Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Razprave
Sreda, 24. november 2010 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

4. Sklepi seje Evropskega sveta o gospodarskem upravljanju (28.–29. oktober) (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je pomembna razprava o sklepih seje Evropskega sveta o gospodarskem upravljanju (28.–29. oktober) [2010/2654(RSP)].

V dvorani bi rad pozdravil predsednika Sveta gospoda Van Rompuya in predsednika Komisije gospoda Barrosa. Z nami so tudi predstavniki belgijskega predsedstva in Komisije. Začeli bomo z informacijami, ki nam jih bo posredoval predsednik Sveta gospod Van Rompuy.

 
  
MPphoto
 

  Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta. – Gospod predsednik, seja Evropskega sveta 28. in 29. oktobra je bila osredotočena na gospodarsko upravljanje naše Unije, zlasti s poročilom projektne skupine za gospodarsko upravljanje. Poročilo, ki ga je odobril Svet, in nadaljnje dogajanje – mislim predvsem na Irsko – sta na splošno ponazorila pomen te zadeve, še posebej pa pomen potrebe po finančnem mehanizmu, ki ga je mogoče hitro uporabiti in ki smo ga določili maja.

Spoštujem hitrost ukrepanja finančnih ministrov v zadnjem tednu in poudarjam, da to ponazarja raven naše odločenosti, da zagotovimo stabilnost evra.

„Finančna podpora EU in evrskega območja bo zagotovljena v okviru močnega političnega programa, ki ga bosta Komisija in MDS v sodelovanju z Evropsko centralno banko oblikovala na pogajanjih z irskimi oblastmi. […] Glede na trdne temelje irskega gospodarstva bi moralo odločno izvajanje programa omogočiti oživitev trdne in zdržne rasti ter zagotoviti ekonomsko in socialno kohezijo.“ Tu sem navedel ministre evrske skupine in Sveta ECOFIN.

Projektna skupina ni bila medvladna konferenca, temveč pregled naših metod dela, prednostnih nalog in postopkov na tem področju. Prizadevali smo si doseči pravo ravnovesje med določitvijo celovitega evropskega okvira glede potrebe po preprečevanju prekomernih fiskalnih primanjkljajev in gospodarskih neravnovesij znotraj Unije na eni strani ter omogočanjem, da se nacionalne vlade v skladu s svojimi nacionalnimi političnimi postopki in evropskim pravom svobodno odločajo glede tega, kaj želijo obdavčiti in kako želijo oblikovati porabo, na drugi strani.

Želimo zagotoviti, da bodo vse države članice v celoti upoštevale učinek gospodarskih in fiskalnih odločitev na svoje partnerice in stabilnost Evropske unije kot celote. Obenem želimo okrepiti sposobnost na ravni Unije za odzivanje v primerih, ko politike v državi članici predstavljajo tveganje za preostanek Unije.

Tako kot druga priporočila projektne skupine so tudi ta priporočila zelo podobna predlogom Komisije. Prav tako sem o teh vprašanjih dvakrat razpravljal z vodjami skupin v Evropskem parlamentu in predsedniki pristojnih odborov v skladu z obliko, ki ste jo zahtevali.

Eno pojasnilo. Nekateri pravijo, da so razočarani, ker pri odločanju ni več samodejnosti. Torej, več samodejnosti je ravno tisto, kar predlagamo. Svet – in to je bil Svet v skladu s Pogodbo – bo odločal o sankcijah na podlagi tako imenovane „obratne večine“. To pomeni, da velja predlog Komisije glede sankcij, razen če kvalificirana večina glasuje proti temu predlogu, medtem ko je do zdaj večina morala odobriti sankcije.

Še pred nekaj tedni so nekatere države članice zelo nasprotovale obratni večini. To je resnično napredek; poleg tega je projektna skupina predlagala celo vrsto drugih ukrepov za okrepitev Pakta za stabilnost, kot so boljše usklajevanje politik – evropski semester –, dobra statistika in neodvisni fiskalni sveti.

Države članice se morajo zavedati, da njihove politične odločitve vplivajo na vse njihove partnerice in Unijo kot celoto. To je pomemben nauk krize. Splošna pripomba: projektna skupina je bila politični okvir, namenjen temu, da se hitro doseže soglasje. Zdaj je treba vse napredke, ki smo jih dosegli, pretvoriti v zakonodajna besedila. To delo morajo opraviti Komisija, Svet in Parlament. Prepričan sem, da bodo vse institucije ohranile zagon. To je izjemno pomembna odgovornost.

Tretji in zadnji glavni element projektne skupine me je privedel tudi do nadaljnjih ukrepov po poročilu projektne skupine. Priporočamo trden in verodostojen trajni krizni mehanizem za zaščito finančne stabilnosti evrskega območja kot celote. Vsi voditelji držav ali vlad so se strinjali s to potrebo in s tem, da je za to potrebna omejena sprememba Pogodbe.

Preden končam s to točko, bi rad poudaril, da pri delu v zvezi s Paktom za stabilnost ne gre samo za kaznovanje držav članic ali popravljanje napak iz preteklosti. Na to delo je treba gledati v širšem kontekstu. Ne smemo pozabiti na širši izziv izboljšanja strukture, stopenj zdržne rasti in splošne gospodarske uspešnosti Evrope.

To je bilo središče strategije EU 2020, o kateri se je na začetku leta dogovoril Evropski svet. Odgovor tistim, ki jih skrbi, da se bodo zaradi varčevanja na fiskalnem področju zmanjšale stopnje gospodarske rasti, sta večja osredotočenost na temeljne strukturne dejavnike, ki ovirajo našo gospodarsko uspešnost, in izboljšanje teh dejavnikov. To bo glavni cilj sej Evropskega sveta februarja in marca naslednje leto.

Evropski svet je na kratko razpravljal tudi o proračunskih zadevah EU, to razpravo pa je med drugim spodbudil govor vašega predsednika na otvoritvi naše seje. Dogovorili smo se, da bomo o tem ponovno razpravljali decembra.

Medtem je v naših sklepih navedeno samo, da je, navajam, „pomembno, da se tudi v proračunu Evropske unije in prihodnjem večletnem finančnem okviru odražajo prizadevanja držav članic za konsolidacijo, katerih cilj je večja vzdržnost primanjkljaja in dolga. Evropski svet bo na svojem naslednjem zasedanju razpravljal o tem, kako bi lahko porabo na evropski ravni ustrezno prilagodili temu cilju, pri čemer bo“ – in to poudarjam – „upošteval vloge različnih institucij in potrebe, povezane z izpolnjevanjem evropskih ciljev“.

Naj vam ponovno zagotovim, da priznavamo novo vlogo Parlamenta v skladu z Lizbonsko pogodbo. Seveda pa se kot Evropski svet nismo opredelili do proračunskega postopka za leto 2011, saj sta za to pristojna Svet ministrov in Parlament.

Kot predsednik Evropskega sveta pozivam vse zadevne strani, naj nadaljujejo svoja posvetovanja, da se s kar se da majhno zamudo doseže kompromis glede proračuna za leto 2011. V kompromisu je treba upoštevati različne pomisleke, obenem pa seveda spoštovati pogodbe.

Ta seja Evropskega sveta je – tako kot bodo vse seje Evropskega sveta – služila tudi temu, da se pripravijo skupna stališča za Evropsko unijo pred večjimi mednarodnimi dogodki. V tem primeru smo pozornost namenili pripravi na vrh G20, na konferenco v Cancúnu o podnebnih spremembah in na številna dvostranska vrhunska srečanja.

V zvezi z vrhom G20, ki je zdaj seveda že mimo, smo se dogovorili glede prednostnih nalog, ki so jih potem spodbujali predstavniki Unije in držav članic EU, ki so članice G20. Mednje spada zagotovitev odobritve sporazumov Basel III o kapitalskih zahtevah in reformi MDS. Glede slednje bi rad poudaril, da je to prelomno reformo omogočil odprt in konstruktiven pristop Evropejcev. Odrekli smo se dvema sedežema, da je bilo mogoče doseči končni sporazum, in tako prevzeli velik del prizadevanj za prilagoditev.

Kar zadeva vprašanje neravnovesij v svetovnem gospodarstvu in politike menjalnih tečajev, so bile razprave pred zasedanjem G20 napete. Vrh je pripravil pravilno analizo in se dogovoril o postopku. Pozdravljamo odločitvi, da se določi sklop kazalnikov za neravnovesja in da se v letu 2011 pripravi ocena. Zdaj je nujno, da se dogovorimo o političnih sklepih in po potrebi o popravljalnem ukrepu na podlagi te ocene.

Kar zadeva Cancún, je Evropski svet pripravil tudi stališče EU za pogajanja, ki se bodo začela konec tega meseca. Po lanski konferenci v Københavnu so potekali številni pogovori – uradni ali neuradni –, vendar so ti pogovori počasni in še vedno zelo težki. Cancún bo verjetno le vmesni korak proti globalnemu okviru za boj proti podnebnim spremembam. Evropska unija to seveda obžaluje.

