Dobesedni zapisi razprav

Torek, 14. december 2010 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

(Seja se je začela ob 9.00)

2. Predložitev dokumentov: gl. zapisnik

3. Vprašanja za ustni odgovor (predložitev): gl. zapisnik

4. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razglasitev vloženih predlogov resolucij): gl. zapisnik

5. Temeljne pravice v Evropski uniji (2009) - učinkovito izvajanje po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2009) – učinkovito izvajanje po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, ki ga je v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve vložila gospa Gál (2009/2161(INI) (A7-0344/2010).

  Kinga Gál, poročevalka. – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, s sprejetjem Lizbonske pogodbe smo dobili vizijo in idejo o močni Evropi v zvezi s pristojnostmi Skupnosti. Pogodba državljanom obljublja uresničitev te vizije. To velja tudi za varstvo temeljnih pravic, zato letošnje poročilo v nasprotju s poročili prejšnjih let obravnava te nove pravne podlage in okrepljene ter na novo vzpostavljene pristojnosti in institucije ter nudi temeljit pregled stanja, ki je s tem nastalo. Cilj poročila je ponuditi nov in celovit pristop na področju varstva temeljnih pravic.

Varstvo temeljnih pravic vse od decembra 2009 sloni na več stebrih znotraj Evropske unije. Na eni strani temelji na Lizbonski pogodbi in Listini o temeljnih pravicah, ki je zdaj postala pravno zavezujoča. Listina je postala standard za oblikovanje in uporabo zakonov EU tako v institucijah EU kot s strani držav članic. Podoben steber pravnega sistema Skupnosti bo naš pristop k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, kar je pravkar v teku, sistem zajamčenih človekovih pravic, vključen v pravni sistem vsake države članice, pa bo ostal podoben steber še naprej. To pravno podlago bodo utrdile tudi vzpostavljene institucije Skupnosti, tako na ravni Skupnosti kot na ravni držav članic. Na ravni Skupnosti bi želela omeniti Komisijo, delovno področje komisarke za temeljne pravice, delovne skupine Sveta, Parlamenta in agencij; predvsem bi želela poudariti vlogo Agencije za temeljne pravice.

Cilj mojega poročila je osveščati, da bi te obstoječe institucije in mehanizmi delovali učinkovito in pregledno, bodisi pri spremljanju sprejemanja odločitev ali zakonodaje, zbiranja podatkov ali prenosa informacij, in da ne bi dajali prednosti nekaterim pravicam v škodo drugih. Pomembno je, da posamezne institucije ne samo poročajo, temveč da se tudi odzivajo in dajejo pripombe druga o drugi. Izkoristiti morajo delo, ki ga vsaka izmed njih opravlja na področju varstva človekovih pravic, ter na tem delu graditi, odločitve pa morajo sprejemati dosledno, nepristransko in na podlagi dejstev.

Zato smo v tem poročilu preučili, kaj od teh inštitucij pričakuje Parlament. Podali smo pripombe o sporočilu Komisije, ki je bilo izdano oktobra in ki sledi podobnemu okviru. Eden izmed glavnih ciljev poročila je poudariti, da se mora sedanji ustroj temeljnih pravic začeti in končati pri posamezniku, tj. državljanu. To pomeni, da moramo državljanom zagotoviti dovolj informacij, da bi se seznanili s svojimi priložnostmi, jih razumeli in izkoristili. Sistem varstva temeljnih pravic mora biti razumljiv, dostopen in učinkovito uporaben, saj je celoten ustroj vreden le toliko, kolikor ga lahko državljani EU uveljavljajo. Pri izpolnjevanju teh ciljev morajo omenjene institucije in države članice prevzeti uravnoteženo vlogo, da bi EU v očeh državljanov lahko povečala svojo verodostojnost. Moje poročilo je osredotočeno tudi na tista področja, ki ne zahtevajo zgolj hitrega ukrepanja, temveč tudi srednjeročne in dolgoročne strategije, kot so vključevanje Romov, boj proti revščini otrok in vprašanje uporabe jezikov v manjšinskih skupnostih, če naj omenim le nekatere.

Upam, da bomo s poročilom, ki bo sprejeto jutri, lahko takoj poslali razumljivo in jasno sporočilo omenjenim institucijam: Komisiji, Svetu, agencijam, organom držav članic ter sodiščem, da bi lahko ta sistem postal še učinkovitejši. Pri tem vas prosim, da jutri daste svojo podporo, da bi v obdobju po Lizbonski pogodbi, ko so temelji, institucije, že postavljeni, lahko delovali v tem duhu.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, današnja razprava o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji je zelo pomembna, ne samo zato, ker prihaja 10 let po razglasitvi listine - obletnica listine je namreč bila v začetku tega meseca - temveč tudi zato, ker gre za prvo razpravo v Parlamentu, ki je namenjena temu, kar poročevalka, gospa Gál, imenuje „novi ustroj temeljnih pravic po Lizbonski pogodbi“. Ima popolnoma prav. Za pomen človekovih in temeljnih pravic v Evropi se je začel nov začetek. Rada bi se zahvalila poročevalki in članom Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za njihov zelo dragocen prispevek k tej razpravi.

Dobili smo pravno zavezujočo listino, ki je del primarne zakonodaje EU. Kar moramo storiti zdaj, je, da listino začnemo izvajati. Prav zaradi tega je Komisija oktobra sprejela sporočilo o strategiji za učinkovito izvajanje listine. Glavni cilj Komisije pri tem je, da bodo pravice, ki jih zagotavlja listina, čim učinkovitejše v korist vseh ljudi, ki živijo v EU in ki jih predstavljate vi, poslanci tega parlamenta.

Listina mora biti naš kompas in biti moramo za zgled, predvsem pri sprejemanju zakonov. To velja za pripravljalno delo znotraj Komisije in sprejemanja v Evropskem parlamentu in Svetu, kakor tudi za uporabo novih predpisov v državah članicah.

Komisija je s pomočjo kontrolnega seznama temeljnih pravic, ki naj bi ga uporabljali vsi oddelki Komisije, opravila sistematično oceno učinka novih zakonodajnih predlogov na temeljne pravice. Vesela sem, da poročilo gospe Gál podpira ta pristop. Predvsem poudarja, kako je za Evropski parlament in Svet pomembno, da v teku celotnega zakonodajnega postopka pazita na skladnost z listino. Ne samo da mora biti predloženo besedilo usklajeno z listino, temveč je treba upoštevati tudi učinke poznejših sprememb na navedeno besedilo. Vsaka institucija mora zato premisliti, kako bo zagotovila ustrezno oceno sprememb zakonodajnih predlogov. Pozdravljam dejstvo, da poročilo poziva k boljšemu medinstitucionalnemu sodelovanju.

Preučiti moramo tudi, kako se listina uporablja pri izvajanju prava EU s strani držav članic. V tem parlamentu bi želela ponoviti, da se ne bom bala sprožiti postopke za ugotavljanje kršitev, kadar koli bo to potrebno.

Poročilo poudarja tudi pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Čim prejšnji pristop Evropske unije h konvenciji je glavna prednostna naloga Komisije. Pogajanja že potekajo in se premikajo naprej hitro in konstruktivno. Če bo šlo vse dobro, kot se zdi, da gre, potem upam, da bomo lahko dokončen sporazum sklenili v prvi polovici leta 2011. Zadeve se torej hitro odvijajo in odvijajo se dobro.

V celoti podpiram tudi cilj zagotavljanja nemotenega sodelovanja z mednarodnimi organizacijami. To počnemo vsak dan, kot je to običajno. Komisija pri pripravi novih predlogov, ki lahko vplivajo na otroke, že upošteva konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Nedavno smo imeli tudi razpravo o invalidih in jasno je, da tudi na tem področju uporabljamo konvencijo OZN, tako na ravni držav članic kot na ravni Evropske unije.

Poročevalka je govorila o Agenciji za temeljne pravice, katere glavna naloga je, da nam zagotovi primerljive in zanesljive podatke o razmerah v 27 državah članicah na področjih, na katerih lahko ukrepa EU. Tudi tu želimo delati ne samo v teoriji, temveč tudi v praksi. Sama sem na primer prosila agencijo, da sodeluje pri delu delovne skupine za Rome. Komisija podpira podaljšanje mandata agencije, da bi zagotovila, da bo lahko svoje strokovno znanje in izkušnje ponudila tudi na področjih pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja. Da bi to omogočila, je Komisija 2. decembra sprejela predlog o spremembi večletnega okvira, ki navaja tematska področja, na katerih lahko agencija dela.

Zdaj pa bi želela omeniti nekaj novega, kar se po mojem mnenju popolnoma ujema s stališčem poročevalke, to pa je zagon, ki ga je ustvarila Lizbonska pogodba, ki jo moramo podpirati. V skladu s tem bo Komisija spomladi 2011 objavila svoje prvo letno poročilo o uporabi listine. Zamislili smo si, da bi se tovrstno letno poročilo objavljalo vsako pomlad. Mislim, da bi to bil čas za Parlament, da se vključi in sproži pravo razpravo o tem, kako se listina uporablja v praksi. Ko bomo spomladi 2011 pripravili naše prvo letno poročilo o uporabi listine, bom posebno pozornost namenila poročilu Evropskega parlamenta ter njegovim drugim dejavnostim na področju temeljnih pravic. To nam ne bo omogočilo samo, da bomo imeli razpravo o človekovih pravicah zunaj Evropske unije, kot je v navadi v tem parlamentu; imeli bomo priložnost tudi za vsakoletno razpravo o temeljnih pravicah in o tem, kako jih izvajajo različne vlade znotraj Evropske unije, hkrati pa bomo lahko preverili, ali evropske institucije svoje dolžnosti opravljajo, kot bi morale.

  Simon Busuttil, v imenu skupine PPE. – (MT) Gospod predsednik, na začetku bi se želel zahvaliti gospe Kingi Gál za njeno poročilo in predvsem za poudarek, ki ga je namenila tako pomembni temi, tj. Listini Evropske unije o temeljnih pravicah ter njenem izvajanju. Mislim, da je osredotočenje Kinge Gál na to vprašanje bilo letos ključnega pomena. Rad bi poudaril, kako pomembno je, da človekove pravice ves čas štejemo za temeljne človekove pravice, saj se bojim, da pojma temeljnih pravic ne razumejo vedno vsi enako. Prvič, jasno je treba povedati, da človekove pravice ne pomenijo, da moramo prezreti na primer pojem subsidiarnosti ali da moramo pohoditi različne vrednote držav članic. Na žalost obstajajo nekateri, ki poskušajo manipulirati z vprašanjem temeljnih pravic, da bi storili prav to. Evropska unija mora reševanje etičnih vprašanj, kot sta evtanazija in splav, prepustiti državam članicam. Drugič, poskrbeti moramo za to, da zagotovimo, da bodo temeljne pravice zares temeljne pravice in da ne bodo vključevale drugih pravic, ki kljub svoji pomembnosti vendarle niso temeljne, zaradi česar obstaja tveganje, da bi bile nerealne, če se nanje pogleda z vidika današnjih razmer. Takšen primer bi bile pravice, povezane z vprašanji priseljevanja, ki so precejšnjega pomena, ki pa vendar niso vedno temeljne pravice. Poleg tega pa si moramo prizadevati za sprejetje ustreznih stališč na primer o varnosti in pomenu varstva podatkov. Za konec naj torej povem, da sem prepričan, da potrebujemo temeljne pravice, vendar pa moramo obenem zagotoviti, da bodo te tako razumne kot realne.

  Monika Flašíková Beňová, v imenu skupine S&D. – (SK) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz bi se želela zahvaliti poročevalki, gospe Gál, saj menim, da je uspela izpolniti glavni cilj poročila, to pa je predvsem pojasniti vlogo, ki jo bodo posamezne institucije in mehanizmi igrali v novem ustroju temeljnih pravic po Lizbonski pogodbi.

Po mojem mnenju so tri področja, ki jih vsebuje poročilo, temeljnega pomena. Za Unijo je pomembno, da ne zagovarja samo pravic svojih državljanov ali ljudi na njenem ozemlju, temveč da na tem področju prevzame vodilno vlogo na svetu. Ključno vlogo s tega vidika lahko igra novo ustanovljena Evropska služba za zunanje delovanje. Zato bi želela pozvati Komisijo, da zagotovi, da bodo struktura, sredstva in dejavnosti diplomatske službe organizirana na način, ki bo evropski diplomaciji omogočil, da temeljne pravice uspešno podpira tudi v tujini.

Drugič, po Lizbonski pogodbi imajo demokracija in človekove pravice nov izraz v evropski državljanski pobudi. Pobuda krepi vlogo državljanov EU, ki lahko prek nje sprožijo sprejemanje evropske zakonodaje. Tretjič, želela bi izraziti zadovoljstvo zaradi dejstva, da poročilo poziva države članice in institucije EU, da si še bolj prizadevajo za osveščanje javnosti o temeljnih pravicah.

Na koncu bi se želela poročevalki zahvaliti, ker se je odzvala na naše pripombe in ker poročilo v oddelku, ki govori o ukrepih, potrebnih za namen varstva temeljnih pravic, na našo željo izrecno navaja boj proti revščini in socialni izključenosti.

  Renate Weber, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, jutri popoldne bomo lahko izrazili svoje mnenje o razmerah na področju človekovih pravic v svetu, danes dopoldne pa smo osredotočeni na to, kakšne so razmere v zvezi s temi pravicami v Evropski uniji. Razpravljati najprej o Evropski uniji in šele potem o preostalem svetu je po mojem mnenju pravi vrstni red, saj moramo pomesti pred svojim pragom, preden začnemo kritizirati druge. Če si zares želimo, da bi nas jemali resno, ne smemo zatiskati oči pred kršenjem človekovih pravic na naših lastnih tleh.

Ta resolucija, za katero želim čestitati poročevalki, gospe Gál, je osredotočena na nadaljnjo pot politike EU na področju varstva človekovih pravic in napredovanja po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Ne govori samo o tem, kdo je odgovoren za kaj, temveč se osredotoča tudi na teme, ki morajo biti v središču naših skrbi za prihodnost.

Rada bi poudarila samo dva vidika. Na moje zadovoljstvo je Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve podprl zamisel o nekakšnem mehanizmu zamrznitve, s katerim lahko Komisija nacionalne sporne predpise ali odločitve zamrzne do sprejetja uradne odločitve o morebitni sprožitvi postopka za ugotavljanje kršitev. Mislim, da bo tak mehanizem ustvaril dodano vrednost, saj bo oblikoval bolj verodostojno politiko o temeljnih pravicah znotraj Evropske unije. Zato upam, da bo na jutrišnjem glasovanju ta mehanizem podprl celoten Parlament.

Drug vidik zadeva pravico in dolžnost tega Parlamenta, da neprekinjeno analizira razmere na področju človekovih pravic v državah članicah in da kritično izraža svoja stališča ter po potrebi tudi razkriva.

  Hélène Flautre, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, to je zelo dobro poročilo in prvo po sprejetju Lizbonske pogodbe. Na začetku bi se želela zahvaliti poročevalki Kingi Gál za njeno trdo delo, dovzetnost in plodno sodelovanje. Ponovno bi omenila štiri sporočila, ki jih vsebuje to poročilo.

Prvo se nanaša na našo zahtevo, da naj Komisija izpolni svojo nalogo v zvezi z novimi sredstvi, ki jih ima na voljo, in v zvezi z začetkom veljavnosti Listine o temeljnih pravicah. Razmere romskih prebivalcev so žal prvi tak praktični primer in Komisija je na koncu pri tem opravila le polovico dela ter izključno izhajala iz Direktive o prostem gibanju.

Komisija se je izognila vprašanju o nediskriminaciji na podlagi člena 21 Listine o temeljnih pravicah, vendar pa v prihodnosti ne more biti tako nezavzeta glede na ratifikacijo Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic s strani Unije, zato sem vesela, da si Unija prizadeva, da to izpelje do konca.

Dodana vrednost tega poročila leži tudi v dejstvu, da poudarja potrebo po zgodnjem odkrivanju morebitnih kršitev s sistemom zgodnjega opozarjanja. Ta sistem med drugim določa zamrznitev ukrepov, za katere obstaja sum, da pomenijo takšne kršitve, medtem pa se izvaja pospešen postopek ugotavljanja, ali so ti ukrepi v nasprotju s temeljnimi pravicami.

Vztrajala bi tudi pri potrebi glede vzpostavitve sistema preprečevanja, na primer na modelu splošnega rednega pregleda znotraj Sveta Združenih narodov.

Še enkrat bi želela poudariti absolutno potrebo po doslednosti med notranjimi in zunanjimi procesi, kar ste že omenili, gospa Reding. V tem smislu podpisovanje sporazumov EU o ponovnem sprejemu predstavlja pravi izziv.

Te sporazume namreč slepo potrjujemo, medtem ko se o dejanskih pogojih njihovega izvajanja odločajo skupni odbori, iz katerih je Parlament izključen.

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, zdaj, ko je Listina o temeljnih pravicah postala pravno zavezujoča v Evropi, govorimo o dveh sistemih za zaščito človekovih pravic, ki do določene mere drug z drugim tekmujeta. Eden izmed teh sistemov temelji na Listini o temeljnih pravicah in sodni praksi Sodišča Evropske unije, drugi pa temelji na Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Mislim, da je temeljni izziv, ki je opredeljen v poročilu gospe Gál, zagotavljanje skladnosti med tema sistemoma, tako v vsebinskem kot institucionalnem smislu.

Listine o temeljnih pravicah se ne sme tolmačiti na način, ki bi predvideval nove pristojnosti za Evropsko unijo. O tem jasno govori člen 51, vendar pa se mi zdi vredno spomniti vse, predvsem pa poslance tega parlamenta, da vprašanj v zvezi z zakonskim pravom, kazenskim pravom in pravno varnostjo nerojenih otrok ni mogoče urejati na ravni EU, ne neposredno ne s tožbami katerih koli sodišč. Takšna politizacija instrumentov za zaščito človekovih pravic lahko povzroči samo eno – tj. pomanjkanje zaupanja v mednarodno sodstvo.

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, sama bi se rada zahvalila naši poročevalki za njeno pripravljenost prisluhniti in za njeno delo, prav tako pa se zahvaljujem tudi poročevalcem v senci, ki so prispevali h kakovosti tega poročila.

Za nas je to poročilo pomembno zato, ker prihaja do sklepov na podlagi enega izmed redkih pozitivnih rezultatov izvajanja Lizbonske pogodbe, če se seveda učinkovito izvaja. Učinkovito izvajanje temeljnih pravic v Evropski uniji je pomembno, če ne celo temeljno vprašanje za prihodnost Evropske unije. Vendar pa olepšane besede ne bodo dovolj.

Pogodba, Listina o temeljnih pravicah in kmalu tudi pristop k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic na bodo zagotovili nova orodja na tem področju, Evropski uniji in njenim članicam pa omogočili, da dosežejo novo raven.

Mnogi pravijo, da so človekove pravice del temeljnih vrednot Evropske unije, vendar jih le nekateri priznavajo kot zares splošne in nedeljive. Kot nedeljive, kar pomeni, da imajo vse človekove pravice, ki so vključene v Listino, a tudi v Evropsko konvencijo in v vse evropske in mednarodne konvencije, ki izhajajo iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah, enako vrednost, ne glede na to, za katere pravice gre.

Državljanske in politične pravice niso prav nič pomembnejše od gospodarskih in socialnih pravic. Pravica do dostojnega življenja je prav tako pomembna kot na primer verska svoboda.

Izraz splošno pomeni, da so človekove pravice enake za vse, ne glede na njihovo narodnost, ne glede na njihov pravni status. Vendar pa vemo, da sta pravica do izobrazbe in pravica do družinskega življenja, tudi v tem primeru, nenehno kršeni v skoraj vseh državah članicah. Za to so na žalost značilne razmere v zvezi z romskim prebivalstvom. Komisija se torej dejansko mora odločiti za sprožitev postopkov za ugotavljanje kršitev in biti enako stroga kot na področju gospodarskih zadev.

Izraz splošno pomeni tudi, da imajo človekove pravice enako vrednost po vsem svetu, kar spet pomeni, da mora Evropska unija pripisati človekovim pravicam enak pomen, kot ga pripisuje gospodarskim ali diplomatskim vprašanjem v svoji zunanji politiki in sporazumih o partnerstvu. To pa ne velja za države, kot so Tunizija, Libija in Kolumbija, in lahko bi omenila še mnoge druge. Torej je to dejansko temeljno vprašanje; gre za verodostojnost Evropske unije in prihodnost njene zunanje politike.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospod predsednik, kot Madžarka in ženska v politiki sem ponosna, da je prav madžarska poslanka, gospa Kinga Gál, tista, ki je z velikim prizadevanjem opravila to zelo pomembno delo pri uveljavljanju človekovih pravic in ga predstavila Evropski uniji. Za to se ji želim zahvaliti.

Kar pa po mojem mnenju primanjkuje, je poudarek na tradicionalnih državljanskih in političnih svoboščinah: tu, v EU, skorajda ni nikogar, ki bi bil v boljšem položaju od nas, Madžarov, da bi poudarila, da problem v Evropski uniji, ko govorimo o človekovih pravicah, ni v diskriminaciji manjšin ali vključevanju Romov, temveč v svobodi izražanja, zbiranja in govora, in tega ne more nič tako dobro ilustrirati, kot prav stanje na Madžarskem med letoma 2002 in 2010. Moje vprašanje za poročevalko na eni strani je, ali bo to madžarsko poročilo končno predstavljeno Evropski uniji v sedanjem stanju in ali ga bo Evropska unija preučila, saj bi to dejansko bil pravi znak, da so se na področju človekovih pravic zgodile neke spremembe. Na drugi strani pa, če lahko sploh govorimo o večjih možnostih uveljavljanja človekovih pravic v Evropski uniji, kako se lahko bolje izognemo incidentom, kakršen se je zgodil na Madžarskem leta 2006, ko se je streljalo ljudem v oči, zlasti če je podpredsednik Odbora LIBE še vedno človek, ki je bil v tistem času član vlade, ki je ukazala, naj se ljudem strelja v oči?

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospa komisarka, poročilo, kot ga je sestavila poročevalka, gospa Gál, in ki zelo natančno in podrobno opisuje stanje v zvezi z izvajanjem temeljnih pravic, lahko samo pohvalimo.

Želel bi omeniti dve manjši točki v zvezi s samim izvajanjem. Zahvaljujoč Listini o temeljnih pravicah, ki je zdaj obvezna, in lizbonskemu procesu, ki se zdaj ne more ustaviti, ni nobenega dvoma, da ta podpora blaginji in ljudem izhaja iz niza vrednot, ki so zares skupne, kar na otipljiv način kažejo tudi dejanski doseženi rezultati.

Zato moramo upoštevati Lizbonsko pogodbo, stockholmski program in temeljna načela, kot so solidarnost, vključevanje in boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu. Ne smemo pozabiti, da načelo subsidiarnosti nikakor ne sme ovirati izvajanja temeljnih pravic v Evropi ljudi.

Čez nekaj dni bomo potrdili nov dokument in novo uredbo v zvezi z zakonodajno pobudo, ki podpira državljane v boju proti trgovini z ljudmi. Ta dokumenta sta povezana drug z drugim in nedvomno tvorita dopolnjen pravni referenčni okvir. Vsi ukrepi imajo jasen cilj: ceniti človekovo dostojanstvo.

Na koncu, gospod predsednik, bi rad rekel, da je treba pristojnosti na področju pregledov in izvajanja pravih sankcij ustrezno izvajati v letu 2013, tj. evropskem letu državljanstva. To bi zagotovo lahko bil pomemben dejavnik za pravo oceno pomena ukrepa.

  Michael Cashman (S&D). – Gospod predsednik, če govorimo o predlizbonskem ali polizbonskem obdobju, nimamo veliko tega, na kar bi lahko bili ponosni. Ženska v Evropi je lahko še vedno žrtev diskriminacije. To smo danes slišali tudi v tej dvorani: ženska se ne more odločiti, kaj bo storila s svojim telesom. Lahko ste diskriminirani na podlagi starosti, invalidnosti, vere, prepričanja, spolne usmerjenosti. Na področju zagotavljanja blaga in storitev ni pri direktivi Sveta nobenega napredka. Ne glede na to ali ste v istospolni ali zunajzakonski zvezi ali če ste poročeni, vas lahko država članica diskriminira na podlagi pojma subsidiarnosti. Na tej podlagi lahko podpirate neenakost.

Imamo Evropo dveh hitrosti, v kateri so nekateri ljudje enaki, drugi pa ne. Sedimo tu in ne storimo nič, medtem ko opazujemo, kako se širijo ksenofobija, rasizem, antisemitizem, homofobija in transfobija, in seveda, samo poglejte si, kaj se dogaja Romom.

Ali se iz druge svetovne vojne nismo naučili ničesar? Ali se nismo naučili ničesar iz 30-tih let prejšnjega stoletja, ko smo se obrnili stran in nismo storili ničesar, ker so bili ljudje drugačni od nas? Mar res ne vidimo, da se vera, dobra vera, izkorišča kot izgovor za širjenje diskriminacije zlasti proti lezbijkam, homoseksualcem, biseksualcem in transseksualcem? Mar res ne vidimo, da zmanjševanje pravic drugega na koncu zmanjšuje naše pravice? Ničesar ni, na kar bi lahko bili ponosni.

  Daniël van der Stoep (NI). – (NL) Gospod predsednik, popolnoma jasno je, da je Lizbonska pogodba drugače pristopila k temeljnim pravicam, kot smo bili vajeni prej. Razlog za to je predvsem pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, s čimer so se ustvarile nenavadne razmere, v katerih sodišča drug z drugim tekmujejo. Še vedno ni jasno, kako se bodo stvari v tej zvezi obrnile. Bojim se, da smo s pristopom EU k EKČP pristali na zakonitem minskem polju. Ali lahko gospa komisarka pove kaj o tem?

Moja druga točka zadeva trajni vpliv Listine o temeljnih pravicah na evropsko pravo. Imam posebno vprašanje za gospo komisarko v zvezi z odločbo, ki jo je Sodišče Evropske unije izdalo 9. novembra 2010. Gre za združeni zadevi Volker in Hartmut Eifert pod referenčnima številkama C 92/09 in C 93/09. Na kratko, pri teh zadevah je šlo za pravico do zasebnosti proti pravici do dostopa javnosti do evropskih tokov sredstev.

V teh odločbah je Sodišče sklenilo, da pravica do zasebnosti prevladuje nad splošnim evropskim interesom po preglednosti. To me je zelo presenetilo, zato me zelo zanima stališče gospe komisarke o tej zadevi, in sicer v zvezi s trajnim vplivom temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina, na sedanjo in prihodnjo zakonodajo EU.

  Milan Zver (PPE). – (SL) Najprej čestitke kolegici Gál, ki je pripravila dobro poročilo. Res je v Evropski uniji nastala nova situacija pri zaščiti človekovih pravic. Jaz mislim, da se polje svobode širi in to je dobro. Poročilo je dokaj modernistično, moderno, govori celo o tretji generaciji človekovih pravic in podobno.

Vendar varovanje človekovih pravic in svoboščin vključuje tudi popravo storjenih krivic v preteklosti.

V besedilu izpostavljamo mnoge tako imenovane tretje generacije pravic, pozabljamo pa vprašanja, recimo, vračanja lastnine ljudem, ki jim je bila zaplenjena v totalitarnih režimih, ali pa vprašanje pokopa, dostojnega pokopa ljudi, ki so bili barbarsko pobiti leta petinštirideset v mnogih ad hoc grobiščih srednje in vzhodne Evrope.

Tudi zato smo generacija, ki tukaj odloča, politična generacija, sedanja generacija, odgovorna, da popravimo te krivice, ki so se zgodile v preteklosti. Šele takrat bomo lahko s čisto vestjo govorili o novih ali pa tako imenovanih tretjih generacijah pravic in svoboščin človeka za sedanjost in pa tudi prihodnost.

  Kinga Göncz (S&D). – (HU) Gospod predsednik, gospa komisarka, z Lizbonsko pogodbo je postala pravno zavezujoča tudi Listina o temeljnih pravicah, ki omogoča, da se v primeru njene kršitve sprožijo postopki za ugotavljanje kršitev. V nekaterih državah članicah je zaradi socialnih napetosti, ki so nastale po krizi, namesto do ukrepov v tej smeri prišlo do omejitve demokratičnih pravic. Omejena je svoboda medijev, omejena je pravica do stavke, spregledan in omejen je socialni dialog, diskriminacija se je povečala, temelji pravne države in pravne gotovosti pa so se razrahljali. Komisija je kot varuhinja pogodb obvezna, da upošteva te znake. Mislimo, da je oblikovanje delovnega področja za komisarke za človekove pravice pomemben korak, zato pozivamo gospod Reding, da redno spremlja države članice in opozarja na primere kršitev temeljnih pravic in temeljnih načel demokracije, da bi zagotovila, da ta ne bodo obvezna za države kandidatke samo pred njihovim pristopom, temveč tudi pozneje, saj se bo brez tega verodostojnost EU še bolj zmanjšala.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – (RO) Gospod predsednik, dovolite mi, da na začetku čestitam Kingi Gál za njeno poročilo.

Imamo skupnost vrednot in načel, ki se kažejo v večplastnem sistemu varstva človekovih pravic, ki vključuje Listino o temeljnih pravicah, najnaprednejši regionalni kodeks na tem področju. Države članice morajo pri uporabi zakonodaje EU upoštevati določbe Listine. Te lahko neposredno uporabljajo nacionalna sodišča, kar slednjim nalaga tudi večjo odgovornost.

Drugič, imamo Evropsko konvencijo in sodno prakso Sodišča v Strasbourgu. Slednji zagotavljata posamezne pravice v državah članicah. Pristop Evropske unije h Konvenciji bo zagotovil, da se bo Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic uporabljala tudi pri ukrepih, ki jih bosta sprejemali EU kot institucija in država članica, ki uporablja zakonodajo EU. Zagotovo moramo pozorno spremljati reformo Sodišča v Strasbourgu in njen vpliv na krajšanje postopkov.

Tretjič, na nacionalni ravni imajo države članice dolžnost in priložnost, da neposredno izvajajo določbe, s katerimi so zagotovljene temeljne pravice, da jih torej uporabljajo doma v okviru odločitev svojih institucij.

Obstajajo torej tako pravni kot institucionalni mehanizmi. Ključna beseda je izvajanje, ki mora biti hitro in učinkovito za žrtve. Druga ključna beseda je usklajevanje med institucijami, ki razpravljajo o kršenju pravic in dodeljujejo odškodnino.

  Joanna Senyszyn (S&D). – (PL) Gospod predsednik, vključitev Listine o temeljnih pravicah v pravo EU ne povečuje obsega pristojnosti EU in je skladna z načelom subsidiarnosti, saj je Listina sestavni del politike EU. Zato še enkrat pozivam poljske organe, da izpolnijo svoje obveznosti in sprejmejo Listino o temeljnih pravicah. Za izvzetje Poljske iz Listine ni nikakršne jasne utemeljitve. To je politična odločitev, ki ruši ugled moje države in škodi poljskim državljanom.

Sprejetje Listine je zlasti pomembno zaradi prihodnjega poljskega predsedovanja. Vsi Evropejci morajo imeti enake pravice ne glede na to, kje živijo in v kolikšnem obsegu je njihova država podrejena duhovščini. Na žalost pa tega ne razume vedno niti ustavno sodišče na Poljskem. Po mojem mnenju je predvsem pomembno, da se spoštujejo pravice žensk, ki so edina diskriminirana večina. Zato še enkrat pozivam k sprejetju evropske direktive o nasilju nad ženskami, vključno z nasiljem na področju spolnih in reproduktivnih pravice, ki ga izvajajo nekatere države članice ob polni podpori domače zakonodaje.

  Ádám Kósa (PPE). – (HU) Gospod predsednik, mnogi moji kolegi poslanci so že govorili o delu poročila, ki gleda v prihodnost. Končno smo dobili poročilo, ki zajema različna vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, ne da bi pri tem enemu področju dajalo prednost na škodo drugega. Predvsem sem vesel, da poročilo posebej poudarka nediskriminacijo in enake možnosti. Temelji na Listini o temeljnih pravicah. To je bistvo mojega govora. Spoštovanje in izvrševanje Listine sta lahko uspešni, če bo evropska družba priznala, da so vsi ljudje enaki in da je to enakost mogoče uresničiti samo z enakim obravnavanjem. Če je kdor koli v kakršnem koli pogledu in ne po svoji krivdi prikrajšan, mora dobiti ustrezno in sorazmerno pomoč, da lahko postane oseba enake vrednosti, državljan enake vrednosti. Pot, ki pelje k temu cilju, je težka in lotiti se je bomo morali preudarno. Poročilo gospe Gál je pomemben mejnik na tej poti. Zahvaljujem se ji za to zelo pomembno delo.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospod predsednik, želela bi opozoriti na eno nevarnost. Kombinacija različnih oblik boja proti diskriminaciji lahko pripelje do diskriminacije. Razprava o tem je potekala tudi prejšnji teden na Dunaju v okviru srečanja OVSE.

To je protislovje, toda ko protidiskriminacijska politika postane ideologija, ljudje začnejo diskriminirati. Lahko vidimo, kako dejanski pojem diskriminacije presega svojo opredelitev. Če ima Evropska unija kakršno koli resno pomanjkljivost na tem področju, potem se ta skriva v potrebi po povrnitvi prvotnega pomena besede „diskriminacija“, saj je ne razumejo več ne aktivisti na področju človekovih pravic in včasih niti naša lastna Agencija EU za temeljne pravice. Zato pozivam k demokratičnem nadzoru te institucije. Če se to ne zgodi, lahko postane tudi finančno drago breme, ki ne bo očrnilo samo slovesa Evropske komisije, temveč neposredno tudi celotne Evropske unije.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, poročevalka je opravila odlično delo. A če citiram priljubljen madžarski pregovor, če se to delo ne bo izvajalo, bo vredno prav toliko, kot podkve na mrtvem konju. V Evropski komisiji ne opažam politične volje za izvrševanje teh pravic in za sprožitev postopkov za ugotavljanje kršitev proti državam članicam. Gospe Reding močno zaupam. Ima več poguma kot vsi komisarji skupaj in drznila saj si je drznila nasprotovati gospodu Sarkozyju, čeprav jo je gospod Barroso dolgo časa poskušal odvrniti od tega. V prihodnjem obdobju se bo srečala s precejšnjim izzivom, saj madžarska vlada, ki bo prevzela predsedovanje EU, resno krši temeljne pravice. Omejuje svobodo medijev, odpravlja pravice sindikatov v zvezi z javnimi uslužbenci, s prilaščanjem zasebnih pokojninskih prihrankov treh milijonov državljanov pa ne ščiti zasebne lastnine. Ta vlada krši temeljne pravice, vi, gospa Reding, pa morate imeti pogum, da sprožite postopek za ugotavljanje kršitev.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, kljub Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, Listini o temeljnih pravicah, členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji in nacionalnim ustavam se človekove pravice v Evropski uniji in državah članicah vsak dan resno in vztrajno kršijo.

V moji državi – Italiji – imamo veljavno ureditev, ki omogoča, da se krši svoboda tiska, da se politične stranke udeležujejo volitev s predložitvijo ponarejenih podpisov, da država z molčanjem prikriva nasilne napade (tudi mafijske), da naš predsednik vlade – čeprav upamo, da ne bo dolgo – ustvarja dobiček iz mednarodnega sodelovanja z režimi, kot sta ruski in libijski, kar je potrdil tudi WikiLeaks. Evropska unija si ne more privoščiti, da bi pred tem zatiskala oči.

Zato podpiram poročilo, ki vsebuje številne predloge sprememb, ki sem jih predložila jaz in ki jih je potrdil Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Med temi bi želela izpostaviti odstavka 20 in 40, ki pozivata k spremljanju in kaznovanju kršitev človekovih pravic in k temu, da je treba nacionalne zakonodajne predloge, ki bi lahko povzročili kršenje človekovih pravic,začasno zaustaviti še preden postanejo del zakonodaje, dokler jih ne potrdi EU.

Podprla sem tudi pobudo za uporabo členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji za namen obravnave kršitev človekovih pravic in povečanja pristojnosti Agencije za temeljne pravice.

Poročilo vsebuje številne pozitivne omembe manjšin, pravic, lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, priseljencev in iskalcev azila, svobode tiska in socialnih pravic. Zato bi pozvala svoje kolege poslance, da poročilo podprejo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, vsi se zavedamo, da v državah Evropske unije še vedno obstajajo številne oblike diskriminacije, ki jih čutijo različni deli prebivalstva in kulturne manjšine. Vendar pa ne smemo pozabiti na splošno diskriminacijo žensk: diskriminacija žensk se še naprej v večji ali manjši meri čuti na mnogih različnih področjih v državah članicah EU. Ženske še vedno s težavo najdejo zaposlitev in s težavo napredujejo na svoji poklicni poti, poleg tega pa so še vedno žrtev nizkih plač in drugih oblik diskriminacije, ki jo ves čas čutijo. Razkorak v plačilu med spoloma v EU je približno 18-odstoten. Zato so potrebni nujni ukrepi, da bi se premagal ta diskriminatorni položaj.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, pristop EU h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin prikriva tveganje, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) lahko odločalo o vseh pravnih aktih EU; sodniki Sodišča Evropske unije so že posvarili pred tem dejanjem.

Močno dvomim, da bo ESČP vedno sprejemal nepristranske in primerne odločbe. Celo njegov predsednik je priznal, da bo zadeve, ki jih bodo predložili iskalci azila, preučil natančneje kot druge zadeve. Prednostna obravnava določenih pritožnikov ni ustrezno ravnanje za nepristranskega sodnika. ESČP poskuša zdaj prekiniti izvajanje Dublinske konvencije in preprečiti izgone iz Avstrije v Grčijo. Zakaj je to tako? Ali Grčija ni varna? Ali zares želimo sodišče, ki želi prepovedati križ v razredih? Križ je simbol krščanstva, ki je eden od temeljev Evrope in naših temeljnih vrednot.

Če Evropsko sodišče za človekove pravice tako očitno ne spoštuje takšnih človekovih pravic, potem ne vidim, kako ga lahko tukaj priznamo kot odobren in primeren organ za sprejemanje odločitev.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, Evropska unija je bila vedno pripravljena kritizirati države zunaj svojih meja, da bi tako izrazila podporo temeljnim pravicam. Pri svojih državah članicah pa je po njihovem pristopu pogosto brez moči. To se ne bi smelo več dogajati, saj nas danes ne povezujejo samo gospodarska načela. Poročilo gospe Kinge Gál povzema najnujnejše in najpomembnejše ukrepe na področju oblikovanja varstva temeljnih pravic znotraj Unije. Potrebujemo učinkovit sistem varstva pravic, ki ga bomo z Lizbonsko pogodbo zdaj tudi lahko vzpostavili. Kršitve temeljnih pravic državljanov ne smejo ostati brez posledic. Moramo biti sposobni, da tiste, ki zakrivijo kršitve pripravimo, da za to odgovarjajo tako na ravni države članice kot na ravni Evropske unije.

Lahko se samo strinjam z gospo Reding, da bi Komisija morala izvrševati pravico, da v vseh utemeljenih primerih sproži postopek za ugotavljanje kršitev. Postopek z učinkom blokiranja, dodan sklopu razpoložljivih postopkov, lahko služi kot učinkovito orodje, ki bo zaščitilo pravice pred ukrepi države članice, ki kršijo temeljne pravice. Zaščititi moramo invalide, odpraviti moramo diskriminacijo in nenazadnje moramo zaščititi tudi jezikovno raznolikost Evrope.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Gospod predsednik, vprašanje človekovih pravic je treba obravnavati na evropski ravni, države članice pa morajo prav tako prevzeti odgovornost za zagotavljanje temeljnih pravic svojih državljanov. Na evropski ravni je na primer zelo pomembno, da se oblikuje strategija Evropske unije o otrokovih pravicah, saj vse države članice niso zmožne zagotoviti varstva otrokovih pravic na nacionalni ravni. Zato je treba razviti praktične ukrepe za boj proti zlorabi in spolnem izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji.

Invalidi, ki so še vedno žrtve diskriminacije v svojem družbenem, poklicnem in kulturnem življenju, so druga prednostna naloga. Zato moramo vzpostaviti jasen sistem zakonodaje EU o pravicah invalidov in oblikovati strategijo EU za invalide.

Želim poudariti, da je boj proti trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, še vedno zelo velik problem in ena najhujših kršitev človekovih pravic.

Zelo pomembno pa je tudi boj proti revščini in socialni izključenosti, predvsem kar zadeva starejše, ki so v času recesije pretrpeli največ.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – (FR) Gospod predsednik, želela bi se zahvaliti vsem članom odbora, ki so na teh področjih sodelovali s poročevalko, gospo Gál, kakor tudi vsem tistim poslancem Evropskega parlamenta, ki so danes tukaj govorili in s tem pokazali, da so temeljne pravice zelo pomembne. Lahko samo podprem, kar so povedali že nekateri poslanci Evropskega parlamenta, in sicer da je skrajni čas, da se osredotočimo na temeljne pravice v Evropski uniji, da bi bili verodostojni in da bi lahko o temeljnih pravicah govorili tudi zunaj Evropske unije. To vprašanje smo nekoliko zanemarjali. V prihodnosti ga ne bomo več.

Mislim, da nam bo letno poročilo Komisije o uporabi Listine, ki bo obravnavalo vsa opažanja v zvezi z različnimi oblikami diskriminacije, zares omogočilo, da bomo lahko vsako leto imeli razpravo o tem, kaj ne deluje, in da bomo skušali to popraviti.

Popraviti kako? Obstaja ideja o „mehanizmu začasne zaustavitve“, kot je to imenovala poročevalka, o tem preventivnem sistemu, na podlagi katerega bi posameznik lahko posredoval v zvezi z nekim ukrepom v državi članici do te točke, na kateri se ukrep izvaja. Moje strokovnjake sem prosila, da to analizirajo, institucionalna vprašanja, ki jih takšen mehanizem odpira, pa so zelo zapletena. Čeprav bomo morali z analizo nadaljevati in ugotoviti, kaj se res dogaja, se mi zaenkrat zdi, da nimamo nobene pravne podlage za takšno ukrepanje in da bi bila za sprožitev takšnega preventivnega mehanizma potrebna sprememba Pogodbe. To je mikavna zamisel. Še naprej bomo iskali mehanizem, ki bi lahko uporabili, ne da bi nam bilo treba za reševanje najbolj perečih vprašanj spreminjati Pogodbe.

Kljub temu bi vas rada opozorila na dejstvo, da Listina ni absolutno veljavna, saj je to splošno zmotno prepričanje. Veljavna je samo, kadar države članice izvajajo evropska pravila, na primer kadar se evropska direktiva, o kateri sta se odločila Svet in Parlament, nato vključi v evropsko pravo. V navedenem primeru se Listina uporablja, vendar ne absolutno. V absolutnem smislu, torej v vseh drugih primerih, imajo sodno pristojnost nacionalna sodišča.

Ko Evropska unija pristopi h Konvenciji Sveta Evrope bomo dobili dodatno razsežnost, ki jo bomo morali izvajati, to pa je način vodenja naše politike na področju pravic. Zdi se mi, da je to najbolj pomembno, in mislim, da je poleg vseh specifičnih vprašanj, ki so bila zastavljena – na katera bom odgovorila posamezno vsem poslancem Evropskega parlamenta, ki so jih zastavili – glavno vprašanje tudi temeljno.

Pomen Listine zunaj EU, v naših državah članicah, znotraj vlad še ni v celoti uresničen. Imamo torej nekaj dela na področju osveščanja, da bi ta kultura pravic, ta politika vrednot obstajala v vsej Evropi, in da bi se pri sprejetju zakona, pri uporabi zakona, ljudje lahko povsod vprašali, ali ta zakon spoštuje vrednote, ki jih podpiramo; to pomeni, da se moramo kot politični voditelji, kadar ukrepamo, skoraj sistematično vprašati, ali je to, kar počnemo, v skladu s temeljnimi pravicami, ki jih podpiramo.

To se mi zdi najpomembnejše. Lahko vam dejansko povem, da mora Komisija prav danes sprejeti odločitev o tem, ali bo opustila eksekvaturo, z drugimi besedami, da bo predložen predlog o tem, da morajo biti sodne odločbe veljavne kjer koli v Evropi. To je zelo pomembna odločitev in pri predlogu te nove zakonodaje je to bilo prvič, da smo se osredotočili na spoštovanje temeljnih pravic. Nismo opravili samo ekonomske analize ali študije vpliva na trg; preučili smo tudi vpliv na vrednote.

Kot lahko vidite, se postopoma približujemo tej novi politiki in mislim, da bi skupaj – Komisija, Svet in Parlament – morali zagotoviti, da bo to letno poročilo o uporabi Listine, ki ga bom predložila v imenu Komisije in ki ga bo Parlament kritiziral ali potrdil, velik trenutek resnice in priložnost, da si zadeve pogledamo pobližje. Gre tudi za to, da zunanjemu svetu, našim volivcem, dejansko pokažemo, da je Listina živ organizem. Ni samo besedilo; je tu, da bi se začela izvajati. In če se ne bo izvajala, bodo izvoljeni predstavniki ljudi to tudi jasno in glasno povedali.

To je tisto, kar moramo vzpostaviti v času dveh oziroma treh let pred naslednjimi volitvami. Mislim, da ta cilj lahko postopoma dosežemo in prva takšna vaja se bo zgodila že spomladi, nakar bomo to tradicijo vzpostavili v tem parlamentu, da nihče ne bi mogel več reči, ko boste ob sredah ali četrtkih govorili o človekovih pravicah zunaj Unije, da „niste pometli pred svojim pragom“. Storimo to skupaj!

  Kinga Gál, poročevalka. – (HU) Gospod predsednik, zahvaljujem se vam, gospe in gospodje, za spodbudne besede in besede podpore. Predvsem se želim zahvaliti gospe Reding za odkritost in sodelovanje, kajti skupaj delava že dalj časa, in za jasne in natančne odgovore ter sporočila. Mislim, da so stališča poročevalcev v senci in kolegov poslancev navsezadnje v celoti vključena v to poročilo in da so bili doseženi sprejemljivi kompromisi. Zato ne morem sprejeti pisnih predlogov sprememb, ki so bili zdaj ponovno vloženi na plenarnem zasedanju, saj menim, da je poročilo že sprejemljivo. Želela bi poudariti, da v tem splošnem sistemu varstva temeljnih pravic nikakor ne smemo zavreči tudi tistega, kar je dobro, in da moramo zato vedno upoštevati vsa dejanska dejstva ter poskusiti prenesti pričakovanja, o katerih danes tukaj razpravljamo, v nekaj oprijemljivega.

Zato sem vesela, da bomo na jutrišnji plenarni seji slišali jasna dejstva v okviru teme o boju proti trgovini z ljudmi, kjer bo posebna zaščita na področju zaščite žrtev zagotovljena otroškim žrtvam. O tem bomo zdaj govorili tudi v okviru sprejetja pobude državljanov, zaradi katere bomo lahko zares govorili o Evropi državljanov, saj bodo ti evropski državljani lahko vplivali na zakonodajni postopek. Mislim pa, da je tudi simbolično, da bomo jutri razpravljali in sprejeli poročilo o razmerah na področju človekovih pravic v svetu. Dejstvo, da madžarsko predsedstvo oblikuje svoje prednostne naloge v podobnem duhu in da poudarek namenja okrepitvi EU, ki je blizu svojim državljanom, je dobrodošlo. Vendar pa moram opozoriti svoje kolege poslance, da se moramo izogniti dvojnim standardom, zlasti v tem parlamentu. To pravim mojim kolegom poslancem, ki so pomagali, mogoče tudi več let – in s tem se obračam na madžarske kolege poslance iz vrst socialistov –, pri najhujših kršitvah človekovih pravic, zdaj pa druge neutemeljeno obtožujejo, samo da bi ponovno pridobili zaupanje volivcev, ki so ga izgubili verjetno prav zaradi teh kršitev človekovih pravic. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje in pomoč.

  Michael Cashman (S&D). – Gospod predsednik, moram nasprotovati žalitvi gospe Gál, ki je namenjena socialistom in s katero pravi, da so spodkopavali človekove pravice. Takšnih obtožb ne morete izrekati, ne da bi bili popolnoma jasni in ne da bi predložili popolnoma ključne dokaze, ki temeljijo na dejstvih.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Poročevalki Kingi Gál bi se želel iskreno zahvaliti za njeno prizadevanje, da bi odprla problem kršitev človekovih pravic v Evropski uniji. Kako lahko grajamo ali učimo nekoga zunaj EU, če se zakoni redno kršijo v naši Skupnosti? Latvija, članica EU, do zdaj še ni sprejela resolucije Evropskega parlamenta z dne 11. marca 2004, v kateri Parlament „predlaga, naj latvijski organi dopustijo možnost, da bi nedržavljanom, ki dalj časa prebivajo v državi, omogočili, da se udeležijo lokalnih volitev.“ Tristo petintrideset tisoč prebivalcev Latvije s stalnim prebivališčem (15 %) ne uživa svojih osnovnih pravic, a to ne skrbi nikogar. Evropski parlament lahko razpravlja o primerih kršitev človekovih pravic povsod, razen na svojem lastnem ozemlju. Pobudo gospe Kinge Gál sem podprl. Nudim svojo polno podporo in hvaležnost 335.000 ljudi.

  Kristiina Ojuland (ALDE), v pisni obliki. – Želela bi izkoristiti to priložnost in se zahvaliti poročevalki, da je osvetlila tako pomembno vprašanje. Lizbonska pogodba je na mnogih področjih na novo opredelila pristojnosti in odgovornosti, pri tem pa Listino o temeljnih pravicah določila kot pravno zavezujočo. Evropski parlament je igral vlogo čuvaja temeljnih pravic in Lizbonska pogodba je to dejstvo okrepila. Močno podpiram krepitev vloge Evropskega parlamenta v zvezi s sistematičnim pristopom k zakonodajnim predlogom in spremembam. Medtem ko smo kritični do kršitev človekovih pravic po svetu, moramo prav tako nadzorovati, kaj se dogaja znotraj meja Evropske unije. Nobenega razloga ni za preveliko zadovoljstvo, saj v državah članicah veliko prepogosto vidimo znake rasizma, ksenofobije, seksizma in drugih oblik diskriminacije. Pred nami je še vedno ogromno dela, vendar sem več kot prepričana, da nam bo doslednost pri ohranjanju temeljnih pravic v EU pomagala, da zmagamo.

  Csaba Sógor (PPE), v pisni obliki. – (HU) Evropska unija kot skupnost držav, ki nudi visoko raven varstva človekovih pravic, vedno pogumno dviguje svoj glas proti resnim kršitvam, ki se dogajajo v drugih delih sveta. Evropski parlament ponavadi s hvalevredno enoglasnostjo obsoja dejanja, ki kažejo popolno nespoštovanje splošnih temeljnih načel človekovih pravic, kjer koli se to že zgodi. Manj pogosto pa se s podobno odločnostjo odzivamo na kršitve znotraj meja EU, čeprav bi tako lahko najučinkoviteje poslali sporočilo tistim državam po svetu, ki ne spoštujejo človekovih pravic. Skupno ukrepanje na ravni EU bi lahko dosegli najboljše rezultate, če bi svoje nezadovoljstvo v zvezi z uveljavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin z enako odločnostjo in neomajnostjo izrazili na našem ozemlju. Zelo redko se pozivamo k odgovornosti v zvezi s temi ideali, ki so sestavni del evropskega duha in ki so zaradi Listine o temeljnih pravicah pravno zavezujoči že eno leto. Če pa to že storimo, smo nemočni in nesposobni, ker nimamo ustreznih sankcij. To pa neizogibno vpliva na jakost in verodostojnost naših kritik, usmerjenih v tretje države, ter naših zunanjepolitičnih prizadevanjih za podporo človekovim pravicam in demokraciji. Mislim, da se Evropa temu v prihodnosti ne sme odpovedati.

6. Evropska odredba o zaščiti (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo o pobudi za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti, ki sta ga v imenu Odbora za pravice žensk in enakost spolov predložili gospa Jiménez-Becerril Barrio in gospa Romero López (00002/2010 - C7-0006/2010 - 2010/0802(COD)) (A7-0354/2010).

  Teresa Jiménez-Becerril Barrio, poročevalka. – (ES) Gospod predsednik, danes je pomemben dan za vse žrtve, kajti danes bomo sprejeli evropsko odredbo o zaščiti, kar je pomemben korak naprej v smislu njihovih pravic. Žrtve so po krivici pozabljene in pravo protislovje je, da imajo napadalci pogosto veliko več pravic in da se o pravicah napadalcev govori več kot o pravicah žrtev.

Parlament se bo danes poklonil vsem žrtvam in tiste, ki verjamejo, da jih bodo pri preganjanju njihovih žrtev ščitile meje, opozoril, da bo ta evropska odredba o zaščiti od danes naprej v Evropski uniji ščitila vse žrtve enako.

Pred več kot enim letom smo se lotili dela, da bi dosegli ta cilj in da bi napredovali na področju svobode in varnosti, ki je bilo omenjeno v stockholmskem programu, danes pa lahko z določeno mero ponosa rečemo, da smo to dosegli, kljub temu da pot ni bila lahka, saj mnogi ljudje odredbe pogosto niso razumeli in so dvomili v njeno učinkovitost in jasnost.

Moram reči, da smo po tristranskih pogovorih z belgijskim predsedstvom in številnih pogovorih s Komisijo dobili besedilo, s katerim so zadovoljne skoraj vse politične skupine. Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbor za pravice žensk in enakost spolov sta zato na skupnem glasovanju sprejela z veliko večino, brez glasov proti.

Upam, da bo Parlament danes premislil o odločitvi, ki sta jo sprejela navedena odbora in vsi tisti izmed nas, ki smo pripravili to poročilo, ki je bilo sprejeto z veliko večino. S tem bomo Svetu poslali jasno sporočilo o želji Evropejcev, ki ni nič drugega, kot da bi živeli na območju varnosti in pravice in da bi bili zaščiteni, za žrtev, ki je dobila prepoved približevanja za svojega napadalca v svoji državi pa, da ji ne bo treba začeti nadaljnjih postopkov na sodišču, ko se preseli v drugo državo.

Naša obveznost je, da olajšamo dostop do pravosodja za Evropejce, zlasti pa za žrtve, ki so najranljivejše. Zaščita vseh žrtev brez izjeme je bila ves čas moje vodilo pri oblikovanju tega poročila. Hotela sem torej vključiti žrtve terorizma, trgovine z ljudmi, organiziranega kriminala in zločinov iz časi, dodala pa sem tudi posebno poglavje za mladoletnike, ki so najranljivejše žrtve, kljub temu pa nikoli ne razmišljamo o tem, kako bi jih zaščitili.

Čeprav bo ta odredba zaščitila vse žrtve, bo ta instrument za pravosodno sodelovanje prinesel največ koristi ženskam, ki trpijo nasilje v družini, saj njihovi napadalci ne bodo več mogli nekaznovano potovati po Evropi in vedeli bodo, da bodo preganjani na enak način kot v državi, v kateri so napadli svoje partnerje.

Parlament mora zato danes Svetu poslati jasno sporočilo o tem, kaj želimo. Zato bomo glasovali z očmi, uprtimi v žrtve, v tiste, ki trpijo, v tiste, ki potrebujejo našo zaščito, v tiste, ki se bojijo in v življenju potrebujejo svobodo in upanje.

Temu pravičnemu in potrebnemu cilju, ki ga podpira večina Evropejcev, se ne bomo odrekli samo zato, ker je nekaj takšnih, ki se bojijo in ki si nikdar ne upajo narediti nega koraka več. Moramo biti pogumni, države članice morajo biti pogumne in upam, da bomo na današnjem glasovanju dobili podporo večine, in da bomo opogumili tiste, ki še vedno dvomijo v to, da bo ta instrument odprl vrata za žrtve. Upam tudi, da bo Komisija v bližnji prihodnosti predložila obsežno zakonodajo v korist pravic žrtev, za kar ima mojo polno podporo, prepričana pa sem tudi, da ima podporo Parlamenta.

Ponavljam: ta majhen, toda pomemben korak, ki ga predstavlja evropska odredba o zaščiti, bo izboljšal zaščito za vse žrtve, preprečil nadaljnja kazniva dejanja in olajšal posledice tistih, ki so bila že storjena.

Naša obveznost danes je, da odpravimo ovire, ki so do zdaj onemogočale pravo zaščito v Evropi. Z našim današnjim glasovanjem imamo priložnost, da rešimo življenja, kar bomo tudi storili in na kar moramo biti resnično ponosni.

  Carmen Romero López, poročevalka. – (ES) Gospod predsednik, ta predlog direktive, ki ga danes predstavljamo na plenarnem zasedanju, da bi se onemogočilo približevanje napadalcem, ki preganjajo svoje žrtve, dokler jih ne ubijejo, kjer koli se že skrivajo, je jasno sporočilo, ki ga Parlament mora poslati evropski družbi in Svetu.

Ne bomo še naprej nemočni pred zločini, ki se vsak dan znova in znova dogajajo v evropskih državah in ostajajo skriti za zidovi domov ljudi. Ti zločini ostajajo skriti tudi v statističnih podatkih, kot da bi zakon o preživetju najmočnejšega imel izključno prednost sredi sobivanja, medtem ko si prizadevamo za izvrševanje Listine o temeljnih pravicah, ki smo jo potrdili z Lizbonsko pogodbo.

Mar tistim, ki so pripravljali poglavje I Listine ni padlo na pamet, da grožnja telesni celovitosti in dostojanstvu ne prihaja nujno samo iz državnih institucij in države, temveč da se lahko skriva tudi pod krinko ljubezni? Mučitelji 25 % evropskih žensk, ki v tem trenutku trpijo neko obliko nasilja, imajo lastno ime: to, da se morajo ženske braniti pred napadi, tem mučiteljem ne dovoljuje, da bi bili državljani.

Po ugotovitvah nevladnih organizacij vsako leto v Evropski uniji umre 2.500 žensk, pri tem pa se nikoli ne vprašamo, ali bi te zločine bilo mogoče preprečiti oziroma se jim izogniti. Evropske ženske so zato pozdravile pobudo držav članic in španskega predsedstva, da se Parlamentu predloži evropska odredba o zaščiti.

Oblikujemo evropsko območje varnosti: evropski nalog za prijetje pomeni, da niti ena izmed naših držav ne more biti zatočišče za zločince. Ustvarimo ozračje vzajemnega zaupanja; z odredbo o zaščiti ustvarjamo območje pravice in svobode, saj žrtve teh kaznivih dejanj lahko sprejme katera koli država, ne da bi jim bilo treba skozi nove postopke, kar je povedala tudi moja soporočevalka, gospa Jiménez-Becerril.

Gospe in gospodje, govorimo o „zasebnem terorizmu“, ki je izraz, s katerim se danes označujejo ponavljajoče se kaznivo dejanje napadov, skritih v zasebnosti doma. Govorimo tudi o preventivnih ukrepih iz drugega vira. Države nimajo oziroma niti ne bodo imele enako pravno tradicijo: bolj ko napredujemo, bolj bomo potrebovali instrument, ki lahko zagotovi našo raznolikost. Takšnega mnenja so tako pravne službe Sveta kot pravne službe Parlamenta. Kako se je mogoče upreti? Zagotovo ne, gospe in gospodje, z večplastnostjo našega pravnega sistema, ki bo obstajal še naprej.

Pravo ni orodje za ustvarjanje sporov, temveč za njihovo reševanje. Takšno je stališče konzervativnih vlad, ki so podprle pobudo na podlagi tehtne presoje. Če smo govorili o zagotovilih in temeljnih pravicah, ko smo govorili o terorizmu, kako smo potem lahko izvajali mednarodne sporazume, če ne zato, ker smo govorili o varnosti? Mar 2.500 žensk vsako leto ne pomeni problema varnosti za Evropo?

Pravo se z izzivom ne srečuje prvič v zgodovini. Zato obžalujemo stališče Komisije v postopku, saj ne moremo govoriti o pravni podlagi, ko govorimo o politični volji. Ne sklicujmo se na pravo samo takrat, ko nam to ustreza.

To besedilo je rezultat sporazuma. Vključene izboljšave v zvezi s pravico do informacij, prevoda in postopkovnih jamstev so upoštevale dejstvo, da je to instrument priznavanja, Parlament pa se je odločil, da je prednostna naloga držav članic, da razkrijejo obstoječe podatke.

Nismo pozabili na pravice žrtev do psihološke in pravne pomoči. Za to se bomo borili še naprej in upajmo, da bosta ti obliki pomoči vključeni v naslednjem svežnju v zvezi z žrtvami.

Želeli bi se zahvaliti belgijskemu predsedstvu za delo, ki ga je opravilo, obenem pa tudi poročevalcem v senci in naši skupini. Z današnjim glasovanjem želimo Svetu poslati sporočilo, da je to volja Parlamenta; zdaj je na vrsti Svet, da opravi svojo dolžnost. Če nekatere države članice menijo, da nimamo problema, ker nimamo podatkov, potem ne bomo dosegli uspeha pri preprečevanju.

Zdaj je na vrsti Svet, da odloči, ali bo Evropa resnično vključena v boj proti nasilju in obrambo temeljnih pravic.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, zaščita državljanov, ki so v praksi večinoma ženske, ki trpijo nasilje ali jim nasilje grozi, je zelo visoko na dnevnem redu v vseh institucijah, ki se trenutno ukvarjajo s to temo.

Pomembno je, da je na dnevnem redu, saj imamo skupen cilj: zagotoviti zaščito žrtvam v najboljšim možnih pogojih prek meja EU. Zato tudi že od samega začetka podpiram cilj te zaščite in prav to je tudi razlog, da pripravljam obsežen sveženj na področju pravic žrtev, ki bo sprejet spomladi 2011.

Popolnoma se zavedam dela, ki sta ga opravili soporočevalki, gospa Jiménez-Becerril Barrio in gospa Romero López, pa tudi Odbor za pravice žensk in enakost spolov in Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ki so v veliki meri povečali vrednost tekočega dela, da bi izboljšali zaščito žrtev. Naj omenim nekatere izmed vaših predlogov: na primer da žrtvam ni treba plačevati stroškov, da morajo imeti na voljo storitve prevajanja in tolmačenja ali da se zmanjšajo zamude v postopkih priznavanja. Pripravljena sem delati na učinkovitem in pravno utemeljenem mehanizmu, katerega namen je pomagati žrtvam, da v vsej Evropski uniji koristijo zaščitne ukrepe civilnega prava.

Delali smo na postopkovnih pravicah obtožencev. Logična posledica tega je, da delamo na pravicah oseb, ki so žrtve, saj zelo pogosto govorimo o obtoženih v sodnih postopkih, pozabljamo pa, da je tu tudi žrtev, ki jo moramo torej prestaviti v središče pozornosti.

Zaradi tega bo prihodnji sveženj Komisije v zvezi z žrtvami izhajal iz odličnega dela španskega in belgijskega predsedstva, Sveta in seveda tudi Evropskega parlamenta, ter to delo nadalje razvijal. Slednje je namreč zelo pomembno. Delo se bo združilo, tako da bo, ko bo predložen sveženj v zvezi z žrtvami, celovito, popolno in da bo vsem žrtvam - bodisi ženskam, otrokom ali moškim, čeprav so to večinoma ženske in otroci - prineslo neke prave spremembe, nam pa omogočilo, da hitro oblikujemo dejanske ukrepe, ki bodo uporabni in ne bodo ustvarjali pravne negotovosti. Hvala za vaše delo. Pri pripravi svežnja v zvezi z žrtvami ga bomo upoštevali.

  Monica Luisa Macovei, v imenu skupine PPE. – (RO) Gospod predsednik, odredbe o zaščiti, ki so veljavne v Španiji, so letos prinesle koristi približno 8.000 romunskim ženskam, tj. žrtvam, v Španiji, Te morajo veljati tudi v Romuniji in drugih državah članicah, v katere potujejo.

Po neuradnih ocenah je v Evropi približno 100.000 žensk, ki imajo koristi od odredb o zaščiti, ki so veljavne v državi, v kateri so bile izdane. Pobuda za direktivo spreminja omejen, ozemeljski vidik teh zaščitnih ukrepov. Instrument, ki se uvaja, bo zagotovil, da bo odredba o zaščiti, ki jo izda ena država članica, priznana tudi v državah članicah, v katere žrtev potuje, s tem pa bo območje svobode, varnosti in pravice postalo resničnost, žrtve nasilja ali druge žrtve pa bodo lahko živele in potovale brez strahu.

Želja Parlamenta je, da bi se razširil obseg zaščite žrtev. Zato po tej direktivi prosimo in pričakujemo od Komisije naslednji korak, tj. povečati zaščito žrtev na tem skupnem območju pravice in varnosti. Z vso vnetostjo in zanimanjem torej pričakujemo sveženj, ki bo predložen spomladi 2011.

Na koncu bi želela poudariti, da Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) daje svojo podporo zaščiti žrtev, tej pobudi za direktivo in povečani zaščiti žrtev.

  Silvia Costa, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, s to pobudo za direktivo – za katero bi se želela močno zahvaliti poročevalkam, s katerima sem delala kot poročevalka v senci – Parlament podpira in razširja predlog Sveta, ki je bil oblikovan zato, da bi se v vseh 27 državah članicah zaščitili ljudje, ki so žrtve različnih oblik preganjanja ali resnih in nenehnih groženj s strani poznanih in predhodno identificiranih oseb – pogosto nekdanjih fantov, soprogov ali partnerjev –, ki ogrožajo njihovo telesno celovitost in spolno nedotakljivost, dostojanstvo in osebno svobodo.

Število napadov in ubojev – predvsem med ženskami – dejansko narašča. Policija in pravosodni organi njihovih pritožb pogosto ne jemljejo resno, odredbe o zaščiti in zaščitni ukrepi proti napadalcem pa trenutno veljajo samo v državi, v kateri so bili sprejeti. Komisarka Reding, ukrep, ki je v postopku odobritve, mogoče ni popoln, vendar zapira zakonodajni vakuum.

Navsezadnje smo pri oblikovanju evropskega območja svobode, varnosti in pravice vedno ravnali v skladu z izkustvi in občasno sprejemali določene zadeve, kjer je to bilo potrebno. Prepričani smo, da je ta pobuda pomembna, saj bo vsem državljanom Evropske unije – moškim in ženskam – in vsem evropskim prebivalcem omogočila, da bodo svobodno potovali v druge države in da bodo pri tem lahko uveljavljali človekove pravice in pravice do zaščite in varnosti, kot določa člen 3 Lizbonske pogodbe, ki smo jo v Skupini naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu želeli za pravno podlago, da bi strukturi predloga zagotovili doslednejšo usmeritev.

Z vzpostavitvijo evropske odredbe o zaščiti se zaščiteni osebi zagotavlja varstvo v drugih državah članicah, in sicer s hitrimi in brezplačnimi postopki. Vsaka država članica mora imenovati pristojni organ, ki bo žrtve obveščal o njihovih pravicah, izvajal kampanje, zbiral statistične podatke in obvestil osebo takoj, ko bo izdana njena nacionalna odredba o zaščiti. Poleg tega ta odredba nudi močno podporo oblikovanju evropskega pravnega prostora in izvajanju svobode gibanja, uporablja pa tudi redni zakonodajni postopek, ki prvič vključuje soodločanje Sveta in Parlamenta.

Upam, da bo Svet potrdil to zavezo, in upam, da Komisija – kljub temu da usmerja posebno pozornost prihodnjemu svežnju ukrepov „Varnost za žrtve“ – ne bo izpustila te posebne priložnosti, da se takoj odzove na to skrajno resno stanje, o katerem pričajo tudi evropski in nacionalni statistični podatki. To bi med drugim lahko pripeljalo do pomembnega pravnega zbliževanja med državami članicami.

Zato predlagam, da se izognemo vsakršnemu odlašanju in damo posebno zavezo tej posebni obliki zaščite žrtev.

  Izaskun Bilbao Barandica, v imenu skupine ALDE. – (ES) Gospod predsednik, želim si, da bi evropska odredba o zaščiti bila zlasti učinkovita pri preprečevanju nasilja nad ženskami in da bi predstavljala koristen uvod k predlogu, ki ga pripravlja Komisija, da bi nam zagotovila podoben instrument za vse oblike kaznivih dejanj.

Obžalujem dejstvo, da je bila priprava tega besedila tako težka in zahtevna kljub dejstvu, da si vsi prizadevamo za njegov osrednji cilj.

Želela bi tudi, da bi ta odredba vključevala dve vprašanji. Prvič, evropski register odredb o zaščiti z ustreznimi zagotovili glede zasebnosti, da bi se upravičenci lahko izognili birokratskim postopkom in da bi odredbe lahko začele veljati takoj. S tem bi se zmanjšali tudi stroški postopkov, ki jih bodo morali izvajati pristojni organi, na koncu pa bi dobili tudi standardizirane statistične podatke, ki bi se nenehno dopolnjevali.

Drugič, menimo, da bi se morali potruditi in preučiti možnosti sodelovanja s tretjimi državami na tem področju, zlasti če si pozorno ogledamo statistične podatke o izvoru žrtev in njihovi možni spremembi prebivališča.

Evropska služba za zunanje delovanje, ki je še v povojih, je s tem izgubila priložnost, da se javno predstavi s takšno nalogo, ki jo Evropejci razumejo in ki rešuje probleme, ki so v tem trenutku resnični za vse Evropejce.

Želela bi se zahvaliti poročevalkama za njuno delo in upam, da bo komisarka Reding imela posluh za to pobudo.

  Raül Romeva i Rueda, v imenu skupine Verts/ALE. – (ES) Gospod predsednik, mislim, da moramo v Parlamentu biti zelo odgovorni in da moramo ravnati v okviru pristojnosti, ki so nam bile podeljene, to pa pomeni, da moramo tudi na evropski ravni zaščititi ženske, ki so žrtve nasilja, ter zaustaviti morilce.

Kot je bilo povedano, gre tu za boj proti obliki socialnega terorizma, ki je šovinistično nasilje. Zato se ne smemo pustiti ujeti v statistiko ali pravne podrobnosti. Govorimo o pravici, osnovnih pravicah, življenju in smrti, obrambi vseh tistih, ki jih je treba braniti pred njihovimi napadalci, in, kar je najpomembnejše, o tem, da ne sme priti do tega, da bi obžalovali dejstvo, da je vsako leto 2.500 žensk žrtev počasnosti pravnih postopkov, v katero smo vsi pogreznjeni.

Vsi se zavedamo pravnih težav in da je to nova vaja v polizbonski medinstitucionalni dinamiki. Vendar pa te težave ne smejo v nobenih okoliščinah biti izgovor za to, da ne napredujemo. Zaščita pravic žensk, ki so ali bi lahko bile žrtve nasilja in umorov, ter preprečevanje takšnih dejanj ne smeta biti podrejena zgolj nekaj pravnim vprašanjem. Pokazati moramo politično voljo, ki jo zahtevata nujnost in pomen te zadeve.

Samoumevno je, da je pomembno, da se stvari dobro opravijo, predvsem pa je bistveno, da jih opravimo, kar je po mojem mnenju temeljna vizija, ki jo lahko s tem besedilom, za katerega upam, da ga bomo sprejeli, posredujemo tako Svetu kot Komisiji. Treba je razumeti, da ne smemo pod nobenimi pogoji ohromiti pobud, saj obstajajo nekatere strokovne težave, ki jih prej še nismo uspeli rešiti.

Želel bi izkoristiti to priložnost, da se zahvalim poročevalkama ter španskemu in belgijskemu predsedstvu za delo, ki so ga opravili, da bi se še naprej dosegal napredek, opravljalo delo in premagovale nadloge, ki so posledica, ponavljam, šovinističnega nasilja.

  Timothy Kirkhope, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, pozorno sem spremljal tristranske pogovore in rad bi se zahvalil svojim kolegom, zlasti iz skupin EPP in S&D, za delo, ki so ga opravili.

Kot pravnik iz Združenega kraljestva imam dolgoletne izkušnje pri ponujanju pravnega svetovanja in pomoči osebam, ki so žrtve nasilja v družini, zalezovanja ali nadlegovanja s strani sorodnika ali nekdanjega partnerja. Iz prve roke sem lahko videl trpljenje, ki ga lahko povzročijo telesne, psihične in spolne zlorabe, ter stanje ranljivosti žrtev zlorab.

V celoti podpiram cilje tega predloga. Vendar pa moram izraziti tudi pomisleke glede pravne podlage in obsega. Videti je, da ima ta predlog samo kazensko podlago, kar se kaže z uporabo člena 82 Pogodbe o delovanju EU. Po svoji naravi in po zakonu nekatere kršitve, ki jih želi zajeti ta predlog, sodijo v civilno pravo, vendar pa je opazno, da se člen 81 ne uporablja.

Pravnemu sodelovanju v EU sicer ne nasprotujem, sem pa trdno prepričan, da moramo zagotoviti, da bo zakonodaja, ki jo oblikujemo na ravni EU, pravno utemeljena, močna in da jo bo mogoče na ravni držav članic izvajati, ne da bi se s tem ogrozili obstoječi pravni sistemi držav članic.

  Paul Nuttall, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, zaščito žrtev podpiram. A ko sem si prvič ogledal evropsko odredbo o zaščiti, sem pomislil, da zveni strašljivo, kot tudi evropski nalog za prijetje, ki je po mojem mnenju eden izmed najbolj vsiljivih in diktatorskih delov zakonodaje, ki je bil kdaj koli vsiljen britanskemu narodu.

Hvaljeni predlog evropske odredbe o zaščiti pravi, da gre za zaščito žensk. Rekli so nam, da gre pri evropskem nalogu za prijetje za pomoč v boju proti terorizmu – vsi pa vemo, da je postal precej več kot to. Bodimo torej jasni in pošteni: cilj, ki leži za tem, je vzpostaviti temelje za vseevropski pravosodni sistem, ki bo nedvomno omajal britansko pravo. Če potrebujemo dokaze, si lahko samo ogledamo evropski nalog za prijetje.

Menim tudi, da bi bilo te odredbe izredno težko izvrševati v Združenem kraljestvu, saj se bomo znašli v položaju, v katerem bo odredbo izdal tuj sodnik v tuji deželi, ki ne ve nič o razmerah v nekem britanskem mestu ali o našem načinu življenja. V Angliji imamo pregovor: „osel gre samo enkrat na led“. Evropski nalog za prijetje nas je enkrat že speljal na led. Predlagam, da se evropski odredbi o zaščiti zato izognemo.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE). – (PL) Gospod predsednik, če upoštevamo predlagane spremembe, je povsem jasno dejstvo, da je zadevna direktiva ena izmed prvih pobud, katere namen je doseči te pomembne cilje. Zagotoviti moramo ne samo to, da bodo žrtve nasilja varne pred novimi napadi v njihovi državi, temveč da jim bodo ti zaščitni ukrepi koristili v vsej Evropski uniji. Zato menim, da moramo stališče poročevalke podpreti.

Treba je tudi povedati, da je obseg pobude namerno širok. Čeprav se večina izdanih odredb o zaščiti nanaša na ženske, ki so žrtve nasilja zaradi spola, lahko ta pobuda zajame vse žrtve nasilja – otroke in odrasle obeh spolov pod pogojem, da je storilec kaznivega dejanja identificiran. V tem okviru stockholmski program določa, da posebno pomoč in pravno varstvo potrebujejo žrtve kaznivih dejanj, med drugim tudi terorizma, ki so najranljivejše ali ki so posebej izpostavljene, kot na primer osebe, ki so žrtve ponavljajočega se nasilja v tesnih odnosih, osebe, ki so žrtve nasilja zaradi spola, ali osebe, ki so žrtve drugih oblik kaznivih dejanj v državi članici, katere državljani so ali kjer imajo stalno prebivališče.

Na podlagi navedenega se mora evropska odredba o zaščiti uporabljati za vse žrtve vseh kaznivih dejanj, vključno s trgovino z ljudmi, pohabljanjem ženskih spolnih organov, prisilnimi porokami, umori iz časti, incesti in drugimi kaznivimi dejanji te oblike. To pobudo je torej treba podpreti, zato dajem svojo polno podporo poročevalki.

  Emine Bozkurt (S&D). – (NL) Gospod predsednik, evropska odredba o zaščiti trenutno prinaša koristi sto tisoč ljudem. Ena izmed njih je Rasja, ki se želi s svojimi otroki preseliti v Španijo. Če odredba, izdana proti njenemu zalezovalcu na Nizozemskem, ne bo šla v Španijo skupaj z njo, bodo tako ona kot njeni otroci tam odkrita tarča, če španski organi te odredbe ne bodo priznali ali izvrševali. Na srečo Španija to odredbo priznava.

Ta zaščita velja tudi za tiste, ki so žrtve pregona, ker so uveljavljali svojo pravico do svobode govora. Slednjim mora biti omogočeno, da bodo lahko govorili v drugih evropskih državah, pri tem pa morajo vedeti, da tisti, ki so jim grozili, ne bodo sedeli v občinstvu. Evropska odredba o zaščiti to omogoča; gre za odlično pobudo, ki jo je podprla tudi nizozemska vlada. Na žalost pa se je položaj ljudi, ki imajo takšno zaščito, z novo koalicijo obrnil za 180 stopinj: ženske, moške in otroke, ki morajo živeti vsak dan v strahu, je brezčutno pustila na cedilu. Preprosto nesprejemljivo je, da se mora varnost posameznika ustaviti na meji.

V imenu sto tisoč ljudi podpiram evropsko odredbo o zaščiti. Pričakujem, da bodo vse vlade, vključno z vlado moje države, storile vse, kar je v njihovi moči, da bi povečale varnost, zaščito in svobodo državljanov, da bi lahko vsi ljudje živeli svobodno in varno življenje.

  Nathalie Griesbeck (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, najprej bi se seveda želela zahvaliti soporočevalkama, ki sta po težkih pogajanjih v okviru tristranskih pogovorov, predložili kompromisni sporazum, kot poročevalka v senci za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter za mojo skupino pa vas seveda vabim, da ga podprete.

Drugič, čeprav obžalujem, kot so danes rekli že nekateri, da določene točke, na primer prevod dokumentov za žrtve, niso bile vključene v besedilo tega sporazuma oziroma da niso bili dovolj natančno opredeljeni elementi poenostavitve – in pri tem računam na „sveženj v zvezi z žrtvami“, da jih bo izpilil –, želim poudariti, da je vse to danes vendarle videti kot zdrava pamet, kot logično nadaljevanje čedalje večjega povezovanja evropskega območja svobode in pravice in vzpostavitev ustreznega pravnega sistema.

To dokazuje določena mera politične drznosti in volje za odpravljanje političnega nastopanja velike večine izmed nas, da bi dobili jasno orodje za sodelovanje v kazenskih zadevah. Navedeno orodje do neke mere, kot je prej poudarila gospa Reding, predstavlja pravo politiko „pravic“ v Evropi, tj. pravo politiko za ljudi, zlasti za ženske, katere telesna celovitost je lahko ogrožena, politiko, ki ustreza svobodi gibanja, ki obstaja že dolgo časa, torej politiko „pravic“.

PREDSEDSTVO: ROBERTA ANGELILLI
podpredsednica

  Véronique Mathieu (PPE). – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, najprej naj povem, da obžalujem, da je Svet od včeraj odsoten, saj je na splošno bil prisoten na vseh pogajanjih o vseh vprašanjih, o katerih razpravljamo od včeraj, torej o vprašanjih v zvezi z državljanskimi svoboščinami, pravosodjem in notranjimi zadevami. Obžalujemo dejstvo, da Svet ni tukaj, da bi prisluhnil Parlamentu; to je prava škoda.

Želela bi čestitati soporočevalkama – ki sta opravili veliko dela pri tem besedilu – za ta prelomni napredek za žrtve vseh vrst: predvsem za žrtve nasilja v družini – ali ste vedeli, da je 45 % evropskih žensk žrtev nasilja v družini, pa tudi nekaj moških, saj ne smemo pozabiti na tiste moške, ki trpijo nasilje žensk –, nato pa še za žrtve terorizma, vključno z otroki, ki so seveda posebej ranljivi.

Besedilo, ki nam je danes predstavljeno, je izredno pomembno, zato bi želela še enkrat izraziti svoje čestitke. Z nestrpnostjo čakamo na „sveženj v zvezi z žrtvami“, ki nam ga boste predstavili naslednje leto, gospa komisarka, in s katerim se bo dokončalo besedilo, o katerem bomo glasovali jutri.

  Antigoni Papadopoulou (S&D). – Gospa predsednica, nasilje v družini, pohabljanje spolnih organov, zločini iz časti, prisilne poroke in trgovina so samo nekatere oblike nasilja nad 45 % žensk po vsej Evropi.

Ženske in mladoletniki potrebujejo boljšo zaščito. Evropska odredba o zaščiti je dober korak naprej, da storimo prav to, in sicer popolnoma v skladu z vizijo stockholmskega programa o združeni Evropi: območju svobode, varnosti in pravice, ki služi državljanom.

Odredbe o zaščiti, ki bodo v eni državi članici izdane proti kršiteljem, se bodo tako izvrševale v vseh drugih 26 državah članicah EU. Pobuda španskega predsedstva, ki jo danes podpiramo vsi, poudarja zaščito žrtev in preprečevanje ter podpira enotnost v pravnih postopkih. Žrtvam daje moč, da prekinejo tišino in poiščejo zaščito zunaj geografskih meja v Evropi.

Upam, da bo Komisija v celoti podprla poročilo soporočevalk v svojem svežnju o pravicah žrtev.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, nobenega dvoma ni, da je ta direktiva o evropski odredbi o zaščiti za namen zaščite žrtev še en znak pomembnega zasuka v dejanskih zagotovilih, predvsem za ženske, vendar ne izključno zanje, kot je bilo že povedano.

Smernice za ta ukrep so bile že razvite, najprej v okviru Lizbonske pogodbe, potem pa še v okviru stockholmskega programa. Predvsem bi želel čestitati poročevalkama, gospe Jiménez-Becerril Barrio in gospe Romero López, za njuno marljivo delo in obravnavanje številnih problemov, na katere je naletel Svet, da bi olajšali pot za ta posebej pomemben predlog, za območje svobode, pravice in varnosti, ki bo zares služilo državljanom.

Predlog se neomajno in odločno bori proti nasilju v družini in vsebuje dokaj pomemben niz ukrepov ter obseg, za katerega se zdi, da je v celoti dosleden. Ti prikladni, pravočasni in učinkoviti preventivni ukrepi so nas prepričali, da bi ta predlog bilo mogoče učinkovito uporabiti tudi za zaščito družin žrtev. Z zanimanjem čakamo na bolj strukturiran sveženj, ki ga je napovedala komisarka Reding, in sicer v zvezi z zaščito žrtev nasilja, ki bo pripravljen v prihodnjih tednih.

Na koncu, gospa predsednica, želim reči, kako pomembno je, da imamo tesno sodelovanje med državami članicami, kakor tudi veliko posluha za uporabo teh ukrepov v praksi, enako pomembno pa je tudi, da ne pozabimo na pomen psihološke podpore žrtvam. Prepričan sem, da bo Komisija to ustrezno upoštevala v zaključni fazi zakonodajnega procesa.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – (FI) Gospa predsednica, evropska odredba o zaščiti je pomemben korak k zaščiti žrtev v vsej Evropi. Svetu in Komisiji pošiljamo močan znak, da si Parlament zelo želi to odredbo o zaščiti in da bi zato morala kmalu začeti veljati. Zdaj moramo premagati nasprotovanje tej odredbi, ki ga kaže Svet, in vse pravne razloge za nasprotovanje odredbi, ki jih predstavlja Komisija.

Pomembno je, da se področje uporabe direktive razširi. Vključevati mora ne samo odredbe v zvezi s kaznivimi dejanji, temveč tudi različne druge vrste odredb o zaščiti. Ne sme vsebovati nikakršnega pravnega dlakocepljenja. Ta odredba o zaščiti mora biti tudi dovolj prožna, da bi lahko upoštevala razlike v nacionalni zakonodaji.

Pomembno je, da se Parlament ne osredotoči samo na žrtve nasilja zaradi spola, temveč tudi na druge žrtve nasilja. Direktiva mora jasno določati, katere so pravice žrtev in kakšni so postopki za vložitev pritožbe, v stališču Parlamenta pa obstaja še nekaj stvari, ki sem jih tudi sama želela poudariti. Pomembno je tudi, da država, v kateri se zaprosi za odredbo o zaščiti, obvesti svoje državljane o teh postopkih.

Ko odredba o zaščiti začne veljati, se delo tam še ne ustavi. Organe je treba izobraževati, saj ne moremo biti zares zadovoljni z informativno kampanjo, ki je zgolj omejena na okvir sedanje.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). – (PL) Gospa predsednica, določbe, vključene v poročilo, o katerem razpravljamo danes, me navdajajo z velikim navdušenjem. Zagotovilo, da bo zaščita, ki bo žrtvam dodeljena v eni državi članici, veljala v vseh drugih evropskih državah članicah, kamor so prisiljene odpotovati zaradi strahu pred ponovitvijo nasilja, predstavlja za te žrtve priložnost, da začnejo živeti normalno življenje. Evropska odredba o zaščiti bo pomenila, da bodo zaščitne ukrepe, ki bodo sprejeti v eni državi članici EU, priznala, uporabljala in izvrševala sodišča v drugih državah članicah.

Poleg tega razširitev uporabe direktive na žrtve kakršne koli oblike nasilja, ne samo nasilja zaradi spola, predstavlja še dodaten mejnik. Vse žrtve si zaslužijo spoštovanje in pričakujejo, da bodo povzročitelji njihovega trpljenja tudi pravično kaznovani. Zdi se mi, da je učinkovit lahko samo tisti zaščitni mehanizem, ki spremlja žrtev, in da lahko prepreči isto kršitev ter obenem nudi žrtvi pravo zaščito. Zelo sem vesela, da je bila Poljska ena izmed držav, ki so predložile to pobudo.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Gospa predsednica, če naj Evropska unija postane pravo območje svobode, varnosti in pravice, moramo odpraviti razlike, ki še vedno obstajajo med državami članicami na tem področju.

Žrtve nasilja je treba pred povzročitelji zaščititi tako v njihovih državah, kot po vsej EU, kjer morajo biti na voljo zaščitni ukrepi. Čeprav je ta predlog širok, se neposredno nanaša na ženske, ki so žrtve nasilja v družini. Dobro je, da nudi tudi priložnost za obravnavanje razmer drugih potencialnih žrtev, bodisi trgovine z ljudmi, prisilnih porok, umorov iz časti ali incesta, oziroma razmer prič ali žrtev terorizma in organiziranega kriminala. Osebno močno pozdravljam prizadevanje, da se najboljša možna zaščita žrtvam zagotovi med drugim tudi z zagotavljanjem potrebne pravne gotovosti. Žrtve morajo imeti možnost, da se zanesejo na jasna pravila, in morajo biti vedno obveščene o ukrepih, ki jih imajo na voljo v svoji državi izvora in v državah, v katere se želijo preseliti ali v katere so se že preselili.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vse spoštovanje delu, ki sta ga opravili poročevalki. Toda problem te pobude za direktivo je v tem, da temelji na najbolj običajni obliki zalezovanja, pri katerem je ena oseba žrtev nasilja druge, zaradi česar jo je treba zaščititi pred ponavljanjem vsakršne telesne ali duševne zlorabe, ki se je zgodila. To je seveda vprašanje temeljnega pomena za več sto tisoč žensk v Evropski uniji, zato vsebino pobude v celoti podpiram.

Žal pa ti ukrepi ne upoštevajo žrtev organiziranega kriminala, ki jih v večini primerov ni treba ščititi pred osebo, ki je bila identificirana ali ki jo je mogoče identificirati, temveč pred organizacijami, proti katerim se prepoved približevanja očitno ne more uporabljati. Zato mislim, da mora Evropski parlament to direktivo razumeti kot prvi korak pri izvajanju stockholmskega programa, ki jasno govori o ukrepih za zaščito žrtev kaznivega dejanja, in zdi se mi, da sta enakega mnenja tudi gospa Jiménez in komisarka Reding.

Pozivam Evropsko komisijo, naj zagotovi, da bo sveženj ukrepov za zaščito žrtev, ki je predviden za leto 2011, zaščitil tudi žrtve organiziranega kriminala in žrtve, ki so utrpele poškodbe pri izvajanju svoje dolžnosti na evropski ravni.

  Cornelia Ernst (GUE/NGL). – (DE) Gospa predsednica, evropska odredba o zaščiti je korak v pravo smer. Določiti je treba načelo, po katerem bodo vse priznane žrtve nasilja deležne enake ravni zaščite v vseh državah članicah. Najboljša rešitev bi bila uskladitev zakonov držav članic o tej zadevi, vendar tega ni bilo mogoče doseči. Pozitivni vidik te odredbe o zaščiti je, da bo v čim večji možni meri koristila vsem žrtvam nasilja, njen obseg pa je širok: spolno nasilje, zalezovanje in predvsem izkoriščanje mladoletnikov, kar je po mojem mnenju zelo, zelo pomembno. Zato pošilja pozitivno sporočilo žrtvam nasilja in predvsem ženskam. Vendar pa moti ena stvar: razlogi za nepriznanje v členu 9 so zelo obsežni in lahko do neke mere predstavljajo sredstvo, s pomočjo katerega se bodo države članice lahko izognile upoštevanju direktive. Zato moramo po preteku enega leta zelo natančno oceniti, kako bi lahko poglobili to razpravo, saj vse žrtve v vseh državah potrebujejo enako zaščito.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, želel bi podpreti idejo, vsebovano v osnutku evropske odredbe o zaščiti.

Zaščita ogroženih oseb se zdi na ravni držav članic v mnogih primerih nezadostna. Zahvaljujoč odprtosti evropskega prostora danes, mladi ljudje pogosto sklepajo mednarodne zakonske zveze in iz njih izhajajoče obveznosti. Nekatere izmed teh obveznosti pa ne trajajo dolgo, pri čemer so otroci pogosto talci sporov med starši. Sprti starši pogosto ne želijo spoštovati odločb sodišč iz drugih držav, ki dodelijo skrbništvo otroka enemu od njih, zato preprosto vzamejo pravico v svoje roke in odpeljejo otroke od nekdanjih partnerjev v svojo državo, pri tem pa izkoriščajo razlike v pravnih sistemih posameznih držav članic, da bi zaobšli veljavne sodne odločbe. Žrtve te evropske pravne anarhije so pogosto majhni, nedolžni otroci. Upam, da bo evropska odredba o zaščiti ta problem rešila.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, čeprav so bili v zadnjih letih sprejeti nekateri ukrepi za zaščito žrtev, so mnoge izmed prizadetih osebe pogosto prepuščene same sebi. Medtem ko pravniki in sodniki v okviru svojih usposabljanj slišijo veliko o pravicah obtožencev, se o obravnavanju žrtev naučijo malo. To pa ni edino področje, kjer je treba poskrbeti za večje osveščanje. Slednje je potrebno tudi pri medicinskem usposabljanju, da bi bilo mogoče bolje prepoznati uporabo nasilja. Za otroške žrtve je bistvenega pomena vprašanje zastaranja civilnih odškodninskih zahtevkov je bistvenega pomena v primeru spolnega nasilja. Delo z otroki lahko opravljajo samo tisti, ki nimajo nikakršne kazenske evidence. Če se na primer preganjajo prisilne poroke v Liechtensteinu, celo brez soglasja žrtev, in je mogoče pravno ukrepati v primeru pohabljanja spolnih organov mladoletne osebe, to jasno kaže na morebitno nevarnost opevanega bogastva večkulturnosti. Mislim, da je pomembno, da upoštevamo ta razvoj dogodkov v EU, kakor tudi njegov pomen v boju proti trgovini z ljudmi.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospa predsednica, kot pravnica sem se več kot deset let ukvarjala s primeri žrtev nasilja nad ženskami in otroki, bodisi nasilja v družini, posilstva ali trgovine z ženskami, in imela sem se priložnost sama prepričati, da je odredba o zaščiti, ki je tema naše današnje razprave, eno izmed pomembnih in nepogrešljivih sredstev za zaščito žrtev, vendar je daleč od tega, da bi bila edino takšno sredstvo. Potrebni so večplastni ukrepi, kot so pravno svetovanje, psihološka pomoč, pomoč zadevnim otrokom, in zelo pomembno je, da prisluhnemo žrtvam, ki so, na žalost, največji strokovnjaki za to, kar potrebujejo.

Za gospo Reding in poročevalki imam dve vprašanji. Prvič, zanima me, v kolikšni meri so v to delo vključene žrtve nasilja nad ženskami, da bi se slednjim omogočilo, da izmenjujejo svoje izkušnje. Drugič, zanima me, v kolikšni meri so gospa Reding in poročevalki seznanjene s konvencijo o nasilju nad ženskami, ki jo pripravlja dvojček Evropske unije, tj. Svet Evrope, in v kolikšni meri sodelujejo pri pripravi tega dela.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, varnost prizadetih žensk bi morala zadevati vsakogar izmed nas. Ne glede na to, kje se žrtve nahajajo, vprašanje v tem primeru ni samo prejemanje fizične zaščite pred njihovimi napadalci, temveč tudi upoštevanje njihovega človekovega dostojanstva. Ta evropska odredba o zaščiti bi morala veljati za vse žrtve nasilja, ne glede na njihovo starost ali spol.

  Antonyia Parvanova (ALDE). – Gospa predsednica, tudi jaz bi se rada zahvalila poročevalki. Zaščita življenja, telesne in duševne celovitosti, kakor tudi spolne nedotakljivosti in svobode, so glavni cilji, ko gre za zaščito žrtev. S svojo politično podporo direktivi o evropski odredbi o zaščiti smo temu vprašanju zagotovili prepoznavnost, ki si jo zasluži, in vzpostavili vseevropski, celovit sveženj posebnih zaščitnih ukrepov, ki so učinkoviti znotraj Unije in ki nudijo pravno zaščito in pomoč žrtvam kaznivih dejanj, predvsem nasilnih kaznivih dejanj.

Pravica do zaščite pred nasiljem je osnovna človekova pravica ne glede na etnično pripadnost, pravni položaj ali status priseljenca, zato je moralna dolžnost vseh nas, da to pravico podpiramo tako znotraj kot zunaj naših meja. Prepričana sem, da ta nov pristop k zaščiti ranljivih žrtev predstavlja zelo močno politično sporočilo, katerega namen je okrepiti svobodo, varnost in pravico v Evropski uniji.

  Teresa Jiménez-Becerril Barrio, poročevalka. – (ES) Gospa predsednica, mislim, da ta razprava jasno kaže, da se vsi strinjamo glede podpore cilja tega poročila.

Podporo tej direktivi, ki žrtvam nudi večjo zaščito, so ponudile različne politične skupine. Zato se moje vprašanje glasi: katere so ovire za sprejetje tega instrumenta? Ponavljam: kateri so strahovi, ki onemogočajo, da bi nekaj tako bistvenega in preprostega, kot je enaka zaščita za žrtve po vsej Evropi, končno postala resničnost?

V upanju, da bo Parlament to poročilo podprl z večino, bi se želela obrniti na Svet in Komisijo ter ju spomniti, da smo premagali pravne ovire v naših pogajanjih, zato pozdravljam dejstvo, da Komisija priznava naše delo, kakor tudi mi priznavamo delo, ki ga bo Komisija opravila v prihodnosti.

Ne smemo torej izključevati drug drugega, temveč si moramo pomagati tako, da bomo danes sprejeli ta bolj specifičen instrument, jutri pa širši sveženj ukrepov za pomoč žrtvam, ki ga bo predstavila Komisija in kateri sem obljubila svoje sodelovanje.

Bodimo torej pogumni in odgovorni in pomagajmo vsem tistim, ki imajo pravico živeti v varnejši Evropi. Ponavljam: pomagajmo vsem, pa naj so to moški, ženske ali otroci. Pomagajmo tistim, ki danes čakajo na nas, da jim zagotovimo boljše življenje, življenje, ki jim bo vrnilo njihovo svobodo, njihovo varnost in predvsem njihovo dostojanstvo.

  Carmen Romero López, poročevalka. – (ES) Gospa predsednica, gospa komisarka, vemo, da v sveženj, ki se pripravlja za žrtve, niso vključeni nobeni pravni ukrepi. To je v Parlamentu pravkar kritiziral Evropski ženski lobi: govori se o dobri praksi in usklajevanju, vendar je pred nami še vedno dolga pot.

Želim tudi reči, da nasilje, ki smo mu priča, ne izvira iz eksotičnih krajev: to je naše nasilje. Svetu in državam članicam želim povedati, da je pravni instrument potreben tudi za nasilje, ki prihaja iz drugih kultur. Brez tovrstnega instrumenta ni mogoče premagati pohabljanja spolnih organov, zločinov iz časi in vseh nadlegovanj, ki jih trpijo ženske iz drugih kultur.

Zato je tako pomembno, da so vključene tudi te oblike nasilja, Parlament pa si je z vsemi predlogi sprememb, ki so jih podali poročevalci v senci, prizadeval, da zagotovi, da bodo v ta pravni instrument vključene tudi vse te žrtve.

Zato je tako pomembno, da pri tem vprašanju sodelujemo, in zato tudi obžalujemo dejstvo, da se Parlament in Komisija v okviru tega postopka nista mogli strinjati o enem besedilu. Tudi če bi se, bi pred nami še vedno bil boj.

Gospa komisarka, žrtvam nasilja ni veliko v pomoč, če menimo, da bi zanje bilo bolje, da pobudo preložimo za dve, tri ali štiri leta, saj to ne drži.

V svojem prejšnjem nastopu ste povedali, da se nismo zavedali pomena Listine o temeljnih pravicah. V resnici smo se zavedali njenega pomena. Problem je, da jo je treba uporabljati; problem je, da moramo sprejeti ukrepe in da so ti ukrepi včasih pravni in da so na njihovi poti včasih ovire. Največja ovira je politična volja.

Zato je tako pomembno, da se vsi strinjamo o tovrstni pobudi, in zdaj je na vrsti Svet. Na vrsti so države članice, da se odločijo, ali je ta instrument res tisti, ki bo za žrtve učinkovit in potreben. Mislimo, da je, zato smo ga tudi zagovarjali in zato smo tudi tu. Zagovarjamo tudi njegovo nujnost.

Zato želimo, da ga Parlament podpre z veliko večino, da bodo države, ki se še niso odločile ali ki so se odločile, da tej pobudi nasprotujejo, v njem prepoznale edini postopek, ki ga lahko uporabljamo danes in v prihodnosti. Ta instrument je zapleten in večplasten, vendar odpira pot in nudi zaščito žrtvam ter državljanstvu žensk.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, nisem imela namena ponovno govoriti, a to, kar je bilo povedano, je treba popraviti. Ukrepi, ki bodo del svežnja v zvezi z žrtvami, vključujejo glavno sporočilo, lizbonizacijo okvirnega sklepa iz leta 2001 o položaju žrtev v kazenskih postopkih, predloga o zaščitnih ukrepih na področju civilnega prava in, po potrebi, predloga o zaščitnih ukrepih na področju kazenskega prava. To bo v tem parlamentu predstavljeno maja naslednje leto.

Svojih zamisli ne moremo samo zapisati na papir. Vse naše predloge mora spremljati temeljita ocena učinka. To moramo vzeti zelo resno in si prizadevati za trdne študije s pravo dodano vrednostjo. In to je tisto, kar počnemo zdaj. Zaključujemo oceno učinka, da bi opredelili podrobnosti vseh dejanj na področju zakonodajnih in praktičnih ukrepov in da bi s tem vzpostavili pravno gotovost ter hitre in učinkovite zaščitne ukrepe.

Ob tem želim ta parlament tudi obvestiti, da so nacionalni parlamenti do zdaj poslali štiri mnenja o odredbi o zaščiti: pozitivna so poslali italijanski, grški in portugalski parlament, negativno mnenje pa nemški Bundesrat, v katerem trdi, da direktiva presega področje uporabe člena 82, saj zajema ukrepe, ki niso kazenske narave, ter preprečevanje kaznivih dejanj. To mnenje je bilo zavrnjeno na podlagi subsidiarnosti. Smo sredi zelo zapletenega vprašanja. Z izvajanjem resnih analiz pred predložitvijo pravnih predlogov in predlogov, ki niso pravne narave, bom poskusila predlagati ukrepe, ki bodo dovolj trdni, da ne bodo še drugič preganjali žrtev, ko bo prišlo do zaščitnih ukrepov.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo danes ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Ocenjuje se, da incidenti nasilja v družini v Romuniji vsako leto prizadenejo 1.200.000 ljudi, a le 1 % žrtev nasilja ima dovolj poguma, da ga prijavi oblastem. Zaradi pogostih napetosti in pretepanj v družini družinski člani postanejo trpinčene žrtve, ki so prisiljene takšno stanje sprejeti kot normo. Nasilje škodi normalnemu in harmoničnemu razvoju otroka. Študije kažejo, da se vzorec nasilnega vedenja prenaša iz ene generacije v drugo v 75 % primerov. Stockholmski sindrom je treba obravnavati, vendar ne z medlimi reformami, kot se dogaja v Romuniji. Za boj proti temu pojavu so potrebni proaktivni ukrepi, skupaj s spremembo ustreznega zakonodajnega okvira in vzpostavitvijo dialoga in sodelovanja med vsemi državnimi institucijami, ki imajo pristojnosti na tem področju, ter civilno družbo. Evropska odredba o zaščiti mora biti zato trden instrument, ki lahko žrtvam nasilja zagotovi varnejše zatočišče onkraj meja držav članic. To bo vključevalo tudi zaščito pred nasilnimi dejanji, katerih storilci so skupine ljudi, in bo veljalo za vse žrtve kaznivih dejanj, kot so žrtve trgovine z ljudmi, pohabljanja ženskih spolnih organov, prisilnih porok, zločinov iz časti, incesta, nasilja zaradi spola, ter za priče in žrtve terorizma in organiziranega kriminala.

7. Trgovina z ljudmi (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev, ki razveljavlja Okvirni sklep 2002/629/PNZ, ki sta ga v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve predložili gospa Bauer in gospa Hedh (KOM(2010)0095 - C7-0087/2010 - 2010/0065(COD)) (A7-0348/2010).

  Edit Bauer, soporočevalka. – Gospa predsednica, najprej bi se želela zahvaliti moji soporočevalki gospe Hedh, Svetu in Komisiji ter vsem tistim, ki so bili vključeni v to zahtevno delo.

Sedanje stanje na področju trgovine z ljudmi je zaskrbljujoče. Po ocenah gre za več sto tisoč žrtev v Evropi, zaradi česar je to drugi največji posel, povezan s kriminalom, katerega dobiček naj bi znašal 32 milijonov USD. Znotraj trgovine z ljudmi se pojavljajo novi trendi. Imamo več žrtev prisilnega dela. Imamo več žrtev, ki prihajajo iz držav članic, poleg tega pa je med žrtvami več otrok. Svetovni delež otroških žrtev naj bi znašal od 40 % do 50 %. Nedavno poročilo OVSE poziva države, da spremenijo svoj pogled, v okviru katerega trgovina z ljudmi velja za obroben pojav, in jih namesto tega spodbuja, da ga priznajo kot sodobno obliko suženjstva velikih razsežnosti.

Za boj proti trgovini z ljudmi je potreben celovit pristop, kljub temu da imamo samo omejen niz orodij. Naša naloga je spremeniti zakonodajo. Lizbonska pogodba nam je dala novo pravno podlago – člen 83. Ta nam nudi sredstvo za vzpostavitev skupnega pristopa za namen oblikovanja bolj odvračajočega okolja za trgovce in obenem močnejše zaščite za žrtve.

Predlog, ki ga predstavlja konsolidirano besedilo, o katerem sta se dogovorila Svet in Komisija, širi opredelitev pojma trgovine z ljudmi, pri čemer upošteva, da se oblike in trendi spreminjajo. Osnutek nudi priložnost za višje kazni, opredeljuje torej najnižji znesek najvišjih kazni, spodbuja zasego in zaplembo premoženjske koristi in dobička, ki sta bila pridobljena s trgovino z ljudmi. Predlog odpira vprašanje viktimizacije žrtev in sodišča pooblašča, da žrtev ne kaznujejo za kazniva dejanja, ki so jih morali storiti pod prisilo.

Pomoč in podporo je treba žrtvam zagotoviti pred in med kazenskim postopkom ter ustrezno obdobje po koncu kazenskega postopka, vendar pa pomoč in podpora žrtvam nista pogojeni s pripravljenostjo žrtve, da sodeluje v kazenski preiskavi, pri pregonu in sojenju. Predlog vsebuje posebne določbe za povečanje zaščite otrok med preiskavo ter pomoči.

Osnutek direktive vsebuje tudi določbo o evropskem koordinatorju za boj proti trgovini z ljudmi, ki bi v prihodnosti lahko prispeval k celovitejši, doslednejši in bolj usklajeni politiki boja proti trgovini z ljudmi.

  Anna Hedh, soporočevalka. – (SV) V letu 2010 se ljudje po Evropi kupujejo in prodajajo kot sužnji. To se dogaja kljub dejstvu, da je bilo suženjstvo prepovedano pred več kot 250 leti. Prisiljeni so v prostitucijo, prisilno delo ali prosjačenje. Nenadoma se znajdejo pri lastniku, za katerega pogosto dovolj absurdno mislijo, da jih je nekako zadolžil. Trgovina z ljudmi je eno izmed najbolj resnih kaznivih dejanj na svetu, žal pa se ves čas razrašča. Gre za resno kršenje človekovih pravic, ki jih v EU tako srdito zagovarjamo in za katere se vsak dan borimo.

Zato bi se na začetku rada zahvalila gospe Malmström za tako hitro oblikovanje zakonodajnega predloga o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej. Za odlično sodelovanje se želim zahvaliti tudi kolegici poslanki iz Odbora za pravice žensk in enakost spolov, gospe Bauer, kakor tudi vsem poročevalcem v senci, ki so delali na tej direktivi. Na koncu pa še velika hvala vsem drugim članom osebja, ki so opravili izjemno delo.

Trgovina z ljudmi je v tem trenutku najhitreje rastoče čezmejno kaznivo dejanje. Na podlagi poročila ZN „Trgovina z ljudmi“ za leto 2009 je trgovina z ljudmi dejavnost, ki za nedovoljenim prometom z orožjem prinaša drugi največji prihodek kriminalnim mrežam. Popolnoma jasno je, da nobena država ne more sama rešiti problema trgovine z ljudmi. Trgovina z ljudmi je prisotna v vseh državah v Evropi, trgovci z ljudmi pa vsak dan selijo svoje žrtve prek državnih meja.

Zato moramo sodelovati, naša zakonodaja na tem področju pa mora biti čim bolj usklajena. Predlog o imenovanju koordinatorja EU za boj proti trgovini z ljudmi, ki bo pregledal in usklajeval delo EU skupaj z nacionalnimi koordinatorji, je torej tudi dober.

Da bi se lotili reševanja problema trgovine z ljudmi, potrebujemo kazni, ki bodo odražale resnost kaznivega dejanja in ki bodo prav zares bolele tiste, ki služijo na trgovini z ljudmi. Mislim, da smo s predlogi kazni, ki so vsebovani v zakonodajnem predlogu, dosegli določen napredek. Predlagano je tudi, da naj države članice na pravno zanesljiv način zasežejo dobiček trgovcev z ljudmi, ki ga ustvarijo s svojim kaznivim dejanjem.

Vendar pa to ni dovolj, da bi se kaznovali storilci. Izboljšati je treba tudi zaščito žrtev trgovine z ljudmi. Brez zaščite žrtev ne bomo nikoli mogli preganjati trgovcev z ljudmi. Žrtve morajo dobiti pomoč, ki jo potrebujejo, predvsem pa je pomembno, da se ustvari varno okolje, ki jim bo omogočilo, da se odločijo za sodelovanje s policijo.

Predlagan je tudi odlok v zvezi z večjo zaščito otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi, in zaradi tega sem zelo zadovoljna. Ker je 79 % žrtev trgovine z ljudmi žensk in ker je spolno izkoriščanje daleč najpogostejša oblika trgovine z ljudmi, je zelo pomembno, da na zakonodajo gledamo z vidika spolov in da se predlagani ukrepi analizirajo z vidika spolov.

In če se želimo kdaj koli spopasti s tem problemom, moramo storiti nekaj v zvezi z neenakomerno porazdelitvijo moči med moškimi in ženskami. Neenakost med moškimi in ženskami prispeva k ranljivosti, ki pelje k trgovini z ljudmi.

Da bi se problem trgovine z ljudmi začel zares reševati, morajo vse države članice vložiti veliko truda v delo na področju preprečevanja. Pri tem gre načeloma za to, da se v naših državah zmanjša povpraševanje po storitvah, ki jih nudijo žrtve trgovine z ljudmi. Če lahko zmanjšamo povpraševanje, se bo zmanjšal tudi dostop do storitev. To pomeni, da se moramo lotiti tistih, zaradi katerih je trgovina z ljudmi dobičkonosna. Zato predlagamo, da naj za vse države članice postane obvezna inkriminacija tistih, ki zavestno uporabljajo storitve žrtev trgovine z ljudmi. V okviru veljavne zakonodaje EU velja za kazniv prekršek, če delodajalci izkoriščajo trgovino z ljudmi. Isto načelo bi moralo veljati za posameznike, ki izkoriščajo žrtve.

Na žalost nismo uspeli, da bi bil ta predlog sprejet. Zato države članice ne bodo prisiljene inkriminirati teh ljudi, temveč bodo morale poročati o ukrepih, ki so jih sprejele, da bi obravnavale povpraševanje po storitvah, ki jih nudijo žrtve trgovine z ljudmi.

Smo pa uvrstili to vprašanje na dnevni red, naš predlog pa je na ravni EU prejel podporo ustreznih odborov Parlamenta ter strokovnjakov, policije in prostovoljskih organizacij. Mislim, da smo s sporazumom, o katerem bomo glasovali danes, opravili precejšen del poti. Stopimo skupaj in zaustavimo trgovino z ljudmi v Evropi, to sodobno obliko suženjstva.

Ne smemo se vdati, saj je pravica ljudi, da se odločajo o svojem življenju in svojem telesu človekova pravica, ki je ni mogoče kupiti in prodati za denar kakor vezalke ali banane.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospa predsednica, dovolite mi, da na začetku povem, da je to besedilo, ki ga bomo – upam – danes sprejeli, tj. na glasovanju, ki bo potekalo čez nekaj minut, zares zgodovinsko besedilo.

Gre za prvi instrument EU s področja kazenskega prava po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Mislim, da smo lahko s sporazumom, ki ga imamo danes, zadovoljni.

Gre za uravnotežen kompromis med institucijami. Seveda se zavedam, da bi si Parlament, ki ga predstavljata poročevalki, in Komisija želela nekoliko drugačne ubeseditve nekaterih odstavkov. Na splošno pa je to dober rezultat, ki je popolnoma skladen s cilji Parlamenta, Sveta in Komisije, tj. bojem proti trgovini z ljudmi, tej strahotni sodobni obliki suženjstva, ki ni vredna Evrope leta 2010 in ki predstavlja grobo kršitev temeljnih pravic tako velikega števila državljanov.

Nekatere izmed teh žrtev sem tudi srečala: otroke, moške in mnoge ženske v poslu spolnega suženjstva. Njihove zgodbe so seveda grozljive. Danes, ko bo ta direktiva sprejeta, bomo imeli boljše orodje, s katerim jim bomo lahko pomagali. To je resnično lepo božično darilo.

Rada bi se zahvalila Parlamentu, predvsem pa poročevalkama, gospe Bauer in gospe Hedh, poročevalcem v senci in vsem drugim, ki so poskrbeli, da smo sklenili sporazum.

Evropski parlament je na več načinov pomagal izboljšati direktivo. Omenila bi posebno določbo v členu 14 v zvezi s položajem in pravicami mladoletnikov brez spremstva, ki so žrtve trgovine z ljudmi. Ta je bila vključena na vašo zahtevo in strinjamo se, da je direktiva zaradi tega boljša. Obstajajo tudi drugi primeri.

Omenila bi eno točko, pri kateri obžalujem, da Svet ni podprl predloga Komisije, čeprav smo dobili vašo podporo. Vendar pa na Svetu ni bilo mogoče skleniti sporazuma v zvezi z ekstrateritorialno pristojnostjo za kazniva dejanja, ki so jih v tujini storile osebe s stalnim prebivališčem v EU.

Še vedno verjamem, da bi dodana vrednost določbe, ki bi zagotavljala, da bi bile vse osebe, ki živijo z nami v Evropi in storijo kaznivo dejanje trgovine z ljudmi v drugih državah, preganjane v EU, bila precejšnja. Vendar to ni bilo mogoče. K tem vprašanju se bomo vrnili, ko bomo obravnavali direktivo o izkoriščanju otrok in otroški pornografiji. Ekstrateritorialna pristojnost za osebe s stalnim prebivališčem bo celo še pomembnejša, ko bomo govorili o možnostih sojenja pedofilskim spolnim turistom, ki živijo v Evropi.

Mislim, da bi morali v pogovorih s Svetom skupaj še naprej vztrajati pri vključitvi takšne določbe v direktivo. Kot sem rekla, vsi skupaj smo opravili zelo dobro delo. Danes imamo zelo pomembno orodje za boj proti trgovini z ljudmi, zaščito žrtev in zagotovitev, da bomo poslali jasno sporočilo, da je to zelo resno kaznivo dejanje. Slednje je treba ustrezno kaznovati, obenem pa je zdaj tudi enako opredeljeno v vseh državah članicah. Še enkrat hvala za vaše prispevke.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospa predsednica, gospa komisarka, trgovina z ljudmi je kruta resničnost v EU.

Spolno izkoriščanje je glavni cilj mafijskih združb, ki trgujejo z ljudmi, sledijo pa mu prisilno delo, služabništvo, prisilne poroke, izkoriščanje otrok za prosjačenje, nezakonita posvojitev in odstranitev organov, ki so še druge nadloge in vidiki problema.

Da bi se okrepila zakonodaja EU na tem področju, je treba uporabiti nove pristojnosti, ki jih člen 63 Lizbonske pogodbe daje Parlamentu. To med drugim vključuje zahtevo po razvrstitvi kaznivih dejanj, ki jih nekatere evropske kazenske zakonodaje še vedno ne vključujejo.

Da bi zaščitili žrtve trgovine z ljudi, moramo našo zakonodajo okrepiti na dveh področjih: na področju preprečevanja in zaščite in na področju vključevanja v družbo in na trg dela. Oblikovati moramo posebne ukrepe za zaščito mladoletnikov, inkriminirati moramo trgovce z ljudmi in posrednike; oblikovati moramo ukrepe za odvračanje od povpraševanja in zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem; vzpostaviti moramo kazensko odgovornost vseh pravnih oseb, ki so udeleženi v kateri koli fazi trgovine z ljudmi; poostriti moramo delovno inšpekcijo in kazni za izkoriščanje zaposlenih ter nezakonito zaposlovanje nezakonitih priseljencev; okrepiti moramo vlogo Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah ter uradnikov za zvezo za priseljevanje pri odkrivanju kanalov, ki jih izkoriščajo trgovci z ljudmi, in njihovim načinom delovanja; in na koncu moramo okrepiti še vlogo skupnih preiskovalnih enot Evropskega policijskega urada (Europol) v boju proti mafijskim združbam.

Na koncu bi želela dodati, da bi lahko pomemben prispevek k omenjenim ciljem dal tudi sam koordinator EU za boj proti trgovini z ljudmi, vendar je treba njegove pristojnosti in zmogljivosti jasno opredeliti, da bi se preprečilo podvajanje ukrepov ali poseganje v naloge, ki so zaupane Europolu.

  Monika Flašíková Beňová, v imenu skupine S&D. – (SK) Gospa predsednica, na začetku bi želela čestitati gospe Bauer in gospe Hedh za njuno celovito obravnavo tega izredno pomembnega vprašanja.

Trgovina z ljudmi je nezaslišan pojav v današnji civilizirani družbi. Je tretja oblika najdonosnejše nedovoljene trgovine na svetu po prometu z orožjem in prepovedanimi drogami. Ta tako imenovana sodobna oblika suženjstva je resno kaznivo dejanje, ki krši temeljne človekove pravice. Lizbonska pogodba je okrepila dejavnosti Evropske unije na različnih področjih kazenskega prava, med drugim tudi v boju proti trgovini z ljudmi. Evropski parlament pri tem igra pomembno vlogo kot skupni zakonodajni organ. Toda izkušnje kažejo, da sedanji pravni okviri ni dovolj učinkovit in da moramo storiti še več, da bi zaščitili človekove pravice. Sprejeti moramo preventivne ukrepe, ki bodo usmerjeni v samo trgovino z ljudmi. Največ pozornosti je treba nameniti otrokom in ženskam, ki sta najranljivejši skupini. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi prispevali k dostojnim življenjskim pogojem potencialnih žrtev tega kaznivega dejanja, ki so običajno ljudje, ki živijo na robu družbe.

  Antonyia Parvanova, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, kljub čedalje večjim prizadevanjem za boj proti trgovini z ljudmi, se ta zapleten problem še naprej razrašča in širi po Evropi. To je razlog za okrepljena dejanja in ustrezne ukrepe za zaščito posameznikov pred trgovino z ljudmi za različne namene, za preganjanje trgovcev z ljudmi in za zagotavljanje učinkovitih popravnih ukrepov za žrtve na nacionalni ravni in na ravni EU.

Sedanji pravni okvir bo učinkovito reševal večplastne mednarodne probleme in uskladil skupna prizadevanja tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, ko bo obravnaval to hudo zlorabo človekovih pravic in posebno obliko nasilja nad ženskami. S pomočjo tega pravnega instrumenta dajemo skupno zavezo, da bomo zagotovili, da bodo pravice žensk po vsej Evropi postavljene na prednostno raven ob upoštevanju, da ima ta širši problem nedvomno nesorazmeren vpliv na ženske in deklice.

Želela bi poudariti še eno pomembno vprašanje in predlagam, da se ga vključi v ta del zakonodaje. Gre za socialno-ekonomske vidike tega razširjenega problema v evropskih državah in regijah, kjer so socialne in ekonomske neenakosti najpomembnejši in edini vzrok trgovine z ljudmi. Zahvaljujoč našim skupnim prizadevanjem smo dosegli pozitiven rezultat z določbo o vprašanju, povezanem s praksami, kot je nezakonita posvojitev.

Na koncu bi rada posebej poudarila, da so za boj proti trgovini z ljudmi v prvi vrsti odgovorne države članice. Te bi morale sprejeti jasne ukrepe za preprečevanje in zaustavitev trgovine z ljudmi ter varstvo človekovih pravic oseb, ki so žrtve trgovine z ljudmi, večjo vlogo pa bi morale igrati tudi pri obravnavanju tega pomembnega problema.

  Judith Sargentini, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, dovolite mi, da se na začetku zahvalim gospe Hedh in gospe Bauer za trdo delo, ki sta ga opravili kot soporočevalki.

Ta direktiva se nanaša na pregon, preprečevanje in zaščito na področju trgovine z ljudmi. Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze bi želela, da bi se nekoliko temeljitejše delo opravilo predvsem pri zaščiti žrtev trgovine z ljudmi. Tu zlasti mislim na pravico do prebivališča v državi, potem ko je bila žrtev že vključena v trgovino in mogoče rešena. Kako naj zagotovimo, da si bodo žrtve res lahko zgradile novo življenje?

To vprašanje s to direktivo ni zadosti urejeno. Tu govorimo le o obliki začasnega dovoljenja za prebivanje, po izteku katerega ne veste, ali vas bodo mogoče poslali nazaj tja, od koder so vas pripeljali trgovci z ljudmi. Vse naše upe torej polagamo v prenovitev direktive, da bi lahko prišli do ene ali druge rešitve. Upamo, da nam bo to omogočilo, da bomo lahko žrtvam ponudili pravo pomoč.

Drug vidik, ki je vzrok razgrete razprave v tem parlamentu, je vprašanje, ali je treba uporabnike storitev, ki jih nudijo žrtve trgovine z ljudmi, kaznovati ali ne. Večina iz Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze še vedno meni, da kaznovanje teh ljudi služi samo temu, da se posamezno žrtev trgovine z ljudmi potisne v še globljo nesrečo, saj v tem primeru njegova ali njena dejavnost postane popolnoma nezakonita.

Vesela sem tudi, ker vidim, da bodo države članice s to direktivo ohranile svobodo izbire pri tej točki, vendar bi želela vsako državo članico, ki se ukvarja s takšnimi problemi, vprašati naslednje: kako naj potem okrepimo položaj žrtev?

  Andrea Češková, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospa predsednica, menim, da so izboljšani pravni ukrepi na področju boja proti trgovini z ljudmi skupaj z evropsko odredbo o zaščiti izredno pomembni, saj predstavljajo še en korak k zaščitit žensk in otrok predvsem pred nasiljem. Velik del besedila je namenjen zaščiti otroških žrtev in pomoči tem žrtvam, ki predstavljajo najranljivejši del prebivalstva. Vesela sem, da je bil s Svetom dosežen kompromis in da je to besedilo dovolj sočutno ter obenem omogoča, da se ohranijo ključne določbe konkretnega kazenskega prava. Menim, da bi lahko bil pravni ukrep na evropski ravni, ki inkriminira posameznike, ki uporabljajo storitve žrtev trgovine z ljudmi, izredno problematičen. Želim se torej zahvaliti za to direktivo, ki si zasluži našo polno podporo.

  Cornelia Ernst, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, najprej bi se rada zahvalila poročevalkama. Opravili sta ogromno dela, zaradi česar je bil dosežen jasen napredek. Lahko rečemo, da je osnutek direktive izredno pomemben za več sto tisoč žrtev trgovine z ljudmi in da bi moral dokončno odpraviti njihov brezpravni položaj. Pravi celo, da morajo vlogo igrati ne samo zaščita, temveč tudi preprečevanje in predvsem odškodnine.

Njeno področje uporabe v zvezi s trgovino z ljudmi je široko. Prepričani smo, da je tako prav, čeprav imamo seveda težave s problemom prosjačenja – kar odkrito priznam – in v mnogih pogledih tudi z nezakonitim priseljevanjem.

Prav je, da direktiva v vseh svojih delih govori o spolih in – kar se mi zdi najpomembnejše –, da je v primeru mladoletnikov brez spremstva upoštevana blaginja otrok. Z nemškega vidika bi želela še povedati, da nas v tem smislu čaka še veliko dela, zato sem zelo vesela, da ta vidik, povezan z otroki, v tem osnutku direktive igra zelo pomembno vlogo.

Druga točka, ki jo velja priznati, je dejstvo, da je treba pri reševanju tega problema posebej upoštevati nosečnice ter bolne ljudi in invalide. Preventivni ukrepi, kot sta usposabljanje javnih uslužbencev in imenovanje koordinatorjev v državah članicah, predstavljajo pomembne korake v pravo smer. Če bomo na današnjem glasovanju to podprli, si zaslužimo čestitke.

Upam tudi, da bodo države članice resneje jemale to temo, saj morajo zdaj predložiti poročila. Mogoče bo to nekoliko prispevalo tudi k temu, da to dosežemo.

  Mara Bizzotto, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, na podlagi ocen mednarodnih organizacij in policije, je trgovina z ljudmi danes drugi največji vir dobička za organizirani kriminal na svetu po nedovoljenem prometu s prepovedanimi drogami. Približno 30 milijonov ljudi naj bi bilo žrtev trgovine z organi, prostitucije in prisilnega dela.

To pomeni, da je boj proti temu ogromnemu kriminalnemu pojavu predvsem boj za varnost naših državljanov pred nezakonitim priseljevanjem in kaznivimi dejanju, iz katerih se porajajo nova kazniva dejanja. Evropa, ki se spopada s problemom teh razsežnosti, mora sprejeti ostre ukrepe proti tistim, ki na različne načine izkoriščajo ljudi.

Boj proti temu pojavi zahteva sodelovanje med državami članicami in med policijo, predvsem pa gotovost glede kaznovanja trgovcev z ljudmi. Prav tako ne smemo pozabiti, da se številne ljudi izkorišča, ker v svojih državah izvora nimajo zagotovljenih dostojnih življenjskih pogojev: živijo v revščini in obupu in so pripravljeni storiti vse – celo zapustiti svojo državo zaradi obljube po boljšem življenju, ki pa ga žal nikoli ne najdejo.

Evropa si mora poleg preprečevanja kaznivih dejanj in zaščite žrtev trgovine z ljudmi bolj in odločneje prizadevati tudi za to, da bi tem ljudem zagotovila, da jih bodo v njihovih državah pričakali sprejemljivi življenjski pogoji. Temeljno načelo evropskega političnega ukrepanja mora biti „pomagajte jim na njihovem domu“, da naša prizadevanja ne bi bila usmerjena zgolj v zatiranje, temveč tudi v preprečevanje.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, trgovina z ljudmi je popolnoma upravičeno slabšalni izraz, saj označuje nagnusno početje. Z ljudmi, med katerimi je nesorazmerno več žensk in ki se jih prevaža, izkorišča in pogosto zlorablja, se ravna kot z blagom, celo kot z živino.

Vendar pa je ta izraz preozek. Zelo majhen delež zakonitega gospodarskega preseljevanja je zares prostovoljne narave. Večina ljudi bi temu ustrezno rajši ostala s svojim narodom v svoji državi. Selijo se, da bi si ekonomsko opomogli, ali pa zato, ker so jim gospodarske sile odvzele sredstva za zagotavljanje njihovega preživetja.

Preseljevanje je stranski produkt globalnega kapitalizma, ki v ljudeh ne vidi človeška bitja, temveč dejavnike proizvodnje, ki so nadomestljivi. Gospodarsko preseljevanje je prav tako oblika trgovine z ljudmi, kot je nezakonito preseljevanje, ki ga organizirajo kriminalne mreže. Trgovci z ljudmi so vlade, ki namerno spuščajo z vajeti domnevno slepe gospodarske sile v službi globalnega kapitalizma. Gospodarstva bi morala obstajati zato, da bi služila ljudem. Ljudje ne obstajajo zato, da bi služili gospodarskim silam.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, razsežnost spolov v tem predlogu direktive omogoča oblikovanje instrumenta za zaščito najranljivejših ljudi. Dejstvo, da so v njem številna sklicevanja na trgovino z ljudmi, obravnavano v okviru Lizbonske pogodbe, potrjuje nujnost in resnost problema. Člen 5(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah to prakso prepoveduje, saj jo opredeljuje kot obliko suženjstva in prisilnega dela.

Poročevalki sta razširili obseg zaščite s posebnim poudarkom na otrocih in ženskah ter ranljivih razmerah, zaradi katerih je takšno obliko suženjstva lažje izvajati. Poročilo tudi pravilno navaja, da se za trgovino z ljudmi skrivajo tudi nezakonite oblike posvojitev in prisilne poroke.

Moram poudariti tudi težave, s katerimi se pri boju proti nezakonitem priseljevanju spopadajo države članice EU na zunanjih mejah. Predvsem Italija, moja država, se mora vsak dan spopadati s primeri trgovine z ljudmi, ki se usipajo na naše ceste in v naš prostor. Moramo obveščati in s tem osveščati, da bi vključili civilno družbo. Predloženo poročilo predvideva temeljito zaščito žrtev s ciljem odprave tega problema. Zato predložen predlog podpiram in tudi čestitam poročevalkama.

  Silvia Costa (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kot poročevalka v senci se želim zahvaliti poročevalkama in reči, da je ta direktiva po mojem mnenju izjemno pomembna, ker je tokrat prvič, da je Evropska unija sprejela pravno zavezujoč ukrep v boju proti trgovini z ljudmi.

Petdeset let po konvenciji Združenih narodov je v naši civilizirani Evropi še vedno več sto tisoč ljudi – predvsem žensk in otrok –, ki so prisiljeni v suženjstvo. EU je tokrat prvič opremljena z enotnim instrumentom za boj proti trgovini z ljudmi zaradi spolnega izkoriščanja ali izkoriščanja delovne sile, vključno s prisilnim prosjačenjem.

Naša skupina je imela tri prednostne naloge: udariti trgovce z ljudmi z enotnimi, strožjimi sankcijami, vključno z zaplembo dobička in uporabo tega dobička za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi; zagotoviti visoko raven zaščite in socialno rehabilitacijo žrtev z brezplačnim pravnim zastopanjem in imuniteto pred pregoni zaradi kaznivih dejanj, ki so jih storili kot žrtve trgovine z ljudmi; in podpirati ključno vlogo nevladnih organizacij, tako posvetnih kot verskih, ki s svojim delom pomagajo žrtvam.

Upam pa, da bo spremenjena direktiva iz leta 2004 o dovoljenjih za prebivanje za žrtve. Želela bi tudi poudariti, da v predlogu zagotavljamo zaščito otrok s poostrenimi ukrepi, zato podpiram poziv komisarke Malmström po nadaljnjih ukrepih proti spolnemu turizmu in otroški pornografiji.

  Nadja Hirsch (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarja, kot poročevalka v senci za Skupino zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, bi s tudi jaz želela iskreno zahvaliti poročevalkama. Zahvaljujem se vam za sodelovanje. Mislim, da smo danes oblikovali dober dokument. Danes lahko sprejmemo odločitev, ki bo lahko trgovino z ljudmi prav zares pokopala. Izziv pa bo prepričati države članice, da začnejo to direktivo izvajati. Ključnega pomena je, da se izvršilni organi, kot so policija in sodišča, seznanijo s tem, kako lahko dejansko prepoznajo in preganjajo to kaznivo dejanje. To je zelo pomembno, prav tako pomembno pa je tudi osveščanje javnosti – kot je omenila že gospa Matera –, da bi se ljudje zavedali dejstva, da se trgovina z ljudmi dogaja v EU. Ne dogaja se samo nekje drugje; teoretično bi se lahko dogajalo tudi pred mojimi vrati.

Druga pomembna točka, s katero smo predvsem liberalci iz Nemčije imeli težave – čeprav je to zdaj pozitivno rešeno z okrepitvijo položaja držav članic –, je inkriminacija ljudi, ki uporabljajo tovrstne storitve, kajti če je nekdo podvržen pregonu, lahko odkloni dati izjavo v kasnejšem postopku. Če nekdo izkoristi svojo pravico do zavrnitve predložitve dokazov – na primer moški, ki je bil s prostitutko, ki je bila žrtev trgovine z ljudmi –, bodo s tem izgubljene informacije, ki bi se lahko še uporabile, da bi se končno razkrila ta mreža trgovcev z ljudmi. Zato je dobro, da to ostane v rokah držav članic, vam pa se zahvaljujem za sodelovanje.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospa predsednica, temelj za številne sedanje dosežke je bil položen že pred sto leti. S tem mislim na industrijsko revolucijo, prihod reprezentativne demokracije in odpravo suženjstva.

Sedanji boj proti trgovini z ljudmi je nadaljevanje boja, ki ga je nekoč pričel William Wilberforce. Na žalost je trgovina z ljudmi eden izmed najskrivnostnejših problemov v Evropski uniji. Spodkopava temeljne pravice naših ljudi in temelje naše demokracije. Zato to poročilo v celoti podpiram.

A kolikor razumem, bo predlagana kazen za osebe, ki kaznivo dejanje ponovijo, na žalost ostala nizka. Sedanji predlog ne zahteva nikakršnih posebej težkih kazni za trgovce z ljudmi, ki so bili že nemalokrat aretirani. To se mi zdi žalostno. Podpiram namreč pristop, po katerem mora trgovec z ljudmi, ki je bil aretiran za drugo ali tretje kaznivo dejanje, dobiti dosmrtno kazen.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, pomembno je, da se vsi pridružijo boju proti trgovini z ljudmi, da bi se ta trgovina izkoreninila. Znano je, da je tovrstna sodobna oblika suženjstva zelo dobičkonosna za kriminalne organizacije, ki jo izvajajo na mnoge načine, vse od spolnega izkoriščanja in prisilnega dela do nezakonite trgovine s človeškimi organi ali celo služabništvom in drugimi oblikami neprijavljenega dela.

Proti tem praksam – ki predvsem vključujejo ženske in, čedalje pogosteje, otroke – se je torej treba učinkovito boriti, in sicer z inkriminacijo storilcev takšnih kaznivih dejanj in zagotavljanjem pomoči žrtvam, da bi se lahko otresle odvisnosti od kriminalnih organizacij. Zato je zelo pomembno, da premagamo vzroke za to stanje, tako da ustvarimo pogoje za reševanje ljudi iz revščine, da podpiramo politike za pravično razporeditev bogastva, da zagotovimo dostop do osnovnih javnih storitev in da podpremo ustvarjanje delovnih mest s pravicami in takšno višino plač, ki lahko zagotovi dostojno življenje. Tudi to je pot naprej, ki jo je treba podpreti tu v Evropski uniji.

  Niki Tzavela (EFD). – (EL) Gospa predsednica, gospa komisarka, dokazano je, da je najučinkovitejši način za premagovanje trgovine z ljudmi, da se postavi zgled z uvedbo strogih kazni za trgovce z ljudmi. Ker smo v Parlamentu nagnjeni k določanju ciljev in govorimo „20 %“ ali „30 %“, priporočam, da predlagamo standardno evropsko zakonodajo, v kateri bo najnižja zaporna kazen za trgovce z ljudmi od 10 do 15 let, ki se ne bo mogla znižati niti nadomestiti z denarno kaznijo. Boste videli, kako bo to učinkovito. Standardna zakonodaja EU in najnižja doba zaporne kazni 10–15 let. Mislim, da bi to bil najučinkovitejši ukrep, ki smo ga kdaj koli sprejeli. Ne moremo sprejemati ukrepov o podnebnih spremembah in onesnaževanju okolja, ne da bi opredelili merljive cilje za boj proti tej obliki kaznivega dejanja.

  Regina Bastos (PPE). – (PT) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, najprej moram čestitati gospe Bauer in gospe Hedh za odlično delo, ki sta ga opravili pri tem poročilu. Trgovina z ljudmi je sramota za našo družbo in zahteva močan, družen odziv od vseh nas.

Organizirani kriminal, ki se skriva za spolnim izkoriščanjem, prisilnim delom, trgovino s človeškimi organi in njihovim odstranjevanjem ter druga nizkotna početja je treba učinkovito premagovati, predvsem pa ga je treba preprečiti. Gre za obrambo človekovih pravic in zaščito najranljivejših posameznikov, predvsem žensk in otrok. Izkušnje kažejo, da veljaven pravni okvir ni dovolj učinkovit in da si mora Evropska unija bolj prizadevati.

Temeljnega pomena je tesnejše čezmejno sodelovanje in tudi učinkovita izmenjava informacij ter dobre prakse. Ta predlog upravičeno poudarka pristop, usmerjen v žrtev. Politike na tem področju morajo pokrivati vidike, povezane s socialnimi zadevami in socialnim vključevanjem, kot je socialna rehabilitacija žrtev.

  Claude Moraes (S&D). – Gospa predsednica, to ni navaden dan za Parlament. Moramo biti ponosni na zgodovinski korak, ki je bil danes storjen tako pri vprašanju trgovine z ljudmi kot dejansko tudi pri evropski odredbi o zaščiti. Kazensko pravo in vsa sredstva, ki jih imamo na voljo po sprejetju Lizbonske pogodbe, so se danes prvič začeli izvajati pri enem izmed najbolj zapletenih in grozljivih problemov, s katerim se moramo vsi skupaj spopasti.

V skupini S&D smo ponosni na delo, ki sta ga opravili Anna Hedh in njena soporočevalka, gospa Bauer, in ponosni smo na vse, kar se s tem poročilom dogaja prvič. EU bo v zavezujočem zakonodajnem aktu prvič opredelila visoko raven kazni za trgovino z ljudmi. Prvič imamo trdna zagotovila v zvezi z zaščito žrtev, posebna pozornost pa je namenjena otroškim žrtvam, nepreganjanju žrtev, ki prekršijo zakon zaradi svojega suženjstva, in priznavanju vloge in podpore NVO v tem procesu.

Zapletenost te zadeve v zvezi z otroki in ženskami – kajti pomikali smo se v kazensko pravo –, ne bi smela biti razlog za zaustavitev zelo dobrega poročila. V naši skupini smo zelo ponosni, da se je to zgodilo v celotnem Parlamentu. To je dan velikega ponosa za celoten Parlament.

  Axel Voss (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarka, s to direktivo bomo naredili velik korak naprej v učinkovitem boju proti trgovini z ljudmi. Poročevalki sta dosegli dober rezultat v zvezi z najnižjo višino kazni, sodno pristojnostjo, nepreganjanjem in zakonskimi omejitvami – vse to mogoče ni tako, kot bi si želeli, vendar je rešitev kljub temu zelo praktična. Kar koli drugega bi tudi do neke mere poseglo v nacionalno kazensko pravo v pravnih sistemih držav članic. V tem smislu moramo biti bolj zadržani. Prepričan sem tudi, da bi si naredili medvedjo uslugo, če bi stranke prostitutk podvrgli pregonu, saj je to nekaj, česar sicer ne bi preganjali.

Želim pa se vrniti k splošnemu vprašanju kazenskega prava in kazenskega postopka v državah članicah. To je zelo občutljivo področje nacionalne zakonodaje, ki se je razvijalo več sto let. Zato bi morali biti pri teh področjih zelo previdni. To omenjam tudi zaradi skorajšnjega evropskega preiskovalnega naloga.

Vendar pa smo danes vzpostavili dobro podlago za čezmejno sodelovanje v kazenskih zadevah. Vesel sem, da smo naredili ta korak.

  Britta Thomsen (S&D). – (DA) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, če vemo, da se vsako leto v zahodno Evropo proda več sto tisoč ljudi kot sužnjev, je naša dolžnost, da ukrepamo. Zato sem zelo zadovoljna, da sta Svet in Parlament uspešno sklenila sporazum o tej novi direktivi o preprečevanju trgovine z ljudmi in bojem proti njej. Nova zakonodaja je precej močnejša od veljavne in predstavlja veliko zmago v prizadevanjih, da se žrtvam zagotovi boljša pomoč in zaščita. Obenem bo lov na pokvarjene ljudi, ki se skrivajo za tem, postal še bolj usmerjen in učinkovit.

Vesela sem, da direktiva poudarja dejstvo, da je treba žrtve zaščititi pred vsako obliko pregona ali kazni. Če je nekdo prisiljen v kaznivo dejanje, je treba kaznovati ljudi, ki so za tem, in ne žrtev. Evropski parlament tudi meni, da je pomembno, da se pomoč žrtvam vedno nudi v jeziku in obliki, ki ju lahko razumejo. Ne smemo niti pozabiti, da igrajo ključno vlogo tako pri preprečevanju trgovine z ljudmi kot boju proti njej prostovoljske in neprofitne organizacije. Danes bi lahko bil pomemben dan desetletja, saj upamo, da bo Evropski parlament podprl to novo zakonodajo, ki bo zagotovila veliko pomoči žrtvam in pripeljala do intenzivnega lova na ljudi, ki izvajajo ta kazniva dejanja.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, kaznovanje pravnih oseb za zločine, povezane s trgovino z ljudmi, pomaga okrepiti boj proti tej sodobni obliki suženjstva.

Seveda pa kaznovanje pravne osebe ne sme izključevati kaznovanja tistih fizičnih oseb, ki so bili kakor koli vpleteni v to dejavnost. Učinkoviti ukrepi proti pravnim osebam poleg nalaganja denarnih kazni po mojem mnenju vključujejo izključitev iz upravičenosti do javnih ugodnosti ali pomoči, začasno prepoved opravljanja poslovnih dejavnosti in predvsem odločitve sodišča o zaprtju podjetja te pravne osebe. Države članice zagotoviti sprejetje pravnih ukrepov, da bi se njihovi nacionalni organi lahko odločili, da žrtev trgovine z ljudmi ne preganjajo ali kaznujejo, s čimer lahko nadaljujejo s preiskavami tudi, če žrtve prekličejo svojo izjavo. Nenazadnje želim tudi poudariti, da so žrtve teh grozljivih kaznivih dejanj pogosto viktimizirane še naprej in da se znajdejo v zelo negotovih okoliščinah, kar je razlog za posebno zaščito in pomoč. Posebno pozornost je treba nameniti tudi mladoletnim žrtvam, za katere je treba poiskati celo še celovitejše in trajnejše rešitve.

  Olga Sehnalová (S&D). – (CS) Gospa predsednica, vsa poročila, o katerih razpravljamo danes dopoldne, imajo eno skupno točko – zaščito temeljnih človekovih pravic v Evropski uniji in skupen evropski proces na tem področju. Skoraj nepojmljivo je, da je v EU v 21. stoletju več sto tisoč ljudi na leto žrtev trgovine z ljudmi, med njimi pa so večinoma ženske in otroci. Žalostno dejstvo je, da je v današnji dobi ta problem izredno aktualen, statistični podatki pa žal ne kažejo, da bi se zmanjševal. Ravno nasprotno. Storilci tega hudega kaznivega dejanja služijo s trgovino z ljudmi astronomski dobiček, ki naj bi po ocenah dosegal do 32 milijard USD na leto. Zaščita človekovih pravic in človekovega dostojanstva mora biti pri našem delu jasna prednostna naloga, temeljnega pomena pri tem pa je skupen pristop držav članic. Zato v celoti podpiram predlog direktive, ki bo v primerjavi z obstoječimi pravnimi ukrepi uvedla nove instrumente za boj proti tej obliki kaznivega dejanja in bo poskušala doseči bolj usklajen pristop na ravni EU.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, zelo sem vesela, da je v končni različici poročila vključenost v kriminalne organizacije v primeru kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z ljudmi, oteževalni dejavnik, ki podvaja višino najnižjih kazni s pet na deset let zapora. Poleg tega člen 6a jasno govori o zasegu in zaplembi sredstev in premoženjske koristi, pridobljenih s takšno obliko kaznivega dejanja.

Ta pristop – ki je po mojem mnenju popolnoma pravi in upam, da ga bo mogoče prenesti tudi v drugo zakonodajo – se neposredno srečuje z dejstvi in priznava, da trgovino z ljudmi za namen različnih oblik izkoriščanja, kot so na primer prostitucija, kriminalne dejavnosti in trgovina s človeškimi organi, izvajajo mednarodne kriminalne organizacije.

Zadovoljna sem tudi z določbami člena 7, ki državam članicam nalaga, naj ne preganjajo ljudi zaradi njihove vpletenosti v kazniva dejanja, ki so jih bili prisiljeni izvesti kot žrtve trgovine z ljudmi. Dejstvo je, da tisti, ki trpijo nasilje trgovine z ljudmi, pogosto ne utrpijo samo poškodb, temveč tudi žalitve zaradi inkriminacije, ker so počeli nekaj, v kar so bili prisiljeni, značilen primer za to pa je prostitucija. Zato to poročilo podpiram in se želim zahvaliti poročevalkama.

  Elie Hoarau (GUE/NGL). – (FR) Gospa predsednica, osnutek direktive poročevalk, ki bi jo morali razširiti na vse države članice, da bi dobili močnejšo in trdno sodno pristojnost in tako preganjali in strogo kaznovali storilce kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, pa tudi zaščitili žrtve, med katerimi prevladujejo ženske in otroci, jim pomagali in jih rehabilitirali, lahko samo podpremo.

Da pa bi Evropa kot naslednica v zgodovini evropskih držav v tem boju bila učinkovitejša in bolj verodostojna, mora trgovino s sužnji in suženjstvo priznati kot zločin proti človeštvu, kar je storilo nekaj držav članic, pri tem pa želim predvsem omeniti Francijo.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospa predsednica, epidemija trgovine z ljudmi je pojav, ki je dobil še posebej zaskrbljujoče razsežnosti. Medtem ko je prvotno predvsem vključeval ženske in otroke, in sicer za namen prostitucije, so danes žrtve ljudje vseh starosti in obeh spolov, ki pristanejo v krogu izkoriščanja, ki ni nujno samo spolno, temveč tudi ekonomsko. Mreže organiziranega kriminala izrabljajo socialno ranljivost, družinske težave, nasilje v družini in invalidnost, da bi podprli priseljevanje, pri tem pa izkoriščajo ljudi z uporabo sile, zlorabljanjem in grožnjami.

Predlagano direktivo podpiramo. Zvišati moramo kazni za trgovce z ljudmi in zaseči njihov dobiček. Poleg tega so potrebna tudi usklajena prizadevanja vseh držav članic, da bi se okrepile politike o preprečevanju trgovine z ljudmi in usposabljanju ljudi, da prepoznajo žrtve ali potencialne žrtve.

  Krisztina Morvai (NI). – Gospa predsednica, to poročilo je zagotovo bilo pomemben korak na poti k boju proti trgovini z ljudmi na splošno in predvsem trgovini z ženskami. Naslednji pomemben korak bi morala predstavljati preučitev kristalno jasnega odnosa in povezave med trgovino z ženskami in prostitucijo.

Na eni strani o trgovini z ženskami upravičeno govorimo kot o okrutnem, strahotnem kaznivem dejanju, proti kateremu se moramo boriti. Na drugi strani pa govorimo o prostituciji kot o „seksualnem delu“, kot o storitvi. O zvodnikih in upraviteljih bordelov govorimo kot o podjetnikih in prostitucijo normaliziramo.

Kar želim reči, je, da stranka, ki gre v bordel, ali stranka, ki prostitutko prosi za usluge, v resnici ne more na noben način vedeti, ali je ta prostitutka „običajna“ – če kaj takšnega sploh obstaja, saj gre pri tem za drugo vprašanje, ali na prostitucijo sploh lahko pristanemo –, ali pa je to ženska, ki je žrtev trgovine z ljudmi.

Trgovine z ljudmi torej na noben način ni mogoče zares napasti, ne da bi napadli seksualne industrije.

  Cecilia Malmström, članica Komisije. – Gospa predsednica, hvala za to pomembno razpravo. Želim vas obvestiti, da bo Komisija danes imenovala koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi, ki bo prevzel dolžnosti naslednji mesec. Ta oseba bo izboljšala usklajeno in dosledno ravnanje med institucijami EU, agencijami in državami članicami ter pomagala zagotoviti izmenjavo najboljših praks v različnih državah članicah, oblikovala obstoječe in prihodnje politike ter vzpostavila stik s tretjimi državami. To je zelo pomembno. Z združevanjem preprečevanja, izvrševanja zakonodaje in zaščite žrtev lahko zagotovi ustrezno uporabo in izvajanje ustreznih metod za boj proti trgovini z ljudmi. Koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi bom prosila, da ohranja tesen stik z Evropskim parlamentom in vas obvešča o teh dosežkih.

Vprašanje kriminalizacije si zasluži razpravo samo po sebi, vendar je v členu 19 direktive navedeno, da Komisija v teku določenih let Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem „oceni učinek veljavne nacionalne zakonodaje, ki inkriminira uporabnike storitev, ki so predmet izkoriščanja trgovine z ljudmi, na preprečevanje trgovine z ljudmi, po potrebi skupaj z ustreznimi predlogi“. K temu vprašanju se bomo gotovo še vrnili, zato ne izključujem tega, da bomo o tem imeli dodatne predloge.

Mislim, da smo glede na vse to lahko ponosni na današnjo direktivo. Ta je zelo pomembno orodje za boj proti trgovini z ljudmi in zaščito žrtev. Dala nam je zelo pomembno orodje, pokazala je svetu našo zavezo boju proti sodobni obliki suženjstva in okrepila bo naša prizadevanja.

Soporočevalkama, gospe Bauer in gospe Hedh, bi se želela iskreno zahvaliti. Današnja razprava nam je pokazala, kako pomembno je bilo vajino delo, saj imata podporo vseh skupin. Za to vama želim čestitati.

  Edit Bauer, poročevalka. (FR) Gospa predsednica, gospe Malmström se želim predvsem zahvaliti zato, ker je to poročilo imenovala zgodovinsko besedilo. Ta izjava je verjetno točna, saj tokrat prvič sprejemamo kazenski zakon, ki temelji na Lizbonski pogodbi, obenem pa upam, da je to velik korak naprej pri zagotavljanju, da niti eden storilec, niti en sam storilec dejanja trgovine z ljudmi, ne bo ostal nekaznovan. Posebej pomirjujoča na današnji razpravi tukaj je bila prisotnost politične volje. Strašno, a pogosto sem namreč videla - in včasih sem o tem tudi spregovorila –, da je za resnejši napredek na tem področju preprosto primanjkovalo politične volje. Kar sem slišala danes, je prav nasprotno, zato se želim svojim kolegom poslancem zahvaliti, da so pokazali to politično voljo za velikanski korak naprej pri vprašanju trgovine z ljudmi.

Od skupine EFD smo prejeli dva predloga sprememb in prosila bi svoje kolege poslance, da ju ne podprejo, saj nameravata zmanjšati kazen na minimum. Želim se zahvaliti tudi gospe Cavela, ker je zahtevala ravno nasprotno, da torej kazen še poostrimo. Prepričana sem, da je to pomemben korak, vendar morajo današnjemu koraku slediti še mnogi drugi. Veliko dela nas še čaka pri odpravi povpraševanja. Zagotovo ne moremo rešiti vseh problemov, povezanih s ponudbo, vendar pa lahko storimo veliko v zvezi s povpraševanjem, imam pa občutek, da še ni pravi čas, da je tukaj politična volja mogoče še premajhna, da bi se naredil korak naprej. Prepričana sem, da bo področje uporabe zakona treba prej ali slej razširiti na storilce iz tretjih držav, ki na podlagi dovoljenja za prebivanje prebivajo v EU, enako prepričana pa sem tudi, da bomo morali pregledati direktivo o začasnih dovoljenjih za prebivanje, da bi zagotovili doslednost zakonodaje na tem področju. Najlepša hvala za vašo podporo.

  Anna Hedh, poročevalka. – (SV) Gospa predsednica, želela bi se zahvaliti za vse odlične prispevke in podporo, ki smo jo za to zakonodajo o preprečevanju trgovine z ljudmi prejeli v tem parlamentu. Zdaj upam, da bomo v prihodnosti lahko to zakonodajo celo izboljšali in poostrili naša skupna pravila EU proti trgovini z ljudmi.

Vendar pa ne smemo ustaviti našega dela na pravih vzrokih in koreninah celotne trgovine z ljudmi, to pa so revščina, socialna izključenost in povpraševanje. Svojo energijo moramo usmeriti predvsem v te probleme, da bi se lahko spopadli s problemom trgovine z ljudmi.

Kot sem rekla, ne smemo se vdati. Pravica ljudi, da se odločajo o svojem življenju in svojem telesu je človekova pravica, ki je ni mogoče kupiti in prodati za denar kakor kakšno staro blago. Boj proti trgovini z ljudmi v Evropi in drugod po svetu se bo nadaljeval. Hvala za vašo podporo.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo danes, čez nekaj minut.

Pisne izjave (člen 149)

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Trgovina z ljudmi – v različnih možnih oblikah, vključno s spolnim izkoriščanjem, nezakonito trgovino s človeškimi organi, prisilnim delom ali nezakonitimi posvojitvami – predstavlja resno kršitev človekovih pravic, opredeljenih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Razsežnost tega problema je osupljiva, izkušnje pa kažejo, da veljavni pravni okvir Evropske unije o tem vprašanju ni dovolj učinkovit. Sodelovanje med Parlamentom, Komisijo in Svetom zato igra strateško vlogo pri razvoju evropske politike, s katero bo mogoče učinkovito obravnavati ta problem.

Lizbonska pogodba je povečala pristojnosti Evropske unije v zvezi s sodnim in policijskim sodelovanjem med državami članicami v kazenskih zadevah. Vendar pa menim, da je treba kazni za trgovce z ljudmi še povečati in bolj razviti pomoč, namenjeno žrtvam nasilja.

Strinjam se, da bi bilo za odvračanje od povpraševanja zelo dobro, da bi se Evropska unija in države članice bolj zavezale kampanjam za večjo osveščenost v izvornih, tranzitnih in namembnih državah trgovine z ljudmi. Podpiram tudi imenovanje koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi, ki bo upravljal delo in politike Evropske unije v tem konkretnem sektorju.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Želela bi čestitati obema poročevalkama za delo, ki sta ga opravili, saj je ta zgodovinska direktiva zares zelo pomemben korak v boju proti razsežnosti trgovine z ljudmi, ker določa jasne višine kazni in sankcij. Čeprav so bili na tem področju že sprejeti številni zakoni na ravni EU in nacionalni zakoni in čeprav so bile dane večletne politične zaveze, podatki kažejo, da je vsako leto več sto tisoč ljudi žrtev trgovine z ljudmi znotraj EU in zunaj njenih meja. To dokazuje, da je boj proti trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, še vedno zelo velik problem in ena najhujših kršitev človekovih pravic. Glede na dejstvo, da so otroci ranljivejši in da jim grozi večje tveganje, da bodo postali žrtve trgovine z ljudmi, želim poudariti, da je treba tej skupini žrtev nameniti posebno pozornost. Ker je trgovina z ljudmi sodobna oblika suženjstva in izredno dobičkonosen posel za organizirani kriminal, je treba več pozornosti nameniti prizadevanjem pri preprečevanju, zaščiti žrtev in socialnim vprašanjem. Poleg tega je treba za trgovce z ljudmi ustvariti sovražno okolje. Višina kazni in sankcij za ljudi, ki s trgovino z ljudmi ustvarjajo dobiček, mora odražati resnost storjenega kaznivega dejanja in učinkovito odvračati od takšnih dejavnosti. Poleg kazni morajo države članice vključiti tudi sankcije, kot je zaseg premoženja, ter sprejeti potrebne ukrepe za zaseg in zaplembo sredstev in premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, saj le tako ta kazniva dejanja ne bodo več gospodarsko izvedljiva.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Današnje glasovanje o trgovini z ljudmi prihaja v ključnem trenutku v stalnem boju proti tej obliki sodobnega suženjstva. Irski režiser Ciarán O'Connor je lansko leto v svojem filmu „Trafficked“, v katerem je dokumentiral sedanji vpliv trgovine z ljudmi na Irskem, trgovino opisal kot zločin, ki se ob močnejšem boju oblasti, da bi jo pregnali, čedalje bolj razrašča in postaja čedalje bolj neusmiljena. Ukrepi, kot je ta, so zelo pomembni, saj oblastem zagotavljajo sredstva in skupen namen, ki jih potrebujejo, da bi se spopadli s tem vseevropskim problemom. Zakonodajna telesa morajo na nacionalni ravni močneje pritisniti na obtožence, policija pa mora imeti na voljo sredstva, da trgovina z ljudmi ne bi imela možnosti za nadaljevanje zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ali človeških virov. Vendar je to zločin brez meja, zato bodo suženjstvo v Evropi zares ustavili tako evropska zakonodaja kot nacionalni zakoni.

  Giovanni Collino (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ukrepanje Evropske unije na področju trgovine z ljudmi se ne more omejiti na njeno javno obsodbo, temveč priznava potrebo po temeljitih, naknadnih ukrepih, ki bodo zagotovili, da tisti, ki so odgovorni za tako barbarsko početje, ne bodo ostali nekaznovani.

Ti ukrepi vključujejo uskladitev kazni, kakor tudi posredovanj, ki jih zagotavlja EU, s tistimi, ki jih že izvajajo druge mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi. Naknadne ukrepe je treba združiti s preventivnimi, ki so prav tako pomembni. Predvsem je potrebno tesno sodelovanje med sodnimi organi in organi finančne policije, ki bo zagotovilo, da bodo ekonomski sistemi, ki se vrtijo okoli teh kriminalnih dejavnosti, zatrti že pri samem viru in da bodo onemogočene vse posledice.

Poleg tega je čedalje pomembnejše, da imamo natančne in zanesljive podatkovne baze, ki ločujejo med različnimi posebnostmi in nudijo izhodišče za niz posredovanj, ki prispevajo, da se vsakega posameznega primera lotimo prav v njegovem jedru. Evropska unija namerava s tem predlogom direktive napasti celotno dobavno verigo nečloveške trgovine, ki tepta njena načela in temeljne vrednote.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – Pojav organiziranega kriminala je nekaj, česar se mora Evropska unija neposredno lotiti. Moramo pokazati, da v zvezi s trgovino z ljudmi ukrepamo vnaprej, namesto da se nanjo zgolj odzivamo. Pomembno je, da zdaj raziščemo nove načine trgovine z ljudmi, da bi prestregli in predvideli njene nove poti. Kot član skupine S&D bi žele poudariti, da je eden izmed naših ključnih ciljev boj proti čezmejnemu kriminalu. Zato sem to zakonodajno pobudo podprl. Kot zakonodajalci Evropske unije moramo zagotoviti, da se bodo spoštovale pravica do človeškega dostojanstva, pravica do celovitosti, prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter prepoved suženjstva in prisilnega dela. Ne moremo dovoliti, da bi se nadaljevala trgovina in nadaljnje trgovanje z otroki. Trgovci pri iskanju ljudi izkoriščajo tudi internet. To je zelo zaskrbljujoče, saj imajo mnogi otroci dostop do interneta.

  Zita Gurmai (S&D), v pisni obliki. – Trgovina z ljudmi je zločin proti človeškemu dostojanstvu, ki uničuje življenja številnih otrok in žensk po vsem svetu. Ta predlog predstavlja preboj, saj žrtve postavlja na prvo mesto, problema pa se loteva večplastno in ob upoštevanju njegove čezmejne narave. Ti novi ukrepi bodo olajšali prepoznavanje in pregon primerov trgovine z ljudmi ter žrtve spodbudili k sodelovanju z oblastmi. To bo zavezujoča zakonodaja, ki jo bodo morale države izvrševati. Tovrstni predpis je edini, ki lahko prinese spremembe za vse ranljive ljudi, ki bi lahko postali plen trgovcev z ljudmi. Države članice tudi pozivam, da upoštevajo predlog v tem besedilu in kaznujejo vse tiste, ki zavestno sprejemajo usluge žrtve trgovine z ljudmi. Boj proti povpraševanju je ključnega pomena za izkoreninjenje trgovine z ljudmi. To poročilo je tako z moralnega kot strokovnega vidika odličen predlog, zato zanj čestitam mojima cenjenima kolegicama, gospe Bauer in gospe Hedh. Zlasti sem vesela, da so Svet ter odbora FEMM in LIBE uspeli oblikovati besedilo, ki ima podporo vseh ustreznih institucij v EU. Upam, da bo kmalu tudi uradno sprejeti in da bo preneseno v nacionalno zakonodajo. Žrtve na to že komaj čakajo.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE), v pisni obliki. – (FI) Direktiva o trgovini z ljudmi je pomemben korak naprej, saj je trgovina z ljudmi resničnost celo v Evropi. Najpomembneje je, da trgovina z ljudmi prepreči z reševanjem problemov revščine in neenakosti in z večjim seznanjanjem ljudi s tem problemom.

Ključno je, da se prizna obstoj trgovine z ljudmi in da se ponudi pomoč njenim žrtvam. Žrtve so lahko ženske ali moški, otroci ali odrasli. Delavec na gradbišču je lahko žrtev trgovine z ljudmi. Življenjske okoliščine romskega berača se lahko ujemajo z merili trgovine z ljudmi, če so organizirane in če temeljijo na prisili.

Žal je trgovina z ljudmi pogosto povezana s spolnimi uslugami: ženske in dekleta končajo kot prostitutke ali pa so v prostitucijo prisiljene. Pomembno je, da se žrtvam trgovine z ljudmi omogoči zaščita in pravno svetovanje.

  Lívia Járóka (PPE), v pisni obliki. – Zaradi škodljivih trendov, ki prizadenejo romske skupnosti – kot so nizka izobrazba, globoka revščina, marginalizacija in diskriminacija – so romske ženske in otroci izredno ranljivi za trgovino z ljudmi. Ta sodobna oblika suženjstva je globoko zakoreninjena v revščini in izključenosti, zato mora biti odprava nesprejemljivih življenjskih pogojev, s katerimi se spopadajo mnogi Romi, glavni strateški cilj. Poleg tega morajo EU in organi držav članic veliko ostreje ukrepati, da bi premagali ta pojav, predvsem kar zadeva izkoreninjenje organiziranega kriminala in zaščito ogroženih skupin, tj, žensk in mladoletnikov iz manjšin.

Cilj te pobude je sprejeti širši okvir tega, kar naj bi veljalo za trgovino z ljudmi, in menim, da mora v to področje uporabe spadati tudi izkoriščanje za namen prosjačenja, vključno z izkoriščanjem osebe, ki je odvisna od trgovine z ljudmi, za ta namen ne glede na njegovo ali njeno razmerje s storilci. Kazni morajo biti strožje, kadar se kaznivo dejanje stori proti ljudem, ki veljajo za ranljive na podlagi starosti, spola, nosečnosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti, pri tem pa je treba ustrezno upoštevati primere, v katerih so bile žrtve podvržene mučenju, prisilnemu jemanju prepovedanih drog ali zdravil, posilstvu ali drugim hudim oblikam psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) V Evropi se vsako leto proda več sto tisoč ljudi, kot da bi bili predmeti, na srečo pa danes čutimo vse večjo potrebo, da bi zaščitili žrtve trgovine z ljudmi pred uporabo ponarejenih dokumentov, prostitucijo in priseljevanjem.

Ko govorimo o trgovini z ljudmi, ne smemo misliti samo na spolno izkoriščanje, prisilno delo in nezakonite posvojitve, temveč tudi na problem trgovine z organi, ki postaja čedalje bolj razširjen zločin. Evropska pravna struktura ni dovolj učinkovita, Evropska unija in države članice pa morajo storiti več. Vzpostaviti moramo strukturo za usklajevanje med institucijami in agencijami EU, kakor tudi držav članic in mednarodnih partnerjev.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Na današnji razpravi bi se rad dotaknil problema trgovine z otroki. Na vsak način si moramo prizadevati, da razvijemo in izboljšamo pravne in institucionalne sisteme ter sisteme varstva otrok v vseh državah članicah. Pregledati in razširiti je treba obseg dejavnosti na področju trgovine z ljudmi. Samo tako bomo lahko preprečili probleme, kot so: 1) komercialna posvojitev ali, z drugimi besedami, zasebna posvojitev, ki vključuje odvzem otrokovih pravic pred družinskimi sodišči, najpogosteje v zameno za plačilo; 2) nosečnice, ki zapustijo državo in se vrnejo brez otroka; 3) izginotje otrok, katerih starši so umrli v državah, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi.

Ker se zdaj veliko število zločinov stori prek interneta, je treba vzpostaviti posebne interdisciplinarne enote, ki bodo usposobljene prav za boj proti tej obliki kriminala. Te se ne bi ukvarjale samo z nadzorovanjem kriminalnega okolja, temveč bi tudi zbirale dokaze s pomočjo spremljanja finančnega položaja posameznikov, vpletenih v trgovino z otroki. Usposabljati bi morali javne uslužbence in jih bolj seznanjati s položajem otrok v družinah, iz katerih bi lahko padli v roke trgovcev z ljudmi. To predvsem velja za službe, ki se ukvarjajo z družinami, ki zaradi svojega težkega materialnega položaja prejemajo državno pomoč. Edini način, ki na bo omogočil kakršno koli možnost za odpravo ali vsaj omejitev trgovine z ljudmi in predvsem z otroki, je vzpostavitev večstranskih in usklajenih ukrepov, in sicer na ravni 27 držav članic.

(Seja je bila za nekaj minut prekinjena)

PREDSEDSTVO: ALEJO VIDAL-QUADRAS
podpredsednik

8. Dobrodošlica

  Predsednik. – Z zadovoljstvom vas obveščam, da je v dvorani prisotna uradna delegacija, ki jo sestavljajo verski voditelji, predvsem iz krščanskega sveta na Bližnjem vzhodu, iz Iraka in Libanona.

(Aplavz)

Zavedamo se težkega položaja mnogih krščanskih skupnosti v regiji, zato z navdušenjem izražamo svojo podporo. Prisrčno dobrodošli v Evropskem parlamentu.

9. Čas glasovanja

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, želela bi izkoristiti nekaj sekund, da izrazim nestrinjanje z odločitvijo Sveta o zavrnitvi poročila gospe Estrela o materinskem dopustu.

Danes nastopam kot predstavnica več milijonov evropskih mater in očetov, ki so prav tako kot jaz razočarani nad odločitvijo Sveta. To je priznanje pomanjkanja vrednot, s čimer se ne morem poistovetiti in kar obsojam z vsem svojim bitjem. Sprašujem se, kakšno Evropo želimo ustvariti. Zavrnitev tega predloga je odločitev, ki ni prizadela samo današnjih družin, temveč bo predvsem prizadela prihodnje družine.

  Predsednik. – Sedaj bomo prešli na glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

9.1. Uporaba sredstev Solidarnostnega sklada EU: Portugalska/poplave - Francija/nevihta Xynthia (A7-0335/2010, Reimer Böge) (glasovanje)

9.2. Predlog spremembe proračuna št. 9/2010: Solidarnostni sklad EU (poplave na Portugalskem, neurje Xynthia v Franciji) - Oživitev gospodarstva: evropsko omrežje za vetrne elektrarne na morju (A7-0341/2010, László Surján) (glasovanje)

9.3. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: SI/Mura, Slovenija (A7-0336/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.4. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Heidelberger Druckmaschinen AG/Nemčija (A7-0337/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.5. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Wielkopolskie Automotive, Poljska (A7-0359/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.6. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Aragón, trgovina na drobno, Španija (A7-0358/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.7. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Comunidad Valenciana, tekstilna industrija, Španija (A7-0357/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.8. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Comunidad Valenciana - naravni kamen/Španija (A7-0356/2010/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.9. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Lear, Španija (A7-0351/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.10. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: H. Cegielski-Poznań, Poljska (A7-0352/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.11. Razširitev področja uporabe Direktive 2003/109/ES na upravičence do mednarodne zaščite (A7-0347/2010, Claude Moraes) (glasovanje)

9.12. Sporazum med Evropsko unijo in Gruzijo o poenostavitvi izdajanja vizumov (A7-0345/2010, Nathalie Griesbeck) (glasovanje)

9.13. Vzpostavitev zmogljivosti za hitro odzivanje EU (A7-0332/2010, Iva Zanicchi) (glasovanje)

9.14. Regulacija trgovanja s finančnimi instrumenti - „dark pools“ itd. (A7-0326/2010, Kay Swinburne) (glasovanje)

9.15. Krepitev jedrske, radiološke, kemične in biološke varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti (A7-0349/2010, Ana Gomes) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Ana Maria Gomes, poročevalka. – (PT) Gospod predsednik, jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja so del možnih terorističnih napadov, industrijskih nesreč in naravnih nesreč. Takšni dogodki, ki so po izvoru bodisi nesreče ali kazniva dejanja, ne poznajo meja in lahko uničijo človeška življenja, infrastrukturo, okolje in zdravje ljudi. Ne dogajajo se samo na oddaljenih območjih: spomniti se moramo samo na nedavno nesrečo, ki jo je povzročilo uhajanje strupenega blata iz tovarne na Madžarskem, ter niza pisemskih bomb iz Jemna, ki so prispele na razne naslove v Združenih državah in Evropi.

Ključnega pomena za Evropsko unijo je, da si kar najbolj prizadeva za vzpostavitev potrebnega sodelovanja med civilnimi in vojaškimi zmogljivostmi in sredstvi držav članic, da bi se napadi ali nesreče, ki vključujejo JRKB tveganja, preprečili in odkrili in da bi se nanje učinkovito odzvali. Za takšno sodelovanje je potreben poseben evropski mehanizem za odzivanje v kriznih razmerah, ki bo sodeloval z evropsko enoto civilne zaščite. Ta parlament je v resnici dolgo časa pozival k ustanovitvi takšne enote.

Akcijski načrt EU je torej treba okrepiti. Obstoječi načrt, ki ga je leta 2009 odobril Svet, je namreč slav in v praksi ga ne izvajajo vse države članice. Pretrgati se mora samo en člen, da bi propadla celotna veriga posredovanj. Ključnega pomena je, da se Komisiji podeli močnejša vloga na področju spremljanja, usmerjanja in usklajevanja, načrt pa morajo nujno začeti izvajati vse države članice.

To poročilo predlaga večje civilno-vojaško sodelovanje v smislu združevanja prizadevanj za preprečevanje, odkrivanje ter pripravo in odziv na nesreče, ki vključujejo JRKB tveganja. EU mora združiti vse države članice, da bodo oblikovale celovite nacionalne sisteme za izvajanje načrta. V tem smislu je Akcijski načrt JRKB priložnost za uresničitev klavzule o solidarnosti, ki je vsebovana v Lizbonski pogodbi.

9.16. Dobro upravljanje v regionalni politiki EU (A7-0280/2010, Ramona Nicole Mănescu) (glasovanje)

9.17. Vzpostavitev mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje (A7-0342/2010, Agustín Díaz de Mera García Consuegra) (glasovanje)

9.18. Enoten postopek za pridobitev dovoljenja za bivanje in delo (A7-0265/2010, Véronique Mathieu) (glasovanje)

  Francesco Enrico Speroni (EFD). –(IT) Gospod predsednik, ali se lahko seznam sprememb vrne na ekran?

  Predsednik. – Da, gospod Speroni, pravkar preverjajo, kaj se dogaja.

Ali ga mogoče lahko vidite na vašem majhnem ekranu? Da? No, tudi to je nekaj.

– Po glasovanju o spremembi predloga:

  Neelie Kroes , podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, kot veste, samo poslušam in gledam. Dobila sem sporočilo, da moram sedeti tukaj in odnesti sporočilo – ki je tudi jasno – na kolegij. Obljubim, da bom sporočilo prenesla in seveda bo tudi objektivno, saj se je tu kar veliko dogajalo. K temu pa se bo po razpravi na kolegiju vrnil moj kolega.

  Predsednik. – Predlog bo torej poslan nazaj Komisiji.

  Alejandro Cercas, (S&D) . – (ES) Gospod predsednik, v skladu s členom 175(56) Poslovnika moramo vedeti, ali Komisija umika ta zakonodajni predlog. Zato se predloge ne more avtomatično poslati nazaj odgovornemu odboru. Komisija se mora zdaj odločiti, ali bo svoj predlog umaknila, ter predložiti Parlamentu nov predlog.

  Predsednik. – Gospod Cercas, iz besed komisarke sem sklepal, da bo šel nazaj na Komisijo. Tako sem sklepal jaz. Vendar bomo prosili komisarko, da pojasni stališče Komisije.

Gospa komisarka, prosim vas, da pojasnite stališče Komisije.

  Véronique Mathieu, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, moram priznati, da sem presenečena.

(Hrup)

O tem besedilu se pogajamo že eno leto. Na začetku bi vam želela reči, da smo dosegli sporazum s Skupino zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo. Nato sem v zadnjem hipu ugotovil, da so bili dani nasveti glede glasovanja, ki so bili popolnoma v nasprotju s sporazumom, ki smo ga dosegli. Odkrila sem, da se sporazumi, ki smo jih sklenili s skupino ALDE, niso upoštevali. Te sporazume, ki niso bili upoštevani, smo predstavili na plenarnem zasedanju.

Drugič, gospod Cercas predlaga, da spremenimo – prosim, da mi omogočite, da govorim, sicer tole nima smisla –; torej, skupina socialistov in predvsem gospod Cercas predlagajo, da naj Komisija spremeni predlog.

Toda, gospod Cercas, o tem zdaj govorimo že eno leto. Predlagate veliko stvari. V vsem letu nam ni uspelo doseči sporazuma. Zakaj bi torej začeli spet od začetka? O tem lahko razpravljamo 10 let, gospod Cercas, pa se vi še vedno ne boste strinjali. Poskusili smo vse mogoče in nikoli se niste strinjali z nikomer.

Zato mi ni jasno, kako lahko predložitev novih predlogov pomeni, da se premikamo naprej. To je prava sramota. Nasprotovali ste priseljencem, ki vstopajo v Evropsko unijo. Skupina socialistov tem priseljencem odreka enako obravnavo, ki velja za evropske delavce.

(Nasprotovanje)

To je vse, kar želim reči, in vse skupaj je res prava škoda, saj se je skupina strinjala o tem vprašanju enake obravnave, zato se mi zdi to stanje obžalovanja vredno.

(Aplavz)

  Predsednik. – Gospe in gospodje, prosim, za hip nehajte vpiti in uporabili bomo Poslovnik.

Komisija nam mora povedati, ali bo ohranila predlog ali ne.

Zato, prosim, dovolite komisarki, da nam pove, brez objektivnih sporočil, ali bo ohranila predlog ali ne.

  Neelie Kroes , podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, ne boste mi zamerili, če bom po tej razpravi, ki ni bila popolnoma jasna, rezultate te razprave odnesla v Bruselj. Zagotovo jih bom predstavila kolegiju. Komisija vas bo pozneje obvestila o rezultatih svojih razprav.

  Predsednik. – Komisarka nam je torej jasno povedala: predloga zaenkrat ne umika.

Tako je rekla; videli bomo, kaj se bo zgodilo zdaj.

Komisija predloga zaenkrat ne umika.

9.19. Evropska odredba o zaščiti (A7-0354/2010, Teresa Jiménez-Becerril Barrio) (glasovanje)

- Pred glasovanjem o spremenjenem predlogu:

  Teresa Jiménez-Becerril Barrio, poročevalka. – (ES) Gospod predsednik, prosila sem vas za besedo, da bi vas spomnila na pomen današnjega glasovanja, s katerim bomo poslali jasno sporočilo Svetu, ki je namenjeno državam, ki na tem področju še vedno niso poskrbele za varnost. Mislim, da imamo danes priložnost, da stopimo v bran žrtvam in zagotovimo, da bodo lahko živeli v svobodi in brez strahu. To ni samo zelo pomembno za ženske, temveč tudi za moške, otroke, žrtve terorizma, žrtve organiziranega kriminala, žrtve trgovine z ženskami in žrtve na splošno.

  Carmen Romero López, poročevalka. – (ES) Gospod predsednik, poročevalki sva dve. Želela bi samo spomniti liberalne ministre Evropske unije, da je potrditev tega poročila trenutno tudi zelo pomembna za podporo temeljnih pravic žensk. Je v rokah liberalnih ministrov, a tudi drugih vlad, ki ga do zdaj še niso sprejele. Videli bomo, če bodo to pobudo podprli zdaj.

9.20. Trgovina z ljudmi (A7-0348/2010, Edit Bauer) (glasovanje)

9.21. Sporazum med Evropsko unijo in Gruzijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja (A7-0346/2010, Nathalie Griesbeck) (glasovanje)

9.22. Ozemeljska, socialna in gospodarska kohezija (A7-0309/2010, Petru Constantin Luhan) (glasovanje)

  Predsednik. – S tem je glasovanje končano.

10. Obrazložitev glasovanja

  Predsednik. – Sedaj bomo prešli na obrazložitve glasovanja.

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Claude Moraes (A7-0347/2010)

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, ni prvič, da se v tej dvorani počutim, kot da bi padli skozi neko zanko v časovno-prostorskem kontinuumu, v neko warp hitrost ali v nek tunel, ki me pelje nazaj v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Smo v svetu, v katerem država obvladuje industrijo ter cenovno in dohodkovno politiko, omejene delovne ure in subvencije neprofitnim korporacijam.

Lahko samo preberem na glas seznam glasovanja, o katerem smo danes glasovali: subvencije za SI/Mura v Sloveniji, za Heidelberger Druckmaschinen AG v Nemčiji, za avtomobilsko industrijo v Wielkopolskiju na Poljskem, za trgovino na drobno v Aragónu v Španiji, za tekstilno industrijo v Comunidad Valenciani v Španiji, za Lear v Španiji in za H. Cegielski iz Poznańa na Poljskem. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo govorili o izbiranju zmagovalcev. To, kar počnemo danes, je izbiranje poražencev. EU silimo, da z denarjem posreduje tam, kjer se je prosti trg že dokazal kot neuspeh.

Zakaj to delamo? Ker je EU zdaj mehanizem za prerazporejanje bogastva privilegiranim skupinam klientov. Gospod predsednik, tako kot jaz dobro veste, da je to nesmisel. Ste izredno uspešen konzervativni vodja v Kataloniji. Razumete pomen svobodnih narodov in prostih trgov, naši volivci pa tudi. Denarja zmanjkuje. Prihajamo v čas, v katerem se bodo ljudje, kot se je odlično metaforično izrazil George Orwell, otresli sistema, kot se konj otrese bolh.

Poročilo: Nathalie Griesbeck (A7-0345/2010)

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, Evropski parlament je pokazal trdo stališče, ko je storil korak naprej h globljemu sodelovanju med Evropsko unijo in južnim Kavkazom. Južni Kavkaz in Gruzija sta regiji, ki sta strateško pomembni za EU. Moja država, Litva, je imela vedno poseben odnos z Gruzijo. Podprli smo jo v najtežjih trenutkih in ne samo na ravni države kot vlada. Ta država je bila vedno deležna velike javne podpore. Mislim, da si vsa Evropska unija želi, da bi Gruzija postala del družine evropskih narodov. Ta država si je močno prizadevala, da bi postala del Evrope, zato moramo o njej temu primerno presojati. Poenostavitev vizumskih postopkov bo pomagala zagotoviti mobilnost ljudi, njihovo sodelovanje in obenem tudi gospodarske in kulturne povezave. Zelo si želim, da bi s tem sklepom, ki je bil danes sprejet v Evropskem parlamentu, izrekli dobrodošlico Gruziji in njenim prebivalcem. EU jim pošilja sporočilo, da pričakujemo, da bodo postali člani Evropske unije.

Poročilo: Ramona Nicole Mănescu (A7-0280/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, ne moremo dovoliti, da bi potratili ogromno vsoto denarja, ki ga porabimo za kohezijsko politiko, ali da bi ta denar razsipavali. Zato je zelo pomembno, da se izboljša način upravljanja denarja in da se zagotovi, da bo učinkoviteje porabljen. Ključno vlogo pri tem igrajo lokalni organi, ki najbolj poznajo potrebe svoje regije. Pozornost je treba nameniti tudi čezmejnim območjem, da bi se olajšalo njihovo povezovanje. Da bi vzpostavili ustrezno vertikalno in horizontalno sodelovanje, je treba racionalizirati postopke, več denarja pa je treba porabiti za usposabljanje strokovnjakov iz izvajalskih organov v posameznih državah članicah. Podpreti moramo tudi posodobitev in razširitev sistema IT, kar bo zagotovilo neoviran in enak dostop do informacij za vse upravičence.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, strinjam se s poročevalko, da bi si morali prizadevati za upravljanje na več ravneh, da bi se organi na podnacionalni ravni bolj vključili v pripravo razvojnih politik predvsem na območjih, ki so uvrščena pod konvergenčni cilj in ki želijo povečati svojo zmožnost uskladitve z območji držav članic ter biti konkurenčne na svetovnem trgu.

Da bi bile politike regionalnega razvoja učinkovitejše, moramo vključiti tiste, ki poznajo svoje regije in lahko pomagajo pri spodbujanju njihovega razvoja. To je povezava med upravljanjem na več ravneh in teritorialno kohezijo, ki jo poudarja poročevalka.

V zvezi s poenostavitvijo postopkov lahko rečemo, da se bo z zmanjšanjem birokratskega bremena povečala spodbuda in kakovost evropskih naložb za regionalni razvoj. Večja pomoč organom upravljanja iz Komisije bi prispevala k zmanjšanju napak, storjenih v preteklosti, na prvi ravni nadzora.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, možnost nadzora in učinkovitost regionalne politike prispeva k varnosti ekonomskega in socialnega položaja državljanov EU. Dobro upravljanje, kot ga določa Parlament, sem podprl, saj se strinjam, da je tesnejše regionalno sodelovanje ključ do napredka naših držav. Zato bi bilo dobro pozvati države članice, da bolje izkoristijo razpoložljive oblike sodelovanja prek regionalnih meja. Prednostno upravljanje na več ravneh je natanko tisto, kar lahko regionalnim organom ter zasebnemu in javnemu sektorju pomaga, da najdejo drugi druge.

Podporo si zasluži tudi zamisel v zvezi z izvajanjem, po kateri je v oblikovanje politike treba vključiti tudi lokalne in regionalne organe. Veliko število udeležencev, vključenih v politiko na ravni Skupnosti ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, predstavlja tako priložnosti kot negotovosti. Okvir, ki ga določa EU, mora zagotoviti ustrezno ravnovesje med njimi.

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, najprej bi se želel zahvaliti poročevalki, gospe Mǎnescu, za njeno odlično delo. Zelo pomembno je, da poudarimo, da regionalna politika potrebuje dobro upravljanje. Po mojem mnenju dobro upravljanje vključuje predvsem načeli pravičnosti in nepristranskosti. Evropsko unijo moramo razumeti kot celoto, namesto da samo odbiramo, kar je koristno za nas, in dajemo podporo samo nekaterim območjem. Celotna Evropa se mora nepristransko razvijati, s pomočjo sredstev regionalne politike pa moramo zagotoviti tudi, da se to lahko stori in da tudi bo storjeno.

Zelo sem zaskrbljen tudi zato, ker pri obravnavanju meril za regionalno politiko in financiranje ne bi smeli upoštevati samo BDP. Slednji sam po sebi ni trajnostno merilo, saj bomo preučevali oddaljene regije v EU, zato je pomembno, da vključimo tudi pojma redko poseljenih območij in dolgih razdalj.

Ko govorimo o dobrem upravljanju, govorimo predvsem o nepristranskem, pravičnem upravljanju znotraj regionalne politike Evropske unije.

Poročilo: Agustín Díaz de Mera García Consuegra (A7-0342/2010)

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, vprašanje priseljevanja je v vsej Evropski uniji zelo aktualno. Zato je zelo pomembno, da vzpostavimo mrežo uradnikov za zvezo. Poskusiti moramo tudi ukrepati tako, da bomo v Evropi postali bolj objektivni pri teh vprašanjih.

Vendar pa so se v zadnjem času pojavili zaskrbljujoči primeri naših neuspehov pri nekaterih vidikih politike priseljevanja. Ljudje, ki so prispeli v Evropo in se tukaj nastanili, niso pripravljeni sprejeti temeljnih evropskih vrednot. Glede na to moramo kot Evropejci predvsem zagotoviti, da se bodo te osrednje vrednote, na katerih temelji celotna Evropska unija, ohranile in da se jih bo spoštovalo. To so demokracija, človekove pravice in svoboda mnenja. Prav te so tiste, ki jih moramo še posebej podpreti.

Zato je poleg vzpostavitve mreže uradnikov za zvezo pomembno tudi, da se zanjo oblikujeta etični kodeks in kodeks vrednot, ki bo služil kot referenčna točka pri določanju politike priseljevanja. Pomembno je, da se priseljenci v času, ko prebivajo v Evropski uniji, lahko vključijo v družbo in sprejmejo temeljne evropske vrednote.

Poročilo: Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Carmen Romero López (A7-0354/2010)

  Andrea Češková (ECR). – (CS) Gospa predsednica, želela bi spregovoriti o glasovanju o evropski odredbi o zaščiti, saj osebno menim, da je ta instrument izredno pomemben. Dobro si predstavljam položaj žensk, na katere se ta odredba v glavnem nanaša in ki so se znašle v položaju, v katerem so dobesedno preganjane, se želijo preseliti in potrebujejo zaščito. Zaradi tega me skrbi, da besedilo, o katerem smo glasovali, ne temelji na zanesljivi pravni podlagi. Trdno pa sem prepričana, da je besedilo mogoče prilagoditi, zato mislim, da bo ta očitno dobra zamisel v celoti izpeljana. Vendar sem se tokrat iz teh razlogov glasovanja vzdržala.

  Jens Rohde (ALDE). – Gospod predsednik, rad bi samo povedal, da moja glasovalna naprava ni delovala, ko smo glasovali o evropski odredbi o zaščiti, sicer bi jo podprl, saj je to zelo pomembno vprašanje in za Parlament je prav tako pomembno, da je danes evropsko odredbo o zaščiti tudi sprejel.

Ta zakonodaja je bistvenega pomena za Evropo. Vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb je temeljnega pomena v območju svobode, varnosti in pravice. Da bi preprečili kaznivo dejanje ali novo kaznivo dejanje, storjeno proti zaščiteni osebi, država izvršiteljica zdaj nudi pravno podlago za priznanje odločbe, ki je bila predhodno sprejeta v drugi državi članici.

Ta zakonodaja je potrebna za preprečevanje nasilja nad ženskami in drugimi žrtvami nasilja. Bistveno in pomembno je, da se žrtvam omogoči prebivanje ali začasno prebivanje kjer koli v EU in da se tem tudi zanje začne veljati svoboda gibanja.

Poročilo: Edit Bauer, Anna Hedh (A7-0348/2010)

  Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, trgovina z ljudmi je zelo resen problem. Od leta 2008 je v mojem volilnem okrožju na Severnem Irskem pred izkoriščanjem bilo rešenih 35 ljudi; od tega jih je bilo 25 rešenih leta 2009. Vendar pa še nihče ni bil obsojen za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Gre za obliko sodobnega suženjstva, resen zločin in kršenje temeljnih človekovih pravic posameznika. Mnoge ženske, ki so bile pripeljane na Severno Irsko ali tam rešene, dejansko prihajajo z Daljnega vzhoda, tja pa so jih pripeljale organizirane kriminalne združbe, ki ustvarjajo ogromen dobiček in izkoriščajo te ljudi za delo in spolne usluge.

Poročilo sicer vsebuje številne dobre vidike in menim tudi, da gre tu za področje, v katerem bi lahko vzpostavili veliko sodelovanje policije – policija Severne Irske je pri tem dejansko igrala vodilno vlogo –, vendar sem se glasovanja vzdržala, ker sem trdno prepričana, da je določitev najnižjih kazni zgolj stvar držav članic.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, trgovina z ljudmi je eden izmed največjih in najpomembnejših problemov ter ena izmed najresnejših groženj, s katerimi se spopada Evropska unija. Problem moramo prepoznati in priznati, da obstaja, četudi se pogosto zdi, kot da se skrivamo za nečim, kar smo že razrešili. Žal to ne drži. Poskrbeti moramo, da bodo temeljne pravice vsakega posameznika postale resničnost.

Angleški izraz „human trafficking“, ki bi ga dobesedno lahko prevedli kot „človeška trgovina“, je nekoliko neustrezen, saj pri tem ni nič človeškega. To je strahoten posel, ki ljudem odvzema enkratno priložnost za življenje in človeško dostojanstvo. Posebna ogrožena skupina so ženske in otroci. Najvidnejši primeri te trgovine sta prostitucija in trgovina z organi.

Evropsko unijo želim pozvati, da dejansko začne ukrepati – ne samo govoriti, temveč ukrepati –, da bi se trgovina z ljudmi v Evropski uniji dokončno odpravila, pri tem pa da uporabi to poročilo kot referenčno točko. Ukrepati moramo tako, da se bomo proti trgovini borili ustrezno, tj. z uporabo sankcij, ki bodo vsakemu posamezniku ponudile priložnost, da ohrani človeško dostojanstvo in uživa lepo življenje.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospod predsednik, to direktivo sem podprla, ker trgovina z ljudmi pomeni odrekanje svobode v najširšem pomenu besede.

Vesela sem, da nova direktiva državam nalaga dolžnost, da izboljšajo svojo zakonodajo, da bi se lahko učinkoviteje spopadli s tem kaznivim dejanjem, vendar pa želim tudi poudariti, da je pred pregonom trgovcev z ljudmi treba izreči obsodbo izkoriščanju, in sicer na ravni celotne Skupnosti. V vsaki trgovini imamo kupce, ki so pogosto ljudje iz bogatih demokratičnih držav in so lahko naši sosedje. Poročilo namenja pozornost žrtvam, vendar moramo storiti še več, odpreti moramo oči in gledati, kaj se dogaja okoli nas, da ljudje, ki ne vidijo izhoda iz svoje revščine, ne bi nikoli postali žrtve.

Usmeriti se moramo v izobraževanje otrok in mladine, obveščati moramo starše in učitelje in govoriti moramo o tem v medijih, saj je najučinkovitejša oblika preprečevanja pomanjkanje povpraševanja.

  Licia Ronzulli (PPE). - (IT) Gospod predsednik, prosila sem za besedo, da bi podala obrazložitev glasovanja o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej.

Poročilo gospe Bauer sem seveda podprla, kajti boj proti trgovini z ljudmi je in mora ostati ena izmed naših prednostnih nalog. Ta problem se je tako razširil, da ga lahko imenujemo nova oblika suženjstva. Najranljivejši člani družbe – ženske in otroci – so odpeljani v tujino, kjer se jih izkorišča za najbolj ostudne namene, kot so prostitucija, suženjstvo in pornografija.

Ta pojav vsako leto vključuje 1 milijon žrtev po vsem svetu in 500.00 žrtev samo v Evropi. Tisti, ki ta pojav izkoriščajo, so storilci kaznivega dejanja, financirajo trgovino z ljudmi in izkoriščajo ljudi kot blago, ki ga je mogoče kupovati in prodajati.

Kot poudarja poročilo, moramo ukrepati v tistih državah, iz katerih in v katere prihajajo žrtve trgovine z ljudmi. Rešitev bomo lahko našli samo s skupnim prizadevanjem, s skupnim osveščanjem in nudenjem podpore in pomoči žrtvam, predvsem pa tako, da se bomo borili proti temeljnim vzrokom za ta pojav, sa bi zadevnim državam pomagali oblikovati ustrezno zakonodajo za boj proti vsem oblikam suženjstva.

Poročilo: Nathalie Griesbeck (A7-0346/2010)

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, vesel sem, da danes v Parlamentu nismo govorili samo o sporazumu med Evropsko unijo in Gruzijo o poenostavitvi vizumskih postopkov, temveč tudi o sporazumu med Evropsko unijo in Gruzijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja.

V tej zvezi je pomembno, da se ne ukvarjamo samo s prijetnimi stvarmi v življenju, temveč tudi z resnimi vprašanji, in upam, da bomo v tem parlamentu, mogoče čez leto dni, prejeli vmesno poročilo o izvajanju tega sporazuma med Evropsko unijo in Gruzijo in predvsem o tem, kako dobro deluje. Želim si tudi, da bi bil Evropski parlament naslednjič bolj vključen v uvodne razprave.

Poročilo: Iva Zanicchi (A7-0332/2010)

  Nirj Deva (ECR). – Gospod predsednik, želel sem pojasniti, zakaj se je moja skupina skupaj z mano vzdržala glasovanja o zmogljivosti za hitro odzivanje EU. Vedno večje število velikih nesreč zunaj EU v zadnjih letih je pripeljalo do večjega števila pozivov k izboljšanju učinkovitosti zmogljivosti za hitro odzivanje EU. Sicer se strinjam s številnimi odličnimi točkami, ki jih omenja to poročilo, vendar pa ne morem podpreti poziva k oblikovanju nove evropske enote civilne zaščite.

Pozive, naj EU uskladi svoj odziv na humanitarne nesreče s širšo skupnostjo za razvoj, podpiram, vendar takšna dejanja lahko podprem samo, če se dogajajo znotraj že obstoječih mehanizmov, kot je mehanizem civilne zaščite Skupnosti. Medtem ko je izredno pomembno, da se EU učinkovito odziva na humanitarne nesreče, je enako pomembno tudi, da pri tem nismo edini.

Poleg tega da namenjamo pozornost izboljšanju odziva EU, se moramo usmeriti tudi v povečanje zmogljivosti držav v razvoju in regij ter podregionalnih zmogljivosti na prizadetem območju, da bi to storili skupaj kot mednarodna skupnost. V nasprotnem primeru bomo mi opravili težko delo, oni pa ne bodo naredili ničesar.

Poročilo: Petru Constantin Luhan (A7-0309/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, mnogi državljani EU se še ne zavedajo, kakšen pomen ima kohezijska politika pri razvoju ne zgolj posameznih regij, temveč celotnih držav. Njena glavna naloga je ustvariti enake pogoje za regije v Evropski uniji. Tako bodo prebivalci manj privilegiranih regij s težkimi kmetijskimi pogoji in slabim dostopom do komunikacij lahko izkoristili enako raven dostopa do socialnih, izobraževalnih, prevoznih in energetskih storitev, kakor tudi prebivalci območij, ki so v boljšem socialnem in ekonomskem položaju. Pomena same kohezije torej ni mogoče preceniti.

Zato moramo podpreti vse ukrepe, usmerjene v boljšo uporabo denarja, ki prihaja iz strukturnih skladov, in v učinkovitejše izkoriščanje njene povezovalne vloge, predvsem zato, ker se bodo učinki kohezijske politike zelo močno čutili na lokalni ravni, s tem pa v veliki meri tudi na podeželju. Zaradi tega sem to poročilo podprl.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, želel bi spregovoriti o poročilu gospoda Luhana, ki je zadnja tema današnje razprave.

Konkurenčnost in kohezija sta elementa, ki drug drugega dopolnjujeta in podpirata. Vendar pa se konkurenčnost EU v celoti lahko zagotovi samo, če je gospodarska rast zares trajnostna. Mnoge naložbe, ki so jih sofinancirali strukturni skladi, so pokazali svojo vrednost, pri tem pa bi rad poudaril izboljšanje infrastrukture, saj je to pritegnilo tuje naložbe v številne regije, kar prispeva h gospodarskemu razvoju. Vendar pa je tudi kohezijska politika pokazala svojo vrednost, saj je v času finančne krize igrala vlogo učinkovitega instrumenta za prožen odziv na nove socialno-ekonomske izzive.

Strinjam se tudi z mnenjem poročevalca, da je gospodarska konkurenčnost EU tesno povezana s povprečno stopnjo zaposlovanja, izobraževanjem in usposobljenostjo delovne sile, socialno varnostjo in dostopom do javnih storitev, saj je podpora socialni koheziji ključnega pomena za splošno regionalno konkurenčnost celo na svetovni ravni.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Reimer Böge (A7-0335/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Poročilo o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije (poplave na Madeiri na Portugalskem in nevihta v Franciji) sem podprl. Portugalska je zaprosila za pomoč iz Solidarnostnega sklada, ko so februarja 2010 zaradi nenavadnega in izredno močnega deževja na otoku Madeira nastali zemeljski plazovi in hude poplave, ki so povzročili škodo na javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, škodo pa so utrpela tudi podjetja in kmetijstvo. Portugalski organi so skupno neposredno škodo, ki so jo povzročile poplave na Madeiri, ocenili na 1,08 milijarde EUR. Solidarnostni sklad prispeva približno 31 milijonov EUR. Tudi sam sem bil na Madeiri in ugotovil sem, da mora ta sklad postati prožnejši in bolj velikodušen v svoji podpori, zlasti ko gre za oddaljene in otoške regije, ki jih slabo vreme pogosto prizadene.

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na podlagi poročila mojega cenjenega nemškega kolega, gospoda Bögeja, sem podprl predlog Sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije v višini 67 milijonov EUR za pomoč Madeiri (Portugalska), ki so jo prizadeli zemeljski plazovi in poplave, kakor tudi Franciji, ki so jo poplave prizadele po nevihti Xynthia februarja 2010. Naj poudarim, da ta znesek predstavlja 2,7 % ocenjene skupne neposredne škode, ki znaša 2,5 milijarde EUR. Seveda je to velik znesek finančnih sredstev, a glede na to da predstavlja sorazmerno majhen delež skupne škode (2,7 %), se moram vprašati, ali ne bi bilo bolje, če bi Evropska unija ta sklad uporabila za financiranje evropske enote civilne zaščite, ki bi lahko takoj ponudila pomoč žrtvam nesreč, saj bi tako obvladala izjemno akutne razmere, ki so zunaj zmogljivosti nacionalnih enot. Ta enota ne bi bila zelo draga, saj bi na začetku vključevala usklajevanje nacionalnih enot civilne zaščite. Poleg tega bi se lahko uporabila za misije v tujini (na primer na Haitiju).

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam sprejetje poročila, ki iz Solidarnostnega sklada Evropske unije dodeljuje 31.255.790 EUR Portugalski po poplavah, ki so februarja lani prizadele Madeiro. Dež, ki je lil v curkih na otok Madeira, je povzročil kaos in ogromno materialno škodo; povzročil je zemeljske plazove, porušili so se mostovi, zaprle so se avtoceste, poplave pa so odnašale hiše in avtomobile.

V nesreči, ki je udarila Madeiro, je umrlo dvainštirideset ljudi, 13 pa jih je izginilo. Evropski parlament je danes tukaj v Strasbourgu priča pravemu prikazu evropske solidarnosti, ki je ena izmed najpomembnejših vrednot evropskega projekta in ki si zasluži, da jo poudarimo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo sem podprla, ker se strinjam, da je v okviru splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2010 treba uporabiti Solidarnostni sklad Evropske unije za zagotovitev zneska 66.891.540 EUR v odobritvah za prevzem obveznosti in odobritvah plačil, da bi se obravnavala prošnja Portugalske za odziv na nesrečo, ki so jo povzročili zemeljski plazovi in poplave na otoku Madeira, ter prošnja Francije v zvezi z nesrečo, ki jo je povzročila nevihta Xynthia.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Seveda pozdravljam uporabo Solidarnostnega sklada za pomoč žrtvam tragedije, ki je po izredno močnem deževju prizadela Madeiro. Kolegu poslancu, gospodu Teixeiru, čestitam za njegova uspešna in nenehna prizadevanja pri osveščanju v evropskih institucijah in oblikovanju podlage za potrebno podporo. Naj ponovim, da sem trdno prepričan, da je treba postopke poenostaviti, da bi bilo Solidarnostni sklad v prihodnosti mogoče hitreje uporabiti. Nujna pomoč, ki pride prepozno, ruši učinkovito podobo Unije in zmanjšuje občutek evropske solidarnosti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Portugalska je zaprosila za pomoč iz Solidarnostnega sklada, ko so februarja 2010 zaradi nenavadnega in izredno močnega deževja na otoku Madeira nastali zemeljski plazovi in hude poplave, ki so povzročili škodo na lokalnih javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, škodo pa so utrpela tudi podjetja in kmetijstvo. Portugalski organi so skupno neposredno škodo skupaj z regionalnimi organi Madeire ocenili na 1,08 milijarde EUR, kar pomeni približno 0,68 % portugalskega bruto nacionalnega dohodka. Poplave so povzročile precejšnjo škodo številnim domovom, kmetijam, cestam in vodovodom. Finančna pomoč, ki bo sproščena iz sklada, bo portugalskim organom, predvsem pa regionalnim organom Madeire, omogočila, da povrnejo del izdatkov, ki so nastali pri odzivu na izredne razmere. To poročilo sem v celoti podprl zaradi odgovornosti in zaveze, da se je treba izogniti nepotrebnim zamudam pri uporabi finančne pomoči za regije Portugalske in Francije, ki so jih prizadele naravne nesreče.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Deset mesecev po tem, ko je francosko obalo prizadela nevihta Xynthia, v kateri je umrlo 53 ljudi, 80 ljudi je bilo ranjenih, poleg tega pa je nastala tudi ogromna materialna škoda, je Parlament sprejel spremembo proračuna, da bi uporabil Solidarnostni sklad EU v višini 35,6 milijona EUR. A če pustimo proces obnove ob strani, koliko drugih tragedij se bo moralo še zgoditi, da bomo končno na področju preprečevanja naravnih nesreč končno oblikovali pristop na ravni Skupnosti? Naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, so čedalje pogostejše, zato moramo zagotoviti, da bodo nacionalni ukrepi učinkovitejši in bolj usklajeni ter da bodo evropski ukrepi prožnejši. Želim poudariti tudi, da imamo od leta 2006 poročilo gospoda Barniera o vzpostavitvi enote za hitro posredovanje za odziv na naravne nesreče: kaj nam brani, da ga ne sprejmemo? Kaj nam brani, da ga ne uporabimo?

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) To poročilo sem danes podprla, kar pomeni, da se bo Solidarnostni sklad EU lahko uporabil za škodo, ki je nastala po velikih poplavah na Portugalskem in po nevihti Xynthia leta 2010. To je dokaz močnih vezi med državami članicami Unije in poudarja pomen pridobivanja pomoči s strani regij, ki so jih prizadele naravne nesreče. Vesela sem, da je bilo iz Solidarnostnega sklada sproščenih več kot 35 milijonov EUR za popravilo precejšnje škode, ki jo je nevihta Xynthia povzročila na nekaterih obalnih območjih, predvsem v departmajih Charente-Maritime, Vendée in Côtes-d’Armor.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija predlaga uporabo Solidarnostnega sklada v skupnem znesku 66.891.540 EUR za Portugalsko in Francijo: 31.255.790 za Portugalsko in 35.635.750 za Francijo. Portugalska je zaprosila za pomoč po nevihti na Madeiri februarja 2010, ki je povzročila hudo škodo na javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, v podjetjih in na kmetijah. Francija pa je za pomoč iz Solidarnostnega sklada zaprosila po nevihti Xynthia, ki se je prav tako zgodila februarja 2010 in je prizadela velik del države: v njej je umrlo 53 ljudi, 80 jih je bilo ranjenih, povzročila pa je tudi hudo škodo na nasipih in jezovih, javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, cestnih in železniških povezavah, kmetijah in podjetjih.

Medtem ko v celoti podpiram to uporabo sklada, nenazadnje tudi zaradi njenega pomena za avtonomno regijo Madeira, moram izraziti razočaranje nad tem, da je pomoč na voljo šele decembra, torej 10 mesecev po tem, ko sta nesreči prizadeli francosko obalo in otok Madeira. Nujno moramo poiskati hitrejše načine, da bo začel postopek v zvezi s Solidarnostnim skladom delovati, in v to usmeriti vsa naša prizadevanja.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo, v katerem se predlaga uporaba Solidarnostnega sklada za popravilo ogromne škode, ki jo je na otoku Madeira povzročila nevihta, ki je regijo prizadela februarja 2010, smo seveda podprli. Kljub temu želimo tukaj ponovno omeniti nekatere pripombe.

V skladu z uredbo o Solidarnostnem skladu mora Skupnost „v primeru večje nesreče [...] izkazati solidarnost s prebivalstvom v zadevnih regijah z zagotovitvijo finančne pomoči, da prispeva k čim hitrejši vzpostavitvi običajnih pogojev za življenje v prizadetih regijah“. V uredbi je tudi navedeno, da mora ta instrument omogočati „hitro in učinkovito ukrepanje Skupnosti, da bo brez odlašanja pomagala mobilizirati službe za ukrepanje ob izrednih dogodkih za zadovoljevanje neposrednih potreb prebivalstva in kratkoročno obnovo poškodovane ključne infrastrukture“.

Vendar pa so pravila in postopki v zvezi z uporabo sklada že pokazali, da se to načelo hitrega nudenja pomoči prizadetim prebivalcem v praksi ne upošteva. V tem primeru ta parlament glasuje o uporabi sklada šele 10 mesecev po nesreči. Zato smo trdili – in to počnemo tudi zdaj –, da je treba pravila za uporabo tega sklada prilagoditi, da bi se omogočila prožnejša in pravočasna uporaba in da bi se skrajšal čas med nesrečo ter trenutkom, ko so sredstva na voljo.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Po mojem mnenju je Solidarnostni sklad tako kot Sklad za prilagoditev globalizaciji eno izmed proračunskih instrumentov, ki v praksi najmočneje izražajo vrednoto „solidarnost“, ki si jo člani Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu prizadevamo spodbujati, ko pripravljamo politike Skupnosti. 27. in 28. februarja 2010 je v nevihti Xynthia v departmajih Vendée in Charente-Maritime umrlo 53 ljudi, poškodovanih pa jih je bilo približno 80. To je bila prava travmatična izkušnja za to regijo in prebivalce, psihološki in gospodarski vpliv pa se čuti tudi 10 mesecev kasneje. Od plenarnega zasedanja v marcu 2010 je Parlament sprejel zelo veliko resolucij, v katerih poziva k uporabi tega sklada, da bi se zagotovila pomoč žrtvam.

Današnje glasovanje, s katerim je bila potrjena sprostitev 35,6 milijona EUR za ta departmaja, kakor tudi 31,2 milijona EUR za Portugalsko, saj je ta nevihta na Madeiri povzročila poplave, je dober primer te skupne želje, da pokažemo pravo solidarnost med evropskimi državljani. To je Evropa, ki jo želimo zgraditi, Evropa, ki je blizu svojim državljanom, ki je pozorna na vsa vprašanja, ki nanje vplivajo, in ki lahko ta vprašanja kolektivno obravnava.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za uporabo Evropskega solidarnostnega sklada. Menim namreč, da je sklad dragoceno orodje, ki Evropski uniji omogoča, da pokaže solidarnost s prebivalstvom regij, ki so jih prizadele naravne nesreče, s finančno podporo za hitrejšo obnovo normalnih življenjskih pogojev. Današnje glasovanje se je nanašalo na dve prošnji za pomoč. Prvo je vložila Portugalska po izredno močnem deževju na otoku Madeira, v katerem so nastali zemeljski plazovi in hude poplave, ki so povzročili škodo na javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, škodo pa so utrpela tudi podjetja in kmetijstvo.

Drugo prošnjo za uporabo je vložila Francija po nevihti Xynthia, v kateri je umrlo 53 ljudi in ki je povzročila poplave, ki so zajele širša območja, vključno s poseljenimi kraji, in povzročile hudo škodo na nasipih in jezovih, javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, cestnih in železniških povezavah, škodo pa so utrpela tudi podjetja in kmetijstvo. Na koncu naj dodam, da uporabljena sredstva iz sklada znašajo 31.255.790 EUR za poplave na Madeiri in 35.635.750 EUR za nevihto Xynthia, kar je skupaj 66.891.540 EUR.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki iz Solidarnostnega sklada EU Portugalski dodeljuje 31 milijonov evrov, Franciji pa 35 milijonov evrov. To je pomembna poteza podpore po poplavah in zemeljskih plazovih, ki so nastali februarja na Poljskem, in po razdejanju, ki ga je na atlantski obali v Franciji povzročila nevihta „Xynthia“.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Uporabo Solidarnostnega sklada Evropske unije za območja na Portugalskem, ki so jih prizadele poplave, ter regije v Franciji, ki jih je februarja 2010 prizadela nevihta Xynthia, sem podprla. Najbolj prizadete so bile regije atlantske obale, saj je nevihta poplavila širša območja, vključno s poseljenimi kraji, in povzročila hudo človeško in materialno škodo. Današnje glasovanje je odgovor na prošnjo francoskih organov, ki so za te regije med drugim zaprosili za evropsko finančno pomoč za „neobičajn[o] nesreč[o], zlasti naravn[o], ki prizadene večji del njenega prebivalstva ter resno in trajno vpliva na življenjske razmere in pogoje za gospodarsko stabilnost regije“. Od ocenjenih 1.425,43 milijona EUR neposredne škode, ki jo je povzročila nesreča, bo Franciji izplačanih 35.635.750 EUR. Uporaba Solidarnostnega sklada je praktičen izraz Evrope, ki je blizu svojim državljanom, to pa državljani tudi pričakujejo. Evropske institucija si morajo še naprej prizadevati za hitrejše ukrepanje in postopke, ki jih upravičujeta nujnost in razsežnost naravnega pojava.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Pomoč, ki jo Evropska unija dodeljuje Portugalski in Franciji po nevihtah v februarju 2010, je dobra novica. Vendar pa je žalostno, da EU pri pomoči državljanom, ki trpijo hude posledice podnebnih sprememb, ne ukrepa tako hitro, kot to počne, ko mora reševati banke.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija je območje solidarnosti in Solidarnostni sklad EU sodi v ta okvir. Pomoč iz sklada je ključnega pomena za območja, ki so jih prizadele naravne nesreče, kot na primer poplave na Madeiri (Portugalska) in nevihta Xynthia v Franciji. Po potrditvi, da obe vlogi izpolnjujeta merila za upravičenost iz Uredbe (ES) št. 2012/2002, je Komisija predlagala uporabo Solidarnostnega sklada v znesku 31.255.790 EUR za Portugalsko (poplave na Madeiri) in 35.635.750 EUR za Francijo (nevihta Xynthia), kar skupaj znaša 66.891.540 EUR, kar se odšteje od zgornje meje v višini 1 milijarde EUR v obliki odobritev za prevzem obveznosti in plačila. Vendar pa bi želel opozoriti na zamudo pri uporabi tovrstne pomoči. Postopek mora postati manj birokratski in bolj racionaliziran, da bi se v prihodnosti pravočasno odzvali na nesreče.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Čeprav sem ta predlog o dodelitvi pomoči podprl, menim, da je to samo analgetik in blažilno sredstvo za posledice kapitalističnega modela in da ne predstavlja nikakršnega napredka v boju proti temeljnim vzrokom krize. Strinjam se z uporabo sredstev iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za državljane, ki so bili odpuščeni zaradi strukturnih sprememb v poslovnih modelih ali zaradi neposrednih posledic sedanje gospodarske in finančne krize. Mislim, da vsota, ki znaša več kot 250 milijonov EUR, za katero je bila vložena prošnja in ki predstavlja dodatno podporo ter pomoč za več kot 600 delavcev, ki so bili odpuščeni iz maloprodajnega sektorja na Nizozemskem, lahko pomaga doseči končen cilj olajšanja ponovnega vključevanja teh delavcev na trg dela. To sem podprl tudi zato, ker sem prepričan, da ta podpora dopolnjuje pomoč za odpuščene delavce, ki je zagotovljena v vseh nacionalnih zakonodajah in kolektivnih sporazumih. Zato ta uporaba sredstev iz ESPG ne more v nobenem primeru nadomestiti pravne odgovornosti vlad in podjetij do delavcev, ki so bili odpuščeni, ali omogočiti izogibanje tem odgovornostim.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) V takšnih primerih je podpora potrebna, da bi vse države članice EU imele občutek, da pripadajo povezani družini. Bilo bi veliko ceneje, če bi se sredstva Evropske unije dodelila projektom, ki so imeli to možnost, da ublažijo posledice naravnih nesreč. Na primer gradnja jezov in zaščitnih struktur ter naložbe v ukrepe na področju obveščanja in opozarjanja javnosti. Menim, da bi bilo koristno tudi pripraviti gradbene predpise za bolj ogrožene regije. Če Evropska unija samo zagotavlja sredstva in si ne prizadeva za preprečevanje naravnih nesreč, bo to lahko imelo v prihodnosti še hujše posledice.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (PT) Portugalska je zaprosila za pomoč iz Solidarnostnega sklada, ko so februarja 2010 zaradi nenavadnega deževja na otoku Madeira nastali zemeljski plazovi in hude poplave, ki so povzročili škodo na javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, škodo pa so utrpela tudi podjetja in kmetijstvo. Portugalske oblasti ocenjujejo, da skupni znesek neposredne škode znaša 1.080 milijonov EUR. Francija je za pomoč iz Solidarnostnega sklada zaprosila, ko je februarja 2010 velik del Francije zajela nevihta Xynthia, ki je najbolj prizadela regijo atlantske obale, predvsem departmaja Charente-Maritime in Vendée. V nevihti je izgubilo življenje 53 ljudi, skoraj 80 pa jih je bilo ranjenih. Francoski organi ocenjujejo, da skupni znesek neposredne škode, ki jo je v tem območju povzročila nesreča, znaša 1.425,43 milijona EUR.

Po potrditvi, da obe vlogi izpolnjujeta merila za upravičenost iz Uredbe (ES) št. 2012/2002, je Komisija predlagala uporabo Solidarnostnega sklada v znesku 31.255.790 EUR za Portugalsko (poplave na Madeiri) in 35.635.750 EUR za Francijo (nevihta Xynthia), kar skupaj znaša 66.891.540 EUR. Ker so vsi pogoji za pridobitev pomoči izpolnjeni, sem poročilo podprl, da bi pokazal solidarnost do prizadetih žrtev in držav.

  Elisabeth Morin-Chartier (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem glas Evropskega parlamenta, ki je danes, 14. decembra 2010, odobril sprostitev 35,6 milijona EUR za Francijo, kjer je nevihta Xynthia februarja deloma opustošila atlantsko obalo. Ta denar se bo uporabil za financiranje obnove infrastrukture, ki je bila poškodovana v nesreči. Kot poslanka Evropskega parlamenta iz najbolj prizadetih regij pozdravljam dodelitev teh sredstev za popravilo škode, ki jo je povzročila nevihta: je prava pomoč vsem prizadetim francoskim departmajem. Ta uporaba dokazuje, da solidarnost ni samo prazna beseda, ko gre za Evropsko unijo.

Na koncu želim poudariti, da je nevihta Xynthia februarja 2010 prizadela velik del Francije, pri čemer je najhuje bilo v departmajih Charente-Maritime in Vendée, kjer je umrlo 53 ljudi, 80 pa jih je bilo ranjenih. Ocenjena materialna škoda znaša 1.425,43 milijona EUR. Za popravilo te škode je iz Solidarnostnega sklada EU sproščenih 35,6 milijona EUR.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V skladu s poročilom gospoda Bögeja je za odpravo posledic hudih naravnih nesreč v Franciji in na Portugalskem na voljo 66,9 milijona EUR. Zato sem glasoval za poročilo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo sem podprla, ker se strinjam, da je treba v okviru splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2010 uporabiti Solidarnostni sklad Evropske unije za zagotovitev zneska v višini 66.891.540 EUR v odobritvah za prevzem obveznosti in odobritvah plačil, da bi se rešili prošnji, ki sta ju vložili:

- Portugalska, in sicer za uporabo sklada zaradi nesreče, ki so jo povzročili zemeljski plazovi in poplave na otoku Madeira, in

- Francija, in sicer za uporabo sklada v zvezi z nesrečo, ki jo je povzročila nevihta Xynthia.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Toplo pozdravljam sprejetje tega poročila o dodelitvi 31.255.790 EUR za Portugalsko za odpravo ogromne škode, ki jo je povzročila nesreča, ki je februarja 2010 prizadela otok Madeira. V tem smislu moram poudariti veliko zavzetost portugalske delegacije iz stranke Partido Social Democrata, predvsem pa delo, ki ga je opravil gospo Teixeira, ki se je izkazalo kot odločilno za dosego tega rezultata.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Komisija predlaga uporabo Solidarnostnega sklada Evropske unije v korist Portugalske in Francije, in sicer v skladu s točko 26 medinstitucionalnega sporazum z dne 17. maja o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju. Medinstitucionalni sporazum dovoljuje uporabo sredstev Solidarnostnega sklada v višini do 1 milijarde EUR letno. Komisija je v letu 2010 do sedaj predložila en sam predlog za uporabo Solidarnostnega sklada, in sicer v predlogu z dne 24. septembra 2010 za uporabo 13,02 milijona EU po hudih poplavah na Irskem novembra leta 2009 (http://ec.europa.eu/prelex/liste_resultats.cfm?CL=sl&ReqId=0&DocType=COM&DocYear=2010&DocNum=0543" ). Ta predlog in ustrezni predlog spremembe proračuna (št. 8/2010) sta še vedno v postopku sprejemanja pri obeh vejah proračunskega organa. Komisija je skupaj s predlogom za uporabo sklada za Portugalsko in Francijo predložila tudi predlog spremembe proračuna (št. 9/2010 z dne 13. oktobra 2010), da bi v proračun za leto 2010 vnesla sredstva za prevzem obveznosti in za plačila, kot zahteva točka 26 medinstitucionalnega sporazuma.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Solidarnostni sklad je bil vzpostavljen zato, da bi se pokazala solidarnost Evropske unije do prebivalcev regij, ki jih prizadenejo naravne nesreče. Februarja letos je regijo Madeira, od koder prihajam tudi sam, prizadela nesreča, ki so jo povzročili zemeljski plazovi in poplave. Po tej tragediji je Portugalska vložila prošnjo za uporabo Solidarnostnega sklada za namen odprave škode, predvsem pa za popravilo infrastrukture in ponovno izgradnjo prizadetih območij.

Prošnjo za uporabo sklada so po nevihti Xynthia vložili tudi francoski organi. Skupna škoda, ki sta jo povzročili obe nesreči, je ocenjena na 66.891.540 EUR, ta znesek pa bo uporabljen takoj, ko bo spremenjen predlog proračuna, kot se zahteva, da bi bil sklad lahko na voljo. Prebivalci so posledice februarske nesreče lahko občutili takoj, saj je povzročila hudo škodo na javnih in zasebnih infrastrukturnih objektih, pa tudi na podjetjih in pridelkih. A čeprav so bile posledice tragedije, ki je opustošila regijo, tako hude, evropska pomoč ni bila takoj na voljo. Minilo je že deset mesecev. Ker se strinjam, da je treba celoten postopek pospešiti, glasujem za uporabo sklada za prizadete regije in pozivam, da se to opravi čim prej.

  Bernadette Vergnaud (S&D), v pisni obliki. – (FR) Sprejetje spremembe proračuna za namen uporabe Solidarnostnega sklada EU v višini 35,6 milijona EUR na podlagi predloga Komisije je dobra novica na današnjem plenarnem zasedanju. To je odgovor na prošnjo francoske vlade po nevihti Xynthia, ki je 27. in 28. februarja 2010 prizadela francosko obalo in v kateri je v departmajih Vendée in Charente-Maritime umrlo 53 ljudi, 80 pa jih je bilo ranjenih. Postopek je nedvomno predolg in potreben izboljšave, vendar sem vesela, da se na takšen način kaže evropska solidarnost, in sicer vpričo tragedije, ki so jo izkusile žrtve. Komisarju Hahnu sem pisala, da podpre prošnjo francoske vlade za pomoč, in zavezo, ki mi jo je dal, je izpolnil med svojim obiskom v La Rochellu v začetku marca. Ta sklad je več kot močno potrebna finančna pomoč; simbolizira namreč skupne vrednote naše celine.

Poročilo: László Surján (A7-0341/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glede na mnenje Odbora za regionalni razvoj in predlog za zmanjšanje plačil iz proračunske vrstice „Energetski projekti za podporo oživitvi gospodarstva – evropsko omrežje za pridobivanje vetrne energije na morju“, da bi se iz Solidarnostnega sklada zagotovila pomoč državam (Portugalska in Francija), ki so ju prizadele velike naravne nesreče, in tudi ob upoštevanju dejstva, da ta sklep določa temeljna merila za delovanje Solidarnostnega sklada, se s tem poročilom strinjam.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vsi se spominjamo nevihte Xynthia, ki je pred skoraj enim letom opustošila obalo departmaja Vendée. Po tej nesreči je bila tam, kjer je voda uničila vse, potrebna obnova. Solidarnostni sklad Evropske unije je odličen instrument za podporo lokalnim prizadevanjem. Z glasovanjem za to besedila sem pomagala pri sprostitvi 35.635.750 EUR, ki niso namenjeni za nadomestilo škode, ki so jo utrpeli posamezniki, temveč so namenjeni za obnovo infrastrukturnih objektov. Solidarnostni sklad, ki je bil vzpostavljen po poplavah v letu 2002, ki so zajele Nemčijo, Avstrijo, Češko republiko in Francijo, je namenjen za pomoč evropskim regijam, ki jih prizadenejo nepredvidljive nesreče. To besedilo dodeljuje enak znesek tudi območjem na Portugalskem, ki so jih prizadele nedavne poplave.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Seveda pozdravljam uporabo Solidarnostnega sklada za pomoč žrtvam tragedije, ki je po izredno močnem deževju prizadela Madeiro. Kolegu poslancu, gospodu Teixeiru, čestitam za njegova uspešna in nenehna prizadevanja pri osveščanju v evropskih institucijah in oblikovanju podlage za potrebno podporo. Naj ponovim, da sem trdno prepričan, da je treba postopke poenostaviti, da bi bilo Solidarnostni sklad v prihodnosti mogoče hitreje uporabiti. Nujna pomoč, ki pride prepozno, ruši učinkovito podobo Unije in zmanjšuje občutek evropske solidarnosti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Edini namen predloga spremembe proračuna št. 9/2010 je, da se prilagoditev proračuna, ki izhaja iz uporabe Solidarnostnega sklada Evropske unije, uradno vključi v proračun za leto 2010. Ker sem že podprl sorodni osnutek poročila, ki predlaga, da se odobri uporaba Solidarnostnega sklada za Portugalsko (poplave na Madeiri) in Francijo (nevihta Xynthia), z istim čutom odgovornosti podpiram tudi to poročilo o spremembi proračuna za uporabo 31.255.790 EUR za Portugalsko in 35.635.750 EUR za Francijo, kar skupaj znaša 66.891.540 EUR, kar se odšteje od zgornje meje sklada.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kljub pomenu investicijskih projektov v energetsko infrastrukturo in predvsem v energijo vetra, glasujem za zmanjšanje odobritev plačil iz proračunske vrstice 06 04 14 03, da bi se sredstva lahko prerazporedila v okvir zneska 66.891.540 EUR v odobritvah plačil (proračunska vrstica 13 06 01), ki je potreben, da bi se izpolnile potrebe glede uporabe Solidarnostnega sklada Evropske unije.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Pri glasovanju o tem predlogu spremembe proračuna, ki bo omogočil uporabo Solidarnostnega sklada v korist prebivalcev Madeire in regij Francije, ki jih je prizadela nevihta Xynthia – kar seveda podpiramo – je treba poleg zamude pri uporabi sklada poudariti nekaj točk, ki smo jih že omenili.

Komisija meni, da so bila merila za upravičenost do uporabe, kar zadeva prag za škodo, izpolnjena predvsem v primeru Madeire. Vendar je treba opozoriti, da bo podpora Unije, ki je zdaj na voljo, pokrila samo 2,89 % skupne škode, ki jo je povzročila nesreča. Madeira spada med najbolj oddaljene regije, zato se mora spopadati z določenimi ovirami. Prizadeva si tudi za konvergenčni cilj (kljub škodljivim spremembam, ki se na tem področju dogajajo po zadnji širitvi). Te posebne značilnosti je treba torej upoštevati s povečanjem podpore, namenjene regiji, bodisi iz tega sklada ali z drugimi ukrepi.

Zato smo v okviru razprave o pravilih sklada predlagali, da bi se preučila zamisel o povečanju finančne pomoči kohezijskim državam in konvergenčnim regijam, in sicer tako, da se v to vprašanje zagotavljanja pomoči v primeru škode, ki so jo povzročile naravne nesreče, uvede nepogrešljiva kohezijska razsežnost. S tem bi se zmanjšala tudi razhajanja med različnimi regijami in državami članicami v Evropski uniji.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V času, v katerem se srečujemo s čedalje pogostejšimi naravnimi nesrečami v Evropi, mora Evropska unija biti zmožna zagotoviti ustrezno pomoč svojim državam članicam, kadar jih prizadenejo tovrstne nesreče. Zato je bilo po nevihti Xynthia, ki je marca prizadela obalna območja departmajev Charente-Maritime in Vendée, in po poplavah, ki so februarja prizadele otok Madeira na Portugalskem, samoumevno, da moram podpreti uporabo Solidarnostnega sklada Evropske unije za namen nadomestila za škodo, ki sta jo povzročili ti nesreči. Menim, da takšen izid glasovanja priča o solidarnosti, ki obstaja med narodi Evrope in ki bi morala obstajati tudi na mnogih drugih področjih.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Kadar se spopadamo z naravno nesrečo – in tovrstne nesreče so čedalje pogostejše –, mora Evropska unija nujno zagotoviti pomoč državam članicam in regijam, ki se spopadajo s trajnimi posledicami takšnih tragedij. Solidarnostni sklad EU je bil vzpostavljen prav za ta namen.

Sklad omogoča dodelitev finančne pomoči žrtvam na področjih, ki so jih prizadele „velike naravne katastrofe“, kot so portugalski otok Madeira, ki so ga uničile poplave, ali francoske regije, ki jih je opustošila nevihta Xynthia. V spomin na letošnje poplave na Poljskem in v drugih delih Evrope, ki je v mojih mislih še svež, se strinjam s predlogom o dodelitvi podpore državam, ki sta pretrpeli nesrečo, v solidarnosti do več tisoč prebivalcev regij, ki so jih prizadele tako uničujoče kataklizme.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To poročilo, s katerim je odobren prenos 66 milijonov evrov iz evropskega sistema za pridobivanje vetrne energije na morju v Solidarnostni sklad EU, da bi se tako pomagalo žrtvam poplav na Portugalskem in nevihte v Franciji, sem podprl.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog spremembe proračuna je smiseln, če upoštevamo, da so sredstva iz Solidarnostnega sklada namenjena za odpravo posledic zemeljskih plazov in hudih poplav, ki so se zgodile na otoku Madeira na Portugalskem, ter posledic nevihte Xynthia v Franciji. Po potrditvi, da obe vlogi izpolnjujeta merila za upravičenost iz Uredbe (ES) št. 2012/2002, je Komisija predlagala uporabo Solidarnostnega sklada v znesku 31.255.790 EUR za Portugalsko (poplave na Madeiri) in 35.635.750 EUR za Francijo (nevihta Xynthia), kar skupaj znaša 66.891.540 EUR, kar se odšteje od zgornje meje v višini 1 milijarde EUR v obliki odobritev za prevzem obveznosti in plačila. Vendar pa bi želel opozoriti na zamudo pri uporabi tovrstne pomoči. Postopek mora postati manj birokratski in bolj racionaliziran, da bi se v prihodnosti pravočasno odzvali na nesreče.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Povečanje proračuna v času finančne in gospodarske krize bi morali načeloma zavrniti. V tem primeru pa gre za prilagoditev zaradi škode, ki jo je v Franciji in na Portugalskem povzročila nevihta Xynthia. Vzajemna pomoč in podpora v primeru naravnih nesreč je pravi znak aktivne evropske solidarnosti, zato ju je treba pozdraviti in podpreti. Zaradi tega sem poročilo podprl.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V skladu s poročilom je treba zagotoviti, da se bodo sredstva, ki so na voljo za Portugalsko in Francijo, uporabila kot pomoč za obnovo infrastrukture v obeh državah, uporabiti pa jih je treba kot „instrument za refinanciranje“. Zato sem poročilo podprl. Prizadetim ljudem je treba pomagati, njihove življenjske pogoje in gospodarsko stabilnost regije pa izboljšati.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) V celoti podpiram uporabo Solidarnostnega sklada EU kot odziv na naravne nesreče v Franciji in na Portugalskem. Menim, da je Solidarnostni sklad eden izmed najpomembnejših načinov, da med državljani EU vzpostavimo evropsko identiteto in čut za skupnost. Leta 2010 je bila Poljska ena izmed držav, ki so izkoristile Solidarnostni sklad, to pa je naletelo na pozitiven odziv v medijih. Želim opozoriti na potrebo po osveščanju javnosti v zvezi s Solidarnostnim skladom in učinki njegove uporabe.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo sem podprla, ker se strinjam, da je treba v okviru splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2010 uporabiti Solidarnostni sklad Evropske unije za zagotovitev zneska v višini 66.891.540 EUR v odobritvah za prevzem obveznosti in odobritvah plačil, da bi se rešili prošnji, ki sta ju vložili:

- Portugalska, in sicer za uporabo sklada zaradi nesreče, ki so jo povzročili zemeljski plazovi in poplave na otoku Madeira, in

- Francija, in sicer za uporabo sklada v zvezi z nesrečo, ki jo je povzročila nevihta Xynthia.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam ta predlog spremembe proračuna, s katerim bo omogočena uporaba Solidarnostnega sklada Evropske unije, da bi se v odobritvah za prevzem obveznosti in plačil zagotovila skupna vsota 66.891.540 EUR, od katerih je 31.255.790 EUR namenjenih za prošnjo za pomoč, ki jo je vložila Portugalska zaradi velike škode, ki jo je povzročila nevihta, ki je februarja 2010 prizadela avtonomno regijo Madeira.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V skladu s členom 37(1) finančne uredbe lahko Komisija predloži predlog spremembe proračuna, „če obstajajo neodložljive, izjemne ali nepredvidene okoliščine“. Glede na ta vidik in v zvezi z uporabo Solidarnostnega sklada EU Komisija predlaga uporabo Solidarnostnega sklada Evropske unije v korist Portugalske in Francije, in sicer v skladu s točko 26 medinstitucionalnega sporazum z dne 17. maja o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju. Medinstitucionalni sporazum dovoljuje uporabo sredstev Solidarnostnega sklada v višini do 1 milijarde EUR letno. Pogoji za upravičenost do uporabe sklada so podrobno navedeni v omenjeni točki, pa tudi v Uredbi Sveta št. 2012/2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije (EUSF). Treba je opozoriti, da sklad ni namenjen poplačilu zasebne škode, temveč popravilu infrastrukture in refinanciranju. Komisija je v letu 2010 do sedaj predložila en sam predlog za uporabo Solidarnostnega sklada, in sicer v predlogu z dne 24. septembra 2010 za uporabo 13,02 milijona EU po hudih poplavah na Irskem novembra leta 2009 (http://ec.europa.eu/prelex/liste_resultats.cfm?CL=sl&ReqId=0&DocType=COM&DocYear=2010&DocNum=0543" ).

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj tega dokumenta Evropskega parlamenta je potrditi stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 9/2010, da bi se izvedle spremembe, ki so potrebne za uporabo Solidarnostnega sklada. Komisija je nesreči, ki sta se zgodili v Madeiri in Franciji, opredelila kot „velika naravna nesreča“ oziroma „neobičajna nesreča v regiji“, sprejeti pa sta bili obe prošnji za uporabo sklada, ki so ju vložili nacionalni organi.

V skladu s finančno uredbo lahko Komisija predloži predlog spremembe proračuna, „če obstajajo neodložljive, izjemne ali nepredvidene okoliščine“. V tem primeru je Komisija predlagala uporabo Solidarnostnega sklada, da bi se zagotovilo 31.255.790 EUR za Portugalsko in 35.635.750 EUR za Francijo, kar skupaj znaša 66.891.540 EUR. Danes v imenu evropske solidarnosti potrjujemo prerazporeditev tega zneska v odobritvah plačil iz proračunske vrstice 06 04 14 03: Energetski projekti za podporo oživitvi gospodarstva – evropsko omrežje za pridobivanje vetrne energije na morju, in sicer za popravilo infrastrukture in obnovo območij, ki sta jih prizadeli nesreči.

Pozdravljam sprejeti ukrep, zaradi samega obsega tragedije, ki je opustošila regijo, iz katere prihajam, tj. avtonomno regijo Madeira, pa obžalujem pa počasnost celotnega postopka za uporabo sklada.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0336/2010)

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na podlagi poročila moje izvrstne italijanske kolegice Barbare Matera sem podprl predlog sklepa o uporabi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v višini 2,2 milijona EUR za pomoč Sloveniji, ki se spopada z odpuščanjem presežnih delavcev v tekstilni industriji. Obrat, o katerem govorimo, je Mura – evropska hiša mode, v katerem je bilo odpuščenih 2.554 delavcev. Zdi se mi čudno, da ima 583 oziroma 22,8 % presežnih delavcev dolgotrajne zdravstvene težave ali so invalidi. Nisem prepričan, da izpolnjujejo merilo ESPG. Omeniti je treba, da 1.114 od 2.554 odpuščenih delavcev „nima zaključene osnovne šole“. Legitimno je, da se vprašamo o stopnji izobrazbe zaposlenih in njihovi ustreznosti glede na sedanje industrijske standarde. Sprašujem se o neodvisnosti javnih uslužbencev na slovenskem Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki morajo prevzeti vlogo organa za potrjevanje za namen nadzora tega izdatka.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Tako kot predlogi, ki jih je gospa Matera predstavila na zadnjem plenarnem zasedanju, so tudi njene resolucije, ki zagovarjajo uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji v šestih specifičnih primerih popolnoma upravičene. Ta sklad bo zagotovil podporo zaposlenim, ki so jih prizadeli škodljivi učinki globalizacije v Sloveniji, Nemčiji, na Poljskem in v Španiji. Vedno sem menil, da je uporaba tega sklada učinkovita, saj ustvarja konkretne rezultate in izpolnjuje specifične in popolnoma jasne potrebe. Kot član Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve sem sprejetje teh resolucij lahko samo podprl.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Slovenija zaprosila za pomoč za 2.544 presežnih delavcev v podjetju Mura – evropska hiša mode, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil, sem resolucijo podprla, saj se s predlogom Komisije, kot ga je popravil Parlament, strinjam. Strinjam se tudi, da bi predlog Komisije v svoji obrazložitvi moral vključevati jasne in podrobne informacije o vlogi ter analiza meril za upravičenost, pojasnjeni pa so tudi razlogi za odobritev vloge, kar je v skladu z zahtevami Parlamenta.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v mednarodni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo hitro izvaja instrumente v podporo delavcem, ki jih je to prizadelo, ter da jim omogoči pridobitev znanj in sposobnosti, da se hitro ponovno vključijo na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij. Ker je Slovenija zaprosila za pomoč za 2554 presežnih delavcev v podjetju Mura – evropska hiša mode, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil v Pomurju, regiji NUTS III, in ker je 7 % vseh ljudi, zaposlenih v Pomurju, delalo v Muri, dohodki v tej regiji pa so že bili pod slovenskim povprečjem, sem v celoti podprl to poročilo o uporabi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Slovenijo.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Število primerov v zadnjih mesecih, v katerih je ta parlament odobril uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ki je bil vzpostavljen zato, da bi zagotovil dodatno podporo delavcem, ki trpijo posledice velikih sprememb v strukturi svetovne trgovine, je po mojem mnenju močan pokazatelj krize, ki jo Evropa trenutno prestaja. ESPG ni odgovor na to krizo, vendar predstavlja veliko, pomembno pomoč. V tem posebnem primeru je pomoč namenjena za odpravo posledic odpuščanja 2.554 presežnih delavcev v podjetju Mura – evropska hiša mode iz Slovenije, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil. Ta sektor je utrpel še posebej hude posledice zaradi sprememb v strukturi svetovne trgovine in je žrtev uvoza poceni tekstilnih proizvodov.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa usposablja delovno silo, primerno za potrebe podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je predložen tudi ta intervencijski načrt za Slovenijo, in sicer v zvezi z odpuščanjem 2.554 presežnih delavcev v podjetju Mura – evropska hiša mode iz Slovenije, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil. Zato upam, da bodo evropske institucije močno okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnje uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Prošnje za uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji se vlagajo mesec za mesecem. Tako imamo zdaj osem novih prošenj iz štirih držav članic: Slovenije, Nemčije, Poljske in Španije. Tu je še več sto podjetij, ki se zapirajo v različnih sektorjih, vse od proizvodnje avtomobilov, prek maloprodaje, do tekstilnega sektorja. Skupaj je bilo odpuščenih 6.500 presežnih delavcev (natančneje 6.592). To je skoraj 10.000, če dodamo še tiste delavce, o katerih smo govorili tukaj pred enim mesecem.

Ko potrjujemo to uporabo sredstev, se ne morem izogniti temu, da ne bi ponovil, da moramo v celoti prekiniti z neoliberalnimi politikami, ki so vzrok za to, da se države Evropske unije spopadajo z očitno gospodarsko in socialno katastrofo. Blažilni ukrepi so res potrebni, toda obravnavati je treba vzroke te katastrofe.

Zdi se, da je čedalje bolj nujno, da začnemo izvajati predlog, ki smo ga dali v okviru razprave o proračunu za leto 2011, da bi oblikovali evropski program za zaposlovanje in trajnostni razvoj, za katerega bi se dodelil 1 % bruto domačega proizvoda EU, ki bi ga dopolnjevala sredstva iz držav članic. Cilj tega bi bila prava konvergenca, spodbujanje potenciala vseh držav, trajnostna uporaba njihovih virov, naložbe v proizvodnjo in ustvarjanje delovnih mest s pravicami.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Slovenijo sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Današnje glasovanje se je nanašalo na prošnjo za pomoč za 2.554 presežnih delavcev podjetja Mura – evropska hiša mode, ki deluje v sektorju oblačil; vsota te pomoči, ki jo financira ESPG, znaša 2.247.940 EUR. Pozdravljam sprejetje poročila, ki kaže, da je ESPG koristno in učinkovito sredstvo za reševanje brezposelnosti, ki je posledica globalizacije in gospodarske krize.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za pomoč 2.554 presežnim delavcem slovenskega podjetja Mura – evropska hiša mode. Upam, da bo 2,2 milijona EUR v pomoč delavcem in regiji, da si hitro opomorejo od strukturnih sprememb, s katerimi se spopadajo.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se iz spoštovanja do slovenskih delavcev Skupine Mura, ki so bili žrtvovani na oltarju globalizacije. V položaju, v katerega so pahnjeni zaradi neoliberalnih politik, ki jih zagovarja Evropska unija, te zamika, da bi glasoval proti glede na uborni znesek te miloščine. Toda tisto malo, kar dobijo, jim lahko olajša stisko. Toda zaradi tega logika Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ni nič manj nesprejemljiva. To potrjuje logiko, ki je naložbene sklade, ki so lastniki te skupine, ter banke privedla k temu, da vložijo vanje in na njihov račun ustvarjajo dobičke.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitev podjetij, do katerih prihaja v globaliziranem svetu. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v tistih državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitev podjetij, in je temeljnega pomena pri lajšanju dostopa do nove zaposlitve. ESPG so v preteklosti uporabljale druge države EU, zato je zdaj primerno, da to pomoč dodelimo Sloveniji, ki je zaprosila zanjo zaradi 2.554 presežnih delavcev v podjetju Mura – evropska hiša mode, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za, kot sem storil tudi pri prejšnjih primerih v zvezi z uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Ljudem, ki so izgubili službo, moramo pomagati in jim dati možnost, da svoj potencial uporabijo na različnih področjih. Prava škoda je, da kljub dejstvu, da sem se osebno obrnil na predsednika vlade Republike Latvije in ga opozoril na priložnost za uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, Latvija te priložnosti vendarle ni izkoristila, čeprav je 15 % njenih prebivalcev brezposelnih. Zdi se, da je vodstvu Evropske komisije treba poslati znak o neizvajanju pooblastil v Republiki Latviji. Več kot 100.000 prebivalcev Latvije je že zapustilo svojo domovino. Zdi se, da se vlada Republike Latvije sploh ne meni za usodo teh ljudi.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Slovensko tekstilno podjetje Mura – evropska hiša mode, je med 21. oktobrom 2009 in 20. februarjem 2010 zaradi gospodarske in finančne krize moralo odpustiti 2.544 presežnih delavcev. Slovenija zato prosi za 2.247.940 EUR iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, da bi lahko sprejela ukrepe za hitro ponovno vključevanje prizadetih delavcev na trg dela. Poročilo sem podprl, ker je uporaba sredstev povsem utemeljena.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V skladu s poročilom gospe Matera moramo zagotoviti, da se bodo presežni delavci iz Slovenije, ki so bili odpuščeni zaradi svetovne finančne in gospodarske krize, lahko ponovno vključili na trg dela. Mislim, da je to pozitivno, zato sem to podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Slovenija zaprosila za pomoč za 2.544 presežnih delavcev v podjetju Mura – evropska hiša mode, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil, sem resolucijo podprla, saj se s predlogom Komisije, kot ga je popravil Parlament, strinjam.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Komisije o vzpostavitvi dodatnega vira odobritve plačil za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada, ki je sledil številnim opozorilom Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki in da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ki jo je Slovenija vložila za 2.554 presežnih delavcev, ki so bili iz podjetja Mura – evropska hiša mode, ki deluje v sektorju proizvodnje oblačil, odpuščeni v obdobju od 21. oktobra 2009 do 20. februarja 2010, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. Uredba (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je namreč začasno razširila področje delovanja ESGP tako, da zajema tudi posredovanje v takšnih okoliščinah, ko je neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize odpuščenih „vsaj 500 presežnih delavcev v obdobju štirih mesecev v podjetju v državi članici“. Zato sem resolucijo podprl v upanju, da bodo uporaba ESPG tem delavcem pomagala, da se uspešno ponovno vključijo na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0337/2010)

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Nemčija zaprosila za pomoč za 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev, sem resolucijo podprla, saj se s predlogom Komisije, kot ga je popravil Parlament, strinjam. Strinjam se tudi, da bi bilo treba zagotoviti, da bo Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) podprl ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev na trg dela, zato želim ponoviti, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v mednarodni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo hitro izvaja instrumente v podporo delavcem, ki jih je to prizadelo, ter da jim omogoči pridobitev znanj in sposobnosti, da se hitro ponovno vključijo na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij. Ker je Nemčija zaprosila za pomoč za 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev, v celoti podpiram to resolucijo o uporabi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Nemčijo.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Danes potrjujemo sveženj pomoči iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Nemčijo v višini 8.308.555 EUR za odpravo posledic odpuščanja 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen AG v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev. Čeprav je takšna pomoč, kot vedno poudarjam, izredno pomembna za reševanje trenutnih simptomov, to ni dokončna rešitev za probleme, ki so doleteli različne sektorje evropske industrije in ki niso samo posledica gospodarske krize, ki jo prestajamo, temveč tudi potrebe po tem, da se mora Evropa prilagoditi spreminjajočemu se svetu, v katerem je treba biti konkurenčen.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa usposablja delovno silo, primerno za potrebe podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je predložen tudi ta intervencijski načrt za Nemčijo, in sicer v zvezi z odpuščanjem 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev. Zato upam, da bodo evropske institucije močno okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnje uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. – (DE) S pomočjo današnjega sklepa bodo delavci iz podjetja Heidelberger Druckmaschinen AG v Baden-Württembergu, ki jim grozi odpuščanje, prejeli približno 8 milijonov EUR v obliki pomoči iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Ta sredstva naj bi delavcem pomagala, da čim prej najdejo novo zaposlitev. Osebno se mi zdi pomembno, da ti ljudje ta sredstva prejmejo hitro in brez večjih birokratskih frikcijskih izgub. Pomoč je potrebna zdaj in ne čez šest mesecev ali eno leto. Evropska unija in države članice si morajo tudi bolj prizadevati, namesto da se samo zoperstavljajo negativnim posledicam globalizacije. Globalizacija je proces, katerega napredek lahko in dejansko moramo imeti pod nadzorom.

  Wolf Klinz (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Razlog mojega vzdržanja pri tem glasovanju ni samo skeptična drža nemške Svobodne demokratske stranke do Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, temveč izhaja tudi iz možnega navzkrižja interesov, ki bi jih lahko imel kot delničar v podjetju Heidelberger Druckmaschinen AG.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Nemčijo sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Današnje glasovanje se je nanašalo na prošnjo za pomoč za 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev; vsota te pomoči, ki jo financira ESPG, znaša 8.308.555 EUR. Pozdravljam sprejetje poročila, ki kaže, da je ESPG koristno in učinkovito sredstvo za reševanje brezposelnosti, ki je posledica globalizacije in gospodarske krize.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji je bil vzpostavljen zato, da bi se zagotovila pomoč delavcem, ki trpijo posledice velikih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih. 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu (ki je proizvajalec tiskarskih strojev) spada prav v to kategorijo, zato sem podprl uporabi 8.308.555 EUR za pomoč tem delavcem.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se iz spoštovanja do nemških delavcev Skupine Heidelberger Druckmaschinen, ki so bili žrtvovani na oltarju globalizacije. V položaju, v katerega so pahnjeni zaradi neoliberalnih politik, ki jih zagovarja Evropska unija, te zamika, da bi glasoval proti glede na uborni znesek te miloščine. Toda tisto malo, kar dobijo, jim lahko olajša stisko. Toda zaradi tega logika Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ni nič manj nesprejemljiva. To potrjuje logiko, ki je to skupino, ki igra vodilno vlogo na svetu pri proizvodnji tiskarskih strojev, pripeljala k temu, da se preseli za namen povečanja svojega dobička.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitev podjetij, do katerih prihaja v globaliziranem svetu. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v tistih državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitev podjetij, in je temeljnega pomena pri lajšanju dostopa do nove zaposlitve. ESPG so v preteklosti uporabljale druge države EU, zato je zdaj primerno, da to pomoč dodelimo Nemčiji, ki je zaprosila zanjo zaradi 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Po vsej Evropi se še vedno čutijo posledice gospodarske krize. Tudi v Nemčiji se nekaj podjetij še vedno bori za preživetje in odpušča veliko presežnih delavcev. V obdobju od 26. januarja in 26. maja 2010 je proizvajalec tiskarskih strojev, Durkmaschinen AG s sedežem v Heidelbergu zaradi krize moral odpustiti 1.181 presežnih delavcev. Zvezna republika Nemčija je zato iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji zaprosila za 8.308.555 EUR v obliki pomoči. Poročilo podpiram, saj so izpolnjena vsa opredeljena merila za uporabo sredstev.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Podpiram uporabo sklada v zvezi s to prošnjo, saj lahko ta ukrep zagotovi dodatno podporo delavcem, ki so jih prizadele posledice večjih strukturnih sprememb v svetovnih trgovinskih tokovih, in pomaga pri njihovi ponovni vključitvi na trg dela. Zato sem to podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Nemčija zaprosila za pomoč za 1.181 presežnih delavcev iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev, sem resolucijo podprla, saj se s predlogom Komisije, kot ga je popravil Parlament, strinjam.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Komisije o vzpostavitvi dodatnega vira odobritve plačil za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada, ki je sledil številnim opozorilom Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki in da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ki jo je Nemčija vložila za 1.181 presežnih delavcev, ki so bili iz štirih proizvodnih obratov podjetja Heidelberger Druckmaschinen v Baden-Württembergu, ki je proizvajalec tiskarskih strojev, odpuščeni v obdobju od 26. januarja do 26. maja 2010, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. Uredba (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je namreč začasno razširila področje delovanja ESPG tako, da zajema tudi posredovanje v takšnih okoliščinah, ko je neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize odpuščenih „vsaj 500 presežnih delavcev v obdobju štirih mesecev v podjetju v državi članici“. Zato sem resolucijo podprl v upanju, da bodo uporaba ESPG tem delavcem pomagala, da se uspešno ponovno vključijo na trg dela.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Z izjemo prošnje podjetja Heidelberger Druckmaschinen sem brez zadržkov podprla vse druge prošnje za uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, o katerih smo glasovali danes, saj podpiram temeljni namen Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in predvsem neposredno podporo, ki je dana ljudem, ki so, ne po svoji krivdi temveč zaradi globalizacije, izgubili službo. V primeru zgoraj navedenega podjetja Heidelberger Druckmaschinen pa sem se glasovanja vzdržala. V tem primeru imam namreč jasne zadržke. Dobro znano je, da je podjetje Heidelberger Druckmaschinen dragulj nemškega sektorja strojništva. Več let je ustvarjalo velike dobičke.

Zatem je res nastopilo tudi obdobje dveh ali treh finančno težkih let. Heidelberger Druckmaschinen se je odzval tako, kot se že značilno odzivajo velika podjetja: zmanjšal je število zaposlenih na območju, kjer so bile plače visoke, torej v Nemčiji, in obenem vlagal in povečal število zaposlenih na Kitajskem, kjer so plače nizke. Če je sredi takšnega početja vložena prošnja za uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, je to samo negativen primer za to, kako se socialno pomemben in zelo odgovoren ukrep EU izkorišča s strani mednarodnih podjetij, da bi se izognila svoji družbeni odgovornosti.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0359/2010)

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na podlagi poročila moje izvrstne italijanske kolegice Barbare Matera sem podprl predlog sklepa o uporabi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v višini 0.6 milijona EUR za pomoč Poljski, ki se spopada z odpuščanjem presežnih delavcev v tekstilni industriji. Dve podjetji iz avtomobilske industrije sta odpustili petsto devetdeset presežnih delavcev. Podpiram dejstvo, da to pomoč upravljajo in nadzorujejo organi, ki so na Poljskem zadolženi za Evropski socialni sklad (ESS), saj se stroški spremljanja s tem omejijo na zgolj 2.000 EUR. Tako kot gospa Matera, tudi jaz čestitam Komisiji, ker je v okviru uporabe ESPG predlagala druge vire sredstev za plačila za neporabljena sredstva ESS. Vendar pa obžalujem dejstvo, da so bile odobritve plačil za namen uporabe ESPG v korist temu primeru vzete iz proračunske postavke, ki je namenjena podpori MSP in inovacijam. Obsoditi moramo pomanjkljivosti Komisije pri izvajanju programov s področja konkurenčnosti in inovacij, zlasti v času gospodarske krize, ki bo skoraj gotovo močno povečala potrebe po pomoči.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Poljska zaprosila za pomoč v zvezi s 590 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), v regiji Wielkopolskie na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament. Pozdravljam predlog Komisije v zvezi z uporabo ESPG, in sicer o vzpostavitvi dodatnega vira odobritve plačil za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada, ki je sledil številnim opozorilom Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki in da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v svetovni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo učinkovito izvaja instrumente, namenjene podpori delavcem, ki jih je to prizadelo, ter da jim s prekvalificiranjem pomaga pri hitri ponovni vključitvi na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij. Ker je Poljska zaprosila za pomoč v zvezi s 590 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), v regiji Wielkopolskie na ravni NUTS II, sem resolucijo podprl, ker se strinjam s predlogom Komisije o uporabi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Poljsko.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Finančna in gospodarska kriza, ki jo prestajamo, je skupaj z nenehnimi spremembami na trgu dela, ki jih je povzročila drugačna struktura svetovne trgovine, privedla do neštetih žrtev brezposelnosti, ki je v mnogih primerih dolgoročna. Za odziv na takšne razmere je bil ustanovljen Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. V tem posebnem primeru govorimo o uporabi več kot 600.000 EUR v korist Poljski za podporo 613 presežnim delavcem v dveh podjetjih iz sektorja proizvodnje motornih vozil, ki so bili odpuščeni v obdobju od 1. marca 2009 do 30. novembra 2009. Ker je Komisija preučila to prošnji in meni, da je ustrezna ter da izpolnjuje pogoje, in ker predlaga, da naj se prošnji ugodi, sem to podprl.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa usposablja delovno silo, primerno za potrebe podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je bil predložen tudi ta intervencijski načrt za Poljsko, in sicer v zvezi z odpuščanjem 590 presežnih delavcev v dveh podjetjih, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), v regiji Wielkopolskie na ravni NUTS II. Zato upam, da bodo evropske institucije močno okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnje uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Poljsko sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Prošnja za pomoč se nanaša na 1.104 presežne delavce (izmed katerih bo pomoč namenjena 590 delavcem), ki so bili odpuščeni v dveh podjetjih, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), kar znaša 633.077 EUR, financiranih iz ESPG. Pozdravljam sprejetje poročila, ki kaže, da je ESPG koristno in učinkovito sredstvo za reševanje brezposelnosti, ki je posledica globalizacije in gospodarske krize.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Komisija predlaga dodelitev 633.077 EUR iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za pomoč 1.104 delavcem, ki so bili odpuščeni na Poljskem v dveh podjetjih, ki delujeta v proizvodnji motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov. Ta predlog sem podprl.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se iz spoštovanja do delavcev iz poljske avtomobilske industrije, ki so bili žrtvovani na oltarju globalizacije. V položaju, v katerega so pahnjeni zaradi neoliberalnih politik, ki jih zagovarja Evropska unija, te zamika, da bi glasoval proti glede na uborni znesek te miloščine. Toda tisto malo, kar dobijo, jim lahko olajša stisko. Toda zaradi tega logika Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ni nič manj nesprejemljiva. To potrjuje logiko, ki je podjetja, kot sta SEWS in Loni Atokabel, pripeljala k temu, da se preselijo za namen povečanja svojega dobička.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitev podjetij, do katerih prihaja v globaliziranem svetu. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v tistih državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitev podjetij, in je temeljnega pomena pri lajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da odobrimo pomoč tudi Poljski, ki je vložila prošnjo v zvezi s 590 presežnimi delavci iz dveh podjetij, ki sta razvrščeni v razdelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), v regiji Wielkopolskie na ravni NUTS II.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Da bi lahko preprečili velik porast stopnje brezposelnosti, ki je posledica finančne in gospodarske krize, države članice EU potrebujejo sredstva za namen hitrega in učinkovitega izvajanja političnih ukrepov. Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji v ta namen daje vsako leto na voljo 500 milijonov EUR. Če je v določenem obdobju iz enega ali več podjetij odpuščenih 500 presežnih delavcev, se lahko vloži prošnja za uporabo teh sredstev. Poročilo podpiram, saj je pomoč v višini 633.077 EUR za 1.104 presežne delavce iz podjetij, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2, popolnoma upravičena.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo sem podprl, saj zadeva usmerjene ukrepe za pomoč delavcem, ki so utrpeli posledice gospodarske krize.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Poljska zaprosila za pomoč v zvezi s 590 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), v regiji Wielkopolskie na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Komisije o vzpostavitvi dodatnega vira odobritve plačil za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada, ki je sledil številnim opozorilom Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki in da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poljska prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v zvezi z 590 presežnimi delavci iz dveh podjetij, ki sta razvrščeni v oddelek 29 NACE Revizija 2 (proizvodnja motornih vozil, priklopnikov in polpriklopnikov), v regiji Wielkopolskie na ravni NUTS II, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. Uredba (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je namreč začasno razširila področje delovanja ESGP tako, da zajema tudi posredovanje v takšnih okoliščinah, ko je neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize odpuščenih „vsaj 500 presežnih delavcev v obdobju devetih mesecev, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, v oddelku NACE 2 v eni regiji ali dveh sosednjih regijah po ravni NUTS II“. Zato sem resolucijo podprl v upanju, da bodo uporaba ESPG tem delavcem pomagala, da se uspešno ponovno vključijo na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0358/2010)

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Pomoč regiji Aragón sem podprla. Gostota prebivalstva te avtonomne skupnosti je manjša od povprečja EU (112 prebivalcev na kvadratni kilometer); njena tradicionalna gospodarska panoga je gojenje žit in ovčereja; njena trgovina na drobno je utrpela odpuščanje 1.154 presežnih delavcev iz 593 podjetij v devetmesečnem obdobju; 56 % ljudi v tem storitvenem sektorju je brezposelnih od februarja 2010, od teh pa jih je 73 % žensk; 73,9 % presežnih delavcev so bili prodajalci v trgovinah in marketih; 14,4 % jih je opravljalo nekvalificirana dela. Žalostno je, da se ukrepi sprejemajo prepozno, 11 mesecev po prvih odpuščanjih.

Bilo bi zanimivo analizirati rezultate začasnih in izrednih ukrepov pomoči za presežne delavce, ki bodo sprejeti za namen njihovega ponovnega vključevanja na trg dela. Vendar pa mora biti jasno, da ti ukrepi ne smejo nadomestiti ukrepov, ki so jih podjetja dolžna sprejeti v skladu z nacionalno zakonodajo oziroma kolektivnimi pogodbami.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 1.154 presežnimi delavci v 593 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 47 NACE Revizija 2 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v regiji Aragón na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament. Strinjam se tudi, da je treba delovanje in dodano vrednost Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ovrednotiti v okviru splošnega ocenjevanja programov in raznih drugih instrumentov, ustvarjenih z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006, v procesu vmesnega pregleda večletnega finančnega okvira 2007-2013.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v svetovni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo učinkovito izvaja instrumente, namenjene podpori delavcem, ki jih je to prizadelo, ter da jim s prekvalificiranjem pomaga pri hitri ponovni vključitvi na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij. Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 1.154 presežnimi delavci v 593 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 47 NACE Revizija 2 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v regiji Aragón na ravni NUTS II, sem to poročilo oziroma uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Španijo v celoti podprl.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Finančna in gospodarska kriza, ki jo prestajamo, je skupaj z nenehnimi spremembami na trgu dela, ki jih je povzročila drugačna struktura svetovne trgovine, privedla do neštetih žrtev brezposelnosti, ki je v mnogih primerih dolgoročna. Za odziv na takšne razmere je bil ustanovljen Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. V tem posebnem primeru govorimo o uporabi več kot 1,5 milijona EUR v korist Španiji za podporo 1.154 presežnim delavcem v 593 podjetjih iz sektorja trgovine na drobno, ki so bili odpuščeni v obdobju od 1. junija 2009 do 28. februarja 2010. Ker je Komisija preučila to prošnji in meni, da je ustrezna ter da izpolnjuje pogoje, in ker predlaga, da naj se prošnji ugodi, sem to podprl.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa usposablja delovno silo, primerno za potrebe podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je bil predložen tudi ta intervencijski načrt za Španijo, in sicer v zvezi z odpuščanjem 1.154 presežnih delavcev v 593 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 47 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v regiji Aragón na ravni NUTS II. Zato upam, da bodo evropske institucije močno okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnje uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Španijo sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Današnja prošnja za pomoč se nanaša na 1.154 presežnih delavcev v 593 podjetjih, razvrščenih v oddelek 47 NACE Revizija 2 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), znesek pomoči pa znaša 1.560.000 EUR in se bo financiral iz ESPG. Podariti moram tudi pomen ESPG, ki se je pokazal kot koristno in učinkovito sredstvo za reševanje brezposelnosti, ki je posledica globalizacije in gospodarske krize.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – V tej prošnji Španije za uporabo 1.560.000 EUR iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za pomoč 1.154 presežnim delavcem v 593 različnih maloprodajnih podjetjih, ki so bili odpuščeni v obdobju devetih mesecev, se kaže obseg svetovne recesije. To prošnjo sem podprl.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitev podjetij, do katerih prihaja v globaliziranem svetu. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v tistih državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitev podjetij, in je temeljnega pomena pri lajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da odobrimo pomoč tudi Španiji, ki je vložila prošnjo v zvezi s 1.154 presežnimi delavci iz 593 podjetij, ki so razvrščena v oddelek 47 NACE Revizija 2 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v regiji Aragón na ravni NUTS II.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) 593 španskih podjetij, razvrščenih v oddelek 47 NACE Revizija 2 v regiji Aragón na ravni NUTS II, je odpustilo 1.154 presežnih delavcev. Finančna in gospodarska kriza sta povzročili hud upad prodaje v sektorju trgovine na drobno. Te razmere imajo resne posledice zlasti za regijo Aragón, katere gostota prebivalstva je nižja od povprečja EU. Bojimo se, da bo prišlo do nadaljnjega izseljevanja iz te regije, kjer je pred krizo bilo čutiti majhen porast. Poročilo podpiram, saj je treba nemudoma ukrepati, da bi se odzvali na porast stopenj brezposelnosti, zlasti v majhnih regijah s pešajočim gospodarstvom.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Ker gre pri tem za dodatno podporo za delavce, ki so bili odpuščeni zaradi posledic svetovne finančne in gospodarske krize in ki naj bi na tak način pridobili dodatna sredstva za ponovno vključevanje na trg dela, sem to podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 1.154 presežnimi delavci v 593 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 47 NACE Revizija 2 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v regiji Aragón na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Komisije o vzpostavitvi dodatnega vira odobritve plačil za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada, ki je sledil številnim opozorilom Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki in da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Španska prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v zvezi z 1.154 presežnimi delavci iz 593 podjetij, ki so razvrščena v oddelek 47 NACE Revizija 2 (trgovina na drobno, razen z motornimi vozili), v regiji Aragón na ravni NUTS II, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. Uredba (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je namreč začasno razširila področje delovanja ESGP tako, da zajema tudi posredovanje v takšnih okoliščinah,ko neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize „v obdobju devetih mesecev izgubi delo vsaj 500 delavcev, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, v oddelku NACE 2 v eni regiji ali dveh sosednjih regijah na ravni NUTS II“. Zato sem resolucijo podprl v upanju, da bodo uporaba ESPG tem delavcem pomagala, da se uspešno ponovno vključijo na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0357/2010)

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Valencio sem podprla, ker je bilo zaradi strukturnih sprememb v svetovni trgovini in finančne krize v obdobju od 13. aprila 2009 do 12. januarja 2010 nepričakovano odpuščenih 544 presežnih delavcev v 143 podjetjih iz tekstilnega sektorja v Valencii, kar je imelo resne posledice na lokalni ravni. Med odpuščenimi delavci je 61,7 % moških, 22 % jih je starejših od 55 let, 79,9 % jih ima dokončano samo osnovno izobrazbo, štirje pa so invalidi.

Mislim, da bodo z usposabljanjem, ki jim bo omogočeno v 14 mesecih plačanega dela za polovični delovni čas, izboljšali svojo poklicno usposobljenost, da bi se lahko vključili na trg dela. Kot že v prejšnjem primeru je žalostno, da se ukrepi sprejemajo prepozno, eno leto in dva meseca po prvih odpuščanjih.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 350 presežnimi delavci v 143 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament. Strinjam se tudi, da bi predlog Komisije v svoji obrazložitvi moral vključevati jasne in podrobne informacije o vlogi ter analiza meril za upravičenost, pojasnjeni pa so tudi razlogi za odobritev vloge, kar je v skladu z zahtevami Parlamenta.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v svetovni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo učinkovito izvaja instrumente, namenjene podpori delavcem, ki jih je to prizadelo, ter da jim s prekvalificiranjem pomaga pri hitri ponovni vključitvi na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij. Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 350 presežnimi delavci v 143 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), v regiji Comunidad Valenciana, sem to poročilo oziroma uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Španijo v celoti podprl.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Finančna in gospodarska kriza, ki jo prestajamo, je skupaj z nenehnimi spremembami na trgu dela, ki jih je povzročila drugačna struktura svetovne trgovine, privedla do neštetih žrtev brezposelnosti, ki je v mnogih primerih dolgoročna. Za odziv na takšne razmere je bil ustanovljen Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. V tem posebnem primeru govorimo o uporabi več kot 2 milijona EUR v korist Španiji za podporo 544 presežnim delavcem v 143 podjetjih iz tekstilnega sektorja, ki so bili odpuščeni v obdobju od 13. aprila 2009 do 12. januarja 2010. Ker je Komisija preučila to prošnji in meni, da je ustrezna ter da izpolnjuje pogoje, in ker predlaga, da naj se prošnji ugodi, sem to podprl.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa usposablja delovno silo, primerno za potrebe podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je bil predložen tudi ta intervencijski načrt za Španijo, in sicer v zvezi z odpuščanjem 350 presežnih delavcev v 143 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II. Zato upam, da bodo evropske institucije močno okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnje uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Španijo sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Današnja prošnja za pomoč se nanaša na 544 presežnih delavcev (izmed katerih bo pomoč namenjena 350 delavcem), ki so bili odpuščeni v 143 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), kar znaša 2.059.466 EUR, financiranih iz ESPG. Pozdravljam sprejetje poročila, ki kaže, da je ESPG koristno in učinkovito sredstvo za reševanje brezposelnosti, ki je posledica globalizacije in gospodarske krize.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Tekstilni sektor se trenutno v vsej Evropi spopada s težkimi časi. Komisija v odziv na odpuščanje 528 presežnih delavcev v 33 podjetjih v tem sektorju v Španiji predlaga uporabo 1.422.850 EUR. Glasoval sem za.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitev podjetij, do katerih prihaja v globaliziranem svetu. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v tistih državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitev podjetij, in je temeljnega pomena pri lajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da odobrimo pomoč tudi Španiji, ki je vložila prošnjo v zvezi s 350 presežnimi delavci iz 143 podjetij, ki so razvrščena v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) V obdobju od 13. aprila 2009 do 12. januarja 2010 je bilo iz 143 podjetij, razvrščenih v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil) odpuščenih 544 španskih delavcev. Da bi se lahko 350 izmed njih zagotovila pomoč, je Španija zaprosila za uporabo 2.059.466 EUR iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Poročilo podpiram, saj so v celoti izpolnjena vsa merila za uporabo sklada.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Ker je delež malih in srednje velikih podjetij, ki so predvsem specializirana za proizvodnjo pohištva, obutve, oblačil, keramičnih izdelkov in igrač, v regiji Comunidad Valenciana zelo visok in ker storitveni sektor predstavlja 60 % skupne stopnje zaposlenosti v tej regiji, je visoko število odpuščenih presežnih delavcev v zadnjih dveh letih ta sektor še posebej močno prizadelo. To ima velike posledice na lokalni ravni. Zato je zelo pomembno, da tekstilni sektor okrepimo in mu še naprej nudimo podporo. Zato sem to prošnjo podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 350 presežnimi delavci v 143 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 13 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Komisije o vzpostavitvi dodatnega vira odobritve plačil za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada, ki je sledil številnim opozorilom Evropskega parlamenta, da je bil ESPG ustanovljen kot ločen in poseben instrument z lastnimi cilji in roki in da je zaradi tega treba opredeliti ustrezne proračunske vrstice za prerazporeditve.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prošnja Španije za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) se nanaša na 544 presežnih delavcev (med katerimi je do podpore upravičenih 350 delavcev) v 143 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 14 NACE Revizija 2 (proizvodnja oblačil) v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II. Po oceni Komisije ta prošnja izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. Uredba (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je namreč začasno razširila področje delovanja ESGP tako, da zajema tudi posredovanje v takšnih okoliščinah,ko neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize „v obdobju devetih mesecev izgubi delo vsaj 500 delavcev, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, v oddelku NACE 2 v eni regiji ali dveh sosednjih regijah na ravni NUTS II“. Zato sem resolucijo podprl v upanju, da bodo uporaba ESPG tem delavcem pomagala, da se uspešno ponovno vključijo na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0356/2010)

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) To pobudo sem podprla, da bi se 330 ljudem od 528, ki so bili odpuščeni v obdobju devetih mesecev v 66 podjetjih v Valencii v sektorju obdelave naravnega kamna, lahko zagotovila dodatna pomoč, da bi se lahko ponovno vključili na trg dela. Med odpuščenimi jih j1 62 % starejših od 45 let, trije so invalidi, 51 % ni opravilo nikakršnega usposabljanja, 34,4 % pa ima dokončano samo osnovno izobrazbo.

Ta skupnost je že prejela drugo pomoč zaradi izgub delovnih mest v proizvodnem sektorju. Zato je treba nujno sprejeti še druge ukrepe. Uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je lahko samo del teh ukrepov. Še enkrat obžalujem dejstvo, da je Španija sprejela ukrepe prepozno: tj. eno leto in tri mesece po odpuščanjih, ko bi vendar te ukrepe bilo treba uporabiti takoj in po nujnem postopku.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 300 presežnimi delavci v 66 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov) v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament. Strinjam se tudi, da je treba delovanje in dodano vrednost Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ovrednotiti v okviru splošnega ocenjevanja programov in raznih drugih instrumentov, ustvarjenih z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006, v procesu vmesnega pregleda večletnega finančnega okvira 20072013.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v mednarodni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo hitro izvaja instrumente v podporo delavcem, ki so jih te spremembe prizadele, ter da jim omogoči pridobitev znanj in sposobnosti, da se hitro ponovno vključijo na trg dela. Na tej podlagi je treba finančno pomoč zagotavljati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti običajnih ukrepov, za katere so odgovorna podjetja, niti ni namenjena za financiranje podjetij ali njihovo prestrukturiranje. Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 300 presežnimi delavci v 66 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov), v regiji Comunidad Valenciana, sem to poročilo oziroma uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Španijo v celoti podprl.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Danes potrjujemo uporabo svežnja pomoči v višini 1.422.850 EUR iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, in sicer v korist Španije, države, ki jo je svetovna gospodarska kriza hudo prizadela in ki se predvsem spopada s porastom brezposelnosti, ki je višja od evropskega povprečja. V tem posebnem primeru se pomoč nanaša na 528 presežnih delavcev v 66 podjetjih, razvrščeni v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov). Upam, da se bo špansko gospodarstvo lahko ustrezno odzvalo na krizo, saj je uporaba te pomoči le del tega odziva.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa zagotavlja nova ustrezna sredstva za izpolnjevanje potreb podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je bil oblikovan tudi ta intervencijski načrt za Španijo, in sicer v zvezi s 66 podjetji, ki so razvrščena v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II. Zato upam, da bodo evropske institucije okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnjo uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je trenutno na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Španijo sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Današnja prošnja za pomoč se nanaša na 528 presežnih delavcev (izmed katerih bo pomoč namenjena 300 delavcem), ki so bili odpuščeni v 66 podjetjih, razvrščenih v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralih izdelkov), kar znaša 1.422.850 EUR, financiranih iz ESPG.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Ta prošnja se nanaša na uporabo skupnega zneska v višini 1.422.850 EUR iz ESPG za Španijo. Nanaša se na 528 presežnih delavcev v 66 podjetjih, razvrščenih v oddelek 23 NACE Revizija 2, tj. „proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov“, ki so bili odpuščeni v devetmesečnem referenčnem obdobju od 31. marca do 30 decembra 2009. Ocena Komisije je temeljila na: oceni povezave med odpuščanji in velikimi strukturnimi spremembami v svetovnih trgovinskih tokovih ali finančno krizo; nepredvidljivosti zadevnih odpuščanj; prikazu števila odpuščenih delavcev in skladnosti z merilom iz člena 2(a); obrazložitvi nepredvidljivosti navedenih odpuščanj; določitvi podjetij, ki odpuščajo delavce, in delavcev, ki jim bo namenjena pomoč, zadevnega ozemlja ter organov in zainteresiranih strani na tem ozemlju; vplivu odpuščanj na zaposlovanje na lokalni, regionalni oziroma nacionalni ravni; usklajenem svežnju storitev, prilagojenih posameznikom, ki jih bo treba financirati, vključno s skladnostjo z ukrepi, ki se financirajo iz strukturnih skladov, datumih, ko se bodo storitve, prilagojene posameznim prizadetim delavcem, začele izvajati oziroma ko naj bi se začele izvajati; postopkih za posvetovanje s socialnimi partnerji, vodstvom in nadzornimi sistemi. V skladu z oceno Komisije prošnja izpolnjuje merila za upravičenost, ki jih določa uredba ESPG, zato jo podpiram.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se iz spoštovanja do španskih delavcev iz podjetij, kot je Levantina, ki so bili žrtvovani na oltarju globalizacije. V položaju, v katerega so pahnjeni zaradi neoliberalnih politik, ki jih zagovarja Evropska unija, te zamika, da bi glasoval proti glede na uborni znesek te miloščine. Toda tisto malo, kar dobijo, jim lahko olajša stisko. Toda zaradi tega logika Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ni nič manj nesprejemljiva. To potrjuje logiko, ki je omogočila družbam Charterhouse in Impala Funds, da povečata svoj kapital na račun delavcev iz podjetja Levantina v regiji Comunidad Valenciana.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitve podjetij, do katerih prihaja v dobi globalizacije. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitve podjetij, in je temeljnega pomena pri olajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da odobrimo pomoč tudi Španiji, ki je vložila prošnjo v zvezi s 300 presežnimi delavci iz 66 podjetij, ki delujejo v panogi, razvrščeni v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) 500 milijonov EUR je letni najvišji znesek sredstev, ki jih je mogoče uporabiti iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji. Ker je v Španiji v obdobju od 31. marca 2009 do 30. decembra 2009 bilo odpuščenih skupaj 528 presežnih delavcev v 66 podjetjih, uporaba sredstev iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji v višini 1.422.850 EUR ni niti najmanj presenetljiva. Poročilo podpiram, sa je polna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji nadvse dobrodošla.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Podpiram to prošnjo, ki želi ublažiti posledice številnih odpuščanj v tem sektorju in delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi svetovne finančne in gospodarske krize, pomagati, da se ponovno vključijo na trg dela.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 300 presežnimi delavci v 66 podjetjih, ki so razvrščena v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov) v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II, sem resolucijo podprla, ker se strinjam s predlogom Komisije in spremembami predloga, ki jih je predložil Parlament.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Evropske komisije o oblikovanju alternativnega vira sredstev za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada v odgovor na ponavljajoče se izjave Evropskega parlamenta, da je treba opredeliti ustrezne proračunske mehanizme za prenos sredstev glede na to, da je bil ESPG oblikovan kot poseben in ločen instrument z lastnimi cilji in obdobji financiranja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Španska prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v zvezi s 300 od 528 odpuščenih delavcev iz 66 podjetij, ki so razvrščena v oddelek 23 NACE Revizija 2 (proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov), v regiji Comunidad Valenciana na ravni NUTS II, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. V skladu z Uredbo (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, se je področje delovanja ESPG začasno razširilo: zajema namreč tudi posredovanje v takšnih okoliščinah, ko neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize „v obdobju devetih mesecev izgubi delo vsaj 500 delavcev, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, v oddelku NACE 2 v eni regiji ali dveh sosednjih regijah na ravni NUTS II“. Zato sem resolucijo podprl in upam, da bodo sredstva iz ESPG prispevala k uspešni ponovni vključitvi teh delavcev na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0351/2010)

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Kriza je povzročila 28 % upad registracij vozil. V območju Terres de l'Ebre (Katalonija) je zaposlenost v storitvenem sektorju 60-odstotna. Zaprtje podjetja Lear Automotive je povzročilo 4-odstotno porast brezposelnosti na tem območju, ki je leta 2009 znašala 22,7 %.

Namen te pomoči je zagotoviti sveženj posamezniku prilagojenih storitev, podoben drugi pomoči, ki je bila odobrena v isti regiji in za isti sektor v primeru 1.429 od 2.330 presežnih delavcev. V tem primeru gre za 508 od 515 presežnih delavcev, ki so bili odpuščeni po zaprtju podjetja Lear Automotive v obdobju štirih mesecev v letu 2010. Ta pobudo sem podprla, da bi ta prošnja lahko vsem prizadetim omogočila ponovno vključitev na trg dela in da bo pomagala zmanjšati brezposelnost.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč za 508 presežnih delavcev v podjetju Lear Automotive (EEDS) Spain, S.L. Sociedad Unipersonal, ki deluje v avtomobilskem sektorju, sem resolucijo podprla, saj se s predlogom Komisije, kot ga je popravil Parlament, strinjam. Strinjam se tudi, da bi predlog Komisije v svoji obrazložitvi moral vključevati jasne in podrobne informacije o vlogi ter analiza meril za upravičenost, pojasnjeni pa so tudi razlogi za odobritev vloge, kar je v skladu z zahtevami Parlamenta.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v svetovni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo učinkovito izvaja instrumente, namenjene podpori delavcem, ki jih je to prizadelo, ter da jim s prekvalificiranjem pomaga pri hitri ponovni vključitvi na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij. Ker je Španija zaprosila za pomoč v zvezi s 508 presežnimi delavci v podjetju Lear Automotive (EEDS), ki deluje v avtomobilskem sektorju v regiji Katalonija, sem to poročilo oziroma uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Španijo v celoti podprl.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ponovno smo tu, da bi sprejeli uporabo svežnja pomoči iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v višini 382.000 EUR za namen podpore španski avtomobilski industriji. V tem posebnem primeru se pomoč nanaša na 515 delovnih mest, ki so bila izgubljena v podjetju Lear Automotive (EEDS) Spain, S.L. Sociedad Unipersonal, ki deluje v avtomobilskem sektorju v Kataloniji. Pred krizo je bil avtomobilski sektor najpomembnejši vir izvoza Španije. Vendar pa padec povpraševanja za te proizvode v Evropski uniji, ki je posledica krize, grozi s še več odpuščanji, ne samo v Španiji, temveč po vsej Uniji, zato je pomembno, da uporaba ESPG lahko učinkovito pomaga sektorju, ki je tako pomemben za evropsko gospodarstvo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa zagotavlja nova ustrezna sredstva za izpolnjevanje potreb podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je bil oblikovan tudi ta intervencijski načrt za Španijo, ki bo ponudil pomoč 508 posameznikom, ki so izgubili službo v podjetju Lear Automotive (EEDS) Spain, S.L. Sociedad Unipersonal, ki deluje v avtomobilskem sektorju. Zato upam, da bodo evropske institucije okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnjo uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je trenutno na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za Španijo sem podprl, ker menim, da je ta instrument dragocen vir podpore za delavce, ki jih je gospodarska kriza pahnila v težave. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela.

Današnja prošnja za pomoč se nanaša na 515 presežnih delavcev (izmed katerih bo pomoč namenjena 508 delavcem) v podjetju Lear Automotive (EEDS) Spain, ki deluje v avtomobilskem sektorju v Kataloniji, kar znaša 382.200 EUR, financiranih iz ESPG. Pozdravljam sprejetje poročila, ki kaže, da je ESPG koristno in učinkovito sredstvo za reševanje brezposelnosti, ki je posledica globalizacije in gospodarske krize.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Gospodarska recesija v avtomobilskem sektorju je pripeljala do odpuščanja 515 presežnih delavcev v podjetju Lear Automotive (Španija). Predlog za uporabo 382.200 EUR iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ki bodo namenjeni za pomoč tem delavcem, podpiram.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se iz spoštovanja do španskih delavcev podjetja Lear Automotive, ki so bili žrtvovani na oltarju globalizacije. V položaju, v katerega so pahnjeni zaradi neoliberalnih politik, ki jih zagovarja Evropska unija, te zamika, da bi glasoval proti glede na uborni znesek te miloščine. Toda tisto malo, kar dobijo, jim lahko olajša stisko. Toda zaradi tega logika Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ni nič manj nesprejemljiva. Potrjuje logiko, ki je to ameriško multinacionalko in njena glavna delničarja, družbo Pezna Investment Management in pokojninski sklad učiteljev Kalifornije, pripeljala do tega, da se preselijo brez ozira na tiste, ki so poskrbeli za njihovo bogastvo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitve podjetij, do katerih prihaja v dobi globalizacije. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitve podjetij, in je temeljnega pomena pri olajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da zdaj odobrimo to pomoč tudi Španiji, in sicer v zvezi s 508 presežnimi delavci iz podjetja Lear Automotive (EEDS) Spain, S.L. Sociedad Unipersonal, ki deluje v avtomobilskem sektorju v Kataloniji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Da bi lahko zaprosili za sredstva iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in da bi ta prošnja bila odobrena, je treba izpolniti jasno opredeljena merila. Sklad je namenjen presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi posledic svetovne finančne in gospodarske krize, saj določa ukrepe, ki bodo zagotovili njihovo hitro ponovno vključitev na trg dela. Za takšne primere vsako leto namenja znesek v višini 500 milijonov EUR. A da bi Španija lahko zaprosila za sredstva, mora podjetje odpustiti najmanj 500 presežnih delavcev – kot je storilo špansko podjetje Lear Automotive, ki izpolnjuje vsa merila. Poročilo podpiram, sa so sredstva iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji temu tudi namenjena.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Španija zaprosila za pomoč za 508 presežnih delavcev v podjetju Lear Automotive (EEDS) Spain, S.L. Sociedad Unipersonal, ki deluje v avtomobilskem sektorju, sem resolucijo podprla, saj se s predlogom Komisije, kot ga je popravil Parlament, strinjam.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Evropske komisije o oblikovanju alternativnega vira sredstev za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada v odgovor na ponavljajoče se izjave Evropskega parlamenta, da je treba opredeliti ustrezne proračunske mehanizme za prenos sredstev glede na to, da je bil ESPG oblikovan kot poseben in ločen instrument z lastnimi cilji in obdobji financiranja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Španska prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v zvezi s 508 presežnimi delavci iz podjetja Lear Automotive (EEDS) Spain, S.L. Sociedad Unipersonal, ki deluje v avtomobilskem sektorju, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. V skladu z Uredbo (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, se je področje delovanja ESPG začasno razširilo: posredovanje je bilo predvideno v takšnih okoliščinah, ko je neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize odpuščenih „vsaj 500 presežnih delavcev v obdobju štirih mesecev v podjetju v državi članici“. Zato sem resolucijo podprl in upam, da bodo sredstva iz ESPG prispevala k uspešni ponovni vključitvi teh delavcev na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0352/2010)

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Poljska zaprosila za pomoč v zvezi s 189 presežnimi delavci v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev, sem resolucijo podprla, saj se strinjam s predlogom Komisije in spremembami tega predloga, ki jih je predlagal Parlament. Strinjam se tudi, da bi bilo treba zagotoviti, da bo Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) podprl ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev na trg dela, zato želim ponoviti, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v mednarodni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo hitro izvaja instrumente v podporo delavcem, ki so jih te spremembe prizadele, ter da jim omogoči pridobitev znanj in sposobnosti, da se hitro ponovno vključijo na trg dela. Na tej podlagi je treba finančno pomoč zagotavljati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti običajnih ukrepov, za katere so odgovorna podjetja, niti ni namenjena za financiranje podjetij ali njihovo prestrukturiranje. Ker je Poljska zaprosila za pomoč v zvezi s 189 presežnimi delavci v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev in električnih postaj, sem to poročilo oziroma uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za Poljsko v celoti podprl.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Danes smo tu, da bi sprejeli sveženj pomoči iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v višini 114.250 EUR za Poljsko, in sicer za odpravo posledic 658 odpuščanj v štirih proizvodnih obratih podjetja H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev v mestu Poznań in okrožju Poznań. Čeprav je takšna pomoč, kot vedno poudarjam, izredno pomembna za reševanje trenutnih simptomov, to ni dokončna rešitev za probleme, ki so doleteli različne sektorje evropske industrije in ki niso samo posledica gospodarske krize, ki jo prestajamo, temveč tudi potrebe po tem, da se mora Evropa prilagoditi spreminjajočemu se svetu, v katerem je treba biti konkurenčen.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih posameznikov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnem razvoju, obenem pa zagotavlja nova ustrezna sredstva za izpolnjevanje potreb podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru je bil oblikovan tudi ta intervencijski načrt za Poljsko, in sicer v zvezi s 189 posamezniki, ki so izgubili službo v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev. Zato upam, da bodo evropske institucije okrepile svoja prizadevanja pri izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnjo uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je trenutno na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Svetovna gospodarska kriza je povzročila velike strukturne spremembe v mnogih podjetjih, zaradi česar je veliko število ljudi izgubilo službo. Predlog, ki ga obravnavamo, se nanaša na pomoč veliki skupini delavcev, ki so bili odpuščeni v poljski regiji Wielkopolskie. Drugi predlog za finančno pomoč, o katerem glasujemo danes, zadeva še nekaj sto več odpuščanj v isti regiji. Na lokalnem trgu v tej regiji Poljske je torej prišlo do ogromnih pretresov. Vesel sem, da je Evropska komisija potrdila, da prošnja izpolnjuje zahtevane pogoje za odobritev finančne podpore. Zaradi tega bodo odpuščeni delavci lahko bodisi dobili nazaj svoje stare službe ali poiskali nove, lastniki podjetij pa bodo lahko s pomočjo podpore ublažili negativne učinke svetovne krize in obdržali svoj položaj na trgu.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v korist Poljske sem podprl. ESPG je bil ustanovljen leta 2006, da bi zagotovil praktično podporo presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni bodisi zaradi razlogov, povezanih s selitvijo njihovih podjetij, ali po spremembi v letu 2009, zaradi gospodarske krize, da bi s tem pomagali pri njihovem ponovnem vključevanju na trg dela. Današnja prošnja za pomoč se nanaša na 658 presežnih delavcev (izmed katerih bo pomoč namenjena 189 delavcem), ki so bili odpuščeni v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev v Poznańu in Poviatu, kar znaša 114.250 EUR, financiranih iz ESPG.

Nazadnje želim omeniti, da sprejetje današnjega poročila ponovno govori o pomenu ESPG, ki je dragocen vir pomoči delavcem, ki so se zaradi gospodarske krize znašli v težavah, obenem pa je tudi učinkovito orodje za boj proti brezposelnosti.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To prošnjo za uporabo Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za pomoč 658 presežnim delavcem iz podjetja H. Cegielski-Poznań in štirih podjetij, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev v Poznańu in njegovi okolici, sem podprl. Komisija je predlagala uporabo 114.250 EUR, kar podpiram.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se iz spoštovanja do delavcev iz poljske avtomobilske industrije, ki so bili žrtvovani na oltarju globalizacije. V položaju, v katerega so pahnjeni zaradi neoliberalnih politik, ki jih zagovarja Evropska unija, te zamika, da bi glasoval proti glede na uborni znesek te miloščine. Toda tisto malo, kar dobijo, jim lahko olajša stisko. Toda zaradi tega logika Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ni nič manj nesprejemljiva. Potrjuje logiko, ki je v privatizacijo pripeljala državna podjetja, kot je Ciegielski-Poznań.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitve podjetij, do katerih prihaja v dobi globalizacije. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitve podjetij, in je temeljnega pomena pri olajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da odobrimo pomoč tudi Poljski, ki je vložila prošnjo v zvezi s 189 presežnimi delavci v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) EU je vzpostavila Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, da bi države, v katerih so bili delavci odpuščeni zaradi posledic svetovne finančne in gospodarske krize, lahko slednjim ponudile praktično pomoč. Uporaba sredstev je namenjena olajšati ponovno vključevanje vseh odpuščenih delavcev na trg dela. Poročilo podpiram, saj mora Poljska pomagati 658 delavcem, ki so bili odpuščeni v podjetju H. Cegielski-Poznán.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je Poljska zaprosila za pomoč v zvezi s 189 presežnimi delavci v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev, sem resolucijo podprla, saj se strinjam s predlogom Komisije in spremembami tega predloga, ki jih je predlagal Parlament.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (ESPG) bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006.

Pozdravljam predlog Evropske komisije o oblikovanju alternativnega vira sredstev za neporabljena sredstva Evropskega socialnega sklada v odgovor na ponavljajoče se izjave Evropskega parlamenta, da je treba opredeliti ustrezne proračunske mehanizme za prenos sredstev glede na to, da je bil ESPG oblikovan kot poseben in ločen instrument z lastnimi cilji in obdobji financiranja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poljska prošnja za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) v zvezi s 189 od 658 presežnih delavcev, ki so bili v obdobju od 1. septembra 2009 do 1. januarja 2010 odpuščeni v podjetju H. Cegielski-Poznań in v štirih podjetjih, ki so njegovi dobavitelji, podjetja pa se ukvarjajo s proizvodnjo ladijskih dizelskih motorjev, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. V skladu z Uredbo (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, se je področje delovanja ESPG začasno razširilo: posredovanje je bilo predvideno v takšnih okoliščinah, ko je neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize odpuščenih „vsaj 500 presežnih delavcev v obdobju štirih mesecev v podjetju v državi članici, vključno z delavci, ki postanejo presežni pri dobaviteljih ali proizvajalcih v poproizvodni fazi“. Zato sem resolucijo podprl in upam, da bodo sredstva iz ESPG prispevala k uspešni ponovni vključitvi teh delavcev na trg dela.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0336/2010), (A7-0337/2010), (A7-0359/2010), (A7-0358/2010), (A7-0357/2010), (A7-0356/2010), (A7-0351/2010), (A7-0352/2010)

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – S sprejetjem tega besedila EP zahteva od vpletenih institucij, naj si ustrezno prizadevajo za pospešitev uporabe ESPG. Opozarja tudi, da so institucije zavezane zagotoviti nemoten in hiter potek postopka za sprejetje sklepov o uporabi ESPG, iz katerih se zagotavlja enkratna in časovno omejena individualna podpora za delavce, ki so bili odpuščeni zaradi globalizacije ter finančne in gospodarske krize. Poudarja vlogo, ki jo ima lahko ESPG pri ponovni vključitvi odpuščenih delavcev na trg dela. Na koncu poudarja tudi, da bi morali v skladu s členom 6 Uredbe o ESPG zagotoviti, da bo ESPG podpiral ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev na trg dela, in ponovno opozarja, da pomoč iz sklada ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so glede na nacionalno zakonodajo ali kolektivne pogodbe odgovorna podjetja, prav tako pa ne sme financirati prestrukturiranja podjetij ali sektorjev.

Poročilo: Claude Moraes (A7-0347/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Žalostno je, da ta predlog, ki sega v leto 2003 in katerega namen je beguncem po petih letih neprekinjenega zakonitega prebivanja zagotoviti status rezidenta za daljši čas, v vmesnem obdobju še ni bil izveden. S spremembami, ki jih je aprila 2008 predlagal Evropski parlament in ki poleg drugih ukrepov določajo izračun petih let prebivanja pred vložitvijo vloge za priznanje statusa rezidenta za daljši čas, in glede na neenotnost v Svetu, bo ta nov predlog neposredno pomagal upravičencem do mednarodne zaščite, ki na ozemlju EU prebivajo več kot pet let, vendar še nimajo statusa rezidenta.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprla sem to poročilo, ki podpira uporabo predloga tako za begunce po Ženevski konvenciji kot za upravičence do nadomestne zaščite. Evropski parlament v svojem predlogu podpira predlog Evropske komisije in upošteva zavezo za zaščito interesov upravičencev do mednarodne zaščite. Želela bi opozoriti na dejstvo, da je sedanji položaj državljanov tretjih držav, ki so upravičenci do mednarodne zaščite, nejasen, saj pogoji za dodelitev tega statusa niso usklajeni. V skladu s predlogom Komisije bodo pogoji in postopek za dodelitev statusa v Evropski uniji enostavnejši in bolj jasni. Poleg tega bo ta nova direktiva upravičencem do mednarodne zaščite, ki postanejo rezidenti za daljši čas, omogočila uveljavljanje pravice do prebivanja v drugi državi članici in ne zgolj v tisti, ki jim je dodelila mednarodno zaščito.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta pobuda je bila predložena po predlogu direktive o razširitvi statusa rezidenta za daljši čas na begunce in upravičence do nadomestne zaščite, ki ni nikoli dosegla enotnosti v Svetu, ki je bila potrebna pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. Cilj pobude je zagotoviti pravno varnost upravičencem do mednarodne zaščite, ki so pet let zakonito prebivali v državi članici, glede njihovih pravice do prebivanja v državi članici, pa tudi sklop pravic, primerljivih tistim, ki jih imajo državljani EU.

Dosežen kompromis je izredno pomemben, ne samo zato, ker beguncem v EU omogoča visoko raven zaščite in pravne varnosti, temveč tudi zato, ker končno odpravlja diskriminatorno obravnavo vseh državljanov držav zunaj EU.

Je tudi pomemben politični signal, saj sprejetje te prve pobude o nizu šestih delov zakonodaje ni samo prvi korak, temveč tudi odraz konstruktivnega pristopa, ki vodi tri institucije pri vzpostavitvi skupnega evropskega azilnega sistema, ki naj bi ga dobili leta 2012.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za sprejetje te direktive. Predlog direktive spreminja direktivo iz leta 2003, da bi se tudi upravičencem do mednarodne zaščite (predvsem beguncem) dodelila pravica, po kateri so upravičeni do dovoljenja za prebivanje za daljši čas v EU, če zadevna oseba že vsaj pet let zakonito prebiva v EU. Ko bodo dobili to dovoljenje, bodo lahko uživali podobne pravice kot drugi državljani in bodo lahko na primer potovali in se nastanili v kateri koli državi EU (razen v Združenem kraljestvu, na Danskem in na Irskem). Poleg tega je določeno, da se te upravičence do mednarodne zaščite še vedno lahko izžene iz EU, vendar ob upoštevanju zelo strogih pravil in načela vračanja ter pravic, ki so zagotovljene v Listini o temeljnih pravicah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega predloga je razširiti obseg uporabe Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ter upravičencev do mednarodne pomoči, ki več kot pet let zakonito prebivajo v državi članici. S tem, ko se upravičenci do mednarodne zaščite obravnavajo enako v vseh državah članicah, takšen ukrep odpravlja neenakosti, ki so do zdaj obstajale med državami članicami, zadevnim posameznikom pa bo omogočil da prebivajo v drugi državi članici in ne zgolj v tisti, ki jim je dodelila mednarodno zaščito, to pa je nekaj, kar se do zdaj še ni zgodilo. Ti ukrepi so pomembni ravno zaradi tega, ker vzpostavljamo skupno območje svobode in varnosti v Evropi, ki ustvarja območje, v kateri morajo tisti, ki jim je bila zaščita v okviru mednarodnega prava upravičeno dodeljena, uživati enake pravice v različnih državah članicah.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Po prvem neuspelem poskusu je bil že skrajni čas, da so upravičenci do mednarodne zaščite končno deležni enake obravnave kot drugi prebivalci iz tretjih držav, ki imajo status rezidenta za daljši čas. Dejansko ni nobenega razloga, zakaj bi jih morali obravnavati tako različno ali zakaj bi moralo biti toliko negotovosti glede njihovega statusa v Uniji. Zato sem podprla poročilo Clauda Moraesa, ki med drugim omogoča nadaljnjo povečanje zagotovil proti „vračanju“ in, kljub nekaterim izraženim zadržkom, določa ustrezno dolgo obdobje petletnega prebivanja. Drugo pomembno dejstvo, ki ga je treba pozdraviti, je, da je to edino besedilo iz „azilnega svežnja“, ki je bilo sprejeto pod belgijskim predsedstvom Sveta Evropske unije, in to kljub zavezam, ki so bile dane na začetku njegovega mandata. Zato si moramo še naprej prizadevati, da bi zagotovili, da se bo skupni evropski azilni sistem, ki med drugim temelji na skupnih postopkih in pogojih za sprejem, v Uniji končno uresničil. Danes je jasno, za kaj gre: skupni sistem bomo lahko imeli samo, če bomo izboljšali in uskladili nacionalne azilne sisteme, ki se trenutno tako močno razlikujejo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/109/ES, da se razširi njeno področje uporabe na upravičence do mednarodne zaščite, sem podprl. To sem storil zato, ker menim, da je pomembno, da se beguncem zagotovijo enake pravice, kot jih uživajo državljani iz tretjih držav, ki imajo dovoljene za prebivanje za daljši čas.

Z današnjim glasovanjem je Evropski parlament zaprl luknjo v pravu Evropske unije, ki ureja pravni status zakonitih rezidentov za daljši čas, ki niso zaprosili za status begunca in upravičenca do mednarodne zaščite. Zahvaljujoč novim pravilom bodo ti ljudje lahko uživali večjo pravno varnost v zvezi s svojim pravnim statusom v Evropski uniji in ne bodo več deležni neenake obravnave v primerjavi z državljani iz tretjih držav.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem ta predlog, katerega namen je upravičencem do mednarodne zaščite, ki več kot 5 let zakonito prebivajo na ozemlju EU, zagotoviti status rezidenta za daljši čas. To jim daje priložnost, da se vključijo v družbo, kar pomeni, da bodo lahko komunicirali v uradnem jeziku njihove države članice prebivanja in da bodo bolj seznanjeni s svojimi pravicami in obveznostmi, kakor tudi s temeljnimi vrednotami države članice prebivanja. Zato mora država članica rezidentom za daljši čas zagotoviti učenje jezika. Države članice je treba tudi spodbujati k oblikovanju programov usposabljanja o temeljnih zakonih in vrednotah države članice prebivanja ter načelih demokracije, človekovih pravic in enakosti, kakor tudi o posameznih pravicah in obveznostih v tej državi članici.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) To poročilo sem podprl, ker sem prepričan, da bo imelo pozitiven učinek za vse upravičence do mednarodne zaščite, ki na ozemlju Evropske unije zakonito prebivajo več kot pet let, ki pa trenutno niso nikakor upravičeni do statusa rezidenta za daljši čas.

Prepričani smo, da je treba zagotoviti večjo pravno varnost v zvezi z njihovim pravnim položajem v EU, pri čemer se je treba izogniti različni obravnavi glede na druge državljane iz tretjih držav. Tako kot nekatere države članice smo tudi mi resno zaskrbljeni, da bo zaradi njihovega posebnega geografskega ali demografskega položaja tam prebivalo nesorazmerno veliko število upravičencev do mednarodne zaščite.

Zato se zdi, da so zdaj bolj kot kdaj koli prej potrebni dodatni ukrepi, ki bodo reševali morebitne neželene posledice, to pa pomeni, da je med drugim treba sprejeti ukrepe, ki bodo tem ljudem olajšali selitev in pridobitev prebivališča v drugi državi članici in ne zgolj v tisti, ki jim je dodelila mednarodno zaščito. Zato podpiramo vse možne predlagane zaščitne ukrepe proti vračanju (dovoljenje za izvajanje izgona bi morale imeti samo tiste države članice, ki so dodelile mednarodno zaščito), da bi si prizadevali za ohranitev družinske enotnosti, kjer je to zaželeno.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega je, da bo sprejetje tega poročila razširilo obseg uporabe Direktive Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ter upravičencev do mednarodne pomoči, ki več kot pet let zakonito prebivajo v državi članici. S tem bo od zdaj naprej omogočeno enako obravnavanje upravičencev do mednarodne zaščite v vseh državah članicah, zadevni posamezniki pa bodo lahko prebivali tudi v drugi državi članici in ne zgolj v tisti, ki jim je dodelila mednarodno zaščito, kar se do zdaj še ni zgodilo. Pomen teh ukrepov je neposredno povezan s ciljem vzpostavitve skupnega območja svobode in varnosti v Evropi, ki ustvarja območje, v kateri morajo tisti, ki jim je bila zaščita v okviru mednarodnega prava upravičeno dodeljena, uživati enake pravice v različnih državah članicah.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Mednarodno pravo in moralna načela dajejo Evropski uniji priložnost, da pospeši dodelitev pravnega statusa posameznikom, katerih življenje v njihovi domovini, zunaj Evropske unije, ni mogoče. Vsaka posameznik ima pravico do obravnave, ki je dostojna človeka. Vendar pa je status begunca treba opredeliti ob upoštevanju vseh okoliščini in pri tem prepovedati vse oblike špekulativnih dejanj, bodisi finančne narave ali takšne, ki se nanašajo na politiko preseljevanja. Žal pa se dejstva, ki niso bila temeljito preverjena, pogosto sprejemajo kot resnična, tako v Evropski uniji kot v Evropskem parlamentu. Včasih se kot resnične jemljejo neresnične izjave zagovornikov pravic in raznih posameznikov. Pomembno je, da ne dopuščamo populizma. V nasprotnem primeru se bodo narodi lahko naseljevali v Evropo v okviru statusa begunca.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ali, pod kakšnimi pogoji in po preteku katerega obdobja zakonitega prebivanja se beguncem dodeli dovoljenje za prebivanje za daljši čas, je odločitev držav članic in tega ne sme narekovati EU. Dejstvo, da je bil ta predlog sprejet dve leti prepozno in v spremenjeni obliki, ima svoje težave, saj bo pravilno tolmačenje pogosto citirane Ženevske konvencije pripeljalo do tega, da bo sprejet samo del prošenj za azil. Dejstvo, da morajo upravičenci do mednarodne zaščite po petih letih zakonitega prebivanja dobiti pravice, ki so primerljive tistim, ki jih imajo državljani EU, je povzročilo težave in odprlo vprašanja, zlasti v tistih državah EU z močnimi socialnimi sistemi, to pa bo povzročilo stroške, ki jih ne bo mogoče oceniti.

Razširitev področja uporabe za namen vključitve beguncev in upravičencev do nadomestne zaščite lahko predstavlja samo še večje breme državni blagajni. Predvsem moramo vedno upoštevati skušnjavo za begunce, z drugimi besedami dejstvo, da so ukrepi, ki naj bi zagotovili zaščito in finančno varnost, natanko tisti, ki predstavljajo spodbudo za mnoge ekonomske priseljence, da se nezakonito priselijo v Evropo pod pretvezo iskanja azila pred nehumanimi in življenjsko nevarnimi razmerami. Enako vprašljiva je zamisel, da bi se upoštevalo trajanje azilnega postopka pri izračunu upravičenosti do dovoljenja za prebivanje. Zato tega poročila nisem podprl.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Po petletnem prebivanju v državi članici je treba beguncem dodeliti dovoljenje za prebivanje za daljši čas, ki mora potem veljati po vsej EU. Ker so azilni sistemi v različnih državah članicah različno strogi, bi se dobro obveščeni begunec lahko na začetku naselil v državi članici, ki ima najbolj ohlapno azilno zakonodajo z največ luknjami. Po petih letih bo lahko zapustil svoj kraj prebivanja in se preselil v katero koli drugo državo članico Evropske unije, ki bi si jo izbral. Rezultat tega je sekundarno preseljevanje iz držav z nizkimi standardi v države članice z velikodušnim socialnim sistemom. Ljudje bodo države članice najprej izbirali glede na strogost azilne zakonodaje, nato pa glede na raven socialnih storitev. To bi seveda povzročilo posebno breme za države, kot so Avstrija, Nemčija ali Nizozemska. Pristop, ki ga sprejema to poročilo, zagotovo ni pameten način za reševanje izzivov na področju azila v EU in izvajanje ustrezne politike vključevanja. Zato tega poročila nisem podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo sem podprla, ker se strinjam z razširitvijo področja uporabe Direktive 2003/109/ES, da bi se zagotovil status rezidenta za daljši čas tistim posameznikom, ki jim je bila dodeljena zaščita v okviru mednarodnega prava in ki že pet let zakonito prebivajo na ozemlju države članice.

Predvsem želim poudariti vključujočo naravo politike, ki bo rezultat tega predloga. Status rezidenta za daljši čas nudi priložnost za vključevanje teh posameznikov, predvsem z učenjem jezika, ki ga morajo rezidentom za daljši čas zagotoviti države članice.

Iz istih razlogov podpira predlog poročevalca, da je treba države članice spodbujati, da oblikujejo izobraževalne programe o temeljnih vrednotah in pravnih načelih države članice prebivanja, kakor tudi o temeljnih načelih demokracije, človekovih pravicah in pravicah ter dolžnostih posameznikov.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospodu Moraesu bi se želel zahvaliti za odlično delo in reči, da se strinjam z njegovo zamislijo glede sprejetja konstruktivnega pristopa, ki vključuje večino sprememb, ki jih je predlagala Komisija, kakor tudi številne tehnične spremembe, ki so bile dogovorjene na Svetu med pogajanji o tem instrumentu. Osnutek poročila odraža željo po upoštevanju nekaterih pomislekov držav članic, da bi se sporazum dosegel že na prvi obravnavi, kakor tudi zavezo zaščiti interesov upravičencev do mednarodne zaščite, preden pridobijo status rezidenta za daljši čas in potem, ko ga že imajo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo sem podprl, saj menim, da je razširitev statusa rezidenta za daljši čas na upravičence do mednarodne zaščite, ki pet let zakonito prebivajo v državi članici, povsem jasno upravičena, ker zagotavlja enako obravnavanje vseh državljanov tretjih držav in podpira ekonomsko in socialno kohezijo Evropske unije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Leta 2001 je Komisija predstavila predlog direktive o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas. V tem predlogu je bilo že predvideno, da bi begunci lahko bili upravičeni za status rezidenta za daljši čas po petih letih zakonitega in neprekinjenega prebivanja v državi članici. V teku pogajanj pa so se države članice kljub temu odločile, da begunce izključilo iz področja uporabe direktive. Kasneje je bilo s skupno izjavo Sveta in Komisije, sprejeto na Svetu PNZ 8. maja 2003, dogovorjeno, da bo Komisija vložila predlog direktive o razširitvi statusa rezidenta za daljši čas na begunce in osebe pod nadomestno zaščito.

Ta predlog je Komisija vložila junija 2007 z uporabo iste pravne podlage kot pri aktu, ki naj bi ga spremenila, tj. členu 63(3)(a) in členu 63(4) Pogodbe ES. Glavni cilj predloga je zagotoviti pravno varnost upravičencem do mednarodne zaščite, ki so 5 let zakonito prebivali v državi članici, glede njihovih pravice do prebivanja v državi članici, pa tudi sklop pravic, primerljivih tistim, ki jih imajo državljani EU.

Poročilo: Nathalie Griesbeck (A7-0345/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – To resolucijo, ki potrjuje sklenitev sporazuma z Gruzijo o poenostavitvi izdajanja vizumov, sem podprla. Ta sporazum kaže jasno voljo po približevanju Gruzije in EU, ki se je v zadnjih letih pokazala v nizu pomembnih političnih dejanj od krepitve dvostranskega sodelovanja med EU in Gruzijo do članstva Gruzije v Svetu Evrope ali priključitve k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Resolucijo sem podprla, ker sem trdno prepričana, da bo sporazum o poenostavitvi izdajanja vizumov olajšal medosebne stike, ki so zelo pomemben pogoj za razvoj gospodarskih, socialnih, človekoljubnih, kulturnih, znanstvenih in drugih vezi.

Mislim, da bo odprava vizumske zahteve za državljane Gruzije pomemben korak na poti njihove evropske integracije. Brezvizumski režim je zelo pomemben za življenje ljudi, saj utrjuje stike med narodi in pomaga uresničevati zamisel o prostem gibanju, ki je ena od temeljnih pravic v Evropi.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) To priporočilo Evropskega parlamenta o poenostavitvi izdajanja vizumov za Gruzijo sem podprla, saj je širitev Evropske unije predstavljala priložnost za Unijo, da oblikuje nov okvir za sodelovanje s svojimi sosedami na vzhodu in jugu. Sporazum o poenostavitvi izdajanja vizumov bo predvsem olajšal medosebne stike, ki so glavni predpogoj za razvoj gospodarskih, človekoljubnih, kulturnih, znanstvenih in drugih vezi. Poleg tega je brezvizumski režim je zelo pomemben za življenje ljudi, saj utrjuje stike med narodi in pomaga uresničevati zamisel o prostem gibanju, ki je ena od temeljnih pravic v Evropi. Odprava vizumske zahteve za državljane Gruzije bo tudi pomemben korak na poti njihove evropske integracije. Strinjam se s stališčem Evropskega parlamenta, da sporazumi med Unijo in Gruzijo, kot sta sporazum o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, ter sporazum o poenostavitvi izdajanja vizumov, predstavljajo v prvi vrsti zelo pomembno točko, korak naprej v odnosih med Evropsko unijo in Gruzijo. Poleg tega so ti sporazumi pomembni tudi z regionalnega vidika in bodo podprli prizadevanja EU za okrepitev sodelovanja z drugimi državami v regiji.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija je pospešila proces odpiranja proti državam južnega Kavkaza vse od svoje širitve proti vzhodni Evropi v času, ko je ta regija postala izredno pomembna s strateškega vidika ter vidika stabilnosti in varnosti. Evropa ima zdaj dolžnost do držav v tej regiji. Njena zaveza je jasna, zlasti glede na bližino teh držav vzhodni meji EU. Poleg gospodarskega in komercialnega potenciala, ki ju nudijo te države, je sporazum med EU in Gruzijo o poenostavitvi izdajanja vizumov državljanom iz te države tudi ukrep za spodbujanje demokracije v tej državi. Pomembno je, da EU izvaža načela dobrega upravljanja, pravice in popolnega spoštovanja človekovih pravic. Ta ukrep bosta spodbudila tudi sporazuma, ki sta bila nedavno sklenjena z Gruzijo. Prvi se nanaša na ponoven sprejem oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, drugi pa na poenostavitev izdajanja vizumov.

Odprava obvezne zahteve, po kateri so gruzijski državljani morali imeti vizume, bo pomenila pomemben korak na njihovi poti približevanja Evropi. Režim poenostavitve izdajanja vizumov je izredno pomemben za življenje ljudi, saj spodbuja stike med njimi in uresničuje idejo prostega gibanja, ene izmed temeljnih pravi Evropske unije.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ukrepi Evropske unije morajo temeljiti na načelih dobrega upravljanja in spoštovanja demokracije in človekovih pravic. EU mora biti v svojih odnosih z regijo južnega Kavkaza njen partner in ji pomagati pri gospodarskem in trgovinskem razvoju, varnosti, stabilnosti, pospeševanju blaginje in reševanju sporov. Sporazum o poenostavitvi vizumskega postopka za Gruzijo bo prispeval k razširjeni sosedski politiki EU s podpiranjem sodelovanja in izmenjavo posameznikov med dvema stranema. Zato sem to resolucijo podprla.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta sporazum nedvomno pomeni precejšen napredek v odnosih med EU in Gruzijo. Izhaja iz okrepljenega dvostranskega sodelovanja z EU in iz članstva Gruzije v Svetu Evrope ter priključitve k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, zato predstavlja še en korak k boljšemu izvajanju pravice in večjemu spoštovanju temeljnih svoboščin s strani Gruzije. Lahko upamo, da bo ta sporazum Gruzijo spodbudil, da izvede potrebne reforme na področju svobode, pravice in varnosti.

Obenem bi moral državljanom obeh pogodbenic olajšati gibanje in ohranjanje osebnih stikov, kar je temeljnega pomena za zagotavljanje razvoja gospodarskih, človekoljubnih, kulturnih in drugih vezi. Upam tudi, da bo Gruzija organizirala potrebne informativne kampanje, da bi gruzijske prebivalce seznanila tako z začetkom veljavnosti tega poenostavljenega vizumskega režima kot z novimi priložnostmi, ki jih bodo zdaj lahko izkoristili.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pravkar smo sprejeli dva sporazuma, pomembna za odnose med Evropsko unijo in Gruzijo: enega o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, in drugega o poenostavitvi izdajanja vizumov. Ta sporazuma predstavljata prvi korak v procesu krepitve odnosov med Evropsko unijo in Gruzijo. EU zato želi spodbuditi Gruzijo k izvajanju potrebnih reform na področju svobode, varnosti in pravice. Ta sporazuma pa sta koristna tudi na regionalni ravni. Prispevala bosta k prizadevanjem, s katerimi želi Unija okrepiti sodelovanje z drugimi državami v regiji južnega Kavkaza, kot sta Armenija in Azerbajdžan.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čedalje tesnejše odnose Gruzije z Evropsko unijo, ki se odražajo v vrsti nedavnih dejavnosti, je treba pozdraviti. Sporazum o poenostavitvi izdajanja vizumov je še en pomemben korak na poti evropske integracije Gruzije. Svoboda gibanja oseb je ena izmed najpomembnejših pravic, ki jo EU zagotavlja svojim državljanom, zato podpiram sodelovanje med EU in Gruzijo. Boj proti nezakonitem priseljevanju in zagotavljanje pobud za reforme na področju varnosti, svobode in pravice lahko obrodi veliko sadov, če obstaja duh zaveze na obeh straneh.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Vedno sem poudarjala, da je dolžnost Evropske unije, da pomaga tistim narodom, ki čutijo, da pripadajo, ali ki želijo pripadati zahodu in sprejeti naše vrednote. V času rožnate revolucije je narod Gruzije zavrnil stagnacijo, nepošteno upravljanje, preteklost in pokomunistično obdobje, ter se izbral razvoj, prihodnost in zahodne vrednote. S svojimi dejanji je ta država potrdila, da si želi biti partnerja sodobni mednarodni družbi in da se izmika odgovornosti. Gruzija je v kratkem času dosegla veliko. V veliki meri je izboljšala strukture upravljanja, pritegnila velike naložbe in močno zmanjšala korupcijo. Poenostavitev izdajanja vizumov je po mojem mnenju temeljni korak pri odpiranju novih priložnosti za študij gruzijskim državljanom in omogočanju gruzijskim podjetjem, da vzpostavijo nove stike s podjetniki iz držav članic Evropske unije. Na ta način bomo vsi zmagovalci, a največji zmagovalci bodo državljani Gruzije. Tako kot smo Evropejci ponosni na naše dosežke, našo zgodovino in kulturne vrednote, tako so tudi Gruzijci ponosni na svojo državo, njeno naravno lepoto in starodavno kulturo. Upam, da bo poenostavljen vizumski režim med EU in Gruzijo spodbudil tudi Evropejce, da spoznajo Gruzijo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To poročilo o sporazumu med EU in Gruzijo o poenostavitvi izdajanja vizumov sem podprl. Proces utrjevanja odnosov med EU in državami južnega Kavkaza, vključno z Gruzijo, bo nedvomno prispeval k boljšemu izvajanju pravice in spoštovanju svoboščin. Sporazuma, ki sta bila nedavno sklenjena z Gruzijo, eden o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, in drugi o poenostavitvi izdajanja vizumov, bosta vsekakor prispevala k doseganju teh ciljev.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gruzija si je močno prizadevala razviti tesnejše odnose z Evropsko unijo, kot kaže vrsta nedavnih dejavnosti. Ta sporazum o poenostavitvi izdajanja vizumov je s tem še en pomemben korak na poti evropske integracije Gruzije. Svoboda gibanja oseb je ena izmed najpomembnejših pravic, ki jo EU zagotavlja svojim državljanom, zato je to sodelovanje med EU in Gruzijo zelo pomembno. Vendar pa je nujno, da se še naprej borimo proti nezakonitem priseljevanju in da še naprej prihaja do pobud za reformo na področju varnosti, svobode in pravice v Gruziji.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Južni Kavkaz je strateškega pomena za Evropsko unijo. Proces utrjevanja odnosov med Evropsko unijo in državami južnega Kavkaza, vključno z Gruzijo, bo prispeval k boljšemu izvajanju pravice in ravni spoštovanja svoboščin. Ta sporazum je pomembna točka v odnosih med Evropsko unijo in Gruzijo ter spodbuden korak naprej glede na evropske težnje Gruzije. Poleg tega je sporazum koristen tudi na regionalni ravni in bo prispeval k prizadevanjem Unije za okrepitev sodelovanja z drugimi državami v regiji.

Za Gruzijo to pomeni tudi korak naprej in spodbudo za nadaljnje sodelovanje s sosedami in Evropsko unijo. Poleg tega bo takšen sporazum spodbudil Gruzijo k izvajanju reform, ki so potrebne na področju svobode, varnosti in pravice, kot so boj proti nezakonitemu priseljevanju, povečanje demokracije, pravna država in človekove pravice.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasovanja sem se vzdržal, ker sem dobro seznanjen z razmerami v Gruziji in ker vem za namero gruzijskega predsednika, da si s podpisom tega sporazuma še poveča svojo veljavo. Gospod Sakašvili je zame vojni zločinec. Njegov režim je kriv za smrt več tisoč nedolžnih državljanov. To sem videl na lastne oči avgusta 2008 v mestu Činvali. Vsako spogledovanje s tem zločincem, ga bo samo spodbudilo k novim zločinom.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Sporazum z Gruzijo bo povzročil val lažnih iskalcev azila. Zato moramo najprej poskrbeti za naše skrbi glede varnosti. Kot kažejo izkušnje z Balkanom, se potovanje brez vizumov ne uporablja samo za namen potovanja v EU, temveč sproža pravo nakupovanje azila. Povsem mogoče je, da se bo enako zgodilo tudi v primeru poenostavitve izdajanja vizumov za državljane Gruzije. Poenostavitev izdajanja vizumov državljanom držav, ki niso članice EU, na splošno ne bi smela biti odobrena prehitro. Preden se to stori, je treba čim skrbneje preučiti, ali bi lahko ustrezni sporazumi o ponovnem sprejemu lažnih prosilcev za azil in ekonomskih priseljencev preprečili zlorabo sistema.

Vnaprej je treba rešiti tudi težave z drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema. Nazadnje, potovanje brez vizumov ne sme koristiti predvsem prosilcem za azil ali celo storilcem kaznivih dejanj. Omenjeni predpogoji niso bili izpolnjeni, zato najodločneje zavračam razširitev območja brez vizumov.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V skladu s poročilom bo liberalizacija vizumskega režima za Gruzijo dala spodbudo za potrebne reforme na področju svobode, pravice in varnosti. Ne glede na možnosti za zlorabo sistema, ki jih odpira liberalizacija vizumskega režima, je treba to logiko postaviti na glavo: nobenih pogajanj o vizumih dokler ne bodo izvršene vse potrebne reforme. Tu gre navsezadnje za varnost državljanov EU, ki morajo biti zaščiteni pred vizumskimi turisti in organiziranim kriminalom. Zato tega poročila nisem podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Proces krepitve odnosov med Evropsko unijo in državami južnega Kavkaza, vključno z Gruzijo, je nujno potreben za vzpostavitev trdne, skladne in učinkovite zunanje politike. Sklenitev sporazuma o poenostavitvi vizumskega postopka je jasno prispevala k uresničitvi tega cilja.

Predlagani sklep o sklenitvi sporazuma vsebuje običajne sestavine sporazumov EU o poenostavitvi izdajanja vizumov in določa roke za odločitev o izdaji vizuma, višino in oprostitve stroškov, zahtevano dokumentacijo in izjeme, pa tudi skupno izjavo o sodelovanju v zvezi s potovalnimi listinami. Podpiram predlog o vključitvi izjave EU o poenostavitvi za družinske člane v odziv na specifične zahteve Gruzije, da se olajša mobilnost večjega števila ljudi, ki imajo družinske vezi z gruzijskimi državljani, ki zakonito prebivajo na ozemljih držav članic.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zvezi z izvajanjem dveh sporazumov, ki sta bila nedavno sklenjena z Gruzijo, v celoti podpiram trditev gospe Griesbeck, da ljudje morajo biti obveščeni o novem stanju in imeti korist od novih priložnosti, ki jih to stanje prinaša. Poleg tega je treba spremembe vizumske politike prav tako čim prej objaviti na spletnih straneh evropskih institucij.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za podpis tega sporazuma, saj mislim, da skupaj s sporazumom o ponovnem sprejemu nezakonitih rezidentov predstavlja zelo pomemben napredek v odnosih med EU in Gruzijo, označuje pomembno stopnjo njenega vključevanja v Evropo in hkrati zagotavlja spodbudo za države pri podpiranju potrebnih reform na področju svobode, varnosti in pravice.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Širitev Evropske unije na 25 držav članic leta 2004 in potem na 27 leta 2007 je bila priložnost za oblikovanje novega okvira za sodelovanje s sosedami na vzhodu in jugu. Evropska unija se je tako vključila v razširjeno sosedsko politiko, ki se širi vse tja do držav regije južnega Kavkaza in katere namen je poglobiti odnose EU z državami na njenih zunanjih mejah, pri čemer podpira njihovo varnost, stabilnost in razvoj ter preprečuje nove delitve na evropski celini. Evropa je s tem pokazala svoj čedalje večji interes za države južnega Kavkaza, zato se mora danes posvetiti ukvarjanju z državami te regije kot območja, ki ga je treba zaščititi ob njegovih novih mejah.

Proces utrjevanja odnosov med EU in državami južnega Kavkaza, vključno z Gruzijo, bo nedvomno prispeval tudi k boljšemu izvajanju pravice in spoštovanju svoboščin. Sporazuma, ki sta bila nedavno sklenjena z Gruzijo – eden o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, in drugi o poenostavitvi izdajanja vizumov –, bosta vsekakor v celoti prispevala k doseganju teh ciljev.

Poročilo: Iva Zanicchi (A7-0332/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo o predlogu priporočila Evropskega parlamenta Svetu o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje EU na različne naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek, ki se v zadnjih letih pojavljajo zunaj EU. Prepričan sem namreč, da je pomembno, da se izboljša učinkovitost zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče in da postaja preventivni akcijski načrt vse bolj potreben kot globalni celovit odziv EU. Nesreča, ki se je zgodila na Haitiju, je pokazala, da mora EU izvesti temeljne reforme za hiter in učinkovit odziv na izredne razmere in katastrofe. Za hiter in učinkovit odziv pa mislim, da je potrebno tudi več politične volje različnih vpletenih strani. Treba je izvesti tudi preoblikovanje pristojnosti in s tem zagotoviti večjo skladnost in usklajevanje odzivov EU na nesreče. Prepričan sem, da je bistveno, da se v prakso prenesejo nekateri konkretni predlogi, ki jih vsebuje Barnierjevo poročilo iz leta 2006 o uvedbi evropske enote za civilno zaščito.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Podprla sem to resolucijo, ker je očitno, da je povečanje števila velikih nesreč zunaj Evropske unije v preteklih letih vodilo v povečanje pozivov k izboljšanju učinkovitosti obstoječe zmogljivosti odzivanja EU na nesreče. Eden glavnih korakov k celovitejšemu odzivanju je bila vključitev civilne zaščite in humanitarne pomoči v portfelj enega samega komisarja, da bi ustvarili možnosti za večjo skladnost in usklajenost odzivanja EU na nesreče. Seveda pa je obžalovanja vredno, da je še dve leti po objavi sporočila Komisije iz leta 2008 ostalo še toliko ukrepov, ki jih je treba izvesti, odziv EU na zadnje krize pa je razkril omejitve obstoječega sistema.

Če so bila v nedavnem odzivu EU izvedena prizadevanja za skladnost in usklajenost med enoto civilne zaščite in humanitarno pomočjo, manjka še zelo malo do ustanovitve evropske enote za civilno zaščito. Torej je potrebna močna politična volja za učinkovitejše in hitrejše odzivanje na izredne razmere.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Podpiram potrebo po tem, da EU v primeru nesreče zagotovi usklajen, skladen in prepoznaven odziv. Zato menim, da je pomembno, da EU razvije civilne zmogljivosti, ki bodo trajno na voljo, in ukrepa neodvisno od vojaških struktur. Mislim, da bi morala enota civilne zaščite EU poudariti instrumente, ki so trenutno na voljo, bodisi glede usposabljanja za odzivanje na nesreče bodisi glede obvladovanja nesreč s pripravo pobud, sprejetih med pripravljalnimi ukrepi.

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glede na številne hude nesreče po svetu in njihovo naraščajočo pogostost, ki jo povzročajo predvsem podnebne spremembe, sem glasoval za čudovito poročilo moje italijanske kolegice, gospe Zanicchi, ki je vsebovalo predlog priporočila Evropskega parlamenta Svetu o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje. Prišel je čas, da se izboljša odzivanje EU na nesreče v smislu učinkovitosti, usklajenosti in prepoznavnosti. Vse bolj nujno postaja, da se oblikuje zmogljivost za hitro odzivanje EU ali „evropska enota za civilno zaščito“, kot je predlagal gospod Barnier. Očitno je usklajevanje nacionalnih enot za civilno zaščito uporaben način za pomoč državi članici, ki sama ni kos obsežni nesreči (požar, poplava, naravna nesreča in tako dalje). Ta evropska enota za civilno zaščito bi bila zelo uporabna tudi za ukrepanje v zunanjih primerih, kakršen je Haiti. V času, ko bomo proslavili evropsko leto za prostovoljstvo 2011, bi tak ukrep spodbudil evropsko zanimanje in bi lahko pomagal utrditi evropsko državljanstvo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Število nesreč, ki povzročajo znatno človeško, gospodarsko in okoljsko škodo po vsem svetu, narašča in te nesreče so vse pogostejše in vse bolj razširjene povsod po svetu. Čeprav je bil v zadnjih letih dosežen napredek glede skladnejšega odzivanja EU na nesreče, si je treba še naprej prizadevati za zagotavljanje učinkovitih, skladnih in usklajenih ukrepov EU na tem področju.

Treba je pripraviti akcijski načrt s številnimi konkretnimi ukrepi za pripravo učinkovitejšega usklajevanja med različnimi instrumenti za odzivanje na nesreče in oceniti možne odzive EU in držav članic. V te dejavnosti je treba vključiti nedavno ustanovljeno Evropsko službo za zunanje delovanje, da bo učinkoviteje usklajevala pomoč zunaj EU. Poleg tega je treba zagotoviti, da bo dovolj finančnih sredstev za financiranje potrebnih ukrepov pomoči.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je povečanje števila velikih naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, zunaj Evropske unije v preteklih letih vodilo v povečanje pozivov k reformiranju zmogljivosti odzivanja EU na nesreče in izboljšanju učinkovitosti obstoječe zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče. Poudarjeno je bilo, na primer, tudi pomanjkanje prepoznavnosti odzivanja EU, kot ena glavnih pomanjkljivosti odzivanja na nesreče. Torej bi bilo treba uvesti jasne sporazume in postopke, da bi zagotovili dvojno prepoznavnost (za države članice in Evropsko unijo) za sredstva, ki jih uporabijo države članice za civilno zaščito v okviru mehanizma civilne zaščite EU. Drug problem v zvezi z odzivanjem EU se nanaša na usklajevanje in zato je Evropski parlament prepričan, da bo Evropska služba za zunanje delovanje ustvarila enoten odziv na krize, kar bo zahtevalo racionalizacijo obstoječih kriznih platform. Poleg tega bi bilo treba zagotoviti jasne mehanizme usklajevanja med Komisijo in Svetom, tudi v zvezi z usklajevanjem in uporabo vojaških sredstev EU v primeru nesreč.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) S hitrim odzivanjem agencije za reševanje izrednih razmer bi bile intervencije Evropske unije v primeru naravnih ali naključnih nesreč veliko bolj povezane in učinkovite. Ob uničujočem potresu na Haitiju je Evropska unija očitno hitro posredovala in se odzvala na resnične potrebe. Vendar je prav tako očitno tudi, da se moramo iz resničnih razmer učiti in vsakič izboljšati storitve, ki jih dajemo. Potresu na Haitiju je takoj sledilo obdobje zmede glede tega, kdo naj bi prevzel vodstvo za usklajevanje celotne akcije EU. V prihodnje pričakujemo, da bo ESZD poskrbela za enotno odzivanje na krize, kar bo zahtevalo racionalizacijo obstoječih kriznih platform.

Treba bo za vsako državo članico jasno opredeliti odgovornosti v primeru nesreče, s potrebnimi logističnimi pripravami tako, da se bodo lahko zmogljivosti čim prej uporabile po najvišjih možnih standardih. Posredovanje na Haitiju je pokazalo, da so tovrstni ukrepi učinkoviti, kadar se vsaka država specializira za določeno storitev, tako kot je bilo v primeru Francije, ki je zagotovila enoto za čiščenje vode, in Italije, ki je priskrbela napredno zdravstveno enoto.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Pričakujem priporočilo za oblikovanje instrumenta za hitro odzivanje EU, ki bo ustvaril večji pritisk na izboljšanje učinkovitosti obstoječih zmogljivosti EU za odzivanje na katastrofe, naravne ali tiste, ki jih povzroči človek. Menim, da je obstoječi mehanizem Skupnosti pomemben, vendar ne zadosten korak k resnično operativnemu mehanizmu civilne obrambe, ki mora biti čim učinkovitejša. Omejitve sedanjega mehanizma civilne obrambe so bile očitne, na primer, v letošnji krizi na Haitiju, ko je bil odziv razmeroma prožen in obsežen, vendar po drugi strani premalo učinkovit, usklajen in prepoznaven. Prav tako ni bilo jasno, kdo naj bi vodil usklajevanje celotne operacije EU. Glede na obseg krize je visoka predstavnica gospa Ashton nazadnje zagotovila usklajevanje pomoči EU v tesnem sodelovanju s komisarko Georgievo, ki je odgovorna za humanitarno pomoč, civilno obrambo in mednarodno sodelovanje. Možnosti za razširitev operativne zmogljivosti EU za spopadanje s katastrofami vidim zlasti v uvedbi stalno razpoložljive civilne zmogljivosti, ki bo delovala neodvisno od vojaških struktur, in v oblikovanju proračunov in raziskovalno-industrijskega potenciala (na primer satelitskega snemanja v programih GMES).

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na naraščajočo pogostost in vpliv naravnih nesreč, ki so imele resne posledice v človeškem gospodarskem, socialnem in okoljskem smislu, je priporočilo Evropskega parlamenta Svetu o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje EU še posebno pomembno. Glasovala sem za predlog, ker sem prepričana, da zajema temeljna vprašanja, ki jih je treba upoštevati. Med temi vprašanji ponovno poudarja, da bi sodelovanje med državami članicami lahko imelo operativne in finančne koristi, in ugotavlja, da je za upravljanje nesreč potreben celovit pristop, ki vključuje tudi preprečevanje nesreč, pripravo nanje in njihovo upravljanje, pa tudi obnovo po nesreči. Poleg tega sem prepričana, da je pomembno, da se izboljša sodelovanje in učinkovitost evropskega odziva, ne nazadnje z evropsko enoto za civilno zaščito.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje EU ob humanitarnih nesrečah, kajti čeprav vsebuje pozitivne zamisli in elemente, dodaja tej zmogljivosti tudi vojaška sredstva in vojaško navzočnost. Zelo dobro je, da poročilo navaja, da „mora morebitna uporaba sredstev civilne zaščite v humanitarnih krizah temeljiti na potrebah in dopolnjevati humanitarno pomoč ..., da se zagotovi spoštovanje humanitarnih načel nevtralnosti, humanosti, nepristranskosti in neodvisnosti“. Vendar so v poročilu tudi točke, ki gredo v povsem nasprotno smer, zato sem se vzdržal. Na primer, zmogljivost naj bi se odzivala tudi na „vojaške krize“ ali „uporabljala vojaška in civilna obrambna sredstva“, pa čeprav le „izjemoma“.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavne naravne nesreče, ki so prizadele svet, so še poudarile nujno potrebo, da se njihov pogubni socialni, gospodarski in kulturni vpliv na prizadete regije zmanjša s hitrim in učinkovitim mehanizmom odzivanja.

Po prejšnjih resolucijah Evropskega parlamenta, zlasti tistih o potresu na Haitiju in preprečevanju naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek, se ta parlament spet ubada s to temo. Na splošno podpiram poročilo kolegice, gospe Zanicchi, in poudarjam, da mora bodoča zmogljivost EU, ki se nanaša na nesreče, temeljiti na mehanizmu, ki bo na voljo na evropski in mednarodni ravni, se izogniti vsakemu podvajanju, čim bolje uporabljati vire in omogočiti evropski enoti za civilno zaščito, da temelji na obstoječem mehanizmu Skupnosti za civilno zaščito.

Pozdravljam dejstvo, da je po tragediji na Haitiju večja politična volja in več prizadevanj za okrepitev skladnosti in usklajenosti med sektorjem civilne zaščite in humanitarne pomoči. Pozdravljam tudi delo, ki so ga opravile vpletene strani pri doseganju tega cilja. Vendar je žalostno, da prejšnji predlogi Evropskega parlamenta še vedno niso v celoti izvedeni, zlasti tisti, ki se nanašajo na poročilo gospoda Barnierja.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Vedno, ko gre za nesrečo, bodisi na Haitiju po januarskem potresu bodisi v Pakistanu po poletnih poplavah, Evropa stori veliko, vendar na neorganiziran način. Vsaka država članica pošlje svoj kader, svoje reševalne pse, svoja letala itd. Vendar pa na hitro organizirani posamezni odzivi ne morejo nikoli preseči načrtovanega in organiziranega evropskega odziva. Evropska unija je s svojimi 27 državami članicami, ki delujejo skupno, največja donatorka humanitarne in razvojne pomoči na svetu. Na voljo imamo obsežno zbirko civilnih in vojaških sredstev za reševanje izrednih razmer in potreb obnove. A dokler bodo obstajali ti nacionalni refleksni odzivi, na žalost ne bomo sposobni doseči nobene resnične koristi iz te navidezne kolektivne sile. To, kar potrebujemo, je prava „zmogljivost za hitro odzivanje“. Enako je za večjo učinkovitost in hitrost pri ukvarjanju z izrednimi razmerami potrebna močna politična volja različnih vpletenih strani.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Hitro odzivanje na katastrofe in naravne nesreče je bistveno, kajti v prvih nekaj urah, ki sledijo takemu dogodku, je mogoče rešiti največ ljudi. Poleg tega smo bili v zadnjih letih priča znatnemu povečanju nesreč, naravnih in tistih, ki jih povzroči človek, in to zahteva visoko raven tehničnega strokovnega znanja in usklajevanja različnih sredstev v odzivanju na nesreče. Oblikovanje mehanizma Skupnosti za civilno zaščito je lahko prvi korak, vendar se strinjam s poročevalko, da je treba na tem področju več narediti. Usklajevanje EU in sodelovanje pri hitrem in učinkovitem odzivanju na nesreče je lahko zelo uspešno, kot je bilo v primeru potresa na Haitiju januarja 2010. Bistveno je, da gre za takšno odzivanje.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naravne nesreče se lahko in se morajo preprečiti. Dejavniki, kot so intenzivna uporaba zemlje, slabo načrtovana urbana rast, beg s podeželja in širjenje puščav, so med drugim vzroki za povečano tveganje nesreč. Spodbujanje razumne uporabe zemlje ter gospodarskega in socialnega razvoja v sožitju z naravo je bistveni dejavnik za preprečevanje nesreč. Pri tem gre predvsem za to, da bi morala EU povečati prizadevanja pri izpolnjevanju priporočil, danih v zadnjem parlamentarnem poročilu, in okrepiti ta vidik svoje politike sodelovanja.

Tudi pri odzivih na nesreče, ki se jih ne da preprečiti, je očitno mogoče okrepiti sodelovanje, vzajemno pomoč in posredovanje med različnimi državami članicami in tretjimi državami.

Najboljše oblike in sredstva za doseganje tega cilja morajo biti rezultat razprave, ki vključuje različne nacionalne civilne zaščite in druge organe ob spoštovanju suverenosti vsake države članice. To bi morala biti pot, določena v poročilu, ne pa „takojšnja ustanovitev enote civilne zaščite EU“ ali uporaba vojaških sredstev v odzivanju na razmere humanitarne pomoči, za katero poročilo priznava, da bi se lahko izvajala brez okrilja in usklajevanja ZN.

  Elisabetta Gardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) To glasovanje pomeni pomemben korak k oblikovanju evropske enote za civilno zaščito, ki bi lahko hitro in učinkovito posredovala povsod, kjer so resne izredne razmere.

Kot se vsi spominjamo, je bilo kljub temu, da je bil evropski odziv pri zagotavljanju pomoči ljudem na Haitiju hiter in obsežen, opaziti številne kritične probleme pri upravljanju, usklajevanju in prepoznavnosti delovanja v zvezi z ustrojem sedanjega sistema, ki temelji na prostovoljnih in ad hoc prispevkih, odvisnih od različnih nacionalnih procesov odločanja.

Nedavno sporočilo Evropske komisije o vlogi civilne zaščite in humanitarne pomoči ima natančno ta namen, da bi postavili temelje za učinkovito in skladno sinergijo ukrepov, ki se že sprejemajo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Lizbonska pogodba zagotavlja priložnost za pripravo temeljitejše, usklajene in funkcionalne zmogljivosti odzivanja na nesreče. Zdaj je torej prišel čas za pospešitev procesa, ki bo dal EU sodobno in učinkovito zmogljivost civilne zaščite.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo o predlogu priporočila Evropskega parlamenta Svetu o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje Evropske unije, ker sem prepričan, da si mora Evropska unija znatno prizadevati za zagotovitev usklajenih in učinkovitih odzivov na različne hude nesreče, ki smo jim priča v zadnjem času.

Potreba po takšni zavezi je bila poudarjena v zadnjem sporočilu Komisije o „okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče“, ki vključuje akcijski načrt za uvedbo celovitega usklajevanja med različnimi instrumenti za odzivanje na nesreče. Poleg tega se strinjam z gospo Zanicchi, da je skrajni čas, da priznamo politični pomen okrepitve zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče, in da je treba uporabiti vsa sredstva, da se doseže ta cilj.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki:

opominja na osrednjo vlogo visoke predstavnice/podpredsednice pri usklajevanju operacij EU v tretjih državah in regijah;

poudarja, da bi morale biti sestava in delovne metode Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS) usmerjene v doseganje skladnosti in doslednosti ukrepov EU v kriznih razmerah;

zato poziva Svet, naj visoki predstavnici/podpredsednici dodeli trajni mandat, ki ji bo omogočil aktiviranje krizne celice, ki bo združevala predstavnike iz vseh ustreznih služb Komisije in Sveta ter vseh evropskih služb za načrtovanje (center za spremljanje in obveščanje, direktorat za krizno upravljanje in načrtovanje, vojaški štab Evropske unije, civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij) kar bo omogočilo usklajevanje odziva EU v primeru nesreč in hiter začetek dela, ne da bi se zato morali sistematično obrniti na Svet;

predlaga, da bi to celico podpirala skupina, ki bi jo lahko uporabili v prvih urah krize in bi vključevala civilne (skupina za civilno odzivanje, center za spremljanje in obveščanje), vojaške in civilno-vojaške (vojaški štab Evropske unije, civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij) strokovnjake ter strokovnjake iz situacijskega in satelitskega centra;

opozarja, da je treba doseči optimalno usklajevanje med zmogljivostmi EU za odzivanje ob nesrečah in drugimi instrumenti EU – zlasti civilnimi in vojaškimi misijami ter instrumenti (npr. bojnimi skupinami) v okviru skupne varnostne in obrambne politike.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Oblikovanje sredstva za hitro odzivanje na katastrofe in naravne nesreče je bistveno, kajti v prvih nekaj urah, ki sledijo takemu dogodku, je mogoče rešiti največ ljudi. Poleg tega smo bili zadnja leta na žalost priča znatnemu povečanju nesreč, naravnih ali takih, ki jih povzroči človek, in to zahteva zmogljivost smiselnega in hitrega posredovanja. Zato je oblikovanje mehanizma Skupnosti za civilno zaščito zelo pomembno, vendar je treba na tem področju še veliko narediti.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Število velikih nesreč v državah EU ves čas narašča in enako v tretjih državah, nenazadnje zaradi podnebnih sprememb in večje urbanizacije. Nesreče najhuje prizadenejo države v razvoju, kjer je posebno veliko število smrtnih žrtev. Tudi gospodarski stroški takih nesreč so v teh državah veliko večji. Oblikovanje enote za hitro odzivanje bo omogočilo EU in državam članicam boljše usklajevanje njihovih prizadevanj in dalo dejavnosti EU boljšo prepoznavnost. Zato sem podprl to priporočilo. Tako kakor njegova avtorica pozivam, da se upoštevajo številni odlični praktični predlogi iz poročila gospoda Barnierja.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Poročevalka, gospa Zanicchi, je z znatno zamudo ponovno odprla vprašanje možnosti hitrega odzivanja, vendar aktualnost ni zato nič manjša. Prepričan sem, da je dolžnost Evropske unije, da znatno poveča financiranje priprave, zagotovitve in razširitve enot za hitro odzivanje. Naravne kataklizme se bodo zaradi podnebnih sprememb pojavljale še pogosteje. Ne moremo mimo tega brez strokovne reševalne ekipe, ki bo s strokovno pripravljenostjo omogočila hitro lokalizacijo in učinkovit nadzor nad požari in tehnogenimi nesrečami. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Močna enota za hitro odzivanje bi bila dobra stvar in bi lahko pomagala državljanom Evrope in drugih držav v času, ko jim je najtežje. Žalostno je, da se poročevalka, kot kaže, ne zanima za krepitev humanitarne pomoči ali program EU za civilno zaščito, ampak ji gre le za to, da bo čim bolj vidna oznaka „EU“. Cilj te enote za hitro odzivanje ne sme biti promocija EU po vsem svetu. Zaradi vodstva Združenih narodov in vključitve vojske v zagotavljanje nujne pomoči tvegamo tudi, da se bomo odpovedali svoji neodvisnosti, tega pa ne želim podpreti. Zato sem glasoval proti temu poročilu.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Izkazalo se je, da je potrebno izboljšati učinkovitost obstoječe zmogljivosti odzivanja EU na nesreče v številnih razmerah, ki smo jih reševali v preteklih letih. Rad bi omenil samo katastrofalne poplave ali gozdne požare, ki so prizadeli številne evropske države. Drug primer je nedavna obsežna okoljska nesreča, ki se je zgodila na Madžarskem. Nobena država, ki se spopada s takimi izrednimi dogodki, nima zmogljivosti, da bi se sama odzvala na dovolj visoki ravni. Med državami članicami EU obstaja tudi dolžnost solidarnosti. Poročilo navaja merila, ki jih mora izpolniti enota za hitro posredovanje, pa tudi pogoje, ki bi jih potrebovala za izvajanje svojih dejavnosti.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Zdi se, da ima poročilo manj opraviti s povečanjem učinkovitosti razvoja pomoči ali zaščito državljanov kot s promoviranjem in pritegnitvijo pozornosti k blagovni znamki „EU“. Zato sem glasoval proti temu poročilu.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Potreba po učinkoviti zmogljivosti Evropske unije za hitro odzivanje, ki bi se ukvarjala z naraščajočim številom velikih nesreč v zadnjih letih, je tisto, kar me je vodilo h glasovanju za to poročilo. V zadnjih nekaj letih je bilo veliko pozivov EU, naj se izboljša učinkovitost odzivanja, in kot priznavamo, je treba še veliko narediti, da bomo zagotovili skladnejši in vidnejši napredek. Po mojem mnenju moramo uporabiti vse razpoložljive vire, da bomo dosegli ta cilj, saj smo od leta 2008 in zadnjega sporočila Komisije o tej temi napredovali v smeri celovitega in povezanega odziva EU. Vsi pričakujemo, da bo izvedba tega poročila privedla do konkretnega akcijskega načrta za postopno oblikovanje bolj povezanega usklajevanja med različnimi instrumenti za odzivanje na nesreče.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Soglašam s predlogom priporočila Evropskega parlamenta Svetu o vzpostavitvi zmogljivosti za hitro odzivanje EU na naravne nesreče. Dejansko analiza nauka, ki smo ga dobili na Haitiju, jasno kaže potrebo po ponovni reformi zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče, kot sem jo pravzaprav že navedla v svojem mnenju „o skupnostnem pristopu k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek“.

Hitro in učinkovito odzivanje v izrednih razmerah je ključnega pomena, če hočemo zagotoviti, da bo EU pokazala solidarnost z državami članicami ali s tretjimi državami in to zahteva močno politično voljo različnih organov odločanja.

Splošno je znano, da se glavna prizadevanja, ki so trenutno v teku, nanašajo na okrepitev skladnosti in usklajevanja med enotami civilne zaščite in različnimi področji humanitarne pomoči. Vendar je treba sprejeti smiselne korake k oblikovanju evropske enote za civilno zaščito, kot je navedeno tudi v mojem mnenju „o skupnostnem pristopu k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek“. Strinjam se s poročevalko: čas je, da naredimo večji napredek v tej smeri, zlasti glede izvajanja konkretnih predlogov iz Barnierjevega poročila iz leta 2006.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Soglašam z mnenjem poročevalke, gospe Zanicchi, da je skrajni čas, da priznamo politični pomen krepitve zmogljivosti Evropske unije za odzivanje na nesreče, in da je treba uporabiti vsa sredstva, da se doseže ta cilj. Prav tako se strinjam s stališčem gospe Zanicchi, da je treba dodatno oceniti spodbudne rezultate pripravljalnih ukrepov iz leta 2008 in da je treba nadaljevati razvoj zamisli o prostovoljnem zbiranju sredstev držav članic kot rezerve za takojšnjo uporabo v operacijah EU.

V tem smislu je poročevalka želela spomniti Svet in Komisijo na priporočila iz poročila gospoda Barnierja, v skladu s katerimi lahko samo preventivna organizacija in zbiranje obstoječih virov povzročita pojav enote za civilno zaščito.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ker soglašam, da je bistveno, da si prizadevamo izvajati politike za okrepitev zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče, spodbujanje učinkovitosti, usklajevanje in prepoznavnost teh dejavnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Povečanje števila velikih nesreč (naravnih in tistih, ki jih povzroči človek) zunaj Evropske unije v zadnjih letih je vodilo v povečanje pozivov k izboljšanju učinkovitosti obstoječe zmogljivosti odzivanja EU na nesreče. Čeprav se je zmogljivost odzivanja EU na nesreče od ustanovitve mehanizma civilne zaščite Skupnosti leta 2001 stalno razvijala, poročevalka meni, da je treba še veliko več narediti za zagotovitev usklajenega, skladnega in prepoznavnega odzivanja EU. Ta potreba po skladnejšem odzivanju je bila poudarjena tudi v zadnjem sporočilu Komisije o „okrepitvi zmogljivosti odzivanja Unije na nesreče“, ki sega nazaj v marec 2008. To sporočilo naj bi bilo prvi korak na poti k celovitemu in povezanemu odzivu EU. Vključuje tudi akcijski načrt s številnimi praktičnimi ukrepi, s katerimi bi postopoma zgradili bolj povezano sodelovanje med različnimi instrumenti za odzivanje na nesreče. Danes je tu odziv parlamenta na ta problem.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Zdaj, ko se je zaradi podnebnih sprememb število naravnih nesreč po svetu, ki povzročajo hudo humanitarno, gospodarsko in okoljsko škodo, povečalo, je nujno, da je Evropska unija sposobna hitro ukrepati. Oblikovanje evropske enote za civilno zaščito zagotavlja jasno strukturo za hiter odziv te vrste. Po potresu na Haitiju smo spoznali, da moramo povečati učinkovitost, usklajevanje in prepoznavnost Unije. Zato sem za to, da se civilna zaščita in humanitarna pomoč združita v portfelju enega komisarja. Verjamem tudi, da bi bilo treba operacije humanitarne pomoči vedno, kadar je to mogoče, izvajati pod usklajevalnim okriljem ZN.

V tem poročilu je bila Komisija povabljena, da vzpostavi na prizadetih območjih programe v sodelovanju z nacionalnimi vladami, lokalnimi organi in nevladnimi organizacijami, da bodo lokalne skupnosti sposobne preprečiti in upravljati nesreče. Vojaški viri in civilna obramba naj bi se za nesreče uporabljali samo v skrajni sili.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pojavnost naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, se povečuje, ne le po številu, ampak tudi po vplivu in obsegu in posledično v smislu človeškega, socialno-ekonomskega in okoljskega vpliva. To zavezuje EU, da ponovno premisli o svoji strategiji odzivanja glede preprečevanja, upravljanja in pomoči tako, da bo postala bolj usklajena in učinkovita v operativnem smislu.

Pozdravljam sprejetje tega poročila, ki je uporabilo nedavno nesrečo na Haitiju za študijo primera in pozvalo po ustanovitvi enote civilne zaščite Evropske unije, ki bo sposobna ustvarjati sinergije med državami članicami in evropskimi institucijami za preprečevanje nesreč in pomagati tretjim državam, zlasti vsaki državi v razvoju, ki jo prizadene nesreča. Humanitarna narava te pobude je značilna za naraščajočo konkretno naravo zunanjih razsežnosti solidarnosti EU.

Vendar sem prepričan, da je izjemno pomembno, da se na to isto pobudo gleda kot na vodilno pri usklajevanju in vodenju tistih nesreč, ki se zgodijo znotraj Evropske unije. Spominjam se nesreče, ki je lansko leto februarja opustošila otok Madeiro, in zato menim, da je bistveno, da oblikujemo enoto civilne zaščite, hkrati pa kar najbolje uporabimo obstoječe mehanizme.

Poročilo: Kay Swinburne (A7-0326/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Delo se nadaljuje na področju finančne regulacije. Glasovala sem za to samoiniciativno poročilo Evropskega parlamenta, ki si prizadeva vse finančne produkte podrediti nadzoru tržnih organov. Pomanjkanje preglednosti je v nasprotju s tržno učinkovitostjo in je še pripomoglo k poglabljanju finančne krize. Direktiva o trgih finančnih instrumentov olajšuje prenos tržnih dejavnosti na bolje regulirana in preglednejša mesta za pogajanje. Če ponovim sklepe skupine G 20 s srečanja na vrhu septembra 2009 v Pittsburghu, je cilj tega poročila zagotoviti, da se „z vsemi standardiziranimi zunajborznimi izvedenimi finančnimi instrumenti trguje na borzah ali platformah za elektronsko trgovanje“.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Od uveljavitve direktive o trgih finančnih instrumentov evropski finančni trgi prestajajo spremembe, kakršnih še ni bilo, tako zaradi direktive kot zaradi drugih razlogov, povezanih s krizo. Posledično ni bilo mogoče doseči zaželenih regulativnih ciljev. Izvajanje direktive o trgih finančnih instrumentov je povzročilo razdrobljenost trgov, kar je spodbudilo eksplozivno rast strategij visokofrekvenčnega trgovanja. Trg se je prilagodil uporabi sistema, ki omogoča mesta prikritega trgovanja za trgovanje z velikimi naročili na stičiščih posrednikov za trgovanje, in izjemam iz direktive o trgih finančnih instrumentov za tovrstne dejavnosti, ki se izvajajo na organiziranih mestih trgovanja, imenovanih „prikrite transakcije“, kjer so se prej odvijale transakcije na reguliranih trgih. Bistveno je, da se uporablja zakonodaja, namenjena zagotavljanju učinkovite regulacije in preglednosti tega tehnološkega razvoja, da se prepreči ustvarjanje vsakega sistemskega tveganja za splošno delovanje trgov.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Evropski parlament nadaljuje s sprejemanjem poročil, ki se nanašajo na nekatere elemente finančne regulacije, ne da bi se kdaj poglobil v zadevo. Seveda je boljše, da obstaja neka regulacija finančnih transakcij zasebnih borznih posrednikov in/ali finančnih institucij. Vendar to ni temeljno vprašanje.

Poročilo ne presega argumentov za večjo regulacijo platform trgovanja in se sklicuje na potrebo po „povečanju preglednosti in varnosti na trgih finančnih instrumentov“ in potrebo po „enakem obravnavanju“ večstranskih sistemov trgovanja in reguliranih trgov.

Temeljno vprašanje pri tem je nadaljnji obstoj istega starega špekulativnega sistema, vendar se poročilo loteva le oblike te špekulacije, ne pa najpomembnejšega vidika, to je vsebine.

Mi bomo še naprej zagovarjali konec trga izvedenih finančnih instrumentov in davčnih oaz, pa tudi, da je boljši učinkovit nadzor finančne moči s strani političnih moči kakor obratno. Dokler se to ne bo zgodilo, bo vsaka druga politika samo kozmetika.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Zdi se, da je pomembna posledica konkurence, ki jo je povzročilo izvajanje direktive o trgih finančnih instrumentov, razdrobljenost trga, ki je sama spodbudila eksplozivno rast strategij visokofrekvenčnega trgovanja. Regulacija mora odražati dejstvo, da je treba ta tehnološki napredek ustrezno zakonsko urediti, da ne bi padel v zakonodajne vrzeli in nenamerno povzročil sistemskih tveganj za splošno delovanje trgov.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z nedavno uveljavitvijo direktive o trgih finančnih instrumentov so evropski finančni trgi doživeli spremembe, kakršnih še ni bilo, tako zaradi direktive kot zaradi drugih razlogov, povezanih s krizo. Posledično ni bilo mogoče doseči regulativnih ciljev, namenjenih sprejetju direktive o trgih finančnih instrumentov. Trg se je prilagodil uporabi sistema, ki omogoča mesta prikritega trgovanja za trgovanje z velikimi naročili na stičiščih posrednikov za trgovanje, in na izjeme iz direktive o trgih finančnih instrumentov za tovrstne dejavnosti, ki se izvajajo na organiziranih mestih trgovanja, imenovanih „prikrite transakcije“, kjer so se prej odvijale transakcije na reguliranih trgih. Zato je bistveno, da se začne uporabljati zakonodaja, namenjena zagotavljanju učinkovite regulacije in preglednosti tega tehnološkega razvoja, da se prepreči, da bi se v prihodnosti spet ustvarilo sistemsko tveganje za splošno delovanje trgov.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Stroški pridobivanja podatkov so v Evropi veliko previsoki. Včasih so desetkrat višji kakor v Združenih državah. Poročilo vsebuje nekatere dobre predloge za zmanjšanje teh in drugih nepotrebnih stroškov. Vendar se bojim, da je avtorica na napačni poti s svojimi načrti, da bi ta cilj znižanja stroškov dosegli z uvedbo številnih dodatnih predpisov. Obstaja nevarnost, da bi s takim početjem samo nadomestili eno birokratsko oviro z drugo. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Moja odločitev, da glasujem za poročilo A7-0326/2010 je v skladu s sedanjimi razmerami na evropskih kapitalskih trgih, ki prestajajo obdobje nestabilnosti, kakršnega še ni bilo, zaradi novega tehnološkega napredka. Zaradi uvedbe direktive o trgih finančnih instrumentov, ki spodbuja konkurenco med mesti trgovanja za izvedbene storitve, se je povečala učinkovitost procesa oblikovanja cen, kar povečuje izbiro vlagateljev. Razdrobljenost trga pa je povzročila slabo preglednost zunajborznega trgovanja po trgovanju in te razmere pomenijo, da je potreben učinkovitejši regulativni okvir za konsolidirane podatke po trgovanju. Po mojem mnenju morajo zakonodajalci zagotoviti, da lahko kadar koli obnovijo vsako podrobnost trgovanja, da bi razumeli dinamiko trga in delovanje udeležencev na njem. Vpliv novih tehnologij in prihod novih udeležencev na trg sta povzročila hitrejše trgovanje in povečanje neposrednega dostopa za stranke članov platforme trgovanja na trg. Čeprav je uvedba direktive o trgih finančnih instrumentov povzročila inovacije, se zdi, da je prispevala tudi k razdrobljenosti trga. Glasoval sem za poročilo, ker verjamem, da je treba ta tehnološki napredek ustrezno regulirati, da ne bi povzročili sistemskega tveganja za splošno delovanje trgov.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podpiram poziv Komisiji, naj okrepi tržne infrastrukture na vseh mestih trgovanja in v klirinških sistemih, da jim bo omogočila obvladovanje prihodnjega tveganja z večjo preglednostjo, izboljšanjem prožnosti in rednimi pregledi vsega trgovanja. Tako sem glasovala za resolucijo Parlamenta, ker podpira zamisel, da:

– bi večstranske sisteme trgovanja pregledovali na enaki ravni in torej regulirali na primerljiv način;

– morajo naložbena podjetja zagotoviti najboljšo izvedbo naložbenim podjetjem, ki zagotavljajo storitev upravljanja portfelja in delujejo kot upravitelji portfelja;

– mora Komisija oceniti učinke določitve minimalnega obsega naročila za prikrite transakcije;

– je treba analizirati podjetja, ki izvajajo strategije visokofrekvenčnega trgovanja, da bi zagotovili, da imajo trdne sisteme in nadzor s stalnimi predpisanimi pregledi algoritmov, ki jih uporabljajo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Popolnoma podpiram poročevalko, gospo Swinburne, in njeno zamisel, da se spodbudi konkurenca med mesti trgovanja za izvedbene storitve. To je povečalo izbiro, ki je na voljo vlagateljem, znižalo stroške transakcij in pripomoglo k povečanju učinkovitosti procesa oblikovanja cen. Zdaj je 136 večstranskih sistemov trgovanja, ki poleg glavnih borz sestavljajo organizirana mesta trgovanja.

Na teh organiziranih mestih se izvede kakih 60 % obsega trgovanja, preostanek pa izvedejo borznoposredniške družbe, kar označujemo s skupnim izrazom trgovanje zunaj organiziranega trga vrednostnih papirjev (zunajborzno trgovanje). Dvostranska trgovina, kjer stranka da borznemu posredniku naročilo in ta poišče nasprotno naročilo („match“) se je premaknila od pretežno ustnih naročil k elektronskim. Čeprav za zunajborzno trgovanje zaradi njegove narave ni preglednosti pred trgovanjem, je treba po direktivi o trgih finančnih instrumentov o njem vseeno poročati.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se, da bi morala Komisija oceniti vpliv določitve minimalnega obsega naročila za prikrite transakcije in ali ga je mogoče strogo izvajati, da se ohrani ustrezen pretok trgovanja prek „preglednih“ mest trgovanja (lit venues) v interesu ugotavljanja cen.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Zdi se, da je pomembna posledica konkurence, ki jo je povzročilo izvajanje direktive o trgih finančnih instrumentov, razdrobljenost trga, ki je sama spodbudila eksplozivno rast strategij visokofrekvenčnega trgovanja. Regulacija mora priznati, da je treba ta tehnološki napredek ustrezno zakonsko urediti, da ne bi padel v zakonodajne vrzeli in nenamerno povzročil sistemskih tveganj za splošno delovanje trgov. To je, na kratko, predlog besedila, ki ga je danes sprejel EP.

  Peter Skinner (S&D), v pisni obliki. – To samoiniciativno poročilo določa okvir za razpravo o direktivi o trgih finančnih instrumentov, na katero se nanašajo direktiva o zunajborznem trgovanju, nastanek Evropskega organa za vrednostne papirje (ESMA) in seveda Uredba o infrastrukturi evropskega trga (EMIR). Celo naslov tega poročila omogoča ljudem, da razumejo naravo potrebnih, vendar pogosto zapletenih zakonodajnih sprememb.

Nereguliranim trgom je bil s pomočjo sponzoriranja omogočen nefiltriran dostop do uradnih mest trgovanja. To se mora spremeniti.

Podobno se lahko strinjam s poročevalko, da je treba izboljšati preglednost pred trgovanjem in po trgovanju, in zlasti, da se podatki po trgovanju z nelastniškimi vrednostnimi papirji zagotovijo že v konsolidirani obliki.

Bistveno je razumevanje dinamike trga in da se zakonodajalcem priskrbijo instrumenti in informacije ter podatki.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Banke, borze in skladi tako hitro razvijajo nove finančne produkte in prakse trgovanja, da je direktiva o trgih finančnih instrumentov že zastarela. Tudi obseg pravil preglednosti je treba razširiti tako, da bodo vključevala notranje sisteme trgovanja bank, izjeme pa je treba ožje opredeliti, tako da se finančni inštituti in finančni produkti ne bodo mogli izogniti učinkovitemu nadzoru.

Razkritje podatkov pred trgovanjem in po njem, ki so bili prej opredeljeni samo za deleže, je treba zdaj razširiti še na obveznice, centralno obračunane izvedene finančne instrumente, strukturirane produkte, sklade in potrdila, kar bo povečalo učinkovitost in preglednost procesa oblikovanja cen.

Poročilo: Ana Gomes (A7-0349/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ker sem prepričan, da je za EU bistveno, da je pripravljena na jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja, ki so dala novo razsežnost terorističnim napadom, nesrečam v industriji in naravnim nesrečam, kajti takšna tveganja ne poznajo meja in lahko povzročijo neštete žrtve. Odziv EN na takšno nevarnost ne sme biti omejen na naknadne intervencijske programe, temveč se začne precej prej, pri ravnanju s takimi materiali, ustreznem skladiščenju, omejenem dostopu in nadzoru takega materiala. Menim, da je bistveno, da je intervencija, ki sledi nezgodi, usklajena z znatnim sodelovanjem različnih organov države članice (civilna zaščita, vojska, policija itd.), pa tudi z nacionalnimi organi različnih držav članic in evropskimi institucijami. Z drugimi besedami, menim, da mora biti bistven usklajen in celovit pristop. Junija 2009 je Komisija predložila triletni akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti za 2010–2012 z naslednjimi elementi: preprečevanje, odkrivanje ter pripravljenost in odziv. V tem smislu sem prepričan, da je priznavanje pomembnosti vsake od teh stopenj ključno za zagotovitev ustreznega izvajanja študij za ocenjevanje tveganj, odzivov in protiukrepov.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to pomembno resolucijo, ker je skrajni čas, da se pozornost posveti jedrskim, radiološkim, kemičnim in biološkim (JRKB) tveganjem, ki so nova razsežnost možnih terorističnih napadov, nezgod, naravnih nesreč in/ali pandemij zaradi njihove nadnacionalne narave in množičnih žrtev. Treba se je začeti ukvarjati s takimi materiali in ustreznim skladiščenjem, omejenim dostopom, nadzorom itd. že od samega začetka in ne ustvarjati naknadnih intervencijskih programov. Hkrati naknadna intervencija zahteva množično sodelovanje različnih nacionalnih organov v posameznih državah članicah. Zato mora akcijski načrt na področju JRKB varnosti zagotoviti učinkovito usklajenost nacionalnih pobud in pobud EU pri odzivanju na JRKB tveganja in pripraviti ustrezne ukrepe.

Ker JRKB nesreče ali napadi resno ogrožajo varnost ljudi, ki živijo v Evropski uniji, in lahko povzročijo motnje v delovanju kritične infrastrukture in onemogočijo normalno delovanje družb v eni ali več državah članicah EU ne glede na meje, podpiram resolucijo Evropskega parlamenta, ki poziva Svet in Komisijo, naj hitro pregledata in okrepita akcijski načrt v skladu s priporočili iz tega poročila in zagotovita njegovo hitro izvajanje.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja pomenijo nov izziv za družbo, pa tudi novo podlago za morebitne teroristične napade, nezgode, naravne nesreče ali pandemije. Rada bi izkoristila to priložnost, da pozdravim poročilo gospe Gomes, kajti to poročilo nam bo omogočilo, da bomo vzpostavili temelje za mehanizem ustreznega odzivanja na nesreče. Upoštevati moramo tudi predloge Parlamenta, namenjene izboljšanju osnovnih področij, ki izboljšujejo varnost v primeru takih tveganj, in obenem ponovno oceniti akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti. Strinjam se, da je bistveno, da se izmenjajo primeri najboljše prakse z državami, ki so razvile posebne mehanizme na področju ocenjevanja, preprečevanja, odkrivanja, sporočanja in odzivanja na tveganja JRKB.

Mislim, da je pomembno, da poudarimo potrebo po vzdrževanju dobro vodenih zalog, ki zagotavljajo, da so sredstva za odzivanje na nesreče, zdravstvena ali druga ustrezna oprema popolnoma funkcionalni, z nepretečenim rokom uporabe in sodobni. Zato sem glasovala za to poročilo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Jedrske, radiološke, kemične in biološke nesreče, ki se zgodijo naključno ali zaradi terorističnega napada, resno ogrožajo varnost in zdravje državljanov EU in so vzrok za onesnaženost in kontaminacijo okolja. Čeprav je bilo število nezgod v EU, ki so vključevale JRKB snovi, do zdaj razmeroma majhno in so nastale zaradi nesreč v industriji ali povečanja in širjenja nevarnih patogenov po svetu, je tveganje za JRKB nesreče, bodisi naključne bodisi namerne, ostalo. Glasoval sem za to poročilo, ker soglašam s stališčem poročevalke, da akcijski načrt na področju JRKB varnosti, ki ga je predlagala Evropska komisija in katerega cilj je zagotoviti učinkovito usklajenost nacionalnih pobud in pobud EU pri odzivanju na JRKB tveganja in pripraviti ustrezne ukrepe, podcenjuje tveganja, ki jih ne omejujejo meje EU. Prepričan sem, da bi bilo treba mednarodna JRKB tveganja primerno oceniti in vključiti v akcijski načrt na področju JRKB varnosti in zato morajo preventivni ukrepi zagotoviti mednarodno razsežnost, ki bo poudarila izvajanje mednarodnih sporazumov na področjih jedrskega in kemičnega orožja.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bistveno je, da sprejmemo učinkovit akcijski načrt, da se bomo lahko spoprijeli z obstoječim in stalnim tveganjem jedrskih, radioloških, kemičnih in bioloških (JRKB) nesreč na ozemlju EU. Ne glede na to, ali so naključne ali namerne, predstavljajo resno grožnjo in imajo potencial, da povzročijo uničujoče in daljnosežne učinke na varnost, blaginjo in zdravje evropske javnosti, pa tudi na okolje, našo kulturno dediščino in osnovno infrastrukturo. Na srečo je bilo število nezgod, povezanih z JRKB snovmi, vključno s terorističnimi dejanji, razmeroma majhno.

Ta akcijski načrt kaže potrebo po obsežnem in nadnacionalnem odzivu, kajti učinki JRKB nesreče ne poznajo meja in tak načrt mora temeljiti na naslednjih elementih: preprečevanje, odkrivanje ter pripravljenost in odziv. Zagotoviti mora tudi učinkovito usklajenost nacionalnih pobud in pobud EU za spopadanje z JRKB tveganji ter pripravo zmogljivosti za odzivanje in omejitev posledic. Tako kot poročevalka, gospa Gomes, ne dvomim, da moramo sprejeti akcijski načrt EU, vendar obžalujem dejstvo, da ni bila Komisija ambicioznejša, kajti predlagani akcijski načrt kaže pomanjkanje moči in skladnosti pri nekaterih zadevah.

  Cornelis de Jong (GUE/NGL), v pisni obliki. – Čeprav sem soglašal z večino poročila gospe Gomes, sem glasoval proti, ker se preveč osredotoča na usklajevanje civilno-vojaškega sodelovanja EU. Vojaške pristojnosti morajo imeti še naprej države članice in ne EU ali Komisija. Nič nimam proti temu, da države članice v primeru JRKB dogodka sodelujejo na enakopravni ravni – in v primeru okoljske nesreče, ki je posledica take nezgode, je to ključno – vendar me zelo skrbi, da bi to poročilo lahko odprlo vrata militarizaciji EU.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da predlaga učinkovite ukrepe za preprečevanje, zmanjševanje in obvladovanje jedrskih, radioloških, kemičnih in bioloških (JRKB) nesreč. Izredno pomembno je, da to poročilo spodbuja zamisel o mehanizmu za hitro odzivanje v primeru JRKB nesreč v eni od držav članic. Poleg tega bi ta mehanizem temeljil na odzivu, ki bi ga spodbudila solidarnost vseh držav članic EU. Naslednja točka, ki je prav tako pomembna, je, da poročilo, ki ga je sprejel Parlament, predlaga oblikovanje mešanih evropskih ekip za hitro intervencijo, ki bi jih sestavljalo vojaško osebje, policisti in medicinski kader, kar bi zagotavljalo učinkovit odziv v primeru jedrskih, radioloških, kemičnih in bioloških nesreč.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi kompromisov, ki jih je dosegla poročevalka v senci iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), moja kolegica gospa Hankiss, je besedilo, o katerem danes glasujemo, veliko preveč podrobno in uravnoteženo in daje številnim posebnim zadevam v zvezi z jedrsko, radiološko, kemično in biološko varnostjo znatno prednost, ne le v smislu preprečevanja nesreč in ustreznega odzivanja na naravne nesreče, temveč tudi v zvezi z jasno in sedanjo nevarnostjo, ki jo predstavlja terorizem te vrste. Vedno bolj se srečujemo z različnimi in nekonvencionalnimi grožnjami in z mislijo na to mora imeti Evropa ustrezno strategijo za preprečevanje, odkrivanje in zaščito, tako da bo lahko zajamčila varnost in zdravje Evropejcev. Komisija mora nadaljevati v tej smeri, zato sem glasoval za.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja so dala novo razsežnost terorističnim napadom, nesrečam v industriji, naravnim nesrečam in pandemijam glede na to, da te grožnje ne poznajo meja in lahko povzročijo neštete žrtve. Junija 2009 je Komisija predložila akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti, ki ga je Svet dopolnil v novembru. Načrt bo izveden v naslednjih treh letih – 2010–2012 – in temelji na treh glavnih elementih: preprečevanje, odkrivanje ter pripravljenost in odziv. Vendar po spremembah, ki jih je uvedel Svet, akcijski načrt ni več tako trden, načrtovani ukrepi in njihovo spremljanje ter pregledi uporabe pa so manj zavezujoči. Zato pozdravljam sprejetje tega poročila, ki namerava zaupati Komisiji močnejšo zakonodajno vlogo, kajti prepričan sem, da je to edini način, s katerim bo mogoče zapolniti obstoječe vrzeli v pristojnostih, ki jih imajo na tem področju različne države članice.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Če bi obstajala resnična zaskrbljenost glede jedrskih, radioloških, kemičnih in bioloških (JRKB) groženj, ne bi nekatere države EU vztrajale pri ohranjanju izredno močnih jedrskih zalog, ki se lahko uporabijo v vojaških napadih. Prav tako ne bi bilo ameriško jedrsko orožje še vedno nameščeno v različnih evropskih državah, ker je ta ukrep v očitnem nasprotju z enim od treh stebrov Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT), ki naj bi jo podpirali.

Poročilo ne omenja nobenega sklepa, kot je na primer sklep, ki ga je pred kratkim sprejelo Združeno kraljestvo, da bo prodalo jedrsko tehnologijo Indiji, državi, ki ni podpisnica NPT, ali sklep Francije in Nemčije, da bosta sodelovali pri ohranjanju svojega jedrskega orožja in to opravičujeta s hinavsko „racionalizacijo stroškov“. Nič ni rečenega niti o pomoči, ki so jo dale glavne sile EU in Nato projektu za namestitev protiraketnih sistemov v Evropi, ali o sklepu Nata, da obdrži svojo vlogo „jedrske zveze.“

V času, ko se je kriza kapitalizma okrepila, je to poročilo jasno pokazalo, da so tisto, kar šteje, konkretni ukrepi in ne izjave o nameri. Takšni ukrepi kažejo, da je vojska lahko še naprej vir, ki ga uporablja kapitalistična gospodarska globalizacija.

  Kartika Tamara Liotard (GUE/NGL), v pisni obliki. – Razlaga glasovanja o poročilu gospe Gomes „Krepitev jedrske, radiološke, kemične in biološke (JRKB) varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti“ (A7-0349/2010). Čeprav sem soglašala z večino poročila gospe Gomes, sem glasovala proti, ker se preveč osredotoča na usklajevanje civilno-vojaškega sodelovanja EU. Vojaške pristojnosti morajo imeti še naprej države članice in ne EU ali Komisija. Nič nimam proti temu, da države članice v primeru JRKB dogodka sodelujejo na enakopravni ravni – in v primeru okoljske nesreče, ki je posledica take nezgode, je to ključno – vendar me zelo skrbi, da bi to poročilo lahko odprlo vrata militarizaciji EU.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja so nova razsežnost možnih terorističnih napadov, nezgod, naravnih nesreč in/ali pandemij zaradi njihove nadnacionalne narave in množičnih žrtev. Ustrezen odziv na takšno nevarnost ne vsebuje le naknadnih intervencijskih programov, temveč se začne precej prej, pri ravnanju s takšnimi materiali, ustreznem skladiščenju, omejenem dostopu, nadzoru itd. Hkrati naknadna intervencija zahteva množično sodelovanje različnih nacionalnih organov v posameznih državah članicah (civilna zaščita, vojska, organi pregona itd.) in nacionalnih organov različnih držav članic ter organov EU, zato je potreben usklajen pristop za vse nevarnosti. Glasoval sem za to poročilo, ki določa tak usklajen pristop.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nedvomno se moramo zaščititi pred vsako zlonamerno uporabo jedrskih, radioloških, kemičnih in bioloških materialov in organizmov. Vendar moramo biti previdni predvsem pri njihovi vsakdanji uporabi. Dejstvo je, da to besedilo niti enkrat ne omeni potrebe po tem, da bi poiskali nadomestno rešitev za jedrsko energijo. Danes ta predstavlja resno grožnjo za naše državljane. Vprašanje glede terorizma, ki je jedro tega poročila, pa je, zakaj pozivati Nato, organizacijo, ki predstavlja največjo grožnjo svetovnemu miru, naj se ukvarja z njim? Vse to so neskladja, ki mi ne dopuščajo, da bi glasoval za to besedilo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Mislim, da bi morala biti EU pripravljena, da se spopade s katerim koli napadom ali nesrečo, ki ogroža evropsko varnost in zdravje. Zato je jedrski, radiološki, kemični in biološki akcijski načrt nujen za preprečevanje in odzivanje na katero koli vrsto grožnje ali nezgodo, ki bi se pojavila na ozemlju EU. Sedanje grožnje so različne, kar pomeni, da je to vprašanje zapletene narave, vendar imamo zdaj primeren in ustrezen mehanizem, da se spoprimemo z najrazličnejšimi razmerami. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja so nova razsežnost možnih terorističnih napadov, nezgod, naravnih nesreč in/ali pandemij zaradi njihove nadnacionalne narave in množičnih žrtev. Ustrezen odziv na takšno nevarnost se začne z ravnanjem s takimi materiali, njihovim skladiščenjem, omejenim dostopom in nadzorom. Naknadne intervencije zahtevajo množično sodelovanje različnih nacionalnih organov v posameznih državah članicah, pa tudi nacionalnih organov v različnih državah članicah in evropskih organov. Prednostna naloga je okrepiti režim neširjenja orožja in razoroževanja prek celovitega in popolnega izvajanja vseh zadevnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Pomembno je, da se lotimo tudi tveganja širjenja orožja s strani teroristov. Nujno potrebna je tudi vzpostavitev evropskega mehanizma za odzivanje na krizo, ki bi moral usklajevati civilna in vojaška sredstva ter zagotoviti, da bo imela Evropska unija zmogljivost za hitro odzivanje, ki se bo ukvarjala z JRKB nesrečami. Nazadnje, treba bo sprejeti tudi evropske standarde kakovosti in varnosti.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za, ker se Evropska unija, če v danem trenutku ne bo nobenega izboljšanja glede jedrske, radiološke, kemične in biološke varnosti, na žalost ne bo v celoti zavedala možnih posledic. To poročilo je kratko sporočilo z razlago, ne pa akcijski načrt. Za sestavo obsežnega dokumenta o vprašanju jedrske varnosti bi morali sodelovati specialisti z obširnimi izkušnjami iz jedrske energije in uporabe jedrske tehnologije. Takšno delo lahko zahteva več let, vendar ga je treba opraviti. Evropska unija, še zlasti Evropski parlament, ne more sama sestaviti takega dokumenta. Glasoval sem za, vendar menim, da je to poročilo zgolj epilog za knjigo o jedrski varnosti EU. Upam, da se bo samo delo s to knjigo začelo v bližnji prihodnosti.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Varnost civilnega prebivalstva v primeru možne nesreče jedrske, radiološke, kemične in biološke narave je zelo pomembna in ambicije v tem smislu je treba v celoti podpreti. Na žalost imam v zvezi s tem poročilom občutek, da gre za željo po boju proti oblikam terorja, ki v tej visoko organizirani obliki v Evropi, na srečo, ne obstajajo. Namen je torej ustvariti več panike, da bi bili potem sposobni izpeljati določeno politiko. Še več, zdi se, da se poročilo ukvarja predvsem z vprašanjem solidarnosti. Prepričan sem, da so ukrepi za preprečevanje terorja točka, na kateri moramo reči „dovolj“, in enako velja za solidarnost EU. Zato sem se vzdržal glasovanja o tem poročilu.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za večjo jedrsko, radiološko, kemično in biološko varnost v Evropski uniji in veseli me, da imam možnost biti poročevalka v senci za to vprašanje. Čeprav sta preprečevanje in zaščita pred nesrečami, ustvarjenimi z navedenimi snovmi, vprašanje za države članice same, potrebujemo skupni pristop. To sporočilo Evropske komisije je korak k skupnemu akcijskemu načrtu, usmerjenemu v zaščito javnosti v EU pred različnimi nesrečami. Živimo v razmeroma nestabilnih časih in grožnje se pojavljajo ne le zaradi neodgovorne človekove dejavnosti in nesreč, temveč tudi zaradi namernih dejanj. To vprašanje je še zlasti ustrezno v moji državi, Litvi, ki je obkrožena s kemičnimi in jedrskimi tveganji. Prvič, na dnu Baltskega morja so ostanki kemičnega orožja iz druge svetovne vojne in, drugič, obstajajo načrti za gradnjo dveh jedrskih elektrarn blizu litvanske meje. Moramo oceniti razmere, trenutno veljavne varnostne standarde in njihovo primernost za sedanje potrebe. Samo na podlagi ocene obstoječih razmer se bomo lahko odločili, ali potrebujemo nove varnostne standarde. Ta ocena in določitev okvira standardov morata biti dovolj prožna, da se bosta lahko sprejela za spreminjajoče tehnologije, ki lahko poleg tega, da nam olajšujejo življenje, postanejo tudi smrtonosno orožje, če so v rokah teroristov. Po drugi strani pa zagotavljanje varnosti ne sme postati vzrok ali izgovor za centraliziranje civilne zaščite. Čeprav bi vzpostavitev in nadzor skupnih varnostnih standardov pomagala zagotoviti varnost, ne smemo v nobenem primeru ustvarjati novih institucij ali neupravičeno zapletenih postopkov.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Za poročilo o krepitvi jedrske, radiološke, kemične in biološke varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti sem glasovala iz enakih razlogov kot za tiste, ki jih je predložila skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Poudarila bi potrebo po pristopu na ravni EU za preprečevanje in odkrivanje napadov in/ali nezgod, kajti grožnja JRKB napadov je „globalna“, in če hočemo preprečiti teroristične napade, se moramo osredotočiti na potrebo po krepitvi JRKB varnosti.

Poudarila bi tudi pomen kompromisa, doseženega med dvema največjima političnima skupinama glede zmanjšanja obsega, v katerem naj bi bila celotna kemična industrija dolžna zamenjati nevarne snovi ne glede na vključena tveganja.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročevalko, gospo Gomes, lahko samo podprem in v celoti se strinjam s ciljem, da se sprejme akcijski načrt na področju jedrske, radiološke, kemične in biološke (JRKB) varnosti. Ta načrt mora zagotoviti učinkovito vzajemno delovanje nacionalnih pobud in pobud Evropske unije pri reševanju JRKB tveganj in pripravi potrebnega odziva.

Seveda pa se strinjam, da je sprejeti akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti slaboten in da mu na več mestih manjka skladnosti. Bistvenega pomena je poudariti, da akcijski načrt JRKB ponuja dragoceno priložnost za izvajanje solidarnostne klavzule, ki jo vsebuje Lizbonska pogodba. Na žalost akcijski načrt, ki ga je sprejel Svet, solidarnostne klavzule niti ne omenja.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja so nova razsežnost možnih terorističnih napadov, nezgod, naravnih nesreč in/ali pandemij zaradi njihove nadnacionalne narave in množičnih žrtev. Ustrezen odziv na takšno nevarnost ne vsebuje le naknadnih intervencijskih programov, temveč se mora začeti precej prej, pri ravnanju s takšnimi materiali, ustreznem skladiščenju, omejenem dostopu, nadzoru itd. Hkrati naknadna intervencija zahteva množično sodelovanje različnih nacionalnih organov v posameznih državah članicah (civilna zaščita, vojska, policija itd.) in nacionalnih organov različnih držav članic in organov EU, zato je potreben usklajen pristop za vse nevarnosti.

Glasovala sem za to poročilo, ker poziva Svet in Komisijo, naj hitro pregledata in okrepita akcijski načrt v skladu s priporočili v tem poročilu in zagotovita njegovo hitro izvajanje, glede na to, da JRKB nesreče ali napadi resno ogrožajo varnost ljudi, ki živijo v Evropski uniji, in lahko povzročijo motnje v delovanju kritične infrastrukture in onemogočijo normalno delovanje družb v eni ali več državah članicah EU ne glede na meje.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Napadi z uporabo jedrskih, radioloških, kemičnih in bioloških (JRKB) materialov pomenijo hudo grožnjo evropski javnosti. To pomeni, da je treba spoznati potrebo po izvajanju učinkovitega akcijskega načrta, da bi zagotovili ustrezne povezave med pristopi in pobudami različnih držav članic in EU v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem ter pripravljenostjo in odzivom na JRKB nezgode.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Jedrska, radiološka, kemična in biološka (JRKB) tveganja so nova razsežnost možnih terorističnih napadov, nezgod, naravnih nesreč in/ali pandemij zaradi njihove nadnacionalne narave in množičnih žrtev. Ustrezen odziv na takšno nevarnost ne vsebuje le naknadnih intervencijskih programov, temveč se začne precej prej, pri ravnanju s takšnimi materiali, ustreznem skladiščenju, omejenem dostopu, nadzoru itd. Hkrati naknadna intervencija zahteva množično sodelovanje različnih nacionalnih organov v posameznih državah članicah (civilna zaščita, vojska, organi pregona itd.) in nacionalnih organov različnih držav članic ter organov EU, zato je potreben usklajen pristop za vse nevarnosti. To je tisto, kar nameravamo storiti s sprejetjem tega poročila.

Poročilo: Ramona Nicole Mănescu (A7-0280/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo in menim, da je zelo pomembno v tem času gospodarske in finančne krize, ker je treba zagotoviti skladen razvoj vseh regij Evropske unije. Soglašam s splošno namero, da se pripravi tristranski sporazum med EU, državami članicami in regijami, ker so posodobitev, medsebojno povezana infrastruktura in pomoč za načrte vlaganj in razvojne projekte, ki upoštevajo posebne značilnosti vsake regije, temeljnega pomena. Prav tako sem prepričan, da je bistveno nadaljevanje vlaganj v infrastrukturo v številnih evropskih regijah, zlasti na jugu in vzhodu. Glede na različne ravni decentralizacije evropskih regij je treba najti ravnotežje pri oblikovanju horizontalnega pristopa med različnimi ravnmi vlade in med vsemi področji dejavnosti. Prizadevanja za upravno posodobitev in reformo regij v kombinaciji z visokokakovostno tehnično pomočjo Komisije so bistveni predpogoj za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti vlaganj EU. Bistvena je poenostavitev postopkov in razporeditev sredstev strukturnih skladov in kohezijskega sklada na način, ki je dostopen vsem zainteresiranim stranem. S tem bo po eni strani zajamčena udeležba vseh akterjev v družbi in po drugi strani boljša uporaba programov, instrumentov in politik EU.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to pomembno resolucijo, ker je izvedba kohezijske politike večinoma decentralizirana in temelji na podnacionalnih organih, ki prevzemajo odgovornost. Strinjam se, da bi se moral pristop na več ravneh uporabljati ne samo vertikalno ampak tudi horizontalno, med tistimi, ki delujejo na isti ravni, pri vseh politikah Unije z deljeno pristojnostjo, vključno s kohezijsko politiko, ki ji pripada pionirska vloga pri izvajanju upravljanja na več ravneh kot instrumentu za izboljšanje kakovosti postopkov odločanja, tako da aktivno vključuje podnacionalne organe iz predzakonodajnih stopenj razprav.

Prav tako je pomembno poudariti, da so postopki za vlaganje prošnje za financiranje preveč zapleteni in nadzor pretiran, zato obstaja možnost, da bodo odvrnili morebitne koristnike kohezijske politike od porabe sredstev in zagotovitve kar največjega učinka. Zato je treba računati na zadostno upravno zmogljivost na ravni EU, da bi se povečala dodana vrednost kohezijske politike in zagotovila trajnost ukrepov.

  Antonello Antinoro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Odločil sem se, da bom glasoval za to poročilo, ker je potreben močan signal, da želi Evropa delati z lokalnimi in predvsem z regionalnimi upravami.

V času različnih stopenj decentralizacije v državah članicah moramo pokazati, da se je Evropski parlament popolnoma posvetil temu, da bi bile regionalne politike instrument za boljše upravljanje Evrope.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Po mojem mnenju je regionalna politika ena najpomembnejših politik EU. Sredstva, ki jih razdeli po vsej Evropi, prispevajo h koheziji med različnimi regijami in jim pomaga, da postanejo konkurenčne. Vendar je mogoče nekatere stvari izboljšati, zlasti na področju upravljanja na več ravneh, z drugimi besedami, usklajeno dejavnost Unije, držav članic ter regionalnih in lokalnih teles. Problem regionalne politike je zapletenost njenih postopkov, ki pogosto odvrača lokalne akterje od njene uporabe. A kljub tem postopkom je število nepravilnosti še vedno preveliko. Glasovala sem za to pobudo Evropskega parlamenta, ki poudarja ključno vlogo, ki jo imajo lokalni organi pri izvajanju regionalne politike, hkrati pa poziva po izboljšanju upravljanja na več ravneh. Komisiji priporoča tudi boljše spremljanje glede podpore regionalnim akterjem in zagotovitve, da se sredstva dobro uporabljajo.

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za samoiniciativno poročilo moje romunske kolegice, poslanke gospe Mănescu, o dobrem upravljanju v regionalni politiki EU: postopki, s katerimi Komisija zagotavlja pomoč in nadzor. Pozdravljam zahtevo po poenostavitvi, ker je to predpogoj za boljše razumevanje in uporabo evropskih sredstev s strani lokalnih uradnikov. Tako kot velika večina mojih kolegov poslancev sem za močno kohezijsko politiko, pri kateri se finančna sredstva ohranijo po letu 2013 in zavrnejo vsi poskusi, da bi se vrnila na nacionalno raven. Osebno bi dodal, da je najboljši način, da se prepreči ponovna nacionalizacija kohezijske politike, v tem, da se „evropeizira“. Žal mi je, da se sredstva kohezijske politike vse prepogosto uporabljajo za projekte z regionalno ali včasih nacionalno razsežnostjo, le redko pa z evropsko.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Kohezijska politika Evropske unije je glavno sredstvo za zagotavljanje regionalnega razvoja. Izvajanje kohezijske politike je večinoma decentralizirano in temelji na podnacionalnih organih, ki prevzemajo odgovornost. Lizbonska pogodba je omogočila teritorialnim oblastem, da se bolj vključijo v postopek odločanja, da spodbujajo boljše in učinkovitejše izvajanje ukrepov kohezijske politike, prilagojenih potrebam posameznih regij in njihovega prebivalstva. Glasoval sem za to poročilo. Menim, da je treba kar najbolj povečati možnosti za teritorialno sodelovanje, ki so bile v nekaterih regijah do zdaj neizkoriščene in pospešiti dejavnejšo uporabo načela partnerstva, ki zagotavlja učinkovito sodelovanje med zasebnim in javnim sektorjem.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo gospe Mănescu skuša približati Evropsko unijo njenim državljanom: zagovarja boljši nadzor Komisije nad vključevanjem lokalnih organov v razvoj kohezijske politike. Ta dokument je del procesa poenostavljanja zelo zapletenih upravnih postopkov, namenjenega razvoju naših regij in okrepitvi sodelovanja med lokalnimi organi v različnih državah članicah. Dejstvo, da ga je sprejela velika večina, potrjuje pomen, dan izboljšanju uporabe evropskih skladov.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker so procesi odločanja v kohezijski politiki izboljšani z uporabo upravljanja na več ravneh in vključitvijo podnacionalnih organov. Nadzor Komisije, kot je trenutno predviden, ne šteje kot zadosten in ne more nadomestiti neučinkovitega nadzornega sistema na nacionalni ravni, ki vztraja skozi vse večletno obdobje. Zato je za izboljšanje nadzornega sistema in povečanje pomoči podnacionalnim organom nujno, da Komisija okrepi svojo nadzorno vlogo in postopke. Treba bi bilo zagotoviti večja vlaganja v finančno pomoč in usposabljanje za nacionalne in regionalne uprave, da bi povečali zmogljivosti organov, ki so odgovorni za vodenje programa, in njihovo poznavanje pravil. Treba je tudi opozoriti, da so sedanji postopki vlog za financiranje preveč zapleteni in bi lahko odvrnili morebitne upravičence kohezijske politike. Zato bomo morali v prihodnje razviti uporabnikom prijaznejšo politiko z bolje povezanimi predpisi za strukturne sklade.

  Philip Bradbourn (ECR), v pisni obliki. – Konzervativni poslanci smo se pri končnem glasovanju o poročilu gospe Mănescu vzdržali iz naslednjih razlogov.

Prvič, poročilo obljublja vzdrževanje močno financirane kohezijske politike, mi pa smo prepričani, da kohezijski in socialni sklad ne smeta biti rezervirana in bi bilo bolje, če bi se EU osredotočila na porabo za nove izzive, s katerimi se srečuje, namesto na stare prednostne naloge, kot je kohezijska politika. Prepričani smo tudi, da vsebina tega poročila ne omogoča resnega napredka glede strožjega in večjega nadzora nad financiranjem, ki se dodeljuje tem programom; če predlogi v tem poročilu služijo čemu, je to le nadaljnja zmeda pri pripravi mehanizmov in zamegljevanje situacije.

Prav tako bi nam bilo všeč, da bi se poročilo premišljeno lotilo vprašanj, ki jih je načelo Evropsko računsko sodišče v zvezi s takim financiranjem, ki nikakor ni uspešno. Zato smo se konzervativni poslanci pri končnem glasovanju vzdržali.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Decentralizacija pristojnosti držav članic temelji na delitvi odgovornosti med različnimi ravnmi vlade. Zato je bila okrepljena zmogljivost regionalnih in lokalnih organov za izvajanje politike EU. Strinjam se s sprejetjem te resolucije, ker se osredotoča na posebno naravo lokalnih in regionalnih izzivov, usmerja pozornost na potrebo po upoštevanju povezanih pristopov, ki poudarjajo posebne značilnosti regij, kot so njihove geografske in naravne pomanjkljivosti, upadanje števila prebivalcev in posebne značilnosti najbolj oddaljenih regij, vendar priznava tudi različne upravne procese, ki obstajajo v različnih državah članicah. Ti pristopi morajo omogočiti tudi usklajevanje interesov različnih vključenih akterjev, da bi olajšali upravljanje na več ravneh. Resolucija opozarja tudi na dejstvo, da so postopki vlog preveč zapleteni in vsebujejo čezmerno število preverjanj, ki odvračajo morebitne upravičence kohezijske politike, pa tudi zahtev o posvetovanju s splošno javnostjo, da bi upravičili proces sprejemanja odločitev. Strinjam se tudi, da mora močnejša vloga regionalne in lokalne ravni ustrezati okrepljeni nadzorni vlogi Komisije in večji usklajenosti kohezijske in strukturne politike.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ki predlaga okrepitev upravljanja na več ravneh s ciljem, da bi dosegli večjo vključenost podnacionalnih organov na stopnji razvijanja politike. Mislim, da bodo interesi državljanov veliko bolje zastopani, če bodo lokalni organi vključeni v proces sprejemanja odločitev že od samega začetka.

Poleg tega ni mogoče oporekati vlogi, ki jo ima Evropska komisija pri spremljanju, kako se upravljajo strukturni skladi. Vendar je treba to revizijsko vlogo Evropske komisije okrepiti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kohezijski sklad predstavlja več kot eno tretjino skupnega proračuna EU. Njegov končni cilj je zmanjšati razlike med ravnmi gospodarskega razvoja v različnih regijah in usmerja sredstva predvsem v rast in zaposlovanje. Vendar je bila v časopisu Financial Times pred kratkim objavljena raziskava o tem, kako se sredstva kohezijskega sklada pravzaprav uporabljajo, in opisani scenarij je zelo zaskrbljujoč. Sredstva se uporabljajo za namene, ki nedvomno niso tisti, za katere so bila namenjena. Iz istega razloga menim, da je bistveno, da se okrepijo nadzorni postopki Komisije v zvezi z uporabo kohezijskega sklada, ki krepijo mehanizme dobrega upravljanja.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Strinjamo se, da je treba zajamčiti, da se spoštujejo merila, ki se nanašajo na uspešnost, učinkovitost, doslednost in preglednost „na vseh stopnjah programiranja in izvajanja strukturnih skladov“. Priznavamo, da je lahko „sedanja poenostavitev finančne uredbe in ureditve strukturnih skladov“ bistvena pri odpravljanju nekaterih obstoječih ovir za dostop do njih, zlasti v manj razvitih regijah. V zvezi z načelom sofinanciranja pa obenem, ko priznavamo pomen prevzemanja odgovornosti s strani nacionalnih organov pri uporabi kohezijske politike, menimo, da bi bilo glede na sedanjo globoko krizo, ki je še posebno prizadela nekatere države članice in njihove regije, treba poskrbeti, da so pravila sofinanciranja prožnejša. To bi omogočilo boljše prevzemanje skladov, namenjenih za kohezijsko politiko. Zlasti najvišja stopnja sofinanciranja bi se morala za vse strukturne sklade znižati na 10 %.

Še vedno se ne strinjamo z nekaterimi vidiki poročila in jim nasprotujemo. Eden od primerov je zagovarjanje „dobrega upravljanja“ javnih storitev, ki ga je po mnenju poročevalke mogoče doseči samo s partnerstvom „javnih in zasebnih akterjev“. Naslednji primer je mozaik nekritičnega sklicevanja na cilje strategije Evropa 2020, strategije, ki ji dajejo zagon liberalizacija, privatizacija in povečanje prožnosti trga dela, to pa je pristop, ki je v popolnem nasprotju s cilji kohezijske politike.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Odobravam to poročilo, ker je poročilo Evropskega računskega sodišča iz leta 2006 pokazalo, da nadzorni sistemi za kohezijsko politiko niso dovolj učinkoviti in je bila stopnja napak pri povračilu odhodkov prevelika (12%). Poročilo iz leta 2008 je potrdilo te podatke z 11 % neupravičeno povrnjenih sredstev. Delno so za te napake odgovorna preveč zapletena pravila, ki urejajo strukturne sklade. Sistem deljenega upravljanja, ki je značilen za kohezijsko politiko, pomeni visoko stopnjo zapletenosti v razlagi in uporabi predpisov glede na številne vključene akterje. Zato je treba poenostaviti pravila in zagotoviti uporabnikom prijaznejšo politiko, ki ne bo odvračala morebitnih upravičencev od sodelovanja v projektih.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – V zadnjih desetletjih je decentralizacija moči v več državah članicah znatno okrepila pristojnosti regionalnih in lokalnih organov pri izvajanju politik Skupnosti. S pogodbo o reformi je bila v pravo Skupnosti vključena podnacionalna subsidiarnost za politike z deljeno pristojnostjo, kar teritorialnim oblastem danes omogoča, da so tako pri snovanju kot tudi pri izvajanju politik bolj vključene v postopek odločanja in tako kot enakovredne partnerice sodelujejo pri uresničevanju ciljev Skupnosti. Ta pomemben korak k boljšemu upravljanju na več ravneh je odgovor na ponavljajoče se zahteve Parlamenta po okrepitvi vloge podnacionalnih oblasti pri oblikovanju politik ob hkratnem spoštovanju različnih nacionalnih ustavnih ureditev.

Učinkovita izvedba je močno odvisna od tega, kako so politike zastavljene; vključitev lokalnih in regionalnih oblasti – torej tistih, ki najbolje poznajo potrebe svojega ozemlja in njegovega prebivalstva – že v tej fazi je zagotovilo za učinkovitejše rezultate v poznejši stopnji. Bistveno je pripisati večji pomen predzakonodajni stopnji procesa odločanja ter dodani vrednosti, ki jo izvajanje politik in najboljših praks na lokalni in regionalni ravni prinaša razvoju ozemeljskih strategij v Evropski uniji.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To besedilo deluje kot ovira za oblikovanje evropskih makroregij. Da bi tem konkurenčnim grozdom še naprej nalagali, naj služijo interesom nedotakljivega skupnega trga, ta parlament predlaga, da bi jih nadzorovala Evropska komisija na škodo izvoljenih vlad. Regionalna politika EU bi morala biti osredotočena na zmanjševanje neenakosti v dohodkih in življenjskih razmerah tistih, ki živijo v evropskih regijah. Od tega pa smo še zelo daleč.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da imajo nekatere regije očitne geografske in naravne pomanjkljivosti, med drugim npr. odliv prebivalstva, menim, da je to temeljni ukrep, če hočemo, da bo kohezijska politika učinkovitejša. Za zmanjšanje nesorazmerja med državami članicami in regijami v EU je temeljnega pomena doslednost v uporabi kohezijskega sklada. Na ta način bomo ustvarili proces, ki bo preglednejši, manj birokratski in bolj nepristranski glede porazdelitve sredstev. Posledično bo razkorak med stopnjami konkurenčnosti manjši. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Končno! Končno je nekdo razmislil o tem, kar imenujemo regionalna politika. Če vzamem na primer samo Latvijo, lahko pošteno rečem, da niti jaz nisem mogel dobiti informacij od uradnikov na latvijskem ministrstvu za gospodarstvo o načrtih za uporabo strukturnih skladov EU. Te informacije se v Latviji prikrivajo pred ljudmi kot velika skrivnost. V zameno za katero vrsto „spoštovanja“ bi bilo torej mogoče izvedeti načrte Evropske komisije v zvezi z Latvijo in po možnosti pridobiti financiranje? Glasoval sem za v upanju, da bo postal ta proces dostopen vsem in da nihče ne bo prikrival načrtov Evropske komisije.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Namen poročila je okrepitev vloge Komisije v podpori regionalnim in lokalnim organom. To je poskus razširitve skupne pristojnosti Komisije in to je nekaj, čemur moram nedvomno izraziti nasprotovanje. Zato sem glasoval proti tej spremembi.

  Alfredo Pallone (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Zadnja leta postajajo v Evropski uniji lokalne oblasti v državah članicah vedno pomembnejše. Decentralizacija upravljanja območij je pomenila, da so manjši, lokalni organi zaradi načela subsidiarnosti prevzeli večja pooblastila in vpliv, v glavnem v zvezi s posebnimi pristojnostmi, ki so jih nanje prenesle države članice. Regionalne oblasti so se zato znašle v neposrednem stiku z evropskimi institucijami. Glasoval sem za poročilo gospe Mănescu prav zato, ker je v teh razmerah potreben večji nadzor Evropske komisije in njena podpora regionalnim politikam. Poročilo se usmerja tudi v sprejetje bele knjige o teritorialni koheziji, ki bi bila za EU resničen korak naprej v smeri novega upravljanja na več ravneh, kar se povsem ujema z evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi pristojnostmi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Načelo podnacionalne subsidiarnosti, ki jo uvaja Lizbonska pogodba, v praksi uresničuje cilj vključevanja regij v proces evropskega sprejemanja odločitev. Povečanje dialoga z Evropsko komisijo vključuje načelo dobrega upravljanja v zvezi z regionalno politiko in sprejetjem drugih postopkov pomoči in nadzora. Glasovala sem za to poročilo, ki se ukvarja s pristojnostmi in vlogo regionalnih in lokalnih oblasti v procesu izvajanja kohezijske politike. Regionalne oblasti lahko zdaj bolj neposredno in dejavno sodelujejo v procesu sprejemanja odločitev. To pomeni, da sodelujejo pri sestavljanju in izvajanju politike in so obravnavane kot pravi partnerji v uresničevanju ciljev EU.

Pozdravljam ta pomemben korak k upravljanju, ki se odziva na večkratne pozive Evropskega parlamenta po večjem sodelovanju podnacionalnih subjektov pri sestavljanju in izvajanju evropske politike.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital poročevalki, gospe Mănescu, za odlično delo in strinjam se z njo, da bi se lahko možnosti teritorialnega sodelovanja bolje izkoristile z upravljanjem na več ravneh zaradi čezmejnih odnosov, ki so se razvili med zasebnimi in javnimi akterji. Strinjam se tudi s pospeševanjem izmenjave informacij med Evropskim združenjem za teritorialno sodelovanje (EZTS), ki je bilo že oblikovano, pa tudi med tistimi v procesu ustanavljanja v okviru obstoječih programov.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – V zadnjih desetletjih je decentralizacija moči v več državah članicah znatno okrepila pristojnosti regionalnih in lokalnih organov pri razvoju politik Skupnosti. Poudarjanje predzakonodajne stopnje procesa odločanja in dodane vrednosti, ki jo izvajanje politik in najboljših praks na lokalni in regionalni ravni prinaša razvoju ozemeljskih strategij v EU, pomaga zagotoviti njihovo učinkovitost in trajnost. Da bi videli, kako se lahko izboljša upravljanje na več ravneh na področju kohezijske politike, je treba upoštevati naslednje vidike: vertikalno in horizontalno razsežnost upravljanja, vzpostavitev resničnega partnerstva z lokalnimi in regionalnimi organi, teritorialno kohezijo in sodelovanje, poenostavitev pravil na ravni EU in na nacionalni ravni (države članice bi morale poenostaviti svoje nacionalne določbe in razviti močnejšo kulturo ocenjevanja na vseh ravneh, da bi zagotovile učinkovit nadzor in se izognile napakam – v letu 2008 je bilo po pomoti povrnjenih 11 % sredstev).

Okrepiti je treba vlogo Komisije v podpori regionalnim in lokalnim organom, z resnim premislekom, na kakšne načine izboljšati upravljanje in posledično učinkovitost sistema izvajanja strukturnih skladov za obdobje po letu 2013.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prepričan sem, da je treba izboljšati upravljanje na področju regionalne politike s ciljem, da bo upravljanje strukturnih skladov in kohezijske politike ne le učinkovitejše, ampak tudi bolj uravnoteženo. Soglašam s poročevalko, ki pričakuje od Komisije, da bo politika v prihodnje bolj poudarila rezultate, ki bodo temeljili predvsem na kakovosti intervencije in razvoju strateških projektov. Prav tako menim, da bi morala evropska omrežja za izmenjavo najboljših praks okrepiti svoje pobude, ker bi to prispevalo k našemu prepričanju glede uporabe teh postopkov v praksi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V zadnjih nekaj desetletjih je decentralizacija moči v več državah članicah znatno okrepila pristojnosti regionalnih in lokalnih organov pri izvajanju politik Skupnosti. S pogodbo o reformi je bila v pravo Skupnosti vključena podnacionalna subsidiarnost za politike z deljeno pristojnostjo, kar teritorialnim oblastem danes omogoča, da so tako pri snovanju kot tudi pri izvajanju politik bolj vključene v postopek odločanja in tako kot enakovredne partnerice sodelujejo pri uresničevanju ciljev Skupnosti. Ta pomemben korak k boljšemu upravljanju na več ravneh je odgovor na ponavljajoče se zahteve Parlamenta po okrepitvi vloge podnacionalnih oblasti pri oblikovanju politik ob hkratnem spoštovanju različnih nacionalnih ustavnih ureditev.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Decentralizacija vlade prinaša večjo odgovornost regionalnim in lokalnim organom. Res so organi na lokalni ravni tisti, ki najbolje razumejo potrebe svojih regij in ljudi, ki tam živijo, zato lahko splošne cilje prilagodijo lastnim zmogljivostim in možnostim. Uspeh bomo dosegli, če se bodo države članice poistovetile z delom, ki ga prevzemajo, in bo odgovornost za to dodeljena organom na ustrezni ravni. Podpreti moramo lokalni pristop, ki mora biti prožen in povezan.

Za kohezijsko politiko je pomembno, da je uporabnikom prijazna. Treba je zmanjšati upravne stroške in poenostaviti postopke, ki zaradi zapletenosti v številnih primerih ne samo povzročajo napake, ampak tudi odvračajo upravičence od uporabe podpore, ki jim je na voljo. Govorimo o zmanjševanju tveganja napak, vendar ne smemo pozabiti na načrte in cilje, za katere smo se odločili. Tu mislim na inovativne ukrepe. Inovativnim metodam smo dali pomembno mesto, zato moramo misliti na tveganje in možnost, da bodo storjene napake. Torej se moramo vprašati, ali se želimo lotiti eksperimentalnega dela v duhu prednostnih nalog strategije 2020 ali pa bi raje zmanjšali število napak, kar bi pomenilo odvračanje naših državljanov od sprejemanja inovativnega, vendar včasih negotovega dela.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Dobro upravljanje je v evropski regionalni politiki bistveno, če naj bi bila ta politika uspešna. Upravljanje mora biti bolj navzoče na več ravneh, da se bo okrepilo sodelovanje vseh institucij v zakonodajnem procesu. V skladu s tem pa je temeljno, da pride do povečanja vključitve regionalnih in lokalnih organov v predzakonodajni in izvedbeni fazi takih politik. Poudaril bi dejstvo, da Lizbonska pogodba priznava podnacionalno subsidiarnost ne le v območju regionalne politike, temveč tudi horizontalno, kar pomeni v vseh evropskih politikah.

Prepričan sem, da bi bil z večjo in boljšo udeležbo na različnih ravneh odločanja dosežen cilj teritorialne kohezije, ki temelji na viziji povezovanja. Vendar bi bilo treba sprejeti perspektivo od spodaj navzgor, kajti lokalne in regionalne institucije so tiste, ki lahko najbolje razumejo značilnosti in probleme regij. Teritorialni pakt lokalnih in regionalnih oblasti za strategijo Evropa 2020 lahko doda h krepitvi tega prispevka k ciljem pametne, trajnostne in vključujoče rasti. Načeli partnerstva in sofinanciranja bosta prispevali k povečanju odgovornosti teh institucij in Evropska komisija bo poskrbela za to, da se njena nadzorna vloga okrepi, zlasti z izboljšanjem nadzornega in revizijskega sistema.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ker izraža pomembne pozive Komisiji, naj okrepi svojo vlogo spremljanja, da bo zmanjšala stopnjo napak, ki so bile poudarjene v nedavnem poročilu Računskega sodišča. Komisija bi se morala posvetovati tudi z lokalnimi in regionalnimi organi na vseh stopnjah zakonodaje v zvezi z regijami, da bi imele večjo odgovornosti pri pripravi politike, ki bo bolj usmerjena v rezultate. To naj bi pripomoglo tudi k zmanjševanju stopnje napak, izboljšalo nadzorne sisteme in povečalo pomoč podnacionalnim organom in upravičencem. Menim, da je to poročilo daljnosežno pri spodbujanju boljšega sodelovanja med regijami v različnih državah članicah, kar bo imelo samo pozitiven učinek na doseganje ciljev kohezijske politike v EU in zagotavljanje, da se bodo vse regije v Evropski uniji skladno razvijale.

Poročilo: Agustín Díaz de Mera García Consuegra (A7-0342/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, katerega cilj je izkoristiti znanje in izkušnje uradnikov za zvezo za priseljevanje v korist agencije Frontex in obratno. Prvotna uredba, ki je bila sprejeta leta 2004 tega vprašanja ni obravnavala. Da bi izboljšali delovanje agencije Frontex, je vsekakor treba vanjo vključiti spremembe in nova vprašanja, kot so uporaba informacij, ki jih pridobijo mreže uradnikov za zvezo in njihova izmenjava prek ICONeta (varnega informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije), dostop do sredstev Sklada za zunanje meje, da bi spodbudili vzpostavitev mrež uradnikov za zvezo in omogočili njihovo delovanje ter, nazadnje, pospešitev sistema za izdajanje polletnih poročil. Prepričana sem, da so te spremembe zelo primerne in potrebne, saj se mora EU spopasti s povečanim tokom zakonitega – in tudi nezakonitega priseljevanja – in ga upravljati.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Z Uredbo Sveta (ES) št. 377/2004 z dne 19. februarja 2004 je bila ustanovljena mreža uradnikov za zvezo za priseljevanje. Ti uradniki so predstavniki držav članic, ki so napoteni v tretjo državo in so pristojni za spodbujanje ukrepov EU za boj proti nezakonitemu priseljevanju, zlasti z zbiranjem informacij za evropsko agencijo Frontex. Vendar pa je usklajevanje v okviru te politike, ki se še oblikuje, mogoče izboljšati. Morali bi organizirati srečanja teh uradnikov za zvezo s predstavniki Komisije in agencije Frontex. Poleg tega bi bilo treba spodbujati boljše sodelovanje z drugimi organi, kot sta Evropski urad za podporo prosilcem za azil in visoki komisar Združenih narodov za begunce. Zato je bilo treba spremeniti Uredbo (ES) št. 377/2004. To besedilo, ki poleg tega, da poudarja pogoje v zvezi s temeljnimi pravicami, ki jih mora ta politika izpolniti, določa tudi način za učinkovit nadzor upravljanja na zunanjih mejah EU, sem podprl.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) S spremembo uredbe, katere cilj je okrepiti sodelovanje med agencijo Frontex in uradniki za zvezo za priseljevanje, se strinjam. Aktivnejše sodelovanje bi pomagalo agenciji Frontex pri izvajanju njenih glavnih nalog v boju proti nezakonitemu priseljevanju, in sicer pri preprečevanju nezakonitega priseljevanja in vračanju nezakonitih priseljencev. Ker dejavnosti agencije zajemajo selitve na ozemlju EU, uradniki za zvezo za priseljevanje, ki so napoteni v tretje države, lahko odločilno prispevajo k doseganju ciljev agencije Frontex zunaj Unije.

Agencija bi tako imela priložnost za učinkovitejšo izmenjavo informacij s pristojnimi organi tretjih držav ali z mednarodnimi organizacijami glede vprašanj nadzora meja EU, z usposabljanjem mejnih straž, izmenjavo operativnih podatkov in skupnimi operacijami. Izmenjava informacij bi bila mogoča prek ICONeta (varnega informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije).

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo Evropskega parlamenta, ker je zaradi povečanih selitvenih tokov pomembno, da se oblikujejo mreže uradnikov za zvezo. Ker je sedanja gospodarska, finančna in socialna kriza k preseljevanju spodbudila še več ljudi, mora Evropska unija narediti vse, kar je v njeni moči, da bi zagotovila primerno upravljanje tokov priseljevanja. Vzpostavitev mrež ne bi pripomogla le k urejanju zakonitega, nedovoljenega in nezakonitega priseljevanja, temveč bi tudi olajšala operativno sodelovanje med državami članicami in pospešila sistem za izdajanje polletnih poročil. Poleg tega bi tesnejše sodelovanje med uradniki zagotovilo boljšo izmenjavo tehničnega znanja in povezavo z njihovimi kolegi v tretjih državah. Rada bi poudarila, da bi si morale institucije Evropske unije vztrajno prizadevati za zagotavljanje varnega in hitrega procesa priseljevanja ter zagotavljati zaščito državljanov EU pred morebitnimi nevarnostmi nedovoljenega in nezakonitega priseljevanja. To je mogoče doseči le z uporabo vseh možnih učinkovitih instrumentov mednarodnega in notranjega sodelovanja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Mislim, da stališče Parlamenta do sprememb Uredbe Sveta (ES) št. 377/2004 o vzpostavitvi mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje prispeva k primernemu upravljanju tokov tako zakonitega kot nezakonitega ali tajnega preseljevanja. Pravzaprav je treba okrepiti sinergije in operativno sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami, zlasti prek uradnikov za zvezo. Prav tako mislim, da je bistvenega pomena, da analiziramo dejavnosti mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje v regijah in/ali državah, za katere ima Evropska unija poseben interes, zlasti v primerih, kjer okoliščine v teh regijah in/ali državah vplivajo na nezakonito priseljevanje ali na področje človekovih pravic. Komisija pa bi morala pripraviti priporočila za oblikovanje mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu o vzpostavitvi mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje, ker je oblikovano z namenom, da bi dodatno okrepilo agencijo Frontex, ki dela vse, kar je v njeni moči, da bi spodbujala zamisel o trdnjavi Evropi. Z drugimi besedami, njen namen je zamenjati potreben napredek politike priseljevanja in azilne politike z zatiralnimi politikami, ki niso le v nasprotju z osnovnimi načeli in pravicami, temveč so tudi neučinkovite in imajo poguben učinek na gostiteljske in na matične skupnosti ter na življenje beguncev in priseljencev.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da v upravljanje tokov priseljevanja v Evropsko unijo uvaja pomembne izboljšave. Povečanje pristojnosti uradnikov za zvezo za priseljevanje, ki so v tretjih državah, bo pomagalo celotni agenciji Frontex pri učinkovitejšem delovanju, saj se bo opirala na informacije in pomoč teh uradnikov. Druga zadeva, ki je enako pomembna, je ta, da bodo ti uradniki za zvezo med svojo misijo morali spoštovati temeljne pravice. Evropski parlament bo vsekakor prejemal redna poročila za nadzor nad spremljanjem spoštovanja teh pravic.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po uradni ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex) je postalo nujno, da se mejni viri Unije izkoristijo na najboljši možni način. V zvezi s tem je postalo nujno potrebno, da se vzpostavi tesnejše sodelovanje med mrežami uradnikov za zvezo za priseljevanje in agencijo Frontex. Uporaba znanja uradnikov za zvezo za priseljevanje ter agencije Frontex, ki temelji na izmenjavi informacij, ki jih pridobijo mreže uradnikov za zvezo prek informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije, bo omogočila boljšo oceno tveganja agencije Frontex ter več sodelovanja pri zakonitem in nezakonitem priseljevanju.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Kot poročevalka v senci o tej dokumentaciji podpiram poročilo gospoda Diaza de Mere, ki nam je omogočilo, da presežemo tehnične spremembe, ki jih je predlagala Komisija, in pridobimo boljše razumevanje zapletenosti dela uradnikov za zvezo za priseljevanje in pomanjkanja njegove preglednosti. Vsekakor je v okviru „mešanih“ selitvenih tokov bistvenega pomena, da se v njihove dejavnosti vključi skrbnejši in spoštljivejši pristop k človekovim pravicam. Dejavnosti, ki jih izvajajo uradniki za zvezo za priseljevanje, morajo prav tako odražati večjo preglednost in večji demokratični nadzor; to se zdaj dosega s krepitvijo izmenjave informacij med Evropskim parlamentom na eni strani in organizacijami, kot sta visoki komisar Združenih narodov za begunce in Evropski urad za podporo prosilcem za azil, na drugi strani. V zvezi z nasprotovanjem Sveta je videti, da je končno sklenjeni kompromis za rešitev terminološkega spora („nezakonito“ priseljevanje proti „nedovoljenemu“ priseljevanju) zadovoljiv, čeprav je to lahko le prvi korak. Evropske institucije bodo morale izpolniti svojo zavezo.

  Jean-Marie Le Pen (NI), v pisni obliki. – (FR) Izmenjava najboljših praks med policijskimi organi različnih držav je včasih nujna in njeni cilji so pohvalni. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je mednarodno policijsko sodelovanje obstajalo že v 19. stoletju, mnogo pred evropskim povezovanjem. To poročilo v zvezi z agencijo Frontex (Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije) predlaga izboljšanje izmenjave informacij o nezakonitih selitvenih tokovih, nezakonitem priseljevanju in izgonu oseb, ki v EU prebivajo brez dovoljenja, vključno z vzpostavitvijo mrež uradnikov za zvezo za priseljevanje. Lahko bi pozdravili to novo pobudo, ki jo želi večina Evropejcev, če bi resnično težila k dramatičnemu zmanjšanju priseljevanja. Vendar pa je resničnost popolnoma drugačna in delo te agencije ter ukrepi nacionalnih vlad so bili neuspešni. Francijo in Evropo preplavljajo priseljenci. Po uradnih podatkih Evropske unije v Evropo vsako leto nezakonito vstopi okoli 900 tisoč ljudi. Ker nezakoniti priseljenci in celo tuji kriminalci niso izgnani nazaj v svoje matične države, se lahko vprašamo, kako bi še več določb lahko spremenilo selitvene tokove brez pravega političnega poguma, ki je podprt z dejanji.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Namen predloga spremembe Uredbe Sveta (ES) št. 337/2004 je izkoristiti znanje in izkušnje uradnikov za zvezo za priseljevanje v korist agencije Frontex in obratno in tega vprašanja prvotna uredba ni obravnavala.

Cilji predloga spremembe so naslednji: izkoristiti znanje uradnikov za zvezo za priseljevanje in agencije Frontex v obojestransko korist; uporaba informacij, ki jih pridobijo mreže uradnikov za zvezo, in njihova izmenjava prek ICONeta (varnega informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije); dostop do sredstev Sklada za zunanje meje, da bi spodbudili vzpostavitev mrež uradnikov za zvezo in omogočili njihovo delovanje ter, nazadnje, pospešitev sistema za izdajanje polletnih poročil. Ta ukrep pozdravljam.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po uradni ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex) je postalo nujno, da se mejni viri Unije izkoristijo na najboljši možni način. V zvezi s tem je nujno potrebno, da se vzpostavi tesnejše sodelovanje med različnimi mrežami uradnikov za zvezo za priseljevanje in agencijo Frontex. Izmenjava informacij in znanja uradnikov za zvezo za priseljevanje ter agencijo Frontex prek informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije, bo omogočila boljšo oceno tveganja agencije Frontex ter boljši nadzor nad zakonitim in nezakonitim priseljevanjem.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) To uredbo, ki naj bi spremenila uredbo z dne 19. februarja 2004 o vzpostavitvi mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje, podpiram. Te spremembe so kot posledica razvoja in uporabe evropske zakonodaje na tem področju nujne. Nova uredba med drugim določa: • pravno podlago za sodelovanje agencije Frontex in uradnikov za zvezo; • boljšo uporabo ICONeta in; • večjo racionalizacijo sistemov poročanja v zvezi z dejavnostmi mreže. Upamo, da bo s to novo uredbo ta mreža uradnikov za zvezo za priseljevanje postala učinkovitejša.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Agencija za varovanje meja Frontex igra v boju proti nezakonitemu priseljevanju pomembno vlogo. Proti temu se je mogoče učinkovito boriti le v tranzitnih državah. Gosta mreža uradnikov za zvezo za priseljevanje in njihovo tesno sodelovanje je torej smiseln ukrep, ki bi nam omogočil, da bi se lahko učinkovito borili proti množičnemu priseljevanju v Evropo, skupaj z vsemi njegovimi negativnimi posledicami za evropske prebivalce. Vendar se bo to zgodilo le, če bodo informacije in ocene uradnikov za zvezo agenciji Frontex in nacionalnim organom na voljo čim hitreje in brez birokracije. Kar zadeva sodelovanje, ga je še mogoče izboljšati, in to je treba izkoristiti za vprašanje priseljevanja. Pristojnosti agencije Frontex, bi bilo treba denimo s soglasjem držav članic čim prej povečati, da bi zagotovili, da je njeno delo poenoteno in učinkovito, zlasti na zunanjih mejah.

Pomembno bi bilo imeti celovito strategijo za boljše varovanje zunanjih meja EU in za učinkovitejše spopadanje z vzroki izseljevanja iz matičnih držav. To je naloga Komisije. Čeprav poročilo teh vprašanj ne obravnava ustrezno, odraža izboljšanje sedanjega stanja in zato sem glasoval zanj.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 377/2004 o vzpostavitvi mreže uradnikov za zvezo za priseljevanje uvaja spremembe, katerih cilj je izkoristiti znanje in izkušnje uradnikov za zvezo za priseljevanje v korist Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex) in obratno. Agencija Frontex dejansko ne bi mogla v celoti delovati brez vzpostavitve takšne mreže uradnikov za zvezo.

Strinjam se s cilji predlagane spremembe, zlasti z: dejanji, da bi čim bolje izkoristili znanje in izkušnje uradnikov za zvezo ter agencije Frontex; uporabo informacij, ki jih pridobijo mreže uradnikov za zvezo prek informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije; dovoljenjem, da se uporabijo sredstva Sklada za zunanje meje, da bi spodbudili vzpostavitev mrež uradnikov za zvezo in poenostavili njihovo delovanje; ter, nazadnje, z izboljšavami sistema izdajanja polletnih poročil o dejavnostih.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Strinjam se z gospodom Díazom de Mero Garcío Consuegro glede tega, da bi uradniki za zvezo za priseljevanje v tretjih državah na podlagi svojih pristojnosti lahko odločilno prispevali k doseganju ciljev agencije Frontex, zlasti ker agencija zunaj Evropske unije ni zastopana.

Prav tako podpiram predlog spremembe, katerega cilji so naslednji: izkoristiti znanje uradnikov za zvezo in agencije Frontex v njihovo obojestransko korist; uporaba informacij, ki jih pridobijo mreže uradnikov za zvezo, in njihova izmenjava prek ICONeta (varnega informacijskega in usklajevalnega omrežja, namenjenega službam držav članic za migracije); dostop do sredstev Sklada za zunanje meje, da bi spodbudili vzpostavitev mrež uradnikov za zvezo in omogočili njihovo delovanje ter, nazadnje, pospešitev sistema za izdajanje polletnih poročil.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Mislim, da je sprememba uredbe nujna za zagotavljanje prave platforme za izmenjavo informacij med uradniki za zvezo za priseljevanje in Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije. Izmenjava informacij bo vsekakor dodala vrednost delu obeh strani.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ko je bila 19. februarja 2004 sprejeta uredba, ki jo zdaj spreminjamo, agencija Frontex še ni bila uradno ustanovljena. Svet je sprejel uredbo o ustanovitvi Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije osem mesecev kasneje, 26. oktobra 2004. Na podlagi pristojnosti, določenih v njenem poslovniku, je agencija Frontex pristojna za izvajanje analiz tveganja na podlagi informacij, ki jih zberejo pristojni organi v državah članicah, za spodbujanje operativnega sodelovanja med državami članicami in tretjimi državami ter za sodelovanje s pristojnimi organi tretjih držav in mednarodnimi organizacijami, na primer z izmenjavami izkušenj o zadevah, povezanih z nadzorom meja, usposabljanjem mejnih straž, izmenjavami operativnih podatkov in skupnimi operacijami. Tukaj predlagane spremembe so ustrezne in potrebne. Težki časi, ki jih preživlja Evropska unija, zahtevajo primerno upravljanje tokov priseljevanja. To mora zajemati dva vidika: upravljanje zakonitega priseljevanja in upravljanje nezakonitega in tajnega priseljevanja.

Poročilo: Véronique Mathieu (A7-0265/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo, saj postaja gospodarsko priseljevanje vse večji izziv za EU. Zato mora EU razviti uravnotežene kanale zakonitega priseljevanja, ki bodo izpolnjevali potrebe naših trgov dela, ob upoštevanju demografskih in gospodarskih izzivov, s katerimi se bo EU spopadala v bližnji prihodnosti. Prepričana sem, da bo sprejetje te direktive poenostavilo postopek sprejema državljanov tretjih držav zaradi dela, znižalo upravne stroške in omogočilo lažji nadzor nad osebami, ki so sprejete na ozemlje ene od držav članic in imajo dovoljenje za delo.

V zvezi s poenostavljenim postopkom bi rada poudarila, da je treba zagotoviti izvajanje pravnih zahtev in preglednost sprejemanja odločitev nacionalnih organov. Strinjam se s poročevalko, da imajo te odločitve o sprejemu državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve pomemben vpliv na življenje teh oseb in da morajo biti zato sprejete popolnoma pregledno.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Direktiva o enotnem dovoljenju za prebivanje in delo v vseh državah članicah EU ter poročilo Evropskega parlamenta o njej priseljence obravnavata kot poceni delovno silo, prepuščeno na milost in nemilost krutemu izkoriščanju kapitala. Priseljenec bo imel pravico prebivati na ozemlju države članice EU le, če bo s svojim delom polnil blagajno plutokracije. V nasprotnem primeru pa bo njegovo prebivanje nezakonito in bodo z njim ravnali kot z nezaželenim predmetom, ga zaprli za obdobje do 18 mesecev in nato izgnali. Priseljencev nič ne ločuje od lokalnih delavcev v državah članicah EU. Združuje jih enaka usoda delavcev, izkoriščanih, zaslužnih za bogastvo, ki ga zaseže kapital. Boj za pravične zahteve priseljencev, za njihovo uzakonitev, za ukinitev črnega trga in nezavarovanega dela, za višje plače in mezde, za enako dnevno plačilo za enako dnevno delo, za popolno varstvo socialnih in civilnih pravic ter za razveljavitev dublinskega sporazuma je skupni boj.

Težave priseljencev se bodo rešile le tako, da se jih vključi v delavsko gibanje in da se okrepi njegov boj proti protiljudski in šovinistični politiki EU in njenim buržoaznim vladam, ki so odgovorne za revščino in bedo lokalnih in priseljenih delavcev v EU in po svetu.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Prepričan sem, da se bomo proti nezakonitemu priseljevanju in neprijavljenemu delu lahko učinkovito borili le z uravnoteženimi kanali zakonitega priseljevanja, ki bodo odgovarjali potrebam trga dela.

Prednosti, ki izvirajo iz sprejetja te direktive, so očitne: izdaja enotnega dokumenta, ki bo zajemal dovoljenje za prebivanje in dostop do trga dela, pomeni precejšnjo poenostavitev postopka sprejema, zmanjšala bo njegove stroške in ga skrajšala.

Sprejetje te direktive je potrebno zato, da se uvedejo dodatni ukrepi v zvezi s sezonskimi delavci in delavci, ki jih napoti njihovo podjetje, in zato upam, da se bo to zgodilo čim prej, ob ustreznem upoštevanju pristojnosti držav članic, da določijo najvišje kvote vstopa delavcev iz tretjih držav.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) V sredo smo glasovali o osnutku direktive o uvedbi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za delavce migrante, ki ga je pripravila moja kolegica Véronique Mathieu. Glasovala sem za to besedilo. Na žalost to ni bilo sprejeto. To besedilo je omogočalo uskladitev režima za tuje delavce in se je tako spopadlo z vprašanjem socialnega dampinga. Z učinkovitejšo ureditvijo nezakonitega priseljevanja je Uniji dalo možnost zatreti neprijavljeno delo in nezakonite sektorje. Socialisti so tej direktivi nasprotovali pod pretvezo, da nekatera vprašanja niso bila vključena vanjo. Toda stališče liberalcev je bilo popolnoma nepričakovano in zaradi njega je bilo besedilo zavrnjeno. Videla sem eno od njihovih stališč o zavrnjeni spremembi in glasovali so proti celotnemu besedilu, ne da bi nas prej opozorili na to, kako pomembno je zanje to vprašanje. Tako smo zapravili leto dragocenega dela.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ljudje se morajo zavedati, da Evropski parlament ni podrejen Svetu. Od zdaj naprej morajo države članice celo glede priseljevanja poslance jemati resno. Redni zakonodajni postopek je resničnost. Osnutek direktive o enotnem dovoljenju za državljane tretjih držav je bil na plenarnem zasedanju zavrnjen: to je močno sporočilo Parlamenta, saj je bilo to ključno vprašanje. Že več let govorimo o uvedbi enotnega dovoljenja za državljane tretjih držav, ki želijo prebivati in delati v eni od držav članic. To je bila pohvalna pobuda za začetek, a takšne spremembe, kot jih je predložila skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), so v nasprotju s samim bistvom enotnega dovoljenja. Prav tako so v nasprotju z enakim obravnavanjem vseh in ustvarjajo različne kategorije delavcev, kar je preprosto nesprejemljivo.

Enakega obravnavanja ne smemo ogroziti. Zato smo v odgovor na te spremembe skupine PPE v večini glasovali proti končnemu predlogu: s 350 glasovi proti in 306 glasovi za je bil zavrnjen in treba ga bo vrniti Evropski komisiji. Delati moramo bolje: zavzemati se moramo za odgovorno skupno politiko priseljevanja in ne za tako, ki je omejevalna in diskriminatorna!

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Ko je Evropski parlament danes glasoval o direktivi o enotnem dovoljenju za državljane tretjih držav, da lahko prebivajo in delajo na ozemlju države članice, je blokiral predlog Evropske komisije in ga vrnil pristojnim parlamentarnim odborom, da bi dodatno izboljšali vsebino predloga direktive. To glasovanje pomeni zmago za Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in za vse delavce v Evropski uniji. Rada bi poudarila, da Evropski parlament ni mogel sprejeti takšne direktive, ker je bil obljubljeni okvir direktive že izvzet iz predloga Komisije, saj so bile iz njene vsebine izbrisane nekatere kategorije delavcev, kot so sezonski delavci, delavci, ki so premeščeni znotraj podjetja, in begunci. Ta direktiva bi morala biti splošna okvirna direktiva o pravicah delavcev iz tretjih držav in bi morala služiti kot okvir za posebne direktive, saj bo le tako Evropska unija lahko dosegla cilj skupne migracijske politike. S takim glasovanjem smo pokazali, da v Evropski uniji ne moremo imeti dvojnega trga dela z dvojnimi standardi, saj bi to spodkopalo vse socialne standarde, ki smo jih že dosegli.

  Cornelis de Jong (GUE/NGL), v pisni obliki. – Čeprav v celoti podpiram Mednarodno konvencijo ZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov, sem glasoval za predloge sprememb št. 30, 34, 65, 103, 109 in 114, ker mislim, da bi morala ureditev dostopa do trgov dela, sistemov socialne varnosti in javnih stanovanj potekati v okviru držav članic in ne na ravni Skupnosti. Države članice so se z ratifikacijo omenjene konvencije ZN zavezale, da jo bodo izvajale v svojih nacionalnih sistemih, ne da bi pri tem prenesle svoje pristojnosti na Unijo.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo o enotnem dovoljenju za prebivanje in delo v Evropski uniji nam je dalo možnost za premislek in razpravo o pomembni vlogi, ki jo lahko imajo priseljenci v naših družbah. Zakonit vstop, učinkovito vključevanje in spoštovanje zakonov so nujni pogoji za to pomembno vlogo in omogočajo, da priseljenci bolj sodelujejo pri skupnem razvoju njihovih novih skupnosti. V tem pogledu lahko enotno dovoljenje, o katerem smo glasovali, zagotovi način za upravljanje vstopanja in varovanje pravic in dolžnosti vseh ljudi, ki sestavljajo skupnost. Predlog direktive, vključno z deli, ki ne vplivajo na ugodnejše določbe zakonodaje EU in mednarodnih instrumentov, sem podprl. Obžalujem, da ta parlament ni sprejel predloga, o katerem smo razpravljali in ki bi po mojem mnenju lahko koristno prispeval k oblikovanju evropskega prostora svobode in povezanosti ljudi, ki si želijo skupaj prizadevati za rast EU.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Že več let govorimo o uvedbi enotnega dovoljenja za državljane tretjih držav, ki želijo prebivati in delati v eni od držav članic. To je pohvalna pobuda, katere prvotni cilj je poenostaviti upravne zahteve za državljane tretjih držav tako, da se jim omogoči, da pridobijo dovoljenje za delo in za prebivanje s postopkom „vse na enem mestu“. Začetni zakonodajni predlog je določal, da se delavce iz tretjih držav obravnava enako kot državljane države članice glede spoštovanja pravic s področja zaposlovanja (kot so dostop do socialne varnosti, izobraževanja in poklicnega usposabljanja). Vendar pa bi pristojnost držav članic glede na besedilo, kot ga je spremenila poročevalka, vključevala možnost, da omejijo nekatere od teh pravic. To je v nasprotju z enakim obravnavanjem in ni sprejemljivo. Zato smo v večini glasovali proti končnemu predlogu, ki je bil zavrnjen. Oblikovanje človeške in razumne politike priseljevanja bo glavni izziv za družbo v naslednjih nekaj letih, a to lahko dosežemo le na evropski ravni, saj bi se tako izognili volilnim programom in nacionalnim refleksnim odzivom.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ključno vprašanje pri tem predlogu je uvedba enotnega postopka za pridobitev enotnega dovoljenja za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter skupnih pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU. To predpostavlja obstoj skupnih pravil za vse države članice, katerega cilj je odprava sedanjih razlik v pristopu različnih držav EU, kar bi postopek dodelitve pravnega položaja delavcem pospešilo, poenotilo in povečalo njegovo preglednost v vsej Uniji. Po eni strani zakonite migracije delovne sile in predvsem kvalificirane delovne sile pomagajo v boju proti tajnemu delu in lahko izboljšajo konkurenčnost gospodarstva ter odpravijo sedanje pomanjkljivosti. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da mora biti v času gospodarske krize in ranljivosti, ko brezposelnost narašča, politika migracij delovne sile prožna, kot zahteva Komisija, vendar mora biti tudi trajnostna in razumna.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Resnično sem razočaran nad zavrnitvijo poročila gospe Mathieu o enotnem postopku obravnavanja vlog za dovoljenje za prebivanje in delo. Poročilo je bilo uravnoteženo in na stopnji glasovanja je bilo s spremembami skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki so bile sprejete z odločilnim prispevkom liberalcev in konservativcev, močno izboljšano.

Žalostita me nespoštovanje dogovora s strani Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo in napačna ocena Evropskih konservativcev in reformistov, ki odpirata vrata novemu predlogu Komisije, ki bo verjetno slabši od sedanjega.

Priložnost, da zakoniti priseljenci pridobijo potrebne dokumente za prebivanje in delo z enotnim postopkom za celotno območje Evropske unije, bi pomenila odločilen korak naprej in bi pravilno in primerno prispevala k nujni okrepitvi boja proti nezakonitemu priseljevanju s pomočjo večjega sodelovanja z obalnimi državami članicami ter okrepitve agencije Frontex.

Namesto tega pa je, kot se je že večkrat zgodilo, nekaj preostalih svojeglavih ideoloških levičarjev, ki so se še obdržali, v svoji težnji po nediskriminatornem odprtju meja na koncu zavrnilo potrebo po zaščiti poštenih tujcev, ki pridejo v Evropo zaradi dela.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Mislimo, da je zelo pomembno, da je bil ta predlog direktive o enotnem postopku obravnavanja vlog za enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Evropskem parlamentu z večino zavrnjen, saj je besedilo Parlamenta, o katerem se je pogajal s Svetom, služilo le interesom velikih podjetij in gospodarskih skupin. Te skupine so težile k socialnemu dampingu, da bi lahko imele tujo delovno silo, ki bi jo lahko izkoriščale z nizkimi mezdami in malo pravicami.

Pod pretvezo enotne ureditve so tovrstne skupine v resnici želele uzakoniti socialni damping, okrepiti negotovost delovnih mest, povečati neenakost in odpreti pot različnim izidom in zakone, ki bi ogrozili načeli enakosti in pravičnosti za vse delavce.

V nekaterih pogledih so želele obuditi načelo države izvora iz razvpite Bolkesteinove direktive, ki je bila zavrnjena po skupnem odporu delavcev. Odpor in nasprotovanje delavcev in sindikatov v različnih državah članicah sta vplivala na Evropski parlament, kar dokazuje, da se je bilo vredno truditi. Portugalski delavci so prav tako pripomogli k temu pozitivnemu izidu s splošno stavko 24. novembra. A ostati moramo previdni.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) V času, ko je skoraj 25 milijonov Evropejcev prijavljenih kot brezposelnih, je bila ponovno predložena direktiva, katere cilj je olajšati priseljevanje iskalcev zaposlitve. Priznati morate, da je to nekoliko nespodobno. Še več, to besedilo si je prizadevalo zagotoviti nekatere gospodarske in socialne pravice za te priseljene delavce, saj naj bi bil njegov namen, da se izogne socialnemu dampingu ali nepošteni konkurenci avtohtonih delavcev ali delavcev, ki so že v Evropi. S tem prikrito priznavamo, da priseljevanje znižuje evropske mezde in ne zapolnjuje primanjkljaja delovne sile, temveč, ravno nasprotno, povzroča neposredno konkurenco za naše delavce.

Nekatere spremembe so zaradi težnje po spodbujanju enakih pravic – in enakih stroškov – prebivalcev in priseljencev v resnici pomenile, da bi imeli vsi priseljenci, zaposleni ali nezaposleni, dostop do naših socialnih ugodnosti. Gre za izbiro med socialnim dampingom in samodejno podporo, ki ni več sprejemljiva, niti politično niti finančno. Čas je, da se na ravni držav članic odločimo, da preusmerimo migracijske tokove, ki so postali nesprejemljivo gospodarsko, socialno in celo kulturno breme, in da na vseh področjih damo prednost nacionalnim interesom in interesom Skupnosti.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Države članice EU se neprestano spopadajo s problematiko nezakonitega priseljevanja in dela, ki ga v okviru tako imenovane sive ekonomije opravljajo državljani iz tretjih držav. Treba je primerno ukrepati, da bi te težave učinkovito preprečili. Poenostavitev in standardizacija postopkov za izdajo dovoljenj za vstop in prebivanje za državljane iz tretjih držav, da lahko začnejo delati v eni od držav članic, bosta pripomogli k zmanjšanju nezakonitega priseljevanja. Hkrati bo to omogočilo tudi izpolnjevanje zahtev evropskih trgov v zvezi z delovno silo. Predlagani predpisi državam gostiteljicam dopuščajo nekaj možnosti za presojo, zlasti v zvezi s pogoji zavrnitve vstopa. To zagotavlja primerno raven pravne varnosti in nevmešavanje v pristojnosti držav članic.

Direktiva, o kateri razpravljamo, bo vsem državam članicam omogočila, da sprejmejo skupno stališče o gospodarskem priseljevanju. To bo zagotovilo pregledne predpise, varnost in pravno varstvo za delavce, ki so žrtve diskriminacije, neprekinjen boj proti nezakonitemu priseljevanju in, nazadnje, ukrepe za boj proti nepošteni konkurenci. Iz tega razloga se strinjam s stališčem poročevalke.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Leta 2001 je Komisija predložila predlog direktive o pogojih vstopa in prebivanja državljanov tretjih držav z namenom plačane zaposlitve in samozaposlitve v gospodarskih dejavnostih. Kljub ugodnemu mnenju Evropskega parlamenta ta velikopotezen predlog, katerega cilj je bil vzpostaviti pogoje vstopa in prebivanja za državljane tretjih držav, ki si želijo začeti gospodarsko dejavnost v Uniji, ni prišel dlje kot do prve obravnave Sveta in Komisija ga je uradno umaknila leta 2006. Pozdravljam dejstvo, da ima z novo pravno podlago, določeno v Lizbonski pogodbi, ta predlog dobre možnosti, da bo sprejet.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Skupaj s svojo skupino sem glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da se z vzpostavitvijo enotnega postopka obravnavanja vlog za državljane tretjih držav, ki želijo biti sprejeti na ozemlje države članice zaradi dela, in z varnim pravnim položajem zanje, dobro odziva na pomembne demografske izzive, s katerimi se bo srečala Evropska unija v prihodnjih letih.

Žal bo zavrnitev Parlamenta odložila analizo te pomembne direktive, ki bi poenostavila pogosto zapletene upravne postopke za sprejem ekonomskih migrantov. Tako bi omogočila trgom dela v naših državah članicah, da bi se odzvali na sedanje in prihodnje potrebe po delovni sili, in zagotovila način za preprečevanje izkoriščanja in diskriminacije, katerih žrtev so ti delavci prepogosto. Direktiva si prav tako prizadeva za zmanjšanje obstoječih razlik med nacionalnimi zakonodajami: s postopkom „vse na enem mestu“ bi bil upravni postopek enostavnejši, cenejši in hitrejši.

Naš predlog ne bi določil pogojev sprejema državljanov tretjih držav: države članice bi bile vedno pristojne za določanje pogojev sprejema in števila migrantov, ki bi jim dovolile vstop na svoje ozemlje zaradi zaposlitve.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo in osnutek direktive, ki jo spreminja, sta sramotna. Uvajata selektivno priseljevanje, na katerega vplivajo potrebe trga. Vsem priseljencem, ki ne koristijo ali ne koristijo več tem trgom, odvzemata pravice. Čeprav tistim, ki delajo, zagotavljata omejene pravice, omogočata, da se te v prihodnosti še dodatno omejijo. Priseljenci niso drugorazredni ljudje! Ta direktiva je preprosto nečloveška. Glasoval bom proti njej in jo tudi obsojam.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta dokument, ki ga je večina poslancev zavrnila, je bil del zakonodaje, ki bi omogočil boljše upravljanje migracijskih tokov. Njegov namen je bil odpraviti razlike med državami članicami pri njihovih postopkih v zvezi z delovno silo in prebivanjem in državljanom tretjih držav, ki zakonito delajo v EU, priznati nekatere pravice. Pomenil je korak naprej iz dveh razlogov. Prvič, ker vzpostavljamo nov instrument, s katerim bi pomagali državljanom tretjih držav, ki se želijo preseliti na ozemlje držav članic, tako, da bi jim priznali vrsto pravic. In drugič, zaradi političnega sporočila o zmotnem mnenju, da je Evropa zaprta in zmožna sprejemati le zatiralne ukrepe, ki ga pošilja na tuje, ter zaradi krepitve varnosti v času, ko se posvečamo problematiki iz stockholmskega programa v zvezi z oblikovanjem prožnih politik priseljevanja, da bi podprli gospodarski razvoj EU. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Okoliščine, v katerih državljani tretjih držav lahko prebivajo in delajo v državi članici EU, so stvar zadevne države in ne EU. Dejstvo, da bi bilo na nekaterih območjih občasno priseljevanje dobro izobraženih usposobljenih delavcev lahko koristno, ne sme voditi v politiko odprtih vrat, predvsem ker bi morali najprej zaposlovati naše delavce, z drugimi besedami državljane EU. Če na mnogih področjih manjka delavcev, bi morali raziskati razloge za to in se odzvati z ustrezno prilagojenim usposabljanjem ter z zagotavljanjem možnosti za prekvalifikacijo. Dejstvo, da so migracije delovne sile lahko za delavce problematične, ker znižujejo mezde in lahko vodijo tudi v dampinške cene, se je v preteklosti že velikokrat potrdilo.

Iz tega razloga so bila na primer zaradi vztrajanja držav z dobro razvitimi mrežami socialne varnosti uvedena prehodna obdobja za prosti pretok delavcev. V razpravi ne smemo pozabiti, da pravila in predpise za ponudbo delovne sile iznajdljiva podjetja lahko izrabljajo. Zato sem glasoval proti poročilu.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker Evropska unija že dolgo let potrebuje jasna pravila in postopke glede pravic, ki se priznajo zakonito prebivajočim delavcem iz tretjih držav. Takšen sklop pravil potrebujemo vsaj iz dveh razlogov. Prvič: čeprav bi morali zagotoviti preferencialni program za delavce EU, zakonito prebivajoči delavci sodelujejo pri gospodarskem življenju držav članic in imajo pravico do zaščite in jamstev. Obravnavati bo jih morali kot prednost za gospodarstvo EU in ne kot grožnjo delavcem EU.

Drugič, takšna jasna pravila bi pomagala doseči boljši nadzor nad migracijami. Če pa se, po drugi strani, izognemo takšnim pravilom, spodbujamo nezakonite migracije in zaposlovanje ter vse njihove posledice. Z obžalovanjem moram povedati, da zavračam poročilo in pozivam Komisijo, naj pripravi nov predlog.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Mathieu, ker upam, da bodo po večletnem delu vzpostavljene smernice za pripravo direktive, ki bo zagotavljala enoten sveženj evropskih pravil glede dovoljenj in pravic delavcev iz tretjih držav. Z evropsko direktivo se ukvarjamo že od leta 2001, ne da bi naše delo obrodilo sadove. Upajmo, da jo bo Svet s soodločanjem Parlamenta odobril in da se bo, glede na pomembnost tega vprašanja, zadeva zaključila. To je ključno za razvoj Evrope, saj nas vse večje povpraševanje po delovni sili vse bolj približuje k tako imenovanemu gospodarskemu priseljevanju in zato je skupna ureditev tega vprašanja nujno potrebna. Treba je podpreti dolgoročni gospodarski razvoj Unije, zato moramo poenostaviti upravne postopke glede dovoljenj za državljane tretjih držav, ki želijo biti sprejeti na ozemlje države članice zaradi dela, in jim omogočiti varni pravni položaj. Direktiva nam bo omogočila, da zadostimo sedanjim in prihodnjim potrebam po delovni sili, in zagotovila način za preprečevanje izkoriščanja in diskriminacije, katerih žrtev so ti delavci prepogosto.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ki na končnem glasovanju ni bilo sprejeto. To sem naredila, ker mislim, da je nadziranje migracij v Evropski uniji temeljni del odgovorne politike sprejema v državah članicah. Najboljši način za boj proti nezakonitemu priseljevanju in tajnemu delu je oblikovanje uravnotežene politike za zakonito priseljevanje, ki priseljence sprejema na podlagi potreb trga dela v državi gostiteljici.

V času brez gospodarske rasti je pomembno, da ne ustvarjamo lažnih pričakovanj glede vključitve ali spodbujamo politik, ki pospešujejo pomanjkanje delovne sile. Predlog o enotnih vlogah pri organih države gostiteljice za pridobitev vizuma za delo in prebivanje bi podkrepil to skrb.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Strinjam se s poročevalko, gospo Mathieu, in s predlogom direktive, ki je sestavni del prizadevanj Evropske unije, da bi razvila globalno migracijsko politiko, in okvirni predlog za državljane tretjih držav. Njegov namen je dvojen: a) oblikovati enoten postopek obravnavanja vlog za pridobitev dovoljenja za prebivanje in delo v državi članici; in b) vzpostaviti skupne minimalne pravice za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, na podlagi obravnavanja, ki je enako kot za državljane EU.

  Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Zakonito priseljevanje v države članice EU je pomembno za gospodarski razvoj. Priseljevanje delavcev lahko poveča konkurenco in vitalnost in ob upoštevanju demografskih izzivov, s katerimi se spopada EU s starajočim se prebivalstvom, je pomembno sprejeti prožno politiko priseljevanja. Zato pozdravljamo predlog Komisije, ki si prizadeva za uvedbo enotnega postopka obravnavanja vlog za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za dovoljenja za delo in prebivanje. To naj bi poenostavilo zapletene upravne formalnosti pri sprejemu migrantov. Prav tako naj bi trgom dela v naših državah članicah omogočilo, da se odzovejo na sedanje in prihodnje potrebe po delovni sili, in zagotovijo sredstvo za preprečevanje izkoriščanja in diskriminacije teh delavcev.

Vendar pa nasprotujemo vloženim spremembam glede dodatnih dokumentov, zaradi katerih bi predlog postal protisloven in nesmiseln. Z enotnim postopkom obravnavanja vlog in enim dokumentom postane to, da države članice lahko izdajajo in zahtevajo dodatne dokumente, nesmiselno. Sprememba, ki navaja, da države članice lahko izdajo dokument, ki dopolnjuje dovoljenje za prebivanje in se lahko posodobi ali umakne, če se spremeni položaj osebe na trgu dela, je bila izglasovana. Ker z besedilom nismo bili zadovoljni in bi raje videli, da bi predlog šel na drugo obravnavo, preden bi bil sprejet, smo v nasprotju z željami Sveta glasovali za vključitev primerjalnih tabel. Tudi te niso bile izglasovane in, ko smo se znašli v položaju, ko bi pozitivno glasovanje za poročilo pomenilo sprejetje na prvi obravnavi z vsebino, ki je po našem mnenju spodkopala celoten predlog za enoten dokument, ki bi nadomestil več dokumentov v EU, smo se odločili, da bomo glasovali proti njemu.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Eden od najboljših načinov za boj proti nezakonitemu priseljevanju in neprijavljenemu delu je oblikovanje uravnoteženih kanalov zakonitega priseljevanja, ki izpolnjujejo potrebe trgov dela v naših državah. Gospodarsko priseljevanje je resničnost, v katero moramo uvesti red, glede na demografske in gospodarske izzive, s katerimi se bo Evropska unija srečala v bližnji prihodnosti, pa je tudi nujno potrebno. Politika priseljevanja mora biti zasnovana kot instrument za urejanje naših potreb po delovni sili, ki bi prispeval k izvajanju strategije Evropa 2020.

Zakonodaja EU ne omejuje pristojnosti držav članic, da urejajo svoje sisteme socialne varnosti. Če ni usklajenosti na ravni Unije, vsaka država članica v svoji zakonodaji določi pogoje, pod katerimi se dodeljujejo dajatve socialne varnosti, ter višino teh dajatev in obdobje, za katero se dodelijo.

Vendar pa bi morale države članice pri izvajanju te pristojnosti upoštevati zakonodajo EU. Poleg tega je treba spoštovati delovne pogoje, vključno s tistimi v zvezi s plačo in odpovedjo, zdravjem in varnostjo na delovnem mestu, delovnim časom, dopustom in disciplinskimi postopki, ob upoštevanju vseh veljavnih splošnih kolektivnih pogodb.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija se mora pripraviti na prihodnje demografske izzive. Vprašanja v zvezi migracijami delovne sile so pomembna za konkurenčnost in vitalnost gospodarstev. Zahtevajo uravnoteženo obravnavanje in globok razmislek.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Veseli me, da je Evropski parlament zavrnil ta predlog za enotno dovoljenje. Današnje glasovanje utira pot za nova pogajanja in zavrača priznavanje pravic glede na tržno vrednost delavcev. Ta direktiva nikakor ne zagotavlja skupnih pravic za vse delavce migrante, ki bi temeljile na enakem obravnavanju in nediskriminaciji, temveč je predlagala razdrobljen koncept zakonitih migracij, v skladu s katerim bi tržna vrednost delavca migranta določala obseg njegovih pravic. Na predvečer 20. obletnice konvencije ZN o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov je ta hierarhična ureditev popolnoma nesprejemljiva: Unija mora končno vključiti ugotovitve številnih študij, ki so pokazale, da gredo koristi – tako individualne kot skupne, gospodarske in družbene – tako držav gostiteljic kot matičnih držav z roko v roki s polnim in učinkovitim uveljavljanjem pravic migrantov. Zeleni bodo temu vprašanju še naprej posvečali zelo veliko pozornosti, da bi Uniji pomagali pri oblikovanju ambiciozne migracijske politike, ki bo temeljila na načelih univerzalnosti in nedeljivosti temeljnih pravic. To bo ključno vprašanje v novih pogovorih, do katerih bo prišlo zaradi zavrnitve tega groznega sporazuma.

Poročilo: Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Carmen Romero López (A7-0354/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Cilj osnutka direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti je preprečevanje kaznivih dejanj. Temelji na dejstvu, da je, kljub temu da države članice zagotavljajo zaščito žrtev kaznivih dejanj znotraj državnih meja, postalo nujno, da se razvije mehanizem zgodnjega opozarjanja in preprečevanja na evropski ravni. To upošteva priporočila stockholmskega programa in postopke, ki so bili uvedeni z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, zaradi katerih je mogoča priprava poročil na medsektorski osnovi, ter prvi predlog Sveta za evropsko direktivo o zaščiti žrtev z dne 5. januarja 2010. Strinjam se s širokim pristopom z namenom, da bi vključili žrtve več vrst kaznivih dejanj, in s spremembami, ki določajo dogovor glede preklica odredbe o zaščiti, zagotavljanje neprekinjenega pravnega varstva, predpisani rok za izvršitev odredbe in za razjasnitev položaja žrtev, ki se preselijo iz ene države članice v drugo.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo, ker podpira predlog Sveta za direktivo, ki določa jasne ukrepe glede preprečevanja kaznivih dejanj in zlasti zaščite žrtev. Pomembno je, da se žrtev nasilja pred storilci kaznivih dejanj ne bi zaščitilo le v njihovi državi, temveč da bi se jim omogočilo tovrstne preventivne ukrepe po vsej Evropski uniji. Sprejetje in izvajanje te direktive bi pokazalo, da je EU odločena uresničiti stockholmski akcijski načrt, pobudo Evropske unije za ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice.

Pomembno je poudariti, da bi se morala evropska odredba o zaščiti uporabljati za vse žrtve kaznivih dejanj, vključno z žrtvami trgovine z ljudmi, prisilnih porok, ubojev iz časti, spolnega nasilja, pričami, žrtvami terorizma in organiziranega kriminala, ne glede na njihovo starost ali spol, kadar je napadalec znan. Poleg tega zaščita žrtev ne pomeni le fizične zaščite, temveč vključuje tudi njihovo dostojanstvo. Zato se močno strinjam s tem, da je nujno vključiti zaščito žrtev, ki si prizadeva ponovno vzpostaviti njihovo dostojanstvo in spoštovanje, ki si ga kot ljudje zaslužijo.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovanje Parlamenta o predlagani direktivi o evropski odredbi o zaščiti je pomembno sporočilo o zaščiti ljudi, ki so bili žrtve nasilja. Čeprav Svet ni dosegel kvalificirane večine, ker se je Nizozemska pridružila državam, ki so pobudi nasprotovale, pa na žalost to ne vpliva na pomembnost današnjega glasovanja.

Evropsko zakonodajno praznino v zvezi z zaščito žrtev nasilja je treba zapolniti z jasnim odzivom, ki ni omejen le na ozemlje države, v kateri se nahaja žrtev, temveč sega tudi onstran meja. Cilj je aktivirati mehanizem zgodnjega opozarjanja in zaščite žrtev na območju Evropske unije, s sodelovanjem 12 držav članic, vključno z Italijo.

Prepričana sem, da je pomembno doseči sporazum o tem instrumentu – tudi v političnem pogledu –, saj bo zagotovil zaščito žrtev vseh vrst kaznivih dejanj ter omejitvene in prepovedne ukrepe proti ljudem, ki jih ogrožajo. Enako pomemben vidik je možnost, da se žrtve lahko preselijo v drugo državo članico in prejmejo informacije in pomoč, ki jih potrebujejo, da začnejo novo življenje, ter so še naprej deležne zaščitnih ukrepov.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Splošno zamisel o odredbi o zaščiti podpiram. Žrtve nasilja je treba zavarovati pred ponovnimi napadi njihovih napadalcev in uživati morajo koristi preventivnih ukrepov po vsej Evropski uniji.

Osnutek direktive je še en korak k doseganju ciljev stockholmskega akcijskega načrta in pobude Evropske unije za ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice.

Zavedam se zapletenosti te pobude. Pravosodni sistemi različnih držav članic se med seboj razlikujejo in enako velja za kazenske in civilne postopke. Kljub temu mislim, da je poročevalcem uspelo okrepiti neprekinjenost pravnega varstva in zagotoviti največjo možno zaščito žrtev ter hkrati tudi pravno varnost.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Žrtve nasilja lahko uživajo koristi zaščitnih ukrepov proti njihovim napadalcem v svojih državah članicah. Toda ta zaščita sega le do meja njihovih držav članic in do danes te zaščite ni bilo mogoče razširiti onkraj teh meja. Glasovala sem za to novo direktivo, ki sodnim organom države članice, ki je uvedla zaščitne ukrepe v okviru svoje nacionalne zakonodaje, omogoča, da izdajo evropsko odredbo o zaščiti, ki varuje žrtve na ozemlju drugih držav članic. Seveda je direktiva namenjena predvsem ženskam, ki so žrtve nasilja, vendar lahko velja za vsakogar, ne glede na spol ali starost, za morebitne žrtve in njihove sorodnike.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za osnutek direktive o evropski odredbi o zaščiti, katerega cilj je zaščita žrtev kaznivih dejanj v vsej Evropski uniji. Cilj te pobude je uvesti mehanizem pravosodnega in policijskega sodelovanja med državami članicami, da žrtvam kaznivih dejanj, ki uživajo koristi zaščitnega ukrepa v eni državi članici, ne bi bilo treba ponoviti celotnega sodnega postopka za pridobitev tovrstnih ukrepov in bi bile lahko zaščitene tudi, če se odločijo prebivati ali ostati v drugi državi EU.

Evropska odredba o zaščiti se bo izdala na zahtevo zaščitene osebe in ni namenjena le ženskam, ki so žrtve nasilja v družini, kot glavni skupini za zaščito, temveč tudi vsem drugim žrtvam, kot so žrtve trgovine z ljudmi, pohabljanja ženskih spolnih organov, prisilnih porok, ubojev iz časti, incesta, spolnega nasilja, priče ter žrtve terorizma in organiziranega kriminala.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za predlog direktive o evropski odredbi o zaščiti, ker sta njegova glavna cilja preprečevanje kaznivih dejanj in zaščita žrtev. Čeprav so države članice zagotovile odredbe o zaščiti žrtev, pa trenutno ukrepi za izvrševanje segajo le do meja države, ki izda odredbo. Evropska unija mora narediti vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila kazniva dejanja in preganjanje na evropski ravni. Le tako bomo lahko zagotovili varno okolje za žrtve, ne da bi omejevali njihovo pravico do prostega gibanja. Čeprav se kazenski, civilni in upravni postopki držav članic med seboj razlikujejo, morajo vse države sodelovati, da bi preprečile ponavljanje kaznivih dejanj.

Mislim, da je zelo pomembno, da v ta predlog vključimo vidik moralne podpore. Pri večini žrtev kazniva dejanja pustijo različne psihološke in moralne posledice, ki trajajo še dolgo po tem, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. EU se mora posvetiti ne le preprečevanju in zaščiti, temveč tudi moralni podpori žrtvam, da lahko začnejo novo življenje v kateri koli državi članici EU.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Glasoval sem za poročilo o evropski odredbi o zaščiti, ker si prizadeva izboljšati pravni položaj žrtev nasilnih kaznivih dejanj. Pravno varstvo potrebujejo zlasti osebe v državi članici, ki so žrtve ponavljajočega se nasilja bližnjih sorodnikov, osebe, ki postanejo žrtve nasilja na podlagi spola ali žrtve drugih kaznivih dejanj, ki nimajo niti državljanstva te države niti prebivališča v njej. Strinjal sem se s predlogi sprememb, ki omejujejo razloge nepriznavanja ali zavrnitve evropske odredbe o zaščiti in predpisujejo dvajsetdnevni rok za izvršitev odredbe ali razjasnjujejo položaj žrtve, ki se preseli iz ene države članice v drugo.

Veseli me, da je bilo nesoglasje, zlasti Sveta in Komisije, v zvezi s pravno podlago zglajeno. Posebno nasprotje med civilnimi in kazenskimi vidiki evropske odredbe o zaščiti je bilo po mojem mnenju odpravljeno s sprejetjem predloga spremembe, ki v sodelovanje v kazenskih zadevah vključuje priznavanje sodnih odločb. To bo v prid ugovoru Komisije, da bo evropska odredba o zaščiti v nasprotju z njeno izključno pravico do pobude na področju civilnega prava.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) To resolucijo podpiram, ker mislim, da je bistvenega pomena, da bi žrtve nasilja lahko uživale koristi ukrepov za preprečevanje kaznivih dejanj in zaščite v celotni Evropski uniji. Z drugimi besedami, ta zaščita ne bi smela biti omejena le na eno državo članico, temveč bi morala omogočiti, da oseba lahko prebiva ali ostane v drugih državah EU. Ta ukrep bi moral veljati za žrtve trgovine z ljudmi, pohabljanja ženskih spolnih organov, prisilnih porok, ubojev iz časti, incesta, spolnega nasilja, priče ter žrtve terorizma in organiziranega kriminala. Da bi to dosegli, bo treba premagati razlike med pravnimi sistemi držav članic.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta osnutek direktive si prizadeva zapolniti vrzel v sedanji zakonodaji glede žrtev kaznivih dejanj, ki ne obravnava vprašanja preprečevanja kaznivih dejanj in potrebe po hitrem in učinkovitem vseevropskem mehanizmu zgodnjega opozarjanja in preprečevanja za zaščito žrtev. Vzpostavitev evropske odredbe o zaščiti bi morala iz teh razlogov postati pomemben način zaščite žrtev, ne glede na vrsto nasilja, ki je bilo nad njimi izvršeno. Uporabljati se mora onkraj meja držav članic, da žrtvam ne bi bilo treba ponoviti celotnega sodnega postopka, ki je potreben za pridobitev zaščitnih ukrepov, če se preselijo v drugo državo članico.

Čeprav smo po eni strani pravkar sprejeli zakonodajo o civilnih in procesnih pravicah osumljencev v EU, pa ne smemo pozabiti na civilne in procesne pravice žrtev, ki so nedvomno ranljive in niso deležne večje zaščite. Sprejetje te direktive je pomemben korak k pomoči za žrtve, vendar upam, da Komisija lahko naredi še korak naprej in čim prej predloži obsežen in bolj dovršen zakonodajni sveženj v zvezi z žrtvami.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za osnutek direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti. Za razliko od nekaterih držav članic, ki se temu morda bolj upirajo (Združeno kraljestvo, Nizozemska od zadnje menjave vlade in tako naprej), sem proti omejevanju področja uporabe kazenskih postopkov v najožjem pomenu besede; podpiram vključitev obširnejših postopkov. Upam, da bo močno sporočilo Evropskega parlamenta na plenarnem zasedanju zagotovilo ne le, da se preseže zastoj, ki ga je povzročila nasprotujoča manjšina v Svetu, temveč tudi da se bo Madžarska med svojim predsedovanjem še naprej posvečala temu vprašanju.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zagotovitev pravnega varstva žrtvam kaznivih dejanj je bistvenega pomena za oblikovanje območja svobode, varnosti in pravice. Iz tega razloga se kljub nekaterim zadržkom strinjam s cilji tega predloga, ki si prizadeva izboljšati sedanji pravni položaj v naslednjih pogledih: (i) izboljšanje dogovora glede preklica evropske odredbe o zaščiti; (ii) neprekinjenost pravnega varstva; (iii) omejitev razlogov za nepriznavanje ali zavrnitev evropske odredbe o zaščiti; (iv) roki za izvršitev odredbe; in (v) razjasnitev položaja žrtve, ki se preseli.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ta direktiva se nanaša na uporabo zaščitnih ukrepov za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, če ta ogrožajo posameznikovo življenje ali telesno, duševno ali spolno dobro počutje.

Vse države članice imajo zaščitne ukrepe, vendar ti ob prečkanju državnih meja prenehajo veljati. Namen evropske odredbe o zaščiti je zagotoviti, da se zaščita, ki se posamezniku ponudi v eni državi članici, ohrani in se nadaljuje v kateri koli drugi državi članici, v katero se ta oseba preseli ali se je preselila.

To je stališče, ki ga je danes sprejel Evropski parlament s 610 glasovi za, 13 proti in 56 vzdržanimi glasovi. Temelji na sporazumu, ki so ga dosegli člani tega parlamenta in predstavniki belgijskega predsedstva EU. Vendar pa mora biti besedilo potrjeno še s kvalificirano večino držav članic v Svetu.

Čeprav je večina zaščitnih ukrepov namenjena ženskam, ki so bile žrtve nasilja v družini, nova pravila veljajo za vse žrtve: kot je navedeno v sprejetem poročilu, „se direktiva nanaša na zaščitne ukrepe, ki poskušajo varovati vse žrtve in ne le žrtve spolnega nasilja, ob upoštevanju posebnosti vsake vrste kaznivega dejanja.“

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Evropska odredba o zaščiti je praktičen odraz prednostnega obravnavanja, ki ga je špansko predsedstvo namenilo boju proti nasilju nad ženskami. Žrtve, deležne ukrepov, ki predpisujejo razdaljo približevanja, ki jo morajo njihovi napadalci spoštovati, bodo zaščitene tudi onkraj državnih meja in bodo tako lahko začele novo življenje, kjer koli želijo. Izdana evropska odredba o zaščiti bo imela enako pravno veljavo povsod v Uniji. Področje uporabe besedila je bilo razširjeno z vključitvijo zaščite „življenja, telesne ali duševne celovitosti, dostojanstva, osebne svobode ali spolne nedotakljivosti“. Ta široka opredelitev vključuje pojme prisilne poroke, pedofilije, trgovine z ljudmi, pohabljanja spolnih organov in tako naprej. Ta ukrep izpolnjuje glavni cilj območja svobode, varnosti in pravice, ki je oblikovanje zaščitniške Evrope. Zato sem glasovala za to besedilo.

  Jim Higgins (PPE), v pisni obliki. – Evropsko odredbo o zaščiti pozdravljam. Gre za odlično pobudo, ki bo zagotovila, da se ukrepi za zaščito žrtev razširijo iz ene države članice v drugo. Zdaj odredbe o zaščiti segajo le do naših meja in tako žrtve ostanejo brez zaščite. Evropska odredba o zaščiti je velik korak naprej glede pravic žrtev. Je trden instrument, ki bo žrtvam nasilja zagotovil varnejše zatočišče onkraj meja držav članic. Več kot 100 tisoč žensk v EU je deležnih zaščitnih ukrepov. Vendar sem zelo zaskrbljen glede manjšine v Svetu, ki lahko prepreči njeno sprejetje, v katero spada tudi Irska. Upam, da bo sprejetje tega poročila z veliko večino v Parlamentu spodbudilo to manjšino, da razmisli o svojem stališču. Ne strinjam se z njeno trditvijo, da je pravna podlaga poročila neustrezna. Pravni službi Sveta in Parlamenta sta ugotovili, da je pravna podlaga ustrezna, in, kot to odbor JURI soglasno potrjuje, odredba o zaščiti ne določa obveznosti za spremembo nacionalnih sistemov za sprejetje zaščitnih ukrepov, saj je država članica, v katero potuje žrtev, zavezana zagotoviti zaščito v skladu s svojo nacionalno zakonodajo.

  Timothy Kirkhope in Marina Yannakoudakis (ECR), v pisni obliki. – Skupina ECR v celoti podpira namene in cilje predlagane evropske odredbe o zaščiti in želimo si, da se žrtve nasilja, terorizma, zlorab v družini, zalezovanja in/ali nadlegovanja zaščitijo, če in kadar se selijo znotraj EU. Skupina ECR sočustvuje s stisko in ranljivostjo žrtev, ki ju lahko povzroči fizična, psihična in/ali spolna zloraba.

Danes nismo mogli glasovati za poročilo zaradi svojih pomislekov glede pravne podlage in področja uporabe direktive. Predlog ima kazenskopravno podlago; toda nekatere kršitve, ki jih zajema ta predlog, spadajo na področje civilnega prava, čeprav se člen 81 PDEU ne uporablja.

Skupino ECR skrbi učinkovitost izvajanja tega predloga in sporočilo o tem, kako tu sprejemamo zakonodajo, ki ga s to nepravilnostjo EU pošilja javnosti.

Skupina ECR je trdno prepričana, da mora biti zakonodaja, sprejeta na ravni EU, pravno utemeljena in trdna in da ne bi smela ogroziti pravnih sistemov držav članic.

Iz teh razlogov, se je skupina ECR pri tem poročilu vzdržala.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Predlog direktive o evropski odredbi o zaščiti, ki ga je predložilo 12 držav članic, je pobuda, katere cilj je preprečevanje kaznivih dejanj. Čeprav so države članice zagotovile odredbe o zaščiti žrtev, pa ukrepi za izvrševanje segajo le do meja države, ki izda odredbo. Toda žrtve se lahko preselijo iz ene države članice v drugo iz številnih razlogov, ne nazadnje, da bi se izognile kaznivim dejanjem. Ker se selijo na takšen način, so nezaščitene, ker jim pravosodno sodelovanje in sodelovanje pri kazenskem pregonu ne omogočata zaščite z uporabo hitrega, učinkovitega vseevropskega mehanizma zgodnjega opozarjanja in preprečevanja. Vzpostavitev sporazuma o sodelovanju v tej smeri je cilj, ki je privedel do te pobude. Ukrepanje držav članic kaže na to, da se kazniva dejanja lahko preprečijo na evropski ravni, kadar je identiteta napadalca ali napadalcev znana.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaradi prispevka Sveta in zlasti obeh poročevalk ter sprememb, ki smo jih vložili v odboru, osnutek direktive o evropski odredbi o zaščiti ponuja odlično zaščito žrtev brez kakršnih koli omejitev nacionalne zakonodaje. Obravnavati ga je treba kot simbol napredka na regulativnem področju v Evropi, ki poteka po korakih, da bi se zagotovile enake pravice in zaščita v vsaki državi članici.

Kot je bilo predstavljeno, evropska odredba o zaščiti omogoča, da bo postal postopek zaščite žrtev, ki se želijo prosto gibati po Evropski uniji, odločnejši in hitrejši. Razlika med našimi pravnimi sistemi, vključno z njihovimi postopki, seveda še vedno predstavlja oviro. Vendar pa opredeljeno področje uporabe omogoča državam, da se hitro prilagodijo novi ureditvi in tako okrepijo našo Unijo in omogočijo več zaščite evropskim državljanom, zlasti tistim najbolj ranljivim.

Zato odločno podpiram ta predlog, ki bi dal upanje mnogim ljudem, katerih svoboda in dostojanstvo sta oskrunjena vsakodnevno in ki nimajo vseh možnosti, da bi se odzvali na to. V prihodnosti bodo morda lahko celo začeli novo življenje v drugi državi.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) To, da bi morali zaščititi žrtev kaznivega dejanja, ki je uživala koristi odredbe o zaščiti v državi članici, tudi če se odloči, da bo prebivala ali ostala v drugi državi EU, je vprašanje najosnovnejše pravičnosti. S tem namenom smo danes sprejeli ta nova pravila. Vse žrtve, ne le žrtve nasilja v družini, bi morale uživati koristi evropske odredbe o zaščiti. Vse države članice imajo zaščitne ukrepe, vendar ti ob prečkanju državnih meja prenehajo veljati. Namen evropske odredbe o zaščiti je zagotoviti, da se zaščita, ki se posamezniku ponudi v eni državi članici, ohrani in se nadaljuje v kateri koli drugi državi članici, v katero se ta oseba preseli ali se je preselila, ne glede na vrsto kaznivega dejanja, ki je bilo zoper njo storjeno.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Vsaka žrtev kaznivega dejanja, ki je deležna zaščite v državi članici Evropske unije, bi morala uživati enako zaščito, kadar potuje v drugo državo članico. Kljub dejstvu, da se večina ukrepov nanaša na ženske, ki so žrtve spolnega nasilja, bi moralo biti določeno, da lahko tudi vse druge žrtve nasilja, vključno z otroki, uživajo koristi te pobude. Poleg tega lahko pozdravimo dejstvo, da se lahko zaprosi za odredbo o zaščiti tudi za družino zaščitene osebe. Vendar zaščita ne bi smela biti omejena na fizično zaščito žrtve. Prav tako je treba upoštevati njeno človeško dostojanstvo. Dobro se zavedam zapletenosti te pobude in izzivov, ki jo morda čakajo, ne nazadnje zaradi morebitnih razlik med pravosodnimi sistemi ter kazenskimi, civilnimi ali upravnimi postopki držav članic. Vendar pa je države članice treba spodbujati, naj nadaljujejo v tej smeri.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Sem za to poročilo in mislim, da je najboljše poročilo od vseh, o katerih se je glasovalo 14. decembra. Osnovna merila so bila določena, vsa vprašanja so bila temeljito predelana in razlogi so jasni. Zdaj bodo osebe, ki so postale žrtve kaznivih dejanj, lahko deležne pravnega varstva v vsaki državi Evropske unije, če se preselijo iz ene države članice EU v drugo. To bo preiskovalnim organom in javnemu tožilstvu omogočilo učinkovito opravljanje njihovih preiskav in žrtve kaznivih dejanj v preiskavah ne bodo iz strahu prikrivale pomembnih podatkov. Poročevalki sem hvaležen za njeno poročilo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Čeprav so bili v zadnjih letih sprejeti nekateri ukrepi za zaščito žrtev, prizadete osebe pogosto ostanejo brez pomoči. Odvetniki in sodniki se pri svojem usposabljanju veliko naučijo o pravicah obtožencev, o tem, kako pravilno obravnavati priče ali žrtve, ki nastopajo kot priče, pa ne izvedo nič. Če je časovni razpored prilagojen le obtožencu in se žrtve, ki je vložila civilno tožbo zoper nekoga, popolnoma nič ne upošteva, je to zanjo kakor zaušnica. Pomembna je večja osveščenost v zvezi s tem in tudi v zvezi z medicinskim usposabljanjem, da bi nasilje v družini lažje prepoznali. Vprašanje zastaranja civilnih odškodninskih zahtevkov je bistvenega pomena v primeru zlorabe otrok. Zaščita žrtev prav tako vključuje, da z našimi otroki lahko delajo le osebe z neomadeževano kazensko evidenco. Če se zdaj preganja prisilne poroke v Liechtensteinu, celo brez soglasja žrtev, in je mogoče pravno ukrepati v primeru pohabljanja spolnih organov mladoletnikov, to jasno kaže na morebitno nevarnost opevanega medkulturnega bogatenja.

Ker je zaščita žrtev še vedno v povojih in prizadete osebe pogosto ne vedo, na koga se lahko obrnejo v svoji državi in kakšne so njihove pravice, je pomembno, da se zaščita žrtev uskladi na ravni EU. Glasoval sem za poročilo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo o osnutku direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti, ker EU potrebuje sistem, ki bi povečal zaščito življenj, varnost ter telesno in duševno celovitost in spolno nedotakljivost državljanov, ki so žrtve nasilja. Osnutek direktive si prizadeva okrepiti zaščito žrtev tovrstnih kaznivih dejanj v EU, saj so sedanji zaščitni ukrepi omejeni na nacionalno zakonodajo držav članic. Cilj te resolucije je zapolniti vrzel v zakonodaji, da bi zagotovila zaščito žrtev nasilja tudi zunaj njihovih držav, tako da bi vsaka država članica žrtvam omogočila primerno zaščito. Državam članicam ne bo treba uskladiti njihovih nacionalnih zakonodaj, lahko pa jih prilagodijo tako, da bodo vzajemno priznane.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Danes sem glasoval za predlog direktive, ki uvaja standardni mehanizem za pospeševanje in krepitev zaščite žrtev kaznivih dejanj, ki se v skladu s svojo pravico do prostega gibanja selijo v različne države članice. Direktiva bo zdaj žrtve zaščitila pred kaznivimi dejanji, ki lahko ogrozijo njihovo življenje, njihovo telesno in duševno celovitost in spolno nedotakljivost ali njihovo osebno svobodo, in njen končni cilj je v prihodnosti preprečiti takšna kazniva dejanja.

Po pogajanjih s Svetom je bila direktiva izboljšana, zlasti v naslednjih primerih:

– pravno varstvo je bila razširjeno, saj žrtvam ne bo več treba ponoviti celotnega sodnega postopka za pridobitev zaščite, če se preselijo v drugo državo članico;

– pogoji za izdajo evropske odredbe o zaščiti so bili izboljšani in poenostavljeni;

– razlogi za nepriznavanje ali zavrnitev evropske odredbe o zaščiti so bili omejeni;

– predpisan je bil jasen rok za izvršitev odredbe;

– zaščita se razširi ne le na telesno celovitost, temveč tudi na dostojanstvo žrtve.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo je v nasprotju z že sprejetim stockholmskim akcijskim načrtom, pobudo Evropske unije za ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice. Kljub težavam v zvezi s pravno podlago teh sprememb sem se odločila, da bom glasovala za poročilo, saj sem prepričana, da so zaščitni ukrepi za žrtve ali morebitne žrtve kaznivih dejanj pozitivni. Možnost razširitve področja uporabe odredbe o pravnem varstvu z ene države članice („države izdajateljice“) na drugo državo članico („državo izvršiteljico“), v katero se želi zaščitena oseba preseliti, predstavlja pomemben napredek v smeri dejanskega oblikovanja območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji in to je ideal, s katerim se lahko poistovetim tudi jaz.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Nasilje v družini pomeni kršenje temeljnih človekovih pravic in lahko prizadene vsakogar, ne glede na njegovo vero, barvo kože ali socialni status. V Romuniji je leta 2009 v primerjavi z letom 2008 nasilje v družini naraslo za 35 %. Leta 2010 dejansko poročajo, da število primerov nasilja v družini narašča. Ocenjuje se, da incidenti nasilja v družini vsako leto prizadenejo 1.200.000 ljudi, a le 1 % žrtev nasilja ima dovolj poguma, da ga prijavi oblastem.

Evropska odredba o zaščiti mora biti trden instrument, ki lahko žrtvam nasilja zagotovi varnejše zatočišče onkraj meja držav članic. Ta bo vključeval tudi zaščito pred nasilnimi dejanji, katerih storilci so skupine ljudi, in bo veljal za vse vrste žrtev kaznivih dejanj, kot so žrtve trgovine z ljudmi, pohabljanja ženskih spolnih organov, prisilnih porok, ubojev iz časti, incesta, spolnega nasija ter priče in žrtve terorizma in organiziranega kriminala.

Države članice morajo še naprej zagotavljati pravno varstvo, omejiti razloge za nepriznavanje ali zavrnitev evropske odredbe o zaščiti, določiti dvajsetdnevni rok za izvršitev odredbe ter razjasniti položaj žrtev, ki se preselijo iz ene države članice v drugo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Mislim, da je direktiva Sveta zelo pozitivna, saj si prizadeva ustvariti pravo območje svobode, varnosti in pravice. Vendar pa se strinjam s pomisleki poročevalk, zlasti glede tehničnih opustitev in razlik med pravnimi sistemi držav članic, ki jih poudarjata.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital gospe Jiménez-Becerril Barrio in gospe Romero López za odlično opravljeno delo. Žrtvam kaznivega dejanja, ki imajo pravico do zaščite v eni državi članici, bo zagotovljena enaka stopnja zaščite v vsej Uniji, kar bo omogočila nova evropska odredba o zaščiti, ki je bila sprejeta danes in ki razširja področje uporabe zakonodaje, da bi vanjo vključila vse žrtve kaznivih dejanj, ne le žrtve spolnega nasilja, kot je bilo najprej predlagano. Vse države članice EU imajo zaščitne ukrepe, ki pa prenehajo veljati, ko žrtev prečka meje države. Evropska odredba o zaščiti naj bi zagotavljala, da bo kakršna koli zaščita, ki je je deležna oseba v državi članici, veljala v vseh drugih državah članicah, kamor ta oseba potuje ali je odpotovala. Evropska odredba o zaščiti se lahko izda na zahtevo oseb, ki so deležne zaščite, če se odločijo, da se bodo preselile v drugo državo članico, ali pa če v drugi državi članici preprosto želijo ostati nekaj časa. Država članica, ki je določila zaščitni ukrep bo pristojna za to, da izda evropsko uredbo o zaščiti in jo pošlje državi članici, v katero oseba namerava potovati. Besedilo mora potrditi še Svet s kvalificirano večino držav članic, ki bodo imele tri leta časa, da jo prenesejo v nacionalno zakonodajo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Predlog direktive o evropski odredbi o zaščiti, ki ga je predložilo 12 držav članic, je pobuda, ki si prizadeva za preprečevanje kaznivih dejanj. Čeprav so države članice zagotovile odredbe o zaščiti žrtev, pa ukrepi za izvrševanje segajo le do meja države, ki izda odredbo. Toda žrtve se lahko preselijo iz ene države članice v drugo iz številnih razlogov, ne nazadnje, da bi se izognile kaznivim dejanjem. Ker se selijo tako, so nezaščitene, saj jim pravosodno sodelovanje in sodelovanje pri kazenskem pregonu ne omogočita zaščite z uporabo hitrega, učinkovitega vseevropskega mehanizma zgodnjega opozarjanja in preprečevanja. Cilj te pobude je vzpostavitev sporazuma o sodelovanju v tej smeri. Ukrepanje držav članic kaže na to, da se kazniva dejanja lahko preprečujejo na evropski ravni, kadar je identiteta napadalca ali napadalcev znana.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasovala sem za resolucijo o osnutku direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti. Direktiva je nujno potrebna zato, da se bodo žrtve nasilja lahko počutile razmeroma varno v vsej Evropski uniji, ne glede na to, kje živijo. Po tem, ko bo direktiva sprejeta, bo pomembno izvajati redna usposabljanja za sodne in druge pristojne organe, da bodo lahko žrtvam nudili primerno pomoč. Bistvenega pomena bo tudi izvedba informacijske kampanje, katere namen bo ozavestiti državljane o možnosti izdaje evropske uredbe o zaščiti.

Tako bodo žrtve nasilja deležne precej večje zaščite in število tovrstnih kaznivih dejanj bo upadlo. Direktiva o evropski odredbi o zaščiti predstavlja pomemben korak k evropski direktivi o nasilju nad ženskami. Čim hitreje je treba oblikovati in začeti izvajati skupno, celovito strategijo EU za boj proti nasilju nad ženskami v vseh državah članicah EU. Nujno potrebujemo evropske zakonodajne standarde za boj proti nasilju nad ženskami. Le na ta način lahko podpremo ženske in nasprotujemo družbeni sprejemljivosti nasilja v družini in nekaznovanosti storilcev takih kaznivih dejanj. Upam, da bo naslednje, poljsko predsedstvo pomembno prispevalo k pripravi in sprejetju osnutka direktive o tem vprašanju. Poljskemu predsedniku vlade Donaldu Tusku sem že poslal pismo o tem, vendar še nisem prejel odgovora.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje poročila o evropski odredbi o zaščiti z odmevno večino. Ukrep, ki je bil danes sprejet, bo omogočil osebam, ki so deležne zaščite v državi članici, da bodo uživale enako zaščito v kateri koli drugi državi članici, v katero bodo potovale. Direktiva ne velja le za žrtve nasilja v družini, temveč tudi za žrtve prisilnih porok, trgovine z ljudmi in pohabljanja ženskih spolnih organov. To je pomemben korak naprej za pravice žrtev in njihovo mobilnost v Evropski uniji. Zdaj pozivam Svet, naj sledi stališču Evropskega parlamenta in prepričljivo podpre evropsko odredbo o zaščiti.

Poročilo: Edit Bauer, Anna Hedh (A7-0348/2010)

  John Stuart Agnew (EFD), v pisni obliki. – UKIP obsoja vse oblike trgovine z ljudmi kot sodobne različice suženjstva in poziva k najstrožjim kaznim v Združenem kraljestvu za takšne dejavnosti. Vendar pa je stranka UKIP glasovala proti temu poročilu, saj ne moremo uzakoniti večjih pooblastil EU na področju kazenskega prava in varovanja meja. Pri tem predlogu je šlo za to, da EU določi najmanjše kazni za kazniva dejanja v državah članicah in to preprosto ni pristojnost EU. O takšnih kaznih bi morale odločati posamezne izvoljene nacionalne vlade, ki bi morale sodelovati z drugimi državami, da bi pomagale odpraviti trgovino z ljudmi.

EU tudi zaostruje vprašanje trgovine z ljudmi. Ker imamo v EU svobodo gibanja in odprte meje, skupaj z enotno valuto, organizirani kriminal lahko deluje veliko učinkoviteje, ker je nenadzorovan. Če bi države članice izvajale prave preglede in nadzor na mejah, bi to veliko pripomoglo k oviranju delovanja takšnih škodljivih hudodelskih združb. EU je dejansko del težave in ne rešitev.

  Sonia Alfano (ALDE), v pisni obliki. – (IT) Nič ni bolj nečloveškega kot to, da se izkorišča življenja drugih živih bitij za dobiček in pri tem krši vse temeljne pravice. Trgovina z ljudmi je ena od najosnovnejših zgodovinskih dejavnosti; predstavlja zelo razširjen in izjemno zapleten pojav. Veseli me, da je Parlament na prvi obravnavi potrdil predlog direktive o trgovini z ljudmi. To je pomemben korak naprej v boju proti pojavu, ki je glavna dejavnost velikega števila mednarodnih hudodelskih združb. Najpomembnejše je priznanje, da je organizirani kriminal glavna težava, ki jo je treba rešiti. EU končno resnično, jasno razlikuje med kaznivimi dejanji in organiziranim kriminalom, saj slednji res predstavlja ločeno vprašanje. Obstaja veliko drugih pozitivnih elementov, kot so širša opredelitev izkoriščanja, večja zaščita žrtev in pravilo, da se žrtev trgovine z ljudmi ne obtoži kaznivih dejanj, ki so jih bile prisiljene storiti zaradi nasilja ali grožnje nasilja proti njim. Kot poudarja Amnesty International, so ženske, ki so žrtve trgovine z ljudmi, pogosto aretirane zaradi prostitucije ali nimajo zagotovljenega popolnega dostopa do pravnega varstva.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – To resolucijo sem podprla, ker je trgovina z ljudmi sodobna oblika suženjstva, resno kaznivo dejanje in huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Lizbonska pogodba je okrepila delovanje EU na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno z bojem proti trgovini z ljudmi, in Evropski parlament kot novi sozakonodajalec v celoti igra svojo vlogo. Močno podpiram predlog EP, da je kazni za trgovce z ljudmi treba dvigniti na raven, ki je bila predlagana leta 2009, da bi jim morali zapleniti premoženje ter da bi bilo treba še naprej razvijati pomoč žrtvam, zlasti otrokom.

Prepričana sem, da bi moral EP jasno izraziti zahtevo, naj države članice storijo več za zmanjšanje povpraševanja po storitvah žrtev trgovine z ljudmi s pomočjo kampanj za spodbujanje ozaveščenosti, izobraževanja, usposabljanja in tako naprej, vse to pa bi bilo treba v celoti združiti z vidikom spola. Pomembno je poudariti, da imajo kazenske sankcije za delodajalce, ki zaposlujejo žrtve trgovine z ljudmi, močan preventivni učinek, zato jih je treba še naprej razvijati.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki.

– (IT) Trajni obstoj gospodarskih in kulturnih neenakosti na globalni ravni je privedel do razvoja novih oblik suženjstva, ki ni več nujno povezano s področjem spolnih zlorab, temveč tudi z gospodarskim izkoriščanjem.

Te razmere se morda ne ujemajo z našim zgodovinskim pogledom na suženjstvo, vendar so enako odvratne. Žrtvam odvzamejo vrednoti svobode in enakosti, na katerih temelji sodobna družba. Postavljena jim je cena in so prodane ali zamenjane ter oropane svojega dostojanstva. Trgovina z ljudmi je izjemno donosna poslovna dejavnost za organizirani kriminal in zdaj ima čezmejne razsežnosti.

Leto dni po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe je bilo veliko pobud na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah. Zdaj moramo okrepiti delo EU z zagotavljanjem spodbujanja ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, z zbiranjem podatkov za sestavljanje zanesljivih statističnih podatkov in z vzpostavljanjem tesnejšega čezmejnega sodelovanja, vključno z izmenjavo informacij in najboljše prakse, ter s tesnejšim sodelovanjem z Eurojustom in Europolom.

Prav tako potrebujemo pristop, ki bo osredotočen na žrtve. Žrtve potrebujejo zaščito, vključno s pravnim varstvom. Potrebujejo pomoč in programe za socialno rehabilitacijo. Kljub temu pa je predvsem pomembno, da se zvišajo kazni za trgovce z ljudmi in delodajalce, ki izkoriščajo ranljivost svojih žrtev, ki so včasih mladoletne.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Poslanci grške komunistične stranke smo glasovali proti predlogu Komisije o direktivi o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter poročilu Evropskega parlamenta o njem, saj za države članice določata enotno in usklajeno kazensko zakonodajo in kazni. EU se je odločila, da bo izkoristila ranljivost delavcev in jih postopoma prepričala, da na vseh področjih in v vseh državah članicah potrebujemo enotna, usklajena kazenskopravna pravila. Uvedba usklajenega kazenskega prava v državah članicah EU je poleg odkritega cilja krepitve evropsko združevalnih in državnih zatiralskih mehanizmov, da bi se utrdila moč monopolov, še en močan udarec za svoboščine navadnih ljudi. Hkrati pa je nesprejemljiva in nevarna omejitev suverenosti teh ljudi in suverenih pravic držav članic.

Zanimanje EU za boj proti trgovini z ljudmi je navidezno, saj izhaja iz kapitalistične, nadnacionalne unije, ki odkrito priznava, da temelji na kapitalističnem sistemu. Pretvarjanje delovne sile v kapitalistično surovino ljudi spreminja v sredstvo, ki služi edini priznani vrednoti pokvarjenega sistema izkoriščanja. kapitalističnemu dobičku.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Pozdravljam sprejetje tega predloga in novih kazni. Trgovina z ljudmi je resno kaznivo dejanje in huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Upam, da bo ta nova direktiva uspešna pri zapolnjevanju vrzeli v prejšnjem pravosodnem okviru in da bo vloga koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi vzpostavljena v jasnem zakonodajnem okviru.

Čeprav je Lizbonska pogodba okrepila vlogo Evropskega parlamenta v zvezi s pravosodnim in policijskim sodelovanjem v kazenskih zadevah, so države članice tiste, ki lahko igrajo ključno vlogo v boju proti tem kaznivim dejanjem. Če želimo doseči močan preventivni učinek, morajo države članice določiti, da je namerna uporaba storitev žrtev trgovine z ljudmi kaznivo dejanje.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Trgovina z ljudmi je ogabnost, ki je Evropska unija žal ne more prezreti. Ne glede na njene motive, naj gre za spolne zlorabe ali za delo, jo organi Unije štejejo za nesprejemljivo. Zato ima Evropa že nekaj časa široko paleto zakonodajnih ukrepov za boj proti temu pojavu. Ta nova direktiva, za katero sem glasovala, nadomešča nekdanji okvirni sklep v skladu z novimi s tem povezanimi pristojnostmi. Z združitvijo pravnega reda Skupnosti na tem področju in z njegovo strnitvijo v enotno besedilo bo ta direktiva igrala pomembno vlogo v boju proti trgovini z ljudmi. Opredeljuje načela, na katerih mora temeljiti zakonodaja držav članic, določa primerne kazni, uvaja odgovornost pravnih oseb, ščiti žrtve pred kakršnim koli preganjanjem zaradi njihovega statusa, uvaja ukrepe za pomoč in zaščito žrtev ter vsebuje nekatere posebne določbe za ženske in otroke.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Vsako leto se v EU trguje z več sto tisoč ljudmi iz razlogov, med katere spadajo spolne zlorabe, prisilno delo, nezakonita trgovina s človeškimi organi in prosjačenje. Ta sodobna oblika suženjstva je grozljiv zločin in huda kršitev temeljnih človekovih pravic.

Pozdravljam vsebino poročila v zvezi z uvedbo strožjih ukrepov za preprečevanje trgovine z ljudmi, z določitvijo strožjih kazni za trgovce z ljudmi in z zagotavljanjem boljše zaščite za žrtve. Treba se je boriti proti tej sodobni obliki suženjstva; žrtvam je treba zagotoviti podporo, zaščito in boljšo pomoč; treba je okrepiti tudi preprečevanje in nadzor.

Treba se je boriti proti mednarodnim hudodelskim združbam in, da bi to storili pravilno, je treba vzpostaviti sodelovanje na ravni EU in na mednarodni ravni.

Pozdravljam vsebino poročila glede uvedbe strožjih kazni za trgovce z ljudmi in glede zasega premoženja. Otroci so najbolj ogroženi zaradi trgovine z ljudmi in treba je zagotoviti pomoč in zaščito za vse žrtve trgovine z ljudmi, zlasti za otroke.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) To poročilo podpiram. Trgovina z ljudmi je resno kaznivo dejanje in huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Tovrstna kazniva dejanja so močno razširjena po vsem svetu in se pojavljajo v različnih oblikah, v povezavi s spolnimi zlorabami, prisilnim delom, nezakonito trgovino s človeškimi organi, nezakonitimi posvojitvami in tako naprej. Zato moramo nujno sprejeti aktivne ukrepe, da bi podprli strategijo zoper trgovino z ljudmi, v kateri bi morali posebno pozornost nameniti boju proti trgovini z ljudmi in njenemu preprečevanju.

Prav tako je treba zagotoviti učinkovite sisteme pomoči in podpore za žrtve, ki bodo zagotavljali njihovo pravico do odškodnine, potrebno zdravljenje in brezplačno pravno in psihološko pomoč, pri čemer bo posebna pozornost namenjena otrokom. Strategija zoper trgovino z ljudmi bi prav tako morala vključevati socialne razsežnosti ter razsežnosti politik priseljevanja, azila in ponovnega vključevanja. Da bi zmanjšali obseg kaznivih dejanj, je poleg tega treba zagotoviti učinkovite in primerne kazni za tiste, ki kršijo določbe direktive.

  Slavi Binev (NI), v pisni obliki. – (BG) Poročilo sem podprl, ker trgovina z ljudmi predstavlja resno težavo, ki jo moramo rešiti, in ker ukrepi, določeni v Lizbonski pogodbi, niso dovolj močni, da bi odpravili kriminaliteto na tem področju. Trgovina z ljudmi je vrsta suženjstva in Evropa mora zaščititi svoje ženske, otroke in državljane pred to grožnjo z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Gre za hudo kaznivo dejanje in kršitev temeljnih človekovih pravic, ki ljudi prisili v podrejeni položaj z grožnjami, nasiljem in poniževanjem, in najmanjša kazen zanj bi morala biti deset let. Poleg tega mislim, da moramo sprejeti pristop, ki temelji na žrtvah in zajema opredelitev vseh morebitnih kategorij žrtev in posebne ukrepe za njihovo zaščito, osredotočene zlasti na otroke in druge rizične skupine, kot je Edit Bauer omenila v svojem poročilu.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Danes je Evropski parlament sprejel zgodovinsko in posebno pomembno direktivo, ki krepi boj proti trgovini z ljudmi. Ta direktiva je zelo pomemben korak k boju proti razsežnostim teh grozljivih kaznivih dejanj in določa strožje kazni in sankcije ter nadaljnjo krepitev preprečevanja in zaščite žrtev. Glasovala sem za to poročilo, ker je potreben strožji odziv na trgovce z ljudmi in na grozljiva kazniva dejanja, ki jih storijo, sprejeti pa je treba tudi strožje kazni in sankcije, da bodo njihove stopnje lahko odražale resnost storjenega kaznivega dejanja ter da bodo delovale kot učinkovito svarilo pred takšnimi dejanji. Nova direktiva vsebuje zelo pomembno določbo, v skladu s katero morajo države članice poleg kazni vključiti tudi sankcije, kot je zaseg premoženja, ter sprejeti potrebne ukrepe za zaseg in zaplembo sredstev in premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivimi dejanji, saj le tako ta kazniva dejanja ne bodo več gospodarsko izvedljiva. Rada bi opozorila na dejstvo, da mora biti glede na povečan obseg teh kaznivih dejanj v Evropi pristop EU usmerjen v človekove pravice, pri čemer je treba največ pozornosti nameniti preventivnim ukrepom, zaščiti žrtev, politiki vračanja in ponovnega vključevanja ter socialnim vprašanjem.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Uvedba mesta koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi na ravni Evropske unije bi okrepila skladnost ukrepov proti temu sodobnemu suženjstvu. Sodelovanje med državami glede tega vprašanja, zlasti na ravni EU, je dobro. Vendar pa velikokrat pozabijo na ukrepe za ponovno vključitev žrtev trgovine z ljudmi v družbo. Kampanje za izobraževanje in preprečevanje morajo biti seveda usmerjene v manj razvite države v Evropski uniji, kjer je zaradi materialnega pomanjkanja ranljiv velik delež prebivalstva.

Da bi dobili boljšo in natančnejšo sliko tega pojava, je treba zbrati usklajene podatke, ki bi morali zajemati informacije o številu žrtev trgovine z ljudmi, vključno s podatki o spolu, starosti, narodnosti žrtev, in o obliki trgovanja, vrstah storitev, za katere so žrtve uporabljali, o številu aretiranih, preganjanih in obsojenih trgovcev z ljudmi ter o mehanizmih za predložitev teh primerov nacionalnim azilnim organom. Obseg trgovine z ljudmi je v tem trenutku ogromen, vendar dejanskega obsega tega pojava ne poznamo zaradi pomanjkanja natančnih, centraliziranih podatkov EU.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital gospe Bauer in gospe Hedh za opravljeno težko nalogo priprave poročila o tako aktualnem vprašanju. Trgovina z ljudmi je ena od največjih oblik zla našega časa, enaka suženjstvu; žrtve prisili v stanje izkoriščanja in v podrejenost krutim hudodelskim združbam.

Žal gre za pojav velikih razsežnosti; toda zaradi pomanjkanja informacij ne vemo točno kako velikih. Zato moramo izvesti posebne študije, da bi ugotovili njegove dejanske razsežnosti. Hkrati mora Evropa spodbujati politike, ki omogočajo večje sodelovanje na kazenskem in pravosodnem področju. Te se lahko izvajajo na podlagi člena 79 Lizbonske pogodbe, ki določa pravno podlago v okviru skupne politike priseljevanja.

Za konec bi rad povedal, da se strinjam z naslednjo zahtevo poročevalke: da bi zvišali kazni za trgovce z ljudmi in zaplenili njihovo premoženje; da bi namerna uporaba storitev žrtev trgovine z ljudmi postala kaznivo dejanje; in da bi žrtvam zagotovili več pomoči.

  David Campbell Bannerman in Nigel Farage (EFD), v pisni obliki. – UKIP obsoja vse oblike trgovanja z ljudmi kot sodobne različice suženjstva in poziva k najstrožjim kaznim v Združenem kraljestvu za takšne dejavnosti. Vendar pa je stranka UKIP glasovala proti temu poročilu, saj ne moremo uzakoniti večjih pooblastil EU na področjih, kot sta kazensko pravo in varovanje meja. Pri tem predlogu je šlo za to, da EU določi najmanjše kazni za kazniva dejanja v državah članicah in to preprosto ni pristojnost EU. O takšnih kaznih bi morale odločati posamezne izvoljene nacionalne vlade, ki bi morale sodelovati z drugimi državami, da bi pomagale izkoreniniti trgovino z ljudmi. EU tudi zaostruje vprašanje trgovine z ljudmi. Ker imamo v EU svobodo gibanja in odprte meje, skupaj z enotno valuto, organizirani kriminal lahko deluje veliko učinkoviteje, ker je nenadzorovan. Če bi države članice izvajale prave preglede in nadzor na meji, bi to veliko pripomoglo k oviranju delovanja takšnih škodljivih hudodelskih združb. EU je dejansko del težave in ne rešitev.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sme za to direktivo, ker je njen temeljni element povečanje ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi. Odziv EU na to zdaj zajema prostitucijo in druge oblike spolne zlorabe, izkoriščanje delavcev s prisilnim delom in prosjačenjem, trgovino z organi, nezakonite posvojitve, prisilno poroko, trgovanje s prepovedanimi drogami in celo izkoriščanje oseb za drobne tatvine ali rope. Po mojem mnenju dokument krepi preprečevanje kaznivih dejanj, zlasti z vzpostavitvijo pravnih kaznivih dejanj ali z uporabo kazni, zaplembe premoženja ali s trajnim zaprtjem poslovalnic, ki se uporabljale za kazniva dejanja, v primeru trgovine z ljudmi. Mislim, da bo z zagotavljanjem zahtevanih nastanitev, pravnim svetovanjem ter materialno, psihološko in zdravstveno pomočjo boljša tudi pomoč žrtvam.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trgovina z ljudmi je sodobna oblika suženjstva in druga najbolj donosna dejavnost za organizirani kriminal na svetu. Ta direktiva je prvi sprejeti pravni instrument v zvezi s tem vprašanjem, ki izkorišča nove možnosti, do katerih je prišlo z Lizbonsko pogodbo, in oblikovala je skupni pristop v boju proti trgovini z ljudmi in na področju zaščite njenih žrtev ter tako zapolnila znatno vrzel v prejšnjem pravnem okviru. Mogoče je bilo doseči uravnotežen kompromis z oblikovanjem instrumenta, s katerim se lahko učinkoviteje borimo proti tovrstnim kriminalnim dejavnostim, ter z oblikovanjem strožjih politik in določitvijo strožjih kazni, vključno z zaporno kaznijo od petih do desetih let in z zasegom premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem. Hkrati krepi področji preprečevanja in zaščite prič, s posebnim poudarkom na otrocih in drugih ranljivih skupinah.

Podpiram tudi predlog, da bi uvedli mesto koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi v EU, čeprav bi se morali izogniti kakršnemu koli podvajanju vlog glede na druge že obstoječe organe, kot je Evropski policijski urad.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Trgovina z ljudmi v Evropi vsak dan prizadene več sto ljudi, med katerimi je največ žensk in mladih deklet. Zato je bilo nujno potrebno zapolniti pravno vrzel, ki obstaja v nekaterih evropskih državah, kot je na primer Španija, kjer je bil, mimogrede, nekaj kilometrov od francoske meje ravno odprt največji bordel. Zato se je Evropska unija končno opremila z instrumentom za vzpostavitev razmer, ki bodo trgovce z ljudmi odvračale od njihove dejavnosti, in za zagotavljanje pomoči in zaščite za žrtve trgovine z ljudmi. Od zdaj naprej bodo za opredelitev kaznivih dejanj in kazni za trgovce z ljudmi veljala skupna pravila. To pomeni korak naprej k varstvu človeškega dostojanstva in konec obravnavanja ljudi, kakor da so blago.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Današnja trgovina z ljudmi je za njene žrtve nečloveška sodobna oblika suženjstva. Za njene storilce – hudodelske združbe, ki se ukvarjajo s prostitucijo in spolnimi zlorabami, nezakonitimi posvojitvami, prisilnim delom, nezakonitim priseljevanjem in nezakonito trgovino z organi,– je ta dejavnost izjemno donosna. Ker so številne evropske države namembni kraji za takšne mreže, pozdravljam to pobudo za vzpostavitev skupnega okvira za preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej na evropski ravni, pristop, ki izhaja iz predloga resolucije Parlamenta, o katerem smo glasovali 10. februarja 2010.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Trgovina z ljudmi je resna kršitev človekovih pravic in je zelo donosna za organizirani kriminal. Pomembnost te oblike sodobnega suženjstva je zelo velika, kljub temu da ne poznamo njenega dejanskega obsega.

Lizbonska pogodba je okrepila politiko Evropske unije na področju sodelovanja med pravosodnimi organi in policijo v kazenskih zadevah, vključno z bojem proti trgovini z ljudmi. Evropski parlament, ki je postal sozakonodajalec na tem področju, bo od zdaj naprej igral pomembno vlogo.

Pozdravljam sprejetje ukrepov iz tega poročila v zvezi s potrebo po zbiranju podatkov o številu žrtev trgovine z ljudmi, o spolu, starosti in narodnosti žrtev, o obliki trgovanja, o vrsti storitev, ki so jih žrtve opravljale, o številu aretiranih, sodno obravnavanih in obsojenih trgovcev z ljudmi ter o nacionalnih postopkih napotitve za nacionalne azilne organe.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vemo, da sprejetje pravnih instrumentov za boj proti trgovini z ljudmi in zaščito njenih žrtev ne zadostuje. Prizadevanje za izkoreninjenje trgovine z ljudmi je treba razumeti kot prednostno nalogo boja za spoštovanje človekovih pravic. Da bi do tega prišlo, je potrebna politična volja. Vendar pa je predvsem bistvenega pomena tudi ukrepanje glede preprečevanja, za kar so potrebne druge gospodarske in socialne politike in kar vključuje tudi konec kapitalističnega izkoriščanja in neoliberalnih politik.

Treba je ustvariti pogoje, ki bi posameznike rešili iz revščine, s pospeševanjem politik za pravično porazdelitev bogastva, z zagotavljanjem dostopa do osnovnih javnih storitev in s spodbujanjem ustvarjanja delovnih mest s pravicami in ravnmi plač, ki omogočajo dostojno življenje.

Iz teh razlogov je sprejetje tega dokumenta le en korak na poti dolgega, težkega boja, ki se mora nadaljevati, če želimo trgovino z ljudmi odpraviti.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Prejšnji teden smo sprejeli poročilo o predlogu direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev in z izidom tega glasovanja sem zelo zadovoljna. Prvič, opredelitev trgovine z ljudmi bo zdaj mnogo širša in bo zajemala trgovanje na področju spolne industrije, izkoriščanje delovne sile, zlasti v kmetijskem sektorju in za gospodinjske storitve, ter prisilno prosjačenje. Drugič, naše besedilo določa sankcije in najmanjše kazni za trgovce z ljudmi. Tretjič, naše besedilo zagotavlja celo vrsto ukrepov za pomoč in podporo žrtvam in ne smemo pozabiti, da je po poročanju v Evropski uniji vsako leto več sto tisoč žrtev. Čas je pokazal, da sedanji okvir ni bil dovolj učinkovit. Besedilo, ki smo ga sprejeli prejšnji teden, dokazuje, da obstaja volja za okrepitev našega delovanja z namenom, da bi zaščitili državljane in preganjali trgovce z ljudmi v vsej Evropi.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Trgovina z ljudmi je sodobna oblika suženjstva. Za hudodelske združbe je tudi izjemno donosna poslovna dejavnost, ki se lahko pojavlja v različnih oblikah, kot so spolne zlorabe, prisilno delo, trgovina s človeškimi organi, prosjačenje, nezakonite posvojitve ali služabništvo. To besedilo je prvi primer zavezujoče evropske zakonodaje v zvezi s tem vprašanjem. Povečuje tako zaščito žrtev kot tudi sankcije za storilce. Treba je pozdraviti vidik spola, na katerem temelji besedilo, saj so žrtve trgovine z ljudmi pogosto prav ženske. Druga pomembna zadeva je ta, da žrtve ne bodo preganjane zaradi kaznivih dejanj, ki so posledica trgovine z ljudmi, kot je na primer kršitev zakonov o priseljevanju. To besedilo sem podprla.

  Timothy Kirkhope in Marina Yannakoudakis (ECR), v pisni obliki. – Odločno mnenje skupine ECR je, da je preprosto nezaslišano, da na naši celini v 21. stoletju še vedno obstaja suženjstvo, skupina pa misli tudi, da se bomo trgovini z ljudmi lahko uprli le, če bodo vsi narodi sodelovali na najvišji ravni, da bi jo preprečili. Sedanja zakonodaja EU je zastarela in vse prej kot učinkovita; skupina ECR podpira njeno revizijo. Skupina ECR je danes glasovala za to direktivo, ki se osredotoča na čezmejno sodelovanje za preprečevanje tega gnusnega kaznivega dejanja trgovanja z ljudmi in boj proti njemu.

Skupina ECR je zahtevala glasovanje po delih o členih 4(1), 4(2) in 15(4) ter glasovala proti tem členom, saj ne misli, da bi EU morala določiti najvišje kazni za kazniva dejanja; prav tako se ne strinja z opredelitvijo kaznivega dejanja, kar velja za člen 15(4). Skupina ECR je na splošno podprla resolucijo in besedilo, ki sta ga spremenila odbora LIBE in FEMM.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Trgovina z ljudmi je sodobna oblika suženjstva in huda kršitev temeljnih človekovih pravic. Trgovina z ljudmi je prav tako ena od najbolj donosnih dejavnosti hudodelskih združb.

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je EU dobila večje pristojnosti na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah in danes sprejeto poročilo o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev predstavlja zavezo evropskega zakonodajalca na tem področju. Besedilo določa minimalna pravila za opredelitev kaznivih dejanj in nalaganje sankcij za trgovce z ljudmi ter uvaja skupna pravila za boljše preprečevanje in zaščito žrtev, ki bodo deležne pomoči, vključno s pravnim zastopanjem. Proti trgovini z ljudmi, pojavu, ki je tesno povezan z organiziranim kriminalom, na enak način kot sta povezana trgovina s prepovedanimi drogami in pranje denarja, se je treba boriti s strogimi in učinkovitimi ukrepi. Izkušnje, pridobljene v zadnjih letih, so pokazale, da sta tako pravosodno in policijsko sodelovanje kot visoka stopnja usklajenosti posameznih nacionalnih zakonodaj nujna za boj proti tovrstnim kaznivim dejanjem.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Trgovina z ljudmi je sodobna oblika suženjstva, resno kaznivo dejanje in huda kršitev temeljnih človekovih pravic, ki ljudi prisili v podrejen položaj z grožnjami, nasiljem in poniževanjem. Trgovina z ljudmi je prav tako izjemno donosna poslovna dejavnost za organizirani kriminal, z veliko možnostmi dobička in zmernim tveganjem. Pojavlja se lahko v številnih oblikah, kot so spolne zlorabe, prisilno delo, nezakonito trgovanje s človeškimi organi, prosjačenje (vključno z izrabljanjem odvisne osebe za prosjačenje), nezakonite posvojitve in delo na domu. Obseg tega pojava je ogromen, vendar ni v celoti znan. Lizbonska pogodba je okrepila delovanje EU na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah, vključno z bojem proti trgovini z ljudmi. Pozdravljam dejstvo, da je Evropski parlament postal sozakonodajalec na tem področju in da v celoti igra svojo vlogo. To poročilo sem podprl.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po nedavnih ugotovitvah Mednarodne organizacije dela je na svetu vsaj 2,45 milijona ljudi, ki so žrtve prisilnega dela kot posledice trgovanja z ljudmi. Ta pojav v zadnjih letih narašča in je zdaj prisoten tudi v evropskih državah. Zato mislim, da je to nadloga, proti kateri se moramo v EU vztrajno boriti, ne da bi pozabili na ustrezno pomoč in zaščito za žrtve. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Jasno je, da je trgovina z ljudmi resno kaznivo dejanje in resna kršitev temeljnih pravic. Jasno je, da bodo vsi glasovali za strožji zakon proti trgovini z ljudmi. Jasno je, da bo A. Mirsky za strožji zakon, skupaj z drugimi poslanci. Ta zadeva prinaša koristi za vse. Vsi podpiramo to poročilo in tako bo to „plus“ za njegovi avtorici. Bi morda bi lahko našli pomembnejše vprašanje? Tako bi lahko napisali še sto drugih poročil o razvratu, terorizmu, ubojih, fanatizmu, goljufijah, ropih, posilstvih, žalitvah. O o o... Je to delo poslanca Evropskega parlamenta? Glasujem za. Ali obstaja kdo, ki bo proti?

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Suženjstvo uradno ne obstaja več. Toda neuradno je še kako prisotno v obliki trgovine z ljudmi. Ta oblika kaznivih dejanj je za mnoge postala donosen posel z večmilijardnim dobičkom. V primeru boja proti trgovini z ljudmi precej zaostajamo za organiziranim kriminalom. Le z več različnimi ukrepi bi lahko na koncu dosegli cilj. Po eni strani je treba varnostnemu aparatu, ki je v zadnjih letih ostajal brez sredstev, ta ponovno dodeliti. V EU se lahko resnično borimo le proti stranskim učinkom trgovine z ljudmi, vendar moramo odpraviti tisto, kar jo podpira. Proti stranskim področjem, kot je na primer prosjačenje, bi se razmeroma lahko borili z uvedbo splošne prepovedi prosjačenja v EU.

Po drugi strani je bistvenega pomena, da se sodeluje z državami izvora, na primer v zvezi s prisilnim delom in prisilno prostitucijo. Zato so informacijske in ozaveščevalne kampanje v okviru izobraževalnih sistemov držav izvora, tranzitnih in ciljnih držav pomembno sredstvo za boj proti trgovini z ljudmi. Nekatere od temeljnih ugotovitev v poročilu so pravilne, a glede drugih področij ne morem dati svojega soglasja brez zadržkov. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Romunske otroke pripeljejo v srednjo Evropo in jih prisilijo, da kradejo in prosjačijo, v prosjačenje pa prav tako prisilijo tudi starejše in invalidne osebe. Voditelji mafije, ki se ukvarja s prosjačenjem, pa živijo v razkošnih vilah. Trgovina z ljudmi je donosen in hitro rastoč posel. Po podatkih Europola je samo v EU več sto tisoč žrtev. Zato je okrepitev boja EU proti trgovini z ljudmi treba pozdraviti. Posebno pozitiven vidik je dejstvo, da se prvič obravnava tudi organizirano prosjačenje. Levičarski romantiki si pogosto zapirajo oči in bi javnost radi prepričali, da ti ljudje prosjačijo prostovoljno in da turizem ali mafija prosjačenja ne obstajata. Vendar pa gredo nekateri od predlaganih ukrepov predaleč. Namesto da bi matičnim državam naložili zahteve v zvezi z uničevanjem mafijskih struktur in žrtvam zagotovili lokalno pomoč ter priložnost za usposabljanje in na ta način tudi prihodnost v njihovi lastni državi, se EU pomika v smer dovoljenj za prebivanje in oprostitve kazni za žrtve trgovine z ljudmi. To je napačno sporočilo: ti ljudje so že bili zvabljeni v Evropo z lažnimi obljubami. Dovoljenja za prebivanje v okviru zaščite žrtev in oprostitev kazni, če je nekdo zaloten pri kraji, bodo toliko večja spodbuda za ljudi, da se izročijo v roke mafiji. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Svojo odločitev, da bom glasoval za poročilo št. A7-0348/2010, utemeljujem z bistvom človeka kot takega. Varstvo osebne svobode je temeljna pravica, za katero se je treba boriti, ker so kršitve človekovih pravic, ki ljudi prisilijo v podrejen odnos z grožnjami, poniževanjem in nasiljem, gnusno in zelo resno kaznivo dejanje. Na žalost je v zadnjih letih trgovina z ljudmi postala izjemno donosna dejavnost za organizirani kriminal, z odličnimi možnostmi dobička in zmernim tveganjem, zaradi česar se ta pojav neobvladljivo širi. Zato si Evropska unija prizadeva za preprečevanje pojava in boj proti njemu s pravili o opredelitvi kaznivih dejanj in sankcij na področju organiziranega kriminala. Z bojem proti temu pojavu se strinjam, ker upam, da bom lahko videl razvoj ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, razvoj pristopa, ki je osredotočen na žrtve, zlasti na ženske in otroke, ter, nazadnje, ciljno usmerjeno organizacijo informacijskih in ozaveščevalnih kampanj v okviru izobraževalnega in šolskega sistema v državah izvora, tranzitnih in ciljnih državah trgovine z ljudmi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Politika za preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi je temeljno vprašanje v središču EU. Strinjam se s ciljem vzpostavitve strožjih pravil na tem področju, okolja, ki bo sovražno trgovcem z ljudmi, večje zaščite žrtev in strožjih preventivnih ukrepov. Tako se strinjam s predlogom Evropskega parlamenta o vzpostavitvi vloge koordinatorja za boj proti trgovini z ljudmi. Prav tako želim poudariti pozitivno naravo predlaganih kazni, zlasti zaporne kazni do 10 let, in možnost zasega premoženja storilca kaznivega dejanja ter predlog Sveta, ki poziva države članice, naj zaseženo premoženje uporabijo za pomoč žrtvam in njihovo zaščito, kar vključuje tudi odškodnino zanje.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Trgovina z ljudmi je tajna dejavnost, ki se odvija po vsem svetu, ter resna kršitev človekovih pravic in socialni pojav s posledicami za vso družbo. Trgovina z ljudmi pomeni strateško tveganje za stabilnost in družbeno-gospodarski razvoj ter vodi v: destabilizacijo trga dela; rast in diverzifikacijo organiziranega kriminala; gospodarsko destabilizacijo, ki izvira iz razširjenosti pranja denarja; demografsko destabilizacijo; povečanje korupcije javnega sektorja; in destabilizacijo notranjih gospodarskih naložb. V Romuniji je bilo leta 2009 registriranih približno 780 žrtev. Od teh jih je bilo vsaj 416 žrtev prisilnega dela in vsaj 320 žrtev prisilne prostitucije. Med žrtvami v lanskem letu je bilo tudi 176 otrok, ki so bili žrtve trgovanja za prisilno delo in prostitucijo. Države članice morajo zagotoviti sredstva za pomoč žrtvam in njihovo zaščito, vključno z zagotavljanjem odškodnine žrtvam in čezmejnim kazenskim pregonom EU v zvezi s trgovino z ljudmi. Kadar so žrtve otroci, je treba upoštevati predvsem interese otroka, trgovci z ljudmi pa morajo biti deležni strožjih kazni. Uvedene spremembe bodo pomagale vzpostaviti okolje, ki bo sovražno trgovcem z ljudmi, ščititi žrtve in učinkoviteje preprečevati to dejavnost, saj je treba temeljne pravice spoštovati.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za resolucijo, saj mislim, da nujno potrebujemo usklajeno in okrepljeno strategijo Evropske unije zoper trgovino z ljudmi. Evropski parlament, ki je postal sozakonodajalec na tem področju, bo od zdaj naprej igral pomembno vlogo. Mislim, da je treba v skladu z resolucijo, sprejeto 10. februarja 2010, pri pristopu v boju proti trgovini z ljudmi dati prednost celostnemu pregledu nad pojavom in se osredotočiti na varstvo človekovih pravic.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čestitam gospe Bauer in gospe Hedh za njuno odlično opravljeno delo: besedilo, ki smo ga danes sprejeli, bo poostrilo sankcije za trgovce z ljudmi; zagotovilo bo večjo zaščito žrtev in okrepilo preprečevanje.

Prostitucija, izkoriščanje otrok, prisilno delo: po izračunih naj bi v Evropi vsako leto prodali več sto tisoč ljudi, kakor da bi bili stvari. Po mnenju EU so glavne žrtve trgovine z ljudmi ženske in otroci, katere izkoriščajo za prostitucijo (43 %) ali za prisilno delo (32 %). Poleg prostitucije in prisilnega dela obstaja še mnogo drugih razlogov za izkoriščanje ljudi: prisilno prosjačenje, nezakonite posvojitve, trgovina z organi in še nekateri drugi so vsi vključeni v besedilo direktive.

Po novih pravilih bo žrtvam treba zagotoviti pomoč, zlasti: ustrezno namestitev in materialno pomoč, potrebno zdravljenje, vključno s psihološko pomočjo, svetovanjem in obveščanjem ter po potrebi prevajalskimi storitvami. Pravno zastopanje je treba zagotoviti brezplačno, vsaj kadar žrtev nima zadostnih finančnih sredstev. Žrtve trgovine z ljudmi bi prav tako morale imeti dostop do programov za zaščito prič, če se nacionalnim organom to zdi potrebno.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ta zakonodaja je pomemben korak naprej v boju proti tem nečloveškim in ponižujočim kaznivim dejanjem in pozdravljamo njeno današnje sprejetje. Vendar pa je bil cilj direktive obravnavati preprečevanje, pregon in zaščito in Zeleni obžalujemo, da določbe o zaščiti žrtev niso tako izrazite, kot bi lahko bile in bi tudi morale biti. Položaj žrtev in njihov pravni status ali njihove pravice do pravne pomoči bi lahko bili in bi morali biti veliko izrazitejši. Upajmo, da bo Komisija zdaj predložila predlog o reviziji direktive o dovoljenjih za prebivanje za žrtve trgovine z ljudmi, da bomo lahko dobili resnično celovit pristop k boju proti tem gnusnim kaznivim dejanjem, kot je bilo predvideno na začetku. Veseli me tudi, da se besedilo neposredno ne nanaša države članice in od njih ne zahteva, da sprejmejo pravne ukrepe za kaznovanje uporabnikov storitev (kot je na primer večerja v restavraciji, v kateri delajo žrtve trgovine z ljudmi). Poleg zapletenosti in pravne negotovosti pri razlikovanju s tem povezanih vprašanj „kaj, kdo in kdaj“ takšni ukrepi dejansko prinašajo tveganje, saj žrtve trgovine z ljudmi še boj oddaljijo od dosega oblasti.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pravkar smo sprejeli poročilo o predlogu direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev. To je bilo zgodovinsko glasovanje iz več razlogov. Najprej je bila prvič v zgodovini Evropske unije sprejeta zavezujoča evropska zakonodaja za boj proti trgovini z ljudmi. Nadalje sta Evropski parlament in Svet dosegla sporazum na prvi obravnavi, kar pomeni, da se bodo določbe te direktive začele izvajati kar najhitreje. Nazadnje, ta direktiva uvaja strožje kazni za trgovce z ljudmi (za obdobje vsaj petih let) in krepi zaščito in pomoč za žrtve.

Nova pravila bodo veljala za trgovino na področju spolne industrije in izkoriščanja delovne sile v sektorjih, kot so gradbeništvo, kmetijstvo in gospodinjske storitve. Zato sem navdušen nad izidom tega zgodovinskega glasovanja.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Nezakonito trgovino z ljudmi bi morali obravnavati kot sodobno suženjstvo. Gre za tretjo najhitreje rastočo kriminalno industrijo, z zaslužkom približno 23 milijard EUR letno. Lizbonska pogodba krepi ukrepe EU na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja v kazenskih zadevah – vključno s trgovino z ljudmi. Zato moramo povečati kazni za trgovce z ljudmi in ustrezno okrepiti našo podporo žrtvam, zlasti otrokom.

Poročilo: Nathalie Griesbeck (A7-0346/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo, ki odobrava sklenitev sporazuma z Gruzijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, s pomočjo katerega se bodo meje območja svobode in varnosti premaknile, to območje pa se bo razširilo onkraj Evropske unije in zajelo to sosednjo državo. Prepričana sem, da je ta sporazum korak naprej v odnosih med Evropsko unijo in Gruzijo, da odraža evropska prizadevanja Gruzije in bo tako pomenil močno sporočilo Evropske unije. Spodbujal bo prijateljske odnose, stabilnost, varnost in blaginjo državljanov, ki je v regiji tako potrebna. Poleg tega bo Gruzijo spodbudil k uvedbi potrebnih reform na področju svobode, varnosti in pravice. Močno podpiram sporazum EU-Gruzija o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, saj ima Gruzija dovolj trden okvir, da lahko zagotovi spoštovanje pravic v sporazumu obravnavanih oseb.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Širitev EU leta 2004 in leta 2009 je EU spodbudila k vzpostavitvi novega okvira za sistem partnerstva za sodelovanje z njenimi vzhodnimi in južnimi sosedami na zunanjih mejah EU, s spodbujanjem njihove varnosti, stabilnosti in razvoja ter preprečevanjem novih delitev na evropski celini. Glasoval sem za ta sporazum. Evropska unija si mora prizadevati za svoje sodelovanje z državami južnega Kavkaza in to območje zaščititi.

Ta regija ima strateški pomen za Evropsko unijo, ki ji lahko pomaga pri njenem gospodarskem in trgovinskem razvoju. Predvsem pa morajo biti dejanja EU zaznamovana s spodbudo, ki temelji na načelih dobrega upravljanja ter popolnega spoštovanja človekovih pravic in demokracije. Mislim, da je ta sporazum z Gruzijo o ponovnem sprejemu pomemben z regionalnega vidika in da bo pomenil tudi podporo prizadevanjem EU za okrepitev sodelovanja z drugimi državami v regiji.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) O vprašanjih o poenostavitvi izdajanja vizumov za gruzijske državljane ter o odobritvi sporazuma o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, smo glasovali na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v torek, 14. decembra. Moja kolegica Nathalie Griesbeck je poročala o obeh sporazumih v zvezi z gibanjem oseb med EU in Gruzijo. Namen tega sporazuma z Gruzijo je skrajšati postopke obravnave prošenj za izdajo vizumov, poenostaviti potrebno dokumentacijo ter celo izvzeti nekatere kategorije posameznikov, kot so študenti, novinarji in upokojenci, iz vizumske obveznosti. Hkrati smo glasovali o sporazumu o ponovnem sprejemu, v katerem sta se EU in Gruzija vzajemno zavezali, da bosta ponovno sprejeli svoje državljane, ki prebivajo brez dovoljenja. Oba sporazuma sta znak volje EU in Gruzije za sodelovanje na področju svobode, varnosti in pravice.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ukrepi Evropske unije morajo temeljiti na načelih dobrega upravljanja in spoštovanja demokracije in človekovih pravic. EU mora biti v svojih odnosih z regijo južnega Kavkaza njen partner in ji pomagati pri gospodarskem in trgovinskem razvoju, varnosti, stabilnosti, pospeševanju blaginje in reševanju sporov. Na podlagi tega sem glasovala za sporazum z Gruzijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, saj mislim, da pomeni prispevek k doseganju omenjenih ciljev.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skupni izjavi s praškega vrhunskega srečanja o vzpostavitvi vzhodnega partnerstva z dne 7. maja 2009 je poudarjeno, kako pomembno je spodbujati mobilnost državljanov v varnem okolju s sporazumoma o poenostavitvi vizumskih postopkov in o ponovnem sprejemu. Ta sporazum o ponovnem sprejemu je zato potrebno dopolnilo k sprejetju sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov, ki je bil sklenjen z Gruzijo in katerega bi moralo nujno spremljati izboljšanje varnostnih razmer, ki je potrebno za boj proti čezmejnem kriminalu in nezakonitemu priseljevanju. Upam, da se bosta lahko EU in Gruzija na podlagi tega sporazuma in v duhu skupne zavezanosti učinkovito borili proti nezakonitemu priseljevanju in prispevali k razvoju demokracije, pravne države, človekovih pravic in civilne družbe v tej državi.

Ob upoštevanju rezultatov dialoga o človekovih pravicah med EU in Gruzijo, ki je potekal letos, dejstva, da je Gruzija ratificirala več pomembnih mednarodnih konvencij o varstvu temeljnih pravic, njenega članstva v Svetu Evrope in sodelovanja v vzhodnem partnerstvu, ki temelji na zavezanosti načelom mednarodnega prava in temeljnim vrednotam, sem glasoval za podpis tega sporazuma.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Treba je pozdraviti vse tesnejše odnose Gruzije z Evropsko unijo, ki se odražajo v vrsti nedavnih dejavnosti. Sporazum o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, je pomembna spodbuda za krepitev odnosov med Gruzijo, njenimi sosednjimi državami in Evropsko unijo ter za boj proti nezakonitemu priseljevanju. Pobude za reforme na področju varnosti, svobode in pravice bi lahko obrodile veliko sadov, če obstaja duh zaveze na obeh straneh.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki je sorodno poročilu o izdajanju vizumov med EU in Gruzijo. Oba skupaj naj bi olajšala potovanja in izboljšala odnose EU s tem območjem sveta.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gruzija si je zelo prizadevala razviti tesnejše odnose z Evropsko unijo, kot kaže vrsta nedavnih dejavnosti. Ta sporazum o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, je pomemben, ker spodbuja odnose med Gruzijo, njenimi sosednjimi državami in Evropsko unijo ter boj proti nezakonitemu priseljevanju. Vendar pa je nujno, da še naprej prihaja do pobud za reformo na področju varnosti, svobode in pravice v Gruziji.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Sem za, ker močno upam, da bo gospod Sakašvili, ko se bo skril pred gruzijskim javnim tožilcem na ozemlju Evropske unije brez dovoljenja za prebivanje, v skladu s sporazumom hitro in brez zapletov izročen gruzijskim oblastem. Ta sporazum resnično močno potrebujemo. Jaz sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poenostavitev izdajanja vizumov državljanom držav, ki niso članice EU, ne bi smela biti odobrena prehitro. Preden se to stori, je treba čim skrbneje proučiti, ali bi lahko ustrezni sporazumi o ponovnem sprejemu neupravičenim prosilcem za azil in ekonomskim migrantom preprečili zlorabo sistema. Težave z drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema je prav tako končno treba rešiti. Nazadnje, potovanje brez vizumov ne sme koristiti predvsem prosilcem za azil ali celo storilcem kaznivih dejanj.

De facto bo veliko odvisno od tega, ali in v kolikšni meri se bo sporazum dejansko izvajal. V vsakem primeru pa bo okrepil sodelovanje Gruzije z Evropsko unijo. Po mojem mnenju sporazum o ponovnem sprejemu ni dovolj omejevalen in zato sem se glasovanja vzdržal.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zadnjih nekaj letih je vrsta zelo pomembnih političnih dejanj, kot sta bila vstop Gruzije v Svet Evrope in njen pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, to državo bolj kot kdaj koli prej približala Evropski uniji. Glasoval sem za osnutek sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo in Gruzijo o poenostavitvi izdajanja vizumov, ker mislim, da je za Evropo izjemno pomembno, da uvede sosedsko politiko do svojih sosednjih držav, zlasti do „vročih točk“, kot je Kavkaz, v povezavi s katerimi se interesi EU odražajo v pomembnem trgovinskem partnerstvu. Poleg tega zmanjšanje birokracije in nadzora glede sosednjih držav lahko le izboljša odnose s tisto državo in ustvari razmere za boljši nadzor nad območjem in s tem za večjo varnost, razvoj in stabilnost. Oba sklenjena sporazuma – o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, in o poenostavitvi izdajanja vizumov – bosta vsekakor pomagala pri doseganju teh ciljev.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Proces krepitve odnosov med Evropsko unijo in državami južnega Kavkaza, vključno z Gruzijo, je nujno potreben za vzpostavitev trdne, skladne in učinkovite zunanje politike.

Sporazum med Evropsko unijo in Gruzijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, podpiram. Rada bi izpostavila naslednje pozitivne ukrepe: obveznosti ponovnega sprejema, ki so določene na popolnoma vzajemni podlagi, zajemajo državljane, državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva. Obveznost ponovnega sprejema lastnih državljanov vključuje tudi nekdanje državljane, ki so se odpovedali svojemu državljanstvu, ga izgubili ali jim je bilo to odvzeto, ne da bi pridobili državljanstvo druge države. Obveznost ponovnega sprejema državljanov zajema tudi družinske člane – zakonce in mladoletne ali neporočene otroke –, ki nimajo pravice prebivanja v državi prosilki, ne glede na njihovo državljanstvo. Obstaja tudi tako imenovani hitri postopek, ki je določen za osebe, ki so prestrežene na „obmejnem območju“, torej na območju, ki sega do pet kilometrov od pristanišč, vključno s carinskimi conami, in od mednarodnih letališč držav članic ali Gruzije.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Popolnoma se strinjam s trditvijo poročevalke, gospe Griesbeck, da so informacijske kampanje v Gruziji nujne za obveščanje ljudi o novih razmerah in za to, da bi jim omogočili, da izkoristijo nove možnosti. Poleg tega je treba spremembe vizumske politike prav tako čim prej objaviti na spletnih straneh evropskih institucij.

Strinjam se tudi s priporočilom poročevalke, da bi morala odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Evropska komisija, ki je pristojna za spremljanje izvajanja teh sporazumov, po njunem sprejetju ugotoviti kakršne koli ovire ali nesorazmerne omejitve, ki bi vplivale na ustrezno izvajanje in na vzajemnost postopkov, tako na ravni konzularne službe kot pri prečkanju meja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za podpis tega sporazuma, saj mislim, da skupaj s sporazumom o poenostavitvi izdajanja vizumov predstavlja zelo pomemben napredek v odnosih med EU in Gruzijo, pomembno stopnjo njenega vključevanja v Evropo in hkrati zagotavlja zagon za države za spodbujanje potrebnih reform na področju svobode, varnosti in pravice.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasovali smo proti temu sporazumu, ker: je njegov cilj vračati ljudi v državo, kjer glede na svetovni poziv UNHCR 2010–2011 več kot 16 let živi približno 212 tisoč notranje razseljenih ljudi, ki potrebujejo zatočišče ter sredstva, da bi postali samozadostni, kjer je v vseh delih družbe razširjeno spolno nasilje in nasilje na podlagi spola in kjer se dopušča neprimerno ravnanje policije; prav tako velja za tiste nekdanje prebivalce Abhazije in Južne Osetije, ki de facto niso na noben način povezani z Gruzijo; ne vsebuje strogih zaščitnih ukrepov v zvezi s kršitvijo temeljnih pravic in zagotavljanjem visokih meril sprejema, ki so v Gruziji slaba; vsebuje številne vrzeli in dvoumnosti, ki jih bo morda pojasnil skupni odbor za ponovni sprejem, v katerem Evropski parlament žal nima besede, kar bi bilo glede na njegove nove pristojnosti sicer popolnoma legitimno; ne zagotavlja ustrezne zaščite osebnih podatkov – podatki se lahko posredujejo „drugim organom“ brez dovoljenja zadevne osebe.

Poročilo: Petru Constantin Luhan (A7-0309/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za načela v tem poročilu, ki krepijo mnenje, da je Evropska unija lahko globalno konkurenčna le, če spodbuja konvergenco svojih regij in držav članic. Strinjam se, da je treba kljub vsemu napredku zmanjšati razlike med regijami, da bi okrepili notranji trg in strategijo Evropa 2020, katere rezultati bodo lahko oprijemljivi le, če se upošteva začetni položaj v vseh regijah. Čeprav se po eni strani strinjam, da številne regije še vedno potrebujejo naložbe v infrastrukturo in dostopnost, bi po drugi rad poudaril pomembnost naložb v raziskave in inovacije, pri čemer je bistvenega pomena sodelovanje vseh ravni upravljanja in zasebnih izvajalcev, da bi lahko izboljšali porabo in uporabo sredstev. Da bi uresničili to zamisel, je potrebno jasno stališče Komisije do partnerstva, podporo EU za konkurenčnost malih in srednjih podjetij pa je treba pregledati in okrepiti.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – To resolucijo sem podprla, ker določa zelo potreben okvir in poudarja povezovalno vlogo kohezijske politike ter njen prispevek k povečanju globalne konkurenčnosti EU. Kohezijska politika je ključna politika EU, ker omogoča regijam, da se čim bolje spopadejo z vse večjimi izzivi, kot so podnebne spremembe, staranje prebivalstva, socialne migracije, energija ali gospodarska in finančna kriza, in tako prispevajo k povečanju globalne gospodarske konkurenčnosti EU. Podpiram mnenje poročevalca, da bi to lahko dosegli z zagotavljanjem skupnih življenjskih standardov za vse državljane EU in s podpiranjem razvoja z izkoriščanjem lokalnih in regionalnih posebnosti, pri čimer bi ustvarili dodano vrednost in gospodarsko produktivnost.

Pomembno je poudariti, da se po izpolnitvi cilja zagotavljanja podobne kakovosti življenja z omogočanjem dostopa do infrastrukture in kakovostnih storitev regije lahko osredotočijo na ukrepe za razvoj lokalnih gospodarskih zmogljivosti, pri čemer je pomembna stopnja razvoj lokalnih politik na področju raziskav, razvoja in inovacij ter primerna regionalna infrastruktura.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Sprejetje svežnja teritorialne, socialne in ekonomske kohezije igra ključno vlogo pri določanju prednostnih nalog in ciljev Evropske unije, s čimer se zagotavlja osebni in gospodarski razvoj ter spodbuja solidarnost med državami članicami. Podpiram pomembnost spodbujanja ekonomske, socialne in teritorialne kohezije z razvojem infrastrukture, da bi pomagali zagotoviti uspeh strategije EU 2020 v okoliščinah, v katerih bo ta nova strategija obravnavala ovire v gospodarskem razvoju.

Poleg tega se konkurenčnost lahko doseže le s spodbujanjem raziskav, inovacij in tehnološkega razvoja ter z zagotavljanjem ustrezno visoke kakovosti poklicnega usposabljanja za evropske državljane. Glasovala sem za to poročilo, ker mislim, da se je kohezijska politika izkazala kot učinkovit instrument, ki omogoča prožno spopadanje s socio-ekonomskimi izzivi, ki izvirajo iz gospodarske in finančne krize.

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za odlično samoiniciativno poročilo svojega cenjenega romunskega kolega Petruja Constantina Luhana o doseganju dejanske teritorialne, socialne in ekonomske kohezije v Evropski uniji. Popolnoma podpiram poročilo glede trditve, da je „doseganje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije nujen pogoj, vendar ne zadostuje za zagotavljanje gospodarske konkurenčnosti na svetovni ravni, za katero so potrebna znatna vlaganja na poglavitnih področjih, kot so energija, okolje, infrastruktura, izobraževanje, raziskave in razvoj, ustvarjalna industrija in storitve ter logistika in promet“. To na kratko povzema veliki načrt za naložbo v vrednosti tisoč milijard evrov, h kateremu sem pozival že od začetka tega mandata in ki je nujen pogoj za razvoj naše celine s konkurenčnostjo ter za enake možnosti za evropske državljane kjer koli v Uniji.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Evropska unija je lahko konkurenčna le, če notranje politike povečajo njeno zmogljivost za odzivanje na sedanje izzive. Trajnostna regionalna in kohezijska politika je nujno potrebna, da se odpravijo ovire za gospodarski razvoj in poveča konkurenčnost na notranjem trgu in na svetovni ravni. Pomembnost povezane in usklajene regionalne politike za Evropsko unijo je jasna. Finančna in gospodarska kriza in tudi plinska kriza, ki je prej prevladovala v Evropi, so pokazale, da pomanjkanje ustrezne regionalne politike vpliva na vso Evropo.

Mislim, da je kohezijska politika ključna politika EU, ker regijam omogoča, da rešijo težave, ki so se pojavile. Strinjam se s poročevalcem, da bo imel razvoj politike teritorialne kohezije neposreden vpliv na doseganje ciljev strategije EU 2020 in da je treba čim prej analizirati, ali se podpora EU določenim regijam opira na konkretne rezultate, ki bodo zagotovili trajnost regionalne politike.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V času, ko teritorialne razlike med različnimi regijami Evropske unije postajajo vse bolj očitne, je eden od najbolj učinkovitih instrumentov za izpolnitev velikopoteznih ciljev strategije Evropa 2020 pametnejša kohezijska politika EU, ki se močno opira na inovacije, raziskave in razvoj, hkrati pa skrbi za posebne razmere v regijah. Poročilo gospoda Luhana potrjuje ta pristop in predstavlja kohezijsko politiko EU kot enega izmed ključnih dejavnikov gospodarske vitalnosti naših regij. S to politiko se približujemo bolj trajnostnemu evropskemu gospodarstvu.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker moramo razpravljati o ukrepih, sprejetih na evropski in nacionalni ravni, glede socialne in teritorialne kohezije, katerih namen je izpolnjevanje ciljev politik EU, vključno z naraščajočo globalno gospodarsko konkurenčnostjo. Pravzaprav je kohezijska politika ključna politika EU, ker regijam omogoča, da se spopadejo z izzivi, ki izvirajo iz gospodarske in finančne krize, podnebnih sprememb, staranja prebivalstva, socialnih migracij ali energije. Te cilje je mogoče doseči s spodbujanjem razvoja na lokalni in regionalni ravni ter, seveda, z zagotavljanjem skupnih življenjskih standardov za vse državljane EU. Rada bi poudarila, da je Evropa združena in da je zato zelo pomembno zmanjšati razlike v stopnji razvoja evropskih regij ter zagotoviti ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Poleg tega bi morala biti kohezijska politika bolj usmerjena v rezultate in pomembno si je prizadevati za še večjo učinkovitost in uporabnost, saj bo le tako ta politika lahko postala primernejša in uporabnejša za potrošnike. Za dosego ciljev strategije Evropa 2020 moramo izvajati kohezijsko in regionalno politiko ter zagotoviti, da je ta politika neodvisna in da zajema vse evropske regije.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čestitam gospodu Luhanu za njegovo delo pri pripravi tega poročila, ki sem ga podprl. Pravzaprav sem prepričan, da lahko učinkovita kohezijska politika, ki lahko zmanjša ekonomske, socialne in teritorialne razlike, prispeva k povečanju globalne gospodarske konkurenčnosti. V tem smislu postajajo regije, ki se lahko čim bolje uprejo prihodnjim izzivom in s tem povečajo konkurenčnost in usmerjenost Evrope k zanesljivi oživitvi gospodarstva, vse bolj pomembne.

Ob upoštevanju finančne krize, katere posledice celotna Evropa še vedno čuti, in glede na cilje strategije EU 2020 menim, da je koristno okrepiti kohezijski sklad in strukturne politike z večjo vključenostjo regij. Nazadnje, kohezijska politika je bistvenega pomena za doseganje ciljev lizbonske strategije, vendar pa so za utrditev teh rezultatov potrebne stalne naložbe v infrastrukturo, kar je podlaga za povečanje gospodarske konkurenčnosti Evrope.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glavni cilj poročila o doseganju dejanske teritorialne, socialne in ekonomske kohezije v EU je povečanje globalne konkurenčnosti podjetij EU. Celotno vodilo poročila je napačno, saj brez analize predpostavlja, da si konkurenčnost in kohezija ne nasprotujeta niti nista nezdružljivi. Dejstvo je, da konkurenčnost, kakršna je danes, tudi na evropski ravni, pomeni nižje plače in omejevanje pravic delavcev ter vedno večjo privatizacijo v korist velikih podjetij; hkrati pa je v nasprotju z ekonomsko in politično kohezijo. Poročilo opisuje težave, s katerimi se spopadajo regije v EU, vendar ni zmožno predlagati prepričljivih in izvedljivih rešitev ter namesto tega ostaja zvesto lizbonski strategiji in strategiji EU 2020.

Nazadnje, izraža mnenje, da so gospodarska kriza in njene uničujoče posledice, ki so prizadele večino evropskih regij, še ena težava, s katero se morajo spopadati regije, vendar se izogiba omembi vzrokov zanjo. Na ta način v bistvu prikriva neprimernost in šibkost evropske kohezijske politike pred krizo. Zato sem glasoval proti poročilu.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kohezijska politika Unije se je izkazala kot bistvena za zmanjševanje razlik pri razvoju različnih evropskih regij. Treba je zagotoviti horizontalno in vertikalno usklajenost med različnimi ravnmi upravljanja, da bi dosegli skupne standarde razvoja ter ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Podpora za raziskave, inovacije in izobraževanje je bistven ukrep za zagotavljanje vključujočega trga dela in spremljati jo morajo politike na regionalni ravni. Aktivna vloga lokalnih in regionalnih organov je ključna za zagotavljanje večje gospodarske konkurenčnosti na svetovnem trgu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Lizbonska pogodba določa spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v EU in solidarnost med državami članicami kot eno od njenih temeljnih vrednot (člen 3 Rimske pogodbe).

Glavni cilj kohezijske politike je spodbujanje uravnoteženega razvoja 271 različnih regij EU z zmanjševanjem razlik med njihovimi stopnjami razvoja. Posebna pozornost je namenjena regijam z omejenimi možnostmi, na primer podeželju, območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, območjem, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih in demografskih razmer, ter otoškim, čezmejnim in gorskim regijam.

V zvezi s tem si prizadevam za uskladitev kohezijske politike s strateškimi cilji strategije Evropa 2020 in za spodbujanje preglednosti pri dodeljevanju sredstev. Po mojem mnenju bi morale biti vse informacije v zvezi s sprejetjem in izvajanjem načrtov za financiranje kohezijske politike v realnem času dostopne širši javnosti na spletni strani in razvrščene po najbolj podrobni klasifikaciji NUTS: denimo, raven NUTS 3 bi morala biti prisotna povsod, kjer obstaja ta oznaka. To zagovarjam v svojem mnenju, ki je priloženo poročilu Kohezijska politika: Strateško poročilo o izvajanju programov 2007–2013 za leto 2010.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Današnja resničnost v Evropski uniji je najmočnejša in najbolj odkrita zavrnitev trditve v poročilu, da se je kohezijska politika učinkovito odzvala na socialno-ekonomske težave, ki jih je povzročila kriza. Poročilo vsebuje še drugo mnenje: kohezijsko politiko povezuje s tako imenovano strategijo Evropa 2020. Dobro znano je, da strategija Evropa 2020, ki je nasledila staro lizbonsko strategijo, sledi isti politični usmeritvi liberalizacije, privatizacij in prožnosti delovnega prava. Te smernice, ki jim je treba slediti, ne prispevajo h koheziji: nasprotno, povečujejo razlike med državami in regijami ter znotraj vsake države. Prerazporeditvena funkcija proračuna EU, nujna za uporabo načela kohezije, je zaradi svoje majhne vloge resno ogrožena.

Temu je treba dodati stroške za najranljivejša gospodarstva v EU, za vstop v enotni trg, ekonomsko in monetarno unijo in deregulacijo mednarodne trgovine, ki so v poročilu prezrti vidiki. Oživitev proizvodnje v vsaki državi in regiji, trajnostna raba virov in ohranjanje okolja predstavljajo strateške kanale za gospodarski razvoj vsake države, skupaj z ustvarjanjem delovnih mest s pravicami, in za krepitev mreže javnih storitev in družbenih vlog države.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) S tem poročilom sem se strinjal, ker se je v skladu z duhom pogodb kohezijska politika, katere cilj je zmanjšati razlike v stopnjah razvoja in ki regije pripravlja na spopadanje z dolgoročnimi in kratkoročnimi izzivi (globalizacijo, demografskimi spremembami, upadanjem števila podeželskega prebivalstva, podnebnimi spremembami in varstvom biotske raznovrstnosti), z upoštevanju njihovih posebnih prednosti in slabosti izkazala za bistveno v postopku evropske integracije. Močna in dobro financirana kohezijska politika je osnovni pogoj za doseganje ciljev strategije EU 2020. Vse regije bi se morale razvijati skladno. Veseli me, da se Komisijo poziva, naj prouči in predlaga delovne metodologije, ki bodo spodbujale podeželsko-mestna partnerstva, se borile proti upadanju števila podeželskega prebivalstva in hkrati spodbujale trajnostni razvoj mestnih območij, saj tam živi približno 80 % prebivalstva EU. Mestna in podeželska območja v regionalnem gospodarskem razvoju igrajo dinamično vlogo. V naslednjem programskem obdobju bodo potrebne naložbe v mestne in predmestne projekte, ki jih bo treba bolje uskladiti s projekti razvoja podeželja. Treba je spodbujati podjetništvo ter podpirati mala in srednja podjetja, jim priznati ključno vlogo, ki so jo odigrala pri spodbujanju gospodarske konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest, in olajšati dostop do sredstev, zlasti za mala in srednja podjetja, ter zagotoviti poenostavljen dostop do tveganega kapitala in mikrofinanc. Komisija bo še naprej poenostavljala postopke za uporabo strukturnih skladov in kohezijskega sklada, da bi zmanjšala upravno breme za upravičence do sredstev.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Izboljšanje kakovosti življenja z ustvarjanjem varnih in kakovostnejših delovnih mest ter zagotavljanjem dostopa do infrastrukture vseh vrst – na področju prevoza, na socialnem področju ali na področju izobraževanja ali v povezavi z raziskavami, razvojem in inovacijami – je glavni razlog za javno podporo postopku evropske integracije. Kohezijska politika lahko zagotovi skladen razvoj EU s svojimi posebnimi cilji in instrumenti in tako zadovolji gospodarske in socialne potrebe evropske javnosti. Hkrati se države članice EU neposredno spopadajo s posledicami globalizacije. Namen tega poročila z naslovom Doseganje dejanske teritorialne, socialne in ekonomske kohezije v EU – nujen pogoj za globalno konkurenčnost? je spodbuditi razpravo med poslanci Evropskega parlamenta o soodvisnosti in dopolnjevanju ukrepov, ki so bili sprejeti na evropski in nacionalni ravni za izpolnjevanje ciljev politik EU, vključno s ciljem povečanja globalne gospodarske konkurenčnosti. Poročilo si prizadeva zagotoviti okvir s poudarjeno povezovalno vlogo kohezijske politike in njenim prispevkom k povečanju globalne konkurenčnosti EU. Pozdravljam poročilo in razpravo.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo se posveča predvsem regionalni in evropski konkurenčnosti ter večji produktivnosti. Je popolnoma v skladu s strategijo Evropa 2020. To pomeni, da je izpuščen vpliv edine zanimive omembe v poročilu, o kakovostnih javnih storitvah za vse državljane, ne glede na to, kje živijo in delajo. Glasoval proti temu besedilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Uniji je uspelo zmanjšati razlike v razvoju različnih evropskih regij z močno kohezijsko politiko. Nujno je, da nadaljuje z zagotavljanjem usklajevanja med vsemi ravnmi upravljanja, da bi dosegla želene cilje EU v zvezi z razvojem ter ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Pomoč za raziskave, inovacije in izobraževanje je nujen ukrep za zagotavljanje trga dela za vse. Vsi morajo prispevati, da bi zagotovili večjo gospodarsko konkurenčnost na svetovnem trgu.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – (LV) Glasoval sem za, ker podpiram kohezijo, če nič drugega bodo na ta način vsi latvijski podkupovalci zaprti in tako ne bodo mogli več ovirati ustrezne uporabe strukturnih skladov EU. V zvezi s tem moramo kohezijo udejanjiti na ravni javnega tožilstva, policije in sodišč, ne le v Latviji, temveč tudi na celotnem ozemlju Evropske unije. Tako se bo uporabilo več milijard evrov, prvič, kot je bilo predvideno; drugič, v skladu z roki; in tretjič, glede na interese državljanov in ne posameznih javnih uslužbencev in političnih skupin. Sem za kohezijo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Kohezijska politika je ključna skrb EU, da bi uravnotežila razmerje med bogatejšimi in revnejšimi regijami. Prav tako naj bi omogočila izravnati rezultate neenakomernega gospodarskega razvoja. Glede na to bi moralo biti mogoče zagotoviti doseganje skupnih življenjskih standardov. Zlasti v globaliziranem svetu bi morali veliko pozornosti nameniti konkurenčnosti regij. Glasujem proti poročilu, saj ni jasno, v kolikšni meri regije posameznih držav članic že imajo na razpolago potrebno strokovno znanje.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo o teritorialni, socialni in ekonomski koheziji si po mojem mnenju prizadeva zagotoviti celovit okvir s poudarjeno povezovalno vlogo kohezijske politike in njenim prispevkom k povečanju globalne konkurenčnosti EU. Namen mojega glasovanja za poročilo je spodbuditi razpravo v Evropi o soodvisnosti in dopolnjevanju ukrepov, ki so bili sprejeti na evropski in nacionalni ravni, za izpolnjevanje ciljev politik EU, vključno s ciljem povečanja globalne gospodarske konkurenčnosti. Izboljšanje kakovosti življenja z ustvarjanjem varnih in kakovostnejših delovnih mest je eden od glavnih razlogov za javno podporo postopku evropske integracije. Teritorialnost bi bilo treba varovati in razvijati s socialnimi ukrepi za zagotovitev polne vključitve – vključno z gospodarsko vključitvijo – javnosti. Kohezijska politika lahko zdaj zagotovi skladen razvoj s posebnimi cilji in instrumenti, ki zadovoljujejo gospodarske in socialne potrebe javnosti.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) To samoiniciativno poročilo, za katerega sem glasoval, izhaja iz dolgotrajne težke razprave o vprašanju, ki je za Grčijo zelo občutljivo. Dosedanji napredek na področju politične kohezije je res pomagal zmanjšati razlike med regijami. Vendar pa so se gospodarske razmere spremenile in kohezijska politika se mora prilagoditi nanje. Nova vloga kohezijske politike, ki je najpomembnejši instrument Skupnosti za solidarnost med najrevnejšimi in najbogatejšimi regijami EU, bi morala biti pospeševanje prizadevanj za preprečevanje nastanka gospodarskih otokov ali regij novih revežev v evropski strukturi. Tako smo pred jasnim in posebnim izzivom.

Obstajata dve točki, katerima bo morala Grčija nameniti posebno pozornost: 1. Regije prvega cilja kohezijske politike; ta točka je povezana s konvergenco na področju bruto domačega proizvoda, ki jo je treba močno okrepiti. 2. Regije, ki se postopoma opuščajo (med njimi je tudi Atika); te bo treba proučiti posamično na podlagi njihovih najnovejših gospodarskih podatkov, saj je gospodarska kriza lahko podatke iz prejšnjih let spremenila.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo izhaja iz pobude skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) med potekom razprave o prihodnosti kohezijske in regionalne politike. Krepitev teritorialne, socialne in ekonomske kohezije v Evropski uniji je ena od smeri, ki ji je treba slediti, da bi prispevali h globalni konkurenčnosti.

Popolnoma se strinjam s temeljnim ciljem tega poročila, ki je poudariti vlogo, ki jo kohezijska politika igra pri zmanjševanju ekonomskih, socialnih in teritorialnih razlik, ustvarjanju novih delovnih mest, krepitvi rasti in gradnji infrastrukture. Teritorialna in socialna kohezija bi morali biti temelja za oblikovanje nove politike, ko bo lahko zagotavljala trajnostno rast in večjo konkurenčnost na svetovni ravni.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čestitam poročevalcu, gospodu Luhanu za njegovo odlično delo in strinjam se z njim, da je potreba po izboljšanju kakovosti življenja z ustvarjanjem varnih in kakovostnejših delovnih mest ter zagotavljanjem dostopa do infrastrukture vseh vrst – na področju prevoza, na socialnem področju ali na področju izobraževanja ali v povezavi z raziskavami, razvojem in inovacijami – glavni razlog za javno podporo postopku evropske integracije.

Popolnoma se strinjam z mnenjem, da je kohezijska politika ključna politika EU, ker regijam omogoča, da se čim bolje spopadejo s temi izzivi in tako prispevajo k povečanju globalne gospodarske konkurenčnosti EU z zagotavljanjem skupnih življenjskih standardov za vse državljane EU in s podpiranjem razvoja z izkoriščanjem lokalnih in regionalnih posebnosti, s čimer se ustvarjata dodana vrednost in gospodarska produktivnost.

  Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Podpiramo našo skupno kohezijsko politiko in mislimo, da je pomembna za evropsko integracijo. V času velikih napetosti v EU je pomembno, da držimo skupaj. Vendar pa mislimo, da bi morala biti regionalna politika predvsem v pristojnosti regij in držav članic ter da bi se morala pomoč EU osredotočiti na najrevnejše regije in na različne programe za teritorialno sodelovanje.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Poročilo poudarja dosežke kohezijske politike, ki so nujni za uspešno izvajanje strategije EU 2020 kot instrumenta za odpravljanje razlik med regijami. V obdobju 2007–2013 je bilo približno 86 milijard EUR namenjenih raziskavam in inovacijam. V prihodnjem programskem obdobju bo treba spodbujati in uporabljati uspešne modele v trikotniku znanja, da bi zagotovili trajnostni razvoj regionalnih strateških okvirnih programov za raziskave in inovacije.

Poročevalec poziva Evropsko komisijo, naj predloži konkretne predloge za določitev in dosledno izvajanje cilja teritorialne kohezije, in poudarja pomembnost načela decentralizacije do ravni lokalnih organov (pristop od spodaj navzgor), z namenom izboljšanja ravni porabe sredstev (protiproduktivno je, če regije upravljajo v povprečju le 30,5 % celotnega proračuna, dodeljenega kohezijski politiki, preostanek pa se upravlja na centralni ravni).

Zato je treba v prihodnosti močno okrepiti načelo partnerstva. Poročilo priporoča, naj države članice in Evropska komisija pozorneje podpirajo večje projekte, ki pokrivajo dva ali več operativnih programov in imajo velik vpliv na evropski ravni, s čimer bo mogoče ustvariti dodano vrednost, kakovostna delovna mesta in zagotoviti trajnostni razvoj regij.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kohezijska politika Evropske unije je ključnega pomena za omogočanje regijam, da se spopadejo z izzivi novih mednarodnih razmer. S podpiranjem razvoja, krepitvijo lokalnih in regionalnih posebnosti ter zagotavljanjem zmanjševanja razlik med življenjskimi standardi Evropejcev krepimo evropski projekt. Vendar pa obstaja potreba, da se ob politikah in ukrepih na regionalni ravni okrepi podpora za raziskave, razvoj in inovacije, skupaj z razvojem izobraževanja in spretnosti, ki jih Evropejci potrebujejo za zagotavljanje vključujočega trga dela.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ta parlament je danes sprejel samoiniciativno poročilo, ki poudarja vlogo, ki jo kohezijska politika igra pri zmanjševanju ekonomskih, socialnih in teritorialnih razlik, ustvarjanju novih delovnih mest, pospeševanju rasti, gradnji infrastrukture in zagotavljanju skladnega razvoja EU z njenimi posebnimi cilji in instrumenti, pri čemer zadovoljuje gospodarske in socialne potrebe evropske javnosti.

Kohezijska politika je bila ena od prvih politik, ki so zajele njeno regionalno razsežnost, in je pomenila dodano vrednost ter pomagala zagotavljati njeno učinkovitost in trajnost. Način, na katerega vsaka država članica izkorišča možnosti, ki jih je deležna, ker je del enotnega evropskega trga, je odvisen od njene zrelosti in stopnje razvoja, ki se od države do države razlikujeta. Iz tega sledi, da je vsaka država članica pristojna za določitev najučinkovitejših ukrepov, da bi svojemu gospodarstvu omogočila delovanje v okviru tega globalnega sistema. Poročilo vsebuje predloge za nove smernice za prihodnje oblikovanje politike, za povečanje njene učinkovitosti ter za zagotavljanje močne, trajnostne rasti in večje globalne konkurenčnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (ES) Med pripravo tega poročila je naša skupina pogosto izrazila temeljno nesoglasje z usmeritvijo, ki jo predlaga njegov avtor. Na koncu zato nismo imeli druge možnosti kot glasovati proti njemu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) V zadnjih letih je denar iz kohezijskega sklada in strukturnih skladov prispeval k dinamičnemu razvoju številnih mest in velikemu deležu podeželskih območij. Kohezijska politika je za državljane EU otipljiv dokaz pozitivnega vpliva ukrepov, sprejetih na ravni EU, na lokalne skupnosti in njihove regije. Počasi prihajamo iz krize, ki je povzročila dodatne neenakosti v EU. Kohezijska politika se je izkazala kot prožen instrument, kateremu se je uspelo odzvati na posebne potrebe posameznih regij in do določene mere ublažiti negativne posledice krize. Kohezija med regijami predstavlja edinstveno dodano vrednost, ki pozitivno vpliva na gospodarsko konkurenčnost EU. S pomočjo izenačevanja stopnje razvitosti regij in zagotavljanja podobne kakovosti življenja in enakega dostopa do infrastrukture se EU lahko spopade s svetovnimi izzivi. Lahko se bo bolj osredotočila na naložbe v inovacije, raziskave in razvoj.

Trajnostno, zeleno in na znanju temelječe gospodarstvo bo pomenilo našo večjo konkurenčnost, saj se bo ta povečala, če se zmanjša brezposelnost v regijah in če bomo podpirali dobro kvalificirano in mobilno delovno silo tako na mestnih kot na podeželskih območjih. Podpiranje malih in srednjih podjetij, ki zaposlujejo večino državljanov EU, je temeljno vprašanje. Potrebujemo močno kohezijsko politiko, ki pa potrebuje ustrezen proračun, vsaj na sedanji ravni, da bi lahko izpolnila svoje velikopotezne cilje.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ekonomska, socialna in teritorialna kohezija je nujen pogoj za konkurenčnost na svetovni ravni, vendar ne zadostuje za njeno zagotavljanje. Evropska kohezijska politika si prizadeva za zmanjšanje razlik med regijami, ob upoštevanju vpliva svetovnih izzivov, kot so podnebne spremembe, demografske spremembe, težave, povezane z energijo in varstvom biotske raznovrstnosti, ter novih izzivov, ki izvirajo iz gospodarske in finančne krize. Zato podpiram besedilo, ki ga je predložil poročevalec, moj kolega v Odboru za regionalni razvoj, ki ponavlja mnenje, da si kohezija in konkurenčnost ne nasprotujeta niti nista nezdružljivi, temveč vsebujeta elemente, ki se dopolnjujejo.

Konkurenčnost v Evropski uniji se lahko doseže le s trajnostno gospodarsko rastjo, s katero bo kohezijska politika prispevala k uspešnemu izvajanju ciljev strategije Evropa 2020 in k odzivom na družbene in gospodarske izzive. Na regionalno razsežnost zato ne bi smeli pozabiti, temveč bi jo morali prej spodbujati z večjim sodelovanjem regionalnih in lokalnih organov ali z večjo vlogo mestnih in podeželskih območij, saj bomo zanesljivo konkurenčnost na svetovni ravni dosegli le s spodbujanjem regionalne konkurenčnosti.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – To poročilo določa načrte Parlamenta za boljše usklajevanje financiranja EU iz strukturnih skladov in porabe evropskih sredstev za inovacije kot način za odpravljanje razlik med stopnjami razvoja regij v EU ter za ohranitev regionalne konkurenčnosti. Podpiram te pozive, skupaj z nadaljnjim pozivanjem k poenostavitvi postopkov v zvezi s tem financiranjem, zlasti za mala in srednja podjetja, katerim bi morali v sedanjih gospodarskih razmerah pomagati z zmanjšanjem upravnega bremena. To poročilo prav tako določa pomembne kazalnike, ki poudarjajo pomembnost načela decentralizacije (pristop od spodaj navzgor), z namenom izboljšanja načela partnerstva z lokalnimi organi, ki so pogosto v najboljšem položaju za prepoznavanje potreb državljanov v EU in zlasti v Walesu.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (SK) Ko v tem parlamentu govorimo o koheziji, govorimo o seznamih želja. Naši volivci in mi sami bi radi živeli v Evropi, kjer so vsi uspešni, nihče ni reven in kjer ni pomanjkanja delovnih mest. To poročilo je zato bolj podobno seznamu, ki bi ga otrok lahko poslal Božičku. Nesporna korist poročila je ta, da morda vključuje vse, kar bi si želeli najti pod božičnim drevesom – če ne letos, pa morda leta 2020. Obstaja le ena težava. Vse te stvari stanejo. Kakor v družini z majhnimi otroki se moramo tudi v tem primeru odločiti, kaj nam je najpomembnejše. Ne morem si kaj, da ne bi mislila, da je to prvotna vloga tega parlamenta. Predloženo poročilo je precej žalosten dokaz dejstva, da nam niti kriza ne bo pomagala bolje igrati te vloge.

Vedno imamo preveč prednostnih nalog. Toda v vsaki družini je le en proračun in darila se kupijo z denarjem, ki ostane po tem, ko je bil družina nahranjena in oblečena in ko so bili plačani vsi računi za stanovanje in energijo. Podpora, ki jo tako velikodušno zahtevamo za to ali za ono, pomeni denar davkoplačevalcev; mater in očetov, ki se vsak mesec odločajo, kaj je zanje resnično pomembno in kaj bo moralo počakati. Tega ne smemo pozabiti.

11. Popravki in namere glasovanja: gl. zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.10 in se je nadaljevala ob 15.05)

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEK
predsednik

(Seja se je začela ob 15.05)

12. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

13. Čas za vprašanja predsedniku Komisije

  Predsednik. – Naslednja točka je čas za vprašanja predsedniku Komisije.

Rad bi pozdravil predsednika Barrosa na našem mesečnem času za vprašanja.

Pripravljeni smo, da začnemo z vprašanji. Pravila so enaka kot vedno: ena minuta za vprašanje, ena minuta za odgovor in če kateri od predsednikov političnih skupin želi zastaviti dodatno vprašanje, vprašanje in odgovor lahko trajata vsak 30 sekund.

  Ioannis Kasoulides, v imenu skupine PPE. – V imenu gospoda Daula, predsednika naše skupine, bi rad zastavil naslednje vprašanje. Skupina EPP bi rada vedela, kakšni so vaši pogledi na sedanja prizadevanja za nadaljevanje neposrednih pogajanj za rešitev palestinskega vprašanja. Združene države so opustile svoja prizadevanja, da bi Izrael prepričale, naj podaljša moratorij na gradnjo naselij v vzhodnem Jeruzalemu in na Zahodnem bregu, najbrž zato, ker ne vodijo nikamor.

Kako bi morala ukrepati EU ločeno ali skupaj v okviru četverice, da bi pogajanja stekla? Kako lahko glede na sedanje dogajanje razumemo ponavljanje EU, da je pripravljena priznati neodvisno palestinsko državo, ko bo to primerno?

Kakšna je ocena humanitarnih razmer na območju Gaze po tem, ko se je Izrael junija 2010 odločil, da bo omilil zaprtje prehodov ter prizadevanja za osvoboditev Gilada Šalita?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Kot veste, Evropska unija močno podpira nadaljevanje neposrednih pogovorov. Včeraj je Svet za zunanje zadeve izrazil evropsko stališče obžalovanja, da Izrael ni mogel sprejeti nove zamrznitve gradnje naselij, k čemur so pozvale Evropska unija, Združene države in četverica.

Dodal bi, da je stanje žalostno, zlasti ker vzpostavitev potrebnih pogojev za rešitev z dvema državama ni le v interesu Palestine, regije in širše mednarodne skupnosti, temveč, verjamem, da tudi, v interesu samega Izraela.

V zvezi s pogajanji se je Svet za zunanje zadeve včeraj dogovoril tudi o krepitvi usklajevanja s četverico in z Združenimi državami. Posebni odposlanec senator Mitchell se bo kmalu sestal s Catherine Ashton, da bi jo seznanil s trenutnim stanjem. Evropska unija bo izrazila svojo polno podporo mirovnemu procesu in svojo popolno sodelovanje v regiji. Mislim, da bi četverico lahko okrepili z zelo tesnim sodelovanjem Evropske unije z ZDA.

Visoka predstavnica Ashton je v stiku s ključnimi akterji v regiji in veselimo se tudi zasedanja Arabske lige ta teden. Pogajanjem moramo dati novo priložnost, nov zagon, saj ne smemo dopustiti zastoja. Prepričan sem, da bomo našli pot naprej z Združenimi državami.

  Ioannis Kasoulides, v imenu skupine PPE. – Rad bi ponovno vprašal, kakšne so humanitarne razmere na območju Gaze po odprtju mejnih prehodov in kaj se dogaja z desetnikom Giladom Šalitom.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Razmere v Gazi niso obvladljive. Gospodarsko okrevanje je nujno potrebno, vendar na žalost v Gazi nismo videli bistvene politične spremembe, h kateri je Evropska unija pozivala v zadnjih mesecih.

Zato se je prejšnji ponedeljek Evropska unija dogovorila o tristranskem pristopu, da bi na zahtevo predsednika vlade Fajada podprla izvoz iz Gaze. Nedavno sem sprejel predsednika vlade Fajada in pogovarjala sva se o tem. Gazo bi morali obravnavati kot zelo pomemben del pri oblikovanju palestinske države.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, gospod Barrroso, Evropski svet se bo sestal v četrtek in petek. Rad bi vam zastavil naslednja vprašanja:

Prvič, ali mislite, da uvedba evroobveznic lahko prispeva k stabilizaciji evra?

Drugič, ali se strinjate s stališčem kanclerke Merkel, da evroobveznice niso potrebne?

Tretjič, če se vaše mnenje razlikuje od mnenja gospe Merkel in ste za evroobveznice, kaj nameravate storiti na zasedanju Sveta ta četrtek?

Četrtič, ali ste v stiku s predsednikom Euroskupine gospodom Junckerjem, predsednikom vlade in ministrom za finance, ter ali ga boste kot predsednik Komisije podprli?

Petič, če evroobveznice ne dobijo podpore, ali boste takoj po tem obvestili Parlament o tem, kako se vi, kot Komisija, nameravate odzvati na morebitno negativno odločitev?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Evroobveznice so zanimiva zamisel. Pravzaprav je Komisija o njih razmišljala že leta 2008, v svojem dokumentu EMU@10 – 10. obletnica EMU. Vendar pa smo medtem vzpostavili evropski instrument za finančno stabilnost in evropski sistem finančnih nadzornih organov, da bi se spopadli s to krizo. Ta dva instrumenta sta vse prej kot izčrpna. Če bo potrebno, jih je mogoče izboljšati in prilagoditi veliko hitreje kot kakršne koli druge alternative, pa naj bodo še tako zanimive. Mislim, da si moramo v tem trenutku zastaviti preprosto vprašanje: ali se s krizo lahko najbolje spopademo z instrumenti, glede katerih smo se sporazumeli, ali s spet novo razpravo o vprašanju, glede katerega se ne strinjamo? Kot namiguje vaše vprašanje, mnenja o nedavnih predlogih predsednika vlade Junckerja dejansko niso soglasna.

Mislim, da je odgovor danes jasen. Osredotočiti se moramo na to, kar lahko vodi v soglasje v evroobmočju, saj bi bilo nesoglasje škodljivo za dojemanje trgov evroobmočja. Ne zavrzimo zamisli o evroobveznicah v prihodnosti, a na tej stopnji se osredotočimo na to, kar lahko storimo hitro in odločno.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, gospod Barroso, na moje vprašanje ste odgovorili izjemno diplomatsko, vendar ne želim, da se izognete temu. Zato vas bom vprašal zelo natančno: predsednik vlade Juncker je v svoji vlogi predsednika Euroskupine naznanil, da namerava prevzeti pobudo v Evropskem svetu glede uvedbe evroobveznic. Ali ga boste pri tem podprli? Ali boste poleg tega poskušali prepričati gospo Merkel in gospoda Sarkozyja, naj se pridružita večini držav evra, ali boste, ko bosta gospa Merkel in gospod Sarkozy rekla „tega nočeva“, rekli „velja, ker se ti dve strani ne strinjata, bomo zamisel opustili“?

  José Manuel Barroso , predsednik Komisije. – Odgovoril bom zelo iskreno. Ne verjamem, da na tej stopnji obstaja najmanjša možnost za sporazum o evroobveznicah.

Več držav članic temu predlogu nasprotuje. Zato mislim, da bi si morali prizadevati, da dosežemo največje možno soglasje glede sedanjih instrumentov. Vam – in zlasti Martinu Schulzu – sem zelo odkrito povedal, da se mi zamisel zdi zanimiva in privlačna. Pravzaprav je Komisija že prej predložila nekaj predlogov – v času enega od mojih slavnih predhodnikov –, a na tej stopnji ni pravih pogojev za dosego sporazuma.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Imam posebno vprašanje, a prej želim povedati, gospod Barroso, da imate v Komisiji pravico do pobude. Lahko pripravite predlog o evroobveznicah in to je vprašal gospod Schulz. Velja, ne boste uporabili te pravice in to je zdaj težava glede tega vprašanja.

Imam posebno vprašanje o razrešnici 2009. Obstaja izjava o zanesljivosti generalnega direktorja za regionalno politiko, ki pravi, citiram, da generalni direktorat za 38 od 79 programov nima zadostnega zagotovila o zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov v zvezi s povračili prijavljenih izdatkov leta 2009 . Ob tem se zastavlja vprašanje, v čigavi pristojnosti je omogočiti to zadostno zagotovilo. Izjava se nadaljuje, da so bile pri 41 preostalih programih najdene pomembne pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene na začetni stopnji, pred povračili leta 2009.

Torej, če predpostavljamo, da ste politično odgovorni za to izjavo z vsemi njenimi posledicami, je moje vprašanje za vas, kakšni bodo vaši ukrepi v zvezi z državami članicami.

  José Manuel Barroso , predsednik Komisije. – Gospod Verhofstadt, naj vam v odgovor na vaše mnenje naprej povem, da je Komisija že uporabila svojo pravico do pobude. Spomnili se boste, da sva Olli Rehn in jaz ob uvedbi tega mehanizma uvedla možnost skupnih jamstev, ki je bila bolj ali manj sorodna evroobveznicam. Države članice so to odločno zavrnile.

Zdaj bi lahko predložili nove predloge, vendar se mi v tem trenutku, ko smo v tako občutljivem položaju, nova predložitev uradnih predlogov ne zdi odgovorna. To bi le razdelilo evroobmočje in Evropsko unijo. Toda Komisija je že predložila predloge. Bili so obravnavani in zavrnjeni. Taka je resničnost.

Glede finančnih perspektiv sem se že zavezal, da bom predložil predlog za posebno vrsto evroobveznic – evroobveznice evrskega projekta – in, čeprav sem že slišal nekaj negativnih pripomb iz nekaterih prestolnic, še vedno upam, da se bo to uresničilo.

Glede vašega vprašanja pa mislim, da bi morali od držav članic zahtevati več. Kot veste, z izjemo štirih ali petih držav članic, niso pripravljene dati svoje izjave o zanesljivosti. Res je, kar je izjavil naš generalni direktor – kot ste omenili –, da včasih Komisija nima vseh potrebnih instrumentov, da bi čim bolj zgodaj sodelovala z državami članicami glede načina porabe sredstev Evropske unije na nacionalni ravni.

  José Bové, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, pred enim letom ste mi rekli, da so gensko spremenjeni organizmi pokvarili vaš prvi mandat in da bi radi vprašanje predali nazaj državam članicam.

Pred nekaj dnevi je bilo zbranih 1.200.000 podpisov evropskih državljanov, ki zahtevajo neodvisno strokovno poročilo o gensko spremenjenih organizmih. Pred nekaj dnevi je Svet za okolje zavrnil predlog komisarja Dallija z zelo veliko večino. Tudi mnenje pravnih svetovalcev Sveta in Parlamenta je bilo negativno. Nazadnje ste bili priča še škandalu v Evropski agenciji za varnost hrane z afero Banati in vprašanji, ki jih je zastavil odbor. Še več, agencija se je sama odločila, da bo izdala nove smernice o oceni.

Zato bi rad vedel, ali ste pripravljeni zaustaviti izdajo vseh novih dovoljenj in vseh podaljšanj dovoljenj, kot je na primer tisto za MON810, dokler ne začnejo veljati nova pravila Evropske agencije za varnost hrane? Nove ocene in podaljšanja dovoljenj bi morali potekati v skladu z novimi pravili.

In nazadnje, ali ste pripravljeni ponovno začeti razpravo, da bi lahko dobili neodvisno oceno?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik, glede pobude veste, da novi sistem še ni začel veljati. Vendar pa seveda sledimo vsem pobudam državljanov v zvezi s tem vprašanjem z velikim zanimanjem. Pravzaprav se je pristojni komisar sestal s podporniki te pobude, čeprav še ni uradno priznana.

V zvezi s tem vprašanjem bomo še naprej uporabljali zakonodajo v sedanji obliki. Nimamo boljše alternative od Evropske agencije za varnost hrane. Ta je neodvisna agencija, ki je bila ustanovljena za to, da daje mnenja. Agencija zbira informacije strokovnjakov o tem vprašanju in, seveda, moramo upoštevati njena mnenja. Zato bomo še naprej spoštovali zakonodajo Skupnosti v zvezi s tem vprašanjem. Komisija se ne more odločiti, da bo odložila uporabo zakonodaje Skupnosti.

Kot sem vam že povedal povsem odkrito, nisem zadovoljen s sistemom, ki ureja gensko spremenjene organizme v Evropi. Z njim nisem zadovoljen, ker mislim, da ni dovolj jasen. Vendar pa je to sistem, ki sem ga dolžan upoštevati.

  José Bové, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Hvala za vaš odgovor. Toda Evropska agencija za varnost hrane je že uvedla nove smernice, ki so veliko strožje. Ali ste pripravljeni soglašati, da bi bilo treba vsa nova dovoljenja, ki so bila izdana v zadnjem obdobju, in vprašanje MON810 ponovno preučiti v skladu s temi novimi smernicami?

Danes ne moremo sprejeti ocen, ki so bile opravljene na podlagi starih pravil. Zato vam zastavljam zelo natančno vprašanje in želim si, da bi celotno razpravo začeli še enkrat od začetka, namesto da bi čakali do leta 2012. Direktiva 2001/18/EC naj bi bila posodobljena leta 2012: postopek je treba pospešiti.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Kot vedno upoštevamo predloge neodvisne agencije, Evropske agencije za varnost hrane s sedežem v Parmi. Torej, če agencija pripravi novo smernico, jo bomo zelo pozorno preučili.

To je vse, kar vam lahko povem na tej stopnji. Toda pravni okvir za odobritev gensko spremenjenih organizmov še ni bil spremenjen. Zato se moram držati sedanjega sistema, dokler se ne spremeni, vendar bom pripravljen upoštevati vse nove smernice in jih zelo pozorno proučiti.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, Gazprom in konzorcij Nord Stream gradita tako imenovani Severni tok od 9. aprila. Ne želim se osredotočiti na okoljske vidike tega projekta, saj je ta parlament tudi že razpravljal o njih. Želim le opozoriti na eno vprašanje – zaradi plinovoda, ki je bil položen, velike ladje precej težje dosežejo poljsko pristanišče Świnoujście. To pristanišče je glavni vir dela za številne Poljake v zahodni Poljski, regiji, ki jo je prizadela brezposelnost, ki je pogosto precej visoka. Poljska je to vprašanje izpostavila v dvostranskih pogovorih, vendar imam vtis, da imamo tu opravka tudi s težavami v zvezi s konkurenčnostjo. Pristanišče Rostock je v neposredni bližini, čez mejo, v Nemčiji. Upam, da bo uživalo hitro rast, a rad bi, da bi vsa pristanišča v Evropi obravnavali enako, da bi si bila lahko resnično konkurenčna in da tehnične rešitve ene države članice ne bi ovirale razvoj pristanišča v drugi.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Zavedam se, da so se v določenem trenutku pojavile skrbi, da bi se omejil dostop do nekaterih poljskih pristanišč. Glede na podatke, ki so na voljo Komisiji, pa je nemški organ za rudarstvo v Stralsundu v svoje dovoljenje za pripravo revidirane analize tveganja za nemški del plinovoda vključil zahtevo za podjetje Nord Stream, saj so bili takrat predstavljeni načrti poljske strani, da bi obe pristanišči prilagodili za ladje, za katerih plovbo bi bila potrebna bolj globoka voda. Kot posledica te analize bo plinovod položen na morsko dno in bo območje približno 20 km pokrival v višini pol metra.

Poleg tega je analiza načrtovane trase nemške izključne ekonomske cone vodila v odločitev za alternativno traso na območju 12 km. Končno dovoljenje je izdal zvezni urad za pomorstvo in hidrografijo februarja letos.

Glede na razpoložljive podatke nemških organov in razvijalca sta bila oba omenjena ukrepa sprejeta, da bi zagotovili neomejen dostop do poljskih pristanišč po izgradnji plinovoda. Žal mi je, da je to tako tehnično, a to so najboljši podatki, ki jih imamo.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod Barroso, velikokrat ste dokazali, da države članice obravnavate pravično. Upam, da bo tudi glede tega vprašanja Evropska komisija obravnavala mojo državo na podobno pravičen način. Želel bi samo opozoriti na dejstvo, da ste sami priznali, da se opirate predvsem na podatke nemške strani. Evropsko komisijo bi pozval, naj tudi v zvezi s tem vprašanjem upošteva nasvet neodvisnih strokovnjakov, čeprav še naprej poudarjam, da zelo zaupam v vaš pravični pristop do vseh držav članic Evropske unije.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Hvala za vaše pripombe, gospod Kamiński. Komisija dejansko zelo pozorno spremlja vprašanje Severnega toka. Zavedamo se občutljivosti vprašanja glede okolja in drugih vidikov, zato ga bomo spremljali zelo skrbno.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod Barroso, v odgovoru na vprašanja gospoda Schulza ste povedali, da predlog o evroobveznicah najverjetneje ne bo uspešen.. Pred tem so nam povedali, da z davkom na finančne transakcije ne bo nič in tudi drugi predlogi so bili neuspešni. Zdaj teče že tretje leto po finančni krizi in sprašujem se, ali bi se lahko strinjali s povečanjem reševalnega svežnja za evro – ki bi bil seveda dodaten ukrep – ali moramo pričakovati, da boste do konca tedna vi in drugi spet zavrnili vrsto predlogov. Moje vprašanje se glasi: kako drago je to odlašanje, zlasti ker jasno stane zelo veliko?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Ena stvar, ki jo moramo povedati evropskim voditeljem držav in vlad, je naslednja: ta teden, ko se srečamo – saj je predsednik Komisije tudi prisoten kot član Evropskega sveta –, ne bomo obravnavali le drug drugega, politike ali gospodarstva, obravnavali bomo trge.

To so izjemno občutljiva vprašanja, glede katerih se moramo po mojem mnenju malo zadržati glede pripomb.

Ker je moja dolžnost, da sem odkrit z vsemi vami, sem že odgovoril zelo pošteno na vprašanje gospoda Schulza. Videli smo nekaj zanimivih predlogov o evroobveznicah. Mislim, da predloga ne bi smeli zavreči, vendar je očitno, da trenutno glede tega ni soglasja. Ne bom vztrajal pri vprašanju, glede katerega po mojem mnenju na tej stopnji obstaja očitno nesoglasje. Zdaj imamo instrumente, ki so bili predmet soglasja, na podlagi katerih lahko poskusimo najti in najdemo usklajene, odločne ukrepe za zaščito evroobmočja in Evropske unije.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod Barroso, imam samo kratko dodatno vprašanje: ali obstajajo še drugi instrumenti, o katerih se še razpravlja? Počutim se precej slabo obveščenega o tem. Nekaj je treba ukreniti in najbrž se strinjamo, da bi morali instrumente, ki jih imamo na voljo, dejansko uporabiti.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Razpravljamo o številnih vprašanjih in številnih mogočih alternativnih instrumentih. Euroskupina je na zadnjem srečanju proučila različne možnosti in zamisli in Komisija je v stiku z vsemi udeleženimi stranmi.

Olli Rehn in jaz se nisva posvetovala le z državami članicami, temveč tudi s predsednikom Evropske centralne banke, izvršnim direktorjem Mednarodnega denarnega sklada in z drugimi zelo pomembnimi akterji na tem področju, vendar mislim, da so zelo pomembne objave nespametne, če jim ne sledijo konkretna dejanja, kar se je v preteklosti nekajkrat že zgodilo.

Naslednjič moramo storiti ravno nasprotno in predstaviti resnične odločitve, ko bomo pripravljeni. Zato Komisija zelo aktivno sodeluje z vsemi državami članicami in z drugimi institucijami, da bi se čim prej odzvala s celovitim odgovorom.

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod Barroso, nedavno razburjenje v zvezi s primerom WikiLeaks je povzročilo mešane občutke, saj nekateri ljudje trdijo, da je preglednost dobra, drugi pa, da bodo razkritja morda škodila mednarodni diplomaciji. Vendar pa so me še posebej zabavali podatki organizacije WikiLeaks o vas in o vašem potovanju v Rusijo in o dejstvu, da so vas prezrli in izključili ter na vas gledali z viška, kot da bi bili le poveličevani mednarodni javni uslužbenec.

Gospod Barroso, ne pozabite: o tem smo tu že razpravljali. Vedno znova sem vas opozarjal na to, da niste bili neposredno izvoljeni od ljudstva in zato nimate prave legitimnosti. Ali je dejstvo, da niste bili izvoljeni, razlog, da ne zahtevate več spoštovanja na svetovnem prizorišču, in zakaj prebivalci Evrope vas in celotno Komisijo vse bolj zaničujejo?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod Farage, od vas ne bi pričakoval, da se boste enakega mnenja kot Rusi – namigujete namreč, da se strinjate z njimi! Odkrito povedano, me je izvolil ta parlament s tajnim glasovanjem, zato mislim, da si zaslužim spoštovanje tega parlamenta, vseh njegovih poslancev.

(Aplavz)

Evropska unija 27 demokracij ima izviren način izvolitve predsednika Komisije prav zato, ker nismo država. Prepričan sem, da ne bi podpirali združene evropske države. Ker nismo združena država, se predsednika Evropske unije ne voli neposredno. Predsednika sploh nimamo; imamo predsednika Komisije. Lahko vam je to všeč ali ne – meni je všeč bolj kot vam! –, a v resnici me je izvolil ta parlament, imamo pa tudi predsednika Evropskega sveta, ki so ga imenovali voditelji držav in vlad.

Takšni smo in mislim, da je to demokratičen način obravnavanja raznolikosti Evropske unije. Upam, da vsaj poslanci Evropskega parlamenta spoštujejo institucije, ki jih imamo v Evropski uniji, tudi če jih drugi ne.

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – No, gospod Barroso, ob tem sem zelo užival! To, da lahko vstanete in se ponašate z dejstvom, da ste bili tajno izvoljeni in da vam to nekako daje demokratično legitimnost, je najbolj nenavadno dojemanje, ki sem ga doživel v vsem svojem življenju.

Dejstvo je, da ima Komisija izključno pravico, da predlaga takšno zakonodajo, ki škoduje evropskim gospodarstvom, tako kot se dogaja. Ali obstajajo kakšne okoliščine, v katerih bi po vašem mnenju prebivalci Evrope morali iti na referendum, da bi se lahko odločili o teh vprašanjih?

(Vzkliki različnih poslancev iz dvorane)

  Predsednik. – Kolegi, žal mi je, ne upoštevamo pripomb iz dvorane. Radi bi nadaljevali s postopki.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Volitve v Parlament so bile odprte volitve. Vendar pa mnogi menijo, da so najsvobodnejše volitve tiste, pri katerih se vsaka oseba – ali vsak poslanec – odloča tajno. V totalitarnih sistemih tajno glasovanje po navadi ni dovoljeno, prav zaradi pritiska na osebne svoboščine. To je prva stvar.

Drugič, glede referenduma, ustavna in demokratična teorija omogoča tako referendume kot predstavniško demokracijo. Mimogrede, Velika Britanija je najverjetneje država, ki je največ naredila za predstavniško demokracijo. Predstavniška demokracija predstavlja popolnoma legitimen način sprejemanja odločitev v demokraciji. Vloga parlamentov, nacionalnih ali Evropskega parlamenta, je v demokraciji izjemno pomembna. Osebno mislim, da nekatere pripombe glede predstavniške demokracije ne izražajo pravega demokratičnega mišljenja, kadar so izražene tako negativno.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Kitajska ima velik presežek v svoji bilance trgovine z EU. Presežek Evrope na področju storitev je premajhen, da bi to odtehtal. Kitajska dosega svoj trgovinski presežek z umetno nizko vrednostjo svoje valute, z znižanimi plačami, da si prebivalci Kitajske ne morejo privoščiti ničesar uvoženega in da so izvozne cene bistveno nižje od evropskih, in, tretjič, z neupoštevanjem mednarodnih patentnih pravic, tako da se kitajska podjetja lahko okoriščajo od tujih raziskav in razvoja.

Kitajska hitro kopiči tuje devizne rezerve in nadzor nad redkimi svetovnimi viri. Evropske države postajajo prostovoljne žrtve neusmiljenega svetovnega tekmeca z instrumentom za uničenje našega preživljanja. Evropske države morajo posamično – kar mi je ljubše – ali pa skupno zaščititi naše industrije.

Zakaj Komisija dopušča, da podjetja in delavci EU trpijo zaradi nepoštene konkurence Kitajske?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Naj vam povem, da bomo veliko uspešnejši, če to naredimo skupaj in ne posamično.

Iskreno povedano mislim, da naše posamezne države članice nimajo dovolj vpliva, da bi uvedle kakšne ukrepe glede Kitajske. Evropska unija lahko skupno sodeluje s Kitajsko in to že počnemo. Kot veste, se zavzemamo za prosto trgovino, a tudi za pravično trgovino. Ko smo na primer mislili, da obstaja dokaz o dampingu, smo uvedli protidampinške ukrepe v zvezi s Kitajsko. Ni bilo enostavno, saj so nekatere države članice nasprotovale tistim ukrepom, a smo jih uvedli. Vsakič, ko se sestanemo s kitajskim vodstvom, razpravljamo o pravicah intelektualne lastnine in potrebi po njihovem spoštovanju nekaterih osnovnih načel, da bomo lahko še naprej odprto trgovali z njimi. Prav to je naš načrt: pozitivno sodelovati s Kitajsko in hkrati odločno zagovarjati naše trgovinske interese.

Mimogrede, to je bilo povsem jasno izraženo na zadnjem vrhu.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Rekli ste, da verjamete v pravično trgovino, toda ta ni na voljo. Ker imamo, je pristranska trgovina v korist Kitajske.

Ali bo Komisija dosegla, da bo Kitajska umaknila svoje podpore, dovolila dvig vrednosti svoje valute ali spoštovala mednarodne lastninske pravice, ki menda znašajo približno 5 % kitajskega BDP? Ali ne bo na koncu treba preprečiti uvoza kitajskega blaga v celoti?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Jasno je, da bo Komisija uspešna, če ima polno podporo naših držav članic. To počnemo in se zelo zavzemamo predvsem za vzajemnost. Pojem vzajemnosti pomeni, da želimo ohraniti odprte trge. Mislimo, da je to v našem interesu. Evropska unija je daleč največji izvoznik na svetu, večji od Kitajske, in zato je pomembno, da ohranimo odprte trge. Mislimo pa tudi, da morajo naši partnerji spoštovati nekatera osnovna pravila.

Glede menjalnih tečajev je bila Evropska unija, kot veste, na zadnjem srečanju G20 v ospredju in je poskušala zagotoviti, da bi se to vprašanje obravnavalo na konstruktiven način in s sodelovanjem, saj mislimo, da bi o njem morali razpravljati tudi, ko obravnavamo težave večjih neravnovesij v svetovnem gospodarstvu.

  Predsednik. – Zdaj smo prišli do drugega dela časa za vprašanje, do postopka „catch-the-eye“. Tema je WikiLeaks in kibernetska varnost.

  Carlos Coelho (PPE). – (PT) Gospod predsednik, gospod Barroso, ne bom vas prosil, da se posvetite težavam diplomacije Združenih držav, niti, da komentirate prednosti in slabosti računalniških omrežij, svobodo obveščanja ali sramotne zahteve po usmrtitvi Juliana Assangea. Rad bi povedal, da nimamo pravice prezreti nikakršnih podatkov, ki se pojavijo na javnem prizorišču.

Predsednika Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter predsednico Pododbora za človekove pravice sem prosil, če bi lahko ponovno obravnavali preiskavo o dejavnostih ameriške obveščevalne agencije CIA v Evropi, ki jo je Parlament izvedel leta 2007 in kateri sem imel čast predsedovati. Takrat sem vam izrazil spoštovanje: Barrosova komisija je bila pripravljena sodelovati in pomagati in je delovala zelo pregledno, za razliko od Sveta, ki se je v svojih odnosih s Parlamentom izogibal in lagal. Vprašanje, ki vam ga želim zastaviti, je zelo preprosto: ali je Barrosova komisija pripravljena spet sodelovati z Evropskim parlamentom na popolnoma pregleden način?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (PT) Evropska komisija, ki ji imam čast predsedovati, z Evropskim parlamentom vedno sodeluje popolnoma pregledno in bo to počela tudi v prihodnje. O tem niti najmanj ne dvomim in zahvaljujem se vam za vaše besede o komisiji, ki ji predsedujem. Mislim, da je za nas pomembno, da spoštujemo najvišje standarde in načeli preglednosti ter pravičnega mednarodnega sodelovanja v vseh odnosih med Komisijo in Parlamentov.

  Edit Herczog (S&D). – Jaz bi rada zastavila enako vprašanje. Evropejci so danes digitalno odvisni in mi si želimo biti digitalno odvisni, a pod pogojem, da se na internetu počutimo zaščitene in varne. Prednostna naloga Komisije mora biti priprava predlogov o varnosti 500 milijonov evropskih državljanov. Kakšni so njeni načrti glede krepitve varnosti in zasebnosti hkrati, da ne bi izničili enega ali drugega?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Nekatera od teh vprašanj spadajo na področja nacionalne pristojnosti, a na področjih, ki so v naši pristojnosti, smo nedavno predlagali nekaj izboljšav. V zvezi z zakonodajo glede dostopa do dokumentov smo predložili nekaj predlogov komisarke Malmström, ki jih zdaj obravnavate vi. Prav tako pripravljamo predloge o kibernetski varnosti, saj postajamo, kot ste pravilno povedali, vse bolj digitalno odvisni.

Zelo pomembno je, da imamo v digitalnem prostoru svobodo, seveda pa mora biti to odgovorna svoboda, pri kateri se ščitijo pomembne pravice, kot je pravica do zasebnosti. Varstvo podatkov je torej tudi vprašanje temeljnih pravic in mislimo, da je Komisija predložila smiselne predloge s pravim ravnovesjem med svobodo – o kateri se ni mogoče pogajati – in odgovorno uporabo interneta.

  Graham Watson (ALDE). – Predsednik Komisije je dal neodkrite odgovore glede primera WikiLeaks. Ali ga lahko vprašam nekaj, v zvezi s čimer WikiLeaks še ni razkril njegovih pogledov?

Predsednik, odgovorili ste na vprašanja o izdaji evroobveznic, da bi vladam zagotovili sedanjo porabo. Razumem nekatere pomisleke o takem ukrepanju in se z njimi strinjam. Toda ali ne priznavate sposobnosti zadolževanja, ki je rezultat dobrega upravljanja evra?

Ali ne bi mogli, glede na to, da gospod Oettinger pravi, da potrebuje tisoč milijard EUR v 10 letih za naložbo v energetsko infrastrukturo – to je približno sto milijard EUR letno, da bi prispevali k reševanju dvojnega izziva podnebnih sprememb in energetske varnosti –, in glede na to, da bi bil prevzem tega za Evropsko centralno banko izjemno velikopotezen, predložiti predlogov za izdajo evroobveznic za financiranje naložbe v infrastrukturo raje kot za financiranje sedanje porabe vlad?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod Watson, nisem prišel sem, da bi z vami počel to, kar počne WikiLeaks! Moje stališče glede tega vprašanja že poznate. V svojem nagovoru o stanju v Uniji sem omenil, da bom pripravil predloge za evroobveznice v obliki projektnih obveznic posebej za infrastrukturo. Te ne bi bile namenjene državam članicam, da bi se lahko bolj zadolžile ali da bi lahko pokrile prevelik dolg – v Evropi imamo namreč težave s prevelikim dolgom –, temveč posebej za financiranje nekaterih pomembnih infrastrukturnih projektov, zlasti s podporo Evropske investicijske banke, kot ste pravilno povedali.

To je vsekakor na dnevnem redu in v naši finančni perspektivi. Junija bomo pripravili nekaj konkretnih predlogov o tem vprašanju. Poskusimo doseči potrebno soglasje, saj mislim, da je to eden od načinov za reševanje naše sedanje težave. Obstajajo zelo pomembne omejitve proračunov naših držav članic in hkrati potrebujemo financiranje za nekaj resnično evropskih projektov.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – (ES) Gospod Barroso, kar me skrbi, je vsebina. Zdi se mi, da krivimo tiste, ki opozarjajo, namesto da bi se osredotočili na bistvo težave. Glavno vprašanje v zvezi s spletno stranjo WikiLeaks je njegova vsebina, ki je, kot dokazujejo, resnična.

Več let ste vi in vaši kolegi, kot je Miguel Moratinos, zanikali večino njene vsebine. Zanikali ste, da je prišlo do evropskega tajnega sodelovanja glede nekaterih nezakonitih praks Združenih držav.

Zdaj vemo, da je to res, da se je zgodilo, in še vedno čakamo na odgovor številnih zunanjih ministrstev in zlasti na vaš odgovor. Mislim, da je bistveno, da podate svojo obrazložitev glede vsebine.

Poleg tega imam še eno vprašanje glede kampanje proti Julianu Assangeu. Mislim, da je resnično pomembno, da upoštevamo nevarnosti, ki trenutno grozijo tej osebi. Ne smemo pozabiti, da je storila nekaj, kar je bilo potrebno, in sicer je razkrila resnico.

To je tisto, kar upam da boste tudi razumeli, in tisto, kar upamo vsi v Parlamentu: da boste dali svoja pojasnila, tukaj ali v odboru, ki bi ga morali ponovno vzpostaviti, da bi ugotovili, kakšna je prava resnica.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (PT) V zvezi z vsebino se vsi podatki, ki so bili razkriti, nanašajo na dejavnosti držav članic in ne Evropske komisije. Države članice morajo zagotoviti vsa pojasnila in prepričan sem, da bodo kot demokratične države to storile. Vem, da je v nekaterih državah članicah že prišlo do pobud za obveščanje javnosti o določenih operacijah, katerih so bile obtožene.

V zvezi z delom Komisije lahko povem, da je ta, kot nas je pred kratkim spomnil spoštovani poslanec gospod Coelho, naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi Parlamentu in evropski javnosti zagotovila čim več informacij. Glede Juliana Assangea pa nimam nobenih pripomb. Obstajajo obtožbe kazenske narave proti njemu, ki jih je vložila država članica – Švedska –, ki je demokratična, in trenutno obstaja evropski nalog za njegovo prijetje, ki ga proučujejo britanski sodni organi. Komisija vsekakor o tem nima ničesar povedati, razen tega, kar je očitno: vsak obtoženec je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, trenutno v kibernetskem prostoru poteka prava vojna. Kot poročajo mediji, je v zadnjih nekaj dneh več tisoč hekerjev sprožilo kibernetske napade na podjetja, ki so poskušala onemogočiti internetni dostop do spletne strani WikiLeaks ali pa organizacijo finančno uničiti in zajeziti prispevke.

Podjetja, kot so MasterCard, Visa in PayPal, so bila žrtve kibernetskih napadov tipa DDOS, ko je več tisoč računalnikov istočasno poskušalo dostopiti do iste spletne strani ter jo tako preobremenilo in povzročilo njeno sesutje.

Vsi se zavedamo, da to povzroča težave za transakcije javnosti na splošno. Vprašanje je enostavno: ali mislimo – na evropski ravni –, da imamo zanesljivo varnostno mrežo za zaščito spletnih transakcij javnosti, če se to zgodi?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Mislim, da nismo v celoti pripravljeni na to, zato je Komisija pred kratkim predložila nekaj predlogov o boju proti tovrstnim kibernetskim napadom.

To je bila pobuda komisarke Malmström in zdaj so se tisti predlogi razširili na vse vrste kibernetskih napadov. Glede kibernetskih napadov, ki ste jih omenili, naj vam povem, da zunanje ministrstvo Združenih držav zanika, da je dalo kakršna koli neposredna navodila podjetjem PayPal, Visa ali MasterCard, zato nimam nobene pripombe glede odločitev podjetij, da organizaciji WikiLeaks nudijo storitve ali ne. Komisija nasprotuje kakršnim koli kibernetskim napadom ene ali druge strani v tej sporni zadevi.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospod predsednik, to, da so WikiLeaks in priznani mednarodni mediji objavili tajne depeše Združenih držav, je mogoče le zaradi ogromne napake v varnostnem sistemu Združenih narodov zaradi pretirane širitve distribucijskih krogov zunanjega ministrstva in ministrstva za obrambo.

Kakšne posledice bi po vašem mnenju lahko imela ta napaka za čezatlantske odnose, zlasti na ravni izmenjave diplomatskih in obveščevalnih podatkov? In kaj smo se naučili glede krepitve varnosti medevropskih komunikacijskih omrežij in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje, vključno z mrežo Correspondence Européenne in zaščito pred kibernetskimi napadi?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (PT) Prvič, mislimo, da bi se to, kar se je zgodilo v Združenih državah, lahko zgodilo praktično v katerem koli varnostnem sistemu. Noben varnostni sistem ni popolnoma varen pred možnostjo kršitve zakona.

Res je, da ima v sistemu Združenih držav glede na prejete podatke očitno več sto tisoč posameznikov dostop do zelo zaupnih informacij, vendar pa je res, da je v sistemih, ki cenijo svobodo, kar velja tudi za evropske sisteme, 100 % varnost nemogoča. Iz tega razloga smo odločeni, da bomo sodelovali s svojimi partnerji in prijatelji v Združenih državah, da bi okrepili varnost, vendar bomo pri tem vedno spoštovali tudi temeljne svoboščine in mislimo, da je pomembno najti ustrezno ravnovesje med tema dvema ukrepoma, kot sem omenil pred kratkim.

Res je, da zlasti zaradi teroristične dejavnosti obstaja potreba po izmenjavanju nekaterih zelo občutljivih informacij. Hkrati pa bi morali to početi v skladu s standardi previdnosti in, na splošno, ob upoštevanju načela pravičnega ravnotežja.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Kot kažejo izjave vladnih predstavnikov številnih držav, nenavadna vnema, s katero se preiskuje primer Juliana Assangea, jasno ustreza kaznovanju njega in organizacije WikiLeaks zaradi razkritja nekaterih strogo zaupnih informacij javnosti, kot je zaskrbljenost državne sekretarke Združenih držav Hillary Clinton, ki je ameriški veleposlaništvi v Rimu in v Moskvi prosila za informacije o kakršnih koli osebnih naložbah gospoda Berlusconija in gospoda Putina, ki bi lahko vplivale na zunanjo ali gospodarsko politiko njunih držav. Gospod Berlusconi je opisan kot predstavnik gospoda Putina v Evropi.

Jasno je, da gre tukaj za nezaslišano kaznovanje in preganjanje človeka in organizacije, katerih edini zločin je bil, da sta svet ozavestila glede nekaterih sivih področij, ki vlade postavljajo v neprijeten položaj. Zato je naša dolžnost, da zaščitimo svobodo organizacije WikiLeaks in zagotovimo pravično obravnavanje Juliana Assangea, ki bi moral biti kaznovan zaradi svojih kaznivih dejanj, če bi mu bila dokazana s pravičnim sojenjem.

Zato pozivam Komisijo, naj izrazi svoje stališče do afere WikiLeaks in pojasni, kako namerava spremljati razmere, da se ta zadeva ne bo uporabila za omejevanje svobode obveščanja in za uvedbo omejitev na internetu, ki se je ponovno pokazal kot izjemno močan demokratični instrument, ki ga je zato treba zaščititi.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Kot sem prej povedal, ne morem komentirati posebnih primerov ali kazenskih obtožb.

Glede gospoda Assangea je švedski pravosodni sistem vložil obtožbo, ki jo zdaj proučuje britanski sodni sistem. Tako Švedska kot Velika Britanija spoštujeta pravno državo. Pustiti moramo, da se odvije običajni sodni postopek. Tega ne morem komentirati – in ne bi smel komentirati – ravno zato, ker zelo spoštujem domnevo nedolžnosti in osebne pravice vseh. Zato tega ne morem komentirati.

Glede drugih vaših pripomb v zvezi z nekaterimi zadevami na spletni strani WikiLeaks mislim, da ne bi bilo prav, da bi jih komentiral. Komentarje pripisujejo diplomatom Združenih držav in so zato njihova odgovornost. Ne morem govoriti o njih. Lahko vam povem le, kakšno je naše stališče, ki ni enako stališču Združenih držav. Naše stališče – evropsko stališče – je o vprašanju, o katerem sprašujete, jasno. Ni nam treba komentirati posameznih razkritij, naj prihajajo s spletne strani WikiLeaks ali od drugod.

  Takis Hadjigeorgiou (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, mislim da še vedno nismo prišli do bistva. Vsaj mislim, na podlagi vaših odgovorov, da niste zadeli bistva.

Naprej, sem popolnoma osupel – in rad bi vedel, če ste tudi vi enako osupli – nad neverjetnim molkom evropskih organov v zvezi s tem zatiranjem svobode govora. Na žalost v parlamentu ni prisoten noben zagovornik svobode govora. Izginili so.

Moje vprašanje se glasi: ali mislite, da se to izrablja za preprečevanje možnosti prenosa podatkov? Vsi vpijemo o pravicah Kitajcev in Kubancev do internetnega dostopa – in to upravičeno; vendar, kaj lahko naredimo in bi morali narediti zdaj, ko je ta pravica dejansko zatirana? Kaj lahko stori in bi morala storiti Komisija?

Moje vprašanje je zelo konkretno: kaj boste naredili, da bi zagotovili, da bo evropska javnost lahko imela dostop do spletne strani WikiLeaks?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Najprej, vsebinsko vprašanje, ki smo ga obravnavali, je, da svoboda izražanja v vseh svojih oblikah ni le temeljna človekova pravica, temveč temelj vseh demokratičnih družb. O njej se ni mogoče pogajati.

Hkrati pa je tudi jasno, da obstajajo informacije, zasebne, poslovne ali pravne, ki so po že svoji naravi občutljive in ne morejo biti dostopne širši javnosti. Varstvo podatkov je prav tako vezano na temeljne pravice. Vse naše države članice imajo pravila, ki varujejo podatke in nekatere vrste občutljivih informacij zaradi javnosti, in to je naše stališče glede svobode izražanja in varstva podatkov.

Glede obtožb zoper določeno osebo pa moram povedati, da nisem sodišče. Od Komisije se tudi ne pričakuje, da bo komentirala določene obtožbe določenih posameznikov, ker Komisija ni in naj ne bi bila sodišče in ne izraža svojega mnenja o krivdi določenega posameznika.

  Tunne Kelam (PPE). – Novi koncept Nata poziva k usklajevanju nacionalnih zmogljivosti za kibernetsko obrambo, da bi vsem organom Nata zagotovili centralizirano kibernetsko zaščito. Kakšno vlogo Evropske komisije vidite v okviru boljšega usklajevanja naših nacionalnih kibernetskih obramb, ki so na različnih stopnjah, in okrepitve sodelovanja z Natom? Ali bo na primer baronica Ashton prevzela nekaj vprašanj kibernetske varnosti, ki jih zajemajo obrambne politike? Ali potrebujete več skupnih raziskav EU, da bi oblikovali celovit odziv na evropski ravni na kibernetske izzive?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – To pravzaprav ni pristojnost Komisije, temveč pristojnost baronice Ashton kot visoke predstavnice. Ona razvija tovrstno ukrepanje z našimi glavnimi partnerji. Na zadnjem srečanju na vrhu s predsednikom Obamo smo na dnevni red uvrstili naše sodelovanje na področju kibernetske varnosti.

To je pomembno vprašanje, ne le za Nato, temveč tudi za naše dvostranske odnose z Združenimi državami. Delamo na tem. Mislimo, da obstajajo resne grožnje za kibernetsko varnost. Nekatere države članice – sklepam, da tudi vaša – so že bile žrtve kibernetskih napadov. Mislimo, da je to pomembna zadeva. Moramo jo obravnavati tudi na evropski ravni, vendar je to vprašanje, v zvezi s katerim imajo države članice nekaj odgovornosti. Visoka predstavnica razvija prizadevanja za vzpostavitev usklajenega pristopa k težavam kibernetske varnosti. Te ukrepe v celoti podpiram.

  Derek Vaughan (S&D). – O tej zadevi se je po vsej Evropi veliko govorilo. Ena od stvari, ki skrbi ljudi je, kaj bo to pomenilo za prihodnost kibernetske varnosti po vsej EU. Mislim, da ni veliko ljudi, ki bi jih zelo zanimal vpleteni posameznik. Skrbi jih, kako se bo to razvijalo v Evropi. Mislim le, da je pomembno, da bi EU morala imeti politiko v zvezi s tem.

Komisijo bi pozval, naj v te razprave vključi čim več partnerjev, ne le na ravni držav članic, temveč tudi na drugih ravneh upravljanja v vsej EU, da bi, na primer, kibernetska varnost postala pomembno vprašanje tudi za regionalne in lokalne oblasti.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Popolnoma se strinjam z vašo zaskrbljenostjo, ki ste jo izrazili. Razvijamo prav to usmeritev.

Evropska unija je bila nedavno priča kibernetskim napadom proti javnim in zasebnim organizacijam v Estoniji in Litvi, leta 2007 oziroma 2008. Vsak dan se zgodi več tisoč kibernetskih napadov na institucije Evropske unije in druge javne organe.

Komisija se je nedavno odzvala na te zaskrbljujoče razmere in 30. septembra predložila predlog direktive o napadih na informacijske sisteme, ki razveljavlja okvirni sklep iz leta 2005. Splošni cilj direktive je boj proti obsežnim napadom, ki izvirajo iz Evropske unije in/ali so usmerjeni nanjo.

Zelo smo pozorni na te pomisleke in mislimo, da je predlog direktive dober. Kaznuje uporabnike orodij, kot so botneti, za izvedbo kaznivih dejanj ter uvaja višjo stopnjo sankcij za storjena kazniva dejanja. Uvaja obveznost držav članic, da se odzovejo na nujno zahtevo javnega ali zasebnega sektorja prek mreže kontaktnih točk 24/7 v osmih urah po njenem prejemu, ter njihovo obveznost spremljanja, da bi omogočile zbiranje in zagotavljanje podatkov o kibernetskih napadih, vključno s številom pregonov in poročil o kaznivih dejanjih.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odgovori v zvezi s primerom gospoda Assangea in njegovim zaporom zaradi njegovega svobodnega mišljenja spominjajo na odgovore Poncija Pilata.

Rad bi, da razmislimo o treh točkah:

1. To je primer fumus persecutionis, saj so obtožbe zelo šibke; 2. Združene države izvajajo pritisk za izročitev, čeprav še niso določile pravne podlage za to zahtevo; 3. državljanovi evropski bančni računi so bili zaprti, kar pomeni, da od svojih podpornikov ne more prejeti nikakršne finančne pomoči.

Še več, vsi statistični podatki potrjujejo, da evropska javnost podpira ta načela svobode, da želi internetno svobodo, da je za svobodo, kljub dvomom in težavam, ki so se pojavili v povezavi s to pobudo, ki je sam ne podpiram v celoti.

Kljub temu pa bi radi, da bi predsednik Barroso povedal, kakšne so omejitve in na čem resnično temelji varstvo človekovih pravic in svobode izražanja. Ali gre pri tem za virtualni Guantánamo? Ali nam grozi popolna orvelijanska cenzura interneta? To je nevarnost in potrebujemo odgovore v zvezi s tem vprašanjem.

Prav tako je pomembno, da preverjamo razmere gospoda Assangea v zaporu, saj v Italiji niti pripadniki mafije niso v popolni osami.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Lahko vam dam nekaj informacij o pravnih vidikih tega primera, seveda brez opredelitve stališča, saj nisem sodišče in o tem ne morem odločati.

Najprej, gospoda Assangea so aretirali britanski organi na podlagi evropskega naloga za prijetje. Švedski tožilec je izdal opozorilo glede gospoda Assangea v švedskem sistemu, schengenskem sistemu in prek Interpola in na tej podlagi je bil izdan evropski nalog za prijetje.

V skladu s členom 28 okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje se osebe, ki je bila predana v skladu z evropskim nalogom za prijetje, ne izroči tretji državi brez soglasja pristojnega organa države članice, ki je osebo predal. To pomeni, da bi britanski organ, ki je pristojen za odločitev, ali gospoda Assangea preda Švedski ali ne, saj je bil ta aretiran v Združenem kraljestvu, prav tako moral privoliti v to, da ga izroči tretji državi.

To je najboljša razlaga, ki vam jo lahko dam glede pravne podlage, ne morem pa izražati svojega mnenja glede krivde ali nedolžnosti tega posameznika.

  Sarah Ludford (ALDE). – Predsednik Barroso, podali ste različne izjave, vključno z izjavo danes popoldne o tem, kako EU in njene države članice spoštujejo temeljne pravice in pravno državo, vendar je bil v preiskavi o izrednih izročitvah, ki ji je predsedoval gospod Coelho, jaz pa sem bila podpredsednica, najden dokaz prima facie, da je bilo približno 12 držav EU in drugih evropskih držav vpletenih v zlorabe med vojno proti terorizmu, kot so mučenje in izginotja. Odkrito povedano, bojim se, da ste gospodu Coelhu dali precej ohlapen odgovor.

Bili smo mnenja, da Komisija in Svet nista spoštovala člena 6 Pogodbe in pozvali smo ju, naj razkrijeta resnico o tem, kaj se je dogajalo, ter v skladu s členom 7 po potrebi ukrepata, kar pomeni sankcije zaradi kršitev človekovih pravic. Odkrito povedano, ni bilo nobenega rezultata. Zaradi tega se EU lahko obtoži hinavščine. Kaj boste zdaj storili, da bi dobili polno politično in pravno odgovornost za evropsko vpletenost v kršitve človekovih pravic v imenu tako imenovane vojne proti terorizmu?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – .Prvič, Komisija je vedno spoštovala temeljne pravice in popolnoma zavračam kakršne koli kritike, da je bila vpletena v kakršne koli kršitve temeljnih pravic. To ni res. Komisija ima popolnoma neoporečno preteklost v zvezi s tem vprašanjem in pripravljeni smo popolnoma pregledno sodelovati s Parlamentom glede vseh teh vprašanj.

Nekaj vprašanj je v pristojnosti držav članic in te morajo izpolniti svojo dolžnost. Komisija ne more nadomestiti držav članic. Imamo Pogodbo, imamo odgovornost, imamo dolžnosti in imamo pravice. Komisija je s Parlamentom sodelovala vedno, ko je to zahteval – in popolnoma pregledno –, o vprašanjih, ki ste jih pravkar omenili.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, internetna platforma WikiLeaks objavlja – preprosto povedano – zaupne podatke in to je seveda vedno zelo neprijetno za vpletene strani. Prav tako je treba omeniti, da do zdaj proti organizaciji WikiLeaks ni bil sprožen noben sodni postopek. Medtem pa divja prava kibernetska vojna. Po eni strani napadajo strežnike spletne strani WikiLeaks, po drugi pa podporniki organizacije WikiLeaks napadajo strežnike spletnih strani podjetij Visa in MasterCard, da bi jih sesuli.

Moje vprašanje, gospod predsednik, se glasi: ali bo Komisija ukrepala proti takšnim nadomestnim vojnam? Omenili ste že dejavnosti komisarke Malmström. Ali že obstaja časovni načrt za to in ali že imamo zamisli o tem, kako bomo ukrepali? Ali Komisija načrtuje – in v zvezi s tem bi, prosim, rad jasen odgovor, ne izgovorov s podrobnostmi in pravosodnimi argumenti – sprejetje posebnih ukrepov proti organizaciji WikiLeaks, da bi ponovno odigrala svojo vlogo prostovoljnega zastopnika Združenih narodov glede občutljivega vprašanja prenosa podatkov in se obnašala kot tak?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Prvič, ne načrtujemo nikakršnih ukrepov proti organizaciji WikiLeaks.

Drugič, o direktivah, ki smo jih predložili, se bo zdaj razpravljalo s Parlamentom. Predložili smo predloge o povečanju kibernetske varnosti.

Glede nekaterih vprašanj, za katera želite, da jih podrobno obravnavam, mislim, da bi bilo bolje, da vam postrežem z natančnimi informacijami na strokovni ravni. Žal vam ne morem dati konkretnih odgovorov v eni minuti, a moje službe so vam v celoti na razpolago, če bi tako želeli, da vam zagotovijo vse podrobnosti o našem odnosu do tega pomembnega vprašanja. Vendar to v bistvu ni stvar Komisije. To je nekaj, kar se je zgodilo v Združenih državah in je vplivalo na svetovno skupnost, ki uporablja internet, in gre za zelo resno in pomembno vprašanje. Ne podcenjujem njegove pomembnosti, vendar pa moramo vedeti, katera področja so v naši pristojnosti.

Ponujam se, da bom tistim poslancem, ki bi to želeli, na organiziran način zagotovil izčrpne informacije o tehničnih ukrepih, ki jih lahko sprejmemo na evropski ravni.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospod predsednik, rad bi vam zastavil vprašanje o nedavnih dogodkih, ki zajemajo napade hekerjev na podjetja Visa, MasterCard in PayPal, da bi sabotirali njihove finančne operacije in povzročili finančne izgube.

Ali so bili zaupni podatki strank varni ali nezaščiteni, ko so se zgodili ti kibernetski napadi in povzročili precej resne tehnične težave? To je moje prvo vprašanje. Medtem ko se dogajajo ti kibernetski napadi iz ideoloških razlogov ali za zabavo, pa obstaja možnost, da bodo tudi hekerji, ki jih zanima le finančni dobiček, prav tako vdrli v te sisteme. Rad bi vedel, ali so bili ti finančni ali osebni podatki napadeni in kakšni načini in storilci kaznivih dejanj so v to vpleteni ter ali imate v tem trenutku nadzor nad razmerami. Prav tako bi rad vedel, ali se tudi Združene države in mednarodni organi posvečajo tej težavi.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – O odtekanju podatkov in o tem, koliko so bili razkriti zaupni ali osebni podatki, nimam neposrednih informacij. Žal sam nimam teh podatkov – s tem primerom namreč nisem povezan na noben način.

Res je, da je ta zadeva odprla zelo pomembna vprašanja glede varnosti. Z nekaterimi od teh težav smo se ukvarjali pred primerom WikiLeaks in omenil sem nekaj pobud Komisije. Prepričan sem, da so zaskrbljeni tudi na drugi strani Atlantika, zato mislim, da bi si morali skupaj prizadevati za povečanje kibernetske varnosti in pri tem vedno spoštovati temeljne svoboščine – svoboda izražanja je namreč sveta pravica za nas v Evropski uniji –, jasno pa mora biti, da sta varstvo podatkov in zasebnost prav tako temeljni pravici.

Najti moramo pravo ravnovesje in zato moramo v vseh svojih pobudah upoštevati ti dve načeli, ki ju je včasih težko uskladiti, a sta kljub temu zelo pomembni.

  Predsednik. – Kolegi, na seznamu je bilo 21 oseb, a le 14 jih je imelo priložnost spregovoriti. Zelo mi je žal, toda upoštevali smo vrstni red na seznamu.

Čas za vprašanja se je iztekel.

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

14. Stališče Parlamenta o novem predlogu proračuna za leto 2011, kot ga je spremenil Svet (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospe Sidonie Elżbiete Jędrzejewske in gospe Helge Trüpel v imenu Odbora za proračun o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, vsi oddelki, kot ga je spremenil Svet (17635/2010 – C7-0411/2010 – 2010/2290(BUD)) (A7-0369/2010).

  Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, poročevalka. – (PL) Gospod predsednik, po dolgih mesecih pogajanj, razprav in napetosti nam bo ─ upam, da jutri ─ končno uspelo sprejeti proračun Evropske unije za leto 2011 na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. Rada bi začela v pozitivnem duhu, z zadevami, ki po mojem mnenju pomenijo najzanimivejše in najuspešnejše dosežke v okviru proračuna za leto 2011 in so še zlasti pomembne za evropske državljane.

Predvsem me zelo veseli, da nam je uspelo doseči sporazum pravočasno, da so bila težka pogajanja z državami članicami in Evropsko komisijo zaključena pred iztekom leta 2010 in da smo se izognili čerem začasnega proračuna za leto 2011, seveda pa je morala zato vsaka od strani v pogajanjih nekoliko popustiti. Rada bi vas opozorila na nekatere dragocene in zanimive podrobnosti v zvezi z nekaterimi rešitvami, ki nam jih je uspelo oblikovati s pogajanji.

Na prvem mestu naj omenim oblikovanje skupnega stališča in soglasni sprejem predloga Parlamenta iz oktobra 2010 glede prednostnih področij Evropskega parlamenta v zvezi s proračunskimi obveznostmi. Svet in Komisija sta sprejela vse naše predloge za povečanje proračunskih vrstic, pomembnih za mlade, izobraževanje, mobilnost, inovativnost, raziskovalne programe in programe, povezane s ključnimi vprašanji mednarodnih odnosov. To me veseli. Omeniti velja tudi, da je Parlament v svoji oktobrski obravnavi ravnal zelo realistično in disciplinirano. Veseli me, da so Svet in države članice to discipliniranost opazili in da so potrdili predlagane prednostne naloge, ki smo jih jasno omenjali že vse od marca.

Skratka, veseli me, da je Svet pravilno razumel in upošteval pomen našega trikotnika ─ mladi, izobraževanje in mobilnost. Upam, da bo Komisija storila vse, da bodo ta povečana sredstva v letu 2011 porabljena ustrezno.

Veseli me, da nam je uspelo v pretežni meri uvideti tudi lastne strahove. Naše zadovoljstvo ob doseženem sporazumu pa precej kazi nekaj pomembnih podrobnosti. Predvsem smo pri pogajanjih o proračunu za leto 2011 v praksi spoznali, koliko težav je povezanih z izvajanjem Lizbonske pogodbe, koliko zadev ostaja še odprtih in koliko truda bo še zahtevalo iskanje uporabnih, pragmatičnih rešitev za nove okvire, v katerih delujemo zdaj. Ta proces še zdaleč ni zaključen.

Prav tako se je bridko jasno izkazalo, da države članice premorejo vedno manj solidarnosti pri spopadanju s krizo, prav vrednota evropske solidarnosti pa je prva žrtev varčevanja pri nacionalnih proračunih. Hudo me žalostijo nenadna kratkovidnost držav članic in njihove odločitve, da bodo varčevale prav na področju evropskega združevanja. To je boleča tema. K razpravi o tej zadevi se bomo morali še vrniti, saj še zdaleč ni zaključena.

Gospodu Watheletu bi rada zastavila dve precej pomembni vprašanji o zadevah, ki me še vedno begata. Rada bi vedela, ali namerava Svet sprejeti skupno izjavo ─ osnutek izjave smo že videli, ni mi pa jasen njen sedanji status ─ o večletnem finančnem okviru. Evropska komisija je v skladu s pričakovanji Parlamenta že predstavila cel niz kratkih izjav, s katerimi je pojasnjevala vprašanja lizbonskega procesa, evropske dodane vrednosti in lastnih sredstev. Rada bi vprašala gospoda Watheleta, ki danes zastopa Svet, ali lahko Svet pojasni svoja stališča o teh zadevah.

Še enkrat bi se rada zahvalila kolegom poslancem Evropskega parlamenta za njihove prispevke in vsem delavcem Evropske komisije in Sveta za njihov konstruktiven pristop, vnaprej pa se zahvaljujem tudi za odgovora na moji vprašanji.

  Helga Trüpel, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, gospod Wathelet, komisar, gospe in gospodje, kot poročevalka o proračunu Parlamenta lahko ta del proračuna vsekakor ocenim kot politični uspeh. Svet je skoraj v celoti potrdil stališče, ki ga je na svojem oktobrskem glasovanju o proračunu sprejel Parlament. Tega proračuna sem se lotila s skrajno odgovornostjo, ambicioznostjo, kot jo terja Lizbonska pogodba, pa tudi primernim samoomejevanjem, saj se vsi zavedamo, kako težavne so sedanje razmere, obenem pa smo zavzeti Evropejci. Prav to je bilo žarišče navzkrižja interesov v zvezi s proračunom Parlamenta, podobno kot pri splošnem delu proračuna. Institucijam, to je, naši zbornici, pa tudi nizu manjših institucij, kot so Evropski nadzornik za varstvo podatkov, Evropski varuh človekovih pravic in Evropsko računsko sodišče, smo dodelili sredstva, ki jih nujno potrebujejo ─ manj, kot so jih zahtevali, vendar dovolj za njihove stvarne potrebe. Proračun Parlamenta ─ to je po mojem mnenju pomembno ─ je za 25 milijonov EUR manjši od zneska, ki ga je prvotno zahtevalo predsedstvo Parmalenta. Z drugimi besedami, to je še en jasen znak samoomejevanja in samodiscipline, vendar ne samoodrekanja.

Še ena stvar, ki se mi je zdela pomembna, so bila večja sredstva za izboljšanje energetske učinkovitosti naših stavb. V Strasbourgu bi moralo biti na voljo več koles, da ne bi bili toliko odvisni od avtomobilov, omogočiti pa bi morali tudi izdajo vozovnic za bruseljski javni prevoz uslužbencem naših institucij. Saj gre tudi pri tem za odgovoren odnos do okolja. V proračunu smo predvideli uskladitev plač v skladu s sodno odločbo, sredstva za to pa bodo prerazporejena iz drugih delov proračuna. To pomeni, da smo dosegli dober kompromis med Parlamentom in Svetom in da je bilo naše sodelovanje dobro.

Zdaj pa, če mi dovolite, bi rada podala še svojo politično oceno splošnega proračuna kot koordinatorka za proračun za Skupino Zelenih/Evropske svobodne zveze. Povečanje plačil ─ za 2,91 % ─ je zelo skromno, proračun pa je prehodni proračun, sprejet v času, ko so države članice prisiljene varčevati. Parlament pa je želel ─ in še vedno mislim, da je bila to utemeljena zahteva ─ doseči jasen dogovor s Svetom o tem, kako naj se dejansko izvaja Lizbonska pogodba, ki sta jo Svet in Parlament seveda sprejela skupaj ─ saj si glede pogodbe ne nasprotujeta. Še enkrat bi rada poudarila, da Parlament ne skuša širiti določb Lizbonske pogodbe. Zahtevamo samo spoštovanje Pogodbe. Pozivamo pa tudi Svet, naj se ne skriva za rezultati Lizbonske pogodbe. Po mojem mnenju je nekaj nevarnosti takega ravnanja, proti temu pa mora vsak parlament, ki da nekaj nase, dvigniti glas.

Zeleni nismo zadovoljni z dosedanjimi dosežki. Sprejeli smo nekaj plahih izjav, ki nikakor niso v skladu s prvotnimi zahtevami. Menim, da moramo, če že sprejmemo ambiciozno in čvrsto utemeljeno strategijo, vztrajati pri njej, ne pa se predčasno vdati. Zeleni smo veseli, da trenutno ni denarja za jedrski fuzijski reaktor ITER, saj se nam ta projekt ne zdi resnična prednostna naloga današnjega dne, menimo pa tudi, da bi bilo z vidika okolja primerneje nameniti več denarja obnovljivi energiji in okoljskemu prestrukturiranju, ne pa projektom, katerih uspeh sploh ni gotov. Vendar pa lahko že danes rečemo za naslednje leto, da se bodo pogajanja brez dvoma nadaljevala. Močno upam, da bodo pogajanja med Svetom in Parlamentom v evropskem duhu, saj bomo tako vsi skupaj uspešnejši.

  Melchior Wathelet, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pri sprejemanju proračuna za leto 2011 smo dosegli ciljno ravnino. To ni bil lagoden sprehod. Imeli smo nekaj težav, upam pa, da nam bo uspelo v tem proračunskem postopku doseči svoj cilj in da bomo, kot je minuto nazaj rekla tudi poročevalka, proračun lahko sprejeli že pred koncem leta.

Menim, da je bilo prav to naše gonilo in da imamo danes in tukaj pred seboj dokaz, da so bili vsi akterji iskreni v svojih izjavah, da resnično želijo doseči sporazum. Morda pa bi veljalo tudi omeniti, da smo imeli opravka z novostmi, da smo prvič izvedli nov postopek, zato menim ─ tako kot ravnokar poročevalka ─ da so bili popuščanja in kompromisi vseh udeležencev nujni.

Na eni strani je Evropski parlament precej spremenil predlog odobritev za prevzem obveznosti, ki ga je pripravil Svet. Uspelo mu je vključiti nekaj projektov in pripravljalnih ukrepov, odprl je razpravo in zastavil vprašanja glede financiranja vrste politik, torej je v celoti upravičil svojo vlogo proračunskega organa. Precej dosledno je upošteval omejitve, ki jih je predpisal Svet, še zlasti glede odobritev plačil.

Poročevalka pa je omenila tudi skupno izjavo; Svet za to izjavo stoji, saj je vendar skupna izjava. Gotovo vam je znano, da smo prejeli pismo ministrskega predsednika Belgije, ki je ta čas predsednik Sveta, naslovljeno na predsednika Evropskega parlamenta, v njem pa nam sporoča, da so predstavniki držav, ki bodo v naslednjih štirih polletjih predsedovale EU, potrdili, da želijo uporabljati postopek za razvoj finančnih perspektiv v skladu z določbami Pogodbe. To je pravzaprav že prvi primer uveljavitve naše skupne izjave o razvoju prihodnjih finančnih perspektiv.

Na drugi strani pa je Evropski parlament predložil tudi seznam zahtev v zvezi s svojimi ambicijami v postopkih, povezanih z lastnimi sredstvi, lahko pa ste se tudi seznanili z izjavo Evropske komisije, ki kaže, da namerava v okviru svojih pristojnosti za pobude nadaljevati z delom na tem programu in na ta način uvesti nov proračunski postopek, pa tudi finančne perspektive za naslednja obdobja.

Kar zadeva proračun za leto 2011, drži, da je s svojim 2,9-odstotnim povečanjem odobritev za plačila strog proračun. Ob tem pa nam je vendarle uspelo zagotoviti pogoje za začetek delovanja Evropske službe za zunanje delovanje. Prav tako nam je v okviru omenjenega skromnega 2,91-odstotnega povečanja porabe uspelo zagotoviti sredstva za tri nove agencije za finančni nadzor. S pomočjo instrumentov prilagodljivosti samo lahko poskrbeli tudi za politične prednostne naloge, ki jih je predlagal Parlament, namreč, odobrili smo 105 milijonov EUR za nove pripravljalne ukrepe, projekte v zvezi z mladino in projekte v zvezi z mobilnostjo. Kot vidite, gospa Trüpel, o prednostnih nalogah Parlamenta govorimo z natanko takimi besedami, kot jih dosledno uporabljate vi v trialogu, pa tudi v govoru pred nekaj minutami.

Izvedba postopka v novih okvirih, ki jih opredeljujejo določbe Lizbonske pogodbe, je bila nova izkušnja za vse nas, in, naj ponižno priznam, še najbolj zame osebno. Res pa je, da nam je postopek omogočil niz srečanj in razprav ─ včasih tudi burnih ─ in danes lahko ugotovimo, da nam je uspelo doseči sporazum.

Priznam, da imam vseeno občutek, da še nismo storili dovolj, in nekoliko grenak priokus v zvezi s poskusom uveljavitve načela kvalificirane večine namesto soglasnosti pri instrumentih prilagodljivosti. Menim, da nam je dogovor že skoraj uspelo doseči, bojim pa se, da te možnosti ne bomo uresničili. Obžalovanja vredno se mi zdi, da priložnosti nismo izkoristili, bodisi v zvezi s samo prilagodljivostjo ali v zvezi s financiranjem projekta ITER.

Postopek sicer ne bo preprost, ampak ob dobri volji in želji po uspehu na obeh straneh nam bo uspelo. Ob tej priložnosti bi se rad tudi zahvalil vsem, ki ste se iskreno trudili za to, da bomo jutri, upam, ta sporazum tudi potrdili. Predsedniku Buzeku, ki si je pri tem proračunskem postopku resnično zavihal rokave, pa tudi gospodu Lamassouru, poročevalkama gospe Jędrzejewski in gospe Trüpel, seveda pa tudi komisarju Lewandowskemu, ki je kljub nesoglasjem vsakič pripravil nove predloge, tako da nam je postopek uspelo pripeljati do konca.

Pred seboj imamo torej dokaz, da smo sposobni doseči sporazum, pa tudi dokaz, da je ta novi lizbonski postopek lahko uspešen. Ob vseh zastojih in težavah nam je uspelo doseči sporazum in dobili smo proračun, ki pa je mnogo več kot zgolj proračun: državljanom bo prinesel otipljive pridobitve v zvezi z mobilnostjo, mladino, strukturnimi skladi, ki jih bo mogoče uporabljati za evropske regije, ki sredstva res potrebujejo, službo za zunanje delovanje in finančnimi agencijami.

Da, s tem proračunom bomo lahko izvajali politike v prid evropskim državljanom. To mora biti naše gonilo in to je vodilo vse strani v pogajanjih pri sprejemanju kompromisov, potrebnih za uspešen sporazum.

  Janusz Lewandowski, član Komisije. ─ Gospod predsednik, v imenu Komisije pozdravljam pripravljenost Parlamenta, da glasuje o proračunu za leto 2011, čeprav vse sestavine izvirnega svežnja ─ ki obsega uredbo o večletnem finančnem okviru, novi medinstitucionalni sporazum in financiranje ITER ─ še niso do konca urejene.

S tem glasovanjem obe veji, pristojni za proračun, dokazujeta svoj odgovoren odnos, saj bomo tako preprečili proračunsko krizo v času, ko je Evropa pred hudimi izzivi in se srečuje s finančno nestabilnostjo v več državah članicah.

Poudariti moram, da se je Parlament odločil za glasovanje iz enakih razlogov kot Svet, namreč, da bi se izognili nadaljnjemu usklajevanju. Svet je sprejel želje Parlamenta glede pripravljalnih ukrepov, pilotnih projektov, rezerv in proračunskih pripomb. Menim, da je to ─ enako glasovanje, da bi se izognili nadaljnjim zamudam ─ preskus naše volje in pripravljenosti sprejeti proračun, zagotoviti evropskim državljanom možnosti za izvedbo projektov in programov, ki so lahko in morajo biti usmerjeni v rast na področju delovnih mest.

Na strani porabe glasujemo o vsoti 141,8 milijarde EUR, kar ustreza 1,13 % BNP, pri čemer so po mojem mnenju upoštevane vse glavne prednostne naloge Parlamenta v zvezi z mladino, malimi in srednjimi podjetji in raziskavami, v proračunskih postavkah 1a in 3b, ter v zvezi s Palestino, v postavki 4.

Za uresničitev teh ciljev moramo uporabiti instrument prilagodljivosti v znesku 150 milijonov EUR. Plačila znašajo 126,5 milijarde EUR, kar ustreza 1,01 % BNP. To odraža proračunske omejitve, s katerimi se trenutno srečujejo države članice.

Ta raven plačil je določena ob pogoju ─ ki je po mnenju Komisije zelo pomemben ─ da se doseže soglasje o skupni izjavi o hitrem ukrepanju, če bo potrebno, za zagotovitev dodatnih odobritev plačil, s prenosi ali spremembami proračuna, da bi se izognili pomanjkanju sredstev za kritje odhodkov.

V zvezi z rezervami, o katerih boste verjetno tudi glasovali, pa lahko samo ponovim stališče Komisije, seveda pa si prizadevamo, da bi čim prej izpolnili pogoje, ki jih je postavil Parlament.

Zelo pomembno je, da imamo proračun, saj bomo tako lahko nadaljevali razprave na drugih področjih brez dodatnih zapletov, ki jih prinaša delovanje po začasnih dvanajstinah. To je res izrednega pomena.

Ostane nam torej financiranje ITER, le-to pa je povezano z mednarodno verodostojnostjo združene Evrope kot partnerice v svetovnih znanstvenih in tehnoloških projektih. Če se ne bomo mogli sporazumeti ─ in za sporazum je zdaj zadnji čas ─ bomo izgubili približno 570 milijonov EUR proračunskih rezerv za leto 2010, s tem pa tudi manevrski prostor pri proračunskih rezervah za leto 2011. Zato menim, da lahko z glasovanjem in dogovorom o ITER pridobimo vsi.

Odprta ostaja tudi prilagoditev, prenos določb Lizbonske pogodbe v večletni finančni okvir in novi medinstitucionalni sporazum. Pohvaliti moram prizadevanja proračunskega poročevalca gospoda Reimerja Bögeja in ministra Watheleta, da bi dosegla sporazum na tem področju, ki bi dopuščal tudi določeno prožnost. To je prav. V Parlamentu lahko v razpravah slišim mnenja, da je nova ureditev bolj omejujoča od sedanje, ampak to je kompromis, ki bo v resnici v praksi zagotovil enako raven prožnosti, kot je veljala do sedaj. Zato se mi zdi sprejemljiv v sedanjih časih fiskalne konsolidacije v državah članicah.

Nadaljevati moramo delo pri prenosu določb Lizbonske pogodbe s sprejemom večletnega finančnega okvira in novega medinstitucionalnega sporazuma, saj bi z zastoji in zamudami na tem področju zašli na neznano ozemlje in izgubili tla pod nogami glede pravnih pogojev našega delovanja za prihodnost.

Tu je bila Lizbonska pogodba preizkušena v praksi. Ni se sicer izkazalo, da olajšuje sprejemanje kompromisov in odločitev, kot je bilo zamišljeno, upam pa, da se lahko iz te izkušnje česa naučimo, v pričakovanju ugodnega izida glasovanja v Parlamentu pa smo se že tudi lotili pripravljanja proračuna za leto 2012. To dokazuje naš optimizem. Zahvaljujem se vsem, ki ste sodelovali pri sprejemanju kompromisov v zvezi s proračunom za leto 2011, Alainu Lamassouru, predsedniku Buzeku, ministru Watheletu in poročevalkama.

  László Surján, v imenu skupine PPE. – (HU) Gospod predsednik, zdaj tudi na lastni koži občutimo učinke Lizbonske pogodbe. Mi sami, pa tudi evropska občila na splošno, pogosto trdimo, da je Pogodba izredno okrepila pristojnosti Parlamenta. No, res je, da sta obe veji proračunskega organa približno enako močni, vendar naša veja svoje moči v resnici ne more uporabiti, saj nas je Pogodba zvezala s postopkom sporazuma. Edini primer, v katerem bi bile pristojnosti Parlamenta širše, namreč primer, ko bi Svet sam glasoval proti lastnim predlogom, je popolnoma nepredstavljiv. Zavedati se moramo, da bi nadaljevanje dela z dvanajstinami pomenilo le prebijanje iz meseca v mesec, kar ne bi bilo vredno Evropske unije, zato v soglasju z drugimi skupinami v Evropski ljudski stranki menimo, da Evropska unija jutri mora dobiti veljaven proračun.

Podlaga tega proračuna bo predlog, ki ga je že poleti predstavila Evropska komisija in ga je Parlament ocenil za utemeljenega in razumnega. Tudi Svet je menil več ali manj enako, saj predloga ni veliko spremenil, pač pa je samo nekoliko znižal ravni plačil glede na hudo krizo. Ta kriza pač ne more biti resna, če jo lahko, ob siceršnjem znesku prihodkov evropskih držav članic, rešimo že s štirimi milijardami. Odkrito rečeno bi lahko to znižanje ravni izdatkov ocenili kot nekoliko populistično. Kar me veseli pri končnem sporazumu, s katerim je Parlament sprejel omenjeno znižanje za štiri milijarde, je ugotovitev, da zneskov nismo zniževali kar povprek, pač pa smo ohranili pomembna prednostna področja, glede katerih je bil Parlament še posebej občutljiv.

Vsaj meni osebno se zdi velikega pomena, da smo sredstva za podporo kohezijski politiki znatno povečali, za skoraj 15 %. Prav tako pomembno je, da dosežemo neko mero napredka. Razumel sem opozorilo, gospod predsednik, in takoj bom končal, moram pa še povedati, da je Parlament ob koncu pogajanj naredil hudo napako in da so interesi, ki izvirajo iz strankarske politike, hudo otežili uresničitev vseh naših ciljev.

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, rad bi se odzval na besede gospoda Surjána. Opraviti imamo z novim postopkom, pri katerem oba proračunskega sozakonodajalca, Svet in Parlament, delujeta na isti ravni. Naslednje moje besede so namenjene kolegom poslancem iz Odbora za proračun, ki se pritožujejo, da se je ta razprava politizirala. Rad bi vam povedal, da že logika novega postopka narekuje, da presežemo tehnična proračunska vprašanja in razpravljamo o proračunski politiki sami. Ta proračunska politika pa razkriva, da v drugih organih in v Evropskem svetu želijo proračunsko politiko izkoristiti za bistveno spreminjanje Evropske unije. Zato bi rad začel pri predsedstvu Sveta ─ pri vas, gospod Wathelet.

Po mojem mnenju Parlament veliko dolguje belgijskemu predsedstvu, saj mu je po mojem mnenju uspelo doseči nekaj, kar se mi je še pred tremi tedni zdelo neuresničljivo. V Svetu vladi Združenega kraljestva in Nizozemske ─ ti dve vladi moramo omeniti tudi tukaj ─ nista bili pripravljeni sprejeti kompromisa v zvezi s sodelovanjem Parlamenta pri finančni perspektivi. Kompromisi, ki smo jih predlagali Svetu, so bili zavrnjeni. Za kompromis so si prizadevali do zadnje minute, omenjeni dve vladi pa sta rekli „ne“. Našli so zelo domiselno rešitev ─ verjetno je belgijska ─ , namreč, pripraviti vlade, ki bodo predsedovale Uniji v naslednjih dveh letih ─ madžarsko, poljsko, dansko in ciprsko ─ k sprejemu izjave, s katero so se zavezale, da bodo v oblikovanje ciljev vključile tudi Parlament. Domnevam, da bo to potekalo kot doslej, z drugimi besedami, na osnovi veljavnega medinstitucionalnega sporazuma. Tako so torej štiri vlade v Evropskem svetu izjavile, da so drugačnega mnenja kot vladi Nizozemske in Združenega kraljestva. To je pomemben uspeh, saj je postalo jasno, da Svet ni homogena celota, ki lahko narekuje enotne cilje, pač pa se v njem mnenja očitno razhajajo, tako se na primer Madžarska in Poljska bojita, da bo zaradi financiranja službe za zunanje delovanje in projektov ITER ter Galileo iz proračunskih virov, enakih sedanjim, ter ob zamrznitvi porabe za kmetijstvo do leta 2013, neogibno prišlo do zmanjšanj na kakem drugem področju. Poleg tega bi zmanjševanje sredstev prizadelo tudi kohezijsko politiko. Torej imamo v Svetu tudi zaveznike, tiste države, ki takim zmanjševanjem sredstev nasprotujejo, mednje pa spadata tudi naslednji predsedujoči državi, Poljska in Madžarska. Glede tega je Parlament dosegel pomemben uspeh.

Ne soglašam z gospo Trüpel, da smo popustili ─ prav nasprotno! V zvezi z našo drugo osrednjo politično zahtevo, prilagodljivostjo, nismo dosegli sporazuma. To vprašanje je odloženo. Gospod Wathelet, pravite, da je bilo doseženo soglasje in da bi lahko dosegli kvalificirano večino. Obrnimo zadevo in recimo, naj tisti, ki si želijo ITER, poskrbijo, da bo Svet soglasno pripravljen sodelovati tudi pri prilagodljivosti, drugače se lahko projektu ITER kar odrečejo.

Pogajanja so bila trda, tema pogajanj pa zelo sporna. V resnici sploh ni šlo za številke, pač pa za politično voljo.

Tretja in zadnja točka, ki jo želim omeniti, je, da se je v razburkani razpravi Komisija postavila med Svet in Parlament. V Svetu ni niti ene države članice, ki bi bila pripravljena razpravljati o naših lastnih sredstvih. Mi pa razpravo o lastnih sredstvih zahtevamo. Komisija je svoje stališče povedala. Pri tem vprašanju se je postavila ob bok Parlamentu. Torej instituciji Skupnosti soglašata. Pričakujem, da bosta predsednik Komisije in vi, gospod Lewandowski, spomladi predstavila ustrezen predlog ureditve lastnih sredstev v EU. Takrat bodo države članice ─ 27 vlad ─ pač morale sprejeti svoje stališče o tej zadevi.

Rahlo me preseneča, da danes od vseh predsednikov skupin edino jaz sodelujem v razpravi kot govornik. S tem v zvezi bi rad kolegom poslancem namenil nekaj besed. Razprava med nami in strokovnjaki za proračun je bila včasih precej vroča. Prepričan sem, da so bili končni izidi pozitivni. Rad bi se zahvalil poročevalkama o proračunu, gospe Jędrzejewski in gospe Trüpel. Intenzivnejše ukvarjanje s proračunom me je naučilo, kako težavno delo je to. Rad bi vama toplo čestital za opravljeno delo. Na koncu pa bi se rad še opravičil kolegom poslancem iz Odbora za proračun, ki so imeli včasih vtis, da jih nalašč jezim. Moram vam reči, da sem menil, da je tako provociranje nujno.

  Anne E. Jensen, v imenu skupine ALDE. Gospod predsednik, tudi jaz bi rada začela z zahvalo gospe Jędrzejewski in gospe Trüpel za temeljito in zelo kakovostno opravljeno delo v zvezi s proračunom, morda še posebej gospe Jędrzejewski, katere naloga je bila zaradi novega postopka neverjetno težavna. Rada bi se zahvalila belgijskemu predsedstvu za sijajen prispevek, menim pa, da je svoje delo med pogajanji odlično opravil tudi naš predsednik gospod Lamassoure. Seveda je konstruktivno delovala tudi Komisija, še zlasti v zaključni fazi.

Po mnenju Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo smo pri proračunu za leto 2011 dosegli dober izid. Zagotovili smo potrebna proračunska sredstva za raziskave, energijo in izobraževanje, na zunanjepolitičnem področju smo našli sredstva za Palestino in za države proizvajalke banan, brez rezov pri drugih programih. Proračunski postopek je pokazal, da je večletni finančni okvir zelo tog in neprožen. Nismo še rešili vprašanja financiranja projekta fuzijskega reaktorja ITER v naslednjih letih ─ kar je omenilo že več govornikov. Skupina ALDE želi, da bi to zadevo rešili. Če bomo vztrajali pri uresničevanju ciljev, zastavljenih v energetski politiki EU, bodo proračunska pogajanja težavna tudi v naslednjih letih, če seveda ne bomo dosegli sporazuma, ki bo zagotovil večjo prožnost. Upam, da nam bo to uspelo v kratkem, in s tem v zvezi bi se rada zahvalila gospodu Bögeju za neutrudno delo pri iskanju dobre rešitve.

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Wathelet, komisar, samo mesec dni nazaj so, kljub splošnemu soglasju o številkah proračuna za leto 2011, štiri velike politične skupine zelo glasno in odločno zahtevale od belgijskega predsedstva, naj se s Svetom pogaja ne le o številkah za leto 2011, glede katerih smo se vsi strinjali, pač pa o pravem političnem sporazumu za naslednjo fazo, o političnem sporazumu, ki naj bi omogočil skupno delovanje, v obliki konvencije ali kakega drugega foruma ─ kar ni tako pomembno ─ tudi z nacionalnimi parlamenti in vladami, na področjih prihodnjih finančnih okvirov in lastnih sredstev. S tem so soglašali vsi.

Mesec dni nazaj smo to zahtevali, ker smo menili, da moramo poskrbeti za prihodnost evropskih financ, ker smo menili, da moramo priskočiti na pomoč proračunom držav članic, ki se vse srečujejo s težavami, in ker Evropska unija potrebuje lastna sredstva. Vsi so soglašali in po mojem mnenju tudi zelo odločno potrdili.

In kje smo danes, mesec dni kasneje? Vrnili smo se na začetek. Pravkar bomo sprejeli proračun za leto 2011. Ta proračun ne upošteva niti prilagodljivosti niti projekta ITER. Kot veste, mi projekta ITER ni prav nič žal, na drugi strani pa nam belgijsko predsedstvo ─ ki se je, priznam, izredno potrudilo ─ danes ponuja nekoliko osladkano pilulo, ko nam predlaga, naj se zadovoljimo z izjavo Sveta in z modrostjo Komisije ─ ki bo, upam, vedno stala ob strani Parlamenta, kjer je njeno pravo mesto ─ in s pismom gospoda Leterma, ministrskega predsednika, ki nam priporoča, naj spoštujemo pogodbe. Še dobro, da nam ne predlaga nasprotnega ─ to bi bilo pa res presenečenje.

Zato morate priznati, da ima predlog precej majhno težo, in zavedati se morate, da smo zaradi tega nekoliko razočarani. Nisem povsem prepričana niti v to, da belgijsko predsedstvo samo verjame svojim besedam, ampak, gospod Wathelet, če bi ta „lagodni sprehod“ trajal nekoliko dlje, bi nam morda uspelo doseči boljši sporazum, trdnejši sporazum za prihodnost, sporazum, s katerim bi lahko pridobili več jamstev za prihodnost.

Imate občutek, da je bilo doseženega premalo, in s tem soglašam. Kljub temu bomo ravnali primerno in sprejeli resolucijo z vsemi pomanjkljivostmi vred, kar zadeva vse drugo, pa smo tokrat sicer zamudili priložnost, zanesete pa se lahko, da se bomo naslednjega srečanja udeležili, saj razprava o perspektivah še ni zaključena.

  Derk Jan Eppink, v imenu skupine ECR. ─ Gospod predsednik, potrudil se bom, da bom krajši kot govornica pred menoj. Naša skupina predlaga sprejetje proračuna, dogovorjenega s Svetom. Proračun je nekoliko večji in je razumen kompromis. Upoštevajmo, da morajo države članice EU in državljani svoje proračune celo krčiti! Žal se je razprava o proračunu začela napačno. Parlament je zahteval povečanje za 6 %, kar je bilo absurdno in je kazalo, da je naša bratovščina izgubila stik s stvarnostjo. Razpravo pa so še dodatno razvneli vročekrvneži, ki so skušali proračun zlorabiti za to, da bi vsilili lastna sredstva, z drugimi besedami, davke EU. Temu že od nekdaj nasprotujemo. Lizbonska pogodba je glede tega povsem jasna. Parlament ima svetovalne pristojnosti, nima pa pristojnosti soodločanja.

Parlament je to bitko izgubil, kot smo napovedali. Zdaj se obrača k stališču, ki ga Evropski konzervativci zagovarjamo že ves čas ─ k proračunu na ravni 1 % BDP. Vročekrvneži se morajo umiriti, še zlasti Zeleni. Samo predstavljajte si, kaj bi bilo, če EU naslednje leto ne bi imela proračuna, evro pa bi imel hude težave? Ali želite finančnim trgom ponuditi tako podobo? Prav nič jim ne bi bila všeč.

Rad bi čestital vladama Združenega kraljestva in Nizozemske za njuna načelna stališča. Zahvaljujem se belgijski vladi za nepristransko posredovanje, Komisiji pa za strokovno in hladnokrvno delo.

  Miguel Portas, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, s sprejetjem predloga proračuna za leto 2011 zaključujemo razburkano obdobje pogajanj. Najprej nekaj besed o samem proračunu. Povečanja v njem so rezultat omejitev, ki so jih predpisale vlade glede na svoje razpoložljive vire. Predlog vlad, o katerem bomo glasovali jutri, je precej nižji od omejitev, ki so bile določene v pogajanjih o finančni perspektivi za obdobje 2007–2013.

Naša skupina je takemu stališču nasprotovala, saj ne podpiramo samodejnega nadaljevanja proračunov v izrednih časih in ne podpiramo proračuna, ki ne zmore blažiti socialne krize, v katero so naše države pahnile politike zategovanja pasu. Že zaradi tega ne bi mogli glasovati za ta proračun. Prenizke proračunske postavke pa bodo imele še eno posledico: skozi celo leto 2011 bodo potrebni popravki, kar so priznale tudi vlade same s podpisom protokola, v katerem je zapisano natanko to.

Zdaj pa še o prihodnosti: večina tistih, ki bodo glasovali za proračun, upa, da se tak proračun vsaj ne bo ponovil v letih 2012 in 2013, a nič ni bolj negotovo kot to. Kljub kritikam je naša skupina ves čas zastoja podpirala stališča Parlamenta, prav za to, da bi se izognili temu zelo stvarnemu tveganju. Vendar je končna zaveza precej ohlapna. Verjemite mi, da bomo imeli v letu 2012 rahlo spremenjeno in posodobljeno različico razprave, kakršno smo imeli letos, saj manjšina vlad, z vlado Združenega kraljestva na čelu, meni, da je sedanji evropski proračun prevelik: hočejo ga zmanjšati, ne pa povečati. Te vlade pa ob tem želijo tudi omejiti prilagodljivost. Te vlade so naklonjene sankcijam in se jim solidarnost upira, te vlade se zavzemajo za ostre varčevalne ukrepe, ne pa za napredek družbe. Prav zaradi tega se je ta Evropa ─ Evropa, ki zavrača izdajanje evropskih obveznic, Evropa, ki zavrača obdavčenje finančnih transakcij ─ odločila, da bo uničila svoj lastni evropski projekt. To ni Evropa, s katero se lahko sprijaznimo, zato ne moremo glasovati za ta proračun.

  Marta Andreasen , v imenu skupine EFD. ─ Gospod predsednik, moj govor bo kratek, da bomo nadoknadili zamudo zaradi daljšega govora gospoda Portasa. Veliko članov naše zbornice si bo čestitalo, da nam je uspelo doseči 2,9-odstotno povečanje proračuna EU za leto 2011. Drugi pa se bodo pritoževali, da to ni dovolj. Sama obžalujem dejstvo, da se parlament ne zmeni za krizo, ki pesti Evropejce, in gleda samo na svoje ambicije. Sama obžalujem dejstvo, da je gospod Cameron odobril tako povečanje, ob tem, ko zahteva hudo krčenje britanskega proračuna, zaradi česar se že začenjajo javni neredi.

Ta denar ne bo izboljšal gospodarskega stanja po državah članicah, niti ne bo prinesel dela tistim, ki so ga izgubili, če bi ga obdržali v Britaniji, pa bi se lahko izognili na primer zvišanju šolnin. Seveda ne bomo glasovali za povečani proračun.

  Lucas Hartong (NI). – (NL) Gospod predsednik, danes dopoldne sem od sekretariata Odbora za proračun prejel elektronsko povabilo na zakusko. Proslaviti so želeli dejstvo, da je Evropskemu parlamentu uspelo povečati svoj proračun za leto 2011.

Če bi bilo odvisno samo od Parlamenta in Komisije, bi našim državljanom iz žepov izpulili še mnogo več denarja. Evropski davki: razlog za praznovanje! Odvzem pravice veta na proračun državam članicam: še en razlog za proslavo! Gospod predsednik, temu pravim poplesavanje na grobu pravic naših državljanov! Na srečo pa vseeno imamo razlog za praznovanje. Rast proračuna je bila pod hudimi pritiski držav članic vendarle omejena.

Žal to še ne pomeni zmanjšanja, za katerega se je zavzemala Nizozemska stranka za svobodo (PVV), vendarle pa povečanje ni tolikšno, kot ga je zahtevala ta zbornica. Nobenih evropskih davkov ne bo, na jezo Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), države članice pa so ohranile pravico veta. Ko bom danes dvignil čašo, bom zato nazdravil tistim pogumnim in trmastim državam članicam, na primer Nizozemski, ki so se uprle zahtevam našega Parlamenta. Naj žive države članice, naj žive državljani!

  Salvador Garriga Polledo (PPE). – (ES) Gospod predsednik, gospa Jedrzejewska, gospa Trüpel, gospod Lamassoure, gospod Lewandowski in gospod Böge so ljudje, ki stojijo za proračunom za leto 2011, ki se je na koncu, po mojem mnenju, izkazal kot zmeren in stvaren.

Odbor za proračun je že sestavil predlog, ki je glede odobritev za prevzem obveznosti v celoti usklajen s finančnimi omejitvami, odobritve za plačila pa je pustil odprte za pogajanja, saj je po besedah Komisije nekaj strahu v zvezi s spremembami v zvezi z odobritvami plačil pri strukturnih skladih v naslednjem letu.

Na žalost pa smo se po oktobrskem glasovanju na plenarnem zasedanju zapletli v politična pogajanja s Svetom, od takrat je šlo vse narobe: „pismo dvanajsterice“, omejitev povečanja na 2,9 % s strani Sveta, pritiski na Parlament in poslance, in še končni neuspeh v obliki odpovedi seje Odbora za proračun, ki bi morala biti včeraj in na kateri naj bi skušali doseči dogovor o prilagodljivosti in nadaljnjem financiranju mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja (ITER).

Ali bi se morali iz tega kaj naučiti? Mislim, da bi se morali. Naučiti bi se moral Svet, naučiti bi se morale prihodnje predsedujoče države, naučiti bi se morala Evropska komisija, naučiti pa bi se morali tudi mi.

Zdaj bom podal en zaključek: pustimo pogajanja o proračunu EU za naslednja leta in prepustimo jih strokovnjakom, tistim, ki so danes že govorili.

Ob tej priložnosti bi rad pozdravil kolega poslanca gospoda Schulza kot novega člana Odbora za proračun, in ga opomnil, da ima Odbor svoj sestanek v januarju. Upam, da nam bo takrat predstavil svoj alternativni predlog za financiranje ITER, ko smo v proračunu za leto 2010 že izgubili 571 milijonov EUR.

  Göran Färm (S&D). – (SV) Gospod predsednik, gospe in gospodje, veseli me, da je Svetu in Parlamentu v teh težkih časih uspelo doseči sporazum o proračunu za leto 2011. Proračun je dober kompromis, saj nam je uspelo ohraniti povečanje na nizki ravni, obenem pa smo našli primerna sredstva za naša prednostna področja. Rad bi se najtopleje zahvalil poročevalkama gospe Jędrzejewski in gospe Trüpel ter belgijskemu predsedstvu, katerega prispevek je bil zelo koristen.

Skrbi pa me dolgoročna perspektiva, saj na dolgi rok ne bo vzdržno, če bodo države članice nalagale EU vedno nove naloge, ne bodo pa se mogle dogovoriti o tem, kako naj jih financirajo. To bo huda težava v letih 2012 in 2013, seveda pa tudi pri naših pripravah naslednjega finančnega okvira, saj je že danes jasno, da manjšina bogatejših neto plačnic, od katerih imajo nekatere evroskeptične vlade, želi za vsako ceno oklestiti proračun EU, ne glede na posledice. Te želje so nerazumne, še zlasti ob tem, ko se te države same močno zavzemajo za povečanje porabe na nekaterih področjih, na primer pri projektu IT, obenem pa ne znajo natančneje opredeliti področij, kjer bi bili mogoči prihranki. Naj zmanjšamo pomoč kmetijstvu? Naj vzamemo sredstva strukturnim skladom? Nekateri bi si tega želeli, večina pa pravi „ne“.

Naše težave v zvezi s prihodnostjo so v resnici notranja politična trenja v samem Svetu in med državami članicami z različnimi pogledi na prihodnost proračuna EU. Najbolj sporno pa je vprašanje mehanizmov prilagodljivosti v prihodnje. Za nas, socialne demokrate, gre pri tem za dve vprašanji.

Prvič, že iz načelnih razlogov je prav, da podpiramo medinstitucionalni sporazum, ki je bil sklenjen že leta 1999 in ki deluje izredno uspešno. Noben parlament na svetu se ne bi sprijaznil z omejevanjem vpliva, še zlasti, če za tako omejevanje ni nikakršnega otipljivega razloga. Svetu ni uspelo predstaviti nikakršnega otipljivega razloga za omejevanje prilagodljivosti. Lizbonska pogodba ne izključuje novega sporazuma z vsebino, enako vsebini sedanjega sporazuma, pač pa gre pri tem za politično voljo držav članic.

Drugič, ob tem, ko se bodo rezerve proti koncu proračunskega obdobja zmanjševale, istočasno pa se bodo uvajale nove naloge, bo potrebna še večja prilagodljivost. Prav na to je opozorila Komisija v svoji oceni sedanjega okvira. Čeprav vsa dejstva govorijo v prid povečanju prilagodljivosti in njenemu lažjemu uveljavljanju, se je Svet odločil za drugo pot. To je nesprejemljivo. Zdaj nam je že jasno, da je za nekatere države članice sedanji spor okoli omejevanja prilagodljivosti samo priprava na veliko bitko, v kateri bodo skušale korenito oklestiti proračun EU. Če se bo Svet odločil za tako usmeritev, se bojim, da nas čaka trajna proračunska kriza, saj se mi s tem ne bomo sprijaznili.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Lucas Hartong (NI). – (NL) Dejstvo, da več držav članic nasprotuje povečanju proračuna za leto 2011 in da bo zaradi tega mogoče financirati manj projektov, ste označili kot „zaskrbljujoče“. Ali niste pomislili na možnost, da se tem državam članicam taki evropski projekti zdijo nepotrebni?

  Göran Färm (S&D). ─ Gospod predsednik, vprašanje seveda razumem, vendar je razlika med državami članicami, ki so neto plačnice, in tistimi, ki so neto prejemnice. Tega se moramo zavedati. Seveda bi Združeno kraljestvo, Nizozemska, pa tudi naša država, Švedska, z zmanjšanjem proračuna EU pridobile.

Pomislimo pa na države, ki so danes v hudih težavah. Pomislimo na Grčijo, Portugalsko in Irsko. Te države bi zmanjšanje proračuna EU prizadelo, saj sredstva iz proračuna pomagajo njihovim gospodarstvom ─ nenazadnje tudi sredstva iz strukturnih skladov, pa tudi iz drugih postavk proračuna ─ zato se mi tako ravnanje ne zdi pošteno.

  Carl Haglund (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, končno smo prišli do prave razprave, v kateri sodeluje tudi predstavnik Sveta. Razprava o proračunu za naslednje leto se je dolgo časa vrtela okoli vprašanja, kdo je kaj naredil in zakaj. Veliko ljudi meni, da je šlo za polemiko med institucijami, kar je po svoje sramota, vendar se lahko iz nje tudi česa naučimo za prihodnje ravnanje.

Pred mesecem dni sem precej kritično ocenil način, kako v Svetu gledate na prihodnost in na financiranje prednostnih področij, ki ste jih predstavili vi sami ─ pri tem imam v mislih še zlasti strategijo Evropa 2020 ─ z drugimi besedami, vaše poglede na to, kako bomo financirali uresničevanje ambicioznih ciljev, ki smo si jih zastavili v Evropi. Moja kritika je še na mestu, zato bi se mi zdelo koristno oceniti proračun, kakršen je, tudi s tega vidika.

Dogovorili smo se za 2,91 % večji proračun, kar se mi osebno zdi popolnoma razumna rešitev. Če bi Svet dosegel svoje, bi bile odobritve sredstev za raziskave za približno pol milijarde evrov manjše, kot je prvotno predlagala Komisija, in reči moram, da še zdaj ne razumem popolnoma, kaj je mislil Svet. Parlament je kasneje to popravil v svoji različici, kar je prav. To pomeni, da smo zadeve obrnili v precej boljšo smer, in naših 2,91 % je vsebinsko občutno boljših kot 2,91 % po različici Sveta. Treba je posebej opozoriti, da smo ob ohranitvi enakih končnih številk proračun precej preoblikovali.

Gospod Färm je spregovoril o prilagodljivosti, in v tem smislu mora Svet razmisliti, kako bo konkretno našel sredstva, potrebna za vlaganja v prihodnost, za katera smo se dogovorili, saj jih ob svoji sedanji logiki razmišljanja ne bo mogel vzeti iz prihodnjih let.

  Martin Callanan (ECR). ─ Gospod predsednik, zelo me veseli, da je Parlament končno le srečala pamet in da je sprejel kompromis, za katerega smo mnogi že ves čas vedeli, da je neizogiben, to je, da je sprejel povečanje za 2,91 %; pri tem pa moram povedati, da se mnogim od nas to zdi še premajhen korak. Mnogi med nami bi imeli raje zamrznitev ─ v napadu optimizma morda celo zmanjšanje ─ proračuna EU, saj manjša poraba EU pomeni manj njenega vmešavanja v življenje navadnih državljanov.

Izid je vsekakor ugoden za Davida Camerona, za Marka Rutteja, pomeni pa tudi zmago že tako hudo obremenjenih davkoplačevalcev po Evropi, ki morajo plačevati še račune institucij EU. V času odrekanja, v času varčevanja v večini držav članic je bil poskus našega Parlamenta, da bi povečal porabo EU za 6 %, prava norost. Vesel sem, da zdrava pamet ni povsem izpuhtela.

Tisti, ki verjamete v evropski projekt in ki verjamete v združevanje Evrope ─ osebno sicer nisem prav zagret za to ─ ste svoji stvari naredili več škode, kot bi jo lahko naredil kdor koli drug, s svojim vztrajanjem pri absurdnem povečanju porabe EU v času, ko se vsi drugi, vse druge javne institucije po Evropi, srečujejo z bolečimi krčenji sredstev. Svoji stvari ste neizmerno škodili.

  Bastiaan Belder (EFD). – (NL) V končni fazi proračunskega postopka sta Svet in Komisija objavila svoji politični izjavi, ki sta se nanašali predvsem na dolgoročno vključevanje Evropskega parlamenta v postopke financiranja Evropske unije. S tem v zvezi imam dve vprašanji.

Moje vprašanje se glasi: kako bosta Svet in Komisija to sodelovanje uredila v praksi? Ali bo Evropski parlament vključen v skupno odločanje? Močno dvomim.

Moje drugo vprašanje zadeva evropski davek Junija 2011 je Evropska komisija hotela vložiti predlog za financiranje Evropske unije v obdobju 2014–2020. Moje vprašanje v zvezi s tem se glasi: ali je davek EU že vključen v ta predlog? Če je tako, se seznam možnih dajatev, ki ga je izdala Evropska komisija oktobra, še podaljšuje. Če gre za dajatve v finančnem sektorju, bi morale vse prihodke iz tega naslova prejeti države članice, saj so bile vendar one tiste, ki so morale reševati banke.

In za zaključek, gospod predsednik: v celoti podpiram stališča nizozemske in britanske vlade v tem sporu.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila gospe Jędrzejewski in gospe Trüpel, ki sta izpeljali proračunski postopek zelo odgovorno in osredotočeno na prednostna področja.

Kar zadeva proračun za leto 2011: pri razmišljanjih o proračunu EU moramo upoštevati, da so končni prejemniki 95 % sredstev iz njega državljani. Najboljši zgled za to je Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. Administrativni stroški EU, 6 %, so nižji kot pri dobršnem delu njenih držav članic. Proračun EU se že vrsto let giblje v območju okoli 1 % BDP. S takim proračunom smo financirali razširitev s 15 na 27 držav članic, brez vsakršnega dodatnega proračunskega vira. Lizbonska pogodba nam je naložila dodatne naloge.

Vsako povečevanje proračuna je težavno. Z vsebinami, kot so novi projekti in dodatne lizbonske naloge, pa je proračun za leto 2011 tudi naložba v prihodnost EU in delovanje njenih institucij.

  Alain Lamassoure (PPE). – (FR) Gospod predsednik, glede na izjemne omejitve, ki jih moramo upoštevati v letošnjem letu, je doseženi sporazum o predlogu proračuna za leto 2011 najboljši možni kompromis. Za to si zaslužijo našo zahvalo in čestitke naši dve poročevalki, Evropska komisija in sijajno belgijsko predsedstvo, ki bi mu rad izrazil še posebno zahvalo.

Gospod Wathelet je nekoliko žalosten, ima namreč občutek, da smo dosegli premalo. Potezo, s katero je Parlament 570 milijonov EUR namenil državam članicam namesto projektu ITER, bi moral pravzaprav razumeti kot izraz hvaležnosti belgijskemu predsedstvu.

Že od vsega začetka teh pogajanj si je Parlament prizadeval ravnati v skladu s svojimi odgovornostmi. Zdaj, ob izteku leta, ko se spet odpirajo vprašanja glede kohezije Unije, nas Odbor za proračun kategorično poziva k odpravi negotovosti v zvezi s proračunom za leto 2011.

Osnovnih težav pa nismo rešili. V nasprotju z nacionalnimi proračuni proračunu Unije ne grozi bankrot. Po računovodskih merilih je naš proračun uravnotežen, je pa na robu političnega bankrota. Evropa financira svoje ambicije z leporečjem. Inflacija besed in inflacija velikopoteznih ter iluzornih ciljev pa sta prav tako pogubni kot denarna inflacija.

Unija nima več sredstev za financiranje sklepov, ki jih je že sprejela, niti za financiranje novih obveznosti po Lizbonski pogodbi. Uniji tudi ni uspelo vzpostaviti postopkov, ki bi zagotovili, da bi ob izpadu financiranja s strani Skupnosti glavne skupne cilje, kot je Evropa 2020, prevzeli nacionalni proračuni.

Zato Parlament pripisuje tolikšen pomen doseženemu sporazumu s Komisijo in prihodnjimi predsedujočimi državami o iskanju poti za financiranje politik v prihodnje iz proračuna Skupnosti ali iz novih virov, ki ne bodo več črpali iz nacionalnih proračunov, ter neposredno iz nacionalnih proračunov, katerih skupni znesek dvajsetkrat presega skromni evropski proračun. Leta 2010 je Unija na novo opredelila pojem finančne solidarnosti. Leto 2011 mora biti leto ponovnega odkritja proračunske solidarnosti.

  Hynek Fajmon (ECR). – (CS) Gospod predsednik, tudi v današnji razpravi bi rad poudaril, da Evropska unija potrebuje veljaven proračun za naslednje leto. Nobenega razloga ni za to, da bi imeli začasni proračun. Prav tako ni nobene utemeljitve za to, da bi Evropski parlament pogojeval potrditev proračuna z dodatnimi zahtevami. Vse evropske države so danes v gospodarskih težavah, zato potrebujejo gotovost, ki jim jo lahko zagotovijo le veljavni proračuni, tako na državni kot na evropski ravni. To gotovost nujno potrebujejo tudi gospodinjstva, podjetja in lokalne oblasti.

Zato lahko v imenu kolegov iz Civilne demokratske stranke iz Češke republike in kolegov iz skupine Evropskih konservativcev in reformistov izjavim, da bomo pri jutrišnjem glasovanju podprli kompromis, ki so ga dosegli Komisija, Svet in Parlament.

  Marian-Jean Marinescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, z jutrišnjim glasovanjem lahko zaključimo prvi postopek potrjevanja letnega proračuna v skladu z Lizbonsko pogodbo. Pogajanja so bila vsekakor težka. Parlament je predstavil skrajno pomembne argumente, Svet pa je zavrnil razpravo o njih. Parlament je sprva zelo enotno zagovarjal svoja stališča. Svet je bil sicer razdeljen, v njegov prid pa je bila zahteva po soglasnem sprejemu, zato je lahko postopek usklajevanja blokiral. Danes soglašamo glede številk. Svet in Komisija sta z ustreznima izjavama sprejela veliko večino zahtev Evropskega parlamenta. Mnogo bolje bi bilo, če bi sprejeli medinstitucionalni sporazum, saj bi le-ta pomenil večjo gotovost v prihodnosti. Žal Parlament ni več tako enoten kot ob začetku pogajanj. Zato je izpadlo financiranje projekta ITER.

Menim, da je izrednega pomena, da Uniji zagotovimo proračun, saj ga v teh kriznih časih nujno potrebuje. Do potrjevanja prihodnjih finančnih perspektiv imamo dovolj časa za dogovor o vprašanjih, ki so še odprta. Svet mora dojeti, da ni dobro za Unijo, če se glavne evropske politike sprejemajo s postopkom soodločanja, o finančnih sredstvih za izvrševanje teh politik pa odloča samo ena od strani, ki sodelujejo v proračunskem postopku. Parlament mora enakopravno sodelovati na obeh področjih: političnem in finančnem.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospod predsednik, precej poslancev je bilo v svojih razpravah o proračunu dvoličnih. Gospod Schulz se niti ne trudi preveč skriti svojega odpora do Sveta. Gospod Verhofstadt pa je, tako je videti, svoj besednjak skrčil na samo dve frazi: evropske obveznice in evropske davke. Gospod Daul pa je celo namignil, da lahko Nizozemska kar izstopi iz Evropske unije. To so trde besede, ampak enostranske.

Ko sem sam predlagal, da bi pretresli tudi proračun Parlamenta, pa sem dobil občutek, da me ti gospodje in njihove skupine niso niti slišali. Prav tako hladen sprejem je doživel moj predlog, da bi poslanci pregledno poročali o povračilih splošnih stroškov, ki jih prejemajo vsak mesec. Nikakršne podpore ni prejel niti moj predlog, da bi pregledali stanje razkošnega voznega parka Parlamenta. Moj predlog, da bi skrčili razkošne informacijske pisarne Parlamenta, pa je številnim kolegom poslancem povzročil pravi glavobol.

Torej bi bilo glasovati proti kar pravšnja odločitev, ker pa je naši skupini in naši državi uspelo preprečiti še slabši izid, sem se odločil, da se bom glasovanja vzdržal. Glasovati za 2,91-odstotno povečanje v sedanjih razmerah bi bilo popolnoma neprimerno.

  José Manuel Fernandes (PPE). – (PT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, s sprejemom proračuna Evropski parlament izkazuje svoj zgleden čut odgovornosti. Ob tem, ko se nikakor ne moremo izvleči iz primeža gospodarske, finančne in socialne krize, bi se Evropski uniji in njenim državljanom brez proračuna za leto 2011 slabo pisalo. Nihče ne bi z razumevanjem sprejel, da so institucije Unije sicer skušale doseči splošno soglasje držav članic z njihovimi proračuni, pa jim ni uspelo doseči niti najosnovnejšega soglasja.

Menim pa, da bi bil proračun za leto 2011, čeprav ni tako slab, lahko še boljši. Ker mora Svet o nekaterih vprašanjih odločati soglasno, so bila pogajanja še težja. To napoveduje težave, ki jih bo imel Svet pri dogovarjanju o naslednjem večletnem finančnem okviru in o novih lastnih sredstvih, kjer je, kot vemo, prav tako potrebno soglasje v Svetu.

Na tem mestu bi rad izpostavil odlično poročevalsko delo gospe Jędrzejewske, pa tudi gospe Trüpel, napore belgijskega predsedstva in ravnanje Komisije. Proračun pokriva prednostna področja, ki smo si jih zastavili ─ naj posebej omenim okrepitev podpore mladim, izobraževanju, inovacijam in raziskavam. Rad bi izpostavil tudi pripravljalni ukrep „Prva zaposlitev EURES“, ki bo olajšal mobilnost mladih v EU pri iskanju zaposlitve. Osebno sem sodeloval pri tem predlogu in upam, da se bo zdaj, ko ima tudi pravno podlago, ta pripravljalni ukrep razvil v program z ustreznimi proračunskimi sredstvi. Še en pozitivni vidik je dogovor, po katerem bo Komisija najkasneje do konca septembra 2011 predstavila posodobljene podatke o odobritvah sredstev za kohezijsko politiko in razvoj podeželja, da jih bomo lahko po potrebi povečali.

  Mairead McGuinness (PPE). ─ Gospod predsednik, še posebej bi se rada zahvalila Sidoniji, naši poročevalki, za odlično zastopanje Parlamenta v težkih pogajanjih. Njeno delo si zasluži vse priznanje, enako pa velja tudi za delo Sveta.

Govorim kot poročevalka za kmetijstvo in želela bi, da bi beseda kmetijstvo prodrla v vse kotičke te dvorane, saj imamo pomisleke ne le glede številk, ampak tudi glede postopka. Po mojem mnenju bi bilo treba novi postopek natančneje uglasiti. Svoje delo bi lahko opravili bolje in prav bi bilo tako. Te besede so namenjene meni osebno, pa tudi Svetu in Komisiji, in menim, da bi bilo treba naše dosedanje delo pretresti in preveriti.

Na področju kmetijstva smo dosegli nekaj uspehov. Resda so precej skromni, vendar moji glavni pomisleki veljajo za prihodnost. Od Komisije bi rada slišala, kaj si misli o korenitem skrčenju sredstev za razvoj podeželja za več kot 800 milijonov USD. Upam, da do tega v resnici ne bo prišlo.

Skrbijo me proračuni v obdobju po letu 2013, skrbi me, da bo kmetijstvo postalo področje, s katerega bo lahko kdor koli zajemal proračunska sredstva za druge politike, če se ne bomo dogovorili za proračun, ki bo dovolj velik za vse politike Evropske unije.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Prvič po uveljavitvi Lizbonske pogodbe je Evropski parlament izkoristil nove pristojnosti za polno sodelovanje pri sestavljanju proračuna Evropske unije. Neuspeh prvega poskusa sporazuma, ki bi zajel legitimne zahteve Evropskega parlamenta, je znak, da med institucijami še obstajajo nesoglasja, ki pa jih ne bi smelo biti, saj ovirajo sodelovanje med institucijami. Lahko verjamemo, da se vse institucije EU zavzemajo za čim bolj gladko sprejemanje sporazumov, ki so posebnega pomena za EU kot celoto in za njene državljane. Zato moramo temeljito spremeniti načela delovanja samih institucij, vključitev Evropskega parlamenta v vse faze pogajanj, še zlasti pri sprejemanju proračuna, pa moramo obravnavati kot nujni pogoj za uresničevanje načel predstavniške demokracije.

  Riikka Manner (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, najprej se zahvaljujem poročevalkama za trdo delo, ki je obrodilo ta kompromis. Pogajanja so zahtevala ogromno naporov, saj so potekala v novih okoliščinah po uveljavitvi Lizbonske pogodbe in v senci strogih proračunskih omejitev v državah članicah. Zato bi se rada zahvalila vsem našim pogajalcem.

To je prvi sprejem proračuna Evropske unije v prvi obravnavi in menim, da se je še očitneje izkazalo, da je treba dialog med proračunskima organoma izboljšati, kar Parlament zahteva že dolgo časa. Nadaljevati moramo pogajanja in poenotiti poglede na postopek usklajevanja letnih proračunov in večletnih proračunskih okvirov, da bodo vse institucije za pogajalsko mizo lahko govorile in razumele isti jezik.

No, zdaj proračun za leto 2011 imamo in to nas lahko navdaja z zadovoljstvom. V teh razburkanih gospodarskih razmerah se moramo namreč truditi, da bi bilo negotovosti čim manj.

  François Alfonsi (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, proračun za leto 2011, kakršnega smo dobili po nizu usklajevanj med našim Odborom za proračun, Svetom in Komisijo, ne odraža novih razmerij med institucijami, kot jih opredeljuje Lizbonska pogodba.

Teh razmerij Svet ni spoštoval, še zlasti pa jih niso spoštovali predstavniki vrste vlad držav članic. Nesprejemljivo je predvsem, da se niso odzvali na zahtevo Parlamenta po dialogu o lastnih sredstvih EU v prihodnje.

Naš parlament ima po novem pristojnost soodločanja o proračunskih zadevah. Poskrbeti moramo za spoštovanje te pristojnosti, zavedati pa se moramo tudi naslednjega: verjetno ne bo mogoče vzpostaviti resnično uravnoteženih postopkov usklajevanja, dokler bo pristojnost soodločanja omejena na glas proti.

Evropski parlament se bo enkrat pač moral odločiti za odločno uveljavitev svoje institucionalne vloge. Vprašanje lastnih sredstev se bo v prihodnjih mesecih ponovno odprlo. Če želimo uspeti, bomo morali svoje obveznosti izpeljati do konca.

  Diane Dodds (NI). ─ Gospod predsednik, ne morem glasovati za kakršno koli povečanje proračuna Parlamenta, prepričana pa sem, da so tudi številni ljudje v Združenem kraljestvu osupli nad tem, kar se dogaja tukaj. Po vsej Evropi spremljamo varčevalne ukrepe in krčenja proračunov. To je naš vsakdan in v takih razmerah živijo naši državljani.

Evro doživlja krizo in kolege poslance bi rada opomnila, da naša država, čeprav sama sicer ne uporablja evra, meji na Republiko Irsko. Irska nam pomeni velik izvozni trg, zato kriza prizadeva tudi naše ljudi. Ob vsej tej krizi pa smo predlagali povečanje za 2,91 % ─ prvotno je Parlament predlagal celo povečanje za 6 % ─ in sicer povečanje proračuna, ki ga računsko sodišče že leta ni ocenilo pozitivno.

Najbolj zaskrbljujoča pa je obljuba Komisije, da bo do junija 2011 predstavila predloge za davke EU. Ali nas lahko kaj čudi, če se evroskepticizem krepi?

  Michel Dantin (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pridružujem se zahvalam in čestitkam kolegom, ki jim je uspelo zaključiti ta zelo težka pogajanja.

Pripravljamo se na jutrišnjo potrditev proračuna, ki pomeni velik korak na poti v Evropo mobilnosti in Evropo mladih. Ta proračun dokazuje predvsem odločno voljo Parlamenta, da tudi v kriznih časih ne smemo opustiti velikih vlaganj v Evropo.

Moram pa se pridružiti izrazom zaskrbljenosti in nezadovoljstva nad odločitvijo, ki so jo danes sprejele nekatere politične skupine, še zlasti socialisti, katerih predstavniki zasedajo ključne položaje v vladah, da ogrozijo nadaljevanje projekta ITER, edinega dolgoročnega temeljnega raziskovalnega projekta Evropske unije, ki ima v njem tudi vodilno vlogo.

Znano je, da se je Evropska unija lanskega junija zavezala prispevati dodatne 1,3 milijarde EUR za ta projekt, ki je življenjskega pomena za našo varnost. Vaše glasovanje bo torej vrglo senco na verodostojnost Evrope pred svetom. Tak odnos pomeni tudi izgubo 600 milijonov EUR, ki jih leta 2010 nismo porabili, pa bi jih lahko namenili za projekt ITER. To je smešno!

  Edit Herczog (S&D). ─ Gospod predsednik, kot poslanka Evropskega parlamenta se čutim odgovorno za to, da imamo proračun. Kot socialistka močno obžalujem, da nismo dosegli davka na finančne transakcije. Kot poročevalka Odbora za industrijo, raziskave in energetiko bi rada poudarila, da podpiramo projekt ITER, vendar se nam zasilna rešitev za eno samo leto ne zdi primerna: potrebna je trajna rešitev financiranja za naslednji dve desetletji. Kot Madžarka sem vesela, da se madžarskemu predsedstvu, upajmo, ne bo treba ukvarjati s proračunom, ampak pa bo moralo najti samo rešitev za ITER in rešitev za prilagodljivost pri pogajanjih.

  Janusz Lewandowski, član Komisije. ─ Gospod predsednik, moj govor bo kratek, saj sem dodeljeni čas že izkoristil. V odgovor gospodu Belderju, ki je verjetno že zapustil dvorano, naj povem, da je bil predlog Komisije o načinu sodelovanja med institucijami namenjen neposredni uveljavitvi členov 312, 324 in še zlasti 311 Lizbonske pogodbe glede posebnega postopka odločanja o lastnih sredstvih ob polnem spoštovanju fiskalne suverenosti držav članic.

Kar zadeva lastna sredstva, jih jasno in izrecno zajema mandat, ki ga je prejela Komisija decembra 2005 in ga je potrdil tudi Parlament, naj začne pripravo ne le strani porabe, ampak tudi strani prihodkov proračuna, vključno z znižanjem britanskega prispevka. Bili smo toliko rahločutni, da v našem proračunskem pregledu nismo načenjali vprašanja britanskega znižanja prispevka, in naša odločitev za prihodnost ne predvideva povečanja porabe, ampak spremembe razmerij med neposrednimi državnimi prispevki in lastnimi sredstvi, v skladu z usmeritvami pogodbe in vizijo ustanoviteljev Evropske unije.

Za zaključek pa še splošna pripomba: upajmo, da bomo z jutrišnjim glasovanjem končno opravili tudi proračunski del preizkusa Lizbonske pogodbe, iz tega pa moramo potegniti ustrezne nauke. Ugodno sporočilo evropskim državljanom je, da imamo proračun brez primanjkljaja ali dolga, pa tudi, da smo pokazali, da ne sprejemamo vloge grešnega kozla za spodletele politike nekaterih držav članic. Zdaj, ko proračun imamo, pa bi morali nadaljevati razpravo o načinih medinstitucionalnega sodelovanja v mnogo ugodnejših okoliščinah.

  Melchior Wathelet, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, podobno kot komisar tudi jaz nimam kaj dosti dodati k razpravi.

Na besede nekaterih poslancev, da bi bilo bolje ne sprejeti proračuna in s tem utrditi soodločevalsko vlogo Parlamenta, lahko samo preprosto rečem, da lahko vse evropske institucije samo pridobijo in si utrdijo ugled z delovanjem v prid Evropski uniji ob sprejemanju potrebnih kompromisov, namesto da ovirajo ena drugo in s tem blokirajo evropske projekte.

Menim, da gre pri tem za zdravo pamet, in tukaj bi se rad iskreno zahvalil vsem, ki ste se odločili za gradnjo Evrope in napredek. Ali je Svet dosegel vse, kar je hotel doseči? Ne. Ali je Parlament dosegel vse, kar je hotel doseči? Seveda ne. Ali se stvari premikajo? Da. Postopek soodločanja je bil uspešen, je deloval. Vsakdo je moral sprejeti nekaj kompromisov. Vsakdo je nekoliko popustil.

Ali nas čaka še veliko dela? Seveda. Očitno gre pri razpravi o prilagodljivosti in o ITER prav za to. Obžalujem, da nam ni uspelo doseči soglasja, in slišal sem, da je bil naš predlog pravzaprav korak nazaj. Ne. Ponavljam: tako je pri vsaki naši razpravi, tokrat gre pač za soglasnost. Če je naš cilj postopen prehod h kvalificirani večini, bo po mojem mnenju predlog belgijskega predsedstva pač treba upoštevati. Mislim, da bo to nujno pri sestavljanju predlogov proračunov za leti 2012 in 2013. Mislim, da bi se morali resnično zavzemati za ta mehanizem, saj je skladen z dosedanjimi praksami, bo pa zagotovil, da proračunov za leti 2012 in 2013 ne bo več mogoče blokirati z zahtevo po soglasnosti. Verjamem, da bi morali to priložnost izkoristiti.

Kar zadeva ITER, pa uporaba mehanizma prilagodljivosti v letu 2010 jasno kaže, da ta mehanizem potrebujemo tudi v prihodnje in da moramo izkoristiti, kar imamo na voljo.

Iskreno bi se rad zahvalil vsem govornikom ─ ne bom jih našteval po imenih ─ ki ste pohvalili delo, ki smo ga vsi skupaj opravili, da zadeve ne bi zastale. Rad bi se zahvalil vsem, ki ste se namesto za logiko blokade odločili za logiko napredka. Menim, da ta logika zasluži vso našo podporo.

Gospod Lamassoure, omenili ste proračunsko solidarnost. V Svetu smo dosegli skoraj popolno solidarnost, saj smo vsi sprejeli povečanje za 2,91 %. V Svetu se nismo ustavili pri kvalificirani večini, ampak smo dosegli popolno soglasje. No, šalo na stran, menim, da vse izjave, priložene proračunu za leto 2011 ─ saj je proračun sam po sebi tudi političen akt, kot je pokazal tudi Parlament s prednostnimi nalogami, ki jih je vključil v proračun ─ glede lastnih virov, dodane vrednosti Evrope ali lizbonskega procesa ─ izjava Komisije ─ pa tudi skupna izjava, ki je pomembna in ki ji je že sledilo pismo belgijskega ministrskega predsednika, ki predseduje Evropski uniji ─ menim torej, da vse te izjave kažejo, da se zadeve razvijajo v pravo smer. Seveda se ne razvijajo tako hitro, kot bi si želeli, vendar dovolj hitro, da lahko ugotovimo, da naš stroj deluje in da se je bolje držati logike napredka kot pa logike blokade.

  Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, poročevalka. – (PL) Gospod predsednik, iz dosedanjih govorov je jasno, da smo vsi zadovoljni, da bomo lahko proračun EU za leto 2011 začeli polno in brez zastojev izvrševati že 1. januarja prihodnje leto. Vsi govorniki pa so tudi opozarjali, da nekatere zadeve še manjkajo. Premalo je razprave in razumevanja. Že zdaj mi je jasno, da nas je Lizbonska pogodba privedla na novo ozemlje brez pravih zemljevidov in da bo razprava o novem večletnem proračunu EU za obdobje po letu 2013 zelo težka.

Osrednja tema te razprave je, kako premagati vedno širše razhajanje med tem, kaj pričakujemo od Evropske unije, to je, med tem, kaj naj Evropska unija dela ─ ugotavljamo namreč, da države članice in vse zainteresirane strani, vključno z Evropskim parlamentom, pričakujejo od Evropske unije, da bo delovala na vedno več področjih, pa tudi sama si zastavlja vedno nove politike, nova področja delovanja in nove naloge ─ in vedno manjšo pripravljenostjo za financiranje teh novih obveznosti. O teh vedno širših, že dramatičnih razhajanjih, bi bila potrebna skupna razprava. Tej razpravi se ne moremo izogniti, še zlasti ne v sedanji finančni in gospodarski krizi, na področju financiranja pa tudi ni prostora za tabuje. Odkrito bi se morali pogovoriti o vseh vprašanjih: o lastnih sredstvih EU, o tem, kaj naj EU sploh dela, o tem, česa naj raje ne dela, o zadevah, ki jim pripisujemo velik pomen, in o tem, kako naj te zadeve financiramo.

Če povzamem, menim, da so dogodki med sprejemanjem proračuna za leto 2011 podlaga za odprtje razprave, nikakor pa ne pomenijo konca razprave. Zahvaljujem se vam za pripravljenost na razpravo in upam, da bo te pripravljenosti v prihodnjem letu še več.

  Helga Trüpel, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, veseli me, da je moj govor zadnji v današnji razpravi. Za začetek naj z veseljem sprejmem opravičilo gospoda Schulza. Rekel je, da se je včasih obnašal neprimerno. Prav je, da sem in tja tudi sam opazi, da je včasih preveč hrupen. Njegovo opazko, da smo se prej ukvarjali samo s tehničnimi vprašanji proračuna in šele sedaj spoznali, da gre za proračunsko politiko, bi rada najodločneje zavrnila. V Odboru za proračun delam že šest let in ves čas gre za proračunsko politiko, ne pa zgolj za tehnične vidike proračuna. Gospod Schulz je priznal, da se je v zadnjih tednih marsičesa naučil. Veseli me, da to slišim. Torej bo odslej to zadevo razumel.

Nekaj besed bi rada namenila protievropskim tonom, ki smo jih slišali v razpravi. Rada bi še enkrat jasno poudarila, da naš cilj ─ kot ga predvideva Lizbonska pogodba ─ oziroma razprava o novih lastnih evropskih virih ne pomeni zgolj nalaganja novih davkov evropskim državljanom, ampak tudi zmanjšanje prispevkov iz bruto domačega proizvoda za enak znesek. Z drugimi besedami, to ne pomeni nalaganja večjih bremen našim državljanom, ampak preglednejšo ureditev za naša lastna sredstva. O tem je treba razpravljati. Zavračam poskuse manipuliranja z javnim mnenjem z namigi, da se bodo bremena povečala. Ne, naš cilj je oblikovati razumno ureditev financiranja. Svet in Parlament bi morala biti pripravljena najti ustrezno rešitev.

Moja druga pripomba, glede na to, da smo v razpravi slišali poenostavljene trditve, da Evropska unija evropskim davkoplačevalcem samo jemlje, pa je, da se iz teh sredstev financirajo izobraževalni programi za evropske državljane, nova infrastruktura, novi jeziki in pomoč pridelovalcem mleka. Z drugimi besedami, kar počnemo tukaj, je v dobro razumljenem interesu evropskih državljanov, in to moramo jasno in glasno povedati.

Kakšna bo vloga Evropske unije v svetu v naslednjih letih? Na svetovnem prizorišču tekmujemo z zelo uspešnimi državami, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in druge. Da bomo kot Evropska unija močni, da bomo imeli nove izdelke, ki bodo, upajmo, tudi trajnostni, nove do okolja odgovorne proizvodne postopke, pridobivanje energije, ki bo resnično temeljilo na obnovljivih virih energije, kot smo se pred časom zavezali v Cancúnu, moramo v vse to vložiti ustrezna sredstva in moramo imeti evropski proračun, v katerem bodo imeli svoje mesto naši skupni interesi. Upam, da bomo v naslednjih letih šli v to smer.

PREDSEDSTVO: ALEJO VIDAL-QUADRAS
podpredsednik

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.30.

Pisne izjave (člen 149)

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Veseli me, da smo končno le dosegli sporazum o proračunu za leto 2011. S tem bomo zagotovili finančno varnost ranljivemu sektorju kmetijstva. Kmetijska politika EU potrebuje stabilen proračunski okvir, še zlasti v težkih časih. Proračun dvanajstin bi veliko državam članicam, ki so svojim kmetom že izplačale finančno pomoč, povzročil hude finančne težave. Kmetijstvo je močno odvisno od finančne podpore EU. Kmečke družine potrebujejo gotovost, da lahko načrtujejo prihodnost svojih gospodarstev. Na ravni EU pomeni neposredna finančna pomoč 40 % prihodkov kmetij in kmetijam ob nizkih cenah pridelkov, vedno višjih stroških pridelave in nihanjih na trgu zagotavlja finančno varnost. Ukrepi v okviru programa za razvoj podeželja neposredno koristijo podeželskim regijam in spodbujajo razvoj njihovih gospodarstev. Kmetije v Avstriji uporabljajo obe vrsti ukrepov, ukrepe iz prvega in drugega stebra. Od skupnega avstrijskega proračuna za kmetijstvo je kar 58 odstotkov sredstev iz EU. Kmetje v Evropski uniji imajo niz odgovornih nalog, ki se še ves čas širi. Pridelovati morajo živila vrhunske kakovosti, spoštovati najvišje zahteve glede dobrega počutja živali, pomagati preprečevati podnebne spremembe, varovati okolje in ohranjati biotsko raznovrstnost. Za uresničevanje vseh teh pomembnih nalog morajo imeti kmetje zagotovljene zanesljive prihodke na podlagi razumne, trdne finančne politike EU. Kar pa zadeva pogajanja o finančnem okviru za obdobje 2014–2020, moramo vsem panogam kmetijstva zagotoviti enako raven proračunskega financiranja kot doslej.

  Georgios Stavrakakis (S&D), v pisni obliki. – (EL) Zastoj v prvi fazi sprejemanja proračuna EU za leto 2011, ki so ga povzročila nepopustljiva stališča peščice držav članic, nas je skoraj pripeljal do popolnega poloma v smislu proračunskih dvanajstin in vsega, kar takšen sistem obsega, tako v smislu proračunov gospodarsko šibkih držav članic kot možnosti za resne zamude plačil iz evropskih skladov. Da do takega popolnega poloma ni prišlo, je zasluga odgovornega odnosa Parlamenta, ki je pripravljen proračun sprejeti, čeprav le-ta ne izpolnjuje vseh njegovih zahtev, pa tudi pričakovanj evropske javnosti glede obvladovanja gospodarske krize ne. Problemi v zvezi z urejanjem proračunskih potreb v bližnji prihodnosti, v letih 2012 in 2013, pa ostajajo odprti in omenjeno peščico držav članic bi rad pozval, naj tudi one ravnajo odgovorno in v sodelovanju s Parlamentom poiščejo rešitev, ki bo Uniji omogočila ustrezno prilagodljivost pri izpolnjevanju obveznosti in preprečevanju novih proračunskih kriz.

15. Bonitetne agencije (razprava)

  Predsednik. Naslednja točka je poročilo gospoda Gauzèsa v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah (KOM(2010)0289 - C7-0143/2010 - 2010/0160(COD)) (A7-340/2010).

  Jean-Paul Gauzès, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, gospod Chastel, komisar, pred seboj imamo tretji akt finančne zakonodaje v letu 2010. Po nadzornem svežnju in po direktivi o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov tokrat ponovno obravnavamo bonitetne agencije. Pravim „ponovno“, saj je Evropa precej hitro sprejela prvo uredbo na tem področju, leta 2009, in ta uredba se že začenja uporabljati.

Bonitetne agencije na splošno izdajajo mnenja, konkretno v obliki bonitetnih ocen, o kreditni sposobnosti podjetij in držav ter mnenja o kompleksnih finančnih produktih. Ocene odražajo presojo, kolikšno je tveganje, da izdajatelj finančnih instrumentov ne bi mogel poravnati svojih obveznosti. Agencije so se postopoma iz različnih razlogov razvile v zelo pomembne dejavnike v finančnem svetu.

Prvič, bonitetne ocene upoštevajo bančni regulatorji pri določanju višine lastnih sredstev za kritje naložb. Drugi razlog je vpliv ocen na uspeh izdaj instrumentov, saj so ocene eden od glavnih kazalnikov, ki jih upoštevajo vlagatelji.

Bonitetne agencije sicer niso bile glavni povzročitelj sedanje finančne krize, so pa prispevale k njenemu izbruhu. Podcenjevale so namreč možnosti plačilne nesposobnosti izdajateljev nekaterih kompleksnih finančnih instrumentov.

Ko se je izkazalo, da je nujno obnoviti zaupanje trgov in okrepiti zaščito vlagateljev, je Evropska komisija leta 2009 predlagala uvedbo mehanizma za spremljanje delovanja in nadzor bonitetnih agencij. Tako smo še v istem letu sprejeli Uredbo (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah.

V razpravi v Evropskem parlamentu pred sprejetjem uredbe je vaš poročevalec poudaril, da sta potrebna nadzor produktov bonitetnih agencij na ravni EU in celovit nadzor nad njihovim delovanjem. Takrat evropskega nadzora take vrste pravno ni bilo mogoče uvesti. Komisija pa se je zavezala, da bo sestavila zakonodajni predlog v tem smislu in, komisar, to zavezo ste izpolnili.

Sporazum o arhitekturi evropskega nadzora, ki sta ga dosegla Svet in Evropski parlament in ki bo začel veljati 1. januarja 2011, omogoča dejansko uvedbo nadzora bonitetnih agencij.

V Uredbi o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge je poudarjeno, da bo imel organ neodvisne nadzorne pristojnosti še zlasti v zvezi z bonitetnimi agencijami. To je namen naknadne spremembe uredbe, o kateri smo dosegli sporazum in o kateri bomo glasovali jutri.

Moja želja je bila ─ in kolegi so mojo zahtevo podprli ─ da bi druga vprašanja, povezana z bonitetnimi agencijami, odobravanjem posojil državam, ureditvijo plačevanja storitev in konkurenco, za zdaj odložili in jih obravnavali v posebnem dokumentu v obliki poročila na lastno pobudo pred predstavitvijo zakonodajnega predloga, ki ste ga napovedali do sredine leta 2011 in v zvezi s katerim ste že začeli posvetovanja.

Prepričan sem, da je vzpostavitev evropskega nadzora bonitetnih agencij velik korak v smeri, ki smo jo začrtali z že uvedenimi ureditvami nadzora. Rad bi se zahvalil belgijskemu predsedstvu za neutrudno delo na področju finančnih predpisov, vam osebno, komisar, in vašim sodelavcem, seveda pa tudi kolegom poslancem Evropskega parlamenta, ki ste sodelovali pri naši obravnavi in podprli naša stališča.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, ob gospodu Gauzèsu in takem poročilu me resnično veseli, da se lahko v imenu belgijskega finančnega ministra Didierja Reynerdsa udeležim današnje razprave o spremembi uredbe o bonitetnih agencijah.

Kot ste že omenili, govorimo o ukrepu v zvezi s finančnimi storitvami, o katerem so naše tri institucije dosegle sporazum v rekordnem času.

Zelo nas veseli, da bo v skladu z dogovorom med tremi institucijami Parlament jutri glasoval o tem sporazumu.

Tako bomo s spremembo uredbe Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge podelili dodatne pristojnosti. Organ bo lahko natančneje nadzoroval delovanje bonitetnih agencij po vsej Uniji. To je pomemben korak, ki bo po našem mnenju prispeval tudi k večji stabilnosti finančnih trgov in spodbudil razvoj okvira za mnogo učinkovitejši finančni nadzor.

Po uveljavitvi uredbe bo imel organ pristojnosti v zvezi z registracijo in neposrednim nadzorom bonitetnih agencij. V njegovi pristojnosti bosta tudi odločanje, ali je bonitetna agencija kršila kak veljaven predpis, in izrekanje ustreznih kazni.

Seveda pa bo uredba vzpostavila tudi okvir za sodelovanje med pristojnimi organi držav članic in Evropskim organom za vrednostne papirje in trge. Smo pa pripravljeni tudi na temeljitejšo razpravo o ureditvi samega sektorja bonitetnih agencij, ko nam bo Komisija posredovala svoj predlog o celovitem pregledu tega sektorja, ki ga je napovedala za naslednje leto. V upanju, da bo izid vašega jutrišnjega glasovanja pozitiven, bi se rad še zlasti zahvalil predsednici Odbora za ekonomske in monetarne zadeve gospe Bowles, poročevalcu Parlamenta gospodu Gauzèsu in seveda tudi poročevalcem v senci, pa tudi komisarju Barnierju, ki je v šestih mesecih v sodelovanju z belgijskim finančnim ministrom gospodom Reynerdsom opravil pomembno delo in zagotovil hitro sklenitev sporazuma, ki jo je nato Parlament preoblikoval v otipljiv ukrep na finančnem področju. Vsekakor hvala za plodno in učinkovito sodelovanje pri tej zadevi. Prepričan sem, da boste s takim delom nadaljevali tudi med naslednjimi predsedstvi.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, dober dan vsem. Vaše besede, gospod Gauzès, pa tudi besede gospoda Chastela v imenu gospoda Reynerdsa, o nadzoru in ureditvi obsežnega sektorja hedge skladov in zasebnega kapitala, so bile zelo tehtne in jutrišnje glasovanje o drugi fazi uredbe o bonitetnih agencijah je vsekakor dosežek vas, gospe in gospodje, pa tudi zasluga Sveta in pripravljalnega dela Komisije. Kar zadeva predmet uredbe, Evropa otipljivo in uspešno napreduje in se uči iz krize, tako kot od nas zahtevajo davkoplačevalci, torej evropski državljani.

Gospe in gospodje, sporazum o nadzoru bonitetnih agencij je pomemben korak in tudi jaz bi se rad zahvalil vam, gospod Gauzès, pa tudi tistim, ki so sodelovali z vami, predsednici Odbora gospe Bowles in poročevalcem v senci gospodu Klinzu, gospodu Giegoldu, gospodu Pittelli ter gospodu Foxu. Čez nekaj dni se sedanjemu predsedstvu izteče zelo deloven in uspešen mandat in rad bi se iskreno zahvalil gospodu Reyndersu in vsem njegovim sodelavcem za dobre odnose, ki smo jih imeli z njimi v teh šestih mesecih.

Doseženi sporazum je kakovosten, moram pa povedati, da bi bil lahko odličen, če bi le pri končnem kompromisu upoštevali prvotni predlog Komisije glede večje preglednosti strukturiranih finančnih instrumentov. Kot je napovedano že v uvodnih izjavah uredbe, pa bomo o tej temi na vašo pobudo ponovno razpravljali ob naslednji reviziji uredbe leta 2011.

Kot smo slišali že od gospoda Chastela, bo s spremembo uredbe iz leta 2009 naš novi Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) junija 2011 dobil pristojnosti za neposredni nadzor bonitetnih agencij na evropski ravni. Gospe in gospodje, zavedati se moramo pomembnosti te vaše današnje odločitve. Pristojnost ESMA, novega evropskega organa, za neposredni nadzor finančnih institucij, ki delujejo po Evropi, je popolna novost.

Ta sprememba zaokroža novi evropski nadzorni okvir. Znatno širi pristojnosti ESMA, kot ste zelo jasno razložili, gospod Gauzès, prav tako pa je med razpravo o nadzoru odločno poudaril tudi gospod Giegold, ki je tudi med nami. Torej temu vprašanju pripisujete poseben pomen, poseben pomen pa mu pripisujemo tudi mi.

ESMA bo postal organ, pristojen za registracijo bonitetnih agencij in njihov nadzor po vsej Uniji in svoj nadzor bo opravljal dosledno. Zakonodaja mu bo zagotovila vse pristojnosti, za katere menimo, da jih potrebuje za uveljavljanje spoštovanja predpisov pri bonitetnih agencijah.

ESMA bo lahko izvrševal nadzor ─ zahteval informacije in opravljal naključne preglede ─ in če bo ugotovil, da bonitetna agencija krši predpise, bo moral z ustreznimi ukrepi prisiliti agencijo, da bo kršitev odpravila. ESMA bo v okviru zelo jasnih pravil pristojen tudi za izrekanje glob in kazni bonitetnim agencijam, ki ne bodo spoštovale predpisov. Seveda uredba bonitetnim agencijam zagotavlja pravico do zagovora, še zlasti pravico do zaslišanja, dostopa do dokumentacije in drugih procesnih varstev. Poleg tega bo ESMA pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštoval pravice, ki jih zagotavlja Listina o temeljnih pravicah, in druga načela ter določbe prava Evropske unije, vključno z načelom sorazmernosti.

Nova uredba o bonitetnih agencijah uvaja tudi enotno točko za stike, na katero se bodo lahko obračale vse bonitetne agencije, skupni zakonodajni okvir po vsej Evropski uniji, ki bo zagotavljal enakopravno obravnavo, in doslednejše izvajanje pravil za bonitetne agencije po vsej Evropski uniji.

Zato menim, da pomeni velik napredek glede učinkovitosti, preglednosti in pravne gotovosti v okviru splošne arhitekture razumnega nadzora in učinkovite ureditve, ki jo gradimo iz tedna v teden.

Gospod predsednik, ne bi rad tako na široko govoril še o drugih temah, vseeno pa bi se rad nekoliko podrobneje posvetil besedam gospoda Chastela o naslednji fazi, saj tudi sam trdim, da moramo storiti še več za ustrezno ureditev področja bonitetnih agencij, ob upoštevanju, da agencije same niso vir problema, in upoštevanju pretresov na finančnih trgih. Termometer ni vzrok vročine, vseeno pa je nujno, da deluje pravilno, to pa v preteklosti ni vedno držalo, in to napako hočemo z nizom uredb odpraviti.

Komisija že razmišlja o naslednji fazi: dne 5. novembra 2010 smo začeli postopek javnih posvetovanj, s katerimi želimo razpravo razširiti in pridobiti mnenja od vseh zainteresiranih strani, in, kot veste, so razprave o vseh uredbah te vrste nujne. Gospe in gospodje, z resničnim zanimanjem bom prisluhnil vsakemu prispevku, vsaki kritiki ali zamisli, izrečeni pri teh posvetovanjih.

Zdaj moramo razmisliti, prvič, o posledicah modela „plača izdajatelj“, ki ga bonitetne agencije na široko uporabljajo, drugič, o odvisnosti bank in drugih institucionalnih vlagateljev od ocen kreditne sposobnosti, tretjič, o ocenjevanju državnih dolgov ─ kar ni preprosto vprašanje, četrtič, o boljši preglednosti za lažje obvladovanje navzkrižij interesov, in petič, o okrepitvi konkurence in razvejanju na trgu bonitetnih agencij, ki ga danes obvladuje peščica agencij.

Naša posvetovanja bodo trajala do prihodnjega januarja, na podlagi prejetih prispevkov ter poročila gospoda Klinza na lastno pobudo pa bomo enkrat v letu 2011, nikakor ne kasneje, sprejeli odločitev o ukrepih, ki naj bi kot tretja faza dopolnili uredbi o bonitetnih agencijah, ki sta že skoraj začeli veljati.

  Sebastian Valentin Bodu, poročevalec Odbora za pravne zadeve. ─ Gospod predsednik, kot podpredsednik Odbora za pravne zadeve bi rad predstavil nekaj pomembnih vidikov, o katerih smo razpravljali v našem odboru in v zvezi s katerimi smo predložili spremembe.

Prvič, danes oceno strukturiranega instrumenta bonitetni agenciji plačuje izdajatelj instrumenta. Tu lahko pride do navzkrižja interesov, saj si ocenjevano podjetje želi prejeti ugodno oceno. Druga možnost bi bila, da bi oceno plačali njeni uporabniki. Interesi uporabnikov so bolj razvejani, torej bi se lahko izognili navzkrižju interesov, ki ga lahko povzroči en sam interes. Nekateri uporabniki si želijo ugodne ocene, na primer tisti, ki želijo vrednostne papirje prodati, drugi pa neugodne ocene, na primer tisti, ki želijo vrednostne papirje kupiti.

Drugič, delovanju bonitetnih agencij bi lahko koristila pravila, ki že veljajo za revizorje. Tako bonitetne agencije kot revizorji nosijo veliko odgovornost za ugled podjetij in pravilno delovanje trga. Videti pa je, da za revizorje veljajo mnogo strožja pravila kot za bonitetne agencije.

Tretjič, Evropski organ za vrednostne papirje in trg (ESMA) bi moral imeti pristojnosti za nadzor bonitetnih agencij, s katerim bi lahko preverjal morebitna bistvena razhajanja med ocenami istega strukturiranega finančnega instrumenta, ki so jih izdale različne agencije. ESMA bi moral imeti tudi večja pooblastila na področju izvrševanja.

Četrtič, direktiva uvaja novo načelo, povzeto iz najnovejše zakonodaje ZDA. Če lahko določen instrument ovrednoti ne le agencija, od katere je bila ocena naročena, ampak pa tudi kaka druga agencija, mora upoštevati naročeno oceno. V ta namen ji mora prva agencija razkriti določene podatke v zvezi z ocenjenim instrumentom. To ima dva koristna učinka ─ prvič, pridobimo tudi drugo mnenje, in drugič, materialna odgovornost prve agencije za oceno se zmanjša.

Na koncu bi rad še poudaril, da bi morale določbe te uredbe, ki pomeni nov zakonodajni okvir, veljati le za strukturirane finančne instrumente, pri čemer so bonitetne agencije tudi same pomemben člen strukturiranih financ. Drugih finančnih instrumentov, 150 let starih rednih delnic ali navadnih obveznic, ki ne pomenijo sistemskih tveganj, uredba ne bi smela zajemati, če želimo strog, a ne prestrog nadzor, če želimo konkurenčnost brez nepotrebnih administrativnih stroškov, in če želimo kapital zadržati v Evropi, ne pa ga odgnati na rastoče tuje trge.

  Gianni Pittella, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po zaslugi zdaj že utečenega načina sodelovanja nam je uspelo z gospodom Gauzèsom s to uredbo doseči nekaj zelo pomembnih izboljšav pravil za področje, ki z vidika stabilnosti finančnih trgov spada med najbolj kočljiva.

Ena od takih izboljšav je vsekakor načrt, po katerem bo nedavno ustanovljeni Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) lahko neposredno kaznoval bonitetne agencije za kršitve. Za to sem se zelo zavzemal. Parlament na ta način kaže, da se bori za vzpostavitev močnega evropskega nadzornega organa z dejanskimi pristojnostmi.

Zavedamo se, da ta uredba še ne ureja vseh problemov sektorja, ki je soodgovoren za globino krize, v kateri smo v zadnjih letih. Med ovire, ki jih moramo še premagati in ki so tema parlamentarnega poročila, ki ga že sestavlja gospod Klinz, spadata predvsem naslednji dve: ocena državnih dolgov držav članic in splošna struktura trga, ki ga danes vodi očiten oligopol.

Evropska unija si mora v zvezi s tem zastaviti jasen cilj, namreč, zmanjšanje odvisnosti financ od bonitetnih ocen. Sedanje sklicevanje na bonitetne agencije v zakonih in uredbah moramo nadomestiti z drugimi merili kreditne sposobnosti. Združene države Amerike in skupina G20 so tak obrat že začele.

Na mednarodni ravni moramo zbrati pogum in zahtevati spremembo pravil, na katerih sloni Basel II, s čimer mislim na obvezno uporabo ocen kreditne sposobnosti ─ mehanizma, zaradi katerega so banke že pred časom popolnoma opustile nadzor, posledice tega pa so jasno vidne.

Zaključil bi rad s kratko omembo vprašanja ocenjevanja državnih dolgov: to ne bi smelo biti več v pristojnosti bonitetnih agencij, saj so s svojimi ocenami doslej vse prevečkrat samo razdražile trge in podžgale špekulacije. Možnost za vstop na to področje bi morali dati kateri od evropskih institucij ─ morda kateri, ki jo že imamo, kot je Evropsko računsko sodišče.

Resnično upam, da boste kolegi poslanci podprli moj predlog in da ga bo polno in z avtoriteto podprl tudi komisar Barnier, ki mu ponovno izrekam vse priznanje.

  Wolf Klinz, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, čez nekaj tednov bomo imeli v Evropi novo nadzorno strukturo, h katere oblikovanju je znatno prispeval Evropski parlament. Med tremi novimi nadzornimi organi bo eden odgovoren za trge in vrednostne papirje: Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA).

ESMA bo imel zadnjo besedo pri registraciji in nadzoru bonitetnih agencij in bo odgovarjal za to, da bodo bonitetne agencije v resnici ravnale v skladu z novimi predpisi. Po lastni presoji bo lahko ESMA prenesel svoje čezmejne naloge na manjše nacionalne nadzorne organe, ki delujejo samo v okviru lastne države.

Predlog, ki ga imamo pred seboj, je torej le prilagoditev uredbe iz aprila 2009 novim okoliščinam, obenem pa krepi vlogo ESMA. Novemu nadzornemu organu podeljuje več pristojnosti, pa tudi ─ kar je popolna novost ─ pooblašča ESMA za izrekanje kazni ob nespoštovanju uredbe. To novost toplo pozdravljam, saj sem prepričan, da bo okrepitev položaja novega nadzornega organa evropskega kova dejansko okrepila njegovo prepričljivost na trgu.

Imam pa tudi eno kritično pripombo. Ob sestavljanju uredbe v aprilu 2009 smo sprejeli politično odločitev o tem, kako v Evropi obravnavati ocene, izdane v tretjih državah. Takrat smo dejali, da se lahko uporabljajo v Evropi, če izpolnjujejo zahteve enakovrednosti ali pa če jih potrdi bonitetna agencija, registrirana in akreditirana v Evropi, s tako imenovanim postopkom potrditve.

Komisija je v drugi fazi to odločitev spremenila in možnost potrditve odpravila. Torej je dejansko mogoč le postopek po načelu enakovrednosti. Ker je bila odločitev sprejeta enostransko, se mi zdi ta sprememba nedemokratičen način urejanja zadev in prepričan sem, da bi morali vztrajati pri odločitvi, ki smo jo sprejeli aprila 2009.

Kot je omenil tudi komisar, ostaja še veliko vprašanj v zvezi z bonitetnimi agencijami odprtih, namreč, šibka konkurenca, nepreglednost, poslovni model glede plačnika storitev, in ta vprašanja moramo še kritično pretresti. Odprta so vprašanja v zvezi z ureditvijo plačevanja, pa tudi v zvezi s pretirano odvisnostjo, saj ima po sedanjih predpisih precej bonitetnih agencij dejansko vlogo regulativnih organov za potrjevanje. Ta vprašanja obravnavam v poročilu na lastno pobudo in veseli me, da bo Komisija prihodnje leto predstavila zakonodajni predlog za ureditev teh zadev.

  Sven Giegold, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod Chastel, gospod Barnier, gospod Gauzès, gospe in gospodje in poročevalci v senci, res me veseli, da smo se odločili za ta korak in vzpostavili neposredni evropski nadzor v prvem od sektorjev evropskega finančnega sistema. To je tudi korak k okrepitvi Evrope na notranjem trgu in k utrditvi nadzora sektorja, ki tudi nosi svoj delež odgovornosti za krizo. V zvezi s tem želim podati še eno pripombo. Gospod Barnier, zdaj teče postopek izbire osebja novih organov in organi so lahko samo tako dobri kot njihovo osebje. Lahko samo upam, da boste delavce organov resnično izbrali po merilih strokovnosti, neodvisnosti od finančnih organizacij, ki jih bodo nadzirali, in jasne želje delati v javnem interesu, da ne bodo izbire spet vodile nacionalne kvote ob zanemarjanju omenjenih meril.

Poleg tega nas v zvezi z bonitetnimi agencijami čaka še veliko dela. Še vedno ni preglednosti pri podatkih, na osnovi katerih delajo bonitetne agencije, in še vedno imajo v finančnem sektorju ter v predpisih o finančnem sektorju mnogo preveliko vlogo regulativne ocene. Opraviti imamo s hudimi navzkrižji interesov, trg očitno obvladujejo tri agencije in za nevestno sestavljene ocene nihče materialno ne odgovarja. Komisar, dobro je, da ste začeli posvetovanja in z zanimanjem čakamo na izide. V ta posvetovanja bi bilo treba še zlasti pritegniti civilno družbo, na njihovi podlagi pa morate oblikovati pogumen predlog. Veselim se že vašega predloga. Prosim, bodite tako pogumni, kot ste bili doslej, in drugo leto skupaj sestavimo zakonodajni akt, ki bo še odprte probleme na trgu bonitetnih ocen rešil na pravi evropski način. To dolgujemo našim državljanom.

  Ashley Fox, v imenu skupine ECR. – (FR) Gospod predsednik, gospodu Gauzèsu bi se rad zahvalil za njegovo odlično delo pri pripravi tega poročila. Veseli me, da sta bila v trialogu člena 8a in 8b umaknjena iz besedila. Prvotni predlog Komisije je predvideval vzpostavitev varnih spletnih strani. Ta predlog me ni zares prepričal. Lahko počakamo, kako se bodo zadeve odvijale v Združenih državah Amerike, in če se bodo take strani izkazale za koristne, jih lahko še vedno uvedemo tudi v Evropi.

Gospod predsednik, z veseljem vas obveščam, da bo naša skupina jutri glasovala za poročilo, in še enkrat se zahvaljujem gospodu Gauzèsu.

  Jürgen Klute, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod Chastel, gospod Barnier, gospe in gospodje, v mesecih od začetka letošnjega leta se je izkazalo, koliko škode lahko naredijo bonitetne agencije. Nujno je treba ukrepati. Zato tudi osebno pozdravljam uredbo, še zlasti prenos pristojnosti za nadzor in registracijo bonitetnih agencij na ESMA. To je pomemben in koristen korak v pravo smer.

Med pogajanji o poročilu pa je bila zavržena cela vrsta koristnih in naprednih predlogov. Na to bi vas rad ponovno opomnil. Tako so kot edina pozitivna sprememba ostale samo nove pristojnosti ESMA. Zavrnjeni so bili predlogi o vzpostavitvi javne zbirke podatkov izdanih bonitetnih ocen, izginile pa so tudi omembe ustanovitve javne bonitetne agencije. Prav tako smo pozabili na dosledno in stalno preverjanje izdanih bonitetnih ocen s strani nadzornih organov. Komisija je poleg tega predlagala spodbujanje nenaročenih kreditnih ocen, s katerimi bi obvladali problem navodil izdajateljev glede ocenjevanja finančnih produktov. Tudi iz tega predloga ni bilo nič.

Upam, da bodo ti vidiki upoštevani g poročilih o teh zadevah, ki jih še pričakujemo in sta jih omenila gospod Gauzès, pa tudi vi, gospod Barnier.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, komisar, današnje ugodne novice v zvezi z evrom kažejo, da se nam bliža čas gorečih molitev. Močno upam, da boste s svojim pogumnim pristopom sledili tem časom. Rad bi pritrdil besedam kolega pred menoj in vas nujno zaprosil, da v okviru svojih pristojnosti zagotovite, da izbira ne po potekala samo na podlagi nacionalnih kvot in da je ne bodo vodila strankarska politična merila, da bomo torej končno zmogli prelom z zelo čudaško tradicijo izbiranja uradnikov, ki je posebnost Evrope, in dejansko pripeljali najboljše ljudi.

Moja druga prošnja se nanaša na večjo preglednost pri obravnavi konkurentov na mednarodnem trgu zunaj EU, ki redno skrbijo, da so njihove bonitetne ocene obarvane tudi politično, in se postavljajo z vsevednostjo in pomembnostjo, ki pa jih dejanska dogajanja na trgih nikakor ne potrjujejo.

  Ildikó Gáll-Pelcz (PPE). – (HU) Gospod predsednik, komisar, gospod Gauzès, gospe in gospodje, z velikim veseljem ugotavljam, da je gospod Gauzès sestavil res odlično poročilo. Tema poročila je izredno pomembna in, glede na navade in delovanje bonitetnih agencij, vedno aktualna. Zavzemanje poročevalca za celovit, na evropskih standardih temelječ nadzor bonitetnih agencij in njihovih izdelkov zasluži našo podporo. Važno pa je vedeti, kaj točno ocenjujejo bonitetne agencije in kako. Ti dve vprašanji si je nujno zastaviti, saj je splošno znano, da so pred krizo bonitetne agencije izdajale odlične bonitetne ocene tudi za dvomljive ali slabe vrednostne papirje v skupnem znesku, ki sega v tisoče milijard dolarjev, s tem pa so žal ustvarile sijajne razmere za špekulacije.

Najprej si moramo ogledati, kako je z neodvisnostjo, saj si moramo glede na to, da bonitetne ocene plačujejo banke in skupine vlagateljev, zastaviti vprašanje, ali bonitetne agencije svoje odločitve res sprejemajo neodvisno od zunanjih interesov. Drugo vprašanje je metodologija ocenjevanja. Tretje vprašanje se nanaša na to, da je mogoče z usklajenim zniževanjem bonitetnih ocen in širjenjem negativnih govoric katero koli državo potisniti v plačilno nesposobnost, jo prisiliti v najemanje vedno novih posojil in jo tako postopoma spraviti v nemočno odvisnost od posojilnih trgov. Tej nevarnosti so še zlasti izpostavljeni mala odprta gospodarstva in države članice zunaj evrskega območja.

Zato se mi ne zdi sprejemljivo odvezati bonitetne agencije odgovornosti za bonitetne ocene, ki jih izdajajo. Gospe in gospodje, postavimo bonitetne ocene na njihovo pravo mesto, zanašajmo se nanje le toliko, kolikor so verodostojne, in jih pri vzpostavljanju regulativnih okvirov uporabljajmo le kot smernice. Poročilo si več kot zasluži našo podporo. Svetovna gospodarska kriza je že dokazala, da sta ureditev dela teh agencij in njihov nadzor na ravni EU nujna.

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

  Evelyn Regner (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospod Chastel, komisar, bonitetne agencije imajo pri današnji finančni krizi precej nečastno vlogo. Vse premalo jih je, vse premočne so in njihovo delovanje je vse preveč nepregledno, njihova struktura in pomen pa sta zgled hudega iztirjenja svetovnega finančnega sistema.

Zaupanje v bonitetne agencije je mogoče obnoviti le z vzpostavitvijo novih, razumnih pravil za njihovo delovanje. Jutri bomo glasovali o enem koraku na tej poti, o nujni prilagoditvi bonitetnih agencij novi evropski strukturi nadzora finančnih trgov in o prilagoditvi novostim v komitološkem postopku, delegiranim aktom.

Vzpostavljamo organ ESMA. Ta organ je pristojen za stalno pregledovanje bonitetnih ocen, za podrobne preglede bonitetnih agencij, pa tudi za izrekanje kazni, ki bodo višje od donosov kršenja zakonodaje. Vse te spremembe so nujno potrebne in so najmanj, kar moramo doseči.

Rada pa bi poudarila, da moramo Evropski organ za vrednostne papirje in trge kadrovsko opremiti tako, da bo lahko svoje naloge opravljal res učinkovito, torej se ne smemo zadovoljiti s premajhno ekipo, od katere bi potem pričakovali nadčloveške napore.

Pričakovane temeljite reforme področja bonitetnih agencij se moramo lotiti popolnoma odprto in že danes bi morali razpravljati o zadevah, ki se nam zdijo skoraj nemogoče ali vsaj težko predstavljive. Nenazadnje so celo namenske enote, v katere so banke položile svoje tvegane obveznice, od bonitetnih agencij prejele najvišje ocene. Zato bi morali v okviru temeljite revizije razmisliti tudi o možnosti ustanovitve javne evropske bonitetne agencije in o pretresu ter spremembah ureditve plačevanja storitev teh agencij. In končno, razmisliti bi morali tudi o tem, ali je druga ocena potrebna ali ne. Potrebna je stroga, čvrsta zakonodajna ureditev, da se v prihodnje ne bo moglo dogajati, da bi tri velike bonitetne agencije nosile tolikšno odgovornost za tako žalostno stanje financ.

  Seán Kelly (PPE). ─ Gospod predsednik, na misel mi je prišlo latinsko reklo quis custodiet custodes ─ Kdo naj nadzira nadzornike? To velja tudi za naš primer. Kdo naj ocenjuje bonitetne agencije? Na srečo zdaj imamo instrument za to, in bonitetne agencije nimajo v naših očeh nikakršnega bonusa, nasprotno, s svojim vedenjem so se v preteklih nekaj letih spravile na slab glas, saj so finančne težave še poglobile, namesto da bi jih pomagale gladiti.

Zato me veseli, da Evropski parlament in naši pristojni organi jemljemo vajeti v svoje roke, in čestitam gospodu Gauzèsu, gospodu Barnierju ter Svetu za pripravo tega instrumenta, ki bo stanje uredil. Z veseljem pričakujem jutrišnje glasovanje in če bi imel možnost, bi oddal kar tri ali štiri glasove za to, da bi tem mrhovinarjem nadeli vajeti.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Najprej želim čestitati poročevalcu za pripravo zelo pomembnega dokumenta. V Evropski uniji smo dosegli že precejšen napredek pri vzpostavljanju in zagonu sistema finančnega nadzora. Bonitetne agencije imajo zelo pomembno vlogo, saj imajo neposreden vpliv na delovanje finančnega sistema, na njegovo trdnost in stabilnost. Po mojem mnenju je osrednji problem v tem, da že ustanovljeni organi EU za finančni nadzor še nimajo pravih pristojnosti za neposredno delovanje in sprejemanje zavezujočih odločitev. Zato podpiram predloge za okrepitev pristojnosti enega od evropskih nadzornih organov, to je Evropskega organa za vrednostne papirje in trge, da bo lahko spremljal preglednost dela bonitetnih agencij, ki jih je potrdila EU, in preprečeval odklone od načel finančnega trga in načel enotnega trga.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, če hočemo govoriti brez slepomišenja, si moramo najprej priznati, da so bonitetne agencije v bistvu izpostave mednarodne plutokracije. Prek teh agencij plutokracija pritiska na države in skuša vplivati na njihove odločitve. Največja težava pri bonitetnih ocenah je, da so skoraj povsem subjektivne in ne nudijo točne slike tekočih gospodarskih razmer v državah, na katere se nanašajo. Bonitetne ocene, ki nimajo nikakršne povezave z resničnostjo, države močno ovirajo pri reševanju iz krize.

Ob tem pa imamo tudi objektivne kazalnike, kot so skupni proračunski primanjkljaj, notranja in zunanja zadolženost. Na drugi strani pa je ustanovitev organizacije, nadzornega organa, ki bo v bistvu skrbel za nadzor kakovosti dela teh agencij in jim tako preprečeval izdajanje napačnih ocen, velik korak k pravi rešitvi. Rad pa bi tudi gospodu Barnierju zastavil vprašanje v zvezi z ESMA: veliko smo govorili o tem, kako bo izrekal različne sankcije; kdaj pa bomo izvedeli, kakšne bodo te sankcije, kolikšne bodo in kdaj jih bo mogoče uvesti? Vnaprej se vam zahvaljujem za odgovora.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, namen sprememb, predlaganih v poročilu gospoda Gauzèsa, je podrobneje opredeliti nove pristojnosti ESMA v zvezi z nacionalnimi agencijami. Po mojem mnenju bi morali pristojnosti zelo jasno opredeliti. Poleg tega bi morali imeti tudi udeleženci na finančnem trgu možnost odločanja o pristojnem organu za področje bonitetnih agencij.

Menim, da bi moral biti novi organ pristojen samo za registriranje in nadzor obstoječih bonitetnih agencij. Agencije bi morale imeti dostop do podatkov o finančnih instrumentih, ki so jih ocenile konkurenčne agencije. Dostop do spletnih strani pa bi moral biti omogočen le ob zagotovljenem varovanju zaupnosti zahtevanih podatkov.

Na koncu bi rada poudarila velik pomen registracije bonitetne agencije pri pristojnem organu in veljavnosti te registracije po vsej EU.

  Gay Mitchell (PPE). ─ Gospod predsednik, vesel sem, da nocoj razpravljamo o tej zadevi. Povedati moram resnico, ki jo le redko slišimo, namreč, da je do nedavnega na Irskem zasebni sektor urejal javnega; javni sektor so dejansko urejale bonitetne agencije in trgi. Štejem med tiste, ki smo veseli, da smo se končno odcepili od zasebnega sektorja in da v razmerah, v kakršnih smo, uživamo zaščito ECB, EU in MDS.

Morda mi res niso všeč vse podrobnosti tega svežnja, mislim pa, da je v celoti za nas bolje imeti tako zaščito, kot pa, da bi bili na milost in nemilost prepuščeni bonitetnim agencijam in trgom. Velja prepričanje, da so trgi svobodni, menim pa, da bi o tem lahko ob kaki drugi priložnosti precej razpravljali. V zvezi z bonitetnimi agencijami pa naj povem, da je ena od njih služila po 800 milijonov USD za ocenjevanje strukturiranih finančnih instrumentov. Res se lahko vprašamo o njihovi nepristranskosti, in ob pogledu na to, kaj so počeli v preteklosti in kaj počnejo še danes, smo lahko samo osupli. Čas je, da jih pokličemo na zagovor in veseli me, da bo odslej nadzor nad njimi strožji.

  Michel Barnier, član Komisije. – (FR) Gospod predsednik, rad bi natančno, a jedrnato odgovoril vsem udeležencem razprave, ki se jim za prispevke zahvaljujem.

Prvič, gospod Bodu, soglašam z vami glede tveganj v zvezi z modelom „plača izdajatelj“. To sem omenil tudi v svojem govoru. Zato je to vprašanje tudi tema naših posvetovanj o predvidene predlogu, o tretji fazi ureditve. Gospodu Foxu in gospe Băsescu sem že povedal, da se bomo vrnili tudi k vprašanjem strukturiranih produktov. Gospod Fox, pazljivo sem prisluhnil vašim pomislekom v zvezi z varnostjo izmenjave podatkov in na to bomo pozorni; o tem bomo še razpravljali. Tudi v prihodnje se bomo v zvezi s tem področjem zanašali na strokovno usposobljenost ESMA. Taka rešitev se nam zdi učinkovitejša.

Gospod Pittella, hvala za vašo podporo. Veseli me, da skupaj z gospodom Klutejem in gospo Gáll-Pelcz izpostavljate pomen novega nadzornega organa.

Vemo, da ostaja odprtih še nekaj težavnih vprašanj, in povsem upravičeno ste nas opozorili na njih: šibka konkurenca v tem sektorju, vprašanje ocenjevanja državnih dolgov, ki ga je pravkar omenil gospod Kelly in je še posebej pereče. Vaše zamisli bomo upoštevali v naslednji fazi posvetovanj.

Soglašam z gospodom Klinzem, kako pomembne so kazni in kako pomembna je pristojnost ESMA, da jih izreka. To je omenila tudi gospa Regner.

Kar zadeva tretje države, gospod Klinz, je naš namen vztrajati pri strogih in doslednih zahtevah; enak je odgovor na besede gospoda Mitchela, ki je odprl vprašanje verodostojnosti Evrope v zvezi z odločitvami, ki jih moramo sprejeti.

Hvaležen sem gospodu Giegoldu za ugodno oceno naših skupnih dosežkov. Kar zadeva izbiranje vodilnih kadrov evropskih organov vam seveda danes še ne morem posredovati nikakršnih imen, rad pa bi vam zagotovil, gospod Giegold, pa tudi vam, gospod Martin, da je postopek že v teku, da poteka popolnoma objektivno, in da sta, vsaj zame, merili, ki morata voditi izbiro, sposobnost in neodvisnost.

Gospe Regner bi rad povedal, da se bodo organi okrepili. Njihove začetne ekipe bodo postopoma rasle s pristojnostmi, ki jim jih bomo nalagali. Veliko nam je do tega, da bo delo teh organov prepričljivo, tako glede postopkov kot strokovnih znanj.

Gospod Klute, hvala vam za vaše pripombe. Jasno ste našteli probleme, ki jih moramo še rešiti, in zavedam se, kot sem povedal že več poslancem, da jih bomo morali temeljito preučiti. Prav zato se mi zdi urejanje agencij v treh fazah konstruktiven in koristen pristop.

Gospod Balčytis, tudi sam sem rekel, da agencije niso vir težav. Njihova naloga je samo pravilno vrednotiti težave ─ termometer mora delovati pravilno. Ko gre za produkte, podjetja in države, imamo glede na pomen bonitetnih ocen vso pravico do objektivnih in verodostojnih bonitetnih ocen in do ukrepov, s katerimi si take ocene zagotovimo. Gospod Balčytis, kar se tega tiče, ne bi smeli podcenjevati vloge ESMA.

Za konec pa bi rad v odgovor gospodu Szegediju povedal, da so glede višine kazni določila o ESMA, o katerih boste glasovali jutri, precej podrobna, in da bo ESMA izrekal kazni po načelu sorazmernosti.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, vnaprej se vam zahvaljujem za vaše glasovanje v podporo tej novi fazi, ki bo ─ ponavljam ─ pokazala, da Evropa konkretno in objektivno napreduje, da se uči iz krize, za to pa gre zasluga zagnanemu delu belgijskega predsedstva in podpori vseh skupin v Evropskem parlamentu.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi rad ponovil ugotovitev, da smo v razpravi slišali niz umestnih vprašanj. Komisar Barnier je odgovoril na vsa vprašanja po vrsti. Osebno bi rad samo povedal, da je ta sprememba uredbe prvi korak pri podeljevanju potrebnih nadzornih pristojnosti Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge in da bodo, kot smo slišali, v kratkem sledile še nove revizije te uredbe. Menim, da bo v zvezi s tem in v zvezi z drugimi pomembnimi vprašanji, ki ste jih odprli danes, prava priložnost za celovito razpravo revizija, za katero pripravlja predlog Komisija.

V enakem duhu bi se rad za trenutek ustavil še k umiku določbe o preglednosti bonitetnih ocen in z njimi povezanih podatkov, ki ga je pravkar omenil tudi komisar Barnier. Po mojem mnenju to nikakor ne pomeni, da se evropske institucije ne zavzemajo za preglednost delovanja bonitetnih agencij ─ ravno nasprotno. Vendar je v tej fazi, ko sprejemamo odločitev, najboljša izbira naša vnaprejšnja uskladitev z dogajanji na mednarodni ravni, da ne bi ogrožali konkurenčnosti evropskih trgov. V tem trenutku so boljše rešitve za to področje še v fazi raziskav, razprav in oblikovanja, zato menimo, da je najboljši politični kompromis tak, kot ga vsebuje predlog, o katerem boste glasovali jutri.

Za zaključek bi rad ponovil, da gre za pomemben korak, kot ste poudarili tudi mnogi med vami, ki bo pripomogel k večji stabilnosti finančnih trgov in pomagal oblikovati učinkovitejšo ureditev nadzora.

  Jean-Paul Gauzès, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, gospod Chastel, gospod Barnier, iz pripomb, ki sta jih slišala, lahko ugotovita dve stvari.

Prvič, Parlament bo jutri s prepričljivo večino podprl poročilo, kar bo še eden v nizu dokazov, da Parlament, oziroma velika večina poslancev, ceni ukrepe, ki jih v zvezi z urejanjem in nadzorom predlaga Komisija in jih odločno podpira tudi belgijsko predsedstvo.

Drugi zaključek pa je, da se danes razprava ne zaključuje, ampak se bo na osnovi posvetovanj okoli poročila gospoda Klinza na lastno pobudo odprla nova razprava o vseh še odprtih zapletenih vprašanjih.

Ne smemo pozabiti, da smo že leta 2009, ob sprejemanju prve uredbe, načenjali prav ta vprašanja. Rešili jih nismo zato, ker nismo našli pravih odgovorov. Zato upam, da s pomočjo razmisleka o teh zadevah, ki ga bo prispevalo poročilo gospoda Klinza, razprava o sedanjih posvetovanjih zdaj omogočila najti prave odgovore za zaokrožitev ureditve delovanja bonitetnih agencij.

Za zaključek pa naj, če mi dovolite, ponovim besede predsednika Organa za vrednostne papirje in trge, ki je dejal, da bi bilo vsekakor dobro, če bi se finančni trgi rešili iz sence bonitetnih agencij, saj bi se vlagatelji tako bolje zavedali razmer in tveganj. Mislim, da bi tudi to pomenilo določeno jamstvo.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri (v sredo, 15. decembra 2010).

Pisne izjave (člen 149)

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Zaradi svojega podcenjevanja kreditnih tveganj so bile bonitetne agencije eden od dejavnikov, ki so sprožili svetovno finančno krizo. Ob tem na področju bonitetnih agencij tudi ni prave konkurence. V takih razmerah je nevarnost navzkrižja interesov še večja, to pa vodi v nepreglednost in nizko kakovost ocenjevanja različnih finančnih instrumentov. Dne 1. januarja 2011 bo začela veljati uredba o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge. Njegova glavna pristojnost bo nadzorovanje agencij te vrste. Izkazalo se je, da je uvedba spremljanja in nadzora bonitetnih agencij na ravni EU nujna. Menim, da bi moral ta organ svoje naloge polno opravljati takoj po ustanovitvi. Rad bi poudaril, da je sklep Združenih držav Amerike, da sprejmejo strožje predpise o nadzoru, odprl vrata usklajevanju na svetovni ravni.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija je že sprejela pravila, ki začnejo veljati ob koncu leta. Pravila za bonitetne agencije, ki delujejo v EU in želijo pridobiti licenco za to, obsegajo med drugim tudi zahtevo za registracijo in za delovanje v skladu z načeli preglednosti in „primernega obnašanja“. Po mojem mnenju ta pravila še niso dovolj stroga, zato pozdravljam dodatne ukrepe, o katerih razpravljamo v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve. Bonitetne agencije imajo danes precej veliko moč, saj lahko z eno svojo oceno potopijo državo in/ali celo ves sistem (z neugodno oceno države sprožijo plaz panike na svetovnih trgih). Njihovo delovanje je velikega pomena za zanesljivost in stabilnost trgov, obhajajo pa nas dvomi o pravilih in merilih, po katerih sprejemajo svoje ocene. Poročilo gospoda Gauzèsa, ki predlaga podreditev bonitetnih agencij nadzoru Evropskega organa za vrednostne papirje in trge, zato meri v pravo smer.

16. Sklepi konference v Cancúnu o podnebnih spremembah (razprava)

  Predsednik. ─ Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o sklepih konference v Cancúnu o podnebnih spremembah.

  Joke Schauvliege, predsedujoča Svetu. – (NL) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, zelo me veseli, da sem lahko danes ponovno, po naši razpravi pred konferenco, med vami, v Evropskem parlamentu, in sodelujem v razpravi o sklepih konference.

Veseli me tudi, da vidim v dvorani znane obraze, obraze članov delegacije v Cancúnu, ki ste kot zastopniki Evropskega parlamenta zelo aktivno in plodno prispevali k uspehu konference. Mislim, da je to vsekakor treba izpostaviti in poudariti.

Konferenca v Cancúnu o podnebnih spremembah je na koncu vendarle uspela. Prav do zadnjega dne je bilo negotovo, ali bo konferenca uspela, na koncu pa smo vendarle sprejeli koristne sklepe. To je nujno tako za našo podnebno politiko kot za nadaljevanje večstranskega procesa.

Na konferenci o podnebnih spremembah smo sprejeli sklep, ki ga pravzaprav sestavljata dva dela: prvi del lahko označimo kot niz posebnih ukrepov, ki bi jih bilo mogoče uresničiti precej hitro, drugi del pa pomeni temelj za dolgoročni svetovni sporazum za obdobje po letu 2012. Seveda smo oba svežnja sklepov sprejeli v okviru cilja 2 °C, ki je bil izhodišče za sklepe podnebne konference.

Ko govorim o takojšnjem uresničevanju oziroma o nizu ukrepov, ki jih lahko uresničimo takoj, imam v mislih prilagajanje, tehnologijo, boj proti krčenju gozdov in financiranje. Naj na kratko orišem nekatere od teh zadev?

Prvič in predvsem, prilagajanje. Sprejeli smo okvir in ustanovili odbor. Tako bomo zagotovili podporo najranljivejšim območjem.

Drugič, tehnologija. Podporo bomo zagotovili tako blažitvi učinkov kot prilagajanju. Vzpostavljata se dve novi strukturi: izvršilni odbor za tehnologijo ter center in omrežje za podnebne tehnologije. Namenjena sta poglabljanju znanja z raziskavami, širjenjem in prenosom tehnologij.

Tretjič, boj proti krčenju gozdov. Osnova za finančno pomoč za boj proti krčenju gozdov bodo nacionalne strategije in akcijski načrti držav v razvoju.

In končno, zeleni podnebni sklad mora državam v razvoju do leta 2020 zagotoviti 100 milijard USD.

To so konkretni dosežki konference v Cancúnu. Kar zadeva dolgoročni vidik in zastavljene temelje, pa si moramo v naslednjem letu seveda prizadevati za sprejetje mednarodnega sporazuma za obdobje po letu 2012. V besedilo smo zdaj vključili in vgradili ukrepe za blažitev učinkov tako v razvitih državah kot v državah v razvoju, kar je zelo pomembno, saj smo s tem uradno vključili v besedilo tudi sklepe konference v Københavnu.

Poleg tega smo sprejeli ukrepe za večjo preglednost. Pravna oblika dolgoročnega sporazuma za obdobje po letu 2012 pa bo določena šele naslednje leto. To bo tema posebne razprave: približuje se nam drugo obdobje zavez po kjotskem protokolu ─ kaj pa s tem v zvezi počnejo države v vzponu in Združene države Amerike?

Nismo torej na koncu, ampak na začetku naslednje pomembne faze razprav o podnebnih spremembah. Mislim, da bomo vsi ─ Evropski parlament, Svet in Komisija ─ tudi v prihodnje morali trdo delati, da bomo lahko naslednje leto dosegli pomemben preboj in, upajmo, dosegli sklenitev zavezujočega mednarodnega sporazuma.

V vsakem primeru pa bi se rada še enkrat zahvalila Parlamentu za prizadevno delo v Cancúnu.

  Connie Hedegaard, članica Komisije. ─ Gospod predsednik, prav je povedati, da se je Evropska unija napotila v Cancún v strahu, da morda ne bomo dosegli ničesar. Seveda smo si tudi močno želeli, da do tega ne bi prišlo in da bi sprejeli tehtne in uravnotežene sklepe. Zdaj vemo, da se je zgodilo slednje.

To pomeni, da večstransko dogovarjanje deluje. Še več, deluje sorazmerno uspešno, in, ker bi prav lahko že zamrlo, je to že samo po sebi velik dosežek. Mislim, da smo si vsi, ki smo bili tam, ob sprejemu končnih sklepov tudi oddahnili. Bilo je tako, kot bi si celotna mednarodna skupnost preprosto želela takega izida in želela dokazati, da je v boju proti globalnim izzivom večstransko sodelovanje nujno.

Menim pa, da je treba poudariti tudi to, da ohranitev procesa ni edini dosežek Cancúna. Dosegli smo precej več, in to je bistveno. Hoteli smo rešiti proces. Hoteli smo ohraniti možnosti za svetovni sporazum in v Cancúnu smo želeli narediti tudi nekaj oprijemljivega. Za to smo se v sodelovanju z mehiškim predsedstvom zelo potrudili. Tesno smo sodelovali z njim in mu vseskozi nudili polno podporo. Moram reči, da si Mehičani zaslužijo prav vse priznanje, ki so ga deležni, saj so opravili sijajno delo.

Pred letom dni smo v Københavnu zastavili prve korake. Če bi se pogovarjali dva ali tri dni po zaključku konference v Københavnu, po mojem mnenju nihče od nas ne bi verjel, da bodo čez leto dni prav vsi elementi københavnskega dogovora vključeni v zavezujoč sporazum ZN. To je res velik uspeh.

V Cancúnu pa smo naredili tudi nekaj novih korakov. Mednarodno podnebno ureditev smo okrepili z novimi institucijami in novimi skladi. Rada bi izpostavila tri zadeve, ki jim je Evropska unija v zaključni igri ─ prav v petek, kot se prisotni še spomnite ─ pripisovala poseben pomen.

Želeli smo, da bi sklepi odsevali tri naloge, ki smo jih šteli za prednostne. Želeli smo doseči priznanje odstopanj med zavezami glede zmanjšanja izpustov iz københavnskega dogovora, ki so zdaj zapisane v besedilu ZN, in izzivi, ki jih pomeni omejitev globalnega segrevanja pod 2 °C. Zelo pomembno se nam je zdelo, da se očitno dejstvo, da ciljev še nismo dosegli, tudi zapiše. Močno smo se zavzemali tudi za večjo preglednost ─ s spremljanjem, poročanjem in preverjanjem (MRV) ter za mednarodna posvetovanja in analize (ICA). Tretjič, želeli smo, da se možnost kasnejše vzpostavitve pravnega okvira za obdobje po letu 2012 zapiše v besedilo.

Pri vseh treh točkah smo napredovali. Cilj 2 °C je prvič doslej zapisan v dokumentu ZN, zaveze so dokumentirane in očitna dejstva so priznana, namreč, da morajo države storiti več, če želimo, da segrevanje v svetovnem merilu ne bo preseglo 2 °C. Sprožili smo tudi proces za povečanje preglednosti; kot smo rekli v Cancúnu, se ni dovolj samo z besedami zavzemati za večjo preglednost. Kaj to pomeni? Zelo pomembno je, da besedilo zdaj vsebuje tudi nekaj strani, ki podrobno opredeljujejo politične smernice za MRV in ICA.

To je zelo pomembno, rada pa bi dodala še eno misel. Menim, da ni samo v prid mednarodnim podnebnim pogajanjem, da je zdaj sprejela mednarodno posvetovanje in analizo tudi država, kot je Kitajska. Mislim, da je to tudi glasno sporočilo, ki bo odmevalo daleč prek meja podnebnih pogajanj. To je bil v resnici zelo pomemben korak naprej.

In na koncu, uspelo nam je pustiti odprta vrata za razpravo o kjotskem protokolu in pravno zavezujočih sklepih. Če ne bi ohranili možnosti za drugo obdobje zavez, bi po mojem mnenju celotni proces do danes že zamrl.

Po vseh teh razveseljivih poročilih pa bi rada še ponovila, kar je pravkar povedala Joke Schauvliege, namreč, da vse to še ne pomeni, da imamo pred seboj prav lahko leto. Čaka nas dolga in ovinkasta pot. V Cancúnu smo videli, kako počasen je ta proces. Če se na pot podaš skupaj pod okriljem ZN, so koraki neogibno počasni, zato nihče ne sme misliti, da bo potovanje do Južne Afrike lahko. Naslednje leto nam bo prineslo niz izzivov. Edino, kar lahko v tem trenutku rečem, je, da bo Evropa storila vse v svoji moči, da bo ohranila svojo zelo tvorno vlogo, in skušala še naprej graditi mostove med različnimi stališči, pri tem pa bo zelo budno skrbela za svoja prednostna področja.

Menim, da je zdaj zelo pomembno, da se vsak od nas vrne domov in se loti dela v lastni državi, v lastni regiji in lastni občini. Vsakdo mora ukrepati takoj, tako kot počnemo v Evropi. Imamo cilje za leto 2020, odprli pa smo tudi razpravo o tem, kako bi lahko razširili svoje kratkoročne ambicije. Znano vam je, da bo Komisija spomladi predstavila strategijo za zaokrožitev prehoda na nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050. Ta strategija bo zajemala tudi cilje za leto 2030.

Naj zaključim z besedo o ravnanju Evropske unije na konferenci o podnebnih spremembah. Rada bi poudarila, da nam je dejansko uspelo govoriti z enim glasom. V tej dvorani smo že večkrat razpravljali o tem, kolikšnega pomena je taka enotnost. Komisija, predsedstvo in vseh 27 držav članic imajo zasluge, da je Evropska unija dobro opravila svoje delo na svetovnem prizorišču. Z zadovoljstvom lahko povem, da je bilo sodelovanje ministrice Schauvliege in njene ekipe z mojo ekipo iz Komisije odlično. Rada bi se najtopleje zahvalila Joke Schauvliege za njen prispevek k uspehu.

Nenazadnje pa bi se rada toplo zahvalila tudi delegaciji Parlamenta. Menim, da imajo precejšne zasluge za prepričljivost sporočila, da Evropa resnično govori z enim glasom. Še zlasti bi se rada zahvalila predsedniku Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane Joju Leinenenu. Menim, da je bilo ključnega pomena, da so vsi člani delegacije na vprašanja o evropskih stališčih skušali čim bolj zastopati dogovorjeno. Mislim, da je to precej prispevalo k splošnemu vtisu, da Evropa tokrat res govori z enim glasom. Za to se vam najlepše zahvaljujem.

(Aplavz)

  Richard Seeber, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, rad bi se pridružil čestitkam komisarki Hedegaard. V zadnjem letu smo se marsičesa naučili, še zlasti, kar zadeva govorjenje z enim glasom. Če primerjamo sedanje stanje s Københavnom, lahko ugotovimo, da smo od Københavna pričakovali veliko in bili hudo razočarani. Naša pričakovanja v Cancúnu so bila skromnejša, pa nam je vseeno uspelo nekaj doseči. Prepričan sem, da nam bo naslednje leto v Durbanu uspelo uresničiti vse naše upe.

Pomembno je, da je proces pod okriljem ZN zdaj stekel in da se v Evropski uniji zavedamo, da do cilja lahko vodi več poti. Naš končni cilj je omejiti globalno segrevanje na znameniti 2 ºC. Tokrat nam je prvič uspelo ta cilj zapisati tudi v dokument ZN. Tudi v Evropi pa smo končno spoznali, da slavni zavezujoči sporazum sam po sebi še ne zadostuje. Upoštevati moramo tudi prizadevanja drugih držav ─ to se nanaša predvsem na države z velikimi izpusti, kot so Združene države Amerike in Kitajska.

Mi sami izreden politični pomen pripisujemo enotnemu delovanju, s katerim smo se tudi zares izkazali v Cancúnu. Prav tako pomembno pa je, da kot razviti svet ne le izpolnimo svojo zgodovinsko odgovornost, ampak moramo tudi kaj oprijemljivega storiti, predvsem moramo poiskati ureditev, ki bo nasledila kjotski protokol. Prav tako pomembno je, da se svet v razvoju zave, da mora tudi sam kaj storiti. Prepričan sem, da nam ga je uspelo že precej prepričati in da smo na pravi poti.

Podrobnosti o tem so bile danes že omenjene. Meni osebno se zdi še posebej pomembno, da smo dosegli opazen napredek, še zlasti v boju proti krčenju gozdov. Posamezne države smo pozvali k oblikovanju nacionalnih strategij in videli bomo, kakšni bodo izidi. Ta del je za nas velikega pomena, tudi s političnega stališča.

Na nas je tudi odgovornost za prenos tehnologij. Pri tem moramo prevzeti še bolj vodilno vlogo kot doslej, moja splošna ocena dosežkov pa je pozitivna in bi se vam rad, komisarka, še enkrat zahvalil za vaš trud.

  Jo Leinen, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, radi bi se zahvalili Komisiji in Svetu, gospe Hedegaard in gospe Schauvliege, za vsakodnevne informativne sestanke z delegacijo Evropskega parlamenta v Cancúnu. Res lahko rečemo, da v Cancúnu EU ni povzročala težav, ampak je prispevala k precej rešitvam. S tem smo lahko vsi zadovoljni. To naše zadovoljstvo pa mora zdaj dati nov zagon podnebni politiki v Evropi, pa tudi sami Evropski uniji. Želel bi omeniti samo tri točke. Parlament je imel popolnoma prav, ko je v svoji resoluciji pozval k povečanju naših ambicij in zmanjšanju izpustov CO2 za 30 % do leta 2020, in upam, da bosta Komisija in Svet spomladi sprejela sklepe v zvezi s tem.

Drugič, imamo zeleni podnebni sklad. Predlagali smo, naj se za njegovo polnjenje uvede davek na finančne transakcije. Ljudje, ki so ta predlog zavrnili, morajo zdaj ponuditi alternativne rešitve ─ okoli tega se ne moremo več vrteti kot mačka okrog vrele kaše.

Tretjič, čaka nas domača naloga. Konkretno se moramo lotiti ogljikovega odtisa EU. Moja končna točka pa je: ta podnebna konferenca je za nami. Posvetimo se naslednji. Naše delo moramo pospešiti.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. ─ Gospod predsednik, nogomet me sploh ne zanima, včasih pa vseeno vidim kakšno fotografijo to igre in ob pogledu na trenerja pomislim na komisarko. Nasprotnik vodi z dva proti ena, moštvu grozi izpad iz lige, nato pa pade gol. Ne glede na to, kdo ga je dosegel ─ morda je celo nasprotnikov vratar kar zakorakal v gol z žogo v roki ─ je rezultat neodločen, točka rešena in moštvo rešeno izpada iz lige. To ni zmaga, ampak tudi poraz ne, torej si je trener vendarle rešil kožo.

Slišim, da je v Cancúnu zavladalo veliko navdušenje, ko so se pogajanja iztekla v resolucijo. Lahko razumem olajšanje delegatov, da izid ni bil poraz, težko pa bi govorili o zmagi. Kje je omenjeno obvladanje segrevanja do leta 2015? Kje je ambicija, da bi izpuste CO2 do leta 2050 zmanjšali za 50 %? Kje so zaveze za obdobje po Kjotu? Vse to je zmečkano, poteptano in vrženo v koš. Res pa je, da je kritizirati najlažje; tega, za kar si prizadevamo zdaj, ni poskusil še nihče. Naši cilji zahtevajo združitev vseh vlad sveta v skupnem delovanju, prav zato pa nacionalistični desničarski kritiki te cilje tako sovražijo.

Vse vlade na svetu priznavajo znanstvene podatke in se zavedajo, da ne delajo dovolj, da bi preprečili dvig temperature na svetu za dve stopinji Celzija. Tokrat je celo Kitajska priznala, da obstajajo meje državne suverenosti, in soglašala z mednarodnim preverjanjem izpustov, saj težave zadevajo nas vse: smo ena rasa, ena vrsta na enem planetu.

Na poti nas čaka nekaj zelo težkih vprašanj. Kako preiti s sedanjega stanja k zavezujočemu pokjotskemu sporazumu, ki bo nalagal zahteve ne le razvitim državam, ampak tudi državam v razvoju? Kako naj zagotovimo finančna sredstva? Prav res, kako bomo zagotovili denar, ki smo ga obljubili za prilagajanje in zaščito gozdov? Kako naj prepričamo lastne vlade, naj dvignejo naš cilj z 20 % na 30 % zmanjšanj izpustov CO2 do leta 2020? Morda pa odgovor na ta vprašanja že poznamo. Če bo Kitajska res zmanjšala ogljično intenzivnost za 45 %, so ukrepi za uresničitev ambicioznejših ciljev v našem gospodarskem interesu, saj bomo drugače gospodarsko zaostali. Morda pa bomo zdaj, ko v Cancúnu nismo doživeli poraza, zmogli zagon ─ zadeve se namreč spet premikajo ─ za potrebne spremembe.

  Yannick Jadot, v imenu skupine Verts/ALE. ─ Gospod predsednik, gospod Leinen, želel sem izpostaviti sijajno delo, ki so ga v Cancúnu opravili komisarka Hedegaard in njeni sodelavci.

Uspeh Cancúna nam pravzaprav nalaga, da opustimo strategijo, po kateri tudi sami ne storimo ničesar, če drugi ne storijo ničesar. Dobro v zvezi s Cancúnom je, da se moramo zdaj prav vsi spoprijeti z mašinerijo mednarodnih pogajanj, še zlasti z utrditvijo lastnih državnih oziroma regionalnih ciljev. Kar zadeva zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, mora Evropa zdaj doseči cilj 30 %. Cilj 30 % je del skupnega cilja vzpostaviti brezogljično gospodarstvo do leta 2050; cilj 20 % nam takega prehoda ne bo omogočil.

S ciljem 30 % pa se bomo tudi že zdaj postavili ob bok gospodarstvom v vzponu: Braziliji, Kitajski in Južni Afriki. Znano je, da so si te države zastavile cilje, ki včasih celo presegajo cilje Evropske unije. Zato se moramo izkopati iz nedejavnosti in se odpovedati strategiji status quo. Uspeh Cancúna nam nalaga mnogo bolj konstruktivno vključitev v mednarodna pogajanja.

  Julie Girling, v imenu skupine ECR. ─ Gospod predsednik, nisem imela te sreče, da bi se z delegacijo Parlamenta udeležila Cancúna, rada pa bi ob tej priložnosti čestitala vsem, ki so sodelovali na konferenci. Morda sem vnaprej nekoliko cinično gledala na možnosti uspeha srečanj take vrste, ob vseh pritožbah v medijih nad preveč splošno zastavljeno vsebino, še zlasti ─ kot lahko razberemo iz besed Joja Leinena ─ premalo podrobno opredeljenega financiranja zelenega sklada, pa tudi marsičesa drugega, kar je za zdaj ostalo odprto, vendar sem se odločila za optimistični pogled, da srečanje ni bila prava priložnost za ureditev prav vseh podrobnosti, ampak priložnost za oblikovanje svetovnih teženj in razgovor o strategiji, to pa je, po mojem mnenju, uspelo.

V naši skupini, ECR, verjamemo v vladanje z mehko roko. Prepričani smo, da je mogoče s spodbujanjem doseči več kot s plohami besed, in prepričana sem, da smo napravili korak v to smer. Ne morem si kaj, da ne bi zaključila z besedami, ki jih je včeraj izrekel naš ministrski predsednik David Cameron: „Cancúnski sporazum je pomemben korak ponovnega oživljanja odločenosti mednarodne skupnosti za reševanje podnebnih sprememb z večstranskim ukrepanjem“. Čestitam vsem kolegom, ki ste prispevali k temu dosežku.

  Bairbre de Brún, v imenu skupine GUE/NGL. – (GA) Glavni cilj, ki ga moramo še doseči, je sklenitev globalnega sporazuma, pravno zavezujočega in ambicioznega, s katerim bomo lahko zadržali globalno segrevanje pod 2 °C ali celo pod 1,5 °C glede na predindustrijsko raven.

Sporazum iz Cancúna je v glavnem korak v tej smeri. Soglašam s kolegi, ki pravite, da nas čaka še mnogo dela. Zdaj morajo vlade dosežke nadgraditi. Zapolniti je treba vrzeli. Urediti je treba težavne zadeve iz programa, zastaviti je treba mnogo zahtevnejše, jasnejše in bolj zavezujoče cilje. Spoštovati je treba roke programa do srečanja COP 17 v Južni Afriki.

Tako se lahko zahvalim Svetu in Komisiji za že doseženo, opominjam pa, da nas čaka še trdo delo. V Evropi se moramo takoj dogovoriti za zmanjšanje izpustov CO2 vsaj za 30 %, ne le zaradi mednarodnega sporazuma, ampak zaradi nas samih.

  Anna Rosbach, v imenu skupine EFD. – (DA) Gospod predsednik, najtopleje bi se rada zahvalila komisarki za njen vrhunski prispevek in za odlične informativne sestanke z nami v Cancúnu. Celotna konferenca pa je bila seveda posvečena toplemu zraku in vzpostavitvi sklada za države v razvoju. To se mi zdi v redu, ampak kdo bo preverjal, ali se bo denar delil pravilno in ne bo končal v žepih diktatorjev? Zelo bi me razveselilo, če bi na konferenci razpravljali tudi o omejevanju rabe osnovnih virov, o nujnosti biotske raznovrstnosti za naravno uravnavanje podnebja in o rasti prebivalstva ─ o temi, pred katero si vsi svetovni politiki zatiskajo oči, že v nekaj letih pa bo moral naš planet prehraniti približno 10 milijard ljudi. Kako jim bomo zagotovili hrano, ne da bi povečali izpuste CO2 in ne da bi s tem porušili naravno ravnovesje ter vplivali na globalno podnebje?

Od Cancúna smo pričakovali izredno malo, zato je lahko uspel. Odprli pa smo si vrata za nadaljnje sodelovanje v času pred COP 17 in tega sem vesela.

  Nick Griffin (NI). ─ Gospod predsednik, ogljični prevaranti in zarotniki, ki snujejo svetovno vlado, praznujejo svoje dosežke v Cancúnu, ministrski predsednik Združenega kraljestva Dave Cameron pa je izrazil svoje zadovoljstvo nad sklepi.

Po najhladnejši prvi polovici decembra v osrednji Angliji od začetka zapisovanja podatkov leta 1772 je Dave zadovoljen, da bo zeleni podnebni sklad stal britanske davkoplačevalce še dodatnih 2,9 milijarde GBP poleg 18,3 milijarde GBP, ki jih že zdaj pretoči zakon o podnebnih spremembah iz žepov britanskih potrošnikov v žepe prevarantov zelenega industrijskega kompleksa. Znesek 2,9 milijarde GPB je med drugim enak znesku, ki ga bo naše finančno ministrstvo prihranilo s povečanjem šolnin, kar bo študente obsodilo na odplačevanje študijskih posojil bankam do konca življenja.

Ta goljufija že neti študentske nemire. Upor davkoplačevalcem proti mnogo hujšim goljufijam ─ reševanju pokvarjenih in nesposobnih bank, podpiranju napol mrtvega evra in prevari z globalnim segrevanjem ─ še prihaja, ampak zagotovo ga bomo doživeli, in, v nasprotju s princem Charlesom in Camillo, si tisti, proti katerim bodo nemiri naperjeni, zaslužijo vse, kar jih čaka.

  Pilar del Castillo Vera (PPE). – (ES) Gospod predsednik, gospa Schauvliege, komisarka, gospe in gospodje, rada bi začela s čestitkami Komisiji in parlamentarni delegaciji pod vodstvom kolega gospoda Leinena za opravljeno delo v Cancúnu, na srečanju, ki se ga žal nisem mogla udeležiti.

Menim, da velja Cancún in njegov izid presojati v primerjavi s Københavnom, tako kot je omenil kolega gospod Seeber. Cancún z vidika Københavna. S tega zornega kota lahko najprej ugotovimo eno temeljno razliko med srečanjema. Od Københavna smo pričakovali zelo veliko, pred Cancúnom pa so bila naša pričakovanja precej bolj stvarna, zato je bila naša ocena Københavna zelo kritična, ocena Cancúna pa, tako med udeleženci kot v medijih na splošno, precej ugodna. Cancún so vodile izkušnje Københavna in menim, da je to prva in zelo zanimiva ugotovitev.

Menim, da so bili na srečanju sprejeti ukrepi in dogovori, ki sicer niso popolne novosti, so pa lahko precej obetavni z vidika učinkovitosti. Med drugim se mi zdi izrednega pomena ustanovitev odbora in tehnološkega omrežja za pospeševanje tehnološkega sodelovanja. Na tem zasedanju bomo sprejeli tudi poročilo o energetski učinkovitosti, ki je eden od temeljnih dejavnikov v boju proti podnebnim spremembam. Po mojem mnenju so zelo pozitivne tudi zadeve, kot sta tesnejša vključitev Svetovne banke in vrnitev uradnega priznavanja ukrepov držav za zmanjšanje izpustov v okvir postopkov Združenih narodov.

Zaključila bi z ugotovitvijo, da imamo do Južne Afrike leto dni. Zelo koristno bi bilo, če bi se, podobno kot smo se za Cancún učili iz Københavna, zdaj učili iz Kjota in vzpostavili mednarodni referenčni okvir za sporazum o boju proti podnebnim spremembam, ki bo prožnejši, preglednejši, učinkovitejši in bolj povezovalen.

  Linda McAvan (S&D). ─ Gospod predsednik, po mojem mnenju ne pomeni zarote, če rečemo, da smo vsi skupaj en svet na enem planetu, in menim, da je pravi sad Cancúna sodelovanje med vsemi udeleženci. Med najlepšimi dogodki v Cancúnu so bile vožnje z avtobusom med kongresnim centrom in hoteli, kjer si lahko poslušal delegate o tem, kaj počnejo: kako Zambijci v sodelovanju z Rusi in Japonci ter s kitajskim pogajalcem skušajo doseči sporazum. Vsi si delimo en planet in brez sodelovanja ni prihodnosti za nobenega od nas.

Rada bi se zahvalila Svetu in Komisiji za opravljeno delo. Evropa je govorila z enim glasom, iz naših srečanj z različnimi delegacijami pa je bilo jasno, da vodilno vlogo Evrope cenijo, svetu pa je bilo prav tako jasno, da je sicer naš sedanji cilj 20 %, da pa razmišljamo o povečanju na 30 %. Zanima me, kaj meni komisarka o možnostih, da bi si pred Durbanom zastavili ambicioznejši cilj, saj iz pogovorov ocenjujem, da bodo imele v Durbanu besede Evrope veliko težo.

  Satu Hassi (Verts/ALE). – (FI) Gospod predsednik, gospe in gospodje, soglašam s kolegi poslanci, da delo komisarke Hedegaard na konferenci v Cancúnu o podnebnih spremembah zasluži pohvalo. Cancún je bil korak naprej, res pa žal mnogo manjši, kot bi bil potreben. Kakor koli že, Cancún je uradno potrdil zaveze o izpustih iz Københavna. Poleg tega je podčrtal, da omejitev podnebnih sprememb pod mejo dveh stopinj ne zadostuje, in pozval industrijske države k strožjim ciljem glede izpustov.

Zdaj je vodilna vloga EU na področju podnebnih sprememb na preizkušnji v praksi: ali smo pripravljeni sprejeti bolj ambiciozne cilje in preiti od 20-odstotnega zmanjšanja izpustov k 30-odstotnemu? To bi bila najboljša popotnica za to, kar moramo v Durbanu naslednje leto nujno doseči: celovit mednarodni sporazum o podnebju. Po Cancúnu očitno ne velja več, da je EU s svojimi podnebnimi cilji nekoliko osamljena.

  Marisa Matias (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, tudi sama bi rada izrazila zahvalo za opravljeno delo. Zdaj je seveda čas za bilance, vsi pa vemo, da je tudi čas za zaveze, resne zaveze: slišali smo mnogo pomembnih misli, projektne zahteve, ki jih imamo pred seboj, pa so zelo obsežne, izredno obsežne. Cancún je obrodil pomembne zaveze, res pa je, da nobena od njih ne bo formalizirana pred konferenco v Južni Afriki naslednje leto. Pred nami je eno leto in ogromno dela, kot sem že omenila.

Rada bi izpostavila dejstvo, da je treba zajeti tudi pravice avtohtonih prebivalcev in najbolj prizadetih ljudi, saj je to zaveza, ki jo moramo sprejeti in odgovorno izpolniti. Ne smemo dovoliti, da bi bili vedno revni tisti, ki plačajo največjo ceno, saj kriza okolja in podnebja pomeni krizo, ki lahko ogrozi preživetje nas vseh, torej tudi zadeva nas vse.

Kar zadeva ambicije, bi rada ponovila, kar sem že dejala: biti moramo ambicioznejši, tako kot smo nekoč že bili. Kar zadeva zmanjšanje izpustov, se moramo vrniti k cilju 30 %, saj ni razloga, da te zaveze ne bi izpolnili, enako pa velja tudi za temperaturo in globalno segrevanje. Lahko smo bolj ambiciozni in sprejmemo srednje- in dolgoročne ukrepe. Za to na zadostujejo samo besede: svojo voljo moramo dokazati, in zdaj je čas za to, saj po mojem mnenju po tej poti ne moremo hoditi z drobcenimi koraki.

  Paul Nuttall (EFD). ─ Gospod predsednik, upam, da so v Cancúnu uživali vsi udeleženci. To je čudovit kraj, malce pa sem razočaran, ker ne vidim nobenega zagorelega obraza.

Morda pa je to logično, saj je bil teden, v katerem ste mnogi med vami predavali o spremembah življenjskega sloga, potrebnih za obvladanje podnebnih sprememb, najhladnejši v tem mehiškem mestecu v več kot sto letih.

Tudi doma, v Združenem kraljestvu, smo imeli svojo predstavo, saj so nas nekateri znanstveniki prepričevali, da je eden od najhladnejših novembrov v zadnjih stotih letih dejansko posledica globalnega segrevanja. Ali ti ljudje mislijo, da smo priplavali po juhi? To tudi pojasnjuje, zakaj vedno več Britancev meni, da je globalno segrevanje prevara in pretveza za zviševanje davkov in strožji nadzor nad ljudmi. Kaj pa smo res dosegli v Cancúnu, razen tega, da smo davkoplačevalcem pobrali kupe denarja pod krinko zelenega podnebnega sklada, ki bo, napovedujem, samo nova vreča, iz katere bodo lahko afriški diktatorji zajemali denar za nakup še več mercedesov in zasebnih letal?

Osebno menim, da bi zelenemu podnebnemu skladu morali spremeniti ime v „sklad politike zavisti“, ki bi bilo mnogo bliže resnici.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Chris Davies (ALDE). ─ V Cancúnu so vse svetovne vlade soglašale z znanstveno trditvijo, da človekove dejavnosti vplivajo na podnebje. Vse vlade sveta so se strinjale, da brez ukrepanja, brez dodatnega ukrepanja, ne bomo mogli preprečiti dviga temperature na svetu za več kot 2 °C. Kaj več je znanega spoštovanemu gospodu kot vsemu ostalemu svetu?

  Paul Nuttall (EFD). ─ Zamenjali ste temo, saj govorite o vladah sveta, o politikih. Tu pa govorimo o znanstvenikih. Znanost deluje počasi, podatke je treba preučiti in razvozlati, politika pa deluje hitreje in hodi celo pred znanostjo ─ prav v tem je težava. Dejstvo je, da se naš planet v resnici ne segreva, ne segreva se več vse od leta 1998. Igre je torej konec, ljudje spoznavajo, da imate težavo. Kar počnete, je zavajanje ljudi, je prevara, ljudje pa vas počasi razkrivajo.

  Elisabetta Gardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nekoliko me skrbi zadnji obrat v razpravi, saj menim, da je ena od najboljših stvari, ki se je zgodila v Cancúnu, to, da smo lahko razpravljali in razmišljali, ne da bi se razdelili v dva tabora ─ preroke sodnega dne in zanikovalce ─ kar je bilo verjetno najslabše, kar se nam je primerilo v Københavnu.

V Københavnu so se zbrali vsi globalni akterji, zbralo pa se je tudi več tisoč nevladnih organizacij in demonstriralo v hudem københavnskem mrazu, domov smo se vrnili razburjeni in pregreti ter razočarani nad neuspehom.

V Cancúnu pa smo ─ pod izredno sposobnim vodenjem Mehike, ki ga je lahko opazil prav vsakdo in mu bil hvaležen za spretno vodenje pogajanj, ki so pred tem že zastala ─ ugotovili, da večstranski proces še deluje.

Menim pa, da te nove priložnosti, ki nam jo je ponudil Cancún, ne smemo zapraviti, ravnati moramo praktično in se pogajati, ne smemo se spet obnašati kot navijači na nogometni tekmi, saj gre za zelo resno zadevo: gre za prihodnost našega planeta.

V podporo svojim stališčem bi rada navedla besede italijanskega klimatologa, zelo znanega v tujini. Ta klimatolog je Franco Prodi, brat nekdanjega premierja Romana Prodija. Poziva k hladnokrvnemu razmišljanju in zdravi pameti ter proti delitvam; ponuja pa tudi misel, s katero bi morali vsi soglašati: pravi, da bo potrebnih še precej let, preden bomo vedeli o podnebnih spremembah toliko, kot vemo danes o vremenu. Zato moramo pomagati znanstvenikom, da bodo lahko pospešili svoje delo in nam čim prej ponudili zanesljive napovedi, na katerih bomo lahko gradili svoje politične odločitve.

Do takrat pa mora biti varstvo okolja na planetu v osrčju vsake resne okoljske politike. Zato sem prepričana, da lahko tudi v prihodnje praktično rešujemo ta vprašanja, in zahvaljujem se vsem udeležencem za pristop k delu v Cancúnu.

  Dan Jørgensen (S&D). – (DA) Gospod predsednik, ameriški pisatelj Mark Twain je nekoč dejal: „Govorice, da sem umrl, so močno pretirane“. K sreči se je izkazalo, da so tudi govorice o smrti podnebnega procesa ZN precej pretirane. Podnebni proces je živ in pri polni moči. Konferenca v Cancúnu je pokazala, da lahko tudi Združeni narodi dosežejo rezultate. Jasno pa je postalo tudi to, da moramo na glavno uganko ─ na veliko vprašanje, za koliko naj zmanjšamo izpuste CO2 in do kdaj, da bomo lahko omejili dvig temperature na dve stopinji ─ šele najti odgovor.

Upanje pa nam ostane, še zlasti, če se bo našel kdo, ki bo prevzel vodilno vlogo. To vlogo moramo prevzeti mi v EU. Tako vlogo smo imeli že v Cancúnu, prevzeti pa jo moramo tudi pri ciljih zmanjšanja izpustov. Naša sedanja obljuba je zmanjšanje za 20 % do leta 2020. V Parlamentu pa smo se dogovorili, da je po našem prepričanju treba doseči zmanjšanje za 30 %. Na srečanjih, ki smo jih imeli v Cancúnu z delegacijami drugih držav, predstavniki nevladnih organizacij in vodji institucij ZN, smo ves čas ponavljali, kako pomembno se zdi Parlamentu, da smo pokazali pot, in kako upamo, da se bo evropska skupnost čim prej odločila za sprejem zaveze za zmanjšanje za 30 %.

  Bas Eickhout (Verts/ALE). ─ Gospod predsednik, zahvaljujem se komisarki in belgijskemu predsedstvu za uspehe, dosežene v Cancúnu, kajti v Cancúnu smo se končno otresli travm iz Københavna. Tega sem se razveselil tudi sam, saj se zdaj spet lahko ozremo v prihodnost. Spet se lahko veselimo prihodnosti in lahko se posvetimo ciljem, ki jih pričakujemo od Durbana.

Bodimo odkriti: najobčutljivejša vprašanja ─ drugo obdobje zavez, Kjoto, financiranje ciljev blažitve sprememb ─ ostajajo odprta. Pred Durbanom nas čaka ključno leto. Bodimo si na jasnem. Še vedno imamo opravka z ZDA in Kitajsko in ti dve sili se premikata zelo počasi. To moramo doseči v Durbanu. S tem v zvezi imam zelo preprosto vprašanje za komisarko. Kaj bo konkretnega storila EU, da bi zagotovo pridobila globalne partnerke, kot sta Brazilija in Indija, na našo stran pri prizadevanjih za čim bolj ambiciozen sporazum v Durbanu? Govoriti z enim glasom je sicer koristno, zdaj pa moramo uporabiti tudi proaktivno diplomacijo.

  Romana Jordan Cizelj (PPE). – (SL) Gospod predsednik, v soboto zjutraj sem se zbudila z velikim olajšanjem, kajti izvedela sem, da sta bila sprejeta obadva sporazuma in to mi daje seveda vero, da je še vedno možno zaustaviti globalno segrevanje pod dvema stopinjama Celzija.

Seveda pa ostaja grenak priokus, kajti sam postopek pogajanj v mednarodni skupnosti je mnogo mnogo prepočasen in takšen sporazum bi morali sprejeti vsaj pred enim letom. Tako pa smo zdaj v veliki časovni stiski, v veliki časovni stiski predvsem zaradi tega, ker še vedno nimamo številk, še vedno nimamo konkretnih zavez, kako bodo države znižale svoje izpuste toplogrednih plinov.

Je pa pozitivno to, da je dokument obsežen in da pravzaprav zajema prav vsa prioritetna področja, ki jih je Evropska unija definirala že pred začetkom pogajanj.

Moja ocena je, da je bila Evropska unija na pogajanjih uspešna in da je bila tudi dovolj ambiciozna. Kajti bila je ravno prav ambiciozna, da je obdržala to svojo vodilno vlogo in da je spodbujala pogajanja. Kajti če bi bili preveč ambiciozni, bi nas ostali izločili, tako kot se nam je zgodilo lansko leto. In menim, da smo se od lani veliko naučili, in si želim, da bi to svoje znanje prenesli tudi v naslednja pogajanja naslednje leto in da te strategije ne bi spreminjali.

V tem letu nas čaka zelo težka naloga, predvsem v stikih s tretjimi državami, in tu mislim, da mora Unija izkoristiti vse možnosti, ki jih ima, da pomaga Združenim državam Amerike, da bodo lahko naslednje leto obljubile bistveno več kot so letos.

Sami pa se moramo znotraj Unije predvsem skoncentrirati na to, da bomo izvajali tisto zakonodajo, ki smo jo sprejeli v zadnjih nekaj letih, kajti veliko je novosti, ki jih moramo dejansko začeti tudi uresničevati. Še vedno je namreč Evropska unija edina regija na svetu, ki je z zakonom omejila svoje izpuste.

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospod predsednik, pred časom sem že dejala, da so bila naša pričakovanja od Københavna velika, naša pričakovanja od Cancúna pa precej manj ambiciozna. Zato smo København ocenili kot neuspeh, Cancún pa kot napredek. Cancún pa je imel na svoji strani še eno prednost, namreč kakovostno vodenje s strani mehiškega predsedstva, ki je storilo vse, kar je bilo v njegovi moči, za uspeh konference.

Evropska unija je svoje delo opravila dostojno in je prispevala k dosežkom konference. Med dosežke spadata tudi potrditev omejitve dveh stopinj Celzija in ustanovitev zelenega sklada za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju in za boj proti krčenju gozdov. Rada bi poudarila še nekaj, kar sem v tej dvorani enkrat že omenila, to je ponovno vzpostavitev zaupanja v večstransko delovanje in v možnost sklenitve zavezujočega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah, ki ga moramo doseči naslednje leto v Durbanu; da ga bomo dosegli, pa se bomo morali potruditi.

  Mairead McGuinness (PPE). ─ Gospod predsednik, ob dobri novici smo si oddahnili, tako kot še mnogo drugih. Morda še premalo poudarjamo, da ste dosegli uspeh z mirnim delovanjem, pa tudi zato, ker so bila pričakovanja skromnejša.

Rada bi posvetila nekaj besed posebnemu vprašanju, to je, zmanjševanju izpustov zaradi krčenja in propadanja gozdov, tako imenovanemu programu REDD, ki je velikega pomena, skrbi pa me neusklajenost politik na tem področju v Komisiji. Komisar za trgovino na primer zdaj skuša skleniti sporazum z državami Mercosur, po katerem se bo pridobivanje govedine v teh državah povečalo. Tako povečanje je mogoče le s krčenjem gozdov, kar bo probleme podnebnih sprememb samo še poglobilo.

Rada bi pozvala komisarko, naj to sporočilo jasno prenese kolegiju komisarjev in naj se zavzame za tako obravnavo te zadeve, ki bo pokazala, da kot Evropska unija delujemo usklajeno.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, Cancún sam po sebi sicer še ne pomeni prekretnice, brez njega pa ne bi mogli upati na prekretnico čez eno leto v Durbanu. Čestitam vsem, ki ste prispevali k takemu izidu. Potek konference sem spremljal iz Bruslja in iz Budimpešte in za izreden dosežek štejem, da lahko čez leto dni v Durbanu računamo na sklenitev celovitega mednarodnega sporazuma, ki bo po napornih pripravah opredelil pravno zavezujoče obveznosti. Za pomemben korak v pravo smer lahko štejemo, da so cilj 2 °C končno sprejele tudi države v vzponu, kot so Kitajska, Brazilija in Južna Afrika. In na koncu, zelo pomembno se mi zdi, da je Evropska unija ne le govorila z enim glasom, ampak tudi spremenila svojo držo iz Københavna ter obravnavala druge države kot partnerice in z empatijo, kar je tudi prispevalo k uspehu Cancúna.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi tokratna 16. konferenca v Cancúnu o podnebnih spremembah se je končala z nezavezujočim kompromisom, ki se mu reče „uravnoteženi sveženj“.

Luč sveta je zagledal zeleni podnebni sklad, ki bo najrazvitejše države sveta od leta 2020 naprej stal po 100 milijard USD na leto, 30 milijard USD pa bo zbranih takoj, za financiranje „zagona“; k temu znesku mora samo Italija prispevati 410 milijonov USD.

Konferenca pa ni zastavila nikakršnih zahtev državam, ki so največje onesnaževalke; nasprotno, Kitajska je napovedala, da bo svojo proizvodnjo energije do leta 2020 podvojila, s čimer bo ob svojem razmerju 80 % ogljičnih goriv proti 20 % drugih virov energije podvojila svoje izpuste.

Zdi se nam nesprejemljivo ves čas zahtevati, da se naša podjetja žrtvujejo v korist podjetjem v tretjih državah. Na konferenci COP 17 naslednje leto bo nujno treba sprejeti za vse zavezujoč sporazum o boju proti podnebnim spremembam, ki bo predpisoval tudi sankcije za države, ki še vedno zavračajo sodelovanje.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, naša opazno skromnejša pričakovanja od konference v Cancúnu nas ne smejo zavesti v pretirano optimistično ocenjevanje njenih izidov, ki jih nikakor ne smemo šteti za uspeh. Če bi pri analizah uporabljali dosledna merila, bi morali priznati, da so bili rezultati, v skladu s pričakovanji, pičli.

Kje je nadomestilo za kjotski protokol, ki bi ga nujno potrebovali že leto dni nazaj? Kje so cilji zmanjšanja izpustov s časovnico, kakršno predlaga medvladni forum o podnebnih spremembah? Evropska unija sama zamuja roke, cilj Združenih držav je zmanjšati izpuste za 3–4 % v primerjavi z letom 1990, kar je povzeto iz Københavna. Kje je resna razprava o neučinkovitosti in sprevrženosti tržnih instrumentov, kot je trg ogljika, o mehanizmih prilagodljivosti, kot je mehanizem čistega razvoja, o vročem zraku in drugih rokohitrskih zvijačah, ki bolj odpirajo nove poslovne priložnosti za peščico iznajdljivih, kot pa resnično prispevajo k uresničevanju ciljev zmanjšanja izpustov?

To so vprašanja, ki jih danes nismo zastavili, pa je pretekla že tretjina obdobja, ki je bilo opredeljeno kot obdobje zagona.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, rada bi čestitala delegaciji Evropskega parlamenta, komisarki in celotni Evropski uniji za enoten nastop v Cancúnu. Lansko leto smo jadikovali nad izidi Københavna, natančneje rečeno, nad tem, da jih ni bilo. Danes smo zadovoljni s Cancúnom, vendar je moje zadovoljstvo nekoliko zadržano, preprosto zato, ker bi si želela videti več rezultatov. Jasno je, da so pogajanja ogromen in zapleten proces. Ob taki raznolikosti stališč so velik izziv. Najbolj pa me skrbi odnos družbe do teh vprašanj. Družbe nam še ni uspelo pridobiti. Težave pri oblikovanju sporazuma, to je pravno zavezujočih ukrepov, so sicer vsega upoštevanja vredne, vendar počasi postajajo utrujajoče. Soglašam s komisarko, da moramo narediti svojo domačo nalogo, to je, sami z različnimi ukrepi doseči zmanjšanje izpustov za 20 %. Seveda je laže s prstom kazati na tiste, ki nečesa ne delajo, in si reči, da zato tega morda tudi nam ni treba narediti. Na vaše besede ─ da nam je nekaj vendarle uspelo doseči ─ naj vam odgovorim z vprašanjem: ali od Cancúna vendarle niste pričakovali več?

  Vittorio Prodi (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, hvaležen sem komisarki in celotni delegaciji EU, saj vam je uspelo ohraniti proces pri življenju. Ni pa nam uspelo rešiti pravih problemov: prvič, politično moramo izpostaviti balijsko izjavo ─ še zlasti vidike, ki jih v Parlamentu imenujemo podnebna pravičnost ─ in posplošiti ter poenostaviti sistem trgovanja z emisijami, saj je nezaslišano, da imamo tržni mehanizem, pri katerem se polovica kvote emisij podeljuje brezplačno.

Drugič, rad bi poudaril, da moramo spodbujati instrumente za spremljanje, poročanje in preverjanje, še zlasti tiste iz nabora dejavnosti globalnega spremljanja okolja in varnosti (GMES), ter uporabo satelitskih storitev, ki nam bodo zagotovili nujne podatke o tem področju.

  Connie Hedegaard, članica Komisije. ─ Gospod predsednik, najprej bi se vam rada najlepše zahvalila za vse prijazne misli, tudi za pripombe gospoda Chrisa Daviesa ─ čeprav poznam nogomet še slabše kot on, domnevam, da so bile pozitivne!

Več govornikov je odprlo vprašanje 30 odstotkov. Kaj se zdaj dogaja v zvezi z zvišanjem cilja, v kakšni fazi je ta proces in, kot je rekla Linda McAvan, kakšni so obeti? Mislim, da vsi prisotni vemo, v kakšni fazi je ta proces. V teku so analize po posameznih državah članicah: kakšne so težave, kakšni so izzivi, kakšne so stranske pridobitve, kaj lahko storimo? Zatem bomo razpravljali o nizkoogljični strategiji do leta 2050 in izide predstavili do marca ─ kot sem že povedala, vključno c cilji do leta 2030; če vemo, kje hočemo biti leta 2050, je povsem jasno, da bo potrebnih nekaj kompromisov. Čim manj bomo dosegli do leta 2020, tem več bomo morali postoriti kasneje, in verjetno bodo tudi stroški višji.

Tako razpravo skušamo odpreti spomladi in veseli me, da se vedno več držav članic vključuje v medsebojne razprave te vrste in sporoča svoje poglede na te zadeve.

Chris Davies je spraševal o letu 2050 in cilju 50 % ter še o nekaterih stvareh, ki jih ni v sporazumu. Te zadeve je podrobno obravnavala posebna skupina, v kateri je bilo tudi nekaj ministrov, in iskala skupne poglede. Švedski minister je sopredsedoval tej skupini in lahko vam zatrdim, da si je Evropa trdo prizadevala za uveljavitev ciljev. Vsem vam je znano, zakaj jih je težko uveljaviti, ampak to spada med zadeve, ki jo moramo na naši poti v Južno Afriko še obravnavati. Moramo jo uvrstiti v program.

Gospa del Castillo je omenila, da se je Cancún učil od Kobenhavna. Rekla bi, da to drži, ampak verjetno predvsem v tem smislu, da so se udeleženci v zadnjih 24 urah zavedli, da brez pripravljenosti na kompromise prav lahko pride do popolnega neuspeha in zamrtja celotnega procesa. Ta argument ni bil zgolj taktična poteza, ampak je bil prav otipljiv v sobi, v kateri se je večina ljudi okoli mize zavedala, da imajo zadnjo priložnost rešiti proces, pri katerem za mizo sedijo vsi. Izkušnje iz Københavna so v Mehiki pomenile močan pritisk k oblikovanju potrebne politične volje.

Umestno je vprašanje, kaj konkretno namerava EU storiti, da bi v Durbanu sprejeli sporazum. Rekla bi, da bomo delali enako kot letošnje leto, v katerem smo pokazali veliko pobud, veliko proaktivnega razmišljanja, pa tudi razmišljanja, o čem vse bi lahko dosegli dogovor. Tisti, ki ste bili z nami, veste, da je velik del besedila in pobud prispevala množica evropskih strokovnjakov in evropskih delegatov, in prav tako bi morali ravnati naslednje leto. Nadgraditi bi morali tudi dosežke kartaginskega procesa, v katerem si 25 sodelujočih držav ─ razvitih držav in držav v razvoju ─ resnično prizadeva premakniti zadeve. To delo bomo nadaljevali. Proces v Cancúnu nam je precej koristil, saj smo precej uskladili delo med različnimi regionalnimi skupinami. To bo ena od naših prvih nalog: skušali bomo pritegniti ljudi v kartaginsko skupino in sodelovati z njimi v tej skupini, pa tudi v številnih drugih skupinah.

Naslednje vprašanje se je nanašalo na sporazum, ki naj nadomesti kjotski protokol. Nimamo ga še, ker svet še ni dosegel soglasja o njem, za to pa vsekakor ni odgovorna Evropska unija. Naj ponovim: če Evropska unija ne bi dala jasno vedeti, da je pripravljena sprejeti drugo obdobje zavez, če bi v Cancúnu ravnala enako kot druge podpisnice kjotskega protokola, bi vsaka možnost, da kdaj sprejmemo pravno zavezujoč sporazum, že zamrla.

In na koncu, gospa Morkūnaitė je vprašala, ali od Cancúna morda nismo pričakovali premalo, na to pa odgovarjam, da ne, v resnici ne. V zadnjih urah sem imela v roki kontrolni seznam. Včasih moraš prav paziti, da te dogajanje, v katerem sodeluješ, ne zanese predaleč. Če ti uspe narediti nekaj stvari, pomisliš, da bi ti lahko uspelo še kaj, za kar ti je bilo pred odhodom od doma jasno, da je popolnoma nemogoče. Ko sem tako sedela s kontrolnim seznamom, so bili na njem vsi elementi, ki smo jih želeli videti v sklepih. Seveda vedno ostane kaj, česar ti ni uspelo doseči, ampak v sebi smo se zavedali, da na primer drugo obdobje zavez ni zadeva za Cancún, torej smo želeli le ohraniti možnost, da ga sprejmemo kdaj v prihodnje in nato gradimo na obstoječih temeljih.

Okvir za prilagajanje, tehnološki okvir, okvir za gozdove, vsi elementi københavnskega sporazuma, možnost, da enkrat vendarle dosežemo pravno zavezujoč sporazum in opazen napredek v zvezi z MRV/ICA in še vrsto drugih področij, pa še to, da so zdaj vsi sodelujoči sprejeli oceno, da vsi skupaj še nismo storili dovolj ─ če bi tak izid vrednotili po merilih, ki smo jih uporabljali pred odhodom v Cancún, bi se, verjamem, večina strinjala, da je dober.

Še beseda za zaključek. Zdaj moramo skrbno premisliti, kakšna naj bo naša strategija v nadaljevanju. Mnogim med nami bo zdaj prav prišel predah čez božič in novo leto, takoj po tem pa moramo nadaljevati z zelo intenzivnim dialogom med Svetom, Komisijo in Evropskim parlamentom, po razmisleku in preudarku o izidih Cancúna. Kot sem dejala že na začetku, bo naslednje leto zelo težko, uporabiti pa bi morali izkušnje, ki smo si jih pridobili na konferenci. Če si Evropa zastavi jasno strategijo, bomo lahko premaknili zadeve v pravo smer in čeprav izzivi v Durbanu ne bodo nič manjši, sem prepričana, da to zmoremo. Morda nam je potrebnega samo malce počitka, ob začetku leta 2011 pa se vrnemo k dialogu.

  Joke Schauvliege, predsedujoča Svetu. – (NL) Gospod predsednik, komisarka, gospe in gospodje, hvala za niz pohval sporazuma, ki smo ga dosegli v Cancúnu.

Vsi veste, da je Cancún pragmatičen, a zelo pomemben korak za podnebno politiko in razpravo o podnebju. Veste, da je načelo, da bi morali sčasoma sprejeti globalni, pravno zavezujoči sporazum, vključeno v sklepe, ki jih js sprejel Svet lanskega oktobra. Zavedali pa smo se, da v Mehiki ne bo mogoče doseči globalnega sporazuma, in taka odločitev je bila sprejeta že vnaprej. Zato pa smo se odločili za niz uravnoteženih delnih sporazumov. Te sporazume smo tudi dosegli in, kot je rekla komisarka, v sklepih konference v Cancúnu so zapisane tudi točke, ki so se Evropski uniji zdele pomembne za primerno ravnotežje.

Evropski uniji moramo izraziti priznanje za zelo jasno in pregledno držo, držo, ki odseva sklepe Sveta in ki smo jo uveljavljali z enim glasom. Vsi udeleženci iz Komisije in Evropskega parlamenta so zelo tvorno sodelovali pri uveljavljanju te drže, mi iz Sveta pa smo storili vse, da bi to držo kolikor je mogoče uspešno razložili drugim. Včasih je bilo potrebnega kar precej pojasnjevanja, kakšna je vsebina omenjenih sklepov in kakšne namene želi doseči Evropska unija s svojo držo.

V Mehiki smo gradili mostove, doživeli smo niz pozitivnih odzivov na to, da je Evropska unija prevzela vodilno vlogo in da si je iskreno prizadevala, da bi množico različnih stališč kolikor je mogoče zbližala. Svojo vlogo smo opravili dobro in menim, da je to jasno tudi vsemu svetu.

Komisarka, drži, da moramo zdaj nekoliko razmisliti, vendar nas to ne sme odvrniti od dokaj hitrega nadaljevanja z delom. Lahko vam povem, da si bomo v Svetu že v ponedeljek izmenjali poglede na sklepe Cancúna. Menim, da je prav, da si tudi tukaj, v Parlamentu, že izmenjujemo stališča o tem. Nedvomno drži, da moramo oblikovati strategijo, in sicer čim prej.

Svet je tudi sklenil, da bo spomladi obnovil razpravo o zmanjšanju izpustov za 30 %. Komisijo smo zaprosili, naj opravi drugi pregled, da bomo vedeli, kaj bi zmanjšanje za 30 % pomenilo na ravni držav članic, in Svet se je dogovoril, da bo spomladi razpravo obnovil.

Za zaključek bi se rada še enkrat zahvalila vsem za sodelovanje, še zlasti pa komisarki Connie Hedegaard za njeno zelo prijetno in konstruktivno sodelovanje z nami in za trud, ki je v Cancúnu obrodil nekaj sijajnih rezultatov. Tega pa ne bi mogli doseči brez tvornega sodelovanja vseh udeležencev in če Evropski uniji ne bi uspelo vtisniti tako pomembnega pečata sporazumu, ki smo ga sklenili v Cancúnu. Za to se vsem prisrčno zahvaljujem.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  János Áder (PPE), v pisni obliki. – (HU) Veliko ljudi opisuje konferenco v Cancúnu o podnebnih spremembah, ki se je končala prejšnji teden, kot uspeh, preboj, obnovitev upanja. Osebno pa sem mnenja, da ne moremo govoriti o uspehu, dokler ne bo sklenjen pravno zavezujoč mednarodni sporazum, ki bo nadomestil kjotski protokol, katerega veljavnost izteče leta 2012 ─ sporazum, ki bo predvideval tudi sankcije. V Cancúnu ni bila sprejeta nikakršna odločitev glede takega sporazuma. V resnici bi nekatere države rade opustile še kjotski protokol sam. Vprašanje, kako bo mogoče po letu 2013 uporabljati presežke kjotskih kvot, ki so za Madžarsko bistvenega pomena in jih obravnavamo kot nacionalno bogastvo, bo torej ostalo nerešeno do vrha o podnebnih spremembah v Južni Afriki leta 2011.

Še vedno obstaja nevarnost, da bodo vzhodnoevropske države nepravično in nepošteno oropane nagrade za uresničitev svojih zavez za zmanjšanje izpustov po kjotskem protokolu, države kršiteljice pa se bodo izognile kakršni koli kazni. Poleg tega ZDA in Kitajska, največji onesnaževalki, še vedno nista podpisali kjotskega protokola, zato so lahko rezultati prizadevanj drugih za ustavitev globalnega segrevanja bolj pičli. Dokler nimamo pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma, ki bo lahko kaznoval slabe učence in nagrajeval dobre, torej nikakor ne moremo govoriti o uspehu.

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Gospod predsednik, rad bi čestital predsedstvu konference v Cancúnu za preglednost pogajanj v tako zahtevnem procesu. Lahko bi sicer dosegli več, vendar je videti, da je doseženi sporazum najboljši možni izid danes. Še vedno bi lahko podaljšali veljavnost koristnega kjotskega protokola: naslednje leto v Durbanu bodo pritiski zelo močni, saj se bo iztekala veljavnost edinega zavezujočega sporazuma o podnebnih spremembah, velikega pomena pa je, da je sporazum iz Københavna zdaj uradni dokument Združenih narodov in da ga podpirajo vse države razen Bolivije. Veseli me, da je bilo v besedilo vključenih veliko socialističnih stališč, ki jih zagovarjamo v naši zbornici, na primer ustanovitev „globalnega zelenega sklada“ za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju podnebnim spremembam in blaženju njihovih učinkov. Rad bi pohvalil tudi vse države, ki so soglašale z ohranitvijo predloga za omejitev na 1,5 stopinj, to je ambicioznejšega cilja, v programu naslednjega vrha. To je zelo jasno sporočilo, naslednji korak pa je preslikati ta cilj v zmanjšanje izpustov CO2.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. Po dolgotrajnih pogajanjih je konferenca Združenih narodov v Cancúnu o podnebnih spremembah sprejela pozitiven kompromis. Sklepi sicer niso kak rekorden dosežek, so pa pomemben korak v boju proti podnebnim spremembam. Napredek je bil dosežen na vseh področjih, ki so zdaj prvič omenjena v kakem dokumentu ZN. Pozdravljam sprejete sklepe, saj bodo olajšali pogajanja v obdobju, ki je pred nami, in zagotovili opazen napredek, še zlasti tisti, ki zadevajo države v razvoju in države, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadevajo. Podpiram tudi zmanjševanje razlik med razvitimi državami in nerazvitimi območji s finančno in tehnično pomočjo. Menim, da je bil ta vrh prelomen dogodek, na katerem so naši pogajalci tlakovali pot za sklenitev sporazuma v Durbanu v Južni Afriki naslednje leto. Rada bi čestitala delegaciji Evropskega parlamenta za vloženi trud in doseženi uspeh.

  Ivo Belet (PPE), v pisni obliki. – (NL) Izid vrha v Cancúnu o podnebnih spremembah bi težko opisali kot velik dosežek. Je pa več kot nič. Sprejetih je bilo nekaj konkretnih sklepov, na primer v zvezi z bojem proti krčenju gozdov in odobritev ustanovitve podnebnega sklada z vložkom 100 milijard USD. Vse skupaj pa se premika grozno in utrudljivo počasi. Še najbolj spominja na plesno povorko v mestu Echternach. Ura globalnega segrevanja pa nezadržno tiktaka.

Kakšna je bila vloga Evrope v tej zgodbi? EU se je očitno nekaj naučila iz napak na lanski konferenci v Københavnu. V Cancúnu je bila Evropa v središču pogajanj in je delovala enotno. Ves svet ima EU za zgled in nas občuduje, saj imamo najbolj napredne in zavezujoče sporazume. Kadar govorimo o podnebju, velja Evropa za zgled.

V naslednjih letih moramo trdno obdržati to vodilno vlogo. Z njo izstopamo med vsemi celinami, v pozitivno smer. To ogromno prispeva k našemu ugledu, obenem pa nam lahko zagotovi tudi pomembne gospodarske in družbene koristi.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gospod predsednik, mednarodna pogajanja o podnebju spremljam že 15 let in v Cancúnu sklenjeni dogovori so me zelo razveselili. Sprejeti sklepi pomenijo resničen napredek v pogajanjih. Glavne prvine københavnskega sporazuma so prišle pod okrilje ZN. Združeni narodi so ponovno postali verodostojen forum za oblikovanje večstranskih podnebnih sporazumov. Mehika je organizirala participativno in pregledno konferenco. EU je imela vodilno vlogo. Rada bi izpostavila učinkovitost, s katero sta svoje naloge opravila Evropska komisija in belgijsko predsedstvo. Dosežen je bil znaten napredek na področju tehnologije, gozdov in prilagajanja. Še zlasti pozdravljam ustanovitev podnebnega sklada. Na podlagi izidov Cancúna bo potrebno trdo delo za uspeh konference v Durbanu leta 2011.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Konferenca v Cancúnu je označena za uspeh in to je ustrezna oznaka, če upoštevamo, da od konference nismo pričakovali ničesar. Mi sami, EU, pa moramo navesti dejstva: nič se ni premaknilo v zvezi z zmanjševanjem izpustov in nobene zaveze za zmanjšanje nismo slišali. Nobenega globalnega sporazuma ni na vidiku in nikakršnega vzroka nimamo za dvig enostranskega cilja EU z 20 % na 30 %.

V Cancúnu se je delegacija Parlamenta srečala z Achimom Steinerjem, izvršnim direktorjem programa Združenih narodov za okolje, ki je povsem resno izjavil, da Evropi zmanjšanje izpustov za 20 % samo koristi: kaže, da to zmanjšanje spodbuja naše gospodarstvo in povečuje njegovo konkurenčnost. Zato podpira zamisel o nadaljnjemu dvigu ciljne vrednosti.

Pozivam vsa podjetja, ki poslujejo na svetovnem trgu in menijo, da so izpostavljena tveganjem selitve virov izpustov, naj Achimu Steinerju in drugim vplivnim predstavnikom podobnih organizacij razložijo ekonomsko stvarnost, v kateri delujejo. Naj jim s številkami prikažejo neposredne in posredne dvige stroškov zaradi trgovanja z emisijami, če jim ta ureditev ni všeč.

Ni dobro za evropske državljane in delavce, če naši ključni nosilci odločanja, vključno s Komisijo, od katere je Steiner verjetno dobil te podatke, živijo v domišljijskem svetu, visoko nad tlemi.

Cancún velja za uspeh samo zato, ker je politikom uspelo ohraniti lep videz. Dogovorili so se, da se bodo dogovorili. Ugotavljamo, da se razburjenje okoli podnebja polega, podnebne spremembe postajajo dolgočasno, vsakdanje vprašanje. Umikajo se izpod žarometov in to je morda celo dobro. Vrnimo se raje k razumni, celoviti politiki varstva okolja.

PREDSEDSTVO: Edward McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

17. Čas za vprašanja (vprašanja Komisiji)

  Predsednik. – Naslednja točka je čas za vprašanja (B7-0655/2010).

Na Komisijo so naslovljena naslednja vprašanja.

Prvi del

Vprašanje št. 15 je predložila Vilija Blinkevičiūtė (H-0585/10)

Zadeva: Varovanje zdravja žensk

Komisija je sprejela novo strategijo o enakosti med spoloma za obdobje 2010–2015. Strategija poudarja socialni razkorak, ki obstaja med ženskami in moškimi, ter ugotavlja, da so ženske veliko bolj izpostavljene nevarnosti revščine kot moški. Veliko hitreje lahko izgubijo svoje delovno mesto kot moški. Danes veliko žensk dela v sektorjih trga dela, kjer so plače nizke, število žensk, ki delajo na vodilnih položajih, pa je premajhno. Stopnja zaposlenosti žensk je zaradi materinstva nizka, zato so njihove pokojnine nižje od pokojnin moških. Poleg tega pa ženske mnogokrat niso upravičene do socialnih jamstev.

Strategija ne predvideva nobenega konkretnega ukrepa ali sredstva za zagotovitev varovanja zdravja žensk. Ali namerava Komisija predložiti smernice ali predloge glede varovanja zdravja žensk?

  John Dalli , član Komisije. ─ Vrste zdravstvenih tveganj se med ženskami in moškimi razlikujejo, zato se razlikujejo tudi učinki na zdravje. Ženske živijo v povprečju šest let dalj kot moški, vendar jih večino teh dodatnih let pestijo zdravstvene težave.

Nekatere bolezni, na primer osteoporoza, so pri ženskah mnogo pogostejše. Zato strategija EU za enakost med spoloma (2010–2015), ki jo je pred kratkim sprejela Komisija, opozarja, da morajo te razlike upoštevati tudi medicinske raziskave in zdravstvo. Strategija poudarja, da se morajo zdravstvene storitve tudi v prihodnje prilagajati posebnim potrebam žensk in moških. Strategija za te ukrepe, ki so namenjeni posebej varovanju zdravja žensk, obsega tudi seminarje za zdravstveno osveščanje žensk in izmenjavo najboljših praks v okviru politik posebnega zdravstvenega varstva žensk.

Ne začenjamo iz nič. Že zdravstvena strategija EU, ki smo jo sprejeli pred tremi leti, je vsebovala poročilo, da je treba pri oblikovanju zdravstvenih politik upoštevati tudi posebnosti spolov. V ta namen zdravstveni program Skupnosti podpira niz projektov, povezanih z zdravjem žensk, katerih namen je krepiti razumevanje in upoštevanje zdravstvenih potreb žensk.

Dober zgled za to, kako lahko EU pomaga državam članicam pri skrbi za boljše zdravje žensk, so presejalni pregledi za odkrivanje raka. Ocenjuje se, da bi lahko z uvedbo učinkovitih nacionalnih programov presejalnih pregledov za odkrivanje raka na dojkah v Evropski uniji vsako leto preprečili 32 tisoč smrti zaradi raka na dojkah. Zato je Komisija sestavila evropske smernice za presejalne preglede za odkrivanje raka na dojkah.

Z veseljem lahko povem tudi to, da je v letošnjem letu Komisija objavila poročilo o zdravju žensk, ki pomeni prispevek k osveščanju o nujnosti politik, bolj usmerjenih v posebnosti vidikov zdravja vsakega od spolov.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Rada bi preverila še eno zadevo. Ali imamo dovolj podatkov o varstvu zdravja žensk po državah članicah? Ali vemo, kakšni so učinki sedanje globoke gospodarske in finančne krize posebej na zdravje žensk? Ali ne bi bilo prav preučiti tudi učinkov revščine na zdravje žensk, še zlasti starejših žensk? Ali so kakovostne zdravstvene storitve dostopne ženskam, ki živijo v revščini?

  John Dalli , član Komisije. ─ Komisija skuša pridobiti čim več podatkov in odzivov ter vzpostaviti zbirko statističnih podatkov o vseh vidikih zdravja. Seveda je točnost naših podatkov precej odvisna od odgovorov in odzivov iz držav članic.

Soglašam, da bi morali nadaljevati z zbiranjem podatkov in ugotavljanjem, kako revščina vpliva na zdravje, še zlasti na zdravje žensk. Vendar gre za povezavo med zdravjem in revščino, ne pa toliko za razlike med spoloma. Ugotavljamo namreč, da je na območjih, kjer prevladuje revščina, ogroženo tudi zdravje.

Sprejemamo tudi ukrepe za varstvo starejših. Znano vam je, da je Komisija pravkar sprožila pobudo ki jo imenujemo inovativna partnerstva. Prvi pilotni projekt v okviru tega inovativnega partnerstva bo zdravo in aktivno staranje. Upam, da bo imel ugodne učinke na zdravje naših državljanov obeh spolov.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Danes je tveganju revščine izpostavljenih 120 milijonov državljanov Evropske unije. Gospodarska kriza je še posebej močno prizadela ženske; te so bolj izpostavljene tveganju revščine, še zlasti matere samohranilke.

Gospodarska kriza močno prizadeva tudi zdravstvene sisteme. Njihovi proračuni se zmanjšujejo, nekatere velike zdravstvene ustanove so celo prenehale delovati. Rada bi vas vprašala, kakšne ukrepe ste nam pripravili, da bodo zagotovili dostopnost zgodnjih presejalnih pregledov za odkrivanje raka na dojkah ali na materničnem vratu vsem ženskam, ne glede na družbeni ali materialni položaj, in še zlasti, da bi zagotovili pravičen zdravstveni sistem, ki bo zagotavljal kakovostne zdravstvene storitve po vsej Evropski uniji.

  John Dalli , član Komisije. ─ Tudi tokrat moram ponoviti, da sta zdravje in zdravstveno varstvo v pristojnosti držav članic. Komisija je izdala smernice za presejalne preglede za odkrivanje raka in spodbuja države članice, naj te smernice upoštevajo in čim prej uvedejo programe presejalnih pregledov dojk. Lahko povem, da ima večina držav ustrezne ─ in zelo kakovostne ─ programe presejalnih pregledov dojk, nekatere države pa so pri tem žal nekoliko počasne. Lahko vam zagotovim, da je pri vseh naših stikih z državami članicami to področje ena od prednostnih tem razprave.

  Predsednik. – Vprašanje 16 je predložil Tiziano Motti (H-0587/10)

Zadeva: Izjava Evropskega parlamenta z dne 23. junija 2010 o oblikovanju evropskega sistema hitrega obveščanja proti pedofilom in spolnim nadlegovalcem

Evropski parlament je 23. junija 2010 sprejel resolucijo o oblikovanju evropskega sistema hitrega obveščanja proti pedofilom in spolnim nadlegovalcem. Komisija je že 22. maja 2007 objavila sporočilo z naslovom „Na poti k splošni politiki o boju proti kibernetskemu kriminalu“. Parlament je Svet in Komisijo pozval, naj nadaljujeta dejavnosti v skladu s sporočilom Komisije iz maja 2007 ter naj izvajata tudi Direktivo 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, ter naj jo še razvijeta, da bi se določila taka pravila za varstvo podatkov ljudi, ki naložijo podatke na splet, ki jih policija in sodne oblasti lahko uporabijo za hiter in učinkovit boj proti otroški pornografiji in spolnemu nadlegovanju na spletu. Pozivam Komisijo, naj pojasni, kako je nadaljevala dejavnosti v skladu s to resolucijo.

  László Andor, član Komisije. ─ Sem odločen privrženec boja proti zlorabam otrok, še zlasti proti spolnim zlorabam otrok. Dne 29. marca 2010 je Komisija sprejela predlog direktive o spolnih zlorabah otrok, izkoriščanju otrok in otroški pornografiji. To velikopotezno besedilo ureja pregon storilcev, zaščito žrtev in preprečevanje kršitev.

Ob upoštevanju novih tveganj, ki jih prinaša tehnološki razvoj, predlog opredeljuje tudi nove kršitve, kot so navezovanje stikov, ogledovanje otroške pornografije brez prenosa datotek s spleta, spletno spolno zlorabo oziroma oglaševanje ponudbe zlorabe otrok, na primer prek internetnih forumov. Uvesti bi morali posebna preiskovalna orodja, kot so prikrito delovanje policije za prodor v kroge storilcev spolnih deliktov, posebne preiskovalne enote bi morale z analiziranjem vsebin otroške pornografije identificirati otroške žrtve.

Države članice bi morale vzpostaviti tudi nacionalne sisteme za zaporo dostopa do internetnih strani, ki vsebujejo otroško pornografijo, in sprejeti ukrepe za odstranjevanje vsebin na izvoru. Pazljivo smo preučili izjavo Evropskega parlamenta z dne 23. junija 2010 in zanimalo bi me izvedeti več o predlogu spoštovanega poslanca o sistemu zgodnjega opozarjanja. Opazil sem tudi predlog o razširitvi področja veljavnosti direktive o hrambi podatkov, da bi lahko hranili tudi podatke o poizvedbah uporabnikov vsebin otroške pornografije in spolnih zlorab otrok prek interneta ali sporočila, namenjena navezovanju stikov z otroki prek spleta.

Direktiva o hrambi podatkov nalaga ponudnikom komunikacijskih in omrežnih storitev hrambo podatkov o prometu in geografskih podatkov ter podatkov o naročnikih storitev. Ne zajema pa podatkov o vsebini. Vsebine je mogoče pridobiti in shraniti v okviru kazenskih preiskav; za to je namenjen instrument, imenovan zakonito prestrezanje. Zakonito prestrezanje je urejeno izključno z nacionalnimi zakonodajami in te ureditve se med državami članicami razlikujejo; na splošno pa ga organ pregona uporabi le, če razpolaga z znaki, da je v teku konkretna kazniva dejavnost, ki jo je treba podrobneje preiskati. Tega preiskovalnega orodja direktiva o hrambi podatkov ne ureja.

Zakonito prestrezanje se izvaja v okviru kazenskih preiskav poznanih osumljencev. Direktiva o hrambi podatkov pa, nasprotno, nalaga ponudnikom hrambo določenih kategorij podatkov ne glede na to, ali so imetniki podatkov česa osumljeni ali ne. Razširitev področja veljavnosti direktive o hrambi podatkov tudi na ogromne količine osebnih podatkov in podatkov o vsebini, kot so spletne poizvedbe po različnih ključnih besedah v različnih jezikih, podatkov o naloženih vsebinah, izmenjanih sporočil in elementov, potrebnih za identifikacijo vseh uporabnikov, bi morala prestati preizkus potrebnosti in sorazmernosti, ki pa še ni bil opravljen. Taka razširitev bi morala veljati za vsebine, ki jih naloži na splet kdor koli v kakršnem koli okolju, kadar koli in v zvezi s katero koli temo.

Čeprav je njegov namen tehten in vreden vse pozornosti, predlog spoštovanega poslanca zbuja resne pomisleke glede skladnosti z načelom sorazmernosti. Komisija je prepričana, da bi bila direktiva, ki jo je predlagala pred kratkim, primernejše sredstvo za uresničitev našega skupnega cilja, to je zaščite otrok pred storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok.

  Tiziano Motti (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi spregovoril le nekaj besed, saj sem zadovoljen z odgovorom komisarja in se mu zanj zahvaljujem. Vesel sem, da je v teku tudi delo za odpravo problema pri koreninah.

V zvezi z izjavo, ki smo jo sprejeli 23. junija 2010, bi rad samo opozoril, da smo v njej posebej omenili nalaganje podatkov na splet, ne pa prenašanje vsebin s spletnih strani. Tako smo se odločili, ker smo prepričani, da je treba ustrezno upoštevati tudi pravico uporabnikov iskalnikov do zasebnosti.

Kakor koli že, menim, da bi lahko storili več ─ da je mogoče storiti še mnogo več ─ kajti, če državljani nimajo nič proti pregledom pred vstopom v letalo, saj vedo, da je potnikom med takim pregledom zagotovljeno primerno varstvo zasebnosti, je prav tako mogoče najti zadovoljiv kompromis glede zaščite mladoletnih oseb na področju, o katerem govorimo.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). ─ Rad bi se vrnil k izjavi, ki jo je Parlament sprejel 23. junija 2010. Spomnimo se, da izjava zadeva predvsem vzpostavitev sistema hitrega in učinkovitega opozarjanja na pedofile. Moje vprašanje v zvezi s tem pa se nanaša na drugo vprašanje ─ ali ne bi bilo prav, da bi posamezne policije vzpostavile podatkovne zbirke o obsojenih pedofilih pod okriljem Evropske unije, saj bi tako policije posameznih držav članic lahko uporabljale podatkovne zbirke vseh držav članic?

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, komisar, Poljska je pred kratkim, po prijetju petinštiridesetletnika, ki je imel dva otroka s svojo mladoletno hčerko, uvedla kemično kastracijo za pedofile in posiljevalce s hormonsko terapijo, ki zmanjša spolno slo teh oseb. Ta ukrep je, kot si lahko predstavljamo, na Poljskem sprožil burne odzive in razprave o tem, čigave pravice so pomembnejše: pravice družbe, ki zahteva zaščito pred posiljevalci, ali pravice ljudi, obsojenih zaradi spolnih zločinov, ki jim grozi po mnenju mnogih nehumana kazen. Ali je Komisija že sprejela kakšno stališče v zvezi s tem in v zvezi z zakonodajo o kemični kastraciji storilcev spolnih zločinov?

  László Andor, član Komisije. ─ Kot sem povedal že na začetku, med najučinkovitejša orožja v boju proti otroški pornografiji in spolnim zločinom nad otroki spada tudi hiter sprejem predloga Komisije iz marca 2010 v zvezi s spolnimi zlorabami otrok.

Komisija z veseljem pričakuje osnutek poročila Evropskega parlamenta in začetek trialoga. Pri oblikovanju končnega besedila, ki ga nujno potrebujemo za boj proti tem zločinom, računam tudi na države članice in na Evropski parlament in ponovno bi vas rad opomnil na načelo sorazmernosti, ki je po mojem mnenju povezano tudi z zadnjim vprašanjem na to temo.

  Predsednik. ─ Na vrsti je vprašanje 17 gospe Matera, ki sedi na stolu številka 666. Gospa, ta stol ni pravšnji za vas!

Vprašanje 17 je predložila Barbara Matera (H-0609/10)

Zadeva: Mladi in trg dela

Število aktivnega prebivalstva v Evropi, ki je brezposelno, je po podatkih Eurostata 9,6 %, v Evropi pa vsako leto diplomira še približno 3 milijone mladih. V Evropi je med letoma 2004 in 2008 za 1,5 % naraslo število ljudi, ki jim preti revščina, saj je od 15 % prešlo na 16,5 % prebivalstva.

Komisija je nedavno objavila dokument z naslovom „Nova spodbuda za evropsko sodelovanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji EU 2020“, poleg tega pa je leto 2010 evropsko leto boja proti revščini.

Ali namerava Komisija sprejeti ukrepe za pospešitev dejanskih možnosti mladih za dostop do trga dela, da problem brezposelnosti ne bi dosegel patoloških razsežnosti po 30. letu starosti? Ti ukrepi naj spodbudijo države članice, da za srednje dolga obdobja zaposlujejo ljudi med 19. in 35. letom, ki imajo zahtevane pogoje, ter jim nudijo ustrezno plačilo.

  László Andor, član Komisije. ─ V zadnjih dveh letih se je število brezposelnih med mladimi v Evropski uniji povečalo za en milijon. Zdaj imamo že pet milijonov državljanov, mlajših od 25 let, ki ne morejo najti zaposlitve.

Komisija se jasno zaveda težav, s katerimi se danes srečujejo mladi na trgu dela. Vse preveč jih je zaposlenih po začasnih pogodbah, ki zaposlenim nudijo le pičle obete za izboljšanje položaja, ne glede na to, kako dobro so usposobljeni za svoje delo. Poleg tega imajo nekatere skupine še posebne težave pri iskanju in ohranjanju zaposlitve. Med take skupine spadajo tudi mladi iz migrantskih okolij in mladi pripadniki narodnostnih manjšin, kot so Romi.

Obenem pa se predvideva, da se bo povpraševanje po visoko usposobljenih delavcih povečalo za skoraj 16 milijonov, po delavcih s srednjo stopnjo poklicne usposobljenosti pa za več kot 3,5 milijona. To pomeni velike priložnosti za zaposlitev za mlade in poskrbeti moramo, da jih bodo čim bolje izkoristili.

V strategiji Evropa 2020, v kateri je EU razgrnila podrobne načrte za rast in zaposlovanje v naslednjem desetletju, je poseben poudarek posvečen mladim, strategija pa zastavlja tudi jasne cilje glede dosežene ravni izobrazbe. Septembra je Komisija predstavila sveženj političnih pobud za mlade pod skupnim imenom „Mladi in mobilnost“. Ta sveženj pomeni program za izboljšave pri izobraževanju in zaposlovanju naše mladine v naslednjem desetletju. Komisija je pred kratkim predstavila še eno vodilno pobudo, „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“. Komisija se zavzema za uvedbo jamstev mladim, da bodo vsi dobili zaposlitev, možnost nadaljnjega izobraževanja ali pomoč pri aktiviranju v štirih mesecih po zaključku šole.

Naslednja stvar pa je potreba po zmanjšanju segmentacije trga dela v skladu z našo skupno politiko prožne varnosti. Državam s segmentiranimi trgi dela predlagamo, naj preučijo možnosti uvedbe zaposlitev za nedoločen čas z dovolj dolgimi poskusnimi dobami in postopnim dviganjem ravni varstva. Prav tako moramo spodbujati mobilnost delavcev in inovativnost. Pri tem bosta koristna dva instrumenta, program EU za poklicno mobilnost ─ „Prva zaposlitev EURES“ ─ in spremljanje prostih delovnih mest v Evropi. Program „Prva zaposlitev EURES“ bo spodbujal poklicno mobilnost mladih, program spremljanja prostih delovnih mest v Evropi pa bo mladim in poklicnim svetovalcem nudil pregled nad prostimi delovnimi mesti po Uniji in potrebnimi usposobljenostmi zanje. Ob tem pa bo Evropski mikrofinančni instrument Progress nudil pomoč mladim podjetnikom, ki ne morejo najti drugih virov financiranja za ustanovitev in zagon podjetja.

Seveda ne moremo ponuditi ene same rešitve za vse težave, ki nas pestijo, lahko pa se učimo eden od drugega in si izmenjujemo izkušnje. Okvir zaposlovanja mladih, ki ga predlagamo, ponuja smernice, po katerih lahko nosilci odločitev, zainteresirani in institucije pomagajo premakniti zadeve na bolje. Pri tem imajo ključno vlogo zavodi za zaposlovanje, socialni partnerji, delodajalci in službe za pomoč mladim na lokalni ravni. Še naprej bomo spodbujali izmenjavo izkušenj in dobrih praks med temi akterji na ravni EU. Trdo sem prepričan, da lahko z združevanjem virov na ravni EU oblikujemo in uveljavimo uspešne politike pomoči mladim.

  Barbara Matera (PPE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zadovoljna sem s komisarjevim odgovorom. Glede na svetovne gospodarske razmere in krizo, ki so hudo poslabšale stanje na trgu dela in še zlasti prizadele najranljivejšo skupino, to je mlade, bi rada prosila komisarja, naj nam pove svoje mnenje o tem, ali bi bilo morda treba večji poudarek dati evropskim instrumentom, kot je Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, ki ga potrebujemo za prekvalifikacijo delavcev, ki so izgubili zaposlitev iz razlogov, povezanih s krizo, torej tudi zaradi globalizacije.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, komisar, slišal sem vaš odgovor na vprašanje spoštovane kolegice, rad pa bi vas opozoril na naslednja dogajanja na terenu.

Leta 2009 je brezposelnost pri mladih moških znašala 20 %, pri mladih ženskah pa 34 %. To stanje se je po posegih Mednarodnega denarnega sklada še poslabšalo. Odstotka porabe sredstev pri programih, ki se financirata prek nacionalnega strateškega referenčnega okvira, pa znašata 1,9 oziroma 3,2.

Vprašanje se torej glasi: zakaj je stopnja porabe sredstev v Grčiji tako nizka? Ali je za to kriva grška vlada? In drugič, ali Komisija razmišlja o kakšnih dodatnih ukrepih za rešitev problemov zaposlovanja?

  Seán Kelly (PPE). ─ Na kratko, tema je zelo pomembna in obenem tragična. V moji deželi je 20 % mladih brez dela in izseljevanje, ki je pred časom že usahnilo, se spet obnavlja, v obliki tako imenovanega „bega možganov“, zajelo pa je med drugim tudi člane moje družine.

Kot nadaljevanje zadnjega vprašanja: ali se odzivi držav članic na ukrepe, ki jih predlaga Evropska unija, med državami članicami kaj razlikujejo, in kakšne so ovire za njene pobude?

  László Andor, član Komisije. ─ Rad bi se vam zahvalil za pripombe in za to, da ste ob tistih, ki sem jih naštel sam, omenili tudi druge vire sredstev: mikrofinančni instrument, Evropski socialni sklad in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. Tudi ti skladi imajo lahko svojo vlogo, slednji predvsem ob nenadnih množičnih odpuščanjih, ki prizadevajo predvsem industrijske delavce, lahko pa tudi delavce v drugih panogah.

Prepričani smo, da ti skladi vsekakor lahko pomagajo, in prepričani smo, da morajo imeti tudi v naslednjem programskem obdobju zanesljive vire sredstev, saj se bomo morali tudi v času okrevanja spopadati z velikimi občasnimi odpuščanji zaradi prestrukturiranja in čezmejne selitve podjetij. Našo pozornost si zasluži prav vsak primer odpuščanj.

Danes se v Evropski uniji začrtuje nova ločnica ─ dvojnost ─ ki ločuje jedro, v katerem BDP in zaposlovanje že rasteta, in države, kot sta Grčija in Irska, ki še vedno trpijo pritiske finančnega trga.

Pred kratkim sem se osebno pogajal z ministrom Katselijem; razpravljala sva o tem, kako bi lahko v Grčiji učinkoviteje uporabili sredstva Evropskega socialnega sklada. V zadnjem času je več dejavnikov, vključno s samo krizo, težavami s sofinanciranjem in administrativnimi ovirami, onemogočalo intenzivnejše črpanje sredstev iz socialnega sklada, lahko pa vam zagotovim, da moja služba prizadevno dela in v sodelovanju z grškimi organi upravljanja išče ustrezne možnosti za uporabo sredstev iz socialnega sklada v bližnji prihodnosti. Prepričan sem, da bo pri tem pomagalo tudi pravilno upravljanje sklada.

Res je, da je to v stiski še težje in da moramo pustiti tudi prostor za prestrukturiranje razpoložljivega financiranja iz evropskega socialnega sklada. Menim pa, da moramo dolgoročno socialni sklad prilagoditi tako, da bo bolj učinkovit v posebnih razmerah in pri obvladovanju neravnovesij pri gospodarskem razvoju v Uniji, ki se kažejo med drugim tudi pri demografskih gibanjih, saj spodbujajo tokove preseljevanja, na katere v preteklosti nismo bili dovolj pozorni. V prihodnje bomo na te tokove pozorni in jih bomo obravnavali v povezavi z gibanji na trgu dela.

  Predsednik. ─ Kolegi, do zaključka ob 20.30 imamo še 40 minut, zato predlagam, da ta čas razdelimo na vprašanja podpredsednici Reding in gospodu Füleju. Prvo vprašanje je namenjeno gospe Reding.

Kolegi, prosim vas, naj vsak sam izračuna, ali bo njegovo vprašanje prišlo na vrsto ali ne. Opravičujem se, da nam je podaljšanje prejšnje razprave nocoj pustilo tako malo časa, nameravam pa zaključiti ob 20.30, da tolmači ne bodo ob večerjo. Osebno bom ostal tukaj do polnoči.

Drugi del

Vprašanje 18 je predložil Marc Tarabella (H-0570/10)

Zadeva: Enakost med ženskami in moškimi pri odločanju

Glede na dejstvo, da ženske zasedajo samo en sedež od štirih v nacionalnih parlamentih in vladah, da predstavljajo samo 10 % članov upravnih svetov velikih družb, ki kotirajo na borzi v EU, in da te družbe vodi le 3 % žensk, je Komisija v svoji strategiji za enakost med ženskami in moškimi 2010–2015 izjavila, da želi preučiti pobude, spremljati napredek in podpirati spodbujanje sodelovanja. Za boj proti temu steklenemu stropu pa takoj potrebujemo usmerjene ukrepe.

Ali Komisija namerava določiti kvote, da bi se tako povečalo sodelovanje žensk pri odločanju? Ali namerava aktivneje spodbujati države članice k razvoju sistemov za varstvo otrok, ki bi materam omogočali boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja? Katere druge ukrepe namerava sprejeti na tem področju, zlasti za odpravljanje stereotipov?

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. ─ Mimogrede, to področje spada med moja prednostna področja, zato se bom dotaknila vseh zakonodajnih in drugih ukrepov za odpravljanje trdovratnih neenakosti pri odločanju. Najnovejše številke niso prav ugodne, zato je res treba nekaj ukreniti ─ predvsem zato, ker se številke nikakor ne premaknejo s stalne neugodne ravni.

Vprašanje spada med pet prednostnih nalog strategije Komisije za enakost med moškimi in ženskami za obdobje 2010–2015, ki sem jo v tej zbornici že predstavila, prav tako sem že povedala, da bi bilo dobro, če bi bilo v upravnih organih in vodstvih več žensk. Zato se moramo pogovarjati s tistimi, ki so za to odgovorni. V marcu bom povabila vodilne osebe iz velikih družb, ki kotirajo na borzi, na pogovor o spodbujanju dialoga z nosilci interesov v poslovnem svetu, s katerim bi skušali spraviti zadeve v tek. Če se zadeve ne bodo premaknile, pa bom skušala stanje izboljšati z usmerjenimi ukrepi.

Kar zadeva zbiranje podatkov in širjenje primerljivih podatkov, nam je popolnoma jasno, da so tudi na tem področju pomanjkljivosti. Zdaj imamo agencijo za enakost med spoloma v Vilni, torej lahko pričakujemo bolj verodostojne podatke, primerljive podatke, še zlasti zbirko podatkov o ženskah in moških, ki sodelujejo pri odločanju, ter redna poročila.

Res je, da je pomanjkanje kakovostne infrastrukture za varstvo otrok eden od razlogov, ne pa edini, da je tako malo žensk na vodilnih položajih, torej si bomo ogledali, kakšno je stanje na tem področju po državah članicah. V obdobju 2007–2013 je v strukturnih skladih predvidenih pol milijarde evrov za razvoj zmogljivosti za varstvo otrok, nadaljnjih 2,4 milijarde EUR pa za ukrepe za lažjo dostopnost zaposlitve ženskam in za boljše usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, vključno z boljšo dostopnostjo otroškega varstva.

Iz teh mojih besed lahko razberete, da nisem ravno navdušena nad dosežki večine držav članic na področju varstva otrok, zato je to področje precej pri vrhu političnega programa. Moj kolega, gospod Andor, obravnava te številke in ukrepe v strategiji Evropa 2020 in trdno sem prepričana, da bi morale države članice okrepiti svoja prizadevanja na tem področju.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospod predsednik, komisarka, rad bi se vam zahvalil za vaš odgovor, še bolj pa za vašo zavzetost. Znano mi je bilo, da gre za vaše prednostno področje. Posebej bi rad poudaril, da moramo spodbujati usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, tako pri moških kot pri ženskah, saj bomo le tako lahko dosegli popolno enakost. Več kot polovica držav članic še ni uresničila cilja, da bi zagotovili zmogljivosti otroškega varstva za 90 % otrok od tretjega leta starosti do šole in za 33 % otrok do tretjega leta. Zato bi vas rad vprašal, ali nameravate sprejeti kakšne povračilne ukrepe ali celo kazni za države članice, ki tega cilja ne uresničujejo.

  Mairead McGuinness (PPE). ─ V vprašanju je omenjena tudi beseda „kvota“, na to posebno vprašanje o kvotah pa odgovora nisem slišala. Drugič, obžalovanja vredno bi se mi zdelo, če bi otroke obravnavali kot „problem“ v zvezi z vključevanjem žensk v delo. Otroci so otroci zelo kratek čas, ženske pa lahko svoj delež prispevajo v vseh starostnih obdobjih. Zato, prosim, ne obravnavajmo otrok kot problem. Otroci niso problem ─ v resnici je problem to, da bi Evropska unija potrebovala več otrok, kot jih imamo. Problem je naslednji: kako naj ženske prebijejo stekleni strop, omenjen v vprašanju?

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Čeprav je med univerzitetnimi diplomanti več kot 55 % žensk, jih še danes ne najdemo na vodilnih položajih v javnih ustanovah, pogosto pa tudi ne v podjetjih. Poleg tega znaša razlika v plačilu med spoloma 17 %.

Rada bi vas prosila, da razmislite o različnih celovitih programih ali celo o zaostritvi nadzora nad državami članicami v zvezi z zmogljivostmi za varstvo otrok. Če nam ne bo uspelo uskladiti poklicnega in zasebnega življenja, ne moremo pričakovati od mladih mater, da se bodo posvečale svoji poklicni karieri in napredovale na vodilne položaje.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. ─ V celoti soglašam z oceno, da mnoge države članice ne dosegajo barcelonskih ciljev. Samo tri države so doslej dosegle barcelonske cilje glede otrok do tretjega leta starosti in samo sedem držav članic cilje glede otrok od tretjega leta starosti do šole.

Kot komisarka, odgovorna za enakost, nisem odgovorna za socialne zadeve, vem pa, da so vsi ti cilji vključeni v program strategije Evropa 2020. Tem vprašanjem se bomo vsekakor morali posvetiti, saj se bodo težave s staranjem prebivalstva samo še poglabljale. Kdo pa bo skrbel za starejše? Na ženske bo poleg skrbi za otroke padla še skrb za starejše. Zato moramo te zadeve preučiti, pa tudi analizirati, zakaj države članice ne izkoriščajo sredstev, ki so na voljo za širitev zmogljivosti za varstvo otrok.

Kar zadeva kvote, v svojem odgovoru menda res nisem uporabila besede kvote, sem pa zelo jasno povedala, da bom, če ne bo napredka, ukrepala sama, in jasno sem povedala, kaj razumem s pojmom napredek. Napredek pomeni, da bo do leta 2015 v upravnih odborih podjetij, ki kotirajo na borzi, 30 % žensk, do leta 2020 pa 40 %. Upam, da nam bo te cilje uspelo doseči brez izrazitega posredovanja z evropske ravni. Če pa ne ─ no, potem pa imamo na programu kvote, in čeprav morda kdo ne verjame, da bom storila, kar sem napovedala, je znano, da svoje obljube običajno tudi izpolnim. Zdaj imajo podjetja priložnost, da poskrbijo, da mi ne bo treba posredovati, kajti, če bodo ravnala pravilno, nam pač ne bo treba posredovati.

Popolnoma soglašam s številkami, ki ste jih navedli. Med novimi univerzitetnimi diplomanti nas je skoraj 60 % žensk, torej bi morale biti ženske tudi na približno 60 % vodilnih položajih, smo pa daleč od tega. Zato moramo pomagati ženskam zasedati vodilne položaje. Precej je razlogov, ki jim to preprečujejo: eden od njih je kultura in to je najteže spremeniti. Prav zato je vključevanje žensk v odločanje ena od prednostnih nalog strategije za enakost spolov, tako kot razlika v plačilu med spoloma ─ na evropski ravni v povprečju 17 %, v nekaterih državah zelo velika, v drugih pa zelo majhna.

Naslednje leto bomo sprožili akcijo osveščanja o teh dejstvih. Tako na primer v Nemčiji teče zelo dober projekt, ki bi ga lahko razširili tudi na druge države; na javnih mestih stojijo števci, ki prikazujejo, koliko dalj časa mora delati ženska, da prejme enako povprečno plačo kot moški. Seveda moramo v to razpravo pritegniti tudi socialne partnerje in sprejeti ukrepe za večjo preglednost.

Vse to je v programu strategije za ženske in ukrepe bomo uvajali postopoma ─ ne za to, da bi lahko govorili o tem, ampak da bi stanje spremenili.

  Predsednik. – Vprašanje 19 je predložil Georgios Papanikolaou (H-0572/10)

Zadeva: Stroški tolmačenja, prevajanja in informacij v zvezi s kazenskim postopkom v državah članicah

Uredba o pravici do tolmačenja in prevajanja, ki jo je pred kratkim sprejel Svet, ter o pravici do obveščenosti obdolžencev, ki je trenutno v obravnavi, sta temeljna ukrepa načrta, ki ga je predlagala Komisija za krepitev pravice obdolžencev do obrambe.

Bi lahko Komisija odgovorila na naslednja vprašanja:

Glede na to, da se pričakuje, da bodo stroške za prevajanje, tolmačenje in obveščanje krile izključno države članice, kakšne finančne posledice lahko pričakujejo in kolikšen znesek bodo morale plačati za zagotavljanje teh storitev? Države članice, kot sta Grčija in Malta, se spopadajo z močnim pritokom nezakonitih priseljencev, zaradi česar bodo nastali dodatni stroški zagotavljanja prevajanja in tolmačenja ali obveščanja v zvezi z obtožbami ter usposabljanja policistov in tožilcev.

Ali namerava Komisija prispevati k prizadevanjem, tako da bo tem državam zagotovila denarno in drugo pomoč, s čimer bi preprečila, da bi se morale same spopadati s stroški, nastalimi zaradi kazenskih postopkov, ki obravnavajo nezakonite priseljence? Če je Komisija to nameravala storiti, bi prosil, da nam pove še, po katerih merilih bo določila znesek pomoči in seznam držav, ki so v tem primeru do nje upravičene?

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. ─ Ob prevzemu položaja komisarke sem ugotovila, da je bilo v preteklosti veliko narejenega v zvezi z varnostjo, zelo malo pa v zvezi s pravicami. Glede na to, da imam na voljo orodja iz lizbonske pogodbe, pa tudi stockholmsko strategijo, ki ponuja precej smernic za delovanje v prihodnje, smo se zato odločili za ukrepanje in ukrepali smo takoj.

Najprej bi se rada zahvalila Parlamentu za odlično opravljeno delo na področju postopkovnih pravic. Dosegli smo že dogovor o pravici udeleženca v sodnem postopku do tolmačenja in do prevajanja v kazenskem postopku. Dobro napreduje direktiva o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku: o znamenitem obvestilu o pravicah. Če želimo postati celina pravic, bomo morali postopoma uvesti postopkovne pravice. Te pravice so povezane s stroški, so pa nujne za zagotovitev pravice do obrambe evropskim državljanom, pa tudi za polno uveljavitev vzajemnega priznavanja.

Pred predstavitvijo vsakega predloga opravimo temeljito oceno finančnih učinkov zakonodaje EU na države članice. Šele po tem zakonodajne predloge vložimo v postopek. Ocena učinkov je tudi tokrat seveda temeljila na podatkih, ki so jih posredovali organi držav članic. Podatki kažejo, da države ne bi smele imeti prevelikih dodatnih stroškov.

Kar zadeva pravico do tolmačenja in prevajanja, direktiva preprosto povzema dosedanjo obveznost držav članic po Konvenciji Sveta Evrope o človekovih pravicah, torej ne uvaja kakšnih posebnih novih zahtev. Zahteva samo povsem temeljne pravice. Države članice ─ mnoge od njih že zdaj spoštujejo zahteve sodišča v Strasbourgu ─ najverjetneje ne bodo imele nikakršnih dodatnih stroškov v primerjavi s sedanjimi.

Kar zadeva pravico do obveščenosti, bo največji del skupnih stroškov pomenil začetni enkratni strošek sestavljanja obvestila o pravicah. Komisija je že sestavila vzorec v vseh jezikih EU kot prilogo k direktivi. Države članice morajo ta vzorec samo uporabiti in ga razmnožiti, njihovi stroški torej ne morejo biti zelo visoki. Komisija nima nikakršnih proračunskih sredstev, ki bi jih uporabila za finančno pomoč državam članicam za kritje teh stroškov. Če države članice izračunajo, koliko bi jih stali morebitne sodne zmote, pravna sredstva in ponovitve sodnih postopkov, izguba ugleda sodstva v celoti, ali celo odškodnine, ki bi jih prisodilo sodišče v Strasbourgu, se izkaže, da bi bili ti stroški zanje mnogo večji kot stroški odgovorne zagotovitve temeljnih pravic.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, komisarka, najlepša hvala za vaš odgovor. Imate popolnoma prav in lahko samo soglašam z vami.

Rad bi pa vprašanje pojasnil in ga zastavil znova: znano je, da se države, kot sta Grčija in Malta, spopadajo s hudimi pritiski pritoka nezakonitih priseljencev in drugih oseb, ki včasih tudi potrebujejo pomoč v kazenskih postopkih, zato se sprašujem, ali je za primere, ko obtoženi poleg običajnega obvestila o pravicah in različnih drugih standardnih dokumentov potrebuje tudi prevode drugih dokumentov iz sodnega spisa, kar je, kot veste, strokovno zahtevno delo in se razlikuje od primera do primera, ocenjeno, kolikšni bodo ti stroški, še zlasti za majhne države, ki so pod močnim pritiskom in kjer so problemi te vrste množični?

  Brian Crowley (ALDE). – Tudi jaz bi se rad zahvalil komisarki za njen odgovor. Podobno kot govornik pred menoj menim, da je največja težava, ki se je moramo zavedati, da ─ tudi ob upoštevanju pomena pravice do sodnega varstva v obliki, ki jo oseba, ki tako varstvo išče, razume ─ teh novih pravil ni mogoče uporabljati kot pravni mehanizem za odlaganje obravnav v pomembnih postopkih, pa naj gre za pravila za izgon iz države po predpisih o priseljevanju ali za izpodbijanje kazenskih evidenc ali kaj drugega.

Ali je v zakonodaji ali zakonodajnih predlogih kak člen, po katerem lahko sodišče zavrne zahtevek za prevod prav vseh dokumentov v jezik obtoženca?

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. ─ Lahko le ponovim, da so stroški sodnih napak oziroma stroški ravnanja s človeškimi bitji v nasprotju z načeli Evrope pravic mnogo višji od stroškov zagotovitve temeljnih pravic.

Seveda bodo države, ki zdaj znatno zaostajajo za minimalno ravnijo, precej težje dosegle to raven, državam, ki že zdaj zagotavljajo ustrezno raven pravic, pa bo šlo to precej laže. Ali naj zato opustimo ukrepanje? Nasprotno. Možne stroške po državah članicah smo ocenjevali tudi ob upoštevanju pritiskov, s katerimi se spopadajo. Pri tem ne gre le za azil. Gre tudi za kazenske postopke, na primer pri nezakonitem priseljencu, obtoženem kaznivega dejanja in privedenem pred sodišče. Nismo predpisali, da je obvezno prevesti vse dokumente, ampak samo tiste, ki jih obtoženec nujno potrebuje, da lahko razume, kaj se dogaja z njim.

Mimogrede, velika večina oseb, ki jih to zadeva, niti niso nezakoniti priseljenci. Največja skupina so ljudje, ki potujejo v kako drugo državo članico, na primer kot turisti, ali ljudje, ki prebivajo v drugi državi članici in ki ne govorijo jezika države gostiteljice. Ukrep bo torej koristil milijonom evropskih državljanov.

Predstavljajte si, da potujete iz Strasbourga v sosednjo državo. Doživite prometno nesrečo. Pri tem nekoga poškodujete. Odpeljejo vas na policijsko postajo, odpeljejo vas na sodišče, vi pa nimate pojma, česa ste obtoženi. V takih okoliščinah bi zelo radi vedeli vsaj to, česa ste obtoženi, da bi se lahko vsaj skušali braniti. Menim, da je to temeljna človekova pravica in upoštevati bi morali predvsem družbene stroške odtegovanja te temeljne človekove pravice.

  Predsednik. ─ Žal mi je, ampak vprašanja gospe Harkin, gospoda Cashmana, gospoda Mirskyja in gospoda Crowleya nocoj ne bodo prišla na vrsto. Odgovore bodo prejeli v pisni obliki. Kot sem že povedal, nam zaradi prekoračitve časa za prejšnjo razpravo zmanjkuje časa.

Prehajamo k vprašanjem za gospoda Füleja.

Vprašanje 25 je predložil Jim Higgins (H-0579/10)

Zadeva: Razširitev EU za vključitev Turčije

Ali lahko, prosim, Komisija predstavi sedanji položaj glede vloge Turčije za članstvo v EU?

  Štefan Füle, član Komisije. Evropski svet je decembra 1999 v Helsinkih Turčiji odobril status države kandidatke in pristopna pogajanja s Turčijo so se začela oktobra 2005. Komisija redno poroča Svetu in Parlamentu o napredku Turčije pri izpolnjevanju københavnskih meril.

Dne 9. novembra je Komisija objavila svoje poročilo o napredku Turčije v letu 2010. Poročilo zajema obdobje od začetka oktobra 2009 do oktobra 2010, napredek pa meri po sprejetih sklepih, sprejeti zakonodaji in izvedenih ukrepih.

Turčija nadaljuje politične reforme, še zlasti ustavno reformo, in še naprej ustrezno izpolnjuje politična merila. Ustavne spremembe, sprejete na referendumu dne 12. septembra, so vzpostavile pogoje za napredek na vrsti področij, kot so sodstvo, temeljne pravice in javna uprava.

Pregledno in vključujoče uveljavljanje ustavnih sprememb je nujno za napredek Turčije. Demokratično odpiranje, ki naj bi predvsem rešilo vprašanje Kurdov, še ne izpolnjuje pričakovanj. To politiko sta spodkopala tudi odločba ustavnega sodišča o prepovedi Stranke demokratične družbe in ponoven izbruh terorističnih napadov gibanja PKK.

Potrebne so še temeljite reforme na področju temeljnih pravic, še zlasti v zvezi s svobodo izražanja. Svobodo tiska v praksi ogrožata množica sodnih procesov proti novinarjem in hud pritisk na javna občila.

Kar zadeva regionalna vprašanja in mednarodne obveznosti, mora Turčija nujno izpolniti svojo obveznost v zvezi s polno nediskriminatorno uveljavitvijo dodatnih protokolov pridružitvenega sporazuma. Komisija priporoča, naj ob izostanku napredka na tem področju ostanejo v veljavi ukrepi, ki jih je Evropska unija sprejela leta 2006. To pa bo vplivalo na celoten potek pogajanj.

Turčija javno ves čas podpira pogajanja med grško in turško skupnostjo na Cipru pod okriljem Združenih narodov za celovito rešitev ciprskega vprašanja. Ni pa nikakršnega napredka pri normalizaciji dvostranskih odnosov z Republiko Ciper.

Kar zadeva ekonomska merila za pridružitev Evropski uniji, je Turčija delujoče tržno gospodarstvo, ki se je zmožno prilagoditi konkurenčnim pritiskom in silam trga v Uniji. Turčija v letu 2010 doživlja krepko gospodarsko rast in je že nadomestila izgube zaradi finančne krize, nadaljevati pa se morajo procesi privatizacije in strukturnih reform.

Turčija vztrajno krepi svojo sposobnost za sprejemanje obveznosti članstva, saj svoje zakone in predpise usklajuje s pravnim redom Evropske unije. V času, ki ga zajema poročilo, sta bili odprti dve pogajalski poglavji ─ okolje in varnost hrane ─ tako da je zdaj odprtih skupaj 13 poglavij. Pomemben napredek je dosegla na področju energetske varnosti z ratifikacijo medvladnega sporazuma o plinovodu Nabucco, na področju sodelovanja v letalskem sektorju pa s parafiranjem horizontalnega sporazuma o letalstvu med EU in Turčijo. Precej usklajevanja jo še čaka, še zlasti na področju ribištva, socialnih politik, pravosodja in notranjih zadev, pa tudi na področju carinske unije, kjer že dolgo časa ostajajo nerešena nekatera trgovinska vprašanja.

Še naprej ostaja nujna naloga Turčije krepiti usposobljenost svojega upravnega aparata za uveljavljanje in izvrševanje zakonodaje v zvezi z EU.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, želim se opravičiti. Imeli smo sestanek skupine. Čas za vprašanja gospe Reding se je začel ob 20.00. To sem opazil na monitorju in v dvorano sem prispel že ob drugem vprašanju ─ od šestih, ki jih je imela. Mislil sem, da bo trajalo pol ure, po dnevnem redu. Torej sem ravno zamudil svoje vprašanje. Rad bi vas prosil, da bi bili tako prijazni in mi vseeno dovolili, da svoje vprašanje zastavim po vprašanju gospoda Higginsa. Res sem vstopil v dvorano v trenutku, ko bi moral nastopiti.

  Predsednik. ─ Težava je v tem, da se po členu 116 vprašanje šteje za brezpredmetno, če poslanca ni v dvorani v trenutku, ko naj bi se začel odgovor na vprašanje. Čeprav to ni njegova dolžnost, vas je osebje skušalo poklicati v vašo pisarno, vendar se niste oglasili. Zavedam se težav, ampak čas za vprašanja se je začel 20 minut prepozno. Vsakemu od komisarjev sem namenil po 20 minut. Gospa Reding je svojih 20 minut že imela in je odgovorila na dve vprašanji, nato pa smo se, ob 20.10, dogovorili, da preidemo k vprašanjem za gospoda Füleja. Gospod Posselt, zelo mi je žal.

Sprejel bom dve dodatni vprašanji, potem pa bomo videli, kje smo.

  Jim Higgins (PPE). – (GA) Gospod predsednik, priznati moramo, da je Turčija, čeprav muslimanska država, v veliko pomoč Zahodu, še zlasti v zvezi z Afganistanom, Irakom in Natom. Res je, da so težave v zvezi z zelo številnim prebivalstvom, skupaj jih je 74 milijonov, težave na področju človekovih pravic, gospodarske težave in težave s Ciprom, ampak, ali komisar lahko zanika, da se stanje izboljšuje? Ali nam lahko navede kak rok, pa naj bo dolg ali kratek, v katerem bomo lahko Turčiji priznali pravico do polnega članstva v Evropski uniji?

  Seán Kelly (PPE). ─ Samo kratka opazka: ne glede na napredek Turčije na nekaterih področjih je komisar poudaril, da mora doseči še bistven napredek na področjih svobode izražanja in svobode tiska. Ali ni nevarnosti, da se lahko po izpolnitvi teh meril in pridružitvi Evropski uniji vrne v stare tirnice in opusti precej pridobitev, ki jih zahtevamo od nje in ki jih še uvaja?

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Kar zadeva prvo vprašanje, vsekakor spadam med tiste, ki niso zadovoljni s tempom naših pristopnih pogajanj. Po mojem mnenju ni v skladu s pomembnostjo države in z zavezami obeh strani, da na vsako predsedstvo odpremo eno samo poglavje, če upoštevamo, da nam pod sedanjim predsedstvom ni uspelo odpreti nobenega novega poglavja, čeprav lahko ugotavljamo precejšen napredek, še zlasti pri poglavju 8, ki se nanaša na konkurenco.

Za to je niz razlogov. Eden od njih so še vedno odprta vprašanja v zvezi s še vedno razdeljenim Ciprom. Število poglavij, ki bi jih lahko odprli v okviru pristopnih pogajanj, je res omejeno. V času, ki nam preostaja, lahko odpremo samo tri poglavja ─ o konkurenci, o javnih naročilih in o socialni politiki ─ in to niso enostavna poglavja. Osem poglavij je zamrznjenih na priporočilo Komisije, zaradi tega, ker Turčija še ni uveljavila dodatnega protokola, še nekaj poglavij pa blokirajo posamezne države članice.

V takih razmerah Komisija težko poda kak smiseln rok. Lahko povem, da smo imeli danes v Bruslju v okviru prvega razširjenega sveta na ministrski ravni plodno razpravo o odnosih med EU in Turčijo in o pristopnih pogajanjih in da smo se dogovorili o besedilih izjav. Proces skušam pospešiti po več poteh. Prepričan sem, da bosta po bližajočih se parlamentarnih volitvah v Turčiji obe strani pripravljeni to tudi storiti.

Svoboda tiska nas skrbi in Komisija to področje zelo pazljivo spremlja. Naš cilj je obdelati vseh 35 poglavij, vsa merila za odpiranje in zapiranje poglavij, zagotoviti, da se Turčija ne bo le prilagodila pravnemu redu Evropske unije, ampak tudi dokazala, da ta pravni red izvaja tudi v praksi. To je močno povezano s političnim delom københavnskih meril, ki izrecno vključuje tudi svobodo tiska in svobodo izražanja.

Skupaj z državami članicami in ob podpori Evropskega parlamenta si močno prizadevamo, da proces širitve ne bi bil le vaja v vpisovanju kljukic v okenca, kasneje pa bi prišlo do problemov pri uveljavljanju zakonodaje ali pri delovanju institucij. To je resen proces, v katerem ima ravnanje v praksi vedno pomembnejšo vlogo. Prav takšen proces mora opraviti Turčija, preden si bomo zastavili vprašanje, ali naj postane članica Evropske unije. Ta proces bo tudi najboljše zagotovilo za trajno uveljavitev vseh pravic, tudi tiste, ki jo je omenil spoštovani poslanec.

  Predsednik. ─ Vprašanje 24 je predložil Bernd Posselt (H-0569/10)

Zadeva: Sodelovanje Vojvodine in vzhodne Hrvaške

Kako Komisija ocenjuje možnosti za okrepljeno čezmejno sodelovanje srbske pokrajine Vojvodine in vzhoda Hrvaške (regija Osijek/južna Slavonija), zlasti kar zadeva izgradnjo čezmejne infrastrukture, h kateri sodi tudi projekt izgradnje hitre ceste od Sombora do Osijeka?

Vprašanje 26 je predložil Georgios Koumoutsakos (H-0581/10)

Zadeva: Čedalje pogostejši in čedalje hujši primeri nacionalizma v Albaniji ter evropska perspektiva te države

Že nekaj časa je glavna značilnost političnega življenja v Albaniji izredna šibkost vlade. Te razmere negativno vplivajo na proces globokih institucionalnih reform, ki so nujne za pristop Albanije k Evropski uniji. V tem ozračju dolgotrajne politične negotovosti moramo biti zlasti zaskrbljeni zaradi čedalje pogostejših in čedalje hujših primerov fanatičnega nacionalizma, tako v medijih kot v družbi, zlasti pri mladih. Lahko navedemo konkretne primere, kot so uboj albanskega državljana grške narodnosti v Himari avgusta 2010, vandalizem nad venci, ki so bili položeni na pokopališču v kraju Boboshticë, oziroma resni in ponavljajoči se napadi, ki jih izvajajo glavni albanski časniki, na voditelja pravoslavne cerkve v Albaniji. Ali bi lahko, glede na zgoraj povedano, Komisija odgovorila na naslednja vprašanja:

Ali je seznanjena s temi dejstvi? Ali jo skrbijo vedno večji vplivi novega fanatičnega nacionalizma? Ali namerava ukrepati pri albanski vladi, da bi rešila te težave? In nazadnje, ali meni, da vse to vpliva na ritem, v skladu s katerim država napreduje na poti k pristopu k Evropski uniji?

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Podal bom jedrnat odgovor na obe vprašanji.

Glavni cilj programov čezmejnega sodelovanja je podpirati oblikovanje skupnega družbeno-gospodarskega okolja za ljudi, skupnosti in gospodarstva, vključno s tehnično pomočjo. Na tak način naj bi se države pripravile na upravljanje čezmejnih programov v okviru ciljev evropskega ozemeljskega sodelovanja strukturnih skladov Evropske unije.

Programi čezmejnega sodelovanja med državami zahodnega Balkana skušajo tudi odpraviti zapuščino spopadov v bližnji preteklosti. Programi čezmejnega sodelovanja v okviru instrumenta predpristopne pomoči na zahodnem Balkanu so se začeli leta 2007. Dosedanji dosežki so zelo pozitivni. V okviru svojih programov čezmejnega sodelovanja sta tako Hrvaška kot Srbija pokazali pripravljenost na sodelovanje na območjih na obeh bregovih Donave. Letna proračunska sredstva za program čezmejnega sodelovanja med Hrvaško in Srbijo znašajo 1,8 milijona EUR. Ta sredstva se uporabljajo za financiranje manjših skupnih projektov, ki jih predlagajo lokalni partnerji na različnih področjih, kot so gospodarstvo, kultura, turizem, okolje in socialne zadeve.

Prejemniki sredstev za projekte so lokalne skupnosti, nevladne organizacije, gospodarske zbornice in kulturne ustanove. Velikih čezmejnih infrastrukturnih projektov, kot je projekt, omenjen v vprašanju, komponenta čezmejnega sodelovanja instrumenta predpristopne pomoči ne zajema, niti niso njen cilj. Komisija bi na zahtevo pristojnih organov Hrvaške in Srbije lahko preučila možnosti za financiranje takih projektov v okviru prve komponente za Srbijo ─ vzpostavljanja institucij ─ in tretje komponente za Hrvaško ─ regionalnega razvoja.

Dovolite mi, da kar nadaljujem z odgovorom na drugo vprašanje. Kot smo omenili v pisnem odgovoru na vprašanje spoštovanega poslanca pod številko E-6800/2010, je Evropska komisija seznanjena z obžalovanja vrednim incidentom v kraju Himari in pazljivo spremlja dogajanja. Domnevni storilec se je sam predal policiji in čaka na sojenje. Albanske oblasti nosijo polno odgovornost za učinkovito preiskavo dogodkov in za pravično sojenje odgovornim.

Komisija bo spremljala potek primera v skladu z načeli človekovih pravic in pravne države. Spoštovani poslanec v svojem vprašanju navaja tudi podatke o drugih incidentih. Albanija in Grčija sta zgodovinsko tesno povezani. V interesu obeh držav je nadaljevati sodelovanje in pokopati nacionalistične in ekstremistične zamisli, ki so temu predelu sveta v preteklosti povzročile obilo gorja.

Komisija vztrajno poudarja nujnost doslednega delovanja pravne države in polnega spoštovanja človekovih pravic, še zlasti varstva pravic pripadnikov manjšin. Vse države prosilke se zavedajo pomembnosti izpolnjevanja teh meril za napredek v smeri Evropske unije.

V svojem nedavno objavljenem mnenju je Komisija medetnične odnose v Albaniji ocenila pozitivno. Potrebna pa so še nadaljnja prizadevanja za uveljavitev spoštovanja pravic in zaščite manjšin.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, hvala za vašo uvidevnost. Komisar, moja pripomba bo zelo kratka. Ali bi bili pripravljeni preučiti povezave med Somborom v Srbiji in Osijekom na Hrvaškem? Imajo zgrajen velik most čez Donavo, na Hrvaškem imajo letališče, nimajo pa ustrezne ceste. Cesta bi bila res izjemnega pomena za celotno regijo.

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospod predsednik, komisar, vaš odgovor sem poslušal zelo pozorno in se vam zahvaljujem zanj, kar zadeva omenjene incidente. Na drugi strani pa je povod za moje današnje vprašanje dejstvo, da lahko v Albaniji objektivno govorimo o izbruhu nacionalizma. To nam v Grčiji povzroča pomisleke in skrbi, saj se zadeve take vrste ne bi smele dogajati v državi, ki je na poti k pridružitvi. Verjamemo, da se bodo ti problemi uredili.

  Predsednik. ─ Gospod Paleckis, ali bi radi podali pripombo v zvezi z Belorusijo?

  Justas Vincas Paleckis (S&D). ─ Da, imam vprašanje v zvezi z Belorusijo. Hvala vam za božična darila.

Pred kratkim je predsednik Lukašenko obiskal Moskvo in s predsednikom Medvedjevim podpisal nekaj pomembnih sporazumov. Kako ocenjujete nove razmere pred volitvami in po podpisu teh sporazumov?

  Predsednik. ─ Komisar, to so tri vprašanja. Imate največ tri minute, prosim.

  Štefan Füle, član Komisije. ─ Na prvo vprašanje je odgovor „da“, na zahtevo obeh držav. Pripravljen sem zadevo preučiti in ugotoviti, kako bi lahko Komisija pomagala.

Drugič, vsako stopnjevanje nacionalizma je vzrok za zaskrbljenost Komisije in zahteva resno obravnavo v okviru naših odnosov z državo, v kateri se pojavi. Kot veste, smo v začetku oktobra predstavili mnenje o Albaniji. V njem je našteta vrsta tako imenovanih ključnih prednostnih nalog ─ skupaj dvanajst ─, ki pomenijo pogoje, ki jih mora Albanija izpolniti, preden lahko priporočimo začetek pristopnih pogajanj. V okviru teh 12 ključnih prednostnih nalog bova s kolegom poskrbela, da bo ustrezno rešeno tudi vprašanje, ki ste ga odprli, in poskrbela bova, da Komisija ne bo priporočila začetka pogovorov o pridružitvi, dokler vprašanja, kakršno ste zastavili, ne bodo ustrezno rešena.

Pri tretjem vprašanju pa ne vem prav dobro, kako bi lahko nanj odgovoril na kratko. Menim, da smo lahko v predvolilnem obdobju opazili nekoliko omejenega napredka. Nestrpno čakamo na poročilo nadzorne misije OVSE/ODIHR. Na podlagi poročila bomo lahko napravili naslednje korake v naših odnosih z Belorusijo, ampak pri tem bomo zelo dosledni in bomo upoštevali, kaj vse morajo še storiti beloruske oblasti v zvezi s ključnimi vprašanji demokracije, pravne države in temeljnih pravic.

Tu bom končal, poslal pa vam bom pisni odgovor, v katerem bom opisal tekoče dejavnosti Komisije in držav članic v zvezi s skupnim vmesnim načrtom, o katerem bom govoril z vami in kolegi iz Euronest jutri, pa tudi delo v zvezi z mandatom za sporazum o ponovnem sprejemu in sporazum o poenostavitvi izdajanja vizumov, navedel pa bom tudi druge informacije, ki vam bodo odgovorile na vaše vprašanje. Priložil bom tudi svoj pripravljeni govor.

  Predsednik. ─ Gospod Paleckis, menil sem, da je glede na volitve v teku pomembno, da pridejo vaše pripombe o Belorusiji v zapisnik.

Opravičujem se gospodu Madlenerju, gospe Theocharous in gospodu Hadjigeorgiuju, ki so tudi v dvorani. Vaša vprašanja niso prišla na vrsto. Prejeli boste pisne odgovore.

Gospod Madlener, resnično nimamo časa.

  Barry Madlener (NI). – (NL) (brez mikrofona) ... zastaviti vprašanje, zdaj pa smo preprosto izpadli z dnevnega reda. Ali je to običajna praksa? Ali nam ne bi mogli povedati prej ali pa poseči v potek zasedanja, da bi lahko prišli do besede?

  Predsednik. ─ Gospod Madlener, kadar zasedanje vodim jaz, skušamo zaključiti ob 20.30. Zdaj smo ga podaljšali že za sedem minut, zaradi daljših odgovorov in zaradi podaljšanja prejšnje razprave za 20 minut. To ni moja napaka, menim pa, da je nujno, da osebje lahko poje svojo večerjo, preden se vrnejo ob 21.00.

Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

S tem se je čas za vprašanja iztekel.

(Seja, ki je bila prekinjena ob 20.40, se je nadaljevala ob 21.00)

PREDSEDSTVO: LÁSZLÓ TŐKÉS
podpredsednik

18. Akcijski načrt o energetski učinkovitosti (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospoda Bendta Bendtsena v imenu Odbora za industrijo, raziskave in energetiko o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti (2010/2107(INI)) (A7-0331/2010).

  Bendt Bendtsen, poročevalec. – (DA) Gospod predsednik, cilj EU, da do leta 2020 z energetsko učinkovitostjo doseže 20-odstotni prihranek, prav lahko postane še ena prazna lizbonska prerokba. Ob sedanjih pobudah so verjetnejši prihranki 10 do 11 %. To ni dovolj dobro. V energetsko učinkovitost moramo vlagati iz gospodarskih, poslovnih, okoljskih in družbenih razlogov. Če se temeljiteje posvetimo energetski učinkovitosti, bomo predvsem porabili manj energije. To bo prineslo prihranke in po podatkih Komisije bi znašali finančni prihranki ob doseženem 20-odstotnem cilju okoli 1000 EUR na leto na vsako gospodinjstvo.

Kitajska in Združene države Amerike danes precej vlagajo v to področje, v Evropi pa se zadeve premikajo počasneje. Zaostajamo. Na Kitajskem država subvencionira to področje. Združene države Amerike zagotavljajo sijajne okvirne pogoje za poslovanje, evropski državljani pa razmišljamo samo o tem, kakšno potrošno blago naj si omislimo iz svoje mesečne plače. Premalo smo usmerjeni v inovacije in doseganje rezultatov. V političnem smislu se moramo osredotočiti na nekaj področij, ki nam bodo omogočila, da bomo za seboj pustili boljši svet, kot smo ga prevzeli ─ na področja, ki bodo tudi ekonomsko donosna, ki bodo ustvarila nova delovna mesta in izboljšala našo konkurenčnost.

Energetska učinkovitost pa poleg vsega drugega pomeni poslovno priložnost za evropska mala in srednje velika podjetja. Trije osrednji stebri politike EU za energetsko učinkovitost so po mojem mnenju nacionalni akcijski načrti, politika za proizvode in politika za stavbe. To so tri zelo različne politike. Če najprej spregovorimo o nacionalnih akcijskih načrtih, se niso izkazali kot zelo učinkoviti, vseeno pa se v njih skrivajo velike možnosti. Zato jih moramo racionalizirati in omogočiti Komisiji, da jih bo lahko aktivno uporabljala kot orodje. Komisija bo lahko premalo velikopotezne akcijske načrte tudi zavrnila. Tako bodo zadeve pregledne za državljane. Skrajno pomembno pa je, da ohranimo neodvisnost držav članic in jim omogočimo samostojno odločanje o tem, kam želijo usmeriti svoja prizadevanja. V nekaterih državah so možnosti prihrankov v stavbah večje kot v drugih, nekatere države pa bodo verjetno svojo pozornost posvetile varčevanju energije v proizvodnji.

Drugi steber je politika za proizvode, ki zajema tako standarde kot označevanje. Daleč najpomembnejši pri tem so standardi in prihranke, ki jih bodo prinesli standardi, je zelo preprosto dokazati, obenem pa standardi spodbujajo inovacije.

Pomembna je tudi politika stavb. Cilji bodo zastavljeni v zvezi s časovnim načrtom do leta 2050. Stavbe so ključni element energetske in podnebne politike. Štirideset odstotkov energije porabimo v stavbah. To je področje, na katerem je mogoče doseči znatne in merljive prihranke. Prepričan sem, da bodo omenjena tri področja trden temelj, na katerem lahko v naslednjih letih gradimo svojo konkurenčnost in inovativnost. Zato v poročilu priporočamo ustanovitev finančnega instrumenta, ki bo naložbeni vzvod za projekte, povezane z energetsko učinkovitostjo. Zglede lahko že najdemo v nekaterih državah članicah, kjer so učinki takega vzvoda mnogokratni, zato se lahko vprašamo, zakaj neki ne bi financiranja uredila na tak način tudi EU. Upam, da se bo Parlament odločil za sprejetje tega poročila z veliko politično večino, saj je taka podpora pomembna ─ to področje je velikega pomena za Evropo in za naša podjetja.

  Günther Oettinger, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, najprej naj povem, da sem hvaležen parlamentarnim Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odboru za industrijo, raziskave in energetiko ter Odboru za regionalni razvoj za intenzivno razpravo in za poročilo, ki ga obravnavamo danes. Zahvala velja še zlasti gospodu Bendtsenu, pa tudi drugim poslancem, ki se že dalj časa ukvarjate s temi vprašanji in ste dokazali, da jih temeljito obvladate.

Preglejmo trenutno stanje v zvezi s tremi določenimi cilji „20 %“ ─ deležem CO2, mešanico obnovljivih virov energije in energetsko učinkovitostjo: kar zadeva CO2 in obnovljive vire energije, lepo napredujemo, na področju energetske učinkovitosti pa smo šele na začetku. Če ne bomo ukrepali, cilja ne bomo dosegli. To pomeni, da kljub cilju, ki smo si ga zastavili ─ Parlament, Svet, vse evropske institucije ─ s sedanjim tempom, še zlasti po krizi, najverjetneje ne bomo dosegli 20-odstotno večje energetske učinkovitosti, ampak, kot je videti danes, bo mogoče v desetih letih doseči največ kakšnih 8, 9 ali 10 %.

Moja druga točka je, da mi izraz energetska učinkovitost ni povsem všeč, saj ga ne razume nihče razen nas. Če povprašate sosede ali prijatelje, razumejo izraz prihranki energije, energetska učinkovitost pa je zanje zgolj nek nerazumljiv strokoven izraz. Težava v zvezi s tem ciljem je, da še nismo dokončno opredelili, kaj dejansko je treba doseči. Imamo splošno oceno porabe energije v letu 2005, dopolnjeno s podatki iz leta 2007 zaradi priključitve Romunije in Bolgarije, in to leto nam služi kot izhodiščno. Raven porabe v tem letu dobro poznamo. Takrat ─ še pred mojim mandatom ─ so vse odločitve temeljile na napovedi normalnih gibanj, z drugimi besedami, napovedi, da bo raba energije rasla, tako napovedane vrednosti pa so bile nato znižane za 20 %. Sprašujem pa se, ali bo naša poraba energije sploh naraščala, četudi ne upoštevamo prihrankov. V naši državi ─ Nemčiji ─ verjetno ne. V novih državah članicah ─ treba je pomisliti samo na motorna vozila, na število vozil na prebivalca, na velikosti stanovanj, na industrijski razvoj ─ pa bo gotovo naraščala. Doslej pa nismo imeli objektivnega poročila, ki bi ovrednotilo napovedi. Dvajset odstotkov ─ ne vemo pa, od kakšne osnove. Imamo PRIMES in druge modele ─ precej številskih napovedi pa me navdaja z dvomi. Tako imamo na primer ustanovne države članice Evropske unije, ki trdijo, da bo njihova poraba energije brez varčevanja do leta 2020 strmo narasla. Če od njihovih napovedi odštejemo 20 %, dobimo številke, kakršne so veljale leta 2005. To nikakor ni mogoče. To pomeni, da so najprej potrebne verodostojne številke in napovedi. Zbrati jih nameravamo do februarja ali marca.

Računam na voditelje držav in vlad, da bodo v februarju to zadevo vzeli enako resno, kot so jo jemali pred krizo, saj se mi zdi, da za zdaj države članice niso pripravljene glasovati za zavezujoče cilje. Lahko dobijo večinsko podporo v Parlamentu, države članice pa se zavzemajo za prostovoljne cilje in so daleč od tega, da bi sprejele zavezujoče cilje, kot je bilo dogovorjeno pred dvema ali tremi leti. Tako si moramo priti na čisto, kakšna je napoved do leta 2020 brez prihrankov energije ─ bolj s čisto teoretičnega vidika ─, in jo nato preprosto zmanjšati za 20 %.

Nato se moramo vprašati: kje bomo začeli? Najprej na področju obstoječih stavb. V stanovanjskem, poslovnem in industrijskem sektorju so največjih izboljšav potrebne obstoječe stavbe. Računam, da bodo pri tem za zgled služili javni lastniki stavb ─ občine, država. Z drugimi besedami, energetsko učinkovitost moramo najprej zahtevati pri vseh stavbah v državni lasti. Drugič, imamo strukturne programe na evropski ravni in različne programe za obnovo po državah članicah. To dvoje moramo povezati. Morda bomo morali začeti manj vlagati v tlakovanje mestnih trgov in se odreči kaki obvoznici, namesto tega pa več denarja nameniti energetski učinkovitosti. To ocenjujem tudi kot ključni cilj na evropski ravni v naslednjem proračunskem obdobju.

Naslednje področje je promet. Samoumevno je, da moramo na tem področju doseči prihranke, če vemo, da imajo v nekaterih državah članicah po 550 avtomobilov ─ z bencinskimi in dizelskimi motorji ─ na 1000 prebivalcev, v drugih pa po 100 ali 120. Te razlike se bodo postopoma izravnale, vendar ne na ravni 100 avtomobilov na 1000 državljanov v Nemčiji, ampak na ravni 400 do 500 avtomobilov na 1000 državljanov v Evropi. Zato mora postati promet energetsko bolj učinkovit. Mimogrede, najučinkovitejša oblika prometa je promet, ki se mu izognemo. Tretje področje je industrija, četrto pa energetski sektor.

O vprašanju, ali naj bodo taki ukrepi obvezni ali ne, je Evropski parlament že obširno razpravljal. Vprašanje smo odprli tudi na neuradnem kosilu na energetskem svetu pred nekaj tedni. Lahko vam zagotovim, da države članice in njihovi energetski ministri obravnavajo vprašanja energetske učinkovitosti zelo razumno, niso pa še pripravljeni sprejeti sklepov o zavezujočih ciljih. Vzemimo na primer državo članico v vzponu, kot je Poljska: ali ji bo uspelo doseči cilj 20 %? Dvomim. Vzemimo pa na primer že ustaljeno državo članico, kot so Nemčija, Avstrija ali Italija: kako naj pripravimo Avstrijo ali Nemčijo, naj sprejme zmanjšanje za 30 %, da bo lahko Poljska prilagodila svoj gospodarski razvoj, število vozil na prebivalca in podobno tem ciljem? V tem smislu nas čaka še nekaj ostrih razprav o podrobnostih izvedbe v različnih sektorjih ─ v industriji, energetskem sektorju, prometu in stanovanjskem sektorju ─ in v državah članicah.

Poročilo bom upošteval in zahvaljujem se vam zanj. O tej zadevi želim ponovno odpreti razpravo 4. februarja na Evropskem svetu in natančneje ugotoviti, kako resno jo jemljejo države članice, nato pa vam bom posredoval oprijemljiv predlog novega načrta o energetski učinkovitosti. Prepričan sem, da bomo imeli spomladi in poleti dovolj priložnosti za razpravo o vseh vprašanjih, vključno z vprašanjem zavezujočih ciljev.

Glede na načelo subsidiarnosti bi lahko bil pravi pristop dvofazni načrt. Prva faza bi bila prostovoljna. Pričakujemo, da bodo države posredovale nacionalne akcijske načrte o energetski učinkovitosti vsako leto, določili bomo, kaj od njih pričakujemo vsako leto v zvezi z uresničevanjem ciljev, nikakor pa ne bomo čakali na leto 2020. Nasprotno, če bo treba, bomo čez dve leti prešli na zavezujoče cilje, če bomo ugotovili, da v teh dveh letih prostovoljna faza v državah članicah ni prinesla napredka, potrebnega za uresničitev cilja 20 %. Najlepša hvala za danes.

  Peter Liese, poročevalec Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Gospod predsednik, gospod Oettinger, gospe in gospodje, najprej mi dovolite popravek: v nemškem prevodu piše, da sem predsednik Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, to pa ne drži. Sem poročevalec. V tej vlogi pa bi rad izrazil iskreno zahvalo gospodu Bendtsenu za sijajno opravljeno delo in odlično sodelovanje. Predstavil je ambiciozno strategijo za energetsko učinkovitost v Evropski uniji. Energetska učinkovitost je najgospodarnejša možnost za zmanjšanje izpustov in naše odvisnosti od uvoza energije. Ustvarila bo nova delovna mesta v Evropi, naložbeni denar pa ne bo več odtekal v Rusijo, na Bližnji Vzhod in v druge predele sveta, ampak bo ostal v našem gospodarstvu.

Odbor za okolje je sprejel obširno mnenje. Ni mi treba ponavljati vsega, kar piše v njem, je pa prav tako zelo ambiciozno. Seveda niso vse točke tega mnenja enako pomembne. Vseeno pa bi rad ponovno izpostavil dve točki. Prvič ─ o tem smo se pogovarjali, komisar ─ predlagamo, da si Evropska unija zastavi dolgoročen cilj na področju energetske učinkovitosti, saj moramo za načrtovanje do leta 2050 vedeti tudi to, koliko približno porabimo. Drugič, izpostavili smo tudi težave v zvezi z opredelitvijo. Prepričan sem, da bi morali kot osnovo uporabiti količino porabljene energije, saj je ta merljiva in imamo podatke o njej. Nimamo pa podatkov o ničemer drugem, na primer o vrednostih na enoto. Torej je po mojem mnenju tak pristop pravi in upam, da ga bomo lahko v naslednjih mesecih ustrezno vključili v strategijo.

  Lena Kolarska-Bobińska, poročevalka Odbora za regionalni razvoj. – (PL) Gospod predsednik, komisar, energetska učinkovitost spada med glavne izzive, s katerimi se bo srečevala Evropska unija v naslednjih desetih letih. Je tudi ena od ključnih prvin naše energetske strategije. Danes je najpomembneje, da države članice upoštevajo koristne točke v poročilu in uveljavijo energetsko strategijo Komisije. Za to je treba rešiti več problemov. Na ravni EU še ostaja odprt problem merjenja energetske učinkovitosti. Trenutno v ta namen uporabljamo napovedi za leto 2020, smotrno pa bi bilo na podlagi teh napovedi sprejeti pravno zavezujoče cilje. Kar zadeva prihodnost, nismo jasnovidni. Zato je treba razviti novo in boljšo tehnologijo, kar je bilo v današnji razpravi že omenjeno. S to tehnologijo bomo lahko dosegli zastavljeni cilj.

Prav tako je pomembno, da se upoštevajo razlike med regijami. Energijo uporabljajo v Københavnu na drugačen način kot na vzhodu Poljske. En sam akcijski načrt ne more biti primeren za vse, zagotoviti pa moramo tudi združljivost naših načrtov s stvarnostjo. Za izvajanje politik energetske učinkovitosti bodo odgovorni regionalni in lokalni organi, torej morajo Evropska komisija in države članice svoje dejavnosti usklajevati z lokalnimi organi. Drugače bo prevladalo mnenje, da gre za birokratske muhe, ki lokalnim skupnostim in državljanom povzročajo samo ogromne stroške. Brez upravljanja na več ravneh in zagotovitve finančnih sredstev za ta cilj bo celoten projekt obsojen na polom.

  Herbert Reul, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se rad zavalil vsem, ki ste sodelovali pri pripravi tega poročila, še zlasti pa gospodu Bendtsenu. Rad bi omenil dva vidika in vam morda dal nekaj snovi za razmislek. Vsi se strinjamo, da je energetska učinkovitost, gospodarna raba energije, najpreprostejša in najrazumnejša rešitev. Zastavlja se vprašanje: kako naj dosežemo ta cilj? Rad bi zastavil še naslednje vprašanje: kaj pa smo v resnici dosegli v Parlamentu s tem, ko kar naprej zahtevamo nove in višje odstotke? Ali smo res dosegli kaj več in ali se to res kje pozna? Zakaj in na katerih področjih uporabljamo energijo učinkoviteje? Slišim, da industrija, ki je velika porabnica energije, uporablja energijo učinkoviteje, ker s tem prihrani in ker je to koristno zanjo. Slišim tudi, da se ljudje odločajo v prid energetski učinkovitosti, če vedo, ali kak aparat porabi več ali manj energije, z drugimi besedami, če vedo, da je to bolje zanje. Morda je uporaba odstotkov popolnoma napačen pristop in bi se bilo bolje odločiti za pristop s spodbudami.

Moje drugo vprašanje je: Komisija je zgovorno in jasno razložila, kako zapleteno je že samo razložiti, kaj energetska učinkovitost sploh je. Kaj je v resnici? Kakšne so razlike pri njenem uveljavljanju med državami članicami? Kolegica je pravkar opozorila, da se gospodarski in zemljepisni pogoji od ene do druge države članice močno razlikujejo ─ popolnoma razlikujejo. Ali je prava rešitev uporabljati eno samo zavezujočo številko, ali bi se morali domisliti česa drugega? Menim, da moramo, kar zadeva energetsko politiko, nekoliko opustiti razprave iz preteklosti, s katerimi smo skušali nekaj doseči z enostavnimi številkami, zavezujočimi cilji in čudežnimi rešitvami, saj z njimi očitno nismo dosegli dovolj. Morda bi morali vsaj enkrat poskusiti drugo pot, raznolike in raznovrstne rešitve, ki upoštevajo različne razmere, zato pa prinašajo rezultate. Pomemben je doseženi učinek, ne pa naše posebne okoliščine.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospod predsednik, imam samo eno vprašanje za gospoda Reula. Ali ni mogoče imeti zavezujočih ciljev v času razvoja in jih ob tem šteti za raznolike? „Zavezujoč“ in „raznolik“ vam pomenita nasprotje, osebno pa menim, da je ta dva pojma mogoče združiti. Popolnoma podpiram nekatere ukrepe, ki jih predlaga Komisija, morda pa lahko najdemo rešitev z raznolikimi cilji, glede na zemljepisne in druge okoliščine, na koncu pa še vedno pridemo do zavezujočih ciljev.

  Herbert Reul (PPE). – (DE) Gospod predsednik, tudi sam zagovarjam raznolike rešitve, in, podobno kot vi, gospod Swoboda, prav zdaj razmišljam o tem, kako bi take rešitve lahko dosegli. Ne smemo izločiti prav nobene možnosti, ki bi nam lahko prinesla rezultate. Za izhodišče bom izbral današnji dan. Zaenkrat menim, da je pristop, pri katerem si kupujemo manevrski prostor z zavezujočimi cilji in odstotki, napačen. Rad bi nas vse pozval k dodatnemu razmisleku o tem, kaj lahko dosežemo s postopnim pristopom in kako. Žalosti me, da nam ni uspelo doseči več. Morda bi bilo zato dobro izbrati kak drugačen pristop.

  Britta Thomsen, v imenu skupine S&D. Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, rada bi začela z zahvalo gospodu Bendtsenu in drugim poročevalcem za plodno sodelovanje pri pripravi tega poročila.

Uspelo nam je doseči sporazum na precej področjih ─ nenazadnje o tem, da želimo obrati zrele sadeže, ki jih prinaša večja energetska učinkovitost. Ponekod pa se naša stališča razlikujejo. Nismo si enotni, ko gre za zastavljanje ambicioznih in zavezujočih ciljev na področju energetske učinkovitosti.

Po mojem mnenju je nujno, da trdno vztrajamo pri stališču, da je 20 % večja energetska učinkovitost minimalni cilj. To je prava pot, če hočemo vzpostaviti zeleno in trajnostno gospodarstvo, ki lahko ustvari milijone novih delovnih mest po Evropi. Ti cilji energetske učinkovitosti pa morajo biti nujno zavezujoči za države članice, saj vsi vidimo, da na vrsti področij priporočila in cilji, ki jih zastavlja EU, niso nikoli uresničeni v praksi, ker niso zavezujoči.

Obenem pa lahko ugotavljamo, da zavezujoči cilji delujejo. Očitno je torej, da bi to moralo veljati tudi za ukrepe na področju energetske učinkovitosti. Vemo, da je to daleč najcenejši način za zmanjšanje izpustov CO2 in zagotovitev varnosti oskrbe z energijo, obenem pa za zmanjšanje računov za ogrevanje, ki jih prejemajo naši potrošniki ─ manjši stroški ogrevanja pa bi bili prava pridobitev še zlasti za številne Evropejce, ki jih pesti tako imenovana energetska revščina.

Ljudje živijo v energetski revščini, če morajo sorazmerno velik del prihodkov nameniti za ogrevanje doma. Nimamo še enotnih opredelitev energetske revščine, pa tudi ne ustreznih političnih pobud za njeno odpravljanje. Posledice energetske revščine so pogubne. Posledice so poslabšanje zdravja in poslabšanje splošnih življenjskih pogojev skupin prebivalstva z nizkimi dohodki. Zato moramo zagotoviti ugodna posojila za naložbe v energetsko učinkovitost stanovanj; v ta namen moramo uporabiti tudi sredstva iz strukturnih skladov.

Z veseljem pričakujem jutrišnje glasovanje in upam, da bomo z veliko večino podprli poročilo in odločnejše ukrepanje proti energetski revščini.

  Fiona Hall, v imenu skupine ALDE. ─ Gospod predsednik, rada bi izrazila priznanje gospodu Bendtsenu, ki je pri pripravi poročila izredno trdo delal in tesno sodeloval s poročevalci v senci iz drugih strank. Uspelo mu je poenotiti poslance pri tej zadevi in zasluži si naše iskrene čestitke.

Prihranki energije bi rešili ogromno stvari. Prvič, podnebne spremembe. Cancún nas je opozoril, koliko moramo še narediti, varčevanje energije pa je najcenejša in najlažja pot do 30-odstotnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. Drugič, energetsko varnost. Prejšnji teden sem obiskala Zagreb in s kolegi liberalci razpravljala o pridružitvi Hrvaške; povedali so mi, da Hrvaška uvaža 50 % energije in da porabi dvakrat več energije, kot bi jo, če bi že poskrbela za ustrezno energetsko učinkovitost.

Ker je po Lizbonski pogodbi energija v pristojnosti Evrope, mora biti tudi energetska učinkovitost njena skupna odgovornost.

Če storimo več na področju varčevanja energije, s tem rešujemo tudi povsem praktične vsakodnevne probleme naših ljudi. Vse preveč ljudi živi v energetski revščini in se bori z mrazom v slabo izoliranih domovih. Če poskrbimo, da bodo domovi energetsko učinkovitejši, bo ljudem ostalo več denarja za druge dobrine, kar bo v sedanjih finančnih gospodarskih težavah zelo pomagalo lokalnim gospodarstvom. S tem pa bi ustvarili tudi tisoče delovnih mest v lokalnem gospodarstvu.

Glede na vse te pozitivne učinke človeka prav pretrese ugotovitev, da je prav cilj 20 % večje energetske učinkovitosti tisti del svežnja za obdobje do leta 2020, ki mu grozi polom, kot je dejal komisar. Najnovejši podatki res kažejo, da bomo od načrtovanih 20 % do leta 2020 dosegli samo 9 %.

Mislim, da je prišel čas, ko se moramo vdati in priznati, da leta 2008 nismo imeli prav. Takrat bi morali sprejeti zavezujoče cilje in danes moramo to popraviti in poiskati način, kako to uveljaviti.

Zahvaljujem se komisarju za pregled dejavnosti, ki jih pripravlja za naslednje leto. Menim, da je prišel čas za našo politično odločitev, da moramo sprejeti zavezujoče cilje za prihranke energije, saj brez tega dejansko spodkopavamo vsa naša druga prizadevanja na področjih gospodarstva, energetske varnosti in podnebnih sprememb.

  Yannick Jadot, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, komisar, najprej bi rad čestital poročevalcu za kakovostno opravljeno delo in načeloma odločno podprl jutrišnje sprejetje poročila, ki ga je sprejel Odbor za industrijo, raziskave in energetiko.

Ozrimo se nekoliko na neverjetne potenciale, povezane s prihranki energije, ki so bili nocoj že omenjeni. Že v poročilu Evropske komisije piše, da bi lahko samo s prenehanjem prekomerne porabe energije, z zmanjšanjem njenega razsipanja za 20 %, ustvarili milijon delovnih mest, prihranili skoraj 1000 EUR na evropsko gospodinjstvo in znatno znižali stroške uvoza energije.

Prihranek oziroma zmanjšanje za 20 % v Evropi je v energetskem smislu enako 15 plinovodov Nabucco, za zdaj pa za tem ciljem zaostajamo. To je omenila gospa Hall in po moji oceni imamo težave z računstvom. Če poročila danes kažejo, da daleč zaostajamo za ciljem 20 %, lahko vsako leto ovrednotimo prihranke, ki jih dosežemo ali ne dosežemo. Znano je tudi, da pristop z okoljsko primernimi zasnovami in ekološkim označevanjem avtomobilov in drugih izdelkov ni celovito usklajen in da nam ne omogoča dosegati želenih rezultatov.

Rahlo sem presenečen nad nocojšnjo razpravo. Oprostite, komisar, ampak vaša trditev, da imamo težave z opredelitvijo energetske učinkovitosti, morda res drži s teoretičnega vidika, drži pa tudi, da je v podnebnem in energetskem svežnju cilj opredeljen zelo jasno. Velja, da moramo porabo energije zmanjšati za 20 % pod osnovno raven. To vprašanje nima zveze z opredelitvijo energetske učinkovitosti. Obstajajo ravni porabe energije, ki jih moramo ponovno doseči ─ to piše v podnebnem in energetskem svežnju.

Poslušamo, da ne potrebujemo zavezujočega cilja. Obenem pa ga sprejemamo na področju obnovljivih virov energije. Pred nekaj dnevi se je Evropska komisija v Cancúnu pogajala o zavezujočem sporazumu o podnebnih spremembah in je pri tem zagovarjala kjotski protokol, v naši zbornici pa poslušamo argumente Združenih držav in Kitajske: „Začeli bomo s prostovoljnimi cilji, če bomo kdaj kasneje ugotovili, da ne delujemo, pa bomo uvedli zavezujoče cilje“.

Kar zadeva poročilo, ki ga obravnavamo, je več poslancev predlagalo okrepitev dela o gradnji. Možno bi bilo sprožiti obširno evropsko pobudo na področju stavb, ki navsezadnje prispevajo 40 % k naši skupni porabi energije; lahko bi precej več naredili pri njihovi obnovi.

In nazadnje, državljanom danes grozi mraz. Za porabljeno energijo plačujejo zelo visoko ceno. Če se bo Evropa rešila iz sedanje krize, pa bo energija na mednarodnem trgu še mnogo dražja. Državljane bo zadela podvojitev cen energije. Delovati moramo mnogo hitreje in rad bi vas prosil, komisar, da gospoda Van Rompuya posebej opozorite, da mora biti na dnevnem redu srečanja, ki bo 4. Februarja, tudi poraba energije. Zame je časovni načrt, kakršnega predlaga zdaj, nezaslišan.

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, predvsem bi se rad zahvalil poročevalcu za zelo konstruktivno in odprto sodelovanje pri pripravi poročila. V svojem govoru bi se rad osredotočil na eno vprašanje. Naša politična skupina ne bo mogla podpreti uvedbe zavezujočih ciljev energetske učinkovitosti za evropski sistem. Predvsem nimamo enotne metodologije merjenja učinkovitosti; vse preveč kazalnikov je neprimerljivih. Cilje bi morali zastaviti vsaki državi posebej ob upoštevanju razlik pri potencialih prihrankih, pa tudi dosedanjih dosežkov na tem področju. Naj kot primer navedem našo državo ─ od leta 1990 smo na Poljskem povečali energetsko učinkovitost za 50 %. Kljub temu pa je Poljska še vedno država z nizko energetsko učinkovitostjo v primerjavi z evropskim povprečjem. Uvedba enotnega zavezujočega cilja bi bila politično škodljiva in stroški sprememb bi bili neenakomerno porazdeljeni med državami članicami.

  Marisa Matias, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, tudi jaz bi rada začela z ugotovitvijo, da je zdaj pravi čas za vložitev predloga za pregled akcijskega načrta o energetski učinkovitosti, če pa kdo še dvomi v to, mu bo, sem prepričana, današnja razprava dvome razpršila. Politika energetske učinkovitosti je resnično temeljnega pomena v vrsti sektorjev, od stanovanjskega sektorja do sektorja energetske infrastrukture, informacijske in komunikacijske tehnologije, prometa, finančnih zadev, v vseh teh sektorjih, pa še v številnih drugih. Nujno so potrebne usklajene in združene politike, saj drugače ne moremo doseči svojih ciljev. Politiko energetske učinkovitosti tudi nujno potrebujemo za boj proti podnebnim spremembam, kot sem že omenila, v zvezi z zmanjševanjem izpustov, ki zahteva naše ukrepanje.

Ne moremo na eni strani, pri eni razpravi, podpirati zmanjševanja izpustov, na drugi strani, pri drugi razpravi o energetski učinkovitosti, pa trditi, da le-te ni mogoče izboljšati. Zato bi rada omenila nekaj točk, ki se mi zdijo temeljne pri tej razpravi. Prvič, pomembno je, da zastavimo zavezujoče cilje. Kot sem pred časom že omenila, nas je vztrajanje pri prostovoljnih merilih preprosto pripeljalo sem, kjer smo danes: ne moremo določiti zavezujočih ciljev, ker do leta 2020 ne bo mogoče doseči 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti, zato bomo morali na koncu evropski javnosti priznati, da je bil ta cilj zgolj prazna obljuba, ki niti približno ne bo izpolnjena, saj bomo v resnici dosegli samo 9-odstotno povečanje. Prepričana sem, da tak argument ne zdrži in da je sam sebi protisloven, kajti prav to, da ne bomo dosegli 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti, je razlog, zakaj ne določimo zavezujočih ciljev. Če imajo cilji tak učinek, bodo zagotovili tudi motivacijo za ustrezne politike in projekte. Če tega ne želimo storiti, ravnamo strahopetno, saj se ne moremo zanašati na dobro voljo. V tem primeru pa se moramo žal zanašati na politično voljo.

Upam, da se bo jutri politična volja nagnila v prid določitvi 20-odstotnega cilja za energetsko učinkovitost do leta 2020, ne le zato, ker bomo s tem odprli vrata za milijon novih delovnih mest: novih delovnih mest in v današnjih razmerah ne smemo opuščati priložnosti za ustvarjanje novih delovnih mest. Videti je, da gre pri tej predpostavki, da ne bomo dosegli skupnih zavez, za nekaj podobnega, kot pri ekonomski politiki na evropski ravni.

Evropska unija sama sebi dokazuje, da ni sposobna sprejeti ekonomske politike za ustvarjanje novih delovnih mest. Dokazuje si tudi, da ni sposobna imeti skupne politike energetske učinkovitosti. Upam, da ne bo ostalo tako, upam, da nam bo uspelo ne le na tem področju, ampak tudi na področju gradbeništva, in iskreno upam, da bomo jutri zmogli odziv, ki ne bo le usklajen in jasen, ampak pravi odziv na krizo, ki jo prestajamo.

  Jaroslav Paška, v imenu skupine EFD. – (SK) Gospod predsednik, pogajanja o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti razgrinjajo niz možnosti, ki bi lahko Evropski uniji pomagale uresničiti ambicije glede svetovnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2020.

Filozofija predloženega elaborata temelji na logični predpostavki, da lahko dosežemo dramatično zmanjšanje proizvodnih stroškov in onesnaževanja okolja, če nam le uspe razumno ravnati z energijo in z nujnimi in izvedljivimi ukrepi omejiti razsipanje energije v vseh sektorjih rabe energije. Predlagani ukrepi se ne nanašajo le na energetsko infrastrukturo, z drugimi besedami, na pridobivanje in prenos energije, ampak tudi na gradbeni sektor, industrijo in promet. Ukrepi so na splošno prikazani kot temeljne zahteve, katerih pričakovanih koristi ni treba opisovati. Nedvomno je koristno, da bo EU dobila nekakšen zbirni seznam ukrepov, ki bodo omogočili postopno povečanje energetske učinkovitosti. Kar pa zadeva ciljno raven zaveze EU, da bo do leta 2020 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov v Evropi za 20 %, bi bilo morda koristno razmisliti o ukrepih, obsegu, stroških in končnih rezultatih ukrepov, ki smo jih pripravljeni uresničiti v naslednjih 10 letih v okviru sedanjih možnosti in pristojnosti.

Nočem reči, da bi morali opustiti spodbujanje sprememb ali povečevanje učinkovitosti pridobivanja in prenosa energije, ampak glede na stroške in potrebni čas za načrtovanje, projektiranje in izvedbo menim, da velikih sprememb na tem področju do leta 2020 ne bo, pa tudi ne pri številnih drugih predlaganih ukrepih. Zato sem trdno prepričan, da bi bilo dobro, da bi Komisija iz omenjenega obsežnega seznama že zdaj izbrala ukrepe, ki so izvedljivi organizacijsko, finančno in časovno, na katere bi se osredotočili in tako dosegli močan zagonski sunek v smeri sprejema filozofije ravnanja z energijo kot načina razmišljanja, najprej v strokovni javnosti, kasneje pa še v širši javnosti. Nenazadnje, komisar, že zdaj skušamo zagotavljati pomoč na področju ogrevanja stavb in spodbujati ljudi k zamenjavi izdelkov široke porabe in avtomobilov, k nakupu bolj učinkovitih in boljših izdelkov. Nadaljujmo s tem še bolj zagnano, morda tudi bolj prefinjeno, in s tem tlakujmo pot uvajanju novih in smotrnih ukrepov. Po mojem je to pravi način za povečevanje energetske učinkovitosti.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE). – (LV) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, imam vprašanje. Kdo ve, koliko nafte in plina uvozimo v Evropo? Kdo ve, koliko nafte in plina pridobimo v Evropi? Odgovor se glasi: resda nekaj teh goriv pridobimo tudi v Evropi, vendar pretežno večino naše porabe krijemo z uvozom velikih množin teh goriv z Bližnjega Vzhoda in iz Rusije. Naša odvisnost od uvoza, ki še narašča, nam vedno bolj otežuje snovati odnose s temi tretjimi državami na objektivni osnovi. Zamislimo pa se za trenutek, gospe in gospodje, kaj ta uvoz nafte in plina pomeni? Kaj pomeni za naše prebivalstvo? Gre dejansko za odliv evropskega denarja v omenjene tretje države. Z uvozom nafte in plina v resnici izvažamo denar.

Kaj nam je znanega o prihodnosti? Vemo, da bodo cene nafte in plina v prihodnosti naraščale, saj so viri vedno teže dostopni in pridobivanje vedno dražje. To pomeni, da bomo v prihodnosti brez sprememb naših navad izvažali vedno več denarja iz Evropske unije v tretje države.

Gospe in gospodje, ta množični izvoz denarja iz Evropske unije lahko ustavimo na izredno preprost način: z varčevanjem. Z varčevanjem z energijo. Če varčujemo z energijo, dejansko pridobivamo denar, ki ga lahko vložimo ne v tretje države, ampak v lastna gospodarstva. Zato pozivam kolege poslance k podpori poročilu gospoda Bendtsena o energetski učinkovitosti, saj bomo s tem dejansko pomagali našemu gospodarstvu. Zahvaljujem se vam za pozornost.

  Marita Ulvskog (S&D). - (SV) Gospod predsednik, tudi jaz bi rada začela z zahvalo gospodu Bendtsenu. Sklep poročila je zelo jasen. Čim prej moramo sprejeti zavezujoče cilje, to je nujno iz vrste razlogov: ekonomskih razlogov, razlogov, povezanih s konkurenčnostjo, delovnimi mesti, okoljem in podnebjem.

Komisar Oettinger je omenil jezikovno vprašanje. Gre za razliko med prihranki energije in energetsko učinkovitostjo, vprašanje pa se glasi: o čem sploh govorimo? V naši deželi običajno pravimo, da je neumno metati polena skozi okno. Z drugimi besedami, energetske vire moramo uporabljati tako, da iz njih pridobimo čim več. To je precej samoumevno in nekaj govornikov je omenilo ravnovesje med pridobivanjem energije in s tem povezanimi stroški in tveganji na eni ter porabo energije na drugi strani. Seveda moramo ravnati kolikor mogoče razumno.

Kako naj merimo cilje, ki jih je omenil komisar? Tako kot pri vseh drugih skupnih ambicijah na evropski ravni se moramo dogovoriti za enotno merilno metodo in nato določiti zavezujoče cilje. Kar preverjamo zdaj, je, kako neučinkovito je, da nimamo zavezujočih ciljev, s postopnim pristopom pa samo prelagamo nujne spremembe na prihodnost. Menim, da bi morali s tem prenehati in podpreti gospoda Bendtsena.

  Jorgo Chatzimarkakis (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, energetska učinkovitost je že od nekdaj največji vir, ki ga imamo na voljo. To je zanemarjeni vir, ki skriva ogromne potenciale za evropsko energetsko gospodarstvo. Vse to drži, še lepše pa je, da na tem področju ni nikakršne ideologije. Predvsem pa se lahko tega področja lotimo tehnološko nevtralno.

Vse, kar nas pri tem zanima, to pa je točka, kjer se očitno nekoliko razhajamo, je, ali naj bodo cilji zavezujoči. S tem v zvezi moramo povedati, komisar, da mi je všeč vaš dvofazni pristop, pri katerem bi začeli z zaupanjem v države članice in oblikovanjem prostovoljnih sporazumov, če pa bi kasneje ugotovili, da ciljev do leta 2020 ne bomo dosegli, pa bi lahko vijak privili. To je pravi pristop.

Poročilo na splošno kaže v pravo smer ─ skoraj nimam kritike nanj. Vendarle pa bi rad odprl eno vprašanje, to je vprašanje vloge regionalnih skladov. To zadevo ste omenili, komisar. Regionalni skladi skupaj s kohezijskimi skladi so sijajno orodje Evropske unije, ki pa ga ne uporabljamo dovolj. Na področju energetske učinkovitosti bi končno lahko ustvarili evropsko dodano vrednost, ki bi jo lahko na izviren način uporabili pri spopadu z energetsko učinkovitostjo, na način, kakršnega doslej še nismo uporabljali. Kot poročevalec o proračunski razrešnici Komisiji prav sedaj ugotavljam, kako hudo zapravljamo denar na področju kohezije. Končajmo s takim zapravljanjem! Podpiram vašo pozornost temu vprašanju, komisar Oettinger, in vaša prizadevanja za boljšo izrabo teh sredstev, tudi za instrument za energetsko učinkovitost. Le tako bomo lahko zagotovili kohezijo, vsaj v energetskem sektorju.

Rad bi pa tudi posvaril pred umazanimi kampanjami, kakšne smo doživeli pri sijalkah in ročkah za prho. Take kampanje odvračajo državljane. Zato moramo poskrbeti, da si bomo prizadevali za energetsko učinkovitost na splošno in da bomo uresničevali ta cilj brez ideoloških umazanih kampanj, katerih končna posledica je izguba zaupanja državljanov v EU.

  Bas Eickhout (Verts/ALE). – (NL) Najprej bi se rad zahvalil poročevalcu, gospodu Bendtsenu, za poročilo, ki ga je pripravil in ki določa bistvo tega, kar se mora tu zgoditi.

Vendar pa postavimo vse skupaj v pravo luč. Vsi vemo, da mora Evropa do leta 2050 zmanjšati svoje emisije toplogrednih plinov za 80 % oziroma za 95 %, kar zagovarjamo mi. To je neverjeten izziv. Kje lahko največ privarčujemo? Največ lahko privarčujemo, če bomo porabili še manj energije. Potem bi morali uvažati manj energije, nadomeščati manj energije, torej razvijati manj dodatnih možnosti in to je preprosto najcenejša pot naprej. Zato je nesmisel, da se, medtem ko se že zavedamo, da Evropa ne bo uspela izpolniti ravno tega cilja varčevanja z energijo, mi in zlasti tisti med nami, ki smo v Komisiji, še naprej osredotočamo na doseganje ciljev glede zmanjšanja in glede obnovljive energije. To pomeni, da je varčevanje z energijo ali manjša poraba energije cilj, ki nam ga ne bo uspelo doseči.

Vendar pa bi lahko pri vseh stvareh okoli nas privarčevali ogromno energije. Na primer pri grajenem okolju. Grajeno okolje porabi približno 40 % naše energije, 99 % tega pa predstavljajo obstoječe stavbe. Treba jih je prenoviti tako, da bodo energetsko učinkovitejše. Sedanja stopnja prenavljanja v Evropi znaša na leto 1,4 %: z drugimi besedami, potrebovali bomo več kot 60 let, da v celoti zamenjamo naše grajeno okolje. Tako bomo prišli do leta 2070, medtem pa smo si na drugi strani zadali cilje, ki jih moramo doseči do leta 2050!

Prav to je bistvo tega: poskrbeti moramo, da bomo na primer dosegli energetske prihranke v grajenem okolju v mnogo hitrejšem časovnem okviru, in zato smo predložili predlog spremembe za evropsko pobudo za stavbe. S tem bomo vsi prihranili, to je cenejša možnost, ki jo bomo sami pripravili za prihodnost, in – najpomembneje – zaradi nje bodo ljudje prihranili. Ne bo jim treba porabiti toliko denarja za energijo. To je utemeljitev, ki je skoraj nikoli ne slišite. Na koncu pa bodo navadni ljudje morali za energijo potrošiti manj denarja. Prav to je bistvo tega!

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospod predsednik, že od septembra 2009 Evropejci zamenjujejo običajne žarnice, na katere so se navadili, za tiste, ki so proizvedene z novo energetsko varčno tehnologijo. Potrebo po tej spremembi so zagovarjala gesla varčevanja z energijo in do spremembe je prišlo kljub znakom, da bi bili finančni stroški, ki jih bodo morali nositi državljani EU, previsoki, zlasti v tako kratkem obdobju. Javno znana skrivnost je, da so podatki, ki jih je takrat predstavila Evropska komisija glede učinkov takšne spremembe, izhajali iz oglaševalskih gradiv proizvajalcev teh žarnic, izdelanih z novo tehnologijo, in mnogo je dokazov, ki kažejo, da je bilo dejansko tako.

V poročilu, o katerem razpravljamo, smo podobno priča preveč optimističnim domnevam. Premalo je sklicevanja na razlike v razvoju med državami članicami EU in posledično na stroške, ki jih bodo morale nositi, če se bodo priporočila izvajala. Če želijo industrije letno povečati prihranke energije za 2 %, kakor je navedeno, in hkrati zmanjševati emisije toplogrednih plinov, bo posledica povečanje proizvodnih stroškov in prenos proizvodnje iz Evrope.

  Jacky Hénin (GUE/NGL). – (FR) Gospod predsednik, poskus, da bi prihranili, je resničen izziv – izziv, ki nam bo omogočil zmanjšati odvisnost Evrope, izziv, ki nam bo omogočil sprostitev znatnih finančnih sredstev, ki lahko financirajo raziskave novih oblik proizvodnje energije, in izziv, ki nam bo omogočil oživitev naših regij.

Medtem ko mora biti energetska učinkovitost stavb v središču naših skrbi, pa je nujno, da se cilji in ukrepi Unije, in tudi cilji in ukrepi držav članic, osredotočajo na socialna stanovanja, ker morajo imeti najrevnejši največje koristi od naših prizadevanj za energetsko učinkovitost. Končati moramo ta škandal, ko najrevnejše prisiljujemo, da plačujejo najvišje račune za elektriko, hkrati pa se v imenu energetske učinkovitosti ustvarjajo davčne vrzeli, ki najbogatejšim omogočajo, da si znižajo zneske svojih računov in hkrati plačujejo manj davkov.

Resnična politika energetske učinkovitosti bi morala pomeniti tudi priložnost prodajanja električne energije po nižji ceni železnicam, podzemnim železnicam in tramvajem, kakor se je zgodilo v Franciji preden so to prepovedale evropske direktive o enotnem energetskem trgu.

Tako bi moral biti eden prvih ukrepov odprava enotnega trga z električno energijo v Uniji, ker je konkurenca pri proizvodih, kot je električna energija, ki je ni mogoče shranjevati in jo je težko dobavljati, v zvezi z energetsko učinkovitostjo napačna.

Nazadnje, energetska učinkovitost ne bo ustvarila kakovostnih delovnih mest, če ne bo temeljila na pravi strateški industrijski pobudi EU, na katero ne bo pritiskov prostega trga.

  Bogdan Kazimierz Marcinkiewicz (PPE). – (PL) Gospod predsednik, strinjam se s poročevalcem, da je treba večji poudarek namenjati sistemskim inovacijam, kot so inteligentna omrežja, inteligentni merilni sistemi, lažje vključevanje obnovljivih virov energije in tudi razvoj obsežne strategije za proizvajalce in distributerje toplotne energije. Vendar pa menim, da je treba največ prihraniti in doseči največjo učinkovitost z gojenjem osebne odgovornosti vsakega državljana Evropske unije. Ravno tako kot smo se naučili varčevati z vodo, se moramo naučiti spoštovati energijo in jo učinkovito uporabljati. Vsi postopki za zagotavljanje dovoljenj za novo infrastrukturo bi morali biti poenostavljeni in pospešeni, da bi v največji meri povečali morebitne prihranke.

Energetska učinkovitost in energetska varnost bosta prednostni nalogi prihodnjega madžarskega predsedstva Evropske unije. Poljska, ki bo prevzela predsedstvo od Madžarske in ki je v svoj dnevni red vključila temo energetske varnosti, bo tudi okrepila razprave o sodobnih zakonodajnih in nezakonodajnih rešitvah, ki bodo evropskemu energetskemu sektorju omogočile, da ostane konkurenčen in hkrati izboljša energetsko učinkovitost.

Na tej točki moram izpostaviti, da je zame osebno vedno bolj odločilno vprašanje verodostojnost napovedi in kakovost modela PRIMES, ki ga uporablja Evropska unija, zlasti ob upoštevanju neuspeha pri doseganju soglasja v Cancúnu. To je tema za posebno razpravo, a zdaj bi rad pozval, da se upošteva novi pokrizni pristop k potrošnji in povpraševanju po energiji v Evropski uniji. Kaže, da je dobava najbolj učinkovit način za izvajanje sodobnih in energetsko učinkovitih rešitev. Energetsko učinkovitost v Evropski uniji bi bilo treba prilagoditi v smeri povpraševanja, ki je neposredno vezana na potrošnjo in na spremembe navad državljanov. Po mojem mnenju bodo spremembe povzročile izmerljive koristi za potrošnike in primerne pobude ter dolgoročne oblike financiranja proizvajalcev.

  Francesco De Angelis (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo gospoda Bendtsena je pozitivno zaradi vsaj štirih razlogov:

– potrjuje, da je energetska učinkovitost najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in da bo posledica trdne zaveze za zagotavljanje sredstev in naložb v to področje gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest v malih in srednje velikih podjetjih;

– podaja utemeljene predloge glede izvedljivih finančnih instrumentov in poziva Komisijo, naj se trdno osredotoči na poklicno usposabljanje, dostop do informacij za mala in srednje velika podjetja in na obnovo obstoječih stavb;

– določa posebne cilje in potrjuje pogodbeno zagotavljanje prihranka energije kot instrument za nakup zagotovljenih prihrankov energije in odskočno desko za ustvarjanje delovnih mest in zmanjšanje računov evropskih državljanov;

– nazadnje pa bo poročilo toliko koristnejše, če bodo lahko zavezujoči cilji glede emisij določeni brez kakršnega koli „če“ ali „ampak“.

Poskrbeti moramo, da bo cilj 20 % dosegljiv, ne smemo dovoliti, da nam ta priložnost uide, saj bi Evropi poslala spodbudni signal.

  Vladko Todorov Panayotov (ALDE). – (BG) Gospod predsednik, doseganje visoke stopnje energetske učinkovitosti je temeljni politični cilj Evropske unije, saj je bistvena sestavina celotne strategije izgradnje konkurenčnega in nizkoogljičnega gospodarstva, ki bo aktivno spodbujajo poslovno dejavnost in izboljšalo zaposlovanje z ustvarjanjem velikega števila novih delovnih mest. Z jutrišnjim glasovanjem o načrtu za energetsko učinkovitost bo Evropski parlament Komisiji in Svetu poslal močan signal o potrebi po nujnih in ciljno usmerjenih ukrepih na tem področju.

Najprej pozivam Evropsko komisijo, naj izvede temeljito analizo učinkovitosti obstoječe zakonodaje o obnovi obstoječih stanovanjskih objektov in višjih energetskih standardih za nove stavbe. Ustvarjanje učinkovite energetske infrastrukture in razvoj sodobnih tehnologij za vozila so pomembne prednostne naloge, ki upam, da bodo del predlaganega novega načrta za energetsko učinkovitost Komisije za leto 2011.

Za zaključek želim povedati, da ima energetska učinkovitost možnost da postane in tudi mora postati dobičkonosna poslovna dejavnost. To lahko doseže sama po sebi in ustvari lahko visok socialni donos.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, resničnost kaže, da ni dovolj le sprejeti Akcijski načrt za energetsko učinkovitost. Narediti je treba oceno rezultatov načrta za leto 2006 in določiti politike za pomoč pri izvajanju ciljev, pri tem pa je treba ustvariti čim več raznolikih načinov za povečanje energetske učinkovitosti. Utemeljitev krize se ne sme uporabljati kot izgovor za neizpolnjevanje 20-odstotnega cilja v letu 2020, prav tako pa tudi ne za napade na rešitve za reševanje resnega problema energetske revščine.

Pomembno je poročati o pozitivnih izkušnjah iz drugih držav, pri tem ne smemo pozabiti na Kitajsko in Združene države, in vlagati v financiranje ukrepov, ki povečujejo energetsko učinkovitost stavb, v socialna stanovanja ter v promet in industrijo. V proračun EU je treba vključiti nujna sredstva za podporo državam članicam in družinam z večjimi težavami. Energetska učinkovitost povečuje tudi zaposlenost, zmanjšuje revščino in je dejavnik pri napredku in družbenem razvoju. Vlagati moramo v to.

  Richard Seeber (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, predložili ste zelo razumen načrt in gospod Bendtsen ga je še izboljšal. Odpraviti moramo enačbo „večja gospodarska rast je enaka hkratni večji potrošnji energije“. To za nas kot politike predstavlja poseben izziv, saj imamo običajen tehnološki napredek, za katerega je seveda značilno dejstvo, da imamo več energetsko učinkovitih proizvodov in načinov gospodarskega delovanja. Vendar pa nam mora uspeti zmanjšati naše račune za energijo kljub močnejši gospodarski rasti. V zvezi s tem moramo podpirati resnično inovativne rešitve in zagotoviti prave pobude s politiko. Tudi gospodarska zgodovina je pokazala, da so bile družbe, ki so dolgoročno doživele največ uspeha, tiste družbe, ki so poskrbele, da je ta učinkovitost – naj bo to v zvezi s surovinami ali energijo – vodilo, po katerem so živele. To je poseben izziv za nas Evropejce z našim visokim življenjskim standardom.

Če realno upamo, da bomo dosegli naše podnebne cilje, moramo nadaljevati z energetsko učinkovitostjo. Prav tako mi dovolite, da vas spomnim, da zmanjšanje odvisnosti od uvoza fosilnih goriv ostaja pomemben politični cilj. Poleg tega kapital, sproščen zaradi nižjih računov za energijo, sprošča velik potencial za potrošnjo, ki lahko poleg tega prispeva k dolgoročni gospodarski rasti.

Po tem, kar sem povedal, menim, da je pristop, ki ste ga izbrali, torej to, da niste določili ciljev v zavezujoči obliki, pravilen. Ne smemo si dovoliti, da se izgubimo v razpravah o opredelitvah in problemih merjenja. Pomembno je, da zarišemo pot naprej. Komisija in poročevalec sta v zvezi s tem izbrala pravi pristop. Vsekakor mora ta cilj ostati nezavezujoč, a to ne pomeni, da bi morali zmanjšati svoje ambicije. Zaradi navedenih razlogov je treba te ambicije še naprej postavljati visoko, a izbira poti, kjer je to mogoče doseči le z zavezujočim ciljem, ni prava in naša skupina bo zato zavrnila ta pristop.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospod predsednik, rad bi začel s čestitko gospodu Bendtsenu za zelo dobro poročilo. V bistvu bi rad podal le eno pripombo, komisar, in to je, da vi izhajate iz regionalne politike v veliki deželi v Nemčiji, medtem ko jaz iz lokalne politike. Ciljev ne bomo dosegli, ne glede na to, ali so zavezujoči ali ne – in zagovarjam zavezujoče cilje –, če ne bomo neposredno naslovili držav, regij in skupnosti in jim podrobno navedli, kaj je mogoče narediti. Ko pomislim na obnovo stavb, prometno politiko – ki jo hvala bogu vedno znova omenjate – in boj proti energetski revščini, so to področja, ki niso urejena na nacionalni ravni, ampak v osnovi na lokalni, regionalni in občinski ravni. Zato moramo biti aktivni na tej ravni. To bi pomenilo veliko priložnost za pridobivanje podpore mest in skupnosti za naš veliki evropski projekt energetske učinkovitosti, varčevanja z energijo in seveda za druga področja energetske politike.

Zato bi prosil, da ustrezno ukrepate in morda premislite tudi, kako lahko bolje dosežemo državljane, posebno preko mest, skupnosti in regij, saj je ta povezava popolnoma nujna, da bi omogočili, da se ti cilji dejansko sprejmejo – zavezujoči ali ne.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE). – (PT) Gospod predsednik, komisar, energetska učinkovitost je ključna za povečanje oskrbe, izboljšanje kakovosti zraka, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in povečanje konkurenčnosti naše družbe. Energetska učinkovitost pomeni, da se z manjšo količino virov stori več. To poročilo določa velikopotezno vizijo energetske učinkovitosti, na primer preko uvedbe posameznih ciljev in pozitivnih spodbud. Uvedeni so pomembni elementi glede posodobitve energetske infrastrukture, kot so pametna omrežja, energetska učinkovitost na področju stavb in prometa, uporaba informacij in komunikacijskih tehnologij ter razvoj znanstvenih raziskav na področju energije.

V področilu je izpostavljena potreba po podvojitvi financiranja znanstvenih raziskav na področju tehnološkega razvoja in predstavitev na področju energije. Na področju financiranja poročilo spodbuja uporabo strukturnih skladov v podporo energetski učinkovitosti in poziva, da mora to postati prednostna naloga v okviru proračuna EU po letu 2013.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega bi rada čestitala poročevalcu gospodu Bendtsenu za odlično delo, ki ga je opravil, in za ravnotežje, ki ga je dosegel, in pozvala vse vas, da podprete to pomembno poročilo.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, čeprav je bilo na področju energetske učinkovitosti in varčevanja uvedenih mnogo zakonodajnih ukrepov, pa nobeden od njih ne ustvarja želenih rezultatov. Glede na podatke znanstvenih raziskav po sedanjih stopnji napredka ne bomo dosegli niti polovice 20-odstotnega zastavljenega cilja. Zato je nujno sprejeti bolj zavezujoče ukrepe in ustvariti večji nadzor v državah članicah. Menim, da mora Evropska komisija pri pregledu Akcijskega načrta o energetski učinkovitosti resno upoštevati dejstvo, da države članice ne izkoriščajo zadosti priložnosti za varčevanje z energijo, kar preprečuje povečanje energetske neodvisnosti. Prav tako je nujno, da posamezne države članice določijo zavezujoče cilje za energetsko učinkovitost in spremljajo njihovo izvajanje, ker bodo v nasprotnem primeru velike možnosti za varčevanje z energijo ostale neizkoriščene.

  Lambert van Nistelrooij (PPE). – (NL) Gospod predsednik, komisar, vesel sem, da lahko podam nekaj pripomb v zvezi s tem poročilom. To je odlično poročilo, ker nam bo omogočilo hkrati doseči več stvari: ne le okoljske cilje in cilje zmanjšanja emisij CO2, ampak tudi nekatere naše cilje na področju proizvodnje in druge cilje, oblikovane za zagotavljanje, da ohranimo konkurenčnost. Prijazno je do okolja in tudi do denarnic.

Komisar, govorili ste tudi o vaši ambiciji, da se v kratkem časovnem okviru ustvari akcijski načrt. Vendar pa mi dovolite, da povem tri zadeve: prva zadeva je povezana z nacionalnimi načrti o energetski učinkovitosti. V zvezi z njimi je še mnogo prostora za izboljšave in Evropska komisija jih mora kritično pregledati. Komisar, navedli ste, da boste delali v dveh stopnjah. V prvo stopnjo bodo vključena posvetovanja, a pri tem se bo uporabljalo tudi nekaj pritiska, v drugo stopnjo pa bo verjetno vključene nekoliko prisile. Pri svojih zgodnejših razpravah s komisarjem in v svojih predlogih sprememb sem vztrajal, da se uporabi pritisk, in vesel sem, da zdaj to vprašanje postaja pomembno.

Za komisarja imam le eno vprašanje. Ali boste imeli ustrezne instrumente, ki vam bodo omogočili, da ostanete na tej poti, ko pridete na stopnjo prisile? Ali nam lahko podate analizo tega, sedaj ali v bližnji prihodnosti ali v svojem akcijskem načrtu?

Moja druga pripomba je povezana z regionalno politiko. Gospod Swoboda je tudi govoril o tem. S temi sredstvi bi bilo mogoče storiti veliko več. V večini držav se sredstva, ki so na voljo, ne uporabljajo za izboljšanje energetske učinkovitosti. Zato sem predložil predlog spremembe k členu 81, da bi razjasnil njegovo besedilo. Ni nujno, da to vedno pomeni več denarja; tu gre tudi za pametnejšo potrošnjo obstoječih sredstev.

Nazadnje, moja tretja pripomba – in tudi tu se strinjam z gospodom Swobodo –, pa moramo poskrbeti, da bodo državljani, lokalne oblasti in podjetja bolj vključeni v varčevanje z energijo z ukrepi, kot so znaki kakovosti, sporazumi z župani in sporazumi z industrijo. V moji domači državi, na Nizozemskem, je že sam sporazum z industrijo prinesel 2-odstotno izboljšanje na področju energetske učinkovitosti na leto. To je merilo tistega, kar lahko dosežemo v konkretnem smislu. Najlepša hvala, želim vam veliko uspeha in hvala poročevalcu.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Gospod predsednik, od 50 do 125 milijonov evropskih državljanov je prizadela energetska revščina. Zato menimo, da bi bilo treba prednostno obravnavati varčevanje z energijo in politike za energetsko učinkovitost na področju socialnih stanovanj.

Le 1 % stavb, ki bodo stale v letu 2020, bo novih stavb. Zato pri razpravah o obstoječih stavbah ne moremo govoriti o zavezujočih ciljih, ne da bi dodelili dovolj finančnih sredstev. Zaradi tega menimo, da so potrebne inovativne sheme financiranja, pa tudi davčne olajšave, ki bodo zagotovile, da bodo naložbe v energetsko učinkovitost privlačne, in dolgoročno institucionalno podporo.

Komisar, nedavno je v Parlamentu, pet let po tem, ko je bila ustanovljena, potekal sestanek programske skupine CONCERTO. Žal je 400 predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti omenilo, da na lokalni in regionalni ravni ni znano, da imajo vse države članice možnost uporabljati 4 % dodeljenega denarja iz Evropskega sklada za regionalni razvoj na nacionalni ravni za energetsko učinkovite stavbe.

Zaradi tega razloga, komisar, bi rada zaključila s prošnjo za uporabo srednjeročne revizije za dodelitev večjega zneska financiranja za programe energetske učinkovitosti, zlasti za spodbujanje priložnosti za uporabo do 15 % Evropskega sklada za regionalni razvoj za energetsko učinkovitost v prihodnji finančni perspektivi.

  Antonio Cancian (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se želel zahvaliti poročevalcu gospodu Bendtsenu za njegovo natančno poročilo.

Komisar je odprl to sejo tako, da je povedal – in strinjam se z njim –, da danes v nekoliko retoričnem smislu govorimo o učinkovitosti, ki je negotovo povezana s ciljem 20 % odstotkov, glede na to, da je že bil razpolovljen in da v resnici ne vemo, na kaj se sklicujemo. Dodal bi, da kultura varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti ne obstaja.

Znašli smo se torej v položaju in na točki, ko nimamo druge možnosti, kot da stvari spremenimo. Kako? Najprej, menim, da bi se morali pomikati v smeri inovacij in novih tehnologij na obeh področjih – energetske učinkovitosti stavb in zlasti energetske učinkovitosti prometa.

Osredotočil bi se rad tudi na pomembnost zadostne količine sredstev za dosego teh ciljev. Menim, da moramo, da bi prihranili, trošiti. Danes je v Parlamentu predsednik Barroso izjavil, da se evroobveznice ne bodo uporabljale in da je namenil druge finančne instrumente.

Komisar, nedavno smo sprejeli poročilo, ki vzpostavlja sklad za financiranje energetske učinkovitosti z uporabo sredstev, ki so ostala od preteklih načrtov za oživitev. Tudi z omejenim proračunom mislim, da je sklad izredno simboličen, do mere, da vzpostavlja načelo privabljanja zasebnega kapitala v model javno-zasebnega partnerstva (PPP), ki racionalizira sredstva, ki so nam že na voljo – kohezijski skladi in drugi – in jih shranjuje tam, kjer lahko pritegujejo denar, ki ga namesto razdajanja izposoja preko razvoja pomembnih projektov; to bi moral biti obnovljivi sklad, ki daje vsemu temu pomen.

Menim, da je to pravi sistem za iskanje sredstev in zagotavljanje, da učinkovitost ne bo več tabu tema.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Akcijski načrt o energetski učinkovitosti bi bilo treba pregledati v skladu s holističnim pristopom, ki združuje številne strateške politike Evrope.

Medtem ko je vlaganje v energetsko učinkovitost nujno, ker bo pomagalo omogočiti, da bodo cilji za zmanjšanje emisij doseženi do leta 2020, pa je pomembno poudariti tudi tiste pobude, ki nam bodo omogočile v celoti izkoristiti do zdaj neizkoriščene možnosti EU na področju varčevanja z energijo.

Zadovoljen sem, da se zadostna pozornost posveča energetski učinkovitosti stavb; v zvezi s tem je treba pobude izvajati tudi na evropski ravni. Naša podjetja bi morala ponovno premisliti, kako lahko poskrbijo za večjo učinkovitost njihovega proizvodnega procesa in njihovih proizvodov.

Nazadnje, določanje obveznih ciljev za energetsko učinkovitost je dobro, ker bo brez njih v EU težko doseči velikopotezne rezultate.

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisar, rada bi se vrnila k eni zadevi: k pomembnosti tega, da sprejmemo zavezujoč cilj za energetsko učinkovitost za evropsko gospodarstvo. Pod težkimi gospodarskimi pogoji v vrsti držav članic, ki potrebujejo močne spodbude za rast in za zaščito ter ustvarjanje delovnih mest, bo zavezujoč cilj ustvaril primerno okolje za vlaganja za okrepitev konkurenčnosti in izvoznih možnosti evropskih podjetij, zlasti malih in srednje velikih podjetij, ki trgujejo s tehnologijami in storitvami za energetsko učinkovitost.

Države članice bodo pridobile pobude, ki so potrebne za krepitev tistih trgov v vsakem gospodarstvu, kjer lahko ponudijo največjo dodano vrednost in ustvarijo največ delovnih mest. Poleg tega bodo imeli gospodinjstva, podjetja in javnih sektor znatne primerjalne gospodarske koristi, ker bodo njihovi računi za energijo nižji. Zato bi rada čestitala poročevalcu za njegovo poročilo in pozvala Evropsko komisijo, naj izvaja predloge v poročilu gospoda Bendtsena in tako hkrati pomaga našim podjetjem, da se hkrati rešijo iz krize.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, jasno je, da je energetska učinkovitost zelo pomembna tema in seveda moramo biti zelo varčni s fosilnimi gorivi. Jasno je, da morajo ključne številke predstavljati izziv, a prav tako morajo ohraniti ustrezen smisel sorazmerja; vedno morajo biti realistične. Učinkovite morajo biti za družbo in tudi za posameznika in lastniki si jih morajo biti zmožni privoščiti. Za državljane morajo biti razumljive in razložljive in predvsem morajo biti za njih izvedljive v gospodarskem smislu. Tako je zato, ker brez sprejetja s strani javnosti ne bo zaščite podnebja. Zlasti ta vidik je element, ki menim, da v tem poročilu manjka.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisar, pogajanja v Cancúnu so bila dokaj uspešna. Pogajanja o podnebnih spremembah napredujejo. Države, kot je Kitajska, čakajo na rezultate iz Cancúna. Sprejemale so ukrepe celo od neuspeha v Københavnu. Če ne bomo vlagali v sektorje, kot so energetska učinkovitost in energetski prihranki, bomo dvakrat izgubili. Na eni strani bodo naša gospodinjstva, naša podjetja in naše javne službe še naprej plačevali nesmiselne stroške, na drugi strani pa tvegamo, da bomo izgubili vodilno vlogo na področju zelenega gospodarstva v Evropi.

Zato moramo pomisliti na to, da če imamo že zdaj težave pri konkurenčnosti z državami, kot je Kitajska, kako bomo lahko v prihodnosti tekmovali z zeleno Kitajsko? Zato je za nas resnično pomembno, da podpremo zavezujoči cilj za Evropsko unijo, cilj, da dosežemo 20 % prihranka energije.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, politike za energetsko učinkovitost, ki so jih do zdaj za leto 2020 izvajale različne države članice, nam ne bodo omogočile, da dosežemo cilj 20-odstotnega zmanjšanja potrošnje energije; srečo bomo imeli, če nam bo uspelo doseči 10-odstotno zmanjšanje, kar je nedvomno žalosten rezultat.

Če se bo potrošnja energije še naprej povečevala, bo morda doseganje cilja 20 % obnovljive energije tudi ogroženo, saj se ta cilj izračuna kot delež končne potrošnje energije EU. Močno sem naklonjena tudi določitvi zavezujočega cilja za energetsko učinkovitost, da bi zagotovili, da se bosta evropska podnebna in energetska politika med seboj krepili.

Žal dejstva kažejo, da ne moremo računati na dobro voljo posameznih držav članic. Evropska unija mora pokazati pot z jasnimi in učinkovitimi politikami in cilji. Prenehajmo vlagati v nove obrate za proizvajanje večje količine energije in vložimo svoj denar in trud v najčistejšo energijo na svetu, energijo, katere uporabi se lahko izognemo.

Nazadnje pa pozivam k sprejetju predloga spremembe 2, ki Komisijo poziva, naj sproži pobudo za energetsko učinkovitost obstoječih stavb v letu 2011.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, energetska učinkovitost je ključna beseda našega prihodnjega gospodarstva, a treba jo je spodbujati in ne uveljavljati: države članice je treba vključiti v to in tako poskrbeti, da bo vsakdo, ki želi poskrbeti za večjo energetsko učinkovitost svojega podjetja ali doma, dobil pri tem pomoč.

Ne moremo si predstavljati, da bi prisilili zasebne posameznike, naj vlagajo, ne da bi jih k temu prepričali ali spodbudili: izboljšanje energetske učinkovitosti pomeni pomagati okolju in varčevati z viri, a na tako občutljivem področju, kot je ta, je nujno združiti te izbire z evropskimi politikami, usmerjenimi v enoten evropski energetski trg.

Zavezujoči cilji pomenijo le nepotrebno in zelo pogosto neučinkovito potrošnjo; bolje je prepričati državljane, ustanove in organe, da imajo prihranki na tem področju vpliv tudi na varnost in kakovost življenja ljudi.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, naše stališče je, da vzrok podnebnih sprememb, ki ima danes vse večji vpliv, ne izvira izključno le iz okoljskega onesnaževanja, ki ga povzroča človeštvo. Vendar pa se vsi strinjamo z odgovornostjo, da se ustavi uničevanje našega okolja, v lokalnem in tudi v globalnem smislu, in da si prizadevamo za povrnitev njegovega prvotnega zdravega stanja po svojih najboljših močeh. V skladu s tem je tudi dobrodošel poziv za energetsko učinkovitost. Stavbe, ki jih uporabljamo, so odgovorne za približno 40 % svetovne potrošnje energije in zato je izredno pomembno obravnavati te stavbe. Izvesti moramo ukrepe za nove posesti z ničelnimi emisijami CO2, in najti moramo tudi rešitev za probleme nadgradnje obstoječih stavb v smislu energetske učinkovitosti. Poleg tega moramo še naprej zmanjševati potrošnjo in emisije onesnaževal iz vozil s pospeševanjem uvedbe hibridnih in popolnoma električnih tehnologij. Prepričan sem, da nas mora kot poslance tega parlamenta in politike voditi zgled, ko gre za energetsko učinkovitost.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, tudi jaz bi rada poudarila pomembnost spodbujanja energetske učinkovitosti, saj lahko zagotavlja pomembne koristi za celotno gospodarstvo. Prav tako je treba omeniti socialne koristi, kamor sodi tudi ustvarjanje novih delovnih mest do leta 2020.

Menim, da je nujno razvijati in prodajati nove in napredne energetske tehnologije. To je način, kako ohraniti konkurenčnost energetsko intenzivnih evropskih podjetij ob globalni konkurenci. Podpiram doseganje skupne metodologije za merjenje nacionalnih ciljev za energetsko učinkovitost in spremljanje napredka glede njihovega doseganja.

Pozdravljam tudi delo Komisije za enotno evropsko energetsko omrežje. Predložiti bi morala praktične predloge za poenostavitev in pospešitev postopkov za odobritev infrastrukturnih projektov.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, hvala gospodu Bendtsenu, ker je v svojih uvodnih pripombah omenil gradbeništvo. Njegovo pozornost bi rada pritegnila k svojemu poročilu o gradbenih proizvodih, o katerem bomo glasovali januarja, in tudi v tem poročilu smo razpravljali o energetski učinkovitosti.

Vendar pa želim na hitro omeniti dve zadevi. Gospod Swoboda je omenil pomembnost lokalnih oblasti. Pozornost Parlamenta sem želela usmeriti v občutljivost proračunskih zmanjšanj, ki ta trenutek v Združenem kraljestvu zagotovo prizadevajo lokalne oblasti. To bom morala izpostaviti v razpravah, ki bodo nastale.

Prav tako želim postaviti vprašanje Komisiji. V tem poročilu govorimo o pomembnosti pametnih števcev in v njem je konec leta 2011 podan kot datum za minimalne skupne funkcije. Komisar, ali nam bo uspelo to doseči? Žal mi je, da nocoj ni tu z nami nikogar iz predsedstva, a menim, da je to pomembno. Pridružiti se želim tudi prejšnjim govornikom, ki so izpostavili vprašanje o energetski revščini, kar menim, da se vsi v tem parlamentu strinjate, da je pomembno poudariti.

  Günther Oettinger, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, najprej bi rad potrdil pripombo gospoda Swobode, da izvajanje poteka na kraju samem – v regionalnem in lokalnem smislu. Dejansko imamo mnogo različnih, v glavnem pozitivnih izkušenj s programi obnove – pogosto vsak evro javnega denarja pritegne šest ali sedem evrov zasebnih naložb. Prav tako bomo morali preveriti, če bodo naši regionalni programi vključeni v to. Težko si je predstavljati, da bi se lokalna skupnost prijavila neposredno Komisiji za financiranje, a povečanje odprtosti regionalnih programov za učinkovito obnovo obstoječih stavb bi bilo po mojem mnenju zelo pomemben korak najkasneje za naslednje obdobje financiranja.

Potem je tu še vprašanje popusta pri obrestni meri za posojila. Ali želimo za zmanjšanje obrstnih mer za posojila, povezana z obnovo stavb, uporabljati javne strukturne banke? Prav tako želim povedati nekaj glede stavbnega fonda. Mnogokrat je bilo povedano, da boste prihranili denar, če povečate energetsko učinkovitost. To je res, a ne neposredno. Če si ogledamo stanovanjski fond Evrope, vidimo, da bi povprečno zahtevana obnova za vsako bivališče – od oken do aktivne in pasivne izolacije in tja do ustrezne električne opreme in primernih izboljšav na ogrevalnih sistemih – znašala 30 tisoč do 60 tisoč EUR na bivališče. Denarja ne prihranite v prvem letu. Zaradi tega moramo vlagati za naslednjih 10 let, da bi se energetska potrošnja zmanjšala in ponovno vložila za naslednjih 40 let. V bistvu to predstavlja medgeneracijsko pogodbo v nasprotni smeri. Doslej je moja generacija ustvarila strahotne dolgove, kar so pokazale težave, ki jih imamo na področju valute. Sedaj imamo prvič možnost vlagati preko energetske učinkovitosti, da dodo v prihodnjih desetletjih naši otroci želi nagrade z manjšo potrošnjo za energijo. Ali lahko to naredimo? Ali smo pripravljeni to narediti? Računam na vas. Določiti moramo nove prednostne naloge glede vprašanj v zvezi s proračunom. Vsakdo, ki v evropski proračun vključi obnovo za energetsko učinkovitost, jo mora obravnavati tudi s stališča posledic. Prejeli ne bomo nič več denarja, kje se torej želimo reorganizirati? To bo ključno vprašanje v zvezi s to temo tudi na evropski proračunski ravni.

Izpostaviti želim tudi drugo vprašanje. Dva poslanca tega parlamenta, gospoda Jadot in Eickhout, sta dejala, da je osnova jasna. Vendar pa se ne strinjam s tem: ni jasna. To pravim glede odločitev Evropskega sveta, ki so tu predložene. Mimogrede, zadnja odločitev Evropskega sveta iz marca tega leta, v kateri je bilo navedeno – in navajam – „in približevanjem 20-odstotnemu povečanju energetske učinkovitosti“ je sama po sebi nekakšno zmanjšanje doslednosti. Tako je zato, ker „približevanjem 20-odstotnemu“ pomeni tudi, da bi zadostovalo tudi 18, 19 ali 17 %. Zvest ostajam 20 %, brez sprememb, čeprav je Evropski svet prvič sprejel nekakšen umik od tega v marcu. Odločitev iz marca 2007 se nanaša na projekcije potrošnje energije v letu 2020, ki naj bi se zmanjšale za 20 %.

Organ, ki Evropi zagotavlja študije v zvezi s tem, je PRIMES. Navedel bom tri stolpce številk, da vam pokažem, s kakšnimi težavami se srečujemo v zvezi s tem, ki do zdaj še niso bile izpostavljene. Potrošnja energije v Italiji za leto 2007 je znašala 173 milijonov ton. Projekcija za leto 2020 je prikazala povečanje na 208 milijonov ton, od tega pa bi bilo treba takrat 20 % odvzeti. Tako bo potem Italija ostala približno tam, kjer je bila prej. Projekcija prikaže povečanje in potem se odvzame 20 %.

Ali pa vzemimo primer resnično majhne države – Luksemburga. Potrošnja energije v Luksemburgu za leto 2007 je znašala 4,6 milijona ton. Predvideno povpraševanje se poveča na 5,6 milijona ton, a to se potem znova zmanjša na 4,5 milijona ton. Ali pa za primer vzemimo Portugalsko. Potrošnja za referenčno leto je znašala 23,8 milijona ton, kar se je potem povečalo na 30 milijonov ton preden se je spet zmanjšalo na 24 milijonov ton. Nujno moramo razpravljati o teh projekcijah. To je odločilna zadeva in je bila na splošno premalo obravnavana v razpravi po posameznih državah.

Mnogi med vami ste zagovarjali zavezujoče cilje. Sem optimist in realist. Če bi morala Komisija danes predložiti zavezujoč predlog za vsako državo članico, bi jih države članice, katerih državljani smo tudi vsi mi, zavrnile. Torej nimamo možnosti, da bi to storili, ker potem sploh ne bi ničesar dosegli. Morda bi bil načrt v dveh stopnjah, v katerega vključimo države članice, bolj realističen in prikladnejši. V takšnem načrtu bi državam članicam naročili, naj ustvarijo nacionalne načrte o učinkovitosti na prostovoljni osnovi, ampak 20 % bi se uporabljalo vsestransko. Če v roku dveh let ugotovimo, da nismo dosegli dovolj trdnega napredka, bomo izdali obvezujoče cilje, ki jih potem države članice domnevno ne bi mogle zavrniti. Vse vas prosim, da preverite, ali ne bi bila to – vključno z vednostjo vaših vlad – morda boljša evropska pot za naše skupne cilje.

Ne glede na to, ali so zavezujoči ali prostovoljni, so potrebni nacionalni akcijski načrti. Pregledamo lahko vsebino, skladnost in vpliv načrtov s stališča politike. Prav tako zagotovo ne bomo sprejeli nespremenjenega nobenega načrta, katerega vsebina ne izpolnjuje naših specifikacij. Na politični osnovi bi vrnili vsak takšen načrt.

Najlepša hvala vsem za današnjo razpravo. Z veseljem se vrnem v Parlament marca in uradno začnem razpravo s predlogom. To poročilo je odličen korak v tej smeri.

  Bendt Bendtsen, poročevalec. – (DA) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, hvala za konstruktivno razpravo. Če ljudje to poslušajo, se morda zdi, kot da glede energetske učinkovitosti obstaja veliko nesoglasij. Ne glede na to, ali so cilji zavezujoči ali ne, energetska učinkovitost je nekaj, glede česar moramo zavzeti stališče. Je nekaj, glede česar moramo nekaj storiti. Rad bi izpostavil, da kljub temu, da smo imeli obsežno razpravo o tej temi – zavezujočih ciljih –, smo poročevalci seveda razpravljali tudi o dejstvu, da je za nas pomembno zagotoviti skladnost s sedanjo zakonodajo EU na tem področju in glede tega smo se strinjali. Zakonodajo smo predpisovali glede velikega števila stvari. Pomembno je, da se ravna v skladu z zakonodajo, in pomembno je, da se ta izvaja. Pomembno je tudi, da ukrepamo v zvezi z razvojem mest, stavbami, uporabo novih energetskih tehnologij in ob spoštovanju boljše politike proizvodov. Promet je tudi nekaj, o čemer moramo zavzeti stališče, nenazadnje je pomembno, da se v prihodnosti poskrbi za financiranje teh energetskih pobud. Z mojega stališča je še vedno dovolj zrelega sadja na dosegu, ki ga imamo priložnost obrati – z drugimi besedami, priložnosti za povečanje energetske učinkovitosti v Evropi.

Zakaj je to zdaj tako pomembno? Ne bom ponavljal tega, kar je povedal kolega poslanec, gospod Kariņš iz Latvije v tem smislu, namreč, da Evropa izplačuje veliko denarja tako Bližnjemu vzhodu kot Rusiji. Ali ne bi bilo tega denarja mogoče bolje uporabiti v Evropi? To ni vse: nedvomno je, da moramo nujno vlagati, če želi biti Evropa na tem področju vodilna. Naložbe bodo seveda prinesle dividende v obliki višje stopnje zaposlenosti, več inovativnih podjetij in novih delovnih mest – zlasti delovnih mest za mala in srednje velika podjetja v Evropi.

Glede na vse povedano bi se rad zahvalil vsem udeleženim. Rad bi se zahvalil Komisiji in ustreznim službam. Rad bi povedal, da ste bili vsi zelo pripravljeni sodelovati in rad bi se zahvalil svoji skupini, ki je pokazala zelo veliko zaupanja in me podpirala skozi celotno izdelavo poročila. Prav tako bi se rad zahvalil poročevalcem v senci za njihovo izredno konstruktivno sodelovanje, v katerem so pokazali tudi odpor. Vendar pa je zdaj, ko smo prišli tako daleč, pomembno, da se iz tega parlamenta v Komisijo pošlje jasen signal glede poti, po kateri moramo iti, da bi v prihodnosti dosegli energetsko učinkovitost.

PREDSEDSTVO: Edward McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri (sreda, 15. december 2010).

Pisne izjave (člen 149)

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Ukrepi za energetsko učinkovitost so nujni, da lahko EU doseže cilje, ki si jih je zastavila za boj proti podnebnim spremembam. Naš cilj je zmanjšanje potrošnje energije za 20 %. Vendar pa medtem ko imamo direktive za druga dva cilja, ki jasno določajo, kako bo dosežen ta cilj, nimamo takšnega instrumenta za energetsko učinkovitost. Zato vztrajam na potrebi po direktivi o energetski učinkovitosti.

Dalje, da bi lahko dosegli rezultate, ki jih želimo, je treba energetsko učinkovitost spodbujati na vseh ravneh, v vsaki nacionalni in evropski politiki. Inovacije so eden od ključev do uspeha v zvezi s tem. Zato menim, da bi moral prihodnji okvirni program za raziskave poskrbeti, da postane energetska učinkovitost prednostna naloga.

Nenazadnje pa menim, da morajo biti javni organi vzor v tem pogledu, in spremeniti stavbe, ki jih imajo v lasti, v energetsko učinkovite stavbe.

Poleg tega lahko države članice spodbujajo energetsko učinkovitost preko zahtev, določenih v postopkih javnega naročanja. Zato je treba prednost dati podjetjem, ki uporabljajo čistejše tehnologije.

Nazadnje pa lahko države članice povečajo povpraševanje po zelenih proizvodih z davčnimi ukrepi ali subvencijami, ki so v skladu z notranjim trgom.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Akcijski načrt o energetski učinkovitosti ni tekmovanje, v katerem se nekomu na pot postavljajo ovire in zapreke, ampak začetek kulturnega procesa, ključnega cilja evropske politike, ki je usmerjen v vplivanje na vedenje posameznikov in podjetij. To je proces, ki ga ne olajšujejo stroge omejitve, ki ustvarjajo stroške, katerih si državljani in podjetja ne morejo privoščiti, ampak resnične spodbude; proces, ki se uresničuje z energetsko infrastrukturo, spreminjanjem razvoja mest, proizvodi, pakiranjem in prometom. Izpostaviti želim, da energetska učinkovitost velja za najbolj stroškovno učinkovit način za upravljanje emisij toplogrednih plinov in drugih emisij, ki nastajajo zaradi proizvodnje energije. Dalje, glede na podatke študije, ki jo je izvedlo združenje Confindustria, splošno združenje italijanske industrije, bi lahko imela energetska učinkovitost samo v Italiji socialno-ekonomski vpliv na celotno nacionalno gospodarstvo v vrednosti približno 238 milijard EUR in bi lahko povečala vrednost skupne proizvodnje, pri čemer bi se s tem povezana zaposlenost v obdobju 2010–2020 povečala za približno 1,6 milijona standardnih delovnih enot. Zato menim, da je nujno ne le preusmeriti naložbe v ta sektor, ampak tudi zagotoviti učinkovito izvajanje in krepitev evropskih instrumentov, ki so na voljo.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Energetska učinkovitost v najbolj splošnem smislu je omejevanje potrošnje posameznika z racionalizacijo rabe strojev. Temeljne priložnosti za povečanje bruto energetske učinkovitosti pa lahko najdemo v fizičnih in kemijskih industrijskih procesih, ki temeljijo na: 1) boljši rabi toplotnih tokov iz fosilnih ali jedrskih goriv z a) prenosom Carnotovega krožnega procesa na višjo temperaturo in tlak, b) z uporabo ustrezne rekuperacije odpadne toplote, npr. v procesu kogeneracije; 2) zmanjšanju omskega upora med prenosom toka; 3) zmanjšanju toplotnega upora v izmenjalnikih toplote; 4) povečanju toplotnega upora z uporabo izolacijskih materialov v gradbeništvu; 5) zmanjšanju trenja; 6) zmanjšanju izgub magnetnega polja; 7) skrajšanjem predolgih verig pretvarjanja energije.

Politični cilj v višini 3x20 do leta 2020 zato ni povezan le z omejevanjem porabe energije za 20 % bruto, na primer kot posledica povečanja cen, saj bi to povzročilo znižanje življenjskih standardov, ampak prej z racionalizacijo, ki bi omogočila 20 % več pridobljenega koristnega dela iz enake količine primarne energije. Zato bodo potrebne ustrezne metode, da bodo lahko države članice ocenile izvajanje tega političnega cilja.

  András Gyürk (PPE), v pisni obliki. – (HU) Pregled akcijskega načrta o energetski učinkovitosti iz leta 2006 je vedno bolj nujna naloga, saj je v zvezi s cilji EU 20-20-20 pomanjkanje napredka najočitnejše na področju ciljev glede energetske učinkovitosti. Mnoge pobude že kažejo v pravo smer, a sedanje dosežke še vedno zasenči vrsta neizkoriščenih možnosti. Evropa je ravno začela priznavati svoje pomanjkanje napredka in je spoznala, da si ne more privoščiti razkošja, da bi razvoj energetske učinkovitosti jemala zlahka. Takšne naložbe lahko ceneje zmanjšajo emisije kot katere koli druge rešitve in lahko takoj okrepijo gospodarstvo. Eden od znakov pozitivnega preobrata je, da je na podlagi odločitve Evropskega parlamenta mogoče celo do zdaj neizkoriščena sredstva programa za oživitev gospodarstva uporabljati za razvoj energetske učinkovitosti in zelene naložbe.

Strategija Energija 2020, ki jo je novembra objavila Evropska komisija, energetsko učinkovitost razvršča kot najpomembnejšo prednostno nalogo. Sedaj je poročilo gospoda Bendtsena tisto, ki oblikuje posebna priporočila glede tega, kako lahko učinkoviteje izkoristimo svoje možnosti. Vesel sem, da so bile v poročilo vključene tudi inovativne rešitve, kot so pametna omrežja in podjetja za energetske storitve, ki izvajajo naložbe, ki ustvarjajo donos na energetsko učinkovitost. Vendar pa financiranje še vedno ostaja najpomembnejše vprašanje. Pomoči za energetsko učinkovitost je v treba vključiti tudi v prihodnje dolgoročne proračune EU in pri tem upoštevati zlasti programe za obnovo stavb nekdanjih socialističnih držav. To je področje, kjer je mogoče doseči izrazite prihranke z dokaj majhnimi stroški.

  Jiří Havel (S&D), v pisni obliki. – (CS) Energetska učinkovitost je ena ključnih prednostnih nalog strategije Evropa 2020 in energetske strategije za Evropo v obdobju 2011–2020, zaradi katere je predloženo poročilo izredno pomembno in aktualno v zvezi z nedavnim vrhom v Cancúnu. Poročilo gradi na Akcijskem načrtu o energetski učinkovitosti iz leta 2006, poziva Komisijo, naj posodobi ta načrt, pregleda direktivo o energetskih storitvah in ustvari zavezujoče cilje za dosego 20-odstotnega izboljšanja energetske učinkovitosti do leta 2020. V poročilu so obravnavane utemeljitve za prednosti večje energetske učinkovitosti: socialne (mogoče ustvarjanje 1 milijona delovnih mest ali upad energetske revščine v EU), ekonomske (mogoči energetski prihranki do 100 milijard EUR), strateške (ohranitev konkurenčnosti evropskih podjetij preko energetskih prihrankov) in nenazadnje energetske varnosti (večja energetska samozadostnost za EU). V poročilu so vključena priporočila na področju energetske infrastrukture, razvoj mest in stavb, informacije in komunikacijski proizvodi, razpisi in financiranje. Po mojem mnenju je posebno pomembna vloga financiranja sredstev (strukturnih skladov, instrumenta Evropske investicijske banke ELENA, nacionalnih sredstev za energetsko učinkovitost itd.) v financiranje projektov za energetsko učinkovitost. Na splošno menim, da poročilo, ki ga je predložil gospod Bendtsen, vsebuje točno analizo tega vprašanja in tudi ustrezna priporočila za energetsko učinkovitost, zato priporočam, da se sprejme v predlagani obliki.

  Edit Herczog (S&D), v pisni obliki. – (HU) V interesu EU in vseh njenih držav članic je, da čim bolje izkoristijo čim manjšo možno količino energije. S tem je mogoče zmanjšati odvisnost od zunanje energije, povečati energetsko varnost in tudi konkurenčnost Evropske unije. Energetska učinkovitost mora imeti za to posebno prednost pri izvajanju strategije Evropa 2020 in poskrbeti bi bilo treba, da bi postalo črpanje čim večje količine energetskih sredstev pogoj za njeno načelo. V skladu s cilji, za katere si prizadevamo v okviru strategije Evropa 2020 (od leta 2005 naprej) so v madžarskem nacionalnem akcijskem načrtu predvideni zelo resni ukrepi na področju energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, in na področju energetske učinkovitosti. Sklad za kreditiranje energetske učinkovitosti (EHA) deluje od leta 1991 in nudi podporo naložbam državljanov za energetsko učinkovitost.

Dalje, madžarska vlada načrtuje izboljšanje energetske učinkovitosti največjih potrošnikov v javnem sektorju za 60 % z nadgradnjo javnih ustanov (vključno z namestitvijo solarnih zbiralnikov in posodobitvijo izolacijskih in ogrevalnih sistemov) na podlagi osnutka programa energije za kompleksne stavbe in zaščito podnebja. To so pomembni načrti, a njihovo izvajanje je resno ogrozila finančna in gospodarska kriza, ki se nadaljuje še danes. Zato moramo od Komisije zahtevati, naj resno pozornost posveti nacionalnim akcijskim načrtom in njihovemu izvajanju in naj zagotovi, da bodo do zdaj sprejete direktive EU prenesene v nacionalno zakonodajo, saj sta lahko od tega odvisna izvajanje energetske strategije za leto 2020 in dosega ciljev za zmanjšanje emisij CO2. Razen tega je mogoče napredek na tem področju pričakovati le s skupno rabo ustreznih finančnih instrumentov in vzpostavitvijo primernega zakonodajnega okvira.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Povečanje energetske učinkovitosti prispeva neposredno k izboljšanju energetske varnosti za celotno EU. Če bodo spremembe uvedene ustrezno, bo njihova posledica zmanjšanje emisij onesnaževal. To je zagotovo izredno pozitivna smer razvoja, ki podpira naša prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam. Uporaba sodobnih tehnologij pri posodobitvi infrastrukture bo zagotovila tudi finančne prihranke in posledično gospodarsko rast v državah članicah EU. Zaradi tega bodo, kakor poudarja sam poročevalec, ustvarjena nova delovna mesta ne le na območjih mest, ampak tudi na lokalnih trgih in na podeželju. Seveda bodo za vse te cilje na začetku potrebni ustrezna sredstva in naložbe. Vendar pa menim, da zagotovo velja zagotoviti, da bo imela Evropa energetsko varčno, učinkovito in okolju prijazno gospodarstvo.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija mora ukrepati in zagotoviti prihodnost zagotavljanja energije ter zaščititi svojih nujnih energetskih interesov. Ukrepi za energetsko učinkovitost igrajo ključno vlogo pri doseganju tega z zagotavljanjem, da bodo določeni podnebni in energetski cilji doseženi z najnižjimi možnimi stroški. Mislim, da je treba začeti obsežna posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi predstavniki, da bi pripravili dobro opredeljene smernice za energetsko učinkovitost, in zagotoviti je treba podporo pri ustvarjanju projektov in zagotavljanju dostopa do 9 milijard EUR, ki jih je Komisija dala na razpolago preko kohezijske politike. Pametna raba teh sredstev nam bo omogočila doseganje 20-odstotnega cilja glede energetske učinkovitosti, ki bo v veliki meri pomagal pri izpolnjevanju ciljev Evropske unije glede trajnosti in konkurenčnosti. Dalje, zmanjšanje potrošnje preko energetske učinkovitosti je najbolj trajnostni način za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in bo povzročil znatno zmanjšanje uvoza (približno 25–26 %).

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Glede pregleda akcijskega načrta o energetski učinkovitosti je eden najučinkovitejših sredstev za zmanjšanje emisij CO2 in drugih plinov energetska učinkovitost. Ima tudi velike koristi na področju ustvarjanja delovnih mest in gospodarske rasti. Od sprejetja akcijskega načrta o energetski učinkovitosti leta 2006 se je gospodarsko okolje znatno spremenilo. Zato vsekakor menim, da je pregled politike EU o energetski učinkovitosti in njena uskladitev z našimi sedanjimi prednostnimi nalogami nujen korak. Menim, da bi morali uporabiti dokument, ki kot osnovo za to oceno ocenjuje rezultate in slabosti akcijskega načrta iz leta 2006. Storiti moramo vse, da bi lahko dosegli 20-odstotni cilj, določen v naši strategiji Evropa 2020.

Medtem ko je vrednote, ki se nanašajo na emisije in obnovljive vire energije, mogoče enostavno izmeriti, pa je podatke o energetski učinkovitosti težje izračunati. Pri tem potrebujemo pomoč Komisije. Preko statističnih podatkov, ki jih zagotavlja Komisija, bomo lahko sledili spremembam naše energetske politike. Splošno je znano, da so pri energetski učinkovitosti stavb tudi še znatne priložnosti. Zato moramo vztrajati pri nadgradnji obstoječih stavb, saj se delež na novo zgrajenih stavb zmanjšuje. Številne stavbe, v glavnem v srednjeevropskih državah, bi lahko imele po ustrezni obnovi resne možnosti v smislu učinkovitosti. Glede zakonodajnih ukrepov v podporo energetsko učinkovitim rešitvam sta ZDA in Kitajska daleč pred nami. Storiti moramo vse, da v največji meri zmanjšamo svoj neugoden položaj. Evropska unija in države članice morajo podpreti ukrepe in sredstva za povečanje financiranja na tem področju.

  Pavel Poc (S&D), v pisni obliki. – (CS) Čeprav je Evropska unija določila cilje za zmanjšanje potrošnje energije za 20 % do leta 2020, ti niso zavezujoči, kar ne velja za cilje na področjih zmanjševanja emisij in obnovljivih virov energije. Države članice zato niso zadosti motivirane za doseganje najboljših možnih rezultatov na področju energetske učinkovitosti. Tehnologija in praktični procesi za izboljšanje energetske učinkovitosti že obstajajo, a ker ne bo več zavezujočih ciljev, ti projekti ne bodo ustrezno financirani in se posledično ne bodo izvajali. Vendar, če bi EU dosegla svoj cilj do leta 2020, bi to pomenilo finančne prihranke do 78 milijard EUR na leto. Poleg zmanjšanja odvisnosti od uvoza nafte in zemeljskega plina in s tem povečanja varnosti preskrbe z energijo bi to pomenilo tudi znatne prihranke za gospodinjstva. Menim, da je ta dejavnik izredno pomemben, ker se zdaj povečuje število ljudi, ki živijo v tako imenovani energetski revščini, kjer računi za električno energijo in plin požrejo večino družinskega proračuna. Vendar, če bi bili določeni zavezujoči cilji, bi gospodinjstva glede na podatke Evropske komisije prihranila do tisoč EUR na leto. Poleg večje konkurenčnosti bi izboljšana energetska učinkovitost povečala tudi ustvarjanje trajnih delovnih mest in pripeljala do zmanjšanja emisij CO2 za 780 milijonov ton, kar je več, kot zahteva Kjotski protokol.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – Koristi zmanjšanja potrošnje energije in odvisnosti v Evropi bi bile takoj ekonomske, okoljske in politične. Načrt o energetski učinkovitosti ima zato daljnosežne posledice. Bila sem pripravljavka mnenja Odbora za okolje o prispevku IKT k energetski učinkovitosti in vem, da je ena najpomembnejših nalog tu olajšati vključitev virov obnovljive energije v preskrbo z energijo. Pametna omrežja lahko pomagajo to doseči, medtem ko nam lahko pametni števci v gospodinjstvih pomagajo, da se zavedamo, kdaj lahko prihranimo energijo, in nam tako pomagajo zmanjšati potrošnjo. Komisija se mora ustrezno osredotočiti na ta dva elementa v akcijskem načrtu in države članice morajo v celoti podpreti nameščanje infrastrukture, ki je potrebna za uresničitev tega, če je potrebno v okviru javnih naročil.

  Vladimir Urutchev (PPE), v pisni obliki. – Energetska učinkovitost je stroškovno najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Z manjšo potrošnjo energije bomo manj odvisni od uvoza nafte in plina in od njunih nihajočih cen. Bistvenega pomena je, da naložbe osredotočimo na energetsko učinkovitost in da omejimo denar, ki ga potrošimo za uvažanje nafte in plinov. Ta denar bi moral ustvariti delovna mesta v naših MSP, kmetijstvu, gozdarskem sektorju in industriji. Ocene Komisije so pokazale, da bi lahko 20-odstotno povečanje energetske učinkovitosti potencialno ustvarilo celo milijon novih delovnih mest v Evropi in povprečno gospodinjstvo lahko prihrani vsaj 1000 EUR na leto. Od zadnjega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost je bilo doseženega mnogo, a ni dokazov, da je mogoče cilj doseči do leta 2020. Nove instrumente za povečanje energetskih prihrankov bi bilo treba uvesti na ravni EU in na nacionalni ravni, pri tem pa bi bilo treba poudariti dve glavni področji: obnovo obstoječih stavb in ukrepe za povečanje financiranja. Naše stavbe imajo največje možnosti za učinkovitost in manjkajo ustrezni finančni instrumenti za uporabo teh možnosti. Ti dve vprašanji bi bilo treba ustrezno obravnavati v reviziji akcijskega načrta o energetski učinkovitosti, da bi se začele stvari pomikati, kot je zaželeno.

19. Razveljavitev direktiv o meroslovju (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospe Anje Weisgerber v imenu Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in sveta o razveljavitvi direktiv Sveta 71/317/EGS, 71/347/EGS, 71/349/EGS, 74/148/EGS, 75/33/EGS, 76/765/EGS, 76/766/EGS in 86/217/EGS o meroslovju (COM(2008)0801 – C6-0467/2008 – 2008/0227(COD)) (A7-0050/2010).

  Anja Weisgerber, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, komisar Tajani, gospe in gospodje, najprej bi se rada iskreno zahvalila poročevalcem v senci iz Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, tistim, ki so pomagali izdelati to poročilo, in vsem, ki so prispevali k temu sijajnemu rezultatu. Brez konstruktivnega in zelo odprtega sodelovanja s Komisijo in tudi belgijskim predsedstvom Sveta jutri ne bi bilo mogoče končati tega svežnja.

Prepričana sem, da si lahko predstavljate, da sem zelo zadovoljna z rezultatom. Razveljavitev skupaj osmih zastarelih direktiv nam bo omogočila sprejetje še enega ukrepa v smeri zmanjšanja birokracije v Evropi. V omenjenih direktivah je zanimivo, da so v veliki meri zastarale zato, ker so jih že zamenjali mednarodni standardi, ki predstavljajo najsodobnejšo tehnologijo. Pravila in predpisi držav članic navsezadnje pogosto zastarajo zaradi usklajenih evropskih pravil in predpisov. V tem primeru so evropska pravila in predpisi postali nepotrebni zaradi mednarodnih določb.

Če želimo napredovati proti našemu cilju, da bomo imeli do leta 2012 v Evropi 25 % manj birokracije, moramo zdaj izobesiti svoje zastave. Če to povem z besedami predsednika skupine neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni za upravne obremenitve, Edmunda Stoiberja, ni dovolj, da v Evropi stisnemo ustnice, tudi glasno moramo zažvižgati. Z drugimi besedami, našim besedam morajo slediti otipljivi ukrepi. Vendar pa je, ko gre za ukrepe, zlodej pogosto v podrobnostih. Ta direktiva, ki razveljavlja osem direktiv, povezanih z meroslovjem, je to ponovno jasno pokazala. Merilni instrumenti za vodomere za hladno vodo za nečisto vodo, alkoholmetri, uteži, merilnike zračnega tlaka v plašču motornih vozil in oprema za merjenje mase žita ali za umerjanje cistern na plovilih so bili v praksi zamenjani s sodobnejšo digitalno opremo. Zastarana oprema se vedno redkeje uporablja in pravila, ki urejajo takšno opremo, se zato lahko razveljavijo. Prav tako ni posledic za delovanje notranjega trga ali za visoki standard zaščite potrošnikov, ki za nas ostaja izredno pomembna.

Vseeno pa Svet že nekaj časa blokira ta sveženj. Vendar nam je uspelo doseči razumljiv kompromis med Svetom in Parlamentom v neformalnem trialogu in to nam je uspelo celo na prvi obravnavi – kar je pri nas vedno prej izjema kot pravilo. Vsebina tega dogovora je naslednja: ena direktiva – namreč direktiva o umerjanju cistern na plovilih – se razveljavi takoj, torej z učinkom od 1. julija 2011, medtem ko se preostalih sedem direktiv razveljavi, ko bo sprejeta preoblikovana različica Okvirne direktive o merilnih instrumentih (MID), s katero se zdaj ukvarja Komisija. Komisija bo ustvarila nov predlog za MID do konca aprila 2011. Zamisel je takšna, da bo Komisija, ko bo pregledovala MID, pregledala tudi, ali bi bilo treba elemente iz starih direktiv obdržati in jih zato za ta namen vključiti v MID, in če je tako, katere. Če bodo države članice zagotovile dokaze, da so nekateri elementi znotraj sedmih direktiv še vedno potrebni, na primer na podlagi varstva potrošnikov, kot so določbe iz direktive, povezane z merilniki zračnega tlaka v plašču motornih vozil, bodo ti deli vključeni v Okvirno direktivo o merilnih instrumentih. Ko bo preoblikovana različica MID sprejeta, bodo preostale direktive razveljavljene.

To je znak, da je Evropa resna glede odprave birokracije in da si želimo ustvariti pogoje za trajnostno gospodarsko rast. Ponosen sem na dejstvo, da pri tem Evropski parlament prispeva svoj del in tako pomaga odpravljati birokracijo in ustvarjati boljše, bolj racionalizirano in enostavnejše ustvarjanje zakonodaje.

Dovolite mi, da na kratko zaključim s korelacijskimi tabelami. To so tabele, ki naj bi jih države članice izdelale za namen dokumentiranja, kako uveljavljajo direktivo. Na koncu smo se v zvezi s tem dogovorili za manj strogo besedilo. Vendar smo se borili za strožje določena besedila v prihodnosti in v zvezi s tem smo dosegli svoj cilj. Konferenca predsednikov bo ustrezno zagovarjala ta cilj pred Svetom in Komisijo. To predstavlja uspeh, za katerega se moramo zahvaliti poročevalcem in poročevalcem v senci.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi rad čestital gospe Weisgerber in se ji zahvalil za temeljito delo, ki ga je opravila v zvezi s težavnim in zapletenim predlogom, ki je bil v središču dolge razprave; njeno delo zato ni bilo enostavno in dejstvo, da je bilo mogoče doseči dogovor na prvi obravnavi, kaže sposobnost poročevalke, da zagotovi dober dogovor.

Ta odločitev zagotovo predstavlja pomembno stopnjo na področju poenostavitve in boljše ureditve. Boljša ureditev mora biti nekaj, k čemur vedno bolj stremijo evropske institucije, in Komisija je popolnoma soglasna pri tem, ko se želi osredotočiti na še boljšo evropsko ureditev.

Kakor je izpostavila poročevalka, bo ta predlog dejansko razveljavil osem zastarelih direktiv, poveznih s šestimi kategorijami zakonitih merilnih instrumentov, in sicer na podlagi, da so instrumenti, zajeti v zadevni direktivi, zdaj zastareli in da trgovina z njimi upada. Dalje, pri tehnično naprednejših nadomestnih proizvodih, ki ne spadajo v okvir teh direktiv, ni ovir za trgovino.

V prihodnosti bodo morda države članice želele uzakoniti nacionalne predpise. Vendar pa to ne bo ustvarilo novih ovir za trgovino, ker obstajajo mednarodni standardi, ki že zdaj v celoti urejajo te stare instrumente in tudi večino naprednejših nadomestnih proizvodov.

V skladu s Sporazumom Svetovne trgovinske organizacije o tehničnih ovirah v trgovini morajo države članice svojo zakonodajo oblikovati na osnovi teh mednarodnih standardov. Pogodba o Evropski uniji določa, da morajo države članice med sabo priznati enakovredne proizvode, ki se zakonito prodajajo v drugi državi članici.

Komisija zato pozdravlja kompromis, dosežen na prvi obravnavi med Parlamentom in Svetom, ki ureja razveljavitev ene direktive do julija 2011 in preostalih sedem do decembra 2015.

Nazadnje pa Komisija poudarja skupno izjavo, ki so jo podale vse tri institucije in je v njej izražena pripravljenost za ponoven pregled utemeljitev v prid uskladitvi, ki je bila predstavljena med zakonodajnim procesom. Kakor je bilo navedeno, se bomo na te utemeljitve obrnili do konca aprila 2011 in, ko bo primerno, predložili zakonodajni predlog v skladu z načeli boljše ureditve.

  Lara Comi, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, popolnoma podpiram stališče poročevalca v zvezi s predlogom Komisije za razveljavitev osmih direktiv na področju meroslovja.

Zlasti pozdravljam predlog glede priporočljivosti, da se državam članicam da dovolj časa za analizo morebitnih posledic razveljavitve v okviru pregleda Direktive o merilnih instrumentih (MID).

Zagotovo, medtem ko podpiram splošne cilje za boljšo ureditev in poenostavitev, ki se spodbujajo tudi z Lizbonsko pogodbo, menim, da je nujno dati državam članicam čas, ki ga potrebujejo za raziskavo, ali bo razveljavitev direktiv pripeljala do pravne negotovosti. Ta položaj bi dejansko pomagal olajšati skrbi, ki so jih izrazile različne države glede tega, da nimajo dovolj časa, da bi rešile pravno praznino, ki bi jo ustvarila razveljavitev.

To je zato odličen kompromis med stališčem, ki ga je sprejela Komisija in zagovarja popolno razveljavitev vseh direktiv ter je proti novim predpisom na tem področju v okviru MID, in med kritičnimi stališči, ki so jih prvotno sprejele države članice glede tega predloga.

  Evelyne Gebhardt, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, komisar, rada bi izrazila svojo zahvalo gospe Weisgerber za resnično znanstveno sodelovanje, ki smo ga uživali. V imenu svoje skupine bi rada povedala, da nisem ravno zadovoljna z razveljavitvijo teh osmih direktiv. Dejansko obstajajo številni zastareli merilni instrumenti, za katere so bili pravila in predpisi razveljavljeni, a v razpravah smo ugotovili, da je zlodej v podrobnostih, kakor ste sami dejali. Zato ni bilo vedno jasno, ali je bila ta pot res prava. Moja skupina bo glasovala za ta kompromis zaradi dejstva, da smo od Komisije pridobili zagotovilo, da bo pregledala zamisel, da se, kjer bo to potrebno, ustrezno vključi te merilne instrumente v evropsko Direktivo o merilnih instrumentih (MID), ki je seveda zdaj v izdelavi. To zavezo za raziskovanje – predvidevam, da tudi to – bomo tudi jemali zelo resno in resno obravnavali. Za kompromis glasujemo pod tem pogojem, pri tem pa se dobro zavedamo, da še vedno ostaja nekaj vprašanj, ki jih je treba preiskati.

Glede korelacijskih tabel bi rada na tej točki povedala, da smo zdaj izjavili, da smo pripravljeni sprejeti prizanesljivo besedilo, ki ga je zdaj mogoče najti v besedilu, ampak to je eden zadnjih dokumentov, v katerem smo to sprejeli, saj je za nas to resnično povezano z evropskim pravom, ki je ustvarjeno, ko so države članice že privolile, in se resnično in ustrezno izvaja. Vendar pa lahko to preverimo le, če imamo informacije, in informacije dobimo iz teh korelacijskih tabel. Še naprej bomo vedno delali v tej smeri.

  Cristian Silviu Buşoi, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, rad bi čestital poročevalcu in drugim kolegom, ki so prispevali k tem spisom. Čeprav je na začetku kazalo, da so to izredno tehnični spisi, je bilo na koncu zelo jasno, da bo politična odločitev našla rešitev za to poročilo.

Obstaja potreba po poenostavitvi pravnega reda Skupnosti z razveljavitvijo tistih direktiv, ki vsebujejo določbe o merilnih sredstvih, ki se zaradi tehničnega napredka in uporabe mednarodnih standardov ne uporabljajo več. Pristop Komisije je razumen. Če bo načelo medsebojnega priznavanja zagotovilo prost pretok in če ne bo posebnih ovir, potem niso potrebni dodatki in države članice morajo sprejeti tehnične specifikacije.

Vendar pa razveljavitev direktive ne bi smela voditi do novih ovir na področju prostega pretoka ali do dodatnih upravnih bremen. Zagotoviti moramo, da ne bo vrzeli med starimi direktivami, ki se razveljavljajo, in direktivo iz leta 2004 o merilnih instrumentih.

Dalje, poročilo iz prve obravnave, ki je bilo sprejeto v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov, je omogočilo vključitev določb o merilnih instrumentih, ki jih zajemajo razveljavljene direktive, v splošno Direktivo o merilnih instrumentih. Države članice so dobile čas za raziskavo, ali bo razveljavitev direktiv pripeljala do pravne negotovosti.

V poročilu je vključena določba, da bo Komisija ocenila, če je treba merilne instrumente, ki sodijo v obseg delovanja razveljavljenih direktiv, vključiti v obseg delovanja Direktive o merilnih instrumentih. Ob upoštevanju dejstva, da je bila sprejeta horizontalna odločitev o korelacijskih tabelah, skupaj s poročevalci v senci predlagam, da se sprejme besedilo, dogovorjeno na prvi obravnavi s Svetom.

  Heide Rühle, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz se zahvaljujem poročevalcu in poročevalcem v senci za njihovo pristno sodelovanje. Menim, da lahko povem na kratko, saj so bile vse bistvene zadeve dejansko že obravnavane.

Vsekakor bo naša skupina podprla kompromis, ampak ravnamo tudi v skladu s predpostavko, da bo Komisija še enkrat kritično obravnavala vse zadeve v pregledu Direktive o merilnih instrumentih (MID). Jasno je, da podpiramo dejstvo, da je bil dosežen ta kompromis o korelacijskih tabelah. Vendar pa je ta kompromis časovno omejen in v prihodnosti se mora Svet odzvati močneje. Nismo več pripravljeni popuščati. Na koncu mora biti mogoče tudi spremljati države članice in zato nujno potrebujemo korelacijske tabele.

  Edvard Kožušník, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospod predsednik, že od začetka osebno podpiram izvirni predlog Komisije za umik vseh osmih direktiv brez nadomestka. Menim, da je bil predlog Komisije glaven primer pravega načina za poenostavitev evropskega prava in spodbujanje pristopa „boljše ureditve“. Ne smemo siliti k usklajevanju na vseh področjih za vsako ceno. Pomisliti moramo na druge regulativne instrumente kot le na predpise EU, kot so na primer mednarodni standardi. Uporabiti moramo tudi te alternativne regulativne instrumente v primerih, kjer bi morali biti učinkovitejši. Pri uvedbi predpisov na področju meroslovja bi raje videl prostovoljni sistem medsebojnega priznavanja nacionalnih predpisov, ki temeljijo na mednarodnih standardih, in ne centralizirano usklajevanje od zgoraj navzdol. Žal mi je, da Parlament skupaj z nekaterimi državami članicami ne podpira tega izjemnega in liberalnega pristopa Komisije, namesto tega pa daje prednost konzervativnemu pristopu k odpravljanju presežnih predpisov.

Vendar pa bi se kljub vsemu zelo rad zahvalil poročevalki za prizadevanja, ki jih je namenila iskanju skupne kompromisne rešitve. Pozdravljam njeno osebno navdušenje, zaradi katerega predlog Komisije ni izginil iz obzorja in je bil uspešno izveden vsaj del prvotnega namena.

  Oreste Rossi, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, smo za poročilo o meroslovju. To je zelo tehnično besedilo in takšno, ki ga na plenarnem zasedanju že več mesecev pričakujemo za glasovanje.

Poročilo, ki je šlo skozi pristojni odbor, je bilo predloženo prejšnjega marca in ta položaj se je vlekel toliko časa, ker je bilo treba doseči sporazum med 27 državami članicami o povezanih korelacijskih tabelah v Svetu.

Prava težava je v tem, da Evropska komisija še vedno ni predstavila predloga za direktivo o merilnih instrumentih, ki bi morala nadomestiti zastarele direktive, ki jih danes razveljavljamo, in enkrat za vselej urediti to zadevo. Rad bi pograjal Komisijo, ker je dosegla stopnjo, na kateri razveljavlja zastarele direktive ne da bi hkrati predstavila predlog za revizijo Direktive o merilnih instrumentih. Takšno vedenje ni opravičljivo in je daleč od izpolnjevanja potreb podjetij in državljanov.

Obenem bi rad pograjal prekomerni strah tistih, ki menijo, da je pravo držav članic nezmožno zapolniti vrzel med vacatio legis. K sreči imajo evropska podjetja sistem mednarodnih standardov za sektor, ki ni odvisen od predpisov EU in jih presega. Zato strah pred katastrofo med razglasom in začetkom veljavnosti direktiv ni utemeljen.

Podjetja bodo zapolnila vrzeli zakonodajalcev s svojimi trgovinskimi organizacijami, s svojim znanjem, s pravili, ki so si jih določila, da bi ustvarila dinamičen in uravnotežen trg. Ne smemo pozabiti na naša podjetja, ki v Evropi še naprej delujejo z velikimi težavami. Prenehati jih moramo stiskati z davki, birokracijo in smešnimi zahtevami.

Včasih se v Parlamentu delo opravi hitro. Zdrav razum in želja po doseganju dogovorov z drugimi evropskimi institucijami presegata politična nesoglasja.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Gospod predsednik, osem zastarelih direktiv o merilnih instrumentih na prvi pogled ni zanimiva politična tema, a dejansko njihova razveljavitev predstavlja otipljivo izpolnjevanje načela subsidiarnosti, pa tudi prizadevanja za „boljšo ureditev“. Na področju meroslovja že obstajajo mednarodni sporazumi, ki so zaradi globalizacije znanosti in trgovine postali nujni, in kakršno koli usklajevanje na evropski ravni zato ni res nujno. Pozdravljam odgovoren pristop naše poročevalke Anje Weisgerber, ki se je na eni strani odločila, da bo podprla predlog Komisije za popolno razveljavitev direktiv, pri čemer za sedem od njih pušča čas, da ustrezni meroslovni inštituti v državah članicah izvedejo analizo posledic za nacionalno zakonodajo.

Rešitev, ki jo bomo jutri vsekakor potrdili, bo zato tudi zanimiv preskus za druge direktive glede tega, ali bo medsebojno priznavanje predpisov na nacionalni ravni zadostno in ne bo vodilo do pravne negotovosti in bo zato bolj koristno kot sprememba ali pa popolno usklajevanje. Osebno bi bila presenečena, če bi države članice dale prednost usklajevanju.

Rada bi čestitala poročevalki za dosego popolne podpore v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov in rada bi se ji zahvalila, ker je s pogajanji dosegla trden položaj s Svetom.

  Malcolm Harbour (ECR). – Gospod predsednik, najprej bi se rad tudi jaz rad zahvalil Anji Weisgerber, ki je odločna članica Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in je številne izmed teh zelo tehničnih poročil izvedla zelo prizadevno, in to je dober primer tega.

Mislim, da smo takoj po tem, ko se je začela ukvarjati s tem, kar je bilo kmalu po lanskih volitvah, vsi čutili, da bo tisto, kar se je na prvi pogled zdelo kot varljivo enostaven predlog Komisije za razveljavitev na videz zastarele zakonodaje, rešeno dokaj hitro in brez velikih prerekanj.

Čas, ki je bil potreben za to, in sorazmerna zapletenost rešitve kažeta, da deregulacija in zmanjševanje birokracije nista tako enostavna, kot bi si nekdo mislil. Zelo preprosto si je izmisliti te enostavne besedne zveze o deregulaciji, a v resničnem svetu vedno obstajajo ljudje, ki želijo ohraniti predpise. Takoj, ko je ta predlog prišel pred Svet, smo se začeli zavedati nekaterih globoko ukoreninjenih težav pri posameznih državah. Nekatere države so imele težave z merjenjem teže plovil ali za alkoholmetri ali z merilniki zračnega tlaka v plašču motornih vozil. Vsakdo je imel svoje posebno vprašanje.

Moj splošni zaključek ni povezan z vrednostjo predloga, ker bomo čez nekaj mesecev imeli alternativni predlog, zaradi katerega bo ta učinkovito zastaral in skoraj bi lahko čakali na to. Moj poziv komisarju se glasi, da si mora Komisija mnogo podrobneje pogledati svojo presojo vpliva in svojo domačo nalogo o predlogih za deregulacijo in pripraviti države članice do tega, da se bodo z njimi ukvarjale, preden bo izdelala te predloge.

Po premisleku menim, da bi lahko za to porabili več časa, če bi nam bilo dovoljeno. To je uspeh za odbor, a rekel bi, da omejen uspeh, in iz tega se moramo nekaj naučiti, ko gremo naprej.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, tudi jaz pozdravljam predloge poročevalca in vsekakor živimo v mnogo manjšem svetu kot kdaj koli prej. Medsebojno delovanje med ljudmi je mnogo večje in to se bo zagotovo hitro nadaljevalo v prihodnosti, torej je očitno, da bo tem boljša tem večja usklajenost na področju merilnih instrumentov. Vsekakor pozdravljam razveljavitev meroslovnih direktiv in zmanjšanje birokracije za 25 %.

Včasih mislim, da podcenjujemo sposobnost ljudi, da se prilagodijo. V svoji domači državi sem bil priča, kako hitro smo se prilagodili s starih funtov, šilingov in penijev na evre in cente in tudi v zadnjih letih z milj na kilometre v smislu potovanja in hitrostnih omejitev. To je za mnoge poenostavilo življenje in tako bo še naprej. Mislim, da je to korak v pravo smer, zato ponovno izražam čestitke.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, hvaležen sem vsem, ki so spregovorili med to razpravo, ker to pomeni, da obstaja zanimanje za ta predlog poenostavitve. Zato želim ponovno poudariti prednosti, ki jih prinaša ta izbira in s tem prednosti, ki izhajajo iz nje.

Tu govorim o prednostih za potrošnike, proizvajalce instrumentov in nacionalne upravljavce. V odgovor na posebno vprašanje, ki ga je izpostavila gospa Gebhardt, bi vam rad zagotovil, da je Komisija pripravljena izvesti študije, ki so potrebne za ponoven pregled utemeljitev v prid usklajevanju do aprila 2011.

V odgovor gospodu Rossiju, ki je kritiziral Komisijo, a je zdaj zapustil sejno dvorano –potem, ko podaš kritiko, bi bilo dobro prisluhniti tudi odgovoru –, obstaja skupna izjava Parlamenta, Sveta in Komisije o tej zadevi, ki se glasi, navajam: „V skladu s členom 25 Direktive 2004/22/ES o merilnih instrumentih sta Evropski parlament in Svet povabila Komisijo, da do 30. aprila 2011 poroča o izvajanju te direktive in po potrebi predloži zakonodajni predlog“. Kakor sem povedal v svojem govoru na začetku razprave, nameravam ravnati v skladu s to izjavo.

Hvala, gospod predsednik, gospe in gospodje, za vašo zavezanost in sodelovanje. Nazadnje, glede teme korelacijskih tabel Komisija podpira stališče Parlamenta.

  Anja Weisgerber, poročevalka. – (DE) Gospod predsednik, rada bi izrazila svojo iskreno zahvalo vsem kolegom poslancem, pri tem pa bi rada vključila tudi to, da cenim njihove dragocene prispevke k nocojšnji razpravi. Po glasovanju, ki je potekalo zjutraj, moramo našo osredotočenost preusmeriti v prihodnost. Seveda se veselimo, da bi videli, kakšna bodo na koncu posamezna pravila in predpisi – Komisija je zdaj oznanila, da bo predložila predlog za Direktivo o merilnih instrumentih (MID) do konca aprila. Prav tako bo mogoče preveriti, če je treba vključiti katerega od posameznih zakonodajnih režimov, ki jih umikamo iz obtoka.

Kakor je povedala gospa Comi, je pomembno, da ne nastane pravna praznina. Gospa Gebhardt, lahko vam povem, da je bila to tudi zelo pomembna skrb Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in lahko smo jo pripeljali do konca. Vendar pa je zame pomembno omeniti tudi, da se od držav članic zahteva, da še bolj natančno dokumentirajo, zakaj bi bilo treba nekatere vidike ali elemente ohraniti, saj le v teh okoliščinah resnično potrebujemo evropske predpise; sami po sebi niso cilj.

Veselim se tudi internetnega posveta, ki ga je naznanila Komisija in bo potekal 6. septembra in 1. novembra 2011. Posvet bo vključeval tudi podjetja, ki jih to zadeva, organe oblasti in tako dalje. Še enkrat, pozorno bom prisluhnila podjetjem. Tudi, ko gre za obstoječo direktivo, sem preverila, ali so ti merilni instrumenti še vedno uporabljajo in, kot se je izkazalo, je bil odgovor v vsakem posameznem primeru – na primer iz mojega vinogradniškega združenja, ki sem ga vprašala glede alkoholmetrov –, da se takšna oprema zagotovo ne uporablja več. Zato si moramo to zelo skrbno ogledati. Če želimo resnično napredovati proti temu cilju, da se birokracija v Evropi do leta 2012 zmanjša za 25 % – in to seveda ni več tako daleč –, moramo na tem področju močno napredovati. Mi kot Parlament, smo pripravljeni odigrati svojo vlogo.

Nazadnje pa bi rada povedala le še eno stvar o korelacijskih tabelah. Na tej točki bi rada izjavila, da imamo tu ponovno kompromis, a glede prihodnosti bi rada pozvala države članice, naj se zavežejo, da dejansko izdelajo te tabele, ker gre tu resnično za enotno uveljavljanje pravil in predpisov po vsej Evropi.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri (sreda, 15. december 2010).

20. Varnost igrač (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je vprašanje za ustni odgovor za Komisijo o varnosti igrač, ki so ga vložili v imenu Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) Andreas Schwab, Anja Weisgerber, Marianne Thyssen, Anna Maria Corazza Bildt, v imenu Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu Evelyne Gebhardt, Christel Schaldemose, Anna Hedh, Barbara Weiler, v imenu Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo Cristian Silviu Buşoi, Jürgen Creutzmann, Antonija Prvanova, Nadja Hirsch, v imenu Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze, in v imenu Evropskih konzervativcev in reformistov Malcolm Harbour (O-0195/2010 - B7-0658/2010).

  Anja Weisgerber, vlagateljica. – (DE) Gospod predsednik, v zvezi s sprejetjem Direktive o igračah bi rada opozorila, da smo imeli ob sprejetju te direktive v mislih cilj, da poskrbimo za večjo varnost otroških igrač, saj imajo zlasti otroci, ki še rastejo in se razvijajo, še posebno občutljiv odziv na nevarne snovi in na kemične snovi. Ob upoštevanju najsodobnejšega znanstvenega znanja na tej točki smo skozi evropsko zakonodajo povsod po svetu določili stroge zahteve za igrače.

Kakor vsako leto, pride to vprašanje v ospredje pred božičem in tudi meni osebno kot bodoči mami je to vprašanje blizu in mislim, da je zelo pomembno, da imamo stroge standarde. Zato sem pomagala začeti to razpravo.

To sem storila vpričo novih strokovnih mnenj, s katerimi je bilo zaključeno, da najstrožje mejne vrednosti za težke kovine glede na zadnja znanstvena spoznanja niso dovolj stroge. V direktivo smo vključili klavzulo posebej za takšne primere, kar omogoča spremembo in poostritev mejnih vrednosti v kasnejšem času in sedaj moramo to klavzulo uporabiti. Komisar Tajani, k temu smo pred enim letom pozvali tudi vašega predhodnika.

Vesela sem, da bo Komisija, kakor razumem, danes končno objavila mejne vrednosti za nekatere težke kovine, ki jih je treba poostriti, čeprav z zamudo od takrat, ko smo k temu pozvali, in zagotovo smo k temu spodbudili z današnjo razpravo. Vendar pa moramo na splošno pregledati vse nevarne snovi in zato se ne smemo omejiti le na težke kovine. Namesto tega moramo raziskati najnovejše informacije o nevarnih snoveh, znanih pod imenom policiklični aromatski ogljikovodiki (PAH). Če bi se izkazalo, da je nujno popraviti mejne vrednosti, da bi zaščitili naše otroke, pozivam, da se zakonodaja popravi tudi v tem smislu. Navsezadnje gre tu za varnost naših otrok.

  Evelyne Gebhardt , vlagateljica. – (DE) Gospod predsednik, vsako leto znova imamo to razpravo o varnosti igrač. Vsako leto znova ugotavljamo, da je treba še mnogo stvari izboljšati. Tu med drugim govorimo o snoveh, znanih kot snovi, ki so rakotvorne, mutagene in strupene za razmnoževanje (CMR) in povzročajo raka ter so lahko zelo nevarne za zdravje in v nekaterih primerih celo za življenje otrok.

Te nove informacije vsekakor kažejo, da moramo poskrbeti, da bodo mejne vrednosti spremenjene, in Komisijo pozivamo, naj to končno stori. Komisar, resnično upam, da se bo to dejansko zgodilo.

Vendar pa to ni edina težava. Obstaja še ena težava, in sicer tržni nadzor in tu imajo odgovornost tudi države članice. Njihova odgovornost je, da zagotovijo, da pridejo na trg le igrače, ki resnično izpolnjujejo varnostne standarde, ki smo jih sprejeli. Obžalovanja vredno pa je, da to ni vedno tako. Zato moramo zagotoviti, da se ti varnostni standardi izboljšajo.

Tretja in zadnja točka, ki jo želim podati, pa je povezana s trženjem igrač. Mnogo ljudi meni, da je oznaka CE kazalnik varnosti. Vendar ni, kar pravi sama Komisija. Zato je čas, komisar, da Komisija premisli, kako bi lahko izdali evropsko varnostno oznako, ki je resnično zanesljiva in jo nadzirajo tretje strani, neodvisni organi in telesa, da nevarna igrača preprosto ne bo mogla na trg ali v trgovine, kjer lahko ogrozi zdravje naših otrok. Menim, da moramo v tem smislu poravnati velik dolg in še vedno je treba storiti veliko stvari in to nujno.

  Cristian Silviu Buşoi, vlagatelj. – Gospod predsednik, varnost igrač je zelo pomembna tema in ne le zato, ker je zdaj tisti čas v letu, ko se znatno poveča prodaja igrač. Naša dolžnost v vlogi predstavnikov državljanov EU je, da zagotovimo, da bomo skrbeli za najboljše interese potrošnikov in zaščito otrok.

Revidirana Direktiva 2009/48/ES je namenjena zagotavljanju potrošnikom, da igrače, ki se prodajajo v EU, izpolnjujejo najvišje varnostne zahteve v svetovnem merilu, zlasti tiste, ki so povezane z uporabo kemičnih snovi. Ukrepi tržnega nadzora so bili okrepljeni. Dokumentacija, ki jo morajo proizvajalci in uvozniki zdaj imeti na razpolago za nadzor, mora vsebovati podroben opis načrta in proizvodnje igrače, posebne informacije o sestavinah in materialih, ki so uporabljeni v igrači, in tudi analizo nevarnosti, ki jih lahko predstavlja igrača.

Vendar pa so v znanstvenih mnenjih Znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljska tveganja o oceni mejnih migracijskih vrednosti kemičnih elementov v igračah, v katerem je navedeno, da metoda, ki se uporablja za merjenje migracij kemičnih elementov, ni zanesljiva. Zato zahtevamo razjasnitev metode za preračun, ki je bila izbrana za ureditev CMR – kemičnih snovi v igračah. Prav tako obstaja razlog za skrb glede igrač, namenjenih otrokom, mlajšim od treh let. Glede na to, da je to najbolj ranljiva starostna skupina, bi bilo treba igrače, namenjene tem otrokom, testirati neodvisno.

Zadnja poročila RAPEX prav tako izpostavljajo težave glede tržnega nadzora igrač. Na trg EU še vedno vstopajo številne igrače, ki predstavljajo veliko nevarnost za najbolj ranljive potrošnike.

Obstajajo jasni znaki, da je treba revidirano Direktivo o varnosti igrač okrepiti, da bi zagotovili najvišjo raven zaščite za naše otroke. Menimo, da je treba ta vprašanja obravnavati čim prej in zagotoviti, da po uvedbi revidirane direktive ne bo ostalo vrzeli. Ostati moramo osredotočeni na varnost igrač, nadzor trga in preprečevanje uporabe nevarnih snovi v izdelkih, ki so posebej namenjeni otrokom.

  Malcolm Harbour, vlagatelj. – Gospod predsednik, menim, da je pomembnost vprašanja, ki ga obravnavamo nocoj, dejstvo, da je ta odbor še naprej izredno pazljiv glede vprašanj, povezanih z varnostjo igrač, kakor seveda tudi glede celotnega obsega potrošniškega blaga. Zato smo v sprejetje revidirane Direktive o igračah vložili ogromno truda.

A stvari se tu ne ustavijo in zato menim, da je dobrodošla priložnost, da vam damo, Komisiji, možnost, da nam zagotovite, da zelo pozorno spremljate razvoj dogodkov, rezultate testov in zagotavljanje, da se določbe obstoječe zakonodaje in prihodnje zakonodaje še naprej posodabljajo, da bodo odražale vedno večjo količino znanstvenih dokazov o morebiti nevarnih kemičnih snoveh. In sem je seveda vključen potreba po doslednih metodah testiranja. Del vprašanja je, da v mnogih primerih ugotavljamo, da se proizvajalci igrač srečujejo s težavami pri pridobivanju nekaterih skladnih standardov za testiranje in vem, da boste to obravnavali.

A rad bi omenil širše vprašanje, ker menim, kakor so povedali številni kolegi, da tu ni vprašanje le ureditev; tu gre za vprašanje celotne verige preskrbe igrač, velik del katere ne prihaja iz Evropske unije, ampak od zunaj.

Nedavno me je povabil vaš kolega, komisar Dalli, naj na pomembnem tristranskem vrhu med Američani in Evropejci na Kitajskem kot predstavnik Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov govorim o varnosti igrač. In ena pomembnih stvari, ki smo jih počeli tam in ki jih je storila Komisija – in zaupam jim –, je bila, da smo govorili s kitajskimi proizvajalci o načrtovanju varnosti izdelka od samega začetka: poznavanje teh direktiv. To nima nič z označevanjem, to nima nič s testiranjem tretjih strani; dejansko so to osnovna načela prenosa informacij in znanja, da bomo zagotovili, da se varnost načrtuje v izdelkih od samega začetka. In potem se ti varni izdelki vzdržujejo pri proizvodnji z ustreznimi sistemi kakovosti, ne le za samo igračo, ampak za vse njene dobavitelje.

Tako se torej zagotavlja varnost. Tu ne gre za označevanje. Tu gre za pravi regulativni okvir, kar pomeni, da moramo poskrbeti, da bodo vsi v preskrbovalni verigi razumeli svoje odgovornosti.

  Heide Rühle, vlagateljica. – (DE) Gospod predsednik, imam pripombo, ki bi jo rada naslovila na gospoda Harbourja. Gospod Harbour, to se dobro sliši, a še vedno mislim, da moramo tudi mi opraviti nekaj dela. Ne more biti naključje, da v Parlamentu razpravljamo o vprašanju varnosti igrač pred vsakim božičem, kar ponovno počnemo letos. Lansko leto smo razpravljali o rakotvornih snoveh v igračah, znanih kot mehčalna sredstva. Komisar Verheugen nam je lani izrecno obljubil, da bodo nove študije in da bo ukrepal, kjer bo to primerno. Te študije so na mizi od sredine letošnjega leta. Glede na podatke študije odbora SCHER, Znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljske tveganja, so mejne vrednosti za PAH – rakotvorne snovi – previsoke. Tudi metode testiranja niso dovolj zanesljive. O tem moramo razmisliti. Moja vprašanja komisarju so, kako bo reševal zadeve, ki jih je nasledil v tem pogledu in kakšne ukrepe bo sprejel zaradi te kritike in na tem področju?

Tudi mejne vrednosti za težke kovine, zlasti za svinec, „niso več primerne“, če citiram še eno študijo odbora SCHER. Kaj to pomeni za nas? Če bomo prilagodili vrednosti za težke kovine, ali bomo zagotovili drugačne mejne vrednosti v komitološkem postopku? Komisijo pozivam, naj ukrepa tudi na tem področju.

Poleg tega še vedno pričakujemo obljubljene mejne vrednosti za hrup, ki ga ustvarjajo igrače in je škodljiv za zdravje. Te vrednosti so nam bile obljubljene, ko smo končali prvo obravnavo; kmalu nam jih je treba predstaviti. Upam, da bomo kmalu imeli te vrednosti.

Nenazadnje pa bi se rada še enkrat vrnila k vprašanju nadzora trga, saj so najboljše direktive vredne le toliko, kot je vreden njihov nadzor trga, kar na koncu zagotavlja nadzor skladnosti z direktivami, in seveda k vprašanju tarif. Gospod Tajani seveda ve, da bi z veseljem sodelovali z njim na tem področju. Gospa Schaldemose je poročevalka, ki skrbi za to, da bodo ravno na tem področju izvedeni nadaljnji ukrepi. Skupaj bomo skrbno delali na tem. To bo naslednji pomemben korak skupaj z vprašanjem mejne vrednosti za težke kovine in rakotvorne snovi.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, razprava na plenarnem zasedanju o varnosti igrač v Evropski uniji ne bi mogla priti ob primernejšem času, kot je ta del leta, zlasti ob upoštevanju nedavnih dogodkov, ko smo bili priča temu, da so države, kot je Belgija, umaknile različne vrste igralnih podlog s trga, ker je bila vsebnost formamida, kemične snovi, ki je razvrščena med rakotvorne, mutagene in za razmnoževanje strupene snovi, dovolj visoka, da je veljala za nevarno za zdravje otrok, druge države, kot je Francija, pa ustrezno pospešujejo svoj tržni nadzor teh istih proizvodov.

Ta trenutek pričakujemo obvestilo o ukrepih, ki so jih sprejeli nacionalni organi oblasti, in nato bomo poskrbeli, da bodo zagotovljene podatke takoj analizirali naši znanstveni odbori. Če bo kot rezultat teh testov, kot rezultat znanstvenih podatkov potrjeno, da takšne koncentracije formamida resnično predstavljajo nevarnost za zdravje otrok, potem bomo ravnali po postopku v odboru in izvedli vse ukrepe, ki so potrebni, da se ustrezno spremenijo določbe direktive. Direktiva – in rad bi pomiril gospoda Harbourja – vsekakor ureja takšen mehanizem, kar pomeni, da jo je mogoče stalno posodabljati, da bo odražala zadnje razpoložljive znanstvene podatke.

Kakor je omenila gospa Weisgerber, je na primer Komisija že izvedla te spremembe za nekatere kemične snovi, kot sta svinec in kadmij, tako da so njune vrednosti v skladu z zadnjimi znanstvenimi podatki. Te spremembe bodo temeljito pregledane v skladu z regulativnim postopkom; tako bo Parlament popolnoma vključen v to delo. Vendar pa se vrh mehanizmov, ki jih ureja postopek v odboru – in tu naslavljam gospo Rühle – osebno obvezujem, da vas bom stalno obveščal o napredku glede teh dveh snovi.

Glede drugih posebnih vprašanj, ki so bila izpostavljena v predloženem vprašanju, bi rad začel z Znanstvenim odborom za zdravstvena in okoljska tveganja, ki navaja študijo, ki jo je izvedel Skupni raziskovalni center za analizo metodologije, ki se uporablja v laboratorijih za identifikacijo sledi težkih kovin, kot je svinec, v igračah. Te analize so bile izvedene v skladu s standardom EN 71-3.

Po podatkih študije je v analizi sodelovalo 40 laboratorijev, med katerimi so 15 od teh države članice sporočile kot kvalificirane za ocenjevanje ustreznosti igrač v okviru pomena direktive. Le trije od 40 laboratorijev so napačno razložili rezultate analiz. Komisija je poslala rezultate teh študij državam članicam, ki so sporočile imena laboratorijev, in samim laboratorijem, pri tem pa so jih povabile, naj sprejmejo ustrezne ukrepe.

Zadevna študija je bila poslana tudi Evropskemu odboru za standardizacijo, da jo bo mogoče vključiti v pregled standarda EN 71-3, ki je zdaj v pripravi. Cilj pregleda je vzpostaviti nov standard do določenega roka, namreč do leta 2013, za uporabo novih določb o kemičnih snoveh.

Glede te nove direktive o igračah, ki je bila sprejeta maja 2009: njena osnova je novi zakonodajni okvir za trženje izdelkov in zagotavlja večji nadzor trga. Države članice morajo zagotavljati instrumente, ki so nujni za zagotavljanje, da so evropskim potrošnikom dostopni le varni proizvodi. Njihova dolžnost je krepiti širše kontrole in zagotavljati, da njihovi inšpektorati učinkovito spremljajo proizvode, ki so že na evropskem trgu. Nazadnje, če bi države članice odkrile kakršne koli nepravilnosti pri igračah, morajo takoj obvestiti druge države o tem podatku preko sistema RAPEX, sistema EU za hitro opozarjanje o nevarnih potrošniških izdelkih.

Gospod Harbour, Komisija zelo tesno sodeluje s kitajskimi organi oblasti, zlasti glede varnosti igrač. Evropski in kitajski strokovnjaki na tem področju se redno srečujejo, da bi izmenjali informacije o veljavni zakonodaji in standardih in tudi o upravnih praksah. Inšpektorji kitajskih oblasti se usposabljajo, da bi izboljšali kakovost proizvodov.

Glede mejnih vrednosti kemičnih snovi, gospod Buşoi, je res, da ima pred znanstvenim stališčem prednost metoda, ki temelji na migracijah, ker temelji na resničnih tveganjih, ki so jim izpostavljeni otroci. Vendar pa določanje mejnih migracijskih vrednosti pomeni ocenjevanje tveganja in izpostavljenost tveganju, pa tudi dopuščanje sprejemljivih dnevnih vnosov, da bi izračunali te mejne vrednosti. Glede na veliko število kemičnih snovi – več kot 1000 – in pomanjkanje zadostnih informacij o vseh teh ne moremo izvajati te metode z znanstvenim znanjem, ki ga imamo zdaj.

Glede na povedano direktiva že določa mejne migracijske vrednosti za nekatere kemične snovi, za katere so na voljo znanstveni podatki, in dopušča, znova preko postopka v odboru, da bi morala biti prihodnja uvedba mejnih migracijskih vrednosti po znanstvenih podatkih na voljo za druge nove snovi.

Gospa Rühle, kar zadeva spojine in policiklične aromatske ogljikovodike, je te snovi mogoče najti v različnem potrošniškem blagu in ne le v igračah. Tako je bila možnost sprejetja posebnih ukrepov sedaj testirana v okviru uredbe REACH, ki ima širši obseg, in kaže, da je to najbolj ustaljena in učinkovita metoda.

Igrače, ki so namenjene otrokom, mlajšim od treh let, so predmet strožjih predpisov. Otroci, mlajši od te starosti, so bolj ranljivi in zahtevajo večjo zaščito. Če bi obstajali dvomi glede starostne skupine, za katero je igrača namenjena, mora proizvajalec uporabljati najstrožje standarde. Vendar pa kaže, da ni opravičila za to, da so vse igrače predmet enakih omejitev kot igrače, namenjene dojenčkom. Izpostavljenost nevarnosti in način, kako se te igrače uporabljajo, dejansko nista enaka. Dalje, nekatere kategorije igrač, ki so namenjene za starejše otroke in za katere niso bila zabeležena tveganja ali nesreče, bi bile na koncu tako preprosto prepovedane. Ta metoda ne bi bila sorazmerna in bi bila v nasprotju s ciljem boljše ureditve.

Nova direktiva prav tako prepoveduje uporabo kemičnih snovi, ki sodijo v kategorijo rakotvornih, mutagenih ali strupenih za razmnoževanje, ampak ta Parlament se je sam odločil, da popolna prepoved brez možnosti odstopanja ne bi bila niti upravičena niti realistična. Vendar pa, če snov ne predstavlja zdravstvenih tveganj, ker je nedostopna, potem recimo naj ne bi bila prepovedana.

Ocene je treba izvesti na osnovi posameznih primerov z znanstvenimi informacijami, ki so na razpolago za posamezne snovi. Strožje omejitve se lahko sprejmejo v okviru postopka v odboru za zagotavljanje ustrezne ravni varnosti. Komisija bo to predlagala, kadar koli bo zaradi resničnega tveganja in posebnih podatkov to veljalo za nujno.

Kakor veste, bo nova direktiva za gospodarske subjekte veljala od julija 2011. Obveznosti v zvezi s kemičnimi snovmi bodo veljale od julija 2013. Zagotavljanje, da vsi tisti, ki jih to zadeva – države članice in gospodarski subjekti –, uporabljajo nova pravila, in povezovanje nujnih prilagoditev znanstvenemu napredku, sta za Komisijo prednostni nalogi.

Zlasti države članice so se že dvakrat sestale, da bi razpravljale o spremembah nekaterih obveznosti, povezanih s kemičnimi snovmi, in sicer oktobra 2009 in septembra letos. Naslednje srečanje je načrtovano za april 2011, da se zaključi to delo.

Prav tako je bila sestavljena skupina strokovnjakov za kemične snovi, da bi vodila Komisijo. Ta skupina je imela Novembra že sestanek, ki je ustvaril dobre rezultate glede opredelitve vprašanj, ki jih je treba obravnavati, in glede možnosti, ki jih je treba predložiti. Naslednje srečanje je načrtovano za januar 2011.

Gospod Harbour, glede nadzora trga, bom imel možnost na vaša vprašanja odgovoriti ob kasnejši priložnosti.

  Lara Comi, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Direktiva o varnosti igrač je pomenila pomemben korak naprej na področju zaščite otrok do 14. leta starosti. Določa osnovne zahteve, ki jih morajo igrače izpolnjevati pri proizvodnji in preden so dane na trg.

Evropska telesa za usklajevanje so pripravila usklajene evropske standarde na podlagi osnovnih zahtev: ustreznost igrač ocenjuje in zagotavlja oznaka CE, ki zagotavlja visoko raven varnosti glede mednarodnih standardov. Seveda upam, da bodo čez čas oznako CE zamenjali mikročipi. Dalje, osebno menim, da Evropska unija stalno stremi k posodabljanju svojih varnostnih preskusov, ki jih vedno bolj prilagaja novim tehnologijam.

Povedati moram, da sem zbegana glede potrebe po izvedbi razprave takoj pred božičem glede študije, v kateri je navedeno, da test o mejnih migracijskih vrednostih za kemične elemente v igračah ni skladen. Ne povzročajmo lažnih opozoril in ne skrivajmo jih za upravičeno potrebo po stalnem posodabljanju naših sistemov nadzora, ker bi lahko to škodilo tudi mnogim evropskim podjetjem, ki delujejo v sektorju igrač in ravnajo v skladu z veljavnimi pravili, in to bi se lahko zgodilo v času, ki je ključen za njihovo proizvodnjo.

Dalje, velja omeniti, da je treba izboljšave na področju zakonodaje vedno primerjati z izboljšavami pri njeni uporabi. Medtem ko se bo naše delo tu v Evropskem parlamentu nadaljevalo v smeri izboljšanja kakovosti igrač, pa je moje upanje za novo leto, da bodo neevropske države uporabljale naše standarde kot model, da bi izboljšale kakovost svojih proizvodov na mednarodni ravni.

  María Irigoyen Pérez, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospod predsednik, komisar, direktiva, ki je bila sprejeta leta 2009, je bila uspešna, ker posodablja zakonodajni okvir, ki ureja varnost igrač. Je pomemben korak v pravo smer, saj nam kaže pravo pot, a to ni dovolj.

Stalno moramo biti pazljivi in pozorni, da bomo zagotovili, da igrače, ki se prodajajo, ne bodo ogrožale zdravja in varnosti otrok. Vse igrače na trgu morajo biti v skladu s sedanjo zakonodajo.

Pregledati in izboljšati moramo mehanizme nadzora za odkrivanje nevarnih igrač glede snovi, ki veljajo za rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje (snovi CMR), dišave ali druge nevarne snovi, kot so heteropolianionske (HPA) spojine.

Zakonodaja, ki naj bi jo upoštevali, mora biti bolj jasna glede opozoril v zvezi z najmanjšo starostjo in nevarnostmi, ki izhajajo iz neustrezne rabe. Zagotoviti moramo, da bo priporočena starost za igrače temeljila na študijah vedenja otrok.

Sposobni moramo biti prilagoditi našo zakonodajo znanstvenemu napredku, ki temelji na temeljitih študijah, in strožji pri nadzoru trga in uvoza igrač.

Sodelovati moramo, povečati sodelovanje med državami članicami in se zanesti na carinske službe, ki sodelujejo pri nadzoru poti, po kateri gredo uvožene igrače.

Evropejci se pripravljajo na božične nakupe in zagotoviti moramo, da bodo proizvodi, ki jih kupimo, v skladu z vsemi varnostnimi zahtevami.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Gospod predsednik priporočilo Znanstvenega odbora Komisije glede omejitev za sprostitev šestih kemičnih snovi ni nedvoumno in zaradi tega je bilo postavljeno to vprašanje. Strinjam se s šestimi strokovnjaki, ki so izvedli oceno, da niso mogli jasno dokazati škodljivosti teh snovi za otroke, ker pri simulaciji izpostavljenosti uporabljajo vodo in ne slino otrok, ki vsebuje laktozo. Ne moremo pustiti staršev mladih otrok v dvomu glede morebitnih zdravstvenih tveganj igrač, ki so narejene iz sintetičnih materialov, vendar, in zato bi rada vprašala Komisijo, ali namerava nadaljevati svojo raziskavo tako, da bo začela delati poskuse na primer na miših, kakor se je zgodilo pri raziskavi učinkov bisfenola, ki se sprošča iz stekleničk za hranjenje otrok, ki so narejene iz sintetičnih materialov in ki bodo zdaj od marca prepovedane po EU.

Rada bi zastavila še dve posebni vprašanji. Ali se Komisija strinja s predlogom Znanstvenega odbora, ki priporoča, da dopustna izpostavljenost za otroka znaša do 50 % izpostavljenosti odrasle osebe? Dalje, ob upoštevanju dejstva, da Znanstveni odbor priporoča zmanjšanje mejne vrednosti kadmija z 0,5 mikrograma na kilogram teže otroka na dan na 0,36 mikrograma, bi rada vprašala, kako bo Komisija prenesla ta zaključek in tudi druge ugotovitve Odbora v posebne ukrepe v zvezi z mejnimi vrednostmi za otroke in tudi drugo potrošniško blago. Komisar, res bi radi vedeli, kakšen je časovni razpored za te ukrepe, da bodo starši majhnih otrok vedeli, pri čem so.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Gospod predsednik, medtem ko sem poslušala komisarja, ki je tako inteligentno govoril o policikličnih ogljikovodikih, rakotvornih in strupenih snoveh, sem za trenutek pomislila, da je kemik in ne komisar. Potem sem se spomnila, da je komisar, odgovoren za to vprašanje, in zato bi morala biti prva zadeva, ki bi jo moral storiti, da nam podrobno odgovori glede oznake CE, vprašanje, ki ga je izpostavila kolegica poslanka, Evelyne Gebhardt, oznaka, ki naj bi bila jamstvo za varnost igrač, s katerimi se igrajo naši otroci. Potem sem spoznala, da ni odgovoril zaradi zelo izrecnega razloga: ta petek bo natanko dve leti od takrat, ko je nekdanji komisar podpisal varnostni sporazum s prodajalci in uvozniki igrač v trgovini z igračami zunaj Bruslja. Danes mineva osemnajst mesecev, od kar imamo novo direktivo; in kljub temu smo danes ponovno tu, kot lani, kakor je po pravici izpostavil predsedujoči, in govorimo o isti temi, varnosti igrač, in letos so stvari še bolj resne, ker imamo recesijo, in v recesiji bodo šli starši, ki želijo kupiti igrače in jim primanjkuje denarja, v tržni sektor, ki prodaja podstandardne igrače. Vendar pa podstandardne igrače povzročajo tri probleme: prvič, ta tržni sektor ne ve, kaj počne; drugič, nima osebja, in tretjič, ni kontrol, kar pomeni, da še vedno nimamo zaščite. Kakor vsi vemo in sprejmemo, so otroci najbolj ranljiva stvar, ki jo imamo, in kakor ste po pravici povedali, komisar, so najbolj ranljivi člani družbe. Prosim, odgovorite glede oznake CE, ki je jamstvo za varnost. Rotim vas, komisar, da najdete praktično rešitev, da naslednje leto na bomo tu obravnavali istega vprašanja, ne mi ne vi.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, tema varnosti igrač je pomembna za vse družine po Evropski uniji. Medtem ko so starši dolžni zagotoviti varnost otrok za katere odgovarjajo, morajo biti prepričani v vedenju, da so igrače, s katerimi se igrajo njihovi otroci, varne. Dejansko sem nocoj s seboj prinesla nekatere igrače, da nas spomnim, kakšne so videti nekatere igrače.

Zato mi tale lahkoten odnos do varnosti igrač in dejstvo, da smo še vedno tu ob 11.30 ponoči, da ponovno sprašujemo o varnosti igrač, ni preveč po godu. Kaj je torej treba storiti?

Od Komisije bi rada zvedela, katera podjetja, ki neposredno prodajajo ali distribuirajo igrače, so bila uspešno preganjanja zaradi zlorabe oznake CE? Glede teme nadzora trga so zaradi varčevalnih ukrepov, ki vplivajo na mnoge države članice, ravno te organizacije tiste, ki so tu, da bi zaščitile potrošnike, ki izginjajo, te pa se združujejo z drugimi organizacijami, ki jim vlada denar, njihovo financiranje se umika in zmanjšujejo se njihove pristojnosti. Na lokalni ravni – pogosto v prvi vrsti v boju proti nevarnim igračam – bodo zmanjšanja proračuna vplivala na učinkovitost trgovinskih standardov.

Ali lahko Komisija in Svet raziščeta, če bodo ta zmanjšanja pomenila kršitev zavez, podanih v Direktivi o splošni varnosti proizvodov, glede učinkovitega zagotavljanja sredstev, in kakšen nadzor se izvaja za zagotavljanje, da države članice varujejo otroke pred nevarnimi igračami? Ali bo za ta namen Komisija predložila zakonodajo o skupnem evropskem okviru za nadzor trga?

Kakor v nocojšnjem vprašanju so ljudje priznali delo sistema RAPEX. Vendar pa so njegova sredstva omejena in mogoče je storiti več za izmenjavo informacij in čim prejšnji umik nevarnih izdelkov s trga. Kakšna podpora se daje izmenjavi najboljših praks med nadzorniki v Evropski uniji? Poleg tega, ali bo Komisija uvedla obsežno podatkovno zbirko na ravni EU o nesrečah in poškodbah in to uvedla ob prvi priliki za otroke in škodo, ki je povezana z igračami, da bo mogoče nevarne proizvode odstraniti s trga takoj, ko bo to fizično mogoče?

Upam, da bomo v letu 2011 enkrat za vselej priča izboljšani zavezanosti za reševanje problema nevarnih igrač na evropskem trgu.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, večna resnica je, da je naša prihodnost v rokah naših otrok. Zato je izredno pomembno, da poskrbimo, da ostanejo varni od najzgodnejše dobe in da se zagotovi, da bodo uporabljali visokokakovostne igrače, ki ne predstavljajo tveganja za zdravje. Vendar pa je določanje metod testiranja le en vidik zagotavljanja varnosti igrač. Najpomembnejša je skladnost z zakonodajo. Obsežno testiranje pa tudi uporaba sankcij z resnim svarilnim učinkom v primeru nepravilnosti sta zlasti pomembna v primeru uvoženih proizvodov. Pogosto poslušamo o nevarnostih za zdravje v zvezi s cenenimi igračami slabe kakovosti, ki v prvi vrsti izvirajo iz Daljnega vzhoda. Kot oče pogosto ugotavljam, da namesto tega, da bi jih odvrnili s strožjimi inšpekcijami, takšni ničvredni proizvodi najdejo pot v roke naših otrok v vedno večjem številu in različicah. Preprečiti moramo nadaljnji pritok takšnih igrač in podpreti razširjeno uporabo igrač iz naravnih materialov.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, o tej zadevi sem govoril lani in kot mnogi govorniki sem tu nocoj, ko je preteklo še eno leto, in to ni dobro.

Vseeno pa domnevam, da ni nič bolj neprijetnega kot to, da se tvoj otrok poškoduje ali umre zaradi tega, ker se igra z igračo. S tem imamo v mislih, da nekaj pogoltne ali se zadavi, a obstaja tudi bolj prikrit morilec in to je rak. Dokazi kažejo, da se pogostost raka povečuje zlasti med mladimi otroci. Mnogi ljudje menijo, da je to rezultat tega, da so izpostavljeni kemičnim snovem v otroških igračah. Posebej so omenjeni policiklični aromatski ogljikovodiki in zato je pomembno, da v največji možni meri zmanjšamo količino snovi CMR v otroških igračah.

Zato moramo ukrepati.

–(GA) Čas je, da to storimo in da zagotovimo, da bodo igrače, ki jih uporabljajo naši otroci, zanje varne.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi rad ponovno izpostavil, v odgovor na mnoga vprašanja, ki so bila zastavljena med razpravo, da bo direktiva veljala za gospodarske subjekte od julija 2011 in da bodo dolžnosti, povezane s kemičnimi snovmi, veljale od julija 2013. V svojem govoru sem dejal, da je uporaba novih pravil s strani vseh, ki jih to zadeva, prednostna naloga Komisije.

Glede nadzora je jasno, da stroga zakonodaja ni le nujna, ampak jo je treba tudi pravilno uporabljati ali pa ne bo nikoli učinkovita. Zato sem prepričan, da morajo države članice igrati temeljno vlogo; res je, igrača, ki vstopi na notranji trg v Rotterdamu ali v Constanzi v Romuniji, lahko jutri konča v Bolonji, Lizboni ali Helsinkih, brez mejnega nadzora.

Potrošnike bolj kot posodabljanje direktiv vsakih štirinajst dni, pomirja to, da lahko zaupajo v strogost in ustrezno delovanje tržnega nadzora; z drugimi besedami, dejstvo, da bo nekdo, če poskuša prodati nevarne igrače, kaznovan in da bodo nevarni izdelki umaknjeni s trga.

Očitno ista utemeljitev velja za podjetja; tista, ki ravnajo v skladu s predpisi, plačajo za ta položaj. Vsekakor cenijo dejstvo, da niso izpostavljena nepošteni konkurenci tistih, ki bolj ali manj zavestno prodajajo neskladne proizvode in igrače. Na kratko, resničen izziv je potrošnikom dati duševni mir, podjetjem pravno gotovost in enake možnosti in organom tržnega nadzora sredstva ter mehanizme za sodelovanje.

Zato bo v letu 2011 Komisija pregledala možnost razvoja večletnega programa za nadzor trga za določitev dolgoročnih ukrepov, ki jih je treba sprejeti, in zagotavljanje nujnih finančnih sredstev, da bomo zagotovili enotno stroga preverjanja in skladne ukrepe držav članic.

Rad bi vas obvestil, da nameravam leta 2011 z nizozemskimi organi oblasti organizirati na pristanišču v Rotterdamu dogodek, ki bo, če bo mogoče, potekal hkrati z začetkom veljavnosti te direktive. Zamisel je, da bi videli, kako bo največje pristanišče v Evropi ravnalo v skladu z novimi pravili, ki jih določa nova direktiva.

Glede oznake CE – ki je bila ena glavnih tem, obravnavanih na mojem zaslišanju pred Parlamentom pred mojim imenovanjem in o kateri smo razpravljali tudi na mojih zaslišanjih pred Odborom za notranji trg – spomnil bi vas, da ne potrjuje kakovosti; potrjuje le skladnost z nekaterimi standardi. Zato je to potrdilo skladnosti s standardi in ne potrdilo kakovosti. Kakor sem povedal mnogokrat, je oznaka kakovosti nekaj, kar bi lahko predvideli šele v prihodnosti.

Izvajanje oznake CE in preprečevanje njene zlorabe – nekaj, kar se žal dogaja pri mnogih proizvodih, vključno s tistimi, ki niso iz EU – je že zdaj velika naloga. Tako verjamem, da se lahko še naprej ukvarjamo s to zadevo, da razvijemo oznako CE – in osebno ne nasprotujem razpravi o uvedbi oznake za kakovost, morda v prihodnosti, ampak menim, da je zdaj še prezgodaj za to.

Glede podatkovnih zbirk, te bodo vključene v pregled Direktive o varnosti igrač. Vendar pa glede bisfenola, ki ga vsebujejo stekleničke za hranjenje otrok, to ni igrača in je ta direktiva ne zajema, ampak, kot je izpostavila spoštovana poslanka, je bila že umaknjena s trga.

Menim, da sem odgovoril na večino vprašanj, ki so mi bila zastavljena. Hvaležen sem predsedniku in poslancem EP, ki so zastavili vprašanja Komisiji.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Več tisoč novih igrač pride vsako leto na trg Evrope in božič je čas, ko povpraševanje po igračah v trgovinah doseže svoj vrh. Zato je to pravočasno vprašanje.

Obstajajo značilne skrbi glede občutljivih kemičnih snovi, ki jih najdemo v nekaterih igračah. Komisija mora to nemudoma obravnavati. Varnostni standardi morajo temeljiti na zanesljivih metodah testiranja in izvesti je treba intenzivne raziskave za zagotavljanje, da v otroških igračah ne bo škodljivih snovi.

Čeprav bodo morale biti vse igrače, ki se pojavljajo na trgu od 20. julija 2011 naprej, v skladu z novo direktivo o varnosti igrač in čeprav imamo v Evropi najstrožjo zakonodajo glede varnosti igrač, je potrebna stalna skrb. Komisija mora biti oprezna in okrepiti tržni nadzor uvoza.

Vsak umik nevarnih igrač je razlog za skrb in vsak primer je treba takoj pregledati. Potrošniki morajo zaupati oznaki CE, ki zagotavlja, da je proizvod skladen s standardom EU in narejen iz nestrupenih materialov.

21. Dnevni red naslednje seje: gl. zapisnik

22. Zaključek seje

(Seja se je končala ob 23.40)