Dobesedni zapisi razprav

Ponedeljek, 17. januar 2011 - Strasbourg

1. Nadaljevanje zasedanja

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEK
predsednik

  Predsednik. ─ Razglašam, da se zasedanje Evropskega parlamenta, ki je bilo prekinjeno v četrtek, 16. decembra 2010, nadaljuje.

(Seja se je začela ob 17.00)

2. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

3. Izjava predsedujočega

  Predsednik. – Na začetku želim povedati nekaj stvari. Gre za pet kratkih točk.

V četrtek, 27. januarja, bomo obeležili 66. obletnico osvoboditve nemškega nacističnega koncentracijskega in uničevalnega taborišča Auschwitz-Birkenau. Vsako leto na ta dan počastimo spomin na več kot milijon ljudi, ki so bili tam pobiti. To nam vliva moč, da sodelujemo pri izgradnji mirne prihodnosti za enotno Evropo, za Evropo, v kateri se takšne nočne more več ne bodo zgodile.

Drugič, 13. januarja so prebivalci Litve proslavili 20. obletnico „krvave nedelje“, ko je sovjetska vojska hotela zrušiti demokratično izvoljeno vlado neodvisne Litve. Litovci so branili svojo svobodo in danes uživajo enake pravice kot člani evroatlantske skupnosti. V spominu na ta dogodek, tj. ob obletnici, ki je pomembna za Evropo, danes izražamo solidarnost s prebivalci Belorusije, ki so tudi naši sosedi in ki še vedno čakajo, da v njihovo državo prideta svoboda in demokracija.

Tretjič, 23. decembra 2010 je Evropska unija ratificirala Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov. Konvencija bo skupaj s strategijo Evropske komisije o invalidnosti omogočila, da se do leta 2020 skoraj 80 milijonom državljanom Unije z neko obliko invalidnosti zagotovijo enake državljanske, politične in gospodarske pravice.

Četrtič, rad bi še enkrat povedal, da smo resno zaskrbljeni zaradi izginotja kitajskega odvetnika Gaa Džišenga. Zadnja poročila navajajo, da se z njim grobo ravna in da ga mučijo. Evropski parlament je že večkrat spregovoril o primeru gospoda Džišenga. Danes želim kitajske oblasti pozvati, da razkrijejo kraj, na katerem ga zadržujejo, in naj sporočijo podrobnosti o njegovem zdravstvenem stanju.

Po našem zadnjem srečanju pred Božičem se je zaključilo tudi belgijsko predsedovanje, vodstvo Sveta Evropske unije pa je prevzela Madžarska. Na tem delnem zasedanju Parlamenta bomo spregovorili o obeh predsedovanjih. Po našem zadnjem srečanju so se zgodili pomembni politični dogodki. Mislim na volitve v Belorusiji in nedavne spopade v Tuniziji. Oba dogodka sta uvrščena v razpored dela našega delnega plenarnega zasedanja. Vse skupaj vas želim tudi spomniti, da je bilo v zadnjih tednih okrog Božiča več hudih naravnih nesreč. Sočustvujemo z družinami žrtev in želimo izraziti svoje sožalje tako njim kot vladam prizadetih držav.

4. Sestava odborov in delegacij: gl. zapisnik

5. Posredovanje besedil sporazumov s strani Sveta: gl. zapisnik

6. Peticije: gl. zapisnik

7. Nadaljnje obravnavanje stališč in resolucij Parlamenta: gl. zapisnik

8. Vprašanja za ustni odgovor in pisne izjave (predložitev): gl. zapisnik

9. Razpored dela

  Predsednik. – Končni osnutek dnevnega reda, ki je bil sestavljen na konferenci predsednikov v četrtek, 31. januarja 2011, v skladu s členom 137 Poslovnika, je razdeljen. Predlagane so bile naslednje spremembe.

  Potito Salatto (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi izkoristil to priložnost v okviru razporeda dela, da uradno zaprosim, da baronica Ashton pride v dvorano Evropskega parlamenta in poroča o ukrepih, ki so bili sprejeti ali ki jih bo sprejela v zvezi s tem, kar se dogaja v krščanskem svetu. Želeli bi, da pride sem s poročilom, da bi bil Parlament o vsem natančno obveščen.

  Predsednik. – Žal mi je, gospod Salatto. Uradno razpravo o tem bomo imeli v sredo ob 15.00.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Gospod predsednik, sklicujem se na člen 173 o spoštovanju Poslovnika, pri čemer želim poudariti, da gre za kršitev člena 116, saj je to že tretje zaporedno delno plenarno zasedanje Evropskega parlamenta, ki v razpored dela ne vključuje časa za vprašanja Svetu, kot to določa člen 116. Ali nam lahko, prosim, pojasnite, zakaj je to tako oziroma nam poveste razlog za to ter zagotovite, da se boste v prihodnosti zavzemali za pravico Evropskega parlamenta in njegovih poslancev do izvajanja parlamentarnega nadzora nad Svetom.