Za konec, v zvezi z našimi dvostranskimi vrhunskimi srečanji je Evropski svet razpravljal o naših prednostnih nalogah in strategijah za prihodnja vrhunska srečanja, namreč za srečanja z Združenimi državami, Rusijo, Ukrajino, Indijo in Afriko. To je izjemno koristno za predsednika Barrosa in zame in zagotavlja, da ob takih priložnostih ne bova govorila samo v imenu bruseljskih institucij, temveč v imenu vseh 27 držav. Moj namen je, da to postane stalnica sej Evropskega sveta.

Kolegi, s tem sem končal svoj povzetek zadnje seje Evropskega sveta, ki je potekala pred skoraj enim mesecem. Vsekakor pa bom vodjem vaših političnih skupin še naprej poročal takoj, v nekaj urah po koncu vsake seje Evropskega sveta. Veselim se predstavitve vaših stališč.

 
  
MPphoto
 

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, če je en teden v politiki veliko časa, se en mesec lahko zdi cela večnost. Veliko se je zgodilo od zadnje seje Evropskega sveta, ne nazadnje nedavni dogodki na Irskem. Načrtovani ukrep je nadaljnji, odločilni korak za zagotovitev finančne stabilnosti Irske, evrskega območja in celotne Evropske unije. Instrumenta, ki smo ju vzpostavili maja, sta učinkovito orodje, ki lahko opravi delo, za katerega je zasnovano. Irska mora obravnavati zelo specifična vprašanja in ta instrumenta se lahko odzoveta na to. To posredovanje bi moralo irskemu gospodarstvu zdaj omogočiti, da spet vzpostavi zdržno rast na podlagi svojih temeljnih prednosti.

Zadnji meseci so bili izziv. Prišli smo zelo daleč, vendar delo še ni končano. Naše gospodarsko upravljanje se preoblikuje. Projektna skupina, ki ji predseduje predsednik Van Rompuy, je predstavila svoje rezultate, ki so zelo pozitivni. Tej skupini je z znatnimi vložki Komisije uspelo doseči obsežno konvergenco glede zakonodajnih predlogov Komisije, zajela pa je tudi nekaj drugih zelo pomembnih vidikov gospodarskega upravljanja.

Izjemno pomembno je, da so se ohranili strožji davčni predpisi in obsežnejši gospodarski nadzor – to dvoje je temelj svežnja Komisije. Že velikokrat sem poudaril pomen tega, da novi okvir kar se da hitro postane pripravljen za izvajanje, zato sem bil zadovoljen, da je Evropski svet podprl našo zamisel o pospešenem pristopu in si zadal cilj, da se dogovor o zakonodajnih predlogih Komisije doseže do poletja 2011.

Treba je omeniti, da so se vprašanja, ki so se septembra porajala glede tega, da Komisija predlaga zakonodajne predloge, zdaj spremenila v željo, da se pospeši sprejemanje teh predlogov. Zdaj mora v prihodnjih mesecih potekati običajni zakonodajni postopek. Zanašam se na to, da bo metoda Skupnosti delovala tako dobro kot vedno ter nam pomagala okrepiti gospodarsko upravljanje na evrskem območju in v Evropi.

Prepričan sem, da bomo imeli na koncu stroge predpise, ki bodo temeljili na ustreznih spodbudah za skladnost, polavtomatičnem izvajanju in učinkovitem okviru za obravnavanje obsežnejših makroekonomskih neravnovesij. Potrebujemo okrepljeno in strogo gospodarsko upravljanje zato, da vzpostavimo stabilno in zdržno rast, ki je ključna za zaposlovanje in blaginjo naših državljanov.

Trajen mehanizem za reševanje krize za evrsko območje je bistveni del te sestavljanke. Začasni mehanizem, ki velja zdaj, bo prenehal veljati leta 2013, zato je nujno, da se do takrat vzpostavi nekaj, kar je verodostojno, trdno, trajno in utemeljeno na bistvenih tehničnih dejstvih. Zato je Komisija že začela s pripravljalnim delom v zvezi s splošnimi lastnostmi prihodnjega novega mehanizma za evrsko območje. Na ta mehanizem, ki ga pripravljamo ob intenzivnem posvetovanju s predsednikom Evropskega sveta, je treba gledati v okviru splošnega prizadevanja za okrepitev gospodarskega upravljanja v Evropski uniji in na evrskem območju.

Rad bi pojasnil, da bo mehanizem ostal „evropska“ pobuda, tudi če se bo financiral iz nacionalnih proračunov, in bo za svoje delovanje seveda lahko uporabljal strokovno znanje in izkušnje, neodvisnost in nepristranskost Komisije. Mehanizem bodo sestavljali trije glavni elementi: program makroekonomske prilagoditve, ureditev financiranja in vključitev zasebnega sektorja. Za slednjo je možnih veliko oblik, vendar želim pojasniti predvsem to, da bo vključenost zasebnega sektorja, kakršna koli že bo, veljala šele po letu 2013.

Voditelji držav ali vlad so soglasno sprejeli sklep, da je za vzpostavitev tega mehanizma potrebna sprememba Pogodbe. Ko smo lani sklenili Lizbonsko pogodbo, si ni nihče predstavljal, da bo kdo tako kmalu predlagal nove spremembe. Vsi vemo, da to ni nikoli enostaven postopek, in vsi se zavedamo nevarnosti. To je eden od razlogov, zakaj sem – na seji Evropskega sveta in tudi prej – pojasnil, da ne smemo sprejeti revizije Pogodbe, ki postavlja pod vprašaj glasovalne pravice držav članic. Vesel sem, da je bil ta argument sprejet in da bo vsaka revizija omejena – pravzaprav kirurška.

Prav tako je smiselno, da imamo kar se da enostaven postopek. Zato bi posvaril pred skušnjavo, da bi se to začelo povezovati z drugimi, s tem nepovezanimi temami.

Vsi ti ukrepi ne potekajo ločeno od vsega drugega. Seja Evropskega sveta, vrh G20, vrhunsko srečanje EU in Združenih držav v Lizboni prejšnji konec tedna so vmesne postaje, del našega širšega načrta za ponovno vzpostavitev stabilnosti in rasti v Evropi. O vrhu G20 bomo razpravljali v naslednji razpravi v tem parlamentu, zato naj se za zdaj zelo na kratko osredotočim na zelo pomembno vrhunsko srečanje EU in Združenih držav v Lizboni.

Vzdušje na vrhunskem srečanju je bilo prisrčno, prijazno in osredotočeno. Oba s predsednikom Van Rompuyem sva se strinjala s predsednikom Obamo, da je potrebna čezatlantska agenda za rast in zaposlovanje, vključno z zbliževanjem zakonodaj in zgodnjimi posvetovanji o vprašanjih, kot so konkurenčnost in globalna reforma. Ministrom in komisarjem smo naročili, naj nadaljujejo s tem konkretnim delom, predvsem prek čezatlantskega ekonomskega foruma.

Tudi svetovno gospodarstvo, G20 in gospodarstva v vzponu so bili na dnevnem redu. Menim namreč, da bo Evropska unija lahko dosegla svoje cilje samo, če bomo vključili vsa politična področja; če bomo unovčili odnos, ki ga imamo z vsemi našimi ključnimi partnerji; če bomo vzvod, ki nam je na voljo, uporabili na integriran način na vseh ravneh – na nacionalni, evropski in globalni ravni. Nekaj je jasno – naš zunanji vpliv bo večji, če se bomo lahko dogovorili med seboj, znotraj Evropske unije. V zvezi s tem me skrbi, da nekatera novejša stališča niso prispevala k osredotočenosti in usklajenosti našega skupnega ukrepanja.

Menim, da napredek, ki smo ga do zdaj dosegli na področju gospodarskega upravljanja, kaže na to, da z zadostno politično voljo vseh strani Evropa lahko postane močnejša svetovna sila, kar bo koristilo našim državljanom, vendar si bodimo na jasnem, da za to potrebujemo politično voljo in predanost skupnemu cilju ne samo v evropskih institucijah, temveč v vseh naših državah članicah. Danes želim pozvati k večji usklajenosti, večjemu zbliževanju in večji predanosti skupnemu cilju.

 
  
MPphoto
 

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE.(FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v javnomnenjski raziskavi, ki sem jo prebral včeraj v časopisu, je navedeno, da 70 % Francozov meni, da so še zmeraj sredi krize in da kriza še ni odpravljena. Prepričan sem, da bi bil rezultat obsežnejše raziskave v Evropi enak.

Zato moramo obravnavati utemeljeno zaskrbljenost naših državljanov. Naši državljani živijo v težkih časih in se ne morejo sprijazniti s počasnim in zapletenim postopkom odločanja na evropski in globalni ravni. Veliko teh ljudi me je tudi vprašalo, kaj delamo mi in kaj dela Evropa zanje in za njihove družine. Ljudje so prestrašeni. Obenem opažam, da čedalje več politikov in čedalje več držav, celo v tem parlamentu, uporablja ta strah in to zaskrbljenost, z njima manipulira in ju izkorišča, nima pa nobenih predlogov.

Ta populistični pristop, ki kvari našo politiko, je resen in tu bi rad omenil, da se dejanskih in resnih težav, s katerimi se naše države in Evropa spopadajo v svetu, ne rešuje na tak način. Menim, da morajo politične stranke in parlamentarne skupine, ki nasprotujejo takemu populizmu in demagogiji, odločneje nastopiti proti temu.

