Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 25. november 2010 - Strasbourg

9. Obrazložitev glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Predlog resolucije (B7-0683/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, glasovala sem za to resolucijo o pogajanjih o proračunu za leto 2011, ki še potekajo. Neuspeh seje Spravnega odbora Parlamenta in Sveta, ki je potekala prejšnji teden, je po vsej Evropski uniji vzbudil veliko zaskrbljenost. Obžalovanja vredno je, da se nekateri še vedno ne zavedajo, da se morajo držati Lizbonske pogodbe. Če se do konca leta ne bomo mogli dogovoriti o proračunu in drugih vprašanjih, povezanih z njim, bodo posledice zelo resne. Ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje in treh novih institucij za spremljanje finančnih institucij Evropske unije bi bila zelo težka, če manjka finančnih sredstev. Pomanjkanje denarja bi prav tako pomenilo, da se kohezijska politika, ki je ena najpomembnejših politik Evropske unije, ne izvaja pravilno, da ne omenim, kaj bi se zgodilo s strategijo Evropa 2020 in programom GALILEO. Zato menim, da konstruktivno in prožno stališče Evropskega parlamenta znova kaže, da, postavljen pred pogoje finančne krize, res ravna odgovorno.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, glede katastrofe pri proračunskih pogajanjih za leto 2011 bi rad povedal naslednje: prvič, pravica do priprave proračuna je osrednja pravica vsakega demokratičnega parlamenta. Drugič, parlament, ki sam sebe resno jemlje, mora to pravico uveljavljati. Tretjič, Evropski svet bi rad pozval, naj spoštuje in sprejme to samoumevno pravico Evropskega parlamenta. Četrtič, treba je najti proces, s katerim se pri sprejemanju proračunskih odločitev zagotovi, da se sliši glas Evropskega parlamenta.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, glasoval sem za ta proračun in jasno je, seveda, da moramo, če imamo v Parlamentu proračunsko pristojnost, to tudi uveljavljati.

Zdaj pa moramo razmisliti o tem, kako odgovorno ravnati. Lahko bi rekel, da vsebina proračuna ne odraža idealov, za katere si v Evropski uniji prizadevamo. Želim si, da bi lahko številne zadeve podrobno preučili na način, ki bi izpostavil prisotnost že preživelih ostankov, ki niso več pomembni, in ki bi nas opogumil, da si ob proračunu te ostanke še enkrat pogledamo. Seveda je prav tako pomembno poskrbeti za to, da Evropska unija dobi svoja sredstva in se ji tako omogoči izvajanje funkcij, glede katerih smo se skupaj dogovorili in ki nam jih je prinesla Lizbonska pogodba.

Ko omenjam, da moramo glede nekaterih vprašanj sprejeti novo stališče, so to ostanki, kot je podpora za pridelovanje tobaka in tako naprej, ki danes ne sodijo več med funkcije Evropske unije. Biti moramo tu in zdaj in sestaviti proračun, ki bo resnično spodbudil evropsko gospodarstvo.

Poročilo: Tokia Saïfi (A7-0312/2010)

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasoval sem za poročilo gospe Saïfi, ker je doseglo cilj, ki je bil zastavljen, in podrobno opredelilo, kako bi bilo treba v mednarodnih trgovinskih sporazumih okrepiti človekove pravice ter socialne in okoljske standarde.

To bo glavnim mednarodnim organizacijam omogočilo tesnejše sodelovanje, da bodo v večstranskih sporazumih našle prostor za socialne zadeve. Koristno bi bilo, če bi se Svetovna trgovinska organizacija preoblikovala, da bi bilo več možnosti za tako sodelovanje, čeprav bi bojkotiranje nekaterih držav otežilo uveljavitev takšne reforme v praksi.

Klavzula o človekovih pravicah se dejansko že pojavlja v najnovejših mednarodnih sporazumih in to bo postalo merilo za prihodnje trgovinske sporazume. Zagotoviti pa je treba učinkovito izvajanje 27 konvencij, da bodo države deležne koristi splošnega sistema preferencialov in spremljevalnih ukrepov, zasnovanih, da bi izboljšali sposobnosti za izvajanje.

In nazadnje, ko bo splošni sistem preferencialov prenovljen, naj bi se ta osredotočil na države, ki najbolj potrebujejo pomoč.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospod predsednik, glasovala sem za to resolucijo. Kot poročevalka Parlamenta lahko v zvezi z letošnjim letnim poročilom o človekovih pravicah po svetu še enkrat poudarim pomen klavzul o človekovih pravicah in standardov v mednarodnih trgovinskih sporazumih.

Trgovina lahko igra pomembno vlogo pri zagotavljanju državljanskih in političnih, pa tudi gospodarskih in socialnih pravic. Samo pomislite na vlogo, ki jo pri zagotavljanju razvoja lahko igrajo programi trgovinske pomoči v številnih revnih državah po svetu. Ne smemo pozabiti, da so klavzule o človeških pravicah vključene v vse dvostranske trgovinske sporazume, ki jih sklepa EU, pa tudi v njene režime SSP in SSP+ z državami v razvoju.

Poskrbeti moramo, da bodo te klavzule in pogoji trdnejši, in pozorno spremljati njihovo uveljavljanje. Razmisliti moramo o izvedbi ocene človekovih pravic v državah, ki niso članice EU in imajo trgovinske odnose z EU, in o podelitvi trgovinskih preferencialov državam, ki so ratificirale ključne mednarodne konvencije o trajnostnem razvoju, socialnih pravicah in dobrem upravljanju in jih učinkovito izvajajo.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, namen trgovine je kar najbolj povečati blaginjo in koristi obeh udeleženk. Vendar niso države tiste, ki trgujejo med seboj; to počnejo podjetja in posamezniki. Vendar lahko v tem poročilu in širše v trgovinski politiku EU vidimo odločnost Komisije, da v svoje trgovinske sporazume vključi vrsto nekomercialnih meril: ne le v tiste, ki obravnavajo človekove pravice, okoljske standarde in tako naprej, ampak tudi v tiste, ki vztrajajo pri tem, da ostali deli sveta oblikujejo regionalne trgovinske bloke, ki bi posnemali EU, kar je še bolj škodljivo.

Bistvo trgovine je menjava na račun razlik. Ni smiselno, da bi, recimo, države Srednje Amerike silili, da oblikujejo trgovinsko zvezo, v kateri bi druga drugi prodajale banane, kavo in rezano cvetje. Prav tako ne bi bilo kaj prida koristno, če bi v Evropi imeli blok podobnih industrializiranih ekonomij, pri čemer bi bili odrezani od rastočih trgov ostalega sveta. To je škodljivo za narode v razvoju in anglofonske države s podobnimi pravnimi sistemi, še zlasti pa je pogubno za mojo državo, ki je ujeta v ovirajočo in nazadujočo regionalno carinsko unijo.

Poročilo: Ivo Belet (A7-0286/2010)

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, mediji igrajo prav posebno in pomembno vlogo v naši demokratični družbi. Zagotavljajo visoko kakovostne informacije in tako pomembno prispevajo k delovanju naše demokracije. Prepričan sem, da visoko kakovostno in dobro uravnoteženo okolje javnih medijev prav tako pozitivno vpliva na zasebne medije. Javni in zasebni mediji se med seboj potrebujejo in pozitivno vplivajo drug na drugega. Če želimo dobro uravnoteženo, informativno medijsko okolje, moramo podpreti neodvisne javne televizije kot kolege zasebnih televizij. To je eden od ključev do svobode tiska, brez nje pa svoboda izražanja v naši skupnosti ne more biti smiselna.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, v nasprotju s priporočili naše skupine sem glasoval za to poročilo gospoda Beleta, ker menim, da je zelo pomembno, da priznamo potrebo po zagotavljanju storitev javne radiodifuzije, vključno s tistimi, ki jih nudijo nacionalne radiodifuzne hiše. To je zelo pomembno vprašanje in lahko rečete, da smo imeli z njimi v demokracijah v glavnem dobre izkušnje.

Drži, da prav tako potrebujemo zasebne kanale. Ti dve različni vrsti storitev, komercialni in javni televizijski kanali, lahko drug drugega dopolnjujejo. Po mojem mnenju je javni kanal, ki je javno podprt in se posveča produkciji aktualnih in sodobnih informacij za državljane v nacionalnih državah in po Evropi, brezpogojna temeljna pravica in je nujno potreben za svobodo izražanja.

Menim, da je to poročilo odlično in vredno podpore in upam, da bo težnja po zagotavljanju storitev javne radiodifuzije v prihodnje prisotna tudi v vseh državah članicah EU.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasovala sem za poročilo gospoda Beleta, ker priznava in opredeljuje temeljno vlogo, ki jo igra javna radiotelevizija v Evropi. To se mi zdi pomemben korak za Parlament, ki jasno navaja, da mora javna radiotelevizija ostati neodvisna politična sila.

Zdi se, da je poročilo napisano predvsem za Italijo, kjer je RAI že na pozni stopnji razpada, ker jo je povsem prevzela strankarska politika na škodo kulturne in informativne širine javne radiotelevizije in s tem vse države. Samo poglejmo, kaj se je zgodilo prejšnji teden v programu, ki se imenuje „Vieni via con me“ („Odidi z menoj“).

Minzoliniji in Masiji radiofuzije, strokovnjaki za napačne javne informacije in njihovi financerji, so nezdružljivi s poročilom, ki ga je Parlament sprejel danes. Evropska unija bi se morala tega zavedati in ustrezno ravnati. Na RAI ne želimo več strankarske politike.

Predlog resolucije (RC-B7-0624/2010)

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, glasovala sem za resolucijo. Evropski parlament bi moral praznovati resolucijo Varnostnega sveta OZN o ženskah, miru in varnosti.

Civilisti predstavljajo skupaj 90 % žrtev vojne, od katerih jih je večina žensk in otrok. Posilstvo in spolno suženjstvo sta surova vsakdanja resničnost vojne. Po Ženevski konvenciji sta posilstvo in spolno suženjstvo opredeljena kot vojna zločina in zločina proti človeštvu. Prav tako je danes treba izpostaviti, da je posilstvo oblika genocida, in kot takšnega ga priznava mednarodna skupnost. Bistvenega pomena je, da tisti, ki zagrešijo ta kazniva dejanja, odgovarjajo za svoja dejanja.

Ženske morajo biti vključene v ukrepe, ki se sprejmejo v poskusu preprečevanja sporov in spodbujanja obvladovanja krize ter mirovnih pogajanj. Prav tako je pomembno, da se ženskam omogoči sodelovanje v povojni obnovi njihovih držav.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, glasovala sem za to zelo pomembno resolucijo, ker ne moremo zanemariti dejstva, da nasilje nad ženskami narašča. To je mogoče videti predvsem v vojni in na območjih spopadov. Strinjam se, da je treba na najvišji ravni Evropske unije ustrezno pozornost nameniti izvajanju resolucije Varnostnega sveta OZN 1325, prve resolucije, ki obravnava nesorazmeren in poseben vpliv oboroženih spopadov na ženske. To mora biti posebno pomembna zadeva v sedanjem pregledu politike človekovih pravic EU, ko gre za izdelavo izčrpne strategije držav za področje človekovih pravic in ovrednotenje smernic EU o nasilju nad ženskami in deklicami in smernic EU v zvezi z otroki in oboroženimi spopadi kot tudi boj proti vsem oblikam diskriminacije. Podpiram poziv za dodelitev ustreznih finančnih sredstev za boj proti nasilju nad ženskami in za podporo sodelovanja žensk v mirovnih, varnostnih in s spravo povezanih procesih.

Predlog resolucije (B7-0622/2010)

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospod predsednik, glasoval sem za resolucijo o čebelarstvu in za podporo čebelarskemu sektorju, ker je ta oblika kmetijske proizvodnje najbolj specializirana kmetijska dejavnost. Ko običajno pomislimo na insekte, so asociacije, ki nam jih vzbudijo, nič kaj prijetne. Insekti niso prijetna bitja, vendar moramo z njimi sobivati. To dejstvo še poudarja, da je čebela edina žuželka, ki je udomačena za namene prehrambne in kmetijske proizvodnje. To kaže, kako zelo pomembne so.

Prav tako ne pozabimo, da brez čebel ne bi imeli velikega deleža drugih izdelkov, saj so odgovorne za opraševanje. Ključnega pomena je, da Evropski parlament zagotovi čas in da se uskladijo standardi EU in držav zunaj EU, še zlasti v kmetijstvu in predvsem v čebelarstvu. Komisija mora to upoštevati.

Poročilo: Lena Kolarska-Bobińska (A7-0313/2010)

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, dovolite mi, da se zahvalim gospe Kolarska-Bobińska za njeno dobro sodelovanje in odlično poročilo – poročilo, ki ga je danes večina v Parlamentu še izboljšala s svojimi stališči glede dejstva, da bi morali v Evropi cilj zmanjšanja emisij CO2 povečati z 20 % na 30 %. To je za nas temeljni pogoj, da postanemo pionirji in ne le zagotavljamo napredek na okoljskem področju, ampak skrbimo, da bomo postali konkurenčni tudi na področju zelene okoljske tehnologije. Tako bomo zaščitili delovna mesta, gospodarstvo in okolje obenem, in našli hkratne odgovore na glavne izzive, ki so pred nami v Evropi. Današnje glasovanje pomeni za Evropo dober dan.

  Jan Březina (PPE). – (CS) Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo o energetski strategiji, ki opredeljuje usmeritve, ki naj bi jih imela prihodnja energetska politika Evropske unije. Rad bi poudaril vlogo jedrske energije v sedanji in prihodnji mešanici energetskih virov EU, vključno z implicitnim priznanjem potrebe po podaljšanju življenjske dobe obstoječih objektov. Z vidika posameznih virov je mogoče strategijo obravnavati kot uravnoteženo, čeprav niti enkrat ne omenja tega, kar je, po mojem mnenju, pomembna vloga premoga, ko izgoreva v posodobljenih elektrarnah. Težko si je predstavljati, kako bi lahko energetsko varnost in neodvisnost EU povečali brez premoga kot stabilnega primarnega vira, ki se lahko prožno odziva na nenadno povečanje povpraševanja po energiji. Šibka točka je, da je poročilo presplošno, manjka pa tudi spremljajoča zakonodaja. Na posebno in praktično obliko strategije bo močno vplival akcijski načrt, ki je v pripravi za doseganje nizkoogljične družbe do leta 2050 in naj bi ga objavili na začetku naslednjega leta.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). - Gospod predsednik, glasovala sem za ta pomemben dokument. Tvorno prispeva k razpravi, ki jo imamo v Evropi o verodostojni skupni energetski strategiji.

Energetska varnost je gotovo eden od ključnih vidikov te strategije. EU mora spodbujati skupno, če ne celo enotno, energetsko politiko. Vseevropski regulatorji in institucije naj bi imeli večjo vlogo. Evropska komisija mora igrati močnejšo vlogo v prizadevanjih za razvoj alternativnih poti za oskrbo z energijo, predvsem iz Azerbajdžana in osrednje Azije, Severne Afrike in tudi drugih držav. Evropa mora še naprej vlagati v terminale za utekočinjen zemeljski plin in pri tem pomagati najnovejšim članicam, da bodo storile enako.

Potrebni so še drugi ukrepi, kot so izboljšanje energetske učinkovitosti, vlaganje v jedrsko energijo in oblikovanje spodbud za tehnologije za energijo iz obnovljivih virov. Ključni del sestavljanke je liberalizacija notranjega energetskega trga EU. Zato bi morali z vsem srcem podpreti pobudo predsednika Buzeka in nekdanjega predsednika Komisije, Jacquesa Delorsa, o vzpostavitvi evropske energetske skupnosti.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, tudi jaz menim, da je to poročilo gospe Kolarska-Bobińska odlično. Pomembno je, da naj bi usmerjalo evropsko energetsko strategijo naslednjih 10 let. Prav tako je odlično, ker veliko pozornosti namenja pojmu varnosti preskrbe z energijo, pa tudi energetski učinkovitosti in pri tem ne pozabi na varčevanje z energijo. Ta vprašanja so pomembna.

Dalje je zelo pomembno, da vlagamo v raziskave in nove načine uporabe različnih okoljskih tehnologij. Na tem področju bomo zelo potrebovali inovacije, če želimo zgraditi Evropo, ki bo čistejša in manj odvisna od drugih glede energije. Zato moramo biti usmerjeni v alternativne oblike energije. Res je, da potrebujemo jedrsko energijo kot osnovno obliko energije, vendar zahtevamo nove naložbe v alternativne energije. Upam, da bomo postopoma lahko prenehali uporabljati premog. Na energetskem področju si v Evropi ne želim prihodnosti črne kot oglje.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, glasovala sem za to poročilo o energetski strategiji Evropske unije, ki zajema številne pomembne točke in vprašanja in govori o obnovljivih virih energije, raziskavah, inovacijah, zmanjšanju onesnaženja in seveda povečani energetski varnosti. Predvsem podpiram določbo Evropskega parlamenta, da naj bi energetska omrežja, celo tista, ki so komercialne narave, urejali pregledni medvladni sporazumi, ki ne škodujejo interesom držav članic. Dvostranski sporazumi in projekti nekaterih držav članic, kot je plinovod „Severni tok“, povzročajo nezaupanje ne le v okoljskem smislu, ampak tudi glede splošnega načela solidarnosti. Sporazum dosežeta dve državi, od katerih je ena država članica EU, pri tem pa je načelo solidarnosti, kot je zapisano v pogodbah EU, odrinjeno vstran. Zato se strinjam, da bi morali zunanje plinovode in druga energetska omrežja, ki vstopajo na ozemlje Evropske unije, urejati pregledni medvladni sporazumi, ki bi jih pripravili strogo v skladu z zakonodajo EU. Za takšne plinovode naj bi veljala pravila notranjega trga, vključno s pravili o dostopu tretjih strani.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, z veseljem sem glasoval za to poročilo in rad bi svojo kolegico in prijateljico gospo Kolarska-Bobińska pohvalil za njen dosežek.

Udeležil sem se razprave v Parlamentu, vendar mi po postopku „catch-the-eye“ ni uspelo pritegniti pozornosti predsednika. Zato bi rad izpostavil dvoje: da se mora Evropska unija usmeriti na raziskave, razvoj in inovacije in je treba vzpostaviti evropsko mrežo za shranjevanje elektrike in prenos po Uniji. Če bomo ravnali v skladu s tem, bomo lepo napredovali.

Na koncu bi rad dejal, da sem bil vesel, da je velika večina poslancev Evropskega parlamenta glasovala za to poročilo.

Predlog resolucije (B7-0616/2010)

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, seveda sem vesel, da je Parlament sprejel resolucijo s pogajalskim predlogom, ki bo našega komisarja za podnebje podprl na pogajanjih v Cancúnu. Vendar pa mislim, da nam velike težave, ki smo jih lansko leto imeli na konferenci pogodbenic COP 15 v Københavnu v zvezi z enotnim nastopom EU, dajo misliti, da smo v Parlamentu močno razdeljeni, kot je bilo to očitno pri glasovanju za spremembe in splošno resolucijo. V zvezi s tem menim, da bi se morda lahko nekaj malega naučili iz dejstva, da bi bilo mogoče koristno malce počakati z zahtevami glede Tobinovega in drugih davkov, ker je to del razloga za razhajanja v Parlamentu. Temu ustrezno bi bilo bolje, če bi zmanjšali svoje zahteve in bi svoje pogajalce spremili z bolj nedvoumnim in širokim pooblastilom, kot smo to storili danes.

Predlog resolucije (RC-B7-0675/2010)

  Antonio Masip Hidalgo (S&D). – (ES) Gospod predsednik, nekateri so rekli, da je obsodba Maroka glede na obseg kršenja človekovih pravic v Sahari, kjer je Maroko le okupacijska država brez suverenosti in brez kakršnih koli zakonitih pravic, preblaga. Vendar pa je pomembno sporočilo, da Evropa kot celota in Parlament ne bosta več dopuščala njegovega nasilja.

Včeraj sem tukaj v Parlamentu govoril o haaškem sodišču. Upam, da bo mednarodna skupnost, ki ji žal ni uspelo preprečiti genocida v Ruandi, Jugoslaviji in Darfurju, v tem primeru uspešna in ga bo preprečila v Zahodni Sahari in nam ga ne bo treba spremljati še pred enim sodiščem, ki je prav tako v Haagu, le da gre tokrat za sodišče za vojne zločine.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, obžalovanja vredno je, da je zunanja politika več držav EU po svojem značaju še naprej zelo kolonialna. To je zelo očitno v primeru Zahodne Sahare. Španija in Francija, ki podpirata Maroko, sta še zlasti odgovorni za podaljšanje spora. Zahodna Sahara je zadnja afriška kolonija in leta 1966 je resolucija ZN prva predlagala, da bi bilo treba ozemlje osvoboditi izpod kolonialne vladavine.

Razmere v Zahodni Sahari so se pred kratkim poslabšale. Maroške oblasti so pretirano nasilne. Obstajajo pripovedi o številnih primerih smrti, poškodb in izginotij. Krizno območje je blokirano, zato niti ne more prejemati mednarodne pomoči. Sedanjo krizo v Zahodni Sahari in celoten spor je treba čim prej rešiti. To je naloga zunanje ministrice EU, lady Ashton, in tudi vseh držav članic EU.

Predlog resolucije (RC-B7-0650/2010)

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospod predsednik, seveda sem glasoval za resolucijo o Ukrajini. Razloge za to sem v glavnem predstavil med včerajšnjo razpravo.

Vendar pa želim ta postopek izkoristiti za zelo pomembno pojasnilo, saj je bilo med včerajšnjo razpravo rečeno nekaj, kar ni točno. Gospoda Broka je tedaj najverjetneje zavedla uporaba napačnih izrazov. Dejal je, da vodja varnostne službe imenuje in je vključen v imenovanje ustavnih sodnikov v Ukrajini.

To dejstvo sem preveril in ugotovil, da to ni res. Ustavno sodišče imenujejo predsednik, ukrajinski parlament in sodstvo. V praksi vodja varnostne službe ni vključen v imenovanje sodnikov ustavnega sodišča. To sem želel pojasniti.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospod predsednik, končno imamo resolucijo o Ukrajini, ki jo je sprejel naš Parlament. Glede nedavnih dogodkov v državi smo bili seveda zaskrbljeni. Če je Ukrajina naš strateški partner, potem, kot sam razumem stvari, je naša dolžnost, da izrazimo zaskrbljenost glede pomanjkljivosti, ki jih vidimo – na primer, glede pretiranih pooblastil, podeljenih ukrajinski varnostni službi, in ukrepov, ki so jih sprejeli, da bi ustrahovali nevladne organizacije, ki delujejo v tej državi, in nadzorovali medije.

Prav tako smo zaskrbljeni zaradi političnega procesa kot celote, kar velja tudi za to, da stranke opozicije ne morejo sodelovati na volitvah brez omejitev in diskriminacije. Na drugi strani pa bi morali še naprej podpirati evropsko povezovanje in obete Ukrajine in več nagrajevati kot kaznovati v poskusu, da bi Ukrajino približali Evropi, ne pa je še bolj odrivali od nje, in storiti bi morali vse, kar je v naši moči, da dosežemo ta strateški cilj.

Poročilo: Yannick Jadot (A7-0310/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, Evropska unija izvaja zelo obsežno politiko varovanja okolja, ki zajema tudi kmetijstvo in industrijo. Vendar pa v sedanjih pogojih proizvodnje in konkurence ni mogoče ustaviti uporabe kemikalij v kmetijstvu, ali spremeniti metode za proizvodnjo blaga, da ne bi zahtevale tako visokih izdatkov za energijo. Silno neumestno je obdolžiti Unijo, da ni vodilna na področju okoljske politike, in pred njo kot vzor postaviti Združene države in Kitajsko. Nenazadnje so te države vodilne z emisijami CO2. Glavni pomen varstva okolja je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, zato bi morali napeti vse moči, da bi evropsko gospodarstvo – industrija, kmetijstvo in promet – postalo trajnostno. Naravni izdelki so naše najdragocenejše blago in nekaj, kar je zelo težko ponovno pridobiti, ko to izgubite. Zato je treba storiti vse, da bi našli pregovorno zlato sredino.

Poročilo: Harlem Désir (A7-0317/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, iskanje ravnovesja med gospodarskimi in socialnimi interesi je zelo pomembno, pa tudi zelo težavno. Gospodarsko sodelovanje poteka z roko v roki s spoštovanjem osnovnih pravil demokracije, blaginja državljanov pa je temelj Evropske unije. Zato je tako pomembno, da se v mednarodne trgovinske sporazume uvedejo enotni standardi za področje človekovih pravic in tudi socialni in okoljski standardi. S sprejetjem takšnega standarda v trgovinski politiki Evropske unije bi državljani to politiko dojemali kot pozitivno, prav tako pa bi se izboljšali odnosi EU z njenimi partnerji. Mednarodno sodelovanje na tem področju je nenavadno pomembno in Evropski parlament bi ga moral čim bolj podpreti.

Predlog resolucije (B7-0623/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, horizontalni sporazumi zajemajo širok razpon predpisov, napake v zakonskih določbah, ki so bodisi namerne bodisi nenamerne, pa lahko privedejo do odprave konkurence. Zato je to bistveno vprašanje, ki je obenem zelo dovzetno za napake. Ravnovesje je treba zagotoviti z ustreznimi predpisi, ki standardizirajo postopke in spodbujajo sodelovanje med zainteresiranimi stranmi. Pravic intelektualne lastnine ni mogoče spregledati in če se ne upoštevajo, mora to imeti resne posledice. Prav tako podpiram avtoričine zahteve glede izboljšanja kakovosti oblikovanih zakonodajnih besedil. Jezik, ki se danes uporablja v številnih dokumentih, je pogosto težko razumljiv in nedostopen za povprečnega državljana.

Pisne obrazložitve glasovanja

Predlog resolucije (B7-0683/2010)

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Politični predstavniki kapitala in buržoazne vlade spet uprizarjajo farso, da bi zmanipulirali ljudi. Vendar pri tem ni najbolj bistveno, ali se bo proračun povečal ali ne, ampak kam bo denar šel. Tudi to je že odločeno. V okviru SKP so se zmanjšale kmetijske subvencije za revna, srednje velika gospodarstva, denar iz kmetijskih skladov pa se namenja za „upravičene“ projekte, kar pomeni projekte, ki se jim sredstva dodelijo neposredno, ali pa gre za velike poslovne skupine, ki pridejo do sredstev prek javno-zasebnih partnerstev. Tako se proračun EU izkoristi tudi za usmerjanje sredstev k monopolnim skupinam. Na drugi strani pa se bo vsako povečanje proračuna Skupnosti usmerilo v financiranje politike in ukrepov EU, naravnanih proti navadnim ljudem, kot je pravkar sprejeti mehanizem Evropske službe za zunanje delovanje, ki spodbuja politično-vojaško imperialistično politiko vmešavanja EU.

Proračun EU je le še dodaten instrument za zmanjšanje dohodkov navadnih ljudi in prerazporeditev sredstev monopolnemu kapitalu. Notranji imperialistični boj v EU ne zadeva ljudi, pač pa je to boj med buržoaznimi razredi in deli kapitala za to, kdo bo dobil levji delež plena, naropanega iz dohodka navadnih ljudi.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Prepričana sem, da se zavedate problemov, ki so spet zamajali Evropsko unijo, ko je šlo za odobritev proračuna za leto 2011. Evropska komisija in Parlament sta želela povečanje za okrog 5 %, da bi izvajala nove evropske politike (ureditev finančnega trga, skupna zunanja politika, itd.), ki so bile vzpostavljene v odzivu na izzive, ki so pred nami. Parlament se je glede na sedanje proračunske omejitve na koncu odločil, da se ta dvig zmanjša na 2,9 %, če bodo izpolnjeni nekateri politični pogoji (razprava o zagotovitvi lastnih sredstev Evropski uniji z namenom, da se konča mešetarjenje med državami članicami, proračunska prožnost in financiranje štirih ključnih strateških prednostnih nalog). Ker je Evropski svet zavrnil te pogoje, sem glasovala za novo resolucijo, ki jasno določa zelo utemeljeno, tvorno, a tudi velikopotezno stališče Parlamenta. Medtem ko smo s kolegi poslanci pripravljeni zategniti pasove skupaj z vsemi ostalimi v Evropi, pa želimo prav tako poudariti, kako pomembni so evropski prispevki v smislu usklajevanja in podpore politik Unije.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to resolucijo. Lizbonska pogodba je na različnih področjih prinesla številne pomembne spremembe in dala Parlamentu nove pristojnosti. Neuspešen poskus, da bi se z Evropskim svetom dogovorili glede proračuna za leto 2011, je bil prvi resen poskus Parlamenta, da izkoristi dodeljena pooblastila. Evropski parlament se je pripravljen čim prej dogovoriti, da bo EU lahko začela leto 2011 s sprejetim proračunom in ne bo zamud pri zagotavljanju sredstev za pomembna področja in projekte. Vendar pa je treba omeniti zahteve Evropskega parlamenta v dogovoru s Svetom, prav tako pa se je treba dogovoriti glede nekaterih mehanizmov prožnosti, ki bodo leta 2011 dopuščali ustrezno financiranje, nato pa tudi glede politik, ki izhajajo iz novih pristojnosti, ki jih je Lizbonska pogodba podelila EU, in iz strategije Evropa 2020. Komisija se mora zavezati, da bo predstavila predloge o novih lastnih virih za EU, s Svetom pa se je treba dogovoriti o pregledu finančne strukture. Poleg tega se morajo tri institucije dogovoriti o načinu skupnega dela, kar vključuje sodelovanje Parlamenta v procesu pogajanj za naslednji večletni finančni okvir. Evropski parlament mora ravnati v skladu z zahtevami, ki jih je predstavil. V prihodnje bo od njih odvisna ne le določitev proračuna EU, prav tako bodo vzpostavile precedens za širjenje vpliva edine neposredno izvoljene institucije v vodenju Evropske unije.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropski parlament ne sme popustiti pritisku Evropske komisije glede sprejema proračuna za leto 2011. To bi bilo isto kot kršenje sprememb v pogodbi, ki tvori podlago za delovanje Unije, s strani najbolj demokratičnega foruma Evropske skupnosti in edinega, ki je neposredno izvoljen. Odziv voditeljev Evropske komisije vzbuja občutek, da je izvršilni organ Unije dobil vtis, da se Parlament ne strinja s proračunom, ki je bil sestavljen prav zato, da pokaže, kdo ima resnično oblast. Vendar pa se Parlament, ki je v celoti glasoval proti proračunu za leto 2011, ki ga je predlagala Komisija, ukvarja s stvarmi, ki so pomembnejše od jalovega merjenja moči. V resnici proračun ne upošteva novih pristojnosti Unije in ne zagotavlja sredstev za strategijo EU 2020, ki je bila soglasno odobrena.

Pri sprejemanju odločitev ne moremo biti nedosledni. Ne moremo oblikovati in odobriti dobronamernih strategij, ne da bi zagotovili finančna sredstva za njihovo izvajanje. Parlament ima pravico določiti pot, po kateri bo Unija nadaljevala naslednje leto, kar je pravica, zagotovljena z Lizbonsko pogodbo. Skupna pobuda vseh parlamentarnih skupin v evropskem zakonodajnem telesu kaže le na to, da je treba proračun ponovno pregledati na precej prožnejši podlagi.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to resolucijo, ker nas v tehničnem smislu spomni na tri zahteve, od katerih je odvisno glasovanje Parlamenta o proračunu za leto 2011: in sicer ohranitev možnosti uporabe instrumenta prožnosti, ki je nujno proračunsko orodje za zagotavljanje minimalnega financiranja pristojnosti in prednostnih nalog Skupnosti, zaveza Evropske komisije, da do julija 2011 pripravi posebne predloge glede novih lastnih sredstev, in močna vključenost Parlamenta v prihodnje razprave o sistemu financiranja Evropske unije, še zlasti o vprašanju lastnih sredstev in sestavi naslednjega finančnega okvira. Ta resolucija potrjuje spremembe, ki jih glede Sveta uveljavlja Lizbonska pogodba, da bi Svet končno priznal novo legitimnost Parlamenta v proračunskih zadevah. Zunaj medinstitucionalne bitke se moramo zavedati, da sta v razpravi o proračunu, kjer Parlament ponovno pooseblja duha Skupnosti in spoštovanje državljanov Unije, na kocki vprašanje evropskega povezovanja in prihodnost projekta Skupnosti. In zadnjič, države članice, ki so posamezno ratificirale to pogodbo, se morajo v celoti zavedati njenih zahtev in prevzeti ambicije, ki jih ta vsebuje.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament želi utrditi vlogo, ki jo namerava igrati v pogajanjih o naslednjem večletnem finančnem okviru, še preden Komisija predlaga nov osnutek proračuna. Določili smo tri pogoje: prvič, ohranjanje mehanizma prožnosti, nenazadnje zato, da bi lahko uporabili milijone evrov nujne pomoči za države v razvoju; drugič, Komisija mora zagotoviti vsebinske predloge o novih lastnih sredstvih, in tretjič, Svet se mora zavezati, da bo skupaj s Parlamentom preučil te predloge med pogajanji o naslednjem večletnem finančnem okviru. Resolucijo je sprejela zelo velika večina, kar kaže na odločnost Parlamenta, da podpre sprejetje proračuna za leto 2011 le, če bodo izpolnjeni ti trije pogoji.

  Göran Färm, Olle Ludvigsson in Marita Ulvskog (S&D), v pisni obliki. – (SV) Obžalujemo dejstvo, da pogajanja še vedno niso dosegla rezultata. Kljub dejstvu, da je v pogajanjih za Evropskim parlamentom že dolga pot in je sprejel predlog Sveta o proračunu za leto 2011, ponudil rešitev za velike projekte z zahtevnim financiranjem, kot je raziskovalni program ITER za fuzijski reaktor, in obljubil hitro odobritev spremembe proračuna št. 10, kar je vključevalo države članice, ki so jim povrnili več kot 600 milijonov EUR, je manjšina držav, vključno s Švedsko, blokirala nadaljevanje pogajanj.

Resolucija Parlamenta poudarja, da bi se morala pogajanja nadaljevati, vendar pa prav tako določa zahteve glede prihodnosti.

Da bi se EU izognila nadaljnjim proračunskim krizam in uspela financirali glavne prednostne naloge, kot sta podnebna politika in EU 2020, bo v prihodnjih letih potrebna večja prožnost v proračunu EU. Vendar pa nismo prepričani, da je treba dvigniti splošno raven proračuna EU. Da bi se izognili tveganju, da bi Parlament uporabil veto, ker mu je dovoljeno zgolj sprejeti stališče glede svežnja po že končanih pogajanjih, smo prav tako prepričani, da je treba Parlamentu dovoliti sodelovanje v pripravljalnih pogajanjih o naslednjem dolgoročnem proračunu po letu 2013 in v razpravah o prihodnjem financiranju tega dolgoročnega proračuna, ne da bi moral zato sprejeti stališče glede vprašanja lastnih sredstev. In na koncu bi želeli poudariti, da te zahteve ne presegajo pristojnosti, ki jih Parlamentu podeljuje Lizbonska pogodba.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede proračuna za leto 2011 sedaj doživljamo institucionalno mrtvilo, saj nekatere države članice v Svetu blokirajo predlog Komisije. Upam, da bomo to mrtvilo čim hitreje premagali, saj mora proračun spoštovati zaveze in obveznosti Evropske unije v skladu z Lizbonsko pogodbo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Parlament želi, da se spoštuje Lizbonska pogodba in se v EU uveljavi institucionalni mir. V skladu z Lizbonsko pogodbo mora biti Parlament dejansko vključen – z glasovanjem ali mnenjem – v novi medinstitucionalni sporazum, naslednji večletni finančni okvir in vzpostavitev novih lastnih virov. Glede medinstitucionalnega sporazuma je očitno, da je spoštovanje zavez evropskih institucij, še zlasti Sveta, pogojeno s prožnostjo v zvezi s sedanjim večletnim finančnim okvirom.

Strategija Evropa 2020, program mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja (ITER), Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in finančni nadzorniki predstavljajo le nekaj primerov, ki jih je treba financirati. Svet mora upoštevati Lizbonsko pogodbo z vidika novih področij, ki pridejo pod pristojnost Evropske unije, kot se to odraža v proračunu, in z vidika okrepljenih pristojnosti Evropskega parlamenta, nenazadnje glede proračuna. Pravzaprav te spremembe krepijo demokratično legitimnost institucij Unije. Z uporabo metode Skupnosti in ne medvladne poti je naše vodenje še bolj demokratično. Parlament poziva le k najmanjši možni meri tistega, kar bi bilo zaželeno ob upoštevanju proračunskih omejitev držav članic.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ne strinjamo se s predlaganim proračunom za leto 2011. Vendar se prav tako se ne strinjamo z utemeljitvami, ki jih predstavlja večina v Parlamentu, da bi preprečila sprejetje proračuna za leto 2011.

Razprava, ki se je začela o finančnih perspektivah po letu 2013, je že zgrešena iz številnih razlogov, med katerimi je nezmožnost evropskih institucij – Parlamenta in Sveta –, da bi dosegle dogovor v pogajanjih o proračunu za leto 2011; poskusi več držav članic, da bi vsilile zmanjšanje sredstev za prihodnje proračune; vztrajanje drugih pri novih lastnih sredstvih za EU, ki poleg nacionalnih davkov predlagajo oblikovanje evropskih davkov, ki bi jih plačeval javni in ne finančni sektor; vztrajanje pri celovitem izvajanju Lizbonske pogodbe; in nasprotovanje bogatih držav znatnemu povečanju njihovih prispevkov v proračun EU.

Čeprav se strinjamo, da naj bi nove odgovornosti pomenile nova finančna sredstva, pa ne moremo podpreti resolucije, ki ne zagovarja porazdelitve sredstev EU za gospodarsko in socialno kohezijo, spoprijemanja s krizo in podpore zaposlovanju s pravicami, ne da bi okrepili militarizem ali zatiranje.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za resolucijo o sedanjih pogajanjih o proračunu za leto 2011, ker je bistveno, da Parlament sedaj, ko je začela veljati Lizbonska pogodba, prevzame svojo novo in zakonito vlogo pri opredelitvi proračuna Evropske unije. Ker Spravnemu odboru kljub vsem prizadevanjem Parlamenta ni uspelo doseči dogovora, smo ponovno navedli številne točke, glede katerih mora biti Svet prožen. Prvič, potreba po večji prožnosti vse do konca večletnega finančnega okvira 2007–2013, da bi upoštevali nove pristojnosti, dodeljene Evropski uniji, in drugič, Parlament naj bi bil v celoti vključen v pogajanja o finančnem okviru po letu 2013. In na koncu, ko se bo Komisija dogovorila, da predstavi podrobne predloge o oblikovanju novih virov za EU, želimo, da se Svet zaveže, da bo Parlament v celoti vključen v razpravo o teh predlogih. Ta resolucija bo poslala močno sporočilo Evropskemu svetu, ko se bo sestal 16. in 17. decembra 2010.

  Anna Hedh (S&D), v pisni obliki. − (SV) Obžalujem, da pogajanja še vedno niso uspela doseči rezultata. Čeprav je Evropski parlament v pogajanjih prehodil že dolgo pot in sprejel predlog Sveta o proračunu za leto 2011, ponudil rešitev za velike projekte z zahtevnim financiranjem, kot je raziskovalni program ITER za fuzijski reaktor, in obljubil hitro odobritev spremembe proračuna št. 10, kar je vključevalo države članice, ki so jim povrnili več kot 600 milijonov EUR, je manjšina držav, vključno s Švedsko, blokirala nadaljevanje pogajanj.

Resolucija Parlamenta poudarja, da bi se morala pogajanja nadaljevati, vendar pa prav tako določa zahteve glede prihodnosti.

Da bi se EU izognila nadaljnjim proračunskim krizam in uspela financirati glavne prednostne naloge, kot sta podnebna politika in EU 2020, bo v prihodnjih letih potrebna večja prožnost proračuna EU. Vendar pa nisem prepričan, da je treba dvigniti splošno raven proračuna EU Da bi se izognili tveganju, da bi Parlament uporabil veto, ker mu je dovoljeno zgolj sprejeti stališče glede svežnja po že končanih pogajanjih, smo prav tako prepričani, da je treba Parlamentu dovoliti sodelovanje v pripravljalnih pogajanjih o naslednjem dolgoročnem proračunu po letu 2013 in v razpravah o prihodnjem financiranju tega dolgoročnega proračuna, ne da bi moral zato sprejeti stališče glede vprašanja lastnih sredstev. Na koncu bi želela poudariti, da te zahteve ne presegajo pristojnosti, ki jih Parlamentu podeljuje Lizbonska pogodba, in čeprav sem nasprotovala uvedbi te pogodbe, menim, da nimamo druge možnosti, kot da sprejmemo posledice njene ratifikacije in delamo v skladu z določbami v njej.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Proračun Evropske unije oblikuje okvir, v katerem lahko delujejo države članice. Predvsem v gospodarsko negotovih časih je pomembno, da se je mogoče zanesti na zaveze, dane v zvezi s tem. Ljudje morajo imeti zaupanje, da jim bodo sredstva dejansko na voljo. Tukaj govorim predvsem kmetom. Neporabljena sredstva na področju kmetijstva ne pomenijo, da niso bila potrebna. To pomeni le, da se z njimi zelo pazljivo upravlja. Kmetje za to ne bi smeli biti kaznovani s prenosom teh sredstev na druga področja. Kmetijstvo je treba v prid državljanov EU finančno zaščititi. Čim prej je treba najti kompromis, da bomo lahko sprejeli proračun za leto 2011. Šele ko bomo to storili, bo lahko zaščiteno financiranje kmetijstva in se bo mogoče izogniti nacionalnim ozkim grlom.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za resolucijo o proračunu, vzdržal pa sem se glasovanja o predlogu spremembe 1b, ki se ukvarja z novimi lastnimi sredstvi. Vsekakor sem prepričan, da mora EU iskati nove vire financiranja, vendar mislim, da naj bi tega ne storila tako, da bi od Sveta izprosila še več zavez. Odprto bi se morali pogovoriti o vseh možnostih.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Če Parlament in Svet do konca tega leta ne bosta dosegla dogovora o proračunu za leto 2011, utegne to imeti pomembne posledice za financiranje programov Unije, lahko povzroči velike zamude pri vzpostavljanju nadzornih teles, instrumenti za izredno pomoč, kot sta Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji in Solidarnostni sklad, pa lahko zato postanejo neuporabni.

Vendar mora Parlament v prihodnjih pogajanjih odločno ukrepati. Svet smo pravzaprav prosili le za spoštovanje pooblastil, ki jih podeljuje Lizbonska pogodba. Parlament je le branil proračun EU pred nepremišljenimi zmanjšanji, ki bi prizadela zaposlovanje, ljudje v Evropi pa bi morali plačati kazen za nepopustljivost nekaj držav članic. Na prihodnjih pogajanjih z veseljem pričakujem močan občutek odgovornosti, da bi se izognili institucionalni krizi, ki bi se pridružila sedanji gospodarski krizi.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Lizbonska pogodba je dala Parlamentu nove odgovornosti, te pa pomenijo povečane stroške. Te potrebe zahtevajo nekoliko povečan proračun za leto 2011 glede na leto 2010, da bo lahko Parlament primerno odigral svojo vlogo. Zastoj v pogajanjih s Svetom nikomur ne koristi, in kljub krizi, ki jo Evropa doživlja, je treba priti do dogovora, da bo lahko EU dosegla cilje, opisane v strategiji EU 2020.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Še zlasti v času krize, ko so državljani pozvani, da naj zategnejo pasove in sprejmejo obsežno zmanjšanje proračuna na socialnem področju in tistih, ki so povezani z družino, je treba omogočiti tudi dosledne prihranke v proračunu EU. Namesto tega pa se načrtuje povečanje za dobre 3 %. Nekateri projekti so bili preprosto podaljšani, tako da imajo v bližnji prihodnosti možnost le takojšnji glavni izdatki. Obstajale bi številne priložnosti za ustvarjanje prihrankov, na primer v zvezi z lokacijama plenarnih zasedanj ali s končno spodbujenim bojem EU proti goljufiji in obširno izterjavo nepravilno izplačanih sredstev. Prav tako moramo razmisliti, ali naj bi res nadaljevali z vsemi prestižnimi projekti. Nekateri od teh projektov bodo gotovo tudi usmerjeni v prihodnost, izvajanje nekaterih drugih pa vzbuja dvome glede logične podlage ali pristopa. Tega predloga proračuna za leto 2011 nikakor ne morem podpreti.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Pogovori o proračunu so bili neuspešni zaradi navzkrižja med proračunsko stabilnostjo in prilagodljivostjo. Predstavniki Evropskega parlamenta tako pozivajo k široki proračunski prožnosti, vendar pri tem ne upoštevajo interesov držav, ki so neto plačnice. Neto plačnice so tiste, ki financirajo EU, ki so odgovorne za ponoven zagon motorja gospodarstva po krizi in ki rešujejo države z velikim proračunskim primanjkljajem in tudi evro. Zato upravičeno vztrajajo pri zavezujočih proračunskih sredstvih, da neto stanja ni mogoče spremeniti za nazaj na podlagi kaprice in tako izgubiti denar. Tistim, ki vlagajo denar in ga izplačujejo, je treba zagotoviti kar najvišjo možno raven stabilnosti. Kritičen odnos do obdavčenja na ravni EU prav tako nima ničesar opraviti z navideznim „pomanjkanjem solidarnosti“. Gre preprosto za to, da večina držav članic temu jasno nasprotuje in zaradi subsidiarnosti zadržuje ratifikacijo s strani nacionalnih parlamentov. „Emancipacija Evropskega parlamenta“, ki se pri tem tako pogosto navaja, se mi zdi bolj kot zelo moteča emancipacija državljanov EU. Zato sem glasoval proti temu predlogu resolucije.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kot večina poslancev sem glasoval za osnutek proračuna, ker verjamem, da je treba upoštevati Parlament. Pri tem ne gre le za simbolično stališče, ker Parlament zastopa 500 milijonov Evropejcev, ampak predvsem za „ustavno“ stališče, saj pogodba zahteva od Parlamenta, da odobri sprejetje prihodnjega večletnega finančnega okvira.

Povečanje, ki ga zahteva Parlament, ni kaprica, ampak je oblikovano, da bi koristilo državljanom Evropske unije. O tem pričajo glavne prednosti, ki izhajajo iz sredstev in pobud, ki se izvajajo po Uniji. Vsekakor pa se strinjam s tistimi, ki menijo, da bi morda morali razmisliti o njihovi drugačni porazdelitvi, da bi preprečili, da bi bile nekatere države zgolj neto plačnice, deležne pa bi bile veliko manj koristi. Upam, da je mogoče med posvetovanjem in usklajevanjem upoštevati vse te zahteve.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da je stališče Sveta o osnutku proračuna omejilo odobritve plačil na znesek, ki predstavlja povečanje za 2,91 % glede na proračun v letu 2010, in da se 15. novembra 2010 Spravni odbor Parlamenta in Sveta ni uspel dogovoriti o skupnem besedilu za proračun za leto 2011, glasujem za to resolucijo, saj se strinjam s pogoji, ki jih Parlament postavlja Svetu in Komisiji, da bi omogočil dogovor o proračunu za leto 2011.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vzdržal sem se glasovanja o resoluciji o proračunu za leto 2011 in prihodnjem financiranju evropskih politik, čeprav sem podpiral vse predloge sprememb, ki so usmerjene v izboljšanje položaja Parlamenta v razpravi o proračunskih odločitvah in nadzoru nad njimi. Kompromisno besedilo pravzaprav predstavlja vrnitev k prejšnjim stališčem Parlamenta, in sicer tistim, ki so bila prisotna ob neuspelem prvem usklajevanju s Svetom.

Stališče poslancev v prenovljeni obliki ne zagotavlja, kar je v teh pogajanjih najpomembnejše: da ne gre za ponovitev omejevalnega okvira, ki so ga bogatejše države EU sedaj določile za leti 2012 in 2013. Stališče Parlamenta prav tako ne zagotavlja, da bo v razpravi o novih virih, s katerimi naj bi financirali nove finančne perspektive, potekala demokratična konferenca, ki vključuje nacionalne parlamente. Vzdržal sem se, s čimer podpiram držo Parlamenta, ki je kritična do stališča vlad, ki si prizadevajo za večja evropska pooblastila z manj denarja, ne podpira pa slabih sporazumov ali povprečnega proračuna.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta resolucija je jasen signal zavezanosti Parlamenta, da premaga sedanjo brezizhodnost glede proračuna za leto 2011.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Svet je v zvezi s proračunom za leto 2011 navedel, da raven odobritve plačil v primerjavi s proračunom za leto 2010 ne sme preseči povečanja v višini 2,91 %. Predvsem za države članice, ki so avgusta glasovale proti večinskemu stališču Sveta glede proračuna, je bila to absolutno rdeča črta. Parlament je v trialogu o proračunu za leto 2011 naredil korak, s katerim je pokazal, da je pripravljen sprejeti to stališče glede plačil, ko bi dobil zagotovila v zvezi z dodatnimi obveznostmi nad omejitvijo prek instrumenta prožnosti pod proračunsko postavko 1A (konkurenčnost) in proračunsko postavko 4 (zunanje delovanje) da bi lahko nadomestili okrepljene prednostne naloge politike pod proračunsko postavko 1A (zlasti vseživljenjsko učenje) in dodatne potrebe pod postavko 4 (predvsem Palestino). Tudi glede projekta ITER (potrebna je soglasnost v Svetu) se je zdelo, da bi kompromis zajamčil dodatna sredstva v višini 1,4 milijarde EUR za leti 2012 in 2013 z uporabo neizkoriščenih marž pod različnimi postavkami iz leta 2010 in – vendar se je o tem delu še vedno pogovarjalo, saj je bil povezan z zagotavljanjem boljših mehanizmov prožnosti v skladu z večletnim finančnim okvirom – s prerazporejanjem iz sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj.

  Peter Skinner (S&D), v pisni obliki. – Vzdržal sem se glasovanja o prvotnem besedilu odstavka 1(6), ker zamisel o pozivu k novim predlogom o lastnih virih prek davčnih spodbud in drugih možnih programih, kot je ETs, predstavlja možnost davkov v slogu EU. To glasovanje je v skladu z mojim odnosom in zgodnjim pristopom glede kakršnega koli predloga o davčnem sistemu v evrskem slogu.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Ta resolucija je jasen signal ostalim institucijam, da je Evropski parlament pripravljen na začetek resnih pogajanj, da bi razrešil sedanjo brezizhodnost glede proračuna za leto 2011 in se čim prej odločil o proračunu za leto 2011. Dosežen dogovor bo pomenil, da enotna plačila na kmetije ne bodo zamujala in da to ne bo prizadelo sredstev za strukturne sklade. Prepričan sem, da bi morali biti poslanci Evropskega parlamenta kot edini neposredno izvoljeni predstavniki v EU vključeni v oblikovanje naslednje finančne perspektive, da bi dosegli najboljši dogovor za državljane Združenega kraljestva. Treba je sprejeti ukrepe za prožnejši proračun EU. To bo omogočilo, da se bo EU hitro odzvala na krize in omogočila financiranje nepredvidenih potreb. Resolucija prav tako poziva k nujni razpravi o novih načinih financiranja EU, kar bi zmanjšalo stroške britanskih davkoplačevalcev za EU.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za resolucijo o pogajanjih o proračunu za leto 2011, ki še potekajo, ker so pogajanja do sedaj na žalost pokazala, da Svet v zadnjih 12 mesecih očitno ni našel časa, da bi prebral in razumel Lizbonsko pogodbo. Vse, za kar si tu prizadevamo, so pravice in postopki, ki dosledno temeljijo na tem, kar je bilo dogovorjeno v Lizboni, nič več in nič manj. Prav Svet je vztrajal pri potrebi po novi pogodbi. Svet se mora držati pogodbe in je dolžen, da v svojih vrstah ne dopusti očitnih razlik, da bi te negativno vplivale na evropske državljane.

Pri tem pozdravljam močno odločenost Parlamenta, da se čim prej pred koncem leta sprejme proračun za leto 2011. Potrebna je prožnost. Poleg tega nujno potrebujemo nove finančne nadzorne organe, kot to vsak dan potrjujejo dramatične razmere na Irskem.

Poročilo: Tokia Saïfi (A7-0312/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Vključitev klavzule o človekovih pravicah ali o izvajanju socialnih in okoljskih standardov v trgovinske sporazume je načelo, za katerega si mora EU prizadevati. Zato se strinjam s ciljem EU glede izvajanja pritiska znotraj mednarodnih organizacij, zlasti Svetovne trgovinske organizacije (STO) in Mednarodne organizacije dela (MOD), in spodbujanja oblikovanja nove okoljske organizacije za spodbujanje poštene trgovine.

Evropa mora na eni upoštevati stroge socialne in okoljske standarde, vendar pa mora enako raven skrbnosti zahtevati tudi od svojih partnerjev. Poudariti je treba, da je to mogoče, kot je to pokazal napredek, dosežen v sporazumih o prosti trgovini. Vendar pa je treba imeti v mednarodnih organizacijah jasen okvir standardov. To je mogoče doseči s krepitvijo dialoga med temi organizacijami, še zlasti v zvezi z obveznim izvajanjem teh standardov v trgovinskih sporazumih, in s potrebnimi mehanizmi nadzora in spodbudami skupaj z okrepljenimi arbitražnimi skupinami. Instrumenti splošnega sistema preferencialov (GSP), ki EU omogočajo enostransko dodeljevanje trgovinskih preferencialov, morda predstavljajo možnost, da se ob upoštevanju ravni razvoja in spremljanju njihovih zavez bolje opredelijo strani, ki naj bi od tega imele koristi.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija ob upoštevanju pristojnosti v zunanjih zadevah, ki jih vzpostavljajo pogodbe, vsako leto podpiše cel razpon trgovinskih sporazumov. Sedaj, ko so pristojnosti Evropske unije na področjih človekovih pravic (Listina o človekovih pravicah je zdaj primarna zakonodaja) in trajnostnega razvoja (eden od petih ključnih ciljev za Evropo 2020) razširjene, se mi je zdelo pomembno podpreti poročilo, ki ga je pripravila kolegica Tokia Saïfi in ki si prizadeva, da bi se ta vprašanja bolje odražala v trgovinskih sporazumih Unije. Poročilo seveda predlaga izboljšanje sodelovanja med obstoječimi mednarodnimi organizacijami in samodejno vključitev klavzul o teh temah, vendar pa predstavi tudi nove zamisli, ki pozivajo k ustanovitvi Svetove okoljske organizacije, na katero bi lahko napotili primere okoljskega dampinga. Ta predlog je povezan tudi z zamislijo o vzpostavitvi mehanizmov za vključevanje ogljika, ki bi dopolnjevali sistem EU za trgovanje z emisijami. Ta dvodelni pristop bi omogočil, da preprečimo tveganje prenašanja emisij CO2 na tretje države.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podpiram to poročilo. Izkrivljanje konkurence in tveganja okoljskega in socialnega dampinga so na področju mednarodne trgovine vse pogostejša. To je v škodo podjetij in delavcev v Evropski uniji, od katerih se v nasprotju z njihovimi trgovinskimi partnerji iz držav, ki niso članice EU, zahteva skladnost s strožjimi socialnimi, okoljskimi in davčnimi standardi. Zato naj bi dvostranski in večstranski sporazumi EU poskrbeli, da se od vseh podjetij, ne le tistih s sedežem v EU, zahteva, da upoštevajo zgoraj omenjene zahteve. Trgovinski sporazumi EU morajo zagotavljati preglednost in stroge standarde javnega naročanja, da se prepreči nezakonit beg kapitala. Da bi dosegli te cilje, mora EU dejavno sodelovati z mednarodnimi partnerji na področju trgovine – Svetovno trgovinsko organizacijo, Mednarodno organizacijo dela in Organizacijo združenih narodov.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je vsekakor bistveno za zagotavljanje ravnovesja med trgovinsko zakonodajo in temeljnimi človekovimi pravicami in za pospešitev dialoga z glavnimi mednarodnimi organizacijami, še zlasti z Mednarodno organizacijo dela in Svetovno trgovinsko organizacijo. Poleg tega lahko trgovinskim sporazumom vključevanje človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov doprinese dodano vrednost z omogočanjem okrepljene podpore politični in socialni stabilnosti ter vzpostavitvijo ugodnega trgovinskega okolja. Poudariti je treba, da so evropska industrija in podjetja v Evropi podrejena strogemu spoštovanju socialnih in okoljskih pravil.

Strinjam se s stališčem Evropskega parlamenta, da mora Evropska unija imeti možnost, da od svojih trgovinskih partnerjev in še zlasti od držav v vzponu zahteva, da prav tako kot ona spoštujejo zavezujoče standarde, ter vztraja pri kakovosti in trajnosti izdelkov, zlasti živil, ki prihajajo na njeno ozemlje, da se tako zaščiti poštena in enotna trgovina. Rada bi poudarila, da moramo za krepitev človekovih pravic in socialne politike v mednarodni trgovini zahtevati, da v prihodnje vsi trgovinski sporazumi zagotovijo prepoved izkoriščanja dela otrok, zlasti pri pridobivanju in obdelavi naravnega kamna.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prepričana sem, da socialni in okoljski standardi niso nezdružljivi s trgovinskimi interesi Evropske unije in njenih partneric. Sodelovanje med mednarodnimi organizacijami je treba okrepiti kot del globalnega sporazuma o podnebju, predvsem na ravni mehanizmov za vključevanje ogljika za sistem EU za trgovanje z emisijami, pri tem pa poskrbeti, da se ustavi obstoječa selitev virov. Prav tako mislim, da bi morala biti EU na čelu prizadevanj za uporabo dvostranskih sporazumov o prosti trgovini, ki ne bodo vključevala le določb o človekovih pravicah, ampak tudi določbe o vprašanjih trajnostnega razvoja.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vem, da je vključitev klavzul o človekovih pravicah in socialnih ter okoljskih standardov v mednarodne sporazume zapletena, in zavedam se, da so sedaj pravila mednarodne trgovine in preostala mednarodna zakonodaja v neravnovesju. Prepričan sem, da ima Evropska unija ključno vlogo pri tem iskanju novega svetovnega upravljanja in je zato treba spodbujati skladnost politik, ki jih sprejemajo mednarodne institucije.

Menim, da si mora Evropska unija prizadevati za ravnovesje med omejevalnim in liberalnim trgovinskim pristopom in doseči kompromis med obrambo lastnih trgovinskih interesov in zahtevo po spoštovanju univerzalnih vrednot, kot je izvajanje zavezujočih socialnih in okoljskih standardov, ki so njen temelj. Zato je pomembno spodbujati dialog in partnerstva za sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, predvsem Svetovno trgovinsko organizacijo in Mednarodno organizacijo dela. Prav tako se spomnim, da Lizbonska pogodba uvaja spremembe trgovinske politike, ki se dotikajo nekaterih predlogov, predstavljenih v tem poročilu. Zato glasujem za večino ukrepov v tem poročilu.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podpiram to poročilo, ki poziva, da naj na trgovino ne gledamo kot na ozek cilj. Naša prihodnja trgovinska strategija naj bi jo sprejela kot dodatno sredstvo za spodbujanje evropskih vrednot in interesov. Določbe o trajnostnem razvoju koristijo vsem stranem. Vključitev socialnih in okoljskih standardov v trgovinske sporazume pa prispeva k urejanju globalizacije. Če jih zanemarimo, je to kratkoviden in negativen pristop, ki ni le v nasprotju z načeli, ki usmerjajo naše zunanje ukrepe, ampak bo prav tako spodkopal evropski socialni model. Dvostranski trgovinski odnosi EU s tretjimi stranmi so še toliko bolj bistveni za človekove pravice in socialne ter okoljske standarde, kadar so možnosti za napredek v okviru STO pomanjkljive. Vendar pa si moramo še naprej prizadevati, da se MOD podeli status opazovalke pri STO ter pravico do besede na njenih konferencah, in se v okviru STO ustanovi odbor za trgovino in dostojno delo. Medtem ko je vključitev zavezujočih klavzul v mednarodne sporazume EU izvrstna praksa, pa so te klavzule zaradi slabega spremljanja in izvajanja praktično brez koristi, in tega se je treba resno lotiti v vseh prihodnjih sporazumih.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Mednarodni trgovinski sporazumi naj bi predstavljali priložnost, da EU spodbudi svoje partnerje k sprejemu socialnih in okoljskih standardov. Poročilo je sprejela velika večina in vsebuje predloge, da naj se pri uvoženem blagu zahteva skladnost z istimi socialnimi in okoljskimi standardi kot pri evropski izdelkih. Prav tako predlaga, da bi moralo biti mogoče primere socialnega in okoljskega dampinga napotiti bodisi na MOD bodisi na Svetovno okoljsko organizacijo, ki jo je treba čim prej ustanoviti. V sedanja pogajanja o sporazumu o prosti trgovini je treba vključiti klavzulo o človekovih pravicah, pa tudi gospodarske, socialne in okoljske standarde. Če se to ne bo zgodilo, bo nepoštena konkurenčna prednost pomenila, da EU ne more več konkurirati uvozu izdelkov nizke kakovosti in po nizkih cenah. Pri tem je na kocki prihodnost evropskega kmetijstva in evropske industrije.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o „človekovih pravicah, socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih“, ker bi morala biti trgovinska politika skladna s cilji EU in bi morala ščititi njene modele socialne in okoljske politike. Zato je izredno pomembno, da EU zagotovi izvajanje določenih socialnih in okoljskih standardov v mednarodnih trgovinskih sporazumih.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vprašanje, ali naj trgujemo s tistimi, ki nimajo istih standardov spoštovanja človekovih pravic, ni novo v mednarodnih odnosih in grozi, da se bo še kar vleklo. Če sem kar najbolj realen, verjamem, da bi morala EU storiti vse, da zagotovi boljše sprejemanje standardov, ki se zdijo zadostni, in poveže države, s katerimi trguje, v globalno prizadevanje za spoštovanje teh pravic. Zavedam se, da mora EU na gospodarski in diplomatski ravni poudariti pomen in osrednjo vlogo tega vprašanja, ko se vzpostavljajo trajni trgovinski kanali. Obenem pa, kot je splošno znano, ne moremo nalagati teh standardov, ali postaviti takšnih zahtev. Čeprav se ti standardi pogosto formalno upoštevajo, se EU prav tako zaveda, da ima partnerje, ki jih pogosto ne upoštevajo. V to kategorijo sodijo glavni dobavitelji energije v Evropo. Zato bi želel ponovno poudariti pomen nadaljevanja boja za človekove pravice in njihove uveljavitve kot pogoja za vzpostavitev trdnih trgovinskih odnosov.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vključitev določb o človekovih pravicah in izvajanje socialnih in okoljskih standardov pri trgovinskih pogajanjih predstavljata zapletena vprašanja, ki razdvajajo mednarodno skupnost. Na eni strani severne države obsojajo socialni in okoljski damping, ki ga izvajajo države v vzponu, kar izkrivlja konkurenco na področju trgovinskih izmenjav, na drugi strani pa južne države sumijo, da želijo severne države ovirati njihov gospodarski razvoj, in z uporabo teh standardov izvajajo nekakšno obliko prikritega protekcionizma.

Glasoval sem za to poročilo, saj verjamem, da naj bi trgovinska politika delovala kot instrument za uresničevanje splošnih ciljev Evropske unije in da je zato pomembno, da trgovine ne obravnava, kot da je sama sebi namen, ampak kot orodje, ki omogoča spodbujanje evropskih trgovinskih interesov, ter kot instrument za pravično trgovino, ki bo lahko učinkovito posplošil vključitev in izvajanje socialnih in okoljskih standardov z vsemi trgovinskimi partnerji EU.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo o človekovih pravicah, socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih, ker je bistveno, da je trgovinska politika Evropske unije usklajena z njenimi političnimi cilji. Besedilo, ki ga je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu bistveno izboljšala, jasno navaja, da trgovina nikakor ne more biti cilj sama po sebi, ampak naj bi vsi sporazumi zdaj vsebovali določene socialne in okoljske določbe. Te določbe morajo biti zavezujoče in morajo vključiti področje za napotitev primerov neupoštevanja, predvsem na Visoki komisariat Organizacije združenih narodov za človekove pravice.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s poročilom, ker ne smemo pozabiti, da so evropske industrije in podjetja podrejeni strogim socialnim in okoljskim pravilom v Evropi. Če Evropska unija spoštuje zavezujoče standarde, mora imeti tudi možnost, da zahteva isto od svojih trgovinskih partnerjev in še zlasti od držav v vzponu, ter vztraja pri kakovosti in trajnosti, zlasti glede živil, ki prihajajo na njeno ozemlje, da se tako zaščiti poštena in enotna trgovina. Pomembno je izboljšati dostop do okolju prijaznih dobrin in tehnologij za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, prav tako moramo hitro zaključiti pogajanja o zmanjšanju ali odpravi tarifnih in netarifnih ovir za okoljske dobrine in storitve, da se spodbudijo nove oblike politik zaposlovanja in ustvarijo delovna mesta, ki izpolnjujejo standarde Mednarodne organizacije dela o dostojnem delu, in se vzpostavijo priložnosti za rast evropske industrije ter malih in srednje velikih podjetij.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Iskanje ravnovesja med gospodarskimi in socialnimi interesi je zelo pomembno, pa tudi zelo težavno. Gospodarsko sodelovanje, ki poteka z roko v roki s spoštovanjem osnovnih pravil demokracije in blaginjo državljanov, pa je temelj Evropske unije, zato je tako pomembno, da se v mednarodne trgovinske sporazume uvedejo enotni standardi za človekove pravice in socialni in okoljski standardi.

Državljani bodo sprejetje takšnega standarda v okviru trgovinske politike Evropske unije zaznali kot nekaj pozitivnega, prav tako pa bo to pripomoglo k izboljšanju odnosov EU z njenimi partnerji. Mednarodno sodelovanje na tem področju je izredno pomembno in Evropski parlament naj bi to čim bolj podprl.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za poročilo, saj bi morale človekove pravice in socialni ter okoljski standardi veljati v vseh državah in ne le v Evropi. Naš vpliv doseže tiste države, s katerimi trgujemo. S tem je povezana odgovornost, ki jo moramo izpolniti, in to poročilo nas usmerja v pravo smer. To je usmeritev k pošteni trgovini in še zlasti poštenosti do ljudi in okolja. Če lahko kaj izboljšamo na teh področjih, bi to morali storiti, kolikor je le mogoče.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Toplo pozdravljam to poročilo, ki jasno navaja, da mora biti trgovinska politika EU več kot le poskus doseganja največjih gospodarskih prednosti. Trgovinski sporazumi EU morajo vključiti močne standarde človekovih pravic, družbene in okoljske standarde.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo izpostavlja več pomembnih zadev, kot so redni splošni pregled, ki bi ga izvajal Svet za človekove pravice OZN o uporabi klavzul o človekovih pravicah v trgovinskih sporazumih, možnost Mednarodne organizacije dela, da napoti primere na Visoki komisariat Organizacije združenih narodov za človekove pravice, udeležba nacionalnih parlamentov in tretjih držav v pogajanja in boj proti modernemu suženjstvu.

Zaskrbljenost glede človekovih pravic je dobrodošla, saj prihaja iz Parlamenta, ki je podprl državni udar v Hondurasu in podpis trgovinskega sporazuma z voditelji puča. Vendar je poleg dvomov o resničnem vplivu izjav v zvezi s človekovimi pravicami v poročilu izražena še želja o uvedbi sporazumov o prosti trgovini povsod kot tudi spodbujanje izmenjave pravic do onesnaževanja, kar imenujemo „trg ogljika“, kar pomeni, da ne morem glasovati za poročilo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Države EU in vsi njihovi gospodarski subjekti dosledno spoštujejo človekove pravice in upoštevajo socialne in okoljske standarde in povsem naravno je, da se isto zahteva od njihovih trgovinskih partnerjev v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), da bo svetovna trgovina bolj poštena in pravičnejša. Zavedamo se, da te obveznosti včasih ni lahko izpolniti, še zlasti državam v vzponu. Vendar si mora EU še naprej prizadevati za dosego tega in zato je zdaj naloga EU in Parlamenta, da storita vse, da podpreta spoštovanje človeškega življenja in potrdita, da je dostojno delo enako povsod in za vse, in da imajo okoljske in socialne pravice, vključno s sindikalnimi pravicami in bojem proti delu otrok, univerzalni vidik.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to resolucijo, saj izrecno vključuje potrebo po tem, da EU učinkovito prispeva k trajnostnemu razvoju sveta, solidarnosti med narodi, pošteni trgovini in izkoreninjenju revščine. Moja podpora prav tako temelji na pomenu in potrebi, ki jo odraža resolucija, da bi bilo pravno zavezujoče, da morajo mednarodni trgovinski sporazumi spoštovati človekove pravice, kar je treba strogo in nenehno spremljati. Glede te točke menim, da je predlog, da se Mednarodni organizaciji dela podeli status uradne opazovalke v Svetovni trgovinski organizaciji, dragocen, še zlasti oblikovanje odbora za trgovino in dostojno delo v Mednarodni organizaciji dela, da bo skupaj z MOD in visokim komisariatom za človekove pravice Združenih narodov, nadzoroval trgovinske sporazume. Drugi razlog, zaradi katerega sem glasoval za to resolucijo, je odločnost, s katero izraža potrebo po oblikovanju „resnične Svetovne okoljske organizacije“ in nedvoumna obramba človekovih pravic, trajnostnega razvoja in spoštovanje okolja, ki jim namenja večji pomen kot sedanjim modelom mednarodne trgovine.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Zagotovo naj bi bilo v interesu EU, da sklepa trgovinske sporazume predvsem z enakovrednimi partnerji. To pomeni, da bi morali več pozornosti namenjati človekovim pravicam in okoljskim in socialnim standardom, kajti dokler EU upošteva te standarde, jih lahko prav tako zahteva od svojih trgovinskih partnerjev. Vendar pa je predvsem na področju človekovih pravic, pa tudi na področju socialnih in okoljskih standardov, EU vedno znova nemočna, ko imajo druge države, s katerimi je sklenila dvostranske trgovinske sporazume, drugačno mnenje v zvezi s tem. Vzdržujem se glasovanja, ker dvomim, da bi bilo dejansko mogoče doseči, kar predlaga poročevalka.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Človekove pravice in uporaba socialnih in okoljskih standardov v trgovinskih pogajanjih so precej zapletena in izredno problematična vprašanja. Zato je bistveno, da se socialna klavzula vse pogosteje pojavlja v dvostranskih sporazumih. Kljub sedanjemu očitnemu nesorazmerju med pravili mednarodne trgovine in drugimi standardi mednarodnega prava sem prepričan, da je temeljnega pomena glasovati za poročilo gospe Saïfi, da se bodo lahko razvili novi načini razmišljanja za doseganje resničnega usklajevanja med mednarodnimi organizacijami. Evropska unija ima odločilno vlogo pri tem iskanju novega svetovnega upravljanja in mislim, da je treba v ta namen spodbujati skladnost politik, ki jih sprejemajo mednarodne institucije. Glasoval sem za poročilo, da bo mogoče uvesti in izvajati novo trgovinsko politiko, tisto, ki temelji na odločnosti in dialogu in ki za doseganje „legitimnih“ ciljev upošteva okoljske standarde.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o človekovih pravicah, socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih, ker se strinjam, da se v trgovinska pogajanja vključijo določbe o človekovih pravicah ali izvajanje socialnih in okoljskih standardov.

Prava nestrpnost obstaja med državami na severu, ki obsojajo socialni in okoljski damping, ki ga izvajajo države v vzponu, in državami na jugu, ki sumijo, da želijo severne države ovirati njihov gospodarski razvoj, in z uporabo teh standardov izvajajo nekakšno obliko prikritega protekcionizma. Vendar pa to navzkrižje interesov ne sme odvrniti EU od sprejetja pozitivnega, vendar pravno zavezujočega pristopa v pogajanjih z vključitvijo določb o trajnostnem razvoju, predvsem v dvostranskih sporazumih.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija mora s politikami in še zlasti s svojo trgovinsko politiko, zaščititi svoje trgovinske interese, obenem pa upoštevati svoje standarde in vrednote in zagotoviti, da jih upoštevajo tudi drugi. Ta razmislek mora pomagati različnim institucijam EU, da uvedejo in izvajajo novo velikopotezno trgovinsko politiko, ki temelji na odločnosti in dialogu. Ne smemo pozabiti, da so evropske industrije in podjetja v Evropi podrejena strogemu spoštovanju socialnih in okoljskih pravil. Če Evropska unija spoštuje zavezujoče standarde, mora prav tako imeti možnost, da zahteva isto od svojih trgovinskih partnerjev in še zlasti od držav v vzponu, ter vztraja pri kakovosti in trajnosti, zlasti glede živil, ki prihajajo na njeno ozemlje, da se tako zaščiti poštena in enotna trgovina.

V tem smislu so strogi standardi enotnega evropskega trga na področju zdravja, varnosti, okolja ter varstva delavcev in potrošnikov poseben evropski model, ki mora služiti kot navdih na mednarodni ravni in v večstranskih forumih ter se odražati v potekajočih pogajanjih o dvostranskih trgovinskih sporazumih.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za, ker verjamem, da mora Evropska unija, ki igra ključno vlogo pri tem iskanju novega svetovnega upravljanja, spodbujati skladnost politik, ki jih izvajajo različne mednarodne institucije. Danes je vse večje nesorazmerje med posebnimi standardi mednarodne trgovine in drugimi pravili mednarodne zakonodaje. Kot akterji v prvi vrsti imamo dolžnost, da najdemo nove načine razmišljanja v zvezi z vzpostavitvijo učinkovitega usklajevanja med mednarodnimi organi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Vključitev določb o človekovih pravicah, kakor tudi uporaba socialnih in okoljskih standardov pri trgovinskih pogajanjih predstavlja zapletene težave, ki ločujejo mednarodno skupnost. Na eni strani severne države obsojajo nepošteno konkurenco držav v vzponu, ko gre za socialne in okoljske zadeve, kar se odraža v izkrivljanju konkurence v trgovini. Južne države pa na drugi strani sumijo, da hočejo severne države ovirati njihov gospodarski razvoj in izkoristiti uporabo teh standardov kot prikrito metodo protekcionizma. Vse to pojasnjuje, zakaj je razprava o teh standardih izredno težavna v večstranskih institucijah, še zlasti v Svetovni trgovinski organizaciji, saj sovpada z vse pogostejšim pojavljanjem socialnih klavzul v dvostranskih trgovinskih sporazumih.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Podpiramo poročilo o človekovih pravicah in socialnih ter okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih, ker tretje države, ki ne spoštujejo pravic delavcev in niso dejavne v boju proti podnebnim spremembam, vse prepogosto nepošteno konkurirajo podjetjem iz EU.

Naša podjetja morajo izpolnjevati izredno zahtevne standarde zaščite delavcev, zagotavljati visoke plače in plačevati visoke davke, upoštevati zakone, ki nalagajo nadzor nad emisijami v okolje, in pogoje, ki jih uveljavljajo lokalni predpisi s področja prostorskega načrtovanja. Konkurenčna podjetja v tretjih državah, kot sta Kitajska in Indija, očitno niso podvržena takšnim nadzorom in pravilom, njihovi končni izdelki pa so glede na evropske vsekakor konkurenčni.

Ko sem govoril v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane in na medparlamentarnem srečanju o energiji, sem pozval EU, naj uporabi svoj vpliv v Svetovni trgovinski organizaciji, ki bi omogočil, da bi Evropa državam, ki ne podpišejo sporazumov o podnebnih spremembah, naložila davek na ogljik. Isti razlog naj bi veljal tudi za tiste države, pri katerih se način proizvodnje močno razlikuje od tistih, ki jih najdemo v Evropi, kot je delo otrok, ali za države, ki delavcem ne zagotavljajo njihovih pravic.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasovala sem za sprejetje resolucije o človekovih pravicah in socialnih ter okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih. Evropska unija temelji na načelih, ki vključujejo spoštovanje človekovih pravic. Zato spoštovanju človekovih pravic po svetu pripisuje tako velik pomen.

Lizbonska pogodba potrjuje, da morajo zunanje delovanje Evropske unije, katerega bistveni del je zunanja trgovina, voditi ista načela, kot so njeno ustanovitev. Zato v celoti podpiram prakso vključevanja pravno zavezujočih določb o človekovih pravicah v mednarodne sporazume Evropske unije. Vendar pa bi rada vašo pozornost usmerila na potrebo po njihovem izvajanju in dejstvo, da se bodo morale države, ki se ne držijo vzpostavljenih pravil, sprijazniti z morebitnimi gospodarskimi posledicami.

V skladu s točko 15 resolucije sem prepričana, da je odločilno, da vsi sporazumi o prosti trgovini vsebujejo socialne in okoljske standarde, ki so bili doseženi s pogajanji, vključno s: seznamom najmanjših standardov, ki jih morajo upoštevati vse trgovinske partnerice EU, kot tudi seznamom dodatnih konvencij, ki ga je treba izvajati postopno in prožno ob upoštevanju razvoja gospodarskih, socialnih in okoljskih razmer zadevnega partnerja.

Predvsem se zavzemam, da se v vse prihodnje trgovinske sporazume vnese prepoved dela otrok. Prav tako podpiram krepitev sodelovanja na področju človekovih pravic med STO in glavnimi institucijami OZN.

Poročilo: Mariya Nedelcheva (A7-0275/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski varuh človekovih pravic je leta 2009 prejel 3.098 pritožb, od katerih jih je 727 sodilo v njegovo pristojnost. Funkcija evropskega varuha človekovih pravic je bila vzpostavljena v Maastrichtski pogodbi leta 1992, ki je oblikovala posrednika med evropskimi državljani in organi oblasti Evropske unije. Evropski državljani in podjetja, pa tudi institucije in posamezniki, ki živijo ali zakonito bivajo v državi članici, imajo pravico vložiti pritožbo varuhu človekovih pravic. Varuha človekovih pravic izvoli Evropski parlament na začetku svojega mandata za tisti mandat in ta obravnava upravne napake, na katere ga opozorijo. Varuh človekovih pravic pripravi letno poročilo o dejavnostih. Pri glasovanju za to resolucijo se pridružujem splošni podpori, ki jo je Evropski parlament izrazil temu pomembnemu členu v verigi demokracije.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Institucija varuha človekovih pravic varuje pravico vsakega državljana, ki je zasidrana v Listini o temeljnih pravicah, da ima „vsakdo pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe se je povečala demokratična verodostojnost varuha človekovih pravic, saj ga Parlament sedaj izvoli, njegove pristojnosti pa so se razširile tudi na skupno zunanjo in varnostno politiko in dejavnosti Evropskega sveta. Glasoval sem za to resolucijo, ker pozdravljam rezultate dejavnosti leta 2009. Tega leta se je povprečni čas obravnave pritožb zmanjšal za štiri mesece, več kot polovica sproženih postopkov je bilo sporazumno rešenih. To dokazuje učinkovito sodelovanje, ki obstaja med varuhom človekovih pravic in institucijami ter organi Unije. Mislim, da je treba povečati zaupanje državljanov v EU in njene institucije, predvsem pa je treba zagotoviti, da imajo državljani vse možnosti pridobiti informacije, ki jih zahtevajo, in da verjamejo v sposobnosti institucij EU, da branijo njihove pravice.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker varuh človekovih pravic s svojim delom pomaga evropskim institucijam sprejeti pregledne odločitve, ki jih lahko ocenijo vsi državljani in pravne osebe. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe se je povečala demokratična verodostojnost varuha človekovih pravic, saj ga Parlament sedaj izvoli, hkrati pa so bile njegove pristojnosti razširjene na skupno zunanjo in varnostno politiko in na dejavnosti Evropskega sveta. Preglednost, dostop do informacij in spoštovanje pravice do dobrega upravljanja so nujni glavni pogoji za zaupanje, ki ga imajo državljani v zmogljivosti institucije, ko gre za uveljavljanje njihovih pravic. Najpogostejša vrsta nepravilnosti je bilo pomanjkanje preglednosti. Zato je bistveno, da dobijo državljani hitre in izčrpne odgovore na svoja vprašanja, pritožbe in peticije. Evropske institucije in organi morajo državljanom zagotoviti informacije, ki jih zahtevajo. Pozdravljam sodelovanje med evropskim varuhom človekovih pravic in varuhi človekovih pravic in podobnimi organi na nacionalnih, regionalnih in lokalnih ravneh v državah članicah.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vloga evropske uprave je obsežna in zapletena. Glasovala sem za to poročilo, ker sem prepričana, da je bistveno zagotoviti zaupanje javnosti v evropske institucije z učinkovito upravo, preglednimi postopki in lahkim dostopom do infrastrukture. Pozdravljam pozitivne rezultate na področjih zmanjšanja števila pritožb in njihovega izboljšanega obravnavanja na evropski ravni.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Delo varuha človekovih pravic je bistveno in prispeva k večji preglednosti, EU približa javnosti in obenem krepi zaupanje javnosti v sposobnosti institucij, da uveljavljajo njihove pravice. Čeprav se je v letu 2009 nekoliko zmanjšalo število pritožb (9 %) v primerjavi z letom prej, jih je bilo od odprtih 335 primerov zaključenih približno 318. Dejstvo, da je bilo 56 % primerov zaključenih sporazumno ali so bili rešeni, je precej pozitivno. Ti rezultati kažejo, da obstaja tvorno sodelovanje med varuhom človekovih pravic in institucijami ter organi EU, ki v pritožbah večinoma vidijo odlično priložnost, da se popravijo narejene napake in da sodelujejo z varuhom človekovih pravic v imenu posameznikov v družbi.

Rad bi poudaril pomen začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, kjer je pravica do dobrega upravljanja vpisana med temeljnimi pravicami, ki so značilne za državljanstvo v EU. Narejeni sta bila dve vsebinski spremembi: da mora biti varuh človekovih pravic izvoljen, kar krepi njegovo demokratično legitimnost, in da je treba njegove pristojnosti razširiti na skupno zunanjo in varnostno politiko.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic leta 2009 je zelo zanimivo, ker nam omogoča oceno, ali in do kolikšne mere je odnos med institucijami EU in ljudmi pregleden, živahen in učinkovit. Obstajajo številne tematike, glede katerih Parlament in Komisija izrazita svoji stališči, ne da bi od javnosti prejela kakršne koli povratne informacije, razen pritožb, poslanih varuhu človekovih pravic.

Čeprav izražam priznanje poročilu, menim, da bi bilo treba več obveščati o evropskem varuhu človekovih pravic in njegovem delu, tudi v državah članicah, kjer ni neposredno prepoznaven. Pravzaprav nikoli ne smemo pozabiti, da majhno število pritožb lahko pomeni, da ljudje ne opazijo številnih nepravilnosti, ali pa je njihovo zaupanje v morebitno pravno rešitev njihovih problemov šibko. Zagotavljanje več pozornosti bi bil način širjenja raziskave, da bi lahko z večjo gotovostjo povedali, kateri od zgoraj omenjenih scenarijev velja v tem primeru.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Leta 2009 je varuh človekovih pravic prejel skupaj 3.098 pritožb v primerjavi z letom 2008, ko jih je bilo 3.406, kar predstavlja padec za 9 %. Pritožbe so se nanašale na: Komisijo (56 %), upravo Parlamenta (11 %), Evropski urad za izbor osebja (EPSO) (9 %), Svet (4 %) in Sodišče Evropske unije (3 %). Glavna pritožba je bila v zvezi s slabim upravljanjem in pomanjkanjem preglednosti, vključno z zavrnitvijo razkritja informacij, ki so ključni dejavnik pri zagotavljanju javne varnosti in zaupanja v EU. To je pokazalo, da si je treba še naprej prizadevati za boljše upravljanje in omogočiti večjo preglednost, kar je mogoče doseči s skupnimi prizadevanji varuha človekovih pravic in institucij, predvsem s stalno izmenjavo dobre prakse.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za poročilo, ki pregleduje in podpira dejavnosti varuha človekovih pravic leta 2009. Varuh človekovih pravic predstavlja pomembno povezavo z državljani, njegovo delo pa pomaga graditi zaupanje v institucije EU in jih naredi bolj dostopne.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Cilj evropskega varuha človekovih pravic je zagotoviti spoštovanje pravic državljanov iz prava Evropske unije na vsaki ravni v Uniji in delovanje institucij in organov Evropske unije v skladu z najvišjimi upravnimi standardi.

V zadnjem času varuh človekovih pravic nadaljuje s prizadevanji za izboljšanje kakovosti podatkov, ki se zagotavljajo državljanom in morebitnim pritožnikom v zvezi z njihovimi pravicami, zlasti preko evropske mreže varuhov človekovih pravic. Varuh si mora še naprej prizadevati, da bi bili institucije in organi Evropske unije pri svojem delovanju osredotočeni na državljane, tako da mora pritožnikom skušati dati vse možnosti za dosego sporazumne rešitve in da sproža več preiskav na lastno pobudo, da bi prepoznal težave in spodbujal najboljšo prakso.

To poročilo sem podprl, ker želi spodbuditi varuha, da si skupaj z institucijami prizadeva za širjenje dobrega upravljanja ter kulture storitev in za krepitev komunikacije, da bi bili državljani, ki morda potrebujejo njegove storitve, pravilno seznanjeni, kako to storiti, in se tako krepi njihovo zaupanje v Evropsko unijo in njene institucije, povečuje pa se tudi naša lastna verodostojnost.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vloga varuha človekovih pravic je zelo pomembna, saj pomaga javnost približati evropskim institucijam. Leta 2009 je varuh človekovih pravic zabeležil skupno 3.098 pritožb v primerjavi z letom 2008, ko jih je bilo 3.406, kar predstavlja zmanjšanje za 9 %, pri čemer je bilo na podlagi prejetih pritožb odprtih 335 preiskav, 230 pritožb pa je bilo nedopustnih.

Večina preiskav, ki jih je sprožil varuh človekovih pravic, je zadevala Komisijo (56 %). Pritožbe so se prav tako nanašale na upravo Parlamenta (11 %), Evropski urad za izbor osebja (EPSO) (9 %), Svet (4 %) in Sodišče Evropske unije (3 %). Triindvajset drugih institucij in organov je bilo prav tako predmet nadaljnjih 59 preiskav (17 %). Številke, predstavljene v poročilu, nazorno kažejo učinkovitost tega telesa in njegov pomen za preglednost odnosov med evropskimi institucijami in javnostjo.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to poročilo, ker se strinjam s potrebo, da se doseže večja preglednost glede dejavnosti Komisije in da se opravi delo, ki je potrebno, da se institucije EU približajo Evropejcem. Podprl sem poročilo, ki ga je predstavil varuh človekovih pravic, ker odraža delo, ki ga opravlja z obsojanjem nepravilnosti, in pozitivna prizadevanja za večjo preglednost prek odzivov na pritožbe državljanov EU v zvezi z nepravilnostmi v institucijah in evropskih organih. Moj glas podpira delo, ki ga opravlja varuh človekovih pravic, ki z medsebojno dogovorjenimi rešitvami skupaj s Parlamentom reši številne pritožbe. Prav tako mislim, da je zelo pozitivno, da ta resolucija spodbuja varuha, da za reševanje sistemskih problemov v institucijah sam sproži preiskave.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Evropska unija si že desetletja prizadeva za zmanjšanje birokracije in povečanje preglednosti. Vendar pa v samem Parlamentu pogosto skorajda ni sledu o tem. .Prav nasprotno, človek dobi občutek, da se birokratska papirologija iz leta v leto povečuje. Pred zaslišanjem za zadnje volitve, so imeli vsi polna usta besed o preglednosti. Zaradi svojih pristojnosti in z njimi povezanih pravic lahko poslanci Parlamenta izrazijo svoja mnenja. To pa ne velja za državljane Evrope. Zato imajo evropskega varuha človekovih pravic. Glede na to, da je bila več kot tretjina preiskav varuha človekovih pravic v zadevah, povezanih z nepreglednostjo, in da je bilo 56 % vseh zadev rešenih sporazumno, to le potrjuje, kako pomemben je urad varuha človekovih pravic. Vendar pa ne morem v celoti podpreti izjav poročevalke, zato se vzdržujem glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaščita človekovih pravic in njihovo spoštovanje je ključni element Evropske unije, zato v tem okviru ni mogoče spregledati pomembne vloge evropskega varuha človekovih pravic. Ker ni mogoče zanemariti vloge evropskega varuha človekovih pravic kot podpornika človekovih pravic, sem glasoval za poročilo gospe Nedelčeve. .Ta pomembna oseba na evropski ravni si prizadeva, da bi bile institucije in organi Evropske unije pri svojem delovanju osredotočeni na državljane, tako da pritožnikom skuša dati vse možnosti za dosego sporazumne rešitve in da sproža več preiskav na lastno pobudo, da bi prepoznal težave in spodbujal najboljšo prakso. Obstoj varuha človekovih pravic, ki je pripravljen, da rešuje spore in razlike med državljani, pomaga, da se ljudje z različnimi zamislimi, izkušnjami in načrti sporazumevajo in skupaj živijo. To je izhodišče za krepitev in spodbujanje te vloge v Evropi in za zagotovitev ustrezne podpore tej službi in poštenega izvajanja.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic v letu 2009 kaže, da je izredno dejaven. Novi pravni okvir, ki odraža spremembe statusa varuha človekovih pravic, in začetek veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki med pristojnosti varuha človekovih pravic dodaja skupno zunanjo in varnostno politiko in dejavnosti Evropskega sveta, ne škoduje dinamiki dela. Povprečen čas obravnave pritožb se je s 13 mesecev skrajšal na 9 mesecev. Poudariti je treba očitno pripravljenost institucij in organov EU, da v pritožbah varuhu človekovih pravic vidijo priložnost za odpravo napak in v imenu državljanov sodelujejo z varuhom človekovih pravic.

Zato sem glasovala za to resolucijo, ki odobri letno poročilo za leto 2009 in predstavi smernice za prihodnost. Od teh bi želela izpostaviti naslednje: poziv varuhu človekovih pravic, da uveljavlja Listino o temeljnih pravicah, ki je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe postala pravno zavezujoča, poziv Komisiji, da pripravi evropsko upravno pravo, ki bo skupno vsem organom, institucijam in agencijam Unije, in poziv varuhu človekovih pravic, da spremlja novi postopek Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) v zvezi z izborom osebja za evropske institucije.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki.– (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj poudarja ključno vlogo varuha človekovih pravic pri zagotavljanju spoštovanja pravic državljanov EU in spodbujanju kulture javnih storitev v institucijah, ki temelji na najboljši praksi v dobrem upravljanju.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Letno poročilo o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic v letu 2009 je bilo 19. aprila 2010 uradno predstavljeno predsedniku Evropskega parlamenta, gospodu Buzeku, varuh človekovih pravic, gospod Diamanduros, pa je 4. maja 2010 svoje poročilo predstavil Odboru za peticije. Poročilo nudi pregled dejavnosti evropskega varuha človekovih pravic v preteklem letu. Rezultati različnih preiskav so razdeljeni v kategorije glede na značaj primerov nepravilnosti ali zadevne institucije. Objavljen je bil tudi povzetek na šestih straneh. Nova publikacija vsebuje najpomembnejše rezultate, ki so jih dosegli pritožniki, in poudari glavna politična vprašanja, obravnavana lansko leto.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Seveda sem glasovala za sprejetje letnega poročila o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic, ker sem bila kot članica Odbora za peticije velikokrat priča predanemu in objektivnemu pristopu gospoda Diamandurosa k svojemu delu. Njegovi dosežki so odlični: leta 2009 je bilo 70 % njegovih preiskav zaključenih v enem letu, 55 % od teh pa v osupljivih treh mesecih.

Poročilo: Hrisula Paliadeli, (Chrysoula Paliadeli) (A7-0293/2010)

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o posebnem poročilu evropskega varuha človekovih pravic, ker ugotavlja, da je varuh človekovih pravic na lastno pobudo zaključil preiskavo o pravilih, ki jih Komisija uporablja pri vlogah predstavnikov javnosti za dostop do dokumentov v zvezi s postopki za ugotavljanje kršitev. Pritožbe, ki jih predložijo državljani EU, so pomemben vir informacij o morebitnih kršitvah zakonodaje EU. Komisija prejme še zlasti visoko število pritožb državljanov, ki se nanašajo na nepravilnosti. Zato je zelo pomembno, da Komisija ukrepa in tako zagotovi hiter odgovor na zahteve za dostop do dokumentov. Prizadevati si je treba za okrepitev sodelovanja z Odborom za peticije Evropskega parlamenta in redno izmenjavo informacij z varuhom človekovih pravic. Varuh človekovih pravic naj bi Evropski parlament obveščal o preiskavah, ki jih izvaja, in o njihovih rezultatih. Komisija bi morala zavzeti odprto in proaktivno stališče do informacij o postopkih za ugotavljanje kršitev.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Mislim, da bi moral Parlament zaradi korektnosti prisluhniti tudi razlogom komisarja Verheugna o prednostih primera. Zato ne morem soditi o njem.

Vseeno podpiram stališče varuha človekovih pravic, ker verjamem, da je sodelovanje med institucijami, ki naj bi se nadaljevalo tudi v prihodnje, ena od močnih strani njihovih vlog. Zato so pozni odgovori in izogibanje ne zakonodajnim, ampak moralnim obveznostim, znaki graje vrednega odnosa. Oblikovanje socialnega kapitala, kot je to nameraval Putnam, pravzaprav presega zakonito ravnanje in preučuje njihovo dobronamernost, doslednost in moralnost.

Zato ne glede na to, kakšni so komisarjevi razlogi, zagotovo podpiram varuha človekovih pravic.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam odlične institucionalne odnose med varuhom človekovih pravic in Odborom za peticije v smislu vzajemnega spoštovanja zaslug in pristojnosti drug drugega. Mislim, da dobro kaže že vzpostavljena praksa varuha človekovih pravic, ki zagotavlja, da je predstavnik prisoten na vseh sestankih Odbora za peticije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Posebno poročilo evropskega varuha človekovih pravic sledi odklonilnemu odgovoru, ki ga je Komisija dala nevladni organizaciji za varstvo okolja glede razkritja treh pisem od 18, ki jih je Porsche AG poslal komisarju Verheugnu v zvezi z izmenjavo informacij med Komisijo in avtomobilskimi proizvajalci o morebitnem pristopu k emisijam ogljikovega dioksida iz vozil. Po zahtevi varuha človekovih pravic, da naj Komisija pripravi obrazloženo mnenje glede nerazkritja teh treh pisem, je ta v 15 mesecih šestkrat odložila svoj odziv in tako kršila načela dobronamernosti in sodelovanja ter škodila medinstitucionalnemu dialogu in javni podobi EU. Parlament je kot edino izvoljeno telo EU odgovoren za to, da brani in ščiti neodvisnost varuha človekovih pravic pri izpolnjevanju njegovih obveznosti do evropske javnosti in da spremlja izvajanje priporočila, ki ga je varuh dal Komisiji.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Člen 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije pooblašča varuha človekovih pravic za sprejemanje pritožb državljanov glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Unije. Te pritožbe, ki jih predložijo državljani EU, so pomemben vir informacij o morebitnih kršitvah zakonodaje EU.

V skladu s členom 41 Listine o temeljnih pravicah ima „vsakdo pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. V okviru posvetovanj, ki jih predvideva člen 4(4) Uredbe (ES) št. 1049/2001, mora Komisija določiti rok za odgovor na dokument tretje stranke, to pristojnost pa mora izvajati tako, da se lahko drži svojih rokov. Komisija prav tako ne sme zavlačevati ali ovirati preiskave varuha človekovih pravic v primerih, ki vključujejo vprašanja dostopa do dokumentov, in se mora varuhu človekovih pravic nemudoma odzvati, da deluje v skladu s svojo dolžnostjo lojalnega sodelovanja, kot je predvideno v pogodbi.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Varuh človekovih pravic nudi irskim državljanom pomembno storitev. Če menijo, da EU ali vlada ne deluje v njihovo dobro, se vedno lahko obrnejo na urad varuha človekovih pravic po pravno varstvo. Ko sem imel opraviti z uradom, sem ugotovil, da ta irskim državljanom pomaga temeljito in strokovno, z glasovanjem za sprejetje tega poročila pa kažem zaupanje, ki ga imam v urad.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Menim, da se zaradi nepripravljenosti Komisije za sodelovanje pri tem primeru in pri drugih primerih zmanjšuje zaupanje državljanov v Komisijo in se ogroža ustrezen in učinkovit nadzor Komisije s strani evropskega varuha človekovih pravic in Evropskega parlamenta, kar je v nasprotju s samim načelom pravne države, na katerem temelji Evropska unija. Podpiram zahteve, da se Komisija zaveže Parlamentu, da bo v prihodnje izpolnila svojo dolžnost lojalnega sodelovanja z evropskim varuhom človekovih pravic.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vloga evropskega varuha človekovih pravic je jasno opredeljena kot preiskovanje pritožb proti institucijam in organom EU. Takšna pooblastila pomenijo večjo preglednost v odnosih med evropskimi institucijami in državljani, podjetji, združenji in drugimi organi s sedežem v EU.

Pritožba, ki jo je predložila nevladna organizacija (NVO), ki jo obravnava to poročilo, je v zvezi z dostopom do dokumentov, ki so v lasti Komisije. Varuh človekovih pravic je dal Komisiji rok treh mesecev, da predloži podrobno mnenje, vendar se je to zgodilo šele po 15 mesecih. To obnašanje pomeni, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti, da iskreno in dobronamerno sodeluje z varuhom človekovih pravic med njegovimi preiskavami, in da je škodila ne le medinstitucionalnemu dialogu, ampak tudi javni podobi EU. Mislim, da je Parlament kot edino izvoljeno telo EU odgovoren za to, da brani in ščiti neodvisnost varuha človekovih pravic pri izpolnjevanju obveznosti do evropske javnosti.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to resolucijo, ker se strinjam s kritiko Komisije, ki je dala prednost interesom večnacionalne družbe Porsche pred pravico javnosti do dostopa do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije. Ta resolucija kritizira Komisijo zaradi nepripravljenosti za sodelovanje, kar škoduje medinstitucionalnemu dialogu in javni podobi EU. Moja podpora tej resoluciji temelji na dejstvu, da se strinjam s kritiko vsakodnevnega pomanjkanja preglednosti na strani Komisije, ki z „ustaljeno prakso zamud in oviranja v zvezi s preiskavami varuha človekovih pravic v primerih, ki vključujejo dostop do dokumentov“ nenehno krši načelo lojalnega sodelovanja z evropskimi institucijami.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Institucije EU običajno zelo dobro sodelujejo z evropskim varuhom človekovih pravic. Če je v EU vse urejeno, na primer dopustni plačilni roki za podjetja, se na drugi strani zdi nenavadno, da Komisija pri posvetovanju s tretjo osebo ne more določiti roka za to tretjo osebo, ki bo omogočil, da se tudi sama drži svojih rokov. Če upoštevamo dejstvo, da se je Komisija uspela držati notranjih rokov EU v manj kot petini primerov, to odraža neupoštevanje olike. Obžalovanja vredno je, da mora varuh človekovih pravic pripraviti posebno poročilo, da se omogoči nekaj tako preprostega, kot je javni dostop do dokumentov, do katerih so državljani EU upravičeni. Navajam besede varuha človekovih pravic: „Državljani imajo pravico vedeti, kaj počneta EU in njena uprava.“ Morda bi temu lahko dodal, da imajo naši državljani tudi pravico izvedeti, kako Evropska unija porabi njihove davke in kje se zapravijo sredstva. Zato lahko le glasujem za poročilo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za posebno poročilo evropskega varuha človekovih pravic po osnutku priporočila Evropski komisiji v pritožbi št. 676/2008/RT v zvezi s prekomerno zamudo Komisije pri odzivu na službe varuha človekovih pravic. Strinjam se s pomisleki in kritiko varuha človekovih pravic, kajti pretirane zamude pri odzivu varuhu človekovih pravic ne glede na to, za kakšen primer gre, predstavljajo kršitev dolžnosti lojalnega sodelovanja, kot to predvideva Lizbonska pogodba.

To neodzivanje je pravzaprav oviranje varuha človekovih pravic pri njegovem delu in zato se strinjam, da je treba določiti roke, v katerih se mora Komisija odzvati. Teh rokov se mora zelo natančno držati, da ne ogroža zaupanja javnosti v evropske institucije.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) To posebno poročilo varuha človekovih pravic sledi pritožbi, ki je bila posredovana glede odklonilnega odgovora Komisije v zvezi z razkritjem treh pisem, ki jih je Porsche AG poslal komisarju, gospodu Verheugnu, in glede šestih naknadnih podaljšanj roka za predložitev podrobnega mnenja Komisije o osnutku priporočila varuha človekovih pravic. Bistveno je, da se takšne razmere ne ponovijo. Institucije EU so dolžne v svojih odnosih dobronamerno sodelovati in pomembno je, da se ta obveznost upošteva in se ohranja zaupanje javnosti v evropske institucionalne akterje.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes smo na plenarnem zasedanju glasovali o posebnem poročilu evropskega varuha človekovih pravic po osnutku priporočila Evropski komisiji v pritožbi št. 676/2008/RT.

Marca 2007 je nevladna organizacija, ki deluje na področju varstva okolja, zaprosila za dostop do določenih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije.

Evropski parlament v imenu Odbora za peticije podpira kritične ocene evropskega varuha človekovih pravic in njegovo priporočilo Komisiji v zvezi s pritožbo št. 676/2008/RT in se zaveda, da prekomerne zamude pri odzivu na zahteve varuha človekovih pravic predstavljajo kršitev dolžnosti Komisije, da lojalno sodeluje, kot to predvideva Pogodba o delovanju Evropske unije.

Odbor za peticije prav tako meni, da se zaradi nepripravljenosti Komisije za sodelovanje v tem primeru in v drugih primerih zmanjšuje zaupanje državljanov v Komisijo in se ogroža ustrezen in učinkovit nadzor Komisije s strani evropskega varuha človekovih pravic in Evropskega parlamenta.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Posebna poročila so skrajna sredstva evropskega varuha človekovih pravic. Odločbe evropskega varuha človekovih pravic niso pravno zavezujoče in so tako odvisne od prepričevanja in varuhovih sposobnosti, da prepriča z utemeljenimi razlogi, občasno pa tudi od publicitete in teže javnega mnenja. Majhno število posebnih poročil, ki jih je moral evropski varuh človekovih pravic predstaviti Parlamentu (17 od leta 1995) dokazuje, da v veliki večini primerov obstaja sodelovanje med institucijami EU. Del okvira za sodelovanje je tudi pristojnost, da Parlamentu predstavi posebno poročilo. Predvsem priprava osnutka priporočila in seznanjenost z dejstvom, da je lahko posebno poročilo naslednji korak, pogosto spodbudi zadevno institucijo ali organ, da spremeni stališče. Zato naj bi se posebna poročila predložila le glede pomembnih vprašanj, ko lahko Parlament pomaga spodbuditi zadevno institucijo ali organ, da spremeni stališče. Parlament je kot politično telo pristojen, da obravnava posebna poročila evropskega varuha človekovih pravic glede postopka in glede obravnave in ukrepov.

Poročilo: Eva Lichtenberger (A7-0291/2010)

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Pogodba o Evropski uniji določa odgovornosti držav članic v zvezi z uporabo zakonodaje EU, medtem pa so Komisiji kot varuhinji pogodb dodeljene pristojnosti in odgovornost za pravilno uporabo zakonodaje. Glede na obseg pravnega reda EU in velikosti EU imajo državljani, interesne skupine civilne družbe in podjetja številna vprašanja in pomisleke. Leta 2008 se je začel izvajati pilotni program EU, da bi zagotovili pravilno razumevanje in uporabo zakonodaje. V skladu z njim je bila za komunikacijo med službami Komisije in organi držav članic vzpostavljena zaupna spletna podatkovna zbirka, da bi spremljali, kako se izvaja zakonodaja EU, in sprožali postopke. Strinjam se z mnenjem, izraženim v resoluciji, da je ta pobuda ustrezen odziv na potrebo po sodelovanju med vsemi institucijami Evropske unije v korist dobro delujočega in na državljana osredotočenega sistema. Menim, da je treba Evropskemu parlamentu, ki zastopa državljane EU, zagotoviti dostop do te podatkovne zbirke, da bo lahko nadzoroval, kako Komisija opravlja vlogo skrbnice pogodb.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ker letna poročila Komisije „o spremljanju uporabe prava Skupnosti“ v sedanji obliki državljanom ali drugim institucijam ne dajo zadostnih informacij o resničnem stanju pri uporabi zakonodaje EU. V povzetku, ki ga je Komisija pripravila o spremljanju uporabe zakonodaje Skupnosti, je večji poudarek namenjen prenosu kot pa dejanski uporabi. Komisija zgolj omenja formalne postopke, ki so sproženi proti državam članicam, ki zakonodaje EU niso prenesle v svoje nacionalne pravne sisteme. Državljani in Parlament bi tako morali biti obveščeni, ko Komisija sproži postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z nepravilnim ali neustreznim prenosom zakonodaje EU, prav tako pa bi morali prejeti tudi podrobnosti o teh kršitvah. Poleg tega Lizbonska pogodba predvideva možnost, da državljani določijo zakonodajni program in pomagajo zagotoviti pravilno uporabo zakonodaje Evropske unije in skladnost z njo ter preglednost in zanesljivost s tem povezanih postopkov.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Obžalovanja vredno je, da več držav članic podcenjuje pomen pravilnega in pravočasnega izvajanja zakonodaje EU. Slab in zakasnel prenos zakonodaje in njeno neustrezno izvajanje in uporaba ustvarjajo pravno negotovost in preprečujejo, da bi javnost in podjetja uživali prednosti notranjega trga. Leta 2008 je kar 55 % potrebnih prenosov zamujalo, v številnih primerih za dve leti ali več. Čeprav dejstva letos kažejo na 15-odstotno izboljšanje, ne smemo pozabiti, da se je za 40 % zmanjšalo tudi število prenosov, ki naj bi se opravili.

Nesprejemljivo je, da je bilo maja 2009 kar 22 direktiv z roki, ki so potekli že več kot pred dvema letoma, in pri katerih prenos še ni bil končan pri eni do petih državah članicah. Za zagotovitev boljšega, učinkovitejšega in bolj pravočasnega izvajanja zakonodaje EU skupaj z zgodnjim odkrivanjem težav pri izvajanju je bistveno okrepiti sodelovanje med institucijami EU in nacionalnimi organi, pa tudi med upravami držav članic.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da je Evropska unija pravna oseba, ki temelji na pogodbah in zakonodajnih aktih, je pomembno, da se ti pravilno in enotno izvajajo v vseh 27 državah članicah. Vendar vemo, da države članice pogosto ne uspejo takoj uveljaviti ali prenesti standardov iz evropske zakonodaje, ali pa jih izvajajo ali prenesejo pomanjkljivo ali nepopolno. Kot poudarja Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, „slab in zakasnel prenos zakonodaje in njeno neustrezno izvajanje in uporaba ustvarjajo pravno negotovost in preprečujejo, da bi javnost in podjetja v celoti uživali prednosti notranjega trga“. Zato je bistveno, da države članice ne podcenjujejo vrednosti pravilnega in hitrega izvajanja zakonodaje EU in da Komisija ustrezno obvešča Parlament o stanju v zvezi z uporabo zakonodaje EU.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. Slab in zakasnel prenos ter neustrezno izvajanje in uveljavljanje pravil se odražajo v pravni negotovosti in preprečujejo, da bi državljani in podjetja v celoti uživali prednosti notranjega trga. Za zagotovitev pravilnega, učinkovitejšega in pravočasnega izvajanja zakonodaje EU je zato bistveno okrepiti sodelovanje med institucijami EU in nacionalnimi organi, pa tudi med upravami držav članic. Zato je ključno, da Parlament in nacionalni parlamenti izkoristijo novi okvir za sodelovanje, ki ga vzpostavlja Lizbonska pogodba, in izvedejo letne preglede izvajanja na izbranem področju enotnega trga.

Želel bi izpostaviti odstavek v tem poročilu, ki poziva Komisijo, naj pripravi podrobnejše podatke o vseh vrstah kršitev in naj zagotovi, da bodo vsi ti podatki prosto na razpolago Parlamentu, da bo lahko opravil svojo nadzorno vlogo. Primerjava in kategorizacija takšnih podatkov mora ustrezati predhodnim letnim poročilom, da bi pomagali Parlamentu pri pripravi smiselnih ocen napredka, ki ga je dosegla Komisija.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Ocenjuje spremljanje uporabe zakonodaje Evropske unije v letu 2008 s strani Komisije. Svojo analizo usmerja na „poročilo o oceni pilotnega projekta EU“, v katerem Komisija predlaga izvedbo ocene uspešnosti pilotnega projekta EU 22 mesecev po njegovi izvedbi. Odbor zastavlja nekaj ključnih vprašanj glede delovanja pilotnega projekta EU in glede vloge državljanov pri zagotavljanju skladnosti z zakonodajo Unije in prosi Komisijo, da zagotovi ustrezne podatke, ki bodo omogočili analizo vrednosti, ki jo pilotni projekt EU prinaša obstoječemu postopku za ugotavljanje kršitev. Odbor prav tako predlaga, da bi Komisijo pozvali, naj predlaga „postopkovna pravila“ za postopek za ugotavljanje kršitev glede na novo pravno podlago v členu 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da bi uveljavili pravice državljanov in preglednost.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Letna poročila o spremljanju uporabe prava Skupnosti so bistvena za oceno o tem, kako države članice izvajajo zakonodajo EU. Leta 2008 je kar 55 % potrebnih prenosov zamujalo, v številnih primerih za dve leti ali več. Čeprav dejstva letos kažejo na 15-odstotno izboljšanje, ne smemo pozabiti, da se je za 40 % zmanjšalo tudi število prenosov, ki naj bi se opravili. Tako lahko ugotovimo, da je pred nami še dolga pot, preden bodo države članice ustrezno in hitro prenesle standarde, določene v zakonodaji EU. Šele ko bo dosežen ta cilj, bodo lahko državljani in podjetja v celoti uživali koristi notranjega trga.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ocenjevanje je sredstvo, ki po potrebi omogoča prilagoditve. Ob poročilu o pilotnem projektu EU so se v odgovornem odboru zastavila številna vprašanja, zato je Evropska komisija pozvana, da zagotovi ustrezne podatke. Preučiti moramo, kaj je v posameznih primerih bolj smiselno: pilotni projekt EU ali prejšnji postopki za ugotavljanje kršitev pogodbe. V zvezi s tem prav tako ne smemo prezreti možnosti revizije postopkov za ugotavljanje kršitev pogodbe. Pri tem je pomembno, da ne glede na to, za kakšno obliko, revizijo ali kombinacijo se bomo odločili v prihodnje, to ne sme prinesti še več birokracije, predvsem pa mora biti izpolnjen cilj EU glede večje preglednosti. Čeprav to poročilo vsebuje nekaj dobrih predlogov, ne more izpolniti opredeljenih ciljev. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Danes sem glasoval za poročilo o spremljanju uporabe prava Skupnosti. Poročilo je usmerjeno v učinkovitost pilotnega projekta EU, da spodbuja sodelovanje med Komisijo in državami članicami z namenom, da se zagotovi ustrezna uporaba pogodb.

Poročilo poudarja potrebo po sprejetju postopkovnih pravil v obliki uredbe, zasnovane, da izboljša preglednost in obrambo pravic državljanov, kar določa osnovne točke postopkov za ugotavljanje kršitev, kot so obveščanje, roki, pravica do zaslišanja in potreba po izjavah o razlogih. Kot skrbnica pogodb mora Komisija zagotoviti vse informacije, ki ponazarjajo kakršno koli dodano vrednost, ki jo v postopku za ugotavljanje kršitev ponuja pilotni projekt EU.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj 26. letnega poročila o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2008) je osvetliti probleme pri uporabi in prenosu zakonodaje EU. To je dokument, ki bi lahko deloval kot mehanizem za spremljanje in racionalizacijo razvoja zakonodaje EU, če bi bil pravilno pripravljen na podlagi celovitega in sistematičnega pristopa.

Pomanjkanje novih metod in nepopolne informacije v letnem poročilu so izzvale kritiko Parlamenta, ki jo podpiram z glasovanjem za poročilo gospe Lichtenberger.

Vendar moram poudariti, da zamude pri ustrezni uporabi in prenosu zakonodaje EU ne le zmanjšajo zaupanje v evropske institucije, ampak prizadenejo vse nas Evropejce in posredno vplivajo na to, da ne moremo izkoristiti pravic, ki jih oblikuje zakonodaja, da se ustvarja pravna negotovost, javnost pa ne more v celoti izkoristiti prednosti, ki jih ponuja notranji trg. Zato podpiram željo, da Komisija še naprej zagotavlja podrobne podatke o vseh vrstah kršitev in so vsi ti podatki prosto na razpolago Parlamentu, da bo lahko opravil svojo vlogo pri nadzoru Komisije glede opravljanja dolžnosti, ki jih ima kot skrbnica pogodb.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prepričan sem, da bi bilo treba izvesti oceno dodane vrednosti pilotnega projekta EU k obstoječemu postopku za upravljanje primerov kršitev. Seveda je od tega odvisno zagotavljanje ustreznih podatkov. Prav tako bi rad poudaril, da imajo nacionalna sodišča, kot je omenjeno v poročilu, ključno vlogo pri uporabi zakonodaje Evropske unije. Zato je treba podpreti prizadevanja EU za okrepitev in uskladitev pravosodnega usposabljanja za nacionalne sodnike in pravne strokovnjake na splošno.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) To poročilo ocenjuje spremljanje uporabe zakonodaje Evropske unije v letu 2008 s strani Komisije. Komisija svojo analizo usmerja na „poročilo o oceni pilotnega projekta EU“, v katerem predlaga izvedbo ocene dosežkov pri pilotnem projektu EU 22 mesecev po njegovi izvedbi. Odbor zastavlja vrsto pomembnih vprašanj glede delovanja pilotnega projekta EU in glede vloge državljanov pri zagotavljanju spoštovanja zakonodaje Unije in prosi Komisijo, da zagotovi ustrezne podatke, ki bodo omogočili analizo dodane vrednosti pilotnega projekta EU v zvezi z obstoječim postopkom za ugotavljanje kršitev. Odbor prav tako predlaga, da bi Komisijo pozvali, da glede na novo pravno podlago v členu 298 Pogodbe o delovanju Evropske unije predlaga „postopkovna pravila“ za postopek za ugotavljanje kršitev, da bi okrepili pravice državljanov in preglednost.

Poročilo: Ivo Belet (A7-0286/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropske avdiovizualne prakse so prinesle model medijske pluralnosti, ki gradi na dvojnem sistemu. Ta edinstven sistem omogoča, da javne radiotelevizije in komercialne radiotelevizijske ustanove delujejo v uravnoteženem in vzajemno dopolnjujočem odnosu. Digitalna revolucija je v tem dvojnem sistemu oblikovala nove izzive. Pojav novih komunikacijskih kanalov in alternativnih omrežij ogroža stari red. Da bi ohranili dopolnilni značaj starega sistema in omogočili prodor novim vrstam komunikacije, moramo prenoviti evropsko radiotelevizijo. To je namen resolucije, za katero sem glasovala: obravnava trojni izziv modernizacije, konvergence in spoštovanja pluralizma.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Radiotelevizija je med najpomembnejšimi viri informacij, ki so na voljo državljanom v državah članicah EU, in je kot taka pomemben dejavnik pri oblikovanju vrednot in mnenj ljudi. Avdiovizualna krajina EU je edinstvena. Na podlagi resničnega ravnotežja med javnimi in komercialnimi radiotelevizijskimi ustanovami se zagotavlja raznolik nabor brezplačno dostopnih programov in prispeva k medijskemu pluralizmu, kulturni in jezikovni raznolikosti, uredniški konkurenci pa tudi k svobodi izražanja. Glasoval sem za to resolucijo, ker Evropski parlament podpira ohranjanje močne in živahne neodvisne javne radiotelevizije in njeno prilagajanje zahtevam digitalne dobe ter olajšanje prehoda z analogne na digitalno televizijo. Menim, da bi morale države članice bolje obravnavati digitalni razkorak in zagotoviti, da se s prehodom na digitalni sistem zagotovi vsem posameznikom iz vseh regij enak dostop do javne radiotelevizije.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Radiotelevizija je med najpomembnejšimi viri informacij, ki so na voljo državljanom v državah članicah EU. Kot taka je pomemben dejavnik pri oblikovanju vrednot in mnenj ljudi. Uravnotežen evropski sistem ima bistveno vlogo pri pospeševanju demokracije, socialne kohezije, vključevanja in svobode izražanja s poudarkom na ohranjanju in pospeševanju medijskega pluralizma, medijske pismenosti, kulturne in jezikovne raznolikosti in spoštovanja evropskih standardov glede svobode tiska.

Komisija mora avtorsko pravico prilagoditi novi digitalni dobi, da bodo radiotelevizijske ustanove ohranile široko ponudbo kakovostnih evropskih vsebin in preučile specifične načine za omogočanje lažje ponovne uporabe arhivskih vsebin in za vzpostavitev razširjenih skupnih sistemov za podeljevanje licenc ter enostavnih sistemov za pridobitev pravic na enem mestu.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) V demokratični evropski družbi je pomembno, da imajo državljani dostop do informacij in lahko sodelujejo v javni razpravi. Bistven je obstoj sektorja neodvisnih in konkurenčnih avdiovizualnih in tiskanih medijev. V sedanjih razmerah, v katerih je avdiovizualni sektor, je v javnem interesu, da se ohrani tako imenovani „dvojni sistem“ in zagotovi pristno ravnovesje med javnimi in zasebnimi radiotelevizijskimi ustanovami. Le tako lahko zagotovimo dovolj širok nabor programov ter prispevamo k medijskemu pluralizmu, kulturni in jezikovni raznolikosti, uredniški konkurenci v medijih in k svobodi izražanja.

Bistvenega pomena je močna in živahna javna radiotelevizija, ki je neodvisna od političnih in gospodarskih pritiskov in je upravičena do zadostnih sredstev. Vendar je vedno treba paziti, da ne ogrožamo poštene konkurence z drugimi komercialnimi akterji. Vloga EU je povezati različne deležnike v medijskem sektorju, da bi ohranili zdravo in vzdržno industrijo. Mislim, da ima lahko izvajanje mehanizmov za spremljanje medijskega pluralizma pri tem pomembno vlogo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Premlada sem, da bi se spomnila časa, ko je bila radiotelevizija državni monopol, in če sem povsem iskrena, tega tudi ne pogrešam.

Kljub dejstvu, da velike ovire pri vstopu na trg omejujejo dostop novim akterjem, in čeprav je konkurenca v tem sektorju zaradi strukturnih razlogov vedno omejena, sem sama bila priča izraziti spremembi konkurenčnosti televizijskih programov.

Ob tem naj povem, da ne verjamem, da je povsem javni sistem sploh mogoč, saj bi verjetno še naprej dušil težnjo po učinkovitosti, ki jo v korist potrošnikov zagovarjajo konkurenti. Na drugi strani pa si sistem, ki je izključno komercialni, morda ne bi prizadeval za cilje splošnega interesa ali predvajanje izobraževalnih programov, ki glede števila gledalcev niso vedno dobičkonosni, vendar pa so zaradi svoje narave nujni. Zato je treba ohraniti dvojni sistem, če obstajajo pravila, ki omogočajo svobodno, zdravo konkurenco, in pod pogojem, da se s preverjanjem preprečuje tajno dogovarjanje med javnimi in zasebnimi radiotelevizijskimi ustanovami, obenem pa je treba spoštovati uredniške odločitve in imeti v mislih socialno funkcijo, ki jo mora izvajati radiotelevizija.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Javna radiotelevizija mora ohraniti svojo neodvisnost od politike in mora imeti zadostna finančna sredstva za zagotavljanje kakovostnih informativnih oddaj, večjo dostopnost pa mora zagotoviti vsem državljanom na vseh območjih posamezne države. Prav tako mislim, da bo uporaba novih tehnologij pripomogla k ustvarjanju kakovostnih oddaj za vse skupine gledalcev. Več pozornosti bi bilo treba nameniti mladim, ki so glede novih tehnologij vedno v ospredju, zato je treba zagotoviti programe, ki so namenjeni prav njim, tudi prek interneta.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija redno poziva k spoštovanju svobode izražanja v različnih tretjih državah, vendar mora tudi sama početi tisto, kar pridiga. Resolucija, ki je bila z veliko večino sprejeta 25. novembra, poziva države članice, naj prenehajo s političnim poseganjem v vsebino storitev, ki jih zagotavljajo javne radiotelevizije, in ponovno poudarja, da mora biti skladnost z evropskimi standardi o svobodi izražanja, medijskem pluralizmu in neodvisnosti ter o financiranju javnih medijev prednostna naloga vseh držav članic. Parlament predlaga, da bi Evropski avdiovizualni observatorij ocenil, kako države članice uporabljajo te standarde, in zahteva, da bi bile države članice odgovorne, če se ne „držijo“ svojih zavez. Parlament je vzel to glasovanje kot priložnost, da poudari potrebo po ustreznem in stabilnem financiranju, da javni mediji lahko ostanejo neodvisni, in po preglednem lastništvu zasebnih radiotelevizij. Na koncu so države članice pozvane, da sprejmejo zakonodajo o javni radioteleviziji na spletu s spremembo zakonodaje o avtorski pravici, da bo ta odražala stvarnost nove digitalne dobe.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker zagovarja potrebo družbe po javnih in zasebnih medijih, ki izvajajo svoje dejavnosti brez političnega ali ekonomskega pritiska. Dvojni evropski sistem ima lahko ključno vlogo pri spodbujanju demokracije in svobode izražanja ter ohranjanju in spodbujanju medijskega pluralizma kot tudi kulturne in jezikovne raznolikosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zagotavljanje pluralizma radijskih in televizijskih medijev je pomembno zaradi ključne vloge, ki jo imajo takšni mediji v naši družbi v smislu informacij in pluralizma kot tudi spodbujanja pravic, svoboščin in jamstev, ki jasno prispevajo k bolj ozaveščeni in participativni družbi. Zato je najpomembnejše zagotoviti finančno in uredniško avtonomijo teh storitev in preprečiti njihovo politizacijo in popuščanje gospodarskim interesom. Na Portugalskem so nedavno poročali o morebitnem vladnem vmešavanju v informativno področje, kar je vključevalo zamenjavo urednika dnevnega časopisa in vodje informativnega programa na radijski postaji ter nenadno ukinitev informativne oddaje na komercialnem kanalu ter zamenjavo njenega generalnega direktorja. Prav tako je bilo več incidentov, v katerih so odstranili kritične kolumniste, obstajal pa naj bi domnevni načrt podjetja, v katerem ima država večinski delež, o pridobitvi deleža v medijskem podjetju, ki ima v lasti zasebni kanal. Glede na to je bistveno, da damo prednost dvojnemu sistemu EU, ki zagotavlja neodvisnost na vseh ravneh in ki ščiti svobodo izražanja v javnih in zasebnih radiotelevizijah glede na to, da slednje niso imune na politična vmešavanja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Za avdiovizualno krajino v EU je značilen tako imenovani „dvojni sistem“. Soobstoj javnih in komercialnih radiotelevizijskih ustanov zagotavlja širok nabor programov. To prispeva k medijskemu pluralizmu, kulturni in jezikovni raznolikosti, uredniški konkurenci (v smislu kakovosti in raznolikosti vsebin), pa tudi k svobodi izražanja. Rad bi poudaril potrebo, da se države članice bojujejo proti digitalnemu razkoraku – na primer med mestom in podeželjem – in da s prehodom na digitalni sistem zagotovijo vsem posameznikom iz vseh regij enak dostop do javne radiotelevizije, obenem pa se mladim, ki dostopajo do medijev, ponudijo privlačne, kakovostne vsebine.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glavno sporočilo, ki ga želimo posredovati s tem poročilom, je, da mora javna radiotelevizija ostati neodvisna. Vztrajali smo pri dodatkih k osnutku poročila, da morajo biti člani upravnih odborov imenovani na podlagi svojih sposobnosti in ne glede na politično pristranskost.

Poleg tega smo si prizadevali kar najbolj jasno predstaviti svojo željo ne le po javni radioteleviziji z visokokakovostno in privlačno vsebino, ampak tudi po vključitvi novih platform ob upoštevanju najnovejših tehnologij. Točka, pri kateri smo vztrajali, je bilo vlaganje v javno televizijo, brez katerega ni mogoče delovati po visokih standardih.

  Timothy Kirkhope (ECR), v imenu delegacije britanskih konservativcev, v pisni obliki. – Delegacija britanskih konservativcev je podprla to poročilo, ker priznava, da so v skladu z „Amsterdamskim protokolom“ države članice izključno pristojne za določitev nalog javnih služb in za zagotavljanje financiranja svojih javnih radiotelevizij. Zaradi edinstvene metode financiranja BBC je to pomembno za Združeno kraljestvo in pozdravljamo to potrditev, da Evropski parlament ne bo poskušal posegati v načine financiranja, ki se v Združenem kraljestvu uporabljajo za financiranje BBC.

Delegacija Združenega kraljestva ni mogla podpreti dveh zadev v tem poročilu: poziva, da bi iskalniki in ponudniki internetnih storitev prispevali k financiranju ustvarjanja vsebin na internetu, in poziva Evropskemu avdiovizualnemu observatoriju, naj zbira podatke o nacionalnih javnih radiotelevizijah. Zato je delegacija Združenega kraljestva zahtevala ločeno glasovanje o teh odstavkih in glasovala proti njim. Vendar pa je na splošno poročilo uravnotežen pristop k tej tematiki in zato je delegacija britanskih konservativcev podprla to poročilo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to resolucijo, ki ponovno potrjuje zavezanost Parlamenta dvojnemu sistemu, v katerem imajo zasebni in javni mediji vsak svojo vlogo, neodvisno od političnih in gospodarskih pritiskov, ter poziva, da mora biti dostop do radiotelevizije na najvišji ravni zagotovljen, ne glede na plačilne zmožnosti potrošnikov in uporabnikov radiotelevizije.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) V tej dvorani smo le redko priča, da se brani javna služba. Čeprav imam pomisleke glede zamisli, da dvojni sistem neizogibno dopušča medijski pluralizem, in čeprav sem prepričan, da je nemogoče ločiti zasebne medijske družbe od finančnih zadev, bi rad pohvalil poročilo, ki zagovarja ohranjanje javne radiotelevizije. Le javna radiotelevizija je lahko pod nadzorom suverenega prebivalstva in lahko vsem omogoča dostop do pluralističnih informacij visoke kakovosti, nekaj, kar danes ne velja za Francijo in še številne države, v katerih prevladuje oligarhija.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi smo bili po vsej EU priča določenemu političnemu vmešavanju v storitve, ki so jih ponujale javne in zasebne radiotelevizije. Še nedavno so bile na Portugalskem različne nenavadne razmere, v katerih so ukinjali informativne programe, voditelje informativnih oddaj in voditelje televizijskih postaj pa so zamenjali brez vsakega očitnega in verjetnega razloga, kar je kazalo na to, da gre za ukaz politike.

Čeprav se moramo zavedati, da je javna radiotelevizija pogosteje izpostavljena takšnim pritiskom, tudi zasebni sektor ni imun nanj, saj so njegovi prihodki pogosto odvisni od prodaje oglaševalskega prostora državnemu sektorju. Javnost ima pravico do javne ali zasebne radiotelevizije, ki je neodvisna in ima objektiven pogled na vso vsebino. Zato sem prepričan, da bo imel dvojni evropski sistem ključno vlogo pri spodbujanju demokracije in svobode izražanja ter ohranjanju in spodbujanju medijskega pluralizma kot tudi kulturne in jezikovne raznolikosti.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Informacija je zlato. Da bi državljanom zagotavljali objektivne informacije in izpolnili nalogo izobraževanja, imamo na področjih televizije in medijev javno radiotelevizijo. Te radiotelevizije imajo v zameno za oddajanje visokokakovostnih oddaj pravico, da se financirajo iz naročnin. Radiotelevizija predstavlja glavni vir informacij za državljane. Nekatere javne radiotelevizije so zaradi konkurence zasebnih radiotelevizij precej uspešno spremenile svoje oddaje. Najboljši primer je britanska radiotelevizija, BBC. Druge, kot je avstrijska ORF, pa nimajo težav le zaradi padanja gledanosti, ampak zaradi strankarskih političnih vplivov ne morejo resnično izpolnjevati zahteve po nepristranskosti in objektivnosti. Prav tako so zasebne radiotelevizije začele razpravo o tem, ali so radiotelevizijske naročnine dejansko sploh zakonite, saj imajo tudi javne radiotelevizije koristi od prihodkov iz oglaševanja. Ker se organizacija in okvirni pogoji med državami članicami razlikujejo, ni mogoče sprejeti standardizirane odločitve na ravni EU. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Svobodni in neodvisni mediji so eden od glavnih stebrov demokracije. Glasoval sem za to poročilo, ker se strinjam z mnenjem, da je javna radiotelevizija, ki je ne omejujejo politični pritisk in komercialni interesi, še zlasti pomemben del tega sistema. Vendar pa sedanje težnje niso spodbudne. V nekaterih državah se javne televizije srečujejo z vedno večjim političnim pritiskom, financiranje radiotelevizij pa postaja odvisno od dobre volje politične stranke, ki je na oblasti. Ponekod pa imajo poslovne strukture vse večji vpliv na radiotelevizije. Strinjam se s stališčem, da bodo kultura in mediji vedno v pristojnosti držav članic. Vendar pa menim, da bi lahko tudi institucije EU imele precejšnjo vlogo. Lahko bi pomagale pri izmenjavi primerov dobrih praks, v nekaterih primerih pa bi lahko tudi javno objavljale in obsojale malomarnost. Med gospodarsko krizo bi morale javne radiotelevizije bolje izkoristiti priložnost za pridobitev ugodnih posojil Evropske investicijske banke, ki bi jim pomagala modernizirati infrastrukturo in dvigniti raven javnih radiotelevizij ter jim tako pomagati pri prilagajanju izzivom 21. stoletja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Beleta o javni radioteleviziji. Evropa je vstopila v digitalno dobo in institucije morajo v vzpostavljenem dvojnem sistemu zagotavljati ravnovesje med zasebnimi in javnimi radiotelevizijskimi ustanovami. Ves sistem bi moral temeljiti na podatkih o poslušanosti ali gledanosti za radiotelevizije, ki lahko vplivajo na javno mnenje kot celoto. Bistveno je prilagoditi financiranje EU za sistem javne radiotelevizije, ker je ta sistem v državah članicah neposredno povezan z demokratičnimi, socialnimi in kulturnimi potrebami vsake družbe in s potrebo po ohranitvi medijske pluralnosti in zagotavljanju raznolikih informacij ter svobode izražanja. Ker je to področje v pristojnosti nacionalnih organov posamezne države članice, EU upa, da bodo javnim radiotelevizijam zagotovljene večje spodbude, katerih cilja sta ponovna uvedba storitve, ki v številnih državah trpi pod težo politike in nadzora informacij, in preprečevanje neravnovesja s konkurenco iz zasebnega sektorja, ki je včasih nepoštena.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Pluralizem v medijih je mogoče zaščititi le z zagotavljanjem soobstoja zasebnih in javnih medijev brez oviranja ali diskriminiranja. Vendar pa je treba za dosego tega cilja izpolniti dva osnovna pogoja. Prvič, poskrbeti moramo, da javni in zasebni mediji dohitijo digitalno dobo z modernizacijo svojih storitev, ne da bi – in to je pomembno – potrošnikom povečali stroške, in drugič, v novem digitalnem okolju je treba zaščititi nadomesten prostor za soobstoj radia in televizije z drugimi viri informacij, kot so revije in časopisi, še zlasti sedaj, ko tiskani mediji povsod po Evropi doživljajo hud padec. Z drugimi besedami, v državah članicah potrebujemo ustrezno financiranje in nacionalno načrtovanje

EU lahko in mora pokazati, da podpira te parametre s financiranjem, kot je Naložbeni sklad za digitalizacijo medijev, in z usklajevanjem izmenjave primerov dobre prakse med državami članicami v procesu digitalizacije radia in televizije. Mislim, da so te točke v tem poročilu dobro poudarjene in zato sem ga tudi podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo o javni radioteleviziji v digitalni dobi: za prihodnost dvojnega sistema, ker verjamem, da mora vloga javne radiotelevizije v multimedijski družbi upoštevati koncentracijo in pluralizem medijev v Evropski uniji, medijsko pismenost v digitalnem okolju, raznolikost vsebin v medijih in zagotovilo neodvisnosti javne radiotelevizije v informacijski družbi.

Pravzaprav je dvojni sistem radiotelevizije, v katerem imajo zasebni in javni mediji vsak svojo vlogo, neodvisno od političnih in gospodarskih pritiskov, bistven za zagotavljanje dostopa do informacij najvišje kakovosti in spodbujanje demokracije. Javne in zasebne radiotelevizije imajo pomembno vlogo pri evropski avdiovizualni produkciji, kulturni raznolikosti in identiteti, informacijah, pluralizmu, socialni koheziji, pospeševanju temeljnih svoboščin in delovanju demokracije.

Podpiram pripravljena priporočila s poudarkom na spodbudi za izmenjavo dobre prakse med državami članicami in na okrepljenem sodelovanju med nacionalnimi medijskimi regulatorji v okviru evropske platforme nadzornih organov.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) prepričan sem, da je bistveno, da EU poveže različne medijske ponudnike in deležnike, da bi ustvarila zdravo in ekonomsko vzdržno industrijo. Nagle spremembe v medijih, še zlasti v digitalnih medijih, bodo zahtevale iskanje novih rešitev in bodo neizogibno vodile k opredelitvi „nove medijske ekologije“.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Radiotelevizija je poseben sektor. Sooblikuje vrednote in javno mnenje in za večino državljanov EU ostaja glavni vir informacij. Zaradi tega je zelo pomembna za varstvo in pospeševanje temeljnih svoboščin in demokracije, vključno s socialno kohezijo. Kot je poudarjeno v direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah, je za avdiovizualno krajino v EU značilen tako imenovani „dvojni sistem“. Soobstoj javnih in komercialnih radiotelevizijskih ustanov zagotavlja širok nabor programov. Prav tako prispeva k medijskemu pluralizmu, kulturni in jezikovni raznolikosti, uredniški konkurenci (v smislu kakovosti in raznolikosti vsebin), pa tudi k svobodi izražanja. To je delno doseženo z močnim, vzdržnim sistemom javne radiotelevizije in ustreznim financiranjem. V dobro delujočem dvojnem sistemu lahko javne radiotelevizijske ustanove dvigujejo standarde na trgu.

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Radiotelevizija je sredi tehnološkega pretresa: digitalizacija medijske vsebine in njena dostopnost sta zaradi interneta korenito spremenili radiotelevizijsko paradigmo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se komercialni in zasebni akterji zaradi državnih monopolov borili za pridobitev oddajniških frekvenc. Danes pa veliko število priložnosti, ki so na voljo potrošnikom za dostop do multimedijskih vsebin, pomeni, da moramo opredeliti potrebno ravnovesje med javnimi in zasebnimi mediji. Kaj zagovarjamo v tem poročilu? Glede na koncentracijo lastništva medijev in komercialno konkurenco je treba nameniti javni radioteleviziji posebno pozornost, da bo brez političnega vmešavanja prispevala k ohranjanju javnega prostora, ki zagotavlja visokokakovostne oddaje in objektivne informacije. Države članice prosimo, da zagotovijo zadostna sredstva, da podprejo digitalizacijo javne radiotelevizije in se predvsem borijo proti nevarnemu digitalnemu razkoraku.

Vsi, pa naj živijo na podeželju ali v urbanih območjih in naj bodo revni ali premožni, morajo imeti enak in visokokakovosten dostop do javne radiotelevizije. Na koncu je treba ob upoštevanju neenakosti glede prihodkov med velikani, kot so Google in strani, ki jih navajajo, razmisliti o iskalnikih in njihovem večjem prispevku k financiranju ustvarjanja vsebin.

Predlog resolucije (B7-0624/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 o ženskah, miru in varnosti ni prva resolucija o teh vprašanjih, ki jih je Svet sprejel med svojim delovanjem. Vendar je treba nanjo gledati kot na ustvarjalni trenutek za enakost med spoloma, saj se ženske zdaj upoštevajo pri varnostnih in mirovnih operacijah. Da bi počastili 10. obletnico sprejetja besedila, ki sovpada z mednarodnim dnevom boja proti nasilju nad ženskami, smo si s kolegi poslanci želeli izraziti zavezo Evropskega parlamenta spodbujanju ciljev, ki so določeni v resoluciji, predvsem z ukrepi, ki jih sprejme Evropska unija. S skupno varnostno in obrambno politiko EU, novo Evropsko službo za zunanje delovanje in v partnerstvu z drugimi mednarodnimi strateškimi organi za sodelovanje želimo izboljšati položaj žensk na območjih resnih spopadov.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo, kajti pri pošiljanju varnostnih misij in med oboroženimi spopadi je treba varnosti žensk posvetiti veliko pozornosti. Rada bi poudarila, da je pri pripravi celovite državne strategije za človekove pravice in pri oceni smernic EU o nasilju nad ženskami in dekleti in smernic EU o otrocih in oboroženih spopadih ter boju proti vsem oblikam diskriminacije proti njim potreben reden pregled politike EU na področju človekovih pravic. Omeniti je treba, da je razširjeno in sistematično izvajanje posilstev in spolnega suženjstva v Ženevski konvenciji opredeljeno kot zločin proti človeštvu in vojni zločin.

Poleg tega je posilstvo sedaj priznano kot element genocida, ko se izvaja z namenom popolnega ali delnega uničenja ciljne skupine. Zato bi morala EU sprejeti konkretne ukrepe za odpravo nekaznivosti storilcev spolnega nasilja nad ženskami in otroki. Prav tako je treba vzpostaviti kodeks obnašanja za osebje EU, ki služi v vojaških in civilnih misijah, ki ponazarja spolno izkoriščanje kot neopravičljivo in kaznivo delovanje

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ženske, mir in varnost so področja, ki jim je treba nameniti kar največ pozornosti. 10. obletnica sprejetja resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti je priložnost, da se na teh področjih doseže napredek, priložnost pa so tudi stalni pregledi politik EU, še zlasti na področju človekovih pravic in boja proti nasilju nad ženskami, uporabe otrok v oboroženih spopadih in boja proti vsem oblikam diskriminacije. Naslednji vidik, ki se mi v poročilu zdi pomemben, je dejstvo, da poziva k spodbujanju sodelovanja žensk v procesih sprave, pri izgradnji miru in preprečevanju spopadov, kar je še en razlog, da sem glasovala za sprejetje resolucije.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Ravnanje z ženskami in otroki in njihova varnost na območjih oboroženih spopadov zunaj EU povzročata vse večjo zaskrbljenost. Ključnega pomena je, da se stori vse, kar je mogoče, da bi omejili posledice takšnih razmer v teh regijah. Zato sem se odločil, da podprem ta predlog resolucije.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti skupnemu predlogu ob 10. obletnici sprejetja resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, ker izkrivlja pogled na enakost med spoloma. Enakosti se po mojem ne doseže z ženskami v vojaških organizacijah ali mednarodnih policijskih silah. Varnost žensk v pomenu resolucije ZN št. 1325 se prav tako zaščiti s stalnimi delovnimi mesti, da se preprečijo spopadi z uporabo civilnih in miroljubnih sredstev in ne z vojaškimi posegi. Prav nasprotno pa ta posebna resolucija poziva, naj se v policijskih in vojaških misijah zaposli več žensk in naj EU v misije skupne zunanje in varnostne politike razporedi več policistk in vojakinj. Naslednji razlog, da sem glasoval proti resoluciji, so bile zavrnjene spremembe, ki jih je predložila Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice in ob tem izbrisala te pozive ter zahtevala, da se več žensk vključi v EUPOL in EUSEC in se okrepi prisotnost žensk v Demokratični republiki Kongo.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sedaj praznujemo 10. obletnico prve resolucije ZN o izrednem in nesorazmernem vplivu oboroženega spopada na ženske. Upam, da bo EU kar najbolj izkoristila to priložnost, da pošlje močan političen signal in okrepi prizadevanja za njeno izvajanje bodisi s političnimi smernicami bodisi s povečanjem finančnih sredstev. Prav tako upam, da bo pregled politike EU na področju človekovih pravic, ki zdaj poteka, privedel k pripravi usklajene strategije v smislu človekovih pravic in oceni smernic EU o nasilju nad ženskami in dekleti in smernic EU o otrocih in oboroženih spopadih s ciljem boja proti vsem oblikam diskriminacije.

Prepričan sem, da bo vzpostavitev Evropske službe za zunanjepolitično delovanje prispevala k boljšemu izvajanju resolucij, obenem pa naj bi poudarila vlogo EU na tem področju. Rad bi čestital 10 državam članicam, med katerimi je tudi Portugalska, ki so že sprejele nacionalni akcijski načrt za izvajanje te resolucije, in upam, da bodo ostale države članice čim prej sledile temu zgledu.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Preseneča me, da se je Varnostni svet Združenih narodov šele pred 10 leti prvič začel zanimati za posebne okoliščine žensk na vojnih območjih. Sedaj pa moramo pregledati dosežene rezultate in nadaljevati v isti smeri. Evropska unija je dovolj občutljiva, da upošteva takšne teme. Predvsem je nastopil čas, da naredimo korak naprej in priznamo, da ženske v povprečju prenašajo različne duševne pretrese in doživljajo nekatere razmere ter omejitve precej bolj intenzivno kot moški. Zato sem to resolucijo v celoti podprla, kajti vsak, ki želi prinesti mir na območje spopadov, mora najprej najti spokojnost na osebni ravni. Zato je razlikovanje cilja najboljši način za učinkovitejšo rabo sredstev, cilja, za katerega si moramo prizadevati, še zlasti, če je rezultat iskren in prikupen nasmeh ženske.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Na žalost so bila vsa odločna prizadevanja – resolucije in nacionalni ter mednarodni načrti za izboljšanje zaščite žensk na območjih spopadov – neuspešna glede odprave tega barbarskega orožja, h kateremu se pogosto zatekajo v sodobnem vojskovanju: spolno nasilje. Prav nasprotno, nekaznovanost zagotavlja pogoje, ki omogočajo širjenje te prakse, ki je v popolnem nasprotju z našimi vrednotami.

Skupaj z drugimi sem se vedno znova izrekla proti dejanjem množičnega posiljevanja, do katerih je prišlo v Kongu, Liberiji in na drugih območjih spopadov, predvsem v Afriki. Najresnejši problem je, da so poročali o incidentih, kjer so se grozodejstva odvijala le lučaj stran od baz sil ZN. Na tisoče žensk, ki so postale žrtve spolne zlorabe in nasilja, je tudi v prihodnje obsojenih na družbeno stigmo in breme strašne bolezni, kot je HIV. Evropska unija mora okrepiti svoja prizadevanja v boju proti tej resni kršitvi človekovih pravic, da bodo resolucije ZN pomenile več kot le kos papirja.

Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, ki ga obeležimo 25. novembra, nas mora prav tako spomniti, da so ženske žrtve nasilja v družini, ki se pojavlja zaskrbljujoče pogosto, posilstva v zakonu, spolnega nadlegovanja in trgovine z ljudmi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ko pomislimo na oborožen spopad in najbolj tradicionalne vojne scenarije, si kot glavne žrtve predstavljamo moške. Vendar pa na žalost velja, da so povsod po svetu, kjer poteka oborožen spopad in je ogrožen mir, ženske in otroci pogosto prve in najštevilčnejše, čeprav tihe žrtve. Ženske se srečujejo z neštetimi nevarnostmi bodisi kot prakso z barbarskimi običaji, ki kršijo njihove pravice v vojni ali spopadu, bodisi v revščini in socialni izključenosti. Zato je ključnega pomena, da Evropa ne pozabi na ženske, ki jim vsak dan kršijo najosnovnejše pravice, kot sta življenje in telesno zdravje, ženske, ki so obsojene na smrt s kamenjanjem, ženske, ki nimajo dostopa do izobraževanja, ženske, ki so prisiljene zbežati in živeti kot begunke, da lahko uveljavljajo svobodo, ki nam jo vsem podeljuje Listina o temeljnih pravicah, in ženske, ki so diskriminirane zgolj zaradi svojega spola. V bistvu je pomembno, da Evropa ne pozabi in ne obrne hrbta vsem ženskam, ki jim še ni zagotovljena prihodnost s svobodo in upanjem.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nasilje nad ženskami na območjih spopadov je pogosto podaljšek diskriminacije, ki temelji na spolu, ki na žalost še vedno obstaja v miru. Glasoval sem za to poročilo, saj se strinjam s potrebo po finančnih in človeških virih, ki naj se dodelijo za sodelovanje žensk in enakost med spoloma na področjih zunanje in varnostne politike. Rad bi poudaril potrebo po vzpostavitvi ustreznih javnih pritožbenih postopkov v okviru misij skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), namenjenih predvsem obsodbi spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, in poziv visoki predstavnici/podpredsednici Komisije, naj v šestmesečno oceno misij skupne varnostne in obrambne politike vključi podrobno poročilo o ženskah, miru in varnosti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo proti tej resoluciji, saj menimo, da vidik spola zgolj v civilnih in vojaških misijah ni dovolj. Problem diskriminiranja žensk ali vojn ne bo rešen z vključitvijo več žensk v vojaške misije za posredovanje v vojnah ali okupacijah kot v Iraku in Afganistanu. Stvarnost nam pravi, da to ne drži.

Prepričani smo, da vojaška posredovanja ne pomagajo pri zaščiti pravic žensk, ampak še povečajo kršitve teh pravic. Obljubo, ki jo daje resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325, je mogoče v primerih spopadov izpolniti le s preprečevanjem spopadov in izvajanjem civilnih ukrepov.

Zato smo razočarani, da predlagane spremembe, ki smo jih predložili, niso bile sprejete.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes je 25. november, mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Z današnjim glasovanjem o skupnem predlogu resolucije na 10. obletnico resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) o ženskah, miru in varnosti želimo prispevati otipljiv znak naše zavezanosti kot poslanci Evropskega parlamenta, predvsem pa kot evropski državljani. Edino prav je, da se spominjamo desete obletnice in naj vas spomnim, da je 80 % žrtev vojn civilistov, predvsem žensk in otrok. Vprašanje temeljnih človekovih pravic in širjenje varstva mora biti vedno v ospredju evropskih razprav, da bomo lahko razvili skupne in učinkovite strategije za zaščito žensk kot tudi otrok. Vse več je primerov nasilja nad temi kategorijami ljudi, vendar je treba poleg prizadevanj za to, da storilci po posredovanju sodnih organov odgovarjajo za ta dejanja, zagotoviti nekatere bistvene pogoje, da se ta pojav kar najbolj zmanjša, da bi tako preprečili spopade in prispevali k obnovi na območjih, ki so jih ti prizadeli.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo, ki poziva, naj se dodelijo sredstva za posebne in znatne finančne, humanitarne in organizacijske vire v zvezi z vključevanjem žensk in načeli enakosti med spoloma na področje zunanje in varnostne politike; poziva, naj bo več žensk sprejetih v policijske, vojaške in pravosodne vrste ter v misije za ohranjanje pravne države in v mirovne operacije, pa tudi v diplomatske misije in prizadevanja za izgradnjo demokracije; poziva države članice EU, naj dejavno spodbujajo sodelovanje žensk v svojih dvostranskih in večstranskih odnosih z državami in organizacijami zunaj EU.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čeprav obeležujemo deseto obletnico sprejetja resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, je treba na tem področju še veliko narediti, predvsem glede nasilja nad ženskami, smernic EU o otrocih in oboroženih spopadih ter glede boja proti vsem oblikam diskriminacije proti njim. Zdaj je čas, da združimo sile, da bi dosegli ta namen.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Čeprav se strinjam s številnimi točkami v tej resoluciji, še zlasti s potrebo po napredku glede vprašanja spolov pri razvojnem sodelovanju, sem glasoval proti, saj nasprotujem povečanju števila policistov in vojakov, bodisi moških bodisi žensk, saj to v EU predstavlja krepitev vala militarizacije. Resolucija „poudarja, kako pomembno je, da začne EU v večji meri pošiljati policistke in vojakinje na misije skupne varnostne in obrambne politike“, kar je v nasprotju s podporo, ki jo naša skupina namenja demilitarizaciji skupne zunanje in varnostne politike. Prav tako se ves čas sklicuje na Evropsko službo za zunanje delovanje, glede katere vedno znova izražam svoje nasprotovanje, saj je to le še en korak k naraščajoči militarizaciji evropske zunanje politike.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Čeprav resolucija št. 1325 z dne 31. oktobra 2000 kaže, da so se države članice Združenih narodov začele zavedati vpliva oboroženih spopadov na ženske, nasilja, ki ga morajo prenašati med vojno, in pomembne vloge, ki jo lahko imajo pri preprečevanju in reševanju spopadov, pa je 10. obletnica resolucije, ki jo praznujemo danes, tudi priložnost za oceno razmer. V zvezi s tem lahko navedemo resoluciji št. 1820 (2008) in št. 1888 (2009), ki sta prvič izrecno potrdili uporabo spolnega nasilja kot vojne taktike, nekaj, kar poziva k posebnim političnim in varnostnim odzivom.

Prav tako lahko navedemo imenovanje gospe Wallström na položaj posebne predstavnice za vprašanja „spolnega nasilja, ki v oboroženih spopadih prizadene ženske in dekleta“. Ta resen problem zasluži vso našo pozornost. Zato sem kot sopredsednik Skupne parlamentarne skupščine osebno želel, da je gospa Wallström v središču naših razprav med plenarnim zasedanjem Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU, ki 2. decembra poteka v Kinšasi.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ženske so še naprej diskriminirane v številnih državah po svetu. Nasilje nad ženskami je na dnevnem redu in to je še zlasti dramatično v primerih spopada. Študije razkrijejo, da so ženske v kriznih regijah, kjer potekajo vojaški spopadi, pogosto posiljene in/ali podvržene spolnemu suženjstvu. Poglavitni cilj bi moral biti kaznovanje spolnega nasilja nad ženskami kot zločin proti človeštvu, vključno v regijah, ki so razdejane zaradi vojne. Navsezadnje – in zahodne države so tu prav tako odgovorne – je spolno izkoriščanje neopravičljivo in kaznivo delovanje kadar koli. Poročilo obravnava pomembna vprašanja, zato sem ga podprl.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Nasilje nad ženskami na območjih spopadov je pogosto stopnjevanje diskriminacije, ki temelji na spolu; če prav tako upoštevamo, da letos mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami sovpada z deseto obletnico resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325, to lahko in/ali mora pomeniti začetek poživljenega programa za izvajanje te resolucije, česar pa ni mogoče pospešiti brez političnega vodenja na najvišjih ravneh in brez povečanja sredstev. Prepričan sem, da je treba to vprašanje ustrezno obravnavati v potekajočem pregledu politike EU na področju človekovih pravic z dodelitvijo posebnih in precejšnjih finančnih, človeških in organizacijskih virov za sodelovanje žensk in vključevanje načela enakosti med spoloma. Menim, da je ta priložnost izhodišče za usmerjeno ukrepanje, da okrepimo in razvijamo vključevanje žensk. Vprašanje žensk, miru in varnosti mora postati sestavni del načrtovanja in programiranja zunanjih finančnih instrumentov za demokracijo in človekove pravice, sodelovanje in razvoj med narodi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) 10 let je minilo od sprejetja resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti, ter resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1888 (2009) o spolnem nasilju nad ženskami in otroki v oboroženih spopadih. Te resolucije poudarjajo odgovornost vseh držav, da končajo prakso nekaznovanja in kazensko preganjajo povzročitelje zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov, vključno s tistimi, ki so povezani s spolnim ali drugim nasiljem nad ženskami in dekleti.

Od sprejetja zgoraj omenjenih resolucij je minilo deset let in kot poudarja resolucija, za katero sem glasovala, je pred nami še dolga pot. Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, ki je bil 25. novembra, na isti dan kot glasovanje o tej resoluciji, ni le še en dan, ampak je opozorilni klic glede razmer, ki še vedno obstajajo. Ta vprašanja je treba obravnavati na najvišji ravni in morajo ostati del političnega programa, vse dokler ne bo izkoreninjena ta nadloga, ki ne pozna ne rase, ne veroizpovedi in ne starosti.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Resolucija Varnostnega sveta ZN št. 1325, sprejeta 31. oktobra 2000, izjavlja, da ženske v vsej zgodovini pri nobenem narodu niso bile vključene v proces vzpostavitve miru in stabilnosti, in poziva k enaki udeležbi žensk na vseh ravneh, od preprečevanja spopadov do pokonfliktne obnove in ohranjanja miru in varnosti. Deseta obletnica sprejetja resolucije bi morala pomeniti začetek novega programa, ki bo uveden in se ne more izvajati brez politične podpore na najvišjih ravneh in brez potrebnih sredstev. EU mora dejavno spodbujati imenovanje čim več žensk na vodilne položaje, da bodo usklajevale politike in ukrepe EU in zagotavljale njihovo skladnost ter spremljale izpolnjevanje njenih zavez.

EU mora vsaj pet žensk imenovati na vodilne položaje v Evropsko službo za zunanje delovanje in spoštovati ravnovesje spolov glede zaposlenih strokovnjakov. ESZD obenem zahteva organizacijsko enoto, ki bo odgovorna za vprašanja spolov in z vsaj enim polno zaposlenim v vsakem geografskem oddelku, in delegacijo EU, ki se bo posvečala vidikom spola in bo odgovorna za ženske, mir in varnost.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Upam, da bo deseta obletnica resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 označila začetek okrepljenega načrta za izvajanje zavez v zvezi z ženskami, mirom in varnostjo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Zadovoljen sem, da je bila ta resolucija sprejeta. Poudarja, da bi morala deseta obletnica resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 označiti začetek okrepljenega načrta za njeno izvajanje, ki pa ne more napredovati brez političnega vodenja na najvišji ravni in večjih sredstev. Močno priporoča, da naj se to vprašanje ustrezno obravnava v okviru potekajoče revizije politike EU o človekovih pravicah, kar zadeva pripravo celovite strategije za človekove pravice za posamezne države, oceno smernic EU o nasilju nad ženskami in dekleti ter smernic EU o otrocih in oboroženih spopadih ter boju proti vsem oblikam diskriminacije do njih; poziva k dodelitvi posebnih in precejšnjih finančnih, človeških in organizacijskih virov za sodelovanje žensk in vključevanje načela enakosti med spoloma v področje zunanje in varnostne politike.

  Charles Tannock (ECR) , v pisni obliki. – ECR iskreno podpira pravice in enake možnosti za vse ženske ter nediskriminacijo, kot navaja resolucija ZN št. 1325, in močno zagovarja neprecenljivo vlogo žensk na področju miru in varnosti ter obsoja barbarsko in grozljivo ravnanje z ženskami in otroki na območjih spopadov.

Vendar pa ERC dosledno nasprotuje določanju kvot za ženske v nacionalnih, regionalnih in lokalnih institucijah in ustanovitvi Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD).

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zelo sem vesel zaradi sprejetja resolucije ob deseti obletnici resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, ki poleg tega poteka na simboličen datum, 25. november, mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Rad bi poudaril, da je treba povečati sodelovanje žensk na vseh področjih dejavnosti, še zlasti v prizadevanjih za spravo in mirovnih pogajanjih, pri vzpostavljanju, zagotavljanju in ohranjanju miru ter preprečevanju sporov. Bistveno je, da vse prisotne strani upoštevajo posebne potrebe žensk, in le s povečano prisotnostjo žensk na terenu nam bo uspelo izboljšati stanje.

Poleg tega bi nam večja prepoznavnost žensk omogočila, da bi prebivalstvo bolj ozavestili glede nehumanega značaja uporabe posilstva kot vojnega orožja, in bi morda odpravili nekaznovanost storilcev takega nasilja.

Nenazadnje bi nam ta prisotnost omogočila vzpostavitev vzajemnega zaupanja med civilnimi žrtvami spopadov, ki so v glavnem ženske in otroci, in akterji na tem področju.

Predlog resolucije (B7-0622/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ker narašča umrljivost čebel in pada število čebelarjev. To je problem za kmetijstvo in biotsko raznovrstnost, saj je 76 % proizvodnje hrane in 84 % rastlinskih vrst v Evropi odvisnih od čebeljega opraševanja. Rad bi se zavzel za več raziskav, da bi pomagali izvajati boljše rešitve in bi podprli ukrepe za povečanje biotske raznovrstnosti in zmanjšanje učinkov podnebne nestabilnosti. Življenje čebele delavke je zelo kratko in občutljivo na spremembe v okolju. To pomeni, da je prizadeta tudi proizvodnja medu, vendar ne le zaradi vedno bolj negotove dolžine in stabilnosti letnih časov, ampak tudi zaradi vse večje škode, ki jo povzročajo zunanji viri, kot so med drugim raba pesticidov in pršice. Zato je treba okrepiti sedanje programe v okviru nove skupne kmetijske politike, da bomo lahko tudi na tej ravni našli učinkovitejše rešitve.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Da bi opozorili na grožnjo za biotsko raznovrstnost po vsem svetu je bilo leto 2010 razglašeno za evropsko leto biotske raznovrstnosti. Zaradi nedavnega povečanja smrtnosti čebel in čebeljih bolezni je prav tako ogroženo čebelarstvo, ki je pomemben vir zaposlovanja in prihodkov na podeželju. Glasoval sem za to resolucijo, v kateri Evropski parlament poziva Komisijo k financiranju posebnih študij, da bi bolj poznali in razumeli dejavnike, ki vplivajo na zdravje čebel. Resolucija ugotavlja, da gensko spremenjene kulture in širjenje strupenih snovi s cvetnim prahom lahko vplivajo na bolezni čebel in njihovo umrljivost. Glede na to, da so žita, sadje in zelenjava v Evropi odvisni od čebeljega opraševanja, so te kulture in kmetijstvo na splošno izpostavljeni velikemu tveganju različnih bolezni. Menim, da mora Evropska komisija zaradi takšne negotovosti nujno izvesti neodvisno raziskavo, ki naj oceni učinke gensko spremenjenih kultur in širjenja strupenih snovi s cvetnim prahom na okolje in posebne vrste in zagotovi objavo takšnih podatkov.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čebele imajo v ekološkem ravnotežju pomembno vlogo, njihova smrt pa ima resne posledice za prehranjevalno verigo. To poročilo se zavzema za spodbujanje in izboljšanje čebelarstva, predvsem na ravni statističnih podatkov v zvezi z napovedjo proizvodnje medu, izboljšanje in uskladitev programov za spremljanje in raziskave v čebelarstvu; jasnejši predpisi za označevanje porekla medu, razvijanje programov in zakonodaje na področju čebelarstva in razvoj inovativnega in učinkovitega zdravljenja proti pršicam varojam.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Pomnoževalni učinek opraševanja, kar pomeni razmerje med samo gospodarsko vrednostjo opraševanja in vrednostjo medu, ki se proizvede kot rezultat, pomeni v ekonomskem smislu izjemen rezultat.

Zato se v času, ko si prizadevamo za najrazličnejše učinkovitosti, ne zdi smiselno, da bi opustili dejavnost, kjer razmerje med stroški in koristmi kaže, kako nespametno bi to bilo. Ker razlogov ni mogoče najti v ekonomskih dejavnikih, ampak v zunanjih pogojih, mislim, da poročilo Komisije zadene bistvo, ko se odloči za primerjavo vseh dejavnikov, ki sedaj ovirajo čebelarstvo.

Prav tako mislim, da je vredno spodbujati to dejavnost z dodatnimi ukrepi in da bi bilo treba pozdraviti vsak znanstveni prispevek v zvezi s tem.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Mislim, da mora Evropska komisija prilagoditi področje uporabe in financiranja evropske veterinarske politike, da bo upoštevala posebno naravo čebel in čebelarstva, ob tem pa v sodelovanju s čebelarskimi organizacijami zagotovila učinkovitejši nadzor nad boleznimi čebel in dostopnostjo učinkovite in standardizirane veterinarske medicine po vsej Uniji.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na evropskem trgu za med so cene zelo nestanovitne, ker je 40 % evropskega trga za med zdaj odvisnega od uvoza, kar čebelarje v vsej EU, vključno s portugalskimi, postavlja v slabši konkurenčni položaj do medu iz tretjih držav. Po uradnih statističnih podatkih je na Portugalskem 17.291 čebelarjev z 38.203 panji in 562.557 kolonijami. Leta 2009 je proizvodnja znašala 6.654 ton medu in 235 ton voska, kar predstavlja 1,9 % od 351,000 ton medu, ki se proizvede v EU. Dejavnosti čebel in čebelarjenja so ključne za vzdrževanje ekosistemov, ekološkega ravnovesja rastlinskih vrst in ohranjanje biotske raznovrstnosti, prav tako pa je v gospodarskem smislu to dejavnost, ki jo je v Evropi smiselno zaščititi in spodbujati, da bo ta manj odvisna od uvoza.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čebele so bistvene za opraševanje kultur, ohranjanje ekološkega ravnovesja in kot način ohranjanja biotske raznovrstnosti. Upad števila kolonij je tako obžalovanja vreden, zato potrebujemo znanstvene podatke, da bomo razumeli mehanizme, ki pomagajo pri širjenju te vrste, in razvili načine za njeno ohranjanje. Mislim, da se je ključno osredotočiti na evropski med, ki ga postopoma nadomeščajo druge sorte slabše kakovosti, ki ne izpolnjujejo meril za proizvodnjo v EU.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čebelarjenje je eden od modelov kmetijstva z najmanjšim vplivom na okolje, zato je ta dejavnost še zlasti primerna za zaščitena območja. Čebelarstvo je v moji regiji zelo razširjeno in je izjemen primer upravljanja zemljišč, pa tudi zgodovinski simbol, tradicija in lokalna identiteta. V Benečiji je čebelarstvo vrsto let ustvarjalo izdelke odlične kakovosti in pripomoglo k preživetju v najbolj prikrajšanih območjih. Ta sektor pa ne more še naprej prinašati takšnih rezultatov, če Evropska unija skupaj z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi ne bo pomagala s financiranjem. Kot je navedeno v predlogu resolucije, je pomembno zagotoviti spodbude za raziskave bolezni čebel in podpreti evropske proizvajalce, ko po odprtju trga EU uvoženemu medu konkurirajo tretjim državam. Zato bom glasoval za ta predlog.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) strinjal sem se s tem poročilom, ker igra čebelarstvo z zagotavljanjem javne storitve z okoljsko vrednostjo strateško vlogo v družbi. Danes se zaskrbljujoče zmanjšuje število žuželk opraševalk, vključno s čebelami. Navsezadnje je 84 % rastlinskih vrst in 76 % proizvodnje hrane v Evropi odvisnih od čebeljega opraševanja, gospodarski pomen čebel pa je veliko večji od vrednosti medu, ki ga proizvedejo. Štirideset odstotkov evropskega trga za med je odvisnega od uvoza, odprtje trga EU za med iz tretjih držav v preteklosti pa je postavilo čebelarje EU v slabši konkurenčni položaj. Zato moramo podpreti prihodnji razvoj evropskega čebelarstva, ki prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Zato je pomembno slediti celostnemu in trajnostnemu pristopu, ki vključuje vidike, kot so razvoj podeželja, podnebne spremembe in biotsko raznovrstnost, in predvsem spodbujati ukrepe za ohranjanje in povečanje cvetnih površin. Prav tako je pomembno širše in celostno podpreti evropsko čebelarstvo z uporabo dodatnih orodij v prihodnji skupni kmetijski politiki, med drugim z ukrepi za spodbujanje biotske raznovrstnosti, blaženje učinkov podnebnih sprememb, ohranitev dediščine nacionalnih tradicij in kultur, ki nudijo delovna mesta številnim evropskim družinam, ter zaščito in izboljšanje kakovosti ter dobro delovanje trga za čebelarske izdelke.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) Čebele so zelo pomembna bitja, saj brez njih ne bi bilo opraševanja. Zato je naraščajoče število poročil o zmanjšanju števila čebeljih kolonij obžalovanja vredno in zahteva nujno preiskavo. To še zlasti velja za kmetijstvo, ker je izredno odvisno od koristnega dela čebel. Na žalost je očitno, da sta industrializem in moderno življenje otežila preživetje teh koristnih čebel. Scenariji, kot so množično izumiranje čebel zaradi pršice Varoe, nepojasnjen pogin čebeljih kolonij v ZDA in nevarnost, ki jo za čebele predstavljata elektrosmog in nepravilno obdelano seme, na žalost niso le osamljeni primeri. Zato pozdravljam dejstvo, da se je Parlament danes dogovoril, da v prihodnje podpre čebelarstvo. Mislim, da je pomembno, da se osredotočimo na raziskave čebeljih populacij.

Brez natančnih znanstvenih podatkov ne bomo mogli opredeliti problemov in se jih učinkovito lotiti. Upam, da nam bo uspelo pojasniti zmanjšanje čebeljih kolonij in preprečiti njegovo nadaljevanje, da bomo še naprej deležni koristi, ki jim prinaša pomembna in večplastna vloga čebel.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Čebelarstvo je izredno pomembno za kmetijstvo, predvsem za opraševanje, kajti prihodki od obdelovalnih površin in sadja so odvisni od čebeljega opraševanja. V številnih regijah je umrljivost čebel še naprej celo bolj zaskrbljujoča, zato je treba ukrepati. Zato podpiram resolucijo, ki poziva Komisijo, naj bolezni čebel vključi v področje uporabe evropske veterinarske politike in naj oblikuje akcijski načrt za omejevanje umrljivosti čebel. Komisija je pozvana, naj zagotovi, da se v okviru skupne kmetijske politike po letu 2013 sedanja podpora čebelarstvu ohrani in okrepi, s čimer se bo zagotovil nadaljnji obstoj tega sektorja. Štirideset odstotkov evropskega trga za med je odvisnega od uvoza, kar je delno posledica odprtja trga EU za med iz tretjih držav, cene pa so blizu meje donosnosti.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za predlog resolucije o čebelarstvu, ker je pomembno zagotoviti pozornost sektorju, ki ščiti biotsko raznovrstnost in proizvaja popolno živilo, kot je med. S to vlogo v mislih je bila uvedena določba o povečanju letne pomoči čebelarstvu v Evropi s 26 milijonov EUR za obdobje 2008-2010 na 32 milijonov EUR za obdobje 2011-2013. Ta sredstva bodo namenjena prav podpori čebelarjenju, vključno z nacionalnimi raziskovalnimi projekti o novih načinih boja proti visoki umrljivosti čebel, ki je pred kratkim že dosegla skrb vzbujajočo raven. Vendar pa je po drugi strani pomembno zagotoviti pošteno preglednost pri razporejanju pomoči in zagotavljanju več sredstev za države, ki jih dejansko potrebujejo. Glasoval sem za izvedbo sistema raziskovalnih podatkov do leta 2012. To je korak v smeri preglednosti, da se pomoč razporedi na podlagi rezultatov raziskave panjev, ki se nahajajo v različnih državah članicah, in ne na podlagi ocenjenih podatkov. Menim, da je to izredno pomembno za namene zagotavljanja preglednosti za javno potrošnjo in zaščito tistih, ki se dejansko ukvarjajo s čebelarskimi dejavnostmi.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Leta 2010, v mednarodnem letu biotske raznovrstnosti je čebelarstvo po vsem svetu zelo ogroženo, saj ima izgube, ki so 100 do 1000-krat večje kot običajno. Ta sektor ima strateško vlogo v družbi, saj zagotavlja javno storitev z okoljsko vrednostjo, čebelarstvo pa je dragocen primer „okolju prijazne dejavnosti“, ki izboljšuje in ohranja biotsko raznovrstnost, vzdržuje ekološko ravnotežje in ohranja rastlinstvo, je pa tudi model trajnostnega pridelovanja v podeželskem okolju. Zato pozdravljam to resolucijo, ki vsebuje predloge za izboljšanje stanja v čebelarstvu.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaskrbljujoče naraščanje smrtnosti čebel in zmanjševanje števila čebelarjev imata lahko zelo resne posledice za proizvodnjo hrane v Evropi, ker je večina kultur, kot vsi vemo, odvisna od opraševanja.

Parlament mora zato pozvati Evropsko unijo, naj poveča podporo čebelarstvu, glede na skupno kmetijsko politiko, ki jo je treba prenoviti. Za obravnavo tega problema in preprečevanje škodljivih vplivov na kmetijstvo in trgovinske dejavnosti našega gospodarstva so potrebni močni, posebni ukrepi.

Akcijski načrt za omejevanje umrljivosti čebel, h kateremu poziva resolucija, je šele prvi v vrsti ukrepov, ki jih je treba sprejeti. Glasoval sem za predlog.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je močno odvisna od uvoza v čebelarstvu, saj je uvoženega kar 40 % medu, ki ga porabimo. Glede na pomen čebelarstva, ki ima strateško vlogo v družbi, saj zagotavlja javni in okoljski prispevek, in glede na dejstvo, da je ta dejavnost dragocen primer „okolju prijazne dejavnosti“, ki izboljšuje in ohranja biotsko raznovrstnost, vzdržuje ekološko ravnotežje in ohranja rastlinstvo in je model trajnostnega pridelovanja v podeželskem okolju, je v interesu vseh, da se ga podpre in se tako zagotovi njegova trajnostna rast, zaradi katere bomo manj odvisni od tretjih držav. Tudi v moji državi je treba ta sektor negovati, da bodo lahko njegove koristi vidne v gospodarskem in okoljskem smislu in se bo povečala proizvodnja medu, ki zdaj predstavlja le 1,9 % proizvodnje EU.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Podprl sem resolucijo o razmerah v čebelarstvu, ker me skrbi močno zmanjšanje števila čebel, ki so bistvene in nenadomestljive zaradi pomembne vloge pri opraševanju, saj skupaj z drugimi žuželkami opraševalkami vplivajo na 84 % rastlinskih vrst. Zato menim, da je pomoč pri izboljšanju razmer v čebelarstvu dolžnost glede na to, da, kot navaja resolucija, „ima čebelarstvo glede na javni in okoljski prispevek čebelarjev strateško vlogo v družbi“. Prav tako sem vesel, da resolucija od Komisije zahteva, naj za evropske in nacionalne organe velja obvezno posvetovanje s čebelarji pri razvijanju programov in zakonodaje na področju čebelarstva, saj sem prepričan, da je to korak naprej v izboljšanju sodelovanja javnosti in tudi korak naprej v smislu demokracije. Za sem glasoval tudi, ker se strinjam s Komisijo, ki zagotavlja, da se bo pomoč čebelarstvu iz skupne kmetijske politike po letu 2013 povečala.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Izguba čebeljih kolonij je problem vse EU, katerega vzroki še niso v celoti pojasnjeni. Dejavniki, kot so uporaba fitofarmacevtskih proizvodov, netrajnostni načini kmetovanja, podnebne spremembe, patogeni in zajedavci in pomanjkanje hrane in krme za čebele kot posledica širjenja monokultur, so skupaj povzročili znatno zmanjšanje števila čebel delavk. Poleg ekoloških posledic ima to tudi gospodarske posledice, saj je treba uvažati vse večje količine medu. Da bi evropsko čebelarstvo lahko rešilo ta problem, mora v prihodnje prejeti več podpore. Poročilo uporablja povsem uravnotežen pristop in zato sem ga podprl.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Čebelarstvo je leta 2010 utrpelo obsežne izgube in število čebel se je znatno zmanjšalo. To negativno vpliva na celotno okolje in kmetijstvo, saj so čebele pomembne opraševalke. Pri čebelah delavkah pa so razmere še zlasti slabe. Zato sem glasoval za to poročilo, ki sprejema ukrepe za omejevanje umrljivosti čebel.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam resolucijo, sprejeto z veliko večino na plenarnem zasedanju v Strasbourgu 25. novembra, vključno s pomembnim prispevkom azorskih čebelarjev, s katerimi smo bili v neposrednem stiku v okviru posvetovanja, ki sem ga izpeljala.

Vendar pa končno besedilo resolucije še vedno nima tistega, kar sem prvotno pričakovala, saj bi morali biti nekateri vidiki, ki so ključni za proizvajalce, kot so vprašanja standardov kakovosti in označevanje uvoženega medu, temeljitejši. Mogoče je, da se to ni zgodilo zaradi premajhnega poznavanja nekaterih ključnih problemov, s katerimi se srečuje ta sektor. Zato, na primer, lokalno označevanje ni vključeno v končno besedilo resolucije.

Vendar pa se ta resolucija po delu, ki je bilo opravljeno v sodelovanju s sektorjem glede vprašanj, kot so med, uvožen iz tretjih držav z resnimi težavami s kakovostjo, zdaj pa tudi z neustreznim označevanjem, potreba, da se še naprej zagotavlja raznovrstno kmetijstvo, da se zagotovi opraševanje, in na koncu pomen skupnih standardov kakovosti in raziskav v EU, loteva vprašanj, ki so pomembna za azorsko in nacionalno čebelarstvo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čebelarstvo ima strateško vlogo v družbi, saj nazorno predstavlja primer „okolju prijazne dejavnosti“, ki izboljšuje in ohranja biotsko raznovrstnost, vzdržuje ekološko ravnotežje in ohranja rastlinstvo, je pa tudi model trajnostnega pridelovanja v podeželskem okolju. Na evropski ravni se ta sektor srečuje z neštetimi izzivi in težavami, predvsem trženje, nestanovitnost cen, prihod mladih čebelarjev v sektor, vedno starejši čebelarji v Evropski uniji, manjšanje števila kolonij in povečanje smrtnosti čebel. Zato je povsem smiselno, da okrepimo podporo temu sektorju.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Zadovoljen sem, da je bila sprejeta ta resolucija, v kateri EP pozdravlja poročilo Komisije z dne 28. maja 2010. V njem ugotavlja, da se bodo sedanji programi zaključili leta 2013, in je zaskrbljen zaradi številnih izzivov in težav, s katerimi se še vedno sooča evropsko čebelarstvo, kot so med drugim trženje, nestanovitnost cen, prihod mladih čebelarjev v sektor, vedno starejši čebelarji v Evropski uniji, manjšanje števila kolonij in splošne težave zaradi smrtnosti čebel, do katere prihaja zaradi različnih razlogov. Prav tako poziva Komisijo, naj se pozitivno odzove na zahteve držav članic in upravljavcev, na primer z izboljšanjem statističnih podatkov v zvezi z napovedjo proizvodnje, tudi določanjem enakih zahtev za med, ter z izboljšanjem in usklajevanjem programov za spremljanje in raziskave v čebelarstvu.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zelo sem vesel zaradi sprejetja predloga našega odličnega kolega in predsednika odbora, gospoda de Castra. Posledice, povezane z zmanjšanjem števila čebel po svetu, so splošni javnosti precej neznane, čeprav imajo čebele temeljno vlogo glede vzdržnosti naše prehranske verige. Potrebujemo velikopotezno raziskovalno politiko, da bomo natančneje razumeli mehanizme, ki prispevajo k širjenju te vrste, in bomo pridobili potrebna sredstva za njihovo ohranitev. Kitajskega medu, ki je nižje kakovosti in ne izpolnjuje naših strogih proizvodnih meril za proizvodnjo, ne moremo sprejeti kot nekaj neizogibnega, kot edino drugo izbiro zaradi pomanjkanja medu, ki počasi zajema Evropo. Obžalujem dejstvo, da moji kolegi poslanci v Evropskem parlamentu niso glasovali za vse predloge sprememb, ki sem jih predložil. Obžalujem dejstvo, da je bila v dogovoru z industrijskimi kemičnimi velikani hinavsko podprta sramotna in neomejena uporaba nevrotoksinov. Einstein je dejal: „Če bo čebela izginila s površine zemlje, bodo človeku ostala nič več kot le še štiri leta življenja“. Poskrbimo, da nam nikoli ne bo treba ugotavljati, ali je to, kar je dejal, res.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Sprejetje resolucije o razmerah v čebelarstvu je nadaljnji korak za okrepitev in izboljšanje stanja v tem sektorju. Problem tega pomembnega sektorja, ki je še naprej podcenjen, ima svetovne razsežnosti. Čebele so ključnega pomena za gospodarstvo in okolje. Visoka stopnja umrljivosti, ki jo zdaj opažamo med čebeljimi družinami, ima negativen vpliv na kmetijsko proizvodnjo. Zato potrebujemo nove mehanizme za subvencioniranje v naslednji finančni perspektivi po letu 2013, kar bo omogočilo izvedbo več znanstvenih raziskav o razlogih za zmanjšanje števila čebel, to pa bo prav tako omogočilo ustrezne ukrepe, da to negativno težnjo obrnejo. Prav tako bi morali podpreti informacijske kampanje in izobraževanje mladih čebelarjev, da bodo postali dejavni v tem sektorju.

Poročilo: Lena Kolarska-Bobińska (A7-0313/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo o novi energetski strategiji za Evropo 2011–2020, saj menim, da je ta nova energetska strategija nujna za uveljavitev konkurenčne, trajnostne in varne strategije. V času, ko je Evropa vse bolj odvisna od uvoza energije, se mi zdi bistveno, da z inovacijami in tehnologijo nadaljuje s svojo prevladujočo vodilno vlogo v energetskih zadevah.

Da bo naša energetska strategija postala bolj trajnostna, bo potrebno nadaljnje osredotočanje na energijo iz obnovljivih virov z uvedbo večje konkurenčnosti v sektorju, da bi dosegli učinkovito izvajanje notranjega trga z energijo. To bo zmanjšalo stroške in povečalo konkurenčnost gospodarstva, prav tako pa bo ustvarjalo bogastvo in delovna mesta, ki so pomembna v smislu zdrave trgovinske bilance.

Prihajam iz ene od najbolj oddaljenih regij, kjer je sedanja raven energetske samozadostnosti okrog 27% in ki si prizadeva, da bi do leta 2012 dosegla 75%. Azori so opredelili ambicioznejše posebne cilje kot EU, rezultati, ki jih dosegajo z velikopotezno energetsko politiko partnerstva med regijo in najboljšimi nacionalnimi in mednarodnimi raziskovalnimi središči, pa so že zdaj deležni priznanja na evropski ravni, še zlasti glede geotermalne energije.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Cilj nove energetske strategije za Evropo je izvajati Lizbonsko pogodbo v zvezi z enotnim energetskim trgom, varnostjo oskrbe, energetsko učinkovitostjo, zmanjšanjem odvisnosti od uvoza in povečanjem domače proizvodnje energije. Podpiram to resolucijo, ker mora Evropska unija hitro izvajati zakonodajo s tega področja in globalne energetske strategije. Zahtevamo dolgoročno vizijo za našo energetsko politiko, ki bo zagotovila ustrezno delovanje tega trga, podprla najsodobnejša integrirana omrežja, bolje izkoristila možnosti za energetsko učinkovitost, spodbujala raziskave in razvoj kot tudi inovacije na tem področju, in ki bo koristi potrošnikov postavila v osrčje evropske energetske politike. Zato sem glasovala za to poročilo, ki označuje prvi korak na poti do obsežne energetske politike EU v okviru strategije EU 2020.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Čeprav je Evropa vodilna na področju proizvodnje alternativne energije, smo še vedno preveč odvisni od fosilnih goriv, predvsem nafte. Ta odvisnost ima mednarodne posledice, saj se večina virov fosilnih goriv nahaja zunaj EU. Lizbonska pogodba je za Evropsko unijo vzpostavila nove pristojnosti v energetiki, izredno pomembnem področju kompetenc. V odgovor je Parlament sprejel energetsko strategijo za 2011-2010, ki sem jo podprla. Strategija vključuje spodbujanje vlaganj v to področje in spodbude, osredotočene na energijo iz obnovljivih virov. Cilj pa je seveda zagotoviti zanesljivost oskrbe v EU, zato je upravljanje naftovodov in plinovodov, ki zdaj oskrbujejo Unijo, najpomembnejša prednostna naloga. Strategija zato združuje kratkoročne potrebe po energetski varnosti in načrte za zadovoljitev prihodnjih zahtev Evrope po energiji.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to pomembno poročilo. Vključitev posebnega poglavja o energiji v Lizbonsko pogodbo omogoča trdno pravno podlago za razvoj energetskih pobud na podlagi trajnosti, varnosti oskrbe, medsebojne povezanosti omrežij in solidarnosti. Unija se na področju energetike spopada z zakasnelim ali nedokončanim izvajanjem energetske zakonodaje, zaradi česar mora Komisija z odločnim vodenjem premostiti to vrzel. V naslednjem desetletju bodo potrebne večje naložbe v notranji energetski sektor, zlasti v nove elektrarne, povezave in omrežja, in ker bodo te naložbe določile mešanico energetskih virov za še daljše obdobje, bi bilo treba zagotoviti, da bodo lahko podprle preobrazbo v trajnostni in čist energetski trg. Zelo pomembno je poskrbeti za jasno večletno financiranje za projekte na področju energetike, zagotoviti, da je v enotni energetski trg vključena tudi regija Baltskega morja in da za energetske vire plačujemo toliko kot druge države članice EU.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za predlog resolucije, ki ga je predložila gospa Kolarska-Bobińska, ker se na splošno strinjam z njo glede tega, kako naj bi bila v prihodnje usmerjena energetska strategija Evropske unije: k večji avtonomiji v odnosu do tretjih držav, ki zagotavljajo fosilna goriva, odpiranju držav članic, ki so z energetskega vidika še vedno „izolirane“ in še niso ustrezno povezane z evropskim energetskim sistemom, k spodbujanju razvoja energije iz obnovljivih virov in zagotavljanju energije zunanjih dobaviteljev v okviru nove Evropske službe za zunanje delovanje. Potrebujemo skladno evropsko energetsko strategijo, zazrto v prihodnost.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) S politiko energetske varnosti bo lahko Evropska unija predvidela krizne razmere, podobne plinski krizi leta 2009, ne pa se samo odzivala nanje. To mora potekati vzporedno z izpolnitvijo ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 20 % in zmanjšanje porabe energije za 20 % do leta 2010. Ta naloga še zdaleč ne bo lahka, še zlasti zato, ker bo finančni prispevek zgolj za okoljske cilje dosegel 58 milijard EUR. Poleg tega bo potreben še finančni prispevek za zmanjšanje vse večje odvisnosti EU od zunanjih energetskih virov. Notranje in zunanje vidike je treba povezati, da EU ne bo več ranljiva glede preskrbe z energijo, temu pa je treba ustrezno prilagoditi njene politike. Vse ukrepe, namenjene zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega energetskega trga, mora spremljati aktivna diplomacija, namenjena krepitvi sodelovanja z glavnimi državami proizvajalkami, tranzitnimi državami in državami porabnicami. Nujno moramo pripraviti nacionalne načrte, ki bodo vključevali preventivne in izredne ukrepe. Z usklajevanjem teh načrtov na ravni EU bi bilo mogoče zagotoviti, da bodo učinkoviti.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo o energetski strategiji, ki opredeljuje usmeritve, ki naj bi jih imela prihodnja energetska politika Evropske unije. Rad bi poudaril vlogo jedrske energije v sedanji in prihodnji mešanici energetskih virov EU, vključno z izrecnim priznanjem potrebe po podaljšanju življenjske dobe obstoječih obratov. Z vidika posameznih virov lahko to strategijo obravnavamo kot uravnoteženo, čeprav niti enkrat ne omenja tega, kar je po mojem mnenju pomembna vloga premoga, če izgoreva v moderniziranih elektrarnah. Težko si je predstavljati, kako lahko povečamo varnost preskrbe z energijo v EU in neodvisnost brez premoga kot stabilnega vira, ki se lahko prožno odziva na nenadna povečanja povpraševanja po energiji. Šibka točka je znatno presplošna narava poročila in odsotnost spremljajoče zakonodaje. Na posebno in praktično obliko strategije bo močno vplival akcijski načrt, ki se pripravlja za doseganje nizkoogljičnega gospodarstva do leta 2050 in ki bo predvidoma objavljen na začetku naslednjega leta. Menim, da je cilj oblikovanja enotnega notranjega trga do leta 2015 glede na nadaljevanje odsotnosti regionalnih trgov in spajanja trgov preveč velikopotezen, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da Evropska komisija nezadostno spremlja, kot to jaz razumem, ustrezno izvajanje sedanje evropske zakonodaje za področje energije v vseh državah članicah. Evropska komisija je v energetsko strategijo, ki naj bi pospešila izgradnjo energetskih omrežij po vsej EU, prav tako ustrezno vključila tako imenovan infrastrukturni sveženj.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Razvoj prave evropske energetske strategije je zdaj postal nujen. Kot pojasnjuje poročilo gospe Kolarska-Bobińska, se Evropska unija prebija ob hudi odvisnosti od uvoza energije in resnih pomanjkljivostih zakonodaje. Tako kot poročevalka bi poudaril, da se mora Evropska unija za doseganje svojih ciljev oskrbeti s praktičnimi in finančnimi sredstvi, nenazadnje z zagotavljanjem ustreznega financiranja za raziskave in razvoj na področju energije. Prav tako sem prepričan, da mora biti zanesljivost oskrbe tesno povezana z močnim partnerstvom z Rusijo. Vse bolj očitno postaja, da moramo bistveno razširiti izgradnjo plinovodov, ki prinašajo zemeljski plin iz vsepovsod v Evropo. Prav tako moramo izboljšati povezave med omrežji v državah članicah, da bi izboljšali energetsko solidarnost.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Energetski sektor je gonilna sila gospodarske rasti. Evropa ima od leta 2008 strategijo za energijo in boj proti podnebnim spremembam. Bistveno je, da izvajamo to strategijo.

Vendar pa nam Lizbonska pogodba z odpiranjem možnosti za oblikovanje resnične energetske skupnosti v Evropi omogoča, da gremo še dlje. Razviti moramo notranji energetski trg, zgraditi in utrditi povezave med energetskimi omrežji, zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo in energetsko solidarnost in postaviti potrošnika v središče naše pozornosti. Treba je povečati javno financiranje in razviti več orodij in programov za spodbujanje energetske učinkovitosti. Znanstvene raziskave in tehnologija imajo pri doseganju teh ciljev ključno vlogo. Zato pozdravljam uvedbo različnih evropskih industrijskih pobud v skladu z evropskim strateškim načrtom za energetsko tehnologijo (načrt SET) in pozivam Komisijo, da ostale ukrepe v tem načrtu uveljavi v praksi. Na področju energije naj bi imele raziskave in razvoj prednost v osmem okvirnem programu. Zato je bistveno ustrezno financiranje za podporo čistih in trajnostnih tehnologij. Samo na ta način bo mogoče ohraniti konkurenčnost naše industrije, spodbujati gospodarsko rast in ustvarjati delovna mesta.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu o novi energetski strategiji za Evropo 2011-2020. Poročilo je v celoti usklajeno s cilji strategije EU 2020, ki odpravlja še zadnje ostanke socialne Evrope. Krepitev konkurenčnosti EU, ki jo poročilo tako močno spodbuja, nazorno vodi v zmanjšanje plač in pravic delavcev v tem posebnem sektorju. Obenem pa poročilo sredi gospodarske krize ob težnji po privatizaciji skoraj celotnega evropskega energetskega sektorja (elektrarne, omrežja) predvideva več denarja za energetsko infrastrukturo, kar je posredna finančna podpora velikim podjetjem. In kot zadnje, sem prepričan, da je poskus poročila povezati energetsko politiko EU s cilji zmanjšanja podnebnih sprememb zgolj navidezna povezava, saj so vse navedbe nedoločne in ne opišejo močne politične volje.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za resolucijo o novi energetski strategiji za Evropo 2011–2020. Glavna cilja v tej resoluciji sta premik v smeri nizkoogljičnega energetskega sistema in zagotovilo varne oskrbe z energijo za vse države članice. Oba cilja morata zagotoviti konkurenčnost EU in distribucijo energije po sprejemljivih cenah na podlagi zanesljive oskrbe. Prepričana sem, da so širitev uredb, ki veljajo na notranjem energetskem trgu EU, na sosednje države in prizadevanja za raznolikost virov energije in transportnih poti za uvoz energije osnovni predpogoji za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z energijo.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija si je za naslednje desetletje zastavila številne izredno velikopotezne cilje, od katerih je eden povečanje energetske učinkovitosti do leta 2020. Ta cilj bo pomagal spodbuditi obseg naložb na tem področju in posledično ustvarjal nova delovna mesta na podeželskih in mestnih območjih. Mislim, da je v tem okviru koristno ne le odobriti finančne spodbude za takšne projekte, ampak uvesti akcije ozaveščanja javnosti o energetski učinkovitosti in o ravni virov, ki jih lahko uporabljajo potrošniki, ter o izdelkih, povezanih z energijo.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo „Pot k novi energetski strategiji za Evropo 2011-2020“, saj mislim, da sektor potrebuje nove strateške smernice za doseganje ciljev, določenih v členu 149 Lizbonske pogodbe, ciljev 20-20-20, predvidenih v energetskem in podnebnem svežnju EU, in dolgoročnega cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80 % do 95 % do leta 2050.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija je za evropsko energetsko politiko določila tri cilje: (i) premik v smeri nizkoogljičnega energetskega sistema; (ii) zagotoviti varnost oskrbe z energijo; (iii) okrepiti konkurenčnost EU in zagotoviti energijo po sprejemljivih cenah vsem potrošnikom. Na splošno se strinjam s temi tremi cilji, vendar menim, da manjka četrti izziv, ki je morda še pomembnejši: zmanjšanje energetske odvisnosti, predvsem glede fosilnih goriv. Poleg tega je treba cilj zmanjšanja emisij ogljika zelo skrbno preučiti, da bi kar najbolj zmanjšali tveganje selitve virov CO2 in izgubo konkurenčnosti evropske industrije.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Dokument Komisije z naslovom „Pot k novi energetski strategiji za Evropo 2011–2020“ odlično prispeva k celoviti politiki EU za energetski sektor v okviru strategije EU 2020. Lizbonska pogodba zagotavlja trdno pravno podlago za razvoj energetskih pobud na podlagi trajnosti, varnosti oskrbe, medsebojne povezanosti omrežij in solidarnosti. Imamo lahko novo strategijo za energetski sektor za doseganje ciljev iz člena 194 Lizbonske pogodbe in ciljev v okviru podnebnega svežnja 20-20-20.

Nove pobude v energetskem sektorju bi si morale prizadevati za premik v smeri nizkoogljičnega energetskega sistema, kjer bi se vsem zagotovila varnost oskrbe z energijo, obenem pa bi to prispevalo tudi k večji konkurenčnosti, energijo pa bi vsem potrošnikom zagotavljali po sprejemljivih cenah. Izpolniti je treba cilje Lizbonske pogodbe v zvezi z enotnim energetskim trgom, zanesljivostjo oskrbe, energetsko učinkovitostjo in varčevanjem z energijo ter razvojem novih in obnovljivih oblik energije ter spodbujanjem energetskih omrežij. Strategijo je treba izvesti predvsem v duhu solidarnosti in odgovornosti, pri čemer nobena država članica ne sme zaostajati ali biti izključena.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Energetska strategija EU, ki jo zagovarja to poročilo in ki jo zagovarja Komisija v različnih sporočilih o tej tematiki, je tesno povezana z opredelitvijo politike Unije, ki je opisana v Lizbonski pogodbi: „dokončno oblikovanje notranjega energetskega trga EU“.

Poročevalka zahteva „pripravo načrtov za Evropsko skupnost za energijo“, vztraja, da države članice izvajajo in prenesejo sedanje direktive o notranjem trgu in preučuje „ponovno predložitev ključnih določb sedanjih direktiv o notranjem trgu v obliki uredb, da tako zagotovi celovito neposredno uporabo na enotnem trgu“. Kot smo ponovili, se s tem predlogom kot energetsko rešitvijo sploh ne strinjamo, zato smo glasovali proti poročilu.

Za gospodarstvo države in njeno delovanje je to strateški sektor, ki naj bi bil suveren pri opredelitvi svojih energetskih politik.

Poleg tega sta povečana odvisnost od uvoza glavnih virov in dvig cen energije za potrošnike, skupaj z zmanjšanjem kapitalskih naložb v energetsko infrastrukturo, že razkrila neuspeh te strategije zasebnega trga. Le javni sektor lahko zagotovi splošen dostop do energije, njeno učinkovito upravljanje in učinkovitost ter zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Strinjam se s cilji predloga resolucije: oblikovanje enotnega evropskega energetskega trga, zanesljivost oskrbe, energetska učinkovitost, razvoj novih in obnovljivih oblik energije in podpora energetskim omrežjem.

V celoti podpiram zahtevo, da Komisija sprejme ambiciozen akcijski načrt o energetski učinkovitosti, da bi zmanjšali odvisnost EU, se borili proti podnebnim spremembam, ustvarili več delovnih mest in preprečili povišanje cen za energijo.

Prav tako je treba z vzpostavitvijo ustreznega sistema plinske in električne infrastrukture zagotoviti ustrezno delovanje integriranega trga. Vendar je treba poudariti, da je bil znaten poudarek namenjen nekaterim projektom, drugi pa, ki so prav tako v evropskem interesu in prispevajo k cilju zanesljive oskrbe z energijo, niso izrecno omenjeni. Mislim, da za doseganje tega cilja ne moremo podpreti le nekaterih infrastrukturnih del, ampak moramo imeti nevtralen pristop k vsem različnim projektom.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija je zdaj glavni akter na mednarodnem energetskem trgu. Vendar pa ima EU zelo malo surovin in je tako prisiljena na veliko uvažati. To preprosto dejstvo zastavlja vprašanji o zanesljivosti oskrbe in odvisnosti naše celine od širšega sveta. Ti vprašanji že več let povzročata zaskrbljenost v Evropski uniji. Zato sem s kolegi poslanci glasovala za sprejetje resolucije, ki Evropsko unijo poziva, naj zagotovi različne vire pri oskrbi z energijo, da se bo v prihodnje izognila težavam z oskrbo in oblikovala strožji strateški pristop v sektorju. Z glasovanjem za to resolucijo sem prav tako želela poudariti, da mora biti energetska učinkovitost prednostna naloga Evropske unije. To se mi res zdi najboljši način zmanjševanja energetske odvisnosti EU in, kar je še pomembneje, boja proti podnebnim spremembam – nekaj, kar je zdaj postalo povsem nujno.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom in bi se najprej rad zahvalil poročevalki in poročevalcem v senci za prvo energetsko strategijo po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Strategija odraža glavne izzive – solidarnost na področju energije in zanesljivosti oskrbe z energijo. Prvič, države članice morajo izvajati zakonodajo, ki je že bila sprejeta na področju energetike. Drugič, vzpostaviti je treba notranji energetski trg kot tudi trg z obnovljivo energijo. Tretjič, treba je nadgraditi in modernizirati vseevropsko energetsko infrastrukturo. Zato mora EU preseči vse upravne in finančne ovire, države članice EU pa morajo uskladiti svoje interese in pokazati solidarnost. Ista pravila morajo veljati za vse projekte, pa naj bo plinovod Jamal ali plinovod Severni tok. Kot vemo, se odvisnost EU od držav, ki zagotavljajo nafto in plin, povečuje. Države članice iz vzhodne Evrope za ta monopol plačujejo visoko ceno – tam ni konkurence, ni varstva pravic potrošnikov in nemogoče je oblikovati notranji trg. Odvisni smo od fosilnih goriv, virov, ki se izčrpavajo, zato je še zlasti nujno razviti ne le energijo iz obnovljivih virov, ampak vlagati v povečanje energetske učinkovitosti, da bomo lahko ublažili učinke podnebnih sprememb. V sedanji energetski politiki EU manjka to, da sredstev ne usmerja na področje, ki je kljub recesiji še vedno uvrščeno kot ena od najpomembnejših prednostnih nalog za evropske vlade in državljane. V energetiki naj bi bila pozornost usmerjena na potrošnika in varstvo njegovih pravic, EU pa si mora prizadevati za zagotovitev ugodnih cen energije za potrošnike in podjetja.

  Karin Kadenbach (S&D), v pisni obliki. – (DE) Pozdravljam dejstvo, da naj Komisija in države članice v skladu s tem poročilom zagotovijo uporabo najvišjih varnostnih standardov v novih in starih jedrskih elektrarnah. Glasovala sem tudi za to klavzulo. Vendar pa želim pojasniti, da opustitev jedrske energije ostaja moj končni cilj. Čeprav moramo opustiti proizvodnjo energije z uporabo fosilnih goriv, jedrska energija ni druga rešitev. Morebitno tveganje je še vedno preveliko, še vedno pa ostaja nerešeno vprašanje jedrskih odpadkov. Spodbujanje virov energije z nizkimi emisijami ogljika je dobro znan razlog, ki ga navaja jedrski lobi, da bi omilil problem. Vendar pa podnebnih sprememb ne bi smeli uporabiti za upravičenje širjenja naše jedrske energije.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Energetska politika je zdaj zelo pomembno področje delovanja Evropske unije. Preprečevanje energetskih kriz v sosednjih državah in zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo v državah članicah bi morala biti prednostna naloga institucij Evropske unije. Zlasti pomembno je zagotoviti ravnovesje med energetsko politiko in varstvom okolja. Zato moramo kar v največji meri spodbujati večjo uporabo obnovljivih virov energije. To bo omogočilo zmanjšanje emisij škodljivih snovi, lahko pa tudi učinkovito omeji odvisnost trga EU od oskrbe z uvoženo energijo.

Da bi zagotovili energetsko varnost, ki je za vse državljane držav članic zelo pomembna, je bistveno spodbujati dobre odnose med Evropsko unijo in tretjimi državami, še zlasti tistimi, ki z energijo oskrbujejo Evropo. Raznolikost oskrbe z nafto in plinom je prav tako zelo pomembna, da bo Evropska unija postala manj dovzetna za energetske krize v sosednjih državah.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Trajnostna energetska politika je osnovni pogoj za zavarovanje virov oskrbe z energijo, zato mora zajemati vse vidike oskrbe z energijo. Kar najboljša oskrba z energijo je prav tako pomembna za cvetoče gospodarstvo, saj zagotavlja in ustvarja delovna mesta. Pozdravljam dejstvo, da poročilo poudarja potencial virov biomase v državah članicah EU za izdelavo pomembne količine biogoriv druge generacije. V naslednjih nekaj letih je treba znatno zmanjšati uporabo fosilne energije. Biomasa ima lahko pomembno vlogo pri nadomeščanju nafte in plina. Tudi potrebna sredstva za neodvisnost in zanesljivost oskrbe z energijo morajo biti na voljo na področju energetike. Kmetijstvo lahko precej prispeva k doseganju ciljev EU 2020. Prepoznati moramo znake prihodnosti in vlagati v obnovljive vire energije in zelene tehnologije. Podpiram dele poročila, ki pozivajo k ukrepom za razvoj trajnostne energetske politike v Evropi z mednarodnim pomenom.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo o energetski strategiji, ker tvorno prispeva k evropski razpravi o tej temi in določa smernice za prihodnost evropske energetske politike. Vsi vemo, da se Evropska unija danes srečuje z množico izzivov, prav tako pa vemo, da je tudi vedno bolj odvisna od uvoza tuje energije. Lizbonska pogodba je bila prvi korak, ki naj bi to zajezil, ker zagotavlja močan pravni okvir in pravno podlago (člen 149) za ukrepe na področju energetske politike. Določa sklop jasnih ciljev, kar vključuje zagotavljanje delujočega enotnega energetskega trga, varnost oskrbe in energetsko učinkovitost in spodbujanje energetskih omrežij in obnovljivih virov energije. Zato mislim, da ta dokument izredno koristen prispevek k prizadevanjem za oblikovanje in izvajanje skupne energetske strategije, ki lahko v prihajajočih desetletjih okrepi Evropo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo o novi energetski strategiji za Evropo, ki meni, da bi moral biti cilj vsake prihodnje strategije izpolnitev osrednjih ciljev Lizbonske pogodbe v zvezi z enotnim energetskim trgom, zanesljivostjo oskrbe, energetsko učinkovitostjo in varčevanjem z energijo ter razvojem novih in obnovljivih oblik energije ter spodbujanjem energetskih omrežij; nadalje, bi morala vsaka prihodnja strategija prispevati k cenovni dostopnosti električne energije v korist vseh potrošnikov, povečati delež obnovljivih virov energije v okviru trajnostne proizvodnje energije in razviti medsebojno povezana, integrirana in interoperabilna pametna energetska omrežja ter zmanjšati odvisnost od uvoza energije ter povečati domačo proizvodnjo energije, ob hkratnem zagotavljanju konkurenčnosti in industrijske rasti ter zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Energetska strategija za Evropo 2011-2020 določa splošne smernice za krepitev nedavno opredeljenega notranjega energetskega trga. To poročilo krepi konkurenčnost in tržne instrumente, ne da bi bil ambiciozen glede obnovljivih oblik energije ali zmanjšanja porabe energije. Prav tako ne posveča ustrezne pozornosti mikrogeneraciji ali enakosti pri oskrbi z energijo. Nenazadnje pa zanesljivost oskrbe Evrope z energijo veže na tesno sodelovanje z Natom. Zaradi teh in drugih razlogov sem glasovala proti predlogu.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo je oda jedrski energiji, trgu ogljika in projektu Desertec. Poleg tega zagovarja tesno sodelovanje z Natom. V skladu z načeli ekologije in miru, za katera se zavzemam, glasujem proti temu poročilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trije cilji, ki jih je Komisija določila glede evropske energetske politike, so jasni in velikopotezni: premik v smeri nizkoogljičnega energetskega sistema, zagotovitev varnosti oskrbe z energijo in okrepitev konkurenčnosti EU ter zagotovitev energije po sprejemljivih cenah vsem potrošnikom. Za doseganje teh ciljev so potrebni močna finančna in človeška prizadevanja.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Lizbonska pogodba zagotavlja Evropski uniji močan pravni okvir in močno pravno podlago – člen 194 – z namenom ukrepati glede energetske politike. Da bi do leta 2010 dosegli cilje 20-20-20 v podnebnem in energetskem svežnju, sta potrebna dolgoročna vizija in nova energetska strategija. Evropska unija mora pokazati, da ima voljo in je ambiciozna. Danes je Evropska unija vse bolj odvisna od uvoza energije. Zato je pomembno, da vključi vprašanja energije v svoje politike in zunanje ukrepe. Poleg tega moramo spodbujati dolgoročne naložbe na ozemlju Skupnosti. Prvi prednostni nalogi morata biti energetska učinkovitost in varčevanje z energijo, še zlasti s sprejetjem akcijskega načrta za energetsko učinkovitost in programa spodbud za obnovljive vire energije na evropski ravni.

Unija mora čim bolj razširiti raziskave in razvojna prizadevanja. Na koncu moramo prav posebno pozornost nameniti konkurenčnosti Evropske unije in varčnemu dostopu do energije za evropsko industrijo in zasebne potrošnike.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročevalka se v poročilu ukvarja z izboljšanjem oskrbe Evrope z energijo, kar je treba pozdraviti. vendar se zdi, da naj bi ta cilj dosegli s povečanjem vpliva EU na energetski sektor. Energetska politika je nekaj, kar je od države do države zelo posebno. V Evropi so različna mnenja glede uporabe jedrske energije in še zlasti „obnovljivih“ oblik energije.

Zato in ker menim, da bi morali še naprej sami odločati o tem, kako pridobimo svojo energijo, sem prepričan, da je energetska politika nekaj, kar je treba prepustiti posameznim državam članicam. Zato sem glasoval proti temu predlogu spremembe.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Kolarska-Bobińska, ker se zavedam, da je pot k energetski prihodnosti Evrope zdaj posejan z ovirami in težavami, ki jih je treba preseči. Veliko je izzivov, s katerimi se namerava Evropa spopasti: v zelo občutljivem času, v katerem se Evropa še vedno ukvarja z gospodarsko krizo, ki je prizadela številne sektorje, so potrebne znatne naložbe v evropski energetski sistem. Menim, da je glede na sedanje razmere v EU čas za izvajanje nove energetske strategije, da bi dosegli cilje, določene v svežnju ukrepov za boj proti podnebnim spremembam (20-20-20). Koristna bi bila boljša uporaba proračunskih sredstev EU za energetske in podnebne politike EU. Zanimiva strategija, ki bi jo podprl, bi bilo tudi oblikovanje instrumentov za zagotavljanje spodbud za razvoj in modernizacijo energetskih omrežij.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta o novi energetski strategiji za Evropo 2011-2020 (2010/2108(INI)) saj sem tako kot poročevalka prepričana, da vključitev posebnega poglavja o energiji v Lizbonsko pogodbo omogoča trdno pravno podlago za razvoj energetskih pobud na podlagi trajnosti, varnosti oskrbe, medsebojne povezanosti omrežij in solidarnosti.

Zato je nujno potrebno obravnavati problem zakasnelega ali nedokončanega izvajanja zakonodaje ter pomanjkljivega usklajevanja energetskih strategij, zaradi česar mora Komisija z odločnim vodenjem premostiti to vrzel, poleg tega pa morajo države članice pokazati vidno in prepričljivo odločenost in podporo. Zato je dokument „pot k novi energetski strategiji za Evropo 2011–2020“ prvi korak k obsežni energetski politiki EU v okviru strategije EU 2020.

Rada bi poudarila naslednje točke, ki so v predlagani strategiji EU: zagotavljanje podpore modernim integriranim omrežjem, zagotavljanje varnosti oskrbe z energijo, spodbujanje raziskav in razvoja ter inovacij na področju energije, koristi potrošnikov in državljanov naj bodo v središču energetske politike EU.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Lizbonska pogodba opredeli sklop jasnih ciljev za energetsko politiko: zagotovitev delovanja enotnega notranjega energetskega trga, zanesljivost oskrbe z energijo, energetska učinkovitost in spodbujanje energetskih omrežij ter obnovljivih virov energije. Zato mora EU sprejeti novo strategijo za energetski sektor, ki bo omogočila uresničitev teh ciljev, skupaj s cilji v okviru podnebnega svežnja 20-20-20.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Naša skupina se je na koncu vzdržala glasovanja o tej resoluciji, ker preveč poudarja kurjenje premoga. Kljub dejstvu, da sta bili zavrnjeni dve ključni spremembi (v zvezi z odstavkoma 32 in 52), je vsebina za našo skupino še vedno težko sprejemljiva.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Poročilo gospe Kolarska-Bobińska se osredotoča na številne velike probleme, kot so odsotnost usklajene energetske politike, ki upošteva posebne značilnosti posameznih držav članic in potrebo po uvozu energetskih virov iz tretjih držav. Napovedi kažejo, da bo odvisnost od surove nafte v prihodnje še večja, zato mora imeti energetska strategija številne vidike in mednarodno razsežnost, s čimer presega okvire Evropske unije. Glede na to, da so države članice v geografski bližini Rusije, si mora Evropska unija prizadevati za tesno sodelovanje z našimi vzhodnimi sosedami pod pravimi pogoji. Naša prizadevanja morajo biti usmerjena na doseganje ciljev Lizbonske pogodbe in posledično na oblikovanje enotnega energetskega trga, medtem pa hkrati zagotavljamo zanesljivost oskrbe z energijo. Za uresničitev teh namenov je treba vlagati v omrežno infrastrukturo, ker bi to prispevalo k vključevanju regionalnih trgov, in prav tako modernizirati vseevropska energetska omrežja. Kot upravičeno navaja gospa Kolarska-Bobińska, bi izgradnja novih terminalov, ki bi lahko oskrbovali Evropo s plinom iz celega sveta, omogočila nove poti pri uvozu plina, še zlasti iz regij, ko so bogate s tem virom, kot je Srednja Azija. Predsednik Evropskega parlamenta, Jerzy Buzek, in prejšnji predsednik Evropske komisije, Jacques Delors, sta tudi predlagala finančno pomoč, ki naj bi bila na voljo za razvoj infrastrukture, ker je modernizirano in razširjeno energetsko omrežje temeljna zahteva za oblikovanje skladne energetske politike.

  Peter Skinner (S&D), v pisni obliki. – Ohranjanje strateškega pristopa k energiji v EU postaja vse bolj ključno, saj se z viri začenja trgovati kot s „terminskimi posli“, režimi v drugih delih sveta pa še naprej preusmerjajo te omejene vire le v svojo smer. Medtem ko se strinjam, da je varčevanje z energijo lahko učinkovita rešitev, potrebujemo le del širšega pristopa. Bistven je razvoj energetskih tehnologij, kot sta fuzija in mešanice trajnostnih virov energije. Vendar bomo to dosegli le s podporo energetski varnosti kot politiki z drugimi zahodnimi agencijami, kot je NATO.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Da bi nove politike izvajali v skladu z Lizbonsko pogodbo, je bistvena nova energetska strategija za Evropo. To so zdaj trdne pravne podlage za razvoj energetskih pobud na podlagi trajnosti, varnosti oskrbe, medsebojne povezanosti omrežij in solidarnosti. Cilji strukturiranega načrta, kot je bil predložen Parlamentu, morajo vključevati izvajanje enotnega energetskega trga in zanesljivost ter učinkovitost oskrbe z energijo. Dejstvo je, da se mora energetski sektor v teh razmerah zdaj in v prihodnje lotevati številnih izzivov. EU je vedno bolj odvisna od uvoza energije, proizvodnja energije v EU pa zahteva povečanje naložb v času, ko se še vedno spopadamo s posledicami gospodarske krize. Rad bi poudaril pomen boljše izrabe možnosti obnovljivih oblik energije v EU in postavitve potrošnikov EU in javnosti v središče evropske energetske politike. Iz teh razlogov sem glasoval za dokument.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Glede na predvidevanje, da bo do leta 2030 EU uvozila 70 % energije, pogosto iz nestabilnih regij, mora biti zanesljivost oskrbe njena prednostna naloga, ta resolucija pa določa strategijo EU, ki se bo ukvarjala s to odvisnostjo. Energetska učinkovitost bi morala biti prednostna naloga EU, še zlasti, ker je to najučinkovitejši način zmanjševanja stroškov za potrošnike po vsej EU. Resolucija prav tako poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo vsa sedanja zakonodaja ustrezno uveljavljala, vključno z enotnim energetskim trgom, in ponavlja poziv Parlamenta, naj uvede pametne števce, da bi izboljšali storitve, ki jih dobijo potrošniki, ki bi jim s tem omogočili tudi boljši nadzor nad količino energije, ki jo porabijo.

Predlog resolucije (B7-0616/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ker menim, da mora Evropska unija dejavno prispevati, da bo konferenca o podnebnih spremembah v Cancunu spodbudna in pregledna, predvsem v zvezi s sredstvi za prilagoditve, gozdarstvo, učinkovitost virov, prenos tehnologije, spremljanje, poročanje in preverjanje.

Zato bi morala EU prav tako spodbuditi močno politično sodelovanje s tretjimi državami z razvojem politike za vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za mednarodno sodelovanje o podnebnih spremembah tako znotraj Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah kot zunaj nje. Prav tako velja poudariti zgodovinsko odgovornost, ki jo nosijo razvite države za nepopravljive podnebne spremembe, ter opozoriti, da so dolžne pomagati državam v razvoju in najmanj razvitim državam pri prilagajanju nanje, tudi z zagotavljanjem finančne podpore nacionalnim prilagoditvenim akcijskim programom kot pomembnim instrumentom za prilagajanje podnebnim spremembam, ki spodbujajo odgovornosti držav.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je v tednu pred vrhom o podnebnih spremembah v Cancunu sprejel resolucijo o ciljih vrha. Neuspeh vrha v Københavnu, od katerega smo vsi tako veliko pričakovali, je še vedno zelo prisoten v mislih ljudi, in vsi upamo, da se naslednja priložnost za pospešitev mednarodnega sodelovanja v zvezi s podnebnimi spremembami ne bo izkazala za še eno zamujeno. Na žalost, mislim, da tudi resolucija, sprejeta na zadnjem plenarnem zasedanju v četrtek, ni preveč koristna. S kolegi v Skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) smo želeli ohraniti cilj zmanjšanja toplogrednih ciljev za 20 % do leta 2020, kar bi bila dobra podlaga za pogajanja z ZDA in Kitajsko. Vendar pa sta Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze in Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu uspeli s sprejetjem nerealnega cilja 30 %. Menim, da je takšen enostranski pristop slaba novica za neizbežna pogajanja v Cancunu, in po mojem mnenju je škoda, da je bila resolucija, ki sem ji nasprotoval, sprejeta.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to resolucijo. Na københavnski konferenci o podnebnih spremembah ni bilo mogoče doseči konkretnih zavez. Tudi poznejši pogovori v Nemčiji in na Kitajskem niso prinesli pričakovanih rezultatov, zato polagamo svoje upe v konferenco v Cancunu, kjer naj bi se sporazumeli o pomembnih ukrepih – sklenitvi obsežnega mednarodnega sporazuma za obdobje po letu 2012 –, ki bi morali biti v skladu z zadnjimi dosežki v znanosti in vsaj z namerama zaustavitve segrevanja ozračja do leta 2020 in omejitve globalnega segrevanja na 2 stopinji do leta 2050 v primerjavi z ravnmi leta 1990. Strinjam se s stališčem, podanim v resoluciji, naj prevzame vodilno vlogo v pogajanjih o podnebju in naj dejavno prispeva k bolj tvorni in pregledni konferenci o podnebju v Cancunu. Samo Evropska unija je odobrila zavezujoče cilje zmanjšanja podnebnih sprememb in namerava sprejeti še ambicioznejše cilje. Zato mora biti v interesu EU, da druge države prevzamejo takšne obveznosti, ker je od njih odvisna gospodarska rast in konkurenčnost EU.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Skupna resolucija, o kateri je glasoval Parlament, nekaj dni pred začetkom konference o podnebnih spremembah v Cancunu, poziva „voditelje držav in vlad po vsem svetu, naj med pogajanji pokažejo dejansko politično vodstvo in pripravljenost “. Potrebujemo posebne in hitre ukrepe, ker je ocena stroga: glede na sedanje razmere naše zaveze verjetno ne bodo zmanjšale škode zaradi podnebnih sprememb. Na kratko, naše vlade morajo storiti več in hitreje. Z enotnim nastopom mora imeti Evropska unija vlogo gonila v pogajanjih, da se jo sliši, ko se obravnava Kitajska ali Združene države Amerike. V zvezi s cilji zahtevamo več ambicioznosti. V primerjavi z ravnijo iz leta 1990 moramo sprejeti cilj 30 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za Evropsko unijo za leto 2020. Čeprav je res, da smo boj proti podnebnim spremembam določili kot enega od glavnih izzivov za več let, še vedno ni pričakovanih rezultatov. Na primer, številke v zvezi s cilji za leto 2020 glede energetske učinkovitosti in 20 % deležem obnovljive energije se ne seštevajo. Cancun je priložnost, da stvari naredimo bolje, in glejmo, da je ne bomo spet zapravili.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala se za to resolucijo, ker mora imeti Evropska unija vlogo gonila v pogajanjih o podnebnih spremembah, ker je treba po skopih rezultatih konference o podnebju v Københavnu povrniti zaupanje v mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah. Podpiram poziv Evropskega parlamenta po konkretnih ukrepih, da se zaustavi krčenje gozda, in predlog o vzpostavitvi učinkovitega trga za trgovanje z emisijami na svetovni ravni. Rada bi poudarila, da moramo povečati naravno odstranjevanja emisij toplogrednih plinov, ki bo spodbujalo ohranjanje biotske raznovrstnosti. Upam, da se bodo v Cancunu sporazumeli o pomembnih ukrepih, ki bi morali biti v skladu z zadnjimi dosežki v znanosti, da bi da bi zaščitili preživetje vseh narodov, ljudi in ekosistemov.

Prav tako je zelo pomembno, da se v Cancunu sprejmejo pomembne odločitve, kar zadeva financiranje in še zlasti stopnjo dodatnosti pri financiranju, prilagoditve, gozdarstvo, učinkovitost virov, prenos tehnologije, spremljanje, poročanje in preverjanje. Prav tako je silno pomembno, da se s tem v zvezi v celoti zagotovi preglednost in močna politična zaveza izvajanju zagonskega financiranja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Uspeh konference o podnebnih spremembah v Cancunu je ključen za verodostojnost pogajalskega procesa pod okriljem Združenih narodov. Zato je nujno, da se sprejmejo konkretne zaveze in določijo realistični cilji. Sporazum o vidikih, kot so politike za zaščito gozdov, prenos tehnologije v države v razvoju in financiranje, je bistvenega pomena.

Če globalni sporazum ne bo dosežen, bi morala biti Evropa še vedno pripravljena razmisliti o drugem obdobju obveznosti za Kjotski protokol, vendar naj postavi pogoje, zlasti glede okoljske celovitosti protokola, preoblikovanja mehanizma čistega razvoja in sprejetja zavez s strani glavnih onesnaževalk po vsem svetu, kot sta Kitajska in ZDA.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Prvotna oblika resolucije o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu se je precej spremenila, njena vsebina pa je z vključitvijo predlogov sprememb, ki jih je predložila Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) precej zvodenela. Kljub temu sem glasoval zanjo, ker menim, da v boju proti podnebnim spremembam nujno potrebujemo ukrepe za hitro in usklajeno delovanje na mednarodni ravni in da resolucija kot celota še vedno vsebuje številne pozitivne točke in na strani EU pomembno prispeva h konferenci v Cancunu. Poročilo kritizira pomanjkanje priprav na konferenco, poudarja potrebo po zmanjšanju emisij za vsaj 40 % in poziva EU in države članice, naj opredelijo in izvajajo načelo „pravičnosti glede podnebja“. Prav tako poudarja zgodovinsko odgovornost, ki jo nosijo razvite države in opozarja na njihovo finančno obveznost in cilj uradne razvojne pomoči z izhodiščnimi vrednostmi v višini 0,7 % BND. Ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistema je osrednja naloga, navedeni pa sta tudi pravica dostopa do pitne vode in potreba po ohranjanju gozdov in oblikovanju gozdarske politike. Na koncu upravičeno izpostavlja, da potencial za varčevanje z energijo ni izkoriščen in poudarja potrebo po povečanju energetske učinkovitosti zgradb in v prometu.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podnebne spremembe so problem svetovnega pomena in zato zahtevajo skupne odzive. Čeprav je enostranska zaveza pozitiven znak in je zato zaželena, pa ni dovolj.

Čeprav podatki potrjujejo, da ne bo EU tista, ki bo najbolj trpela zaradi porasta CO2, to ne pomeni, da naj bi ne imeli občutka odgovornosti, vključno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti. Zato se ne moremo izmikati svoji odgovornosti, da damo oprijemljiv prispevek k zmanjšanju emisij, čeprav je vredno poudariti, da so naša prizadevanja po naravi pravzaprav diplomatska.

Še zlasti moramo doseči soglasje o nekaterih osnovnih vprašanjih in se jih nato lotiti z drugimi akterji. Morda dejansko obstaja močna spodbuda, da nastopamo kot zastonjkar, vendar je treba od tega odvrniti na vse možne načine, sicer bodo zaman stroški, ki jih naš sistem proizvodnje že začenja plačevati, plačuje pa jih prostovoljno, pod pogojem, da bo to prineslo rezultate.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 o konferenci ZN o podnebnih spremembah v Cancunu za doseganje splošnega cilja omejitve skupne povprečne letne temperature na površini na največ 2º C („cilj o 2º C“). Če cilj 2º C ne bo dosežen, bodo posledice zelo resne. 40 % vrstam grozilo izumrtje, več milijonov ljudi bo razseljenih zaradi dvigovanja morske gladine in pogostejših skrajnih vremenskih pojavov, pridelek bo manjši, cene hrane bodo višje, svetovni gospodarski prihodki pa se bodo zmanjšali za najmanj 3 %. Znanstveni argumenti glede podnebnih sprememb in njihovih posledic so več kot očitni. Zato je izredno pomembno, da se oblikuje zakonodajni okvir, ki bo spremljal ustrezno izvajanje teh ukrepov.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Mislim, da morajo Evropska unija in njene države članice opredeliti in izvajati načelo „pravičnosti glede podnebja“ in zato uvesti klavzulo pravičnosti v prihodnjih mednarodnih pogajanjih o podnebju. Prepričana sem, da bi se zgodila največja krivica, če svet ne bi mogel omejiti podnebnih sprememb, ker bi to zlasti prizadelo revne ljudi v revnih državah.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za veliko večino ukrepov, predlaganih v tem poročilu. Po skopih rezultatih konference o podnebju v Københavnu je treba povrniti zaupanje v mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah. Ponovno je Evropska unija tista, ki naj prevzame vodilno vlogo v pogajanjih o globalnih podnebnih spremembah in dejavno prispeva, da bo Cancun prinesel bolj tvorne, preglednejše in drzne zaveze.

Prav tako mislim, da si mora Evropska unija prizadevati za okrepitev svojih dejavnosti podnebne diplomacije in odločno politično sodelovanje s tretjimi državami z razvojem politik za vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za mednarodno sodelovanje na področjih varstva okolja in podnebnih sprememb. V tem poskusu za drznejše in ambicioznejše cilje prav tako mislim, da bi morala Evropska unija v zaključni fazi pogajanj COP 16 svojemu glavnemu pogajalcu dati več prožnosti, da se bo lahko odzval na dogajanje med pogajanji.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Na konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu mora Evropska unija nastopati enotno in pokazati, da je ambiciozna in prepričljiva. Neuspeh iz Københavna se ne sme ponoviti. Potrebujemo posebne in hitre ukrepe, ker je ocena stroga: glede na sedanje razmere naše zaveze verjetno ne bodo zmanjšale škode zaradi podnebnih sprememb. Evropska unija mora z enotnim nastopom na pogajanjih igrati zelo pomembno vlogo, da se bo čutila njena prisotnost v dogovorih s Kitajsko in Združenimi državami Amerike. Glavni cilj, ki ga bo treba doseči, je 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU do leta 2010 v primerjavi z ravnjo leta 1990. Prav tako moramo zagotoviti, da se bodo industrijske države, kot so Združene države Amerike, zavezale državam v razvoju, da jim bodo z bojem proti krčenju gozdov in širjenju puščav in tako naprej pomagale v boju proti podnebnim spremembam in prilagajanju nanje. Čas je, da naše vlade preučijo podnebne izzive, ki so pred nami, in dosežejo soglasje, ki bo omogočalo izvajanje resnično globalne politike za boj proti podnebnim spremembam.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija je že med francoskim predsedovanjem leta 2008 sprejela ambiciozen cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij CO2 do leta 2020. Že za ta cilj je naporno pridobiti druge države, vključene v mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah. Brez mednarodnega dogovora lahko ta evropski cilj pomeni tudi izgubo mednarodne konkurenčnosti evropskih podjetij v nekaterih sektorjih gospodarstva.

Predlog novega cilja s 30-odstotnim zmanjšanjem emisij CO2 v Evropski uniji pa je povsem nesorazmeren, zato sem glasovala proti temu predlogu resolucije. Stališče, ki ga je danes sprejel Parlament, Evropske unije ne postavlja v položaj, ki bi ji nudil verodostojnost, ko gre za pogajanja s partnerji, da bi se na konferenci v Cancunu naslednji teden dosegel sporazum.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu, ker verjamem, da mora Parlament poslati jasno sporočilo, da morajo svetovni voditelji med pogajanji pokazati svoje politično vodenje, da bi napredovali do ravni Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotskega protokola.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ne glede na razpravo o vzrokih za podnebne spremembe in o preverjanju, ali je to povzročila človekova dejavnost in jih je mogoče obrniti, je zdaj jasno, da ima to vprašanje zelo resne posledice na izjemno raznolikih področjih človekovega življenja in grozi, da bo povzročilo neravnovesje na svetovni ravni. Zato ga moramo spremljati skrbno in z zaskrbljenostjo. Podnebne spremembe so povzročile predvsem zaskrbljujoče dvigovanja morske gladine, prisilno preseljevanje in boj za dostop do vodnih poti ter rodovitnejše zemlje, kot je to v Sudanu, kjer nomade hujskajo proti ustaljenim kmetom. EU mora dejavno sodelovati v tem svetovnem prizadevanju, da bo dala vse od sebe pri spremljanju tega problema in iskanju trajnih rešitev, pri katerih bi bilo idealno, če bi lahko uskladile znanstveni in tehnološki napredek ter razvoj prebivalstva s kakovostjo okolja in spoštovanjem narave. Konferenca o podnebnih spremembah v Cancunu je odlična priložnost, da si prizadevamo za ta cilj, da vi vzpostavili ambicioznejše cilje in dosegli trdnejšo in vsestransko kolektivno zavezanost boju proti temu problemu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zagovarjam zavezujoč dogovor, ki zajema mednarodni sistem sankcij, za vrh o podnebnih spremembah v Cancunu. Jasno je, da bo takšen sporazum smiseln samo, če bo zavezoval največje onesnaževalke na svetu: Združene države, Kitajsko in Indijo. EU je bila vodilna v boju proti podnebnim spremembam in jo je treba spodbujati, da gradi na podlagi tega vodilnega položaja, pri tem pa ne sme pozabiti na izjemen trud, s katerim so se naše industrije že odzvale na obvezna zmanjšanja emisij v Evropi. Ne smemo pozabiti, da je EU odgovorna za okoli 15 % globalnih emisij, ta vrednost pa naj bi se do leta 2030 znižala na 10 %, medtem ko ZDA, Kitajska in Indija prispevajo polovico globalnih emisij, njihova vrednost pa še naprej narašča.

Zato se ne morem strinjati, da bi morala EU enostransko omejiti svoje emisije CO2 za 30 %, namesto za 20 %, če ne bodo enako ravnale tudi druge države, predvsem Združene države. To ne pomeni, da bi bilo treba cilje EU zmanjšati. Nasprotno, mislim, da tudi če se nam drugi ne bodo pridružili, moramo prizadevanja še naprej usmerjati v znanstvene raziskave, tehnološke inovacije, povezane z neogljičnimi energetskimi viri, energetsko učinkovitost in ustvarjanje zelenih delovnih mest, da bi povečali svojo konkurenčnost.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ta resolucija ponavlja nekatere vrzeli, slabosti in napake v stališču Parlamenta, ki je bilo sprejeto na københavnski konferenci o podnebnih spremembah, in ne prepozna razlogov za silni neuspeh. Razprava se še vedno posveča le ciljem zmanjšanja emisij na škodo načina za njihovo doseganje, kar spravlja na slab glas celotno razpravo. Vztraja se pri tržnem pristopu, čeprav so tržni instrumenti že pokazali svojo neučinkovitost in sprevrženost. Manjka ji to, kar je potrebno v razpravi o izkrivljanjih, ki so jih uvedli tako imenovani mehanizmi prožnosti, in potreba po njihovih odpravi ali prenovi. Ko največje svetovne onesnaževalce, kot so ZDA, ki je največji onesnaževalec na svetu na prebivalca, ki še vedno noče prevzeti resne zaveze glede zmanjšanja svojih emisij, obravnavamo pod enakimi pogoji kot gospodarstva v vzponu, kot sta Kitajska in Indija, z emisijami na prebivalca, ki so 10- oziroma 4-krat nižje kot v ZDA, gre za očiten nesporazum glede pomena in resne pomembnosti načela o „skupnih, a različnih odgovornostih“.

V zvezi s sredstvi za prilagajanje in omilitev v državah v razvoju, se še naprej ignorirajo hude ovire, ki so na plečih teh držav, kot je obsežen, nepošten zunanji dolg, ki ga prenašajo najmanj razvite države. Splošna vsebina resolucije si ne glede na nekatere pozitivne točke ne zasluži naše podpore.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Po neuspehu københavnske konference končno spet upamo, da se bomo pomaknili naprej. Pozdravljam resolucijo o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu, predvsem predloge sprememb Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki navajajo občutljivo in pragmatično načelo: če ostali glavni svetovni akterji ne prevzamejo konkretnih obveznosti, EU ne more enostransko odločati o povečanju kvot glede zmanjšanja emisij.

Evropa mora zagotovo ostati vodilna v boju proti emisijam toplogrednih plinov, vendar pa tega ni mogoče početi v imenu okoljske ideologije, ki ne terja skupnega prevzemanja odgovornosti in se konča s kaznovanjem na stotine evropskih malih in srednjih podjetij, še zlasti v obdobju krize.

  Karl-Heinz Florenz (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti današnjemu predlogu resolucije o konferenci o podnebju v Cancunu (COP 16), ker sem zavezan varstvu podnebja, pri čemer imam v mislih realno varstvo podnebja, ki združuje trajnost in gospodarski razvoj. Zame je pomemben korak, da glasujem proti poročilu, pri pripravi katerega sem imel pomembno vlogo. Vendar pa je predlog resolucije „zeleno sanjarjenje“, ki si prizadeva za pretirane in nestvarne cilje. Uspelo nam je zmanjšati pomen nekaterih zahtev, kot je omejitev naraščanja povprečne temperature na 1,5 °C. Če bi se zavzemali za to zahtevo, bi morali v naslednjih desetih letih svoje emisije zmanjšati na nič in si kratko- ali dolgoročno prizadevati za negativne emisije. Ni pa nam uspelo prevladati v zvezi z enostranskim povišanjem zavez za zmanjšanje emisij EU, kljub dejstvu, da to ni v pomoč sedanjim pogajanjem in nimamo raziskav o tem, kako natančna zmanjšanja naj bi dosegli. Takšnim zahtevam se moramo izogniti, saj tvegamo izgubo verodostojnosti pri svojih partnerjih po svetu, predvsem tistih, ki še vedno niso prepričani, ali naj se nam pridružijo. Verodostojnost je zdaj naša najpomembnejša pridobitev. Prepričan sem, da mora Evropa v vseh prizadevanjih nastopati enotno, da to ohrani. Zato podpiram Svet in Komisijo.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Upi so se razblinili, ko vrhu v Københavnu ni uspelo določiti velikopoteznih ciljev za boj proti globalnemu segrevanju. Evropska unija mora biti zdaj neomajna v svoji zavezi, da doseže prepričljiv rezultat na vrhu v Cancunu. Zato je Parlament sprejel resolucijo, ki si prizadeva dvigniti cilj Evropske unije v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov z 20 % na 30 % do leta 2020. Glasovala sem za to resolucijo, ker mislim, da ne smemo več izgubljati časa, če pa bomo še naprej odlašali in se izgovarjali, bomo priložnost zamudili. Za doseganje stvarnih rezultatov mora biti Evropska unija gonilna sila v mednarodni skupnosti.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti končnemu sprejetju te resolucije.

Ta nerealna narava ciljev, o katerih smo glasovali, je osupljiva.

Enostransko sprejetje cilja EU za zmanjšanje emisij za 30 % do leta 2020 bi imelo v Franciji resne posledice v smislu konkurenčnosti in delovnih mest.

Preveč je negotovih dejavnikov, ki otežujejo pogajanja, da bi EU sebi določila tako restriktivne cilje. Evropa je lani naredila takšno napako, ko je verjela, da lahko svojo vizijo vsili svojim partnerjem med vrhom v Københavnu. Če bo EU spet naredila te napake, njeno sodelovanje za pogajalsko mizo sploh ne bo vprašanje.

O 30 % se bomo lahko pogovarjali šele, ko bomo o tej številki sklenili mednarodni dogovor.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za resolucijo o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu, ker mora biti Evropska unija zdaj po neuspehu vrha v Københavnu bolj kot kdaj koli enotna v prizadevanjih za zahtevne cilje. Besedilo še zlasti določa cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU za 30 % do leta 2020, da bi omejili povečevanje povprečne globalne temperature na največ 2º C. Realen dokument, resolucija, upošteva dejstvo, da imajo države članice „skupno, a različno odgovornost“, ki odraža njihov razvoj in rast. Predlaga tudi oblikovanje „zelenega podnebnega sklada“, ki bi ga lahko po potrebi uporabili za zagotovitev sredstev, pri čemer bi dajali prednost ranljivim državam.

  Romana Jordan Cizelj (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem proti resoluciji. Razlaga: Le kdo bi lahko naštel, koliko ust je v EP zahtevalo, da EU v Cancunu nastopa enotno? Z današnjim glasovanjem smo dokazali, da EP tega ne zmore. Eno ključnih pogajalskih izhodišč EU je, da ne sprejemamo enostransko novih zavez. EP je to s šibko večino zavrnil. Zato sem glasovala proti resoluciji. Upam, da bo komisarka Hedegaard vztrajala pri pripravljenih izhodiščih.

  Dan Jørgensen (S&D), v pisni obliki. – (DA) Danski socialdemokrati smo se vzdržali glasovanja o obveznosti 40-odstotnega zmanjšanja. Socialni demokrati načeloma podpirajo 40 %, vendar so se pri tem glasovanju odločili za 30 %, ker je to dosegljivo v praksi. To se odraža tudi v končnem rezultatu.

  Karin Kadenbach (S&D), v pisni obliki. – (DE) Obžalujem dejstvo, da v tej resoluciji o konferenci o podnebju poziv za svetovni davek na finančne transakcije ni dobil podpore večine v Evropskem parlamentu, čeprav bi lahko te prihodke med drugim uporabili za boj proti krčenju gozdov in širjenju puščav. Konzervativna večina na žalost ni sledila priporočilom socialnih demokratov glede tega vprašanja. Zadovoljna sem, da smo sprejeli cilj omejitve povečevanja povprečne globalne temperature na največ 2º C, ne da bi v pogajanjih odpravili možnost omejitve dvigovanja temperature na 1,5° C, da bi zaščitili preživetje vseh narodov, ljudi in ekosistemov.

  Alan Kelly (S&D), v pisni obliki. – Podnebne spremembe so resničen in takojšen izziv, s katerim se spopadajo evropske države. Zelo pomembno je, da se na svetovni ravni hitro sprejme odločitev, ki lahko zajezi najhujše posledice podnebnih sprememb. Zato si želim napredka na konferenci v Cancunu.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo, ki opredeljuje stališče Parlamenta pred konferenco o podnebnih spremembah v Cancunu. Poudarja, da se je treba v Cancunu sporazumeti o pomembnih ukrepih, ki bodo utrli pot sklenitvi obsežnega mednarodnega sporazuma za obdobje po letu 2012 v Južni Afriki leta 2011 in ki bi morali biti v skladu z zadnjimi dosežki v znanosti in vsaj z uresničitvijo cilja 2 ºC, brez poseganja v doseganje omejitve povečanja temperature na 1,5 ºC, da bi zaščitili preživetje vseh narodov, ljudi in ekosistemov. Evropsko unijo poziva, naj znova prevzame vodilno vlogo v pogajanjih o podnebju in naj dejavno prispeva k bolj tvorni in pregledni konferenci o podnebju v Cancunu.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Za predlog resolucije o pripravah na konferenco, ki bo od 29. novembra do 11. decembra potekala v Cancunu, sem glasoval predvsem zato, ker moramo priti v Mehiko z jasnim, dobro opredeljenim stališčem. Pozdravljam tvoren odnos Evropske unije pri dogovoru, da preuči drugo obdobje obveznosti po Kjotskem protokolu. Niti za milimeter pa se ne sme premakniti glede pogojev, ki so bili predlagani v zvezi z emisijami. Nihče od akterjev v mednarodni skupnosti naj bi ne pomislil, da bi Evropo prepustil samo sebi v upanju, da bo sama rešila probleme vsega sveta.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Ta resolucija sprejema nekatere razloge, ki so bili predstavljeni na vrhu v Cochabambi. To me zelo veseli, vendar sem presenečen, da resolucija tega sploh ne navaja. Predlaga opredelitev in uporabo načela podnebne pravičnosti ter priznava, ne da bi to navedla, podnebni dolg severnih držav do južnih držav. Cilji, ki jih predlaga v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, so v skladu s tistimi, navedenimi v IPPC.

Zmernost glede energije, ne glede na uporabljeno besedo, je končno na dnevnem redu. Če izmenjava pravic do onesnaževanja, ki jo poznamo kot „trg ogljika“, in vzpostavitev „globalnega trga ogljika“ ne bi bili med glavnimi stebri te resolucije, bi ji lahko dal svoj glas.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Konferenco o podnebnih spremembah v Cancunu spet obdajajo veliki upi. Države z največjo odgovornostjo se morajo še naprej truditi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Ta problem, ki vzbuja skrb po vsem svetu, potrebuje hitro rešitev.

EU mora biti zmožna prevzeti vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Vse države, od ZDA do tako imenovanih držav v vzponu, vključno s Kitajsko, ki so hude onesnaževalke, morajo prav tako sprejeti svojo odgovornost v boju, ki pušča vse manj prostora za nove priložnosti. Tu gre za trajnostno prihodnost človeštva. Če ne bomo pravočasno storili ničesar, lahko dosežemo točko, od koder ni več vrnitve.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Na bližajoči se konferenci o podnebju v Cancunu se je treba dogovoriti o zavezujočih omejitvah za emisije toplogrednih plinov, ker prejšnji Kjotski protokol poteče leta 2012. Medtem ko se Evropska unija ukvarja z zmanjšanjem emisij CO2 za 20 % do konca desetletja, pa Parlament dejansko upa na 30-odstotno zmanjšanje. Do sedaj nam ni uspelo doseči svojih podnebnih ciljev in stanje se z določitvijo višjega odstotka za zmanjšanje ne bo izboljšalo. To še posebej velja, kjer je trgovanje z emisijami preprosto omogočilo, da so se nekatere emisije preselile drugam.

V Evropi je okoljska ozaveščenost na visoki ravni, kar pa ne velja za tako imenovana gospodarstva v vzponu. Pomisliti je treba, na primer, samo na Kitajsko ali Indijo. V zvezi s sistemom, ki ga uporabljamo, sem precej skeptičen. Moje nezaupanje izvira predvsem iz dejstva, da naj bi za zmanjšanje emisij CO2 zgradili več jedrskih elektrarn. To bi preprosto pomenilo, da gremo iz dežja pod kap. Takšnega predloga preprosto ne morem podpreti.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Podnebne spremembe so eden od največjih okoljskih problemov naših časov, ki v zameno povzročajo še številne naravne nesreče. Pred kratkim smo se zavezali, da bomo zmanjšali emisije toplogrednih plinov v ozračje. Vendar pa se zdi, da zastavljenih ciljev morda ne bomo dosegli. Na drugi strani pa ciljev ni mogoče doseči, dokler se EU ne pridružijo največji onesnaževalci na svetu. Zato je neodgovorno postavljati še višje cilje, dokler manj ambiciozni cilji niso doseženi. Poleg tega se bomo z višjimi cilji, ki naj bi jih začeli dosegati, potisnili v kot – saj bomo morali izpolnjevati še strožje zahteve, industrija EU pa ne bo več mogla pod enakovrednimi pogoji konkurirati industriji v državah, ki ne postavljajo tako strogih zahtev. Čeprav nas zastavljanje velikopoteznih ciljev postavlja v vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, pa to nikakor ne prispeva k cilju EU, da postane najkonkurenčnejša regija na svetu. Čeprav sploh ne dvomim, da je EU lahko vodilna glede zmanjšanja podnebnih sprememb in vsi prav tako poznamo naše zaveze do narave, sem glasovala proti končnemu dokumentu, ker moramo določiti cilje, ki bodo čim bolj stvarni, in se jim dosledno približevati.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Dejstvo, da je moralo evropsko gospodarstvo zaradi krize zmanjšati proizvodnjo, kar se odraža v zmanjšani ravni emisij, še ni razlog za 30-odstotno zmanjšanje emisij CO2, h kateremu zdaj, ko zaradi gospodarske krize morda zlahka dosežemo 20-odstotno zmanjšanje, poziva komisarka za podnebno ukrepanje EU, gospa Hedegaard. Vendar je varstvo podnebja lahko uspešno le, če se izvaja v svetovnem okviru. Malo smisla je v tem, da po vsej EU zmanjšujemo emisije CO2, medtem pa industrijo, ki je škodljiva za podnebje, in škodljive odpadke industrijskih narodov premeščamo v države v razvoju. Na drugi strani restriktivni ukrepi EU zavirajo naše gospodarstvo in ovirajo evropska podjetja v mednarodni konkurenci. Zato moramo varstvu podnebja reči „da“, vendar ne na račun naših podjetij in ne, če smo edini, ki ukrepamo. Zato sem glasoval proti temu predlogu resolucije.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za predlog resolucije o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu, da bo Evropa lahko izrazila svojo podporo sporazumom o boju proti podnebnim spremembam na konferenci z mednarodnim pomenom. Evropski parlament upa, da bodo voditelji držav ali vlad vprašanju namenili največjo prednost in se dogovorili o posebnih ukrepih, pri katerih ima lahko EU s poudarjanjem svoje zaveze do Kjotskega protokola vodilno vlogo. Globalno segrevanje je zdaj znanstveno dokazano, zato mora biti cilj stabilizirati emisije toplogrednih plinov najpozneje do leta 2015, da bi jih prepolovili do leta 2050. S tem bo dviganje temperature ostalo pod 2° C in bomo tako ohranjali države, prebivalstvo in ekosisteme.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Konferenca o podnebnih spremembah v Cancunu (COP 16) je ključnega pomena za vse Evropejce in ljudi po vsem svetu. Na tej ravni potrebujemo odgovorno in velikopotezno politiko vseh političnih akterjev. Evropska unija ima ključno vlogo in mora voditi prizadevanja glede podnebnih sprememb.

Glede na to sem glasovala proti resoluciji Parlamenta, ker verjamem, da so cilji, ki jih določa, premalo velikopotezni. Res je, da glede na zadnje dosežke v znanosti ne morem sprejeti cilja, ki v prihodnjem obsežnem mednarodnem sporazumu za obdobje po letu 2012 v Južni Afriki presega 1,5 ºC. Kar zadeva obveznosti glede zmanjšanja emisij, mora povečanje prav tako ostati pod 1,5 ºC, kar zahteva svetovno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov najpozneje do leta 2015, do leta 2050 pa jih bo treba zmanjšati vsaj za 50 % v primerjavi z letom 1990, nato pa nadaljevati z zmanjšanjem.

To niso le odstotki, ampak cilji, ki so znanstveno raziskani, kar je izvedljivo in zelo pomembno za oblikovanje odločilnega preobrata na poti navzdol, ki vodi v uničenje znatnega dela biotske raznovrstnosti našega planeta.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za to resolucijo v trdnem prepričanju, da bomo letos v Cancunu dosegli drugačne rezultate. Glede na to, da se učimo iz pozitivnih rezultatov v Nagoji oktobra in negativnih izkušenj iz Københavna leta 2009, mislim, da bo EU zdaj nastopila enotno. EU in države članice morajo imeti na podlagi pooblastil še naprej tvorno vlogo na svetovni ravni, da bi dosegli pravno zavezujoč sporazum, ki bo nasledil Kjotski sporazum. Nevladne organizacije in civilna družba morajo biti v celoti vključene v ta sporazum, da se bo pravilno izvajal in bo dosežena večja preglednost. Zato pozdravljam dejstvo, da se je za udeležbo na COP 16 prijavilo kar 5.000 predstavnikov civilne družbe.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ker verjamem, da mora EU pokazati svojo močno zavezanost in odločnost v svetovnem prizadevanju za rešitve, ki lahko ublažijo podnebne spremembe in njihove posledice.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Kar takoj povejmo, da konferenca o podnebnih spremembah v Cancunu ne bo uspešna. Za to malodušje obstaja dober razlog glede na pomanjkanje volje, ki so jo v zadnjih mesecih pokazali glavni protagonisti, med katerimi so predvsem Združene države Amerike in Kitajska, brez katerih si ne moremo predstavljati količinsko opredeljenega in zavezujočega sporazuma. Ne glede na vse, ni povsem nujno, da bo Cancun natančen posnetek Københavna in bo med državljani povzročil prav toliko razočaranja. V resoluciji, ki je bila sprejeta danes opoldne, nas je Evropski parlament spomnil, da si moramo prizadevati za cilj omejitve povečanja temperature na 1,5º C, da bi zaščitili preživetje vseh narodov, ljudi in ekosistemov. To je vprašanje odgovornosti do prihodnjih rodov. Resolucija nas spomni, da mora Evropska unija za svojo verodostojnost ne le spoštovati svojo zavezo, da bo v obdobju 2010-2012 zagotovila 30 milijard USD pomoči najrevnejšim državam, ampak pri reševanju planeta pokazati tudi svojo domišljijo. Prav tako mora zagotoviti nove vire financiranja: davek na finančne transakcije, mednarodni davki za podjetja, nacionalni davki za emisije in prispevki k letalskim vozovnicam, kar so predlogi, ki sem jih podprl jaz in 292 poslancev Evropskega parlamenta.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − Resolucija ENVI je bila sprejeta za las (končno glasovanje 292/274/38) in z naslednjimi spremembami/pripombami: navajanje „brez poseganja v doseganje omejitve povečanja temperature na 1,5 ºC“ je bilo izbrisano s tesno večino (PG predlog spremembe 14 in predlog spremembe 8: 307/304/xx); izrecna navedba, da vrzeli v rabi zemljišč, spreminjanju njihove namembnosti in gozdarstvu LULUCF in dodatnih enotah dodeljene količine (AAU) lahko izničijo vse cilje v Prilogi I, je bila izbrisana (predlog spremembe 16: 316/301/xx), drugi odstavki, ki zahtevajo stroga pravila, ki so oblikovana za zagotavljanje zmanjšanja emisij iz Priloge I, so bili ohranjeni. Brez elektronskega preverjanja je bilo glede odstavka, ki ponavlja o znanosti UNFCCC 4AR in 40 %, rečeno, da ni bil izglasovan (čeprav so pri ločenem glasovanju o istem odstavku tisti del s 40 %, ki jih zahteva znanost za +2° C, ohranili). Odstavek, ki ponavlja „da je treba v primerjavi z ravnijo iz leta 1990 sprejeti cilj 30 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za Evropsko unijo za leto 2020 v interesu prihodnje gospodarske rasti Evropske unije“, je bil ohranjen (sprememba 20, ki jo je predložila PPE, je bila zavrnjena s strani PG: 298/316/xx). Skratka to ostaja dobra resolucija, ki vsebuje veliko dobrih sporočil glede Kjotskega protokola, omejitev nadomestil in kritik vrzeli v rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF) in enotah dodeljene količine (AAU), kot tudi odločne besede o zgodovinski odgovornosti industrializiranih držav in o potrebi, da te države financirajo podnebna prizadevanja držav v razvoju.

  Peter Skinner (S&D), v pisni obliki. – Ko se vse hitreje približujemo konferenci, je jasno, da obstaja resnična možnost, da EU v Cancunu zagotovi svoj pozitiven prispevek. Po poslušanju predsednice Odbora, Jo Leinen, sem prepričan, da je po njihovem večstranski sporazum mogoče doseči le, če bi lahko odstranili sum držav BRIC. Podobno je treba na konferenci spodbuditi obveznosti številnih držav, da plačajo prispevke za pomoč državam v razvoju.

  Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. – (SV) Med včerajšnjim glasovanjem v Evropskem parlamentu sem glasoval za resolucijo o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu (COP 16). To sem storil zato, ker resolucija obravnava izredno pomembno temo – dejstvo, da mora EU dokazati, da je spreten politični vodja v podnebnih pogajanjih. Države v razvoju so še posebej močno prizadete, zato morajo svetovni voditelji narediti vse, da zagotovijo, da podnebna pogajanja ne bodo ogrozila razvojnih ciljev tisočletja. Vendar bi rad predvsem poudaril, da sem glasoval proti besedilu v resoluciji, ki poziva EU, naj v pogajanjih predlaga vzpostavitev 0,01-odstotne davčne stopnje za finančne transakcije. Takšen davek ni prava pot in državam v razvoju ne bo pomagal v boju proti podnebnim spremembam in pri prilagajanju nanje.

Predlog resolucije (B7-0675/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pred kratkim so bili v Zahodni Sahari nadaljnji resni incidenti. Na tem ozemlju, ki je bilo do leta 1976 pod špansko upravo, je še vedno precejšnja napetost med maroškimi oblastmi in gibanjem za neodvisnost. Zahodna Sahara, ki se nahaja med Atlantikom, Mavretanijo in južnim Marokom, je bila po umiku Španije razdeljena med slednji državi. Resolucijo, ki jo glede tragičnih dogodkov 24. oktobra 2010 predlagajo nekateri moji kolegi poslanci, je bilo treba pripraviti, čeprav je v takšnih primerih bistven ponoven premislek. Zato sem se odločila, da se glasovanja vzdržim in bom pozorno spremljala preiskavo, ki poteka.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podpiram to resolucijo. Proces dekolonizacije Zahodne Sahare je po več kot 30 letih še vedno nedokončan. Zaskrbljenost povzročajo razmere na področju človekovih pravic, dejanja nasilja v civilnem taborišču in nenehni spopadi ter njihove posledice za celotno regijo. Tudi sam imam pomisleke, ki so takšni kot tisti, izraženi v resoluciji glede napadov na svobodo tiska in obveščanja, ki so jih utrpeli številni evropski novinarji. Zato je potrebna neodvisna mednarodna preiskava, ki bi se izvedla pod okriljem Združenih narodov, da bi pojasnili smrt in izginotje civilistov. Prav tako je pomembno vzpostaviti mehanizem za spremljanje stanja na področju človekovih pravic, izpustiti zagovornike človekovih pravic in zagotoviti prost dostop do Zahodne Sahare novinarjem, neodvisnim opazovalcem in človekoljubnim organizacijam.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podpiram preiskavo Združenih narodov glede vprašanja Zahodne Sahare in njihovega stališča, da bi moral Maroko dovoliti prost dostop do te regije novinarjem, neodvisnim opazovalcem in humanitarnim organizacijam. Zavedam se, da je Maroko strateški partner in zaveznik Evropske unije v boju proti radikalnemu islamskemu fundamentalizmu.

Vendar pa se ne strinjam z odnosom maroških oblasti do resnih, nasilnih incidentov, ki so se 8. novembra zgodili v taborišču Gdaim Izik in povzročili smrt za enkrat še neznanega števila ljudi. Vesela sem, da sem članica institucije, kot je Parlament, kjer je varstvo in uveljavljanje človekovih pravic eno od osnovnih načel. Glede na to priznavam potrebo, da pozovemo agencije ZN, naj predlagajo oblikovanje mehanizma za spremljanje razmer na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari. Čestitam generalnemu sekretarju ZN in njegovemu osebnemu odposlancu za vsa prizadevanja pri iskanju pravične, trajne in vzajemno sprejemljive politične rešitve, ki bi omogočila samoodločanje ljudi Zahodne Sahare.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Razmere v Zahodni Sahari brez kakršne koli očitne rešitve trajajo že več kot 30 let. Skupaj z izraelsko-palestinskim sporom in sporom na Cipru je Zahodna Sahara del skupine, v kateri so primeri, ki so se pri iskanju rešitev izkazali kot zelo zahtevni in dolgotrajni. Kljub posameznim pobudam za odprtje dialoga, ki jih je treba pozdraviti, se zdi jasno, da nasprotni strani še ne zmoreta konkretnih korakov v smeri dogovorjene rešitve spora. Nedavne novice o incidentih, ki so potekali v kraju pri taborišču Gdaim Izik, povzročajo veliko zaskrbljenost, ker maroške oblasti ne spoštujejo človekovih pravic ljudi v Zahodni Sahari in ker obstajajo namigovanja na skrb vzbujajoč razmah spora. Upam, da bo ta problem dokončno odpravljen in bo mogoče najti politično in upravno rešitev spora, da bi uskladili interese obeh strani.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljni smo, da je Parlament ostro obsodil nasilne incidente, ki so 8. novembra potekali v taborišču Gdaim Izik v Zahodni Sahari in povzročili smrt neznanega števila ljudi.

Upamo, da bosta Komisija in Svet zahtevala ukrepe, ki jih tu predlagamo ob poudarjanju potrebe, da organi ZN predlagajo oblikovanje mehanizma za spremljanje stanja na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari in zahtevajo spoštovanje resolucij, ki so že bile sprejete, vključno s samoodločbo ljudi Zahodne Sahare.

Kot je zapisano v resoluciji, so „Združeni narodi najprimernejši organ za izvedbo neodvisne mednarodne preiskave, ki bi pojasnila dogodke, smrti in izginotja“.

Prav tako so obžalovanja vredni napadi na svobodo tiska in obveščanja, ki so jih utrpeli številni evropski novinarji, zato je treba zahtevati, da Kraljevina Maroko dovoli novinarjem, neodvisnim opazovalcem in človekoljubnim organizacijam prost dostop do Zahodne Sahare.

Na koncu bi radi poudarili pomen povečanja finančnih sredstev in dobave humanitarne pomoči, ki jo potrebujejo saharski begunci, ki živijo v regiji Tindufu in katerih število ocenjujejo med 90.000 in 165.000, da bi jim zagotovili osnovne dobrine, kot so hrana, voda, zavetišče in zdravstvena oskrba, kot tudi izboljšanje življenjskih pogojev.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Samoodločba ljudi je za Severno ligo vedno prednostna naloga. Danes glasujemo o predlogu resolucije, ki si prizadeva za spoštovanje človekovih pravic in sprejemljive socialno-ekonomske pogoje za ljudi Zahodne Sahare. Obsojamo nasilen in nepravičen odziv maroške vlade, ki je krvavo zadušila miroljuben in demokratičen protestni shod. Zato pozivamo Komisijo in Svet, naj začasno prekineta pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Marokom. V celoti podpiram resolucijo, ki temelji na teh predpostavkah.

  Richard Howitt (S&D), v pisni obliki. – Vesel sem bil, da sem lahko v imenu Skupine S&D kot soavtor sodeloval pri resoluciji Parlamenta. Osupel sem, da so oblasti na proteste v Zahodni Sahari odgovorile z nasilno zaustavitvijo, in se strinjam z zaskrbljenostjo, izraženo v resoluciji, glede varnosti saharskih zagovornikov človekovih pravic. Razmere v Zahodni Sahari so še naprej zadnje sence dekolonizacije, kar je treba po 30 letih razrešiti. Pozdravljam poziv v tej resoluciji k pravični, trajni in za obe strani sprejemljivi politični rešitvi, ki bi bila povsem v skladu z resolucijami Varnostnega sveta ZN, še enkrat pa bi ponovil poziv ZN, da je treba ljudem v tej regiji zagotoviti referendum.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo o nesrečnih razmerah v Zahodni Sahari. Šokiran sem zaradi nasilnih incidentov, ki so potekali v taborišču Gdaim Izik in mestu El Ajun, kot tudi zaradi uporabe sile na dan, ko se je v New Yorku začel tretji krog neformalnih pogovorov o statusu Zahodne Sahare. Obžalujem izgubo človeškega življenja in izražam solidarnost z družinami umrlih, ranjenih in izginulih ter pozivam, da se pod okriljem Združenih narodov oblikuje neodvisen in pošten preiskovalni odbor, ki bo pooblaščen, da ugotovi odgovornost različnih strani za povzročitev zgoraj omenjenih dogodkov in navede število mrtvih in ranjenih. Prav tako sem presenečen, da so evropskim parlamentarcem in novinarjem zavrnili dostop do območja Zahodne Sahare, in pozivam maroške oblasti, da novinarjem in nevladnim organizacijam dovolijo dostop do regije.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Stanje v Zahodni Sahari je zelo zaskrbljujoče in Parlament bi moral dati jasen znak, da obsoja, kar se tam dogaja. Ustaviti je treba dejanja nasilja na obeh straneh, da bi omogočili pregleden dialog v dobri veri, da bi ustavili spopad, ki je že terjal preveč mrtvih in se še vedno odraža v vse večjem številu razseljenih oseb in beguncev. EU si mora še naprej prizadevati za zagotavljanje humanitarne pomoči tem beguncem, da bodo imeli osnovne pogoje za preživetje.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to resolucijo, ker pošilja glasno, jasno sporočilo, ki krepi pravico Saharcev do samoodločbe, in obsoja okrutnosti, ki jih je zagrešila maroška vlada. Resolucija je pozitivna, ker obsoja nasilje Maroka pri rušenju saharskega taborišča dostojanstva, smrt mladega Najema El Garija in informacijsko blokado, ki jo v Zahodni Sahari izvajajo okupatorske sil, ki novinarjem, nevladnim organizacijam in izvoljenim funkcionarjem preprečujejo dostop do tega področja Čeprav je moja skupina zaprosila za zamrznitev pridružitvenega sporazuma EU z Marokom zaradi kršitve druge klavzule, sem to resolucijo podprl, ker zahteva mednarodno preiskavo, ki bi jo izvedli Združeni narodi, poziva Maroko, da „spoštuje mednarodno pravo v zvezi z izkoriščanjem naravnih virov v Zahodni Sahari “ in „vztraja, da se pozove organe ZN, da predlagajo vzpostavitev mehanizma za spremljanje stanja na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari“. Čeprav bi rad trdnejšo in jasnejšo obsodbo, sem zaradi naštetih razlogov glasoval za resolucijo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Razlog, zakaj sem glasoval za to resolucijo o sedanjih razmerah v Zahodni Sahari, je v zavezi, ki je bila vedno očitna, s posebnim poudarkom na tem, kako se je spor med Marokom in Fronto Polisario za Zahodno Saharo razvijal, predvsem pa tudi zaradi očitnih posledic tega problema za stabilnost v regiji.

Seveda je bil Maroko večkrat povabljen k ohranjanju odprtega in prožnega dialoga, ne da bi moral za to izpolnjevati osnovne pogoje, da bi naredili majhne, a pomembne korake v mirovnih pogajanjih, v katerih bi Združeni narodi nastopali kot posrednik. Sam sem vedno podpiral prizadevanja Združenih narodov in njihovega odposlanca, gospoda Rossa, usmerjena v dvostranske politične in trajne pogovore med stranema.

V številnih državah, tudi v Italiji, so zelo občutljivi in ozaveščeni glede pogojev, v katerih živijo Saharci, zato obstaja posebno razumevanje stališč in mnenj Maroka. Unija in predvsem sredozemske države so bile vedno v ospredju, ko je šlo za zagotavljanje humanitarne pomoči Saharcem, kajti načelo solidarnosti z ljudmi, ki živijo v takšnih problematičnih okoliščinah, je osnovno.

Glasoval sem tako, kot sem, da bi z vzajemno zavezanostjo sodelovanju in dialogu dosegli postopno izboljšanje sedanjih razmer.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podprla sem to resolucijo, ker menim, da je boj za človekove pravice temeljnega pomena. Poročalo se je o primerih policijskega nasilja proti državljanom, ki so imeli nenasilno protestno taborišče zunaj mesta El Ajun in so protestirali proti socialnim, političnim in gospodarskim razmeram in tamkajšnjim življenjskim pogojem. Policijske sile so proti protestnikom uporabile solzivec in gumijevke, da bi izpraznile taborišče.

To je več kot le politično vprašanje s sosednjo državo. Pred nami je kršenje človekovih pravic, ki jih moramo vsi, brez izjeme, obsoditi, zato glasujem za to resolucijo in se pridružujem tistim kolegom poslancem, ki vse strani pozivajo, naj ostanejo mirne in se vzdržijo vseh dejanj nasilja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Po večkratnih poskusih maroškega režima, da bi preprečil izražanje mnenja Parlamenta v zvezi s stanjem na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari, moramo pozdraviti dejstvo, da maroški lobi tokrat ni uspel. Mislim, da je nenehno vmešavanje Maroka nesprejemljivo. Podobno je tudi besedilo resolucije le kompromis stališč, ki temeljijo na zelo različnih analizah. Zato želim predstaviti stališče naše skupine, ki podpira Saharce, in predvsem našo obsodbo provokativnega in neodgovornega rušenja taborišča Gdaim Izik. Tistih, ki napadajo, mučijo in koljejo, ne moremo postaviti na isto raven kot tiste, ki se branijo. Potrebna je neodvisna preiskava, tistim, ki so odgovorni za medije in obveščanje, pa je treba zagotoviti prost dostop in gibanje. EU in predvsem Španija in Francija morajo prevzeti svojo zgodovinsko odgovornost in zahtevati, da Maroko preneha z oviranjem in nepopustljivim odnosom, pri čemer se lahko uporabi celo zamrznitev številnih trgovinskih sporazumov in posebnih odnosov, ki obstajajo med EU in Kraljevino Maroko, prav tako pa je treba storiti vse, kar je mogoče, da se zagotovi izvedba referenduma o samoodločanju, ki je vključen v številne resolucije Združenih narodov.

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nasilni incidenti, do katerih je prišlo v Zahodni Sahari, kjer je bilo porušeno taborišče Gdaim Izik, in v mestu El Ajun so zelo resni in jih je treba odločno obsoditi. Evropski parlament ima kar prav, ko izraža zaskrbljenost glede razmer v regiji, ki so se poslabšale. Kot so poudarili Združeni narodi, se morata strani, udeleženi v sporu, dogovoriti, da si bosta prizadevali za realno politično rešitev, ki bo poštena, trajna in sprejemljiva za obe strani in v skladu z ustreznimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov. Vendar pa je bilo besedilo na žalost oblikovano, še preden je imel Parlament prišel do vseh dejstev in podrobnih informacij o okoliščinah, ki so sprožile to tragedijo, vključno z natančnim številom žrtev. Novinarjem, neodvisnim preiskovalcem, opazovalcem in nosilcem političnega odločanja je treba dati čas in dostop do mesta El Ajun in begunskih taborišč, da bi osvetlili dogodke. Stisko Saharcev nikakor ne bi smeli izkoristiti za spodbujanje nadaljnjih dejanj nasilja.

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasoval sem za to skupno resolucijo o Zahodni Sahari (B7-0675/2010). Vendar pa močno obžalujem, da resolucija ne omenja in kritizira sporazuma o nezakonitem ribištvu med EU in Marokom, ki evropskim ribiškim flotam omogoča delovanje v vodah na okupiranem ozemlju Zahodne Sahare.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem za resolucijo o razmerah v Zahodni Sahari. Ta skupna resolucija pošilja močan signal Evropskega parlamenta z obsodbo nedavne oživitve nasilja v Zahodni Sahari. 8. novembra so bila nasilno razpuščena protestna taborišča Saharcev, posledično pa je bilo veliko mrtvih na obeh straneh, številni prebivalci pa so bili ranjeni. Taborišča so bila znak miroljubnega protesta Saharcev proti zatiranju, marginalizaciji in plenjenju njihovih naravnih virov (vključno z ribami), ki ga doživljajo, in proti slabim pogojem, v katerih živijo pod maroško okupacijo. Resolucija poziva k takojšnji prekinitvi nasilja in vzpostavitvi neodvisne preiskave dogodkov v taborišču Gdaim Izik in v mestu El Ajun. Maroške oblasti so pozvane, da novinarjem, človekoljubnim organizacijam, poslancem Evropskega parlamenta in neodvisnim opazovalcem omogočijo prost dostop do Zahodne Sahare.

Zelo zaskrbljujoče je, da maroške oblasti vse bolj zatirajo zagovornike človekovih pravic in zagovornike Saharcev. Ti dogodki bodo obremenili neformalne pogovore med Marokom in Fronto Polisario, ki naj bi se pod okriljem ZN spet nadaljevali v začetku novembra. Vendar je za izboljšanje razmer Saharcev potrebna pravična in trajna politična rešitev.

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL), v pisni obliki. – Glasovala sem za skupno resolucijo o Zahodni Sahari, B7-0675/2010. Vendar pa močno obžalujem, da resolucija ne omenja in kritizira sporazuma o nezakonitem ribištvu med EU in Marokom, ki evropskim ribiškim flotam omogoča delovanje v vodah na okupiranem ozemlju Zahodne Sahare.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Tako kot kolegi poslanci moram obsoditi nedavne dogodke v Zahodni Sahari in bi rad izrekel podporo in sočutje vsem družinam žrtev. Vendar pa sem se odločil, da ne podprem resolucije, ker vsebuje številna napačna dejstva, izpušča pomembne informacije in ne daje objektivne slike o nasilju, ki se je zgodilo 8. novembra 2010. Besedilo resolucije naj bi zaznamovala diplomacija v povezavi s praktičnimi in neizpodbitnimi dejstvi. Namesto tega pa to neuravnoteženo besedilo vsebuje prenagljeno in nepopolno oceno razmer ter brez navedbe razlogov nepremišljeno zavrne neodvisno preiskavo, ki so jo izvajale maroške oblasti. Razočaran sem nad pristransko izjavo, ki je bila pripravljena v naglici – ovirala bo neformalna pogajanja, ki med Kraljevino Maroko in Fronto Polisario potekajo v ZN, in je tam že povzročila napetosti. Izgubili smo pregled nad tem, kaj so naše prednostne naloge, in sicer prizadevanja za uravnotežen sporazum, ki bi bil sprejemljiv za obe strani, ki bo civilnemu prebivalstvu omogočil ponovno vzpostavitev stabilnosti in varnosti. Za vsako ceno se moramo izogniti novi fronti v sporni regiji Sahel, in si prizadevati za ohranitev strateškega partnerstva z Marokom.

Predlog resolucije (B7-0650/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ukrajina predstavlja glavno geopolitično vprašanje Evrope vse od razpada ZSSR dalje. Čeprav je dosegla neodvisnost, pa jo Rusija še vedno šteje kot del „bližnje tujine“. V želji, da bi v celoti izkoristila svojo neodvisnost in se osredotočila na močne zgodovinske povezave z Evropsko unijo, Ukrajina že dalj časa izraža svoj namero po pridružitvi Evropski uniji. Kot državo z ogromnimi naravnimi viri, ki se nahajajo v osrčju ključne strateške regije, je treba Ukrajino pojmovati kot možno oporo za Evropsko unijo. Glasovala sem v prid resolucije Evropskega parlamenta, ki pozdravlja evropski cilj Ukrajine. Ta resolucija se nanaša na napredek, ki je v tej krhki demokraciji še vedno potreben. Prav tako poudarja prizadevanja in pomembne, nedavno dosežene izboljšave. Ta resolucija se presoja z glasovi, a potrjuje, da ima Ukrajina evropsko prihodnost.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podpiram to resolucijo. Obstaja skrb, da so demokratične svoboščine, kot so denimo svoboda zbiranja, svoboda izražanja in svoboda medijev, v Ukrajini zadnje mesece ogrožene. Oblasti bi morale preučiti poročila o kršitvah pravic in svoboščin in ukrepati, da bi jih odpravile. Poleg tega je pomembno, da se oblasti vzdržijo kakršnih koli poskusov nadzora, neposrednega ali posrednega, nad vsebino poročanja v medijih. Volilna pravila še vedno ostajajo predmet razprave. Zato je pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami nujno sprejeti dejavne ukrepe za izboljšanje volilnega sistema in zakonodaje na tem področju. Poleg tega je nujno okrepiti verodostojnost, stabilnost in neodvisnost institucij in zagotoviti, da bo upravljanje države temeljilo na načelih demokracije in pravne države. Ukrajinske oblasti si morajo tudi močneje prizadevati za boj proti korupciji.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se z resolucijo Parlamenta o nadaljnjih ukrepih Ukrajine za doseganje politične stabilnosti, tako znotraj in zunaj njenih meja. Ukrajina je pomembna partnerica Evropske unije pri izvajanju evropske sosedske politike z vzhodno Evropo. Zato je ključnega pomena nadaljevati s prizadevanji za tesno sodelovanje, zlasti na področju vizumskih zahtev. Parlament poziva Komisijo in Svet, da pripravita osnutek akcijskega načrta za odpravo vizumov pri potovanjih v Ukrajino. Da bi zagotovili dolgoročno politično stabilnost znotraj države in s sosednimi državami, je pomembno izvesti ustavne reforme, ki bi pomagale vzpostaviti ustrezno ravnovesje med izvršilnim in pravosodnim sistemom. Nadaljnje reforme so potrebne tudi za krepitev svobode in pluralizma medijev. Državne institucije so pozvane, da sprejmejo ukrepe za zagotavljanje svobode tiska. Evropska unija je trdno zavezana pomagati Ukrajini pri izvajanju njenih reform. Evropska unija si zato še naprej prizadeva za tesno sodelovanje z Ukrajino, krepitev demokracije v tej državi in pospeševanje njenega vključevanja v Evropsko unijo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede lokalnih volitev, ki so potekale 31. oktobra v Ukrajini, sem kritična in bi si želela, da se spoštuje svoboda tiska. Obžalujem spremembo volilnih pravil tik pred 31. oktobrom, pa tudi dejstvo, da opozicijske stranke niso smele predlagati kandidatov v volilnih okrožjih. Strinjam se s Parlamentom, da se omejevanje demokratičnih standardov ne bi smelo dopuščati in da bi morala biti ohranjena svoboda izražanja. Rada bi se pridružila Parlamentu in vlado v Kijevu oštela zaradi njenega neuspeha pri reševanju tega občutljivega vprašanja.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) V slovanskih jezikih „Ukrajina“ pomeni „mejna država“. Za Ruse je bila od nekdaj oddaljena pokrajina in zdaj je Ukrajina mejna država tudi za Evropsko unijo, kot rezultat predzadnje širitve.

Vendar enkrat za spremembo nočemo, da bi ime kraja določalo usodo svojega naroda. S preudarnostjo, ki jo zahteva spoštovanje demokratične volje ljudi, Evropska unija dosledno igra svojo vlogo globalnega akterja, ker nudi zagotavljanje svobode, demokracije in pluralizma v razmerah, v katerih lahko spoštovanje takšnih vrednot državi omogoči doseganje stabilnosti, ki jo tako nujno potrebuje.

Proces širitve ne vključuje le presoje strateške in tržne narave – čeprav je treba te vidike šteti kot pomembne –, temveč predvsem trajno, miroljubno prizadevanje za širitev kulturnega področja v povezavi z vsemi vrednotami, ki jih predstavlja EU.

Zadnjih šest let – vse od oranžne revolucije, katere obletnica bo čez nekaj tednov – država preživlja obdobje demokratične stabilizacije. Upamo, da bo naša prisotnost kot fizične sosede zagotovila podporo za oblikovanje in spoštovanje demokratične vesti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. (PT) Glasujem za ta predlog resolucije. Odnosi med Evropsko unijo in Ukrajino, eno od glavnih partneric Unije med njenimi vzhodnimi sosedami, so izrazito pomembni za stabilnost, varnost in blaginjo po vsej Evropi. Zavedajoč se, da si delita odgovornost in spodbujata stabilnost, sta EU in Ukrajina pospešili pogajanja in se poskušata dogovoriti za nova partnerstva za sodelovanje. Ta presegajo zgolj gospodarsko sodelovanje, saj zajemajo tudi področji pravne države in spoštovanja človekovih pravic, kjer je treba v Ukrajini še veliko postoriti, kot se je to pokazalo v nekdanjem nazadovanju volilnega postopka.

Prav tako bi poudaril izjemen pomen, ki ga ima proces povezovanja Ukrajine z Evropsko unijo, da ta država izvede potrebne gospodarske, socialne in politične reforme. Zato verjamem, da je sklenitev pridružitvenega sporazuma pomembna za učinkovito izvajanje pridružitvenega načrta EU-Ukrajina.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kljub začetnim ukrepom predsednika Janukoviča in nadaljnjim izjavam ukrajinskih oblasti o pripravljenosti Ukrajine na pridružitev EU, na sprejem evropskih modelov dobrega upravljanja in na to, da začne spoštovati človekove pravice in državljanske svoboščine svojih ljudi, je nujno potrebne nekaj previdnosti. Dejansko obstaja vse več poročil o nazadovanju na področju svobode izražanja in združevanja, skupaj s političnim vplivom v medijih in krogih pravosodnih oblasti, priča pa smo tudi vse več ukrepom varnostnih služb. Verjamem, da bi se lahko Ukrajina, če bo zvesta obljubam svojih političnih vodij, podala na pot k članstvu, ubrala torej prvi korak, da bi lahko institucionalizirala svobodo in pravno državo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prepričan sem, da je Ukrajina ena od ključnih strateških partneric EU, zato moram izraziti svojo zaskrbljenost nad pretiranimi pooblastili, ki so bila podeljena varnostnim službam za ustrahovanje nevladnih organizacij, ki delujejo v državi, in za nadzor nad ukrajinskimi mediji. Velja tudi poudariti pomen, ki ga ima dovoljevanje ukrajinskim opozicijskim strankam, da se udeležijo volitev brez omejitev ali diskriminacije. Verjamem, da lahko svojo podporo obetom za povezovanje Ukrajine z Evropsko unijo ohranjamo le z zagotavljanjem strateškega partnerstva z državo, če upoštevamo priporočila te resolucije.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Glasoval sem za resolucijo o Ukrajini. Vendar obžalujem dejstvo, da je ta parlament že dvakrat odložil glasovanje, kar je povzročilo, da je vrh EU-Ukrajina, za katerega je bil pripravljen osnutek resolucije, potekal pred našim glasovanjem. Evropski parlament je štel za svojo dolžnost in prednost, da zavzame lastno stališče pred rednimi vrhunskimi srečanji s tretjimi državami, da bi lahko svoje stališče pravočasno posredoval obema stranema. Vpliv naknadno sprejete resolucije bo dosti šibkejši. Če je bilo takšno odlašanje nekaterih kolegov mišljeno kot poskus, da ne bi pretirano vznemirjali nove ukrajinske uprave, potem je to vsekakor kratkovidna politika.

EU je in bo odprta za vsa področja sodelovanja, a cena tega sodelovanja ne sme biti obračanje proč od zaskrbljujočih poskusov, da se uničijo glavni dosežki oranžne revolucije – svobodne volitve in svoboda medijev. Podpiram včerajšnjo izjavo komisarja De Guchta, da so skupna evropska načela tista, glede katerih ni mogoče sklepati kompromisov.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo o Ukrajini. Pozdravljam prizadevanja sedanje vladajoče koalicije, da ponovno vzpostavi politično stabilnost v Ukrajini, ki je bistven pogoj za utrditev demokracije v državi. Trajno politično stabilnost je mogoče zagotoviti z ustavnimi spremembami, ki vzpostavljajo jasno ločitev oblasti, pa tudi primeren sistem nadzora in ravnovesij med izvršilno, zakonodajno in pravosodno vejo oblasti ter znotraj njih.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ob upoštevanju izjav misije za opazovanje volitev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi/Urada za demokratične ustanove in človekove pravice (OVSE/ODIHR), ki je menila, da so bili mednarodni stardardi upoštevani, so nedavne volitve v Ukrajini znak, da se država še naprej pozitivno razvija v smeri prihodnjega vključevanja v EU. Vendar je ključno, da so ukrajinski politiki in oblasti zavezani temu, da čim prej zagotovijo politično in gospodarsko stabilizacijo. V ta namen je treba izvesti potrebne ustavne reforme, utrditi pravno državo, vzpostaviti socialno tržno gospodarstvo, obnoviti prizadevanja za boj proti korupciji ter izboljšati razmere za poslovanje in naložbe.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Nedavne lokalne volitve v Ukrajini so razmahnile vpliv stranke predsednika Janukoviča v regijah. Na žalost pa so spremembe volilnega sistema več mesecev pred volitvami z njegovim delnim spreminjanjem nazaj v večinski sistem povzročile še večji razkol med vlado in opozicijo ter ustvarile podlago za obtožbe, uperjene proti vladi nedemokratičnih namenov. Ta resolucija prav tako izraža zaskrbljenost nad nedavnimi vse številnejšimi kršitvami svobode izražanja ter svobode združevanja in omejevanji svobode medijev. Glasoval sem za sprejetje resolucije, saj poziva Ukrajino, ki si dolgoročno prizadeva za članstvo v EU, da sprejme zakonodajo na področju urejanja dejavnosti medijev, ki bo skladna z mednarodnimi standardi in bo poudarjala potrebo po krepitvi neodvisnosti in učinkovitosti državnih institucij. To je edina pot za zagotavljanje delovanja demokracije in pravne države v tej državi. Podpiram pozive predlagateljev resolucije Kijevu, da nadaljuje s posodobitvijo infrastrukture oskrbe z energijo in da izvede projekte za raznolikost virov energije skupaj z državami članicami EU. Pozdravljam akcijski načrt za liberalizacijo vizumskega režima, ki določa praktične smernice za njegovo hitro izvajanje: izboljšanje pravne države v Ukrajini in izvajanje temeljnih pravic.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prepričan sem, da predstavlja izboljšanje odnosov s sosednjo državo – v tem primeru z državo vhodnega partnerstva – pristopanje k trgovinskim sporazumom, povečana izmenjava informacij in pomoč državljanom pri potovanju po različnih državah, temeljno področje, ki se mu EU ne sme nikoli odreči. Zato sem glasoval v prid predloga za resolucijo o Ukrajini. Popolnoma se strinjam z vsebino resolucije, ki bo z izvajanjem akcijskega načrta vzpostavila pogoje za liberalizacijo vizumskega režima na področju vizumov za kratkoročno prebivanje v EU in okrepila stališče Unije glede demokratičnega razvoja države po nekdanjih lokalnih volitvah. Ta resolucija bo prav tako omogočila Ukrajini, da sodeluje v programih Unije, opredelila pa bo tudi izvajanje novih zakonov o plinu zdaj, ko se je Kijev pridružil energetski skupnosti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Novi politični in institucionalni okvir v Ukrajini kot tudi pripravljenost novo izvoljenega predsednika Viktorja Janukoviča ter ukrajinskega parlamenta (Verkhovna Rada), da potrdi odločenost Ukrajine, da se pridruži Evropski uniji, predstavljajo še en korak proti začetku pristopnega procesa.

Po členu 49 Pogodbe o Evropski uniji lahko Ukrajina zaprosi za članstvo v EU kot katera koli evropska država, ki je zvesta načelom svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic ter temeljnih svoboščin in pravne države.

Glasovala sem za to resolucijo, ki opredeljuje predloge za posredovanje ukrajinskim oblastem. Še nas čaka nekaj dela na poti do institucionalne stabilnosti, ki priznava polno udeležbo vseh političnih akterjev in vodi do zdravega prenosa oblasti. Upam, da bodo močne zgodovinske, kulturne in gospodarske vezi, ki jih ima EU z Ukrajino, utrjene in bodo sčasoma omogočile vstop ukrajinskemu narodu v EU. Ob upoštevanju tega bi rada poudarila pomembnost krepitve sodelovanja na področju izmenjave mladih in študentov in razvoja programov štipendiranja, kar bo Ukrajincem omogočilo, da se seznanijo z EU in njenimi državami članicami.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Ta resolucija je sorazmerno soglasje, ki navaja, da lahko Ukrajina s skladu s členom 49 Pogodbe o evropski uniji, zaprosi za pristop k EU kot vsaka druga evropska država, ki podpira načela svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in pravne države. Prav tako poudarja, da ima Ukrajina, ki se namerava pridružiti Evropski uniji, močne zgodovinske, kulturne in gospodarske povezave z Evropsko unijo in je ena od njenih ključnih partneric med sosednimi državami na vzhodu, saj ima pomemben vpliv na varnost, stabilnost in blaginjo celotne celine.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Po vladnih volitvah v Kijevu na začetku leta je večina ljudi mislila, da je Ukrajine „konec“. Dejstvo je, da je nova ukrajinska vlada bolj pragmatična in odprta za reforme, kot se je pričakovalo. Tesno sodelovanje z Ukrajino je pomembno, če obstaja vsaj najmanjša možnost, da se zagotovi stabilnost v regiji. V preteklih letih se je Ukrajina spremenila v politično nogometno igrišče, na katerem se Rusija in zahod borita za vpliv med oranžno revolucijo in zadnjimi volitvami. Ali Ukrajina izbere Rusijo ali zahod, je nepomembno. Zdaj ima EU priložnost za izvajanje nove politike o Ukrajini, ki bi vključevala Rusijo. Moja država, Litva, mora tukaj tudi odigrati vlogo.

Varnost in energija sta dve področji, kjer bo potrebno dolgoročno sodelovanje, da se bodo pozdravile tegobe Kijeva. A ker si Ukrajina prizadeva za posodobitev svojega gospodarstva in za boljše vključevanje v Evropo, je pomembno, da se spoštujejo demokratična načela in človekove pravice. Zato iskreno upam, da bo na vrhu EU-Ukrajina, ki bo potekal 22. novembra v Bruslju, dosežen trajnostni napredek.

  Joachim Zeller (PPE), v pisni obliki. – (DE) Razpad Sovjetske zveze je dal ukrajinskemu narodu prvo priložnost v njihovi zgodovini, da se odločijo za prihodnost v svobodi in nacionalni neodvisnosti. Države in narodi Evrope dolgujejo solidarnost in podporo velikemu ukrajinskemu narodu, ki je v stalinističnem obdobju in med drugo svetovno vojno plačal ogromno ceno z izgubo več milijonov življenj. Oranžna revolucija je dokazala, da želi ukrajinski narod oblikovati svojo prihodnost v demokratičnih razmerah, v katerih se spoštuje pravna država. To je nekaj, česar tisti, ki nosijo politično, gospodarsko in socialno odgovornost, ne bi smeli nikoli pozabiti. Vodenje nedavnih regionalnih volitev ter dogodki pred in po volitvah v Ukrajini porajajo dvom, ali dejanja politično odgovornih v Ukrajini resnično odražajo načela svobode, demokracije in pravne države. Pričujoča resolucija potrjuje stališče Evropskega parlamenta, da so lahko Ukrajinci prepričani v solidarnost ljudi Evrope, medtem ko prav tako poziva ukrajinske politike, da spoštujejo voljo njihovega naroda, da živi v demokraciji, svobodi in pravni državi. Kot podpisnik sem glasoval za ta skupni predlog resolucije.

Poročilo: Yannick Jadot (A7-0310/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, saj sem prepričan, da mora Evropska unija zavzeti vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, tako krepiti svojo gospodarsko konkurenčnost z varčevanjem z energijo in z obnovljivimi viri energije, dvema sektorjema, ki lahko pripomoreta k izboljšanju njene energetske varnosti in ki imata velik potencial v smislu industrijskega razvoja, inovacij, regionalnega razvoja in ustvarjanja delovnih mest.

Kljub temu pa bo morala EU, da bi odigrala to vlogo in izkoristila prednosti na področju konkurenčnosti, spremeniti svojo trgovinsko politiko, bodisi dvostranske, regionalne ali večstranske, saj je trgovina z blagom in storitvami odgovorna za približno 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. Morala bi spodbujati potrebne spremembe v načinih proizvodnje in porabe ter naložbene strategije. Prav tako bi morala biti aktivna na področju emisij, ki nastanejo pri mednarodnem prevozu, in na področju tehnologij, prijaznih do podnebja. Kljub razdalji, ki jo mora EU še prehoditi v zvezi s tem vprašanjem, pa smo že priča pomembnim prispevkom, zlasti kar zadeva nezakonit uvoz lesa, biogoriv in emisij v letalskem sektorju.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Trgovina z blagom in storitvami ustvarja približno 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. Podpiram izvajanje trgovinskih politik, ki so usmerjene v razlikovanje med proizvodi in storitvami na podlagi njihovega vpliva na podnebje. Glasovala sem za to resolucijo, saj opredeljuje dodatne korake, ki bi Evropski uniji omogočili, da nadaljuje po tej poti, krepi pozitivno interakcijo med trgovino in varstvom okolja in orodji, ki zagotavljajo skladnost med trgovino in podnebjem, in spodbuja pravične cene v mednarodni trgovini ter tako preprečuje selitve virov CO2.

Želim poudariti, da Evropska unija ne more prevzeti vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam, če ne bo krepila konkurenčnosti svojega gospodarstva z varčevanjem energije in razvojem obnovljivih virov energije. To sta dva sektorja, ki imata velik potencial za gospodarski razvoj, inovacije, ureditev ozemlja in ustvarjanje delovnih mest in lahko povečata zanesljivo oskrbo z energijo Evrope.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na vrhu ZN o podnebnih spremembah decembra 2009 Evropska unija žal ni mogla odigrati vloge, na katero je upala. Menim, da je pomembno, da EU kot utiralka poti vprašanjem o trajnostnem razvoju razširi svoje zaveze z vključevanjem mednarodne trgovinske politike. Zato smo na predvečer vrha v Cancúnu jaz in moji kolegi poslanci hoteli podeliti proaktivno pooblastilo delegaciji, ki bo zagovarjala evropsko stališče. Evropsko komisijo pozivamo, da razlikuje med uvoženim blagom na podlagi njihovega okoljskega odtisa in vzpostavi sistem spremljanja ogljika za vse trgovinske politike. Glede na dejstvo, da boj proti podnebnim spremembam vpliva na konkurenčnost, naša resolucija poziva, da je treba vse industrijske sektorje ozavestiti o nevarnosti selitve virov CO2, prav tako pa poziva k odpravi subvencij za fosilna goriva, zlasti davčnih oprostitev za letalsko industrijo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. V boju proti podnebnim spremembam sta prednostni nalogi Evrope varčevanje z energijo in energija iz obnovljivih virov. Ti pomagata izboljšati zanesljivo oskrbo z energijo EU in nudita glavni potencial za gospodarski razvoj, inovacije, ureditev ozemlja in, z razvojem zelene energije, tudi ustvarjanje delovnih mest. Vendar ima boj tudi negativen vpliv na konkurenčnost celotnega trga EU. Pravila mednarodne trgovine so ključna v boju proti podnebnim spremembam, a v pogodbi Svetovne trgovinske organizacije (STO) ni neposrednega sklicevanja na podnebne spremembe, varno oskrbo s hrano in razvojne cilje tisočletja. Menim, da morajo spremembe v pravilih STO zagotavljati skladnost in doslednost z obvezami iz Kjotskega protokola in večstranskih okoljskih sporazumov. To bi zagotovilo, da bi bile vse države zveste istim standardom, saj imajo zdaj nekatere države s subvencijami, ki vplivajo na ceno energije, in brez omejitev ali kvot za emisije ogljikovega dioksida večjo konkurenčno prednost in se niso pripravljene pridružiti večstranskim sporazumom o podnebnih spremembah.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem v prid tega poročila, saj opredeljuje strateške cilje in stopnje, ki bi jih Evropska unija lahko še naprej zasledovala, saj si prizadeva za boljši sporazum o podnebnih spremembah. Rada bi poudarila, da je Evropska unija že naredila prve korake v pravo smer: v zvezi z nezakonitim uvozom lesa, agrogorivi, letalskimi emisijami. Rada bi poudarila, da je boj proti podnebnim spremembam konkurenčni dejavnik, saj sta evropski prednostni nalogi na tem področju varčevanje z energijo ter energija iz obnovljivih virov, ki bosta izboljšali zanesljivo oskrbo Unije z energijo in imata velik potencial za gospodarski razvoj, inovacije, regionalni razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest.

Ker je bil izid vrhunskega srečanja OZN o podnebju v Københavnu dogovor, vreden razočaranja, mora biti zdaj Evropska unija bolj slišna, bolj združena in učinkovitejša. Več pozornosti bi morala posvetiti ciljem zmanjšanja emisij in nudenju podpore državam v razvoju, ki so enaki ravni priporočil znanstvenikov in zahtev Parlamenta.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo gospoda Yannicka Jadota nas opominja, da je trgovina z blagom in storitvami odgovorna za približno 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, na dejstvo, ki bi ga bilo treba upoštevati v prizadevanjih za reševanje podnebnih sprememb. Čeprav je Evropska unija sprejela velikopotezne podnebne politike, pa morajo tudi trgovinske politike odražati to politično prednostno nalogo. Moram se pridružiti poročevalcu v obžalovanju dejstva, da lahko nekatere države s subvencijami, ki vplivajo na ceno energije, in brez omejitev ali kvot za emisije ogljikovega dioksida uživajo konkurenčno prednost. Škoda, da te države nimajo nobenega interesa, da bi podpisale večstranske sporazume o podnebnih spremembah in torej spodbujajo nepošteno konkurenco. Trgovinska politika Evropske unije ni sama sebi namen – mora ostati politično regulativno orodje. Moramo zagotoviti pošteno konkurenco in ne smemo dovoliti, da bi se naša prizadevanja, ki obravnavajo vprašanja o podnebnih spremembah, sprevrgla v pomanjkljivost na področju svetovne trgovine.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaveze Evropske unije, da bi zajezila emisije ogljikovega dioksida, ne gre stopnjevati z načelnimi izjavami in ideološkimi dokazi. Ne glede na to, kakšne so posledice problema, in brez upoštevanja pogosto korenitih rešitev, ki izhajajo iz bolj ali manj utemeljenih študij, smo odgovorni, da ne sprožamo sprememb okolja, ker nismo povsem prepričani, na kakšne probleme bomo naleteli.

Trgovinske politike morajo v tem okviru odigrati svojo vlogo. Enostavno je od držav članic zahtevati, naj zmanjšajo svoje emisije, a je hkrati tudi nesmiselno, če se proizvodni obrati, ki najbolj onesnažujejo, premestijo v države zunaj naših meja. Politično pripravno je spodbujati kampanje o uporabi lokalnih proizvodov, a vendar je nesmiselno, če surovine ali polizdelki izvirajo iz druge strani sveta, da bi jih proizvedli. Odgovorno ravnanje pomeni tudi natančno usklajevanje trgovinskih politik na podlagi temeljitega preudarka o vsem, kar je povezano s temi vprašanji. Zatiskanje oči pomeni, da slepimo predvsem sami sebe.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to resolucijo, saj menim, da besedilo poročevalca ubira isto smer kot Evropska unija s prevzemanjem smelih zavez v boju proti podnebnim spremembam. Ta resolucija podaja predlog o 30-odstotni ravni zmanjšanja EU na področju emisij toplogrednih plinov. Ta velikopotezen predlog podpiram, a sem obenem prepričan, da je treba prizadevanja EU tudi globalno podpreti s prizadevanji glavnih industrializiranih držav. Dejansko moramo poiskati način, kako vključiti tudi mednarodne državne akterje, ki so bolj nenaklonjeni sledenju našemu zgledu. Poleg tega pa sem kot poročevalec v senci za Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu s predložitvijo sprememb izvirnega besedila poudaril potrebo po ustanovitvi Svetovne okoljske organizacije in uvedbi okoljskih meril v reformi GSP.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Trgovinske politike EU vplivajo na podnebje in odgovornosti EU ne smejo biti omejene na zmanjšanje emisij toplogrednih vplivov, ustvarjenih znotraj Unije. Velika večina v Evropskem parlamentu je glasovala v prid tega poročila, ki skuša izboljšati povezave med trgovinskimi in podnebnimi ukrepi s predlogi, ki razlikujejo proizvode na podlagi njihovega vpliva na okolje in vzpostavljajo sistem spremljanja ogljika za vse trgovinske politike. Škoda, da konzervativci niso hoteli podpreti nekaterih bolj velikopoteznih predlogov, a sprejetje tega poročila kljub temu predstavlja jasen poziv k vključitvi okoljskega preudarka kot sestavnega dela v naše gospodarstvo.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o „mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb“, saj so ob upoštevanju, da je trgovina z blagom in storitvami odgovorna za približno 20 % emisij toplogrednih plinov, potrebni ukrepi za brzdanje segrevanja ozračja na ravni skupne trgovinske politike.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po mrtvilu na københavnski konferenci o podnebenih spremembah je pomembno, da Evropska unija nadaljuje po poti, ki jo je zasledovala do zdaj v smislu sprejetja resne zaveze za trajnostni razvoj in prizadevanj za zmanjšanje emisij ogljika brez ogrožanja evropske industrije. Vendar pa katera koli evropska zaveza o zmanjšanju emisij ne sme spregledati gospodarske učinkovitosti ali ogroziti gospodarske trajnosti držav članic, ki zdaj prestajajo gospodarsko krizo brez primere. Ne smemo dopustiti, da bi vse večji prenos tehnologije v države v razvoju predstavljal način obravnavanja vprašanja o selitvi virov CO2, prav tako pa ne smemo dopustiti, da bi politike, oblikovane za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, izločile evropsko industrijo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vrhunsko srečanje OZN o podnebju v Københavnu se je zaključilo z razočarljivim dogovorom, ki ne more omejiti segrevanja zemlje na manj kot 2 °C. Vendar dogovor iz Københavna ni globalen in ni niti zavezujoč. EU še zdaleč ni glavni krivec za ta neuspeh. EU je namesto tega vodilna v boju proti podnebnim spremembam in jo je treba spodbujati, da gradi na podlagi tega vodilnega položaja, pri tem pa ne sme pozabiti na izjemen trud, ki so ga naše industrije že izkazale v odziv na obvezna zmanjšanja emisij v Evropi.

Ne smemo pozabiti, da je EU odgovorna za okoli 15 % globalnih emisij, ta vrednost pa naj bi se do leta 2030 znižala na 10 %, medtem ko ZDA, Kitajska in Indija prispevajo polovico globalnih emisij, njihova vrednost pa še naprej narašča. V smislu mendarodne trgovinske politike EU v okviru podnebnih sprememb moramo, tudi če se nam drugi ne bodo pridružili, svoja prizadevanja še naprej osredotočati na znanstvene raziskave, tehnološke inovacije, povezane z neogljičnimi viri energije, energetsko učinkovitostjo in ustvarjanjem zelenih delovnih mest, da bi povečali svojo konkurenčnost.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izvajanje večine ukrepov, predlaganih v tem poročilu, ne bi pomenilo pozitivnega ukrepanja v boju proti podnebnim sprememam. Nasprotno, podpiranje Lizbonske pogodbe in „proste trgovine“, izvajanje blažilnega nadzora nad propadanjem okolja, ki ga povzroča liberalizacija trgovine, bosta samo poglobila propadanje okolja, ki vse bolj preti našemu planetu in njegovim ljudem. Tukaj gre za vprašanje, ali sprejmemo nadaljnje nebrzdano izkoriščanje naravnih virov, delavcev in ljudi z namenom, da bi pomagali prevladujočemu kapitalističnemu sistemu, ki ga pesti trajna kriza. Kar zadeva nas, ga ne podpiramo in smo zato proti naslednjemu: nadaljnjemu vztrajanju pri nadzorovanju emisij prek sistema za trgovanje z emisijami, ki je pokazal, da jih povečuje, namesto, da bi jih zmanjšal; večjemu odpiranju trgov in delitvi dela na svetovni ravni, tako da se lahko kapital EU polasti virov držav v razvoju, torej nižanju stroškov in večanju dobičkov; in zelenemu kapitalizmu, ki združuje „varstvo podnebja in liberalizacijo trgovine“ in „izmenjavo okoljskih dobrin in storitev“.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) EU je odgovorna, da vključi vidike okoljske politike v povezavi s trgovino v svojo mendarodno trgovinsko politiko. Podpiram prve korake EU, ki jih je EU v tej smeri že ubrala v svojih trgovinskih sporazumih. Vendar pa je treba storiti še več. Nikakor nisem mogla podpreti člena 48. Kmetijske subvencije so nujne za zanesljivo preskrbo s hrano in neodvisnost od hrane za 500 milijonov Evropejcev in menim, da je slednja osrednjega pomena. Subvencije tudi omogočajo raznolikost kmetijske dejavnosti in prispevajo k ohranjanju krajine.

  Astrid Lulling (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem proti poročilu o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb, saj se sploh ne strinjam z mnenjem in razmišljanjem poročevalca. Zahteva iz poročila po krepitvi ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ne glede na finančne izide mednarodnih pogajanj bi evropska podjetja na koncu pahnila v slabši konkurenčni položaj. Predlog poročevalca, da bi to izravnali s protekcionističnimi ukrepi, kot so davek na ogljik na mejah Unije in urejanje minimalnih cen za CO2, bi povečalo konkurenčni primanjkljaj v primerjavi z drugimi sektorji v nadaljevanju industrijske proizvodne verige. Poleg tega bi ti ukrepi škodili zunanji trgovinski politiki Unije, saj bi postala bolj zapletena za sklepanje prihodnjih trgovinskih sporazumov, bodisi dvostranskih bodisi večstranskih.

Konferenca v Københavnu izpred leta dni je pokazala, da je, če bo Evropska unija napredovala enostransko, njena podnebna politika obsojena na neuspeh. To pa zato, ker si njene gospodarske partnerice ne bodo dovolile narekovati evropskih ciljev ali metod. Unija mora podpreti podjetja v njihovih prizadevanjih za zmanjšanje njihove porabe energije, hkrati pa ohraniti njihovo mendarodno konkurenčnost. Začeli bi lahko z bolj pragmatičnim pristopom v mendarodnih pogajanjih.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki določa način, kako bi lahko trgovinska politika EU prispevala k reševanju vprašanja o podnebnih spremembah. Gospod Jadot želi, da EU prevzame mednarodno vodstvo v zvezi s to zadevo in preuči možnosti o davku na finančne transakcije, reformi STO (zlasti njenih protidampinških pravil), preprečevanju, da bi Evropska investicijska banka zagotavljala posojila za projekte, ki negativno vplivajo na podnebje, in ukinitvi kmetijskih izvoznih subvencij – in vse jih pozdravljam.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Trgovina z blagom in storitvami predstavlja približno 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. V mnogih državah članicah so emisije, povezane s porabo, višje od ravni emisij, povezanih s proizvodnjo. Evropska unija se mora boriti proti tem „izmenjanim“ emisijam. To je edini način, da lahko gremo v učinkovit boj proti podnebnim spremembam. EU ne more denimo financirati prizadevanj za boj proti krčenju gozdov, medtem pa hkrati spodbujati uvoz lesnih proizvodov in biogoriv. EU mora spremeniti svoje načine proizvodnje in porabe in se ne sme omejiti na oddajanje svojih emisij. EU mora prilagoditi svojo trgovinsko politiko tako, da bo razlikovala proizvode glede na njihov vpliv na okolje ter spodbujala potrebne spremembe v načinih proizvodnje in porabe ter naložbene strategije.

Podnebne politike naših trgovinskih partneric ne smejo biti ogrožene, da bi povečali tržni delež Evrope. EU mora biti dejavna glede emisij iz mendarodnega prevoza in zagotoviti dostop do okolju prijaznih tehnologij za države v razvoju. Poročilo nakazuje to ravnanje, zato sem glasovala za poročilo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ni enostavno vzpostaviti ravnovesje med mednarodno trgovinsko politiko in zahtevami glede podnebnih sprememb, vendar pa si je treba prizadevati za občutno zmanjšanje ravni emisij toplogrednih plinov, za katere je odgovorna mendarodna trgovina. Vendar pa tega ne smemo storiti na račun izgube konkurenčnosti na področju evropske industrije, zlasti v času hude gospodarske krize in naraščajoče brezposelnosti. Vzpostaviti moramo politike, ki so okolju prijazne, obenem pa tudi krepiti gospodarstvo in zmanjšati zaskrbljujoče ravni brezposelnosti.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) To poročilo je poskus iskanja rešitve problema globalizacije, problema, ki ga je ustvarila sama EU. Poceni proizvodi se proizvajajo v državah zunaj Evropske unije pod popolnoma drugačnimi pogoji in se nato poceni uvozijo v Evropo, kar ustvarja pritisk na ravni evropskih plač in slabi naše gospodarstvo.

To poročilo posledično obravnava dosti višje ravni proizvedenega CO2. Vendar pa zadevnih proizvodov ne skuša postaviti v ustrezno slabši trgovski položaj, temveč, prej nasprotno, spodbuja razdajanje evropskih tehnologij in strokovnega znanja. S tem se problem globalizacije ne bo rešil, temveč se bo namesto tega še poslabšal. Zato sem glasoval proti temu poročilu.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem v prid resoluciji o mednarodni trgovini v okviru zahtev glede podnebnih sprememb, saj pozdravljam velikopotezni cilj Evropskega sveta za zmanjšanje emisije toplogrednih plinov Evrope za 80 do 90 % do leta 2050 v primerjavi z ravnmi le-teh leta 1990, ker je ta cilj nujen, da bo EU ponovno zavzela vodilno vlogo v zadevah, povezanih s podnebjem, kar bi moralo spodbuditi druge države, da sklenejo bolj velikopotezne zaveze.

Rada bi poudarila pomen doseganja mednarodno zavezujočega sporazuma o vartsvu podnebja in močno podpiram sprožitev javne razprave o ustanovitvi Svetovne okoljske organizacije. Prepričana sem tudi, da je nujno krepiti pozitivno interakcijo med trgovino in varstvom podnebja, oblikovati pravičnejše cene v mednarodni trgovini in preprečevati selitve virov CO2, spodbujati razlikovanje proizvodov glede na njihov vpliv na podnebje, zagotoviti, da liberalizacija trgovine ne bo ogrozila velikopoteznih podnebnih politik, v celoti vključiti prevoz v podnebno in trgovinsko enačbo in krepiti orodja za uskladitev trgovine in podnebja ter povečati doslednost EU na področju podnebja in trgovine z vidika držav v razvoju.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Da bi igrala vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, mora Evropska unija povečati konkurenčnost svojega gospodarstva z varčevanjem z energijo in uporabo obnovljivih virov energije. To sta dve področji, ki lahko povečata njeno energetsko varnost in ponudita velik potencial v smislu industrijskega razvoja, inovacij, prostorskega razvoja in ustvarjanja delovnih mest.

Obenem mora EU spremeniti vse svoje trgovinske politike, pa naj bodo dvostranske, regionalne ali večstranske. To je nujno, saj je trgovina z blagom in storitvami odgovorna za približno 20 % emisij toplogrednih plinov. To je zelo zahteven projekt. Vendar pa je EU že ubrala prve korake v pravo smer v zvezi z nezakonitim uvozom lesa, biogorivi in letalskimi emisijami. Cilj tega poročila, ki je rezultat številnih razprav s podjetji, združenji, predstavniki sindikatov ali s Komisijo, je opredeliti dodatne korake, ki bi EU omogočili nadaljevanje v tej smeri.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Izid vrhunskega srečanja Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je potekalo v Københavnu, je dogovor, vreden razočaranja, ki ni zmožen omejiti segrevanja zemlje na manj kot 2 °C. Na enak način sporazum iz Københavna ni niti globalen niti zavezujoč. EU še zdaleč ni glavni krivec za ta neuspeh, vendar je bila zaradi pomanjkanja enotnosti, nezmožnosti zavzemanja enotnega stališča, nezmožnosti, da bi cilje za zmanjšanje emisij in podporo državam v razvoju uskladila s priporočili znanstvenikov in zahtevami Parlamenta, pogosto neslišna in neučinkovita entiteta. Zakaj je toliko težav? Na to vprašanje zagotovo ni samo enega odgovora, a pomemben del problema izhaja iz dejstva, da mnoge države še niso doživele okoljskega preoblikovanja njihovih gospodarstev v velikem obsegu in še naprej dvomijo v gospodarske, družbene in demokratične prednosti. In to kljub številnim študijam in uspešnim izkušnjam v smislu prehoda na trajnostno oskrbo z energijo in bolj trajnostno kmetijstvo in bolj trajnostne oblike prometa.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Odločno nasprotujemo temu poročilu, saj ne moremo sprejeti njegovega pristranskega pristopa, ki je v popolnem nasprotju z gospodarskimi interesi družbe in podjetij. Misliti, da lahko Evropa reši problem emisij ogljikovega dioksida v okolje povsem sama, je zgolj neuresničljiv sen. Potem, ko smo lani na konferenci v Københavnu zahtevali preveč, se nismo naučili iz izkušnje in ponovno pripravljamo dokument, ki zahteva preveč, za prihodnjo konferenco o podnebnih spremembah, ki bo tokrat v Cancúnu. Nedvomno bomo priča enakemu izidu, če bo sprejeto to besedilo, ko bo predloženo temu parlamentu: zavrženo bo, ravno tako kot zadnje. Zdi se, da poročilo skuša orisati glavne točke naslednjega dokumenta, ki se bo pripravljal v povezavi z vrhunskim srečanjem pogodbenic (COP 16) o podnebnih spremembah.

Poročilo: Yannick Jadot (A7-0310/2010) in predlog skupne resolucije (RC-B7-0616/2010)

  Robert Goebbels (S&D), v pisni obliki. – (FR) Ne morem razumeti logike, ki se skriva za delom Evropskega parlamenta o podnebnih spremembah. Sodeč po mnenju mnogih poslancev EP bi morala Unija storiti še veliko več, da bi zmanjšala emisije – zmanjšanja za 30 %, 40 %, 50 % –, medtem ko mi ne izvajamo znamenite strategije 2020. Še toliko bolj, ker preostali svet ne upošteva potez, ki jih vleče Evropa. Na konferenci v Københavnu „je bil dosežen sporazum med Američani, Kitajci, Indijci, Brazilci in Afričani“. Evropska unija ni bila niti povabljena.

Na konferenci v Canúnu ne bomo priča „zavezujočemu“ sporazumu o znamenitih certifikatih za CO2 z razlogom, saj ga zakonodajalci iz Združenih držav, Kanade in Avstralije nočejo, in ker si Kitajska, Indija, Brazilija in druge ne bodo dovolile, da bi se znašle v prisilnem jopiču na tak način. Evropska unija bi morala vlagati več v nove tehnologije in ne v dejavnosti, ki podpirajo samo finančne špekulacije.

Poročilo: Harlem Désir (A7-0317/2010)

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Družbena odgovornost gospodarskih družb v mednarodnih sporazumih vodi do boljšega upravljanja svetovnega gospodarstva, spodbuja pravičnejšo, bolj socialno, bolj človeško globalizacijo in pomaga k trajnostnemu razvoju. V času globalizacije podpiram to poročilo, katerega cilj je dvigniti raven morale mednarodnih poslovnih običajev.

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Globalizacija in finančna ter socialna kriza sta povečali potrebo po strožjih predpisih za svetovno gospodarstvo, saj mednarodna trgovinska politika zdaj podpira samo interese nekaterih gospodarskih subjektov, katerim so odprti trgi prinesli največ koristi, saj so lahko del svoje proizvodnje preselili drugam ter povečali raznovrstnost dobavne verige s poslovanjem v državah z nizkimi stroški proizvodnje in manj strogimi predpisi.

Zato sprejemam načela, predložena v tem poročilu, ki so usmerjena v vodenje trgovine, skladno c cilji EU, zlasti z njeno zunanjo politiko. To je mogoče doseči z izvajanjem družbene in okoljske odgovornosti gospodarskih družb, tako da nehajo kršiti načela družbene odgovornosti. To je oblika socialnega dampinga, ki ga je treba uravnati s soglašanjem s predlogi v tem poročilu, zlasti tistimi, ki so povezani z mehanizmi za pravosodno sodelovanje med EU in partnerskimi državami, da bi sprožili kazenski pregon večnacionalnih družb zaradi resnih kršitev okoljskih predpisov ali temeljnih pravic, pa tudi s sprejetjem nove pobude Komisije.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Od konca druge svetovne vojne dalje je odprtje mednarodnih trgov Evropski uniji prineslo ogromne koristi. Obenem je evropski socialni model, ki je povezan z globalizacijo v Evropi, žal imel malo vpliva na mednarodna trgovinska pogajanja. To je namen resolucije, za katero sem glasovala ta teden. S tem besedilom resolucije sem hotela pozvati Evropsko unijo, da zavzame močno stališče do socialnega dampinga. Ta resolucija poziva k zavzemanju stališča do družbene odgovornosti gospodarskih družb, zamisli, ki so jo priznali OECD, MOD ter Združeni narodi in bo vključena v splošni sistem preferencialov. Prav tako pa Komisijo vabi, da izvede nove presoje vplivov, da bi preučila učinke, ki jih imajo trgovinski sporazumi na evropska mala in srednje velika podjetja. In na koncu, resolucija navaja, da bi morali vsi novi sporazumi že sami po sebi vključevati klavzulo o družbeni odgovornosti gospodarskih družb. Kar zadeva področje trajnostnega razvoja, pa mora Evropska unija preiti od besed k dejanjem, podpreti socialni model in to uporabiti za dajanje zagona napredku skupaj z globalizacijo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, saj opredeljuje predloge Evropskega parlamenta, ki zagotvaljajo konkretne ukrepe za spodbujanje družbene odgovornosti gospodarskih družb v okviru trgovinske politike Evropske unije. Rada bo poudarila, da se je zaradi mednarodne gospodarske in finančne krize povsod razširila tudi socialna kriza, ki je še okrepila potrebo po strogih pravilih, s katerimi bo svetovno gospodarstvo bolje nadzorovano in se ne bo razvijalo na račun družb. Tako je treba v primeru Evrope trgovinsko politiko voditi na način, ki je skladen z vsemi cilji Unije in še zlasti s cilji njene zunanje politike. Poleg tega je za Evropo zelo pomembno, da zagotovi, da njena skupna trgovinska politika ne spodkopava evropskega socialnega modela in okoljske politike, temveč prispeva k doseganju tega cilja.

Strinjam se s pozivom Evropskega parlamenta Evropski komisiji, naj izboljša model presoje vplivov na trajnostni razvoj, da bi ustrezno odražal gospodarske, družbene in človekove in okoljske posledice trgovinskih pogajanj, vključno s cilji omilitve podnebnih sprememb. Poleg tega bi morala Komisija sprejeti nadaljnje ukrepe glede trgovinskih sporazumov z državami partnericami EU, in sicer tako, da pred podpisom takega sporazuma in po njem izvede študije presoje vplivov na trajnostni razvoj, ter pri tem upošteva zlasti ranljive sektorje.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) EU igra ključno vlogo pri prizadevanjih za vzpostavitev novega upravljanja. S tem ciljem v mislih je treba doslednost spodbujati skupaj s politikami mendarodnih institucij. Postaja jasno, da mora EU ob pregledu svoje trgovinske strategije premisliti o trgovinskih politikah, ki jih želi sprejeti. Če želi posredovati protiprotekcionistično sporočilo, mora zagotoviti poštenost mednarodne trgovine.

Evropska unija mora podpirati svoje trgovinske interese, jih hkrati spoštovati in zagotavljati, da tudi drugi spoštujejo te standarde in vrednote. Ne smemo pozabiti, da so podjetja v Evropi podrejena strogim socialnim in okoljskim pravilom. EU mora imeti možnost, da zahteva isto od svojih trgovinskih partnerjev in še zlasti od držav v vzponu, ter vztraja pri kakovosti in trajnosti, zlasti glede živil, ki prihajajo na njeno ozemlje, da se tako zaščiti poštena in enotna trgovina. Unija mora vzpostaviti dialog s svojimi partnerji in najti skupni prostor za prenos svojih vrednot. Na podlagi tega prizadevanja, ki mora biti pregledno in vzpostavljati dialog ob upoštevanju novih pooblastil, ki so bila podeljena, mora Evropski parlament igrati ključno vlogo, njegova dolžnost pa je dati pogajanjem politični in moralni mandat.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sredi gospodarske globalizacije in mendarodne trgovine je zaznati dvig konkurenčnega pritiska med državami, ki včasih vodi do resnih zlorab človekovih pravic in okolja. Glasovala sem za to poročilo, saj menim, da je zlasti primerno za zagotavljanje razvoja več trajnostnih politik, ki upoštevajo družbena in okoljska vprašanja, zlasti s spodbujanjem družbene odgovornosti gospodarskih družb.

Ključnega pomena je, da evropska podjetja, ki vlagajo in poslujejo na drugih področjih, ravnajo v skladu z evropskimi vrednotami in mednarodno dogovorjenimi standardi. Natančneje, to poročilo podaja predlog, da naj prihodji trgovinski sporazumi, ki jih bo s pogajanji sklenila Evropska unija, vsebujejo poglavje o trajnostnem razvoju, ki vključuje klavzulo o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, za katero menim, da je ključna.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Iz poročila, ki ga preučujemo, izhaja cilj, da v poslovne odnose vključimo tiste vrednote, ki so vedno označevale Evropsko unijo in njene predhodnice.

Cilj je izjemno hvalevreden, če se ga pravilno izvaja in če se podjetjem ne nalaga bremen, ki bi ovirala njihovo konkurenčnost, saj slednjo že omejujejo predpisi, ki so preveč neprožni na področjih, kot sta področji delavskih pravic in okoljskih standardov (čeprav za nikogar v državah članicah niso vprašljive družbene koristi, ki jih prinašajo napihnjene stroškovne strukture).

Zato sem prepričana, da moramo ravnati previdno, saj zdaj ni pravi čas za dodajanje bremen, če nihče ne priznava potrebe po teh in jih nihče ni voljan sprejeti.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Tuje naložbe so glavno gospodarsko vprašanje za države v vzponu in razvoju. Vendar slaba socialna in okoljska zakonodaja v teh državah pomeni, da obstaja nevarnost nerazumnih delovnih pogojev, kršitev človekovih pravic in okoljske škode. Zato Evropski parlament poziva, da se klavzula o družbeni odgovornosti gospodarskih družb vključi v trgovinske sporazume, ki jih podpisuje Evropska unija in ki bi veljali za podjetja, ki vlagajo v države v razvoju. Klavzula bi od teh podjetij, njihovih podružnic in dobavne verige zahtevala, da dajo jasne in dokazljive zaveze glede vpliva njihovega poslovanja na družbo in okolje. Klavzula bi tudi žrtvam omogočala, da sprožijo sodne postopke. To je najboljša rešitev za zagotavljanje boljše socialne zaščite in okoljskih standardov po vsem svetu.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj zagovarja potrebo po novem ureditvenem pristopu k mendarodni trgovini. Ti standardi, ki so učinkovitejši in se bolje izvajajo, bi morali prispevati k razvoju bolj trajnostnih politik, ki resnično upoštevajo družbena in okoljska vprašanja, ne le dobička za podjetja za vsako ceno.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Načela, ki vodijo družbeno odgovornost gospodarskih družb, so v celoti priznana na mednarodni ravni, in so osredotočena na pričakovanje odgovornega ravnanja podjetij, kar predpostavlja spoštovanje veljavne zakonodaje, zlasti kar zadeva obdavčitve, zaposlovanje, delovna razmerja, človekove pravice, okolje, pravice potrošnikov in tudi njihove vključitve v boju proti korupciji. Zato menim, da je zelo pozitivno, da EU zdaj v prihodnjih trgovinskih sporazumih vključi poglavje o trajnostnem razvoju, ki bo vključevalo klavzule o družbeni odgovornosti gospodarskih družb.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija podpira cilje spodbujanja družbene odgovornosti gospodarskih družb. Unija mora zagotoviti, da bodo zunanje politike, ki jih izvaja, učinkovito prispevale k trajnostnemu in družbenemu razvoju zadevnih držav. Prav tako mora zagotoviti, da so dejanja evropskih gospodarskih družb, kjer koli že te vlagajo ali poslujejo, v skladu z evropskimi vrednotami in mednarodno dogovorjenimi normami.

V skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije je treba skupno trgovinsko politiko EU izvajati v „okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije“, skladno s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji, pa mora med drugim prispevati k „trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih. Globalizacija je povečala hudo konkurenco med državami, kar je v zameno privedlo do nesprejemljivih praks mnogih večnacionalnih družb v državah v razvoju: nespoštovanja temeljnih delovnih standardov, človekovih pravic, kršitev in okoljske škode. Parlamemt poziva, da se klavzula o družbeni odgovornosti gospodarskih družb vključi v vse mednarodne trgovinske sporazume, ki jih podpiše Evropska unija. Klavzula bi zahtevala redno objavljanje poročil s podrobnostmi o vplivu vsake dejavnosti podjetja na družbo in okolje ob upoštevanju vseh podružnic in dobavne verige. Poročilo poziva k vzpostavitvi mehanizmov pravnega sodelovanja med EU in državami podpisnicami in po trgovinskih sporazumih, da bi žrtvam zagotovili, da se zatečejo k pravosodnemu sistemu, kjer večnacionalna podjetja in njihove podružnice ne spoštujejo socialne in okoljske zakonodaje.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s poročilom, saj je, kot veste, rast mednarodne trgovine upravičena le, če prispeva h gospodarskemu razvoju, ustvarjanju delovnih mest in izboljšanju življenjskega standarda. Samo pod tem pogojem je mogoče odprto trgovino obravnavati kot pozitivno in jo sprejeti. Vendar pa lahko odprta trgovina naleti na močno nasprotovanje, če povzroči izgubo delovnih mest ali ogrozi življenjski standard, socialne pravice in okolje. Zato skupna trgovinska politika ne more biti omejena zgolj na ukrepe, ki podpirajo neposredne interese nekaterih gospodarskih subjektov. Liberalizacija trgovine ima od države do države zelo različne gospodarske in družbene učinke, ki jih je treba nadzorovati in včasih tudi uravnavati, saj so v tem procesu vedno zmagovalci in poraženci. Razvoj mednarodne trgovine je vsestransko koristen le, če so izpolnjeni nekateri pogoji, zato je treba urediti okvir odprte trgovine, vključno s praktičnimi ureditvami za njen potek in obseg, kar je postalo še očitnejše zaradi pospeševanja procesa globalizacije. Zato je za Evropo in tudi za mednarodno skupnost nujno: v pravila, ki urejajo mednarodno trgovino, morajo vključiti učinkovita jamstva za trajnostni razvoj in delavske pravice. Ta zahteva, ki je v skladu s cilji Združenih narodov in tudi Evropske unije, je pravi odgovor na pričakovanja državljanov v Evropi. Doslej trgovine in družbene odgovornosti gospodarskih družb nikoli ni bilo mogoče v celoti združiti. Z vključitvijo načel družbene odgovornosti gospodarskih družb v pravila mednarodne trgovine bi EU lahko od podjetij zahtevala, naj izboljšajo svoje ravnanje, od držav, ki sklepajo trgovinske sporazume, pa spoštovanje delavskih in okoljskih standardov.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za poročilo, ker menim, da imajo družbe, ki so vključene v trgovino, določeno odgovornost do ljudi, ki delajo zanje. Prvič, vključitev klavzul o družbeni odgovornosti v trgovinske sporazume s tretjimi državami ustvarja enake pogoje za družbe v EU ter v tretjih državah ter omogoča zaščito delavcev. Pri določitvi klavzul pa je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Te morajo odražati ravnovesje in ne smejo biti oblikovane tako, da bi preprečile trgovanje do tolikšne mere, da bi imelo to škodljive posledice za delavce in posledično tudi za potrošnike.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarske in socialne posledice liberalizacije trgovine so v posameznih državah različne in v večini primerov jih je treba nadzorovati. Skupna trgovinska politika mora biti v skladu s splošnimi cilji Evropske unije in ne sme služiti le kratkoročnim interesom najpomembnejših gospodarskih subjektov.

Glasoval sem za poročilo, ker mislim, da bo vključitev načel družbene odgovornosti gospodarskih družb v mednarodne trgovinske predpise Uniji omogočila, da izvede določen pritisk na podjetja in države, ki so podpisniki trgovinskih sporazumov z Evropsko unijo, in tako zagotovi izpolnjevanje delovnih standardov. Na ta način bomo lahko zagotovili, da bo zunanja politika, ki jo izvajamo, dejansko prispevala k trajnostnemu socialnemu in gospodarskemu razvoju, podjetja pa bodo ustrezala našim mednarodno dogovorjenim predpisom in vrednotam.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam poročilo svojega kolega Harlema Desira o družbeni odgovornosti gospodarskih družb. Meni, da je ta učinkovito orodje za izboljšanje konkurenčnosti, veščin in priložnosti za usposabljanje, varnosti pri delu in delovnega okolja, za zaščito pravic delavcev ter pravic lokalnih in avtohtonih skupnosti ter za spodbujanje trajnostne okoljske politike in izmenjavo dobre prakse na lokalni, nacionalni, evropski in svetovni ravni. Prav tako pa je jasno povedal, da to ne more nadomestiti niti delovnih predpisov niti splošnih ali sektorskih kolektivnih pogodb.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Družbena odgovornost gospodarskih družb je lahko iluzorna in z omejevanjem nekaterih vrst zlorabe lahko ustvarja vtis, da so druge vrste sprejemljive. Kljub temu lahko ustvari temeljni in pravni okvir za državne posege v proizvodnjo ter socialne in ekološke pogoje, v katerih se odvija. Glede tega cilja poročilo podpiram.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Načela veljavne zakonodaje, še zlasti glede obdavčitve, zaposlovanja, delovnih razmerij, človekovih pravic, okolja, pravic potrošnikov in tudi njihovega sodelovanja v boju proti korupciji, morajo sprejeti vse družbe, ki so vključene v mednarodno trgovino. Vključitev tovrstnih klavzul v prihodnje trgovinske sporazume, o katerih se bo pogajalo, je zelo pomembna.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) To poročilo teži k boljši poslovni ureditvi s strani Evropske unije. Toda pogosto se je pokazalo, da Evropska unija s svojimi omejitvami ne krepi poslovnih dejavnosti in ne izboljšuje kakovosti življenja, temveč je večinoma protiproduktivna. Na srečo se poročevalec zaveda, kako pomembno je omejiti najhujše ekscese globalizacije. Precej izrecno zahteva, da se mednarodna trgovina liberalizira do tolikšne mere, da bo koristila vsem ravnem družbe, pod pogojem, da se bo tako izboljšala kakovost življenja. Iz tega razloga sem se glasovanja vzdržal.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Po podnebni, energetski in prehrambni krizi mednarodna finančna kriza, ki je povzročila močno razširjeno socialno krizo, le še dodaja potrebo po strogih pravilih, ki bi zagotovila večjo povezanost svetovnega gospodarstva in preprečila, da bi škodovalo družbi.

Ta potreba velja tudi za mednarodno trgovino, ki je bistveni del globalizacije. Za ljudi kjer koli po svetu je razvoj mednarodne trgovine dejansko upravičen le, če prispeva h gospodarskemu razvoju, zaposlovanju in k boljšemu življenjskemu standardu. Le pod tem pogojem je odpiranje trgovine pozitivno in sprejemljivo. Kadar uničuje delovna mesta ali škodi življenjskemu standardu, socialnim pravicam in okolju pa vzbuja močno nasprotovanje.

Trgovinske politike zato ne moremo omejiti le na neposredne interese nekaj gospodarskih subjektov. Za Evropo mora biti trgovinska politika v skladu z vsemi cilji Unije, še posebej s tistimi, ki se nanašajo na njeno zunanjo politiko. Pravzaprav je ta eden od vzvodov zunanje politike, ki pomagajo urejati globalizacijo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Resolucija Evropskega parlamenta o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih je mišljena kot opozorilo in korak naprej proti novemu družbenemu modelu, ki bo temeljil na etiki in družbeni odgovornosti v poslovnem svetu. Zaradi neuspeha socialne države, kot jo poznamo, je treba ustvariti novo resničnost in družbena odgovornost gospodarskih družb je lahko gonilna sila novega vzorca spreminjanja.

Res je, globalne probleme so finančna kriza in njene socialne posledice poslabšale. Načela, ki opredeljujejo družbeno odgovornost gospodarskih družb, so v celoti priznana na mednarodni ravni; priznava jih tako Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj kot Mednarodna organizacija dela ali Združeni narodi.

Spodbujanje družbene odgovornosti gospodarskih družb je cilj, ki ga podpira Evropska unija, podpiram pa ga tudi jaz. V zvezi s tem bi rada tudi poudarila svojo podporo oblikovanju odbora za trgovino in dostojno delo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ki bi služil kot forum za razprave, tudi o vprašanjih delavskih standardov, zlasti kar zadeva delo otrok, in družbene odgovornosti gospodarskih družb v zvezi z mednarodno trgovino.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) V tej resoluciji EP ugotavlja, da so se globalni izzivi zaradi finančne krize in njenih socialnih posledic zaostrili in da so sprožili razprave na svetovni ravni glede potrebe po novem ureditvenem pristopu in vprašanjih glede upravljanja svetovnega gospodarstva, vključno z mednarodno trgovino. Izraža stališče, da bi morala nova, učinkovitejša pravila, ki se bolje uveljavljajo v praksi, prispevati k razvoju bolj trajnostnih politik, ki bi v resnici upoštevale socialna in okoljska vprašanja, ter ugotavlja, da globalizacija povečuje pritisk konkurence med državami pri privabljanju tujih vlagateljev in konkurenco med podjetji. To je včasih povzročilo, da so vlade dopuščale hude socialne zlorabe in zlorabe na področju človekovih pravic ter veliko okoljsko škodo, da bi pritegnile trgovino in vlagatelje.

Predlog resolucije (B7-0623/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija si je že od začetka prizadevala, da bi dosegla svoj cilj vzpostavitve enotnega trga. Konkurenčno pravo je pri teh prizadevanjih pomagalo. Namen politike konkurence še zdaleč ni podpora velikim gospodarskim družbam, temveč zaščita manjših subjektov pred praksami, ki izkrivljajo konkurenco. Sporazumi med podjetji – na primer glede podpore raziskovalnih programov – lahko prikrijejo restriktivno trgovinsko prakso, katere namen je znebiti se konkurence. Toda dinamičnost evropskega gospodarstva je delno odvisna od samostojne zmožnosti za sodelovanje. Evropska komisija se je zato odločila za pragmatični politični pristop. Komisija redno določa vrste sporazumov, s katerimi je mogoče zaobiti stroga pravila o konkurenci, kadar je to koristno. Zdaj, pred revizijo teh pravil, Evropska komisija sodeluje pri obširnih posvetovanjih. Na splošno je predlagana zakonodaja upoštevala stališča Evropskega parlamenta in je v skladu z našimi mnenji o vprašanju. Iz tega razloga sem glasovala za poročilo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Dve uredbi o skupinskih izjemah, uredba o skupinskih izjemah o specializaciji (Uredba Komisije (ES) št. 2658/2000) in uredba o skupinskih izjemah o raziskavah in razvoju (Uredba Komisije (ES) št. 2659/2000), bosta prenehali veljati 31. decembra 2010. Komisija namerava sprejeti dve novi uredbi o skupinskih izjemah, ki bi spremenili prejšnji dve, ter nekatere smernice, s pomočjo katerih bi zainteresirane strani pomagale analizirati in ugotoviti, ali so njihovi sporazumi o sodelovanju v skladu s pravili o konkurenci. Zdaj je pripravljen nov sveženj pravil, ki izhajajo iz sodne prakse Komisije in Sodišča ter jih je treba kodificirati. To resolucijo in še zlasti cilj Evropskega parlamenta, da bi zagotovili pravno varnost za zainteresirane strani, sem podprl. Menim, da bi morala EU pri oblikovanju smernic upoštevati izkušnje nacionalnih organov za konkurenco v EU in organov za konkurenco po vsem svetu. Menim, da bi bilo koristno, če bi začeli mednarodna pogajanja o konvergenčnih pravilih konkurence po vsem svetu, saj se številni sporazumi in prakse obravnavajo z različnimi pravnimi sistemi, ki zainteresiranim stranem preprečujejo, da na trgu konkurirajo pod enakimi pogoji.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zdravo tržno gospodarstvo nujno potrebuje stalen nadzor konkurence s strani države. Kljub temu pa takšen nadzor ne sme imeti ideološke oblike sklopa parametrov, ki veljajo za vse. Pravzaprav bi morale biti razmere v vsaki tržni niši preučene za vsak primer posebej, da bi jih lahko pravično ovrednotili, kar zadeva tista načela, ki bi ob samodejni uporabi povzročila paradoksalne in protigospodarske razmere. Komisija si zato zasluži pohvalo, ker si je prizadevala ohraniti nadzor nad horizontalnim sodelovanjem pri sporazumih o specializaciji ter sporazumih o raziskavah in razvoju, dveh nekoliko občutljivih sektorjih, katerih posebnosti upravičujejo posebno obravnavo, ki sta je deležna.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Horizontalni sporazumi med podjetji, ki so sprejeti v skladu s pravnimi določbami, so oblika poslovnega sodelovanja, ki je pogosto bistvenega pomena za ustvarjanje velikih gospodarskih koristi, ki konec koncev koristijo trgu in potrošnikom. Običajno gre za dejavnosti sodelovanja, v katere ni vključeno usklajevanje strani trga glede konkurenčnega ravnanja, zato nimajo vpliva na konkurenco, hkrati pa spodbujajo koristi, do katerih sicer ne bi prišlo. Iz tega razloga zanje člen 101(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije ne velja. To še zlasti velja za sporazume o specializaciji ter za sporazume o raziskavah in razvoju, ki so določeni z uredbama (ES) št. 2659/2000 in št. 2658/2000, ki jih Komisija zdaj želi revidirati. V času, ko Evropa potrebuje naložbe v raziskovanje in razvoj in bi morala vlagati v inovacije, je nujno treba uvesti pravne pogoje za ustvarjanje potrebne sinergije med podjetji, ki delujejo na trgu, ob upoštevanju konkurenčnega prava.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skladu s členi 101(1) in (3), 103(1) in 105(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije so med podjetji dovoljene oblike horizontalnega sodelovanja, če sporazumi prispevajo k boljši proizvodnji ali distribuciji izdelkov ali k spodbujanju tehnološkega ali gospodarskega napredka in če imajo potrošniki koristi. Glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da glede na velike zakonodajne spremembe od sprejetja uredb in horizontalnih smernic ter izkušnje, ki jih je Komisija pridobila pri izvajanju teh pravil, obstaja potreba po kodifikaciji novega svežnja pravil, ki jih je pripravila Komisija, ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča na tem področju.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) S predlogom se strinjam, ker horizontalni sporazumi običajno sprožijo več skrbi v povezavi s konkurenco kot vertikalni sporazumi, in zato me veseli, da Komisija ohranja bolj omejujoč pristop do določanja mejnega tržnega deleža glede horizontalnih sporazumov. Vendar pa poleg tega menim, da tak pristop ne sme pripeljati do bolj zapletenega regulativnega okvira.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Pozdravljam dejstvo, da je Komisija začela dve različni javni posvetovanji v povezavi z revizijo konkurenčnih pravil, ki se uporabljajo za sporazume o horizontalnem sodelovanju. Resolucija poudarja, da je v procesu sprejemanja odločitev pomembno čim bolj prisluhniti stališčem zainteresiranih strani in jih tudi obravnavati, da bi dosegli realističen in uravnotežen regulativni okvir.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Revizija konkurenčnih pravil, ki se uporabljajo za sporazume o horizontalnem sodelovanju, je ključnega pomena za širjenje sodelovanja med podjetji, še zlasti na področju raziskav in razvoja, in pomaga ustvarjati sinergijo za večji razvoj na vseh področjih sodelovanja. Upoštevati pa moramo, da namen tovrstnega sodelovanja ni neupoštevanje konkurenčnih pravil.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Sporazumi o horizontalnem sodelovanju lahko prinesejo velike gospodarske prednosti. Tako si konkurenti delijo tveganje, prihranijo se stroški, naložbe, znanje in izkušnje ter kakovost izdelkov se izboljšajo, raznolikost in inovacije pa se lahko hitreje uvedejo. Po drugi strani sporazumi o horizontalnem sodelovanju lahko zmanjšajo konkurenco, če konkurenti postavijo cene, določijo proizvodnjo ali povzročijo delitev trgov. Jasni sporazumi, ki zagotavljajo stabilnost, bi bili zato zelo dobrodošli. Glasovanja se vzdržujem, ker nekatere točke še vedno niso dovolj jasno oblikovane.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo o reviziji konkurenčnih pravil, ki se uporabljajo za sporazume o horizontalnem sodelovanju, ker upošteva dejavnosti Komisije, še zlasti preglednost v njenih odnosih s Parlamentom ter odprti duh, s katerim je začela ta revizijski postopek, z namenom prisluhniti vsem zainteresiranim stranem.

Pravno varnost bi morali upoštevati ob vsaki reviziji zakonodaje. V skladu z resolucijo menim, da je ključnega pomena, da po sprejetju končnega novega regulativnega okvira povzetek in nova pogosto zastavljena vprašanja končni okvir podrobno razložijo tržnim akterjem. S Parlamentom delim mnenje, da bi bilo treba to vprašanje obravnavati kot enotni regulativni okvir o varstvu pravic intelektualne lastnine. Pravice intelektualne lastnine so ključni prispevek k inovacijam, zato je nujno, da se jih spoštuje.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) V tej resoluciji EP pozdravlja dejstvo, da je Komisija začela dve različni javni posvetovanji v povezavi z revizijo konkurenčnih pravil, ki se uporabljajo za sporazume o horizontalnem sodelovanju. Poudarja, da je v procesu sprejemanja odločitev pomembno čim bolj prisluhniti stališčem zainteresiranih strani in jih tudi obravnavati, da bi dosegli realističen in uravnotežen regulativni okvir. Prav tako poziva Komisijo, naj na koncu revizijskega postopka jasno pove, kako je upoštevala prispevke zainteresiranih strani.

(Seja je bila prekinjena ob 13.20 in se je nadaljevala ob 15.00)