  Predsednik. – Odločitev o tem bomo sprejeli zelo hitro. Tu gre namreč za Lizbonsko pogodbo in nova razmerja med Evropskim parlamentom in Svetom. V Evropski uniji imamo zdaj dvodomni parlament. Evropski parlament in Svet enakovredno sprejemata predpise. Razmerja v Uniji so se spremenila, vendar bi predlagal, da s to razpravo ne nadaljujemo, saj bo to vprašanje pojasnjeno v bližnji prihodnosti. Hvala, gospod Huntis, ker ste nas opomnili na to. To bomo zelo hitro pojasnili.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, vprašljivo po mojem mnenju je dejstvo, da bo glede na možne spremembe v prihodnosti parlamentarna pravica – torej čas za vprašanja – ukinjena brez kakršne koli podlage. Kot ste rekli sami, odločitev še ni bila sprejeta. Zato bi morali še naprej imeti na voljo čas za vprašanja, dokler se ta odločitev ne sprejme, namesto da vnaprej privolimo v odločitev, ki še ni bila sprejeta. Povsem iskreno vam bom povedal, da mislim, da je to narobe, kajti pri zadevah, ki se nanašajo na zunanjo politiko in politiko širitve, Svet ni drugi parlament, temveč organ, ki mora seveda biti podvržen parlamentarnemu nadzoru.

(Aplavz)

  Predsednik. – Zahvaljujem se obema, ker sta odprla to vprašanje. Vsem skupaj želim zagotoviti, da bom o tem spregovoril na naslednjem srečanju konference predsednikov, ki bo v četrtek. Kot veste, se razpored dela sestavlja na teh srečanjih. Odločili se bomo, kako bomo to reševali v prihodnosti. Konferenca predsednikov je zadolžena za razpored dela, zato bomo o tem vprašanju razpravljali v četrtek. Hvala.

Nadaljujemo z razporedom dela.

Ponedeljek

Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze je zahtevala, da se razprava o razmerah v Tuniziji zaključi s sprejetjem resolucije, česar nismo načrtovali. Imamo torej predlog, da se o tem vprašanju sprejme resolucija. Mislim, da želi v zvezi s to zahtevo nekaj povedati gospod Cohn-Bendit.

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, kot veste, so dogodki v Tuniziji ušli izpod nadzora, lahko pa smo tudi veseli, da je gospod Ben Ali zapustil državo. Razmere v Tuniziji v teh nekaj naslednjih tednih bodo torej zelo napete. Mislim, da mora Parlament sestaviti kratko resolucijo, da bi od Sveta in Komisije zahteval nekaj zelo določenih stvari. Vsi veste, da bo do volitev mogoče prišlo čez šest ali osem tednov, zato nimamo časa, da bi čakali do februarja.

Unija mora ukrepati, mi moramo ukrepati zdaj, vse, kar bomo storili, pa mora temeljiti na resoluciji, o kateri bi morali glasovati v četrtek opoldne. Kolikor vidim, bo ta parlament glede na trenutne razmere zelo vesel, da bo končno lahko potrdil resolucijo o Tuniziji.

  Francesco Enrico Speroni, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da resolucija ne bo spremenila razmer v Tuniziji, zato sem proti njej.

(Parlament je zavrnil zahtevo)

Četrtek

  Predsednik. – V zvezi z razpravami, ki potekajo na podlagi člena 122 Poslovnika, je Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice vložila zahtevo, da se razprava „Brazilija: izročitev Cesareja Battistija“ umakne iz dnevnega reda. Zahtevo želi predložiti gospod Tavares. Gospod Tavares, beseda je vaša.

  Rui Tavares, v imenu skupine GUE/NGL. – Gospod predsednik, nekaj kolegov je dalo pobudo, da se na dnevni red uvrsti nujna resolucija o zavrnitvi izročitve Cesareja Battistija v Italijo s strani Brazilije. Razumem njihove razloge, vendar bom pokazal, da tukaj zdaj ne gre za vprašanje človekovih pravic. Ne gre ne za nujen primer niti za „kršitev načela pravne države“. Poleg tega pobuda prihaja v strašnem času, ko se Brazilija sooča z najhujšo naravno nesrečo v svoji zgodovini.

Cesare Battisti je v zaporu. Čaka na odločitev brazilskega vrhovnega sodišča, vrhovno sodišče pa zaradi poletnih počitnic na južni polobli trenutno ne zaseda. Nobenega razloga ni, da bi dvomili v nepristransko odločitev. Pri tem sem izrazil svojo solidarnost z družinami žrtev in zagotavljam vam, da nimam nobenega razumevanja za politično nasilje bodisi z desne ali leve, vendar moramo nujnost pripisati razpravam o Južnem Sudanu, o primeru Buchtarja Tabunija v Indoneziji oziroma Palestincu, ki je bil ustreljen med spanjem.

Ali bo Parlament takšno razpravo, ki jo ponavadi prihranimo za ljudi, kot je Mugabe, namenil predsednici Dilmi Rousseff tik po njeni prelomni izvolitvi in brez vsakega trdnega formalnega razloga? Prosil bi, da nujno razpravo o Braziliji umaknete z dnevnega reda.

  Mario Mauro, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v imenu moje skupine in mislim, da tudi v imenu celotnega Parlamenta, želim jasno poudariti, da sočustvujemo z ljudmi in vlado Brazilije v njihovi žalosti v zvezi s poplavami v zadnjih dneh. Življenje je izgubilo več sto ljudi, zato želimo jasno izraziti naše sočutje.

