste si zaploskali in mislite, da ste opravili dobro delo, dejansko pa ste medtem, ko morajo države po vsej Evropski uniji krčiti javne storitve in zniževati državne proračune, vi svoje želeli povečati.

Proračun za reprezentanco ste povečali za 2 milijona EUR, torej za 85 %. Je to tisto sporočilo, ki ga želite posredovati Evropejcem? Sprejeli ste tudi določbe o porodniškem nadomestilu, ki bodo močno vplivale na moje volivce v Združenem kraljestvu. Zaradi tega se bodo zapirala delovna mesta in vse to bo prizadelo javne storitve. Upam, da ste danes ponosni nase. To ni pravi način vodenja Evrope.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, na tej točki bi bilo pravično, da tudi sama podam obrazložitev glasovanja za rezultat, dosežen pri poročilu gospe Estrela.

  Predsednik. – Ne bomo več nadaljevali s tem. Besedo sta dobila dva poslanca. Za ostale obrazložitve – 61 jih je, torej jih preostane še 59 – se lahko odločite, da jih podate pisno ali pa jutri na koncu glasovanja.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Paulo Rangel (A7-0279/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za revizijo okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo v skladu z Lizbonsko pogodbo, saj menim, da revizija pripomore k preglednejšemu in bolj dinamičnemu odnosu med Parlamentom in Komisijo. Pred Lizbonsko pogodbo in v skladu s pravno podlago člena 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije pogodbe institucij EU niso izrecno spodbujale k sklepanju medinstitucionalnih pogodb. Zato menim, da revizija okvirnega sporazuma odraža institucionalno ravnovesje, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba, ter združuje dosežke na podlagi te nove pogodbe. Besedilo je torej kompromis dveh strani in zagotavlja bolj usklajeno in razumnejše izvajanje Lizbonske pogodbe.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) V vseh demokratičnih sistemih je parlamentarni nadzor nad delovanjem izvršnih organov temeljno vprašanje, prav tako je pomembna zgoščena vzajemna komunikacija med vlado in predstavniki državljanov. Ta medinstitucionalni sporazum med Parlamentom in Komisijo izpolnjuje – kolikor je to mogoče v zapletenem in nenehno razvijajočem se sistemu, kot je Evropska unija – nekatere zahteve, ki jih Parlament legitimno postavlja glede Evropske komisije. Zato je dobro omogočiti nadzor Parlamenta nad Komisijo, saj je ta strokoven organ, ki ne more igrati vloge političnih možganov za vso celino in mora odgovarjati za vsebino, razloge in metode svojega ukrepanja. Nedvomno je tudi pozitivno, da se išče možnost še večjega vključevanja Komisije v delo Parlamenta, zlasti na plenarnih zasedanjih, da se lahko ta odzove na zahteve predstavnikov ljudstva Evropske unije ter pravočasno predstavi stališča Komisije o trenutnih političnih, gospodarskih, družbenih in mednarodnih vprašanjih. Če EU želi preiti na demokratično strukturo, drugačno od današnje, potem ni dvoma, da se morajo odnosi med Komisijo in Parlamentom izboljšati in poglobiti. Glasovala sem za poročilo gospoda Rangela.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Ta predlog je omogočil sklenitev prvega konstruktivnega okvirnega sporazuma. Večja pooblastila Evropskega parlamenta po Lizbonski pogodbi so zelo pomembna za nadaljnje sodelovanje z Evropsko komisijo in prihodnje odnose na področju izvajanja nadaljnjih sporazumov. Torej dokument opredeljuje nadaljnje smernice za sodelovanje obeh institucij. Evropski parlament in Komisija bosta lahko razvila pristen dialog o delovnem programu Komisije in mednarodnih sporazumih. Parlament bo imel pravico prejemati zaupne dokumente. Parlament bo obveščen o napredku mednarodnih pogajanj in bo obenem postal strokoven organ za pripravo predlogov za Komisijo o teh vprašanjih. Okvirni sporazum opredeljuje tudi celovit parlamentarni nadzor, okrepljene določbe o izvolitvi predsednika Komisije ter o Komisiji kot organu, njeni sestavi, možnih spremembah in prerazporejanju. Parlament stremi k boljšemu in preglednejšemu sodelovanju z drugimi institucijami. Pozdravljam dejstvo, da bo tesnejše sodelovanje med obema institucijama pomagalo državam članicam pri čim hitrejšem in učinkovitejšem prenosu zakonodaje Evropske unije v nacionalno pravo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ustavna arhitektura Evropske unije vse bolj prevzema obliko nacionalne države. Poleg posledičnih pomislekov glede prihodnosti Evrope bi morali priznati in potrditi tudi to podobnost. Oblikovanje odnosov med Komisijo in Parlamentom dejansko izhaja iz tega – to je seveda moj pogled –, in sicer na način, ki je bil že preskušen in izoblikovan v preteklih desetletjih (če ne stoletjih) v vsaki državi članici. Zlasti bi morali dati poudarek nadzorni in preiskovalni vlogi Parlamenta, saj pripomore k zmanjšanju tako imenovanega demokratičnega primanjkljaja in spodbuja k večji preglednosti odnosa med državljani in Komisijo.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam uspeh pogajanj in kompromise, dosežene v tem novem okvirnem sporazumu, ki predstavlja peti medinstitucionalni sporazum med Parlamentom in Komisijo. Novi sporazum je nedvomno pomemben korak naprej na področju odnosov s Komisijo. Čeprav dogovorjeni kompromis ne vsebuje vsega, k čemur je stremel Parlament, pa imamo sporazum, ki zagotavlja usklajeno in razumno izvajanje Lizbonske pogodbe. Želel bi izpostaviti pomen pogajanj o medinstitucionalni razsežnosti mednarodnih odnosov EU, ki bi Parlamentu omogočila pravočasno in popolno seznanjenost, da lahko svoja mnenja o mednarodnih sporazumih podaja že med pogajanji. Nazadnje, kar zadeva dolžnost obveščanja, pa bi želel poudariti, da bo zgodnje sodelovanje s Parlamentom v zvezi z zahtevami za zakonodajne pobude, ki temeljijo na zahtevah državljanov, ključnega pomena pri zagotavljanju vezi med Parlamentom in javnostjo. Zato glasujem za vse predloge v tem poročilu.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Cilj osnutka poročila o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo je institucionalno ravnovesje med Parlamentom in Komisijo, ki ga uveljavlja Lizbonska pogodba. Čeprav medinstitucionalni sporazumi ne spreminjajo uzakonitve primarne zakonodaje, v tem primeru jasno opredelijo odnose med institucijami EU. Zadnja različica predloga je po mnenju poročevalca uravnotežen kompromis med pogledi in stališči obeh institucionalnih strani, najbolj kočljiva pogajanja pa so bila na področju mednarodnih odnosov EU. Parlament bi moral biti popolnoma seznanjen, da omogoči izdajo soglasja in da ne bomo ponovno ostali brez medinstitucionalnih sporazumov. Pogajanja o njih so se že zaključila.

Parlament je dobil nova pooblastila na podlagi Lizbonske pogodbe za boljše in temeljitejše spremljanje prenosa zakonodaje EU v nacionalno pravo in njene uporabe, kar je zelo dobrodošlo. Skupna evropska zakonodaja ne pomeni veliko, če je nekatere države članice ne izvajajo na nacionalni ravni. Strinjam se z besedilom poročila in bom glasoval za njegov sprejem.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Medinstitucionalni sporazumi v Evropski uniji so ključni za učinkovito spremljanje, nadzor in uravnoteženje moči. Zato me veseli, da je po potrebnih prilagoditvah, uvedenih z Lizbonsko pogodbo, Parlament dobil večja pooblastila v svojih odnosih s Komisijo. Kot odraža poročilo, to pomeni večji in učinkovitejši nadzor nad predlogi Komisije, obenem pa tudi večjo preglednost zakonodajnega postopka.

To je bil torej korak bliže učinkoviti demokratični moči in bo pripomogel, da je Evropa bliže svojim državljanom. Poleg tega pa moram izpostaviti tudi velike pogajalske sposobnosti, ki jih je ta predlog zahteval, zlasti od poročevalca gospoda Rangela. Izrekam mu čestitke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejetje tega poročila in odlično opravljeno delo poročevalca gospoda Rangela. Poročilo odraža in izoblikuje medinstitucionalno ravnovesje, ki ga vzpostavlja Lizbonska pogodba, ter s tem jasno in pomembno izboljšuje odnose s Komisijo. Revidirani osnutek okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo je peti takšen sporazum, ki sta ga podpisali ti instituciji. V zvezi z zakonodajnim postopkom in časovnim načrtovanjem je pomembno izpostaviti spremembe glede pristopa „boljše ureditve“ in napovedane revizije medinstitucionalnega sporazuma o tem vprašanju, skupaj z novimi predpisi o ocenah vplivov, ki jih je opravila Komisija. Pri medinstitucionalni razsežnosti mednarodnih odnosov EU je cilj Parlamenta pridobiti pravico do obveščenosti, da lahko daje svoje soglasje, ko je v celoti seznanjen z dejstvi, ter prepreči nesklenitev mednarodnih sporazumov po zaključenih pogajanjih. Izpostaviti bi tudi želel dodelitev statusa opazovalca poslancem EP na mednarodnih konferencah, ki zdaj lahko prisostvujejo vsem pomembnim srečanjem. Ta vloga je ključnega pomena za krepitev demokratičnih pristojnosti Parlamenta, zlasti med pogajanji na večjih mednarodnih konferencah, kot je konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Prejšnjo sredo smo glasovali za revidirani okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, revizija pa v okviru tega sporazuma opredeljuje nove pristojnosti Parlamenta, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe.

Nova pooblastila Evropskega parlamenta so bistvena in predstavljajo korenito spremembo v evropskem institucionalnem postopku. Boljši parlamentarni nadzor nad Komisijo, pristojnost Parlamenta za potrjevanje mednarodnih sporazumov, sodelovanje Parlamenta v delovnem programu Komisije ter sodelovanje Parlamenta pri izvolitvi predsednika Evropske komisije so bistvene spremembe v vzpostavitvi bolj demokratičnega evropskega območja.

Kar se mi tudi zdi ključno, so dodatna jamstva, ki smo jih dobili glede obveznosti obveščanja Parlamenta: imeli bomo boljši dostop do zaupnih dokumentov v zvezi z mednarodnimi sporazumi in pogajanji. Evropski parlament mora in bi moral biti vključen v te „mednarodne postopke“ – prej in potem. Ta sporazum torej vzpostavlja novo ravnovesje za bolj demokratično evropsko območje – in dobro je, da je vse to zapisano v uradnem sporazumu.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Revidirani okvirni sporazum, ki je bil sprejet z veliko večino, nedvomno kaže na napredek v odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo.

Resnično je napočil čas, da se institucionalno ravnovesje, ki ga opredeljuje Lizbonska pogodba, strogo izvaja. Med ključnimi elementi te revizije moramo prav posebej pozdraviti enakost obravnavanja med Parlamentom in Svetom, zlasti pri izmenjavi informacij in dostopu do srečanj. V zvezi s tem sem več kot zadovoljna z novimi določili glede pogajanj o mednarodnih pogodbah. Kako bi lahko Parlament dal svoje soglasje na podlagi popolne seznanitve z dejstvi, če o tem ni sproti obveščen med pogajanji.

Poslanci EP so trdno odločeni, da bodo v celoti izvajali večja pooblastila, ki jim jih je zagotovila Lizbonska pogodba: dokaz za to je zavrnitev sporazuma Swift v februarju. Nekaj je gotovo – paziti moramo, da ohranimo ta novi institucionalni postopek.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) Lizbonska pogodba Evropskemu parlamentu podeljuje precej novih pristojnosti na področju soodločanja. Zaradi tega bi se morala demokracija v Evropski uniji poglobiti, sodelovanje evropskih državljanov pa izboljšati.

Novi okvirni sporazum uzakonja in izvaja te pravice ter s tem upošteva tako pravice kot tudi novo ravnovesje med Komisijo in Parlamentom. To moramo pozdraviti, saj bo Parlament odslej bolje odigral svojo vlogo predstavnika državljanov EU. Zdaj pa je v naši moči, da te nove pravice uporabljamo odgovorno.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To je velik dosežek Parlamenta in pozitiven okvir za odnose med Parlamentom in Komisijo. Zlasti pozdravljam priznanje „enakovrednega položaja“ Sveta in Parlamenta ter posledično tudi dostop Parlamenta do zaupnih dokumentov, njegove pravice do obveščenosti o srečanjih Komisije z nacionalnimi strokovnjaki ter njegove udeležbe na mednarodnih konferencah. Prav tako me veseli, da bo imel Parlament pomembno vlogo v zakonodajnem programiranju in bo lahko pogosto razpravljal o teh vprašanjih s Komisijo na plenarnem zasedanju in na odborih ter o njih spraševal.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odnosi med Parlamentom in Komisijo so se od sprejetja Lizbonske pogodbe precej spremenili, saj ima Parlament več pristojnosti pri različnih zadevah, povezanih predvsem z običajnim zakonodajnim postopkom in proračunskimi vprašanji, poleg tega pa ima tudi vidnejšo vlogo v zunanji politiki EU. Te spremembe pomenijo, da ima zdaj evropska javnost novo vlogo v odločanju na ravni EU. Zato je nujno in smotrno pregledati okvirni sporazum, ki ureja odnose med Parlamentom in Komisijo.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Popolnoma se strinjam s poročilom gospoda Rangela. Doslej je bilo več primerov, ko Evropska komisija ni upoštevala resolucij Evropskega parlamenta. To je po mojem mnenju nesprejemljivo. Kot primer naj navedem resolucijo Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2004, v kateri Evropski parlament priporoča, naj Republika Latvija nedržavljanom dodeli pravico do glasovanja na lokalnih volitvah in poenostavi postopek sprejema v državljanstvo za starejše ljudi, a še vedno ni bila izvedena. Rad bi vedel, zakaj zadevni evropski komisarji šele zdaj postavljajo vprašanja latvijski vladi. Zakaj se ta resolucija Evropskega parlamenta ne upošteva? Morda bo s podpisom novega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo Evropski parlament ustrezno obsodil takšno pasivnost Komisije, ljudje, ki svojega dela ne opravljajo tako, kot je treba, pa bodo ob naslednji priložnosti izključeni iz Komisije.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Toplo pozdravljam pripravo poročila o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo. Pozdravljam tudi njegovo sprejetje na plenarnem zasedanju, h kateremu sem pripomogla, saj je nujen okvir za nadaljnjo demokratizacijo Evropske unije z delitvijo pooblastil med Komisijo in Parlamentom, ki bolj upošteva njune zmožnosti.

Ta okvirni sporazum je pomemben predvsem zato, ker je prvi od uveljavitve Lizbonske pogodbe, ki je Parlamentu dodelila večja pooblastila, zlasti na zakonodajni ravni.

Mislim, da je po tem novem okvirnem sporazumu Parlament dejavnejši partner pri vzpostavljanju evropskega projekta, saj lahko svoja pooblastila izpolni bolj popolno, učinkovito in odgovorno.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Kljub pomembnim ukrepom, ki jih predlaga resolucija gospe Figueiredo glede vloge minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi, obžalujem, da večina v Evropskem parlamentu ni bila bolj velikopotezna. Kot socialist menim, da je okvirna direktiva nepogrešljiva v učinkovitem boju proti revščini, zaradi katere trpi 17 % evropskega prebivalstva.

Ta okvirna direktiva, ki jo je predlagal moj kolega Frédéric Daerden, bi opredelila načelo primernega minimalnega dohodka v Evropi na podlagi meril, skupnih vsem državam članicam, in v skladu z nacionalnimi praksami za kolektivne pogodbe in nacionalno zakonodajo. Dolžni smo biti velikopotezni za bolj socialno Evropo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Pred Lizbonsko pogodbo in novo pravno podlago za člen 295 Pogodbe o delovanju Evropske unije sporazumi niso izrecno spodbujali institucij Evropske unije k sklepanju medinstitucionalnih sporazumov. Ti sporazumi ne morejo spremeniti določb primarne zakonodaje, vendar jih pogosto razjasnijo.

Prepričan sem, da ta osnutek dobro odraža institucionalno ravnovesje, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba. Dajem soglasje, ker ta sporazum predstavlja očitno in pomembno izboljšanje odnosov s Komisijo. Kot pri vseh sporazumih je cilj končnega besedila kompromis med obema stranema; končni kompromis pa kljub temu nudi uravnoteženo presojo ter razumno in dosledno uporabo Lizbonske pogodbe.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Rangela izpostavlja najpomembnejše dosežke Evropskega parlamenta, ki jih vsebuje revidirani okvirni sporazum glede naslednjega:

o „zakonodajnem postopku in načrtovanju: medsebojno sodelovanje“ zajema večjo vključenost Parlamenta, revizijo vseh predlogov, o katerih teče postopek, na začetku mandata vsake nove Komisije, ob ustreznem upoštevanju mnenj, ki jih je podal Parlament, in zavezo Komisije, da bo poročala o konkretnih nadaljnjih ukrepih v zvezi z vsako zahtevo za zakonodajno pobudo po členu 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

O „parlamentarnem nadzoru“ zajema nove določbe za sodelovanje komisarjev v volilnih kampanjah, obveznost Komisije, da Parlament vpraša za mnenje, ko namerava opraviti revizijo kodeksa ravnanja komisarjev, in obveznost kandidatov za mesta izvršnih direktorjev, da se predstavijo pristojnim parlamentarnim odborom.

Opredeljuje tudi obveznosti obveščanja in zahtevo, da je Komisija prisotna v Parlamentu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Uveljavitev Lizbonske pogodbe je Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu dala nove pravice. Osnutek spremenjenega besedila okvirnega sporazuma je izraz učinkovitejšega izvajanja sprememb, ki izhajajo iz sporazuma, temelječega na odnosih med tema institucijama. Uvaja koristne spremembe zakonodajnega postopka, parlamentarni nadzor in obveznost obveščanja. Predstavlja velik napredek v odnosih s Komisijo in je pomemben korak v smeri tesnejšega sodelovanja. Izmenjava informacij in tvorni dialog nam bosta omogočila, da dosežemo učinkovitejše in preglednejše rezultate, kar je ključno vprašanje z vidika državljanov EU, katerih interese zastopamo. Zato mislim, da je v sporazumu pomembno dati prednost vključenosti članov Komisije v plenarna zasedanja in druga srečanja, povezana z dejavnostmi Parlamenta. Zlasti sem vesel, da se je Komisija zavezala tesnemu in zgodnjemu sodelovanju s Parlamentom pri predlogih za zakonodajne pobude, ki so jih predlagali državljani.

Tako se Parlament lahko približa državljanom, kar bo okrepilo našo demokracijo. Kljub temu pa bi morala Komisija zaradi uspešnega delovanja v interesu državljanov EU poslancem Evropskega parlamenta dodeliti status opazovalca na vseh mednarodnih konferencah in, kjer je to mogoče, omogočiti naše prisostvovanje na drugih pomembnih sestankih v še večji meri kot tudi obveščati Parlament o pogojevalskih stališčih, ki jih je sprejela Komisija na takšnih sestankih in konferencah.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročilo gospoda Rangela A7-279/2010. Vendar pa močno nasprotujem predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Novi okvirni sporazum o odnosih bi morda lahko utrdil dosežke Lizbonske pogodbe, kar bi lahko bil pomemben preboj. Zlasti pomembne so spremembe za izboljšanje pravnih postopkov in okrepitev parlamentarnega nadzora. Strinjam se z vsemi spremembami, ki prispevajo k boljši izmenjavi informacij in spodbujanju učinkovitosti odnosov med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo. Pomembno je zagotoviti, da je v tem institucionalnem partnerstvu čim manj birokracije. Novi okvirni sporazum o odnosih ureja „posebno partnerstvo“ med Parlamentom in Evropsko komisijo. Ne smemo pozabiti, da je najpomembnejše partnerstvo od vseh partnerstvo med Evropsko unijo in njenimi državljani. Evropska unija se mora bolj potruditi, da najde skupen jezik s svojimi državljani in dokaže svoj pomen v njihovem vsakdanjem življenju.

Poročevalec je pravilno navedel, da ta sporazum predstavlja „novo medinstitucionalno ravnotežje“, namreč zdrav kompromis. Toda obstajajo nekatera vprašanja, o katerih se Evropska unija ne more pogajati – temeljne človekove pravice in svoboščine. Večja pooblastila pomenijo večjo odgovornost. Eno je o skupnih vrednotah govoriti, nekaj drugega pa jih je izvajati in zagovarjati. Če tega ne dosežemo, določene veje institucionalnega sistema Evropske unije ne bodo mogle v celoti izkoristiti svojega potenciala. Evropska unija mora biti verodostojna, če želi biti sila povezovanja.

Poročilo: Paulo Rangel (A7-0278/2010)

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sprejetju revizije okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo sledi naraven korak, in sicer prilagoditev poslovnika Parlamenta omenjenemu okvirnemu sporazumu. Zato glasujem za to poročilo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s spremembami poslovnika Parlamenta, da se ta prilagodi revidiranemu okvirnemu sporazumu o odnosih med Parlamentom in Komisijo. Ker je Komisija pripravljena posredovati več informacij poslancem Evropskega parlamenta, je dogovorjeno, da morajo slednji spoštovati pravila Parlamenta o ravnanju z zaupnimi informacijami. Pripravljenost Komisije zagotavljati več informacij poslancem Evropskega parlamenta od predsedujočih in poročevalcev odgovornega odbora ter morebitnih povezanih odborov zahteva, da skupaj ustrezno ukrepajo in zagotovijo, da je Parlament nemudoma, redno in popolnoma obveščen, če je potrebno na zaupni osnovi, na vseh stopnjah pogajanj o mednarodnih sporazumih in njihovi sklenitvi, vključno z osnutkom in končnim sprejetim besedilom smernic za pogajanja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odnosi med Parlamentom in Komisijo so se od sprejetja Lizbonske pogodbe precej spremenili, saj ima Parlament več pristojnosti pri različnih zadevah, povezanih predvsem z običajnim zakonodajnim postopkom in proračunskimi vprašanji, poleg tega pa ima tudi vidnejšo vlogo v zunanji politiki EU. Te spremembe pomenijo, da ima zdaj evropska javnost novo vlogo v odločanju na ravni EU. Zato je nujno in smotrno prilagoditi poslovnik revidiranemu okvirnemu sporazumu o odnosih med Parlamentom in Komisijo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prilagoditev poslovnika revidiranemu okvirnemu sporazumu o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo je naraven korak, ki sledi reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo ter omogoča, da se okvirni sporazum takoj sprejme, tako da se lahko uveljavi, kot je predpisano, in to bo zagotovljeno. Zaradi ozadja in sporazuma, ki je skupen obema poročiloma, moram ti poročili odobriti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo gospoda Rangela izpostavlja najpomembnejše dosežke Evropskega parlamenta, ki jih vsebuje revidirani okvirni sporazum glede naslednjega.

O „zakonodajnem postopku in načrtovanju: medsebojno sodelovanje“ zajema povečanje vključenosti Parlamenta, revizijo vseh predlogov, o katerih teče postopek, na začetku mandata vsake nove Komisije, ob ustreznem upoštevanju mnenj, ki jih poda Parlament, in zavezo Komisije, da bo poročala o konkretnih nadaljnjih ukrepih v zvezi z vsako zahtevo za zakonodajno pobudo po členu 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

O „parlamentarnem nadzoru“ zajema nove določbe za sodelovanje komisarjev v volilnih kampanjah, obveznost Komisije, da Parlament vpraša za mnenje, ko namerava opraviti revizijo kodeksa ravnanja komisarjev, in obveznost kandidatov za mesta izvršnih direktorjev, da se predstavijo pristojnim parlamentarnim odborom.

Opredeljuje tudi obveznosti zagotavljanja informacij in zahtevo, da je Komisija prisotna v Parlamentu.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročilo gospoda Rangela A7-0278/2010. Vendar pa močno nasprotujem predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

Poročili: Paulo Rangel (A7-0279/2010), (A7-0278/2010)

  Bairbre de Brún in Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sva za poročili gospoda Rangela A7-0278/2010 in A7-0279/2010. Vendar močno nasprotujeva predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

  Joe Higgins (GUE/NGL), v pisni obliki. – Vzdržal sem se glasovanja o poročilih gospoda Rangela A7-0278/2010 in A7-0279/2010. Čeprav podpiram mnoge ukrepe, omenjene v poročilih, kot sta pomembnejša vloga Parlamenta pri pripravi kodeksa ravnanja komisarjev in večja prisotnost Parlamenta v mednarodnih pogajanjih, odločno nasprotujem predpostavki poročevalca, da „Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo“.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročili gospoda Rangela A7-0278/2010 in A7-0279/2010. vendar močno nasprotujem predpostavki poročevalca, da Lizbonska pogodba znatno poglablja demokracijo v EU, saj državljanom Unije zlasti prek Parlamenta daje večji nadzor nad Komisijo.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Gospod Rangel predlaga zelo pomembne spremembe poslovnika Evropskega parlamenta. Možno je, da se bodo prav zaradi teh prilagoditev poslovnika Evropskega parlamenta težave, o katerih razpravljamo, hitreje razrešile. Zlasti bi rad videl, da bi se odločitve in priporočila Evropskega parlamenta izvedli v državah članicah EU. Šele ko bomo naredili red v lastni hiši, bodo imela priporočila EU tretjim državam bistveno večjo težo. Na primer, priporočila, vsebovana v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2004 o položaju nedržavljanov v Latviji, se še vedno niso izvedla. Upam, da bo revidiran poslovnik Evropskega parlamenta pomagal institucijam EU, da si izoblikujejo jasno sliko o kršitvah temeljnih človekovih pravic, ki se dogajajo v Latviji.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) S tem sporazumom se je Parlament „izboljšal“ in okrepil, okrepljena pa je bila tudi demokratizacija Evropske unije. Sprejetje tega poročila je močan signal, ki kaže na željo po utrditvi načela delitve pooblastil. Okvirni sporazum je zelo pomemben, saj opredeljuje odnose med Parlamentom in Komisijo v času, ko je Parlament pridobil večja pooblastila, zlasti v zakonodajnem postopku, ki so zdaj na enaki ravni kot pri Svetu. Ne glede na dopolnilne in aplikacijske sporazume in protokole je bila dodatna zakonodaja, namenjena navedbi in boljši opredelitvi nekaterih vprašanj, dejansko potrebna. Zlasti pozdravljam dejstvo, da okvirni sporazum pojasnjuje točke, povezane s politično odgovornostjo obeh institucij, izmenjavo informacij, zunanjimi odnosi, širitvijo in mednarodnimi sporazumi, izvajanjem proračuna, političnim in zakonodajnim programom Komisije in večletnim programom Evropske unije, zakonodajno pristojnostjo Komisije in izvajanjem njenih posebnih pooblastil, spremljanjem izvajanja zakonodaje EU in vključenostjo Komisije v delo Parlamenta.

Poročilo: Ingeborg Gräßle, Crescenzio Rivellini (A7-0263/2010)

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to uredbo. Vsebuje tehnične, finančne in upravne podrobnosti ter pojasnjuje medinstitucionalne odnose, ki jih potrebujejo tako evropska služba kot njene strukture. Želeli smo in še vedno želimo, da bi bila EU močan, priznan akter v zunanji politiki. Da bi to dosegli, potrebujemo tudi pravila in evropske predpise, prilagojene tej nalogi.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ko je bila ustanovljena Evropska služba za zunanje delovanje, je bilo treba spremeniti finančne predpise, da bi izboljšali nadzor in spremljanje izvajanja te službe.

Poročilo Gräßle-Rivellini povečuje proračunsko in finančno odgovornost, izboljšuje preglednost in spodbuja učinkovitost ESZD. Predlagane izboljšave bodo prispevale k oblikovanju kulture finančne integritete, potrebne za spodbujanje zaupanja v ustrezno delovanje ESZD v prihodnosti.

Pozdravljam tudi dele poročila, ki zahtevajo, da se Parlamentu dodeli večje pooblastilo za nadzor. Zato se strinjam s poročevalci, ki zahtevajo, da mora biti Parlament zmožen povsem uveljaviti svoje pravice glede razrešnice ter da vodje delegacij predložijo svoja poročila o izvrševanju proračuna Odboru za nadzor proračuna.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za večino ukrepov, ki jih predlaga to poročilo, katerega cilj je zagotoviti Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) kulturo finančne integritete, potrebne za zaupanje v nemoteno in nesporno delovanje ESZD v prihodnosti. Zaradi uslužbencev iz različnih okolij bo ESZD skupek številnih korporativnih kultur in bo postopoma morala vzpostaviti lastno kulturo. Pri ustanavljanju nove službe in zlasti pripravi finančnih določb zanjo je potrebno od začetka zagotoviti najboljše zaščitne ukrepe za finančno poštenost, tako da bo finančna celovitost sestavni del korporativne kulture službe. Rad bi tudi poudaril, da moramo za zagotovitev demokratičnega pregleda in večjega zaupanja evropskih državljanov v njihove evropske institucije vsako leto predložiti Parlamentu izjave o zanesljivosti o notranjih sistemih upravljanja in nadzora delegacij Unije.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) lahko zdaj postane operativni diplomatski organ. Parlament je zagotovil, da bo 60 % njenega osebja iz drugih evropskih institucij, kar bo zagotovilo določeno stopnjo neodvisnosti od držav članic. Načelo geografske uravnoteženosti je bilo uvedeno, da se zajamči ustrezna in pomembna prisotnost državljanov iz vseh držav članic.

To glasovanje je okrepilo vlogo Parlamenta: vodje delegacij Evropske unije, imenovani v „strateško pomembnih“ regijah, bodo dejansko slišani v Odboru Parlamenta za zunanje zadeve. Poleg tega bo imel Parlament pravico nadzirati uporabo proračuna ESZD, njegovo osebje pa se bo moralo udeležiti posebnega usposabljanja o upravljanju proračuna.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je bil naprošen, da poda svoje mnenje o predlogu uredbe, ki sta ga vložila Ingeborg Gräßle in Crescenzio Rivellini glede oblikovanja splošnega proračuna Evropskih skupnosti za Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD).

Nemogoče je podpreti oblikovanje bodoče evropske diplomatske službe, ki bo pod upravnim, proračunskim in političnim nadzorom Komisije. Francija, ki se lahko ponaša z najstarejšo diplomatsko službo na svetu, bo morala ponovno predati diplomatske prerogative Evropski uniji, katere državljani so povsem ravnodušni do stališč, ki jih sprejema.

Ta diplomatska služba, h kateri je Komisija tako navdušeno pozivala, bo popoln odklon od nacionalnih zapuščin. Uradniki ESZD ne bodo mogli prejemati navodil od držav članic in bodo morali delati za „večje“ dobro Evropske unije, kar se nanaša le na same evrokrate.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Gospod predsednik, vedno sem nasprotovala ustanovitvi ESZD – nič ne bi moglo spremeniti mojega mnenja o tem. Toda poznam zagotovila, ki so bila dana, ko je EU začela s svojo kampanjo prepričevanja in pridobivala podporo za ESZD.

Rečeno nam je bilo, da bo ESZD nevtralna s stališča proračuna. In kje smo zdaj? Proračunska nevtralnost je le še ena obljuba EU, ki je izzvenela. Zdaj smo proračun prekoračili za 34 milijonov zaradi še več osebja in dodatnih zagonskih stroškov, ESZD pa sploh še ne deluje!

ESZD je še en primer zapravljenega davkoplačevalskega denarja za službo, ki je moji volivci nočejo, vendar so jim jo vsilili birokrati, ki želijo odvzeti vedno več pristojnosti nacionalnim vladam in jih dodeliti EU. Takšna birokracija je nesprejemljiva in jo je treba v teh časih gospodarske krize zmanjšati, ne povečati.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog uredbe je namenjen spremembi finančne uredbe, ki velja za splošni proračun Skupnosti zaradi institucionalizacije Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), ki je posledica tega, da so države članice sprejele Lizbonsko pogodbo. Ta novi subjekt nima proračunskega okvira, zato je potrebna ta sprememba. Vključitev ESZD kot institucije ti omogoča proračunsko avtonomnost in ji daje pooblastilo, da sama obravnava svoje upravne stroške, pod pogojem, da ji Parlament da razrešnico.

Upam, da bo ESZD izvedla svoje dejavnosti sposobno, učinkovito, dopolnjujoče in predvsem nekonkurenčno glede na diplomatska zastopstva držav članic. O tej zadevi je Komisija izjavila, da želi zagotoviti, da bo lahko ESZD izpolnila to nalogo enotnega zunanjega delovanja, ne da bi s tem povzročila oslabitev trdnega finančnega upravljanja, odgovornosti in zaščite finančnih interesov Unije. Upam, da se bo to zgodilo.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) bo prihodnji glasnik Evropske unije o zunanji politiki. V tej službi se bodo naša različna stališča združila v en glas – in prenesla odločno sporočilo –, zato je pomembno, da ji zagotovimo podporo. Če naj ESZD deluje učinkovito, je potreben učinkovit finančni nadzor. Samo če ESZD predstavlja del Komisije, je mogoče zagotoviti najboljši možen nadzor. Jasna razdelitev pravic in obveznosti bo omogočala njeno tekoče delovanje. Podpiram uspešno poročilo gospe Gräßle in gospoda Rivellinija, in seveda sem glasovala za ta konstruktiven prispevek Evropskega parlamenta.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Gräßle in gospoda Rivellinija o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti, v zvezi z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), ker menim, da je spodbujanje finančne integritete pomembno, da se zagotovi ustrezno in pregledno upravljanje evropskih institucij. Oblikovanje te nove diplomatske službe, kot predvideva Lizbonska pogodba, predstavlja velik korak za Evropsko unijo, ki ima končno lahko korist od enega diplomatskega organa, ki je zadolžen za spodbujanje ukrepov, namenjenih bolj usklajenim, varnejšim in učinkovitejšim zunanjim odnosom Evropske unije. Na koncu je treba poudariti, da bo Evropska služba za zunanje delovanje sama upravljala svoj upravni proračun in da bo odgovorna za tiste dele operativnega proračuna, ki sodijo v njeno pristojnost.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nova Evropska služba za zunanje delovanje, ustanovljena po sprejetju Lizbonske pogodbe, potrebuje proračun, da bo lahko opravljala svoje dejavnosti in dosegla cilje, opredeljene v Pogodbi. Glede na to je treba spremeniti nekatere določbe v ustrezni finančni uredbi s ciljem upoštevanja sprememb, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem proti tej zakonodajni resoluciji Evropskega parlamenta, ker ustanovitev službe, ki jo želijo financirati, predstavlja še en korak k militarizaciji zunanje politike Evropske unije. Poleg mojega nasprotovanja militaristični filozofiji v zunanji politiki sem glasoval proti tudi zato, ker v celotnem postopku oblikovanja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) ni bilo najosnovnejših načel preglednosti in demokracije. Organizacija in financiranje te službe ne zajemata potrebnega strogega nadzora nad osebjem in financiranjem, ki bi ga izvajal Evropski parlament, kar pomeni, da ESZD zaskrbljujoče primanjkuje demokracije in preglednosti. Zato ni presenečenje, da predlagana struktura ESZD potiska Evropski parlament na sekundarno, nepomembno mesto v zunanji politiki EU, kar moja skupina in jaz odločno zavračava. Zato sem glasoval proti. Ne morem podpreti predlaganih proračunov za tovrstno službo z militarističnimi nagnjenji.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poleg podvojenih struktur, ki bodo nastale z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), bodo stroški za zaposlene skokovito narasli na potraten in birokratski način, ki je značilen za EU. Od 1.643 delovnih mest, kot jih bo na začetku delovanja ESZD 1. decembra, jih je, če verjamete ali ne, 50 generalnih direktorjev, v začetnih fazah pa bo komajda kaj več kot 30 zaposlenih pod enim generalnim direktorjem. Ko bo vzpostavljena končna struktura, jih ne bo niti 80. Zgoraj omenjeni generalni direktorji bodo zaslužili povprečno 17.000 EUR na mesec. Pod temi generalnimi direktorji je še ena stopnja, na kateri bo 224 direktorjev in 235 vodij enot. Poleg tega še vedno čakamo, da se opredelijo posebne naloge in cilji za zaposlene ESZD. Želimo, da ima EU močan glas v svetu, vendar to zagotovo ne zahteva prenapihnjenega upravnega aparata, ki bo državljane EU stal milijarde zaradi podvojenih struktur in zaposlenih, ki bodo imeli zelo donosen vir dohodka. Zato sem glasoval proti poročilu.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) V pogajanjih s predstavniki Evropskega sveta in Komisije so Parlament in zlasti pogajalci iz Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov uspeli zagotoviti, da se bo proračun za novo diplomatsko službo EU uporabljal pregledneje. Parlament bo letno odobril proračunsko razrešnico, Komisija pa bo morala poslancem Evropskega parlamenta redno posredovati podrobne informacije o svojih izdatkih. Glasoval sem za to poročilo, ker izpostavlja, da bosta ob zaposlovanju državljanov držav članic EU zagotovljena večja geografska pokritost kot tudi ustrezno in pomembno zastopanje državljanov vseh držav članic.

Strinjam se s poročevalcem, da moramo zagotoviti, da se zaposleni izberejo skladno s svojimi sposobnostmi ter da se upošteva enakost spolov. Pomembno je, da Evropska služba za zunanje delovanje, ki naj bi bila uvedena 1. decembra, hitro postane učinkovita in da zastopa predvsem interese EU in, če je to potrebno, nacionalne interese.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) bo upravljala lasten upravni proračun in bo zanj odgovorna. Dejansko je treba pri vzpostavljanju nove službe in predvsem pri sestavljanju njenih finančnih pravil od samega začetka zagotoviti ustrezne gospodarske zaščitne ukrepe.

Da bi spodbujali njihovo finančno celovitost, je treba zagotoviti tekoče medsebojno delovanje različnih služb, ki so odgovorne za nadzor finančnih zadev, zlasti v delegacijah EU. Upamo, da bomo z okrepitvijo teh zaščitnih ukrepov povečali zaupanje evropskih državljanov v evropske institucije. Posledično je namen strukturnih izboljšav, predstavljenih v tem predlogu, uvesti finančno integriteto, ki je potrebna za zaupanje v nemoteno in nesporno delovanje ESZD.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Pot je bila vse prej kot lahka, toda zaradi prizadevanj Parlamenta je lahko Evropska služba za zunanje delovanje zdaj gonilna sila za učinkovitejšo in legitimnejšo zunanjo politiko EU. Pozdravljamo dejstvo, da so bili glavni pomisleki Zelenih – na primer, ravnovesje spolov in skupno usposabljanje za oblikovanje „esprit de corps“ – v veliki meri obravnavani in da bo imel Parlament večji demokratičen nadzor nad delovanjem ESZD, predvsem prek uvedbe posameznih proračunskih postavk za glavne prekomorske operacije EU. Evropski parlament je tudi uspešno zavaroval metodo Skupnosti in zahvaljujoč pritisku Zelenih tudi razvojne prednostne naloge.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Za boljše in učinkovitejše zastopanje interesov evropskih držav na mednarodni ravni je treba o ukrepih zunanje politike razpravljati vnaprej in nato o njih obvestiti zunanji svet enoglasno. Zdaj se prek Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) poskuša umestiti instrumente zunanje politike Unije v skladen okvir – obstoječi viri se združujejo in dopolnjujejo z novimi. Glede na novo naravo te strukture je treba uporabiti velikopotezne določbe glede preglednosti ter proračunske in finančne odgovornosti. Ker proračunski organ Parlamenta zajema ESZD, je treba slednjo vključiti v strukturo Komisije. Sicer bo nemogoče dati razrešnico v smislu pogodb. Proračunskim organom se predložijo tudi letna poročila o dejavnosti.

Poročilo: Bernhard Rapkay (A7-0288/010)

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Kot kolegi poslanci tudi jaz menim, da potrebuje ESZD avtonomijo v okviru kadrovskih predpisov za evropske uradnike. Podpiram določbo, ki opredeljuje, da za uradnike EU in začasne uslužbence, ki prihajajo iz držav članic in diplomatskih služb, veljajo enake pravice in se lahko prijavijo za nova delovna mesta. Upam, da bo zaposlovanje na najširši možni geografski podlagi, in s tem mislim nove države članice, postalo stvarnost.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska služba za zunanje delovanje je ključen instrument za EU, ki je odprta za svet in lahko vzpostavi plodne stike s številnimi različnimi regijami in državami. Če naj ta služba deluje, je treba njenim uradnikom dodeliti ustrezne vloge in pojasniti njihov status in status začasnega osebja iz nacionalnih diplomatskih služb, ki imajo v njej vlogo. Ta sprememba Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti kaže, da je torej povsem upravičena. Upam, da bo služba sodelovala z nacionalnimi diplomatskimi službami in da bo pozitiven dejavnik pri izboljšanju njihovega delovanja. Upam, da bodo glavne prednostne naloge evropske politike upoštevale zunanjo komponento in da med delovanjem služba ne bo zanemarila ključne vloge evropskih jezikov v univerzalni komunikaciji in prav tako ne svetovnih evropskih jezikov, ki so najprimernejši za vzpostavitev neposredne komunikacije z velikim delom sveta.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska služba za zunanje delovanje je zdaj sestavni del evropske uprave: je odprta, učinkovita in neodvisna skladno s členom 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Glede spremembe Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev bi rad poudaril enak status, ki se dodeli uradnikom EU in začasnim uslužbencem iz diplomatskih služb držav članic, zlasti glede pravice, da prevzamejo vse naloge pod enakimi pogoji, in pri spodbujanju enakih možnosti za nezadostno zastopani spol.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Vzdržal sem se končnega glasovanja o poročilu gospoda Rapkaya z dne 20. oktobra 2010. Povsem podpiram ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje in zelo cenim prizadevanja Elmarja Broka in drugih poslancev, ki so uspeli uspešno uskladiti prvoten osnutek, ki ga je predložila visoka predstavnica. Moj namen je opozoriti na dejstvo, da spremembe o geografskem zastopanju, ki sta jo podprla Odbor za zunanje zadeve in Odbor za proračun, ni sprejel Odbor za pravne zadeve. Zato obstajajo dvomi, ali lahko končna različica poročila zagotovi Evropskemu parlamentu pravno podlago glede geografske uravnoteženosti.

  Andrey Kovatchev (PPE), v pisni obliki. – (BG) Lady Ashton, vam in novi ESZD, v katero smo vložili velike upe o uresničitvi še enih evropskih sanj, želim veliko uspeha in upam, da bo Evropa nagovorila svet z močnim, odločnim enotnim glasom. To želi velik del našega parlamenta. Lahko ste prepričani, da vam bomo pomagali.

Rad bi pojasnil, zakaj sem se vzdržal glasovanja o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti. Mislim, da so indikativni cilji za geografsko uravnoteženost koristni za novo institucijo. Potrebujemo visokousposobljeno diplomatsko službo z zaposlenimi iz vseh držav članic, da lahko okrepijo zastopanje EU v svetu.

Prepričan sem, da bo služba uspešna, če bo lahko izkoristila izkušnje vseh držav članic. Zavedam se, da se je število držav članic več kot početverilo od začetka postopka evropskega združevanja. Razumljivo je, da države, ki so bile sprejete pred kratkim, zaostajajo v smislu stopnje zastopanosti. Da bi to premagali, pa potrebujemo odločnost in jasno opredeljena zakonodajna besedila.

Verjamem v vašo željo in odločnost, ki ste ju izrazili ob številnih priložnostih, glede prizadevanj za pravo in primerno geografsko zastopanost nove službe, tako da boste lahko visoka predstavnica celotne EU. Njeno dejavnost bomo budno spremljali.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Cenim to, da smo uspeli v poročilo vključiti nekatere zaščitne ukrepe v obliki sprememb, ki bodo zajamčile, da pri zapolnjevanju delovnih mest v Evropski službi za zunanje delovanje uradniki iz določenih držav članic ne bodo imeli prednosti pred uradniki iz drugih držav. Zunanja politika Evropske unije je konec koncev samo eno posebno področje, zato mora poleg usposobljenosti in široke geografske zastopanosti veljati načelo, v skladu s katerim bodo uradniki iz vseh držav članic ustrezno zastopani med uslužbenci Evropske službe za zunanje delovanje. Zato mislim, da je zelo pomembno, da je Parlament predlagal izbris določb, ki so omogočale premeščanje uradnikov iz Sveta ali Komisije v Evropsko službo za zunanje delovanje brez konkurence za prosto delovno mesto.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska služba za zunanje delovanje sodeluje z diplomatskimi službami držav članic in je sestavljena iz uradnikov iz zadevnih služb generalnega sekretariata Sveta in Komisije kot tudi osebja, napotenega iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic. Zato je treba za namen Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev obravnavati ESZD kot institucijo EU. Glede na to bi morali imeti uradniki EU in začasni uslužbenci iz diplomatskih služb držav članic enake pravice in obveznosti ter bi morali biti obravnavani enako, zlasti kar zadeva dostop do vseh delovnih mest pod enakimi pogoji. Sprememba, vsebovana v tej resoluciji, je torej nujna.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Podprl sem to poročilo, pred katerim so potekale zelo resne razprave, predvsem glede zapolnitve delovnih mest v Evropski službi za zunanje delovanje. Načelo geografske uravnoteženosti je bilo glavni vzrok za te razprave, načelo, ki je bilo – skupaj s prednostnimi nalogami institucionalnega ravnovesja in ravnovesja spolov – sčasoma vključeno v poročilo v zelo vidni obliki.

Nove države članice nedvomno niso povsem zadovoljne, toda kljub temu je dobro, da je bil dosežen kompromis, in verjamemo, da se lahko to v prihodnosti spremeni, da bo še bolj pošteno. V ta namen moramo narediti vse, kar je mogoče, da zagotovimo, da imajo diplomati, ki jih imenujejo posamezne države članice, primerljivo in visoko usposobljenost. Zadovoljni pa bi morali biti, da smo naredili pomemben korak proti poenotenemu in učinkovitemu zunanjemu zastopanju EU, kajti glede na obstoječe in prihodnje izzive je to eden od najpomembnejših vidikov politike EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Z veliko večino smo sprejeli kompromisni sveženj, ki odraža stališče Zelenih, k čemur je znatno prispevala naša skupina.

  György Schöpflin (PPE), v pisni obliki. – Za tiste izmed nas, ki smo iz novih držav članic, je opustitev vsake pravno zavezujoče zaveze h geografski uravnoteženosti v Evropski službi za zunanje delovanje razočaranje. Res je, da je bilo danih več političnih izjav, ki so obljubljale, da bodo upoštevani interesi novih držav članic. Naj je politična zaveza še tako pozitivna, je neobstoj predpisa obžalovanja vreden. Brez predpisa je težko vedeti, kako se bodo počutili volivci v novih državah članicah, ko bodo imeli svojo službo. Zato nas je kar nekaj imelo pomisleke o tem, da bi povsem podprli poročilo gospoda Rapkaya.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Bližamo se koncu razmeroma burnega dela o obliki Evropske službe za zunanje delovanje, o kateri bomo glasovali danes. Veliko smo govorili o trajnostnem razvoju v smislu spola in geografije ter veliko o preglednosti zaposlovanja na podlagi predhodno opredeljenih pravil in predpisov, najpomembnejše vprašanje pa je, kako dobra in učinkovita bo ESZD, zato so meritokratska merila tako pomembna pri zaposlovanju. Rad bi poudaril zaposlovanje, ki je res nujno, da se zagotovi, da uslužbenci iz ustreznih direktoratov Evropske komisije kot tudi iz Sveta in Parlamenta sodelujejo v teh službah.

Bistvo ni zastopanje evropskih institucij, temveč dejstvo, da bi morale biti te osebe ustrezno usposobljene na različnih področjih dejavnosti EU, kot so zapleteni vidiki energetike, trgovine, kmetijskih in drugih vprašanj, da ne omenjam človekovih pravic ali terorizma. Imam pomisleke, da bo večina vključenih v ESZD imela splošne diplomatske veščine in znanja, ne bodo pa poznali zapletenih stvarnih vprašanj, s katerimi se bodo morali spopasti.

  Róża, grofica Thun Und Hohenstein (PPE), (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein) v pisni obliki. – (PL) Vzdržanje pri glasovanju ni rešitev. Tisti, ki so odsotni, se vedno motijo. Mislim, da je v celotni resoluciji veliko več dobrih ukrepov kot tistih, ki imajo manjšo vrednost. Potrebujemo Evropsko službo za zunanje delovanje. Čim prej bi morala začeti delovati, da se poveča pomen Evrope v svetu.

Resolucija, ki je bila sprejeta, pravi, da bodo v službi zastopane vse države članice. Zdaj moramo paziti, da bo res tako. To ustvarja zaupanje v postopek vzpostavljanja Evropske službe za zunanje delovanje. Ne smemo pozabiti, da je bila Evropska unija zgrajena na vzajemnem zaupanju in da je imela Poljska od tega veliko korist. Ta postopek bom zelo pozorno spremljala.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Pred zgolj enim letom je uvedba načela geografske uravnoteženosti v razpravi o Evropski službi za zunanje delovanje naletela na močno nasprotovanje, celo znotraj Evropskega parlamenta. Danes sploh nihče ne dvomi, da je to težava in da jo je treba rešiti. Zaveza, ki jo najdemo v vseh najpomembnejših dokumentih, povezanih z ESZD glede ukrepov za zagotovitev enakega zastopanja vseh držav članic Evropske unije v novi diplomatski službi Unije, je uspeh. Revizija, načrtovana v letu 2013, nam bo omogočila presojo, ali so bili ti ukrepi izvedeni.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Rezultati glasovanja o poročilu gospoda Rapkaya kažejo, da se je veliko poslancev Evropskega parlamenta iz novih držav članic vzdržalo glasovanja ali pa so glasovali proti. Jaz sem bil med tistimi poslanci Evropskega parlamenta, ki so se glasovanja vzdržali. Moj glavni pomislek je bil pomanjkanje velikopoteznosti v besedilu, kar zadeva načelo geografske uravnoteženosti v okviru politike zaposlovanja in uslužbencev prihodnje Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). Poročilo ni uvedlo pravno zavezujoče zaveze h geografski uravnoteženosti v ESZD, kar pomeni, da se je zanašalo samo na politične obljube, ki so jih dali ključni nosilci odločanja o zunanjih zadevah v EU. Zato večina novih držav članic ni prepričana v ustrezno uporabo načela geografske uravnoteženosti v prihodnosti ESZD. Obžalovanja vredno je, da se je poročevalec odločil za tako minimalističen pristop, medtem ko oklevanje Sveta, da izrecno sprejme to zavezujočo zavezo, zbuja še večjo skrb. Pozivam Svet in Komisijo, da temeljito pregledata volilni rezultat za to poročilo in izpolnita svoje obljube glede spoštovanja načela geografske uravnoteženosti pri zaposlovanju prihodnjih uslužbencev ESZD. Budno spremljanje tega postopka v prihodnosti bo ena od prednostnih nalog poslancev Evropskega parlamenta.

Poročilo: Roberto Gualtieri, László Surján (A7-0283/2010)

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker se strinjam, da je za EU bistvenega pomena, da lahko uporablja vse svoje zunanje instrumente v okviru skladne strukture, in ker je politični namen tega poročila zagotoviti proračunska sredstva za leto 2010 za vzpostavitev takšne strukture v začetni fazi.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ki se nanaša na Evropsko službo za zunanje delovanje, ustanovljeno na podlagi Lizbonske pogodbe. Finančna in vsaka druga vrsta pomoči za to službo je nesprejemljiva, ker uporablja politična in vojaška sredstva za zgrešene ukrepe v okviru zunanje politike Unije, ki sčasoma privedejo do nadaljnje militarizacije Evropske unije. Obenem Evropo odmika od neodvisne in mirovne vloge, ki bi jo morala imeti pri reševanju mednarodnih težav. To pomeni, da je del napetosti in sodelujoča sila v razdiralnih, vojaških posegih na vojnih območjih.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pojavila se je potreba po prilagajanju proračunskih instrumentov novi stvarnosti Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). Vendar mislim, da so prizadevanja, da se zagotovijo ustrezna sredstva za njene zmožnosti ter učinkovito in smotrno delovanje v skladu z namenom, skupaj z učinkovitim spremljanjem njenih stroškov, zelo upravičena.

V zgodnjih dneh svojega obstoja bi morale evropske institucije in države članice posebno pozornost nameniti ESZD, da bodo lahko ustrezno spremljale njene dejavnosti in ugotovile njene glavne težave.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog za spremembo proračuna sodi v okvir izvršitve Lizbonske pogodbe z namenom lažjega izvajanja in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). Zato podpiram to pobudo, pomembno pa je tudi zagotoviti, da se izvaja v okviru načel učinkovitega upravljanja evropskih virov, obenem pa je treba izpostaviti dobro razmerje med stroški in koristmi kot tudi zahteve glede proračunskih omejitev zaradi vpliva gospodarske krize na javne finance.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naše glasovanje proti temu poročilu, ki predstavlja še en korak v smeri vzpostavitve in uporabe Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), izraža stališče, ki je skladno z našim nasprotovanjem ustanovitvi te službe. Kot središčna točka Lizbonske pogodbe in temeljni element federalizma v Evropski uniji bo zajemala več kot 5.000 ljudi v prihodnjih 130 ambasadah EU v različnih državah.

To bo diplomatska megastruktura, ki bo neizogibno povzročila, da bodo zastopniki in interesi držav članic tudi tu podrejeni interesom sil, ki določajo smer EU. Poleg tega ni jamstva, da ESZD ne bo povezana z vojaškimi in obveščevalnimi strukturami. Torej obstaja možnost zaskrbljujoče militarizacije EU in mednarodnih odnosov, proti čemur se bomo odločno borili.

Treba se je tudi vprašati, ker bo proračun EU izjemno zmanjšan, od kod bodo prišli prispevki za kritje teh izdatkov? Vse to v času, ko se učinki krize slabšajo, ko tako imenovane „varčevalne“ politike vršijo izjemen pritisk na nacionalne proračune, ko se plače in prejemki socialne varnosti znižujejo, davki na dohodek iz dela pa povečujejo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po spremembi Kadrovskih predpisov in spremembi finančne uredbe z namenom vključitve ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje v ta dokumenta, je treba zdaj odobriti proračun, da bo ustrezno delovala. Če naj ta služba ustrezno deluje in doseže cilje, zaradi katerih je bila ustanovljena, mora imeti na voljo proračun, ki bo zadostoval tudi za kadrovske in materialne vire, potrebne za izvajanje njenih dejavnosti.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem proti tej zakonodajni resoluciji Evropskega parlamenta, ker ustanovitev službe, ki jo želijo financirati, predstavlja še en korak k militarizaciji zunanje politike Evropske unije. Poleg mojega nasprotovanja militaristični filozofiji v zunanji politiki sem glasoval proti tudi zato, ker v celotnem postopku oblikovanja Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) ni bilo najosnovnejših načel preglednosti in demokracije. Organizacija in financiranje te službe ne zajemata potrebnega strogega nadzora nad osebjem in financiranjem, ki ga bo izvajal Evropski parlament, kar pomeni, da ESZD zaskrbljujoče primanjkuje demokracije in preglednosti. Zato ni presenečenje, da predlagana struktura ESZD potiska Evropski parlament na sekundarno, nepomembno mesto v zunanji politiki EU, kar moja skupina in jaz odločno zavračava. Zato sem glasoval proti. Ne morem podpreti predlaganih proračunov za takšno službo z militarističnimi nagnjenji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Gotovo je treba premisliti o točni obliki Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), ki naj bi se ustanovila. Sistem, v katerem bo imel vsak izmed 50 generalnih direktorjev sprva 30, nato pa več kot 80 zaposlenih, bi pomenil napihnjeno in drago upravo.

Podobno naj bi ustanovitev ESZD prinesla val napredovanj. Nekaj vprašanj še ni bilo primerno rešenih. Možne učinke na gradbene stroške je treba predhodno preučiti. Drugi dejavniki, kot je na primer dodelitev primerne teže nemščini kot delovnemu jeziku, kot opredeljujejo pogodbe, so bili zanemarjeni. Zato menim, da je treba v obstoječi obliki financiranje ESZD zavrniti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki.

– (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker se strinjam, da je za EU bistvenega pomena, da lahko uporablja vse svoje zunanje instrumente v okviru skladne strukture, in ker je politični namen tega poročila zagotoviti proračunska sredstva za leto 2010 za vzpostavitev takšne strukture v začetni fazi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zaradi ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) je treba spremeniti proračun za leto 2010 in predlog proračuna za leto 2011. V proračunu je treba oblikovati nov oddelek X, proračun za leto 2010 pa je treba spremeniti tako, da se zagotovi 100 dodatnih delovnih mest v kadrovskem načrtu ESZD ter finančni okvir za financiranje dodatnih 70 članov pogodbenega osebja. Večina potrebnih sredstev se bo preprosto prenesla iz oddelkov Evropskega sveta, Sveta in Komisije. Prevladujoč občutek v Odboru za zunanje zadeve (AFET) je, da spoštovana baronica Ashton ni povsem izpolnila obljub, ki jih je dala Evropskemu parlamentu o ustanovitvi ESZD. AFET meni, da bi se bilo treba z Evropskim parlamentom posvetovati glede kadrovskih prednostnih nalog v službi (npr. kar zadeva geografsko uravnoteženost) in da bi se vprašanje ravnovesja spolov bolje reševalo v postopku zaposlovanja za ESZD. S stališča Zelenih/EFA predstavlja dejstvo, da baronica Ashton v ESZD še ni premestila uslužbencev Komisije iz GD za zunanje odnose, ki se ukvarjajo z vzpostavljanjem miru in odzivom na krizo, veliko pomanjkljivost, zlasti ker je baronica podala sporočila, v katerih Evropskemu parlamentu zagotavlja to premestitev.

Poročila: Ingeborg Gräßle, Crescenzio Rivellini (A7-0263/2010), Bernhard Rapkay (A7-0288/2010), Roberto Gualtieri, László Surján (A7-0283/2010)

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Odločno nasprotujemo ustanovitvi Evropske službe za zunanje delovanje. Zunanje zadeve in diplomacija sodijo v nacionalno suverenost, zato smo glasovali proti vsem poročilom o tej zadevi.

Skupna zunanja politika, ki se vodi izključno v interesu Evropske unije, bo slej ko prej prišla navzkriž s temeljnimi interesi ene, več ali vseh držav članic. Na primer, lahko pride do spora, pri katerem se k vključitvi poziva države, državljani pa temu nasprotujejo. Ali v primeru, da se spodbuja politika, ki je zelo sovražna ali zelo naklonjena neki državi ali skupini držav ter je v nasprotju s starodavnimi tradicijami nekaterih diplomatskih služb ali ključnimi interesi nekaterih članic.

Še huje: pogodbe že določajo, da bodo ne glede na to, kaj se zgodi, za vse to veljale druge zaveze ali omejitve še večje razsežnosti, morda na svetovni ravni: Nato, Združeni narodi, kdo ve, kaj še. To pomeni, da se sploh ne predlaga močna in neodvisna diplomatska služba, temveč instrument podrejenosti neevropskemu vodstvu.

Poročilo: László Surján (A7-0281/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ker je letna dodelitev finančne pomoči za spremljevalne ukrepe za sektor banan v letu 2010 znašala 75 milijonov EUR, pri čemer je največji delež te finančne pomoči izhajal iz prerazporeditve razdelka 4 proračuna v višini 55,8 milijona EUR, in ker v letu 2011 ta razdelek znaša samo 875.530 EUR, se strinjamo s predlogom Parlamenta, da se Komisijo pozove, naj predloži nov predlog za uporabo instrumenta prilagodljivosti za preostali znesek v višini 74.124.470 EUR. Ta predlog je upravičen, ker obstaja potreba po finančni pomoči za spremljevalne ukrepe za sektor banan, še posebej, če upoštevamo, da je treba zagotoviti finančno pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan in jih je prizadela liberalizacija na področju držav z največjimi ugodnostmi (MFN) v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), če EU želi ohraniti svoj vpliv globalnega akterja. Prav tako moramo omeniti, da je izvajanje tega predloga popolnoma smiselno, ker so ti ukrepi predvideni v točki 27 medinstitucionalnega sporazuma o uporabi instrumenta prilagodljivosti.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo, saj se strinjam s tem, da finančna pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan in jih je prizadela liberalizacija na področju držav z največjimi ugodnostmi (MFN) v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), ne sme biti vprašljiva in da se proračunskih prizadevanj ne sme preložiti. Zato se strinjam s predlogom Komisije o spremembi Uredbe (ES, Euratom) št. 1905/2006, da se v letih 2010 do 2013 omogoči financiranje spremljevalnih ukrepov za sektor banan (BAM) s skupnim proračunom 190 milijonov EUR in z možnostjo dodelitve dodatnih 10 milijonov EUR, če zgornje meje v proračunu to dovolijo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Sektor banan je pomemben sektor za nekatere regije EU, zlasti za francoske čezmorske departmaje in ozemlja; zato je Parlament glede na konkurenco iz latinskoameriških držav, ki so jo zaostrili sporazumi, ki so predmet pogajanj, sprejel ukrepe za financiranje, namenjene pomoči temu oslabljenemu sektorju.

Poslanci Evropskega parlamenta želijo, da se uporabi instrument prilagodljivosti v višini 74,12 milijona EUR. To je močno sporočilo Parlamenta Komisiji in Svetu, ki sta zagotovila le 18,3 milijona. To je tudi priložnost, da Parlament poudari, da je čas, da se preneha jemati sredstva iz proračuna za zunanje delovanje EU za to, da se financirajo spremljevalni ukrepi za sektor banan. Za obdobje 2010–2013 obljubljena pomoč v višini 190 milijonov EUR se bo morala financirati iz novih skladov, kar bo Parlament zahteval v okviru nove finančne perspektive.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija predlaga spremembo Uredbe (ES, Euratom) št. 1905/2006 z namenom, da se v letih 2010 do 2013 financirajo spremljevalni ukrepi za sektor banan (BAM) s skupnim proračunom 190 milijonov EUR. Predlagana letna razdelitev predvideva 75 milijonov EUR za leto 2010. Treba je omeniti, da razpoložljiva razlika v razdelku 4 znaša samo 875.530 EUR. Najpomembnejši del te finančne pomoči v letu 2010 izhaja iz prerazporeditve v razdelku 4 proračuna, namreč 55,8 milijona EUR od skupno 75 milijonov EUR, ki vpliva na instrumente in ukrepe, ki jih EU in še posebej Parlament štejeta za zelo pomembne. Poleg tega potreba po finančni pomoči, povezani s spremljevalnimi ukrepi za sektor banan, ni bila predvidena pri sprejemanju veljavnega večletnega finančnega okvira. Vendar finančna pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan in jih je prizadela liberalizacija na področju držav z največjimi ugodnostmi (MFN) v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), ne sme biti vprašljiva in proračunskih prizadevanj se ne sme preložiti. Zato se strinjam s spremembo predloga spremembe proračuna št. 3/2010, kakor jo je predložil poročevalec.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Namen poročila je vzpostaviti ukrepe, ki so potrebni za finančno pomoč državam skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), ki jih bo prizadela liberalizacija trgovanja z bananami med EU in 11 latinskoameriškimi državami, v okviru katere je EU zavezana, da ne uporablja količinskih omejitev ali enakovrednih ukrepov za uvoz banan na svoje ozemlje.

Ob podpisu Ženevskega sporazuma, ki predvideva to liberalizacijo, se je EU zavezala, da bo državam AKP namenila 200 milijonov EUR odškodnine za učinek, ki ga bo imel ta ukrep na njihov izvoz v EU. Takrat smo kritizirali ta sporazum, saj bo koristil predvsem multinacionalkam iz ZDA, ki obvladujejo svetovni trg v tem sektorju.

Več držav AKP in več pridelovalcev banan v teh državah je izrazilo zaskrbljenost zaradi posledic sporazuma, saj so menili, da znesek 200 milijonov EUR ne bo izravnal vseh njegovih učinkov. Zdaj poročilo predvideva skupni proračun „190 milijonov EUR […] z možnostjo dodelitve dodatnih 10 milijonov EUR, če zgornje meje v proračunu to dovolijo“. Poleg tega ni bilo nobenih ustreznih opozoril o učinku na države in regije EU, ki pridelujejo banane, kot je avtonomna regija Madeira. Zaradi tega smo se vzdržali glasovanja o poročilu.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog resolucije Evropskega parlamenta o stališču Sveta glede predloga spremembe proračuna št. 3/2010 Evropske unije za proračunsko leto 2010, Oddelek III – Komisija, dodeljuje nova sredstva za financiranje spremljevalnih ukrepov za sektor banan za države AKP (afriške, karibske in pacifiške države). Predlog Komisije, pri pripravi katerega dejansko ni sodelovala nobena veja proračunskega organa, predvideva, da se odobrena sredstva v višini 75 milijonov EUR vključijo v rezervo do sprejetja spremembe ustrezne uredbe. Poudariti moram, da Parlament in Svet nista dosegla soglasja glede tega. Parlament je dejansko razmišljal o uporabi instrumenta prilagodljivosti, ki se je odlično izkazal pri obravnavanju podobnih položajev, ker so zadevni skladi pripravljeni za uporabo in imajo pravno podlago. Po drugi strani pa je imel Svet drugačno zamisel, ker so države članice nasprotovale uporabi instrumenta prilagodljivosti, kar je privedlo do povečanja njihovih prispevkov. Prav zaradi tega je Odbor za proračun potrdil, da ni mogoče doseči soglasja glede proračuna za leto 2010.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU se je vedno posvečala pomoči državam v razvoju, zlasti državam AKP. V tem predlogu spremembe proračuna se obravnava posebni primer držav AKP, ki pridelujejo banane. Ta posebna pomoč se namenja v obliki liberalizacije trgovanja z bananami med EU in 11 latinskoameriškimi državami, ki pridelujejo banane. Menimo, da je takšna pomoč boljša in učinkovitejša od neposredne pomoči, pri kateri se sredstva uporabijo brez presoje. S tem, ko pomagamo sektorju banan v teh državah, tem državam pomagamo pri razvijanju njihovega gospodarstva, ustvarjanju delovnih mest in boju proti revščini.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Prevladuje mnenje, da je za premagovanje gospodarske krize treba dati na voljo kar se da veliko denarja za financiranje prednostnih nalog EU za leto 2010. To je omogočila prerazporeditev proračunskih sredstev. Finančna pomoč za spremljevalne ukrepe za sektor banan ni bila predvidena ob pripravi sedanjega večletnega finančnega okvira.

Za ublažitev liberalizacije trgovine na ravni STO in s tem povezanega zmanjšanja tarif na področju držav z največjimi ugodnostmi naj bi se zdaj ohranila finančna pomoč EU državam AKP, ki so dobaviteljice banan. Takšno uporabo instrumenta prilagodljivosti je treba zavrniti zlasti v obdobju, ko se EU tudi sama spopada z gospodarsko krizo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Znižanje preferenčnih stopenj za države AKP, ki izvažajo banane, je imelo negativen vpliv zaradi spreminjajočih se trgovinskih ureditev, zlasti liberalizacije trgovine v okviru STO.

Evropska komisija zato predlaga, da se države AKP, ki so glavne izvoznice banan, podprejo z vzpostavitvijo spremljevalnih ukrepov za sektor banan (BAM) s proračunom 190 milijonov EUR za obdobje 4 let (2010–2013). Cilj te pomoči je pomagati izvoznikom banan iz držav AKP, da bodo začeli izvajati programe prilagajanja. Čeprav je vprašanje banan že dolgo sporno, je financiranje BAM še vedno problematično.

Komisija in Svet ga nista vključila v razdelek 4 večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013, Odbor za razvoj pa meni, da predlog ni združljiv z zgornjo mejo za razdelek 4 večletnega finančnega okvira, in poziva Komisijo, naj ga bistveno spremeni ali nadomesti z drugim besedilom.

Predlog splošnega proračuna Evropske unije – proračunsko leto 2011

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljna sem s predlogom proračuna za leto 2011, o katerem razpravljamo danes, saj natančno obravnava navedene prednostne naloge. Parlament in Svet sta pri teh zadevah prvič v enakopravnem položaju. To je prvi proračun po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Zaradi tega in zaradi krize, s katero se spopada Evropa, je pomembno, da je usklajevalni postopek uspešen. EU mora nujno dobiti proračun za uresničevanje prednostnih področij in izvajanje novih pristojnosti, ki so ji bile dodeljene s Pogodbo. Pomembno je, da se zavzemamo za svoja prepričanja in proračun, ki je v obdobju krize vizionarski. Ta ambicija se odraža v predlogu Parlamenta. Po drugi strani vrednosti, ki jih je predlagal Svet, odsevajo varčevanje v proračunih, sprejetih v EU na nacionalni ravni. Vendar se mora biti EU sposobna odzvati na politične spremembe zaradi velikih izzivov. EU je dolžna predložiti ambiciozen evropski proračun, ki lahko pomaga oživiti gospodarstvo. Samo s krepitvijo področij, kot sta znanost in inovativnost, ter s prispevanjem h gospodarski rasti, povečanju števila delovnih mest in njihovemu izboljšanju lahko zagotovimo, da bo Evropa privlačnejša za življenje in delo.

  Ole Christensen, Dan Jørgensen, Christel Schaldemose in Britta Thomsen (S&D), v pisni obliki. – (DA) Danski socialdemokrati v Evropskem parlamentu smo glasovali za predloge sprememb 700, 701 in 706 proračuna. Tako smo glasovali, čeprav pripombe vsebujejo odlomek, v katerem je navedeno, da mora EU napredovati proti nizkoogljičnemu gospodarstvu. Dobro se zavedamo, da podporniki jedrske energije s tem izrazom poskušajo prikriti dejstvo, da pravzaprav govorijo o gospodarstvu, v katerem ima jedrska energija pomembno vlogo kot vir energije. Radi bi poudarili, da menimo, da je poraba sredstev EU za jedrsko energijo zelo slaba zamisel, in za predlog spremembe smo glasovali s tem pridržkom.

  Anne E. Jensen (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Na glasovanju o proračunu EU za leto 2011 je danska Liberalna stranka glasovala proti številnim predlogom sprememb v zvezi z odvzemom denarja za izvozna nadomestila. Odhodki za izvozna nadomestila so zakonsko določeni in bodo zato izplačani neglede na to, kakšen znesek je določen v proračunu. Če pa odhodki ne bodo določeni v proračunu EU, jih bodo morale izplačati posamezne države članice. V obdobju, ko se zmanjšujejo obsegi nacionalnih proračunov, bi bilo z gospodarskega vidika neodgovorno, da bi države članice obremenili s temi znatnimi dodatnimi odhodki. Danska Liberalna stranka je zadovoljna s precejšnjim zmanjšanjem izvoznih subvencij EU v zadnjih letih in si bo še naprej prizadevala za spremembo temeljne zakonodaje, da se bo odpravljanje lahko nadaljevalo. Danska Liberalna stranka je glasovala tudi proti izjavi, ki preprečuje, da bi se posebna premija za govedo moškega spola izplačevala za bike, ki se uporabljajo za bikoborbo.

Danska Liberalna stranka je glasovala proti temu predlogu zato, ker se ta premija izplačuje samo na Danskem, Švedskem in v Sloveniji, kjer pa, kakor vemo, bikoborb ne prirejajo. Za konec, danska Liberalna stranka je glasovala proti dodelitvi 300 milijonov DKK evropskemu skladu za mleko. Cene mleka so se v zadnjem letu povišale in glede na to je Komisija sklenila, da v skladu s sedanjimi pravili ne bo mogoče izplačati denarja iz takšnega sklada.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za predlog spremembe proračuna, v skladu s katerim se delež proračuna za leto 2011 rezervira za Evropsko policijsko akademijo (CEPOL). Pozdravljam glasovanje na plenarnem zasedanju, ki s 611 glasovi za, 38 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi krepi stališče Parlamenta glede CEPOL. Dejansko bo Parlament sprostil rezervirana proračunska sredstva, če bo od agencije prejel zadovoljive informacije o nadaljnjem ukrepanju glede razrešnice za leto 2008.

Te zahteve so jasne: Parlament je treba obvestiti o rezultatih preiskave OLAF; objaviti je treba seznam članov upravnega odbora; zagotoviti je treba končno poročilo zunanjega revizorja o proračunskih sredstvih, porabljenih za financiranje zasebnih odhodkov; in zagotoviti je treba spremembe znotraj upravnega odbora, da se ta položaj v prihodnosti ne ponovi. Močno upam, da se bo CEPOL hitro odzval in dokazal, da je pripravljen v celoti sodelovati s Parlamentom.

  Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Močna in sodobna Evropa potrebuje proračun, ki je usmerjen v prihodnost in rast, obenem pa gospodarski položaj zahteva premislek in omejevanje. Zato smo se odločili, da bomo vztrajali pri usmeritvi, ki omejuje proračun in je osredotočena na obsežne naložbe v raziskave, razvoj in inovativnost, ki ustvarjajo rast in delovna mesta v skladu s strategijo Evropa 2020. Ker želimo Evropo, ki je z vidika gospodarstva, socialnih zadev in podnebja trajnostna, smo glasovali za naložbe v okolje, človeški kapital in nadzor finančnih trgov, vendar vedno v okviru obstoječih sredstev.

Za kmetijsko politiko EU se še vedno porablja neupravičeno velik delež proračuna in jutrišnjim izzivom ne bomo kos z včerajšnjo politiko. Zato smo glasovali proti predlaganemu skladu za mleko v višini 300 milijonov EUR in vložili svoj predlog, da se na primer opustijo izvozne subvencije EU za kmetijske proizvode ter subvencije za gojenje tobaka. Ker moramo v teh težkih gospodarskih časih vsi prispevati svoj delež, smo glasovali tudi za zmanjšanje upravnih stroškov EU.

Poročilo: Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Helga Trüpel (A7-0284/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glede na negotovo oživitev evrskega območja in šibke javne finance v veliko državah članicah lahko proračun ob preudarni porabi spodbudi oživitev gospodarstva, vendar je treba vedeti, kako ga najbolje izkoristiti. V zvezi z državljani je treba omeniti povečanje v razdelku „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“ ter razdelku „kohezija za rast in zaposlovanje“, čeprav se je zmanjšal obseg sredstev za izobraževanje in usposabljanje. Opazno se je povečal Evropski socialni sklad (ESS), vendar je obžalovanja vredno, da je le 1,4 % sredstev rezerviranih za izvajanje socialne politike, pri čemer so se sredstva za zdravstvo v primerjavi z letom 2010 zmanjšala za 15,77 milijona EUR. Na področju regionalnega razvoja so se sredstva povečala za približno 3,2 %, kar se šteje za bistveno. V zvezi s kmetijstvom je treba omeniti izjemno nestabilnost sektorja mleka in poudariti potrebo po stalnem pristopu za obravnavanje tega vprašanja, namreč prek sklada za sektor mleka. Kar zadeva ribištvo, je obžalovanja vredno, da se je zmanjšal obseg sredstev, dodeljenih skupni ribiški politiki (SRP).

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Proračun EU za leto 2011 je oblikovan tako, da podpira donosnost velikih podjetij ter grob napad monopolov in buržoaznih vlad na delavske in socialne pravice delavcev. Monopolnim skupinam, ki so od nacionalnih buržoaznih vlad že dobile približno 5 bilijonov, zagotavlja še več špekulativnega denarja, subvencij in instrumentov, da bodo zavarovale svoj položaj v neizprosni konkurenci med imperialisti z jasnim namenom, da se ponovno oživi kapitalistični sistem. Temeljni pristop tega proračuna je po eni strani razdeliti denar kapitalu in po drugi strani zmanjšati vsakršno – že tako pičlo – porabo za delavce, mala trgovska in obrtna podjetja, revna srednje velika kmetijska gospodarstva in mlade ter zagotoviti še več denarja za imperialistično posredovanje EU in mehanizme, ki jih EU uporablja za zatiranje in preganjanje ljudi.

Prvi proračun, ki ga je odobril Evropski parlament s pristojnostmi, ki naj bi jih okrepila Lizbonska pogodba, je v skladu s svojo reakcionarno naravo. Ponovno dokazuje, da Evropski parlament zvesto služi potrebam in interesom monopolov ter da je naperjen proti delavcem in potrebam navadnih ljudi. Delavsko in ljudsko gibanje mora okrepiti svoj boj, da delavci ne bodo plačevali za krizo kapitalistov.

  Liam Aylward, Brian Crowley in Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) V zadnjih letih je na mednarodnih trgih mleka in mlečnih izdelkov čedalje več nestabilnosti. Izredna finančna sredstva v višini 300 milijonov EUR, ki so bila dodeljena sektorju mleka v proračunu za leto 2010, so zelo koristila proizvajalcem mleka, ki jih je kriza močno prizadela. Glasovali smo za novo proračunsko vrstico, tako da bi se ustanovil sklad za mleko, ki bi podpiral inovativnost, povečanje raznolikosti in prestrukturiranje ter povečal pogajalsko moč proizvajalcev mleka, da bi se lahko obravnavala neravnovesja v verigi preskrbe s hrano. Poleg tega pozdravljamo to, kar je v poročilu navedeno o podpiranju programa mleka za šole, in predlog Komisije v zvezi s povečanjem sredstev za ta program in sredstev za program razdeljevanja sadja v šolah.

Namen skupne kmetijske politike je zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano, varovati okolje in biotsko raznovrstnost ter zagotoviti ustrezne dohodke za kmete. V zvezi s tem pozdravljamo poziv v poročilu, naj Komisija v proračun za leto 2011 vključi denarne rezerve, da se nestabilnost trga v letu 2011 ne bi povečala, naj zmanjša birokratske postopke ter izboljša in poenostavi dostop do sredstev.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Strinjam se s kolegi poslanci, ki ne podpirajo zmanjšanja proračuna, ki ga je predlagal Svet. Najboljši argument proti temu je položaj držav članic, ki so ta ukrep sprejele doma. V mislih imam predvsem Romunijo. Pritisk na porabo zaradi njenega omejevanja nas ni pripeljal iz krize, temveč je dejansko ustvaril socialni pritisk brez primere. Potem se strinjam s povečanjem sklada za mleko v višini 300 milijonov EUR. Naklonjen sem tudi temu, da se za ta izdelek dodeljujejo dodatna finančna sredstva ves čas evropske krize. Odločno podpiram zamisel o evropskem mehanizmu za stabilizacijo in to, da morata biti nanovo oblikovani proračunski vrstici konkretni in da morata vsebovati zneske, ne pa da sta prazni, kakor je zdaj, tako da se bo ta evropski intervencijski instrument lahko uresničil in ne bo obstajal samo v teoriji. Upam, da se bo na usklajevalnem srečanju upoštevalo stališče Parlamenta, da bomo dosegli soglasje s Svetom in da bomo novembra lahko glasovali za proračun EU za leto 2011.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Evropski parlament je o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za leto 2011 prvič v svoji zgodovini razpravljal v skladu z novimi pravili iz Lizbonske pogodbe. Številne spremembe, ki jih je Parlament sprejel na plenarnem zasedanju, jasno kažejo, da se je povečala stopnja nadzora in demokratičnega delovanja Evropske unije. Ob upoštevanju izboljšanja demokratičnih postopkov in tudi ob upoštevanju strukture proračuna sem ta predlog podprla.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, saj se strinjam s horizontalnimi prednostnimi nalogami Parlamenta za leto 2011 na področjih mladih, izobraževanja in mobilnosti, za katera je v okviru različnih politik potrebno posebno medsektorsko vlaganje kot sredstvo za spodbujanje rasti in razvoja v EU. Strinjam se s predlaganim povečanjem sredstev za vse programe, ki so povezani s temi prednostnimi nalogami, namreč vseživljenjsko učenje, program „Ljudje“ in Erasmus Mundus. Strinjam se tudi s tem, da je zaposlitvena mobilnost mladih pomembno orodje za razvoj konkurenčnega in razgibanega evropskega trga dela in da jo je kot tako treba okrepiti. Pozdravljam povečanje sredstev za evropsko službo za zaposlovanje in zato odločno podpiram zagon pripravljalnega ukrepa „Prva zaposlitev EURES“, katerega namen je olajšati vstop mladih na trg dela oziroma njihov dostop do strokovnih delovnih mest v drugih državah članicah, kar je prvi korak k posebnemu neakademskemu programu za mobilnost mladih.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Ta proračun ne ustreza temu, kar Evropska unija potrebuje za to, da pride iz krize, oživi gospodarstvo in prevzame svoje odgovornosti glede solidarnosti. V zvezi s tem obžalujem, da je skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) čisto preprosto zavrnila predlog skupine Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, da se oblikuje vrstica za „lastna sredstva“, ki se financira z davkom na finančne transakcije. Ta nedoslednost med tem, kar desnica govori, in tem, kar dela, je nezaslišana, saj državljanom in medijem že mesece govorijo, da podpirajo tak davek. Ko se glasuje in ko Evropski parlament to lahko uresniči, pa prav ti ljudje želijo, da ta predlog propade. Čeprav se EU širi in ji je poverjenih čedalje več pristojnosti, se sredstva, ki so ji na voljo, krčijo. To je na splošno slabo sporočilo za oživitev rasti in zaposlovanja v Evropi, še posebej pa je slabo sporočilo za evropske državljane.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Anna Ibrisagic (PPE), v pisni obliki. – (SV) Radi bi, da bi bile prednostne naloge EU za proračun bolj usmerjene v prihodnost, večjo konkurenčnost, naložbe v infrastrukturo in raziskave, ne pa da podpirajo kmetijsko politiko. Danes smo ostali zvesti svojim prednostnim nalogam in smo glasovali za pravno varnost, večji obseg sredstev za raziskave in več denarja za podnebne ukrepe, pa tudi za zmanjšanje obsega sredstev za kmetijske subvencije, izvozne subvencije ter sklada za gojenje tobaka in mleko. Seveda smo glasovali za proračun EU za leto 2011, čeprav ni vseboval vseh prednostnih nalog, za katere smo želeli, da bi jih vseboval.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pravkar smo sprejeli proračun za leto 2011, ki ga je želel Evropski parlament. S tem glasovanjem smo lahko ponovno potrdili svoje prednostne naloge za najrevnejše, za katere se je zahteval sveženj v višini 100 milijonov EUR, in tudi za proizvajalce mleka, za katere bi radi, da jim je še naprej na voljo sklad za mleko.

Tudi podjetja v težavah bi morala še naprej prejemati podporo iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ki bi moral biti stalen in bi moral imeti svoj proračun. Za konec, radi bi, da bi evropski proračun dobil lastna sredstva in da bi se končno uvedel davek na finančne transakcije.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) V času, ko države, lokalne skupnosti, davkoplačevalci in podjetja prevzemajo finančna bremena, se Unija ne sme izvzeti iz tega hvalevrednega postopka. Nesorazmerno povečanje proračuna Unije, ki ga nekateri želijo, ni sprejemljivo. To ne pomeni, da je napočil čas za zmanjšanje strateško pomembnih odhodkov, kot je skupna kmetijska politika, zaradi katere smo neodvisni na področju živil in imamo vir izvoza (in s tem zaslužka).

Po drugi strani bi bil zdaj pravi čas za to, da se preverijo oprostitve plačevanja prispevkov, ki veljajo za nekatere države iz zgodovinskih razlogov in za obstoj katerih danes ni več podlage. V sedanjem okviru ni mogoče premišljevati o zamisli o evropskem davku – najprej je treba zmanjšati davčno obremenitev držav članic.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament se je izrekel o osnutku zakonodajne resolucije o stališču Sveta o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011.

Vedno, ko Evropski parlament preučuje splošni proračun Evropske unije, se jasneje vidi, kako se pristojnosti Unije z leti širijo in, obratno, kako države članice izgubljajo suverenost.

To poročilo razkriva davčno obremenitev, ki jo bodo morali prevzeti davkoplačevalci. Čeprav je jasno, da so državljani razočarani nad Evropsko unijo, je Unija vseeno povečala svoj proračun za 6 %, da bo financirala politike, ki si jih je prisvojila. Čemu to povečanje, če 10–15 % sredstev ostane neporabljenih in če Komisija zahteva omejevanje v vseh državah članicah?

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Menim, da je kakršen koli predlog, da se poveča proračun EU, nesprejemljiv, saj pred svojimi volivci ne morem upravičiti povečanja porabe EU za skoraj 6 % v letu 2011. Danes finančni minister Združenega kraljestva predstavlja drastično zmanjšanje sredstev v javnem sektorju – zmanjšanje, ki ga je EU zahtevala od držav članic. Vendar se prav tej EU obenem zdi primerno, da se njen proračun poveča za 6 %. Zdi se, da uradna politika EU pridiga eno, dela pa drugo. Mislim, da je to nesprejemljivo.

Svojim volivcem ne bi mogla pogledati v oči, nekateri bodo gotovo izgubili zaposlitev zaradi zmanjšanja porabe Združenega kraljestva, in jim povedati, da so poslanci Evropskega parlamenta modro porabili še več njihovega denarja – in ne pozabite, da je to njihov denar – s povečanjem blagajn ESZD, Europola in ureditvijo finančnih storitev. In nikakor ne bi mogla upravičiti povečanja proračuna Unije za razvedrilo. Zato sem glasovala proti temu proračunu. Drugi pa naj razložijo, zakaj so ga podprli.

  Lena Ek (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Močna in sodobna Evropa potrebuje proračun, ki je usmerjen v prihodnost in rast, obenem pa gospodarski položaj zahteva premislek in omejevanje. Zato sem se odločila, da bom vztrajala pri usmeritvi, ki omejuje proračun, in sem se osredotočila na obsežne naložbe v raziskave, razvoj in inovativnost, ki ustvarjajo rast in delovna mesta v skladu s strategijo Evropa 2020. Ker želim Evropo, ki je z vidika gospodarstva, socialnih zadev in podnebja trajnostna, sem glasovala za naložbe v okolje, posameznike in nadzor finančnih trgov, vendar vedno v okviru obstoječih sredstev.

Kmetijski politiki EU se namenja velik delež proračuna. Na žalost je sedanja struktura skupne kmetijske politike redko osredotočena na spopadanje z izzivi prihodnosti. Uspešno podeželje je zelo pomembno. Vendar ohranjanje izvoznih subvencij in subvencij za gojenje tobaka ni pravi način. Namesto tega potrebujemo ustrezne pogoje za proizvodnjo hrane v Evropi, primerno zaščito živali in spodbude za to, da bodo kmetje proizvajali zeleno energijo. Ker moramo v teh težkih gospodarskih časih vsi prispevati svoj delež, sem glasovala tudi za zmanjšanje upravnih stroškov EU.

  Göran Färm, Anna Hedh, Olle Ludvigsson in Marita Ulvskog (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialdemokrati smo danes glasovali za predlog proračuna EU za leto 2011. To je omejen proračun, vendar vsebuje tudi potrebne naložbe v raziskave, energetiko in pobude za mlade, omogoča pa tudi ustanovitev nove službe EU za zunanje delovanje in novih organov za finančni nadzor.

Vendar je to tudi proračun, v katerem mnoge nove prednostne naloge EU niso ustrezno financirane, na primer nova strategija EU za rast in zaposlovanje (EU 2020), podnebna politika ter zunanja politika in politika pomoči EU, zlasti pomoč za Palestino.

Da se proračun ne bi povečal, smo predlagali obsežnejše zmanjšanje kmetijske pomoči EU, vendar je bilo to na glasovanju zavrnjeno. Glasovali smo tudi za to, da se preuči sistem lastnih sredstev EU, vključno z davkom na finančne transakcije. Novi sistem za prihodke EU mora biti neglede na obliko, ki jo utegne imeti, proračunsko nevtralen in mora spoštovati pristojnost držav članic na področju obdavčevanja.

V zvezi s proračunom Parlamenta menimo, da je treba okrepiti odbore, katerih delovna obremenitev se je povečala zaradi Lizbonske pogodbe. To upravičuje povečanje števila osebja v sekretariatih Parlamenta in skupin. Vendar menimo, da poslanci Evropskega parlamenta ne potrebujemo številčnejšega osebja. Parlament se je zdaj odločil, da sredstva za povečanje nadomestila za parlamentarno pomoč obdrži v rezervi, in ta sredstva se ne smejo sprostiti, če niso izpolnjeni vsi pogoji. Ljubše bi nam bilo, če bi se sredstva Parlamenta povečala s prerazporeditvijo in ukrepi za povečanje učinkovitosti, ne pa s povečanjem skupnega proračuna.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Proračun EU je pomemben za razvoj dejavnosti EU in, zlasti v obdobju krize, za učinkovito dodeljevanje sredstev, povezanih s kohezijsko politiko.

Menim, da Svet ne sme samovoljno zmanjšati teh sredstev, kakor je to naredil pri prednostnih nalogah, na primer sredstvih, dodeljenih inovacijam, ter pri ciljih rasti in konkurenčnosti. Svet je zmanjšal obseg sredstev za prevzem obveznosti za 0,55 % in obseg sredstev za plačila za 2,77 %, ko je odobril končni proračun odobritev za prevzem obveznosti v višini 141,8 milijarde EUR in končni proračun odobritev plačil v višini 126,5 milijarde EUR, kar utegne biti še posebej kritično, če bo vplivalo na evropsko rast in konkurenčnost.

Zato podpiram to, da Parlament ohrani prvotna sredstva, ki so bila dodeljena tem področjem.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je bilo odpravljeno razlikovanje med obveznimi odhodki in neobveznimi odhodki, kar pomeni, da Parlament in Svet postaneta soodgovorna za vso porabo EU in da o njej odločata skupaj. Poleg tega letni proračunski postopek postane posebni zakonodajni postopek, pri katerem se proračun sprejme z uredbo in ki ga je mogoče šteti za poseben postopek soodločanja ali, da ne bi prišlo do zmede, skupno odločitev Parlamenta in Sveta. Proračun za leto 2011, ki ga predlaga Parlament, je ambiciozen, inteligenten ter strogo in stvarno spoštuje prevzete zaveze. Za prednostne naloge smo določili politike v zvezi z mladimi, izobraževanjem, mobilnostjo, usposabljanjem, raziskavami, konkurenčnostjo in inovacijami. Rad bi poudaril pripravljalni ukrep, pri katerem sem sodeloval: „Prva zaposlitev EURES“. To bo povečalo mobilnost mladih v EU in prispevalo k boju proti brezposelnosti. Ta proračun EU še vedno znaša približno 1 % bruto nacionalnega dohodka. To jasno kaže, da je treba pregledati večletni finančni okvir, saj so razlike do zgornjih mej za njegove razdelke, še posebej za razdelke 1A, 3B in 4, majhne. Prav tako je jasno, da moramo nujno razpravljati o potrebi po novih virih za proračun Unije.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Strinjamo se s kritikami tega, da Svet samovoljno krči in zmanjšuje predlog proračuna, zaradi česar je proračun v letu 2011 za skoraj 7 milijard EUR manjši, kot je bilo dogovorjeno v večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013. To je še toliko bolj nesprejemljivo, ker je znesek, dogovorjen v večletnem finančnem okviru, že zdaj izjemno majhen, kar že od samega začetka ogroža vsakršno ekonomsko in socialno kohezijo. Zato to poudarja škodljive učinke politik, ki jih izvaja EU.

Zato prav tako menimo, da je nujno treba še enkrat temeljito preučiti proračun, obenem pa takoj pregledati zgornje meje sedanjega večletnega finančnega okvira. Vendar zaradi teh kritik ne smemo sprejeti namere, da se proračun „lizbonizira“, kakor je omenjeno v poročilu, zaradi česar bi proračun še naprej služil temeljnim stebrom Lizbonske pogodbe: neoliberalizmu, federalizmu in militarizmu. Z drugimi besedami, da bi v bistvu še naprej služil istim politikam, ki so povzročile globoko krizo, s katero se zdaj spopadajo delavci in narodi Evrope. Treba je končati te politike in se dejansko posvetiti koheziji, družbenemu napredku in ohranjanju okolja, za začetek pa je treba okrepiti proračun Unije s prispevki držav članic v sorazmerju z njihovim bruto nacionalnim dohodkom.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Lizbonska pogodba je začela veljati 1. decembra lani. Evropski uniji podeljuje nove pristojnosti in ji s tem daje nove možnosti za porabo denarja. Nihče ali skoraj nihče tukaj ni toliko pošten, da bi poudaril, da je škandalozno zahtevati povečanje obsega sredstev, dodeljenih Evropski uniji, ali uvedbo novega davka, ko je državam članicam zaukazano, da morajo biti varčne in da morajo zmanjšati svojo socialno zaščito.

V Franciji je Evropa velikanski neposredni strošek: 8 milijard EUR na leto, znesek, ki se stalno povečuje. Z drugimi besedami, predstavlja na primer velik del primanjkljaja na področju socialne varnosti. Neposredni strošek, povezan z evropskimi politikami, je še večji, v smislu brezposelnosti, šibke rasti, premestitev in tako dalje. Evropski proračun nacionalnih proračunov ne dopolnjuje, temveč z njimi tekmuje in jih pustoši. Porabo spodbuja tudi s sistemi za sofinanciranje strukturnih politik, ki niso nič drugega kot razprševanje podpore. Oteževalna okoliščina pa je tole: Evropsko računsko sodišče že 15 let ni sposobno potrditi upravljanja teh več deset milijard evrov s strani Komisije. Menim, da je čas, da se vse to konča.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem resolucijo Evropskega parlamenta o predlogu splošnega proračuna EU za leto 2011. Če želimo prevzeti politične prednostne naloge Evropske unije, nove odhodke, potrebne zaradi gospodarske krize, in nove pristojnosti, dodeljene z Lizbonsko pogodbo, moramo podpreti ambiciozni predlog proračuna, ki lahko zagotovi naložbe, ki so potrebne za povečanje števila delovnih mest in oživitev trajnostne rasti, ali, z drugimi besedami, proračun, ki ustreza Evropi, ki jo želimo.

Svet bi rad zmanjšal proračun Unije, ker se države članice spopadajo s precejšnjimi primanjkljaji. Zato smo predložili novo proračunsko vrstico za lastna sredstva Unije, da proračun ne bi bil tako zelo odvisen od nacionalnih prispevkov. Obžalujemo, da je desnica ponovno zavrnila predlog spremembe, ki poziva k uvedbi davka na finančne transakcije.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Podpiram predloge Evropskega parlamenta za predlog proračuna za leto 2011. V poročilu so upoštevana pomembna politična področja in posamezna mnenja. Parlament priznava, da Evropska unija v prihodnosti ne bo mogla izpolnjevati svojih obsežnih in raznovrstnih nalog z manj finančnimi sredstvi. To velja predvsem za kmetijstvo. V mnenju Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja o proračunu za leto 2011 je že izražena zaskrbljenost, da so predvidevanja Komisije v zvezi z načrtovanjem in porabo neporabljenih sredstev preveč optimistična. Obsežni evropski raziskovalni projekti so finančno povezani z izterjavami, katerih znesek vnaprej ni znan. Komisijo pozivamo, naj v prihodnosti zagotovi dolgoročno financiranje raziskav in razvoja ter pripravi natančne finančne načrte. Finančne izterjave s področja kmetijstva je treba porabiti za njihov prvotni namen.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker Evropski parlament določa najpomembnejše prednostne naloge v svojih politikah na področjih mladih, izobraževanja in mobilnosti. Tudi jaz sem večkrat trdil, da so to bistveni in potrebni sestavni deli strategije EU za oživitev gospodarstva in strategije Evropa 2020. Za mlade, izobraževanje in mobilnost so potrebne posebne medsektorske naložbe v okviru ustreznih politik, da se spodbudita rast in razvoj EU.

Zato podpiram to, da je treba povečati posojila za vse programe, povezane s temi prednostnimi nalogami, kot so vseživljenjsko učenje, program „Ljudje“ in Erasmus Mundus. Enako pomembno je tudi, da se povečajo posojila za evropsko mrežo služb za zaposlovanje. Zato podpiram zagon pripravljalnega ukrepa „Prva zaposlitev EURES“, katerega namen je olajšati vstop mladih na trg dela oziroma njihov dostop do specializiranih delovnih mest v drugih državah članicah, kar je prvi korak k posebnemu neakademskemu programu za mobilnost mladih.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pri posameznih glasovanjih sem glasoval proti določbam, za katere menim, da imajo negativne posledice za državljane EU in prebivalce držav v razvoju. To vključuje sredstva EU za proizvodnjo tobaka ter kmetijske izvozne subvencije EU, ki škodujejo državam v razvoju. Glasoval sem tudi proti povečanju proračunskih vrstic, povezanih z odhodki ter potnimi in upravnimi stroški. Pozdravljam pa pozitivne elemente na prvi obravnavi v Parlamentu, med drugim financiranje gospodarskega razvoja v naših regijah, podporo za ključne raziskave in razvoj ter povečano pomoč čezmorskim državam v skladu s ciljem Združenega kraljestva, da se poveča razvojna pomoč. Menim, da je proračun EU potreben za to, da se zagotovi dolgoročna stabilnost v okviru strogih varčevalnih ukrepov, ki jih uvajajo nacionalne vlade v Evropi. Čeprav nacionalne vlade drastično zmanjšujejo obseg sredstev, v nekaterih primerih s kratkoročno vizijo, lahko proračun EU zagotovi stabilnost in dolgoročno načrtovanje in tako pomaga – prek skladov, kot so strukturni skladi in kohezijski skladi – ustvariti delovna mesta, zagotoviti poklicno usposabljanje in okrepiti evropska gospodarstva prek oživitve, zlasti z zagotavljanjem sredstev iz strukturnih skladov ogroženim območjem, ki so najbolj prizadeta.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prvič po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe je bil evropski proračun sprejet samo z eno obravnavo. To je tudi prvič, da je imel Parlament večji vpliv pri odločanju kot Svet. Vendar mora to povečano pristojnost spremljati precejšen občutek za odgovornost in stvarnost, ki ga narekuje vztrajna gospodarska kriza.

V zvezi s tem je Odbor za proračun poslal jasno sporočilo, ko se je odločil spoštovati zgornje meje, ki jih narekuje sedanji finančni položaj, in začel izvajati strogo politiko na podlagi prednostnih nalog za spodbujanje rasti s poudarkom na raziskavah, inovativnosti in mladih. Pozdravljam odločitev te dvorane, da se upoštevajo smernice Odbora za proračun in držav članic, ki so se pogosto prisiljene zadolžiti zaradi čezmernih denarnih predplačil EU.

Proračun Unije je vseeno treba ponovno preučiti ob upoštevanju novih pristojnosti, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe, in potrebe po lastnih sredstvih. Te zadeve zahtevajo odločnost v usklajevalnem postopku, da se zagotovi zadostna finančna podpora tako ambicioznemu projektu, kot je strategija EU 2020.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začetek veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je okrepil politike EU in ustvaril nove pristojnosti, zlasti na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), konkurenčnosti in inovativnosti, vesoljske tehnologije, turizma, boja proti podnebnim spremembam, socialne in energetske politike ter pravosodja in notranjih zadev. Te nove pristojnosti predvidevajo proračun, ki bo omogočal njihovo uresničevanje, zato morajo biti vse veje proračunskega organa pri ravnanju s svojimi okrepljenimi finančnimi pristojnostmi usklajene in dosledne. Zato moramo proračunu Skupnosti zagotoviti potrebna sredstva, da bo proračun lahko dosegel cilje, določene za leto 2014, tako da strategija Evropa 2020 ne bo ogrožena. Seveda države članice v teh kriznih razmerah do neke mere nasprotujejo povečanju prispevkov, vendar se morajo zavedati namer EU in potrebe po tem, da se ne ogrozi vsega, kar je bilo doseženo na področju kohezije in integracije.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Lizbonska pogodba je med drugim spremenila finančne strukture EU, zlasti večletni finančni okvir in letni proračunski postopek. Po Pogodbi ima večletni finančni okvir pravno zavezujoč status, Svet pa ga sprejme soglasno po predhodni odobritvi Evropskega parlamenta. Ni več razlikovanja med obveznimi in neobveznimi odhodki, za odločanje o katerih sta zdaj soodgovorna oba proračunska organa, postopek pa je ustrezno poenostavljen. Dejstvo, da ima Parlament zdaj pravico do soodločanja o celotnem proračunu, krepi demokratični nadzor.

Predvideni so tudi nekateri drugi ukrepi za poenostavitev birokratskih postopkov. Pomembno je, da se okrepijo proračunske pravice Evropskega parlamenta kot edine neposredno izvoljene institucije EU, tako da Parlament lahko vpliva na pomembne odločitve EU, kot je zahteva za prihranek stroškov pri novi službi za zunanje delovanje. Vendar pa ne morem podpreti teženj po centralizaciji.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za predlog proračuna, ker odobravam njegovo splošno stališče in vsebino. Strinjam se s ponovno določenimi zgornjimi mejami glede na zmanjšanje obsega sredstev, ki ga je opravil Svet. Menim, da je to glasovanje izjemno pomembno, in pozdravljam stališče, ki ga je izrazil Parlament, ki resnično uporablja nova pooblastila. Zaradi novega proračunskega postopka, uvedenega z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, Parlament dejansko lahko uveljavi svoj pomen in svoje pristojnosti v razmerju do Sveta ter zagovarja močan in ambiciozen proračun, ki je obenem strog, glede na to, da so za oživitev gospodarstva Evropske unije – ki ga neusmiljeno preskuša sedanja gospodarska in finančna kriza – potrebne pomembne naložbe v ključne sektorje, kot so raziskave in tehnološke inovacije.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Prvotni predlog proračuna, ki ga je Odbor za proračun predložil Odboru za kulturo in izobraževanje, ni bil zadovoljiv, saj ta odbor ni sprejel ambicioznih ukrepov, da bi se dosegli glavni cilji strategije EU 2020 na področju izobraževanja, usposabljanja in mobilnosti. Če sem natančen, pristojni odbor je sprva sprejel stališče Komisije in Sveta ter predlagal zamrznitev proračunskih sredstev za programe vseživljenjskega učenja, izobraževanja in podjetništva za mlade. Vendar je pomirjujoče, da je Odbor za proračun zaradi nasprotovanja in pomislekov, ki so jih člani Odbora za kulturo in izobraževanje izrazili glede zmanjšanja pomena politik izobraževanja in usposabljanja, zlasti v obdobju, ko brezposelnost narašča in povzroča težave v številnih državah članicah Evropske unije, predložil potrebne predloge sprememb, ki sem jih podprl, in povečal prvotno načrtovana proračunska sredstva (na primer pri členu 150202 o programih vseživljenjskega učenja).

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, saj se strinjam s horizontalnimi prednostnimi nalogami Parlamenta za leto 2011, zlasti na področjih mladih, izobraževanja in mobilnosti, za katera je v okviru različnih politik potrebno posebno medsektorsko vlaganje kot sredstvo za spodbujanje rasti in razvoja v EU. Strinjam se s predlaganim povečanjem sredstev za vse programe, ki so povezani s temi prednostnimi nalogami, namreč vseživljenjsko učenje, program „Ljudje“ in Erasmus Mundus.

Menim tudi, da je zaposlitvena mobilnost mladih pomembno orodje za razvoj konkurenčnega in razgibanega evropskega trga dela in da jo je kot tako treba okrepiti. Zato pozdravljam povečanje sredstev za evropsko službo za zaposlovanje in odločno podpiram zagon pripravljalnega ukrepa „Prva zaposlitev EURES“, katerega namen je olajšati vstop mladih na trg dela oziroma njihov dostop do strokovnih delovnih mest v drugih državah članicah, kar je prvi korak k posebnemu neakademskemu programu za mobilnost mladih.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) 142,65 milijarde EUR – to je proračun za proračunsko leto 2011, ki ga je danes opoldne sprejel Evropski parlament. Omejen proračun, ki je skoraj enak proračunu, kot ga je predlagala Evropska komisija, in je sprejet ob upoštevanju varčevanja. Vendar vsi vemo, da Evropa ne more narediti več in delati bolje z manj denarja.

Zato skupaj z nekaterimi drugimi poslanci in tudi komisarjem za finančno načrtovanje in proračun gospodom Lewandowskim pozivam Evropsko unijo, naj si dodeli lastna sredstva. Finančni mehanizem, ki bi zagotavljal neodvisnost in manevrski prostor v odnosu do držav članic, ki so neglede na krizne razmere že davno opustile zamisel, da bi Evropi zagotovile sredstva za njene ambicije. Vidim vsaj dva razloga za to, da se evropski proračun ne zmanjša.

Prvi izhaja iz začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe in novih pristojnosti za Evropo na področjih zunanje politike, energetike in finančnega nadzora, če jih omenim samo nekaj. Drugi je povezan z novo strategijo 2020, ki naj bi Evropo spet usmerila k trajnostni rasti, velikim projektom in inovativnosti. To so novi izzivi in pristojnosti, ki jih bo treba dobro financirati. To nas pripelje nazaj k eni in edini rešitvi – neposrednemu financiranju Evropske unije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V letošnji razpravi o proračunu je spet izpostavljena potreba po tem, da se dogovorimo o smiselnem sistemu lastnih sredstev za EU. Vsakoletno prepiranje o proračunih med evropskimi institucijami vodi v kaotično odločanje in ustvarja zagrizeno preusmerjanje pozornosti, ki bi se jima tako zlahka izognili s sistemom lastnih sredstev, na primer s tem, da bi del prihodkov od davka EU na finančne transakcije, davka na letalsko gorivo ali davka na ogljik dodelili financiranju proračuna EU. Kljub temu današnje glasovanje v veliki meri vzpostavlja ravnovesje med izpolnjevanjem dodatnih potreb, ki so nastale z Lizbonsko pogodbo, obenem pa kot odziv na sedanje proračunske težave omejuje večanje proračunov EU.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL) , v pisni obliki. – (SV) Odločila sem se, da se bom vzdržala pri odločanju o predlogu proračuna Parlamenta. Okrepitev programa Daphne, ki obravnava nasilje nad ženskami, je razveseljiva. Prav tako sem zadovoljna, da Parlament zavrača predlog Komisije in Sveta glede zmanjšanja finančne pomoči palestinskim oblastem. Vendar bi rada poudarila tudi to, da menim, da Parlament ravna neodgovorno, ko sistemu EU in sebi dodeljuje tako velike zneske v obliki programov in subvencij ter pomoči za birokracijo, medtem ko so države članice prisiljene brezobzirno zmanjšati obseg sredstev za to, da izpolnijo zahteve Pakta za stabilnost – z drugimi besedami, neoliberalnega pakta, ki ga brez pridržkov podpira večina Parlamenta.

Glavni zmagovalec je kmetijstvo, zlasti ustanovitev sklada za mleko v višini 300 milijonov EUR. Poslanci Evropskega parlamenta bomo to odločitev silno težko pojasnili ljudem, ki se s težavo preživljajo in demonstrirajo v eni državi za drugo. Zakaj bi ti ljudje trpeli, medtem ko stvarnost čisto nič ne vpliva na proračunske odhodke sistema EU?

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) To je prvi proračun EU, o katerem se je glasovalo v skladu s pravili Lizbonske pogodbe že na prvi obravnavi. Ta predlog pozdravljam, čeprav je za usklajevalno srečanje ostalo še nekaj občutljivih točk v zvezi z vprašanji, ki so po mojem mnenju izjemno pomembna, kot je dodelitev sredstev za kohezijo in kmetijstvo.

Potem ko je Svet zmanjšal dodeljeni znesek za oddelek „kohezija za rast in zaposlovanje“, sprejeti dokument znova vključuje prvotni predlog Komisije glede tega oddelka. Čeprav je v večletnem finančnem okviru znesek za leto 2011 že določen z zgornjo mejo v višini 50,65 milijarde EUR ob trenutnih cenah, je treba omeniti, da poročevalka navaja, da bo za ta razdelek potrebna višja raven odobritev za plačila.

Pozdravljam tudi dodelitev sredstev oddelku „konkurenčnost za rast in zaposlovanje“, kar vključuje zagotavljanje financiranja za večino predlogov Parlamenta, kot so predlogi v zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji (MSP) in programi za mlade, izobraževanje in mobilnost.

Glasujem za ta dokument, čeprav ne vključuje predlogov Evropske ljudske stranke (EPP) glede intervencijskih ukrepov v zvezi s skladiščenjem žit, mleka in mlečnih izdelkov ter mleka v prahu, ki jih je Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) na žalost zavrnil.

  Róża, grofica Thun Und Hohenstein (PPE), (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein) v pisni obliki. – (PL) S tem, da se vzdržimo glasovanja, ne rešimo ničesar. Odsotni se vedno motijo. Menim, da je v celotni resoluciji precej več dobrih ukrepov kot ukrepov, ki so manj pomembni. Potrebujemo Evropsko službo za zunanje delovanje. Ta služba mora čim prej začeti delovati, da se poveča pomen Evrope v svetu.

V sprejeti resoluciji je navedeno, da bodo v službi zastopane vse države članice. Zdaj moramo poskrbeti, da se bo to dejansko zgodilo. To vzpostavlja zaupanje v postopek ustanovitve službe za zunanje delovanje. Ne smemo pozabiti, da je bila Evropska unija zgrajena na medsebojnem zaupanju in da je imela Poljska veliko koristi od tega. Zelo pozorno bom spremljala postopek.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam pozitivne elemente proračuna za leto 2011, med katere spadajo financiranje gospodarskega razvoja v Walesu, podpiranje raziskav in razvoja ter pomoč čezmorskim državam. Zavedam se, da so zaradi Evropske službe za zunanje delovanje in novih evropskih nadzornih organov potrebni dodatni odhodki in da v Svetu to podpirajo vse države članice, vključno z Združenim kraljestvom. Vendar sem zaskrbljen zaradi odhodkov na številnih področjih, ki ne odražajo gospodarne porabe sredstev ali imajo negativne posledice za državljane EU in prebivalce držav v razvoju. To vključuje sredstva EU za proizvodnjo alkohola in tobaka, kar je v nasprotju z zdravstvenimi cilji EU, kmetijske izvozne subvencije EU, ki škodujejo državam v razvoju, ter povečanje proračunskih vrstic, povezanih z odhodki, potnimi stroški, stroški za objavljanje in drugimi upravnimi stroški. V sedanjem gospodarskem okolju je bolj kot kdaj koli prej pomembno, da se upravičijo odhodki za naše prednostne naloge z obravnavanjem vseh potratnih in čezmernih porab v drugih sektorjih. Menil sem, da ne morem nasprotovati temu proračunu. V zahtevnih gospodarskih časih glasovanje proti bistvenemu financiranju cele vrste prednostnih nalog ne bi bilo produktivno. Vendar prav tako menim, da nekatera povečanja niso upravičena, zato sem se odločil, da se bom vzdržal.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Ključne točke v proračunu EU za leto 2011 so naložbe v usposabljanje, raziskave in inovativnost, ki so nujne zaradi sedanjega položaja na trgu dela. Zmanjšanje sedanje brezposelnosti v Evropi mora biti v središču vseh odločitev – tudi v zvezi z dejanskim uresničevanjem velikopoteznih ciljev strategije Evropa 2020. Dajanje prednosti mladim v povezavi s programi usposabljanja in mobilnosti je zelo smotrna naložba z dobrimi razvojnimi možnostmi za trg dela. Obseg sredstev se je nekje povečal, drugje tudi zmanjšal – proračun je kompromis, tako kot vsaka odločitev, ki jo sprejme več strani. Vendar preusmeritev denarja v jedrske raziskave ne more biti v interesu prebivalcev Evrope in ta denar bi bilo bolje porabiti na primer za obnovljive vire energije.

  Glenis Willmott (S&D), v pisni obliki. – Stranka EPLP pozdravlja pozitivne elemente v stališču Parlamenta na prvi obravnavi, med drugim financiranje gospodarskega razvoja v naših regijah, podpiranje ključnih raziskav in razvoja ter povečano pomoč čezmorskim državam v skladu s ciljem Združenega kraljestva, da se poveča skupna razvojna pomoč čezmorskim državam. Zavedamo se tudi, da so zaradi Evropske službe za zunanje delovanje in novih evropskih nadzornih organov potrebni dodatni odhodki za izvajanje teh pomembnih novih dejavnosti in da v Svetu to podpirajo vse države članice, vključno z Združenim kraljestvom. Vendar smo zelo zaskrbljeni zaradi odhodkov na številnih področjih, ki ne odražajo gospodarne porabe sredstev ali imajo negativne posledice za državljane EU in prebivalce držav v razvoju. To vključuje sredstva EU za proizvodnjo alkohola in tobaka, kar je v nasprotju z zdravstvenimi cilji EU, kmetijske izvozne subvencije EU, ki škodujejo državam v razvoju, ter povečanje proračunskih vrstic, povezanih z odhodki, potnimi stroški, stroški za objavljanje in drugimi upravnimi stroški. V sedanjem gospodarskem okolju je bolj kot kdaj koli prej pomembno, da se upravičijo odhodki za naše prednostne naloge z obravnavanjem vseh potratnih in čezmernih porab v drugih sektorjih. Stranka EPLP je na tej stopnji glasovala proti resoluciji o končnem proračunu in tako poslala jasno sporočilo pred pogajanji med institucijami.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Z izjemnim zadovoljstvom čestitam poročevalki gospe Jędrzejewski za odlično pripravljeno poročilo. Danes smo prvič sprejeli proračun EU v skladu z določbami iz Lizbonske pogodbe in prav tako prvič nismo presegli finančnih omejitev iz sedanje finančne perspektive. Menim, da rešitve, ki jih je predlagala gospa Jędrzejewska, izražajo stvaren in pragmatičen pristop v težkem obdobju gospodarske krize. Z zadovoljstvom naj omenim tudi to, da danes sprejeti proračun finančno krepi prednostne naloge Parlamenta.

Poročilo: Edite Estrela (A7-0032/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Podaljšanje porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov je treba šteti za temeljno pravico. Tega novega obdobja ne smemo šteti za grožnjo niti, če upoštevamo uvedbo pravic za očete. Posledice tega za zakonodajni okvir različnih držav članic so zanemarljive, vključno z njihovim vplivom na gospodarstvo, če na primer upoštevamo možnost vzpostavitve prostih delovnih mest za začasno zaposlitev na evropski ravni, ki spodbujajo poklicno mobilnost, ki lahko spodbudi izmenjavo najboljših praks in nadaljevanje poklicnih obveznosti žensk na porodniškem dopustu. Ob upoštevanju demografskih pomislekov in sedanjih gospodarskih razmer zagotavljanje 100-odstotne mesečne plače med porodniškim dopustom in podaljšanje obdobja prepovedi odpusta s šestih mesecev na eno leto ne smeta biti vprašljiva. Drugi enostavni, vendar pomembni ukrepi so na primer možnost prilagodljivega delovnega časa v obdobju po porodniškem dopustu, preventivni ukrepi v zvezi z zdravjem in varnostjo ter razširitev teh pravic na pare, ki posvojijo otroke, s čimer bi se spodbudil pravičnejši pravni okvir.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V Evropi se rodnost žal razlikuje od države do države in pogosto ni odvisna samo od zagotavljanja varstva pravic, temveč tudi od socialnih storitev, ki so na voljo zaposlenim materam, kot so na primer vrtci. Še vedno nas čaka veliko dela, da bomo uskladili poklicno in družinsko življenje.

Obstoječi sistem varstva materinstva v Italiji je popolnoma v skladu z novimi parametri, predlaganimi v direktivi, ne samo v zvezi s številom tednov obveznega porodniškega dopusta, temveč tudi v zvezi s plačilom 100-odstotnega nadomestila za pokritje dohodka v obdobju odsotnosti. Pomembno je, da direktiva jasno uvaja očetovski dopust: pomemben cilj za zagotavljanje enakosti pravic moških in žensk ter krepitev skupne odgovornosti staršev.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Strinjam se s podaljšanjem obdobja polno plačanega porodniškega dopusta na najmanj 20 tednov, vendar je treba obenem zagotoviti določeno prožnost za države, ki že imajo določbe za tovrsten dopust. Delavke, ki vzamejo porodniški dopust, morajo prejemati celotno plačo, ki znaša 100 % njihove plače v zadnjem mesecu, ko so delale, ali povprečja njihovih mesečnih plač. Sprejeti predlogi sprememb bodo preprečili, da bi bile nosečnice odpuščene v obdobju od začetka nosečnosti do izteka šestih mesecev po koncu porodniškega dopusta. Poleg tega morajo imeti ženske pravico, da se vrnejo na svoje delovno mesto ali delovno mesto z enakim plačilom, poklicno kategorijo in poklicno potjo, kot so jih imele pred porodniškim dopustom.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podaljšan porodniški dopust, izboljšani delovni pogoji ... ženske so bile danes v središču razprave v Evropskem parlamentu. Osemnajst let po prvi direktivi o nosečih delavkah in delavkah, ki so pred kratkim rodile in/ali dojijo, je gospodarski in demografski položaj v Evropi vsekakor drugačen. Zato smo danes na plenarnem zasedanju glasovali za spremembo veljavne zakonodaje o porodniškem dopustu, da bi se spodbudilo zaposlovanje žensk, obenem pa bi se ženskam omogočilo, da bi imele družino v kar se da dobrih razmerah.

To, da se ženskam omogoči usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, pa tudi da se dosežejo cilji enakosti spolov, je tisto, kar danes zagovarjamo za vse evropske ženske. Evropski parlament je z večino podprl polno plačani 20-tedenski porodniški dopust. Zato se bomo morali zdaj pogajati z državami članicami, da bomo dosegli kompromis o tem besedilu.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Če bi morali dati naslov rezultatom te pobude, potem ko bi izvedeli za rezultate glasovanja, bi se naslov glasil Upor na hodnikih. Pred glasovanjem smo vedeli, da poslanci različnih skupin nasprotujejo temu, da se sprejmejo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov, potreba, da se ženskam v tem položaju plačuje 100 % njihove plače, podaljšanje ukrepov v primeru invalidnih otrok ter vključitev očetovskega dopusta. Vse je kazalo na to, da ti ukrepi ne bodo sprejeti, vendar ni bilo tako. Ker veliko poslancev ni glasovalo v skladu s seznami glasovanja svojih skupin, se je lahko zgodil čudež. Danes je Parlament izpolnil pričakovanja evropskih moških in žensk. To je tudi še en korak naprej na poti do enakosti, ki je še zdaleč nismo dosegli, ki pa jo moramo uresničiti s tem, da sodelujemo kot moški in ženske.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljam dejstvo, da je Evropski parlament po težko pričakovanih razpravah danes sprejel to zelo pomembno direktivo. Na podlagi te nove direktive se bo trajanje polno plačanega porodniškega dopusta podaljšalo s 14 na 20 tednov. Da bi kar se da hitro rešili demografske težave, s katerimi se spopadamo zaradi nizke rodnosti in staranja družbe, si moramo danes deliti družinske obveznosti. Zato je zelo pomembno, da ta direktiva določi pravico moških, da vzamejo vsaj dva tedna očetovskega dopusta. Tudi otrok ima nesporno pravico, da vzpostavi vez z obema staršema. Ta predlog nam bo omogočil, da bomo vzpostavili boljše ravnovesje v družinah, in bo izboljšal vključevanje na trg dela. Parlament je pokazal, da lahko doseže cilje iz strategije Evropa 2020 glede tega, da se družinam omogoči boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, medtem ko si prizadevamo za gospodarsko rast, blaginjo, konkurenčnost in enakost spolov. Resnično upam, da bo tudi Svet kar se da hitro sprejel to direktivo, ki jo je sprejel Parlament.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) EU se trenutno spopada z demografskimi težavami zaradi upadanja rodnosti in naraščanja števila starejših. Izboljšanje določb, ki spodbujajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, je eden od načinov, s katerimi se je mogoče odzvati na ta demografski upad. V družbi so očitno še vedno zakoreninjeni spolni stereotipi, ki ženskam preprečujejo dostop do delovnih mest, zlasti do kakovostnih delovnih mest. Še vedno velja, da za otroke in druge vzdrževane člane družine v glavnem skrbijo ženske, kar pomeni, da morajo ženske velikokrat izbrati med materinstvom in poklicno potjo.

Ženske pogosto veljajo za „zelo tvegane“, „drugorazredne“ ali „neprimerne“ delavke, saj obstaja velika verjetnost, da bodo zanosile in uveljavile pravico do porodniškega dopusta. Zato je bistvenega pomena, da nove oblike dopusta ne odražajo ali potrjujejo sedanjih stereotipov v družbi. Za zdrav telesni, čustveni in duševni razvoj otroka je nadvse pomembno, da sta starša vključena v življenje svojih otrok že od prvih mesecev po njihovem rojstvu.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Nedvomno je rodnost v veliko državah članicah še vedno zelo nizka. Zato morajo institucije spodbujati rojstva z ustrezno politiko podpore družinam. Glasoval sem za poročilo gospe Estrela, ker poročilo vodi v to smer. Pravzaprav menim, da je prav, da uskladimo pravice držav članic na področju materinstva (predvsem ob nenehnem upoštevanju zdravja mater, ki so pred kratkim rodile, in njihovih novorojencev), da se preprečijo razlike in zmanjšanje konkurenčnosti držav, ki so že pred časom sprejele napredne ukrepe za varstvo materinstva.

V tem smislu cenim predlog, da se porodniški dopust podaljša na 18 tednov v vseh državah EU, kar je praksa, ki že velja v več državah članicah: v Italiji je na primer zagotovljenih enaindvajset tednov in pol dopusta. Za konec, menim, da je nujno, da se zagotovi pravica do vrnitve na isto delovno mesto ali dodelitve enakovrednega delovnega mesta.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Nasprotujem zamisli o polno plačanih 20 tednih in sem glasoval proti temu predlogu spremembe. Vseeno pa sem se odločil glasovati za končno besedilo, kakor je bilo spremenjeno, ker je skupina PPE na pogajanjih dosegla, da se vključi klavzula, ki omogoča določeno mero prožnosti v obdobju zadnjih štirih tednov. Zato sem se odločil podpreti svojo politično skupino pri doseganju tega kompromisa.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zadovoljna sem, da je Evropski parlament dosegel napredek pri tej zadevi po razpravi o demografskem izzivu, za katero sem bila leta 2007 poročevalka. To glasovanje dokazuje, da je danes še vedno mogoče doseči nov socialni pravni red: z mobilizacijo in političnim ukrepanjem lahko zaščitimo dosežke preteklih zmag, pa tudi pridobimo nove pravice. Danes smo okrepili pravice žensk, s tem očetovskim dopustom pa smo okrepili tudi pravice moških. Ta očetovski dopust predstavlja resnično spremembo v odnosih in bo sčasoma prispeval k izboljšanju razdelitve vlog med starši.

  John Bufton, William (grof) Dartmouthski (William (The Earl of) Dartmouth) in Nigel Farage (EFD), v pisni obliki. – Glede predloga spremembe 9: stranka UKIP je glasovala za ta predlog spremembe, v katerem je bilo navedeno zgolj, da imajo „[v]si starši […] pravico skrbeti za svoje otroke“. Stranka UKIP nikakor ne podpira legitimnosti te direktive, saj bi morale o socialnovarstvenih in socialnih politikah odločati izvoljene nacionalne vlade. Vendar je vlada Združenega kraljestva preveč brezobzirna pri vključevanju otrok v državno oskrbo, zato bo glasovanje za to uvodno izjavo opozorilo zanjo. Na splošno v zvezi s predlogom: stranka UKIP ne sprejema legitimnosti te direktive, saj bi morale o socialnovarstvenih in socialnih politikah odločati izvoljene nacionalne vlade. Ta direktiva bo povzročila neverjetne stroške za delodajalce in vlado, ki si jih zdaj komaj lahko privoščimo. To bo tudi povečalo diskriminacijo žensk, saj bo zaposlovanje žensk tako postalo še dražje, kot je zdaj, zlasti za mala podjetja, ki so hrbtenica gospodarstva Združenega kraljestva. Stranka UKIP je poleg tega naklonjena staršem z invalidnimi otroki in osebam, ki se odločijo za posvojitev. Vendar EU nima pravice oblikovati takih pravil o materinstvu in ne sme dobiti legitimnosti za to. Stranka UKIP je glasovala proti tej direktivi za to, da se odgovornost zakonodaje zagotovi prek volilne skrinjice in ne prek bruseljskih birokratov.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo, ker je poročilo zelo pomembno za enakost spolov in zagovarjanje pravic delavcev – moških in žensk – v zvezi s pravicami na področju materinstva in očetovstva. To je pomemben korak naprej pri zagovarjanju in spodbujanju pravic žensk in na splošno enakosti na delovnem mestu, glede na to, da je treba v skladu s poročilom nosečim delavkam in delavkam, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, „[z]aradi njihove ranljivosti […] zagotoviti pravico do najmanj 20 zaporednih tednov porodniškega dopusta pred in/ali po porodu, od katerega je vsaj šest tednov obveznih po porodu“.

Za poročilo sem glasoval tudi zaradi dodatnega, zelo pomembnega elementa v njem: priznanja pravice očeta do dveh tednov očetovskega dopusta.

  Derek Roland Clark in Paul Nuttall (EFD), v pisni obliki. – Na splošno v zvezi s predlogom stranka UKIP ne sprejema legitimnosti te direktive, saj bi morale o socialnovarstvenih in socialnih politikah odločati izvoljene nacionalne vlade. Ta direktiva bo povzročila neverjetne stroške za delodajalce in vlado, ki si jih zdaj komaj lahko privoščimo. To bo tudi povečalo diskriminacijo žensk, saj bo zaposlovanje žensk tako postalo še dražje, kot je zdaj, zlasti za mala podjetja, ki so hrbtenica gospodarstva Združenega kraljestva.

Stranka UKIP je poleg tega naklonjena staršem z invalidnimi otroki in osebam, ki se odločijo za posvojitev. Vendar EU nima pravice oblikovati takih pravil o materinstvu in ne sme dobiti legitimnosti za to. Stranka UKIP je glasovala proti tej direktivi za to, da se odgovornost zakonodaje zagotovi prek volilne skrinjice in ne prek bruseljskih birokratov.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega predloga je izboljšati varnostne in zdravstvene pogoje, povezane s starševstvom. Pri tem vprašanju trdim, da je treba zmanjšati neenakosti med moškimi in ženskami ter spodbujati uravnoteženo usklajevanje poklicnega življenja z družinskim in zasebnim življenjem. To bo edini način za spodbujanje starševstva s skupnimi odgovornostmi. Na podlagi te predpostavke se strinjam s predlogom poročevalke in menim, da bi bil porodniški dopust s podaljšanjem na 20 tednov, od katerih jih mora biti šest po porodu in ki si jih starša lahko delita, ustrezno dolg.

Pozdravljam tudi predlog v poročilu, katerega namen je zagotoviti prejemanje celotne mesečne plače med porodniškim dopustom, ki znaša 100 % zadnje mesečne plače ali povprečne mesečne plače. Za konec, zdi se mi primerno, da bi enaka merila veljala v primerih posvojitve otroka, mlajšega od 12 let, in da bi veljala za samozaposlene ženske.

Izjavljam, da sem za to poročilo glasoval iz zgoraj navedenih razlogov.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Enakost spolov je pogosto slogan, prazna omemba pravic, ki ni vedno pospremljena s prevzemom odgovornosti in trdnimi argumenti. Ta predlog direktive po drugi strani vzpostavlja pravilno ravnovesje med biološko vlogo ženske in pravicami, ki jih morajo imeti osebe, ki v celoti izpolnjujejo to vlogo. Zaradi demografskih zadev, ki so čedalje bolj podobne izrednim razmeram, in gospodarstva, ki zahteva čedalje večjo stopnjo zaposlenosti žensk, so ti ukrepi razumen odziv. Enakost je popolnoma priznana, ko se nekatere pravice razširijo tudi na očete in se s tem omogoči najustreznejša delitev družinskih obveznosti ter ko je prožnost organizacije prepuščena posamezni družini.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to, da se zaradi spoštovanja načela enakih pravic za oba spola in nediskriminacije na podlagi spola izboljšata varnost in zdravje nosečih delavk pri delu ter da se ženske spodbudijo k vključevanju na trg dela.

Eden od učinkov tega ukrepa je uskladitev poklicnega in zasebnega življenja žensk. Poleg tega ženske potrebujejo to zakonodajno podporo, da se zaščitijo njihovo zdravje in otroci. Drug pomemben vidik tega ukrepa, ki je namenjen varnosti zaposlitve žensk, je prepoved odpusta žensk v obdobju od začetka nosečnosti do izteka vsaj šestih mesecev po koncu porodniškega dopusta. Za obdobje porodniškega dopusta je bila določena tudi zgornja meja plače, kar naj bi prav tako izpolnilo potrebe na področju socialne varnosti.

Za konec, ključni argument v podporo temu glasovanju je povečanje rodnosti, ki je še posebej resna težava, s katero se spopadajo države članice EU.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Po statistiki rodnost v EU upada. Ta nizka rodnost bo v povezavi s staranjem prebivalstva v prihodnosti predstavljala resno težavo za nas na področju plačevanja pokojnin in dajatev za zdravstveno varstvo v Evropi. Družine, zlasti ženske, ne bi smele biti kaznovane, ker želijo imeti otroke. Noseče delavke in delavke, ki dojijo, ne smejo opravljati dejavnosti, ki na podlagi ocen predstavljajo tveganje izpostavljenosti nekaterim dejavnikom ali posebej škodljivim delovnim pogojem, ki ogrožajo varnost ali zdravje teh delavk. Zato podpiram zamisel o izvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Ti ukrepi ne smejo prikrajšati žensk na trgu dela ali negativno vplivati na direktive o enakem obravnavanju žensk in moških.

  Michel Dantin (PPE), v pisni obliki. – (FR) Francija je ena od držav Unije z najvišjo rodnostjo. Tako je zaradi sklopa ukrepov v okviru vseobsežne družinske politike. Resolucija, kakršna je po glasovanju o predlogih sprememb, dejansko ničesar ne izboljšuje. Nasprotno, zaradi nje bo vse postalo vprašljivo, ker zdaj ni mogoče prevzeti proračunskega bremena ukrepov. Zaradi teh razlogov nisem odobril besedila, ki je sicer dobronamerno.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na splošno se strinjam z ukrepi, predlaganimi v tem poročilu, ker menim, da je to vprašanje eden od glavnih izzivov, s katerimi se bo morala Evropa spopasti v naslednjih desetletjih: staranje prebivalstva. Tako je na primer na Portugalskem, kjer to vidim od blizu. Vendar tako kot v drugih državah EU rodnost ni dovolj visoka, da bi se generacije obnavljale, in ta težak položaj ogroža prihodnost. Menim, da prožnejše politike na področju porodniškega in očetovskega dopusta lahko pomagajo obrniti te trende. Zato je nujno, da družinam pošljemo jasno sporočilo glede podpore materinstvu in očetovstvu s konkretnimi ukrepi za boljše usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja. Nujno se je treba spopasti s tem izzivom, da se dosežejo gospodarski in socialni cilji iz strategije Evropa 2020, in kot način, da se poskusi obrniti trend demografskega staranja na naši celini. Tudi na Portugalskem se porodniški dopust že plačuje v višini 100 % osebnega prejemka v obdobju 120 dni. Zato trdim, da morajo biti plače žensk med porodniškim dopustom zagotovljene tako, kot je opisano v tem poročilu.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovanje za zakonodajni predlog resolucije o spremembi Direktive 92/85/EGS ni potekalo samo za to, da se podprejo novi in boljši ukrepi za varnost in zdravje pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, temveč bolj na splošno tudi za to, da se podprejo novi ukrepi za spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Čeprav je italijanski pravni sistem bolj inovativen, povečanje števila tednov porodniškega dopusta na evropski ravni predstavlja močno okrepitev za družinsko pomoč novorojencem. Tudi podpora očetovskemu dopustu je korak v isto smer, čeprav to, da ta dopust postane obvezen, morda ni najboljši način za uresničevanje hvalevrednega cilja, da se zagotovi bolj učinkovita prisotnost obeh staršev v najzahtevnejšem obdobju za novo gospodinjstvo ter da se zagotovita večja ozaveščenost in sodelovanje očeta. Podpora in razširitev pravic posvojenih otrok omogočata okrepitev in, upajmo, tudi poenostavitev postopka posvojitve. Za konec, menim, da je za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja pomembno tudi to, da smo podprli poziv državam članicam, naj okrepijo varstvo otrok z varstvenimi ustanovami za otroke do šoloobvezne starosti.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasovanje o poročilu gospe Estrela o pravicah nosečnic in mladih mater pri delu bo omogočilo uskladitev minimalnega trajanja in najnižjega plačila porodniškega dopusta. Evropski parlament se je odločil za trdno izhodišče za pogajanja s Svetom in je zato podprl načelo 20-tedenskega dopusta s 100-odstotnim plačilom (naj poudarim, da porodniški dopust na Švedskem lahko traja celo 75 tednov, od katerih jih je 14 namenjenih izključno materi, preostali pa se lahko delijo z očetom).

To je odločna poteza v korist evropskih staršev, s katero bodo ženske in moški dobili pomoč pri prizadevanju za boljšo usklajenost družinskega in poklicnega življenja. Zdaj morajo evropske vlade preučiti proračunsko možnost za to, da se lotijo take spremembe in jo sprejmejo. Za konec, minimalni dopust bo verjetno takšen, kot ga je predlagala Evropska komisija in podprla delegacija MODEM, namreč 18-tedenski dopust, ki bi bil v skladu s priporočili Mednarodne organizacije dela (ILO).

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Menim, da je to glasovanje, ki je potekalo z veliko večino, močno sporočilo za Svet: poleg tega, da smo glasovali za podaljšanje polno plačanega porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov, smo glasovali tudi za uvedbo dveh tednov očetovskega dopusta. Naša dolžnost je, da zagotovimo, da se nikomur ne bo treba odločiti, da se odreče otrokom zaradi dela ali delu zaradi otrok.

Poleg tega pozdravljam dejstvo, da je Parlament glasoval za ukrepe, ki bodo omogočili, da bodo matere posvojiteljice s pravnega vidika obravnavane enako kot matere, ki rodijo. To je parlament, ki je končno zagotovil enake pravice za matere posvojiteljice in biološke matere. Starši posvojitelji so starši v polnem pomenu besede in si zaslužijo, da se jih obravnava kot take. Zakonodaja ne sme še naprej diskriminirati te vrste starševstva.

To je torej sijajen dan za veliko družin, ki ne morejo uskladiti družinskega in poklicnega življenja. Poleg tega težke gospodarske razmere niso noben razlog za to, da bi vse te družine, ki prav tako veliko prispevajo k naši družbi, še desetletja pustili na cedilu.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podaljšanje obdobja polno plačanega porodniškega dopusta na 20 tednov je medvedja usluga. Takšen zakonodajni ukrep bo škodil zaposljivosti žensk v podjetjih, ki bodo menila, da je breme v primeru materinstva pretežko. Poleg tega bo ta ukrep ogrozil vrnitev ženske na povsem enak delovni položaj, kot ga je imela pred odhodom na dopust. Za konec, odločitev za 100-odstotno nadomestilo dolgoročno predstavlja strošek za sisteme socialne varnosti (v okviru, v katerem evropske institucije glasno pozivajo države, naj zmanjšajo svoje proračunske primanjkljaje).

Zaradi tega nisem mogla podpreti tega poročila in menim, da moramo ohraniti občutek za stvarnost in državam članicam dovoliti, da ohranijo določeno stopnjo prožnosti pri tej zadevi.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. – (FR) Parlament je na prvi obravnavi pravkar glasoval za podaljšanje porodniškega dopusta na najmanj 20 tednov po vsej Evropi z nadomestilom v višini polne plače, razen za tiste z visokimi dohodki, in za možnost, da očetje vzamejo vsaj dva tedna dopusta po rojstvu otroka. To je zmaga za zagovornike socialne Evrope in korak proti večji enakosti moških in žensk v Evropi.

Del desnice je prihodnji strošek teh ukrepov uporabil kot izgovor za zavrnitev tega napredka. Vendar bo pomoč pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja staršem olajšala vrnitev na delo, povečala bo rodnost v Evropi in zaščitila zdravje mater in otrok.

Levica v Parlamentu je bila skupaj s portugalsko socialistko, poročevalko gospo Estrela, trdna, evropska desnica pa je bila razdeljena in zmagal je korak proti napredku. Zdaj je treba izbojevati zmago v Svetu, kjer več vlad grozi, da bodo blokirale to direktivo. Poslanci nacionalnih parlamentov bi se morali lotiti tega in posredovati pri svojih vladah, da vlade ne bodo izničile tega, kar Evropski parlament predlaga za Evropo, ki varuje pravice svojih državljanov.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Čeprav podpiram pravice nosečnic, v sedanjih gospodarskih razmerah ne morem podpreti tega poročila. Po oceni učinka za Združeno kraljestvo bi podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov v povprečju znašalo skoraj 2,5 milijarde GBP na leto. Zaradi tega bi se strošek porodniškega dopusta v Združenem kraljestvu podvojil. Dokazi kažejo, da ženske zdaj v znatni meri uveljavljajo določbe, ki že veljajo v Združenem kraljestvu; 9 od 10 žensk vzame 20 tednov porodniškega dopusta, 3 od 4 žensk pa vzamejo ves plačani dopust. Ob tako obsežnem uveljavljanju je jasno, da v Združenem kraljestvu poleg sedanje zakonodaje ni potrebne še več evropske birokracije.

Poleg tega bi predlagana zahteva po 20 tednih polno plačanega dopusta privedla do poslabšanja socialnih razmer. Zaradi tega, namreč, ker bodo ženske z najvišjimi plačami prejemale najvišja nadomestila. Popolnoma podpiram potrebo po ustreznem, prožnem porodniškem dopustu, vendar menim, da mora o tem, koliko si lahko privošči naše gospodarstvo in kako naj se zagotovi sveženj v zvezi z materinstvom, odločati izvoljena vlada Združenega kraljestva ob sodelovanju staršev in njihovih delodajalcev.

  Lena Ek, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Prizadevanje za družbo, v kateri so moški in ženske enaki, je izjemno pomembno načelno vprašanje – nihče ne sme biti diskriminiran zaradi tega, ker je starš. Naj dodamo, da je s socialno-ekonomskega vidika izjemno pomembno, da ženske in moški lahko združijo družinsko in poklicno življenje, da se doseže visoka stopnja zaposlenosti.

Zato menimo, da je obžalovanja vredno, da poročilo ni jasen korak naprej za enakost v Evropi. V poročilu se odraža zastarel pogled na enakost, v skladu s katerim naj bi mati prevzela glavno odgovornost za otroke, namesto da bi si odgovornost delila oba starša. Prav tako ni prav, da se tako kot v poročilu predlaga obvezna prepoved dela za matere v obdobju šestih tednov po porodu.

Zato smo se odločili, da bomo glasovali za tiste dele, za katere menimo, da so pozitivni, kot so predlog spremembe, ki ščiti nacionalne sisteme, ki imajo ambicioznejše starševsko zavarovanje, podaljšanje minimalnega trajanja porodniškega dopusta in vključitev očetovskega dopusta v direktivo. Vzdržali pa smo se glasovanja o celotnem poročilu, ker menimo, da je poročilo preveč nejasno, dvoumno in zastarelo. Poglavitni razlog je pomanjkanje jasne in nedvoumne perspektive enakosti spolov.

  Göran Färm, Anna Hedh, Olle Ludvigsson in Marita Ulvskog (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialdemokrati smo se odločili podpreti poročilo gospe Estrela o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo.

Želimo si, da bi se direktiva osredotočila na starševski dopust, ne pa na porodniški dopust. Prav tako si želimo, da bi bila manj podrobna in bolj prožna – zlasti, ker je to direktiva z minimalnimi zahtevami – na primer v zvezi z višino nadomestila in časovno omejitvijo za obdobje takoj po porodu. Vendar menimo, da je poročilo pomembno, kar zadeva izboljšanje sedanje direktive, ki zagotavlja zelo omejene možnosti za združevanje dela in starševstva v veliko državah članicah EU. S tem sklepom imamo zdaj prvo ponudbo za pogajanja, v zvezi s katero mora Svet sprejeti stališče.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Demokratični in socialni center – Ljudska stranka (CDS-PP) že dolgo meni, da je vprašanje rodnosti prednostna naloga države, in se zaveda, da rodnosti ni mogoče spodbuditi brez varstva starševstva. Poglavja o družini in rodnosti v naše programe niso vključena prvič. Tudi naše zagovarjanje pravic mater in očetov, da ustvarijo družino, ne da bi se to štelo za dodatno breme ali vzrok za težave pri delu, ni nič novega.

Vendar so politike, ki podpirajo družine in rodnost, tako kot politike, ki jih zagovarjamo, medsektorske in niso omejene na podaljšanje porodniškega dopusta. Vseeno ta ukrep pozdravljamo, saj smo v našem vladnem programu iz leta 2009 zagovarjali podaljšanje starševskega dopusta na šest mesecev. Zato bi radi, da bi bila Socialistična stranka na naši strani pri zagovarjanju mater in očetov v Parlamentu. To bi bilo zelo drugačno stališče od stališča, ki ga ima ta stranka v nacionalni politiki, pri kateri zmanjšuje otroške dodatke, povračilo stroškov za zdravila za kronične bolnike in olajšave davka na prihodek za izdatke za izobraževanje in zdravje ter pri kateri drastično povečuje davčno obremenitev prebivalcev, zlasti družin z otroki, ki imajo nižje prihodke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU se srečuje z demografskim izzivom, ki ga zaznamujeta nizka rodnost in čedalje večji delež starejših. Izboljšanje določb za spodbujanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja pomaga pri obravnavanju tega demografskega upada. Na Portugalskem rodnost ni dovolj visoka, da bi se generacije obnavljale, in ta položaj ogroža prihodnost. Zato trdim, da je treba za obrnitev tega trenda spodbujati izboljšanje na področju zdravja in varnosti delavk, ki so noseče, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, zaradi česar je treba spodbujati uravnoteženo usklajevanje poklicnega življenja z zasebnim in družinskim življenjem. Strinjam se s stališčem poročevalke in predloženimi spremembami, kot so podaljšanje minimalnega trajanja porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov, načelo plačila v višini polnega osebnega prejemka, oblikovanje zdravstvenih in varstvenih zahtev na delovnem mestu ter prepoved odpusta. Strinjam se tudi s tem, da je treba priznati pravico do razdelitve obdobja starševskega dopusta med partnerjema, če bo ta pravica sprejeta.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovanje za poročilo o izboljšavah na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, je vrhunec dolgega postopka razprave v Evropskem parlamentu, ki je bil preložen že na zadnjem zasedanju in pri katerem smo dejavno sodelovali in prispevali k sprejetju poročila.

Čeprav smo še vedno pri prvi obravnavi predloga direktive, je predlog pozitiven na področju pravic žensk zaradi sporočila, ki ga pošilja, zlasti državam, ki še vedno nimajo 20-tedenskega polno plačanega porodniškega dopusta in ki še vedno ne uporabljajo dvotedenskega očetovskega dopusta, ki je prav tako polno plačan.

Sprejetje tega predloga za pogajanja s Svetom potrjuje temeljni družbeni pomen materinstva in očetovstva ter spoštuje pravice zaposlenih žensk, ki želijo postati matere.

Sprejetje tega predloga predstavlja tudi zmago nad najkonzervativnejšimi stališči, ki še vedno obstajajo v Evropskem parlamentu, kar pomeni, da se bo boj za zagovarjanje pravic žensk, pravic na področju materinstva in očetovstva ter pravic otrok nadaljeval.

Upamo, da bo Svet zdaj sprejel stališče Evropskega parlamenta, ki podaljšuje predlog Komisije z 18 na 20 tednov in spreminja direktivo, ki velja zdaj in ki predvideva le 14 tednov porodniškega dopusta.

  Robert Goebbels (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprl sem pozive kolegice gospe Estrela k izboljšavam na področju zdravja in varnosti pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Človekova prihodnost je ženska, je napisal Louis Aragon. Otroci so dragoceni. Treba jih je zaščititi. Tako kot je treba zaščititi njihove matere.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Z glasovanjem za najmanj 20-tedenski polno plačani porodniški dopust (zdaj traja 14 tednov) in s podporo obveznemu dvotedenskemu očetovskemu dopustu v Evropski uniji je Evropski parlament naredil korak proti nespornemu družbenemu napredku.

Po drugi strani sem glasovala za podaljšanje porodniškega dopusta na 18 tednov in ne na 20 tednov. Dejansko se mi zdi, da se utegne 20-tedensko obdobje, čeprav je to izjemno velikodušen predlog, obrniti proti ženskam in uporabiti kot dodaten argument za to, da se jih ne zaposli ali da se oteži njihova vrnitev na delo. Poleg tega obžalujem, da je bila zavrnjena določba, ki je predvidevala možnost podaljšanja porodniškega dopusta v primeru zapletov (prezgodnje rojstvo, invalidnost itd.).

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Obžalujem rezultat tega glasovanja. Vsi želimo omogočiti materam, ki so pred kratkim rodile, da vzpostavijo močno vez s svojimi otroki v obdobju okrevanja po porodu. Vendar sem zelo zaskrbljena zaradi gospodarskega učinka takšnega ukrepa, ki bo našo državo stal 1,5 milijarde EUR.

V tem obdobju gospodarske krize demagogija ne bo poravnala računa. Podjetja ga ne bodo mogla poravnati, proračuni držav članic še manj. Takšni ukrepi bi lahko kaznovali nekatere kariere ali zavrli zaposlovanje mladih žensk. Ohranjanje tradicionalnega sistema, v katerem oče prinaša domov plačo, ženska pa skrbi za otroke, kakor bi nekateri radi, je korak nazaj. Tudi ženske imajo pravico do svobodnega odločanja.

Pogajanja, ki se bodo zdaj začela med 27 državami članicami v Svetu, bodo težka.

  Pascale Gruny (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nisem želela podpreti tega poročila, saj bi podaljšanje polno plačanega dopusta s 14 na 20 tednov imelo katastrofalne finančne posledice za več držav članic. Študija OECD kaže, da bodo stroški za socialne proračune držav članic zelo veliki.

Letni znesek za Francijo je 1,3 milijarde EUR, za Združeno kraljestvo pa 2,4 milijarde GBP. V sedanjem gospodarskem položaju v te proračune ni mogoče vključiti povečanj. Poleg tega bi morala te dodatne stroške nositi podjetja, kar je nemogoče. Vendar je pomembno, da se matere podprejo v obdobju materinstva. Uporaba teh ukrepov predstavlja zelo veliko grožnjo za zaposlovanje žensk. Študija OECD prav tako kaže, da bi se zaradi podaljšanja porodniškega dopusta zmanjšalo zaposlovanje žensk.

V želji, da bi pomagali ženskam, obstaja tveganje, da bodo ženske kaznovane na trgu dela. Želim pomagati ženskam pri zaposlovanju in jih podpreti v obdobju materinstva. Podaljšanje s 14 na 18 tednov, ki ga je predlagala Komisija, je bilo stvaren korak naprej. Naslednji korak naprej bi bili progresivni ukrepi v zvezi z metodami varstva otrok.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospe Estrela in vesela sem, da je Parlament sprejel tako napredno stališče glede mater, bodočih mater in očetov. Podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov je nesporni družbeni napredek, ki uteleša socialno Evropo, ki si jo iskreno želimo. To besedilo izboljšuje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.

Tudi uvedba obveznega dvotedenskega očetovskega dopusta je velik korak naprej pri spreminjanju odnosov in pri delitvi vlog med staršema. Argument, da bodo zaradi tega ukrepa nastali dodatni stroški, bi bil utemeljen, če ženske ne bi že zdaj dopolnjevale svojega porodniškega dopusta z bolniškim dopustom in/ali plačanim dopustom. Podjetja in sistemi socialne zaščite že plačujejo te stroške.

  Richard Howitt (S&D), v pisni obliki. – Ponosen sem, da sem glasoval za razširitev pravic na področju materinstva, in obsojam poslance Evropskega parlamenta iz vrst konzervativcev in liberalnih demokratov, ki so se najprej zarotili in ovirali parlamentarni sporazum glede te direktive, danes pa so glasovali proti spodobnim pravicam zaposlenih žensk. Želim pripomniti, da sem želel glasovati za drugačen kompromis o trajanju obdobja plačevanja porodniškega dopusta, vendar spoštujem to, da ta možnost ni bila uspešna, ker je večina v Parlamentu podprla 20 tednov. Zavedam se, da bodo potekala nadaljnja pogajanja o tem, preden bo doseženo končno soglasje glede direktive, in da je bilo nujno, da je ta parlament končno dosegel soglasje glede besedila, da se postopek lahko nadaljuje. Popolnoma se strinjam s kolegi iz britanske laburistične stranke, ki si prizadevajo zaščititi predvsem ženske z nizkimi prihodki in v zvezi s tem pozivajo britansko vlado, naj dosledno spoštuje klavzulo v direktivi o tem, da se razmere ne smejo poslabšati.

  Romana Jordan Cizelj (PPE), v pisni obliki. – (SL) Skupina ELS je poudarjala, da mnoge predlagane zahteve (amandmaji) presegajo obseg in namen direktive. Z njimi se strinjam, a sem pri svojem odločanju tokrat naredilo izjemo. Položaj žensk v EU na področju zaposlovanja, višine plače, izpostavljenosti revščine, ... je bistveno slabši od položaja moških. Menim, da so enake možnosti eno od osnovnih načel delovanja EU, zato bom izkoristila vsako priložnost, da se položaj žensk in moških izenači. Današnje glasovanje ni zadnje, vendar bo dalo močno pogajalsko izhodišče za pogajanja v Svetu.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov s polno plačo v tem obdobju so ukrepi, ki materam vračajo dostojanstvo. Zato sem brez pridržkov glasoval za predlog v poročilu in sem prepričan, da bodo države članice upoštevale našo odločitev in jo vključile v svoje nacionalne zakonodaje.

To poročilo poleg tega, da podpira matere, prav tako priporoča državam, naj uvedejo polno plačani starševski dopust in s tem priznajo vlogo obeh staršev pri vzgoji otrok. Z našim današnjim glasovanjem smo poslali pomembno sporočilo, ki poziva k dostojnemu življenju, ki presega ideološke meje in nacionalne socialne sisteme.

  Philippe Juvin (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nisem želel podpreti tega poročila, ker bi podaljšanje trajanja polno plačanega porodniškega dopusta s 14 tednov (kakor določa veljavna direktiva) na 20 tednov imelo znaten finančni učinek na države članice (za Francijo 1,3 milijarde EUR) v obdobju gospodarske krize, ki ni ravno ugodna za večanje proračunov.

Drugič, dodatni stroški za podjetja v državah članicah, kjer slednje delno financirajo porodniški dopust (na primer Nemčija), bi bili zelo visoki. Tretjič, negativne posledice za zaposlovanje žensk so resnične, še posebej pri vračanju na trg dela.

Za konec, Evropski parlament s sprejetjem ukrepov, ki s finančnega vidika niso izvedljivi in ki bi na področju udeležbe žensk na trgu dela lahko bili celo protiproduktivni, škoduje svoji verodostojnosti v evropskem postopku odločanja. Podaljšanje porodniškega dopusta na 18 tednov, kakor je predlagala Komisija, bi bilo pomemben korak pri izboljšanju položaja žensk, ker bi se izognili pastem v besedilu, kakršnega je na koncu sprejel Evropski parlament, saj je v resnici pomembno to, da se ženskam omogoči, da uskladijo poklicno in družinsko življenje.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zaradi staranja prebivalstva in težav, s katerimi se spopada evropsko gospodarstvo, moramo izkoristiti vse priložnosti, ki so nam na voljo, da spodbudimo ženske k odločitvi za otroke in da jim olajšamo vrnitev na delo. Številne ženske so ugledne strokovnjakinje na svojih področjih in gospodarstvo Evrope se ne more odpovedati storitvam te visoko kvalificirane delovne sile. Podoben položaj je pri ženskah, ki živijo in delajo na podeželju. Pogosto ne dobijo porodniškega dopusta v polnem pomenu besede, temveč se morajo kar se da hitro vrniti na delo. To seveda ogroža njihovo zdravje in njihovega otroka. Zato bi morale imeti enake ugodnosti kot ženske, ki ne delajo v kmetijstvu.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Glasovala sem za podaljšanje najkrajšega obveznega obdobja porodniškega dopusta na 18 tednov in proti podaljšanju tega obdobja na 20 tednov. Popolnoma se zavedam potrebe po tem, da se zagotovijo ustrezni pogoji za matere, ki so pred kratkim rodile. Vendar bi podaljšanje minimalnega trajanja dopusta na 20 tednov dolgoročno škodovalo mladim ženskam, ki načrtujejo družino in poklicno pot. Poleg tega države članice zdaj preprosto ne bodo sposobne plačati dodatnih stroškov iz svojih proračunov. Podjetja so nasprotovala najmanj 20-tedenskemu obdobju porodniškega dopusta, ker bodo zaradi tega nastali dodatni stroški, ki jih v sedanjem gospodarskem položaju ni mogoče plačati. Zato obstaja nevarnost, da veliko delodajalcev preprosto ne bo zaposlovalo mladih žensk. Že zdaj lahko vidimo, da mladi težko najdejo službo, podaljšanje porodniškega dopusta pa bo še zmanjšalo zmožnost žensk, da konkurirajo moškim na trgu dela. Menim, da tega ne smemo dopustiti in da moramo razmišljati dolgoročno. Določitev 20 tednov porodniškega dopusta bi pomenila več milijard proračunskih stroškov po vsej Evropi. To so stroški, ki si jih trenutno ne morejo privoščiti ne nacionalne vlade ne davkoplačevalci. Seveda nas bo del družbe kritiziral, vendar smo tukaj za to, da delamo in sprejemamo odločitve, ki so kar se da dobre in ki so v interesu vseh Evropejcev.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Na glasovanju o vprašanju dopusta sem izrazila drugačno mnenje. Bolj sem naklonjena predlogu Komisije o 18 tednih.

Predlog je stvaren in uravnotežen, kar zadeva tržne pogoje, ne samo zaradi gospodarske krize, temveč tudi zaradi potreb, poklicnih obveznosti in ambicij samih zaposlenih žensk.

Ženske ne smejo biti prekomerno zaščitena bitja, ki se jim trg dela izogiba.

Poleg tega so, kakor vztrajno trdim, za prizadevanja za usklajevanje družinskega življenja z delom in vzgojo otrok v osnovi potrebne socialne infrastrukture in družbena odgovornost gospodarskih družb v celotnem poklicnem življenju ženske.

  Constance Le Grip (PPE) , v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti poročilu gospe Estrela, ker je podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov v resnici dobra zamisel le na prvi pogled. To podaljšanje se dejansko prikazuje kot dodelitev obsežnejših pravic ženskam, medtem ko bi po mojem mnenju imelo negativne posledice za dostop žensk do trga dela.

Obstaja bojazen, da bi se ta predlog, če se bo izvajal, lahko obrnil proti ženskam in bi bile ženske zaradi tega manj zaposljive. Nasprotno od tega, kar trdijo poročevalka in tisti, ki podpirajo to besedilo, ni nobene očitne povezave med rodnostjo in trajanjem porodniškega dopusta.

Poleg tega je predlog, da se polno plačani dopust podaljša s 14 na 20 tednov, finančno nesprejemljiv za veliko držav. Dejansko si dodatnih stroškov, nastalih zaradi tega podaljšanja, ne morejo privoščiti ne podjetja ne države članice. Prvotni predlog Evropske komisije, namreč podaljšanje s 14 na 18 tednov, je bil dovolj velik korak naprej.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Rada bi poudarila, da sem pri poročilu gospe Estrela glasovala za pravila o 20-tedenskem porodniškem dopustu, za zaščito žensk pred nepravičnim odpustom v obdobju šestih mesecev po vrnitvi na delo ter za polno plačo in zaščito žensk, dokler dojijo, vendar v tem primeru brez posebnih priporočil, saj menim, da morajo ta pravila ostati v okviru pristojnosti držav članic.

Menim, da je treba dopust v primeru rojstva več otrok hkrati ustrezno podaljšati. Vedno podpiram vse zamisli, ki bodo ženskam omogočile varno materinstvo in jim zagotovile boljše pogoje za vrnitev na trg dela.

  Toine Manders (ALDE), v pisni obliki. – (NL) Delegacija nizozemske Ljudske stranke za svobodo in demokracijo (VVD) v Evropskem parlamentu je danes glasovala proti predlogu direktive o podaljšanju (plačanega) porodniškega dopusta na 20 tednov. Menimo, da zadostuje minimalno trajanje 14 tednov, ki je bilo določeno prej. Ženske, ki menijo, da se po koncu porodniškega dopusta še vedno niso sposobne vrniti na delo, lahko vzamejo dopust v skladu z določbami zakona o bolniškem dopustu, ki velja v njihovi državi. Ta predlog bi povzročil podaljšanje socialne varnosti, o čemer bi države članice morale odločati same, gotovo pa v takem obdobju, kot je zdaj, ko morajo vse države članice varčevati. Obstajajo drugi, manj strogi načini za uvedbo ukrepov, ki omogočajo boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Zaradi predloga obstaja nevarnost, da bi mlade, nadarjene ženske lahko imele manj priložnosti na trgu dela, ker delodajalci ne bodo želeli tvegati, da bi svojim delavkam morali več mesecev plačevati porodniški dopust. Pa tudi povečanja števila rojstev v EU, s katerim bi radi rešili težavo staranja prebivalstva, ni treba urejati na ravni EU. Kar zadeva VVD, so pravila EU za ureditev oprostitve delovne obveznosti za namene dojenja odveč. Skupina VVD v Evropskem parlamentu: Hans van Baalen, Jan Mulder in Toine Manders

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Ker imajo vsi državljani EU pravico, da živijo in delajo povsod v EU, je nujno, da ženskam zagotovimo minimalno pravico do porodniškega dopusta, neglede na to, kje delajo v času poroda. Primeren porodniški dopust je del širšega vprašanja udeležbe žensk na trgu dela in obravnavanja finančnih posledic staranja družbe. Cilj EU je 75-odstotna udeležba na trgu dela do leta 2020 in ključni element tega bo, da se vsem materam omogoči, da vzamejo porodniški dopust, ki si ga lahko privoščijo, in se potem vrnejo na delo. V družbi, ki se stara, v kateri se povečuje potreba po socialnem varstvu in zmanjšuje število ljudi, ki zagotavljajo varstvo, je potreben stvarnejši dopust, kakršen je porodniški dopust. Ženske ne smejo meniti, da materinstvo ni združljivo z njihovim delom – naše politike morajo omogočiti varstvo za mlajše in starejše osebe. Tega se ne bo začelo izvajati še vsaj 5 let. Poleg tega bi povečanje udeležbe žensk na trgu dela samo za 1,04 % pokrilo dodatne stroške podaljšanja porodniškega dopusta.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ena od prednostnih nalog socialne agende EU je potreba po spodbujanju politik za lažje doseganje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem tako za ženske kot moške. Boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem je tudi eno od šestih prednostnih področij ukrepanja iz načrta za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2006–2010.

Zato je izboljšanje teh določb sestavni del evropske politike v odziv na zmanjševanje števila prebivalcev, ki ga zaznavamo v zadnjem času. Materinstvo in očetovstvo sta gotovo nujni temeljni pravici za namene družbenega ravnovesja. Zato upajmo, da bo pregled zadevne direktive koristil tako zaposlenim ženskam kot moškim, ki želijo prevzeti odgovornost za svoje družine.

Spoštovanja boljšega ravnovesja med načelom varovanja zdravja in varnosti ne moremo ločiti od načela enakosti obravnave. Ti in drugi vidiki pa so me prepričali, da sem podprl potrebo po tem, da se državam članicam pusti veliko prostora za prožnost pri oblikovanju pravil o dopustu, če je to potrebno. To je samo zaradi gospodarske zdržnosti, da se pokrijejo nastali dodatni stroški.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) V sprejetem poročilu se predlaga 20 tedenski porodniški dopust brez izgube zaslužka. Že samo ta ukrep bi lahko pomenil veliko socialno izboljšanje življenja žensk v približno dveh tretjinah držav EU. Tako je na Portugalskem, kjer so ženske upravičene samo do 16 tednov polno plačanega dopusta. Tudi vključitev dveh tednov očetovskega dopusta je pomemben korak pri prizadevanjih za enakost moških in žensk. Še pomembneje je, da je bilo to poročilo sprejeto, čeprav je v nasprotju z ukrepi, ki so bili pred kratkim sprejeti zaradi politik varčevanja, ki so bolj naklonjene zmanjševanju javne porabe in zmanjševanju socialnih pravic. Zato upam, da bo to poročilo lahko prispevalo h krepitvi delovnih in socialnih pravic po vsej EU in v vseh državah članicah.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Soglasno stališče v EU je, da je ena od njenih poglavitnih težav nizka rast prebivalstva zaradi nizke rodnosti. Zato je pomembno vse, kar lahko prispeva k spremembi tega položaja. Zaščita nosečnic in mater, ki dojijo, na delovnem mestu in zmanjšanje neravnovesij med moškimi in ženskami sta pomembna koraka v to smer. Kljub krizi, s katero se zdaj srečujemo, so ukrepi, ki so bili danes sprejeti tukaj, zelo pomembni za to, da se v bližnji prihodnosti obrne trend zmanjševanja števila prebivalcev, s katerim se spopada EU.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za zakonodajno resolucijo Evropskega parlamenta o „uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo“, ker menim, da je izboljšanje pravic žensk na delovnem mestu resničen korak proti enakosti spolov na področju, na katerem na žalost obstaja veliko ovir. Diskriminacija žensk na trgu dela je zelo zaskrbljujoča, ker so v večini primerov ženske tiste, ki morajo prevzeti domače obveznosti in jih usklajevati s svojo poklicno zaposlitvijo. Ta položaj se še poslabša v mesecih pred in po rojstvu otroka, ko je potrebna večja zaščita, da se prepreči diskriminacija, ki jo zdaj doživljajo ženske. Menim, da je podaljšanje na neprekinjeno obdobje porodniškega dopusta, ki traja vsaj 20 tednov in je razporejen pred in/ali po porodu, z obveznim minimalnim obdobjem šestih tednov po rojstvu otroka korak naprej, kar zadeva pravico ženske do uskladitve družinskega in poklicnega življenja.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podaljšanje trajanja porodniškega dopusta je pomemben projekt v smislu mesta, ki ga namenimo otrokom in starševstvu v naši družbi. Podpiram predlog, da se odobri 18 tednov porodniškega dopusta, in tudi načelo očetovskega dopusta. Izogniti se moramo škodljivim posledicam ukrepov, ki so preveč velikodušni in bi utegnili privesti do diskriminacije pri zaposlovanju. Poleg tega podpiram svobodnejše odločanje nosečnic ali žensk, ki so pred kratkim rodile. Imeti morajo možnost, da se odločijo, kdaj želijo vzeti neobvezni del svojega porodniškega dopusta. To bi jim moralo pomagati pri tem, da bolje uskladijo poklicno in zasebno življenje ter ostanejo zaposljive.

Enako pomembno je, da se oblikuje ustrezen status za ženske, ki se želijo vrniti na delo po prekinitvi kariere. Rad bi opozoril tudi na to, da morata biti pravica do starševskega dopusta in zagotavljanje vrnitve na isto delovno mesto izvedljiva za delodajalce, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, sicer utegnejo delodajalci oklevati pri zaposlovanju ali povišanju žensk v rodni dobi.

  Miroslav Mikolášik (PPE), v pisni obliki. – (SK) Zaradi obsežnih demografskih sprememb in staranja evropske družbe mora Evropska unija aktivno sprejeti ukrepe za podporo starševstvu.

Menim, da se bo s podaljšanjem minimalnega trajanja porodniškega dopusta upoštevalo dejstvo, da so prvi meseci otrokovega življenja odločilni za njegovo zdravo rast in duševno uravnovešenost. Zato podpiram izplačevanje polne plače v obdobju porodniškega dopusta. To bi moralo imeti pozitiven učinek za ženske, tako da bi lahko postale matere, ne da bi jih skrbelo tveganje revščine in socialne izključenosti. Po porodu mora biti zagotovljena pravica do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto z enakimi delovnimi pogoji. Poleg tega je treba zagotoviti možnost, da se zaprosi za spremembo delovnega časa ali oblike dela, ter možnost, da se v obdobju takoj po porodu zavrne nadurno delo.

  Elisabeth Morin-Chartier (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nasprotujem projektu podaljšanja polno plačanega porodniškega dopusta na 20 tednov. Sprejetje teh ukrepov bi imelo znatne posledice za proračune držav članic in podjetij; dodatni letni stroški za Francijo bi znašali 1,3 milijarde EUR, kar je finančna obremenitev, ki je v obdobju zmanjševanja proračunov ni mogoče prevzeti. Čeprav je to dobra zamisel, bi bile posledice za zaposlovanje žensk lahko negativne. Ne želimo, da bi ta ukrep pomenil korak nazaj za ženske. Obstaja tveganje, da bo ta ukrep močno kaznoval ženske, ki se vračajo na delo po nosečnosti, in mlade ženske, ki iščejo delo. Nasprotno pa je bil predlog za največ 18 tednov s socialnega vidika še vedno pravičen. Zahtevam, da se kar se da hitro začnejo uresničevati inovativne zamisli glede varstva otrok ter usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, da bodo matere in očetje lahko v celoti prevzeli vlogo staršev.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Moja odločitev, da glasujem za ta predlog, izhaja iz potrebe po izboljšavah na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Dejanski namen spremembe direktive je spodbujanje enakosti spolov na področju dela, spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja žensk. Ženske pogosto veljajo za posameznice, ki so „tvegane“ ali „druga izbira“, saj obstaja velika verjetnost, da bodo zanosile ali vzele porodniški dopust. Za boj proti nekaterim predsodkom in stereotipom je pomembno, da se podprejo določene oblike dopusta. Vendar ne smemo pozabiti, da sta materinstvo in očetovstvo temeljni pravici, če želimo zagotoviti možnost uskladitve poklicnega in zasebnega življenja. Vsekakor obstajajo nekatere točke, ki so povezane z nekaterimi predlogi sprememb, glede katerih sem izrazil nasprotno mnenje. Dejansko menim, da mora evropsko pravo vzpostaviti splošen okvir, ki ponuja minimalna zagotovila in jamstva, znotraj katerih se državam članicam lahko pusti prostor, da se po lastni presoji odločijo o najprimernejših ukrepih. Dejansko obstajajo razlike, povezane s kulturo, socialno varnostjo in sistemi socialne varnosti, ki jih je treba ustrezno upoštevati, tudi zaradi spoštovanja načela subsidiarnosti.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Na moje glasovanje o nekaterih predlogi sprememb sta vplivala dva pomembna dejavnika: prvič, odločilen pomen tega, da se zagotovita varnost in zdravje mladih ali bodočih mater, in, drugič, dejstvo, da ima Grčija posebno zakonodajo o zaščiti nosečnic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za predloge o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, med te ukrepe pa spadata 20-tedenski porodniški dopust in dvotedenski očetovski dopust, oba brez zmanjšanja osebnega prejemka.

To so socialni ukrepi, ki ustrezajo Evropi, ki jo želimo, njihov namen pa je podpreti rodnost, družino, zdravje otrok in delovna mesta staršev.

Vendar je to projekt, ki ga je težko izvajati in ki utegne, ravno nasprotno, poslabšati diskriminacijo žensk na področju dela, ker: (1) dodatno obremenjuje sisteme socialne varnosti, ki so v veliko primerih že zdaj komaj zdržni; in (2) uvaja nove omejitve na trgu dela, ki že zdaj ne zadovoljuje potreb sedanje delovne sile. Zato se bojim, da utegnejo ti ukrepi za podpiranje zaposlenih staršev privesti do višje stopnje brezposelnosti in/ali negotove zaposlitve mladih mater.

Pogajanja Parlamenta s Svetom morajo biti stvarna in pragmatična, pa tudi ambiciozna, če naj prihodnje pravo, ko bo začelo veljati, dejansko uresniči in spodbudi vrednote iz predloga, o katerem smo ta teden glasovali na plenarnem zasedanju.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) S svojim glasovanjem pozivam k novemu globalnemu pristopu, ki bo omogočil, da bomo podjetjem poslali močno sporočilo, da človeška reprodukcija zadeva tako moške kot ženske. Okvirni sporazum o starševskem dopustu je pomemben vidik politike enakih možnosti, ki spodbuja usklajevanje poklicnega življenja z zasebnim in družinskim življenjem, vendar se omejuje na določitev minimalnih zahtev in ga je zato mogoče šteti le za prvi korak.

Strinjam se s sporočilom, ki pravice otrok šteje za prednostno nalogo Unije, države članice pa poziva, naj upoštevajo konvencijo Združenih narodov o pravicah otrok in njene izbirne protokole, pa tudi razvojne cilje tisočletja. V zvezi s to direktivo to pomeni, da se vsem otrokom zagotovi možnost oskrbe, ki ustreza njihovim razvojnim potrebam, in dostop do ustreznega, visoko kakovostnega zdravstvenega varstva.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Danes je Evropski parlament vložil v prihodnost Evropske unije s spodbujanjem materinstva prek podaljšanja trajanja polno plačanega porodniškega dopusta na 20 tednov. To lahko opišemo kot količinsko in kakovostno izboljšanje. Preveč poenostavljeni argument kratkoročnih gospodarskih koristi ni vzdržal in prevladala je zdržnost evropske družbe, česar ni mogoče doseči brez zdrave demografije in zato brez večje zaščite mater in njihovih otrok.

Pripravila sem mnenje Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in glasovala sem za to, da se materinstva ne kaznuje in da se izplačuje polna plača; da se noseče delavke ne odpustijo v obdobju od začetka nosečnosti do izteka šestih mesecev po koncu porodniškega dopusta; da imajo matere pravico, da se vrnejo na svoje ali „enakovredno delovno mesto“, kar pomeni z enakim plačilom, poklicno kategorijo in poklicno potjo, ki so jih imele pred odhodom na porodniški dopust; da odhod na porodniški dopust ne vpliva na njihovo pokojninsko zavarovanje; da delavke niso zavezane opravljati nočno delo ali nadure 10 tednov pred predvidenim datumom poroda in preostali čas nosečnosti, če je to potrebno za zdravje matere ali zarodka, in ves čas dojenja.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem proti tej resoluciji, ker menim, da je treba o plačevanju porodniškega dopusta odločati na nacionalni ravni na podlagi načela subsidiarnosti. Poleg tega menim, da utegne imeti sprejetje tega ukrepa v obdobju krize povsem nasproten učinek, saj bo podjetja, ki želijo zaposliti ženske, odvrnilo od tega.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Podpiram izboljšanje evropskega minimalnega standarda za varstvo materinstva. Vendar sem na koncu glasovala proti temu poročilu, ker prihajam iz države, ki je vzpostavila posebno kombinacijo varstva materinstva in plačanega/neplačanega starševskega dopusta. Poleg 16-tedenskega polno plačanega dopusta in popolne prepovedi dela imajo ženske tudi pravico do neplačanega porodniškega dopusta z otroškim dodatkom. Višina otroškega dodatka med neplačanim porodniškim dopustom je odvisna od trajanja tega dopusta in višine zadnjega dohodka. Avstrijska pravila močno presegajo minimalne standarde, določene v tem poročilu.

Poleg tega podpiram tudi uvedbo polno plačanega očetovskega dopusta, čeprav bi bilo treba za to izbrati drugačno pravno podlago. Menim, da takšnega očetovskega dopusta ne bi smela urejati direktiva o varstvu materinstva, temveč bi ga morala urejati posebna direktiva, ki ni namenjena varstvu zdravja mater in otrok.

  Mitro Repo (S&D), v pisni obliki. – (FI) Glasoval sem za porodniški dopust, ki traja 20 tednov. Daljša obdobja porodniškega dopusta so pomembna za razvoj in dobro počutje otrok, ki predstavljajo najboljšo obliko kapitala družbe. Na Finskem obstaja zdržen sistem porodniškega in starševskega dopusta. Vendar sistem, kakršen je naš, ni na voljo vsem v Evropi. Zato je pomembno, da se zagotovi, da ženskam ni treba trpeti finančnih posledic, če se odločijo za otroke. Finančne obremenitve porodniškega dopusta ne smemo prevaliti samo na podjetja; nedvomno mora stroške prevzeti tudi javni sektor. Težave grozijo zlasti malim in srednje velikim podjetjem. Tudi sektorji, v katerih prevladujejo ženske, se ne bi smeli ukloniti prekomernemu gospodarskemu pritisku. Položaj žensk v zvezi s plačo je zaskrbljujoč. Ne sme se še poslabšati. Nujno je treba poskrbeti, da se to ne bo zgodilo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Končno je bil Parlament vsaj malce pravičen do zaposlenih mater v Evropski uniji, čeprav si matere zaslužijo še pravičnejše ravnanje. To je bil dolg postopek. Na koncu zadnjega parlamentarnega mandata smo bili v Parlamentu tik pred sprejetjem besedila, ki bi pomenilo velik korak naprej za pravice zaposlenih mater. Nismo mogli glasovati, ker sta skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) (skupina PPE) in skupina Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (skupina ALDE) skupaj nasprotovali temu besedilu in se odločili, da se poročilo vrne Odboru za pravice žensk in enakost spolov.

Po več mesecih dela smo danes ponovno glasovali o besedilu, ki je precej drzno, čeprav ni tako ambiciozno kot besedilo, ki sta ga predtem zavrnili skupini PPE in ALDE: materam omogoča, da prejemajo plačo med porodniškim dopustom; krepi njihovo pravno varstvo pred odpuščanjem; omogoča večjo prožnost v zvezi z delovnim časom, da se izboljša usklajevanje materinstva in poklicnega življenja; podaljšuje porodniški dopust na vsaj 20 tednov (čeprav si nekateri želimo, da bi trajal 24 tednov, kakor predlaga Svetovna zdravstvena organizacija); olajšuje mobilnost zaposlenih mater znotraj EU ter zagotavlja napredek pri skupni odgovornosti za očete, čeprav ne v tolikšni meri, kot si nekateri želimo.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Današnje glasovanje spodbuja delavke, ki želijo postati matere, kar je pomemben korak proti večjemu varstvu, ki bo milijonom Evropejk pomagalo, da bodo učinkoviteje uskladile vlogo matere z vlogo delavke. Gospodarski interesi niso pomagali; zdaj se podajamo na pot, ki vodi k zadovoljevanju potreb novih družin. Rezultat glasovanja se ozira k družbi, ki v središče političnega ukrepanja postavlja rast, usposabljanje in izobraževanje. Menim, da so bojazni, da bo podaljšanje polno plačanega porodniškega dopusta s 14 na 20 tednov kaznovalo ženske, neutemeljene; naša posebna dolžnost je, da zaščitimo najšibkejše delavke in jim zagotovimo pravico, da ostanejo doma s svojimi otroki. Današnja zmaga v Parlamentu je zame tudi osebno zadovoljstvo, ker sem si prizadevala za to, da se zagotovi, da delavkam, ki dojijo, ni treba opravljati težkih ali nevarnih obveznosti ter da so oproščene nadur in nočnega dela. Štafetno palico zdaj predajamo državam članicam, za katere upam, da jo bodo ponesle z vso predanostjo. Z današnjo odločitvijo je Evropski parlament pokazal, da noče, da bi bile ženske še naprej v veliki dilemi, temveč da želi, da so svobodne in se zavedajo svoje vloge v naši družbi.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) V Evropi, ki se stara, so nujne politike, ki so naklonjene ženskam, ki se odločijo za otroke. Ob zakonodaji, ki je tako razdrobljena, kakor je danes, je preveč razlik med državami članicami pri podpiranju materinstva, kar mnogim ženskam preprečuje, da bi postale matere. Ta direktiva določa, da porodniški dopust traja najmanj 20 tednov, od katerih jih je vsaj šest polno plačanih.

Očitno je, da je v državah, kot je Italija, to pravo odveč, ker je obdobje polno plačanega dopusta veliko daljše od minimalnega obdobja, ki ga določa direktiva, obdobja, ko so ženske lahko odsotne z dela, da skrbijo za svoje otroke, pa segajo do osmega leta starosti. V drugih državah pa to končno pomeni določitev podlage za zagotavljanje dostojanstva mater. Predlog prav tako predvideva, da očetje lahko vzamejo dvotedenski plačani dopust, da so lahko s svojimi ženami v obdobju takoj po porodu.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – Danes sem na glasovanju podprla izboljšane pravice ter boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih staršev. V tem poročilu so še posebej pomembne določbe za ženske, ki dojijo pri delu. Premori za dojenje materam zagotavljajo čas, ki ga potrebujejo za to, da svojemu razvijajočemu se otroku zagotovijo najboljšo in najnaravnejšo obliko prehrane. Prehrana je odločilni dejavnik za to, da je otrok zdrav vse življenje. Zadovoljna sem, da je to poročilo naklonjeno materam, ki se vrnejo na delo in kljub temu dojijo svojega otroka in mu zagotavljajo prehranjevalne koristi.

  Carl Schlyter in Isabella Lövin (Verts/ALE), v pisni obliki. – (SV) Meniva, da je dobro razvit, z zakonom določen starševski dopust nadvse pomemben za vse države. Vendar pri končnem glasovanju nisva želela glasovati za zakonodajni predlog Parlamenta, ker je ta predlog v nasprotju z več načeli, ki so za naju zelo pomembna. Prvič, predlog si prizadeva uvesti obvezni šesttedenski dopust samo za mater.

Meniva, da bi morali starši imeti možnost, da se sami odločijo, kako bodo porabili starševski dopust, in da bi bil ta predlog korak v napačno smer za enakost spolov na Švedskem. Drugič, meniva, da ni razumno, da se nadomestilo za starševski dopust določi v višini polne plače. Kar zadeva Švedsko, bi to lahko povzročilo skrajšanje starševskega zavarovanja za to, da bi se financiral tako drag sistem. Meniva, da je organizacija sistemov socialne varnosti v pristojnosti nacionalnih parlamentov.

  Brian Simpson (S&D), v pisni obliki. – Stranka EPLP popolnoma podpira potrebo po povečanju varstva žensk, ki so noseče, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, in je zato glasovala za številne ključne predloge direktive. Mednje spadajo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov, polno plačilo za matere v obdobju obveznih prvih šestih tednov po porodu in dva tedna polno plačanega očetovskega dopusta. Vendar je stranka EPLP zaskrbljena, da bi predlogi, ki jih je sprejel Parlament, lahko imeli nenačrtovane posledice v državah, ki že uporabljajo zapletenejši sklop določb v zvezi z materinstvom. Predvsem nas skrbi, da bi predlogi lahko omogočili, da bi regresivna vlada oklestila določbe v zvezi z materinstvom, tako da bi bile zaposlene ženske z najnižjimi plačami lahko dejansko prikrajšane v obdobju porodniškega dopusta. Čeprav bodo nekateri vidiki tega poročila pomenili neprecenljivo izboljšanje v državah članicah z zelo nizkimi ravnmi določb v zvezi z materinstvom, utegnejo te spremembe v drugih državah privesti do poslabšanja socialnih razmer.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Danes je Evropski parlament sprejel poročilo o zagotavljanju zdravja nosečih žensk in žensk na porodniškem dopustu. S sprejetjem skupnega stališča v tej obliki pošiljamo jasno sporočilo, da podpiramo spremembe za izboljšanje evropskih standardov za zaščito mladih mater. Za ženske je zagotovljeno minimalno trajanje porodniškega dopusta, ki bo od zdaj naprej polno plačano. S preprečitvijo nepravičnega odpusta smo okrepili tudi zaščito delovnih mest žensk, ki se vrnejo na delo po porodniškem dopustu.

Spremembe, ki jih uvaja direktiva, so korak v pravo smer in ženskam v Evropi zagotavljajo minimalno pravico do porodniškega dopusta. Prav tako sem zadovoljen, da bo uvedba dvotedenskega očetovskega dopusta očete spodbudila k skrbi za svoje otroke.

  Catherine Soullie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovanje o poročilu gospe Estrela je izjemno pomembno. Sprejeto stališče je povsem demagoško in neodgovorno. Z zahtevanjem 20 tedenskega porodniškega dopusta spodkopavamo ugled Evropskega parlamenta. Mi smo glas državljanov; sprejetje tako nestvarnih stališč ne bi bilo pravično do njih. Nastali bi precejšnji stroški za socialne proračune držav članic: za Francijo bi znesek na primer znašal 1,3 milijarde EUR.

Sedanji gospodarski položaj nam ne dopušča, da bi v državne proračune vključili tovrstno povečanje, da ne omenim posledic za naša podjetja, ki bodo morala prevzeti del teh dodatnih stroškov. Podpreti in spodbuditi moramo ženske, da bodo bolje uskladile materinstvo in poklicno življenje, ne pa da uničimo njihove možnosti, da bi se zaposlile.

Podaljšanje s 14 na 18 tednov, ki ga je predlagala Komisija, je bilo stvaren korak naprej; korak, ki bi ga bilo mogoče nadgraditi s premislekom o novih možnostih varstva otrok. Sporočilo tega besedila nosi veliko odgovornost: materinstvo bi gotovo postalo ovira za osebni razvoj na delovnem mestu.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje tega poročila o predlogu direktive o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, ter ukrepov, ki naj bi delavcem pomagali uskladiti poklicno in zasebno življenje. Zagotovili smo daljši in bolje plačani porodniški dopust in prvič v evropski zgodovini smo uvedli očetovski dopust. To glasovanje bo izstopalo v zgodovini temeljnih pravic evropskih mater in očetov.

Vsem, ki so socialne pravice želeli žrtvovati na oltarju gospodarske krize, naj povem, naj gredo denar iskat tja, kjer je, ne pa da še bolj kaznujejo državljane. Izboljšan porodniški dopust in uvedba očetovskega dopusta; tudi to je boj za bolj humano družbo, medtem ko družina čedalje bolj postaja zadnji branik pred prevrati v življenju.

  Keith Taylor (Verts/ALE), v pisni obliki. – Danes sem v Parlamentu glasoval za zakonodajni predlog, ki povečuje in podaljšuje plačevanje očetovskega/porodniškega dopusta. Tako sem glasoval po lobiranju zagovornikov in nasprotnikov. Dobro se zavedam finančnih razmer v Združenem kraljestvu, ki jih bo pred kratkim napovedano nadaljnje zmanjševanje proračunskih odhodkov še poslabšalo. Vendar je Evropski parlament podprl 20-tedenski polno plačani porodniški dopust in 2-tedenski očetovski dopust in menim, da je to smiselna naložba v gospodarstvo, ki bo pomagala doseči cilj EU glede 75-odstotne udeležbe na trgu dela do leta 2020. Ta naložba izboljšuje zdravje otrok ter varuje zdravje in dobro počutje mater. Ta naložba je ukrep za zmanjšanje obstoječega razkoraka v plačilu med spoloma. V EU ženske v povprečju zaslužijo 17 % manj kot moški. Če ne bomo zagotovili spodobnih plač med porodniškim dopustom, bodo ženske kaznovane pri svojih osebnih prejemkih zaradi tega, ker imajo otroke. To je tudi pozitivna spodbuda za povečanje sodelovanja očetov pri skrbi za otroke. Poleg smrti in davkov je rojstvo edina gotova stvar v življenju. Naši otroci so prihodnost in izboljšave, ki so bile danes izglasovane, bodo zagotovile boljši in varnejši začetek njihovega življenja.

  Marianne Thyssen (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poskrbeti moramo, da se bo zaposlilo več moških in žensk, in zagotoviti moramo, da bodo ostali zaposleni, če želimo ohraniti našo blaginjo in biti sposobni izplačevati pokojnine. Poleg tega moramo biti zato v obdobju nepopustljive mednarodne konkurence in proračunskih primanjkljajev dovolj pogumni, da sprejmemo ukrepe, ki vlagajo v družine in ki nekoliko olajšajo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Podaljšanje porodniškega dopusta je eno od sredstev za to. Zaradi tega podpiram podaljšanje porodniškega dopusta. Vendar pa moramo biti v obdobju proračunskih težav stvarni. Dvajsettedenski polno plačani porodniški dopust ni izvedljiva rešitev za naše sisteme socialne varnosti in proračune vlad. Zaradi tega sem se vzdržala končnega glasovanja, čeprav podpiram podaljšanje porodniškega dopusta. Po drugi strani podpiram prvotni predlog Komisije, da se porodniški dopust podaljša na 18 tednov, pod pogojem, da se okrepi sedanji omejeni sistem nadomestil. Upam, da bo imel ta predlog več možnosti na drugi parlamentarni obravnavi.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o predlogu direktive o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo.

Menim, da je nadvse pomembno, da delavke na porodniškem dopustu prejemajo svojo polno plačo in da porodniško nadomestilo znaša 100 % njihove zadnje mesečne plače ali povprečne plače, če je mesečna plača nižja od te. To pomeni, da ženske pri pokojnini ne bodo prikrajšane za obdobje porodniškega dopusta, ki so ga vzele.

Glede na demografske trende v EU je treba rodnost okrepiti s posebno zakonodajo in ukrepi, ki prispevajo k boljšemu usklajevanju poklicnega, zasebnega in družinskega življenja. Za to, da se delavcem pomaga uskladiti poklicno in zasebno življenje, je treba zagotoviti daljši porodniški in očetovski dopust, tudi za posvojitev otrok, mlajših od 12 mesecev. Določitev 20-tedenskega zakonskega obdobja porodniškega dopusta je v skladu s priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije z dne 16. aprila 2002 o globalni strategiji za prehrano novorojenčkov in majhnih otrok.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti temu poročilu, ker poročilo ne upošteva dosledno načela subsidiarnosti ter posega v nacionalne plačilne ureditve in obveznosti držav članic. Poleg tega vsebuje tudi elemente, kot sta splav in svobodna reprodukcija, za katere ne morem biti soodgovoren iz verskih razlogov.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, ženske ne smejo biti kaznovane zato, ker so se odločile imeti družino. To ni zgolj etično, temveč tudi strateško vprašanje – EU se trenutno spopada z demografskimi spremembami zaradi nizke rodnosti in naraščanja števila starejših. Žensk ne smemo odvračati od trga dela, še posebej ne v teh težkih časih. Potrebujemo več zaposlenih žensk, če EU želi globalno povečati svojo konkurenčnost. Napočil je čas za boj proti stereotipom, ki so se zakoreninili v družbi. Zaposlene ženske pogosto veljajo za „zelo tvegane“ ali „drugorazredne“ delavke. Zato je bistvenega pomena, da nove določbe o porodniškem dopustu, predložene v tem poročilu, pomagajo odpraviti te stereotipe. Prav tako moramo ponuditi več pomoči ženskam, ki jih je družba zapustila. Statistika EU kaže, da so v Litvi tveganju revščine najbolj izpostavljene matere samohranilke. Tveganje revščine za zaposlene v tej skupini znaša 24 %. Pot do tega, da je EU pravno zagotovila enakost spolov, je bila dolga. Vendar moramo doseči še več in teoretično enakost spolov spremeniti v resnično, oprijemljivo enakost spolov, ki se uporablja v vsakodnevnem življenju.

  Frank Vanhecke (NI), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem za poročilo gospe Estrela, ker nočem nikakršnega nesporazuma glede naslednjega: samoumevno je, da imajo ženske posebne potrebe med nosečnostjo in takoj po njej, da je vsej družbi zelo v interesu, da se te potrebe zadovoljijo, in da mora družba zato prevzeti velik del odgovornosti za to. Vendar bi zastavil nekaj načelnih vprašanj. Prvič, ali je res pametno, da iz naših evropskih slonokoščenih stolpov tukaj določimo obvezna pravila, ki bodo veljala po vsej Uniji, tudi v državah članicah, pred katerimi je z gospodarskega vidika še dolga pot?

Kdo bo poravnal račun za to? To me pripelje k drugi temeljni pripombi: ali je pametno, da breme teh ukrepov, če se tako izrazim, naložimo samo na pleča delodajalcev? Ali to konec koncev ne bo privedlo do položaja, ki je ravno nasproten od načrtovanega; to je, mladim ženskam bo na voljo manj delovnih mest, ker delodajalci preprosto ne bodo naklonjeni temu, da bi se čisto sami spopadli s posledicami, ki jim grozijo, če njihove mlade delavke zanosijo? Saj je prav, da se v tem parlamentu glasuje „socialno“, vendar nam ni treba nositi bremena socialnega glasovanja.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes, 20. oktobra, končno sprejel direktivo o porodniškem dopustu. Glasovala sem za to besedilo, ki predstavlja resničen napredek za ženske.

Direktivo mora sprejeti še Svet. Namen danes sprejetega besedila je ženskam v Evropski uniji dodeliti pravico do 20-tedenskega porodniškega dopusta, kar je štiri tedne več kot v Franciji, kjer imajo ženske trenutno pravico do 16-tedenskega porodniškega dopusta.

Besedilo, ki smo ga sprejeli, prav tako zagotavlja pravico do 20-dnevnega očetovskega dopusta (kar je več kot 11 dni, ki so trenutno dodeljeni v Franciji).

Direktiva določa tudi, da morajo ženske prejemati polno plačo med dopustom, kar je pomembno sporočilo v sedanjih kriznih razmerah.

Poleg tega besedilo vsebuje klavzulo, da se socialne razmere ne smejo poslabšati, kar pomeni, da bo pravo, če je v državah članicah pri nekaterih točkah bolj velikodušno, še naprej veljalo. Zato je to vsekakor napredek, ki ga pozdravljam.

Poročilo: Barbara Weiler (A7-0136/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj med številnimi državami obstajajo velike razlike v zvezi s pogoji plačevanja podjetjem, ko gre za državo, mala in srednje velika podjetja (MSP) ter velika podjetja. Dobro vemo, da se podjetja v sedanji gospodarski krizi in ob povečanih težavah zaradi krize čedalje težje spopadajo z likvidnostnimi težavami in da so v veliko državah članicah celo izpostavljena povečanemu tveganju stečaja. Direktiva, ki je poskušala urediti to zadevo, je imela omejen učinek in predlog, ki smo ga sprejeli zdaj, predstavlja pomemben korak pri določitvi in upoštevanju plačilnih rokov ne samo v odnosih med podjetji in državnimi organi, temveč tudi v odnosih, ki jih podjetja vzpostavijo med seboj. Zdaj bomo imeli zakonodajo, ki nam ponuja večjo učinkovitost pri upoštevanju plačilnih rokov z jasnim sistemom kazni za zamudo pri plačilu, in to predstavlja tudi učinkovito izboljšanje preprečevanja pogostih zlorab prevladujočega položaja, ki ga imajo država in velika podjetja v primerjavi z MSP. Države članice morajo zdaj hitro začeti izvajati to direktivo, da se končno odpravijo resne težave zaradi vzpostavitve dolgih plačilnih rokov in zavlačevanja plačil.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Izpolnjevanje pogodbenih obveznosti v trgovinskih poslih javnih in zasebnih uprav ni samo vprašanje državljanske dolžnosti, temveč je tudi vprašanje prevzema odgovornosti za sklop negativnih razmer, ki lahko prizadenejo podjetja upnike, zlasti MSP. To, da se ta podjetja lahko zanesejo na takojšnje plačevanje, pomeni, da se tem podjetjem zagotavljajo stabilnost, rast, ustvarjanje delovnih mest in naložbe.

Po podatkih Evropske komisije so zamude pri plačilih na žalost pogost pojav v Evropi in škodujejo konkurenčnosti. Težave povzročajo predvsem državni organi, pogosto zato, ker nepravilno upravljajo svoje proračune in denarne tokove ali ker je v njihovi upravni ureditvi preveč birokracije. Včasih se sprejme tudi odločitev za delovanje na podlagi novih odhodkovnih struktur, ne da bi se upoštevale predtem prevzete obveznosti, ki bi jih bilo treba izpolniti v okviru pogodbeno dogovorjenih rokov.

Zato menim, da je naša dolžnost, da sprejmemo ukrepe, ki odpravljajo pomanjkljivosti v prejšnji Direktivi 2000/35/ES, in tako poskušamo preprečiti pojav zamud pri plačilih s sprejetjem ukrepov, ki bodo dolžnike prepričali, da ne bodo zamujali pri plačilih, in drugih ukrepov, ki bodo upnikom omogočili, da bodo v celoti in učinkovito uveljavljali svoje pravice v primeru zamude pri plačilu.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Glasoval sem za to poročilo, ki prihaja ob pravem času, in za uvedbo 30-dnevnega ciljnega roka za plačilo računov. MSP so temelj evropskega gospodarstva; ta manjša podjetja predstavljajo 99,8 % vseh podjetij v EU in ustvarijo 70 % vseh delovnih mest v EU. Ukrepi za obravnavanje zamud pri plačilih v poročilu so praktični ukrepi za podpiranje MSP in zagotavljanje, da manjša podjetja niso prizadeta zaradi neplačanih računov.

Nova pravila lahko ustvarijo boljše pogoje za vlaganje in morajo omogočiti, da se MSP osredotočijo na inovativnost in razvoj. Poleg tega pozdravljam to, kar je v poročilu navedeno o zagotavljanju, da novi ukrepi ne bodo povečali obstoječe ravni birokracije in da ne bo dodatne birokracije ali upravnih težav za MSP.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo in zadovoljen sem, da je Evropskemu parlamentu in Svetu uspelo doseči ta sporazum, ki je zelo pomemben, zlasti za mala podjetja. Čeprav so mala in srednje velika podjetja temelj konkurenčnosti Evropske unije in ustvarijo največ delovnih mest, je kriza zelo jasno pokazala, da so lastniki malih in srednje velikih podjetij hkrati najranljivejši, politika, ki jo izvajajo države članice, pa ni ravno ugodna za spodbujanje in razvijanje teh podjetij, ker se zakonodaja EU, kot je Akt za mala podjetja, ne izvaja in ne uporablja v celoti. V krizi je šlo veliko podjetij v stečaj in to je velika izguba. Zato sem zelo zadovoljen s tem korakom, ki je, čeprav je majhen, zelo pomemben za mala podjetja, ker zagotavlja jasnost glede plačilnih rokov. Dejansko bomo začeli ustvarjati okolje, ki je jasno in razumljivo za mala podjetja in bo pomagalo vzpostaviti podjetniško kulturo.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Evropski parlament s sprejetjem nove direktive proti zamudam pri plačilih, ukrepa, ki predstavlja oprijemljivo podporo za podjetja ter zlasti mala in srednje velika podjetja, odločilno prispeva v korist državljanov in evropskega proizvodnega sistema. Prenovljena direktiva pravzaprav določa jasne plačilne roke in ustrezne kazni, ki državne organe in zasebna podjetja v Uniji spodbujajo k takojšnjemu plačevanju. Po ocenah naj bi ta ukrep v obtok gospodarstva vrnil približno 180 milijard EUR: to je dejanski znesek, ki ga državni organi dolgujejo podjetniškemu sistemu v Uniji.

Problem zamud pri plačilih se še posebej močno občuti v Italiji, kjer državni organi za izvršitev plačila v povprečju potrebujejo 128 dni v nasprotju z evropskim povprečjem 67 dni. Zamude pri plačilih v trgovinskih poslih imajo zato precejšnje negativne posledice. Upam, da bodo nacionalne vlade kar se da hitro začele izvajati to direktivo, da se odpravi ena od največjih ovir za razvoj na evropskem notranjem trgu.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Po več mesecih odlaganj smo končno prispeli do sem: glasovali smo o poročilu, ki je resnična prevetritev za prihodnost naših podjetij. Zamude pri plačilih predstavljajo pojav, ki je zlasti v Italiji spravil na kolena več deset tisoč podjetij in je po izračunih strokovnih združenj italijanski gospodarski sistem stal približno 30 milijard EUR. Če pustim ob strani posebne pomisleke in nacionalne razmere, glasujem za poročilo, ki enkrat za vselej določa jasna pravila za javne in zasebne subjekte. Gospodarska kriza je že povzročila ogromno število stečajev, zaprtij obratov in podjetij ter ukinitev poslovnih dejavnosti. Evropa lahko s tem ukrepom dejansko pomaga številnim malim podjetjem, ki jih zaradi krize stalno dušijo bančna posojila in so se morda že znašla v nemirnih vodah zaradi neplačanih terjatev, ki zamujajo. Ko se bo začela uporabljati ta direktiva, se bomo vsaj izognili številnim primerom, v katerih so podjetja prisiljena prenehati poslovati zaradi dolga, ki so ga povzročili drugi javni ali zasebni subjekti.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) V nestabilnih gospodarskih razmerah lahko zamude pri plačilih izjemno neugodno vplivajo na mala in srednje velika podjetja, ki potrebujejo denar za plačevanje svojih delavcev in dobaviteljev. Novi predpisi o zamudah pri plačilih v trgovinskih poslih, o katerih sta Parlament in Svet 5. oktobra dosegla sporazum, bodo olajšali in pospešili postopek izterjave dolgov za podjetja. Mala in srednje velika podjetja poganjajo gospodarstvo tudi v obdobju krize. Tako je v vseh evropskih gospodarstvih. Evropski parlament je zagotovil, da bodo vse strani v enakovrednem položaju in da bodo pravila veljala za vse, kar bo koristilo mnogim evropskim malim in srednje velikim podjetjem.

Zaradi tega sporazuma mala in srednje velika podjetja ne bodo več delovala kot banke za javna podjetja ali velike podjetja. Tistim, ki so zaskrbljeni za svoje preživetje v obdobju upadanja trgov, bo poleg priporočila Evropskega parlamenta, da se malim in srednje velikim podjetjem DDV obračuna šele potem, ko so plačani računi, pomagala tudi določitev natančnega roka za plačilo računov.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je temeljnega pomena, da se uporabijo vsi možni ukrepi za okrepitev konkurenčnosti MSP. Poleg tega je treba zlasti v obdobju gospodarske recesije, kakršno preživljamo, okrepiti boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ki predstavljajo nesprejemljivo zlorabo. Zamude pri plačilih imajo precejšnje negativne posledice, ki predstavljajo precejšnje stroške za podjetja upnike, zmanjšujejo denarne tokove in možnost vlaganja ter vplivajo na konkurenčnost MSP.

Ta direktiva upravičeno vključuje ukrepe, ki dolžnike odvračajo od zamud pri plačilih, in ukrepe, ki upnikom omogočajo uveljavljanje njihovih pravic, določa pa tudi posebna in natančna pravila, kot so obvestila o neplačilu, nadomestilo za stroške izterjave in 30-dnevni rok za plačilo dolgov, razen če veljajo posebna odstopanja. Ti ukrepi in pravila zavezujejo državne organe in jih odvračajo od oblik vedenja, ki bi lahko negativno vplivale na MSP in okrnile verodostojnost sprejetih politik.

Hitra plačila so tudi nujni predpogoj za vlaganje, rast in ustvarjanje delovnih mest.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Tudi jaz izjavljam, da sem zadovoljna z rešitvijo glede plačilnih rokov, in vesela sem, da je bil vključen predlog socialistov in demokratov, ki omogoča daljši časovni okvir za javne zdravstvene storitve, pri katerih so plačilni roki zaradi zapletenih proračunskih postopkov daljši. Poleg tega, če se spoštuje pogodbena svoboda med zasebnimi podjetji, se uvede pomembno zagotovilo s prepovedjo plačilnih rokov, ki so predolgi za upnike, ki so pogosto MSP.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu, ker poročilo krepi prizadevanja Komisije, da bi se na države dolžnice pritisnilo s predlaganjem strogih ukrepov v obdobju, ko so njihove javne finance v slabem stanju. Pritisk, da je treba dolgove poravnati takoj, sicer sledijo resne denarne kazni v obliki obresti, služi predvsem interesom podjetij, ki krizo izkoriščajo za omejevanje socialne zaščite ter zamrznitev ali zmanjšanje plač delavcev. Argument, da bo to pomagalo malim in srednje velikim podjetjem, ne vzdrži, ker zadevna podjetja glede na podatke, navedene v ureditvi, niso mala in srednje velika podjetja. Tovrsten ukrep bi bil upravičen, če bi sledil jasni podpori realnemu gospodarstvu prinašalcev dohodka ter ukrepu za spodbujanje socialne in ekonomske kohezije.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram potrebo po okrepitvi Direktive 2000/35/ES in določitvi instrumentov, ki so potrebni za to, da se odpravijo ali skrajšajo zamude pri plačilih v trgovinskih poslih. Osredotočena sem na MSP, ki predstavljajo bistveni del evropskega trga na področju ustvarjanja bogastva in delovnih mest. Ta politična odločitev Evropske komisije je korak v pravo smer, saj je njen namen ustvariti ugodnejše poslovne razmere za MSP. Kar zadeva odvračilno 8-odstotno obrestno mero, sem nekoliko zaskrbljena zaradi rezultatov v nekaterih regijah moje države in drugih evropskih držav, ki dejansko le stežka upoštevajo nova pravila. Upam, da bo ta novi pristop dejansko lahko priložnost za spremembo. Zdaj se moramo osredotočiti na nadzor izvajanja direktive v notranjih pravnih sistemih ob sodelovanju regionalnih in lokalnih oblasti, da se zagotovi, da se bo to povsod izvajalo na standarden način.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Upam, da bo začetek veljavnosti direktive o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih najbolj koristil malim in srednje velikim podjetjem v Evropski uniji, ki bodo tako dobila več zaščite in jim bodo zagotovljena sredstva za povečanje naložb in ustvarjanje novih delovnih mest. Obenem upam, da bo direktiva omogočila razvoj mehanizmov za izterjavo dolgov, saj zamude pri plačilih državnih organov povzročajo neravnovesja v delovanju malih in srednje velikih podjetij in zato tudi v delovanju trga.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zamude pri plačilih v trgovinskih poslih med podjetji ter med podjetji in državnimi organi so ena od stvari, ki trenutno ovirajo oživitev gospodarske rasti. Sprejetje nove direktive o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih predstavlja pomembno inovacijo, za katero bo potrebna ustrezna priprava, predvsem javnega sektorja, tako v političnem kot upravnem smislu. V političnem smislu zato, da se pri finančnem in proračunskem načrtovanju ne bo upošteval samo učinek pravil Evropske unije o Paktu za stabilnost in rast, temveč se bo zdaj lahko upošteval tudi učinek novih pravil o zamudah pri plačilih, ki bi lahko imela tako neposreden kot povraten vpliv na manevrski prostor vlad na različnih ravneh, če se ne bodo upravljala zadovoljivo. V upravnem smislu je ustrezna priprava potrebna za pravilno finančno poslovanje državnih organov, začenši z razmerjem med obveznostmi in odhodki, da davčni prihodki in zato ljudje ne bodo podpirali obremenitev, kot so plačila obresti, ki bi lahko znatno vplivala na javne finance. Za konec, zdi se pomembno, da obstaja posebna pozornost in prožnost v zvezi z več sektorji, kot je zdravstveni sektor, v katerem so državni organi nakopičili znatne zamude pri plačilih podjetjem za dobavljeno redno blago in opravljene storitve.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – V sedanjih gospodarskih razmerah mala in srednje velika podjetja težko preživijo že brez dodatne obremenitve z zamudami pri plačilih v trgovinskih poslih. Zato je treba pozdraviti vsak mehanizem, ki pomaga zaščititi ta podjetja pred dodatnimi stroški in finančnimi posledicami, povezanimi z zamudami pri plačilih.

Vendar menim, da mora to vprašanje urediti britanska vlada, ne Evropska unija, da se zagotovi, da podjetja in vladni organi izpolnjujejo svoje plačilne obveznosti. Čeprav je to poročilo odlično, potrebuje dodatno pojasnilo glede nekaterih vidikov, zato sem se odločila, da se bom zazdaj vzdržala tega glasovanja.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ker bo poročilo omogočilo sprejetje usklajenih ukrepov, ki bi v sedanjih razmerah gospodarske krize lahko bili še posebej pomembni za učinkovitost podjetij – zlasti malih in srednje velikih podjetij. Menim pa, da je zagotavljanje sistema odstopanj za zdravstveni sektor pozitivno.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zamude pri plačilih so težava, ki ima izjemno resne posledice za zdravje svetovnega gospodarstva ter posebej uničujoč vpliv na mala in srednje velika podjetja (MSP). Posledice tega so še pogubnejše v sedanjem obdobju gospodarske in finančne krize. Slab zgled, ki ga daje javna uprava, kot se v izjemno resnem obsegu dogaja na Portugalskem, je nesprejemljiv. Potrebni so ukrepi za obrzdanje zamud pri plačilih v trgovinskih poslih, da se zaščiti dobro zdravje evropskega gospodarstva in preprečijo razmere, v katerih se proizvodne strukture finančno dušijo in se preveč zaračunava za proizvode financiranja, s čimer se povečuje odvisnost od bančnega sektorja. Rad bi poudaril posebni primer kmetijskih proizvajalcev, ki se jim pogosto zgodi, da jim supermarketi in distributerji dolgovane obveznosti plačajo z zamudo. Najdaljši plačilni rok 30 dni – ki ga je mogoče podaljšati do 60 dni – po izvedbi storitev in izdaji računa zanje je povsem ustrezen za ravnovesje poslovnih odnosov in bo ključen za podpiranje kulture pravočasnega izpolnjevanja obveznosti.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Današnje sprejetje poročila gospe Weiler je pomemben premik praga plačilne razsežnosti v poslovnih odnosih. Zdaj je pogosta praksa – in, kar je še bolj zaskrbljujoče, sprejeta praksa –, da državni organi pritiskajo na MSP, naj podpišejo sporazume, ki omogočajo odlog plačila računov.

Tak primer je Malta. Številna mala in srednje velika podjetja, ki zagotavljajo več kot 70 % delovnih mest v zasebnem sektorju, se soočajo z resnimi težavami na področju denarnega toka, ker podjetja, zlasti državni organi, vključno z vlado, zamujajo s plačili.

V številnih državah članicah bo omejitev na 60 dni za državne organe služila kot pomembna zaščitna klavzula za MSP in državljane. Vendar sta za dejansko učinkovitost te določbe potrebna pravilen prenos in izvajanje direktive v vseh državah članicah v povezavi s strogim nadzorom Komisije. Samo tako se to novo pravilo dejansko lahko pretvori v oprijemljive koristi za državljane in predvsem za MSP.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Plačilni roki pri poslovnih transakcijah so prednostno vprašanje za pravilno delovanje evropskih gospodarstev. Na žalost obstajajo znatne razlike med državami članicami, kar zadeva spoštovanje plačilnih rokov, zaradi česar je treba skrbno pregledati zdaj veljavno Direktivo 2000/35/ES z dne 8. avgusta 2002.

Pomanjkanje discipline pri poslovanju še posebej ogroža mala in srednje velika podjetja v državah, ki jih je prizadela gospodarska kriza. Zamude pri plačilih pogosto povzročajo težave tako na notranjem trgu kot v čezmejni trgovini. Zaradi tega podpiram predlog poročevalke, da se poostri zakonodaja, uvedejo instrumenti za zaščito podjetij ter uvede obvezno nadomestilo za izterjavo zamud pri plačilih računov in obresti.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Pozdravljam odločitev v poročilu, da se odločno postavimo na stran malih in srednje velikih podjetij. Zamude pri plačilih so velikanska gospodarska težava v trgovinskih poslih znotraj EU. Tudi v kmetijskem sektorju je resna zadeva, če se likvidnostne težave preložijo na kmetijska podjetja. Jasno opredeljeni plačilni roki bodo odpravili te metode. Podpiram v poročilu predlagani 30-dnevni plačilni rok kot standard in tudi uvedbo splošne zgornje meje 60 dni. Zame je nerazumljivo, da se v veliko državah članicah zamuja s plačevanjem javnega denarja pri poslih z javnimi upravami. Zamude pri plačilih resno škodujejo poslovnemu okolju in notranjemu trgu ter neposredno vplivajo na države članice. Zahtevano pavšalno nadomestilo, ki se plačuje od prvega dneva zapadlosti plačila, predstavlja oprijemljivo metodo za preprečevanje tega.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Weiler, ker menim, da je nujno, da se zaščitijo upniki javnih uprav, med katerimi so povečini mala in srednje velika podjetja. Ta ukrep bo omogočil, da se bo v obtok vrnilo približno 180 milijard EUR likvidnih sredstev; to je znesek celotnega dolga, ki ga javne uprave dolgujejo podjetjem po vsej EU. To je resnično pomemben korak, ker bo podjetjem dodeljena avtomatična pravica, da zahtevajo plačilo zamudnih obresti in da dobijo tudi fiksni minimalni znesek 40 EUR kot nadomestilo za stroške izterjave dolga. Podjetja bodo vsekakor lahko zahtevala tudi povračilo vseh razumnih stroškov, ki so nastali zaradi tega. Menim, da bo ta pobuda spodbudila države članice, da bodo pripravile kodekse takojšnjega plačevanja. Pravzaprav lahko države članice ohranijo ali uvedejo zakone in predpise, ki vsebujejo določbe, ki so za upnike ugodnejše od določb v direktivi.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Menim, da je bil med številnimi predlogi v Aktu za mala podjetja predlog o spremembi Direktive 2000/35/ES eden od najnujnejših. Zamude pri plačilih so postale redna praksa za državne organe v veliko državah (in mednje vsekakor spada Italija). Če evropsko povprečje znaša 180 dni od datuma zapadlosti, si lahko samo mislimo, kako skrajne so zamude v nekaterih primerih in kakšne so posledice za tiste, ki vodijo mala in srednje velika podjetja.

Protislovno je, da država zahteva takojšnje plačilo dajatev in davkov, da izreka kazni in uveljavlja obresti od prvega dneva zapadlosti naprej, vendar pa ne spoštuje svojih obveznosti, kadar je dolžnica. Sprememba, za katero glasujemo, je zelo pomembna predvsem v tem obdobju resnih gospodarskih težav, vendar za rešitev problema ne bo dovolj samo ta sprememba. Če posamezne države članice ne bodo spremenile svojih postopkov za izterjavo dolgov od državnih organov za to, da bi ti postopki postali krajši in učinkovitejši, bodo sprejete določbe neučinkovite.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zamude pri plačilih trgovinskih poslov med podjetji ali med podjetji in osebami javnega prava povzročajo težave na področju denarnega toka v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), kar potem pogosto prispeva k nadaljnjim zamudam pri plačilih, s čimer se začne začarani krog, ki ga je težko odpraviti. Prepričani smo, da bo izvajanje novih pravil, ki so predlagana tukaj, predstavljalo pomemben korak k odpravi tega položaja in da bo zato pomagalo podjetjem, da se spopadejo s tem obdobjem gospodarske in finančne krize. Predlagane kazni so sorazmerne in nujne in upajmo, da bodo preprečile neustrezne poslovne prakse, ki jih uporabljajo poslovni subjekti.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Sprejetje resolucije o direktivi o boju proti zamudam pri plačilih je bilo nujno, zato sem glasoval za resolucijo. Današnja dopoldanska razprava je razkrila tudi to, da se še vedno zelo močno čutijo posledice krize, ki nedavno ni prizanesla niti našim državam članicam. Sprejeti moramo številne spremembe v zvezi z nemotenim delovanjem notranjega trga. Kot del teh sprememb poročilo upravičeno priporoča prehod na kulturo pravočasnega plačevanja. To bo omogočilo, da bodo imele zamude pri plačilih posledice, zaradi katerih bodo neugodne.

Po oceni učinka, pripravljeni pred pregledom, so organi več držav članic znani po slabih praksah na področju plačil. Iskreno upam, da bo današnja odločitev lahko spremenila tudi to. Za konec, olajšanje življenja malim in srednje velikim podjetjem je lahko v ospredju naših prizadevanj tudi v zvezi s tem. Predlagani mehanizem za alternativno reševanje sporov lahko ponudi rešitev, tako kot jo lahko ponudi objava praks držav članic. Kar se da dobra uporaba možnosti, ki se ponujajo prek evropskega portala e-pravosodje, lahko upnikom in podjetjem pomaga, da bodo poslovali z manj skrbmi.

  Miroslav Mikolášik (PPE), v pisni obliki. – (SK) Pozdravljam predlog Komisije, ki obravnava problem zamud pri plačilih, ki postaja resno vprašanje, zlasti v čezmejnih trgovinskih poslih, ker spodkopava pravno varnost.

Za to, da bodo posledice zamude pri plačilu takšne, da bodo preprečile to zamudo, je nujno, da se v okviru vzpostavitve kulture takojšnjega plačevanja uvedejo hitri postopki za izterjavo nespornega neporavnanega dolga, povezanega z zamudo pri plačilu. Predlog spremembe, ki si prizadeva za izterjavo plačila takšnih terjatev do podjetja ali državnega organa prek široko dostopnega spletnega postopka, bo pozitiven korak k enostavnejši in hitrejši izterjavi tovrstnega neporavnanega dolga. Koristil bo predvsem malim in srednje velikim podjetjem, ki so najbolj prizadeta zaradi zamud pri plačilih in mučnih postopkov izterjave.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Neporavnani dolgovi predstavljajo znatno finančno tveganje, zlasti za mala in srednje velika podjetja. Pomanjkanje morale na področju plačevanja lahko zlasti v obdobju krize resno omeji likvidnost. Ukrepi, ki povečujejo zavest na področju plačevanja, bodo vsekakor koristni. Vzdržal sem se glasovanja, ker nisem prepričan, da je ureditev tega na vseevropski ravni smiselna ali da bo pozitivno vplivala na moralo na področju plačevanja.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo obravnava problem zamud pri plačilih, problem, ki destabilizira trg in predvsem škoduje malim in srednje velikim podjetjem, ki jih še posebej spoštujem. Moje glasovanje za poročilo naj se šteje kot upanje na vzpostavitev drugačne kulture trgovanja, ki bo bolj naklonjena pravočasnim plačilom in kjer bodo zamude veljale za nesprejemljivo zlorabo položaja stranke in nespoštovanje pogodbenih obveznosti, ne pa kot normalna praksa.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Za to zakonodajo sem glasovala zato, ker menim, da so bolje obravnavane plačilne ureditve ugodne za mala in srednje velika podjetja (MSP) ter na splošno za podjetniško kulturo. Menim, da je ena od določb, predloženih v tem dokumentu, še posebej napredna: zahteva po hitri objavi seznamov poročevalcev. Ne samo, da bi ti ukrepi spodbudili pravočasno plačevanje med podjetji (zlasti MSP), kar bi zmanjšalo tveganje likvidnostnih težav, temveč bi povečali tudi verodostojnost in zato konkurenčnost takšnih podjetij.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Weiler, saj menim, da je nujno, da se uvede najvišja zgornja meja, do katere je treba plačati podjetjem. Ta potreba je v sedanjem obdobju krize še nujnejša in še bistvenejša. Mala in srednje velika podjetja imajo skupaj s podjetniki pomembno vlogo v vseh naših gospodarstvih in so ključni spodbujevalci zaposlovanja in prihodkov ter gonilo inovativnosti in rasti. Na žalost smo v zadnjem času prepogosto videli podjetja v položaju, ko jim državni organi dolgujejo več milijonov, vendar se morajo na žalost zapreti ali pa napovedati stečaj prav zaradi teh zamud pri plačilih. Zato upam, da se bodo na stopnji izvajanja upoštevali tudi drugi dejavniki, da se bodo omilile zahteve Pakta za stabilnost za državne organe in obenem postopno skrajšali plačilni roki. Tako bi se združili obe zahtevi in od tega bi imel koristi celoten sistem države. Upam, da bodo države članice kmalu prenesle direktivo, tako da jo bo mogoče kar se da hitro uporabiti. To je dolžnost nas zakonodajalcev in pravica, ki jo imajo podjetja upniki.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Zamude pri plačilih lahko povzročijo finančne težave in celo stečaj nekaterih podjetij, zlasti MSP; po podatkih Evropske komisije zamude pri plačilih evropsko gospodarstvo vsako leto stanejo približno 180 milijard EUR. Druge študije omenjajo 300 milijard EUR na leto, kar je toliko, kot znaša grški javni dolg. V sedanjih gospodarskih razmerah sem vesel, da sta se Svet in Parlament lahko že na začetku dogovorila o ambicioznem pregledu evropske zakonodaje na tem področju. Evropski parlament je znatno prispeval k tej zadevi. Uspelo nam je zagotoviti, da končno besedilo izhaja iz številnih izboljšav, izglasovanih v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov, zlasti: višje zakonite obrestne mere, ki se plačajo v primeru zamude; za poslovanje med podjetji privzeto pravilo o 30 dnevih in podaljšanje na obdobje 60 dni, ki ga je mogoče podaljšati pod določenimi pogoji; za javne ustanove največ 60 dni; večja prožnost za javne zdravstvene ustanove in javne zdravstveno-socialne ustanove; in za konec, poenostavitev nadomestila za stroške izterjave (pavšalni znesek 40 EUR).

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital gospe Weiler za odlično delo. Evropski parlament je prižgal zeleno luč za nove zakone za omejitev zamud pri plačilih državnih organov dobaviteljem, med katerimi je večina malih in srednje velikih podjetij. Parlament je določil, da morajo državni organi za storitve ali prevzeto blago plačati v roku 30 dni. Če tega ne storijo, morajo plačati zamudne obresti v višini 8 %.

Načelo pravočasnega plačila za delo je temeljno načelo ustreznega vedenja, vendar pa je to načelo odločilno tudi pri določanju zanesljivosti podjetja, njegovih razpoložljivih sredstev ter njegovega dostopa do kreditiranja in financiranja. Ta nova direktiva, ki se bo zdaj začela izvajati v nacionalnih pravnih sistemih v 24 mesecih po sprejetju, bo zato koristila celotnemu evropskemu gospodarstvu.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ker so zamude pri plačilu pojav s številnimi medsebojno povezanimi vzroki, jih je mogoče preprečevati le z obsežnim naborom dopolnilnih ukrepov. Parlament zato meni, da je sicer nujen povsem pravni pristop, ki si prizadeva za izboljšanje pravnih sredstev zoper zamude pri plačilu, vendar ne zadostuje. „Trdi“ pristop Komisije, osredotočen na ostre kazni in odvračilne ukrepe, je treba razširiti tako, da se vanj vključijo „mehki“ ukrepi, usmerjeni k zagotavljanju pozitivnih spodbud za preprečevanje zamud pri plačilu.

Poleg tega bi bilo treba hkrati z izvajanjem direktive spodbujati praktične ukrepe, na primer uporabo elektronskih računov.

  Marco Scurria (PPE), v pisni obliki. – (IT) Italija je država, v kateri so podjetja najbolj prizadeta zaradi zamud pri plačilih državnih organov, saj povprečno obdobje za plačilo dobaviteljem znaša 180 dni v nasprotju z evropskim povprečjem 67 dni. To povzroča finančne težave, drastično zmanjšanje naložbenih možnosti in upad konkurenčnosti zlasti za MSP.

Direktiva, za katero smo danes glasovali, dolžnike odvrača od zamud pri plačilih in upnikom omogoča, da svoje interese učinkovito zaščitijo pred takšnim zamujanjem, saj uvaja pravico do zakonitih obresti, ki nastanejo zaradi zamude pri plačilu, tudi če te obresti niso določene v pogodbi. Prav tako od državnih organov zahteva, da plačajo v roku največ 60 dni od datuma zahtevka za plačilo pod pogojem, da je bila storitev opravljena zadovoljivo.

Sprejetje te direktive našim podjetjem resnično zelo pomaga; danes se eno od štirih podjetij zapre zaradi težav z nezadostno finančno likvidnostjo. Ta nova pravila o plačilih bodo pomenila, da bodo podjetja spet konkurenčna na trgih in da se ne bo izgubilo nobeno delovno mesto.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je z ogromno večino sprejel poročilo moje kolegice gospe Barbare Weiler o predlogu direktive o zamudah pri plačilih in s tem uvedel uravnovešena in jasna pravila, ki spodbujajo plačilno sposobnost, inovativnost in zaposlovanje. Ukrepi, ki jih predlagamo, bodo koristili malim podjetjem in javnim bolnišnicam.

Prvim se ne bo treba več spopadati s finančnimi vprašanji zaradi zamud pri plačilih, druge pa bodo lahko upravičene do podaljšanega plačilnega roka 60 dni zaradi svojega posebnega statusa, saj se financirajo iz povračil v skladu s sistemi socialne varnosti. Poleg tega bo sporazum, ki ga moramo doseči s Svetom, omogočil, da bo direktiva kmalu začela veljati in da jo bodo države članice prenesle že januarja 2011. Pozdravljam učinkovitost tega glasovanja.

  Salvatore Tatarella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zamude pri plačilih v zadnjih letih postajajo čedalje večje breme pri finančnem poslovanju podjetij. Te zamude predstavljajo resno in nevarno težavo, ki znižuje kakovost razpisnega sistema, resno ogroža preživetje malih podjetij ter prispeva k upadu konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Statistika je zaskrbljujoča, predvsem v zvezi z Italijo, kjer se plačilo v povprečju izvrši v 186 dnevih, v zdravstvenem sektorju na ravni regionalne vlade pa celo v 800 dnevih. To je prava sramota, ki zelo pogosto prisili mnoga mala in srednje velika podjetja v zaprtje. Prek tega poročila smo naredili velik korak naprej z določitvijo roka 60 dni, v katerem mora javni sektor plačati zasebnemu sektorju. Seveda sprejetje te zakonodaje ne bo čudežno rešilo težave, vendar pa vsekakor predstavlja izhodišče za začetek uspešnega kroga predvsem, kar zadeva odnose z državnimi organi. To, da državni organi učinkovito in takoj plačajo račune, je pomemben korak, ki bo koristil tudi evropskemu gospodarstvu. Upam, da bodo države članice, predvsem Italija, zelo kmalu prenesle zakonodajo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo znatno prispeva k rešitvi problema zamud pri plačilih v trgovinskih poslih med podjetji ali med podjetji in osebami javnega prava. Pobuda si prek uskladitve prizadeva doseči večjo likvidnost podjetij v Evropski uniji. Boj proti zamudam pri plačilih je še posebej dobrodošel v sedanjem obdobju krize, saj dolge zamude negativno vplivajo na dejavnosti podjetij. Namen ukrepa je prispevati k nemotenemu delovanju notranjega trga z nujno reformo potrebnega roka in kazni, ki se uporabijo, če se ne spoštuje roka.

V tem okviru pozdravljam zakonodajni predlog, katerega določitev splošnega roka 30 dni za plačilo poslov med podjetji ter med podjetji in osebami javnega prava – pri čemer so slednje v izjemnih primerih lahko upravičene do 60 dni – je dobila široko podporo v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), katere član sem.

Prav tako imam pozitivno mnenje o uvedbi obrestne mere, ki se v primeru zamude pri plačilu uporabi na podlagi referenčne obrestne mere Evropske centralne banke, povečane za 8 %. Menim, da je ta ukrep močna okrepitev gospodarske dejavnosti malih in srednje velikih podjetij, katerih gospodarska uspešnost je pogosto resno prizadeta zaradi birokratskih ovir.

  Marianne Thyssen (PPE), v pisni obliki. – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pravkar smo glasovali o revidirani direktivi o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih. Ta sporazum sem odločno podprla. Predolgi plačilni roki in pravzaprav zamude pri plačilih so grožnja zdravemu vodenju podjetij, vplivajo na konkurenčnost in donosnost ter konec koncev lahko ogrozijo nadaljnji obstoj podjetja. Ker se zdi, da veljavna direktiva ni dovolj učinkovita pri preprečevanju zamud pri plačilih, podpiram tudi okrepitev obstoječih pravil. Kar zadeva najdaljše dovoljene plačilne roke, bomo uvedli dodatna jamstva za podjetja, ker je treba plačila načeloma izvršiti v roku 30 dni. To je še posebej pomembno za plačila med podjetji in vladnimi organi. Konec koncev bodo morale države članice in vlade od zdaj naprej same dajati dober zgled. To je vprašanje verodostojnosti, se pravi, vprašanje tega, da morajo evropske institucije v prihodnosti izpolnjevati enake zakonske roke kot vsi drugi. Dejstvo, da direktiva jasno določa, da bo vsako pogodbeno odstopanje od standardnih plačilnih rokov možno le iz objektivnih in poštenih razlogov, bo pomemben dejavnik pri njenem izvajanju. Za konec, upam, da bo fiksno nadomestilo za stroške izterjave prisililo tiste, ki zamujajo s plačili, da bodo stopili na pravo pot in, še bolje, da bodo na njej ostali. To bi bilo dobro za naša podjetja in zaposlovanje.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo gospe Weiler o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih.

Poslovne dejavnosti močno ovirajo dolgovi ali zamude pri plačilih, ki zaradi nekakšnega verižnega učinka pogosto predstavljajo vzrok za neuspeh sicer plačilno sposobnih podjetij. Zamude pri plačilih so pogost pojav v Evropi, ki škoduje podjetjem, zlasti malim podjetjem.

Poleg tega državni organi v večini držav članic v primeru finančnih težav običajno zamujajo pri plačilih. Zato se je pojavila potreba po okrepitvi obstoječih pravnih ukrepov z bojem proti zamudam pri plačilih, da se podprejo podjetja, zlasti MSP, ter uvedejo natančni roki in ustrezne kazni za kršitelje.

Poročilo: Ilda Figueiredo (A7-0233/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj se revščina zelo resen problem, ki je prizadela 85 milijonov naših evropskih sodržavljanov, zato spričo nje nihče ne sme biti ravnodušen. Biti mora na čelu naših prednostnih nalog in si zasluži skupni odziv, ki zagotavlja, da imajo tisti, ki se znajdejo v razmerah socialne ranljivosti, vsaj malo dostojanstva. Zaradi revščine trpijo naši mladi ljudje in starejši, toda vse bolj tudi naši delavci. Samo v zadnjih dveh letih je bilo izgubljenih 6 milijonov delovnih mest, sočasno pa sta se poslabšali tudi nizka raven in nestabilnost plač delavcev, četudi jim uspe ostati na njihovem delovnem mestu. Potrebujemo sistemski pristop, ki obravnava in rešuje vzroke problemov ter nastajajoče probleme zatre v kali. Vendar pa sočasno trenutno ne moremo zagotoviti takojšnjega in nujnega odziva na njihove posledice. Glede na to zagotavljanje, da tisti, ki so v naši družbi ranljivi, prejmejo minimalni dohodek za življenje in so deležni takojšnjega odziva, ki jim omogoči rešitev iz te situacije, ni samo nujnost, ampak tudi zahteva, ki jo moramo podpreti, in zahteva, ki jo je treba izpolniti v okviru odgovornosti in prizadevanj.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) EU je pokazala svojo zavezanost boju proti revščini v Evropi v okviru pobud za leto 2010, evropsko leto za boj proti revščini in socialni izključenosti, ter v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov. Glede na resnost gospodarske in socialne krize ter njen vpliv na porast revščine in socialne izključenosti, so nekatere ranljive skupine prebivalstva, kot so ženske, otroci, starejši ljudje in mladi, močneje občutili negativne učinke situacije. Čeprav minimalni dohodek v tej situaciji morda predstavlja ustrezen sistem za zaščito teh kategorij, ne upošteva načela subsidiarnosti in s tem dejstva, da je ta zadeva v pristojnosti posameznih držav članic.

Ker v Evropi obstajajo neenakosti med plačami in socialnimi ravnmi, je težko določiti skupni prag minimalnega dohodka. Menim, da bi bilo namesto tega koristno spodbuditi posamezne države članice, da izboljšajo odzive politike za boj proti revščini, spodbujanje aktivnega vključevanja, ustrezen dohodek, dostop do kakovostnih storitev in pravično razporeditev bogastva. Države članice je treba zlasti spodbuditi k boljši izrabi razpoložljivih strukturnih skladov.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Mednarodna skupnost je ob različnih priložnostih potrdila svojo zavezanost boju proti revščini. Takšen globalni pristop je potreben, ker revščina ni omejena na nerazvite države v podsaharski Afriki ali Aziji, ampak zajema tudi 17 % prebivalstva EU.

Menim, da vrh ZN, ki je potekal prejšnji mesec, zaznamuje pomemben razvoj in vodi k sprejetju posebnega akcijskega načrta za doseganje razvojnih ciljev tisočletja. EU je predlagala 25-odstotno zmanjšanje števila ljudi, ki živijo v revščini, do leta 2020, in razporeditev 0,7 % bruto nacionalnega prihodka za razvojno pomoč. Poleg tega Evropski parlament s sprejetjem tega poročila spodbuja aktivno vključevanje prikrajšanih skupin in zagotavlja učinkovito gospodarsko in socialno kohezijo.

Omenila bi velik prispevek Romunije k programu ZN za boj proti revščini, ki je znašal 250 milijonov EUR. Ker mora biti razvojna pomoč vzajemna, bo moja država še naprej izpolnjevala svoje obveznosti. Vendar pa menim, da je treba večjo pozornost posvetiti skupinam, ki jih zelo ogroža revščina, kot je podeželsko prebivalstvo ali romska etnična manjšina.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Cilj te pobude je sprejetje različnih ukrepov na evropski ravni za izkoreninjenje revščine in socialne izključenosti. Gospodarska kriza je poslabšala situacijo mnogih Evropejcev. Brezposelnost se je povišala in v teh okoliščinah je situacija najbolj ranljivih ljudi, kot so ženske, otroci, mladi in starejši ljudje, bolj negotova. Zato moramo sprejeti ukrepe na evropski in nacionalni ravni, minimalni dohodek pa je dobro orodje za zagotavljanje, da lahko tisti, ki jih potrebujejo, dostojno živijo. Vendar pa je končni cilj popolna vključenost na trg dela, kar omogoča pravo socialno kohezijo. V zvezi s tem upam, da bomo lahko zagotovili, da gospodarski razvoj spremlja socialni razvoj, in vplivali na socialno ekonomijo. Upam tudi, da bomo lahko izpolnili cilje strategije Evropa 2020 in zmanjšali število ljudi, ki jim grozi revščina, za 20 milijonov.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker evropski državljani kljub vsem izjavam o boju proti revščini še vedno živijo v revščini, socialne razlike so se povečale, povečuje pa se tudi število revnih delavcev. Evropska unija mora sprejeti aktivnejše ukrepe za boj proti revščini in socialni izključenosti ter posebno pozornost posvetiti ljudem z negotovo zaposlitvijo, brezposelnim, družinam, starejšim ljudem, ženskam, materam samohranilkam, prikrajšanim otrokom in ljudem, ki so v različnem obsegu bolni ali neinvalidni. Minimalni dohodek je eden izmed osnovnih ukrepov za boj proti revščini, ki pripomore k reševanju ljudi iz revščine in jim zagotavlja pravico do dostojnega življenja. Pozornost bi rada pritegnila k dejstvu, da bo minimalni dohodek dosegel svoj cilj v boju proti revščini samo, če bodo države članice sprejele konkretne ukrepe za zagotavljanje minimalnega dohodka in izvajale nacionalne programe za boj proti revščini. Poleg tega sistemi minimalnega dohodka v nekaterih državah članicah ne dosegajo praga relativne revščine. Zato mora Evropska komisija v oceni nacionalnih akcijskih načrtov obravnavati dobre in slabe prakse. Zato je minimalni dohodek – glavni element socialne zaščite – nedvomno pomemben za zagotavljanje zaščite ljudi, ki se soočajo z revščino, in njihovih enakih možnosti v družbi.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Skoraj 300 000 družin v Romuniji od države prejema zagotovljeni minimalni dohodek v skladu z zakonom, ki velja od leta 2001 in za katerega se da na razpolago 300 milijonov EUR fiskalne prilagoditve. Glede na trenutno krizo, katere vpliv še posebno občutijo državljani iz tistih držav, ki so gospodarsko manj razvite, priporočilo Evropskega parlamenta za sistem minimalnega dohodka, ki ga je treba uvesti v vseh državah članicah, zagotavlja očitno rešitev. Čeprav nihče ne more oporekati potrebi po takšnem sistemu zagotovljenega minimalnega dohodka, je ta očitno lahko izpostavljen zlorabi.

Za ta sistem sta potrebna dober časovni in nadzorni okvir, saj obstaja tveganje, da bo ta sistem ljudi spodbudil, da ne delajo. Prav zaradi zagotavljanja, da do tega ne bo prišlo, je priporočeno, da vsak, ki prejema ta dohodek, zagotovi tudi nekaj ur dela v korist skupnosti. Konec leta 2008 je 85 milijonov ljudi po vsej EU živelo pod pragom revščine. Ta številka izpostavlja potrebo po podpori, zlasti ko govorimo o mladih ali starejših ljudeh.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Gospodarska kriza je znatno poslabšala revščino. V Evropski uniji pod pragom revščine trenutno živi 85 000 ljudi. V okviru evropskega leta za boj proti revščini in socialni izključenosti pozdravljam zavezo Evropskega parlamenta, da zagotovi gospodarsko in socialno kohezijo, ki je močna in učinkovita.

Poročilo gospe Figueiredo poudarja, da je uvedba minimalnega dohodka na nacionalni ravni eden izmed najučinkovitejših načinov za boj proti revščini. Vendar pa sem proti minimalnemu dohodku na ravni Evropske unije. Takšen ukrep bi bil demagoški in v trenutni situaciji povsem neprimeren. Tudi strukturni skladi v boju proti socialni izključenosti igrajo pomembno vlogo. Zlasti Evropski socialni sklad je močna evropska naložba, oblikovana za boljši dostop do trga dela za tiste, ki se srečujejo s težavami. Ostati mora močen instrument kohezijske politike v obdobju 2014–2020.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za to izredno dobro poročilo, ker vztraja pri potrebi po sprejetju posebnih ukrepov za odpravo revščine in socialne izključenosti s spodbujanjem pravične razporeditve dohodka in bogastva, s čimer zagotavlja primeren dohodek in daje pravi pomen evropskemu letu za boj proti revščini in socialni izključenosti. Države članice poziva, naj „ponovno pregledajo“ politike za zagotavljanje primernega dohodka, saj je treba v boju proti revščini ustvariti dostojna in trajna delovna mesta. Meni, da morajo biti socialni cilji sestavni del strategije za izhod iz krize in da mora biti ustvarjanje delovnih mest prednostna naloga Evropske komisije in vlad držav članic, kar je prvi korak k zmanjšanju revščine. Meni tudi, da mora biti osnova sistemov primernega minimalnega dohodka najmanj 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici. Poudarja tudi pomembnost dodatka za brezposelnost, ki prejemnikom zagotavlja dostojen življenjski standard, in potrebo po skrajšanju odsotnosti z dela, med drugim z večjo učinkovitostjo državnih zavodov za zaposlovanje. Prav tako poudarja, da je treba sprejeti pravila o socialnem zavarovanju, da bi vzpostavili povezavo med minimalno pokojnino in pragom revščine v vsaki državi članici.

  Ole Christensen (S&D), v pisni obliki. – (DA) Danski socialni demokrati v Evropskem parlamentu (Dan Jørgensen, Christel Schaldemose, Britta Thomsen in Ole Christensen) smo glasovali za samoiniciativno poročilo o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju socialne vključenosti v Evropi. Menimo, da morajo vse države članice EU sprejeti cilje glede revščine in uvesti sisteme minimalnega dohodka. Sočasno menimo, da je treba te cilje in sisteme prilagoditi razmeram v posamezni državi članici. Menimo, da obstaja veliko načinov za oceno revščine, in stvar vsake posamezne države članice bi morala biti, da najde najboljši način za to ter vzpostavi sistem minimalnega dohodka, ki je prilagojen zadevni državi članici.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna gospodarska kriza je imela velik vpliv na povečevanje brezposelnosti, nenadzorovano revščino in socialno izključenost ljudi po vsej Evropi. Revščina in socialna izključenost sta dosegli nesprejemljivo raven: skoraj 80 milijonov Evropejcev živi pod pragom revščine, od tega 19 milijonov otrok – kar pomeni skoraj dva otroka od desetih –, mnogi drugi pa se soočajo z resnimi oviramo v smislu dostopa do delovnega mesta, izobraževanja, nastanitve ter socialnih in finančnih storitev. Brezposelnost je prav tako dosegla brezprimerno raven v vseh državah članicah, z evropskim povprečjem, v skladu s katerim je eden izmed petih mladih ljudi brezposeln. Ta situacija je nesprejemljiva in moramo storiti vse, kar je v naši moči, da pripomoremo k rešitvi tragedije, ki jo živijo ti ljudje.

V ta namen je bilo leto 2010 razglašeno za evropsko leto boja proti tej nadlogi s ciljem krepitve politične zaveze EU in sprejetja ukrepov, ki odločilno vplivajo na izkoreninjenje revščine. Strinjam se, da mora biti v vsaki državi članici določena minimalna plača, ki jo morata spremljati strategija za socialno vključevanje in dostop do trga dela.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospodarska in socialna kohezija je temeljni predpogoj vsake skupne politike, tako v Evropi kot v manjšem okviru. Kjer so različni interesi, se bodo razlikovali tudi cilji in bo nemogoče načrtovati karkoli skupnega. Dvig življenjskega standarda za tiste, ki živijo pod pragom revščine, je prednostna naloga. Javna sredstva, dana v uporabo v tem okviru, so nedvomno srednjeročna naložba, saj če so dobro razporejena, sprožijo rast, ki je samozadostna. Prenos fiksnih zneskov je vedno negotov posel, če ni del širšega programa pobud. Za dve situaciji je potreben različen pristop. Prva situacija, ki zadeva socialno varstvo, se nanaša na delavca, ki ne more zaslužiti dovolj za dostojno življenje zaradi fizičnih ali duševnih motenj ali drugih povezanih razlogov. Druga situacija, ki zadeva pravne in gospodarske zadeve, vključuje togost trga dela, ki ne enači ustrezno produktivnosti in plač ali ki človeku ne omogoča delati toliko, kolikor bi želel ali sorazmerno s tem, koliko želi zaslužiti, da bi vodil dostojno življenje. V teh dveh situacijah javni sektor lahko in mora posredovati ter pustiti, da se v drugih primerih oblikuje pobuda za trdo delo – in nikoli obratno.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Približno petina prebivalstva EU živi pod pragom revščine, stopnja revščine pa se povečuje med otroci, mladimi in starejšimi ljudmi. Delež revnih zaposlenih narašča skupaj s širjenjem negotovih, slabo plačanih delovnih mest. V 10 državah članicah je zaradi stopnje materialne prikrajšanosti prizadeta vsaj četrtina prebivalstva, delež pa v primeru Romunije in Bolgarije presega polovico prebivalstva. Vsi ti dejavniki prispevajo k temu, da se EU sooča s problemom revščine, ki ga ni poslabšala samo recesija, ampak tudi protisocialne politike, ki jih izvajajo desničarske vlade. Minimalni dohodek lahko zagotovi socialno zaščito za velike skupine prebivalstva, ki zdaj živijo v revščini. Ta minimalni dohodek mora igrati ključno vlogo pri preprečevanju tragičnih razmer, ki jih povzroča revščina, in ustavitvi socialne izključenosti. Da bi se učinkovito borili proti revščini, obstaja tudi potreba po izboljšanju kakovosti delovnih mest in plač, uvedbi pravice do dohodka in potrebnih sredstev za zagotavljanje ugodnosti socialnega varstva, pokojnin in nadomestil. Leto 2010 je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, ki nadaljuje kampanjo za vključujočo družbo, sprejeto z Lizbonsko pogodbo. To je zame še razlog več, da glasujem za to kampanjo.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Menim, da je treba na evropski in tudi nacionalni ravni sprejeti ukrepe za zaščito potrošnikov pred nepoštenimi pogoji vračila posojil in plačila kreditnih kartic ter vzpostavitev pogojev za dostop do posojil, ki bodo gospodinjstvom preprečila, da bi zabredla v pretiran dolg in se posledično soočila z revščino in socialno izključenostjo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V Evropi ima 20 držav članic nacionalno zakonodajo, ki določa minimalno plačo, razlike med državami pa so lahko precejšnje. Tako je minimalna plača v Luksemburgu približno 1682 EUR, medtem ko je v Bolgariji samo 123 EUR.

Zato je Evropski parlament ponovil svoj poziv k evropskemu minimalnemu dohodku. Ta minimalni dohodek bi lahko bil ena izmed rešitev, ki jo je treba preučiti in ki bi milijonom Evropejcev preprečila, da zdrsnejo v revščino. Menimo, da je pomembno izpostaviti, da mora zagotavljanje minimalnega dohodka seveda spremljati splošna socialna strategija, vključno z dostopom do osnovnih storitev kot so zdravstveno varstvo, dostop do nastanitve, izobraževanje, vseživljenjsko učenje, in sicer za vse starosti in na način, ki ustreza posamezni državi.

Poslanci Evropskega parlamenta so poudarili, da pravi cilj sistemov minimalnega dohodka ne sme biti samo pomoč, ampak tudi podpora upravičencem, da bi jim omogočili, da iz razmer socialne izključenosti preidejo v delovno življenje.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Moja podpora temu poročilu poudarja pomen solidarnosti znotraj evropskih družb, zlasti v tem evropskem letu boja proti revščini.

Določene države članice, kot je Francija, so igrale pionirsko vlogo, ko so pred 20 leti vzpostavile „minimalni zagotovljeni dohodek“. Vendar pa so nas izkušnje naučile, da lahko ta sistem ustvari neželene učinke, na primer pri nekaterih spodbuja brezdelje. Zato mora Unija preučiti ukrepe, ki kot francoski revenu de solidarité active ali dodatek k zasluženemu dohodku pri prejemnikih ustvarjajo občutek odgovornosti in jih spodbujajo k iskanju zaposlitve, ki je prvi resnični element socialne vključenosti.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vedno sem pozivala k uvedbi minimalnega dohodka, ki ustreza 60 % povprečnega dohodka za vsakega državljana Unije, to pa sem tudi že vključila v svoj volilni program za evropske volitve leta 2009. Vendar pa je danes ta parlament žal glasoval proti temu zakonodajnemu predlogu na ravni Skupnosti.

V letu 2010, evropskem letu boja proti revščini, sem prepričana, da bi lahko okvirna direktiva o minimalnem dohodku služila kot referenčno besedilo za nacionalne politike in zakonodajo.

Menim, da je bil to najučinkovitejši način za zmanjšanje revščine in izhod iz revščine za 20 milijonov ljudi do leta 2020. Naj spomnim, da v Evropi 80 milijonov ljudi živi pod pragom revščine.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Menim, da se je treba tveganju poslabšanja krize v Evropi na vsak način izogniti, saj ima lahko dolgoročno močen neželen strukturni učinek s socialnega in tudi gospodarskega vidika. Za to poročilo sem glasoval, ker menim, da je treba zagotoviti primeren minimalni dohodek za dostojno raven socialne zaščite, zlasti za najbolj ranljive skupine ljudi, ki so jih močno prizadele varčevalne politike, ki so jih med trenutno gospodarsko in finančno krizo izvajale evropske vlade.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ne da bi bil brezbrižen glede hudih posledic trenutne krize za javnost, saj ustvarja ali poslabšuje razmere revščine za številne Evropejce, se ne strinjam s političnim stališčem, ki namerava rešiti ta problem z večjimi socialnimi ugodnostmi, kot v primeru minimalnega dohodka, ki je določen na evropski ravni.

Večje socialne ugodnosti zahtevajo več denarja od države in ker ne ustvarja bogastva, je to mogoče doseči samo s povišanjem davčnega prihodka. To pomeni večje davke za vsakogar, zaradi česar bodo vsi revnejši in bolj odvisni od same oderuške države.

Boj proti revščini morajo izvajati politike zaposlovanja in gospodarska konkurenčnost. Če se na Portugalskem ne bi teden za tednom zapirala številna podjetja, ne bi bilo toliko Portugalcev brezposelnih in ne bi živeli v revščini. Zato menim, da bi bilo treba boj proti revščini izvajati s spodbujanjem gospodarstva in trga in ne s subvencijami, ki se jih bo vedno moralo financirati z davki, ki, kot vemo, dušijo davkoplačevalce in gospodarstvo ter ovirajo gospodarsko konkurenčnost.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot sem v tem parlamentu povedal pred enim letom, zagovarjam nov koncept socialnosti znotraj Evropske unije, ki lahko zagotovi, da ima vsaj osnovni življenjski standard. V Evropi, ki je socialno zavedna, pravična, razvita in povezana, je nujno zagotoviti ukrepe, ki odpravljajo in zmanjšujejo tveganje socialnega dampinga in poslabšanje življenjskih pogojev za ljudi, ko se soočajo z uničujočimi učinki trenutne gospodarske krize. Da bi naredili Evropo močnejšo in bolj enotno, moramo zagotoviti varstvo osnovnih pravic ljudi po vsej Evropi. Zavedam se, da so minimalni standardi potrebni na področju zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnih pokojnin ter celo na ravni plač ter zagotavljajo večjo enotnost pogojev zaposlovanja. V evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti pozdravljam prispevek poročila k spodbujanju vseh držav članic, da izpolnijo svoje obveznosti glede aktivnega vključevanja z odpravo socialnih neenakosti in marginalizacije. Poudaril bi, da mora obstajati realno ravnotežje in spoštovanje načela subsidiarnosti. Glede na to glasujem za poročilo in proti predlaganim spremembam.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poudarila bi pomen sprejetja tega poročila, ki predlaga uvedbo sistema minimalnega dohodka v vseh državah članicah EU in za katerega sem bila odgovorna, na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. V tej dvorani je bil sprejet s 437 glasovi za in 162 proti ter 33 vzdržanimi glasovi ter je nastal kot poseben ukrep evropskega leta za boj proti revščini in socialni izključenosti.

Kot pravi to poročilo, „je uvedba sistemov minimalnega dohodka v vseh državah članicah – s posebnimi ukrepi za podporo oseb (otrok, odraslih in starejših oseb), ki imajo premajhne dohodke, kljub gospodarski oskrbi in ugodnejšemu dostopu do storitev – eden izmed najbolj učinkovitih načinov za boj proti revščini, zagotavljanje primernih življenjskih standardov in pospeševanje socialnega vključevanja“.

Sprejeta resolucija meni tudi, da mora biti osnova sistemov primernega minimalnega dohodka najmanj 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici. Komisijo poziva, naj oblikuje akcijski načrt, ki bi spremljal izvajanje evropske pobude o minimalnem dohodku v državah članicah. Pozornost usmerja k naraščanju števila revnih zaposlenih in potrebi po reševanju tega novega izziva ter poziva k pravični porazdelitvi dohodka.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Le redko sem naletel na tako demagoško in nerealno poročilo. Demagoško, ker namerava uvesti minimalni dohodek v višini najmanj 60 & povprečnega dohodka v vseh državah članicah in za vsakogar, brez kakršne koli zahteve glede narodnosti. Je to bruto povprečni dohodek ali neto povprečni dohodek? Se za izračunavanje praga revščine uporablja povprečni življenjski standard? V moji državi je to enakovredno spodbujanju podpiranja brezdelnosti in ustvarjanju močnega magneta za priseljevanje.

Kajti v skladu z uporabljeno opredelitvijo bi bil ta dohodek lahko višji od minimalne plače, ki jo zasluži 15 % francoskih delavcev; rekord med razvitimi državami. Evropejci ne potrebujejo pomoči, ampak prava delovna mesta z dostojno plačo. Vendar pa poročilo, in to je nerealni del, molči o pravih vzrokih za revščino: pritisk na plače, ki jo je prinesla zunanja konkurenca držav z nizkimi stroški, kjer se izvaja socialni damping, in notranja konkurenca neevropskega priseljevanja; in eksplozija brezposelnosti, selitev in zaprtij podjetij, ki jo je povzročila neovirana globalizacija. Poročilo je prav tako prezrlo zaskrbljujoč primer siromašenja evropskega srednjega razreda. Boj proti tem vzrokom mora biti prednostna naloga.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Čeprav je Evropska unija eno izmed najbogatejših območij na svetu, se kljub temu velik odstotek evropskih državljanov sooča s problemom revščine glede na dohodek, ki omejuje njihovo zmožnost, da si privoščijo osnovne zadeve v smislu hrane, zdravja, energije in izobraževanja. Revščina je v Evropi prizadela 85 milijonov ljudi. Poleg tega glede na trenutni finančni in gospodarski upad obstaja veliko tveganje revščine, ki prizadene otroke, mlade in starejše osebe, zaradi česar so močneje ogrožena številna gospodinjstva in omejen njihov dostop do zdravil, zdravstvenega varstva, šol in zaposlovanja. Zagotoviti moramo, da je bogastvo enakomerno razporejeno med bogatimi in revnimi državami članicami, med majhnimi in velikimi državami ter med njihovimi državljani.

Več sredstev je treba dodeliti za različne študije in analize v zvezi z revščino in socialno izključenostjo ter primerjati sisteme 27 držav članic in opredeliti, katera politika je najučinkovitejša. Še naprej se moramo boriti proti revščini in socialni izključenosti v Evropi in po svetu ter sprejeti nujne ukrepe in, kar je še pomembnejše, biti solidarni kljub različnim davčnim ali političnim pritiskom, s katerimi se bomo morda soočili.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V Evropi trenutno 17 % prebivalstva, kar ustreza približno 85 % ljudi, živi pod pragom revščine. Glede na te številke je najbolj zaskrbljujoča skrajna revščina, ki napreduje zlasti v tem obdobju recesije, zaradi česar je minimalni dohodek ključnega pomena.

Ker je leto 2010 evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti in v skladu z mednarodnim dnevom za odpravo revščine, smo v Evropskem parlamentu glasovali za resolucijo, ki poziva k evropskemu minimalnemu dohodku v višini 60 % povprečnega dohodka vsake države članice.

Naše poročilo poudarja, da je uvedba sistema minimalnega dohodka v vseh državah članicah eden izmed najučinkovitejših ukrepov boja proti revščini, zagotavljanja dostojnega življenjskega standarda in spodbujanja socialnega vključevanja, in pozdravljam sprejetje te resolucije.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo, ki države članice poziva, naj se spopadejo z revščino z uvedbo sistema minimalnega dohodka po modelu RSA [„revenu de solidarité active“ – dodatek k zasluženemu dohodku], nekdaj RMI [„revenu minimum d’insertion“ – zagotovljeni osnovni dohodek], v Franciji. Tovrstno orodje je bilo jasno priznano kot zelo koristno v boju proti negotovosti delovnih mest.

Besedilo predlaga, da tovrstni minimalni dohodek znaša 60 % povprečne plače v vsaki državi in je predvsem del celovite strategije za vključevanje s trajnim vračanjem na delo in dostopom do javnih storitev, predvsem nastanitve.

Besedilo je bilo sprejeto, vendar pa so bile žal zavrnjene alternativne različice, ki so jih predložile levo usmerjene politične skupine in ki pozivajo k zavezujoči okvirni direktivi za izvajanje minimalnega dohodka po vsej Uniji. Pozitivno stališče, ki smo ga zavzeli glede tega sistema minimalnega dohodka, je torej spodbudno, vendar pa verjetno ne bo zadostovalo.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Trenutni podatki kažejo, da stopnja revščine v Evropski uniji narašča. V mnogih državah članicah je revščina najhuje prizadela otroke in starejše osebe, vse večja uporaba kratkoročnih delovnih pogodb in nizki, negotovi dohodki pa prinašajo tveganje poslabšanja življenjskih pogojev v celotni družbi. Če temu dodate demografsko krizo, ki je prizadela nekatere države, imamo recept za zagotovljeno gospodarsko nazadovanje. Naša naloga je, da zagotovimo dostojno življenje za vse državljane.

Ne moremo dovoliti, da bi naše otroke in vnuke ogrožali lakota, brezposelnost in socialna izključenost. Prihodnjim generacijam moramo zagotoviti dostojne ravni plač, karierno stabilnost, dostop do javnih storitev in socialno vključenost vse življenje – od najzgodnejših let do upokojitve.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Ocenjuje se, da po vsej EU 85 milijonov ljudi trpi zaradi revščine ali jim grozi revščina, in menim, da je treba na evropski ravni storiti vse, kar je mogoče, da se spopademo s tem. Ključnega pomena je, da se uvede postopke, kot je ta, da pripomoremo k zmanjšanju števila ljudi, ki jim v EU grozi revščina, da bi zagotovili dosego cilja strategije EU 2020, in sicer odpravo tveganja za 20 milijonov evropskih državljanov.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarska in finančna kriza je po vsej Evropski uniji poslabšala situacijo, v kateri se nahaja trg dela. Nedavno je bilo izgubljenih približno 5 milijonov delovnih mest, kar je v državah članicah povzročilo revščino in socialno izključenost. Odločno podpiram to poročilo, ker menim, da so potrebni nujni ukrepi za ponovno vključitev vseh prizadetih na trg dela in tudi zagotavljanje minimalnega dohodka, ki bo omogočil dostojen življenjski standard in življenje, vredno človeškega dostojanstva. Menim, da moramo razviti kazalnike, ki nam bodo omogočili uvedbo sistema minimalnega dohodka v državah članicah, s čimer bomo zagotovili ustrezen življenjski standard, ki pospešuje socialno vključevanje in spodbuja socialno in gospodarsko kohezijo po celotni Evropski uniji.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Eno izmed učinkovitih orodij za boj proti revščini je zagotavljanje minimalnega dohodka, ki vključuje plače, pokojnine in ugodnosti, državljanom Evropske unije. Minimalni dohodek mora biti splošna pravica in ne sme biti odvisen od plačanih prispevkov.

Posebno pozornost moramo posvetiti socialnim skupinam, ki so posebno dovzetne za revščino in socialno izključenost in ki vključujejo zlasti invalide, velike družine in enostarševske družine, kronično bolne in starejše osebe. Analiza izkušenj več držav članic kaže pomembnost vloge minimalnega dohodka v boju proti revščini in socialni vključenosti, zato sem glasovala za poročilo gospe Figueiredo.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes je vključitev preprečevanja in boja proti revščini in socialni vključenosti v druge politike EU s ciljem zagotavljanja spoštovanja temeljnih človekovih pravic, splošnega dostopa do bistvenih javnih storitev in pravice do zdravja, izobraževanja in poklicnega usposabljanja ključnega pomena.

Vse to zahteva socialno vzdržnost makroekonomskih politik, kar pomeni spremembo monetarnih prednostnih nalog in politik, vključno v Paktu za stabilnost in rast, in tudi vseh politik konkurence, politik notranjega trga ter proračunskih in davčnih politik. To poročilo uporablja pojem „minimalni dohodek“, ki je sporen pojem, opredeljen kot instrument, ki omogoča spremljanje upravičencev pri premiku iz razmer socialne izključenosti v aktivno življenje; poudarja tudi pomen širših politik, ki upoštevajo tudi druge potrebe: zdravstveno varstvo, usposabljanje, socialne storitve in nastanitev.

Glasoval sem za to poročilo, ker podpiram zamisel o potrebi po usklajeni evropski strategiji. Kljub temu menim, da je minimalni dohodek pristojnost posameznih držav članic na temelju načela subsidiarnosti. Težko je določiti minimalni prag v različnih državah članicah, ker obstajajo velike razlike med plačami in življenjskimi stroški na splošno.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zdi se, da se vsebina Lizbonske pogodbe, določbe strategije EU 2020 in načela, vključena v razvojne cilje tisočletja, ne odražajo, niti v smislu prihodnjih možnosti, v neprijetni resničnosti, ki je, da celo danes v bedi živi veliko število ljudi. Samo v Evropi v revščini živi skoraj 80 milijonov državljanov, od tega 19 milijonov otrok. Ambiciozne politike, ki si jih je mednarodna skupnost zastavila za odpravo revščine, so se vse prepogosto izkazale za neučinkovite in težavne za izvajanje ali pa so imele za posledico samo ukrepe socialnega varstva.

Cilje je namesto tega treba doseči s preučitvijo bolj strukturiranega pristopa, oceno posebnih pobud, ki so usklajene na evropski ravni in vplivajo na dohodek, socialne storitve in zdravstveno varstvo s ciljem zmanjšanja vpliva finančne krize, ki je prizadela tiste, ki so na trgu dela najbolj ogroženi, in sicer ženske, predvsem starejše ženske, in mlade ljudi. Menim, da lahko ocena evropskih pobud s ciljem določitve minimalnega dohodka predstavlja enega od načinov za boj proti revščini, če se spoštuje načelo subsidiarnosti.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izvajanje minimalnega dohodka v vseh državah Evropske unije je bistven ukrep za boj proti revščini. Zato glasujem za to pomembno poročilo.

Vendar pa se minimalni dohodek izračunava za vsako posamezno državo in tako ne prispeva k socialni konvergenci znotraj Evrope. V tej krizi, ki jo trenutno preživljamo, se vzdržuje nacionalne neenakosti. Zato je potrebnih več medsektorskih socialnih politik na evropski ravni, da bi zagotovili pravičnejšo razporeditev bogastva. To je pomemben del vloge EU.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija je kot eno svojih ustanovitvenih načel vedno razglašala „socialno vključenost“. Težko se je boriti proti številnim razmeram, ki vodijo k marginalizaciji, oddaljevanju in zapustitvi. Med temi mora biti revščina vsekakor visoko na seznamu. V nasprotju z vzroki kot so bolezen, antisocialno vedenje, rasa ali spol to predstavlja stanje, za katerega morajo civilizirane države organizirati redne preventivne ukrepe.

Minimalni dohodek za državljane je sredstvo, ne rešitev. V resoluciji podpiram poziv Komisije k vključitvi državnih ukrepov v okviru evropskega usklajevanja in zagotavljanje, da minimalni dohodek spremlja integriran pristop, ki vključuje zdravstveno varstvo, izobraževanje in nastanitev. Dodajam tudi osebni poziv Komisiji, z drugimi besedami, da morajo ukrepi v podporo vključevanju s ciljem preprečevanja postati prednostna naloga „platforme za boj proti revščini in socialni izključenosti“.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Države članice ne morejo biti brezbrižne do razmer skrajne revščine in morajo zagotoviti, da ni nihče enostavno prepuščen svoji usodi v razmerah, ki so pogosto zelo ponižujoče. V teh primerih je treba preučiti izredne in izjemne ukrepe.

Vendar pa so izkušnje, kot je izkušnja Portugalske, ki je dodelila minimalni dohodek brez resnično učinkovitega nadzora, toda z ogromnim številom oseb, ki so zavedeni kot upravičenci ter ki bi lahko delali in bi morali delati, vendar ne delajo niti si ne prizadevajo za to, sprevrženosti pristopa, ki jih je treba obravnavati. Zato sem se vzdržal glasovanja zaradi dejstva, da vidiki ustreznega nadzora sistema, ki sem jih navedel, ta sistem postavljajo pod vprašaj s finančnega in tudi moralnega vidika.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Države članice ne morejo biti brezbrižne do razmer skrajne revščine in morajo zagotoviti, da ni nihče enostavno prepuščen svoji usodi v razmerah, ki so pogosto zelo ponižujoče. Izključno v teh primerih je treba preučiti izredne in izjemne ukrepe.

Vendar pa izkušnje, kot je izkušnja Portugalske, ki je dodelila minimalni dohodek brez resnično učinkovitega nadzora, toda z ogromnim številom oseb, ki so zavedeni kot upravičenci ter ki bi lahko delali in bi morali delati, vendar ne delajo niti si ne prizadevajo za to, predstavljajo sprevrženosti logike, ki jih je treba obravnavati. Zato sem se vzdržal glasovanja: zaradi dejstva, da navedeni vidiki ustreznega nadzora sistema ta sistem postavljajo pod vprašaj finančno in tudi moralno.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in pri spodbujanju vključujoče družbe v Evropi, ker se strinjam z večino zahtev in mnenj, ki jih zajema; na primer dejstvo, da morajo države članice, Svet in Komisija izvajati „konkretne ukrepe, ki bodo odpravili revščino in socialno izključenost“ in da „je treba v boju proti revščini za prikrajšane družbene skupine na trgu dela ustvariti dostojna in trajna delovna mesta“. Glede tega menim, da je njeno zagovarjanje določitve praga minimalnega dohodka v vseh državah članicah zelo pomembno, da bi lahko vsak ne glede na to, ali je zaposlen ali ne, dostojno živel. To resolucijo sem podprl, ker na splošno zahteva večje socialno posredovanje za boj proti revščini, zaradi katere trpijo milijoni državljanov. V ta namen zahteva, da države članice in evropske institucije sprejmejo konkretne ukrepe za spodbujanje ponovne vključitve na trg dela, vredne teh oseb, ki živijo v revščini.

  Siiri Oviir (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Kot poslanko me moti predvsem, da skrajna revščina v tej trenutni gospodarski krizi v EU precej bolj grozi ženskam kot moškim. Če pogledate številke Eurostata, danes 27 % žensk pred zagotovitvijo socialne varnosti grozi revščina. V evropski družbi nenehna težnja k feminizaciji moči kaže, da obstoječi okvir sistemov socialne varnosti in različni ukrepi socialne in gospodarske politike in politike zaposlovanja, sprejeti v EU, niso oblikovani za potrebe žensk ali za odpravo obstoječih razlik v zvezi z zaposlovanjem žensk. Zato podpiram poročevalko, ki meni, da revščina žensk in njihova socialna izključenost v Evropi zahtevata konkretne in raznolike politične rešitve ter politične rešitve na podlagi spola, in zato sem s svojim glasovanjem ustrezno podprla odprtje tega vprašanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Figueiredo. Delo predstavlja največjo prednostno nalogo za prebivalstvo. Ključnega pomena so solidarnost, na kateri temelji evropski model socialnega tržnega gospodarstva, in nacionalni odzivi. Pobude, ki jih izvajajo posamezne države članice, bodo neučinkovite, če ukrepanje ne bo usklajeno na ravni EU. Zato je ključnega pomena, da Evropska unija govori z enotnim močnim glasom in ima skupno vizijo, s čimer bodo imele posamezne države izbiro glede konkretne uporabe ukrepov v skladu z načelom subsidiarnosti. V socialnem tržnem gospodarstvu, ki je vključeno v Pogodbo in ga ta podpira, morajo javni organi izvajati ukrepe za posredovanje s ciljem pospešitve in olajšanja dosege ravnotežja, da bi preprečili težave za javnost ali jih vsaj zmanjšali. Potrebujemo socialne politike za zaščito družin, omejitev neenakosti ter vpliva in učinkov krize. Izboljšati moramo sisteme socialnega varstva z izvajanjem dolgoročnih politik, tudi v zvezi z delovnimi mesti, in dati večjo stabilnost zaposlovanju ob sočasnem izogibanju nevzdržnim bremenom, naloženih našim nacionalnim proračunom.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za predlog resolucije – predlog spremembe 3 – (člen 157(4) poslovnika), ki nadomesti nezakonodajni predlog resolucije A7-0233/2010 o vlogi minimalnega dohodka in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi. Ta določba zlasti v trenutnem obdobju gospodarske krize ni v nasprotju z načelom socialnega tržnega gospodarstva, načelom, ki ga brez pridržkov podpiram.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Revščina je velik socialni problem po vsem svetu in žal EU ni izjema. Poleg tega je dolgo trajajoča finančna in gospodarska kriza, ki jo preživljamo, poslabšala revščino ljudi v Evropi ter v nekaterih državah, kot je Portugalska, povzročila nov val revnih in prizadela celo srednji razred

Dodelitev minimalnega dohodka je pomemben socialni ukrep z velikim vplivom v gospodarskem smislu, mnogi pa nanj gledajo kot na moralno obveznost. Ključnega pomena je, da se ta minimalni dohodek uredi tako, da deluje kot vzvod za reševanje revnih ljudi na sprejemljiv življenjski standard in da nikoli ne more biti spodbuda za ljudi, da se v težki situaciji odzovejo pasivno, namreč da morebiti niso dovolj predani iskanju zaposlitve.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Revščina je resničnost, ki je prizadela ljudi, katerih dohodek ne zadostuje za zagotavljanje sprejemljivega življenjskega standarda, zaradi trenutne krize pa se število ljudi v tej situaciji še povečuje. V letu 2008 je 17 % prebivalstva EU (približno 85 milijonom ljudem) grozila revščina. Stopnja tveganja revščine pri otrocih in mladih do 17. leta starosti je bila višja kot pri celotni populaciji in je leta 2008 v EU-27 dosegla stopnjo 20 %, pri čemer je bila najvišja stopnja zabeležena v Romuniji (33 %). Stopnja tveganja revščine za zaposlene je v povprečju znašala 8 % v EU-27, najvišja stopnja pa je bila ponovno v Romuniji (17 %).

Glasovala sem za uvedbo sistemov minimalnega dohodka(ki ustreza vsaj 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici) v vseh državah članicah, ki so sestavljeni iz posebnih ukrepov za podporo oseb, ki imajo premajhne dohodke, kljub gospodarski oskrbi in ugodnejšemu dostopu do storitev. Ta korak bi lahko bil eden izmed najbolj učinkovitih načinov za boj proti revščini, zagotavljanje primernih življenjskih standardov in pospeševanje socialnega vključevanja.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Iztrgati 20 milijonov evropskih državljanov iz revščine do leta 2020, takšen je ambiciozni cilj, ki ga določa strategija EU 2020, cilj, ki bi lahko ostal pobožna želja, če se Evropa ne bo spoprijela z naraščajočim siromašenjem, ki je zdaj prizadelo več kot 80 milijonov državljanov.

Zato je pomembna uvedba minimalnega dohodka, potrebnega za preživetje, ali njegova razširitev na vse države članice. Oblikovan kot „zadnja varnostna mreža“, minimalni dohodek že igra vlogo v boju proti socialni izključenosti.

Zdaj moramo povečati njegovo učinkovitost, pri čemer pa ne smemo pozabiti na tri glavne stvari: ohraniti moramo razliko med minimalnim dohodkom in zagotovljeno minimalno plačo, ker mora delo ostati privlačno, zaposlenost pa je še vedno najboljši način za preprečevanje revščine; minimalni dohodek mora postati del usklajene in celovite politike za pomoč ranljivim osebam (dostop do nastanitve, zdravstvenega varstva, varstva otrok in oskrbe na domu); in izbrisati moramo poglavje I, ki zadeva vključitev ciljev, ki so mu dodeljeni, ter izkoristiti minimalni dohodek kot sredstvo za finančno pomoč v določenem času osebi ali družini v stiski.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Petinosemdesetim milijonom ljudi v Evropi grozi revščina. Zaradi gospodarske krize, ki jo preživljamo, so mladi ljudje (izmed katerih je eden od petih brezposeln), ženske in starši samohranilci še bolj ranljivi. Prav tako se poslabšujejo negotove razmere med delavci: število tistih, ki jih je prizadela revščina, trenutno znaša 19 milijonov. Ker je bilo leto 2010 razglašeno za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, je nedavna raziskava Eurobarometra o mnenju državljanov EU pokazala, da jih 74 % izmed njih pričakuje, da bo EU na tem področju igrala pomembno vlogo. Poslušajmo jih in ukrepajmo. Podprl sem resolucijo o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi. Vendar pa izmed 27 držav članic nimajo vse nacionalnega minimalnega dohodka. Zato sem podprl poziv Komisiji, naj uporabi svojo pravico do pobude in predlaga okvirno direktivo o vzpostavitvi načela primernega minimalnega dohodka v Evropi na podlagi skupnih meril, čeprav je bil ta poziv žal zavrnjen.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Z našim predlogom okvirne direktive o minimalnem dohodku je imel Parlament danes priložnost Evropi zagotoviti ključno orodje za pravi boj proti revščini in zagotavljanje pravice vsaki mladi osebi, odraslemu in starejši osebi do dohodka, dovolj visokega, da jih iztrga iz revščine in jim končno omogoči dostojno življenje. To je zahtevalo politično smelost in pogum, da se konča nezaslišani škandal dolgoročne revščine.

Vendar pa bo zaradi svoje strahopetnosti in politične nedoslednosti evropska desnica nosila težko breme neuspeha strategije EU 2020 in bo povzročila še večje razočaranje med našimi sodržavljani in vsemi tistimi organizacijami, ki se iz dneva v dan borijo za najbolj ranljive.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) V moderni družbi, ki jo tvorijo pošteni in aktivni državljani, bi bilo odlično uvesti minimalni dohodek za tiste, ki so brezposelni. Dejansko pa zagotavljanje dohodka tistim, ki ne delajo, vodi k izkrivljanju sveta dela. Številnim ljudem bi bilo pravzaprav ljubše ne iskati dela, dopolnjevati svoj minimalni zagotovljeni dohodek z neprijavljenim delom ali se zateči k manjšim prekrškom.

Takšne negativne situacije bi zagotovo prizadele skupine prebivalstva, ki so manj opremljene za preživetje, zlasti družine, ki niso iz EU, ki se morajo pogosto zadovoljiti s tem, da si delijo majhno in s tem tudi poceni nastanitev. Zagotavljanje razširjene blaginje bo vsekakor vodilo k temu, da si bodo najrevnejši prizadevali živeti v Evropi, kajti čeprav bi jim bilo zagotovljeno zelo malo, bi to vsekakor bilo bolje kot nič. Iz teh razlogov odločno nasprotujem poročilu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Revščina in socialna izključenost sta pokazatelja pomanjkanja spoštovanja človekovega dostojanstva. Boj proti temu pojavu je prednostna naloga Evropske unije in je določen tudi v razvojnih ciljih tisočletja. Kaj lahko storimo in kakšne naloge lahko opravimo v zvezi s tem? Najpomembnejši dejavniki so izobraževanje in zagotavljanje pogojev za razvoj, saj sta to rešitvi, ki bosta ljudi naučili, kako naj se sami spopadejo s problemom revščine z uporabo lastnega potenciala ob podpori sistemskih rešitev. Z drugimi besedami, dati jim moramo znanje in izkušnje, ki jih potrebujejo.

V državah v razvoju je pomembno podpreti gradnjo infrastrukture, zlasti dati ljudem dostop do čiste vode. Razvojna pomoč mora biti povezana z ustvarjanjem pogojev za razvoj trgovine. Spodbujanje razvoja in novih delovnih mest je najboljši način za boj proti revščini v različnih regijah sveta, bogatih in revnih. Z revščino se ni mogoče učinkovito spopasti samo z upravnimi predpisi, niti tistimi, ki določajo minimalne dohodke.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gospodarska kriza poslabšuje socialne razlike v EU. Konec leta 2008 je skoraj 17 % evropskega prebivalstva – to je 85 milijonov ljudi – živelo pod pragom revščine. Zaradi učinkov krize, namreč povečanja brezposelnosti in manj zaposlitvenih priložnosti, so se mnogi ljudje znašli v težki situaciji. Za Evropo je ključnega pomena, da si prizadeva za spodbujanje bolj vključujoče družbe z uporabo ukrepov za odpravo revščine. Leto 2010 je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, eden izmed ciljev strategije Evropa 2020 pa je zmanjšanje števila ljudi, ki jim grozi revščina, za 20 milijonov. Resnica je, da stopnja revščine ne vpliva samo na socialno kohezijo, ampak tudi na gospodarstvo.

Zato ob upoštevanju zavezanosti Parlamenta udeležbi v boju proti revščini in socialni izključenosti menim, da je sistem minimalnega dohodka na podlagi 60 % povprečnega dohodka v zadevni državi članici pomemben prispevek h gospodarski in socialni koheziji. Iz navedenih razlogov in zato, ker menim, da poročilo poudarja potrebo po konkretnem ukrepanju glede učinkovitejše socialne in gospodarske kohezije, ki spoštuje subsidiarnost, sem glasoval za.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti poročilu, ker proračunsko konsolidacijo držav članic obrača na glavo in vsebuje običajne komunistične fraze o meddržavnih transferjih. Poleg tega gre za zelo jasno kršitev načela subsidiarnosti na socialnem področju. V Zvezni republiki Nemčiji sta socialna pomoč in s strani države zagotovljeni dohodek prek nadomestil za dolgoročno brezposelnost Hartz IV že tako visoka, da se za enostavna delovna mesta delo ne izplača več. V zvezi s tem mora obstajati obvezna ločitev med plačilom socialnega varstva in dohodkom. Predpogoj za vso blaginjo ostaja, kot je vedno bila, zdrava gospodarska rast.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, kljub sem izjavam o zmanjšanju revščine so se socialne razlike povečale – približno 85 milijonom prebivalcev EU grozi revščina. To je velik problem za Litvo, saj 20 % našega prebivalstva grozi revščina. Potrebujemo močno zaposlovalno politiko, ki bi spodbujala rast in konkurenčnost v evropskem socialnem tržnem gospodarstvu in bi preprečila makroekonomsko neravnovesje ter zagotovila socialno vključenost.

Vendar to ne zadostuje za boj proti brezposelnosti. Zgolj zaposlenost ne zagotavlja zaščite pred revščino. Povečanje negotovega zaposlovanja in nizkih plač pomeni, da se odstotek delavcev, ki jim grozi revščina, povečuje.

Glede na poročila EU znašajo dohodki več kot 20 % delavcev v Litvi, zaposlenih za poln delovni čas, manj kot 60 % povprečnega dohodka, medtem ko je povprečje EU 14 %. Povečanje minimalne mesečne plače bi pripomoglo k zmanjšanju revščine, vendar pa ne bi zagotavljalo družbe brez izključenosti. Litvo zapustijo predvsem mladi ljudje ne samo zaradi pomanjkanja denarja in dela (lani je brezposelnost med mladimi ljudmi v Litvi dosegla skoraj 30 %), ampak tudi zato, ker se počutijo pozabljene in brez moči spričo sprejetih odločitev, ki vplivajo na njihovo vsakodnevno življenje. To se mora spremeniti.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Kljub prizadevanjem po svetu in zavezam številnih mednarodnih institucij, vključno z EU, je boj proti revščini daleč od dobljenega. Odstotek ljudi, ki živijo v revščini v Evropi, se je med leti 2005 in 2008 povečal s 16 % na 17 %. Po vsej Evropi vlada soglasje med vladami in ljudmi, da se moramo boriti za izkoreninjenje revščine. Ko obravnavamo zaveze strategije Evropa 2020, moramo ponovno razmisliti o tem, kakšne ukrepe je mogoče sprejeti za boj proti revščini.

Podpiram poročilo gospe Figueiredo, ki poziva k ponovni oceni zavez EU glede boja proti revščini in socialni izključenosti in k vključitvi zahtevnih, toda dosegljivih in jasnih ciljev v agendo Evropa 2020. Ponavljam poziv Evropejcev, da se konča revščina in neenakosti z izvajanjem učinkovitih, vključujočih in naprednih strategij, ki se proaktivno borijo proti svetovni revščini.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Približno 85 milijonov ljudi v EU se trenutno sooča s tveganjem revščine. Ta številka vključuje različne skupine: tveganje revščine pri otroci in mladih do 17. leta starosti je višje, kar pomeni, da je eden izmed petih otrok in mladih žrtev revščine. Tudi starejši se soočajo z večjim tveganjem revščine kot splošno prebivalstvo. Leta 2008 je bila stopnja tveganja revščine pri ljudeh, starih 65 let in več, 19 %. Vendar pa je stopnja tveganja revščine za zaposlene leta 2008 v povprečju znašala 8 % – tako imenovani „revni zaposleni“. Koncept minimalnega dohodka bo znatno prispeval k socialnemu vključevanju skupin, ki so ogrožene. Vendar pa je treba pri pripravi direktive največjo možno pozornost posvetiti maksimalnemu nadzoru in izogibanju kakršnega koli „izkoriščanja“ te socialne pomoči. Če pogledamo samo število ljudi, ki prejema nadomestilo za brezposelnost, potem je 23 milijonov ljudi, ki morajo prejeti nadomestilo za brezposelnost, da bi lahko dostojno živeli.

Poročilo: Pervenche Berès (A7-0267/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker podpira nadaljevanje dela, ki ga opravlja posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo in ki je vse od njegove ustanovitve omogočilo oblikovanje zaključkov in posebnih priporočil glede nekaterih tem. Vendar pa je še vedno potrebno poglobljeno delo, da bi dosegli izmenjavo z nacionalnimi parlamenti na tej podlagi, spremenili ta priporočila v zakonodajne predloge in prenesli cilje, ki jim sledijo, v delovni program. Če bi ta posebni odbor prenehal z delom, bi se ustvaril občutek, da je bila kriza premagana, čeprav v resnici razmere na finančnih trgih še niso stabilne in ne poznamo še gospodarskih in socialnih vplivov velikega zloma, čeprav bodo globoki in dolgoročni. Vsi odprti dokumenti ali dokumenti, ki jih je treba zdaj odpreti, namreč strategija Evropa 2020 in nove direktive, gospodarsko vodenje, finančna perspektiva, regulacija in nadzor, reforma svetovnega vodenja in predstavništvo Unije, morajo upoštevati ugotovitev, da je ta model v krizi. Med drugim bi nadaljevanje dela omogočilo zlasti zagotovitev podrobnega spremljanja te raznovrstne agende, poglobitev analize in politična priporočila glede podlage za delovni program, ki ga je treba opredeliti in iz njega potegniti poročilo o spremljanju v drugi polovici leta 2011.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ker je napad kapitalističnega sistema in njegovih predstavnikov na delavski razred splošni napad, ki nima nič opraviti bodisi s finančnimi primanjkljaji ali prezadolženostjo. Stališče uradnikov Skupnosti in stališče resolucije Evropskega parlamenta to potrjujeta. Notranjega imperialističnega boja ni mogoče premagati in se bo postopno zaostroval. EU in G20 delata enostavne načrte, da bi zmanjšala dohodke navadnih ljudi, lastnino navadnih ljudi spravila v roke velikih podjetij in povečala njihove dobičke, povečala izkoriščanje delavskega razreda ter zmanjšala njihove zavarovalne in delavske pravice. Sprejeti splošni ukrepi krepijo monopole in breme kapitalistične krize prelagajo na ramena delavcev; sočasno si EU in plutokracija prizadevata to omiliti s spodbujanjem novih modelov gospodarskega upravljanja in zelenih gospodarstev ter obljubljanjem, da je na koncu predora luč, da bi vzbudila prazno upanje in družbi izvabila odobritev. Obsežne demonstracije v Grčiji, Franciji, Italiji in drugih državah so očiten dokaz, da izbire kapitalističnega sistema delavci zavračajo. Ta zavrnitev lahko – in mora postati – postane zavrnitev monopolov in imperializma ter jo je treba spremeniti v boj za moč navadnih ljudi.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Strategija EU 2020 je ključnega pomena za konkurenčnost, trajnost in socialne značilnosti Unije, zato sem glasoval za to, kar poročilo pravi o namenjanju večje pozornosti pobudam v zvezi s sektorjem energije, raziskav in inovacij ter tudi zadevam v zvezi z zdravjem in izobraževanjem v prihodnjih letih. Popolnoma se strinjam, da mora biti izobraževanje v središču gospodarske strategije Unije in da je treba bolj podpreti programe kot so vseživljenjsko izobraževanje, Erasmus in Leonardo za izobraževanje in usposabljanje v tujini ter da je treba Evropejcem omogočiti boljši dostop do teh programov. Raziskave in razvoj so ključni za konkurenčnost, študente in raziskovalce pa je treba podpreti in spodbujati, ko želijo izkoristiti čezmejno mobilnosti, sočasno pa mora biti dostop do financiranja pregleden in poenostavljen.

Podpiram tudi, kar poročilo pravi o izboljšanju sposobnosti malih in srednje velikih podjetij glede pridobitve posojil, zmanjšanju birokracije, povezane z javnimi naročili, za mala in srednje velika podjetja ter vzpostavitvi sistema vse na enem mestu za obravnavanje upravnih vprašanj teh podjetij.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) V trenutni krizi je bilo veliko različnih dejavnikov: špekulativno vedenje finančnih trgov in razvoj domačega povpraševanja v zadnjih letih med drugim na podlagi potrošniških posojil. Obstaja veliko razlogov, o katerih smo obsežno razpravljali v Parlamentu, vendar pa se moramo zazreti v prihodnost. Prihodnost je del izpolnitve vsebine te pobude. Za to mora Evropa premagati problem staranja prebivalstva. Urediti, reorganizirati in nadzorovati mora finančni trg Unije, izboljšati usklajevanje in to moč uporabiti za aktivno vlogo na svetovni ravni. Sprejeti mora ukrepe za izboljšanje usklajevanja med različnimi ravnmi upravljanja, opredeliti nov model gospodarske rasti, ki gre z roko v roki s človeškim in socialnim razvojem, ter se osredotočiti na evropsko solidarnost, izboljšanje konkurenčnosti, kakovost, izboljšanje izobraževanja, inovacije, nove tehnologije in znanje. To je edini način, da bomo lahko zagotovili, da je Evropa odlična priložnost za svet.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovali smo o zelo dolgem in zelo zapletenem poročilu z občutljivim besedilom in strukturo. Vendar pa je ena zadeva precej neprepričljiva: pravemu, globoko zakoreninjenemu vzroku, ki je sprožil gospodarsko krizo, v kateri se nahajamo, se ne posvetilo zadostne pozornosti, čeprav je vključen v uvodne izjave besedila. Vzrok ni bil naključen, ampak strukturen – in ne samo v gospodarskem smislu. Finančno krizo je povzročila predvsem iluzija, ki so jo gojile svetovne finančne in politične elite, da bi lahko v tretjem tisočletju gospodarstvo in bogastvo temeljila bolj na financah kot proizvodnji blaga, bolj na presenetljivem ustvarjanju proizvodov finančnega inženiringa kot na tem, kar resnično ustvarijo, proizvedejo, prodajo in tržijo stotine in stotine podjetij po vsem svetu. Če ne bomo prepoznali gospodarskega in političnega pomena ponovne vzpostavitve realnega gospodarstva namesto virtualnega gospodarstva, poročilo tvega usodno napako: predlaganje načinov za izhod iz krize, ki na koncu ne bi bili prava rešitev. Evropa ne potrebuje nadaljnje centralizacije gospodarskih sil na ravni EU. Evropa potrebuje pobudo in manj birokracije. Zato sem glasovala proti poročilu.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je trenutna finančna kriza, ki je prizadela gospodarski in finančni sektor, povzročila splošno gospodarsko in socialno krizo, v kateri evropski državljani še naprej živijo v revščini, socialne razlike postajajo še izrazitejše, povečuje pa se tudi število revnih zaposlenih.

Poudarila bi, da je recesijo še poslabšalo dejstvo, da različni nacionalni načrti za oživitev gospodarstva niso dovolj usklajeni, saj je zelo verjetno, da bi bil z uskladitvijo na ravni Evropske unije mogoč večji vpliv kot tisti, ki ga je mogoče doseči z večino programov na nacionalni ravni. V skladu s strategijo Evropa 2020 se je Evropska unija zavezala boju proti brezposelnosti in povečanju zaposlenosti ter zmanjšanju revščine in socialne izključenosti, vendar pa mora biti ta strategija usklajeno prizadevanje – del obvladovanja krize in strateškega postopka načrtovanja po krizi.

Strinjam se s stališčem Parlamenta, da si je treba za ta strateški cilj Evropske unije prizadevati tudi s tesnim sodelovanjem z nacionalnimi vladami, socialnimi partnerji in civilno družbo in da mora biti Evropski parlament v večjem obsegu udeležen v njegovem izvajanju.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sprejetje tega celovitega poročila predstavlja zelo pomemben korak za evropsko skupnost, ki glasno poziva k jasnim odgovorom in hitrim rešitvam za premagovanje te hude gospodarske krize. Glasoval sem za, ker danes sprejeto besedilo vključuje načela, ki so vedno oblikovala podlago gospodarske politike moje skupine. V mislih imam na primer potrebo po večji proračunski konsolidaciji, okrepitvi Pakta za stabilnost in rast ter dokončanju enotnega trga.

Pravzaprav sem prepričan, da Evropa potrebuje radikalno preoblikovanje, da bi podvojila svoj potencial rasti, ta rezultat pa je mogoče doseči samo z večjim usklajevanjem gospodarskih in davčnih politik držav članic. Vendar pa se mi pred tem zdi potrebno pregledati sektor finančne ureditve, ki se je izkazal ne samo za varljivega, ampak tudi za enega izmed glavnih vzrokov krize. EU se mora tudi hitro soočiti z različnimi izzivi, najprej z zaposlovanjem, demografskim izzivom in pokojninskim sistemom. Še pred tem moramo izvajati politike v podporo malim in srednje velikim podjetjem, gonilni sili in gospodarskemu jedru Evrope, predvsem s spodbujanjem davčnih svežnjev in pobud, ki omogočajo lažji dostop do posojil.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj se strinjam, da mora Komisija prevzeti odgovornost za zagotavljanje nadzora in financiranja projektov na naslednjih področjih: nove naložbe v raziskave, razvoj in uporabo obnovljivih virov energije, v energetsko učinkovitost, zlasti obstoječih evropskih stavb, pa tudi v učinkovito uporabo virov nasploh; utrditev evropskega energetskega omrežja z medsebojnimi povezavami državnih omrežij in distribucijo energije iz večjih centrov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov k potrošnikom, pa tudi z uvedbo novih oblik skladiščenja energije in evropske visokonapetostne mreže enosmernega toka; spodbujanje vesoljskih infrastruktur EU na področju radijske navigacije in opazovanja zemlje za pospeševanje zagotavljanja novih storitev EU in razvoja inovativnih aplikacij ter za olajšanje izvajanja zakonodaje in politik EU; vzpostavitev hitrih internetnih povezav v celotni Uniji, hitro izvajanje digitalne agende EU ter zagotovitev zanesljivega in brezplačnega dostopa za vse državljane.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – To poročilo podrobno in natančno obravnava vzroke gospodarske krize in korake, ki so bili storjeni na ravni EU, da bi preprečili, predvideli ali vsaj zmanjšali vpliv prihodnjih kriz. Sklepi poročila so dobro uravnoteženi in predstavljajo pravilen pregled vzrokov in učinkov krize. Poročilo tudi dodaja vrednost trenutni razpravi v zvezi z možnimi načini, kako doseči napredek glede tega. Zato sem se odločil glasovati za to poročilo.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Ker bo recesija, v kateri se nahajamo od poletja 2007, stala 60 bilijonov USD in oživitev gospodarstva ni zagotovljena, sem glasovala za to besedilo, saj smo hoteli s kolegi poslanci Evropskega parlamenta s tem glasovanjem dokazati, da gresta politična odgovornost in ambicioznost z roko v roki. Kot alternativo neubranosti med Komisijo, delovno skupino gospoda Van Rompuya in tandemom Merkel-Sarkozy glede gospodarskega upravljanja, podajamo jasen predlog: ustvariti gospoda ali gospo Euro, pristojnega/pristojno za notranjo in zunanjo skladnost odločitev gospodarske politike Unije.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za poročilo gospe Berès, ker podpiram veliko večino njegove vsebine. Vendar pa obstaja potreba po nadaljnji podrobni razpravi zlasti o enem vprašanju, in sicer skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe. Strinjam se, da je treba zagotoviti, da različne davčne ureditve za pravne osebe ne omogočajo podjetjem, da bi se izogibala odgovornosti podpiranja družbe z deležem svojih dobičkov s pravično ureditvijo davka od dobička pravnih oseb.

Vendar pa je treba posebno pozornost nameniti tudi negativnemu vplivu, ki bi ga lahko imela skupna konsolidirana davčna osnova za pravne osebe na majhne države kot je Irska, kjer sta ravni blaginje in zaposlovanja v veliki meri odvisni od njihove zmogljivosti, da pritegnejo tuje naložbe. Omenila bi tudi, da Irska laburistična stranka ne podpira skupne konsolidirane davčne osnove za pravne osebe.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ker levica ne more odobriti poročila, ki je nastalo kot kompromis med socialisti in evropsko levico, poročila, ki ne poseže v srž problema, namreč osnovne vzroke gospodarske in socialne krize. Poročilo politično povezuje Parlament s katastrofalnimi neoliberalnimi predlogi gospe Merkel, gospoda Sarkozyja in delovne skupine, da bi se zaostrile pogodbe in Pakt za stabilnost, kar bo razbilo socialno državo in odvzelo pravice delavcem.

Naša stran je kritizirala Pakt za stabilnost, ki je naravnan proti družbi in rasti, institucionalno in politično šibkost EMU, protidemokratični način, na katerega deluje ECB, in neuravnoteženo rast znotraj EU ter je predlagala načine za izhod iz krize, ki spoštujejo delavske in socialne pravice. Žal črka in duh besedila ostajata zvesta katastrofalnim neoliberalnim politikam, ki delujejo v škodo delavcem, vodijo k recesiji in brezposelnosti ter poslabšujejo krizo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kriza nas je naučila zahtevne lekcije in nas mora še veliko naučiti o statičnih in dinamičnih vidikih gospodarskih politik. Naša naloga je, da se učimo iz teh lekcij in jih spremenimo v prakso, da bi stvari ponovno zagnali. Izogniti se moramo napakam, storjenim v preteklosti, in se zavedati pojavov, ki prej niso bili opredeljeni, predvsem pa moramo biti temeljiti pri vzpostavljanju odnosov med realnim gospodarstvom in financami, zaščito zaposlovanja in splošne blaginje pred tovrstnimi pretresi. Vendar pa mora Evropska unija storiti več. Ustvariti mora dodano vrednost, okrepiti instrumente, ki so dobro delovali (kot je valuta), izboljšati tiste, ki jih je mogoče izboljšati (kot je usklajevanje davčne in proračunske politike), in ustvariti ekonomije obsega za hitro in dolgotrajno oživitev gospodarstva. Zdi se mi zelo pozitivno, da Parlament obravnava ta vprašanja in da še naprej spremlja situacijo, dokler se te znake prenaša v oprijemljive in učinkovite ukrepe.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Glasovali smo za to poročilo, vendar pa smo glasovali proti priporočilu o uvedbi davka na finančne transakcije in porazdelitvi dolga med državami evrskega območja ter mu tudi močno nasprotujemo.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (PT) Za sprejetje tega poročila sem glasovala iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da so njegovi avtorji opravili odlično delo, ki se odraža v obsežni analizi vzrokov in vpliva gospodarske krize na svetovno gospodarstvo po eni strani in na evropsko gospodarstvo po drugi strani. Drugi razlog, da sem glasovala zanj, je, da poročilo vsebuje vrsto pomembnih priporočil v delu poročila z naslovom „Prihodnost – Evropa dodane vrednosti“. Priznati moramo, da je kratkoročno, ozko osredotočanje na dobiček vodilo k izgubi velikega števila delovnih mest v Evropi v industrijah, ki zagotavljajo visoko dodano vrednost, ob sočasnem ustvarjanju negotovih in nekakovostnih delovnih mest. Čas je, da obrnemo trend in ponovno industrializiramo Evropsko unijo ter povrnemo njeno sposobnost inovativnosti in ustvarjanja delovnih mest v sektorjih, povezanih z raziskavami in razvojem ter novimi tehnologijami.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam to glasovanje, saj je bilo pomembno omeniti vsaj vprašanje sankcij za nespoštovanje Pakta za stabilnost in rast, ki ga države prepogosto veselo prezrejo.

Vzpostaviti moramo učinkovit sistem spodbud in kazni v zvezi z izvajanjem Pakta za stabilnost in rast, ki bo pomagal zagotoviti, da se sedanja kriza ne poslabša in da v prihodnje ne bi prišlo do nove krize. Zato sem podprla odstavek, v katerem se Komisijo poziva, naj uvede zavezujoč sistem kazni, ki bo nedvomno pod njenim nadzorom, da bi države članice pripravil k spoštovanju pravil Pakta stabilnosti in rasti.

  Harlem Désir (S&D), v pisni obliki. – (FR) Kriza je razkrila pomanjkljivosti ekonomske in monetarne unije: skoraj je oslabila evro in povzročila je izgubo milijonov delovnih mest po vsej celini. S poročilom Pervenche Berès je Evropski parlament pravkar sprejel predlog usklajene strategije, da bi Evropo izvlekli iz recesije in obravnavali njene finančne, gospodarske in socialne posledice.

Ta predlog vključuje uvedbo resničnega finančnega nadzora, ki smo ga začeli izvajati, vendar ga bo treba znatno okrepiti; obdavčitev finančnih transakcij za ureditev trgov in financiranje javnih sredstev ter zmanjšanje javnega primanjkljaja; uskladitev gospodarskih politik in proračunov držav članic v korist trajnostne rasti; imenovanje gospoda ali gospe Euro, ki bo pristojen/pristojna za evrsko območje in poenotil/-a njegovo zastopanje na zasedanjih G20 in MDS; in oblikovanje Evropske energetske skupnosti.

Zdaj je čas, da se Evropa začne ponovno premikati. To pričakuje javnost. V nenehno spreminjajočem se svetu je nedejavnost enakovredna propadu. Zato se moramo zdaj preiti od tega poročila k praktičnemu ukrepanju.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih sprožili, ker opredeljuje konkretne ukrepe za premagovanje gospodarske in socialne krize z vzpostavitvijo pravega evropskega socialnega tržnega gospodarstva s ciljem trajnostne rasti, zaposlovanja in socialne vključenosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Učinki gospodarske in finančne krize so prisotni veliko dlje, kot smo upali, in imajo še resnejše socialne posledice. Kot sem trdil in kot utemeljuje tudi to poročilo, je kriza pokazala, da potrebujemo več Evrope. Na velikem območju z odprtimi mejami za prosti pretok in notranjim trgom je postalo nesprejemljivo dopuščati odpor sistema mediacije, spremljanja in nadzora, utemeljenega na moči posameznih držav, katere obseg je majhen in omejen glede na razmere v Evropi in ostalem svetu. Krepitev gospodarskega upravljanja, finančnega nadzora in pristojnosti za usklajevanje politik ter gospodarskih in monetarnih zadev s strani institucij EU bo zagotovila večjo stabilnost in večjo sposobnost hitrega in učinkovitega ukrepanja. Poudaril bi priznavanje pomembnosti strategije Evropa 2020, v kateri so raziskave in inovacije ključne za konkurenčnost podjetij in ustvarjanje delovnih mest. Ponovno bi izpostavil pomen notranjega trga ter malih in srednje velikih podjetij (MSP) za ponovno oživitev in dinamičnost gospodarstva, za katere se uporablja končne ukrepe za spodbujanje njihove utrditve in trajnostnega razvoja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem proti temu poročilu, ker je bil prvotni predlog poročevalke izkrivljen ter so bila vključena stališča, ki pozivajo k uporabi ukrepov, ki so povzročili krizo. Poziva tudi h kaznovanju držav članic, ki ne spoštujejo Pakta stabilnosti in rasti. Čeprav je tu in tam na socialnem področju ohranjen nenavaden predlog, je njegova splošna usmerjenost negativna.

Nasprotno so bili predlogi, ki smo jih sprejeli na plenarnem zasedanju, zavrnjeni, zlasti na naslednjih področjih:

- zavrnitev nedavnih zakonodajnih predlogov Komisije o gospodarskem upravljanju, vključno s kaznimi – ki bodo imele negativen učinek na že tako slabe stopnje rasti v državah članicah –, ob sočasnem zagovarjanju ambicioznega evropskega načrta naložb za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest;

- pozdravljanje široko razširjene udeležbe v evropskem dnevu mobilizacije proti varčevanju in negotovosti, ki so ga 29. septembra 2010 organizirali sindikati, pri čemer so poudarili njegov politični pomen in izrazili podporo zahtevam, zahtevali zagotavljanje delovnih mest za zaslužek za preživetje, močno socialno zaščito in zaščito kupne moči, jamčenje boljših pokojnin ter visoko kakovostnih javnih in socialnih storitev, ki so dostopne vsem;

- odločna obsodba vloge, ki jo imajo davčne oaze pri spodbujanju in izvajanju goljufij, davčnih utajah in begu kapitala.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Kot je običajno ob soočanju z gospodarsko, socialno in finančno krizo v tem parlamentu, je poročilo gospe Berès spregledalo glavna vprašanja in se osredotoča na rešitev sistema, namesto da bi temeljito podvomilo o njem. To poročilo celo dodaja pridiganje med samoregulativne vrline trga, glede katerega se pretvarja, da verjame, da ga je mogoče narediti bolj etičnega.

Verjame v koristi svetovne konkurence ter prostega in neomejenega pretoka kapitala in blaga. Nadzor sistema, ki ne deluje, nam ne bo omogočil izogniti se njegovim najhujšim nepravilnostim. Bančni sistem je z vnaprejšnjim poplačilom državne pomoči, ki je nenazadnje preprečila njegov zlom, pokazal svoj cinizem, tako da se lahko izogne spremembi svojega vedenja, vključno z njegovimi najbolj škandaloznimi praksami.

Celotni svetovni finančni sistem, kakršen je danes, škoduje realnemu gospodarstvu. Spodbuja špekulacije in ustvarjanje kompleksnih proizvodov, proizvodov, ki so pogosto nepregledni in morda nevarni. Ustvarja bogastvo, utemeljeno na praznih besedah. Podjetja sili, da sledijo izredno kratkoročnim strategijam, in daje prednost delničarjem na škodo drugim gospodarskim zainteresiranim stranem. Pretvarjanje, da se ga nadzoruje, ni dovolj. Treba ga je spremeniti.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Poleg izgube milijonov delovnih mest po vsej evropski celini in različnih nevarnosti za evro je imela recesija učinek poudarjanja odsotnosti močnega in usklajenega gospodarskega upravljanja znotraj Evropske unije in pomanjkljivosti finančnega nadzora.

Če sem torej glasovala za to resolucijo, sem to storila zato, ker namerava popraviti te napake in spodbuja uvedbo davka na finančne transakcije, katerega prednost bi bila omejitev špekulacij o finančnih transakcijah, ureditev trgov, financiranje javnih sredstev, toda tudi zmanjšanje javnega primanjkljaja. To je močen ukrep, h kateremu sem že dolgo pozivala in ga pozdravljam.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo moje kolegice francoske socialistke gospe Bérès o finančni, gospodarski in socialni krizi. To ambiciozno poročilo podaja številne zamisli in rešitve za izhod iz krize, zagotavljanje trajnostne oživitve gospodarstva in preprečevanje z mehanizmi upravljanja in nadzora, da bi ponovno prišlo podobnih finančnih kriz.

S tem glasovanjem Evropski parlament dokazuje, da gresta lahko politična odgovornost in ambicioznost z roko v roki. Prednost se daje zaposlovanju, saj je oživitev gospodarstva brez zmanjšanja brezposelnosti ogrožena. Besedilo poziva k vzpostavitvi prave evropske skupnosti za energijo. Imenovanje gospoda ali gospe Euro, odgovornega/odgovorne za gospodarske in monetarne izbire Unije, bi prav tako bilo velika prednost. Nazadnje nas besedilo opozarja na potrebo po davku na finančne transakcije, tako da bodo odgovorni za recesijo končno morali prispevati.

  Gay Mitchell, Mairead McGuinness, Jim Higgins in Seán Kelly (PPE), v pisni obliki. – Poslanci Evropskega parlamenta iz stranke Fine Gael ne podpiramo predloga direktive o skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe, vendar pa to bil razlog, da bi glasovali proti temu pomembnemu poročilu kot celoti.

  Anne E. Jensen (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Danska liberalna stranka se je na končnem glasovanju vzdržala glasovanja o poročilu gospe Berès o finančni krizi, ker priporoča uvedbo davka na finančne transakcije.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Skupaj s kolegi iz laburistične stranke sem glasoval za poročilo gospe Berès, ker podpiram veliko večino njegove vsebine. Vendar pa obstaja potreba po nadaljnji podrobni razpravi zlasti o enem vprašanju, in sicer skupni konsolidirani davčni osnovi za pravne osebe. Strinjam se, da je treba zagotoviti, da različne davčne ureditve za pravne osebe ne omogočajo podjetjem, da bi se izogibala odgovornosti podpiranja družbe z deležem svojih dobičkov s pravično ureditvijo davka od dobička pravnih oseb. Vendar pa je treba posebno pozornost nameniti tudi negativnemu vplivu, ki bi ga lahko imela skupna konsolidirana davčna osnova za pravne osebe na majhne države kot je Irska, kjer sta ravni blaginje in zaposlovanja v veliki meri odvisni od njihove zmogljivosti, da pritegnejo tuje naložbe. Omenil bi tudi, da Irska laburistična stranka ne podpira skupne konsolidirane davčne osnove za pravne osebe.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Poročilo gospe Berès obravnava vprašanja, pomembna za stabilnost evrskega območja, za kar sem glasovala.

Vendar pa sem se vzdržala v končnem glasovanju, ker menim, da se, prvič, uporablja splošen in poenostavljen pristop h gospodarskim in finančnim problemom EU ter ukrepom, ki jih je treba sprejeti, in, drugič, omenja predloge Komisije o sankcijah za nedisciplinirane države članice, kot so drugi davčni ali finančni ukrepi, o katerih Evropski parlament še ni razpravljal in o katerih še ni sprejel sklepov.

Zato si pridržujem pravico, da mnenje izrazim kasneje.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Berès, ker sem prepričan o potrebi po učinkovitem sodelovanju med Parlamentom, Svetom in Komisijo, da bi našli pot iz gospodarske in finančne krize.

Mednarodni denarni sklad je nedavno objavil analizo trenutnega stanja svetovnega gospodarstva, ki je pokazala, da je proces oživitve še vedno krhek in neenoten. Dejansko se soočamo z dvema različnima scenarijema: po eni strani s stanjem močne rasti za države v vzponu in po drugi strani z visoko ravnjo brezposelnosti in na splošno počasno stopnjo okrevanja v gospodarsko naprednejših državah.

Zato menim, da bi bilo koristno podati se po poti s ciljem zagotavljanja ustrezne trdnosti javnih financ, da bi ohranili zaupanje v trge in zagotovili, da lahko javnost spet verjame v pomembnost evropskega projekta.

  Thomas Mann (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za poročilo posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo, ki predstavlja konstruktiven kompromis med vsemi udeleženimi skupinami. Ne potrebujemo manj Evrope, ampak je potrebujemo več! Naša nacionalna gospodarstva so tesno prepletena – nacionalna sebičnost bo samo okrepila krizo. To poročilo poziva Evropo, naj bo soglasna glede bistvenih vprašanj. Trajnostna finančna, gospodarska in zaposlovalna politika EU mora biti temelj našega ukrepanja. Priporočila za ukrepanje kažejo jasno pot naprej: v prihodnosti mora neodvisna bonitetna agencija EU oceniti boniteto podjetij. Z davkom na finančne transakcije je treba končati zelo tvegane špekulacije. Pakt za stabilnost in rast mora biti bolje povezan s strategijo Evropa 2020. Komisijo nedvoumno pozivamo, naj ustvari ravnotežje med rastjo, enakimi možnostmi in stabilnostjo finančnega trga. Obstaja potreba po zmanjšanju obdavčenja dela, da bi okrepili naložbe in s tem konkurenčnost Evrope. Predvsem mala in srednje velika podjetja potrebujejo lažji dostop do posojil.

Na socialnem področju je napredek človeških virov – s pravimi, oprijemljivimi ukrepi za usposabljanje in kvalificiranje ljudi – najpomembnejša prednostna naloga. Številne javne predstavitve, delavnice in analize so nam članom odbora omogočile upravičene, utemeljene prispevke v javni razpravi. Pomembno je, da Parlament zagotovi jasne odgovore na krizo. Samo tako lahko okrepimo našo verodostojnost in zanesljivost v očeh državljanov.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo sem podprl povsem zaradi novega dogovora, ki smo ga sklenili predvsem zaradi skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Osnutek, ki ga je prvotno predložila poročevalka, je bil jasna ideološka provokacija in ga je bilo zato treba popolnoma spremeniti. Glede na Mednarodni denarni sklad so prednostne naloge odpraviti preostale šibkosti v finančnem sektorju, zagotoviti močno rast povpraševanja in zaposlovanja, ohraniti vzdržnost dolgov, prizadevati si za večjo uravnoteženost svetovne rasti in rešiti izzive, ki izvirajo iz razširjenega in nihajočega pretoka kapitala. Poročilo, v katerem se priznava potrebo po zagotavljanju ustrezne trdnosti javnih financ zaradi ohranitve zaupanja v finančne trge in trge realnega gospodarstva, je popolnoma usklajeno z zadnjim proračunom, ki ga je potrdila italijanska vlada in ki si prizadeva zmanjšati primanjkljaj pod 3-odstotni prag.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ustanovitev posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo (CRIS) je bila namenjena opredelitvi dejavnikov, ki so vodili v krizo, ugotavljanju, česa EU ni opazila, kar je pomenilo, da je bila kriza nepričakovana, in načrtovanju prihodnjih ukrepov in pobud, da bi se izognili podobnim situacijam in bili sposobni ponovno oživiti gospodarstva ter dokončno ustaviti krizne scenarije, ki vztrajajo v nekaterih državah članicah. Menim, da je posebni odbor za finančno, gospodarsko in socialno krizo dobro opravil svojo nalogo in je v tem dokumentu določil nove poti, ukrepe in pobude, ki bodo EU omogočili, da bo bolje pripravljena na morebitne prihodnje krize.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Podpiram poročilo gospe Berès, ki poziva k več Evrope in ne manj, k večji učinkovitosti in manjši birokraciji ter k enotnemu glasu Evropske unije na mednarodnem prizorišču.

Kljub vrnitvi k rasti se ne smemo zmotiti in misliti, da je recesija povsem za nami in zlasti da smo rešili njene vzroke. Če obstaja lekcija, ki se jo lahko naučimo iz te krize, je to odsotnost svetovnega upravljanja (odsotnost svetovne države). Potrebujemo pravičnejšo porazdelitev bogastva med državami in znotraj vsake države. Tu se skriva resnična kriza. Zato podpiram, da Evropski svet skliče vrh G20, posvečen izključno temu vprašanju.

Glede razvoja bi poudaril – kot je v svojem poročilu poudarila tudi gospa Berès –, da je za države članice pomembno, da spoštujejo svoje obveznosti iz leta 2005 v smislu uradne razvojne pomoči. Nič ne opravičuje zmanjšanja uradne razvojne pomoči. Uradna razvojna pomoč se mora povečevati in ne sme trpeti posledic finančne krize.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Finančna kriza je pomenila konec pravljice o samoregulativnih finančnih trgih. Svetovno finančno krizo so povzročili nepreglednost finančnih produktov in svežnji struktur z visokim tveganjem skupaj s politiko mehke valute Združenih držav ter konflikti interesov v smislu bonitet. Države članice EU in njihovo prebivalstvo so dali veliko materiala za razmislek v povezavi s posledično gospodarsko krizo z njeno naraščajočo stopnjo brezposelnosti in krčenjem sektorja socialnih storitev. Reševalni svežnji so lahko samo kratkoročno ustavili strmoglav propad. Dolgoročno samo prelagajo osnovne težave. Krize se vsekakor ne sme izkoristiti za razširitev pristojnosti EU.

Evrokracija in birokracija nista odgovor na krizo. Pač pa sta jo zaradi vsiljenega usklajevanja in dejstva, da ignorirata kulturne razlike, pomagala ustvariti. Vsekakor sem za boljše usklajevanje in posvetovanje na ravni EU. Vendar pa je treba po drugi strani gospodarsko upravljanje na ravni Evrope najodločneje zavrniti, zato zavračam to poročilo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za vmesno poročilo posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo. Kot član tega posebnega odbora sem aktivno sodeloval v postopku in prispeval k pripravi tega poročila. Predvsem menim, da se mora znotraj socialnega tržnega gospodarstva, kot ga priznava in za cilj opredeljuje Pogodba, javni sistem nekoliko prilagoditi s ciljem pospešitve in olajšanja dosege ravnotežja, da bi se izognili izgubam in težavam ali jih omejili na najmanjši možni obseg. Namesto da iskanje novih poti prepuščamo proizvodnemu sektorju, ki mora doživeti radikalne spremembe, moramo obravnavati načrte za preoblikovanje, posojila, spremembo usmeritve in druga primerna sredstva. Evropa mora ponovno pritegniti naložbe in proizvodnjo ter se uveljaviti kot svetovni model za inovacije in rast. Javne in zasebne finančne institucije si morajo po svojih najboljših močeh prizadevati zagotoviti, da trgi delujejo v korist realnemu gospodarstvu ter malim in srednje velikim podjetjem, da bi ti lahko prispevali k oživitvi gospodarstva in rasti v Evropi.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu gospe Berès, ker predlogi, ki zadevajo evropsko gospodarsko upravljanje, ne obravnavajo strukturnih problemov nepopolne gospodarske unije in ne zmanjšujejo nesorazmernosti med „okrnjeno“ gospodarsko unijo in popolno monetarno unijo. Če sem natančnejši, sem se glasovanja vzdržal, ker predlogi ne evropeizirajo gospodarskih politik in gospodarskega tveganja. Evropeizirajo samo kazni, ki so zdaj še strožje. Ni strateških smernic, ki bi zaščitile uravnoteženo rast in spodbudile konkurenčnost vseh držav članic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Za to poročilo sem glasovala, ker menim, da mora Komisija zagotoviti usmerjanje in financiranje projektov na naslednjih področjih: (1) raziskave, razvoj in uporaba obnovljive energije; (2) utrditev evropskega energetskega omrežja skupaj z uvedbo novih oblik skladiščenja energije in evropske visokonapetostne mreže enosmernega toka; (3) spodbujanje vesoljske infrastrukture v EU na področju radijske navigacije in opazovanja zemlje; (4) zagotavljanje hitrih internetnih povezav; (5) razvoj vodstva EU na področju e-zdravja; (6) dokončni razvoj in oblikovanje skupnih standardov za električno mobilnost. V smislu finančne ureditve si mora Parlament prizadevati za vzpostavitev regulativnega in nadzornega sistema, ki ne bo iz evidence izpustil nobenega finančnega trga in finančnega instrumenta ter nobene finančne institucije. Zato je pomembno naslednje: (1) uvedba dodatnih proticikličnih ureditev; (2) zmanjšanje sistemskih tveganj, ki jih predstavljajo velike institucije in trgi izvedenih finančnih instrumentov; (3) krepitev vseevropskih in svetovnih ureditev ter nadzornih struktur; (4) preiskovanje uporabe zunajbilančnih transakcij; (5) uvedba davka na finančne transakcije; (6) uvedba novih standardov o statističnih podatkih za finančni sektor.

  Mario Pirillo (S&D), v pisni obliki. – (IT) To vmesno poročilo o finančni, gospodarski in socialni krizi predstavlja koristno orodje za analiziranje trenutne finančne situacije v Evropi, predvsem pa nakazuje glavno pot, ki jo mora Evropa pogumno ubrati, da bi preprečila ponoven nastanek takšnih situacij.

Menim, da mora Evropa, da bi to storila, kot pravilno navaja poročilo, nemudoma ustanoviti močne in avtoritativne organe, ki so zmožni zagotoviti standardno upravljanje gospodarskih politik v vseh državah. Prepričan sem, da Evropa ne more več nedejavno opazovati, kako države članice pripravljajo razdrobljene in nedosledne odgovore na gospodarsko krizo, katere posledice so resnična grožnja za potencial rasti naših gospodarstev.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Postopek spreminjanja strategije EU 2020 s strani držav članic v nacionalne programe mora pripomoči k vzpostavitvi bolj konkurenčne, socialne in trajnostne Evropske unije, ki državljane in varstvo okolja umešča v središče oblikovanja politike.

Prednostne naloge držav članic morajo biti osredotočene na visoko kakovostna delovna mesta in zagotavljanje pravilnega delovanja trga dela ter tudi zagotavljanje ustreznih socialnih pogojev z namenom izboljšanja učinkovitosti zaposlovanja. Stopnja brezposelnosti prebivalstva EU v povprečju znaša 10 % ter v nekaterih državah dosega 20 % in več kot 40 % za mlade ljudi. To izpostavlja pomen visoko kakovostne, odgovorne javne porabe povezane s spodbujanjem podjetniškega in inovativnega potenciala zasebnega sektorja, da bi dali zagon gospodarskemu in socialnemu napredku.

Glasovala sem v podporo potrebi, da države članice pripravijo izvedljive programe, ki bodo dali zagon trgu dela in izboljšali spodbude in pogoje za delavce, sočasno pa spodbude naredili privlačnejše za delodajalce, ki naj zaposlijo in zadržijo zaposlene. Sočasno je treba izpostaviti dostojno delo, ki vključuje boj proti neprijavljenemu delu, in zagotavljanje dostopa do trga dela ljudem, ki so trenutno izključeni iz njega.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Žal sem glasoval proti poročilu gospe Berès. Če sem odkrit, je bila prvotna različica obetavna v smislu analize vzrokov krize in tudi mnogih predlogov za njeno premagovanje. Vendar pa so zahteve skupin desnice izkrivile prvotno poročilo glede najpomembnejših zadev. Čeprav je res, da so bili ohranjeni številni dobri predlogi – kot je ustanovitev evropske bonitetne agencije –, je res tudi, da je bilo poročilo glede gospodarskega upravljanja spremenjeno v „bruseljsko soglasje“. Ker je treba izbrati med primanjkljajem in javnim dolgom ali rastjo in zaposlovanjem in ker je poročilo glede tega ključnega vprašanja neodločno, ga ne morem podpreti.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam, da mora Komisija prevzeti odgovornost za zagotavljanje nadzora in financiranja projektov, zlasti na področju novih naložb v raziskave in razvoj ter uporabo obnovljive energije in tudi zagotavljanja hitrih internetnih povezav po vsej Uniji ter hitrega izvajanja digitalne agende EU. V smislu finančne ureditve si mora Parlament prizadevati za vzpostavitev regulativnega in nadzornega sistema, ki ne bo iz evidence izpustil nobenega finančnega trga in finančnega instrumenta ter nobene finančne institucije. Za dosego takšnega dogovora je treba okrepiti vseevropske in svetovne ureditve ter nadzorne strukture.

  Carmen Romero López in Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Veseli me, da je bilo poročilo sprejeto z veliko večino, vendar na splošno, ker je poskus ALDE, da oslabi odstavek o davku na finančne transakcije, spodletel in ker je bilo sprejeto besedilo na podlagi našega predloga spremembe, ki poziva k uvedbi davka na finančne transakcije na ravni EU kot prvega koraka.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) To poročilo je rezultat kompromisa, saj je bilo predloženih nič manj kot 1625 predlogov sprememb in je razdeljeno na vrsto ključnih točk, ki obravnavajo vzroke krize, ki zajemajo vse od nepremičninskega balona do nezavarovanih bančnih produktov, pomanjkanja evropskega davčnega usklajevanja in neupoštevanje Pakta stabilnosti in rasti. Vsi lahko sami vidimo učinke: zmanjšanje bogastva in brezposelnost.

Odgovori so lahko samo ustvarjanje novega zaposlovanja s spodbujanjem podjetništva in raziskav in razvoja, sprejetjem ukrepov, ki nagrajujejo preglednost in spodbujajo skupna evropska pravila, na primer glede davkov, DDV in posredno obdavčenje.

Edina zadeva, ki je dvomljiva, je uvedba novega davka na finančne transakcije, ki bi postal prvi evropski davek, ki neposredno financira proračun Unije. Ne moremo sprejeti dejstva, da bi morala Evropa poseči v že tako prazne žepe svojih državljanov v obdobju krize kot je ta, ki jo trenutno preživljamo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija trenutno preživlja verjetno najhujšo gospodarsko in socialno krizo od svoje ustanovitve. To zastavlja velik izziv iskanja odzivov na trenutno situacijo z namenom dolgoročnih možnosti.

Pozdravljam ustanovitev posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo ter tudi to poročilo. Podpiram potrebo po mehanizmih za gospodarsko upravljanje, nenazadnje z usklajevanjem in nadzorovanjem politik držav članic v zvezi s trajnostjo javnih financ.

Vendar pa se mi zdi obžalovanja vredno, da Evropski parlament ni bolj udeležen v tej strateški nalogi iskanja rešitev krize: zaželeno je, da so Evropski parlament in nacionalni parlamenti v prihodnosti bolj udeleženi. Poudaril bi pomen kohezijskih instrumentov v tem procesu.

Prvič, EU mora okrepiti usklajevanje in bolje izkoristiti sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja in različnimi politikami. Drugič, upoštevati je treba ozemeljske posebnosti in nesorazmeren vpliv krize. Kot je poudarjeno v poročilu, sposobnost kohezijske politike, da ustvari vez med oživitvijo in dolgoročno rastjo, izhaja iz naslednjega: določitve strateških smernic in dajanja razloga državam članicam, da jih izvajajo, ter odobritve instrumentov za uresničevanje ciljev.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, Evropa je postala žrtev ne samo finančne in socialne krize. Preživljamo tudi veliko krizo zaupanja javnosti. V Litvi in tudi po vsej Evropi moramo ponovno pridobiti zaupanje javnosti v naše finančne in politične institucije ter vzpostaviti uspešen in trajnosten finančni sistem, ki bo zagotavljal zaščito pred prihodnjimi krizami. Potrebujemo pregleden ureditveni mehanizem na več ravneh, ki je utemeljen na zdravi morali in ki bi služil splošni javnosti.

Finančna kriza je Litvi prizadejala posebno hud udarec – leta 2009 je naše gospodarstvo doživelo 15-odstotni upad. Pri načrtovanju strategij za izhod iz krize moramo upoštevati regionalne značilnosti in različen vpliv krize. Pozdravljam dejstvo, da posebni odbor poudarja pomen kohezijskih instrumentov, ki so ključni za zagotavljanje pomoči regijam EU, ki jo najbolj potrebujejo. Morda nam bodo pomagali premagati posledice krize s podporo bistvenih naložb v infrastrukturo, podjetja in ustvarjanje delovnih mest.

Uspeh oživitve je v veliki meri odvisen tudi od uspeha strategije EU 2020. Za vsako dolgoročno naložbeno strategijo EU je pomembno, da zagotavlja ohranjanje konkurenčnosti in krepitev notranjega trga (enega izmed glavnih gonil evropske rasti).

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Zadnja leta so pokazala medsebojno odvisnost naših gospodarstev in probleme, ki jih lahko odsotnost urejanja zakonodaje ali kohezije gospodarstev po Evropi. Ko iščemo pot iz krize, moramo preučiti evropske rešitve, ki obljubljajo izgradnjo močnejšega evropskega gospodarstva in bolje integriranih finančnih sistemov, ki bodo koristili prebivalcem Walesa in celotne Evropske unije.

Zato sem glasoval za priporočila glede ukrepov in pobud, ki jih je treba sprožiti po finančni, gospodarski in socialni krizi, kot navaja poročilo gospe Berès. Ozreti se moramo za skupnimi rešitvami problemov Evrope ob sočasnem spoštovanju izbire držav članic EU, pri čemer jim moramo omogočiti, da odločijo o tem, kako bomo nadaljevali. Svet, Komisija in Parlament morajo sodelovati, da bi zagotovili izgradnjo močnejšega, trdnejšega, svetovnega gospodarstva, ki deluje v korist Evropske unije kot celote.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes, v sredo, 20. oktobra, sprejel poročilo svojega posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo.

V Konfederalni skupini Evropske združene levice/Zelene nordijske levice smo glasovali proti poročilu, ker so predlogi, ki jih vsebuje, nekoliko nenavadni in so popolnoma prezrli socialne demonstracije, ki že nekaj mesecev potekajo v državah članicah EU proti varčevalnim načrtom, protisocialnim ukrepom in odpravi sistemov socialne varnosti in javnih storitev: to so edini predvideni ukrepi za zmanjšanje proračunskih primanjkljajev držav članic.

To poročilo je nadaljevanje pokojninske protireforme Nicolasa Sarkozyja in njegove vlade, proti kateri se francosko protestno gibanje bori in jo obsoja že več tednov.

To poročilo torej nadaljuje s hvaljenjem Pakta stabilnosti in ukrepov ter politik, ki smo jih obsojali leta dolgo in ki jih imajo naši sodržavljani vse bolj za neuspešne.

Ta zelo velika večina (501 glasov za), ki je glasovala za to poročilo, očitno ne razume sporočila teh državljanov, ki že več tednov protestirajo po vsej Evropi proti varčevalnim načrtom in z njimi povezanim protireformam.

Poročilo: Diogo Feio (A7-0282/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo, ki je bilo predstavljeno in o katerem smo razpravljali danes, ker predstavlja korak naprej za EU, saj zagovarja ustanovitev institucije kot je Evropski monetarni sklad in s tem vodi k vzpostavitvi nadzornika razvoja na področju javnega dolga, ki bo dopolnjeval pakt stabilnosti in rasti kot mehanizem v skrajni sili za države članice. Poudariti velja tudi predlog o vzpostavitvi skupine na visoki ravni za politiko pod vodstvom Komisije, katere naloga bo preučiti morebitne institucionalne spremembe znotraj potekajočih reform gospodarskega upravljanja, vključno z možnostjo ustanovitve Evropske skupne zakladnice, da bi Evropski uniji podelili lastna finančna sredstva in zmanjšali njeno odvisnost od nacionalnih nakazil, ter tudi pripravo ocene izvedljivosti, da bi dolgoročno vzpostavili sistem, v katerem lahko države članice sodelujejo pri izdaji navadnih evropskih obveznic. Tako bo z ustrezno oceno vpliva in opredelitvijo različnih pravnih možnosti skupaj z jasno opredelitvijo ciljev in financiranja evropske infrastrukture lažje doseči dolgoročne strateške projekte za izgradnjo močnejše EU.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Trenutna gospodarska, finančna in socialna kriza je pokazala, da obstoječi model gospodarskega upravljanja v Uniji ni deloval tako učinkovito, kot je bilo predvideno. V zadnjih letih ni bilo zadostne konvergence med državami članicami, makroekonomska in davčna neravnotežja pa so ostala in se v zadnjih desetih letih celo povečala. Nadzorni okvir je bil prešibek, pravil pakta stabilnosti in rasti pa se ni dovolj spoštovalo, predvsem glede preprečevalnih določb. Strinjam se s predlogi, podanimi v dokumentu, da si moramo prizadevati za boljše usklajevanje ukrepov z državami članicami in med njimi, predvsem da bi preprečili ponovitev situacije, do katere je prišlo pred nedavno. Za države članice je ključnega pomena, da popolnoma izvajajo pravila in odločitve, dogovorjene na ravni EU, kot so pravila in instrumenti pakta stabilnosti in rasti. Največjo pozornost je treba posvetiti dolgoročni trajnostni rasti, ki zagotavlja pogoje za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest namesto kratkoročnega dobička, ki je povzročil veliko škodo finančni stabilnosti evropskih trgov.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Trenutna gospodarska kriza je pokazala, da usklajevanje gospodarske politike v Uniji ni delovalo, prav tako pa niso delovali okviri za upravljanje, gospodarski nadzor ali urejanje finančnih storitev. Vse to je povzročilo nestabilnost in upad v Evropi. V zvezi s tem bi poudarila in se zahvalila za priporočila, ki spremljajo predlog in katerih cilj je: oblikovanje skladnega in preglednega okvira za nadzor makroekonomskih procesov v Uniji in državah članicah ter izboljšanje nadzora; izboljšanje pravil pakta stabilnosti in rasti; izboljšanje gospodarskega upravljanja; vzpostavitev močnega mehanizma za preprečevanje in reševanje prekomernega zadolževanja v evroobmočju; in revizija proračunskih, finančnih in fiskalnih instrumentov. Poudarila bi, da se popolnoma strinjam z izboljšanjem zunanjega zastopanja Unije na področju gospodarskih in monetarnih zadev.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Želel bi se zahvaliti gospodu Feiu za odlično delo, ki ga je opravil pri pripravi tega zapletenega poročila. Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je izboljšanje gospodarskega upravljanja Evropske unije temeljnega pomena. Finančna kriza je resnično izpostavila pomanjkanje pravega političnega in gospodarskega usklajevanja med državami članicami in neučinkovitost različnih nadzornih instrumentov. Zato je zdaj čas, da Evropa vzpostavi zanesljivejši pravni okvir, ki upošteva cilje strategije EU 2020 in sočasno izvaja večji nadzor nad zadolženostjo in javnim prihodkom, fiskalnimi spodbudami za mala in srednje velika podjetja, razvojem notranjega trga in integracijo trgov dela. Vendar pa glede na nedavne dogovore ne podpiram uvedbe številčnih pravil, ki bi se lahko za nekatere države članice izkazala za preveč mehanična in njihova izpolnitev pretežka. Ne smemo pozabiti, da sta slaba aktiva in v celo večji meri tudi osebna prezadolženost (drugorazredna hipotekarna posojila) temelja finančne krize. Z drugimi besedami, krizo je povzročilo neravnovesje v zasebnem in bančnem sektorju in ne javni dolg. Nazadnje se strinjam s priporočilom št. 3 o krepitvi usklajevanja z letnimi poročili o nadzoru evroobmočja.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj se strinjam, da je treba vzpostaviti skladen in pregleden okvir za večstranski nadzor makroekonomskega razvoja v Uniji in državah članicah. Pozvala bi k letni razpravi med Parlamentom, Komisijo, Svetom in predstavniki nacionalnih parlamentov o programih stabilnosti in konvergenčnih programih in programih nacionalnih reform ter oceni nacionalnega gospodarskega razvoja v okviru evropskega semestra. Prav tako bi pozvala k vzpostavitvi mehanizma na nacionalni ravni za oceno izvajanja prednostnih nalog strategije Evropa 2020 ter za doseganje ustreznih nacionalnih ciljev, vključenih v nacionalni program reform, da bi podprli letno oceno institucij EU.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu, ki zaradi gospodarskega upravljanja Evropske unije sprejema popolno razumevanje in politiko o strogi disciplini in politiki v paktu stabilnosti in podpira preprečevalne sankcije v škodo držav članic ob „kršitvi“ maastrichtskih meril. Predlaga cilj proračunske discipline in strog nadzor nacionalnih proračunov ter na koncu sprejme stroge ukrepe v škodo dohodkov, pokojnin ter delavskih in zavarovalnih pravic delavcev. Vse to kljub temu, da lahko vidimo učinke teh politik v Grčiji, Irski, Španiji, Portugalski in drugod. Vse to v času, ko so se delavci v številnih državah v Evropi podali na ulice iz protesta proti temu, da postanejo žrtve krize, in EU, ECB in MDS začenjajo neoliberalni protinapad.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sprejetje evra je bila poteza temeljnega pomena za EU. Glavni dejavnik tveganja ni preveč povezan z zadevami monetarne tehnike, kjer Evropska centralna banka opravlja odlično delo, ampak z gospodarsko kohezijo in povezavo z realnim gospodarstvom. Problem je bilo močno čutiti med krizo: enotna valuta je vedno manj smiselna za trg, ki je še vedno razdrobljen, in s fiskalnimi politikami, ki niso vedno dovolj enotne. Obravnavanje teh vprašanj ne sme in ne more biti zgolj naloga ali izgovor za zahtevanje pravne suverenosti nad zadevami, ki so trenutno v pristojnosti posameznih držav. Namesto tega je koristno uporabiti doslednost in sistematični pristop h gospodarskim ukrepom spričo vse bolj zapletenih situacij, v katerih izzivi glede valute niso več enaki kot v preteklosti in zahtevajo drugačne instrumente in cilje, kjer mora odgovornosti tehnikov podpreti nenehen in dosleden nadzor ter politična usmeritev, utemeljena na pretehtanem pogledu v prihodnost in posvečanju pozornosti reševanju morebitnih problemov.

  Anna Maria Corazza Bildt, Christofer Fjellner, Gunnar Hökmark, Anna Ibrisagic in Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Glasovali smo za to poročilo ne da bi kakorkoli odstopili od nasprotovanja evropskemu davku. Prav tako bomo še naprej govorili „ne“ ustanovitvi skupine na visoki ravni, ki naj bi razpravljala o možnosti vzpostavitve Evropske skupne zakladnice, da bi Evropski uniji podelili lastna finančna sredstva. Tudi glede drugih zadev smo uporabili svoj glas, da bi izrazili drugačno stališče.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Vprašanje gospodarskega upravljanja na ravni Evropske unije je zapletena zadeva, zadržanost nekaterih njenih držav članic glede novih prenosov suverenosti pa je razumljiva. Kriza v Grčiji je izpostavila omejitve trenutnih mehanizmov za posredovanje, da ne omenjam neprimernosti instrumentov, potrebnih za uveljavljanje skladnosti s konvergenčnimi merili, zlasti v državah evroobmočja. Vzpostavitev skladnega, preglednega okvira, ki podpira večstranski nadzor makroekonomskih trendov trendov v Evropski uniji in državah članicah, skupaj z utrditvijo fiskalnega nadzora, kot predlaga dokument, predstavlja korak v pravo smer, čeprav morda vsebuje delno spremembo Ustavne pogodbe. Na splošno so priporočila v tem dokumentu pomembna in obravnavajo prava vprašanja ter nudijo ustrezne rešitve. Zato sem glasovala za sprejetje dokumenta.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z zadovoljstvom in občutkom odgovornosti glasujem za priporočila za izboljšanje gospodarskega upravljanja EU, kot predlaga poročilo. Glede na to, da se EU sooča s hudo konkurenco gospodarstev v vzponu in da je stabilnost javnih financ ključnega pomena za konsolidacijo priložnosti, pospeševanje inovacij in spodbujanje gospodarske rasti, ki so temeljni elementi evropske družbe, temelječe na znanju, in glede na to, da so gospodarska rast in trajnostne javne finance predpogoj za gospodarsko in socialno stabilnost v EU ter dolgoročno fiskalno konsolidacijo, so se trenutna pravila pakta stabilnosti in rasti v povezavi z njihovim slabim izvajanjem izkazala za nezadostna za zagotavljanje zanesljivih makroekonomskih in proračunskih politik. Zato je pomembno podpreti strogo izvajanje preprečevalnih ukrepov in sankcij ter spodbujati izboljšan nadzor in gospodarsko upravljanje z natančnejšimi in primerljivimi statistikami o politikah in gospodarskih razmerah držav članic, zlasti v evroobmočju.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) S sprejetjem resolucije o gospodarskem upravljanju Evropski parlament ponovno potrjuje svoje glavne cilje pogajanj o šestih zakonodajnih predlogih Komisije.

Poslanci Evropskega parlamenta obžalujejo dejstvo, da je izvajanje pakta stabilnosti in rasti neustrezno, in predlagajo vzpostavitev učinkovitega mehanizma spodbud in sankcij ter poudarjajo pomen naložb v energijo, raziskave, inovacije, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Za ustavitev recesije moramo načrtovati potrebno financiranje na evropski ravni, v prakso pa je treba prenesti tudi zamisel o lastnih sredstvih. Vztrajamo pri tem, da bi uvedba davka na finančne transakcije zmanjšala špekulacije in izboljšala delovanje notranjega trga. Poleg tega bi dohodek na podlagi tega davka lahko pripomogel k financiranju svetovnih javnih dobrin in zmanjšanju proračunskih primanjkljajev. Ta davek je treba vzpostaviti na največji možni podlagi in za začetek vsekakor na ravni Evropske unije.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Parlament resnično pravočasno obravnava to zadevo samo nekaj dni po sporazumu med predsednikom Sarkozyjem in kanclerko Merkel, ki si prizadeva spremeniti Lizbonsko pogodbo, da bi zagotovili ustrezno obvladovanje prihodnjih kriz državnega dolga v evroobmočju. Seveda je vse to postavljeno nasproti trajajoči krizi v evroobmočju, ko se vsak dan pokaže nespametnost modela enotne valute. Vendar pa dela nekaj drugega. Če se bo to nadaljevalo, bo morala koalicijska vlada v Združenem kraljestvu organizirati referendum.

Tako je zagotovil David Cameron, in za razliko od njegovega prejšnjega zagotovila mora držati to obljubo. Če si lahko Francija in Nemčija prizadevata za spremembe Lizbonske pogodbe, je ključnega pomena, da vlada Združenega kraljestva izkoristi postopek ponovnih pogajanj za povrnitev pristojnosti našega suverenega parlamenta.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo gospoda Feia, ki je rezultat uspešnih pogajanj med političnimi skupinami Evropskega parlamenta in je utemeljeno na širokem soglasju o potrebi po ponovni krepitvi rasti in politike zaposlovanja z namenom izboljšanja gospodarskega upravljanja, kar bo omogočilo, da premagamo krizo in si evropsko gospodarstvo opomore.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Spričo trenutne gospodarske, finančne in socialne krize je Parlament prevzel vodilno vlogo pri pripravi mehanizmov Evropske unije za zagotavljanje učinkovitega posredovanja, ki bo ne samo zajezilo prihodnje krize, ampak predvsem zagotovilo stabilnost, ki je potrebna za trajnostni razvoj in kohezijo znotraj Evrope. To poročilo gospoda Feia izpostavlja odgovornost Parlamenta za institucionalno utrditev EU za večjo enotnost v Evropi in v smislu svetovnega gospodarstva v interesu evropske javnosti in njene blaginje. Predlagana priporočila so zelo pomemben kakovostni razvoj pri izboljšanju gospodarskega upravljanja znotraj EU in poudarjajo krepitev pravil za spodbujanje stabilnosti in rasti držav in Unije ter tudi mehanizmov za preprečevanje in popravljanje ter reševanje problemov in izzivov strategije za razvoj EU. Zanesljivost statistik EU je tudi pomemben element pri zagotavljanju boljših zmogljivosti strukturam in organom za oceno in določitev posredovanja. Poudaril bi tudi zaskrbljenost zaradi potrebe po preprečevanju situacij javnega dolga poleg javnih primanjkljajev.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Tu ne gre za izboljšanje gospodarskega upravljanja na ravni EU, ampak za prevlado nad gospodarskimi, proračunskimi in davčnimi politikami držav članic, od katerih se ne zahteva, da ustvarijo gospodarsko blaginjo, ampak da zaščitijo interese enotnega trga in Bruslja. Gre tudi za ponovno oživitev in slabšanje pakta stabilnosti, ki še naprej povzroča škodo.

To ni sprejemljivo, prav tako pa ni sprejemljiva ustanovitev skupne javne zakladnice, pristojne za upravljanje evropskega davka in institucionalizacijo evropskega gospodarskega vodenja (da stori kaj?). Priznam, da je stopnja javnega primanjkljaja in javnega dolga, ki večinoma izvira iz tujine, nevarna tako finančno kot tudi v smislu suverenosti. Vendar pa bi bila ta primanjkljaj in dolg nedvomno manjša, če ne bi bilo vaših politik in obveznosti, da si države sposojajo na trgih. Skoraj šestina državnega proračuna Francije se porabi za plačevanje obresti njenega dolga. Dokler plačujemo to, tega denarja ne moremo porabiti za kar koli drugega.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) Gospodarska in finančna kriza nam je jasno pokazala nujno potrebo po izboljšanju gospodarskega sodelovanja znotraj Evropske unije. Za dosego tega je treba okrepiti in razširiti pakt stabilnosti in rasti, da bo vključeval ustrezne in učinkovite možnosti sankcioniranja. Vendar pa obstaja tudi potreba po budnem spremljanju nacionalnih proračunov in konkurenčnosti držav članic.

V prihodnosti moramo prej opredeliti razlike med državami v evroobmočju in kakršne koli pomanjkljivosti v konkurenci, potrebujemo pa tudi možnost zahtevati učinkovite protiukrepe. Cilj mora biti trajna stabilnost in trdnost monetarne unije in evra, da bi lahko preprečili krize kot je kriza v Grčiji.

  Anne E. Jensen (ALDE), v pisni obliki. – (DA) Danska liberalna stranka je glasovala proti določenemu predlogu spremembe k poročilu gospoda Feia, ki priporoča izvedbo študije o prednostih vzpostavitve evropskega sistema za pobiranje davkov. Danska liberalna stranka je na splošno glasovala za poročilo, ki je drugače dobro uravnoteženo.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Krepitev pravil gospodarskega upravljanja je zelo pomembna, zlasti spričo gospodarske krize, ki jo številne države EU še vedno preživljajo. Vendar pa se strinjam s spremembami Parlamenta, na podlagi katerih so bila izbrisana priporočila o samodejnih sankcijah za države članice, ki povzročijo prekomeren primanjkljaj, saj je treba, kot je pokazala ta kriza, v izrednih okoliščinah preseči zahteve za primanjkljaj, da bi lahko preprečili resnejše gospodarske učinke krize.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo s priporočili Komisiji o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v evroobmočju, o katerem smo pravkar glasovali, je del širše razprave o spodbudah za boj proti finančni krizi, ki poteka že več mesecev. Poraja se jasna potreba po močnem gospodarskem upravljanju Evropske unije, zlasti po tem, kar se je pred nekaj meseci zgodilo v Grčiji.

Kmalu bo pred nami končno poročilo evropske delovne skupine za gospodarsko upravljanje, ki jo je ustanovil predsednik Evropskega sveta gospod Van Rompuy. Vendar pa lahko celo zdaj navedemo, da obstaja močna potreba po opredelitvi pravil za nadzor gospodarskih politik, pravil, ki niso mehanična, ampak realna in trajnostna, in bodo lahko okrepila fiskalno politiko in izboljšala celotno evropsko upravljanje.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pripomba, ki bi jo lahko podali v nedavnem obdobju gospodarske in finančne krize, je, da je treba znatno okrepiti nadzor in gospodarsko usklajevanje na ravni EU. Opažena so bila velika makroekonomska neravnovesja in nekatere države se srečujejo z velikim povečanjem javnega dolga in njegovim delom v BDP. Za to poročilo sem glasoval, ker odločno podpiram vseh osem priporočil poročevalca z namenom dobrega upravljanja in gospodarske stabilnosti v Evropski uniji.

Menim, da se bomo v prihodnjih letih soočali z velikimi izzivi. Sposobni moramo biti opredeliti prednostne naloge in sprejeti nekatere težke odločitve, da bi podprli potencial gospodarske rasti EU in utrdili javne finance. Usklajevanje na ravni EU bo v zvezi s tem ključnega pomena in lahko pripomore k odpravi negativnih učinkov.

  Astrid Lulling (PPE), v pisni obliki. – (FR) Skupna razprava Evropskega sveta, G20, poročilo posebnega odbora za finančno, gospodarsko in socialno krizo ter poročilo o evropskem upravljanju niso dali jasnih smernic ali ustreznih priporočil glede finančne krize. Vsi so imeli besedo in so podali svojo osebno razlago zmedenih in nejasnih besedil. To je žal resničnost teh samoiniciativnih poročil, ki združijo veliko večino, toda hkrati ne povedo veliko.

O poročilu gospoda Feia se je razpravljalo prepozno, saj je Evropska komisija že predložila smernice, ki bodo prenovile pakt stabilnosti in upravljanje evroobmočja. Kakšen je smisel tega, da v teh razmerah glasujemo o priporočilih Komisiji?

Parlament si mora zagotoviti precej strožja postopkovna pravila in se jih držati. Gre za njegovo učinkovitost in verodostojnost.

Reforma pakta stabilnosti in upravljanja evroobmočja bo odločilna pri analizi zakonodajnih besedil. Skupaj s kolegi se bom lotila tega dela z veliko mero dovzetnosti in zavzetostjo. Pomembno je, da Parlament podpre realno, vendar ambiciozno reformo, da bi monetarno unijo zgradili na novih temeljih. Institucija si svojo legitimnost znotraj evropske strukture zasluži z vestnim delom, ne z...

(Obrazložitev glasovanja prekinjena v skladu s členom 170 poslovnika)

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Brez pravil ali nadzora napredek ni mogoč. Izvajanje pravil, ki smo jih uvedli v tem obdobju krize za izboljšanje usklajevanja in nadzora v gospodarskih zadevah, je najmanj, kar moramo zahtevati od sebe in držav članic. Glede na to nam poročilo gospoda Feia omogoča osredotočiti se na nekatera izkrivljanja, videti, kako „je nedavni gospodarski razvoj jasno pokazal, da usklajevanje gospodarske politike v Uniji, zlasti v evroobmočju, ni bilo dovolj učinkovito in da države članice kljub obveznostim iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) svojih gospodarskih politik niso obravnavale kot zadevo skupnega pomena“. Zato sem brez dvoma glasoval za poročilo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna finančna in gospodarska kriza je pokazala, da EU potrebuje vse močnejše gospodarsko in monetarno upravljanje, da se ne spodkoplje stabilnosti evra in same monetarne unije. Zato si mora strategija Evropa 2020 prizadevati za spodbujanje gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest, saj so velik upad BDP, zmanjšanje industrijske proizvodnje in visoko število brezposelnih pomemben socialni in gospodarski izziv, ki ga je mogoče premagati samo z močnim, usklajenim in enotnim upravljanjem. Poročilo gospoda Feia nakazuje poti in opredeljuje strategije za resnično krepitev gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti EU z osredotočanjem na evroobmočje. Primeri tega med drugim vključujejo oblikovanje skladnega in preglednega okvira za nadzor, krepitev pravil pakta stabilnosti in rasti in krepitev gospodarskega upravljanja v evroobmočju.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Gospodarska, finančna in socialna kriza je pokazala omejitve evropskega modela gospodarskega upravljanja. Zato na naslednjem Evropskem svetu potrebujemo sporazum o gospodarskem upravljanju in paktu stabilnosti. Obstaja nujna potreba po sprejetju reform, ki nam bodo omogočile storiti velik korak naprej v smislu kakovosti v zvezi z gospodarskim upravljanjem in uvesti pregledne in ciljno usmerjene nadzorne instrumente.

Sem za poročilo gospoda Feia, ker podpira predlog Komisije, ki je po mojem mnenju uravnotežen kompromisni predlog. Sem za večjo parlamentarno udeležbo v gospodarskem upravljanju Unije in centralizacijo na evropski ravni izključnih pooblastil za nadzor velikih čezmejnih finančnih institucij. Menim tudi, da bi bilo koristno Uniji zagotoviti lastna finančna sredstva, da bi pripomogli k njenemu načrtovanju ukrepov in dejavnosti.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Po mojem mnenju je poročilo gospoda Feia najbolj profesionalno poročilo v zadnjih treh mesecih. Vsa vprašanja in rešitve, obravnavani v poročilu, so izredno primerni. Pomanjkanje informacij, izkrivljeno poročanje in občasno celo laži vlad držav članic EU so vodili k strašnim posledicam. Z bojazljivim skrivanjem ogromnih vrzeli v svojih proračunih so Grčija, Latvija in Madžarska omajale zaupanje v evro. Evropska komisija in Evropski parlament se morajo strogo in učinkovito odzvati na kakršna koli izkrivljanja dejstev in skrivanje resnice. Ključnega pomena je pripraviti ukrepe za nepoštene politike, zaradi katerih se je EU znašla v krizi. Za izhod iz te zapletene gospodarske situacije moramo pripraviti ne samo pravila za nadzor in statistike, ampak tudi načrt za premagovanje krize. To pomeni, prvič, jasna merila za fiskalno politiko ter roke in jamstva za davkoplačevalce. Zagotoviti moramo tudi, da se te davčne zakonodaje ne bo spreminjalo vsak dan na pobudo vlagateljev. Danes latvijska vlada žal spreminja svoje predpise glede na razpoloženje uradnikov Mednarodnega denarnega sklada in evropske banke. Upam, da bo poročilo gospoda Feia učinkovalo kot znak Evropski komisiji, da je prišel čas, da se spravimo na delo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Feia, toda kot sem že imel priložnost poudariti, potrebuje Evropa veliko reformo na tem področju, četudi novo gospodarsko upravljanje Evrope ne more upoštevati samo zneska javnega dolga. Ne potrebujemo mehanizmov za reševanje dolga, ki so preveč avtomatični ali prociklični in za katere obstaja nevarnost, da ne bodo izpolnili cilja ter da bodo najmanj ovirali ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti. Namesto tega podpiram sprejetje nadzornih mehanizmov s prožnimi, razumnimi formulami, ki jih lahko države članice enostavno izvajajo. Rezultatov in koristi pomembnih reform socialnih in gospodarskih zadev, zlasti pokojninskih reform, za proračun se ne predvideva v naslednjem finančnem letu, ampak po številnih letih srednjeročno in dolgoročno v trajnosti javnih financ. V vsakem primeru so to najpomembnejše in potrebne reforme. Zato moramo bolje in natančneje razmisliti o strukturnih reformah, potrebnih za spodbujanje konkurenčnosti in gospodarske rasti v Evropi. Konkurenčnost ustvarja gospodarsko rast in rast prinaša večje davčne prihodke in učinkovito finančno konsolidacijo.

  Georgios Papastamkos (PPE), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu gospoda Feia, ker predlogi, ki zadevajo evropsko gospodarsko upravljanje, ne obravnavajo strukturnih problemov nepopolne gospodarske unije in ne zmanjšujejo nesorazmernosti med „okrnjeno“ gospodarsko unijo in popolno monetarno unijo. Če sem natančnejši, sem se glasovanja vzdržal, ker predlogi ne evropeizirajo gospodarskih politik in gospodarskega tveganja. Evropeizirajo samo kazni, ki so postale še strožje. Ni strateških smernic, ki bi zaščitile uravnoteženo rast in spodbudile konkurenčnost vseh držav članic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da: (1) je treba oblikovati skladen in pregleden okvir za večstranski nadzor nad makroekonomskim razvojem v Evropski uniji in državah članicah, ki bo zagotovil letno razpravo med Evropskim parlamentom, Komisijo in Svetom ter predstavniki nacionalnih parlamentov o programih stabilnosti in konvergenčnih programih in programih nacionalnih reform ter o oceni nacionalnega gospodarskega razvoja in da (2) je treba vzpostaviti mehanizem na nacionalni ravni za oceno izvajanja prednostnih nalog strategije EU 2020 ter za doseganje ustreznih nacionalnih ciljev, vključenih v nacionalni program reform, da bi podprli letno oceno institucij EU.

Menim tudi, da je treba krepiti pravila pakta stabilnosti in rasti z namenom: (1) izrazitejšega upoštevanja profila dolga ter ravni in dinamike zadolževanja pri hitrosti konvergence na poti do vključitve srednjeročnega fiskalnega cilja, specifičnega za državo članico, v programe stabilnosti in konvergenčne programe; (2) spodbujanja vzpostavitve mehanizmov proračunskega nadzora za zgodnje opozarjanje na nacionalni ravni; in (3) uvedbe vnaprej določenih in preprečevalnih ukrepov v evroobmočju tako za preventivne kot za korektivne ukrepe pakta stabilnosti in rasti.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo gospoda Feia je posvečeno osrednjemu vprašanju evropskega gospodarskega upravljanja. Prizadeva si usmerjati zakonodajne dokumente Komisije in se o njem razpravlja 24 ur po tem, ko je postalo znano stališče francosko-nemškega upravnega odbora. Pozitivni predlogi, vključeni v poročilo, so usodno usklajeni bodisi zaradi francosko-nemškega stališča bodisi zaradi predlogov za avtomatične kazni, ki so bili vsebovani že v besedilih delovne skupine Komisije in Sveta. Poročilo ni prekinilo z disciplinskimi kaznimi v bruseljskem soglasju in si jih prizadeva samo omiliti. Tega soglasja ni mogoče preoblikovati: mogoče ga je samo nadomestiti z drugim, ki zaposlovanje in popravo resnih neenakosti postavlja v središče gospodarskega upravljanja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam, da je treba vzpostaviti skladen in pregleden okvir za večstranski nadzor makroekonomskega razvoja v Uniji in državah članicah.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Svetovna gospodarska kriza izpodbija trenutne mehanizme usklajevanja gospodarske politike v EU in je razkrila nekatere njegove slabosti.

Zaradi predhodnega nespoštovanja temeljnih pravil in glede na to, da obstoječi postopki nadzora in usklajevanja niso bili dovolj celoviti, je bilo delovanje ekonomske in monetarne unije pod posebnim pritiskom. To poročilo INI namerava določiti stališče Parlamenta glede zakonodajnega svežnja o usklajevanju gospodarske politike (šest predlogov, vključno s štirimi v postopku soodločanja), ki ga je Komisija predložila pred dvema tednoma. Stališče Sveta je predvideno za konec oktobra v končnem poročilu delovne skupine gospoda Van Rompuya o gospodarskem upravljanju.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Po gospodarski in finančni krizi je Evropski parlament odobril vrsto poročil in smernic Komisije o njenem izidu in načinih boja proti njej. Da bi se izognili ponovitvam špekulativnih balonov kot je ta, iz katerega poskušamo pobegniti, je nujno treba vzpostaviti vrsto ukrepov in preverjanj med državami članicami in skupaj z njimi. Nujno je na primer spoštovati pakt stabilnosti in rasti. Z resnim, daljnosežnim nadzorom bi se verjetno izognili izrednim razmeram v Grčiji in Španiji.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trenutna gospodarska, finančna in socialna kriza je pokazala, da model gospodarskega upravljanja Evropske unije ni deloval tako, kot bi bilo najbolje. Zato je treba nujno poiskati rešitve za boljše in učinkovitejše gospodarsko upravljanje v Evropi, da bi preprečili, da bi se že tako resni učinki krize še poslabšali.

Glede tega poročevalec priporoča, da Evropska komisija vzpostavi skladen okvir za gospodarski nadzor, okrepi pravila pakta stabilnosti in rasti ter gospodarsko upravljanje v evroobmočju ter pregleda proračunske, finančne in fiskalne instrumente EU.

Poleg tega se predlaga tudi vzpostavitev močnega in zanesljivega mehanizma v evroobmočju za preprečevanje prekomernega zadolževanja in za reševanje sporov. Nazadnje se predlaga izboljšavo statistik EU in zunanjega zastopanja Unije na področju ekonomskih in monetarnih zadev.

Zato je nujno, da države članice popolnoma spoštujejo pravila in odločitve Evropske unije. Poudaril bi tudi pomembnost uskladitve reforme s cilji strategije Evropa 2020, nenazadnje v smislu krepitve notranjega trga in vloge malih in srednje velikih podjetij kot ključnega gonila za gospodarsko rast.

Za poročilo glasujem iz navedenih razlogov.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Gospe in gospodje, trenutnim pravilom pakta stabilnosti in rasti ter šibkemu sistemi izvajanja ni uspelo v zadostni meri zagotoviti močne fiskalne in makroekonomske politike. Priporočila, podana v tem poročilu, so dober začetek. Poročevalec pravilno navaja, da moramo nadaljevati strukturne reforme na področju socialne politike in integracije trgov dela ter fiskalne spodbude za mala in srednje velika podjetja. Proces zmanjševanja dolgoročnih primanjkljajev je treba kombinirati z drugimi prizadevanji za spodbujanje gospodarstva, na primer z boljšimi pogoji za naložbe ter boljšim in bolj razvitim notranjim trgom, ki bodo omogočali večjo konkurenčnost. Pozdravljam tudi dejstvo, da poročevalec navaja, da novopredlagani ukrepi ne bi smeli nesorazmerno učinkovati na najranljivejše države članice, predvsem baltske države. To bi oviralo naša prizadevanja za gospodarsko rast in kohezijo. Prejšnje leto se je navdušenje za evro nekoliko okrepilo v državah članicah, ki niso del evroobmočja, vključno z Litvo. Zato je za nas pomembno, da upoštevamo, da so odločitve, sprejete v prvi polovici leta za zaščito stabilnosti evra, samo začasne in jih bo moral podpreti boljši okvir gospodarskega upravljanja na ravni EU.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Cilji strategije EU 2020 ponovno vzpostavljajo potrebo po tesnejšem povezovanju gospodarstev držav članic po vsej Evropski uniji, da bi spodbudili produktivnost, konkurenčnost in rast. Trenutna gospodarska kriza je pokazala, da veljavni model gospodarskega upravljanja ni dovolj daljnosežen in ne more omogočiti postopne integracije, ki bo zagotovila stabilnost gospodarstev EU.

Iz tega razloga glasujem v podporo priporočilom poročila gospoda Feia, ki poudarja potrebo po krepitvi gospodarskih določb EU ter njihovem dolgoročnem pregledu in izboljšanju. Strinjam se, da mora Evropa kritično preučiti svoje trenutne gospodarske načrte in načrte za finančno stabilnost, da bi skupaj napredovali v smeri proti močnejšemu, tesneje povezanemu gospodarstvu, ki izpolnjuje svoj potencial svetovne gospodarske supersile.

8. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 14.00 in se je nadaljevala ob 15.05)

PREDSEDSTVO: STAVROS LAMBRINIDIS
podpredsednik

9. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

10. Instrument za stabilnost - Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja - Instrument financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu - Instrument za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami - Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o naslednjih poročilih:

- poročilu Franziske Katharine Brantner v imenu Odbora za zunanje zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1717/2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost (KOM(2009)0195 - C7-0042/2009 - 2009/0058(COD)) (A7-0066/2009),

- poročilu Gaya Mitchella v imenu Odbora za razvoj o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembah Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ter o spremembah Uredbe (ES) št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (KOM(2009)0194 - C7-0043/2009 - 2009/0060A(COD)) (A7-0078/2009),

- poročilu Kinge Gál in Barbare Lochbihler v imenu Odbora za zunanje zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembah Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ter o spremembah Uredbe (ES) št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (KOM(2009)0194 - C7-0158/2009 - 2009/0060B(COD)) (A7-0188/2010),

- poročilu Helmuta Scholza v imenu Odbora za zunanjo trgovino o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi uredbe (ES) št. 1934/2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom (KOM(2009)0197 - C7-0101/2009 - 2009/0059(COD)) (A7-0052/2010) in

- poročilu Charlesa Goerensa v imenu Odbora za razvoj o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (KOM(2010)0102 - C7-0079/2010 - 2010/0059(COD)) (A7-0285/2010).

  Franziska Katharina Brantner, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, danes moramo obravnavati številne instrumente za financiranje. Danes zjutraj smo že razpravljali o enem vidiku, vendar pa bom za začetek spregovorila o instrumentu za stabilnost. Ta instrument je bil vzpostavljen leta 2006 in je najbolje financirani instrument na področju neširjenja orožja za množično uničevanje, preprečevanja konfliktov, civilne podpore po nesreči, civilnih ukrepov za izgradnjo miru in tudi pravosodja in oblikovanja politike na področju protiterorizma. Kljub temu je obseg financiranja razmeroma majhen. Znaša samo 1,4 milijard EUR v finančni perspektivi. To ni veliko denarja, vendar pa je koristen denar, saj se ga lahko uporabi razmeroma prožno. Večkrat se je razmišljalo o njegovem zmanjšanju, vendar pa nam je doslej vedno uspelo zagotoviti, da v proračunu ni bil okrnjen. Za kaj gre pri vmesnem pregledu tega instrumenta? O čem se bo razpravljalo? Število točk je majhno, vendar pa so nekatere izmed njih pomembne v smislu vsebine. Prvič, dolgoročni ukrepi iz člena 4(3) so namenjeni omogočanju vzpostavitve ukrepov za spodbujanje žensk v političnih procesih, zlasti v zvezi z mediji. To, o čemer tu dejansko govorimo, je torej prenos že tako uspešnega področja v člen4(3). Doslej se je podpiralo medijske nastope afganistanskih žensk, ki so se zavzemale za parlament. To bi radi vključili v dolgoročne ukrepe namesto samo v kratkoročne ukrepe, da bi se te ženske lahko na ta način podprlo dolgoročno.

Drugič, partnerstvo za izgradnjo miru mora biti izrecno navedeno v direktivi ne samo zato, da se zagotovi razvoj uradnega dialoga s civilno družbo, ampak tudi zato, da se koncept vnese v novo obdobje Evropske službe za zunanje delovanje. Ne sme se dovoliti, da izgine, in zato menimo, da je pomembno, da se ga izrecno navede.

Tretjič, glasujemo za povečanje deleža financiranja dolgoročnih ukrepov v skladu s členom 4(3) s 5 na 10 %. Vendar pa bi visoko predstavnico ponovno spomnila, da je Odbor za zunanje zadeve sprejel to povišanje zadnjo minuto, saj nam je bilo obljubljeno, da bodo v prihodnosti pod okriljem instrumenta sprejeti obsežni ukrepi v boju proti protipehotnim minam, kasetnemu strelivu in opuščenim zalogam streliva. Z drugimi besedami, to povišanje v dolgoročnih ukrepih s 5 % skupne proračunske vrstice na 10 % je bilo dogovorjeno na pogojni podlagi in pričakujemo, da se boste vi, baronica Ashton, in Služba za zunanje delovanje držali tega dogovora ter bo strateški dokument za obdobje 2012/2013 to tudi odražal. Z drugimi besedami, to je za nas pomembno. Drugačno ravnanje ne bi bilo v duhu sporazuma.

Toda če bosta prevladala Parlament in Komisija, bo največja novost v vsebini besedila v vmesnem pregledu izrecna razširitev pristojnosti na osebno in lahko orožje (SALW). Zdaj bi ponovno pozvala predsedstvo, da sprejme to zamisel. Sodišče Evropskih skupnosti je presodilo v njen prid. Vem, da jo nekateri še vedno težko sprejmejo, vendar upam, da bomo zdaj z Službo za zunanje delovanje morda lahko premagali to nestrinjanje med Svetom in Komisijo ter dosegli dogovor o tem, kako nadaljevati glede vprašanja osebnega in lahkega orožja. Ta točka se mi zdi zelo pomembna.

Moja zadnja pripomba zadeva vprašanje delegiranih aktov. O tem vprašanju smo že razpravljali danes zjutraj. Menim, da v zvezi s tem potrebujemo politično rešitev in ne sodne, zaradi katere bi se znašli v slepi ulici. Samo še zadnja zelo kratka pripomba: ko gre za instrument za stabilnost in pripravo programov v Službi za zunanje delovanje, smo trdno prepričani, da morata biti načrtovanje in priprava programov še naprej v pristojnosti tistih, ki so bili za to pristojni doslej, in da se teh osebe zdaj ne sme ponižati na raven „finančnega upravljanja“, ampak morajo namesto tega nadaljevati z načrtovanjem vsebine.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, izrazil bi svoje nezadovoljstvo z dejstvom, da se je danes, ko obravnavamo pomembne teme kot so financiranje, razvojna pomoč in demokratična načela, samo 14 državam članicam – menim, da sem pravilno preštel – uspelo udeležiti se razprave očitno zaradi konkurenčne ali slabo časovno načrtovane prireditve, saj so bile ostale države članice dovolj disciplinirane, da so se udeležile te druge prireditve. To ni pošteno do tistih, ki imajo predstavitev, in tistih, ki so danes v vlogi poročevalcev, niti do kolegov poslancev, pri čemer ne bom niti omenil osebja in predstavnikov Komisije, ki morajo sedeti pred prazno dvorano.

  Predsednik. – Kolegi, to ni točka dnevnega reda: je zanimiva točka in jo bo morda predvajala kakšna lokalna televizijska postaja, vendar ni točka dnevnega reda. Prijazno vas prosim, da zasedanja ne prekinjate s takšnimi zadevami.

  Iva Zanicchi, poročevalka. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročevalec Odbora za razvoj gospod Mitchell me je prosil, naj ga danes nadomeščam, ker ne more biti prisoten. Zahvalila bi se mu za delo, ki ga je opravil s svojo običajno točnostjo, in za kakovost njegovih predlogov, ki so prejeli pozitivno mnenje – rekla bi, da soglasno – Odbora za razvoj. Zaradi razlogov, ki jih bom navedla, toda predvsem zaradi dela, ki ga je do danes opravil gospod Mitchell, sem prepričana, da je lahko poročilo izglasovano z veliko večino.

Zdaj se bom posvetila poročilu. V letu 2009 je Evropska komisija podala predlog spremembe k Uredbi 1905/2006, ki vzpostavlja instrument za financiranje razvojnega sodelovanja. S tem predlogom je Komisija od Parlamenta zahtevala sprejetje spremembe, ki bi nevladnim organizacijam omogočila imeti koristi od davčnih olajšav pri delovanju v državah v razvoju. Zahtevo sprejemamo.

Vendar pa uredba o razvojnem sodelovanju vsebuje tudi izvedbene določbe za razvojno politiko Evropske unije. Te določbe zagotavljajo, da mora Komisija, ko sprejme financiranje, upoštevati komitološke postopke. To pomeni, da lahko Parlament preuči predloge za financiranje in lahko, če Komisija prekorači svoja pooblastila, sprejme resolucije z zahtevo Komisiji, da spremeni zadevne odločitve.

Samo med leti 2006 in danes je Parlament menil, da je Komisija presegla svoje izvršilne pristojnosti v vsaj 12 primerih, vendar pa je samo v treh izmed njih Komisija dejansko spremenila ali umaknila svoj osnutek sklepa. Po uveljavitvi Lizbonske pogodbe je Odbor za razvoj predlagal uporabo postopka za delegirane akte, ki ga vzpostavlja člen 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Sprejetje tega postopka bi pomenilo, da bo imel Parlament pomembnejšo vlogo vsaj pri sklepih glede strateškega financiranja, ki jih mora sprejeti Evropska komisija. Dejansko lahko Parlament v skladu z Lizbonsko pogodbo v nekaterih natančno opredeljenih primerih pristojnost za sprejetje strateških sklepov prenese na Komisijo, toda kateri sklepi bi to lahko bili? Po našem mnenju je zakonodajno telo odgovorno za izbiro, katere države Evropske unije morajo zagotoviti razvojno pomoč.

Potem je tu še vprašanje, kateri sektorji bodo deležni prednostnega financiranja: izobraževanje, zdravje, varstvo okolja, zmogljivosti za dobro vodenje ali razvoj malih podjetij? Kako naj zagotovimo preglednost upravljanja razvojne pomoči?

Obstajajo izbire in teme, v katerih mora Evropski parlament igrati pomembnejšo vlogo, kot jo je v preteklosti. V teh sektorjih mora biti zakonodajno telo tisto, ki daje natančna navodila izvršilnemu telesu. Menim, da so takšne tudi zahteve evropskih državljanov. Iskreno upam, da bo poročilo gospoda Mitchella prejelo največje možno soglasje.

  Kinga Göncz, poročevalka. – (HU) Gospod predsednik, komisar, gospa Ashton, gospe in gospodje, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice je instrument za financiranje, ki podpira človekove pravice, pravno državo, zaščito demokracije in preprečevanje konfliktov po svetu. Upravičenci do tega instrumenta financiranja so v prvi vrsti organizacije civilne družbe, tiste organizacije civilne družbe in posamezniki, ki se borijo za človekove pravice v najtežjih razmerah, v tretjih državah. Velika prednost tega instrumenta za financiranje v nasprotju z drugimi geografskimi instrumenti je, da se ga lahko izplača brez odobritve vlade države prejemnice pomoči. Zato je njegova vloga zelo pomembna. Kljub temu v primeru tega instrumenta ni bilo mogoče financirati stroškov v zvezi s plačili DDV iz sredstev Skupnosti. Zato je pobuda Evropske komisije predlagala tehnično spremembo, ki bi pripomogla k temu, da se za delo in delovanje organizacij v tretjih državah uporablja ta sredstva. Ker so takšne organizacije ključnega pomena za spodbujanje človekovih pravic v teh državah in za razvoj političnega pluralizma, je pomembno, da dela teh organizacij, ki se že tako srečujejo s težkimi razmerami, ne otežimo še dodatno. Zato pozdravljamo pobude Komisije in ji s soglasjem kolegice poročevalke gospe Lochbihler izkazujemo popolno podporo. Vendar pa je to samo ena plat medalje.

Na drugi strani je politični pomen te zadeve. Vprašanje finančnega instrumenta je postalo del medinstitucionalne bitke, ki traja že leto dni. Prav zato, ker je instrument za financiranje človekovih pravi ključnega pomena za organizacije civilne družbe, je za Evropski parlament pomembno, da sodeluje pri oblikovanju strateških in večletnih okvirnih programov. Borimo se za to, da bi Evropski parlament imel besedo, kolikor se mu zdi potrebno, pri pripravi strateških načrtov za finančni instrument z letnimi pregledi namesto sedemletnimi v času proračunskih ciklov. To je smisel sprememb, ki bi jih s tem radi podprli. Lizbonska pogodba je potrdila pravico Evropskega parlamenta do pregleda, saj je nenazadnje institucija „delegiranega akta“, ki so ga kolegi poslanci že omenili in za katerega menimo, da ga moramo v tem primeru uveljavljati in izvajati. Obravnavana zadeva je prvi primer povečane vloge Evropskega parlamenta od 1. decembra 2009.

Po dosedanjih pogovorih in parlamentarnih razpravah smo poročevalci o finančnih instrumentih prišli do skupnega zaključka, da je treba dokument poslati v drugo obravnavo, institucijam pa pošiljamo resno politično sporočilo, saj moramo zdaj, po sprejetju Lizbonske pogodbe, ukrepati v duhu pogodbe. Menimo, da so to prav tisti instrumenti, za katere je resnično ključnega pomena, da Parlament uveljavlja svojo demokratično pravico do pregleda.

  Barbara Lochbihler, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice je precej nov instrument. Vendar pa je že mogoče reči, da opravlja veliko koristnega in pomembnega dela. To lahko razberete iz povratnih informacij, ki jih dobimo od predstavnikov civilne družbe znotraj EU in zunaj nje. Je tudi zelo pozitivno dopolnilo naše politike o človekovih pravicah v Evropskem parlamentu in v EU kot celoti.

Delo na področju človekovih pravic pogosto poteka v zelo težkih razmerah. Zato je še posebno pomembno, da ti instrumenti zagotavljajo sposobnost EU, da odobri finančno podporo ustanovam civilne družbe, ne da bi zadevna vlada morala soglašati s tem in ne da bi jo EU morala obvestiti o zadevni finančni pomoči. Večkrat moramo poudariti, da je treba to pomoč ohraniti in – kjer je potrebno – razširiti.

Kot soporočevalka gospa Gál lahko podprem predlog Komisije, da je treba v tistih državah, kjer se plačila iz teh finančnih instrumentov še vedno obdavčuje, znižati davek. Tudi to bi precej olajšalo delo zadevnih nevladnih organizacij.

Vendar pa se mi nenehen izziv dela s tem finančnim instrumentov zdi to, da imamo po eni strani tudi pritožbe ali negativne povratne informacije v zvezi z njim, zaradi česar je jasno, da vodi k večji birokraciji za organizacije civilne družbe, ki si prizadevajo za pomoč iz tega instrumenta. Po drugi strani seveda obstaja potreba po preglednosti v zvezi s tem, za kaj se porablja denar ter ali in kako se ga uporablja. Vendar pa moramo resno vzeti ponavljajoče se pritožbe majhnih organizacij, predvsem to, da se jih odvrača od uporabe te podpore, to pa je vprašanje, s katerim se moramo spopasti zdaj.

Enako se mi izziv zdi, da je težko doseči številne lokalne organizacije na podeželju, torej ne v metropolah svetovnega juga, z drugimi besedami, jih osvestiti, da finančni instrument takšne narave obstaja in kako ga lahko uporabljajo. Predstavljajte si naslednjo situacijo: na podeželju, kjer ni vedno elektrike, je morda preverjanje dokumentov prej izjema kot pravilo – zaradi tega je treba posebno pozornost posvetiti dosegi teh pobud. Priložnost vidim v širitvi veleposlaništev EU na kraju samem – in pravzaprav je odločeno, da morajo biti zagotovljene tudi pristojnosti in osebje v vsakem lokalnem veleposlaništvu EU, ki se zavzema za človekove pravice in demokracijo –, kjer se ti javni uslužbenci – ki jih bom zdaj poimenovala pooblaščenci za človekove pravice – intenzivno ukvarjajo s prevzemom te vloge mediatorja in pristojnosti za zagotavljanje informacij in obveščanja ter dosežejo tudi lokalne pobude, ki morda ne morejo komunicirati v angleščini, francoščini, španščini ali drugem jeziku EU.

Veliko prezgodaj je še za obsežno oceno instrumenta. Časovni okvir je prekratek – rezultati ne bi bili zanesljivi. Vendar pa se moramo čez nekaj let zelo intenzivno posvetiti tovrstni obsežni oceni. Z oceno ne mislim samo pregleda tega, kar se je dobro izteklo, ampak tudi preučitev tega, kakšne nove zamisli moramo sprejeti in kako lahko nadalje razvijamo instrument za financiranje.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospod predsednik, zahvalil bi se vsem poročevalcem – gospe Brantner, gospe Gál in gospe Lochbihler ter tudi gospodu Mitchellu, gospodu Scholzu in gospodu Goerensu.

Predlogi, ki so pred nami, izhajajo iz vmesnega pregleda, ki ga je leta 2009 na zahtevo Parlamenta opravila Komisija. Ugotovitev tega pregleda je bila, da instrumenti dobro delujejo. To je zelo pozitivno in zagotavlja stabilen okvir za naše zunanje odnose do leta 2013. V nekaterih primerih je Komisija predlagala samo tehnične spremembe, da bi jih uskladila z drugimi instrumenti. Veseli nas, da imamo glede teh tehničnih vprašanj vašo podporo.

Najpomembnejša zadeva, opredeljena v pregledu, so bili zadržki Parlamenta v zvezi s pomočjo v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje (IRS), za katero bi se lahko menilo, da ni uradna razvojna pomoč. Tu je Komisija v celoti upoštevala mnenje tega parlamenta. Podali smo predlog o razširitvi instrumenta industrializiranih držav, da bi zajemal dejavnosti, ki jih ni mogoče upravičiti kot uradno razvojno pomoč. Gre za odnose s pomembnimi dvostranskimi partnerji in svetovnimi akterji, skupaj s katerimi je Evropska unija zainteresirana spodbujati raznovrstne povezave, kot so Indija, Kitajska ali Brazilija. Te države so zainteresirane tudi za sodelovanje v gospodarskih, akademskih, poslovnih in znanstvenih izmenjavah z Evropsko unijo.

Ta spremenjeni instrument, imenovan ICI Plus, je kratkoročna triletna rešitev. Prihodnje revizije finančnih instrumentov za zunanje delovanje za obdobje po letu 2013 ne določamo vnaprej. Parlament je proračun za ta instrument odobril že leta 2010. Za izvrševanje proračuna za leto 2010 je treba instrument sprejeti zdaj, zato zelo pozdravljam delo, ki so ga opravili poročevalci v zvezi z iskanjem dobršne mere soglasja.

Glede instrumenta za stabilnost je Komisija predlagala vključitev ukrepe EU proti širjenju osebnega in lahkega orožja po sodbi Sodišča Evropskih skupnosti leta 2008. Razpravljamo o vprašanjih, načetih v Svetu, in moramo najti soglasno rešitev. Zagotovim vam lahko tudi, da se bo financiranje civilne družbe v okviru pripravljenosti na krizne razmere instrumenta za stabilnost v tem letu še povečalo.

Poleg tega se načrtuje podvojitev financiranja v obdobju 2011–2013 za partnerstvo za izgradnjo miru. To bo zagotovilo velik manevrski prostor za ukrepe civilne družbe. Še pomembnejši je delež 22 % za financiranje civilne družbe v okviru proračuna za odzivanje na krizne razmere od leta 2007. To kaže zmogljivost nevladnih organizacij za izgradnjo miru in odzivanje na krizne razmere. Je odličen primer dodane vrednosti, ki jo je instrument za stabilnost prinesel celovitemu ukrepanju EU v krhkih državah po svetu, ki jih pretresajo konflikti.

Po predlogih v zvezi z vmesnim pregledom je bila 17. marca 2010 predstavljena še ena sprememba uradne razvojne pomoči. Tako imenovani spremljevalni ukrepi za sektor banan imajo jasen cilj: podpreti prilagoditev desetih držav AKP, ki izvažajo banane, spreminjajočim se uvoznim tarifam EU za banane.

Banane so bile predmet najdaljšega svetovnega trgovinskega spora. EU je morala najti rešitev in skleniti sporazum v skladu s pravili STO. Spremljevalni ukrepi za sektor banan so sestavni del tega sporazuma in znižanje tarif je že uvedeno.

Ponovno bi se rad zahvalil poročevalcu za njegov zelo konstruktiven odnos. Menim, da imamo zdaj učinkovit program, ki bi ga lahko začeli izvajati takoj po njegovem sprejetju. Tarife so že v veljavi in države AKP vztrajno iščejo finančno podporo, ki jo je EU obljubila med pogajanji.

Zdaj prihajamo k vprašanju, o katerem se je največ razpravljalo. Vsi odbori so sprejeli spremembe, da bi se s strateškimi dokumenti in večletnimi programi ravnalo kot z delegiranimi akti v skladu s postopkom člena 290 nove pogodbe. Kot veste, se Komisija in Svet ne strinjata glede tega. Menimo, da ti strateški dokumenti in večletni programi ne sodijo v področje uporabe člena 290, saj ne dopolnjujejo ali spreminjajo določenih nebistvenih elementov zakonodajnega akta.

Vendar pa se popolnoma strinjamo s potrebo po tem, da se zagotovi močna udeležba Parlamenta v splošnih strateških odločitvah. Tudi v interesu nas vseh je zagotoviti, da je mogoče pripravo programov izvesti praktično in nemoteno. Doslej je bil Parlament udeležen na podlagi demokratičnega postopka s pregledom, ki je bil dogovorjen leta 2006 v zvezi s strateškimi dokumenti in pripravo večletnih programov. S temi postopki se Komisija udeležuje dialoga s Parlamentom o vsebini strategij. Ta postopek posvetovanja presega stroge meje komitologije.

Naj pojasnim: vsekakor moramo rešitev najti zdaj. Komisija je pripravljena razpravljati s Parlamentom, da bi našla pot naprej, ki upošteva zadržke Parlamenta. Trije predsedniki so prejšnji teden poslali vabilo na neuradno srečanje usmerjevalnega odbora, pristojnega za to vprašanje v Parlamentu, Komisije in Sveta.

To vabilo zelo pozdravljam. Skupaj z visoko predstavnico in predstavnikom Sveta sem se danes zjutraj sestal z usmerjevalno skupino. Srečanje je bilo zelo plodno in jasno potrjuje, da je nujno najti rešitev v najkrajšem možnem času, da bi se spoštovala Lizbonska pogodba tudi z upoštevanjem nujnih praktičnih pomislekov, nenazadnje v zvezi s proračunom.

Prepričan sem, da lahko najdemo rešitev, če ukrepamo skupaj.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, baronica Ashton, komisar Piebalgs, spoštovani poslanci, tudi jaz bi se v imeni Sveta zahvalil poročevalcem za njihovo delo in doprinos. Dovolite mi, da dodam nekaj besed k pripombam komisarja Piebalgsa, s katerimi se Svet seveda popolnoma strinja.

Komisar je upravičeno pritegnil pozornost h glavnemu vprašanju, ki ostaja nerešeno, in sicer želji Parlamenta, da bi se strateške dokumente in večletne programe obravnavalo kot delegirane akte. Danes popoldne tu ne nameravam podrobno predstaviti stališča Sveta, vendar pa bom rekel samo, da je predsedstvo nadvse zadovoljno, da je doseglo dogovor, ki ustreza trem institucijam in nam omogoča čim hitrejše sprejetje instrumentov za financiranje. Priznam, da tu mislim predvsem na prej omenjeni ICI Plus in spremljevalne ukrepe za sektor banan.

Zadovoljen sem z jutranjim srečanjem z baronico Ashton, komisarjem Piebalgsom in poročevalci. Menim, da je to srečanje jasen znak resnične volje treh institucij, da zagotovijo dogovor, in predsedstvo, kot veste, meni, da je treba trenutno razpravo o instrumentih financiranja ločiti od pogajanj, ki potekajo med Parlamentom in Svetom v zvezi s postopkom v odboru in delegiranimi akti.

Veste, da Svet trenutno še vedno preučuje ti dve vprašanji in da mora kakršno koli možno rešitev sprejeti vaš Parlament. Zato moramo glede na nujno potrebo po sprejetju instrumentov za financiranje storiti izreden korak in razviti rešitev, ki jim je posebej prilagojena.

Belgijsko predsedstvo bo zagotovilo, da bo delo, ki ga je treba opraviti po srečanju danes zjutraj, hitro napredovalo in dalo oprijemljive rezultate, ki nam bodo omogočili čim hitreje doseči dogovor. Glede na srečanje danes zjutraj menimo, da se Parlament popolnoma strinja s tem ciljem.

  Barbara Lochbihler, pripravljavka mnenja Odbora za zunanje zadeve. – (DE) Gospod predsednik, spregovorila bom o instrumentu ICI+. Instrument za sodelovanje z industrializiranimi državami in ozemlji in drugim državami in ozemlji z visokim dohodkom (ICI) je bil uveden v predhodnem parlamentarnem obdobju. V mnenju je Odbor za zunanje zadeve pozval k vzpostavitvi instrumenta za financiranje za zunanje zadeve, ki ni povezan z razvojno pomočjo, ampak je namenjen državam Latinske Amerike, Azije in Bližnjega vzhoda. Komisija je nato vzpostavila majhen instrument, to je instrument ICI. Žal je Komisija nanj gledala kot na začasno rešitev. Dopolnila je države instrumenta za razvojno sodelovanje (IRS), vendar drugače ustvarila malo novega in z njim ravnala kot s trgovinskim instrumentom. Odbor za zunanje zadeve je zato podal predlog spremembe v zvezi s poimenovanjem instrumenta, ki je pojasnil prvotni namen in ga opredelil kot instrument zunanje politike. Novo poimenovanje je „instrument za financiranje sodelovanja z državami Bližnjega vzhoda, Azije, obeh Amerik in Južne Afrike“. Prosim za vašo podporo temu. Bilo bi več kot obžalovanja vredno, če EU ne bi imela instrumenta za financiranje zunanje politike, ki bi se tako tudi imenoval.

  Nirj Deva, pripravljavec mnenja Odbora za razvoj. – Gospod predsednik, preučiti moramo, kako so instrumenti za financiranje – IRS, instrumenti za stabilnost in instrumenti za človekove pravice – pomembni za mehko moč, ki jo Evropska unija uveljavlja po svetu. Ta mehka moč narašča, kot kažejo spremljanje volitev, nadzor, demokratične kampanje in tako dalje.

Parlament je opustil 16 instrumentov za pregled, ko je vzpostavil instrument IRS. Imeli smo 16 pooblastil za odločanje, ki smo jih prenesli na Komisijo, da bi nadzorovala instrument IRS in pospešila večje sodelovanje. To dobro deluje. Zdaj imamo instrument za stabilnost za razvoj po kriznih razmerah. Podpreti ga je treba z znatno vsoto denarja, saj je po svetu veliko civilnih kriznih razmer, državljanskih kriznih razmer in vojaških kriznih razmer. Trenutno poteka 36 državljanskih sporov.

Enako menim, da mora biti privlačen instrument za človekove pravice. Enostavno ni dovolj, da samo govorimo, govorimo in govorimo: imeti moramo ljudi na kraju samem, instrumente za spremljanje volitev, dobro upravljanje in vse druge zadeve, za katere potrebujemo sredstva. To z veseljem podpiram.

  Ivailo Kalfin, pripravljavec mnenja Odbora za proračun. – (BG) Dovolite mi, da za začetek izrazim svoje strinjanje z ugotovitvami poročila gospoda Goerensa o tem, da se morajo instrument za razvojno sodelovanje (IRS) in njegove koristi za politike Evropske unije nadaljevati.

Strinjam se tudi, da mora Evropska unija najti način za nadaljnjo podporo držav, ki pridelujejo banane, celo po tem, ko je Svetovna trgovinska organizacija prepovedala odobritev ugodnih pogojev z začetkom tega leta. Nenavadno je, da Komisija od leta 1994 do danes ni niti enkrat samkrat izvedla ocene vpliva pomoči na teh 12 držav, kar je treba v prihodnosti spremeniti.

Odbor za proračun vztraja pri tem in se ne strinja s tem, da se sredstva odteguje drugim politikam, tako da je dodeljenih 190 milijonov EUR za naslednja tri leta. Vztrajamo pri tem, da je treba zaščititi načelo, in sicer je treba nove politike financirati iz novih virov. To pomeni, da je treba to novo politiko, čeprav bi lahko bila predvidena v finančnem okviru Evropske komisije, predvideti v proračunu in je ne financirati na škodo drugih programov.

  Tunne Kelam, v imenu skupine PPE. – Gospod predsednik, visoka predstavnica, komisar, najprej bi pozdravil natančno in pozitivno izjavo komisarja Piebalgsa o razmerah in njegovo ugotovitev, da finančni instrumenti dobro delujejo.

Menim, da je bil instrument za stabilnost zelo koristen pri obravnavanju sporov in kriz ter se moramo zato bolj osredotočiti na preprečevanje in spremljanje. To pomeni tudi trdno podporo izgradnji civilne družbe. Tudi tu je treba pozdraviti napoved znatnega povečanja sredstev za izgradnjo miru.

Pozdravljamo tudi novice o povišanju zgornje meje ukrepov v skladu s členom 4(1) s 7 % na 10 % ter razumemo potrebo po tem. Sočasno je ključnega pomena zagotoviti, da se različne instrumente in programe EU uporablja skladno in z razumevanjem komplementarnosti.

Lizbonska pogodba mora EU narediti skladnejšo in učinkovitejšo. V tem parlamentu smo razumeli potrebo po tehničnih spremembah. Gre bolj za vprašanje političnih rešitev, kot je bilo izpostavljeno. To zadeva delegirane akte in pravico Evropskega parlamenta do nadzora.

Danes me spodbujajo izjave o odprtosti Sveta in tudi Komisije. To je znak, da ste pripravljeni doseči dogovor v najkrajšem možnem času. Resnično upam, da lahko dosežemo takšen dogovor, ki bo zagotovil pošteno ravnotežje med tremi institucijami EU.

  Gianluca Susta, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi čestital gospodu Scholzu za pripravo tega poročila, ki vzpostavlja instrument za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami. Prav je, da ta instrument upravlja Odbor za mednarodno trgovino, saj zadeva predvsem sodelovanje z industrializiranimi državami in državami v vzponu, zato se nekoliko razlikuje od drugih instrumentov.

Menim, da je treba poudariti predvsem vlogo Parlamenta. Pri vlečenju vrvi s Svetom in Komisijo glede vprašanja, na katerega je odgovor po uveljavitvi Lizbonske pogodbe očiten, smo izgubili preveč časa. Braniti moramo osrednjo vlogo Parlamenta pri delegiranih aktih in tudi izvršilnih aktih. Drugič, menim, da je pomembno poudariti strateški pomen te celotne igre, in, tretjič, potrebo po okrepitvi sodelovanja z državami v razvoju in državami v vzponu, ne da bi denar jemali najrevnejšim državam.

V okviru proračuna Evropske unije si moramo prizadevati nameniti več sredstev najrevnejšim državam in pri tem upoštevati, da težave z državami v vzponu večinoma nastajajo zaradi pravil in ne financiranja. V vsakem primeru je treba podpreti tudi inovacije, toda z dodatnimi sredstvi, ki niso bila vzeta najrevnejšim državam.

  Annemie Neyts-Uyttebroeck, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod Chastel, baronica Ashton, gospe in gospodje, razpravljamo o različnih finančnih instrumentih, ki Evropski uniji omogočajo ukrepanje v zunanjih zadevah. Vsi ti instrumenti so sorazmerno novi in so poleg tega precej izvirne narave. Pred tem nismo imeli ničesar primerljivega in tudi drugje po svetu ali v drugih mednarodnih ali naddržavnih institucijah je dejansko zelo malo modelov instrumentov takšne vrste, kot jih razvija Evropska unija. Zaradi napredne narave tega sklopa instrumentov smo se modro strinjali, da jih bomo ocenili šele čez nekaj let in jih, kjer bo potrebno, prilagodili. Zaradi tega smo danes popoldne tako zaposleni.

Vendar pa obstajajo druge pomembne spremembe, do katerih je medtem prišlo. Dandanes imamo visoko predstavnico, ki je tudi predsednica Komisije. Na tem zasedanju smo bili naprošeni, da odobrimo temeljno besedilo o Evropski službi za zunanje delovanje, ki je tako rekoč diplomatska roka Evropske unije. Tudi to je zelo pomembna novost.

Nenazadnje so bile pristojnosti tega parlamenta precej razširjene. Doslej smo imeli resnično možnost izkoriščati te pristojnosti in, kakor se pogosto zgodi z mladimi institucijami, pritiskaš, kolikor lahko, da v kar največji meri uveljaviš te nove pristojnosti. Zato trenutno z drugimi institucijami razpravljamo o tem, kje je treba potegniti mejo.

Zadovoljna sem tudi s tem, kar sta o obstoječi volji za dosego dogovora povedala komisar Piebalgs in predsedujoči Svetu. Ker sem bila nekoč v svoji državi del izvršne oblasti, razumem vse udeležene strani in upam, da bomo dosegli dogovor. Upati si drznem tudi, da ta parlament ne bo šel predaleč, kot včasih rečejo Angleži.

Glede instrumenta za stabilnost – imam še nekaj sekund – bi povedala, da zelo pozdravljam, kar je povedal komisar Piebalgs, in sicer da je namen, da se med drugim osredotočimo na boj proti trgovini z osebnim in lahkim orožjem. Da se namerava bolj vključiti nevladne organizacije v delovanje instrumenta za stabilnost in polno izkoristiti še naprednejši sklop instrumentov za izgradnjo miru. Če bo to postalo resničnost, se boste lahko zanesli na popolno podporo naše skupine.

  Franziska Keller, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, načela bi vprašanje instrumenta za razvojno sodelovanje (IRS), v katerem skupaj s kolegi iz Odbora za razvoj vidim nujno potrebo po krepitvi pristojnosti Parlamenta za nadzor. Parlament je zavezan nadzorovati, kako Komisija porablja denar in ali ga porablja, kot je bilo načrtovano, v tem primeru za uradno razvojno pomoč (ODA).

V preteklosti smo našli slabe primere porabe denarja, ki ni bila v skladu z merili uradne razvojne pomoči, ali kjer smo ugotovili, da poraba ni bila skladna s ciljem odprave revščine. Glede na to, da smo imeli samo pravico do posvetovanja, se naših predlogov in zamisli ni upoštevalo. To jasno kaže, da potrebujemo močnejši položaj. Potrebujemo pooblastilo za soodločanje o tem, kam gre denar.

Ne samo Komisija, ampak tudi mi kot Parlament imamo obveznosti glede skladnosti politike v razvoju. Zagotoviti moramo tudi, da gre porabljeni denar v pravo smer in da si tudi druga področja politike prizadevajo za odpravo revščine.

Parlament je odgovoren tudi državljanom Evropske unije. Bolje moramo nadzorovati, kje se porablja denar, namreč za odpravo revščine. Evropski državljani podpirajo razvojno pomoč. Podpirajo celo zagotavljanje več razvojne pomoči – kot so pokazale raziskave –, vendar pa moramo tudi jasno pokazati, kako jo porabljamo in da jo porabljamo v korist revnim ljudem.

Zato vas skupaj z Odborom za razvoj pozivam, da sprejmete delegirane akte za IRS.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, EU je največja svetovna donatorica razvojne pomoči in humanitarne pomoči. Igra tudi pomembno vlogo pri podpori spodbujanja človekovih pravic in demokracije v tretjih državah.

Moja skupina, skupina ECR, je trdno prepričana, so zato potrebni ustrezno strukturirani novi finančni instrumenti EU. Zagotavljajo učinkovitejši in uspešnejši sistem dodeljevanja denarja davkoplačevalcev EU in Parlamentu zlasti po uveljavitvi Lizbonske pogodbe omogočajo nadzor nad porabo in strateško politiko na bolj odprt in preglednejši način.

Ta demokratična odgovornost je ključnega pomena zlasti v času, ko države članice resno zmanjšujejo svoje nacionalne izdatke. Naložbe in razvoj, demokracija in človekove pravice so pomemben način za podporo, predvsem z mehko močjo, širšim ciljem zunanje politike EU in bi lahko prispevali tudi k zmanjšanju migracijskih pritiskov na zunanje meje EU. Močni mehanizmi za preprečevanje korupcije in zlorabe denarja EU so seveda temeljnega pomena, previdni pa moramo biti tudi pri tem, da ne vsiljujemo lastnih zahodnih liberalnih vrednot, predvsem tako imenovanih reproduktivnih pravic, drugim, ki nimajo pravih možnosti ali jih niso pripravljeni prevzeti pod pretvezo človekovih pravic.

  Sabine Lösing, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, na tej točki je pomembno pojasniti, da je, ko gre za instrumente za financiranje zunanje politike EU, Lizbonska pogodba odpravila pravico Evropskega parlamenta do nadzora. S tem je bila pristojnost za te instrumente za financiranje v celoti prenesena na Komisijo in visoko predstavnico ter z njo na Evropsko službo za zunanje delovanje. Zdi se mi popolnoma nesprejemljivo, da naj bi se Parlament in Svet ignoriralo kljub dejstvu, da gre za vprašanje daljnosežnih ukrepov zunanje politike Evropske unije in njihovo izvajanje.

Podpiramo prizadevanja vseh skupin v Parlamentu, namenjena ponovni vzpostavitvi parlamentarnega nadzora instrumentov za financiranje. Glede na to bomo podprli spremembe delegiranih aktov v zvezi s tem, o katerih smo predhodno razpravljali. Ne glede na vse bi rada zaključila s tem, da izrazim resno zaskrbljenost predvsem zaradi instrumenta za stabilnost in evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, ker menim, da se ta instrumenta uporablja na nedemokratičen in nepregleden način ter v nekaterih primerih proti volji zadevnih držav, kar jim daje značaj intervenistične zunanje politike EU.

  William (grof) Dartmouthski (William (The Earl of) Dartmouth), v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, po bazarjih Karačija se pripoveduje naslednjo anekdoto. Tat ustavi predsednika Pakistana in reče: hočem vaš denar. Predsednik Pakistana reče: sem predsednik Zardari, vaš predsednik. Tat pravi: v tem primeru hočem svoj denar!

To je pomembno za današnjo razpravo, ker poudarja ključno točko. Evropska komisija nima denarja. Ves denar Komisije izvira od davkoplačevalcev držav članic ali, če sem natančen, od davkoplačevalcev 14 držav članic, ki so neto plačnice. Tudi če Komisija včasih dobi svoja sredstva, kar se glede na današnje glasove žal zdi precej verjetno, bi bil denar, ki ga porabi Komisija, še vedno denar davkoplačevalcev.

Zato bom končal in vas prosil, da zelo natančno preučite naslednje vprašanje: ali lahko res predpostavite, da si evropski davkoplačevalci in davkoplačevalci v Združenem kraljestvu, na katere se izvaja velik pritisk, zlasti v današnjih razmerah želijo, da se porabita dodatni 2 milijardi EUR – kajti to hočejo ti predlogi – samo zato, da bi se komisar EU lahko šopiril po svetovnem prizorišču?

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, kot vedno imajo organi EU za financiranje nekaj problemov. Finančno pomoč je težko dobiti zaradi zapletenosti, sistemi nadzora pa so še vedno zasnovani ne prav optimalno. Primer tega je predpristopna pomoč, ki se jo, kot vemo, dodeli potencialnim državam kandidatkam, toda ki jo je smiselno izplačati samo, če se zadevne države spopadejo s svojimi problemi korupcije ali če se dejansko vzpostavi potrebne strukture. Upam, da se je v zvezi s tem EU kaj naučila iz svoje prenagljene širitve leta 2007. Ko gre za instrument za stabilnosti in razvojno sodelovanje, proračunska sredstva prepogosto ne dosežejo ali samo delno dosežejo lokalne institucije, ki so jim bila namenjena. To je delno posledica šibkih institucij v državah prejemnicah, vendar pa je tudi posledica neustreznih struktur spodbud in pomanjkanja dokazane odgovornosti. Misliti nam mora dati dejstvo, da so glede na študijo MDS javni izdatki 33 držav več kot 50-odstotno odvisni od mednarodne razvojne pomoči. Ko gre za kakršno koli finančno pomoč EU, je treba nadzor poostriti.

  Godelieve Quisthoudt-Rowohl (PPE). – (DE) Gospod predsednik, najprej bi se rada iskreno zahvalila poročevalcu gospodu Scholzu za pozitivno in odprto medsebojno sodelovanje. V tristranskih pogovorih se sicer nismo vedno strinjali, vendar pa smo uživali v prijetnem konstruktivnem ozračju za razprave.

Razširitev instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji in drugimi državami in ozemlji v visokim dohodkom bo EU dala priložnost, da vzpostavi enakopravno sodelovanje s ključnimi gospodarstvi v vzponu in gospodarstvi v razvoju. To vključuje izobraževalne programe izmenjave v okviru programa Erasmus Mundus in podporo podjetniškemu ali kulturnemu sodelovanju, kar zelo pozdravljam. Vašo pozornost bi rada pritegnila k eni točki, in sicer da se glede na trenutno finančno situacijo EU – in situacijo posameznih držav članic – skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) zdi nesprejemljivo zahtevati novo financiranje, ki trenutno ni razpoložljivo, za uresničevanje pravkar opisanih ukrepov. Treba je finančno izenačiti instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, katerega sredstva so bila predvidena samo za vsa gospodarstva v vzponu in razvoju. Zato sem v imenu skupine PPE predložila predlog spremembe, ki omogoča dosego takšnega finančnega ravnotežja.

Na hitro bi povedala še nekaj besed o delegiranih aktih. To je pomembno vprašanje – danes zjutraj je bilo že dvakrat omenjeno. Po mojem mnenju ni dvoma, da mora imeti Parlament pravico do nadzora in veta na celotni sveženj za financiranje zunanjega sodelovanja, o katerem se trenutno razpravlja v zvezi z delegiranimi akti. Tu se mora uveljaviti duh Lizbonske pogodbe. Ne more biti kompromisa glede vprašanja, ali naj se delegirane akte vključi v instrumente za financiranje ali ne.

  Ana Gomes (S&D). – Gospod predsednik, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice je ključnega pomena za zunanjo politiko EU, ki je odločno zavezana spodbujanju demokracije, pravne države in človekovih pravic po svetu. Je edini instrument, ki ga lahko zdaj uporabimo za pomoč tistim, ki se v državah, v katerih so temeljne svoboščine omejene, zavzemajo za demokracijo in človekove pravice. To lahko storimo brez soglasja zadevnih vlad. Seveda mora biti tako dragocen instrument pod ustreznim nadzorom Evropskega parlamenta, zaradi česar zahtevamo postopek delegiranih aktov.

Vendar pa se moramo zavedati, da je ta instrument precej omejen v smislu razpoložljivih sredstev, precejšen delež sredstev pa se uporablja za misije EU za spremljanje volitev: 22 % za obdobje 2011–2013. To pomeni, da je treba proračun, namenjen evropskemu instrumentu za demokracijo in človekove pravice, precej povečati.

To priložnost bi izkoristila za to, da izpostavim novo orodje, ki ga mora pomagati pripraviti Evropski parlament in ki bi ga ta instrument lahko financiral, da bi še učinkoviteje in prožneje pomagal ljudem, ki pogosto tvegajo svoje življenje v boju za demokracijo, pravno državo in človekove pravice v državah z diktaturo ali zatiralnimi režimi ter v državah, ki si prizadevajo za prehod v demokracijo, vendar se soočajo z nasilnimi protidemokratičnimi silami in potrebujejo več pomoči v smislu krepitve zmogljivosti za poraz teh protidemokratičnih sil.

Potrebujemo medstrankarsko nevladno evropsko organizacijo, podobno organizaciji National Endowment for Democracy, ki jo je ustanovil ameriški kongres.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – Gospod predsednik, hvala za besedo. Moje vprašanje gospe Gomez glede njenega odličnega predloga se glasi, kaj meni, da bi se lahko dejansko naučili iz ameriških modelov za tovrstno prožnejšo in, če rečem tako, manj birokratsko financiranje demokratizacije in človekovih pravic.

  Ana Gomes (S&D). – Gospod predsednik, lepota se skriva prav v prožnosti. Z medstrankarsko organizacijo bi lahko opredelili določene primere, za katere bi se nam zdelo, da je zanje potrebna posebna pomoč, pri čemer bi se izognili oviranju vlad ali organov ali sil, da bi vzpostavili zmogljivosti za tiste, ki se borijo za človekove pravice. Menim, da je zgled organizacije National Endowment for Democracy zelo poučen in ne smemo biti zadržani glede tega, da uporabimo tisto, kar deluje za druge dele sveta, v tem primeru naše ameriške partnerje.

Imamo že organizacije različnih držav, ki delujejo v Evropi, toda pogosto z različnimi agendami, zagotovo pa je veliko primerov, kjer bi se lahko združile in nato bile učinkovitejše pri zagotavljanju pomoči tistim, ki se borijo za demokracijo in človekove pravice.

  Predsednik. – Zavedli ste me, Ana. Mislil sem, da zaključujete, nato ste nenadoma nadaljevali svoj govor, zato nisem vedel, ali naj uporabim kladivce. Dejstvo je, da imata v postopku modrega kartončka oseba, ki postavlja vprašanje, in oseba, ki odgovarja nanj, vsaka na voljo samo 30 sekund.

  Louis Michel (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, sem v veliki zadregi, saj bi bil rad sodeloval v tej razpravi. Zelo dvomim, da je ameriški model učinkovitejši od evropskega. Ameriški model je, ko obravnava človekove pravice, selektiven in je sam sebi namen, saj gre pri ameriškem modelu v resnici predvsem za aktivno dvostranskost.

Čestital bi kolegu Charlesu Goerensu za njegovo delo, saj mu je uspelo okrepiti razvojno razsežnost pristopa, seveda pa bi se zahvalil tudi komisarju Piebalgsu za skrbno in naklonjeno pozornost, ki jo je posvetil tej zahtevi.

Podal bi tri kratke pripombe. Prvič, prehitra odprava sistema preferencialov lahko ima in bo imela dramatične posledice v nekaterih državah AKP, ki še vedno izvažajo banane. Nekatere izmed teh posledic bodo neposredno vplivale na sposobnost držav AKP za spodbujanje trajnostnega razvoja. Zato zagovarjam razumno in nekoliko prožno razlago meril za dodelitev pomoči. Pomoč je treba prednostno dodeliti tistim državam AKP, ki hočejo ohraniti svoj sektor banan zaradi vpliva slednjega na trajnostni razvoj zadevne države. V zvezi s tem bi bilo v pomoč – to se je zahtevalo, vendar ne uresničilo –, če bi že imeli predhodno oceno vpliva na položaj držav, ki izvažajo banane.

Imam še dve drugi splošni pripombi, h katerima se bom zagotovo vrnil v naslednjih tednih. Po mojem mnenju je najboljši način za usmeritev te pomoči nedvomno splošna proračunska pomoč, kjer koli je mogoča, in sektorska pomoč, kjer je zaželena. Morda bi bilo v pomoč tudi, če bi razpravljali o količini pomoči in spoštovanju obveznosti, ki so se jim leta 2005 zavezale države članice. To je osrednjega pomena za razpravo. Poleg tega je to, kar sem tu slišal od nekaterih kolegov poslancev, zelo zaskrbljujoče. Očitno je sebičnost najpomembnejša. Reči moram, da je to nekoliko presenetljivo.

Nazadnje bi rad, da odgovorim na številna vprašanja, oživil zamisel o vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun, saj bi nam to očitno omogočilo neposreden nadzor nad političnim delovanjem Komisije.

  Catherine Grèze (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, rada bi se zahvalila gospodu Goerensu, da je upošteval mednarodne standarde glede zdravja in varnosti delavcev in mednarodne okoljske standarde, zlasti tiste, ki zadevajo izpostavljenost pesticidom.

Po mojem je zagovarjanje majhnih pridelovalcev v tem poročilu ključnega pomena, ker na koncu, če vas spomnim, prejmejo samo 1,5 % cene, ki jo plača končni potrošnik. Velja si zapomniti, kot že veste, da se je vsako leto na milijone majhnih kmetov prisiljenih preseliti v predmestja.

Zdaj ko sta bila v tem parlamentu obravnavana boj proti pesticidom in velika izpostavljenost pesticidom, menim, da je treba enake zahteve uporabiti za Francosko Zahodno Indijo, kjer se uporablja klordekon, in za najbolj oddaljene regije. Komisijo pozivam, naj to stori.

Čeprav pozdravljam doseženi napredek, bi rada ponovno poudarila, da je temeljni problem trgovine z bananami očitno kmetijski model, ki ga je treba ponovno preučiti, ker je usmerjen samo k izvozu. Ta kmetijski model bi bilo treba preoblikovati za večjo samozadostnost.

  Marek Henryk Migalski (ECR). - (PL) Popolnoma se strinjam z gospo Gomes, da je vprašanje človekovih pravic najpomembnejše vprašanje, ki ga moramo obravnavati, zaradi česar ne razumem izjave gospe Lösing, da je denar, porabljen za človekove pravice, včasih, če ne celo pogosto, nepravilno porabljen. Človekove pravice so naša osnovna, če ne naša najpomembnejša naloga Evropske skupnosti.

Omenil bi tudi enega izmed instrumentov za podporo demokraciji in človekovim pravicam po svetu in izjavo, da je treba te instrumente uvesti in morajo začeti delovati ne glede na to, ali se tretje strani in drugi javni organi strinjajo ali ne. To je po mojem mnenju ključna izjava, ki nakazuje našo dolžnost. Včasih moramo pomagati pri izgradnji demokracije in krepitvi človekovih pravic kljub vladam nekaterih držav. Menim, da je to koristna naloga, predvsem tam, kjer se krši pravico do svobode izražanja. To je naša dolžnost.

  Joe Higgins (GUE/NGL). – Gospod predsednik, večino te razprave obdaja neresničnost. Vsa ta poročila, ki zadevajo spodbujanje demokratičnih in človekovih pravic po vsem svetu ter instrumente za financiranje za razvojno sodelovanje, je treba videti v okviru včerajšnje negativne izjave generalnega sekretarja Združenih narodov tu v tej dvorani. Povedal je, da se bo samo letos 65 milijonov ljudi po svetu znašlo v skrajni revščini.

To je kruta realnost, ki je klofuta lepim besedam vlade in Komisije. Na drugi strani vrat te dvorane ogromni plakati z logotipi EU pozivajo: ustavite revščino. Sočasno Komisija EU – in tudi nekatere glavne skupine v Parlamentu – zagovarja neoliberalne gospodarske politike, ki krnijo proračune in javne storitve, teptajo življenjski standard navadnih ljudi, medtem ko prenašajo ogromna sredstva za finančne injekcije bankam in špekulantom.

Glede financiranja razvojnega sodelovanja si Komisija čestita za novo znižanje tarif za banane, dogovorjeno s pridelovalci banan Latinske Amerike, vendar pa ta nova ureditev v resnici koristi močnim nadnacionalnim družbam. Veliki izvozniki banan, kot sta Chiquita in Del Monte, bodo ogromno pridobili, afriške, karibske in pacifiške države ter majhni pridelovalci pa bodo uničeni. Seveda subvencija za majhne pridelovalce banan, ki se zaradi novega sporazuma soočajo s propadom, ne sme priti iz obstoječih socialnih skladov, ampak od drugod v proračunu EU. Trgovina mora koristiti majhnim proizvajalcem in delovnim ljudem – večini –, ne velikim nadnacionalnim družbam.

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospod predsednik, bojim se, da je proračun Evropske unije za leto 2011 napačen tako glede določbe o srednjeročnem pregledu kot tudi glede vzpostavitve neposrednih prihodkov od novih davkov, ki jih bodo v končni analizi plačali končni uporabniki, z drugimi besedami, evropski državljani. Menim, da to ni pravi čas za uvedbo teh davkov, saj Evropa tone v recesijo in delavci izgubljajo svoja delovna mesta, kupno moč in, kar je pomembnejše, zavarovalne pravice. Namesto da bi dajali evropskim potrošnikom, jim jemljemo. Ponovno bi se zdelo, da smo v svojih prizadevanjih za dosego proračunske discipline na stran postavili svoje načrte za rast in da smo z uporabo gospodarske teorije pozabili na politično teorijo.

Evropske državljane moramo z zgledom prepričati, da na najboljši način skrbimo zanje. Na tem razpotju se ne smemo vesti kot Marija Antoinetta. Zato imam dva predloga: prvič, naše plačilo kot poslancev Evropskega parlamenta se mora v letu 2011 zmanjšati za 1000 EUR, vsak izmed nas pa mora ta denar uporabiti za zaposlitev mladega brezposelnega evropskega državljana iz svoje države. Drugič, zmanjšati moramo svoje stroške potovanja in leteti v ekonomskem razredu.

  Nick Griffin (NI). – Gospod predsednik, kot se pogosto zgodi s predlogi EU, ti finančni instrumenti vključujejo ukrepe, ki so zelo čustveni. Vsi dostojni ljudje, kot smo mi, hočejo ustaviti tihotapljenje prepovedanih drog in oskrbo območij oboroženih spopadov z orožjem, vendar pa je zelo lahko biti čustven in radodaren z denarjem drugih ljudi.

Medtem ko v Grčiji, Franciji, na Irskem in v Veliki Britaniji razpada družba navadnih ljudi in njihove hrbte krivijo davki, bo poročilo gospoda Scholza dodalo 176 milijonov EUR že obstoječim 172 milijonom EUR, namenjenim pomoči kapitalistom tretjega sveta, da pogoltnejo še več naših delovnih mest. Poročilo gospoda Goerensa bo porabilo 190 milijonov EUR, vključno s 17,4 milijoni EUR za instrument za hitro odzivanje na naraščajoče cene hrane v državah v razvoj. Morda ste spregledali, toda cene hrane naraščajo tudi v naših volilnih okrožjih.

Najslabše od vseh pa je poročilo gospe Brantner. Tu na strani devet govori o finančnih sredstvih v višini 2062 milijard EUR do leta 2013. To je seveda napaka. Resnično upam, da je napaka, toda dejstvo, da bi takšno nesmiselno napako spregledali vsi strokovnjaki in poslanci Evropskega parlamenta, ki so prebrali to poročilo, jasno govori o brezbrižnosti, s katero Evropska unija porablja denar.

Ta denar ne raste na drevesu. Ne razdeljuje ga ogromna zobna vila. To ni denar Komisije; to ni denar poslancev Evropskega parlamenta. To je denar davkoplačevalcev in ogromen nesorazmeren delež je denar britanskih davkoplačevalcev.

  Maurice Ponga (PPE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, mnogo let je Evropska komisija vzdrževala posebne in močne odnose z državami AKP. Posledica teh posebnih odnosov je predvsem odobritev tarifnih preferencialov. Tako je v primeru sektorja banan, v katerem so države AKP imele koristi od preferencialnih trgovinskih režimov za svoj izvoz v Evropsko unijo.

Tem preferencialom so pri STO oporekale predvsem države Latinske Amerike, ki so velike izvoznice banan. Zato se je Evropska unija, da bi spoštovala pravila STO in končala dolg spor, decembra 2009 odločila sprejeti znižanje svojih tarif v sektorju banana.

Zaradi prednostnega partnerstva, ki ga vzdržuje z državami AKP, je Evropska unija kljub temu hotela pomagati državam AKP, ki so pridelovalke banan, da bi se spopadle s to povečano konkurenco. Zato je Evropa obljubila 190 milijonov EUR do leta 2013 za pomoč državam AKP, ki so pridelovalke banan, da se prilagodijo, postanejo konkurenčne in prestrukturirajo svoj sektor, če je to potrebno.

V poročilu, o katerem bomo glasovali jutri, Evropski parlament ponovno potrjuje svojo zavezanost in podporo državam AKP, ki so pridelovalke banan, in to zelo pozdravljam. Zaradi tega smo med drugim predlagali, da Evropska unija po letu 2013 sprejme dopolnilne ukrepe, je bo potrebno.

  Thijs Berman (S&D). – Gospod predsednik, prizadevati si moramo za največjo preglednost in odgovornost proračuna, saj bo to veliko prispevalo k legitimnosti zunanje politike EU.

Govorimo o znatnih zneskih, porabljenih na podlagi predpisov, ki Komisiji puščajo precej manevrskega prostora. To je dobro, vendar moramo izvajati pregled strateških dokumentov, večletnih usmeritvenih programov in podobnega, saj so splošnega obsega in dopolnjujejo finančne instrumente z opredelitvijo prednostnih področij in ciljev.

Komisija mora svoje rezultate pokazati v letnem poročilu Parlamentu s posebnim poudarkom na upravičenosti ODA vseh projektov. Pripravo programov in načrtovanje morajo izvajati isti strokovnjaki kot zdaj, toda Služba za zunanje delovanje potrebuje več strokovnjakov za razvoj in človekove pravice, ki razumejo te instrumente in delajo z njimi v Bruslju in delegacijah EU v tretjih državah.

  Takis Hadjigeorgiou (GUE/NGL) . – (EL) Gospod predsednik, na kratko bi omenil vprašanje demokracije in financiranje za njeno podporo v tujini. Menimo, da je demokracija dosežek človeka, ki ga je treba zaščititi. Toda ali je demokracija, kakršno poznamo, demokracija, ki jo hočemo – in moramo – izvažati? Popolnoma prepričan sem, da je prva stvar, ki jo moramo storiti, izboljšanje demokracije doma. Ko imamo državo, v kateri vzdržani glasovi presegajo 50 %, kako lahko govorimo o demokraciji? Ko je brezposelnih na milijone ljudi, lahko govorimo o demokraciji? Ko se demokracijo, namesto da bi se jo izražalo prek izvoljenih predstavnikov, v glavnem izraža prek medijev, ki jo tudi nadzorujejo, kaj lahko rečemo potem? Je to vrsta demokracije, na katero smo lahko ponosni in jo hočemo izvažati?

Menim, da resnično obstajajo narodi, ki potrebujejo pomoč, da bi njihove pravice dobile ustrezno podporo in bi jih sprejele njihove vlade. Vendar pa je to treba zagotovo storiti previdno, po dolgotrajnih preučevanjih morebitnih negativnih, namesto pozitivnih, rezultatov? Lahko kdor koli reče, da je financiranje demokracije v Afganistanu demokraciji pomagalo napredovati? Menim, da lahko storimo veliko več, da bi naša demokracija postala zgled, vreden posnemanja, namesto da ljudem plačujemo, da nas posnemajo.

  Alf Svensson (PPE). – (SV) Z Lizbonsko pogodbo in novo Službo za zunanje delovanje imamo priložnost za večjo prisotnost na svetovnem prizorišču. S tem prihaja seveda tudi povečanje odgovornosti.

Imamo posebno odgovornost v vseh mogočih odnosih z državami, ki niso demokracije, pa naj bo to v zvezi s pomočjo ali trgovino. Evropa in EU morata prevzeti vodstvo. EU mora pokazati pot. Med instrumenti za financiranje, o katerih zdaj razpravljamo, so gradniki, ki nam zagotavljajo predpogoje za spremembe. Predpogoji obstajajo, vendar pa to ne pomeni avtomatično, da nam bo uspelo. Da bi vsak evro pomoči imel največji učinek, morajo naše razvojno delo nenehno prežemati pobude, ki spodbujajo demokracijo, in oblikovanje mnenja. To se morda zdi samoumevno, vendar dejansko ne vsakomur.

V Združenih narodih je EU tista, ki vihti gorjačo. EU je tista, ki se zavzema v pogajanjih proti totalitarnim režimom, in mi smo tisti, ki trdno in neomajno stojimo na strani ranljivih, in tako seveda tudi mora biti. Zato je razočarljivo videti, da smer sprememb v svetovnem okviru ni tista, ki bi jo hoteli, ko gre za demokracijo in človekove pravice, in občutek imam, da nekateri poslanci našega Parlamenta ne razumejo popolnoma pomembnosti demokracije kot najpomembnejšega in temeljnega gradnika razvoja.

V Odboru za razvoj smo v rednih časovnih presledkih priča poskusom uvedbe besedil, ki prikrito, med vrsticami, ali celo popolnoma odkrito v določeni meri popuščajo totalitarnim režimom. Nedavno se je na primer zatrjevalo, da je glavni problem v diktaturah tveganje, da bo zdravstveno varstvo privatizirano. Dejstvo, da je do široko razširjene lakote v demokraciji redko prišlo, le redko kdo omeni.

Takšno vedenje enostavno ni opravičljivo. Da bi naši instrumenti za financiranje v okviru proračuna za pomoč delovali optimalno, moramo spodbujanje demokracije postaviti v središče vseh naših zunanjih odnosov, in sicer ne samo v uradnem okviru in verbalno, ne da bi sprejeli praktične ukrepe.

  Patrice Tirolien (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, svoj govor bom osredotočil na poročilo gospoda Goerensa, ki obravnava spremljevalne ukrepe za sektor banan (BAM) za države AKP.

Ker prihajam iz edine evropske regije, ki prideluje banane, lahko pokažem solidarnost z zadevnimi pridelovalci AKP. Predvsem solidarnost, ker močne zgodovinske vezi povezujejo Evropsko unijo s temi državami, in storiti moramo vse, kar lahko, da zagotovimo, da bodo tudi one lahko povečale koristi globalizacije, katere prve žrtve so pogosto.

Solidarnost tudi zato, ker trgovinske koncesije, ki jih STO velikodušno odobri Komisija, grozijo, da bodo zadale usodni udarec temu kmetijskemu sektorju v naših partnerskih državah AKP. Nazadnje solidarnost, vendar vsekakor ne naivnost, ker predlogi za uredbo BAM, kot jih je podala Komisija, preveč poudarjajo vidik gospodarske raznolikosti.

Zaradi izgube tarifnih preferencialov, ki so posledica sporazuma STO, je glavni cilj tega programa vsekakor, da zagotovi trajnost izvoza banan držav AKP in jih s tem naredi konkurenčne.

Poleg tega bodimo iskreni, da sredstva, ki jih vlaga BAM, nikakor ne zadostujejo in ne trajajo dovolj dolgo, da bi prišlo do raznolikosti.

Nazadnje bi dodal, da lahko, če se zavedamo nujnosti situacije, sprejmemo, da se te spremljevalne ukrepe financira z obsežnim prerazporejanjem proračunske postavke IV. Svet mora biti odgovoren in si prizadevati za izvedljivo rešitev večletnega financiranja tega programa.

  Lena Kolarska-Bobińska (PPE). - (PL) Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice je po mojem mnenju instrument, ki se ga trenutno uporablja in k njemu pristopa preveč tehnično. V večji meri bi moral biti politično orodje Evropske unije, saj ima velik potencial za podporo in spodbujanje demokracije. Vendar pa bi to zahtevalo spremembo pristopa k temu evropskemu finančnemu instrumentu. Vse do danes je bilo vprašanje podpore demokraciji v senci vprašanja človekovih pravic. Te so seveda izredno pomembne, vendar pa menim, da je treba podpori demokraciji, ki je popolnoma druga zadeva, dati višji status in precej večjo težo.

Zato moramo krepiti tudi nevladne ustanove v državah z avtoritarnimi vladami. Osredotočiti se moramo na demokracijo navadnih ljudi v teh državah in jo zgraditi od spodaj navzgor. To pomeni osredotočanje na organizacije civilne družbe, ki zagotavljajo inovativne metode za širitev javnega prostora. Da bi nam to uspelo, moramo najprej uvesti reden nadzor vpliva tistih organizacij, ki prejemajo evropsko financiranje. Vzpostaviti moramo forum, kot se strinjajo organizacije, ki bo gostil redna srečanja za olajšanje komunikacije med donatorji in prejemniki, in sicer ne samo donatorji iz Evropske unije, ampak tudi od drugod. Naše obrazce je treba poenostaviti. Trenutno presegajo razumevanje mnogih. Komisija si mora nazadnje prizadevati za omilitev finančne ureditve.

  Kader Arif (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, naslov te razprave bo verjetno povzročil določeno mero optimizma, saj gre v teoriji za opredelitev postopkov za pomoč državam AKP, ki pridelujejo banane. Resničnost je povsem drugačna in povedati moram, da je način, kako se je z njimi ravnalo v tem poročilu, enostavno nesprejemljiv. Predvsem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je sektor banan ključnega pomena za številne afriške in karibske države.

Toda kljub temu si je STO prizadevala skleniti sporazum, ki evropsko carinsko tarifo znižuje na 114 EUR za tono, da bi končala dolgo nerešen spor z državami pridelovalkami Latinske Amerike. Vendar pa se zdi, da jih je Komisija pozabila obvestiti o dvostranskih pogajanjih, ki s temi istimi državami potekajo o precej nižji tarifi: 75 EUR za tono. Z drugimi besedami, gospodarske posledice teh sporazumov bo močno občutiti v okviru levjega deleža evropskega trga banan, ki ga že imajo v rokah multinacionalke v Latinski Ameriki.

Spričo te situacije so se na zadnjem plenarnem zasedanju skupščine AKP-EU na Tenerifih vsi člani strinjali s sprejetjem izjave, ki poziva k podpornim ukrepom, ki so prilagojeni potrebam pridelovalcev in jih je treba začeti izvajati takoj.

V Bruslju in Strasbourgu vidim, da se žal – in to ni presenečenje – desnica izogiba in celo nasprotuje kakršni koli omembi te izjave. Dovolj imam te dvojne igre, predvsem pa se bojim, da so naveličani tudi naši zgodovinski partnerji, ki ne verjamejo več v našo pripravljenost, da resnično podpremo njihov razvoj.

  Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, pozdravljam to vmesno poročilo evropske pobude za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), poročevalcu čestitam za njegovo delo in pozdravljam spremembe, ki omogočajo plačilo davkov. Dve tretjini organizacij za človekove pravice nista mogli doseči lokalnih izjem, zato bo zdaj zapolnjena ta vrzel, ki je zmanjšala resnično potrebo projektov.

Komisiji naj povem, da pozdravljam strukturirano sodelovanje, ki je omogočilo posvetovanje s Parlamentom glede vaših letnih programov, in podpiram današnje nadaljnje spremembe glede delegiranih aktov. Spomnil bi vas tudi na potrebo po vključitvi ugotovitev misij za opazovanje volitev v nadaljnje spremljanje v državi.

Državam članicam pa bi povedal, da naj jih, ko bo šlo za naslednjo finančno perspektivo, ne zamika, da bi zmanjšale EIDHR. Poskušalo se je že prej, vendar neuspešno, in ta parlament bo zagotovil, da ponovno ne bo uspelo.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Poudarila bi izvajanje evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice v separatistični pridnjestrski regiji v Republiki Moldaviji. Pridnjestrska republika je zagrešila resne kršitve na področju demokracije in spoštovanja človekovih pravic. V zvezi s tem uporaba tega instrumenta ponuja dober način spodbujanja demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic v tej regiji.

Kot del instrumenta so bili začeti projekti, vključno s projektom, začetim leta 2009, o krepitvi zmogljivosti in spodbujanju človekovih pravic ter demokratičnih institucij v pridnjestrski regiji Republike Moldavije. Vključeval je udeležbo civilne družbe v demokratičnem procesu. Vendar pa so izkušnje pokazale, da se ni izkoristilo celotnih zmogljivosti tega instrumenta, saj je pogosto prihajalo do zamud pri izvajanju in težav s preglednostjo. Poudariti moram potrebo po pregledu tega instrumenta z namenom določitve učinkovitih strategij izvajanja v tej regiji.

  Miroslav Mikolášik (PPE). - (SK) S svojim proračunom v višini 1,1 milijard EUR za obdobje 2007–2013 evropski instrument za spodbujanje demokracije in človekovih pravic pomembno prispeva k ohranitvi in napredovanju človekovih pravic ter krepitvi demokracije po vsem svetu.

Zadovoljen sem, da vrsta dodatnih spreminjevalnih in dopolnilnih ukrepov upošteva in hkrati predvideva določbe za spremembe, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe, z ustrezno krepitvijo pravice Parlamenta do nadzora na tem področju. Menim tudi, da je izrecna določitev možnosti nasprotovanja delegiranim aktom v roku dveh mesecev od dneva obvestila velika prednost za Parlament. Menim, da bo krepitev pristojnosti Parlamenta pripomogla k temu, da instrument naredimo prožnejši, da bo skladen z novimi zahtevami, ki jih določa pogodba o delovanju Evropske unije, in da se bolje soočimo z izzivi varstva človekovih pravic in demokracije po vsem svetu.

  Corina Creţu (S&D). – (RO) Dejanski skupni imenovalec vseh treh poročil, o katerih trenutno razpravljamo, je, da preučujejo instrumente, namenjene financiranju razvojnega sodelovanja in ukrepov, sprejetih za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu.

Menim, da je običajno, da opravimo takšne ocene instrumentov za financiranje razvojnega sodelovanja, tako kot menim, da je običajno, da izvajamo svojo pravico do nadzora kot dela komitološkega postopka, in da izpostavimo vrsto problemov, povezanih z načinom, kako je Komisija izvajala instrument in razlagala nekatere izmed njegovih osnovnih določb.

Spregovoriti sem hotela v podporo predlogom, ki jih je podal Odbor za razvoj in ki bodo dopolnili spremljevalne ukrepe, ki jih predlaga Komisija, zlasti za sektor banan. Po drugi strani bi vse spomnila, da je namen razvojne politike Evropske unije zmanjšati in dolgoročno odpraviti revščino. Tudi jaz menim, da poleg človekovih pravic in spodbujanja demokracije ne smemo pozabiti na ta temeljni cilj odprave revščine.

  Jaroslav Paška (EFD). - (SK) Predlog Komisije, ki spreminja in dopolnjuje instrument za sodelovanje z industrializiranimi državami, se nanaša na razširitev geografske pristojnosti s prvotnih 17 držav na dodatnih 46 držav, za katere je doslej veljal instrument za financiranje razvojnega sodelovanja.

Veseli me, da se je Evropska unija odločila razširiti sodelovanje v skladu s programom instrumenta za sodelovanje z industrializiranimi državami in je dodala več držav. Vendar pa ne razumem razloga za vključitev nekaterih držav na ta seznam. Občudujem državljane Demokratične ljudske republike Koreje, ker trpijo in se zoperstavljajo dolgim desetletjem zlorabe s strani vojaškega režima, vendar pa ne razumem uradnikov Komisije, ki nam v podanem predlogu posredno priporočajo, da Kim Jong-ilu pomagamo izboljšati tehnološko osnovo njegove vojaške industrije, da bo lahko učinkoviteje ustrahoval sosednje države in jim grozil. Trdno sem prepričan, da modernizacija korejske demokratične ljudske vojske ne sme biti prednostna naloga, h kateri morajo finančno prispevati državljani Evropske unije, in da Demokratična ljudska republika Koreja še ne sodi na seznam držav, ki jih je v prilogi predlagala Komisija.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, preden začnem, bi se vam rad zahvalil za konstruktiven način, na katerega predsedujete naši seji, in za vašo prijaznost, da ste povedali, kdo bo govoril in kdo ne.

Države OECD v razvojno pomoč letno usmerijo več kot 100 milijard USD. To pomeni, da predstavljajo 90 % javno financirane razvojne pomoči na svetu. EU je največja svetovna donatorica razvojne pomoči. Vendar pa se vsako leto zaradi kakovostno pomanjkljive pomoči izgubi 3 milijarde EUR. Kaj lahko storimo glede tega? V prihodnosti pričakujemo nadzor, ki bo zagotovil, da se sredstva uporablja na način, ki je sledljiv in trajen.

Pričakujemo tudi, da se bo države prejemnice opozorilo na njihove obveznosti na primer v zvezi s sodelovanjem pri vračanju nezakonitih priseljencev. Povsem mogoče je razvojno pomoč uporabiti kot sredstvo za izvajanje pritiska, da se zaključi sporazume o ponovnem sprejemu. Državam izvora milijonov nezakonitih priseljencev, ki nočejo sodelovati, se ne sme dovoliti, da še naprej pričakujejo milijone razvojne pomoči. Na prihodnjem vrhu EU-Afrika, ki bo potekal novembra, v zvezi s tem pričakujem jasne besede.

PREDSEDSTVO: MIGUEL ANGEL MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Mariya Nedelcheva (PPE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, instrumenti financiranja za razvojno sodelovanje in spodbujanje demokracije in človekovih pravic morajo biti prožni, da bi preprečili zastoje, kakršne smo že večkrat izkusili.

Evropska unija dejansko dodeljuje precejšnja sredstva. Teh sredstev se ne sme narediti nedostopnih, ker so postopki prezapleteni. Ne glede na prožnost teh instrumentov bi poudarila pomen zagotavljanja, da lahko imajo tudi majhne organizacije in strukture resnične koristi od te podpore, saj se dandanes prepogosto soočamo s situacijami, v katerih imajo od nje koristi samo velike nevladne organizacije in to samo kratek čas.

Menim, da bi lahko dajanje prednosti majhnim nevladnim organizacijam za daljše obdobje dalo precej boljše rezultate. Dandanes je veliko majhnih navadnih organizacij, ki opravljajo odlično dolgoročno delo na lokalni ravni. So resnične nosilke sprememb, zato bi morale od te pomoči imeti koristi tudi one.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, dajanje denarja iz lastnega žepa je velikodušno dejanje. Dajanje denarja iz žepa drugih ljudi, žepa davkoplačevalcev, je manj velikodušno in tudi manj pošteno. Dodatnih 176 milijonov EUR ne bodo dobile samo najrevnejše države, ampak tudi države v vzponu, katerih izvoz že vse bolj uničuje naše proizvodne temelje in delovna mesta naših davkoplačevalcev.

Želja EU po spodbujanju demokracije in človekovih pravic v državah tretjega sveta bi bila vredna občudovanja, če ne bi bilo dejstvo, da države Evropske unije lahko zaprejo ljudi in to tudi delajo, ki niso zagrešili niti nasilnih dejanj niti tatvine, ampak so samo izrazili krivoversko ali drugačno mnenje o političnih ali akademskih temah.

Države Evropske unije lahko javno prepovedo politične stranke in to tudi delajo, tako kot v Belgiji in Nemčiji, ali prikrito s civilno tožbo, kot v Združenem kraljestvu. Če hočemo demokracijo in človekove pravice razširiti po vsem svetu, bi to storili učinkoviteje in ceneje, če bi dali dober zgled.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospod predsednik, to je bila zanimiva razprava. Nekako sovpada z včerajšnjim govorom generalnega sekretarja Ban Ki Muna, ko je jasno povedal, da si EU in Združeni narodi delijo odgovornost na tem svetu v boju proti revščini, boju proti podnebnim spremembam in boju proti širjenju jedrskega orožja. To je skupni izziv, s katerim se soočamo.

Na splošno naši državljani danes niso preveč zaskrbljeni zaradi tega vprašanja, ker menijo, da se ukvarjamo s tem vprašanjem in tudi spodbujamo svoje vrednote. Omenjena je bila Pridnjestrska republika. Ni na tisoče kilometrov oddaljena od nas; je zelo blizu. Glede miru in varnosti je res, da nimamo veliko oboroženih sporov, vendar pa je tako zato, ker imamo izredno dejavno zunanjo politiko, da bi preprečili vsak spor takoj, ko se začne.

Menim, da imamo izkušnje, na katere smo lahko ponosni. Finančni instrumenti nam vsekakor pomagajo pri obravnavanju teh izzivov. Menim, da je bila današnja razprava zelo pozitivna glede izkušenj, ki smo jih dobili na podlagi finančnih instrumentov. Sočasno bi poudaril, da smo polno odgovorni in da gre za denar davkoplačevalcev. Kadar koli začnemo projekt, imamo predhodni nadzor in zatem naknadni nadzor. Računsko sodišče Evropske unije ne preveri samo, ali je bil denar pravilno porabljen, ampak tudi politične namene v ozadju. Odbor za proračunski nadzor je precej strog glede kakršne koli porabe Komisije, zato vam lahko zagotovim, da se denar davkoplačevalcev zelo ceni in se ga porabi z dobrim namenom.

Vedno razpravljamo o tem, kako bi bili učinkovitejši, vendar pa vam lahko zagotovim, da upoštevamo cilje politike, ki so bili dogovorjeni s tem parlamentom. Današnja razprava je že začel naslednjo razpravo, saj so bile ambicije v zvezi s pregledom finančnih instrumentov doslej precej skromne. Hoteli smo jih samo sprejeti do leta 2013 z nekaterimi posebnostmi.

Nekateri izmed vas omenjate izziv za države, ki bodo imele posebne probleme zaradi našega sporazuma o trgovini z bananami. Spremljevalne ukrepe za sektor banan je treba sprejeti čim prej. Na kocki ni samo naša verodostojnost; države se resnično soočajo z izzivom. To so razlogi, ki se skrivajo v ozadju. Menim, da ga je ta parlament zelo odločno podprl. Začeli smo razpravljati o tem, kaj se bo zgodilo po letu 2013, in vašo pozornost bi usmeril k dejstvu, da je to začetek razprave. Ne napovedujemo vnaprej, kaj se bo zgodilo po letu 2013. Komisija je včeraj potrdila pregled proračuna; obravnavan bo v tem parlamentu.

V Komisiji nameravam razpravljati o zeleni knjigi o modernizaciji in razvojni politiki. Menim, da bodo tudi moji kolegi načeli nova vprašanja. Precej vnaprej se moramo dogovoriti o političnih prednostnih nalogah in tudi finančnih instrumentih, tako da nam kasneje ne bo treba narediti prilagoditve, če ugotovimo, da v enem instrumentu ni dovolj denarja in poskusimo nekatere prednostne naloge pokriti s prerazporejanjem.

Vem, da to ni najboljši možni način, vendar pa pomeni, da se moramo pred prilagoditvijo finančnega okvira dogovoriti, kaj bi radi dosegli, katere instrumente je treba uporabiti in v kakšnem obsegu.

Poudaril bi, da imam kot komisar dva proračunska organa. Eden je vsekakor Parlament, toda drugi je Svet. Po mojem mnenju to pomeni, da moramo glede vseh pregledov, ki jih moramo izvesti in glede katerih se moramo dogovoriti, slediti črki Lizbonske pogodbe s politično pripravljenostjo, da najdemo pravi kompromis, da bi lahko v celoti pokazali, da je demokratični nadzor učinkovit, hiter in uspešen.

Prav o tem smo danes razpravljali na srečanju, ki sem ga omenil v prvem govoru. Trdno sem prepričan, da bomo našli potrebni kompromis. Ne bo lahko; zahtevalo bo veliko politične volje. Na strani Komisije zagotovo imamo politično voljo, ker vem, kaj je na kocki, zlasti glede nekaterih ukrepov, kjer potrebujemo hiter zaključek tega postopka.

Najlepša hvala. Poročevalcem iskreno čestitam za opravljeno delo, ki smo ga zelo cenili.

  Franziska Katharina Brantner, poročevalka. – Kaj se bo zgodilo po letu 2013?

V zvezi z instrumentom za stabilnost smo videli, da je odličen, ker je prožnejši od drugih instrumentov, vendar pa to občasno vodi tudi k zlorabi za prehrambene krize, humanitarne in naravne nesreče. To je treba res ustaviti in za obdobje po letu 2013 moramo razjasniti, da se instrument uporablja samo za konfliktne razmere, in morda druge instrumente narediti prožnejše, da bi obravnavali več izrednih razmer.

Izpostavila bi še eno stvar. Nedavni britanski obrambni pregled preprečevanje konfliktov postavlja v središče Službe za zunanje delovanje. To se mi zdi precej zanimivo in pravilno. Menim, da je prava pot naprej, da rečemo, da mora Služba za zunanje delovanje postati središče za preprečevanje konfliktov v interesu notranje usklajenosti. Orodja, ki jih potrebuje, vključujejo instrument za stabilnost. Opažam, da se druge, kot na primer enoto za posredovanje, vzpostavlja znotraj ustreznih struktur. Menim, da moramo graditi na tem, ko se ozremo na obdobje po letu 2013, in se vprašati: kaj potrebujemo v smislu denarja in sredstev, da bi resnično postali gonilna sila za preprečevanje konfliktov?

  Iva Zanicchi, poročevalka. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi prisrčno pozdravila komisarja Piebalgsa in ga pozvala, naj aktivno sodeluje, kot menim, da tudi bo, pri ukrepih, o katerih bomo glasovali jutri, saj je to zadeva, ki je za Evropski parlament, ki bo imel po Lizbonski pogodbi večje pristojnosti, velikega pomena. Hvala, komisar Piebalgs.

Zahvalila bi se tudi vsem govornikom, ki so nas med današnjo razpravo podprli. Iskreno upam, da bo jutrišnje glasovanje prejelo zelo veliko večino, če že ne soglasne odobritve, s čimer bo zagotovljena velika zmaga poročila gospoda Mitchella, prav zato, ker je pomembno, da ima Evropski parlament po Lizbonski pogodbi večje pristojnosti.

  Kinga Göncz, poročevalka. – (HU) Kolegom poslancem bi se zahvalila za sodelovanje v tej razpravi. Vaše pripombe so pravzaprav pritegnile pozornost k istemu vprašanju, s katerim smo se poročevalci spoprijemali v preteklosti. Komisarju bi se rada zahvalila za njegov konstruktivni pristop k tej razpravi. Danes smo videli, da je – kot so potrdili skoraj vsi govorniki – evropski instrument za financiranje demokracije in človekovih pravic zelo pomemben in morda edini instrument Evropske unije za demokratizacijo tretjih držav in obrambo človekovih pravic, oblikovan tako, da ga lahko organizacije civilne družbe neposredno uporabljajo. Sredstva se lahko izplača neposredno organizacijam, ki delujejo na tem področju, brez podpore tretje države. Zato je pomemben in zdi se nam nujno spodbujati vse tehnične olajšave, ki bodo tem organizacijam omogočale dostop do pomoči, ki je pogosto ključnega pomena za njihovo preživetje.

Sočasno in prav zaradi tega, ker ta program vključuje takšno prednostno področje in govorimo o instrumentu, ki je namenjen neposredno tem nevladnim organizacijam in organizacijam civilne družbe, je pomembno, da ima Parlament besedo pri pripravi strategije in dolgoročnega programa, prav tako pa je ključno, da Parlament nenehno spremlja, kako se porablja ta sredstva, in tega ne pregleda samo ob koncu sedemletnega finančnega okvira. Zato se nam zdi pomembno poudariti demokratično pravico Parlamenta do pregleda in njegovo pravico do besede. Prepričana sem, da bomo našli skupno rešitev, zlasti po srečanju z gospo Ashton in komisarjem Piebalgsom danes zjutraj, prav tako pa tudi jaz trdno verjamem, da bomo, če je prisotna politična volja, premagali tudi pravne ovire. To je potemtakem stališče, ki se ga moramo poslužiti v prihodnjih tednih.

  Barbara Lochbihler, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, sodelovanje med Komisijo in Parlamentom v zvezi z instrumentom za demokracijo in človekove pravice je bilo dobro; odnos je bil pravzaprav prežet s sodelovanjem. Občasno so bili poslanci povabljeni k sodelovanju v izmenjavi mnenj o določenih programih med Komisijo in civilno družbo. Tudi razprava je pokazala, da pri uporabi instrumenta skoraj ni težav. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izključimo občasne probleme glede uporabe v prihodnosti. Zato je zelo pomembna pravica Parlamenta do nadzora. Zadeva, glede katere nam doslej ni uspelo doseči soglasja, je vzpostavitev zavezujoče pravice do nadzora za Parlament, ki jo omogoča Lizbonska pogodba. Zato se pridružujem številnih drugim, ki so izrazili upanje, da bomo hitro dosegli kompromis – z drugimi besedami, politično rešitev –, ki bo v celoti upošteval pravice Parlamenta.

  Helmut Scholz, poročevalec. – (DE) Gospod predsednik, komisar Piebalgs, gospe in gospodje, ob koncu razprave bi se rad ponovno iskreno zahvalil poročevalcem v senci in gospe Lochbihler za konstruktivno, k rezultatom usmerjeno sodelovanje v obdobju enega leta.

Današnja razprava je pokazala, da so finančna vprašanja, uporaba proračunskih sredstev, načrtovanje in vprašanje političnega nadzora instrumentov zelo politična vprašanja. Za zaključek te razprave bi zato povzel, kakšna naj bi bila oblika instrumentov. Naše dojemanje instrumentov ima veliko opraviti s tem, kako evropski državljani dojemajo Evropsko unijo, in zato tudi s tem, kako državljani sprejemajo uporabo sredstev za en ali drug instrument. Zato lahko samo ponovim, kar sem rekel baronici Ashton in vam, komisar, danes zjutraj med poročanjem usmerjevalnega odbora delovne skupine za delegirane akte, in sicer da po mojem mnenju obstaja nujna potreba po hitri rešitvi v zvezi z delegiranimi akti ob sočasni ohranitvi pravne in politične odgovornosti zakonodajalca in Komisije. Instrument za sodelovanje z industrializiranimi državami in ozemlji in drugim državami in ozemlji z visokim dohodkom (ICI) se v tem parlamentarnem obdobju temeljito spreminja. Načrtujemo dodelitev 348 milijonov EUR za sodelovanje na področju znanosti, akademske izmenjave, programa Erasmus Mundus, kulture, varstva okolja in obnovljivih virov energije ter spodbujanja dvostranskih trgovinskih odnosov. Cilj je namenjanje posebne pozornosti malim in srednje velikim podjetjem.

Praznim klopem, tudi gospoda Griffina ni več tu, bi povedal naslednje: Menim, da je to zelo pomemben prispevek k odprtosti Evropske unije do preostalega sveta in k njenemu sprejemanju s strani lastnih državljanov in drugih držav, s katerimi potekajo izmenjave.

Za konec naj povem, da smo ta instrument za financiranje pospremili na poti skozi uspešna pogajanja o kompromisu med Svetom in Parlamentom ter ga poskušali prilagoditi izzivom prihodnosti ter doseči dogovor glede vseh vsebinskih vprašanj. Upam, da bomo z jutrišnjim glasovanjem tu v Parlamentu naredili odločilen korak naprej.

  Charles Goerens, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, ne skrivam dejstva, da so določbe, ki jih vsebujejo spremljevalni ukrepi za sektor banan iz različnih razlogov tvegana igra za prihodnost.

Prvič, splošni trend zmanjšanja trgovinskih preferencialov, od katerih so imele države AKP doslej koristi, se ne bo prav kmalu spremenil. Pogajanja, ki potekajo, si že prizadevajo za tarife v višini približno 75 EUR za tono banan, medtem ko si tu prizadevamo na podlagi 114 EUR za tono.

Drugič, Komisija ni imela druge izbire, kot da se strinja s pogajanji o sporazumu o zmanjšanju tarif z državami, ki konkurirajo državam AKP, ki izvažajo banane. Alternativa bi pomenila, da se rešitev problema prepusti organu za poravnavo sporov. Osebno menim, da je izpogajana rešitev manjše zlo za države AKP, v tem duhu pa moramo pristopiti tudi k spremljevalnim ukrepom za banane, saj ne bi bili avtomatični izid odločitve organa za poravnavo sporov.

Tretjič, ker sveta ne bo konec leta 2013, torej v letu, ko se zaključijo spremljevalni ukrepi za sektor banan, menimo, da se je pomembno začeti zdaj pripravljati za obdobje po letu 2013.

Tarife v višini 114 EUR, ki se plača na mejah Evropske unije za vsako tono banan, bo v praksi kmalu konec. Na začetku sem povedal, da se že pogovarjamo o 75 EUR za tono.

Zato menim, da bi bilo modro – in to je moja četrta pripomba – ohraniti pristojnosti Parlamenta za nadzor. Zagotoviti moramo, da pravica do pregleda strateških dokumentov, določena v členu 290, ne ostane samo na papirju. Menim, da lahko z gotovostjo rečemo, da je bilo naše sodelovanje s Komisijo zelo plodno. Ta parlament ni zdrahar; nasprotno, vedno obogati razpravo in Komisiji pomaga doseči napredek glede te zadeve.

Nazadnje, gospod predsednik, to je osebna pripomba,. vendar jo bom podal kot poročevalec. Ponovno smo priča pričkanju med državami v vzponu na eni strani in razvitimi državami na drugi strani. Če Evropska unija poleg tega ne bi delovala kot zaveznica šibkih, da bi omilila verjetne učinke trgovinskega sporazuma v vsej njegovi surovosti, bi se razvite države počutile vsaj še bolj izolirane.

Komisijo pozivam, naj že zdaj začne razmišljati o obdobju po letu 2013, saj menim, da bodo ukrepi, o katerih se bomo odločili zdaj in za katere upam, da bodo kmalu začeli veljati, zadostovali za trajnostno pridelavo banan v zadevnih državah. Upam, da lahko ti ukrepi pomagajo zagotoviti dolgoročno preživetje sektorja banan in da lahko tisti, ki jih ne morejo več pridelovati, najdejo alternative.

Menim, da bo po letu 2013, kot sem že dejal, voda še vedno tekla pod mostovi čez Ren in da bodo problemi v zvezi s sektorjem banan še naprej obstajali. Razmišljati moramo že o strategiji po letu 2013.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 21. oktobra 2010 ob 12.00.

11. Ukrajina (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Ukrajini.

Baronica Ashton danes ni mogla ostati z nami. Komisar Füle bo v njenem imenu predstavil temo.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, hvala za to priložnost in opravičujem se v imenu Catherine Ashton, ki me je prosila, da vam posredujem, kar vam je hotela povedati.

Vesel sem, da imam priložnost dati izjavo o trenutnih razmerah v Ukrajini. Svoje pripombe bi podal v luči treh pomembnih prihodnjih dogodkov: ministrskega srečanja EU-Ukrajina, ki bo potekalo 26. oktobra v Luxembourgu, lokalnih volitev, ki bodo potekale 31. oktobra, in 14. vrha EU-Ukrajina, ki bo 22. novembra potekal v Bruslju.

V zadnjem času je Ukrajina uživala visoko stopnjo političnih svoboščin. Priznava se, da so zaporedne volitve bile izvedene v skladu z mednarodnimi standardi. Ukrajina je razvila dinamično in raznoliko civilno družbo in medijsko okolje. Na splošno so bile uvedene dosledne izboljšave v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic.

Zaradi tega razvoja in zaveze zaporednih vlad tesnejšim vezem z Evropsko unijo so odnosi med Evropsko unijo in Ukrajino dobili precejšen zagon. To se najjasneje odraža v ambicioznem in daljnosežnem pridružitvenem sporazumu med Evropsko unijo in Ukrajino, o katerem se trenutno pogajamo in katerega namen je doseči dvojni cilj političnega združevanja in gospodarskega vključevanja v Evropsko unijo.

Vlada predsednika Janukoviča je v zadnjih mesecih izvedla številne pomembne gospodarske reforme, ki jih je treba pohvaliti. Te vključujejo sprejetje zakonodaje na področju javnih naročil, ki mora odigrati pomembno vlogo v boju proti korupciji in povečanju konkurenčnosti.

Tudi sprejetje zakonodaje o reformi plinskega sektorja, ki utira pot za takojšnji pristop Ukrajine k Pogodbi o energetski skupnosti, in sporazum, ki ga je nedavno dosegla z MDS o dogovoru o pripravljenosti, sta kritična koraka pri zagotavljanju mikrofinančne stabilnosti, preglednosti in vrnitve k rasti. Te reforme gredo v pravo smer in morajo biti trajnostne.

Ukrajinski vladi je uspelo doseči tudi stopnjo stabilnosti, ki se je političnemu sistemu Ukrajine v zadnjih letih izmikala. To je pomemben in potreben razvoj za zagotavljanje učinkovitega upravljanja države. Kljub temu smo zaskrbljeni glede nenehnih in razširjenih poročil o poslabšanju spoštovanja temeljnih svoboščin in demokratičnih načel v Ukrajini. Zlasti zaskrbljujoče so pritožbe v zvezi s svobodo medijev, svobodo zbiranja in svobodo združevanja.

Spoštovanje teh temeljnih vrednot je ključnega pomena. Najbolje jamčijo svoboščine posameznika. Zagotavljajo resnično konkurenco zamisli. So bistveni element resnično odprtih, inovativnih in konkurenčnih družb.

1. oktobra je ukrajinsko ustavno sodišče izreklo sodbo, ki je razveljavila ustavne spremembe po oranžni revoluciji leta 2004. Ta sodba je samo povečala potrebo po tem, da Ukrajina izvede širšo ustavno reformo z vključujočim procesom ustavne reforme in v veliki meri sprejme ključno temo resolucije Evropskega parlamenta z dne 25. februarja letos. Takšen proces si mora prizadevati za vzpostavitev učinkovitega in trajnega ustavnega sistema preverjanja in ravnotežja v skladu z evropskimi standardi.

Za Evropsko unijo in naše države članice so spoštovanje človekovih pravic, demokratičnih načel in pravne države temeljna načela, ki nas povezujejo. So načela, glede katerih ni mogoče sklepati kompromisov, kar prav tako velja za naše odnose s ključnimi partnerji kot je Ukrajina. Hitrost in intenzivnost našega približevanja Ukrajini bo določalo popolno spoštovanje teh vrednot.

  Michael Gahler, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ljudje v Ukrajini so se vedno znova učinkovito izrekli za evropsko prihodnost svoje države. Vendar pa skrb vzbujajoča poročila iz Ukrajine kažejo razvoj, ki državo oddaljuje od Evrope. Zato imamo pred občinskimi volitvami to razpravo. Novembra bomo lahko v zvezi z vrhom EU-Ukrajina razpravljali o gospodarskih reformah.

Zato moramo spregovoriti o ustrahovanju s strani tajne policije in omejitvah svobode tiska in nemoteni udeležbi na volitvah. Takšnega razvoja ne morejo uravnotežiti pozitivne novice na gospodarskem področju. „Gospodarska blaginja z avtoritarno vladavino“ je kitajski pristop, ne evropski. Tistim, ki so danes v Ukrajini na oblasti, se ne sme dopustiti, da bi mislili, da lahko pobegnejo samo zato, ker široka evropska javnost ničesar ne opazi ali ker tudi predhodna vlada ni bila uspešna v zvezi z dobrim upravljanjem in bojem proti korupciji. Te zadeve so resnične, vendar pa ni bilo ozračja nadzora, obiskov tajne policije, ki so jih izkusili rektor katoliške univerze v Lvovu in mladi ljudje, ki so sodelovali v nevladnih organizacijah in opozicijskih strankah. Izklop elektrike v podjetjih, zaseg osebnih računalnikov, zasedba pisarn strank na podlagi domnevne nevarnosti napadov – v Ukrajini se kaže celotna paleta že videnega. V tem se skriva metoda. Tajno policijo vodi gospod Horoškovski, ki v resnici vodi medijski imperij in je zdaj tudi član odbora za imenovanje najvišjega sodnika v državi. Tudi to Ukrajino oddaljuje od Evrope. V politični tekmi pred občinskimi volitvami ni ostalo več veliko enakih možnosti. Opozicijo se delno izključuje iz volitev, medtem ko se same od sebe oblikujejo marionetne stranke, ki jim ustrežljivi lokalni organi dovoljujejo sodelovanje na volitvah. V Kijevu se brezobzirno odpravlja okrajne svete, tako da tam volitve ne bodo potekale – vladajoča stranka ve, da tam trenutno ne bo zmagala. Cilj vertikale oblasti je nadzor nad regijami, ki se prej niso strinjale z njo.

Naše evropske izkušnje podajamo kot alternativo. Naše države članice so sprejele pomembne odločitve v demokratičnem soglasju med vlado in opozicijo, pripravljeno prevzeti odgovornost – za evropske reforme, za pravno državo, za konkurenčno tržno gospodarstvo, za evropsko vključevanje. Želimo si, da bi se Ukrajina skupaj z nami podala po tej poti.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Hvala, da dovolite moje vprašanje. Vedno je dobro začeti takšno razpravo. Zarisali ste precej mračno sliko trenutnih dogajanj v Ukrajini in šli celo tako daleč, da jo primerjate s Kitajsko. Ali resnično menite, da je trenutna situacija v Ukrajini tako strašna, da bi morali tako resno obtoževati državo? Kakšno je vaše mnenje o Rusiji v tem okviru? Ali enačenje Ukrajine in Rusije ni nepravično do Ukrajine?

  Michael Gahler, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, rekel sem, da prizadevanja za dosego gospodarske blaginje z avtoritarno vladavino ni pot, ki jo lahko uberemo v Evropi. To vemo na primeru Kitajske. Nisem primerjal, ampak sem samo povedal, da bi bila to napačna pot, da ne bi bila evropska pot. Podoba, ki sem jo zarisal, je po mojem mnenju zelo realna za tamkajšnje ljudi. Tamkajšnji domnevni gospodarski dosežki morajo še pokazati svojo učinkovitost.

  Adrian Severin, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, Ukrajina je za nas zelo pomembna država. Je država, ki se sooča s številnimi izzivi. Komisarju bi se zahvalil za odličen prikaz razmer in tudi odličen prikaz naših pričakovanj.

Nova vlada je bila izvoljena na svobodnih in poštenih volitvah, ki jih priznavamo vsi. Danes je pravi čas, da vladi pustimo, da ustvari rezultate, in ne sodimo vnaprej njenih dosežkov ali neuspehov od prve minute njenega mandata. Pravi problem te razprave je problem, ki ga imamo tu. To državo smo prehitro razdelili na tiste, ki so za zahod, in tiste, ki so za vzhod. Zdaj imamo problem, ker zagovorniki zahoda niso na oblasti, s priznavanjem sposobnosti zagovornikov vzhoda, da ustvarijo rezultate in pomagajo državi spodbujati njena evropska pričakovanja. To je pravi problem te današnje razprave in razumeti moramo, da so pravi proevropejci tisti, ki so za Ukrajino – tisti, ki so sposobni uveljaviti pravno državo, demokracijo in evropsko modernizacijo v svoji državi.

Za konec bi samo pozval kolege, naj se odločijo za odlog resolucije, za katero se pričakuje, da jo bomo sprejeli, saj se Ukrajinci soočajo z volitvami in pogajanji z nami. Resolucij ne smemo sprejemati sredi političnega procesa in preden imamo dejstva, na podlagi katerih lahko sprejmemo sklepe.

  Adina-Ioana Vălean, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, zdi se, da imamo težave s tem, kako ravnati z našo vzhodno sosedo Ukrajino.

Enako težko je za Ukrajino, ki ima Evropo en dan za zaveznico, naslednji dan za problem. Zato menim, da moramo biti pragmatični, se zavedati tamkajšnje resničnosti in na svojih dnevnih redih najti skupne točke za dosego sporazuma.

Gospodarsko sodelovanje je vedno bilo najmočnejše gonilo Evrope za večje vključevanje in Evropa je svoj uspeh dolžna temu pragmatičnemu pristopu od leta 1956.

Zato se moramo še naprej osredotočati na institucionalne in gospodarske reforme, ki jih je treba v Ukrajini izvesti vzporedno. Ta dvotirni pristop je edini, ki je mogoč, če hočemo ustvariti zadovoljive izboljšave, ki bi lahko vodile k demokratični stabilnosti v tej državi in vzhodnem sosedstvu.

Prednostna naloga mora poleg drugih prednostnih nalog biti podpora zdravemu poslovnemu okolju in dosega delujočega tržnega gospodarstva v Ukrajini s spodbujanjem njenih lastninskih reform in reform DDV ter njenih prizadevanj za boj proti korupciji na visoki ravni.

Zato na pridružitveni sporazum gledam kot na močen instrument za reforme in zaradi tega moramo nadaljevati pogajanja o vzpostavitvi obsežnega in celovitega območja proste trgovine in o pristopu Ukrajine k Pogodbi o energetski skupnosti.

V tem okviru pozdravljam pristop Ukrajine k STO, na katerega je treba gledati kot na pomemben korak v ukrajinskem sprejemanju evropskih gospodarskih standardov.

Upam, da bomo lahko premagali nenehno odlaganje sporazuma o prosti trgovini in spodbudili uspešen krog medsebojnega zaupanja, ki koristi celotni regiji in Evropi.

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, najprej bi povedala, da se strinjam s pomisleki glede poslabšanja razmer in nedemokratičnih dogodkov v Ukrajini. Vse več je poročil o zatiranju svobode izražanja novinarjev, rednih groženj predanim članom nevladnih organizacij in ljudem, ki si prizadevajo za demokratični razvoj. Tudi vloga tajne policije je resničen razlog za zaskrbljenost. Vendar pa nisem mnenja, da se spori glede svobode tiska in demokratičnega razvoja na splošno začenjajo z zadnjimi volitvami, ampak so – in to sem tu pogosto povedala – vsi vodilni akterji v Ukrajini nenehno zlorabljali svoje pristojnosti za namene, ki vključujejo izpolnjevanje njihovih interesov. Ta zloraba se slabša in to nas mora resnično skrbeti.

Ne bi si naredili usluge, če bi to resolucijo sprejeli brez zaskrbljenosti glede določenega gospodarskega razvoja v Ukrajini. Enako zaskrbljeno spremljam tudi, kako se je vpliv Rusije na gospodarstvo Ukrajine, njen energetski sektor, toda tudi na druge sektorje, sistematično širil. Zato bi tudi svetovala, da ne glasujemo jutri, ampak po obisku delegacije v Kijevu – delegacija odhaja tja prvi konec tedna za naslednjim – in pred vrhom tu, po skrbnih pripravah na vseh področjih, da se dogovorimo o tem, kakšno je pravzaprav stališče Evropskega parlamenta glede razmer v Ukrajini.

S številnimi ukrajinskimi prijatelji sem se podala na pot od časov pred demokracijo do novega časa. Ukrajina je bila na zelo dobri poti. Zdelo se nam je, da so zadnje volitve potekale v skladu z demokratičnimi pravili. Če se situacija zdaj ne bo izboljšala, ampak se bo še poslabšala, moramo zelo natančno preučiti, kako bomo posredovali in kako ne bomo posredovali. V vsakem primeru bi odsvetovala sprejetje odločitve pred našim naslednjim obiskom v Ukrajini. Naš glas bo glasnejši, če bomo načeli razpravo o zadevah, o katerih smo govorili v resoluciji.

Kot pravim, resnično sem zaskrbljena. Prejela sem veliko poročil, da se vse odvija v negativno smer. Vendar pa si ne bi naredili usluge, če bi izključili razpravo na kraju samem in sprejeli prehitro in prenagljeno odločitev.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Mnogi izmed nas tu smo igrali aktivno vlogo v oranžni revoluciji in ukrajinskim demokratom pomagali v času stiske. Vendar pa smo vedno poudarjali dejstvo, da cilj našega udejstvovanja v Ukrajini ni bil podpreti določeno politično silo, ampak pomagati, da Ukrajina postane demokratična in svobodna država. Danes ne smemo pozabiti, da Evropski parlament ni igral nobene vloge v notranji politiki Ukrajine, ampak je deloval kot varuh na dva pomembna načina: po eni strani s podporo in pomočjo evropskim težnjam Ukrajine in po drugi strani s podporo demokraciji, človekovim pravicam in vsem vrednotam, na katere v Ukrajini gledamo kot na evropske vrednote. Pravim, da ton predlagane resolucije ni ton, ki bo pomagal tistim, ki se imajo za prijatelje Ukrajine. Današnja resolucija bo Ukrajino samo porinila bližje k Rusiji in tistim, ki pravijo „videli boste, za nas ni prostora na Zahodu. Zapira nam vrata“.

Biti moramo odprti do Ukrajine, ji povedati, kakšni so evropski standardi, in ohraniti moramo pritisk, da bi zagotovili njihovo upoštevanje, medtem ko moramo po drugi strani vsekakor preprečiti, da bi se vrnila na Vzhod. Gospoda Gahlerja, katerega delovanje na področju človekovih pravic in mednarodnih politik zelo cenim, bi vprašal, zakaj se mu zdi potrebno uporabiti tako ostre besede glede Ukrajine. Od njega bi rad slišal, ali je njegova kolegica Angela Merkel uporabila tako ostre besede glede Rusije med svojim nedavnim srečanjem z gospodom Putinom.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, na začetku tega tedna je Ukrajina prišla na naslovnice v nizozemskem tisku – in v tej dvorani bom rekel –, žal ne preveč laskave naslovnice. To je bilo v ponedeljek. Na kratko, Ukrajina je divji zahod vzhodne Evrope. Govori se, da se tuji vlagatelji bojijo brezpravnosti, ki vlada v tej državi, kjer je bilo prejšnji teden nič manj kot 3000 stavb in podjetij z goljufijo in nasiljem razlaščenih. Ta postopek vključuje prebrisance, ki sodelujejo z državnimi politiki, da opeharijo podjetnike. Države članice EU so največji neposredni tuji vlagatelj v Ukrajini od leta 1991.

Komisar Füle, ali se zavedate teh pomembnih pomislekov, ki pestijo evropske vlagatelje v Ukrajini, in katere ukrepe je sprejela Komisija, da bi zaščitila zakonite, pravne evropske poslovne interese v ukrajinskem gospodarstvu? S tem bi pokazali predanost. Nič nimamo proti Ukrajini. Moja stranka celo odločno zagovarja članstvo Ukrajine v Evropski uniji, vendar pa moramo seveda ohraniti trezen pogled na stvari. Priča smo zaskrbljujočim dogodkom ne samo na področju človekovih pravic, ampak tudi na področju gospodarstva in podjetij.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, v nekaj mesecih od predsedniških volitev februarja letos, na katerih je svojo vrnitev praznoval gospod Janukovič, so bili demokratični dosežki oranžne revolucije vsekakor izgubljeni. Ko tudi finančni trgi ocenjujejo, da je nova vlada stabilnejša in bolj predvidljiva od vlade, ki jo je sestavila oranžna revolucija, je to verjetno znak, da demokracije v skladu z zahodnimi – v skladu z evropskimi – predsodki ni mogoče prenesti vsaki posamezni državi, vključno s tistimi v pokomunističnem območju vpliva. Trenutna sodba ustavnega sodišča bi vsekakor utrdila položaj predsednika in oslabila položaj parlamenta, o tem smo lahko prepričani. Tisti, ki poznajo regijo, pravijo, da je bil dejanski predsedniški sistem že vzpostavljen pred formalno sodbo sodišča. Zaradi vse večje omejitve svobode tiska in mnenja se dvomi v zagotovila gospoda Janukoviča, da bodo upoštevani demokratični standardi. Če predsedniku uspe okrepiti svoj položaj in doseči oživitev gospodarstva z osrednjimi reformami v Ukrajini, ki je seveda ena izmed najrevnejših držav te celine, se bo morda dlje časa obdržal na predsedniškem prestolu, in menim, da je to nekaj, kar bo Evropska unija morala upoštevati.

  György Schöpflin (PPE). – Gospod predsednik, dogodki v Ukrajini jasno povzemajo staro reklo, da moč pokvari in absolutna moč absolutno pokvari. Trenutna vladajoča elita je na oblasti od izvolitve predsednika Janukoviča, od storjenega pa veliko kaže v smeri naklonjenosti koncentraciji moči.

To je še očitneje, če se spomnimo na izide predsedniških volitev, ki so Janukoviču dale majhno večino in pokazale, da ima močno podporo samo na jugu in vzhodu države. Vendar – in to je trenutno vpadljiva značilnost ukrajinske politike – pa je obstajalo nenehno gibanje v smeri marginalizacije alternativnih središč moči. Prizadeti so bili mediji, pravna država, opozicija, avtonomnost državne uprave. Posebno zaskrbljujoče je, da je tajna policija dobila pristojnost obsežnega posredovanja v zadevah države.

Vse to napoveduje slabo prihodnost, zlasti če si Ukrajinci resnično prizadevajo za evropsko prihodnost, saj sistem, ki ga gradi Janukovič, kaže proč od Evrope, ne proti njej.

Največ, kar lahko rečemo o spremembah, je, da so državi prinesle določeno stopnjo stabilnosti, vendar pa ta stabilnost vse bolj označuje zastoj in negibnost. Sočasno je res, da je Janukovič vsekakor izboljšal odnose z Rusijo, vendar je s tem sprejel določeno podreditev Moskvi, ki je nova. Ali bo ukrajinska družba dolgoročno sprejela to preoblikovanje, je odprto vprašanje.

  Marek Siwiec (S&D). - (PL) Vprašajmo se, kaj se je dejansko zgodilo v Ukrajini: državni udar ali morda vojaški udar? To bi bile edine razmere, v katerih bi vso noč pripravljali resolucije in naslednji dan sedli za pogajalsko mizo. Pogajamo se na takšen način, da absolutna večina enostavno obvladuje način ubeseditve resolucij in kaj pravijo. Jezik predloga resolucije skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) je jezik, ki se uporablja za obsojanje afriških diktatorjev in južnoameriških režimov. To ni pravi jezik za situacijo v Ukrajini. Hočem, da se člani PPE odločijo, ali naj Ukrajino opisujemo z jezikom komisarja Füleja, ki pravi „da, toda...“, ali z drugimi besedami, da so nekatere stvari dobre, toda obstaja veliko stvari, ki nam niso všeč, ali naj uporabimo negativni jezik, v skladu s katerim nam ni všeč nič in je treba vse obsoditi.

Ukrajina je bila pet let v popolnem kaosu. Temu kaosu smo bili priča. Pomagali smo demokratom in pomagali smo vsem, ki so se hoteli premakniti v smeri proti Evropski uniji. Imeli smo šest mesecev usklajevanja, usklajevanja, katerega izid bo morda negativen, in naša naloga je, da opozorimo na te negativne izide, vendar ne zdaj in ne na takšen način. Razumem obžalovanje skupine PPE, da je Julija Timošenko izgubila na volitvah, vendar pa vam pravim: žalostno je, morda je imela možnost zmagati, vendar je izgubila. Zdaj ko je izgubila, priznajmo, kaj se res dogaja, in skrbno nadzorujmo ukrajinske oblasti, vendar pa ne ravnajmo prenagljeno.

  Paweł Robert Kowal (ECR). - (PL) Komisarju Füleju sem zelo hvaležen za njegovo konstruktivno vedenje. Z njim bo vnesel velike spremembe v odnose med EU in Ukrajino. Zahvaljujem se tudi gospe Harms za njeno uravnoteženo stališče in njene modre – kot vedno – besede o vprašanju Ukrajine. Vse informacije OVSE kažejo, da je Ukrajina ena izmed redkih držav nekdanje Sovjetske zveze, v kateri so bile doslej organizirane prave volitve. To je dosežek Ukrajine na oranžni in tudi modri strani. To je dosežek, o katerem ne moremo dvomiti pred koncem naslednjih volitev. Bila bi resna politična napaka Evropske unije in našega Parlamenta, če bi prisluhnili glasu skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) ter podvomili, da je mogoče organizirati volitve v eni izmed redkih držav na vzhodu. Pomagajmo Ukrajini izpeljati običajne volitve. Ne sodimo, dokler ne bodo za nami.

Nagovoril bi urkajinskega gosta, ki je danes prisoten v Parlamentu: mesto Ukrajine je tu, v tej dvorani, zato ste deležni enakih standardov kot veljajo za države Evropske unije. Za to ste se borili skupaj, modri in oranžni. Tu bo vzeto pod drobnogled vsako vprašanje, tudi najmanjše, v zvezi s človekovimi pravicami ali svobodo tiska. Ne bodite presenečeni – govorim našim ukrajinskim bratom. In sicer zato, ker se z vami ravna kot z evropsko državo, v skladu z evropskimi standardi.

Moj zadnji poziv je, da nastopajte skupaj, ko imate opraviti z evropskimi institucijami in Parlamentom. Prepričani smo, da boste v prihodnosti med nami. Vemo, da se to ne bo zgodilo kmalu, vendar pa bi vam pri tem radi pomagali. Strinjam se z gospo Harms, da je čas za resolucijo po volitvah. Takrat in pred vrhom EU bomo lahko iskreno razpravljali o vprašanju in pripravili stališče, s katerim bomo zastopali skupno stališče Evropskega parlamenta.

  Inese Vaidere (PPE). - (LV) Gospe in gospodje, Ukrajina je država velikega strateškega pomena za Evropsko unijo. Zato ne moremo biti brezbrižni glede tega, kar se dogaja v državi. 1. oktobra se je deset tisoče Ukrajincev podalo na ulice, da bi protestirali proti ustavnim spremembam, ki jih je sprožil Janukovič in potrdilo ustavno sodišče, katerega sestava je bila spremenjena malo po izvolitvi predsednika. Te reforme so bile izvedene brez demokratične razprave in brez soglasja Beneške komisije. Spremembe slabijo ravnotežje moči in ogrožajo neodvisnost sodstva v Ukrajini. Ogrožene so tudi gospodarske reforme. Naši ukrajinski prijatelji so izrazili zaskrbljenost zaradi organizacije prihodnjih volitev, zaradi prekomerne zastopanosti vladajoče koalicije v osrednji volilni komisiji, omejitve za nevladne organizacije in državno vmešavanje v dejavnosti opozicijskih strank. Prav zato je danes potrebna ta resolucija. Žal je vladajoča koalicija zavrnila predlog opozicije v ukrajinskem parlamentu, da bi članstvo v Evropski uniji postalo prednostna naloga zunanje politike Ukrajine. Vendar pa moramo še naprej poudarjati pomembnost sodelovanja z Ukrajino in nadzorovati izvajanje sporazumov, ki so bili sklenjeni. Evropska unija mora zahtevati boj proti korupciji in sočasno pomagati v tem boju in zagotavljanje svobode tiska. Situacija, v kateri je medijski magnat sočasno vodja službe državne varnosti in član visokega sodnega sveta, ki je pristojen za imenovanje in zamenjavo sodnikov, ni značilna za demokratično državo. Sprejeti moramo tudi pozitivne ukrepe, ki ne bodo zagotovili samo uvedbe brezvizumskega režima v prihodnosti, ampak tudi gospodarsko sodelovanje, zlasti na področju energije, medtem ko hkrati čakamo na demokratični razvoj v Ukrajini. To bi bil cilj naslednje resolucije, ki jo moramo pripraviti po volitvah in mora zajemati energijo, gospodarstvo in druga vprašanja, ki so pomembna za Ukrajino. Hvala.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Marek Siwiec (S&D). – Gospod predsednik, imam zelo enostavno vprašanje. Morda je to težava tolmačenja, toda rekli ste, da je trenutna ukrajinska vlada zavrnila prihodnje članstvo v Evropski uniji.

Kolikor vem iz izjave predsednika in uradne izjave ukrajinskega parlamenta o dolgoročni politiki, je članstvo v Evropski uniji ena izmed njenih najpomembnejših prednostnih nalog.

Zato se vprašanje glasi, ali sem jaz napačno razumel vas ali ste vi napačno razumeli predsednika Ukrajine.

  Inese Vaidere (PPE). – (LV) Da, z veseljem bom pojasnila to točko. To je bilo seveda nenatančno tolmačenje. Predsednik Ukrajine je napovedal pripravljenost za nadaljnje približevanje Evropski uniji. Kljub temu članstvo v Evropski uniji v skladu z odločitvijo ukrajinskega parlamenta ni postalo najpomembnejša prednostna naloga.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Rebecca Harms (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, gospo Vaidere bi želela vprašati naslednje: zdaj ko smo črno na belem zabeležili vse točke v zvezi z našo prizadetostjo zaradi zlorabe moči in zatiranja v Ukrajini, zakaj ne bi tega besedila čez štirinajst dni vzeli s seboj v Kijev, da bi razpravljali o njem in se nato odločili, kako nadaljevati? Rada bi izvedela odgovor na to vprašanje, saj na podlagi predhodnih izkušenj naše delegacije menim, da je to najboljši in najbolj produktiven način napredovanja, zlasti če hočemo dobiti demokratični vpliv.

  Inese Vaidere (PPE). – (LV) Da, z veseljem bom odgovorila. Osebno, čeprav ne vem, zakaj, gospa Harms, kljub temu sem osebno zaskrbljena, celo po naši udeležbi na vrhih z Ukrajino, glede teh znakov, ki jih trenutno prejemamo od naših ukrajinskih prijateljev o sestavi osrednje volilne komisije, medijski svobodi in omejevanju nevladnih organizacij. Vse to obstaja in prav zato bi lahko, če izrazimo svojo zaskrbljenost glede tega, regionalne volitve po mojem mnenju potekale v precej boljšem ozračju. Nihče nam ne more preprečiti, da se naslednji teden odpravimo v Ukrajino, celo z našo resolucijo. Nihče nam ne preprečuje, da pripravimo še eno resolucijo, kot sem povedala, o gospodarskih vprašanjih. To moramo vsekakor storiti, toda glede te zaskrbljenosti glede poslabšanja demokratičnih razmer, moramo žal, to je, menim...

(Predsednik je prekinila govornico)

  Kristian Vigenin (S&D). – Gospod predsednik, rekel bi, da kakovost današnje razprave kaže, da ni bila pripravljena. Te razprave nismo potrebovali in zdaj ni čas za sprejetje resolucij o Ukrajini, ne danes in ne jutri.

Spomniti vas moram, da je bila pred šestimi meseci država v prostem padu in na robu zdrsa v kaos. Imeli smo politično, gospodarsko in finančno nestabilnost – celo globoko krizo –, vendar pa je zdaj slika precej drugačna. Zavedati se moramo, da je ukrajinska vlada v nekaj mesecih uspela državo spraviti nazaj; nazaj k politični, gospodarski in finančni stabilnosti.

Obstajajo problemi. Tega ne zanikamo. Vendar pa moramo priznati, da poslušajo naš glas; sprejeti so bili nekateri korektivni ukrepi na primer o vprašanju volilne zakonodaje in nekaterih volilnih praks. V tem smislu se bo naš glas tam slišalo tako dolgo, dokler ne bomo kričali ob vsaki priložnosti, ampak sprejmemo dostojen pristop k Ukrajini.

Zato menim, da našemu parlamentarnemu odboru, ki gre čez 10 dni v Ukrajino, ne delamo usluge; prav tako s spodkopavanjem svoje vloge s sprejetjem takšnih resolucij 10 dni pred volitvami ne delamo usluge sebi. Takšnega koraka v preteklosti še ni bilo. To je jasen poskus vplivanja na volitve. Ne smemo dovoliti, da bi naš Parlament sodeloval v tej igri.

Zato predlagam, da odložimo sprejetje resolucije in svoje kolege iz Odbora za parlamentarno sodelovanje med EU in Ukrajino pozovemo, naj s kolegi to preverijo, razpravljajo o teh vprašanjih...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Traian Ungureanu (PPE). – Gospod predsednik, nove ukrajinske oblasti so nove samo po imenu. Umik k avtoritarnim praksam preveva državo. Pravni okvir za bližnje lokalne volitve je bil spremenjen in bi lahko ogrozil udeležbo opozicijskih strank. Spremenjena je bila ustava in dejanski predsedniški režim je ponovno vzpostavljen. Mediji in civilna družba so pod nenehnim pritiskom in zdi se, da ukrajinska tajna služba podoživlja svoje sovjetske čase.

Čas je, da z resolucijo jasno izrazimo svojo zaskrbljenost. Ukrajinske oblasti morajo prejeti sporočilo, da tesnejših vezi z EU ni mogoče zagotoviti samo s prijaznimi izjavami. Nedemokratična ukrajinska vlada ne more biti zanesljiv partner EU, zlasti na strateško občutljivem območju Črnega morja.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospod predsednik, menim, da moramo vsi izpolniti svoje obveznosti. Vlada v Ukrajini mora izvajati načelo pravne države in svobodo medijev, to pa mora delati učinkovito, toda tudi opozicija mora pokazati, da je odgovorna, in ne sme dajati napačnih informacij. Ko pogledam, koliko trditev iz vašega predloga resolucije so nato zadevni ljudje takoj zanikali, se pokaže, koliko napačnih informacij se podaja tu. Tudi mi moramo pokazati, da smo odgovorni. Ne smemo dopustiti, da bi se vpletli v notranji politični spor. Gospe in gospodje – in to je namenjeno predvsem članom skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) –, nobenega smisla nima, da zagovarjamo eno ali drugo politično skupino v Ukrajini na podlagi strankarskih razlogov. To ni naša naloga.

Naslednji teden bomo imeli pogovore z zunanjim ministrom, potem imamo volitve, zatem Odbor za parlamentarno sodelovanje med EU in Ukrajino, ki bo odpotoval, in vedno je bilo tako – gospod Gahler, tu se zanašam na vaš občutek za poštenost –, da po volitvah povemo, ali so zadeve potekale dobro, namesto da vnaprej predvidimo volitve in rečemo, da stvari ne bodo potekale v redu. To ni naša naloga in sklicujem se na vašo poštenost – ki jo običajno vedno pokažete – in vas prosim, da tudi v tem primeru ostanete pošteni.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE). - (PL) Samo tisti, ki so živeli pod socialističnim sistemom, lahko popolnoma razumejo narode, ki so izkusili pomanjkanje osebne svobode, pomanjkanje svobode tiska in medijev, ali težko pot, ki so jo morali ubrati ti narodi. Razumem tiste, ki danes izražajo zaskrbljenost in govorijo o pomanjkanju spoštovanja človekovih pravic in večplastnih problemih, s katerimi se danes spopada Ukrajina. Vendar pa moramo priznati tudi majhne, vendar pozitivne spremembe, kot so nedavne demokratične volitve, na katerih smo bili kot predstavniki Evropskega parlamenta opazovalci.

Pozivam k dovzetnosti za situacijo milijonov državljanov Ukrajine in stotin mladih Ukrajincev. Zanašajo se na Evropsko unijo, na našo pomoč pri izgradnji demokracije in našo pomoč pri izgradnji civilne družbe. Zelo enostavno je kritizirati, toda kot Poljakinja se spomnim, da nam je bila nekoč zagotovljena pomoč.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospod predsednik, tudi sam bi se pridružil glasovom tistih, ki so zatrjevali, da ni razloga za tako hitro resolucijo, zlasti pred volitvami, pred obiskom in, kar je še pomembnejše, pred prisotnostjo Evropskega parlamenta v Ukrajini. Ta vlada je bila izvoljena nedavno; dejstvo je, da obstajajo problemi, vendar pa moramo priznati, da je bila izvoljena demokratično, in ji omogočiti izpolnitev njenih prizadevanj. Resolucija bi bila smiselna šele po bližnjih volitvah v Ukrajini.

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Imam vprašanje za kolegico gospo Vaidere, vendar pa bi rada spregovorila o tem, o čemer razmišljam. Dejstvo, da hočemo resolucijo o Ukrajini sprejeti zdaj in ne jutri, ni dobro časovno usklajeno, in Ukrajinci, ki z občudovanjem gledajo Evropski parlament, nas ne bi razumeli. In sicer zato, ker to, kar je danes v osnutku, ni najboljše v smislu tona, ni najbolj točno in vsebuje tudi nekaj dejanskih napak.

Gospa Vaidere je tu omenila, da je predsednik Beneške komisije kritiziral spremembo ustave. Imam njegovo pismo z današnjim datumom, v katerem pravi, da je začuden, da se ta točka pojavlja v naši resoluciji, in jasno navaja, da tega ni storil tu, tam ali kjer koli drugje.

  Marek Henryk Migalski (ECR). - (PL) Za razliko od gospoda Vigenina menim, da je bila današnja razprava odlična in zelo koristna. Tako zanimiva razprava redko poteka v tej dvorani, za kar bi se zahvalil vsem. Govor gospe Łukacijewske kaže, da je celo skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) razdeljena glede tega vprašanja, kar je dobra novica. Zahvaliti se moramo socialistom in predvsem gospodu Swobodi, gospodu Severinu in gospodu Siwiecu za razumevanje, da se odločitev, ki so tako neugodne za naše ukrajinske prijatelje, ne sme sprejemati pred volitvami. Tudi komisar Füle in gospa Harms imata prav, ko omenjata določena dejstva, ki povzročajo zaskrbljenost in ki se jih zavedamo tudi mi.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL). - (CS) Zberite se, gospe in gospodje, in enkrat za spremembo razmislite. Zakonodaja in sestava volilne komisije se en teden nista spremenila. Zanimivo je, da kadar koli določene politične sile čutijo, da njihovi zavezniki v državi zunaj Evropske unije niso zmagali, te sile v tujini takoj izrazijo svojo zaskrbljenost glede stanja demokracije v tej državi. Strinjam se s tem, kar so povedali gospod Kamiński in drugi. Vsekakor potrebujemo ukrepanje Evropskega parlamenta, da prispeva k razvoju demokracije in izboljšanju pogojev za vzajemni razvoj odnosov. Prizadevanja za podporo stabilizacijskim ukrepom ukrajinske vlade so očitno stopila na prste nekaterim izmed tistih, ki uživajo v zmedi in brezpravnosti. Mojim kolegom se verjetno zdijo boljši partnerji kot trenutna vlada. Priporočam odlog predloga resolucije in vrnitev k razpravi o tej temi po tem, ko se delegacija vrne iz Kijeva.

  Jaroslav Paška (EFD). - (SK) Prepričan sem, da je Ukrajina najbližja izmed morebitnih partneric Evropske unije.

Ukrajinci so bližje Evropi v smislu civilizacij kot so Turkom ali Albancem. Ukrajinci so svobodno glasovali za spremembo, ker so demokratične oranžne sile državo spravile v revščino, brezup in razpad. Janukovič je bil dolgo v opoziciji in njegovo vedenje do trenutne opozicije odraža ravnanje, ki ga je bil deležen s strani oranžnih voditeljev. Poleg tega moramo priznati tudi dejstvo, da se verjetno spomni prejšnjega obdobja, ko ga je preganjala oranžna liga, Evropska unija pa se je odzvala samo z dobrohotnim nasmehom. Če nočemo izgubiti Ukrajine kot prihodnje članice, bodimo potrpežljivi in se osredotočimo na gospodarsko sodelovanje; ustvarimo ozračje medsebojnega zaupanja. Vladi moramo razložiti, da ima opozicija svoje zakonito mesto v demokratični družbi, in opoziciji, da se nima pravice potegovati za oblast, če ne dobi zadostne podpore ljudi.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, ker sem bil osebno nagovorjen, bi v eni minuti podal odgovor po postopku „catch-the-eye“. Je tako prav?

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, ustanovitev energetske skupnosti leta 2006 je vzpostavila integrirani evropski energetski trg za plin in električno energijo, načrtovana vključitev Ukrajine pa namerava zagotoviti dobavo energije v smeri vzhodne Evrope. To je dobro, saj so se v zadnjih letih pojavili nekateri resni problemi in je imel predvsem plinski spor med Rusijo in Ukrajino resen učinek na oskrbo s plinom držav članic EU. Zato je bilo seveda jasno, da je Rusija ustavila oskrbo s plinom med pogovorih o ceni, in je samo moja država Avstrija občutila 33-odstotni upad oskrbe z ruskim plinom, medtem ko so Francija, Madžarska in Italija prav tako zabeležile upad v višini 20 do 40 %. To Komisijo – kot koordinatorko energetske skupnosti – poziva k temi, da Ukrajino zgrabi za roko in jo spomni na njene obveznosti, ko gre za varnost oskrbe Evrope. Ne sme se dopustiti, da bi energetska oskrba naših držav članic postala orodje v cenovni vojni med Rusijo in Ukrajino. Dobro vodimo pogovore, vendar pa bodimo tudi trdni in, prosim, zagotovimo energetsko oskrbo naših držav članic.

  Mariya Nedelcheva (PPE). – (BG) Evropski parlament je vedno podpiral Ukrajino na njeni poti k demokraciji, utemeljeni na načelih pravne države in skupnih vrednotah evropskega povezovanja.

Volitve v vsaki demokraciji delujejo kot barometer. To nam omogoča oceniti kakovost demokratičnega procesa, stabilnost institucij, zrelost političnih strank in mnenja civilne družbe. Pozdravljam odločitev ukrajinskih oblasti, da na volitve, ki bodo potekale 31. oktobra, povabijo opazovalce.

Prepričana sem, da bo njihova misija zagotovila večje zaupanje v volilni postopek, njihovo opazovanje pa bo pripomoglo k potrditvi preglednosti in nepristranosti dela ukrajinskih institucij. Poleg volitev mora ustava kot najvišji zakon v Ukrajini zagotoviti uravnoteženost oblasti in njen vzajemni nadzor.

Ukrajina se lahko zanese na svojo evropsko partnerico, da bo dosledno podpirala njena prizadevanja za reformo in stabilnost. Mnenje Evropske unije in njene civilne družbe zagotavlja dodatni zagon in jamstvo končnega uspeha.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). - (LT) Prejšnji teden je Viktor Janukovič, ukrajinski predsednik, uradno obiskal mojo državo Litvo in ponovno potrdil, da je cilj Ukrajine, da postane članica Evropske unije. Nedvomno bo za to potrebnih nekaj let in opraviti je treba veliko domače naloge ter izvesti številne reforme na različnih področjih, kot so zagotavljanje človekovih pravic, boj proti korupciji, premagovanje revščine in krepitev demokracije. Vendar pa se strinjam s kolegi, ki so govorili tu v Evropskem parlamentu; ne smemo takoj obsoditi Ukrajine kot države in ji ne smemo preprečiti, da bi postala enakovredna partnerica, zato ponavljam, da moramo v Evropskem parlamentu sodelovati kot enakovredni partnerji in Ukrajini pomagati, da se premakne proti Evropski uniji.

  Ivo Vajgl (ALDE). - (SL) Ukrajina je velika in pomembna država partnerica Evropske unije, država, ki ima brez dvoma evropsko prihodnost. Mislim, da je najslabša usluga, ki jo lahko naredimo tej državi z njeno komplicirano notranjo strukturo in težko zgodovino, to, če govorimo o njej kot o predmetu našega medstrankarskega ali pa ideološkega licitiranja.

Zato mislim, da mora biti vsak dokument, ki ga sprejemamo, dobro premišljen, dobro, dobro uravnotežen. Opozicija včeraj je vlada danes, tako kot v vsaki drugi državi, kjer so demokratične volitve, zato je razumljivo, da je opozicija nezadovoljna, ker izgubi oblast. Ampak dobila bo svojo šanso, ko bo čas za to in če bodo volivci tako presodili. Mislim, da ni prav, če se mi hranimo z argumenti ene strani, predvsem bi pa rad rekel tudi, da zaupam ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Charles Tannock (ECR). – Gospod predsednik, Ukrajina je pomembna evropska demokratična pridružitvena partnerica in tudi jaz upam, da bo nekega dne postala članica Evropske unije. Kot mnogi govorniki tudi jaz dvomim o primernosti resolucije Evropskega parlamenta pred lokalnimi volitvami v Ukrajini in moja skupina, skupina ECR, je predložila številne spremembe, da bi resolucija postala bolj uravnotežena in bi se manj ponavljala.

Janukovič je demokratično zmagal na volitvah in postal predsednik, čeprav z majhno prednostjo. V Kijevu v resnici obstajajo nekatere zaskrbljujoče avtoritarne težnje, od poskusov ponovne uvedbe temnikov in s tem cenzure svobode tiska do uporabe varnostne službe FBU, ki jih iz političnih razlogov vodi oligarh. Vendar pa zahod pozorno spremlja proces. Predsednik Janukovič je zdaj pod pritiskom. Zapuščina oranžne revolucije je še vedno močna, ukrajinska civilna družba, ki je nastala iz nje, pa zelo trdna.

Vsi vedo, da imam tesne odnose z vodilnimi akterji opozicije, vendar pa tudi jaz menim, da se moramo izogniti prevelikemu vmešavanju v ukrajinske notranje in politične zadeve, ki bi se lahko obrnilo proti temu parlamentu, in dati moramo...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Lena Kolarska-Bobińska (PPE). - (PL) Povsem enaki argumenti so bili podani pred predsedniškimi volitvami, ko smo se v tej dvorani spraševali, katero resolucijo sprejeti in kakšno mora biti naše stališče glede tega, kar se je dogajalo v Ukrajini pred predsedniškimi volitvami. Odločili smo se, da bomo resolucijo sprejeli po volitvah, in tako smo tudi storili. Vlado in opozicijo smo pozvali, naj spoštuje človekove pravice, svobodo govora in svobodo združevanja.

Od te resolucije je preteklo več mesecev in lahko že vidimo, da nekatere njene določbe niso bile upoštevane. Zato razumem zaskrbljenost, da lahko lokalne volitve, ki so ključne v smislu spodbujanja demokracije, njene krepitve in vzpostavitve, vključujejo kršitve določenih pravic. Tudi zato sem ena izmed avtorjev resolucije.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, hvala, da ste mi dali priložnost, da se odzovem na zelo zanimivo razpravo; moj odgovor se bo osredotočil na tri točke.

Prvič, naj odgovorim na konkretno vprašanje gospoda Belderja, ki zadeva naložbe in poslovno okolje. Na tem področju je treba v Ukrajini storiti več. To je očitno in to vprašanje sem večkrat načel bodisi v okviru pridružitvenega sveta ali v okviru različnih srečanj. Zadnjič sem imel priložnost vprašanje načeti s predsednikom vlade Azarovom prejšnji teden. V ukrajinskem parlamentu se zdaj razpravlja o številnih vprašanjih kot so zakonodaja o javnih naročilih in možnost vrnitve k tej zakonodaji z različnimi spremembami.

Treba je storiti več v zvezi s pravno državo, v zadnjih dneh pa smo seveda z velikim zanimanjem spremljali primer Mittal. Treba je storiti več, da bi izpolnili obveznost in obljube, ki smo jih dali v zvezi z obravnavanjem vprašanja DDV, ki moti tudi naša podjetja. Na podlagi stikov z ukrajinskimi oblastmi in rednih stikov s poslovneži smo odločeni zaščititi interese evropskih vlagateljev in evropskih poslovnežev.

Moja druga pripomba je, da proces, ki smo se ga lotili z Ukrajino, ni enostaven. To je proces, v katerem bo razglašanje evropske prihodnosti včasih morda v pomoč, vendar ne bo dalo rezultatov. Rezultate bo dala večja izgradnja Evropske unije v Ukrajini.

Potrebuje našo pomoč. Prav tako jo moramo občasno soočiti z dejanskim stanjem. To pričakuje od nas.

Ne potrebujemo siljenja v lažno razpravo o tem, kaj je pomembnejše: stabilnost ali spoštovanje in zavezanost vrednotam, kar me pripelje do moje tretje pripombe.

Kdo sem, da lahko pred tem parlamentom podajam pripombe o predlogu resolucije, vendar pa menim, da je že samo dejstvo, da je prišlo do te razprave, dalo dragocen znak. Menim, da dejstvo, da bodo predstavniki tega parlamenta kmalu odpotovali v Ukrajino in prenesli večino teh sporočil, v sebi skriva zelo dragoceno sporočilo. Menim, da je še eno zelo dragoceno sporočilo v smislu tega, kaj lahko pričakujemo od Ukrajincev, tudi to, da bodo bližnje lokalne volitve 31. oktobra ponovno potrdile demokratično držo njihove države.

Zdaj bom končal svoj govor, če smem.

  Predsednik. – Gospod Gahler ima besedo v skladu s členom 151(1) poslovnika zaradi osebnega omenjanja.

Prosim, bodite zelo kratki in se odzovite na osebne omembe.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, natančno sem hotel odgovoriti na besede gospoda Swobode. Podal je pripombo, ki ni bila povsem pravilna. Res je, da smo v svoji resoluciji v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) nepravilno navedli Beneško komisijo. Govoril sem z gospodom Markertom, ki mi je povedal, kaj je dejansko rekel. Zato skupna resolucija ne vsebuje več navedka. Zato lahko vidite, da to ni več predmet razprave.

Govorili ste o pravni državi na splošno. Vendar pa bi bil od vas kot Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu rad slišal nekaj jasnega in specifičnega o stvareh, ki jih tam počne tajna policija. Če se strankam ne dovoli sodelovanja na volitvah, je to nekaj, kar lahko kritizirate tudi pred volitvami, saj v takšnih razmerah izidi volitev vsekakor ne morejo izpolnjevati demokratičnih in evropskih standardov.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospod predsednik, to naj ne bi bil dialog. Vendar pa se morate, gospod Gahler, zavedati vsaj, da sem v sporočilu za javnost tudi v imenu svoje skupine zelo natančno pojasnil, da je treba tajne službe nadzorovati. To sem načel tudi v svojih pogovorih s predsednikom vlade Azarovom. Glede tega imamo jasno stališče.

Ponovno bi vas prosil, da razmislite o tem, ali ne bi bilo bolj smiselno, da kot obsežna skupnost skupaj sprejmemo resolucijo, namesto da resolucijo sprejmemo z majhno večino, kot bi se zgodilo zdaj. Še enkrat razmislite o tem. To bi bilo smiselno.

  Predsednik. – Za zaključek razprave naj povem, da sem prejel šest predlogov resolucije⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 110(2) poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri, v četrtek, 21. oktobra 2010 ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Ukrajina je vedno igrala posebno vlogo v vzhodnem partnerstvu EU. Zaradi svoje velikosti, lege in zgodovine je pomemben most med vzhodom in zahodom. Ni presenetljivo, da Evropa zdaj sledi političnim dogodkom v Ukrajini, tako kot jim je vedno sledila. Vendar pa trenutna slika ni brez dvoumnosti. Priznati moramo, da je bila nova vlada izvoljena na svobodnih in demokratičnih volitvah in je pomagala rešiti Ukrajino iz gospodarskega in političnega kaosa, ki je vladal pred šestimi meseci. Po drugi strani ne moremo prezreti teženj na področju svobode medijev, ki so vzrok za zaskrbljenost. Vendar pa se strinjam s kolegi, ki so povedali, da današnja resolucija prihaja ob neprimernem času. Menim, da jo moramo odložiti, po obisku delegacije Evropskega parlamenta, ki je napovedana naslednji teden, po bližnjih lokalnih volitvah in srečanju na visoki ravni med EU in Ukrajino pa bomo lahko oblikovali bolj uravnoteženo in objektivno parlamentarno stališče. Nenazadnje je lahko Ukrajina dober zgled drugim državam unije neodvisnih držav, kako se podati na pot približevanja EU in sočasno spodbujati dobre odnose z Rusijo.

  Indrek Tarand (Verts/ALE), v pisni obliki. – Cenim razpravo o Ukrajini, v kateri so mnenja jasno izražena. Moja ugotovitev je, da ukrajinska demokracija potrebuje pomoč, toda ne v obliki tega dokumenta. Pomembneje bi bilo ustvariti pogoje za razvoj. Eden izmed njih je popuščanje napetosti v regiji. Zaradi tega je treba ustaviti francoski načrt prodaje bojnih ladij Mistral Rusiji!

(Seja je bila prekinjena ob 17.55 in se je nadaljevala ob 18.00)

PREDSEDSTVO: DIANA WALLIS
podpredsednica

(1) Glej zapisnik

12. Čas za vprašanja (vprašanja Svetu)

  Predsednica. – Naslednja točka je čas za vprašanja (B7-0552/2010).

Svetu so bila predložena naslednja vprašanja.

Vprašanje št. 1 predložila Marian Harkin (H-0454/10)

Predmet: Konvencija ZN o pravicah invalidov

Belgijsko predsedstvo je odločno naznanilo, da namerava doseči napredek v boju proti diskriminaciji in pri spodbujanju enakosti. Kakšne konkretne ukrepe, če sploh kakšne, namerava sprejeti predsedstvo, da bi storilo korak naprej proti ratifikaciji Konvencije ZN o pravicah invalidov v vseh 27 državah članicah EU?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) 7. junija 2010 je Svet sprejel resolucijo Sveta Evropske unije in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o novem Evropskem okviru na področju invalidnosti. Ta resolucija poziva države članice in Komisijo, naj v skladu s svojimi podprejo ratifikacijo in izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov, ki jo je Evropska unija sklenila 26. novembra 2009. Do danes je konvencijo ratificiralo 13 držav članic Evropske unije.

Zato v okviru Sveta pričakujemo, da to konvencijo ratificirajo še tiste države članice, ki tega še niso storile. Predvsem člena 3 in 4 Sklepa Sveta 2010/48/ES določata, da morajo države članice in Komisija sprejeti kodeks ravnanja še pred deponiranjem listine o uradni potrditvi v imenu Evropske unije, da bi se določile podrobnosti delovanja organa za stike, katerega vlogo opravlja Komisija. Delo, ki poteka na kodeksu ravnanja, je zdaj v zaključni fazi in se mora končati do konca leta.

  Marian Harkin (ALDE). - Svetu se zahvaljujem za odgovor. Predvsem sem vesela, da slišim, da je to mogoče zaključiti do konca tega leta. Mislim, da ste omenili 13 držav članic – po mojih podatkih je konvencijo ratificiralo 16 držav članic.

Ali mi lahko Svet odgovori, kakšen bo vpliv ratifikacije te konvencije s strani same EU.

Omenili ste nekatere člene, obstajajo pa seveda še številni členi v sami konvenciji, ki se nanašajo na vprašanje sprejemljive nastanitve invalidov in njihove pravice do samostojnega življenja. Kakšen bo po vašem mnenju vpliv tega?

Moje vprašanje se predvsem glasi, kako bo ratifikacija konvencije s strani EU vplivala na tiste države, ki konvencije še niso ratificirale?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Naj se vrnem k že omenjeni točki. Konvencijo je dejansko ratificiralo trinajst držav članic. Jih bom kar navedel, da boste lahko grajali eno ali drugo: konvencijo so torej ratificirali Avstrija, Belgija, Češka republika, Danska, Nemčija, Madžarska, Italija, Portugalska, Slovenija, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo in Francija.

Kakšno je trenutno stanje? Pred opredelitvijo listine o uradni potrditvi čakamo še na sporazum o kodeksu ravnanja med državami članicami in Komisijo. S tem se bo zaključila ratifikacija Konvencije ZN o pravicah invalidov s strani Evropske unije.

Kakšni bodo verjetni naslednji koraki? Ko bo konvencija v celoti ratificirana, se lahko Svet vrne k vprašanju možnega „orodja“ za aktivno podpiranje pravic invalidov – to je mimogrede zamisel, ki jo je predlagalo več držav članic.

Delo na tem projektu bi potekalo skupaj s pripravami evropske strategije za invalide 2010-2020 s strani Komisije, ta strategija pa bo, kot kaže že samo ime, predstavila akcijski načrt za naslednjih 10 let, da bi se invalidom zagotovilo, da bodo v celoti uživali svoje pravice in svoboščine.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). - (PL) Ministra bi želel vprašati nekaj, kar se mi zdi precej pomembno. Te okoliščine so daleč od sprejemljive ravni. Od 27 držav članic jih je konvencijo ratificiralo samo trinajst, 14 držav članic, ali z drugimi besedami, večina, pa ne. Zakaj je konvencijo, ki je tako pomembna za invalide, ratificirala samo polovica držav članic Evropske unije?

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). - (LT) Zahvaljujem se vam za odgovor. Zares, zelo zanimivo bi bilo slišati, zakaj države članice potrebujejo tako veliko časa za ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Ali se bojijo prenašanja odgovornosti za ustvarjanje enakih možnosti za invalide? Gospod minister, še enkrat, če vam ni pretežko, bi vas rada vprašala, ali se je priprava direktive o protidiskriminaciji vsaj malo pomaknila naprej in kako napredujejo pogajanja, razprave in posvetovanja z državami članicami o pospešitvi direktive o protidiskriminaciji, saj je to za invalide zelo pomembno.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Znotraj držav članic se kažejo skupna prizadevanja v tej smeri, a kljub temu moram reči, da je človek lahko dejansko razočaran, celo v dvomih, glede hitrosti, s katero številne države članice ratificirajo konvencijo. Že tretjič ponavljam, da je res, da je konvencijo ratificiralo samo 13 držav članic.

Mislim, da za to ni nobenega posebnega razloga. Gre samo za to, da ratifikacija v državah članicah poteka v skladu s postopkom, ki se lahko od ene do druge države včasih razlikuje. Ne želim se skrivati za to trditvijo, vendar vam moram tudi povedati, da je v tej zadevi, kot tudi v drugih, nacionalna suverenost še vedno dejavnik pri tem, kako države članice napredujejo v postopku ratifikacije.

Res je, lahko bi rekli, da bi to lahko potekalo hitreje in da bi vse države članice že od samega začetka morale veliko bolj sodelovati. Kljub temu pa je dejstvo, da nacionalna suverenost igra svojo vlogo pri številnih vprašanjih.

  Predsednica. – Vprašanje št. 2 predložil Gay Mitchell (H-0456/10)

Predmet: Zdravljenje epilepsije

Avgusta sem se udeležil Evropske konference o epilepsiji in družbi v Portu, kjer je bila Svetovna kampanja proti epilepsiji predstavila svoje poročilo z naslovom Epilepsija v Svetovni zdravstveni organizaciji – evropska regija. Poročilo navaja, da 58 % evropskih držav nima programov za kirurško zdravljenje epilepsije, čeprav 6 milijonov Evropejcev trpi za to boleznijo, za kar je potrebnih 20 milijard EUR letno.

Ali ni čas, da bi države članice Evropske unije sprejele skupen in celosten pristop k zdravljenju te bolezni?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Spoštovani poslanci, na začetku bi se rad zahvalil spoštovanemu poslancu, ki je predložil to vprašanje, čeprav ga ni tu, za njegov interes za to zadevo. Res je, da so nevrodegenerativne bolezni, motnje v nevrološkem razvoju in nepsihiatrične možganske bolezni, med katere sodi tudi epilepsija, vzrok za veliko zaskrbljenost številnih naših sodržavljanov.

V skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije Unija spodbuja sodelovanje med državami članicami na področju javnega zdravja in preprečevanja bolezni. Na ravni EU je zato sprejet horizontalni pristop, usmerjen v boj proti stigmatizaciji in diskriminaciji ljudi, ki so jih prizadele nevrodegenerativne bolezni, motnje v nevrološkem razvoju in nepsihiatrične možganske bolezni.

Zato je Svet v svojih sklepih iz junija 2003 o boju proti stigmatizaciji in diskriminaciji na področju duševnega zdravja pozval države članice, da posebno pozornost namenijo vplivu problemov, povezanih s stigmatizacijo in diskriminacijo zaradi duševnih bolezni v vseh starostnih skupinah, in da zagotovijo, da bodo ti problemi v tem okviru prepoznani, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti zmanjšanju tveganja socialne izključenosti.

V svojih sklepih z dne 3. junija 2005 o ukrepih Skupnosti na področju duševnega zdravja je Svet pozval države članice k izvajanju deklaracije in akcijskega načrta, ki sta bila sprejeta na Evropski ministrski konferenci Svetovne zdravstvene organizacije o duševnem zdravju, ki je potekala januarja 2005 v Helsinkih.

Svet se še zlasti zavzema za boj proti drugi bolezni, ki sodi v skupino nevrodegenerativnih bolezni, motenj v nevrološkem razvoju in nepsihiatričnih možganskih bolezni, tj. Azheimerjeva bolezen. V tej zvezi moram omeniti sklepe z dne 16. decembra 2008 o strategijah na področju javnega zdravja za boj proti nevrodegenerativnim boleznim, povezanim s staranjem, in zlasti Alzheimerjevi bolezni, ter sklepe z dne 3. decembra 2009 o skupnem načrtovanju raziskav v Evropi, ki zlasti zajemajo izvajanje pilotne pobude za skupno načrtovanje, ki je namenjena boju proti nevrodegenerativnim boleznim in zlasti Alzheimerjevi bolezni.

  Mairead McGuinness, predlagateljica. – Svetu se zahvaljujem za odgovor. Vašo zahvalo bom prenesla mojemu kolegu, Gayu Mitchellu.

Ali lahko spregovorite o dejanskem stanju v različnih državah članicah, ki je gotovo zaskrbljujoče za Svet? Dejstvo je, da je zdravljenje epilepsije odvisno od tega, kje živite, v nekaterih državah članicah pa obstaja zelo velik problem zaradi pomanjkanja nevrologov.

Ali lahko spregovorite tudi o posledicah, ki jih to ima na del svežnja, ki zajema čezmejno zdravstvo, o katerem trenutno poteka razprava? Če se epilepsija ne zdravi, ljudje trpijo veliko bolj, kot če bi se ustrezno zdravili. Žalostno je, da imajo različne države članice različne ravni oskrbe za ljudi z epilepsijo.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Mislim, da so vaša opažanja v zvezi s kakovostjo medicinske oskrbe v različnih državah članicah popolnoma pravilna. Še vedno smo zelo daleč od uskladitve kakovosti upravljanja zdravstva kot celote.

Razlog za to je tudi dejstvo – in to je treba poudariti –, da so pristojnosti Unije pri zadevah s področja zdravstva še vedno precej omejene v primerjavi z nacionalnimi pristojnostmi. Poleg tega je tudi prav, da ste omenili čezmejni sveženj, saj je to nekaj, kar lahko izboljša številne kakovostne vidike v smislu zdravstva.

Ali vas moram spomniti, da se Svet pod belgijskim predsedstvom, še vedno pogaja in da bo to počel vse do konca, da bi na drugi obravnavi pridobil čim več podpore za sporazum o tem delu svežnja, ki se nanaša na čezmejno zdravstvo? To je težka naloga, časa pa je zelo malo, vendar je naš cilj, da to dosežemo še pred koncem decembra.

  Predsednica. – Vprašanje št. 3 predložil Seán Kelly (H-0457/10)

Predmet: Usklajevanje stališča EU pred konferenco v Cancunu

Katere konkretne ukrepe izvaja Svet, da bi pred konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah 2010 v Cancunu uskladil pogajalsko stališče EU, s poudarkom da mora vsa EU govoriti z enim glasom?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Spoštovani poslanci, Svet je na zasedanju 14. oktobra sprejel sklepe o stališču Evropske unije pred konferenco o podnebnih spremembah v Cancunu, na kateri se bo obravnaval mednarodni okvir za varstvo podnebja.

Na podlagi tega besedila bo na oktobrskem zasedanju Evropskega sveta, ki po potekalo naslednji teden, 18. in 19. oktobra, opredeljeno stališče Evropske unije pred 16. konferenco pogodbenic Konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. To stališče EU zajema vse pomembne vidike te konference: pričakovani rezultat, pogoje za nadaljevanje Kjotskega protokola po letu 2012, napredek, ki ga je treba doseči na različnih področjih, opredeljenih v balijskem načrtu – blaženje, prilagoditev, vidiki gozdne tehnologije in financiranje.

Svet si je pri vseh teh vidikih prizadeval, da bi predstavil stališče, ki bo jasno in ga bo mogoče preprosto sporočiti. Zdaj je obvezno, da vsi akterji iz Evropske unije uporabijo to stališče, da bi poslali jasno in nedvoumno sporočilo našim mednarodnim partnerjem.

Kot je pravkar poudaril Svet, Evropska unija upa, da se bo konferenca v Cancunu zaključila s sprejetjem usklajenega niza sklepov, ki bodo podprli uvedbo mednarodne politike za varstvo podnebja po letu 2012. Poleg tega bo pred Cancunom potekalo več dvostranskih srečanj in stikov, ki nam bodo dali priložnost, da pojasnimo svoje stališče našim partnerjem.

V teku same konference, bomo to stališče po potrebi pojasnili tudi na rednih usklajevalnih srečanjih, ki jih organizira Evropska unija. Seveda računamo na vse institucije, da bodo pomagale pojasniti naše stališče, tako da bodo, če je mogoče, prenašale isto sporočilo v vseh naših zunanjih predstavništvih.

  Seán Kelly (PPE). – Predsedujoči Svetu, zahvaljujem se za vaš odgovor in menim, da je zelo pomembno, da imamo pozitiven vpliv v Cancunu, kar se žal ni zgodilo v Københavnu.

K temu bi dodal samo še eno vprašanje: na podlagi stikov, za katere predvidevam, da ste jih po Københavnu navezali z drugimi državami po svetu, v kolikšni meri ste lahko prepričani, da boste dosegli sporazum o zavezujočih ciljih? Na koncu bodo morali biti zavezujoči. Tega žalostnega stanja namreč ne more rešiti nič drugega.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Moram jasno reči, da je res, da bo težko doseči napredek v Cancunu.

Za ta relativni pesimizem obstajajo trije razlogi. Prvič, gospodarska kriza, ki je očitno prizadela Evropsko unijo in številne druge države zunaj EU, je pripeljala do upada dobre volje in obljub za naložbe v tej zadevi; drugič, odklanjanje držav v vzponu, da sprejmejo zavezujoče zaveze; in nazadnje, neuspeh Združenih držav, da sprejmejo jasno zakonodajo o tem vprašanju.

Evropska unija je ohranila ista stališča, ki jih je imela v Københavnu in mislim, da bi morali biti previdni pri tem, kakšne zaveze trenutno sprejemamo sami, da ne bi trivializirali stališč in smernic, ki bi jih lahko čez en mesec sprejeli v Cancunu.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Gospod minister, želela bi vas vprašati, ali premišljujete o povezavi ciljev na področju podnebnih sprememb in zmanjševanja onesnaževanja s cilji tisočletja, saj dejansko obstajajo države v razvoju, ki mislijo, da je za njih predrago, da bi začele izvajati postopek zmanjšanja emisij, četudi bi to pripeljalo do ustvarjanja delovnih mest in posledično do trajnostnega gospodarstva. Zato vas sprašujem, ali nameravate vzpostaviti povezavo med razvojnimi cilji tisočletja in podnebnimi spremembami.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, v Københavnu so se celo države, ki so bile pripravljene sodelovati, kot na primer Indonezija in Brazilija, na koncu borile na strani držav G77 in tako združile sile, da bi oblikovale blok proti tako imenovanim bogatim državam severa. Razprava o podnebju se je spremenila v razpravo o poštenosti, gospodarstva v vzponu pa so celo na pripravljalni konferenci jasno povedala, da v Cancunu ne nameravajo popustiti.

Moje vprašanje za vas je naslednje. Kako se je mogoče izogniti oblikovanju blokov in kako bi lahko preprečili takšno spreminjanje teme? Mar EU ne bi morala pri tem prevzeti pomembne vloge posrednika?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) V odgovor na ti dve vprašanji lahko rečem, da se ne bi mogel bolj strinjati z vami. Unija bi morala spremeniti strategijo glede Københavna.

Unija bi morala precej bolj pojasniti svoje stališče, bolj bi morala govoriti s skupinami držav, ki imajo precej drugačno mnenje od našega, in, res je, imate prav, povezava med podnebnimi spremembami in razvojnimi cilji tisočletja je očitna.

Seveda ne moremo pričakovati, zlasti ne v prihodnjih letih, v naslednjih nekaj letih, istih prizadevanj od tistih, ki morajo zmanjšati svojo težko industrijo, kot smo storili mi znotraj Unije in kot so storile države v razvoju. To na videz ni dovolj, vendar je to tudi razlog, zaradi katerega Unija toliko prispeva k načelu „hitrega začetka“, tj. financiranja, usmerjenega v pomoč državam v razvoju. Ta program je zelo jasno usmerjen v države, ki si tega zmanjšanja ne morejo privoščiti.

Mislim, da to tvori celoto. Dialog in ustrezna sredstva morajo državam v razvoju omogočiti, da bolje premislijo o svojih ciljih v smislu zmanjšanja predvsem toplogrednih plinov.

  Predsednica. – Vprašanje št. 4 predložil Georgios Papanikolaou (H-0460/10)

Predmet: Program predsedstva - predčasna prekinitev šolanja

Poglavje programa belgijskega predsedstva z naslovom „Izobraževanje, usposabljanje, mladina, šport, kultura in avdiovizualna politika“ navaja, da bo predsedstvo namenilo posebno pozornost problematiki, povezani z nedokončanjem šolanja, pa tudi vlogi izobraževanja in usposabljanja pri socialnem vključevanju.

Katere pobude natančno je predsedstvo doslej sprejelo, da bi izpolnilo prej navedene zaveze, in kakšen časovni načrt namerava izpeljati do konca tega leta?

Ali ima Svet kakšne podatke, ki bi dokazovali, da sedanje gospodarske razmere zaostrujejo problematiko predčasne prekinitve šolanja v državah članicah, ki jih to zadeva?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, predsedstvo v nadaljevanju dela, ki so ga v zvezi z večjim evropskim sodelovanjem na področju šolskega izobraževanja začela predhodna predsedstva, posebno pozornost posveča vprašanju ključnih znanj in spretnosti in predčasne prekinitve šolanja.

S tem uresničuje sklepe Evropskega sveta iz marca 2010, ki so poudarili potrebo po zmanjšanju stopnje predčasne prekinitve šolanja v Evropi in določili tudi skupni cilj zmanjšanja na manj kot 10 % do leta 2020.

Predsedstvo je v ta namen sprožilo več pobud, začenši s seminarjem na ministrski ravni, ki ga je organiziralo na začetku svojega mandata v juliju. Ta seminar se je skupaj s srečanjem z generalnimi direktorji za obvezno izobraževanje, ki je slučajno potekalo dan pred tem, osredotočil na težave, s katerimi se srečujejo učenci pri osvajanju osnovnih znanj in spretnosti, to je njihovega maternega jezika, naravoslovja in matematike, in tudi na izkušnje držav članic in smernice politike, ki jih je treba razviti v zvezi s preprečevanjem predčasne prekinitve šolanja.

Na podlagi tega srečanja je predsedstvo pripravilo sklepe o pomenu povišanja ravni ključnih znanj in spretnosti v okviru evropskega sodelovanja na področju šolskega izobraževanja. Ker Svet trenutno razpravlja o teh sklepih, predsedstvo načrtuje njihovo uvrstitev na dnevni red novembrskega zasedanja Sveta.

Na splošno Svet čaka na predlog priporočila o predčasni prekinitvi šolanja na evropski ravni, ki ga mora Komisija predložiti v kratkem. Sočasno se bodo prizadevanja nadaljevala ali okrepila na nacionalni ravni, da bi postopno zmanjšali stopnjo predčasne prekinitve šolanja do leta 2020 v skladu s ciljem, ki ga je zastavil Evropski svet.

Za konec bi dodal, da je belgijsko predsedstvo v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti 28. septembra organiziralo konferenco z naslovom „Pretrgati krog prikrajšanosti – socialno vključevanje v izobraževanju in preko njega“. Izid te konference bo služil kot gradivo za razpravo, ki bo potekala med Svetom za izobraževanje 19. novembra.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Hvala, minister, za vaš odgovor. Če se navežem na to, kar ste povedali, bi dodal naslednje vprašanje: kam gredo vsi ti otroci, ki prekinejo šolanje? Ali končajo na robu, socialno izključeni, ali se vključijo v tehnični poklic, ki predstavlja dobro odločitev, ki jim bo omogočila dostojen življenjski standard?

Ima Svet kakšne podatke oziroma ali je od Komisije zahteval ali vsaj namerava zahtevati, da začrta socialne koridorje, da bi lahko videli, kaj se nato zgodi v življenju teh otrok in kako lahko zagotovimo, da dajo naše politike boljše rezultate?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Spoštovani poslanci, pobuda je odlična, poleg tega pa nam stiki med ministri in zaposlenimi v izobraževanju kažejo, kako zelo se situacija razlikuje med državami članicami EU, ker imajo nekatere države programe, ki so lahko zelo specifični in zelo selektivni, da bi zagotovile, da tisti, ki prekinejo šolanje, niso marginalizirani. Zato je ta postopek začrtanja posebno pomemben. Vendar pa bo zanj potreben čas, saj ocena razmer v 27 državah članicah ni enostavna.

Menim, da se je delo v zvezi s predčasno prekinitvijo šolanja dobro začelo pod belgijskim predsedstvom in da bodo naslednja predsedstva, predvsem madžarsko, zagotovo lahko spodbudila osnutek priporočila ne samo za zmanjšanje stopnje predčasne prekinitve šolanja, ampak tudi za to, da bi sklepali na podlagi tega orisa 27 držav članic o tem, kaj postane iz otrok, ki predčasno prekinejo šolanje, zlasti če so marginalizirani in če jih ne prestreže sistem poklicnega izobraževanja, kot ste omenili.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). - (LT) Hvala, minister, za vaša prizadevanja kot predsedujoča država v boju proti revščini. Ali se ne strinjate, da je tudi revščina eden izmed razlogov, da srednješolskega izobraževanja ne zaključijo vsi mladi in so prisiljeni prekiniti šolanje? Danes Evropski parlament odloča o odobritvi zelo pomembne odločitve o krepitvi minimalnega dohodka po vsej Evropski uniji. Ali bi po vašem mnenju kot predsedujoča država to lahko bil eden izmed ukrepov za spodbujanje mladih, da pridobijo srednješolsko izobrazbo in ne prekinejo šolanja?

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Žal znaša stopnja osipa v Evropi 19 %, v državah, kot je Portugalska, pa 40 %. Gospodarska kriza in zmanjšanje proračuna in sredstev prebivalstva so v nekaterih državah povzročili zaprtje številnih šol, zlasti na podeželju. Ko govorimo o izobraževanju, govorimo o prihodnosti Evrope. Zato bi vas rada pozvala, minister, da v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti v Svetu in morda celo na ravni Evropskega sveta določite obvezne cilje za zmanjšanje stopnje osipa v šolah.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Povedal bi, da se strinjam s spoštovanima poslankama, da je predčasna prekinitev šolanja povezana z revščino in socialno izključenostjo. Zdi se mi jasno, da so številni otroci glede na svoj družinski položaj, finančni položaj njihovih staršev, prikrajšani pri svojem šolanju in da je gospodarska kriza očitno še poslabšala ta pojav.

Svet in Komisija sta to upoštevala, saj smo skupaj sprejeli to strategijo 2020, kot veste, ki sočasno združuje gospodarski razvoj, raziskave za razvoj, kakovost poučevanja in tudi boj proti revščini. Vsi ti elementi tvorijo celoto, ki nam vsaj po mojem mnenju omogoča pripravo skladnega odziva.

Na hitro bi se vrnil h ključnim znanjem in spretnostim, saj je to pomembno vprašanje. Ugotovitve, ki jih bo belgijsko predsedstvo predložilo v sprejetje na novembrskem Svetu, bodo imele številne cilje. Na kratko jih bom omenil: izvajanje nacionalnih strategij za izboljšanje uspeha učencev pri branju, matematiki in naravoslovju.

Drug cilj je analizirati učinkovitost trenutnih nacionalnih strategij, da bi imeli vir informacij, ki ga je mogoče uporabiti, kot smo predhodno povedali, v postopku sprejemanja odločitev. Vendar pa je cilj tudi začeti pilotne projekte med državami članicami na prostovoljni podlagi in s ciljem izboljšanja osnovnih znanj in spretnosti mladih Evropejcev in – zakaj ne? – zagotoviti učinkovitejšo uporabo instrumentov, ki jih imamo na razpolago in so pomembni, tako kot tisti, ki so del odprte metode usklajevanja, programa za izobraževanje in vseživljenjsko izobraževanje ter sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj.

To so številni cilji, za katere si bomo prizadevali pod belgijskim predsedstvom in ki jih bodo zagotovo prevzela naslednja predsedstva, zlasti madžarsko predsedstvo.

  Predsednica. – Vprašanje št. 5 predložil Jim Higgins (H-0465/10)

Predmet: Cilj EU o popolni odpravi kopenskih min

Katere ukrepe namerava sprejeti Svet, da bi se zoperstavil uničujočim posledicam kopenskih min? Nekatere države še naprej uporabljajo protipehotne mine in zdi se, da jih nekatere tudi še izdelujejo – približno 65 držav se v različni meri še vedno spoprijema s problematiko min in neeksplodiranih eksplozivnih teles. Po svetovnih ocenah se število novih žrtev kopenskih min vsako leto giblje med 15.000 in 20.000 ljudmi, mnogi med njimi pa so civilisti, tudi otroci.

EU je zelo jasno izrazila svojo željo o odpravi kopenskih min, njihove uporabe in skladiščenja, a doslej ambiciozni akcijski načrt s časovnim razporedom še ni bil pripravljen, kaj šele, da bi se izvajal.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Evropska unija si že leta prizadeva za popolno odpravo protipehotnih min, s čimer bi pripomogla k rešitvi velikih humanitarnih in razvojnih problemov, ki jih povzročajo. Maja 1995 je Evropska unija s sklepom Sveta 95/170/SZVP sprejela svoje prve skupne ukrepe za pomoč v boju proti uporabi in širjenju protipehotnih min po vsem svetu.

Evropska unija je tako kot prva v mednarodni skupnosti ukrepala novembra 1997 po sprejetju Ottawske konvencije o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju. 18. septembra je Svet sprejel nove skupne ukrepe, namenjene nadaljevanju političnih prizadevanj Unije v zvezi s popolno odpravo protipehotnih min in natančneje vzpostavitvi skupnega moratorija na izvoz in proizvodnjo protipehotnih min ter spodbujanju večrazsežnostnih prispevkov znotraj Unije k prizadevanjem za odstranjevanje min in drugim povezanim dejavnostim.

Od takrat je Evropska unija nenehno spodbujala te obveznosti, ki od leta 2003 temeljijo na evropski varnostni strategiji. Junija 2008 so bili sprejeti novi skupni ukrepi v podporo splošnemu sprejetju Ottawske konvencije. Ti skupni ukrepi so namenjeni tudi pomoči državam podpisnicam konvencije pri izvajanju določb konvencije, zlasti tistih, ki zadevajo odstranjevanje min, pomoč žrtvam in uničenje zalog.

Čeprav se je število držav podpisnic konvencije precej povečalo in se število žrtev protipehotnih min zmanjšuje, še vedno obstaja potreba po pomoči žrtvam in praktičnem izboljšanju njihovega življenja.

Evropska unija je sodelovala pri pripravi akcijskega načrta za obdobje 2010–2014 – ki ga v celoti podpira –, ki je bil sprejet v Kartageni v Kolumbiji na drugi pregledni konferenci konvencije, ki je potekala od 29. novembra do 4. decembra 2009.

Trenutno se pripravlja nov sklep Sveta, da bi izrecno podprli akcijski načrt in njegov element pomoči žrtvam. Poleg bolj političnih ukrepov Sveta so programi pomoči, ki jih upravlja Komisija v okviru razvojne pomoči in sosedske politike – skupaj z nacionalnimi programi držav članic –, povečali prispevek Evropske unije k odstranjevanju min in pomoči žrtvam na 1,8 milijard EUR, kar predstavlja polovico celotnega svetovnega prispevka.

  Jim Higgins (PPE). – Predsedujočemu Svetu bi se rad zahvalil za njegov zelo izčrpen odgovor. Omenil je Ottawsko konvencijo ali Pogodbo o prepovedi min, leta 2008 smo v Dublinu podpisali mednarodno Konvencijo o kasetnem strelivu, zdaj pa imamo akcijski načrt, toda stvarnost je takšna, da je Evropska unija namenila 1,8 milijard EUR projektom za ozaveščanje o minah za obdobje do leta 2007, vendar pa je bilo dejansko porabljenih samo 1,5 milijarde. Stvarnost je, da se kopenske mine še vedno uporablja. To je barbarska praksa; 2000 ljudi umre ali so pohabljeni vsak mesec in resnično se moramo celovito in na mednarodni ravni spopasti s tem vprašanjem.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Prav imate, porabili smo 1,5 milijarde in še vedno je vsak mesec 2000 žrtev. Evropska unija ne more sama storiti vsega, kar je v zvezi s tem treba storiti – že tako opravlja polovico dela.

Menim, da sem jasno razložil, kako občutljivi smo glede človeškega vidika tega problema. Žal ne moremo veliko več storiti v smislu sprejemanja odločitev. Samo znaten in konkreten napredek glede razorožitve je verjetno še mogoč, še posebno pa smo udeleženi na področju prepovedi protipehotnih min.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod Chastel, kopenske mine bodo verjetno velik problem še dolgo v prihodnosti. Ali menite, da je mogoče začeti predane raziskovalne programe o odkrivanju kopenskih min? To seveda ni evropski problem, je svetovni problem. Ali si lahko predstavljate, da bi našli tudi ustrezne institucije, ki izvajajo raziskovalne programe na tem področju?

  Seán Kelly (PPE). – Naj se najprej zahvalim kolegu gospodu Higginsu, da je načel to zelo pomembno vprašanje, zahvaljujem pa se tudi Svetu za njegov zelo izčrpen odgovor.

Menim, da je bila Evropska unija proaktivna pri obravnavanju te nesrečne situacije. Svet bi vprašal: ali je zadovoljen z načinom, na katerega Združeni narodi obravnavajo to vprašanje, in ali lahko bolje prispeva, podobno temi, kar delamo mi?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Obe vprašanji sta povezani, zato sem nameraval odgovoriti na prvo in hkrati tudi na drugo. Res je, da bi bil dobrodošel vsak program za iskanje protipehotnih min po svetu.

Uvedba takšnega programa zahteva tesno sodelovanje z Združenimi narodi, ključnega pomena pa je, da mora biti mogoče doseči dogovor znotraj institucij ZN z vsemi tistimi, ki sestavljajo te institucije. To delo je dolgotrajno in zahtevno, ker je treba prepričati druge, ki se morda ne strinjajo glede sredstev, ki jih bo treba vložiti v tovrsten program iskanja.

  Predsednica. – Vprašanje št. 6 predložila Vilija Blinkeviciute (H-0468/10)

Predmet: Vzpostavitev organa za spremljanje nasilja nad ženskami

Svet v sklepih o izkoreninjanju nasilja nad ženskami, sprejetih 8. marca 2010, podpira vzpostavitev evropskega organa za spremljanje nasilja nad ženskami z opiranjem na obstoječe institucionalne strukture, ki bi zbiral kakovostne statistične podatke, ki bodo podlaga za potrebne politike. V civilizirani družbi ni prostora za nasilje nad ženskami, ki ga je treba odpraviti. Treba je zbirati kakovostnejše statistične podatke, bolje usklajevati ukrepe, izmenjavati primere dobre prakse in pripraviti učinkovite kampanje za obveščanje o nasilju nad ženskami.

Kdaj namerava Svet sprejeti odločitev o vzpostavitvi takšnega organa? Kateri bi bili njegovi cilji in naloge ter kdaj bi začel delovati?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Spoštovani poslanci, boj proti nasilju nad ženskami je cilj, za katerega si prizadevata Evropski parlament in tudi Svet. Kot veste, si naši instituciji že več let in tudi v različnih okvirih prizadevata za to temo.

Naj vas spomnim na resolucijo, ki ste jo sprejeli lani, ko smo praznovali deseto obletnico resolucije Združenih narodov o razglasitvi 25. novembra za mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. V tej resoluciji ste Komisijo pozvali, naj predloži ciljno usmerjen in skladnejši načrt politike EU, in države članice, naj oblikujejo skladen sistem za zbiranje statističnih podatkov.

Kot nas je spomnila spoštovana poslanka, je Svet marca pozval Komisijo, naj pripravi evropsko strategijo za preprečevanje in boj proti nasilju nad ženskami. Ena izmed prednostnih nalog, ki jih je v zvezi s tem opredelil Svet, je priprava vzpostavitve evropskega organa za spremljanje nasilja nad ženskami z opiranjem na obstoječe strukture.

Komisija trenutno pripravlja novo strategijo o nasilju nad ženskami, ki se bo dotaknila tudi vzpostavitve organa za spremljanje nasilja nad ženskami. Toda kot si lahko predstavljate trenutno še vedno ne vemo, kaj bo vključevala strategija. Pričakujemo, da bo pripravljena v naslednjem letu. Zato je precej verjetno, da bo potreben ločen predlog za vzpostavitev tega organa za spremljanje nasilja nad ženskami.

Kot veste lahko Svet posreduje kot zakonodajalec samo na podlagi predloga Komisije. Takšen predlog bo Svet skrbno preučil in deloval kot sozakonodajalec z Evropskim parlamentom.

Jasno je, da je na tej stopnji nekoliko prezgodaj domnevati, kakšni bodo cilji prihodnjega organa za spremljanje nasilja nad ženskami, in predvsem, kdaj bo začel delovati.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). - (LT) Minister, hvala za vaš odgovor. Potemtakem še obstaja upanje, da bomo nekoč imeli center, ki bo zbiral zanesljive podatke o nasilju nad ženskami, ki še naprej obstaja. Vendar pa bi rada vedela, ali imajo po vašem mnenju države članice dovolj podatkov, da bi boj proti nasilju nad ženskami res postal prednostna naloga. Kolikor vem, še nimamo zanesljivih podatkov, kar je eden izmed razlogov, da v Evropski uniji še vedno obstaja veliko različnih vrst nasilja.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Kar pravite, ni napačno. Danes je težko sprejeti, da se moramo, da bi vzpostavili ta organ za spremljanje nasilja nad ženskami in opredelili zadevna vprašanja, opreti samo na to, kar so že dosegle posamezne države članice v smislu popisa, vrste nasilja in razširjenosti različnih vrst nasilja. To je začetek.

Od Komisije pričakujemo načrt, usmeritev, metodologijo, da bi lahko po vsej EU, v 27 državah članicah, uskladili zanesljiv način beleženja vseh vrst nasilja in njihovo razširjenost, da bi lahko skupaj, če je mogoče, pripravili strategijo, ki bo dala rezultate.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod Chastel, imamo agencije, ki že obravnavajo ta vprašanja. Spomnil bi vas na Agencijo za temeljne pravice na Dunaju. Ali ne bi bilo mogoče te agencije prositi, naj se osredotoči na to vprašanje in naj nanj osredotoči tudi svoje delo, da nam ne bi bilo treba vzpostaviti novega organa, ampak bi lahko to dejavnost namesto tega prenesli na obstoječo agencijo na Dunaju? Tam imamo zelo kvalificirano osebje. Bilo bi dobro, če bi to lahko uredili tako.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) (brez mikrofona) enostavno odgovorim na to vprašanje. Zelo podpiram uporabo obstoječe agencije namesto vzpostavitve nove. Menim, da je preveč agencij, zato ni potrebe, da bi vzpostavljali nove. V vsakem primeru upam, da bodo obstoječe strukture, kot je dunajska agencija, vključene v pripravo taktičnega načrta, ki nam ga mora predložiti Komisija.

  Predsednica. – Vprašanje št. 7 predložil José Manuel Fernandes (H-0470/10)

Zadeva: Biološki odpadki

Evropski parlament je 6. julija z veliko večino sprejel resolucijo (P7_TA(2010)0264) o zeleni knjigi Komisije o ravnanju z biološkimi odpadki v Evropski uniji, v kateri poziva Komisijo, naj do konca leta 2010 pripravi predlog posebne direktive o bioloških odpadkih.

Med izmenjavo mnenj v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane z ministrico Joke Schauvliege, ki je bilo 14. julija 2010, je ta v imenu belgijskega predsedstva izrazila zadovoljstvo z resolucijo, ki jo je sprejel Parlament, in pripravljenost za nadaljnje korake v zvezi s tem vprašanjem.

Ali lahko Svet glede na to, da je belgijsko predsedovanje že na polovici, navede, kaj namerava storiti do konca svojega mandata za uresničitev tega, k čemur poziva Parlament?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, tako kot Evropski parlament je tudi Svet 25. junija 2009 sprejel sklepe o zeleni knjigi o ravnanju z biološkimi odpadki v Evropski uniji.

Svet v svojih sklepih spodbuja Komisijo, naj nadaljuje oceno učinka, da bo do leta 2010 po potrebi lahko pripravljen zakonodajni predlog EU o biološko razgradljivih odpadkih. Rekli mi boste, da smo zdaj v letu 2010. Svet je predvsem pozval Komisijo, naj preuči ukrepe za preprečevanje, ukrepe za uvedbo ločenega zbiranja biološko razgradljivih odpadkov, sistem zagotavljanja kakovosti, ki bi temeljil na načelih integriranega verižnega upravljanja in sledljivosti skozi celoten proces, in opredelitev zahtev glede označevanja in meril kakovosti za kompost in pregnito blato.

Poleg tega se je Svet 11. junija 2010 seznanil s sporočilom Komisije o nadaljnjih korakih pri ravnanju z biološkimi odpadki v Evropski uniji. V tem sporočilu je Komisija navedla, da si namerava še naprej prizadevati za uvedbo tehničnih pravil za pomoč pri ravnanju z biološkimi odpadki in zato namerava spremeniti Direktivo 86/278/EGS o blatu iz čistilnih naprav.

Svet bo seveda preučil novi predlog v tej smeri, belgijsko predsedstvo pa je 21. septembra organiziralo konferenco o bioloških odpadkih, na kateri se je med drugim razpravljalo o vsebini sporočila Komisije. Rezultat te konference je bil sporočen Svetu 14. oktobra, zato je še precej nov.

  José Manuel Fernandes (PPE). – (PT) Gospa predsednica, gospod Chastel, Evropski parlament je 6. julija letos z veliko večino sprejel posebno direktivo o bioloških odpadkih. Zaradi jasnosti, enostavnosti in pravne varnosti menimo, da bi bila namesto te zakonodaje, ki je razpršena po več pravnih besedilih, da bi bila namesto tega položaja boljša posebna direktiva.

Tako bomo lahko upoštevali tudi strategijo Evropa 2020 s pametno, trajnostno in vključujočo rastjo. Tako bomo zagotovili tudi več zelenih delovnih mest. Tako se bomo tudi uspešno borili proti podnebnim spremembam. Uporaba kakovostnega komposta nam bo omogočila zagotoviti boljšo pomoč za naša tla in bo pomagala tudi biološki raznovrstnosti. Zato sprašujem, ali se Svet strinja, ali tudi Svet zagovarja posebno direktivo in kaj bo naredil za to, da se doseže ta cilj.

  Predsednica. – Nocoj sem bila dokaj prizanesljiva do vseh, ker smo imeli dovolj časa, vendar naj bi govori trajali 30 sekund.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Poskušal bom povedati kar se da na kratko, gospa predsednica, da me na koncu govora ne boste opomnili na red. Vendar je to zanimivo vprašanje. Kakor veste, je naloga Komisije, da predlaga takšno posebno direktivo ali pa je ne predlaga. Svet se zaveda, da Komisija v svojem sporočilu o nadaljnjih korakih pri ravnanju z biološkimi odpadki v Evropski uniji ni omenila nobenih pomanjkljivosti v sedanji zakonodaji, za katere bi bila potrebna posebna zakonodaja, je pa napovedala predlagano spremembo direktive o blatu iz čistilnih naprav.

To vas ne bo zadovoljilo, vendar se, prosim, zavedajte tudi tega, da so imele države članice ob pripravi sklepov Sveta leta 2009 različna mnenja glede vprašanja, ali obstaja potreba po posebni direktivi o bioloških odpadkih ali ne. Zato ne bom odgovoril z „da“ ali „ne“, saj imajo države članice različna mnenja. Svet bo seveda z zanimanjem preučil predloge Komisije glede te direktive o blatu iz čistilnih naprav in zlasti njene določbe o bioloških odpadkih, ki jih bo seveda zajemal ta predlog.

  Predsednica. – Hvala, minister. Moje pripombe niso bile namenjene vam.

Vprašanje št. 8 predložila Mairead McGuinness (H-0471/10)

Zadeva: Možnost ponovnega pojava recesije: vzdržljivost cilja 3-odstotnega primanjkljaja

Ali lahko Svet odgovori na komentar uglednega nobelovca za ekonomijo Josepha Stiglitza, da je evropsko gospodarstvo v nevarnosti, da bo spet padlo v recesijo zaradi omejevanja odhodkov, ki so ga uvedle vlade držav EU, da bi dosegle 3-odstotno mejo primanjkljaja iz Pakta za stabilnost in rast?

Ali je 3-odstotni cilj realističen glede na sedanjo veliko obremenitev javnih financ v nekaterih državah članicah?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, glavni cilj Pakta za stabilnost in rast je ohraniti stabilnost cen v Evropski uniji. V skladu s pogoji iz Pogodbe morajo države članice izvajati nacionalno politiko, ki je skladna s Paktom za stabilnost in rast ter širšimi smernicami ekonomskih politik.

Svet se je 7. septembra dogovoril o uvedbi evropskega semestra od leta 2011 naprej. Glavni cilj tega je uskladitev časovnega okvira za predložitev programov za stabilnost in rast ter nacionalnih programov reform, da se na vseh ravneh zagotovi skladen strukturni nadzor proračunske discipline, makroekonomske stabilnosti in rasti, obenem pa ohranijo formalno ločeni posamezni postopki.

Ta proces bo omogočil boljše usklajevanje gospodarskih politik v Evropski uniji in pomagal okrepiti proračunsko disciplino, makroekonomsko stabilnost in rast. Zaradi te iste skrbi je Evropska unija v skladu s pristojnostmi iz Pogodbe predvidela ukrepe, ki so namenjeni spodbujanju oživitve, obenem pa tudi zagotavljanju te proračunske discipline. Strategija Evropa 2020, nova strategija EU za zaposlovanje ter pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki jo je Evropski svet sprejel 17. junija, se spopada s tem izzivom. Njen cilj je preusmeriti pozornost politik s kriznega upravljanja na uvedbo srednjeročnih in dolgoročnih reform, ki še posebej spodbujajo rast in zaposlovanje in ki zagotavljajo tudi zdržnost javnih financ.

Kakor veste, glavni cilji, opredeljeni v strategiji Evropa 2020 vključujejo povečanje števila delovnih mest, boljše pogoje za raziskave in razvoj, izboljšanje stopenj izobraženosti – tega smo se dotaknili pri prejšnjem vprašanju – ter spodbujanje socialne vključenosti, vključno z zmanjšanjem revščine. Zato menim, da ni nobene neusklajenosti med Paktom za stabilnost in ukrepi za oživitev rasti in zaposlovanja.

  Mairead McGuinness (PPE). – Zahvaljujem se vam za odgovor. Pričakovala sem več podrobnosti, vendar se vam zahvaljujem za odgovor. Stranka Fine Gael, katere članica sem, podpira 3-odstotni cilj, tako kot ga podpirajo vse večje stranke na Irskem. Menim, da je nujno, da imamo cilj in datum, do katerega je treba doseči ta cilj, ne samo zaradi naših interesov, temveč tudi zaradi Evropske unije.

Poslance bi opozorila na odličen govor, ki ga je danes dopoldne imel nekdanji predsednik irske vlade John Bruton, prijatelj tega parlamenta, ki zelo naravnost govori o izzivih, pa tudi o dejstvu, da lahko naredimo to, kar moramo narediti v skladu s temi težkimi cilji, in da ima Irska kot država veliko odlik, zaradi katerih bomo lahko dosegli cilje, ne da bi trpeli. Boleče bo, vendar bomo bolečino lahko prenesli. Prosila bi vas, da komentirate to, in opozorila bi vas tudi na ta govor.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Omenjate irski problem. Razumem in seveda smo vsi zelo dovzetni za irski problem. Moj odgovor na vaše prvo vprašanje je seveda zelo obsežen in zajema 27 držav članic, ker moramo imeti usklajene politike, ker moramo imeti politike za monetarno in proračunsko stabilnost ter politike za oživitev. Poleg tega lahko rečemo, da bodo nekateri seveda imeli več težav kot drugi, odvisno od njihove ravni dolga, odvisno od njihovega letnega dolga v zadnjih dveh ali treh letih ter od začetka recesije.

Torej, da, res je, da Irska preživlja težke čase. Lahko ste prepričani, da Evropa razume, da Irska preživlja te težke čase, vendar menim, da je v tem položaju več držav in da bo to v prihodnosti doživelo več držav, varčevanje in solidarnost pa se med seboj ne izključujeta.

Zato menim, da bodo ukrepi za upravljanje gospodarstva, ki jih je ta teden predložila Komisija, nenehno skrbeli za to, da nobene države ne bomo pustili zadaj – veste, česa je bila Evropa zmožna na področju solidarnosti v primeru Grčije. Ne primerjajmo položaja dveh držav, vendar bodite prepričani, da Evropa nikakor ne bo pustila zadaj nobene od 27 držav članic.

  Brian Crowley (ALDE). – Predsedujočemu Svetu bi se rad zahvalil za odgovor. Zelo na kratko samo dve točki. Prvič, med razpravami o vprašanju 3-odstotnega primanjkljaja se zdi, da se v različnih državah članicah uporabljajo različni računovodski standardi v skladu z določenimi merili.

Drugič, glede izvajanja, kakšna je raven prožnosti zaradi sedanje krize, ki povzroča težave vsem državam članicam, za to, da se znotraj teh 3 % omogočijo finančni vzvodi ali prostor za napake?

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Minister, seveda sklepi Sveta in strategija Evropa 2020 vsebujejo sporočila, ki si prizadevajo biti optimistična. Vendar menim, da se nam v zvezi z doseganjem ciljev strategije Evropa 2020 – na primer na področju raziskav in inovativnosti – ni uspelo odzvati niti v proračunu, ki smo ga sprejeli danes, in s temi zneski ne bomo mogli doseči ciljev, ki jih želimo doseči.

Vidimo pa tudi, da Svet molči glede vprašanja velikanskega razkoraka med severom in jugom v Evropski uniji. Spomnim se nedavne izjave visokega uradnika Evropske unije, predsednika Evroskupine, da so velike države v Uniji, kot sta Francija in Nemčija, vedele za problem Grčije – to omenjam, ker ste omenili Grčijo –, pa vendar do zdaj niso naredile ničesar, ker so ogromno pridobile s tem položajem.

Ali lahko pričakujemo pobudo za obravnavanje razkoraka med severom in jugom v Uniji?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Dve vprašanji, dva odgovora. Glede prvega vprašanja: seveda so bile in še vedno so številne razlike na področju računovodskih standardov. Ti standardi se seveda usklajujejo, ker moramo imeti enake metode izračunavanja, če želimo biti v prihodnosti pravični do gospodarstev vseh 27 držav članic. Zato to usklajevanje poteka in se izvaja.

Kar zadeva prožnost glede meje 3 %, smo, kakor veste, resnično prožni; prožni smo od leta 2009, prožni smo v letu 2010 in tudi v letih 2011 in 2012 bomo še naprej prožni, da bodo različne države članice lahko ponovno vzpostavile zdrave proračune, saj na primer letos – če bi želeli strogo uporabljati to mejo 3 % brez vsakršnega prostora za napake – praktično nikomur od nas ne bi uspelo izpolniti tega načrta za omejevanje proračuna, pa ni tako.

Menim, da so evropske institucije razumele, da je za ponovno vzpostavitev stabilnih in uravnovešenih proračunov do leta 2013 potreben čas, zlasti zaradi recesije in položaja držav članic.

Zdaj pa k neravnovesju med severom in jugom. Neglede na to, ali neravnovesje obstaja med severom in jugom ali med državami članicami, ki so pomoč, ki jo je zagotovila Evropska unija, do neke mere unovčile za okrepitev svojega gospodarstva, proizvodne strukture in trga dela, in drugimi državami članicami, ki so to naredile v manjši meri, menim, da je Evropska unija dejansko tu za to, da zaščiti to koherenco, to kohezijo. Za zmanjšanje teh neravnovesij bi bilo treba dejansko porabiti zlasti sredstva, ki so na voljo v evropskem proračunu za kohezijo – prvi vrstici proračuna Unije. Omenjate neravnovesje med severom in jugom, vendar nisem prepričan, da je to edino neravnovesje, ki obstaja v Evropski uniji.

  Predsednica. – Vprašanje št. 9 predložila Silvia-Adriana Ţicău (H-0473/10)

Zadeva: Ukrepi, ki jih je predvidel Svet, da bi olajšal prost pretok delavcev med državami članicami

V novi gospodarski strategiji Evropske unije za prihodnjih deset let je mobilnost delavcev navedena kot osnovni pogoj za zmanjšanje brezposelnosti. Delež brezposelnih se je v obdobju krize zaskrbljujoče povečal, in sicer s 6,8 % v maju 2008 na 10 % v juliju 2010. Po raziskavi, ki jo je opravila Komisija in je bila objavljena 13. julija 2010, 48 % Evropejcev tudi pravi, da bi raje iskali delo v drugi državi ali regiji, kot da bi ostali brezposelni. Poleg tega jih 17 % namerava v prihodnosti delati v tujini. Opozoriti je treba tudi na nujnost, da države članice namenijo prednost državljanom držav članic Unije pred delavci iz tretjih držav.

Ali bi glede na povedano Svet lahko navedel, katere konkretne ukrepe predvideva za hitro odpravo ovir, ki še preprečujejo prost pretok delavcev iz držav članic, ki so k Evropski uniji pristopile po 1. maju 2004?

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, Svet bi seveda rad ponovno poudaril, da je prosti pretok oseb ena od temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljata Pogodba in sekundarna zakonodaja, ki izhaja iz nje, in da to vključuje pravico državljanov Evropske unije, da živijo in delajo v drugi državi članici.

Kar zadeva začasne omejitve, določene v pristopnih pogodbah, morajo države članice, ki še vedno uporabljajo omejitve, oceniti posledice za svoj trg dela in se odločiti, ali bodo ohranile preostale omejitve ali pa jih bodo sprostile pred koncem prehodnega obdobja: aprila 2011 za države, ki so se pridružile leta 2004, in decembra 2013 za državi, ki sta se pridružili leta 2007 Poleg tega je Svet pozval države članice, ki še vedno uporabljajo omejitve v skladu s prehodnimi določbami iz pristopnih pogodb, naj odpravijo te omejitve v tretji fazi prehodnega obdobja, če ni mogoče ugotoviti resnih motenj ali nevarnosti resnih motenj za njihov trg dela.

Od maja 2009, ko je Danska zagotovila prosti dostop do svojega trga dela, so prehodne določbe, ki jih uporabljajo države članice, ostale enake in čeprav večina držav članic zagotavlja prosti dostop delavcem iz držav članic, ki so se pridružile po 1. maju 2004, 10 držav članic še vedno uporablja omejitve.

Svet je poudaril, da se gospodarske in finančne krize same po sebi ali bolj na splošno ne sme uporabljati za utemeljevanje nadaljnje uporabe zadevnih določb, in je države članice pozval, naj naprej razvijajo ustrezne strategije in orodja, ki jim bodo omogočili določiti in analizirati ovire za geografsko in poklicno mobilnost delavcev ter jim pomagali odpraviti obstoječe ovire v skladu s Pogodbo.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Minister, zahvaljujem se vam za odgovor. Zahtevala bi celo to, da Evropski svet še naprej poziva države članice, naj odpravijo ovire in začasne določbe, ki omejujejo prosti pretok delavcev iz novih držav članic, zlasti Romunije in Bolgarije. Prav tako želim poudariti, da zagotavljanje enakih možnosti na evropskem trgu dela za vse delavce iz vseh držav članic pomeni tudi zaščito delavcev v namembnih državah. Zato, minister, vas pozivam, da od držav članic zahtevate, naj odpravijo obstoječe ovire.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, zahvaljujem se vam, da ste mi ponovno dali besedo. Minister, na eni strani imamo težave z mobilnostjo, na drugi pa evropske pobude za povečanje poklicne mobilnosti, ki bo v teh zelo težkih časih vsekakor možnost za veliko evropskih državljanov, zlasti za mlade.

Evropski akcijski načrt za poklicno mobilnost smo sprejeli leta 2007 in iztekel se bo v letu 2010. Ali lahko pričakujemo oceno tega načrta in nov predlog Sveta? Imamo tudi program za poklicno mobilnost Leonardo da Vinci. Ali lahko pričakujemo nadaljnjo podporo za ta program ali podobne nove pobude?

  Nicole Sinclaire (NI). – Samo na kratko, katere ukrepe je sprejel Svet v zvezi s pretokom delavcev ali pravzaprav beguncev, ki pridejo v Evropsko unijo, dobijo dokumente in se potem preselijo v drugo državo v Evropski uniji, in tudi v zvezi z jamstvi iz Konvencije iz leta 1951, v skladu s katerimi morajo zaprositi za azil v prvi varni državi, v katero pridejo?

Samo sprašujem, katere ukrepe je Svet sprejel v zvezi s tem.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Najprej bi rad poudaril, da je prosti pretok delavcev resnično prednostna naloga Sveta. Menim, da se dela vse za to, da se državam članicam, ki ohranjajo številne omejitve, sporoči, naj temeljito analizirajo to prehodno fazo, v kateri ohranjajo številne omejitve, in preučijo, kako bi lahko odpravile te omejitve.

Poleg tega naj v odgovor na eno od vprašanj dodam, da je prosti pretok delavcev predvsem prednostna naloga predsedstva, čeprav drži, da je tudi prednostna naloga Sveta. V 18-mesečnem programu dela treh držav, ki predsedujejo Svetu – Španije, Belgije in Madžarske –, je zapisano, da bodo te tri države opravile in trenutno opravljajo pregled enotnega trga, ki poteka, s spodbujanjem izvajanja štirih svoboščin, saj je izkoriščanje celotnega potenciala enotnega trga bistveno za oživitev rasti.

Naš program posebej omenja možnost pregleda prehodnih določb, ki omejujejo prosti pretok delavcev iz novih držav članic. Ali naj menimo, da te prehodne omejitve niso združljive s prostim pretokom delavcev? Ni moja naloga, da presodim, saj so prehodne omejitve opredeljene v pristopnih pogodbah in takšne omejitve so bile uporabljene za vse pristope.

Razen za spodbude, ki jim jih lahko ponudimo, so vse države članice, ki uporabljajo te omejitve, odgovorne za to, da analizirajo učinek na svoj trg dela in se odločijo, ali bodo ohranile ali pa bodo odpravile te omejitve pred koncem teh prehodnih obdobij, ki se, naj vas spomnim, končata aprila 2011 za pristope v letu 2004 in decembra 2013 za pristopa v letu 2007.

  Predsednica. – Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

Čas za vprašanja se je zaključil.

13. Sestava odborov: gl. zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 19.05 in se je nadaljevala ob 21.00)

PREDSEDSTVO: RODI KRACA-CANGAROPULU (RODI KRATSA-TSAGAROPOULOU)
podpredsednica

14. Pomoč za Pakistan in morebitne posledice za evropski industrijski sektor (razprava)

  Predsednica. - Naslednja točka je izjava Komisije o pomoči za Pakistan in morebitnih posledicah za evropski industrijski sektor.

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospa predsednica, spoštovani poslanci Evropskega parlamenta, Evropa je zelo zaskrbljena zaradi uničujočih posledic poplav v Pakistanu, ki so uničile sredstva za preživetje in skupnosti po vsej državi.

Obseg katastrofe v zgodovini Pakistana nima primere. Stroški humanitarnih potreb so za njegovo že tako krhko gospodarstvo ogromni. Resnost te krize zahteva takojšen in obsežen odziv ob sočasnem upoštevanju strateške pomembnosti razvoja Pakistana ter varnosti in stabilnosti v regiji.

Evropski svet je 16. septembra pozval k celovitemu svežnju kratko-, srednje- in dolgoročnih ukrepov, ki bodo pomagali podpreti gospodarsko oživitev Pakistana in njegov prihodnji razvoj. Začetni odziv na poplave je bil hiter in velikodušen. Naš skupni prispevek k humanitarnim prizadevanjem trenutno znaša več kot 320 milijonov EUR s strani držav članic in Evropske komisije v denarju in v blagu. Samo to predstavlja več kot 60 % začetnega svetovnega poziva ZN.

Evropski svet se zaveda, da so poleg takojšnje in znatne humanitarne pomoči in razvojne pomoči za oživitev gospodarstva in rast ključnega pomena tudi ambiciozni trgovinski ukrepi. Trgovina je zato del dolgoročnega odziva na trenutno krizo. V ta namen je Komisija 7. oktobra sprejela predlog za enostransko opustitev uvoznih dajatev za številne pomembne izvozne predmete iz Pakistana. Ta predlog je zdaj predložen državam članicam in Evropskemu parlamentu.

Komisija predlaga sprostitev 75 tarifnih postavk za uvoze iz Pakistana, ki predstavljajo 27 % trenutnega pakistanskega uvoza v EU in skoraj 900 milijonov EUR. To bi zagotovilo povečanje uvoza EU iz Pakistana za okoli 100 milijonov EUR.

Cilj tega ukrepa je podpora srednjeročnim prizadevanjem Pakistana za ponovno izgradnjo. Zaradi tega bodo posebne koncesije časovno omejene – Komisija predlaga tri leta. Glede na naravo industrijske strukture in izvozne košarice Pakistana, kjer tekstilni izdelki predstavljajo več kot 60 %, je veliko število proizvodov, za katere predlagamo liberalizacijo, tekstilnih proizvodov. Vključeni so tudi drugi industrijski proizvodi kot je etanol.

Če lahko Parlament in Svet v zvezi s tem hitro ukrepata, upamo, da bo ukrep vzpostavljen 1. januarja 2011. Sočasno sodelujemo z drugimi članicami Svetovne trgovinske organizacije, da bi dobili potrebno dovoljenje – opustitev STO –, ki ga je treba izdati pred uveljavitvijo ukrepa.

Trgovinske koncesije morajo biti gospodarsko pomembne za Pakistan, vendar sočasno upoštevati tudi industrijske posebnosti v Evropski uniji. Zato smo si pri pripravi tega predloga prizadevali upoštevati industrijske posebnosti v EU, zlasti v zvezi s tekstilnimi izdelki. Naša analiza je pokazala, da bo vpliv na proizvodnjo EU verjetno zmeren.

Morebitno povečanje uvoza EU iz Pakistana (100 milijonov EUR) ustreza manj kot 0,5 % proizvodne vrednosti liberaliziranih postavk EU, ki dejansko predstavljajo 24 milijard EUR. Podpora Evropskega parlamenta pri tem, da ta predlog obrodi sadove, je ključnega pomena za predstavitev celotne slike solidarnosti EU v času brezprimerne nuje.

Trgovina je lahko pomemben del dolgoročne gospodarske rešitve za Pakistan. Imamo tesen časovni okvir za delo. Zanesete se lahko na to, da bom skupaj s svojim osebjem pojasnil pristop in razpršil morebitne pomisleke, ki jih imate.

  Nuno Melo, v imenu skupine PPE. – (PT) Gospa predsednica, povedat moram, da popolnoma razumem, kaj preživljajo v Pakistanu, vendar pa bi povedal tudi, da je ta odločitev tragična za Evropo in zlasti za nekatere države, ki že imajo resne težave, kot so Portugalska, Španija in Grčija.

Industrija tekstila in oblačil na primer predstavlja 11 % celotnega izvoza Portugalske, 22 % proizvodne industrije; 80 % proizvodnje nekaterih izdelkov poteka na Portugalskem. Morda potem teh 80 %, razpršenih na 27 držav članic, malo pomeni Evropski komisiji, vendar pa veliko pomeni Portugalski.

Evropa ne more zahtevati izredno škodljivih – toda razumljivih – ukrepov za nadzor javnih revizij in boj proti primanjkljajem ter sočasno sprejemati odločitev, ki škodujejo proizvodnim središčem in zmogljivostim za blaginjo in ustvarjanje delovnih mest teh istih držav.

Prav tako moram povedati, da je ta odločitev nerazumljiv napad na običajna tržna pravila. Ne zagovarjam kakršne koli oblike tržnega protekcionizma, vendar pa zahtevam ostro obrambo njegovih pravil: pravil trga, ki je zdrav in pošten.

Prosim, razumite, da bo ta odločitev omogočila, da proizvodi, proizvedeni v Pakistanu, pridejo na evropski trg in s proizvodnimi stroški, ki so nižji od stroškov naših podjetij samo zato, ker se med proizvodnjo od njih ne zahteva enakih pogojev; opravičujem se, vendar to imenujem nepoštena konkurenca. Je nepoštena konkurenca, ker pakistanska podjetja nimajo socialnih izdatkov v zvezi s svojimi delavci, nimajo okoljskih stroškov, ne ukvarjajo se preveč z bojem proti delu otrok, ki poteka tam, in nimajo enakovrednih omejitev glede uporabe surovin zaradi javnega zdravja.

Vprašal bi celo: kako je mogoča takšna skrajna odločitev, ne da bi bilo najprej predloženo poročilo, ki natančno navaja njene negativne vplive za različne države članice?

Kljub temu bi lahko nekatere posledice naštel takoj, te pa so zaprtje in propad podjetij v Evropski uniji, predvsem na Portugalskem, in povečanje števila brezposelnih. Dobro bi bilo, da se tega popolnoma zavedate, kajti prišel bo čas, ko bo nekdo moral biti odgovoren za to.

Če lahko na koncu domnevamo – kot nekateri zagotovo bodo –, da je ta predlog neizogiben, prosim, razmislite vnaprej o nekaterih zadevah, ki se jih še ne preučuje. Na primer vzpostavitvi stopnje tarifne kvote, ki je določena v primeru etanola, vendar ne v primeru tekstilnih izdelkov. Opustitev mora trajati največ eno leto, ker je pomoč začasna. Verjemite mi; nobeno evropsko podjetje ne bo preživelo treh let v neposredni konkurenci s pakistanskimi podjetji.

Gospa predsednica, zaključujem: potrebne so določbe o surovinah, da Pakistan ne bi blokiral dostopa evropskih podjetij do njih, da bi sam imel koristi od proizvodnje.

  David Martin, v imenu skupine S&D. – Gospa predsednica, razumem, kar pravi gospod Melo, vendar pa se ne morem strinjati z njim. Pozdravljam predlog Komisije za odpravo uvoznih dajatev za ključni pakistanski uvoz v Evropsko unijo.

Prvič, skupno stališče je, da gre Pakistan, ki ni imel lahke zgodovine od svojega nastanka kot država, skozi najhujše možno obdobje. Je na frontni črti boja proti terorizmu, za katerega se ocenjuje, da ga je doslej stal 40 milijard USD. Vsi se zelo dobro zavedamo poplav, katerih kombinirani vpliv je hujši od azijskega cunamija leta 2004 in haitskih poplav na začetku tega leta. To je precejšen udarec za katero koli državo.

Glede predloga Komisije pozdravljam, da Pakistanu dajemo priložnost, da si s trgovino pomaga iz nekaterih težav. To je pameten predlog. Prvič, kot je dejal komisar, 75 tarifnih postavk, ki bodo pomagale zagnati pakistansko trgovino z ocenjenimi 100 milijoni EUR letno, prav malo škoduje naložbam EU. To ne bo znatno škodovalo kateri koli industriji Evropske unije in, kar je enako pomembno – pravzaprav morda celo pomembnejše –, ne bo škodovalo državam v razvoju, ki so enakovredne Pakistanu, ker nobena izmed tarifnih postavk ne vpliva na proizvode na seznamu razvojne agende iz Dohe o eroziji preferencialnega dostopa. To je zelo pozitivno.

Druga stvar, ki je glede predloga Komisije smiselna, je, da je časovno omejen in ne poskuša enostransko spremeniti resolucije o splošnem sistemu preferencialov. To pozdravljam, ker Pakistan še vedno spodbuja, da izpolni socialne standarde in standarde človekovih pravic do leta 2014, da bi bil leta 2014 upravičen do GSP+. Zagotavlja torej nujno pomoč, ki jo potrebujemo zdaj, vendar sočasno pakistanski vladi ne pušča prostih rok. Pravi, da ima Pakistan sam obveznost urediti svojo državo, če hoče biti še naprej upravičen do teh ugodnosti.

To je resničen preizkus velikodušnosti Evrope in upam, da jo bomo v tem parlamentu pripravljeni izpolniti.

  Niccolò Rinaldi, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, naša današnja razprava zaznamuje razpotje na poti k dvema ključnima načeloma. Po eni strani obstaja dolžnost solidarnosti do države, ki jo je prizadela naravna nesreča, ki je njeno družbo, ki že ima strukturne probleme, spravila na kolena. Po drugi strani obstaja potreba po uravnoteženi trgovinski politiki. S predlogom Evropske komisije za opustitev dajatev za Pakistan se Evropska unija upravičeno izogiba politiki zgolj humanitarne pomoči in Pakistanu omogoča krepitev gospodarstva in s tem svoje družbe.

Dejstvo, da vseh 74 tarifnih postavk zadeva sektor tekstila in oblačil, je skoraj neizogibno za državo, ki lahko izvaža samo proizvode iz tega sektorja. Liberalni demokrati imamo vsekakor raje zatekanje k tovrstnim ukrepom kot dogovor o humanitarni pomoči, ki državi ne more dati pravega zagona. Toda kot je gospod Melo povedal malo prej, ne smemo biti naivni in Komisijo pozivamo – predvsem –, naj ne bo naivna.

Komisar se dobro zaveda kritičnih razmer, v katerih so se znašla nekatera tekstilna okrožja kot je Prato. Prato je poseben primer: situacija je tam ušla izpod nadzora nacionalnih organov in zelo je razširjena nezakonitost, ki jo poslabšuje tudi kriza v evropskem sektorju tekstila.

Ker menimo, da za našo humanitarno solidarnost s Pakistanom ne more plačevati samo sektor tekstila, zahtevamo, da se naredijo tri stvari: 1) vzpostavi regulativne instrumente, da bi se izognili temu, da bi od dajatev, od katerih ima koristi Pakistan, imele koristi tudi druge države; 2) ne poslabšuje krize v evropskem sektorju tekstila z izvajanjem ukrepov, ki bi ga namesto tega lahko podprli, kot je na primer zmanjšanje stroškov električne energije; in 3) izogne ustvarjanju precedensa za druge države, ki utrpijo takšne naravne nesreče. Menim, da bo s takšnim delovanjem pomoč za Pakistan deljena in trajnostna, vključno dolgoročno, in točno to potrebuje ta država.

  Jacek Włosowicz, v imenu skupine ECR. – (PL) Danes zvečer smo se sestali, da bi razpravljali o predlogu Komisije za pomoč Pakistanu po poplavah. Ne smemo pozabiti, da je zaradi poplav v Pakistanu, ki so bile resnično bibličnih razsežnosti, trpelo skoraj 14 milijonov ljudi. Povzročile so nepredstavljivo uničenje v samem Pakistanu, posledice pa bo kmalu mogoče čutiti povsod po svetu. Zakaj? Bombaž, ki se imenuje tudi belo zlato in katerega glavni pridelovalec je Pakistan, je letos slabo rasel, poleg tega pa je bil po vsej državi večinoma uničen. Proizvajalci oblačil in vodilne svetovne znamke že napovedujejo porast cene bombažnih proizvodov. Bombaž je surovina, na katero naletimo povsod in ki se uporablja za proizvodnjo oblačil, bankovcev, kavnih filtrov, šotorov in ribiških mrež, najti pa ga jo je tudi v vezavi knjig in številnih drugih vsakodnevnih proizvodih. Uporablja se ga za številne namene. Smo v obdobju krize in napovedano je povišanje cen vsakodnevnih potrebščin. Zaradi tega je obseg problema velik.

  Miguel Portas, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Po eni strani imamo velike evropske uvoznike, ki bodo imeli koristi od tega, da pakistanski proizvodi prihajajo v Evropo. Po drugi strani imamo majhno število velikih pakistanskih tovarn tekstilnih izdelkov, ki se nahajajo zunaj območij, ki jih je prizadela nesreča, in ki bodo zaradi predloga Komisije prav tako ogromno pridobile.

To je stvarnost. Zmagovalci niso bolniki, razseljeni ljudje, otroci, starejši, katerih domovi so bili uničeni: zmagovalci so bogati poslovneži. Tu se izkorišča katastrofo: izredni vremenski pojavi služijo interesom velikih podjetij.

To je tisto, kar je docela nedopustno v zvezi s predlogom Komisije. Bilo bi prav, če bi si premislili.

  William (grof) Dartmouthski (William (The Earl of) Dartmouth), v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, v preteklosti sem pogosto ostro kritiziral britanskega predsednika vlade Camerona. Vendar pa je imel predsednik vlade Cameron popolnoma prav, ko je pozval, naj se Pakistanu odobri trgovinske preferenciale. Zdaj besedo „pozivati“ uporabljam previdno. Tudi britanski predsednik vlade je moral samo pozvati.

Vse od pridružitve EU Združeno kraljestvo, peto največje gospodarstvo na svetu, nima več avtonomije za določanje trgovinske politike niti z državo Commonwealtha. Vendar pa je v nacionalnem interesu Združenega kraljestva, da Pakistan zdaj dobi trgovinske preferenciale. Redko se strinjam z Davidom Martinom, toda glede tega se. Pakistan ni samo država v razvoju s 170 milijoni prebivalcev in strateškimi mejami z Afganistanom; je tudi država, ki ima okoli trideset jedrskih konic.

Varnostne posledice zloma pakistanske države bi bile pogubne za varnost celotnega razvitega sveta. Trgovinski preferenciali za Pakistan lahko morda v tem trenutku preprečijo, da bi se to zgodilo.

  Daniel Caspary (PPE) . – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da se moramo vsi ponovno spomniti tega, kako dramatična je bila pred nekaj tedni situacija v Pakistanu in ponekod še vedno je. Poplavljene so bile celotne regije, regije, ki so večje od mnogih naših držav članic. Deset tisoči, pravzaprav sto tisoči ljudi so v veliki stiski. Infrastruktura je bila uničena: ceste, bolnišnice, univerze, vrtci, šole, podjetja. Uničeno je bilo preživetje mnogih ljudi. Menim, da si ne moremo niti predstavljati, kako je to. Vsi se strinjamo, da moramo pomagati. Vendar pa je problem, kot bi rekli v nemščini, „operi me, vendar me ne zmoči“. Kaj mislim s tem? Neposredna finančna pomoč stane, ta denar pa je treba poiskati in zagotoviti drugje v našem proračunu. Posredna pomoč – olajšanje trgovine – je to, kar zdaj predlaga Komisija, in tudi glede tega imajo pomisleke tisti, ki bi lahko bili prizadeti. Zato danes povsem upravičeno razpravljamo o tej temi.

Komisija ni predlagala uporabe splošnega sistema preferencialov. Zdi se mi, da je to dobro. Menim, da je trenutna rešitev, da to storimo prek STO, uberemo to pot in si resnično prizadevamo pomagati ljudem, da bi si ti pomagali sami, preudarna. Vendar pa je še veliko nerešenih vprašanj, kot na primer, kakšen bo v resnici vpliv na industrije v Evropski uniji. Ko pogledam dokument Komisije, predlog uredbe, vidim, da v obrazložitvenem memorandumu takoj na začetku navaja, da je delovno izhodišče, da se bo neto uvoz v EU povečal za 100 milijonov EUR letno. Je to resnično velika, trajna pomoč Pakistanu? Bo resnično pripomogla k uporabi velikih zneskov, o katerih pravzaprav govorimo tu? Po drugi strani bo predlog vseboval izgube prihodkov od tarif v višini 80 milijonov EUR iz našega proračuna. Se tudi takšno razmerje izide? Je smiselno izgubiti 80 milijonov EUR prihodkov iz carin, da bi dobili 100 milijonov EUR iz povečanega uvoza? So te številke pravilne? Hočem resnično neposredne informacije s strani Komisije glede tega celotnega vprašanja.

Trdno sem prepričan, da moramo pomagati Pakistanu. Pripravljen sem tudi pojasniti državljanom Evropske unije in tistim v mojem volilnem okrožju, da moramo nekaj storiti in da mora pomoč za druge vedno nekdo plačati. Vendar pa sem trdno prepričan, komisar, da morate danes zvečer in v naslednjih dneh in mesecih izkoristiti priložnost in prepričati 736 poslancev Evropskega parlamenta, da so vaši ukrepi pravi, da so smiselni. Priložnost morate izkoristiti tudi predvsem za to, da poudarite načine, na katere lahko delavci v podjetjih, ki bodo morda prizadeta v državah kot so Portugalska, Italija in Španija ter v Evropski uniji kot celoti, prav tako najdejo pot naprej in možnosti zase. Menim,d a so to naloge, ki jih je treba opraviti, da bi čez nekaj tednov ali mesecev v tem parlamentu dobili večino za vaš predlog. Prepričan sem, da je morajo tisti, ki morajo prepričati ljudi in zagotoviti informacije, opraviti veliko dela.

  Gianluca Susta (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da moramo upoštevati krizo, ki jo na svetovni ravni preživljajo Evropska unija in njene države članice. Glede na krizo, ki je prizadela delo, zaposlovanje in rast, se sprašujem o logiki nekaterih evropskih držav in zlasti Komisije v smislu mednarodnih odnosov. Predlog Komisije, o katerem danes razpravljamo, bo hudo kaznoval nekatere industrijske sektorje, zlasti sektor tekstila, in v situaciji, kot je ta, se moramo vprašati, ali je predlog smiseln.

Nekateri ljudje se bojijo, da so te odločitve izšle iz želje Evrope, da prevzame vodilno vlogo na svetovnem prizorišču. V resnici vemo, da ni tako in da imajo prizadevanja za zmanjšanje pritiska, tudi terorističnega pritiska, znotraj nekaterih političnih in institucionalnih sistemov ali v povezavi z njimi še manj opraviti s tem. Resnica je, da niti nedavne poplave nimajo nič opraviti s tem predlogom, saj se večina pakistanske tekstilne industrije ne nahaja v regijah, ki jih je prizadela katastrofa.

Dejanski razlog je, da je cilj ponovno kaznovati sektor v korist financiranja evropskega gospodarstva in dati prednost maloprodaji v velikem obsegu namesto interesom proizvodne industrije, ki se nahaja v nekaterih evropskih državah. To je povsem napačno v smislu rasti, dela in zaposlovanja v času resne gospodarske krize in potrebe po resnični rasti EU na svetovnih trgih, v smislu njenega izvoza in njene sposobnosti za inovacije in kakovost.

  Sajjad Karim (ECR). – Gospa predsednica, naj se najprej zahvalim komisarju in kolegoma Martinu in Casparyju za njune zelo koristne pripombe. Po poplavah sem odpotoval v Pakistan, da bi na lastne oči videl obseg opustošenja. Opustošenje, ki so ga povzročile poplave, je največja naravna nesreča v zgodovini Pakistana. Zagotovo presega vse, kar sem si predstavljal ali pričakoval, da bom videl.

Ko sem se 22. septembra sestal s predsednikom pakistanske vlade, je bil ta zelo hvaležen za dosedanji odziv EU in je bil prepričan, da je to zelo pogumen odziv; pogumen na način, kot ga je opisal komisar De Gucht. Biti moramo povsem prepričani, da se bomo še naprej odzivali na ustrezen način. Komisija je zdaj predložila zakonodajni predlog o zmanjšanju tarife na nič za 75 tarifnih postavk, ki zajemajo 27 % pakistanskega izvoza v EU, kar bi povečalo pakistanski izvoz za približno 100 milijonov EUR letno. To je zdaj resnično preskus verodostojnosti EU.

Zagotoviti moramo, da politični sporazum, ki so ga dosegli voditelji EU, prenesemo v ukrepanje, ki bo res nekaj pomenilo, in rešimo pakistansko gospodarstvo v tem obdobju stiske. Nenazadnje smo njegov največji trgovinski partner. Slišim pomisleke kolegov tu v dvorani in edino prav je, da je naš odziv pošten; pošten, vendar ambiciozen. Trgovinska koncesija, ki bo ponujena Pakistanu, mora predstavljati verodostojna prizadevanja EU in uresničiti pomembne gospodarske koristi za Pakistan ob sočasnem upoštevanju občutljivosti naših industrij in industrij drugih članic STO – predvsem industrij najmanj razvitih držav.

Menim, da smo s tem predlogom ambiciozni, da smo pogumni, toda predvsem, da smo pošteni do sebe in tudi do Pakistancev.

  Joe Higgins (GUE/NGL). – Gospa predsednica, 20 milijonov ljudi, ki so jih v Pakistanu nedavno prizadele katastrofalne poplave, vsekakor potrebuje takojšnjo in znatno pomoč, zlasti 100 000 otrok, ki so zaradi poplav ostali brez domov in so v nevarnosti, da umrejo zaradi pomanjkanja hrane.

Ključni za proizvodnjo hrane po dosegljivih cenah so milijoni majhnih kmetov in zdaj kmetov brez zemlje, prepuščenih na milost in nemilost posestniškega razreda. Razdeljevanje brezplačnega semena, gnojil, ki so okoljsko sprejemljiva, in drugih pripomočkov bi lahko položilo temelj za hitro okrevanje zalog hrane, vendar pa je odprava veleposestništva v Pakistanu in razdelitev zemlje ljudem brez nje ključna za trajnostno preskrbo s hrano.

Irski kmetje so se pred 140 leti borili za konec veleposestništva, zatorej bi ga tu morali odpraviti že dolgo nazaj. Zmanjšanje tarif mora koristiti delavcem in revnim in ne veleposestnikom, pokvarjenim državnim uslužbencem ali dobičku industrialcev. Majhni kmetje v Pakistanu morajo imeti koristi od poštenih cen za njihove kmetijske proizvode na svetovnem trgu in ne neusmiljeni špekulanti na blagovnih borzah.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, vsi smo zaskrbljeni zaradi poplav, ki so opustošile Pakistan, in zaradi resnih učinkov na gospodarstvo, vendar pa smo zaskrbljeni tudi zaradi predloga Evropske komisije, čeprav je bil podan na pobudo voditeljev držav ali vlad.

Ureditev, ki jo predlaga Komisija, se osredotoča predvsem na opustitev dajatev v sektorju tekstilnih in usnjenih izdelkov – ta predstavlja 60 % pakistanskega izvoza s prihodki v višini skoraj 200 milijonov EUR za tekstilne izdelke in 510 milijonov EUR za usnjarsko industrijo, za oba sektorja pa je značilna proizvodnja, ki se nahaja na sosednjih območjih, ki jih poplave niso prizadele.

Zdelo se nam je, da so bili politični kazalniki namesto tega usmerjeni v izbiro politike pomoči, ki ne bi škodila strukturnim sektorjem evropskega gospodarstva. Opustitev dajatev bo imela resne posledice za evropsko tekstilno in usnjarsko industrijo z morebitno izgubo na tisoče delovnih mest v načrtovanih treh letih takšne ureditve. Te ukrepe bo vključil in poostril splošni sistem preferencialov, ki bo leta 2013 razširjen tudi na Pakistan.

Komisar, vsi se zavedamo, da se sprejema izredne in enostranske ukrepe, ker hočemo pomagati veliki, revni državi, ki je v težavah zaradi katastrofe, ki jo je prizadela in ki jih še poslabšuje gospodarska kriza in neuspeh pri prilagoditvi pravil Svetovne trgovinske organizacije. Trenutna pravila dajejo prednost državam, ki so že razvite, kot sta Kitajska in Indija, namesto revnejšim državam. Vendar pa izredni ukrepi v korist eni državi ne smejo povzročiti krize v drugih državah.

Zato je treba predlog Komisije precej popraviti, da bi razdelili vključene sektorje, vključno s proizvodnjo in izvozom Pakistana, ter sprejeli različne poglede in resno razmislili o spoštovanju človekovih pravic in boju proti terorizmu. Pakistanu je treba pomagati, toda z jasnimi sporazumi, vključno s tistimi v zvezi s političnimi razmerami v regiji.

  Josefa Andrés Barea (S&D). – (ES) Gospa predsednica, komisar, poplave v juliju in avgustu letos so v Pakistanu terjale 1800 življenj in prizadele 20 milijonov ljudi, izmed katerih jih 12,5 milijona potrebuje humanitarno pomoč.

Evropska unija je namenila 320 milijonov humanitarne pomoči – kot ste povedali –, Španija pa je prispevala 11 milijonov EUR. Tu ne razpravljamo o trgovinskem sporazumu, ampak o podpori strateškemu razvoju Pakistana.

Komisija je z mandatom Sveta liberalizirala 70 proizvodov za obdobje treh let. Nobenega dvoma ni, da bo pakistanski izvoz imel različne posledice za različne države EU ob upoštevanju posebnih značilnosti vsake države. Proizvodi, ki jih lahko Pakistan izvaža, so etanol, tekstilni in usnjeni izdelki.

Komisija trdi, da ne more spremeniti seznamov proizvodov, ki bodo prišli navzkriž s proizvodnjo tekstilnih izdelkov. Španija predstavlja 16 % poslovnega obsega sektorja tekstila. Avtonomna skupnost Valencia predstavlja 18 % španske proizvodnje tekstila in 17 % zaposlitev je v skupnosti Valencia. Trg sektorja tekstilnih izdelkov Valencie je Evropa in znotraj nje Francija, Italija in Nemčija. Zato tekstilni proizvodi, uvoženi iz Pakistana, zmanjšujejo njen trg v Evropi in tudi v Španiji.

Rekli ste, da je bila opravljena strateška študija, toda ali je bila ocenjena industrijska zmogljivost Pakistana? Ali je bilo preučeno zmanjšanje seznama tekstilnih proizvodov? Ali bo opravljena letna ocena vpliva tega sporazuma?

  Christofer Fjellner (PPE). – (SV) Gospa predsednica, komisar, povedal bi, da je odprava dajatev in ovir v trgovini kot ukrep pri zagotavljanju pomoči Pakistanu v povezavi s to veliko katastrofo zelo dobrodošla. Rekel bom, verjetno prvič v tej dvorani, da sem navdušen nad hitrim ukrepanjem Komisije in Sveta in rešitvijo vprašanja.

Vsekakor je potreben denar. Toda kakšen je smisel zagotavljanja podpore in denarja – razen da si pomirimo slabo vest –, če sočasno z dajatvami in ovirami v trgovini ljudem otežujemo, da bi si opomogli z lastnimi prizadevanji.

Kar delamo zdaj, namreč celovita in hitra odprava dajatev in ovir v trgovini za vseh 75 različnih tarifnih postavk, ki ustrezajo 27 % pakistanskega izvoza, je odličen odziv na katastrofo, s katero se je spopadla ta država. Vendar pa imamo zdaj v Parlamentu odgovornost. Odgovornost, da hitro ukrepamo. Z drugimi besedami, to se ne sme spremeniti v primer tega, kako dolgo lahko traja politični proces. Pakistan denar in pomoč potrebuje zdaj – ne čez eno leto. Pokazati moramo, da se tega zavedamo.

Sočasno sem žalosten, ko vidim, kako obsežno je nasprotovanje temu. Prejel sem peticijo evropskih proizvajalcev tekstila, ki so izrazili svoje nasprotovanje temu, saj se bojijo, da bo Pakistan več izvažal v Evropo, česar nočejo.

Toda ali ni to celotni smisel vsega? Ali ni cilj, da lahko trgujejo z nami, da bi se rešili iz krize? Če bi evropski potrošniki dobili nekoliko cenejše tekstilne izdelke, bi bil to problem?

Svobodno trgovino in solidarnost se tu pogosto sprejema, dokler nam ni treba sprejeti odločitve o njima. Pokažimo tu in zdaj, da sta ti vrednoti za nas najpomembnejši, ko se ju najbolj potrebuje. Verjetno ni boljše priložnosti za zavzemanje za svobodno trgovino in solidarnost kot v zvezi s tem predlogom.

  Lara Comi (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, s tem kratkim govorom bi rada pokazala svoje nestrinjanje z morebitno opustitvijo dajatev v korist Pakistana za tri leta in za 74 tarifnih postavk, izmed katerih skoraj vse veljajo za sektor tekstila in oblačil.

Moji pomisleki zadevajo negativne posledice za evropsko industrijo in predvsem italijansko industrijo – in za izgubo delovnih mest v Evropi v sektorju, ki ga je že težko preskušala gospodarska kriza. S tem mislim predvsem mala in srednje velika podjetja v sektorju, ki jim želimo kljub temu pomagati in ki bodo utrpela precejšnjo škodo.

Nepomembno ni niti dejstvo, da je Pakistan v začetku leta uvedel 15-odstotno dajatev na svoj izvoz bombažnih vlaken, da bi odvrnil oskrbo s surovinami. Jasno je, da je cilj ohraniti surovine s prizadevanji za privlačnejše menjalne tečaje za njihov izvoz. Docela razumem potrebo po pomoči državi z resnimi problemi, zlasti po hudih katastrofah, ki jih je utrpela. Vendar pa bi bila evropska pomoč, ki bi si jo želela, prispevki h gradnji cest in infrastrukture z uporabo lokalne delovne sile.

  Jörg Leichtfried (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisar, ni enostavno nepristransko razpravljati, ko govorite o 100.000 otrocih, ki so izgubili dom, milijonih kmetov na cesti in ljudeh, ki živijo v popolni, resnično hudi revščini. Menim, da je za Evropsko unijo prav, da hitro ukrepa in na tem področju zagotovi hitro pomoč. Veliko vprašanje, ki se mi poraja v zvezi z ukrepi, ki ste jih predlagali, je, ali nudimo pomoč na pravem mestu ali pa pomagamo napačnim ljudem? To je nekaj, kar bi rad pojasnil podrobneje, saj je popolnoma upravičeno reči, da v povezavi s tekstilno industrijo pomoč celotnemu Pakistanu pomaga, vendar pa nisem prepričan, da doseže prav ljudi.

Drugič, prav tako bi rad povedal, da če ta pomoč deluje kot samopomoč za te ljudi, pa je treba očitno upoštevati, kakšne posledice ima vse to za Evropo. Vendar menim, da smo tukaj priča drastičnim razmeram, da moramo zagotoviti pomoč, in upam, da bo pomoč dosegla ljudi, ki jim je resnično treba pomagati.

  Jean Lambert (Verts/ALE). – Gospa predsednica, rad bi se samo odzval na nekatere pripombe, ki so bile podane.

Kar skuša Pakistan na tej točki storiti je, da si pomaga iz godlje, v kateri se je znašel po uničujočih poplavah. Če bi se tovarne nahajale na poplavljenih območjih, ne bi mogle obratovati, torej ni nič presenetljivega, da zadevne tovarne niso na poplavljenih območjih.

Neposredna pomoč, ki bi jo lahko nudili, je neznatna v primerjavi s tistim, kar so dejanske potrebe. Razporeditev prihodka od dodatnih izvozov je pomembna – vemo, da je pomembna za infrastrukturo, oskrbo z energijo, šole, ceste itd. –, medtem ko dejanske odgovornosti nosi demokratično izvoljena vlada Pakistana v smislu učinkovitosti, prihodka, davčnih prihodkov in tako dalje.

Ljudje prav tako govorijo o potrebi po večji raznolikosti. Če bi Pakistan premogel večjo raznolikost industrijskih sektorjev, so ne bi toliko osredotočali na tekstil. Poslance pozivam, da dajo državi to priložnost, da si pomaga iz te nesreče.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, komisar, tragedija v Pakistanu od Evrope terja, da izkaže solidarnost, vendar pa ta ne more biti pretveza, da ogrozimo tekstilno industrijo v številnih državah članicah, kot je denimo Portugalska. Obstajajo še drugi načini za izkazovanje solidarnosti: učinkovitejše vrste pomoči, ki so usmerjene v okrevanje prizadetih območij in v izboljšanje življenjskih pogojev lokalnega prebivalstva, pa tudi pravičnejše vrste pomoči.

Trgovinske koncesije niso dolgoročni ukrepi, kot ves čas govorim. Od tega imajo koristi predvsem veliki evropski uvozniki, saj to izpolnjuje njihove dolgoletne zahteve. Vendar pa tekstilni industriji, pa tudi državam in regijam, ki so od nje najbolj odvisne, vse to škoduje v okviru globoke krize in visoke brezposelnosti.

Medtem ko drži, da ukrepi, ki jih je predlagala Komisija, nikakor ne morejo biti pretveza za večja odpuščanja, pa ne moremo prezreti dejanskih težav, ki jih ti ukrepi ustvarjajo. Ukrepi so potrebni, da zaščitimo evropski tekstilni sektor in delovna mesta, ki so z njim povezana.

Na pobudo Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice proračun Unije za leto 2010 zagotavlja proračunsko postavko, ki je dodeljena pripravi programa Unije za tekstilni in obutveni sektor. Kje je ta program, komisar? Kateri so njegovi ključni elementi? Zaključil bom s temi vprašanji.

  Claudio Morganti (EFD). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, menim, da je protislovno, da Evropska unija, namesto da bi zaščitila naša delovna mesta, te ogroža in skriva morebitne posledice teh ukrepov za dobronamernim govorjenjem o človekoljubni pomoči. Morebitno zniževanje uvoznih dajatev za naslednja tri leta na oblačila proizvajalcev iz Pakistana pomeni tveganje, ki bo proizvodni sektor pahnilo v še večjo krizo od te, s katero se spopadamo zdaj, z izgubo 120.000 delovnih mest po vsej Evropi, 40.000 samo v Italiji.

Pakistanu je treba pomagati, vendar pa ne moremo sprejeti popustljivih trgovinskih ukrepov, ko moja država – Italija – in ostale države članice občutijo učinke ponarejanja tekstilnih izdelkov, zlasti iz azijskih držav in še posebno s Kitajske. Komisija ne more dajati miloščine predvsem na račun Italije, ki predstavlja 30 % celotnega evropskega tekstilnega sektorja. Prepričan sem, da je treba poleg Pakistana pomagati našim malim in srednje velikim podjetjem, da se izkopljejo iz krize z uvedbo dajatev in kvot na azijske izdelke. Prihajam iz Prata in moji sodržavljani in jaz smo imeli že dovolj takšnih ukrepov.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, kar zadeva proizvodno industrijo bi rad Parlament spomnil, da je Pakistan četrti največji proizvajalec bombaža na svetu, ki predstavlja 9 % svetovne pridelave, sledi mu pa Evropska unija z le manj kot 5,5 %. Nedvomno je torej to zelo resno vprašanje. Seveda pa nočemo protekcionizma, ki škodi zdravi konkurenci; nasprotno, hočemo prosto in odprto mednarodno trgovino. Po drugi strani pa so poslanci to zadevo izpostavili. Gospod Melo, ki prihaja s Portugalske, države z zelo krhkim gospodarstvom, je bil zelo nazoren. Poslanci so omenili Italijo. Dodal bi Grčijo; vsi veste, s kakšnimi težavami se spopada. Seveda bi morali podpreti Pakistan, a bi ga morali tudi spremljati, in to je tisto, kar želim vprašati Komisijo: ali imamo mehanizme, da zagotovimo, da bo pomoč, ki jo dajemo Pakistanu, usmerjena v pravo smer in se ne bo uporabljala za druge namene ali za določene industrije v škodo evropskim podjetjem in evropskim delavcem?

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, ne trdim, da sem dobro poučen o zapletenosti teh razmer, vendar pa priznavam strateško pomembnost Pakistana. Zato podpiram pripombo, ki jo je podal gospod Karim, da je v interesu vseh, da imamo stabilen režim v regiji, kjer vlada velika nestanovitnost.

Prav tako moram povedati, da bi morala Unija, ki je bila ustanovljena na načelih miru in blaginje za naše državljane, prevzeti vodilno vlogo pri vzpostavljanju miru in blaginje v drugih delih sveta, zato podpiram predloge, podane nocoj tukaj, vendar pa želim, da Komisija zelo obširno odgovori na pripombe gospoda Higginsa in ostalih na levici.

Ali lahko zagotovijo, da bo pomoč, ki jo dajemo, prispela k tistim, ki jo zaslužijo, in ne velikim trgovcem in posestnikom? To je nocoj ključno vprašanje.

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospa predsednica, poplavna nesreča v Pakistanu ima humanitarne posledice neslutenih razsežnosti. Menim, da je dolžnost Evropske unije, da zagotovi, da pomoč prispe do prebivalcev Pakistana hitro. Ukrepi, namenjeni dolgoročni oživitvi gospodarstva in zaposlovanja so pomemben prispevek, ki ga bo dala EU, da bi tej močno prizadeti državi pomagala iz krize. Vendar pa dvomim, da bo preprosto znižanje carinske tarife imelo želen učinek. Moramo razjasniti, ali preferenciali za Pakistan prispejo v tretje države prek posrednih poti in ali imajo potemtakem želeni učinek. Tako kot tekstilno industrijo imam tukaj v mislih predvsem področje bioetanola.

Moje posebno vprašanje Komisiji se glasi, ali se vzpostavitev tarifne kvote šteje za resnično trajnostno in učinkovito možnost, ki bo pomagala prebivalcem Pakistana. Ali je mogoče oceniti, če se v proizvodnji bioetanola izpolnjujejo tudi potrebna trajnostna merila za uvoze v EU.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospa predsednica, samo sprašujem se, ali se govornica zaveda, da tokrat ne razpravljamo samo o pomoči, temveč dejansko preprosto razpravljamo o trgovinskih preferencialih. To bi dalo Pakistanu priložnost, da si prisluži pot iz težav z lastnimi prizadevanji in lastno voljo. Sprašujem se, ali se govornica tega zaveda.

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospa predsednica, prepričana sem, da je to bistven element, o katerem razpravljamo. Ukrepi morajo biti jasno pretehtani, da bi zagotovili trajnostno pomoč. Predvsem pa je vedno vprašanje, v kolikšni meri se na koncu izračun stroškov/koristi izide za Evropo.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Pakistanu je nedvomno treba pomagati po poplavah, ki so ga prizadele. Vendar pa si moramo danes postaviti vprašanje, kakšno vrsto pomoči ta država najbolj potrebuje in kakšno vrsto pomoči lahko Evropska unija najbolje zagotovi. Ukrepati moramo hitro, a tudi učinkovito.

Dejansko je učinkovitost predloga Evropske komisije tista, ki me najbolj skrbi. Zdi se mi, da je to neenoten predlog, pri katerem bi s posegi predvsem v tekstilni in usnjarski sektor obstajalo tveganje, da ni dovolj učinkovit, saj bi lahko ta pomoč privedla do novih napetosti zaradi novih primerov revščine, ki bi jih povzročila v Evropi in bi še bolj ohromila evropski tekstilni sektor, ki je že v resnem zatonu.

Moramo upoštevati dejstvo, da z dajanjem prednosti izvozom iz podjetij proizvajalcev dejansko pomagamo tistim območjem Pakistana, ki niso bila poplavljena, medtem ko bi naša pomoč morala biti namenjena gradnji konkurenčnosti in razvoja tako, da bi pomagala oživitvi proizvodnje na območjih države, ki jih je prizadela nesreča. Zaradi vsega tega sem prepričan, da je pot odprave dajatev povsem neprimerna in z njo nočemo soglašati ali je podpreti.

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospa predsednica, najprej bi rad zelo jasno predstavil številke, o katerih govorimo. Govorimo o obsegu trgovine v višini 900 milijonov EUR. Učinek bo 100 milijonov EUR dodatnih izvozov iz Pakistana na evropski trg, vendar pa bo celotna bilanca za Evropsko unijo znašala le 50 milijonov EUR, saj bo zaradi boljšega položaja Pakistana za izvažanje na evropski trg prišlo v določeni meri do preusmerjanja trgovine, kar pomeni, da bodo drugi uvozniki izgubili nekaj priložnosti na evropskih trgih. Torej bo celotni vpliv znašal približno 50 milijonov EUR na letni ravni.

To pravim, ker sem v tej razpravi ponovno slišal, da bo izgubljenih 120.000 delovnih mest. Torej, vsi imate na svojih prenosnih telefonih funkcijo računala, in če Evropi grozi, da bo izgubila 120.000 delovnih mest zaradi dodatnih 50 milijonov EUR uvozov na evropski trg, potem resnično obstaja resna težava z evropsko tekstilno industrijo, ne glede na to, kaj se zgodi s Pakistanom. Preprosto ni resno, da bi to utemeljitev postavili v ospredje.

To je moja prva pripomba. Drugič, pozorno smo upoštevali občutljivost evropske tekstilne industrije in nekoliko težaven položaj, v katerem bi se ta industrija lahko znašla. Posteljno perilo ni del tarifnih postavk, ki jih predlagamo, niti oblačila niti gospodinjsko perilo, ki predstavljajo tri najbolj občutljive proizvodne linije za Evropo.

Nasprotno, vključenih je mnogo polizdelkov. Če so polizdelki, pomeni, da morajo biti dokončani v Evropi, ki bi lahko dejansko ustvarila cenejše uvoze za tista podjetja, ki takšne izdelke dokončno obdelajo. Zato nam to neposredno ne povzroča škode. Rekel bi celo nasprotno. Resnično smo zelo pozorno preučili, kaj bi bil dober predlog za Pakistan, ne da bi pri tem evropski industriji prizadejali preveč škode v času, ko se tudi sami rešujemo iz krize, ki je vsekakor ni enostavno obvladovati.

Podana je bila tudi pripomba v zvezi z izvozi bombaža. Na svetovnem trgu bombaža vlada pomanjkanje in drži, da je Pakistan eden od glavnih proizvajalcev bombaža. Kar imam v mislih, je, da ko bomo imeli ta sporazum, ko bomo videli, da resnično nekaj dosegamo, bi morali prav tako zahtevati od Pakistana, naj zagotovi, da bo naša lastna tekstilna industrija dobila dovolj bombaža, da bo lahko proizvajala tisto, kar trg zahteva. Ker vlada takšno svetovno pomanjkanje bombaža, ali pa vsaj določene vrste bombaža, se morda sprašujete, zakaj teh vrst bombaža ne uvažamo iz Afrike. Torej, ker ne proizvajajo pravih vrst bombaža, ki jih potrebujemo, in ni enostavno od danes na jutri preiti na drugo vrsto proizvodnje bombaža, zato bomo temu problemu morali posvetiti posebno pozornost.

Naj zaključim z mislijo, da pri obravnavi položaja Pakistana potrebujemo več pomoči in več trgovanja; potrebujemo oboje. Evropska unija je že prispevala 320 milijonov EUR, kar je 60 % od tega, za kar so na začetku zaprosili Združeni narodi. S tem bomo nadaljevali; to je z več pomoči.

Trgovina ni pomoč, kot je bilo rečeno na tem plenarnem zasedanju. Trgovina pomeni dajanje priložnosti pakistanskemu gospodarstvu za proizvodnjo, izvoz in zagotavljanje delovnih mest ljudem, ki jih potrebujejo. Menim, da je temeljno orodje za gospodarsko oživitev dajanje dodatnih trgovinskih priložnosti Pakistanu. Vendar ne gre za pomoč, kar pomeni, da ni mogoče usmerjati tistih, ki bodo, recimo temu, upravičenci. Mnogo lažje je usmerjati proces v primeru trgovine, vendar pa vemo, da čeprav ima trgovina svoje slabosti, gospodarstva ne bomo oživili le s pomočjo.

Menim, da sta potrebna oba elementa, pomoč in trgovina, zato se ukvarjamo z obema možnostma. Res je, da se moramo prav tako zavedati, kot sem že povedal na tem plenarnem zasedanju, da govorimo o hudo opustošeni regiji. Govorilo je mnogo poslancev iz Italije in vem, da je poplavljeno območje Pakistana veliko približno toliko kot celotna Italija. O tem se pogovarjamo in mislim, da jim moramo pomagati, vendar se moramo prav tako zavedati, da je to zelo občutljiva regija, katere geostrateški pomen je zelo velik. Prav tako je zelo pomembna za nas in našo varnost. Za Evropo bi bilo zelo nevarno, če bi ta regija postala nestabilna, zato moramo po svojih najboljših močeh zagotoviti, da na stabilnost te regije ne bodo vplivali dogodki v Pakistanu.

To je torej celotna zbirka ukrepov, ki jih uporabljamo. S Pakistanom potekajo politične razprave; nedavno smo z njimi imeli vrhunsko srečanje in s takšnimi razpravami bomo nadaljevali. Številni uradniki EU so se napotili tja, med njimi na primer tudi komisarka Georgieva glede humanitarne pomoči. Imamo precejšenj sveženj pomoči, prav tako pa imamo gospodarski pristop za več trgovanja. Mislim in upam, da bo to res imelo velik pomen za Pakistan. Prav tako sem prepričan, da bomo s pomočjo Pakistanu v določeni meri pomagali tudi sebi.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

15. Navedba države porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o navedbi države porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav, ki ga je v imenu Odbora za mednarodno trgovino predložila gospa Cristiana Muscardini (COM(2005)0661 – C7-0048/2010 – 2005/0254(COD)) (A7-0273/2010).

  Cristiana Muscardini, poročevalka. – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, mnogi najpomembnejši gospodarski in trgovinski partnerji Evropske unije že nekaj časa upoštevajo notranje predpise, ki zahtevajo navedbo porekla za uvoženo blago.

Leta 2005 je Evropska komisija predlagala uredbo, ki bi Evropsko unijo postavila v enakovreden položaj s temi državami, z zahtevo, da določeno število proizvedenega blaga, ki se uvozi v Evropsko unijo, vsebuje navedbo porekla. Uredba bo pomagala izravnati neravnovesje, ki so ga do zdaj občutili evropski potrošniki, ki se v primerjavi z državljani iz držav zunaj EU nimajo pravice odločati, kaj bodo kupili, na podlagi popolnih podatkov o poreklu. Demokratična pravica, ki predpostavlja svobodno izbiro in s tem pravico do obveščenosti, je tako ogrožena.

Uredba odpravlja podrejen položaj državljanov EU in vsebuje nov predlog glede legitimne pravice do vzajemnosti. Gre za uredbo, ki so jo zahtevala mnoga združenja potrošnikov in ki jo podpirajo mnoga poslovna združenja. Proizvodnja v Evropi nikoli ne bo mogla okrevati, če naši proizvajalci ne bodo dobili istih jamstev kot druge države, v katerih uredba o navedbi porekla za izdelke že velja.

Evropski proizvajalci – ki morajo povsem upravičeno izpolnjevati mnoge obveznosti, ki jim jih nalaga Evropska unija, da bi zajamčili kakovost izdelkov in zaščitili potrošnike, in ki morajo izdelke za izvoz opremiti z oznako porekla – trpijo zaradi nelojalne konkurence proizvajalcev iz tretjih držav, ki lahko izvažajo svojo blago v Evropo in skrijejo njegovo poreklo.

Danes se mala in srednje velika evropska podjetja, v korist katerih je bila v prejšnjem zakonodajnem obdobju z dne 5. februarja 2009 sprejeta resolucija, ki obravnava težave, s katerimi se srečujejo, tako da jim omogoča internacionalizacijo, še naprej srečujejo s težavami, ker trpijo zaradi nelojalne konkurence tistih proizvajalcev zunaj EU, ki lahko izvažajo v Evropo brez oznake porekla, evropskim državljanom pa je odvzeta pravica do ozaveščene izbire.

Da bi prosti trg bil prav to, mora temeljiti na lojalni konkurenci in biti zgrajen na jasnih, skupnih in veljavnih pravilih. Zato bo odobritev te uredbe končno odpravila ta demokratični primanjkljaj in nelojalno konkurenco, še vedno prisotno v Evropi, ki najbolj in v prvi vrsti škoduje prav potrošnikom.

Uredbo je z veliko večino 19 glasov za in 3 glasovi proti odobril Odbor za mednarodno trgovino Evropskega parlamenta. Evropski parlament je v prejšnjem zakonodajnem obdobju že izrazil svojo podporo s pisno deklaracijo, izglasovano z veliko večino, in v sedanjem zakonodajnem obdobju z glasovanjem o resoluciji, ki je od 593 oddanih glasov v podporo prejela 529 glasov. Res je presenetljivo, da so nekateri poslanci, ki so podpisali pisno deklaracijo in novembra 2009 glasovali za resolucijo, zdaj podali predlog spremembe, ki zavrača uredbo.

Popolnoma mirno lahko rečem, da tisti, ki so proti predlogu, evropskim državljanom ne želijo dati istih pravic kot kitajskim državljanom.

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospa predsednica, spoštovani poslanci, nocoj razpravljamo o zakonodajnem predlogu, ki ga je Komisija predložila leta 2005, o navedbi države porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav – uredba „made in“ [izdelano v].

Želel bi se zahvaliti poročevalki, gospe Muscardini, za njeno predanost pri podpori našega predloga ter za njeno trdo delo. Mnogo uspeha ji želim na poti skozi zakonodajni postopek.

Leto 2005 je bilo mnogo pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe in zato mnogo prej, preden je Parlament dobil enakovredna zakonodajna pooblastila glede trgovinske politike, a pomanjkanje zakonodajnih pooblastil ni preprečilo Evropskemu parlamentu, da ne bi dvakrat izrazil podpore temu predlogu. Kljub našim vztrajnim prizadevanjem pa napredka glede sprejetja v Svetu ni bilo.

Zdaj, ko velja Lizbonska pogodba, sem zadovoljen, da lahko v zvezi s tem predlogom Evropski parlament odigra svojo polno vlogo. To pravim, ker mora EU sprejeti zakonodajo o oznakah porekla za določeno blago iz tretjih držav. Danes EU ne zahteva označevanja porekla: izdelki lahko nosijo oznako porekla pod pogojem, da ne zavaja kupca, v skladu z Direktivo EU o nepoštenih poslovnih praksah iz leta 2005.

Namen našega predloga je uvesti obvezno označevanje porekla za uvoz določenih izdelkov in vzpostaviti jasna pravila o tem, kako določiti poreklo. Cilji našega predloga so jasni – omogočiti potrošnikom, da poznajo poreklo blaga, in zagotoviti preglednost v skladu z enotnim standardom, na podlagi katerega se določi poreklo. Seveda informacije o poreklu ne zajemajo vsega, kar bi potrošniki radi vedeli o določenem izdelku, vendar je njihova prednost ta, da so koristne in jasne.

Drugič, bolje obveščeni potrošniki se bodo lahko sami odločili, kaj bodo kupili, glede na svoje želje. Poleg tega lahko naš predlog prav tako prispeva k zmanjšanju pojavnosti goljufivega in zavajajočega označevanja porekla. V svojem obsegu je omejeno, saj se uporablja za blago, kot je usnje, blago, obutev in stekleni izdelki, ne pa za sektorje, kot so elektronika, oprema IKT, kemikalije, stroji, avtomobili itd.

Med izdelki v vključenih kategorijah obstajajo izdelki, pri katerih so informacije o poreklu zlasti pomembne: tisti, ki so namenjeni končnemu potrošniku. Eden od predlogov sprememb, ki jo je Odbor za mednarodno trgovino sprejel, se jasno nanaša na ta pogoj, kar se mi zdi pozitivno. Seveda bomo morali zagotoviti skladnost med tem načelom – namreč „blagom za končne kupce“ – in dejanskimi izdelki, ki jih bo na koncu zajemala uredba, kot je navedeno v njeni prilogi.

Ne zanikam, da označevanje porekla trgovcem in izvoznikom v EU ne prinaša stroškov. Strošek bo v veliki meri odvisen od postopkov proizvodnje in pravil tehničnega označevanja. Zato je pomembno, da so ti stroški kar najmanjši. Komisija bi bila zadolžena za pripravo pravil glede podrobnosti označevanja, čim bolj pa bo pozorna na zmanjševanje stroškov z uporabo mednarodnih praks, pri tem se bo posvetovala z državami članicami in vsemi vključenimi industrijami in trgovci.

Če umestimo ta predlog v širši kontekst, imajo ostale velike trgovske partnerice – kot so ZDA, Kanada, Japonska in Kitajska – takšne sheme že dolgo v veljavi. Zato se lahko marsikaj koristnega naučimo iz izkušenj drugih.

Za konec poudarjam odločenost Komisije za tesno sodelovanje s Parlamentom z namenom sprejetja tega predloga in za učinkovito, točno in stroškovno učinkovito shemo za označevanje porekla.

  Christofer Fjellner, v imenu skupine PPE. – (SV) Obvezno označevanje porekla ali uporaba besed „Made in“ [izdelano v] pomeni, da bo blago, uvoženo v Evropo iz držav zunaj EU, imelo oznako države, iz katere prihaja. Po mojem mnenju gre za predlog, ki spada v prejšnje stoletje, ko je na primer nekaj, kar je bilo proizvedeno na Švedskem, prav tako bilo narejeno iz delov, ki izvirajo iz Švedske. Vendar pa se zdi, da so v tem predlogu svetovna trgovina, globalizacija in svetovne verige dobave bile spregledane.

Eden od mojih najljubših primerov je srajca, ki jo nosim. Narejena je iz egiptovskega bombaža, ki je bil stkan v tkanino v Italiji. Oblikovana je bila v Hong Kongu in končno sešita na Kitajskem. Menim, da bi dosti boljši opis kot „Made in China“ [izdelan na Kitajskem], ki bi ga verjetno dobila v skladu s to uredbo, bil „Made in the world“ [izdelan na svetu], če citiram Pascala Lamya, nekdanjega komisarja in sedanjega generalnega direktorja STO. Takšno podobo ima svet danes.

To ni predlog, ki zagotavlja boljše informacije. Menim, da gre nasprotno za predlog, ki ustvarja nove trgovinske ovire in trgovino otežuje, morda je celo protekcionističen. Ravno zato je tovrstna zakonodaja znotraj EU prepovedana. Na notranjem trgu na primer ni dovoljeno na Švedskem zahtevati, da se izdelki, uvoženi iz Nemčije, označijo, od kod prihajajo. Res je, da imajo mnogi naši trgovinski partnerji, na primer Združene države, to vrsto ureditve. Združene države so to določbo uvedle leta 1930, vendar seveda ne gre za nekaj, kar bi morali posnemati. Vsi vemo, da so trideseta leta prejšnjega stoletja bila eno od najtemnejših obdobij v zgodovini svetovne trgovine. Namesto uvedbe trgovinskih predpisov iz prejšnjega stoletja, ustvarjanja novih trgovinskih ovir in onemogočanja svetovne trgovine menim, da bi morali delati nasprotno. Da bi se izkopali iz recesije, moramo spodbujati trgovino. Moje sporočilo Komisiji je, naj preoblikuje predlog na ustrezen način! Jutri bom glasoval proti temu predlogu in prepričan sem, da bo podobno storilo še več drugih poslancev.

  Kader Arif, v imenu skupine S&D. – (FR) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, vedno sem zelo vesel, ko govorim za gospodom Fjellnerjem, saj sem vedno prepričan, da se ne bom strinjal z njim.

Najprej bi se rad zahvalil naši poročevalki ter poročevalcem v senci, zlasti mojemu prijatelju, gospodu Susti, za odlično delo in dobro sodelovanje pri tem besedilu, ki bo končno omogočilo uvedbo sistema obveznega označevanja porekla na določenih izdelkih, uvoženih v Evropo. Prav tako bi se rad zahvalil vam, komisar, za vašo predanost.

Naše jutrišnje glasovanje bo prva stopnja pri uvedbi te uredbe, ki izhaja iz leta 2005 in ki jo je Evropski parlament vedno podpiral in zahteval. Označevanje porekla je pomemben korak k preglednosti in informacijam, kar moramo nenehno izboljševati v korist evropskih državljanov.

Evropski potrošniki želijo upravičeno vedeti, kaj kupujejo, od kod prihaja izdelek in pod kakšnimi pogoji je bil narejen. Njihova zahteva bo omogočila bolj ozaveščeno in s tem odgovorno potrošnjo.

S to novo uredbo se odzivamo na to zahtevo, ker bodo naši državljani bolje seznanjeni zlasti z družbenimi in okoljskimi pogoji, pod katerimi se proizvaja blago, ki ga kupujejo. V nasprotju s prepričanji nekaterih ljudi je potrošnik prav tako državljan, ki se strinja, da bo plačal več za kakovostno evropsko proizvodnjo, ker je ta zakonodaja prav tako bistvena za evropska podjetja, katerih proizvodnja slovi po kakovosti in visokih proizvodnih standardih.

Za tista podjetja, ki so se odločila ohraniti proizvodnjo, ki ščiti znanje in zaposlovanje v Evropi, bo ta uredba ponovno vzpostavila enake pogoje z našimi trgovskimi partnerji iz tretjih držav. Besedilo, izglasovano v Odboru za mednarodno trgovino, je uravnoteženo, zato pozivam poslance, naj na jutrišnjem glasovanju na plenarnem zasedanju ne ogrozijo tega ravnotežja in naj podprejo to besedilo z večinskim glasovanjem zanj.

  Niccolò Rinaldi, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje. Gospa predsednica, če bi obiskali Ponte Rialto v Benetkah – morda s komisarjem De Guchtom – in bi želeli kupiti par čevljev, ki se oglašujejo kot italijanski, kravato, tradicionalno masko ali muransko steklo, obstaja možnost, da vas bodo ogoljufali, saj boste spoznali, da kupljen izdelek ni bil narejen v Italiji, ampak v neki azijski državi.

Menim, da predlagana uredba, o kateri poteka razprava, vnaša nekaj reda na vedno bolj zmeden svetovni trg. Zaščititi skuša potrošnika – tudi vas, gospa predsednica in komisar De Gucht, če bosta šla kupovat na beneški Ponte Rialto ali kamor koli drugam – ter evropsko industrijo, ki se ni preselila (medtem ko bo tiste, ki so se, ta uredba kaznovala). Predvsem pa bo odpravila nesorazmerja na trgovinskih trgih, ki obravnava Evropo kot edino veliko območje brez uredbe o obveznem označevanju porekla.

To ni protekcionistični predlog; menim celo, da je zelo usklajen. Uporablja se le za omejeno število izdelkov, za končni izdelek, namenjen potrošniku, in – kar zadeva mojo skupino – gre za 5 letni pilotski projekt, ker bomo podprli predlog spremembe s klavzulo o časovni omejitvi veljavnosti. Prav tako smo v odboru uvedli – na podlagi mojega predloga spremembe – določbo, katere cilj je izogniti se pretiranemu birokratskemu bremenu, ki bi škodoval podjetjem.

Če bo jutrišnje glasovanje zadovoljivo, bo pomenilo, da smo na eni stopnji zmagali, vendar to ne bo dokončna zmaga. Potem bomo potrebovali popolno podporo Evropske komisije pri naših odnosih z Evropskim svetom. Komisija je že podala veliko predlogov in bila zelo pripravljena na sodelovanje, za kar smo hvaležni, zato moramo še naprej sodelovati. Prepričan sem, da bomo čez pet let zadovoljni z rezultatom, ki ga bomo dosegli.

  Malika Benarab-Attou, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, poročevalki bi se želela zahvaliti za dobro opravljeno delo. Bolje moramo biti obveščeni glede označevanja porekla izdelkov, ki jih kupujemo. Pravo EU prav tako zagotavlja kazenske ukrepe v primeru kršitev...

Oprostite, vendar je prišlo do težave. Govorila bom kasneje.

(Govornica se ustavi in potem nadaljuje na povabilo predsednice)

Bolje moramo biti obveščeni glede označevanja porekla izdelkov, ki jih kupujemo. Pravo EU prav tako zagotavlja kazenske ukrepe v primeru kršitev in zavajanja potrošnikov glede porekla. Evropsko sodišče...

Ne, ne gre. Žal mi je.

(Govornica se spet ustavi)

  Jan Zahradil, v imenu skupine ECR. – (CS) Razumem, zakaj je predlog bil podan, vendar se ne strinjam z razlogi za njegovo predložitev. Mislim, da nam sedanji globalizirani svet skoraj ne omogoča določiti države porekla; na koncu je jamstvo za kakovost tega ali onega izdelka mnogo pomembnejše kot njegova blagovna znamka ali država porekla. Prav tako moramo upoštevati, da ta predlog ne obravnava zaščite blagovnih znamk ali zaščitnih oznak in tudi ne more biti v pomoč pri zaščiti blagovnih znamk ali zaščitnih oznak. Dejstvo, da se bodo posledično povišali posebni stroški za izdelek in zato verjetno tudi cena izdelka, je komisar že omenil. Dejstvo, da se predlog nanaša le na določene izdelke – kar je bilo že večkrat omenjeno – bi navsezadnje lahko celo opisali kot diskriminacijo na podlagi izdelka ali kot geografsko diskriminacijo.

Zato trdim, da bi morali ostati pri prostovoljnem označevanju, ker navsezadnje tam, kjer potrošniki dajo dovolj dodatne vrednosti na takšno označevanje, večina proizvajalcev EU že uporablja to označevanje prostovoljno. Evropska unija je pogosto kritizirana zaradi prekomernega urejanja, zaradi sprejemanja mnogo prevelikega števila zakonov, ki bremenijo gospodarsko okolje. Zato vas prosim, da vsaj v tem primeru ne prispevamo k nadaljnji bremenitvi pravnega in gospodarskega okolja v Evropski uniji.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, komisar, tudi jaz bi se želel zahvaliti gospe Muscardini za delo, ki ga je opravila pri tem poročilu, in poročevalcem v senci za konstruktivno sodelovanje.

Moja skupina pozdravlja pristop zagotavljanja večje preglednosti za potrošnike v povezavi s poreklom izdelkov, in podpira načrt, ki ga je gospod Rinaldi opisal kot zmago na določeni stopnji. Želeli bi si, da bi bilo na voljo več informacij, kot so informacije o vplivu izdelkov na okolje, ali se v postopku proizvodnje upoštevajo pravice delavcev ali o enakovredni delitvi dobička med proizvajalci in delavci. Hkrati pa menimo, da ta razširjeni seznam želja ne spada k uredbi o navedbi države porekla, saj samo ime države ne zagotavlja zanesljivih informacij glede tega. Vzemimo primer Indije, kjer je delo otrok prepovedano. Medtem ko med tamkajšnjimi podjetji obstajajo črne ovce, pa velika večina upošteva zakon. V evropski uredbi moramo zato upoštevati dejstvo, da niti konkurenca niti nacionalisti ne morejo blatiti imena celotne države in njenih izdelkov.

Zagovarjamo razvoj sistemov certificiranja. Pravične tržne oznake predstavljajo model, ki mu je treba slediti, in te je zdaj treba še bolj razviti s podporo EU. Poleg tega bi nam upoštevanje nizkoogljičnih načinov proizvodnje in humani delovni pogoji omogočili vključitev sodobnih izzivov. Komisijo pozivam, naj sprejme ukrepe za pripravo dodatne uredbe v tej smeri.

Naj dodam še eno misel. Dosledna uvedba določbe „Made in“ [izdelano v] prav tako igra vlogo pri reševanju zapletenih političnih nesoglasij; na primer neoviran dostop izdelkov „Made in Palestine“ [izdelano v Palestini] na trg EU bi dal možnost za avtonomen gospodarski razvoj v Palestini.

  Claudio Morganti, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Evropski parlament bo jutri glasoval o označevanju porekla, in na tej podlagi – kot določajo podani predlogi sprememb – se mora oznaka porekla uporabljati za blago za končno potrošnjo in blago za končnega potrošnika.

Ta zadnja opredelitev bi lahko povzročila resno verižno reakcijo, ker ne vključuje polizdelkov in vmesnih proizvodov, ki bi – po proizvodnji v državah zunaj EU – na podlagi končne in morda nepomembne obdelave po prihodu v Evropo lahko bili označeni kot blago, narejeno v državi članici. Na ta način potrošnik ne bi bil v celoti seznanjen z dejanskim poreklom izdelka, medtem ko bi velike industrije dobile pobudo, da se preselijo v države zunaj EU, s čimer bi mnogo bolj povečale svoj zaslužek, ki je namenjen samo njihovemu lastnemu interesu, in osiromašile naša industrijska območja.

Zaradi tega smo vložili nekaj predlogov sprememb, katerih namen je razširiti to opredelitev tudi na polizdelke in vmesne izdelke, da bi zajamčili preglednost in sledljivost izdelkov, uvoženih iz tretjih držav, v skladu z italijanskim Reguzzonijevim zakonom, ki popolnoma spoštuje pravice potrošnikov. Dragi poslanci, to je resnično naša zadnja priložnost, da zaščitimo proizvodni sektor v Italiji in po Evropi, ki je eden od glavnih gonilnih sil gospodarstva, v nasprotju s tistimi nekaj industrijskimi velikani, ki delajo le za lasten interes in ne za dobrobit celotne skupnosti.

Omejevanje radikalnega preseljevanja, ponarejanja in izkoriščanja delovne sile mora še naprej biti eden od ciljev Evropskega parlamenta. Če jutri z glasovanjem podpremo uredbo takšno, kakršna je, bomo zavrgli veliko priložnost, skupaj z našimi prizadevanji in prizadevanji tistih milijonov delavcev v malih in srednje velikih podjetjih, ki se počutijo prevarane, skupaj z vsemi potrošniki, ki so nam zaupali, da se bomo odgovorno odločili. Bitka, ki jo bijemo, ni uperjena proti nikomur, temveč poteka za delo, posel, naše delavce in vse evropske državljane.

  Diane Dodds (NI). – Gospa predsednica, živimo v gospodarskih časih, ki predstavljajo izziv, in mnogo malih podjetij čuti breme birokracije EU in stroškov, ki so povezani z njo. Menim, da morata Parlament in Komisija poiskati načine, kako zmanjšati finančno breme birokracije, pri kateri tukaj vztrajamo.

Ob spoštovanju tega predloga moramo najti ravnotežje med odprtjem trgov za evropske izdelke in zagotavljanjem kakovosti in varnosti uvoženih izdelkov. Vendar moram reči, da vidim koristi označevanja tretjih držav v zvezi z živilskimi izdelki. Vem, da jih področje uporabe tega predloga ne pokriva, vendar so mnogi kmetje v Severni Irski razočarani, ker trdo delajo za to, da bi izpolnili zahteve, ki jih določa Evropa, potem pa morajo tekmovati s tistimi, ki jim ni treba izpolniti istih standardov.

Upam, da bo komisar upošteval, da tisti med nami, ki predstavljamo podeželske in na kmetijstvu temelječe skupnosti, nismo pozabili na nadaljevanje pogovorov z državami Mercosur in upamo, da ni pripravljen žrtvovati naše kmetijske industrije za nadaljnje trge. Na tem mestu obstaja navada pretiravanja z zakonodajo in bojim se, da se to dogaja tudi v tem primeru.

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospa predsednica, najprej bi se želela zahvaliti gospe Muscardini za njeno trdo delo, zlasti glede spornih vprašanj, pri čemer smo o nekaterih izmed njih že razpravljali. Prepričana sem, da je to zadevo treba evropskim potrošnikom pojasniti. Prav tako menim, da mora biti naš cilj zaščita državljanov Evrope pred izdelki, ki so nevarni in škodljivi za zdravje. Končni uporabniki morajo vedeti, katere surovine se uporabljajo, kako se pridobivajo, kje in kako so predelane in kakšni socialni in proizvodni standardi se uporabljajo v ustreznih državah. Cilj je jasen, vendar potrebujemo jasnost glede tega, kako ga doseči. Na žalost nam trenutna različica predlagane določbe „Made in“ [izdelano v] ne pove nič o resničnem poreklu določenega blaga.

To bi rada ponazorila s primerom: Uzbekistan je tretji največji izvoznik bombaža na svetu. Devetdeset odstotkov pridelka je pobranega ročno, večinoma z uporabo otroške delovne sile. Pobran bombaž je potem poslan v Vietnam, kjer je predelan. V skladu s trenutnimi predlogi Komisije bi tekstilni izdelki, uvoženi v EU iz Vietnama, morali biti označeni „Made in Vietnam“ [izdelano v Vietnamu], toda kaj je s preglednostjo za evropskega potrošnika? Nihče ne ve, od kod prihajajo surovine in kako so bile pridobljene. Raven informacij je nezadostna.

Evropski potrošniški center v Avstriji je objavil posodobljeno analizo, ki prikazuje, da vodilna in najpomembnejša tekstilna podjetja na svetu ne morejo zajamčiti, da državna podjetja pri proizvodnji surovin ne uporabljajo otroške delovne sile. Tovrstna določba „Made in“ [izdelano v], ki iz postopka proizvodnje izključuje surovine, napačno razume zahteve evropskih končnih potrošnikov. Podpiram več resnice pri označevanju izdelkov, zato nasprotujem temu predlogu Komisije.

  Gianluca Susta (S&D). – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, želel bi se zahvaliti poročevalki, gospe Muscardini, in vsem poročevalcem v senci, s katerimi sem sodeloval pri tem vprašanju, ki je za nas izjemno pomembno. Upam, da bo jutri Evropski parlament tako močno podprl to zakonodajno resolucijo, kot jo je julija 2006, s pisno deklaracijo leta 2008 in pozitivnim glasovanjem o resoluciji iz leta 2009.

Pripravljamo se na sprejetje ukrepa, ki bi naj ščitil potrošnike, jih obveščal o poreklu izdelkov s širšim namenom, kar obnavlja enake možnosti v mednarodni trgovini in vzajemnost med Evropsko unijo in njenimi glavnimi konkurenti. Ne predstavlja dodatnih stroškov za podjetja v tretjih državah, ki so že obvezana označevati svoje izdelke v vseh državah po svetu, ki so naše konkurentke, ter mnogih drugih. Prav tako ne predstavlja bremena za evropski distribucijski sistem, ki je posredno, ne da bi bil kakršen koli strošek za javne finance, naklonjen vrnitvi večje proizvodnje v Evropo, ki upočasnjuje selitev podjetij in prav tako pomaga v boju proti ponarejanju.

Gre za kombinacijo zelo očitnih prednosti, ki jih ni mogoče ustaviti s pozivanjem k nadaljnjim ukrepom, ker tukaj res gre za to, da je najboljše sovražnik dobrega. Zaključiti moramo proces, ki se je začel pred sedmimi leti, pokazati skrb za interese naših podjetij – zlasti v teh časih krize in brezposelnosti – in tudi za potencial ureditve tržnega sistema na tak način, da bo zagotavljal vzajemnost, varstvo potrošnikov in točne informacije, ki se lahko glede sledljivosti razvijejo še naprej.

Če Parlament ne bo glasoval za ta ukrep, bomo imeli težave. Ponovno bi se želel zahvaliti Evropski komisiji in vsem tistim, ki želijo podpreti ta ukrep, ker je koristen za evropske državljane in za svetovno trgovino.

  Malika Benarab-Attou (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, opravičujem se, gospe in gospodje, poročevalki bi se želela zahvaliti za dobro opravljeno delo. Bolje moramo biti obveščeni glede označevanja porekla izdelkov, ki jih kupujemo. Pravo Skupnosti prav tako zagotavlja kazenske ukrepe v primeru kršitev in zavajanja potrošnikov glede porekla.

Evropsko sodišče odreja, da Komisija....

Ne, žal mi je, imam težavo. Zabeležila jo bom v zapisnik.

(Govornica se ustavi)

  Jacky Hénin (GUE/NGL). – (FR) Gospa predsednica, čudež proste trgovine ter svobodne in neizkrivljene konkurence pomeni, da ima kupec, ki v Aveyronu, regiji porekla, kupi nož z oznako Laguiole, 90 % možnosti, da bo dobil rezilo slabe kakovosti, narejeno na Kitajskem ali v Pakistanu, kar je le eden od mnogih primerov. Gre za resnično prevaro označevanja.

Če resnično želimo zaščititi in razviti zaposlenost v industriji Evropske unije, če se želimo izogniti zavajanju evropskih potrošnikov in zaščititi njihovo zdravje, če želimo nadaljevati družbene in okoljske pridobitve naše družbe, moramo nujno uvesti obvezno označevanje porekla proizvedenih izdelkov, čeprav to pomeni poseganje v ultraliberalne ustanovitvene dogme Evrope. To označevanje mora biti resno in ne oblika prevare, ki predstavlja izdelke, kot da so „Made in Europe“ [izdelano v Evropi], če pa gre le za sestavo delov, ki prihajajo iz celega sveta, označenih kot „Made in Europe“ [izdelano v Evropi].

Carine in ministrstva za pravosodje držav članic bodo morala prejeti vsa pooblastila za nadzor in kazenski pregon za izvajanje stroge zakonodaje o označevanju porekla in državi porekla.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Zahvaljujoč politiki odprte trgovine lahko naši državljani kupujejo izdelke, izdelane povsod po svetu. Prenekaterikrat pa niso seznanjeni s tem, kje je izdelek bil izdelan, od kod prihajajo materiali, iz katerega je izdelan, in katere tehnološke postopke je proizvajalec uporabil pri njegovi izdelavi.

Istočasno je največja količina informacij, ki jih potrošnik lahko pridobi o izdelku, temeljni pogoj za pravilno odločanje pri izbiri blaga. Do danes naši evropski državljani niso imeli pravice do osnovnih informacij o izdelku, nekaj, kar je rutinsko na voljo državljanom Združenih držav že od leta 1930, danes pa tudi ljudem na Kitajskem, Japonskem, v Kanadi, Indiji, Mehiki in drugih državah.

Zato sem prepričan, da je čas, da Evropska unija sprejme pravilo, ki bo varovalo evropske potrošnike ne glede na posebne interese velikih distribucijskih verig ali določenih interesnih skupin, in zahteva od dobaviteljev, da označijo blago, uvoženo iz tretjih držav, s potrebnimi informacijami o njihovem poreklu. Na ta način bodo naši potrošniki dobili pomemben vir informacij, ko se bodo odločali, katero blago izbrati, medtem ko proizvajalci iz tretjih držav ne bodo znatno prizadeti, saj že dolgo označujejo poreklo svojih izdelkov za druge države.

Vendar je pomembno, da premislimo o mehanizmih enotne uporabe sankcij in kazni glede kršitev te zakonodaje v zvezi s katero koli državo članico, da bi proizvajalcem preprečili iskanje vstopnih točk na skupni trg Evropske unije, ki ga sankcije ne ščitijo v zadostni meri, s čimer bi se izognili izpolnjevanju predpisov. Trdno verjamem, da bo uvedba učinkovitega sistema označevanja porekla izdelkov iz tretjih držav izjemno koristna za evropske potrošnike in proizvajalce, ki bodo delovali v skladu z njim.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Češki steklarji, proizvajalci tekstilnih izdelkov in čevljev že dolgo prihajajo k meni in pozivajo k preglednosti glede porekla izdelkov. Tekmovati morajo s ponaredki neznanega porekla, ki so zajedavski na trgu Evropske unije. Večinoma govorimo o blagu slabe kakovosti, ki je pogosto tudi škodljivo. Poleg tega informacije o tem, kje so tekstilni izdelki, čevlji, steklo, nakit ali farmacevtski izdelki proizvedeni, niso zaupne informacije niti ne predstavljajo protekcionizma ali ovire prosti trgovini, kot to označujejo liberalci. Nasprotno, prosti trg in poštena konkurenca dobro delujeta, če se lahko potrošniki dobro in prostovoljno odločajo na podlagi informacij in izkušenj.

Popolnoma podpiram poročevalko, gospo Muscardini, in cenim njen prispevek k doseganju kompromisa, za katerega upam, da nam bo jutri omogočil sprejetje predloga. Razumem, da se zlasti v severnih državah, kjer so tradicionalne izdelke zamenjali uvoženi izdelki iz drugih držav, takšna uredba lahko obravnava kot nepotrebna birokracija. Vendar primerjajmo sprejem te uredbe z našimi konkurenti v ZDA, Kanadi, na Japonskem in Kitajskem, kjer je „made in“ [izdelan v]obvezen. Podobno kot prejšnji govornik želim povedati, da mora Komisija predlagati vsaj minimalne standarde za kazni in zagotoviti, da bodo pravila dosledno upoštevana v celotni Uniji ter da izvozniki iz tretjih držav ne bodo dajali prednosti določenim državam, ker so tam sankcije nižje ali jih ni. To dolgujemo našim državljanom.

PREDSEDSTVO: LÁSZLÓ TŐKÉS
podpredsednik

  Jörg Leichtfried (S&D). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, med nedavnim obiskom delegacije v imenu Odbora za mednarodno trgovino sem imel priložnost obiskati številne proizvodne obrate v Evropi, mala podjetja, ki so prisiljena delovati v zelo težkih pogojih: Priča sem bil višji kakovosti, pravičnim plačam, dobrim delovnim pogojem in smotrnemu delovnemu vzdušju. To je neposreden rezultat naših tradicij in evropskega pravnega reda. Vendar obstaja mnogo držav, kjer takšna načela ne obstajajo, kjer so delovni pogoji slabi in delavci nimajo nobenih jamstev. Menim, da morajo v prihodnosti evropski potrošniki biti seznanjeni vsaj s tem, ali izdelki, ki jih kupujejo, prihajajo iz določene države, kjer se osnovna načela ne uporabljajo. To je nekaj, kar se bo zahtevalo v prihodnosti, zahvaljujoč direktivi, ki jo je gospa Muscardini tako učinkovito pripravila. Zaradi tega bi se s predlogom morali strinjati.

Tistim podjetjem, ki so svojo proizvodnjo preselila v tujino zaradi lastnih koristi in zaradi izogibanja birokraciji, zdaj pa se pritožujejo, bi rekel: krivite lahko samo sami sebe!

  Antonio Cancian (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Evropa tej dolžnosti ni mogla ubežati: tako lahko in moramo ukrepati. Rad bi se zahvalil gospe Muscardini za vztrajnost pri njenem delu in vsem ostalim poslancem, ki so sodelovali pri tem vprašanju.

Glede sledljivosti blaga iz držav zunaj Evropske unije menim, da je prav, da potrošniki vedo za izvor in poreklo izdelkov, da bi lahko zaščitili svoje zdravje in svoboščine, ob razširitvi tega na polpredelano blago, na katerem je označena dobavna veriga. Glede konkurenčnosti, pomanjkanje ureditve te vrste spodkopava pravico evropskih državljanov in potrošnikov ter preprečuje pravilno delovanje trga, ki mora, če želi biti prost, imeti skupna pravila, brez odstopanj in nepoštene konkurence.

Glede zaščite malih in srednje velikih podjetij in njihovih nacionalnih izdelkov, velika podjetja ne potrebujejo te zaščite. Menim, da je sploh ne potrebujejo, če pogledamo, kako potujejo po svetu s svojimi znamkami. Poleg tega moramo spodbujati posebnosti in tradicionalne vrline naših držav, ponovno zagnati evropsko gospodarstvo in zajamčiti spoštovanje pravic delavcev v socialnem, okoljskem in proizvodnem smislu.

Gospod predsednik, komisar, sprašujem se, česa se naj bojimo, če povemo resnico in nameravamo vzpostaviti pravila, ki so enaka za vse. Ne smemo se pustiti prestrašiti, uporabiti moramo redni evropski zakonodajni postopek in preprečiti Svetu, da vedno vsili svojo voljo. Zato poskušajmo uresničiti ta korak s podporo te uredbe. Kar zadeva ostalo, pa počakajmo in videli bomo.

  Sergio Gutiérrez Prieto (S&D). – (ES) Gospod predsednik, uredba, o kateri danes razpravljamo, je bistvenega pomena za prihodnost sektorja rezil in podobnih sektorjev, ki v moji regiji – deželi Don Kihota, točneje v Albacetu – ne pomeni le ohranitve več kot 8.000 delovnih mest, temveč tudi dela njene identitete in prihodnjo zavezo obrtništvu kot viru zaposlovanja.

Zank „made in“ [izdelano v] na nožih že nekaj časa zahtevajo družbene skupine, kot je Aprecu, in vlada regije Castilla-La Mancha se bori za to s soglasno podporo regionalnega parlamenta.

Pri označevanju porekla ne gre za intervencionizem; gre za zavezo k preglednosti komercialnih pravil igre in boja proti nepošteni konkurenci. Pomeni večanje sposobnosti potrošnikov, da se odločajo za izbiro izdelka ob upoštevanju ne le končne cene, ampak tudi znaka kakovosti kraja porekla ali družbenih pogojev, v katerih je bil proizveden. Predvsem bo predstavljalo novo možnost vzbujanja optimizma pri mnogih ljudeh, ki preživljajo težke čase, vendar ti ljudje danes čutijo, da nismo bili ravnodušni pri podpori pravičnejši trgovini in dajanju dodatne vrednosti tistim, ki poleg proizvodnje spoštujejo socialne pravice in boljše pogoje za evropske delavce.

Zato bi se želel zahvaliti poročevalki in gospodu Menéndezu del Vallu za njuno družbeno zavest v tej zadevi, ki je tako pomembna za mojo regijo.

  Peter Šťastný (PPE). – (SK) Najprej bi želel pohvaliti gospo Muscardini za njen pristop k poročilu in za trdo delo, ki ga je vložila vanj. Evropska unija ni niti prva, niti druga, niti tretja, ki zahteva, da morajo njeni državljani biti seznanjeni s poreklom izdelkov, ki jih kupujejo za svoje potrebe ali za potrošnjo.

ZDA, Kanada, Japonska, Indija in mnoge druge države že dolgo zagotavljajo to pravico svojim državljanom. To je v skladu s predpisi Svetovne trgovinske organizacije. Torej se vprašajmo, zakaj še nismo dosegli kompromisa? Vsi se strinjamo glede potrebe po obveščanju državljana – potrošnika. Vendar je prav tako res, da je lahko oznaka države porekla, to je določba „made in“ [izdelano v], potencialno zavajajoča, ker globalizacija v industriji pomeni, da je končni izdelek sestavljen iz delov, narejenih v različnih državah. Če bi k „made in“ [izdelano v] dodali še eno oznako, kot je „predelano v“ ali „sestavljeno v“, bi lažje prišli do širokega soglasja. Največja ovira, ki je strah pred dajanjem netočnih, nepopolnih ali zavajajočih informacij, bi tako bila odstranjena.

Za konec bi želel izraziti upanje, da bomo tukaj v Evropskem parlamentu, ki mu je Lizbonska pogodba dala večje pristojnosti ravno na tem področju, na čelu s poročevalko, gospo Muscardini, našli skupne rešitve, ki bodo pomagale našim državljanom pri sprejemanju boljših in, še pomembneje, svobodnejših odločitev.

  Predsednik. – Gospod, rad bi se opravičil, ker vas prekinjam. Naslednja točka so neposredne pripombe. Teh je šest, tako da lahko dam besedo vsakemu.

  Giovanni Collino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi državljani so spoznali svetovno razsežnost sedanje gospodarske krize in menimo, da se zavedajo pomena sprejema skupnih pravil, da bi se izognili izkrivljanju trga in nevarnemu zmanjšanju trgovine.

Evropska unija je priznala potrebo po jasnem obveščanju državljanov glede izdelkov, ki krožijo znotraj njenih meja, v zvezi s tem tudi potekajo prizadevanja ob upoštevanju interesov držav članic in državljanov. Medtem ko interesi prve skupine vključujejo spodbujanje njihovih virov, ne da bi bili protekcionistični, državljani vedno želijo biti seznanjeni s poreklom vsakega izdelka, četudi na račun čakanja, da se ta ureditev začne uporabljati za vse kategorije blaga.

Želimo, da Evropska unija spregovori z enim glasom, na isti ravni kot vsi drugi glasovi, ki se močno slišijo na mednarodnih trgih. Tako bomo jutri podprli poročilo o navedbi države porekla za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav, ter pozvali Evropski svet, naj opravi svoj del za čim boljši zaključek te zakonodajne poti, ki zdaj traja že dolgih šest let.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, pet let po predlogu uredbe bomo jutri končno prišli do glasovanja o obveznem označevanju porekla za nekatere izdelke, uvožene iz tretjih držav. Z leti je Evropski parlament že večkrat potrdil potrebo po pravilu, ki daje potrošnikom pravico do točnih informacij glede porekla izdelkov, s čimer se omogoči bolj ozaveščena izbira.

Naši izdelki so mnogokrat žrtve ponarejanja in zavajajočih oznak. Ta uredba bi lahko prispevala k večjim jamstvom za evropske podjetja in oživitvi konkurenčnosti na mednarodni ravni. Upam, da bo Parlament poslal močan signal, tako da bo z veliko večino podprl poročilo gospe Muscardini, ki se ji zahvaljujem, tako kot poročevalcu v senci, gospodu Susti.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, tudi v kmetijskem sektorju imajo potrošniki pravico do podrobnih in nedvoumnih informacij glede porekla izdelkov, prodanih v Evropski uniji. S tem jim lahko omogočimo, da bodo nakupovali dobro obveščeni in sprejemali zavestne odločitve.

Vendar mora dolgoročni cilj biti, da se naši visoki evropski standardi za izdelke in varnost prav tako uporabljajo za uvožene izdelke, ki bodo prodani v Evropski uniji. Ne gre za vprašanje trgovinskih omejitev, nasprotno, cilj je vzpostaviti enakovredne konkurenčne pogoje, ki so odločilen temeljni pogoj za pravično svetovno trgovino. Na žalost pa predlog resolucije, ki jo je predstavila Komisija, ne bo dosegel tega cilja.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, navdušeno podpiramo to uredbo in rad bi se zahvalil poročevalki, gospe Muscardini, ter gospodu Susti in gospodu Rinaldiju. Tudi jaz menim, da ta ukrep predstavlja vmesni korak. Odločiti se moramo, ali je prav, da pri nakupu izdelka kupec ve, kje je bil ta izdelek izdelan. Menimo, da je prav. Gre za uredbo, ki si prizadeva za preglednost in varovanje pravic potrošnikov. Ni nam dosti mar, če so zaradi varovanja pravic potrošnikov do preglednosti in jasnosti nekatera podjetja, ki so se preselila, zdaj na nek način kaznovana.

Pozorno sem poslušal besede svojega finskega kolega, gospoda Fjellnerja, ki prihaja iz Stockholma, in ki mu želim odgovoriti, da bi rad šel v njegovo državo in kupil tipično obleko, narejeno na Švedskem, v prepričanju, da je dejansko bila izdelana na Švedskem. Lahko bi namreč nosila znamko švedskega podjetja, čeprav je bila proizvedena v malem proizvodnem podjetju, ki se nahaja morda 10 kilometrov stran od mojega doma. Počutil bi se kot bedak, če bi šel na Švedsko kupit nekaj, kar se proizvaja v mojem lokalnem območju.

Zato pozdravljam navedbo porekla, če potrošnikom nudi preglednost in priložnost za jasnost in znanje ter, navsezadnje, vsaj majhen odgovor velikemu številu podjetij, ki so imela pogum in se niso preselila in jih je nepoštena konkurenca poteptala.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, zagovarjamo in presojamo možnost obstoja označevanja porekla, ker je za nas predvsem orodje za zaščito delovnih mest v evropski industriji, nenazadnje v malih in srednje velikih podjetjih; orodje proti socialnemu in okoljskemu dampingu. Pomembno orodje, vendar le to: orodje. To ni – in ne slepimo se glede tega – čudežno zdravilo. Ni čarobna, univerzalna rešitev za odpravo tragičnih posledic liberalizacije in deregulacije svetovne trgovine; za odpravo strašne škode, ki je posledica te deregulacije.

Nekateri izmed tistih, ki so imeli koristi od te liberalizacije, so isti ljudje, ki so vedno nasprotovali označevanju porekla: veliki evropski uvozniki in distributerji. Mi se bomo še naprej borili proti protekcionizmu, od katerega so te interesne skupine imele koristi, v nasprotju s skupnim dobrim in v škodo na tisoče malih in srednje velikih podjetij v Evropi ter delavcev, njihovih pravic in plač.

Resno moramo obravnavati vprašanja, povezana s proizvodnjo in predelavo, ki zajemata različna geografska področja, vendar so ta vprašanja premostljiva in rešiti jih moramo na čim bolj pregleden in informativen način.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, svoji kolegici, gospe Muscardini, bi rad povedal – s Shakespearovimi besedami – državi ste naredili določeno uslugo, saj smo v svetu predolgo bili vilinska botra in širili svojo radodarnost blizu in daleč, v zameno pa so nas tudi obravnavali kot vilo. Temu smo bili priča v Københavnu in temu smo priča v Združenih narodih, na srečo pa se bomo nocoj začeli boriti in vzpostavili enake pogoje za naše potrošnike in proizvajalce.

Nobenega smisla nima, da lahko pride v Evropsko unijo blago iz tretjih držav brez oznake, od kod prihaja. Želel bi si, da bi pri tem šli mnogo dlje. Moja kolegica, gospa Dodds, je rekla, da bi si želela razširitev na kmetijstvo, in to je vsaj prvi korak. Našim potrošnikom moramo pomagati pri odločanju, da bodo vedeli, da se pravilno odločajo, da ni ponarejanja in vsi igrajo pošteno igro.

Torej svoji kolegici, gospe Muscardini, čestitam za dobro delo. Končno smo na poti.

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, opazil sem, da je v Parlamentu velika podpora predlogu, zato se ne bom spuščal v številne pripombe, ki so bile podane, ker večina med njimi podpira predlog Komisije in poročilo gospe Muscardini.

Naj povem, da je glede pravil o poreklu to zelo stabilen režim. Ta pravila so zelo stabilna in dobro poznana, ker se na podlagi teh pravil o poreklu plačujejo carinske dajatve, ko izdelki pridejo na evropski trg. Dejansko naš predlog popolnoma temelji na njih. Glede tega ne sme biti nobenega nesporazuma.

Kot drugo bi rad povedal nekaj o predlogu spremembe gospe Muscardini, da bi ta uredba „made in“ [izdelan v]bila nekakšen pilotni projekt, ki bi se po petletnem obdobju ocenil in morda spremenil. Menim, da je to spremembo vredno podpreti, ker pričakujem, da bo povečala možnosti, ki jih ima ta predlog v Svetu.

Razlog, da ta predlog iz leta 2005 še ni zakonodaja EU, je preprosto, ker ga Svet ne sprejme. Do zdaj ga je zavračal, vendar je predlog gospe Muscardini, da bi iz tega naredili petletni pilotni projekt, ki mu sledi ovrednotenje po štirih letih, zelo dober korak v pravo smer. Zato lahko Komisija sprejme predlagano spremembo.

  Cristiana Muscardini, poročevalka. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, komisarju bi se želela zahvaliti za razumevanje, ki ga je pokazal za predlog, ki smo ga pripravili v odboru. Delo je bilo dolgotrajno in je vključevalo zahtevno posredovanje, vendar smo skušali upoštevati potrebe vseh. Predvsem bi se rada zahvalila poročevalcema v senci, gospodu Susti in gospodu Rinaldiju. Predstavimo lahko besedilo, ki v svoji celoti zajema večino težav, ki so nam bile predstavljene.

Prav tako bi se rada zahvalila poslancem, ki so ta večer z veliko večino izrazili podporo uredbi, predvsem pa večji demokraciji in spoštovanju potrošnikov in evropskih državljanov. Upam, da se bo z jutrišnjim glasovanjem končno začela nova faza Evropske unije; faza, v kateri se bo po eni strani ponovno potrdila politična volja Unije in po drugi strani pravica evropskih državljanov do obveščenosti in udeležbi pri odločitvah, ki jih bo sprejela Unija.

Šlo je za trnovo pot sklepanja kompromisov in resnično me čudi, da so še vedno poslanci, predstavniki številnih držav, ki bi raje zavrnili uredbo, kot pa zajamčili svojim državljankam in državljanom iste pravice, kot jih uživajo državljani Kitajske, Indije in Združenih držav.

Upam, da bo noč prinesla odgovor in da se vsak od nas zaveda, da bomo nekega dne morali razložiti, kaj smo storili dobro, kaj slabo in česa sploh nismo storili. Danes moramo končno delovati z razumevanjem, kaj svet predstavlja za nas. Znanje brani svobodo in demokracijo.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 21. oktobra 2010.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Jiří Havel (S&D), v pisni obliki. – (CS) Želel bi izraziti svojo polno podporo poročilu o uvedbi oznake države porekla za različne izdelke, uvožene iz tretjih držav. Predlog gospe Muscardini zapolnjuje praznino evropskih zakonodajnih standardov na tem področju. Zahteva po navedbi porekla izdelkov lahko prispeva k izenačenju pogojev na svetovnem trgovinskem trgu, ker pri podobni zaščiti domačih izdelkov že vztrajajo različna svetovna gospodarstva, kot so Združene države, Kanada in Japonska. Zaščita te vrste pomaga blagu, proizvedenem v Evropski uniji, da je bolj konkurenčno blagu iz tretjih držav. Navedba države porekla prav tako prispeva k ohranitvi tradicionalnih metod proizvodnje, značilnih lastnosti izdelka in kakovosti. Ta vrsta zaščite evropskih izdelkov bo prav tako imela pozitiven učinek na ohranitev zaposlitve v vseh državah članicah. Prav tako bi rad izjavil, da navedba države porekla pri nakupovanju določenih izdelkov poveča ozaveščenost potrošnikov in preglednost ter preprečuje morebitne goljufive trditve glede porekla izdelkov ali ponarejanje.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Informacije o poreklu izdelkov, razpoložljive na trgu EU, so zelo pomembne za vse potrošnike. Navedba države porekla omogoča državljanom, da se pri nakupu določenega izdelka ozaveščeno odločajo in da se izognejo zdravstvenim in varnostnim tveganjem, povezanim z izdelki iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo standardov kakovosti. Predpisi o označevanju porekla prav tako nudijo učinkovito zaščito pred ponarejanjem in nepošteno konkurenco. Pomembno je opredeliti podrobne oblike in postopke za označevanje porekla in za določitev kazni za kršenje določb uredbe.

16. Trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA) (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava Komisije o trgovinskem sporazumu za boj proti ponarejanju (ACTA).

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, na plenarno zasedanje ste me povabili, da bi razložil, kje se nahajamo pri pogajanjih o sporazumu ACTA – mednarodnem trgovinskem sporazumu proti ponarejanju. Strinjam se z vami, da je to pomemben dokument, in zato sem tukaj že tretjič v manj kot letu dni, da bi z vami o njem razpravljal.

Kje smo? Z dvema besedama, skoraj smo tam. 2. oktobra 2010 so pogajalci iz EU in 10 ostalih držav zaključili zadnji krog pogajanj. Razrešili so skoraj vsa vprašanja, le malo jih je ostalo odprtih. K temu se bom vrnil pozneje.

Prečiščeno in v veliki meri stabilizirano besedilo predlaganega sporazuma je bilo objavljeno pred dvema tednoma. Upam, da ste na podlagi tega ugotovili, da je Komisija zelo natančno spoštovala načela, ki sem jih opisal v svojih prejšnjih govorih v Parlamentu.

Treba si je zapomniti, da je ACTA sporazum o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. To pomeni, da ne zavezuje nobene svoje podpisnice k ustvarjanju novih, materialnih pravic ali k spreminjanju obstoječih. Svoje podpisnice le zavezuje k zagotavljanju, da lahko imetniki pravic v celoti uveljavljajo svoje pravice če, ko in kjer obstajajo.

Pri sporazumu ACTA gre za vzpostavljanje novega orodja, ki bo zagotovilo, da so obstoječe intelektualne pravice učinkovito varovane. To je bistveno, če želimo ohraniti vodilno vlogo v „gospodarstvu, ki temelji na znanju“. V nasprotju s trditvami nekaterih sporazum ACTA ne ustvarja neke vrste „velikega brata“.

Vem, da ste imeli pomisleke glede dejstva, da so pogajanja potekala za zaprtimi vrati in da pogajalska besedila niso bila javno objavljena. Komisija je vztrajala, da so zaporedne različice besedila bile objavljene, in naši pogajalci so prišli sem po vsakem krogu ter odgovarjali na vsa vaša vprašanja. Te korake smo sprejeli, da bi razprava o tej temi potekala v vzdušju medsebojnega zaupanja.

Rad bi omenil, da je varuh človekovih pravic prav v zvezi s pogajanji o sporazumu ACTA nedavno priznal, da je ohranitev zaupnosti nekaterih ključnih pogajalskih dokumentov upravičena. Varuh človekovih pravic je potrdil, da je ohranitev zaupnosti zakonita in v skladu z Uredbo iz leta 2001 o dostopu do dokumentov.

Naj poudarim nekatere bistvene lastnosti sporazuma ACTA. Prvič, široka pokritost pravic intelektualne lastnine. Glede na raznolikost pravic intelektualne lastnine, na katere se opirajo evropski izvajalci, da bi zaščitili svoje izume, smo se borili za široko pokritost in jo tudi pridobili. Zlasti smo uspeli zagotoviti, da bodo evropske geografske označbe obravnavane enakovredno.

To je uspeh EU. Brez Evropske komisije ga ne bi bilo v osnutku sporazuma ACTA. Vem, da ne gre tako daleč, kot bi si nekateri želeli – na primer glede ukrepov na meji. Upravičene razlike bodo ostale in podpisnicam sporazuma ACTA ne bo treba sprejeti sistema EU za varovanje geografskih označb preko sistemov sui generis.

Drugič, sporazum ACTA prvič opredeljuje mednarodni standard za kršitve intelektualne lastnine na internetu. Internet je najbolj globalno, odprto in hitro premikajoče se tržno okolje, kjer krožijo glasba, filmi, knjige in programska oprema. Preko interneta se vsak dan trži na milijone ponarejenega blaga. Sporazum ACTA tako predstavlja napredno – a vendar uravnoteženo – raven usklajevanja in preglednosti za pravila, ki se uporabljajo pri takih kršitvah, medtem ko ostaja popolnoma skladen s pravnim redom EU.

Naj poudarim, da sporazum ACTA ne bo spremenil pravnega reda EU. Naše pogajalske smernice so to zahtevale in zelo natančno smo jih spoštovali, kot lahko vidite iz besedila.

Tretjič, sporazum ACTA zagotavlja uravnotežen dogovor, ki odgovarja na štiri glavne pomisleke poslancev, na podlagi naslednjih štirih razlogov.

Prvič, besedilo ne vpliva na varstvo temeljnih pravic, zasebnost in varstvo podatkov.

Drugič, spoštuje pomembno vlogo svobodnega interneta in varuje vlogo ponudnikov storitev ter evropskega sistema izjem glede avtorskih pravic, kot je evropski režim pogojne oprostitve odgovornosti za ponudnike interneta. Evropske izjeme, kot sta zasebna ali izobraževalna uporaba, bodo ostale še naprej veljavne.

Tretjič, besedilo se nanaša na tiste določbe sporazuma TRIPS, ki varujejo osnovno ravnovesje med pravicami imetnikov pravic in javnim interesom in poudarjajo „potrebo po pravicah intelektualne lastnine, ki prispevajo k tehničnim inovacijam, socialno-ekonomski blaginji ali varovanju zdravja“.

Četrtič, sporazum ACTA izrecno priznava pomen jamčenja dostopa do zdravil s sklicevanjem na deklaracijo iz Dohe ter z izrecnim izključevanjem kršitev patentov iz oddelkov za mejni in kazenski pregon.

Kakšno je stanje in naslednji koraki sporazuma ACTA? V Tokiu ni bilo mogoče dokončno oblikovati besedila. Pogodbene stranke so ohranile nekaj zadržkov, ki jih bo treba obravnavati v naslednjih tednih. Odprti sta zlasti ostali dve vprašanji.

Prvič, ali je treba kršitve patentov vključiti ali izključiti iz obsega ukrepov civilnega prava? Zanimali bi me vaši pogledi na to zadevo. Skrbi me, da bi zaradi popolne izključitve patentov – pomembne pravice intelektualne lastnine – lahko tvegali, da bi mnoge industrije prikrajšali za koristi tega poglavja. V mislih imam na primer avtomobilski, strojni, farmacevtski in agrokemični sektor.

Drugič, še eno pomembno vprašanje je povezano s predlogom EU, da se morajo internetni ukrepi, določeni v sporazumu ACTA, uporabljati ne le za avtorske pravice, ampak – vsaj – tudi za kršitve blagovnih znamk. Kot veste, lahko na internetu najdete na tisoče ponudb za ponarejene izdelke z uporabo evropskih znamk, naj gre za oblačila, kozmetiko, ure ali celo živila. Menim, da bi morali obravnavati te kršitve na internetu, ker so v bistvu enake kršitvam iz resničnega življenja, ki se nanašajo na fizično blago.

Če zaključim, trdno sem prepričan, da je pomembno obravnavati svetovno razširjene zlorabe evropske intelektualne lastnine po svetu. Sporazum ACTA lahko pomembno prispeva k temu cilju ob polnem spoštovanju obstoječe evropske zakonodaje. Sporazum ACTA je prvi pomembni mednarodni sporazum o pravicah intelektualne lastnine od sporazuma TRIPS Svetovne trgovinske organizacije iz leta 1994. Prav tako vzpostavlja pravo ravnotežje med pravicami državljanov in potrošnikov.

Veselim se nadaljnjega tesnega dialoga z Evropskim parlamentom in uspešnega zaključka tega sporazuma in njegove kasnejše odobritve.

  Daniel Caspary, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, iskreno bi se želel zahvaliti komisarju, da je že večkrat v zadnjih mesecih izkoristil priložnost in poročal tukaj na delnem plenarnem zasedanju in da se je udeležil sej vprašanj in odgovorov pri ustreznem parlamentarnem odboru, osebno ali preko svojega osebja. Prav in pomembno je zagotoviti Evropskemu parlamentu, da Komisija resnično poroča o statusu pogajanj na pregleden način. Menim, da nas prav tako postavlja v položaj, da na podlagi trdnih podatkov ovrednotimo in s tem odobrimo ali zavrnemo tak sporazum.

Moj trenutni vtis je, da mnogim kritikom zmanjkuje argumentov proti sporazumu ACTA. Menim, da je dobro, da pravni red Skupnosti ostane nespremenjen. Resnično bi bilo dobro, če bi nam Komisija lahko še enkrat pokazala, da je resnično trdna. V tem parlamentu nekateri poslanci še vedno dvomijo glede tega in hvaležen bi bil, če bi lahko Komisija še enkrat razložila to vprašanje na jasen, nedvoumen način – morda bi lahko zadevo preverila pravna služba Komisije. Menim, da je pozitivno, da se sporazum ACTA osredotoča na izvajanje obstoječega zakona in ne na oblikovanje novih zakonov.

Zlasti pozdravljam razdelek o internetu. Skrajni čas je že, da ukrepamo glede filmov, glasbe, knjig in programske opreme, ki krožijo na internetu. Nobenega državljana ne želim kazensko preganjati, vendar menim, da morajo umetniki in ustvarjalci imeti možnost uveljavljati svoje pravice intelektualne lastnine na internetu, in pozdravljam dejstvo, da sporazum ACTA predstavlja prvi korak v tej smeri.

Gotovo bi se raje ukvarjal s celotnim vprašanjem v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Prav tako pa opažam, da v dialogu z STO nimamo primernih partnerjev, zato je sporazum ACTA gotovo dober začetek. Komisiji bi bil hvaležen, če bi, po možnosti po zaključku sporazuma ACTA, kar najbolj skušala zagotoviti, da čim več drugih držav podpiše ta sporazum, in pokazala nekaj prožnosti v primerih, kjer obstajajo dvomi.

Posebej pozdravljam dejstvo, da ste uspeli vključiti informacije o geografskem poreklu – kot je šampanjec, škotski viski, parmska šunka itd. – za to bi vam želel čestitati. Menim, da je to velik korak naprej v smislu interesov Evropske unije. Omogočeno nam mora biti, da zavarujemo in zaščitimo navedbo evropskega porekla in informacije na isti način kot blagovne znamke, kot so Coca Cola, koruzni kosmiči Kellogg’s Cornflakes itd. Menim, da moramo tukaj aktivno ukrepati v interesu naših proizvajalcev.

Postavili ste vprašanje v zvezi s patenti: po eni strani naslov tega sporazuma jasno kaže v drugo smer; po drugo strani pa se naša podjetja srečujejo z ogromnimi težavami v tem smislu in predlagal bi, da bi morda lahko z vami o tej temi podrobneje govorili v ponedeljek, ko se boste udeležili sestanka Odbora za mednarodno trgovino.

Čestitam vam za vaše dosežke. Spodbujam vas, da pokažete vztrajnost v zvezi z nerešenimi vprašanji. Veselim se dne, ko bo ta parlament lahko odločil, ali bo odobril ali zavrnil sporazum na podlagi končnega besedila.

  Kader Arif, v imenu skupine S&D. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, pred nami je besedilo, katerega zapletenost skrbi mnoge izmed nas, še več, zaskrbljeni so tudi državljani Evrope. Komisar, zahteval sem preglednost in vi ste se odzvali. Danes sem nekoliko zaskrbljen.

Če pustimo popolnoma tehnična vprašanja ob strani, je po mojem mnenju največje tveganje povezano s smerjo, v katero se obračamo glede tega zelo zapletenega odnosa med osebnimi svoboščinami in internetom. Svet se hitro spreminja in tega se vsi zavedamo. Vsi se zavedamo revolucije, ki se dogaja s pomočjo tega orodja, pri dostopu do informacij, pa tudi do kulture.

V današnjem svetu, kjer je tak dostop takojšen in brezplačen, tradicionalne referenčne točke slabijo. Naša najbolj zahtevna naloga je zato opredeliti nove predpise, ker je ureditev potrebna ne le za zaščito umetnikov in imetnikov pravic; vendar ne želim, da se osebne svoboščine ne upoštevajo.

Glede varovanja svoboščin, in ena izmed najpomembnejših med njimi je varovanje pravice do zasebnosti, me najbolj skrbi možnost, ki jo daje Trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA) pri pregledu osebnih stvari in prtljage potnikov na mejah. Ali to pomeni, da bodo carinske oblasti z namenom iskanja nezakonito naloženih datotek lahko pregledale naše mobilne telefone, MP3 predvajalnike in računalnike?

V skladu s Komisijo je to le možnost, ker ta določen pogoj, uporabljen v besedilu, ni obvezujoč. Rečeno je, da se lahko države članice odločijo, ali bodo dovolile preiskavo osebne prtljage. Vendar se za trenutek zresnimo. Kako lahko pričakujemo, da takšno besedilo ne bo služilo kot spodbuda za izvajanje takšnih pregledov? Ali resnično menite, da vlada, posebej če nanjo do neke mere izvaja pritisk njena glasbena industrija – in ta primer navajam namenoma – ne bo izkoristila te priložnosti, ki jo daje sporazum ACTA, da svojo nacionalno zakonodajo približa povečanemu pregledovanju potnikov, ki vstopajo na njeno ozemlje?

Še ena težava je, namreč v primeru dokazov, da datoteke posameznika služijo za komercialno uporabo, je kazen samodejna. Toda kdo odloča, ali so datoteke, ki jih hranimo, za komercialno uporabo? Nekateri bi rekli, da ima oseba s 500 pesmimi na svojem MP3 predvajalniku gotovo komercialne cilje, toda zakaj bi drugi zapravili priložnost, da bi to mejo postavili na 300, 100, 50 ali 10? Za osebo s slabimi nameni je dovolj, da si nezakonito naloži en sam film ,iz njega naredi na tisoče kopij in potem začne komercialno dejavnost.

Končno, kazen bodo odmerila sodišča vsake države, toda evropski državljan, ki ga bodo prijeli obmejni organi države podpisnice na podlagi posebno stroge zakonodaje, ne bo imel sredstev za njeno izpodbijanje. Ali si želite omogočiti takšne zlorabe? Ali ni bila odgovornost Komisije, da naredi vse v svoji moči za zagotovitev, da bo sporazum prepovedoval pregledovanje osebnih stvari?

Danes zvečer sem namenoma izpostavil to vprašanje, vendar ste jih vi izpostavili mnogo več, in vsa bomo vključili v resolucijo, ki sem jo zahteval in o kateri bo potekalo redno glasovanje na plenarnem zasedanju prihodnji mesec. Komisar, prosim vas, da upoštevate rezultat tega glasovanja, ki bo v skladu z našo zavezo, torej pred podpisom akta upoštevajte besedo Evropskega parlamenta.

  Niccolò Rinaldi, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, pogajanja so težka, mnenja si zelo nasprotujejo in posledice tega sporazuma se razlagajo zelo različno. Kolikor lahko razberem, trenutni status pogajanj ustvarja neravnotežje med obravnavo geografskih označb in znamk v korist slednjih, ter ne predvideva ukrepov glede znamk, ki uporabljajo poimenovanja, zaščitena z geografskimi označbami, kar krši člen 22 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine. „Parmezan“ – eden od številnih možnih primerov – se lahko brez ovir proizvaja kot „Parmezan“ v Združenih državah in Avstraliji ter izvaža na Kitajsko ali drugam po svetu kot neposredna konkurenca evropskim proizvodom, ki imajo prednost geografskih označb. Posledično evropski proizvodi podpirajo nepošteno konkurenco in niso deležni učinkovite zaščite Trgovskega sporazuma proti ponarejanju. Želel bi si pojasnilo glede tega.

„Parmezan“ pomeni „iz Parme“ in ne iz Avstrije ali Združenih držav, in enako velja za vse evropske geografske označbe. Previdni moramo biti, ker v času globalizacije 21. stoletja čez nekaj let ne bomo več imeli naših geografskih označb, deloma zaradi današnjih zgrešenih odločitev, in izgubili bomo ogromen del naše identitete. Če bi sporazumom ACTA vse to dovoljeval, bi bil nesprejemljiv.

Tu je prav tako vprašanje interneta, kot je že bilo omenjeno. Evropska unija podpira družbo širokega znanja, odprtega za vse, in sporazum ACTA ne sme na noben način predstavljati omejitve glede svobode dostopa do interneta. V zvezi s tem vprašanjem je bilo veliko pridobljenega. Komisar je dal pomembna zagotovila, vendar bi bilo nesprejemljivo, če bi trpel pravni red Skupnosti, kot še se zmeraj dozdeva, zaradi možnosti pravnih odredb iz člena 2 in kazenskih sankcij, vključno za posamezne uporabnike, kot predvideva člen 2(14)(1).

Cenim zelo pomembna zagotovila glede dostopa do zdravil za države v razvoju, vendar vemo, da je seznam držav, ki upoštevajo sporazum ACTA, zelo omejen in izključuje velesile ponarejanja, zlasti iz Azije, vendar ne le tam. Zaradi tega in ob upoštevanju vsega, kar lahko izgubimo pri geografskih označbah, in tveganj glede interneta, je vsaj za zdaj vtis takšen, da sporazum predstavlja le slabosti in je na tej osnovi morda bolje, da se opusti.

  Jan Philipp Albrecht, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, komisar De Gucht, očitno je, da bo sporazum ACTA, o katerem potekajo pogajanja, kmalu sprejet. To je sporazum, ki vključuje celoten niz zavez pogodbenic za krepitev in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine. Od nas, poslancev Evropskega parlamenta, bo Komisija kmalu zahtevala, naj odobrimo ta sporazum. Vendar je Parlament že mesece jasen glede tega, da številne izjave o nameri, ki jih je podala EU v sporazumu ACTA, tvegajo, da bodo presegle sedanjo zakonodajo EU. Ne le, da je nejasno, ali so na voljo zadostna pooblastila za trgovinski sporazum te vrste, ki vključuje določbe, kot so kazenski ukrepi ali poseganje v temeljne pravice, prav tako nimamo podatkov glede obsega, v katerem bo sporazum ACTA zahteval uvedbo nezakonitih ukrepov v EU. Zaradi tega bo sporazum ACTA moral biti poslan nazaj na pogajalsko mizo. Pa vendar ste pripravljeni podpisati sporazum že zdaj. Zato vas kot prvo vprašam: ali ste že podpisali? Če ne, kdaj nameravate podpisati? Drugič: kdaj bomo prejeli podrobno oceno učinkov glede obsega, v katerem bi sporazum ACTA lahko vplival na temeljne pravice znotraj EU? Veselim se vaših odgovorov.

  Syed Kamall, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, mislim, da moramo na začetku pozdraviti nekatere od izjav, ki so bile podane nocoj, ter dejstvo, da je po krogu pogajanj v Tokiu Komisija besedilo predložila pred Parlament, ki bo nazadnje lahko podal svoje soglasje k sporazumu ali ne. Mislim, da je premik k preglednosti nekaj, kar bi morali pozdraviti v celotnem Parlamentu. Navsezadnje je to bilo eno izmed področij, kjer je bil Parlament soglasen – morda se nismo strinjali glede določenih elementov, vendar smo se strinjali glede večje preglednosti.

Povečana preglednost pomeni, da zmanjšamo napačne špekulacije o vsebini pogajanj, in če smo pošteni, prav tako poudarja pozitivno vlogo Komisije, ki želi prepričati pogajalske partnerje, da je večja preglednost potrebna. Mislim, da smo v tem Parlamentu izvajali pritisk na Komisijo, zato se v zameno lahko s svojimi pogajalskimi partnerji pogovarja o potrebi po večji preglednosti.

Očitno v tem parlamentu obstajajo razlike glede pravic intelektualne lastnine. To je očitno ključno vprašanje za imetnike avtorskih pravic in blagovnih znamk. Upam da sporazum ACTA vsem aktivnim pogodbenicam predstavlja pomemben korak uveljavljanja, gradi pa na sporazumu TRIPS iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Osebno mislim, da je treba razlikovati med digitalnim svetom in svetom atomov; v svetu povečane moči obdelave, povečanega shranjevanja in večje pasovne širine se vse nagiba k ničelni ceni in mnogi v glasbeni industriji na primer niso ukrepali. Iz pogovorov s pravnimi strokovnjaki sem razbral, da je to zelo težko uzakoniti v sporazumu.

Ko gre za proizvodnjo generičnih zdravil, sem vesel, da sporazum ACTA varuje avtorske pravice in blagovne znamke, medtem ko izključuje patente iz širših ukrepov, tako da se izognemo zasegu generičnih zdravil v tranzitu preko EU. Vendar imam vprašanje, ker Komisija ni bila odgovorna za pogajanja v imenu EU v zvezi s poglavjem o kazenskem pregonu, ki ga je obravnaval Svet v imenu držav članic. Če razpravljamo o pomislekih glede kazenskih sankcij, kako nameravamo uskladiti dve različni pogajanji med civilnim in kazenskim poglavjem?

To je vprašanje za vas, komisar. Lahko se mu izognete, vendar bo zanimivo slišati vaše stališče glede tega.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, komisar, ta teden sta senatorja ZDA Bernie Sanders in Sherrod Brown pisala Uradu za patente in blagovne znamke ZDA in zahtevala temeljit pregled, da bi zagotovila, da se besedilo sporazuma ACTA, doseženega s pogajanji, lahko uskladi z obstoječo zakonodajo ZDA. Prepričani bodite, da v tem parlamentu izpolnjujemo svojo dolžnost, ko proučujemo sporazum v okviru zakonov Evropske unije. Moja skupina si želi sprejeti temeljit pristop in si vzeti toliko časa, kot je potrebno, čeprav ste ponovno ponudili zelo podrobne odgovore na vprašanja glede pravnega reda Skupnosti. Odgovori na vprašanja, ki smo jih lahko zastavili Komisiji na sejah, namenjenih poročanju, ki ste nam jih nedavno ponudili po pogajanjih in za katera se vam zahvaljujem, nas namreč niso popolnoma zadovoljili. Vaš glavni pogajalec nam je pogosto dajal občutek, da smo – če se lahko izrazim s pogovornim jezikom – neke vrste motilci Boga, ki dvomijo o božji besedi, namesto da bi se ukvarjal s pomisleki, ki smo jih izrazili v imenu evropskih državljanov.

Kljub temu so nekatere naše kritike glede vidikov, povezanih z internetom, imele določen učinek in nekateri škodljivejši predlogi so bili umaknjeni.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospod predsednik, pogajanja o sporazumu ACTA so bolj ali manj zaključena. Besedilo zadnje različice sporazuma ima podobo zakonodajnega besedila, saj se uporablja za posamezne države članice. Tako sporazum ACTA obstoječega pravnega položaja v Evropi skorajda ne bo spremenil. Prvotni cilj sporazuma je bil izboljšati uveljavljanje. Vendar iz predloga ne morem opredeliti posebnih rešitev v zvezi s tem. Pred objavo je postalo znano, da bodo sporne točke opuščene. Vendar ta različica različnih navzkrižnih interesov ne upošteva v zadovoljivi meri. Na primer, člen 2(2) sporazuma pravi: „postopki, ki se sprejmejo, ohranijo ali uporabljajo za izvajanje tega poglavja, so pravični, nepristranski in zagotavljajo primerno varstvo pravic vseh udeležencev postopkov“. Poglavje o začasnih ukrepih ne vsebuje izrecne navedbe pravice do pravnega postopka niti ne vsebuje določbe o preverjanju potrebe po uničenju ponarejenih izdelkov.

In nenazadnje – slišali smo, da se bodo zadnje točke pogajanja zaključile preko e-pošte. Vendar te zadnje točke vključujejo področje uporabe sporazuma kot celote. Gotovo je to treba opredeliti, preden začnemo oblikovati vsebino. Morda bi to spodbudilo nekatere praktične rešitve v sporazumu samem.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, želela bi se zahvaliti Evropski komisiji in zlasti komisarju De Guchtu za trda pogajanja, ki jih vodi z Združenimi državami, naloga, ki namerava najti stično točko glede sporazuma, za katerega se na žalost zdi, da nima konca.

Še vedno smo daleč od rešitve težav intelektualne lastnine, ki so še naprej predmet spora med dvema blokoma, ki se razlikujeta v gospodarskem in političnem smislu. Evropa se mora še naprej osredotočati na dve temeljni točki. Evropske geografske označbe morajo obvezno biti zaščitene v civilnem in carinskem smislu, saj danes trpijo zaradi škode, ki ni prisotna le v agroživilski industriji, katere ponarejeni izdelki trpijo zaradi nepoštene konkurence preko uporabe imen, ki kopirajo in omenjajo znane evropske blagovne znamke, prav tako pa škoduje industrijam, ki delujejo v sektorjih oblikovanja in mode. To škoduje podjetjem, intelektualni lastnini, raziskavam in – kot vedno – potrošniku.

Druga osrednja točka je potreba po skupnih pravilih, ki nadzorujejo spletne prodaje: prodaja filmov, knjig, glasbe, zdravil in na milijone ostalega ponarejenega blaga se še vedno odvija na internetu brez kakršnega koli nadzora. Evropska unija mora preostalemu svetu poslati jasno sporočilo. Trgovinski sporazum proti ponarejanju mora biti zaščita pred vsem ponarejanjem.

  Emine Bozkurt (S&D). – (NL) Gospod predsednik, komisar, mednarodni sporazumi morajo biti predloženi v odobritev Evropskemu parlamentu. Za nas, poslance, je bistvenega pomena, da lahko čim pogosteje uporabimo svojo pravico do veta, vendar je naše delo zdaj postalo praktično nemogoče. Vedno znova smo bili prisiljeni zahtevati od Komisije, naj pojasni trenutno stanje pogajanj glede sporazuma ACTA. Tako nas vedno odpravijo z besedami. Najprej so nas pomirili z argumentom, da pogajanja še daleč niso zaključena, zdaj pa ste nam povedali, da gre le za sporazum o uveljavljanju ter da pravni red EU in zakoni držav članic ne bodo spremenjeni.

V tem primeru bi vprašala: kakšna je torej dodana vrednost sporazuma ACTA? Rekli ste, da ne bo uskladil kazenskih sankcij niti ustvaril posredne zaveze v smislu politike „treh udarcev“. Vendar stojimo tukaj in spet govorimo o vsebini tega osnutka sporazuma, zlasti o točkah, ki sem jih omenila. Pa vendar vsak dan prejemam sporočila zaskrbljenih državljanov in podjetij in še vedno obstaja splošno soglasje med skupinami v Evropskem parlamentu, da ta osnutek sporazuma spodkopava temeljne pravice naših državljanov in potnikov iz tretjih držav. Zato bom to vprašanje zastavila na nedvoumen način: katere bodo dejanske koristi sprejetja sporazuma ACTA? Prosimo, prepričajte nas, da je besedilo z dne 2. oktobra pozitivna in potrebna stvar.

Za vas, komisar, imam tudi zelo konkretno vprašanje: kdaj se bodo pogajalske strani ponovno sestale, da bi razpravljale o sporazumu ACTA? Katere stranke se z njim niso strinjale? Zakaj? Eno vprašanje za drugim, komisar. Spet nam je bilo rečeno, da sporazum še čaka na zadnje izboljšave. Kako naj se strinjamo s sporazumom, za katerega potekajo pogajanja za zaprtimi vrati?

  Marietje Schaake (ALDE). – Gospod predsednik, včeraj je Komisija sprejela strategijo, da bo v ospredje postavila pravno zavezujočo Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Kot liberalci smo to predlagali, zato je to glasba za moja ušesa.

Danes je Komisija objavila informacije o sporazumu ACTA, potem ko so se zadnja pogajanja zaključila pred tremi tedni. Stran vsebuje odstavek, naslovljen „pozitivni vidiki sporazuma ACTA“, toda obstajajo tudi nekatera vprašanja, ki bi lahko bila drugače označena.

Prvič, ali trgovinski sporazumi ali pogodbe za uveljavljanje prava – kar po mojem mnenju sporazum ACTA v resnici je – prav tako spadajo pod osredotočanje na temeljne pravice? Ali bo Komisija pripravila oceno?

Drugič, ali se je Komisija pripravljena vrniti za pogajalsko mizo, če so temeljne pravice zaradi sporazuma ACTA ogrožene? Ali bo Komisija počakala na zaključek pogajanj, preden bo zares upoštevala resolucijo Parlamenta iz začetka naslednjega leta? Kolikor vem, še nobena država ni vpisala svojih začetnic na niti eno stran sporazuma ACTA.

Kar zadeva internet, sporazum celo orje ledino, kot pravi poročilo. Uvodna izjava pravi, da sporazum ACTA „spodbuja sodelovanje med ponudniki storitev in imetniki pravic“. Člen 2.18.3 nadaljuje: „vsaka pogodbenica si prizadeva spodbujati skupna prizadevanja znotraj poslovne skupnosti za učinkovito obravnavo kršitev intelektualne lastnine. To vključuje izvensodne ukrepe in izzive razdelitve moči“. Člen 2.18.4 pravi, da mora pristojni organ, ne nujno sodni, imeti pooblastila, da „naroči spletnemu ponudniku, naj imetniku pravic takoj predloži informacije, ki zadostujejo za identifikacijo naročnika, katerega račun naj bi bil uporabljen za kršitev“.

Opozarjam na besedo „naj bi“ ter poudarjam, da ponudnike internetnih storitev skrbi, da bodo oni morali začeti izvajati zakon. Zato je treba narediti nekaj prostora pod naslovom „negativni vidiki sporazuma ACTA“ za oceno vidika temeljnih pravic, ki je še vedno vključen v osnutek sporazuma ACTA, za katerega je zdaj Komisija pravno zavezana, da bo ga dajala v ospredje.

  Eva Lichtenberger (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, odkar je besedilo sporazuma ACTA bilo objavljeno, menimo, da zastavlja mnogo več vprašanj, kot daje odgovorov. To lahko deloma pripišemo zelo nejasni in ohlapni pravni terminologiji, ki se občasno uporablja in za katero se zdi, da ne izključuje ničesar in vključuje vse. Naj se tukaj dotaknem enega izmed ključnih vprašanj, ki je poziv k sodelovanju pri izvajanju pravic ponudnikov storitev in imetnikov pravic. Ali naj to razumemo, da bo na primer Warner Bros sodeloval s ponudniki internetnih storitev skoraj tako kot s šerifovimi namestniki? Kako bi to podrobno delovalo? Ali to pomeni pretakanje podatkov po internetu, da bi našli kršitve? Ta zmeda izhaja iz dejstva, da na primer izraz „zasebna ali komercialna uporaba“ ni dovolj opredeljen, skupna opredelitev pa ni bila najdena. Menim, da je to izredno problematično vprašanje, ker vključuje privatizacijo zakonskih pravic.

Kot je že bilo omenjeno, se je Komisija včeraj zavezala, da bo opravljena ocena učinka v povezavi s civilnimi pravicami in morebitnimi novimi določbami. Kaj lahko pričakujemo od te ocene učinka glede sporazuma ACTA? Kaj lahko pričakujemo od te ocene in kdaj jo bomo sploh lahko prebrali? To je odločilno, da bomo lahko ocenili ta sporazum.

  Sajjad Karim (ECR). – Gospod predsednik, kot Unija s težavo dohajamo izzive, s katerimi se srečujemo v tej novi internetni dobi. Seveda nismo sami in mnogo izmed naših partnerskih narodov je v istem položaju, vendar smo se vsi združili in skupaj si prizadevamo za usklajen pregon ponarejanja.

Varovanje avtorskih pravic je nujno, vendar je treba najti ravnovesje za zagotovitev, da svoboda do izražanja in inovacije niso ovirane. Želimo zagotoviti, da bo ravnotežje, doseženo v poročilu gospe Gallo, v sporazumu ustrezno priznano, da bo spodbujalo rast, konkurenčnost in inovacije, hkrati pa zagotavljalo potrebne zaščite za imetnike pravic. Pri izvajanju ne obstaja pristop, ki bi ustrezal vsem, in v sporazumu ni podan pristop za izvajanje. Prožnost naših držav članic je priznana in to podpiramo. Kot je povedal komisar, je sporazum ACTA dober prvi korak za obravnavo skupin, ki se ukvarjajo s ponarejanjem, in piratstva na internetu in širšem področju.

Od EU pričakujemo podroben predlog o avtorskih pravicah in temeljito oceno učinkov, ki jo bo Evropski parlament pregledal, analiziral in vzel pod drobnogled v imenu državljanov.

  Christofer Fjellner (PPE). – (SV) Sporazum ACTA ali Trgovinski sporazum proti ponarejanju, kar to pomeni, je seveda zelo sporen. Zelo sporen je tukaj, v Evropskem parlamentu, pa tudi na Švedskem, ki jo zastopam. Zelo sem bil kritičen, zlasti glede tistega, kar sem dojemal kot skrivnostnost; med drugim glede dejstva, da nismo poznali vsebine besedila. To je ustvarilo občutek in vzdušje, ugodna za porajanje mitov o sporazumu. Najvztrajnejši se zdi mit, da bodo zaradi sporazuma ACTA carinski organi začeli preverjati iPode in računalnike. To sem malo prej slišal tukaj na današnjem plenarnem zasedanju. Toda zdaj, ko imamo vsa besedila in je vse pred nami, vidim, da to ni bilo res in da gre le za mit. Če bi Shakespeare napisal igro o razpravi glede sporazuma ACTA, menim, da bi jo prav tako poimenoval „Mnogo hrupa za nič“.

Komisija je obljubila, da ACTA ne bo spremenila ničesar v zakonodaji EU in ko berem to, sem tudi jaz takega mnenja. Dejstvo, da ne bo sprememb zakonodaje, pomeni, da ne bo sprememb vsakodnevnega življenja državljanov, na primer ne bo se spremenil odnos državljanov do interneta.

Vendar to ne pomeni, da sporazum ACTA ni pomemben ali da ni potreben, kot je rekel nekdo v tem parlamentu. Nasprotno, sporazum ACTA bo ustvaril svetovni zlati standard za varstvo intelektualne lastnine. To je pomembno in v interesu Švedske in Evrope. Zmanjšal bo število sporov in če mi v srečanjih, ki jih imam s švedskimi podjetji, ta kaj omenjajo, potem je to predvsem potreba po zaščiti njihovih patentov in pravic intelektualne lastnine. To je dobro, zlasti zunaj Evrope. Zdaj, ko sem prebral pogajalske dokumente, ki smo jih prejeli, sem pomirjen in poln zaupanja. Prepričan sem, da bodo istega mnenja tudi državljani. To pomeni, da sem pred nadaljnjimi razpravami glede te zadeve v Evropskem parlamentu precej samozavesten.

  Françoise Castex (S&D). – (FR) Gospod predsednik, komisar, kot pobudnica pisne deklaracije o Trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA) bi se vam skupaj s kolegi poslanci, gospodom Lambrinidisom, gospo Roithovo in gospodom Alvarom, najprej želela zahvaliti za vaša prizadevanja, da bi zavarovali preglednost in soglasje, zlasti v zadnjih tednih. Za zdaj se bodo moje zahvale tukaj končale, ker to besedilo ostaja zelo nejasno glede ključnih vprašanj.

Prvič, komisar, vi pravite, da to besedilo ne bo spremenilo pravnega reda EU, toda kaj pa nove kazenske sankcije za kaznivo dejanje pomoči in podpiranja kršitev avtorskih pravic, ki jih želite razlikovati od ponarejanja?

Kako naj ne mislimo na to, kar se dogaja v Franciji, kjer grozi zakon HADOPI in potencialne sankcije proti nevtralnosti tehničnih posrednikov. Dejstvo, da se je za to besedilo pogajal Svet, ga uvršča izven obsega pogajanj Komisije in zato morda tudi pravnega reda EU.

Drugič, zdi se, da ima odbor ACTA možnost vključevanja sprememb v besedila. Zato boste razumeli našo zaskrbljenost zaradi možnosti sprejetja besedila, ki se lahko še spremeni. Komisar, ponavljam, da nam je težko dati bianko ček prihodnjemu sekretariatu ACTA; zadržki, ki jih bomo pripravili glede razlage besedila pri glasovanju o resoluciji, pa bodo narekovali naše stališče glede ratifikacije tega besedila.

  Christian Engström (Verts/ALE). – Gospod predsednik, 10. marca letos je ta parlament z veliko večino sprejel resolucijo, ki med drugim pravi, da sporazum ne bi smel omogočati uvedbe tako imenovanih postopkov treh udarcev. Ne želimo namreč, da bi se ponudniki internetnih storitev začeli obnašati kot zasebne policijske sile in bili prisiljeni prevzeti to vlogo.

Komisija je v različnih ustnih izjavah večkrat ponovila, da to ni res. Te izjave pozdravljam. Če pa pogledamo besedilo, je že v uvodni izjavi zapisano „v želji spodbujati sodelovanje med ponudniki storitev in imetniki storitev glede ustreznih kršitev v digitalnem okolju“. Potem člen 2.18.2, kot ga je citirala gospa Schaake, „skuša spodbujati skupna prizadevanja v poslovni skupnosti za učinkovito obravnavo kršitev podjetij“. Če to ne pomeni treh udarcev, kaj potem pomeni?

Lepo je govoriti o sodelovanju med imetniki pravic in ponudniki internetnih storitev, toda kaj naj ponudniki internetnih storitev storijo? Če tega ne želijo početi, kakšni ukrepi jim grozijo? Zelo me skrbi, da je jezik v tem sporazumu – kot je povedala gospa Castex – tako dvoumen, da sploh ni jasno, kaj pomeni. Še vedno imam osnovne pomisleke, ki nas spremljajo že od začetka, in zelo rad bi videl primerno oceno vidikov temeljnih pravic tega sporazuma.

  Jörg Leichtfried (S&D). – (DE) Gospod predsednik, komisar, seveda je poskus doseganja dobrih mednarodnih sporazumov vreden pohvale in priznam, da to še zdaleč ni lahka naloga. Kljub temu pa se moramo pri obravnavi takih sporazumov na neki točki ustaviti in vprašati: kdo bo posledično imel koristi in kdo bo utrpel škodo? Občutek imam, da ima korist le nekaj ljudi, ki želijo mastno zaslužiti in ki jih le malo zanimajo človekove pravice, svoboda obveščanja itd., in da škoduje mnogo več ljudem, kot jim resnično prinaša koristi.

Še vedno mi ni jasen dejanski položaj glede generičnih zdravil. Res je, da ne moremo veliko doseči s kazenskimi sankcijami. Vendar vemo, da lahko civilne tožbe in z njimi povezani velikanski odškodninski zahtevki povzročijo mnogo več škode kot kazenski postopki. Potem se postavlja vprašanje zaščite blagovnih znamk v nasprotju z oznakami porekla. Pravkar smo imeli razpravo, kjer je bilo rečeno, da so oznake porekla vedno pomembnejše in ponujajo priložnosti, ki presegajo področje zaščite blagovnih znamk. Vendar se zdi, da se je vse ustavilo pri vprašanju zaščite blagovnih znamk.

Ideja uporabe ponudnikov interneta kot zasebne policijske sile, kar so že omenili drugi poslanci tega parlamenta, je pojem, ki ga popolnoma zavračam. Kdo bo nadzoroval ponudnike? Ni obveznosti zagotavljanja informacij in ni varovanja podatkov, kot bi moralo veljati za javne organe. To so stvari, ki me skrbijo. Poleg tega ne vem, kaj bodo te ocene učinkov dosegle glede človekovih pravic in, predvsem, kaj bo storila Komisija, če ta parlament dobi občutek, da je to zvodenela rešitev in je ne bo hotel podpreti.

  Judith Sargentini (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, dobro si lahko predstavljam, da bi glavni namen tega sporazuma lahko bil preprečevanje ponarejanja torbic in ročnih ur. Vendar sporazum pravi, da mora poslovna skupnost sodelovati v boju proti kršitvam avtorskih pravic, in tukaj se mi zdi, da se stvari malo zapletejo. Če se vrnem na torbice, očitno bo strojar moral zahtevati od proizvajalca zadrg in zaponk, naj preveri identiteto ljudi, ki kupujejo te torbice? Ali bomo mi kot oblast naložili takšno policijsko nalogo podjetjem te vrste? To bi bilo nepremišljeno in v vašem predlogu nam niste dali nobenega pojasnila glede te točke.

Slišala sem vas reči, gospod De Gucht, da če v sporazumu ACTA opustimo patente, bomo imeli na grbi farmacevtsko industrijo. Jaz imam drugačne strahove, ker v zvezi s patenti in mejnim nadzorom še vedno obstajajo nejasnosti. To ne pomeni, da se ne bo več zgodilo nekaj tako neprijetnega, kot je zaseg zdravil proti virusu HIV v pristanišču Rotterdam.

Pomirite nas, gospod De Gucht, in preverite sporazum ACTA glede temeljnih pravic. Včeraj je vaša komisija objavila strategijo s tem učinkom. Pomirite nas, da imajo ljudje v državah v razvoju pravico do zdravstvenega varstva. Pomirite nas, da za uporabniki interneta ne bodo vohljala zasebna podjetja in da njihova svoboda ne bo omejena.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Rastoče število ponarejenih in piratskih izdelkov na mednarodnem trgu povečuje možnost za ogrožen trajnostni razvoj svetovnega gospodarstva in nedvomno prinaša tudi finančne izgube izvornim proizvajalcem ter krši pravice intelektualne lastnine avtorjev in subjektov, vključenih v proizvodnjo in pridelavo. Predstavlja tudi očitno tveganje za potrošnike in je vzrok za izgubo delovnih mest v Evropi.

Zamisel o večstranskem sporazumu za boj proti piratstvu in ponarejanju je lahko učinkovit mehanizem za zajezitev takih dejavnosti. Vendar se pridružujem svojim kolegom pri poudarjanju potrebe po preglednosti in večji verodostojnosti v zvezi s kakršnimi koli podobnimi pogajanji in sporazumi. Enako bistveno se mi zdi, da najdemo ravnotežje med pravicami, ki jih želimo zaščititi, in pravicami, ki so bistvene za družbo. Uveljavljanje ali varstvo pravic nekaterih ne sme posegati v pravice in upravičene interese drugih. Zlasti imam v mislih določbe sporazuma, ki nameravajo kazensko preganjati popolnoma nenevarne običajne uporabnike, ne kaznujejo pa velikih akterjev. Absurdno se mi zdi, da se lahko med mejnim nadzorom zapleni tehnična oprema, ki vsebuje avdio in video posnetke, namenjene osebni uporabi. V naši pravni tradicijo je kopiranje za osebno uporabo, ki nima komercialnih namenov, pogosto in ne nezakonito. Komisar, zakaj na primer študent ne bi smel prekopirati knjige, ki jo potrebuje za šolo?

Ponovno poudarjam, da moramo sprejemljivemu varstvu avtorskih pravic dati zeleno luč. Vendar za trenutno različico sporazuma ACTA stoji delo lobistov založb iz ZDA, ki nameravajo v svojem iskanju dobička terorizirati in kazensko preganjati velik del naše družbe, zlasti državljane držav članic Evropske unije. Astronomske globe, neprimerna preverjanja, pogajanja o sporazumu, ki potekajo za zaprtimi vrati, se mi zdijo nesorazmerni. Zato bi prosila Evropsko komisijo, naj se upre ogromnemu pritisku lobistov in pripravi racionalno ter dobro uravnoteženo alternativo sedanji različici sporazuma ACTA.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Z našo pisno izjavo smo želeli doseči več preglednosti pri pogajanjih za sporazum ACTA in zagotovilo glede varstva osebnih podatkov in pravnega reda EU. Zadovoljna sem, da so osnutki dogovorov končno bili objavljeni in da je večina problemov, ki smo jih kritizirali, izginila iz sporazuma. Vendar bi za Unijo bil neuspeh, če bi se na primer zmanjšalo varstvo geografskih označb; na primer, če neevropskim državam na svojem ozemlju ne bi bilo treba varovati vafljev Karlovy Vary ali prej omenjenega šampanjca. Samo nadzor meja ne zadostuje. Komisarja prosim za pojasnilo tega.

Prav tako dvomim o učinkovitosti sporazuma, saj največje ponarejevalke iz Azije niso njegove pogodbenice, kar lahko pri izvajanju sporazuma povzroča težave tudi podjetnikom in potrošnikom. Na koncu prosim komisarja ali Komisijo, naj nam predstavita podrobno analizo učinkov sporazuma ACTA na Evropsko unijo.

  Karel De Gucht, član Komisije. – Gospod predsednik, kot prvo, več govornikov je trdilo, da bodo zaradi izvajanja sporazuma ACTA omejene državljanske svoboščine, in več jih je na primer izpostavilo nadzor prenosnikov ali letalskih potnikov na mejah.

Skupna izjava z dne 16. aprila, ki so jo podale pogodbene stranke sporazuma ACTA, je zelo jasna. Noben predlog ne sili udeleženk sporazuma ACTA, naj zahtevajo od mejnih organov preiskave prtljage potnikov ali njihovih osebnih elektronskih naprav, da bi našli nedovoljeno gradivo.

Namen sporazuma ACTA je obravnava obsežnih nezakonitih dejavnosti in pregon kriminalnih združb. Ne gre za omejevanje državljanskih svoboščin ali nadlegovanje potrošnikov. Sporazum ACTA bo v skladu s sedanjim režimom EU za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki v celoti spoštuje temeljne pravice, svoboščine in državljanske svoboščine, kot je varstvo osebnih podatkov.

En primer je klavzula de minimis v carinski uredbi EU iz leta 2003, ki izvzema potnike iz pregledov, če sporno blago ni del obsežnega prekupčevanja.

Carinski organi EU, ki se večkrat srečujejo s tihotapljenjem drog, orožja in ljudi, nimajo časa in pravne podlage, da bi iskali par piratskih pesmi na iPodu ali prenosniku, in nobenega namena nimamo tega spremeniti.

Tega ne bomo spremenili in zagotovili bomo, da bodo pogodbenice sporazuma ACTA še naprej uporabljale to izjemo. Vendar izjeme de minimis ne moremo uvesti kot absolutne obveznosti, ker so nekatere države članice v skladu z nacionalnimi pravili obdržale pristojnost za izvajanje določenega nadzora potnikov.

Ponovno je bil omenjen zakon treh udarcev ali francoski zakon HADOPI, ki to omogoča. Vendar gre za nacionalno pravilo in Evropska unija nima pristojnosti, da bi nacionalno državo prisilila, naj ga spremeni.

Mnogi so tudi zahtevali oceno učinkov glede temeljnih pravic, študijo vpliva na zasebnost in študijo vpliva na pravni red Skupnosti.

Na tem plenarnem zasedanju sem večkrat izjavil, da kršitve temeljnih pravic ali pravnega reda Skupnosti ni bilo, in moram povedati, da v treh razpravah, ki smo jih že imeli na tem plenarnem zasedanju, nobeden od vas ni podal primera glede težav, ki so povezane s temeljnimi svoboščinami. Nihče ni pokazal na kršitev pravnega reda Skupnosti. Nihče ni znal podati primera. Če nam boste podali primere, jih bomo preučili.

Kar zadeva pogajanja za zaprtimi vrati, je Parlament zahteval več preglednosti glede pogajanj o sporazumu ACTA. Komisija je zagotovila, da se to zgodi: da imate pred seboj besedilo, ki je bilo sklenjeno v Tokiu, in da ste ga dobili nekaj dni za tem, ko je bilo dokončano. Besedilo ima tudi zadržke, ki so še vedno prisotni; tri zadržke Evropske unije in tri zadržke Združenih držav. Imate rezultat pogajanj. Kako lahko izjavite, da se je to dogajalo za zaprtimi vrati?

Vprašanje je bilo zastavljeno varuhu človekovih pravic. Morda ne zaupate meni. Jaz sem Komisija. Morda ne zaupate Svetu. Morda ne zaupate vašim vladam. Iz več vaših govorov sem razbral, da je vaše zaupanje v lastne vlade dokaj šibko, toda menim, da zaupate vsaj varuhu človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je zelo jasno povedal, da lahko ohranimo listine zaupne in da je to, kar počnemo, velik dodatni korak v smeri preglednosti.

Pričakovali bi, da kadar to počnete, da vam bodo ploskali. Da bo dejstvo vsaj malo upoštevano, toda nekateri izmed vas še kar naprej govorite, da se pogajamo za zaprtimi vrati in da preglednosti ni. Torej kakšen je sploh smisel prizadevanj, da bi imeli več preglednosti, če pa nato še naprej govorite, da preglednosti ni. Morda bi bilo bolje, če bi svoj čas namenil čemu drugemu.

Kar zadeva možnost, da Evropska komisija sklene dogovor glede končnega besedila: v Lizbonski pogodbi so navedena zelo jasna pravila o tem, kako se sklepajo mednarodne pogodbe, kdo in kako jih sklepa in ratificira, vključno s pomembno vlogo Evropskega parlamenta.

V okvirnem sporazumu obstajajo tudi jasna pravila, kako je treba v postopku pogajanj obveščati Parlament in ga upoštevati. Menim, da smo ta pravila spoštovali zelo natančno. Komisija ima posebno pravico, da kot pogajalec določi točko, na kateri se pogajanja zaključijo in se sporazum parafira. Sporazum še ni parafiran in nocoj imate možnost, da podate svoje pripombe, preden ga parafiramo in celo preden se odločimo, da damo sporazum kot tak parafirati. V Komisiji še nismo sprejeli odločitve, kaj bomo dejansko naredili, ker imamo še vedno nekaj zadržkov, ki jih želimo rešiti z Združenimi državami, preden se odločimo.

Parafiranje sporazuma je del posebnih pravic Komisije in Unije ne zavezuje dokončno. Sporazum bo postal dokončen, ko bo dal soglasje Evropski parlament.

Zato spoštujmo pogodbo in spoštujmo okvirne sporazume. Medtem pa vas bomo še naprej obveščali in z vami sodelovali, kot je določeno v okvirnem sporazumu.

Mimogrede, v skladu s pogodbo je Svet tisti, ki odobri podpis sporazumov, toda Parlament ima vedno zadnjo besedo. Ratificirati mora sporazum, toda če soglasja ne da, sporazuma ni.

Torej bodite malo potrpežljivi. Parafiranja še ni. Ko bo parafiran, boste dobili prevod, preverili ga bodo pravniki-jezikoslovci, nato bo šel v podpis Svetu in Parlamentu v ratifikacijo. Torej do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev in nocoj imate še eno možnost, da poveste vse, kar imate glede tega v mislih.

Nekateri so tudi spraševali, kako bi imela EU koristi od sklenitve takega sporazuma, če ne bo šel dlje od trenutne zakonodaje in če bodo druge države, kot je ZDA, trdile, da ne bo spremenil domače zakonodaje.

Ne gre za materialno pravo. Ta sporazum pomeni krepitev obstoječega prava in zato vedno znova navajam, da ne bomo spremenili pravnega reda Skupnosti. Pravni red Skupnosti pomeni materialno pravo in tega ne bomo spreminjali. Mednarodna pogodba, ki bi sprejela standarde, podobne tem, ki jih ima EU, in tudi tem, ki že obstajajo v državah, kot sta ZDA in Japonska, bi bila zelo dragocen prispevek k sedanjim prevladujočim mednarodnim standardom, kot jih določa sporazum STO TRIPS.

Naš cilj je spodbujati standarde ACTA pri ključnih razvijajočih se partnerjih, in sicer z našimi prihodnjimi trgovinskimi sporazumi, in tudi na večstranskih mestih. Ob tem je več pogodbenic sporazuma ACTA izkoristilo zagon, ki so ga ustvarile pogajanja o sporazumu ACTA, da so prenovile svojo domačo zakonodajo v skladu z dogovorjenimi smernicami.

Kolikor vem, sta na primer tako Japonska kot Kanada v postopku pregleda svojih režimov uveljavljanja glede interneta. Poleg tega se pogosto spregleda, da sporazum ACTA ne pomeni le boljših pravnih standardov. Prav tako pomeni sodelovanje med organi pregona, sprejetje najboljših praks ali boljše usklajevanje tehnične pomoči.

Čeprav EU v zadnjih štirih ali petih letih na teh področjih zelo uspešno sodeluje z ZDA, pa menimo, da lahko sporazum ACTA prav tako izboljša pomembne vidike boja proti kršitvam intelektualne lastnine.

Menimo, da je ameriški sistem pregona pri zaščiti določenih pravic intelektualne lastnine na splošno učinkovit in uspešen. Komisija je poudarila, da sporazum ACTA ni prikrito sredstvo za to, da se zaobide njihov domači zakonodajni postopek in se oblikujejo sedanji zakoni, in isto je storil Parlament. Razumljivo je, da ameriški uradniki poudarjajo enako.

Naj dodam, da je načelo sodelovanja med imetniki pravic že v členu 15 Direktive o e-poslovanju od leta 2003 dalje, tako to ni nova zamisel. Zapisano je v Direktivi o e-poslovanju in samo na to se sklicujemo. Sklicujemo se na obstoječo zakonodajo EU.

Naj še povem, da je v razpravi o sporazumu ACTA pogosto spregledano število delovnih mest državljanov EU, ki se navezujejo na pravice intelektualne lastnine, in prav o delovnih mestih se pogosto razpravlja vsepovsod v Parlamentu.

Na milijone delovnih mest v Evropi je odvisnih od spoštovanja pravic intelektualne lastnine. Ponarejanje je resen napad na evropsko industrijo in evropsko gospodarstvo ter na evropske inovacije, saj smo gospodarstvo, ki temelji na inovacijah.

Pravzaprav v resnici govorimo o delovnih mestih. In reči moram, da sem malo presenečen, da v treh razpravah, ki smo jih do sedaj imeli na tem plenarnem zasedanju, to ni bilo nikoli omenjeno. Tega sklicevanja na delovna mesta ni nikoli bilo. Sklicevanja so bila na temeljne pravice in na to sem zelo občutljiv, toda primera, ki bi to podkrepil, ni bilo.

Sklicevanje je bilo na nadzor na mejah, kjer je jasno, da sporazum ACTA ne dodaja ničesar k temu, kar že obstaja. Bilo je sklicevanje na zasebnost, toda ne vidim razloga, zakaj bi bila zasebnost napadena. Sklicevanja so na vrsto neko nejasno svobodo in svoboščine, za katere menite, da so ogrožene, toda primerov ne omenjate. Po drugi strani pa je zelo jasno in tudi dokumentirano v raznih študijah vpliva, ki jih je, mimogrede, Komisija opravila v vezi z vsemi mogočimi stvarmi, da je veliko naših delovnih mest povezanih s pravicami intelektualne lastnine, in to je eden izmed razlogov, da pripisujemo tej zadevi tak pomen. Malo sem presenečen, da se to v Parlamentu zelo redko omenja.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo na naslednjem delnem zasedanju.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pozdraviti želim napredek pri pogajanjih o sporazumu ACTA. Ta sporazum je nujno potreben za vzpostavitev mednarodnih standardov o izvrševanju zakonodaje o intelektualni lastnini.

Toda poudariti moram, da morajo biti sankcije proti kršitvam intelektualne lastnine skladne z načelom sorazmernosti in uravnotežene med resnostjo zagrešenih dejanj in uporabljenimi sankcijami. V tem primeru še zlasti mislim na kršitve intelektualne lastnine v digitalnih medijih in na internetu, kjer je treba jasno razlikovati obravnavo obsežnega piratstva za komercialne namene in osamljenih, naključnih primerov intelektualnih goljufij.

Poleg tega se mora sporazum ne glede ne resnost zagrešenih kaznivih dejanj osredotočiti na zaščito svobode izražanja, pravico do poštenega sojenja in zaupnosti.

17. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

18. Zaključek seje

(Seja se je zaključila ob 23.55)