Ne, odgovor na krizo ni to, da se krizi umaknemo ali da se zatečemo k protekcionizmu. Ne, ni hitre ali enostavne rešitve za krizo, s katero se spopadamo. Ne, ne moremo obrniti hrbta solidarnosti ali prizadevanjem za okrepitev vseh naših držav zaradi globalizacije, potem pa na koncu ugotoviti, da v težkih časih potrebujemo partnerje.

Dogodki na Irskem nam morajo biti v poduk in to ni kritika Irske, predsednika Sveta ali predsednika Komisije. To nam mora biti v poduk, ker težav, s katerimi se spopada ta država, niso povzročile samo banke, temveč tudi dolgoletna fiskalna in gospodarska politika sedanje vlade. Keltski tiger, ki je bil odgovoren le za lastno rast in je imel neznačilen davčni sistem, minimalno pravno ureditev bančništva in investicijska pravila, kakršnih nima nobena druga država v Evropski uniji, je danes priča razblinjenju svojega nepremičninskega balona, zadolženosti gospodinjstev, rekordni brezposelnosti in ohromljenemu bančnemu sektorju. Irska vlada je dala jamstvo za celotni bančni sistem in mu namenila 480 milijard EUR ali trikrat toliko, kolikor znaša njen BDP, zaradi česar se je njen javnofinančni primanjkljaj povišal na 32 %.

Danes je irska vlada zahtevala evropsko solidarnost in jo upravičeno dobila. To pozdravljam in, kakor je v ponedeljek prav tu, v tem parlamentu povedal komisar Rehn, bo pomoč, ki naj bi jo Irska kmalu prejela, zagotovila stabilnost celotnega evrskega območja. Vendar, ali je irska vlada to evropsko solidarnost, ki jo Dublin danes upravičeno prejema, tako kot jo je ob pridružitvi EU, pokazala v preteklih letih?

Kolikokrat so države članice poskušale uskladiti obdavčevanje – temeljni pogoj za dobro upravljanje evra, kot je danes še kako jasno? In vsakič je temu nasprotovalo istih nekaj držav.

Na nikogar ne kažem s prstom, menim pa, da je napočil čas, da se česa naučimo iz takšnega obnašanja za prihodnost. Kakor sem v tem parlamentu večkrat povedal, je kriza priložnost za spremembo in ne smemo se bati tega, da bi spremenili nekatere naše navade, ki niso imele pozitivnega vpliva, na katerega smo se zanašali.

Gospe in gospodje, ukrepi, ki jih je pred nekaj tedni sprejel Evropski svet, in smernice, ki so bile dogovorjene na vrhu G20 v Seulu, predstavljajo korak v pravo smer, vendar niso dovolj daljnosežne. Povedano drugače, zavedati se moramo, da je sodelovanje v Evropi in med velikimi regionalnimi bloki potrebno za obravnavanje nestabilnosti finančnih trgov in trgovinskih neravnovesij, pa tudi za preprečevanje valutne vojne.

Vsi vemo, da pri vseh teh vprašanjih naše države same ne bodo mogle najti zdržne dolgoročne rešitve, da bi izpolnile pričakovanja 500 milijonov Evropejcev, ki, kakor sem povedal na začetku, od svojih politikov – torej vseh nas tukaj in doma v naših glavnih mestih – pričakujejo, da bodo sprejeli odločitve, ki so usmerjene v prihodnost.

Predsednik Sveta, če smo se česar koli naučili iz krize, smo se naučili tega, da včerajšnje rešitve niso nujno jutrišnje rešitve. Plačujemo visok davek, ker to spoznavamo v času krize, vendar bomo plačali še višji davek, če tega ne bomo začeli upoštevati. Evropske institucije in vlade naših držav članic pozivam, naj se spremenijo, naj jim bo kriza v politični poduk in naj solidarnosti ne zahtevajo več samo takrat, ko je že prepozno.

Gospod predsednik, za konec bi rad dodal še nekaj. Pri tem ne gre za boj med Svetom in Parlamentom; gre za izvajanje pogodb, za izkazovanje solidarnosti in za sodelovanje. To je sporočilo, ki bi vam ga rad posredoval, tako da bomo krizo lahko premagali v korist naših sodržavljanov.

 
  
MPphoto
 

  Martin Schulz, v imenu skupine S&D.(DE) Gospod predsednik, ko sem poslušal predsednika Evropskega sveta, sem slišal drugačen ton, kot ga je imel predsednik Komisije. Predsednik Sveta nam je predložil poročilo in, gospod Van Rompuy, če si dopustim, da me poročilo prevzame, potem res lahko pridem le do sklepa, da je vse v najlepšem redu. A če prisluhnem gospodu Barrosu, dobim bolj vtis, da – navajam – „nekatera novejša stališča niso prispevala k usklajenosti“. To je predsednik Komisije povedal o Svetu, za katerega nam pravite, da je popolnoma usklajen.

Ne, resničnost v Evropi je nekoliko drugačna. Resničnost v Evropi je takšna, da je EU razdeljena na tri dele: na nemško-francoske nosilce odločanja, preostanek evrskega območja in preostanek, ki ni del evrskega območja, s posebnim položajem za Združeno kraljestvo. To je resničnost v Evropi.

Posebni položaj Združenega kraljestva si je treba še posebej dobro ogledati. Nemško-francosko partnerstvo za odločanje gospe Merkel in gospoda Sarkozyja se je dogovorilo z gospodom Cameronom. To vemo vsi in to je treba tudi odkrito povedati. Dogovor pa je tak: „Za Pakt za stabilnost potrebujem revizijo Pogodbe.“ „V redu,“ reče gospod Cameron, „to zame ni ravno lahka naloga, ker imam v spodnjem domu poslance, tako imenovane backbencherje, ki tega ne želijo, dobim pa zato drugačen proračun.“ Gospa Merkel in gospod Sarkozy potem rečeta: „Dobro, pa naredimo tako.“

To je resničnost v Evropi. Ne samo, da to nima nič opraviti z duhom Skupnosti, to je pristop, ki bo uničil usklajenost Evropske unije in bo dolgoročno uničil tudi Evropsko unijo. Bojim se, da si nekateri želijo, da bi se to zgodilo. Temu navdušeno ploskajo. Ti poslanci sedijo tamle.

(Aplavz)

Če ne želimo, da bi ti ljudje v prihodnosti odločali o tej celini, moramo Evropo popeljati v drugo smer.

(Medklici)

Poskušal bom nadaljevati. Gospod Langen se vedno zelo hitro razburi. Reforma Pakta za stabilnost v EU je postala odvisna od soglasja države, ki sploh ni del evrskega območja. Gospa Merkel se strinja z revizijo Pogodbe v času, ko nihče v tem parlamentu ne more napovedati, kaj se bo zgodilo na Irskem. Poleg tega ne vem, ali bo revizija Pogodbe EU na Irskem sprejeta tako zlahka, kakor to prikazuje vaše poročilo o seji Evropskega sveta.

Gospa Merkel pravi, da je treba vključiti zasebni sektor. Zastavil bi vam vprašanje, gospod Rehn, glede zasebnega sektorja na Irskem. Kako so irske banke pravzaprav lahko opravile teste izjemnih situacij? Ali nam lahko razložite to?

Ravnanje gospe Merkel predstavlja test izjemnih situacij za evro. Povedal vam bom, kaj se dogaja: vključenost zasebnega sektorja je dobra in prav je, da je ta sektor vključen. V Evropskem parlamentu – in pri tem vztrajam – smo s širokim soglasjem določili, na kakšen način bo vključen zasebni sektor, namreč z uvedbo vseevropskega davka na finančne transakcije.

(Aplavz)

O tem so na kratko razpravljali na vrhu G8, potem pa so rekli: „Ne, nočemo davka na finančne transakcije.“ Mi smo odvrnili: „V redu, potem pa ne.“ Davek na finančne transakcije je bil pokopan popoldne ob kavi. Če obstaja način za vključitev zasebnega sektorja, ki dejansko vpliva na ta zasebni sektor, potem je to ta davek. Zdaj se govori, da tega noče Združeno kraljestvo. Ali Združeno kraljestvo dejansko odloča o vsem v Evropi? Kaj pa če bi z davkom na finančne transakcije najprej začeli na primer na evrskem območju in rekli, da bomo na ta način pobirali dajatve od zasebnega finančnega sektorja na evrskem območju?

(Medklici)

Samo ponovil bom, kar je rekel, tako da bo to lahko povedal tolmač: „En narod, ena država, en voditelj.“ To je rekel ta človek.

Sem že skoraj pri koncu. Samo ko ta poslanec hodi po dvorani in vzklika: „En narod, ena država, en voditelj!“ lahko rečem le: ljudje, ki so to govorili v Nemčiji, so ljudje, proti miselnosti katerih se borim, vendar menim, da je ta gospod bliže tej miselnosti kot jaz.

 
  
MPphoto
 

  Joseph Daul (PPE).(FR) (namenjeno gospodu Bloomu) Ne morem sprejeti tega, kar ste rekli. Živimo v demokratičnem času in demokratičnem sistemu. Prosil bi vas za uradno opravičilo, sicer bomo vložili uradno tožbo. Nekateri ljudje so rekli še kaj manj od tega – to ni prav.

(Aplavz)

Toliko da ni dodal, da so se za rešitev vprašanja zgradila koncentracijska taborišča.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Spoštovani kolegi, nadaljevati moramo. To bom upošteval. Naj vam preberem člen 152(1) Poslovnika: „Predsednik na red opomni vsakega poslanca, ki moti nemoten potek seje ali katerega ravnanje ni v skladu z določbami iz člena 9.“ Prosim vas, kolega, da se opravičite dvorani.

 
  
MPphoto
 

  Godfrey Bloom (EFD). – Mnenja, ki jih izrazil Herr Schulz, ustrezajo temu. On je nedemokratičen fašist.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Kolegi, pričakovali smo nekaj povsem drugega. Ne želimo, da je naša razprava motena na tak način. Kolega, poklical vas bom na sestanek z menoj, da se odločiva o nadaljnjih ukrepih.

Naša razprava ne more potekati v takšnem vzdušju. Kolega, kakor vidite, dvorana zelo odločno nasprotuje vašemu obnašanju. Člen 152(3) bom prebral v svojem maternem jeziku.

 
  
 

„Če se motenje nadaljuje ali ob novi kršitvi reda, lahko predsednik kršitelju vzame besedo in ga da za preostanek seje odstraniti iz sejne dvorane. Tak ukrep lahko uporabi tudi takoj in brez drugega poziva k redu, če gre za izjemno moteče ravnanje. Generalni sekretar nemudoma poskrbi, da se disciplinski ukrep izvrši s pomočjo pristojnega osebja in, če je to potrebno, varnostne službe Parlamenta.“

Gospod Bloom, kakor vidite, večina poslancev v dvorani meni, da je vaše obnašanje popolnoma nesprejemljivo. Tudi zame je vaše obnašanje nesprejemljivo. Zato vas moram prositi, da zapustite dvorano.

 
  
 

Kakor veste, lahko razpravljate in izražate svoje mnenje, vendar ne tako, da motite drug drugega. Sicer ne moremo ohraniti reda v naši dvorani.

 
  
MPphoto
 

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE.(FR) Gospod predsednik, najprej, menim, da je to, kar se je zgodilo, zelo resno. Prav tako menim, da se morajo politične skupine danes odzvati s skupnim stališčem glede tega, in upam, da vse politične skupine, razen seveda skupine tega poslanca, zelo jasno podpirajo ukrepe, ki ste jih sprejeli za to, da se to ne bo nikoli več ponovilo.

(Aplavz)

Menim, da to, kar je gospod Daul povedal o Irski, popolnoma drži – ker je v celoti analiziral položaj Irske –, vseeno pa bi mu rad povedal, da se Irska nikoli ne bi spopadala s težavami, s katerimi se spopada danes, če bi na začetku finančne krize oktobra 2008 oblikovali evropski načrt za reševanje bank, kakor je predlagala Komisija, a so to zavrnile države članice. Ta predlog je bil oktobra 2008 zavrnjen z besedami: „Ne, to ni potrebno. V Nemčiji imamo dovolj denarja za to, da sami odpravimo svoje težave.“ No, pa smo videli, kaj je nastalo iz tega.

Drugič, rad bi omenil sedanje vprašanje, ker je z njim še vedno povezana napetost. Kar se tiče mene, upam, da se bo evro jutri ali pojutrišnjem spet stabiliziral, saj se še vedno ni. Zato menim, da je treba to, kar sta včeraj povedala predsednik Evropske centralne banke in gospod Rehn, vzeti zelo resno.

Menim, da je to, kar je na včerajšnji razpravi povedal gospod Trichet – na razpravi ni bilo veliko ljudi –, zelo pomembno. Povedal je, da sveženj ne zadostuje za ponovno vzpostavitev stabilnosti na evrskem območju. Zato imamo v Parlamentu posebno odgovornost, saj smo nosilci skupnega odločanja na vseh teh področjih. To je treba vzeti resno. Dejansko, v čem natanko je težava? Nikjer na svetu ni valute, ki je ne bi podpirala vlada, enotna gospodarska politika, strategija in enotni trg obveznic. Na evrskem območju smo prepričani, da je mogoče ukrepati s 16 vladami, 16 trgi obveznic in 16 različnimi gospodarskimi politikami; menim, da je to tisto, na podlagi česar moramo ukrepati, in da je to sklep, ki ga moramo sprejeti. Iti moramo dlje, kot gredo sklepi Sveta. Gospod Rehn, menim celo, da moramo iti dlje, kot gredo predlogi Komisije, in da moramo podpreti gospoda Tricheta.

Če gospod Trichet, ki je konec koncev odgovoren za stabilnost evra, poziva Parlament in druge evropske organe, naj okrepijo sveženj, je edini sklep, ki ga lahko sprejmemo za finančne trge, okrepitev svežnja, prenos na raven Skupnosti, uvedba popolnoma samodejnih sankcij – ki zdaj niso določene – in vzpostavitev trga obveznic v evrih. Razlike med Grčijo in Nemčijo ter med Irsko in Nemčijo ne bodo izginile, če ne bo obstajal enotni trg obveznic. Lahko bi se uvedla tudi resnično učinkovita dodatna sankcija za države, ki ne izvajajo Pakta za stabilnost.

Za konec bi rad povedal, da potrebujemo pravo gospodarsko upravljanje, ki spodbuja vlaganje, in če nemška vlada zahteva, da se v ta namen spremeni člen 136 Pogodbe, ga spremenimo, vendar pa naredimo tudi to, kar je potrebno, ter v prihodnosti v člen 136 vključimo pravo gospodarsko upravljanje in popolnoma samodejne sankcije. Spremenimo te spremembe Pogodbe, ki so pred nami, v pravo priložnost za to, da pripravimo evro na prihodnost, to se pravi z vzpostavitvijo gospodarskega upravljanja na evrskem območju in v Evropski uniji.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, v primeru, da Komisija dobi gospodarsko upravljanje, ki si ga prizadeva dobiti in za katerega si prizadevate, da bi ga dobila, ali potem trdite, gospod Verhofstadt, da bo Komisija vedno sprejela pravilne odločitve?

 
  
MPphoto
 

  Guy Verhofstadt (ALDE). – Gospod predsednik, menim, da bolj zaupam nameri Evropske komisije, da bo ukrepala proti državam, ki ne izvajajo Pakta za stabilnost, kot samemu Svetu, v katerem so voditelji vlad. Devet let sem bil v Svetu in nikoli nisem videl, da bi ena država s prstom pokazala na drugo in rekla: „Ne izvajate Pakta za stabilnost.“

To smo videli leta 2004 in 2005 pri Franciji in Nemčiji. Ti državi nista izvajali Pakta za stabilnost, pa nobena od njiju ni bila kaznovana. Zaradi tega mora Evropska komisija, ki je institucija Skupnosti in resnično upošteva metodo gospodov Monneta in Schumana, prevzeti vodilno vlogo pri tem.

 
  
MPphoto
 

  Barry Madlener (NI). (NL) Gospod predsednik, tako je. Nisem dobil besede, ko ste iz dvorane poslali našega kolega poslanca iz Stranke za neodvisnost Združenega kraljestva (UKIP), vendar bi vseeno rad nasprotoval pristranskemu izvajanju Poslovnika. Gospod Schulz je mojemu kolegu gospodu van der Stoepu v tej dvorani rekel, da je fašist, pa niste ukrepali; nikakršnega opravičila ni bilo. Nobenega ukrepa proti gospodu Schulzu ni bilo. Gospod Schulz zdaj počne natanko to ...

(Govornik je nadaljeval, vendar je bil njegov mikrofon izključen)

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Ta pogovor moram prekiniti. Če imate kakršne koli pomisleke glede tega, kar se je zgodilo, se v zvezi s tem lahko oglasite pri meni. Pripravljen sem se pogovoriti z vami. O tem se bomo pogovorili skupaj.

 
  
 

Gospod Farage, kakor veste, sem tudi vas poklical na pogovor o nekaterih zelo pomembnih točkah in za vas sem osebno posredoval. Pojasnil sem vam svoje stališče in vedeli ste vse o mojem stališču. S tega vidika sem tudi vas vprašal, ali imate kakršen koli pomislek glede moje odločitve.

 
  
MPphoto
 

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v tako naelektrenem ozračju je precej težko govoriti. To do neke mere prikazuje tudi položaj, v katerem bi se lahko znašla Evropska unija, če ne bomo še enkrat pazljiveje in odločneje oblikovali evropske politike. Menim, gospod Schulz, da težava niso majhne spremembe Pogodbe, ki jih želi in potrebuje Nemčija – ker finančna kriza ni naravna nesreča. Temveč je težava to, da v tej krizi Evropski svet in zlasti predstavniki velikih držav v Evropskem svetu ne morejo več zagotoviti, da bo pozitivna iskra s seje v Bruslju preskočila na družbo v državah članicah Evropske unije. Menim, da je resnično nenavadno, kako hitro se je porazgubil ta proevropski duh. Menim, da je nenavadno tudi to, da od vseh držav prav Nemčija, ki je imela toliko koristi od solidarnosti v naši daljni in bližnji skupni preteklosti, ni več sposobna preusmeriti razprave, ki jo danes zaznamujeta sebičnost in malenkostnost, v razpravo o tem, zakaj je prav, da so države članice v Evropi tako tesno povezale svojo usodo ena z drugo, ter zakaj Svetu in tudi vam, gospod Van Rompuy, ne uspe več razložiti državljanom, katerih negotovost je tako dobro opisal gospod Daul, zakaj bo to krizo mogoče premagati samo, če bomo sodelovali, ne pa konkurirali eden drugemu. Popolna odsotnost tega duha je ena od naših težav.