Obenem pa želim v imenu predlagateljev in, upam, da tudi v imenu celotnega Parlamenta, ponovno poudariti našo trdno namero, da razpravljamo o tem vprašanju, saj zahteva za priznanje pravice še ni bila uslišana, Evropski parlament, katerega glas se mora slišati na mednarodnem prizorišču, pa mora še natančneje preučiti vprašanje o Cesaru Battistiju.

  Judith Sargentini (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, rada bi podprla zahtevo gospoda Taveresa, saj to ni nujna zadeva. Gospod Battisti je v zaporu in nič ne kaže, da bo kmalu izpuščen. Po mojem mnenju se ne bi smeli vmešavati v osebne zadeve ljudi, ki se jim še vedno sodi.

(Parlament je zavrnil zahtevo)

(Razpored dela je bil sprejet)⁽¹⁾

(1) Druge spremembe razporeda dela: gl. zapisnik

10. Predložitev dokumentov: gl. zapisnik

11. Izjava predsednika Evropskega parlamenta o razmerah v Tuniziji

  Jerzy Buzek, predsednik. – Gospe in gospodje, dogodke, ki se v zadnjih tednih odvijajo v Tuniziji, spremljamo z veliko zaskrbljenostjo, a tudi z velikim upanjem. Mirne demonstracije v bran legitimnih zahtev so se spremenile v krvave spopade – kar obsojamo –, ko so se tunizijske oblasti obrnile proti lastnim državljanom. Danes želimo izraziti spoštovanje do žrtev teh dogodkov. Vsem, ki so izgubili sorodnike ali prijatelje, izrekamo globoko sožalje. Predvsem se spominjamo prve žrtve spopadov – mladega moškega po imenu Mohamed Bouazizi. Njegova tragična poteza bo večni simbol vala demokratičnega občutja tunizijske družbe. Prosim vas, da z enominutnim molkom počastimo spomin na naše tunizijske prijatelje. Prosim, vstanite.

(Parlament je vstal in se poklonil z minuto molka)

Hvala. Gospe in gospodje, „jasminova revolucija“ se nadaljuje. To je v mnogih ozirih pravi zgodovinski trenutek. Rad bi izrazil globoko spoštovanje do poguma in odločnosti državljanov Tunizije. Oni so vir sprememb. Vendar pa je to le začetek dolge poti. Kot Evropejci imamo enake želje kot Tunizijci, zato se jim želimo pridružiti na tej poti do popolne izpolnitve teh želja. Evropejci smo še posebej občutljivi na socialno pravičnost, enake možnosti, svobodo govora, demokracijo, pravi pluralizem in sposobnost oblikovanja lastne politične prihodnosti. Zato nam danes ni vseeno. Poleg tega pa pozivamo, naj se spremembe izvršijo mirno. Služiti morajo pravici in pravni državi. Imamo tudi nekaj temeljnih zahtev. Prvič, izpustitev vseh tistih, ki so bili naključno aretirani. Drugič, izvajanje neodvisnih preiskav v zvezi z resnimi obtožbami korupcije in tudi v primerih smrti in zlorabe sile. Tretjič, pregledne in prave demokratične predsedniške in parlamentarne volitve pod nadzorom lokalnih in tujih opazovalcev; četrtič, podpiramo tudi prizadevanja za oblikovanje vlade nacionalne enotnosti, ki bo predstavljala vse Tunizijce.

Evropska unija in Tunizija sta že vrsto let povezana v partnerstvu – to so naši sosedi na drugi strani Sredozemlja. To partnerstvo mora predvsem biti v interesu naših državljanov – Tunizijcev in Evropejcev. Naše partnerstvo, če naj bo verodostojno in pomembno, mora zagotoviti podporo Tunizijcem na njihovi poti k temeljitim spremembam. Tuniziji moramo pomagati, da doseže uspeh. Gospe in gospodje, podprimo Tunizijce.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, nedavna vstaja ljudstva v Tuniziji je nekaj popolnoma novega v sodobni zgodovini te države. 17. decembra 2010 se je mlad univerzitetni študent zažgal iz čistega obupa, ko mu je policija odvzela sadje in zelenjavo, s prodajo katerih se je preživljal. Manj kot mesec pozneje so v protesti po vsej državi pripeljali do dokončnega odhoda predsednika Ben Alija.

Evropska unija je obsodila represivno nasilje v zadnjih dneh režima. Zdaj, ko govorim, so varnostne razmere še vedno negotove. Še vedno prihajajo poročila o ropanjih in nasilju. Tunizija ostaja v zelo občutljivi fazi, čeprav so že začele prihajati prve novice o oblikovanju vlade nacionalne enotnosti.

A navkljub določeni negotovosti je sporočilo tunizijskega naroda jasno in glasno: Tunizija želi biti stabilna demokracija, ki bo v celoti spoštovala temeljne pravice in svoboščine. Hoče svobodne in poštene, vključujoče volitve. Ljudje želijo napisati novo stran v svoji zgodovini, mi pa jim pri teh prizadevanjih želimo dati podporo. Spoštovanje ustave in koraki, ki jih delajo prav v tem trenutku, da bi sestavili vlado nacionalne solidarnosti, pomenijo premik v pravo smer.

Seveda je to šele začetek. Evropska unija nenehno opozarja Tunizijo na njene mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vse od začetka svojega mandata – pravzaprav od mojega zaslišanja pred tem parlamentom – ponavljam, da okrepljen status jasno pomeni tudi večje obveznosti na vseh področjih naših odnosov, vključno s temeljnimi svoboščinami in človekovimi pravicami.

