Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 24. november 2010 - Strasbourg

14. Priprave na konferenco o podnebnih spremembah v Cancunu (29. november–10. december) (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o pripravah na konferenco o podnebnih spremembah v Cancunu (29. november–10. december).

  Joke Schauvliege, predsedujoča Svetu. – (NL) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, po konferenci v Københavnu se je Evropska unija kar hitro odločila, da bo v prihodnosti nadaljevala s postopnim in pragmatičnim pristopom. Ni se več mogoče osredotočati na pristop „vse ali nič“. Postopoma je treba sestaviti gradnike za okvir po letu 2012. Zavedamo se, da pogajanja o oblikovanju velikopoteznega režima za boj proti podnebnim spremembam po letu 2012 zelo počasi napredujejo. Udeleženci imajo zelo različne poglede, kar je bilo očitno pred kratkim med zadnjim krogom uradnih pogajanj v Tianjinu, kjer je bil dosežen zelo omejen napredek.

Spoštovani poslanci, glede na to sta Svet za okolje in Evropski svet dokončno izoblikovala stališče Evropske unije za konferenco v Cancunu. Stališča drugih institucij in seveda tudi vaš predlog resolucije so bili upoštevani v postopku. Ugotovljeno je že bilo, da Cancun ne bo dal pravno zavezujočega okvira za obdobje po letu 2012. Ker vsebina svežnja ukrepov za Cancun še ni jasna, Evropska unija v svojem stališču, ki bo evropskim pogajalcem nudil tudi potrebno prožnost, predlaga različne elemente. V vsakem primeru je jasno, da mora biti sveženj ukrepov za Cancun uravnotežen, kar pomeni, da mora vsebovati elemente, ki so ugodni tako za države v razvoju kot razvite države. Kaj so torej glavni elementi stališča EU?

Predvsem je treba doseči uravnotežen rezultat; pogajalske pravice je treba uskladiti v smislu Kjotskega protokola in Konvencije na eni strani ter znotraj samih okvirov na drugi strani.

Drugič, Kjotski protokol določa pogoje za drugo obdobje obveznosti.

Tretjič, obstajajo osnutki ključnih sestavnih delov balijskega akcijskega načrta, namreč skupna vizija, blaženje, prilagajanje, tehnologije in financiranje. EU še vedno meni, da je en sam pravno zavezujoč instrument najboljši način, da se izoblikuje okvir za obdobje po letu 2012. Ker je lansko leto to stališče povzročilo precej nesporazumov in ker je to zelo pomembno za mednarodna pogajanja, namerava EU zavzeti prožno stališče: prožno, kar zadeva drugo obdobje obveznosti, vendar pod pogojem, da so izpolnjeni nekateri pogoji. Kateri so ti pogoji? V ta okvir za obdobje po letu 2012 morajo biti vključena vsa glavna gospodarstva. Okvir mora biti velikopotezen in učinkovit, zagotovljena mora biti okoljska celovitost in doseči je treba napredek pri preoblikovanju sedanjih tržnih mehanizmov in uvedbi novih. Poleg tega morajo razvite države dokazati, da zares izpolnjujejo svoje finančne obveznosti, zlasti glede financiranja za hiter začetek. Evropska unija in njene države članice so predstavile prvo poglobljeno, pregledno poročilo o izvajanju teh finančnih obveznosti in bodo v letu 2010 prispevale 2,2 milijardi EUR. Upam, da bo to poročilo pripomoglo k ponovni vzpostavitvi zaupanja med udeleženimi stranmi.

Po mnenju belgijskega predsedstva so potrebni oprijemljivi, posebni ukrepi, da se izpolnijo pričakovanja udeleženih strani ter zagotovi zaupanje v večstranski proces v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). Po najboljših močeh si bomo prizadevali, da bomo prispevali k izpolnitvi ciljev Evropske unije. Pri tem bomo računali tudi na vas, kot vedno, spoštovani poslanci, da boste pomagali širiti in seveda krepiti to sporočilo.

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Gospod predsednik, seveda se zelo strinjam s tem, kar smo ravnokar slišali od belgijskega predsedstva. Veselim se tudi sodelovanja z vami v Cancunu. Zelo jasno je, da pravno zavezujoči dogovor, na katerega je bila EU pripravljena lansko leto in na katerega smo še vedno pripravljeni, žal ne bo izid Cancuna – ne zaradi nas, temveč zato, ker drugi niso pripravljeni nanj. Res smo na poti k svežnju, ki je uravnotežen, mislim pa, da je tudi tehten in velikopotezen.

Dejansko smo bili to pomlad februarja/marca prvi, ki smo predstavili zamisel postopnega pristopa, da bi oblikovali københavnski dogovor in zagotovili zagon, ki se zdaj nadaljuje v Cancunu. Sicer se strinjamo, da moramo to prinesti domov iz Cancuna – uravnotežen sveženj –, a preprosto je reči, da bi bilo to pogodu vsem udeleženim stranem, težje pa se je dogovoriti o tem, kaj to pomeni.

Kaj je tehten uravnotežen sveženj? Z evropskega stališča bi rekla, da je jasno, da bomo vztrajali pri tem, da se utrdijo zaveze glede blažitve, vzpostavi okrepljen sistem spremljanja, poročanja in preverjanja ter spodbujajo trgi ogljika. Seveda moramo sprejeti tudi odločitve o REDD+, prilagajanju, tehnologiji, financah in krepitvi zmogljivosti. Sveženj, ki je po našem mnenju uravnotežen, bo moral odražati vse te elemente.

Ena stvar, ki bi jo rada poudarila, je, da moramo mi, Evropska unija, ostati jasni glede naših pogojev za drugo obdobje obveznosti po Kjotskem protokolu. Te pogoje moramo uporabiti, da dvignemo raven ambicij in druge pripravimo k dejanjem. Pogoji, ki se nanašajo na drugo obdobje obveznosti, so zelo pomembni za okoljsko celovitost in ambicijo prihodnjega podnebnega režima. Sama EU v okviru drugega obdobja obveznosti ni niti zadostna niti verodostojna. Zato se moramo držati naših pogojev, da izkoristimo pozitivne odzive naših partnerjev kot vzvod. Moram reči, da se mi zdi očitno – tudi iz dogodkov pred konferenco pogodbenic –, da dobivajo naše trditve v zvezi s tem vse večjo veljavo.

Osnutek resolucije, ki je pred nami, obravnava vsa področja, ki sem jih ravnokar omenila. Komisija toplo pozdravlja usmeritev, ki jo nudi Parlament, čeprav je ni mogoče upoštevati v celoti.

Če navedem le en primer: nekateri izmed vas ste predlagali, da postavimo drug cilj in ne cilj 2 °C. Naša glavna prednostna naloga v Cancunu bo preprečiti ponovno odprtje københavnskega dogovora in nazadovanje glede na že doseženo.

Ob tej priložnosti bi rada tudi poudarila, da mora EU izpolniti naše zaveze glede hitrega začetka iz Københavna. Danes vam lahko odkrito povem: skoraj smo že tam. Toda od držav članic potrebujemo še 200 milijonov EUR, da bomo točno tam, kjer smo v Københavnu obljubili, da bomo. Kolikor vem, vam je jasna razlika med tem, da lahko v Cancunu v imenu Evropske unije rečemo: „uspelo nam je“ ali pa: „skoraj nam je uspelo“. Res mislim, da bi morali v dneh, ki so še preostali do Cancuna, poskusiti izpolniti vse, kar smo obljubili v Københavnu.

Nisem omenila ciljev: ne zato, ker niso pomembni, saj vsekakor so, in letos bi EU kot lansko leto rekla, da smo še vedno pripravljeni iti do 30 %, pod pogojem, da to storijo tudi ostali. To se ni spremenilo. Mislim, da se o ciljih zdaj ne razpravlja toliko, ker mnoge druge udeležene strani niso tako pripravljene – iz vam znanih razlogov – razpravljati o ciljih v Cancunu. Mislim, da je pomembno, da se zaveze iz københavnskega dogovora umestijo v uradno besedilo. Na tej podlagi lahko izboljšamo zadeve.

Vendar moram reči tudi, da ne glede na to, kakšen bo izid Cancuna, mislim, da je za nas ključno, da po Cancunu nadaljujemo z inteligentno podnebno politiko z velikopoteznimi cilji, obenem pa se ukvarjamo z energetskimi izzivi, o čemer ste ravnokar razpravljali. Lahko stremimo k inovacijam in ustvarjanju delovnih mest in lahko določimo velikopotezne cilje.

Moja zadnja točka je, da si prizadevamo zagotoviti izvajanje Lizbonske pogodbe – kar je očitno –, in lahko vam zagotovim, da bomo obveščali delegacijo Parlamenta na vseh stopnjah napredka pogajanj. Seveda bodo potekali vsakodnevni informativni sestanki z delegacijo Parlamenta in poskusili bomo zelo tesno sodelovati.

Močno pozdravljamo podporo, ki je razvidna iz predloga resolucije, da se zagotovi enoglasnost EU. Mislim, da je to eden od glavnih izzivov v Cancunu: ne glede na to, kdo govori v imenu Evropske unije, so lahko naši partnerji zunaj Evrope prepričani, da bodo slišali enake prednostne naloge in enaka sporočila. To je način, da se našim prednostnim nalogam kar najbolj prisluhne.

  Karl-Heinz Florenz, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, če se bomo kar koli naučili iz Københavna, kjer ste bili seveda vi, komisarka, predsednica, potem se moramo naučiti, da mora Evropska unija govoriti v en glas na takšnih prihodnjih konferencah. Naše mnenje se tu lahko razlikuje v eni ali dveh točkah, toda če tam kot Evropejci ne govorimo enotno, ne bomo videti verodostojni, in če nismo verodostojni, nam drugi ne bodo sledili. In zakaj bi nam? Zato je prav, da se številke, ki smo jih določili s kanclerko Merkel, v osnovi ohranijo in da predstavljajo osnovo za ta pogajanja. Strinjam se z vami, da zdaj ne bi smeli resno dvomiti o velikopoteznih ciljih 2 °C in razmišljati o znatno nižji številki, saj bo zato mnogo težje doseči te cilje, ljudje pa se nas bodo izogibali.

Zelo me skrbi, da postavljamo na kocko našo intelektualno lastnino. Naša industrija vlaga denar in človeške vire v razvoj. Če zdaj znižamo ograjo okrog te intelektualne lastnine in pustimo v njej zdajšnje luknje, bomo izgubili dragocene elemente, namreč našo intelektualno lastnino. Sam povsem podpiram prenos tehnologije, toda našim podjetjem se mora zdeti smiselno vlagati vanjo, zato intelektualna lastnina ne sme zvodeneti.

Kar zadeve zaveze, se nagibam tudi k temu, da bi od naših partnerjev po vsem svetu zahtevali resne zaveze. Slednje pa morajo biti verodostojne in izvedljive za te države, sicer bodo povzročile ravno nasprotno od želenega, z drugimi besedami, oddaljili se bodo od nas. Zato je pomembno, da se v Cancunu predstavimo na verodostojen način. Glavne odločitve bodo nato sprejete kasneje v Johannesburgu, vendar moramo pripraviti podlago v Cancunu. Po poklicu sem kmet. Če tla niso ustrezno pripravljena, ne bo žetve. Osredotočimo se na pripravo dobrih tal.

  Marita Ulvskog, v imenu skupine S&D. – (SV) Gospod predsednik, pred vrhom v Københavnu smo imeli zelo visoka pričakovanja. Izid ni bil tako dober. Tisti dan, ko smo zapustili København, je močno snežilo in v sejnih sobah je bilo izjemno hladno. Ohladilo se ni samo v Københavnu, temveč celotna razprava o okolju. Lahko bi rekli, da je podnebje zdaj na nižjem mestu v politični agendi kot pred Københavnom. To je obžalovanja vredno, toda dejstvo je, da je naše delo zagotoviti, da vrh v Cancunu doseže boljše rezultate, ter obravnavati in izboljšati izid Københavna. Kako bomo to storili? Tako, da bomo kot predstavniki Evrope prevzeli vodilno vlogo. Točno k temu je pozivala glavna uradnica ZN za podnebje, Christina Figueres, ko je med video konferenco govorila s tistimi izmed nas iz Evropskega parlamenta, ki bomo šli v Cancun. Pokazati moramo vodstvo in to bomo med drugim storili tako, da dejansko izvedemo vse, kar smo obljubili v Københavnu – ne le skoraj vse, ampak čisto vse.

Zatem pa moramo seveda poskrbeti, da se nam pridruži več ljudi. Skupaj z drugimi posameznimi odločitvami v Cancunu o krčenju gozdov, prenosu tehnologije in tem, kako naprej za drugo obdobje obveznosti po Kjotu, bi lahko to tlakovalo pot mednarodnemu podnebnemu sporazumu leta 2011. Mislim, da pred Cancunom ne smemo imeti premajhnih pričakovanj.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, trenutno ni veliko navdušenja za obravnavo globalnega segrevanja, temveč razširjen dvom v javnosti. V začetku leta smo videli sneg, toda če pogledate podatke, boste videli, da je bilo prvih šest mesecev letošnjega leta najtoplejših v svetovni zgodovini. To je preprosto dejstvo.

Želim, da se čim prej sprejme mednarodni sporazum, vendar imam pomisleke glede značaja takšnega sporazuma. Razlika med razvitimi državami in državami v razvoju se mi zdi nenavadna. Sprašujem se, koliko časa bo minilo, preden nekatere države v razvoju prehitijo najrevnejše evropske države. Gledam konference o podnebnih spremembah, navdušenje, s katerim Saudova Arabija podpira zamisel o vključitvi zajemanja in skladiščenja ogljika v mehanizem čistega razvoja. Saudova Arabija lahko zagotovo vloži nekaj svojega denarja v te stvari. Zakaj bi ga morali prispevati mi?

Skrbi me, da bo Evropska unija zaostala za spremembami, in mislim, da pobude glede podnebnih sprememb in naša sposobnost reševanja problemov globalnega segrevanja nudijo velike priložnosti. Kitajska namerava v naslednjem desetletju zmanjšati svojo intenzivnost ogljika za 45 %. To pomeni naložbe v nove elektrarne, ki bodo nadomestile stare; in pomeni izboljšanje njene energetske učinkovitosti. Prava težava je v tem, da če se že zdaj ne moremo kosati s Kitajsko, kako se bomo z energetsko učinkovitejšo Kitajsko v naslednjih letih?

Rad bi, da poostrimo naše omejitve. Želim, da preidemo z 20 % na 30 %. Želim, da smo priča povišanju cen ogljika, da lahko v prihodnosti spodbujamo nizkoogljične naložbe. Rad bi bil bolj prepričan, da so se člani Komisije strinjali, da je to res treba obravnavati in storiti. Toda zdi se mi, da se to zdaj ne dogaja. Vem, da je ta komisarka predana tej temi. Nisem pa prepričan, da ima celotno podporo kolegija. Morda pa potrebujemo rezervno stališče?

Potrebujemo rezervno stališče in v osnovi mora to biti spodbujanje naše energetske učinkovitosti. Pred vsega nekaj minutami smo slišali načrte komisarja Oettingerja o predložitvi nekaterih zakonodajnih aktov v novem letu. Ta zakonodaja mora biti velikopotezna. Varčevati moramo z našimi viri. Postati moramo bolj konkurenčni.

  Yannick Jadot, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, v govoru bi vas lahko spomnil samo na poletne podobe iz Rusije ali južne Azije, na nadvse nujno potrebo po boju proti podnebnim spremembam in, ker govorimo o Evropi, po takojšnjem ukrepanju ali čim hitrejšem možnem, s ciljem 30 % do leta 2020 na področju emisij toplogrednih plinov. Če danes ne bomo nič spremenili, bomo dosegli 19 %. Cilj, ki smo si ga zadali sami, smo tako rekoč že dosegli, zato ne moremo več govoriti o evropski ambiciji, če govorimo o 20 %.

Kar zadeva mene, nisem odkrit pristaš trga ogljika, toda če ostanemo pri 20 %, smo lahko prepričani, da bomo trg ogljika obravnavali kot vrsto, ki ji grozi izumrtje, in ne kot vzvod v boju proti podnebnim spremembam. Če bi cilj povečali na 30 %, bi z dražbami kvot lahko zbrali 8 milijard EUR za evropske proračune. Vemo, da je 30 % možno. Samo zavezujoč cilj 20-odstotne energetske učinkovitosti bi pomenil milijon delovnih mest v Evropi. To pomeni prihranek v znesku 1 000 EUR na gospodinjstvo v Evropi, kar je enakovredno 15 Nabuccom, ko je že komisar Oettinger omenil Nabucco.

Ali to pomeni, da bomo uničili evropska podjetja, če se povzpnemo do 30 %? Seveda ne. Vse raziskave tako kažejo. To vpliva na nekatere sektorje, ki so lahko izpostavljeni tveganju, toda sredstva obstajajo in do zdaj so bili sektorji, katerih obstoj je v Evropi ogrožen, tisti sektorji, ki so bili upravičenci evropske energetske politike. Zaradi evropske podnebne politike so pridobili več milijard evrov.

S povečanjem na 30 % bi se jasno postavili na stran tistih, ki prinašajo spremembe, tistih, ki ustvarjajo jutrišnji svet. Rad bi navedel tudi nekaj številk. Po barometru družbe Ernst & Young za leto 2010 so Kitajska in Združene države najprivlačnejše države za razvoj obnovljivih virov energije. Nedavna raziskava kaže, da se samo tri podjetja od 50, ki veljajo za vodilne v svetu na področju zelene tehnologije, nahajajo v Evropi; druga so v Aziji ali Združenih državah.

Zato je bistveno preiti na 30 %, za konec pa bom ponovil besede Baracka Obame, ki je dejal, da lahko delovna mesta prihodnosti prepustimo našim konkurentom ali pa zgrabimo priložnost stoletja, kar so oni že začeli. Narod, ki bo pionir na področju energije prihodnosti, bo vodilni narod 21. stoletja, je rekel. Izgubil je volitve. Prevzemimo ta vodilni položaj na področju prenosa energije in v novem gospodarstvu.

  Miroslav Ouzký, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospod predsednik, čeprav sem podpisnik resolucije o prihajajoči konferenci o podnebju, imam nekaj kritičnih pripomb in zadržkov glede naše resolucije. Veste, veseli me, da optimizem, ki smo ga v preteklosti vedno oglaševali svetu pred vsako konferenco, nato pa se je spremenil v ogromen dvom, tokrat ne prevladuje tako močno. Vesel sem, ker se zavedamo, da ta konferenca ne bo dala globalnega sporazuma, in vsi v tej dvorani vemo, da brez globalnega sporazuma Evropa sama ne bi imela niti najmanjšega vpliva na globalne podnebne spremembe, tudi če bi velikopotezno povečala svoje načrte za 100 %.

Slepo zaostrovanje naših standardov bi lahko ogrozilo Evropo in priznam, da v celoti nasprotujem skrivni uvedbi evropskih davkov pod pretvezo boja proti podnebnim spremembam.

Da pa ne bom povsem črnogled, vidim velike obete v podpori sodelovanja z državami v razvoju in zlasti v zaščiti pitne vode kot tudi v naših prizadevanjih zagotoviti dostop do pitne vode vsem državljanom, zlasti v državah v razvoju. Čeprav imam kritične zadržke, ne nameravam preklicati svojega podpisa in upam, da bo bližajoča se konferenca kljub vsemu prinesla nekakšen nadaljnji napredek.

  Bairbre de Brún, v imenu skupine GUE/NGL. – (GA) Gospod predsednik, ne smemo ponoviti napak, ki smo jih storili lansko leto v Københavnu. Za omejitev dviga temperature na 1,5 °C sta potrebna pravo vodstvo in politična volja. Ta cilj je pomemben.

EU bi morala ukrepati enostransko, da bi povečala cilj zmanjšanja emisij za leto 2020 in prepričala druge razvite države, da se dogovorijo o skupnem cilju zmanjšanja emisij za 80 % do 95 % do leta 2020. To ne bo le pripomoglo pogajanjem v Cancunu, temveč moramo to storiti tudi za lastno dobro.

Razvite države morajo zagotoviti tudi ustrezna sredstva za podnebje; sredstva in financiranje za hiter začetek skupaj z močno politično zavezo in popolno preglednostjo. Potrebni so tudi novi dolgoročni viri financiranja. Med njimi bi morali biti mednarodni davčni in finančni ukrepi ter financiranje iz mednarodnega letalskega in ladijskega prometa.

Pozivam vas, da glasujete proti spremembam, katerih namen je omiliti sporočilo tega Parlamenta. Potrebno je močno sporočilo. Svetovne gospodarske krize se ne sme uporabiti kot izgovor za neukrepanje ali odrekanje podnebne pravičnosti. Podnebne spremembe so težava, s katero se je treba spopasti globalno, za to pa moramo vzpostaviti medsebojno zaupanje.

  Oreste Rossi, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kljub temu, da sem v tem odboru in tej dvorani napovedal neuspeh københavnske konference o podnebju in dokumenta, ki ga je vložil ta parlament, se iz te izkušnje nismo naučili nič.

Če bomo še naprej postavljali enostranske zahteve, da mora Evropa zmanjšati svoje emisije za veliko več, kot predvideva Kjotski protokol, bo tudi naslednji vrh v Cancunu – 16. konferenca pogodbenic – neuspešen in Parlament bo ponovno videti grozno.

Resolucija, ki jo je sprejel odbor, ne le poudarja, da prispevki državam v gospodarskem vzponu ne bi smeli biti manjši od 30 milijard EUR letno do leta 2020, temveč tudi bodri EU, naj spodbudi ustanovitev zelenega podnebnega sklada, kamor bi od leta 2020 naprej dajali na stran 100 milijard EUR letno.

V dokumentu je tudi zapisano, kako najti sredstva, namreč z obdavčitvijo vseh mogočih virov, na primer z davki na finančne transakcije, trgovinsko izmenjavo in letalske vozovnice, kar pomeni, da bi denar dejansko vzeli iz žepa državljanov in podjetij.

Poročilo se nato poda v utopične zahteve. Zahteva celo, da do leta 2020 zmanjšamo emisije CO2 v ozračje za 30 %, namesto za 20 %, in Komisijo poziva k predložitvi predloga, da lahko EU sama enostransko določi te cilje.

Od ljudi in podjetij zahtevati, da se tako žrtvujejo v času gospodarske krize, kot je zdajšnja, je zadnja v dolgi vrsti evropskih neumnosti. Naše stališče je enako kot stališče Sveta, namreč, da bo Evropska unija lahko razmišljala o drugem obdobju obveznosti po Kjotskem protokolu samo v celotnem okviru, ki zajema vsa glavna gospodarstva, pred sklenitvijo svetovnega, pravno zavezujočega sporazuma.

  Nick Griffin (NI). – Gospod predsednik, izbira sončne Mehike za 16. konferenco pogodbenic je bila dobra poteza. Prihranjena nam bo zadrega, v kakršni smo bili lansko leto, ko so udeleženci, prepričani, da smo ljudje sami odgovorni za podnebne spremembe, drgetali v Københavnu v najhladnejšem decembru zadnjih desetletij. Podobno lahko uporaba varljivega dvoumnega izraza „podnebne spremembe“ namesto izraza „globalno segrevanje“ naredi nekatere britanske davkoplačevalce slepe za ironijo, ki se kaže v tem, da je bil dogodek organiziran ravno, ko je nenavadno hladnemu poletju sledila zgodnja, ledena zima. Še boljši trik bi bil, če bi te dogodke organizirali spomladi: poglejte, vsak dan je topleje.

Kako dolgo bo še fašistična EU lahko uveljavljala vse bolj kaznovalne davke in nadzor nad običajnimi državljani pod pretvezo globalnega segrevanja, ki ga je povzročil človek, ko pa vse večje število pravih znanstvenikov zavrača to teorijo kot neutemeljeno in porušeno? Antropogeno globalno segrevanje je neutemeljena propaganda, velika laž zelenega industrijskega kompleksa, vredna Josefa Goebbelsa, ker podpirajo masovni prenos bogastva od malih ljudi na prevarante, ki trgujejo z ogljikom, kot sta Al Gore in Goldman Sachs. To pa izkoriščajo levičarske politične elite za zaključek deindustrializacije zahoda, saj so konzervativci brez hrbtenice preveč prestrašeni zaradi histerije glede globalnega segrevanja, da bi vstali in povedali zares neprijetno resnico: podnebne spremembe zaradi človekovega vpliva so najbolj donosna prevarantska ukana v zgodovini.

Na letošnji konferenci Bilderberga, ki je bila v Španiji junija, je potekala seja o nevarnostih globalnega ohlajanja. Kdaj bo novi realizem ljudi, ki resnično oblikujejo globalno politiko, pronical sem, med ljudi, ki samo mislijo, da to počnejo?

  Richard Seeber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zares sem pretresen zaradi zamisli, ki jih ljudje, kot je gospod Griffin, razglašajo tu v imenu podnebnih sprememb. Zame je prava uganka, kaj ima fašizem opraviti s podnebnimi spremembami. Mislim tudi, da je to, kar je povedal tu, škandalozno, in menim, da takšne izjave ne sodijo v ta parlament, saj je problem preresen za to.

Zaskrbljen sem tudi, ker se stopnja emisij toplogrednih plinov v našem ozračju zares povečuje. Poglejte podatke Svetovne meteorološke organizacije. Pretresen sem tudi zaradi nizke stopnje sprejemanja med prebivalstvom. Na to stavi tudi gospod Griffin in zdi se mi tudi pretresljivo, da veliki onesnaževalci, ko so Združene države in Kitajska, niso pripravljeni skleniti mednarodnega sporazuma na tem področju.

Spomnite se prosim razprave, ki smo jo imeli tu lansko leto pred Københavnom. Če nismo preveč ambiciozni in začnemo ta pogajanja realno, potem lahko mi kot Evropa – manj pomemben onesnaževalec – še vedno kaj dosežemo.

Kako lahko to storimo? Komisarka, cenim vaše navdušenje, vendar mislim, da je komunikacija z državljani izjemno pomembna. Ljudje ne razumejo te težave. Zakaj? Ker so podatki Svetovne meteorološke organizacije jasni – povprečni so. Res je v Evropi trenutno hladneje kot pred nekaj leti, toda splošno gledano temperature po celotnem svetu naraščajo. To je treba sporočiti, če pa nam to ne uspe, ne bomo pridobili podpore državljanov, zato bodo ljudje, kot je gospod Griffin, lahko vpletli fašizem v problematiko podnebnih sprememb. To je problem. Zato vas prosim, gospa komisarka, da to poskusite izboljšati.

Drugič, dosezimo prehod na trajnostne vire energije s pobudami, ki jih cenimo. Moji kolegi poslanci so predstavili podatke. Najboljša podjetja so na Kitajskem, tu v Evropi pa stanje ni tako dobro. Zato se moramo domisliti česa dobrega, da bodo naša podjetja dejansko lahko izvedla ta prehod. Ali so ti zavezujoči cilji zares pravo zdravilo, da jih vedno slavimo?

Seveda potrebujemo tudi poštenost na trgih. Kar se dogaja v povezavi z mehanizmom čistega razvoja – 60 % denarja gre Kitajski – ne bi smelo biti dovoljeno. V tem pogledu ne zadostuje, da se skrijemo za povsem pravnimi trditvami. Pristopimo k razpravi odkrito, kajti ta zadeva je preveč pomembna. Imate našo podporo, komisarka.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Lucas Hartong (NI). – (NL) Gospod predsednik, gospod Seeber je dejal, da javnost ne razume razprave o podnebju. Želim mu zastaviti naslednje vprašanje: ali je mogoče, da jo javnost pravzaprav razume, vendar ima preprosto drugačno mnenje kot moj kolega?

  Richard Seeber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, ne vem, ali sem to prav razumel. Pomembno je, da imamo z našimi državljani odkrito razpravo o tem in – kot sem dejal – na podlagi podatkov Svetovne meteorološke organizacije. To so zgolj povprečni podatki za svet, ki kažejo, da se temperatura povečuje za 0,63 stopinje, toda v Evropi so naše vrednosti drugačne. Razlog za to je v tem, da je vreme lokalen pojav, mi pa govorimo o podnebju, ki je dolgoročen globalen pojav. Zato sprejmimo to odločitev. Če rečemo, da postaja vse hladneje in da se zime začenjajo prej, moramo to sporočiti pravilno. Zato je moj poziv k večji komunikaciji pomemben.

  Jo Leinen (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, skrbi me, da gremo iz ene skrajnosti v drugo. Pred Københavnom smo bili morda preveč ambiciozni, zdaj, pred Cancunom, pa me skrbi, da smo premalo. Zato mislim, da je pametno, da v svoji resoluciji Parlament obravnava vsa vprašanja, ki so po našem mnenju pomembna za napredek in da dosežemo rezultate že v Cancunu.

Imamo eno glavno zahtevo, namreč da EU zamenja svojo strategijo. Pred Københavnom smo se naredili odvisne od dejanj Združenih držav in morda Kitajske. Tam to ni delovalo in tudi v Cancunu ne bo delovalo. Zato moramo uvesti ukrepe za zaščito podnebja, da zaščitimo lastne interese. Zato poziv večine v odboru, in upam, da tudi jutri na zasedanju, k povečanju cilja z 20 % na 30 %. To bo v vsakem primeru potrebno med postopkom. Ta cilj moramo doseči, vsaj preden gremo v Južno Afriko. Mislim tudi, da smo še vedno na napačni poti, kar zadeva Kjoto. Tudi tu se zanašamo na vse druge. Mislim, da bi morali ponuditi oblikovanje Kjota II. S tem ne bomo imeli težav; to bomo dosegli.

Kar pa zadeva enoglasnost EU: videl sem, kako je to delovalo v Nagoji. Imeli smo en mikrofon za EU. Lahko so govorili različni ljudje, vendar so morali posredovati enako sporočilo. Rad bi videl, da bi Svet in Komisija naredila to tudi v Cancunu.

  Corinne Lepage (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, vsaj nekaj je gotovo po Københavnu, namreč da je dezinformacijska kampanja, ki se je začela pred Københavnom, propadla in da so informacije, ki nam jih je posredoval Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), v celoti potrdili vsi strokovnjaki, ki jih imajo na razpolago Združeni narodi. To je prva točka, ki bi jo rada poudarila.

To kaže na pomembnost in nujnost tega, kar moramo narediti. Upoštevati moramo posledice nazadovanja, ki smo ga izkusili v Københavnu, zato je nadvse nujno, da si Evropska unija sama zastavi cilje po lastni svobodni volji. Zato je ključno, tako za podnebje kot tudi za naše industrije in gospodarstvo, da se 30-odstotni cilj, ki ga omenja resolucija, jutri izglasuje.

Cilj 20 % je bil tako rekoč že dosežen, kot je ravnokar poudaril kolega poslanec. Če želimo spodbuditi naše industrije, če želimo ostati voditelji ali postati voditelji v novih sektorjih, bodisi na področju energetske učinkovitosti ali obnovljive energije, je ključno, da si določimo ta cilj v Uniji.

Druga točka je verodostojnost. Moramo stati za svojimi zavezami do južnih držav, obenem pa moramo razlikovati med različnimi kategorijami držav na jugu, saj Kitajske in Afrike dejansko ne moremo metati v isti koš. Zato je po mojem mnenju nujno – in zdaj izražam osebno mnenje, ne nujno mnenje moje celotne skupine –, da imamo davek na finančne transakcije, ki bi nam omogočil, da pridobimo 100 milijard EUR, ki smo jih predvideli za leto 2020.

Na koncu naj povem, da upam, da bo mogoče v Cancunu skleniti vsaj sporazum o gozdovih, sporazum o zmanjšanju emisij zaradi krčenja in propadanja gozdov (REDD), saj bi to bil že velik korak naprej. Ne pozabimo, da krčenje gozdov predstavlja 20 % emisij toplogrednih plinov.

  Satu Hassi (Verts/ALE). – (FI) Gospod predsednik, gospe in gospodje, strinjam se z vsemi tistimi, ki so pokazali podporo za večje, 30-odstotno zmanjšanje emisij v EU. Ne gre samo za prihodnost človeške rase: v našem interesu je, da ostanemo konkurenčni v revoluciji energetske tehnologije, ki se je začela.

Če želi biti EU verodostojna voditeljica na področju podnebja, mora v Cancunu spodbujati pravo strategijo varovanja podnebja in ne ustvarjati novih pravnih vrzeli. Žal se zdi, da EU deluje drugače, kar zadeva računovodska pravila za gozdne ponore ogljika. Zdi se, da EU odobrava prihodnje napovedi kot merilo za gozdne ponore, ki so neizogibno naključni. To bi pomenilo še več težav za industrializirane države, in to ne v majhnem obsegu. Težave, ki jih omenjam, bi lahko predstavljale od 3 % do 5 % vseh njihovih emisij, se pravi toliko kot obvezno zmanjšanje emisij skupaj za vse industrializirane države po Kjotskem protokolu do leta 2012.

Še ena pomanjkljivost politike EU je prenos zmanjšanja emisij na tretje države prek mehanizma čistega razvoja. Kratkovidno, pa tudi nespametno z vidika poštene konkurence je, da uporabljamo mehanizem čistega razvoja za podporo tistih industrijskih sektorjev na Kitajskem, ki se na primer tu pritožujejo zaradi nevarnosti selitve virov CO2. Dobropisi na podlagi projektov bi morali biti omejeni na najrevnejše države v razvoju.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospod predsednik, boj proti globalnemu segrevanju je nedvomno postal eden od najpomembnejših ciljev Evropske unije. Mislim, da je pomemben dejavnik pri tem smotrna politika za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in toplogrednih plinov v ozračje. Predlog resolucije, ki ga je Parlament sestavil pred konferenco v Cancunu, vsebuje del, ki omenja znatno zmanjšanje emisij CO2 v državah članicah – za več kot 20 %. Kot kaže, Unija s tem, ko predlaga takšno politiko, ne misli na resne posledice za gospodarstva svojih držav članic.

Omenja se tako veliko zmanjšanje na strani Unije, izjava o stališču Unije glede zmanjšanja plinastih emisij v Združenih državah in azijskih državah pa je zelo neodločna. To je velika napaka. Danes, ko Evropa doživlja gospodarsko nazadovanje, se moramo bolj osredotočiti na ukrepe, namenjene okrepitvi gospodarstva Unije, in je ne obremenjevati z dodatnimi stroški. Glavne onesnaževalke niso države članice Evropske unije, temveč hitro rastoče države, kot sta Kitajska in Indija, te pa ne nameravajo zmanjšati emisij. Zato lahko pride do izvoza industrijske proizvodnje in posledično delovnih mest v države zunaj Evropske unije. Naše gospodarstvo bo postalo šibkejše, emisije pa se ne bodo zmanjšale, temveč povečale. Ta politika ne vodi nikamor. Zato je treba ponovno pretehtati takšno usmeritev politike na področju boja proti globalnemu segrevanju.

  Sabine Wils (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, konferenca o podnebju v Cancunu mora izvršiti pozitiven pritisk na naše države, da bi dosegli napredek v smislu mednarodnega sodelovanja in nacionalne zakonodaje za varovanje podnebja. V sklopu zavezništva na področju odgovornosti mora EU dokazati, da je politični vodja, ne glede na to, kaj storijo Združene države, in dovoliti, da se jo presoja na podlagi načela podnebne pravičnosti. To pomeni, da je potrebno drugo obdobje obveznosti za industrializirane države po Kjotskem protokolu. Za financiranje podnebnih ukrepov je treba zagotoviti dodatna sredstva. Kar zadeva dolgoročno financiranje, mora EU na pogajanjih položiti svoje karte na mizo. EU mora predstaviti zdajšnje velikopotezne cilje za zmanjšanje toplogrednih plinov. Globalna temperatura se pod nobenim pogojem ne sme povečati za več kot 1,5 °C. Ta cilj bo privedel do tehničnih inovacij in delovnih mest v času gospodarske krize.

  Anna Rosbach (EFD). – (DA) Gospod predsednik, decembra bodo vsi – uradniki, politiki, novinarji, aktivisti in mnogi drugi – namenjeni na vrh v Mehiki. Udeležen bo tudi ta parlament, čeprav je vedno zmeda glede števila poslancev, ki naj bi smeli oditi.

Ko bomo šli na vrh o podnebju, ne smemo pozabiti vzeti s sabo ene pomembne stvari: realizma. Zelo dobro se zavedam, da tega ne slišimo najraje, toda pomembno je, če želimo, da nas ljudje po svetu štejejo za verodostojne. EU bi morala biti vodilna, kot je bilo lepo povedano – z drugimi besedami, morali bi prevzeti vodstvo in dati dober zgled. Vse lepo in prav, toda paziti moramo, da ne bomo tako daleč spredaj, da nam nihče ne bo sledil. Nima smisla izvajati politike, ki jo želi ali lahko povzema le nekaj držav. S tem bomo dosegli le eno, in sicer naše delovno intenzivne industrije se bodo prestavile iz Evrope v države z mnogo ohlapnejšo zakonodajo, nižjimi plačami in slabšimi delovnimi pogoji. Izgubili bomo delovna mesta in to bo škodovalo evropskim gospodarstvom. Zato si moramo prizadevati za rešitve, ki jih lahko sprejmejo države v hitrem gospodarskem vzponu, kot so Kitajska, Indija in južnoameriške države. Upam, da se bomo iz izkušnje na lanskoletnem srečanju v Københavnu kaj naučili in si letos prizadevali za dosegljive cilje, namesto da ciljamo na nemogoče.

  Lucas Hartong (NI). – (NL) Gospod predsednik, naslednji teden bo potekala konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah v Cancunu. Resnično smešno je, da EU sodeluje v tem, saj dejansko ni nič narobe z našim podnebjem. Kar doživljamo, so običajna temperaturna nihanja. Smem nekaj časa posvetiti resničnim dejstvom glede te nepotrebne konference? Naslednji teden se bo na stotine udeležencev vkrcalo na letala za Mehiko, kar bo povzročilo emisije CO2. Kaj je že bil cilj konference o podnebnih spremembah? Saj res, zmanjšanje emisij CO2. Trenutno se v Cancunu izsekava 11 000 hektarov gozda mangrov. Kaj je že bil cilj konference o podnebnih spremembah? Saj res, zaščita gozdov. Gospod predsednik, ali lahko EU ponudim skromen nasvet? Prepustite podnebno politiko resnično neodvisnim strokovnjakom, saj povzroča le velike stroške davkoplačevalcem; v zadnjih desetletjih ni dala nobenih rezultatov, razen pristranska poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) in njegovega mazaškega predsednika Rajendre Pachaurija.

  Pilar del Castillo Vera (PPE). – (ES) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, najprej bi rada povedala, da sta po mojem mnenju govora predsedujoče Svetu in komisarke predstavila pogled na konferenco v Cancunu, ki se močno razlikuje od tistega na konferenci v Københavnu. Je mnogo bolj realen in izvedljiv, zato je veliko večja verjetnost, da bo uspešen.

Če je šlo pri vrhu v Københavnu za vse ali nič – kot je dejala predsedujoča Svetu –, mora biti vrh v Cancunu tak, da nudi številne izvedljive in učinkovite možnosti.

Boj proti podnebnim spremembam odlikujeta dve temeljni lastnosti: prvič, biti mora globalen in zajemati vse glavne onesnaževalce, od Združenih držav do Brazilije, Kitajske in Indije. Drugič, vključevati mora vrsto ukrepov, ki učinkovito vplivajo na podnebne spremembe, katerih vpliv mora biti mogoče izmeriti, ne smejo pa škoditi gospodarski rasti.

Pri tem moramo biti dovolj skromni, da priznamo, da globalni izziv boja proti podnebnim spremembam nudi številne tehnološke in politične možnosti.

Obstajajo zavezujoči sporazumi in ti lahko obstajajo, obstajajo sektorski sporazumi, obstaja prenos tehnologije in podpora za raziskave. Uvesti je treba vse možnosti, skupaj z radikalnim povečanjem energetske učinkovitosti v vseh sektorjih gospodarstva in družbe. Le na ta način se bomo lahko učinkovito spopadli s problemi podnebnih sprememb. S tega vidika bo velik uspeh, če bo rezultat vrha v Cancunu vrsta izvedljivih in učinkovitih sporazumov.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisarka, strinjam se z gospodom Leinenom, da smo zares šli iz ene skrajnosti v drugo. V Københavnu smo imeli zelo visoka pričakovanja in morda bi morali imeti v Cancunu zelo nizka.

Naše zahteve se v osnovi nanašajo na dve vprašanji: sporazum REDD in financiranje. Če ne dosežemo napredka pri teh dveh vprašanjih, obstaja nevarnost, da ne bo napredka pri pogajanjih in bodo morda ogrožena. Če v Cancunu ne bo dosežen napredek, bo ogrožen celoten pogajalski proces. Zato se zanašamo na vaša prizadevanja, prizadevanja Evropske unije, da dosežemo napredek, čeprav samo pri teh dveh vprašanjih, in da pogajanja kot celoto zaščitimo pred nevarnostjo.

Mnogi poslanci so dejali, da smo dejansko dosegli 17,3-odstotno zmanjšanje emisij leta 2009. Cilj 20 % do leta 2020 je dosegljiv; lahko ga dosežemo v naslednjih nekaj letih. Ni razloga, da ne bi prešli na 30 % ali več, če želimo posodobiti naše gospodarstvo, ustvariti nova delovna mesta in ponovno postati konkurenčni.

Gospa Hassi je govorila tudi o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF). Povsem prav ima. Stališče EU, da ne smemo primerjati zmanjšanj emisij, povezanih z LULUCF, z letom 1990, temveč da moramo uporabiti pristop poslovanja brez sprememb, prekomerne emisije in koliko manjše so povzročene emisije od morebitnih ciljev, je absurdno.

Zanašamo se na vas, da bodo doseženi rezultati o teh dveh ključnih vprašanjih med pogajanji v Cancunu.

  Bas Eickhout (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, najlepša hvala komisarki in predsedujoči Svetu iz belgijskega predsedstva za njuna uvodna govora, toda rad bi opomnil Parlament, da je bil københavnski dogovor izjemno šibek in da je celo tisto, kar je navedeno v njem, včasih pozabljeno. Cilj 2 °C ali celo 1,5 °C je omenjen v københavnskem dogovoru in če ga želimo doseči, se moramo zdaj zares lotiti posla in zmanjšati lastne emisije – za več kot 20 % – in tudi zagotoviti sredstva za prva tri leta. Københavnski dogovor zelo jasna navaja, da morajo biti ta sredstva iz novih in dodatnih virov. Komisarka Hedegaard, rekli ste, da smo skoraj tam, toda sredstva niso nova in dodatna, kar pomeni, da še zdaleč nismo tam. Bodimo odkriti glede tega. Potem je tu še vprašanje vloge EU, vodstva. To je pravzaprav vprašanje za predsedujočo Svetu iz belgijskega predsedstva: kako bomo to storili v Cancunu? Zdaj smo dobili pooblastilo od Sveta, toda v Cancunu bodo potrebna pogajanja. Če to prilagodimo, ali bo ponovno potrebna soglasnost vseh držav članic ali bo sprememba sprejeta s kvalificirano večino? Konec koncev lahko le tedaj dejansko uresničimo to vodilno vlogo. Potrebujemo več ambicij, več sredstev in boljša pogajanja.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospod predsednik, izziv za Cancun je zapleten in zadeva je zelo nujna, vendar vidim obete, saj se mi zdi izid Nagoje obetaven in ohrabrujoč. Veliko se je razpravljalo o tem, kako uporabiti Evropsko unijo v tej razpravi. Ali si prizadevamo za 20-odstotno zmanjšanje CO2 ali celo 30-odstotno? Kar zadeva mene, manj CO2 ne pomeni isto kot manj gospodarske dejavnosti, zato se lahko osredotočimo na cilj zmanjšanja za več kot 20 %, saj bo to predstavljalo priložnost za bolj zelena delovna mesta, inovacije in trajnostno gospodarsko rast. Obenem bi rad pozval Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), da bi zares resno vzel kritiko svojih poročil ter ustvaril platformo za odprto znanstveno razpravo, da se lahko vse pomembne informacije upoštevajo in da se ne porazgubijo. Če mu to ne uspe, bo ozračje nezaupanja še naprej obdajalo poročila IPCC, kar mislim, da je nepotrebno in neželeno.

  Marisa Matias (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, ponovila bom nekaj stvari, ki so bile povedane tukaj. Rečeno je bilo, da naj bi bil Cancun pomemben vmesni korak v boju proti podnebnim spremembam ter da ne more iti dlje, biti bolj ambiciozen kot København ali sprejeti izida vrha v Københavnu. Vemo, da je bil ta boren, toda če se znanstveni dokazi in podatki, ki so nam na voljo, niso spremenili, se mi zdi, da se je spremenila politična volja in da je tu prisotno pomanjkanje poguma ter da se odpravljamo v Cancun v strahu.

Mislim, da umik iz ene od najhujših kriz našega časa ne pride v poštev. Rada bi povedala tudi, da imamo priložnost, da se v Cancunu preizkusimo v različnih zadevah, ki so bile tu omenjene, in da preizkusimo tudi naše sposobnosti v smislu prerazporeditve in podpore revnejših držav in najrevnejših ljudstev. Mislim, da odziv na okoljsko krizo pomeni tudi enoten in pošten odziv na gospodarsko in socialno krizo, ki jo zdaj doživljamo. To je realistično.

  Derek Roland Clark (EFD). – Gospod predsednik, vesel sem, da lahko preberem ta govor v imenu gospoda Blooma, ki je bil – po mojem mnenju – danes popoldne nepošteno izključen iz te dvorane.

Pred enim letom smo imeli v Københavnu polom, ko je 15 tisoč nekvalificiranih ljudi, vključno s poslanci Evropskega parlamenta in celotnim spremstvom, pristalo v tem mestu in s tem podvojilo njegov ogljikov odtis za obdobje dveh tednov ter se zapletlo v brezupno afero „Climategate“, ki je nastala ravno ob pravem času, da je zadušila postopek.

Da, vsi se spomnimo, da se je Univerza Vzhodne Anglije pokazala v pravi luči: kot središče lažne znanosti, ki jo proizvajajo kupljeni in plačani znanstveniki, ki sredstva za raziskave in laboratorije pridobivajo od GD EU za raziskave in „super kvazi nevladne organizacije“ ZN, plače pa od davkoplačevalcev v Združenem kraljestvu. Razkrinkani so bili kot ponarejevalci podatkov, ponarejevalci računalniških modelov, skrivalci neugodnih podatkov in zarotniki Obaminih zelenih klečeplazcev.

Davkoplačevalci so brez dvoma ugotovili, da gre pri EU in globalni zeleni agendi samo za višanje naših davkov na ogljik in zastraševanje, da bi se podredili.

Seveda Cancun še zdaleč ne bi bil tako slab. Tam je mnogo topleje. Prijetna zima je in zarotniki bodo letos mnogo previdnejše skrivali svoj načrt globalnega upravljanja. Toda opozarjam vas: mi, ljudje, smo vas spregledali.

  Francisco Sosa Wagner (NI). – (ES) Gospod predsednik, komisarka, želim si enako kot ta parlament. Želim, da predlogi evropske delegacije v Cancunu pridobijo podporo, ki si jo zaslužijo.

V okviru te razprave je treba poudariti pomen mest pri ohranjanju okolja. Več kot tisoč županov Evropske unije je sklenilo sporazum, ki dokazuje, da ti organi, ki morajo ukrepati, da bomo uspešni, priznavajo težavo. Naše lepe besede niso vredne nič, če nimamo sodelovanja županov mest.

Da bi si zagotovili to sodelovanje, je zelo pomembno, da se razkrijejo emisije, saj mesta ustvarijo 80 % toplogrednih plinov. Emisije trenutno niso razkrite, še huje pa je, da ni enotnega standarda za njihovo merjenje.

Obstaja neprofitna organizacija z imenom „projekt za razkrivanje CO2“, ki zbira informacije od tisočih podjetij in bi jo po mojem mnenju lahko uporabile tudi lokalne oblasti. Brez sodelovanja lokalnih oblasti in županov okoljski ukrepi ne bodo dali rezultatov, prav temu pa se želimo izogniti.

  Theodoros Skylakakis (PPE) . – (EL) Gospod predsednik, nastaja velik okoljski škandal, ki ga je treba obravnavati na konferenci v Cancunu. Šestdeset odstotkov pravic v okviru mehanizma čistega razvoja, prodanih v sistemu trgovanja z emisijami, je namenjenih za uničenje industrijskega toplogrednega plina HFC-23 po 70 % višji ceni, kot je realna, kar plačujejo predvsem evropski porabniki elektrike.

Do danes smo zapravili okoli 1,5 milijarde EUR in če se bodo te razmere nadaljevale, bomo do leta 2013 zapravili še dodatne 3,5 milijarde EUR, medtem ko je prava vrednost uničenja plina samo 80 milijonov EUR. To bo prineslo masovne neupravičene dobičke nekaj podjetjem po vsem svetu, a brez koristi za okolje, saj se je HFC-23 v ozračju povečal v zadnjih letih.

To je nesprejemljiv položaj, ki postavlja pod vprašaj poštenost naše okoljske politike in kjotskega mehanizma. Evropa mora uvrstiti to težavo v okvir 16. konference pogodbenic, kajti sprememba mednarodne politike o tem vprašanju predstavlja resno priložnost za takojšnjo drastično omejitev emisij toplogrednih plinov z zelo nizkimi stroški in poziv državam, kot je Kitajska, ki trenutno oddaja ogromne količine HFC-23 v ozračje, kar bi lahko zmanjšala na nič, če bi uporabila nekaj denarja, ki ga dobi z davki na te neupravičene dobičke, da se bolj dejavno vključijo v prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam.

Zapraviti več kot 4 milijarde EUR denarja evropskih davkoplačevalcev je nesprejemljivo. Delo nas v Evropskem parlamentu je, da branimo javne interese in interese potrošnikov.

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospod predsednik, mednarodno ozadje te konference ni ugodno: imamo svetovno gospodarsko krizo, politično in upravno negotovost v ZDA, pogajanja med ZDA in Kitajsko pa so na mrtvi točki. Zato so pričakovanja majhna, toda kljub temu je treba na vrh v Cancunu gledati kot na priložnost, da se povrne zaupanje v večstranski proces o podnebnih spremembah ter okrepi københavnski dogovor. To je najmanj, kar se lahko naredi, in celo to zahteva odločnost in politično vodstvo med pogajanji, poleg tega pa tudi velikopoteznost pri sprejemanju odločitev. Predvsem je treba doseči napredek na področjih, ki vplivajo na države v razvoju: financiranje, prenos tehnologije in krepitev zmogljivosti. Pričakuje se napredek na področju blažitve, vendar zlasti pri določanju velikopoteznih in zavezujočih ciljev za zmanjšanje emisij in postopke prenosa, predvsem spremljanje, zagotavljanje informacij in preverjanje.

Ne glede na izid mednarodnih sporazumov bi si morala Evropska unija prizadevati za cilj zmanjšanja emisij CO2 za več kot 20 %, da bi ustvarila „zelena“ delovna mesta in gospodarsko rast. Če povzamem, rezultati Cancuna bi morali pripomoči k opredelitvam za obdobje po letu 2012, da bi leta 2011 dosegli mednarodni sporazum, ki je pravno zavezujoč in izpolnjuje globalni cilj omejitve naraščanja globalne temperature na dve stopinji.

  Roger Helmer (ECR). – Gospod predsednik, dovolite mi, da v svojem imenu opomnim kolege, da javnost ne verjame več v globalno segrevanje, ki ga je povzročil človek. Volivci so siti tega, da se jih krivi za podnebne spremembe, in niso več pripravljeni plačevati zanje.

Vse več znanstvenikov v javnosti izpodbija podnebno ortodoksijo. Verodostojnost IPPC se je izničila. Nedavne blage podnebne spremembe so povsem skladne z uveljavljenimi dolgoročnimi naravnimi podnebnimi cikli. København je bil neuspešen iz istega razloga, kot bo Cancun. ZDA s svojo novo republikansko večino v parlamentu ne bo sprejela sistema omejitve in trgovanja. Indija in Kitajska se ne bosta odrekli napredku zaradi podnebnega preplaha. Naše zelene politike so verjetno nepotrebne, zagotovo pa so neučinkovite in pogubno drage.

Če bo Evropa ukrepala sama, bomo uničili naša gospodarstva in osiromašili naše vnuke, obenem pa ne bo vpliva na podnebje. Po lastni volji sprejemamo revščino v imenu sporne znanstvene teorije. Čas je za drugačno usmeritev.

  Catherine Soullie (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, jutri, ko bomo glasovali o naši resoluciji za 16. konferenco pogodbenic Konvencije o spremembi podnebja, bosta prikazana enotnost in realizem, tako vsaj upam. Zato upam, da bo lahko naša komisarka, zadolžena za to področje, ohranila pragmatične cilje, ki jih moramo izpolniti skupaj, pa tudi zagovarjala s tem povezane pogoje, ki jih je določila Evropa in o katerih se ni mogoče pogajati.

Na teh pogajanjih tudi ne smemo pozabiti na pričakovanja naših sodržavljanov in industrij glede poštenega ravnovesja. Svet je tisti, ki se mora boriti proti podnebnim spremembam, ne Evropa sama.

Zato bo ključno prepoznati pomen intelektualne lastnine, ki je neustrezno zaščitena. Zelene tehnologije morajo koristiti čim več ljudem, toda to ne pomeni, da moramo poceni prodati naše zdajšnje in prihodnje znanje, tudi zavoljo tega ključnega boja proti podnebnim spremembam ne.

Podobno se zdi zahteva po skupnih metodah izračuna emisij kot tudi preverjanju in objavi podatkov, ki omogočajo, da bodo vse onesnaževalne industrije obravnavane enako, povsem upravičena in ne neka pogajalska taktika.

Končno so pravne vrzeli v zdajšnjem mehanizmu čistega razvoja bolj kontroverzne, kot so moji kolegi poslanci ravnokar omenili, in je o njih tudi treba razpravljati. Gospe in gospodje, žal se vsi dobro zavedamo, da prava pogajalska moč ne leži v rokah Evropskega parlamenta. Toda pripravljenost mnogih poslancev Evropskega parlamenta, vključno z mano, da si prizadevajo in sodelujejo pri pozitivnem izidu te konference, je treba spodbujati in ne zanemariti, kot je bilo čutiti v zadnjih nekaj dneh. Če želi biti Evropa močna v osrčju mednarodnih dialogov, morajo biti močni tudi vsi njeni zakonodajalci.

  Rovana Plumb (S&D). – Gospod predsednik, ker sem optimistična oseba, menim, da je zdaj mogoč korak naprej v Cancunu v obliki uravnoteženega svežnja, ki bo državam omogočal hitrejše in močnejše ukrepanje na vseh področjih podnebnih sprememb. Zato je izredno pomembno ponovno vzpostaviti vodilni položaj Evrope v mednarodnih pogajanjih o podnebju z uvedbo načela podnebne diplomacije, Evropska unija in njene države članice pa morajo opredeliti in izvesti načelo podnebne pravičnosti in torej zagovarjati klavzulo enakosti v prihodnjih mednarodnih pogajanjih o podnebju.

Poudarjam, da je pomembno vzpostaviti mehanizem, ki ureja financiranje finančnih vidikov podnebnih sprememb. Potrebni bodo novi inovativni viri prihodkov, kot je davek na finančne transakcije, zeleni skladi in zasebni viri, da se zberejo sredstva, potrebna za izvedbo projektov blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter za dosego zelene rasti, ki prispeva k dobremu življenju državljanov, in poštene rasti. V politikah o podnebnih spremembah ne smemo pozabiti tudi na razsežnost spola.

  Romana Jordan Cizelj (PPE). – (SL) Spoštovana gospa komisarka, drage kolegice in kolegi. Razlika med pričakovanji in doseženimi rezultati konference v Københavnu je bila nedopustno velika, zato je terjala od nas, da nekaj spremenimo. Tokrat odhajamo v Cancun z mnogo bolj realnimi, a še vedno ambicioznimi cilji. Spoštovana gospa komisarka, vi ste zaslužni za to, da odhaja Unija na podnebno konferenco tokrat mnogo bolj pripravljena, in za to se vam tudi zahvaljujem.

Želim pa komentirati še nekaj vloženih amandmajev. Dogovor v Københavnu je prinesel nekaj pomembnih rezultatov in mednje zagotovo sodi odločitev, da moramo ukrepati tako, da bomo omejili globalni dvig temperature pod 2 °C. Pri tem cilju moramo vztrajati, trenutek ni primeren, da ga spremenimo, pa četudi na nižjo vrednost. Ostati moramo kredibilni. Tako pomembnih odločitev ne moremo spreminjati iz leta v leto.

Želim se odzvati tudi na predloge, naj Unija enostransko zmanjša izpuste toplogrednih plinov za 30 %. Menim, da se ne smemo spet preveč oddaljiti od tretjih držav. Cilj bomo zvišali in ga moramo zvišati, vendar ko bodo za to ustrezne okoliščine. Poskrbeti pa moramo, da bo postopek za to odločitev vnaprej določen in da bo seveda tudi Evropski parlament ustrezno vključen v odločanje.

Potrebno je tudi spodbujati razvoj in uporabo čistih tehnologij na globalni ravni. Dogovor o prenosu tehnologij je izredno pomemben, pri čemer pa moramo tudi ustrezno poskrbeti za varstvo intelektualne lastnine. Le tako bodo podnebne spremembe priložnost in ne breme.

Nenazadnje, pri vprašanju o financiranju podnebnih prizadevanj držav v razvoju naj poudarim, da imamo v Evropski uniji že vzpostavljen finančni mehanizem, tj. Evropska shema za trgovanje z emisijami, t. i. shema ETS. Potrebno je zagotoviti njegovo dobro delovanje, učinkovitost ter transparentno in namensko črpanje finančnih sredstev. Menim, da ustvarjanje novih finančnih obremenitev v času finančne in gospodarske krize ni primerno.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, svet bo kmalu prejel dobre ali, kot je navada v zadnjem času, slabe novice o podnebnih spremembah, tokrat iz Cancuna. Velika večina znanstvenikov pravi, da se izteka čas, v katerem lahko človek ustavi podnebne spremembe, toda število ljudi, ki to zanikajo ali nočejo ukrepati, ni upadlo. Evropska unija je bila in mora ostati gonilna sila napredka pri pogajanjih. V Cancunu mora EU bolje uskladiti stališča držav članic. Pomembno je, da naredimo domačo nalogo in dokažemo, da je mogoče imeti trajnosten gospodarski razvoj in okolju prijazen način življenja. Druge lahko pozivamo, naj sledijo našemu zgledu, samo če se sami spremenimo.

Zares bi podprl enostranski ukrep EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 30 % do leta 2020. Zlasti pomembno je, da se novo oblikovano načelo podnebne pravičnosti upošteva v Cancunu. Če se podnebne spremembe ne ustavijo ali vsaj omejijo, bodo na našem hitro pregrevajočem se planetu prve zgorele najrevnejše države in najrevnejši ljudje.

Kaže, da nekateri ljudje, podjetja in države upoštevajo star, a prenovljen rek: za mano – za tem, ko sem ustvaril ogromen dobiček – poplava. Ta odnos ne sme zmagati v Cancunu.

  Elisabetta Gardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, gospe in gospodje, želja Evrope, da določi velikopotezne cilje pred naslednjo konferenco o podnebnih spremembah, je vsekakor zaveza, ki jo je treba vztrajno izpolnjevati, njeni rezultati pa bodo pogojevali prihodnost našega planeta.

Toda prav zato moramo biti realni in pazljivejši pri naših pričakovanjih, gospe in gospodje. Kolikor vemo, pripravljalna mednarodna pogajanja za konferenco v Cancunu ne le, da niso zabeležila znatnega napredka v smeri globalnega sporazuma, temveč so tudi potrdila opreznost in odpor do zavez, prevzetih v Københavnu.

To je že bilo omenjeno, a bi na tej točki rada omenila Kitajsko. Kitajska, na primer, si dovoli povečati emisije CO2 za 5 milijard ton do leta 2020, posledice tega pa bo mogoče izničiti samo z zmanjšanjem evropskih industrijskih emisij za 100 % do istega leta, torej 2020 – pa še to morda ne bo dovolj.

Zaradi tega predlog za brezpogojno 30-odstotno zmanjšanje ni samo nerealističen – in mu odločno nasprotujemo –, temveč povzroča, da mnogi neodvisni opazovalci domnevajo, da se bodo globalne emisije do tega datuma povečale, in to celo znatno. V tem protislovnem položaju bi bilo najmanj tvegano in celo demagoško posredovati podatke in orisati privlačne, a nerealistične scenarije, kjer se neznane količine neizogibno odražajo v višini stroškov.

Upam, da bo Evropska unija v Cancunu predstavila skupen, realističen in trajnosten predlog, kajti sporazum, ki obrodi realne, oprijemljive rezultate, je vedno bolj zaželen kot pričakovanja, ki so neizogibno obsojena na propad in zaradi katerih so prizadevanja vlad na področju glavnih okoljskih vprašanj še manj verodostojna v očeh mednarodne javnosti, kar bi bilo zares težko popraviti.

  Jolanta Emilia Hibner (PPE). – (PL) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, sprejetje resolucije za 16. konferenco pogodbenic v Mehiki je prvi korak v globalni razpravi. To je zelo težak kompromis za vse države. Ne smemo se slepiti, da bomo takoj dosegli uspeh. Predložiti moramo čim bolj daljnosežen predlog, ki bo obenem pritegnil čim več držav udeleženk konference.

Glavni cilj resolucije je doseči kompromis o boju proti podnebnim spremembam in globalnemu segrevanju. Če želimo doseči ta cilj, moramo pridobiti podporo največjih držav in največjih onesnaževalk. Med njimi so Združene države in Kitajska. O tem moramo razpravljati skupaj z njimi in jih prositi, da premislijo o svojih gospodarskih možnostih. Osredotočiti se moramo tudi na izpolnitev ciljev, ki smo jih že zapisali v ekološkem svežnju Evropske unije. Nekateri kolegi poslanci pravijo, da je to skromen sveženj, ker omenja 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Naredimo najprej ta prvi korak, nato pa govorimo o naslednjem.

Pomembno je tudi, da so zaveze takšne, da jih lahko sprejmejo vse države. Če bomo ponovno vključili zaveze, ki jih ne bo nihče uresničil, ne bodo imele veljave in bodo obstajale samo na papirju. Pozornost moramo posvetiti tudi tistim državam, ki so zelo šibke v smislu gospodarskega razvoja in imajo slabo razvita gospodarstva. Toda naš cilj je, da gredo sredstva zagotovo najrevnejšim državam. Morale bi imeti dostop do sredstev iz Unije. V imenu vseh kolegov poslancev bi rada rekla, da bomo po mojem mnenju vsi držali fige za komisarko. Tudi jaz razglašam, da sem pripravljena nuditi obsežno pomoč pri pogajanjih.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). – Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila komisarki Hedegaard za njeno zelo dobro in predano delo v zvezi s podnebnimi zadevami v EU in svetu.

Vem, da so pogajanja v okviru ZN o vseh mednarodnih vprašanjih trenutno zelo težka, zato mislim, da moramo v celoti izkoristiti usmeritev, temelječo na ukrepih. Vemo, da se bomo znašli pred izzivom v vseh državah sveta, zato so ukrepi za preprečevanje podnebnih sprememb vedno donosni, z okoljskega in poslovnega stališča.

Mnoge raziskave kažejo, da bi EU lahko do leta 2020 na gospodarsko uspešen in donosen način zmanjšala svoje emisije CO2 za 30 % ali celo 40 %. Za to bi morali najprej ustaviti škodljive subvencije, na primer 6 milijard EUR letno v Evropi za fosilna goriva, in poskrbeti za strožjo zakonodajno podporo sistema trgovanja z emisijami, učinkovitost virov in energetsko učinkovitost ter orodja, kot na primer strožjo direktivo o okoljsko primerni zasnovi.

Mislim, da lahko drugim pokažemo pot in jih s tem prepričamo, da (a) smo resni, (b) je to donosno in (c) to delamo za okolje in uspeh evropskega gospodarstva.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, zahvaljujem se svoji skupini za priložnost, da povem nekaj besed o tej temi, ki me zelo zanima.

Izid konference v Cancunu je pomemben za Evropsko unijo s stališča vtisa in rezultatov. Moramo biti videti realistični in moramo govoriti v en glas. Zelo močno moramo poudariti, da je globalno segrevanje globalen problem, ki potrebuje globalno rešitev z globalnimi zavezujočimi cilji.

Zato se moramo držati cilja 20 % do leta 2020. Kar koli drugega bi bilo protiproduktivno. Lahko bi zdesetkalo naše gospodarstvo; postali bi nekonkurenčni, medtem ko bi države v razvoju odhitele naprej.

Če bomo do leta 2015 ali tam nekje dosegli 20-odstotni cilj, ga lahko spremenimo v 25 % ali 30 %; to bi bilo potem videti kot uspeh v odnosih z javnostmi. Vse drugo – ciljati na 30 %, a jih ne doseči – bi bilo s stališča odnosov z javnostjo katastrofa, kot se je zgodilo z lizbonsko strategijo. Tega smo imeli dovolj. Čas je za pameten boj, da opravimo svoj del, vendar zagotovimo, da preostali svet stori enako.

Za konec naj omenim, da sem slišal, da gredo morda nekateri poslanci Evropskega parlamenta v Cancun protestirat; do tega imajo vso pravico, vendar upam, da bodo to storili v lastnem imenu in ne kot pooblaščeni predstavniki.

  Danuta Jazłowiecka (PPE). – (PL) Gospod predsednik, moji kolegi poslanci so mnogokrat poudarili, da je potrebno enotno notranje stališče o podnebni politiki. Jaz pa bi rada opozorila na to, da moramo na prihajajoči konferenci o podnebju uporabiti našo največjo prednost, ki je tudi naša največja slabost, kot se je izkazalo lansko leto. V mislih imam večstopenjska pogajanja in poskus razumeti utemeljitve naših partnerjev, pa tudi spretno iskanje zadovoljivega kompromisa. Poskusimo doseči, da bi se znanje in izkušnje EU odražale v podnebni politiki. Izoliranost, ki jo je omenila komisarka, je odvisna od udeležbe Združenih držav, Kitajske, Brazilije, Rusije in Indije. Brez tega bodo vsi ukrepi, ki jih uvede Unija, nesmiselni. Treba je tudi jasno povedati, da morajo gospodarske sile v vzponu, ki želijo igrati večjo mednarodno vlogo, sprejeti tudi večje zaveze. Države BRIC se ne morejo vedno sklicevati na to, da morajo nadoknaditi razvoj, in s tem opravičevati svoje nestrinjanje z radikalnimi ukrepi za zaščito podnebja. Večja pooblastila prinašajo večjo odgovornost.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE). – (PT) Gospod predsednik, uspeh konference o podnebnih spremembah v Cancunu je ključen za verodostojnost pogajalskega procesa pod okriljem Združenih narodov. Zato je nujno, da se sprejmejo konkretne zaveze in določijo realistični cilji. Sporazum o vidikih, kot so politike za zaščito gozdov, prenos tehnologije v države v razvoju in financiranje, je bistvenega pomena.

Če globalni sporazum ne bo dosežen, bi morala biti Evropa še vedno pripravljena razmisliti o drugem obdobju obveznosti za Kjotski protokol, vendar naj postavi pogoje, zlasti glede okoljske celovitosti protokola, preoblikovanja mehanizma čistega razvoja in sprejetja zavez s strani glavnih onesnaževalk po vsem svetu, kot so Kitajska in ZDA.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, pred podnebno konferenco v Cancunu bi morale Evropska unija in njene države članice končno spoznati, da določanje novih enostranskih ciljev znova in znova ne bo pripomoglo k vplivu na Združene države, Kitajsko in Indijo niti k vključitvi gospodarstev v vzponu v boj proti podnebnim spremembam. V tem pogledu se zdi zaveza za enostransko 40-odstotno zmanjšanje ogljikovega dioksida, ki jo predlaga Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze, pretirana. Celo enostranska zaveza za 30-odstotno zmanjšanje je smiselna samo, če je podprta z dejanskimi ukrepi. Strinjam se z gospo Hedegaard: Unija lahko ponovno pridobi vodilno vlogo, le če pokaže konkretne rezultate, z naložbami v raziskave in razvoj, ustvarjanjem zelenih delovnih mest, oblikovanjem inteligentnega energetskega omrežja in izvajanjem politike o trajnostni zeleni rasti.

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, Parlament se je že ob številnih priložnostih jasno zavezal k ukrepom za zaščito podnebja. Žal se mi zdi, da ta odnos ni tako prevladujoč med nosilci odločanja v državah članicah. Ministri za okolje, ki so pogosto zelo ambiciozni, so v mnogih primerih prepuščeni sami sebi. Upam, da finančni in gospodarski ministri ter tisti, ki so odgovorni za gospodarstvo, mislijo tudi bolj dolgoročno. Vendar se najpogosteje ukrepa v čisto določenem času, namreč pred naslednjimi volitvami. Toda narava ne more upoštevati vsakodnevnih političnih potreb. Odzvala se bo na podnebne spremembe z vsemi z njimi povezanimi negativnimi posledicami za ljudi in seveda celotno človeštvo. Če ne bomo uspeli prepričati, da je ta zadeva nujna in zlasti, da je nujno ukrepanje, bo šel v ne tako daljni prihodnosti znaten delež naših sredstev za pomoč v primeru naravnih nesreč.

Komisarka, z motom „en planet, en glas“ vam želim veliko uspeha v Cancunu zavoljo prihodnjih generacij.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zelo sem hvaležna za prisotnost komisarke Hedegaard in njeno stališče. Rada bi se vam zahvalila za vašo predanost glede rednega obveščanja Parlamenta o razvoju dogodkov, povezanih s Cancunom.

Boj proti podnebnim spremembam mora potekati na globalni ravni in v njem morajo sodelovati vsi, toda mišljenje, da mora biti naše stališče odvisno od stališč drugih držav, je neodgovorno in ni vredno vloge, ki si jo je zadala EU, namreč vodilne vloge v usmerjanju kulturnih revolucij na svetovni ravni, predvsem boja proti podnebnim spremembam.

Zadati si moramo vse bolj velikopotezne cilje in zagotoviti, da jih različne države članice izpolnijo. Zato se zahvaljujem komisarki, ker je pred nekaj dnevi opomnila Italijo, naj izpolni svojo finančno obljubo, namreč 200 milijonov EUR za boj proti podnebnim spremembam. Žal moram obvestiti Komisijo, da, kot kaže, v proračunu italijanske vlade ta sredstva ta trenutek niso predvidena.

Zato prosim Komisijo, naj uporabi vsa svoja pooblastila, da poskrbi, da države članice izpolnijo svoje obljube, zlasti ko gre za tako pomemben boj za bližnjo prihodnost ljudstev sveta ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, Evropska unija je igrala vlogo pri neuspehu v Københavnu in zaustavitvi napredka mednarodnih pogajanj. Ni dovolj reči, da si ambiciozen in določiti cilje za druge razvite države, tudi če ne izpolnjujejo priporočil Medvladnega odbora za podnebne spremembe, če niso v središču sredstva, s katerimi je to mogoče doseči. Sredstva za dosego teh ciljev so pomembnejša od ciljev, ki so bili v središču te razprave, in to je osrednje vprašanje.

Evropska unija vztraja pri tržnem pristopu z uporabo tržnih instrumentov, ki so se do danes izkazali kot dvoje: neučinkoviti in izkrivljeni. To je duševna hrana za finančne špekulante: ne gre več samo za hrano, državni dolg, temveč tudi za samo ozračje, zrak, ki ga dihamo, ki bo služil novemu načrtu milijarderjev za ustvarjanje namišljenih finančnih sredstev.

Komisarka, vzroke podnebnih sprememb lahko povežemo z nerazumnostjo tega gospodarskega in socialnega sistema. Našli bomo rešitev, če prekinemo ta sistem.

  Iosif Matula (PPE). – (RO) Gospod predsednik, podnebne spremembe so vsekakor največji izziv, s katerim se danes spopada človeštvo.

Žal so pričakovanja glede konference v Cancunu precej skromna zaradi neuspeha v Københavnu. V Københavnu naj bi razvite države na različne načine podprle akcijske načrte držav v razvoju za boj proti učinkom podnebnih sprememb. Toda vpliv gospodarske krize, ki so jo močno občutile zlasti države članice EU, nas sili v to, da se osredotočimo tudi na druge prednostne naloge.

Ključnega pomena je, da se doseže sporazum o zmanjšanju emisij ogljika. V Cancunu mora EU izraziti enotno stališče o ciljih, ki jih je treba doseči, in upoštevati, da je uspeh strategije 2020 odvisen od izpolnitve cilja na področju podnebnih sprememb. Glede na to želim poudariti vlogo partnerstev, namenjenih razvoju potenciala trajnostne energije na regionalni ravni in spodbujanju regij k uporabi obnovljive energije.

  Gilles Pargneaux (S&D). – (FR) Gospod predsednik, komisarka, vemo, kako borbeni ste, in vemo, da si želite, da bi v Cancunu Evropa končno govorila v en glas. Zato prosim, če nam lahko podate svoje mnenje o dveh temah, dveh ukrepih, ki sta navedena v vaši resoluciji, o kateri bomo glasovali jutri. Rad bi javno slišal vaše mnenje o teh dveh predlogih pred jutrišnjim glasovanjem.

Prvič, o ustanovitvi zelenega sklada, ki bi nam končno zagotovil 100 milijonov USD letno od leta 2020 naprej za pomoč najrevnejšim državam.

Drugič, o uvedbi 0,01-odstotnega davka na finančne transakcije, ki bi prinesel 20 milijard EUR, tudi za pomoč najrevnejšim državam. Mislim, da je to pomembna finančna tema, ki bi nam omogočila hitrejši in večji napredek.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospod predsednik, cilj podnebne konference je ustanoviti naslednika Kjotskega protokola, ki poteče leta 2012. Nujno moramo doseči napredek v boju proti podnebnim spremembam. Na splošno gledano je EU na relativno dobri poti, da izpolni svoje podnebne cilje. Toda za nas, EU, bi bilo ključno, da skupaj z Združenimi državami in Kitajsko poskušamo vzpostaviti osnovne pravne pogoje za globalni sporazum o zaščiti podnebja. Predvsem v teh težkih časih bo okrepitev okoljske politike zagotovila znatno priložnost za gospodarsko politiko, na primer prek naložb v obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Gospod predsednik, že dve desetletji se vlečejo pogovori o podnebnih spremembah na mednarodnih forumih Kljub vse večjemu zavedanju tega resnično globalnega problema lahko s političnega vidika rečemo, da smo ti dve desetletji zapravili.

Kjotski protokol bo potekel leta 2012, polom lanskoletne podnebne konference v Københavnu pa ne daje nobenega upanja za skorajšnje spremembe na bolje. Oktobrski pogovori o podnebju so le potrdili razkol med tako imenovanimi naprednimi državami in tako imenovanimi državami v razvoju, zato bo v Cancunu mnogo dela. Če želimo, da bo konferenca v Cancunu uspešna, bodo morale bogate države korenito spremeniti svoje stališče. Najprej moramo dramatično zmanjšati obseg lastnih emisij. Tako imenovano plačilo nadomestila za ogljik v tem okviru ni rešitev. Če bogate države kupijo dovoljenja od revnih držav, da bi še naprej proizvajale emisije, to ne bo na noben način pomagalo podnebju.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospod predsednik, vprašanje, ki se poraja, je: ali bomo lahko v Cancunu dosegli napredek na področju podnebnih sprememb? Mislim, da naše stališče in cilji resnično določajo dinamiko sprememb, potrebnih za preprečevanje okoljske katastrofe.

Stališča Unije so še vedno prava in na tej konferenci jih ne smemo le pojasniti; boriti se moramo, da dosežemo mnogo boljše rezultate kot v Københavnu.

Žal pa moramo še vedno pričakovati, komisarka, da bomo na koncu morali mi prepričati velike države, zlasti Združene države in Kitajsko, da se pridružijo tem splošnim prizadevanjem v boju proti podnebnim spremembam. Upam, da bodo ta prizadevanja plodna.

  Connie Hedegaard, članica Komisije. – Gospod predsednik, mislila sem, da se bom lahko omejila na tri osnovne pripombe po tej živahni razpravi, toda ugotavljam, da moram najprej odgovoriti na zelo neposredno vprašanje gospoda Pargneauxja: Mislim, da lahko dosežemo dober napredek pri arhitekturi za zeleni sklad. Toda za mnoge strani bo najbrž treba še nekoliko preučiti zelo specifične vire financiranja –, kajti skupina ZN na visoki ravni je posredovala te različne prispevke pred komaj dvema tednoma.

Realno gledano, bi morali doseči bistven napredek. Morali bi vedeti, kaj želimo doseči s tem skladom in kako ga ustanoviti. Prepričana sem, da bi kmalu zatem lahko izpolnili zahteve sklada. Mislim, da bomo morali napredovati postopoma, toda zelo smo naklonjeni nadaljnjim prizadevanjem za zeleni sklad.

Zdaj pa moje tri pripombe. Prvič, Marita Ulvskog je prej v razpravi dejala, da je vprašanje podnebja letos zdrsnilo na nižje mesto v mednarodni agendi. To je seveda res, res pa je tudi, da če primerjamo trenutni položaj s tistim pred dvema – ali petimi ali desetimi leti –, lahko vidimo, da je podnebje danes na bistveno višjem mestu.

Si lahko predstavljate, da bi ta vprašanja podnebnih sprememb, energetske učinkovitosti in spodbujanja zelene rasti preživela gospodarsko krizo, če ne bi bilo priprav na københavnski dogovor? Trdim, da najbrž ne. To je še vedno trdno zasidrano na dnevnem redu v EU in tam mora ostati.

Gospod Ouzký je omenil, da je Evropa vedno „preveč optimistična“; morda pa to ni vedno zaman. Pesimisti ne dosežejo velikih stvari. S tem, ko je določila cilje, je Evropa pokazala pot v letu 2008; in v pripravah na København ji je sledilo veliko gospodarstev.

Pred dvema letoma smo bili bolj ali manj edini, ki smo določali cilje. V pripravah na København pa so velika gospodarstva, kot so Indonezija, Mehika, Koreja, Indija, Južna Afrika in druga – seznam je veliko daljši –, določila domače cilje. Temu ustrezno je to zelo pomembno s stališča evropskega gospodarstva. To je bilo nekaj, kar smo dejansko pridobili. V mnogih državah bodo ti domači cilji pripeljali do neke vrste premika v zgledu. Res je v mnogih pogledih prepočasen, toda pravzaprav smo prišli že kar daleč.

Nekdo je omenil gospodarstva v vzponu. Gospodarstva v vzponu tega vprašanja prej niso obravnavala; pred dvema letoma bi ta gospodarstva rekla, da se podnebne spremembe njih ne tičejo. S tem se morajo ubadati bogate države – razvite države. Danes pa zaradi Københavna priznavajo, da so soodgovorne. Na tej podlagi moramo poskusiti graditi v Cancunu, in tudi bomo.

Bilo je tudi nekaj vprašanj o mehanizmu čistega razvoja. Ta je res problem. V zvezi s tem se spopadamo z nekaterimi izzivi in tudi to je na našem seznamu opravil za Cancun: poskusiti narediti nekaj korakov naprej na področju reform, ki so nujne v sistemu mehanizma čistega razvoja.

Gospodu Skilakakisu bi rada rekla, da z veseljem naznanjam, da bo Komisija jutri predložila naš predlog o nekaterih omejitvah uporabe industrijskih plinov. Sodelovanje s Parlamentom in njegova vključenost sta bila zelo dobra, to pa je potrebno za uspešen zaključek z državami članicami. Naš predlog bomo predstavili jutri in mislim, da bo odgovoril na mnoge pomisleke, ki jih je izrazil ta parlament.

Moja končna pripomba je namenjena gospodu Leinenu in gospodu Arsenisu, ki sta izrazila bojazen, da se Cancunu pripisuje premajhen pomen. Mislim, da če rečemo, da želimo velikopotezen, trajen in uravnotežen izid – z vsemi elementi, ki sva jih omenila jaz in belgijsko predsedstvo –, zadevam ne pripisujemo premajhnega pomena. Če bomo res prišli do odločitve o gozdarstvu, prilagajanju, tehnologiji, zagotovitvi sredstev za hiter začetek, načinu merjenja, poročanja in preverjanja trgov ogljika ter o različnih elementih, ki sem jih tu omenila, bo to znaten napredek.

Vsi vemo, zakaj ne moremo doseči nečesa, kar želimo: mednarodno zavezujočega dogovora. Eden izmed razlogov je pomanjkanje napredka v ameriškem senatu. Vsi vemo, da je to razlog. Toda mislim, da če ohranimo zagon, še obstaja verjetnost, da čim prej dosežemo evropski cilj, namreč mednarodno zavezujoč dogovor.

Vsi si bomo po najboljših močeh prizadevali, da dosežemo takšen napredek v Cancunu. Druga možnost je zelo slaba; zelo mračna. To moramo zagotoviti in lahko vam zatrdim, da bomo v evropski delegaciji skupaj storili vse, kar moremo, da to dosežemo, in to na tak način, da bo svet lahko slišal, da zdaj govorimo s slavnim enim glasom. Upam, da bomo dosegli slavni en glas, ko vsi govorimo isto, ko imamo enake prednostne naloge, najsi smo ministri, člani Komisije, strokovnjaki ali poslanci Evropskega parlamenta.

Veselim se tudi sodelovanja z vašo delegacijo, ko pridemo v Cancun.

  Joke Schauvliege, predsedujoča Svetu. – (NL) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, seveda se strinjam z besedami komisarke in rada bi se zahvalila vsem poslancem tega parlamenta za njihove številne pripombe, vključno s pomisleki, ki so jih izrazili. Kakor koli že, vzeli smo jih na znanje in jih bomo upoštevali. Rada bi se zahvalila tudi Komisiji in njenim službam za konstruktivno sodelovanje do zdaj. Mislim, da moramo nadaljevati po tej poti in da bo to tudi ključno v naslednjih dneh in tednih tako v Cancunu kot na sami konferenci o podnebnih spremembah. Komisarka je odgovorila na mnoge točke, jaz pa bi rada omenila še nekatere vidike.

Slišala sem veliko pripomb glede verodostojnosti, „enoglasnosti“, in to seveda moramo storiti. Kot udeleženka 10. srečanja konference pogodbenic (COP 10) Konvencije o biološki raznovrstnosti (CBD) v Nagoji iz osebnih izkušenj vem, da Evropska unija to dejansko lahko stori in tudi, da je to edini pravi način, da dosežemo dober izid. Upoštevati moramo izkušnje iz Nagoje, pa tudi lanskoletne slabe izkušnje iz Københavna ter se iz njih kaj naučiti. Svet je to tudi storil; mi sami smo sprejeli jasno stališče. Imamo sklepe Sveta, na podlagi katerih lahko razglasimo nedvoumno sporočilo EU, tudi na mednarodni ravni.

Gospod Eickhout, samo po sebi je umevno, da če se mora Evropska unija vrniti k sklepom Sveta, se bo to zgodilo v okviru usklajevanja EU, kot je bila vedno običajna praksa, in da se bodo tudi tam nedvoumno dogovorili o sporočilu. Slišala sem tudi številne pripombe o prehodu na 30-odstotno zmanjšanje. Kot veste, je Svet podprl poročilo predsedstva tudi v tej točki: poročilo, temelječe na sporočilu Komisije, ki predstavlja analizo vpliva prehoda na 30 %. V tem poročilu – kar je Svet sprejel – smo Komisijo prosili, da nadalje preuči vpliv na stopnje držav članic. V tem smislu je bilo obljubljeno tudi, da bo spomladi, na spomladanskem zasedanju Sveta, na podlagi tega potekala razprava o nadaljnji preučitvi Komisije glede koraka 20-odstotnega zmanjšanja.

Spoštovani poslanci, več vas je upravičeno poudarilo pomen konference v Nagoji. Ne gre za prilagajanje naših ciljev. Moramo biti realistični, vendar se moramo tudi po najboljših močeh potruditi, da se tudi v Cancunu doseže dober izid – uravnotežen sveženj ukrepov. Mi, belgijsko predsedstvo, bomo storili vse v naši moči, da dosežemo ta izid. To bomo storili skupaj z državami članicami, Evropsko komisijo in vašo podporo; tako moramo zagotoviti, da bomo z zaupanjem, povrnjenim v Nagoji – kjer je bil z ukrepi na večstranski ravni ponovno dosežen sporazum –, v Cancunu lahko nadaljevali v tej smeri in da bomo lahko povrnili upanje za podnebje.

PREDSEDSTVO: ROBERTA ANGELILLI
podpredsednica

  Predsednica. – Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložen v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 25. novembra 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  János Áder (PPE), v pisni obliki. – (HU) Morda ste že slišali za škandal o HFC-23, ki je bil objavljen na včerajšnji tiskovni konferenci skupine PPE. Tudi meni se zdi povsem nezaslišano, da bi morali evropski davkoplačevalci plačati približno 70-krat več za uničenje toplogrednega plina, ki nastane med proizvodnjo hladilnega plina, ki se že opušča, pri čemer bi nekaj podjetij, večinoma kitajskih in indijskih, ogromno dodatno zaslužilo. Da so zadeve še slabše, Evropska komisija, sklicujoč se na zaupanje vlagateljev, ne namerava ustaviti trgovanja s temi emisijami takoj oziroma pred letom 2013, da bi spremenila te nevzdržne razmere.

To je še bolj nezaslišano glede na dejstvo, da si na mednarodnih pogajanjih o podnebju Komisija z vsemi močmi prizadeva preprečiti, da bi nove pristopnice ohranile kjotske kvote, ki predstavljajo del njihovega nacionalnega bogastva. To počne kljub dejstvu, da kvote temeljijo na dejanskem zmanjšanju emisij, do katerih so nekdanje socialistične države, vključno z Madžarsko, upravičene in za katere so vzhodnoevropske države plačale precejšnjo ceno, odkar se je spremenila ureditev. Toda glavno vprašanje v včeraj razkritem škandalu je ravno dejstvo, da so evropski potrošniki do zdaj plačali 1,5 milijarde EUR za uničenje HFC-23, medtem ko se je koncentracija tega plina v ozračju, ki je 12 000-krat bolj agresiven kot ogljikov dioksid, v zadnjih dveh desetletjih znatno povečala. Zato nas ne bi smelo presenetiti, gospe in gospodje, da pri takšnih dvojnih merilih EU ne bo imela enotnega stališča v Cancunu, kot se je zgodilo tudi v Københavnu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zagovarjam zavezujoč dogovor, ki zajema mednarodni sistem sankcij, za vrh o podnebnih spremembah v Cancunu. Jasno je, da bo takšen sporazum smiseln samo, če bo zavezoval največje onesnaževalke na svetu: Združene države, Kitajsko in Indijo. EU je bila vodilna v boju proti podnebnim spremembam in jo je treba spodbujati, da gradi na podlagi tega vodilnega položaja, pri tem pa ne sme pozabiti na izjemen trud, s katerim so se naše industrije že odzvale na obvezna zmanjšanja emisij v Evropi. Ne smemo pozabiti, da je EU odgovorna za okoli 15 % globalnih emisij, ta vrednost pa naj bi se do leta 2030 znižala na 10 %, medtem ko ZDA, Kitajska in Indija prispevajo polovico globalnih emisij, njihova vrednost pa še narašča. Zato se ne morem strinjati, da bi morala EU enostransko omejiti svoje emisije CO2 za 30 %, namesto za 20 %, če ne bodo enako ravnale tudi druge države, predvsem Združene države. To ne pomeni, da bi bilo treba cilje EU zmanjšati. Nasprotno, mislim, da tudi če se nam drugi ne bodo pridružili, moramo naša prizadevanja še naprej osredotočati na znanstvene raziskave, tehnološke inovacije, povezane z neogljičnimi energetskimi viri, energetsko učinkovitost in ustvarjanje zelenih delovnih mest, da bi povečali našo konkurenčnost.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) K protokolu po kjotskem obdobju ... 16. konferenca pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja, ki bo decembra v Mehiki, je po neuspelem vrhu v Københavnu še pomembnejša. Čeprav lahko na mednarodni ravni København štejemo za korak naprej, še zdaleč ne izpolnjuje naših pričakovanj. Kjotski protokol poteče leta 2012, zato je izjemno pomembno, da imamo natančno opredeljene globalne cilje, ki so jasni vsem. Sporazum o tej temi v EU ni dovolj. Pomembno je, da tudi Združene države in azijske velesile sprejmejo naše cilje. Tudi če v Cancunu ne bo mogoče doseči sporazuma o številkah in odstotkih, je nadvse nujno, da se podpisnice Konvencije dogovorijo o konkretnih načrtih in zavezah ter s tem utrejo pot za sklenitev protokola po kjotskem obdobju v Južni Afriki leta 2011. Doseči je treba sporazum o temah, kot so financiranje, spremljanje in nadzorni mehanizmi. Evropska unija mora biti za dober zgled, tako da izkaže enotno stališče.

  Katarína Neveďalová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Najprej bi rada poudarila, je konferenca o podnebnih spremembah v Cancunu še ena velika priložnost, da nekaj naredimo za prihodnje generacije ter se vsaj delno odkupimo za to, kar nam ni uspelo v Københavnu. Globalnih podnebnih sprememb ne moremo več zanikati. Primeri tega so sajenje vinskih trt v goratih območjih in gojenje rastlin tam, kjer prej nikoli niso uspevale, pa tudi vse pogostejše naravne nesreče. Sprejeti moramo odgovorno in dolgoročno rešitev. Nisem strokovnjak za okolje in teorije se razlikujejo, toda mislim, da je trebe nekaj ukreniti. Nehati moramo razpravljati o tem, ali so podnebne spremembe dejstvo ali ne, in namesto tega razpravljati o tem, kako se boriti proti njim. Nehati moramo razpravljati o tem, ali je mogoče podnebne spremembe ustaviti, in namesto tega kaj ukreniti. EU mora biti vodilna v teh razpravah, prav tako vse njene države članice. Odgovorni smo za prihodnost celotnega sveta. Podpreti moramo znatno zmanjšanje proizvodnje emisij, združiti moramo regije, mesta in podeželje, da zaščitimo okolje, poskusiti moramo ustvariti več zelenih delovnih mest in podpreti moramo naložbe v raziskave in inovacije. Mislim, da smo mi tisti, ki lahko še vedno rešimo ta planet. Toda skupaj moramo stopiti odločno in enotno.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Pogajanja o podnebju v Cancunu se začnejo že čez en teden. EU je sprejela velikopotezne načrte na področju zmanjšanja emisij, financiranja, gozdarstva in prenosa tehnologij. Po eni strani je prizadevnost v pogajanjih o podnebju pomembna, vendar ne sme zamegliti pomena odločitev, ki bodo dejansko sprejete na tej konferenci. Zaključke je treba potegniti tudi iz rezultatov københavnske konference o podnebnih spremembah, ki je bila razočaranje in kjer ni bila sprejeta nobena pomembna, specifična odločitev. Zato mora med 16. konferenco pogodbenic Evropska unija prispevati k povrnitvi zaupanja v mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah. Razprava traja že dovolj dolgo. V Cancunu pa je treba oblikovati posebne ustrezne ukrepe, na podlagi katerih bo mogoče pripraviti celovit mednaroden sporazum v Južni Afriki leta 2011.

(1) Glej zapisnik