Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2008/0250(NLE)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

A7-0365/2010

Razprave :

PV 17/01/2011 - 17
CRE 17/01/2011 - 17

Glasovanja :

PV 19/01/2011 - 6.6
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0012

Razprave
Ponedeljek, 17. januar 2011 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

17. Začasni sporazum o partnerstvu med ES in pacifiškimi državami - Začasni sporazum o partnerstvu med ES in pacifiškimi državami (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o

– poročilu v zvezi s priporočilom o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi začasnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi, ki ga je v imenu Odbora za mednarodno trgovino predložila David Martin (05078/2010 – C7-0036/2010 – 2008/0250(NLE)) (A7-0365/2010),

– – vprašanju za ustni odgovor v zvezi z začasnim sporazumom o partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi strani, ki sta ga Komisiji v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila Vital Moreira in David Martin (O-0212/2010 - B7-0807/2010),

 
  
MPphoto
 

  David Martin , poročevalec. – Gospa predsednica, prvič, rad bi rekel, da vem, da komisar De Gucht nocoj iz dobrih razlogov ne more biti z nami. Želim se mu zahvaliti, ker si je prejšnji teden vzel čas in me poklical ter pojasnil, zakaj ne more priti sem, in želim se zahvaliti njemu in njegovi ekipi v GD za trgovino za njuno sodelovanje ter predvsem Martinu Dihmu za vso njegovo pomoč.

Kot poročevalec sem poskušal izhajati iz dobro opravljenega dela prejšnjega poročevalca, mojega nekdanjega kolega Glyna Forda. Imam srečo, da je sprejetje resolucije gospoda Glyna v letu 2009 pomenilo, da Parlament že ima jasno stališče o začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami. Takratno uradno stališče Parlamenta je stališče, ki sem mu poskušal slediti v mojem današnjem poročilu in vprašanju.

Želim se zahvaliti Donatelli Pribaz, ki je bila odgovorna administratorka odbora. Izkazalo se je, da je bilo to njeno zadnje poročilo za odbor pred napredovanjem, zato bi ji rad zaželel veliko uspeha na njenem novem delovnem mestu in se ji zahvaliti, ker mi je tukaj olajšala mojo nalogo. Na koncu želim tudi pozdraviti tukaj prisotnega veleposlanika Papue Nove Gvineje in se tako njemu kot njegovemu osebju zahvaliti za tesno sodelovanje. Vpogledi, ki so jih posredovali, so mi omogočili, da vključim poseben prispevek v poročilo.

Prvič, rad bi podal nekaj splošnih pripomb v zvezi s sporazumom in regionalnim okvirom. Drugič, nameravam govoriti o treh posebnih vidikih sporazuma o gospodarskem partnerstvu, ki jih je po mojem mnenju treba poudariti: to so pomoč trgovini, politične razmere na Fidžiju in ribištvo. Tretjič, spregovoril bom o prihodnosti trgovinskih odnosov med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami.

V zvezi z ozadjem in regionalnim povezovanjem so pogajanja o tem začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu – ali vsaj o blagu – potekala z dvema pacifiškima državama, Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem. To sta otoški pacifiški državi, katerih trgovina z EU dosega najvišje ravni in ki na trg EU izvažata dve ključni dobrini: tuna oziroma sladkor.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu omogoča Papui Novi Gvineji in Fidžiju dostop na trg EU brez carin in kvot v zameno za postopno liberalizacijo njunih trgov v 15-letnem obdobju. Papua Nova Gvineja se je na dan sprejetja tega sporazuma zavezala liberalizaciji 88 % uvoza v EU, Fidži pa bo v 15-letnem obdobju liberaliziral 87 % uvoza.

Preostalih 12 pacifiških držav bodisi uživa dostop brez carin in kvot, ki jim ga omogoča shema Vse razen orožja, ali pa zaradi zelo omejene trgovine z EU za začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu ne kažejo dovolj zanimanja. Kljub temu menim, da je pomembno, da si bo tem, ko se pomikamo k celovitim sporazumom o gospodarskem partnerstvu, prizadevamo z izpolnitev našega cilja regionalnega povezovanja in da še naprej zahtevamo celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki bo vključeval vse pacifiške države.

Kar zadeva vsebino resolucije, mora Parlament dati soglasje temu sporazumu še pred njeno ratifikacijo. V sredo bomo glasovali – kot ste že povedali, gospa predsednica – o dveh različnih poročilih, prvič o soglasju, za katerega predlagam, da ga damo, in drugič, o spremljevalnem predlogu resolucije. V predlogu resolucije so tudi druga vprašanja, vendar bi rad, kot sem rekel, povedal nekaj besed predvsem o treh.

Prvič, kar zadeva pomoč trgovini, je financiranje izvajanja ključnega pomena za dosego ciljev sporazuma na področju gospodarske diverzifikacije in zmanjševanja revščine. Pomembno je, da se v pacifiško regijo usmeri pravičen delež od 2 milijard EUR, zagotovljenih v strategiji za pomoč trgovini iz leta 2007. Pomembno je tudi, da poudarimo, da je bil ta začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu zastavljen kot kratkoročen ukrep, da bi se zaščitili trgovinski preferenciali Pacifika po odločitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO).

Če to upoštevamo, potem tega ne gre razumeti, kot da EU sprejema politični režim na Fidžiju. Vlado Fidžija pozivam, naj naredi korake v smeri proti demokraciji. Upam, da se lahko opravijo potrebne reforme, ki bodo omogočile dodelitev finančne podpore sektorju sladkorja na Fidžiju.