Na vseh srečanjih s tunizijskimi oblastmi sem v imenu Evropske komisije poudaril, da morajo izpolnjevati svoje demokratične obveznosti in obveznosti, ki se nanašajo na človekove pravice. Že v prvem krogu pogajanj o akcijskem načrtu za statut avancé sem kot še nikoli doslej in skrajno jasno vztrajal, da bomo vsako uporabo novega člena 61a Kazenskega zakonika razumeli kot nezdružljivo s statut avancé in z našimi skupnimi vrednotami.

In mimogrede, če so na obeh straneh še vedno kakšni dvomljivci, ki mislijo, da so te vrednote skupne samo v teoriji, potem morajo večkrat prisluhniti glasu tunizijskih ljudi v zadnjih dneh in tednih. Kaj je bilo to, če ne svečana zahteva za demokracijo in večjo gospodarsko pravico?

Kot sva danes dopoldne izjavila skupaj s Catherine Ashton, je Evropska unija pripravljena podpreti resnično vključujoči volilni proces z ustreznimi zagotovili. Upamo, da bo podrobnosti o tem procesu mogoče predstaviti čim prej, takoj ko se oblikuje in začne delovati vlada nacionalne enotnosti. Pripravljeni smo zagotoviti takojšnjo pomoč pri pripravi in organizaciji volilnega procesa, kakor tudi trajno podporo pravi demokratični tranziciji.

Pripravljamo tudi obsežnejši sveženj, s katerim bomo – takoj ko se razmere umirijo – med drugim pomagali pri gospodarskem razvoju, tesnem spremljanju socialnih problemov tunizijske mladine in utrjevanju pravne države in pravosodja.

Seveda se bomo o tem procesu še naprej temeljito posvetovali s tem parlamentom in državami članicami.

Evropska sosedska politika sloni na temeljnih vrednotah, ki so skupne Evropski uniji in njenim partnerkam: tj. na demokraciji, človekovih pravicah in odprtem tržnem gospodarstvu, da bi skupaj zgradili skupno območje demokracije, stabilnosti in napredka. Komisija vedno poudarja, da so te vrednote bile temeljni element naše sosedske politike tako do naših južnih kot vzhodnih sosed.

Tunizija je s svojim močnim srednjim razredom, visoko ravnjo izobraževanja, bližino Evropi in splošno zmernostjo na dobrem položaju, da naredi skok proti demokraciji, ki jo ljudje zdaj že tako silovito in pogumno zahtevajo, zato menim, da se moramo vsi strinjati, da ima tudi Evropska unija močan interes za demokratično, napredno in stabilno Tunizijo. Imamo dolgotrajne in trdne odnose s Tunizijo, med našimi narodi in poslovnimi skupnostmi pa so sklenjene tesne vezi. Moja velika želja, kakor tudi želja podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, je, da bi zdaj okrepili naše dvostranske odnose, in sicer z novimi zavezami naših partnerjev v zvezi z upravljanjem, spoštovanjem načela pravne države in temeljnih svoboščin ter gospodarsko in socialno reformo.

Storili bomo vse, kar je v naši moči, da bi pomagali tunizijskemu narodi, da svoje želje spremeni v resničnost.

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik, nedavni dogodki v Tuniziji bi nas morali spodbuditi, da s čutom za odgovornost premislimo o vsaj dveh vprašanjih. Prvič, o tem, ali politike, ki podpirajo status quo v državah brez demokratičnih svoboščin, dejansko res prispevajo k stabilnosti v tem primeru v naši neposredni bližini.

Drugič, gospod predsednik, premisliti bi morali o tem, ali umik gospoda Ben Alija s političnega prizorišča zadostuje za zagotovitev, da se bo zdaj zgodila prava demokratična tranzicija.

Po mojem mnenju, gospod predsednik, je odgovor na obe vprašanji ne. Zato je treba, gospod Füle, temeljito preučiti, zakaj sosedska politika v duhu barcelonskega procesa ni imela načrtovanega učinka v smislu demokratizacije, in kako bi lahko ali bi morali to politiko prilagoditi.

Drugič, izkušnje nam v mnogih primerih kažejo, da v času vakuuma politične moči ta proces zamenjajo najbolj radikalne in skrajne stranke, ga ugrabijo in ga želijo uničiti.

Gospod predsednik, skrajnost ni slabost, če se z njo želi zgolj braniti svoboda; zmernost pa tudi ni vrlina, če se z njo želi zgolj braniti pravičnost. Ta etična obveza pomeni, da mora Evropska unija uporabiti vso svojo moč, da bi pomagala zagotoviti, da ta proces ne bo pristal na slepem tiru.

Pozdravljam to, kar je rekel gospod Füle o zagotavljanju pomoči Tuniziji glede volitev, vendar meni, da je še pomembneje, da naredimo korak naprej in podpremo Tunizijo z misijo Evropske unije za opazovanje volitev. Tega ni treba storiti samo zaradi te etične obveze, ki je vklesana v genskem zapisu Evropske unije, gospod predsednik; to je namreč tudi v našem lastnem interesu: nobenega smisla namreč ni potovati v prvem razredu, če je v ekonomskem razredu potnik z bombo v torbi.

