Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 15. december 2010 - Strasbourg

16. Nova strategija za Afganistan (razprava)

  Predsednica. (FR) – Naslednja točka je poročilo gospoda Arlacchija v imenu Odbora za zunanje zadeve o novi strategiji za Afganistan (2009/2217(INI))(A7-0333/2010).

  Pino Arlacchi, poročevalec. − Gospa predsednica, poročilo, ki smo ga danes preučevali, je Odbor za zunanje zadeve sprejel skoraj soglasno. To je rezultat enoletnega dela ekipe, ki sem jo vodil, in temelji na obsežnih posvetovanjih v Kabulu in Bruslju.

To poročilo skuša pojasniti paradoks. Zakaj je bilo v Afganistanu kljub devetletnemu sodelovanju mednarodne skupnosti doseženo tako malo? Vojaške operacije v tej državi so od leta 2001 stale več kot 300 milijard EUR in več tisoč človeških življenj ter najmanj dodatnih 40 milijard EUR na civilni strani: skupaj več kot 30-kratni sedanji BDP v Afganistanu.

Kljub tem močnim prizadevanjem je Afganistan še vedno proizvajalec mamil številka ena. Še vedno je ena najrevnejših držav na svetu, kjer je življenje za večino afganistanskega prebivalstva kratko, nasilno in neprijetno, kot je bilo na naši celini pred petimi stoletji. V Afganistanu je še vedno več umrlih med porodnicami kot žrtev vojne: več kot 20 tisoč letno v primerjavi z 2.300 žrtvami vojne. Odgovor na ta paradoks ni preprost. Upoštevati je treba problem opija in moč vstaje poleg prepričanja v iluzijo hitre vojaške zmage, ki je prevladovalo v prvih letih mednarodne prisotnosti. Poleg tega je bila precenjena legitimnost osrednje vlade kot tudi učinkovitost mednarodne pomoči pri obnovi države.

Poročilo vseh teh zadev ne poskuša poenostaviti. Sprejema izziv v njegovi polni razsežnosti, ta dokument pa je poskus predlagati nove usmeritve naših politik. Poročilo se témi približa z evropskega stališča. To pomeni, da se kriza v Afganistanu obravnava z vidika, ki ne le odseva zgolj ameriške perspektive. Pomembne so evropske vrednote in načela. Vplivajo na to, kako evropski državljani dojemajo afganistanski problem in ti načeloma ne verjamejo v vojaško rešitev, kajti pred 65 leti smo opustili zamisel, da je okupacija tujega ozemlja dobra rešitev.

Današnja Evropa je zgrajena na odporu do vojn, to poročilo pa odseva ta občutek. Glede posebnega vprašanja Afganistana državljani EU močno podpirajo civilni pristop, kot alternativa k uporabi sile. Naš pristop ni naiven, ne gre, kot je bilo rečeno, za Venerino mehkobo proti Marsovi moči. V krizi, kot je afganistanska, ne moremo pristopati s preveč poenostavljeno rešitvijo in razmišljanjem namesto z močjo razuma in solidarnosti.

To poročilo predlaga strategijo, ki ne izključuje omejene uporabe prisilnih sredstev. Varnost ljudi v Afganistanu pred teroristi in zločinskimi napadi je temeljni pogoj za razvoj, in ta parlament je prepričan, da povezava mirovnega posredovanja, večstranske diplomacije, notranjih mirovnih pogajanj, učinkovitih ukrepov za zmanjšanje revščine, vzpostavitve demokratičnih institucij in zaščite pravic žensk steber nove, zmagovalne strategije v Afganistanu kot tudi drugje.

Upam, da se bo tukaj opisana strategija v novem sistemu previdno izvajala, in izkoristil bom to priložnost, da povabim baronico Ashton, naj se pridruži prizadevanjem Parlamenta.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, naj začnem s počastitvijo spomina na Richarda Holbrooka, predanega diplomata, mirovnega prvaka in moža, ki sem ga s ponosom imela za prijatelja. Rada bi izrazila spoštovanje poslancu, gospodu Arlacchiju za izčrpno poročilo in delo, ki ga je opravil in pri tem spodbudil bogato razpravo v tem parlamentu v zadnjih nekaj mesecih. Sama se zelo veselim sodelovanja z njim in ostalimi kolegi v Parlamentu v prihodnjih mesecih, ko bomo vstopili v fazo, ki bi jo opisala kot ključno glede našega sodelovanja v Afganistanu.

Kot je dejal gospod Arlacchi, težave, s katerimi se spopada Afganistam, v nas vseh vzbujajo zaskrbljenost. Nasilni ekstremizem se širi zunaj regije. Droge, ki se jih prideluje in proizvaja v Afganistanu, najdejo pot na ulice Evrope. Pri tem sodelujemo, da bi preprečili, da bi Afganistan postal varen pristan teroristov in zločinskih dejavnosti. Vendar je enako pomembno, da spodbujamo boljšo in obetavnejšo prihodnost za ljudi Afganistana. Brez tega ni rešitve.

V odzivu na te izzive želim najprej povedati, kot sem že večkrat povedala drugod, da je Evropska unija v Afganistanu dolgoročno. Program pomoči sega do leta 2013, in prepričana sem, da še dlje, zdaj pa smo svojo pomoč s predhodnih 150 milijonov EUR povečali na 200 milijonov EUR letno.

S temi finančnimi sredstvi bomo lahko še naprej podpirali socialno varstvo in upravljanje in pravno državo, in čeprav imamo vsi v mislih predvsem varnost, mislim, da smo na ključnih socialnih področjih dosegli opazen napredek.

V tem parlamentu sem že omenila zdravstveni sektor, kjer ima 80 % države nekakšno obliko dostopa do primarnega zdravstvenega varstva, kar lahko primerjamo z 10 % v letu 2001. Res je, da so zdravstveni kazalniki v Afganistanu še vedno med najslabšimi na svetu, zato je pred nami še dolga pot. Ob tem na podlagi podatkov ZN vemo, da v primerjavi z letom 2001 v Afganistanu vsako leto umre 40 tisoč dojenčkov manj, kar je posledica bistveno boljšega prednatalnega varstva.

Prav tako še naprej usmerjamo največ pomoči prek afganistanskih vladnih struktur, da s tem zagotovimo vključenost afganistanskega vodstva v proces reform. Okrog 50 % naše pomoči se razdeli bodisi prek nacionalnih programov bodisi prek skrbniških skladov, ki neposredno podpirajo afganistansko vlado. To je dobro za usklajevanje donatorjev, izboljšanje lokalnih zmogljivosti in za krepitev afganistanskega lastništva. To daje dober zgled tudi številnim drugim donatorjem.

Vendar je mednarodno usklajevanje še vedno mogoče izboljšati. Storiti moramo več in stvari moramo izvajati bolje. Če si pogledamo, kaj Evropska unija počne, mislim, da smo resnično napredovali, kar se je še okrepilo po prihodu našega novega posebnega predstavnika EU in vodje delegacije EU, Vygaudasa Ušackasa, ki je v Afganistanu od aprila.

Naša politična sporočila so bolj usklajena, prav tako pa izboljšujemo usklajevanje naših razvojnih prizadevanj v EU z akcijskim načrtom za Afganistan in Pakistan, ki ga je oktobra lani odobril Svet ministrov.

Akcijski načrt prinaša instrumente, ki smo jih uvajali skupaj in prek posameznih držav članic v skladu z našimi prednostnimi nalogami, predvsem tistimi, ki izhajajo iz konference v Kabulu, ki sem se je udeležila julija.

Ključni vidik tega načrta je uskladitev prizadevanj in pristopa. Opredeljuje področja, kjer mi kot Evropska unija menimo, da bodo naši ukrepi najučinkovitejši. Ministri za razvoj Evropske unije so prejšnji teden v Bruslju pod mojim vodstvom podrobno razpravljali o teh vprašanjih.

S tem sem na nek način že pri ključnem sporočilu, ki ga želim danes posredovati, in sicer, da mora biti izvajanje naše obstoječe strategije prednostna naloga. Vzpostavili smo strateški okvir tako na vojaškem kot civilnem področju.

Prejšnji mesec sem skupaj z obema predsednikoma sodelovala na srečanju v Lizboni, kjer smo se dogovorili o prenosu odgovornosti za varnost v skladu z načrtom Nata. V zadnjih mesecih sem se trikrat sestala z generalom Davidom Petraeusem in čeprav je treba še veliko narediti, sem prepričana, da sedanja strategija res začenja prinašati rezultate.

Na civilni strani smo imeli uspešno konferenco v Kabulu. Afganistansko vlado je treba pohvaliti za organizacijo in pozornost na dogodku julija. Ni šlo za posamezne zahteve in zaveze donatorjev. Dnevni red se je osredotočil na to, kako najbolje razporediti obstoječe vire in obveznosti in usmerjanje prizadevanj v dogovorjene nacionalne programe, ki so ji Afganistanci sami razvili.

Ti nacionalni prednostni programi so utrli pot prehodu v številnih sektorjih, zdaj pa jih moramo podpreti in prav to počne naš akcijski načrt. Vsi vemo, da brez civilnega okvira za stabilnost, ki bo državo ohranjal skupaj, ne more biti vzdržnega vojaškega odhoda. Učinkovitejše državne institucije, boljše upravljanje, dostop do osnovnih storitev, pravičnost in pravna država so prav tako pomembni kot sama varnost.

Zato bomo okrepili svoja prizadevanja za krepitev afganistanske zmogljivosti in sodelovali z afganistansko vlado, da bi imeli učinkovite in odgovorne državne institucije, še zlasti na podnacionalni ravni. Prav na vseh področjih, kjer smo vpleteni – razvoj podeželja, organi pregona, upravljanje meja ali obravnavanje trgovine z narkotiki – delali bomo, da zgradimo lokalne afganistanske institucije in pri tem poudarili spodbujanje pravne države in upravljanja ter boj proti korupciji.

Glede vprašanja afganistanskih institucij bi želela zaključiti z besedo o afganistanskih zavezah. Naša prizadevanja za razvoj bodo vzdržna šele, ko bo afganistanska vlada postala odgovornejša in vključujoča. Spodbuditi jih moramo, da zavzamejo tako dolgoročno stališče. Sedaj je polovica človeških zmogljivosti marginaliziranih, mi pa smo v drugih primerih po svetu videli, da je sodelovanje žensk v upravljanju in razvojnem procesu temeljno. Presunil me je ta neizkoriščeni potencial, ko sem se julija srečala z ženskimi skupinami v Kabulu. To bo pri našem sodelovanju v Afganistanu ostal ključni vidik, pa naj bo to politična podpora poslankam v novem afganistanskem parlamentu ali podpora sodelovanju žensk v lokalnih razvojnih projektih, kot je splošno priznan nacionalni program solidarnosti, ki ga od leta 2002 financiramo prek Svetovne banke.

Naj na koncu izrazim hvaležnost spoštovanemu poslancu, gospodu Arlacchiju, da je v tem poročilu izpostavil toliko pomembnih vprašanj. Mislim, da prihaja ravno ob pravem času in veliko prinaša za naše vojaške in civilne zaveze.

  Charles Goerens, pripravljavec mnenja Odbora za razvoj. – (FR) Gospa predsednica, Afganistanu ni ostalo kaj veliko izbire.

Prvič, status quo ni več realna možnost, ker NATO sile ena za drugo napoveduje svoj umik iz Afganistana, pa še vedno ne vemo, ali je država sposobna zagotavljati lastno varnost.

Drugič, ali bi vrnitev v stanje pred letom 200 bilo mogoče? In če oblikujemo žep za teroristične mreže, bi državo še enkrat izpostavili preizkušanju moči s tujimi oboroženimi silami.

Tretjič, naj bi oblast prepustili zmernim Talibanom? Ne morem povedati, kaj menim o tej možnosti, ker nam nihče ne zna pojasniti, kaj je zmeren Taliban. Povprašajmo afganistanske ženske, ki so zapustile pekel in pravkar ponovno odkrile nekaj svobode.

Četrtič, kar je še ostalo, je prizadevanje za utrditev že doseženega in nadaljevanje boja za demokracijo in hitrejši razvoj. Karzai, ki si prizadeva za utelešenje te možnosti, je naletel na glavno oviro, ki je on sam. Dokler ne bo kakšne verodostojne alternative, je to tudi za nas edina možnost, ki ostaja.

  Ioannis Kasoulides, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, naše ključno stališče glede tega poročila je vezano na strategijo boja proti upornikom v akcijskem načrtu EU in zahvaljujem se gospodu Arlacchiju, da je to razumel.

Tej strategiji je treba dati čas, da bo delovala glede na časovni razpored, ki ga je določil predsednik Obama, z letom 2014 kot rokom za popolno afganizacijo vojaških in policijskih operacij. Zadnja faza bo zagotovo politična, s sporazumom, doseženim v pogajanjih z afganistanskimi sprtimi stranmi.

Stiki s Talibani so afganistanska zadeva, vendar naj bi se to začelo, ko uporniki ne bodo več imeli občutka prevlade. Ponovno je treba razmisliti o razdeljevanju pomoči in zasebnih pogodbenih izvajalcih, da bo pomoč res koristila tamkajšnjemu prebivalstvu, vsekakor pa naj bi lokalnim upornikom ne plačevali za zaščito dobavnih poti.

Enako pozornost naj bi poleg varnosti zaradi mladih Evropejcev namenili drogam. Močno nasprotujemo odstavku 71, ki obsoja uporabo letal brez pilota, ki so sestavni del boja proti upornikom. Kaj si bodo evropski vojaki na terenu mislili, če bo Evropski parlament obsodil učinkovito orodje v boju proti upornikom. Kolege pozivam, naj glasujejo proti tretjemu delu odstavka 71.

  Norbert Neuser, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, Evropska unija je na podlagi resolucij Združenih narodov vključena v številne misije v Afganistanu. Preveč mladih vojakov iz Evrope je izgubilo življenje v Afganistanu. Veliko jih je bilo hudo ranjenih ali pa trpijo psihične obremenitve, ki jih je povzročilo služenje vojaškega roka. Na tisoče humanitarnih delavcev iz Evrope vsak dan tvega svoje življenje, da bi v Afganistanu zagotovili boljšo prihodnost. Vsi ti ljudje in tudi vsi mi imamo pravico vedeti, kako bi lahko zavezo Evrope v Afganistanu pripeljali do uspešnega in trajnega zaključka in kako dolgo bomo nadaljevali z vojaško prisotnostjo v tej državi.

Kaj je treba spremeniti ali izboljšati in kateri so cilji nove strategije EU za Afganistan? Bolj si moramo prizadevati za obnovo civilne družbe. Končno moramo doseči napredek pri ponovnem usposabljanju afganistanske policije in sodstva. Vemo, da ne bo vojaške rešitve in zato moramo s pomočjo sredstev EU in skupne zunanje politike okrepiti prizadevanja za politično rešitev spopada.

Pokazati moramo odločnost in si v Afganistanu odločno prizadevati za proces notranje sprave ter v to vključiti zmerne člane Talibanov. Da bi stabilizirali razmere, moramo vzpostaviti posebne pobude, še zlasti na regionalni ravni. To vključuje predvsem učinkovita sredstva za boj proti pridelavi surovin za mamila in prometu s prepovedanimi drogami. Naša strategija zajema dobre predloge. Afganistansko vlado pozivamo, naj pokaže, da ima voljo za uvedbo boljšega sistema za upravljanje, v katerem ne bo korupcije.

Vendar je lahko nova strategija EU uspešna le, če ne bo več igrala pasivne vloge, ampak bo dejavno vključevala sosednje države. Baronica Ashton, v vas polagamo vse naše upe, računamo na vas in vam dajemo vso podporo.

  Ivo Vajgl, v imenu skupine ALDE. – (SL) Hvala, ker ste se spomnili na ambasadorja Richarda Holbrooka. Prav je, da se ga spomnimo danes, ko govorimo o Afganistanu, in se mu zahvalimo za to, kar je naredil za mir.

Svet, Evropska unija in mi vsi imamo v Afganistanu problem, s katerim bi lahko v drugih časih in z drugačnimi metodami opravili sorazmerno hitro in učinkovito. Danes je jasno, da vojaške rešitve tega problema ni - ko iščemo druge poti. In tudi to poročilo, ki ga je pripravil tankočutni poznavalec Afganistana in temnih strani svetovne politike, profesor Pino Arlacchi, utira te drugačne poti. Vendar pa vsak dan padajo nove žrtve, civilisti in borci v uniformah.

Poročilo odstira pogled v podatke o zgrešenih investicijah, stranpoteh in zlorabah humanitarne pomoči, o dobičkih mednarodnih omrežij trgovine z mamili, o iluzijah vojaških voditeljev. Danes je jasno, da prisotnost Al Kajde v Afganistanu ni več osrednji problem. Je pa problem, ki prenaša polje spopada z mednarodnim terorizmom v sosednje države in območja toliko bolj, kolikor dlje trajajo spopadi v Afganistanu.

Poročilo opozarja, da je do pravih in dolgoročnih rešitev v Afganistanu, takšnih, ki bodo človekove pravice, položaj žensk in perspektive otrok približali nam znanim standardom, mogoče priti samo z aktivnim in močnim sodelovanjem afganistanskih oblasti, verskih voditeljev in civilne družbe. Treba jim je bolj kot doslej zaupati, da so sposobni zgraditi družbo in državo na osnovah, ki so blizu njihovi opredelitvi svobode in njihovim tradicijam in vrednotam.

To poročilo je tehten poskus definiranja ključnih problemov in možnih rešitev za Afganistan. Poročilo je spodbuda za odgovorno in ustvarjalno politiko Evropske unije v Afganistanu.

  Nicole Kiil-Nielsen, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, gospa Ashton, naj to priložnost izkoristim za zahvalo gospodu Arlacchiju za konstruktivno ozračje, v katerem smo delali.

To poročilo ponuja zelo pošteno, zelo pravično analizo pomanjkljivosti mednarodnega posega v Afganistanu od leta 2001. Podpiramo njegovo ključno sporočilo: nobene vojaške rešitve ne bo. Vojna prinaša ogromne stroške. Vojna stane človeška življenja med vojaki in med prebivalstvom, pomaga pa le Talibanom, ki se krepijo.

Edina rešitev je politična rešitev. Kar Afganistanci čakajo, so prave naložbe v razvoj njihove države, v podporo dobrega upravljanja in oblikovanja pravosodnega sistema. Nedotaknjen ostaja problem temeljnih pravic, in najpomembneje, pravic žensk.

Zelo nedavno poročilo misije Združenih narodov v Afganistanu kaže nesposobnost afganistanske vlade, da bi v celoti zavarovala pravice žensk in deklic. Navajam: „Dokler bodo ženske in dekleta žrtve praks, ki jim škodujejo, jih ponižujejo in ropajo pravic, je mogoče v Afganistanu doseči le malo pomembnega ali trajnega napredka“.

Za zaščito pravic afganistanskih žensk potrebujemo ne le pisna pravna in ustavna zagotovila, ampak, kar je še pomembneje, njihovo hitro in ustrezno izvajanje.

Državni zbor ima malo vpliva v državi, večina oblasti je skoncentrirane v rokah predsednika Karzaja. Če še ni prepozno, mora Evropska unije zagotoviti neomajno podporo različnim institucijam in še zlasti parlamentu, ki je bil pravkar izvoljen, za krepitev demokracije in pravne države.

  Struan Stevenson, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, v preteklem letu sem opravljal vlogo osebnega predstavnika predsedujočega OVSE v Kazahstanu in pripravljal podrobno poročilo o ključnih okoljskih vprašanjih v Aziji. Poslal sem vam izvod svojega poročila, baronica Ashton.

Eden od ključnih problemov, ki vpliva na Srednjo Azijo, je seveda vprašanje čezmejne uporabe vode. Kot veste, je v Srednji Aziji zaradi uporabe vode velika in nenehna napetost med narodi v smeri toka in v nasprotni smeri toka.

Eden od vidikov tega problema pa se je pojavil med mojim raziskovanjem, ki ga je, mislim, veliko nosilcev odločitev na zahodu spregledalo. Temelj afganistanskega gospodarstva je kmetijstvo in vsaka ponovna izgradnja gospodarstva v pokonfliktnem Afganistanu bo pomenila množična vlaganja v kmetijstvo, spodbujanje na primer kmetov, da se preusmerijo od gojenja maka k gojenju granatnih jabolk. To bo v zameno pomenilo veliko dodatno izkoriščanje že zdaj omejenih virov vode. Drugače povedano, s pomočjo pri razreševanju sedanjega spora v Afganistanu, bi lahko nenamerno oblikovali celo serijo mini Afganistanov po toku navzdol, saj se nenehno pomanjkanje vode še stopnjuje.

Poskrbeti moramo, da bodo nove namakalne sheme ustrezno zasnovane s cementnimi kanali in zbiralniki, ter kapljičnimi namakalnimi sistemi, ki so podobni tistim, ki jih uporabljajo kmetje v Španiji. Poleg tega je treba vsak večji energetski projekt, ki vključuje hidroelektrarne, previdno zasnovati in zgraditi, da bi zagotovili, da ti ne bodo v slabši položaj postavljali uporabnikov vode ob toku navzdol in v sosednjih državah.

  Joe Higgins, v imenu skupine GUE/NGL. – Gospa predsednica, vojna, ki sta jo v Afganistanu vodila Nato in Združene države, je popolna katastrofa za Afganistanske ljudi, od katerih jih je bilo samo lani ubitih 30 tisoč. Prav tako je strahota za mlade moške in ženske, ki jih silijo, da se pridružijo in borijo v vojskah Nata in Združenih držav, in letos jih je bilo morda ubitih že 500.

Kot zelo jasno pove poročilo Arlacchija, so gospodarske in socialne razmere v Afganistanu grozne. Število ljudi, ki živijo v revščini, se je dramatično povečalo. Kakšen škandal je to, glede na 300 milijard USD, ki so jih nespodobno zapravili za orožje za množično uničenje, vojno in sčasoma tudi korupcijo. Invazija ZDA na Afganistan ni bila izvedena, da bi spodbudili interese Afganistanskih ljudi, ampak geostrateške interese Združenih držav v Srednji Aziji.

Tuje vojske se morajo umakniti, bogastvo, kot obstaja v Afganistanu, pa bi bilo treba vzeti iz rok vlade Karzaja, pokvarjenih posestnikov in vojaških mogočnežev in ga demokratično položiti v roke organizacij kmetov, delavcev in revnim, da bi res lahko izkoristili tiste vire in jih razvijali v korist ljudi.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospa predsednica, kot poročevalec, zadolžen za pripravo stališča Evropske unije o Iranu, sem se v resoluciji o Afganistanu osredotočil na vlogo Islamske republike na afganistanskem vojnem prizorišču.

Toda resolucija se z zanimivim vplivom Irana ukvarja le zelo bežno in po mojem mnenju skoraj ne oziraje se na realnost. Bistveno vprašanje pa ostaja: kako ocenjuje Evropska unija dejanski vpliv Irana v Afganistanu in kakšne politične posledice pričakuje od tega? Zato imam za gospo visoko predstavnico tri vprašanja in prosim vas, gospa Ashton, da nanje odgovorite pisno. Dobiti bi želel natančne odgovore.

1. Kako velik destabilizacijski vpliv ima množičen izgon afganistanskih beguncev, ki ga izvaja Iran, na zahodni del Afganistana? Pri tem imam v mislih provinci Nimroz in Herat.

2. Ali se tudi vi pridružujete uradnemu afganistanskemu stališču, da Iran pod krinko teh izgonov poskuša v državo vtihotapiti tuje teroriste?

3. Kakšno pomoč zagotavlja Evropska unija afganistanskim organom v zvezi s sprejemanjem velikega števila beguncev iz Irana, da bi Teheranu preprečila politično zlorabo tega občutljivega humanitarnega vprašanja in njegovo uporabo za to, da postane Kabul odvisen in pod političnim pritiskom.

  Nick Griffin (NI). – Gospa predsednica, to poročilo razbija laži britanskega političnega razreda o vojni v Afganistanu. Ne poznam imen nobene od nedolžnih afganistanskih žrtev te pokvarjene vojne, toda vem, da nima nič opraviti z britanskimi interesi. Poznam pa imena 18 pogumnih mladeničev iz mojega volilnega okrožja, ki so zgolj lani plačali s svojim življenjem za to norost.

Desetnik Simon Hornby, Liverpool; višji podčastnik David Markland, Lancashire; vojak Sean Dawson, Stalybridge; naddesetnik Harvey Holmes, Hyde; naddesetnik Terry Webster, Chester; desetnik Andrew Breeze, Manchester; poddesetnik Steven Birdsall, Warrington; poddesetnik Paul Warren, Preston; vodnik Steven Darbyshire, Wigan; vojak Alex Isaac, Wirral; vojak Douglas Halliday, Wallasey; štabni vodnik Martyn Horton, Runcorn; vojak Thomas Sephton, Warrington; vodnik David Monkhouse, Cumbria; inženirec Darren Foster, Carlisle; desetnik Jordan Bancroft, Burnley; vojak Darren Deady, Bolton; gardist Christopher Davies, St Helens.

Kako nesmiselna izguba pogumnih mladih življenj!

Seveda ni stvar Evropske unije, kakšne vojne naj Britanija bojuje ali ne. O tem odločajo Britanci in naši izbrani predstavniki v parlamentu v Westminstru, tako kot bomo nekoč odločili, da bodo gospodje Blair, Brown in Cameron stopili pred sodišče zaradi vojnih zločinov, saj podobno kot v Iraku tudi v Afganistanu gre za zločinsko vojno.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, strinjam se s poročevalcem o tem, da se je velikih težav, ki so danes še vedno prisotne v Afganistanu, treba lotiti na nov način, ali z drugimi besedami, z drugačno opredelitvijo prednostnih nalog v primerjavi s tem, kar je bilo storjenega do sedaj.

Tako kot poročevalec sem tudi jaz zadovoljen s tem, da je afganistanski predsednik, gospod Karzaj, leto 2014 določil za začetek obdobja, v katerem bodo afganistanske nacionalne varnostne sile izvajale vojaške operacije v vseh provincah, in z odločitvijo afganistanske vlade o postopnem prevzemu popolnega nadzora nad lastno varnostjo.

Vse to pa ne pomeni, da mednarodna skupnost opušča afganistanski primer. Namesto tega je treba na različne načine okrepiti partnerstvo z Afganistanom. Najprej moramo spodbujati naložbe v gospodarstvo, kar bi pravzaprav pomenilo vlaganje v stabilnost države. To je treba storiti na pravilen način, ali drugače povedano, z oblikovanjem modela sodelovanja, ki temelji na vključevalnem dialogu med socialnimi organizacijami in lokalnimi institucijami.

Toda glavno vprašanje, kot je pravilno navedeno v poročilu, ostaja dejstvo, da v Afganistanu ne more biti stabilnosti ali miru, če država ne bo odgovorna za zagotavljanje varnosti svojih državljanov.

Pozivam poročevalca, gospoda Arlacchija, naj v zvezi s tem spremeni, morda z ustno spremembo, del, ki govori o uporabi brezpilotnih letal, in ga naredi bolj operativnega. „Prepovedano je uporabljati brezpilotna letala“ ni enako kot navesti „uporabo tega tehnološkega instrumenta bomo kar se da omejili“, in nato morda dodati „da ne bi prizadeli civilistov“. Prepričan sem, da je mogoče doseči kompromis in verjamem, da ima gospod Arlacchi za to potreben vpogled in vire. Pri tem delu smo ga pripravljeni podpreti.

  Kristian Vigenin (S&D). – (BG) Gospa predsednica, to, o čemer danes razpravljamo, je verjetno eno od najpomembnejših poročil o zunanji politiki in varnosti za leto 2010. Čestitati želim gospodu Arlacchiju za njegov trud in dosežene rezultate. Rezultate naše sedanje afganistanske politike lahko presojamo s šokantnimi številkami o naraščajoči umrljivosti dojenčkov, vse nižji življenjski dobi ter naraščajoči nepismenosti in revščini. Za primerjavo, pet dni vojne stane toliko, kot je potrebno za odpravo revščine, teden dni vojne pa stane toliko, kot izgradnja 6.000 šol. Zavedam se, da te vrste primerjave niso enostavne, nakazujejo pa kočljiv položaj, v katerem smo se znašli. Številna poročila so pokazala tudi velike pomanjkljivosti, poneverbe in korupcijo pri razdeljevanju mednarodne pomoči. Evropska unija in njene države članice so od leta 2002 namenile že več kot 8 milijard evrov brez otipljivega rezultata.

Nič manj skrb vzbujajoče ni dejstvo, da izbor in usposabljanje novincev za afganistanske policijske sile ne izpolnjujeta niti minimalnih standardov: 90 % policijskih sil tvorijo nepismeni državljani; ena petina jih je uživalcev drog. To omenjam, ker ne moremo govoriti o novi strategiji za Afganistan, če spregledamo prava dejstva. Enostavnih rešitev ali receptov ni, vse pa opozarjamo, da je edina rešitev politična rešitev, ki poudarja močno vključitev afganistanskih institucij v razvoj države, kar bo imelo dolgoročen učinek z zagotavljanjem stabilnih pogojev za zaustavitev proizvodnje opija in odpravo revščine.

  Carl Haglund (ALDE). – (SV) Gospa predsednica, najprej bi se rad zahvalil gospodu Arlacchiju, ki je pri tej strategiji opravil odlično delo. Mislim, da je to odličen prikaz izzivov, s katerimi se spopadamo in napak, ki smo jih doslej storili. Upam, da se bomo lahko iz tega dokumenta česa naučili za izboljšanje naše dejavnosti v Afganistanu.

Nekaj elementov pa je treba podrobneje obravnavati. Prvi predstavlja nekoliko radikalno, a pomembno zamisel o resnih razgovorih s tako imenovanimi „zmernimi“ Talibani. To je zagotovo edina rešitev. Prepričan sem, da bi mnogi med nami težko natančno opredelili, kdo so dejansko zmerni Talibani. Zato sem prepričan, da imamo razloge za razpravo o tej temi in menim, da so nedavni dogodki pokazali, da se nikomur med nami ne zdi jasna.

Druga zadeva, ki bi jo želel obravnavati, je vprašanje denarja za pomoč in kaj se je z njim dogajalo. Če bomo dovolj pogumni za to, da bomo denar v prihodnje usmerjali skozi proračun afganistanske vlade, bo to pozitiven premik. Verjetno je to edini pravi način, čeprav menim, da ga je treba dobro pretehtati. Volivcem v naših državah članicah moramo tudi pokazati, da zadevo spremljamo z namenom preprečitve prevelikih zlorab.

Menim tudi, da je dobra omemba vloge Pakistana, ki je prav tako bistvenega pomena. Mislim, da se o tem vsi strinjamo, mednarodna skupnost pa ima pomembno vlogo pri izvajanju pritiska na Pakistan, da bo storil, kar bi moral storiti.

In za zaključek želim povedati, da prihajam iz države, v kateri je glede na trenutno stanje tema razprave o Afganistanu le vprašanje, ali naj finski vojaki tam ostanejo ali ne in da ni posebej konstruktivna. O vsebini zadeve razprava ne poteka, ampak le o tem, ali naj vojaki tam ostanejo ali ne. Enako velja za našo sosednjo državo Švedsko, zato take pobude, kot je ta resna strategija, pomenijo dobro osnovo za razpravo v prihodnosti.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospa predsednica, pred štirimi leti sem bil opazovalec na volitvah v palestinsko upravo, da, palestinsko upravo. Spominjam se zmotnega mnenja nekoga od pomembnejših ljudi v Evropskem parlamentu. Ta oseba mi je rekla: „Ljudje iz Hamasa so pravzaprav prijetni, kultivirani, prijazni. Morda bi se morali z njimi pogajati.“ Danes poslušam enako. Danes poslušam, da bi se morda morali pogajati z zmernimi Talibani. Toda vprašanje je – kdo so zmerni Talibani in ali ne gre za preveč fleksibilen koncept? Takega stališča ne bi svetoval.

Jasno je, da v Afganistanu umirajo številni vojaki – tudi vojaki iz moje države, Poljske – veliko preveč teh vojakov umira, naša strategija je predraga, vprašljiva pa je tudi strategija zveze NATO. Vendar pa v naglici poleg slabega ne bi zavrgel tudi dobrega, zato odsvetujem dialog z ljudmi, katerih cilji so v resnici popolnoma drugačnih od naših.

  Philippe Juvin (PPE). – (FR) Gospa predsednica, prepričan sem, da gospod Arlacchi dobro pozna Afganistan. Verjetno je med poslanci tega parlamenta tisti, ki najbolje pozna to državo in zahtevno regijo.

Vendar pa je jasno, da to besedilo, kakršno je, pomeni resno težavo. Ne strinjam se z vsemi našimi poslanci, ki so navdušeni in se trepljajo po ramenih za to besedilo. Povedal vam bom, zakaj.

Ugotavljam, da ima to besedilo veliko pomanjkljivost, saj na vsak način želi, da se mi, zahodnjaki, čutimo odgovorne za vse težave, ki jih ima Afganistan. Navedel bom tri primere. Gospod Arlacchi piše, da so se zdravstveni pogoji, skoraj naključno, poslabšali, odkar smo tam. Zares presenetljivo. Gospa Ashton je navedla prav nasprotno. Tega ni nihče opazil.

Drugič, v uvodni izjavi B, preberite jo, gospe in gospodje, so zahodne sile okupacijske sile. Države članice v tem parlamentu, ki so doživele okupacijo, vedo, kaj ta beseda pomeni.

Tretjič, točka 71, ki zadeva vprašanje brezpilotnih letal: gospe in gospodje, pred dvema letoma se bil v Afganistanu kot vojaški zdravnik. Zdravil sem nemške, britanske, poljske, italijanske, francoske in zavezniške afganistanske vojake. Zdravil sem celo Talibane. Če bi jutri morali našim vojakom reči „Ne morete uporabljati brezpilotnih letal“, vam zagotavljam, da bi to zvenelo enako, kot če bi jim rekli „Vzpostavite stik s sovražnikom, prevzemite tveganje“. Ne vem, ali smo mi, politiki, odgovorni, da to povemo našim možem.

Ne podcenjujem zahtevnosti stanja. Vem, da je vojna kruta, vendar sem prepričan, da moramo zaustaviti ta antimilitarizem, ta poenostavljeni antiamerikanizem, to samobičanje zahodnih sil, zaradi česar se spreminjajo v vzrok za vse afganistanske težave.

Prepričan sem, gospe in gospodje, da je vse veliko bolj enostavno. Sovražniki so Talibani, ne pa Američani in zahodne sile. Vse to je zelo kompleksno, vendar moramo biti previdni pri predstavitvi zadev.

  Thijs Berman (S&D). – Gospa predsednica, pridružujem se lady Ashton in izražam spoštovanje Richardu Holbrooku. Občudoval sem ga zaradi Daytona, nekoč pa sem ga srečal na zanimivi večerji v Bruslju, kjer je name naredil velik vtis.

(NL) Gospa predsednica, ni mogoče, da bi v Afganistanu uspela kakšna strategija, ki ima predvsem vojaški značaj. Število naših vojakov tam se je zvišalo z 20.tisoč leta 2001 na sedanjih 150 tisoč, negotovost pa se je kljub temu povečala.

Vse več žrtev je med civilisti, vse več mrtvih vojakov, koalicijsko vojsko pa sedaj vedno več Afganistancev obravnava, in upam, da mi bo kolega poslanec Juvin oprostil za to, kar bom povedal, kot okupacijsko silo.

Strategija bi se morala usmeriti v obnovo države, lokalne uprave, sodstva, izobraževanja, zdravstvenega varstva, vključno žensk, razvoj podeželja, toda brez opija. Koalicija mora resno obravnavati svoja načela. Slišali smo nekaj lepih besed o boju proti korupciji, nič pa ni bilo storjenega glede korupcije v predsedniški palači in okrog nje. Zaradi tega so Afganistanci razočarani in to se mora spremeniti.

Protikorupcijska prizadevanja afganistanske policije mora okrepiti Evropska unija, ki se mora dela lotiti, tako da vzpostavi državne tožilce. Afganistan ne more delovati brez zanesljive administracije.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, brez stabilizacije notranjega stanja ne bo mogoče vzpostaviti učinkovitega programa pomoči za Afganistan. Glavni steber teh ukrepov mora biti jamstvo varnosti in zmaga v boju proti uporniškim silam. V ta namen je treba povečati zavezanost evropskih držav v okviru misije zveze NATO in okrepiti sile Europola, za katere vemo, da še niso dosegle števila, ki je bilo najavljeno. Prav tako je bistvenega pomena odrezati sile Talibanov od njihovih baz v Pakistanu in Pešavaru.

Ameriško zunanje ministrstvo je v svojih poročilih razkrilo, da je trgovina z narkotiki pomemben vir finančnih sredstev za delovanje gverilskih sil. To je drugo področje delovanja za Evropsko unijo, ki mora povečati razpoložljiva sredstva za spodbujanje kmetov k opuščanju pridelovanja maka. Mislim, da ni zamisel iz poročila o podpori programu generala Petraeusa ni utemeljena. Sredstva je treba pridobiti na regionalni osnovi, vodenje pa mora biti centralno. Nadaljnje razpadanje Afganistana lahko privede do „somalizacije“ države in njene razdelitve med sovražna plemena.

  Marietta Giannakou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, Afganistan za mednarodno skupnost predstavlja izredno zanimivo vprašanje, ne le zaradi vojaških sil v tej državi, ampak tudi zaradi tega, ker so bile vojaške sile tam razporejene in bodo tudi v prihodnje, kar bo sprožalo napade teroristov in ustvarjalo probleme za mednarodno skupnost. Resnica pri vsej zadevi, ki jo moramo sprejeti, je ta, da v Afganistanu od 14. stoletja obstajajo podobne sile, torej fundamentalisti in teroristi.

Baronica Ashton, ta parlament je pred štiriindvajsetimi leti glasoval o poročilu odbora o preiskavi o drogah, v katerem je bilo posebno poglavje o Afganistanu in o napovedih za sedanjo stanje, ki se je, na žalost, izkazalo za resnično. Problema drog ni mogoče rešiti s pridelki. Program ZN o poljščinah v praksi ni uspel. Opij iz Afganistana, ki je (po mnenju strokovnjakov) najboljši, financira vse aktivnosti v Afganistanu, Pakistanu in drugje.

Zato ga je treba zatreti, vendar kot ste povedali, so razvojna prizadevanja še pomembnejša, zlasti prizadevanja na področju zdravstvenega varstva, zmanjšanja umrljivosti dojenčkov; z drugimi besedami , tem ljudem moramo pokazati model, ki jim bo všeč, ki ga bodo želeli zaradi kakovosti življenja v prihodnosti in ki ga bodo lahko vključili v svoje dojemanje življenja. Tak model bo pomagal zlasti ženskam, saj stanje, v katerem so se zaradi Talibanov znašle ženske, predstavlja velik problem. Ženske so v muslimanskih državah v težkem položaju in pod velikim pritiskom. Stvari so tu še slabše. Evropska unija mora ostati, baronica Ashton, vaša posredovanja pa stalna in ohraniti morajo svoj evropski obraz, kot ste sami povedali.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospa predsednica, Richard Holbrooke, ki mu izražam iskreno spoštovanje, je pred svojo smrtjo rekel „Vojno v Afganistanu moramo končati“. Ta država je bistvenega pomena za evropsko in svetovno varnost in zato, kot je dobro navedeno v poročilu Pina Arlacchija, moramo popraviti ogromne napake, storjene pri vlaganju v „afganistanizacijo“, pri čemer je na prvo mesto treba postaviti varnost Afganistancev, vključno z odgovornostjo prisotnih tujih sil, da jih zaščitijo.

Ne slepimo se: skorumpirani vojaški vodje, ki so izgubili ugled pri ljudeh, ne morejo vzpostaviti pravne države in demokratičnih institucij. Konec vojne v Afganistanu je odvisen tudi od nadzora, ki ga ima demokratično izvoljena vlada nad vojaško močjo v sosednjem Pakistanu, jedrski državi na obrobju pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Če bodo prenehali s strategijo tiščanja glave v pesek v zvezi s temi temeljnimi političnimi vprašanji, bodo Evropejci znotraj Evropske unije in Nata morda pripomogli h koncu vojne v Afganistanu in preprečitvi zdrsa v pekel v Pakistanu.

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pridružujem se vam pri spominu na Richarda Holbrooka.

Če bi bila moja politična skupina odgovorna za pripravo tega poročila, bi nedvomno uporabila povsem drugačen pristop, kot je tisti, ki mu je sledil gospod Arlacchi, čeprav sem hvaležen za prizadevnost, ki jo je tako dolgo izkazoval afganistanskemu dosjeju.

To poročilo je delno zaradi številnih in bistvenih sprememb, ki jih je vložila naša politična skupina, sedaj manj ideološko in zagotovo lahko prepozna kritične točke iz devetletnega obdobja, kakor tudi pozitivne točke ter najučinkovitejše razvojne smernice, ki jim je treba slediti pri zagotavljanju pomoči za doseganje ponovne celovite suverenosti afganistanskih organov.

Čeprav je res, da zgolj vojaški odziv ne zadostuje, je treba poudariti, da so bili v zadnjih mesecih na eni strani zabeleženi znatni vojaški dosežki – če pomislimo le na operacije na območjih Almonda in Kandaharja – na drugi strani pa je odločnejša aktivnost zoper upornike tudi bistveni predpogoj za umiritev talibanskih sil, ki jih želimo zbrati za pogajalsko mizo.

Ponosni smo lahko na to vojaško posredovanje, v okviru katerega se žrtvuje tisoče mladih vojakov kontingenta Mednarodne varnostne podporne sile, med njimi številni Evropejci in mnogi mladi ljudje iz moje države, saj ne gre le za vojaško zavezo, ampak tudi za zavezo za obnovo. V tej nesrečni državi gradimo šole, mostove in izvajamo druga javna dela, kar bo pripomoglo k razvoju na opustošenih območjih.

Prepričan sem, da je v poročilu, kljub doseženim kompromisom, še vedno nekaj kritičnih vprašanj, zlasti že omenjenih v zvezi z uporabo brezpilotnih letal. Menim, da bi bila velika napaka, če bi se brezpogojno odpovedali možnosti uporabe tega orodja, ki se je izkazalo za zelo koristno na nekaterih severovzhodnih območjih države, kjer je talibanske sile težje izkoreniniti in jih premagati.

Upam, da bo poročevalec presodil, da je treba to točko ponovno preučiti, kajti v nasprotnem primeru se bom pridružil svoji skupini pri glasovanju proti poročilu.

  Zoran Thaler (S&D). – (SL) Gospa predsednica, rad bi čestital kolegi Arlacchiju za pogumno poročilo.

Danes, ko se upravičeno spominjamo diplomata Holbrooka in njegovih zaslug za mir, predvsem na Balkanu, dovolite, da citiram njegovo izjavo o porabljenem denarju za boj proti narkotikom v Afganistanu (1,61 milijarde dolarjev). Citiram:

– „The most wasteful and ineffective programme I have seen in and out of government“.

(SL) Konec citata.

Podobno je z vsem v teh nesrečnih desetih letih vojne v Afganistanu. Nimam se časa spuščati, zakaj smo padli v to past Busheve administracije, vendar dejstvo je, da naši državljani pričakujejo, da končamo s to norostjo, ki nas je stala čez 300 milijard evrov in nešteto človeških življenj. Če so se nekateri v 2001 zlahka podali v to vojno, je zdaj čas, da stežka tvegamo z mirom. To pričakujejo naši državljani in pričakujejo politično rešitev in manj vere v vojaško rešitev.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, vesela sem, da so politične skupine znotraj Odbora za zunanje zadeve dosegle soglasje o tem poročilu. Besedilo, ki je pri tem nastalo, je mnogo bolj prepričljivo kot prvotni predlog.

Po devetih letih mednarodnega posega stanje v Afganistanu še vedno zahteva znatne izboljšave. Družbenogospodarski in varnostni pokazatelji se niso vidno izboljšali, odločitve pa so se pogosto sprejemale brez zadostne afganistanske vključitve. Zato menim, da ne manjkajo ne okvir ne instrumenti. Pravzaprav potrebujemo strateški načrt, skladen z zavezami, danimi Afganistanu. Evropska unija mora skupaj z Natom prevzeti vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih, katerih cilj je obravnavati Afganistan kot suvereno državo. Poudariti moram, da je edina politična in diplomatska rešitev večje vključevanje afganistanske vlade. V zvezi s tem menim, da je eden od ključnih elementov poročila podpora, izražena novi strategiji proti upornikom.

Na vrhunskem srečanju v Lizboni je bil opredeljen premik v prehodno fazo, ki do leta 2014 vključuje postopen prenos odgovornosti za varnost na afganistanske sile. Z ohranitvijo zaveze, ki jo je sprejela na začetku misije, moja država ne bo umaknila svojih vojakov, dokler afganistansko ozemlje ne bo popolnoma varno. Omeniti moram tudi pomemben prispevek Rusije, ki se je strinjala, da lahko naši vojaki in oprema prečkajo njeno ozemlje.

Na koncu želim poudariti, da je v prehodnem obdobju vojake Isafa, ki bodo zaključili operacijo, treba premesti na območja, kjer bo varnostni položaj še naprej negotov. Ta ukrep je izredno pomemben za romunske vojake, nameščene v južnem Afganistanu. Kljub uspehom operacij Isafa bo regija še naprej nestabilna.

PREDSEDSTVO: Rodi KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospa predsednica, najprej želim povedati, da se strinjam s stališčem, ki ga je pred menoj podal kolega Juvin, na začetku svojega govora pa želim omeniti, da obžalujem, ker poročilo v naslovu nima „Evropske unije“. Mislim, da nam ni treba govoriti v imenu globalne skupnosti, ampak le Evropske unije. Zato sem poskušal to poudariti tudi v spremembah, ki sem jih vložil. To seveda ne pomeni, da moramo ignorirati sodelovanje z zavezniki, zlasti, kot je omenil kolega Juvin, z Združenimi državami.

Menim, da trenutno ni nobene prave potrebe po tem, da bi se usmerili v popolnoma novo strategijo. Prepričan sem, da je bolje izvajati strateško vizijo, opredeljeno na vrhunskem srečanju Nata v Bukarešti pred dvema letoma. Menim, da pri tem ne gre za pripravo nove strategije, ampak za doslednost pri tej strateški viziji.

Po drugi strani pa moramo prav gotovo priznati napake, ki jih je v Afganistanu storila vojaška koalicija in se iz njih učiti. Izogniti pa se moramo pasti, da bi na stanje pred posegom gledali skozi rožnato obarvana stekla. Kot je že bilo omenjeno, je treba poudariti, da je eden od glavnih ciljev naše strategije v Afganistanu iz te države pregnati talibanske skupine.

Poudariti pa moramo tudi pozitivne vidike posega, zlasti Petraeusov načrt. Danes je Afganistan država, v kateri imajo ženske več pravic, otroci hodijo v šolo, odprtih je več tovarn in gradi se več cest. To je mogoče pripisati temu, kako smo se v tej državi vedli. Vključitev civilnih ukrepov, kot so izobraževalni programi in programi za odpravo revščine ter obnovo in razvoj, predstavlja pomemben korak pri ohranjanju miru v Afganistanu.

Na koncu želim poudariti nujnost pragmatične vizije, kot jo predlaga moja politična skupina. Ne pozabimo, da je bilo vloženih več kot 400 sprememb Arlacchijevega poročila.

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, na kratko želim povedati tri stvari.

Prvič, v nasprotju s povedanim menim, da mora imeti Evropska unija svojo strategijo. V Afganistanu imamo može, vojake, enote, ki delujejo, imamo vire, znatne vire, ki smo jih zagotovili, zaradi česar moramo imeti lasten pogled na zadeve.

Drugič, menim, da mora denar mednarodne skupnosti zagotovo koristiti Afganistancem. Na žalost v desetih letih ni bilo tako, o čemer se lahko vsak dan prepričamo na terenu. Mislim, da je to deloma odgovornost nevladnih in človekoljubnih organizacij. Bojim pa se, in to v poročilu ni dovolj omenjeno, da je v veliki meri posledica vladne korupcije in vlade, za katero je treba povedati, da ni niti zelo poštena niti zelo učinkovita.

Tretjič, obstaja vprašanje političnega dialoga. Že več let sicer prihaja do poskusov, da bi se vanj vključili Talibani. To ni nič novega. Menim, da je ta dialog potreben. Toda menim, da bo to zelo težko, kajti v času, ko je položaj na terenu oslabljen in ko je umik vojakov v intenzivni fazi, bo dialog seveda zelo zapleten.

  Giovanni Collino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, po potrditvi več sprememb se strinjamo s poročilom gospoda Arlacchija in s prednostnimi nalogami, izpostavljenimi v poročilu v zvezi z razvojem Afganistana v prihodnosti. Glavne, posebej poudarjene točke politične in vojaške strategije, so predvsem pregleden sistem finančne pomoči, usposabljanje domačih policijskih sil, boj proti trgovanju z mamili in usklajevanje mednarodne pomoči.

Ponovno je treba poudariti nujnost zagotavljanja nadzora in stabilnosti območja z namenom slabitve delovanja talibanskih sil in oživitve mirovnih procesov. Na koncu želim poudariti vlogo skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pri oblikovanju usklajenega besedila in izražam priznanje vojakom Mednarodnih varnostnih podpornih sil za njihovo prisotnost na terenu pri varstvu svobode in lokalnih prebivalcev.

  Katarína Neveďalová (S&D). – (SK) Gospa predsednica, menim, da vojske ne morejo zagotoviti miru in blaginje in to velja tudi za Afganistan.

Zamisliti bi se morali nad tem, da nekatere od naših kolegov poslancev, v glavnem iz EPP, skrbi, ali bomo podprli določeno vrsto letal – nisem vojaška strokovnjakinja in ne vem, o čem poteka razprava – medtem ko bi morali mnogo več pozornosti nameniti temu, o čemer govori gospod Arlacchi v tem poročilu, saj je zelo pomembno. Govori o položaju žensk in otrok v tej državi. Prav gotovo bi morali več pozornosti nameniti podpori nediskriminacije žensk in boju proti diskriminaciji. Osredotočiti bi se morali tudi na to, da številni otroci v Afganistanu nimajo možnosti šolanja in da jih veliko živi pod pragom revščine.

Mislim, da ne bomo prišli nikamor, če ne bomo podprli projektov na področju izobraževanja in zdravstvenega varstva in če bomo še naprej vlagali v vojaške rešitve tega konflikta.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, poročilo gospoda Arlacchija je dobro raziskano in informativno. Če sem nekoliko kritičen, se zdi, da obžaluje, ker Afganistan ni liberalna demokracija, ki bi jo vodila koalicija Zelenih in liberalnih demokratov v Brightonu.

Zaradi grozljivke v Afganistanu je umrlo 346 britanskih vojakov, veliko drugih zavezniških vojakov in tisoče nedolžnih Afganistancev. V tem obdobju se je izredno povečala umrljivost dojenčkov in mater, pričakovana življenjska doba pa se je znižala. Pravi, da leta 2001 v Afganistanu niso gojili maka, danes, po devetih letih konflikta in zavezniškega vpliva, pa Afganistan dobavlja več kot 90 % heroina v Evropi.

Z navedbo, da obstaja diskriminacija žensk, bi postale stvari nekoliko nesorazmerne. Rešitev je, da je treba podpirati naše vojake, tako da se ustavi vojna in da se vrnejo domov, kjer bodo varovali naše ljudi pred doma „pridelanimi“, a uvoženimi teroristi.

  Norica Nicolai (ALDE). – (RO) Gospa predsednica, čeprav so ženske in otroci nedvomno pomembna tema, je tisto, kar je pri poročilu gospoda Arlacchija pomembno, njegova jasnost. S tem mislim na to, da nam je v njem predstavljena legitimnost mednarodnega posega v Afganistan in da o njej ni izraženega dvoma. Toda naravno in politično odgovorno je, da razpravljamo o učinkovitosti tega posega. In sicer zaradi tega, ker lahko, če pustimo sentimentalnost ob strani, poseg, ki traja 10 let, popolnoma zasenči učinkovitost politične odločitve o tem vprašanju. Verjamem, da je vsak od nas odgovoren tistim, ki so ga izvolili, da najde odgovor na to vprašanje.

Pozdravljam jasnost tega poročila tudi zato, ker navaja stvari, razprave o katerih se izogibamo iz raznih razlogov. Menim, da je to poročilo zgolj izhodišče. Imeti moramo pogum, da bomo redno analizirali in ovrednotili naše ukrepe ter priznali storjene napake, in če smo napake našli, moramo poiskati druge rešitve. Za to gre pri odgovornem in demokratičnem ravnanju.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, iz izkušenj vemo, da je pomoč prek zunanjega posega učinkovita, če večina prebivalcev tako zunanjo pomoč podpira. Po letih poseganja v Afganistan vidimo, da nas Afganistanci ne razumejo, ne želijo naše pomoči ter ne razumejo naše civilizacije in kulturnih vrednot.

Na Slovaškem imamo rek, da „kdor ne sprejme nobenega nasveta, temu ni pomoči“. Ne želim reči, da Afganistancem ni pomoči, toda ne morem glasovati za metode, ki so očitno ostre in nasilne. Predvsem bi se morali osredotočiti na to, kako naj spremenimo svojo pomoč in kako naj jo strukturiramo, da bomo z njo zadovoljili potrebe Afganistancev.

Menim, da je resnično nujno, da postopoma umaknemo svoje oborožene sile in oblast predamo lokalni upravi in lokalnim politikom ter nato ljudem v Afganistanu pomagamo prek lokalnih politikov na tak način, da se bodo lahko poistovetili z vrednotami naše civilizacije in nas razumeli, in šele nato bodo morda pripravljeni in sposobni sprejeti našo pomoč.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D). – Gospa predsednica, naša zavezanost stabilnemu samoupravnemu Afganistanu, ki je sposoben preprečiti ponoven nastanek terorističnega zatočišča v tej državi, je trdna in dolgotrajna ter sta jo ponovno potrdila tako EU kot Nato. Toda ravno zato ker je naša zavezanost dolgotrajna, predvidevam vsaj tri velike izzive.

Prvi je ta, da vrsta modela države, ki ga želimo vzpostaviti v Afganistanu, ne ustreza afganistanski tradiciji. Tako kot se morajo prilagoditi Afganistanci, se moramo tudi mi in jim pomagati do dosegljivega modela države, ki bo sodobnost združeval z afganistansko tradicijo.

Drugi izziv je ta, da lahko varnostne razmere še naprej zahtevajo mednarodno vojaško posredovanje po letu 2014, ko bodo oblast prevzeli Afganistanci. Pripravljeni bi morali biti resno razmisliti o podaljšanju roka ali spopadanju s posledicami.

Tretji izziv pa bo izgubljanje potrpežljivosti naše javnosti, kar nas lahko prisili, da pospešimo sedanji časovni načrt, da se izognemo drugi možnosti, in sicer temu, da kar objavimo zmago in gremo domov. S tem bi si uničili verodostojnost.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, imam samo nekaj pripomb za zaključek.

Najprej bi se rada zahvalila Evropskemu parlamentu. To je zanimiva in raznolika razprava, in rada bi pohvalila vaše nenehno zanimanje in energijo, ki ju vlagate v naše posredovanje v Afganistanu. To je današnja razprava zelo dobro pokazala.

Kot sem dejala na začetku, verjamem, da je Afganistan pomemben za vse nas in za naše državljane ter da mora Evropska unija upravičeno ostati ključni akter. Upam, da sem na začetku pojasnila prednostne naloge in načrte za prihodnje obdobje, skupaj s priznanjem, da je treba vzpostaviti ravnotežje med usmerjanjem sredstev prek afganistanske vlade in priznavanjem pomena zagotavljanja, da se ustrezno borimo s korupcijo za zavarovanje sredstev, ki jih imamo.

Udeleženi ostajamo na ključnih področjih: zdravje (kot sem opisala), policija, pravosodje, razvoj podeželja in vlade na podnacionalni ravni – ter seveda pravna država, ki je bistvena. Poleg tega so, kot sem opisala, vsi ti programi osredotočeni na zagotavljanje, da okrepimo zmogljivosti lokalnih afganistanskih struktur ter da bo vlada še naprej celovito opravljala prednostne naloge v boju proti industriji mamil in za zmanjšanje korupcije.

V svojem govoru sem poudarila tudi pomen angažiranja in sodelovanja žensk na vseh ravneh afganistanske družbe, tudi v političnih strukturah. Poslušala sem poročilo gospoda Stevensona in strinjam se, da sta voda in namakanje, tako kot v številnih delih sveta, vedno bolj v ospredju.

Gospod Belder, obljubim, da vam bom odgovorila pisno, tako kot ste izrecno zahtevali.

Končala bom s ponovno zahvalo gospodu Arlacchiju za poročilo. Zelo se veselim nadaljevanja razprave o ključnih točkah poročila in širše. Za konec naj ponovim, kar je bilo rešeno o veleposlaniku Richardu Holbrooku in tem, da so se njegove zadnje besede pred njegovo zadnjo operacijo nanašale na Afganistan. To je bilo zanj značilno. Kako ga bom pogrešala.

  Pino Arlacchi, poročevalec. − Gospa predsednica, to je izredno pomembna in zanimiva razprava. Rad bi povedal samo nekaj stvari.

Prva je ta, da sem zelo vesel, da ni nihče kritiziral štirih glavnih točk poročila. V poročilu so navedene zahteve po reformi mednarodne pomoči, odpravi gojenja maka za opij, boljšem usklajevanju usposabljanja policije in podpori mirovnemu procesu. Vse pripombe so se nanašale na druge teme in vesel sem, da so kolegi po enem letu razprav v Odboru za zunanje zadeve potrdili svojo podporo strukturi poročila – ki ni „Arlacchijevo poročilo“. Po odobritvi v Odboru za zunanje zadeve je to zdaj poročilo odbora, ki je bilo odobreno skoraj soglasno – s 60 glasovi za in enim proti. Zajema tudi več kompromisov, o katerih so se dogovorile vse politične skupine, zato se je tudi zelo pomembno sklicevati na pravo besedilo poročila, in sicer zadnje besedilo.

Gospodu Juvinu bi rad dejal, da ni omembe okupacijskih sil v Afganistanu. To je bilo v izvirnem besedilu. V končnem besedilu je navedeno „koalicija mednarodnih sil“ v Afganistanu. Ta del poročila je bil spremenjen.

Najpomembnejše vprašanje so letala brez pilota. To ni poročilo o letalih brez pilota. Tu sta samo dve vrstici kompromisa med političnimi skupinami glede vprašanja uporabe letal brez pilota. Menim, da bi lahko sporazum o tem dosegli prej, toda zaupam svojim sogovornikom in vsem različnim stališčem in zaupam kompromisu, ki smo ga sklenili. V poročilu ni poziva k prepovedi uporabe letal brez pilota. Izražena je zmerna kritika, toda verjamem, da je o tem mogoče najti sporazum med skupinami.

Zahvaljujem se vam in baronici Ashton. Upam, da bo v celoti upoštevala vsebino poročila, ki je zelo konkretna in poziva k izhodni strategiji za Afganistan.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospa predsednica, opravičujem se, da zdaj govorim glede tehničnega vprašanja, in nimam vprašanja za gospoda Arlacchija, temveč bi rad z vsem spoštovanjem manjšo opombo ali vprašanje naslovil na gospo predsednico. Sem neodvisen poslanec in zelo malo priložnosti imamo za govor. Danes sploh nisem imel priložnosti, da bi govoril. Na to razpravo sem prišel eno uro prezgodaj, zelo vljudno prišel dol in osebju povedal, da bi rad govoril. To sprejemam, razumljivo je, da danes za to v tej razpravi ni bilo časa, in seveda bom svoj govor podal pisno za jutrišnje zasedanje. Kar bi pozdravil in kar želim gospo predsednico prositi je, naj več pozornosti in razumevanja nameni neodvisnim poslancem, ki imamo omejene možnosti za govor. Hvala lepa in želim vam plodno delo.

  Arnaud Danjean (PPE). – (FR) Gospa predsednica, naj popravim, kar sem dejal. Gospod Arlacchi ima povsem prav, končno besedilo, ki nam je bilo predloženo, v uvodni izjavi B ne vsebuje več besed „okupacijska sila“. Razlog je preprost: prevodi zadnje različice, zlasti francoski prevod, niso bili pravilni in francoski prevod je do današnjega dopoldneva še vedno vseboval izraz „okupacijska sila“, zaradi tega je kolega gospod Juvin imel tak govor.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 149)

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Strategija, predstavljena in odobrena v Lizboni, pomeni postopno predajo nadzora nad območjem, regijo po regijo, z ISAF na afganistanske oborožene sile. Njen uspeh je odvisen od tega, kako bo ukrepal Pakistan, kar je del problema in kar bo neizogibno tudi del rešitve. Poleg tega menim, da ne moremo zanemariti vedno očitnejše vpletenosti Irana v Afganistanu. Nedavni dogodki v zvezi s to vpletenostjo so vzrok za zaskrbljenost.

Verjamem, da mora iti ta strategija z roko v roki z večjimi, vidnejšimi civilnimi projekti, ki bodo v podporo razvoju tega območja, kjer je revščina vsenavzoča, prisotnost ISAF in sil ZDA pa ni prinesla nobenih temeljnih sprememb. Po našem umiku ne smemo pustiti za sabo istih problemov, zaradi katerih so se Talibani povzpeli na oblast v zadnjem desetletju. Upam, da bo ta nova strategija uspešna in da bo Afganistanu omogočila ponovno vzpostavitev miru in stabilnosti.

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Dosedanja strategija v zvezi z Afganistanom ni prinesla pričakovanih rezultatov. Z zadovoljstvom sem se seznanil z vzpostavitvijo koledarja za vpletenost Nata v Afganistanu ter s podpisom izjave o dolgoročnem partnerstvu z državo na vrhu Nata v Lizboni. Tudi EU predstavlja doslednejši in bolj usklajen pristop k tej regiji, ki upošteva civilne vidike in pomen regionalnega sodelovanja.

Še naprej moramo podpirati reforme za spopadanje z revščino, diskriminacijo žensk in proizvodnjo opija. Prizadevanja moramo osredotočiti na večje spoštovanje človekovih pravic ter javnega reda in miru, izgradnjo pravne države in celovito vključevanje Afganistana v mednarodno skupnost. To mora vključevati tudi izgradnjo in reformo uprave in javnih služb s programi usposabljanja, pomočjo pri gradnji ter uporabo obstoječe infrastrukture in svetovanja EU.

Afganistan mora sodelovati pri oblikovanju in izvajanju prednostnih nalog, ki bodo pripomogle k oblikovanju civilne družbe in zagotovile, da bodo Afganistanci prevzeli odgovornost za svojo državo. Hkrati ne smemo pozabiti zagotoviti varnosti tistih, ki jih pošiljamo v Afganistan – vodij usposabljanja in članov oboroženih sil, katerih naloga je poskrbeti za to, da se ti načrti uresničijo. Ne moremo se strinjati s prenehanjem uporabe daljinsko vodenih letal, saj bi s tem precej zmanjšali varnost teh ljudi. V naši strategiji bi morali upoštevati tako varnost državljanov Afganistana kot naših predstavnikov, ki delajo za razvoj države.

  Helmut Scholz (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o novi strategiji za Afganistan je nujno potrebna kritična podoba razmer v tej državi. Iz poročila je jasno razvidno, da Natova strategija reševanja zapletenih političnih in vojaških problemov z vojaškimi sredstvi ni uspešna. Zato je očitno potreba nova strategija mednarodne skupnosti, ki bo osredotočena na obnovo civilne družbe. Pozdravljam dejstvo, da Evropski parlament v nasprotju s številnimi parlamenti v državah članicah s tem poročilom daje jasno vedeti, da je treba konflikt končati in da je potrebna sprememba politike, da bi v Afganistanu dosegli trajnostni politični, gospodarski in demokratični razvoj. Podpreti moramo temeljno sporočilo tega poročila. Vseeno pa se ne strinjam z oceno, da lahko strategija o Afganistanu, oblikovana na zadnjem vrhu Nata, prinese uspeh. Pozivam k umiku tujih enot iz Afganistana. Policijska misija Evropske unije (EUPOL) ni bila uspešna in je ne bi smeli podaljševati ali razvijati. Zaradi poimenskega glasovanja o odstavkih v zvezi z nekaterimi od teh vprašanj lahko izrazim svoje nestrinjanje s tem poročilom. Obžalujem tudi to, da poročilo ni bolj kritično do nagibanja k temu, da se vojaškim strategijam daje prednost pred obnovo civilne družbe, ter da razmeram v zvezi s človekovimi pravicami, zlasti glede žensk, ni posvečena zadostna pozornost.