Ribištvo na drugi strani igra ključno vlogo v gospodarstvu Papue Nove Gvineje in – kar je pomembno – zagotavlja zaposlitev in dohodek svojim državljanom. V treh obratih za predelavo tuna, ki izvažajo v EU, je zaposlenih 5 700 delavcev, med katerimi je največ žensk. To je država, v kateri ženske včasih težko najdejo dobro zaposlitev.

Podpiram namen prožnih pravil o poreklu v tem sporazumu, da se torej razvije predelovalna industrija, a pomembno je, da se industrija razvija na trajnosten način. Poglavitni so okoljski vidiki, zato sem v poročilu prosil Komisijo, da spremlja ta vidik in redno poroča Parlamentu o skladnosti z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribištvu.

Cenim dejstvo, da se v tem Parlamentu – in zlasti v Odboru za ribištvo – izraža zaskrbljenost nad potencialnim vplivom uvoza tune iz Papue Nove Gvineje na industrijo EU. A če si ogledamo zadnje podatke, lahko vidimo, da je v obdobju 2003-2009 uvoz znašal samo približno 2 % skupnega uvoza konzerviranih in pripravljenih rib in samo približno 3 % uvoza konzerviranega in pripravljenega tuna. Dvomim, da bo ta nizka raven uvoza ogrozila domačo industrijo EU, zlasti če upoštevamo omejeno zmogljivost ribolovnih flot pacifiških držav in omejeno zmogljivost predelave na kopnem.

Kljub temu pa je seveda prav, da še naprej spremljamo stanje in da Komisija ustrezno ukrepa, če pride do kakršnih koli nepričakovanih povečanj količine ribjih proizvodov, ki prihajajo iz Papue Nove Gvineje. Kot sem že omenil, upam, da pacifiške države lahko sklenejo celovit regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu.

V svojem poročilu sem predlagal vključitev več vsebinskih točk o prihodnjih pogajanjih, za katere upam, da jih bo Komisija upoštevala. Ta vključujejo intelektualno lastnino. O intelektualni lastnini prepogosto govorimo samo z enega vidika, vendar upam, da jo bomo lahko obravnavali v smislu vključevanja tradicionalnega znanja. Upam tudi, da bomo dodali preglednost v vladnih javnih naročilih kakor tudi določbo o izdaji delovnih vizumov za največ 24 mesecev.

Upam, da bo Komisija zdaj, ko se pomikamo proti celovitim sporazumom o gospodarskem partnerstvu, vključila vse pacifiške države, pozivam pa, da medtem nadaljujemo in si prizadevamo, da bo začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu s Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem začel veljati in delovati, s čimer bomo pokazali, kaj lahko dosežemo v prihodnosti.

 
  
  

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

 
  
MPphoto
 

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospod predsednik, želim se zahvaliti poročevalcu za njegovo poročilo in predvsem za pozitivno stališče do soglasja za začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu s pacifiškima državama Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem. Upam, da bo ta parlament upošteval njegov nasvet.

Soglasje Evropskega parlamenta – ki je bilo v skladu z Lizbonsko pogodbo prvič dano v zvezi s trgovinskim sporazumom – ima pomembno politično težo, saj gre za trgovinski sporazum z dolgoročno usmerjenostjo v razvoj, ki bo dal tudi zagon tekočim pogajanjem o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu v pacifiški regiji.

Leta 2007 je bil neposreden namen začasnega sporazuma zaradi bližajočega se izteka trgovinskega režima iz Cotonouja zagotoviti nenehen dostop na trg EU tistim državam pacifiške regije, ki so od njega najbolj odvisne. Zaveza Komisije sklenitvi pogajanj o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s pacifiško regijo v celoti ostaja nespremenjena in trenutno se še pogajamo z našimi pacifiškimi partnerji.

Napredujemo lahko le, če bomo sprejeli posebno naravo pacifiške regije in sporazum o gospodarskem partnerstvu ustrezno oblikovali. Govorimo o majhnih in oddaljenih otoških državah, ki se med seboj zelo razlikujejo glede na gospodarske razmere, razvojne potrebe in odnose z EU. Nekatere države imajo status „najmanj razvite države“ in so zato zajete v trgovinskem režimu EU Vse razen orožja; nekatere zelo malo, če sploh, trgujejo z Unijo. Zato smo pripravljeni vzpostaviti trgovinske odnose, ki bodo najbolje ustrezali pacifiški regiji v celoti, tekoča pogajanja pa bodo pomagala pri končnih odločitvah.

Ne glede na to kateri pristop izberemo, je izredno pomembno, da zagotovimo, da bo vsak sporazum dejansko prispeval k razvoju zadevnih držav. Zato je tu tudi finančna pomoč, ki bo okrepila trgovinsko zmogljivost. Zato bomo partnerskim državam v svetu v razvoju omogočilo, da iz trgovinskih sporazumov izključijo bolj občutljive proizvode: to je nekaj, česar drugim državam ne bi dovolili. V tem okviru sem upošteval tudi izražene pomisleke glede odstopanja od pravila o poreklu v zvezi z ribiškimi proizvodi, ki ga omogoča začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu.