  Pier Antonio Panzeri, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi mi smo zaskrbljeni glede tega, kar se dogaja v Tuniziji, in žalosti nas, da je v protestih veliko ljudi izgubilo svoje življenje.

Nove in nejasne razmere, ki so nastale po begu nekdanjega predsednika, gospoda Ben Alija, morajo zdaj voditi k cilju, ki ga zahtevajo mnogi: tj. začetek gospodarskih in socialnih reform, ki bodo izpolnile pričakovanja velike večine prebivalcev, ter odprtje demokratičnih forumov, ki bodo zagotovili, da se bodo civilna družba in različne opozicijske sile čedalje bolj vključevale v javno življenje in vlado.

Seveda imajo vse države pravico, da določijo svojo pot, vendar si močno želimo, da bi se te reforme izpeljale in da bi spremembe bile resnične in da ne bi šlo samo za lepšo podobo. Ob tem, kar se v tem trenutku dogaja v Tuniziji, se postavljajo vprašanja za vse nas in za Evropo, z vsemi svojimi zamudami in napakami.

Leta 1995 je Evropska unija v Barceloni uvedla partnerski program s Sredozemljem. Ta naj bi vključeval sodelovanje na področju gospodarstva, politike, vojske in tudi socialnih vprašanj ter človekovih pravic, vendar to ni bilo doseženo niti pri dveh ključnih ciljih. Na gospodarskem področju je prišlo do močnega upada regionalnih in infrastrukturnih projektov, saj sredstva iz držav članic niso nikoli prispela, sredstva Komisije pa še čakajo. Obljubljeno območje proste trgovine ne obstaja, najočitnejši neuspeh pa je na politični ravni, česar se moramo v celoti zavedati, gospod komisar.

Unija za Sredozemlje obstaja že od leta 2008, vendar je še vedno samo fasada. Vrh, ki naj bi potekal novembra 2010, je bil prestavljen za nedoločen čas. Problem je v tem, da se različne evropske vlade za pravo sodelovanje ne zanimajo niti v tem ne vidijo nikakršnega interesa. Namesto tega raje ohranjajo odnose z dvomljivimi režimi, ki se predajajo obrambi svojih nedemokratično upravljanih nacionalnih virov, medtem ko si milijoni mladih ljudi od prihodnosti ne morejo obetati nič drugega kot izseljevanje, kar postaja čedalje težje.

Zato ni tako presenetljivo, da so se protesti v Tuniziji, ki jih je zanetila gospodarska in socialna kriza, spremenili v val, ki bi lahko imel močan vpliv na obstoječo strukturo oblasti. Evropski politični realizem zaradi strahu pred islamskim fundamentalizmom ni več koristen in mogoče je prišel čas, da končno opustimo tisto pokolonialno držo, ki se občasno tako rada pokaže v odnosih s severnoafriškimi državami.

Če kot izhodišče vzamemo Barcelono, vidimo, da Evropa dejansko potrebuje nov pogled na svoje južne predele in Sredozemlje, ki pa mora biti bolj verodostojen, kot je bil v preteklosti. To pomeni celovito spremembo partnerske in sosedske politike, po kateri smo se ravnali do zdaj, zato zahtevam, gospod komisar, da za to poskrbite. Ne moremo zanikati dejstva, da sta Komisija in Svet bila celo pripravljena, da s Tunizijo začneta govoriti o sporazumu o višjem statusu. Še vedno je treba pojasniti, na podlagi katerih meril je bilo mišljeno, da je vse to mogoče.

Spremeniti moramo taktiko – zamenjati moramo prestavo –, Komisiji in Svetu pa sporočamo, da je to mogoče doseči tako, da se pokaže več prepričljivosti, ko se Parlamentu dodeljuje vloga pri oblikovanju in izvajanju nove zamisli glede partnerstva z državami Sredozemlja. Vse to ni samo v interesu teh držav, temveč je predvsem v interesu Evrope.

Mnoge probleme, za katere se zdi, da jih ima Evropa, je mogoče obravnavati in jih rešiti s produktivnim in čistim odnosom z vsemi državami Magreba. Podpiranje gospodarskih in demokratičnih reform ob sočasni uporabi vseh potrebnih sredstev proti fundamentalizmu in terorizmu je težka, vendar edina pot.

Imamo razlog, da lahko upamo, da bomo ob tragičnih in grenkih izkušnjah Tunizije lahko vsi skupaj bolje razumeli, kaj je vredno storiti in kaj je vredno spremeniti s pomočjo ukrepov Evrope.

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, želela bi čestitati tunizijskemu narodu za njihov pogum, srčnost in vztrajnost, s katerimi se borijo za priložnosti in svobodo; upam, da se lahko vsi odpovejo nasilju in da bo kmalu prišlo do svobodnih in poštenih volitev.

Državljani so se uprli zatiralskemu režimu, ki uporablja naboje in ubija svojo mladino. Samo šibke vlade gredo tako daleč, da bi obdržale svojo umetno pridobljeno sprijeno moč in bogastvo. Režimi črpajo svojo legitimnost iz blaginje, ki jo zagotavljajo svojim državljanom, ne iz zapiranja univerz in dostop do informacij in svobodnih komunikacij.

