Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 24. november 2010 - Strasbourg

6. Sklepi seje Evropskega sveta o gospodarskem upravljanju (28.–29. oktober) (nadaljevanje razprave)

  Predsednik. – Zdaj bomo nadaljevali z razpravo o sklepih seje Evropskega sveta o gospodarskem upravljanju (28.–29. oktober).

  Kathleen Van Brempt (S&D). – (NL) Gospod predsednik, na današnji razpravi izstopa ena stvar, namreč veliko vprašanje gospodarskega upravljanja, ki je pomembno za skoraj vse politične skupine. Soglasje je zgolj navidezno, saj obstajajo velike razlike pri razlagi tega gospodarskega upravljanja. Ob preučevanju razlage Sveta, ki je razvidna tudi iz sklepov Sveta, se razkrije pristranska osredotočenost na to, kar Svet šteje za pomembno, namreč na varčevanje, varčevanje in še več varčevanja. To je že skoraj ideologija, ki je predelana v gospodarsko pravo: treba je samo dovolj varčevati in vse bo spet v redu. Mi si gospodarskega upravljanja ne razlagamo tako. Nasprotno, potrebnega bo nekaj povsem drugačnega in tega ne pravi samo naša skupina. Poglejte ekonomiste, poglejte včerajšnji De Tijd – ki ni ravno časopis za socialistično propagando –, ki pravi, parafraziram, da samo varčevanje spodkopava že tako opešana gospodarstva in čedalje bolj otežuje odplačevanje dolgov. Potrebno je tudi vlaganje. Zelo lep, očiten primer tega, kar je potrebno, je povišanje stopnje zaposlenosti. To bi omogočilo odplačevanje dolgov v vseh naših državah članicah. A za to je potreben pogum za vlaganje v izobraževanje in usposabljanje, pogum za vlaganje v usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Če pogledamo varčevanje v različnih državah članicah, vidimo, da se obseg sredstev zmanjšuje ravno pri tovrstnem vlaganju. Potrebna je vizija – pogled na gospodarsko politiko – kot podlaga za uporabo sredstev za to. Šele potem bi morali preučiti, kako bi bilo najbolje oblikovati Pakt za stabilnost in rast. Menim, da je to pomembna razlika med našim pogledom in pogledom Sveta na gospodarsko upravljanje.

  Paulo Rangel (PPE). – (PT) Gospod predsednik, gospod Van Rompuy, gospod Barroso, seveda bi rad povedal, da je stališče skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) jasno; ta skupina meni, da je resno krizo, ki jo doživlja Evropa, mogoče odpraviti samo z razširitvijo gospodarskega upravljanja in metode Skupnosti. Ne dvomimo, da se s to krizo lahko spopademo in jo odpravimo le z več metode Skupnosti, več gospodarskega upravljanja in instrumenti, ki ustrezajo pravi enotni valuti na evrskem območju. Vendar to pomeni, da morajo prav vse institucije – Svet, Komisija in Parlament – pokazati javnosti, da so zavezane svojim odgovornostim. Treba je povedati, da je jasno, da so vsaj največje skupine v Parlamentu pripravljene iskreno sodelovati s povečanjem metode Skupnosti, uvedbo gospodarskega upravljanja in ustvarjanjem potrebnih pogojev za to, da enotna valuta premaga krizo v Evropi. Prav tako je danes jasno, da to velja tudi za Komisijo in njenega predsednika, ki je pokazal, da ni zavezan Svetu ali Parlamentu, temveč da si nasprotno od tega, kar trdijo socialisti in gospa Ferreira, prizadeva za evropske interese.

Preostane le še to, da Svet decembra prevzame svoje odgovornosti. Zanašamo se na to in na njihovo jasno zavezanost evropskemu dialogu, gospod Van Rompuy.

  Marietta Giannakou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, očitno je sprejeti trajni mehanizem podpore nedvomno pozitiven ukrep. Vendar še vedno manjka strateško načrtovanje, ki mora vključevati gospodarsko unijo in seveda gospodarsko upravljanje.

Evropska unija je bila ustanovljena po zaslugi vlad, ki so bile takrat močne. Do gospodarske krize je lahko prišlo zaradi šibkih vlad, kar je gospodarskim avtomatizmom gospodarske globalizacije omogočilo, da so nadomestili politične odločitve, ki jih Skupnost potrebuje, če naj deluje še naprej.

Evropa je 50 let zagotavljala blaginjo in danes je naša dolžnost, da našim državljanom še naprej zagotavljamo to blaginjo. Zato je jasno, da se mora rast nadaljevati. Vprašanje je, kakšno rast imamo v mislih v času, ko se spreminja celotni svetovni sistem. Kaj je Evropa zdaj? Kaj bo v prihodnosti? Območje industrije, malih in srednje velikih podjetij ter storitev, katalizator izvoza? Zato namesto sumničenja in medvladnosti, ki sta bila zadnje čase na dnevnem redu, potrebujemo močnejšo Evropo.

Določene države očitno niso izvajale Pakta za stabilnost, vendar je, kakor mi je povedal gospod Reinfeldt v odgovoru na vprašanje iz decembra lani, samo ena država natančno izvajala Pakt za stabilnost; druge niso spoštovale svojih obveznosti.

Zato moramo vsi sodelovati in podpreti države, ki se zdaj spopadajo s krizo, kajti, konec koncev, kje pa je moč velikih držav? Menim, da je v skupni prisotnosti majhnih držav prek evropskega sistema. Poleg tega bi bili stroški tega, da ne bi imeli Evrope, za vse nas preveliki.

  Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, ključ za odpravo gospodarske krize je sprejetje zavezujočih sklepov na podlagi te krize, ker je to predvsem kriza zaupanja in odgovornosti. Zaupanje temelji na ustreznem ravnovesju prihodkov in odhodkov.

Več kot 20 let je bila večina Evrope navajena živeti in porabljati danes na račun jutrišnjega in celo pojutrišnjega dne – na račun naslednjih generacij, katerih število strmo upada. Drugič, navajeni smo bili zelo liberalno obravnavati pravila, podprta s stabilnostjo. Če to v primeru domačih potreb lahko delajo velike države, je drugim toliko laže slediti temu zgledu. Zato bodo politike uravnoteženega proračuna preskusni kamen verodostojnosti Evrope za to, da se uresniči načelo fiskalne discipline in se ga spet v celoti vzpostavi.

Tretjič, obstaja očitna potreba po mehanizmih za preverjanje in izravnavo. Lahko le pozdravim to, da je Svet odobril sklepe o evropskem gospodarskem upravljanju, aktivacijo meril za dolg in možnost uporabe mehanizma za zgodnje posredovanje. A tisto, kar res potrebujemo – in lahko le podprem sklepe kolega gospoda Verhofstadta –, so pravo gospodarsko upravljanje in prave samodejne sankcije – sankcije, ki grizejo. Veselimo se okvirnih predlogov o prihodnjih kriznih mehanizmih, ki jih bo Komisija predložila naslednji mesec.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, rada bi pozdravila novi sveženj ukrepov za povečanje proračunske discipline in razširitev gospodarskega nadzora. Menim, da so bili predlagani ukrepi potrebni zaradi ugotovljenih razlik med državami članicami v zvezi z upoštevanjem fiskalnih in proračunskih politik. Zato je gospodarska kriza ustvarila skrb zbujajoče dojemanje več držav, vključno z Romunijo.

Menim, da je ključna inovacija oblikovanje novega okvira za makroekonomski nadzor. Ta okvir bo omogočil zaznavanje nastajajočih neravnovesij in tveganj.

Sprejetje poročila o gospodarskem upravljanju, ki ga je pripravila projektna skupina pod vodstvom gospoda Van Rompuya, je pomemben korak. Njegovo izvajanje bo zato oblikovalo nov, robusten okvir za obvladovanje krize.

Prav tako bi rada omenila pomen uredbe o zagotavljanju skladnosti nacionalnih proračunov s fiskalnimi standardi EU. V praksi to pomeni, da se nacionalni proračuni ne bodo več mogli izogibati fiskalnim predpisom EU.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, prihodnje madžarsko predsedstvo se bo moralo spopasti s precejšnjim izzivom izvajanja spremembe Lizbonske pogodbe in kar se da hitre uvedbe gospodarskega upravljanja. Države članice, ki niso del evrskega območja, osuple opazujejo krhanje evrskega območja na vseh straneh. Zavezuje nas pristopna pogodba in naša sposobnost dohitevanja je odvisna od tega, ali se bo bogatejša polovica Evrope stabilizirala in ali solidarnost Skupnosti lahko prevlada nad nacionalno sebičnostjo.

Z zaskrbljenostjo in sočutjem opazujemo irsko krizo in težave Grčije, Portugalske in Španije ter previdno čakamo, ali bo evrsko območje propadlo. Čeprav je bila odločitev Sveta kot običajno pozna, je bila konec koncev pravilna. Uvedba gospodarskega upravljanja bo morda označevala novo obdobje v zgodovini evropskega povezovanja, vendar bi bilo lahko izvajanje tega upravljanja tudi zavajajoče in polno zapletov. Prepričan sem, da bo madžarsko predsedstvo naredilo vse, kar bo v njegovi moči, za zagotovitev uspeha.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, Portugalska doživlja največjo splošno stavko v zadnjih 20 letih. Ta protest sledi enako pomembnim protestom v več državah EU, med drugim v Grčiji in Franciji. Kakšen je odziv voditeljev Sveta in Komisije? Ne zmenijo se za proteste proti svojim protisocialnim politikam in vztrajajo ravno pri tistih politikah, ki so prispevale k sedanjemu položaju. Prikrivajo dejstvo, da je ranljivost evra neposredna posledica politik, ki jih izvajajo: liberalizacije kapitalskih trgov, neomejenih finančnih špekulacij in zahteve za nominalno konvergenco prek Pakta za stabilnost in rast. Ves ta čas se povečujejo prava razhajanja med gospodarstvi, brezposelnost in revščina dosegata nevzdržne ravni in povečujejo se družbene napetosti. Kako dolgo bodo vztrajali pri tej usmeritvi? Kaj je treba narediti za to, da končamo te politike in se bolj zavežemo proizvodnji, zaposlovanju in spoštovanju dela?

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, pogajanja Evropskega sveta konec oktobra so potekala v težkih razmerah. Vse države trenutno spreminjajo svoje gospodarske politike zato, da bi kar se da hitro prišle iz neugodnega gospodarskega položaja in dosegle vsaj nekakšno raven gospodarske rasti.

Po Grčiji in Irski tudi drugim državam evrskega območja grozi plačilna nesposobnost. Zato nam mora biti jasno, da je v tako težkem položaju voditeljem vlad zelo težko sprejeti odločitve, s katerimi bi se odrekli zmožnosti za oblikovanje in urejanje gospodarskega upravljanja svojih držav ter izročili nekaj pristojnosti na področju gospodarskega upravljanja evropskim institucijam.

Zato moramo zelo občutljivo razpravljati o naših skupnih zamislih o tem, kako naj Evropo kar se da varno in hitro spravimo iz sedanjega težkega položaja, obenem pa ne podcenimo prizadevanja posameznih vladnih predstavnikov, da bi težave svojih držav rešili s svojimi pristojnostmi in zmožnostmi tako, da ne bi prišli navzkriž z evropskimi interesi.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, Evropski svet je ponovil izrabljeni, stari slogan, da se je treba izogniti vsem oblikam protekcionizma in gibanjem menjalnih tečajev, ki so namenjeni zagotovitvi konkurenčne prednosti.