To odstopanje smo omogočili prav zaradi razlogov, povezanih z razvojem; to smo storili na podlagi naše presoje, do katere smo prišli na podlagi informacij, in sicer da izvoz tuna iz Papue Nove Gvineje zaradi svojega majhnega tržnega deleža skoraj gotovo ne more škoditi interesom industrije EU. Evropska unija in Papua Nova Gvineja začasno uporabljata ta pravila od leta 2008 in medtem ko so številke o izvozu nihale, ni bilo ugotovljenega nikakršnega porasta. Naj vam tudi zagotovim, da Komisija ne namerava ponuditi podobnih dogovorov nobeni drugi regiji.

Komisija bo v vsakem primeru pozorno spremljala izvajanje odstopanja in bo Parlamentu poročala na podlagi študije, ki bo pripravljena še pred koncem leta 2011.

Nekateri od vas ste bili prisotni tudi septembra lani, ko je pred odborom INTA spregovoril sedanji izvoljeni predsednik vlade. Povedal je, da je njegova vlada pripravljena omogočiti dostop plovilom in vlagateljem iz EU v vode Papue Nove Gvineje. To ustno izjavo jemljemo zelo resno in še naprej bomo sodelovali z našimi partnerji, dokler to ne obrodi sadove.

Soglasje Parlamenta nam bo omogočilo, da sprožimo mehanizme izvajanja, ki jih določa sporazum; eden izmed teh je Odbor za trgovino, ki bi se lahko sestal spomladi in ki nudi platformo za odpiranje vseh vprašanj v zvezi s skupnimi obveznostmi, kot jih določa začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu. Vaš glas je torej ključnega pomena, saj nam bo pomagal, da se pri tem in drugih pomembnih vprašanjih premaknemo naprej.

V zvezi s Fidžijem naj povem, da je država podpisala začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, vendar ga za zdaj še ne uporablja. S tem je Papua Nova Gvineja trenutno edina država, ki zaenkrat uporablja začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu med EU in pacifiškimi državami. Fidži ima zaenkrat še vedno dostop do trga EU v okviru uredbe o dostopu na trg, saj Svet ni sprejel trgovinskih sankcij. Kot veste, se je EU odločila, da prekine zagotavljanje razvojne pomoči Fidžiju zaradi političnih razmer v državi. Da bi se pomoč povrnila, bi bil potreben napredek pri upravljanju na Fidžiju, predvsem pa vrnitev k demokratičnim načelom vladanja, vendar trenutno v tej zvezi ni nikakršnega vidnega napredka.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu, o katerem razpravljamo danes, je samo začasen dogovor, ki zagotavlja, da se ohrani dostop do trga EU. Komisija je v celoti zavezana nadaljevanju pogajanj o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s pacifiško regijo.

 
  
MPphoto
 

  Carmen Fraga Estévez, pripravljavka mnenja Odbora za ribištvo.(ES) Gospod predsednik, gospod komisar, izjema pri pravilu o poreklu temelji na zelo hudi računski napaki Komisije v zvezi z njegovim vplivom, ki ga ima ne samo za sektor tuna v EU in ki je zelo resen, temveč tudi za pacifiško regijo, ki ji želimo pomagati. Medtem pa so pravi upravičenci skoraj izključno pogoltne flote iz Kitajske in jugovzhodne Azije ter njihove predelovalne industrije.

Generalni direktorat za trgovino je to izjemo določil na podlagi dejstva, da Papua Nova Gvineja nima ribolovne zmogljivosti, da bi lahko izkoristila svoje vire. Vendar pa v skladu z najnovejšimi podatki Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika pod zastavo Papue Nove Gvineje opravlja dejavnosti na tem območju 41 plovil z zaporno plavarico, katerih skupen ulov je leta 2009 znašal skoraj 500 000 ton. Od tega je več kot 75 000 ton končalo v Evropski uniji (polpredelani in predelani proizvodi), zaradi česar je Papua Nova Gvineja ena od šestih glavnih izvoznic v Evropsko unijo. Torej ni res, kot pravite, da je treba drugim flotam omogočiti prost vstop, da bi se razvil ribiški sektor Papue Nove Gvineje.

Evropska unija se ne sme v nobenem primeru izogniti svoji zavezi trajnostnemu razvoju. Vendar pa vidimo, da je Papua Nova Gvineja, pod okriljem te izjeme in da bi pritegnila azijske vlagatelje, spremenila svojo zakonodajo, tako da se ni več mogoče pritoževati zaradi okoljske škode, uvedla pa je tudi naložbena pravila, ki omogočajo zaposlovanje lokalnih delavcev in poceni delovne sile iz Azije, ob tem pa tudi najslabše možne delovne standarde.

Če k temu dodamo še dejstvo, da Papua Nova Gvineja v organizaciji regionalnega ribištva, ki sem jo omenil, vodi druge države, da odločno odklonijo podpisovanje kakršnih koli mednarodnih pravil o upravljanju in nadzorovanju ribištva, je rezultat tega ta, da medtem ko se Generalni direktorat za pomorske zadeve in ribištvo na vso moč bori proti nezakonitem ribolovu, drugi slednjemu odpirajo svoja vrata. Gospod komisar, pravkar sem se vrnila z obiska pri Komisiji za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika, zato zelo dobro vem, kakšno je stališče Papue Nove Gvineje. Zato podpiram stališče Odbora za ribištvo, da je treba pri pregledu sporazuma, o katerem razpravljamo, zahtevati odpravo izjeme.

 
  
MPphoto
 

  Laima Liucija Andrikienė, v imenu skupine PPE. – Gospod predsednik, kot poročevalka v senci za skupino PPE bi na začetku želela povedati, da pozdravljamo čedalje večjo vlogo EU kot trgovinske sile v vsaki regiji sveta, vključno s pacifiško regijo.