Kar zadeva dostop do informacij: tunizijska opozicija je uporabljala internet, ki ima čedalje pomembnejšo vlogo za miroljubno opozicijo po vsem svetu. O uporu gibanja državljanov v Tuniziji sem izvedela prek interneta in iz pričevanj očividcev, ki so bila tam objavljena, vendar je bil potreben približno en mesec boja, preden so se osrednji mediji in politični voditelji zavedli dejanskega stanja na ulici.

Isti teden – prejšnji teden – je francoska ministrica za zunanje zadeve tunizijski vladi ponudila podporo v obliki protiizgredniške policije in pomoči pri ohranjanju reda in miru. Kako se na to ponudbo odziva Komisija in kje je bila pomoč za državljane, da bi se podprle njihove pravice?

(Aplavz)

Spopadi med tunizijsko vlado in njenimi ljudmi so se v enaki meri dogajali na virtualnih cestah interneta, kot na samih ulicah. Tunizijska vlada je bila znana kot najnaprednejša pri uporabi programske opreme za filtriranje in cenzuriranje, v zadnjem mesecu pa si je z vsemi močmi prizadevala, da bi to tehnologijo uporabila za zatiranje ljudi. Represivni režimi po vsem svetu še naprej uporabljajo tehnologijo, da bi utišali svobodo govora.

Danes je dan Martina Luthra Kinga in prav Martin Luther King je bil tisti, ki je dejal, da prihaja čas, ko bo tišina postala izdaja. Gospod Füle, prišel je čas. Združene države so v svojem boju za vodilno vlogo na področju svobode interneta izgubile veliko v smislu verodostojnosti.

EU še čaka boj v zvezi s prihajajočimi madžarskimi zakoni, o katerem bomo govorili nocoj. Mlada, svobodi naklonjena generacija z vsega sveta pa računa na simbolični zgled, ki ga daje Tunizija, in računa na podporo EU, zato ni nobenega razloga, da ne bi mogli prevzeti vodilne vloge pri obrambi svoboščin ljudi, med drugim tudi na internetu.

  Daniel Cohn-Bendit, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, priznam, da bi si želel, da bi se ta parlament lahko kosal s ponosom Tunizijcev, ki so uspeli premagati diktatorja Ben Alija.

Gospe in gospodje, diktator je padel, diktatura, struktura diktature, pa v Tuniziji še obstaja. Danes moramo biti zelo previdni. Evropske vlade in večina v tem parlamentu že vrsto let podpira strukturo diktature in tunizijskega diktatorja. Še prejšnji teden je večina skupin zavrnila razpravo o Tuniziji in ni želela obsoditi Ben Alija.

Dejanja francoske zunanje ministrice so samo zadnji primer sostorilstva na strani zahoda. Zakaj je to tako? Zaradi strahu; zato, ker so se ljudje bali islamizma. Prav je, da se bojimo islamske diktature, a kaj imajo s tem ti mladi ljudje, ti Tunizijski, ki zagotovo niso bili islamisti in ki so se borili za svobodo? Gospod Bouazizi, ki se je zažgal, je tunizijski Jan Palach; a ko se je Jan Palach zažgal, je ta Parlament v celoti stal za njim. Mi pa nismo sposobni stati za gospodom Bouazizijem – to je resnica o tem parlamentu.

Komisija mora zdaj ukrepati. Samo eno stvar mora reči; Tunizijcem mora reči, da se demokratične volitve v državi, ki se je pravkar znebila diktature, ne morejo zgoditi v dveh mesecih. V državi ni nobenih demokratičnih temeljev. Ni svobode izražanja; mediji, radio in televizija niso svobodni. Vse, kar obstaja, je državna tiskarna.

Zato prosim Komisijo, da vzame denar iz pridružitvenega sporazuma in ga uporabi za podporo svobode izražanja v Tuniziji, namesto da z njim podpira tunizijske vladne organizacije.

Drugič, prehodna vlada ni vlada nacionalne enotnosti. Zakaj? Ker se večina tistih, ki so se borili, ali tistih, ki so v izgnanstvu, še ni vrnila in ker še niso priznani. Potreben je torej čas, da bi se demokratične sile – ne sile, ki jih „priznava“ Ben Ali, temveč prave demokratične sile – lahko razvile.

Evropska unija mora pokazati, da menimo, da je to, kar se dogaja v Tuniziji, ključ do razumevanja in upanja za vse arabske države. Demokracija in islam gresta lahko skupaj in če bomo lahko podprli mlado tunizijsko demokracijo, bomo videli, da se bodo ljudje in narodi uprli svojim diktatorjem tudi v Egiptu, Jordaniji, Siriji in drugod.

Imamo odgovornost, vsi tukaj jo imamo, saj nam Tunizijci – ki tvorijo del arabskega sveta – na koncu kažejo, da se upanje za svobodo, ki smo mu bili priča leta 1989 v vzhodnem bloku, zdaj rojeva v državi, kakršna je Tunizija. Jutri bo to Alžirija, pojutrišnjem pa Egipt in Jordanija.

Zato je torej nepojmljivo, da ta parlament obsedi in reče: „Da, mogoče; ne vemo“. Tudi leta 1989 nismo vedeli, kaj se bo zgodilo na Poljskem. Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo z Rusijo, ko je prišel Gorbačov. Če bomo vsakič, ko bodo ljudje zahtevali svobodo zahtevali zagotovila – če bomo torej zahtevali, da nam povejo, da se bodo razmere zagotovo odvijale v določeni smeri – ne bomo nikoli podprli svobode, zato prosim Komisijo, da ukrepa, da nekaj ponudi, da pokaže Tunizijcem, da je realpolitika zdaj tista politika, ki podpira demokracijo, in ne več politika, ki bi podpirala strukturo diktature.

(Aplavz)

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, nemiri v Tuniziji so zagotovo odraz nezadovoljstva ljudi zaradi političnega in s tem tudi gospodarskega nazadovanja države. Očitna korupcija in bogastvo vladajoče družinske elite sta v hudem nasprotju z visokimi ravnmi revščine in brezposelnostjo navadnih ljudi.

Nekdanji predsednik Ben Ali je plačal skrajno ceno, ker ni izpolnil pričakovanj in želja svojega naroda, vendar se ne strinjam z nekaterimi ocenami, predvsem iz skupine Zelenih, po katerih naj bi bila njegova vlada ena izmed najbolj represivnih v arabskem svetu. Tunizija je bila na nek način primer sodobne, posvetne in napredne arabske države. Na primer, mnogoženstvo in tančice so bile prepovedane, spodbujala pa so se tuja neposredna vlaganja in turizem.

Tunizija se je uspela upreti prizadevanjem nasilnega džihada, ki je želel zrušiti celovitost njene posvetne družbe. Zato je pomembno, da politični voditelji Tuniziji – novi voditelji, ki se bodo pojavili zdaj – zaščitijo to dediščino, saj bodo salafistični skrajneži zagotovo poskusili izkoristiti ta kaos in pretres, ki lahko pospeši njihov nevaren načrt, kar pa očitno pomeni grožnjo tudi za evropske politične cilje, med drugim tudi cilje na področju zunanje politike.

Novo politično vodstvo Tunizije mora tudi razumeti, da slabo upravljanje in huda neenakost nudita plodna tla za nasilni radikalizem. Pozdravljam dejstvo, da je vmesno vodstvo obljubilo velike reforme, saj bo takšna pot močno okrepila odnose Tunizije z Evropsko unijo. Vmes pa moja skupina poziva h kar največjemu nadzoru s pomočjo varnostnih sil in k aretaciji in sojenju vodstva predsedniške straže ancien regima, ki je odgovorno za streljanje na nedolžne mimoidoče v zadnjih nekaj dnevih, in sicer v brezplodnem poskusu, da bi destabilizirali državo. Čestitam vojski na njeni profesionalnosti pri zaščiti institucij republike.

V EU moramo novi tunizijski vladi enotnosti dati vso pomoč, prav tako pa moramo vso pomoč ponuditi državljanom EU, med drugim tudi britanskim državljanom, ki so tam obtičali, potem ko so bili v Tuniziji na počitnicah.

  Marie-Christine Vergiat, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes v tem parlamentu govorim z določeno mero ponosa in globokimi čustvi v imenu moje skupine, tj. Konfederalne skupine Evropske združene levice – Zelene nordijske levice.

Razlog za to je, da je v tem parlamentu zelo malo tistih, ki smo obsodili zlorabe, ki jih je izvajal tunizijski režim, in to, kar s morali prestajati ljudje, ki so si kljub vsemu drznili režim kritizirati in obsoditi njegova dejanja, predvsem pa mučenje borcev za človekove pravice.

Šele po samosežigu mladega, 26-letnega moža, se je tunizijski narod uprl in pokazal, da se več ne boji, ker se počuti popolnoma samega. Tam se je rodilo upanje za svobodo. Več kot 50 ljudi je moralo umreti, da se je Evropska unija končno drznila dati sramežljivo izjavo, v kateri zahteva omejitev uporabe sile, vendar pri tem do prejšnje nedelje ni postavila pod vprašaj svetega partnerstva med EU in Tunizijo in ni obsodila nasilja, gospod Füle. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da vas je tunizijski režim od vašega imenovanja komajda kaj slišal.

Te besede o „omejitvi uporabe sile“ so mi obtičale v grlu. Evropski parlament je bil nem, če odštejemo sramežljivo izjavo delegacije za Magreb. O tem ste spregovorili šele v soboto, gospod predsednik, danes pa je večina v Evropskem parlamentu zavrnila pisno resolucijo. Kljub temu pa so evropske oblasti uspele glasneje kritizirati druge režime. Kot Francozinja vem, kakšne so naloge francoske vlade, zato ne bom še enkrat govorila o predlogih naše zunanje ministrice. Za nekatere ljudi se kolonializem očitno še ni končal, vendar upajmo, da bo vse to ostalo v preteklosti.

Zahvaljujoč pogumu tunizijskega naroda se je tunizijski čudež, ki je nekaterim tukaj tako ljub, zrušil samo v nekaj dnevih in pokazal svoj pravi obraz. Evropska unija ima danes veliko dolžnost, da podpre tunizijski narod pri njegovem prehodu v demokracijo, v katerega pa se ne sme vmešavati. Evropska unija mora spremljati volilni proces in zagotoviti, da bo neodvisen preiskovalni odbor v celoti pojasnil, kaj se dogaja – v zvezi z nasiljem in korupcijo. Ustaviti je treba ropanje tunizijskega naroda. Premoženja družin Ben Ali in Trabelsi ne smemo samo spremljati; moramo ga zamrzniti.

