Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 15. december 2010 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: Jerzy BUZEK
predsednik

(Seja se je začela ob 8.35)

2. Predstavitev delovnega programa Komisije za leto 2011 (vloženi predlogi resolucij): gl. zapisnik

3. Prihodnost strateškega partnerstva med Afriko in EU po tretjem vrhunskem srečanju EU-Afrika (vloženi predlogi resolucij): gl. zapisnik

4. Izvedbeni ukrepi (člen 88 poslovnika): gl. zapisnik

5. Priprave na zasedanje Evropskega sveta (16.–17. december 2010) - Vzpostavitev stalnega kriznega mehanizma za ohranjanje finančne stabilnosti v evroobmočju (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je skupna razprava o:

- izjavah Sveta in Komisije o pripravah na zasedanje Evropskega sveta (16.–17. december 2010),

- vprašanju za ustni odgovor (O-0199/2010) o vzpostavitvi stalnega kriznega mehanizma za ohranjanje finančne stabilnosti v evroobmočju, ki ga je v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve postavila gospa Bowles (B7-0659/2010).

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. − (FR) Gospod predsednik, predsednik Komisije, komisar, spoštovani poslanci, v imenu Sveta bi se vam, gospod predsednik, želel zahvaliti za priložnost, da lahko v Parlamentu predstavim vprašanja, ki jih bo obravnaval Evropski svet.

Vsekakor bo zasedanje Evropskega sveta jutri in pojutrišnjem odločilno za krepitev gospodarskega stebra gospodarske in denarne unije. Glavna točka dnevnega reda bo dejansko krepitev finančne stabilnosti. Živimo v izjemnih časih, v katerih se vlade in državljani srečujejo s pomembnimi izzivi, ki jim ni še videti konca. Storiti moramo vse, kar je potrebno, da premagamo sedanjo finančno krizo in ponovno vzpostavimo zaupanje.

Že od samega začetka krize smo pokazali odločenost, da sprejmemo potrebne ukrepe za ohranitev finančne stabilnosti in spodbujanje ponovne trajnostne rasti. Kriza pa je zlasti izpostavila potrebo po dodatnem instrumentu za ohranitev stabilnosti na evrskem območju. Vzpostaviti smo morali ad hoc mehanizem in nazadnje smo ga uporabili za podporo Irski. Vendar pa potrebujemo stalni mehanizem za srednjeročno obdobje.

Za dosego tega cilja in s tesnim sodelovanjem predsednika Evropskega sveta bo belgijska vlada na naslednjem zasedanju Evropskega sveta jutri zjutraj vložila predlog sklepa za spremembo Pogodbe, in sicer za spremembo člena 136, s katero bi uvedli mehanizem za ohranjanje finančne stabilnosti celotnega evrskega območja. Evropski svet bo pozvan, naj da svoje soglasje k osnutku sklepa in začetku poenostavljenega postopka revizije, kot ga določa člen 48.6 Pogodbe o Evropski uniji. Cilj je uradno sprejetje sklepa v marcu 2011 in njegova uveljavitev s 1. januarjem 2013.

Poleg tega je izvajanje poročila projektne skupine o gospodarskem upravljanju, ki ga je Evropski svet potrdil oktobra, pomemben korak k večji finančni disciplini, širšemu gospodarskemu nadzoru in globljemu usklajevanju. To vprašanje, ki mu pripisujemo zelo velik pomen, je zdaj pred Parlamentom in Svetom in bi moralo biti zaključeno naslednje poletje.

Nazadnje bi želel poudariti pomen nove strategije za rast in razvoj Evropa 2020, ki igra pomembno vlogo v premagovanju krize. Belgijsko predsedstvo se je zavezalo, da bo pospešilo njeno izvajanje in s tem tlakovalo pot za trajnostno oživitev gospodarstva.

Poleg teh gospodarskih vprašanj pa bi izpostavil še dve točki. Evropski svet bo obravnaval odnose med Unijo in njenimi strateškimi partnerji. Svet za zunanje zadeve, ki mu predseduje baronica Ashton, je pripravil poročila o napredku za tri svoje partnerje: Združene države Amerike, Kitajsko in Rusijo. Evropski svet bo torej pozorno prisluhnil predstavitvi odnosov Unije z njenimi strateškimi partnerji, ki jo bo podala baronica Ashton. Baronica Ashton bo pozvana, naj ta pristop uporabi tudi pri drugih partnerjih, kot so Ukrajina, Afrika, Indija in Brazilija, ter da v marcu 2011 predstavi poročilo, v katerem opiše svoje stike z našimi partnerji.

Moja zadnja točka zadeva prošnjo Črne gore za pristop k Evropski uniji. Svet za splošne zadeve je pozdravil mnenje Komisije o Črni gori. Država je dosegla napredek pri izpolnjevanju političnih meril, ki jih je Evropski svet postavil v Københavnu, in zahtev v zvezi s stabilizacijsko-pridružitvenim procesom. Ne glede na vse pa so potrebna še nadaljnja prizadevanja, zlasti za izvedbo sedmih glavnih prednostnih nalog, opredeljenih v mnenju Komisije. Svet je ob upoštevanju mnenja Komisije predlagal, da se Črni gori podeli status države kandidatke, to vprašanje pa bo nato preučil Evropski svet.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. − Gospod predsednik, predsednik Sveta, spoštovani poslanci, Evropski svet se bo v tem tednu osredotočil na dva glavna cilja: dogovoriti se o glavnih značilnostih prihodnjega stalnega evropskega mehanizma za stabilnost za evrsko območje in o manjši spremembi Pogodbe, ki bo temu mehanizmu dala pravno vzdržnost. Zato upam in pričakujem, da se bo Evropski svet osredotočil na rezultat, utrditev poti in krepitev soglasja. Če doseže sporazum, bo Evropski svet s tem poslal sporočilo o enotnosti, solidarnosti in neomajni podpori evropskemu projektu, vendar pa nas do tam čaka še veliko dela.

Vsi vemo, da je zdaj veliko stvari na kocki za Evropsko unijo, zlasti pa za evrsko območje. Veliko ljudi išče odgovore pri Evropski uniji: tako trgi kot naši partnerji in tudi, kar je najpomembneje, naši državljani. Kaj pričakujejo? Kako jih lahko najbolje pomirimo? Zame je odgovor jasen. Pokazati moramo, da Evropska unija obvladuje dogodke, da imamo začrtano pot delovanja, ki ji sledimo, ter da govorimo soglasno in delujemo enotno. Ne potrebujemo lepotnega tekmovanja voditeljev, neubranosti različnih scenarijev ali napovedi, ki jim ne sledijo dejanja.

Da, pred nami so veliki izzivi, a če stopite korak nazaj in si pogledate dejstva, lahko vidite, da se Evropska unija letos s temi izzivi spopada brezkompromisno. Dve posebni vprašanji sta bili Grčija in Irska. V obeh primerih smo sprejeli potrebne odločitve. Stvarnost je takšna, da je v obeh primerih EU lahko ukrepala, vendar pa moramo uvesti daljnosežne reforme, da zagotovimo, da se takšne razmere nikoli več ne ponovijo.

Pravo evropsko gospodarsko upravljanje je temeljni pogoj za to. Sveženj o gospodarskem upravljanju bi moral biti za nas glavni gradnik sistema, ki v Evropejcih in trgih vzbuja zaupanje v to, da so vzpostavljene prave strukture. Upam, da bo Parlament predloge Komisije še naprej obravnaval kot prednostno nalogo, da jih bo mogoče v celoti izvesti do srede naslednjega leta.

Naš prihodnji sistem bo temeljil na individualnih in kolektivnih prizadevanjih ter na odgovornosti in solidarnosti. Hitro se premikamo v tej smeri. Obenem pa je treba utrditi javne finance. Za ponovno vzpostavitev zaupanja, ki je tako nujno za rast, so potrebne močne javne finance. V veliko državah članicah je sedanja javnofinančna politika težko breme za dolgoročno vzdržnost javnih financ in zahteva popravljalne ukrepe.

Seveda mora naš pogled seči dlje od javnofinančne konsolidacije proti spodbujanju rasti, s pomočjo strategije Evropa 2020 pa sejemo semena prihodnje rasti Evrope. To ponuja resnično perspektivo rasti za Evropo. Vidim, da vse več držav članic v celoti izkorišča potencial Evrope 2020. Gradimo na tem, tako da pospešimo reforme za dvig rasti. Če jo vzamemo resno, lahko strategija Evropa 2020 naše lokalno, nacionalno in evropsko gospodarstvo usmeri k jutrišnjim virom rasti.

Močno si prizadevamo, da bi v enem mesecu predstavili raziskavo letne rasti. Prepričan sem, da bo to glavna tema Parlamenta v naslednjem letu. Enako velja za prihodnji proračun Unije in uporabo njegovega velikega potenciala v spodbujanju rasti in ustvarjanju novih delovnih mest.

Pogledati si moramo tudi naš bančni sistem in ustrezno ukrepati, da zagotovimo, da so banke sposobne ustrezno financirati gospodarstvo, zlasti mala in srednje velika podjetja. Pri stabilizaciji gospodarstev je bila večina naših ukrepov ad hoc ali začasnih. Drugi pomemben element našega pristopa za daljnosežne reforme mora biti stalni mehanizem za stabilnost.

To je cilj evropskega mehanizma za stabilnost. Po intenzivnih posvetovanjih, ki so bila zelo dobra, smo na koncu prejšnjega meseca uspeli pripraviti okvir tega mehanizma. Prepričan sem, da ga bo Evropski svet ta teden potrdil, čeprav bo natančneje opredeljen šele v prihodnjih tednih.

Mehanizem bi morala podpreti odločitev za premik naprej s pomočjo manjše in usmerjene spremembe Pogodbe. Zdaj ko države članice soglašajo, da spremenimo Pogodbo, je treba ta pristop hitro izvesti. Sprememba Pogodbe ima poseben namen. Gre za neposredno, praktično spremembo za izpolnitev posebne potrebe. Za izvedbo ni potrebno več kot le preprosta sprememba. Zato se uprimo skušnjavi pretiranega zapletanja ali namišljenih povezav z drugimi zadevami in ne dovolimo, da nas kar koli odvrne od zadane naloge. Za evrom stoji močna politična volja. Tako začasni mehanizem kot zdaj stalni mehanizem sta ključni odločitvi, ki kažeta, da so države članice bolj kot kdaj koli prej pripravljene prispevati svoj delež k stabilnosti in celovitosti evra.

Vsi ti elementi – gospodarsko upravljanje, javnofinančna konsolidacija, zagotovitev reform za spodbujanje rasti, učinkovite banke, evropski instrument za finančno stabilnost in njegov naslednik evropski mehanizem za finančno stabilizacijo – so medsebojno povezani. Obravnavati jih moramo kot celoto, ki jo tvorijo gibljivi deli, da ustvarimo celovit odziv na krizo in zagotovimo, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.

Ukrep, ki ga izvaja Evropska centralna banka, je seveda pomemben prispevek k doseganju tega cilja.

Vsakdo se strinja, da je bil letošnji ukrep, zlasti za Grčijo in Irsko, v širšem interesu celotne Evropske unije in vseh njenih držav članic. Močno se opira na temeljna načela solidarnosti, kolektivne odgovornosti, delitve tveganj in medsebojne podpore v kriznih časih. Vem, da so ta načela Parlamentu pri srcu. Tudi meni so pri srcu, zato lahko razumem, zakaj so se pojavile še druge zamisli, saj lahko ta načela udejanjijo prek drugih možnih mehanizmov.

Glede te zadeve želim biti popolnoma jasen. Evroobveznice so same po sebi zanimiva zamisel. Komisija je to zamisel predstavila že leta 2008, ko je ocenila prvo desetletje GDU, vendar pa smo zdaj v krizi in že imamo na voljo finančne mehanizme za njeno reševanje, na primer evropski instrument za finančno stabilnost. Še zdaleč nismo izčrpali vseh mehanizmov in lahko jih izboljšamo in prilagodimo hitreje kot katere koli druge možnosti, najsi bodo še tako zanimive.

Čeprav vas razumem, da želite razmisliti o vseh možnih rešitvah, pa je zdaj čas za takojšnje ukrepanje. Ne uničimo zamisli za prihodnost, ampak se na tej točki osredotočimo na rešitev za hitro in odločno pridobitev soglasja držav članic.

Sodelujmo in letošnje leto zaključimo s sporočilom zaupanja, da ima Evropska unija enotno vizijo za svoje gospodarstvo in da to vizijo udejanja. Storimo to z jasnim pogledom na cilj in naj bo tudi ta cilj jasen: močno in stabilno evrsko območje v vse bolj povezani Evropski uniji.

  Predsednik. - Rad bi se zahvalil gospodu Chastelu, ki predseduje Svetu, in predsedniku Komisije gospodu Barrosu za njun uvod v razpravo. Govorimo o zelo pomembni stvari. Reševanje krize in ustvarjanje novih delovnih mest je prednostna naloga za naše državljane. Jutri in pojutrišnjem bo Evropski svet svojo pozornost namenil predvsem tej zadevi.

  Joseph Daul, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zasedanje Evropskega sveta, ki se bo začelo ta teden, se odvija v posebnih okoliščinah: špekulativni napadi na evro, ponovna oživitev evroskepticizma in začetek razmišljanj o financah Evrope med pripravami Parlamenta na glasovanje o proračunu za leto 2011.

Vsi ti so seveda tesno povezani. Kriza evra in solidarnostni ukrepi vplivajo na kupno moč Evropejcev, ki se sprašujejo, ali imajo ta prizadevanja sploh smisel in ali vodijo k čemu, od tod pa izhaja evroskepticizem celo v državah, ki so bile doslej tradicionalno proevropsko naravnane. Gre za pojav, ki ga izkoriščajo populistične in skrajne politične struje, ki svojo moč črpajo iz strahu in skušnjave po umiku vase, a takrat, ko so v vladi, nimajo čudežnega zdravila.

Začel bom z evrom, ki ga moramo zaščititi in okrepiti, pri tem pa si postaviti nekaj temeljnih vprašanj.

Moje prvo vprašanje se glasi: ali je Evropa že kdaj imela tako stabilno valuto, kot je evro? To pravim tistim, ki imajo nostalgijo po nacionalnih valutah: korak nazaj bi imel za Evropo katastrofalne posledice.

Moje drugo vprašanje je: kdo stoji za napadi na evro, ki smo jim priča že več mesecev? Kdo se bo okoristil s tem zločinom, če mu lahko tako rečem? Nisem zagovornik teorije zarot, vendar pa so v mojih pogovorih s političnimi voditelji in finančnimi analitiki vse poti vodile k viru naših težav. Kdaj se bomo naučili? Mislim, da lahko s svojimi prijatelji govorimo odkrito.

Moje tretje vprašanje je: zakaj je menjalni tečaj za evro še vedno več kot 1,30 USD? To močno ovira naš izvoz in vsi pravijo, da je z evrom konec. Zakaj so naše države edine, ki izvajajo strogo ortodoksno politiko, medtem ko naši konkurenti s pomočjo svoje šibke valute spodbujajo svoja gospodarstva? To nas sprašujejo naši državljani. To so vprašanja, ki so mi jih v zadnjih dveh tednih postavili na srečanjih z izvoljenimi politiki.

Gospe in gospodje, potrebujemo sporočilo zaupanja, da bomo premagali krizo, ukrepe za spodbujanje ponovne rasti in konkretne ukrepe, kot jih je nedavno sprejela Barrosova Komisija, da ponovno zaženemo notranji trg ali finančne trge naredimo bolj etične. Kar potrebujemo – in to je kriza evra tudi dokazala –, je konvergenca naših socialnih in javnofinančnih politik. Za to je potreben pogum. Predsedujoči Svetu, predsednik Komisije, nadaljujte s še večjo hitrostjo in uspeli bomo rešiti kar nekaj težav.

Potrebovali bomo veliko poguma v prihodnjih letih, če želimo okrepiti svoje države na področju svetovne konkurence in če želimo denar davkoplačevalcev uporabiti na najbolj učinkovit način. Ta prizadevanja za racionalizacijo porabe morajo potekati na vseh ravneh: lokalni, regionalni, nacionalni in evropski. Politične in finančne prednostne naloge Unije je treba ponovno preučiti, javne finance Evrope pa morajo biti temeljito revidirane. Postaviti si moramo prava vprašanja in v skladu z dobljenimi odgovori prilagoditi svoj proračunski okvir za obdobje 2014–2020.

Evropski parlament poziva prav k tej bistveni razpravi in prav v teh vsebinskih razpravah nameravamo – kot neposredno izvoljeni predstavniki 500 milijonov Evropejcev – v celoti sodelovati, tudi če to ni všeč nekaterim vladam, ki nam želijo to pravico odreči.

Prosim Evropski svet, da nam da svoje soglasje, in če je potrebno, da glasuje, da tisti, ki nam odrekajo to priložnost za sodelovanje v razpravi, prevzamejo svoje odgovornosti. Za nas to ni vprašanje oblasti, ampak prispevek h ključni razpravi o prihodnosti evropske konstrukcije. Ukrepati moramo odločno, sprejeti moramo prave odločitve, nujne odločitve za zagotovitev, da evropski proračun vse bolj postaja investicijski proračun.

Če lahko naše države članice zaradi proračunskih omejitev vlagajo manj v izobraževanje, usposabljanje, raziskave in inovacije, naredimo enako tudi na evropski ravni s pomočjo združevanja sredstev ter na ta način vzpostavimo ekonomijo obsega.

Za skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) se razprava o evropskih financah ne sme sprevreči v prepir med državami članicami, ki želijo svoj denar nazaj. Ravno nasprotno, razpravljati bi morali o spravi med našimi sodržavljani in Evropo, tako da jim predstavimo dodano vrednost skupnega in vizionarskega evropskega ukrepanja.

V tem obdobju ravnokar obiskujem prestolnice in lahko vam povem, da se razprava prijemlje. Ne zamudimo te priložnosti. Ker bo kmalu božič in novo leto in ker se bo tudi predsedovanje kmalu zaključilo, bi se želel zahvaliti belgijskemu predsedstvu za zelo dobro sodelovanje s Parlamentom, prav tako pa tudi Joséju Manuelu Barrosu, ki je bil dovolj pogumen, da je dokument o kapitalskih zahtevah predstavil pred koncem junija. Menim, da moramo skupaj nadaljevati v tej smeri in da nam morajo voditelji držav ali vlad slediti. Pokazati jim moramo pot.

(Aplavz)

  Martin Schulz , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, ne zgodi se pogosto, da se na koncu leta zberemo s še večjim razlogom za zaskrbljenost. Globoko smo zaskrbljeni, ker se je Evropa znašla sredi vse večje in širše krize zaupanja. Za krizo zaupanja obstajajo vzroki in nekatere od njih bi danes poskušal opisati. Menim, da se srečujemo s pristopom rezanja salame z obeh strani. Imamo pristop tistih, ki pred državljani neke države skušajo prikriti dejanske razmere. Zaupanje ljudi se močno zamaje, ko jim vlada sporoči: „Vse je v redu, ni problema, vse imamo pod nadzorom“, nato pa se nenadoma obrne in pojasni, da potrebuje težke milijarde evrov pomoči. To se je zdaj zgodilo dvakrat. Ne vem, ali bo spet kakšna vlada zatrdila, da ima vse pod nadzorom in da lahko financira svoje obveznice kljub rastočim obrestnim meram, nato pa si nenadoma premislila in rekla: „Potrebujemo reševalni sveženj. Pomagajte nam!“ To se ne sme zgoditi. Potrebujemo seznam dejanskih nacionalnih dolgov in bančnih dolgov. Menim, da bomo povečali zaupanje, če pojasnimo, kakšne so dejanske razmere, najsi bodo še tako slabe. Če so vse karte na mizi, nam je laže poiskati rešitev.

Vendar pa je tu še pristop rezanja salame z druge strani. To se zgodi, kadar močne države rečejo: „Ni nam treba pomagati“. Slišimo sporočilo o ponovni nacionalizaciji: „Nismo pripravljeni plačati za druge“, kljub temu da države, ki to govorijo, vedo, da bomo na koncu morali vsi stopiti skupaj in plačati. Pristop rezanja salame, kjer ljudem ne povemo resnice, čeprav vemo, da bomo morali za zaščito lastnega interesa plačati, prav tako spodkopava zaupanje.

Zdaj se pripravljamo na zasedanje Evropskega sveta. Kaj pa različna mnenja na zasedanju? Eden je za evroobveznice, drugi je proti. Eden je za stabilizacijo reševalnega svežnja in nadgraditev, drugi je proti. Sprašujem se, kje je logika v tem, da razlagamo, da so vse to samo začasni ukrepi, ker imamo vse pod nadzorom, obenem pa moramo te začasne ukrepe vključiti v Pogodbo, da bodo na voljo tudi dolgoročno. Vsak lahko opazi to protislovje, ki prav tako spodkopava zaupanje ljudi. Zaupanje se zamaje, če vlada poleti od svojih bank zahteva izvedbo testa izjemnih situacij, samo nekaj mesecev pozneje pa ugotovi, da je bil to dejansko test izjemnih situacij za evro in ne za banke.

Smo sredi krize zaupanja in reči vam moram, gospod Barroso, da se kljub temu da to, kar ste povedali danes zjutraj, morda drži, vseeno ne moremo znebiti vtisa, da bomo namesto iskanja in izvedbe najboljših rešitev raje razpravljali o minimalnem soglasju, ki ga lahko dosežemo v petek. To preprosto ni dovolj. Samo poglobilo bo krizo zaupanja. Politika, ki kratkoročno umirja nacionalne trge, ni dovolj. Potrebujemo politiko, ki stabilizira trge in evro. Zakaj nihče tu v Parlamentu ali v Evropskem svetu ne govori o zunanji vrednosti evra? Danes je menjalni tečaj evra 1,34 USD. Njegova najnižja vrednost med krizo je bila 1,20 in ob uvedbi je bil vreden 1,15. Evro je stabilna valuta. V medcelinski konkurenci, kjer svetovne regije v gospodarskem smislu tekmujejo ena z drugo, niso več pomembne posamezne nacionalne valute, ampak valutna struktura celotne regije. V gospodarskem in socialnem smislu je evrsko območje nedvomno najmočnejša regija na svetu. Politično jo slabijo samo oblikovalci politike, ki izvajajo politike, katerih cilj je dolgoročno zatreti nacionalno razpravo. Evro je močan in bi lahko bil še močnejši, če bi tisti, ki delujejo kot njegov politični okvir, in tisti, ki so odgovorni zanj, končno izpolnili svoje obveznosti in sprejeli drzne, usklajene odločitve o socialnih in gospodarskih vprašanjih, ki bi odpravile krizo zaupanja. Samo poglejte, kaj se dogaja v Londonu, Parizu in Rimu. Če ne odpravimo krize zaupanja, bomo imeli v naslednjih nekaj letih velike probleme.

Zato bi želel Svetu povedati, da sem za evroobveznice. Če je še kakšen primeren ukrep, ga prosim sprejmite, vendar pa se morate končno dogovoriti o notranji stabilizaciji evra, kajti zunaj je že dovolj močan.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, menim, da v življenju obstaja pravilo, ki velja povsod: ko je skupina napadena, se mora odzvati enotno in solidarno. Ravno nasprotno pa se je zgodilo leta 2010, ko je bil napaden evro, kajti že vse od grške krize se v razpravah pojavljajo samo nesoglasja, med nami ni enotnosti, solidarnosti pa je odločno premalo.

Zdaj moramo biti pogumni – to govorim tudi predsedniku Komisije – in priznati, da vsi sprejeti začasni ukrepi preprosto niso dovolj. To ni moja analiza, je analiza Mednarodnega denarnega sklada (MDS), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter gospoda Tricheta – ki je navsezadnje glavni za evro, saj je predsednik Evropske centralne banke –, ki tudi meni, da so vsi ukrepi, tako sprejeti kot v pripravi, premalo daljnosežni.

Vsi pravijo, da je treba ukrepati glede štirih zadev: prvič, pakt za stabilnost s pravimi mehanizmi sankcioniranja; drugič, stalni in razširjeni krizni sklad – sicer to ni moj predlog, kajti gospod Trichet pravi, da bi ga bilo treba povečati, voditelji držav ali vlad ga ne želijo povečati, mi pa si želimo, da se na trge vrne zaupanje; tretjič, pravo gospodarsko in javnofinančno upravljanje ter finančna in gospodarska unija in, četrtič, enoten trg evroobveznic.

To so štiri stvari, ki bi morale biti izvedene, kajti nikjer na svetu, kolegi in kolegice, ni valute, ki je ne bi podpirali vlada, gospodarska strategija in trg obveznic. Kaj takega ne obstaja nikjer na svetu. In kaj nam danes tu govorijo? Govorijo nam: „Da, dobra zamisel je, vendar moramo še malo počakati.“ Počakati moramo na kaj? Morda moramo počakati na popoln kaos ali na propad evra.

Torej je pravi čas, da sprejmemo odločitev, in od Komisije ne pričakujem, gospod predsednik, da nam danes reče: „Da, težko bo, ne smemo nadaljevati s temi razpravami o evroobveznicah; zamisel je dobra, vendar ni pravi čas, kajti imamo krizni sklad, ki bo sedaj postal stalen.“ Eno z drugim ni povezano. Krizni sklad je zdaj nujen za kljubovanje napadom na evro, evroobveznice pa so tudi potrebne za srednje- in dolgoročno stabilnost evra. Med njima ni protislovja. Oba sta potrebna, in to velja tudi za preostali svet.

Zato – poleg voditeljev držav ali vlad, ki bodo jutri in pojutrišnjem razpravljali in rekli: „Da, spremenili bomo Pogodbo, krizni sklad, ki ga je vsekakor treba povečati, saj k temu vsi ostali pozivajo, pa lahko postane stalen“ –, pa sam menim, da je pravi čas, da Komisija čim prej predstavi sveženj, ki je v svojem pristopu precej tehtnejši, pogumnejši ter bolj globalen in povezan. Kar zadeva pakt za stabilnost in rast, ki vsebuje prave mehanizme sankcioniranja, pa lahko Parlament opravi svoje delo, kajti sveženj že imamo in vrnili se bomo k prvotnim predlogom Komisije. Kar zadeva ostale tri točke, razširjeni krizni sklad – da, ampak predlagajte ga. Predlagajte ga! Zavzemite stališče o tej zadevi in recite, da je krizni sklad treba povečati. Zakaj? Ker bo večji krizni sklad ustavil špekulacije proti evru. Drugič, predlagajte svetovni sveženj za finančno in gospodarsko unijo in, tretjič, ne bojte se, predlagajte enotni trg evroobveznic. Vemo, da bo konec koncev ravno to dolgoročno stabiliziralo evro.

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, predsednik Komisije, gospe in gospodje, v vsem tem je vseeno nekaj čudnega. Gospod Chastel, govorili ste o naslednjem srečanju na vrhu. Lahko bi nam povedali, da bodo pred tem srečanjem zadeve nekoliko negotove. Lahko bi nam povedali, da boste morali nekatere razprave omejiti.

Gospod Barroso, mislim, da ob vsem tem besedičenju ne bomo dosegli nikakršnega napredka in se ne bomo uspeli premakniti naprej. Martin Schulz ima prav: krizo moramo realno opisati in reči bobu bob, realno pa moramo tudi povedati, da smo politično nemočni in zakaj smo nemočni. Nič ne pomaga samo govoriti, da smo sprejeli prave odločitve. Dobro veste, kot vem tudi sam in vsi ostali tu, da smo jih vedno sprejeli prepozno. Naredimo korak naprej in nato dva nazaj. Ne pravim, da je to vaša krivda. Prav nasprotno, menim, da je v teh zamegljenih časih Komisija delovala kot točka stabilnosti. Vendar pa – menim, da je Guy Verhofstadt postavil pravo vprašanje –, kakšna naj bo naša strategija v naslednjih mesecih?

Po mojem je strategija preprosta: Komisija naj predlaga pakt za stabilnost, kar je že storila, ki opredeljuje potrebno stabilnost in s tem odgovornost vseh do evra, ter pakt za solidarnost, ki opredeljuje potrebno solidarnost. Ni stabilnosti brez solidarnosti. Te razprave med gospo Merkel in gospodom Untelom nas več ne zanimajo. Da, stališče nekaterih držav, vključno z Nemčijo, ki pravijo, da je stabilnost nujna in da se takšni dogodki ne smejo več ponoviti, je pravo. Da, če obenem ne rečemo, da nas solidarnost sili k ustvarjanju priložnosti za zaščito evra z evroobveznicami za vlaganja in za nadaljevanje ekološke in gospodarske preobrazbe. Moramo vlagati, vendar pa na nacionalni ravni to ni več mogoče. Imamo dvostransko valuto: na eni strani stabilnost in na drugi solidarnost, na sredi pa odgovornost.

Predsednik Komisije, pripravite predlog za spremembo funkcij Unije, da dosežemo stabilnost in solidarnost z evroobveznicami na tak način, da ne bo več mogoče špekulirati z dolgovi nekaterih držav, evroobveznice pa vam hkrati nudijo priložnost za vlaganje.

Gospod Oettinger nam pravi, da potrebuje tisoč milijard evrov za reformo energetskega sektorja, ampak kje pa bo dobil ta denar? Bo igral na loteriji ali kaj? Docela absurdno je reči, da potrebuje tisoč milijard evrov, ne da bi nam povedal, kako bomo zagotovili potrebna sredstva za to nujno gospodarsko preobrazbo.

Torej je strategija preprosta: Komisija predlaga, Parlament spreminja in sprejme odločitev, nato imamo stališče Komisije in Evropskega parlamenta za ali proti Svetu, Svet pa se mora odzvati na to skupno stališče. To je to. Edina rešitev v današnji razpravi. Če čakamo na gospo Merkel, da se odloči in odločitev sprejme četrt ure preden bi jo morala sprejeti, lahko čakamo do konca dni. Medtem ko se odloča, bomo zamudili vlak. Seveda mi lahko rečete, da bo prišel drugi vlak in da ni pomembno, saj lahko vedno ulovimo naslednjega. Ampak to ne drži. Gorbačov je imel prav, ko je dejal: „Nevarnosti čakajo samo na tiste, ki se ne odzovejo življenju.“

(Predsednik je prekinil govornika.)

Nočem, da zgodovina kaznuje Evropo. Sprejmite svoje odgovornosti. Mi sprejemamo svoje in moramo Svetu pokazati, da je potrebna politična stabilnost tukaj, v Komisiji in v Parlamentu, ter da se bomo zoperstavili nestabilnosti Sveta.

(Aplavz)

  Timothy Kirkhope, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, tudi sam upam, da se bo Evropski svet uspel dogovoriti o ukrepih, da pomirimo trge in evrskemu območju ponovno zagotovimo stabilnost, kajti to bi moralo biti v interesu nas vseh, ne glede na to, ali smo njegovi člani ali ne.

Pred zasedanjem nam pravite, da bo osrednji del rešitve več sankcij, vendar morajo biti te sankcije verodostojne, da bi bile učinkovite, Unija pa se je v preteklosti na tem področju precej slabo odrezala. Tudi če postanejo avtomatične, ne bodo kaj bolj verodostojne, če smo še vedno mnenja, da bi se jim lahko izognili s politično rešitvijo. Popolnoma nujno je, da imajo članice evrskega območja politično voljo za izpolnitev svojih sedanjih obveznosti.

Slišimo govorice, da je ključni del rešitve ta, da bo moral zasebni sektor deliti breme prihodnjih finančnih injekcij. Vendar pa bi bilo skrajno protislovno, če bi bila največja posledica takšne pobude povišanje stroškov izposojanja za nekatere šibkejše države članice, ki so članice evrskega območja, saj bi s tem pripomogli k naslednji krizi.

Ob nedavnem zaključku postopka reformiranja Pogodbe bi sveženj reform, kot pravijo, zaprl poglavje o spremembi Pogodbe za celo generacijo. Samo po nekaj mesecih smo se očitno znašli na pragu druge krize.

Prepričujejo nas, vključno s predsednikom Komisije, da morajo biti spremembe samo manjše, vendar pa nemška vlada po vsem sodeč ni takšnega mnenja. Kot je videti, je nemški finančni minister dr. Schäuble odprl vrata za nov krog združevanja, ki bo peljalo k finančni združitvi in nazadnje k politični združitvi.

Kje se bo to končalo? Upam, da ne bomo izgubili še enega desetletja z neustreznimi reformami? Evropa potrebuje gospodarsko reformo, javnofinančno disciplino, poglobitev notranjega trga, spremembe delovnega prava za rast zaposlovanja in sveženj ukrepov, če želi, da program Evropa 2020 uspe.

To so glavne reforme, ki jih je pogumno in pravilno izpostavil predsednik Barroso v programu za njegovo Komisijo, vendar se bojim, da nam ta priložnost že polzi med prsti. Strašno tveganje je, da je kljub govorjenju o izgradnji Evrope ta morda že ogrožena, medtem ko upamo, da bo Evropa postala močnejša, pa jo bo neuspešno reševanje gospodarskih problemov dejansko samo oslabilo.

Menimo, da morajo prednostne naloge Evropskega sveta vključevati dogovor o manjšem številu posebnih ukrepov, tako da si lahko članice evrskega območja medsebojno pomagajo prebroditi sedanjo krizo, brez obremenjevanja držav članic, ki so se odločile, da ostanejo zunaj, in nato ponovno potrditev ključnega pomena reševanja dolgoročne krize, s katero se srečujemo: tveganje trajnega padca naše gospodarske konkurenčnosti.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, s svetovno gospodarsko in finančno krizo se ukvarjamo že tri leta. Eden od zaključkov, ki ga lahko potegnemo iz te dolgotrajne razprave, je ta, da naši ukrepi očitno ne sežejo do vzrokov za krizo, ampak samo zdravijo simptome. Ponovno bi poudaril, da finančni trgi ne smejo krojiti odločitev na ravni EU. Ne smemo dovoliti, da se banke izvlečejo iz tega nekaznovane, da še naprej špekulirajo in državam članicam prepuščajo odgovornost za tvegane transakcije, ki so jih prav one začele. Zaradi strogih varčevalnih svežnjev za Grčijo in Irsko bodo morali ljudje nositi stroške krize, ki je niso povzročili. To bo omejilo potrošnjo prebivalstva in preprečilo ponoven vzpon gospodarstva. Drastični varčevalni ukrepi bodo druge države, ki so zdaj izpostavljene tveganju, kot sta Portugalska in Španija, postavili v enak položaj, kot ga imata Grčija in Irska.

Samo prilagoditi finančne instrumente ali postaviti nove varnostne mreže ne bo pomagalo. Trajni mehanizem za ohranjanje finančne stabilnosti mora vključevati ukrepe, ki regulirajo dejavnosti trgov. Med njimi sta tudi uvedba davka na finančne transakcije in obveznost izpolnjevanja minimalnih družbenih standardov. Za nas je tudi pomembno, da spremenimo statut Evropske centralne banke, da ji omogočimo odobritev neposredne finančne pomoči za pešajoče države, pri tem pa se izognemo bankam.

To so prvi koraki, ki bi jih morali narediti, smo pa z njimi v precejšnji zamudi. Popolnoma jasno nam mora biti – ozkogled nacionalni pristop onemogoča predpise, ki jih potrebujemo za učinkovit nadzor finančnih trgov. Voditelji držav ali vlad nam preprečujejo napredek v pravi smeri. Med njimi je tudi nemška kanclerka.

  Nigel Farage, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, leto 2010 bomo pomnili kot leto, v katerem so se razkrile hude pomanjkljivosti projekta evro, evropska javnost pa je sprevidela, kako neumne voditelje ima.

In tako imamo še eno srečanje na vrhu, še eno krizo, zaupanje v evro pa iz tedna v teden upada. Kot bi gledali avtomobilsko nesrečo v počasnem posnetku, vi pa zdaj želite stalni mehanizem finančne pomoči. Prepričani ste, da bo vse v najlepšem redu, če imate sklad, vreden recimo milijardo evrov. Ampak ne bo v redu. Padec evra nima nič opraviti s špekulacijami. Nič nima opraviti s trgi, najsi bodo valutni ali obvezniški, gre samo za to, da sever in jug Evrope ne moreta biti združena v enotni denarni uniji niti danes niti kdaj koli. Ne bo delovalo.

V političnem smislu pa morate seveda spremeniti Pogodbo. Razlog je ta, da bodo štirje nemški profesorji v Karlsruheju zmagali in dokazali, da so bile finančne injekcije, ki ste jih uvedli, nezakonite že v skladu s pogodbami.

Vendar pa z več vidikov pozdravljam to spremembo Pogodbe, saj to pomeni, da bo moral biti na Irskem referendum. In nikoli se ne ve, David Cameron bo morda celo držal svojo obljubo in pripravil referendum v Združenem kraljestvu. Prepričan sem, da boste kot demokrati vsi pozdravili referendum o EU v Združenem kraljestvu.

Na koncu leta 2010 bi morali razmisliti ne samo o stanju Unije, ampak tudi o stanju Belgije. Šest mesecev je belgijsko predsedstvo sedelo tu in nam govorilo, da se moramo še globlje povezati. Kakšna farsa! V svoji lastni državi pa nimate vlade že od meseca junija. In tako imamo ne-državo, ki želi odpraviti našo državo. To je resnično prava farsa, vendar si tega nihče tukaj ne upa priznati, kajti vsi samo zanikate. Belgija je mikrokozmos celotne Evropske unije. Belgija bo razpadla na koščke in za njo še vse ostalo. Vesel božič vsem.

  Sharon Bowles, avtorica. − Gospod predsednik, ponovno preverjamo obliž in se sprašujemo, če je dovolj velik in dovolj močan, da bo prekril rano. Prejšnjega julija sem spraševala, kdaj bo pričakovani zakonodajni predlog za stalni mehanizem upravljanja javnih dolgov po predvidevanjih Komisije pripravljen in kaj bo njegova pravna osnova. Spraševala sem precej več, tudi o relativni razvrstitvi različnih skladov in sorazmernih deležih njihove uporabe. Dogodki so pokazali, da je odgovor dejansko, da ne vemo in da bomo zadeve reševali sproti.

Pravzaprav sem temu nekoliko naklonjena, dokler smo na neraziskanih tleh in je treba pripraviti nove načrte. Vendar pa ponavljam, da se vse koristi sklepov izničijo, če izjavam tako Komisije kot Sveta ne sledi obširno spremljanje. Odgovori na moja julijska vprašanja so prišli šele pri reševanju Irske, kar pa je po mojem mnenju obžalovanja vredno, zlasti kadar se najmanjši sklad, ki prihaja iz proračuna EU, uporabi v enakem razmerju kot večji skladi. S Parlamentom se niste posvetovali, kljub mojim vnaprejšnjim vprašanjem.

Danes vas ponovno sprašujem o nadaljnjih podrobnostih sklepov oktobrskega zasedanja Sveta, na katerem je bila Komisija zaprošena, da pripomore k manjši spremembi Pogodbe, ki je nujna za vzpostavitev stalnega mehanizma za reševanje kriz. Dejali so tudi, da bi moral pri tem sodelovati zasebni sektor, kar je trg prestrašilo, saj ni bilo ustrezno pojasnjeno. V ospredje je prišel tudi regulatorni problem, ki sem ga omenila, in sicer nično tehtanje tveganja pri javnih dolgovih v evrskem območju, kar je spodkopalo tržno disciplino in ustvarilo sprevržene pobude.

Nato je evrska skupina naznanila, da bo stalni mehanizem temeljil na evropskem instrumentu za finančno stabilnost in da bo morda vključeval zasebni sektor na podlagi prakse MDS za vsak posamezen primer posebej. Prvič, ali lahko zdaj dobimo natančnejše podatke o spremembi Pogodbe in o postopku? Parlament mora vedeti, ali bo ustrezna. Še malo poigravanja s členom 136 ni pravi odgovor. Drugič, ali bo novi instrument temeljil na medvladnem pristopu, kajti tako deluje evropski instrument za finančno stabilnost, ali bo dejansko temeljil na Skupnosti, kot tudi mislimo, da bi moral? Tretjič, kakšne so tehnične možnosti in pogoji? Nujno je, da mehanizem temelji na dejanskih tehničnih danostih in da je trden, verodostojen in trajen – k čemur bi dodala še to, da mora biti cenovno dostopen. Četrtič, ali bodo tudi države članice, ki še nimajo evra, povabljene, da se vključijo v mehanizem? To se zdi še posebej pomembno za tiste, ki dolg ustvarjajo v evrih.

Vprašali smo, kdaj bo vzpostavljen, in rekli ste januarja 2013, ampak kakšno vlogo bo po mnenju Komisije v tem imel Parlament? Parlament in moj odbor smo resnično odločeni, da odigramo svojo vlogo, še toliko bolj, ker smo s svojimi razmišljanji že ves čas korak pred drugimi. Če se z nami ne boste ustrezno posvetovali in nas obveščali, kako potem kaže z nacionalnimi parlamenti in državljani? To vprašanje je neločljivo povezano s svežnjem za gospodarsko upravljanje. Namen ukrepov za izboljšanje pakta za stabilnost in rast, nadzora in evropskega semestra je preprečiti novo krizo in pomagati pri spremljanju reševanja sedanje gospodarske krize.

Ta mehanizem ni talisman ki ga lahko obesimo na steno in tako odganjamo tržno disciplino. Prava rešitev za evro je v tem, da prepoznamo potrebo po popolni politični disciplini z roko v roki s popolno tržno disciplino. Znašli smo se v krizi, ker sta bili v preteklosti obe oslabljeni.

  Olli Rehn, član Komisije. − Gospod predsednik, spoštovani poslanci, naj se zahvalim Sharon Bowles za njeno vprašanje in tudi za osnutek resolucije o stalnem mehanizmu. Poskušal vam bom predstaviti stališče Komisije o petih vprašanjih, vključenih v vprašanje za ustni odgovor.

Na oktobrskem zasedanju Evropskega sveta je bil predsednik Van Rompuy pozvan, da skupaj s Komisijo opravi posvetovanja o manjši spremembi Pogodbe, ki je nujna za vzpostavitev stalnega mehanizma za reševanje kriz. Jasno je, da manjša sprememba Pogodbe zahteva uporabo poenostavljene različice revizijskega postopka, ki izhaja iz člena 48 Pogodbe.

Omejitve pri tem postopku pa so naslednje: prvič, omogoča samo takšne spremembe Pogodbe, ki ne povečajo pristojnosti Unije, in, drugič, možne so samo spremembe tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki se nanaša na politike in notranje delovanje Unije.

Videti je, da so države članice naklonjene zelo majhni spremembi Pogodbe, ki bo predvidoma narejena v členu 136, katerega določbe veljajo za države članice iz evrskega območja. Zadevo bo seveda ta teden obravnaval Evropski svet. Ne glede na to, kakšna sprememba bo predlagana, se bomo o njej posvetovali s Parlamentom.

Po sklepu Evropskega sveta v oktobru, je evrska skupina na svojem izrednem srečanju novembra soglašala z glavnimi načeli evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Glede na sporazum evrske skupine bo ESM medvladni mehanizem, katerega upravljanje bo temeljilo na modelu evropskega instrumenta za finančno stabilnost.

O konkretnih podrobnostih finančnega mehanizma se je treba še odločiti, kar bo potekalo v prvem četrtletju naslednjega leta. Financiranje bo seveda ključno vprašanje. Prihodnji instrument bo moral biti dovolj trden in bo moral na trgih uživati veliko zaupanje.

Kakršna koli podpora iz ESM bo temeljila na strogi pogojnosti. Pomoč, ki bo dodeljena državi članici iz evrskega območja, bo temeljila na strogem programu gospodarske in finančne ocene in na podrobni analizi vzdržnosti dolga, ki ju bo opravila Komisija v sodelovanju z MDS in v povezavi z Evropsko centralno banko.

Kljub medvladnemu načinu financiranja v okviru mehanizma pa bodo pogoji politike ostali trdno zasidrani v Pogodbi, da se zagotovi popolna skladnost s skupnim večstranskim nadzornim okvirom, na katerem dejansko temelji celotna gospodarska in denarna unija.

Da odgovorim na eno od petih vprašanj gospe Bowles – nismo še sprejeli odločitve, ali lahko države članice, ki niso članice evrskega območja, sodelujejo v mehanizmu. Vseeno pa se zdi, da je večina držav članic naklonjena preglednemu in jasnemu okviru, v katerem bi države članice zunaj evrskega območja pokrival mehanizem plačilne bilance, države članice znotraj evrskega območja pa evropski mehanizem za stabilnost.

Ne glede na to pa bi bilo še vedno mogoče nekatere države članice zunaj evrskega območja vključiti v podporno operacijo prek dvostranskih prispevkov, kar danes v primeru Irske že velja za Združeno kraljestvo, Švedsko in Dansko.

Dovolite mi nekaj pripomb tudi na razpravo o evroobveznicah. Spomnimo se, da je v okviru vzpostavitve finančne podpore prejšnjega 9. maja – Schumanov dan – in naslednjo noč Komisija pripravila predlog za evropski mehanizem za finančno stabilizacijo, ki je instrument Skupnosti, sprejet v znesku do 60 milijard EUR, na podlagi posojilnih garancij iz proračuna Unije v skladu s sklepom o lastnih virih.

Poleg proračuna Unije smo predlagali tudi, da ta mehanizem temelji na posojilnih garancijah držav članic, ki bi bile prek tega mehanizma posredovane državam, ki bi potrebovale finančno pomoč zaradi finančne nestabilnosti evrskega območja kot celote.

To pa je Svet Ecofin 9. in 10. maja zavrnil. Zakaj? Ker je veliko držav članic menilo, da je ta predlog preveč podoben evroobveznici.

Zaradi tega je bil potem oblikovan evropski instrument za finančno stabilnost, ki je medvladna ureditev, zdaj pa za Irsko uporabljamo tako mehanizem kot instrument.

Vprašanje evroobveznic je zagotovo zelo pomembno, vendar pa moramo upoštevati, da je ne tako dolgo nazaj ta predlog Svet na svojih majskih razpravah o evropskem mehanizmu za finančno stabilnost zavrnil.

Za zaključek naj poudarim, da bo prihodnji evropski mehanizem za stabilnost del celovitega odziva za omejitev krize in stabilizacijo evropskega gospodarstva, ESM pa bo dopolnil novi okvir okrepljenega gospodarskega upravljanja, ki se bo najprej osredotočil na preprečevanje in bo korenito zmanjšal verjetnost ponovitve krize v prihodnje.

To je ključni namen novega sistema gospodarskega upravljanja in zelo sem hvaležen za vašo podporo predlogom Komisije na tem področju.

  Werner Langen (PPE). – (DE) Gospod predsednik, če ste poslušali prvi sklop govorov, ste dobili predstavo, kdo je odgovoren za krizo zaupanja – in res je, da je zdaj postala natanko to. Najprej je bila Komisija, nato špekulanti in potem še Svet, zlasti pa gospa Merkel. Zelo preprosto je.

Na srečo pa je nekdo poudaril – to je bil predsednik Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu –, da je evro stabilen, ne samo od zunaj ampak tudi od znotraj, in ima najnižjo stopnjo inflacije. Špekulacija ne more biti vzrok problema. Evro je stabilna valuta. Posredi so osnovni pogoji Pogodbe in burne razprave v Svetu Ecofin. Zdaj se razburjajo že na vsakem zasedanju Ecofina.

Gospod Rehn je pravkar poudaril, da je Komisija predlagala uporabo evropskega mehanizma, a Svet ni bil pripravljen sodelovati. Zdaj govorimo, da Komisija ni ukrepala. Nisem med tistimi, ki ves čas poveličujejo Komisijo, vendar je bilo prav, da je Komisija leta 2008 pripravila podroben pregled desetletnega obstoja evra.

Navedla je štiri točke, ki so zahtevale ukrepanje: prvič, dosleden evropski nadzorni mehanizem, drugič, dosledno gospodarsko upravljanje ali kakor koli želite temu reči, tretjič, dosledno zunanje zastopanje in, četrtič, dosleden krizni mehanizem. Vse te stvari so zdaj na mizi. Želel bi izpostaviti dejstvo, da jih drugi niso upoštevali. Če iščemo krivce, potem je samo en krivec, ki ga ne smemo spregledati, in to so države članice, ki so zadolžene do vratu in niso izkoristile prednosti uvedbe evra za izvajanje reform in zmanjšanje dolga, ampak so živele preko svojih zmožnosti.

Poudaril bi tudi, da imajo vse te države skupno točko. Ne glede na to, kdo konkretno je bil na oblasti, vedno je bila vlada socialdemokratska in je vladala dolgo obdobje, nekatere vse do danes. Med temi državami so Portugalska, Španija, Združeno kraljestvo, Madžarska in Latvija. V Grčiji so enake neumnosti počeli štiri leta. To je rezultat. Če ne spregovorimo odkrito o glavnem vzroku previsokih dolgov v državah članicah, ne bomo uspeli rešiti težav.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje v skladu s postopkom modrega kartončka (člen 149(8) poslovnika)).

PREDSEDSTVO: Libor ROUČEK
podpredsednik

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospod Langen, lahko se spet usedete. Govorili ste zelo prepričljivo in ste povedali svoje. Imam vprašanje za vas. Irska ni južnoevropska država, kolikor vem. Je na severu Evrope. Irska ima velike dolgove. Nam lahko pojasnite, od kod izvirajo ti irski dolgovi? Bi bili tako prijazni in nam povedali, katera stranka je na oblasti na Irskem zadnjih 30 let?

  Werner Langen (PPE). – (DE) Gospod predsednik, z veseljem bom odgovoril na vprašanje. Irska vlada je storila napako in je izdajala jamstva, ne da bi zahtevala reformo bančnega sektorja. To je bilo neodgovorno in zato ima zdaj 32-odstotni proračunski primanjkljaj. To vemo. Vendar pa probleme drugih držav ne smete mešati s problemi Irske. Irska je popolnoma drugačen primer, saj gre za drugo stopnjo bančne krize in ne za strukturni problem kot v drugih državah. Gospod Schulz, to veste prav tako dobro kot jaz. Prosim, ne skušajte nam preusmerjati pozornosti.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje v skladu s postopkom modrega kartončka (člen 149(8) poslovnika)).

  Victor Boştinaru (S&D). – (RO) Gospod predsednik, motiti se je človeško. Vztrajati je hudičevo. Ali veste, kdo je bil grški predsednik vlade, v času katere so se nakopičili vsi ti dolgovi, ki so povzročili krizo v Grčiji? To nikakor ni bil gospod Papandreou. Ali se spomnite, kateri politični rodbini je ta predsednik vlade pripadal? To je rodbina Karamanlis.

  Werner Langen (PPE). – (DE) Gospod predsednik, po štirih letih vlade Karamanlisa … (nemir). Ne, strukturni problemi v Grčiji segajo še dlje nazaj. Leta 2000 je Parlament razpravljal, ali bi se morala Grčija pridružiti evrskemu območju. Socialdemokrati – nemška vlada – so k temu pozivali. Z vašo pomočjo je bila v Parlamentu dvotretjinska večina za to, da se Grčija pridruži evrskemu območju. To je dejstvo in nima nič opraviti z nacionalizmom.

Odgovoriti bi želel na vprašanje gospoda Schulza o dolgovih v Nemčiji in Španiji. Seveda je španski javni dolg manjši od nemškega. Španiji ni bilo treba financirati postopka ponovne združitve. Vendar pa ima vlada Zapatera v Španiji druge probleme. Šestim milijonom ljudi je dovolila vstop v državo in 2 milijonoma podelila špansko državljanstvo, zdaj pa je brezposelnost več kot 20-odstotna. To je strukturni problem, povzročila pa ga je ena oseba: gospod Zapatero.

  Stephen Hughes (S&D). – Gospod predsednik, v Svetu in Komisiji jih veliko meni, da lahko v svetovnem gospodarstvu uspemo samo, če razvrednotimo delavske pravice, svoje sisteme kolektivnega pogajanja in pokojnine. Z drugimi besedami, pravijo nam, da moramo oslabiti svoj socialni model. Javne finance naj bi se reorganizirale z izključnim ciljem zmanjšati javni dolg na okvirnih 60 % BDP, primanjkljaji pa se morajo v glavnem odpraviti.

To je isti Svet, ki je, če se prav spomnim, soglašal s strategijo Evropa 2020, a mu je očitno vseeno, od kod bo prišel denar za izvajanje te strategije. Če moramo močno zmanjšati svoj javni dolg na medletni ravni, če se moramo izogibati primanjkljajem nad 1 %, kot predlaga Komisija, in če moramo vse to storiti v okolju nizke rasti z visoko brezposelnostjo, kako lahko sploh izpolnimo strategijo Evropa 2020?

To je zgrešena gospodarska strategija stroškovne konkurenčnosti in izredne finančne strogosti, Evropo pa bo zapeljala v propad v njenem ključnem zgodovinskem trenutku. Predsednika Barrosa trenutno ni tu, vendar menim, da bi moral Svetu sporočiti, naj ponovno opredeli svojo politično agendo na vsaj treh področjih.

Prvič, gospodarsko in denarno unijo moramo dopolniti z ustanovitvijo evropske agencije za stabilnost za splošne evroobveznice, in veseli me, da predsednik Barroso danes ni zavrnil zamisli o evroobveznicah. To bo zaustavilo špekulativne napade, zagotovilo likvidnost trga za javni dolg ter zmanjšalo skupne stroške dolga za evrsko območje.

Drugič, ponovno moramo uskladiti predlagano zakonodajo o gospodarskem upravljanju. Strinjamo se, da bo finančna disciplina zahtevala trdna pravila in dosledno izvajanje, vendar pa moramo to uskladiti tudi z dejanskim izvajanjem ciljev Evrope 2020 v vsaki državi, kar se mora odraziti v zakonodaji.

Nazadnje pa potrebujemo nove vire javnega financiranja. Kriza je izbrisala leta proračunskih prizadevanj. Davek na finančne transakcije že krepko zamuja in škandalozno je, da je Svet očitno otrpnil v svetlobi žarometov in ne more sprejeti odločitve o tem davku. To so reforme, ki jih nujno potrebujemo.

  Sylvie Goulard (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, v vsej zgodovini parlamentov so ti redko dobili pristojnosti. Če so parlamenti dobili več pristojnosti, so jih običajno sprejeli. Razprava današnje jutro pa me je prepričala, da imamo poročevalci o svežnju gospodarskega upravljanja prav, da gremo še dlje od predlaganega, kajti v bistvu, komisar, nam Komisija pravi: „Poskušali smo, a neuspešno.“ Svet pa nam pravi: „Ne želimo iti dlje.“ Vendar pa je tu še Parlament. Poleg tega pa je ravno Svet želel povečati pravice Parlamenta in ni Parlament tisti, ki neupravičeno izvaja pooblastila. Po Lizbonski pogodbi smo sozakonodajalci.

Zato mi je v veliko zadovoljstvo, da lahko napovem, da poročilo, ki sem ga danes zjutraj predložila, vključuje tudi evroobveznice, kajti razprava mora potekati tu, na plenarnem zasedanju. Ne sprejmem, da nam gospod Barroso reče: „Olala, vse skupaj je zelo zapleteno; v Svetu smo naredili že precej neumnosti, zato vas moramo zdaj utišati.“ Mi pa bomo naredili ravno nasprotno. Govorili bomo o tem v smislu demokracije.

Drugič, obstaja tudi zamisel o evropskem denarnem skladu, kajti dejansko ni nujno, da so vse te rešitve, ki so po besedah Martina Schulza prehodnega značaja, tisto, kar naši državljani pričakujejo. Lahko gledate vlake, ki drvijo mimo, ali pa delate. Ta parlament bo poskušal delati. Nimamo načrta in ne trdimo, da poznamo absolutno resnico, vendar menim, da je popolnoma nesprejemljivo, da razprava poteka v časopisih Financial Times ali Zeit in ne v Evropskem parlamentu. Zato bomo opravili svoje delo.

(Aplavz)

  Philippe Lamberts (Verts/ALE). – (FR) Gospod predsednik, iskreno pozdravljam poziv Martina Schulza k ponovni vzpostavitvi zaupanja naših državljanov, kar pomeni govoriti resnico in ne iskati bližnjic s pretiranim poenostavljanjem.

Prva pretirana poenostavitev je izjava, da evroobveznice državam članicam odvzamejo odgovornost. To je povsem zgrešeno, kajti nihče ni nikoli zahteval, da države članice združijo 100 % svojih dolgov. V vsakem primeru pa bodo morale države članice v okviru programa evroobveznic nekatere od svojih dolgov reševati neposredno na trgih, kjer bodo lahko ocenile, koliko je vreden njihov podpis, kajti to se bo odrazilo v obrestni meri, ki jo bodo morale plačati. To je pretirano poenostavljanje, ki se mu moramo izogibati.

Drugi primer pretiranega poenostavljanja je izjava: „Te Grke, te nesposobne Irce rešujemo iz finančnih težav.“ Vsekakor bi želel izpostaviti, da denar posojamo, in to po takšnih obrestnih merah, ki so zlasti ugodne za posojilodajalca. To je za nas dobra kupčija. In tako imamo dve možnosti: bodisi smo mnenja, da s pomočjo naših posojil Grčija in Irska ne predstavljata več tveganja in bi jima morali denar posoditi po obrestni meri, ki ustreza ničnemu tveganju ali izredno majhnemu tveganju, bodisi smo mnenja, da obstaja tveganje za njun neuspeh. Zato je treba predreti gnojni tur, dolgove prestrukturirati in končati to negotovost.

Končati želim z besedami za naše nemške prijatelje, zlasti Krščansko demokratsko unijo (CDU). Gospod Langen, govorili ste o ponovni združitvi in imate prav. Ko se je Nemčija ponovno združila, je celotno območje deutschmark, h kateremu je spadala Belgija in kateremu je bila Francija nazadnje zelo lojalna, za to plačalo z zelo visokimi obrestmi. A to je bilo edino prav, tako zgodovinsko – kajti ponovna združitev Nemčije je predstavljala ponovno združitev Evrope, kot jo poznamo – kot gospodarsko, kajti na koncu bi vsi imeli koristi od hitrejše rasti kot posledice združitve.

Zato danes pravim CDU, naj to upošteva, prosimo pa tudi Nemčijo, da stori enako.

(Aplavz)

  Martin Callanan (ECR). – Gospod predsednik, zdi se nekoliko ironično prikladno, da bo Evropski svet razpravljal o stalnem kriznem mehanizmu, saj evro nedvomno pada iz ene krize v drugo. Čeprav nas je veliko v Združenem kraljestvu vedno menilo, da je bil evro zgodovinska napaka, tako za našo državo kot za Evropo kot celoto, pa nam seveda takšno stanje ni v zadovoljstvo. Želimo, da se reši na evropski ravni z odločno ponovno vzpostavitvijo finančne discipline po vsej Uniji.

Ne bo se rešilo z večjim zadolževanjem, niti na ravni EU niti na lokalni ravni. Vendar pa moramo jasno povedati, kdo je odgovoren za takšno stanje evra. Dolžnost vsake države v evrskem območju je izpolniti njene zaveze do tega območja, naloga drugih sodelujočih držav pa je zagotoviti, da to storijo. To je eden od ključnih razlogov za ločeno zasedanje ministrov evrskega območja. Odkrito povedano, stabilno upravljanje evrskega območja je predvsem odgovornost članic evrskega območja. Ostali lahko ponudimo politično podporo, ampak to je tudi vse. Ni nobenega opravičila za to, da tiste države članice, ki se odločijo, da ne bodo storile napake in se pridružile evrskemu območju, nosijo nadaljnja bremena ali sankcije.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, točno eno leto je minilo, odkar se je grško gospodarstvo začelo sesedati in se je Grčija vključila v katastrofalen memorandum in mehanizem podpore. Po enem letu, gospod Langen, je država na robu bankrota: prvič, socialni bankrot, kajti brezposelnost bo naslednje leto dosegla 15 %, ravno včeraj pa je vlada sprejela osnutek zakona, ki odpravlja kolektivne pogodbe, in danes vsa država stavka, in, drugič, gospodarski bankrot, vendar tokrat primanjkljaja in dolga niso povečali „lažnivi Grki“ iz PASOK-a in Nove demokracije, ampak komisarji alkimisti z uporabo statistike Eurostata, saj so se odločili, da na ta način povečajo dolgove šibkih in zmanjšajo dolgove močnih.

Če se torej sprejme enak mehanizem kot za Grčijo, smo zagotovo na poti v bankrot. Če Svet pripravlja tak mehanizem, bo države pahnil v recesijo, ki bo povzročila brezposelnost, bankam in velikim podjetjem pa prinesla koristi. Zanima me, ali je to evropska vizija, o kateri je gospod Barroso – ki zdaj ni prisoten, da bi pojasnil – govoril na začetku.

  Timo Soini (EFD). – (FI) Gospod predsednik, po mojem mnenju je vsaka država odgovorna za svoje gospodarstvo. Države druga drugi ne odgovarjajo za dolgove. To določa tudi člen 125 Pogodbe. Ko je prikladno, se Pogodba upošteva, ko pa ni, se ne upošteva. To smo videli na referendumih: Francija reče „ne“, Nizozemska reče „ne“ in Irska reče „ne“. Dva od teh izidov obravnava Parlament, enega pa se rešuje z novim referendumom. Razlaga členov Pogodbe je očitno odvisna od smeri vetra.

Finska vlada je finskim davkoplačevalcem naložila takšne vrste nepravične odgovornosti poroka, ki jih bomo nazadnje morali plačati. Ne razumemo, zakaj bi finski delavci in mali podjetniki morali potiti krvavi pot, da odplačajo dolgove hazarderjev in lažnivcev. To enostavno ni prav.

Ko so bile težave v Sovjetski zvezi, so pozivali k več socializma. Ljudje so se zbrali v Moskvi: več socializma. Ko so težave v Evropi, se ljudje zberejo v Bruslju: več združevanja. Končni rezultat bo popolnoma enak. To ne bo delovalo.

Zdrave družbe se gradijo od spodaj navzgor. Demokracija se gradi od spodaj navzgor: ne z visokega slonokoščenega stolpa navzdol. Tako pač je. Skupna gospodarska politika za Evropo ne bo delovala. Evropa lahko dela samo kot gospodarsko in prostotrgovinsko območje, in to bi morala ponovno postati.

Rad bi še nekaj povedal o evroobveznicah. Šel sem v četrt Mellunmäki v Helsinkih, da bi govoril o evroobveznicah, in ko sem povedal, kaj so te evroobveznice, so ženske tiščale k sebi svoje torbice, možje pa so se spraševali, če imajo še vedno svojo denarnico v žepu. To ne bo delovalo.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, pravkar smo bili priča tragični obtožbi proti Nemčiji. To nas zlovešče spomni na pozna 20. leta prejšnjega stoletja.

Kot navdušen zagovornik Evrope in trmast podpornik evra vas želim vprašati: ali niste opazili, da Evropsko unijo, ta čudovit projekt za mir in gospodarsko blaginjo, peljete v propad? Gospod Cohn-Bendit je pravilno povedal, da se vedno odzovemo prepozno in vedno za nazaj. Zdaj se moramo ozreti v prihodnost. Ali niste opazili, kaj se dogaja zunaj? Ljudi ne zanima več pričkanje med socialisti in konservativci, niti v moji domovini in niti tu, v Evropskem parlamentu. Zanimajo jih rešitve in to, ali je njihov denar še vedno varen. Odkrito jim moramo povedati, da ni več tako.

Storiti moramo naslednji korak in priznati, da potrebujemo pogum za odpis dolgov, končno moramo prisiliti banke, da plačajo, pa čeprav to ogroža naše police življenjskega zavarovanja, in vzpostaviti nov evropski politični projekt, ki ga ne obremenjujejo problemi Lizbonske pogodbe.

Ujeti smo v pasti. Če spremenimo ta člen, bomo ugotovili, da bo Irska na referendumu izglasovala „ne“. Lahko pričakujemo, da se bo enako zgodilo tudi v moji domovini. Poleg tega imamo v Združenem kraljestvu velik problem. Gospe in gospodje, zbudite se in poglejte, kaj se dogaja.

  Corien Wortmann-Kool (PPE). – (NL) Gospod predsednik, v teh kriznih časih ne bi smeli izgubiti spred oči dejstva, da nam je v preteklih desetih letih evro prinesel veliko blaginjo in stabilnost in tudi veliko delovnih mest. Zato se torej splača evro močno braniti. Vendar pa to zahteva odločen evropski vrh in veliko več prizadevanj na področju enotnosti. Enotnosti nam obupno primanjkuje, ne samo pri stalnem kriznem mehanizmu, ampak tudi pri trdnem finančnem upravljanju.

V tej razpravi, gospod predsednik, je videti, kot da je beseda „evroobveznice“ čudežna, kot da bodo z njeno pomočjo težave z javnimi dolgovi skopnele kot sneg. Vendar pa bi se vsi tisti v Parlamentu, ki pozivate k evroobveznicam, morali tudi zavedati, da te prinašajo velike obveznosti in strogo proračunsko disciplino, ki seže dlje od predlogov za krepitev pakta za stabilnost in rast, ki so zdaj pred nami.

Predsednik Trichet je rekel „finančna unija“. Ali ste tisti, ki zagovarjate evroobveznice, pripravljeni na to? Dvomim.

Gospod predsednik, svojo energijo moramo usmeriti v predloge, ki so na mizi, da utrdimo temelje, na katerih stoji evro. To je nujno, v Parlamentu pa trdo delamo, da bi to dosegli. Za preventivni del pakta za stabilnost in rast potrebujemo pristop, utemeljen na pravilih, kajti preprečevati je bolje kot zdraviti. Spodbujati moramo tudi višjo raven skupne odgovornosti med državami članicami, ne samo za koristi, ampak tudi za odgovornosti in zaveze, ki izhajajo iz pakta za stabilnost in rast.

  Udo Bullmann (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v kritičnih razmerah je Evropa vedno našla pot iz krize. Ne zato ker bi se različne interese ščuvalo drugega proti drugemu, ampak zato ker smo znali svoje interese povezati in tako ubrati nove poti.

Gospodu Barrosu bi prav rad postavil vprašanje, ampak ga žal ni več tu. Seveda bodo kmalu potekale pomembne tiskovne konference o tem, kako lahko rešimo Evropo z uporabo najmanjšega skupnega imenovalca, vendar pa lahko gospod Rehn posreduje naprej moje vprašanje. Ne razumem, zakaj ne gremo po tej poti. Evroobveznice so pametna rešitev. Gospod Schulz je to povedal v imenu naše skupine, pa tudi v Nemčiji, kjer je to vprašanje ključnega pomena, moja stranka govori isto. Pomisleke ima zlasti nemška vlada, opažamo pa jih tudi v drugih državah, ki kažejo manj zanimanja. Zakaj ne nadaljujemo v tej smeri? Pravimo, da je te probleme mogoče rešiti. Zdaj načrtujemo izdajo evroobveznic, vendar sestavljamo razumen sveženj. Kaj potrebujemo, da Evropo pripravimo do ukrepanja? Kako lahko napolnimo svojo blagajno? Kako lahko ustvarimo večji potencial obdavčitve za razumno, dolgoročno gospodarstvo? Izdajamo evroobveznice in to povezujemo z uvedbo davka na finančne transakcije v Evropski uniji. Ta sveženj bi nam lahko prinesel optimalen rezultat za vse, od katerega bi vsi imeli koristi. Vprašajte gospo Merkel na evropskem srečanju na vrhu, če je pripravljena to storiti. Zakaj to ni mogoče? Zakaj Komisija ne pripravi takšnega predloga? Pomagal bi vsem in bi omogočil večji nov projekt, da se Evropa izkoplje iz krize. Čakam, da Komisija pripravi ta predlog.

Prenehati morate z izgovarjanjem. Čas je, da ukrepate v interesu državljanov Evrope in v interesu držav članic, da lahko ponovno najdemo razumno pot do rasti. Naša usoda je v vaših rokah, vendar morate biti pogumni in pobudo prevzeti zdaj.

  Carl Haglund (ALDE). – (SV) Gospod predsednik, menim, da nam preteklo leto kaže, da skupna valuta zahteva jasna in enotna pravila, očitno pa je, da jih nimamo. Jasno je tudi, da na evrskem območju odločno primanjkuje verodostojnosti – tako menijo ljudje in tudi finančni trg. Ne strinjam se z gospodom Bullmanom. Menim namreč, da je Komisija opravila dobro delo in pripravila velikopotezne predloge. Kar zadeva izzive, ki jih zdaj premagujemo, pa menim, da problem ni v Komisiji, ampak v Svetu. Seveda pa v naslednjih nekaj dneh Svet čaka zahtevno zasedanje.

Rad bi povedal, kako sem zadovoljen, da je Komisija vložila predlog, s katerim bomo lahko popravili makroekonomska neravnovesja v prihodnje. Doslej smo se osredotočali samo na finance in primanjkljaje v mestih, kar je popolnoma neprimerno, kot nam jasno kaže primer Irske.

Manj pa sem zadovoljen z delom Sveta – primer tega je mešetarjenje gospoda Sarkozyja in gospe Merkel –, katerega cilj je narediti razumne predloge Komisije manj zavezujoče, kar pomeni, da predlog ne bo prinesel nobenih izboljšav. Spomniti se moramo, kaj se je zgodilo leta 2005, ko je bil pakt za stabilnost in rast oslabljen. Iste države so takrat ustvarile razmere, ki bi na dolgi rok lahko pripeljale do tega, kar se je zdaj zgodilo v Grčiji. Upam, da se bo Svet prijel v roke in spoznal, kakšno vrsto odločitve potrebujemo – drugače se ne bomo izkopali iz tega položaja.

  Derk Jan Eppink (ECR). Gospod predsednik, flamski politik Bart De Wever je v intervjuju za časopis Der Spiegel dejal, da je Belgija postala prehodna družba. To dejstvo je srž problema v Belgiji in ne vprašanje jezika. Solidarnost je postala enosmerna ulica.

EU je na tem, da stori popolnoma enako. Storitveno družbo spreminjamo v prehodno družbo, evro pa je le eno od sredstev za dosego tega. V številnih državah odpira pot do poceni denarja. Kot je dejal predsednik Sveta EU gospod Van Rompuy, postal je uspavalna tableta. Spodkopava konkurenčnost različnih držav. Zdaj veliko evropskih politikov poziva k uvedbi druge uspavalne tablete, to so evroobveznice. Tako se bo razkorak le povečal. Če nadaljujemo s tem načinom, bo v nekaj letih EU v enakem položaju kot zdaj Belgija: prehodna družba z razpadajočimi temelji.

Med božičnimi prazniki bom prebral knjigo „Rešite naš denar“ gospoda Henkla, nekdanjega predsednika Zveze nemške industrije. Morda bi morali tudi vi to storiti, da bi spoznali, o čem razmišljajo ljudje v Nemčiji.

  Mario Borghezio (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po razkritjih v časopisu New York Times v Združenih državah potekajo preiskave skrivnega kluba devetih bank – med njimi je ena evropska –, katerih vodilni se srečajo vsako sredo, da sprejmejo odločitev, kako ravnati glede izvedenih finančnih instrumentov. Krizni odbor o tem ni vedel popolnoma ničesar, Evropa pa je zgolj opazovalka.

Ameriška centralna banka (Fed) je morala upravičiti 13 bilijonov USD za finančno reševanje bank. Bi nam lahko povedali, kaj je Fed zahtevala v zameno za svežnje za reševanje evropskih bank? Ali niso kritične razmere v bankah – in ne državnih proračunih – tiste, ki zahtevajo podvojitev zneska evropskega reševalnega sklada in pripravo finančne injekcije v vrednosti 2 tisoč milijard EUR?

Kaj nam preprečuje pozvati Evropsko centralno banko, naj pregledno in podrobno utemelji svoje ukrepe, kot je morala to storiti Fed v Združenih državah? To bi naredilo konec sumom, da je delovala in še naprej deluje samovoljno in ne v splošnem interesu državljanov in davkoplačevalcev držav članic Evropske unije.

Zakaj za božjo voljo ni bilo nikoli razprav o sprejetju ukrepov za uvedbo pravega in učinkovitega ločevanja med poslovnimi in špekulativnimi bankami, kot v Zakonu Glass-Steagall?

(Predsednik je prekinil govornika.)

  Alfredo Pallone (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi se strinjamo, da je treba ustvariti instrument, ki ga lahko uporabimo v primeru krize. Ta instrument mora biti nujno povezan s strogimi in premišljenimi proračunskimi politikami v državah članicah. Upam, da to pomeni, da se krize, kot je ta, ki jo doživljamo v teh mesecih, ne bodo ponovile.

Današnja razprava je odvisna od najprimernejšega načina financiranja tega instrumenta. Kot se vsi zavedamo, je bil zasebni sektor delno odgovoren za krizo v nekaterih državah, in v takšnih primerih je prav, da nosi del odgovornosti, čeprav bi bilo treba ta delež oceniti za vsak primer posebej.

Vendar pa mislim, da potrebujemo nove in inovativne načine za financiranje protikriznega instrumenta. En primer so lahko evroobveznice, ki jih nekateri vidijo kot breme za nacionalne proračune. Vendar ni tako. Prav nasprotno, z izdajo evroobveznic bi lahko protikrizni instrument financirali prek trga, pri tem pa črpali iz tujega kapitala in potencialnih vlagateljev.

Mehanizem, ki temelji izključno na sorazmernih prispevkih s pomočjo preproste dodelitve rezerv, bi državam članicam naložil veliko breme, saj bi morale najti sredstva in kapital za vlaganje, ki pa ne bi prinesel nobenega donosa. V sedanjih razmerah, ko se od držav članic zahteva, naj izvajajo stroge proračunske politike za zmanjšanje primanjkljajev in dolgov ter plačujejo prispevke za sodelovanje v protikriznem skladu, obstaja resno tveganje za zlom.

Evropsko gospodarstvo ne more ponovno oživeti, če hkrati ne uporabimo moči evra na mednarodnih trgih in posledično višje bonitete za njegovo zdravljenje.

  Elisa Ferreira (S&D). – (PT) Gospod predsednik, komisar, slišali ste zelo jasno sporočilo Parlamenta, in sicer zahtevo, naj Komisija ukrepa, da posreduje. Zahtevamo, da Komisija svoje vloge ne omeji na zgolj avtomatično potrjevanje najmanjšega možnega soglasja med državami, kar tudi pomeni, da Komisija ne sme več dopustiti, da jo omejuje volja najmočnejših. Komisija mora izpolniti svojo dolžnost in obveznost prevzeti pobudo.

Z obžalovanjem ugotavljam, da zaključki, ki jih pričakujemo na naslednjem srečanju na vrhu, ne bodo prinesli rešitve, zlasti zato, ker morajo predvideni mehanizem za poseganje soglasno sprejeti vse države članice, mi pa potrebujemo evropsko razsežnost in ne takšne, ki omogoča vse vrste izkrivljanj ter prevlado enih držav nad drugimi. Po drugi strani pa bo pregled Pogodbe v tem času odprl Pandorino skrinjico. Vsekakor bi želela odgovor na naslednje vprašanje: ali bo novi mehanizem lahko kupil državne obveznice?

Komisar, potrebujemo poglobljen pregled, Komisija pa mora upoštevati sedanjo razpravo o evroobveznicah ter odgovoriti na pobude, ki jih medtem podajajo različni akterji, in sicer Juncker, Mário Monti, nekateri deli tega parlamenta in skupine strokovnjakov. Komisija mora vložiti predlog in ga mora biti sposobna zagovarjati.

Na koncu pa še ena stvar: območje evra nima svetovnega problema – ima sicer svetovni problem, vendar se ta kaže v njegovi nezadostni rasti in ne v neenakomerni rasti znotraj njega. Kje so orodja, ki jih je treba postaviti ob bok gospodarskemu upravljanju in kaznovanju, da učinkovito spodbudimo strategijo Evropa 2020, da obrodi sadove?

  Wolf Klinz (ALDE). - (DE) Gospod predsednik, gospod Schulz ima prav. Smo sredi velike krize zaupanja in člani Sveta državljanom mečejo pesek v oči. Govorijo jim, da je vse pod nadzorom, da moramo narediti le manjše spremembe v Pogodbi in uvesti stalni mehanizem za stabilnost – in potem bo problem rešen. Dejansko pa situacija ni pod nadzorom. Države članice se odzivajo, namesto da bi ukrepale. Obupno gasijo ogenj, a plamenov ne uspejo pogasiti. Trgi se sprašujejo: kdo dejansko vodi Evropo in evrsko območje?

EU je dosegla kritično prelomnico. Če zdaj ne izberemo prave poti, ne bomo ohraniti niti statusa quo. Namesto tega bomo napravili korak nazaj. Kar potrebujemo, so nadaljnji koraki k združevanju. Potrebujemo več Evrope. Zaključiti moramo vzpostavljanje notranjega trga, vključno s storitvenim sektorjem. Poleg denarne unije potrebujemo gospodarsko, proračunsko in finančno unijo. Potrebujemo tudi močno Komisijo, ki ima pravico in pristojnosti za nadzorovanje in spremljanje te gospodarske unije ter za samodejno izrekanje sankcij, ko je to upravičeno. Če naredimo te korake proti večjemu združevanju, potem lahko govorimo o uvedbi evroobveznic. Takrat bomo postavili temelje zanje. Vendar pa moramo med vsem tem zagotoviti, da imamo na voljo dolgoročno financiranje vlaganj, ki jih potrebujemo, kljub vsem upravičenim varčevalnim ukrepom, da zavarujemo konkurenčno sposobnost Evropske unije tako srednjeročno kot dolgoročno.

Državljanom pa moramo končno povedati resnico. Potrebujemo rešitve brez plašnic, o vprašanjih moramo razpravljati brez vpletanja ideologij in ne smemo več skušati zgolj prebroditi težave. Zahtevamo dolgoročno ukrepanje in ne kratkoročne odzive.

PREDSEDSTVO: Dagmar ROTH-BEHRENDT
podpredsednica

  Vicky Ford (ECR). – Gospa predsednica, začnimo z dobrimi novicami. Da, opažamo znake okrevanja v nekaterih delih širšega gospodarstva Evrope. Vendar pa temu grozi dolgotrajna negotovost, zaradi katere lahko presahne financiranje in obstanejo vlaganja. Vsak v Evropi, vključno z Združenim kraljestvom, ima svoje interese za okrepitev gospodarstva evrskega območja.

Trdno in pregledno gospodarsko načrtovanje za nadzor potratne državne potrošnje in netrajnostne ravni dolgov je bistvenega pomena za vseh 27 držav članic. Države evrskega območja so priznale potrebo po trajni rešitvi za krizo, vendar pa obstaja mnogo vprašanj, med katerimi so nekatera obravnavana v tej resoluciji Parlamenta.

Prvič, na kakšen način naj se vključi zasebni sektor? Pozdravljam predlog, da sledimo precedensu MDS za zaščito javnega denarja s statusom prednostnega upnika. Drugič, o katerih spremembah Pogodbe govorite? To zadevo je treba pojasniti.

Nazadnje, stalni krizni mehanizem je bil opisan kot orodje za krepitev evrskega območja. Tiste države, ki bi se želele pridružiti evru, bi morale dobiti priložnost za sodelovanje, tiste med nami, ki smo se odločile, da se ne bomo pridružile, pa ne bi smele biti prisiljene prispevati.

  Alain Lamassoure (PPE). – (FR) Gospa predsednica, kar skrbi tako državljane Evrope kot finančne trge, je dvom. Ali so Evropejci zdaj, ko imajo skupno usodo, to sprejeti v duhu solidarnosti?

Danes se solidarnost kaže v globini krize. To je dobro, vendar ni dovolj. Evropejci morajo združeni v stiski pokazati, da pri načrtovanju poti v prihodnost delujejo solidarno, kajti razlog za to, da je kriza Evropo pestila dlje kot druge celine, je ta, da je bilo naše gospodarstvo že oslabljeno z desetletno polžjo rastjo – povprečno samo 1 % na leto. Deset let Lizbonske pogodbe je bilo izgubljeno desetletje.

V Agendi 2020 so evropski voditelji pripravili načrt za oživitev našega gospodarstva, vendar pa niso povedali, kako bo financiran in upravljan ali kakšne bodo spodbude in morebitne sankcije. Zato je prišel čas za dopolnitev pakta za stabilnost in rast s paktom solidarnosti, kot je bilo že rečeno na tem plenarnem zasedanju.

Beseda „solidarnost“ se v Pogodbi pojavi 23-krat: spremenimo to besedo v dejanja. Pripravlja se postopek za usklajevanje fiskalnih politik za zagotavljanje stabilnosti s preprečevanjem primanjkljajev. Torej razširimo njegov obseg, uskladimo enega z drugim in zagotovimo prihodnje financiranje. Porabiti moramo manj, vendar bolje – ne vsak posebej doma, pod grožnjo sankcij, ampak vsi skupaj. Če se želijo izogniti najhujšemu, se morajo Evropejci združiti in pripraviti najboljše.

  Zoran Thaler (S&D). – (SL) Evropejci živimo v zanimivem paradoksu. Po eni strani je evro v dvanajstletnem življenju pokazal, da je najstabilnejša svetovna valuta. Povprečna inflacija po uradnih podatkih Centralne banke v Frankfurtu v tem času je bila 1,97 %, torej le 3 stotinke odstotka pod ciljno vrednostjo 2 %. Vrednost evra proti dolarju je praktično ves čas višja, kot je bila ob ustanovitvi skupne evropske valute. Po drugi strani poslušamo zadnje čase, da obstaja celo nevarnost propada evra. Kako smo lahko prišli v tako situacijo?

Nenormalno obnašanje populističnih politik, levih in desnih, neodgovorno obnašanje nas je pripeljalo do tega. Ali bomo res dovolili, da se bo demokracija kazala šibkejša od bolj avtoritarnih režimov v obrambi svoje valute? Potrebujemo odgovorno obnašanje, potrebujemo pet zlatih pravil odgovornega obnašanja naših politik. Sprejmimo jih tukaj v Parlamentu, določimo, po čem bomo merili odgovorno in solidarno obnašanje naših politik v državah članicah.

Ključna temelja naj bosta zato davek na finančne transakcije in evroobveznice. To je naša dolžnost danes, da jih sprejmemo za obrambo naše skupne valute.

  José Manuel García-Margallo y Marfil (PPE). – (ES) Gospa predsednica, zdaj potrebujemo jasna pravila, delamo pa ravno nasprotno. Zato bom predstavil nekaj predlogov, da se zadeve razjasnijo.

V evropskem semestru se želi Parlament posvetiti celi vrsti razprav, ki zdaj niso osredotočene in ne sovpadajo z javnim mnenjem. Želimo, da se politični odgovori na priporočila za države članice v naslednjih šestih mesecih upoštevajo pri uvedbi kazni, ki jih opredeljuje zakonodajni sveženj o upravljanju.

Moja skupina bi želela razjasniti, da v zakonodajnem svežnju ni čudežnih rešitev, ki bi nas spravile iz krize. Vsebuje dobro znane metode proračunske discipline in strukturnih reform za ohranitev konkurenčnosti.

Kar zadeva krizni mehanizem, kot ste dejali včeraj, komisar, nam je predsednik Barroso tu obljubil, da bo to evropski mehanizem. Danes Svet predlaga medvladni mehanizem. Je evropski – po besedah gospoda Barrosa –, kajti zdi se, da bo sklad imel sedež v Evropi in ne na Kajmanskih otokih, ali nam namerava Komisija pomagati ustvariti mehanizem po postopku EU, h kateremu tudi Parlament prispeva svoj delež?

Kar zadeva evroobveznice, Komisija, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in strokovnjaki pravijo, da je zamisel dobra, vendar preuranjena – torej smo pozni.

Komisiji predlagam, da začnemo razpravo za oblikovanje sistema evroobveznic, ki ponuja razumno financiranje državam, ki igrajo po pravilih, in kaznuje tiste, ki tega ne počnejo, tako da jih prisili, da se odpravijo na trg, kjer so stopnje resnično zastrašujoče. To je edini delujoči način združevanja finančne discipline in gospodarske rasti.

Ne vračajte se k meni z razpravami o tem, ali je prezgodaj ali prepozno, kajti zdaj vemo, da smo bili vedno prepozni. Poglejmo, če smo lahko enkrat s to spremembo pravil zgodnji.

  Catherine Trautmann (S&D). – (FR) Gospa predsednica, evro je naša skupna dobrina in danes so sindikati Parlamentu sporočili, da so zaskrbljeni, da delavci sami plačujejo ceno za krizo s pomočjo šibkega evra, napadenega evra, in ne s pomočjo evra, ki spodbuja rast in ustvarja nova delovna mesta.

Zato je bistvenega pomena, da ne opravimo le preprostega tehničnega pregleda pogodb in da se odpravita glavni disfunkcionalnosti evrskega območja, ki ju je odkrila kriza.

Prvi pristop je uvedba evroobveznic, kot smo slišali. Evroobveznice ne bodo samo stabilizirale ravni evra, ampak bodo nemudoma odbile špekulativni napad.

Drugi pristop k uvedbi fiskalne pravice in k temu, da finančni trg plača ceno krize, je uvedba davka na finančne transakcije, da ne bodo zaposleni zaradi fiskalne krivice plačali cene te krize.

Nazadnje je treba ustanoviti evropsko dolžniško agencijo, ki mora biti sposobna združiti del državnega dolga držav članic.

Nazadnje bi želela podpreti gospoda Junckerja in reči, da je povečanje sklada za stabilnost, kot je predlagal generalni direktor Mednarodnega denarnega sklada (MDS) Dominique Strauss-Kahn, dobra zamisel.

Zgodnje posredovanje – kot smo lahko slišali –, pravočasno ukrepanje in odločitev, da postanemo močni, ne šibki, bi nam omogočili dejanje upravljanja, ki bi ponovno vzpostavilo zaupanje, h kateremu poziva naš predsednik Martin Schulz.

(Aplavz)

  Paulo Rangel (PPE). – (PT) Gospa predsednica, prva točka, ki bi jo želel tu razjasniti in za katero je pomembno, da jo v Parlamentu okrepimo, je ta, da je kljub temu, kar včasih preberemo v tisku in v izjavah nekaterih evropskih voditeljev, evro kot valuta ključna v našem odzivu na sedanjo krizo. Brez evra bi bili v izredno težkem položaju, saj bi bile valute šibkejših držav izpostavljene močni devalvaciji, zaradi tega pa bi se vrednost nemške marke izredno dvignila, da bi lahko vzdrževala nemško in evropska gospodarstva. Evro je bil torej dejavnik stabilizacije, ne samo za države v evrskem območju, ampak tudi za valute držav, ki se niso želele priključiti evrskemu območju.

Naj ponovim, ker moramo braniti Skupnost, ki se je uspela odzvati na krizo, kot še nikoli prej, in glede na to, da bomo na primer videli, kaj se bo zgodilo z dolarjem in Združenimi državami v prihodnje, bomo videli tudi, kakšne prednosti nam prinaša evro.

Zdaj smo v Svetu odgovorni, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da zaščitimo evro, da ustanovimo sklad za stabilizacijo, ki uporablja metodologijo Skupnosti in lahko uvede odgovornost v državah, ki so v najbolj občutljivih razmerah, ter solidarnost v državah, ki so izpolnile svoje obveznosti in se niso vedno izkazale, vsaj v svojih zunanjih izjavah, da so sposobne postati solidarne v okviru evrskega območja.

  Juan Fernando López Aguilar (S&D). – (ES) Gospa predsednica, leto, ki se pravkar zaključuje – 2010 – je bilo večkrat opisano kot leto, v katerem smo živeli nevarno. Zato menim, da bi morala biti ta razprava koristna pri izpostavljanju lekcij iz leta 2010, da lahko naredimo zaključke za leto 2011.

Prvi zaključek zadeva netrajnostna neravnovesja v finančnem sektorju evropskega gospodarstva in potvarjanja v realnem gospodarstvu.

Drugi zadeva netrajnostno neravnovesje v enotni valuti in potrebo po usklajevanju ekonomskih, finančnih in proračunskih politik, ki so še vedno krhke.

Tretji in glavni zaključek zadeva neravnovesje med hitrostjo krize in počasnostjo odzivnih časov. Z gospodarskega vidika to pomeni, da mora biti Evropska centralna banka dejavnejša pri odzivanju na špekulativne napade na državni dolg, v letu 2011 pa moramo postaviti temelje za evropsko dolžniško agencijo, ki lahko izda evroobveznice.

Prav tako moramo imeti v zvezi s paktom za stabilnost in rast razpravo o potrebnem obdavčenju, bančnem davku in davku na špekulacije, torej kratkoročne špekulativne transakcije, ter o potrebnih lastnih virih v Evropski uniji.

Vendar pa je razprava, ki je pomembna za Parlament, razprava o političnih posledicah krize, kajti moto Evropske unije je – to ponovno poudarjam – „Združeni v drugačnosti“, in pod nobenim pogojem „ločeni v nesreči“. Parlament se mora torej zoperstaviti tistim, ki želijo stigmatizirati samo nekatere države članice, razdeliti evropsko javno mnenje in Evropejce naščuvati drugega proti drugemu.

Parlament zastopa 500 milijonov Evropejcev iz Unije, ki združuje 27 držav članic, in enako kot na Orwellovi kmetiji tu ni nikogar, ki bi bil bolj enak kot drugi.

  Othmar Karas (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pogovarjamo se o srečanju na vrhu, ki bo 16. decembra. Bilo bi dobro, če bi nam lahko Svet po srečanju dejal: „Zavedamo se vrzeli in napak, vemo, kje smo pogrešili, in zavedamo se omejitev Pogodbe.

Samozadovoljstvo in obtožbe krivcev, poskusi prikrivanja napak in površen pristop ne bodo rešili nobenih problemov ali ustvarili zaupanja. Prenehajmo se igrati z Evropo. Tu gre resnično za Evropo. Strinjam se z vsem, kar je povedal gospod Klinz.

Samo še nekaj dni je do božiča, zato bi želel reči naslednje: prižgimo svečo odločnosti in skupnega interesa, svečo, ki predstavlja novo resnost, odkritost in zaupanje v prihodnost Evropske unije. Prižgimo svečo za spremembo politične poti Evrope, za premik od krize h konkurenčnosti, od duha Deauvilla k politični uniji, od varčevanja k vlaganju in reformam, od denarne unije k politični uniji.

Zaradi ustavnih zapletov v Nemčiji je dodatek k Pogodbi samo politična bergla za nadaljnji razvoj rešilnega svežnja, nič več in nič manj. To ni rešitev. Ne pripisujmo mu več pomena, kot ga ima. Ustavimo vsakodnevno oblikovanje politike in pripravimo celovit koncept odziva na krizo, ki nas bo premaknil bliže politični uniji. Ustavimo prerekanja. Je dovolj, ni dovolj, dejansko ne vemo, kam gredo zadeve. Pozvati moramo Komisijo, naj pripravi koncept za gospodarsko, socialno in finančno unijo, da lahko naredimo naslednji korak k integraciji na koncu naslednjega leta in resnično opravimo delo, kot je treba.

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospa predsednica, komisar, jutri se bo začelo eno od najpomembnejših zasedanj Evropskega sveta v zgodovini Evropske unije kot celote in zlasti GDU, vprašanje pa je, ali bodo voditelji držav ali vlad tej nalogi kos. Zelo dvomimo, kajti filozofija, ki so jo nekateri voditelji uvedli v Evropskem svetu, ni filozofija premagovanja krize na osnovi solidarnosti in seveda odgovornosti. Gre za filozofijo kriznega managementa, ki se osredotoča izključno na podrobnosti stalnega mehanizma. Evropski svet ne bo kos svoji nalogi, ker ne bo posredoval sporočila o gospodarski in politični koheziji, ki ga je treba poslati, ne samo zato, da prepričamo trge, ampak zlasti da prepričamo „vkopane“ evropske državljane, ki drug drugega sumničavo ogledujejo in so začeli biti spet ksenofobični; da jih prepričamo o vrednosti evropske vizije in jih spomnimo, da je več stvari, ki nas družijo kot ločujejo.

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospa predsednica, ne morem razumeti, zakaj želijo socialisti ubežati odgovornosti socialističnih politik. Drži, da se razlogi za primanjkljaje, ki jih opažamo v Evropi, razlikujejo. Drži tudi, da se socialistične vlade srečujejo s problemom proračunskega primanjkljaja zaradi premišljene politike večje porabe in večjih primanjkljajev.

To razpravo smo imeli v Parlamentu spomladi leta 2009 in v številnih državah članicah. Spomnim se, da so švedski socialdemokrati kritizirali švedsko vlado, ker ni povečala primanjkljaja in porabe.

Nato smo videli, kaj se je zgodilo. Zame je to razlog, zakaj potrebujemo trdna pravila glede pakta za stabilnost in rast, pa tudi trdna pravila glede posledic. Ne moremo dopustiti, da se države članice, ki povzročajo probleme v finančnih sistemih in povečanje obrestnih mer, izognejo posledicam, tako da pustijo, da drugi državljani plačajo za te obrestne mere.

Vzpostaviti moramo stabilnost, evroobveznice pa niso rešitev tega problema. Morda lahko izdamo evroobveznice iz drugih razlogov. Finančni mehanizem pa mora biti financiran in osnovan na tveganjih, ki jih ustvarjajo države članice. Če prevzamete večje tveganje, ustvarite večji primanjkljaj, kar pomeni, da morate tudi finančni mehanizem nekoliko bolj financirati. Na ta način se prevzema odgovornost za premišljene politike. Ne pozabite, da so posledice, ki jih vidimo v veliko državah, posledice razprav v nacionalnih parlamentih in tudi v tem parlamentu, ko so nekateri med nami zagovarjali večjo porabo. Zdaj vidimo grenke rezultate.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospa predsednica, lahko vas razumem, gospod Hökmark, da morate za svoje rojake na Švedskem pripraviti lep govor. Vendar bi vas prosil, da mi odgovorite na naslednje vprašanje: katera država v Evropski uniji ima najvišjo dolgoročno raven državnega dolga in katera stranka je v vladi v tej državi?

  Gunnar Hökmark (PPE). – (Gospod Schulz še naprej govori z izključenim mikrofonom.) Gospa predsednica, upam, da lahko nadaljujem brez prekinitev. Kot prvo, moje sporočilo je namenjeno predvsem vam, gospod Schulz, kajti rad bi, da se spomnite, kaj ste trdili v tem parlamentu pred dvema letoma. Trdili ste, da bi morala Unija in države članice povečati svojo porabo. Težava je v tem, da so nekatere države članice imele socialistično vlado in v teh vladah oziroma v vseh teh državah smo priča povečanju primanjkljaja kot posledici politik, ki ste jih zagovarjali. Gospod Schulz, lahko to zanikate?

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospa predsednica, ker moj kolega ni odgovoril na vprašanje, bom to storil namesto njega. Država je Italija in njen predsednik vlade je gospod Berlusconi. Krščanski demokrati so v Italiji na oblasti skoraj nepretrgoma že od leta 1946.

  Liisa Jaakonsaari (S&D). – (FI) Gospa predsednica, tudi sama želim vprašati kolega poslanca, kako so socialisti na Irskem in v Grčiji povzročili, da sta njuni državi zapadli v dolgove. Ker ste zdaj vodilna politična stranka v Evropi in je Komisija desno usmerjena, ali ni zdaj naloga desnice, da pokaže pot iz krize in ne krivi prejšnjih vlad ali vlad, ki so bile še pred temi?

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospa predsednica, rad bi spomnil kolege, da sem dejal, da je več različnih razlogov za naše probleme s primanjkljaji, dejal pa sem tudi, da je res – in niti gospod Schulz niti njegovi kolegi niso tega zanikali –, da smo te probleme opazili pri vseh socialističnih vladah, ker je bila to njihova premišljena politika. Popolnoma se strinjam, da so bile v primeru Irske storjene velike napake, vendar je zanimivo, da je bila premišljena politika tista, ki je povečala porabo in primanjkljaje, da bi se spopadla s krizo in težavami – zdaj pa vidimo rezultate. To je sporočilo gospodu Schulzu in drugim.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Predsednica. − Kolegi, govornika in vse ostale želim seznaniti z dogajanjem – zdaj želijo še trije postaviti vprašanje na podlagi modrega kartončka. Ker je to možnost uvedla delovna skupina za parlamentarno reformo, sem ji zelo naklonjena, pa tudi časa imamo dovolj, vendar pa moram govornika vseeno vprašati, ali bo sprejel vsa ta vprašanja. Torej bi vas prosila, da najprej drug za drugim postavite vprašanja, nato pa bo gospod Hökmark odgovoril nanje. Zatem bomo zaključili ta del časa za govor.

  Philippe Lamberts (Verts/ALE). – Gospa predsednica, gospodu Hökmarku bi želel povedati, da njegova trditev o socialističnih vladah do neke mere morda res drži, vendar pa so se desničarske vlade dejansko odločile, da storijo enako, in so povečevale zasebni dolg namesto javnega. To za gospodarstvo ni nič boljše in je dejansko samo drug način do istega cilja, kar pa je nevzdržno.

  Werner Langen (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospoda Hökmarka sem želel vprašati, ker je že toliko časa tu, ali se spomni, da so dolgovi Belgije, Grčije in Italije na začetku denarne unije presegli 130 % njihovega nacionalnega proizvoda in da se je številka v Grčiji še povečala, v Belgiji pa se je znižala za več kot 30 % in v Italiji za več kot 25 %. Ali se spomni tega?

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospa predsednica, gospodu Langenu in gospodu Hökmarku, ki rada idealizirata dolžniško krizo in očitno družno obsojata socialistične vlade, bi postavila preprosto vprašanje.

Ali ste kdaj izprašali svoje kolege iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki so mojo domovino vodili do pred letom dni, o dejstvu, da so vam in Evropski komisiji – lahko preverite pri gospodu Rehnu – predložili uradno statistiko, da je primanjkljaj Grčije v letu 2009 znašal 6,9 % in ne 15 %, kot je nedavno potrdil Eurostat?

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospa predsednica, ta razprava je pojasnila nekatere stvari, ki si jih moramo zapomniti.

Ne pozabimo na mojo prvo točko, in sicer – zanimivo je to, da nihče od mojih socialističnih kolegov tega ni zanikal – da so vse socialistične vlade, ki so izvajale socialistične politike, zašle v globoko krizo primanjkljajev. Zdaj vidimo, kako se kriza širi iz ene države v drugo zaradi premišljene politike, ki so jo gospod Schulz in drugi zagovarjali v tem parlamentu pred dvema letoma. Lahko pogledamo zapisnike Parlamenta in vidimo, da ste vi, gospod Schulz, in vaši kolegi v razpravi izjavili natanko to. Zdaj lahko vidite grenek rezultat. To sem želel poudariti. Opažam, da nimate nič drugega povedati kot: „Da, prav imate, vendar imajo tudi druge države težave“. Vseeno pa ne nasprotujete moji glavni točki, da so vaše politike ustvarile probleme. To si je vredno zapomniti. Mislim, da bi morali to dati v zapisnik.

Gospod Lamberts je tudi opozoril na te probleme. Vendar pa je zanimivo dejstvo, da čeprav je res, da ima veliko držav težave zaradi finančne krize, res tudi to – in menim, da bo gospod Lamberts to potrdil in razumel –, da vlade v večini držav, kjer imajo stabilen pogled na javne finance, niso socialistične. Mislim, da niti vi niti kdor koli v tej dvorani ne morete s prstom pokazati na socialistično vlado, ki nima težav s primanjkljajem.

  Ioannis Kasoulides (PPE). – Gospa predsednica, pomembne so politike in ne tisti, ki jih je uporabil. Naj prvi vrže kamen tisti … Kriza evra se morda ne bo končala z Irsko in morda še nismo doživeli najhujšega.

Tržni plenilci bodo brez premora napadali vsako ranljivo vrzel, kljub bolečim varčevalnim ukrepom vseh držav članic. Vendar če EU zmaga v tej bitki in v izjemno težkih časih uspe s svojo odločnostjo, da stori, kar koli je treba v solidarnosti in skupnih prizadevanjih, da onemogoči regulativne organe in prepriča trge, potem bo to zmagoslavje evropskega združevanja in velika zmaga.

To bomo dosegli s skupno modrostjo. Dokažimo, da se motijo tisti, ki napovedujejo konec evra in umik tako močnih kot šibkih držav iz evrskega območja. Finančna disciplina, gospodarsko upravljanje in reševanje evra ne bodo popolni brez medsebojno dogovorjenega načrta na evropski ravni za spodbujanje rasti. V preteklosti je ameriški Marshallov načrt rešil gospodarstvo Evrope. Danes je izziv enakovreden, od Evropejcev za Evropejce.

  Gay Mitchell (PPE). – Gospa predsednica, danes bo spodnji dom irskega parlamenta, Dáil, glasoval o svežnju finančne pomoči EU-MDS. To so za Irsko zelo težki časi, saj se davki povečujejo, poraba pa zmanjšuje. Proračun iz prejšnjega tedna je bil zgolj odsev težav, s katerimi se zdaj srečuje tako veliko Ircev. Ti so posledica 14-odstotnega znižanja plač v javnem in zasebnem sektorju.

Vendar pa močno verjamem, da bo finančni sveženj EU-MDS pomagal Irski ponovno vzpostaviti zaupanje, saj se bodo banke kapitalizirale in ponovno posojale, javne finance pa se bodo popravile. Ne soglašam nujno z vsemi podrobnostmi načrta, vendar stranka Fine Gael glavne podatke podpira. Temeljni gospodarski trendi na Irskem so dokaj dobri. Potrebovali bomo dobro upravljanje in nadzor Dáila, da zagotovimo, da nam finance nikoli več ne uidejo iz rok.

Prav tako pa bo potreben razmislek na ravni EU in ECB o prispevku nizkih obrestnih mer k nepremičninski inflaciji. Poltretje leto sem edini v tej dvorani, ki sem gospoda Tricheta spraševal o tej posebni težavi. Ob ustanovitvi stalnega naslednika evropskega mehanizma za finančno stabilnost, od koder bo Irska prejela 22,5 milijarde EUR posojil, če jih bo črpala, je sveženj EU-MDS pozitiven korak za evrsko območje.

Naj za zaključek povem, da je veliko ljudi tu, ki se imajo za federaliste in vendar želijo videti neke vrste uskladitev v obdavčenju. V Združenih državah se več kot 50 % podjetij, ki se ukvarjajo z avtorskimi pravicami, registrira v Delawaru. Zakaj to počnejo? Zaradi davčne ureditve v Delawaru. V tej dvorani smo slišali nekaj zelo nepoučenih komentarjev sebičnih ljudi, ki želijo z napačnimi izjavami uveljaviti svoje nacionalne interese, ampak vsi ti bodo izzvani.

  Tunne Kelam (PPE). – Gospa predsednica, finančna kriza je pokazala, da je potreba po več Evrope še večja. Lekcija, ki se je moramo naučiti, je ta, da ukrepanje predvsem na podlagi nacionalnih dejavnikov ne pomaga nobeni državi članici. Jutri imamo torej priložnost za skupno delovanje, finančno konsolidacijo in pakt za stabilnost s sankcijami.

To je tudi čas za reševanje dolgotrajnega paradoksa Evrope. EU temelji na enotnem trgu, vendar ta enotni trg še vedno ni popoln. Zdaj je čas, da zaženemo enotni digitalni trg. Vzpostaviti moramo stalni mehanizem za krizno upravljanje, po možnosti skupinskega. Drugič, ker je treba delovati na področju preprečevanja in zgodnjega poseganja, moramo bolje uskladiti pogoje za zgodnje poseganje in za zagon mehanizmov kriznega upravljanja, pri tem pa se seveda izogniti pretirani regulaciji. Tretjič, namen skladov za krizno upravljanje bi moral biti jasno opredeljen. Njihov cilj je zagotoviti makrofinančno stabilnost. Ne smejo biti uporabljeni za reševanje drugih tekočih problemov. Četrtič, nadzorne pravice morajo biti opredeljene natančneje na ravni EU kot v primeru morebitnega poseganja v dejavnosti finančnih institucij, kar bo vključevalo tudi pravico do prenehanja izplačevanja dividend ali prenehanja dejavnosti, ki predstavljajo neutemeljena tveganja.

  Jean-Paul Gauzès (PPE). – (FR) Gospa predsednica, minister, komisar, to dolgo razpravo sem poslušal kot državljan.

Rekel bi, da so predlogi gospoda Barrosa zelo zanimivi. Želimo si, da bi se udejanjili. Jasna in razumljiva politična volja ter razprava, ki temelji na resnici, sta nujna pogoja za ponovno vzpostavitev zaupanja naših državljanov. Nujno je, da ne prikrivamo stvarnosti. Javno porabo moramo pokriti ali zmanjšati. Javne in zasebne dolgove moramo poplačati.

Imamo številne strokovnjake, ki imajo zamisli o vsem. Tisti, ki niso uspeli predvideti krize, imajo zdaj veliko sijajnih rešitev. Vendar pa moramo v težkih razmerah uporabljati zdravo pamet. V upravljanju javnih financ ne smemo ponavljati napak in zmot zasebnega sektorja, ki so pripeljale do finančne in bančne krize. Izumetničeni dogovori ne ustvarjajo vrednosti in bogastva. Ustvarjajo iluzije in pogosto koristijo samo špekulantom.

Dejstvo je, da so države članice živele prek svojih zmožnosti. Biti moramo pogumni in potegniti potrebne zaključke ter zagotoviti, da se breme okrevanja pravično porazdeli.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, najprej pritožba. Rekli ste, da je to pomembna razprava, in res je tako. Zdi se mi nekako nesprejemljivo, da so tako gospod Barroso kot veliko drugih političnih voditeljev zapustili dvorano, takoj ko so končali svoj govor. Naj bom pošten do gospoda Schulza, saj je tu od začetka do konca, za kar mu izrekam vse pohvale.

Drugič, želim povedati, da je eden od glavnih razlogov za finančno krizo navsezadnje ta, da vlade niso dobro vladale in politični voditelji niso dobro vodili. Na srečo imamo zdaj razmere vse bolj pod nadzorom zaradi nove nadzorne arhitekture, ki bi morala biti uvedena 1. januarja, poročila bonitetnih agencij, ki smo ga obravnavali sinoči, in današnjega stalnega mehanizma za finančno stabilnost. Vsi ti so dobrodošli.

Če bi bil gospod Barroso tu, bi ga vprašal, če lahko zagotovi, da na Irskem in drugod ne bo potreben referendum za izvedbo minimalnih sprememb Pogodbe, o katerih je govoril.

Nazadnje pa želim reči tistim, ki so zahtevali, naj poslanci podpišemo pisno deklaracijo, da je to neposredni napad na davek na dobiček na Irskem. Tega ne bi smeli storiti.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospa predsednica, gospe in gospodje, tu se je razvila ideološka razprava, čeprav bi lahko nanizali več primerov, kako je Schröderjeva vlada izvedla zelo resno reformno politiko ali kako je na Madžarskem desničarska vlada, ki je zdaj na oblasti, uporabila vsa sredstva, da bi tedanji levičarski vladi preprečila uvedbo finančne discipline po letu 2006. Pomembno je to, da bi Evropska unija morala končno začeti voditi proaktivno, ne pa reaktivno politiko. Bilo bi dobrodošlo, če bi na srečanju na vrhu ta teden dosegli dogovor o evropskem mehanizmu za stabilnost. Madžarsko predsedstvo, madžarska vlada, ki bo januarja prevzela rotirajoče predsedstvo EU, bo storila vse, kar je v njeni moči, da pospeši postopek ratifikacije in zagotovi, da Evropska unija lahko rešuje vsebinska vprašanja, kot je narediti Evropo bolj dinamično.

  Ildikó Gáll-Pelcz (PPE). – (HU) Gospa predsednica, spoštovani Svet, spoštovana Komisija, države članice se skušajo odzvati na krizo, ki jo preživljajo, s posamičnimi rešitvami in lastnimi odzivi. Po določitvi strateške usmeritve bi morala Svet in Komisija združiti in usklajevati rešitve držav članic. To pomeni, da sankcioniranje držav članic ni dovolj za gospodarsko upravljanje. Seveda bi bilo dobro, če bi doslednost in strogost, ki smo jima bili danes priča, izvajali tudi nekateri komisarji, ko so pri prirejanju podatkov zamižali na eno oko. Prepričana sem, da odgovornost za neuspešno izpolnjevanje pakta za rast in stabilnost ni samo na strani držav članic, saj je Komisija sama popustila pri svojih nadzornih mehanizmih. Priznati moramo, da varčevalna politika, ki se je doslej izvajala, ni bila nikjer uspešna. Tako boste morali ponuditi nove in jasne odgovore. Inovativne in motivacijske rešitve. Lahko vam zagotovim, kolegi in kolegice, da bo prihajajoče madžarsko predsedstvo izpolnilo svojo usklajevalno vlogo.

  Proinsias De Rossa (S&D). - Gospa predsednica, Irska je bila v tej razpravi velikokrat omenjena. Za začetek bi rad pojasnil, da podpiram temeljitejše gospodarsko upravljanje v evropskem socialnem tržnem gospodarstvu. Irskim partnericam v Evropi bi se morali zahvaliti za solidarnost v tem obdobju krize – krize, ki so jo v veliki meri povzročile nesposobne vlade konzervativcev v preteklih letih.

Ne bo vas presenetilo, da evroskeptiki predstavljajo solidarnost kot izgubo neodvisnosti Irske. To sprevračanje stopnjuje dejstvo, da se Komisija in Svet skupaj s tem parlamentom nista lotila memoranduma o soglasju z Irsko. Kdaj, gospod Rehn, bo ta memorandum o soglasju predložen temu parlamentu?

Komisar Rehn, eden od najpodlejših pogojev in obveznosti v memorandumu o soglasju je obveznost, da se minimalna plača na Irskem zmanjša za 2000 EUR na leto. Irska vlada trdi, da ste zahtevali to zmanjšanje, gospod Rehn. Ali lahko temu parlamentu pojasnite to zadevo?

Drug nerazumljiv vidik tega sporazuma je 3-odstotna zgornja meja, ki ste jo zahtevali ...

(Predsednica je prekinila govornika)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, nesprejemljivo je, da se še naprej odlagajo bistveni ukrepi, ukrepi, ki ne upoštevajo povečanja brezposelnosti, revščine, neenakosti, neskladja in gospodarske recesije, ki jih bodo povzročili ti varčevalni načrti, medtem ko gospodarske in finančne skupine še naprej ustvarjajo čedalje večje dobičke. To odpira samo še več vprašanj:

Zakaj se statuti in smernice Evropske centralne banke niso spremenili v zvezi z njihovimi neposrednimi posojili državam članicam z obrestno mero 1 % – enako kot za zasebne banke, ki potem zaračunavajo trikrat, štirikrat ali petkrat višje obrestne mere, s čimer povečujejo državni dolg? Zakaj ni bila sprejeta odločitev, da se uporabi davek na kapitalske transakcije, in niso bili sprejeti potrebni ukrepi za odpravo davčnih oaz in trgov izvedenih finančnih instrumentov, da se končajo špekulacije na področju državnega dolga? Zakaj se ne sprejme odločitev, da se poveča proračun Skupnosti za dejansko politiko gospodarske in socialne kohezije, katere namen je povečati proizvodnjo in ustvariti delovna mesta s pravicami …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, razpravljamo o predlaganem instrumentu za finančno stabilnost na evrskem območju – instrumentu, ki naj bi pomagal našim prijateljem iz držav, ki trenutno ne morejo odplačati svojih dolgov.

Tukaj vsi govorijo o vzpostavitvi skupnega mehanizma za finančno stabilnost, ki mu sredstva zagotavljajo vse države evrskega območja, in pričakujemo, da bodo tisti, ki jim je uspelo ohraniti svoje dolgove pod nadzorom, solidarni s tistimi, ki jim tega še ni uspelo.

Po izkušnjah z dosedanjimi rešitvami za pomoč Grčiji in nazadnje vzpostavljeno enkratno zaščito se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi finančni čarovniki s trgov vzeli v roke svoje kalkulatorje in začeli presojati, kakšna je dejanska vrednost rešitve, ter ugotovili, da tudi to ni dovolj zanesljivo za to, da bi bili pripravljeni tvegati svoj denar za vlaganje na tem območju?

Sprašujem se, ali imamo pripravljene kakršne koli nadaljnje rešitve in nadaljnje ukrepe? Verodostojnost rešitve je v tem trenutku glede na ta scenarij zelo majhna.

  Andrew Henry William Brons (NI). - Gospa predsednica, za večino navadnih ljudi so krize tragedije. Za evrokrate pa so priložnost, da stegnejo svoje lovke po oblasti. Evropski svet bo odločal o stalnem kriznem mehanizmu za ohranjanje finančne stabilnosti celotnega evrskega območja, seveda na podlagi sprememb Pogodbe. Iz zanesljivih virov vemo, da bodo ti nadzori in seveda te spremembe Pogodbe veljali tudi za države, ki niso del evrskega območja.

Koalicijska vlada v Združenem kraljestvu je obljubila, da bo v primeru kakršnega koli nadaljnjega prenosa pristojnosti na Evropsko unijo razpisala referendum. Vendar bo ta obljuba tako zanesljiva in iskreno izpolnjena, kot je bila zaveza konzervativcev, da bodo razpisali referendum o Lizbonski pogodbi. Za konzervativce so obljube taktika, ne pa obveznost.

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Gospa predsednica, približuje se konec leta. Dobro bi bilo, da bi si podrobneje ogledali naše delo. Oglejmo si naše odločitve in izjave ter odgovorimo na to vprašanje: kaj smo naredili v zvezi s tem? Vsak od nas bi si moral pozorno ogledati naše odločitve na področjih, za katera smo bili pristojni. Dobro je, da želimo Pogodbi dodati nekatere določbe, ki bodo disciplinirale naše delo. Vendar imamo konec koncev še vedno pakt za stabilnost in rast, ki še vedno velja. Zakaj nismo upoštevali določb tega pakta? Zakaj se Komisija in njene službe v primeru Grčije ali Irske niso odzvale prej?

Evropska unija je demokratična institucija, ki vključuje veliko držav članic. Zato ne more ukrepati enostransko, tako kot lahko ukrepajo posamezne države – tukaj mislim na primer na Kitajsko, Združene države Amerike in druge države. Zato ni bilo odločnega ukrepanja za zaščito evra. Zato je treba razviti nov pristop h gospodarskemu upravljanju, ustvariti pravo gospodarsko unijo, izboljšati usklajevanje ter uskladiti finančno in celo davčno politiko.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospa predsednica, kakor so omenili tudi predhodni govorniki, Evropska unija do zdaj očitno ni dosegla zadostnega napredka v zvezi z zagotavljanjem finančne stabilnosti svojih trgov. Glede na to, da špekulanti vsakodnevno ogrožajo stabilnost enotne valute s tem, da osamijo države članice in izvajajo pritisk nanje, je rešitve mogoče doseči samo z ohranitvijo solidarnosti na ravni EU. Dejansko je vzpostavitev stalnega mehanizma za ohranjanje finančne stabilnosti evrskega območja postala nujna in jo bo treba uskladiti z metodo Skupnosti.

Interesi državljanov so najbolje zaščiteni, ko so institucije EU popolnoma vključene v postopek odločanja in ko imajo splošne koristi prednost pred interesi … Obenem moramo upoštevati, da je nujno, da je vseh 27 držav članic vključenih v ta prihodnji mehanizem v okviru enotnega trga. Nestabilnost drugih valut bo vedno pomembno vplivala na položaj evra.

  Diogo Feio (PPE). – (PT) Gospa predsednica, naslednje zasedanje Sveta je dejansko zelo pomembno. Pomembno zaradi odziva Sveta na krizo, ki je obsežna in mednarodna, pomembno tudi zaradi odziva Sveta na posebno krizo vlad, ki svoje domače naloge niso naredile pravočasno, ki so preveč zapravile in niso izvedle potrebnih strukturnih reform. Zato sem prišel podpret potrebo po stabilnem instrumentu za zaščito evra.

Odziv ne more in ne sme biti zasnovan za vsak primer posebej. Prav zaradi tega podpiram to, da se to naredi v skladu z metodo Skupnosti in ne v skladu z medvladno metodo, tako da se vlade na koncu ne nagradijo za to, da niso pravočasno naredile tistega, kar bi morale. Poudarjam, da mora imeti Evropski parlament v razpravi o teh zadevah čedalje večjo vlogo glede na razprave, kot je ta, ki jo imamo danes tukaj: ki je živahna, z razhajanji, vendar zagovarja močnejšo Evropsko unijo in čedalje boljši evro.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Gospa predsednica, dejansko se strinjam z vsemi danes omenjenimi zamislimi o vzpostavitvi kriznega mehanizma in o dodatnih ukrepih, o katerih bosta po mojem mnenju v prihodnosti razpravljala tako Evropski svet kot Parlament. Danes smo slišali veliko nasprotujočih si ocen in morda tudi nekaj obtožb zaradi napak v preteklosti. Te obtožbe so izrekle vse strani. Izrekli so jih države članice, Evropska komisija in Svet ter komercialne banke, katerih dejavnosti bodo po mojem mnenju v prihodnosti prav tako skrbno nadzorovane. Rad bi govoril o nečem drugem. Všeč mi je bila zamisel, ki jo je omenil predsednik Barroso, da moramo v tem težkem položaju složno sodelovati, z ramo ob rami, in, komisar, res bi vas rad pozval, da si na vso moč prizadevate zagotoviti sodelovanje vseh držav v tem na novo vzpostavljenem kriznem mehanizmu, ne glede na to, ali so del evrskega območja ali ne. Ker smo ob pristopu k Evropski uniji odprli svoje trge, plačujemo enak znesek denarja v proračun in še veliko drugih stvari.

  João Ferreira (GUE/NGL). - (PT) Gospa predsednica, nobenega mehanizma za stabilnost ni, ki bi obravnaval največje vzroke za nestabilnost v Evropski uniji. Politike, ki so nas privedle v to krizo, so iste politike, ki jih zdaj želijo nadaljevati in razvijati. Ekonomska in monetarna unija, ki je bila vzpostavljena v korist nekaterih in na škodo drugih, je sprostila vajeti za finančne špekulacije in dala prednost prostemu, to se pravi neoviranemu pretoku kapitala, vsiljevanju trga na vsa področja družbe, razvrednotenju dela kot vira za ustvarjanje blaginje in obenem pravic.

Na začetku drugega desetletja 21. stoletja se ta Evropska unija ni otresla povezanosti z največjim socialnim nazadovanjem, kar jih je Evropa utrpela v zadnjih desetletjih in ki je posledica napada na pravice in življenjske razmere ljudi brez primere. Gospodarske in finančne skupine še naprej kopičijo velikanske dobičke, brezposelnost še naprej raste in milijoni delavcev postajajo čedalje revnejši, medtem ko delajo. To je sporočilo, ki odmeva med protesti po vsej Evropi, in čas je, da mu prisluhnemo.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, finančna kriza in politično manevriranje sta močno omajala zaupanje državljanov v Evropo in evro. Državljani Evrope potrebujejo lahko razumljiva, jasna in dolgoročno zanesljiva pričakovanja glede varnosti svoje valute. Pakt za stabilnost in rast opredeljuje zgornje meje za primanjkljaje in skupni dolg. Vendar je razmeroma neučinkovit. Novi reševalni svežnji morajo biti splošno sprejeti med državljani, kar je mogoče doseči le, če bodo ti svežnji zagotovili tudi učinkovite nadzore in sankcije. V primeru nadzorov je treba še okrepiti Eurostat, mehanizmi sankcij pa morajo biti enostavno izvedljivi in učinkoviti. Obstoječi sistem vključuje možnosti sankcij. Prihodnji reševalni svežnji morajo vključevati stalne nadzore, hiter in usklajen pristop ter učinkovite sankcije.

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospa predsednica, komisar, predlagali boste vzpostavitev tega stalnega mehanizma v skladu s členom 136. Obžalujem dejstvo, da niste uporabili člena 122, ki bi nam omogočil, da bi vključili vse države članice, vendar politično razpravo začenjamo zaradi posvetovanja s Parlamentom v skladu s členom 48 o poenostavljenih postopkih za spremembo in rad bi predložil dve politični vprašanji.

Prvič, evrsko območje samo po sebi ne zadostuje. Komisar, vključiti bi morali vsaj vse tiste države, ki so dolžne nemudoma sprejeti evro za svojo valuto, in to predstavlja 25 držav članic.

Drugo vprašanje je povezano s parlamentarnim političnim nadzorom. To ni mehanizem za izredne razmere, to je stalni mehanizem. Zato je logično, da bi moral obstajati nekakšen parlamentarni politični nadzor ob ustreznih pogojih, pogojih, ki bi jih vi morali predlagati nam, ker je vloga parlamentov, zlasti Evropskega parlamenta, da nadzirajo izvršilni organ v zvezi s to določbo.

  Edite Estrela (S&D). - (PT) Gospa predsednica, obtoževanje ne odpravlja naših težav in v nekaterih primerih razkriva nepoznavanje različnih položajev. Potrebujemo ukrepe za zaustavitev špekulacij na področju državnega dolga. Veliko se govori o razmerah na Portugalskem, vendar je v poročilu, ki ga je ta mesec predstavil Mednarodni denarni sklad, naveden sklep, da je Portugalska ena od držav, ki so sprejele največ reform za zagotovitev vzdržnosti javnih financ in socialne varnosti.

Pred krizo, leta 2007, je gospodarska rast Portugalske znašala 2,4 % BDP, primanjkljaj pa 2,6 %. Med letoma 2005 in 2010 je bila Portugalska ena od držav, ki so najbolj povečale svoj izvoz; potrebujemo več enotnosti, več odgovornosti in več solidarnosti, tako da se bodo trgi umirili.

  Bogusław Liberadzki (S&D). – (PL) Gospa predsednica, osredotočamo se na evrsko območje, vendar je zunaj tega območja 150 milijonov državljanov, kar pomeni vsak tretji državljan Evropske unije. Zato je pomembno, da imamo zdrav evro in zdravo evrsko območje. Zelo jasno želimo povedati – manj nacionalnih vlad, več Unije, več Parlamenta.

Na Poljskem je mnenje nemške kanclerke veliko pomembnejše od mnenja gospoda Van Rompuya in močno odmevajoči glas gospoda Camerona je pomembnejši od mnenja gospoda Barrosa. Potrebujemo torej pakt za stabilizacijo, pakt za stabilno evropsko solidarnost. Gospod Schulz ima prav, ko zahteva več Evrope v našem razmišljanju in nova orodja za naše delo, kot so davek na finančne transakcije, evroobveznice, nadzor bank in usklajena proračunska disciplina držav članic.

  Olli Rehn, član Komisije. − Gospa predsednica, spoštovani poslanci, naj se vam najprej zahvalim za zelo pomembno in odgovorno razpravo o evropskem odzivu na sedanjo krizo. Dejansko je ta zadnja stopnja finančne krize čedalje bolj sistemska, zaradi česar je potreben odziv Evropske unije, ki je prav tako sistemski.

Zato mora biti odziv evropske politike celovit, dosleden in odločen. Nujno bo moral združevati obsežnejše ukrepe, ki se bodo uporabili za vso Evropsko unijo, države članice pa bodo morale sprejeti posebne ukrepe.

Kaj je treba narediti? Po mnenju Komisije imamo pet sklopov ukrepov. Prvič, potrebujemo odločno, skupno prizadevanje za izpolnitev dogovorjenih proračunskih obveznosti. Vse države članice morajo upoštevati svoje davčne cilje. Najboljša obramba proti širjenju negativnih vplivov je ograditev naših proračunskih stanj. Na primer, Španija in Portugalska zdaj v ta namen sprejemata zelo prepričljive odločitve.

Drugič, pospešiti moramo naslednji krog testov izjemnih situacij za banke ter te teste izvesti še celoviteje in strožje kot zadnjič z novo evropsko strukturo finančne ureditve in nadzora, ki bo začela veljati januarja naslednje leto.

Tretjič, potrebujemo učinkovito finančno podporo in zato je Unija maja vzpostavila evropski mehanizem za finančno stabilnost in instrument za začasno obdobje treh let. Kmalu bo vzpostavljen stalni evropski mehanizem za stabilizacijo, ki bo začel veljati sredi leta 2013.

Če grem naprej in še dlje, je bilo v zadnjem času več pobud o evroobveznicah. Kot zamisel je evroobveznica obsežen sklop, ki zajema veliko različnih možnih uporab. Upravičeno in razumljivo je, da je oblikovanje politike zdaj osredotočeno na povečanje učinkovitosti in okretnosti obstoječega evropskega instrumenta za finančno stabilnost, da nam bo ta instrument pomagal pri takojšnjem odzivu na sedanjo stopnjo krize.

Vendar moramo vsekakor nadaljevati analitične razprave o takšnih racionalnih alternativah, ki Evropi lahko pomagajo odpraviti sistemsko krizo z izboljšanjem delovanja trgov obveznic, olajšanjem javnofinančne konsolidacije prek razumnejših stroškov najemanja posojil, z zagotovitvijo podlage za okrepljeno proračunsko usklajevanje med državami članicami in okrepitvijo spodbud za davčno preudarnost v državah članicah.

Četrti element celovitega odziva morajo biti strukturni ukrepi, kakor so bili predstavljeni v strategiji za Evropo 2020. Ti ukrepi so dejansko potrebni za povečanje naše potencialne rasti in vzpostavitev trajnostnega zaposlovanja. Kar se da dobro moramo izkoristiti svoj enotni trg, zlasti na področju storitev in energetike, poskrbeti moramo, da bodo sistemi davkov in dajatev bolj prispevali k rasti zaposlovanja, bolj osredotočeno moramo vlagati v znanje in inovacije ter poenostaviti naše zakonodajno okolje.

Petič, bistveni element našega sistemskega odziva, ki je v precejšnji meri v vaših rokah, spoštovani poslanci, je hitra in ambiciozna prilagoditev zakonodajnega svežnja o okrepljenem gospodarskem upravljanju, ki ga je Komisija predlagala septembra. Vesel sem, da sta se Parlament in Svet strinjala, da se ta sveženj dokonča do naslednjega poletja. Pri tem gre za verodostojnost ekonomske in monetarne unije celotne Evropske unije. To je tudi najučinkovitejši mehanizem za preprečevanje krize, saj krepi dolgoročno in kratkoročno zaupanje v evropsko gospodarstvo ter zaupanje v bližnjo prihodnost.

Poleg tega, v odgovor gospodu Karasu, je to tudi pomembna odskočna deska za dokončanje ekonomske in monetarne unije s tem, da se močna monetarna unija končno dopolni s pravo in delujočo ekonomsko unijo. Dejansko je skrajni čas, da se „E-ju“ v EMU vdahne življenje z vzpostavitvijo resnične in učinkovite ekonomske unije kot zadnjega koraka pri povezovanju evropske gospodarske politike.

komisar. – (FI) Gospa predsednica, zaradi govora gospoda Soinija bi rad še nekaj pripomnil v finščini. Morda se mu je zdaj uspelo vrniti, saj je pred kratkim odšel s tega zasedanja. Govore gospoda Soinija smo lahko sprejeli in bi jih morali sprejeti s smislom za humor, a ker je v zadnjem času dobil določeno mero podpore, jih očitno moramo začeti jemati resno.

Prvič, menim, da omalovaževanje Grkov na tak način, kot je to naredil gospod Soini, ni ravno koristno ali da celo ni strokovno primerno. Grčija trenutno uvaja pomembne, pravzaprav epohalne reforme, ki si zaslužijo naše spoštovanje in ne našega zaničevanja.

Menim, da bi se gospod Soini moral spomniti starega finskega pregovora, ki pravi, da se moramo zavedati svojega položaja in obenem spoštovati druge. To je veliko boljši način za vzpostavljanje miroljubne Evrope, ki temelji na sodelovanju.

Drugič, prav tako menim, da primerjanje Evropske Unije s Sovjetsko zvezo, kakor je to naredil gospod Soini, ni strokovno. Kdo, ki nima smisla za humor, bi utegnil celo pomisliti, da je to žaljivo. Sovjetske zveze niso odlikovale svoboda, demokracija in pravna država, so pa to temeljne vrednote Evropske unije, ki so jih Finci vedno zagovarjali, gospod Soini. Prav tako ne smemo podcenjevati sposobnosti razumevanja, ki jo imajo Finci, še celo ne sposobnosti razumevanja, ki jo imajo podporniki stranke Pravi Finci. Ljudje vsekakor vedo, da EU ni Sovjetska zveza.

(Aplavz)

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospa predsednica, domnevam, da se strinjate z mano, da je zelo nesramno, da nekateri poslanci zastavijo vprašanja in potem odidejo. Rad bi se opravičil gospodu Rehnu, ker je resnično nezaslišano, da podrobno odgovarja potem, ko je nekaj poslancev že izginilo. Menim, da si moramo skupaj prizadevati za to, da se to v prihodnosti ne bo več dogajalo ali da se vsaj ne bo dogajalo tako pogosto.

  Predsednica. − Gospod Swoboda, popolnoma podpiram to, kar ste povedali. To je zelo nesramno in nespoštljivo. Gospod De Rossa, vprašanje pravilnosti postopka?

  Proinsias De Rossa (S&D). - Gospa predsednica, po drugi strani komisar Rehn ni odgovoril na moja vprašanja, pa sem še vedno tukaj.

  Predsednica. – To se le bežno dotika vprašanja pravilnosti postopka. Gospod Rehn, ni se vam treba odzvati na to. Seveda se lahko odzovete, vendar to ni čas za vprašanja Komisiji. Naslednji govornik je gospod Chastel v imenu Sveta.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, komisar, spoštovani poslanci, osebno menim, da je Komisija dala veliko odgovorov na tej izjemno poučni razpravi, še toliko bolj, ker Parlament tesno sodeluje pri odzivu na to krizo. Tako kot Komisija bi tudi jaz rad obravnaval dve vprašanji, ki sta povezani s tem, za kar bo šlo jutri in pojutrišnjem na tem vrhu.

Prvič, rad bi poudaril gospodarsko upravljanje in vključenost Evropskega parlamenta. Kakor veste, je predsedstvo že stopilo v stik z Evropskim parlamentom, s tistimi, ki so odgovorni za vprašanje gospodarskega upravljanja v tem parlamentu. Poleg tega želi predsedstvo kar se da dobro sodelovati s tem parlamentom, zlasti prek neuradnega posvetovanja, pred začetkom uradnih pogajanj. Glede na pomen tega vprašanja in morebitne posledice na trgih se je predsedstvo, kot rečeno, zavezalo, da v skladu z željami Evropskega sveta to pospeši. Poleg tega je predsedstvo zato, da bi pospešilo delo, ustanovilo delovno skupino, ki obravnava samo to vprašanje. Potem ko se je temu vprašanju posvečal Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, je konec novembra o njem začela razpravljati ta skupina.

Drugi element, na katerega se bodo jutri in pojutrišnjem osredotočili naši voditelji držav ali vlad, je prihodnji stalni mehanizem za obvladovanje krize. Razumem veliko vprašanj o tem mehanizmu, o obsegu odziva na krizo. Včeraj opoldne nas je bilo v Svetu za splošne zadeve, kjer je bil tudi predsednik Van Rompuy, veliko takih, ki še vedno nismo dobili odgovorov na vprašanja. Lahko vam potrdim, da so se države članice pripravljene odzvati na to krizo, da se zavedajo, da gre danes za celotni evropski trg in evro ter da to ni zgolj vprašanje ene države za drugo. Odziv mora biti celovit in narediti moramo vse, kar je v naši moči, da zmanjšamo negotovost, ki visi nad tem trgom.

Vendar menim, da prav tako ne smemo vzbuditi ali ustvariti pričakovanj, ki jih v tem trenutku ni mogoče izpolniti. Zato so vsi prispevali svoje nove zamisli o tem, kako naj se odzovemo na krizo. Če vemo, da za vsako novo zamisel potrebujemo soglasje številnih držav članic, se to danes ne zdi najboljša možna rešitev. Moram vam povedati, da bo jutri, pojutrišnjem, v petek, ob koncu te seje Evropskega sveta pomembno, prvič, da bomo lahko trgom poslali jasno sporočilo, da so se države članice danes pripravljene odzvati na finančno krizo, krizo evra; drugič, da bomo potrdili, da smo pripravljeni uvesti enostaven mehanizem za spremembo pogodb. Dobro veste, da mora biti to enostaven mehanizem zaradi ratifikacij, ki morajo biti opravljene v različnih državah članicah; in, za konec, da se bo vzpostavil ta prihodnji stalni mehanizem za obvladovanje krize, ki mora biti tudi pregleden, ker mora biti neizpodbiten, zlasti na sodišču v Karlsruheju.

PREDSEDSTVO: Diana WALLIS
podpredsednica (razprava)

  Predsednica. − Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložen v skladu s členom 115(5) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 16. decembra 2010.

Pisne izjave (člen 149)

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Na naslednjem vrhu Evropskega sveta se bo verjetno odločalo o obliki stalnega protikriznega mehanizma za ohranjanje finančne stabilnosti evrskega območja po letu 2013 in začel se bo postopek za spremembo ustanovitvenih pogodb. Čeprav razumem potrebo po izrednih ukrepih zaradi gospodarske krize, sem zaskrbljena zaradi hitrosti sprememb in načina, na katerega nekatere države članice poskušajo vsiliti določene rešitve drugim državam članicam. Nekatere zamisli – kot so na primer evroobveznice – se zavračajo, ne da bi se skrbno preučile. Menim, da je treba odločitve, ki so pomembne za Evropsko unijo, kljub izjemnemu položaju sprejeti umirjeno in ob spoštovanju načela solidarnosti in enakih pravic vseh držav članic. Prav tako bi rada podprla stališče poljske vlade glede sprememb načina izračunavanja ravni javnega dolga. Poljska se je tako kot 10 drugih držav članic EU lotila reform svojega pokojninskega sistema in zaradi teh reform zdaj nastajajo znatni stroški za nacionalne proračune. V primeru Poljske je bila uvedba reform nujna zaradi čedalje večje neučinkovitosti starega sistema, ki je bil vir čedalje večjih stroškov. Zato sedanji dolg ne kaže na pomanjkanje preudarnega upravljanja, temveč je posledica sprememb, katerih dolgoročni cilj je zmanjšanje proračunskih odhodkov za izplačevanje pokojnin. Upam, da se bodo predstavniki držav članic strinjali s spremembami, ki jih je predlagala Poljska. Zahvaljujem se vam za pozornost.

  Iliana Ivanova (PPE), v pisni obliki. – Vzpostavitev stalnega kriznega mehanizma za okrepitev finančne stabilnosti EU je korak v pravo smer. Skupaj z močnejšim in bolj usklajenim gospodarskim upravljanjem bi stalni krizni mehanizem lahko zagotovil in bo zagotovil stabilnost evrskega območja. Pri vzpostavitvi tega mehanizma bi bilo treba upoštevati tudi posebne razmere v novih državah članicah. Te države bi morale biti dejavno vključene v razpravo in bi morale imeti možnost, da sodelujejo pri mehanizmu, če to želijo. Obenem bi morale države članice ohraniti svoje nacionalne davčne politike. Pomembno je, da se davčna konkurenca ohrani kot orodje za olajšanje kohezije in povečanje gospodarske rasti EU. Preusmeritev politik k davčnemu usklajevanju ali skupni konsolidirani davčni osnovi bo samo še povečala razlike v gospodarski razvitosti in bo ovirala kohezijo. Države članice, ki s svojimi primanjkljaji in dolgovi ustvarjajo večje tveganje, bi morale več prispevati k sredstvom kriznega mehanizma. To bi vsekakor spodbudilo strožjo davčno disciplino in povečalo dodano vrednost ustrezne gospodarske in finančne politike.

  Astrid Lulling (PPE), v pisni obliki. – (FR) Čeprav so morale vlade zaradi dogodkov v zadnjih mesecih sprejeti nujne ukrepe in odločitve, ki jih je bilo mogoče uporabiti neposredno, mora vzpostavitev stalnega kriznega mehanizma za ohranjanje finančne stabilnosti evrskega območja temeljiti na neizpodbitnih pravnih podlagah. Zato je očitno, da mora Evropski parlament pri izvajanju temeljnih reform, ki so nujne za stabilizacijo ekonomske in monetarne unije, posredovati kot sozakonodajalec. Povsem medvladna rešitev ne more biti pravi odgovor.

Reforma ekonomske in monetarne unije (EMU) je ključna naloga in naloga z znatnimi posledicami. Vsi se zavedamo pomena enotne valute za evropski projekt. Vendar so zaradi sedanje krhkosti EMU potrebne pogumne in inovativne rešitve.

V okviru, kakršen je ta, je zatekanje k „evroobveznicam“ ukrep, ki si zasluži, da ga preučimo in o njem razpravljamo, ne pa da ga izločimo. Vsekakor zdaj obstaja veliko ovir. Zavedati se moramo institucionalnega, pravnega in finančnega pomena uvedbe takšnega instrumenta, ki spreminja naravo Evropske unije. Nasprotno od tega, kar menijo nekateri njegovi zagovorniki, bi pomenil še večjo disciplino in strogost.

  Ulrike Rodust (S&D), v pisni obliki. – (DE) Svet bi rada opozorila na težavo, zaradi katere obstaja nevarnost, da se bo sodelovanje obeh institucij na področju ribiške politike prekinilo. Gre za uredbe o načrtih dolgoročnega upravljanja. Te uredbe so osrednji del skupne ribiške politike. Svet in večina držav članic ne sprejemajo tega, da je Evropski parlament z Lizbonsko pogodbo dobil pravico do soodločanja o teh uredbah. Ministri ravnajo v nasprotju s Svetom in pravno službo Sveta, v nasprotju z mnenjem Komisije in seveda v nasprotju z voljo Evropskega parlamenta. Svet ima trenutno dva načrta upravljanja, ki ju ni mogoče sprejeti. Komisija ne more predložiti nadaljnjih načrtov, ki so nujno potrebni za naše ribiče in naša morja in ki so bili že davno dokončani in ležijo v predalu. Ta položaj je nesprejemljiv. Belgijsko predsedstvo in prihodnje madžarsko predsedstvo pozivam, naj se takoj začneta pogajati s Parlamentom, da bomo lahko našli rešitev. Pripravljeni smo se začeti pogovarjati. Najlepša hvala.

  Edward Scicluna (S&D), v pisni obliki. – Spomnimo se, da je kriza evrskega območja predvsem kriza državnega dolga, ki sta jo poglobila dva pomembna dogodka. Prvi dogodek je zagotavljanje finančne pomoči zasebnim finančnim institucijam, pri čemer je državni dolg prevzel zasebne dolgove, drugi dogodek pa so svežnji spodbud, ki so jih vlade uporabile za upočasnitev gospodarskega nazadovanja. Teh dveh dogodkov ne upoštevamo in vse države obravnavamo, kot da so lahkomiselna, brezskrbna skupina, ki lenari pod sredozemskim soncem. Vsak mehanizem, ki ga bomo vzpostavili za preprečevanje in odpravljanje krize, bo moral upoštevati, da so države v običajnih razmerah ustrezno uresničevale načrte za zmanjšanje svojih primanjkljajev in zato svojih dolgov. Zablodele države so bile izjema, ne pa pravilo. Vsekakor moramo okrepiti nadzorni mehanizem in uvesti nekaj razumnih sankcij, vendar ne smemo pozabiti na to, kar želimo srednjeročno doseči: rast in zaposlovanje. Teh dveh ciljev ni mogoče doseči s sankcijami in vsiljenimi varčevalnimi ukrepi. Ta cilja se uresničita, če razumemo, kako nastanejo neravnovesja in kako jih je mogoče odpraviti, in če ju skušamo doseči s skupnimi močmi. To je tisto, kar državljani EU pričakujejo od nas.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Evropski svet bo na seji, ki bo potekala 16. in 17. decembra, razpravljal in sprejel ukrepe, ki so potrebni za okrepitev gospodarskega stebra ekonomske in monetarne unije ter finančno stabilizacijo EU. V tem okviru moramo preučiti tudi ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev tega, da bo evropski bančni sistem lahko financiral evropsko gospodarstvo, zlasti mala in srednje velika podjetja.

Evropski državljani od institucij EU pričakujejo odločnejše ukrepe, katerih namen ni samo zagotoviti finančno stabilnost, temveč predvsem tudi ponovno vzpostaviti zdržno gospodarsko rast.

Leta 2008 je bilo tveganju revščine in socialne izključenosti izpostavljenih 116 milijonov evropskih državljanov. To število se je povečalo zaradi gospodarske in finančne krize, pri čemer so bili tveganju revščine in socialne izključenosti najbolj izpostavljeni mladi in starejše osebe.

Evropske državljane še vedno najbolj skrbi, kako bodo obdržali delo in si zagotovili dostojno življenje. Gospodarska in finančna kriza je močno vplivala na nacionalne proračune in je povzročila poslabšanje sistemov izobraževanja, zdravstvenega varstva in socialne zaščite. Čas je, da EU sprejme ukrepe, ki so potrebni za to, da se zagotovi zdržna gospodarska rast prek vlaganja v industrijsko politiko, ki ustvarja delovna mesta in zagotavlja konkurenčnost, ter prek ustreznega vlaganja v raziskave, izobraževanje in zdravje.

(1) Glej zapisnik.

6. Državljanska pobuda (razprava)

  Predsednica. − Naslednja točka je poročilo gospe Zite Gurmai in gospoda Alaina Lamassoura v imenu Odbora za ustavne zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi (KOM(2010)0119 – C7-0089/2010 – 2010/0074(COD)) (A7-0350/2010).

  Zita Gurmai, poročevalka. − Gospa predsednica, evropska državljanska pobuda je edinstvena priložnost. To je prvič, da se evropski državljani lahko zberejo in nam z enim močnim glasom sporočijo, če mislijo, da evropski nosilci odločanja svojega dela ne opravljamo ustrezno ali da smo spregledali pomembna vprašanja.

To nujno potrebujemo. V času, ko si samo 42 % ljudi, ki imajo pravico glasovati na evropskih volitvah, vzame čas in dejansko voli, je vsak nov evropski instrument – zlasti instrument, kot je evropska državljanska pobuda – zelo pomemben. Vendar se zavedamo, da visoka pričakovanja v zvezi z evropsko državljansko pobudo lahko privedejo do nezadovoljstva in razočaranja. Temu se lahko izognemo z uredbo, ki zagotavlja varno in učinkovito uporabo te pobude, in lahko pomagamo premostiti znani razkorak med nami in evropskimi državljani. Tukaj bi rada pozdravila tudi državljane.

Gospod Lamassoure, gospa Wallis, gospod Häfner in jaz smo se zavedali velike odgovornosti na naših plečih. Na razpravah je bilo izpostavljenih veliko stvari in pri svojem delu smo se morali opreti na močan občutek vseh za sklepanje kompromisov. Imeli smo srečo, da smo pri tem imeli dobre partnerje, ki so bili ustrezno prilagodljivi in so imeli enak cilj kot poročevalci Parlamenta, namreč, da se kar se da hitro doseže dogovor, obenem pa ohrani kakovost našega dela in zagotovi, da imamo eno leto po sprejetju Lizbonske pogodbe uredbo za določbo Pogodbe, ki najbolj temelji na državljanih.

Rada bi se zahvalila komisarju Šefčoviču in belgijskemu predsedstvu, zlasti gospodu Chastelu, ter njunim skupinam. Prav tako ne smemo pozabiti na špansko predsedstvo, ki je prispevalo k napredovanju dokumenta na samem začetku postopka.

Danes vam predstavljamo kompromisno besedilo, ki ga podpira Komisija in ga je sprejel tudi odbor Coreper. Če se ga odločimo podpreti in če ga sprejme Svet – upamo, da ga bo –, lahko uredba začne veljati 1. januarja in se začne uporabljati 12 mesecev pozneje v letu 2012.

Z zadovoljstvom lahko povemo, da so bile na razpravah sprejete ključne zahteve Parlamenta. Preverjanje dopustnosti pobude bo temeljilo na jasnih merilih ob prijavi in ne šele potem, ko se že zbere veliko podpisov. Da se zagotovi utemeljenost in evropska razsežnost pobud, je treba za prijavo pobude ustanoviti državljanski odbor, v katerem je vsaj sedem članov iz sedmih držav članic.

Državljanski odbor poleg tega, da zmanjšuje tveganje neresnih pobud, ponuja tudi nesporne ugodnosti za organizatorje. Če so pobudniki evropske državljanske pobude na začetku postopka neorganizirani, imajo mrežo in imajo veliko jezikovnih različic svoje pobude. Imeli bi precej manj težav pri zbiranju enega milijona podpisov.

Čeprav se sprva zdi, da je zahteva po državljanskem odboru omejitev, je jasno, da bi v resnici racionalizirala preostanek postopka. Komisija bo organizatorjem pobude pomagala s pripravo uporabnikom prijaznega vodnika in vzpostavitvijo točke za stike. Če bo za pobudo zbranih milijon podpisov, bo zagotovljena ustrezna nadaljnja obravnava, vključno z javno predstavitvijo v Parlamentu.

Pregled uredbe je ključnega pomena, saj je to prvo tovrstno orodje. V skladu z našimi predlogi je izjemno koristen v zvezi s težkim vprašanjem preverjanja podpisov. To morajo narediti države članice, vendar smo jih pozvali, naj zahtevajo kar se da malo osebnih podatkov. Države članice bodo imele nekaj prožnosti pri določanju potrebnih informacij v posamezni državi, vendar lahko z veseljem povem, da se jih veliko odloča za manj podatkov, kot je bilo sprva načrtovano. Menimo, da je uredba, kakršna je v kompromisnem besedilu, državljanom prijazna, da organizatorjem ne nalaga okornih obveznosti in da med njimi ne bo povzročila nezadovoljstva.

  Alain Lamassoure, poročevalec. – (FR) Gospa predsednica, danes se Evropska unija odpira participativni demokraciji. To še ni neposredna demokracija, državljani ne bodo sami sprejemali odločitev, vendar pa bodo imeli pravico, da bodo neposredno, javno, v velikem številu zastavljali vprašanja tistim, ki sprejemajo odločitve v Evropi, ne da bi bile v to vključene njihove vlade in njihovi izvoljeni predstavniki.

Od zdaj naprej bodo državljani imeli enako pristojnost za dajanje političnih pobud, kot jo imata tukaj Svet ministrov in Evropski parlament. V pomoč sta nam bila, kakor je povedala gospa Gurmai, odlično pripravljalno delo komisarja Šefčoviča in njegovih skupin ter inteligentna in učinkovita podpora belgijskega predsedstva.

Kar zadeva Parlament, je besedilo rezultat dela štirih poročevalcev, štiričlanske druščine, v kateri ste bili tudi vi, gospa predsednica. V čast nam je, da ste tukaj.

Želeli smo predložiti najenostavnejši in državljanom najprijaznejši postopek za javnost. Kdo lahko sodeluje? Državljani, to se pravi fizične osebe, vsi državljani, med drugim morda tudi izvoljeni predstavniki, vendar samo evropski državljani. Pogodba glede tega ne pušča nobenega dvoma.

Pravica do sodelovanja pri državljanski pobudi je zdaj še ena od pravic, ki jih imajo državljani povsod po Evropi. Kdo lahko sproži pobudo? Potrebnih je le sedem državljanov v organizacijskem odboru, ne 300 tisoč, kakor je predlagala Komisija, in ne 100 tisoč, kakor je predvidel Svet, temveč sedem državljanov iz sedmih različnih držav, kar je četrtina držav članic.

Na koga se je treba obrniti za informacije, če želimo sprožiti pobudo? Komisija bo objavila vodnik o državljanski pobudi in vzpostavila posebno točko za stike. Kakšen je postopek? Izjemno preprost. Ena vloga za prijavo pobude in preverjanje njene dopustnosti. Merila dopustnosti? Pogodba, celotna Pogodba in nič drugega kot Pogodba, vključno z Listino o temeljnih pravicah. Kakšna podpora se lahko uporabi za pobudo? Kakršna koli podpora: politična, finančna, lokalna, nacionalna, evropska, mednarodna, podpora lobijev, nevladnih organizacij, cerkev in tako dalje.

Obstaja samo en pogoj: popolna preglednost. Tisti, ki jih pozovejo k podpisu, morajo vedeti, kaj je v ozadju pobude. Zato morajo državljani prevzeti svoje odgovornosti. Kakšni so uradni postopki za zbiranje podpisov? Neverjetno preprosti. Podpisi na papirju in tudi prek interneta. Seveda jih lahko nadzirajo samo države članice, vendar smo bili previdni, kakor je povedala gospa Gurmai, in smo zagotovili, da so obrazci kar se da dobro usklajeni.

Dolgoročno bo treba v vseh 27 državah članicah sprejeti pravi enotni evropski sistem in tretjina držav članic je že pripravljenih nanj.

In končno, kakšne bodo politične posledice? Glede tega je bil Parlament zelo vztrajen. Dejansko bo v skladu s Pogodbo Komisija edina, ki bo presojala, ali bo uspešni pobudi sledila nadaljnja zakonodajna obravnava ali ne. Zato mora biti Komisija zaščitena pred političnim pritiskom, da bi se širila zakonodaja v času, ko Unija že tako preveč ureja. Vendar morajo biti državljani obenem zaščiteni pred tveganjem, da ne pride do nadaljnje obravnave v primeru, ko Komisija meni, da je dodatna zakonodaja neustrezna. Zato sta bili oblikovani dve novi pravici za avtorje uspešnih pobud: pravica do tega, da jih sprejme Komisija in da ji predstavijo svoj predlog, ter pravica do javne predstavitve, ki lahko poteka pred samim Evropskim parlamentom.

Skratka, tukaj imamo preprost, inovativen, demokratičen postopek. Zdaj imajo besedo državljani.

(Aplavz)

  Gerald Häfner, poročevalec Odbora za peticije. – (DE) Gospa predsednica, tako kot nobena druga politika tudi evropska politika ne sme izključevati državljanov, potekati brez njihove vednosti ali za njihovimi hrbti. Evropsko politiko morajo oblikovati državljani, oblikovana mora biti za državljane in prek državljanov. Želimo zapreti vrzel med državljani in politiko ter državljani in institucijami. Za to potrebujemo postopke, ki državljanom omogočajo, da se vključijo v odločanje in izrazijo svoje mnenje. Uspelo nam je vzpostaviti več demokracije v Evropski uniji, vendar nismo naredili dovolj za to, da bi državljani lahko učinkoviteje sodelovali pri odločitvah in v evropskih razpravah. To bo zagotovila današnja odločitev o uvedbi evropske državljanske pobude. Trdo smo se pogajali in dosegli smo veliko bistvenih izboljšav.

Gospe in gospodje, če pogledate dokument, o katerem glasujemo danes, boste videli, da je vse krepko besedilo – in to je pravkar omenil tudi gospod Lamassoure – besedilo, ki smo ga predlagali in ki nadomešča rezultate pogajanj, prvotni osnutek Komisije. Opazili boste, da smo nanovo napisali približno dve tretjini besedila in znatno izboljšali dokument, ki nam ga je tako vneto predložila Komisija. Omenil bom samo najpomembnejše točke. Znatno smo zmanjšali ovire. Predvsem bo podpise treba zbirati le v najmanj eni četrtini držav članic in ne eni tretjini. Seveda si želimo, da bi se podpisi zbirali po vsej Evropi, vendar tukaj govorimo o minimalnih ravneh. Najpomembneje je to, da nam je uspelo skoraj v celoti odpraviti oviro, za katero je že od samega začetka obstajala nevarnost, da bo izjemno neuspešna, in ki je določala, da se po 300 tisoč podpisih preveri dopustnost, šele potem pa lahko državljani nadaljujejo zbiranje podpisov. „Skoraj v celoti“ pomeni, da smo predlagali zamisel, da se na začetku vključi odbor pobudnikov, kar bo zagotovilo, da v polni upravni postopek ne bo vključena vsaka pošta, ki jo prejme Komisija in ki ima v vrstici z zadevo navedeni besedi državljanska pobuda. Pobude morajo biti ustrezno resne. Povedano drugače, kdor želi zbrati milijon podpisov, mora v svoj predlog najprej vključiti vsaj sedem držav.

Uvedli smo večjo preglednost in obvezne predstavitve na koncu postopka. Te predstavitve bodo potekale v Evropskem parlamentu ob prisotnosti Parlamenta in Komisije. Državljanom bodo omogočile, da bodo izrazili svoje pomisleke. To predstavlja pomemben korak naprej. Za to se nismo borili zaradi nas, temveč – in tega ne smemo nikoli pozabiti – zaradi državljanov Evrope, njihovih pravic ter učinkovitejšega in enostavnejšega postopka vključevanja državljanov v Evropo.

Obstaja nekaj stvari, ki jih nismo dosegli, in veliko teh je zdaj v predlogih sprememb, ki jih je predložila levica. Kakor koli že, pogajanja so zdaj končana. Dosegli smo dogovor s Svetom in Komisijo. Pri nekaterih točkah smo morali popustiti, vendar je tudi druga stran zelo popustila in vemo, da gre pri predlogih sprememb bolj za videz kot za vsebino. To pomeni, da ne bo priložnosti za spremembo rezultatov. Vendar bomo to lahko naredili med pregledom čez tri leta.

Vsem, ki so sodelovali, tudi zaposlenim, sekretariatom, soporočevalcem, Komisiji in Svetu, bi se rad zahvalil za učinkovito sodelovanje. Menim, da bi bilo takšno sodelovanje odborov in skupin lahko zgled za prihodnost. Na splošno si želim Evrope za državljane, v kateri se imajo državljani za del Evrope in se dejavneje vključujejo, kot so se v preteklosti.

  Predsednica. − Rada bi samo povedala, da mi je bilo v veliko čast, da sem sodelovala v skupini Parlamenta pri nečem, kar je po mojem mnenju zelo prepričljivo delo v imenu evropskih državljanov.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, komisar, spoštovani poslanci, še posebej poročevalci, ena od najpomembnejših obljub Lizbonske pogodbe je bila, da bomo Evropo približali državljanom.

Menim, da mi tukaj ni treba našteti primerov, ki so nam pred in po podpisu Lizbonske pogodbe decembra 2009 pokazali, kako zelo potrebno je takšno približevanje. Zato ne preseneča, da je vsak ukrep, ki podpira cilj, da se pri državljanih vzbudi zanimanje za evropsko povezovanje in da se državljani vključijo v to povezovanje, prednostna naloga vseh institucij, tudi Sveta.

Zato sem še posebej zadovoljen, da vas lahko nagovorim v zvezi z uredbo o izvajanju državljanske pobude, te vodilne inovacije Lizbonske pogodbe, kar zadeva izboljšano sodelovanje državljanov pri odločitvah na evropski ravni.

Ta uredba je bila seveda ena od treh prednostnih nalog belgijskega predsedstva Sveta, saj utegne biti ta državljanska pobuda najprimernejši simbol nove vloge državljana v Uniji po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Prek državljanske pobude, kakor so povedali že poročevalci, bo milijon evropskih državljanov lahko Komisiji predložilo zakonodajni predlog, ki ga bo morala Komisija obvezno preučiti in o njem podati mnenje.

Za trenutek bi se morali ustaviti, da ocenimo to inovacijo, ki jo uvajamo danes in ki je samo prvi element, kakor je rekel gospod Lamassoure, participativne demokracije na nadnacionalni ravni. Zato ni samo prvi na evropski ravni, temveč je čisto preprosto prvi na svetu.

Vrnimo se k zakonodajnemu vprašanju, o katerem razpravljamo danes. Zadovoljen sem s kompromisom, ki je bil dosežen v zvezi s to uredbo na pogajanjih med tremi institucijami, in seveda tudi jaz pozdravljam duha sodelovanja in pripravljenost na sklepanje kompromisov, ki sta prevladovala v treh institucijah ves čas pogajanj.

Seveda bi se rad osebno zahvalil poročevalcem Odbora za ustavne zadeve (AFCO) in Odbora za peticije (PETI), seveda gospe Gurmai, gospodu Lamassouru, gospe Wallis in gospodu Häfnerju za njihova prizadevanja in konstruktivne prispevke pri pripravi te uredbe.

Zato sem še posebej zadovoljen s ponedeljkovim glasovanjem v odboru AFCO, ki je potrdil besedilo, ki so ga odobrile institucije. Če bo na prihodnjem glasovanju potrjeno isto besedilo, kot ga je ratificiral odbor AFCO, bomo ta dogovor na prvi obravnavi lahko šteli za vzor hitre in učinkovite zakonodaje na evropski ravni. V zvezi s tem nikakor ne smemo pozabiti pohvaliti tudi komisarja Šefčoviča za njegovo dosegljivost in proaktivnost.

Skratka, menim, da smo pri tej zadevi vsi imeli koristi od številnih mnenj, ki so bila podana za pogajalsko mizo. Evropski državljan je zmagovalec teh tristranskih pogovorov in tega dogovora.

Prepričan sem, da kompromis, ki so ga dosegle institucije, ni dober samo zaradi tega, ker je vsaki instituciji uspelo dobiti tisto, kar si je želela, kakor smo pravkar omenili, temveč tudi zaradi tega, ker bo zagotovil dobro uredbo, ki bo omogočila prožno in učinkovito organizacijo državljanskih pobud.

V imenu Sveta pozdravljam pripravljenost drugih dveh institucij, da upoštevata potrebe in omejitve, ki jih imajo države članice pri izvajanju naloge, ki jim je bila naložena, namreč, preverjanje podpisov, ki morajo biti seveda pristni, in zagotavljanje, da zbiranje podpisov poteka brez goljufij in manipulacij.

Poleg tega je bilo treba državam članicam zagotoviti dovolj časa za to, da prilagodijo ukrepe nacionalnega prava, ki so potrebni za uporabo uredbe. Vsekakor razumem, da si Parlament želi, da se državljanska pobuda začne izvajati kar se da hitro, in tega si želim tudi sam. Po drugi strani je jasno, da morajo obstajati nacionalni ukrepi, če naj se ta pobuda pravilno razvije, zato je treba zagotoviti dovolj časa za to, da se ti ukrepi prilagodijo v skladu z obstoječim regulativnim okvirom.

Dejansko je Svet vedno menil, da mora biti državljanska pobuda kot element sodelovanja državljanov pri evropskih odločitvah povezana z drugim elementom, to je, volitvami Evropskega parlamenta.

Če za konec povzamem, zadovoljen sem s kompromisom, ki je bil dosežen na pogajanjih, in vam seveda lahko le priporočim, da ga na današnjem glasovanju sprejmete, državljanski pobudi pa želim veliko uspeha, ki se ji napoveduje. Ugotavljam, da so prve pobude že v pripravi, in upam, da bo veliko število pobud zagotovilo nov zagon in nove zamisli za evropsko povezovanje.

Rad bi se samo še enkrat toplo zahvalil vsem za sodelovanje pri tej zadevi.

(Aplavz)

  Predsednica. − Najlepša hvala za vaše vodenje med predsedovanjem, da smo to lahko dokončali.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. − Gospa predsednica, tudi jaz sem zelo vesel, da sem danes dopoldne tukaj z vami, ker smo skupaj dosegli zelo dobre stvari. Samo eno leto po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe razpravljamo o prihodnjem sprejetju uredbe o državljanski pobudi. Kakor je povedal gospod Lamassoure, uvajamo povsem novo raven participativne demokracije, ki bo dopolnila predstavniško demokracijo, v kateri delujemo v Evropski uniji.

Vendar pa državljanom prvič ponujamo inovativen način za izražanje želja, sodelovanje z institucijami in oblikovanje delovnega programa Evropske unije. Menim, da je ta pobuda zelo pomembna kot sredstvo za širjenje evropskega prostora. Zelo pomembna je v zvezi s tem, da se v glavna mesta držav pripelje več evropskih tem in da se vzpostavi vseevropska razprava. Vsi vemo, da Evropska unija to zelo potrebuje.

Da dosežemo potencialne koristi, ki nam jih lahko zagotovita Lizbonska pogodba in državljanska pobuda, moramo vzpostaviti jasen postopek. Iz javnih posvetov in posvetov z Evropskim parlamentom je bilo zelo jasno, da potrebujemo postopek, ki je enostaven, razumljiv, uporabnikom prijazen in uravnotežen. Menim, da smo ta cilj dosegli. Dejansko smo ga dosegli po zaslugi zelo pogostih poglobljenih razprav tukaj v Evropskem parlamentu. Vsem bi se rad zahvalil za organizacijo številnih predstavitev ne samo v Odboru za ustavne zadeve (AFCO) in Odboru za peticije (PETI), temveč tudi v večini političnih skupin, ker so bile te predstavitve zelo pomembne za vse nas. Lahko vam zagotovim, da so bile zelo pomemben vir navdiha in novih ustvarjalnih zamisli, ki so nam na koncu pomagali izboljšati prvotni predlog Komisije.

Cenim tudi inovativni način, na katerega je Evropski parlament obravnaval to pobudo. Imeli smo štiri poročevalce iz dveh različnih odborov. Alain Lamassoure jih je poimenoval štiričlanska druščina. Moram reči, da je bila ta druščina zelo prijetna. Prijetno je bilo sodelovati z vami. Z zadovoljstvom sem prejel vaš novi ustvarjalni prispevek k našemu skupnemu razmišljanju, ker je vsak od vas pristopil k temi z drugega zornega kota in vnesel svoje izkušnje glede tega, kako izboljšati prvotni predlog Komisije. To resnično cenim.

Po zaslugi tega novega inovativnega pristopa smo dosegli široko soglasje v Evropskem parlamentu. Še posebej sem zadovoljen z zelo jasnim glasovanjem v odboru AFCO.

Ena od pomembnih zamisli poročevalcev je bilo to, kakšno nadaljnjo obravnavo naj zagotovimo državljanski pobudi. Mislim, da je Evropski parlament predlagal zamisel, da organizatorje pobude po uspešnem dokončanju pobude sprejme predstavnik Komisije na ustrezno visoki ravni. Iz te dvorane je prišla tudi zamisel o organizaciji predstavitev kot obvezne stopnje, na kateri bi lahko obširneje razpravljali o ciljih pobude.

Rad bi poudaril, da smo zelo veseli in zadovoljni, da bode te javne predstavitve organizirane na nevtralnem ozemlju, tukaj v Evropskem parlamentu, ker Komisija tako ne bo v neprijetnem položaju, da bi bila hkrati sodnica in porotnica. Na teh predstavitvah bodo prisotni predstavniki Komisije na ustrezno visoki ravni, če bo le mogoče komisar ali generalni direktor, ki je pristojen za temo, in bodo pozorno spremljali razpravo.

Vam in prek vas vsem evropskim državljanom bi rad zagotovil, da se v Komisiji v celoti zavedamo pomena in vrednosti tega, da določen predlog podpira milijon državljanov. To bomo obravnavali spoštljivo in zelo skrbno.

Pri tej razpravi obžalujem le to, da bomo morali malo počakati, preden se bo državljanska pobuda lahko uporabljala v celoti. Vendar se moramo zavedati, da moramo spremeniti nekatera notranja pravila v državah članicah in razviti programsko opremo za spletni sistem zbiranja podpisov, če želimo našim državljanom ponuditi izboljšano storitev. Kljub temu pa sem prepričan, da bomo to naredili v predpisanem času in da bodo evropski državljani lahko začeli uporabljati to pobudo kar se da hitro.

Zato zelo cenim dejstvo, da si prizadevamo doseči dogovor na prvi obravnavi, ker bodo naši državljani tako lahko začeli uporabljati ta novi instrument veliko prej, kot se je sprva pričakovalo.

Naj se vam še enkrat zahvalim za odlično sodelovanje z vsemi poročevalci, z gospo Gurmai, z našo predsednico gospo Wallis, z gospodom Häfnerjem in gospodom Lamassourom. Kakor sem povedal, so vsi prispevali zelo nove in zelo pomembne zamisli, zaradi katerih je ta predlog boljši od prvotnega predloga Komisije.

Prav tako bi se rad osebno zahvalil Olivierju Chastelu, ker je pokazal svojo velikansko sposobnost za vzpostavljanje soglasja. Vem, kako težko je bilo v Svetu, koliko razhajanj je moral preseči, in po zaslugi njegovih prizadevanj in odličnega dela belgijskega predsedstva imamo zdaj to široko soglasje tudi v Svetu.

  Róża, grofica Thun und Hohenstein (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein), poročevalka Odbora za kulturo in izobraževanje. – (PL) Gospa predsednica, rada bi se iskreno zahvalila poročevalcem za pripravo besedila, o katerem bomo glasovali danes. Upam, da bomo danes ta mehanizem predali državljanom in da ga bo Komisija še naprej razvijala. Seveda se strinjam. Mehanizem je kar se da preprost. Danes bomo glasovali o rezultatu kompromisa – včasih težavnega kompromisa – in vem, da so gospod Lamassoure in drugi poročevalci v našem imenu dosegli rezultat, ki je praktičen in izvedljiv. Osebno obžalujem, da smo se morali odreči določbi, ki šestnajstletnikom zagotavlja pravico do podpisa pobude, vendar bom podprla besedilo v obliki, doseženi na pogajanjih, ker sem prepričana, da ne smemo več odlašati in da je treba pobudo predati državljanom.

Prepričana sem, da danes dejansko vzpostavljamo ta naslednji del sistema za to, da ukrepamo v zvezi s tem, kar je v tej dvorani velikokrat omenil pokojni Bronisław Geremek – Evropa je združena in napočil je čas za dejavne Evropejce. Danes bomo naredili konstruktiven korak v tej smeri. Tukaj ne pišemo svetega pisma. Čez tri leta bo mogoče preučiti in izboljšati danes predložene predloge pod pogojem, da se bodo uporabljali, in ljudi močno spodbujam k temu, da jih uporabljajo.

  Kinga Göncz, poročevalka Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. − (HU) Gospa predsednica, kot ena od predstavnikov odbora LIBE bi se rada pridružila tistim, ki so čestitali poročevalcem, in rada bi se zahvalila Komisiji za njeno delo ter gospodu Šefčoviču in gospodu Chastelu za njuno delo v Svetu, saj sta znatno prispevala k vzpostavitvi dobrega in izvedljivega besedila, ki resnično predstavlja korak k poenostavitvi in za katerega menim, da bo dobil široko podporo. Potekale so intenzivne razprave in predloženih je bilo veliko dobrih predlogov. Veliko število dobrih predlogov je pomenilo tudi, da jih je bilo treba združiti, da bi bil končni predlog kar se da prijazen do uporabnikov. To, da se zbere milijon podpisov, je velikanski dosežek, za katerega je potrebno ogromno dela. Radi bi ustregli tudi tistim, ki ne morejo prispevati po spletu, temveč bi svoja mnenja raje izrazili na papirju. Veseli bi bili, če bi dobili povratne informacije, in veseli bi bili, če bi lahko kar se da hitro rešili kakršne koli težave v postopku. Nedvomno bo imela Evropa od tega instrumenta veliko koristi.

  Cecilia Wikström, poročevalka Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. – (SV) Gospa predsednica, pred odločitvijo, da se sprejme Lizbonska pogodba, so politiki z naklonjenostjo govorili o možnosti, ki jo bo zagotovila državljanska pobuda. Zdaj moramo zagotoviti, da to postane močna reforma za demokracijo, ne pa papirnati tiger.

Bila sem poročevalka Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in z veseljem sem vložila predloge, ki bi državljanom olajšali stvari. Na primer, želeli smo vključiti mlade in zato smo predlagali starostno omejitev 16 let za sprožitev pobude. Sprejeta je bila odločitev o starostni omejitvi 18 let, ki jo lahko obžalujem, vendar še vedno govorimo o mladih. Prav tako smo podaljšali časovni okvir na 24 mesecev. Zdaj je to 12 mesecev, vendar sem vseeno zadovoljna, da imamo kompromis, saj sem v bistvu pozitivna oseba.

Po drugi strani ugotavljamo, da bodo morali vlagatelji pobud opraviti veliko dela, vendar upam, da bomo sprejeli izziv in zagotovili, da bodo državljanske pobude v institucijah EU sprejete s spoštovanjem ter v konstruktivnem in pozitivnem duhu.

Za konec bi se vsem kolegom poslancem rada zahvalila za njihovo odlično sodelovanje pri tej pomembni pobudi.

  Íñigo Méndez de Vigo, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospa predsednica, skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) bo z navdušenjem glasovala za to poročilo in rad bi čestital poročevalcem, Komisiji in Svetu za ta dogovor.

Gospe in gospodje, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo skovali izraz „demokratični primanjkljaj“. S tem smo mislili na to, da je v Evropski uniji odločitve sprejemal samo Svet ministrov na podlagi predlogov Komisije, s Parlamentom pa je bil opravljen samo posvet.

Parlament se je od osemdesetih let prejšnjega stoletja prek Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe, Pogodbe iz Nice, Ustavne pogodbe in Lizbonske pogodbe boril za odpravo tega demokratičnega primanjkljaja in menim, da smo z Lizbonsko pogodbo, novimi pristojnostmi Parlamenta in sodelovanjem nacionalnih parlamentov dosegli ta cilj.

Temu dosežku danes dodajamo to državljansko pobudo, ki je rezultat dela Konvencije zaradi dobrega sodelovanja nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta. Danes bi tukaj rad opozoril na naslednji imeni: Jürgen Meyer, naš kolega nemški socialni demokrat, in Alain Lamassoure, ki sta bila odgovorna za predložitev te pobude na plenarnem zasedanju Konvencije in za njeno sprejetje.

Zato menim, da smo sklenili krog, gospa predsednica. Menim, da bomo danes s sprejetjem te pobude podpisali smrtno obsodbo zamisli o „demokratičnem primanjkljaju“.

Zdaj moramo odgovorno ukrepati, gospe in gospodje, in danes imamo tudi možnost za to. S sprejetjem proračuna Unije bomo izpolnili to, kar se pričakuje od nas kot odgovornega Parlamenta s pristojnostmi za soodločanje.

Gospe in gospodje, menim, da je to dober dan za Evropo.

  Enrique Guerrero Salom, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospa predsednica, Democracy: The Unfinished Journey [Demokracija: nedokončano potovanje] je naslov knjige priznanega analitika teoretičnih in praktičnih sprememb, ki so jim podvržene sodobne demokracije.

Dejansko smo sredi nedokončanega potovanja, med katerim je bilo opravljenih veliko etap, vendar smo v obdobju tveganj, negotovosti in številnih dvomov. Vseeno pa je med temi dvomi nekaj gotovosti.

Prva gotovost je, da je struktura, ki se je ohranila, predstavniška demokracija – naše institucije; brez svobodnih parlamentov, ki temeljijo na volji ljudi, demokracija ni nikoli preživela.

Vendar je res tudi to, da demokracija zdaj potrebuje inovacije, reforme in spremembe, da se izboljša njena kakovost, obenem pa ohranijo strukture, ki so nam služile do zdaj, in moč njihovih temeljev.

Kakšne spremembe potrebujemo? Približati se moramo takšni demokraciji, ki širi participativni forum, tako da državljani postanejo več kot zgolj volivci vsake štiri ali pet let. Potrebujemo demokracijo, ki povečuje prostor za razpravo, v katerem državljani razpravljajo, utemeljujejo in si izmenjujejo mnenja, in demokracijo, ki povečuje socialni kapital, v katerem državljani niso več izolirani in se lahko vključijo v skupnost. Za takšno demokracijo potrebujemo tudi evropsko razsežnost.

Menim, da smo to dosegli s predložitvijo zakonodaje za to državljansko pobudo. Zdaj ni več dveh vrst legitimnosti, temveč obstajata dva glasova za državljane: eden je tukaj v Parlamentu in drugi je v državljanski pobudi. To nam bo zagotovilo močnejšo, bolj participativno in bolj legitimno demokracijo.

  Anneli Jäätteenmäki, v imenu skupine ALDE. – (FI) Gospa predsednica, vsem se želim zahvaliti za sodelovanje. To je bil izjemno enostaven postopek sodelovanja. Državljanska pobuda je dobrodošel dodatek k dejavnemu državljanstvu. Upam, da bo ta pobuda pomembna za spodbujanje politične razprave. Vse pobude ne dobijo zadostne podpore, vendar lahko vnesejo nove vidike v razpravo.

Parlament je želel, da bi bila državljanska pobuda kar se da prijazna do uporabnikov, in to mu je v glavnem uspelo. Še posebej sem vesela, da bosta morala Komisija in Parlament organizirati javno predstavitev, ko bo zbranih milijon podpisov. To bo institucije EU prisililo, da bodo dejansko prisluhnile temu, kar predlagajo podpisniki. Obenem jim bo morala Komisija temeljito pojasniti svoje morebitno negativno mnenje.

Vesela bi bila, če bi to državljansko pobudo lahko podpisali ne samo ti državljani, temveč tudi ljudje, ki živijo v posamezni državi, vendar za to ni bilo dovolj podpore.

Pomen državljanske pobude ne bo viden, dokler pobuda ne bo začela veljati. Upam, da bo pobuda nekega dne spodbudila razpravo o zadevah EU, ki bo obsežnejša od današnje.

  Indrek Tarand, v imenu skupine Verts/ALE. – (ET) Gospa predsednica, zelo sem vesel, da smo zdaj razrešili ta spor, za katerega se je še nedavno zdelo, da nima konca. Tako kot fokstrot z našo preljubo Evropsko službo za zunanje delovanje je to trajalo predolgo. Zaradi počasnega fokstrota vas začne boleti hrbet in vaš partner je na koncu lahko razočaran. Tukaj pa partner ni nihče drug kot naši državljani. Upam, da bo tej novi obliki demokracije uspelo in da ne bomo razočarali naših državljanov. Zame je bilo pri celotni razpravi najbolj žalostno to, da smo prepogosto videli nezaupanje do državljanov, strah, da bodo državljani predlagali nepremišljene zamisli. Ta strah je neutemeljen, kakor bomo seveda videli.

Gospod Šefčovič, želim si, da bi tudi Komisija bolj zaupala svojim državljanom. Kot predstavnik Estonije se želim zahvaliti tudi Svetu, ki je ohranil možnost digitalnega podpisa, saj je to pomembno za moje rojake. Evropa nestrpno pričakuje ustvarjalne zamisli svojih državljanov. Hvala.

  Emma McClarkin, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, evropska državljanska pobuda je zelo potrebno znamenje zavzetosti EU ter odlična priložnost za povečanje demokratičnega sodelovanja v Evropi in okrepitev povezav med državljani in politiki.

Čeprav v dveh tretjinah držav članic ostaja v uporabi ovira, ki jo predstavlja obveznost, da se predloži številka potnega lista, smo jaz in drugi poslanci skupine ECR z izbrisom izjemno birokratskega dvojnega preverjanja dopustnosti, ki ga je predlagala Komisija, in zagotovitvijo, da je evropska državljanska pobuda na voljo ljudskim gibanjem in ne samo velikim organiziranim interesnim skupinam, prispevali k temu, da je ta državljanska pobuda bolj prijazna do uporabnikov.

Resnično ljudske pobude imajo zdaj možnost za uspeh, tudi če ne upoštevajo duha evropskega federalizma. Najpomembneje je to, da bo Komisija morala navesti natančne razloge za zavrnitev evropske državljanske pobude ter natančno navesti, kako namerava obravnavati uspešno pobudo v nadaljevanju. Preglednost v tem postopku je ključnega pomena.

Čas je že, da Evropska unija ustrezno prizna mnenja evropskih državljanov in prisluhne glasu ljudstva. Upam, da bo ta projekt okrepil občutek za demokracijo in demokratično odgovornost Evropske komisije ter spodbudil razpravo o prihodnji poti EU.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, gospod Šefčovič, gospe in gospodje, med razpravo o prihodnjem zasedanju Evropskega sveta danes dopoldne je že postalo jasno, da imamo v Evropski uniji težavo z legitimnostjo. Težava izvira predvsem iz tega, da se politika prepogosto ne zmeni za vsakodnevne interese državljanov. Državljani upravičeno pričakujejo, da bodo bolj vključeni v oblikovanje politike. Protesti v številnih državah EU so zgovoren izraz tega. Uvedba evropske državljanske pobude, o kateri glasujemo danes, pomeni, da bo prvič v zgodovini EU obstajal instrument, ki bo državljanom Evrope omogočal, da bodo neposredno izrazili svoja pričakovanja in zahteve, takoj sprožili pobude, jih podvrgli nadaljnji obravnavi ter neposredno sodelovali pri oblikovanju politike.

Sedanja uredba je dobra, vendar moja skupina meni, da bi lahko bila in da bi morala biti še boljša. Ali bodo državljani in prebivalci Evrope dejansko uporabljali državljansko pobudo, bo na koncu odvisno od nas tukaj v Parlamentu. Kako resno jemljemo zavezo, ki smo si jo določili sami, namreč, da bomo podpirali potrebno odprtost? Ali bomo čez tri leta pripravljeni in sposobni za to, da se soočimo s Svetom in Komisijo glede nadaljnjega razvoja pobude? Teme so določene že v sedanji uredbi in danes želimo še enkrat glasovati o teh točkah. Pomena državljanske pobude se ne bo merilo po medinstitucionalnem kompromisu, doseženem med Svetom in Komisijo, temveč po tem, ali se ta pobuda dejansko uporablja. Današnji rezultat je znatno boljši – in rad bi se zahvalil zlasti gospe Gurmai, gospe Wallis, gospodu Lamassouru in gospodu Häfnerju za tesno sodelovanje in dober napredek pri preoblikovanju te uredbe – tudi zaradi tega, ker je veliko članov civilne družbe večkrat preskusilo uresničljivost in uporabnost naših razmislekov in razprav. Ob tej priložnost bi se rad zahvalil tudi njim.

Državljane Evrope pozivam, naj prevzamejo pobudo.

  Morten Messerschmidt, v imenu skupine EFD. – (DA) Gospa predsednica, od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe pred enim letom je bilo na institucije EU prenesenih več pristojnosti kot kdaj koli prej in v preteklem letu smo videli, da je ta položaj lahko izkoriščal predvsem Evropski parlament – s tem, ko je državam članicam odvzel ogromno pristojnosti.

Ob začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe sta posijala dva žarka. Eden od njiju je bila državljanska pobuda. Zaradi tega sem se – v imenu svoje stranke na Danskem in svoje skupine tukaj v Evropskem parlamentu – tudi vključil v pogajanja prav z namenom, da se vzpostavi državljanska pobuda, ki je bila kljub vsemu šibek žarek v sicer zelo temni in zelo federalni EU.

Bilo je nekaj področij, na katerih se nismo strinjali. Več poročevalcev je že omenilo, da si nekateri želijo razširiti pravico do vloge državljanske pobude na ljudi, ki niso državljani, in da si drugi želijo, da bi lahko odločali o starostni meji za udeležbo na volitvah v drugih državah članicah in tako dalje – o tem nismo mogli doseči dogovora. Vendar okvir, o katerem smo se zdaj dogovorili, vseeno vsebuje pozitivne elemente in zato bo v duhu demokracije in zaradi spodbujanja pozitivnih elementov, ki so kljub vsemu v Lizbonski pogodbi, tudi moja skupina podprla to pobudo.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, državljanska pobuda, kakor je predlagana v pogodbah in določena v tej uredbi, je parodija demokracije. Prvič, državljane zavaja v zmotno prepričanje, da bo evrokracija slišala njihov glas kljub temu, da jim sistematično ni hotela prisluhniti, ko so na referendumu jasno povedali, da nočejo ustanovitve evropske naddržave. Zato začnite s tem, da prisluhnete javnosti, ko reče „ne“ ali ko vam reče, da se ustavite.

To je tudi parodija demokracije, kar zadeva omejitve dopustnosti. Državljanske pobude morajo biti v skladu s pogodbami in tako imenovanimi načeli, na katerih temeljijo te pogodbe. Zato se bo v imenu načel prostega pretoka, vključenih v pogodbe, neusmiljeno zavrnila vsaka zahteva, da se zaščitijo naša gospodarstva, da se kakor koli zaustavi financirana globalizacija, katere uničujoče posledice so nas prizadele, da se na kakršen koli način obrnejo migracijski tokovi. Vsako pobudo, da bi se zaustavila pogajanja s Turčijo, bo verjetno doletela enaka usoda, saj od Komisije lahko zahtevamo, da ukrepa, ne moremo pa zahtevati, da neha ukrepati. Če pobuda prejme dovolj podpisov, je Komisija ni dolžna uveljaviti, temveč mora zgolj utemeljiti svojo odločitev. To je resnična parodija demokracije.

  Mariya Nedelcheva (PPE). – (FR) Gospa predsednica, najprej bi rada izrazila priznanje obsežnemu delu, ki so ga opravili poročevalci. Gospe in gospodje, v Evropskem parlamentu je bilo nekaj dogodkov brez primere. Današnji dogodek je eden izmed njih. Državljanom smo želeli zagotoviti jasen, enostaven in učinkovit instrument, da bi jih približali institucijam.

Prvič, poudariti moramo prizadevanja, ki so bila vložena za poenostavitev postopka. Stopnja prijave je zdaj hitra in jasna. Naša dolžnost je, da posredujemo merila, ki jih mora izpolnjevati pobuda za to, da jo je mogoče prijaviti: spoštovanje vrednot Unije, spoštovanje pristojnosti Komisije v povezavi z uporabo pogodb.

Drugič, opozorila bi vas na enoletni rok za države članice. Dejstvo, da upoštevajo ta rok in zagotavljajo varstvo podatkov, je močno sporočilo za naše državljane.

Tretjič, rada bi povedala, da sem zadovoljna s trimesečnim rokom, političnimi in pravnimi argumenti ter postopkom, ki ga mora upoštevati Komisija pri organizaciji javnih predstavitev skupaj s Parlamentom. Ob teh treh točkah je vsekakor mogoče reči, da bo evropski državljan kmalu dobil instrument, ki je enostavnejši, kot se je pričakovalo, jasnejši, kot se zdi na prvi pogled, in verjetno učinkovitejši.

Za konec, še naprej bom pozorna na morebitne zlorabe v zvezi s financiranjem pobud s strani političnih strank in še vedno menim, da nam bodo državljani to morda lahko očitali. Po drugi strani se zanašam na vse nas, da bomo ob prvih znakih uporabe pobude v strankarskopolitične namene sprožili alarm, ker je to predvsem naša zaveza in ker bomo glasovali za instrument participativne demokracije, ki pripada samo državljanom.

  Victor Boştinaru (S&D). - Gospa predsednica, naj vam za začetek čestitam za vaš prispevek, ki ste ga dali kot soporočevalka našega Odbora za peticije.

Kakor verjetno veste, je bila državljanska pobuda pomembna prednostna naloga naše skupine S&D. Prvič, rad bi čestital vsem štirim soporočevalcem iz Odbora za ustavne zadeve in Odbora za peticije za njihovo skupno delo pri pripravi tega izjemnega poročila ter za način, na katerega so se pogajali s Svetom in Komisijo, da so dosegli tako dober rezultat. Prav tako bi rad omenil zelo posebno vlogo, ki jo je imel podpredsednik Evropske komisije, komisar Šefčovič, ter njegovo pripravljenost, odprtost in zavzetost za pogajanje s Svetom in Parlamentom.

Vesel sem, da danes, samo nekaj mesecev po začetku postopka glasujemo o tem edinstvenem in ključnem instrumentu za participativno demokracijo v Evropski uniji. Evropski parlament je veliko prispeval k temu besedilu. Za dve tretjini besedila je poskrbel Parlament in s tem ponovno pokazal svojo nenehno zavezanost temu, da evropske državljane vključi v politično razpravo in jim približa Evropsko unijo.

Menim, da je ta dokument uravnotežen in da prispeva k našemu skupnemu cilju, namreč, da se državljanski pobudi zagotovi pomembna vloga v praksi evropske demokracije in da se okrepi zmožnost vplivanja evropskih državljanov na evropske politike. Dejansko je ta instrument oblikovan za spodbujanje poglobljene razprave v celotni civilni družbi. Kakor je naša skupina poudarjala že od začetka, je ta instrument dostopen in enostavno oblikovan ter jasen in podroben, tako da ne bo povzročal nezadovoljstva.

Rad bi se vam toplo zahvalil in vam zaželel veliko uspeha po tem izjemnem začetku.

  Andrew Duff (ALDE). - Gospa predsednica, v nasprotju z domnevami nekaterih govornikov sem prepričan, da je bila državljanska pobuda vedno namenjena temu, da jo državljani lahko uporabijo za to, da od Komisije zahtevajo, naj predlaga spremembo pogodb.

Zelo sem zadovoljen, da je v končnem besedilu člena 2 uredbe natančno ponovljeno besedilo člena 11(4) Pogodbe. Vsekakor je Komisija s tem, ko je predlagala spremembo pogodb, delovala zakonito v okviru svojih pristojnosti in iz izkušenj vsi vemo, da je pogodbe treba pogosto spreminjati za to, da se lahko v celoti dosežejo njihovi cilji.

Zato morajo biti državljani drzni in morajo v celoti izkoristiti ta odlični novi poskus v postnacionalni demokraciji.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, kakor je povedala gospa McClarkin, bo naša politična skupina podprla ta projekt, ker je dober in ga je na glasovanju treba podpreti. Zadovoljen sem, da je bilo med pripravljanjem projekta mogoče odpraviti več stvari, ki so vzbujale pomisleke. Med drugim se je okrepilo varstvo osebnih podatkov in najnižja starost za podpiranje pobude se je s 16 let zvišala na 18 let. To je dober rezultat.

Vendar imam nekaj kritičnih pripomb. Prvič, kakor je povedala moja kolegica gospa McClarkin, je dejansko Komisija tista, ki bo odločala o tem, ali je pobuda sprejeta ali ne, in tako bo glas ljudstva še vedno odvisen od uradnikov, tudi če bodo ti ravnali v dobri veri. Druga zadeva je, da je treba preučiti, ali 300 tisoč glasov, potrebnih za pobudo, in ena četrtina držav članic, ki morajo biti zastopane, ni prenizek prag. Na Poljskem se mora pod tovrstno pobudo podpisati 100 tisoč ljudi. Menim, da je to pri veliko večji razsežnosti celotne Evropske unije – Poljaki predstavljajo le 8 % prebivalstva – sporno. Vendar se projekt kljub tem dvomom splača podpreti in Evropski konzervativci in reformisti ga bomo vsekakor podprli.

  Bairbre de Brún (GUE/NGL). – (GA) Gospa predsednica, najprej bi se rada zahvalila vam in poročevalcem. Delo poročevalcev predstavlja znatno izboljšanje predloga Komisije.

Vendar sem razočarana, ker bodo zaradi nekaterih vidikov predloga izključeni ljudje, ki bi morali biti vključeni. Parlament bi pozvala, naj resno razmisli o predlogih sprememb, ki jih je sprejela velika večina v Odboru za peticije in smo jih ponovno vložili na plenarnem zasedanju – o predlogih sprememb 71, 72, 73 in 74. Zagotoviti moramo predvsem to, da ljudem, ki prebivajo v EU in nimajo državljanstva, ne bomo sporočili, da njihova mnenja niso potrebna ali dobrodošla. Podobno je treba tudi mlade spodbujati k sodelovanju pri vprašanjih, povezanih s politikami EU.

V sedanjem položaju državljanske pobude ne bodo mogli podpisati vsi prebivalci EU – med drugim rezidenti za daljši čas. Sodelovali bodo lahko le tisti, ki imajo državljanstvo EU.

Zato je namen predlogov sprememb 72 in 73, ki smo jih ponovno vložili na plenarnem zasedanju, zagotoviti, da bodo podpisi prebivalcev vključeni v 1 milijon podpisov, ki pozivajo Komisijo k ukrepanju.

  Daniël van der Stoep (NI). - (NL) Gospa predsednica, ne vem, kaj naj si mislim o tej državljanski pobudi. Večje vključevanje državljanov v odločanje se resda lepo sliši, čeprav bi bilo seveda bolje, da bi se tem istim državljanom omogočilo glasovanje o Lizbonski pogodbi na referendumu.

Menim, da je cinično in ironično, da se Pogodba, ki je bila vsiljena našim državljanom, označuje za dialog z državljani. Gospa predsednica, bojim se, da se bo izkazalo, da je državljanska pobuda zgolj veliko olepševanje. Komisija ima pri neupoštevanju predlogov proste roke. Seveda pa bodo sprejete priljubljene teme leve evrofilske elite, ki jasno zagovarja proevropsko stališče.

Ali pa me komisar lahko razbremeni teh skrbi? Recimo, da bi imeli državljanske pobude za zaustavitev pogajanj s Turčijo ali za ukinitev tega parlamenta – kar bi bilo seveda krasno. Jih bo Komisija vzela resno? Rad bi slišal vaše mnenje o tem.

Gospa predsednica, zaupanje državljanov v Evropsko unijo je že na najnižji točki. Domnevam, da ta državljanska pobuda tega ne bo ravno močno spremenila, kar pa me pravzaprav ne skrbi, kajti čim več ljudi se bo zavedalo propada Evropske unije, tem bolje bo.

  Anna Maria Corazza Bildt (PPE). - Gospa predsednica, kot poročevalka v senci Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve sem bila povsem predana temu, da sem pomagala oblikovati to novo pravico do politične pobude za državljane Evrope z namenom, da se ljudem resnično zagotovijo pooblastila.

Podpiram končni kompromis in čestitam gospodu Lamassouru. Zaradi tega je pobuda uporabnikom prijazna, enostavna in dostopna za državljane. Pozdravljam zlasti preglednost v zvezi s politično in finančno podporo. Obžalujem pa dejstvo, da je dovoljeno financiranje s strani političnih strank in skupin ter da nacionalni politiki smejo biti pobudniki.

Ne želim pokvariti zabave, kolegi, vendar bodimo realistični. Obstaja nevarnost, da se demokratični postopek v Evropi ne bo samo okrepil, temveč da bi se lahko znašel tudi na slepem tiru, skrajneži in populisti pa bi ga lahko izkoriščali, če se ga ne bi celo polastili.

Menim, da moramo zdaj vsi prevzeti skupno odgovornost in zagotoviti, da se bo pobuda dejansko uporabljala za državljane. Izvoljene politike v državah članicah pozivam, naj spoštujejo dejstvo, da imajo za izražanje svojih mnenj na voljo predstavniško demokracijo in da je ta pobuda namenjena državljanom. Komisijo pozivam, naj ustrezno obvesti državljane, da ne bomo vzbujali lažnih pričakovanj, in naj bo stroga v zvezi z merili dopustnosti.

Medije pozivam, naj prevzamejo svojo vlogo pri zagotavljanju pravilnih informacij, in države članice pozivam, naj spoštujejo osebne podatke, da bodo ljudje imeli dovolj zaupanja, da bodo sodelovali. Resnično upam, da bomo našim državljanom lahko zagotovili možnost, da se bodo vključili v to razpravo in z veseljem uporabljali ta instrument.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospa predsednica, nisem član nobenega od odborov, ki so neposredno vpleteni, vendar sem vseeno v celoti podprl našo poročevalko gospo Gurmai in rad bi se zahvalil vsem poročevalcem. Menim, da smo naredili pomemben korak naprej v postopku demokratizacije Evropske unije.

Vem, da je veliko ljudi zaskrbljenih zaradi morebitne zlorabe instrumenta. Vendar smo mi tisti, ki moramo pri svojih politikah upoštevati skrbi in težave državljanov, in potem državljani državljanske pobude ne bodo mogli zlorabiti. Mi smo tisti, ki moramo s svojimi politikami nasprotovati državljanskim pobudam, če menimo, da gredo te pobude v napačno smer. Vsekakor je koristnejše, da jim nasprotujemo, kot da jih ne upoštevamo.

V nasprotju z gospo Corazza Bildt menim, da je bil dosežen dober kompromis. Menim, da politične stranke ne smejo uporabljati instrumenta pobude, saj za to obstajajo politične stranke in Parlament. Seveda je povsem pravilno, da politiki ne smejo biti izključeni iz razprave. Zato menim, da ta instrument predstavlja korak v pravo smer.

Zdaj so politične stranke tiste, ki morajo izvajati prave politike pod budnim očesom državljanov in državljanske pobude, se lotiti želja in skrbi državljanov, jih predstaviti v Parlamentu in se začeti veliko bolj intenzivno pogovarjati z državljani. Ta instrument prav tako sili politike k temu, da razumneje ukrepajo in oblikujejo Evropo tako, da je resnično blizu državljanom, ne pa oddaljena od njih, kar mnogi upravičeno kritizirajo.

Poročevalcem bi se rad še enkrat zahvalil za trdo delo. Menim, da je to pomemben korak naprej za demokracijo v Evropi in da je to konec koncev tisto, za kar se borimo v Parlamentu: demokratična Evropa.

  Tadeusz Cymański (ECR). – (PL) Gospa predsednica, rad bi se pridružil izrazom podpore in pohval temu projektu. Po drugi strani izražanje določenih dvomov in pripomb ne kaže na pomanjkanja podpore, temveč se v tem zgolj odraža skrb za to, da se bo projekt pravilno uporabljal. Tukaj bi rad poudaril, da je veliko priložnosti, upov in tudi strahov, o katerih se govori – med drugim je to omenil gospod Migalski –, povezanih z upanjem, da se to orodje, ki je tako zelo potrebno in ki bo toliko prispevalo k okrepitvi in razširitvi demokracije, v praksi ne bo zlorabljalo.

Paradoksalno je, da lahko to orodje v praksi brez težav zlorabijo ne samo skrajneži, temveč tudi zelo močne in vplivne interesne skupine, in to pravim zato, ker menimo, da milijon izjav o podpori ni visok prag glede na demografski potencial Unije. Če poudarimo, da bo odločitev o sprejetju ali zavrnitvi pobude v veliki meri odvisna od samovoljne ocene, lahko tudi to postane tarča resnih kritik državljanov. Če povzamem, menim, da moramo pospešiti prizadevanja za projekt in da mora projekt postati prednostna naloga, prav tako pa je potrebna zelo temeljita, preudarna in razumna analiza projekta.

  Diane Dodds (NI). - Gospa predsednica, tukaj sem kot demokratka in nekdo, ki meni, da je treba spodbujati večjo vključenost v demokratični postopek. Bodimo iskreni, oblikovalci politike in državljani niso povezani med seboj. Zato je zelo pomembno, da se sliši glas navadnega državljana.

V teoriji je evropska državljanska pobuda dobra zamisel, vendar je moje navdušenje splahnelo zaradi tega, ker ima Komisija še vedno veliko pristojnosti. Prav tako ne moremo spregledati dejstva, da lahko mehanizem za zbiranje podpisov za evropsko državljansko pobudo – ne glede na zmanjšanje zahteve za sodelovanje na četrtino držav članic – pomeni, da bo te zahtevane podpise težko zbral kdor koli drug kot velike lobistične organizacije, ki že delujejo na vseevropski podlagi. To mora dejansko biti orodje državljanov in ne nevladnih organizacij.

  Paulo Rangel (PPE). – (PT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, člani Sveta, želel sem povedati, da ta državljanska pobuda predstavlja zelo pomemben korak k priznanju ustavnosti Evropske unije. Samo ustavni subjekt, ne glede na to, ali ima pisno ustavo ali ne, lahko svojim državljanom zagotovi instrument, ki ima to zmožnost, in priznavam, da ima naš ukrep velik pomen – pomen, da se Evropski uniji zagotovi ta ustavnost.

Prav tako sem želel povedati, da je to zelo pomemben korak za državljane in solidarnost med državljani. S tem, ko je minimalni pogoj za sprožitev pobude ena četrtina držav, vzpostavljamo tudi vseevropsko in panevropsko gibanje, saj lobiji ali strankarski interesi dosti težje prevzamejo pobudo. V nasprotju s tem, kar se govori tukaj, je dosti težje, če zahtevamo, da to pobudo podpišejo državljani sedmih ali osmih držav, in zato sem prepričan, da bo to tudi način za okrepitev solidarnosti med evropskimi državami, solidarnosti med državljani evropskih držav, solidarnosti, ki bo zdaj, dva dni pred decembrskim zasedanjem Evropskega sveta, tako odločilna, solidarnosti, ki jo potrebujemo bolj kot kdaj koli prej.

  Roberto Gualtieri (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, postopek je bistvo demokracije in zato uresničevanje državljanske pobude ni bilo zgolj tehnični postopek, temveč je zahtevalo tudi ključne odločitve, ki so omogočile, da se je državljanska pobuda pretvorila v instrument, ki je dejansko sposoben prispevati k vzpostavljanju pristnega evropskega političnega prostora.

Parlament je svoje pristojnosti nedvomno uveljavil na zgleden način ter znatno izboljšal prvotni predlog. Glavni rezultati so že bili omenjeni in ni potrebe po tem, da bi vas opomnil nanje. Vendar bi rad poudaril še en rezultat, h kateremu je znatno prispevala naša skupina: tudi evropske politične stranke bodo lahko spodbujale državljansko pobudo. To je zelo pomemben rezultat, ker je v njegovem jedru usoda evropske demokracije, saj pristna mednarodna demokracija ne more obstajati, če evropske politične stranke ne prevzamejo učinkovite vloge v demokratičnem postopku. Danes bomo naredili korak naprej v tej smeri in tudi zaradi tega je to odličen dan za evropsko demokracijo.

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospa predsednica, komisar, predsedujoči Svetu, gospe in gospodje, rada bi se zahvalila vsem poročevalcem za pravočasnost opravljenega dela in dober kompromis, ki je bil dosežen. Dovolite mi, da se kot predsednica Odbora za peticije še posebej zahvalim gospe Wallis in gospodu Häfnerju, pa tudi poročevalcem v senci, ki jim je – v precej veliki skupini – uspelo pravilno usmeriti vsa čustva, ki so se pojavila med razpravo v Odboru za peticije.

Menim, da smo se pri delu popolnoma zavedali pomena naloge, ki smo jo opravljali. Dejansko je državljanska pobuda pomemben cilj v postopku vzpostavljanja Evrope ljudi, demokratične Evrope in resnično participativne Evrope.

V Odboru za peticije smo pri delu imeli to v mislih in smo sodelovali z Odborom za ustavne zadeve ob uporabi postopka iz člena 50 Poslovnika. Kakor je poudarilo veliko kolegov poslancev in poročevalcev, smo si prizadevali, da bi bil postopek kar se da uporaben, neobremenjujoč, pregleden in učinkovit.

Pri delu smo imeli to v mislih zato, da bi Komisiji naložili obveznosti in omejili njeno področje ocenjevanja v zvezi z merili dopustnosti, ki smo jih uvedli. Rada bi pomirila kolege poslance, ki so izrazili upravičene in razumljive pomisleke, zajete med razpravo, in na veliko teh pomislekov smo si prizadevali odgovoriti.

Za konec, ker mi je ta tema blizu, bi rada poudarila pomen uvedbe javne predstavitve za predstavnike državljanske pobude, ki jo bo Komisija organizirala skupaj z Evropskim parlamentom. Kot predsednica Odbora za peticije bi rada izrazila zadovoljstvo, ker bo v skladu z dogovorom med vpletenimi stranmi ta naloga v okviru Parlamenta verjetno zaupana odboru, ki mu predsedujem.

  Matthias Groote (S&D). – (DE) Gospa predsednica, najprej bi se rad zahvalil vsem, ki so to omogočili, in zlasti nekdanji podpredsednici gospe Sylvii-Yvonne Kaufmann, ki je v prejšnjem parlamentarnem mandatu opravila veliko pripravljalnega dela za to, da je prišel dan, ko bo evropska državljanska pobuda postala resničnost.

Včasih se državljanom EU zdi, da so Evropa in njene institucije zelo oddaljene. Ta instrument, evropska državljanska pobuda, bo institucije približal državljanom. To je odličen instrument, ki bo okrepil demokracijo, bolj vključil ljudi in jim omogočil, da bodo prevzeli pobudo. Menim, da bosta v naslednjih nekaj mesecih zelo pomembni dve stvari. Prva je vzpostavljanje dostopa, med drugim digitalnega dostopa, do državljanske pobude prek interneta na tak način, da bo uporaba enostavna, vendar tudi varna. Druga stvar je, da mora uspešni državljanski pobudi slediti pravni akt. Komisijo zato sprašujem: kako bomo v prihodnosti odločali o tem, katerim pobudam bo sledil pravni akt in katerim zgolj predstavitev? Morda bi lahko to obrazložili, gospod Šefčovič. Prav tako bi se vam rad še enkrat zahvalil za vaše delo in za delo, ki ga je opravil Svet.

  György Schöpflin (PPE). - Gospa predsednica, uvedba državljanske pobude je nedvomno eden od najpomembnejših dogodkov v procesu evropskega povezovanja. Predstavlja kvalitativno prerazporeditev pristojnosti znotraj Evropske unije in lahko ustvari pomembno novost v evropski politiki.

Umestitev državljanov na isto raven, na kateri sta Parlament in Svet, s tem, ko se državljanom ponudi pravica do tega, da pozovejo Komisijo k predložitvi zakonodaje, ima daljnosežne posledice. Na primer, nova institucija ustvarja prostor za razmislek o eni od temeljnih lastnosti načina, na katerega je oblikovan celotni proces povezovanja – namreč, da ga že od začetka vodi elita. Z veliko vidikov je bilo to zelo uspešno, vendar zdaj tudi ni več dvoma, da bo proces povezovanja brez dejavne podpore državljanov naletel na ovire. Dejansko je čedalje več dokazov, da se državljanom zdi EU oddaljena, zapletena in nerazumljiva. Niso imeli prav veliko razlogov za poglabljanje v EU, ker ni bilo sredstev za to.

To bo popravila državljanska pobuda. Ta pobuda vzpostavlja instrument, ki lahko premosti razkorak med EU in ljudstvom. Vsem je v interesu, da bi instrument zdaj deloval in da bi deloval kar se da učinkovito.

  Sylvie Guillaume (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej bi rada čestitala vsem poročevalcem, zlasti svoji kolegici in sosedi gospe Gurmai, za odlično delo, ki so ga opravili v zvezi s tem vprašanjem.

Vzpostavitev državljanske pobude je ena od najzanimivejših novosti Lizbonske pogodbe. Menim, da predstavlja novo zakonodajno pristojnost znotraj evropskih institucij, ki je v rokah državljanov.

V okviru, v katerem je občutek pripadnosti Uniji še vedno prešibak in v katerem je število vzdržanih glasov zlasti na evropskih volitvah še posebej skrb zbujajoče, bo to novo orodje evropskim državljanom omogočilo, da bodo postali polnopravni akterji v evropski demokraciji. Poleg tega to vprašanje vzbuja veliko radovednosti in nesporno zanimanje.

Zato bi zgolj s poudarjanjem tveganj, ki bi jih utegnile predstavljati državljanske pobude, poslali negativno sporočilo. Čeprav je seveda treba ustrezno obravnavati ta mehanizem, se ne smemo bati morebitnih razprav.

Kompromis med Parlamentom in Svetom je popolnoma uravnotežen in po sprejetju tega besedila bo treba zagotoviti, da bo to orodje začelo kar se da hitro veljati, ker državljani to pričakujejo od nas in ker je to pomembna priložnost.

(Aplavz)

  Carlo Casini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kot predsednik Odbora za ustavne zadeve se oglašam predvsem zato, da se zahvalim vsem članom svojega odbora za dobro opravljeno delo, zlasti gospodu Lamassouru in gospe Gurmai, ki sta odlično opravila delo, saj sta dosegla uresničitev ene od najpomembnejših sprememb v Lizbonski pogodbi.

Odbor je prisluhnil tudi mnenju vseh nacionalnih parlamentov in strokovnjakov ter tesno sodeloval s Komisijo – za kar se iskreno zahvaljujem komisarju Šefčoviču – ob pripravljenosti Sveta na dialog, za kar bi se rad zahvalil gospodu Chastelu.

Zelo dobro je delovala tudi uporaba člena 50 Poslovnika, ki nam je omogočila učinkovito sodelovanje z Odborom za peticije.

Osebno sem podprl potrebo po enoletnem roku za začetek veljavnosti uredbe in namen tega vsekakor ni bilo to, da se odloži njena uporaba, temveč ravno nasprotno, da se zagotovi, da bo njena začetna uporaba celovita in dosledna, tako da bodo vse države članice, brez izjeme, lahko izpolnile zahtevo glede priprave instrumentov za sodelovanje in preverjanje.

Menim, da je najpomembnejši pozitivni učinek novega projekta okrepitev ozaveščenosti o državljanstvu EU, ki je zdaj bogatejše za pristojnost v zvezi s sodelovanjem v zakonodajnem postopku, vključno z zagotavljanjem spodbude. Prav tako sem prepričan, da bodo predvideni mehanizmi zagotovili enostavno sodelovanje državljanov, obenem pa tudi preprečili zlorabo.

Za konec, menim, da sprejetje te uredbe le nekaj dni pred božičnimi prazniki predstavlja lepo darilo za evropske državljane in samo Evropo.

  Jo Leinen (S&D). – (DE) Gospa predsednica, vesel sem, da lahko govorim za mojim naslednikom v Odboru za ustavne zadeve, ker sem ta projekt podpiral 10 let in ker je bila evropska državljanska pobuda vključena v besedilo Pogodbe skoraj v zadnjem trenutku. Takrat so poslanci tega parlamenta in nacionalnih parlamentov prevzeli pobudo v Konvenciji. To odpira novo poglavje v odnosih med državljani in evropskimi institucijami. Vsi upamo, da se bo s tem zmanjšala oddaljenost ljudi od politike v Evropi. Državljanska pobuda ni zdravilo za vse naše tegobe, vendar pa je lahko v veliko pomoč. Predvsem si želim več odprtosti v Evropi v obliki čezmejne razprave o sodobnih vprašanjih, ki zanimajo državljane. Na mojem področju, na področju okolja, mi pride na misel veliko tem, ki bi lahko bile s tem instrumentom uvrščene na dnevni red Evropske unije in zlasti na dnevni red Komisije kot evropske vlade ali izvršilnega organa. Komisijo bi rad tudi vprašal, kako se pripravlja na te prihodnje pobude. Ljudi ne smemo razočarati.

Rad bi se zahvalil vsem, zlasti poročevalcema gospe Gurmai in gospodu Lamassouru, za odlično opravljeno delo.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). - (LT) Gospa predsednica, to je resnično vesel in pomemben dan za Evropski parlament. Močno upam, da bomo potrdili ta mehanizem, ki bo našim državljanom omogočil, da bodo sodelovali pri oblikovanju prihodnosti Evropske unije, da ne bodo samo volili v Evropski parlament, temveč da bodo tudi dejavno sodelovali v postopku oblikovanja. Zelo pomembno je, da se slišijo glasovi državljanov. Pred nekaj leti sem imela priložnost zastopati več deset tisoč državljanov Evropske unije, ko sem Evropskemu parlamentu predložila peticijo, in zelo zadovoljna sem, da je Evropski parlament takrat sprejel resolucijo na podlagi peticije. Čudovito je, ko se zaveš, da se tvoj glas, glas, ki ga imaš kot državljan, sliši v institucijah Evropske unije. Med Evropsko komisijo in državljani mora obstajati dialog in ne sme biti nobenih razmer, ki bi državljanom jemale motivacijo. To je korak proti tesnejšemu sodelovanju ne samo med institucijami in državljani, temveč tudi med samimi državljani. Gre za prepoznavanje in opredeljevanje določenih težav ter zagotavljanje enotne rešitve zanje, vendar mora biti postopek varen in pregleden in uporabiti moramo načelo subsidiarnosti.

  Ioan Enciu (S&D). - Gospa predsednica, najprej želim čestitati gospe Ziti Gurmai in gospodu Alainu Lamassouru za to poročilo. Toplo pozdravljam mehanizem državljanske pobude. To je zelo pozitivna ljudska pobuda. S to pobudo se bo zelo zmanjšal demokratični primanjkljaj med ljudmi in institucijami Evropske unije. Predvsem ta pobuda državljanom zagotavlja platformo za izražanje in predlaganje zamisli za evropsko zakonodajo. To, da je za zbiranje podpisov za pobudo potrebna najmanj ena četrtina vseh držav članic, zagotavlja, da bo pobuda predstavljala potrebo različnih predstavnikov družbe po zakonodajnem predlogu.

Za konec bi rad poudaril, da je pomembno, da imamo popolno preglednost v zvezi s sprožitvijo pobude in viri finančne podpore za organizatorje.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospa predsednica, rada bi čestitala poročevalcem, ker bo njihovo delo evropskim moškim in ženskam zagotovilo možnost, da bodo svoje skrbi pretvorili v pobude v Evropskem parlamentu.

Danes bomo izboljšali demokracijo, približali postopke odločanja državljanom in poskrbeli, da bodo ti postopki bolj odprti in posvetovalni ter vedno usmerjeni k ljudem.

Ta uredba je del politike Evropa 2020 in je osnovno orodje za upravljanje znanja in nadarjenosti, ki sta na voljo v družbi. Zaradi te uredbe se bomo morali naučiti tudi novih spretnosti, tako da bomo bolj vidni kot politični voditelji v virtualnih skupnostih, v digitalni družbi ter da bomo vodili na drugačen način, ki je bližje ljudem in je bolj človeški. To je korak proti politični novosti, ki nam mora pomagati pri povečanju preglednosti in ponovni vzpostavitvi zaupanja ljudi v politiko.

Za konec, državljanska pobuda bo priložnost za to, da regije odpravijo pomanjkanje priznavanja, s katerim se spopadajo v sedanji institucionalni strukturi Unije. Prepričana sem, da bodo z odločnostjo in iznajdljivostjo tudi regije uporabile ta mehanizem za to, da bodo svoje predloge predstavile neposredno v tem parlamentu.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, do Lizbonske pogodbe Evropska unija ni bila odprta za zahteve svojih državljanov, deloma zato, ker sta dva od njenih glavnih organov – Komisija in Svet – imenovana in ne izvoljena tako kot Parlament, pa tudi zato, ker sodelovanje javnosti ni bilo predvideno.

Z začetkom veljavnosti nove pogodbe lahko evropski državljani vložijo predlagane pobude, če zberejo zadostno število podpisov. Do neke mere podpiramo uredbo, ker izboljšuje prvotno besedilo Komisije. Postopek preverjanja dopustnosti predloga je združen s postopkom prijave, temu pa sledita zbiranje in preverjanje podpisov.

Žal je poročilo pomanjkljivo, ker ne vsebuje nobenega mehanizma za preverjanje pristnosti podpisov. To bi lahko privedlo do predložitve lažnih podpisov in tako zmanjšalo ljudski, demokratični pomen pobude.

  Andrew Henry William Brons (NI). - Gospa predsednica, državljanska pobuda ima veliko obrazov. Je to peticija? Da, vendar peticija, ki je ni mogoče pripraviti brez omejitev. Pobudniku peticije se vnaprej določi, kaj lahko zahteva, torej tisto, kar spada med pristojnosti Komisije, in česa ne sme zahtevati, torej tisto, za kar Komisija meni, da ni resno ali da je v nasprotju s tako imenovanimi evropskimi vrednotami.

Je to referendum? Nikakor ne. To se napačno označuje kot zgled neposredne demokracije. Vendar ne bo ljudskega glasovanja, ki bi vključevalo vse državljane. Tudi če bo zbranih milijon podpisov, Komisiji v zvezi s tem ne bo treba ukrepati.

To v resnici ne bo niti državljanska pobuda. Ni ravno veliko verjetnosti, da se bodo navadni državljani samostojno organizirali. Mnenje bodo zlahka spodbudili le močni interesi. Predvsem bo to kvazidemokratična maska za nedemokratično institucijo.

Ali to pomeni, da tej pobudi nasprotujemo? Ne. Prepričan sem, da jo bodo zadevni nasprotniki uporabili za to, da bodo odpravili evropski projekt.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE). – (PL) Gospa predsednica, evropska državljanska pobuda naj bi bila orodje, ki državljanom omogoča intenzivnejše sodelovanje v življenju Unije, kar naj bi okrepilo očitno oslabljeno komunikacijo med Evropsko unijo in državljani. Ime, naslov, državljanstvo in podpis – popolnoma se strinjam, da bi to moralo zadostovati za to, da se zagotovi, da podpisana oseba obstaja in da se ni podpisala dvakrat. Odprava zahteve za identifikacijo z osebnim dokumentom – odločitev, ki žal ni bila sprejeta – bi lahko močno vplivala na vzpostavitev državljanom prijaznega orodja.

V obdobju, ko varstvo osebnih podatkov vzbuja znatne pomisleke, lahko zbiranje zaupnih osebnih podatkov, kot so identifikacijske številke, odvrne veliko državljanov od tega, da bi podpisali pobudo. Uradniki, ki so spodbujali obveznost predložitve osebnega dokumenta, tega očitno niso upoštevali. To, da se evropskim državljanom omogoči, da vložijo predloge nove zakonodaje o zadevi, ki ima družben pomen, je neprecenljiv del demokracije in počaščen sem, da sem lahko vključen v postopek predaje tega orodja prebivalcem Evrope.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospa predsednica, rad bi čestital poročevalcem za odlično opravljeno delo. Odločili smo se, da v našo evropsko ustavo, Lizbonsko pogodbo, vključimo pravico državljanov do tega, da zahtevajo zakonodajne pobude Komisije. Naši državljani so to sprejeli in že sprožili prvo pobudo s tem, da so zbrali več kot milijon podpisov. Vprašanje, ki so ga izbrali, je vprašanje, ki resnično zadeva vse nas, vprašanje, v zvezi s katerim bi morala Komisija prevzeti pobudo tudi brez podpisov. Načeli so vprašanje neodvisnosti Evropske agencije za varnost hrane (EFSA) zaradi interesov biotehnoloških podjetij, vprašanje, ki ga je priznal komisar Dalli, in zahtevali so moratorij na pridelke, dokler ne bo mogoče vzpostaviti zanesljivih nadzornih mehanizmov za preverjanje vpliva gensko spremenjenih organizmov na zdravje ljudi, biotsko raznovrstnost in varnost hrane. Pozivam Komisijo, naj prevzame to pobudo.

  Constance Le Grip (PPE). – (FR) Gospa predsednica, tudi jaz bi se rada zahvalila našim štirim poročevalcem, ki so opravili izjemno delo in vnesli pomembno dodano vrednost Evropskega parlamenta v besedilo, ki ga je prvotno predlagala Komisija.

Državljanska pobuda, ki jo nameravamo v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pravkar navdušeno sprejeti, je pomemben korak naprej od Lizbonske pogodbe. Bodimo si na jasnem, ta instrument lahko resnično spremeni evropsko politično prizorišče, če ga bomo uporabljali razumno in drzno. Ta instrument lahko prispeva k temu, da bodo evropski državljani neposredno sodelovali v evropski politični razpravi. Lahko prispeva k temu, da pride na plan evropsko javno mnenje, namreč mnenje evropskih moških in žensk, ki skupaj razpravljajo, sprejemajo skupna stališča in se zbirajo ob resnično evropskih vprašanjih. Vendar ne razočarajmo naših državljanov.

Pozovimo naše države članice, naj hitro sprejmejo ukrepe za uporabo, kjer je to potrebno, ne razočarajmo naših državljanov, saj je od tega odvisna okrepitev evropske demokracije.

  Judith A. Merkies (S&D). - (NL) Gospa predsednica, tudi jaz bi rada čestitala vsem, zlasti našim državljanom, in veselim se našega konstruktivnega sodelovanja.

Dejansko drži, da moramo zagotoviti predvsem to, da se ohrani nizek prag, in to pomeni, da je treba vsem omogočiti, da sodelujejo v državljanski pobudi. Zato je škoda, da se mlajšim od 18 let odreka ta možnost, ker si ravno te ljudi tako zelo želimo vključiti v politiko.

Prav tako je škoda, da smo državam članicam prepustili odločitev, ali naj se pobude vzpostavijo na spletu ali ne. Vsekakor ne morete pričakovati, da bomo še vedno delali s papirjem v današnjem času, ko se je izkazalo, da je prisotnost na spletu zelo učinkovito orodje za organizacijo ljudi tako na političnem področju kot na področju njihovih interesov.

Kaj natanko pričakujemo, da bomo lahko dosegli z državljansko pobudo? Menim, da bi morala Komisija na zelo zgodnji stopnji povedati, ali bodo določeni predlogi, kot so ti, ki so bili predloženi tukaj, kot je predlog o ukinitvi Parlamenta, dejansko predstavljali državljansko pobudo ali ne. Kaj lahko storite v zvezi s tem? Kdo bo pripravil te stvari in kdaj lahko pričakujemo zakonodajni predlog?

Politiki živimo v steklenjakih. Ljudje smejo gledati noter in zdaj bodo lahko tudi stopili naprej in sodelovali. Veselim se konstruktivnega sodelovanja.

  Predsednica. − Tistim v dvorani, ki ste želeli sodelovati v razpravi v skladu s postopkom „catch-the-eye“, sporočam, da ne morem več sprejemati govornikov, vendar bi vas opomnila, da v skladu s Poslovnikom lahko vložite pisno izjavo, ki bo priložena dobesednemu zapisu seje, zato vas pozivam, da to storite, če želite.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. − Gospa predsednica, najprej bi se rad zahvalil spoštovanim poslancem tega parlamenta, ker so močno podprli to uredbo. Prav tako bi se jim rad zahvalil za zelo pozitivno evropsko energijo, ki jo oddaja ta parlament med to razpravo. Kakor smo videli danes dopoldne, je to leto precej zahtevno za Evropo, vendar menim, da je ta razprava pokazala, da je danes zelo dober dan za evropske državljane in zelo dober dan za Evropo. Rad bi poudaril, da si Komisija želi, da bi bila ta pomembna pobuda uspešna, in da jo bomo obravnavali v zelo konstruktivnem duhu.

V odgovor na nekatera vprašanja, ki so jih zastavili poslanci, bi poslancem rad zagotovil, da bomo pomagali organizatorjem. Organizirali bomo točke za stike in organizirali bomo službo za pomoč, prek katere bomo organizatorje obveščali o tem, kaj je možno in kaj ne, kakšne uredbe se pripravljajo, kakšne pobude se organizirajo ali kakšne konkurenčne ali nasprotne predloge smo prejeli od drugih organizacijskih odborov. Poskušali bomo biti kar se da prijazni do uporabnikov in kar se da naklonjeni državljanskim pobudam.

Zelo resno jemljemo pomisleke, ki sta jih izrazila gospa Corazza Bildt in gospod Casini. Zato bomo med celotnim postopkom vztrajali pri tem, da je treba v tej uredbi ohraniti institucionalno ravnovesje in da mora Komisija ohraniti izključno pravico do pobude, ker ima Komisija odgovornost do vseh državljanov – ne samo do organizatorjev pobude, temveč tudi do splošnih evropskih interesov. V tem postopku moramo upoštevati tudi to.

V odgovor gospodu Grooteju, rad bi mu zagotovil, da bomo upoštevali postopek iz uredbe, ko bo evropska državljanska pobuda uspešna. Organizatorje bomo sprejeli na ustrezni ravni – na ravni komisarja ali generalnega direktorja –, potem pa bomo na predstavitvah, ki jih bo organiziral Evropski parlament, prisotni na najvišji možni ravni. V roku treh mesecev bomo v sporočilu navedli zelo natančne razloge za nadaljnjo obravnavo zakonodajnih predlogov, za temeljitejšo preučitev vprašanja ali v primeru, da bo pobuda preveč sporna, zavrnitev naknadnih predlogov.

Upam, da bo ta novi instrument prispeval k temu, da bomo imeli boljšo evropsko razpravo v Evropi in več evropskih tem v glavnih mestih držav. Upam, da bo evropska državljanska pobuda zelo uspešen projekt in da bomo to ugotovili, ko jo bomo prvič pregledali. Hvala za vašo podporo.

(Aplavz)

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospa predsednica, spoštovani poslanci, naj povem nekaj besed za komisarjem Šefčovičem.

Kakor se je izkazalo med razpravo, je to zanimiva tema. Nekaj vprašanj ostaja odprtih in nismo pregnali vseh strahov. To je pravi kompromis.

Vdahnimo življenje državljanski pobudi. Uredbo presodimo z dolgoročnega vidika, saj nam bo to očitno omogočilo, da bomo razvili njene mehanizme.

Še enkrat se vam zahvaljujem za sodelovanje. Državljanski pobudi želim vse najboljše.

  Zita Gurmai, poročevalka. − Gospod predsednik, rada bi se zahvalila kolegom za vse njihove pripombe. Zelo sem vesela, da nas večina podpira, da se naši evropski demokraciji doda nov vidik.

Povsem normalno in čisto pričakovano je, da obstajajo strahovi, vendar če poskusimo nekaj povsem novega, ne moremo vnaprej odgovoriti na vsa vprašanja in pomiriti vseh strahov. Prepričana pa sem, da se uredba, ki jo predlagamo danes, uspešno loteva številnih izzivov, ki smo si jih lahko zamislili med pripravo uredbe.

Ne smemo se bati tega novega vidika demokracije. Glasovom evropskih državljanov moramo prisluhniti pozorneje in tega se ne smemo bati. To je eden od dolgoročnih ciljev, mar ne? Bati se moramo le tega, da se evropska državljanska pobuda ne bo uporabljala v duhu Pogodbe, v predvideni namen, temveč da se bo zlorabljala ali pa se sploh ne bo uporabljala.

Naredili smo vse, kar je bilo v naši moči, za zmanjšanje tega tveganja v uredbi ob pomoči gospe Sylvie Kaufmann, ki je pripravila prvo poročilo o evropski državljanski pobudi v tem parlamentu. Prav tako bi se rada zahvalila celotnima skupinama gospoda Maroša Šefčoviča in gospoda Alaina Lamassoura ter drugim našim kolegom. Za sodelovanje bi se zahvalila tudi skupini, ki dela za madžarsko predsedstvo Evropske unije.

Rada bi poudarila, da je izvajanje uredbe ključnega pomena in v ta namen bi rada ponudila svojo pomoč in sodelovanje prihajajočemu madžarskemu predsedstvu.

Prepričana sem, da bomo na glasovanju čez eno uro podprli kompromis med evropskimi institucijami. Le tako bomo evropskim državljanom lahko poklonili lepo božično darilo: zanesljivo uredbo o evropski državljanski pobudi. Ne pustimo jih več čakati.

Najlepše se vam zahvaljujem za pozornost in rada bi vam in vsem državljanom, ki so bili prisotni pri tem, zaželela vesel božič in srečno novo leto.

  Alain Lamassoure, poročevalec. − Gospa predsednica, zdaj, ko je bilo vse povedano, vam z veseljem prepuščam zadnjo besedo pri tej zadevi, ki jo poznate tako dobro kot jaz.

  Predsednica. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149)

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Avtorjem poročila želim čestitati za rezultat glasovanja v Odboru. Državljanska pobuda ima velik simbolni pomen in zagotavlja enega od najučinkovitejših načinov krepitve demokracije v EU. Za državljane mora biti novi instrument preprost za uporabo, dostopen in verodostojen. Naj omenim, da je Romuniji med pogajanji s Svetom uspelo doseči ravnovesje med dostopnostjo pobude in določitvijo določb, ki preprečujejo njeno zlorabo. Menim, da najnovejši predlogi sprememb vključujejo hitrejšo „dopustnost“ za preverjanje predlogov, nižji prag za število sodelujočih držav in enostavnejši postopek podpisovanja pobud. Rada bi poudarila, da je zelo pomembno, da se ta instrument uredi po vsej Evropi. Iskati moramo rešitev, ki bo spodbujala vključevanje širše javnosti. V zvezi s tem imajo komunikacijske dejavnosti in kampanje obveščanja pomembno vlogo.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Državljanska pobuda bo končno zagledala luč sveta. Ta izjemna demokratična novost bo položila temelje za novo evropsko državljanstvo. Postala bo instrument, ki bo evropski javnosti omogočal, da bo neposredno izražala svoje pomisleke glede tem, ki utegnejo biti ključne za našo skupno prihodnost. Možnost posredovanja je tako pomembna kot razširitev pristojnosti Unije. Evropski parlament spodbuja hitro in učinkovito izvajanje. Ta pobuda je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo, vendar so se evropske institucije še vedno morale dogovoriti o praktičnih ureditvah. Pogoji za organizacijo pobude, za katere si je Parlament želel, da bi bili prožni (milijon ljudi iz vsaj ene četrtine držav članic, kar danes pomeni iz sedmih držav), bodo zadevnim državljanom zagotovili vse, kar potrebujejo za to, da Komisijo pozovejo, naj predlaga novo zakonodajno besedilo. To bo postalo možno naslednje leto.

  Piotr Borys (PPE), v pisni obliki. – (PL) Z Lizbonsko pogodbo smo prebivalcem EU podelili državljanstvo. Naslednji korak je, da se državljanom EU zagotovi državljanska pobuda. Redko se zgodi, da zakonodajni ali izvršilni organ prenese nekaj svojih pristojnosti na državljane. To kaže na veliko zrelost. S tem smo se odzvali na demokratični primanjkljaj.

Naše delo ne temelji samo na predstavniški demokraciji – temelji tudi na participativni demokraciji. Predhodna razvojna politika in posvetovanje z državljani v postopku odločanja nista vedno izpolnila pričakovanj prebivalcev Evropske unije. Državljanska pobuda, ki je rezultat težavnega kompromisa, je, prvič, zagotovila popolno preglednost. Drugič, poenostavili smo celotni sistem. Prav tako smo uvedli novost v obliki možnosti, da se izjave o podpori vložijo po spletu. Zdaj je pred nami obsežno spodbujanje državljanske pobude, za kar si bodo morali prizadevati tako Komisija in Parlament kot države članice. Preučiti moramo tudi to, ali bi demagoški ali populistični predlogi lahko ogrozili odprtost za državljansko pobudo. Menim, da se to ne bo zgodilo. Vsaka pobuda, ki jo bodo predložili državljani, bo nujno vključevala povečano odgovornost Komisije in Parlamenta.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Lizbonska pogodba je položila temelj za novo evropsko državljansko pobudo, ki je v postopku odločanja Evropske unije do zdaj ni bilo. Osebno pozdravljam to novo možnost, ki je odgovor na pogoste kritike glede demokratičnega primanjkljaja v delovanju EU pri postopkih odločanja. To novo orodje državljanom EU omogoča, da neposredno pristopijo h Komisiji in jo pozovejo, naj predloži zakonodajni predlog za obravnavanje določene zadeve. To poglablja odnos med državljani EU in institucijami EU, saj odpravlja ta pogosto kritizirani demokratični primanjkljaj v postopkih odločanja, in državljane neposredno vključuje v odločanje. Menim, da evropska državljanska pobuda približuje evropske institucije državljanom in s tem izpolnjuje načelo subsidiarnosti kot temeljno načelo mehanizmov odločanja Evropske unije. Prav tako bi rada omenila, da je Odbor regij povedal, da se za evropsko državljansko pobudo zanimajo lokalni in regionalni organi. Takšni organi bi se lahko vključili v postopek kot organizatorji ali podporniki; konec koncev so ti organi najbližje državljanom EU. To je le eden od številnih razlogov za to, da podpiram uvedbo evropske državljanske pobude.

  Jim Higgins (PPE), v pisni obliki. – Zelo sem si želel, da bi evropski državljani začeli kar se da hitro uporabljati ta močan instrument, in vesel sem, da se je zakonodajni postopek končal eno leto po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Državljanska pobuda je pomembna novost Lizbonske pogodbe. Evropskim državljanom zagotavlja novo pravico, v skladu s katero lahko milijon državljanov pozove Evropsko komisijo, naj predlaga novo pravo EU, kar Evropo približuje državljanom. Državljanska pobuda je dragoceno orodje, s katerim lahko državljani dosežejo ambiciozne rezultate prek skupinskega dela – to je bistvo evropskega projekta. Ta pobuda bo zagotovila, da bodo institucije še naprej obravnavale vprašanja, ki so najbolj pereča za državljane, obenem pa bo spodbujala čezmejno razpravo o evropskih vprašanjih. To je delo, ki nenehno poteka, in Komisija bo vsake tri leta predložila poročilo o izvajanju pobude.

  Martin Kastler (PPE), v pisni obliki. – (DE) Današnje glasovanje o evropski državljanski pobudi je prelomnica za okrepitev demokracije v Evropi. Pozdravljam kompromis in podprl ga bom, ker je poročilo, ki sta ga pripravila gospod Lamassoure in gospa Gurmai, prvi korak v pravo smer. Gospe in gospodje, ne smemo se bati tega, da imajo državljani več možnosti za izražanje svoje volje. Državljanom Evrope moramo zagotoviti več pravic do soodločanja, ne pa da jih imajo samo vsakih pet let na evropskih volitvah. Za to so potrebni pogum, vzdržljivost in moč. Pogum, da se vedno znova vrnemo k dialogu. Vzdržljivost, ker ni nujno, da bo odločitve mogoče sprejemati hitreje, in moč, ker naša predstavniška demokracija po mojem mnenju konec koncev vključuje več participativnih elementov. Naš cilj mora biti okrepitev dialoga med državljani in politiki v Evropi. Zadovoljen sem, da bomo danes z evropsko državljansko pobudo korak bližje Evropi državljanov. Prepričan sem, da bomo Evropejci nekega dne sprejemali skupne evropske odločitve v obliki državljanskih pobud.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Kako Evropo približati državljanom in kako državljane približati Evropi, je eno od glavnih vprašanj, o katerih se verjetno razpravlja že od začetka Evropske skupnosti. Konvencija o prihodnosti Evrope je pripravila podlago za sedanjo Lizbonsko pogodbo in tudi temelj za mehanizem državljanske pobude. To imamo zdaj pred seboj v konkretni obliki in zelo kmalu bodo vsi državljani v EU imeli možnost, da bodo na vprašanja, ki so pomembna zanje, opozorili evropske nosilce odločanja. Ta pobuda je eden od najmočnejših ukrepov za povezovanje državljanov v Evropi – pobuda, za katero so potrebni skupno ukrepanje, sodelovanje, usklajevanje in pripravljenost na skupno prizadevanje za skupni evropski cilj. Vsak glas v družbi je pomemben, vendar lahko le enoten glas doseže dejanske spremembe. Komisijo in države članice pozivam, naj spodbujajo to pobudo in zagotovijo, da bo lahko dostopna vsem. Še posebej pozdravljam predlog za skupne predstavitve s Komisijo in Parlamentom. Izjemno pomembno je, da neposredno izvoljeni Evropski parlament tesno sodeluje in upošteva pomisleke in vprašanja državljanov.

  Ádám Kósa (PPE), v pisni obliki. – (HU) Zelo pomembno je, da imajo državljani možnost, da kar se da hitro, na vnaprej določen način in v ustreznem okviru prevzamejo pobude v povezavi z vprašanji, ki najbolj vplivajo na njihova življenja. Kakor je splošno znano, sem vodja ene od najstarejših predstavniških skupin za invalide na Madžarskem, več kot stoletje starega madžarskega združenja gluhih in naglušnih. Na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil med delom v tem združenju, bi si upal že zdaj trditi, da bo imelo delo gospoda Lamassoura in gospe Gurmai oprijemljive rezultate v obliki državljanskih pobud. Obžalujem predvsem neuspeh pobude „million4disability“, ki jo je leta 2007 sprožila skupnost 80 milijonov invalidov iz Evropske unije in za katero je bilo zbranih 1,35 milijona verodostojnih podpisov. Takšna pobuda bi zdaj imela posledice in rezultate in vsem se zahvaljujem za delo, ki so ga opravili v zvezi s tem.

  Sirpa Pietikäinen (PPE), v pisni obliki. – (FI) Državljanska pobuda je dobrodošel dodatek k dejavnemu državljanstvu. Skupaj z dejansko pravno pobudo bo imela pomembno vlogo pri spodbujanju politične razprave.

Vendar obseg državljanske pobude za zdaj še ni dokončno določen. Evropska državljanska pobuda bi morala biti način za doseganje sprememb pogodb EU. V skladu z Lizbonsko pogodbo je celo Komisija pristojna za predloge v zvezi s tem. Zato bi tudi državljanska pobuda morala imeti možnost za oblikovanje pobud. Lahko se izkaže, da obstaja potreba po pobudah, na primer na področju socialnih vprašanj, in utemeljitev tega bi morda lahko bila v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato se razprava o potrebi po spremembi pogodb ne bi smela končati z ozko razlago državljanske pobude; biti mora bolj prožna in upoštevati mora javno mnenje.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Uvedba evropske državljanske pobude dokazuje, da je približevanje Evropske unije državljanom – kar je bil eden od glavnih ciljev postopka pregleda pogodb, ki je privedel do sprejetja Lizbonske pogodbe –, več kot zgolj preprost abstrakten pojem. Evropska državljanska pobuda bo znatno prispevala k temu, da bo evropski politični sistem postal bolj demokratičen, saj vzpostavlja neposredno povezavo med državljani držav članic in institucijami EU. Besedilo Parlamenta izpolnjuje zahteve glede tega, da se državljanom zagotovi enostaven in lahko dostopen instrument, možnost zbiranja podpisov na spletu pa dokazuje sposobnost za prilagajanje stvarnosti v sodobnih družbah. Pobuda bo evropskim političnim strankam ponudila priložnost, da se iz struktur, ki združujejo nacionalne stranke, spremenijo v organizacije, ki spodbujajo voljo državljanov pri skupnih projektih. Vendar se učinka evropske državljanske pobude ne sme meriti samo na evropski ravni, temveč ga je treba meriti tudi na nacionalni ravni. Vsekakor dejstva, da bo od zdaj naprej najmanj 24.750 romunskih državljanov lahko združilo moči z drugimi državljani iz vsaj ene četrtine držav članic in predlagalo takšne pobude, ne smemo ločiti od drugega dejstva, namreč, da je v skladu z romunsko ustavo za predložitev zakonodajne pobude v strogo nacionalnem okviru potrebnih najmanj 100 tisoč romunskih državljanov.

  Algirdas Saudargas (PPE), v pisni obliki. – (LT) Vesel sem, da je bil komaj eno leto po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe dosežen dogovor o uredbi o državljanski pobudi. Ta uredba je velik dosežek, ki krepi načela demokracije v Evropski uniji. Pravica do sprožitve zakonodajnega postopka, ki jo je dobil milijon državljanov, bo spodbudila zanimanje za politike EU in sodelovanje pri teh politikah. Zelo pomembno je, da je Parlamentu uspelo poenostaviti postopke za vlogo in organizacijo pobud. Pobuda bo uspešna le, če bo njeno izvajanje enostavno in če bo dostopna vsem. Biti mora jasna in razumljiva, državljani pa morajo imeti možnost sodelovati pri njej in si tega želeti. Po drugi strani je treba zagotoviti tudi preglednost organizacije in financiranja te pobude in pobuda mora ostati izraz volje državljanov, ne pa političnih ali drugih skupin. Menim, da bo končno besedilo uredbe, o katerem bomo glasovali danes, pomagalo zagotoviti to ravnovesje. Eden od ciljev Lizbonske pogodbe je približati državljane Evropi in državljanska pobuda nam bo pomagala doseči ta cilj z vzpostavitvijo te nove edinstvene oblike sodelovanja državljanov v politiki.

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) Določitev pogojev za delovanje evropske državljanske pobude je predstavljala zapleten postopek pogajanj in sklepanja kompromisov, ki je vključeval veliko razprav v Evropskem parlamentu, Komisiji in Svetu. Vključen je bil tudi neprofitni sektor. Med razpravo so postala očitna nekatera težavna področja, kot so način ohranitve evropske razsežnosti pobude, preglednost, način zbiranja podpisov in druga postopkovna vprašanja. Vendar je najpomembnejše vprašanje splošni pristop k državljanski pobudi. Če naj kar se da dobro izkoristimo to novo sredstvo, se odprte razprave ne smemo bati prekiniti in ga dejansko uvesti. Da, obstajala bodo populistična in težka vprašanja, vendar bo ravno zato tako pomembno, da imamo postopek za prijavo pobude pred kakršnim koli zbiranjem podpisov. V tem postopku se bo ocenilo, ali so predlogi v skladu s temeljnimi vrednotami Evropske unije ali ne. Kot poročevalka v senci Odbora za kulturo in izobraževanje pozdravljam doseženi kompromis, zlasti zmanjšanje minimalnega števila držav, potrebnih za prijavo pobude, na eno četrtino držav članic, in dejstvo, da bo Evropski parlament imel dejavno vlogo pri javni predstavitvi uspešnih predlogov pobud. Seveda menim, da morajo tudi izvoljeni predstavniki imeti možnost, da sodelujejo pri organizaciji pobud. Trdno sem prepričana, da bo evropska državljanska pobuda v prihodnosti postala resnični izraz evropskega državljanstva.

PREDSEDSTVO: Jerzy BUZEK
predsednik

7. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

  Jean-Pierre Audy (PPE). – (FR) Gospod predsednik, rad bi posredoval v skladu s členoma 146 in 148 našega poslovnika v zvezi z večjezičnostjo in poslabšanjem večjezičnosti v Evropskem parlamentu.

Dejstvo, da resolucija o delovnem programu Evropske komisije, vključno s predlogi sprememb od 19 do 28, ob 12:40 ni bila prevedena v francoski jezik, izkoriščam za to, da vas opozorim na nesprejemljivo poslabšanje večjezičnosti v Evropskem parlamentu.

(Aplavz)

  Predsednik. – Hvala. To bomo v prihodnosti upoštevali in pozorni bomo na take zadeve. To je zelo pomembno.

7.1. Uporaba instrumenta prilagodljivosti za program vseživljenjskega učenja, program za konkurenčnost in inovacije ter za Palestino (A7-0367/2010, Reimer Böge) (glasovanje)

7.2. Predlog splošnega proračuna Evropske unije za finančno leto 2011, kot ga je spremenil Svet (glasovanje)

– Pred glasovanjem o spremembi 13:

  Martin Schulz (S&D). – (DE) Gospod predsednik, v imenu naše skupine bi v zvezi s predlogom spremembe 13 rad pojasnil naslednje. To je predlog spremembe, ki ga je moj kolega gospod Färm v imenu naše skupine vložil v Odboru za proračun. Tega predloga spremembe nismo vložili še enkrat, vendar ga je s 40 podpisi ponovno vložila skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze. Vzdržali se bomo glasovanja o tem predlogu spremembe. Vendar sem se o tem sporazumel z Zelenimi in smo popolnoma enakega mnenja. Ker smo rekli, da kot skupina ne bomo vložili nobenih novih predlogov sprememb, se bomo vzdržali. Vendar bi rad natančno pojasnil, da podpiramo to točko, davek na finančne transakcije, in upamo, da nas bodo poslanci na drugi strani Parlamenta podprli pri glasovanju v bližnji prihodnosti.

7.3. Stališče Parlamenta o novem predlogu proračuna za leto 2011, kot ga je spremenil Svet (A7-0369/2010, Sidonia Elżbieta Jędrzejewska in Helga Trüpel) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Sidonia Elżbieta Jędrzejewska (PPE). – (PL) Gospod predsednik, menim, da je potrebna kratka obrazložitev za poslance. Glasujemo o nespremenjenem predlogu, ki nam ga je predložil Svet, ker je ta predlog povsem enak kot stališče, ki ga je prejšnji teden sprejel Odbor za proračun. Predlog je v skladu s tem, o čemer smo se dogovorili na zelo dolgih pogajanjih, ki so trajala 10 mesecev.

To priložnost bi rada izkoristila za to, da se zahvalim zlasti strokovnim poročevalcem iz odborov Evropskega parlamenta. Zahvaljujem se vam za nenehno zaupanje in podporo. Zahvaljujem se vam za to, da ste nam danes omogočili sprejetje proračuna za leto 2011, tako da se bo proračun lahko začel učinkovito izvrševati že na začetku januarja naslednje leto.

– Po glasovanju:

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. − (FR) Gospod predsednik, spoštovani poslanci, Parlament je tako sprejel stališče Sveta o predlogu proračuna za leto 2011 brez sprememb. Seveda sem v imenu Sveta zadovoljen z našim skupnim dogovorom o proračunu za leto 2011.

(Aplavz)

  Predsednik. – Prosim, prisluhnite tej izjavi. Pomembna je. Prvič v zgodovini smo uporabili postopek iz Lizbonske pogodbe. Lani smo uporabili poenostavljen postopek. Tokrat je bil prvič uporabljen celotni postopek Lizbonske pogodbe. Zato bi rad dal naslednjo izjavo. Evropski parlament je sprejel stališče Sveta z dne 10. decembra 2010 o predlogu splošnega proračuna, ki ga je Komisija predložila 26. novembra 2010. Proračunski postopek je bil končan v skladu s členom 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije. V skladu s tem členom in točko 4(a) tega člena razglašam, da je proračun za leto 2011 dokončno sprejet, in zdaj bom uradno podpisal dokument.

Spoštovani kolegi, za konec bom povedal nekaj besed. Rad bi se zahvalil in čestital vsem kolegom iz Spravnega odbora Evropskega parlamenta, 27 ljudem, za njihovo trdo delo in za to, da so na koncu dosegli pozitiven rezultat.

Prosil bi, da trije ključni akterji pridejo sem na fotografiranje: gospod Alain Lamassoure, predsednik Odbora za proračun, in poročevalki gospa Sidonia Jędrzejewska in gospa Helga Trüpel.

(Aplavz)

Naj se zahvalim tudi predsedstvu Sveta, belgijskemu predsedstvu, za odlično sodelovanje in dejavnost, zlasti predsedniku vlade Yvesu Letermu in državnemu sekretarju Melchiorju Watheletu, ki ju zdaj ni tukaj. Bila sta zelo dejavna v imenu belgijskega predsedstva.

Naj se zahvalim tudi predsedniku Komisije Barrosu, ki ni prisoten, in komisarju Lewandowskemu za pripravo proračuna in olajšanje sklenitve današnjega dogovora. Prosim, pridite sem na kratko fotografiranje.

(Aplavz)

8. Podelitev nagrade Saharova (slavnostna seja)

  Predsednik. − Spoštovani predsedujoči Svetu gospod Chastel, spoštovana visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednica Komisije lady Ashton, spoštovani gostje.

(PL) Nagrada Saharova je simbol Evropskega parlamenta v boju za spoštovanje človekovih pravic po vsem svetu. Prazni stol sredi naše dvorane kaže na to, kako zelo je ta nagrada potrebna in kako zelo nujno je treba danes opozarjati na najpomembnejše primere ljudi na svetu, ki se borijo za svobodo izražanja. Pisal sem predsedniku Kube in ga prosil, naj gospodu Fariñasu dovoli priti v Strasbourg, vendar ta prizadevanja žal niso bila uspešna. V petek je podoben stol ostal prazen v Oslu, namenjen pa je bil zaprtemu kitajskemu oporečniku in Nobelovemu nagrajencu za mir Liuju Xiaobu. V preteklosti tudi drugi nagrajenci – Hu Jia s Kitajske in Dame v belem s Kube – niso mogli osebno prevzeti nagrade Saharova. Olega Orlova, ki je nagrado Saharova prejel lani v imenu Memoriala, danes ni z nami, čeprav je bil povabljen na slovesnost.

Gospe in gospodje, gospod Guillermo Fariñas je prejel nagrado za svoj boj za ponovno vzpostavitev svobode govora na Kubi. Leta je dejavno nasprotoval cenzuri, tvegal je življenje in zdravje ter 23-krat gladovno stavkal. 11 let je preživel v zaporu. Nedavno bi med gladovno stavko skoraj umrl, vendar so ravno takrat na Kubi začeli izpuščati na prostost predstavnike opozicije in zapornike vesti. Veliko zaslug za to ima katoliška cerkev. Cerkev tako kot nekoč pri nas v moji državi izpolnjuje vlogo institucij civilne družbe za prebivalce Kube. Na žalost je 11 ljudi še vedno zaprtih in med njimi so možje nekaterih Dam v belem. Tukaj in zdaj v imenu vseh nas pozivam k njihovi takojšnji izpustitvi.

(Glasen in dolg aplavz)

Navajam iz resolucije, ki smo jo sprejeli marca in v kateri visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednico Komisije ter komisarko za mednarodno sodelovanje pozivamo, naj nemudoma začneta in organizirata dialog s kubansko civilno družbo in sektorji, ki podpirajo miroljubno tranzicijo na otoku. Danes je pred nami še vedno razprava o poročilu gospe Andrikienė o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki EU na tem področju. Zato bomo lahko ugotovili, kakšni so načrti gospe Ashton za krepitev politike Unije na področju človekovih pravic.

Gospe in gospodje, kljub temu, da ljudi, kot je gospod Guillermo Fariñas, preganjajo in zapirajo, njihovega glasu ni mogoče utišati. Vloga Evropskega parlamenta in vloga vseh nas je, da ta glas okrepimo. Zato vas z velikim zadovoljstvom obveščam, da bomo čez trenutek prisluhnili sporočilu, kratkemu govoru, ki ga je za nas posnel letošnji dobitnik nagrade Saharova gospod Guillermo Fariñas. To je trenutek, v katerem bi bilo treba nagrajencu podeliti priznanje. Na žalost bom prisiljen priznanje postaviti na prazen stol, vendar upam, da mi boste dovolili, da našemu nagrajencu v imenu vseh nas zaželim veliko moči in zdravja, uspeha v boju za svobodo in nazadnje, da bo v prihodnosti lahko prišel k nam v Evropski parlament in osebno sprejel svoje priznanje in nagrado. Najlepša hvala.

(Glasen in dolg aplavz)

  Guillermo Fariñas (PPE). – (ES) Sporočilo Evropskemu parlamentu: Santa Clara, 14. december 2010

Spoštovani g. Jerzy Buzek, predsednik Evropskega parlamenta

Spoštovani podpredsedniki in evropski poslanci tega demokratičnega in večnacionalnega foruma

Zaradi pomanjkanja strpnosti na tem nemirnem planetu žal ne morem biti med vami kot zastopnik upornega kubanskega naroda in tistih kubanskih državljanov, ki so izgubili strah pred totalitarno vladavino, ki nas zatira že sramotnih 52 let in katere zadnja žrtev je Orlando Zapata Tamayo.

Menim, da tistim, ki nam v naši lastni državi slabo vladajo, ni v čast, da z otoka, na katerem sem se rodil, ne morem prostovoljno oditi in se nanj vrniti, kar je neizpodbiten dokaz za to, da se avtokratski sistem v moji državi ni prav nič spremenil.

Sedanji kubanski voditelji nas državljane obravnavajo tako, kot so obravnavali moje prednike, ki so jih v preteklih stoletjih ugrabili v Afriki in jih na silo pripeljali v Ameriko. Da bi lahko potoval v tujino, potrebujem tako kot vsak drug kubanski državljan dovolilnico, ko so jo včasih potrebovali sužnji, le da se danes imenuje bela karta.

Moje največje upanje je, da se ne boste pustili zapeljati sirenskemu petju krutega režima „primitivnega komunizma“, ki prek navideznih gospodarskih sprememb stremi edino k temu, da bi Unija in Evropski parlament sprejela skupno stališče, na podlagi katerega bi bil upravičen do posojil in naložb, ki so v okviru sporazuma iz Cotonouja namenjena pomoči tretjemu svetu.

Z vami bodo verjetno sedeli nekdanji politični zaporniki ali zaporniki vesti, ki so pod „primitivnim komunizmom“ nedavno prišli iz zapora. Zmotno bi bilo meniti, da so bili izpuščeni; skupaj s svojimi družinami namreč preživljajo „psihološko izgnanstvo“, saj so njihovi najdražji izpostavljeni grdemu ravnanju neostalinistične kubanske vlade.

Kot miroljubni nasprotniki v državi, ki smo najbolj prikrajšani del prebivalstva, potrpežljivo in razumno prenašamo vse materialne ali duševne težave, tudi nevarnosti, ki ogrožajo našo svobodo ali celo življenje. Tu na Kubi vsi trpimo, vendar se ne pritožujemo, zato si želimo, da bi lahko računali na vašo pomoč.

Spoštovani evropski poslanci, pozivam vas, da ne ugodite zahtevam kubanske vladne elite, temveč si prizadevate, da ta izpolni naslednjih pet točk:

prvič: še naprej naj spušča na prostost vse politične zapornike in zapornike vesti, ne da bi jih izgnala, in se javno obveže, da ne bo nikoli več zapirala nenasilnih političnih nasprotnikov;

drugič: nemudoma naj odpravi nasilje in grožnje miroljubnim nasprotnikom v državi, ki jih izvajajo vojaški in paravojaški privrženci režima;

tretjič: oznani naj, da bodo preučeni in odpravljeni vsi kubanski zakoni, ki so v nasprotju s splošno deklaracijo o človekovih pravicah;

četrtič: v vsakdanji praksi naj omogoči oblikovanje opozicijskih političnih strank, tiska, ki ne bo podrejen sistemu državnega socializma, neodvisnih sindikatov ali katere koli druge vrste miroljubnih družbenih subjektov;

petič: javno naj sprejme, da bodo imeli vsi Kubanci, ki živijo v diaspori, pravico do udeležbe v kulturnem, gospodarskem, političnem in družbenem življenju Kube.

V tem odločilnem zgodovinskem trenutku, v katerem je moja domovina, morate biti skupaj z vsemi ljudmi dobre volje po svetu pozorni na družbene pretrese in proteste v državi, ki so odraz nezadovoljstva nad premočjo vlade, ki bi lahko odredila ubijanje mojih rojakov.

Upajmo, da Bog ne bo dopustil, da bi prišlo do nepotrebne državljanske vojne med Kubanci, ker zaradi zaslepljenosti ne bi priznali, da je državni socializem politični model, ki je doživel in še doživlja neuspeh na vseh geografskih območjih, kjer so ga skušali uvesti. To je pred tujim tiskom priznal sam zgodovinski vodja neprimerno imenovane kubanske revolucije.

Stari kubanski voditelji ob nenehnem zaničevanju svojega naroda nočejo razumeti, da bi morali služiti državi in da vsi tisti, ki ji resnično služijo, svojim rojakom dajo možnost, da jih zamenjajo ali potrdijo. Noben voditelj ne sme od svojega naroda zahtevati, da mu služi, tako kot se to dogaja na Kubi.

Z vsemi soborci za uresničitev demokratičnih idej, tako tistimi, ki so še vedno zaprti, kot tistimi, ki so bili očitno spuščeni na prostost in so se znašli na ulici ter odšli na težko pot izgnanstva, bomo nadaljevali neenak in nenasilen boj proti zatiralnemu režimu Fidela Castra in če nam bo Bog pomagal, bomo zmagali brez prelivanja krvi.

Kar lahko storim skupaj s svojimi prijatelji oporečniki, je, da iz svojega srca preženem vsakršno mržnjo do svojih političnih nasprotnikov. Resnica, ki nas je naredila močnejše za obnovo domovine, je, da sem se v tem boju naučil ravnati po besedah prvega znanega oporečnika Jezusa Kristusa: „Ljubite svoje sovražnike“.

Zahvaljujem se Evropskemu parlamentu, da ni zapustil kubanskega ljudstva v tem več ko pol stoletja trajajočem boju za demokracijo. Nagrado Andreja Saharova za svobodo misli za leto 2010, ki mi je bila podeljena, sprejmem samo zato, ker se počutim kot delček tega uporniškega duha, ki ga nosi v sebi ta narod, kateremu s ponosom in častjo pripadam.

Spoštovani evropski poslanci, neizmerno sem vam hvaležen, da niste pozabili na naše trpljenje in da ste s tem moji domovini približali luč svobode.

Naj Bog da, da bi bila na Kubi kmalu dosežena sprava med njenimi sinovi, ki bi bila blagoslovljena z demokracijo.

Guillermo Fariñas Hernández

diplomirani psiholog

knjižničar in neodvisni novinar, nekdanji trikratni politični zapornik

(Aplavz)

PREDSEDSTVO: Stavros LAMBRINIDIS
podpredsednik

9. Čas glasovanja (nadaljevanje)

  Nicole Sinclaire (NI). - Gospod predsednik, čeprav gospodu Fariñasu želim vse najboljše in mu čestitam za nagrado, bi Parlament opomnila, da so bili pred enim letom tukaj predstavniki Memoriala, ki so si prav tako popolnoma zaslužili nagrado. Od takrat sta bila dva od njih aretirana, vendar je bilo Rusiji kljub temu dodeljeno prestižno nogometno tekmovanje – svetovno prvenstvo – leta 2018, za katerega se je potegovalo tudi pet držav EU.

Zakaj Evropski parlament ni izrazil svojih pomislekov? Če naj ta nagrada kaj pomeni, se morate upreti tem zlorabam človekovih pravic.

9.1. Uporaba sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji: Noord Holland ICT/Nizozemska (A7-0353/2010, Barbara Matera) (glasovanje)

9.2. Pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (A7-0360/2010, Tadeusz Zwiefka) (glasovanje)

- Po glasovanju:

  Tadeusz Zwiefka, poročevalec. – (PL) Gospod predsednik, pred nekaj meseci je Evropski parlament prvič dal Svetu soglasje za začetek postopka okrepljenega sodelovanja. Prvič v zgodovini Evropske unije. To je izjemno pomemben korak, ki uvaja popolnoma novo podlago za sodelovanje skupine držav članic Evropske unije v primerih, v katerih ni mogoče doseči soglasja vseh 27 držav članic. To je zelo pomembna odločitev. Danes smo potrdili, da ta postopek dobro deluje.

Zelo iskreno bi se rad zahvalil zlasti Svetu za stališče, ki ga je sprejel v okviru svojega sodelovanja z Evropskim parlamentom. To je primer popolnega medinstitucionalnega sodelovanja. Med pripravo te resolucije je Parlament sodeloval le kot posvetovalni organ, medtem ko sta pogostost srečanj in dejstvo, da je Svet vključil vse predloge, ki jih je predložil Evropski parlament in o katerih je glasoval Odbor za pravne zadeve – ti predlogi so bili vključeni v končni dokument –, odličen zgled, ki je dobra napoved za postopek okrepljenega sodelovanja v prihodnosti. Svetu se zahvaljujem tudi za to, da je odločno podprl naš predlog o hitrem pregledu uredbe Bruselj IIa, ki je nujno potreben za to, da se najdejo podrobne rešitve, na primer za vprašanja v zvezi s potrebo po pravilu forum necessitatis, zadevo, ki omogoča, da države članice ohranijo pravno varnost delovanja svojih notranjih pravnih sistemov, obenem pa našim državljanom dajo upanje, da bodo v prihodnosti lahko svobodno izbirali ne le pravo, ki se uporablja, temveč tudi sodišče. Prav tako bi se rad zahvalil svojim poročevalcem v senci iz Odbora za pravne zadeve in poročevalcem iz odborov, ki so bili zaprošeni za mnenje.

9.3. Bonitetne agencije (A7-0340/2010, Jean-Paul Gauzès) (glasovanje)

- Pred glasovanjem o spremembi 81:

  Jean-Paul Gauzès, poročevalec. – (FR) Gospod predsednik, to je povsem tehničen predlog spremembe, namenjen temu, da se upoštevata datum začetka veljavnosti uredbe o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge ter dejstvo, da ta uredba lahko začne veljati šele pozneje.

Zaradi tega bi morali prilagoditi eno uvodno izjavo in en člen besedila, o katerem bomo glasovali. V uvodni izjavi 22 bi morali črtati drugi stavek in predlagam, da tudi v členu 2 črtamo drugi stavek. Ta ustna sprememba je bila predmet sporočila in dogovora različnih skupin, ki so podpisale kompromisni dogovor. Besedilo, o katerem bomo glasovali danes, zaokroža ureditev na področju bonitetnih agencij in je del politike Evropske unije za izboljšanje ureditve na področju finančnih storitev.

To priložnost bi rad izkoristil za to, da se zahvalim komisarju Barnierju in belgijskemu predsedstvu za njuno zelo intenzivno sodelovanje pri tem vprašanju.

(Parlament se je strinjal z ustno spremembo.)

9.4. Razveljavitev direktiv o meroslovju (A7-0050/2010, Anja Weisgerber) (glasovanje)

9.5. Državljanska pobuda (A7-0350/2010, Zita Gurmai/Alain Lamassoure) (glasovanje)

9.6. Predstavitev delovnega programa Komisije za leto 2011 (B7-0688/2010) (glasovanje)

- Pred glasovanjem o spremembi 7:

  Doris Pack (PPE). – (DE) Gospod predsednik, rada bi, da se spremeni besedilo na koncu tega predloga spremembe. Besedilo je zelo negativno in rada bi, da bi se glasilo:

Pobuda „Mladi na potezi“ poudarja pomembnost navedenih programov.

(Parlament se je strinjal z ustno spremembo.)

- Pred glasovanjem o spremembi 14:

  József Szájer (PPE). - Gospod predsednik, rad bi samo povedal, da umikamo predlog spremembe 14.

- Pred glasovanjem o spremembi 16:

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gre za Unijo za Sredozemlje. Vemo, da je zdaj prišlo do zastoja in da si želimo oživitve. V besedilu to ni dovolj jasno izraženo, zato bi radi vstavili naslednje besedilo:

Sedanji zastoj Unije za Sredozemlje.

(DE) Vem, da je tukaj protislovje. Morda bi bilo možno kakšno drugačno besedilo, vendar se besedilo, ki ga predlagamo, glasi:

Sedanji zastoj Unije za Sredozemlje.

(Parlament je zavrnil ustno spremembo.)

9.7. Prihodnost strateškega partnerstva med Afriko in EU v pričakovanju 3. vrhunskega srečanja EU-Afrika (B7-0693/2010) (glasovanje)

- Pred glasovanjem o odstavku 8:

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gre samo za pravilno ime, za to, kaj se omenja. Besedilo bi se moralo glasiti: pobude za preglednost v ekstraktivni industriji. To je bilo napačno v besedilu.

(Parlament se je strinjal z ustno spremembo.)

- Po glasovanju:

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod predsednik, ali nam lahko poveste, kako je ime osebi v sekretariatu, ki je odgovorna za sedežni red, in ali je ta oseba morda v dvorani?

  Predsednik. − Obvestili so me, da sedežni red določijo politične skupine na plenarnem zasedanju.

9.8. Temeljne pravice v Evropski uniji (2009) - učinkovito izvajanje po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe (A7-0344/2010, Kinga Gál) (glasovanje)

9.9. Vpliv oglaševanja na vedenje potrošnikov (A7-0338/2010, Philippe Juvin) (glasovanje)

9.10. Akcijski načrt o energetski učinkovitosti (A7-0331/2010, Bendt Bendtsen) (glasovanje)

10. Obrazložitev glasovanja

  Predsednik. − Spoštovani kolegi, imamo veliko obrazložitev glasovanja, zato bomo morali zelo strogo upoštevati čas. Vse govornike bom prekinil po eni minuti. Opravičujem se za to, vendar tako bo.

Ustne obrazložitve glasovanja

Predlog splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, kot ga je spremenil Svet

  Ashley Fox (ECR). - Gospod predsednik, želim obrazložiti, zakaj sem glasoval proti proračunu za leto 2011. Proti temu proračunu sem glasoval, ker bi se morala EU v obdobju varčevanja omejiti. Svoje odhodke bi morali zmanjšati, ne pa povečati. Menim, da je sramotno, da je Komisija sprva predlagala 6-odstotno povečanje in da je Parlament to podprl.

Menim, da je moj predsednik vlade David Cameron ravnal prav, ker je izsilil, da se je raven povečanja zmanjšala na 2,9 %, vendar vemo, da je bil to kompromis. To ni kompromis, s katerim bi bili britanski konzervativci ravno zadovoljni, in s ponosom sem glasoval proti potratnosti EU.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). - (FI) Gospod predsednik, pomembno je, da je imel Parlament prvič možnost, da odobri proračun. Menim, da bi moral Parlament v nadaljnji proračunski politiki zagotoviti, da so prednostne naloge to, da je EU sposobna povečati svoj prispevek, da proračun podpira učinkovito izrabo materialov in politiko o podnebnih spremembah prek politik po lastni izbiri ter da se na ta način uresničita strategija Evropa 2020 in bolj zeleno gospodarstvo.

  Syed Kamall (ECR). - Gospod predsednik, tako kot moj kolega gospod Fox imam tudi jaz pomisleke in tudi veliko britanskih konzervativcev jih je imelo.

Kako si v obdobju varčevanja, ko si vlade po vsej Evropski uniji – in pravzaprav vlade po vsem svetu – prizadevajo za to, da bi si zatisnile pas in obrzdale porabo, drznemo zahtevati povečanje zneska davkoplačevalskega denarja? Nedvomno je napočil čas, da zategnemo naše pasove in smo za zgled. Ne bi smeli zahtevati povečanja, zahtevati ne bi smeli niti zamrznitve, zahtevati bi morali zmanjšanje proračuna EU, tako da bi lahko davkoplačevalci po vsej Evropski uniji svoje politike vzeli resno in vedeli, da razumemo trpljenje, ki ga občutijo zdaj, in da tudi mi občutimo to trpljenje, ne pa da smo videti kot izvoljena elita, ki se ne ozira na ljudi, ki so nas postavili na to mesto.

Poročilo: Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Helga Trüpel (A7-0369/2010)

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, pravica do priprave proračuna je osrednja pravica parlamenta. To velja tudi za Evropski parlament. Odgovornost, zaupanje in partnerstvo so trije ključni vidiki sodelovanja Parlamenta, Komisije in Sveta. V tem pogledu posvetovalni postopek v zvezi s proračunom za leto 2011 ni bil ukrep, ki bi vzpostavil zaupanje. Komisijo in zlasti Svet pozivam, naj spoštujeta pravice Evropskega parlamenta, ker je, kot sem že povedal, pravica do priprave proračuna osrednja pravica Evropskega parlamenta.

  Daniel Hannan (ECR). - Gospod predsednik, včeraj sem se spraševal, ali sem padel skozi zanko v prostorsko-časovnem kontinuumu in se znašel v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Danes se sprašujem, ali smo v sedemdesetih letih sedemnajstega stoletja.

Naj navedem pripombo Thomasa Jeffersona o oddaljeni vladi. Rekel je, da se tako oddaljeni in pred pogledi svojih volivcev skriti voditelji zagotovo nagibajo h korupciji, plenjenju in zapravljanju. To je odličen opis dogajanja v proračunu EU, ki ima neodobrena finančna poročila, napačno dodeljena sredstva in te stalno naraščajoče številke kljub poskusom 27 držav članic, da bi obrzdale svojo porabo. To se dogaja, ko ni povezave med obdavčitvijo, predstavniško ravnjo in odhodki, ko EU pričakuje pohvale za porabo denarja in nobenih kritik za povečanje porabe.

Te številke bomo lahko ponovno uskladili z javnim mnenjem le, če bomo ponovno vzpostavili proračunsko odgovornost do nacionalnih parlamentov in nacionalnih poslancev, ki se morajo zagovarjati pred svojimi volivci, ki so tudi njihovi davkoplačevalci.

Poročilo: Jean-Paul Gauzès (A7-0340/2010)

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, podpiramo ukrep in se zahvaljujemo poročevalcu, ki je bil zelo natančen.

Vendar menimo, da bi moralo to delo prisiliti evropske institucije k nadaljnjemu nadzoru prihodnjega razvoja dogodkov v tej novi disciplini, ker je v preteklosti na žalost prepogosto prihajalo do nejasnosti, ki so negativno vplivale na finančni sistem ter škodovale podjetjem in varčevalcem.

Menimo, da je zelo pomembno, da imamo nov evropski sistem za agencije in da se nadzirajo vsi osrednji bančni organi, tako da se zagotovi, da so bonitetne ocene dejansko v skladu s sodobnim finančnim sistemom in da so uporabne za javnost. Zato se zahvaljujem poročevalcu.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, vprašanje se glasi: Kdo nadzira nadzorne organe? Celo nogometni sodniki morajo opraviti postopek nadzora ali odobritve. Če to velja za nogomet, mora vsekakor veljati za finančne trge. Tukaj se je postopek ocenjevanja kreditne sposobnosti in trdnosti finančnih produktov, bank in celo držav prepustil bonitetnim agencijam. Vendar ko te agencije ustvarijo monopol in se jim uspe izogniti vsakršni obliki nadzora, potem si pridobijo status božanstva, ki se ga časti. Tega ne smemo dopustiti. V Svetem pismu piše: „Ne imej drugih bogov poleg mene!“ To poročilo poskuša urediti razmere z uvedbo nadzora bonitetnih agencij. Ob ustreznem času bi se Parlament moral vprašati, ali so bili ti ukrepi res uspešni.

Poročilo: Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Helga Trüpel (A7-0369/2010)

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, današnje glasovanje o proračunu za leto 2011 potrjuje dokončanje novega postopka in v tem postopku se je – ne glede na to, kako naporen je morda bil – pokazal odgovoren in odločen odnos proračunskih organov.

Čeprav je to kompromisna rešitev, pri kateri sta morala popustiti tako Parlament kot Svet, je ta rešitev preprečila uvedbo sistema dvanajstin, ki bi imel resne posledice za financiranje programov Evropske unije.

Parlament je zadovoljen s cilji, ki smo jih dosegli. Vendar s prstom kaže na krivce, ki so povzročili neuspeh dogovora o programu mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja in prožnosti. Unija je dejansko izgubila verodostojnost pri svojih mednarodnih partnerjih in tvega, da ne bo sposobna financirati svojih obveznosti in da ne bo sposobna izpolniti zahtev na novih področjih delovanja, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe.

Zato moramo januarja 2011 določiti prednostne naloge in zagotoviti, da bodo te naloge v prihodnjih letih finančno zdržne.

Poročilo: Anja Weisgerber (A7-0050/2010)

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, potreba po posodobitvi merilnih sistemov in izboljšanju ureditve nas je spodbudila k razveljavitvi evropskih direktiv o meroslovju.

Tudi jaz sem prepričan, da je to prvi korak za začetek temeljite in natančnejše reforme na tem področju. Prav tako ni nobenega dvoma, da se moramo dogovoriti o ustreznem časovnem okviru, da bodo države članice lahko ocenile učinke razveljavitve teh predpisov na svoje zakone in opravile potrebne prilagoditve.

Za konec, odločitev o razveljavitvi različnih direktiv je popolnoma v skladu s potrebo po večji poenostavitvi, ki jo še posebej občutijo v vseh sektorjih. Upamo pa, da se ne bo izkazalo, da je zdravilo hujše od bolezni.

Poročilo: Zita Gurmai, Alain Lamassoure (A7-0350/2010)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Lizbonska pogodba je s tem novim, praktičnim orodjem za sodelovanje državljanov pri evropski razpravi in povezovanju uvedla ključno novost v demokratično delovanje Evropske unije.

Dejansko evropska državljanska pobuda uvaja nov koncept mednarodne demokracije in Evropski uniji zagotavlja novo obliko participativne demokracije. Vsi naši državljani se lahko obrnejo neposredno na Evropsko komisijo in vložijo zakonodajni predlog.

Pozdravljamo predlog Komisije, ker vključitev civilne družbe in oblikovanje politik pri odločanju krepita demokratično legitimnost naših institucij in Evropsko unijo približujeta njenim državljanom.

  Oriol Junqueras Vies (Verts/ALE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi rad povedal, da sem zadovoljen z odobritvijo evropske državljanske pobude, za katero sem bil poročevalec v senci Odbora za kulturo in izobraževanje, obenem pa obžalujem, da Parlament ni glasoval o dveh vprašanjih, ki sta po mojem mnenju temeljni: o pravicah mladih, starejših od 16 let, da podpišejo to pobudo, in o glasovanju za prebivalce.

Vemo, da te pobude niso zajete v Lizbonski pogodbi, in to so nekateri od razlogov za to, da nasprotujemo tej pogodbi.

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, Danska liberalna stranka je danes glasovala za državljansko pobudo, ker ta pobuda spodbuja sodelovanje državljanov, zaradi nje pa bo EU veliko bolj dostopna. Parlamentu je uspelo določiti nekaj standardiziranih pogojev, zaradi katerih bo državljanska pobuda dostopna ne glede na zadevno državo članico in ki bodo zagotovili, da bo uporaba instrumenta ostala enostavna. Vendar morajo državljani prihajati iz najmanj ene četrtine držav članic – število državljanov iz vsake države članice mora biti vsaj enako številu poslancev Evropskega parlamenta iz te države članice, pomnoženemu s faktorjem 750, in državljani morajo biti dovolj stari, da lahko glasujejo na parlamentarnih volitvah. Menimo, da so ti pogoji pomembni za zagotovitev tega, da državljanska pobuda dobi tudi veljavnost, ki je potrebna za to, da pobuda velja za resen prispevek k razvoju demokracije.

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, rad bi povedal nekaj besed o državljanski pobudi. Res je, da je Lizbonska pogodba pomenila, da smo dobili novo pobudo, ki naše državljane spodbuja k sodelovanju v demokraciji. Ko milijon državljanov podpiše peticijo, Komisija privoli v to, da jo bo obravnavala, vendar, ali je to vse? Menim, da je to odlična pobuda, vendar moramo razmisliti o tem, kako naj jo izpeljemo.

Osnovno izhodišče je, da naj bi naši državljani sodelovali v demokratičnem postopku predvsem z glasovanjem na volitvah. Na ta način bi lahko zadeve, ki so pomembne za ljudi, obravnavali naprej. Seveda bo zato ta nova pobuda morda okrepila vključenost državljanov, čeprav po drugi strani menim, da bi lahko privedla do položaja, v katerem Komisija samo odgovarja na pobude, ne da bi nastalo kaj konkretnega. Zato moramo ponovno razmisliti o tem, kako bi lahko resnično spodbudili ljudi k sodelovanju pri političnem odločanju.

  Morten Løkkegaard (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, k temu, kar je že bilo povedano v zvezi s podporo Danske liberalne stranke, bi rad pristavil, da je to, kakor je že bilo omenjeno, izjemno pomembna pobuda. To je tudi poskus, ki – in k temu pozivam – ga moramo zelo natančno nadzirati, in zagotoviti moramo dejansko nadaljnjo obravnavo triletnega obdobja, ki je bilo zdaj določeno za to pobudo, ter preučiti, ali je to dejansko prava državljanska pobuda ali pa se – če se smem tako izraziti – ta pobuda uporablja z drugimi interesi pred očmi. Za uspeh pobude – uspeh, za katerega vsi upamo, da ga bo imela ta pobuda – je pomembno, da so povsem preprosto državljani tisti, ki prevzamejo pobudo. V zvezi s tem bi rad povedal tudi to, da osebno upam, da bo predloženih nekaj naprednih, konstruktivnih in pozitivnih vprašanj, ki jih državljani želijo načeti v zvezi s projektom EU, tako da pobuda ne bo nenehno predstavljala tabora nasprotnikov, ki vedno monopolizira uporabo tovrstnih pobud.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zelo pozorno sem spremljala zakonodajni postopek za evropsko državljansko pobudo in vesela sem – deloma zaradi izjav Sveta in Komisije –, da bodo prve peticije sprožene čez eno leto.

Prav tako sem ponosna, da lahko Evropski parlament obvestim, da je zaradi sprejetja nezaslišane direktive o raziskavah na živalih v Italiji nastalo obsežno ljudsko gibanje državljanov, združenj in odborov. To gibanje v tem letu ne bo stalo križemrok, temveč bo pripravljalo predlog za Komisijo: predlog, da se Evropski uniji zagotovijo sodobni in civilizirani zakoni, predlog, ki zavrača poskuse na živalih – kruto in znanstveno neučinkovito prakso –, obenem pa odločno spodbuja alternativne metode.

Zavrnitev vivisekcije mora biti cilj Evropske unije, saj je to želja njenih državljanov.

  Ashley Fox (ECR). - Gospod predsednik, menim, da bi bila državljanska pobuda lahko koristna, ker bo omogočila, da bodo državljani govorili neposredno s Komisijo, vendar pa ostaja vprašanje, kako se bo Komisija odzvala na predloge, ki ji ne bodo všeč.

Menim, da lahko pričakujemo veliko pobud, ki bodo Komisijo pozivale, naj naredi več, ki bodo zahtevale več Evrope, in nedvomno se bo Komisija z navdušenjem odzvala na te zahteve.

Kako pa se bo odzvala na predloge za manj Evrope ali morda za to, da bi Evropa delala bolje ali zapravljala manj denarja ali morda dala izjavo, da nikoli ne bo evropske obdavčitve? Z zanimanjem čakam na to, kako se bo Komisija odzvala na te predloge. Bo te predloge obravnavala spoštljivo? Če se bo odzivala le na predloge, ki so ji všeč, bo ta pobuda odveč.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, z veseljem sem glasoval za te predloge in menim, da sta poročevalca opravila zelo dobro delo ne samo za Evropsko unijo, temveč na splošno tudi za naše državljane.

Državljanska pobuda je bila zelo pomemben del Lizbonske pogodbe, ki je bila na Irskem sprejeta pred malo več kot enim letom, vendar se je nekaj časa zdelo, da bodo zapleti in ureditev onemogočili celotni postopek. Delo poročevalcev je postopek poenostavilo in še posebej dobrodošla je zamisel, da bo postopek lahko sprožil sedemčlanski odbor iz sedmih različnih držav. Menim, da bodo ta in drugi ukrepi zagotovili, da bo mogoče predložiti resnične pomisleke državljanov, obenem pa zaustaviti zasebne interese.

(GA) Zato bi rad končal s pregovorom v svojem jeziku, ki pravi, da je dober začetek pol dela. To se je dobro začelo.

  Nicole Sinclaire (NI). - Gospod predsednik, to je v resnici navidezna demokracije, mar ne? Prav škoda je, da dejansko niste hoteli prisluhniti prebivalcem Evrope, preden ste uvedli Lizbonsko pogodbo, ki je zagotovila to državljansko pobudo.

Če odgovorim gospodu Foxu, ki je govoril malo prej: po prvi fazi bi se Komisija lahko odločila, da se ta postopek ne izplača. To je problematično, saj nima zavezujočega pooblastila. Komisija lahko tega preprosto ne upošteva. Spet lahko vidimo, da Evropska unija ne upošteva želja prebivalcev Evrope. Za božjo voljo, prosim, prisluhnite ljudem, ker ljudje tega ne želijo.

Predlogi resolucij RC-B7-0688/2010

  Jim Higgins (PPE). - Gospod predsednik, pozdravljam delovni program Komisije za leto 2011, za katerega sem glasoval.

Finančna kriza je velik izziv, s katerim se je treba odločno spopasti. Komisiji želim vse dobro v zvezi s cilji, ki jih je določila. Kar zadeva evro, je z vidika celovitosti in kohezije Unije ter z vidika solidarnosti v Evropski uniji nujno potrebno, da imamo skupno valuto in da naredimo vse, kar je v naši moči, da jo zaščitimo.

Kar zadeva delovna mesta in gospodarstvo, pozdravljam dejstvo, da bo Komisija januarja 2011 sprejela svoj prvi letni pregled rasti. Ta letni pregled rasti bo analiziral gospodarski položaj Unije, vključno z morebitnimi neravnovesji in sistemskimi tveganji. To je nujno za prehod Evrope na pametno in trajnostno gospodarstvo.

Nenazadnje smo Skupnost 500 milijonov ljudi. Na evropskem prizorišču in mednarodno na svetovnem prizorišču se moramo spopasti z zelo ambicioznimi cilji. Komisiji želim vse dobro v prihodnjem letu.

  Philip Claeys (NI). - (NL) Proti temu predlogu sem glasoval iz številnih razlogov, vendar pa je najbolj nenavaden odstavek, v katerem je navedeno, da morajo države članice po mnenju tega parlamenta porabiti 0,7 % svojega bruto nacionalnega dohodka za razvojno pomoč in da mora Komisija zagotoviti izpolnitev te obveznosti.

Poleg tega, da se poraja vprašanje, ali je razvojna pomoč smiselna ali ne, je to tudi resna kršitev načela subsidiarnosti. Druga nenavadna stvar je odstavek 52, v katerem se Komisija poziva, naj izkoristi zagon, če temu lahko tako rečem, za proces širitve. Ali mi lahko kdo pove, kateri zagon? Ali pri tem govorite o nenehnem izzivanju Turčije ali množičnih kršitvah človekovih pravic v tej državi, da ne omenim čedalje večje islamizacije?

Predlogi resolucij RC-B7-0693/2010

  Philip Claeys (NI). - (NL) Vsekakor je v tej resoluciji nekaj dobrih stvari, kot sta obsodba udeležbe predsednika Mugabeja, ki je zločinec, na vrhunskem srečanju v Lizboni in omemba škodljivih posledic bega možganov z afriške celine.

Resolucija prav tako upravičeno poudarja ključno vlogo razvoja kmetijske zmogljivosti. Po drugi strani se resnično moramo znebiti tega nesmiselnega 0,7-odstotnega standarda. 1 milijarda USD razvojne pomoči, ki se je 60 let stekala v Afriko, ni služila ničemur drugemu kot temu, da se je ta celina pogreznila v še večjo bedo. Namesto tega, da namenjamo čedalje več pomoči, moramo svojo energijo med drugim usmeriti v boj proti nezakonitemu begu kapitala, kar je bilo v tej resoluciji že tako ali tako poudarjeno.

Prav tako me nikakor ni navdušil odstavek o preseljevanju, zato sem na koncu glasoval proti.

  Syed Kamall (ECR). - Gospod predsednik, seveda želimo vsi v EU in različnih državah članicah EU ob pogledu na slabo stanje, v katerem je mnogo afriških držav, pomagati tem državam iz revščine, vendar menim, da moramo svojo pomoč uporabiti razumneje. Ob nesreči je vsekakor prav, da ima pomoč kratkoročno ključno vlogo, vendar se naša pomoč z vidika dolgoročnega razvoja včasih napačno dodeli.

Seveda ni prav, da naši davkoplačevalci v različnih državah članicah EU pošiljajo denar vladam v Afriki, ki svojih držav ne upravljajo spodobno, in ta denar ne pride do tistih, ki ga resnično potrebujejo. Razvoju se lahko najbolje pomaga tako, da se pomaga podjetnikom v revnejših državah, ki lahko ustvarijo bogastvo v svojih skupnostih ter izvlečejo svoje prijatelje in sosede iz revščine.

Odprimo svoje trge, usmerimo svojo pomoč v spodbujanje trgovine in razvoja, ne pa samo v denarno pomoč.

  Daniel Hannan (ECR). - Gospod predsednik, skupaj s številnimi poslanci tega parlamenta sem se nedavno udeležil vrhunskega srečanja držav AKP v Kinšasi, v uradno drugi najslabši državi na svetu. OZN pripravlja indeks zadovoljstva in Demokratično republiko Kongo uvršča le pred Zimbabve. Vendar si Kongovci v nasprotju z Zimbabvejci seveda ne morejo reči, da bi se stvari izboljšale, če bi se zamenjala vlada: imeli so svoje večstrankarske volitve, svojo mednarodno priznano ustavo in tako dalje.

V Demokratični republiki Kongo se povečuje in zbira tragedija Afrike. Menim, da lahko tam nekoliko bolj krivite kolonialne izkušnje kot v sosednjih državah, ne da bi želeli ponoviti celotno tragedijo Svobodne države Kongo. Seveda tam obstaja prekletstvo naravnih virov, ki prekinja povezavo med obdavčitvijo in porabo in zaradi katerega je politika pehanje za častjo in bogastvom. Predvsem pa tam obstajajo heterogenost, pomanjkanje nacionalnih čustev, pomanjkanje jezikovne ali etnične enotnosti. „Če imaš rad svojo državo, plačaj davke,“ je pisalo na otožnem napisu v Kinšasi. Seveda jih nihče ne plača.

Prepričan sem, da lahko uganete, zakaj to omenjam. Predsednik Evropskega sveta je rekel, da patriotizem vodi v vojno. Torej, z veseljem bi ga odpeljal na kraj, kjer ni prav nikakršnega patriotizma, da bi videl, kam to pripelje.

Predlogi resolucij RC-B7-0688/2010

  József Szájer (PPE). – (HU) Gospod predsednik, vsi vemo, da državni steber pokojninskega sistema, ki zagotavlja večjo varnost, zaradi finančne krize postaja čedalje bolj privlačen v več evropskih državah. Veliko držav pregleduje svoje sisteme in si prizadeva okrepiti državni pokojninski sistem. Čeprav pokojninski sistem v bistvu spada na področje nacionalne pristojnosti, je smer, v katero gredo razprave pri teh vprašanjih v Evropi, še vedno pomembna. Zato pozdravljam dejstvo, da točka 30 sklepa o delovnem programu Komisije, ki je bil zdaj sprejet ob podpori treh največjih skupin v Evropskem parlamentu – ljudske, socialne in liberalne –, poudarja, da je treba okrepiti prvi, namreč državni steber pokojninskega sistema. Moja domovina Madžarska je naredila pomemben korak v tej ustrezni smeri z zakonom, ki je bil sprejet včeraj. Razprava o pokojninskem sistemu v EU v zvezi z belo in naknadno zeleno knjigo se mora nadaljevati v tem duhu, Evropski parlament poziva Komisijo k temu, in zato sem zelo zadovoljen s tem predlogom.

Poročilo: Kinga Gál (A7-0344/2010)

  Clemente Mastella (PPE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, novi institucionalni okvir, ki ga je uvedla Lizbonska pogodba, poudarja, da učinkovito varstvo in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin podpirata demokracijo in pravno državo v Evropski uniji.

To poročilo sem podprl, ker sem prepričan, da Unija potrebuje novo notranjo politiko na področju človekovih pravic, ki je učinkovita in celovita in ki bo na nacionalni ravni in na ravni EU prinesla učinkovite mehanizme odgovornosti za obravnavo številnih kršitev, ki jih vidimo vsak dan.

Želimo poudariti, da je uveljavitev Lizbonske pogodbe korenito spremenila pravno podobo Evropske unije. Listina o temeljnih pravicah ima zdaj enako pravno veljavo kot Pogodbe in je najsodobnejša kodifikacija temeljnih pravic, ki nudi dobro ravnovesje med pravicami in solidarnostjo ter zajema civilne, politične, gospodarske, socialne in kulturne pravice, pa tudi pravice tretje generacije.

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odločil sem se glasovati za to poročilo ne samo zato, ker se je tako odločila moja politična skupina, temveč tudi zato, ker sem popolnoma prepričan, da je to poročilo zelo pomembno v institucionalnem smislu in potrebno v času, ko so pristojnosti Parlamenta opredeljene, vendar organizacija teh pristojnosti poteka počasi.

Seveda smo si želeli, da bi bila naša prva odobritev proračuna v okviru Lizbonske pogodbe pomemben dogodek. Zaradi tega smo morali vsi določiti skupno stališče in zato si je poročevalka prizadevala najti kompromisne predloge sprememb, da bi preprečila odločitve, ki bi le upočasnile dokončno uskladitev glede uporabe Lizbonske pogodbe.

Zato se gospe Gál zahvaljujem za delo, ki ga je opravila, in upam, da bo to poročilo privedlo do skupnega izboljšanja dejavnosti evropskih institucij.

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, najprej želim čestitati gospe Gál za to odlično poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji. Vendar je to le poročilo. Ne smemo pozabiti, da moramo v Evropski uniji še veliko narediti. Na žalost se v praksi ne uresničujejo temeljne pravice vsakogar, tudi če ljudje pravijo, da v teoriji se. Primer je velika romska manjšina, katere temeljne pravice se ne uresničujejo v vseh pogledih.

Prav tako imamo težave s svobodo izražanja mnenja. Zaradi svobode izražanja mnenja smo nagrado Saharova podelili kubanskemu oporečniku, vendar imamo tudi v Evropi še vedno težave. Ljudje ne morejo povsod govoriti svobodno ali izražati svojega mnenja. Konkreten primer tega je eden od kolegov poslancev tukaj v Evropskem parlamentu, ki ga povsod spremljajo varnostniki, ker se mora bati za svoje življenje. Zavzeti se moramo za temeljne pravice v Evropi in se boriti za to, da vsem v Evropski uniji zagotovimo svobodo izražanja.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, splošno je znano, da dejavnosti italijanske vlade predstavljajo nenehno kršitev Listine o temeljnih pravicah. Spomniti se moramo samo na sporazum med Italijo in Libijo, ki mu je uspelo kršiti številne člene listine, ali na predlagani zakon bavaglio, ki naj bi grobo omejil tisk in pravni sistem.

Govorimo o vladi, ki jo podpira parlament, ki je bil izvoljen na nedemokratičen način, ne da bi imeli državljani možnost izraziti svojo željo, o vladi, ki je včeraj dobila zaupnico z glasovi iz opozicijskih klopi, od poslancev, ki so javno priznali, da so jim v zameno za glasove obljubili kandidaturo na prihodnjih volitvah in denar.

(Govornico je prekinil medklic)

Dejstva dokazujejo, da je šlo za korupcijo. To ni nič neobičajnega za podkupovalca gospoda Berlusconija, kakor razkrivata pravnomočni sodbi v primerih Mondadori in Mills.

(Menda niso v Evropskem parlamentu zdaj že branjevke?)

9. decembra je Evropski parlament praznoval mednarodni dan boja proti korupciji. Včeraj je italijanski parlament začel prvi dan postopka za legalizacijo korupcije poslancev.

  Predsednik. − Gospa Ronzulli, usedite se in nehajte govoriti, prosim. To ni primerno v dvorani Evropskega parlamenta. Nimate besede in ne smete motiti drugih govornikov na ta način. Prosim, upoštevajte to. Gospa Alfano, prosim, nadaljujte. Dam vam dodatnih 30 sekund.

  Sonia Alfano (ALDE). - (IT) Gospod predsednik, 9. decembra je Evropski parlament praznoval mednarodni dan boja proti korupciji. Včeraj je italijanski parlament začel prvi dan postopka za legalizacijo korupcije poslancev.

  Predsednik. − Gospa Ronzulli, tokrat vam bom to povedal zadnjič. Če boste še enkrat vstali in prekinili sejo, bom zahteval, da zapustite dvorano. Je to dovolj jasno? Ne ponovite tega.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). - (FI) Gospod predsednik, po sprejetju Lizbonske pogodbe je eno od najpomembnejših novih področij za blaginjo naših državljanov Listina o temeljnih pravicah, ki nas zdaj vse zavezuje. Naslednji korak je, da se različne institucije EU osredotočijo na spremljanje in spodbujanje temeljnih pravic na vseh političnih področjih Unije in v vseh državah članicah na zavezujoč in kar se da učinkovit način.

Da bi to dosegli, je pomembno, da si posamezniki in tudi različne institucije prizadevajo zagotoviti nadaljnjo obravnavo direktive o enakem obravnavanju, ki je zdaj zastala v Svetu, in da zaradi tega dobimo pravno zavezujoča sredstva za posredovanje v primerih diskriminacije v državah članicah.

Naj povem tudi to, da je še posebej pomembno, da se posreduje v primerih tako tihe kot očitne diskriminacije. Tiha diskriminacija na primer prizadene starejše.

  Philip Claeys (NI). - (NL) Gospod predsednik, seveda sem glasoval proti temu politično korektnemu poročilu. Kot flamski nacionalist menim, da je popolnoma nesprejemljivo, da ta parlament avtomatično enači nacionalizem s ksenofobijo in diskriminacijo.

Predlog, da se postopki za ugotavljanje kršitev, uvedeni proti državam članicam, dopolnijo s postopkom, ki bo onemogočil nekatere politične ukrepe, dokler se Komisija ne bo odločila, ali naj uvede uradne postopke za ugotavljanje kršitev ali ne, je naravnost nevaren. To ne pomeni nič drugega kot nadzor držav članic in ta položaj je nesprejemljiv.

V prihodnosti bo Evropska komisija lahko onemogočila učinkovito politiko prisilne odstranitve in s tem bo močno presegla svoja pooblastila. Izpolnjevanje in izvajanje teh nalog bi bilo treba prepustiti posameznim državam članicam, ne Evropski komisiji.

  Daniel Hannan (ECR). - Gospod predsednik, v dodatku k 1984 je George Orwell napisal poglavje o „Novoreku“ in govoril je o tem, kako bi se jezik lahko spridil in spremenil in bi se s tem spremenile naše misli. Primer, ki ga je dal, je bila beseda „svoboden“. Rabo besede „svoboden“ v Novoreku si je lahko predstavljal samo v pomenu: „vezalke lahko dobiš na svobodnem trgu“; tako je izginil pojem intelektualne ali politične svobode, ker ni bilo besed, ki bi to izražale. To je bil grozljivo preroški primer, saj se je to bolj ali manj zgodilo z besedo „svoboden“ v času našega življenja.

Včasih je pomenila svobodo pred državnim omejevanjem: svobodo govora, svobodo zbiranja, svobodo čaščenja; zdaj pomeni upravičenost. Svobodno delam; svobodno uporabljam nacionalni sistem zdravstvenega varstva ali kar koli že. To poročilo o človekovih pravicah je s pojma pravic kot zagotovila osebne svobode prešlo na pravico kot terjatev do vseh drugih. Namesto da bi zagotovilo enako obravnavanje naših pravic, uveljavlja neenako obravnavanje naših pravic. V Evropi ni krize človekovih pravic, temveč kriza demokracije; in te krize se ne rešuje tako, da se pristojnost z izvoljenih predstavnikov prenese na neizvoljene pravnike.

***

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, opravičujem se za tisto, kar se je zgodilo prej, vendar kot Italijanka ne prenesem določene vrste vedenja. Sita sem tega, da gospa Alfano še naprej zapravlja čas za obrazložitev glasovanja za to, da pripoveduje laži in izkrivlja resnično dogajanje v Italiji. Včeraj so v italijanskem parlamentu glasovali o zaupnici na uninominalni podlagi in v skladu s popolnoma demokratičnimi pogoji. Zato se odrekam svoji obrazložitvi glasovanja in izjavljam, da sem glasovala za poročilo gospoda Juvina.

Poročilo: Philippe Juvin (A7-0338/2010)

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz sem prepričan, da ima oglaševanje lahko pomembno vlogo pri spodbujanju konkurence in konkurenčnosti med podjetji za povečanje ponudbe za potrošnike.

Vendar mora Evropa uporabiti strožje predpise za sektor, za katerega sicer obstaja nevarnost, da bo čedalje bolj nasilen, zlasti zaradi uporabe novih tehnologij. Dejansko potrošniki čedalje pogosteje sporočajo občutljive podatke, ne da bi se zavedali posledic, ki lahko izhajajo iz teh podatkov.

Zato pozdravljam poročilo gospoda Juvina, zlasti zato, ker je poročilo osredotočeno na najranljivejše posameznike, kot so otroci, ki niso sposobni samostojno oceniti komercialnih ponudb, ki se oglašujejo čedalje agresivneje.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). - (FI) Gospod predsednik, oglaševanje je za potrošnike pogosto koristen vir informacij in jim pomaga sprejeti razumne odločitve. Tudi industrija se je vključila v odlične postopke samonadzora, kar zadeva etične kodekse, ki določajo, kakšno oglaševanje je dovoljeno in dobro.

Vendar se je ta praksa v zadnjih letih opustila, kot lahko na primer vidimo pri tem, kako se uporabljajo otroci, in tudi pri ciljnem oglaševanju za otroke. Zaradi tega menim, da mora Parlament posredovati pri tej zadevi in pozneje uporabiti to odlično poročilo kot podlago za preučitev tega, ali je treba direktivo pregledati in poostriti.

  Anna Maria Corazza Bildt (PPE). - Gospod predsednik, oglaševanje je ključni del dobro delujočega notranjega trga, ki spodbuja konkurenco in potrošnikom zagotavlja ponudbo. Glasovala sem za poročilo o oglaševanju. Poročilo ne predlaga nove zakonodaje ali pravilnega oglaševanja in ne nadzira ali omejuje interneta.

Poročilo prispeva k ozaveščenosti o tem, da se mora odgovorno oglaševanje boriti proti nepoštenim poslovnim praksam v oglaševanju ter spoštovati osebne podatke in zasebnost potrošnikov.

Poslovno skupnost pozivam, naj prevzame svoj del odgovornosti s samoregulacijo, s prostovoljnimi ukrepi za preprečevanje zavajajočega, prikritega in vsiljivega oglaševanja. Še posebej pozivam k temu, da se iz oglaševanja izključijo otroci. Nehajte uporabljati Batmana, Spidermana in medvedka Bamseja proti našim otrokom.

Poročilo: Bendt Bendtsen (A7-0331/2010)

  Jim Higgins (PPE). – (GA) Gospod predsednik, pozdravljam poročilo gospoda Bendtsena in sem zanj tudi glasoval. Varčevanje z energijo moramo poudariti kot način za zmanjšanje povpraševanja po energiji in s tem za doseganje energetske učinkovitosti v celotni Evropski uniji. Pogosto razpravljamo o obnovljivih virih energije, vendar zlahka pozabimo na našo porabo elektrike. Glasoval sem za to poročilo, ker je izjemno pomembno. Rad bi čestital poročevalcu.

  Jens Rohde (ALDE). - Gospod predsednik, naš italijanski kolega tukaj je pokazal zanimivo agresijo.

Prejšnji teden je veliko ljudi od daleč pripotovalo v Cancún, vendar niso prišli daleč na področju boja proti podnebnim spremembam. Z današnjim glasovanjem o energetski učinkovitosti smo dejansko naredili korak naprej. Kot to poročilo pravilno poudarja, je energetska učinkovitost stroškovno najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij CO2. Toda ukrepi, ki so jih sprejele države članice, še zdaleč niso dovolj. Z zdajšnjimi prizadevanji bomo prišli samo na pol poti do 20-odstotnega zmanjšanja do leta 2020. Zato potrebujemo zavezujoč cilj na področju energetske učinkovitosti. To poročilo vsebuje mnoge rešitve. Zdaj jih je treba izvesti. Rad bi se zahvalil gospodu Bendtsenu in mu čestital za odlično delo pri tem poročilu.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). - (LT) Gospod predsednik, rada bi čestitala poročevalcu gospodu Bendtsenu za to zelo pomembno poročilo o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti. Glasovala sem za, kajti verjamem, da je pomembno ne le zaradi gospodarskih vidikov, temveč tudi v luči konference v Cancúnu. Tam nismo uspeli najti skupnega stališča, zato je najpomembnejše, da doma nadaljujemo z delom, ki ga je začela Evropska unija za zmanjšanje emisij CO2. Energetska učinkovitost je ena od najprimernejših poti. Države članice morajo imeti učinkovite nacionalne akcijske načrte na tem področju, vključno s finančnimi mehanizmi. Države članice in Evropska komisija se morajo dogovoriti o posebni pomoči. Vsi Evropejci bi imeli korist od odločitev, kot je današnja, ker govorimo o mnogih neodvisnih področjih – promet, nove tehnologije in učinkovitost stavb, proizvodnja in prenos infrastrukture. Ta dokument je zbirka ukrepov, ki niso namenjeni samo za zaščito okolja, temveč tudi v pomoč nacionalnim gospodarstvom.

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, tudi jaz sem glasoval za to poročilo gospoda Bendtsena o energetski učinkovitosti. V Evropski uniji nas program Evropa 2000 zavezuje tudi k energetski učinkovitosti, varčevanju z energijo in uporabi obnovljivih virov energije. Toda ne smemo pozabiti, da ko določimo takšne cilje zase, se jim morajo zavezati vsi. To je bila težava povsod po Evropi: cilji so bili dobri, toda države članice jim niso bile zavezane.

Seveda lahko upamo, da z govorjenjem o učinkoviti rabi energije le-ta ne bo omejena samo na Evropo, temveč se bo uporabljala širše. Seveda ne smemo v nobenem primeru dovoliti, da bi energetska učinkovitost in varčevanje z energijo postali ovira za konkurenčnost: poskrbeti moramo tudi, da smo lahko konkurenčni na svetovnih trgih, in s tem zagotoviti blaginjo in konkurenčnost v Evropi. Kot sem dejal, je pomembno, da spoštujemo zaveze, ki smo jih sprejeli.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da se Evropska unija ne sme umakniti pred energetskim izzivom, ki bo odločal o usodi našega planeta.

Razbiti moramo mit, da je gospodarski razvoj države tesno povezan z večjo porabo energije. Evropa mora biti začetnica novega trajnostnega gospodarskega modela na podlagi manjše porabe virov, vključno z energijo, in večje produktivnosti. Zato moramo prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo in porastom energije, prodane industrijam in javnosti, ter jo namesto tega povezati s povečanjem na področju energetskih storitev, ki ustvarjajo delovna mesta in energetsko učinkovitost.

Zato menim, da energetska učinkovitost predstavlja prednostno nalogo za prihodnost EU v gospodarskem in okoljskem smislu, in upam, da bo Komisija takoj sprejela potrebne ukrepe za izvedbo zavezujočih ciljev, ki jih je Parlament določil danes.

  Sirpa Pietikäinen (PPE). - (FI) Gospod predsednik, glasovala sem za bolj zavezujočo in velikopotezno politiko v tem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost in sem zelo zadovoljna s končnim stališčem Parlamenta o tej zadevi.

Podnebnih sprememb ne bo mogoče v prvi vrsti preprečiti samo z mednarodnimi zavezami ali deklaracijami: potrebujemo praktično rešitev za dosego ciljnega zmanjšanja emisij. Boljša energetska učinkovitost je nadvse ključen in pomemben projekt pri teh prizadevanjih. Če jo želimo doseči, potrebujemo zelo široko in celovito politiko o boljši energetski učinkovitosti, ki je zavezujoča in, če je potrebno, finančno motivirana, kar zajema sankcije. Akcijski načrt je dober korak v to smer.

***

  Predsednik. − Gospod Silvestris, ali mi ploskate ali imate vprašanje o pravilnosti postopka med obrazložitvami glasovanja? To je nenavadno, ampak kar izvolite.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vidite, da ploskam, obenem pa bom ob tej priložnosti zastavil vprašanje o pravilnosti postopka.

Gospod predsednik, ali nameravate ukrepati tudi proti poslancem, ki imajo to srečo, da lahko čas, ki jim je na voljo, porabijo za žaljenje vlade lastne države?

V vaši navzočnosti je poslanka ravnokar užalila italijansko vlado, ki je včeraj pridobila zaupnico italijanskega parlamenta in tudi uživa zaupanje italijanske javnosti. Omenjeni poslanki to morda ne bo všeč, toda to je njena težava in jo lahko uredi s svojimi prijatelji. Ta poslanka je izkoristila svoj čas, da je užalila vlado svoje države, ki je tudi moja država, namesto da bi obrazložila svoje glasovanje.

Gospod predsednik, rad bi vas vprašal, ali nameravati te zadeve prenašati kljub poslovniku, kajti v tem primeru se bom v prihodnosti udeležil vseh obrazložitev glasovanja in govoril v prid vlade, ki zakonito vodi Italijo, s soglasjem države in njenega parlamenta.

  Predsednik. − Upam, da cenite, da sem vam dovolil govoriti, čeprav to, kar ste omenili, dejansko ne zadeva pravilnosti postopka. Moje delo ni nadzorovati, kaj se poslanci odločijo povedati. Moje delo je zagotoviti, da svoje povedo, ko je čas za to, in da ne prekinjajo drug drugega, in to, če smem dodati, razmeroma nevljudno in glasno. Zato se vam zahvaljujem za vašo pripombo. Vztrajal bom, vsaj ko bom jaz predsedoval, da se poslanci drug do drugega vedejo vljudno, in poskusil bom čim bolje uveljavljati časovne omejitve. Kar poslanci povedo v dvorani, v demokratični dvorani, kot je ta, pa je njihova stvar, ne moja.

***

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, nekaj besed bi rad povedal o tej temi.

Mislim, da je bil v boju proti podnebnim spremembam do zdaj skoraj ves poudarek na obnovljivi energiji, ki je sicer zelo pomembna. Toda toliko več bi se še lahko naredilo na področju energetske učinkovitosti, zato pozdravljam to poročilo.

Na področju stavb bi bilo mogoče narediti še veliko več, zlasti glede te stavbe, stavb v Bruslju in mnogih drugih javnih stavb. Zelo pomembno je, da jih naredimo bolj energetsko učinkovite. Enako velja za številne načine prevoza. Toliko ogromnih motorjev, ki požirajo dizel. Proizvajalce bi morali prisiliti, da jih naredijo energetsko učinkovitejše.

Eno skupino pa bi rad pohvalil. V moji državi šole opravljajo fantastično delo na področju zelene zastave. To bi morali priznati in spodbujati, kajti prek njih dosežejo otroke in njihove starše ter ustvarjajo pozitiven odnos.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Reimer Böge (A7-0367/2010)

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Proračunska praksa Evropske unije je skladna z nekaterimi načeli, vključno z načelom specializacije. To pomeni, da se lahko vsota, ki je namenjena določeni politiki, uporabi samo za to politiko. To načelo skupaj z drugimi ščiti dobro finančno poslovodenje Unije. Vendar pa povzroča tudi določeno stopnjo neprožnosti proračuna. Letni proračun ne more predvideti vseh odhodkov, ki jih bo imela Unija, večletni finančni okvir pa še toliko manj. Zato imamo že nekaj let „instrument prilagodljivosti“. Ta zajema finančne rezerve, ki so vsako leto vključene v proračun. Omogočajo financiranje politik in projektov, katerih stroškov ni bilo mogoče predvideti. Poročilo mojega kolege gospoda Bögeja priporoča, da se ta instrument uporabi za financiranje programa vseživljenjskega učenja in programa za konkurenčnost in inovacije ter pomoč za Palestino. Ker na teh treh področjih verjamem v pozitivno delovanje Unije, sem brez oklevanja glasovala za to besedilo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Strinjam se z odločitvijo Evropskega parlamenta, da dodeli dodatno finančno pomoč za izvajanje programa vseživljenjskega učenja in programa za konkurenčnost in inovacije v letu 2011. Cilj, ki je opredeljen v lizbonski strategiji, namreč da Evropska unija postane globalno konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo na podlagi trajnostnega gospodarskega razvoja in novih delovnih mest, ki si prizadeva za socialno kohezijo, je mogoče doseči z izvajanjem teh programov.

Da bi povečali globalno konkurenčnost Evropske unije, je treba posebno pozornost posvetiti malim in srednje velikim podjetjem ter jim zagotoviti potrebno pomoč in finančno podporo. Poleg tega bi naložbe v zelene inovacije in razvoj strokovnih raziskav spodbudile uporabo obnovljivih virov energije, ki bi olajšali ustvarjanje novih trajnostnih delovnih mest v različnih sektorjih, med drugim v energetskem, proizvodnem in prometnem.

  Bastiaan Belder (EFD), v pisni obliki. − Poročilo gospoda Bögeja o uporabi instrumenta prilagodljivosti ne more računati na mojo podporo. Predlog Evropske komisije ne nudi ustrezne utemeljitve, zakaj je to dodatno financiranje potrebno. Poleg tega sem na splošno zelo kritičen glede uporabe instrumenta prilagodljivosti. Zaželeno je zmanjšati druge proračunske postavke, da se omogoči financiranje proračunskih postavk, za katere nastane utemeljena potreba po dodatnem financiranju.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Instrument prilagodljivosti omogoča možnost financiranja jasno določenih odhodkov, ki jih ni bilo mogoče financirati v okviru zgornjih meja enega ali več razdelkov večletnega finančnega okvira. Tako je njegova uporaba v okviru proračuna za leto 2011 povezana s potrebo po financiranju programov „vseživljenjsko učenje“ in „konkurenčnost in inovacije“ – v okviru strategije EU 2020 – kot tudi financiranjem finančne pomoči za Palestino, mirovni proces in Agencijo Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje (UNRWA). Ker so ti programi pomembni, nameravam glasovati za predlog.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. − (IT) Parlament mora nedvomno imeti pozitivno mnenje o poročilu gospoda Bögeja o uporabi instrumenta prilagodljivosti za program vseživljenjskega učenja in program za konkurenčnost in inovacije ter Palestino. Strinjam se s potrebo in posledično prerazporeditvijo izdatkov s prekoračitvijo zgornjih meja v razdelkih 1 in 4. Glede na obstoječe gospodarske razmere so ti izdatki nujni z različnih vidikov, za boj proti krizi in tudi za našo mednarodno verodostojnost.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nesprejemljivo je, da so financiranje pomoči za Palestino, evropski programi izobraževanja in usposabljanja ter programi za spodbujanje konkurenčnosti in svobodne konkurence vključeni v eno samo besedilo. Zlonamerni naklep je očiten. Zaradi te kombinacije se moram vzdržati. Ponovno izrekam vso podporo cilju palestinskega ljudstva.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to poročilo, da bi zagotovili uporabo sredstev EU v skupni višini okoli 70 milijonov EUR s prevzemom obveznosti in odobritvijo plačil iz Solidarnostnega sklada Evropske unije v zvezi z naravnimi nesrečami v državi Portugalski, ki je zaprosila za sredstva v povezavi z nesrečo, ki so jo povzročili zemeljski plazovi in poplave na otoku Madeira, ter tudi za Francijo, ki je za sredstva zaprosila po nesreči, ki jo je povzročil vihar Ksintija. Menim, da moramo tema državama članicama izkazati podporo, da se lahko spopadeta s posledicami teh naravnih pojavov in jih čim bolj omilita. Solidarnosti sklad EU je bil oblikovan z namenom, da Evropska unija izkaže solidarnost s prebivalci v regijah, ki so jih uničile naravne nesreče. Glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da prosi za dodelitev sredstev v ta namen in s tem želi pravilno uporabiti mehanizem, ki je na voljo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Zneski, ki se omenjajo v tem poročilu, so povsem nerealni. Poleg dejstva, da bi moral obstoječi finančni okvir zadostovati za pokritje teh ciljev, bi morali biti v primeru povečanja predvideni bistveno manjši zneski. Prilagoditev finančnega okvira predlogom v poročilu ne bi povzročila večje prožnosti Unije, temveč bi jo omejila. Zato sem glasoval proti temu poročilu.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Najprej bi rad izrazil zadovoljstvo, da sta se Evropski parlament in Svet dogovorila o financiranju programa vseživljenjskega učenja ter programa konkurenčnosti in inovacij. Posebej bi rad izpostavil program vseživljenjskega učenja. Zajema štiri sektorske programe. Zlasti pomemben po mojem mnenju je program Erasmus, ki omogoča izmenjavo študentov v masovnem merilu. To je izjemno pomembno tako na področju pridobivanja novih znanj in spretnosti kot navezovanju poznanstev in spoznavanju kultur držav članic. Podobno vlogo – v povezavi z mladimi šoloobveznimi otroki – ima program Comenius.

Ta programa nista samo koristna za evropsko gospodarstvo, temveč zagotavljata vzpostavitev evropske zavesti na podlagi nadnacionalne mreže poznanstev. Programa bi morala imeti visoko prednost ne glede na proračunske razmere, saj sta naložba, ki bo koristila Evropski uniji na mnogih področjih – ne samo v gospodarstvu, temveč tudi kulturi in politiki. Odločitev o pomoči Palestini je pomembna iz drugih razlogov, vendar menim, da je ravno tako upravičena.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Evropska komisija je vložila predlog, da se instrument prilagodljivosti uporabi kot del novega proračunskega „manevra“ za leto 2011 po neuspešnem spravnem sestanku. Glasoval sem za, predvsem zato, ker povečanje vpliva na dva programa, namreč vseživljenjsko učenje ter konkurenčnost in inovacije (PKI), ki si zaslužita največjo podporo in največ sredstev Evropske unije. Instrument prilagodljivosti predvideva medinstitucionalni sporazum o proračunski disciplini. Po sporazumu med obema vejama proračunskega organa (Evropski parlament in Svet) je omogočeno financiranje prek zgornjih meja, določenih v finančnih perspektivah potreb, ki jih ni bilo mogoče predvideti ob opredelitvi večletnega finančnega okvira, v znesku največ 200 milijonov EUR letno. To je pomemben rezultat za Evropski parlament, saj označuje uspeh dialoga o proračunu s Svetom.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Rad bi pozdravil sporazum, dosežen na spravnem sestanku glede uporabe instrumenta prilagodljivosti za financiranje predvsem programa vseživljenjskega učenja. Menim, da je za Evropsko unijo ključno, da vlaga v razvoj kakovostnega izobraževanja in usposabljanja ter spodbujanje dosežkov na visoki ravni. Evropa lahko postane konkurenčnejša samo s strogim in kakovostnim poučevanjem.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 dopušča uporabo instrumenta prilagodljivosti za financiranje jasno določenih odhodkov, ki jih ni bilo mogoče financirati v okviru zgornjih meja enega ali več razdelkov večletnega finančnega okvira. V proračunu za leto 2011 so potrebni dodatni odhodki, ki presegajo zgornji meji razdelkov 1a in 4. Zato se predlaga uporaba instrumenta prilagodljivosti v skladu s točko 27 medinstitucionalnega sporazuma. Zneski, za katere se bo uporabil instrument prilagodljivosti: 18 milijonov EUR za program vseživljenjskega učenja v razdelku 1a; 16 milijonov EUR za program konkurenčnosti in inovacij v razdelku 1a; 71 milijonov EUR za Palestino v razdelku 4. Obe veji proračunskega organa se morata zavedati, da je treba sklep objaviti v Uradnem listu Evropske unije pred objavo proračuna za leto 2011.

Predlog splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, kot ga je spremenil Svet

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog Skupnosti za leto 2011 zajema 141,8 milijarde odhodkov za odobritve in 126,5 milijardi odhodkov za plačila. Kot prednostni nalogi Parlamenta pri tem proračunu se lahko štejeta potrditev in okrepitev sredstev, namenjenih izobraževanju in inovacijam. Tako so sredstva v razdelku 1a – konkurenčnost za rast in zaposlovanje večja za 18 milijonov EUR za program vseživljenjskega učenja, v razdelku 3b – državljanstvo pa so 3 milijoni EUR več namenjeni za program „Mladi v akciji“.

Vesel sem, ker so se prihodnja štiri predsedstva EU (vlade Madžarske, Poljske, Danske in Cipra) zavezala, da bodo Evropski parlament vključila v prihodnje razgovore in pogajanja glede naslednjega večletnega finančnega okvira.

Pozdravljam zavezo Evropske komisije, da predstavi uraden predlog konec junija 2011, s čimer bo zagotovila, da se bo o predlogih glede njenih lastnih virov razpravljalo istočasno kot o večletnem finančnem okviru. Vključenost Evropskega parlamenta v te zadeve je predvidena tudi v Lizbonski pogodbi (členi 312, št. 5, 324 in 311).

Upam, da se potreba po enotnosti v Svetu za sprejetje naslednjega večletnega finančnega okvira in za nova lastna sredstva ne bo pretvorila v blokiranje.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Svet in Evropski parlament sta dosegla sporazum o proračunu za leto 2011. Glasoval sem za sprejetje proračuna glede na njegova osnovna politična in institucionalna načela, ki med drugim predlagajo okrepitev vloge Evropskega parlamenta v pogajanjih o novem finančnem okviru po letu 2013 in udeležbi v razpravi o novih virih prihodkov, ki zajema evro davek.

Dodatna prednost proračuna je njegova večja prožnost v nepredvidenih okoliščinah. Izognili smo se nevarnosti delovanja na podlagi začasnega proračuna, ki bi znatno ohromil delovanje Unije. Takšne razmere bi bile škodljive zlasti v času, ko se je treba intenzivno boriti proti gospodarski krizi in uveljaviti Lizbonsko pogodbo. Zasluga za to gre v veliki meri stališču Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Sprejetje proračuna za leto 2011 priča o dejstvu, da je mogoče z Evropsko unijo doseči kompromis. Predlog finančnega načrta za leto 2011 je bil sprejet in izglasovan, za kar se lahko zahvalimo dobri volji vseh institucij, ki so ga pomagale izdelati. Ta kompromis bi morali ceniti zlasti zato, ker so postopki odločanja, ki sledijo začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, novi, in prvič v zgodovini je Evropski parlament sprejel skupno odločitev o izdatkih enakopravno s Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo. Proračun ni idealen, vendar menim, da so izdatki smiselno porazdeljeni in pokrivajo vse prednostne naloge Evropske unije. Z glasovanjem za sprejetje proračuna za leto 2011 sem izrazil tudi podporo nadaljnjemu razvoju in pojmu evropskega povezovanja.

Poročilo: Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Helga Trüpel (A7-0369/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj proračun Skupnosti za leto 2011, ki ga je predstavil parlamentarni Odbor za proračun med delnim zasedanjem, namenja več sredstev prednostnim nalogam, ki jih je opredelil Evropski parlament, kot so izobraževanje, inovacije, mirovni proces na Bližnjem vzhodu in v Palestini, program vseživljenjskega učenja, raziskovalni program „Ljudje“ ter program za konkurenčnost in inovativnost. Čestitam Parlamentu, Svetu in Komisiji, ker so se dogovorili tudi, da bodo, če bodo potrebna dodatna sredstva za izpolnitev pravnih obveznosti EU, med letom 2011 spreminjali proračune, saj po zakonu proračun EU ne sme imeti primanjkljaja. Poleg proračuna je imel Parlament nekatere politične zahteve v zvezi z izvajanjem pravil, ki so določena v Lizbonski pogodbi, namreč glede novega sistema lastnih sredstev, in v zvezi s temi je dobro vedeti, da je ES zdaj naznanila, da bo predstavila uradno pobudo do konca junija 2011, s katero bo zagotovila, da se o predlogih glede lastnih sredstev razpravlja istočasno kot o prihodnji finančni perspektivi.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − Glasovala sem za to resolucijo in podprla sem proračun EU za leto 2011. Pozdravljam sporazum, ki so ga končno dosegli Svet, Komisija in Evropski parlament, in upam, da bomo imeli trajnosten proračun, ki ga bo mogoče v celoti in predvidljivo izvajati od začetka finančnega leta. S sprejetjem te resolucije Evropejci zagotavljamo financiranje in stalnost proračuna, o katerem sta se dogovorila Svet in Odbor za proračun. Prepričana sem, da je bilo treba več sredstev nameniti za izobraževanje, raziskave in inovacije, saj mora EU povečati svojo učinkovitost in konkurenčnost, da se bo lahko izkopala iz finančne in gospodarske krize. Da bi dosegli ta cilj, mora EU oblikovati dolgoročno strategijo, katere del mora biti ta proračun.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Dejstvo, da je Evropski parlament odobril proračun Skupnosti za leto 2011 le nekaj dni zatem, ko ga je zavrnil, dokazuje, da je celoten postopek slabo zasnovana igra odvračanja od bistva proračuna, ki je bolje služiti velikim podjetjem s tem, da se breme gospodarske krize in vse večjih imperialističnih posegov preloži na delavce. Obenem ta dobro premišljena igra poudarja resno konkurenco med imperialisti in dejstvo, da se organi Skupnosti prerivajo za položaj, na katerem bo mogoče najbolje služiti interesom plutokracije po sprejetju Lizbonske pogodbe. Že pred časom je bila sprejeta odločitev o zmanjšanju najmanjših odobritev, ki bi se lahko uporabile za revne kmete, delavce in samozaposlene, ter o povečanju odobritev, ki se usmerjajo neposredno v monopolne skupine, v storitve in infrastrukture civilno-vojaških posredovanj ter v pregon in zatiranje delavskega razreda in ljudskega gibanja.

Politični zagovorniki kapitala se s takšnimi triki ne bodo mogli rešiti pred klevetami. Njihova vloga postaja vsak dan jasnejša. Delavski in ljudski razred krepita svoj boj proti politikam EU in meščanskim vladam ter s tem ustvarjata nove obete za ljudsko gospodarstvo, ki bo služilo njihovim potrebam in ne potrebam kapitala.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Priprava letnega proračuna za leto 2011 je ponovno povzročila prava politična pogajanja med poslanci Evropskega parlamenta in vladami držav članic. Glede na zdajšnja zmanjševanja proračuna je želel Svet Evropske unije, ki zastopa vlade držav članic, Unijo pripraviti do tega, da sodeluje v varčevalnih ukrepih, ki so si jih zadale evropske države. Čeprav je Evropski parlament, pa tudi Komisija, želel nasprotno, namreč da se krizo rešuje s prostovoljnimi politikami, se je postavil na stran Sveta in jasno izrazil solidarnost z državami članicami. V zameno za to priznanje je Parlament želel, da pride do razprave o sredstvih Unije in zlasti o tem, ali ima lahko Unija lastna sredstva, neodvisna od prispevkov držav članic. Svet je bil sprva neomajen, toda na koncu je popustil našim zakonitim zahtevam. Zato smo lahko drugi poslanci Evropskega parlamenta in jaz dali soglasje na ta proračun, katerega cilj je kratkoročen, vendar omogoča odpiranje novih možnosti za politike Unije v prihodnosti.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasoval sem za razrešnico za proračun za leto 2011. Ta proračun so okrepili novi postopki, opredeljeni v Lizbonski pogodbi. Ta dolga in težka pogajanja, da bi dosegli sporazum o proračunu za leto 2011 kažejo, da bomo z začetkom veljavnosti novih proračunskih načel prisiljeni najti racionalne institucionalne kompromise na najpomembnejših področjih politike EU. Prvič po uveljavitvi nove pogodbe je Evropski parlament izkoristil nove pristojnosti za polno sodelovanje pri sestavljanju proračuna Evropske unije. Neuspeh prvega poskusa sporazuma, ki bi zajel legitimne zahteve Evropskega parlamenta, je znak, da med institucijami še obstajajo nesoglasja, ki pa jih ne bi smelo biti, saj ovirajo učinkovito medinstitucionalno sodelovanje. Vse institucije EU se zavzemajo za čim bolj gladko sprejemanje sporazumov, ki so posebnega pomena za EU kot celoto in za njene državljane. Zato menim, da je treba v prihodnosti temeljito spremeniti načela delovanja samih institucij, vključitev Evropskega parlamenta v vse faze pogajanj, še zlasti pri sprejemanju proračuna, pa moramo obravnavati kot nujni pogoj za uresničevanje načela predstavniške demokracije.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija si mora zagotoviti proračun, ki je enakovreden njenim ciljem. Ne sme si dovoliti, da jo odnese kriza, temveč se mora spopasti z izzivi, ki ji pridejo na pot. Z Lizbonsko pogodbo se je Parlament izenačil s Svetom in uveljavil kot proaktivna sila. Glasoval sem za proračun za leto 2011, saj je naša dolžnost, da kot poslanci Evropskega parlamenta damo Evropi jasno politično usmeritev. Leta 2011 bo Evropa ohranila ciljno usmeritev svojih prednostnih nalog. Lahko bo popravila navzgor svoje finančne potrebe, da bo izvedla svoja nova pooblastila. Težkim gospodarskim razmeram navkljub je Parlament uspel pridobiti trdno zavezo držav članic.

Na predlog Parlamenta bo Komisija leta 2011 začela z razpravami o različnih vrstah lastnih sredstev, sredstev, ki jih Evropa potrebuje, da zagotovi svojo finančno avtonomnost v prihodnosti. Zelo pa sem zaskrbljen, ker Parlament ni našel soglasja o dodatnem financiranju, potrebnem za projekt „ITER“ od leta 2012 naprej. Termonuklearni poskusni reaktor, paradni projekt mednarodnih raziskav in evropske znanstvene dinamike, bi lahko koristil neporabljeni in presežni del proračuna za leto 2011.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Zatem, ko se je Parlament dobro izkazal v pogajanjih s Svetom o proračunu za leto 2011, o pogojih za pripravo naslednjega večletnega finančnega okvira in vprašanju o lastnih sredstvih Unije, je izgubil bitko. S sprejetjem proračuna za leto 2011 na delnem zasedanju decembra smo pokazali, da je imel Svet prav. Niso nas skrbeli zneski, temveč politične zahteve. Nismo pozabili naših sedem zahtev, sprejetih na prejšnjem delnem zasedanju. Pozitivno pa je, da bo Komisija predlog o lastnih sredstvih predložila tudi spomladi leta 2011. Parlament bo vključen v to razpravo in v tiste razprave, ki so potrebne za pripravo finančnih perspektiv. Toda pogoje je treba opredeliti, zato se je boj za spoštovanje pravice soodločanja na tem področju šele začel.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) To, da je Parlament sprejel proračun EU za leto 2011, kaže, da je mogoče z dialogom med Komisijo in zakonodajnim organom urediti zadeve v obojestransko korist. Komisija je spoznala, da ima Evropski parlament zdaj večjo besedo pri financah Unije, in se je odločila, resda kasneje, da bo te razmere spoštovala. V praksi ostaja proračun v mejah, ki jih je določil Svet, toda obenem zajema nekatere prednostne naloge zakonodajnega organa. Preden je bil dosežen sporazum, smo bili v nenavadnem položaju, saj smo imele raznolike strategije in programe, ki sploh niso bili vključeni v proračunske napovedi za naslednje leto. Te strategije in programi ne morejo kar ostati na papirju, saj bi le poudarili neskladnost in pomanjkanje zaupanja v ukrepe, ki jih sprejme sama Evropska unija.

Jasno je, da ne moremo razviti programov, ki podpirajo mlade, inovacije in raziskave, ter ne moremo trditi, da smo aktiven akter v svetovni zunanji politiki, če nimamo sredstev, namenjenih za financiranje vseh teh načrtov. Parlament je pred Svetom uspešno zagovarjal potrebo po izvajanju rednih ocen koristi nove zakonodaje in njenega financiranja. Kot predstavniki, ki so jih izvolili neposredno državljani Evropske unije, moramo davkoplačevalcem pokazati, da se njihov denar dobro rabi.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljna sem s proračunom, ki je bil odobren danes, saj ohranja prednostne smeri, ki jih je sprejel Parlament oktobra in ki krepijo ključna področja, kot so izobraževanje, mladi, raziskave in inovacije. Ključno je, da se EU zagotovi trajnosten proračun, ki ga je mogoče izvajati v celoti in na predvidljiv način od začetka finančnega leta, v nasprotju s sistemom začasnih dvanajstin, ki bi ogrozile izvajanje njenih politik. Ravno tako pomembno si je prizadevati za proračun, ki je vizionarski v času krize in ki krepi področja, ki prispevajo h gospodarski rasti ter številnejšim in boljšim delovnim mestom, na primer znanost in inovacije. Samo z velikopoteznim proračunom bo v Evropi mogoča oživitev gospodarstva.

  Frédéric Daerden (S&D), v pisni obliki. – (FR) Proračun za leto 2011 je bil izglasovan z odgovornostjo, grenkobo in prepričanjem. Odgovornost: Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu je prevzela svojo odgovornost s tem, ko je glasovala za ta proračun, da bi se izognila institucionalni slepi ulici in zatekanju k sistemu začasnih dvanajstin. Grenkoba: soodločanje o proračunskih zadevah je izgubljena bitka. Kljub priznanjem Parlamenta so nekatere države članice, ki v nasprotju z mano ne verjamejo v dodano vrednost evropskega proračuna, ostale neprožne. Prepričanje: prihodnost Unije je odvisna od novih lastnih sredstev in davka na finančne transakcije. Potrebujemo Komisijo in potrebujemo njeno predanost temu, če želimo, da ta temeljni cilj postane realnost. Potrebujemo olajševanje trgovine in prometa ter tudi proračun za leto 2011, zato sem se vzdržal glasovanja o spremembi, ki so jo glede te zadeve ponovno vložili Zeleni in ki je bila simbolična, vendar neodgovorna. Olajševanje trgovine in prometa je preveč pomembna tema, da bi se je lotili površno v okviru političnih strategij za vlaganje sprememb s strani neavtorjev, katerih proračunska postavka znaša nič. Prvotna socialistična sprememba naj bi to razpravo med proračunskim postopkom premaknila naprej, če pa bi bila sprejeta danes, bi to pomenilo, da smo izbrali Unijo brez proračuna.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za proračun, ki ni skoraj nič večji kot leta 2010, da bi pokazali, da lahko Parlament ravna zrelo in odgovorno v okviru gospodarske krize, ki hromi nacionalne vlade. Ni prav povečevati proračuna za leto 2011 v času, ko večina držav članic stopa v obdobje strogega proračunskega nadzora. Vesela sem, da so trda pogajanja med različnimi institucijami o tej zadevi privedla do kompromisa in da smo se izognili proračunski krizi za leto 2011.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o novem predlogu proračuna za leto 2011, ker krepi financiranje na področjih, ki jih je Evropski parlament opredelil kot prednostne naloge, namreč izobraževanje, inovacije, konkurenčnost in kohezija za rast in zaposlovanje kot tudi ohranjanje in upravljanje naravnih virov.

  Göran Färm (S&D), v pisni obliki. − (SV) Švedski socialni demokrati smo danes glasovali za predlog splošnega proračuna Evropske unije za finančno leto 2011. Proračun je omejen, vendar vsebuje tudi pomembne naložbe v raziskave, pobude za mlade in potrebne pobude za pomoč za Palestino, obenem pa omogoča ustanovitev nove Evropske službe za zunanje delovanje EU in novih organov za finančni nadzor.

Vendar smo se vzdržali glasovanja o besedilu in predlaganih proračunskih postavkah glede novih lastnih sredstev za EU. Smo za revizijo sistema lastnih sredstev in pregled davka na finančne transakcije, vendar verjamemo, da imamo trenutno premalo informacij, da bi lahko oblikovali podrobno stališče o tej zadevi.

Radi bi poudarili, da mora biti novi sistem za prihodke EU ne glede na obliko, ki jo utegne imeti, proračunsko nevtralen in mora spoštovati pristojnost držav članic na področju obdavčevanja.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Proračun za leto 2011 bo prvi proračun Unije, o katerem se bo dogovorilo po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Čeprav ta sporazum, sklenjen v okviru novega postopka soodločanja, ne obravnava vseh pomislekov Evropskega parlamenta, predstavlja podlago za skupni dogovor o proračunskih prednostnih nalogah Unije. Glede na nove izzive, s katerimi se spopada Unija, je postalo ključno, da ima Komisija instrument, ki ji omogoča uvedbo sprememb v proračun, kadar so sredstva, namenjena za dosego strateških ciljev, nezadostna, namreč v okviru prednostnih nalog, oblikovanih v strategiji EU 2020.

Enako bo naloga Evropskega parlamenta in Sveta poiskati skupno stališče za hiter in učinkovit odziv z ustvarjanjem pogojev za bolj enakopravno in konkurenčno Unijo, ki bo kos novim izzivom.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izid razprave o proračunu za leto 2011 je bil predvidljiv, če upoštevamo odgovornosti Sveta in glavne politične skupine v tem parlamentu, bodisi pri opredelitvi in sprejemu obstoječega večletnega finančnega okvira ali odobritvi naslednjih proračunov, ki jih bo moral pokrivati.

Vendar ta sporazum ne odpravlja, temveč dejansko krepi številne razloge, zaradi katerih smo lahko kritični do tega proračuna, ki smo ga pustili tu. Glede na poslabšanje gospodarske in socialne krize, brezposelnost in življenjske pogoje milijonov ljudi – k čemur v veliki meri prispevajo načrti za pravi socialni terorizem, ki jih namerava EU naložiti državam članicam – bomo vsi ponovno ugotovili, kaj je pravi pomen tako zelo opevane evropske solidarnosti: proračun, ki ne presega 1 % bruto nacionalnega dohodka (BND) Skupnosti in ne more izvajati svoje funkcije prerazporeditve bogastva niti zagotoviti gospodarske in socialne kohezije, kar bo nedvomno poudarilo škodljive učinke politik, ki jih izvaja EU. Ponovno pravimo, da obstaja alternativa temu proračunu, alternativa, ki ni le možna, ampak zares potrebna. Alternativa, ki bi zajemala znatno okrepitev proračuna Skupnosti na podlagi poštenih prispevkov držav članic v skladu z njihovim BND.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Pozdravljam sporazum med Evropskim parlamentom in vladami 27 držav članic, zlasti zato, ker bo prišlo do zaostanka pri plačilih irskim kmetom naslednje leto, če tega sporazuma ne bo.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Zaradi nevarnosti uvedbe začasnega proračuna za leto 2011 sta Evropski parlament in Svet Evropske unije okrepila razprave, katerih rezultat – predlog proračuna, o katerem smo danes glasovali – se lahko šteje za pragmatičen kompromis. Pogajanja institucij so privedla do vključitve večine predlogov, ki jih je zagovarjal Parlament. Pridobili smo zagotovilo Sveta, da je pripravljen sodelovati med oblikovanjem finančnega okvira za obdobje 2014–2020, s katerim bodo v praksi izpolnjene določbe Lizbonske pogodbe. Parlament je o tej zadevi dosegel sporazum tudi s predsedniki vlad Madžarske, Poljske, Danske in Cipra, z drugimi besedami, s tistimi državami članicami, ki bodo v naslednjih dveh letih predsedovale Svetu EU. Zadovoljni smo tudi z odločitvijo Sveta, da bo ohranil mehanizem prilagodljivosti v proračunu Evropske unije na stopnji 0,03 % BDP EU. Ta sredstva bodo omogočila financiranje ključnih izdatkov, ki niso bili predvideni med pogajanji o prejšnjem finančnem okviru, kot sta na primer Evropska služba za zunanje delovanje in sistem Galileo. Parlament je popustil s tem, ko je prestavil razpravo o prihodnjih virih sredstev za Evropsko unijo, k čemur je pozivala tudi Evropska komisija. Zamisel, da ne bi bili obvezni nacionalni prispevki v proračun Unije, je bila zatrta z odločnim nasprotovanjem skupine držav članic, ki so se bale odziva javnosti. K tej razpravi se bomo nedvomno vrnili poleti leta 2011, ko bo Komisija predstavila več novih možnosti za financiranje EU.

  Julie Girling (ECR), v pisni obliki. − (v imenu delegacije konzervativcev Združenega kraljestva) Konzervativci Združenega kraljestva smo danes glasovali proti 2,9-odstotnemu povečanju proračuna, ker menimo, da ob tem, ko prestolnice držav iščejo načine za zmanjšanje svojih primanjkljajev ali izboljšanje davčnega položaja, ni primerno, da poslanci Evropskega parlamenta zahtevajo večjo evropsko porabo. Proračun EU se ne more, kot trdijo nekateri poslanci Evropskega parlamenta, uporabiti kot dopolnitev nacionalnih proračunov v času varčevanja; namesto tega bi moral odražati težke razmere, v katerih so se znašle države članice EU. Zato smo konzervativci prvotno vložili spremembo, ki poziva k dolgoročni zamrznitvi plačil na ravni leta 2010, kar bi v veliki meri zagotovilo državljanom, da si EU po svojih močeh prizadeva obvladati dolgoročno porabo in ji zagotoviti bolj trajnostno osnovo.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Današnje sprejetje proračuna za leto 2011 je poudarilo dvojen neuspeh Evropskega parlamenta. Proračun, ki ga je sprejel, je premajhen: +2,91 %, kar je bistveno manj kot ob prvi obravnavi (+6 %) in kot je sprva predlagala Komisija (+5,8 %). Sprejeti zneski so točno taki, kot so bili predlagani in Svetu ne dajejo nobenega pravega prostora za pogajanje in komajda kaj upanja, da se bo mogoče pogajati o prihodnjih proračunih. Vse od izvedbe Lizbonske pogodbe je Parlament soodločal s Svetom o proračunskih zadevah: ker do zdaj še nimamo nobene točne zaveze o tem, kakšna bo vloga nas, poslancev Evropskega parlamenta, pri pripravi naslednjega finančnega okvira in o nujnem razmisleku o naših lastnih sredstvih, tvegamo, da bomo Svetu dovolili, da postane vladar prihodnosti evropskega projekta. Glede na stališče nekaterih držav članic obstaja realno tveganje, da bo ta projekt neuspešen. Najbolj pa sem osupla nad odnosom evropske desnice, saj je bila na začetku več kot odločena opustiti pogajanja, čim so zazvonili telefoni z voditelji držav ali vlad na drugi strani. Vsak se bo sam odločil o politični doslednosti takšnega preobrata.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Pozdravljam sprejetje proračuna EU za leto 2011 z veliko večino glasov. Sporazum, dosežen med Evropskim parlamentom in Svetom EU, je omogočil, da smo se izognili uporabi začasnega proračuna – kar bi lahko spodkopalo izvajanje kohezijske in kmetijske politike EU. To je dobra novca predvsem za poljske lokalne ravni države, kmete in poslovneže, ki v vse večjem številu uporabljajo sredstva Unije, kajti kljub gospodarski krizi se bodo plačila povečala za 2,91 % glede na leto 2010. Vesela sem tudi zaradi povečanja sredstev za prednostna področja, ki jih je sprejel Parlament, med drugim za mlade, izobraževanje, raziskave in inovacije.

  Constance Le Grip (PPE) , v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za novi proračun in vesela sem, da so evropske institucije končno našle skupen jezik. S tem glasovanjem namerava Evropski parlament zagotoviti Evropski uniji stabilen proračun, ki ga bo mogoče uvesti takoj na začetku leta 2011, tako da ne bo treba uporabiti sistema začasnih dvanajstin, ki bi ogrozil izvajanje mnogih evropskih politik. Vendar pa obžalujem pomanjkanje prožnosti, ki ga prinaša ta proračun, kot tudi izbiro nekaterih političnih skupin, zlasti socialistov, da ogrozijo ITER, edini temeljni dolgoročni raziskovalni projekt, v katerem ima Evropska unija vodilno vlogo, z odlaganjem glasovanja o njegovem financiranju. S tem, ko so se socialisti odpovedali 600 milijonom EUR posojil za financiranje ITER v razmerah krize, kjer so javna evropska sredstva pomanjkljiva, so pokazali svojo neodgovornost in nedoslednost ter ogrozili strateški projekt, ki ustvarja delovna mesta.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Vesela sem, da sta bila kljub mnogim zapletom mogoča dogovor in sprejetje proračuna EU za leto 2011 po spremembah, ki jih je uvedel Sveta. To je zelo pomembno, ne le zato, ker smo se izognili začasnemu proračunu, temveč predvsem zato, ker smo lahko prepričani o programiranju izdatkov, povezanih s kohezijsko politiko, kar je izjemno pomembno za prebivalce EU in predvsem za upravičence sredstev Unije. Poleg tega bi rada poudarila, da so se sredstva za kohezijsko politiko povečala za 10 %. Pomembno je, da smo dosegli političen sporazum. S tem smo dokazali evropsko solidarnost in to nam zdaj daje finančno stabilnost v letu 2011.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Danes sem glasovala za proračun za leto 2011. Po dolgotrajnih pogajanjih smo uspeli doseči sporazum, s katerim je Parlament zadovoljen. Dejansko Parlament čaka na izvedbo določb Lizbonske pogodbe. Pogodba vsebuje določbe o vključitvi naše institucije v pogajanja o naslednjem dolgoročnem proračunu in to spremembo je treba sprejeti na vseh ravneh. Poleg tega je želel Parlament ohraniti nekaj rezerv v proračunu za leto 2011. Tak primer je znesek 425 000 EUR, ki je v proračunu za leto 2011 namenjen za Evropsko policijsko akademijo (CEPOL) in se lahko zdaj sprosti le pod določenimi pogoji. Ker Parlament ni podprl izvajanja proračuna agencije, bo slednja torej morala izvesti priporočila poslancev Evropskega parlamenta, da bo mogoče sprejeti odločitev o polni dodelitvi proračuna CEPOL v letu 2011.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Proračun za leto 2011, prvi, ki ga je Parlament smel podrobno preučiti, samo dokazuje, kako malo vpliva ima naš organ. Nezadovoljen s potrjevanjem neoliberalnih protireform in delom za finančne trge namesto za državljane, ki so ga izvolili, gre celo tako daleč, da vrže puško v koruzo, ker naj bi bilo to nujno. Ne bom pripomogel k temu podlemu ravnanju s svojim glasovanjem.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po intenzivnih pogajanjih je bilo končno mogoče doseči sporazum o proračunu za leto 2011; proračun ni bil idealen, vendar je kljub vsemu dokument, ki bo omogočil, da se dosežejo cilji, ki jih predlaga EU. Ta proračun Skupnosti za leto 2011, sprejet danes na delnem zasedanju, krepi sredstva za prednostne naloge, ki jih je opredelil Evropski parlament, kot so izobraževanje, inovacije in mirovni proces na Bližjem vzhodu in v Palestini.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − Če upoštevamo nešteto birokratov v Evropskem parlamentu kot tudi Evropski komisiji, se je Evropska skupnost s to resolucijo približala dobro premišljeni in učinkoviti porazdelitvi sredstev ES. Pozorno sem pregledal druge izjave v poročilu in z veseljem ugotavljam, da se nekatere osebe v Parlamentu zavedajo, da je treba denar porabiti pravi čas, ne ko je prepozno. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Kot pri zadnjem predlogu o povečanju proračuna za leto 2011 sem moral tudi temu nasprotovati v interesu državljanov Evrope. Nemogoče je razumeti, kako si lahko EU privošči povečanje proračuna, medtem ko se povsod po Evropi uvajajo varčevalni programi. Zadnje povečanje se utemeljuje z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in novimi institucijami, ki so se ob tem ustanovile, kot je Evropska služba za zunanje delovanje. Avstrijska svobodnjaška stranka je z veliko previdnostjo glasovala proti Lizbonski pogodbi, ki je sicer prinesla nekaj koristi, vendar je predvsem povzročila več birokracije in višje stroške za državljane. Zato sem nasprotoval proračunu za leto 2011.

  Elisabeth Morin-Chartier (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podpiram glasovanje Evropskega parlamenta v sredo, 15. decembra 2010, na katerem je po razpravi, ki je potekala v torek, sprejel proračun za leto 2011 med svojim zasedanjem v Strasbourgu. Sprejeti proračun zajema več sredstev za večino prednostnih nalog, ki jih je opredelil Parlament, obenem pa spoštuje splošne omejitve, ki jih je določil Svet. Med pogajanji o letošnjem proračunu so moji kolegi poslanci Evropskega parlamenta sklenili sporazume tudi s Svetom in Komisijo o številnih političnih zahtevah glede proračuna.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Predlog proračuna, ki ga je spremenil Evropski svet, ne odraža povsem potreb in zahtev, ki jih je opredelil Parlament, toda Evropska unija ne more biti brez sprejetega proračuna v prvih mesecih leta 2011. Zato so na tristranskih pogovorih 6. decembra Komisija, Svet in Parlament našli pravi kompromis za proračun, ki ga je mogoče izvajati v celoti od samega začetka finančnega leta 2011. Glasoval sem za, kajti odgovorno stališče je skladno s prizadevanji Parlamenta, da državljanom in Uniji zagotovi ustrezna finančna sredstva, kot potrjuje sprejetje skupne izjave o odobritvah plačil.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker sem bila mnenja, da je bil kljub temu, da predlog proračuna, ki ga je spremenil Svet, ne izpolnjuje povsem dejanske potrebe Unije po proračunu, ki je trajnosten, skladen in učinkovit, dosežen cilj Parlamenta, da Uniji zagotovi proračun, ki ga je mogoče izvajati v celoti in na predvidljiv način od samega začetka finančnega leta.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za resolucijo Parlamenta, ker sem se strinjal, da je bil kljub temu, da predlog proračuna, ki ga je spremenil Svet, ne izpolnjuje povsem dejanske potrebe Unije po proračunu, ki je trajnosten, skladen in učinkovit, cilj Parlamenta ta, da Uniji zagotovi proračun, ki ga je mogoče izvajati v celoti in na predvidljiv način od samega začetka finančnega leta.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Prejšnji mesec je bil zelo poseben trenutek, ko so vse politične skupine opravile svojo nalogo, da so dosegle političen sporazum o prihodnjem financiranju EU, ki presega proračun za leto 2011. Tako so po vsem direndaju, ki so ga povzročile med pogajanji, tri glavne politične skupine v zaključnem delu popustile. Evropski parlament je kljub izvajanju svojih novih pooblastil ravno zamudil priložnost, da se uveljavi v vlogi nosilca odločanja o proračunskih zadevah. Pismo belgijskega predsednika vlade, ki nam ga je pokazalo belgijsko predsedstvo in ki jamči, da se bo pogodba spoštovala (!) in da bo parlament vključen v prihodnje razprave, ne daje nobenega zagotovila o dobrem političnem izidu. Naše glasovanje odraža to zgrešeno priložnost in klavzulo „rendez-vous“, ki bo sledila.

Najboljši instrument, da se to doseže, je z uporabo enake metode kot pri Konvenciji združiti evropske in nacionalne parlamente, nacionalne vlade in Evropsko komisijo. Kar pa zadeva mega projekt ITER, ki potrebuje in bo še naprej potreboval oderuško veliko sredstev, nam ni žal, da je bil odložen. Ponovno bomo poskusili dokazati, kako finančno potraten je, čim se vrne na mizo Odbora EP za proračun.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sprejeli bomo proračun Evropske unije za leto 2011, kar bomo prvič storili v skladu z novim režimom Lizbonske pogodbe. Zadovoljen sem s potrditvijo vloge Evropskega parlamenta v tej zadevi in podpiram glavne prednostne naloge, izpostavljene v dokumentu, o katerem glasujemo danes. V letu 2011 je treba posebno pozornost posvetiti temi mladi, izobraževanje in mobilnost, prednostni nalogi, ki se upošteva v vseh razdelkih proračuna. Vlagati moramo v naše mlade in v usposabljanje vseh evropskih državljanov, namreč prek programov vseživljenjskega učenja, Erasmus Mundus in Eures.

Prav tako je ključno spodbujanje naložb v raziskave in inovacije ter vloge malih in srednje velikih podjetij kot gonilne sile bolj dinamičnega gospodarstva. Glede na pomen kohezijske politike, ki je prevladujoč element vseh evropskih politik, pozdravljam dejstvo, da se namerava vključiti v dokument, ki je ključen za uspešno izvajanje te politike. Zaradi naštetih razlogov in ker menim, da Evropska unija prestaja obdobje, ki terja več prizadevanj, da bi Evropa postala močnejša in konkurenčnejša, obenem pa ohranila potrebo po okrepitvi medinstitucionalnega dialoga, glasujem za predlog, ki ga je predstavil Parlament.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. − (DE) Glasoval sem za poročilo. V pogajanjih s Svetom je Parlament pokazal zobe. Lansko leto je v okviru Lizbonske pogodbe Svet znatno popustil Parlamentu. V tej odločitvi o proračunu se je Parlament približal stališču Sveta. Zdi se, da je kompromis izvedljiv.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. − Odločitev o proračunu za leto 2011 je bila sprejeta v težkem in nestabilnem času. V času, ko smo priča, kako se proračuni držav članic znatno zmanjšujejo, je še bolj kot kdaj prej pomembno zagotoviti, da Evropa zagotavlja sredstva za obvladovanje učinkov krize. Koristi financiranja EU so opazne v mojem celotnem volilnem okrožju in zagotavljajo pomoč tistim, ki jih bo prizadela zdajšnja uničujoča politika, ki se izvaja v Združenem kraljestvu.

Toda z nekaterimi deli proračuna se ne strinjam. Menim, na primer, da ni primerno glasovati za potratne kmetijske subvencije in povečanje izdatkov za reprezentanco. Mislim, da je v tem negotovem gospodarskem času pomembno pokazati samodisciplino pri porabi. Zato sem se odločil, da se vzdržim glasovanja o proračunu za leto 2011.

  Glenis Willmott (S&D), v pisni obliki. − Laburistični poslanci Evropskega parlamenta smo glasovali proti proračunskemu svežnju, saj menimo, da v času, ko se domača javna poraba tako zelo zmanjšuje, ni primerno povečati proračuna EU.

Vsekakor ne podpiramo načina, na katerega mnoge vlade postavljajo na kocko svoja gospodarstva s tem, ko klestijo javno porabo. Toda to ne pomeni, da bi morali avtomatično podpreti povečanje skupne porabe Evropske unije.

Naslednje leto bo EU opravljala veliko pomembnega dela, v mnogih primerih bo nudila pomoč tistim področjem, ki jih bo domače zmanjšanje najbolj prizadelo. Toda če so potrebni novi odhodki, smo prepričani, da bi bilo mogoče nekje prihraniti, da bi zagotovili sredstva za pomembne projekte.

Glede na zdajšnji pritisk na domača gospodarstva bi lahko bila ta proračunska pogajanja priložnost, da prepričamo voditelje EU, da se spopadejo s potratnimi odhodki EU na področjih, kot so kmetijske subvencije, ki pogosto spodkopavajo gospodarstva prav tistih držav, ki jim je namenjen proračun EU za mednarodno pomoč. Toda v tem proračunskem svežnju so omenjene subvencije tako rekoč nespremenjene.

Glede na to laburistični poslanci Evropskega parlamenta nismo mogli podpreti povečanja proračuna EU.

Poročilo: Barbara Matera (A7-0353/2010)

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da je Nizozemska zaprosila za pomoč v zvezi s 613 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki delujeta v panogi, razvrščeni v oddelek 46 NACE (revizija 2) (trgovina na debelo, razen z motornimi vozili), v nizozemski regiji Severna Holandija na ravni NUTS II, sem glasovala za resolucijo, ker se strinjam s predlogom Evropske komisije in spremembami tega predloga, ki jih je predlagal Evropski parlament. Strinjam se tudi, da bi morali delovanje in dodano vrednost Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006, pri vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira 2007–2013.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomoč presežnim delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi prestrukturiranja in selitve proizvodnje, mora biti dinamična in prožna, da bi se lahko hitro in učinkovito izvršila. Zaradi strukturnih sprememb v mednarodni trgovini je pomembno, da lahko evropsko gospodarstvo hitro izvaja instrumente v podporo delavcem, ki so jih te spremembe prizadele, ter da jim omogoči pridobitev znanj in sposobnosti, da se hitro ponovno vključijo na trg dela. Finančno pomoč je zato treba odobravati individualno. Treba je tudi poudariti, da ta pomoč ne more nadomestiti ukrepov, za katere so običajno odgovorna podjetja, niti ni namenjena financiranju in prestrukturiranju podjetij. Upoštevajoč dejstvo, da je Nizozemska zaprosila za pomoč v zvezi s 613 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki delujeta v panogi, razvrščeni v oddelek 18 NACE (revizija 2) (trgovina na debelo, razen z motornimi vozili), v nizozemski regiji Severna Holandija, glasujem za to poročilo ali, če povem drugače, za to, da se ESPG uporabi za pomoč Nizozemski.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Finančna in gospodarska kriza, ki jo prestajamo, je skupaj z nenehnimi spremembami na trgu dela, ki jih je povzročila drugačna struktura mednarodne trgovine, privedla do neštetih žrtev brezposelnosti, ki je v mnogih primerih dolgoročna. Za odziv na takšne razmere je bil ustanovljen Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji. V tem primeru govorimo o uporabi nekoliko več kot dveh milijonov petsto tisoč evrov za Nizozemsko v podporo 613 presežnim delavcem v dveh trgovskih in maloprodajnih podjetjih med 1. majem 2009 in 31. januarjem 2010. Glasoval sem za, ker je Komisija med preučevanjem te vloge menila, da je ustrezna in izpolnjuje določene pogoje, ter priporoča, da se odobri.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi socialnega vpliva svetovne gospodarske krize, ki je še zlasti vplivala na zaposlovanje, je ustrezna uporaba Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji ključnega pomena za lajšanje stiske številnih evropskih državljanov in družin, saj prispeva k njihovi ponovni vključitvi v družbo in poklicnemu razvoju, obenem pa zagotavlja nova sredstva za izpolnjevanje potreb podjetij in krepitev gospodarstva. V tem okviru se predlaga ta načrt za pomoč Nizozemski v zvezi s 613 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki delujeta v panogi, razvrščeni v oddelek 46 NACE (revizija 2) (trgovina na debelo, razen z motornimi vozili), v nizozemski regiji Severna Holandija na ravni NUTS II. Zato upam, da bodo evropske institucije okrepile svojo zavezo k izvajanju ukrepov, ki pospešujejo in izboljšujejo stopnje uporabe tako pomembnega vira, kot je ESPG, katerega trenutna uporaba je na zelo nizki ravni. Letos se je zaprosilo za samo 11 % od 500 milijonov EUR, ki so na voljo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji sodi v ta okvir. Ta podpora je ključna za pomoč brezposelnim in žrtvam selitve podjetij, do katerih prihaja v dobi globalizacije. Seli se čedalje večje število podjetij, ki izkoriščajo nižje stroške dela v številnih državah, predvsem na Kitajskem in v Indiji, kar povzroča škodo v državah, ki spoštujejo pravice delavcev. Cilj ESPG je pomagati delavcem, ki so žrtve selitve podjetij, in je temeljnega pomena pri olajšanju dostopa do nove zaposlitve. V preteklosti so ESPG že uporabile druge države EU, zato je prav, da odobrimo pomoč tudi Nizozemski, ki je vložila vlogo v zvezi s 613 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki delujeta v panogi, razvrščeni v oddelek 46 NACE (revizija 2) (trgovina na debelo, razen z motornimi vozili), v nizozemski regiji Severna Holandija na ravni NUTS II.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Zaposlenim, ki so izgubili zaposlitev zaradi gospodarske in finančne krize, bi morali dati priložnost, da se hitro vrnejo v svet dela. Države članice so dolžne sprejeti ustrezne ukrepe, da podprejo te ljudi. Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji nudi Sredstva za ta namen, za katera lahko zaprosijo države članice. Glasujem za poročilo, saj je Nizozemska povsem upravičena do uporabe sredstev sklada in je izpolnila vse pogoje.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da je Nizozemska zaprosila za pomoč v zvezi s 613 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki delujeta v panogi, razvrščeni v oddelek 46 NACE (revizija 2) (trgovina na debelo, razen z motornimi vozili), v nizozemski regiji Severna Holandija na ravni NUTS II, sem glasovala za resolucijo, ker se strinjam s predlogom Evropske komisije in spremembami tega predloga, ki jih je vložil Evropski parlament.

Strinjam se tudi z naslednjim:

- ESPG bi moral nuditi podporo ponovnemu vključevanju posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in rada bi ponovno poudarila, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev;

- delovanje in dodano vrednost ESPG bi morali oceniti v okviru splošne ocene programov in različnih drugih instrumentov, vzpostavljenih z medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006;

Pozdravljam predlog Evropske komisije o oblikovanju alternativnega vira sredstev za neporabljena sredstva ESPG v odgovor na ponavljajoče se izjave Evropskega parlamenta, da je treba opredeliti ustrezne proračunske mehanizme za prenos sredstev glede na to, da je bil ESPG oblikovan kot poseben in ločen instrument z lastnimi cilji in obdobji financiranja.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. − (IT) Povsem se strinjam s poročevalko gospo Matera, ki z veseljem ugotavlja, da Komisija po številnih zahtevah Evropskega parlamenta še vedno opredeljuje vire plačil, ki so alternativa neporabljenim sredstvom Evropskega socialnega sklada.

Prav tako se strinjam s poročevalko, da nadomestne rešitve, ki so bile izbrane v zadnjih primerih (proračunska vrstica za podporo podjetništvu in inovacijam), niso zadovoljive glede na resne pomanjkljivosti, s katerimi se sooča Komisija pri izvajanju programov za konkurenčnost in inovacije. V obdobju gospodarske krize bi bilo treba ta sredstva pravzaprav povečati. Zaradi tega poročevalka poziva Komisijo, naj tudi v prihodnje išče ustreznejše proračunske vrstice za plačila.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vloga za pomoč iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG), ki jo je vložila Nizozemska v zvezi s 613 presežnimi delavci v dveh podjetjih, ki delujeta v panogi, razvrščeni v oddelek 46 NACE (revizija 2) (trgovina na debelo, razen z motornimi vozili), v nizozemski regiji Severna Holandija na ravni NUTS II, izpolnjuje vsa zakonsko predpisana merila za upravičenost. Uredba (ES) št. 546/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 1927/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji je namreč začasno razširila področje delovanja ESGP, zato naj bi lahko posredoval tudi v takih okoliščinah, to je v primerih, ko neposredno zaradi svetovne gospodarske in finančne krize „v obdobju devetih mesecev izgubi delo vsaj 500 delavcev, še zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, v sektorju NACE 2 v eni regiji ali dveh sosednjih regijah po ravni NUTS II“. Zato sem glasoval za resolucijo in upam, da bodo sredstva iz ESPG prispevala k uspešni vključitvi teh delavcev na trg dela.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − S tem glasovanjem Evropski parlament: (1) od institucij zahteva, naj naredijo vse potrebno, da bi pospešile uporabo sredstev iz ESPG; (2) opozarja, da so institucije zavezane zagotoviti nemoten in hiter potek postopka za sprejetje sklepov o uporabi sredstev ESPG, ki zagotavljajo enkratno in časovno omejeno individualno podporo za delavce, ki so bili odpuščeni zaradi globalizacije ter finančne in gospodarske krize, ter poudarja vlogo, ki jo lahko ima ESPG pri ponovnem vključevanju odpuščenih delavcev na trg dela; (3) poudarja, da bi bilo treba v skladu s členom 6 uredbe ESPG zagotoviti, da se s sredstvi tega sklada podpira ponovno vključevanje posameznih presežnih delavcev v proces zaposlovanja in poudarja, da pomoč iz ESPG ne sme nadomestiti ukrepov, za katere so odgovorna podjetja na podlagi nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb, niti ukrepov za prestrukturiranje podjetij oziroma sektorjev.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za delavce v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT), odpuščene v regiji Severna Holandija na Nizozemskem.

Evropski sektor IKT so svetovna finančna in gospodarska kriza ter strukturne spremembe na svetovnem trgu IT zelo prizadele, zlasti zaradi selitve proizvodnje na Kitajsko in v Indijo, kar ponazarja tudi kazalnik IKT 5.

Kazalnik IKT 5 je povzetek glavnih rezultatov raziskav, povezanih s poslovnim ciklusom, stroški in proračuni, dodeljenimi sektorju IKT. Ta kazalnik za zahodno Evropo se je znižal s približno 160 v avgustu 2008 na približno 30 v aprilu 2009.

Nizozemska je pripravila usklajen sveženj posameznikom prilagojenih storitev za presežnih 613 delavcev, odpuščenih iz dveh podjetij, ki pripadata družbi Randstad, na primer svetovanje pri prehodu z enega delovnega mesta na drugo, vzpostavljanje centrov mobilnosti, zaposlovanje presežnih delavcev, zagotavljanje strokovnega usposabljanja in raziskovanje zaposljivosti. Skupni potrebni proračun je 3 934 055 EUR, Nizozemska pa je vlogo vložila 8. aprila 2010, da bi pridobila finančni prispevek iz ESPG v višini 2 557 135 EUR.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. − (DE) Glasoval sem za predlog poročila. Ponovno lahko pomagamo najti novo zaposlitev državljanom EU, ki so bili odpuščeni, ko je njihovo podjetje zašlo v težave.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. − (DE) Ta vloga je le ena od številnih vlog Nizozemske, ki smo jih pred kratkim odobrili v Odboru za proračun. Seveda sem glasovala za poročilo gospe Matere o uporabi sredstev Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (ESPG) za pomoč državljanom v Severni Holandiji, ki so bili odpuščeni. Namen ESPG je zagotoviti sredstva za pomoč posameznim državljanom, ki so izgubili zaposlitev zaradi globalizacije. Med pogajanji o proračunu zadnjih nekaj tednov je nizozemska vlada prekosila sama sebe s trmastim odzivom na zakonita stališča Evropskega parlamenta, ki je vedno pripravljen na kompromis. Na tej točki bi rada povedala, da se zdi, da je zaprositi za več deset milijonov evrov pomoči EU po eni strani, po drugi strani pa zavrniti zakonito razpravo o točkah, ki jih predloži Parlament, združljivo z nacionalnim dojemanjem politike.

Poročilo: Tadeusz Zwiefka (A7-0360/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ker menim, da mora biti v EU okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti. Menim, da bi morali biti predpisi EU na tem področju univerzalni. Z drugimi besedami, enotna kolizijska pravila EU lahko določijo katero koli veljavno pravo – udeležene države članice, neudeležene države članice ali pravo države, ki ni članica EU. Unija si je zadala cilj ohraniti in oblikovati območje svobode, varnosti in pravičnosti, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb, zato je treba, da se zakoncem omogoči, da svobodno izbirajo pravo, ki se uporablja in s katerim so tesno povezani, ali, če nimata možnosti izbire, da se to pravo uporablja za njuno razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti, to pravo uporabljati tudi, če ni pravo udeležene države članice. Zaradi vedno večje mobilnosti državljanov je potrebna večja prožnost in hkrati tudi večja pravna varnost, ki jo nova uredba EU lahko poveča.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. − (IT) Potreba po oblikovanju jasnega in celovitega pravnega okvira o pravu, ki velja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, izhaja iz nujne potrebe po reševanju težav, ki nastanejo pri „mednarodnih“ ločitvah. Do zdaj neskladja nacionalnih pravil niso bila v prid zaščiti enakih možnosti zakoncev niti niso ščitila največje koristi vpletenih otrok. Nasprotno, pomagala so spodbujati k tako imenovanemu „hitenju na sodišče“. Kot mediatorka Evropskega parlamenta za otroke, okrog katerih se prepirajo starši različne narodnosti, in na podlagi izkušenj, pridobljenih pri delu, ki sem ga izvajala, podpiram ta predlog uredbe o vzpostavitvi pravne varnosti zadevnih zakonskih parov in tudi zagotavljanju predvidljivosti in prožnosti.

Ena od novosti, ki jih vsebuje besedilo uredbe, je možnost posveta z družinskim mediatorjem pred, med in po postopku razveze. Ne le zato, ker ta posameznik veliko pripomore k seznanjanju zakonskega para o različnih oblikah in pogojih razveze in reševanju morebitnih sporov med njima, temveč tudi zato, ker ščiti pravice vpletenih otrok s tem, ko jim pomaga sprejeti ustrezne in soglasne odločitve, da zavarujejo blaginjo svojih potomcev.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kar zadeva izboljšanje skladnosti evropskih predpisov o zakonskih sporih, je težko doseči soglasje 27 držav. Na srečo lahko od uvedbe Amsterdamske pogodbe leta 1997 države članice, ki to želijo, skupaj dosežejo napredek na določenem področju z „okrepljenim sodelovanjem“, tako da se lahko oblikuje skupina vodilnih držav, ki bi Unijo premaknila naprej. Zaradi težav, ki jih imajo zakonski pari pri priznavanju njihovega statusa v Evropi, zlasti med postopkom razveze ali prenehanja življenjske skupnosti, so se nekatere države združile, da bi skupaj izboljšale usklajevanje nacionalnih predpisov. Zares se zavzemam za to, da bi se to okrepljeno sodelovanje, v katerega Francija želi biti vključena, izvajalo. Po mojem mnenju je ta pobuda v interesu združevanja Evropejcev na področju, ki zadeva vse nas in kjer je pravna varnost ključna. Zato sem glasovala za predlog uredbe o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja. V prihodnosti je treba to okrepljeno sodelovanje uporabiti tako pogosto, kot je treba.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. (ES) Glasovala sem za to poročilo, ker je namen uredbe zagotoviti pravno varnost za zakonske pare, kjer sta zakonca državljana različnih držav članic in želita razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti, in jim s tem zagotoviti predvidljivost in prožnost.

V tem pogledu je sprejeta pobuda korak naprej, vendar je obžalovanja vredno, da je bila zamujena priložnost, da se razširi področje uporabe na priznavanje zakonske zveze, razveljavitve, skrbništvo nad otroki in dediščino. Ravno tako ni zajet obstoj drugih vrst zvez, na primer istospolnih zakonskih zvez, ki so priznane v nekaterih državah članic.

Prav tako obžalovanja vredno pa je, da je samo 15 od 27 držav članic pripravljenih vzpostaviti okrepljeno sodelovanje, kar bo škodilo državljanom držav, ki tega ne bodo storile.

Zato upam in želim, da bo mogoče v prihodnosti razširiti področje uporabe in povečati število držav, ki se bodo vključile v okrepljeno sodelovanje: to dolgujejo državljanom, ki jih zastopajo.

  Vilija Blinkevièiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za poročilo Evropskega parlamenta o okrepljenem sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, ker je treba vzpostaviti jasno in izrecno pravno podlago, skladno s katero bi se uporabljala pravila, povezana z veljavnim pravom. Rada bi poudarila, da je eden od glavnih ciljev Evropske unije vzpostavitev in razvoj področja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zajamčeno svobodno gibanje oseb. Kar zadeva pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti zakoncev, ki imajo različno državljanstvo, so pravne razmere na evropski ravni zelo begajoče, saj ni jasno, katero pravo je treba uporabiti. To pogosto privede do hitenja na sodišče, ko eden od zakoncev vloži tožbo za razvezo pred drugim, s čimer zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, ki je po njegovem mnenju ugodnejši zanj. Rada bi poudarila, da bi morala nova predlagana uredba zagotoviti pravno varnost za zadevne zakonce ter predvidljivost in prožnost.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital gospodu Zwiefki, ker je pripravil to poročilo, ki ga podpiram. Namen tega ukrepa je vzpostaviti jasen in celovit pravni okvir v zakonodaji, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, z zagotovitvijo določene stopnje avtonomije strank. Raznolikost teh pravil v državah članicah lahko dejansko povzroči težave v primeru „mednarodnih“ razvez.

Poleg pravne negotovosti glede ugotavljanja, kateri zakon se uporablja v vsakem posameznem primeru, lahko pride tudi do hitenja na sodišče, ki naj bi zagotovilo, da postopek poteka skladno s pravom, ki bolj ščiti enega zakonca. Evropska unija mora zato omejiti ta tveganja in pomanjkljivosti z uvedbo možnosti, da stranki sporazumno izbereta pravo, ki se uporablja. Zato se strinjam, da je treba strankam zagotoviti poštene in točne informacije, ki jim omogočajo, da se čim hitreje seznanijo z možnostmi, ki so jim na voljo.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Lizbonska pogodba opredeljuje, da so lahko države članice zdaj udeležene v okrepljenem sodelovanju na področju svobode, varnosti in pravice ter, natančneje, na področju razveze in prenehanja življenjske skupnosti. Ta uredba opredeljuje okrepljeno sodelovanje med nekaterimi državami članicami (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Francija, Nemčija, Madžarska, Italija, Latvija, Luksemburg, Malta, Portugalska, Romunija, Slovenija in Španija). Glavni cilj je izključiti vsako diskriminacijo na podlagi spola, zagotoviti enake možnosti za oba zakonca in postaviti v ospredje koristi otroka. Zakonca pogosto „tekmujeta“, kateri bo vložil tožbo za razvezo pred drugim, s čimer zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, ki bolj ščiti njegove interese. Namen te uredbe je izboljšati pravno varnost zadevnih zakoncev in obenem zajamčiti predvidljivost in prožnost postopka. Podprla sem uredbo, čeprav trenutno ne zadeva Češke republike. Na splošno menim, da bo uvedba te uredbe predstavljala dober zgled za druge države članice, vključno s Češko republiko. V prihodnosti bi se druge države članice lahko pridružile uredbi in imele korist od izkušenj držav članic, ki so utrle pot.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Ta predlog ne zagovarja usklajevanja materialnega prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, temveč oblikovanje usklajenih pravil za reševanje mednarodnih sporov glede pristojnosti. To pomeni, da moramo delovati v okviru mednarodnega zasebnega prava in ne v okviru materialnega okvira družinskega prava, v katerem bo imela vsaka država še naprej lastne zakone.

Zato ne smemo pozabiti, na primer, da s spremembo člena 7a predlagana uredba ne zavezuje države, da prizna zakonsko zvezo – četudi samo za namen njenega prenehanja – kot akt, ki ga njena zakonodaja ne priznava kot takega ali bi bil v nasprotju z načelom subsidiarnosti. Toda to ne bo moglo omejiti pravic oseb, katerih zveza v državi ni priznana, za kar je treba poiskati kompromisno rešitev.

Glede na zgoraj povedano lahko določbo o večji pravni varnosti z vidika reševanja sporov mednarodne pristojnosti v okviru družinskega prava, zlasti glede razveze zakona in prenehanja življenjske skupnosti, razumem samo kot pomemben korak k oblikovanju okolja svobode in pravice, v katerem je svoboda gibanja oseb realnost.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vesel sem zaradi sprejetja tega poročila, ki naj bi zakoncem, ki so državljani različnih držav članic ali ki ne prebivajo v svoji državi, omogočil, da bodo lahko izbrali pravo, ki se bo uporabljalo za njihovo razvezo.

Leta 2007 je bilo v EU odobrenih milijon razvez, od tega je bilo 13 % zakonskih parov, kjer imata zakonca različno državljanstvo. V teh postopkih so evropski državljani naleteli na pravne težave, ki so vplivale na njihovo ločitev.

Rad bi poudaril, da Portugalska sodeluje v postopku okrepljenega sodelovanja, ki bi omogočil napredek na tem področju, ki ga blokira Svet.

Poudaril bi, da to poročilo ne sme obvezovati države članice, da prizna zakonsko zvezo – četudi samo za namen njenega prenehanja – kot akt, ki ga njena zakonodaja ne priznava kot takega ali bi bil v nasprotju z načelom subsidiarnosti.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Rada bi čestitala poročevalcu, ker je tako temeljito obdelal tako težko temo, kot je izbira prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti. Kako občutljiva je lahko ta tema, dokazuje dejstvo, da je Rim III prvi primer okrepljenega sodelovanja v zgodovini EU, ki se izvaja skladno s postopki, določenimi v pogodbah. Ozemeljsko področje veljavnosti uredbe bo torej omejeno na 14 izmed 27 držav članic EU. Poljska ni ena izmed njih. Mislim, da bo z uvedbo načela, ki strankam omogoča, da izberejo, katero pravo se uporablja za razvezo, uredba Rim III prispevala k večji pravni predvidljivosti in varnosti. Toda upoštevajoč omejeni obseg te uredbe – nanašala se bo samo na mednarodno razvezo – je ključno tudi odgovoriti na vprašanje, katero sodišče je pristojno v določenem primeru.

Ta težava je predmet druge uredbe EU – Bruselj IIa. Zato se strinjam s poročevalcem, da je nujno čim prej revidirati to uredbo, da se uvede pravilo forum necessitatis. To bo odpravilo bojazen mnogih držav članic, da bodo njihova sodišča prisiljena odločati o razvezah zakonskih parov, ki jih njihov pravni sistem ne šteje za poročene, to pa jih bo spodbudilo k sprejetju splošnih evropskih načel na področju mednarodne razveze, kar bo nedvomno olajšalo življenje številnih državljanov EU.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Če zakonca z različnim državljanstvom ali zakonca, ki nimata prebivališča v isti državi članici, načrtujeta razvezo, bi morala vedeti, katero sodišče je pristojno in v kateri državi. Od zdaj naprej bodo takšni zakonci lahko kmalu izbirali, kateri pravni sistem Evropske unije se bo uporabljal za njihovo razvezo. Še en poseben korak naprej je postopno oblikovanje „skupnega evropskega pravnega prostora“, ki se uporablja neposredno v vsakodnevnem življenju vsakega od nas. Pozdravljam sprejetje tega poročila in prvo uporabo tako imenovanega postopka okrepljenega sodelovanja, vendar obžalujem, da je bilo treba uporabiti ta postopek in da dogovora niso dosegle vse države članice EU. Upam, da se bodo druge države članice kmalu pridružile temu sodelovanju.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Češka republika je zastopana v Evropskem parlamentu. Češka republika se ni pridružila mehanizmu za okrepljeno sodelovanje na področju združljivosti predpisov, ki veljajo za kolizijo zakonov. To pa zato, ker se ji predlog uredbe ne zdi potreben ukrep za ustrezno delovanje notranjega trga. Podobno se zdi Češki republiki uredba vprašljiva z vidika načela subsidiarnosti, saj ne nudi nobene dodane vrednosti, ki bi opravičila kršitev nacionalnih določb družinskega prava držav članic. Češka republika meni tudi, da je predlog vprašljiv glede na načelo sorazmernosti, kajti izbrana pravna oblika uredbe ni primerno orodje za zagotovitev združljivosti predpisov o koliziji zakonov na področju mednarodnega družinskega prava. Toda kljub temu moj namen ni z glasovanjem preprečiti tistim državam, ki so se odločile za okrepljeno sodelovanje kot orodje za zagotovitev združljivosti predpisov o koliziji zakonov na področju prava, ki se uporablja v zakonskih sporih, da to storijo.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Predlog uredbe o okrepljenem sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, pripomore k obravnavi pogostih zapletenih in občutljivih vprašanj, povezanih s postopki razveze veljavnih zakonskih zvez, ki so jih sklenili zakonci z različnim državljanstvom. Tako so zadeve jasnejše za zakonca, ki sta v postopku razveze, in predlog bi jima omogočil, da izbereta, katero pravo se uporablja. Poleg tega je s tem od samega začetka bistveno večja njuna pravica do pravnega varstva. Ker sprejeta zakonodaja presega okvir pravnega reda Skupnosti, je uporaba mehanizma za okrepljeno sodelovanje korak, ki udeleženim državam članicam omogoča, da se spopadejo z nekaterimi zakonodajnimi težavami mednarodnega sodelovanja, povezanimi z razpadom takšnih zakonskih zvez.

Drugim državam članicam, ki ne sodelujejo na tej stopnji, pa nudi primerno priložnost za sčasoma ocenijo pozitivne in negativne učinke tega predloga uredbe in razmislijo o njenem sprejetju. V več ustrezno utemeljenih primerih se je na Češkem več let v postopku razveze uporabljalo tuje pravo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nova uredba bo mednarodnim zakonskim parom (kjer imata zakonca različno državljanstvo, živita v različnih državah ali živita skupaj v državi, ki ni njuna matična država) omogočila, da izberejo nacionalno pravo, ki se bo uporabilo za njuno razvezo, pod pogojem, da je eden od zakoncev povezan z zadevno državo, na primer prek običajnega prebivališča ali državljanstva. Novi predpisi tudi pojasnjujejo, katero pravo se uporablja v primeru, ko zakonca ne dosežeta sporazuma. Na primer, nova uredba bo omogočila špansko/portugalskemu zakonskemu paru, ki živi v Belgiji, da izbere, ali se bo za njuno razvezo uporabljalo portugalsko, špansko ali belgijsko pravo.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − Razveza je resna zadeva. Pogosto zajema razbito kuhinjsko posodo in razdeljeno premoženje. Iskreno občudujem idealizem poročevalca Tadeusza Zwiefke. Kaj se zgodi, če se želi mož Nemec ločiti v Nemčiji, žena pa se želi ločiti na Siciliji, ker je njena mati Sicilijanka? Kako razdelite sesalec in pralni stroj, če ni dogovora? Zamisel je dobra, vendar jo je treba izpiliti. 90 % razvez je tragičnih in škandaloznih. Sem sicer „za“, vendar preučimo podrobnosti, kadar obravnavamo takšen dokument. Potrebujemo zakon, ne predpisov.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Prenehanje življenjske skupnosti in razveza sta zapleteni zadevi in vedno imata cel niz pravnih posledic. Vse postane težavno, zlasti ko sta mož in žena iz različnih držav. V Evropski uniji smo iskali rešitev, vendar smo se uspeli dogovoriti samo o postopku okrepljenega sodelovanja, ki le malce olajša razmere za vpletene stranke, z drugimi besedami, zakonce, ki so v postopku razveze in prihajajo iz različnih držav članic EU. Obseg tega postopka ni bil opredeljen, zato tudi ni povsem jasen.

Seveda sodelovanje ne pomeni, da je treba sodne odločbe, na primer v primeru razveze, priznati v državi članici, kjer za to ni pravnih določb. Postopek tudi ne sme omogočiti, da se države članice skozi zadnja vrata prisili, da priznajo istospolne partnerske skupnosti. Prav tako majhna pozornost je bila posvečena pravicam staršev v primeru čezmejnih razvez. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je treba oblikovati jasen in celovit pravni okvir o pravu, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti. Z uvedbo člena 3a imajo zakonci prvič priložnost soglasno določiti, katero pravo se uporablja v postopku razveze. Menim tudi, da moramo zagotoviti, da je odločitev strank ozaveščena, z drugimi besedami, da sta bila oba zakonca ustrezno obveščena o praktičnih posledicah njune odločitve. V tem smislu je treba zagotoviti, da so informacije točne in popolne. Mislim, da je pomembno zaščititi odnos zakoncev, tako da se lahko življenjska skupnost prekine na jasen, pregleden in soglasen način, s čimer obe stranki postaneta nosilca odločanja z enako veljavo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poleg 13 drugih držav EU (Španija, Italija, Madžarska, Luksemburg, Avstrija, Romunija, Slovenija, Bolgarija, Francija, Nemčija, Belgija, Latvija in Malta) v prvem poskusu okrepljenega sodelovanja v zgodovini EU sodeluje tudi Portugalska. To okrepljeno sodelovanje se uporablja na področju prava, ki se uporablja za prenehanje življenjske skupnosti in delitev premoženja.

Glasovala sem za to poročilo o uredbi, ki oblikuje jasna pravila o postopku za mednarodne zakonske zveze (kjer imata zakonca različno državljanstvo), ko zakonca želita razvezo ali prenehanje življenjske skupnosti ali delitev premoženja v svoji domači državi ali državi prebivališča. To je povsem sporazumna zadeva, ki bo olajšala življenje mnogih Evropejcev. Gre pa tudi za simboličen trenutek, saj se prvič uporablja okrepljeno sodelovanje med državami članicami EU.

Namen teh določb je okrepiti pravno varnost in predvidljivost v zvezi z razvezo in prenehanjem življenjske skupnosti ter delitvijo premoženja. Sporazum omogoča samo uskladitev sporov in ne temeljnih nacionalnih pravil.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. − (IT) Eden od glavnih ciljev Evropske unije je vzpostavitev in razvoj področja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zajamčeno svobodno gibanje oseb. Kar zadeva pravo, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti zakoncev, ki imajo različno državljanstvo, so pravne razmere na evropski ravni zelo nejasne. To pogosto privede do hitenja na sodišče, ko eden od zakoncev vloži tožbo za razvezo pred drugim, s čimer zagotovi, da postopek poteka v skladu s tistim pravom, ki je po njegovem mnenju ugodnejši zanj. Namen predloga uredbe je vzpostaviti pravno varnost za zadevne zakonce in zagotoviti predvidljivost in prožnost. Zato se moram strinjati s poročevalcem gospodom Zwiefko, ki podpira vsebino predpisov za določanje prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Belgija, Bolgarija, Nemčija, Grčija (svojo prošnjo je umaknila 3. marca 2010), Španija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Malta, Avstrija, Portugalska, Romunija in Slovenija so Komisiji poslale prošnjo, v kateri so navedle, da želijo vzpostaviti okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja v zakonskih sporih, ter jo pozvale, naj v ta namen predloži predlog Svetu. Zaradi vedno večje mobilnosti državljanov je potrebna večja prožnost in hkrati tudi večja pravna varnost. Za dosego tega cilja mora ta uredba okrepiti neodvisnost strank na področju razveze in prenehanja življenjske skupnosti ter jima obenem omogočiti, da izbereta pravo, ki se uporablja pri njuni razvezi ali prenehanju življenjske skupnosti.

Ta uredba se bo uporabljala samo za razvezo zakonske zveze ali prenehanje zakonskih obveznosti (prenehanje življenjske skupnosti) in se ne bo uporabljala za zadeve, povezane s pravno sposobnostjo fizičnih oseb, obstoj, veljavnost ali priznanje zakonske zveze, razveljavitev zakonske zveze, priimke zakoncev, premoženjske posledice zakonske zveze, starševsko odgovornost, preživninske obveznosti, upravljanje premoženja ali dedovanje, četudi se obravnavajo zgolj kot predhodno vprašanje ob postopku razveze ali prenehanja življenjske skupnosti.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Razvoj območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zajamčeno svobodno gibanje oseb, predstavlja enega od najbolj temeljnih ciljev Evropske unije. Zato pozdravljam ta predlog, ki uvaja večjo pravno varnost glede opredelitve prava, ki se uporablja za nacionalne razveze in prenehanje življenjske skupnosti, in želim, da bi se druge države članice pridružile prizadevanjem, da se doseže združljivost nacionalnih predpisov o pravnih sporih na tem področju.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − To besedilo naj bi rešilo težave, kot je naslednja. Oseba A in oseba B sta državljana različnih držav članic, ki sta sklenila istospolno zakonsko zvezo v eni od držav članic, ki so uvedle zakonodajo, ki omogoča take poroke. Tri leta običajno prebivata v državi članici, ki ne dovoljuje istospolnih porok, vendar je v okviru postopka okrepljenega sodelovanja sodelovala pri sprejetju uredbe o pravu, ki se uporablja. Osebi A in B bi radi razveljavili svojo zakonsko zvezo.

V skladu z določbami Uredbe št. 2201/2003 so v teh okoliščinah edina pristojna sodišča le sodišča države članice, v kateri imata zakonca običajno prebivališče. To očitno ni pošteno na zadevni par, ki bo trpel veliko neprijetnosti in izgubil veliko časa, da bi svoj postopek razveze zakonske zveze predložil drugemu pristojnemu sodišču.

  Alf Svensson (PPE), v pisni obliki. − (SV) Ko je Evropski parlament danes glasoval o predlogu uredbe Sveta o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti, sem se odločil, da se vzdržim glasovanja. Po mojem mnenju je družinsko pravo, kot je uredba o razvezah, področje, kjer je treba spoštovati načelo subsidiarnosti in kjer bi morale posamezne države članice odločati same. Sodelovanje, o katerem razpravlja poročilo, je prostovoljno za države članice EU in trenutno zajema 14 držav. Švedska ni ena izmed njih. Mislim, da ni povsem primerno, da kot švedski poslanec Evropskega parlamenta sprejmem stališče o zakonodaji, ki se nanaša zgolj na obliko sodelovanja, v katerem Švedska ne sodeluje.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. − (DE) V EU je 16 milijonov mednarodnih zakonskih zvez, od katerih se jih po ocenah vsako leto 140.000 konča z razvezo, zato so pogajanja in sporazum o tem vprašanju ključni za zagotovitev potrebne pravne varnosti državljanov. Zatem ko so posamezne države članice uveljavile veto na številne pobude na tem področju, je postopek okrepljenega sodelovanja najmanj 14 državam zagotovil priložnost, da uvedejo potrebna merila.

Poročilo: Jean-Paul Gauzès (A7-0340/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ker je svetovna finančna kriza, za katero so delno odgovorne tudi bonitetne agencije, pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za razvrstitev in nadzor bonitetnih agencij. Strinjam se s poročilom, ki spodbuja, da se na evropski ravni oblikuje sistem za registracijo in nadzor bonitetnih agencij, ki podajajo ocene, ki se uporabljajo v EU, in njegovo obravnavo pogojev, pod katerimi je mogoče v EU uporabljati bonitetne ocene, ki jih izdajo agencije tretjih držav. Doseženi sporazum o ureditvi evropskega nadzora, ki začne veljati 1. januarja 2011, zdaj omogoča učinkovito izvajanje nadzora nad temi bonitetnimi agencijami. Nujno je, da lahko Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) takoj po ustanovitvi izvaja pristojnosti za strog nadzor nad bonitetnimi agencijami, ki delujejo v Evropski uniji, pa tudi nad tistimi agencijami iz tretjih držav, katerih bonitetne ocene so dovoljene v Evropski uniji, v popolnem sodelovanju z njihovimi nacionalnimi organi. Pozdravljam tudi dejstvo, da so se tudi ZDA odločile, da sestavijo strožja pravila nadzora na tem področju glede na to, da Komisija razmišlja tudi o prizadevanjih za nadaljnjo mednarodno uskladitev.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ker menim, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. Svetovna finančna kriza, za katero so delno odgovorne tudi bonitetne agencije, je vplivala na to pobudo. Strinjam se s predlogom Evropske komisije, da se organizira potrjevanje bonitetnih agencij in nadzor nad njimi, za kar bo pristojen Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA). Toda nujno je, da lahko ESMA takoj po ustanovitvi izvaja pristojnosti za strog nadzor nad bonitetnimi agencijami, ki delujejo v Evropski uniji, pa tudi nad tistimi agencijami iz tretjih držav, katerih bonitetne ocene bodo dovoljene v Evropski uniji.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Bonitetne agencije načeloma podajajo neodvisne ocene o kreditni sposobnosti subjekta, dolgu, finančni obveznosti ali finančnem instrumentu. Toda njihove ocene lahko včasih močno vplivajo na gospodarstvo države, katere finančno pravilnost ocenjujejo. Leta 2009 je Unija sprejela Uredbo (ES) št. 1060/2009, namenjeno ureditvi dejavnosti agencij, da se zaščiti vlagatelje in evropske finančne trge pred tveganjem malomarnosti. Uredba opredeljuje pogoje za izdajo bonitetnih ocen kot tudi pravila, ki urejajo registracijo in nadzor bonitetnih agencij. Medtem pa je strokovna skupina v svojem poročilu ugotovila, da je treba okvir nadzora izboljšati, da se bo zmanjšalo tveganje za prihodnje finančne krize in njihova resnost. Z uredbo o Evropskem organu za vrednostne papirje in trge (ESMA) je bil oblikovan evropski nadzorni organ. Za tekoče delovanje in pravilno vključitev tega organa v celoten okvir finančne ureditve je bilo treba spremeniti Uredbo (ES) št. 1060/2009. Glasovala sem za to poročilo, ker izboljšuje nadzor nad bonitetnimi agencijami.

  Jean-Pierre Audy (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na podlagi poročila mojega odličnega kolege in prijatelja Jeana-Paula Gauzèsa iz skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) sem glasoval za predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe iz leta 2009 o bonitetnih agencijah in pooblastitvi novega Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) za nadzor nad bonitetnimi agencijami. Podpiram izboljšave, ki jih predlaga poročevalec, predvsem prenos novih pooblastil, ki jih je Komisija nameravala obdržati zase, zlasti glede kazni, na Evropski organ za vrednostne papirje in trge. Po mojem mnenju je pomembno, da lahko ESMA prenese del svojih funkcij na nacionalne organe. Žal mi je, da predlog ne omenja (čeprav ta ureditvena sprememba najbrž ni pravo sredstvo za to) ocenjevanja držav in posebnega nadzora, ki bi se moral uporabljati pri oceni držav. Predlagam, da se ustanovi evropska javna agencija za ocenjevanje držav, s čimer bi bili zagotovljeni potrebni tehnični vidiki in neodvisnost.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Svetovna finančna kriza je pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. Potrebna sta skupen pregled nad bonitetnimi agencijami in njihov celosten nadzor po celotni EU. Strinjal sem se s tem pomembnim dokumentom. Leta 2009 je bila sprejeta Uredba (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah. Omogočila je oblikovanje evropskega sistema za registracijo in nadzorovanje bonitetnih agencij, ki izdajajo bonitetne ocene, uporabljene v Evropski uniji. Določa tudi pogoje, pod katerimi je mogoče v Evropski uniji uporabljati bonitetne ocene, ki jih izdajo agencije tretjih držav. Potreben je zanesljiv nadzorni in kontrolni sistem, zato podpiram predlagane spremembe, ki bodo okrepile Evropski organ za vrednostne papirje in trge. To institucijo je treba vključiti v nadzor bonitetnih agencij, ki delujejo v EU, in omogočeno ji mora biti učinkovito izvajanje njenih pristojnosti.

  Vilija Blinkevièiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je gospodarska in finančna kriza, ki je prizadela celotni svet, pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. Zato je Evropska komisija vložila predlog, da se organizira potrjevanje bonitetnih agencij in nadzor nad njimi, za kar bo pristojen Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA). Pomembno je, da bodo temu organu dodeljena lastna pooblastila za nadzor, pa tudi preiskovalne pristojnosti, lahko pa bo tudi izrekal kazni za neupoštevanje te uredbe. Strinjam se s stališčem Evropskega parlamenta, da je treba vzpostaviti skupen pregled nad proizvodi bonitetnih agencij in njihov celosten nadzor po celotni EU. Parlament predlaga tudi, da se posvetimo vključitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge v nadzor nad agencijami in določitvi njegovih novih nalog in pristojnosti. Nujno je, da lahko Evropski organ za vrednostne papirje in trge takoj po ustanovitvi izvaja pristojnosti za strog nadzor nad bonitetnimi agencijami, ki delujejo v Evropski uniji, pa tudi nad tistimi agencijami iz tretjih držav, katerih bonitetne ocene bodo dovoljene v Evropski uniji.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Vzdržal sem se glasovanja o poročilu o bonitetnih agencijah. Te bonitetne agencije odkrito služijo interesom mednarodnih špekulantov. Od začetka krize igrajo negativno vlogo in to še vedno počnejo. Z usmerjenim in samovoljnim nižanjem bonitetne ocene držav tako v EU kot zunaj nje obsodijo te države na začaran krog špekulacij in izposojanja. Razlike med prodajnimi in nakupnimi tečaji stopnjujejo finančne težave podjetij, trgi pa bogatijo na njihov račun. Zlasti v evrskem območju imajo vloga in prakse bonitetnih agencij negativen vpliv tudi na stabilnost evra. EU nosi precejšnjo politično odgovornost, ker jim je dodelila pravico, da ocenjujejo podjetja in gospodarstva držav članic. Menim, da je treba takoj uvesti učinkovite ukrepe, da se naredi konec špekulativni naravi bonitetnih agencij in posledično radikalno spremeni Uredba (ES) št. 1060/2009. Poročilo vsebuje nekaj pozitivnih, a žal neprepričljivih predlogov ter dela le plahe korake v tej smeri.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Potreba po prizadevanjih za to spremembo izhaja iz potrebe, da se Uredba (ES) št. 1060/2009 prilagodi novi ureditvi evropskega nadzora, in iz uvedbe novega mehanizma za centralizacijo delovanja bonitetnih agencij.

V ta namen bodo evropskemu nadzornemu organu (Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge – ESMA) dodeljena lastna pooblastila za nadzor, preiskovanje in izrekanje kazni. Zdaj moramo zagotoviti, da bo ESMA lahko izvajal svoje pristojnosti in zagotovil strog nadzor nad bonitetnimi agencijami, ki delujejo v Evropski uniji, pa tudi nad tistimi agencijami iz tretjih držav, katerih bonitetne ocene so dovoljene v Evropski uniji.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) To poročilo je tehnična sprememba obstoječe direktive in z njim se bodo z januarjem 2011 pristojnosti prenesle na nov nadzorni organ, ESMA. Ne smemo pozabiti, da se spomladi leta 2011 pričakuje bolj celovito izboljšanje bonitetnih agencij.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dejavnost bonitetnih agencij je teoretično že nadzorovana in urejena na evropski ravni. Toda ali je to postavilo pod vprašaj prevlado treh ameriških agencij, ki imajo glavno besedo na evropskih trgih, o državnem dolgu in s tem obrestnih merah, po katerih si evropske države lahko izposojajo sredstva? Žal ne. To ni preprečilo agenciji Standard & Poor, da ne bi pred kratkim zagrozila, da bo znižala bonitetno oceno Belgije, niti agenciji Moody's, da bi zagrozila Španiji, niti agenciji Fitch, da bi zagrozila Irski.

Nobene izmed teh agencij niso kaznovale njihove stranke niti ni bil omadeževan njihov ugled, ker niso ustrezno opravile svojega dela v primeru Enron ali med hipotekarno krizo. Zdaj trdijo, da imajo politično vlogo: grožnja Belgiji je poskus, da se prisilno oblikuje vlada; Franciji pa ne grozijo in s tem se umetno preprečuje razdrobljenost evrskega območja. V resnici imajo moč samo zato, ker trgi niso urejeni, in vaša besedila, za katera sem kljub vsemu glasoval, ne bodo bistveno izboljšala zadev.

  Takis Hadjigeorgiou (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Uredba zajema tako nadzor bonitetnih agencij, ki ga bo izvajal Evropski organ za vrednostne papirje in trge, kot tudi nadzor nad tem, kako posamezni subjekti pod nacionalnim nadzorom uporabljajo bonitetne ocene. Nacionalni nadzorni organi bodo še naprej odgovorni za nadzor nad tem, kako ti posamezni subjekti uporabljajo bonitetne ocene. Toda nacionalni organi ne bodo pooblaščeni za izvajanje nadzornih ukrepov proti bonitetnim agencijam, ki bodo kršile predpise. Ravno v tem smislu se preučuje skladnost predloga z načelom sorazmernosti. Predlog oblikuje nadzorni sistem, vendar v sklopu obstoječega neoliberalnega okolja ni zagotovljena njegova prava, bistvena uporaba; gre zgolj za psihološko nov ukrep, usmerjen predvsem v širšo javnost.

Njegov namen ni nadomestiti prejšnjega sistema; namenjen je uvedbi novega nadzornega sistema, ki prej ni obstajal, niti v tej obliki, zato so tudi lahko bonitetne agencije delale s polno paro ne glede na vse. V tem pogledu je morda bolje imeti ta sistem kot sploh nobenega.

  Jiří Havel (S&D), v pisni obliki. – (CS) Glasoval sem za poročilo o uvedbi centraliziranega nadzora nad bonitetnimi agencijami. Povsem se strinjam z vsebino poročila gospoda Gauzèsa o predlogu uredbe, ki opredeljuje model centraliziranega nadzora nad bonitetnimi agencijami, ki ga bo izvajal Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), zlasti upoštevajoč precejšnjo mobilnost storitev, ki jih nudijo bonitetne agencije, in njihov takojšen vpliv na finančne trge. Centralizirani nadzor bi lahko pripomogel k večji preglednosti v svetu bonitetnih agencij in spodbudil večjo konkurenco med njimi. Zato sem glasoval za poročilo. Toda skrbi me, da je obdobje za vse spremembe glede prenosa vseh pristojnosti in dolžnosti z zadevnih nadzornih organov držav članic na Evropski organ za vrednostne papirje in trge prekratko, in mislim, da bi ga bilo treba podaljšati.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. − (LT) Soglašam s tem poročilom, ker je svetovna finančna kriza, za katero so delno odgovorne tudi bonitetne agencije, pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. V ta namen je bila leta 2009 sprejeta Uredba (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah. Omogočila je oblikovanje evropskega sistema za registracijo in nadzorovanje bonitetnih agencij, ki izdajajo bonitetne ocene, uporabljene v Evropski uniji. Določa tudi pogoje, pod katerimi je mogoče v Evropski uniji uporabljati bonitetne ocene, ki jih izdajo agencije tretjih držav. Doseženi sporazum o ureditvi evropskega nadzora, ki začne veljati 1. januarja 2011, Evropskemu organu za vrednostne papirje omogoča učinkovito izvajanje njegovih nadzornih pristojnosti predvsem glede bonitetnih agencij. Zato je treba spremeniti uredbo o bonitetnih agencijah, da se organizira potrjevanje bonitetnih agencij in nadzor nad njimi, za kar bo pristojen Evropski organ za vrednostne papirje in trge. Temu organu bodo dodeljena lastna pooblastila za nadzor, pa tudi preiskovalne pristojnosti, lahko pa bo tudi izrekal kazni za neupoštevanje te uredbe. Denarne kazni bodo zaračunavale države članice.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij je potreben. Upoštevati moramo dejstvo, da so bonitetne agencije delno prispevale h krizi. Leta 2011 bomo prejeli predlog Komisije glede različnih dopolnilnih ukrepov v zvezi z bonitetnimi ocenami, uvedba teh ukrepov pa bo mogoča po sprejetju tega poročila. Zgoraj navedeno me je prepričalo, da podprem poročilo, kar sem storil, ker sem prepričan, da bo kmalu stopilo v veljavo in da bomo videli pozitivne rezultate.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Zasebnim bonitetnim agencijam so bile dodeljene nove pravice za opredelitev standardov in obljubljeno jim je bilo, da se bodo nanje prenesle pristojnosti javnih organov. Njihova odvisnost od zasebnih partnerjev nima meja. Ravno tako ne njihova samovoljnost. Javni organi so odnehali. To je sramotno.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta sprememba je potrebna, da bo Uredba (ES) št. 1060/2009 prilagojena novi ureditvi evropskega nadzora in da bo mogoče uvesti nov mehanizem za centralizacijo delovanja bonitetnih agencij. V ta namen bodo evropskemu nadzornemu organu (Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge – ESMA) dodeljena lastna pooblastila za nadzor, preiskovanje in izrekanje kazni. Nujno je, da bo ESMA lahko izvajal svoje pristojnosti in zagotovil strog nadzor nad bonitetnimi agencijami, ki delujejo v Evropski uniji.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Tega poročila nisem mogel podpreti, kajti čeprav podpiram mnoge točke, ki jih vsebuje, in splošne predloge glede večje preglednosti ter izboljšanega obveščanja in nadzora nad bonitetnimi agencijami in drugimi finančnimi subjekti, bo ta predlog služil interesom vlagateljev, ki so poklicni strokovnjaki in daleč od tistega, kar imenujemo „realno gospodarstvo“, saj jim daje večjo pravno varnost. Čeprav menim, da si je nujno treba močno prizadevati za preglednost in pravico do jasnih informacij v finančnem sistemu, kot navaja ta predlog, menim, da je pomembneje narediti konec finančnemu špekuliranju in si prizadevati za predpis, ki bo uvedel nadzor držav članic nad finančnimi trgi. To poročilo si prizadeva za preglednost, informacije in določeno mero nadzora nad finančnimi agenti, vendar to počne previdno in s prokapitalističnega stališča, ki naj bi ugodilo finančni industriji, s čimer se ne strinjam niti tega ne podpiram.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − To je zelo pomemben instrument za obveščanje državljanov EU o razmerah v podjetjih in bankah ter tudi za primerjavo konkurenčnosti različnih blagovnih znamk in izdelkov. Glasoval sem za. Upam tudi, da bo v prihodnosti ta uredba dopolnjena z nadzorom nad ocenami političnih strank in množičnih medijev, da se prepreči manipulacija javnega mnenja za denar. Bonitetne agencije si ne prizadevajo močno, da bi pridobile informacije in jih analizirale. Pripravljene so pokazati prikladen rezultat tistim, ki plačajo. Vsi tisti, ki manipulirajo z javnim mnenjem in s tem izdajo družbo, si zaslužijo strogo kazen.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Bolj kot kar koli drugega nam je finančna kriza jasno pokazala, da imajo bonitetne agencije nevaren monopol in da njihove ocene niso vedno primerne ter so včasih izjemno tvegane. Zato je pomembno vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. Ker predstavljajo del izjemno zapletenega sistema finančnih trgov, je bila sprejeta odločitev, da se za ta namen uvede dvojni sistem. Poleg tega poročilo določa pogoje, pod katerimi se lahko ocene, ki so jih izdale agencije tretjih držav, uporabljajo v Evropski uniji.

Seveda je nujno, da nadzorni sistem omogoča nalaganje kazni. Prihodnost bo pokazala, v kolikšni meri se bodo dejansko uporabljale. Za evropske davkoplačevalce ni dobro, da je bilo vzpostavljenih več nadzornih organov EU, kar prinaša več administracije in višje stroške. To sem upošteval pri glasovanju.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker se strinjam, da:

- bi morala biti registracija in stalni nadzor bonitetnih agencij v Uniji izključna odgovornost evropskega nadzornega organa, namreč Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), ki bi moral imeti izključno pristojnost za podpis sporazumov o sodelovanju o izmenjavi informacij z zadevnimi organi v tretjih državah;

- bi moral biti ESA (ESMA) odgovoren za registracijo in stalni nadzor bonitetnih agencij in imeti pravico, da z zahtevo ali odločbo zaprosi za vse potrebne informacije od bonitetnih agencij, posameznikov, ki so vključeni v dejavnosti ocenjevanja bonitet, organizacij, ki se ocenjujejo, in tretjih oseb, povezanih z njimi, tretjih oseb, ki so jim dale bonitetne agencije v podizvajanje kakršne koli operativne naloge, in vseh drugih posameznikov, ki so tesno in vsebinsko povezani z bonitetnimi agencijami ali dejavnostmi;

- bi morala biti registracija bonitetne agencije, ki jo odobri ustrezni organ, veljavna v celotni Uniji po prenosu pooblastil za nadzor z zadevnih organov na ESA (ESMA).

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. − (LT) Svetovna finančna kriza, za katero so delno odgovorne tudi bonitetne agencije, je pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. V ta namen je bila leta 2009 sprejeta Uredba (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah.

Omogočila je oblikovanje evropskega sistema za registracijo in nadzorovanje bonitetnih agencij, ki izdajajo bonitetne ocene, uporabljene v Evropski uniji. Opredeljuje tudi pogoje, pod katerimi je mogoče v Evropski uniji uporabljati bonitetne ocene, ki jih izdajo agencije tretjih držav, za kar je uvedla dvojni sistem izenačevanja in priznavanja bonitetnih ocen. Zato sem glasoval za in podprl poročevalca gospoda Gauzesa, ki predlaga, da se posvetimo predvsem vključitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge v nadzor nad agencijami in določitvi njegovih novih nalog in pristojnosti. Dejansko je nujno, da lahko ESMA takoj po ustanovitvi izvaja pristojnosti za strog nadzor nad bonitetnimi agencijami, ki delujejo v EU, pa tudi nad tistimi agencijami iz tretjih držav, katerih bonitetne ocene bodo dovoljene v Evropski uniji.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za resolucijo Parlamenta, ker se strinjam, da lahko preglednost informacij, ki jih zagotovi izdajatelj finančnega instrumenta, ki ga je ocenila pooblaščena bonitetna agencija, predstavlja znatno dodano vrednost za delovanje trga in zaščito vlagateljev.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − Svetovna finančna kriza, za katero so delno odgovorne tudi bonitetne agencije, je pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. V ta namen je bila leta 2009 sprejeta Uredba (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah. Omogočila je oblikovanje evropskega sistema za registracijo in nadzorovanje bonitetnih agencij, ki izdajajo bonitetne ocene, uporabljene v Evropski uniji. Določa tudi pogoje, pod katerimi je mogoče v Evropski uniji uporabljati bonitetne ocene, ki jih izdajo agencije tretjih držav, za kar je uvedla dvojni sistem izenačevanja in priznavanja bonitetnih ocen. Med razpravami pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 1060/2009 je vaš poročevalec poudaril, da je treba vzpostaviti skupen pregled nad proizvodi bonitetnih agencij in njihov celosten nadzor po celotni EU.

To načelo je bilo sprejeto, Komisija pa se je zavezala, da bo oblikovala zakonodajni predlog v tej smeri. Doseženi sporazum o ureditvi evropskega nadzora, ki začne veljati 1. januarja 2011, zdaj omogoča učinkovito izvajanje nadzora nad bonitetnimi agencijami. V Uredbi o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge je poudarjeno, da bo imel organ neodvisne nadzorne pristojnosti še zlasti v zvezi z bonitetnimi agencijami.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Uredba zajema tako nadzor bonitetnih agencij, ki ga bo izvajal Evropski organ za vrednostne papirje in trge, kot tudi nadzor nad tem, kako posamezni subjekti pod nacionalnim nadzorom uporabljajo bonitetne ocene. Nacionalni nadzorni organi bodo še naprej odgovorni za nadzor nad tem, kako ti posamezni subjekti uporabljajo bonitetne ocene. Toda nacionalni organi ne bodo pristojni za izvajanje nadzornih ukrepov proti bonitetnih agencijam, ki bodo kršile predpise. Ravno v tem smislu se preučuje skladnost predloga z načelom sorazmernosti.

Predlog oblikuje nadzorni sistem, vendar v sklopu obstoječega neoliberalnega okolja ni zagotovljena njegova prava, bistvena uporaba zunaj okvira psihološko novega ukrepa, ki je usmerjen predvsem v širšo javnost. Toda njegov namen ni nadomestiti prejšnjega sistema; namenjen je uvedbi novega nadzornega sistema, ki prej ni obstajal, niti v tej obliki, zato so lahko bonitetne agencije delale s polno paro ne glede na vse. V tem pogledu je morda bolje imeti ta sistem kot sploh nobenega.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. − (DE) Z veseljem sem glasoval za to poročilo. Postopen proces urejanja finančnih trgov dobiva obliko. Zaščita vlagateljev je boljša in preglednost večja. Predpisi so zdaj obširnejši in celovitejši ter zato zagotavljajo boljšo zaščito vpletenih.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. − (DE) Svetovna finančna kriza, h kateri so bonitetne agencije prispevale svoj delež, je pokazala, da je treba vzpostaviti mehanizem za spremljanje in nadzor bonitetnih agencij. Zato bo 1. januarja 2011 vzpostavljen Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA).

Obenem je treba zaradi še vedno trajajoče krize in nenehnih novih odkritij o tržnih mehanizmih stalno prilagajati in po potrebi širiti naloge in pristojnosti tega organa. Zato toplo pozdravljam podrobne specifikacije in pojasnila glede pristojnosti organa ESMA v odnosu z zadevnimi nacionalnimi organi. Zaradi tega sem glasovala za poročilo.

Poročilo: Anja Weisgerber (A7-0050/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker prispeva k potrebni poenostavitvi pravnega okvira EU. Mislim, da osem direktiv, ki trenutno veljajo na področju meroslovja, bolj otežuje kot lajša delo na tem področju. Obenem se strinjam s stališčem poročevalke, ki meni, da bi morale imeti države članice na voljo več časa, da bi preučile, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost, kar bi pomenilo, da je uskladitev predpisov na evropski ravni nujna. Zato mislim, da je treba sprejeti rešitev o razveljavitvi direktiv, pod pogojem, da je v okviru širšega pregleda osnovnega pravnega instrumenta na tem področju na voljo dovolj časa za analizo možnih posledic.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Meroslovje je znanost meritev. Od starodavnih časov naprej so Evropejci sprejeli vrsto merilnih sistemov na vseh področjih (dolžina, prostornina, stopnja alkohola itd.). Sprejetje metričnega sistema, na primer, je pripeljalo do boljšega sodelovanja med različnimi gospodarskimi subjekti na celini in nato po celotnem svetu. Toda na mnogih področjih prevladujejo številne meritve in merilni sistemi. Unija želi odpraviti te ovire za sodelovanje med Evropejci, zato ima dolgotrajno politiko usklajevanja merilnih sistemov. Direktiva 2004/22 je bila pomemben korak pri tem. Med pripravami na revizijo te zakonodaje so se mnogi instrumenti izkazali za zastarele in jih je treba odstraniti, da bo direktiva razumljivejša. Podprla sem to besedilo, ker zagotavlja dobrodošlo prilagoditev zakona o meroslovju.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Strinjam se, da je treba poenostaviti pravni red Skupnosti in posodobiti direktive, ki se ne uporabljajo več, ter jih prilagoditi sedanjosti. Zadevne direktive so zastarele in ne prispevajo k boljši ureditvi. Komisija meni, da ni potrebe po usklajevanju zakonodaje o meroslovju, saj verjame, da države članice dovolj sodelujejo in da je zdajšnje stanje, kar zadeva skupno priznavanje pravil na podlagi mednarodnih parametrov različnih držav članic, zadovoljivo. Vendar je treba upoštevati, da bi bila luknja v predpisu o tem vprašanju škodljiva in da ne smemo prispevati k pravni negotovosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo, o katerem razpravljamo, omenja možnost umika do osmih direktiv, ki se nanašajo na meroslovje v šestih sektorjih, da bi poenostavili evropsko zakonodajo na tem področju: vodomeri za hladno vodo za surovo vodo (Direktiva 75/33/EGS); alkoholometri in alkoholne tablice (Direktivi 76/765/EGS in 76/766/EGS); uteži srednje točnosti in uteži nad srednjo točnostjo (Direktivi 71/317/EGS in 74/148/EGS); merilniki zračnega tlaka v plašču motornih vozil (Direktiva 86/217/EGS); masa žita (Direktiva 71/347/EGS) in umerjanje ladijskih cistern (Direktiva 71/349/EGS).

Komisija je ugotovila, da izmed različnih možnosti v zvezi s temi osmimi direktivami – popolna razveljavitev, razveljavitev s pogoji, neukrepanje – nobena ne izstopa. Toda zaradi boljše ureditve je Komisija naklonjena popolnemu preklicu vseh direktiv, kar pomeni, da se zavzema za novo ureditev v okviru merilnih instrumentov.

Podpiram izbiro Komisije s stališča zakonodajne odličnosti, čeprav menim, da bi morale imeti države članice na voljo dovolj časa za analizo možnih posledic v okviru širšega pregleda osnovnega pravnega instrumenta na tem področju, namreč direktive o merilnih instrumentih (Direktive 2004/22/ES).

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Preprost in posodobljen pravni red Skupnosti je eden od ciljev EU. Nesmiselno je ohranjati pravila, ki so povsem zastarela. Kar zadeva meroslovje, velja, da usklajevanje ni potrebno, saj veljavna zakonodaja predstavlja skupno priznavanje pravil na podlagi mednarodnih parametrov različnih držav članic. Toda pomembno je, da ne nastane vrzel v predpisih o tem vprašanju, tako da ni pravne negotovosti.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to poročilo o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o razveljavitvi osmih direktiv Sveta o meroslovju, saj kot poročevalka podpiram splošni cilj boljše zakonodaje. Podpiram tudi mnenje, da bi morale imeti „države članice na voljo več časa, da bi preučile, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost“. Menim, da je treba te direktive o merilnih instrumentih razveljaviti in poenostaviti z revizijo pravne podlage za meroslovje: direktive o merilnih instrumentih. Na splošno menim, da je poenostavitev zakonodaje EU pozitiven korak, saj bo državljanom zagotovil boljši dostop do te zakonodaje in omogočil učinkovitejše delo na tem področju.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Osem direktiv EU se zdaj nanaša na meroslovje na šestih različnih področjih. Komisija predlaga razveljavitev direktiv z namenom boljše priprave zakonodaje. Po mnenju komisije usklajevanje ni potrebno, saj trenutno stanje vzajemnega priznavanja nacionalnih zakonov deluje zadovoljivo. Poročevalka pa meni, da bi morale imeti države članice na voljo več časa, da bi preučile, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost. Glasoval sem za poročilo, saj bo poročevalka upoštevala težave glede pravne negotovosti.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Razveljavitev evropskih direktiv bi načeloma lahko povzročila pravno praznino v sistemu Evropske unije, toda posodobitev sistema, kot je ta o meroslovju, je vsekakor korak proti širšemu in sodobnejšemu skupnemu sistemu. Zato sem glasoval za poročilo o razveljavitvi osmih direktiv Sveta o meroslovju. Načelo, o katerem se strinjata Svet in Komisija, pa je kljub temu prefinjeno uravnoteženo, saj se bo morala vsaka država članica zanesti na vzajemno priznavanje nacionalnih standardov, da ne bi povzročila težav podjetjem v sektorju, ki se zanaša na meroslovne predpise, dokler se ne izvede revizija direktive o merilnih instrumentih, s katero bo usklajena zadevna zakonodaja, sprejeta na evropski ravni.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s stališčem poročevalke, ki zagovarja boljšo ureditev področja meroslovja.

Komisija je bila za popolno razveljavitev vseh osmih direktiv o meroslovju; toda stališče poročevalke je bolj uravnoteženo in daje državam članicam več časa, da preučijo, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost, kar bi pomenilo, da je uskladitev predpisov o meroslovju na evropski ravni nujna. Zato se je oblikovalo prehodno obdobje, da bo mogoče analizirati možne posledice razveljavitve direktiv in tudi, ali je potrebna revizija osnovne direktive na tem področju (Direktive 2004/22/ES).

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. − (IT) Strinjam se s poročevalko gospo Weisgerber, ki podpira boljšo pravno ureditev, ki je splošni cilj. Pri tem predlogu pa ni popolnoma jasno, katera je najboljša možnost. Komisija v svoji oceni učinka pri pregledovanju različnih možnosti v zvezi s temi osmimi direktivami o meroslovju (popolna razveljavitev, razveljavitev s pogoji, neukrepanje) ugotavlja, da nobena od možnosti ne izstopa.

Zaradi boljše pravne ureditve pa Komisija namesto usklajevanja (ponovna ureditev v okviru direktive o merilnih instrumentih) podpira popolno razveljavitev vseh direktiv (in računa na medsebojno priznavanje nacionalnih ureditev). Če ponovim, strinjam se s stališčem poročevalke, ki meni, da bi morale imeti države članice na voljo več časa, da bi preučile, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost, kar bi pomenilo, da je uskladitev predpisov na evropski ravni nujna.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Razveljavitev vseh osmih direktiv bo najverjetneje povzročila dodatno upravno breme, saj se bodo države članice lahko odločile za uvedbo nacionalnih predpisov o izvajanju merilnih instrumentov, zajetih v razveljavljenih direktivah. Razveljavitev ali ohranitev direktiv ne bo zvišala skupne ravni varstva potrošnikov. To je mogoče doseči le z njihovo spremembo. Mislim, da bi morale imeti države članice na voljo več časa, da bi preučile, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost, kar bi pomenilo, da je uskladitev predpisov na evropski ravni nujna. Podpiram tudi predlog poročevalke, da se postopek zaključi do 1. maja 2014. Zato sem glasovala za to poročilo, ker se odloča za rešitev, pri kateri bodo direktive razveljavljene, vendar zagotavlja tudi dovolj časa za analizo možnih posledic v okviru širšega pregleda direktive o merilnih instrumentih (2004/22/ES) kot osnovnega pravnega instrumenta na tem področju.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s splošnim ciljem, ki je boljša pravna ureditev področja meroslovja. Vendar menim, da je priporočljiv temeljitejši razmislek, saj lahko standardizacija v naglici povzroči več motenj in pravne negotovosti kot koristi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − S tem glasovanjem Evropski parlament kaže, da podpira splošni cilj, ki je boljša pravna ureditev. Pri tem predlogu pa ni popolnoma jasno, katera je najboljša možnost. Komisija v svoji oceni učinka pri pregledovanju različnih možnosti v zvezi s temi osmimi direktivami o meroslovju (popolna razveljavitev, razveljavitev s pogoji, neukrepanje) ugotavlja, da nobena od možnosti ne izstopa. Zaradi boljše pravne ureditve pa Komisija namesto usklajevanja (ponovna ureditev v okviru direktive o merilnih instrumentih) podpira popolno razveljavitev vseh direktiv (in računa na medsebojno priznavanje nacionalnih ureditev). Evropski parlament meni, da bi morale imeti države članice na voljo več časa, da bi preučile, ali bo razveljavitev direktiv povzročila pravno negotovost, kar bi pomenilo, da je uskladitev predpisov na evropski ravni nujna.

Zato smo se odločili za rešitev, pri kateri bodo direktive razveljavljene, vendar zagotavlja tudi dovolj časa za analizo možnih posledic v okviru širšega pregleda direktive o merilnih instrumentih (2004/22/ES) kot osnovnega pravnega instrumenta na tem področju.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. − (DE) Glasoval sem za poročilo, ker znatno prispeva k manjši birokraciji, k čemur nenehno pozivamo, in omogoča razveljavitev več kot 20 direktiv, ki so zastarele ali nepotrebne. To je pravi pristop za preprostejšo in učinkovitejšo Evropo.

Poročilo: Zita Gurmai, Alain Lamassoure (A7-0350/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Odobravam to pomembno resolucijo, ker sem prepričana, da bo evropska državljanska pobuda zelo pomembno orodje pri oblikovanju programov in da bo spodbudila čezmejne razprave v EU. Državljanska pobuda daje evropskim državljanom pravico do zakonodajnega predloga. Da bi bila pobuda učinkovita, bi se morali organizatorji evropske državljanske pobude povezati v državljanski odbor, katerega člani bi prihajali iz različnih držav članic. S tem bi zagotovili, da bodo vprašanja, ki se bodo porajala, resnično evropska, hkrati pa bi od samega začetka doprinesli k zbiranju podpisov. Menim, da bo državljanska pobuda uspela le, če bo urejena na državljanom prijazen način in ne bo vsebovala nadležnih obveznosti, ki bi ustvarjale razočaranje med organizatorji. Zelo pomembno je, da je postopek v skladu z zahtevami EU na področju varstva podatkov in da je od začetka do konca popolnoma pregleden. Evropska državljanska pobuda je novo orodje participativne demokracije na celinski ravni. Zato je treba znatno pozornost posvetiti komunikaciji in informativnim kampanjam za krepitev ozaveščenosti o evropski državljanski pobudi.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Kompromis med Evropskim parlamentom in Svetom o uredbi o tako imenovani državljanski pobudi, ki jo spremlja smešno zmagoslavno govorjenje o krepitvi demokratičnih institucij EU, ni nič več kot žaljiv poskus manipulacije in preslepitve ljudi. Pobuda, ki je zavajajoče poimenovana državljanska, ni le nekoristna, temveč se lahko izkaže za nevarno za ljudi. Razen morebitnih postopkovnih zahtev, ki predpisujejo, da je treba zbrati 1.000.000 podpisov, da se Komisiji predlaga zakonodajna pobuda, bistvo ostaja enako: Komisija ni dolžna predlagati zakonodajne pobude in je njena vsebina ne zavezuje.

Nasprotno, takšno „državljansko pobudo“, ki jo usmerjajo in z njo manipulirajo mehanizmi kapitala in malomeščanski politični sistem, lahko organi EU uporabijo, da monopole in izbire EU, ki so najbolj naravnane proti navadnim ljudem in nazadnjaške, predstavijo kot na videz „priljubljeno zahtevo“. Poleg tega se bo s takšno „pobudo“ podpise, memorandume in zahteve uporabilo proti organiziranemu ljudskemu in delavskemu gibanju, množičnim demonstracijam in prizadevanjem ter različnim oblikam boja. Različne „državljanske pobude“ ne morejo skriti nazadnjaškega obličja EU niti ne morejo povzročiti preobrata v stopnjevanju razrednega boja in ljudskega boja.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Državljansko pobudo je obljubila Lizbonska pogodbe in zdaj se končno izvaja. Ta nova oblika udeležbe v oblikovanju politike Evropske unije omogoča evropskim državljanom, da se neposredno obrnejo na Komisijo in jo zaprosijo, da vloži predlog o zadevah, ki so zanje pomembne, pod pogojem, da sodijo v okvir pristojnosti EU. Čakali smo le na uvedbo poslovnika, da je lahko ta nova evropska državljanska pravica postala realnost. To je bilo storjeno in pri glasovanju sem predlog podprla. „Državljanski odbor“, sestavljen iz posameznikov iz najmanj sedmih držav članic, lahko prijavi pobudo Komisiji. Za tem se lahko začne postopek zbiranja podpisov na papirju ali spletu. Zahtevani milijon podpisov mora prihajati iz vsaj ene četrtine držav članic EU, zbrati pa jih je treba v 12 mesecih. Države članice bodo preverile izjave o podpori. Vsi podpisniki morajo biti državljani Evropske unije, ki so dovolj stari, da lahko volijo na volitvah v Evropski parlament. Za konec naj povem, da bo imela Komisija kot varuhinja pogodb končno besedo pri odločitvi, ali naj se predlagani zakonodajni postopek sproži.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Podpiram odločitev, ki jo je sprejel Evropski parlament o pravici do vložitve zakonodajnega predloga, ki jo daje evropska državljanska pobuda. S pobudo naj bi se resnično vzpostavilo neposredni odnos med državljani in institucijami, jih zbližalo in zagotovilo, da bodo institucije EU obravnavale konkretna vprašanja, ki so za državljane pomembna. Z evropsko državljansko pobudo lahko državljani EU neposredno pozovejo Evropsko komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog. Komisija bo odločala o nadaljnji obravnavi uspešne državljanske pobude. Evropski parlament bo k doseganju teh ciljev lahko prispeval z organizacijo javnih predstavitev ali s sprejemanjem resolucij. Ker je to nova pobuda, bi bilo koristno, če bi Komisija vsaka tri leta predstavila poročilo o njenem izvajanju in po potrebi predlagala revizijo uredbe. Izogibati bi se bilo treba tudi zapletenim upravnim postopkom, da se zagotovi učinkovita uporaba pobude. Pomembno je tudi zagotoviti, da je postopek v skladu z zahtevami EU na področju varstva podatkov.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Po kompromisu o predpisih, ki urejajo evropsko državljansko pobudo, je bilo poročilo sprejeto z zelo veliko večino: 628 za ter samo 15 proti in 24 vzdržanih glasov. Navdušen sem nad tem glasovanjem, ki z letom 2012 uvaja priložnost za evropske državljane, da se njihov glas sliši jasneje. Zamisel je preprosta, gre za neke vrste peticijo na evropski ravni: državljanski odbor, sestavljen iz članov iz najmanj sedmih držav članic, mora v enem letu zbrati milijon podpisov o temi javnega interesa, ki terja pozornost Komisije. Komisija se mora nato v treh mesecih odločiti, ali je zakonodajni predlog o tej temi primeren ali ne, in podati razloge za svojo odločitev. Morda res nasprotujemo nekaterim pogojem, ki so jih pridobile države članice, na primer zahtevi, da mora biti podpisnik peticije državljan in ne samo rezident Evropske unije; ali možnosti, da države zahtevajo osebno izkaznico posameznikov, da bi preverile njihov podpis. Kljub temu je državljanska pobuda pozitivna zamisel in korak v smeri participativne demokracije, ki jo zdaj moramo uvesti v prakso.

  Vilija Blinkevièiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je državljanska pobuda, ki jo je uvedla Lizbonska pogodba, ogromen korak v smeri tesnejših odnosov med Evropsko unijo in evropskimi državljani. Nova pobuda bo državljanom podelila enako moč pri oblikovanju političnih pobud, kot jo že imata Svet ministrov in Evropski parlament. Poleg tega bo državljanom omogočila, da se jim prisluhne, s tem ko jim bo dala na voljo sredstvo za naslovitev nekaterih pomembnih vprašanj na evropske institucije. Takšen dvostranski tok je vzajemno koristen. Uvedba pobude bo zajamčila, da bodo institucije Evropske unije obravnavale konkretna vprašanja, ki so za državljane pomembna. Poleg tega bo Evropski parlament lahko pomagal državljanom doseči te cilje z uporabo vseh sredstev, ki so mu na voljo za podporo izbranim državljanskim pobudam, zlasti z organizacijo javnih predstavitev ali s sprejemanjem resolucij.

Toda Evropska unija mora zagotoviti, da je postopek v skladu z zahtevami EU na področju varstva podatkov in da je od začetka do konca popolnoma pregleden. Le če državljanom zagotovimo varno okolje, v katerem lahko predstavijo predloge, bomo lahko pridobili njihovo zaupanje in spodbudili njihovo zanimanje za delo Evropske unije.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Državljanska pobuda, ki milijonu Evropejcev daje pravico do zakonodajne pobude, uvaja koncept participativne demokracije v Evropsko unijo, kar dejansko določa Lizbonska pogodba. To je pomemben nov korak EU, Parlament pa bo s tem od državljanov, ki jih zastopa, prejel povratne informacije o tem, ali dobro opravlja svoje delo ali ne. Pozdravljam dejstvo, da si je Parlament po najboljših močeh prizadeval narediti postopek zakonodajne pobude čim preprostejši za državljane EU in enostaven za uporabo, saj so oni tisti, ki ga bodo dejansko uporabljali. Ne potrebujemo zapletenega postopka, ki bi le povzročil razočaranje državljanov EU.

Ključne zahteve Parlamenta so bile sprejete, na primer pravica do preverjanja dopustnosti na samem začetku in ne po tem, ko je zbranih prvih 300.000 podpisov. Dejstvo, da morajo podpisniki prihajati iz najmanj ene četrtine držav članic in ne tretjine, kot je bilo prvotno predlagano, vidim kot zmago Parlamenta in državljanov EU. Upam, da bodo leta 2012, ko bo odločitev Parlamenta stopila v veljavo, državljani EU vložili čim več pobud.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo o državljanski pobudi, saj dobro vem, da je to le orodje, s katerim lahko državljani Evrope izrazijo svojo voljo, ni pa pomembno orodje za sodelovanje pri tekočih politikah ali njihovo razveljavitev. Komisija se je vse do konca trudila omejiti to posebno državljansko pravico, zato končno besedilo ne odraža pravih ciljev; na primer, uvaja precej zapletene postopke za uveljavljanje te pravice. Žal so bile pomembne spremembe, ki jih je predlagala Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice, zavrnjene, zato pobud ne morejo podpisati rezidenti EU, ki niso državljani države članice, kar pomeni, da ni mogoča enakovredna udeležba rezidentov ne glede na državljanstvo, prav tako pa ni zajamčeno, da se bodo podpisi ujemali z identifikacijskimi številkami podpisnikov.

Kljub temu je končno besedilo mnogo boljša različica prvotno predlaganega besedila, saj predpisuje četrtino držav članic kot najmanjše število, predlaga, da se pobude takoj objavijo v registru, in Komisiji nalaga, da organizira javno predstavitev za vsako uspešno pobudo in zagotovi popolno preglednost v povezavi s financiranjem vsake pobude.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta pobuda se mi od nekdaj zdi ena od najpomembnejših novosti Lizbonske pogodbe. Možnost, da lahko milijon državljanov iz določenega števila držav članic vloži zakonodajno pobudo, bi morala prispevati h krepitvi civilne družbe, organizirane na ravni EU, prek evropskega državljanstva. Poudaril sem obseg tega ukrepa glede na to, da poslanci Evropskega parlamenta nimajo pravice do zakonodajnih pobud. Upam, da se ne bo izkazalo, da je uporaba te zakonodajne pobude v praksi pretirano birokratska, kar bi odvračalo od uporabe tega novega instrumenta.

  Cornelis de Jong (GUE/NGL), v pisni obliki. − Čeprav povsem podpiram evropsko državljansko pobudo, sem glasoval proti končni zakonodajni resoluciji, ker sem razočaran nad tem, kako malo je bilo na koncu doseženo s tem obetavnim orodjem. Predvsem se ne strinjam s tem, da bi morali podpisniki v večini držav članic navesti svojo osebno identifikacijsko številko. Prav tako nasprotujem temu, da je sodelovanje v evropski državljanski pobudi omejeno samo na državljane EU.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Sprejetje osnovnih pravil glede „državljanske pobude“, kot jo določa Lizbonska pogodba, zaznamuje še en korak v smeri neposredne demokracije v Evropi. V prihodnosti bo morala Komisija razmisliti o pripravi novega evropskega zakona, če bo to zahteval milijon državljanov iz vsaj ene četrtine vseh držav članic. Ta novi instrument torej daje evropskim državljanom možnost, da resnično vplivajo na zakonodajni postopek s tem, da zahtevo ali pomislek, ki izhaja iz volje ljudstva, umestijo na evropsko raven. To je zmaga za naše gibanje, ki je nenehno pozivalo k temu, da se Evropska unija približa svojim državljanom z oblikovanjem trdnejše, preglednejše in bolj dostopne Evrope.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vesela sem, da sem skupaj z veliko večino poslancev glasovala za poročilo o „državljanski pobudi“, ki v zakonodajni postopek EU uvaja stopnjo udeležbe javnosti brez primere. Parlament se je izkazal kot dober primer participativne demokracije, s tem ko je dal milijonu državljanov pravico do politične pobude. To je zdaj pot naprej za Evropsko unijo: čimbolj se mora približati svojim državljanom.

  Martin Ehrenhauser (NI), v pisni obliki. − (DE) V primerjavi s prvotnim osnutkom so bile narejene nekatere majhne izboljšave. Zato sem glasoval za poročilo. Toda kljub temu bi rad povedal, da tudi ob tej neučinkoviti državljanski pobudi še vedno obstaja neverjeten demokratični primanjkljaj v EU, ki nima nobene oblike neposredne demokracije. Zato mora biti naslednji korak uvedba obveznih referendumov za uspešne pobude. Uvedba obvezne javne predstavitve, ki jo morata pripraviti Komisija in Parlament za pobudnike peticij, je zelo dobrodošla. Zdaj morajo države članice hitro izvesti državljansko pobudo, brez tratenja časa ali uvajanja čezmerne birokracije.

Preverjanje osebnih izkaznic, ki naj bi ga izvajali lokalni organi, kot na primer v primeru nacionalnih peticij za referendume, ne bo potrebno za oceno izjav o podpori. Nacionalni volilni organi bi se morali zanesti na naključno vzorčenje, kot je predlagal Evropski parlament.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi, ki je ena od najpomembnejših določb, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, in skladno s katero lahko milijon državljanov zaprosi Komisijo, da vloži nekatere zakonodajne predloge. Predlogi, ki jih je sprejel Evropski parlament, bi morali omogočiti, da bi bila pravila glede državljanske pobude jasnejša, preprostejša in enostavnejša za uporabo.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Državljanska pobuda, ki je bila sprejeta danes, je še en korak več v smeri vzpostavitve Evrope, ki so jo ustvarili ljudje za ljudi, in krepi njeno demokratično naravo in preglednost ter Evropo spodbuja, da se približa svojim državljanom ter dejavni, zainteresirani in sodelujoči civilni družbi. Od zdaj naprej bodo lahko evropski državljani na Evropsko komisijo naslovili prošnjo, da predlaga zakonodajo o določenem vprašanju, pod pogojem, da je izpolnjen pogoj najnižjega števila podpisnikov iz najmanj ene petine držav članic.

Moram pa izraziti osuplost zaradi dejstva, da so kolektivni subjekti in organizacije izključeni iz „organizatorjev“ (člen 2, točka 3), pri čemer imam v mislih predvsem nevladne organizacije in politične stranke, ustanovitvene organizacije reprezentativne demokracije, kot tudi zaradi izbranega izraza – „državljanski odbor“ – za opredelitev skupine organizatorjev.

Obenem sem začuden nad poskusom, da se določi najnižja starost podpisnikov 16 let, medtem ko se volilna pravica, aktivna ali pasivna, v večini držav članic pridobi pri 18 letih. To bi moralo biti merilo, kot je predlagala Komisija v odstavkih 7 in 2 člena 3 predloga.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljen sem s sprejetjem tega poročila o evropski državljanski pobudi, ki jo uvaja Lizbonska pogodba, katere cilj je dodeliti državljanom enake pristojnosti za politično pobudo, kot jih trenutno imata Svet ministrov in Evropski parlament.

Za vsako pobudo bo na voljo 12 mesecev, da se zbere milijon podpisov, pri čemer morajo biti podpisniki iz najmanj ene četrtine držav članic, trenutno sedmih. Najnižje število podpisnikov na državo sega od 74.250 v Nemčiji do 3750 na Malti. V primeru Portugalske bo najnižje število podpisnikov, ki morajo podpreti pobudo, omejeno na 16.500.

O veljavnosti izjav o podpori bodo presojale države članice. Na Portugalskem bo to zajemalo številko osebne izkaznice, potnega lista ali državljanske izkaznice. Podpisniki morajo biti državljani EU, ki so stari dovolj, da lahko volijo na volitvah v Evropski parlament (18 let na Portugalskem).

Nato bo Komisija pobudo analizirala in v treh mesecih odločila, ali bo vložila predlog za evropsko zakonodajo o zadevnem vprašanju. Izvršilni organ Skupnosti bo nato moral „navesti ukrepe, ki jih namerava izvesti, in razloge, ki jih opravičujejo ali ne“. Ta obrazložitev bo objavljena.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. − (IT) Pozdravljam poročilo gospoda Lamassoura in gospe Gurmai o državljanski pobudi. Z glasovanjem smo sprejeli temeljna pravila za delovanje evropske državljanske pobude in celo pripomogli k njihovi opredelitvi, kot določa Lizbonska pogodba.

Državljanski odbor, sestavljen iz oseb, ki prihajajo iz najmanj sedmih držav članic, lahko registrira pobudo in začne zbirati milijon potrebnih podpisov, na papirju ali spletu, ko Komisija opravi preverjanje dopustnosti. Ta primer participativne demokracije veliko obeta, ker neposredno vključuje državljane in jim na določen način omogoča, da sodelujejo pri našem delu.

Skupno delo dveh soporočevalcev je pokazalo, da je mogoče premagati celo ideološka razhajanja, če se delo izvaja učinkovito in v interesu državljanov. To osnovno stališče je značilno za Skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki je vedno proaktivna, odprta za dialog in sodelovanje, obenem pa zasidrana v trdnih in neomajnih vrednotah.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To je nedvomno demagoška pobuda, propaganda Evropske unije, katere edini namen je poskusiti zakriti siromašenje demokracije, do katerega prihaja, in povzročiti, da bi pozabili, da so vodilni v Evropi tisti, ki so preprečili referendum o sami Lizbonski pogodbi, ki je opredelila državljansko pobudo.

Medtem pa sama Pogodba o Evropski uniji opredeljuje omejitve takšne državljanske pobude, saj člen 11 navaja, da je potreben milijon podpisov iz večjega števila držav članic, in nadaljuje, da lahko državljani Evropsko komisijo pozovejo, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog samo v zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije.

Z drugimi besedami, po vsem delu, ki ga zajema zbiranje podpisov in izpolnjevanje zahtev, opredeljenih v predlogu uredbe, ni zagotovila, da se bodo želje državljanov upoštevale. Vendar pa poročilo, ki ga je odobril Evropski parlament, nekoliko izboljšuje predlog Evropske komisije, vendar mora biti skladno s pogoji Pogodbe, ki prvotno dejansko omejuje poglabljanje državljanske pobude. Zaradi tega smo se vzdržali glasovanja.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Vsako državljansko pobudo mora podpisati več kot milijon državljanov Evropske unije, ki morajo biti iz najmanj četrtine držav članic Evropske unije: to je bila najpomembnejša točka te uredbe. Irska vlada namerava preveriti podpisnike iz Irske s preverjanjem volilnega imenika za volitve v Evropski parlament.

  Robert Goebbels (S&D), v pisni obliki. – (FR) Vzdržal sem se glasovanja o uredbi o izvajanju evropske državljanske pobude. Po mojem mnenju je Parlament zaveden v želji, da čim bolj olajša te pobude, zlasti tako, da zmanjša število držav članic, iz katerih morajo biti podpisniki. Še naprej podpiram reprezentativno demokracijo. Državljanske pobude ne bodo pomagale rešiti gospodarskih, socialnih, okoljskih in družbenih težav EU. Tisto, kar imenujemo državljanske pobude, bo pravzaprav služilo ekstremističnim političnim silam, ki bodo te instrumente izkoristile za kampanjo za ponovno uvedbo smrtne kazni, proti gradnji minaretov, proti „vsiljeni islamizaciji“ Evrope in drugim populističnim temam.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Vsi smo čakali nanjo, odkar je lani stopila v veljavo Lizbonska pogodba: na uredbo o državljanski pobudi, ki določa postopke za njeno izvajanje, pravila in osnovne postopke in ki bo predvsem končno omogočila uporabo tega novega instrumenta. Od zdaj naprej lahko milijon evropskih državljanov, se pravi samo 0,2 % prebivalcev EU zaprosi Komisijo, da vloži predloge na določenih področjih: to je pomemben korak v smeri participativne demokracije, ki naj bi omogočil in spodbudil čezmejne razprave v Evropi, saj morajo pobudo vložiti državljani, ki prebivajo v različnih državah članicah; pomemben korak v smeri združevanja državljanov Evrope v upanju, da bodo ta novi instrument dejansko uporabljali evropski državljani, da bo učinkovit in da bo lahko Evropska komisija spremljala predloge državljanov.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Evropska državljanska pobuda je ena od najbolj zanimivih novosti, ki jih opredeljuje Lizbonska pogodba. Gre za evropsko peticijo, ki bo enemu milijonu evropskih državljanov iz reprezentativnega števila držav članic EU omogočila, da uvrstijo neko zadevo v program Komisije. Z drugimi besedami, zaznamuje nastanek pristne zakonodajne pristojnosti evropskih državljanov, saj se bo Komisija dolžna odzvati na to državljansko pobudo tako, da bo naročila raziskavo ali predlagala direktivo. V okviru, v katerem je državljanski občutek pripadnosti Uniji še vedno prešibak in v katerem je število vzdržanih glasov zlasti na evropskih volitvah še posebej skrb zbujajoče, bo to novo orodje evropskim državljanom omogočilo, da bodo postali polnopravni akterji v evropski demokraciji. Zato se mi zdi nekoliko obžalovanja vredno, da danes slišim omembe tveganj, ki jih prinaša državljanska pobuda. Kompromis, dosežen s Svetom, je povsem pošten, merila o dopustnosti projekta pa bodo zagotovila, da nepoštene pobude ne bodo ugledale luči dneva. Ne smemo se bati razprav, ki jih bodo sprožili državljani, ki bodo uporabili to orodje. Glasovala sem za to besedilo.

  Salvatore Iacolino (PPE), v pisni obliki. − (IT) Evropska državljanska zakonodajna pobuda predstavlja temeljni korak v postopku gradnje Evrope na podlagi državljanskih pravic. Stroga merila dopustnosti, dostopni in poenostavljeni postopki ter predstavniki držav članic so ključni stebri instrumenta, ki ponovno vzpostavlja prevlado veljave articipativne demokracije.

Lizbonska pogodba v skladu z vrednotami Unije dodeljuje najmanj enemu milijonu državljanov, ki zastopajo vsaj eno četrtino držav članic, pristno priložnost, da učinkovito sodelujejo pri oblikovanju predpisov skladno s pričakovanji Evropejcev. Upamo, da bo ta instrument okrepil pravice državljanov in da bo kmalu napočil čas, ko bomo lahko pozitivno ocenili dosežene rezultate ter po potrebi izvedli popravke v interesu državljanov, da bo ta resnično inovativen projekt še racionalnejši in prožnejši. Na ta način bo Unija, temelječa na evru, usklajena z Evropo, ki temelji na pravici evropskega ljudstva do državljanstva.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. − (LT) Podprl sem to poročilo, ker je evropska državljanska pobuda nov instrument participativne demokracije na celinski ravni. To je orodje, ki bi ga morali uporabljati sami državljani, namenjeno pa je krepitvi neposredne demokracije, dejavnega državljanstva in vpliva evropskih državljanov na politike Evropske unije. Pobudo je uvedla Pogodba o Ustavi za Evropo, nato pa Lizbonska pogodba, da bi državljanom dodelila enako moč pri oblikovanju političnih pobud, kot jo že imata Svet ministrov in Evropski parlament. Vesel sem, da poročilo spodbuja uporabo sodobnih tehnologij kot primernega instrumenta participativne demokracije. S pobudo se bo resnično vzpostavilo neposredni odnos med državljani in institucijami, jih zbližalo in zagotovilo, da bodo institucije EU obravnavale konkretna vprašanja, ki so za državljane pomembna.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. − (DE) Državljanska pobuda, ki je bila sprejeta danes, je pomemben korak k zbližanju Evropske unije z njenimi državljani. Državljanom Evropske unije daje priložnost, da končno dejavno sodelujejo pri političnih dogodkih. Ne omogoča jim le sodelovanja v politiki, temveč lahko tudi neposredno pozovejo Komisijo k ukrepanju.

Pomembno je, da je pobuda urejena na državljanom prijazen način in čim bolj preprosto ter tako, da se ne spodbuja njene zlorabe. Toda naj bo državljanska pobuda še tako uporabnikom prijazna, se bo ob čezmerni uporabi razvrednotila. Državljanska pobuda bo uvedla več demokracije in znatno doprinesla k sodobnejši Evropi in njeni oživitvi za državljane. Ponovno bi rad pozval Parlament in tudi Komisijo, da Odboru za peticije zagotovita ustrezno vlogo v tem procesu.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Eden od glavnih ciljev evropske državljanske pobude je približati evropske institucije državljanom in običajnim Evropejcem olajšati uveljavljanje njihovih pravic in ugodnosti. Vsekakor bo izboljšala življenje rezidentov držav članic in pripomogla k oblikovanju prosocialne podobe Unije. Avtorja predloga sta se trudila doseči najpreprostejši možni model za organizacijo srečanj in zbiranje podpisov v sklopu pobude. Če bodo Evropejci želeli izraziti svoje mnenje o zadevi, ki je zanje pomembna, je naša dolžnost zagotoviti, da se jim prisluhne in da se njihove prošnje obravnava. Konec koncev to pomeni pravo demokracijo.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Evropski parlament je danes sprejel zgodovinsko odločitev, ki civilni družbi daje priložnost, da se mnogo bolj dejavno vključi v postopek odločanja. Dejavna civilna družba, ki sodeluje pri sprejemanju političnih odločitev, je eden od temeljev demokracije. To je temeljna zahteva za politiko visoke kakovosti, ki je v letih omogočila državam članicam Evropske unije, da dosežejo visoko stopnjo demokracije, človekovih pravic in blaginje, celotni Evropi pa, da postane najbolj razvita regija na svetu. Naloga civilne družbe ni zgolj sodelovanje na volitvah. Državljani se morajo vključiti tudi v vsakodnevni postopek odločanja in izraziti svoje mnenje o posameznih odločitvah ali dogodkih v politični agendi. V njihovem interesu je, da sodelujejo pri demokratičnem nadzoru nad oblastjo in kritizirajo dejavnosti politikov. Brez dejavne civilne družbe ne bi bilo mogoče povrniti neodvisnosti baltskih držav in zagotoviti naše vrnitve v Evropo. Zato zelo odločno glasujem za državljansko pobudo.

Do zdaj evropska zakonodaja ni vsebovala dovolj razvitih jasnih mehanizmov, ki bi Evropejcem omogočali, da se vključijo v postopek odločanja in pozornost evropskih institucij usmerijo v obstoječe težave državljanov. Menim, da bo državljanska pobuda okrepila zaupanje ljudi v Evropsko unijo in legitimnost odločitev, ki se sprejemajo.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. − Glasoval sem za spremembe državljanske pobude, ki jih je predlagal Evropski parlament, ker menim, da krepijo pobudo in omogočajo sodelovanje več ljudem. To je zgodovinski trenutek, v katerem se evropskim državljanom daje konkreten ukrep, s katerim lahko pomembna vprašanja in teme postavijo na raven EU. Komisijo pozivam k upoštevanju spremembe, ki predlaga enostavne postopke in pregledne informacije za državljane. Eno je ustvariti takšen mehanizem, ki pa mora biti tudi dostopen in razumljiv državljanom EU, da bi ga lahko v celoti izkoristili. Parlament si prizadeva za omilitev meril glede podpisnikov in predlaga, da naj bi prihajali iz najmanj petine in ne tretjine držav članic.

Poziva tudi k oblikovanju brezplačnega sistema spletnega zbiranja podpisov, ki bi bil zlahka dostopen. Poudaril bi rad predvsem potrebo po sklicevanju državljanskih odborov za organizacijo pobud. Gibanje državljanskih odborov je bil eden od najpomembnejših dejavnikov, ki je leta 1991 privedel do ponovne neodvisnosti Estonije. To jasno kaže, da lahko državljani s skupnimi močmi rušijo zidove.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. − (DE) Podpiram odločitev Parlamenta, da se uvede možnost državljanske pobude za državljane EU. Novi sistem peticij na ravni EU je pomembno orodje, ki omogoča večjo vključenost državljanov in ki bo zagotovilo bolj neposredno demokracijo. Pogodba o Evropski uniji kot celota izboljšuje demokratično delovanje Unije. Državljani lahko sodelujejo v demokratičnem življenju Unije in se obrnejo neposredno na Komisijo. Državljanska pobuda daje državljanom podobno pravico do pobude, kot jo imata Evropski parlament in Svet. Da bi zagotovili pravilno izvajanje državljanske pobude, je potreben vsaj en milijon podpisov iz najmanj ene petine vseh držav članic. Poleg tega Parlament v svoji resoluciji priporoča ukrepe, ki bodo olajšali uporabo državljanske pobude.

Na primer, Komisija bi morala razmisliti o uporabi obstoječih programov, ki spodbujajo mobilnost in dejavno državljanstvo, kot tudi novih oblikah komunikacije, kot je socialno mreženje, ki spodbuja javno razpravo. Pozdravljam dejstvo, da bodo predstavništva in uradi v državah članicah delovali kot vmesniki in svetovalni organi.

  Sabine Lösing in Sabine Wils (GUE/NGL), v pisni obliki. − (DE) Kljub izboljšavam evropske državljanske pobude, ki so posledica kompromisa med Komisijo in Parlamentom, pri pobudi še vedno obstajajo nepotrebne birokratske ovire. Poleg tega obstaja tveganje, da jo bodo kot orodje uporabila, na primer, velika podjetja in organizacije, kajti čeprav je preglednost zajamčena, so donacije podjetij neomejene. To so nekateri izmed razlogov, da smo se vzdržali končnega glasovanja.

Nekaj naših kritik je:

1. Podjetja niso izključena iz pobude.

2. Ni bila sprejeta odločitev o tem, ali lahko sodelujejo mlajši državljani, stari 16 let. Zato je to odvisno od nacionalne volilne zakonodaje.

3. Državljani tretjih držav, ki živijo v EU, ne morejo sodelovati.

4. Za podpise nad 100.000 ni na voljo nadomestilo (0,005 EUR na podpis). To pomeni, da bo pobuda zelo draga za pobudnike in torej ne bo enako dostopna vsem.

5. Donacije podjetij za podporo evropske državljanske pobude niso prepovedane niti navzgor omejene.

6. Niso zagotovljene podrobne informacije o možnosti pritožbe na Sodišče Evropske unije, če je pobuda zavrnjena.

7. Če Evropska komisija zavrne povezani predlog zakonodajnega besedila, ni dolžna utemeljiti svoje odločitve.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Državljanska pobuda bo vzpostavila neposredno povezavo med državljani in institucijami ter s tem zamašila obstoječo vrzel in institucije EU pripravila do tega, da bodo obravnavale glavne težave, s katerimi se spopadajo državljani. Rad bi poudaril nekaj točk, ki jih ne smemo spregledati:

1. Državljanska pobuda bo uspešna samo, če bo z njo povezana ureditev lahko razumljiva državljanom in preprosta za uporabo ter ne bo nalagala čezmernih obveznosti organizatorjem.

2. Po pogajanjih s Komisijo in Svetom smo prišli do sporazuma, ki določa, da morajo podporniki državljanske pobude zagotoviti določene elemente za identifikacijo, države članice pa morajo zagotoviti sredstva za njihovo preverjanje. Toda ključno je zagotoviti, da je proces skladen z zakonodajo EU na področju varstva podatkov. Vsaka organizacija, ki ima priložnost podpreti državljanske pobude, mora zagotoviti popolnoma pregledno podporo, tako da podpisniki vedo, kdo je v ozadju pobude, ki se jo odločijo podpreti.

3. Informacijski uradi Evropskega parlamenta v državah članicah in informacijska omrežja Komisije, kot sta Europe Direct in Kažipot za državljane, morajo sodelovati pri zagotavljanju vseh potrebnih informacij o državljanski pobudi.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zadovoljna sem bila z rezultatom današnjega glasovanja o državljanski pobudi. Z uvedbo državljanske pobude je Lizbonska pogodba postala zakonodajno orodje državljanov EU, vendar ne smemo pozabiti, da milijon zbranih podpisov še ne pomeni, da bo oblikovan nov zakon. Ta postopek mora skozi celotno zakonodajno pot v EU, poslanci Evropskega parlamenta pa moramo zagotoviti, da so postopki poenostavljeni, tako da se izognemo razočaranju. Mislim, da bi morali izpeljati dobro informacijsko kampanjo o tem instrumentu v državah članicah, tako da bi se vprašanja, izpostavljena v evropski državljanski pobudi, ujemala z vsebino Pogodb in vrednotami EU.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta pomembna pobuda Evropskega parlamenta bo milijonu evropskih državljanov omogočila, da zaprosijo Evropsko komisijo, da predlaga zakonodajo o določenem vprašanju. Pravila o izvajanju državljanske pobude, ki jih je danes sprejel Evropski parlament, navajajo, da morajo podpisniki prihajati iz najmanj sedmih držav članic. Na Portugalskem bo potrebno število podpisnikov, ki podprejo pobudo, omejeno na najmanj 16.500. Poleg Lizbonske pogodbe je bila ustvarjena „pravica državljanov do pobude“, ki milijonu evropskih državljanov daje možnost, da Evropsko komisijo zaprosijo, da predloži določene zakonodajne predloge. Uredba, ki je bila danes sprejeta na zasedanju, opredeljuje potrebne pogoje za vložitev prihodnjih državljanskih pobud.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za poročilo o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o državljanski pobudi, saj kljub temu, da le v majhni meri ustreza našemu stališču, ker ne obravnava pomembnih vprašanj, kot sta možnost pobud, ki predlagajo spremembe Pogodb, ali podaljšanje obdobja za zbiranje podpisov s predlaganih 12 na 18 mesecev, menim, da je poročilo znatno, čeprav premalo, boljše kot besedilo, ki ga je predlagala Komisija. Državljanska pobuda je mehanizem za udeležbo javnosti, kot predpisuje Lizbonska pogodba, ki naj bi državljanom in civilni družbi omogočil, da odigrata vlogo v postopku priprave evropskih politik. Podprl sem vloženo besedilo, ker spodbuja oblikovanje mehanizma in z njim povezanega postopka. Na primer, poenostavlja postopek za registracijo pobud in zmanjšuje zahtevo glede števila držav članic, ki jih morajo zastopati državljani (četrtina namesto tretjine). Predstavlja tudi napredek v primerjavi s predlogom Komisije, ker povečuje preglednost financiranja kampanj za zbiranje podpisov.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropska državljanska pobuda bo pomembno orodje za oblikovanje programa Evropske unije. Pobuda, ki jo je uvedla Lizbonska pogodba, bo milijonu evropskih državljanov omogočila, da pozovejo Evropsko komisijo k vložitvi predlogov o temah, ki sodijo v njeno pristojnost. Ta pobuda daje državljanom EU pravico, da javno povedo svoje mnenje, in jim s tem podeljuje pravico do pobude, ki je podobna pravici, ki jo imata Evropski parlament in Svet.

Državljanske pobude bi spodbudile tudi širšo čezmejno razpravo, saj jih bodo morali pripraviti državljani različnih držav članic. Izvesti jih bo mogoče le, če bodo izpolnjevale nekatere postopkovne zahteve ali zahteve glede skladnosti s temeljnimi vrednotami Evropske unije, kar naj bi preprečilo, da se ta instrument uporabi za nedemokratične namene. Te zahteve jamčijo zanesljivost in s tem učinkovitost pobude. Zelo pomembno je, da se zagotovi skladnost postopka z zahtevami EU na področju varstva podatkov in da je od začetka do konca popolnoma pregleden.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − Ne strinjam se z mnenjem kolegov iz skupine S&D, zato sem se vzdržal glasovanja. Ni pomembno, kdo piše take nesmisle: širiti jih je neumno. Državljanska pobuda je nedvomno potrebna, toda zbrati milijon podpisov, da ti prisluhnejo, je neumnost. Poročevalca bi rad vprašal, ali sta kdaj zbirala podpise. Če sta, gotovo vesta, da stane vsak podpis, overjen pri notarju, najmanj 20 EUR. To pomeni 20–30 milijonov EUR za uvedbo novega zakona. Kdo bo to financiral? To lahko storijo le velika podjetja, ne pa navadni ljudje. Ali to torej ni goljufija? Ne pozabite: poslanci Evropskega parlamenta zastopamo te ljudi.

  Gay Mitchell (PPE), v pisni obliki. − Ta pobuda je bila obljubljena med lizbonskim postopkom, zato sem vesel, da se zdaj premika naprej.

Ključno je onemogočiti politično, poslovno in drugo manipulacijo državljanske pobude. Prepuščena mora biti pristni pobudi državljanov, ne sme pa se z njo manipulirati s skrivnimi nameni. Biti mora odprta in pregledna.

Da bi se začele stvari premikati, bi morala Komisija objaviti dogovorjene pogoje za pobudo, ko se bodo pač dogovorili.

Ali ne bi bilo smiselno, da bi za začetek postopka Komisija organizirala neke vrste neodvisen natečaj v EU, da bi preverila teren in ugotovila, glede katerih glavnih desetih vprašanj bi državljani pozdravili pobudo sodržavljanov.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Evropska državljanska pobuda je prvi majhen korak v pravi smeri. Glasoval sem za, ker je prvi neposredni demokratični instrument v EU. Toda na splošno bo državljanska pobuda predstavljala zgolj lažno neposredno demokracijo in povzročila, da bodo državljani verjeli, da imajo pravico soodločanja o nekaterih vprašanjih v Evropski uniji. Državljanska pobuda ne obsega nobenih posledic, ne glede na to, koliko ljudi jo podpiše. Vzporednica s sistemom peticij za referendum v Avstriji je očitna. V Avstriji se te peticije ponavadi potisnejo v predal, tako rekoč enako pa se bo zgodilo s pobudami državljanov EU. Poleg tega je bilo očitno poskrbljeno, da se lahko zatre drugačna mnenja. Komisija opravi zadnje preverjanje dopustnosti državljanske pobude. V pravi Evropski uniji voditelji uvajajo zakonodajo in direktive, želijo pa tudi nadzorovati voljo državljanov.

Toda evropska državljanska pobuda daje drugače mislečemu gibanju in strankam vsaj priložnost, da razvijejo svoje zamisli. V prihodnosti bo mogoče na ravni EU, kot je to mogoče v Avstriji, izvajati kampanje in državljanom pokazati, da obstajajo poti do drugačne in boljše Evrope, ki vodijo proč od slepih ulic v Bruslju.

  Vital Moreira (S&D), v pisni obliki. – (PT) Čeprav seveda podpiram uredbo o državljanski pobudi, se ne strinjam z možnostjo, da bi poslanci Evropskega parlamenta ali nacionalnih parlamentov lahko sodelovali v teh pobudah ali da bi prejeli sredstva političnih strank ali javnih organov.

Menim, da sta obe rešitvi v nasprotju z novim mehanizmom, katerega cilj je navadnim državljanom in civilni družbi zagotoviti sredstva za udeležbo v političnem življenju Unije. Prav tako se ne strinjam s pristojnostmi Komisije za sprejetje nekaterih tehničnih specifikacij, ki so potrebne za uporabo zakona z „izvršilnim aktom“. Splošno uporabni ukrepi, ki so bili dodeljeni Komisiji za uporabo zakonodajnih instrumentov, se ne smejo šteti za „izvedbene akte“, ki so pod nadzorom držav članic, temveč „delegirane akte“ pod neposrednim nadzorom zakonodajalca.

Ravno tako po Lizbonski pogodbi ni smiselno še naprej uporabljati „regulativnega postopka“ v sklopu tradicionalnega komitološkega sistema, saj se očitno nanaša na vprašanja, ki jih zdaj zajema zakonodajni postopek ali postopek „delegiranih aktov“. Omenjene določbe so torej v nasprotju z Lizbonsko pogodbo. Poleg teh posebnih ciljev menim, da je to na splošno odličen zakon, ki daje polno priznanje političnemu in ustavnemu pomenu tega novega mehanizma za participativno demokracijo v EU.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasoval sem za stališče Evropskega parlamenta o evropski državljanski pobudi, ker povsem podpiram pravico državljanov, ki je opredeljena v Lizbonski pogodbi. Kot optimist menim, da je to morda eden od glavnih instrumentov, ki bo pomagal zbližati institucije Evropske unije z navadnimi ljudmi. Končno bo civilno dejaven del družbe lahko imel neposreden vpliv na odločitve, sprejete na ravni EU. Treba je upoštevati, da je bila evropska državljanska pobuda v času, ko javnost gleda razmeroma kritično na mnoge evropske pobude, od samega začetka ocenjena večinoma pozitivno in sprejeta z odobravanjem. Upam, da bomo sčasoma oblikovali jasna pravila, ki ne bodo obremenjena z nepotrebnimi birokratskimi zahtevami, kar bo pomagalo evropski družbi, da izrazi svoje mnenje.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) To poročilo v celoti izpolnjuje moja pričakovanja, zlasti glede treh vprašanj. Prvič, 18 let je določena najnižja starost za podporo zakonodajne pobude, kar je starostna meja za udeležbo na volitvah v Evropski parlament in udeležbo pri instrumentih neposredne demokracije, kot so referendumi. Drugič, treba je zahtevati osebni dokument evropskih državljanov, ki so tudi rezidenti EU in nameravajo podpisati izjavo o podpori, da se lahko izvedejo preverjanja, ki jih predpisuje uredba skladno z veljavno zakonodajo. Zadnjič, treba je zagotoviti 12 mesecev za uporabo uredbe za tem, ko stopi v veljavo, pri čemer je cilj omogočiti pristojnim nacionalnim upravam – od katerih se bodo mnoge prvič srečali s takšnim instrumentom –, da pripravijo vse potrebne pravne, upravne in finančne ukrepe.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z velikim zadovoljstvom glasujem za to poročilo o državljanski pobudi, ki je ena od največjih novosti Lizbonske pogodbe. Ta novi pravni instrument lahko postane sredstvo za podpiranje udeležbe evropskih državljanov. Milijoni državljanov bodo lahko Evropski komisiji predlagali sprejem zakonodaje o določenem vprašanju, kar je zelo pozitiven korak v smeri zbliževanja Evrope z njenimi državljani. Pozdravljam delo poročevalcev, katerih cilj je bil poenostaviti državljansko pobudo in odpraviti vsa birokratska bremena, da bi bila čim bolj dostopna.

Strinjam se z večino zahtev Evropskega parlamenta, zlasti glede preverjanja sprejemljivosti pobude ob njeni predstavitvi in ne po zbranih 300.000 podpisih, zaradi česar bi lahko bila pričakovanja podpisnikov večja. Podpiram nižje najmanjše število udeleženih držav članic pri prvotnem podpisovanju pobude. Prvotno je bilo predlagano, da naj bi bili podpisniki iz najmanj ene tretjine držav članic, Evropski parlament in Svet pa sta se dogovorila, da lahko prihajajo iz ene četrtine vseh držav članic.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram pobudo poročevalcev gospe Gurmai in gospoda Lamassoura, namreč da bi se morali organizatorji evropske državljanske pobude zbrati v državljanski odbor, sestavljen iz oseb iz različnih držav članic. S tem bi zagotovili, da bodo vprašanja, ki se bodo porajala, resnično evropska, hkrati pa bi od samega začetka doprinesli k zbiranju podpisov.

Podpiram zamisel poročevalcev, da je evropska državljanska pobuda nov instrument participativne demokracije na celinski ravni. Zaradi tega ta uredba morda ni brez napak, praksa pa lahko prinese snovalcem evropske politike nove izzive. Zato se strinjam s pozivom poročevalcev, ki sta Komisijo zaprosila, da vsaka tri leta predstavi poročilo o njenem izvajanju in po potrebi predlaga revizijo uredbe.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Državljanska pobuda, ki jo je uvedla Lizbonska pogodba, je bila oblikovana, da bi državljanom dala pravico do udeležbe v demokratičnem življenju Evropske unije. Njen namen je zagotoviti državljanom orodje, da se jim prisluhne in da jim je na voljo sredstvo za naslovitev nekaterih pomembnih vprašanj na institucije EU. To so lahko težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju in ki jim po njihovem mnenju sindikati, politične ustanove ali drugi redni sogovorniki institucij ne namenjajo dovolj pozornosti oziroma podpore. S pobudo se bo resnično vzpostavilo neposredni odnos med državljani in institucijami, jih zbližalo in zagotovilo, da bodo institucije EU obravnavale konkretna vprašanja, ki so za državljane pomembna. Državljanska pobuda mora izpolnjevati nekatere zahteve, ki niso le administrativne narave, temveč med drugimi vključujejo tudi spoštovanje temeljnih vrednot EU. S tem bi zagotovili odgovornost pobude in njeno učinkovitost, kar je bistveno za njen uspeh.

Zato je treba nujno zagotoviti, da je postopek v skladu z zahtevami EU na področju varstva podatkov in da je popolnoma pregleden. Možnost podpore evropski državljanski pobudi bodo imele vse organizacije, združenja ali politične stranke, če bo ta podpora podvržena popolni preglednosti, tako da bodo podpisniki, preden se odločijo za podporo neki pobudi, vedeli, kdo stoji za njo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vesel sem, da je bilo to poročilo sprejeto, saj predstavlja zelo pomemben korak za potrditev ustavnega značaja Evropske unije, ki državljanom daje mehanizem za dostopno in učinkovito demokratično udeležbo, ki bo nedvomno prispevala k večji vključenosti in predanosti državljanov v zvezi z evropskim političnim življenjem ter okrepitvi solidarnostnih povezav med državami članicami.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Participativna demokracija je zmagoslavno stopila v Evropo s sprejetjem tega poročila o evropski državljanski pobudi, ki je eno od glavnih področjih napredka, ki ga je prinesla Lizbonska pogodba. Zdaj bo lahko milijon državljanov na Komisijo naslovil prošnjo, da poda svoje mnenje o vprašanjih, ki zanimajo družbo, pod pogojem, da sodijo v okvir njenih pristojnosti. Milijon državljanov, ki morajo biti iz najmanj ene četrtine držav članic in biti dovolj stari, da lahko volijo, z drugimi besedami, samo 0,2 % prebivalcev EU. Podpise je treba zbrati pisno ali prek interneta in jih preveriti. Organizatorje bo treba identificirati: kdo so, kaj podpirajo, za koga delajo. To bi lahko bil velik skok naprej za demokratično legitimnost Evropske unije. To je korak v smeri zbliževanja državljanov z EU, ki jo pogosto, upravičeno ali ne, vidijo kot svetlobna leta daleč od njihovih vsakodnevnih skrbi.

Toda tveganja, da pobudo izkoristijo nekatere nevladne organizacije ali določen sektor industrije, ne smemo zanemariti. Če naj bo uspešna, mora pobuda resnično prihajati od državljanov. Pomagati mora premakniti razpravo naprej, spraviti državljane in Evropsko unijo ter prispevati k razvoju evropske civilne družbe.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. − (IT) Danes smo na plenarnem zasedanju glasovali o evropski državljanski pobudi. Ta pobuda je bila uvedena s členom 11 Lizbonske pogodbe, njen cilj pa je državljanom podeliti enako moč pri oblikovanju političnih pobud, kot jo že imata Svet ministrov in Evropski parlament. Evropska državljanska pobuda je novo orodje participativne demokracije na celinski ravni.

Komisija je 31. Marca 2010 predložila predlog uredbe, Svet pa je 14. junija odobril splošen pristop k evropski državljanski pobudi. Odbor Evropskega parlamenta za ustavne zadeve je to poročilo sprejel novembra, kar je vključevalo tudi pogajalski mandat. Na tristranskem pogajanju 30. novembra je bil dosežen dogovor o različnih predlogih sprememb. Glavne točke sporazuma se navezujejo na: združevanje prijave in dopustnosti; število podpisov, ki morajo biti iz najmanj četrtine držav članic; ustanovitev odbora državljanov; najnižjo starost za sodelovanje pri državljanski pobudi in sistem spletnega zbiranja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Naši državljani čakajo na ta nov instrument, ki jim bo dal nekaj vpliva na politiko EU. Dokazali so že, da ga bodo znali uporabiti in bodo s tem imeli priložnost sodelovati v zakonodajni razpravi: podati peticijo za moratorij na gensko spremenjene organizme (GSO), s katero sta začela Greenpeace in Avaaz in ki so jo prejšnji teden poslali predsedniku Komisije Joséju Manuelu Barrosu. Žalostno je, da so državljani ukrepali pred zakonodajalci in je peticija prišla, preden je bil opredeljen poslovnik, s katerim bo državljanska pobuda v začetku leta 2012 postala operativna.

Zato moramo poslanci prenesti in podpreti zahtevo, ki jo je izrazilo 1,2 milijona ljudi, in zagotoviti, da se jo bo ustrezno spremljalo. Parlament je v pogovorih s Svetom in Komisijo uspešno uporabil svoj vpliv, da bi bila pobuda čim bolj dostopna in učinkovita, in ji tako odprl vrata. Zdaj nič več ne more preprečiti državljanom, da bi neposredno sodelovali v delovanju EU.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Današnje glasovanje je prižgalo zeleno luč prvemu primeru evropske demokratične udeležbe. Evropska državljanska pobuda je ena od najbolj inovativnih določb Lizbonske pogodbe in prvi korak k neposredni demokraciji.

Pobuda je instrument, ki omogoča državljanom, da s posredovanjem milijona podpisov, ki predstavljajo 0,2% prebivalcev Evropske unije, pozovejo Evropsko komisijo, naj predloži zakonodajni predlog glede katerega koli vprašanja, za katerega menijo, da je v njihovem interesu. Vprašanja, povezana z okoljem, socialnimi zadevami in nesrečami, ki jih je povzročila finančna kriza, so med najbolj občutljivi temami, ki lahko mobilizirajo državljane, da pozovejo EU, naj pripravi zakonodajo o teh zadevah.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) S predlogom za državljansko pobudo, ki je bila sprejeta danes, uresničujemo pomemben element Lizbonske pogodbe, s čimer bodo lahko državljani neposredno sodelovali v razpravi o Evropski uniji. To je predvsem pomembno za Evropski parlament, ki je izvoljen z odločitvijo državljanov. Zdaj moramo vso pozornost nameniti temu orodju, ki predvideva še večjo demokratizacijo javnega življenja v Evropi. Ne bi bilo dobro, da ostane le na papirju in da bi državljani dobili vtis, da jim dajemo le teoretično možnost sodelovanja v zakonodajni pobudi. To bo pomemben preizkus za evropske institucije, glede tega do kolikšne mere te dejansko služijo državljanom in ne same sebi. Dobro je, da bomo lahko v treh letih od začetka veljavnosti te uredbe spremenili tiste določbe, ki se bodo izkazale za premalo učinkovite, da bo to res sistem, ki zagotavlja demokratično razpravo.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem za sprejetje pravil za evropsko državljansko pobudo. Evropski parlament je v svojih pogajanjih s Svetom ministrov storil že dovolj. Državljanska pobuda daje prebivalcem Evropske unije možnost, da predlog vključijo na evropsko politično agendo. Ko je zbranih milijon podpisov, mora Evropska komisija preučiti predlog in navesti razloge, zakaj ga bo ali zakaj ga ne bo oblikovala v uraden zakonodajni predlog. Evropska unija je vztrajala, da je treba zbrati podpise iz vsaj devetih držav članic EU, Parlamentu pa je uspelo to omejitev zmanjšati na sedem. Poleg tega bodo lahko organizatorji, ki uspejo zbrati zadostno število podpisov, osebno predstavili svoj predlog Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu. Škoda je, da Parlament ni uspel ukiniti pravila, da mora osemnajst držav od svojih državljanov zahtevati, da ob podpisu državljanske pobude navedejo številko osebne izkaznice. To bo ljudi prestrašilo. Nekateri se bodo bali lažnega prikazovanja identitete. So pa tudi države, ki številke osebne izkaznice ne bodo zahtevale. To bo v EU ustvarjalo neenakost v zakonodaji. Kako resno bodo vzeli evropske državljane, pa bo zdaj predvsem vprašanje za Evropsko komisijo.

  Ernst Strasser (PPE), v pisni obliki. − (DE) Današnje glasovanje o evropski državljanski pobudi vzpostavlja nov element neposredne demokracije skoraj natančno eno leto po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Svoj mandat v Evropskem parlamentu sem prevzel s ciljem, da v Bruslju predložim pomisleke ljudi v Avstriji. Temu načelu sem zavezan in zato je zame bistveno, da se pomisleki ljudi slišijo na evropski ravni. Evropsko državljansko pobudo je treba videti kot priložnost, da se ljudje bolj vključujejo v proces sprejemanja odločitev EU. Državljani EU imajo zdaj prvič možnost, da Komisiji predložijo zakonodajne pobude in tako dejavno vplivajo na politiko EU.

Po dolgih pogajanjih lahko na to, da je bila pregrada dopustnosti znižana z ravni 300 tisoč podpisov in je število držav članic zmanjšano na četrtino, gledamo kot na uspeh. Posebna značilnost v Avstriji je, da lahko mladi sodelujejo v državljanski pobudi od 16. leta starosti naprej. To še enkrat dokazuje, da je za Avstrijo pomembno, da mlade vključi v projekt EU, ker so ti na koncu tisti, ki bodo nadaljevali z evropskim duhom.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska državljanska pobuda je instrument za sodelovanje javnosti, katerega namen je odzvati se na demokratični primanjkljaj in tako zmanjšati razdaljo, ki jo evropski državljani čutijo med seboj in evropskimi institucijami. Institucionalizacija te pobude, ki jo predvideva Lizbonska pogodba, evropskim državljanom omogoča, da posredno pozovejo Evropsko komisijo k predložitvi nekaterih zakonodajnih ukrepov, če te sodijo med njene pristojnosti.

Poročilo, ki ga je predstavil Evropski parlament, opredeljuje merila za izvajanje te evropske pravice do pobude, da bi bila le-ta preprostejša, dostopnejša, hitrejša, preglednejša in enotna v vseh državah članicah. Zaradi te pobude bo mogoče oblikovanje pravega evropskega javnega prostora, ki bo spodbudil civilni dialog in vključenost civilne družbe. Prepričan sem, da bi morali vse pobude, ki si prizadevajo za zmanjšanje razdalje med državljani in evropskim projektom, poudariti, izvajati in v celoti izpeljati.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o državljanski pobudi. Nove določbe, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, spodbujajo participativno demokracijo. Dvainštirideset odstotkov evropskih državljanov zaupa v institucije EU. Eden od razlogov je morda v tem, da evropski državljani izvedo le za nekatere evropske pobude in politike, ki so osredotočene nanje. Prav zato državljanska pobuda evropskim državljanom ne le ponuja priložnost, da neposredno sodelujejo v postopku odločanja, ampak jih pooblašča, da prispevajo k opredelitvi evropskega programa. Državljanska pobuda bo tako pripomogla, da se bodo glavni pomisleki in zahteve evropskih državljanov predložili evropski zakonodajni oblasti. To ni nova zamisel. Leta 2007 smo predlagali zbiranje milijona podpisov, da bi od Komisije zahtevali, naj predloži direktivo za vključevanje invalidnih oseb v družbo.

Tedaj smo zbrali le okrog 700 tisoč podpisov, vendar smo zakonodajne predloge predložili Evropski komisiji. Da bomo izpolnili svojo zavezo do državljanov Evrope, bo zato bistveno, da zagotovimo, da bodo zahteve, predložene v obliki državljanske pobude, postale zakonodajni akti, ki bodo izboljšali razmere, v katerih so ti državljani.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. − Pozdravljam to poročilo kot način spodbujanja sodelovanja državljanov v Evropi tako, da se državljanom EU dovoli, da predlagajo zakonodajo, ki bi lahko vplivala na njihovo vsakdanje življenje. Državljani bodo lahko Evropski uniji sporočili, kaj menijo o njenem delu. Ta pobuda z milijonom podpisov, ki morajo prihajati iz vsaj ene četrtine držav članic EU, ponovno vrača ljudem nekatere pristojnosti. Parlament je postopek poenostavil, da bi zagotovil lažjo uporabo in kar najbolj povečal udeležbo državljanov pri pobudi. Ko bodo preverjeni vsi podpisi, se bo Komisija v treh mesecih odločila, ali je mogoče predlagati novo zakonodajo, svoje razloge pa bo morala javno predstaviti.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (SK) V tem Parlamentu se pogosto sklicujemo na državljane Evropske unije, katerih interese zastopamo. Obenem pa so isti državljani menili, da so ne le Parlament, ampak vse evropske institucije, preveč oddaljene in neobčutljive za njihove probleme.

Evropska državljanska pobuda lahko to spremeni. Državljani bodo tako lahko neposredno rekli: hočemo to in nočemo tistega in to se mora spremeniti.

Prav tako radi govorimo o evropskem povezovanju. Kaj pa bolj združuje ljudi iz različnih držav kot potreba po skupnem stališču, oblikovanje skupnega predloga in pridobitev podpore ljudi, ki govorijo različne jezike? V praksi bo izvajanje državljanske pobude pomenilo, da bodo državljani iz različnih držav članic enotno nastopili v zvezi s tematikami, ki so zanje pomembne. Skupna pobuda in skupni interes bosta zemlja, iz katere bo lahko zrasla prava evropska identiteta.

Trdno sem prepričana, da se bo v bližnji prihodnosti začel oblikovati ta praktičen občutek evropejstva. Mislim, da bo v nasprotju s frazami v brošurah evropskih institucij, močna in izvedljiva, ker bo sam državljan vir nove evropske identitete in novega evropejstva.

Zato pozdravljam predlagani osnutek uredbe o tem, kako se bo izvajala državljanska pobuda, sama pa sem pripravljena storiti vse, kar je potrebno, da se ne bo le prisluhnilo glasu državljanov, ampak se ga bo tudi spoštovalo.

Predlog resolucije RC-B7-0688/2010

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Prepričan sem, da bi lahko delovni program Komisije za leto 2011, ki bi bil ambiciozen in bi si za svoj glavni cilj zastavil oživljanje evropskega gospodarstva prek političnih prednostnih nalog v strategiji EU 2020 skupaj s proračunom za leto 2011 v večletnem finančnem okviru, novimi ukrepi za financiranje in izdatke in z novo odločitvijo o „lastnih virih“, predstavljal pomisleke, da bo pogojeno financiranje morda še poslabšalo razmere v šibkejših nacionalnih gospodarstvih in ne bo imelo želenega učinka strategije EU 2020, kar je ponovni zagon gospodarstva. Mislim, da so strukturni skladi bistveni za oživitev gospodarstva in konkurenčnost evropskih regij, ker lahko pogojenost, ki se doda k varčevalnim ukrepom v času krize, še naprej škoduje notranjemu razvoju EU. Poudariti je treba reformo skupne kmetijske in ribiške politike ter kohezijske politike, pri čemer je treba vedno upoštevati različna izhodišča različnih regij, to pa vključuje ukrepe, ki so prilagojeni različnim stvarnostim. Mala in srednja podjetja naj bi igrala vidnejšo vlogo, zato je treba pohvaliti pristop, ki vključuje internacionalizacijo MSP v svetovnih trgovinskih odnosih in prizadevanja za njihovo modernizacijo in konkurenčnost, kar je predvideno s prednostnimi nalogami delovnega programa.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − Vašo pozornost bi rada usmerila na nekatera zelo pomembna vprašanja, ki manjkajo v delovnem programu Komisije za naslednje leto. To so vprašanja, ki so povezana s človekovimi pravicami. Ali namerava Komisija naslednje leto dati pobudo za določene ukrepe ali zakonodajo na področju človekovih pravic?

Slišali smo, da namerava podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, baronica Ashton, v svojem mandatu nameniti posebno pozornost človekovim pravicam.Vendar pa je doslej v svojih ukrepih in izjavah namenila človekovim pravicam le malo pozornosti. Služba za zunanje delovanje naj bi prav tako okrepila delovanje EU na področju človekovih pravic, vendar pa ESZD zdaj, ko ni proračuna za leto 2011, od 1. januarja 2011 ne bo mogla v celoti opravljati svojih dolžnosti.

Gospod predsednik, nam lahko poveste, kaj je vaš načrt B in kako nameravate okrepiti verodostojnost EU, ko gre za zagovarjanje in spodbujanje človekovih pravic na svetu?

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Parlament je bil pozvan, da izrazi mnenje o izjavi Komisije o delovnem programu Komisije za leto 2011. Glasovala sem za to resolucijo, ki opozarja na potrebo po ustreznem sodelovanju med Komisijo in Parlamentom in na vlogo Komisije kot skrbnice pogodb in splošnega interesa EU. Resolucija prav tako posebej poudarja cilje v strategiji „Evropa 2020“ v zvezi z rastjo za delovna mesta ter pozdravlja „evropski semester“, ki je namenjen učinkovitejšemu upravljanju javnih financ. Ta rast mora biti pametna (spodbujati mora digitalno tehnologijo, raziskave in razvoj ter izobraževanje), trajnostna (s ciljem 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti) in vključujoča (z bojem proti diskriminaciji med delavci in boljšimi industrijskimi odnosi). Komisija mora še naprej obravnavati notranji trg, območje svobode, varnosti in pravice ter svojo zunanjo politiko, ki je še vedno v povojih.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za skupno resolucijo Evropskega parlamenta, ker obravnava in ocenjuje prednostne naloge za dejavnosti Evropske komisije v letu 2011 in prihodnje izzive. Na zadnjem delnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu je predsednik Barroso predstavil delovni program Komisije za naslednje leto, zato je Evropski parlament prepričan, da je zelo pomembno vzpostaviti dialog s Komisijo in posebno pozornost nameniti temeljnim strateškim ciljem EU. Poleg tega Parlament poziva Komisijo, naj v zvezi z glavnimi predlogi zagotovi realističen in jasnejši časovni načrt, ki mora biti učinkovit, bolje prenesen v realno življenje in bolje izvajan kakor v preteklosti. Rada bi opozorila na dejstvo, da je Komisija sicer načrtovala ustvarjanje novih delovnih mest in čim prejšnje izvajanje ciljev strategije Evropa 2020, vendar pa na področju zaposlovanja in socialnih zadev v programu Komisije za naslednje leto ni nobenih posebnih predlogov glede ustvarjanja novih in kakovostnih delovnih mest. Komisija predlaga iste zakonodajne pobude o napotitvi delavcev in delovnem času, kot jih je predlagala za prejšnje leto, obenem pa prisega, da bo izboljšala pravice priseljenskih delavcev po vsej Evropski uniji. Popolna gospodarska oživitev zahteva skupno evropsko strategijo za trajnostno rast in odpiranje novih delovnih mest, podkrepljeno z zadostnimi pooblastili in sredstvi.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Če upoštevamo dejstvo, da sedanja kriza, v katero je bila pahnjena Evropa, še naprej vpliva na gospodarstva v državah članicah, je treba nujno izvesti ustrezne prilagoditve na nacionalni ravni in na ravni same Unije. Ob upoštevanju bistvenega pomena leta 2011 za uspeh Unije v prihodnje in izziva, ki ga to predstavlja za Evropsko komisijo in na splošno za Unijo kot celoto, glasujem za ta osnutek resolucije. Poleg tega bi rad izpostavil vse predloge, ki razkrivajo namero Evropske komisije, da bo raziskala potencial enotnega trga za rast. Prepričan sem, da ima lahko kar največje povečanje potenciala z večjo povezanostjo trgov in okrepljenim zaupanjem evropskih podjetij in potrošnikov učinek vzvoda na evropsko gospodarstvo. Vendar pa menim, da bi lahko šla Komisija v tej zadevi še dlje in predlagala velikopoteznejše in konkretnejše predloge, ki bi obravnavali potrebe tistih, ki poslujejo na trgu.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Delovni program Komisije za leto 2011 potrebuje višjo raven duha Evropske unije in več poguma pri spopadanju z glavnimi političnimi in institucionalnimi težavami EU, še zlasti v zvezi z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in usklajenostjo z njo. Vprašanja, ki jih je treba rešiti, vključujejo: 1. Več spoštovanja do vloge Evropskega parlamenta pri oblikovanju predlogov ob upoštevanju stališč, ki jih zavzame v svojih mnenjih in predlogih za pobude; 2. Tesnejše in medinstitucionalno bolj uravnoteženo sodelovanje glede proračuna in finančnih možnosti; 3. Več poguma pri oblikovanju predlogov za učinkovito rabo sredstev EU, kar omogoča doseganje zavezujočih ciljev in oprijemljivih meril; 4. Učinkovito in odločno upravljanje EU na področjih gospodarstva in financ ter finančna udeležba zaposlenih pri rezultatih podjetja, kar omogoča širok, uravnotežen in vključujoč gospodarski in socialni razvoj. Čeprav delovni program Komisije za leto 2011 zajema le nekatere od zgoraj navedenih točk, se mi zdi, da ga moram podpreti.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo v zvezi z delovnim programom Komisije za leto 2011, ki naj bi jo v okviru novega programskega obdobja najprej sprejeli in naj bi prispevala k poglobitvi dialoga med Parlamentom in Komisijo z namenom izboljšanja odnosa med političnimi in proračunskimi prednostnimi nalogami na ravni EU.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija je predstavila velikopotezen delovni program Komisije za leto 2011, ki vsebuje naslednje osnovne točke: (i) vključujočo rast; (ii) trajnostno rast in (iii) finančno ureditev. Glede teme vključujoče rasti, pri kateri Komisija poudarja vzdržnost sistemov socialne varnosti in boj proti revščini, zagovarjam potrebo po vzpostavitvi natančnega ravnovesja med varčevanjem in socialno podporo in po določitvi smeri, v katero naj bi šle reforme evropskih sistemov socialne varnosti.

V zvezi s trajnostno rastjo je pomembno, da razumemo, kako bo doseženo ravnovesje med potrebnim varstvom okolja in prihodnjimi reformami skupne kmetijske politike (SKP) in skupne ribiške politike (SRP). Glede finančne ureditve in okrepljenega gospodarskega upravljanja pa je treba na vse ukrepe, s katerimi bo evropski bančni sistem trdnejši in odpornejši na krizne scenarije in s katerimi se bodo okrepile proračunske politike držav članic in njihovo gospodarsko usklajevanje, gledati kot na prednostne naloge številka ena, ker bo glavni izziv v letu 2011 izhod iz krize in postavitev temeljev za politiko rasti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo proti osnutku resolucije Evropskega parlamenta o delovnem programu Komisije za leto 2011, ker v zvezi z osnovnimi vprašanji podpira svoja stališča in spregleda resnično potrebo, da prekinemo z neoliberalnimi, militarističnimi in protisocialnimi politikami, ki jih podpira Evropska komisija.

Čeprav je Evropska komisija deležna kritike, da ni zagotovila odgovorov, ki jih je želel Parlament, je ta dejansko to storila, ko si čestita, da je dala prednost gospodarski reformi in je vzdržnost proračuna postavila na prvo mesto, socialna vzdržnost pa je drugotna, ali ko vztraja pri podpori širjenju enotnega trga, ali ko vztraja pri čimprejšnji sklenitvi kroga pogajanj v Dohi in pri svojih sporazumih o prosti trgovini.

Tako si večina v Parlamentu prizadeva za nadaljevanje iste politike, to je spodbujanje zgoraj omenjenih varčevalnih načrtov v različnih državah članicah ne glede na povečano brezposelnost, revščino, neenakost, neskladnost in gospodarsko recesijo, ki jo bodo ti varčevalni načrti povzročili, medtem pa gospodarske in finančne skupine dosegajo vse večje dobičke. Zato smo prisiljeni glasovati proti.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Leta 2011 bo Evropska komisija objavila predloge o spremembi skupne gospodarske politike in skupne ribiške politike. Ti dve pobudi sta izredno pomembni za irske kmete in ribiče.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. − (DE) Komisija bo leta 2011 podala predlog večletnega finančnega okvira za obdobje od 2013 do 2020. Zavedam se, da morata imeti kmetijstvo in razvoj podeželja enako raven financiranja kot zdaj in da je treba ljudem v Evropi zagotoviti neodvisno preskrbo s hrano. V prihodnje morata biti proizvodnja hrane in oživitev podeželskih regij kot gospodarskih in rekreacijskih območij, ki so lahko dostopna za mesta, med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami Evrope. Zavezanost Komisije trajnostni in vključujoči rasti upošteva okoljske in podnebne cilje za leto 2020 in zahteva vlaganje v zelene tehnologije, ki bodo v zameno ustvarjale nova delovna mesta.

Pozdravljam poziv Parlamenta k novemu večletnemu finančnemu okviru za obdobje po letu 2013, da bi upoštevali širjenje odgovornosti EU. Načrti za trgovinsko politiko EU so izredno pomembni. Komisija mora uspešno zaključiti pogajanja s Svetovno trgovinsko organizacijo. Do vse večje osredotočenosti k dvostranskim sporazumom in še zlasti pogajanj z državami Mercosur, ki se bodo nadaljevala naslednje leto, moramo pristopiti nadvse kritično.

  Thomas Mann (PPE), v pisni obliki. − (DE) Pravkar sem glasoval za delovni program Komisije za leto 2011, vendar imam zadržke. Nič več ne vsebuje obljubljenega sporočila Generalnega direktorata za podjetništvo in industrijo (GD za podjetništvo) o družbeni odgovornosti gospodarskih družb. Namesto tega je Generalni direktorat za notranji trg in storitve začel s posvetovanjem prek spleta o nefinančnih informacijah, ki jih razkrivajo podjetja. To je zastrašujoče in kaže na možno spremembo politike. GD za notranji trg in storitve nič več ne sprašuje, ali je potrebna uredba EU o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, ampak namesto tega sprašuje o tem, kakšno zgradbo naj bi imela. GD za podjetništvo je imel več delavnic o preglednosti, ki so pokazale, da so skoraj vsi delodajalci in sindikati močno nasprotovali obvezni družbeni odgovornosti gospodarskih družb. GD za podjetništvo to v celoti obravnava vse od leta 2006, ker pobude v zvezi s socialno odgovornostjo podjetij predstavljajo prispevke podjetij k trajnostni družbi kot del poslovnih dejavnosti podjetij. Ti so rezultat podjetniške zaveze in temeljijo na posamezni pobudi in odgovornosti. Glede tega osnovnega koncepta, ki se je razvijal vrsto let in na številnih večstranskih forumih, obstaja soglasje.

GD za podjetništvo ima institucionalno znanje, ki se uporablja za izvajanje nadzora nad temi procesi. Komisijo pozivam, naj odgovornost za upravljanje in strukturiranje socialne odgovornosti podjetij prepusti GD za podjetništvo. Še naprej nasprotujem zamisli o obveznem poročanju glede socialne odgovornosti podjetij, ker bo to pripeljalo do nove birokracije in odvračalo podjetja od dodatnih prostovoljnih zavez.

  Arlene McCarthy (S&D), v pisni obliki. − Finančna kriza resno škoduje gospodarstvom v vseh državah članicah. V tej resoluciji pozivamo, naj se Evropska komisija močno in odločno odzove, da bi spodbudila rast in zagotovila močno in trajno oživitev, ki bo koristila vsem državljanom Evrope. Podpiramo poziv za revizijo sistema lastnih sredstev, da se v zvezi z davčnim bremenom za državljane EU ustvari sistem, ki bo pravičen, jasen, pregleden in nevtralen; pozdravljamo obravnavo možnosti, ki bi zmanjšale stroške EU za njene državljane, na primer z odpravo sedanje prenizke obdavčenosti finančnega sektorja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Delovni program Komisije za leto 2011 temelji na treh točkah: (1) vključujoči rasti; (2) trajnostni rasti in (3) finančni ureditvi. Zato si bomo morali prizadevati za doseganje trajnosti sistemov socialne varnosti, da bi se borili proti revščini, obenem pa dosegali gospodarsko rast, ki se prav tako nanaša na varstvo okolja, okrepitev gospodarskega upravljanja, evropski bančni sistem, ki postaja močnejši in odpornejši na prihodnje scenarije krize, krepitev proračunskih politik držav članic, saj je glavni izziv za leto 2011, da izidemo iz krize in obnovimo politiko rasti.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − Čestitam! Končno se je nekdo posvetil razliki med Evropsko komisijo in bogovi. Čas je, da prazno govorjenje nadomestimo s pravim delom. Evropska komisija ne sme prezreti vprašanj poslancev Evropskega parlamenta; njihova dolžnost je uresničevanje odločitev Evropskega parlamenta. Zdi se, da so nekateri komisarji to pozabili. Če niso, kaj se je potem zgodilo z resolucijo o celovitem poročilu o spremljanju, ki jo je Evropski parlament sprejel 11. marca 2004 in ki je odprla temo o priseljencih v Latviji? Kar izginila je z dnevnega reda. Kdo je bil odgovoren? Komu so zmanjšali plačo? Kdo je bil deležen graje? Nihče. Naj živi Evropski svet!

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za delovni program Komisije za leto 2011, ker se strinjam z njegovimi glavnimi cilji. Dejstvo je, da mora biti prizadevanje za gospodarsko okrevanje prednostna naloga za leto 2011. V delovnem programu Komisije bi rada pozornost zelo pozitivno usmerila na krepitev gospodarskega upravljanja in dokončanje reforme finančnega sektorja z ukrepi, ki omogočajo obnovitev rasti, da bi ustvarjali nova delovna mesta. Učinkovita, trajnostna in vključujoča rast gospodarstva je bistvena za povrnitev zaupanja in optimizma v EU. Naložbe v raziskave in razvoj, energetsko varnost in horizontalne politike dela, ki omogočajo pravi pretok delavcev, so zato temeljni stebri programa dela, ki je usmerjen v rast. Prav tako je treba poudariti cilj oblikovanja skupnega območja svobode, varnosti in pravice.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Delovni program Komisije za leto 2011 ne odraža ustrezno niti pomembnih dogodkov, ki vplivajo na Evropo vse od leta 2008, niti upov in pričakovanj državljanov Evrope. Obžalovanja vredno je, da se ta program ne osredotoča bolj na izgubo 7 milijonov delovnih mest, ki jih je povzročila finančna kriza, in ki tako rekoč zagotavlja nenehno brezposelnost v prihodnjih letih. Ta vidik je za EU eden od temeljnih izzivov v letu 2011. Zato bo morala Komisija najti način, da bodo njene pobude in predlogi ustvarjali dovolj spodobnih delovnih mest za navadne državljane. Komisija mora upoštevati stališča socialnih partnerjev na področju upokojevanja in zagotoviti, da bo prihodnja bela knjiga odražala pričakovanja zainteresiranih strani, kar vključuje krepitev prvega stebra, ki je javni steber.

Pozdravljam prenovo delovnega in svetovalnega portala mreže EURES, ki si prizadeva za boljši dostop mladih delavcev. Vendar pa obžalujem dejstvo, da je bil predlog odložen na leto 2012, mladi pa informacije potrebujejo že danes. Program Komisije ne omenja vprašanja spolov. Zato je potrebna evropska direktiva, ki se bo lotila 17,4-odstotnega razkoraka v plačilu moških in žensk, in direktiva o odpravi nasilja nad ženskami.

  Britta Reimers (ALDE), v pisni obliki. − (DE) Ker je bil glasovalni seznam na hitro spremenjen, nisem imela dovolj časa, da bi se odločila za eno ali drugo stran.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − Zeleni/EFA smo podprli predlagano skupno resolucijo in številne spremembe, ki so bile predlagane. Zadovoljen sem, da je sklicevanje ostalo nedotaknjeno v tistem delu, kjer EP odločno poziva Komisijo, naj predloži drzne in inovativne predloge za vsebinsko revizijo sistema lastnih sredstev.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Podprla sem sprejetje resolucije o delovnem programu Komisije za leto 2011. V prejšnjem govoru sem izpostavila vprašanja potrebne priprave osnutka direktive o nasilju nad ženskami, hitrega in učinkovitega prenosa stockholmskega programa in vključitev športa v proračun za naslednje leto. Prav tako je treba obnoviti prizadevanja za direktivo o nediskriminaciji. Komisijo in države članice pozivam, da v letu 2011 naredijo odločne korake v tej smeri.

Medtem ko državljani EU nestrpno čakajo na to direktivo, nekatere države članice še kar dvomijo v veljavnost njenega sprejetja. Težko je razumeti premajhno poznavanje potrebe po enotnem protidiskriminacijskem zakonu, ki bi zavaroval enako obravnavo vseh ljudi in ne le izbranih socialnih skupin. Finančni razlogi, ki poudarjajo visoke stroške uvajanja direktive za invalide, me ne prepričajo. Tudi med krizo mora Evropa še naprej enako obravnavati vse svoje državljane.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija je svoj delovni program za leto 2011 predstavila v času, ki je za Evropsko unijo zelo občutljiv. Okrevanje po gospodarski krizi še ni povsem vzpostavljeno, kar pomeni, da se mora program za naslednje leto še naprej osredotočati na dinamiko oživitve evropskega gospodarstva. Leto 2011 mora biti leto, ko bo strategija EU 2020 povsem vključena v evropske postopke z namenom doseganja ciljev pametne, trajnostne in vključujoče rasti.

Še enkrat ponavljam pomen obnovitve rasti, ki sloni na ustvarjanju delovnih mest s pospešitvijo programa reform EU 2020. V tem okviru bi poudaril vlogo naslednjih vodilnih pobud: Unija inovacij, Digitalna agenda, Nova znanja za nova delovna mesta in Platforma proti revščini. Mislim, da je za izboljšanje evropske konkurenčnosti in pospešitev gospodarske rasti, še zlasti s politiko kohezije, ki spodbuja naložbe v realno gospodarstvo, bistveno zagotoviti strukturne reforme. Prihodnja kohezijska politika naj bi prav tako zagotovila, da bo novi večletni finančni okvir usmerjen v doseganje ciljev strategije EU 2020 in k evropskim politikam v okviru Lizbone. Evropski parlament mora pri tem dejavno sodelovati, Komisija pa mora nujno oblikovati model medinstitucionalnega sodelovanja.

Predlogi resolucij RC-B7-0693/2010

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ker se morata EU in Afriška unija (AU) skupaj lotiti ključnih vprašanj, ki so v skupnem interesu, da bi uspešno izvajali partnerstvo med Afriko in EU, ki temelji na vzajemnem interesu za izkoriščanje njunih združenih potencialov. Da bi tesneje sodelovali, je treba zagotoviti demokratično upravljanje in človekove pravice, vendar pa je bil Robert Mugabe žal povabljen na 3. vrhunsko srečanje EU-Afrika in je na njem dejavno sodeloval. Zato pozivam vse akterje, da v prihodnje zavzamejo trdnejše stališče, da bi poslali jasno sporočilo, da EU trdno verjame v pravno državo in demokracijo.

Prav tako je pomembno, da vse države Afriške unije ratificirajo Listino Afriške unije o demokraciji, volitvah in upravljanju in v celoti podprejo Mednarodno kazensko sodišče. To bi zaščitilo načela demokracije, pravno državo in spoštovanje človekovih pravic, obenem pa bi to odprlo priložnosti za učinkovito sodelovanje na gospodarskem, socialnem, kulturnem in na drugih področjih.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija je po vrhunskem srečanju EU-Afrika v Kairu leta 2000 začela z izredno široko zastavljeno zunanjo politiko o Afriki. Leta 2005 je EU uvedla svojo strategijo za Afriko. Dve leti pozneje je bilo stališče drugačno in tedaj se je vrh EU-Afrika v Lizboni končal z oblikovanjem strateškega partnerstva z Afriko. Tretji vrh Afrika-EU se je končal pred kratkim. To ni bil popoln uspeh: nismo na primer pozdravili prisotnosti diktatorja Roberta Mugabeja, nasprotno pa bi pozdravili prisotnost predstavnika iz Sudana. Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta o prihodnosti partnerstva. Novi akcijski načrt temelji na osmih glavnih novih temah: 1- mir in varnost; 2 - demokratično upravljanje in človekove pravice; 3 - trgovina, regionalno povezovanje in infrastruktura; 4 - razvojni cilji tisočletja; 5 - energija; 6 - podnebne spremembe; 7 - migracije, mobilnost in zaposlovanje; 8 - znanost, informacijska družba in vesolje.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Strateško partnerstvo med Afriko in Evropsko unijo je treba še naprej razvijati, da bi se skupaj lotili skupnih izzivov, spodbujali trajnostno gospodarsko rast in razvili sodelovanje na področjih energije, trgovine in podnebnih sprememb. Pri razvijanju sodelovanja je treba nameniti precejšno podporo boju proti revščini, zaščiti človekovih pravic, vključno s socialnimi, gospodarskimi in okoljskimi pravicami, ter obravnavati izzive glede miru in varnosti na afriški celini. Pozdravljam načrt Afrika-EU za sodelovanje na področju obnovljivih energij in zaveze v zvezi z dostopom afriških državljanov do sodobnih in trajnostnih energetskih storitev, povečanjem uporabe obnovljivih virov energije v Afriki ter izboljšanjem energetske učinkovitosti v vseh sektorjih na tej celini. EU in Afriška unija naj združita prizadevanja za zmanjšanje emisij, ki so posledica krčenja in propadanja gozdov, ter sprejmeta učinkovite ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Zagotoviti je treba potrebna finančna sredstva za navedene dejavnosti ob zagotavljanju parlamentarnega nadzora nad uporabo finančne pomoči EU.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z veseljem sem glasoval za ta skupni predlog resolucije o zaključkih tretjega vrhunskega srečanja EU-Afrika. Glede na potrebo afriške celine po povečani raznolikosti investicijskih partnerstev, predvsem z azijskimi in južnoameriškimi državami, je predlagani strateški akcijski načrt za obdobje 2010–2013 še zlasti pomemben in bo prispeval k Sredozemski uniji in sporazumu iz Cotonouja. Prepričan sem, da bodo regionalno povezovanje afriških držav prek Afriške unije in trgovina ter naložbe bistvenega pomena za politično in gospodarsko stabilnost in trajnostno rast v Afriki. Zato upam, da bodo afriški voditelji in voditelji EU ne le spoštovali zavezo iz Tripolija, ampak se bodo prav tako zavedali, da je to strateško partnerstvo med drugim tudi dragoceno orodje za spodbujanje notranje trgovine v Afriki. Tako kot predsednik Barroso sem tudi jaz prepričan, da je obnovljiva energija izredno pomembna za gospodarski in družbeni razvoj Afrike, in podpiram njegov poziv k revoluciji zelene energije v Afriki.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo o prihodnosti strateškega partnerstva med EU in Afriko v obdobju pred tretjim vrhunskim srečanjem EU-Afrika, ker mislim, da bi se moralo partnerstvo, ustanovljeno med dvema celinama pred tremi leti med portugalskim predsedovanjem EU, še naprej krepiti, da bi se lahko skupaj spoprijeli s skupnimi izzivi in spodbujali trajnostni razvoj, mir in človekove pravice.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Decembra 2007 sem bil v Lizboni, ko je potekalo prvo vrhunsko zasedanje EU-Afrika, kar je bila podlaga za stalen dialog med Evropo in afriško celino, s katero nas povezujejo izredno pomembne zgodovinske, kulturne, gospodarske in trgovinske vezi, in je odprlo novo pot sodelovanju, kar je 3 leta pozneje evropske in afriške voditelje spet prineslo v Tripoli.

Menim, da je trajno in zdravo partnerstvo med EU in Afriko temeljno za razvoj in napredek in zato sem prepričan, da je vložek, ki sta ga obe strani namenili krepitvi odnosov, povsem upravičen. Živimo v času, ko politike tradicionalnega sodelovanja, ki so se izvajale zgolj s človekoljubno pomočjo, nič več ne ustrezajo potrebam držav v razvoju, še zlasti na afriški celini.

Tako verjamem, da bo prihodnje sodelovanje jasno prešlo k oblikovanju trgovinskih in gospodarskih partnerstev kot tudi k učinkoviti izmenjavi na področjih raziskav, inovacij in izobraževanja, področjih, kjer je treba okrepiti sodelovanje med EU in Afriko.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Tretje vrhunsko srečanje EU-Afrika je potekalo v Tripoliju od 29. do 30. novembra 2010. Obžalujem, da skupna strategija Afrika-EU ni mogla vzpostaviti novega strateškega odnosa.

Ponovno izražam upanje, da bo na naslednjem vrhu dosežen uspešen sporazum in trajnostni cilji za obe partnerici, da bi se lahko spopadli z revščino, zagotovili dostojen dohodek in preživetje ter uresničevanje temeljnih človekovih pravic, vključno s socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi pravicami v Afriki.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Izzivi, ki so pred afriškimi državami v okviru hude krize svetovnega gospodarstva, so ogromni. Kriza, ki je bila predstavljena kot finančna, je končno razkrila meje gospodarske rasti, kot jo razume kapitalizem, in sicer so to razpoložljivost rodovitne zemlje za proizvodnjo hrane in drugih organskih surovin, geološke rezerve za črpanje mineralnih surovin in energija za pogon industrij.

Te razmere še pospešujejo pehanje za Afriko, celino, ki je izjemno bogata z naravnimi viri. Cilj je prevlada nad tržišči in naravnimi viri. Politiko EU do Afrike je treba razumeti v tem okviru; izsiljevanje za podpis tako imenovanih sporazumov o gospodarskem partnerstvu; spodbujanje odcepitve južnega Sudana; podpora in financiranje afriške strukture za mir in varnost, ki si prizadeva za namestitev svoje vojske za zatiranje svojih ljudi, da bi služili interesom EU in njenim gospodarskim in finančnim skupinam. To je le nekaj primerov.

Pri tej resoluciji gre torej za neokolonializem. Zrahljati je treba vezi, zaradi katerih so države v tej regiji podrejene interesom, ki so tuji njenim ljudem, s čimer se bo vzpostavilo pristno sodelovanje in pomoč, da bodo učvrstili svojo neodvisnost in suverenost, da bi se gospodarsko in družbeno razvili in napredovali.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Od zadnjega vrhunskega srečanja EU-Afrika, ki je bilo začetek dialoga, za katerega sta si prizadevali Evropa in afriška celina, so minila že tri leta. To partnerstvo je bistveno za razvoj in napredek in pomembno je, da si obe strani prizadevata za okrepitev odnosov. Partnerstva naj se nebi navezovala le na pomoč Skupnosti, vzpostaviti bi bilo treba tudi trgovinska in gospodarska partnerstva z izmenjavo izkušenj na področjih raziskav, inovacij in izobraževanja ter tako krepiti prihodnje odnose.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Strateško partnerstvo Afrika-EU je edino orodje Evropske unije v zvezi z medcelinskimi odnosi. To pomeni premik v odnosu med EU in Afriko: postajata resnični partnerici, ki druga drugo enakopravno obravnavata in v dialogu zajemata širok razpon tematik, ki so v skupnem interesu. To ni več odnos med donatorji in prejemniki. To je strateško pomemben odnos, ki ga je treba oživiti in okrepiti, da se bosta Evropa in Afrika lahko spoprijeli z izzivi, ki so pred nami. V mislih imam izvajanje razvojnih ciljev tisočletja, prehransko krizo, gospodarsko in finančno krizo, podnebne spremembe in tako naprej. Tema vrha v Tripoliju: „Naložbe, gospodarska rast in ustvarjanje delovnih mest“ je opozorilo, da so mir in varnost, gospodarsko in politično upravljanje ter spoštovanje človekovih pravic osnovni pogoji za razvoj. Pravna in sodna nedotakljivost zasebnih naložb je ključna za gospodarski in socialni razvoj Afrike. Če ni blaginje, ni socialnega, človekovega in gospodarskega razvoja.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − Ta prihodnost je mračna, še zlasti zdaj, tik pred vrhom Afrika-EU. Najboljši način za njeno zagotovitev je financiranje javnih izobraževalnih programov. Ljudje, ki lahko pridobijo srednješolsko izobrazbo, bi raje živeli v svojih državah, kot pa prosjačili v Evropi. Podpreti moramo vlade, ki svoja prizadevanja usmerjajo v to, da bi bile njihove države privlačne za državljane. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Pomembno je, da se EU tesno poveže z afriškimi državami in se s skupno strategijo lotita obstoječih in prihodnjih izzivov. Ti še zlasti vključujejo vzpostavitev demokracije v Afriki, izboljšanje življenjskih pogojev ljudi tam in trajnostno izkoriščanje surovin, kar prinaša koristi obema stranema. Drug problem, ki ga je treba rešiti, je korupcija. Ta številnim afriškim državam preprečuje, da bi se razvile tako, da bi povečale blaginjo svojih državljanov. Na žalost milijoni evrov pomoči iz EU še naprej izginjajo zaradi korupcije. To bi lahko konstruktivno uporabili, da bi neposredno služili državljanom. Uporabiti moramo načelo pomagati ljudem, da si bodo znali sami pomagati. Žal resolucija tega ne upošteva in zgolj predvideva nadaljevanje obstoječih praks.

Revščina je eden od glavnih razlogov, zakaj se ljudje izseljujejo iz Afrike in prihajajo v Evropo. Namesto da bi podvomili v prakso izvoznih subvencij, ki imajo ogromen vpliv na sposobnost nekaterih afriških držav, da preživijo, si še naprej izmišljujemo vse več praznih besed. Negativne posledice priseljevanja so olepšane in zato sem se čutil dolžnega, da glasujem proti tej resoluciji.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odnosi med Evropsko unijo in Afriko so nedvomno bistvenega pomena. Zato sem zadovoljna s sprejetjem strateškega akcijskega načrta za obdobje 2010–2013 in z vzpostavljenimi partnerstvi. Med temi bi rada opozorila na tisto, ki je povezano z mirom in varnostjo, skupaj s prizadevanji za zagotovitev predvidljivega in vzdržnega financiranja za afriške mirovne operacije, in na potrebo po krepitvi lokalne vloge, vztrajnosti in odločenosti, da se v oboroženih spopadih zaščitijo civilisti. Prav tako moram poudariti prizadevanja za sodelovanje glede vprašanj skupnega interesa, kot so: demokratično upravljanje in človekove pravice, trgovina, regionalno povezovanje in infrastruktura in razvojni cilji tisočletja. V zvezi s tem zadnjim vidikom je treba poudariti zavezo držav Evropske unije, da bodo do leta 2015 ponovno namenile 0,7 % svojega bruto domačega proizvoda razvojni pomoči. To prizadevanje je ključnega pomena za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, še zlasti v zvezi s posebnimi politikami na področju zdravja mater, novorojenčkov in otrok, enakosti spolov, izobraževanja, kmetijske politike, trajnostnega razvoja, dostopa do vode in sanitarnih storitev.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. − (IT) Obžalujem prisotnost predsednika Zimbabveja, gospoda Mugabeja, na vrhu, ki je potekal 30. novembra v Tripoliju, in odsotnost številnih evropskih voditeljev držav ali vlad. Prav tako opažam, da je novi zakon Združenih držav o „krvavih mineralih“ velik korak naprej v boju proti nezakonitemu izkoriščanju ¸mineralov v Afriki.

Zato pozivam Komisijo in Svet, da predložita podobna predloga za zagotovitev sledljivosti mineralov, ki se uvažajo na trg EU, in Afriško unijo, naj sodeluje pri trajnostnem izkoriščanju surovin.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − Med skupnimi točkami, glede katerih se je strinjalo več skupin, med katerimi je bila tudi naša, so naslednje: 1. pozdravlja sprejetje strateškega akcijskega načrta za obdobje 2010–2013 in partnerstev v okviru tega načrta ter upa, da bo prispeval k sporazumu iz Cotonouja in Sredozemski uniji ter da gre za izraz ambicioznega pristopa k medcelinskim odnosom; 2. poudarja, da bi morala biti načela skupne strategije Afrika-EU zasnovana tako, da bi podpirala trajnostne potrebe držav v razvoju, zato da bi se lahko spopadle z revščino, zagotovile dostojen dohodek in preživetje ter uresničevanje temeljnih človekovih pravic, vključno s socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi pravicami; 3. želi, da bi bile težave, ki so se pojavile pri izvajanju prvega „akcijskega načrta“ 2008–2010, v poduk, in upa, da bodo uresničene namere, ki so jih predsedniki držav in vlad načelno izrazili v svoji končni izjavi; 4. z zanimanjem ugotavlja, da bi lahko zasebnemu sektorju in civilni družbi, zlasti iz Afrike, omogočili, da bi precej bolj učinkovito prispevala k strategiji kot doslej.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. − (NL) Ameriški zakon je že zajezil nezakonito izkoriščanje "krvavih mineralov". Skupna resolucija o prihodnji strategiji EU-Afrika poziva EU, naj stori isto. Minerali, ki se uvažajo v EU, morajo biti sledljivi. Danes nezakonito izkoriščanje vse prepogosto povzroča državljanske vojne in konflikte, medtem ko bi bilo lahko to bogastvo gonilna sila trajnostnega gospodarskega razvoja.

Bistveni so ukrepi na področjih krepitve zmogljivosti, dobrega upravljanja, razvoja infrastrukture in naložb. Nepogrešljiva je politika, za katero je značilno sodelovanje in ki je družbeno in okoljsko odgovorna ter koristi ljudem. Tudi kmetijstvo je gonilna sila razvoja. Zato moramo trajnostno okrepiti sektor kmetijstva in ribištva, še zlasti kar zadeva male kmete in ribiče.

Razprava o kmetijskih površinah in lastništvu mora biti temeljita. Glede na velikanski potencial naravnih virov, kot so sonce, veter, reke in plimovanje, ki jih je v afriških državah pogosto v izobilju, je sporazum iz Cancuna bistven za omejevanje revščine. Besedilo resolucije se teh spornih vprašanj ne izogiba, zato sem jo podprl.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Tretje vrhunsko srečanje EU-Afrika, ki je potekalo v glavnem mestu Libije, v Tripoliju, si je prizadevalo okrepiti raven sodelovanja med celinama. Glede rasti, naložb in ustvarjanja delovnih mest je ta vrh poudaril potrebo po gospodarski rasti, ki bo lahko ustvarjala delovna mesta ob zagotavljanju trajnostnega socialnega razvoja.

Strategija Afrika-EU se bo uresničila v skladu z akcijskim načrtom, ki je bil sprejet za obdobje 2010–2013 in se osredotoča na osem prednostnih področij, ki so bila vzpostavljena že med vrhom v Lizboni leta 2007. Vsi konkretni ukrepi v zvezi z zasebnim podjetništvom, gospodarskim povezovanjem in socialnimi vprašanji, mirom in varnostjo na afriški celini, spoštovanjem človekovih pravic in izvajanjem razvojnih ciljev tisočletja so omenjeni v končni izjavi iz Tripolija.

Najprej pozdravljam to partnerstvo med celinama, ki je pokazalo dodano vrednost za obe partnerici, in pomen nadaljnjega prizadevanja za regionalno in svetovno povezovanje afriške celine. Vendar pa mislim, da je za Evropski parlament pomembno, da v tem partnerstvu sprejme dejavnejšo vlogo, pripraviti pa je treba tudi načrt financiranja za uspešno izvajanje akcijskega načrta za obdobje 2010–2013.

Poročilo: Kinga Gál (A7-0344/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Pomen zaščite in spodbujanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je v središču demokratičnih vrednot Evropske unije. Strinjam se, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti zelo pomembno vlogo pri izvajanju teh vrednot in predlagam pristop od spodaj navzgor. Na začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe bi morali gledati kot na krepitev sistema na več ravneh zaščite človekovih pravic, vključno z Listino. Zdaj je pomembno, da razmislimo o dogajanju na področju zaščite človekovih pravic po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe in pri tem ne pozabimo, da ima listina enako pravno vrednost kot pogodbe in jo je treba vključiti v primarno zakonodajo EU. Nove horizontalne obveznosti po Lizbonski pogodbi je treba pozdraviti, zaradi večje učinkovitosti pa bolje usklajevati prizadevanja institucij. Prav tako ne smemo pozabiti na ustanovitev novega resorja za „pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo“ pri Komisiji, od nje pa lahko v tem novem okviru pričakujemo nove ukrepe. Glede na novo sporočilo Komisije lahko pričakujemo oprijemljive rezultate: strategijo za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropsko povezovanje je dolgo časa preprosto zajemalo le prizadevanja za oblikovanje notranjega trga. Vendar pa je v zadnjih desetih letih zakonodajalce EU zajela edinstvena želja po posnemanju. Sprva je šlo za samodejen tih sporazum o delitvi dela med Svetom Evrope, ki je odgovoren za zadeve v zvezi s posameznimi svoboščinami, in nedozorelim enotnim trgom, Evropsko skupnostjo. Vendar ni dolgo trajalo in nacionalna sodišča držav članic so morala obravnavati spore, ki so na podlagi človekovih pravic izpodbijali zakonodajo Skupnosti. Zato je bila po dolgem predporodnem obdobju leta 2000 sprejeta Listina o temeljnih pravicah, veljati pa je začela lani z Lizbonsko pogodbo. Z listino ima Sodišče Evropske unije enotno pravno podlago za zaščito temeljnih pravic državljanov. Vendar je to šele začetek tega novega sistema. Zato sem podprla to besedilo, ki vse zadevne evropske stranke, vključno z državami članicami in institucijami, spomni na njihove dolžnosti po Listini in na potrebo po oblikovanju pristne kulture državljanskih svoboščin in učinkovitega sodelovanja na tem področju.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasoval sem za to poročilo. Učinkovito varovanje in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je temelj demokracije in pravne države v EU. Zato podpiram obveznost, ki jo krepi Lizbonska pogodba, da bi zagotovili zaščito človekovih pravic, boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji in spodbudili socialno pravičnost in varstvo. Čeprav je to doseženo, je treba zagotoviti sodelovanje med Evropsko unijo in nacionalnimi institucijami in tako vzpostaviti učinkovito medinstitucionalno sodelovanje pri spremljanju razmer na področju človekovih pravic v EU. Komisija bi morala nenehno spremljati izvajanje zakonodaje na področju zaščite človekovih pravic na nacionalni ravni, v primeru vrzeli pa bi morala zagotoviti predloge za posebne ukrepe. Koristno bi bilo, če bi poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v EU pripravili letno, da bi bili državljani EU resnično ustrezno obveščeni o novem ustroju temeljnih pravic. Poleg tega bi morale institucije EU okrepiti sodelovanje z mednarodnimi organizacijami na področju varstva človekovih pravic.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Zadovoljna sem, da imamo po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe na področju človekovih pravic nekaj izjemnih dosežkov, prvič zaradi Listine Evropske unije o človekovih pravicah, ki je postala pravno zavezujoča, in drugič, ker je Evropska unija zavezana, da pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Glasovala sem za to poročilo, kajti kar zadeva Strategijo EU o otrokovih pravicah, je zelo pomembno razviti praktične ukrepe za boj proti zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji, za spodbujanje varne uporabe interneta in odpravo otroškega dela in revščine otrok. Boj proti trgovini z ljudmi, še zlasti ženskami in otroki, je še drug pereč problem. Čeprav so bili na tem področju že sprejeti številni zakoni na ravni EU in nacionalni zakoni, je še vedno več sto tisoč ljudi letno prodanih v Evropsko unijo ali znotraj nje, zato je nujno treba uporabiti novo predlagano direktivo Evropske unije o boju proti trgovini z ljudmi.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki.

– (PT) Učinkovito varovanje temeljnih pravic in spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti in načela pravne države bi moral biti splošen cilj vseh evropskih politik in bistveni pogoj za utrjevanje evropskega območja svobode, varnosti in pravice. Leto 2009–2010 je bilo v tem pogledu zelo pomembno z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, s katero je postala Listina EU o temeljnih pravicah pravno zavezujoča, s čimer so se temeljne vrednote preoblikovale v konkretne pravice in postale neposredno izvršljive na evropskih in nacionalnih sodiščih.

Treba je zagotoviti, da so vsi novi zakonodajni predlogi skladni z Listino in se kot del iste logike preverijo vsi že vzpostavljeni instrumenti. Pomembno je okrepiti sodelovanje in skladnost različnih odgovornih organov na evropski in nacionalni ravni, da bi se nadziral in uporabljal ta novi splošni okvir, ki ga je vzpostavila Lizbonska pogodba, da bi zagotovili učinkovito uporabo. Prav tako upam, da bo Komisija čim prej dokončala proces pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar bo zagotovilo dodaten mehanizem za spoštovanje človekovih pravic.

Zelo sem zadovoljna, da so državljani in zaščita njihovih pravic končno v osrčju evropske strukture.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2009) – učinkovito izvajanje po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, ker sem prepričana, da je treba spodbujati kulturo temeljnih pravic v Evropski uniji in državah članicah. Varovanje temeljnih pravic bi moralo biti cilj vseh evropskih politik, še zlasti zunanje politike, v interesu spodbujanja miru, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe oblikuje novo paradigmo na področju temeljnih pravic v Uniji, Listina o temeljnih pravicah pa z njo postaja pravno zavezujoča. Naša dolžnost je, da Unijo predstavimo kot skupnost, ki ščiti temeljne pravice, navznoter in navzven.

Še vedno je veliko preveč napadov na svobodo izražanja, kot sem že večkrat poročal, kot v nedavnih primerih v Savdski Arabiji in Azerbajdžanu. Poročevalka v tej resoluciji izpostavlja številne razmere, ki so nujnejše in pogostejše v državah članicah in Evropski uniji kot celoti. Zdaj je izziv v odzivu na ta vprašanja in sprejemu strategij ter ukrepov za reševanje teh težav.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Uveljavitev Lizbonske pogodbe je na področju človekovih pravic ustvarila nove razmere v EU z Listino o temeljnih pravicah, ki je postala pravno zavezujoča, in z Evropsko unijo, ki je pridobila status pravnega subjekta, kar ji omogoča, da podpisuje mednarodne pogodbe.

Učinkovito varovanje in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je temelj demokracije in pravne države v Evropski uniji in bistveni pogoj za utrjevanje evropskega območja svobode, varnosti in pravice, ta pa zahteva ukrepanje na več ravneh (mednarodni, evropski, nacionalni, regionalni in lokalni). V zvezi s tem je treba omeniti pomembno vlogo, ki jo pri konkretnem izvajanju in spodbujanju teh pravic lahko igrajo regionalne in lokalne oblasti.

Prav tako sem zadovoljen s pozivom Komisiji, naj leto 2013 razglasi za „evropsko leto državljanstva“, s čimer bi spodbudila razpravo o evropskem državljanstvu in državljane EU obveščala o njihovih pravicah, zlasti tistih, ki jih imajo od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) S poročilom o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji sta se kot običajno pojavili dve sprevrženi težnji: prva, ki zahteva vse več in več pravic za manjšine vseh vrst na škodo tistih, ki jih ima večina naših sodržavljanov, in druga, ki jo sestavljajo domoljubna politična gibanja s hudo kritiko, na katera se zgrinjajo iste stare levičarske, klevetniške žalitve, obenem pa se skuša nasprotovati zakonitosti njihovih volilnih zmag in brzdati njihovo svobodo izražanja. Ta militantna ksenofobija in protidomoljubje sta zelo naporna. Ne moremo presojati rezultatov demokratičnih volitev v demokratičnih državah. Nedavne zmage nacionalnih strank v Franciji, na Madžarskem, v Avstriji, na Švedskem, Nizozemskem in drugje niso znak nekakšne zaskrbljujoče sprevrženosti.

To je znamenje, da so evropski državljani naveličani vaših politik, vašega površnega odnosa do priseljevanja, slabosti pri zagovarjanju gospodarskih interesov naših narodov, vaše samozadovoljnosti glede finančnih interesov mogočnih in vašega spodkopavanja sistemov socialnega varstva. Vi ste tisti, ki nenehno kršite njihove pravice, zlasti pravice do varnosti, zaposlitve, dostojne plače, ohranjanja njihove kulture in odločanja o lastni prihodnosti.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Na forumu Evropskega parlamenta smo že večkrat obravnavali zadeve, povezane s kršenjem človekovih pravic, načeli demokracije in diskriminacije nacionalnih manjšin, in to počnemo še naprej. Podeljujemo nagrado Saharova, podpiramo človekoljubne ukrepe in si prizadevamo, da bi dosegli pravice in privilegije ne le za ljudi v Evropi, ampak po vsem svetu. Vendar pa globoko obžalujem, da še vedno ne moremo uveljaviti spoštovanja človekovih pravic v državah članicah Unije.

Poljska narodna manjšina v Litvi, ki predstavlja skoraj 7 % celotnega prebivalstva, je še vedno diskriminirana, njene pravice pa so grobo kršene. Ponovno pozivam poslance Evropskega parlamenta, ki so zbrani v tej dvorani, pa tudi predsednika Evropskega parlamenta, Komisijo in Evropski svet k učinkovitim ukrepom, ki bi zagotovili, da bo litovska vlada podprla načela demokracije in spoštovala dostojanstvo svojih državljanov.

  Timothy Kirkhope (ECR), v pisni obliki. − Skupina ECR je vztrajna zagovornica človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prepričani smo, da ima EU svojo vlogo pri zagovarjanju temeljnih pravic, vendar pa so države članice tiste, ki v skladu s svojimi tradicijami demokracije in pravno državo nosijo največjo odgovornost. Menimo, da poročilo gospe Gál vsekakor vsebuje dobre elemente, vendar na splošno preveč poudarja vlogo EU na področjih, za katera menimo, da so v izključni pristojnosti držav članic, kot so priseljevanje in pravosodni sistemi. Zato se moramo danes vzdržati glasovanja o tem poročilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe je EU prinesel več odgovornosti glede oblikovanja kulture zagovarjanja temeljnih pravic v EU in državah članicah. Bistveno je, da EU spodbuja temeljne pravice ne le doma, ampak tudi po svetu, kjer se na žalost še vedno vrstijo hudi napadi na te pravice. Samo tako lahko spodbujamo mir, človekove pravice in temeljne svoboščine.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Obžalujem, da, kot je navedeno v poročilu, niti Svet niti Komisija nista sledila priporočilom v poročilu za leto 2007 o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje zapornikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA in da informacij o tem nista delila s Parlamentom. Podpiram splošno oceno, da mora EU povečati prizadevanja za preprečevanje kršitev temeljnih človekovih pravic, ki so jih letos v zelo številnih primerih doživeli priseljenci in državljani tretjih držav, ki živijo v Evropski uniji. Čeprav se ne strinjam z delom ocene v poročilu glede vloge EU v svetu kot poroka človekovih pravic in glede vloge Evropske službe za zunanje delovanje, ker je nejasna v zvezi s skladnostjo te vloge s potrebo po spoštovanju načela nevmešavanja v domače zadeve drugih držav, sem glasoval za poročilo, ker podpiram splošno naravnanost, da mora EU spoštovati človekove pravice v vseh vidikih svojega dela.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Varovanje in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je temelj demokracije in pravne države v Evropski uniji. Pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic bo prispeval nadaljnji mehanizem za podporo človekovim pravicam, in sicer možnost, da se takšni primeri postavijo pred Evropsko sodišče za človekove pravice. Prav tako je pomembno, da institucije EU in države članice obnovijo prizadevanja za večjo osveščenost, da bi zagotovile, da se državljani zavedajo teh temeljnih pravic, s tem pa bi poskrbele za boljše varstvo teh pravic. Potrebno je tudi učinkovitejše sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, ki so dejavne na področju zaščite temeljnih pravic in svoboščin.

Evropska unija si mora prizadevati za oblikovanje strategije o pravicah otroka s praktičnimi ukrepi za boj proti zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in za spodbujanje varne uporabe interneta in odpravo otroškega dela in revščine otrok. Boj proti trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki predstavlja nesprejemljivo obliko suženjstva, mora ostati prednostna naloga.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Človekove pravice in temeljne svoboščine igrajo osrednjo vlogo v demokraciji in pravni državi. Zato je pomembno, da se v Evropski uniji zagotovi zaščita teh osnovnih vrednot. Temelj svobodne družbe je pravica do svobode govora, vere, zbiranja in združevanja skupaj s pravico do prostega gibanja in spoštovanjem človekove integritete in dostojanstva. Za poročilo nisem glasoval, ker se ne osredotoča na krščanske vrednote in omejitve, ki jih prebivalcem povzroča priseljevanje.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. − (DE) Pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), kot ga določa Lizbonska pogodba, je problematičen. Temeljne pravice postavlja pod nadzor Evropskega sodišča za človekove pravic (ESČP). Poleg pravnih problemov, na katere opozarjajo tudi sodniki Sodišča Evropske unije, je jasno, da sodišče, ki izreče sodbo, v kateri nasprotuje prisotnosti križev v učilnicah, ni ustrezen organ za sprejemanje odločitev za EU. Križ je simbol krščanstva, ki je eden od temeljev Evrope in naših temeljnih vrednot. Evropsko sodišče za človekove pravice je tudi nedavno pritegnilo pozornost s svojimi sodbami, vključno s poskusom preprečevanja premeščanja iz Avstrije v Grčijo v skladu z Dublinsko uredbo II. Zdi se, da je Evropsko sodišče za človekove pravice prepričano, da bi morale države članice z najboljšimi sistemi socialnih služb nositi celotno breme beguncev v EU. S sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice ne bomo prišli do boljšega vključevanja beguncev, prav tako pa to ni učinkovit način za obravnavo izzivov azila v EU. Poleg tega ni zagotovila o nevtralnosti sodnikov ESČP. Eden od sodnikov je priznal, da je bil nagnjen k podrobnejšemu pregledu pritožb prosilcev za azil kot v drugih primerih. Prednostna obravnava nekaterih strank, ki vlagajo pritožbe, je neustrezna. Poleg tega eden od sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice prihaja iz Turčije, kjer se človekove pravice ne spoštujejo in ki z vojsko zaseda območja EU. Zame ESČP ni niti evropsko sodišče niti ni sodišče za človekove pravice. Zato tega poročila nisem podprl.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Srce demokracije in pravne države je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je po sprejetju Lizbonske pogodbe lansko leto postala pravno zavezujoča, s čimer se je opredelil novi evropski pravni okvir, v katerem so se univerzalne vrednote, izražene v Listini, končno preoblikovale v konkretne pravice. Glasoval sem za poročilo gospe Gál, ker besedilo odobrava učinkovito izvajanje temeljnih pravic v Evropski uniji po Lizboni. To ni le korak znotraj EU, ampak tudi stališče, izraženo navzven, za zaščito in varstvo človekovih pravic in spodbujanje miru v dobrobit državljanov v ozračju, kjer zakonodaja zagotavlja duševni mir, varnost in pravico.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Danes sem glasoval za poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2009). To poročilo zagotavlja dodano vrednost s pojasnilom glede vloge, ki jo bodo institucije EU s spodbujanjem večje preglednosti, demokratičnega nadzora in dostopa do dokumentov med organi EU igrale v novem evropskem ustroju temeljnih pravic, še zlasti po Lizbonski pogodbi. Kar zadeva Listino o temeljnih pravicah, ki je zdaj zavezujoča in zajema širok razpon pravic, je Komisija pozvana, naj pripravi letno poročilo o skladnosti z določbami Listine in oceno uporabe različnih pravic.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo poudarja obveznosti, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe v zvezi z bojem proti socialni izključenosti in diskriminaciji in spodbujanjem socialne pravičnosti in varstva, enakostjo moških in žensk, medgeneracijsko solidarnostjo in varovanjem otrokovih pravic. Poudarjanje teh točk in izrecna omemba pripadnikov manjšin, kar je še ena od temeljnih vrednot Unije, so razlogi, zakaj sem glasovala za. Podpiram stališče Evropskega parlamenta v zahtevi do Komisije, naj zaključi pogajanja in tehnična posvetovanja, da bo lahko Evropska unija brez nadaljnjega odlašanja pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − EP s tem poročilom ponovno poudarja, da je učinkovito varovanje in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin temelj demokracije in pravne države v EU in bistveni pogoj za utrjevanje evropskega območja svobode, varnosti in pravice, da pa zahteva ukrepanje na različnih ravneh (mednarodni, evropski, nacionalni, regionalni in lokalni); poudarja še vlogo, ki jo pri konkretnem izvajanju in spodbujanju teh pravic lahko igrajo regionalne in lokalne oblasti; zato vse institucije EU ter vlade in parlamente držav članic poziva, naj z novim institucionalnim in pravnim okvirom, ki je bil vzpostavljen z Lizbonsko pogodbo, za EU in države članice oblikujejo celovito notranjo politiko na področju človekovih pravic, ki bo na nacionalni ravni in na ravni EU prinesla učinkovite mehanizme odgovornosti za obravnavo kršitev človekovih pravic.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasovala sem za poročilo gospe Gál o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2009). Pozornost bi rada usmerila na odstavek 13, ki poziva k popolnemu in doslednemu izvajanju stockholmskega programa. Septembra letos nam je gospod Barroso zagotovil, da se Komisija intenzivno ukvarja s tem področjem. Pomembno se je držati časovnega razporeda tega dela in ohranjati njegovo nemoteno napredovanje. Vsi Evropejci morajo imeti možnost, da izkoristijo enake pravice. V Evropi 21. stoletja ni prostora za diskriminacijo.

Madžarsko in poljsko predsedstvo bi rada vprašala, katere ukrepe nameravata sprejeti za učinkovito izvajanje stockholmskega programa. Izpolniti moramo svoje obveznosti do državljanov in izvajati zakonodajo, ki jo oblikujemo. Prav tako bi rada poudarila, da morajo države članice v skladu z odstavkom 39 resolucije zagotoviti stalno usposabljanje nacionalnih sodnikov, da bodo ti poznali temeljne pravice in svoboščine, vključno z novimi vidiki, ki jih na to področje prinaša uveljavitev Lizbonske pogodbe. Tudi najboljši zakon ne bo ničesar spremenil, če se nepravilno razlaga in izvaja.

Poročilo: Philippe Juvin (A7-0338/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za poročilo, ker je treba ukrepati, da na področju oglaševanja zaustavimo nepoštene poslovne prakse, ki predvsem negativno vplivajo na potrošnike. Za doseganje oprijemljivih rezultatov je pomembno okrepiti evropsko sodelovanje v boju proti nepošteni praksi na področju spletnega oglaševanja, še posebej je treba zaščititi najbolj ranljive osebe, kot so otroci, najstniki, starejše osebe in tako naprej. Poudariti je treba, da ni dovolj informacij o pravicah potrošnikov na področju oglaševanja, zato podpiram predlog v zvezi z ukrepi, ki bi olajšali dostop do informacij in izboljšali preglednost oglaševanja. Prav tako je bistveno oblikovati kritičen odnos do kakovosti vsebin, ki jih ponujajo mediji, ker so dobro obveščeni potrošniki močnejši potrošniki. Glede na pomanjkljivo poznavanje oblik oglaševanja bi morali uvesti poseben izobraževalni program EU, ki bi bil namenjen otrokom in najstnikom in bi bil zasnovan tako, da bi jim pomagal bolje razumeti oglaševanje in bi jih učil, kako naj si ga razlagajo.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija se je varstva potrošnikov na notranjem trgu lotila zelo častno. Tu ne gre le za moralo, ampak za politično strategijo. Večje zaupanje potrošnika v vrsto izdelkov, ki jih kar mrgoli na trgu, povečuje povpraševanje. V tem smislu je vloga oglaševanja protislovna. Je mogočno orodje za povečanje povpraševanja, obenem pa je lahko včasih zaradi vprašljivih praks negativen dejavnik v delovanju trga. Te kršitve so pogostejše pri spletnem oglaševanju, glavne žrtve pa so najšibkejši med nami. Glasovala sem za to resolucijo, ki Komisijo poziva, da naj po posvetovanju in raziskavi, ki ju je že izvedel Parlament, sprejme potrebne ukrepe za prenovo sedanjih predpisov. Obravnava teh novih goljufivih praks bo še korak več na poti k skupnemu trgu, ki bo spoštoval posameznika.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Glasoval sem za to poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov. Zavajajoče in vsiljivo oglaševanje skrbi potrošnike in podjetja, v poročilu pa je nekaj dobrih predlogov, kako se tega lotiti.

Evropske potrošnike in podjetja je treba zaščititi pred podjetji, ki vključujejo zavajajoče oglaševanje. V ta namen je treba ljudi in podjetja seznaniti z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in direktivo o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, da bodo obveščeni o svojih pravicah. Proizvode, kot so alkohol in spletne stave, je treba nadzorovati, da bi zaščitili ranljive potrošnike.

Predvsem pozdravljam dejstvo, da to poročilo poziva Komisijo, naj preuči, kako vsiljivo oglaševanje vpliva na ranljive potrošnike, in zagotovi pravilno uporabo zadevnih pravnih predpisov za varstvo otrok.

Zaskrbljujoče je vedenjsko oglaševanje in uveljavljanje prakse vsiljujočih oblik oglaševanja, kot je uporaba socialnih omrežij in branje elektronske pošte, da bi pridobili informacije, ki jih nato uporabijo v oglaševanju. Komisija se mora lotiti tega vdiranja v zasebnost potrošnikov.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glede na hiter razvoj tehnologije oglaševanja in širjenje oglaševanja prek interneta, mobilnih telefonov in socialnih omrežij je treba učinkovito ukrepati, da bi potrošnika zaščitili pred vplivi neželenega in zavajajočega oglaševanja. Posebno pozornost je treba nameniti najbolj ranljivim osebam, kar vključuje otroke in najstnike. Okrepiti je treba sodelovanje med državami članicami v boju proti nepošteni praksi na področju spletnega oglaševanja, da bi se izognili posledicam izkrivljanja notranjega trga in nepoštenim poslovnim praksam. Poleg tega je treba potrošnikom zagotoviti več informacij o njihovih pravicah na področju oglaševanja, te informacije pa morajo biti dostopnejše in preglednejše. Komisija bi morala nenehno spremljati in ocenjevati uporabo zakonodaje, ki ureja nepoštene poslovne prakse v državah članicah, in pripravljati poročila o izvajanju zakonodaje. Ker je še vedno premalo informacij o družbeno-psiholoških učinkih oglaševanja na potrošnika, je treba ukrepati, da bi te učinke raziskali.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker obravnava nepoštene poslovne prakse na področju oglaševanja in se posveča vprašanjem, ki jih prinašajo nove prakse in tehnologije oglaševanja. Rada bi poudarila, da oglaševanje močno vpliva na enakost spolov, zlasti, ker oglaševanje pogosto vsebuje diskriminatorna in/ali nedostojanstvena sporočila, ki temeljijo na vseh vrstah stereotipov o spolih, kar zavira strategije za enakost spolov. Zato se strinjam, da naj Evropski parlament pozove Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo strokovnjaki s področja medijev in oglaševanja zagotavljali spoštovanje človekovega dostojanstva in da se bodo borili proti diskriminaciji in vsakršnemu spodbujanju sovraštva na podlagi spola, rasnega ali etičnega porekla, vere ali prepričanja, spolne usmerjenosti, invalidnosti ali družbenega statusa. Glede zaščite ranljivih skupin ljudi mora Komisija preučiti, kako zavajajoče in vsiljivo oglaševanje vpliva na ranljive potrošnike. Rada bi poudarila, da je treba otroke, najstnike in starejše osebe še posebej zaščititi pred negativnim vplivom oglaševanja.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Oglaševanje vključuje nepoštene prakse in vdiranje v javne in zasebne prostore, obenem pa številne ciljne skupine postajajo ranljive. Spletno oglaševanje je področje, ki je v zadnjih letih doživelo velik razmah in ustvarilo vrednost, ki sedaj zgolj na evropskem trgu presega 14 milijard EUR. Zato je pomembno, da okrepimo evropsko sodelovanje v boju proti nepoštenim praksam na področju spletnega oglaševanja glede na uspešnost tovrstnega sodelovanja v pobudi „Sweep“, ki pomeni sistematični in hkratni nadzor spletnih strani s strani držav članic, ki je bila doslej omejena na tri sektorje: letalske vozovnice, melodije zvonjenja za mobilne telefone in elektronske naprave. Ta preverjanja naj bi bila pogostejša, njihov obseg pa bi bilo treba razširiti. Samoregulacija nacionalnih trgov se loteva hitrega napredka v sektorju oglaševanja s poudarkom na prevzemanju odgovornosti s strani akterjev in razširjanju dobre prakse.

Na ravni EU je treba spodbuditi samoregulacijo, da bi se ustalila tradicija samodiscipline in odgovornega komuniciranja. Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah, ki zajema vidike, ki se navezujejo na spletno oglaševanje kot del odnosov med podjetji in potrošniki, je postala neustrezna, saj se področje spletnega oglaševanja razvija iz dneva v dan. Socialna omrežja so se razširila v obsegu, ki pred leti ni bil predviden.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (GA) Glasoval sem za to poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov. Glede na vpliv, ki ga ima oglaševanje na potrošnike in gospodarstvo, je res, da je bolj kot kdaj koli prej treba ukrepati, da bi nekaterim nepoštenim oglaševalskim praksam preprečili vplivanje na poslovne odločitve in njihovo pogojevanje.

Razširjenost novih sistemov komuniciranja, kot je internet, pomeni, da je treba še več pozornosti nameniti potrošnikom, še zlasti bolj ranljivim delom družbe, kot so otroci in najstniki. Naša dolžnost je, da se borimo proti neresničnim in zavajajočim informacijam in predvsem nekaterim praksam, kot je neželena elektronska pošta, ki vdira v zasebna življenja uporabnikov in njihovo zasebnost.

Strinjam se s poročevalcem, gospodom Juvinom, ki poziva k ukrepom, s katerimi bi se s širitvijo področja veljavne direktive usmerili na zatiranje nepoštenih oglaševalskih praks. Prepričan sem, da ukrep, o katerem smo danes glasovali, ponuja ustrezno ravnovesje med svobodo izražanja in varstvom potrošnikov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Oglaševanje je temeljni instrument za obstoj delujočega trga in konkurenčnost, na koncu koncev pa tudi za potrošnika, glede na to, da se ob ustrezni urejenosti zagotavlja bolj obveščeno odločanje. Vendar pa nove tehnologije v službi oglaševanja odpirajo novo področje za razvoj novih, nepoštenih promocijskih praks, kar upraviči spremembo direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

Da bi oglaševanje izpolnilo svoje osnovne funkcije na prostem in konkurenčnem trgu, mora biti ta dobro urejen, poslovne prakse, ki izkrivljajo trg, pa morajo biti ustrezno kaznovane. To je predvsem pomembno za oblike spletnega oglaševanja prek interneta in telefona, ki pogosto pridejo do javnosti, ne da bi zanje zaprosili, in zastavljajo pomembna vprašanja, ki se med drugim navezujejo na nepoštene prakse in nepooblaščeno uporabo osebnih podatkov. Zato menim, da je to odlična pobuda, ki si zasluži mojo podporo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo obravnava nepoštene poslovne prakse v oglaševanju, ki so opredeljene v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah (DNPP), in je osredotočeno na težave, povezane z razvojem novih oglaševalskih praks in tehnologij. Poročilo ne obravnava odnosov med podjetji, ki jih posebej zajema Direktiva 2006/114/ES.

Nepoštene prakse v oglaševanju se pojavljajo v številnih oblikah: vdiranje v javni prostor in področje ter osredotočenost na ljudi, ki so še zlasti ranljivi, kot so otroci. Glede na to, da so mladi ljudje in otroci najbolj izpostavljeni oglaševanju na internetu, podpiram potrebo po razvoju celostne evropske politike za boj proti neurejeni uporabi interneta in sredstev sporočanja.

Da bi to dosegli, predlagam oblikovanje novega obveznega področja, ki bi si predvsem prizadevalo za učenje o tveganjih, povezanih z uporabo interneta in sredstev sporočanja, še zlasti v zvezi z nepoštenimi poslovnimi praksami, ki so usmerjene k osnovnošolcem, ter uvedbo obveznega predmeta v zadnjem letu šolanja ali usposabljanja osnovnošolskih učiteljev in vzgojiteljev, da bi se naučili, kako otroke pripraviti na varno in odgovorno uporabo interneta in sredstev sporočanja, obenem pa bi stalno usposabljali in izobraževali strokovnjake na tem področju.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. − (IT) Razvoj komunikacijskih medijev in interneta je prispeval k širjenju prikritih oglaševalskih sporočil in nepoštenih oglaševalskih praks, ki pogosto vdirajo v zasebno življenje potrošnikov.

Bistveno je preučiti posledice, ki jih to lahko ima za najbolj ranljive skupine, ki jih je treba zaščititi pred škodljivim in nenadzorovanim počasnim doziranjem oglaševanja. Prav tako ne smemo pozabiti, da oglaševanje včasih prenaša socialne stereotipe, na primer skrajno malomaren pogled na spolnost in nasilje ali neustrezna sporočila, ki lahko negativno vplivajo na vedenje dovzetnih otrok in najstnikov, ki še nimajo potrebne kritične presoje.

Zato je treba posodobiti veljavno zakonodajo o tem in zagotoviti boljše izvajanje in razlaganje direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Na koncu bi rada poudarila, da je pomembno, da so potrošniki ustrezno obveščeni o tem, kako se zbrani podatki uporabljajo in obdelujejo, še zlasti v primerih, ko te podatke zahtevajo od njih v zameno za nižjo ceno in druge promocijske ponudbe. V ta namen bi bilo koristno spodbuditi učinkovite informacijske kampanje o pomembnih pravicah potrošnikov in tako nadomestiti pomanjkanje znanja o vprašanjih, povezanih z uporabo osebnih podatkov.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. − Glasoval sem za to poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov, ker se strinjam s poročevalcem, da je oglaševanje v digitalni dobi dobilo novo razsežnost, kar zahteva, kot je priporočil poročevalec, izvajanje evropskega sistema spletnega označevanja, ki je oblikovano na evropskem pečatu zasebnosti, kar potrjuje, da je stran skladna z zakonodajo o zaščiti podatkov. Potrošniki potrebujejo informacije, ki so jasne, objektivne in ne manipulirajo, da lahko sprejemajo pametne odločitve. Prefinjene in agresivne tehnike oglaševanja so z leti potrošnikom preprečevale odločanje glede dobrin in storitev na podlagi informacij. To še zlasti velja za državljane, kot so otroci, ki so posebej ranljivi. Potrebujemo bolj discipliniran pristop, ki resnično ščiti interese državljanov.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. − (LT) Glasoval sem za to poročilo, ker obravnava nepoštene poslovne prakse na področju oglaševanja, kot so opredeljene v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, in se posveča vprašanjem, ki jih prinašajo nove prakse in tehnologije oglaševanja. Oglaševanje je orodje, ki koristi notranjemu trgu, z drugimi besedami olji kolesa gospodarske dejavnosti s spodbujanjem konkurence, konkurenčnosti, inovacij in ustvarjalnosti, pa tudi potrošniku z večjo izbiro in nižanjem cen. To je ključni gospodarski sektor: trg spletnega oglaševanje je zgolj v EU vreden več kot 24 milijard EUR. Vendar pa ga ne smemo idealizirati: oglaševanje lahko prav tako vključuje nepoštene prakse, vdira v javne prostore prek reklamnih panojev in v zasebni prostor kot neželena elektronska pošta, usmerja se na ranljive osebe, kot so otroci, prezadolžene osebe, ustvarja možne ovire pri dostopu na notranji trg, kjer je strošek pri oglaševanju previsok, izkrivlja notranji trg, ker potrošnike prepriča za nakup blaga ali storitev, ki jih sicer ne bi kupili, ter povzroča hude izgube. Zaradi teh in drugih težav, ki so posledica uporabe novih tehnologij, poročevalec predlaga vrsto ukrepov za varstvo potrošnikov. Oglaševanje na podlagi specifičnih osebnih profilov, kot je ponudba izdelkov ali storitev po okusu potrošnika, samo po sebi sicer ni problematično, vendar ne sme privesti do vsiljivega oglaševanja na podlagi sledenja potrošnikom, saj bi bila s tem kršena načela varstva podatkov in zasebnega življenja.

  Peter Jahr (PPE), v pisni obliki. − (DE) Želimo, da so potrošniki odgovorni, dobro obveščeni in lahko sprejemajo razumne odločitve. Naš cilj je potrošnikom zagotoviti vse informacije, ki jih potrebujejo, da lahko sprejmejo prave odločitve v ekonomskem smislu. Tudi oglaševanje pomembno prispeva k obveščenosti potrošnikov. Vendar pa mora vsebovati objektivne, zanesljive in pomembne podrobnosti, sicer se bo to, kar naj bi bilo obveščanje potrošnikov, hitro spremenilo v nekaj zgrešenega ali celo zavajajočega za potrošnike. Namen politike je zagotoviti pošteno in varno trgovinsko okolje, da lahko potrošniki enakopravno sodelujejo na trgu. Zame je prav tako pomembno, da potrošniki ne postanejo žrtve. Z odločanjem o nakupu imajo lahko velik vpliv, vendar morajo zagotoviti, da ga dobro izkoristijo.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Oglaševanje je bistveno orodje, ki zagotavlja ustrezno delovanje prostega trga. Znatne koristi prinaša gospodarstvu, prav tako pa tudi potrošnikom, ki jim oglaševanje zagotavlja širok razpon izdelkov. Žal se trajni razvoj novih tehnologij in predvsem interneta odraža v njihovi vse pogostejši uporabi s strani podjetij z nemoralnimi in nepoštenimi praksami na področju oglaševanja.

Kot poudarja poročevalec, obstoječa zakonodaja ne ureja vseh vprašanj v zadostni meri. Pomembno je ukrepati, da bi učinkovito zaščitili evropske potrošnike in jih prav tako izobraževali na področju pravic, do katerih so upravičeni. Skupine, ki so zaradi nemoralnih praks najbolj ogrožene, kot so otroci, mladi in starejši, naj bi bile posebej zaščitene. Zato se strinjam s predlogom, ki ga je podal poročevalec.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. − (DE) Novi mediji, predvsem spletne socialne mreže in blogi, odpirajo nove priložnosti za komunikacijo in oglaševanje. Možnosti spletnega trženja se odražajo v dodatnih zahtevah v zvezi z zakonom o varstvu potrošnikov. Sedanja direktiva o nepoštenih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ne ureja teh novih metod oglaševanja. Mladi potrošniki, predvsem najstniki in otroci, na široko uporabljajo te nove tehnologije in so lahko izpostavljeni zavajajočemu in agresivnemu oglaševanju. Raziskava „Otroci EU na spletu“ kaže, da ena tretjina uporabnikov v starosti med devetim in desetim letom vsak dan uporablja internet, podatek za otroke, stare od 15 do 16 let, pa je 77 %. Zato je še toliko pomembneje, da sprejmemo nujne ukrepe na tem področju, vključno z izvajanjem omejitev in hkratnim izobraževanjem in obveščanjem. Podpiram resolucijo, da bi potrošniki dobili več informacij o novih tehničnih komunikacijskih možnostih in tveganjih, ki jih te možnosti vključujejo.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Strinjam se s številnimi pripombami in predlogi v gradivu. Ne morem pa se strinjati z nekaterimi trditvami in predlogi, ki se nagibajo k temu, da bi pod pretvezo zaščite potrošnika dali državi dodatne pristojnosti. Po mojem mnenju naj bi poročilo bolj poudarilo izobraževanje uporabnikov o njihovem vedenju na spletu, o tem, kako zavarovati računalnik, in kako ter komu posredovati svoje osebne podatke. Države ne bodo zagotovile tehnoloških rešitev, ki bi se izvajale pod pretvezo varstva potrošnikov. Računalnik je prav tako ranljiv kot katera koli druga elektronska naprava, ki je na internet priključena prek elektronskega komunikacijskega omrežja. Politiki in države bi morali državljane poučiti, da je zasebnost nekaj, kar je treba zaščititi. Tako kot je treba zakleniti in zavarovati svoj dom, je danes prav tako pomembno, da v enaki meri zavarujemo elektronske naprave in sredstva komuniciranja s svetom. Politiki bi morali prav tako predpisati hude kazni za tiste, ki zlorabijo osebne podatke ali kršijo zasebnost. V bistvu ni pomembno, ali se to zgodi prek interneta ali prek drugih sredstev.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Glede na naslov tega poročila na lastno pobudo sem pomislil, da bo Parlament končno preučil model družbe, ki nam ga prodajajo oglaševalci, ne da bi od njih kar koli zahtevali. Vendar pa to besedilo razen nekaj zanimivih točk, kot so nadzor usmerjenega oglaševanja in diskriminacija v oglaševanju, ali poziv k zmanjšanju televizijskega oglaševanja, ki je namenjeno otrokom, nima tistega, kar smo morda pričakovali. Zadovolji se z grajanjem nezakonitega oglaševanja, ki domnevno omejuje našo nedotakljivo svobodo konkurence in razglaša prednosti, ki jih oglaševanje prinaša državljanom, ki jih imenuje potrošnike, in medijem. Vendar ne z mojim blagoslovom. Sem proti temu poročilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Treba se je boriti proti nepoštenim poslovnim praksam v oglaševanju. Vse bliže smo resnemu pojavu, ki se imenuje osebno zadolževanje. Storiti moramo vse, da bi preprečili nadaljnje zaostrovanje problema. Oglaševanje je lahko in bi moralo biti pomembno orodje za podjetja, ki bi služilo kot vir prihodka, ki spodbuja konkurenčnost, zagotavlja zdravo konkurenco in spodbuja ustvarjalnost. Vsi vemo, da obstajajo ranljivi ljudje, kot na primer otroci, ki so posebna tarča oglaševalskih kampanj. Zato se strinjam, da bi moralo biti to vprašanje v središču naše pozornosti, da bomo lahko zgradili družbo, ki bo trajnejša na gospodarski in socialni ravni. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. − (HU) Kar zadeva vpliv oglaševanja na vedenje potrošnikov, je oglaševanje koristno za notranji trg, tako kot je koristno za potrošnike. Spodbuja konkurenco, povečuje konkurenčnost in stimulira inovacije in ustvarjalnost. Prav tako predstavlja pomemben sektor gospodarstva, saj zgolj trg spletnega oglaševanja posluje in ima letni promet v obsegu 14 milijonov EUR. Zavedati pa se moramo še druge plati kovanca. Številni oglasi skušajo manipulirati z ranljivo ciljno javnostjo, kot so otroci in močno zadolžene osebe. Prepričan sem, da je pomembno okrepiti skupno evropsko sodelovanje v boju proti nepoštenim praksam oglaševanja.

Menimo, da je pojav diskriminatornih spolnih stereotipov, ki lahko delujejo kot ovira za enakost spolov, nesprejemljiv. Z ustreznimi sredstvi moramo zagotoviti, da bodo strokovnjaki s področja trženja in oglaševanja zagotavljali spoštovanje človekovega dostojanstva in da bodo nasprotovali neposrednim in posrednim diskriminatornim ali stereotipnim podobam.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov, ker jasno usmerja k izboljšanju obstoječega zakonodajnega okvira za varstvo potrošnikov pred oglaševanjem in pokaže na potrebo po pregledu tega okvira ob upoštevanju novih oglaševalskih medijev, ki še niso urejeni. Poročilo sem podprl tudi zato, ker si prizadeva za večjo usklajenost med državami članicami, da bi preprečili pravne vrzeli, ki omogočajo podjetjem, da v državah članicah EU uporabljajo zavajajoče oglaševalske prakse. Menim, da je omemba „prikritih“ oglaševalskih mehanizmov, ki so se oblikovali v internetu in se zdaj uporabljajo, ustrezna. V številnih primerih je oglaševanje prikrito kot mnenje ali pripomba na spletnih socialnih mrežah, forumih ali blogih. Prav tako sem zadovoljen, da poročilo Svetu in Komisiji posreduje zaskrbljenost v zvezi z resničnim tveganjem, ki ga predstavljajo podjetja, ki so hkrati ponudniki vsebin in oglaševalske hiše. To so med drugim glavni razlogi za to, da sem podprl to poročilo.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Oglaševanje je prisotno povsod, na ulicah, v časopisih, na televiziji, radiu, internetu in če nam je všeč, ali ne, v veliki meri vpliva na vedenje potrošnikov. To je komunikacijski kanal. Medtem ko je informativna vloga za učinkovito delovanje notranjega trga bistvena, imajo potrošniki pravico, da so obveščeni in zaščiteni. Zato je poročilo o nepoštenih poslovnih praksah v oglaševanju in o težavah, povezanih z razvojem novih oglaševalskih praks in tehnologij, zelo pomembno. Nadzor nad oglaševanjem je zelo pomemben, da bo to ostalo pošteno in verodostojno. Bistveno je, da okrepimo evropsko sodelovanje na tem področju, prav tako pa je koristno spodbuditi skupno ureditev. In nazadnje, spletno oglaševanje je pogosto agresivno in vsiljivo. Treba ga je podrobno preučiti.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − Za sem glasoval iz številnih razlogov:

1. Čas je, da prepoznamo vse množične medije v internetu;

2. Lažne informacije in klevetanje bi morale biti zadeve s kazensko odgovornostjo;

3. da bi omejili dostop do ranljivih skupin, kot so otroci;

4. da bi očistili internet goljufij in kaznovali tiste, ki jih širijo;

5. da bi spodbudili zelo stroga pravila v zvezi z objavami;

6. da bi zavezali Parlament k vzpostavitvi posebne strukture, ki bi iskala spletkarje in hekerje in od njih terjala odgovornost.

Stopimo skupaj in opravimo to.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Oglaševanje je mogočno orodje za podjetja, ki se v nekaterih primerih lahko uporabi za vplivanje na podzavest. Namen oglaševanja je vplivati na potrošnika in njegove nakupovalne navade. Vendar pa je treba preprečiti uporabo nepoštenih poslovnih praks. Najpomembnejša naloga je zaščititi javne prostore, ranljive ljudi in zasebnost. Ocenjevanje, ali je oglaševanje prešlo omejitve, je seveda izredno dolgotrajno. V primeru občutljivih področij, ki vključujejo dovoljene droge, kot so alkohol in cigarete, so strogi predpisi že dolgo pripravljeni.

Za druga področja bo še naprej veljala samoregulacija v državah članicah kot dopolnitev določb v zakonodaji. Treba se je podvizati ne le na področju spletnega oglaševanja, ampak tudi pri primerih, kjer so dodatni stroški prikriti in kjer uporaba novih tehnologij in oglaševalskih metod, kot so spletne socialne mreže ali blogi, predstavlja novo področje. Ker je pomembno zaščititi potrošnike pred „prikritim“ oglaševanjem in podobnimi problematičnimi oglaševalskimi taktikami, sem glasoval za poročilo.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Sodobno oglaševanje je že zdavnaj preraslo pravni okvir na tem področju. Spletno oglaševanje – v iskalnikih, elektronski pošti, socialnih omrežjih in internetni televiziji – in oglaševanje prek mobilnih telefonov se potrošnikom pogosto posreduje brez njihovega soglasja in, kar je še slabše, uporabijo se njihovi podatki, ki se včasih zbirajo brez njihove seznanjenosti ali popolnega zavedanja. Poleg tega je v pravnem okviru takšnega oglaševanja na desetine vrzeli. Čeprav je na primer oglaševanje alkohola na televiziji prepovedano, je mladoletnikom še vedno dostopno na internetu. Na drugi strani pa spletno oglaševanje zlahka prečka državne meje. Zato je pobuda za poostritev predpisov za takšno oglaševanje in s tem zaščito potrošnikov, njihove zasebnosti in osebnih podatkov pred nepooblaščeno ali nesorazmerno rabo zelo dobrodošla.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Oglaševanje je – kot je poudaril poročevalec – pomemben sektor gospodarstva. Vendar pa prinaša številne nevarnosti. V celoti se strinjam z mnenjem Odbora za pravice žensk in enakost spolov, ki poudarja, da je treba odstraniti oglaševalske vsebine, ki so diskriminatorne. Prav tako je izjemno pomembno – to pa je dejal poročevalec –, da zaščitimo skupine, kot so otroci, najstniki in starejši, ki so še zlasti ranljive in s katerimi oglaševanje manipulira. Podpiram predlog poročevalca, da bi po vsej Evropski uniji izvajali izobraževalni program, namenjen otrokom in zasnovan, da jim pomaga razumeti metode, ki se uporabljajo v oglaševanju. Prav tako bi morali preučiti pripravo podobnih programov, ki bi bili namenjeni dvema drugima skupinama, ki sta dovzetni za manipulacijo – najstnikom in starejšim. Morda bi bilo dobro, da bi tovrstno izobraževanje razširili na ljudi v drugih starostnih skupinah. Glede na te pripombe sem se odločil, da podprem poročilo o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Vpliv oglaševanja na potrošnika pogosto dosega razsežnosti, ki lahko privedejo do tveganja nepoštenih poslovnih praks. Odločitev, da podprem to poročilo, je posledica načina uporabe oglaševanja na trgu. Deluje kot orodje, ki koristi notranjemu trgu, saj olji kolesa gospodarske dejavnosti, in potrošnikom. Predvsem pa je to pomemben gospodarski sektor. Prav tako moramo seveda upoštevati negativne vidike, ki jih oglaševanje lahko ima: nepoštene prakse in vdiranje v javne in zasebne prostore, vplivanje na najbolj ranljive skupine, oblikovanje morebitnih ovir ob vstopu na trg in izkrivljanje notranjega trga. Zato je pomembno krepiti evropsko sodelovanje v boju proti nepoštenim praksam v oglaševanju s procesom koregulacije, s čimer bi se izboljšala učinkovitost in uporabnost ukrepov. Prav tako je po mojem mnenju bistveno zaščititi najbolj ranljive kategorije in okrepiti izobraževanje in informiranje ter povečati preglednost oglasov. Izvajanje kampanj obveščanja o pravicah potrošnikov z uporabo izobraževalnih gradiv je izredno dobra zamisel.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vpliv oglaševanja na vedenje potrošnikov je stvarnost, ki je ne bi smeli pomesti pod preprogo, in to poročilo tega ne počne. To poročilo, ki sem ga podprla, obravnava nepoštene poslovne prakse v oglaševanju, ki so opredeljene v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah (DNPP), in je osredotočeno na težave, povezane z razvojem novih oglaševalskih praks in tehnologij.

Oglaševanje je pozitivno orodje za notranji trg in za potrošnike. Vendar pa je pomembno, da se borimo proti različnim zlorabam, med katerimi bi rada poudarila: nepoštene prakse, vdor v javne prostore in v zasebni prostor kot neželena elektronska pošta, neustrezno usmerjanje na ranljive osebe in izkrivljanje notranjega trga, ker potrošnike prepriča za nakup blaga ali storitev, ki jih sicer ne bi kupili.

Analiza sedanje zakonodaje in predlogov zanjo bi se morala osredotočiti na oceno teh popačenj. Pridružujem se poročevalcu v njegovi želji po krepitvi evropskega sodelovanja v boju proti nepoštenim poslovnim praksam bodisi s povečanjem obsega bodisi pogostnosti.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. − (IT) Strinjam se s poročevalcem, gospodom Juvinom, da je treba okrepiti sodelovanje v Uniji v boju proti nepošteni praksi na področju spletnega oglaševanja glede na uspešnost pobude „Sweep“ (sistematični in hkratni nadzor spletnih strani s strani držav članic), doslej omejene na tri sektorje: letalske vozovnice, melodije zvonjenja za mobilne telefone in elektronske naprave. Strinjam se s poročevalcem, ki predlaga, da se razširi področje delovanja pobude in da se ta izvaja pogosteje, prav tako spodbuja koregulacijo, ki povezuje posamezne interesne strani pri oblikovanju zakonodaje, s čimer bi se izboljšala učinkovitost in uporabnost ukrepov.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. (RO) Poročilo obravnava nepoštene poslovne prakse na področju oglaševanja, kot so opredeljene v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, in se posveča vprašanjem, ki jih prinašajo nove prakse in tehnologije oglaševanja. Ne zajema odnosov med podjetji, ki jih zajema predvsem Direktiva 2006/114/ES. Oglaševanje je orodje, ki koristi notranjemu trgu, z drugimi besedami olji kolesa gospodarske dejavnosti s spodbujanjem konkurence, konkurenčnosti, inovacij in ustvarjalnosti, pa tudi potrošniku z večjo izbiro in nižanjem cen. To je pomemben gospodarski sektor, saj ima zgolj spletno oglaševanje na evropskem trgu vrednost, ki znaša več kot 14 milijard EUR. V času, ko so potrošniki premalo obveščeni o svojih pravicah na področju oglaševanja, je treba olajšati dostop do informacij in izboljšati preglednost oglaševanja.

Glede na to, da se širša javnost pogosto ne zaveda težav, povezanih z uporabo osebnih podatkov, in glede na razpoložljiva orodja, s katerimi se lahko tem težavam izognejo, so potrebne informacijske kampanje za ozaveščanje potrošnikov o njihovih pravicah na področju oglaševanja, zlasti glede uporabe osebnih podatkov, ki jih potrošniki sami posredujejo ali ki so samodejno zbrani. Prav tako je treba vzpostaviti izobraževalna orodja za ozaveščanje internetnih uporabnikov o tehnologijah za upravljanje „sledi“, ki jih pustimo na spletu, in o možnostih zaščite njihovega zasebnega življenja.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospodu Juvinu bi rad čestital za njegovo odlično delo. Ob direktivi o nepoštenih poslovnih praksah iz leta 2005, ki ne zagotavlja ustreznega pravnega okvira za boj proti zavajajočemu in agresivnemu oglaševanju, se prek interneta razvija vrsta novih in prepričljivejših oblik oglaševanja. Resolucija omogoča evropskim potrošnikom boljšo obveščenost o novih vsiljivih oblikah oglaševanja, prisotnih na internetu, poziva k boljšemu varstvu ranljivih potrošnikov in poudarja vlogo oglaševanja pri spodbujanju pozitivnih vzornikov.

Rad bi izrazil svojo zaskrbljenost predvsem glede vedenjskega oglaševanja, ki je postalo splošen pojav, in pojava vsiljujoče oblike oglaševanja (kot so branje elektronske pošte, uporaba socialnih omrežij in geolociranja in ponovno vedenjsko ciljanje), ki vdirata v zasebnost potrošnikov. Zato pozivam Komisijo, naj določi, da je treba v tovrstne spletne oglase obvezno vključiti jasno čitljiv napis „vedenjsko oglaševanje“.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − To poročilo obravnava nepoštene poslovne prakse na področju oglaševanja, kot so opredeljene v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, in se posveča vprašanjem, ki jih prinašajo nove prakse in tehnologije oglaševanja. Ne obravnava odnosov med podjetji, ki jih med drugim zajema predvsem Direktiva 2006/114/ES. Oglaševanje je orodje, ki koristi notranjemu trgu (olji kolesa gospodarske dejavnosti s spodbujanjem konkurence, konkurenčnosti, inovacij in ustvarjalnosti), pa tudi potrošniku (z večjo izbiro in nižanjem cen).

To je ključni gospodarski sektor: trg spletnega oglaševanje je zgolj v EU vreden več kot 14 milijard EUR. Vendar pa ga ne smemo idealizirati: oglaševanje lahko prav tako vključuje nepoštene prakse, vdira v javne prostore (npr. v obliki reklamnih panojev) in v zasebni prostor (npr. kot neželena elektronska pošta), usmerja se na ranljive osebe (kot so otroci, prezadolžene osebe), ustvarja možne ovire pri dostopu na notranji trg (kjer je strošek pri oglaševanju previsok), izkrivlja notranji trg (ker potrošnike prepriča za nakup blaga ali storitev, ki jih sicer ne bi kupili).

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) V poročilu gospoda Juvina bi rada poudarila predvsem vprašanje varstva podatkov na spletu. Pomembno je zagotoviti jasno, razumljivo in jedrnato obveščanje potrošnikov o tem, kako se njihovi osebni podatki zbirajo, obdelujejo in uporabijo. Vendar bi si namesto urejanja interneta bolj želel rešitev, ki bi vključila izobraževanje uporabnikov interneta, le v omejenih primerih pa bi se zatekli k predpisom in omejitvam. Uvedba metod cenzuriranja bo vodila le k drugim, še bolj prefinjenim ponarejenim programom in internetnim goljufijam, ki bodo vedno korak pred predpisi. Pomembne so dejavnosti obveščanja in izobraževanja uporabnikov, pa tudi ponujanje več možnosti internetnim uporabnikom glede obdelave njihovih osebnih podatkov. Pomembno je, da začne Komisija oblikovati informacijske kampanje o pravicah potrošnikov na področju oglaševanja, še zlasti, kadar to vključuje uporabo njihovih osebnih podatkov. Prav tako pozdravljam razvoj izobraževalnih programov EU, ki bi otroke in druge ranljive skupine naučili razumeti pasti oglaševanja. Prav tako pozdravljam poudarek, ki ga poročilo namenja zaščiti ranljivih skupin potrošnikov, in zagotavljanje spoštovanja človeškega dostojanstva v oglaševanju.

Z oglaševanjem je mogoče učinkovito oporekati stereotipom in jim nasprotovati. Lahko je pozitivna sila, ki deluje proti rasizmu, seksizmu, diskriminaciji in tako naprej. Vendar pa je lahko tudi negativen vpliv in prispeva k nasilju in odvisnostim, kot so kajenje in alkoholizem, ali k motnjam prehranjevanja, kot sta anoreksija in bulimija. Poročilo omenja še druge pomembne dejavnike, na katere moramo biti pozorni. Zato ga podpiram.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. − (DE) Spletno oglaševanje se prilagaja vedenju uporabnikov. Oglaševalci lahko svoje oglaševanje usmerijo glede na uporabniški profil in se izognejo ljudem zunaj te ciljne skupine. Vendar raziskave kažejo, da uporabniki v veliki meri nasprotujejo spletnemu oglaševanju na podlagi osebnih profilov, ki ga pogosto dojemajo kot vsiljivega. Številni ljudje imajo celo občutek, da jih opazujejo. Skupaj 62 % vprašanih je zaskrbljenih, da se varstvo podatkov pri oglaševanju na podlagi osebnih profilov ne upošteva, pomisleke imajo tudi strokovnjaki za varstvo osebnih podatkov, ker se osebni podatki hranijo, primerjajo in povezujejo z drugimi podatki. Teoretično lahko vsak uporabnik to onemogoči. Vendar pa je težko najti povezavo, zato to poročilo predlaga, da bi potrošnikom z neposredno, delujočo hiperpovezavo olajšali zavrnitev nadaljnjih oglasov prek elektronske pošte.

Poleg tega poročilo omogoča jasno, razumljivo in jedrnato obveščanje potrošnikov o tem, kako se njihovi osebni podatki zbirajo, obdelujejo in uporabljajo. Njihove podatke je treba hraniti povsem ločeno od tistih, ki se zbirajo v okviru oglaševalskih akcij. Vsebine zasebnih sporočil prek elektronske pošte se nikakor ne sme zlorabiti v oglaševalske namene, za zaščito zasebnosti na internetu je treba uporabiti sistematično vzpostavitev samodejne nastavitve računalniških sistemov („privacy by design“).

Poročilo: Bendt Bendtsen (A7-0331/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s splošnimi cilji tega akcijskega načrta, ki naj bi zagotavljal boljši pretok informacij na lokalni ravni ali vzpostavitev enotne točke za stike ob upoštevanju zmanjšanja sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za ukrepe v zvezi z energetsko učinkovitostjo, države članice in regije pa se usmerjajo k horizontalnemu pristopu k energetski učinkovitosti za svoj razvoj, če to predstavlja koristno spodbujanje gospodarske konkurenčnosti in manjše pomanjkanje goriva. Prav tako se strinjam, da bi se morala Komisija glede opredelitve smeri razvoja energetske politike posvetovati z lokalnimi in regionalnimi predstavniki in zagotoviti finančno podporo lokalnim in regionalnim projektom prek inovativnih programov, ki uporabljajo obstoječe energetske vire in strukturne sklade. V tem okviru možnih ukrepov se predlaga oblikovanje glavnih spodbud za regije, ki so do zdaj imele nadpovprečno vlogo v zvezi z energetsko učinkovitostjo, saj so spodbujale svojo energetsko neodvisnost, na drugi strani pa delitev dobrih praks med temi regijami in tistimi, ki so na tem področju slabo razvite.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ker smo zavezani spoštovanju okolja, iskanju varčnih načinov proizvodnje energije in boju proti podnebnim spremembam. Treba je zagotoviti trajnosten razvoj, obenem pa je pomemben tudi gospodarski razvoj. Ti dve razsežnosti je treba uravnotežiti. Nemogoče se je boriti proti podnebnim spremembam, ne da bi upoštevali energetsko učinkovitost. V ta namen je treba določiti celostne in realistične cilje ter kazni, da energetska učinkovitost ne bo temeljila le na gospodarskih koristih. Energetska učinkovitost je povezana predvsem s stavbami, ker imajo stavbe velik potencial glede energetske učinkovitosti. Zato podpiram poročevalčevo mnenje, da bi morala biti v ospredju obnova obstoječih stavb, saj se hitrost gradnje novih stavb v EU vztrajno manjša, številne stare stavbe pa imajo največji potencial glede energetske učinkovitosti, če bodo pravilno obnovljene.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vprašanje energije je glavni izziv za Evropo. Spomniti se moramo, koliko razvoj naše celine dolguje sorazmerno lahkemu dostopu do energije, ki ga evropske države uživajo več kot stoletje. Vprašanje energije je zdaj privzelo drugačen vidik. Uporaba fosilnih goriv je vse bolj stvar preteklosti. Dvojni pritisk, ki ga predstavljata vprašanje globalnega segrevanja in neizogibno povečevanje težav pri pridobivanju zalog nafte in manj plina, nas sili, da razmislimo o novih rešitvah. Energetski akcijski načrt, ki obstaja že od leta 2006, obravnava dva posebna vidika učinkovitosti. Da bi varčevali tako, da bi bila EU manj odvisna od mednarodnih partnerjev, se moramo lotiti učinkovitosti v proizvodnji in potrošnji: manj energetsko potratnih stavb, več varčnih strojev, pa tudi bolj racionalizirane proizvodne tehnologije, s katerimi bomo lahko povezali konkurenčnost in inovacije z ekonomijo obsega. Ni treba posebej omenjati, da sem podprla to zelo pomembno besedilo (vključno z zavezujočim ciljem nadaljnje 20-odstotne energetske učinkovitosti do leta 2020), ki EU uvršča med vodilne na teh področjih.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. − (LT) Od sprejetja akcijskega načrta za energetsko učinkovitost leta 2006 smo že veliko dosegli, vendar so se politične in gospodarske razmere od tedaj občutno spremenile. Zato je treba evropsko politiko za energetsko učinkovitost pregledati in jo uskladiti z aktualnimi prednostnimi nalogami in dogodki. Energetska učinkovitost je stroškovno najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in drugih emisij. Njene ogromne prednosti se kažejo v gospodarski rasti in v ustvarjanju novih delovnih mest. Prepričan sem, da bi morali izvesti poglobljeno oceno dosežkov in pomanjkljivosti akcijskega načrta iz leta 2006, kar bi bila podlaga za pregled in prenovo evropske politike za energetsko učinkovitost. Vse bolj in bolj jasno je, da EU ne bo uresničila svojega cilja glede 20-odstotnega zmanjšanja, zato je treba sprejeti več učinkovitih ukrepov za spodbujanje energetske učinkovitosti. Veliko pozornosti je treba nameniti obnovi obstoječih stavb, saj smo do zdaj na tem področju malo napredovali. Hitrost gradnje novih stavb se v EU vztrajno niža, številne stare stavbe pa imajo največji potencial glede energetske učinkovitosti, če bodo pravilno obnovljene. To bi pospešilo zmanjšanje skupne energetske odvisnosti Evropske unije.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Poročilo gospoda Bendta Bendtsena na lastno pobudo, ki je bilo sprejeto z veliko večino, je dobrodošel politični signal glede vprašanja energije več dni po vrhu v Cancúnu in dva meseca pred vrhunskim srečanjem o energiji 4. februarja 2011. Energetska učinkovitost je brez dvoma eno od ključnih vprašanj v boju za varstvo okolja. Energetska učinkovitost je stroškovno najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in drugih emisij in izboljšanje varnosti oskrbe. V tem poročilu pozivamo k ponovnim prizadevanjem za doseganje cilja 20-odstotne energetske učinkovitosti do leta 2020. Vendar pa obžalujem, da poziv Evropski komisiji, naj naslednje leto začne izvajati pobudo za temeljito obnovo obstoječih stavb, ni dobil potrebne večine. Poročilo omenja le nove stavbe, ne pa vprašanja upravljanja obstoječih stavb. Pa vendar stavbe porabijo okoli 40 % energije in povzročijo okoli 36 % emisij toplogrednih plinov v EU.

  Vilija Blinkevièiūtė (S&D), v pisni obliki. − (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je treba v zvezi z izvajanjem akcijskega načrta za energetsko učinkovitost sprejeti posebne ukrepe, še zlasti, ker je vse bolj in bolj jasno, da EU ne bo uresničila svojega cilja glede 20-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Rada bi opozorila, da je energetska učinkovitost stroškovno najučinkovitejši način za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in drugih emisij. Poleg tega pomeni edinstveno priložnost za podporo in ustvarjanje delovnih mest in hkratno zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije. Evropski parlament zato poziva Komisijo, naj oblikuje nov akcijski načrt o energetski učinkovitosti ob upoštevanju potreb ranljivih potrošnikov energije. Prav tako poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in učinkovite politike, na primer nacionalne akcijske načrte ali ciljno usmerjene socialne ukrepe, da bi zmanjšale energetsko revščino, in naj redno poročajo o svojih ukrepih za odpravo tega problema. Komisija bi morala biti odgovorna tudi za objavljanje statistik o razvoju vseh glavnih elementov energetske politike EU.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Gospodu Bendtsenu bi rad čestital za to pomembno in aktualno poročilo o energetski učinkovitosti. Glasoval sem za to poročilo, ker sem prepričan, da nam lahko precejšna energetska učinkovitost znatno pomaga zmanjšati emisije CO2.

Tovrsten političen ukrep lahko prinese številne prednosti: prvič, ustvaril bi nova delovna mesta, prav tako pa bi bilo mogoče zagotoviti večjo udeležbo malih in srednje velikih podjetij, ki so vezivno tkivo italijanskega in evropskega gospodarstva, ki bi jima ta podjetja lahko zagotovila inovativne razvojne priložnosti. Da bi to dosegli, je treba urediti ustrezne finančne instrumente za okrepitev strokovnega usposabljanja, raziskav in dostopa do informacij. Zato se strinjam, da je treba pregledati politike Evropske unije v zvezi z energetsko učinkovitostjo in izvesti konkretne načrte za izboljšanje konkurenčnosti.

Kar zadeva stavbe in okoljsko primerno zasnovo izdelkov, se strinjam, da se je treba osredotočiti na obnovo obstoječih stavb, ker imajo izjemen potencial glede energetske učinkovitosti, če bodo pravilno obnovljene. Za doseganje teh ciljev je treba spodbuditi ukrepe, instrumente in finančno podporo na ravni držav članic in na evropski ravni, na primer z uvedbo začasnega sklada.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Poročilo o energetski učinkovitosti upravičeno poziva, naj se bolj poudarijo rešitve, kot so pametna omrežja in pametni števci, prožneje vključujejo obnovljivi energetski viri in naj se oblikuje globalna strategija za proizvodnjo toplote. Tu je treba opozoriti, da je cilj opremiti 50 % domov s pametnimi števci do leta 2015, do leta 2020 pa bi se povzpeli na 80 % domov. Zadovoljen sem, da na področju energetske revščine ni bilo predlogov o uvedbi zakonodajnih ukrepov. Namesto tega je besedilo napisano tako, da je jasno, da so države članice tiste, ki so najbolj sposobne obravnavati problem energetske revščine, zato bi morali ta problem rešiti na ravni držav članic. Možnost uporabe do 15 % sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj za energetsko učinkovitost bi morala prav tako prispevati k izboljšanju energetske učinkovitosti. Vendar pa sem prepričan, da bi morala energetska učinkovitost postati horizontalna evropska prednostna naloga, ki bi se financirala s sredstvi, ki niso iz strukturnih skladov.

Menim, da je bilo prav, da smo zavrnili predloge za uvedbo vseevropskega energetskega davka ali davka na premog. Prav tako mislim, da cilji za področje energetske učinkovitosti ne bi smeli biti pravno zavezujoči in da ne bi smeli uvesti površne pogojenosti pomoči iz strukturnih skladov na podlagi energetske učinkovitosti.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Energetska učinkovitost je ključna za povečanje varnosti oskrbe, izboljšanje kakovosti zraka, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in povečanje konkurenčnosti naše družbe. Energetska učinkovitost pomeni, da se z „manjšo“ količino virov stori „več“. To poročilo določa velikopotezno vizijo energetske učinkovitosti, na primer prek uvedbe posameznih ciljev in pozitivnih spodbud. Uvedeni so pomembni elementi glede posodobitve energetske infrastrukture, kot so pametna omrežja, energetska učinkovitost na področju stavb in prometa, uporaba informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter razvoj znanstvenih raziskav na področju energije. V poročilu je izpostavljena potreba po podvojitvi financiranja znanstvenih raziskav na področju tehnološkega razvoja in predstavitev na področju energije. Poročilo glede financiranja spodbuja uporabo strukturnih skladov za podporo energetski učinkovitosti, kar bo prednostna naloga proračuna EU po letu 2013. Glede na vse to bi rada poročevalcu, gospodu Bendtsenu, čestitala za odlično opravljeno delo in za doseženo ravnovesje in vas vse vabim, da podprete to pomembno poročilo.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Stavbe porabijo okoli 40 % energije in povzročijo okoli 36 % emisij toplogrednih plinov v Evropski uniji. Energetsko učinkovite stavbe bi morale biti prednostna naloga naslednje revizije akcijskega načrta o energetski učinkovitosti. Danes je v Evropi 30 % obstoječih domov nezdravih in plačujejo visoke račune za energijo. Zato je pomembno, da ne zagovarjamo le novih trajnostnih stavb, ampak da izvedemo tudi trajnostno obnovo že obstoječih stavb. Zato morajo države članice nemudoma uvesti program podpore temeljitim obnovam obstoječih stavb, da bi do leta 2050 dosegli porabo energije v stavbah, ki bi bila skoraj enaka nič. Prav tako obstaja povezava med energetsko učinkovitostjo in energetsko revščino. Zato pozivamo Komisijo, naj pripravi nov akcijski načrt o energetski učinkovitosti, da bi upoštevali potrebe ranljivih potrošnikov.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. − Rad bi pozdravil to poročilo o energetski učinkovitosti, ker bo povečalo energetsko varnost in pomagalo oblikovati socialne in gospodarske prednosti gospodarstva EU. Skupina S&D je poudarila, da energetski viri niso enakomerno razporejeni med države članice. Pri pripravi zakonodaje za področje energetske učinkovitosti moramo vedno upoštevati evropsko solidarnost. Omenjeno je bilo, da je varčevanje z energijo ena najhitrejših poti do energetske učinkovitosti. Spodbujanje energetske učinkovitosti bo ustvarjalo delovna mesta, vlade držav članic pa bodo pri stroških ogrevanja letno privarčevale milijarde.

Toplo pozdravljam oblikovanje družbe z nižjimi emisijami ogljika, vendar moramo biti previdni, da bomo vzpostavili pravo ravnovesje med državami članicami glede na njihove možnosti in sredstva. Skrbi me, da bi morale države članice, kot je Romunija, delovati pod enakovrednimi pogoji kot druge države članice, kot je na primer Švedska, ki so na področju energetske učinkovitosti že dosegle dobre rezultate. Finančna perspektiva 8 bo odločilno orodje financiranja za spodbujanje energetske učinkovitosti od leta 2014 do 2020.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo o akcijskem načrtu o energetski učinkovitosti, ker podaja pomembne predloge za okolje in gospodarstvo, predvsem predstavitev evropske zakonodaje, ki uvaja zavezujoče cilje za zmanjšanje porabe energije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropa se je leta 2008 zavezala, da bo najpozneje do leta 2020 porabo energije zmanjšala za 20 %, in da bo do tedaj 20 % energije zagotovila iz obnovljivih virov. Ta cilj je bistven kot pomoč Evropi, da bo dosegla svoj cilj zmanjšanja emisij CO2 in zmanjšala odvisnost od fosilnih goriv, vendar pa mora biti še naprej cilj, ki mu različne države sledijo prostovoljno.

Da bi to dosegli, je bolj kot uvedba zavezujočih omejitev pomembno, da se države članice strinjajo glede rešitev, ki omogočajo večjo energetsko učinkovitost in manjše izgube energije, ne da bi vplivali na razvoj in ne da bi bilo to predrago za evropsko industrijo in proizvajalce, še zlasti v času gospodarske krize, kot je zdaj.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo je osredotočeno na politiko energetske učinkovitosti v EU. V zvezi s tem podpiram potrebo po opredelitvi zavezujočih ciljev. V zeleni knjigi Komisije (2005/0265 konč.) o energetski učinkovitosti je ocena, da bi lahko v Evropi neposredno ali posredno ustvarili okrog milijon novih delovnih mest. Glede na to sporočilo Komisije so posebni upravičenci ukrepov energetske učinkovitosti mala in srednje velika podjetja, s tem pa lahko tudi povprečno gospodinjstvo z ukrepi energetske učinkovitosti privarčuje povprečno 1000 EUR letno.

Obvezni ukrepi za večjo energetsko učinkovitost so tudi ključni za zmanjšanje energetskega primanjkljaja, ki nastaja zaradi uvoza nafte in plina iz Zaliva in Rusije.

Zavezujoče cilje imamo že za povečanje kvote obnovljivih virov energije v Evropski uniji na 20 %. V sedanjem okviru bi lahko brez zavezujočih ciljev glede energetske učinkovitosti dosegli le polovico potenciala. Gre tudi za vprašanje pravne gotovosti in za pomemben signal za usmerjanje novih naložb.

Vidim, da ta zavezujoč cilj EU in Portugalski prinaša več koristi kot izgub. Poleg tega pa ta strategija ne bo ničesar dosegla, če cilji EU 2020 ne presegajo preprostih namer.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Obljube o povečanju energetske učinkovitosti so se pomnožile, vendar Evropska unija tvega, da predlaganih ciljev ne bo dosegla: doseganje 20 % do leta 2020. Najnovejši podatki kažejo na dejansko povprečje, ki je zgolj 9 %, kljub prispevku, ki bi ga povečana energetska učinkovitost lahko zagotovila za zmanjšanje emisij, porabe in energetske odvisnosti.

Poročilo vsebuje širok izbor elementov, ki precej ustrezno zajemajo široko področje energetske učinkovitosti, čeprav nakazuje poti, ki bi lahko otežile uspešno doseganje ciljev, za katere si prizadeva.

Obstajajo pa tudi vidiki, s katerimi se ne strinjamo, kot je trditev o povezavi med energetsko učinkovitostjo in tako imenovano strategijo Evropa 2020, ki določa oblikovanje enotnega energetskega trga, spodbujanje tržnih instrumentov in evropskega sistema trgovanja z emisijami, ki prikriva nekatere dobičke energetske učinkovitosti in spregleda, da je treba braniti zelo močan javni energetski sektor, ki ga mora spodbujati vsaka država.

Čeprav se strinjamo, da je treba za izvajanje ciljev zagotoviti sredstva iz skladov Skupnosti, še vedno dvomimo v praktično možnost, da bi za energetsko učinkovitost porabili do 15 % ESRR, ali da bi sredstva dobili iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), glede na to, da naj bi države članice opredelile svoje potrebe in prednostne naloge v zvezi z razdelitvijo teh sredstev.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Za izboljšanje energetske učinkovitosti v ključnih sektorjih, kot sta promet in grajeno okolje, je mogoče uvesti številne ukrepe, ki ponujajo neizkoriščene možnosti.

Kljub temu je za najmanj 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti do leta 2020 nerealno določiti zavezujoč cilj, ker ni metod vrednotenja in ker ni skupnih kazalnikov. Namesto tega se moramo osredotočiti na posebne sektorske cilje, kot je zaveza, da se bo poraba energije v obstoječih stavbah zmanjšala za 38 %.

Pomanjkanje finančnih sredstev je glavna ovira za prenovo stavb v stanovanjskem sektorju in v sektorju malih in srednje velikih podjetij. Evropska komisija bi morala namesto sodelovanja v boju za nerealne cilje predlagati inovativne rešitve in spodbuditi javno-zasebno partnerstvo, ker je ustvarjalna ekologija vir novih delovnih mest.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. − (LT) Podprl sem to poročilo, ker si prizadeva povečati energetsko učinkovitost za vsaj 20 % do leta 2020 in s tem pospešiti prehod v trajnostno in zeleno gospodarstvo. Njene ogromne prednosti se kažejo v gospodarski rasti in v ustvarjanju novih delovnih mest. Nova delovna mesta bodo ustvarjena v podeželskih in mestnih območjih. Splošno znano je, da imajo stavbe velik potencial glede energetske učinkovitosti. V ospredju bi morala biti obnova obstoječih stavb, saj se hitrost gradnje novih stavb v EU vztrajno niža, številne stare stavbe pa imajo največji potencial glede energetske učinkovitosti, če bodo pravilno obnovljene. V panogi čiste tehnologije je treba premostiti razkorak med ZDA in Kitajsko na eni strani ter EU na drugi. Obe državi sta pri sprejemanju zakonodajnih ukrepov, ki spodbujajo energetsko učinkovite rešitve, precej naprednejši kot EU. Zato bi morale EU in države članice podpirati ukrepe in instrumente za povečanje financiranja. S finančnim instrumentom na evropski ravni bi bilo treba spodbuditi uvedbo nacionalnih skladov za energetsko učinkovitost, ki bi podpirali pogodbe o energetski učinkovitosti (ang. Energy Performance Contracting). Pogodbe o energetski učinkovitosti, s katerimi kupec kupi zajamčen energetski prihranek, so naložbeni vzvod, ki se povrne v obdobju 2–15 let. Tak model ustvarja nova delovna mesta v malih in srednje velikih podjetjih, potrošniki prihranijo pri računih za energijo, zmanjšajo pa se tudi emisije.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. − (FI) Ko sem tako kot večina v moji skupini glasovala proti obveznemu cilju 20-odstotnega prihranka energije, nisem zavzela stališča glede pomena varčevanja z energijo, ampak glede načina, s katerim se to skuša spodbuditi. Pomena večjega varčevanja z energijo ni mogoče zanikati. Vendar pa poskusi reševanja problemov EU glede podnebja, energetske varnosti in oskrbe z energijo po mojem mnenju niso trajnostni ali preudarni.

V razvpitem podnebno-energetskem svežnju 202020 je bil cilj varčevanja z energijo edini, ki ni bil zavezujoč, saj so domnevali, da se bo to okrepilo v skladu z drugimi obveznimi cilji, kot so zmanjšane emisije in obnovljivi viri energije. Cilj varčevanja z energijo se ni izvajal tako, kot smo želeli, zdaj pa bi morali, namesto da obremenjujemo Skupnost s še enim zavezujočim ciljem, ki se prekriva z drugimi zavezujočimi cilji in za katerega ne vemo, kako bo dosežen, preučiti, ali so bili tisti drugi cilji sploh ustrezno zastavljeni.

Ko uvedemo zmanjšanje emisij in cilje glede obnovljivih virov energij, so naše države članice in njihova podjetja pod pritiskom, skušnjava, da bi oblikovali kratkovidne netrajnostne rešitve pa postane neustavljiva. In če zdaj uvedemo še eno omejitev, se bomo znašli v položaju, kjer si bo EU dobesedno odžagala vejo, na kateri sedi, obenem pa bomo povzročili obsežne prenose dohodkov brez nadaljnjih koristi za podnebje, okolje ali našo energetsko varnost.

V vnemi, da bi storili nekaj dobrega, smo dosegli ravno nasprotno. Industrija postaja v svetovnem merilu vse manj donosna, v imenu obnovljivih virov energije netrajnostno kurimo les, obenem pa sam problem, emisije ogljikovega dioksida, postaja vse resnejši in presega naše meje.

Čas je za razumno in trajnostno ukrepanje, ne pa za zatekanje h kratkovidnim prisilam, ki nimajo nič razumsko otipljivega.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. − (DE) Povečanje energetske učinkovitosti EU je osrednji del trajnostne evropske energetske strategije. Omogočila bo zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, obenem pa se bo stroškovno učinkovito izboljšala energetska varnost. Pozdravljam dejstvo, da poročevalec poudarja povečanje energetske učinkovitosti stavb, kar bo ustvarjalo nova delovna mesta v gradbenem sektorju in v malih in srednjih podjetjih ter prineslo prihranke pri energiji vse do 1 tisoč EUR letno na gospodinjstvo. Poročilo prav tako navaja potrebo po povečanju energetske učinkovitosti v prometnem sistemu s prehodom z energetsko intenzivnih načinov prevoza, kot so tovornjaki in avtomobili, na načine prevoza z nizko porabo energije, kot je železniški prevoz. Pozdravljam vidike poročila, ki pozivajo Komisijo in države članice, naj energetski učinkovitosti namenijo zasluženo pozornost, obenem pa naj zagotovijo skladnost s številnimi zakonodajnimi določbami na tem področju, ki so že uveljavljene na ravni EU in na nacionalni ravni.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Na današnjem glasovanju sem podprl sprejem Bendtsenovega poročila o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti. Nobenega dvoma ni, da je večja energetska učinkovitost stroškovno najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida. Dejstvo je, da stavbe predstavljajo okrog 40 % porabe energije in okrog 36 % emisij toplogrednih plinov v EU. Zato menim, da je ena od najpomembnejših zadev, ki jih je treba zagotoviti, povečanje energetske učinkovitosti stavb, to pa naj bi dosegli z začetkom obnove obstoječe opreme in z namestitvijo učinkovitejše skupne infrastrukture v stavbah in sistemih ogrevanja. Glasoval sem za financiranje izolacije stavb iz strukturnih skladov.

  Marian-Jean Marinescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Poročilo o energetski učinkovitosti je izredno pomembno, da bi sprejeli akcijski načrt EU na tem področju za prihodnja leta. Velik vpliv bo imelo na metode, ki se bodo uporabljale za zmanjšanje emisij CO2, gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest na področjih, kot so IKT, gradbeništvo in storitve. Glasoval sem za učinkovitejšo zaščito ranljivih potrošnikov. Ti potrošniki morajo imeti največ koristi od izboljšane energetske učinkovitosti. Vendar pa za potrebne naložbe potrebujemo veš finančnih sredstev. Poleg tega sem glasoval za vzpostavitev skladov za energetsko učinkovitost na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Ti skladi bi lahko igrali ključno vlogo pri razvoju malih in srednje velikih podjetij ter podjetij, ki zagotavljajo storitve energetske učinkovitosti. Glasoval sem proti vzpostavitvi pravno zavezujočega cilja, ki določa minimalne energetske prihranke v višini 20 % do leta 2020, ker bi lahko imel ta element prisile škodljiv vpliv na enotni trg. Menim, da bo tudi brez uvedbe pretiranih zakonodajnih ukrepov prišlo do prehoda v trajnostno, zeleno gospodarstvo.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. − (IT) V poročilu o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti je gospod Bendtsen upravičeno izpostavil, da nacionalne politike potenciala na področju energetske učinkovitosti še vedno ne izkoriščajo v celoti. Zato moramo strategije Evropske unije okrepiti v to smer. Glasoval sem za predlog.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo spodbuja načelo energetske učinkovitosti in zagovarja energijsko označevanje. To je dobro, čeprav bi si marsikdo želel, da bi razpravo razširili še na energetsko zmernost in ekološko označevanje. Ukvarja se tudi z energetsko revščino. To je dobra novica. Škoda pa je, da jo preoblikuje v instrumente zelenega kapitalizma, ki je naklonjen prosti konkurenci, da poziva k posredovanju finančnih posrednikov in v zvezde kuje vrline trga ogljika. S tem izniči napredek, ki ga obljublja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Akcijski načrt, ki je v skladu z evropsko energetsko politiko, mora obravnavati naslednja vprašanja: premik v smeri nizkoogljičnega energetskega sistema, zagotovitev varnosti oskrbe z energijo in okrepitev konkurenčnosti EU ter zagotovitev energije po sprejemljivih cenah za vse potrošnike. Doseganje teh ciljev zahteva znatna finančna sredstva in človeško prizadevanje.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. − To je 10 glavnih smernic za energetsko učinkovitost.

1. Energetsko učinkovite tehnologije; 2. Prevozne tehnologije; 3. Učinkovita raba energije; 4. Varnost energetskega prometnega tokokroga; 5. Zbiranje in skladiščenje blaga, ki se uporablja za proizvodnjo energije; 6. Izkoriščanje energije v državah – dobaviteljicah; 7. Pridobivanje in distribucija energetskih virov; 8. Protimonopolni programi za porabo energije in oskrbo z energijo; 9. Nanotehnologija in sektor oskrbe z energijo; 10. Učinkovita energetska zakonodaja.

Vendar pa sedanje poročilo teh vidikov ne obravnava. Glasoval sem za ob upoštevanju, da se je glavna naloga šele začela.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. − (DE) Energetska učinkovitost je področje z velikim potencialom za prihodnost, kjer ima EU že nekaj izkušenj. Poleg tega so v državah članicah EU številna vodilna tehnološka podjetja. Ta sektor ponuja poleg očitnih prednosti za okolje tudi priložnosti za spodbujanje gospodarske rasti in ustvarjanje delovnih mest. Vendar je v preteklosti že postalo jasno, da si EU pogosto določi velikopotezne cilje, nato pa ima težave, ker jih težko doseže, ali jih povsem zgreši. To bi se lahko zgodilo s stavbami, ki imajo seveda neverjeten potencial za varčevanje z energijo.

Znatno preprosteje je takšne ukrepe izvajati v novih stavbah kot pa v že zgrajenih starejših stavbah. Stavbe, ki veljajo za zgodovinske spomenike, predstavljajo posebne probleme. Nenazadnje pa ne smemo dopustiti, da nam stvari uidejo iz rok zaradi uvedbe ukrepov za večjo energetsko učinkovitost, ki so tako dragi, da si življenjskih stroškov ne moremo več privoščiti. Zato sem glasoval temu primerno.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Lahko se le strinjamo s poročevalčevo trditvijo, da je „energetska učinkovitost stroškovno najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in drugih emisij“. Ukrepi za večjo energetsko učinkovitost prav tako prispevajo k gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest. Ta pojav lahko na primer opazujemo v novih državah članicah, kjer je obseg izzivov, ki jih je treba rešiti, velikanski.

Omeniti je treba tudi, da je pomoč Evropske unije za izolacijo stavb ena najvidnejših značilnosti kohezijske politike. Posodobljene stavbe so eden najboljših znakov Evropske unije v regiji. S tem v mislih sem podprl predloge v poročilu glede povečanja izdatkov za izboljšanje energetske učinkovitosti.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. − (IT) Glasoval sem za akcijski načrt o energetski učinkovitosti, ker sem prepričan, da je pomembno spodbuditi Evropsko unijo, da se razvija v zeleno in trajnostno prihodnost. Zmanjšanje porabe energije s sistemskimi inovacijami v energetskih infrastrukturah in pri razvoju mest je cilj, ki ga je Evropa določila v novem akcijskem načrtu, ki ga bo Komisija predložila februarja. Prav tako mislim, da cilji ne smejo biti zavezujoči, kajti če pospešimo časovni okvir, tvegamo, da bomo finančno škodili podjetjem in posameznikom. Ukrepi za akcijski načrt morajo biti usklajeni z nacionalnimi načrti, da bi določili skupno metodologijo za merjenje ciljev energetske učinkovitosti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročevalec, član skupine PPE, v svojem pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti pripravi uravnotežen predlog za dosego cilja 20-odstotnih energetskih prihrankov, ki jih je Evropski svet določil leta 2007.

Pragmatično izvajanje politike energetske učinkovitosti, ki jo predlaga poročevalec, s posameznimi cilji in brez uvajanja zavezujočih ciljev, se mi zdi najprimernejši način doseganja zadevnega cilja v sedanjem gospodarskem in političnem okviru. Vendar pa je Odbor za industrijo, raziskave in energetiko (ITRE) sprejel rešitev, ki vključuje uvedbo obveznih ciljev z vsaj 20-odstotnim zmanjšanjem porabe energije, kar je predlog spremembe, ki so ga z glasovanjem odobrili socialisti, liberalci in zeleni.

V poročilu, za katerega sem glasovala, bi poudarila različne ukrepe Skupnosti in držav članic, ki podpirajo energetsko učinkovitost: uporaba obstoječe zakonodaje na tem področju, energetsko učinkovit razvoj mest, gradnja energetsko učinkovitih stavb in financiranje teh in drugih ukrepov z oblikovanjem nacionalnih skladov za energetsko učinkovitost. Treba bi bilo poudariti, da je to poročilo Evropskega parlamenta pomemben prispevek k pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti, ki ga izvaja Evropska komisija.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. − (IT) Delno zaradi izboljšav k prvotnemu načrtu se strinjam z gospodom Bendtsenom, da je energetska učinkovitost najbolj stroškovno učinkovit ukrep za zmanjšanje emisij CO2 in drugih emisij ter predstavlja edinstveno priložnost za podporo in ustvarjanje delovnih mest in hkratno zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije. Ugotavlja, da bi lahko po mnenju Komisije energetski prihranki na gospodinjstvo znašali več kot 1 tisoč EUR letno.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Energetska učinkovitost je stroškovno najučinkovitejši in najhitrejši način za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in drugih emisij. Prednosti so ogromne v smislu trajnostne gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest na področju IT, v gradbeništvu in storitvah. Tako ustvarjena delovna mesta bodo v podeželskih in mestnih območjih, pogosto v malih in srednjih podjetjih, poleg tega bodo lokalna in se ne bodo selila. Komisija bo v začetku leta 2011 predložila nov revidiran načrt, ki mora vsebovati naslednje elemente: - zavezujoč cilj o najmanj 20-odstotnem povečanju energetske učinkovitosti do leta 2020 - ukrepi za boj proti energetski revščini, ki so del vseh energetskih politik - pregled direktive o energetskih storitvah leta 2011 - spodbujanje naložb držav članic v pametna omrežja v skladu z zahtevo tretjega zakonodajnega svežnja o notranjem trgu glede nameščanja pametnih števcev v vsaj 80 % gospodinjstev do leta 2020 - države članice morajo določiti cilje obnove obstoječega stavbnega fonda - Komisija mora predložiti politike za doseganje skoraj ničnih energetskih izgub v stavbah do leta 2050 - Komisija mora preučiti inovativne modele financiranja, kot so obnovljivi skladi, da bi dosegli cilje v tem sektorju.

  Teresa Riera Madurell (S&D), v pisni obliki. – (ES) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da je pomembno, da je cilj 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti obvezen ne le zaradi zmanjšanja ogljikovega dioksida, ampak tudi iz socialnih razlogov. Stroški energije predstavljajo velik del izdatkov evropskih gospodinjstev. Uvedba ukrepov za večjo učinkovitost, ki zmanjšajo izgube energije in pomagajo zmanjšati energetsko revščino, je socialistični cilj.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Do tedaj, ko se bo nori izziv sončne energije iz vesolja uresničil in bo ves svet lahko žel koristi te skoraj neizčrpne električne mane, Evropska unija glede sedanje energetske politike nima druge možnosti, kot da si zagotovi oskrbo iz čim številčnejših virov in se odloči za energetsko učinkovitost. To je prednostna naloga evropske strategije za naslednje desetletje, ki jo poudarja poročilo gospoda Bendtsena, ki ga je danes popoldan odobrila večina poslancev Evropskega parlamenta. Pozdravljam predvsem sprejetje zavezujočih ciljev 20-odstotnega prihranka energije do leta 2020, kar bi EU omogočilo, da prihrani približno 100 milijard EUR. Da bi to dosegli, pa bomo brez dvoma morali storiti več na tako različnih področjih, kot so energetske storitve, promet (do tedaj bomo že imeli okvir za standardizacijo električnih vozil?) in stavbe. Slednje zahtevajo posebno pozornost, saj vemo, da so v Evropski uniji odgovorne za porabo približno 40 % porabe energije in približno 36 % emisij toplogrednih plinov. Javne stavbe imajo na primer znaten potencial za energetske prihranke, kar bi pospešilo prehod v stabilno, zeleno gospodarstvo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. − To poročilo je mogočno in pravočasno opozorilo Komisiji in Svetu glede pomena zavezujočih ciljev energetskih prihrankov pred pomembnim vrhunskim srečanjem na temo energije 4. februarja 2011 in tudi zato, ker Komisija pripravi akcijski načrt o energetski učinkovitosti. Velikopotezni ukrepi EU za energetske prihranke in energetsko učinkovitost so bistveni, če se Evropa želi odzvati na izzive energetske varnosti in podnebnih sprememb. Prav tako so smiselni za gospodarstvo, ustvarjajo delovna mesta, potrošniki pa privarčujejo denar pri računih za energijo. Do zdaj so države članice z nezadostnim napredkom požrle svojo obljubo, da bodo do leta 2020 zmanjšale porabo energije za 20 %. Če cilji postanejo zavezujoči, bo to pomagalo (tak je tudi primer obnovljive energije) zagotoviti, da bodo vlade EU dejansko izkoristile ta potencial.

Poročilo prav tako poziva k močnejšim ukrepom za rešitev vprašanja porabe energije v stavbah, še zlasti z obnovo obstoječega stavbnega fonda. Glede na to, da stavbe predstavljajo 40 % porabe energije v EU, je pomembno, da se neposredno lotimo tega sektorja. Zeleni upamo, da se bo vrhunsko srečanje EU o energiji lotilo tudi tega ključnega vprašanja.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Akcijski načrt o energetski učinkovitosti je stroškovno učinkovito sredstvo za povečanje konkurenčnosti gospodarstva in varnosti oskrbe Evropske unije z energijo. Načrt za izboljšanje energetske učinkovitosti je tudi odlična priložnost za razvoj malih in srednje velikih podjetij. Poročilo gospoda Bendtsena upravičeno usmerja pozornost na načine uspešne in učinkovite rabe energije, ne da bi bilo treba zmanjšati samo porabo, ker se ta v državah članicah še naprej dviguje. Uporaba novih energetskih tehnologij v gradbeništvu in prometu omogoča znatne prihranke na ravni celotne Unije. Za uporabo takšnih metod je potrebna informacijska kampanja za državljane in zmanjšanje stroškov tehnologij, ki omogočajo energetske prihranke. Visoka cena inovativne opreme je res največja ovira za začetek uporabe te opreme. Sprejetje zavezujočih ciljev za leto 2020 je za številne države članice težko.

Vendar ne smemo pozabiti, da je vsaka država članica na drugačni stopnji razvoja energetske politike. Zavezujoč cilj o 20 % obnovljive energije v končni porabi energije do leta 2020 se lahko izkaže za prevelik izziv, še zlasti v 12 novih državah članicah.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. − (NL) Vesel sem, da se je Evropski parlament opredelil za obvezni cilj 20-odstotnega energetskega prihranka do leta 2020. Napovedi kažejo, da bo Evropa ob sedanji politiki dosegla le 11-odstotne energetske prihranke. Medtem pa bodo gospodinjstva še naprej izgubljala energijo v višini 1000 EUR na leto, mi pa letno izvozimo nič manj kot za 350 milijard EUR evropske blaginje narodom, ki so bogati z nafto. Boljša izolacija hiš, učinkovitejši prenos energije in učinkovitejši aparati zagotavljajo nižje račune za energijo potrošnikom in podjetjem.

Na poti do teh učinkovitih ukrepov pa se pogosto pojavljajo ovire, kot so visoki stroški naložb ali negotovost glede koristi. Če bodo evropski ministri podprli ta predlog, bodo morale vlade pospešiti svojo podporo ukrepom za varčevanje z energijo. Ti ukrepi bodo na koncu prinesli denar, ker bo račun za energijo nižji.

Varčevanje z energijo je najcenejši način, da dosežemo podnebni cilj, ki bo pomenil 560 milijonov ton manj CO2 emisij. Zaradi varčevanja z energijo je še lažje nekoliko dvigniti podnebni cilj. Na žalost pa še vedno brezupno capljamo zadaj; Evropski cilj je treba glede na nedavno poročilo potrojiti, če želimo doseči 20-odstotne energetske prihranke. Zato je pomembno, da se ta cilj uvede kot zavezujoč za vse države članice.

  Konrad Szymański (ECR), v pisni obliki. − Poslanci ECR v Evropskem parlamentu menijo, da ima energetska učinkovitost ključno vlogo, ko pomaga EU izpolniti cilje glede energije iz obnovljivih virov in cilje zmanjšanja emisij. Prav tako ima ključno vlogo pri zagotavljanju naše energetske varnosti in izboljšanju gospodarske konkurenčnosti. Podpiramo večji del tega poročila, kot je osredotočenost na pametna omrežja in števce, financiranje iz EIB in zasebnega sektorja in potencial za raziskave in razvoj, da bi pospešili energetsko učinkovitost. Vendar pa poslanci ECR ne podpiramo zavezujočih ciljev za energetsko učinkovitost. Prepričani smo, da so cilji obnovljivih virov in zmanjšanja emisij in cilji energetskih prihrankov v skladu z direktivo o energetskih storitvah že spodbudili EU in države članice k izvajanju politik energetske učinkovitosti. Zato smo se poslanci ECR vzdržali glasovanja o tem poročilu.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. − (DE) Glasoval sem proti poročilu gospoda Bendtsena, ker so številke ponovno spremenjene in so cilji omejevalni. Drži, da je to nezakonodajno poročilo, vendar so učinki direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov že pokazali, kako previdno je treba obravnavati ta vprašanja. Zaradi prepovedi žarnic sem moral izprazniti sobo po tem, ko se je razbila energetsko varčna žarnica, ki je vsebovala živo srebro, da bi se izognil škodi, ki bi jo to povzročilo za zdravje ljudi. To je točno tisto, kar je treba pravočasno ustaviti.

  Hermann Winkler (PPE), v pisni obliki. − (DE) Tega poročila nisem podprl. Pozdravljam pristop v poročilu glede akcijskega načrta o energetski učinkovitosti. Vendar menim, da je uvajanje obveznih ciljev energetske učinkovitosti „od zgoraj“ in določanje ciljev obvezne posodobitve in obnove za zasebne in javne stavbe (kot so šole) napaka. V času, ko so proračuni pokrajin, lokalnih skupnosti in zasebnih gospodinjstev omejeni, bi nerealne zahteve zanje predstavljale preveliko obremenitev. Na primer Evropska komisija, katere stavbe so bile zajete z novimi merili za učinkovitost, je morala nedavno priznati, da ne more izpolniti dodatnih zahtev v zvezi s prenovo obstoječih stavb. EU ne sme od drugih zahtevati, da storijo, česar sama ne more.

Za številna srednje velika podjetja in še zlasti majhne pogodbene izvajalce v regiji Saška gredo ukrepi bistveno predaleč. Preobremenili bodo podjetja in se očitno odrazili v izgubi delovnih mest in povečanih stroških za potrošnike. Po mojem mnenju moramo zavzeti poseben pristop, še zlasti do poziva po merilih za energetsko učinkovitost, ki naj bi se uporabljala pri politiki javnega naročanja. Pravilen način varčevanja z energijo vključuje izobraževanje državljanov Evrope in vzpostavitev sistemov davčnih spodbud.

  Joachim Zeller (PPE), v pisni obliki. − (DE) Temu poročilu nasprotujem. Čeprav vsebuje nekaj predlogov, ki so vredni razmisleka, imam slabo mnenje glede takšnih gest politike, ki poziva k restriktivnim ukrepom, ki jih je v praksi skoraj nemogoče izvajati. Glede na finančno stanje vseh vpletenih so še zlasti nesmiselne zahteve do lokalnih in regionalnih oblasti in zasebnih lastnikov hiš, naj izvedejo energetsko obnovo svojih nepremičnin. Celo Komisija EU je morala priznati, da ne more izpolniti obsežnih zahtev za energetsko obnovo obstoječih zgradb. Poleg tega še nismo videli nikakršnega dokaza, da bi energetska obnova prinašala neposredno zmanjšanje stroškov. Zaradi naložb v proizvodnjo in vzdrževanje infrastrukture in obratov za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov se stroški energije povečujejo hitreje kot morebitni prihranki z ukrepi za energetsko učinkovitost, ki bi te stroške lahko nadomestili. Obstoječo direktivo o energetski učinkovitosti iz leta 2002 so v posameznih državah članicah izvajali zelo različno, kar pomeni, da v Evropi ni skupnega pristopa glede tega vprašanja. Vztrajanje pri veliko večji mobilizaciji strukturnih skladov, da bi financirali ukrepe za energetsko učinkovitost, je glede na razprave o financah, ki še potekajo, neustrezno. Zelo močno podpiram razpravo o energetski učinkovitosti, ki temelji na širokem soglasju na vseh političnih ravneh in vključuje vse pomembne akterje in oblikovanje sistemov spodbud. Nasprotujem pa predpisom, ki so vsiljeni „od zgoraj“ in za katere morajo račun plačati drugi.

11. Popravki in namere glasovanja: gl. zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 14.45 in se je nadaljevala ob 15.05)

PREDSEDSTVO: Roberta ANGELILLI
podpredsednica

12. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

13. Gospodarsko upravljanje in člen 9 Lizbonske pogodbe (razprava)

  Predsednica. − Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor Svetu, ki so ga postavili Stephen Hughes, Pervenche Berès in Udo Bullmann v imenu skupine S&D o gospodarskem upravljanju in členu 9 Lizbonske pogodbe, in

vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki so ga postavili Stephen Hughes, Pervenche Berès in Udo Bullmann v imenu skupine S&D o gospodarskem upravljanju in členu 9 Lizbonske pogodbe (O-0201/2010 - B7-0661/2010).

  Pervenche Berès, avtorica. − (FR) Gospa predsednica, predsednik Sveta, obe instituciji sta si močno prizadevali na področju gospodarskega upravljanja in danes Evropski parlament razpravlja o šestih predlogih Komisije o gospodarskem upravljanju.

Danes delujemo v skladu z Lizbonsko pogodbo, njen člen 9 pa določa, da Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti, navajam „upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja“. Ta člen je zavezujoč za vse institucije Unije in vse njene politike.

Vendar danes niste izvedli ocene vpliva na „sveženj o gospodarskem upravljanju“, o katerem želite, da razpravljam. Te ocene vplivov so zelo blizu Komisiji, ko gre na primer za izvajanje zakonodaje o elektromagnetni bolezni.

To je treba pozdraviti, vendar bi radi, da se z isto vnemo lotimo gospodarskega upravljanja. Kaj sicer vidimo? Vidimo komisarja Rehna, ki nam danes pojasnjuje, da bi njegova strategija imela tri stebre: rast na eni strani, gospodarsko upravljanje na drugi in na koncu nadzor finančnih trgov. Vendar bo delovanje Evropske unije neskladno, če desna roka ne ve, kaj počne leva, evropska zakonodaja v smislu člena 9 pa se ne bo upoštevala.

Zato vas pozivamo, da ocenite socialni vpliv v smislu financiranja pokojninskega sistema, socialnega varstva, financiranja javnih storitev in ukrepov, na katere se pripravljate.

Kakšen bo vpliv boja proti revščini na vaš cilj strategije 2020, ko vemo, da je danes v Evropski uniji 116 milijonov ljudi ogroženih zaradi revščine ali socialne izključenosti na podlagi podatkov, ki veljajo za leto 2008?

V resnici se zdi, da Komisija, uporablja tajna pooblastila, ko želi, da kot odziv na pomisleke nekaterih držav članic v Svetu prenovite pakt za stabilnost in rast, da bi bil bolj zavezujoč in bi zagotavljal preventivne in korektivne sankcije, ne meni pa se za potrebno naložbeno strategijo, na podlagi katere ste odobrili strategijo 2020.

Vemo, da bodo v naslednjih nekaj letih razmere glede ustvarjanja delovnih mest v smislu možnosti za rast težje kot v letih, ki so pravkar minila.

Ne nasprotujemo vrnitvi scene javnih financ, smo pa proti strategiji za rast, ki nima nobenih finančnih sredstev, pač pa ima varčevalne ukrepe, ki imajo lahko nemerljive socialne učinke in morebitne posledice glede neenakosti in kjer se ne obravnava nobena od neenakosti glede porazdelitve bogastva.

To ne more biti duh Lizbonske pogodbe, za katero smo si tako prizadevali in ki ste jo, predsednik Sveta, zavezani izvajati.

  Olivier Chastel, predsedujoči Svetu. − (FR) Gospa predsednica, komisar, spoštovani poslanci, veseli me, da je prisotna javnost. To je dobro.

Rad bi se seveda zahvalil Parlamentu za uvrstitev tega vprašanja na dnevni red tega delnega zasedanja. To nam omogoča obravnavo pomembnega vprašanja, glede katerega smo v Svetu v zadnjih mesecih opravili veliko dela.

Seveda se zavedam pomena, ki ga Parlament pripisuje gospodarskemu upravljanju in povezavam s socialnimi vprašanji v širšem smislu, kot je to določeno v členu 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Opredelitev in izvajanje politik in dejavnosti Unije, kar vključuje vsa prizadevanja glede prihodnjega gospodarskega upravljanja, mora biti v skladu z obveznostjo, ki izhaja iz člena 9.

Najprej bi rad poudaril, da se je med belgijskim predsedovanjem pogosto omenjal pomen izvajanja člena 9 in zato tudi presečne klavzule. Zato bi vas rad spomnil na sklepe, ki jih je Svet 6. decembra 2010 sprejel o socialni razsežnosti v celostni strategiji Evropa 2020. Ti sklepi pozivajo Evropsko komisijo, naj okrepi in spodbudi uporabo obstoječega sistema za oceno socialnega vpliva. Poziva Svet, naj pripravi poročilo o načinu izvajanja člena 9 z odprto metodo usklajevanja pri delu in v evropskih politikah. Prav tako poziva Komisijo, naj poišče načine izvajanja socialnega vključevanja in s tem tudi člena 9 v okviru vodilne pobude evropske platforme proti revščini, ki naj bi bila objavljena v naslednjih nekaj dneh.

Natančneje, glede novega mehanizma za spremljanje in usklajevanje makroekonomije Svet zaposlovanja in socialne zaščite ne vidi le kot rezultate, ki jih je prizadel novi okvir za spremljanje makroekonomije, kar je vpliv, ki bi ga bilo treba preučiti, ampak tudi kot dejavnike, ki kratkoročno in srednjeročno spodbujajo makroekonomsko in fiskalno rast. To je pomembno, če se želimo izogniti neuravnoteženemu makroekonomskemu okviru in ohraniti institucionalno ravnovesje, za katero si prizadevajo pogodbe.

Pripravljenost Sveta, da člen 9 spodbuja v praksi, je prav tako očitna v evropskem semestru, ki mora s celovitim pristopom odražati uravnoteženo stališče med strategijo Evropa 2020 in paktom za stabilnost in rast. Načela v členu 9 se morajo zato uporabljati v vseh dokumentih in zakonodajnih ukrepih, da postanejo povezana celota.

Ob tem je Svet svoje delo izvajal v dveh fazah. V prvi fazi je bilo delo Sveta razvoj evropske strategije zaposlovanja, kot to predvidevata Pogodba in novi okvir gospodarskega upravljanja. V sklepih 21. oktobra 2010 je Svet opredelil mesto evropske strategije zaposlovanja v gospodarskem upravljanju.

V drugi fazi je Svet na zasedanju Evropskega sveta 6. decembra 2010 sprejel nov instrument za večstransko spremljanje politik zaposlovanja in socialnih politik, nov skupni okvir za ocenjevanje, ki bo omogočil boljše spremljanje politik zaposlovanja in socialnega vključevanja v državah članicah, in tako zagotovil, da se ta razsežnost bolje upošteva na evropski ravni.

Te nove instrumente bo treba mobilizirati v preventivni fazi spremljanja makroekonomije, da bomo razmeram na trgih dela in socialnim problemom, ki lahko ogrozijo ekonomsko in monetarno unijo (EMU), namenili ustrezno pozornost. Seveda bodo to tudi osrednji instrumenti za tematski monitoring strategije Evropa 2020.

Svet je prav tako opozoril, da je nameraval prispevati k tematskemu monitoringu na podlagi petih ključnih ciljev strategije Evropa 2020 in k makroekonomskemu monitoringu, saj sta oba okvira tesno povezana. V odzivu na zahtevo belgijskega predsedstva je Odbor za socialno zaščito podal mnenje o socialni razsežnosti strategije Evropa 2020, v katerem poudarja potrebo po sinergiji med prednostnimi nalogami, ki jih je določil Evropski svet.

Prav tako bi spomnil, da se je Svet tudi v drugih sklepih skliceval na člen 9: sklepi o pokojninah in sklepi Sveta o socialnih storitvah splošnega interesa.

Gospa predsednica, spoštovani poslanci, današnja popoldanska razprava nam omogoča obravnavo vprašanj, povezanih z gospodarskim upravljanjem, in še zlasti njegove socialne vidike. Kot predsednik Sveta bom seveda pazljivo prisluhnil vašim govorom, veselim se plodne izmenjave stališč, ki nam bodo pri nadaljnjih pogajanjih vsem v pomoč.

  Janusz Lewandowski, član Komisije. − Gospa predsednica, člen 9 Lizbonske pogodbe, na katerega se sklicujete, res opredeljuje posebne značilnosti evropskega socialnega gospodarskega modela. Ko berete našo strategijo Evropa 2020, lahko ugotovite, da z združevanjem prizadevanj za večjo uspešnost na področjih, kot so udeležba na trgu dela, vseživljenjsko izobraževanje, prilagodljivost in mobilnost delavcev ter socialno vključevanje, izrecno krepimo prav ta model Evrope.

Vendar to ni ustrezen odgovor v tem času hudih izzivov, ko krizno razpoloženje v Evropi negativno ali celo dramatično vpliva na realno gospodarstvo, javne finance, trg dela in kakovost življenja v Evropi. Da bi se lotili izzivov, ki jih je razkrila kriza, je Komisija uvedla več političnih pobud. Da bi okrepili stabilnost našega finančnega sistema, se je EU dogovorila o novi strukturi finančne ureditve. O tem se je že razpravljalo v Parlamentu. Drugič, da bi se lotili izzivov na področju javnih financ in makroekonomskih neravnovesij, je Evropska komisija predlagala vsestransko krepitev gospodarskega upravljanja v Evropski uniji, zakonodajni sveženj, na katerega ste se sklicevali v svojem vprašanju.

Sveženj, kot veste, vključuje predloge, da bi prekomerni javni dolg z opredelitvijo zadovoljive hitrosti zmanjševanja dolga obravnavali z več resnosti kot v preteklosti. Prav tako predlaga minimalne zahteve za nacionalne davčne okvire, da se zagotovi njihovo skladnost z obveznostmi iz Lizbonske pogodbe, kot tudi sistem spremljanja neravnovesij, kot so veliki primanjkljaji tekočega računa ali mehurčki na stanovanjskem trgu. Za zagotovitev boljše pripravljenosti v času gospodarskega nazadovanja poudarja pomen preprečevanja in preudarnosti. Komisija za zagotovitev verodostojnosti novega okvira predlaga širok razpon sankcij, ki naj bi bile udarne že v zgodnji fazi.

Filozofija v predlagani zakonodaji je, da bi morala ta pomagati državam članicam, da sledijo discipliniranim politikam in pripravijo podlago za stabilno dolgoročno rast, ki je odločilna za dobrobit evropskih državljanov, obenem pa pomembno prispeva k preprečevanju prihodnjih kriz.

Glede na sedanje gospodarske razmere je res pomembno, da čim prej vzpostavimo ta okvir gospodarskega upravljanja. Kar zadeva oceno vpliva, so bile vladne reforme pripravljene z daljnosežno analizo v raziskavi EMU@10 leta 2008. Komisija je tudi pri pripravi in nadaljevanju svojih sporočil, ki so naznanjali nove strukture upravljanja tako imenovanega semestra EU in ki so bili sprejeti maja in junija 2010, o svojem predlogu razpravljala s številnimi zainteresiranimi stranmi, vzporedno pa tudi z Evropskim parlamentom in Svetom, ter spodbujala živahno in obsežno razpravo o vprašanjih. In seveda smo predloge pripravili glede na uspešnost in spoznanja v preteklosti.

In kaj je najpomembnejše, kar smo se naučili? Najpomembnejše je, da je preventivno delovanje veliko bolj dragoceno kot uvajanje korektivnih sankcij za državo, ki je že sicer v težavah. Zato poudarjamo pozitivno vplivanje na nacionalno mešanico politik, in tu gre res za pravo odgovornost, za kompromis med pravo gospodarsko oživitvijo in rastjo, ter varčevanjem in konsolidacijo javnih financ.

Evropa potrebuje oboje.

  Elisabeth Morin-Chartier , v imenu skupine PPE. – (FR) Gospa predsednica, predsednik Sveta, komisar, po vprašanju gospe Berès bi se rada osredotočila na gospodarski model, na katerega se zanašamo v Skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov): socialno tržno gospodarstvo. To pomeni, da moramo res vsa prizadevanja usmeriti v izhod iz krize in boj proti revščini, še pomembnejše pa je zagotavljanje socialne vključitve nekaterih sodržavljanov, ki so danes ostali na stranskem tiru.

Socialne vključenosti se moramo lotiti danes, da bomo na eni strani zagotovili, da bodo ti državljani spet dobili delo, kar pomeni ustvarjanje delovnih mest za boj proti krizi, na drugi strani pa, in to je izjemno pomembno, bomo zagotovili, da bomo v prihodnjih letih v vseh državah članicah imeli programe usposabljanja, pobude za osnovno usposabljanje in pobude za vseživljenjsko učenje, da se bodo sodržavljani prilagodili delovnim mestom prihodnosti, novim kvalifikacijam, ki jih bomo zahtevali, in dvignili raven usposobljenosti, kot to pričakujemo v strategiji Evropa 2020.

Na podlagi člena 9 lahko jasno vidimo, da je poleg vsega, kar se počne na ravni finančnih sistemov, še izredno pomemben razvoj, ki bo sodržavljanom omogočil, da se usposobijo in bodo lahko polno postali del zainteresirane strani v družbi, ker bodo v njej dejavni, to pa pomeni, da bodo usposobljeni in pripravljeni prevzeti delovna mesta prihodnosti.

Zato Komisijo pozivam, naj bodo njene politike v skladu s tem ciljem, sicer bomo cilj Evrope z močno socialno kohezijo izgubili izpred oči.

  Antolín Sánchez Presedo, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospa predsednica, predstavniki Sveta in Komisija, gospe in gospodje, v zadnjih 50 letih se je povečala medsebojna odvisnost gospodarstva pa tudi medsebojna odvisnost gospodarskih politik.

Oči državljanov so uprte v Evropsko unijo. Vedo, da so s procesom povezovanja številni vidiki njihovega življenja v pristojnosti institucij EU: številne odločitve se sprejemajo skupaj.

Tradicionalni instrumenti številnih držav članic so se prenesli na evropsko raven in vsi priznavajo, da so gospodarske politike vprašanje skupnega interesa na ravni Evrope. Zato je Evropska unija središče te krize: vse oči so uprte v EU.

Nismo še v „pokriznem“ scenariju, kot to trdijo nekateri. Lahko smo kvečjemu v „porecesijskem“ scenariju. Napovedana rast za letošnje leto bo nizka in neenakomerna, težava pa je v tem, da napovedi za naslednje leto še vedno navajajo, da lahko rast rahlo pade. V Evropski uniji je zdaj 23 milijonov brezposelnih. Ta kriza je odprla precejšen socialni razkorak, poleg tega pa pritiska na javne finance in celo ogroža prihodnost evra.

Pomembno je, da okrepimo gospodarsko upravljanje Evropske unije, da bi se odzvali na krizo in zagotovili prihodnost projekta EU. Da bi rešili te skupne izzive, moramo oživiti rast in zaposlovanje, spremeniti gospodarski model in spodbuditi trajnostni razvoj na svetovni ravni, to pa je treba doseči obenem z zagotavljanjem prihodnosti evropskega socialnega modela.

Iz prve gospodarske krize leta 1929 smo se naučili, da so javne oblasti zavezane oživitvi rasti in zaposlovanja. Iz druge gospodarske krize, ki je bila ponovna izgradnja Evrope po drugi svetovni vojni, pa smo se naučili, da mora biti nova Evropa zgrajena na temeljih socialne pravičnosti. Nobene od teh lekcij ne smemo pozabiti in obe morata imeti bistveno vlogo v prihodnosti trajnostne Evrope.

Člen 9 naše Pogodbe o delovanju Evropske unije navaja, da „pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti Unija upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanjem človekovega zdravja.“

Ne gre torej le za vprašanje varčevanja. Varčevanje lahko povzroča krčenje gospodarstva. Potrebujemo politike, ki prav tako spodbujajo rast, drugače povedano, potrebujemo odgovorne politike. Prav tako ni vprašanje najprej rasti in nato delitve sadov: spoznali smo, da delitev prispeva k rasti. Prav tako to ni vprašanje napredka in šele pozneje zadovoljevanja osnovnih potreb državljanov: spoznali smo, da so izobraževanje, zdravje, socialna varnost in javne službe bistvene za napredek družbe. Če jih ne zagotovimo, so to stroški, ki obremenjujejo prihodnost naše družbe, zdravo gospodarstvo pa ne more obstajati v bolni družbi.

Zato zastavljamo naslednja vprašanja: ali mora biti prihodnji zakonodajni okvir o gospodarskem upravljanju usklajen z modelom socialne Evrope in členom 9 Pogodbe o delovanju EU? Ali obstaja zanesljiva ocena tveganja? In na koncu, ali si res želimo, da predsednik Barroso izpolni svojo zavezo za obstoj socialnega vpliv in nam jasno zatrdi, da Evropa potrebuje nov socialni pakt v smislu davčnih in zaposlitvenih standardov, model, ki zagotavlja zaposlovanje, poštenost, okoljsko odgovornost in svetovni razvoj? Vsaka druga reforma bo nezadostna.

  Marian Harkin, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, ko sem si prizadeval za pozitivno glasovanje o Lizbonski pogodbi, sem irskim državljanom dal 10 razlogov, da glasujejo „za“ Lizbono. Eden od njih je bil socialna klavzula, člen 9.

Komisijo in Svet sem v tej dvorani in drugje večkrat prosil, naj člen 9 uporabi v svojih predlogih o gospodarskem upravljanju in seveda v odzivih na sedanjo gospodarsko krizo, ki je pravi preizkus njihove zavezanosti socialni klavzuli. Na Irskem vidimo dokaz za tak odziv, saj se je prejšnji teden minimalna plača zmanjšala za evro na uro, zmanjšala pa so se tudi nadomestila za invalidnost in nadomestila za slepe. Kaj pa zdaj frazi „boj proti socialni izključenosti“ ali „zagotovitev ustrezne socialne zaščite“, ki sta v členu 9, naznanjata tem državljanom?

Seveda lahko rečete, da je to notranja zadeva Irske, vendar ni. Parametre za varčevanje je določila EU in naša vlada vam bo vsak mesec pošiljala poročila. Jih boste spomnili na člen 9, ko boste dobili poročilo o zmanjšanju minimalne plače? Zakaj se je to zgodilo? Do tega je prišlo, ker so se irske in evropske banke pred nosom ECB ukvarjale z nepremišljenim posojanjem in izposojanjem.

Glede na trditve v današnjih časopisih so obresti, ki jih zdaj zaračunavate Irski za posojilo, za 3 % višje od obresti, ki ste jih zaračunali Latviji, Romuniji in Madžarski. Predstavniki Računskega sodišča pravijo, da ni precedenčnega primera, glede na katerega bi lahko EU zaračunavala takšno maržo za posojila. Vas lahko prosim, da takšno stanje potrdite ali zanikate? Če je res, mi pojasnite, da bom lahko irskim državljanom razložil, kako socialna klavzula deluje za njih. Te razmere so značilne za Irsko, ampak če je to predloga tudi za druge države članice, ki so v težavah, je člen 9 mrtev.

  Philippe Lamberts, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, zelo kratek bom. Če si pogledamo politike, ki se danes izvajajo, gre na splošno rečeno za 80-odstotno zmanjšanje porabe in 20-odstotno povečanje novih prihodkov, in menim, da je to zelo velikodušno.

Vsi dobro vemo, da so javni izdatki zmanjšani za 80 %, prvi, ki to plačajo pa so najbolj ranljivi ljudje v naši družbi. Zato bi z vami rad delil svoje ogorčenje in predstavil dve nasprotji: prvo nasprotje lahko vidimo med gospodarskim upravljanjem na eni strani in strategijo EU 2020 na drugi strani.

Gospodarsko upravljanje zahteva ostre, takojšnje ukrepe in stroga pravila, ki so zavezujoča. Strategija EU 2020 pa ima res dobre namene, še zlasti znižanje revščine, vendar je mehka, prostovoljna možnost, vlade pa ji bodo sledile le, če bodo to res hotele in imele čas. Nič pa ni zavezujoče. Občutek imam, da je to nasprotje, ki je nevzdržno in zato nezdružljivo z duhom člena 9.

Drugo nasprotje pa obstaja med vprašanjem gospodarskega upravljanja na eni strani in vprašanjem javnih izdatkov na drugi strani. Javne izdatke je treba hitro zmanjšati, sicer bomo zdrveli v katastrofo. Dolg je treba zmanjšati v največ 20 letih, če je mogoče, celo prej, vendar se mu brez ocene vpliva premalo posvečamo.

Kar zadeva ustvarjanje novih prihodkov, kajti proračun ima vedno izdatke in prihodke, z davki na finančne transakcije, davki na energijo in konsolidirano davčno osnovo za pravne osebe, pa pravimo: „Počakajte, potrebna je ocena, preučiti moramo vpliv, ne smemo biti preveč velikopotezni. Razmislimo, vzemimo si čas, ocenimo …“. Res ne razumem, zakaj je na eni strani treba zahtevati polno hitrost, ne da bi nas skrbel vpliv, na drugi strani pa se pomikamo počasi in si vzamemo čas za razmislek, medtem pa ljudje plačujejo ceno.

Mislim, da ta nasprotja vsem ponazarjajo, da v pogodbah Evropske unije člen 9 nima takšne teže kot členi o gospodarskem upravljanju, to pa je, mislim, nasprotje, ki ga je treba razrešiti, da bi ponovno pridobili zaupanje naših državljanov.

  Proinsias De Rossa (S&D). - Gospa predsednica, Komisijo bi rad vprašal, če lahko Parlamentu da posebno opredelitev o tem, kako namerava izvajati člen 9. Neprestano poslušamo o makroekonomskem monitoringu. Nikoli pa je ne slišimo, da bi govorila o makrosocialnem monitoringu tega, kar počnejo države članice pri uresničevanju evropske socialne politike in ciljev.

Želim, da nam pove, ali namerava to uporabiti le kot oceno vpliva, to je, da upa, da meritve ne bodo imele socialnega vpliva. To ni dovolj, kajti člen 6 naj bi spodbujal cilje Evropske unije iz člena 3 Pogodbe. Ni dovolj, da preprosto nima nobenega vpliva, imeti mora pozitiven vpliv. To je obveznost Komisije in ta mora izvajati pogodbe.

Prav tako bi se rad lotil socialnih storitev splošnega interesa, o katerih poročam. Prav nobenega dvoma ni, da bo sedanja strategija izhoda iz krize, za katero si prizadeva Komisija, uničila vse socialne storitve splošnega interesa v državah članicah. Za ponazoritev si je treba samo pogledati memorandum o soglasju, ki ga je Komisija sklenila z irsko vlado. Na drugi strani je zapisano, da se bo izvedlo zmanjšanje sedanjih izdatkov v višini, ki presega 2 milijardi EUR, vključno z zmanjšanjem izdatkov za socialno varnost, zmanjšanjem števila zaposlenih v javnih službah, postopnim zmanjšanjem obstoječih pokojnin javnih uslužbencev, drugimi prihranki pri izdatkih, ki znašajo več kot 1 milijardo EUR, in zmanjšanjem večjih javnih izdatkov v višini skoraj 2 milijard EUR glede na obstoječe načrte za leto 2011.

Le kakšen bi lahko bil vpliv, če ne zdesetkanje storitev javnega interesa, še zlasti socialnih storitev splošnega interesa? Kjer je torej člen 9? Kje je bil člen 9, ko se je Komisija pogajala o tem dogovoru s konzervativno irsko vlado na točki zrušenja?

Prav tako bi Komisijo rad vprašal, kdaj bo parlamentu pokazala ta dogovor o soglasju, ki ga je podpisala z irsko vlado. To mora storiti glede na Lizbonsko pogodbo. Kdaj jo bomo videli? Kdaj bomo imeli priložnost, da tu o njej razpravljamo?

Eden od ostalih vidikov, ki sem jih omenil danes dopoldan, je vztrajanje Komisije, da naj bi se minimalna plača na Irskem zmanjšala za 2 tisoč EUR letno. Ponavljam, minimalno plačo. Lizbonska pogodba določa, da moramo imeti ustrezno socialno zaščito, da moramo spodbuditi ljudi, da ostanejo v službah, da moramo odpraviti pasti revščine, itd., itd., itd., nato pa znižamo minimalno plačo za 2 tisoč EUR letno. Le kaj drugega bo to povzročilo, kot gnalo še več ljudi od zaposlitve v razmeroma varen pristan odvisnosti od socialne pomoči?

To so vprašanja, na katera se mora Komisija odzvati. Nočemo več izmikanja v odgovorih. Nič več prikrojenih poročil. Nič več evrogovorov. Hočemo jasne odgovore o tem, kako bo Komisija uporabila člen 9 Pogodbe v zvezi z gospodarskim upravljanjem, in še zlasti o dogovorih z državami članicami glede strategije izhoda iz krize.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, predsednik Sveta, komisar, nobenega dvoma ni, da je namenjanje pozornosti gospodarskemu upravljanju povsem pravilen in ustrezen cilj Evropskega parlamenta.

Člen 9, ki je omenjen v vprašanju, je povsem skladen s potrebo, da se vse, kar je povezano s posameznim državljanom, kar najbolj upošteva.

Danes je bil pred nekaj urami sprejet pomemben del zakonodaje, ki priznava pravico državljanov, da dajo zakonodajno pobudo, in daje prednost pravici do državljanstva.

Večja stabilnost pomeni več nadzora, pomeni pravočasno in učinkovito posredovanje in pomeni kar najbolj izkoristiti konkurenčnost. Neusmiljenost je treba povezati z učinkovitostjo in vsebino. Socialna zaščita je tesno povezana z resnično željo ustvarjati delovna mesta v posebej težavnih razmerah, kot so naše.

Zato se moramo pogovoriti o tem – smiselno se pogovoriti – z vsemi zainteresiranimi stranmi.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospa predsednica, dovolite, da povem, da vprašanje gospodarskega upravljanja in cilji, ki jih določa, še zlasti kot jih predlaga Lizbonska pogodba, poraja posebna vprašanja, ali se uporablja politika, ki je socialno ustrezna, ali se uporablja gospodarstvo, ki je usmerjeno v zeleno rast in ali gre za gospodarstvo, ki preprečuje brezposelnost, še zlasti med mladimi.

Rad bi omenil Republiko Ciper, ki jo zdaj nadzorujejo. Sprejeti ukrepi storijo vse, ne ponudijo pa poti do ustrezne socialne politike in socialni položaj, še zlasti ukrepi, ki so v nasprotju z interesi mlade generacije, ki odrašča na otoku.

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospa predsednica, novo poročilo o zaposlovanju v Evropi leta 2010 poudarja, da mladi nosijo breme krize in da se mladi spopadajo z vse več problemi, brezposelnost pa v glavnem prizadene ljudi, stare med 15 in 24 let. Ni dovolj, da ugotovimo, kaj je problem, moramo ga rešiti. V Evropski uniji so 3 milijoni brezposelnih. Komisar, povejte mi, kaj bomo naredili glede tega? Mislim, da so vaša prizadevanja za opredelitev problema pozitivna, vendar je treba problem rešiti in vi imate pri tem zgodovinsko vlogo. Kar je zaskrbljujoče za Grčijo, državo, iz katere prihajam, je, da je brezposelnost med mladimi, starimi do 24 let, dosegla 27,5 %, kar je osupljiva in nevarna številka, najbolj zaskrbljujoče pa je, da stopnja brezposelnosti ne pada niti po pridobitvi višje formalne usposobljenosti. Kot veste, pri zaposlitvi ne gre zgolj za preživljanje, to je osnova človeškega dostojanstva. Našim mladim ljudem moramo povrniti dostojanstvo.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, v medijih poročajo o direktorjih propadajoče nemške banke HRE¸, ki imajo pravico do velikih pokojnin po tem, ko so v banki delali le dve leti na podlagi pogodb, ki so jih pripravili, ko je banka že prejela obsežne zneske državne pomoči. To med državljani Evropske unije potrjuje prepričanje, da se banke kar zasipa z denarjem, za navadne ljudi pa veljajo strogi programi varčevanja.

Člen 9 Lizbonske pogodbe govori o „visoki stopnji zaposlenosti, zagotavljanju ustrezne socialne zaščite“. Ljudje v Evropi, ki jih je finančna in gospodarska kriza hudo prizadela in ki jih zdaj silijo, naj varčujejo, to razumejo kot poslabšanje stanja. Ko na primer pokojninska reforma na Madžarskem naredi korak nazaj in se morajo državljani preusmeriti nazaj na državni sistem pokojnin, ali pa izgubijo 70 % pokojninskih, je jasno, da je v EU zavel ledeno mrzel veter. V razpravi na plenarnem zasedanju o prihodnosti evrskega območja je predsednik Sceza pojasnil, da so dogodki v Dublinu poudarili pomen mehanizma nadzora gospodarske politike v EU. Po mojem mnenju je ravno obratno. Imamo preveč centralizma in preveč usklajevanja.

  Janusz Lewandowski, član Komisije. − Gospa predsednica, da bi ubranili to, čemur pravimo evropski družbeni in gospodarski model, moramo evropski model prilagoditi stvarnosti, in sicer svetovnim izzivom in krizi v Evropi. Če želimo ubraniti model, ne more ostati nespremenjen.

Glavna predpostavka, ki je že bila omenjena, je, kot sledi, in to je glavna filozofija: utrditev in ponovna pridobitev zaupanja trgov na podlagi stabilne, trajnostne rasti in delovnih mest. To je ključno za prihodnjo blaginjo evropskih državljanov.

Če zdaj spregovorim prav o vprašanjih gospe Harkin in gospoda De Rosse – vprašanje gospoda De Rossa je usmerjeno na Irsko – v tem pogledu določamo iste stopnje kot MDS. Sporazuma z irsko vlado nam ni treba razkriti javnosti. Reči moram, da ni nič bolj protisocialno kot ustvarjanje primanjkljaja in dolga, ki ga bodo odplačevali prihodnji rodovi evropskih državljanov. Nič ni manj odgovorno kot bančne prakse, ki problem bančništva preoblikujejo v problem državnega dolga. Obstajajo protisocialni in neodgovorni ukrepi, vendar za to ne moremo kriviti Komisije.

Priznavamo, da obstaja jasna napetost med varčevanjem, za katerega so se odločili v tolikih državah, in njegovim vplivom na socialno vključevanje in raven revščine. To priznamo in zato potrebujemo oceno vpliva in razprave. Takšna razprava je potekala tu v Parlamentu.

Naj ponovim, da naša osnovna filozofija pravi, da je preprečevanje tisto, kar je dragoceno. Preprečevanje pomeni, da naj bi vplivali na mešanico politik na nacionalni ravni. Mešanica politik na nacionalni ravni je v glavnem odgovorna za kompromis med varčevanjem in rastjo. To je glavna odgovornost, vendar naj bi na to mešanico politik vplivali tako, da bi odvrnili od gradnje Evrope prihodnosti na dolgovih in primanjkljaju, ker to nikamor ne vodi.

  Olivier Chastel, predsednik Sveta. − (FR) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, kot ste razumeli iz mojega prvega govora, se Svet dobro zaveda odgovornosti v skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije glede potrebnega upoštevanja splošnega vidika zahtev, povezanih s spodbujanjem visoke ravni zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite in bojem proti socialni izključenosti, pa tudi z doseganjem visoke ravni izobraževanja, usposabljanja in varovanja zdravja ljudi. Svet te obveznosti pri vsem svojem delu ustrezno upošteva in bo upošteval.

Glede na splošnost te obveznosti, se ta prav tako zahteva na področju gospodarskega upravljanja. Velja za rezultate, ki jih vsebuje poročilo delovne skupine, ki ji predseduje gospod Van Rompuy, ki ga je oktobrsko zasedanje Evropskega sveta v celoti podprlo. Prav tako velja za šest zakonodajnih predlogov, ki so rezultat dela delovne skupine in ki jih je Komisija predložila 29. septembra.

Vendar pa izvajanje obveznosti v členu 9 ne zahteva formalnega postopka ocene socialnega vpliva. Naša obveznost, kar velja za Svet in Parlament, še zlasti, ker naše institucije s sprejetjem zakonodaje na tem področju določijo politiko in delo Unije, je, da upoštevamo te zahteve. To bo storil Svet.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Sveženj ukrepov gospodarskega upravljanja, ki ga je predlagala Komisija, s predlaganimi kaznimi za „nedisciplinirane“ države članice predvideva strožjo disciplino v paktu za rast in stabilnost in proračunski nadzor. Z drugimi besedami je to slabša različica recepta, ki je EU pripeljal v krizo in recesijo in korenito zaostril njene socialne probleme. Pot, ki jo je označila Komisija, z zahtevo po institucionalnih spremembah, slabša socialne in regionalne neenakosti. Zato so vse obžalovanja vredne socialne posledice, ki so jih moji kolegi poslanci obravnavali v svojih vprašanjih, je znano dejstvo. Vendar te posledice že lahko vidimo v praksi, delavci pa jih plačujejo ne le v nekaterih državah na jugu, ampak tudi v vsej EU. Evropski parlament se mora postaviti po robu tej politiki, ki poleg tega, da vključuje stroge ukrepe varčevanja in zmanjšanje pravic delavcev, spodkopava vlogo nacionalnih parlamentov. Drugače povedano, spodkopava vlogo izvoljenih predstavnikov institucij EU, ki pa naj bi pokazali večjo ozaveščenost glede zahtev, za katere se borijo državljani.

14. Človekove pravice v svetu v letu 2009 in politika Evropske unije na tem področju (razprava)

  Predsednica. - Naslednja točka je poročilo (A7-0339/2010) gospe Andrikienė v imenu Odbora za zunanje zadeve o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2009 in politiki Evropske unije o tej zadevi (2010/2202(INI)).

  Laima Liucija Andrikienė, poročevalka. − (LT) Gospa predsednica, gospa visoka predstavnica, zelo sem vesela, da vas vidim tu in boste sodelovali v tej posebno pomembni razpravi. Še zlasti, ker so to prve politične razprave, ki se jih je baronica Ashton udeležila po uvedbi nove Evropske službe za zunanje delovanje.

Letno poročilo o človekovih pravicah v svetu, ki ga je sprejel Svet Evropske unije, in politika EU na tem področju sta podlaga te razprave in resolucije Evropskega parlamenta, o kateri bomo glasovali jutri. Baronice Ashton ne moremo pozivati na odgovornost za dejavnosti, o katerih razpravlja poročilo, to je za leti 2008-2009, ker tedaj še ni prevzela položaja visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko. Razumemo veliko odgovornost, ki jo nosite zdaj in v prihodnje, in rada bi vam zagotovila, da bomo v Evropskem parlamentu storili vse, kar je mogoče, da zagotovimo doseganje ciljev Evropske unije na področju zunanje politike.

Baronica Ashton, Lizbonska pogodba velja že eno leto, Evropska služba za zunanje delovanje pa je začela delovati komaj pred dvema tednoma. Evropski parlament v svojem poročilu danes pošilja jasen signal vsem institucijam EU. Evropski parlament je jasno izrazil svoje stališče, da bi se morala Evropska služba za zunanje delovanje osredotočiti predvsem na gradnjo demokracije in varstvo človekovih pravic po svetu in da naj bi se to odražalo v sestavi službe in njenem financiranju. Tam bi lahko bil Direktorat za človekove pravice in demokracijo, direktorat za mednarodno pravo ali struktura s kakšnim drugim imenom, a isto vsebino. Izogniti bi se morali marginalizaciji vprašanj o človekovih pravicah ali njihovo izključitev iz glavne agende EU in strukture ESZD.

S tem ciljem v mislih Evropski parlament predlaga imenovanje posebnih predstavnikov za človekove pravice v službi, ki bi delovali v določenih državah ali regijah, še zlasti tam, kjer EU nima diplomatskih predstavništev. Ti posebni predstavniki bi imeli jasno pooblastilo, da ščitijo človekove pravice v državah, kjer delajo.

Še enkrat bi poudarila potrebo po delovni skupini EU za človekove pravice, ki bi delovala v Bruslju, še toliko bolj, ker absolutna večina držav članic EU podpira to zamisel. Poročilo, o katerem bomo glasovali jutri, obravnava in ocenjuje politiko EU, delo celotne Evropske unije in njenih institucij, pri tem pa zajema celoten razpon tem in vprašanj, vključno z odpravo smrtne kazni, bojem proti terorizmu in človekovimi pravicami, pravicami otrok, bojem proti nasilju nad ženskami, razmerami zagovornikov človekovih pravic v različnih državah po svetu in svobodo veroizpovedi ali prepričanja. Razpravljamo in ocenjujemo delovanje Evropske unije v mednarodnih forumih, kot so Združeni narodi, Svet Združenih narodov za človekove pravice, in sodelovanje Evropske unije z Mednarodnim kazenskim sodiščem.

Moji kolegi v Evropskem parlamentu so bili dejavni pri pripravi poročila, o katerem danes razpravljamo in ki je bil z veliko večino sprejet v Odboru za zunanje zadeve: 50 „za“, nihče „proti“ in dva vzdržana glasova. K poročilu je dodan seznam določenih kršitev človekovih pravic v različnih državah, na katere se je usmeril Evropski parlament. To so dejanska imena, države, človeške usode in izgubljena življenja. Zato bi rada svoj govor končala z omembo nekaj posebno resnih primerov kršitev človekovih pravic.

Ker ste se udeležili slovesnosti, seveda veste, da naj bi Evropski parlament danes podelil nagrado Saharova za svobodo misli kubanskemu oporečniku, gospodu Guillermu Farinasu. Tega nismo mogli storiti, ker predstavniki kubanske vlade gospodu Farinasu niso dovolili priti v Evropski parlament. Prepričani smo, da boste pri opravljanju svojih dolžnosti to dejstvo upoštevali in boste našli način, da izrazite naše stališče, razočaranje in obžalovanje, pa tudi nasprotovanje kubanski vladi v zvezi s to zadevo.

Prav tako bi rada vašo pozornost usmerila na drug boleč primer, o katerem razpravljamo v našem poročilu. Rusko sodišče Khamovinicheskii naj bi danes izreklo kazen glede enega od njih, vendar je iz razlogov, ki so nejasni, odložila razglasitev do konca meseca. To je sojenje Mikhailu Khodorkovskiimu in Platonu Lebedevu, kar po mojem mnenju odraža gnilost pravosodnega sistema in odsotnost pravne države v Rusiji. Baronica Ashton, rada bi vas prosila, da ne pozabite teh primerov in si prizadevate, da pravica v Rusiji postane pravilo in ne izjema. Mislim, da je sedanje odpiranje Rusije in namen predsednika Medvedeva, da modernizira Rusijo zelo dobra priložnost, da dosežemo ta cilj.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, spoštovani poslanci, v sredo smo praznovali mednarodni dan človekovih pravic. Z letošnjo temo se poudarja delo posameznikov in organizacij po svetu, ki se borijo proti kršitvam človekovih pravic, zlasti proti diskriminaciji.

V zadnjem letu sem se srečala z Nobelovo nagrajenko Širin Ebadi, dobitnico nagrade iz Irana, afganistansko komisarko za človekove pravice žensk, dr. Sorio Sabrang, in z drugimi zagovorniki človekovih pravic po svetu in s tem bom nadaljevala tudi v prihodnje.

Kot sem že rekla, zagotovo pričakujem, da bodo isto storili moji kolegi iz Bruslja in vodje delegacij EU.

Pred šestimi meseci sem vam tukaj predstavila prvo vizijo o tem, kako naj Evropska unija izvaja svojo politiko o človekovih pravicah. Danes vam želim podrobno predstaviti, kako je delo od tedaj napredovalo in kako vidim pot naprej ob podpori Evropske službe za zunanje delovanje.

Najprej se zahvaljujem dr. Andrikiene za poročilo, ki je odziv na letno poročilo EU o človekovih pravicah in ki predstavlja vizijo Evropskega parlamenta o tem, kako bi pristop Evropske unije k človekovim pravicam postal učinkovitejši. To je ambicija, s katero se močno strinjam. Poročilo, ki je danes pred nami v Parlamentu, dobro odraža razpon ukrepov in izzivov, s katerimi se spopadamo. napadi na zagovornike človekovih pravic, spolno nasilje, uporaba novih tehnologij za omejevanje svobode izražanja, če jih omenim le nekaj. Rada bi najprej izrazila priznanje doktorici Andrikienė, ki je v tem odličnem, informativnem in izredno koristnem poročilu združila več kot 400 predlogov sprememb.

Poročilo zajema veliko dela in rada bi se dotaknila treh pomembnih dogodkov v zadnjih mesecih. EU si predvsem močno prizadeva za napredek na področju človekovih pravic na večstranski ravni.

Na uspešnem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice je Evropska unija nastopila s skupnim stališčem o morebitnih razdiralnih resolucijah glede konvoja na poti v Gazo in poročila gospoda Goldstonea. EU je tudi v tretjem odboru na Generalni skupščini dosegla svoje glavne cilje: resolucije o Burmi, DLRK in smrtni kazni so bile sprejete z močnimi večinami, tako kot kanadska resolucija o Iranu, resolucija EU o odpravi verske nestrpnosti pa je bila deležna soglasja.

Drugič, kot je bilo najavljeno junija, smo se začeli ukvarjati s pregledom politike EU na področju človekovih pravic. To je vključujoč proces, kjer sem si prizadevala za prispevke parlamentarcev iz držav članic, še zlasti gospe Hautala in Pododbora za človekove pravice, civilne družbe, nevladnih organizacij in akademikov. Službo in svojo skupino bom prosila, da v prihodnjih mesecih preuči ključne teme, ki se bodo pojavile v teh posvetovanjih, in kako jih lahko vključimo v prakso. V svojih prizadevanjih bom računala na nadaljnjo podporo Parlamenta.

Tretjič, začeli smo z racionalizacijo kolaža politik, ki so v preteklih desetih letih odrasle in predstavljajo smernice politike EU na področju človekovih pravic: sklopi orodij, drugi instrumenti, smernice, ki jih imamo za spodbujanje in zaščito človekovih pravic. Obstajajo tehtni razlogi, zakaj je politika zrasla na tak organski način, vendar se zdi, da je zdaj pravi čas za pregled stanja in nato premik naprej, pri pregledu, ki poteka, pa vidim tri glavne smeri delovanja.

Evropa se mora predvsem še naprej zavzemati za človekove pravice na svetovnem prizorišču. trudimo se, da bi okrepili svoje delovanje v Združenih narodih in se uprli poskusom oslabitve splošnih standardov, ki so podlaga našega delovanja. Najti moramo inovativne načine dela s partnerji v tretjih državah, da bi spodbujali naše skupne vrednote, tako kot smo to uspešno storili pri glasovanju generalne skupščine ZN o resoluciji o smrtni kazni. Prav tako si prizadevamo, da bo tudi naša lastna zgodba deležna podrobnega pregleda.

Drugič, svoj pristop moramo oblikovati glede na posamezne razmere. To za vse države pomeni vzpostavitev lokalnih strategij za človekove pravice, pregled prednostnih nalog in najučinkovitejše uporabe razvrščenih orodij, na primer z izmenjavo izkušenj o zaščiti otrok na internetu ali kako se najbolje lotiti dela otrok.

Tretjič in zadnjič, človekove pravice bi morale biti vidno v središču zunanjega delovanja EU. To pomeni vgraditev človekovih pravic v dejavnosti vseh delov Evropske službe za zunanje delovanje in v celoten razpon zunanjega delovanja EU: trgovina, razvoj, SVOP in tako naprej in na vseh ravneh. To bo vgrajeno v strukturo sedeža in v vse naše delegacije, da bi lahko spremljali razmere na področju človekovih pravic in spodbujali učinkovito izvajanje ciljev politike EU o človekovih pravicah.

Človekove pravice so jedro naše EU identitete in so v središču tistega, kar delamo po svetu. Razvili smo močan sklop mehanizmov za spodbujanje teh vrednot v različnih okvirih in z različnimi partnerji, v večstranskih okvirih in s podporo civilni družbi, s financiranjem posebnih projektov na področju človekovih pravic v več kot sto državah. Skoraj deset let po prvem sporočilu EU o človekovih pravicah in z vzpostavitvijo nove službe želim zagotoviti, da je naša politika na področju človekovih pravic učinkovita, inovativna in usmerjena: rdeča nit, ki povezuje vse naše zunanje delovanje in zlati standard naše zunanje politike.

Zato danes še zlasti pozdravljam prispevek v tem poročilu in naj končam s čestitko Guillermu Farinasu za nagrado Saharova za svobodo misli.

  Inese Vaidere, v imenu skupine PPE. – (LV) Gospa predsednica, gospa Ashton, najprej bi se rada zahvalila gospe Andrikienė za uspešno poročilo, ki je bilo skoraj soglasno sprejeto v Odboru za zunanje zadeve. Zahvaljujem se tudi gospe Ashton za dobro strukturiran govor. Poročilo o človekovih pravicah po svetu priča o zelo težkih razmerah celo v tistih državah, s katerimi ima EU že leta vzpostavljen dialog in posvetovanja o človekovih pravicah. Poročilo na primer poudarja, da je Rusija izvedla le prvo točko sporazuma o Gruziji s šestimi točkami. Pol milijona ljudi se še vedno ne more vrniti na svoje domove v Južni Osetiji in Abhaziji. Evropska unija se mora resno lotiti takšnih razmer in zato pozivam visoko predstavnico, da nameni posebno pozornost vprašanjem, ki sem jih omenila. Bilo bi nesprejemljivo, da bi Evropska unija namenila obsežna sredstva v smislu časa in finančnih sredstev za dialog o človekovih pravicah, dobrih rezultatov pa ne bi dosegla. Zato je jasno, da je treba politiko Evropske unije o človekovih pravicah znatno izboljšati. Prvič, z izvajanjem natančne strategije o človekovih pravicah, ki ne opredeljuje le nalog, ampak tudi zgradbo, ki zagotavlja redno ovrednotenje rezultatov in pregled operativnih taktik. Drugič, ocena stanja Evropske unije na področju človekovih pravic mora temeljiti zgolj na izkušnjah in opredeljenih merilih. Svojega mnenja ne smemo spremeniti zaradi pritiska tretje države ali pod vplivom gospodarskih interesov. Tretjič, na ravni Evropske unije moramo vzpostaviti redna posvetovanja z nevladnimi organizacijami. Zagotovitev človekovih pravic in demokracije mora biti prednostna naloga Službe za zunanje delovanje, v dvostranskih sporazumih s tretjimi državami pa nedvoumno merilo. Hvala.

  Véronique De Keyser , v imenu skupine S&D. – (FR) Gospa predsednica, to poročilo je res zajetno, velik podvig. Pravzaprav skoraj izčrpa tematiko človekovih pravic, obenem pa ima pomanjkljivosti zaradi svoje kakovosti, in sicer, in sicer je zelo zgoščeno, zato nam branje včasih vzame veliko časa. Seveda za to ne moremo kriviti poročevalko, ampak 423 predlogov sprememb, ki jih je morala pregledati. Zato je to dosežek, za katerega moramo čestitati gospe Andrikienė.

Vendar pa poročilo prav tako poudarja, da so človekove pravice, ki so v središču evropskih politik, kompleksne in večplastne. Ko vas, baronica Ashton, Evropski parlament prosi za posebnega poročevalca za človekove pravice, generalni direktorat za človekove pravice, posebno usposabljanje za osebje delegacij EU v tujini in med temi člani osebja za osebo, ki bo posebej odgovorna za spremljanje človekovih pravic v zadevni državi – če si Parlament želi takšno ureditev, to zagotovo ni namenjeno birokratizaciji tega področja, ampak je treba opraviti še veliko dela.

Čeprav poročilo ne spregleda tega resnega problema in kršitev, ki še naprej pretresajo svet, pa spet ni litanija groze. Še pozitivno sporočilo, poročilo upravičeno poudarja vsa prizadevanja do zdaj in se ne obotavlja, ko priporoča smer delovanja in teme za razpravo, ki naj bi se je lotili.

Naj na koncu omenim, da res odraža pomen in vsebino dela, ki ga izvaja Evropska unija. Evropska unija je razvila sklop orodij, ki lahko resnično prispevajo k spodbujanju demokracije v svetu. Prepričati mora le še svoje sogovornike, da spoštovanje človekovih pravic ne ovira rasti in mednarodne trgovine in ni mlinski kamen za vratom v zunanjih odnosih, ampak prinaša dodano vrednost v smislu stabilnosti in blaginje.

Baronica Ashton, vprašanja človekovih pravic ste se zelo dobro lotili in ob koncu tega prvega leta po Lizbonski pogodbi pustili močan vtis.

  Leonidas Donskis, v imenu skupine ALDE. – (LT) Gospa predsednica, poročevalki in vsem tistim poslancem Evropskega parlamenta, ki so podali predloge sprememb in sodelovali v razpravah, bi rad čestital za njihovo udeležbo in prizadevanja za oblikovanje in izboljšanje tega poročila o človekovih pravicah v svetu in politiki EU na tem področju.

Prepričan sem,da so poročevalka in kolegi iz Pododbora za človekove pravice in Odbora za zunanje zadeve sprejeli ta izziv in se odlično izkazali. Tudi zamisli in pomoč, ki smo jih dobili od predstavnikov nevladnih organizacij, so pomagale izboljšati poročilo. Zato pozivam vse poslance Evropskega parlamenta, da podprejo to poročil, ki po dolgih polemikah, spremembah in razpravah predstavlja natančno sliko stališča Evropskega parlamenta glede človekovih pravic.

Glede predlaganih sprememb bi kolege pozval, naj vprašanj, o katerih smo že obširno razpravljali v odboru, dodatno ne pojasnjujejo. Res je, da je problemov na področju človekovih pravic veliko, prav tako je veliko držav, ki bi jih lahko omenili in pozvali k ukrepanju. Poročilo je koristno zaradi svoje zgoščenosti. Z neskončnim nadgrajevanjem bi poročilo izgubilo svojo učinkovitost, zato se mi zdi, da je razprava o nekaterih predlogih sprememb nepotrebna.

Obenem pa bi kolege opozoril na nekaj pomembnih predlogov sprememb, ki jih v prejšnji različici poročila ni bilo. Ti vključujejo spremembo, ki jo je moja skupina predlagala glede natrijevega pentotala in zahtevala zagotovila, da je proizvodnja in prodaja te snovi, ki jo je mogoče uporabiti za izvajanje smrtne kazni, dovoljena le v medicinske namene. Sprejetje tega predloga spremembe bi bil pomemben korak v boju proti smrtni kazni po svetu. Kolege prav tako pozivam, naj podprejo še drugo spremembo, ki jo je predlagala moja skupina, ki poziva Evropsko komisijo, da sprejme nadaljnje ukrepe za izvajanje zavez iz poročila o človekovih pravicah za leto 2007, da bi okrepili prizadevanja za boj proti nasilju.

Ta dokument ni le skupek smernic za Evropsko komisijo, Svet in države članice, ampak tudi zelo jasno sporočilo sosedam Evropske unije, partnerjem in drugim državam, kjer se človekove pravice premalo spoštujejo in se o njih premalo razpravlja. Upam, da bodo vse države in institucije, ki jih to zanima, temu poročilu namenile ustrezno pozornost in sprejele dragocena priporočila v njem.

  Heidi Hautala, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, visoko predstavnico bi rada pozdravila v Evropskem parlamentu danes. Prav tako bi rada iskreno čestitala gospe Andrikienė za njeno delo. To je bilo odlično skupinsko delo, zato ga je bilo mogoče v Odboru za zunanje zadeve sprejeti skoraj soglasno.

Imela sem veliko srečo, da so me to jesen povabili k sodelovanju v razpravah med državami članicami o tem, kako bi politika EU o človekovih pravicah postala učinkovitejša in skladnejša. Mislim, da imamo zdaj, kot ste navedli, baronica Ashton, zgodovinsko priložnost, da pregledamo politiko o človekovih pravicah. Predlagam, da bi moral biti ta proces kar najbolj vključujoč in čim bolj odprt. Močno priporočam, da Parlamentu in Svetu pošljete sporočilo pravočasno in ne prepozno, da se bomo lahko res vključili in razpravljali na visoki ravni.

Danes je zelo pomembno, da se spomnimo, da Lizbonska pogodba postavlja spoštovanje človekovih pravic v jedro zunanje politike Unije. Zato moramo vzpostaviti primerne strukture. Vemo, da ste, visoka predstavnica, na sedežu predani človekovim pravicam in demokratičnim strukturam. Nam lahko, prosim, poveste, kaj to pomeni v praksi? Ali se lahko zavežete, tako kot ste to storili poleti v Parlamentu? Prav tako vas močno pozivam, da boste skušali sprejeti odločitev o ustanovitvi COHOM v Bruslju, ki je delovna skupina Sveta za človekove pravice. Če si želimo več usklajenosti, kar je naša želja, potem moramo zagotovo vzpostaviti to stalno strukturo.

Na koncu bi se vam rada zahvalila za vaša prizadevanja, da ste države članice skupaj pripeljali v Oslo na slovesnost ob podelitvi Nobelove nagrade za mir prejšnji petek. Prepričana sem, da se brez vaših prizadevanj ne bi zgodilo. To je dobra podlaga za prizadevanja na področju človekovih pravic, tako da bo Unija v svetu jasnejša, glasnejša in učinkovitejša.

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospa predsednica, rad bi se pridružil zahvalam poročevalki. Zelo dobro smo sodelovali, kar se vidi v, mislim, zelo dobrem poročilu. Mislim, da pa je treba poudariti, da so kristjani še vedno najbolj preganjana verska skupina in da so skoraj v vseh predelih sveta diskriminirani, napadeni in pogosto celo ubiti. Svet pa ob tem ostaja nem. Tudi mi, Evropska unija, smo še vedno naredili premalo.

Gospe Ashton sem zelo hvaležen za njen odziv na številne posamezne primere v zadnjem času, ampak to je treba še naprej ponavljati. Države v naši soseščini, kot so Egipt in Alžirija, morajo vedeti, da političnega dialoga ne moremo širiti, ne da bi vključili vprašanje verskih manjšin v teh državah. Države, kot so Sudan in Irak, se morajo jasno zavedati, da se ne bomo strinjali glede razvoja programov pomoči ali sporazumov o prosti trgovini, dokler ne bodo spoštovale temeljne pravice do verske svobode.

Glede tega se je v zadnjih letih že veliko spremenilo na bolje, vendar moramo nenehno braniti versko svobodo po svetu, kajti tega nihče ne bo počel namesto nas. V zadnjih nekaj dneh smo se v Evropskem parlamentu lahko srečali s škofi, ki so k nam prišli iz Iraka, Mosula in Bagdada, da bi z nami delili svoje izkušnje. Mislim, da bi jim morali dati ne le občutek solidarnosti, ampak zagotovilo varnosti v prihodnje, da bodo imeli občutek, da imajo nekoga, ki ga lahko zaprosijo za pomoč. Sicer tvegamo svojo verodostojnost, kajti, če ne moremo skrbeti za svoje prijatelje, izgubimo verodostojnost v očeh sveta.

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, zdi se, da se naše zasedanje še zlasti ukvarja s človekovimi pravicami.

Danes dopoldan smo sprejeli poročilo gospe Gál. Prav tako smo sprejeli poročilo o trgovini z ljudmi in še drugo o evropski odredbi o zaščiti, z drugimi besedami so to pravice žrtev. V enakovreden položaj bom postavila zavrnitev enotnega dovoljenja, s čimer je Evropski parlament zavrnil predlog, ki je bil veliko preveč diskriminatoren do tujcev.

Ne bom se vrnila k nagradi Saharova. Svoje mnenje sem že izrazila. Zame sodi to poročilo v isto vizijo dveh hitrosti, ki je ista ozka prizma, skozi katero nekateri kolegi poslanci obžalovanja vredno presojajo človekove pravice.

Tu je nekaj primerov: Zavezan sem svobodi veroizpovedi in svobodni odločitvi o tem, ali veruješ, ali ne. Tudi številni neverniki po svetu so preganjani. Naša poročevalka je zavrnila predloge sprememb o uvedbi konceptov svobode misli, svobode veroizpovedi in svobode verovanja, čeprav ti obstajajo v mednarodni zakonodaji. Zakaj je 15 odstavkov o svobodi veroizpovedi, ki se osredotočajo predvsem na kristjane, in le šest odstavkov o svobodi izražanja? Sondikalistov sploh ne omenja. Zakaj imamo dvojna merila, ki se vedno pojavljajo pri omembi istih držav: Iraka, Irana, Rusije, Belorusije ali Kube, stanje v številnih afriških državah pa je komaj kdaj omenjeno, še zlasti ne v Magrebu, kjer so tisti, ki zagovarjajo človekove pravice in demokracijo, pod strašnim pritiskom, predvsem v Libiji in Tuniziji, glede katerih obstaja skoraj vsesplošna brezbrižnost? Tudi Kolumbija ni omenjena.

Upam, da bomo s to razpravo lahko dosegli napredek. Prepričana sem, da bomo z uskladitvijo naših stališč in tega, kar pravimo, in kar govorimo, napredovali do resnično univerzalnega pojmovanja človekovih pravic. Še vedno je treba opraviti veliko dela in pazljivo sem vas poslušala, baronica Ashton.

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej bi se zahvalil poročevalki, gospe Andrikienė, da je sprejela nekatere od mojih predlogov glede svobode veroizpovedi, in ji čestital za uspešno pripravo tega poročila.

Vse več je tragičnih dogodkov, ki se tičejo svobode vernikov po svetu: številne ovire za svobodo čaščenja, vsako leto je več napadov in umorov. Ta kazniva dejanja se nanašajo na vernike vseh veroizpovedi, še zlasti kristjane. Presenetljivo je, da verska svoboda postaja vse občutljivejša téma, namesto da bi to bila ena najnaravnejših in nespornih svoboščin.

Vse to so razlogi, zakaj ponavljam že prej podan predlog o uveljavitvi posebnega, natančnega letnega poročila Evropskega parlamenta o spremljanju statusa verske svobode v svetu. To poročilo bi zagotovilo informacije, ki so potrebne za načrtovanje ustreznega in preventivnega političnega posredovanja.

  Nicole Sinclaire (NI). - Gospa predsednica, rodovi otrok v sovjetskih šolah so se učili, da je tovariš Stalin izumil motor z notranjim izgorevanjem Zdi se, da bodo evropski šolarji odraščali ob učenju o tem, da je EU zagovornica človekovih pravic, toda kaj ste dejansko storili poleg besedičenja?

Poročevalka poudarja slabost politike EU do burmanske hunte, slabost, ki je enakovredna popuščanju. Poročevalka nam pove, da je EU res zelo zaskrbljena glede zlorabe človekovih pravic zunaj EU, kaj pa prisilne deportacije Romov iz Belgije leta 1999, ko je bil predsednik vlade Guy Verhofstadt, ki je zdaj med poslanci Evropskega parlamenta? Kaj pa letošnje prisilne deportacije Romov iz Francije?

Toda morda so besede vse, kar lahko pričakujemo od Službe za zunanje delovanje. Amnesty International je prejšnji teden v Bruslju izrazila zaskrbljenost, ker v Službi za zunanje delovanje ni enote za človekove pravice. Besede so lepe, vendar bi bila dejanja morda bolj koristna za zatirane in trpeče po svetu.

Prejšnji teden sem v odboru belgijsko predsedstvo obtožila, da je predsedstvo duhov. Na moje presenečenje se je predsedstvo strinjalo z menoj in reklo, da so si želeli prav to. Zato bi prosila baronico Ashton, da se udeleži naslednjega sestanka Pododbora za človekove pravice, pa ne le kot duh, 10. januarja, kjer bo lahko sodelovala pri izmenjavi pogledov o človekovih pravicah in o mreži demokracije in nam natančno pojasnila, kaj ji pomeni beseda „ukrep“.

  Filip Kaczmarek (PPE). – (PL) Gospa predsednica, rad bi se zahvalil gospe Andrikienė, poročevalki za poročilo o človekovih pravicah v letu 2009. To ni bila lahka naloga, kajti stanje na področju človekovih pravic na žalost še naprej zahteva našo pozornost in sodelovanje. V poročilu večkrat pozivamo različne države in institucije, naj sprejmejo posebne ukrepe, namenjene izboljšanju ravni spoštovanja človekovih pravic. Zdi se mi, da bi morali pogosteje preverjati, ali te institucije dejansko izvajajo to, kar zahteva Evropski parlament. Sicer bomo morali čez eno leto spet ponoviti številne od današnjih pripomb.

Prav je, da zahtevamo spoštovanje temeljnih pravic, vendar to še vedno ni dovolj. Biti moramo tudi učinkoviti. Znati moramo prepričati izvršilne oblasti, da bodo učinkoviti pri izvajanju naših navodil. Podpiram predlog poročevalke, da naj bi imela Evropska služba za zunanje delovanje direktorat za človekove pravice in demokracijo in da naj bi oblikovali položaj visokega predstavnika za človekove pravice. Glavno načelo usklajene zunanje politike Evropske unije naj bi bilo spodbujanje demokratičnih vrednot in človekovih pravic. To je verjetno najbolj pomembno politično sporočilo v poročilu. Če bi se izkazalo, da je to mogoče doseči, bi bila zaporedna letna poročila o spoštovanju človekovih pravic v svetu vsako leto krajša, in naj bo tako.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospa predsednica, hvala lepa za besedo. Danes razčlenjujemo gradivo, ki je jasno sestavljeno iz dveh delov ali dveh področij. Prvo področje je poskus ovrednotenja spoštovanja človekovih pravic v letu 2009, drugo pa je politika Evropske unije na tem področju. Kajti povedati moramo, ali smo lansko leto glede spoštovanja človekovih pravic v svetu napredovali. Žal odgovor na to vprašanje ni pritrdilen. Leta 2009 glede spoštovanja človekovih pravic zagotovo nismo dosegli nikakršnega napredka. Tu mislim na dejstvo, da se smrtna kazen še vedno uporablja in se v številnih državah še naprej zatekajo k mučenju. V mislih imam uporabo nasilja nad ženskami in tudi dejstvo, da je po svetu še vedno na stotine milijonov otrok, ki jih silijo, da delajo kot sužnji.

Drugi del se posveča Uniji. Vrednote ali cilji so nesporni. Temeljno razhajanje je v tem, in to nas skrbi, da želimo, da bi bilo delo Unije na področju človekovih pravic učinkovitejše. Rad bi povedal, da se strinjam z vsemi predlogi v tem poročilu. Če bi se naša priporočila izvajala, bi bilo delo Unije na področju zaščite človekovih pravic po svetu zagotovo veliko učinkovitejše.

  Charles Goerens (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, poročilo gospe Andrikienė je pomemben referenčni dokument za vse, ki jasno in glasno govorijo o človekovih pravicah. Svoje izkušnje na področju človekovih pravic je dobro deliti z našimi partnerji v ostalih delih sveta.

Čeprav nekatere države glede usklajenosti s standardi še živijo v srednjem veku, bi lahko Evropi svetovali, naj v svoji drži ne bo domišljava.

Kritika Evropske unije, usmerjena proti oblastem v državah, kjer so še naprej kršene človekove pravice, bi bila še bolj verodostojna, če bi se 27 držav članic brez izjeme strinjalo glede uveljavljanja vseh sodb Sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Kakšno je naše stališče glede tega? Ali ni čas, da se svečano zavežemo in tako izognemo najmanjšemu dvomu glede naše želje spoštovati pristojnosti organov, ki smo jih sami oblikovali?

  Barbara Lochbihler (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, EU ima širok razpon ukrepov, ki jih je mogoče uporabiti za izboljšanje politike na področju človekovih pravic v številnih državah. EU je regionalna sila, ki bi morala povabiti večstranske forume za politike na področju človekovih pravic, da bi se te izvajale in bi zagotovili večjo osredotočenost na napredek na tem področju. Bomo po uvedbi Evropske službe za zunanje delovanje izkoristili priložnost, da razmislimo o tem, ali ima politika EU na področju človekovih pravic želen učinek? Upam in pozdravljam pregled veljavne politike na področju človekovih pravic, ki ga je napovedala baronica Ashton.

Vendar sem zelo zaskrbljena, da ne bo mogoče ustrezno uporabiti struktur, ki so v službi za zunanje delovanje načrtovane za dejavnosti v zvezi s človekovimi pravicami. Obstaja realno tveganje, da bo na voljo še manj sredstev kot v preteklosti in tudi vidne, razločne ali učinkovite evropske politike glede človekovih pravic ne bomo imeli. Oddelek za človekove pravice, ki se ustanavlja, grozi, da bo postal le fasada, če politika na področju človekovih pravic ne bo na kakršen koli način zastopana na najvišji ravni. Vključevanje človekovih pravic samo po sebi ne bo dajalo zahtevanih rezultatov.

Potrebujemo močno ekipo strokovnjakov s povezavami na najvišji ravni in zahtevo, da vsi sodelujoči resno jemljejo to vprašanje. Samo tedaj bo mogoče vključevanje na vse področjih politike in na osrednji ravni, ki sprejema odločitve. Če bi se posvečali le vključevanju, bi to bilo povsem nepojmljivo, nestrokovno in nazadnjaško. Ljudje, ki trpijo zaradi kršitve najbolj temeljnih pravic, od EU pričakujejo novo in učinkovito politiko na področju človekovih pravic in ne le uporabo upravnih postopkov na tem področju.

  Charles Tannock (ECR) . – Gospa predsednica, čestitam poročevalki, Laimi Andrikienė, za uravnotežen in razumen pristop k temu poročilu.

Moja skupina, ECR, je trdno zavezana spodbujanju temeljnih človekovih pravic po svetu. Prav tako pa priznamo, da je človekove pravice pogosto treba uravnotežiti z realpolitiko. Zakaj bi sicer EU razvijala strateško partnerstvo s Kitajsko, katere vlada se ne zmeni za svoboščine, ki se nam zdijo bistvene? EU ima prav tako moralno dolžnost, da zagotovi razvoj in človekoljubno pomoč državam v razvoju, tudi tistim z obžalovanja vrednim stanjem človekovih pravic, kot je Pakistan, kjer ženske in verske manjšine trpijo zaradi institucionalizirane diskriminacije.

Vendar sem zadovoljen, da to poročilo poudarja države, zaradi katerih sem bil v moji karieri še zlasti zaskrbljen – Vietnam, Kuba, Venezuela, Iran, Zimbabve in Severna Koreja. Upravičeno je tudi vprašanje nekaznovanosti storilcev kaznivih dejanj na področju človekovih pravic v Rusiji. Osrednja téma celotnega poročila je, da gredo demokracija, človekove pravice in gospodarska svoboda z roko v roki.

Vendar pa me obhajajo dvomi, ko ta parlament v obsodbah nekaterih odvratnih praks uveljavlja mednarodno pravo, kjer je pravna podlaga za to vse prej kot jasna. Opažam, na primer, da je v resoluciji Parlamenta, o kateri bomo razpravljali jutri, navedeno, da je pretepanje s palico v Maleziji očitno v nasprotju z mednarodnim pravom, kar je izjava, ki je pravno vprašljiva. Držati se moramo dejstev, da bomo kot institucija ostali verodostojni.

  Bastiaan Belder (EFD). - (NL) Gospa predsednica, naša zavezanost spoštovanju temeljnih pravic malo pomeni, če si ne prizadevamo tudi osebno in to jasno spodbuja tudi zanimivo poročilo gospe Andrikienė. Pri tem me še zlasti skrbi „verska svoboda“.

Rad bi omenil tri sedanje kršitve temeljne pravice verske svobode kot način pozivanja Sveta in Komisij, ki sta tukaj v eni osebi, vi, gospa visoka predstavnica, da ti in vsi drugi preganjani državljani, ki so ujeti v zanko diplomacije, dobijo glas in podobo.

Zame obstajajo trije nujni primeri:

1. Dr. Fan Yafeng, pomemben krščanski odvetnik za področje človekovih pravic in pastor v hišni cerkvi v Pekingu, ki je že od 1. novembra 2010 v hišnem priporu in na katerega je kitajska obveščevalna služba pritiskala s šikaniranjem in spletkarjenjem. Ukrepanje Evrope: odprava hišnega pripora za doktor Fana.

2. Aisha Bibi, pakistanska kristjanka, obsojena na smrt po pakistanskih zakonih o svetoskrunstvu na podlagi zelo dvomljivih obtožb. V nedavnem osebnem razgovoru, ki sem ga imel s pakistanskim ministrom za zunanje zadeve v San Franciscu, je ta pristal le na temeljito policijsko preiskavo obtožb na podlagi zakonov o svetoskrunstvu. Ukrepanje Evrope: doseči izpustitev Aishe BIibi in odpravo zakonov o svetoskrunstvu v Pakistanu.

3. Jusuf al-Qaradavi, vodja hišne cerkve v Iranu, obsojen na smrt na podlagi „odpadništva“. Ukrepanje Evrope: doseči izpustitev tega duhovnika in odpraviti stalni državni nadzor hišne cerkve v Islamski republiki.

Gospe on gospodje, Svet in Komisija, gospa visoka predstavnica, žal vam domače naloge ne bo manjkalo.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, ko Kitajska poziva k bojkotu slovesnosti ob podelitvi Nobelove nagrade in se vladi v Iranu in Afganistanu, ki sta prišli na oblast z zahodno vojaško pomočjo, ne zmenita za poziv, je to zame očiten primer problemov, ki jih imajo islamski režimi na področju človekovih pravic. V tem okviru so vse pogostejši pregoni krščanskih manjšin na Bližnjem vzhodu in primeri diskriminacije in nestrpnosti do kristjanov v Evropi izredno zaskrbljujoče. Nič več si ne moremo zatiskati oči pred vse večjimi problemi v muslimanskih skupnostih v EU v zvezi s prisilnimi porokami, uboji iz časti, nasiljem nad ženskami in zahtevami po šeriatskem pravu.

Po mojem mnenju bi morali močno nasprotovati določenemu kulturnemu relativizmu, ki pod pretvezo spoštovanja tujih kultur in tradicij dopušča dejstvo, da so v določenih muslimanskih kulturnih področjih pravica do svobode, enakost in soodločanje omejeni.

  Vittorio Prodi (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v celoti je poročilo gospe Andrikienė odlično poročilo, za katero si je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu močno prizadevala s pomembnimi zamislimi. Človekove pravice predstavljajo enega od temeljnih stebrov Evropske unije vse od njenega oblikovanja, njihovo spoštovanje pa je bistvena točka, ki jo mora Evropski parlament vsak dan spodbujati.

Širša odobritev človekovih in temeljnih pravic, globalizacija in spremembe v naši družbi zahtevajo nov in drugačen pogled, ki mu ne ustreza nobeno od obstoječih pravil. Zato je bistveno zagotavljanje enakega dostopa do naravnih virov, kar postaja ena od temeljnih pravic vsakega posameznika.

V prihodnjih letih bodo podnebne spremembe povzročile ogromno število beguncev, ki bodo bežali iz najrevnejših območij Zemlje, in naša dolžnost je, da smo pozorni na te potencialne migracijske tokove, da bomo vzpostavili ustrezne politike, ki bodo zagotavljale spoštovanje dostojanstva teh ljudi.

Izraza „podnebni begunec“ še ni v besedišču sedanjega mednarodnega prava. Seveda ostajamo še naprej zavezani boju proti dezertifikaciji, tako kot prilagajanju podnebnim spremembam. To so teme, ki sem jih skušal dodati k besedilu poročila, da bi lahko začeli resno razpravo o teh vprašanjih.

  Marietje Schaake (ALDE). - Gospa predsednica, danes s podelitvijo nagrade Saharova praznujemo pomemben dan, vendar moramo opraviti precej več dela kot zgolj to. Rada bi poudarila nekaj elementov tega celovitega in dobro pripravljenega poročila.

Treba se je boriti za pravico in proti nekaznovanosti bodisi prek Mednarodnega kazenskega sodišča bodisi kako drugače. Zato ni le pomembno, da storilce privedemo pred sodišče, ker je to pogosto dolgotrajen proces, ampak je medtem je za tiste, ki se bojijo, da ostanejo kršitve človekovih pravic neopažene, ali pa jih liberalne demokracije celo dopuščajo, to, da so posamezni kršilci človekovih pravic pozvani na odgovornost, priznavanje trpljenja in naše verodostojnosti v EU.

V tem poročilu zahtevamo sankcije za ruske uradnike, ki so odgovorni za smrt gospoda Magnitskega, in za iranske uradnike, ki so sodelovali pri sistematičnem cenzuriranju, posilstvih, izvajanju represivnih ukrepov in pri usmrtitvah državljanov, ki niso zagrešili ničesar, ampak so le ravnali v skladu z neodtujljivimi in resnično univerzalnimi človekovimi pravicami.

  Peter van Dalen (ECR). - (NL) Gospa predsednica, v zadnjih desetletjih smo videli, da so se razmere glede človekovih pravic v številnih delih sveta izboljšale. V mislih imam Južno Ameriko in Vzhodno Evropo, kjer je bilo to povezano z demokratizacijo in večjo blaginjo.

Žal pa ni bilo napredka v državah, kjer prevladuje islam – prav nasprotno. V Egiptu, Iraku, Iranu, Pakistanu, Somaliji in drugih takšnih državah, je vse več kristjanov in drugih verskih manjšin, ki so vse bolj zatirani.

V teh državah skrajneži storijo vse, da bi dosegli svoje cilje. Obtožbe zaradi bogokletstva, prepoved spreobrnitve v krščanstvo, vsakdanje nadlegovanje, umori, vse to se dogaja. To delovanje je pogosto usmerjeno proti skupnostim, ki v teh državah živijo veliko dlje kot muslimani.

Gospa predsednica, štirje od petih ljudi, ki so preganjani zaradi vere, so kristjani, razmere pa so najresnejše v muslimanskih državah.

Pozivam Evropsko unijo in njene države članice, da naj si bolj prizadevajo v boju proti preganjanju vere, in vas, gospa Ashton, še posebej sprašujem, kako se bo tega lotila vaša politika?

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospa predsednica, čestitati moram gospe Andrikienė za celovito poročilo, ki ga je predložila. Vse bi vas spomnil, da so stari Grki že pred 2.500 leti rekli: „človek je merilo za vse“. Dve stoletji pozneje pa so Rimljani dejali: „človek človeku volk“. Rad bi vedel, ali je pregovor starih Grkov filozofska retorika, ali pa smo dosegli napredek. Zagotovo smo napredovali, vendar pa nismo dosegli želenega rezultata v smislu zaščite človekovih pravic in, žal, gospodarska in finančna kriza, ki je izbruhnila v Evropi, povzroča velike težave in je prizadela zlasti revnejše plasti družbe in jih oropala človekove pravice temeljnega samospoštovanja. Gospa predsednica, baronica Ashton, preseči moramo besede in ukrepati, sprejeti moramo ukrepe, potrebne za socialno zaščito in za boj proti socialni izključenosti, predvsem pa moramo najti zaposlitev za mlade. Še enkrat bi vas spomnil: zaposlitev ni preživljanje, z njeno pomočjo dosežemo samospoštovanje in dostojanstvo in pogoje za mir v Evropi.

  Angelika Werthmann (NI).

– (DE) Gospa predsednica, civilizacijo merimo ne le glede na tehnični napredek in blaginjo, ampak vse bolj glede na spoštovanje človekovih pravic. To je citat iz programa o človekovih pravicah v 21. stoletju in naj bi deloval kot svarilo. Verodostojnost EU na tem področju ne sme biti nekaj samoumevnega in naše politike niso imune na ocenjevanje na podlagi dvojnih meril.

Evropska služba za zunanje delovanje nam ponuja priložnost, da z dejanji sledimo besedam, ki jih odobrimo najpozneje vsak četrtek popoldan. Človekove pravice se morajo odražati na vsakem področju zunanje politike EU. Pozdravljam celovit pregled učinkovitosti vseh instrumentov EU na tem področju, ker nam očitno ne manjka politične volje za pripravo strogih zahtev, pač pa nam manjka volje za njihovo izvajanje.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, Evropska unija temelji na vrednotah, kot so svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic.

Če želi Unija pomembno vlogo pri spodbujanju človekovih pravic po svetu, je bistveno, da razvije skladno zunanjo politiko, h kateri bi morale odločno prispevati vse države članice. Začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe je enkratna priložnost za znaten napredek na področjih človekovih pravic in demokracije, ki mora zdaj postati osrednji element predvsem na različnih področjih zunanje politike.

Odločitev, da človekove pravice vključimo v strukture Evropske službe za zunanje delovanje je tako jasna in odločna. Trdno sem prepričan, da bi oblikovanje vloge posebnega predstavnika za človekove pravice prispevalo k večji koheziji in predvsem potrebni vidnosti zunanjega delovanja EU na tem področju.

Naj zaključim s čestitko poročevalki, gospe Andrikienė, za odlično delo pri pripravi letnega poročila EU o človekovih pravicah v letih 2008-2009, kar zagotavlja podroben povzetek raznolikih dejavnosti Evropske unije na področju človekovih pravic in demokracije po svetu.

  Michael Cashman (S&D). - Gospa predsednica, poročevalki se zahvaljujem za odlično poročilo. Baronica Ashton, izjemno sem vesel, da ste vi na položaju, ker se je v preteklosti pokazalo, da se brez obotavljanja zavzamete za ljudi, ki nimajo svojega glasu in ki so jim odvzeli pravice.

Človekove pravice seveda ne poznajo nacionalnih ločnic. Ne poznajo nacionalnih meja. So univerzalne. Vendar je univerzalnost spoštovanja teh pravic po svetu neuspešna. Sporazume smo sklenili z državami, kot so afriške, karibske in pacifiške države, kjer so pravice lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev kriminalizirane. Niso spoštovane in tudi v okviru sporazuma iz Cotonouja obstaja vprašanje, ali bi se pravice lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev morale spoštovati.

Znotraj Službe za zunanje delovanje zato potrebujemo močan direktorat za človekove pravice, da bi zagotovili skladnost politike razvoja, trgovine in zunanjih zadev – kot ste povedali v svoji izjavi.

Imamo sporazume o prosti trgovini, kjer člen 2, klavzula o človekovih pravicah, nikoli ni bil dejansko izvajan. Parlament daje priporočila in bojim se, da se Svet umakne. Zato se zanašamo na vas, da boste prevzeli vajeti v svoje roke pri varstvu človekovih pravic v zvezi z vsemi tistimi državami, s katerimi sodelujemo.

Prav tako bi rad izrazil čestitke za zbirko orodij glede lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, ki jih je leta 2009 sprejel Svet. Zbirka orodij omogoča Službi EU za zunanje delovanje, da deluje v prid temeljnih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev. Želim vam vse dobro, zaupam vam in tudi ta parlament vam popolnoma zaupa.

  Edward McMillan-Scott (ALDE). - Gospa predsednica, govorim kot podpredsednik Evropskega parlamenta za demokracijo in človekove pravice in se zahvaljujem gospe Andrikienė za odlično poročilo.

V svojem govoru je Lady Ashton govorila o novih strukturah znotraj ESZD – oziroma vsaj ni govorila o njih. Ko sem pred mnogimi leti ustanovil evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, sem menil, da potrebujemo strukturo za zagotovitev demokracije in človekovih pravic. Ta še vedno obstaja. Komisija ga je hotela ukiniti in vključiti človekove pravice in demokracijo v vse zunanje programe. Lady Ashton v svojem govoru ne govori o vključevanju v prevladujoče politike, vendar se bojim, da ob omenjanju rdeči niti, ki je tako tanka, da se lahko pretrga ob najmanjšem pritisku, govori o nekakšni filigranski zunanji politiki. Mislim, da potrebujemo več kot to. Želimo si – kot so povedali ostali v parlamentu – direktorat za človekove pravice in demokracijo v okviru ESZD in po možnosti posebnega predstavnika.

Tako kot gospa Hautala sem bil prejšnji teden v Oslu in rad bi spregovoril o eni sami točki. Tam je bilo približno tisoč ljudi – sedel sem takoj za gospo Pelosi – združenih preko Atlantika: politikov, diplomatov, državnih uradnikov in nevladnih organizacij, veselo združenih okrog Evropske unije. Ko je prišlo do stoječe ovacije, je bila soglasna – ne v valu, brez razdrobljenega pristopa. Vsi smo vstali, ker smo stali kot zahodna civilna družba s sklopom načel. Ko bo EU v prihodnosti načrtovala svojo mehko moč, mora prav tako snovati svoja načela. Na vas se obračamo, baronica Ashton, da boste to pospešili.

  Tomasz Piotr Poręba (ECR). – (PL) Gospa predsednica, poročilo gospe Andrikienė je res dolgo, vendar sem globoko prepričan, da ne obravnava dovolj podrobno vseh vprašanj glede spoštovanja človekovih pravic po svetu v letu 2009. Zelo malo se posveča predvsem vedno močnejšemu pojavu preganjanja kristjanov, do katerega zdaj ne prihaja le v tretjih državah, temveč tudi v Evropi. Evropska unija ima dovolj političnih in diplomatskih instrumentov, da preprečuje te pojave in da jih kategorično in odločno obsodi.

Druga zadeva, o kateri Unija ne bi smela molčati, je vprašanje spoštovanja človekovih pravic v Rusiji. Zdi se mi, da je sporazum o sodelovanju, o katerem trenutno potekajo pogajanja z Rusijo, ravno pravšnji trenutek, da na trden in poseben način zastavimo vprašanje o spoštovanju človekovih pravic v tej državi. Kajti ne smemo pozabiti, da so ljudje, ki so žrtve pregona v Rusiji, politiki, predstavniki nevladnih organizacij in poslovneži, preganjani samo zato, ker so dovolj pogumni in močni, da zahtevajo resnico o delovanju svoje države.

  David Campbell Bannerman (EFD). - Gospa predsednica, medtem ko vsi združeno obsojamo grobe kršitve človekovih pravic v državah, kot sta Iran in Kitajska, moramo te začeti razlikovati od močno pretirane industrije človekovih pravic EU. Javnost je zdaj zaslepljena od poveličevanja človekovih pravic. V Lizbonski pogodbi imamo Listino človekovih pravic EU; imamo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki želi britanskim zapornikom dati volilno pravico – celo morilcem in pedofilom. Imamo pretirane pravice EU iz delovnega razmerja in pravice do odškodnin v ameriškem slogu ter nacionalno zakonodajo, kot je katastrofalni Zakon o človekovih pravicah Združenega kraljestva, ki omogoča tujim teroristom in kriminalcem, da ostanejo v Britaniji, ker so njihove pravice zdaj pomembnejše kot pravice državljanov, ki jih ogrožajo.

Resnica je, da je plemeniti ideal človekovih pravic prepogosto dosegel najnižjo točko, z odvetniki milijonarji, ki bogatijo z zagovarjanjem zlaganih pravic teroristov, kriminalcev in pohlepnih. To se mora končati.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, dejstvo, da EU postaja dejavnejša na področju človekovih pravic in da ta poročila posebej obravnavajo vprašanje preganjanja in diskriminacije krščanskih manjšin, predstavlja korak v pravo smer. Kristjani trpijo zaradi akutnega pregona v mnogih državah, in nekatere izmed njih imajo tesne stike z EU. Primeri vključujejo Egipt, Iran, Irak in seveda Turčijo, kjer se kristjani v nekaterih primerih borijo za obstoj, tako v ekonomskem kot v fizičnem smislu. Ne potrebujemo nove funkcije, kot je načrtovani posebni predstavnik za človekove pravice, da bi te države prisilili, naj pokažejo več strpnosti in zaščitijo svoje manjšine. To bo vodilo v nove stroške, uspešnost pa ni zajamčena, ker imamo že zdaj dovolj sredstev za izvajanje pritiska. Sprejeti moramo posebne ukrepe. Zagotoviti moramo, da ne bo podpisana nobena pogodba z EU in da ne bomo zagotovili nikakršne finančne pomoči brez zaveze o spoštovanju človekovih pravic in o zaščiti manjšin, zlasti kristjanov.

Gospe in gospodje, finančni razlogi so zelo močni, zlasti ko človekoljubni razlogi ne zaležejo. Najpomembneje pa je, da jih povsod po svetu dobro razumejo.

  Kinga Gál (PPE). – (HU) Gospa predsednica, baronica Ashton, najprej naj čestitam svoji kolegici, gospe Laimi Andrikienė, za odlično delo. Število pisnih predlogov sprememb, ki so dosegli rekordne razsežnosti, so ji naložili veliko dela, ki pa ga je opravila odlično in zelo elegantno, rezultat pa je izjemno dobro poročilo. Z zadovoljstvom lahko rečem, da poročilo poudarja najranljivejše skupine, ki zahtevajo največjo stopnjo zaščite, kot so otroci, avtohtoni prebivalci in narodnostne manjšine. Močno upam, da bodo naša sporočila v poročilu glede strukture Službe za zunanje delovanje in prihodnjega visokega predstavnika za človekove pravice sprejeta z odprtostjo. Pričakujemo, da bo visoka predstavnica Ashton zagotovila, da bodo človekove pravice v novi strukturi imele posebno mesto in da bo poleg zagotavljanja potrebnih organizacijskih pogojev celotno delo Službe za zunanje delovanje temeljilo na vključevanju človekovih pravic.

Duh Lizbonske pogodbe je ustvaril nov pomen, ki bo od nas zahteval bolj usklajeno delovanje tudi na tem področju, in neupoštevanje tega duha ne bi smelo spodkopavati verodostojnosti EU. Kot poročevalka za poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji sem predvsem zadovoljna, da ta razprava hkrati poteka na plenarnem zasedanju Parlamenta in da danes sprejeto poročilo o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji ter poročilo o človekovih pravicah, o katerem trenutno razpravljamo, prinašata sporočilo, da je za nas varovanje in dosledno izvajanje temeljnih in človekovih pravic ter izogibanje dvojnim merilom enako pomembno znotraj in zunaj EU.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, zadovoljen sem zaradi dveh stvari. Prvič, ker so človekove pravice postale sestavni del delovanja Evropske službe za zunanje delovanje, in to je zelo dobro. Aparat Evropske službe za zunanje delovanje je treba uporabiti prav v ta namen – spodbujanje človekovih pravic in zaščito zagovornikov človekovih pravic povsod po svetu. Druga stvar, ki me navdaja z zadovoljstvom, je, da sem kot član delegacije Evropske unije v Rusiji z veseljem opazil, da so v tem poročilu odseki posvečeni spoštovanju človekovih pravic v Rusiji in da so bili omenjeni določeni zagovorniki človekovih pravic. Ta podpora iz Bruslja in Strasbourga ljudem, ki se borijo za človekove pravice v Rusiji, je zelo pomembna, in menim, da si to poročilo zasluži podporo, že zaradi obravnavanja teh ljudi s takšnim spoštovanjem. Mislim, da bi morali nadaljevati v tej smeri, in gospo Ashton pozivam k temu.

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Gospa predsednica, razprava o poročilu o človekovih pravicah v svetu je sovpadla z žalostnimi dogodki, ki potrjujejo, da so človekove pravice nenehno kršene. Dobitnika Nobelove nagrade za mir – Liu Xiaobo – in nagrade Saharova – Guillermo Fariñas – nagrade nista mogla prejeti, ker nista dobila dovoljenja režimov držav, kjer živita, da bi zapustila svojo državo. Včerajšnji obisk iranskih škofov v Evropskem parlamentu je dokaz, da se še vedno spopadamo z velikimi problemi glede preganjanja verskih skupin. Preganjanje kristjanov na Bližnjem vzhodu, vključno z nedavnim terorističnim napadom na katedralo v Bagdadu, kaže, da se pojavljajo novi načini kršenja temeljnih pravic in Unija bi se morala odzvati primerno in učinkovito.

Rad bi se pridružil pozivu predsednika Evropskega parlamenta, Jerzyja Buzeka, naj problem varnosti kristjanov v Iraku postane prednostna naloga. Ne moremo pristati na to, da so kristjani obravnavani kot drugorazredni državljani. Kako naj tudi nadaljujemo pristopna pogajanja s Turčijo, če pa edino krščansko semenišče v državi ostaja zaprto? Diplomatska služba EU po začetku veljave Lizbonske pogodbe ponuja priložnost za izboljšanje dela Unije na področju človekovih pravic. To delo bi se moralo osredotočiti na krepitev mednarodnega sodelovanja in povečanje stopnje varnosti. Spodbujanje demokratičnih vrednot in človekovih pravic bi moralo biti temeljno načelo skladne zunanje politike Evropske unije.

  Iva Zanicchi (PPE) . – (IT) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, kot podpredsednica Odbora za razvoj se ukvarjam s težavami mnogih držav, zlasti v Afriki, kjer so človekove pravice nenehno kršene in teptane, če ne že občasno popolnoma pozabljene.

Prejšnjo nedeljo sem se vrnila iz uradne misije v Demokratični republiki Kongo, kjer sem se poleg običajnih institucionalnih sestankov želela srečati s predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo v državi, in obiskati nekatere od centrov, v katerih delajo. Reči moram, da res opravljajo zelo dobro delo. Srečala sem se z žrtvami v državi, kjer posilstvo velja za instrument vojne, kjer oborožene skupine še vedno izvajajo množična posilstva in ostale sistematične zločine proti civilni družbi, zlasti proti ženskam, starejšim in otrokom.

Želela sem omeniti Demokratično republiko Kongo, ker je zame to nedavna izkušnja. Na splošno pa bi želela pozvati k potrebi po močni in stalni obsodbi grobih kršitev pravic žensk. Mednarodna skupnost mora občutno povečati sredstva za kampanje za zaščito žensk pred posilstvi in ostalimi oblikami nasilja, kot je pohabljanje spolnih organov, kar je prav tako huda kršitev človekovih pravic in telesne celovitosti žensk.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, oblikovanje Evropske službe za zunanje delovanje je zgodovinska priložnost za obravnavo vprašanj človekovih pravic in demokracije. Zlasti mora zagotoviti, da bosta spoštovanje in spodbujanje človekovih pravic osrednji v različnih delih zunanje politike Evropske unije.

Zaželena je večja sinergija med delegacijami Evropske unije in ambasadami držav članic s ciljem sprejetja ene strategije človekovih pravic na državo, glede na to, da se posamezne podrobnosti močno razlikujejo od države do države.

Smrtna kazen, ki se izvaja v mnogih delih sveta, je ena od najbolj nehumanih oblik pregona.

Uporaba smrtne kazni zbuja zaskrbljenost v Belorusiji, edini evropski državi, ki smrtno kazen še vedno uporablja.

Pomembno je, da ustavimo kršitve človekovih pravic žensk, ki jih doživljajo ženske, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov. Z vsemi političnimi sredstvi bi prav tako morali podpreti resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov, ki poziva k mednarodnemu moratoriju na pohabljenje ženskih spolnih organov.

Za konec pozivam Komisijo in Svet, naj si bolj prizadevata širiti letno poročilo Evropske unije o človekovih pravicah.

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Gospa predsednica, baronica Ashton, želel bi poudariti, da Evropska unija kljub doseženemu povezovanju držav članic na več področjih, ki je brez primere, precej zaostaja za drugimi mednarodnimi organizacijami pri kodifikaciji človekovih pravic. Popolnoma podpiram izjavo, ki poziva države članice, naj podpišejo in ratificirajo vse konvencije ZN in Sveta Evrope o človekovih pravicah ter priložene izbirne protokole. Od teh bi rad poudaril Okvirno konvencijo Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin in Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih, kateri bi kot primer lahko služila Konvencija o človekovih pravicah, ki jo bo EU podpisala v prihodnosti. Menim, da je boljše usklajevanje dela mednarodnih organizacij s pristojnostmi na področju človekovih pravic podobnega pomena in bi lahko bilo edino jamstvo za uveljavljanje oblikovanih pravic in dolžnosti.

  Maria Eleni Koppa (S&D). – (EL) Gospa predsednica, Evropska unija varuje človekove pravice po svetu v skladu s svojimi načeli in vrednotami. Vendar je treba storiti še veliko, Lizbonska pogodba pa je izboljšala našo učinkovitost v tem sektorju. Vsi v Evropskem parlamentu smo prepričani, da se mora ukrepanje za zagovornike človekovih pravic nadaljevati. Pravilna uporaba že obstoječih instrumentov lahko zagotovi okvir za njihovo zaščito. Najpomembnejša prednostna naloga mora biti ratifikacija vseh mednarodnih konvencij proti mučenju in vsem ostalim oblikam nehumanega ravnanja. Vključevanje klavzule o človekovih pravicah v vse trgovinske sporazume s tretjimi državami in spremljanje njihovega izvajanja so osnovni ukrepi za izvajanje pritiska in pri njih moramo vztrajati. Mislim, da je treba posebej omeniti osnovno zaščito pravic žensk in deklet, vključno z varstvom njihovega spolnega in reproduktivnega zdravja.

  Antonyia Parvanova (ALDE). - Gospa predsednica, kot del naše današnje razprave o človekovih pravicah v notranjih in zunanjih politikah EU bi želela posebej izpostaviti položaj žensk na območjih oboroženih spopadov in zlasti v Kongu, Gazi ter Iranu, kjer tega vprašanja ne smemo več spregledati.

Ženske in otroci najbolj trpijo zaradi uničujočih posledic konfliktnih razmer. Ne smemo dovoliti, da so kršitve človekovih pravic žensk postransko vprašanje: EU bi morala v svojih zunanjih zadevah in človekoljubnih politikah prednostno obravnavati varovanje pravic žensk. Spoštovanje človekovih pravic – zlasti položaj žensk – je v velikem številu tretjih držav žrtvovano zaradi gospodarskih interesov nekaterih držav članic EU. Danes potrebujemo in zahtevamo konkretne korake, s katerimi bodo načela EU in njeno delovanje znotraj in zunaj Unije postala pravo orodje za spodbujanje človekovih pravic s posebnim poudarkom na pravicah žensk.

  Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Gospa Ashton, kako se počutite, ko vlade, kot so francoska in portugalska, zavrnejo demonstracije, ko njihova glavna mesta obiščejo kitajski dostojanstveniki, zato da jih ti dostojanstveniki med obiskom teh držav ne vidijo? Ali ni bila zmisel glede visokega predstavnika ta, da bo Evropa lahko glede človekovih pravic enotno nastopala v tujini, na primer na Kitajskem? Ali se vam ne zdi, da gre za govorjenje z več kot le enim glasom?

Iz radovednosti, zakaj vedno sedite poleg Sveta? Kakšna je filozofija ali ustavna teorija za to odločitvijo? Tretje vprašanje: želel bi si, da bi za evropske diplomate človekove pravice postale vsakdanja prednostna naloga, vendar ne druga, tretja ali četrta, temveč prva prednostna naloga. Kaj boste naredili za zagotovitev, da bodo nekateri naši diplomati razmišljali o človekovih pravicah kot o zaposlitvi s polnim delovnim časom, vsak dan? Ali ne bi bilo dobro imeti, kot je predlagalo že nekaj kolegov, direktorat, ki bi se temu nenehno posvečal?

  Andrew Henry William Brons (NI). - Gospa predsednica, ko smo zjutraj slišali posnetek gospoda Fariñasa s Kube, je name naredilo vtis dejstvo, da je sebe in svoje kolege opisal kot „nenasilno“ opozicijo kubanskega režima. Mislim, da je posebej pomembno spoštovati pravice ljudi, ki ne povzročajo nasilja, niti ne spodbujajo nasilja pri drugih.

Preden pa začnemo pretiravati s hvalo, se moramo seznaniti z dejstvom, da so v nekaterih državah EU ljudje, kot je gospod Wilders iz Nizozemske, preganjani zaradi odklonilnih političnih prepričanj ali krivoverskih prepričanj akademskih vsebin brez kakršnega koli spodbujanja nasilja. Poleg tega je bila v Belgiji prepovedana politična stranka brez kakršnih koli nasilnih povezav. Poskus prepovedi stranke na ustavnem sodišču v Nemčiji je propadel, ker se je izkazalo, da so dokaze ponaredili državni agenti. V Združenem kraljestvu državni organ toži našo stranko izključno z enim samim namenom, da nas ukine.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, lady Ashton, gospe in gospodje, človekove pravice v politiki Evropske unije so na razpotju. Poročilo gospe Andrikienė je gotovo treba spodbuditi in podpreti, saj posebej navaja, kakšne konkretne ukrepe je še treba sprejeti. Evropska služba za zunanje delovanje EU lahko svoje dejavnosti opravlja učinkovito, tako da se predvsem opira na priznano občutljivost držav članic, vendar potrebujemo celovito in odločno politiko, ki je po potrebi dovolj ostra.

Resnično moramo zaščititi človekove pravice: mlade, ženske, starejše, invalide, ljudi z določenimi verskimi in političnimi usmeritvami in tiste z drugačnimi spolnimi usmeritvami je treba zaščititi, prav tako moramo zaščititi pravice ljudi, da svobodno izrazijo svoje misli. Danes je Parlament sprejel nekatere pomembne ukrepe in zato verjamemo, da se vsak program, ki je resnično usmerjen v varovanje človekovih pravic, lahko resnično in učinkovito razvije na podlagi močnega, konkretnega dialoga s tretjimi državami.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospa predsednica, baronica Ashton, lepo je slišati visoko predstavnico Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ko jasno pove, da smo za uporabo temeljnih svoboščin in človekovih pravic in da moramo kot Evropska unija narediti vse, kar lahko, da bi zaščitili uporabo načel in svoboščin, ki so skupne vsemu svetu, zato da lahko opravljamo to pozitivno vlogo.

Naše stališče poznate: zelo si želimo posebno službo za človekove svoboščine in, natančneje, nadzor in predstavnike. Baronica Ashton, moram pa povedati, da moramo pogledati navznoter in navzven. Ker prihajam iz Cipra, želim izpostaviti, da so dvesto tisočim grškim beguncem s Cipra odvzete temeljne človekove pravice (dostop do lastnih domov) in da turško ciprsko skupnost zatira turška zasedba. Vzpostavite svojo službo. Še nasvet in prošnja: svojega prvega predstavnika pošljite v Republiko Ciper.

  Olle Schmidt (ALDE). – (SV) Gospa predsednica, eden od kandidatov za nagrado Saharova, Dawit Isaak, je v Eritreji še vedno zaprt brez sojenja. Zdaj je v zaporu že 3.370 dni. Pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah bo ponujal večjo možnost, da EU resnično pokaže svojo zavezanost človekovim pravicam zunaj meja EU in njihovo zagovarjanje.

Pozivam vas, baronica Aston, da izkoristite to priložnost in povečate pritisk na Eritrejo, da izpusti evropskega zapornika vesti, Dawita Isaaka. Zdaj moramo pokazati, da mislimo resno, za predsednika Eritreje pa potrebujemo jasno sporočilo. Bistvena zahteva mora biti, da vsa pogajanja z Eritrejo vodijo v izpustitev Dawita Isaaka. Zaupam vam. Kot je povedal gospod Cashman:

– Verjamem v vas, zaupam vam, lady Ashton.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospa predsednica, najprej bi se želel zahvaliti gospe Andrikienė za njeno poročilo. Prav tako bi rad dejal, da so človekove pravice po Lizbonski pogodbi v novem položaju. Vprašanje je, kako bomo uporabili ta novi instrument. To bi morali storiti ne le z neposrednim pogovorom o človekovih pravicah, ampak z njihovo vključitvijo v druge okvire, kot na primer v naših pogovorih o trgovinski politiki s številnimi državami. So te človekove pravice našim partnerjem pomembne? Mislim, da odzivi na to, kar pravi Evropski parlament, na primer o današnji podelitvi nagrade Saharova, kažejo, da so stališča Parlamenta pomembna, ker se jim prisluhne.

Prav tako bi rad spregovoril o pravicah kristjanov po svetu. Zdi se mi, da imamo zdaj toliko primerov preganjanja kristjanov, da se moramo odločno odzvati. Tudi sam menim, da je pomembno, da med drugim sodelujemo s Svetom Evrope, ZN, Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi in varuhom za človekove pravice ter predstavniki za človekove pravice iz Sveta Evrope in številnih držav članic, ker obstaja zelo veliko dobrih primerov, ki kažejo učinek njihovega dela na spremembe v odnosu do človekovih pravic.

  Kristiina Ojuland (ALDE). - Gospa predsednica, čeprav poročilo obsega številna pomembna vprašanja, bi se rada dotaknila le primera Sergeja Magnitskega. Njegova tragedija predstavlja veliko podobnih primerov, ki jim še nismo namenili pozornosti.

Bistveno je, da ruskim oblastem zelo jasno povemo, da je treba takšne incidente preiskati v skladu z načelom pravne države. Namesto tega so preiskovalci in tožilci, ki so sodelovali pri smrti Sergeja Magnitskega, napredovali in bili nagrajeni.

Takšna smer ukrepanja je preprosto neverjetna sprevrženost pravosodja, Evropska unija in njene države članice pa si ne smejo zatiskati oči. Ne smemo pozabiti mednarodnih zavez Ruske federacije. Zato, kolegi, vas spodbujam, da podprete predlog spremembe 25, ki predlaga uvedbo sankcij za 60 vpletenih ruskih uradnikov, dokler se ne izvede ustrezna preiskava smrti Sergeja Magnitskega.

  Jacek Protasiewicz (PPE). – (PL) Gospa predsednica, kot član Pododbora za človekove pravice bi rad iskreno čestital gospe Andrikienė, da je napisala tako dobro zasnovano poročilo. Kot vodja delegacije Evropskega parlamenta za odnose z Belorusijo bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, da poročilo omenja tudi razmere v tej državi. Predvsem mislim na omembe, da je pravica do združevanja v Belorusiji nenehno omejena, to pa vključuje tudi pravico združevanja nacionalnih in etničnih manjšin, pa tudi to, kako je omejeno delo verskih organizacij.

Prav tako sem vesel, da poročilo prav tako odraža omejeno svobodo do interneta in dejstvo, da je Belorusija sramotni vodja v tem delu Evrope. Upam tudi, da si bo gospa Ashton, ki je danes prisotna na tej razpravi, po najboljših močeh prizadevala, da bo dialog o vprašanju človekovih pravic, ki se je z Belorusijo začel lansko leto, prinesel otipljive rezultate, še zlasti, ko se pogovarjamo o prenehanju zatiranja zagovornikov človekovih pravic in neodvisnih beloruskih novinarjev.

  Heidi Hautala (Verts/ALE). - Gospa predsednica, rada bi se posvetila zadevi, ki so jo izpostavili številni kolegi, in to je zatiranje pravic kristjanov. Močno si želim, v imenu doslednosti, da bi se tudi kolegi enako zanimali za zatiranje pravic predstavnikov drugih verstev, ker nam druge države pogosto govorijo, da smo enostranski in pristranski, zato menim, da gre za vprašanje resnične skladnosti in verodostojnosti.

Želim, da bi bila vodilna smer v zunanji politiki EU na področju človekovih pravic izogibanje dvojnim merilom, in upam, da se bo Evropski parlament tega držal.

Ali lahko na koncu baronico Ashton vprašam, ali se namerava odzvati na številna vprašanja o novih strukturah za področje človekovih pravic v službi za zunanje delovanje, saj bodo vzpostavljene v bližnji prihodnosti.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, rada bi se vsem zahvalila za vse prispevke k tej razpravi, ki se mi je zdela izredno koristna.

Rada bi povedala, da sem zdaj na strani Sveta, prej pa sem bila na strani Komisije. Premikam se od enega k drugemu, pri čemer vodimo evidence, da poskrbimo, da se res gibljem, tako da me morate ujeti, kadar sem tu.

Ponovno bi se rada najlepše zahvalila gospe Andrikienė za delo, ki ga je opravila, in ji čestitam za poročilo, ki je izredno koristno.

Odzvala se bom na tri posamezna področja. Začela bom z vprašanjem, ki ga je prav na koncu zastavila gospa Hautala, omenjali pa so ga tudi številni kolegi.

Naj bom na začetku povsem jasna: govorim o vključevanju, kajti vse prevečkrat v življenju sem videla, da so bile človekove pravice odrinjene v kot organizacije in so se z njimi ukvarjali šele pozneje na način, ki ničesar ne obeta. S tem ne namigujem, da je EU to počela že prej. S tem dam slutiti svojo odločnost, da bom poskrbela, da se to ne bo spet zgodilo. Kot boste videli v strukturi, ko jo bomo dokončno oblikovali, tega namreč še nismo storili, bodo človekove pravice v celoti priznane v strukturi, poskrbeli pa bomo, da bomo imeli v strukturi strokovno znanje, po katerem so spraševali kolegi. Vendar ne želim, da sedi v kotu. Želim, da je del vsega, kar počnemo: rdeča nit in ne filigranska nit, rdeča nit, ki je močna, vendar se blešči in je tam, da jo lahko vsak vidi na lastne oči. To želim doseči v svojem mandatu in čutim svojo 100-odstotno zavezanost, da to poskusim doseči.

Za to bo potreben čas in nekaterih stvari ne bo mogoče opraviti tako dobro, kot bi si želela, vendar se bomo trudili po svojih najboljših močeh. Pomembno se mi zdi, da ta parlament razume, kaj poskušam narediti, in da skušam zagotoviti, da bo to odgovornost vseh. Da, to bi bilo treba spremljati; da, potrebujemo strokovno znanje, vendar to ni odvisno le od nekaj ljudi v Službi za zunanje delovanje. To je odgovornost vseh. To je prva stvar, ki jo je treba omeniti. Druga stvar je, da boste te strukture zelo kmalu videli in to znotraj službe. Namenjena bo vam vsem, da boste priča našemu početju.

V zvezi s predsedniki delovnih skupin bomo podali predloge za njihovo imenovanje. Jaz bom imenovala predsednika delovne skupine, ki bo odgovoren za človekove pravice, in to jim bo omogočilo, da se lotijo točke v zvezi s tem, ali naj bi se glavni zbirali v glavnih mestih, ali pa naj bi bil sedež v Bruslju. Te točke se bomo dotaknili v tistem pogovoru.

In na koncu o strukturah: izvedli smo že program usposabljanja za nove vodje delegacij, pri tem se je en sklop posvečal človekovim pravicam. Zavedajo se svojih odgovornosti in mojih in vaših pričakovanj v zvezi s tem. Zato vas prosim, da sprejmete, da je to del, in to temeljni del, strukture, jaz pa bom odločna, da bo postala odgovornost vseh.

Druga točka je bila širina zadev. Hvaležna sem za to, kar so številni povedali o verskem prepričanju, in strinjam se, da je to pomembno vprašanje. Pravzaprav smo temu namenili tudi del razprave v Svetu za zunanje zadeve.

Kolegi so prav tako omenili potrebo, da se ukvarjamo s pravicami žensk, otrok, lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev. Vse, kar je bilo rečeno o različnih ljudeh in različnih državah, sem prezrcalila v temeljno točko o človekovih pravicah, ki je: da bodo veljale za vas, morate preprosto biti človek in prisotni. To so merila za človekove pravice in na tak način bomo, ponavljam, k temu pristopili v Službi za zunanje delovanje. Pripadajo vsem.

Tretja stvar, ki bi jo rada povedala, je nekaj malega o zadevah, ki jih začenjamo videvati in v katerih začenjamo igrati vlogo. To še zlasti velja za nekatere dejavnosti, ki jih izvajamo mednarodno. Mednarodno kazensko sodišče je bilo letos priča priznanju in ratificiranju statuta s strani 4 držav. To je zelo pomembno, ker smo pri tem imeli svojo vlogo: Sama sem osebno pisala ministrom v vseh državah, ki ga še niso ratificirale, in jih prosila, naj to storijo. Nekatere države so se odzvale neposredno na nas in ga podpisale.

Prav tako bi rada omenila pomen poskusa Generalne skupščine Združenih narodov, da podpre podporo moratoriju na smrtno kazen. Mislim, da je to jedrni in temeljni del našega dela, ki naj bi ga opravili, To je nekaj, kar je univerzalno, v kar vsi verjamemo, za pot naprej pa velja, da naj bi bili pri svojem delu praktični.

Torej tri področja: prvič, zagotoviti, da so strukture prave in da ljudje poznajo in razumejo osnovno delo, ki ga morajo te opraviti; drugič, zagotoviti, da zajamemo vse, ki delajo na področju človekovih pravic; in tretjič, načini, ki nam omogočajo, da nekaj spremenimo.

Zadnja točka, ki jo želim izpostaviti, je, da mislim, da moramo v okviru pregleda iskati praktične in inovativne načine za pošiljanje sporočil. Želim, da smo resnično ustvarjalni pri delu z ljudmi na terenu v različnih državah, kjer se srečujemo z zagovorniki človekovih pravic – jaz se, kamorkoli grem. Želim, da smo inovativni in ustvarjalni v iskanju novih načinov izpostavljanja teh vprašanj o človekovih pravicah, novih načinov, kar presega, kar je pri posameznem dogodku tako pomembno: izjave, ki jih dam, izjave, ki jih damo kot 27 držav članic, in izjave, ki jih damo kot institucije Evropske unije. Gre za iskanje načinov, ki omogočajo, da se, kolikor je le mogoče, dotaknemo pomislekov. Gre za posameznike, organizacije in skupno voljo, da bi lahko dejansko dosegli spremembe.

PREDSEDSTVO: Isabelle DURANT
podpredsednik

  Laima Liucija Andrikienė, poročevalka. − Gospa predsednica, najprej so mi povedali, da tolmačenje mojega govora v angleščino ni bilo točno in zelo mi je žal zaradi tega. Po tej razpravi ga bom sama takoj prevedla v angleščino in ga poslala zadevnim kolegom in tudi visoki predstavnici.

Drugič, rada bi se zahvalila vsem kolegom, ki so sodelovali v današnji razpravi, za njihove pozitivne ocene in kritične pripombe. Glede mojih kolegov, gospoda Obermayra in gospoda Porębo, ki sta govorila o krščanskih manjšinah v različnih državah, in trdila, da se poročilo tega vprašanja ne loteva, bi njuno pozornost med drugim usmerila na odstavek 126. Imamo poglavje, ki se ukvarja z versko svobodo, krščanske manjšine pa so omenjene tudi v nekaterih posebnih odstavkih.

Na koncu bi rada baronici Ashton zagotovila, da bo Parlament še naprej skrbno spremljal delo Evropske službe za zunanje delovanje in kritiziral nedejavnost ali neučinkovitost ukrepov, sprejetih na področju človekovih pravic. V letošnjem poročilu jasno navajamo, da nismo zadovoljni z dejstvom, da EU še vedno nima jasnih meril, da bi ocenila, ali so ukrepi na področju človekovih pravic prinesli rezultate. Prav tako smo izrazili razočaranje, ker v dialogih o človekovih pravicah in na posvetovanjih ni bil dosežen zadosten napredek.

Baronica Ashton, Parlament je prehodil dolgo pot, da je prišel do skupnega stališča glede vprašanj o človekovih pravicah, še zlasti tistih najobčutljivejših. To kaže, da je Parlament enoten v spodbujanju demokracije in zaščite človekovih pravic po svetu. Prav tako kaže, da so mimo dnevi, ko je Parlament le ploskal Komisiji ali Svetu. Parlament je zdaj resen akter na področju človekovih pravic. In vsi akterji, ki delujejo na tem področju, bodo morali to upoštevati.

Rada bi se zahvalila vsem, ki so sodelovali v tej razpravi.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Gospa predsednica, dejstvo, da EU postaja dejavnejša na področju človekovih pravic in da to poročilo obravnava prav vprašanje pregona in diskriminacije krščanskih manjšin, predstavlja korak v pravo smer.

Kristjani še vedno trpijo zaradi nenehnega preganjanja v številnih državah, in nekatere izmed njih imajo tesne stike z EU. Naj vam navedem nekaj primerov: Kristjani se v Egiptu, Iranu, Iraku in Turčiji borijo za svoje preživetje v gospodarskem in fizičnem smislu.

Ne potrebujemo nove funkcije, kot je načrtovani posebni predstavnik za človekove pravice, da bi te države spodbudili ali celo prisilili, naj pokažejo več strpnosti in zaščitijo svoje manjšine. To bo povzročilo nepotrebne stroške, uspešnost pa ni zajamčena.

V primeru poslovnih interesov in mednarodnih trgovinskih odnosov imamo dovolj sredstev za izvajanje pritiska. Sprejeti moramo posebne ukrepe. Zagotoviti moramo, da brez zaveze k spoštovanju človekovih pravic in zaščiti manjšin, zlasti kristjanov, ne bo podpisana nobena pogodba z EU in da ne bomo zagotovili finančne pomoči.

Finančni razlogi so med najmočnejšimi in jih razumejo povsod po svetu.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Spoštovanje človekovih pravic je eden od temeljev demokracije in glavna vrednota, na kateri temelji Evropska unija. Zato imajo človekove pravice posebno mesto pri delu Unije in našega parlamenta. V letnem poročilu o človekovih pravicah Evropski parlament poudarja svojo zavezanost zaščiti teh pravic po svetu. Parlament od leta 1988 podeljuje nagrado Saharova posameznikom in organizacijam s posebnimi zaslugami na področju boja za človekove pravice. Ta teden nam bodo predstavili dobitnika letošnje nagrade.

V okviru tega poročila za leto 2009 pozivam države članice, da podpišejo in ratificirajo vse glavne konvencije OZN in EU o spoštovanju človekovih pravic. Da bi bili v boju proti kršitvam človekovih pravic po svetu učinkoviti, moramo delovati skupaj in v skladu z načeli javnega reda in miru, ki so na tem področju sprejeta mednarodno. Zato je za Unijo kot vodilno na področju zaščite človekovih pravic pomembno, da države članice izpolnjujejo mednarodne obveznosti na tem področju.

Še zlasti sramotno je pomanjkanje spoštovanja pravic nebogljenih otrok. Zato se zavzemam za odločno prepoved dela otrok in za dodelitev dodatnih sredstev za boj proti izkoriščanju otrok za delo. Grozljivo je, da je v 21. stoletju na svetu 215 milijonov otrok, ki so prisiljeni delati, vključno s 115 milijoni, ki morajo opravljati težko suženjsko delo. Ne moremo dovoliti, da bi gospodarska kriza še poslabšala položaj teh otrok.

  Indrek Tarand (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Vesel sem da je Evropski parlament danes sprejel potrebne sankcije proti ruskim uradnikom, ki so sodelovali pri sojenju in smrti gospoda Magnitskega. Rusija, država, ki ni pravna država in kjer vsak dan kršijo človekove pravice, si ne zasluži pozornosti, ki ji jo namenja Francija. Zato močno obsojam, da je Francija Rusiji prodala bojno ladjo vrste Mistral, in obžalujem to dejanje.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Poročilo gospe Andrikienė je korak v pravo smer. Odnos med EU in Rusijo je res poseben in bi moral tak ostati, vendar pa ne sme biti nenavadno poseben. Rusija je s svojimi zavezami dolžna zaščititi človekove pravice in varovati svoje državljane pred zlorabo s strani države. Primer Magnitsky, ki je omenjen v poročilu, sledi umorom Politkovsaja, Estemirova in Barburova. To je vzorec in ne zaporedje tragičnih dogodkov, ki bi presegali sposobnosti ruskega sodnega sistema. Pa vendar umor sledi umoru, ruske oblasti pa sporočajo zunanjemu svetu, da bodo tokrat krivca zagotovo našle in ga kaznovale. Kakšen je rezultat? Nič, nula, ničla! Iz ruske državne dume so Evropski parlament celo obtožili vmešavanja v ruske notranje zadeve in uporabili kup laži, da bi oblatili poročilo gospe Andrikienė. Če želi Evropa ohraniti svojo verodostojnost kot zagovornica demokracije in človekovih pravic, je treba poročilo gospe Andrikienė sprejeti takšno, kot je, brez posebnih določb za nenehne zlorabe Rusije. Resolucija kanadskega parlamenta je že podprla prepoved potovanja in zamrznitev računov tistih, ki so povezani s primerom Magnitski. Stopiti moramo v korak z njimi in Rusiji poslati jasno in odločno sporočilo. Dovolj je dovolj.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE), v pisni obliki. – Nenehna zaščita človekovih pravic s strani Evropske unije se je močno obrestovala po vsem svetu, v dobi globalizacije pa moramo svoja prizadevanja še nadaljevati. To je sicer počasen in utrudljiv proces, vendar je pomembno, da širimo svoje cilje in si pogledamo stvarne scenarije, da bi razvili učinkovite strategije. Poleg tega želim izraziti svojo podporo zagovornikom človekovih pravic in politikam na tem področju, ki bodo poskrbeli za širjenje demokracije v tiste države, ki morajo spremembe še uveljaviti. Kot smo lahko videli pri nedavnih dobitnikih Nobelove nagrade in nagrade Saharova, je zaščita teh zagovornikov človekovih pravic izredno pomembna, ti ukrepi pa so korak v to smer. Prizadevanja Parlamenta za širjenje demokracije in zaščito človekovih pravic še naprej prinašajo napredek, v današnjem globaliziranem svetu pa za krivice izvemo še hitreje. Dostop do informacij nam olajša spremljanje in odzivanje na razmere po svetu. Zato moramo to izkoristiti in s prizadevanji zagotoviti, da imajo vsi ljudje temeljne pravice, za ohranitev katerih smo se tako zelo trudili.

15. Sestava Parlamenta: gl. zapisnik

16. Nova strategija za Afganistan (razprava)

  Predsednica. (FR) – Naslednja točka je poročilo gospoda Arlacchija v imenu Odbora za zunanje zadeve o novi strategiji za Afganistan (2009/2217(INI))(A7-0333/2010).

  Pino Arlacchi, poročevalec. − Gospa predsednica, poročilo, ki smo ga danes preučevali, je Odbor za zunanje zadeve sprejel skoraj soglasno. To je rezultat enoletnega dela ekipe, ki sem jo vodil, in temelji na obsežnih posvetovanjih v Kabulu in Bruslju.

To poročilo skuša pojasniti paradoks. Zakaj je bilo v Afganistanu kljub devetletnemu sodelovanju mednarodne skupnosti doseženo tako malo? Vojaške operacije v tej državi so od leta 2001 stale več kot 300 milijard EUR in več tisoč človeških življenj ter najmanj dodatnih 40 milijard EUR na civilni strani: skupaj več kot 30-kratni sedanji BDP v Afganistanu.

Kljub tem močnim prizadevanjem je Afganistan še vedno proizvajalec mamil številka ena. Še vedno je ena najrevnejših držav na svetu, kjer je življenje za večino afganistanskega prebivalstva kratko, nasilno in neprijetno, kot je bilo na naši celini pred petimi stoletji. V Afganistanu je še vedno več umrlih med porodnicami kot žrtev vojne: več kot 20 tisoč letno v primerjavi z 2.300 žrtvami vojne. Odgovor na ta paradoks ni preprost. Upoštevati je treba problem opija in moč vstaje poleg prepričanja v iluzijo hitre vojaške zmage, ki je prevladovalo v prvih letih mednarodne prisotnosti. Poleg tega je bila precenjena legitimnost osrednje vlade kot tudi učinkovitost mednarodne pomoči pri obnovi države.

Poročilo vseh teh zadev ne poskuša poenostaviti. Sprejema izziv v njegovi polni razsežnosti, ta dokument pa je poskus predlagati nove usmeritve naših politik. Poročilo se témi približa z evropskega stališča. To pomeni, da se kriza v Afganistanu obravnava z vidika, ki ne le odseva zgolj ameriške perspektive. Pomembne so evropske vrednote in načela. Vplivajo na to, kako evropski državljani dojemajo afganistanski problem in ti načeloma ne verjamejo v vojaško rešitev, kajti pred 65 leti smo opustili zamisel, da je okupacija tujega ozemlja dobra rešitev.

Današnja Evropa je zgrajena na odporu do vojn, to poročilo pa odseva ta občutek. Glede posebnega vprašanja Afganistana državljani EU močno podpirajo civilni pristop, kot alternativa k uporabi sile. Naš pristop ni naiven, ne gre, kot je bilo rečeno, za Venerino mehkobo proti Marsovi moči. V krizi, kot je afganistanska, ne moremo pristopati s preveč poenostavljeno rešitvijo in razmišljanjem namesto z močjo razuma in solidarnosti.

To poročilo predlaga strategijo, ki ne izključuje omejene uporabe prisilnih sredstev. Varnost ljudi v Afganistanu pred teroristi in zločinskimi napadi je temeljni pogoj za razvoj, in ta parlament je prepričan, da povezava mirovnega posredovanja, večstranske diplomacije, notranjih mirovnih pogajanj, učinkovitih ukrepov za zmanjšanje revščine, vzpostavitve demokratičnih institucij in zaščite pravic žensk steber nove, zmagovalne strategije v Afganistanu kot tudi drugje.

Upam, da se bo tukaj opisana strategija v novem sistemu previdno izvajala, in izkoristil bom to priložnost, da povabim baronico Ashton, naj se pridruži prizadevanjem Parlamenta.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, naj začnem s počastitvijo spomina na Richarda Holbrooka, predanega diplomata, mirovnega prvaka in moža, ki sem ga s ponosom imela za prijatelja. Rada bi izrazila spoštovanje poslancu, gospodu Arlacchiju za izčrpno poročilo in delo, ki ga je opravil in pri tem spodbudil bogato razpravo v tem parlamentu v zadnjih nekaj mesecih. Sama se zelo veselim sodelovanja z njim in ostalimi kolegi v Parlamentu v prihodnjih mesecih, ko bomo vstopili v fazo, ki bi jo opisala kot ključno glede našega sodelovanja v Afganistanu.

Kot je dejal gospod Arlacchi, težave, s katerimi se spopada Afganistam, v nas vseh vzbujajo zaskrbljenost. Nasilni ekstremizem se širi zunaj regije. Droge, ki se jih prideluje in proizvaja v Afganistanu, najdejo pot na ulice Evrope. Pri tem sodelujemo, da bi preprečili, da bi Afganistan postal varen pristan teroristov in zločinskih dejavnosti. Vendar je enako pomembno, da spodbujamo boljšo in obetavnejšo prihodnost za ljudi Afganistana. Brez tega ni rešitve.

V odzivu na te izzive želim najprej povedati, kot sem že večkrat povedala drugod, da je Evropska unija v Afganistanu dolgoročno. Program pomoči sega do leta 2013, in prepričana sem, da še dlje, zdaj pa smo svojo pomoč s predhodnih 150 milijonov EUR povečali na 200 milijonov EUR letno.

S temi finančnimi sredstvi bomo lahko še naprej podpirali socialno varstvo in upravljanje in pravno državo, in čeprav imamo vsi v mislih predvsem varnost, mislim, da smo na ključnih socialnih področjih dosegli opazen napredek.

V tem parlamentu sem že omenila zdravstveni sektor, kjer ima 80 % države nekakšno obliko dostopa do primarnega zdravstvenega varstva, kar lahko primerjamo z 10 % v letu 2001. Res je, da so zdravstveni kazalniki v Afganistanu še vedno med najslabšimi na svetu, zato je pred nami še dolga pot. Ob tem na podlagi podatkov ZN vemo, da v primerjavi z letom 2001 v Afganistanu vsako leto umre 40 tisoč dojenčkov manj, kar je posledica bistveno boljšega prednatalnega varstva.

Prav tako še naprej usmerjamo največ pomoči prek afganistanskih vladnih struktur, da s tem zagotovimo vključenost afganistanskega vodstva v proces reform. Okrog 50 % naše pomoči se razdeli bodisi prek nacionalnih programov bodisi prek skrbniških skladov, ki neposredno podpirajo afganistansko vlado. To je dobro za usklajevanje donatorjev, izboljšanje lokalnih zmogljivosti in za krepitev afganistanskega lastništva. To daje dober zgled tudi številnim drugim donatorjem.

Vendar je mednarodno usklajevanje še vedno mogoče izboljšati. Storiti moramo več in stvari moramo izvajati bolje. Če si pogledamo, kaj Evropska unija počne, mislim, da smo resnično napredovali, kar se je še okrepilo po prihodu našega novega posebnega predstavnika EU in vodje delegacije EU, Vygaudasa Ušackasa, ki je v Afganistanu od aprila.

Naša politična sporočila so bolj usklajena, prav tako pa izboljšujemo usklajevanje naših razvojnih prizadevanj v EU z akcijskim načrtom za Afganistan in Pakistan, ki ga je oktobra lani odobril Svet ministrov.

Akcijski načrt prinaša instrumente, ki smo jih uvajali skupaj in prek posameznih držav članic v skladu z našimi prednostnimi nalogami, predvsem tistimi, ki izhajajo iz konference v Kabulu, ki sem se je udeležila julija.

Ključni vidik tega načrta je uskladitev prizadevanj in pristopa. Opredeljuje področja, kjer mi kot Evropska unija menimo, da bodo naši ukrepi najučinkovitejši. Ministri za razvoj Evropske unije so prejšnji teden v Bruslju pod mojim vodstvom podrobno razpravljali o teh vprašanjih.

S tem sem na nek način že pri ključnem sporočilu, ki ga želim danes posredovati, in sicer, da mora biti izvajanje naše obstoječe strategije prednostna naloga. Vzpostavili smo strateški okvir tako na vojaškem kot civilnem področju.

Prejšnji mesec sem skupaj z obema predsednikoma sodelovala na srečanju v Lizboni, kjer smo se dogovorili o prenosu odgovornosti za varnost v skladu z načrtom Nata. V zadnjih mesecih sem se trikrat sestala z generalom Davidom Petraeusem in čeprav je treba še veliko narediti, sem prepričana, da sedanja strategija res začenja prinašati rezultate.

Na civilni strani smo imeli uspešno konferenco v Kabulu. Afganistansko vlado je treba pohvaliti za organizacijo in pozornost na dogodku julija. Ni šlo za posamezne zahteve in zaveze donatorjev. Dnevni red se je osredotočil na to, kako najbolje razporediti obstoječe vire in obveznosti in usmerjanje prizadevanj v dogovorjene nacionalne programe, ki so ji Afganistanci sami razvili.

Ti nacionalni prednostni programi so utrli pot prehodu v številnih sektorjih, zdaj pa jih moramo podpreti in prav to počne naš akcijski načrt. Vsi vemo, da brez civilnega okvira za stabilnost, ki bo državo ohranjal skupaj, ne more biti vzdržnega vojaškega odhoda. Učinkovitejše državne institucije, boljše upravljanje, dostop do osnovnih storitev, pravičnost in pravna država so prav tako pomembni kot sama varnost.

Zato bomo okrepili svoja prizadevanja za krepitev afganistanske zmogljivosti in sodelovali z afganistansko vlado, da bi imeli učinkovite in odgovorne državne institucije, še zlasti na podnacionalni ravni. Prav na vseh področjih, kjer smo vpleteni – razvoj podeželja, organi pregona, upravljanje meja ali obravnavanje trgovine z narkotiki – delali bomo, da zgradimo lokalne afganistanske institucije in pri tem poudarili spodbujanje pravne države in upravljanja ter boj proti korupciji.

Glede vprašanja afganistanskih institucij bi želela zaključiti z besedo o afganistanskih zavezah. Naša prizadevanja za razvoj bodo vzdržna šele, ko bo afganistanska vlada postala odgovornejša in vključujoča. Spodbuditi jih moramo, da zavzamejo tako dolgoročno stališče. Sedaj je polovica človeških zmogljivosti marginaliziranih, mi pa smo v drugih primerih po svetu videli, da je sodelovanje žensk v upravljanju in razvojnem procesu temeljno. Presunil me je ta neizkoriščeni potencial, ko sem se julija srečala z ženskimi skupinami v Kabulu. To bo pri našem sodelovanju v Afganistanu ostal ključni vidik, pa naj bo to politična podpora poslankam v novem afganistanskem parlamentu ali podpora sodelovanju žensk v lokalnih razvojnih projektih, kot je splošno priznan nacionalni program solidarnosti, ki ga od leta 2002 financiramo prek Svetovne banke.

Naj na koncu izrazim hvaležnost spoštovanemu poslancu, gospodu Arlacchiju, da je v tem poročilu izpostavil toliko pomembnih vprašanj. Mislim, da prihaja ravno ob pravem času in veliko prinaša za naše vojaške in civilne zaveze.

  Charles Goerens, pripravljavec mnenja Odbora za razvoj. – (FR) Gospa predsednica, Afganistanu ni ostalo kaj veliko izbire.

Prvič, status quo ni več realna možnost, ker NATO sile ena za drugo napoveduje svoj umik iz Afganistana, pa še vedno ne vemo, ali je država sposobna zagotavljati lastno varnost.

Drugič, ali bi vrnitev v stanje pred letom 200 bilo mogoče? In če oblikujemo žep za teroristične mreže, bi državo še enkrat izpostavili preizkušanju moči s tujimi oboroženimi silami.

Tretjič, naj bi oblast prepustili zmernim Talibanom? Ne morem povedati, kaj menim o tej možnosti, ker nam nihče ne zna pojasniti, kaj je zmeren Taliban. Povprašajmo afganistanske ženske, ki so zapustile pekel in pravkar ponovno odkrile nekaj svobode.

Četrtič, kar je še ostalo, je prizadevanje za utrditev že doseženega in nadaljevanje boja za demokracijo in hitrejši razvoj. Karzai, ki si prizadeva za utelešenje te možnosti, je naletel na glavno oviro, ki je on sam. Dokler ne bo kakšne verodostojne alternative, je to tudi za nas edina možnost, ki ostaja.

  Ioannis Kasoulides, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, naše ključno stališče glede tega poročila je vezano na strategijo boja proti upornikom v akcijskem načrtu EU in zahvaljujem se gospodu Arlacchiju, da je to razumel.

Tej strategiji je treba dati čas, da bo delovala glede na časovni razpored, ki ga je določil predsednik Obama, z letom 2014 kot rokom za popolno afganizacijo vojaških in policijskih operacij. Zadnja faza bo zagotovo politična, s sporazumom, doseženim v pogajanjih z afganistanskimi sprtimi stranmi.

Stiki s Talibani so afganistanska zadeva, vendar naj bi se to začelo, ko uporniki ne bodo več imeli občutka prevlade. Ponovno je treba razmisliti o razdeljevanju pomoči in zasebnih pogodbenih izvajalcih, da bo pomoč res koristila tamkajšnjemu prebivalstvu, vsekakor pa naj bi lokalnim upornikom ne plačevali za zaščito dobavnih poti.

Enako pozornost naj bi poleg varnosti zaradi mladih Evropejcev namenili drogam. Močno nasprotujemo odstavku 71, ki obsoja uporabo letal brez pilota, ki so sestavni del boja proti upornikom. Kaj si bodo evropski vojaki na terenu mislili, če bo Evropski parlament obsodil učinkovito orodje v boju proti upornikom. Kolege pozivam, naj glasujejo proti tretjemu delu odstavka 71.

  Norbert Neuser, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, Evropska unija je na podlagi resolucij Združenih narodov vključena v številne misije v Afganistanu. Preveč mladih vojakov iz Evrope je izgubilo življenje v Afganistanu. Veliko jih je bilo hudo ranjenih ali pa trpijo psihične obremenitve, ki jih je povzročilo služenje vojaškega roka. Na tisoče humanitarnih delavcev iz Evrope vsak dan tvega svoje življenje, da bi v Afganistanu zagotovili boljšo prihodnost. Vsi ti ljudje in tudi vsi mi imamo pravico vedeti, kako bi lahko zavezo Evrope v Afganistanu pripeljali do uspešnega in trajnega zaključka in kako dolgo bomo nadaljevali z vojaško prisotnostjo v tej državi.

Kaj je treba spremeniti ali izboljšati in kateri so cilji nove strategije EU za Afganistan? Bolj si moramo prizadevati za obnovo civilne družbe. Končno moramo doseči napredek pri ponovnem usposabljanju afganistanske policije in sodstva. Vemo, da ne bo vojaške rešitve in zato moramo s pomočjo sredstev EU in skupne zunanje politike okrepiti prizadevanja za politično rešitev spopada.

Pokazati moramo odločnost in si v Afganistanu odločno prizadevati za proces notranje sprave ter v to vključiti zmerne člane Talibanov. Da bi stabilizirali razmere, moramo vzpostaviti posebne pobude, še zlasti na regionalni ravni. To vključuje predvsem učinkovita sredstva za boj proti pridelavi surovin za mamila in prometu s prepovedanimi drogami. Naša strategija zajema dobre predloge. Afganistansko vlado pozivamo, naj pokaže, da ima voljo za uvedbo boljšega sistema za upravljanje, v katerem ne bo korupcije.

Vendar je lahko nova strategija EU uspešna le, če ne bo več igrala pasivne vloge, ampak bo dejavno vključevala sosednje države. Baronica Ashton, v vas polagamo vse naše upe, računamo na vas in vam dajemo vso podporo.

  Ivo Vajgl, v imenu skupine ALDE. – (SL) Hvala, ker ste se spomnili na ambasadorja Richarda Holbrooka. Prav je, da se ga spomnimo danes, ko govorimo o Afganistanu, in se mu zahvalimo za to, kar je naredil za mir.

Svet, Evropska unija in mi vsi imamo v Afganistanu problem, s katerim bi lahko v drugih časih in z drugačnimi metodami opravili sorazmerno hitro in učinkovito. Danes je jasno, da vojaške rešitve tega problema ni - ko iščemo druge poti. In tudi to poročilo, ki ga je pripravil tankočutni poznavalec Afganistana in temnih strani svetovne politike, profesor Pino Arlacchi, utira te drugačne poti. Vendar pa vsak dan padajo nove žrtve, civilisti in borci v uniformah.

Poročilo odstira pogled v podatke o zgrešenih investicijah, stranpoteh in zlorabah humanitarne pomoči, o dobičkih mednarodnih omrežij trgovine z mamili, o iluzijah vojaških voditeljev. Danes je jasno, da prisotnost Al Kajde v Afganistanu ni več osrednji problem. Je pa problem, ki prenaša polje spopada z mednarodnim terorizmom v sosednje države in območja toliko bolj, kolikor dlje trajajo spopadi v Afganistanu.

Poročilo opozarja, da je do pravih in dolgoročnih rešitev v Afganistanu, takšnih, ki bodo človekove pravice, položaj žensk in perspektive otrok približali nam znanim standardom, mogoče priti samo z aktivnim in močnim sodelovanjem afganistanskih oblasti, verskih voditeljev in civilne družbe. Treba jim je bolj kot doslej zaupati, da so sposobni zgraditi družbo in državo na osnovah, ki so blizu njihovi opredelitvi svobode in njihovim tradicijam in vrednotam.

To poročilo je tehten poskus definiranja ključnih problemov in možnih rešitev za Afganistan. Poročilo je spodbuda za odgovorno in ustvarjalno politiko Evropske unije v Afganistanu.

  Nicole Kiil-Nielsen, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, gospa Ashton, naj to priložnost izkoristim za zahvalo gospodu Arlacchiju za konstruktivno ozračje, v katerem smo delali.

To poročilo ponuja zelo pošteno, zelo pravično analizo pomanjkljivosti mednarodnega posega v Afganistanu od leta 2001. Podpiramo njegovo ključno sporočilo: nobene vojaške rešitve ne bo. Vojna prinaša ogromne stroške. Vojna stane človeška življenja med vojaki in med prebivalstvom, pomaga pa le Talibanom, ki se krepijo.

Edina rešitev je politična rešitev. Kar Afganistanci čakajo, so prave naložbe v razvoj njihove države, v podporo dobrega upravljanja in oblikovanja pravosodnega sistema. Nedotaknjen ostaja problem temeljnih pravic, in najpomembneje, pravic žensk.

Zelo nedavno poročilo misije Združenih narodov v Afganistanu kaže nesposobnost afganistanske vlade, da bi v celoti zavarovala pravice žensk in deklic. Navajam: „Dokler bodo ženske in dekleta žrtve praks, ki jim škodujejo, jih ponižujejo in ropajo pravic, je mogoče v Afganistanu doseči le malo pomembnega ali trajnega napredka“.

Za zaščito pravic afganistanskih žensk potrebujemo ne le pisna pravna in ustavna zagotovila, ampak, kar je še pomembneje, njihovo hitro in ustrezno izvajanje.

Državni zbor ima malo vpliva v državi, večina oblasti je skoncentrirane v rokah predsednika Karzaja. Če še ni prepozno, mora Evropska unije zagotoviti neomajno podporo različnim institucijam in še zlasti parlamentu, ki je bil pravkar izvoljen, za krepitev demokracije in pravne države.

  Struan Stevenson, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, v preteklem letu sem opravljal vlogo osebnega predstavnika predsedujočega OVSE v Kazahstanu in pripravljal podrobno poročilo o ključnih okoljskih vprašanjih v Aziji. Poslal sem vam izvod svojega poročila, baronica Ashton.

Eden od ključnih problemov, ki vpliva na Srednjo Azijo, je seveda vprašanje čezmejne uporabe vode. Kot veste, je v Srednji Aziji zaradi uporabe vode velika in nenehna napetost med narodi v smeri toka in v nasprotni smeri toka.

Eden od vidikov tega problema pa se je pojavil med mojim raziskovanjem, ki ga je, mislim, veliko nosilcev odločitev na zahodu spregledalo. Temelj afganistanskega gospodarstva je kmetijstvo in vsaka ponovna izgradnja gospodarstva v pokonfliktnem Afganistanu bo pomenila množična vlaganja v kmetijstvo, spodbujanje na primer kmetov, da se preusmerijo od gojenja maka k gojenju granatnih jabolk. To bo v zameno pomenilo veliko dodatno izkoriščanje že zdaj omejenih virov vode. Drugače povedano, s pomočjo pri razreševanju sedanjega spora v Afganistanu, bi lahko nenamerno oblikovali celo serijo mini Afganistanov po toku navzdol, saj se nenehno pomanjkanje vode še stopnjuje.

Poskrbeti moramo, da bodo nove namakalne sheme ustrezno zasnovane s cementnimi kanali in zbiralniki, ter kapljičnimi namakalnimi sistemi, ki so podobni tistim, ki jih uporabljajo kmetje v Španiji. Poleg tega je treba vsak večji energetski projekt, ki vključuje hidroelektrarne, previdno zasnovati in zgraditi, da bi zagotovili, da ti ne bodo v slabši položaj postavljali uporabnikov vode ob toku navzdol in v sosednjih državah.

  Joe Higgins, v imenu skupine GUE/NGL. – Gospa predsednica, vojna, ki sta jo v Afganistanu vodila Nato in Združene države, je popolna katastrofa za Afganistanske ljudi, od katerih jih je bilo samo lani ubitih 30 tisoč. Prav tako je strahota za mlade moške in ženske, ki jih silijo, da se pridružijo in borijo v vojskah Nata in Združenih držav, in letos jih je bilo morda ubitih že 500.

Kot zelo jasno pove poročilo Arlacchija, so gospodarske in socialne razmere v Afganistanu grozne. Število ljudi, ki živijo v revščini, se je dramatično povečalo. Kakšen škandal je to, glede na 300 milijard USD, ki so jih nespodobno zapravili za orožje za množično uničenje, vojno in sčasoma tudi korupcijo. Invazija ZDA na Afganistan ni bila izvedena, da bi spodbudili interese Afganistanskih ljudi, ampak geostrateške interese Združenih držav v Srednji Aziji.

Tuje vojske se morajo umakniti, bogastvo, kot obstaja v Afganistanu, pa bi bilo treba vzeti iz rok vlade Karzaja, pokvarjenih posestnikov in vojaških mogočnežev in ga demokratično položiti v roke organizacij kmetov, delavcev in revnim, da bi res lahko izkoristili tiste vire in jih razvijali v korist ljudi.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospa predsednica, kot poročevalec, zadolžen za pripravo stališča Evropske unije o Iranu, sem se v resoluciji o Afganistanu osredotočil na vlogo Islamske republike na afganistanskem vojnem prizorišču.

Toda resolucija se z zanimivim vplivom Irana ukvarja le zelo bežno in po mojem mnenju skoraj ne oziraje se na realnost. Bistveno vprašanje pa ostaja: kako ocenjuje Evropska unija dejanski vpliv Irana v Afganistanu in kakšne politične posledice pričakuje od tega? Zato imam za gospo visoko predstavnico tri vprašanja in prosim vas, gospa Ashton, da nanje odgovorite pisno. Dobiti bi želel natančne odgovore.

1. Kako velik destabilizacijski vpliv ima množičen izgon afganistanskih beguncev, ki ga izvaja Iran, na zahodni del Afganistana? Pri tem imam v mislih provinci Nimroz in Herat.

2. Ali se tudi vi pridružujete uradnemu afganistanskemu stališču, da Iran pod krinko teh izgonov poskuša v državo vtihotapiti tuje teroriste?

3. Kakšno pomoč zagotavlja Evropska unija afganistanskim organom v zvezi s sprejemanjem velikega števila beguncev iz Irana, da bi Teheranu preprečila politično zlorabo tega občutljivega humanitarnega vprašanja in njegovo uporabo za to, da postane Kabul odvisen in pod političnim pritiskom.

  Nick Griffin (NI). – Gospa predsednica, to poročilo razbija laži britanskega političnega razreda o vojni v Afganistanu. Ne poznam imen nobene od nedolžnih afganistanskih žrtev te pokvarjene vojne, toda vem, da nima nič opraviti z britanskimi interesi. Poznam pa imena 18 pogumnih mladeničev iz mojega volilnega okrožja, ki so zgolj lani plačali s svojim življenjem za to norost.

Desetnik Simon Hornby, Liverpool; višji podčastnik David Markland, Lancashire; vojak Sean Dawson, Stalybridge; naddesetnik Harvey Holmes, Hyde; naddesetnik Terry Webster, Chester; desetnik Andrew Breeze, Manchester; poddesetnik Steven Birdsall, Warrington; poddesetnik Paul Warren, Preston; vodnik Steven Darbyshire, Wigan; vojak Alex Isaac, Wirral; vojak Douglas Halliday, Wallasey; štabni vodnik Martyn Horton, Runcorn; vojak Thomas Sephton, Warrington; vodnik David Monkhouse, Cumbria; inženirec Darren Foster, Carlisle; desetnik Jordan Bancroft, Burnley; vojak Darren Deady, Bolton; gardist Christopher Davies, St Helens.

Kako nesmiselna izguba pogumnih mladih življenj!

Seveda ni stvar Evropske unije, kakšne vojne naj Britanija bojuje ali ne. O tem odločajo Britanci in naši izbrani predstavniki v parlamentu v Westminstru, tako kot bomo nekoč odločili, da bodo gospodje Blair, Brown in Cameron stopili pred sodišče zaradi vojnih zločinov, saj podobno kot v Iraku tudi v Afganistanu gre za zločinsko vojno.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, strinjam se s poročevalcem o tem, da se je velikih težav, ki so danes še vedno prisotne v Afganistanu, treba lotiti na nov način, ali z drugimi besedami, z drugačno opredelitvijo prednostnih nalog v primerjavi s tem, kar je bilo storjenega do sedaj.

Tako kot poročevalec sem tudi jaz zadovoljen s tem, da je afganistanski predsednik, gospod Karzaj, leto 2014 določil za začetek obdobja, v katerem bodo afganistanske nacionalne varnostne sile izvajale vojaške operacije v vseh provincah, in z odločitvijo afganistanske vlade o postopnem prevzemu popolnega nadzora nad lastno varnostjo.

Vse to pa ne pomeni, da mednarodna skupnost opušča afganistanski primer. Namesto tega je treba na različne načine okrepiti partnerstvo z Afganistanom. Najprej moramo spodbujati naložbe v gospodarstvo, kar bi pravzaprav pomenilo vlaganje v stabilnost države. To je treba storiti na pravilen način, ali drugače povedano, z oblikovanjem modela sodelovanja, ki temelji na vključevalnem dialogu med socialnimi organizacijami in lokalnimi institucijami.

Toda glavno vprašanje, kot je pravilno navedeno v poročilu, ostaja dejstvo, da v Afganistanu ne more biti stabilnosti ali miru, če država ne bo odgovorna za zagotavljanje varnosti svojih državljanov.

Pozivam poročevalca, gospoda Arlacchija, naj v zvezi s tem spremeni, morda z ustno spremembo, del, ki govori o uporabi brezpilotnih letal, in ga naredi bolj operativnega. „Prepovedano je uporabljati brezpilotna letala“ ni enako kot navesti „uporabo tega tehnološkega instrumenta bomo kar se da omejili“, in nato morda dodati „da ne bi prizadeli civilistov“. Prepričan sem, da je mogoče doseči kompromis in verjamem, da ima gospod Arlacchi za to potreben vpogled in vire. Pri tem delu smo ga pripravljeni podpreti.

  Kristian Vigenin (S&D). – (BG) Gospa predsednica, to, o čemer danes razpravljamo, je verjetno eno od najpomembnejših poročil o zunanji politiki in varnosti za leto 2010. Čestitati želim gospodu Arlacchiju za njegov trud in dosežene rezultate. Rezultate naše sedanje afganistanske politike lahko presojamo s šokantnimi številkami o naraščajoči umrljivosti dojenčkov, vse nižji življenjski dobi ter naraščajoči nepismenosti in revščini. Za primerjavo, pet dni vojne stane toliko, kot je potrebno za odpravo revščine, teden dni vojne pa stane toliko, kot izgradnja 6.000 šol. Zavedam se, da te vrste primerjave niso enostavne, nakazujejo pa kočljiv položaj, v katerem smo se znašli. Številna poročila so pokazala tudi velike pomanjkljivosti, poneverbe in korupcijo pri razdeljevanju mednarodne pomoči. Evropska unija in njene države članice so od leta 2002 namenile že več kot 8 milijard evrov brez otipljivega rezultata.

Nič manj skrb vzbujajoče ni dejstvo, da izbor in usposabljanje novincev za afganistanske policijske sile ne izpolnjujeta niti minimalnih standardov: 90 % policijskih sil tvorijo nepismeni državljani; ena petina jih je uživalcev drog. To omenjam, ker ne moremo govoriti o novi strategiji za Afganistan, če spregledamo prava dejstva. Enostavnih rešitev ali receptov ni, vse pa opozarjamo, da je edina rešitev politična rešitev, ki poudarja močno vključitev afganistanskih institucij v razvoj države, kar bo imelo dolgoročen učinek z zagotavljanjem stabilnih pogojev za zaustavitev proizvodnje opija in odpravo revščine.

  Carl Haglund (ALDE). – (SV) Gospa predsednica, najprej bi se rad zahvalil gospodu Arlacchiju, ki je pri tej strategiji opravil odlično delo. Mislim, da je to odličen prikaz izzivov, s katerimi se spopadamo in napak, ki smo jih doslej storili. Upam, da se bomo lahko iz tega dokumenta česa naučili za izboljšanje naše dejavnosti v Afganistanu.

Nekaj elementov pa je treba podrobneje obravnavati. Prvi predstavlja nekoliko radikalno, a pomembno zamisel o resnih razgovorih s tako imenovanimi „zmernimi“ Talibani. To je zagotovo edina rešitev. Prepričan sem, da bi mnogi med nami težko natančno opredelili, kdo so dejansko zmerni Talibani. Zato sem prepričan, da imamo razloge za razpravo o tej temi in menim, da so nedavni dogodki pokazali, da se nikomur med nami ne zdi jasna.

Druga zadeva, ki bi jo želel obravnavati, je vprašanje denarja za pomoč in kaj se je z njim dogajalo. Če bomo dovolj pogumni za to, da bomo denar v prihodnje usmerjali skozi proračun afganistanske vlade, bo to pozitiven premik. Verjetno je to edini pravi način, čeprav menim, da ga je treba dobro pretehtati. Volivcem v naših državah članicah moramo tudi pokazati, da zadevo spremljamo z namenom preprečitve prevelikih zlorab.

Menim tudi, da je dobra omemba vloge Pakistana, ki je prav tako bistvenega pomena. Mislim, da se o tem vsi strinjamo, mednarodna skupnost pa ima pomembno vlogo pri izvajanju pritiska na Pakistan, da bo storil, kar bi moral storiti.

In za zaključek želim povedati, da prihajam iz države, v kateri je glede na trenutno stanje tema razprave o Afganistanu le vprašanje, ali naj finski vojaki tam ostanejo ali ne in da ni posebej konstruktivna. O vsebini zadeve razprava ne poteka, ampak le o tem, ali naj vojaki tam ostanejo ali ne. Enako velja za našo sosednjo državo Švedsko, zato take pobude, kot je ta resna strategija, pomenijo dobro osnovo za razpravo v prihodnosti.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospa predsednica, pred štirimi leti sem bil opazovalec na volitvah v palestinsko upravo, da, palestinsko upravo. Spominjam se zmotnega mnenja nekoga od pomembnejših ljudi v Evropskem parlamentu. Ta oseba mi je rekla: „Ljudje iz Hamasa so pravzaprav prijetni, kultivirani, prijazni. Morda bi se morali z njimi pogajati.“ Danes poslušam enako. Danes poslušam, da bi se morda morali pogajati z zmernimi Talibani. Toda vprašanje je – kdo so zmerni Talibani in ali ne gre za preveč fleksibilen koncept? Takega stališča ne bi svetoval.

Jasno je, da v Afganistanu umirajo številni vojaki – tudi vojaki iz moje države, Poljske – veliko preveč teh vojakov umira, naša strategija je predraga, vprašljiva pa je tudi strategija zveze NATO. Vendar pa v naglici poleg slabega ne bi zavrgel tudi dobrega, zato odsvetujem dialog z ljudmi, katerih cilji so v resnici popolnoma drugačnih od naših.

  Philippe Juvin (PPE). – (FR) Gospa predsednica, prepričan sem, da gospod Arlacchi dobro pozna Afganistan. Verjetno je med poslanci tega parlamenta tisti, ki najbolje pozna to državo in zahtevno regijo.

Vendar pa je jasno, da to besedilo, kakršno je, pomeni resno težavo. Ne strinjam se z vsemi našimi poslanci, ki so navdušeni in se trepljajo po ramenih za to besedilo. Povedal vam bom, zakaj.

Ugotavljam, da ima to besedilo veliko pomanjkljivost, saj na vsak način želi, da se mi, zahodnjaki, čutimo odgovorne za vse težave, ki jih ima Afganistan. Navedel bom tri primere. Gospod Arlacchi piše, da so se zdravstveni pogoji, skoraj naključno, poslabšali, odkar smo tam. Zares presenetljivo. Gospa Ashton je navedla prav nasprotno. Tega ni nihče opazil.

Drugič, v uvodni izjavi B, preberite jo, gospe in gospodje, so zahodne sile okupacijske sile. Države članice v tem parlamentu, ki so doživele okupacijo, vedo, kaj ta beseda pomeni.

Tretjič, točka 71, ki zadeva vprašanje brezpilotnih letal: gospe in gospodje, pred dvema letoma se bil v Afganistanu kot vojaški zdravnik. Zdravil sem nemške, britanske, poljske, italijanske, francoske in zavezniške afganistanske vojake. Zdravil sem celo Talibane. Če bi jutri morali našim vojakom reči „Ne morete uporabljati brezpilotnih letal“, vam zagotavljam, da bi to zvenelo enako, kot če bi jim rekli „Vzpostavite stik s sovražnikom, prevzemite tveganje“. Ne vem, ali smo mi, politiki, odgovorni, da to povemo našim možem.

Ne podcenjujem zahtevnosti stanja. Vem, da je vojna kruta, vendar sem prepričan, da moramo zaustaviti ta antimilitarizem, ta poenostavljeni antiamerikanizem, to samobičanje zahodnih sil, zaradi česar se spreminjajo v vzrok za vse afganistanske težave.

Prepričan sem, gospe in gospodje, da je vse veliko bolj enostavno. Sovražniki so Talibani, ne pa Američani in zahodne sile. Vse to je zelo kompleksno, vendar moramo biti previdni pri predstavitvi zadev.

  Thijs Berman (S&D). – Gospa predsednica, pridružujem se lady Ashton in izražam spoštovanje Richardu Holbrooku. Občudoval sem ga zaradi Daytona, nekoč pa sem ga srečal na zanimivi večerji v Bruslju, kjer je name naredil velik vtis.

(NL) Gospa predsednica, ni mogoče, da bi v Afganistanu uspela kakšna strategija, ki ima predvsem vojaški značaj. Število naših vojakov tam se je zvišalo z 20.tisoč leta 2001 na sedanjih 150 tisoč, negotovost pa se je kljub temu povečala.

Vse več žrtev je med civilisti, vse več mrtvih vojakov, koalicijsko vojsko pa sedaj vedno več Afganistancev obravnava, in upam, da mi bo kolega poslanec Juvin oprostil za to, kar bom povedal, kot okupacijsko silo.

Strategija bi se morala usmeriti v obnovo države, lokalne uprave, sodstva, izobraževanja, zdravstvenega varstva, vključno žensk, razvoj podeželja, toda brez opija. Koalicija mora resno obravnavati svoja načela. Slišali smo nekaj lepih besed o boju proti korupciji, nič pa ni bilo storjenega glede korupcije v predsedniški palači in okrog nje. Zaradi tega so Afganistanci razočarani in to se mora spremeniti.

Protikorupcijska prizadevanja afganistanske policije mora okrepiti Evropska unija, ki se mora dela lotiti, tako da vzpostavi državne tožilce. Afganistan ne more delovati brez zanesljive administracije.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, brez stabilizacije notranjega stanja ne bo mogoče vzpostaviti učinkovitega programa pomoči za Afganistan. Glavni steber teh ukrepov mora biti jamstvo varnosti in zmaga v boju proti uporniškim silam. V ta namen je treba povečati zavezanost evropskih držav v okviru misije zveze NATO in okrepiti sile Europola, za katere vemo, da še niso dosegle števila, ki je bilo najavljeno. Prav tako je bistvenega pomena odrezati sile Talibanov od njihovih baz v Pakistanu in Pešavaru.

Ameriško zunanje ministrstvo je v svojih poročilih razkrilo, da je trgovina z narkotiki pomemben vir finančnih sredstev za delovanje gverilskih sil. To je drugo področje delovanja za Evropsko unijo, ki mora povečati razpoložljiva sredstva za spodbujanje kmetov k opuščanju pridelovanja maka. Mislim, da ni zamisel iz poročila o podpori programu generala Petraeusa ni utemeljena. Sredstva je treba pridobiti na regionalni osnovi, vodenje pa mora biti centralno. Nadaljnje razpadanje Afganistana lahko privede do „somalizacije“ države in njene razdelitve med sovražna plemena.

  Marietta Giannakou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, Afganistan za mednarodno skupnost predstavlja izredno zanimivo vprašanje, ne le zaradi vojaških sil v tej državi, ampak tudi zaradi tega, ker so bile vojaške sile tam razporejene in bodo tudi v prihodnje, kar bo sprožalo napade teroristov in ustvarjalo probleme za mednarodno skupnost. Resnica pri vsej zadevi, ki jo moramo sprejeti, je ta, da v Afganistanu od 14. stoletja obstajajo podobne sile, torej fundamentalisti in teroristi.

Baronica Ashton, ta parlament je pred štiriindvajsetimi leti glasoval o poročilu odbora o preiskavi o drogah, v katerem je bilo posebno poglavje o Afganistanu in o napovedih za sedanjo stanje, ki se je, na žalost, izkazalo za resnično. Problema drog ni mogoče rešiti s pridelki. Program ZN o poljščinah v praksi ni uspel. Opij iz Afganistana, ki je (po mnenju strokovnjakov) najboljši, financira vse aktivnosti v Afganistanu, Pakistanu in drugje.

Zato ga je treba zatreti, vendar kot ste povedali, so razvojna prizadevanja še pomembnejša, zlasti prizadevanja na področju zdravstvenega varstva, zmanjšanja umrljivosti dojenčkov; z drugimi besedami , tem ljudem moramo pokazati model, ki jim bo všeč, ki ga bodo želeli zaradi kakovosti življenja v prihodnosti in ki ga bodo lahko vključili v svoje dojemanje življenja. Tak model bo pomagal zlasti ženskam, saj stanje, v katerem so se zaradi Talibanov znašle ženske, predstavlja velik problem. Ženske so v muslimanskih državah v težkem položaju in pod velikim pritiskom. Stvari so tu še slabše. Evropska unija mora ostati, baronica Ashton, vaša posredovanja pa stalna in ohraniti morajo svoj evropski obraz, kot ste sami povedali.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospa predsednica, Richard Holbrooke, ki mu izražam iskreno spoštovanje, je pred svojo smrtjo rekel „Vojno v Afganistanu moramo končati“. Ta država je bistvenega pomena za evropsko in svetovno varnost in zato, kot je dobro navedeno v poročilu Pina Arlacchija, moramo popraviti ogromne napake, storjene pri vlaganju v „afganistanizacijo“, pri čemer je na prvo mesto treba postaviti varnost Afganistancev, vključno z odgovornostjo prisotnih tujih sil, da jih zaščitijo.

Ne slepimo se: skorumpirani vojaški vodje, ki so izgubili ugled pri ljudeh, ne morejo vzpostaviti pravne države in demokratičnih institucij. Konec vojne v Afganistanu je odvisen tudi od nadzora, ki ga ima demokratično izvoljena vlada nad vojaško močjo v sosednjem Pakistanu, jedrski državi na obrobju pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Če bodo prenehali s strategijo tiščanja glave v pesek v zvezi s temi temeljnimi političnimi vprašanji, bodo Evropejci znotraj Evropske unije in Nata morda pripomogli h koncu vojne v Afganistanu in preprečitvi zdrsa v pekel v Pakistanu.

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pridružujem se vam pri spominu na Richarda Holbrooka.

Če bi bila moja politična skupina odgovorna za pripravo tega poročila, bi nedvomno uporabila povsem drugačen pristop, kot je tisti, ki mu je sledil gospod Arlacchi, čeprav sem hvaležen za prizadevnost, ki jo je tako dolgo izkazoval afganistanskemu dosjeju.

To poročilo je delno zaradi številnih in bistvenih sprememb, ki jih je vložila naša politična skupina, sedaj manj ideološko in zagotovo lahko prepozna kritične točke iz devetletnega obdobja, kakor tudi pozitivne točke ter najučinkovitejše razvojne smernice, ki jim je treba slediti pri zagotavljanju pomoči za doseganje ponovne celovite suverenosti afganistanskih organov.

Čeprav je res, da zgolj vojaški odziv ne zadostuje, je treba poudariti, da so bili v zadnjih mesecih na eni strani zabeleženi znatni vojaški dosežki – če pomislimo le na operacije na območjih Almonda in Kandaharja – na drugi strani pa je odločnejša aktivnost zoper upornike tudi bistveni predpogoj za umiritev talibanskih sil, ki jih želimo zbrati za pogajalsko mizo.

Ponosni smo lahko na to vojaško posredovanje, v okviru katerega se žrtvuje tisoče mladih vojakov kontingenta Mednarodne varnostne podporne sile, med njimi številni Evropejci in mnogi mladi ljudje iz moje države, saj ne gre le za vojaško zavezo, ampak tudi za zavezo za obnovo. V tej nesrečni državi gradimo šole, mostove in izvajamo druga javna dela, kar bo pripomoglo k razvoju na opustošenih območjih.

Prepričan sem, da je v poročilu, kljub doseženim kompromisom, še vedno nekaj kritičnih vprašanj, zlasti že omenjenih v zvezi z uporabo brezpilotnih letal. Menim, da bi bila velika napaka, če bi se brezpogojno odpovedali možnosti uporabe tega orodja, ki se je izkazalo za zelo koristno na nekaterih severovzhodnih območjih države, kjer je talibanske sile težje izkoreniniti in jih premagati.

Upam, da bo poročevalec presodil, da je treba to točko ponovno preučiti, kajti v nasprotnem primeru se bom pridružil svoji skupini pri glasovanju proti poročilu.

  Zoran Thaler (S&D). – (SL) Gospa predsednica, rad bi čestital kolegi Arlacchiju za pogumno poročilo.

Danes, ko se upravičeno spominjamo diplomata Holbrooka in njegovih zaslug za mir, predvsem na Balkanu, dovolite, da citiram njegovo izjavo o porabljenem denarju za boj proti narkotikom v Afganistanu (1,61 milijarde dolarjev). Citiram:

– „The most wasteful and ineffective programme I have seen in and out of government“.

(SL) Konec citata.

Podobno je z vsem v teh nesrečnih desetih letih vojne v Afganistanu. Nimam se časa spuščati, zakaj smo padli v to past Busheve administracije, vendar dejstvo je, da naši državljani pričakujejo, da končamo s to norostjo, ki nas je stala čez 300 milijard evrov in nešteto človeških življenj. Če so se nekateri v 2001 zlahka podali v to vojno, je zdaj čas, da stežka tvegamo z mirom. To pričakujejo naši državljani in pričakujejo politično rešitev in manj vere v vojaško rešitev.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, vesela sem, da so politične skupine znotraj Odbora za zunanje zadeve dosegle soglasje o tem poročilu. Besedilo, ki je pri tem nastalo, je mnogo bolj prepričljivo kot prvotni predlog.

Po devetih letih mednarodnega posega stanje v Afganistanu še vedno zahteva znatne izboljšave. Družbenogospodarski in varnostni pokazatelji se niso vidno izboljšali, odločitve pa so se pogosto sprejemale brez zadostne afganistanske vključitve. Zato menim, da ne manjkajo ne okvir ne instrumenti. Pravzaprav potrebujemo strateški načrt, skladen z zavezami, danimi Afganistanu. Evropska unija mora skupaj z Natom prevzeti vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih, katerih cilj je obravnavati Afganistan kot suvereno državo. Poudariti moram, da je edina politična in diplomatska rešitev večje vključevanje afganistanske vlade. V zvezi s tem menim, da je eden od ključnih elementov poročila podpora, izražena novi strategiji proti upornikom.

Na vrhunskem srečanju v Lizboni je bil opredeljen premik v prehodno fazo, ki do leta 2014 vključuje postopen prenos odgovornosti za varnost na afganistanske sile. Z ohranitvijo zaveze, ki jo je sprejela na začetku misije, moja država ne bo umaknila svojih vojakov, dokler afganistansko ozemlje ne bo popolnoma varno. Omeniti moram tudi pomemben prispevek Rusije, ki se je strinjala, da lahko naši vojaki in oprema prečkajo njeno ozemlje.

Na koncu želim poudariti, da je v prehodnem obdobju vojake Isafa, ki bodo zaključili operacijo, treba premesti na območja, kjer bo varnostni položaj še naprej negotov. Ta ukrep je izredno pomemben za romunske vojake, nameščene v južnem Afganistanu. Kljub uspehom operacij Isafa bo regija še naprej nestabilna.

PREDSEDSTVO: Rodi KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospa predsednica, najprej želim povedati, da se strinjam s stališčem, ki ga je pred menoj podal kolega Juvin, na začetku svojega govora pa želim omeniti, da obžalujem, ker poročilo v naslovu nima „Evropske unije“. Mislim, da nam ni treba govoriti v imenu globalne skupnosti, ampak le Evropske unije. Zato sem poskušal to poudariti tudi v spremembah, ki sem jih vložil. To seveda ne pomeni, da moramo ignorirati sodelovanje z zavezniki, zlasti, kot je omenil kolega Juvin, z Združenimi državami.

Menim, da trenutno ni nobene prave potrebe po tem, da bi se usmerili v popolnoma novo strategijo. Prepričan sem, da je bolje izvajati strateško vizijo, opredeljeno na vrhunskem srečanju Nata v Bukarešti pred dvema letoma. Menim, da pri tem ne gre za pripravo nove strategije, ampak za doslednost pri tej strateški viziji.

Po drugi strani pa moramo prav gotovo priznati napake, ki jih je v Afganistanu storila vojaška koalicija in se iz njih učiti. Izogniti pa se moramo pasti, da bi na stanje pred posegom gledali skozi rožnato obarvana stekla. Kot je že bilo omenjeno, je treba poudariti, da je eden od glavnih ciljev naše strategije v Afganistanu iz te države pregnati talibanske skupine.

Poudariti pa moramo tudi pozitivne vidike posega, zlasti Petraeusov načrt. Danes je Afganistan država, v kateri imajo ženske več pravic, otroci hodijo v šolo, odprtih je več tovarn in gradi se več cest. To je mogoče pripisati temu, kako smo se v tej državi vedli. Vključitev civilnih ukrepov, kot so izobraževalni programi in programi za odpravo revščine ter obnovo in razvoj, predstavlja pomemben korak pri ohranjanju miru v Afganistanu.

Na koncu želim poudariti nujnost pragmatične vizije, kot jo predlaga moja politična skupina. Ne pozabimo, da je bilo vloženih več kot 400 sprememb Arlacchijevega poročila.

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, na kratko želim povedati tri stvari.

Prvič, v nasprotju s povedanim menim, da mora imeti Evropska unija svojo strategijo. V Afganistanu imamo može, vojake, enote, ki delujejo, imamo vire, znatne vire, ki smo jih zagotovili, zaradi česar moramo imeti lasten pogled na zadeve.

Drugič, menim, da mora denar mednarodne skupnosti zagotovo koristiti Afganistancem. Na žalost v desetih letih ni bilo tako, o čemer se lahko vsak dan prepričamo na terenu. Mislim, da je to deloma odgovornost nevladnih in človekoljubnih organizacij. Bojim pa se, in to v poročilu ni dovolj omenjeno, da je v veliki meri posledica vladne korupcije in vlade, za katero je treba povedati, da ni niti zelo poštena niti zelo učinkovita.

Tretjič, obstaja vprašanje političnega dialoga. Že več let sicer prihaja do poskusov, da bi se vanj vključili Talibani. To ni nič novega. Menim, da je ta dialog potreben. Toda menim, da bo to zelo težko, kajti v času, ko je položaj na terenu oslabljen in ko je umik vojakov v intenzivni fazi, bo dialog seveda zelo zapleten.

  Giovanni Collino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, po potrditvi več sprememb se strinjamo s poročilom gospoda Arlacchija in s prednostnimi nalogami, izpostavljenimi v poročilu v zvezi z razvojem Afganistana v prihodnosti. Glavne, posebej poudarjene točke politične in vojaške strategije, so predvsem pregleden sistem finančne pomoči, usposabljanje domačih policijskih sil, boj proti trgovanju z mamili in usklajevanje mednarodne pomoči.

Ponovno je treba poudariti nujnost zagotavljanja nadzora in stabilnosti območja z namenom slabitve delovanja talibanskih sil in oživitve mirovnih procesov. Na koncu želim poudariti vlogo skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pri oblikovanju usklajenega besedila in izražam priznanje vojakom Mednarodnih varnostnih podpornih sil za njihovo prisotnost na terenu pri varstvu svobode in lokalnih prebivalcev.

  Katarína Neveďalová (S&D). – (SK) Gospa predsednica, menim, da vojske ne morejo zagotoviti miru in blaginje in to velja tudi za Afganistan.

Zamisliti bi se morali nad tem, da nekatere od naših kolegov poslancev, v glavnem iz EPP, skrbi, ali bomo podprli določeno vrsto letal – nisem vojaška strokovnjakinja in ne vem, o čem poteka razprava – medtem ko bi morali mnogo več pozornosti nameniti temu, o čemer govori gospod Arlacchi v tem poročilu, saj je zelo pomembno. Govori o položaju žensk in otrok v tej državi. Prav gotovo bi morali več pozornosti nameniti podpori nediskriminacije žensk in boju proti diskriminaciji. Osredotočiti bi se morali tudi na to, da številni otroci v Afganistanu nimajo možnosti šolanja in da jih veliko živi pod pragom revščine.

Mislim, da ne bomo prišli nikamor, če ne bomo podprli projektov na področju izobraževanja in zdravstvenega varstva in če bomo še naprej vlagali v vojaške rešitve tega konflikta.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, poročilo gospoda Arlacchija je dobro raziskano in informativno. Če sem nekoliko kritičen, se zdi, da obžaluje, ker Afganistan ni liberalna demokracija, ki bi jo vodila koalicija Zelenih in liberalnih demokratov v Brightonu.

Zaradi grozljivke v Afganistanu je umrlo 346 britanskih vojakov, veliko drugih zavezniških vojakov in tisoče nedolžnih Afganistancev. V tem obdobju se je izredno povečala umrljivost dojenčkov in mater, pričakovana življenjska doba pa se je znižala. Pravi, da leta 2001 v Afganistanu niso gojili maka, danes, po devetih letih konflikta in zavezniškega vpliva, pa Afganistan dobavlja več kot 90 % heroina v Evropi.

Z navedbo, da obstaja diskriminacija žensk, bi postale stvari nekoliko nesorazmerne. Rešitev je, da je treba podpirati naše vojake, tako da se ustavi vojna in da se vrnejo domov, kjer bodo varovali naše ljudi pred doma „pridelanimi“, a uvoženimi teroristi.

  Norica Nicolai (ALDE). – (RO) Gospa predsednica, čeprav so ženske in otroci nedvomno pomembna tema, je tisto, kar je pri poročilu gospoda Arlacchija pomembno, njegova jasnost. S tem mislim na to, da nam je v njem predstavljena legitimnost mednarodnega posega v Afganistan in da o njej ni izraženega dvoma. Toda naravno in politično odgovorno je, da razpravljamo o učinkovitosti tega posega. In sicer zaradi tega, ker lahko, če pustimo sentimentalnost ob strani, poseg, ki traja 10 let, popolnoma zasenči učinkovitost politične odločitve o tem vprašanju. Verjamem, da je vsak od nas odgovoren tistim, ki so ga izvolili, da najde odgovor na to vprašanje.

Pozdravljam jasnost tega poročila tudi zato, ker navaja stvari, razprave o katerih se izogibamo iz raznih razlogov. Menim, da je to poročilo zgolj izhodišče. Imeti moramo pogum, da bomo redno analizirali in ovrednotili naše ukrepe ter priznali storjene napake, in če smo napake našli, moramo poiskati druge rešitve. Za to gre pri odgovornem in demokratičnem ravnanju.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, iz izkušenj vemo, da je pomoč prek zunanjega posega učinkovita, če večina prebivalcev tako zunanjo pomoč podpira. Po letih poseganja v Afganistan vidimo, da nas Afganistanci ne razumejo, ne želijo naše pomoči ter ne razumejo naše civilizacije in kulturnih vrednot.

Na Slovaškem imamo rek, da „kdor ne sprejme nobenega nasveta, temu ni pomoči“. Ne želim reči, da Afganistancem ni pomoči, toda ne morem glasovati za metode, ki so očitno ostre in nasilne. Predvsem bi se morali osredotočiti na to, kako naj spremenimo svojo pomoč in kako naj jo strukturiramo, da bomo z njo zadovoljili potrebe Afganistancev.

Menim, da je resnično nujno, da postopoma umaknemo svoje oborožene sile in oblast predamo lokalni upravi in lokalnim politikom ter nato ljudem v Afganistanu pomagamo prek lokalnih politikov na tak način, da se bodo lahko poistovetili z vrednotami naše civilizacije in nas razumeli, in šele nato bodo morda pripravljeni in sposobni sprejeti našo pomoč.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D). – Gospa predsednica, naša zavezanost stabilnemu samoupravnemu Afganistanu, ki je sposoben preprečiti ponoven nastanek terorističnega zatočišča v tej državi, je trdna in dolgotrajna ter sta jo ponovno potrdila tako EU kot Nato. Toda ravno zato ker je naša zavezanost dolgotrajna, predvidevam vsaj tri velike izzive.

Prvi je ta, da vrsta modela države, ki ga želimo vzpostaviti v Afganistanu, ne ustreza afganistanski tradiciji. Tako kot se morajo prilagoditi Afganistanci, se moramo tudi mi in jim pomagati do dosegljivega modela države, ki bo sodobnost združeval z afganistansko tradicijo.

Drugi izziv je ta, da lahko varnostne razmere še naprej zahtevajo mednarodno vojaško posredovanje po letu 2014, ko bodo oblast prevzeli Afganistanci. Pripravljeni bi morali biti resno razmisliti o podaljšanju roka ali spopadanju s posledicami.

Tretji izziv pa bo izgubljanje potrpežljivosti naše javnosti, kar nas lahko prisili, da pospešimo sedanji časovni načrt, da se izognemo drugi možnosti, in sicer temu, da kar objavimo zmago in gremo domov. S tem bi si uničili verodostojnost.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, imam samo nekaj pripomb za zaključek.

Najprej bi se rada zahvalila Evropskemu parlamentu. To je zanimiva in raznolika razprava, in rada bi pohvalila vaše nenehno zanimanje in energijo, ki ju vlagate v naše posredovanje v Afganistanu. To je današnja razprava zelo dobro pokazala.

Kot sem dejala na začetku, verjamem, da je Afganistan pomemben za vse nas in za naše državljane ter da mora Evropska unija upravičeno ostati ključni akter. Upam, da sem na začetku pojasnila prednostne naloge in načrte za prihodnje obdobje, skupaj s priznanjem, da je treba vzpostaviti ravnotežje med usmerjanjem sredstev prek afganistanske vlade in priznavanjem pomena zagotavljanja, da se ustrezno borimo s korupcijo za zavarovanje sredstev, ki jih imamo.

Udeleženi ostajamo na ključnih področjih: zdravje (kot sem opisala), policija, pravosodje, razvoj podeželja in vlade na podnacionalni ravni – ter seveda pravna država, ki je bistvena. Poleg tega so, kot sem opisala, vsi ti programi osredotočeni na zagotavljanje, da okrepimo zmogljivosti lokalnih afganistanskih struktur ter da bo vlada še naprej celovito opravljala prednostne naloge v boju proti industriji mamil in za zmanjšanje korupcije.

V svojem govoru sem poudarila tudi pomen angažiranja in sodelovanja žensk na vseh ravneh afganistanske družbe, tudi v političnih strukturah. Poslušala sem poročilo gospoda Stevensona in strinjam se, da sta voda in namakanje, tako kot v številnih delih sveta, vedno bolj v ospredju.

Gospod Belder, obljubim, da vam bom odgovorila pisno, tako kot ste izrecno zahtevali.

Končala bom s ponovno zahvalo gospodu Arlacchiju za poročilo. Zelo se veselim nadaljevanja razprave o ključnih točkah poročila in širše. Za konec naj ponovim, kar je bilo rešeno o veleposlaniku Richardu Holbrooku in tem, da so se njegove zadnje besede pred njegovo zadnjo operacijo nanašale na Afganistan. To je bilo zanj značilno. Kako ga bom pogrešala.

  Pino Arlacchi, poročevalec. − Gospa predsednica, to je izredno pomembna in zanimiva razprava. Rad bi povedal samo nekaj stvari.

Prva je ta, da sem zelo vesel, da ni nihče kritiziral štirih glavnih točk poročila. V poročilu so navedene zahteve po reformi mednarodne pomoči, odpravi gojenja maka za opij, boljšem usklajevanju usposabljanja policije in podpori mirovnemu procesu. Vse pripombe so se nanašale na druge teme in vesel sem, da so kolegi po enem letu razprav v Odboru za zunanje zadeve potrdili svojo podporo strukturi poročila – ki ni „Arlacchijevo poročilo“. Po odobritvi v Odboru za zunanje zadeve je to zdaj poročilo odbora, ki je bilo odobreno skoraj soglasno – s 60 glasovi za in enim proti. Zajema tudi več kompromisov, o katerih so se dogovorile vse politične skupine, zato se je tudi zelo pomembno sklicevati na pravo besedilo poročila, in sicer zadnje besedilo.

Gospodu Juvinu bi rad dejal, da ni omembe okupacijskih sil v Afganistanu. To je bilo v izvirnem besedilu. V končnem besedilu je navedeno „koalicija mednarodnih sil“ v Afganistanu. Ta del poročila je bil spremenjen.

Najpomembnejše vprašanje so letala brez pilota. To ni poročilo o letalih brez pilota. Tu sta samo dve vrstici kompromisa med političnimi skupinami glede vprašanja uporabe letal brez pilota. Menim, da bi lahko sporazum o tem dosegli prej, toda zaupam svojim sogovornikom in vsem različnim stališčem in zaupam kompromisu, ki smo ga sklenili. V poročilu ni poziva k prepovedi uporabe letal brez pilota. Izražena je zmerna kritika, toda verjamem, da je o tem mogoče najti sporazum med skupinami.

Zahvaljujem se vam in baronici Ashton. Upam, da bo v celoti upoštevala vsebino poročila, ki je zelo konkretna in poziva k izhodni strategiji za Afganistan.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospa predsednica, opravičujem se, da zdaj govorim glede tehničnega vprašanja, in nimam vprašanja za gospoda Arlacchija, temveč bi rad z vsem spoštovanjem manjšo opombo ali vprašanje naslovil na gospo predsednico. Sem neodvisen poslanec in zelo malo priložnosti imamo za govor. Danes sploh nisem imel priložnosti, da bi govoril. Na to razpravo sem prišel eno uro prezgodaj, zelo vljudno prišel dol in osebju povedal, da bi rad govoril. To sprejemam, razumljivo je, da danes za to v tej razpravi ni bilo časa, in seveda bom svoj govor podal pisno za jutrišnje zasedanje. Kar bi pozdravil in kar želim gospo predsednico prositi je, naj več pozornosti in razumevanja nameni neodvisnim poslancem, ki imamo omejene možnosti za govor. Hvala lepa in želim vam plodno delo.

  Arnaud Danjean (PPE). – (FR) Gospa predsednica, naj popravim, kar sem dejal. Gospod Arlacchi ima povsem prav, končno besedilo, ki nam je bilo predloženo, v uvodni izjavi B ne vsebuje več besed „okupacijska sila“. Razlog je preprost: prevodi zadnje različice, zlasti francoski prevod, niso bili pravilni in francoski prevod je do današnjega dopoldneva še vedno vseboval izraz „okupacijska sila“, zaradi tega je kolega gospod Juvin imel tak govor.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 149)

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Strategija, predstavljena in odobrena v Lizboni, pomeni postopno predajo nadzora nad območjem, regijo po regijo, z ISAF na afganistanske oborožene sile. Njen uspeh je odvisen od tega, kako bo ukrepal Pakistan, kar je del problema in kar bo neizogibno tudi del rešitve. Poleg tega menim, da ne moremo zanemariti vedno očitnejše vpletenosti Irana v Afganistanu. Nedavni dogodki v zvezi s to vpletenostjo so vzrok za zaskrbljenost.

Verjamem, da mora iti ta strategija z roko v roki z večjimi, vidnejšimi civilnimi projekti, ki bodo v podporo razvoju tega območja, kjer je revščina vsenavzoča, prisotnost ISAF in sil ZDA pa ni prinesla nobenih temeljnih sprememb. Po našem umiku ne smemo pustiti za sabo istih problemov, zaradi katerih so se Talibani povzpeli na oblast v zadnjem desetletju. Upam, da bo ta nova strategija uspešna in da bo Afganistanu omogočila ponovno vzpostavitev miru in stabilnosti.

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Dosedanja strategija v zvezi z Afganistanom ni prinesla pričakovanih rezultatov. Z zadovoljstvom sem se seznanil z vzpostavitvijo koledarja za vpletenost Nata v Afganistanu ter s podpisom izjave o dolgoročnem partnerstvu z državo na vrhu Nata v Lizboni. Tudi EU predstavlja doslednejši in bolj usklajen pristop k tej regiji, ki upošteva civilne vidike in pomen regionalnega sodelovanja.

Še naprej moramo podpirati reforme za spopadanje z revščino, diskriminacijo žensk in proizvodnjo opija. Prizadevanja moramo osredotočiti na večje spoštovanje človekovih pravic ter javnega reda in miru, izgradnjo pravne države in celovito vključevanje Afganistana v mednarodno skupnost. To mora vključevati tudi izgradnjo in reformo uprave in javnih služb s programi usposabljanja, pomočjo pri gradnji ter uporabo obstoječe infrastrukture in svetovanja EU.

Afganistan mora sodelovati pri oblikovanju in izvajanju prednostnih nalog, ki bodo pripomogle k oblikovanju civilne družbe in zagotovile, da bodo Afganistanci prevzeli odgovornost za svojo državo. Hkrati ne smemo pozabiti zagotoviti varnosti tistih, ki jih pošiljamo v Afganistan – vodij usposabljanja in članov oboroženih sil, katerih naloga je poskrbeti za to, da se ti načrti uresničijo. Ne moremo se strinjati s prenehanjem uporabe daljinsko vodenih letal, saj bi s tem precej zmanjšali varnost teh ljudi. V naši strategiji bi morali upoštevati tako varnost državljanov Afganistana kot naših predstavnikov, ki delajo za razvoj države.

  Helmut Scholz (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o novi strategiji za Afganistan je nujno potrebna kritična podoba razmer v tej državi. Iz poročila je jasno razvidno, da Natova strategija reševanja zapletenih političnih in vojaških problemov z vojaškimi sredstvi ni uspešna. Zato je očitno potreba nova strategija mednarodne skupnosti, ki bo osredotočena na obnovo civilne družbe. Pozdravljam dejstvo, da Evropski parlament v nasprotju s številnimi parlamenti v državah članicah s tem poročilom daje jasno vedeti, da je treba konflikt končati in da je potrebna sprememba politike, da bi v Afganistanu dosegli trajnostni politični, gospodarski in demokratični razvoj. Podpreti moramo temeljno sporočilo tega poročila. Vseeno pa se ne strinjam z oceno, da lahko strategija o Afganistanu, oblikovana na zadnjem vrhu Nata, prinese uspeh. Pozivam k umiku tujih enot iz Afganistana. Policijska misija Evropske unije (EUPOL) ni bila uspešna in je ne bi smeli podaljševati ali razvijati. Zaradi poimenskega glasovanja o odstavkih v zvezi z nekaterimi od teh vprašanj lahko izrazim svoje nestrinjanje s tem poročilom. Obžalujem tudi to, da poročilo ni bolj kritično do nagibanja k temu, da se vojaškim strategijam daje prednost pred obnovo civilne družbe, ter da razmeram v zvezi s človekovimi pravicami, zlasti glede žensk, ni posvečena zadostna pozornost.

17. Izid vrhunskega srečanja Nata v Lizboni (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o izidu vrhunskega srečanja Nata v Lizboni.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, vrhunsko srečanje Nata v Lizboni je bil uspeh za Nato in njegovega generalnega sekretarja. Z zadovoljstvom se sodelovala v nekaterih razpravah na njem.

Spoštovanim poslancem bom orisala pomembne rezultate, ki so bili po mojem mnenju doseženi, pri čemer se bom zlasti osredotočila na odnose med EU in Natom, ne bom pa se dotikala bolj notranjih vprašanj v zvezi z Natom.

V Lizboni so se voditelji držav in vlad dogovorili o novem strateškem konceptu, viziji o zavezništvu za naslednjih deset let. Nato je ohranil svoje osrednje naloge kolektivne obrambe in odvračanja ter priznal pomen obvladovanja krize in zagotavljanja varnosti s sodelovanjem. S srečanjem v Lizboni je bila utrjena tudi pot za pomembne odločitve za Nato na številnih ključnih področjih, kot so raketna obramba, kibernetska obramba, reforma Nata ter Natov prispevek k stabilizaciji in obnovi.

V zvezi z Afganistanom, o katerem smo ravnokar govorili in ki je tudi pomembno področje sodelovanja med EU in Natom, so bile sprejete odločitve tako o tranziciji kot o dolgoročnem partnerstvu. Osredotočila se bom na to, kako se bodo zaradi srečanja v Lizboni po mojem mnenju izboljšali odnosi med EU in Natom. To je bilo tudi na dnevnem redu sestanka obrambnih ministrov, ki sem mu predsedovala prejšnji teden in na katerem je bil prisoten tudi generalni sekretar Nata Anders Rasmussen.

Nato je ključni strateški partner Evropske unije. Pozdravljam to, da so voditelji držav in vlad držav v Natu priznali pomembni prispevek Evropske unije k varnosti in stabilnosti. Rada bi poudarila trdno politično zavezanost krepitvi strateškega partnerstva med EU in Natom, ki so jo izrazili vsi, zlasti predsednik Obama.

Dejavno sodelujem z državami članicami in zaveznicami ter generalnim sekretarjem Nata za krepitev odnosov med EU in Natom. Moje udeležba na več srečanjih Nata na visoki ravni, vključno z večerjo predstavnikov za zunanje zadeve na vrhunskem srečanju Nata v Lizboni, je pri tem ključna.

Na začetku tega leta sem na lastno pobudo Natu predložila vrsto konkretnih ukrepov za krepitev sodelovanja med EU in Natom. Številni od teh ukrepov se ob podpori generalnega sekretarja Nata v Evropski uniji že izvajajo. S tem smo dobili priložnosti za neformalne razprave o zadevah v skupnem interesu ter za več političnega dialoga EU s vsemi zavezniki Nata.

Moj namen je utrditi pot za še večji napredek. Pooblastila za to sem dobila 16. septembra na Evropskem svetu. V Lizboni je generalni sekretar Rasmussen prejel podobna pooblastila za to, da z menoj sodeluje pri krepitvi odnosov med EU in Natom.

Eno od področij, na katerih je bil dosežen napredek, je sodelovanje med EU in Natom pri razvoju zmogljivosti, kjer dosegamo obetajoče rezultate, zlasti pri razvoju vojaških zmogljivosti, kar je potrebno tako za povečanje vojaških zmogljivosti kot za čim večjo stroškovno učinkovitost. Bolj kot kadar koli moramo zagotavljati medsebojno dopolnjevanje in se izogibati podvajanju.

Devetega decembra so obrambni ministri EU toplo pozdravili napredek, dosežen pri krepitvi sodelovanja z Natom. Že prej smo sodelovali, na primer v zvezi z razpoložljivostjo helikopterjev, zdaj pa smo opredelili gradnike za delovanje proti improviziranim eksplozivnim napravam in za medicinsko podporo. To sta življenjsko pomembni področji delovanja z realnimi operativnimi posledicami za naše enote na terenu.

Naj navedem samo nekaj konkretnih primerov. Na področju razpoložljivosti helikopterjev smo imeli že dve vaji v Franciji in Španiji. Podobne vaje so načrtovane v naslednjih štirih letih. V tem okviru smo usposobili 114 posadk, kar pomeni prek 1 300 oseb z 58 helikopterji. Takojšnji rezultat je bil ta, da je bilo 63 usposobljenih posadk nameščenih v Afganistanu. Drug primer, tokrat na področju boja proti obcestnim bombam, so sredstva za boj proti improviziranim eksplozivnim napravam, kjer je Evropska obrambna agencija v zadnji fazi nakupa forenzičnega laboratorija, ki bi lahko bil naslednje leto nameščen v Afganistanu.

Še naprej tudi izboljšujemo sodelovanje prek plodne izmenjave med Evropsko obrambno agencijo in zavezniškim poveljstvom za preoblikovanje.

Na splošno moj cilj ostaja razvoj pristnega odnosa na ravni organizacij med Evropsko unijo in Natom. S srečanjem obrambnih ministrov prejšnji teden je bila utrjena pot za napredovanje proti temu cilju.

V pričakovanju širših rešitev je bistvenega pomena, da lahko računamo na trdne dogovore med nami, kadar skupaj nastopamo na istem prizorišču. To dolgujemo našemu osebju. Bistveno je tudi, da lahko še naprej učinkovito podpiramo države članice in zaveznike pri razvijanju odločilnih vojaških zmogljivosti, kar temelji na uspešnem delu, s katerim smo že začeli. Trdim, da je to v sedanjih gospodarskih razmerah še bolj pomembno.

Vsi bomo potrebovali prilagodljivost, da bomo lahko napredovali in našli rešitve. Najprej bom šla konkretno in pragmatično ter delovala v imenu vseh 27 držav članic.

  Elmar Brok, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vrhunsko srečanje Nata je pokazalo, da je sodelovanje med Natom in Evropsko unijo, o katerem so na njem razpravljali, izredno pomembno. Nato ostaja bistven za kolektivno varnost Evrope in je pomembno sredstvo za povezovanje z Ameriko. Vrhunsko srečanje je jasno pokazalo, da je raketni obrambni sistem, ki zdaj varuje celotno Evropo kot del skupnega Natovega projekta, pomemben korak v smeri nadaljnjega sodelovanja. Postalo pa je tudi očitno – in razprava o Afganistanu je primer tega –, da obstaja civilno in vojaško sodelovanje na visoki ravni na področju, na katerem lahko Evropska unija znatno prispeva. Menim, da moramo to skladno s tem razvijati. Toda razumeti moramo, da na enem odločilnem področju ni bilo nobenega napredka, ker je Natova partnerica Turčija dala veto na potrebno sodelovanje, ki ga je treba organizirati veliko učinkoviteje. Baronica Ashton, po mojem mnenju je izredno pomembno, da to vprašanje obravnavamo v okviru pristopnih pogajanj s Turčijo. Nata in sodelovanja med Natom in Evropsko unijo ne smemo spremeniti v instrument, ki se uporabi v sporu z državo članico Evropske unije, ki ni članica Nata. Zato menim, da to, da Turčija še ni sprejela potrebnih ukrepov, odločilno vpliva na našo zmožnost ukrepanja. Seveda pozdravljam dejstvo, da vprašanje sodelovanja pri oboroževanju pomeni, da je sodelovanje z Evropsko obrambno agencijo mogoče, pri čemer je vprašanje kibernetskega prostora zlasti pomembno za agencijo.

  Adrian Severin, v imenu skupine S&D. – Gospa predsednica, na vrhunskem srečanju Nata v Lizboni so bili priznani novi resničnost, izzivi in nekonvencionalne grožnje sveta po hladni vojni. Na tej podlagi so poskušali vzpostaviti novo ravnotežje med regionalno in globalno vpletenostjo zavezništva. Globalni Nato ali Nato z globalno vlogo je nujen. To pomeni določene posledice.

Prvič, Evropska unija se mora pripraviti, da bo prevzela več odgovornosti v zvezi z evropsko varnostjo in obrambo. To ne pomeni samo razvijanja in posodabljanja našega evropskega varnostnega in obrambnega koncepta, temveč tudi razvijanje naših vojaških zmogljivosti. Drugič, Evropska unija ima nalogo, da se pripravi na spopad s svetovnimi izzivi in da ravna kot resnično globalni akter. To pomeni, da moramo ponovno opredeliti svoje globalne interese in cilje ter povečati svoje vojaške zmogljivosti, tako da si bomo lahko z ameriškimi zavezniki ustrezno delili bremena svetovne obrambe. Tretjič, dolžnost imamo, da v naše strategije v zvezi z odnosi z drugimi svetovnimi akterji vključimo zamisli, ki bodo vodile k sistemu partnerstva za obrambo s sposobnostjo združevanja v svetovnem obrambnem paktu.

Pri opravljanju vseh teh nalog Evropska unija ne bi smela zgolj ohranjevati svoje strateške povezanosti z Natom, temveč bi morala biti tudi sposobna intelektualno in politično prispevati k vzdrževanju Natove sposobnosti odvračanja ter k njegovi sposobnosti, da države članice brani pred agresijo v razmerah, drugačnih od tistih, ki so vplivale na rojstvo zavezništva.

  Norica Nicolai, v imenu skupine ALDE. – (RO) Gospa predsednica, po mojem mnenju je vrhunsko srečanje v Lizboni prvo od leta 1999, ki je koristno prispevalo k strateški viziji zavezništva. Menim, da je pomembnejši razmislek v tem stoletju ta, da vprašanja bipolarnega sveta ne sprožajo samo obstoječe grožnje in varnostni interesi, temveč tudi predvsem zmožnost obrambnih proračunov, da ponudijo učinkovite vojaške rešitve.

Čas je bil za obširno razčlenitev smeri, v katero gre zavezništvo, in seveda tega, ali je njen vidik združljivost z Rusijo. Toda moram poudariti, da je po mojem mnenju za Nato bistvenega pomena tudi združljivost z evropskim varnostnim projektom. Zdi se, da je afganistansko vprašanje v zadostni meri spodbudilo zavezništvo, in z zadovoljstvom poudarjam, da je Rusija pristala na sodelovanje pri prizadevanjih Nata v Afganistanu. Upam, da ta zapleteni afganistanski problem ne bo eden od vzrokov za zaskrbljenost glede prihodnje učinkovitosti tega zavezništva.

Pozdravljam tudi to, da je Evropska unija sprožila vprašanje protiraketne tehnologije. Menim, da bomo morali o učinkovitosti tega protiraketnega ščita razpravljati na ravni EU.

  Reinhard Bütikofer , v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, vrhunsko srečanje Nata v Lizboni je velikega pomena za EU in Parlament, ker bomo evropsko varnost v prihodnosti lahko uspešno upravljali samo, če bodo Nato, EU in druge organizacije, kot je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), vsi prispevali in učinkovito sodelovali. Toda do zdaj so bili rezultati vrha v Lizboni v glavnem olepšani. Rad bi dejal s kančkom ironije, da Nato kljub novi strategiji še vedno ne ve, kam želi. Napihnjeno fantaziranje o Natu kot o svetovni policiji je bilo zavrženo, in to je gotovo določen napredek. Pristop je zdaj nekoliko skromnejši, toda še vedno ni dovolj jasnosti.

Naj to pokažem z nekaj primeri.

1. En primer so izdatki za orožje. Države članice Evropske unije želijo zmanjšati porabo za orožje s stalnim, strukturiranim sodelovanjem, toda Nato podpisuje nekrite čeke za raketno obrambo. Generalni sekretar pravi, da je znesek 200 milijonov EUR, toda vsi strokovnjaki menijo, da bo raketni obrambni sistem verjetneje stal med 40 in 70 milijard EUR, pa niti ne vemo, kako bo voden.

2. Drug primer je jedrsko razoroževanje. Vizija Global Zero, ki jo je predsednik Obama predstavil v Pragi, je bila impresivna in smo jo pozdravili. Evropa se celo na konferenci ni več strinjala o pogodbi o neširjenju jedrskega orožja, toda Nato se je odločil držati svojega jedrskega odvračanja kot pijanec plota. Zlasti nekdanjim svetovnim silam se očitno njihovo jedrsko orožje zdi veliko privlačnejše kot velikopotezna evropska politika jedrskega razoroževanja.

3. Tretji primer je vzpostavljanje miru in reševanje civilnih sporov. Evropska unija je na tem področju dosegla veliko. Nato pride Nato in tudi želi sodelovati. Naslednja stvar, za katero bo Nato pokazal zanimanje, bo razvojna politika.

Žal ima razcepljeno osebnost kar zadeva varnostno politiko. Končajmo to. Zagotovimo, da bomo v letu dni pripravili belo knjigo, iz katere bo razvidno, kakšno varnostno politiko želimo v Evropi.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, Nato ostaja temeljna sestavina evropske kolektivne varnosti, prav tako pa most, ki ga gradi z Ameriko. Na vrhu v Lizboni je Nato ponovno opredelil svoje mesto v jedru evroatlantske varnostne arhitekture za svoj novi strateški koncept.

Zaradi svoje vloge podpredsednika delegacije Parlamenta v parlamentarni skupščini Nata sem bolj kot kdaj koli prepričan o vrednosti Nata in sodelovanja EU z njim. Zelo občudujem delo Natovih enot ISAF v Afganistanu, vendar obžalujem premajhno sodelovanje nekaterih naših zaveznikov z omejevalnimi pridržki glede vojaške vpletenosti v razmerah, ko bi imel poraz ali zmanjšanje in prezgodnji umik Nata neizmerljive posledice za varnost na Zahodu in za trajni mir v tej regiji – zlasti zaradi destabilizacije Pakistana. Tudi v času varčevanja, ko številne države članice zmanjšujejo svoje obrambne proračune, mora biti zmaga v Afganistanu naša prednostna naloga.

Nedavno sem bil tudi na Kosovem, kjer sem sam videl dragoceno delo Natovih enot v misiji KFOR. Natova operacija Ocean Shield za boj proti piratstvu ob obali Somalije dobro uspeva, čeprav je lahko to podvajanje dela, ki ga opravlja večja misija Atalanta skupne varnostne in obrambne politike EU. Pozdravljam usklajevanjem med njima.

Podpiram tudi širitev Nata na Gruzijo in Ukrajino, do katere bo nekoč prišlo. Hladne vojne ni več in nevarnosti, s katerimi se spopadamo, so vse bolj nesimetrične in globalne. Pozdravljam novi pristop Nata, da se pogleda širše, od kibernetske varnosti do groženj, ki jih predstavljajo podnebne spremembe, in zanesljive preskrbe s hrano, toda razlogi za Nato so danes prav tako trdni, kot so bili pred 61 leti, ko je bila ta organizacija ustanovljena.

  Marisa Matias, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospa predsednica, vrhunsko srečanje Nata je bilo v Lizboni, zato bi rada povedala nekaj o tem, kaj se je v zvezi s tem vrhom zgodilo v moji državi.

Portugalske oblasti so zavrnile vstop v državo evropskim državljanom zgolj zaradi enega razloga: ti državljani so imel s seboj pisni material, ki je bil kritičen do zavezništva. Najmanj, kar lahko rečemo o teh dogodkih, je to, da je bilo to, kar se je zgodilo na Portugalskem, samovoljni režim, prava miselna policija. Režim, ki je bil tako poseben, da je portugalsko vlado pripravil k temu, da je za pet milijonov evrov kupila opremo za boj proti izgredom, ki ni niti prispela pravočasno za vrhunsko srečanje. Temu daje prednost vlada, ki se spopada z ogromno socialno krizo.

V Evropi, o kateri sanjamo, je svoboda izražanja temeljna vrednota. Evropa, o kateri sanjamo, ne poklekne pred vojaškimi organizacijami, ki svojo zgodovino pišejo s krvjo.

Rezultat vrha Nata je legitimnost njegovega vojaškega posredovanja kjer koli na planetu. Rezultat je tudi to, da se je Evropska unija podredila vojaški strategiji in interesom Severne Amerike. Tretjič, utrdila se je militarizacija dostopa do virov energije. In nazadnje, vojaška obramba je vpeljala razvojni model, ki povzroča okoljsko neravnotežje in razburkava socialno krizo.

Zato bi rada dejala, gospa predsednica, da smo po mojem mnenju s tem vrhunskim srečanjem izgubili demokracijo, izgubili smo svobodo, in izgubili smo zato, da bi lahko nekdo zmagal z vojno.

  David Campbell Bannerman, v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, hvala, da ste uporabili moje polno ime. Menim, da bi morali pozdraviti dejstvo, da se je z vrhom Nata v Lizboni okrepila zaščita našega miru in demokracije, v nasprotju z Lizbonsko pogodbo, ki ustvarja prav nasprotno. Toda Nato je ogrožen zaradi drastičnih varčevalnih ukrepov v zvezi z evropskimi oboroženimi silami.

To je zelo nevarno. Neodpustljivo je, da vlada Združenega kraljestva znižuje porabo pod spodnjo mejo 2 %, ki naj bi jo spoštovala vsaka članica Nata. To je tudi zgrešena ekonomija, saj poraba za obrambo prinaša dobra delovna mesta. Danes britansko reaktivno letalo harrier ni več v uporabi. Ta mesec smo prezgodaj izgubili letalonosilko HMS Ark Royal, s tem pa tudi 6 tisoč dodeljenih članov osebja.

Ne moremo pričakovati, da bi ZDA to breme nosile ob našem vse manjšem prispevanju. Ne smemo se slepiti, da bi se lahko Američani umaknili iz Nata, kot je posvaril vodilni britanski general Dannatt, in nas prepustili opogumljenemu ruskemu medvedu, ki je še vedno pripravljen sprožati kibernetske napade na Estonijo ter sistematično preiskovati britansko morsko in zračno obrambo, kar vznemirljivo spominja na hladno vojno.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, omenjen je bil zgodovinski preboj na vrhunskem srečanju Nata. Čeprav je bil spor med Nemčijo in Francijo glede jedrskega razoroževanja rešen, je dejstvo, da v prihodnosti ne bomo mogli brez jedrskega orožja. S tem bi postale države Nata odprte za izsiljevanje Teherana ali Pjongjanga. Svet brez jedrskega orožja in celo brez diktatorskih režimov bo ostal iluzija, ko pa nekatere države resno jemljemo samo, če se pridružijo vrstam možnih ali dejanskih jedrskih sil.

Obžalovanja vredno je tudi, da so se na vrhu uspeli izogniti razpravi o tem, kaj se bo zgodilo na Bližnjem vzhodu po načrtovanem umiku sil ZDA iz Iraka, kar je neprijetna tema za Združene države. Po podrobnejši preučitvi se je izkazalo, da je velikokrat omenjeni preobrat v usmeritvi ruske zunanje politike zgolj bistra taktična poteza. Dali so izjave o namerah glede terorizma in kibernetske vojne, ni pa pravih zasnov. Po mojem mnenju je bilo vrhunsko srečanje Nata daleč od preboja.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra (PPE). – (ES) Gospa predsednica, nova strateška zasnova Organizacije Severnoatlantske pogodbe (Nato), do katere je prišlo v Lizboni, je bila oblikovana, da bi – prvič – našli odgovor in se prilagodili novem razmeram, in sicer izginotju sistema blokad in koncu hladne vojne. Drugič, oblikovana je bila, da bi se prilagodili novemu ustroju groženj, zlasti globalizaciji ter dejstvu, da naše vojske nimajo očitnih sovražnikov in da naši sovražniki nimajo vojsk.

Na podlagi te nove strateške zasnove in ob upoštevanju člena 5 Washingtonske pogodbe v zvezi z medsebojno pomočjo me zanimajo trije vidiki.

Prvič, kako oblikovati to strateško zavezništvo z Evropo: baronica Ashton, rad bi vas vprašal, ali menite, da bi morala Turčija čim bolj sodelovati pri ukrepih in razvoju v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko.

Drugič, v zvezi z ratifikacijo pogodbe o zmanjševanju strateškega orožja (STRAT) s strani kongresa Združenih držav me zanima, ali menite, da bo morebitna neratifikacija vplivala na to novo strateško zasnovo.

In na koncu, kaj menite o protiraketnem ščitu? Menite, da ta pojem kakor koli ogroža cilj, ki je zmanjšanje jedrskega orožja? Zdi se, da imajo države članice o tem nasprotna mnenja.

  Roberto Gualtieri (S&D). – (IT) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, nova strateška zasnova, ki jo je razvil Nato, vsebuje pomembne pozitivne spremembe, da bi se spopadli z izzivi 21. stoletja na način, ki je skladen z vrednotami Atlantskega pakta.

Posebej pozdravljamo oživitev strateškega partnerstva z Rusijo, izrecno ubeseditev cilja, ki je svet brez jedrskega orožja, priznanje pomena močnejše evropske obrambe, ponovno potrditev načela kolektivne obrambe in hkrati izjave, da Nato nobene države ne šteje za svojega nasprotnika.

Še vedno pa obstajajo problemi in protislovja, ki jih ta zasnova, ki je daleč od tega, da bi bila nova, nikakor ne odžene. Prvič, ni jasne in nedvoumne zavezanosti odpravljanju taktičnega jedrskega orožja, ki je v Evropi še vedno nameščeno, čeprav je strateško anahronistično in vedno bolj ekonomsko nevzdržno. Drugič, vloga Evropske unije pri strateški zasnovi je še vedno nezadostna in obstaja nevarnost, da bodo načrtovane zmogljivosti za civilno obvladovanje kriznih razmer nesmiselna podvojitev takih zmogljivosti Evropske unije.

Zavedamo se političnih problemov, ki ovirajo učinkovitejše sodelovanje med EU in Natom, toda to ne sme biti ovira za razvoj operativnih pričakovanj, medsebojnega dopolnjevanja in sinergij, ki ustrezajo našim željam. Helikopterji, medicinska podpora in eksplozivi so znaten napredek, toda niso dovolj: potrebujemo vizijo in dejavno zavezanost, zato vas pozivamo, baronica Ashton, da oboje trdno in jasno vzpostavite.

  Kristiina Ojuland (ALDE). – Gospa predsednica, Anders Fogh Rasmussen, generalni sekretar Nata, je dejal, da je vrh Sveta Nato-Rusija v Lizboni dal zgodovinski zagon izboljšanju odnosov med Natom in Rusijo, kar toplo pozdravljam.

Čeprav so se voditelji držav in vlad v Svetu Nato-Rusija dogovorili o skupnem ocenjevanju groženj zaradi balističnih izstrelkov in odločili, da bodo nadaljevali s sodelovanjem v zvezi z raketno obrambo, je predsednik Medvedjev po vrhunskem srečanju napovedal, da bo Rusija v skupnem raketnem obrambnem sistemu sodelovala samo kot enakovredna in polnopravna partnerica, udeležena pri izmenjavi informacij in reševanju kakršnih koli problemov.

Rada bi opozorila, da morajo enakovredni partnerji prevzeti enake odgovornosti. Med Natom in Rusijo obstajajo nekatere pomembne razlike glede opredelitve varnosti. Medtem ko Rusija govori o klasičnih vojaških grožnjah varnosti, Nato na drugi strani poudarja, da varnost ogrožajo pomanjkanje demokracije in kršenje človekovih pravic. Če Rusija želi tesneje sodelovati pri skupnih projektih v okviru Nata, pričakujem, da bo vključila demokracijo, človekove pravice, državljanske svoboščine in pravno državo. Če želimo enakovredno partnerstvo, mora za Nato in Rusijo veljati isto glede pomembnih vprašanj.

  Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). - Gospa predsednica, tudi sama bi rada izrekla dobrodošlico baronici Ashton. Poslušali smo njene pripombe o drugih vprašanjih in menim, da so zelo povezane med sabo. Zdaj bi bilo nenavadno iti v velike podrobnosti, toda rada bi omenila nadaljnji razvoj skupne varnostne in obrambne politike v okviru splošnega sodelovanja z Natom. Menim, da resnično potrebujemo zunanji pregled tega, kar se je zgodilo do zdaj.

V zvezi s človekovimi pravicami ste omenili, da je čas, da opravimo inventuro in gremo naprej. Menim, da isto velja za misije, ki smo jih imeli do zdaj. Mislim, da imate priložnost za nov začetek. Lahko pogledate nazaj ter pridobite zunanje strokovno mnenje in pregled, da bi bolje opredelili, kaj so naše prednostne naloge in kakšne zmogljivosti potrebujemo. Rada bi samo omenila, da imamo glavne cilje za leto 2010, toda zdaj smo že pri koncu leta 2010, pa smo daleč od tega, da bi jih dosegli, tudi na civilni strani. Vprašanje je, kako naj gremo naprej, in po mojem bi bilo dobro, da bi imeli mnenje o tem.

Drugič, resnično vas pozivam, da uporabite mesto sinergije, ki bo, upam, zdaj ustvarjeno pri vzpostavljanju Službe za zunanje delovanje, za krepitev zmogljivosti za civilno obvladovanje v vaši službi. Nismo imeli priložnosti ustvarjati novih mest, toda moramo jih vsaj uporabljati za krepitev tega področja.

Na koncu naj na kratko omenim, da poteka razprava o odzivanju na krizo in odzivanju na nacionalne nesreče. Menim, da moramo previdno ohranjati nevtralnost humanitarnega odzivanja EU, čeprav je to včasih na kriznih območjih težko. Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje.

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Gospa predsednica, Nato je z vrhunskim srečanjem v Lizboni dejansko okrepil svoj položaj. Člen 5 je oživljen in ne preprečuje možnosti vzpostavitve obrambe proti balističnemu napadu. Zdaj je treba uresničiti določbe nove strategije. Akcijski načrt glede arhitekture transatlantske raketne obrambe je treba dokončati najpozneje do sredine leta 2011. Podpreti ga je treba tudi z denarjem, vključno z denarjem evropskih partneric v Natu. Ruski podpis nove pogodbe START ne sme pomeniti omejevanja izgradnje protiraketne arhitekture Nata. Poleg tega sodelovanje z Rusijo na tem področju ne sme pomeniti slabenja obrambe v srednji Evropi.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Kot je navedeno v sklepih ob vrhunskem srečanju Nata v Lizboni, Nato dokazuje, da je vojaško zavezništvo, jedrsko vojaško zavezništvo, odločeno, da hitro in številčno posreduje kjer koli na svetu kadar koli in s kakršnim koli izgovorom, pri tem pa zatrjuje, da ima en sam trden sklop političnih in vojaških zmogljivosti, s katerimi lahko opravi s kakršno koli krizo: pred spori, med spori in po sporih.

Zaskrbljujoča globalna grožnja je, da Nato izjavlja, da nanj vplivajo in da sam vpliva na politična in varnostna dogajanja zunaj njegovih meja ter da se bo zato dejavno vmešal v izboljšanje mednarodne varnosti prek partnerstev z zadevnimi državami in drugimi mednarodnimi organizacijami. Ta trditev razkriva dva cilja: na eni strani njegovo utrditev kot nekakšno jedro, iz katerega izhajajo odvisni odnosi, kar omogoča njegovo prisotnost, pritisk in posredovanje njegovih sil po vsem svetu. Po drugi strani krepitev intervencionizma ter stapljanja mednarodne varnosti in notranje varnosti držav, s čimer stremi k uničenju mednarodnega prava, kar je neposreden napad na vlogo Organizacije združenih narodov v njenem pristopu k vprašanjem mednarodne varnosti.

Poveljuje mu ena od sil, Združene države, okrepiti pa želi tudi svoj evropski steber, Evropsko unijo, ki velja za edinega in bistvenega partnerja Nata. Tako je Nato po Lizboni večji, močnejši, nevarnejši in bolj prikrit; toda grožnja je znatna in odziv Portugalcev je bil več kot trideset tisoč ljudi, ki so korakali po lizbonskih ulicah ter se borili proti tej organizaciji in zahtevali razpustitev te organizacije, ki velja za tako bistveno za obrambo miru.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, čeprav je bila na pogajanjih predstavnikov držav članic Nata v Lizboni rešena vrsta resnih vprašanj v zvezi z varnostnimi tveganji v današnjem svetu, bo imel pomen nekaterih sklepov in določitev zagotovo bolj dramatičen učinek na sedanji politični svet.

Previden nov poskus sodelovanja med Natom in Rusijo pri razvoju raketnega obrambnega sistema v Evropi je ravno taka sprememba v varnostni politiki, ki kaže, da lahko ZDA in Evropa najdeta močnega novega partnerja v Rusiji, ki morda tudi sama spoznava, da so teroristične skupine in vojaški režimi, zgrajeni na ekstremističnih ideologijah, postali največja grožnja mirnemu in dostojanstvenemu življenju civilizirane demokratične družbe.

Visoka predstavnica Ashton, dobro bi bilo, če bi lahko besede predsednika Obame, ko je dejal, da Rusijo vidi kot partnerico in ne kot nasprotnico, uporabili tudi kot pozitiven nov zagon na področju gospodarskega sodelovanja. V času, ko se evropska industrija spopada s težavami v zvezi z nezadostnimi trgi za njene proizvode, bi lahko odprt in plačilno sposoben trg Ruske federacije ponudil priložnosti, ki bi bile koristne za obe partnerici, Rusijo in Evropo, pri njunih notranjih gospodarskih težavah.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospa predsednica, kakšne bodo odgovornosti EU v zvezi z varnostjo in obrambo v okviru nove strateške zasnove Nata? Obrambni ministri EU so se dotaknili občutljive teme. EU nima zadostnih zmogljivosti ali sposobnosti. Toda finančna kriza in proračunske omejitve povečujejo pritisk v EU in Natu v smeri združevanja vojaških zmogljivosti. Izraza „delitev“ in „združevanje“ opisujeta, kaj je zdaj potrebno. Takoj ko države članice preučijo, kaj je mogoče, mora biti Evropska obrambna agencija v središču skupnega razvoja zmogljivosti. Poleg tega mora Komisija razširiti svoje sodelovanje z evropsko obrambno agencijo ter vključiti projekte raziskav in razvoja, ki jih financira EU. Ali se strinjate z mano?

Ker pri prejšnji temi nisem imel besede, bi rad vprašal nekaj o spodbujanju demokracije. Od vas bi rad izvedel, koliko denarja je bilo dejansko porabljenega za instrument demokracije in človekovih pravic brez pristanka vlad zadevnih držav.

Nekaj bi rad povedal tudi o opazovalcih na volitvah. Na tem področju nismo dosledni in smo včasih celo strahopetni. Potem ko so deli Komisije in nekatere države članice zahtevali misijo za opazovanje volitev v Etiopiji, poročila vodje misije pa v Addis Abebi ni bilo mogoče predstaviti, je bilo v Bruslju povsem utišano. Zanima me naslednje: kaj se je zgodilo z vašim javnim protestom? Zdaj imate priložnost, da poveste kaj o tem.

  Ioan Mircea Paşcu (S&D). – Gospa predsednica, tako v novi strateški zasnovi kot v izjavi vrha je dejansko jasno in glasno priznano, da je EU pomembna in zato nujna partnerica zavezništva. Zaradi sedanjih mednarodnih izzivov, s katerimi se spopadata Nato in EU, njune sočasne prisotnosti na številnih prizoriščih dogajanj ter tudi vedno večjega medsebojnega dopolnjevanja njunih vlog je treba odnose med tema dvema organizacijama okrepiti.

V tem pogledu in ob upoštevanju potrebnega sodelovanja na prizoriščih dogajanj ter, neizogibno, revizije sporazumov Berlin Plus organizaciji pričakujeta konkretnejše rezultate razprav med podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in generalnim sekretarjem glede na njuna pooblastila, in tako je prišel čas za domiselnost pri iskanju pravega političnega kompromisa, da bi omogočili premik s sedanje mehanske mrtve točke in organizacijama omogočili, da izkoristita svoje resnične možnosti sodelovanja.

  Willy Meyer (GUE/NGL). – (ES) Gospa predsednica, baronica Ashton, dobro se zavedate, da je moja parlamentarna skupina proti obstoju Organizacije Severnoatlantske pogodbe (Nato).

Moja skupina je povsem proti njenemu obstoju, med drugim zato, ker ne podpiramo tega, da bi lahko katera koli država na svetu – ali katera koli skupina držav, kot je vojaško zavezništvo Nato – uporabila silo brez posebnega pooblastila Varnostnega sveta Združenih narodov.

Leta 1999 je Nato na svojem vrhunskem srečanju v Washingtonu v svoji strateški zasnovi odobril možnost uporabe sile brez pooblastila Varnostnega sveta. To je korak nazaj in frontalni napad na sistem mednarodnega prava, za oblikovanje katerega je bilo potrebnega toliko truda po obeh svetovnih vojnah.

Zato se s tako filozofijo ne strinjamo. Ne strinjamo se niti z Natom niti s katero koli državo, ki trdi, da ima pravico uporabiti silo brez izrecnega pooblastila.

Poleg tega ima to neposredni vpliv na tisto, kar so bili civilni odzivi na probleme, ki povzročajo negotovost: organizirani kriminal, terorizem in tako naprej. To nikoli niso bile stvari, ki bi zahtevale vojaški odziv, temveč civilnega prek mednarodnega policijskega in pravosodnega delovanja. Zato menimo, da za to ni potreben vojaški odziv ter tudi ne s tem povezani ogroženost naravnih virov in nenadzorovana množična migracija. To niso stvari, ki bi zahtevale vojaški odziv.

Največja vzroka za smrt po svetu sta lakota in revščina – največje orožje za množično uničevanje – in vojaška sila, kot je Nato, se z njima ne more boriti.

  Jacek Saryusz-Wolski (PPE). – Gospa predsednica, vprašanje je, ali smo zadovoljni z rezultati v Lizboni, in moj odgovor je zelo mešan. Rezultat je nezadosten, čeprav gre v pravi smeri. Bi lahko pričakovali več? Mislim, da bi, toda če primerjamo s tem, kje smo bili pred dvema, trema ali štirimi leti, je veliko bolje.

Seveda obstajajo v odnosih med njima neizkoriščene možnosti, toda zdaj imamo več besed kot dejanj, potrebujemo pa več dejanj kot besed. Zdaj je veliko govora o približevanju, toda to so bolj izjave kot oprijemljivi koraki.

Hkrati se vedno bolj medsebojno dopolnjujeta. Na strani Unije obstaja neko strokovno znanje in zmogljivosti. Unija se bolj posveča mehki sili, Nato pa bolj trdi, vojaški sili, toda obe strani se razvijata. EU je od St. Mala prehodila dolgo pot in utrdila svojo vlogo pri varnosti in obrambi, Nato pa je priznal svojo potrebo po razširitvi svojega povsem vojaškega področja z mehkejšo razsežnostjo in je že sprejel odločitve. Zato se približujeta, zato medsebojno dopolnjevanje narašča. Zakaj ne bi tega izkoristili?

Resnični kamen spotike je odnos med Turčijo in Ciprom ter nerešen problem Cipra. Vloga Unije je, da prevzame vodstvo, prevzame pobudo, Natu predlaga načine tesnejšega sodelovanja, preide z besed na dejanja, in primer nedavnega pisma poljskega, nemškega in francoskega zunanjega ministra, na katerega se je gospa Ashton odzvala, imam za dobro izhodišče za pot v pravi smeri.

Tesnejše sodelovanje med EU in Natom ob politični volji na obeh straneh in krepitev skupne varnostne in obrambne politike, vendar imajo svojo vlogo in nalogo tudi prestolnice držav članic Nata in EU.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospa predsednica, vsebina Natove strateške zasnove, sprejete v Lizboni, glede doktrine jedrskega odvračanja ni nova, ampak stara. Zavezništvo se je odločilo za ohranitev jedrskega orožja kot skrajne odvračilne sile. Ironično je, da je to v nasprotju s pozivi predsednika Obame k svetu brez jedrskega orožja in razoroževanjem, obljubljenim med zadnjo konferenco za pregled Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja.

Zavezništvo bi moralo dajati zgled, toda to ne bo odvrnilo širjenja jedrskega orožja – tragično je to, da ga bo to spodbudilo. In v času finančne krize se s tem za drug namen porabljajo sredstva, ki so potreba za druge grožnje, s katerimi se spopadamo. Kaj nam bodo jedrske bombe proti terorizmu brez naslova ali pošiljatelja, proti piratstvu v Indijskem oceanu, proti organiziranemu kriminalu, kibernetskim napadom ali kemičnim in biološkim napadom?

Svet Evropske unije je ta teden izdal izjavo o tem, da je treba povečati naša prizadevanja proti širjenju jedrskega orožja. Gospa Ashton, kako nameravate to izvesti v okviru Nata, v katerem je 21 od 28 zaveznic tudi članic Evropske unije? In kaj imate povedati dvema jedrskima silama, ki sta članici Evropske unije in ki se tudi zelo upirata poskusom strateškega sveta Nata, da bi uvedel spremembe, v zvezi s tem vprašanjem, ki je življenjskega pomena za celotno človeštvo?

  Takis Hadjigeorgiou (GUE/NGL) . – (EL) Gospa predsednica, baronica Ashton, mislim, da živimo v absurdnem svetu in da ste bili izvoljeni, da v njem igrate vlogo, da omilite to neracionalno absurdnost. Kot smo vsi videli, je vojna v Afganistanu stala prek tristo milijard USD. Strošek za izkoreninjenje revščine v Afganistanu je enak stroškom petdnevne vojne. Sredstva, porabljena samo za en teden operacij, zadostujejo za delovanje šest tisoč šol. Tristo milijard UDS bi lahko porabili za gradnjo dvesto tisoč šol. Isti denar bi lahko uporabili za izgraditev trideset tisoč bolnišnic. Izračunajte, pa boste videli. Govorim o bolnišnicah, ki vsaka stane deset milijonov USD.

Ali potrebujemo več informacij, da razumemo, da živimo v absurdnem svetu? Če bi ta denar razdelili vsem družinam v Evropi, ki živijo pod pragom revščine, bi bilo dovolj denarja za vse družine. Ali kdo temu verjame? Po dvajset tisoč tristo petinpetdeset evrov za vsako od sedemindvajset milijonov družin.

Kam vodi ta absurdna pot? Vodi v Nato. Zato pozivam baronico Ashton, ki ima vodilno vlogo v Evropski uniji, naj igra vlogo katalizatorja, da bo ta organizacija ukinjena od znotraj.

  Arnaud Danjean (PPE). – (FR) Gospa predsednica, baronica Ashton, strinjam se z vašim mnenjem o vrhu v Lizboni, na katerem je bila oblikovana nova strateška zasnova, ki je na splošno zadovoljiva. Toda vseeno moramo pošteno priznati, da je glede na možnosti tega strateškega partnerstva slaba različica tega besedila odnos med Evropsko unijo in Natom, ki bi moral biti veliko ambicioznejši.

Pravilno ste opozorili na uspehe in napredek razvoja zmogljivosti. Omenili ste seveda uspehe v primeru Afganistana, kjer nam uspevajo kompromisi na tleh. Toda ni zadovoljivo, da nimamo strukturiranega političnega dialoga z Natom, razen edino v primeru Bosne. Vsi vemo, da obstaja problem s Turčijo. Resno se ga bomo morali lotiti, nedvomno pragmatično, in upam, da bodo vaša prizadevanja z generalnim sekretarjem Rasmussenom obrodila sadove.

Rad bi na kratko dejal, da je težava s podvajanjem pogosto omenjena, da bi izpostavili slabosti Evropske unije in jo omejili v njenih željah po ambicioznosti. To je lažen problem, saj v naših državah članicah ni dveh vojsk, Natove vojske in vojske Evropske unije. Vsaka država ima svojo vojsko, in vsaka država si izbere, ali bo svoje enote postavila pod zastavo Nata ali pod zastavo Evropske unije. Prenehajmo strašiti s tem pojmom podvajanja.

Rad bi povedal nekaj o medsebojnem dopolnjevanju: je bistvenega pomena in treba ga je uporabiti inteligentno. Ne bi rad videl, da medsebojno dopolnjevanje postane nujnost, Evropska unija pa rdeči križ za oboroženo silo Nata. Evropska unija mora obdržati svoje vojaške zmogljivosti, ohraniti svoje vojaške ambicije in zadržati svoje namere v zvezi s skupno varnostno in obrambno politiko, kot je bilo izpostavljeno v tristranskem francosko-nemško-poljskem pismu.

  Teresa Riera Madurell (S&D). – (ES) Gospa predsednica, z vrhom v Lizboni se je Organizacija Severnoatlantske pogodbe (Nato) vsekakor posodobila in prilagodila novim varnostnim izzivom.

Pozdraviti moramo dejstvo, da nova strateška zasnova dodaja nove izzive, kot so terorizem, boj proti širjenju orožja za množično uničevanje, kibernetska obramba in energetska varnost.

Pozdraviti je treba tudi, da nova zasnova izpostavlja potrebo po krepitvi strateškega odnosa med Natom in Evropsko unijo. Toda treba je opredeliti jasno razmejitev nalog, da bi bili učinkoviti in ne bi podvajali prizadevanj v času krize.

Lizbonska pogodba je bila korak naprej v skupni varnostni in obrambni politiki, ki jo moramo zdaj utrditi. Cilj je jasen: Evropska unija mora biti sposobna uporabiti potrebne civilne in vojaške zmogljivosti, da bo lahko prevzela svoje mednarodne odgovornosti, in skupna varnostna in obrambna politika bi morala znatno prispevati k atlantski varnosti.

Ni pa jasno, kako bo to sodelovanje z zavezništvom organizirano, da bo resnično učinkovito. Pomembno bi bilo, baronica Ashton, če bi nam lahko povedali kaj več v zvezi s tem.

  Krzysztof Lisek (PPE). – (PL) Gospa predsednica, gospa Ashton, danes v je bilo tej razpravi dejansko postavljeno vprašanje, zakaj v Evropskem parlamentu – instituciji EU – govorimo o vrhunskem srečanju Nata. Odgovor je očiten. Večina držav članic Evropske unije je članic Nata, zato smo Evropska unija mi in Nato smo v večini primerov tudi mi.

Zato je treba povedati, da je bil za Nato razvoj sodelovanja med Evropsko unijo in Natom ena od najpomembnejših tem, o katerih so razpravljali na vrhu v Lizboni. Odločitve vrha Nata in tudi izjave na primer predsednika Združenih držav potrjujejo, da Nato ne nasprotuje skupni varnostni in obrambni politiki, temveč se trudi najti način sodelovanja, ki bo koristen za obe instituciji. Zato se moramo tudi mi truditi za sodelovanje, namesto da si prizadevamo za nesmiselno tekmovanje in drago podvajanje struktur, zlasti danes v času finančne krize. Upam, da bodo odločitve na vrhu Nata in pismo zunanjih ministrov Francije, Nemčije in Poljske, ki je bilo omenjeno, prepričali nas – Evropsko unijo –, da bomo začeli resno razpravljati o skupni varnostni in obrambni politiki.

Poljska – sem poslanec iz Poljske – vas bo v času poljskega predsedovanja gotovo podprla pri tem delu, gospa Ashton. Uporabiti moramo mehanizme in priložnosti, ki nam jih daje Lizbonska pogodba. To je velik izziv za nas. Nazadnje bi rad dejal, da pozdravljam izjavo Nata o odprtosti za sodelovanje z Rusijo, izjavo, ki poudarja tudi pripravljenost Nata, da je odprt in sprejme nove države, kot je na primer Gruzija.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – Gospa predsednica, Evropska unija je edinstvena in bistvena partnerica Nata. Kot je navedeno v dokumentu o novi strateški zasnovi, Nato in Evropska unija lahko igrata in morata igrati medsebojno dopolnjujoči in vzajemno krepilni vlogi pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti.

Dejavna in učinkovita Evropska unija prispeva k splošni varnosti evroatlantskega območja. Zato je treba razviti ugodnejše razmere s krepitvijo strateškega partnerstva v duhu popolne medsebojne odprtosti, preglednosti, medsebojnega dopolnjevanja ter spoštovanja avtonomije in institucionalne celovitosti obeh organizacij.

Poudariti moramo tudi, da je tesno sodelovanje med EU in Natom bistvenega pomena ter da bi ga morali razvijati brez poseganja v načelo avtonomnega odločanja in ob spoštovanju jedrskega statusa nekaterih držav članic EU.

  Ernst Strasser (PPE). – (DE) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, na vrhu Nata je prišlo do dobrega napredka. Dobro je, da tu o tem razpravljamo. Novi strateški elementi, kot sta civilno obvladovanje krize in kibernetska obramba, so koraki v pravo smer. Zlasti za majhne, nevtralne države, kot je Avstrija, je krepitev strateškega partnerstva med Natom in Evropsko unijo odločilnega pomena. Razvoj vojaške zmogljivosti s povečanjem sinergije, zmanjševanjem podvajanja in izboljšanjem sodelovanja bo v pomoč vsem, zlasti majhnim državam članicam.

Še veliko dela je, zlasti za nas. Evropa si mora zadati domačo nalogo in poskrbeti, da bo opravljena. Pobuda francoskega, nemškega in poljskega zunanjega ministra je korak v pravo smer. V srednjeročnem obdobju potrebujemo evropsko obrambno arhitekturo, ki bo spodbujala vojaško sodelovanje med državami članicami EU, ki bo združevala civilno in vojaško sodelovanje med EU, ZN in Natom ter ki bo postopoma razvila evropske obrambne strukture. Naš cilj mora biti, da postanemo pomemben varnostni partner v svetu. Za to si moramo prizadevati.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, z vrhom v Lizboni je varnostna strategija zavezništva dobila nov vidik. Praktično so bili doseženi trije pomembni cilji: sprejeta je bila nova strateška zasnova, oblikovan je bil nov pristop k Afganistanu, da ne omenjamo dejstva, da je bil dan nov zagon odnosom z Rusko federacijo.

Menim, da je najpomembnejši rezultat vključitev protiraketnega ščita v novo strateško zasnovo. Romunija zagovarja vzpostavitev ščita že od vrha v Bukarešti leta 2008. To pomeni, da ima naša država primerno vizijo in da bo znatno prispevala k izvajanju obrambnega sistema. Hkrati Romunija podpira politiko odprtih vrat, katere cilj je zlasti krepitev odnosov Nata z Gruzijo in Ukrajino.

Pozdravljam tudi dejstvo, da je Nato potrdil strateški pomen črnomorske regije, glede na varnostna tveganja, ki na tem območju prevladujejo. Nanašajo se predvsem na nerešene spore v Pridnjestrju in Gruziji. V zvezi s tem menim, da mora zavezništvo ohranjati enotno fronto v svojih napovedih Rusiji. Ruska federacija mora z dejanji dokazati svoje izjave o dobrih namenih, saj ima močno odgovornost na vzhodni meji z Romunijo in Natom. Poudariti moram, da je Nato zaradi politične izjave, ki je bila sprejeta, sprejel svojo zavezanost ozemeljski celovitosti Republike Moldavije in Gruzije.

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospa predsednica, zgodovinsko vrhunsko srečanje Nata v Lizboni je bilo prelomno za prihodnost zavezništva. Osemindvajset zaveznic je sprejelo pomembne odločitve, sprejelo novo obrambno doktrino, položilo temelje za tesnejše sodelovanje z Rusijo, razjasnilo vprašanje protiraketnega ščita, odobrilo akcijski načrt za Afganistan in potrdilo pomen sodelovanja z Evropsko unijo.

Toda to je splošen in optimističen pogled. Ne smemo pozabiti, da kot posledica soglasja ta besedila izražajo najnižji skupni imenovalec stališč in pogledov. Vsi vemo, da so v okolju po hladni vojni razlike v pojmovanju grožnje in različne stopnje pojmovanja grožnje. Vzhodnoevropske države različno gledajo na odnose z Rusijo in Turčija drugače pojmuje iranski jedrski program. Vemo tudi, da je Ankara vodila diplomatsko vojno, da bi preprečila kakršno koli omenjanje tega v lizbonskem besedilu. Ankara tudi drugače pristopa k sodelovanju s skupno varnostno in obrambno politiko, ker želi izključiti sodelovanje z eno evropsko partnerico in državo članico Unije. Zaradi vsega tega je vloga skupne varnostne in obrambne politike še pomembnejša, seveda v okviru sodelovanja med EU in Natom.

Zato menim, da mora Evropska unija v celoti izkoristiti nove priložnosti, ki jih daje Lizbonska pogodba, in ohraniti neodvisno moč odločanja. Povečati moramo mednarodno prepoznavnost Unije in okrepiti njeno mednarodno prisotnost. Potrebujemo močnejšo Evropo, da bomo lahko imeli močnejše atlantsko zavezništvo.

  Marietta Giannakou (PPE). – (EL) Gospa predsednica, strinjam se s pogledom visoke predstavnice na vrhunsko srečanje v Lizboni. Bilo je res pomembna prelomnica in pomemben trenutek. Čezatlantski odnosi so ključni za svetovno varnost in razvoj, po drugi strani pa mora imeti Evropska unija, kadar je to potrebno, svoj lastni glas in svoje lastne strukture. Rezultat tega sodelovanja bo znižanje stroškov, tako na ravni opreme kot pri civilnih odločitvah, ne da bi bilo treba spremeniti zavezništvo Nato. Evropa mora imeti svoj lastni obrambni sistem in varnostni sistem ter svoj glas, saj bo samo tako lahko reševala probleme, kot so problem s Turčijo ali drugi problemi s članicami ali nečlanicami Nata, ki drugače pristopajo k Rusiji. Poleg tega menim, da vprašanje glede Rusije ni težko vprašanje. Menim, da to vprašanje lahko Evropa obvlada v celoti, hkrati z Američani. Morda ga lahko Evropa obvlada celo učinkoviteje.

  Tunne Kelam (PPE). – Gospa predsednica, širitev Nata lahko vidimo kot eno od redkih resničnih uspešnih zgodb po hladni vojni. Toda zagon širitve je oslabel. Nato se še kar obotavlja, da bi odprl vrata Gruziji in Makedoniji. Vojaški prispevki so se zaskrbljujoče znižali. Zelo malo članic Nata izpolnjuje merilo 2 % za izdatke za obrambo in zavezništvo že več kot desetletje ni opravilo resnih vojaških vaj. Zadnja taka velika vaja za dokaz, da lahko ZDA hitro pripeljejo enote v Evropo, je bila pred 17 leti. Res je, Sovjetska zveza je razpadla. Toda verodostojnost in potencial Nata se še vedno opirata na vojaško moč ZDA. Bistveno je, da vojaške institucije Nata ostanejo dobro povezane in da imajo vojaški poveljniki iz Amerike in Evrope možnost skupne vadbe.

Samo ob veliko tesnejšem in odločnejšem čezatlantskem sodelovanju bosta EU in Nato lahko v naslednjem desetletju vzpostavila demokratični mednarodni načrt za spopadanje z izzivi večstranskega sveta.

Rad bi tudi komentiral sklepe Sveta Nato-Rusija. Zahteva posodobljeno partnerstvo na podlagi vzajemnega zaupanja, preglednosti in predvidljivosti. To lahko vzamemo kot izraz dobre volje. Toda vemo, da je v skladu z rusko vojaško doktrino širitev Nata v rusko soseščino še vedno agresija ter upravičuje preventivne vojaške napade in izkrcanje na tujih ozemljih.

Velike vojaške vaje jeseni leta 2009 na severozahodu Rusije blizu ozemlja baltskih držav so bile priprava na invazijo teh držav kot protinapad, verjetno proti ukrepom Nata. Pozitivno je to, da so baltske države končno dobile Natove načrte za nujne ukrepe v zvezi z njihovo obrambo, ki jih je razkril tudi WikiLeaks.

Rusija je izvedla invazijo na Gruzijo in praktično priključila dve njeni avtonomni ozemlji. Nedavno so bile na tema odcepljenima območjema nameščene ruske rakete in Rusija nadaljuje z množičnim vohunjenjem v vseh zahodnih državah. Ko so ti vohuni razkriti, se osramočenega počuti Zahod, ne pa Rusija, ki svoje vohune odkrito nagrajuje z najvišjimi državnimi odlikovanji.

Zato je rusko vztrajanje pri enakovrednih odnosih z Natom in nekakšnem skupnem odločanju prezgodnje, pri tem pa obstaja tveganje ruskega veta na določitve Nata in nadaljnje širjenje.

  Katarína Neveďalová (S&D). – (SK) Gospa predsednica, na vrhunskem srečanju v Lizboni je nato potrdil svojo vlogo poroka varnosti na evroatlantskem območju in priznal tudi, da ga čakajo novi izzivi.

Najboljši instrument za opravljanje te vloge je široka mreža strateških partnerstev z državami ali mednarodnimi organizacijami. Nato mora biti zato pripravljen za politični dialog z vsakim morebitnim partnerjem, ki si tako kot mi prizadeva za mir in varne mednarodne odnose.

Po mojem mnenju je ključno strateško partnerstvo sodelovanje z Rusijo, pri katerem mora Nato okrepiti praktično sodelovanje, da bi se lahko spopadel s sodobnimi grožnjami mednarodnega terorizma, piratstva, trgovine z ljudmi in trgovine s prepovedanimi drogami. Nato potrebuje zadostne finančne, vojaške in človeške vire, da bo lahko opravil svoje poslanstvo. Toda te vire je treba uporabiti čim učinkoviteje in zlasti za zagotavljanje miru.

  Ivo Vajgl (ALDE). - (SL) Dobro, da sem dobil besedo pred mojim kolegom iz Luksemburga Goerensom, ker bi drugače podrl mojo osnovno tezo, da že pol ure govorimo tukaj poslanci iz v glavnem jugovzhodne Evrope. To pomeni, da je pri nas problem varnosti, problem Nata in njegovega odnosa do Evropske unije nekoliko bolj občuten kot drugod.

In ravno zaradi tega bi rad rekel: vrh v Lizboni je izpustil priložnost, da zavzame bolj načelno, bolj jasno in bolj odločno stališče do želje dveh držav v jugovzhodni Evropi, do Makedonije in Bosne in Hercegovine, da svojo varnost okrepita z včlanjenjem v vsaj eno evroatlantsko integracijo.

Mi smo takrat, ko smo se v Sloveniji približevali integracijam, rekli katero koli integracijo. Nato ima priložnost, da popravi napake, ki se dogajajo v Evropski uniji. Mislim, da je treba o tem voditi računa.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospa predsednica, hvala lepa za besedo. Danes razpravljamo o sodelovanju med Natom in Unijo. Gospa Ashton nam je dala pozitivno oceno, toda rad bi povedal, da je po mojem mnenju ta ocena zelo pretirana. Moja kolega poslanca iz Poljske, gospod Saryusz-Wolski in gospod Lisek, sta že govorila, in rad bi jasno povedal, da se strinjam z njuno oceno.

To je šele začetek, in sicer začetek zelo dolge poti. V zvezi s tem bi rad opozoril na tri pragmatične vidike, kjer lahko vidimo splošni napredek. Prvo področje se nanaša na skupno obrambno načrtovanje Nata in Evropske unije – tu je jasno, da bi lahko storili več. Drugo področje bi moralo zadevati sodelovanje med obveščevalnimi službami – tudi tu je mogoč napredek. In zadnje, tretje področje zadeva delovanje bojnih skupin – treba se je vprašati, ali danes ustvarjajo dodano vrednost.

  Charles Goerens (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, imam vprašanje za baronico Ashton glede Evrope obrambe in tudi Nata.

Lizbonska pogodba omogoča državam članicam Evropske unije, da tesneje sodelujejo pri obrambnih vprašanjih, če seveda to želijo. To se imenuje „strukturirano sodelovanje“ ali „okrepljeno sodelovanje“, skoraj ni pomembno, kako.

Mi lahko baronica Ashton pove, ali je kakšna skupina držav že razmišljala o takem sodelovanju, in če je, mi lahko poveste, če je ustrezno, kakšna merila je treba izpolnjevati za tako vrsto sodelovanja?

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, hvala še enkrat vsem, ki ste prispevali k zelo široki razpravi. Če smem, se bom poskušala dotakniti nekaterih ključnih točk in vam vsaj začela odgovarjati nanje.

Prva stvar, ki jo želim povedati, je, da zavzeto poskušam najti načine za napredovanje v odnosu med Evropsko unijo in Natom, vendar ne podcenjujem političnih vprašanj, ki so v jedru tega vprašanja. Moj cilj je poiskati praktične in pragmatične načine, kako bi lahko s povečanim sodelovanjem podprli naše ljudi na terenu. Ljudje na prizorišču, ljudje v operacijah so tisti, ki jih imam najbolj v mislih, ko razmišljam o tem, kako lahko sodelujemo. Toda pri tem se zavedam, da ima Turčija pomembno vlogo, in zavedam se, da zastopam 27 držav članic, in tesno sodelujem z državami članicami, ki jih zadevno vprašanje najbolj zanima in zadeva.

Naprej gremo in si prizadevamo, da bi to dosegli čim hitreje. Vendar ne podcenjujem izzivov in vedno iščem in se zanimam za zamisli o tem, kako bi lahko to storili.

Sprejemam to, da želimo zelo pazljivo preveriti tudi, kaj počnemo sami, in se prepričati, da se to, kar počnemo, medsebojno dopolnjuje in da se delo ne podvaja. Dejansko se področja, s katerimi se ukvarjamo, medsebojno zelo dopolnjujejo. Prej je bil naveden primer operacije Ocean Shield v obalnih vodah Somalije in delo, ki ga opravljamo v zvezi s operacijo Atalanta.

Spoštovani poslanci, ki so obiskali to območje, vedo, da je to ogromna morska površina, kjer je obilo prostora za medsebojno dopolnjujočo dejavnost in zelo malo nevarnosti za podvajanje, in službe dejansko zelo dobro sodelujejo. Poveljnik Howes, ki zdaj vodi operacijo Atalanta, je govoril z obrambnimi ministri in pri tem povedal ravno to, da je komuniciranje dejansko zelo povezano, vendar je zelo veliko dela, ki ga je mogoče zadovoljivo opraviti skupaj.

Gospod Gahler je sprožil vrsto vprašanj, ki niso povezana s to razpravo, in rada bi mu samo predlagala, da mu bom z veseljem odgovorila, če mi napiše hitro sporočilo o teh vprašanjih, toda danes zvečer nisem hotela Parlamentu jemati časa za zadeve, ki se ne tičejo te razprave same.

V zvezi z vprašanju glede raketne obrambe bi rada povedala, da se je po mojem razumevanju zgodilo to, da je bilo na pogajanjih o Natovi novi strateški zasnovi najdeno ravnotežje med vprašanji raketne obrambe in Natovo jedrsko držo. Jasno je, da bo Nato želel ohraniti svoja sredstva jedrskega odvračanja, pri tem pa izpolnjevati cilj, ki si ga je zadal v zvezi s svetom brez jedrskega orožja.

To je naš današnji pristop, toda seveda nismo udeleženi pri vseh vidikih Nata ravno zaradi razlogov, ki jih ta parlament dobro razume. Nismo na primer sodelovali pri zasedanjih Sveta Nato-Rusija, zato ne morem komentirati, kaj se je zgodilo tam, lahko komentiram samo zadeve, ki iz njega izhajajo.

V zvezi s pogodbo START je treba pozdraviti napredek med Združenimi državami in Rusijo glede demilitarizacije, in verjamem, da bo ta utrl pot za boljše usklajevanje z Natom, kar je gotovo cilj, ki si ga je zadal generalni sekretar.

In na koncu, strukturirano sodelovanje: bo do njega prišlo? Kaj je bilo storjeno? Dejansko so države članice tiste, ki morajo predložiti zamisli. Obstajajo že primeri, ko države članice, kot sta Združeno kraljestvo in Francija, ali weimarski trikotnik v pismu, ki sem ga prejela, iščejo načine, na katere bi lahko okrepili to sodelovanje, deloma tudi prek Evropske obrambne agencije, kjer imamo priložnost, da poskušamo ustrezno razviti te sinergije.

Upam in pričakujem, da bo v prihodnje tega še več. To zlasti pričakujem pri naslednjih predsedovanjih, zlasti pri Poljski, ki se želi posvetiti obrambnim vprašanjem. Spoštovanim poslancem ne morem dati nobenega primera, ki bi kazal na to, da obstaja priložnost za pridružitev, toda upam, da bo prišlo do ciljev, ki povečujejo možnosti, da v tej gospodarski krizi lastne vire uporabimo najučinkoviteje.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Ágnes Hankiss (PPE) , v pisni obliki. – (HU) Na srečanju ministrov držav članic Nata oktobra 2008 je general John Craddock, poveljnik sil Nata v Evropi, izjavil, da je ruska vojaška akcija v Gruziji Nato prisilila, da ponovno preuči svojo osnovno predpostavko glede varnosti svojih držav članic. Ali ta izjava zdaj po vrhu v Lizboni še vedno drži? Sporazum z Rusijo je koristen politični korak, ki lahko prispeva h krepitvi naše varnosti. Toda ob tem se nujno sprožajo tudi resna moralna in strateška vprašanja. Ali namerava Nato zaradi sodelovanja odstopiti od zagovarjanja in varovanja demokratičnih idej, na katerih je osnovano evroatlantsko zavezništvo in ki so v ostrem nasprotju z ruskim razumevanjem demokracije v več pogledih?

Morda ni treba posebej opozarjati na ustrahovanje in zlorabo ljudi ter nejasne okoliščine smrti novinarjev in pravnikov v Rusiji. Težko je tudi, da ne bi nedavne ruske nominacije ustanovitelja Wikileaks Juliana Assangea za Nobelovo nagrado za mir razumeli kot provokacije. Bodo imele države, ki se nameravajo pridružiti Natu, manj možnosti, če Rusija ne odobri njihovega prihodnjega članstva? Srečujemo se z vprašanjem, ali voditelji Nata upoštevajo ranljivost nekaterih držav članic ter njihova odprta in nerešena vprašanja z Rusijo, ki še vedno obstajajo. Vsekakor je treba pozdraviti zgodovinsko usmeritev v vzpostavljanje miru in dogovarjanje. Toda jasno moramo priznati zgodovinsko odgovornost Nata, kakšno veliko silo legitimizira zaradi sporazuma, sklenjenega za program raketne obrambe, in čemu bo trdno nasprotoval, pri čemer bo zvest našim skupnim evropskim vrednotam.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vrhunsko srečanje Nata v Lizboni pomeni konec strateške varnostne zasnove, ki je obstajala od hladne vojne. Uvedba te nove varnostne strategije pomeni premik s tradicionalne obrambe držav članic atlantskega zavezništva na zasnovo globalne varnosti za 21. stoletje.

Izzivi, ki jih izpostavlja nova strateška varnostna zasnova, vključujejo tesno sodelovanje z različnimi mednarodnimi institucijami, vladnimi in nevladnimi, ter krepitev partnerstev, zlasti z Rusijo. Poleg vzpostavitve političnih poti so bila operativna vprašanja v zvezi z zmogljivostmi in strukturo samega Nata prilagojena novim globalnim grožnjam. Pomembno je tudi poudariti, da je Nato sprejel prehodni plan za misijo v Afganistanu, da bi afganistanske oblasti prevzele vodstvo zadev v zvezi z nacionalno varnostjo. Menim, da je ta nova strateška vizija, ki daje smernice, na katerih bi morali temeljiti mednarodni odnosi držav članic, izredno pomembna.

  Niki Tzavela (EFD), v pisni obliki. – Rusija je bila prvič po drugi svetovni vojni povabljena, da se pridruži prizadevanjem za raketni ščit, kar lahko označimo samo kot mejnik za zavezništvo. Na ruski odgovor moramo še počakati, in možnosti obstajajo za pravo partnerstvo z ZDA, s čimer bi oba angažirano sedla za mizo. Poleg tega je za ta projekt potrebno znatno evropsko financiranje, in to ne bo lahko ob zniževanju izdatkov za obrambo v Evropi.

In nazadnje, Afganistan bo velika politična preizkušnja za Nato v naslednjih letih. ZDA je hitro začela zagotavljati Rusiji, da rakete v resnici niso bile usmerjene nanje. Za ZDA je bilo pomembno, da ne razdražijo Rusije, in s tem, ko so Rusijo povabile tudi k sodelovanju pri raketnem obrambnem sistemu, so dokazale, da nimajo takih namenov. Drugič, ZDA so bile dovolj modre, da niso omenile Irana ali, če smo natančni, ugodile željam Turčije, ki je zagrozila, da se bo umaknila, če bo omenjena njena soseda (Iran). Težava je ta, da je v Natu samo 21 od 27 držav članic EU, kar ogroža razvoj evropske obrambe.

18. Razmere v Slonokoščeni obali (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o razmerah v Slonokoščeni obali.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, razmere v Slonokoščeni obali so zelo negotove, saj so v nevarnosti življenja – življenja državljanov Slonokoščene obale, pa tudi številnih Evropejcev, ki živijo in delajo v tej državi.

Menim, da gre za pomembne zadeve, ne samo za vlogo, ki jo ima Slonokoščena obala v Afriki, temveč tudi za obširna prizadevanja mednarodne skupnosti v zadnjih 10 letih za podporo reševanju kriznih razmer in povečanje stabilnosti. Na predsedniške volitve so čakali že več let. Nazadnje gre zasluga prebivalcem Slonokoščene obale, delu Združenih narodov ob podpori mednarodne skupnosti ter zlasti, moram reči, Evropski uniji in posredniku, predsedniku Burkine Faso, Blaisu Compaoreju, da so bile te volitve končno izvedene.

Vsi kandidati so se vnaprej dogovorili o temeljnih pravilih glede volitev. To je vključevalo posebno vlogo posebnega predstavnika generalnega sekretarja ZN, gospoda Choija, pri potrjevanju rezultatov volitev. V državo je bila poslana evropska misija za opazovanje volitev, ki jo je vodil gospod Cristian Preda, poslanec Evropskega parlamenta. Zahvaljujem se mu za njegovo delo in mislim, da bo kmalu imel besedo. Ugotovili so, da so volitve potekale v demokratičnih razmerah. Zahvaljujem se in čestitam gospodu Predi in njegovi ekipi za njihov pogum in odlično opravljeno delo v težkih okoliščinah.

Rezultate je razglasila neodvisna volilna komisija, potrdil pa jih je posebni predstavnik generalnega sekretarja ZN. S predsednikom Barrosom sva bila med prvimi, ki sva predsedniku Ouattari čestitala za zmago. Mednarodna skupnost ga je soglasno priznala. ECOWAS in Afriška unija sta bila v svojem sporočilu kristalno jasna. Gospod Ouattara je zakoniti predsednik Slonokoščene obale. Tretjega decembra je bila parlamentarna skupščina AKP-EU prav tako nedvoumna v svoji izjavi.

Pozivamo vse politične sile v Slonokoščeni obali, naj spoštujejo volilni rezultat, pokažejo odgovornost in se izogibajo nasilju. Zdaj je treba vsa prizadevanja osredotočiti na to, da bi dosegli miren prenos oblasti. V resolucijah ZN so predvideni usmerjeni ukrepi proti tistim, ki ovirajo miren prehod in volitve.

Afriški organi so že uporabili sankcije za Slonokoščeno obalo. EU je pripravljena prevzeti svoje odgovornosti v zvezi z usmerjenimi ukrepi, in to smo ta teden na Svetu z zunanjimi ministri EU jasno povedali, pripravljeni pa smo tudi sprejeti ukrepe v podporo zakonito izvoljenim oblastem.

Dogajanje v Slonokoščeni obali tesno spremljajo številni akterji in javno mnenje, zlasti v Afriki in še posebej v sosednjih državah, številne od katerih so tudi v pokonfliktnih razmerah in doživljajo težak demokratični prehod. Izid sedanje ustavne krize v Slonokoščeni obali bo močno sporočilo za vse sile na Afriški celini, tako za tiste, ki so za demokracijo, kot za tiste, ki so proti.

Odziv Evropske unije na to krizo je bistven. Ker smo pomemben akter v mednarodni skupnosti, se bo naša vloga okrepila in naša verodostojnost kot svetovne zagovornice demokracije izboljšala, če bo lahko naše ukrepanje prispevalo k mirnemu prenosu oblasti v skladu z voljo prebivalcev Slonokoščene obale, jasno izraženo na svobodnih in poštenih volitvah.

  Cristian Dan Preda, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospa predsednica, baronica Ashton, res sem bil v Slonokoščeni obali in vodil misijo Evropske unije za opazovanje volitev.

Najprej bom opozoril na pogum in predanost opazovalcev iz 26 držav, več kot 100 ljudi, 120 opazovalcev, ki so bili na terenu in ki so opravili čudovito delo. Predvsem so opazili, da so državljani Slonokoščene obale več ali manj povsod govorili: „Naveličani smo.“ To je bila ključna beseda, refren, ki je v resnici pomenil, da volitve vidijo kot konec politične krize. Vsi so želeli, da je s temi volitvami vsega tega konec.

Obstaja izjema, odhajajoči predsednik, gospod Gbagbo, ki je zavrnil predajo oblasti in poskrbel za preprečitev, da bi se ta kriza končala, ko je ustanovil pristranski ustavni svet, ki je preprosto kar razveljavil rezultate, ki so bili ugodni za njegovega nasprotnika. To pomeni, da imamo danes namesto miru, namesto izhoda iz krize še bolj zapleteno krizo ob že tako negotovem ravnotežju in zdaj še začetku spopadanja.

Nadalje bi rad povedal, da se je zdaj že res zelo težko izogniti spopadu. Pogledati je treba samo, kaj se je zgodilo z glasovanjem v vojašnicah, pri prvem in pri drugem glasovanju. Žal se spopadamo z izredno občutljivimi razmerami.

Ne želim končati, ne da bi zahvalil baronici Ashton za njeno predanost reševanju te zadeve.

Rad bi ji postavil vprašanje, saj sem slišal, da je Svet napovedal, da bodo kmalu sprejeti omejevalni ukrepi: je mogoče reči, kdaj bodo ti omejevalni ukrepi sprejeti?

  Véronique De Keyser , v imenu skupine S&D. – (FR) Gospa predsednica, najprej bi rada čestitala kolegu poslancu gospodu Predi in njegovi ekipi za izredno delo, ki so ga opravili. Rada bi čestitala tudi baronici Ashton, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, za odločnost, ki jo je pokazala celotni mednarodni skupnosti pri opazovanju teh volitev. Tistim, ki smo povsem predani misijam za opazovanje volitev, ki so izredno orodje za spodbujanje demokracije v državah, je dejstvo, da je prišlo do takega hitrega in odločnega odziva na poskus, da bi si nezakonito prisvojili rezultate volitev, ogrelo naša srca in upamo, da se bo to zgodilo tudi v drugih primerih, če bodo razmere kdaj žal kaj takega zahtevale.

Rada bi tudi povedala – ker so mi to dovoljkrat dejali –, da predsednik Ouattara ni kandidat Evrope. Sodelovala je celotna mednarodna skupnost, kar je izredno: Afriška unija, Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS), Združeni narodi, Evropa in tako naprej soglasno, in to je zgodovinski mejnik.

Glede tega, da želi gospod Ouattara svoje borce postaviti na ulice, sem seveda nekoliko bolj zaskrbljena, saj ne vidim mirne rešitve na ulicah, kjer sile merijo moči. Rada bi omenila dokument, ki ga snujejo v državah AKP in o katerem so že razpravljali v Kinšasi na zadnjem srečanju AKP, ki smo se ga nekateri udeležili. Njegov naslov je izreden: „Izzivi za prihodnost demokracije in spoštovanje ustavnega reda“. Sestavila sta ga afriški in evropski predstavnik. V tem besedilu je veliko pravnih zadev in tri strani so posvečene delitvi oblasti, če ena od strani poskuša nezakonito prevzeti oblast. Na teh treh straneh je opisana pot, po kateri je treba iti, da bi preprečili, da bi se razmere spremenile v prelivanje krvi. Prelivanja krvi se verjetno ne da preprečiti na ulicah, temveč morda s pogajanji, katerih cilj je delitev neke oblike oblasti. Seveda je potreben najprej pritisk za zagotovitev, da bo zmagovalec priznan.

Svetujem vam, da ta dokument preberete. Je zelo poučen in iz njega sem spoznala, da afriška politična kultura sicer ne ve veliko o demokraciji, vsekakor pa veliko ve o tem, kako se pogajati.

  Marielle De Sarnez, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, samo nekaj ur je, kar so Ouattarovi privrženci dosegli sedež vlade in radio in televizijo Slonokoščene obale, in rada bi izrazila svojo zaskrbljenost, saj je nevarnost spopadov res precejšnja in povsem resnična.

Naša glavna odgovornost ta večer je, da pozovemo k miru in dialogu. Toda to je tudi odgovornost glavnih voditeljev Slonokoščene obale. Tako odhajajoči predsednik kot novoizvoljeni predsednik morata storiti vse, kar lahko, za preprečitev ponovnega izbruha nasilja v državi, ki že leta veliko preveč trpi. To je prvo sporočilo.

Drugo sporočilo je, da je mednarodna skupnost, seveda Evropa, pa tudi Afriška unija, že od začetka soglasna. Mobilizirala se je, da bi zagotovila spoštovanje volilnega rezultata. S tem pritiskom je treba nadaljevati in treba je uporabiti sankcije. Laurent Gbagbo mora sprejeti poraz. Alassane Ouattara si mora neumorno prizadevati za spravo njegovega ljudstva. Z naše strani je nujno, da ne popustimo v svojih prizadevanjih, dokler se razmere ne stabilizirajo.

Rada bi se vam vnaprej zahvalila, visoka predstavnica, da boste posredovali ta sporočila, zlasti ta večer.

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, tako kot moji predhodniki tudi sama obžalujem resnost današnjih razmer, akutno politično krizo in tudi nevarnost spopadov, ki lahko izbruhnejo v naslednjih urah. Zato seveda pozdravljam soglasno stališče celotne mednarodne skupnosti in menim, da imamo, poleg potrebe po podpiranju demokracije, odgovornost, da ne samo rešimo prebivalce Slonokoščene obale, temveč tudi da damo jasno sporočilo, da je zamenjava oblasti v Afriki mogoča. Poleg vprašanja samih prebivalcev slonokoščene obale, njihove varnosti in napetosti, ki obstajajo v tej državi in ki bi jo lahko prizadele v naslednjih dnevih in mesecih, se vprašanja nanašajo tudi na sosednje države. Volitve bodo tudi v drugih, sosednjih državah, kjer bi lahko prišlo do vprašanja menjave odhajajočega predsednika in novega predsednika.

Menim, da je izredno pomembno, da lahko v Slonokoščeni obali, ne da bi prejudicirali rezultat, o vprašanju demokratične menjave odločijo na miren način, s pogajanji, ob podpori mednarodne skupnosti in v nasprotju z vsemi tistimi, ki bi ob tej priložnosti povzročili prelivanje krvi ali vsaj vzeli civilno prebivalstvo za talce. To je pomembno ne samo zato, ker so ti že dovolj pretrpeli, temveč tudi zato, ker bo to zgled za sosednje države, in seveda imam v mislih Kongo, ki bo v naslednjem letu, letu 2011, nedvomno v volilnem obdobju.

Pozdravljam vaše izjave o tem, kako spremljati, izvajati in ohranjati pritisk v naslednjih mesecih, da bi ohranili mir.

  Elie Hoarau, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, vsi smo zaskrbljeni zaradi hude krize v Slonokoščeni obali.

Seveda mednarodna skupnost soglasno obsoja odločitev ustavnega sveta te države o izpodbijanju volilnih izidov, ki jih je uradno razglasila neodvisna volilna komisija, s čimer krši volilni zakonik.

Evropska unija, Združeni narodi (ZN), Afriška unija, Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU, Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) in seveda kmalu Evropski parlament zahtevajo spoštovanje uradne razglasitve volilnih rezultatov in namestitev novega predsednika republike, ki ga je priznala neodvisna volilna komisija, ki je, naj vas opomnim, organ, ki so ga potrdili ZN.

Vse politične skupine Evropskega parlamenta so v skupni izjavi izrazile svoje strinjanje s temi odločilnimi vprašanji. Pozvale so tudi k ukrepom za omejitev kakršnega koli povečevanja napetosti v tej državi, ki bi lahko vodilo v državljansko vojno, kar bi bila za Slonokoščeno obalo človeška, socialna in gospodarska katastrofa, ki jo je seveda treba na vsak način preprečiti.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, demokracija je vrednota, o kateri se ne pogaja, prav tako pa se ne pogaja o rezultatih javnega soglasja: udeležba, zastopanost in suverenost ljudstva so merilo zrelosti demokratičnega sistema. Dogodki v Slonokoščeni obali, o katerih so opazovalci objektivno poročali, resno škodujejo volilnemu procesu, ki bi se moral že končati.

Izbira ljudi je bila jasna in nedvoumna, pa vendar odhajajoči, a še delujoči voditelj vlade, gospod Gbagbo, še vedno ni bil zamenjan s prihajajočim voditeljem, gospodom Outtaro. To je nesprejemljivo za Evropski parlament, prav tako pa za kogar koli, ki verjame v pravico.

S politično manipulacijo je ustavni svet potrdil mandat odhajajočemu voditelju, ki je žal še vedno aktualni predstavnik Slonokoščene obale. Zaradi vsega tega obstaja nevarnost povečanja napetosti in nemirov, ki jih ni lahko obvladovati. Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) ne more sprejeti, da je glas ljudstva povožen s takimi machiavelističnimi manevri.

Zato zahtevamo, da se državljanom, ki so svobodno izrazili svojo izbiro s soglasjem, omogoči, da jim vlada oseba, ki so jo vsi soglasno izbrali. Združeni narodi nas pri tem podpirajo. Seveda zahtevamo, da se ta težka kriza konča v razumno kratkem času, in zaupamo avtoritativnemu posredovanju baronice Ashton, da lahko Evropa govori s pooblastili in prestižem prek najvišjega urada v mednarodnih odnosih.

  Kader Arif (S&D). - (FR) Gospa predsednica, visoka predstavnica, gospe in gospodje, volitve v Slonokoščeni obali so se ravnokar končale.

Mednarodna skupnost je strpno dopuščala, da jih je režim Laurenta Gbagba leto za letom prelagal. Ta zaporedna poročila so mnoge med nami opozorila na težave, v katerih smo se znašli zdaj, toda globoko v nas smo upali, da bo prevladal demokratični duh v državi, ki je veliko pretrpela zaradi neplodnih in nesprejemljivih konfrontacij, ki se nanašajo zlasti na koncept nacionalnosti Slonokoščene obale.

Mednarodna skupnost in zlasti Evropska unija okoli baronice Ashton in prek kolega poslanca gospoda Prede se je mobilizirala in zagotovila, da so te volitve potekale v najboljših možnih razmerah, pregledno in brez nasilja. To je treba pohvaliti.

Glede na mir, ki je prevladoval, in ozračje medsebojnega spoštovanja med kandidati nas je med volilno kampanjo navdalo upanje, da bodo vse strani sprejele rezultat. Danes je odhajajoči predsednik žal zavrnil demokratični rezultat, dobljen z volitvami.

Jutri bom zato, tako kot moji kolegi poslanci, glasoval za poziv gospodu Gbagbu, naj sprejme, da je to, kar razume kot nesrečo ali zaroto, v resnici nič drugega kot volja večine njegovih državljanov. Ne more se držati oblasti, ne da bi se vprašal o delu svoje lastne bojevniške preteklosti, v kateri se je zdelo, da je bil, ko je bival v Evropi, človek, ki je prinesel na novo pridobljeno svobodo in demokracijo, vzpostavljeno v njegovi državi.

Predstavnik Združenih narodov v Slonokoščeni obali je pogumno prevzel svojo vlogo in razglasil rezultate volitev.

Kot prvi podpredsednik Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU bi rad tudi poudaril, da smo na zasedanju 3. decembra v Kinšasi sprejeli izjavo o odločni obsodbi odločitve ustavnega sveta Slonokoščene obale, da razveljavi rezultate.

Ta izjava je bila sprejeta poleg jasnega in nedvoumnega stališča, ki so ga zavzeli voditelji držav članic Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) in Afriške unije. Danes režima gospoda Gbagba ne želijo niti državljani, ne podpirajo ga sosedi in ne sprejema ga mednarodna skupnost. Čas je torej, da sprejme zmago Alassana Ouattare, demokratično izvoljenega predsednika Slonokoščene obale, ki mu mora biti čim prej omogočeno, da prevzame odgovornost, ki so mu jo poverili njegovi ljudje.

Gospa predsednica, visoka predstavnica, gospe in gospodje, na koncu bi rad pozval Evropsko unijo, naj prevzame svojo vlogo in s sredstvi, ki jih ima na razpolago, prepriča Laurenta Gbagba in njegovo nezakonito vlado, naj sprejmejo, da je igre konec. Ne bomo dovolili, da njegova trma pripelje do kaosa v Slonokoščeni obali.

  Charles Goerens (ALDE). – (FR) Gospa predsednica, če ne bi bilo ega gospoda Gbagba, bi bila Slonokoščena obala vir navdiha za vse države v razvoju, ki hrepenijo po demokraciji.

Dejansko so prebivalci Slonokoščene obale na zadnjih volitvah pokazali veliko politično zrelost. Poleg tega mednarodna telesa, začenši z Združenimi narodi, niso niti najmanj navdušena nad zadnjimi mahinacijami človeka, ki ne zna izgubljati. Gospod Gbagbo mora stran. Ni drugega načina za to, da bi ohranil še kanec dostojanstva, ki mu je ostal.

Do zdaj se je Evropska unija odzivala ustrezno, zlasti kar zadeva usmerjene sankcije. Sankcije ne smejo biti naložene ljudem, ki so se zgledno izrazili, temveč gospodu Gbagbu in tistim, ki so mu blizu.

Moje vprašanje baronici Ashton je: „Kakšne ukrepe nameravate sprejeti, če se bodo razmere izrodile in bodo zaradi uporabe sile ogroženi državljani Slonokoščene obale in izseljenci, ki živijo v Slonokoščeni obali? In še, ali menite, da sta ECOWAS in Afriška unija dovolj usposobljena za reševanje tega problema?“

  Niccolò Rinaldi (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, baronica Ashton, gospe in gospodje, razmere v Slonokoščeni obali so preizkus in ne moremo si privoščiti, da bi na tem preizkusu padli.

To velja predvsem za Evropsko unijo, ker nikakor ne moremo priznati ukradene zmage in tudi nikakor ne moremo prenehati z največjim možnim pritiskom na voditelje Slonokoščene obale zaradi te velike goljufije. Poleg tega ne bo sprejemljivo, da bi en sam evro evropskih davkoplačevalcev končal pri nezakoniti vladi ali celo šel prek nezakonite vlade, ki ne spoštuje niti najosnovnejših pravil demokracije. Poskrbeti je treba, da se bo Slonokoščena obala tega zavedala.

Slonokoščena obala je zdaj tudi preizkus za Afriško unijo, ki se s temi razmerami ukvarja na zelo zanimiv način, pri čemer kaže tako trdnost in enotnost, kot si ju še pred 10 ali 15 leti ne bi mogli predstavljati. To je znak, da vprašanja Slonokoščene obale ne bi smeli izkoriščati za obujanje starih stereotipov o tem, da je črna Afrika nezdružljiva z demokracijo.

Čeprav smo na pragu vsesplošnega nasilja, kar bi bilo katastrofalno, družba v Slonokoščeni obali za zdaj tudi prestaja ta težak preizkus: večino je dala reformističnemu kandidatu, gospodu Ouattari, in zdi se, da se je naučila lekcije velikega pisatelja iz Slonokoščene obale, Ahmadouja Kouroume, ki je leta 1998 izdal knjigo s primernim naslovom „En attendant les votes des bêtes sauvages“ (Čakajoč na glasovanje divjih zveri), ki pripoveduje ravno to zgodbo z demokratičnega in zelo slonokoščenskega vidika.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, po volitvah v Slonokoščeni obali je prišlo do razmer brez primere, ko sta oba kandidata na predsedniških volitvah razglasila zmago in imenovala vsak svojega predsednika vlade. Obstaja samo en zakonit predsednik: predsednik Ouattara. Menim, da morajo vse politične sile spoštovati voljo ljudi, izraženo na volitvah 28. novembra. To ima že večjo težo, ker so ZN, volilna komisija in številne evropske države priznali opozicijskega voditelja kot upravičenega zmagovalca.

Hkrati je obsojanja vredno, da so bili opazovalci EU ustrahovani, zaradi česar so morali svojo misijo končati. Politična nestabilnost ima že precejšnje posledice. Afriška unija se je nedavno odločila, da bo državo začasno izločila iz vseh dejavnosti organizacije. Poleg tega obstaja nevarnost ponovitve državljanske vojne, do katere je prišlo leta 2002.

Slonokoščena obala lahko torej izbira med dvema potema: eno, ki ohranja demokracijo in nadaljuje z napredovanjem, in drugo, ki pomeni osamitev iz afriške skupnosti.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. − Gospa predsednica, kratka bom, ker menim, da je bilo vse, kar bi si lahko želeli povedati, že zelo dobro izraženo. Gospod Preda, še enkrat hvala vam in vaši skupini za pogum in prizadevanje med volitvami. Vse pohvale.

Imam dve kratki pripombi. Seveda sem ves čas v stiku z Ban Ki Munom. Govorila sva povsem na začetku te krize in razpravljala o tem, kako nezaslišane so razmere, in strinjala sva se, da bova zelo celovito sodelovala. Prav tako skrbim za to, da so preskrbljeni predstavniki EU na terenu: za njihovo varnost imamo pripravljene načrte za izredne razmere, kot si lahko mislite.

Rada bi tudi odgovorila na konkretno vprašanje, ki je bilo postavljeno glede sankcij. Pričakujem, da bo seznam pripravljen v naslednjih dneh. To želimo izvesti čim prej in še naprej izvajati pritisk, kolikor je mogoče. Obstaja resnična nevarnost, da bo prišlo do nasilja, in resnična nevarnost, da bo prišlo do dvoumnosti glede tega, kaj se dogaja. Biti moramo zelo odločni in zelo jasni ter čim bolj sodelovati z mednarodno skupnostjo, da bomo izvajali čim večji pritisk in da bomo storili vse potrebno za zadovoljivo rešitev. Izredno sem hvaležna za podporo tega parlamenta za delo, ki ga opravljamo.

  Predsednica. Prejela sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 110(4) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 16. decembra 2010 ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  Katarína Neveďalová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Gospe in gospodje, 4. decembra sta dva predsedniška kandidata razglasila zmago in zaprisegla. Toda predsedniške volitve ne morejo dati dveh zmagovalcev v eni državi. Razmere v Slonokoščeni obali so zato zelo nevarne, saj se vsi dobro zavedamo, da je ta država, zaznamovana z leti sporov in nasilja, posebej dovzetna za korake, ki bi lahko vodili v ponovitev državljanske vojne, ki je izbruhnila leta 2002 po nasilnem državne udaru.

O ukrepih mednarodne skupnosti, ki jo na naši strani zastopa Evropska unija, je treba torej pazljivo razmisliti in ne sme se jih preložiti na pozneje, saj bodo imeli odločilen vpliv na življenja prebivalcev te države.

Zato se povsem strinjam z besedami baronice Ashton. Uvedba sankcij je ena od možnih rešitev EU za kaznovanje tistih, ki ovirajo mirno menjavo političnih elit. Sankcije morajo pripomoči k uveljavljanju volje prebivalcev Slonokoščene obale. Toda ne smemo pozabiti na lokalne prebivalce in poskušati moramo izboljšati njihovo varnost, da bodo lahko živeli v svobodni in demokratični državi.

PREDSEDSTVO: Miguel Angel MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

(1) Glej zapisnik.

19. Nadzor držav članic nad izvajanjem izvedbenih pooblastil Komisije (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo (A7-0355/2010) gospoda Százjerja v imenu Odbora za pravne zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo uresničevanje izvedbenih pooblastil Komisije (COM(2010)0083 - C7-0073/2010- 2010/0051(COD)).

  József Szájer, poročevalec. − Gospod predsednik, šele približno leto dni je od začetka veljave Lizbonske pogodbe, ki predvideva znatne spremembe pri prenosu pooblastil z Evropskega parlamenta in Sveta na Komisijo.

Pred nekaj meseci smo v tem parlamentu razpravljali o mojem poročilu o delegiranih aktih. Delegirani akti pomenijo, da Parlament in Svet preneseta svoja pooblastila, toda od zdaj naprej jih lahko, v nasprotju s preteklostjo, kadar koli vzamemo nazaj. Lahko postavimo rok, lahko spreminjamo in lahko damo veto, če Komisija ne ravna v skladu s tem, kar je želel zakonodajalec.

V primeru te uredbe, o kateri razpravljamo na podlagi člena 291 Pogodbe, govorimo o izvedbenih aktih. V primeru izvedbenih aktov je stanje nekoliko drugačno. Tu so države članice tiste, ki uveljavljajo svoje pravice glede tega, kako izvajati različno zakonodajo Evropske unije. Razlika je torej očitna.

Nova uredba in novi sistem delegiranih aktov nam dajeta zelo široka pooblastila. Z vidika Parlamenta to znatno spremeni naš vpliv, zlasti na nekaterih zakonodajnih področjih.

Toda na področju izvajanja imamo kot Parlament, kot zakonodajalec pravico do urejanja izvedbenega postopka za države članice.

Menim, da je Parlament po dolgih pogajanjih pravilno zavzel stališče, da bi radi potrditev in jasno zavezo Sveta in Komisije, da bodo pravice Parlamenta uveljavljene. Po zelo dolgih pogajanjih smo prišli do resnega napredka na tem področju, ki ima vpliv ne samo – in zlasti ne samo – na področju izvedbenih aktov, temveč tudi pri delegiranih aktih.

Celo v primeru izvedbenih aktov je Parlament dobil in ohranil pravico do nadzora, kar pomeni, da imamo na podlagi sporazuma z drugimi institucijami postopek, ki ga lahko uporabimo.

Največjo prednost sem dal temu, da bi lahko ohranili te pomembne položaje. Še za eno stvar gre, in sicer da v Parlamentu potekajo še druge razprave v drugih odborih – zlasti v odboru za mednarodno trgovino, Odboru za razvoj in Odboru za zunanje zadeve – ter tudi med Parlamentom in Svetom o zakonodaji v zvezi s finančnimi instrumenti in o tem, ali in kako naj bodo zakonsko urejeni.

Moj cilj v tem okviru je bil, da to urejanje ne bi smelo prejudicirati te razprave. Pomagati želimo kolegom, ki se borijo za naš položaj v pomembni razpravi s Svetom, da bomo lahko navsezadnje prišli do sodelovanja Sveta.

Na koncu bi se rad, ker nimam več časa, zahvalil Komisiji in Svetu za njuno prožnost pri pogajanjih. Razumem, da je bilo zelo težko doseči dogovor v Svetu. Menim, da je to dogovor, ki ga je Parlament želel, in da je ta dogovor lahko zadovoljiv za vse poslance, zlasti zato, ker ne gre samo za besedilo, o katerem razpravljamo zdaj, temveč pričakujemo, da se bosta Komisija in Svet pridružila skupnemu stališču v zvezi s temi pomembnimi vprašanji. Pričakujemo tudi izjave, s katerimi bo jasno povedano, da je Komisija odločno zavezana uskladitvi preostalega dela acquis communautaire. To besedilo, ki je priloženo mojemu poročilu, bi moralo biti zadovoljivo za vse poslance v tem parlamentu.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. − Gospod predsednik, dopoldan smo slišali zelo dobro razpravo o državljanski pobudi in ta večer razpravljamo o zelo pomembni temi komitologiji. Menim, da je zelo dobro znamenje, da po začetku veljave Lizbonske pogodbe zdaj dejansko dokončujemo glavne predpise, ki so potrebni za njeno celovito izvajanje.

Uredba o izvedbenih aktih bo imela velik vpliv na način, kako bo Komisija v prihodnosti izvajala evropsko zakonodajo. Imela bo zelo pomemben vpliv na sposobnost Unije, da uresniči svoje politike v interesu državljanov. Ko smo predstavili naš predlog, smo navedli njen glavni cilj: da naj bi z novimi pravili vzpostavili sistem Komisije za sprejemanje izvedbenih aktov, ki bi bil preprostejši, učinkovitejši in preglednejši ter povsem skladen s Pogodbo.

Kako smo dosegli te cilje v predlogih, o katerih bomo zdaj razpravljali? Tako kot v preteklosti nadzorni mehanizem, predviden v uredbi, temelji na komitologiji, kar pomeni odbore, sestavljene iz predstavnikov iz držav članic, katerim bo Komisija predložila osnutke ukrepov, vendar v nasprotju s sedanjim sistemom ne bo prostora za posredovanje Sveta kot takega.

Kot je jasno navedeno v Pogodbi, lahko izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije nadzorujejo samo države članice in ne Svet. Poleg tega je v uredbi določeno, da ne bo več nobenih posebnih postopkov in da bo uredba veljala za vse izvedbene ukrepe, vključno s tistimi v zvezi s trgovino – različni ukrepi, kot so protidampinški ali izravnalni ukrepi. To bo prava revolucija na področju trgovinske politike.

Želimo preprostejše postopke, zato v novi uredbi ne bosta samo določena dva postopka – posvetovalni in preiskovalni – namesto štirih, temveč bo v njej predpisana tudi samodejna prilagoditev obstoječih komitoloških postopkov. Novi postopki se bodo za vso obstoječo zakonodajo začeli uporabljati s prvim dnem. Seveda to ne vpliva na značaj pooblastil, ki jih ima Komisija v zvezi s temeljnimi akti.

Komisija se je v izjavi zavezala, da bo pregledala ves acquis, da bi ga glede na zakonske zahteve prilagodila ureditvi o delegiranih aktih, in vem, kako pomembno je to za ta parlament. Do zdaj smo identificirali 153 aktov, za katere pred Lizbonsko pogodbo ni veljalo soodločanje in ki Komisiji dajejo pooblastila, ki jih je treba spremeniti v prenesena pooblastila. Poleg tega obstaja 299 aktov, ki so bili prej usklajeni po regulativnem postopku s pregledom in ki jih bo treba zdaj pregledati glede na določbe Pogodbe o delegiranih aktih. Toda naš cilj je, da bi bila pred koncem sedanjega zakonodajnega obdobja Parlamenta vsa obstoječa zakonodaja v celoti usklajena z novo določbo Lizbonske pogodbe.

To pomeni popolno uskladitev. Veste, kako ambiciozen je ta cilj, zato sem še posebej zadovoljen, da me je belgijski minister gospod Chastel prijazno prosil, naj Parlamentu sporočim zavezo in izjavo predsedstva.

Predsedstvo izjavlja, da se zaveda ambicioznih namenov Komisije v zvezi s tem; pozdravlja jih in podpira cilje. Potrjuje, da je pripravljeno storiti vse, kar je v njegovi moči, da poskrbi, da bo ta uskladitev končana čim prej, ko bodo predloženi predlogi Komisije. Predsedstvo je pripravljeno zvesto sodelovati s Parlamentom in Komisijo za dosego teh ciljev.

Seveda bi radi imeli to izjavo v uradni pisni obliki, toda menim, da moramo pozdraviti zelo sodelovalni duh in kolegialni pristop belgijskega predsedstva.

Želimo si sistema, ki bi bil učinkovitejši; skladno s tem nova pravila v celoti odražajo vlogo Komisije v skladu s Pogodbami – s samo eno obžalovanja vredno izjemo, o kateri bom še govoril –, saj lahko samo kvalificirana večina glasov odbora proti osnutku izvedbenega akta Komisiji prepreči, da bi ga sprejela.

Izjema, ki sem jo ravnokar omenil, pri kateri Komisija izrecno potrebuje pozitivno mnenje odbora, preden ji je dovoljeno sprejeti osnutek izvedbenega akta, se nanaša na dokončne zaščitne ukrepe v zvezi z večstransko trgovino. Čeprav se na tem področju sprejme le omejeno število aktov, smo bili proti tem izjemam iz institucionalnih razlogov, saj bi imeli raje popolno usklajenost z novimi pravili.

Tu sem želel predstaviti ta institucionalni vidik, čeprav je bil to na koncu edini možni temelj za kompromis za zakonodajalca, in to pozdravljamo. Želimo sistem, ki bo preglednejši; celoten postopek bo voden povsem pregledno.

Vsi dokumenti, predloženi odborom, se hkrati pošljejo Evropskemu parlamentu in Svetu; ti dve instituciji bosta imeli pravico do nadzora pod popolnoma enakimi pogoji. Kadar koli med postopkom lahko Komisiji povesta, da po njunem mnenju osnutek izvedbenega akta presega njena pooblastila; če prekoračimo naša pooblastila, imate pravico, da nam to zelo jasno poveste.

Za konec naj povem, da je na splošno besedilo zelo dober rezultat za Evropo; razločno krepi metodo Skupnosti in razločno širi nadzorno funkcijo Parlamenta na vsa področja.

V novi uredbi je na primer določeno, da je lahko Komisija v nekaterih primerih obvezana, da o zadevi razpravlja v odboru za pritožbe. Toda ta odbor bo običajen komitološki odbor, ki mu predseduje Komisija in za katerega veljajo ista pravila; samo kvalificirana večina glasov proti osnutku Komisije lahko Komisiji prepreči, da bi ga sprejela.

Če bo Evropski parlament danes sprejel komitološki uredbo, to ta začela veljati kmalu, že 1. marca 2011, in to je res dobra novica. Novi zakonski okvir potrebujemo čim prej, in upam tudi, da bomo lahko obenem sprožili splošno razmišljanje o razmejitvi med prenesenimi pooblastili in izvedbenimi pooblastili Komisije. To potrebujemo ne le za preprečevanje nadaljnjih sporov pri razpravljanju o predlogih za novo zakonodajo, temveč tudi za racionalizacijo usklajevanja.

Na koncu bi se rad zahvalil poročevalcu gospodu Szájerju za vse delo, ki ga je opravil v pogajalskem postopku, in tudi vsem političnim skupinam za njihovo sodelovanje in prilagodljivost, ki so jo pokazali. Za konec naj se zahvalim še belgijskemu predsedstvu, ki je opravilo izredno delo, ko je ta dokument spravilo skozi Svet in našlo ta zelo težki kompromis. Po mojem mnenju je to, o čemer bomo razpravljali in, upam, jutri sprejeli, zelo dobra novica za Evropo.

  Gay Mitchell, poročevalec Odbora za razvoj. − Gospod predsednik, rad bi se zahvalil poročevalcu gospodu Szájerju za njegovo prizadevanje in poročilo.

Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe bodo sedanje določbe o komitologiji nadomestili delegirani akti in izvedbeni akti iz členov 290 in 291, kot je bilo razloženo, toda zelo me skrbi vloga Komisije pri izvajanju določitev, sprejetih v zvezi z Lizbonsko pogodbo.

Zdi se mi, da sem ravnokar slišal komisarja reči, da je njihov cilj, da to storijo do konca mandata tega parlamenta. Do takrat je še tri leta in pol, pa še to je samo „cilj“! To ni društvo krajanov, to je Parlament! Če je udeležen Svet, je udeležen Parlament. Kot parlamentarcu – in tega ne rečem z nobenim veseljem – se mi zdi, da je Komisija pogosto preblizu Svetu, namesto da bi delovala kot pošten posrednik med Svetom in Parlamentom, medtem ko se Parlament, ker je tako številčen, z lahkoto razdeli in včasih na veliko prelahek način omogoči uveljavitev skupnega stališča, ki ga dosežeta Svet in Komisija.

Najprej moram poudariti, da po mojem mnenju Parlament ne bi smel biti pod nobenim pritiskom, da mora v celoti podpreti predlagano besedilo v prvi obravnavi v zvezi s tem. Najpomembneje je, da dosežemo pošten kompromis, ki bo najboljša razpoložljiva možnost za Parlament in za državljane, ki jih zastopamo, pri tem pa upoštevamo, kar je dejal naš kolega gospod Szájer. Če to pomeni čakanje na dogovor v drugi obravnavi, naj bo tako. Kot sem dejal, mora biti pravilo, da je v primeru udeležbe Sveta udeležen tudi Parlament. Pri tem smo soodločevalci, sozakonodajalci.

Kot poročevalec Odbora za razvoj menim, da je izredno pomembno, da uveljavimo neodvisnost Parlamenta in da Komisija spoštuje obe instituciji. Nisem prepričan, da lahko to dosežemo s tem „kompromisom“.

  Saïd El Khadraoui, pripravljavec mnenja Odbora za promet in turizem. − (NL) Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil poročevalcu za njegovo delo pri tem dokumentu, ki je zapleten in zelo tehničen, vendar vseeno zelo pomemben za naše prihodnje dejavnosti.

Stari komitološki postopek s štirimi različnimi možnostmi našemu Odboru za promet in turizem ni bil neznan in že dolgo vemo, kako ravnati pri izvedbenih odločbah. Toda glede prilagoditev, ki jih je treba opraviti v skladu z Lizbonsko pogodbo, bi rad povedal, da podpiramo kompromise, o katerih se je poročevalec dogovoril s Svetom. Vseeno menimo, da morate biti pozorni na dve stvari.

Prvič, želimo največji možni pretok informacij v Parlament in tudi največjo možno udeležbo Parlamenta pri pripravi odločitev odbora.

Drugič, rad bi poudaril pomen dobrega pristopa k prehodnemu obdobju, in v zvezi s tem pozivamo Komisijo, naj bo širokosrčna do Parlamenta pri reformiranju komitološkega postopka, kot je določeno v pravnem redu EU, v skladu z novimi delegiranimi in izvedbenimi akti, kadar je izbira med postopkoma odprta za razpravo.

To se torej ne nanaša samo na reformo, temveč tudi na uporabo pravnega reda EU pred reformo.

  Danuta Maria Hübner, poročevalka Odbora za regionalni razvoj. − Gospod predsednik, skrbi me, da je lahko zavrnitev vključitve delegiranih aktov v finančne instrumente nevaren precedens za druge politike. Zbuja tudi medinstitucionalno nezaupanje in zaradi tega stanja smo vsi zaskrbljeni.

Prihajajoči predlogi v zvezi z zakonodajnim svežnjem glede regionalne politike po letu 2013 bodo morda zahtevali uporabo izvedbenih aktov, lahko pa zahtevajo tudi uporabo delegiranih aktov. Ne moremo sprejeti predhodne izključitve delegiranih aktov. To bi moral biti predmet pogajanj med sozakonodajalci za vsak primer posebej.

To stališče je po mojem mnenju politično in pravno skladno, in verjamem, da se bosta Svet in Komisija očitno strinjala s Parlamentom. Pred nami je nedvomno mnogo težkih let. Dolžnost evropskih institucij je, da čim bolje izkoristimo naše politike, in s preprečevanjem nepotrebnih sporov in postopkov smo lahko pri tej skupni nalogi učinkovitejši.

  Paolo De Castro, poročevalec Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja. – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, kot predsednik Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja sem iz več razlogov globoko razočaran nad vsebino poročila gospoda Szájerja, o katerem bomo glasovali jutri.

Prvič, nobena od sprememb, za katere je naš odbor soglasno glasoval – poudarjam soglasno –, ni bila upoštevana, čeprav je skupna kmetijska politika ena od politik, pri katerih je večina aktov sprejetih po komitološkem postopku, in je zato ena izmed tistih, na katere prilagajanje zakonodajnih aktov v skladu z Lizbonsko pogodbo najbolj vpliva.

Drugič, v skladu z besedilom člena 10 Evropski parlament ne bo imel pooblastil za izvajanje pritiska niti prostora za pogajanja s Svetom v zvezi s prilagajanjem zakonodaje o skupni kmetijski politiki novi pogodbi.

V resnici se zavedamo, da je Svet že pokazal svojo nepripravljenost za dogovarjanje o aktih, delegiranih Evropskemu parlamentu, in s sprejetjem te uredbe Svet ne bo imel interesa za nadaljevanje pogajanj, ker samodejno prilagajanje – ki izključuje delegirane akte in zajema samo izvedbene akte – nima roka, ker je prehodno.

Zato sem skupaj z drugimi kolegi poslanci vložil spremembo, s katero bi samodejno prilagajanje resnično postalo začasno, in vse vas pozivam, da jo podprete, da bi okrepili vlogo Evropskega parlamenta. Resnično ni razloga, da bi že na prvi obravnavi dosegli dogovor o tako občutljivem dokumentu, v katerem so določena pravila za izvajanje Pogodbe v naslednjih letih. Zato imamo pri tem vsesplošno pomembnem dokumentu pravico – šel bi celo tako daleč, da bi rekel dolžnost –, da besedilo čim bolj izboljšamo in tako preidemo na drugo obravnavo, ne da bi pristali na izsiljevanje Sveta, ki grozi, da tega dokumenta ne bo dal naprej, da bi nas prisilil, da sprejmemo ta negativni dogovor.

Mislim, da je za proračunom to najpomembnejši dokument, o katerem moramo glasovati, saj ponovno opredeljuje ravnotežje moči med evropskimi institucijami. Tu v Parlamentu moramo odločno zagovarjati posebne pravice Parlamenta, ki je bil demokratično izvoljen in predstavlja vse evropske državljane.

  Antolín Sánchez Presedo, poročevalec Odbora za ekonomske in monetarne zadeve. – (ES) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Lizbonska pogodba uvaja znatne spremembe procesa oblikovanja in izvajanja zakonodaje EU s tem, ko razlikuje med delegiranimi akti in izvedbenimi akti. Prejšnja primarna zakonodaja je predvidevala samo izvedbene ukrepe.

Ta uredba je bistvena za urejen prehod iz starega sistema v novi sistem in za ustrezno uporabo izvedbenih pooblastil, ki jih ima Komisija v skladu z Lizbonsko pogodbo. Krepi demokratično načelo, ker Parlamentu priznava pravico do nadzora, povečuje preglednost z letnim poročilom in vključuje določbo o pregledu, da bi jo lahko izpopolnili na podlagi izkušenj. Zato izpolnjuje zahteve, ki jih je v zvezi s tem postavil Odbor za ekonomske in monetarne zadeve.

Na področju finančnih storitev bo pripomogla k večji pravni varnosti in učinkovitosti zakonodaje. Dopolnjuje cilj zbirne direktive, da se pooblastila Komisije iz starega okvira, ki so združljiva s sedanjim okvirom, omejijo na obdobje treh let od začetka veljavnosti nove pogodbe, vzpostavlja določbe, da bodo tehnični izvedbeni standardi, ki so del nove nadzorne strukture in sektorskih predpisov na področju finančnih storitev, končno lahko sprejeti.

Zato kot poročevalec Odbora za ekonomske in monetarne zadeve poročilo vidim kot pozitivno in čestitam gospodu Szájerju.

Rad bi se zahvalil predsedniku za njegovo velikodušnost, vsem skupaj pa želim vse najlepše med prazniki in v naslednjem letu.

  Klaus-Heiner Lehne, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, potrebna je vrsta pojasnil, tudi tu na plenarnem zasedanju, v zvezi z zavajajočimi razpravami, ki so potekale v skupinah, na konferenci predsednikov odborov in v nekaterih primerih v odborih.

Prvič, pri tej uredbi ne gre za odločanje o tem, kaj so delegirani akti v skladu s členom 290 in kaj so izvedbeni akti v skladu s členom 291. S to uredbo odločitev o tem nikakor ne bo sprejeta. To je odločeno s temeljnim aktom. Z drugimi besedami, sam zakon bo odločal o pooblastilu v skladu s členom 290 ali členom 291, če bo tako določeno. Uredba se nanaša samo na postopek v primeru člena 291.

Moja druga pripomba se nanaša na kritiko člena 10. Tudi ta člen zadeva zgolj postopek in nič drugega. Glede tega je Komisija še enkrat pojasnila, da seveda namerava pregledati vse obstoječe akte iz predlizbonskega obdobja kot del usklajevanja in dati nove predloge obema zakonodajnima organoma: Parlamentu in Svetu. To je bilo še enkrat poudarjeno v primerjavi s prejšnjim medinstitucionalnim sporazumom.

Edina stvar, ki je res nova, je postopek v zvezi z zunanjo trgovino. Priznam, da je kompromis, ki ga je doseglo belgijsko predsedstvo, precej birokratski. O tem ni nobenega dvoma. Toda glede na dve nasprotujoči manjšini v Svetu je bila to edina mogoča rešitev.

Po mojem mnenju gre pri tem vprašanju za tehtanje koristi. Pretehtati moramo tudi, kot je dejal poročevalec, kaj je s pogajanji dosegel Parlament. Imamo postopek za pregledovanje izvedbenih aktov, ki v Pogodbi ni predviden. To je zelo pomemben korak naprej, zlasti kar zadeva udeleženost Parlamenta, ki je večja kot je določeno v Pogodbi. Ko se pretehtajo koristi, je torej jasno, da si to zasluži našo podporo. Zato sem za tako poročilo, kot je, brez sprememb. Na prvi obravnavi ne bomo mogli doseči nič več kot bi lahko dosegli z naknadnim usklajevanjem po nedoločenem času.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, uredbo, o kateri danes razpravljamo, vsi odbori že dolgo časa precej prezirajo. Toda nekateri v tem parlamentu so se zbudili zdaj ob koncu postopka, ko so na mizi rezultati. Nekateri od njih žal niso prisostvovali razpravi, kar je škoda, ker bi bilo zelo zanimivo slišati njihova mnenja.

Kot nekdanja članica se jasno spomnim duha konvencije. Odprto je pozivala k temu, naj Evropski parlament dobi posebne pravice na več področjih, da bi ohranili njegovo verodostojnost v okviru institucij in v odnosu do državljanov.

Kljub zahtevam konvencije ni bilo storjeno nič. Pomemben napredek so omogočila zelo trda pogajanja belgijskega predsedstva s Svetom. Spomnim se, kaj je dejal gospod Lehne. Šlo je za vprašanje stalne možnosti preiskovanja, ali je Komisija prekoračila svoja pooblastila.

Nekateri predpisi, kot je mednarodni trgovinski sporazum, seveda niso ravno idealni, vendar se vseeno strinjam z rezultatom. Rada bi se zahvalila belgijskemu predsedstvu. Storili so vse, da bi zagotovili napredek. Rada bi se zahvalila tudi poročevalcu, ki se je pogajal z razumevanjem in inteligenco.

  Raffaele Baldassarre (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, ko bomo jutri glasovali o poročilu gospoda Szájerja, bomo dali zeleno luč enemu od novih instrumentov – za izvedbene akte – iz Lizbonske pogodbe.

S tem bo stari komitološki sistem poenostavljen. S tem ukrepom bo zagotovljena večja preglednost pri sprejemanju zakonodajnih aktov, saj ureja načine nadzora držav članic nad izvajanjem pooblastil, ki jih ima Komisija. Zaradi temeljnega pomena uredbe je postal zakonodajni postopek zapleten tako na medinstitucionalni ravni kot v Parlamentu, kjer bo, upam, mogoče zaradi udeleženosti – čeprav zapoznele – vseh odborov predlog sprejeti na prvi obravnavi.

Zato čestitam poročevalcu gospodu Szájerju, da mu je uspelo doseči prednostne cilje za Evropski parlament: v mislih imam zagotovila o uskladitvi sedanjih komitoloških postopkov, pravico Parlamenta in Sveta do nadzora, ustanovitev odbora za pritožbe, ki mu predseduje Komisija, in vključitev določbe o pregledu, ki bo omogočila ocenitev učinkovitosti postopka.

Dovolite mi še zadnjo pripombo glede tega, kaj je bila zadnja ovira za pogajanja: vključitev skupne trgovinske politike v področje uporabe prihodnje uredbe. Čeprav bo končni dogovor omogočal uporabo sistema glasovanja z navadno večino za sprejetje protidampinških ukrepov v prehodnem obdobju 18 mesecev, bodo nato taki ukrepi sprejeti s kvalificirano večino. Ta rešitev je rezultat težkega kompromisa, vendar sem prepričan, da zadovoljuje potrebe tako industrije kot izvršilnega organa Evropske unije, pri čemer preprečuje, da bi bile odločitve tehnične narave podvržene tveganju nevarne politizacije.

  Gianluca Susta (S&D). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nikakor se ne strinjam z zadnjimi govorniki. Osebno menim, da je ta ukrep škodljiv za prednostne naloge Parlamenta in v nasprotju z duhom Lizbonske pogodbe.

S Svetom bomo na prvi obravnavi sklenili 70 % dogovorov, toda ne razumem, zakaj se tako mudi, da bi tako občutljiv ukrep, kot je ta, zaključili na prvi obravnavi, saj zadeva izvajanje Lizbonske pogodbe, ki je razširila naša pooblastila, zlasti v zvezi s trgovinsko politiko. Čisto na začetku protidampinških postopkov spreminjamo iz objektivnosti pravne varnosti v posredovanje držav članic, ki je v nevarnosti, da postane rezultat barantanja med Komisijo in državami članicami.

Zato menim, da je to korak nazaj, tako kot samodejno usklajevanje brez rokov iz starega komitološkega sistema v sedanji sistem na področju kmetijstva, kar krepi vlogo Parlamenta.

Zato menim, da ni modro hiteti v dogovor s Svetom na prvi obravnavi, saj tvegamo tudi spore na Sodišču.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. − Gospod predsednik, rad bi se zahvalil vsem za njihove prispevke, iz katerih je razvidno, s kako zapletenim vprašanjem se ukvarjamo.

Naj odgovorim na nekatere pripombe. V zvezi s pregledom in našo zavezo, da ga bomo opravili pri vseh zadevnih aktih, je to zelo ambiciozen načrt in o njem sem govoril z gospodom Lehnejem med našimi razpravami o okvirnem sporazumu: uskladiti moramo 299 plus 153 aktov. Če rečemo, da bi radi to opravili v tem zakonodajnem obdobju, je to po mojem mnenju zelo ambiciozen načrt. Ko rečem „naša“ ambicija, to mislim v imenu vseh treh institucij, saj je za to seveda potrebno lojalno sodelovanje vseh nas.

Gospodu Mitchellu bi rad zagotovil, da Komisija nadvse spoštuje Parlament.

Rad bi izpostavil odstavek v osnutku izjave Komisije, ki je priložen predlogu. Kar prebral ga bom: „Med tem usklajevanjem bo Komisija Evropski parlament redno obveščala o osnutkih izvedbenih ukrepov v zvezi s temi instrumenti, ki naj bi v prihodnosti postali delegirani akti.“ Naša zavezanost preglednosti in jasnosti je torej povsem jasna. Tu v Parlamentu bi rad potrdil, da bomo Parlamentu dali čim več informacij. Parlament bo prejel vse informacije hkrati z odbori, torej bomo storili vse, kar je v naši moči, da bo Parlament sproti obveščen tudi v tem postopku.

Mislim, da se moram zahvaliti gospodu Lehneju za pojasnitev stanja v razpravi. Danes razpravljamo o izvedbenih aktih, in ta uredba nikakor ne prejudicira tega, ali naj v prihodnje uporabljamo delegirane ali izvedbene akte.

V zvezi z usklajevanjem mislim, da gospoda De Castra ni bilo tu, ko sem bral dogovorjeno izjavo belgijskega predsedstva s popolno zavezanostjo lojalnemu sodelovanju, da bi v prihodnjih letih dosegli ta ambiciozni cilj popolne uskladitve. Menim, da je to zagotovilo, da ni samo v interesu Parlamenta, da se postopa zelo hitro, temveč tudi v interesu Komisije in Sveta. Mislim, da je to zelo jasno, in prepričan sem, da bomo spoštovali ta dogovor.

Glede vprašanja politizacije protidampinških in izravnalnih ukrepov menim, da bomo pravzaprav doživeli obratno, saj veste, kakšen je sistem danes: navadna večina predstavnikov držav članic lahko blokira predlog Komisije. To bo v prihodnje veliko težje, saj bo za blokado potreba kvalificirana večina predstavnikov držav članic. Zato menim, da bo to, kar tu počnemo, dejansko okrepilo pristop Unije in položaj Komisije pri razgovorih o trgovini, točno tako kot je predpisano in predvideno v Lizbonski pogodbi.

Če dovolite, bom na koncu izpostavil pomen pravne varnosti v zvezi s tem, saj moramo seveda, kadar se ukvarjamo z občutljivimi vprašanji, kot so trgovina, protidampinški ukrepi ali izravnalni ukrepi, imeti dobro uveljavljene postopke ter jasno razmejitev vlog in odgovornosti. Parlament potrebuje zelo jasne pravice nadzora, ki jih je dobil z Lizbonsko pogodbo, in na tem zelo pomembnem zakonodajnem področju potrebujemo pravno varnost, ker veste, kako pogosto so ti ukrepi predmet spora na raznih mednarodnih forumih.

Zato pozivam spoštovane poslance, naj podprejo te predloge brez sprememb, saj menim, da so res dobri za položaj Evropske unije pri svetovnih zadevah.

  József Szájer, poročevalec. − Gospod predsednik, rad bi se zahvalil vsem za njihove prispevke, toda s tem vprašanjem se ukvarjamo zdaj in že zadnjih devet mesecev.

Najprej glede postopkovne zadeve. Številni kolegi so izrazili svojo zaskrbljenost nad tem, da pod pritiskom Sveta hitimo v dogovor na prvi obravnavi. Komisija in Svet ter več kolegov, ki so sodelovali pri pogajanjih, lahko potrdijo, da je bil pritisk obraten. Parlament in jaz sva rekla Svetu, da bo vsa stvar propadla, če ne bo dosežen dogovor.

Obe drugi instituciji sta se zelo jasno zavezali, ker sta tako kot Parlament, kot je ravnokar dejal gospod Šefčovič, za stabilnost Lizbonske pogodbe. Pozneje kot sprejmemo to vrsto uredbe, dlje se bo uporabljal stari komitološki postopek, ki nam ni všeč zaradi številnih težav v zvezi z njim. S tega vidika devet mesecev ni kratek čas in v njem bi lahko potekali dve obravnavi. Preglednost je popolna, o čemer lahko priča več kolegov.

V teh devetih mesecih sem bil šestkrat na konferenci predsednikov odborov in sem se sestal tudi s poročevalci v senci in koordinatorji iz vseh odborov. Jaz sem se odločil za dogovor, saj smo dobili vse, kar sem želel. Svetu in Komisiji to morda ni všeč, toda imamo vse.

Kaj stori poročevalec, ko je tu vse, kar smo jaz in različni odbori zahtevali, čeprav ne v obliki, ki jo želimo? Gospod De Castro ima prav. Njegove zahteve niso v obliki besedila te uredbe, toda ta zadeva izvedbene akte, so pa v zavezah Komisije. Tako usklajevanje – zbirno – sem že izkusil, in Komisija je dala enako zavezo, ki jo je spoštovala z majhnimi izjemami. Zato sem menil, da lahko tej obljubi zaupam, in če je Komisija ne bo izpolnila, bom vstal in to zahteval ter usklajeval, kot počne gospod De Castro.

V tem smislu ni pritiska. Pritiskal sem jaz. Z dobrim sodelovanjem pri številnih težkih pogajanjih smo se dogovorili o nečem, kar lahko brez zadržkov ponudim Parlamentu v sprejetje.

Hvala lepa vsem, zlasti kolegom, ki so sodelovali pri tem zelo težkem procesu. Opravičujem se splošni javnosti, ki ne razume niti besede tega, o čemer razpravljamo, vendar lahko z gotovostjo rečem, da bosta po sprejetju te uredbe preglednost in parlamentarni nadzor v Evropski uniji veliko boljša.

  Predsednik. − Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri.

Pisne izjave (člen 149)

  Vital Moreira (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ta zakonodajna pobuda Komisije o nadzoru „izvršilnih instrumentov“ je določena v Lizbonski pogodbi, v kateri je to vključeno med zakonodajna pooblastila Evropskega parlamenta. To je brez dvoma tudi na splošno pozitiven predpis ob upoštevanju obstoječega stanja.

Toda več vidikov ni v celoti v skladu z Lizbonsko pogodbo. Med temi negativnimi vidiki izstopata dva. Prvič, ni roka za obvezno prilagajanje neštetih obstoječih položajev novemu sistemu in Lizbonski pogodbi. Zaradi tega sem predložil spremembo, ki tako določbo uvaja. Drugič in predvsem pa so odstopanja, predvidena v primeru instrumentov trgovinske zaščite (in sicer protidampinških in protisubvencijskih instrumentov ter zaščitnih ukrepov), v skladu s katerimi bodo države članice imele več vsiljivega nadzora nad Komisijo, nesprejemljiva, ker bo zaradi njih te ukrepe težje uporabljati in ker bo to vodilo v politizacijo. Ti ukrepi so bistveni za zaščito evropskih podjetij pred konkurenco iz uvoza, ki ima korist od takih nezakonitih ugodnosti.

Ni ustavne ali politične podlage za to diskriminatorno obravnavo trgovinskih zaščitnih ukrepov, ki spodkopava sposobnost Komisije (in Unije), da ščiti evropsko industrijo pred nepošteno konkurenco, ki ne prihaja iz njenega lastnega evropskega notranjega trga.

20. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

21. Zaključek seje

(Seja se je zaključila ob 20.50)