Sporazum, kot ga imamo zdaj, ni najboljši, nenazadnje tudi zato, ker to ni celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu, temveč je zgolj začasen. Upamo, da se bo Komisija lahko kmalu pogajala o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu, ki bo vključeval večje število držav iz te regije.

Drugič, trenutni sporazum se nanaša na samo majhen delež trgovine EU, saj ta delež v celotni pacifiški regiji znaša zgolj 0,06 %; kljub temu imamo zaradi nekaterih območij pomisleke, predvsem v zvezi z odstopanjem od pravila o poreklu v zvezi z ribiškimi proizvodi.

V svoji resoluciji izražamo zaskrbljenost, ker bodo to odstopanje lahko izkoristile številne države, kot so Filipini, Tajska, Kitajska, Združene države, Avstralija in druge, in da bodo lahko v EU izvažale velike količine predelanih ribiških proizvodov ter s tem potencialno ogrozili interese sektorja EU na področju predelave in konzerviranja rib.

Zato Komisijo pozivamo, da na zahtevo Parlamenta ukrepa in opravi oceno vpliva in da, če ta ocena pokaže na destabilizacijski vpliv na sektor EU na področju predelave in konzerviranja rib, sproži postopek, s katerim se bodo ukinile izjemne določbe v tem sporazumu v zvezi s pravilom o poreklu.

 
  
MPphoto
 

  George Sabin Cutaş, v imenu skupine S&D. – (RO) Gospod predsednik, sedanji začasni sporazum o partnerstvu, ki so ga novembra 2007 podpisale Evropska komisija in državi Papua Nova Gvineja ter Fidži, je bil deležen hudih kritik s strani civilne družbe in politikov v pacifiški regiji. Poudarili so negativen vpliv sporazuma na raven regionalne solidarnosti in politično željo po gospodarskem povezovanju v regiji.

Regija se je razdelila v skupine, ki so se pogajale vsaka zase in pod pritiskom, da bi sklenile začasni sporazum z Evropsko komisijo. Obenem je prevladalo mnenje, da je dodelitev statusa proizvoda s poreklom in odprave carinskih dajatev EU za ribje proizvode, ki prihajajo s Papue Nove Gvineje in Fidžija, pripeljala do tega, da so podjetja iz sosednjih držav začela ustanavljati predelovalne obrate za te proizvode, vključno z nekaterimi proizvodi brez porekla, samo zato, da bi ta odprava veljala tudi zanje.

To bi lahko negativno vplivalo na industrijo, delavce in lokalne dohodke, saj je ribiški sektor eden izmed najpomembnejših, ko gre za ustvarjanje delovnih mest v teh državah. To pa bi pomenilo tudi nepošteno konkurenco za proizvode EU. Zato bi lahko sporazum imel ravno nasproten učinek od želenega.

Evropska komisija mora torej zagotoviti, da bo prihodnji sporazum o partnerstvu prispeval tako k razvoju trajnostnega lokalnega ribiškega sektorja, ki ustvarja delovna mesta, kot tudi k tesnejšem regionalnem povezovanju, na primer s pogajanji o prihodnjem sporazumu s celotno pacifiško regijo.

 
  
MPphoto
 

  Isabella Lövin , v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, eden izmed ciljev sporazumov o gospodarskem partnerstvu je podpiranje regionalnega povezovanja. Kar smo videli do zdaj, je, da se to ne dogaja. Ravno nasprotno: v primeru Pacifika EU ruši enotnost tako, da nekaterim državam AKP ponuja začasne sporazume, v katerih so določeni posebni pogoji.

Primer za to je odstopanje od pravil o poreklu v primeru rib, ki se predelujejo na Papui Novi Gvineji in Fidžiju. Mislim, da bi to odstopanje lahko bilo nevarno in da ga je treba v letu 2011 temeljito oceniti, kot je že dogovorjeno.

To pravim zato, ker je pomembno, da imamo dejstva, ko govorimo o tej zadevi. Kakšni so učinki na svetovne staleže rib, na zaposlovanje in na okolje na Papui Novi Gvineji? Kakšne so socialne razmere delavcev? Vse to je treba v celoti in pregledno oceniti, nato odstopanja odpraviti ali ne odpraviti na tej podlagi in ne na podlagi pritožb španskega ribiškega sektorja, ki sam lovi ribe v Papui Novi Gvineji, vendar jih tam nikoli ne iztovarja – in mimogrede, ne plačuje carinskih dajatev, ko prodaja ribe na evropskem trgu kot evropske.

 
  
MPphoto
 

  Elie Hoarau, v imenu skupine GUE/NGL.(FR) Gospod predsednik, gospod komisar, mislim, da s tem, ko začasne sporazume o gospodarskem partnerstvu imenujemo „pacifiški sporazumi“, nekoliko pretiravamo, saj sta jih od 15 držav AKP podpisali samo dve.

Seveda ti sporazumi pogosto niso pravi regionalni sporazumi, temveč bolj dvostranski dogovori, ki se odmikajo od tako poveličevanega cilja sporazumov o gospodarskem partnerstvu, tj. regionalnega povezovanja. Težko je spregledati, da je to pravzaprav ilustracija tega, nad čemer se pritožujejo člani civilne družbe tako v pacifiški regijo kot v Afriki, in sicer da so številne države AKP prisiljene podpisati posamezne sporazume, ker Komisija sporazumov o gospodarskem partnerstvu ni uspela spremeniti v instrument razvojnega partnerstva.

Hude pritiske evropskih pogajalcev nad državami AKP so kritizirale tudi države AKP same na 92. zasedanju Sveta ministrov AKP, ki je potekalo v Bruslju od 8. do 12. novembra 2010. Resnica o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, o katerih se je pogajala Evropska komisija, je tako tragična, da so sporazumi propadli, še preden so začeli veljati. Bili so tako neuspešni, da številne države AKP zdaj prosijo države članice Evropske unije, da preučijo možnost za spremembo pogajalskega mandata, ki je bil Evropski komisiji dodeljen junija 2002.

 
  
MPphoto
 

  Andreas Mölzer (NI).(DE) Gospod predsednik, v zvezi s sedanjimi tržnimi razmerami bo reforma režima trga s sladkorjem v EU pripeljala do tega, da bodo cene sladkorja v EU padle pod raven mednarodnih cen.

S takšnimi cenovnimi razmerami bo verjetno zelo težko ohraniti dolgoročne dobavne zaveze pridelovalcev sladkornega trsa iz afriških, karibskih in pacifiških držav. Dejstvo, da si kmetovalci iz držav AKP želijo prodajati svoje blago na svetovnem trgu po višjih cenah, namesto da bi ga prodajali poceni v EU, lahko prispeva k težavam, do katerih prihaja v zvezi z novimi sporazumi z državami AKP. Če se ta spodbuda zdaj umika in če morajo sprejeti klavzulo, ki govori o državah z največjimi ugodnostmi – ob dejstvu, da bo prihodek države padel zaradi izgube prihodka iz dajatev –, potem niti ni čudno, da so se države AKP toliko obotavljale.

V tej zvezi je treba pozornost nedvomno nameniti ribištvu in ne samo temu, ali sta Papua Nova Gvineja in Fidži drugim trgovinskim partnerjem omogočila dostop do njihovih ribolovnih voda. Mogoče bi morali tudi preučiti, ali držijo na primer obtožbe, da se je španska ribolovna flota preselila na Pacifik in da tam lovi pod tujo zastavo zaradi omejitev in ribolovnih kvot EU.

 
  
MPphoto
 

  Francisco José Millán Mon (PPE).(ES) Gospod predsednik, tudi jaz bi rad izrazil zaskrbljenost zaradi vpliva tega sporazuma na ribiški sektor na področju konzerviranega tuna, ki igra zelo pomembno vlogo v Španiji in zlasti v Galiciji, tj. mojem volilnem območju.

Ta negativen vpliv je, kot je bilo rečeno, posledica odstopanja, kakršnega še ni bilo in ki je popolnoma neutemeljeno: je posledica izjeme od pravil o poreklu za predelane ribje proizvode, ki se na zahtevo odobri zaradi pomanjkanja avtohtonih surovin.

To je bila prva stvar, ki jo je storila Papua Nova Gvineja, in izjema se že uporablja. Papua Nova Gvineja s tem nudi veliko odskočno desko za predelavo in izvoz tuna glavnih konkurentov evropske industrije: Filipinov, Tajske, Kitajske in Združenih držav. Ta sporazum prav njim prinaša največ koristi.

Ocenjeno je, da bo ta pridelava tuna na koncu dosegla 400 000 ton na leto, ki bodo namenjene na evropski trg, ki trenutno porabi skupaj približno 710 000 ton. Ta vpliv bo zelo resen, saj so cene tuna iz Papue Nove Gvineje za eno tretjino nižje od cene evropskega tuna, razlog za to pa so nizke plače v državi in neobstoj okoljskih standardov.

Za mojo regijo Galicijo je to nepremagljiva konkurenca, to pa bo imelo hude posledice za zaposlovanje. Rad bi, da bi ocena vpliva, ki jo je napovedala Evropska komisija, bila čim strožja in da upošteva kratkoročne in dolgoročne posledice te izjeme od pravil o poreklu.

Upam, da bo to pripeljalo do čim prejšnje odprave te izjeme. To je izjemen in začasen ukrep, vendar pa se zdi, da ga na Papui Novi Gvineji razumejo kot stalnega: v nasprotnem primeru ne bi prišlo do vlaganj. Upam tudi, da ta izjema ni vključena v druge sporazume ali v končen sporazum. Vendar pa je trenutno tu še problem začasnega sporazuma in to je treba popraviti.

 
  
MPphoto
 

  Josefa Andrés Barea (S&D).(ES) Gospod predsednik, kot že rečeno, sporazum o partnerstvu s Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem vključuje izjemo pri pravilih o poreklu. Kot je dejal poročevalec, to predvsem vpliva na tuna. Kaj želimo doseči s tem sporazumom? Želimo, da bi se ribiški sektor v tem otočju razvil in da bi se premagala revščina: z drugimi besedami, želimo razvojno pomoč.

Toda kakšni so negativni učinki koristi, ki jih ta prednostna obravnava prinaša tretjim državam?

Poslušamo pritožbe. Želimo uravnoteženo stanje. Komisija nam je pravkar povedala, da potekajo jasne raziskave, toda tu izraženo mnenje govori ravno nasprotno. Leta 2008 smo slišali, da ni prav nobenega izkrivljanja in da bo opravljena ocena vpliva.

Želimo uravnoteženo stanje. Želimo pregled, posvetovanje in kontrole. Želimo vedeti, ali ta sporazum nudi pomoč razvoju v tem otočju. Želimo pa tudi vedeti, ali se izvajajo zdravstveni ukrepi – ki so zelo pomembni za uvožene proizvode –, skupaj s trajnostnim upravljanjem ribištva in bojem proti nezakonitem ribolovu, kar je bistveno. Drug zelo pomemben element, ki bi nam pokazal, kako delajo tretje države, ki imajo mogoče sedež na Papui Novi Gvineji, je skladnost z mednarodnimi pravili zaposlovanja.

Ta sporazum želimo ohraniti in pomagati pri njegovem izpolnjevanju, vendar želimo tudi, da se uporabi tako, da bo koristil razvoju Papue Nove Gvineje in Fidžija, namesto da povzroča škodo španski industriji.

 
  
MPphoto
 

  Alain Cadec (PPE).(FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, želim vas opozoriti na odstopanje od pravil o poreklu, ki je bilo Papui Novi Gvineji odobreno v zvezi s predelanimi ribiškimi proizvodi, zlasti konzerviranim tunom. Mislim, da je to odstopanje skrajno nevarno.

Ta država AKP ima korist od prednostnega dostopa na evropski trg, tj. od popolnega izvzetja iz vseh carinskih dajatev za konzerviranega tuna, ki ga izvaža na naš trg. Ne dvomim v razvojno politiko, ki jo izvaja ta sporazum. Vendar pa je odstopanje od pravil o poreklu v primeru konzerviranega tuna popolnoma nesprejemljivo.

To zunanjim gospodarskim subjektom omogoča, da še sami ustanovijo svoj sedež na Papui Novi Gvineji, kar pa prinaša zelo malo koristi zaposlovanju in lokalnemu prebivalstvu. Omogočiti moramo razvojno pomoč, a ta mora biti pravična in učinkovita, da bo koristila zadevnim regijam.

Uvoz tuna v Skupnost se je v obdobju 2008–2009 povečal z 9 200 na 16 200 ton. Samo v enem letu se je podvojil. To pa se lahko samo še poslabša, če bo to odstopanje ohranjeno. Še več: ti proizvodi ne dosegajo enakih socialnih in zdravstvenih standardov ter standardov ohranjanja na področju virov, ki veljajo za evropske proizvode. Predvsem je nemogoče preveriti poreklo ulova.

Gospe in gospodje, ali si Evropska komisija ni vzela čas, da bi prebrala moje poročilo o poreklu uvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v Evropsko unijo?

Če si ni, potem je stanje brezupno. Evropskih delovnih mest in kakovosti proizvodov, ki se prodajajo na evropskem trgu, ne smemo žrtvovati na tak način. Ne želim si, da bi za nedoločen čas ustvarilo stanje, ki bo imelo uničujoč učinek za evropsko predelovalno industrijo.

 
  
MPphoto
 

  Ulrike Rodust (S&D). (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, kot koordinatorki v Odboru za ribištvo mi je vidik ribištva v tem začasnem sporazumu še posebej zanimiv. V tej zvezi je bilo na začetku nekaj spornih vprašanj glede odstopanja od pravil o poreklu za Papuo Novo Gvinejo. Podpiram zamisel Komisije, da se to odstopanje uporabi za spodbujanje gospodarstva ene izmed najrevnejših držav na svetu. Prepričana sem, da je to tudi nekaj, o čemer bi morali premisliti vsi, ki smo vključeni v ribiško politiko. Lahko tudi razumem skrbi evropskega sektorja, vendar pa si iskreno ne morem predstavljati, da bodo odobrena odstopanja pripeljala do tega, da bo Papua Nova Gvineja postala resen konkurent naši industriji konzerviranja rib.

Vendar pa moramo biti pozorni, saj je očitno, da preselitev polovice naše industrije konzerviranja v pacifiško regijo ne bo koristila nikomur. V tej zvezi pa moram reči, da smo v teku razprave o tem sporazumu slišali zelo nasprotujoče si informacije v zvezi z vprašanjem o obsegu naložb v Papuo Novo Gvinejo in o tem, katere države z odstopanjem od pravil o poreklu ustvarjajo posreden dobiček. Zato želim nujno pozvati Komisijo, da pozorno spremlja uporabo tega odstopanja in da Parlamentu pravočasno predloži poročilo o tem, kako to odstopanje vpliva na razvoj Papue Nove Gvineje in evropsko industrijo konzerviranja rib. Če ta dogovor na Papui Novi Gvineji ne bo imel želenega učinka in če bo povzročil nesprejemljive izgube v evropskih podjetjih, potem bomo morali v okviru pogajanj o končnem sporazumu sprejeti drugačne odločitve. Prosim, da nas obveščate o nadaljnjem poteku dogodkov.

 
  
MPphoto
 

  Pablo Zalba Bidegain (PPE). (ES) Gospod predsednik, najprej želim pojasniti, da podpiram krepitev trgovinskih vezi med Evropsko unijo in Papuo Novo Gvinejo, ki podpirajo razvoj te regije, vendar mora biti to trajnosten razvoj.

Resnično sem prepričan, da ta sporazum v tej obliki ni dober. V celoti nasprotujem eni določbi sporazuma, za katero menim, da je nepravična: tj. izvzetje iz pravila o poreklu, kajti to ne ogroža samo trajnostnega razvoja Papue Nove Gvineje, temveč, kot smo danes tukaj že slišali, ogroža celotno evropsko industrijo: tj. industrijo konzerviranja rib. Takšno odstopanje bi moralo biti v celoti izjemno in se v primeru Papue Nove Gvineje ne bi smelo uporabiti. Poleg tega ne smemo pozabiti, da ta ukrep za prihodnja pogajanja Evropske unije postavlja in bo postavljal resen precedens.

Po mojem mnenju bi v tem primeru potrebovali precej jasnejšo in trdnejšo resolucijo, ki bi odločno navajala, da bo odstopanje od pravil o poreklu trajno umaknjeno med naslednjim pregledom začasnega sporazuma o partnerstvu. Zato bi rad prosil Komisijo, da upošteva dramatične posledice, ki jih bo to odstopanje najprej imelo za evropsko industrijo konzerviranja rib, potem pa še za trajnost okolja in naravnih virov Papue Nove Gvineje, ter da ne pozabi na zelo negativen precedens, ki se s tem postavlja za prihodnja pogajanja. Kljub vsem trditvam Komisije, da precedensa ne bo, se bodo pojavili pritiski. Zato pozivam Komisijo, naj se čim prej odloči za ukinitev odstopanja od pravil o poreklu.

 
  
MPphoto
 

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, v resnici sem prišla sem, da bi se udeležila naslednje razprave, a to razpravo sem spremljala iz svoje pisarne in moram reči, da imam tako kot vsi drugi, ki so tukaj govorili, pomisleke glede ideje o prožnosti pri pravilih o poreklu.

V zadnjih sedmih dneh je britanska televizija predvajala program, ki je del cele nanizanke o ribiškem sektorju na kanalu Channel Four, in v kateri je ribiška politika Evropske unije žal bila deležna ostrih kritik, tako da zdaj prejemamo ogromno elektronske pošte od zaskrbljenih državljanov.

To konkretno vprašanje se ni pojavilo, želela pa bi samo izreči podporo tistim kolegom, ki so izrazili velike pomisleke glede predloga, ki naj bi bil kot razvojni instrument pozitiven, ki pa bi v resnici lahko bil dokaj negativen ne samo z evropskega vidika, temveč tudi za točno tiste države, katerim poskuša pomagati.

 
  
MPphoto
 

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospod predsednik, to je bila izredno zanimiva razprava. Na svetu je revščina. To moramo rešiti. En način bi lahko bil prenos finančnih sredstev, a veliko bolje je, da ljudem ponudimo priložnost, da si ustvarijo dostojno življenje z delom, ki ga opravljajo. V treh obratih za predelavo tuna na Papui Novi Gvineji, ki imajo dovoljenje za izvoz tuna v EU, je zaposlenih približno 5 700 ljudi, med katerimi je največ žensk. Delovna mesta na Papui Novi Gvineji, ene najrevnejših držav, so na kocki.

Komisija pri svojem predlogu o odstopanju ustrezno upošteva vsa možna tveganja in si prizadeva, da bi oblikovala zaščitne ukrepe. Stališče Komisije je, da je skoraj neverjetno, da bo izvoz iz Papue Nove Gvineje povzročil kakršno koli resno motnjo v industriji EU na področju ribištva in konzerviranja, in sicer zaradi majhnega obsega trgovine med Papuo Novo Gvinejo in EU in nizkega tržnega deleža Papue Nove Gvineje na trgu tuna v EU, ki je bil v zadnjih letih približno 3-odstoten. Začasna uporaba sega v leto 2008 in imamo že nekaj izkušenj s številkami. To ne bo povzročilo nobenih motenj v industriji Evrope na področju ribištva oziroma konzerviranja. Razvoj trgovinskih tokov bo nadalje analiziran v študiji o učinkih izvajanja posebnih pravil o poreklu za ribiške proizvode, ki bo pripravljena leta 2011.

Poleg tega bo Komisija spremljala trgovino s Papuo Novo Gvinejo in bo nemudoma sprejela ustrezne ukrepe, če bi se izkazalo, da je prišlo do resnih motenj na trgu EU. Začasni sporazum izrecno omogoča uporabo takšnih ukrepov v Poglavju 2 o instrumentih trgovinske zaščite. Na tej ravni ni nobenih znakov, da bi izvoz ribiških proizvodov iz Papue Nove Gvineje negativno vplival na industrijo konzerviranja rib v drugih državah AKO ali GSP+. Študija, ki sem jo pravkar omenil, bo preučila tudi ta vidik.

Rad bi dodal, da bodo države in podjetja, ki izvažajo ribe ali ribiške proizvode v EU, neodvisno od vseh posebnih pravil o poreklu ali preferencialnih trgovinskih sporazumov, morale ravnati v skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu ter z varnostnimi zahtevami EU na področju zdravja in varnosti hrane. Mislim, da je Komisija to vprašanje zelo natančno preučila, preden je predlagala ta ukrep.

Zdaj bi se vrnil k širšemu vprašanju: k sporazumom o gospodarskem partnerstvu na splošno. Trgovina je daleč od tega, da bi bila preprosta. Kot sem rekel, edini način za izkoreninjenje revščine je, da omogočimo rast v svetu v razvoju. Res je, da je regionalno sodelovanje na začetku dokaj težko. Regionalni razvoj se ne zgodi samo s trgovinskimi sporazumi. Zato smo za pomoč trgovini v pacifiški regiji namenili 45 milijonov EUR. To je tri krat več, kot je določeno v okviru devetega ERS. Regionalno trgovino je mogoče pričakovati samo z olajšanjem trgovinskih tokov. Če si ogledamo vseh devet držav v razvoju, vidimo, da dejansko vsa trgovina temelji na monokulturi – en sam izvozni proizvod z visoko ravnjo nihanja. To povzroča velike motnje v zadevnih državah.

Ko govorimo o migracijskih tokovih, varnosti, zaščiti in pravici v svetu, ne moremo reči, da nam za to ni mar. Mora nam biti mar, naši oddelki pa so opravili obsežno študijo. Predlagamo zelo primerne ukrepe, ki so popolnoma skladni z vsemi cilji Evropske unije.

Prepričan sem, da je ukrep pravi in da so za primer, če bi šlo kar koli narobe, tu tudi potrebni zaščitni ukrepi. Mislim, da smo to ustrezno presodilo, zato ta sporazum podpiram.

 
  
MPphoto
 

  David Martin, vlagatelj. – Gospod predsednik, zelo kratek bom. Skoraj v celoti se strinjam s komisarjem v zvezi s to temo.

Naj ponovim: pomembno je, da podpišemo začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu, kajti če tega ne bomo storili, bodo obstoječi trgovinski preferenciali za Papuo Novo Gvinejo in Fidži na podlagi odločitve STO izginili. Začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu je natanko to: je začasni sporazum in strinjam se z vsemi kolegi, ki pravijo, da bi naš dolgoročen cilj moral biti celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu z vsemi pacifiškimi državami, ki bo spodbujal regionalno povezovanje na Pacifiku. Vendar pa moramo zdaj narediti ta korak, da bi zagotovili neprekinjenost preferencialov za dve največji državi v pacifiški regiji.

Kar zadeva ribištvo, je Komisija zelo jasno povedala, da je to izjema. To bo edino odstopanje. Takšnega odstopanja ne nameravamo odobriti nobenim drugim delom sveta. Zakaj omogočamo odstopanje Papui Novi Gvineji? Povedal vam bom: to počnemo zato, ker Papua Nova Gvineja leži dobesedno na drugem koncu sveta, zato je verjetnost, da bi ribolovne flote EU v veliki meri izkoriščale to področje, zelo nizka, kljub temu da to lahko storijo. Nič ne more ustaviti ribolovnih flot EU, da ne bi lovile rib v vodah Papue Nove Gvineje, tam iztovarjale svoj ulov in ga tam tudi konzervirale – in kot je bilo prej že rečeno, to bi bilo zelo dobro za razvoj in to bi dejansko tudi morali spodbujati.

Vendar pa je stanje trenutno takšno, da v vodah Papue Nove Gvineje lovijo kitajske ladje, tajske ladje in ladje drugih azijskih narodov in da svojo ribo iztovarjajo v svojih državah, s čimer ne omogočajo nikakršne priložnosti za razvoj na Papui Novi Gvineji.

V tej državi pa obstajajo priložnosti za razvoj v smislu ustvarjanja delovnih mest, zlasti za ženske. Pogosto se pritožujemo, da si z našo razvojno politiko ne prizadevamo dovolj, da bi spodbudili dejavnost na spodnjem koncu verige. S tem na tem področju dejansko počnemo nekaj pozitivnega. Kot je dejal Komisar, da bi bila riba ustrezna, mora še vedno izpolniti vse standarde, ki jih določa uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu. Izpolniti mora vse naše sanitarne in fitosanitarne pogoje. To je najpomembneje. Tri tovarne v Papui Novi Gvineji trenutno izpolnjujejo te standarde in nudijo dobra delovna mesta. Če bi prišlo do nenadnega povečanja števila tovarn in nenadnega porasta v uvozu iz Papue Nove Gvineje, potem bi seveda to stanje morali ponovno preučiti in po možnosti tudi ukrepati.

A statistični podatki trenutno govorijo sami zase. Ta sporazum velja že od leta 2008. Od takrat ni bilo nobenega porasta. Evropska industrija tune ni ogrožena. Kot poročevalec sem se sestal z vodilnimi osebami iz španske industrije tuna in sami so mi zatrdili, da trenutno ni nobenih groženj. To, kar jih skrbi, je prihodnost. Strinjajo se, da v tem trenutku ni nikakršne grožnje za industrijo EU. Nikar torej ne pretiravajmo. Ne smemo dovoliti, da bi revna država v razvoju morala plačati za našo obsedenost z našimi lastnimi interesi.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Prejel sem en predlog resolucije, predložen v skladu s členom 115(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

 
  
MPphoto
 
 

  Helmut Scholz (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DE) Začasni sporazum o partnerstvu med Evropsko Skupnostjo ter Fidžijem in Papuo Novo Gvinejo posega v zapleten in večplasten proces povezovanja v pacifiški regiji. Na žalost ne nudi skoraj nobene razvojne podpore tema dvema državama. Rad bi vas spomnil, da so Evropski Parlament, Svet in tudi Komisija enoglasno obsodili vojaški udar na Fidžiju, ki se je zgodil leta 2006. S sklenitvijo tega trgovinskega sporazuma bo diktatura, ki je do zdaj tam vladala, priznana kot nekakšna pogodbena stranka. Ta sporazum bo spodkopal prizadevanja naših partnerjev v Avstraliji, Novi Zelandiji in drugih državah regije, ki so usmerjena v obnovo demokracije na Fidžiju. Ko sem kritiziral na našem srečanju Odbora za mednarodno trgovino kritiziral vojaško zadušitev demokracije na Fidžiju, mi je njihov predstavnik odgovoril: „Pa saj imamo nadzor!“ To, kar je po mojem mnenju goli cinizem, zdaj očitno izpolnjuje zahteve Komisije glede legitimnosti njenih pogodbenih strank. Moja skupina tega sporazuma ne bo podprla. Sem za zaustavitev sporazuma, dokler se demokracija na Fidžiju ne obnovi.

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov