Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 17. januar 2011 - Strasbourg

13. Posledice odkritja dioksina v živalski krmi za Evropsko unijo (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava Komisije o odkritju dioksina v živalski krmi in njegovem vplivu na Evropsko unijo.

  John Dalli , član Komisije. – Gospa predsednica, kot veste, se je novo leto začelo z okužbo živalske krme z dioksinom v Nemčiji, kar je resen incident. Službe Komisije pozorno spremljajo nadaljnje dogodke, pri čemer v celoti sodelujejo pristojni nemški organi.

Sam sem že začel preučevati možnost izvajanja ukrepov, ki bodo lahko zagotovili še večjo učinkovitost našega visokega sistema za varnost hrane in živil. A dovolite mi, da najprej navedenem nekaj dejstev v zvezi s tem incidentom: ta je prišel na dan, ko je proizvajalec krmne mešanice 22. decembra 2010, po sprejemu rezultata laboratorijske analize, nemške pristojne organe obvestil, da je bilo po samonadzorovanih preskusih ugotovljeno, da vzorec ni v skladu z zakonodajo EU.

Od sredine novembra do sredine decembra lani je proizvajalec biodizla sedem pošiljk maščobnih kislin za tehnične namene dobavil proizvajalcu krmnih maščob, ki prav tako proizvaja maščobe za tehnično uporabo. To drugo podjetje je bilo v istem času registrirano kot proizvajalec krmnih maščob; domnevno je prišlo do mešanja krmnih in tehničnih maščob. Pri štirih navedenih pošiljkah, ki so bile dobavljene v drugi polovici novembra, je bilo kasneje ugotovljeno, da so okužene z dioksini. Ostale tri, ki so bile v prvi polovici decembra 2010 dobavljene v obrate krme, niso bile okužene.

Vendar pa so se vse pošiljke do potrditve in zgolj iz previdnostnih razlogov štele in obravnavale kot potencialno okužene. Skoraj 2 300 ton potencialno okuženih krmnih maščob je bilo dobavljeno 25 proizvajalcem krme v Nemčiji. Zunaj Nemčije ni bilo opravljenih nobenih dobav krmnih maščob.

Od 100 000 do 200 000 ton krme, ki vsebuje 2 % do 10 % potencialno okuženih maščob, je bilo dobavljenih približno 4 800 kmetijam v Nemčiji. Iz strogo previdnostnih razlogov so bile vse kmetije zaprte, njihove komercialne dejavnosti so bile ustavljene; to so bile kmetije, ki se ukvarjajo z vzrejo kokoši nesnic in druge perutnine, gosi, prašičev, mlečne živine in zajcev. Nekaj dobav potencialno okužene krme za vzrejo kokoši je bilo opravljenih tudi v Francijo in na Dansko.

Dokler se kmetije ponovno ne odprejo, se v promet ne sme dati nobeno živilo živalskega izvora, ki prihaja iz zaprtih kmetij. To je mogoče samo, če rezultati analiz in preiskav zagotovijo, da okužba na kmetijah ne presega ravni, ki jih določa pravo EU. Od 4 800 kmetij, ki so bile prvotno zaprte, je danes zaprtih še 939 kmetij – predvsem s perutnino in prašiči. Kaže, da se po obvestilu o tem odkritju, niso dala v promet nobena okužena živila niti se niso izvažala iz Nemčije, razen v nekaj redkih primerih.

Rezultati analize so na koncu pokazali, da so proizvodi skladni z zakonodajo EU. To je primer učinkovitosti sistema sledljivosti EU in na tem področju bomo še naprej zelo pazljivi.

Svetla plat tega incidenta je, da ugotovljene ravni dioksina v hrani, kjer so bile presežene omejitve EU, niso bile zelo visoke, kar pomeni, da uživanje okuženih proizvodov v kratkem časovnem obdobju ne bi smelo povzročiti nikakršnega neposrednega tveganja za zdravje potrošnikov.

Kako je Komisija pomagala pri reševanju tega incidenta? Moje službe so bile ves čas v stiku z nemškimi organi in so s pomočjo sistema hitrega obveščanja za živila in krmo nemudoma posredovale vse informacije državam članicam. Bile so tudi v stiku s pristojnimi organi v tretjih državah in zagotavljale so jasno sliko o incidentu našim trgovinskim partnerjem. Poleg tega so se uradniki Komisije sestali z zainteresiranimi stranmi iz sektorjev maščob in olj, da bi preučili načine nadaljnje krepitve spremljanja dioksina v krmi.

6. januarja sem tudi sam govoril z nemško zvezno ministrico za prehrano, kmetijstvo in varstvo potrošnikov Ilse Aigner in izmenjala sva stališča o tem, kaj je treba storiti, da bi se izognili podobnim okužbam in incidentom v prihodnosti. Danes sem ponovno stopil v stik z nemško ministrico, saj so me skrbele zadnje novice, ki smo jih prejeli prejšnji teden, in sicer da proizvajalec krme ni posredoval celovitega seznama kmetij, ki so prejele potencialno okuženo krmo, ter da je predložil netočne informacije v zvezi z uporabo okuženih krmnih maščob v krmni mešanici, kar je pripeljalo do dodatnega zaprtja več sto kmetij.

Tu gre za zelo hudo kršitev določb EU o varnosti hrane. Naj povem zelo jasno: nemški organi so v celoti vključeni v reševanje tega problema okužbe in si na vso moč prizadevajo, da ga rešijo hitro in odločno.

Obveščen sem, da dajejo na voljo dodatne zmogljivosti za preskušanje, da bi se to opravilo in dokončalo v najkrajšem možnem času. Vendar pa je pomembno, da se nujno obravnavajo tudi širše posledice pristopa k varnosti živalske krme na ravni EU. Zato bo skupina iz Urada za prehrano in veterinarstvo naslednji teden obiskala Nemčijo, da bi pomagala nemškim organom in nas na splošno bolj seznanila in poučila o tem, kako je do te okužbe prišlo in kako se ji je mogoče izogniti v prihodnosti. Nemški organi so o tem obisku obveščeni in se z njim strinjajo. Vem, da lahko računamo na polno sodelovanje naših nemških kolegov.

Razprava o tem incidentu bo potekala tudi na zasedanju Sveta za kmetijstvo, ki bo potekalo naslednji ponedeljek 24. januarja v Bruslju. Kot sem že omenil, premišljujemo o ukrepih: tudi o zakonodajnih.

Incident je poudaril potrebo po učinkovitosti nacionalnih sistemov nadzora, ki so temelj zaupanja vseh držav članic EU in tretjih držav v naše ukrepe na področju varnosti hrane in krme. Za namen obravnave tega vprašanja preučujem možnost vzpostavitve strogega ločevanja proizvodov iz maščob in olj, namenjenih za krmo in živila, ki izhajajo iz proizvodnje maščob in olj za tehnično uporabo, poleg tega pa preučujem tudi možnost pravnih zahtev za okrepljen nadzor nad dioksini na različnih ravneh v krmni verigi.

Prepričan sem, da bodo ti ukrepi, ko bodo potrjeni in sprejeti, prinesli potrebne izboljšave v naših že trdnih sistemih varnosti hrane in krme.

  Albert Deß, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, zahvaljujem se vam za predstavitev dejstev o tem škandalu z dioksinom v Nemčiji. Skrajno sem jezen, tudi kot kmetovalec, da se moramo vedno znova ukvarjati s tovrstnimi škandali, katerih vzrok je očitno mogoče pripisati nemarnosti, pa tudi kaznivemu dejanju. Sprejemamo lahko zakone in predpise, kolikor jih želimo – v Evropi imamo nekatere najstrožje zakone o proizvodnji živil in najnižje mejne vrednosti za sestavine, ki lahko škodijo zdravju naših potrošnikov –, a še vedno ne bomo imuni na takšne nevarnosti.

Zato moramo tudi zahtevati – in države članice so to prav tako dolžne storiti – da se v primeru, ko javni tožilec določi, da gre pri tem za kaznivo dejanje, višina kazni precej poveča. Takšni ljudje se ne smejo izmuzniti z denarno kaznijo – tu se zahtevajo zaporne kazni. Treba jih je zapreti, da ne bi več povzročili takšne katastrofe.

Gospod komisar, zelo sem vesel, da ste povedali, da so nemški organi sprejeli niz ustreznih ukrepov – tak vtis sem v Nemčiji dobil tudi sam. Bilo je kar nekaj političnega razburjenja, ker se zadeva ni reševala ustrezno. Vsi skupaj se moramo sestati in tam, kjer je potrebno, dopolniti stroge določbe, ki jih že imamo.

Omenili ste eno določeno zadevo, pri kateri imate našo polno podporo. Tudi sam podpiram – in govorim tudi v imenu svoje skupine – uvedbo strogega ločevanja proizvodnje živil od proizvodnje drugih proizvodov, da bi se preprečile takšne napake. Gospod komisar, imate našo podporo za nadaljnje izboljšanje naših določb in predpisov, da bi lahko v prihodnosti uspešneje preprečili takšne škandale.

  Ulrike Rodust, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, vaše besede me precej presenečajo. Sama razumem tisk – vsaj v Nemčiji – nekoliko drugače. Tudi jaz sem zelo jezna, da se vedno znova soočamo s škandali na področju varnosti hrane. Tega ne moremo dopustiti. Zavedam se, da kaznivih dejanj na tem področju ne moremo preprečiti samo s predpisi in zakoni. Vendar pa moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi tistim, ki so za to odgovorni, čim bolj otežili zadeve. Komisija mora pozvati države članice, da nujno pregledajo raven svojih kazni na tem področju. Samosvoje in nemarno ravnanje z živili in krmo ne more biti kaznovano z banalnimi kaznimi. Denarna kazen je pogosto precej nižja v primerjavi z dobičkom, da se plača le z nekaj malega gotovine.

Izredno pomembno je tudi, da povečamo število državnih inšpektorjev. Trenutni primer v Nemčiji zelo dobro kaže, da ima načelo samopregledovanja velike pomanjkljivosti. Želim poudariti, da je treba načelo „onesnaževalec plača“ uporabljati dosledno v celotni verigi – od korita do mize. Navsezadnje se varnost naše hrane začne s tem, s čimer krmimo naše živali.

Nedolžni ljudje ne bi smeli trpeti posledice kaznivega početja drugih. Za zdaj še ni jasno, kdo bo plačal za izgube, ki so jih v tem škandalu z dioksinom utrpeli kmetovalci. Nekaj je gotovo: onesnaževalci ne bodo bankrotirali, saj ni ostalo prav nič denarja več. To je nesprejemljivo. Zato je treba preučiti možnost vzpostavitve evropskega sklada, v katerega bodo morali vplačevati prav vsi proizvajalci krme. Problemi, ki se kar naprej pojavljajo v zvezi z varnostjo hrane, ves čas jasno kažejo samo eno stvar: zagotoviti moramo popolno sledljivost za celotno predelovalno verigo, tako na področju živil kot krme. V tej zvezi je treba izboljšati predpise EU in nacionalno zakonodajo.

  Corinne Lepage, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, v zadnjih 10 letih smo v Evropi imeli štiri tovrstne incidente.

Medtem ko moramo biti zadovoljni nad ustreznim delovanjem našega sistema hitrega obveščanja, je popolnoma nesprejemljivo dejstvo, da se je tovrstni incident zgodil. Zdravje evropskih potrošnikov ne sme biti spremenljivka za prilagajanje v sistemu, ki daje prednost zmanjšanju stroškov in ki predvsem posredno spodbuja takšne incidente glede na to, da so kazni tako nizke.

Vendar pa moramo, gospod komisar, pridobiti zaupanje naših sodržavljanov, česar se sami najbolje zavedate. Kakšne ukrepe torej nameravate sprejeti? Pravkar ste govorili – in to me veseli – o zahtevi po ločevanju proizvodnje industrijskih olj in olj, namenjenih za živila. To, gospod komisar, mora biti obveznost in ne samo ena od možnosti v proizvodnem procesu; na ta način bomo ustvarili veliko več gotovosti.

Drugič, popolnoma nepošteno je, da lahko proizvajalci na ta način objavijo insolventnost. Katere ukrepe lahko sprejmemo, gospod komisar, da bi zagotovili, da takšna dejanja ne bodo ostala nekaznovana? Odgovornost je še vedno najboljša varuhinja varnosti.

In katere ukrepe nameravate sprejeti, da bi se izboljšal nadzor, ki ga izvajajo države članice? Opozorilo je bilo dano skoraj tri tedne po dobavi teh olj. Za to seveda ni kriva Komisija, je pa to povsem preprosto problem za potrošnike. Gospod komisar, ali menite, da lahko izboljšamo stanje na tem področju?

  Martin Häusling, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, jasno je, da se je zaupanje potrošnikov ponovno močno omajalo in da se potrošniki seveda sprašujejo, kaj počnejo nacionalni organi in kaj počne EU, da bi ustavila te ljudi, ki povzročajo okužbe. V nasprotju s komisarjem mislim, da to ni bila nesreča ali zgolj slučaj. Mislim, da se za tem skriva sistem, s katerim določena podjetja služijo milijone z mešanicami snovi, ki v resnici ne sodijo v krmo. Nato se izognejo odgovornosti, kmetovalci in potrošniki pa plačajo ceno.

Mislim, da to mora biti naše izhodišče in da se moramo seveda tudi vprašati, ali se pregledi mogoče opravljajo na napačnem kraju? V Nemčiji obstaja nekaj podjetij v sektorju krme, ki uporabljajo maščobe. Zakaj usmerjenih pregledov ne izvajamo tam? Zakaj se zanašamo na samopregledovanje in precej naključno sprejemamo vrednosti, za katere se potem zahtevajo naknadni pregledi na ravni države? Drugače povedano: po vsej Evropi potrebujemo obliko spremljanja, ki temelji na tveganjih. Zato vas, gospod komisar, želim vprašati naslednje: kaj na tem področju počne Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)? Ali je to samo nemški primeri, ali pa v Evropi obstajajo še drugi primeri, ki jih je mogoče treba še odkriti?

Mislim, da se strinjamo, da potrebujemo pozitiven seznam, na katerem bo navedeno, kaj krma dejansko sme vsebovati. Potrebujemo stroge predpise glede odobritve za podjetja in potrebujemo odškodninsko obveznost ter ločevanje tokov blaga. Vendar pa menim – in to je treba tu ponoviti –, da potrebujemo seveda tudi temeljno spremembo na mnogih področjih politike, saj mora krma za živali na koncu prihajati z naših polj in ne iz industrijskih podjetij. Kmetovalci morajo vedeti, s čim krmijo svoje živali, in tudi potrošniki morajo vedeti, od kod krma prihaja. Za to moramo poskrbeti. Tukaj lahko in moramo začeti kmetijsko reformo, tako da bomo stanje ponovno obrnili, kajti na koncu zaradi škode, ki jo tu z okužbo krme povzroči nekaj kriminalcev, trpi celo kmetijstvo, to pa moramo že načeloma preprečiti.

  James Nicholson , v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, v celoti se sočustvujem s številnimi nemškimi kmetovalci zaradi položaja, v katerem so se danes znašli.

To sem doživel pred dvema letoma na Severnem Irskem, ko smo se spopadali s precej podobno zadevo. Ljudje, ki so v vsem tem zares trpeli, so bili kmetovalci, ki v to dejansko nikakor niso bili vpleteni. Mislim, da je bila tu omenjena beseda „kriminalec“, v to pa so vpleteni tisti, ki imajo kriminalne namere. Vprašati se moramo, zakaj to počnejo, in ali to počnejo zato, da bi zaslužili veliko dodatnega denarja, kot pravi gospod Häusling. Če to drži, potem jih je treba za to preganjati.

Vendar pa moramo zelo jasno povedati, da odgovornost ne nosijo tisti, ki proizvajajo živila. Odgovornost nosijo tisti, ki krmo dobavljajo proizvajalcem živil. Proti njim moramo ukrepati, da bi zagotovili, da se to ne bo dogajalo, in da povrnemo zaupanje potrošnikov. Zelo dobro razumem, zakaj se je moralo v tem času omajati zaupanje potrošnikov. Kot je nekdo dejal, se je to zgodilo že prej in ne smemo dovoliti, da bi se ponovilo. Ne lotevajmo se sprejemanja nove zakonodaje. Izvajajmo to, kar imamo.

  Sabine Wils, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, mletje, mešanje, goljufanje – to so tri krilatice industrije krme v Nemčiji. Od leta 1999 je bilo samo v Nemčiji pet škandalov v zvezi z dioksinom. Proizvajalci krme in velika živilska podjetja se očitno ne menijo za direktive EU in nacionalno zakonodajo, ko gre za ustvarjanje velikih dobičkov s poceni živili. Konkurenca za najnižje cene na trgu živil v Nemčiji je huda. Krma za intenzivno živinorejo naj bi torej bila čim cenejša. Državni pregledi se pri proizvajalcih krme in živil le redko opravljajo. Država se čedalje bolj zanaša na samopregledovanje pri samem proizvajalcu in s tem prihrani stroške, ki bi jih imela pri zaposlovanju strokovnjakov. V teh okoliščinah je tehnična odpadna maščoba, okužena z dioksini, lahko zašla tudi v krmno in prehranjevalno verigo.

Sedanji škandal z dioksinom bi lahko preprečili, če bi na maščobi opravili preskuse, da bi ugotovili vsebnost dioksinov, še preden bi jo vmešali v krmo. Okužba bi v tem primeru bila odkrita pravočasno. Številni potrošniki so se zdaj ponovno okužili z novimi dioksini. Osemdeset odstotkov našega vnosa dioksinov pride v naše telo z živili živalskega izvora – torej z mesom, mlekom in jajci. Organizacija Foodwatch upravičeno zahteva, da se proizvajalcem krme naloži dolžnost, da opravijo preskuse na vsaki seriji sestavin krme, da bi ugotovili vsebnost dioksinov in PCB, preden se jih vmeša v krmo. V krmo se ne sme vmešati prav nobenih sestavin, ki niso v skladu z mejnimi vrednostmi. Močno okužene serije je treba uničiti in obstajati mora možnost, da se dokaže, da je bilo to zares storjeno. To je edini način, da se prepreči nadaljnje vmešavanje in koncentracija kontaminantov.

Laboratorijem je treba tudi naložiti obveznost, da nacionalnim nadzornim organom poročajo o primerih, v katerih so mejne vrednosti presežene. Uvesti moramo zahtevo za označevanje pri mesu, da bi omogočili njegovo sledljivost. Sedanji in prejšnji škandali pri živilih v Nemčiji so pokazali, da so redni državni pregledi proizvajalcev krme in rejcev živali temeljnega pomena. Gospod komisar, kako nameravate to izvajati?

  Peter Liese (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, potrošniki in kmetovalci morajo biti bolje zaščiteni pred neodgovornimi posamezniki, ki vmešavajo neustrezne snovi v krmo in krmne maščobe. Njihovo početje moramo ustaviti v vsej Evropi. Eden izmed kolegov poslancev je govoril samo o Nemčiji, a žal smo v preteklosti imeli škandale v zvezi z dioksinom in druge podobne škandale tudi v drugih državah članicah.

To je predvsem zadeva za javne tožilce, saj gre za kazniva dejanja. Upam, da bodo javni tožilci v Nemčiji in organizacije iz drugih držav, ki mogoče pri tem še vedno sodelujejo – kot del verige je bila omenjena tudi Nizozemska –, delali hitreje kot javni tožilci na Irskem. Tam se je pregon ljudi, ki so odgovorni za škandal v letu 2008, začel šele zdaj. Na tem področju moramo na splošno hitreje ukrepati.

Prosil bi, da si ta škandal – ker to tudi je škandal – ogledamo s pravega zornega kota. Vrednosti so bile največ štiri krat previsoke. To je slabo in obstajajo dobri razlogi, zakaj imamo previdnostno raven, ki se je ne sme preseči. Vendar je bila previdnostna raven izbrana namenoma, da bi samo dosegli razpon, pri katerem je dolgoročna škoda pri poskusih na živalih bila 100 krat višja od te meje. Ne gre torej za akutno tveganje; gre za previdnost.

Pri škandalu v Belgiji leta 1999 so bile vrednosti 700 krat višje od sedanje mejne vrednosti EU. Poleg tega smo z ukrepi EU – na primer z zakonodajo o kemikalijah, izboljšanimi standardi v zvezi s sežigalnicami odpadkov in tako dalje – okužbo z dioksinom v okolju zmanjšali na eno desetino vrednosti iz leta 1990. Kljub temu potrebujemo ukrepe, ki jih je treba sprejeti v prehranjevalni verigi po vsej Evropi. Potrebujemo spremljanje dioksina, potrebujemo ločevanje maščob, po mojem mnenju moramo določiti tudi zahteve v zvezi s čistostjo krme, ki bodo veljale po vsej EU, in potrebujemo boljšo zaščito za kmetovalce, ki ne morejo preprečiti nenehnega ponavljanja takšnih nemarnosti in kriminalnih naklepov v prehranjevalni verigi.

  Luis Manuel Capoulas Santos (S&D). – (PT) Gospa predsednica, ne morem dovolj poudariti dejstva, da v Evropi nedvomno obstajajo daleč najstrožji standardi kakovosti na področju živilskih proizvodov kot kjer koli drugje v svetu. Naši potrošniki, naši izvozni trgi in naši proizvajalci vsi skupaj zahtevajo, da si na vso moč prizadevamo za ohranitev teh standardov in da v to veliko vložimo.

Če bi se okužba, ki se je nedavno zgodila v Nemčiji, zgodila v številnih drugih delih sveta, potem zanjo verjetno ne bi niti slišali. Vendar pa se ni. Zgodila se je prav tu, v Evropski uniji. Kar se je zgodilo v Nemčiji, je nesprejemljivo; to je treba v celoti preiskati, vendar pa morajo za to, kar je prej podobno kaznivemu dejanju kot nesreči, tudi odgovarjati tisti, ki so to povzročili.

Izvor okužbe je še vedno nejasen, kar se mi zdi močno zaskrbljujoče. Zdi se, da ni nobene jasne opredelitve odgovornosti nemških organov za kakršno napako pri njihovih nalogah na področju nadzora. Zdi se, da je to dejstvo prišlo na dan s sporočilom podjetja in ne v okviru nadzorov, ki jih izvajajo organi.

Tisti, ki so za to odgovorni, niso imenovani, resnost okoliščin pa zahteva nepristransko pojasnilo s strani Komisije.

  Britta Reimers (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, ta incident v zvezi z dioksinom je več kot le škandal. Prebivalci Evrope so se zazrli v zrcalo. Koliko časa se že pritožujemo, da v kmetijstvu poteka hud boj za cene in preživetje, ki ga podžiga nenasitno povpraševanje po čedalje cenejših živilih.

Ta boj je že dolgo časa več kot zgolj preskus moči. Posamezniki se čedalje bolj zatekajo h kaznivim sredstvom in metodam. Vendar pa bomo na koncu zaradi tega vsi poraženi. Lahko sprejemamo še več zakonov in direktiv, lahko izvajamo še več pregledov in celo za še višje stroške, lahko predpisujemo strožje kazni – a nič od tega ne bo uspelo premagati kriminalne energije, ki jo podžiga tako trd boj za obstoj.

Končno se moramo lotiti vzrokov tega problema. Končno moramo ustaviti nenehno povpraševanje po več cenejših živilih. Kot kmetovalka sem izkusila nemoč pred kaznivimi dejanji nekaterih posameznikov – kot v tem primeru –, in sicer na lastnem pragu. Skupaj z mojimi kolegi sem se zdrznila ob misli na to, kdo bo naslednji v vrsti in koga bo ta vrtinec po nedolžnem potegnil vase.

Zato bi želela Komisijo vprašati: kaj nameravate skupaj s svojimi kolegi storiti, da bi povrnili vrednost živil? Vaše predloge pozdravljam, vendar z njimi ne boste rešili glavnega problema.

  Bart Staes (Verts/ALE). – (NL) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, ta škandal je zame pravi déjà vu, saj je tok te krize dejansko identičen toku, ki se je zgodil pred dvanajstimi leti v Belgiji. V zadnjih desetih letih je veliko preveč incidentov pokazalo, da v industriji olj in maščob za živalsko krmo deluje kar nekaj akterjev, ki so zaradi brezobzirnega pohlepa in na kazniv način pripravljeni goljufati, kar povzroča škodo prihodku kmetovalcev in zdravju potrošnikov. To je nesprejemljivo. Zato mora obstoječa zakonodaja opraviti test izjemnih situacij. Upam, da bo o tem spregovoril Svet za kmetijstvo.

Obstaja pa tudi potreba po spremljanju in nadzoru. Industrija še vedno v velikem obsegu izvaja samonadzor. Nacionalni organi morajo izvajati dodatne, strožje preglede vseh oblik samonadzora. To je treba opraviti na sorazmeren način. Drugič, mislim, da si mora irski Urad za prehrano in veterinarstvo bolj prizadevati na področju spremljanja. Bolj moramo spremljati tiste, ki izvajajo spremljanje. Prebral sem, da je Urad za prehrano in veterinarstvo v zadnjih desetih letih opravil samo tri naloge na tem področju. To je premalo in to število moramo povečati. Gospod komisar, ali nameravate naročiti Uradu za prehrano in veterinarstvo, da opravi več nalog spremljanja v zvezi s problemom dioksinov?

  Jaroslav Paška, v imenu skupine EFD. – (SK) Gospa predsednica, v mnogih letih svojega delovanja je Evropska unija oblikovala izredno zapleteno strukturo različnih pravil in predpisov, kar bi moralo v javnosti ustvariti vtis, da Unija skrbi za čistost in kakovost naših živil. Da bi okrepila to sporočilo, je vključila številne različne strokovnjake, inšpektorje, veterinarje in uradnike in s tem razvila zapletenega giganta, da bi zagotovila kakovost evropskih živil.

Gospe in gospodje, danes vidimo, kako dobro ji gre. Evropa je poplavljena s hudo okuženimi živili, naš birokratski aparat pa očitno ne ve, kako naj se tega loti. Da bi razumeli resnost stanja, se moramo spomniti, kaj nam je prineslo to mešetarjenje z živili.

Znanstvena skupnost meni, da so dioksini najbolj strupena kemikalija, ki jo je človek kdaj kolo ustvaril. Spadajo v najresnejšo kategorijo rakotvornih snovi, lahko pa povzročijo tudi zmanjšanje celične in hormonske imunosti, večjo dovzetnost za okužbe, zmanjšanje plodnosti, povečanje splavov, nedelovanje jajčnikov, porodne zaplete, povečanje umrljivosti dojenčkov, probleme z razvojem osrednjega živčnega sistema, patološke spremembe steroidnih hormonov in receptorjev in tako dalje.

Se ne razgrajujejo. Kopičijo se v tkivih živih organizmov, Svetovna zdravstvena organizacija pa navaja, da letno mejo enega milijona ljudi predstavlja že količina dioksina velikosti enega riževega zrna, ki pride v obtok.

Danes tudi ugotavljamo, da je nemško podjetje Harles in Jentzsch dodajalo dioksine v krmo za živali in da je od marca 2010 na trg dobavilo 3 000 ton maščobe, okužene z dioksinom. Po sedanjih ugotovitvah so okužena jajca prispela na Nizozemsko in v Združeno kraljestvo, okuženo meso pa v Francijo in na Dansko.

Zato bi rad vprašal, gospod komisar, kako je mogoče, da podjetje, ki krmne mešanice dobavlja več tisočem kmetovalcev, ni registrirano v reguliranem sistemu nadzora? Kakšno sodelovanje lahko pričakujemo od državnih institucij v Nemčiji, če lahko podjetje proizvaja krmne mešanice, ne da bi obenem bilo registrirano v sistemu nadzora? Kakšen veterinarski nadzor se lahko izvaja na kmetijah, če veterinarski inšpektorji že od marca 2010 niso uspeli odkriti okužbe krme? Gospe in gospodje, kaj se dogaja v zvezi z uničevanjem teh živil? Govorimo o uničenih jajcih in uničenem mesu in …

(Predsednica je prekinila govornika)

PREDSEDSTVO: SILVANA KOCH-MEHRIN
podpredsednica

  Janusz Wojciechowski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, govorimo o škandalu, vendar je ta beseda za to preblaga. Gre za hudo grožnjo življenju in zdravju več tisoč ljudi. Upam, da bodo tisti, ki so za to odgovorni, razkriti in ustrezno kaznovani, upam pa tudi, da bo ta zadeva tudi spodbudila premislek o modelu kmetijstva, ki se je pojavil v Evropski uniji. Kmetijstvo je postalo industrija. Nimamo več živinoreje – imamo pa proizvodnjo mesa. Imamo ogromne kmetije, imamo industrijo živalske krme in imamo živali, ki se hranijo s krmo – krma pa vsebuje dioksine. Vsebuje tudi gensko spremenjene snovi, ki niso bile v celoti preskušene, ta model kmetijstva pa ne deluje. To je model, ki ne zagotavlja varnosti hrane.

Rešitev je večje spoštovanje in upoštevanje tistih kmetij, ki jih še imamo v Evropi – na Poljskem inv drugih državah – in ki temeljijo na krmi, ki jo same proizvedejo. To bi morali podpreti.

  Kartika Tamara Liotard (GUE/NGL). – (NL) Gospa predsednica, gospod komisar, odgovorno podjetje je že marca 2010 vedelo, da prodaja proizvode, ki imajo nevarno visoke ravni dioksinov. Kako je mogoče, da tega ni odkrila niti ena inšpekcija nacionalnega organa, da bi se lahko ukrepalo že takrat? Ali so sedanji mehanizmi spremljanja varnosti naše hrane zares ustrezni? Zdi se, da ne, kajti če bi bili, potem bi se ta kriza z dioksinom lahko preprečila.

Škandalov na področju živil je očitno veliko. Ne gre samo za krizo z dioksinom; pomislite tudi na klonirane proizvode, ki so se lani neopaženo pojavili v naših trgovinah. Imamo dovolj pravil, vendar mora biti spremljanje varnosti hrane učinkovitejše in pogostejše, rezultati teh inšpekcij pa morajo biti objavljeni. Gre za varnost naše hrane in zdravje naših državljanov.

Komisijo tudi pozivam, da podpre odškodninske zahteve, ki jih proti odgovornim podjetjem vlagajo pretentani kmetovalci, ki so ne vedoč zastrupili svojo lastno živino.

  John Stuart Agnew (EFD). – Gospa predsednica, rad bi priznal svoj interes: sem britanski pridelovalec jajc.

Zdi se, da je okužba z dioksinom posledica nespoštovanja strožjih predelovalnih standardov, potrebnih za živalsko krmo, v nasprotju z manj zahtevnim postopkom pridelave biogoriva iz semen oljne ogrščice. Navdušenje EU nad biogorivom ima torej lahko nepredvidene posledice. Vendar po mojem mnenju to ni zadeva za EU. Tega ne bodo rešili dodatni predpisi in za to gotovo ni nobene potrebe. Nemci so opredelili problem, o njem so nas obvestili in sprejemajo tudi potrebne ukrepe.

V Združenem kraljestvu imamo celovit sistem zagotavljanja, tako imenovan Lion Code. Ta zajema proizvodnjo živalske krme v ustreznih obratih kot tudi pridelovanje jajc na kmetijah, s čimer zagotavlja, da se takšni incidenti praktično ne morejo zgoditi. Torej, če kdor koli vztraja pri nakupu najkakovostnejših jajc, zaprosite za takšna, ki imajo oznako Lion, in britanski pridelovalci vam jih bodo z veseljem poslali.

  Michel Dantin (PPE). – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, najprej naj povem, da mislim, da bi morali biti zadovoljni, da lahko danes govorimo o krizi, vendar zato, ker naš sistem deluje.

Imamo najmočnejši sistem varstva potrošnikov na svetu. Potrošniki se morajo tega že zdaj zavedati. Vendar pa sistem ni ustrezno deloval in preden oblikujemo drugega, mislim, da si moramo natančno in v celoti ogledati razloge za tako pozno odkritje tega problema ter se vprašati, kaj je bilo vzrok te zamude.

Menim pa, da se moramo poleg tega, da obsodimo samo kaznivo dejanje, tudi vprašati, zakaj se je to zgodilo. Mislim, da kmetijski in agroživilski sektor zaradi naših dejanj tekmujeta za nižje stroške in najnižje cene pri dobavi in da nas nič več ne varuje pred odkloni, kot je tovrstno nesprejemljivo vedenje.

Torej, gospod komisar, ali nameravate zvišati kazni za takšna dejanja? Moje drugo vprašanje je, kako bomo zagotavljali takojšnjo podporo – in dejansko mislim takojšnjo – zadevnim rejcem. To pa zato, ker so marže tako nizke, da v primeru, če nekateri ljudje ne bi zelo hitro dobili podpore ali celo predujmov pri zneskih, ki so jim dolgovani, teh rejcev po koncu postopka, ki bi potekal z, recimo, „normalno“ hitrostjo, ne bi bilo več.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, ali lahko prejšnjemu govorniku postavim vprašanje? Rekel je, da sistem v osnovi deluje. Zelo me zanima, ali se zaveda, da so to, kar se je tu zgodilo, pomagali odkriti potrošniki in ne sistem.

Drugič, v zvezi z informacijami, ki jih ima prejšnji govornik, bi ga rad vprašal, ali se obenem tudi zaveda, da obstajajo študije, ki kažejo, da bi državljani z veseljem plačali nekoliko več, če bi lahko bili prepričani, da so proizvodi visoke kakovosti in da prihajajo od živali, ki so bile rejene na način, ki je ustrezen za njihovo vrsto.

  Michel Dantin (PPE). – (FR) Gospa predsednica, mislim, da je poslance, ki mi je postavil vprašanje, v resnici prej navedel nekaj pripomb o samem stanju. Seveda vemo, da je sistem zatajil. Kar pa zadeva evropske potrošnike, bi rad poudaril, kako strog je naš sistem zaščite. Izjave, da se ni storilo nič, ne smemo kar sprejeti, saj imamo najvišje standarde na svetu.

  Paolo De Castro (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej bi se tudi jaz želel zahvaliti komisarju Dalliju, da je danes v dvorani, da bi nam poročal o tem primeru, ki povzroča veliko zaskrbljenost med evropskimi potrošniki.

Naslednji teden se bo sestal tudi Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, kateremu imam čast predsedovati, da bi še bolj preučil razpravo o posledicah tega resnega dogodka. Kljub dejstvu, da je Evropa močno zavezana varnosti hrane, so potrebna dodatna prizadevanja v smislu preglednosti in pregledov, da bi se izognili novim primerom okužbe živil.

Naj opozorim, da je Parlament lansko leto sprejel samoiniciativno poročilo o kakovosti kmetijskih proizvodov in predvsem da je bila v tej dvorani v prvi obravnavi sprejeta uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikov, ki je uvedla obvezno označevanje porekla kmetijskih proizvodov na oznakah. Na žalost se je ta pomemben razvoj dogodkov ustavil 8. decembra v Svetu za zdravje. To bomo poskusili ponovno predstaviti v drugi obravnavi, saj gre za pomemben cilj na področju zaščite in preglednosti za evropske potrošnike.

Parlament se torej pomika v pravo smer, ko kaže, da je na strani potrošnikov. Upamo, da bosta Svet in Komisija sprejela podobno držo.

  Marit Paulsen (ALDE). – (SV) Gospa predsednica, gospod komisar, moram se strinjati s tem, kar je povedalo nekaj mojih kolegov poslancev, in sicer da sedanja zakonodaja v veliki meri deluje. To ni srž problema. Problem je v skladnosti, nadzoru in sistemih sankcij. Na ravni EU nimamo pravice, da bi se vmešavali v sisteme sankcij, in ne smemo pozabiti, da s tem, ko oblikujemo zakone, ne da bi obenem zanje opredelili kakršne koli sisteme sankcij, zgolj sprejemamo obsežno zakonodajo, ki bo popolnoma neučinkovita. To ne bo delovalo.

Vendar pa je komisar omenil nekaj, kar je izredno pomembno. Bila sem poročevalka za uredbo, ki oblikuje temelj za preglede krme. Komisar je omenil vprašanje strogega ločevanja surovin, namenjenih za industrijo krme, in surovin za tehnične namene, v tem primeru maščob.

Moj predlog pred desetimi leti je bil, da se vsi proizvodi nejasnega porekla obarvajo. Iskreno mislim, da je to velika škoda za kmetovalce, ki se znova in znova spopadajo s posledicami toksinov v krmi, ki pa pri tem ne morejo storiti nič.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, želela sem biti med podpisniki tega vprašanja za ustni odgovor, saj menim, da je pomembno, da po incidentu, ki se je zgodil v zadnjih tednih, sprožimo razpravo o varnosti hrane.

V kolikšni meri so proizvodi, ki jih vsak dan uživa več milijonov Evropejcev, zdravi in hranljivi? Ali smo res prepričani, da so proizvodi na naših kuhinjskih mizah varni? Kakovost surovin je temeljnega pomena, da se zagotovi pristnost končnega proizvoda. Stalno spremljanje, od polja do mize, je edini način, da se izognemo okužbi živilskih proizvodov in takoj opredelimo možna tveganja.

Ta zadnji incident v Nemčiji potrjuje potrebo po obveznem označevanju porekla na oznakah za vse proizvode, vključno s predelanimi proizvodi, kar je že poudaril gospod De Castro. Zaščititi moramo pravico potrošnikov, da so seznanjenji s poreklom vsakega kupljenega proizvoda, varnost naše hrane pa se lahko zagotovi samo, če bodo odgovornost prevzeli vsi gospodarski subjekti.

Res je, da veljavna evropska zakonodaja že določa nadzor in postopke, da bi zagotovila ustreznost živil, ki pridejo na naše mize, in da se tveganje okužbe kar najbolj zmanjša, vendar si moramo zdaj prizadevati za to, da bomo vsak dan prispevali k izboljšanju kakovosti teh ukrepov,

S ponosom lahko poudarim, da bomo jutri v italijanskem parlamentu potrdili zakon, ki obveznost označevanja porekla razširja na vse živilske proizvode, ki te oznake še nimajo. Končno bomo poznali poreklo proizvodov, kot so svinjina, trajno mleko, sadje, zelenjava in nekatere pijače, na primer oranžada.

Upam, da se bo Evropa lahko zgledovala po tem zakonu. Aktivno se bom zavzemala za zagotovitev večje preglednosti, informacij in zaščite o pravicah potrošnikov, ki so instrumenti, ki so po mojem mnenju pomembni za podporo zdravi, polnovredni hrani.

  Marita Ulvskog (S&D). – (SV) Gospa predsednica, pomembno vprašanje zdaj je, kako se lahko izognemo novim škandalom in novim tveganjem. Pozitivno je, da se komisar odpravlja v Nemčijo, in jasno je, da morajo ministri na Svetu za kmetijstvo o tej zadevi razpravljati. Škandal bi bil že, če tega ne bi storili. Še vedno obstajajo stvari, ki jih je treba storiti na tem področju. Potrebujemo stroge sankcije, da bi države članice spoznale, da morajo sprejeti odločitve na tem področju.

Predvsem moramo ustaviti samonadzorovane preskuse. Povsem jasno je, da morajo skladnost z zakonodajo v drugih sektorjih in podjetjih spremljati neodvisni organi, a to ne velja za sektor, ki proizvaja živila, ki jih jemo mi.

Prav nobenega smisla ni, da iščemo krivce v kmetijstvu velikega obsega, cenovni konkurenci in kjer koli drugje. Potrošniki ne želimo jesti okuženih živil. Zagotoviti moramo, da bodo potrošniki obveščeni, ko se to dejansko zgodi, in da se bodo zavedali dejstva, da ne bi smeli biti prisiljeni jesti okuženo hrano.

  Antonyia Parvanova (ALDE). – Gospa predsednica, okužba, ki se je decembra zgodila v Nemčiji in o kateri danes razpravljamo, ter groba kršitev naše varnosti hrane, ne pomenita samo hudega tveganja za zdravje več tisoč potrošnikov, temveč sta razkrili tudi preostale slabosti v našem sistemu sledljivosti živil. Dejansko je več kot zaskrbljujoče, da nemški organi in tudi sama Komisija niso mogli zagotoviti, da niti eden izmed okuženih surovih proizvodov, kot so jajca, ne pride v prehranjevalno verigo kot sestavina v predelanih živilih.

Sledljivost pogosto velja za breme za živilsko industrijo, vendar se pokaže kot ključna, ko gre za izredne razmere, kot so te, o katerih razpravljamo danes, zato je treba o njej premisliti kot o predpogoju pri zaščiti zdravja in varnosti potrošnikov. Za Komisijo imam torej dve vprašanji.

Prvič, ali lahko zdaj z gotovostjo reče in potrdi, da niti eno izmed okuženih jajc oziroma niti en sam okužen proizvod ni vstopil v prehranjevalno verigo, tako da je bil uporabljen v predelanih živilih?

Drugič, ali namerava okrepiti sledljivost in ukrepe na področju obveščanja, da bi zagotovila kar najboljše varstvo potrošnikov v prihodnjih prehrambenih krizah s posledicami za zdravje?

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, nemški škandal z dioksinom je omajal zaupanje evropskih potrošnikov, ki upravičeno zahtevajo najvišjo raven varnosti in popolno sledljivost v proizvodnji živil. Malomarno vedenje velikih proizvajalcev živalske krme je nenazadnje škodil mednarodnemu slovesu kmetijstva. Komisijo pozivam, da nujno povrne zaupanje v visoko kakovost evropske kmetijske proizvodnje, ki dosega najvišje standarde.

Razkritje vseh odgovornih in omejitev škode, ki jo je povzročil nemški škandal z dioksinom, sta samo začetek. Treba je sprejeti hitre in celovite ukrepe, da se prepreči ponovitev takšnih dejanj proizvajalcev živalske krme v prihodnosti. Veriga živalske krme ni nekaj, kamor bi odlagali odpadke, industrijski odpadni proizvodi pa tudi nimajo česa početi v živalski krmi. Pozivam k določitvi strožjih pravil, ki bodo veljala za vso EU, zlasti v zvezi s prevozom. Nesprejemljiva je že samo ena okužba živalske krme. Predvsem pa je pomembno, da se v teh podjetjih izvajajo popolne in celovite inšpekcije. Noben kmetovalec, pri katerem se opravljajo inšpekcije večkrat na leto, ne more razumeti sedanje prakse pri pregledih velikih proizvajalcev živalske krme. Kljub temu je treba opozoriti, da so se v primeru, o katerem prav zdaj razpravljamo, stvari začele premikati zaradi samoporočanja, ustrezni organi pa so se na to pravilno odzvali.

Najpomembneje pa je, da našo pozornost usmerimo v kmetovalce, ki so po krivici utrpeli škodo. Ti nujno potrebujejo podporo, saj škode, ki se je zgodila, v nobenih okoliščinah ne smemo prenesti nanje. Trenutno je ogrožen obstoj več tisoč kmetovalcev. V petek je proizvodna cena v sektorju prašičereje dosegla 0,23 EUR na kilogram. Do konca lanskega leta so se prašičerejci že morali spopasti s padcem v višini 0,13 EUR. To stanje poslabšuje dejstvo, da je strošek krme v zadnjih tednih močno narasel. Rešitve za to moramo hitro najti. Pohlep in malomarnost ne smeta v nobenem primeru ogroziti zaupanja potrošnikov v kmetijske proizvode.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospa predsednica, kot smo slišali, je dioksin nevarna kemikalija, za katero je znano, da povzroča raka, v tem primeru pa je prišla v prehranjevalno verigo, ko so se kemikalije, namenjene za uporabo v biogorivih, po naključju uporabile v živalski krmi.

Nekateri rezultati preskusov, ki jih je opravilo Ministrstvo za kmetijstvo v Schleswig-Holsteinu, so pokazali, da so maščobe v krmi vsebovale 77 krat višjo količino dioksina, kot je dovoljeno. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo je oblikovan zato, da bi se evropske potrošnike zaščitilo prav pred temi vrstami okužbe. Ko se je preplah končno dvignil, so se okuženi proizvodi že razširili po vsem Nemčiji in drugih delih EU ter prišli celo v angleške slane pite, ki so bile preventivno umaknjene s polic supermarketov.

To ni bil prvi preplah zaradi dioksina. Imeli smo probleme z mocarelo iz Italije, s proizvodi iz prašičjega mesa na Irskem in z proizvodi iz govejega mesa na Severnem Irskem. Kar želimo vprašati Komisijo, je, zakaj ta sistem hitrega obveščanja spet ni uspel zaščititi potrošnikov in kako Komisija ukrepa, da bi to popravila.

  Spyros Danellis (S&D) . – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, dvanajst let po belgijskem škandalu z dioksinom, so bili dioksini ponovno odkriti v krmi v Nemčiji, državi s tradicijo discipline in zanesljivih institucij. To pomeni, da sistem nadzora ni dovolj strog, usmerjen, pregleden in objektiven in da ga ne spremljajo ustrezni odvračalni ukrepi in kazni. Te vrzeli je treba zapolniti z resnim čutom za odgovornost do potrošnikov, zlasti v časi, ko gospodarska kriza spodbuja ljudi, da se zatečejo k nezakonitim rešitvam, da bi zmanjšali proizvodne stroške. Še posebej v časih, ko so gospodarske razmere neugodne, ne smemo pričakovati, da se bodo problemi sami uredili na podlagi sistema moralnih vrednot. Potrošniki morajo seveda imeti takoj na voljo celovite informacije o tveganjih, ki so jim izpostavljeni.

Evropska unija je ponosna zaradi dejstva, da je sprejela stroge pogoje za varstvo javnega zdravja in okolja ter dobrega počutja živali. Vendar pa mora zagotoviti tudi, da se ti pogoji izvajajo brez odstopanja, če želi preprečiti, da bi njena politika bila zgolj omejena na …

(Predsednica je prekinila govornika)

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, dovolite mi, da na začetku povem, da to vsaj po mojem mnenju ni malomarnost, temveč namerno kaznivo dejanje. Kaj potrebujemo? Potrebujemo nekaj pomembnih stvari: prvič, zahtevo za obvezno označevanje, ki bo veljalo za vso EU, s katerim pa se ne bo navedel samo kraj zakola, temveč tudi poreklo. Potrošnike so trenutno namerno zavedeni. Študije dokaj jasno kažejo, da bi ljudje z veseljem plačali. Želijo si samo, da bi bila sledljivost v verigi v celoti zagotovljena – od kod prihaja proizvod in kakšnega porekla je v resnici.

Drugič, potrebujemo strožje preglede. Na koncu nista bila živilski inšpektor ali agencija EU za varnost hrane tista, ki sta prišla do tega odkritja, temveč samo podjetje.

Tretjič, potrebujemo jasno ločevanje krmne maščobe in maščobe, proizvedene za tehnične namene. V celoti se strinjam s Pitagoro, ki je še enkrat dokaj posrečeno dejal: „Vse, kar človek stori živalim, se nekoč vrne k njemu samemu“.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, pred dvema letoma, tj. decembra 2008, smo imeli problem na Irskem. Sprašujem se, kaj je v teh dveh letih storila Komisija, da bi se izognila sedanji krizi.

Imam eno posebno vprašanje: organi držav članic na ves glas zahtevajo smernice od Generalnega direktorata za zdravje in potrošnike. Potrebujejo smernice in delavnico na področju predpisov o higieni krme. Ali se lahko, prosim, nocoj zavežete, da jim boste dali, kar prosijo?

Rada bi poudarila še tri stvari. Zelo jasno moramo opredeliti zelo tvegane proizvode, zelo tvegane predelovalce ter lokacijo in imena zelo tveganih proizvajalcev, potrebujemo pa vsaj popolno ločevanje proizvodov, ki so namenjeni za verigo živalske krme in s tem za prehranjevalno verigo. Ne gre za strašno znanost.

Kot so dejali drugi, potrebujemo tudi nenehne nadzore, da bi lahko odkrili tiste, ki še naprej kršijo pravila za denar. Do nižjih stroškov se pride po bližnjicah. Problem je, da to Evropo stane na milijarde; zmanjšuje zaupanje potrošnikov in …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, nisem romantičarka, kar zadeva kmetijstvo; z drugimi besedami, ne verjamem oglaševalskim sloganom o veselih kokoših in veselih pujskih, ker so moje vsakodnevne izkušnje precej drugačne.

Kljub temu pa verjamem, da imajo potrošniki v Evropi pravico do hrane, ki je varna. Zato je moja prva zahteva ta, da potrebujemo stroge preglede in kazni. Vendar pa menim, da se je na današnji razpravi jasno pokazalo, da v Evropi potrebujemo tudi drugačno kmetijsko strukturo. Danes je z nami komisar Dalli, ki je odgovoren za zdravje in ki se do neke mere nahaja na bojni črti. Učiti se moramo tudi iz izkušenj iz tega škandala in jih uporabiti v naši kmetijski reformi, da bi kmetijskemu sektorju v Evropi ponudili strukturo, ki na eni strani izpolnjuje potrebe kmetijstva in kmetovalcev, na drugi pa zagotavlja tudi varstvo potrošnikov.

Prosila bi, da bi se iz tega škandala resnično nekaj naučili.

  Richard Ashworth (ECR). – Gospa predsednica, v preteklih letih smo imeli več podobnih incidentov. Mislil bi si, da je pomen sledljivosti in zagotavljanja kakovosti zdaj že dovolj jasen in da so vzpostavljene strukture in predpisi, ki takšne incidente preprečujejo.

To povzroča kar veliko resnih pomislekov. Prvič, to je izredno škodljivo za zaupanje potrošnikov v živilsko industrijo in, drugič, nedolžne žrtve pri vsem tem so vedno kmetovalci. Kmetovalci so vedno tisti, ki trpijo nesorazmerne posledice v primerjavi s posledicami za živilsko predelovalno industrijo.

Dokaj zadovoljen sem, da so nemški organi, komisar in njegova ekipa upravičeno, ustrezno in hitro ukrepali, ko so ugotovili, da se je pojavil problem. Kljub temu se pojavljajo številna zelo resna vprašanja – vprašanja v zvezi z vedenjem nekaterih sektorjev predelovalne industrije, kjer je očitno treba storiti še več v smislu preprečevanja, kjer je treba storiti še več v smislu kaznovanja, kadar so posledice tega dejanja ...

(Predsednica je prekinila govornika)

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, gospod komisar, odkritje proizvodov, okuženih z dioksini, in njihova distribucija v različnih komercialnih kanalih, je zelo resen dogodek.

Kljub dejstvu, da je treba odgovorne za to, kar se je zgodilo, ustrezno razkriti, da je treba jasno opredeliti posledice in namembnost okuženih proizvodov, ta incident od nas zahteva tudi, da temeljiteje premislimo o popolnem neuspehu obstoječega regulativnega modela.

Tu imamo primer posledic tržno usmerjene skupne kmetijske politike, ki podpira modele intenzivne proizvodnje za izvoz, ki potem daje prednost kmetijski industriji velikega obsega na račun malega in srednje velikega podjetja ter družinskih kmetij. Na ta način postaneta lokalna proizvodnja in potrošnja popolnoma neizvedljivi, namesto da bi se ju podpiralo, kar je potrebno, da bi se zagotovila precej višja raven sledljivosti.

To je samo še en primer potrebe po temeljni spremembi sedanje skupne kmetijske politike, ki bi bila v interesu javnega zdravja ter varnosti in kakovosti hrane.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, lahko opazimo določeno ogorčenje v zvezi s temi ponavljajočimi se krizami; ena od teh, ki se je leta 1999 zgodila v Belgiji, je bila podobno velikih razmer kot sedanja.

Zelo jasno lahko povemo, da imamo najstrožje ukrepe na svetu. Mislim, da jih ne bi smeli še bolj poostriti. Moramo samo poskrbeti, da bodo bolje delovali. Verjetno eden od prvih ukrepov, ki bi ga morali sprejeti, je zvišanje kazni za te storilce kaznivih dejanj, saj pri tem očitno ne gre za nerodne posrednike – gre za kriminal, ki ga organizirajo gospodarski kriminalci, ki želijo povečati svoje dobičke.

Drugič, še ena prednostna naloga bi lahko bila okrepitev nadzorov in zagotovitev, da bodo bolje usklajeni s tveganji. Tretjič, kot je dejala gospa Stihler, sistem hitre izmenjave RAPEX, ki sicer skrbi za to, da so vse države članice opozorjene o možnem tveganju, je v tej zvezi verjetno pokazal nekatere pomanjkljivosti.

Zanima me vaše mnenje o tej zadevi, gospod komisar.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, nemška industrija živalske krme ima dober sistem preskusov pod samonadzorom. Vendar pa ta sistem ne deluje v primeru kaznivih dejanj in naklepov. Če nekdo namerno ali nezakonito vmešava prepovedane snovi v živalsko krmo, se bo tudi namerno izognil tem preskusom pod samonadzorom.

Na podlagi tega, kar so rekli moji kolegi poslanci, mislim, da obstajajo trije pomembnejši glavni zaključki: prvič, potrebujemo več državnih pregledov. Drugič, od vseh je treba zahtevati, da poročajo o rezultatih preskusov krme, ki jih je treba pridobiti tudi v okviru ustreznih pregledov. Tretjič, potrebujemo strožje kazni za kriminalce. To ni manjša kršitev – to je bilo storjeno namerno.

  John Dalli, član Komisije. – (MT) Gospa predsednica, ko poslušam te besede – in pri tem bi se rad zahvalil vsem tistim, ki so se udeležili razprave – si ne morem pomagati, da ne bi namenil premisleka o kritiki, ki smo je bili deležni, pa ne samo v zvezi s tem vprašanjem, temveč tudi v zvezi z vsem, kar počnemo v Evropi; v zvezi z dodatnimi birokratskimi postopki, ki jih nalagamo vsem, ko oblikujemo predpise in zahtevamo nekatere postopke nadzorovanja. Potrošniki, podjetniki in poslovneži nas vsi skupaj obtožujejo, da ustvarjamo ovire, zaradi katerih stvari ne delujejo gladko.

Ko pa pride do primerov, kakršen je ta z dioksinom, se jasno izkaže, kot smo slišali danes, da potreba po določenih veljavnih sistemih nadzora dejansko tudi obstaja. Ob tem prav zares spoznamo, kako pomembni so ti sistemi in kako prizadevno jih moramo izvajati. Kot potrošnik bi bil skrajno nezadovoljen, če bi moral izkusiti kaj takšnega, enako pa velja za vse evropske potrošnike, kar pomeni nevarnost, da se bo omajalo naše zaupanje v varnost evropskih proizvodov. Poleg tega me jezi, ko ugotavljam, da se je to zgodilo zaradi ljudi, ki so namerno kršili zakon in da ne gre za pravo napako.

Pravzaprav, kot je pravkar dejal zadnji govornik, noben sistem ne more delovati, kadar se dogajajo kazniva dejanja. Ko so tu ljudje, ki želijo kršiti zakone, potem je nemogoče zagotoviti sistem, ki bo deloval gladko in brez težav. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi vzpostavili kar najboljše mogoče varnostne mreže, spletene iz najdrobnejših zank, da se ti storilci kaznivih dejanj ne bi mogli izmuzniti skozi luknje.

Pri pripravi zakonodaje v svoji državi sodelujem že od leta 1987. V svojih 23 letih izkušenj na tem področju sem vedno ugotavljal, da največji izziv ni odločanje o tem, katere klavzule vključiti v nek del zakonodaje, temveč predvideti, kako se bo ta zakon kršil in se zato poskusiti spopasti s tem že vnaprej. Mislim, da je sedanje stanje prav takšno. Ne želimo, da bi se kaj takšnega ponovilo, in storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da bo naš sistem lahko vsaj hitro ujel tiste, ki se poskusijo izmuzniti mimo pravil, ki že veljajo, in tistih pravil, ki smo jih oblikovali skupaj.

Ukrepamo lahko samo, ko vemo, kaj se dogaja, ne pa takrat, ko nam ni popolnoma nič jasno. Tu bi želel reči še nekaj besed o sistemu hitrega obveščanja. Dvomim, da ta sistem ni deloval – dejansko je deloval tako, kot bi moral, kajti še v tistem hipu, ko smo bili opozorjeni o nastalem stanju, so bile informacije poslane vsem. To je ves smisel sistema hitrega obveščanja in v tem pogledu je deloval zelo dobro.

Poostriti moramo tudi naša pravila in predpise. Strinjam se s tem, kar je rekla gospa McGuinness v zvezi s pomenom vzpostavitve smernic in določitve zahtev, ki bodo zagotavljali najstrožji nadzor nad prehranjevalno verigo, ki nosi tveganja za zdravje. Zato je ena stvar, ki jo poskušamo storiti ali ki jo bomo predlagali ta, da se ne osredotočimo zgolj na določene elemente tveganja in zahtevo, da se morajo podjetja, kot so proizvajalci krme, preprosto registrirati. Namesto tega je treba izdati naknadno odobritev, ko se opravijo nekatere naloge potrebne skrbnosti.

Zagotoviti moramo, da bo ta incident zdaj pod nadzorom. Sem v stalnih stikih s pristojnimi nemškimi organi in z zadovoljstvom lahko rečem, da počnejo vse, kar je v njihovi moči, pa ne samo da bi čim prej ustavili te dogodke in zbrali vse potrebne informacije, da bi ustvarili jasno in celovito sliko stanja, temveč tudi v smislu ukrepov, ki jih sprejemajo.

Na primer, obvestili so me, da proti proizvajalcu krme, ki je posredoval napačne informacije, v katerih je trdil, da je krmo dobavil samo desetim kmetijam, v resnici pa jo je prejelo devetsto kmetij, že potekajo postopki, ki so jih sprožili organi pregona v Nemčiji, saj bi te napačne informacije lahko povzročile tudi zelo velike posledice. Lahko smo tudi mirni, da so bili na proizvodih, ki jih je Nemčija izvozila in ki so bili namenjeni na trg proizvodnje živil, kot so jajca, opravljeni preskusi in da je bilo ugotovljeno, da vsebujejo zelo nizke ravni dioksinov, saj so bili v postopku proizvodnje živil pomešani z drugimi proizvodi nenemškega porekla.

Na tej točki, ker se moj čas že izteka, bi želel omeniti samo še eno stvar. V celoti se strinjam, da moramo uvesti najstrožje kazni za tiste, ki izrabljajo naš sistem. Vendar pa je treba razumeti, da takšni ukrepi niso nekaj, kar lahko oblikujemo ali določimo kot Komisija. Naloga držav članic je, da se odločijo za njihovo uveljavitev na nacionalni ravni.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) EU bi morala od Nemčije in vseh držav članic, ki so vpletene v to zadevo, zahtevati, da sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo stanja z uvedbo kazni in zagotavljanjem, da bodo tisti, ki so vpleteni v krizo z dioksinom, v celoti odgovarjali za veliko škodo, ki so jo povzročili kmetijskem in proizvodnem sektorju ter potrošnikom. Dejstvo, da se nekateri proizvajalci krme zavedajo te okužbe z dioksinom že od marca 2010 in da o tem niso poročali organom, je popolnoma nesprejemljivo. Zato pozivam k skrajni preglednosti obveščanja vseh držav članic in tretjih držav o vseh podrobnostih v zvezi s potencialno okuženo krmo. Vsi živilski proizvodi, ki niso v skladu z zakonodajo EU, morajo biti odkriti in umaknjeni s trga. Treba je zagotoviti, da se sprejmejo vsi mogoči ukrepi za varstvo javnega zdravja in da bodo na voljo takojšnje in natančne informacije o poteku dogodkov; o tem je treba poročati izredno natančno in pregledno, da se lahko čim prej vrnemo na stare tire in povrnemo pomembno zaupanje potrošnikov v prehranjevalno verigo.