Ker je Evropska unija sprejela globalizem, so evropske države postale plen za konkurenco iz gospodarstev v vzponu, zlasti s Kitajske, ki jim ne moremo konkurirati. Ta gospodarstva ne upoštevajo mednarodnih patentov in avtorskih pravic, delavcem pa izplačujejo dohodke na ravni eksistenčnega minimuma in včasih suženjskega dela. Kitajska je določila umetno nizko raven svoje valute, da bi bilo njeno blago še cenejše.

Evropske države morajo posamič – to bi mi bilo ljubše – ali skupaj zaščititi svoje delodajalce in delavce pred to nepošteno konkurenco. Medtem ko se menjalni tečaji ne bi smeli ohranjati na umetno nizki ravni zaradi konkurenčne prednosti, se prav tako ne bi smeli umetno ohranjati na skupni ravni – evro –, saj to vse države evrskega območja postavlja v podrejen položaj. Če bi dovolili, da se zniža vrednost valut neuspešnih držav, bi sledilo okrevanje.

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospod Van Rompuy, gospod Barroso, za začetek bi se rad posvetil vprašanju javne porabe na evropski ravni.

Sprašujem se, ali glede na precejšnje izzive, ki so pred nami, ni napočil čas za obsežno razpravo z našimi nacionalnimi kolegi in Evropskim parlamentom o prenosu naše javne porabe na Skupnost in njenem združevanju. Uporabil bom primer gospoda Lamassoura: imamo 27 vojsk in nobenega sovražnika; eno carinsko unijo in 27 uprav; raziskovalne programe, ki so bili financirani od 15-krat do 20-krat brez vsakršnega usklajevanja; vseevropska omrežja, ki bi morala biti povezana med seboj; energetska omrežja; in seznam se še nadaljuje.

Predlagam, da neodvisnega revizorja zadolžimo za revizijo javne porabe na naslednjih treh ravneh: na evropski in nacionalni ravni ter na ravni lokalnih izvršilnih organov. Ta revizija bi bila predložena poslancem nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta, da se omogoči obsežna razprava o javni porabi, in lahko bi jo izročili Evropskemu računskemu sodišču in 27 nacionalnim računskim sodiščem.

To zamisel bi rad predlagal zato, da se zagotovita boljši nadzor in upravljanje naše javne porabe na evropski ravni.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Gospod predsednik, sejo Evropskega sveta so zaznamovala pričakovanja, da bodo voditelji Evrope obravnavali težave, ki jim jih je naprtila gospodarska recesija. Kakor sem do zdaj že večkrat povedala, ni dovolj, da se osredotočimo samo na proračune. Strukturna neravnovesja, ki jih je kriza samo še poslabšala, presegajo dolgove. Če ne bo sprejet mehanizem, ki bo lahko vplival tudi na druge vidike, bomo morali resno podvomiti o njegovem uspehu.

Druga tema je bila razprava o tem, ali bi zmanjšanje proračuna zaradi pokojninskih reform privedlo do primanjkljaja. Po eni strani govorimo o poostritvi in sistematizaciji pravil, a potem nemudoma določimo izjeme. Prav tako, če so pokojninske reforme tako pomembne, kakor se jih prikazuje – sama menim, da niso –, bi bilo mogoče najti tudi druge primere uspešnih programov. Kdo bo potem presodil, kaj je bolj in kaj manj pomembno in zakaj?

Trdno sem prepričana, da ne smemo začeti razprave o izjemah, medtem ko se pogovarjamo o spremembah sistema.

  John Bufton (EFD). – Gospod predsednik, rad bi samo nekaj pripomnil glede tega, kar sta danes dopoldne povedala predsednik Van Rompuy in predsednik Barroso. Zdi se, da si oba zatiskata oči – da si zatiskata oči pred dejstvom, da je evrsko območje v krizi in da smo zdaj na robu propada. Tam je veliko ljudi, ki si prav tako zatiskajo oči. Za božjo voljo, zbudite se.

Ljudje gledajo to v svojih domovinah in ugotavljajo, da tako ali tako ni veliko ljudi v tej dvorani. To je največja kriza, kar ste jih kdaj imeli, in povem vam, da je to resno. Gospoda Barrosa in gospoda Van Rompuya prosim, naj mi povesta – govorila bosta čez nekaj minut –, kakšen je vaš načrt B? Obstajati mora načrt B ali pa boste preprosto dvignili roke in pustili, da to propade? Menim, da je to največja kriza, kar smo jih imeli. Države članice so prizadete po celotnem spektru. Zaradi ljudi ste dolžni imeti načrt B. Prosim, povejte nam, ali ga imate.

  Ildikó Gáll-Pelcz (PPE). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rada bi izrazila svoje veselje, ker je bil med posvetovanjem priznan pomen reform pokojninskega sistema. Vendar reforme v okviru Pakta za stabilnost in rast ne zagotavljajo enakih možnosti za vse.

Tudi Madžarska nasprotuje diskriminaciji in poziva EU, naj pri izračunu nacionalnih primanjkljajev preuči stroške pokojninskih reform. Menim, da je treba pri določanju proračunskega primanjkljaja upoštevati plačila v zasebne pokojninske sklade, če nočete diskriminirati držav, ki uveljavljajo svobodno odločanje. To vprašanje je treba nujno rešiti. Dobra novica je, da se bo priložnost za to, da se najde zadovoljiva rešitev, ponudila že na decembrski seji Sveta. Pozivam vas, da sprejmete nediskriminatorno politično odločitev in jo kar se da hitro posredujete Komisiji, tako da se zakonodajni postopek lahko kar se da hitro začne in morda konča z zadovoljim rezultatom za vse prizadete strani.

  Antigoni Papadopoulou (S&D). – (EL) Gospod predsednik, Grčija, Irska, Portugalska in Španija trpijo zaradi posledic gospodarske krize. Vajeti so nam že ušle iz rok. Ni vrnitve, treba je sprejeti ukrepe. Sumničenje in evroskepticizem nam ne bosta pomagala okrevati po mednarodni gospodarski krizi.

Nasprotno, potrebujemo solidarnost Skupnosti, politično voljo, vizijo, zaupanje v dinamiko Evrope, predvsem pa usklajeno ukrepanje, ukrepanje, ki bo zagotovilo strukturne spremembe tako na nacionalni ravni kot v Evropski uniji. V Evropski uniji potrebujemo več zaposlovanja, več rasti, pospešitev, več delovnih mest, izvajanje strategije EU, racionalizacijo in prestrukturiranje upravljanja podjetij, preglednost gospodarskega upravljanja, preverjanje nacionalnih statistik in trajni skupni mehanizem za obvladovanje krize, vendar le v korist evropskih državljanov.

Kriza zadeva vse, ne samo države, ki jih je prizadela kriza. Potrebujemo tako solidarnost Skupnosti kot usklajeno ukrepanje.

  Barry Madlener (NI). – (NL) Gospod predsednik, evrsko območje zdaj propada in predsednik Barroso mora nadzirati ta propad. Konec koncev milijardna pomoč, ki so jo države, kot so Grčija, Španija, Portugalska in Irska, prejemale več let, ni privedla do tega, da bi ta šibka gospodarstva lahko konkurirala močnima gospodarstvoma Nemčije in Nizozemske; namesto tega je ta milijardna pomoč privedla do nesprejemljivega ravnanja socialistov. Na primer, eden od treh grških delavcev je javni uslužbenec; tudi val nezahodnih priseljencev, ki so prišli v Evropo, je vsako državo stal več milijard in ti priseljenci so zdaj doma brez službe. Tako so ravnali predvsem socialisti. Se spomnite? Španija, ki je pred nekaj leti legalizirala milijon nezakonitih priseljencev, ima zdaj 20-odstotno stopnjo brezposelnosti. Zdaj moramo močnejša gospodarstva tem državam spet ponuditi milijardno pomoč, vendar bo to obliž, ki bo držal le kratek čas. Na dolgi rok pa bo ostalo vprašanje, ali smo pripravljeni še naprej strukturno podpirati šibke države z milijardami davkoplačevalskega denarja. Odgovor na to je: „Ne.“ Zato bi predsednika Barrosa rad vprašal: ali ni ponovna uvedba grške valute, drahme, in tudi irske valute edina dolgoročna rešitev, ki nas bo rešila iz teh težav? Ali se o tej rešitvi resno razpravlja s tema državama?

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, kot irskemu poslancu Evropskega parlamenta mi ni ravno v veselje biti danes dopoldne tukaj in poslušati, kako skoraj vsi govorniki omenjajo Irsko zaradi našega gospodarskega položaja, še posebej, ker smo pred nekaj leti veljali skoraj za zgled gospodarskega uspeha v Evropski uniji.

Vendar menim, da smo na Irskem odločeni, da popravimo stvari, in menim, da bi velika večina ljudi pozdravila podporo naših evropskih prijateljev in kolegov.

Priti moramo do nekaj spoznanj. Menim, da se gospod Farage ni dosti zmotil, ko je rekel, da sta veliko tega povzročila neumnost in pohlep irskih politikov, ki so bili skupaj z bankami in regulatorji del pajdaškega kapitalizma. Priti moramo do spoznanj. Druga zelo pomembna stvar pa bo to, da bo morala delovati nadzorna struktura, ki bo vzpostavljena 1. januarja, tako da bo s testi izjemnih situacij in tako dalje mogoče ugotoviti, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, in obrzdati ljudi, če bodo skrenili s poti.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, resnično je zelo dobro, da smo zdaj začeli razpravljati o zelo pomembnih zadevah, to je o skupnem upravljanju prihodnjega gospodarstva. Prepričan sem, da bomo kmalu začeli razpravljati tudi o morebitnem skupnem davčnem sistemu. Poleg tega danes lahko vidimo precejšnji negativni učinek, ki ga ima okrepljeni menjalni tečaj evra skupaj z veliko drugimi dejavniki. Danes me je razočaralo dejstvo, da je bil pred šestimi meseci opravljen preskus banke, rezultati tega preskusa pa še niso potrjeni. To nazorno prikazuje, da v Evropski uniji ponovno nimamo zanesljivih informacij. Brez njih ne moremo najti načina za izhod iz precej zapletenega položaja. Zato bi za konec rad pozval Evropsko komisijo, naj bo v prihodnosti veliko bolj dejavna pri dajanju predlogov, ker je položaj zapleten in bo zahteval veliko prizadevanj, veliko finančnih sredstev in morda povsem drugačno razumevanje gospodarskega in finančnega nadzora ter drugih vrst nadzora.

  Milan Zver (PPE). – (SL) Spoštovani gospod predsednik Sveta, predsednik Komisije, dovolite, da se tudi sam vključim na kratko v to razpravo. Meni so relativno jasne stvari: kdo je kriv za nastalo veliko krizo? To je del bančnega sektorja, ki je posloval brez realnega kritja in preveliko tvegal. In drugi – del evropskih vlad, ki so spodbujale preveliko porabo in pa spodbujale neko distributivno mentaliteto med ljudmi.

Tudi dva tipa govorov lahko danes tukaj zasledimo: eni so tisti, ki kličejo po čim večji solidarnosti, češ pomagajte, drugi poslanci pa poskušajo apelirati predvsem na večjo odgovornost, tudi v času izhoda iz krize. Ne bi bilo prav, da bi tisti, ki so povzročili to veliko krizo, iskali tudi formule za rešitev, izhod iz te krize. Tisti, ki kritizirajo preveliko varčevanje, zagotovo so na napačni poti.

Prav bi bilo, da tisti davkoplačevalci iz tistih držav in tiste države, ki rešujejo nastalo situacijo, da niso utišane v teh razmerah.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospod predsednik, pozdravljam dejstvo, da poročilo o gospodarskem upravljanju zagotavlja novo podlago za vzpostavitev zdržnega sistema za naše delovanje v zvezi s tem.

Menim, da so v poročilu navedena priporočila glede trdnejših institucij za veliko bolj učinkovito gospodarsko upravljanje, kot je vzpostavitev javne institucije na nacionalni ravni, ki bo zagotavljala neodvisne analize, ocene in napovedi za vprašanja notranje davčne politike, podlaga za vzpostavitev preglednega evropskega sistema.

Menim, da je nujno, da se vsaki državi članici ponudi možnost, da dokaže podlago, ki je bila uporabljena za analizo in oceno vsakega predlaganega domačega fiskalnega ukrepa, tako da se razvije pristop, ki temelji na zaupanju in medsebojnem ozaveščanju.

Ponovno potrjujem to, da je treba sprejeti posebne ukrepe, ki bodo omogočili gospodarsko upravljanje na podlagi poglobljenega in preglednega znanja ter odprto razpravo o vseh domačih ukrepih, ki jih sprejmejo države članice in lahko imajo učinek na ravni EU.

  Elisa Ferreira (S&D). (Vprašanje za gospoda Rangela v skladu s postopkom modrega kartončka, člen 149(8) Poslovnika) – (PT) Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za besedo, vendar sem prosila za nastop v skladu s členom o modrem kartončku, ker me je gospod Rangel neposredno izzval, in zato si želim, da bi besedo dobila prej.

To priložnost bi rada izkoristila za to, da gospoda Rangela prosim, naj nam razloži, po čem natanko se v zvezi z upravljanjem državnega dolga po njegovem mnenju predlogi kanclerke Merkel razlikujejo od predlogov Komisije, in nam pove, zakaj je bil prvi predlog Komisije o upravljanju državnega dolga – ki je bil dejansko evropski – zavržen brez vsakršne razprave ali javne razprave, ko se je ugotovilo, da ne ustreza interesom Nemčije.

  Paulo Rangel (PPE). (Odgovor na vprašanje gospe Ferreira v skladu s postopkom modrega kartončka, člen 149(8) Poslovnika) – (PT) Zelo na kratko bi rad povedal, da ni nikakršnega dvoma o tem, da v evropskem procesu seveda stalno potekajo pogajanja med institucijami, da pa je stališče Komisije ves čas bilo, da se podpira metoda Skupnosti in zagovarja okrepitev enotne valute. Seveda pa obstajajo poslanci, ki v Parlamentu radi izvajajo nacionalno politiko, kakor je v primeru gospe Ferreira.

  Diogo Feio (PPE). – (PT) Gospod predsednik, Evropska unija je pred obdobjem velikih reform. Zato se mora odzvati na krizo in podpreti enotno valuto, ki potrebuje svoja pravila za vse države članice. Parlament je že prevzel vodilno vlogo v zvezi z gospodarskim upravljanjem, pri čemer zagovarja tesnejše sodelovanje med 27 državami članicami na področju rasti, trdno stališče o izvajanju Pakta za stabilnost in rast ter solidarnost med državami članicami, in je kot tak prva institucija, ki je opozorila na potrebo po skladu za dolg različnih držav, ki so v EU. Zato bomo še naprej sodelovali s Komisijo in njenim predsednikom, prav tako pa upamo, da bomo še naprej sodelovali s Svetom. Prav zdaj se razpravlja o šestih poročilih, do katerih se bomo zelo jasno opredelili.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, odgovoril bom na dve konkretni vprašanji in po razpravi, ki je potekala danes dopoldne, dal tudi splošno pripombo.

Najprej vprašanje, ki ga je zastavil gospod Schulz, pomembno vprašanje o irskih testih izjemnih situacij. Naj povem naslednje. O skupni metodologiji testov izjemnih situacij smo se dogovorili na evropski ravni; ta metodologija je bila zelo stroga in je zajemala neugodne makroekonomske scenarije. Vendar pa so bili za izvajanje testov odgovorni nacionalni nadzorni organi. Na ravni Evropske unije je izvajanje usklajeval CEBS, vendar za to ni bilo nobenih pristojnosti Evropske unije. Želim poudariti, da Evropska unija kot taka do nedavnega ni imela tovrstne odgovornosti. To se bo spremenilo januarja. Do takrat bomo po predlogih Komisije in dogovoru s Svetom in Parlamentom vzpostavili novo strukturo finančne ureditve in nadzora.

Imeli bomo tri evropske mikrobonitetne nadzornike za bančništvo, vrednostne papirje in zavarovanja ter Evropski odbor za sistemska tveganja za makrofinančno stabilnost in z njo povezana tveganja. In to bo zagotovilo veliko močnejša orodja in infrastrukturo za to, da bo izvajanje testov naslednjič bolj enotno, strožje in bolj koherentno. Zato želim poudariti naslednje. Pred krizo nismo imeli instrumentov, ki jih vzpostavljamo zdaj.

Potem drugo vprašanje glede tega, kako zdaj obravnavamo nekatera občutljiva vprašanja, kot je trajni krizni mehanizem. Želim pojasniti, da tega nisem nameraval načeti, a ker je bilo zastavljeno konkretno vprašanje, moram odgovoriti.

Voditelji držav ali vlad so soglasno – in ponavljam, soglasno – sprejeli odločitev, da zahtevajo trajni krizni mehanizem s posredovanjem zasebnega sektorja. Bil sem med tistimi, ki so Evropski svet posvarili pred tveganji tega, da se to vprašanje načne brez ustrezne priprave in komunikacije. A vprašanje se je načelo in sprejeta je bila odločitev o njem in zdaj ga moramo obravnavati na kar se da odgovoren način. Zato menim, da nekateri današnji komentarji tukaj res niso bili koristni.

Še vedno živimo v zelo težkih razmerah. Menim, da zdaj potrebujemo ukrepanje in ne še več pripomb. Opraviti imamo z zelo občutljivimi globalnimi finančnimi trgi. Nekateri komentarji imajo včasih učinek samoizpolnjujoče se prerokbe. Zato ni koristno, če začnemo postavljati domneve o državah, ki utegnejo biti ogrožene. Te države moramo pozvati, naj izvajajo vse potrebne ukrepe za to, da se doseže finančna in proračunska stabilnost.

Zato ne bom postavljal domnev o načrtu B. Skupaj s predsednikom Van Rompuyem opravljava svoje delo in odgovorno razpravljava o vprašanjih z našimi državami članicami. Glede vloge Komisije želim biti ponovno izjemno jasen. Komisija – in večina vas je priznala to – vedno daje ambiciozne predloge. Podpiramo ambiciozno gospodarsko upravljanje za Evropo.

A na koncu moramo biti realistični. Skupaj ne smemo preseči tega, kar določa skupni dogovor z našimi državami članicami. Če obstaja dogovor – dogovor, ki v primerjavi s prejšnjim položajem vsekakor predstavlja napredek –, ni koristno, če se govori o idealnih rešitvah, za katere zelo dobro veste, da se ne bodo uresničile.

Zato Komisija izpolnjuje svojo vlogo in bo izpolnjevala svojo vlogo ter pozivala k večji ambicioznosti na področju predanosti skupnemu cilju, gospodarskega upravljanja, stabilnosti evrskega območja – in ne samo evrskega območja.

To želim zelo jasno poudariti, ker menim, da med današnjo razpravo to ni bilo poudarjeno. Nekateri ste rekli, da težave izvirajo iz evrskega območja. Žal moram reči, da ne izvirajo samo iz evrskega območja. Evro ni težava. Popolnoma sem prepričan, da bi bil položaj veliko slabši, če ne bi imeli evra.

(Aplavz)

Nekateri radi pozabljate, da imajo nekatere države, ki niso del evrskega območja, popolnoma enake težave, v nekaterih primerih celo hujše težave z državnim dolgom, in da je država, ki ni niti v Evropski uniji in zdaj prosi za pridružitev Evropski uniji – Islandija –, šla v stečaj, pa nima evra. V resnici evro ni bil vzrok težave. Intelektualno in politično ni pošteno namigovati, da je težava evro.

(Aplavz)

Zdaj moramo določiti posebnosti položaja na evrskem območju, obravnavati težave in pozvati vse države članice, naj se zavežejo, da bodo sodelovale; tiste, ki so del evrskega območja, in tiste, ki niso. Menim, da so vse države članice razumele, da pri skupnem pristopu za reševanje te krize obstaja skupni interes. Komisija bo to naredila na odgovoren način in si seveda prizadevala za največjo stopnjo ambicioznosti, vendar bo na koncu dobro in lojalno sodelovala z vsemi institucijami, s tem Parlamentom, kakor smo sodelovali, ter s Svetom in Evropskim svetom. To je odgovorna metoda, ki jo moramo izvajati.

V obdobju, v katerem so trgi izjemno živčni, moramo ohraniti trezno glavo in močan občutek za odgovornost, seveda tudi z močno predanostjo skupnemu evropskemu cilju.

(Aplavz)

  Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta. – (FR) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, prej je bilo rečeno, da se analiza predsednika Komisije razlikuje od moje, vendar je to prvič, gospod Schulz, da sem obtožen sprenevedanja, da je vse v redu, če ni. To je resnično prvič v moji karieri.

Lahko vam zagotovim, da nikakor ne podcenjujem krize in da živimo v težkih časih. Razen če so nekateri moji komentarji vzeti iz konteksta, sem običajno zelo preudaren človek in menim, da je v evropskem okviru – ne v Parlamentu – danih veliko preveč izjav, hujskaških ali drugačnih. Zdaj moramo umiriti stvari, ne pa kar naprej omenjati resnosti krize. To že vemo. Čas je za ukrepanje.

Nekateri ste rekli, da moramo priti do spoznanj. Francoski pregovor pravi: „Naša dejanja nam sledijo.“ Spoštovani poslanci, ko sem prevzel položaj, je obstajal Pakt za stabilnost in rast, ki je pred nekaj leti postal malo prožnejši in se ni uporabljal. Ko sem prevzel položaj, sem podedoval Lizbonsko pogodbo, ki določa nekatere postopke, ki so med drugim povezani s sankcijami in odločitvijo, ki se sprejme, ko je država v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Svet sprejema te odločitve v skladu z Lizbonsko pogodbo. Ko sem prevzel položaj, ni bilo kriznega mehanizma in to smo morali popraviti.

Zato bomo okrepili Pakt za stabilnost in rast ter prvič uvedli sistem makroekonomskega nadzora. Lahko vam zagotovim, da se težave, ki jih imajo nekatere države, ne bi nikoli pojavile, če bi imeli ta mehanizem pred nekaj leti. Odkrili bi nepremičninske balone. Odkrili bi težave s konkurenčnostjo v nekaterih državah. Zato bomo ta mehanizem uvedli zdaj. Ta mehanizem je nov in inovativen. V celoti upošteva spoznanja, do katerih smo prišli v krizi.

Kar zadeva Lizbonsko pogodbo, jo nameravamo spremeniti, da bo dobila pravno podlago na nekaterih ustavnih sodiščih – pravno podlago za trajni krizni mehanizem. To je edini razlog. Upam, da ne bomo tvegali, da se začne še ena obsežna razprava o institucijah, saj menim, da nas v sedanjem vzdušju to ne bi nikamor pripeljalo in bi našo pozornost še bolj odvrnilo od reševanja krize.

Prej nismo imeli kriznega mehanizma. Ko smo se spopadli s težavo Grčije, smo morali iznajti mehanizem, ker ga ni bilo. Ko smo vključili še en ukrep, reševalni sveženj v višini 750 milijard EUR, smo morali biti ustvarjalni pri naši razlagi Lizbonske pogodbe, da smo lahko uporabili ta ukrep.

Zato se učimo iz krize in ponavljam, da nam naša dejanja sledijo. Imeli smo Pakt za stabilnost, ki je bil šibek in se ni uporabljal; na področju makroekonomskega nadzora nismo imeli ničesar; in ni bilo kriznega mehanizma.

Ali so države članice prevzele svoje odgovornosti? Veliko jih je. Izvajajo reforme, ki jim je javno mnenje pogosto zelo nasprotovalo. Sprejele so ukrepe, ki so bili pogosto zelo pogumni, ne samo v državah, ki imajo težave, temveč tudi v drugih. Prevzemamo svoje odgovornosti.

Spoštovani poslanci, ne spravljajmo se vedno na napačnega sovražnika. Pogosto imam občutek, da se preveč osredotočamo na vlade in parlamente držav članic. Ne bodimo v zmoti glede tega, kdo je naš sovražnik.

Danes nekateri ne govorijo samo o Irski, temveč tudi o Portugalski. Dovolite mi, da navedem številke. Leta 2009 je javnofinančni primanjkljaj Portugalske znašal 9,3 %; leta 2010 bo znašal 7,3 % in leta 2011 bo znašal 4,6 %. Obrestna mera za portugalski javni dolg v povprečju znaša 3,6 %. To je izjemno malo. Na Portugalskem ni nepremičninske krize ali nepremičninskega balona. Njen finančni sektor ni previsok za državo. Njene banke so dobro kapitalizirane. Ne spravljajmo se na napačnega sovražnika. Nekateri pravijo, da je krizni položaj nalezljiv, a za to nimajo gospodarske utemeljitve ali razumne podlage. Vztrajam pri tem: ne spravljajmo se na napačnega sovražnika.

Tistim, ki so pozvali k večjemu sodelovanju med institucijami, lahko zagotovim, da si predsedstva na vso moč prizadevajo za sodelovanje. Poročilo, ki ga je izdala projektna skupina, so sprejeli člani te skupine, med drugim predstavnik Evropske komisije komisar Rehn. Sodelujemo tudi na drugih področjih, kot je trajni krizni mehanizem.

Upam, da bomo enak duh sodelovanja videli tudi med oblikovanjem proračuna za leto 2011. Obžalujem dejstvo, da nam ni uspelo doseči dogovora.

Vendar mi dovolite, da nekaj pripomnim glede sodelovanja. Vsi ste poslanci Evropskega parlamenta in pripadate posebnim političnim skupinam. Rad bi omenil, da se to, kar slišim v Evropskem svetu od predsednikov vlad in različnih posameznikov, včasih zelo razlikuje od tega, kar slišim v tej dvorani od istih poslancev iste politične skupine. Ne kritiziram. Ni treba, da se človek popolnoma strinja s svojo politično stranko. V svoji karieri sem pogosto videl spore znotraj svoje stranke. Vendar delam vse, kar je v moji moči, za to, da se dosežeta usklajenost in sodelovanje med institucijami. Zato bi rekel, da moramo sodelovati na vseh političnih ravneh, da dosežemo bolj usklajeno stališče, kot ga imamo zdaj.

Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da imamo strogo politiko, da pa samo to ni dovolj za izhod iz krize. Prav imajo, vendar moramo najprej prek te stopnje. Če bi bili bolj previdni na področju makroekonomije in načrtovanja proračuna, danes ne bi bili v tem položaju. Vendar potrebujemo pozitivno politiko za rast in zaposlovanje. Kljub vsem negativnim vidikom, ki jih je treba upoštevati, sem vesel, da se je po enajstih mesecih recesije v Evropi spet vzpostavila gospodarska rast. Že večkrat sem v Parlamentu povedal, da kriza iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki se je prav tako začela s finančno krizo, ni bila nikoli v celoti odpravljena.

Enajst mesecev po izbruhu finančne krize smo ponovno vzpostavili pozitivno rast. Letos bo povprečna rast znašala približno 1,5 %. V nekaterih državah – ne tistih, ki imajo že omenjene težave – bo rast znašala približno 2 %, v drugih državah pa bo znašala celo 3 % ali 3,5 %. Stopnje zaposlenosti v EU bodo v povprečju ponovno začele rasti leta 2011. Seveda je stopnja brezposelnosti previsoka, vendar sem zelo vesel, da so naše napovedi rasti v primerjavi z napovedmi izpred šestih mesecev veliko boljše od pričakovanih in da je rast bolj stabilna, kakor smo mislili, da bo. Ta rast ne temelji samo na obnovi, programih za oživitev in izvozu. To rast poganja tudi notranje povpraševanje.

Za konec bi rad povedal, da sem kljub vsem težavam, ki jih dejansko imamo v nekaterih državah, prepričan, da bomo ponovno premagali krizo, s katero se spopadamo danes.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Na seji Evropskega sveta 28.–29. oktobra 2010 je bil narejen nov korak k podreditvi držav in odvzemu njihove suverenosti. Predvsem prek psevdogospodarskega upravljanja, ki v resnici pomeni prevzem nadzora nad njihovimi gospodarstvi: siljenje držav članic v to, da njihove proračune predhodno odobrijo uradniki v Bruslju; nadzor vseh njihovih gospodarskih politik; vzpostavitev samodejnih preventivnih sankcij še preden se presežejo dovoljene meje za dolgove in primanjkljaje; možnost začasnega odvzema glasovalnih pravic krivih držav članic. Vse to se odobri v zameno za to, da Nemčija ohrani sklad za finančno stabilizacijo. Vendar ta mehanizem predstavlja zgolj pravico držav članic in Komisije EU, da se zadolžijo ali na trgih zagotovijo garancije za posojila državam članicam, ki so v težavah, ker so žrtve tržnih špekulacij, ki so oškodovale njihov nacionalni dolg. Še več, ker so del evrskega območja. To je neverjetno. Poleg tega se je Evropski svet odločili za reformo pogodb, da se bo lahko izvajal mehanizem za obvladovanje krize. Prvič se bo uporabil poenostavljeni postopek revizije, ta protidemokratična metoda, ki ne predvideva parlamentarne razprave. To ni upravljanje; to je totalitarizem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Do leta 2007 se je preostala Evropa čudila gospodarskemu razvoju Irske, „keltskega tigra“, ki je dosegal sanjske gospodarske podatke z nizkimi davki od dobička pravnih oseb in neznatno ureditvijo. Zdaj pa je prišla trda stvarnost. Izkazalo se je, da je keltski tiger hroma raca, ki ji mora preostala Evropa priskočiti na pomoč in ji podpreti mlahava krila. Zdaj naj bi se na Irsko steklo 90 milijard EUR iz reševalnega svežnja za evro – to je 300 EUR na avstrijskega državljana. To niso le teoretične državne garancije, ki se po črni ovci Grčiji zdaj stekajo na Irsko in potem morda tudi v Španijo in na Portugalsko; to je resnični denar davkoplačevalcev. To je prav tako nadaljnji korak evropske monetarne unije proti uniji nakazil, v kateri morajo evrske države, ki dobro upravljajo svoja gospodarstva, imeti odprte denarnice za to, da plačujejo za slabo upravljanje drugih. EU je veliko prepozno začela obravnavati to vprašanje in za zdaj se še ne ve, ali bodo odločitvam Evropskega sveta dejansko sledili ukrepi. Nehati moramo zapravljati milijarde davkoplačevalskega denarja za špekulativne banke in države, ki slabo upravljajo svoja gospodarstva. Unija nakazil se mora končati. Potrebujemo mehanizem, ki državam v stečaju dopušča dejansko plačilno nesposobnost, potem pa te države tudi izključi z evrskega območja. Ne moremo kar naprej krpati bolehne monetarne unije. Namesto tega potrebujemo močno, čvrsto evropsko monetarno unijo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Tako Grčija kot Irska sta se morali obrniti na Evropsko unijo za pomoč. Vendar je treba omeniti nekaj razlik med tema dvema primeroma: irski primanjkljaj je eksplodiral, ker je morala država zajeziti težave v bančnem sektorju, ki je bil v krizi zaradi posledic svetovne finančne krize, ki jih je še poslabšalo razpočenje nepremičninskega balona. To posredovanje je v času strukturne krize pomenilo, da javne finance niso več mogle vzdrževati takšnega položaja. Po drugi strani je razlog za posredovanje v Grčiji nekoliko nepremišljeno upravljanje javne porabe, zaradi česar je bila potrebna denarna infuzija iz prodaje državnih obveznic. Glede na reformo gospodarskega upravljanja je treba pripomniti naslednje. Vsekakor moramo izvajati stroge proračunske politike za nadzor in za to, da se zagotovi, da v prihodnosti ne bodo nastale podobne razmere. Vendar ta dva primera prikazujeta, kako pomembno je, da se upoštevajo vsi dejavniki, povezani s financami in trdnostjo države, in ne samo strukturiran javni dolg. Dejansko to lahko predstavlja le končni podatek, vendar moramo preveriti elemente in vzroke, ki so za tem podatkom, in ugotoviti, kako je prišlo do takšnega položaja.

  Monika Smolková (S&D), v pisni obliki. – (SK) Pakt za stabilnost in rast je doslej vključeval sankcije, vendar je za nalaganje sankcij potrebno soglasje 2/3 ministrov, za to pa nikoli ni bilo politične volje. Skeptična sem glede protikriznega mehanizma. Predsednik Sveta Van Rompuy ne bi smel spremeniti člena 125 Lizbonske pogodbe, v katerem je navedeno, da vsaka država jamči za svoje obveznosti. Po drugi strani bi moral razmisliti o razširitvi člena 122, ki govori o solidarnosti – zagotavljanju medsebojne pomoči ob naravnih nesrečah ali energetskih krizah. Sprememba tega člena lahko nasprotuje temeljnemu načelu delovanja EU, povedano drugače, solidarnosti in zaradi tega lahko ostanemo brez solidarnosti. Če bi protikrizni mehanizem deloval v skladu s členom 122 o zagotavljanju finančnih sredstev posameznim državam, bi Svet odločal na podlagi predloga Komisije in samo obvestil Evropski parlament. Obstaja nevarnost, da bodo odgovorne države plačevale za neodgovornost posameznih držav.