Druga težava je to, da ni bilo nobene iskrene politične izjave o tem, da ne rešujemo vseh Grkov ali vseh Ircev, temveč da rešujemo posamezne banke in da Irska ni samo irska kriza, ampak je tudi nemška kriza in britanska kriza, tudi če je to sporočilo, ki ga morda ne bi radi slišali. Menim, da bo ta iskrenost zagotovila podlago za to, da bomo državljane prepričali, da bodo dejansko podprli odločitve v Bruslju v tem obdobju krize.

Moja tretja točka je, da ima gospod Verhofstadt po mojem mnenju popolnoma prav. Zdaj se mora oblikovati gospodarsko upravljanje. To vemo vsi. Ne glede na to, kolikokrat Svet ali Komisija izjavita, da želita kar se da hitro sprejeti potrebne ukrepe, sem vseeno zaskrbljena, ker bo ravno to pomanjkanje proevropskega duha solidarnosti pomenilo, da ti potrebni in logični ukrepi za povezovanje ne bodo sprejeti. Nekaj je zdaj govoriti o davčnem dampingu na Irskem. Tu se mora nekaj spremeniti. Drugo vprašanje je, kako to narediti. Kdaj in v kakšnem časovnem okviru, pa je spet drugo vprašanje. Vendar morajo države članice na splošno uskladiti svoje davčne politike, sicer se to v Evropski uniji ne bo dobro nadaljevalo.

Resno pa bi morali jemati naslednjo razpravo, saj je prav tako prišla v ospredje: vključenost upnikov, prestrukturiranje dolga, tudi med tistimi, ki so bili neposredni vzrok za krizo. Povedati vam moram, da izjemno težko presodim, kaj je v zvezi s tem pravilno in kaj napačno. Vemo, da se je začelo odštevanje za Španijo in Portugalsko. Vemo, da je samo vprašanje časa, kdaj bosta tudi ti državi zahtevali solidarnost in obvladovanje krize. Ne vem, ali bi si naredili uslugo, če bi zdaj vključili upnike, ali pa bi bilo zdaj dejansko bolje reči, da želimo to gospodarsko upravljanje, da želimo strogo ureditev bančnega sektorja, da želimo davek na finančne transakcije ali dajatve na kapital za tiste, ki ustvarjajo dobičke v krizi. To moramo pretehtati skupaj. Nobenega smisla nima, da se delamo, kot da pri tem ni treba sprejeti nobene odločitve. Zahvaljujem se vam za pozornost.

(Predsednik je prekinil govornico)

 
  
MPphoto
 

  Kay Swinburne, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, vsaj enkrat Evropski svet in mediji v mojem valižanskem volilnem okrožju razpravljajo o istih dveh glavnih temah. Prvič, kako se bo EU spopadla s položajem na Irskem, in drugič, kako odpraviti brezizhodni položaj v zvezi s proračunom EU. V Walesu se v celoti zavedamo prejetih sredstev EU in vsi moji volivci se zavedajo, da mora biti evrsko območje stabilno. Vendar se o teh dveh temah v Cardiffu in Bruslju razpravlja na zelo različen način.

V Bruslju v Evropskem parlamentu o teh dveh vprašanjih razpravljamo ločeno. Odgovor Evropskega parlamenta in Sveta glede reševanja evra je, da potrebujemo boljše gospodarsko upravljanje, več pravil za nacionalne vlade ter izvajanje prek glob in sankcij.

V Cardiffu, mojem glavnem mestu, – in prepričana sem, da tudi v Dublinu – glede proračuna sicer menimo, da morajo države članice prenehati biti sebične in da morajo Evropi dati prednost pred svojimi potrebami, vendar gre pri naših razpravah za to, kako in kje naj se porabi denar davkoplačevalcev. Ljudje vedo, da so varčevalni svežnji nujni. Vsak dan poslušajo, kako zelo so zadolžene njihove države. Vedo, da je treba sprejeti težke odločitve, a želijo tudi sami odločati o tem, kako se porablja njihov težko prisluženi denar. To, da se od njih zahteva, naj se zaradi financiranja projektov EU prek povečanega proračuna EU odrečejo še večji količini denarja v času, ko se od njih zahteva, naj se odrečejo delu pokojnin v javnem sektorju ali v nekaterih primerih celo zagotavljanju osnovnega socialnega varstva, od katerega so odvisni, je za mnoge volivce preveč.

Ko EU sama prizna, da ni dovolj dobro opravila dela pri izvajanju lastnih pravil in standardov na evrskem območju, to državljanov res ne spodbudi k temu, da bi ji dali še več denarja. V tem obdobju strogo določene javne porabe in medtem ko pregledujemo pravila o gospodarskem upravljanju za države članice, moramo v Evropskem parlamentu upoštevati, da so države članice pod pritiskom, in sprejeti, da je treba vse projekte institucij EU, ki niso nujni, odložiti, da se omogoči določitev proračuna EU, v katerem se odraža naše težavno gospodarsko obdobje.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, ali govornica ve, da so tako imenovana sredstva EU, za katera pravi, da jih prejemajo njeni volivci, preprosto denar Združenega kraljestva, ki se vrne, a ki se vrne le deloma in šele potem, ko si Evropska unija vzame svoj delež? Ali gospa ve to, ali se zaveda tega?

 
  
MPphoto
 

  Kay Swinburne (ECR). – Gospod predsednik, kakor gospod ve, se v celoti zavedam, od kod prihaja denar in kdo so neto plačniki v proračun EU. Vendar moji volivci v Walesu vidijo samo to, da dobijo naložbe v ključne projekte, ko imajo dejansko nižji BDP kot katera koli druga regija v Združenem kraljestvu. Zato bom vedno zagovarjala porabo sredstev EU v mojem volilnem okrožju.

 
  
MPphoto
 

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, če so se voditelji držav ali vlad dogovorili, da se vzpostavi trajni krizni mehanizem za zaščito finančne stabilnosti evrskega območja, lahko to le pozdravim. Rezultati večmesečnega dela projektne skupine gospoda Van Rompuya za gospodarsko upravljanje še zdaleč niso zadovoljivi – čeprav nimam enotnega mnenja o njih. Poskuša se opraviti kar se da strog nadzor proračunov, da se preprečijo dolgoročni primanjkljaji, vendar bo korenito zmanjšanje javne porabe takoj spet ogrozilo previdno okrevanje po krizi. To ni samo popolnoma protiproduktivno, ampak po mojem mnenju tudi absurdno. Zdi se, da se nismo ničesar naučili iz naših izkušenj s Paktom za stabilnost in rast v preteklosti. Ne morete naložiti dodatnih denarnih kazni državi, ki je že tako zelo zadolžena. Prepoved reševanja iz finančnih težav ter Pakt za stabilnost in rast uničujeta solidarnost med državami v monetarni uniji.

Ali gospodarstvo določa naše politike? Spet bodo posledice krize nosili ljudje. Pričakujemo lahko plačni damping in socialni damping, zmanjšanje sredstev v izobraževalnem sektorju in povečanje brezposelnosti. To bo še povečalo breme prizadetih držav in otežilo njihovo okrevanje. Čisto nobenega smisla nima povečati pritisk na države, kot so Irska, Grčija ali Portugalska. Nasprotno, treba je zmanjšati velike gospodarske razlike v Evropi, povedano drugače, potrebujemo gospodarsko upravljanje. Želimo socialno in pravično Evropo, ki temelji na načelu solidarnosti. Politika mora ohraniti ali ponovno dobiti prednost pred gospodarstvom.

 
  
MPphoto
 

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, gospod Van Rompuy je na položaju eno leto in v tem času se je začelo vse sesuvati. Vlada zmeda. Denarja zmanjkuje. Gospodu Van Rompuyu bi se moral zahvaliti. Morda bi gospod Van Rompuy moral postati novi obraz evroskeptičnega gibanja.

A samo ozrite se po tej dvorani danes dopoldne, gospod Van Rompuy. Samo poglejte te obraze. Poglejte strah. Poglejte jezo. Ubogi stari Barroso je tak, kot da bi videl prikazen. Veste, začenja se jim svitati, da je igre konec, a v obupani želji, da bi ohranili svoje sanje, še vedno želijo odstraniti vse ostanke demokracije iz sistema. Precej očitno je, da se nihče od vas ni ničesar naučil. Gospod Van Rompuy, ko sami pravite, da nam je evro zagotovil stabilnost, bi vam verjetno lahko zaploskal, ker imate smisel za humor. Vendar, ali ni to razmišljanje dejansko le zapiranje pred svetom?

Vaš fanatizem je razgaljen. Govorili ste o tem, da je zmotno misliti, da bi v globaliziranem svetu 21. stoletja lahko obstajala nacionalna država. No, morda to drži za Belgijo – ki je brez vlade že šest mesecev –, za vse druge pa ljudje v čisto vseh državah članicah v tej Uniji (in morda zato vidimo strah na obrazih) čedalje pogosteje govorijo: „Nočemo te zastave, nočemo himne, nočemo tega političnega razreda, želimo, da vse to odide na smetišče zgodovine.“

Na začetku leta smo imeli grško tragedijo in zdaj imamo težavo na Irskem. Vem, da imata omejenost in pohlep irskih politikov veliko opraviti pri tem. Nikoli ne bi smeli prevzeti evra. Prizadele so jih nizke obrestne mere, neutemeljen razcvet in strahovit padec. A poglejte, kako jim odgovarjate. Medtem ko jim pada vlada, jim pravite, da bi bilo zanje neugodno, če bi imeli splošne volitve. Dejansko je komisar Rehn tukaj rekel, da morajo najprej doseči dogovor o svojem proračunu, šele potem bodo smeli imeti splošne volitve.

Kdo, za vraga, pa mislite, da ste? Vsekakor ste zelo nevarni. Zaradi obsedenosti z ustanavljanjem te evrske države vas ne moti uničevanje demokracije. Zdi se, da vas ne moti, da je več milijonov ljudi brezposelnih in živi v revščini. Nešteto milijonov ljudi mora trpeti zato, da se lahko nadaljujejo vaše sanje o evru.

A tako ne bo šlo, ker je naslednja Portugalska. S svojim dolgom v višini 325 % BDP so Portugalci naslednji na seznamu. Domnevam, da bo potem sledila Španija. Finančna pomoč Španiji bo sedemkrat večja od finančne pomoči Irski in takrat bo porabljen ves denar za finančno pomoč. Ne bo ga več.

A se to ne konča zgolj pri gospodarstvu, saj ljudem, če se jim odvzame identiteta, če se jim odvzame demokracija, ostaneta le še nacionalizem in nasilje. Lahko samo upam in molim, da bodo trgi uničili projekt evra, preden se bo to res zgodilo.

 
  
MPphoto
 

  Angelika Werthmann (NI).(DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, za to, da odpravimo sedanjo finančno krizo, potrebujemo temeljne spremembe gospodarske odgovornosti v Evropi: okrepitev finančne discipline, nadzor gospodarske politike in izboljšanje usklajevanja obvladovanja krize. Okrepitev Pakta za stabilnost in rast bi neizogibno privedla do povečanja gospodarske odgovornosti.

Postopne sankcije bi se lahko vključile na začetni stopnji postopka proračunskega nadzora in upoštevala bi se merilo primanjkljaja in javni dolg. Konec koncev novi krizni mehanizem pomeni, da so med drugim na primer banke in ponudniki zavarovanj odgovorni za svoje ravnanje. Te institucije pozivam k večji odgovornosti do davkoplačevalcev.

Samo še nekaj bi rada povedala o Cancúnu. EU želi nastopati enotno. Prav ti težki časi so priložnost za vlaganje na primer v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost in s tem za izboljšanje okolja in naše politike za rast.

 
  
MPphoto
 

  Marianne Thyssen (PPE). (NL) Gospod predsednik, gospod Van Rompuy, gospod Barroso, gospe in gospodje, v zadnjih dveh letih in pol smo v bančni krizi, gospodarski krizi in kriznih razmerah v javnih financah resnično izvedeli in bolj kot kdaj koli prej izkusili, kaj so krize. Do danes so bili odzivi organov, zlasti na evropski ravni, dobri. Obstoj in odpornost evra, pa tudi natančno ukrepanje Evropske centralne banke so preprečili, da bi se položaj stopnjeval. „V slogi je moč“, smo se naučili v Evropi, in solidarnost deluje. Vendar sedanje stanje dokazuje, da moramo še naprej izvajati strukturne prilagoditve in da moramo resnično napredovati proti gospodarskemu upravljanju. Tudi če nas je evro kar malo uspaval, predsednik Evropskega sveta, naj bo resnost te krize za nas opozorilo, da moramo v prihodnosti v celoti uporabiti našo evropsko moč. Za finančni sektor, javne proračune in dolg, pa tudi za izravnavo makroekonomskih neravnovesij so potrebna stroga pravila in zadostni mehanizmi uveljavljanja. Potrebni so za ponovno vzpostavitev zaupanja, povečanje konkurenčnosti, spodbujanje gospodarske rasti in izboljšanje možnosti za zaposlovanje in blaginjo. Upam, da se nihče ne bo ustrašil strogih ukrepov zaradi strahu, da bodo države članice Evropsko unijo prikazovale kot pošast, saj države članice v resnici potrebujejo zunanji pritisk, morda celo pošast, ker v dobi globalizacije naloge ne morejo opraviti same. Predsednik Evropskega sveta, sklepi, ki smo jih prebrali in so v zelo veliki meri delo vaše projektne skupine, bodo Unijo usmerili k potrebnim strukturnim prilagoditvam in v tem pogledu jih pozdravljamo. Vendar pa imam dve vprašanji. Prvo je, da je o več kot polovici svežnja o upravljanju treba odločati s postopkom soodločanja, vseeno pa pozivate k uporabi pospešenih postopkov pri odločanju. Zato se sprašujem, ali Svetu za ekonomske in finančne zadeve (Ecofin) puščate dovolj prostora za pogajanje s Parlamentom in za to, da bo Parlament lahko v celoti odigral svojo vlogo, saj to želimo. Drugič in zadnjič, Evropski svet nasprotuje samodejnosti v sistemu sankcij: nobene spremembe Pogodbe, nobenega odpiranja Pandorine skrinjice. Po drugi strani pa sami predlagate spremembo Pogodbe, da se omogoči vzpostavitev trajnega kriznega mehanizma, mehanizma, ki ga potrebujemo. Kako je torej s Pandoro, se sprašujem. Vnaprej se vam zahvaljujem za odgovora.

 
  
  

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

 
  
MPphoto
 

  Stephen Hughes (S&D). – Gospod predsednik, prepričan sem, da se vsi lahko strinjamo, da so voditelji držav ali vlad zelo zaposleni ljudje. Zato zelo težko razumem, da se sestanejo približno vsake tri mesece ter zapravijo ogromno časa in denarja za to, da sprejmejo zelo malo odločitev glede na krizo, na katero kričeče opozarjajo najnovejši dogodki na Irskem.

Samo poglejte si zamisel o davku na finančne transakcije. Ta zamisel je bila na dnevnem redu marčevske seje, junijske seje in oktobrske seje in vsak Svet jo je preložil na naslednjega. Zdaj je bila preložena na decembrsko sejo Sveta in verjetno še na pozneje, daleč v prihodnost. Nujno potrebujemo preskok naprej pri gospodarskem upravljanju; potrebujemo vizijo in ukrepanje, vzajemno solidarnost in tesno sodelovanje. Namesto tega pa imamo zgolj zmedo, odlašanje in medsebojno nezaupanje, kar vodi v trajno nestabilnost namesto v stabilnost.

Nekatere stvari so jasne. Prvič, nadaljnja poostritev Pakta za stabilnost in rast ne bo zadostovala. Še huje, obstaja precej velika nevarnost, da bo novi sistem, kot je predlagan, na koncu procikličen in zato protiproduktiven za rast in zaposlovanje. Drugič, gospodarska in monetarna unija mora postati veliko bolj učinkovita prek resnično uravnoteženega in učinkovitega usklajevanja gospodarske politike in ne samo prek nadzora in sankcij. Tretjič, tako ali drugače je potreben sistem skupnega upravljanja dolgov vsaj za delež javnega dolga – morda do višine 60 % BDP.

Gospodarske koristi takšnega sistema evroobveznic so velikanske in očitne. Predsednik Van Rompuy, znano je, da ne marate politikov z vizijo. Menim, da imate raje praktično ukrepanje; to razumem. Vendar menim, da to dvoje zdaj lahko začnete povezovati. Upam, da je pot prosta ter da davek na finančne transakcije in uravnotežen sistem usklajevanja gospodarske politike nista omejena samo na nadzor in skupno upravljanje dolgov. Predsednik Van Rompuy, menim, da je napočil čas za vizijo in ukrepanje.

 
  
MPphoto
 

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE).(DE) Gospod predsednik, pomembno je, da državljani vedo tudi to: Evropska unija ni zadolžena. Tukaj govorimo o dolžniški krizi v naših državah članicah. Evropska unija je edina politična raven v Evropi, ki nima dolgov. Rad bi, da tako tudi ostane. Vendar nas evro povezuje v skupni usodi. V tem smislu sta se gospa Harms in gospod Schulz upravičeno pritoževala nad pomanjkanjem evropskega duha. Deauville je bil napaka. Združeno kraljestvo je izsiljevalo Nemčijo in Francijo. Sankcije mora naložiti Komisija, ne pa finančni ministri. Gospod Van Rompuy, v Deauvillu je bila žrtvovana samodejnost sankcij v preventivni fazi. V tej fazi morajo finančni ministri ponovno odločati. Oni pa so tisti, ki so pred tem povzročili finančno krizo in dolžniško krizo v državah članicah.

Kaj je gospodarsko upravljanje? Vsi govorijo o gospodarskem upravljanju, a kaj natanko to dejansko pomeni? Ali res želimo, da se Evropska unija vmešava v podrobnosti naše politike trga dela in socialne politike? To je zelo pomembno vprašanje. Določitev pravnega okvira za podjetništvo, spodbujanje rasti, to je vse lepo in prav, a izziv je predvsem to, da se ponovno spravijo v red javne finance v državah članicah. Zato je evropski semester tako pomemben in zato ga je treba izvajati.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  Martin Schulz (S&D).(DE) Gospod grof Lambsdorfski, vi ste seveda član zveznega izvršnega odbora Svobodne demokratske stranke. Ali se z vašo trditvijo, da je bil Deauville napaka, strinja tudi vodja vaše stranke in podpredsednik vlade Zvezne republike Nemčije ali pa je to le vaše osebno mnenje? Ali to lahko štejemo za mnenje stranke FDP ali pa le za mnenje gospoda grofa Lambsdorfskega?

 
  
MPphoto
 

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE).(DE) Gospod predsednik, seveda z veseljem odgovorim na to. Gospod Schulz je seveda tudi član predsedstva Socialdemokratske stranke Nemčije in je tukaj najbrž prav tako že kdaj izjavil kaj takega, kar se ne sklada povsem. Vseeno pa bi rad nekaj povedal, in sicer, da bi bil gospodu Schulzu hvaležen, če mi lahko pokaže, kdo iz stranke FDP je bil prisoten v Deauvillu. Naša izjava glede tega po koncu srečanja je bila sorazmerno jasna.

Menim, da smo ključno zadevo, namreč dejansko odpravo samodejnosti sankcij v preventivni fazi, zelo jasno kritizirali. Če dosežemo spremembo Pogodbe, bo to naknadno popravljeno. Vendar je bila odločitev v Deauvillu vsekakor napačna.

 
  
MPphoto
 

  Philippe Lamberts (Verts/ALE).(FR) Gospod predsednik, v preteklih 25 letih je preveč držav članic živelo z modelom gospodarske rasti, ki v bistvu temelji na dolgu – tako javnem kot zasebnem dolgu. Težava je v tem, da je ta dolg bolj financiral predvsem finančne špekulacije in porabo kot vlaganje ravno v času, ko je začel vlagati preostali svet, na primer Kitajska, Brazilija in Indija. Zgodovinske knjige bodo to morda opisovale kot trenutek, ko se je Evropa resnično izgubila.

Vendar ni nujno, da je tako. Seveda potrebujemo močno evropsko gospodarsko upravljanje, vendar moramo najprej odpraviti razdejanje, ki ga je povzročil ta dolg. Če mislimo, da težavo lahko odpravimo zgolj z zmanjšanjem javne porabe, potem ne upoštevamo stvarnosti. Te krize ne bomo premagali brez prestrukturiranja in reprogramiranja dolga, kjer je dolg presegel ravni zdržnosti in ga dolžniki dejansko ne morejo odplačati.

Tu moramo biti jasni. Tako dolžniki kot upniki so odgovorni za kopičenje dolga. Dejansko so se dolžniki zadolževali prek svojih zmožnosti, vendar so upniki neodgovorno posojali v upanju, da bodo ustvarili znatne dobičke brez tveganja, saj naj bi jim davkoplačevalci seveda vedno pomagali iz zagate.

Zato bodo morali tako dolžniki kot upniki sodelovati pri teh prizadevanjih in če tega ne bomo zagotovili, se bomo obsodili na scenarij, kakršen je bil japonski, to se pravi, na padec v Evropski uniji. Menim, da si državljani te celine zaslužijo veliko več od tega.

 
  
MPphoto
 

  Vicky Ford (ECR). – Gospod predsednik, to je razprava o gospodarskem upravljanju. Veliko držav po Evropi, vključno z mojo državo, se spopada s težkimi gospodarskimi časi. Ta konec tedna sta EU in Združeno kraljestvo povečala podporo našim prijateljem na drugi strani Irskega morja. To ni primeren čas za to, da bi si Evropski parlament privoščil zmerjanje ali kazanje s prstom, temveč se moramo zdaj učiti na naših napakah in sprejemati boljše odločitve v prihodnosti.

Prejšnji teden, sredi novembra, je Grčija že tretjič spremenila svoje decembrsko letno poročilo. Upam, da smo končno potegnili črto pod temi poročili. Če je kdaj obstajal dober razlog za to, da države zagotovijo boljše računovodstvo in napovedovanje, je bilo to to.

Evropski svet je šel zelo daleč pri svojih podrobnih načrtih za izmenjavo informacij v evropskem semestru. To izmenjavo je treba uresničiti. Da, moramo si izmenjevati dobre prakse med različnimi državami, vendar tudi priznati, da vse države niso enake in da je dobro gospodarsko upravljanje mogoče uresničiti na različne načine, a v korist vseh.

 
  
MPphoto
 

  Bairbre de Brún (GUE/NGL).(GA) Gospod predsednik, ker so MDS, Evropska centralna banka in Komisija uvedli težke pogoje, je jasno, da Irska uvaja zmanjšanje porabe, ki obsega več milijard evrov. Izgubili bomo delovna mesta, znatno se bo zmanjšal obseg javnih storitev in povišal se bo davek na prihodek za ljudi z nizkimi plačami. Banke bodo ohranile svoje dobičke, medtem ko bodo revni, bolni in upokojeni ljudje ter druge ranljive skupine pri vsem tem potegnili ta kratko. To ni nobena pomoč Evrope, zato temu odločno nasprotujemo.

Namesto da bi si irska vlada potem, ko sta MDS in EU preučila računovodske knjige, prizadevala dobiti mandat za to zmanjšanje obsega sredstev, se je odločila, da ne bo volitev, dokler ne bo sprejet ta proračun. Obstajala je tudi druga možnost, a se irska vlada ni odločila zanjo. Odločila se je, da bo ukrepala v korist svojih prijateljev v bankah in ne v korist navadnih prebivalcev Irske.

 
  
MPphoto
 

  Mario Borghezio (EFD). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, predsedniku Evropske centralne banke gospodu Trichetu se mora med to razpravo res kolcati. Če bi bili v antičnem rimskem senatu, bi kakšen senator, ovit v togo, gotovo vstal in gospodu Trichetu rekel: „Quousque tandem abutere, Trichete, patientia nostra? – Kako dolgo boste še preskušali naše potrpljenje, gospod Trichet?“

Dejansko se moramo vprašati, ali je prav, da preprečimo propad evra – kar je zelo težka naloga –, ali pa bi namesto tega morali preprečiti, da reševanje evra uniči gospodarstva naših držav članic potem, ko so evrofilne politike gospoda Prodija in tako dalje uničile našo industrijo, zlasti mala in srednje velika podjetja, na primer v Padski nižini, kar je prispevalo samo k odpuščanju in brezposelnosti.

Zakaj bi bilo treba države, ki preživljajo krizo, oskubiti za skoraj 100 milijard EUR, da bi rešili Irsko, ki je s svojo politiko davka na dohodek v višini 12,5 % do zdaj predstavljala nepošteno konkurenco drugim državam?

Kje je bilo evropsko upravljanje, če se je banka Anglo Irish Bank en mesec po opravljenih testih izjemnih situacij pogreznila v primanjkljaj 8 milijard EUR? Kje je bil gospod Trichet? Ali smo prepričani, da finančna pomoč Irski ni v nasprotju z Maastrichtsko pogodbo? Na srečo bo ustavno sodišče v Nemčiji razsodilo, da vključitev primanjkljaja druge države v proračun Nemčije ni ustavna. Zato je napočil čas, da se poslovimo od evra.

 
  
MPphoto
 

  Werner Langen (PPE).(DE) Gospod predsednik, tukaj sem slišal veliko pripomb na račun sklepa iz Deauvilla, vendar vsi vemo, da je bilo na začetku zadnjega srečanja vaše projektne skupine, gospod Van Rompuy, še vedno odprtih 20 točk. Ker za te točke velja načelo soglasja, je bilo treba najti rešitev. To vemo vsi. Vsi tudi vemo, da sta leta 2004 Pakt za stabilnost in rast kršili največji državi članici, Nemčija in Francija, čeprav so takrat, kakor tudi vemo, zvezno vlado Nemčije vodili socialni demokrati in zeleni. Zato je zmerjanje gospoda Schulza povsem neumestno.

Če danes pravimo, da bi moral Pakt za stabilnost in rast imeti močnejši ugriz, potem je prvi temeljni pogoj to, da države članice končno začnejo upoštevati ta pakt. Kaj nam pomaga močnejši ugriz, če Pakta nihče ne upošteva? Tu ni bilo upoštevanja Pakta. Imamo šest zakonodajnih predlogov, od katerih sta dva uredbi Sveta, štirje pa skupne uredbe Sveta in Evropskega parlamenta. Tega pritoževanja deloma nikakor ne razumem. Imeli bomo besedo v postopku soodločanja. V imenu svoje skupine lahko rečem, da bomo podprli predloge Komisije na tem področju. Potem se bomo o tej zadevi pogajali še s Svetom. Takšna je resničnost. Zakaj smo tako skromni in žalimo tretje strani, ki so del tega zakonodajnega postopka, namesto da bi uveljavljali svoje pravice?

Dovolite mi, da povem nekaj o potrebi po spremembah Pogodbe. Menim, da je bila Pogodba 9. maja razširjena do skrajnih mej. Potrebna je utemeljitev reševalnega svežnja v skladu s členom 122. To, da države članice ne želijo tega, ker bi se potem morda lahko vključila Komisija in Parlament, je po mojem mnenju napaka. Ne bo dovolj, če se spremeni samo člen 136; bolj kot to potrebujemo trdno pravno podlago za reševalni sveženj in potem se bodo vsa druga vprašanja rešila sama od sebe.

 
  
MPphoto
 

  Elisa Ferreira (S&D).(PT) Gospod predsednik, bodimo odkriti. Solidarnostni mehanizem za državni dolg ni deloval in ne deluje, cena grškega dolga se ni znižala, Irska je sredi gospodarskega pretresa in negativni vplivi še niso omejeni. Postopek je bil prepozno vzpostavljen. Postopek je medvladen in bi moral imeti drugačno obliko že ob prvotni uvedbi evra.

Predsednik Komisije zdaj predlaga konsolidacijo tega sistema. Vendar se vključitev zasebnega sektorja predlaga za tretjino predlaganih instrumentov. Ta predlog, ki ga je dobila kanclerka Merkel, smo že slišali in zaradi te prezgodnje in nepravočasne napovedi so trgi poskočili. Parlament bo uporabil vse svoje pristojnosti, največjo odgovornost in duh sodelovanja v postopku soodločanja, ki bo spremljal zakonodajni sveženj o gospodarskem upravljanju, vendar pri tem ne bo žrtvoval nujnosti in hitrosti ter postavil kakovosti na drugo mesto. Zato naj bo jasno, da bo Parlament dejavno sodeloval, vendar o tako resni zadevi, kot je reševanje državnega dolga, ni mogoče odločati kot o postranskem vprašanju ali brez vključenosti evropske javnosti in njenih predstavnikov; ta dva elementa sta povezana.

Za konec, Evropejci v teh kriznih časih potrebujemo jasno evropsko vizijo. Obstajati mora evropski mehanizem za konsolidacijo državnega dolga. Treba je izdati evroobveznice, evrsko območje pa je treba zaščititi na zdržen način z evropskimi in ne medvladnimi sistemi. Treba je okrepiti evropski proračun, saj ne moremo nadaljevati z 1-odstotno ravnjo evropskega proračuna, v središču političnih prednostnih nalog Evrope pa morata biti rast in resnična konvergenca. Komisija in novi predsednik morata podpreti to agendo. Predsednik Komisije ne sme biti zavezan Svetu Ecofin. To moramo pokazati evropski javnosti.

 
  
MPphoto
 

  Mirosław Piotrowski (ECR).(PL) Gospod predsednik, kriza na evrskem območju je dejstvo. O resnosti položaja pričajo prizadevanja za to, da bi se spremenile celo določbe Lizbonske pogodbe, ki je bila sprejeta ob tako velikem nasprotovanju. Po eni strani ni težko razumeti stališča Nemčije in Francije, ki ne želita plačevati za krizo v Grčiji ali na Irskem in morda v drugih državah. Po drugi strani je treba opozoriti na precedens, povezan z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. Pogodba naj bi načeloma izboljšala delovanje Evropske unije. Povsem očitno se je zgodilo ravno nasprotno.

A ker smo prisiljeni spremeniti Lizbonsko pogodbo, to ne bi smelo zadevati samo vprašanj, povezanih z evrskim območjem, temveč tudi vprašanja, povezana z drugimi institucionalnimi mehanizmi, ki imajo težave. Veliko ekonomistov pravi, da grška kriza ne bi imela evropskih razsežnosti, če bi Grčija ohranila svojo valuto, katere menjalni tečaj bi se potem znatno znižal. To pomeni, da bi nacionalne valute Uniji zagotovile večjo stabilnost, kot ji jo zagotavlja evrsko območje.

 
  
MPphoto
 

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi dal politično oceno tega, kar je bilo povedano med to razpravo.

Poslanci glavnih evropskih političnih družin povsem upravičeno kritiziramo evroskeptike, ker ne verjamejo v Evropo. Vendar menim, da je resnična težava to, da morda sami ne verjamemo v Evropo, zato ne moremo kriviti evroskeptikov za tisto, kar je v resnici naša odgovornost. Mi smo glavne evropske politične družine in vedno smo imeli močne, ambiciozne evropske ideale. Dejstvo pa je, da vse vlade, ki so izraz naših političnih družin, vsak dan mečejo polena pod noge pri uresničevanju teh velikih političnih projektov. V veliko primerih se tisto, za kar pravijo, da želijo narediti čez dan, potem razveljavi čez noč.

Zaradi tega imamo še večjo odgovornost, saj če ne bomo sposobni usmerjati izvajanja posebnih projektov z razpravo, od evroobveznic – če povem natančno  do izdaje obveznic Evropske unije, bomo našim državljanom zelo težko razložili, da smo predstavniki istih strank, ki doma za vse krivijo Evropo in pravijo, da bomo krizo lahko odpravili samo, ko bo Evropa zmanjšala svoje izdatke.

Menim, da je to načelo temeljne odgovornosti, in če bomo nanj pozabili, se bo izgubila sama narava evropskega projekta, mi pa bomo izgubili verodostojnost in v zameno dobili samo prazne dvorane in opuščene volilne skrinjice, na katerih bo svoj glas oddalo le še 40 % naših državljanov.

 
  
MPphoto
 

  Anni Podimata (S&D).(EL) Gospod predsednik, če je na podlagi odločitev zadnjega Evropskega sveta mogoče sprejeti kakšen temeljni sklep, se ta sklep glasi, da te odločitve niso prepričale trgov, da trgov niso pomirile. Ker imajo trgi danes prvo in zadnjo besedo, se moramo vprašati, zakaj.

Morda zato, ker se trgi poleg zelo strogih pravil proračunske discipline zavedajo tudi tega, da bolj povečujemo kot obravnavamo razkorak v ekonomski in politični koheziji na evrskem območju?

Morda zato, ker se je zdelo, da je obravnavanje, ki ga je skupina držav rezervirala za vzpostavitev trajnega mehanizma za obvladovanje krize – kar je bila ob tem, da bi vse drugo ostalo nespremenjeno, prava zamisel –, izničilo dodano vrednost takšnega mehanizma v praksi, s čimer je trgom poslalo napačno sporočilo in privedlo do tveganja, da bomo na koncu imeli mehanizem, ki je samoizpolnjujoča se prerokba nadzorovanega stečaja?

Če smo res odločeni, da vključimo zasebni sektor, da razdelimo breme, zakaj potem vztrajno zavračamo to, da bi šli še dlje in sprejeli davek na transakcije na evropski ravni?

Za konec, zakaj ne moremo razumeti, da je med poostritvijo pravil proračunske discipline in trajnim mehanizmom za obvladovanje krize pomembna vrzel? Vrzel, ki bi jo lahko zapolnili, če bi se odločili, da resno preučimo vzpostavitev skupnega mehanizma za upravljanje dela dolga držav članic z izdajo evroobveznic.

 
  
MPphoto
 

  Danuta Maria Hübner (PPE). – Gospod predsednik, za začetek naj povem, da se bodo dolgoročni pogoji konkurenčnosti v posameznih državah članicah med seboj razlikovali še veliko let. Zato bodo še naprej obstajali strukturni vzroki neravnovesij, medtem ko bo gospodarsko upravljanje kot postopek v pripravi še vedno precej šibko.

V tem okviru je nadvse pomembno, da Komisija s prvo raziskavo letne rasti ob začetku evropskega semestra v letu 2011 nujno preskusi kar se da veliko elementov novega gospodarskega upravljanja, zlasti ustreznost pregleda stanja in njegovo sposobnost za delovanje.

Drugič, zavedam se, da bi bilo za sistem popolnoma samodejnih sankcij treba spremeniti Pogodbo in da nas predlagani sistem lahko privede le do tja, do koder smemo znotraj omejitev Pogodbe. Zato sem prepričana, da bosta Komisija in Svet naredila vse, kar je v njuni moči, da se izognemo dodatnim stopnjam pri obravnavanju, ki bi po nepotrebnem podaljšale postopek.

Tretjič, gospodarsko zdravje EU ni zgolj vsota nacionalnih razmer. Poleg tega, ker sistem temelji na določitvi posameznih držav članic, ki se ne obnašajo ustrezno, ima lahko določitev njihovega neustreznega obnašanja negativne zunanje učinke.

Na druge države članice evrskega območja in preostanek Unije lahko vpliva predvsem obravnavanje neravnovesij. Te potencialne učinke je treba upoštevati pri posameznih obravnavanjih, tako da se izboljša gospodarsko zdravje Unije kot celote.

Za konec, zavedam se, da je za popolno in poglobljeno oceno učinka načrta gospodarskega upravljanja potreben čas, ki ga nimamo. Pri tem je v pomoč to, da si je Komisija v zadnjih dveh letih pridobila precejšnje in poglobljeno znanje o 27 gospodarstvih in vpogled vanje, zato bi zdaj rada pozvala k dvema ukrepoma. Zagotavljanje primerljivosti vseh elementov in odnosov med notranjimi in zunanjimi neravnovesji.

(Predsednik je prekinil govornico)

 
  
 

(Razprava je prekinjena)

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov