Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 15. december 2010 - Strasbourg

Nova strategija za Afganistan (razprava)

  Pino Arlacchi, poročevalec. − Gospa predsednica, poročilo, ki smo ga danes preučevali, je Odbor za zunanje zadeve sprejel skoraj soglasno. To je rezultat enoletnega dela ekipe, ki sem jo vodil, in temelji na obsežnih posvetovanjih v Kabulu in Bruslju.

To poročilo skuša pojasniti paradoks. Zakaj je bilo v Afganistanu kljub devetletnemu sodelovanju mednarodne skupnosti doseženo tako malo? Vojaške operacije v tej državi so od leta 2001 stale več kot 300 milijard EUR in več tisoč človeških življenj ter najmanj dodatnih 40 milijard EUR na civilni strani: skupaj več kot 30-kratni sedanji BDP v Afganistanu.

Kljub tem močnim prizadevanjem je Afganistan še vedno proizvajalec mamil številka ena. Še vedno je ena najrevnejših držav na svetu, kjer je življenje za večino afganistanskega prebivalstva kratko, nasilno in neprijetno, kot je bilo na naši celini pred petimi stoletji. V Afganistanu je še vedno več umrlih med porodnicami kot žrtev vojne: več kot 20 tisoč letno v primerjavi z 2.300 žrtvami vojne. Odgovor na ta paradoks ni preprost. Upoštevati je treba problem opija in moč vstaje poleg prepričanja v iluzijo hitre vojaške zmage, ki je prevladovalo v prvih letih mednarodne prisotnosti. Poleg tega je bila precenjena legitimnost osrednje vlade kot tudi učinkovitost mednarodne pomoči pri obnovi države.

Poročilo vseh teh zadev ne poskuša poenostaviti. Sprejema izziv v njegovi polni razsežnosti, ta dokument pa je poskus predlagati nove usmeritve naših politik. Poročilo se témi približa z evropskega stališča. To pomeni, da se kriza v Afganistanu obravnava z vidika, ki ne le odseva zgolj ameriške perspektive. Pomembne so evropske vrednote in načela. Vplivajo na to, kako evropski državljani dojemajo afganistanski problem in ti načeloma ne verjamejo v vojaško rešitev, kajti pred 65 leti smo opustili zamisel, da je okupacija tujega ozemlja dobra rešitev.

Današnja Evropa je zgrajena na odporu do vojn, to poročilo pa odseva ta občutek. Glede posebnega vprašanja Afganistana državljani EU močno podpirajo civilni pristop, kot alternativa k uporabi sile. Naš pristop ni naiven, ne gre, kot je bilo rečeno, za Venerino mehkobo proti Marsovi moči. V krizi, kot je afganistanska, ne moremo pristopati s preveč poenostavljeno rešitvijo in razmišljanjem namesto z močjo razuma in solidarnosti.

To poročilo predlaga strategijo, ki ne izključuje omejene uporabe prisilnih sredstev. Varnost ljudi v Afganistanu pred teroristi in zločinskimi napadi je temeljni pogoj za razvoj, in ta parlament je prepričan, da povezava mirovnega posredovanja, večstranske diplomacije, notranjih mirovnih pogajanj, učinkovitih ukrepov za zmanjšanje revščine, vzpostavitve demokratičnih institucij in zaščite pravic žensk steber nove, zmagovalne strategije v Afganistanu kot tudi drugje.

Upam, da se bo tukaj opisana strategija v novem sistemu previdno izvajala, in izkoristil bom to priložnost, da povabim baronico Ashton, naj se pridruži prizadevanjem Parlamenta.