Evropska unija je doživela neuspeh. Opraviti bo treba dolgo pot, preden bodo Tunizijci povrnili zaupanje. Stvari so danes še vedno težke, to je res, in to, kar se dogaja v državi, lahko služi za dober zgled regiji Magreb. Vemo, da lahko do popolnoma enakih nemirov pride v vseh tistih državah, v katerih je zahod lastne interese postavil pred interese zadevnih ljudi. Moški so se že zažgali v Alžiriji, Egiptu in Mavretaniji. Čas je, da se premaknemo od besed k dejanjem, ko gre za demokracijo in človekove pravice. Čas je, da Evropska unija preoblikuje svoja partnerstva z državami juga in da jih končno oblikuje na podlagi demokratičnih zahtev, spoštovanja človekovih pravic in enakosti, sicer bo samo utrla pot fundamentalistom.

  Gerard Batten, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, na začetku razprave ste povedali nekaj o svobodnih in poštenih volitvah ter dobri predstavniški vladi in prosili ste nas, da podpremo ljudi Tunizije.

Noben demokrat temu ne bi mogle nasprotovati. Ljudje lahko prenašajo marsikaj, kar jim delajo nesposobne, koruptivne vlade, a če bodo šle predaleč, se bodo uprli. Načelo notranjih varnostnih služb je, da vsak narod od izgredov in civilnih nemirov ločujejo samo trije dnevi, ko zmanjkajo zaloge hrane.

Ali je med tem, kar se dogaja v Tuniziji in Evropski uniji, mogoče potegniti kakšne vzporednice? EU nudi nedemokratično in nesposobno vlado. Ima političen razred, ki se čedalje bolj oddaljuje od želja njenih ljudi. V mnogih državah v Evropi je brezposelnost med mladimi zelo visoka neposredno zaradi politik EU. V Grčiji smo že priča izgredom in civilnim nemirom zaradi čiste ideološke zaveze evropski enotni valuti. Države, kot so Španija, Portugalska in Irska bi lahko Grčiji hitro sledile, saj prisilni jopič evra postavlja njihova gospodarstva v brezizhoden položaj.

Nikar ne mislite, da se to ne more zgoditi v evropskih državah. Ko vlade postanejo sovražniki lastnega naroda, se bo narod prej ali slej uprl.

Strinjam se z vašimi uvodnimi besedami, toda naj ta načela začnejo veljati tako v Evropi kot v drugih državah po svetu.

  Predsednik. – Ta točka je zaključena.

12. Določitev usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je priporočilo za drugo obravnavo o stališču Sveta iz prve obravnave z namenom sprejetja uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o odločitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov in razveljavitvi Direktive Sveta 89/106/EGS, ki ga v imenu Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov predlaga gospa Stihler [10753/3/2010 – C7-0267/2010 – 2008/0098(COD)] (A7-0343/2010).

  Catherine Stihler, poročevalka. – Gospod predsednik, dobro je, da novo leto začenjamo s to razpravo in jutrišnjim glasovanjem o dogovoru o tem pomembnem poročilu o gradbenih proizvodih, ki je bil sklenjen pod belgijskim predsedstvom.

Na začetku se želim zahvaliti vsem kolegom, ki so to omogočili s svojim trdim delom, svojo pozornostjo in zavzetostjo, da bi ta predlog postal resničnost. Pred vsemi se želim zahvaliti še odboru IMCO in belgijskemu predsedstvu, predvsem pa gospodu Vertessnu in gospodu Haeryncku za njuno predano delo.

Kot sem rekla v svojem poročilu, kjer sem citirala pesnika Roberta Frosta, „dobra ograda, dobri sosedje“ (z implicitnim vprašajem). Pomembno je, da ohranimo zagon za dokončanje notranjega trga in odpravo ovir v trgovini. Kot v svojem poročilu o enotnem trgu navaja Mario Monti, „je Evropa še zmeraj v fazi 'izgradnje trga', ki zahteva odstranjevanje ovir za čezmejne dejavnosti, odpravljanje nacionalnih upravnih in tehničnih ovir ter premagovanje korporativnega odpora“.

S tem predlogom poskušamo prispevati k učinkovitejšemu delovanju enotnega trga, poskušamo vzpostaviti jasnejše in preglednejše sisteme, da bi zagotovili najvišji standard proizvodov, danih v promet, in pravičnejši položaj gradbenega sektorja na trgu, v katerem bo posloval.

Gradbeni sektor se trenutno sooča z gospodarskimi izzivi, ki jih je povzročil svetovni finančni zlom v letu 2008 in ki jih je še bolj poglobila počasna oživitev gospodarstva, ki smo ji priča po vsej EU. Nikoli ne smemo pozabiti, kako pomemben je gradbeni sektor: 12 milijonov državljanov EU je neposredno zaposleno v tem sektorju, 26 milijonov državljanov EU pa je od njega odvisnih, kar pomeni, da je od sektorja odvisnih skupaj 38 milijonov ljudi. V smislu gospodarske rasti je gradbeništvo temeljnega pomena za delovna mesta in zaposlovanje.

Obenem pa je tudi eden najnevarnejših sektorjev za zaposlitev. Na primer v Nemčiji, ki dosega najboljši uspeh pri varnosti, bo nesrečo s smrtnim izidom utrpel eden od 5 000 gradbenih delavcev v njihovi življenjski dobi. Nikoli se ne sme pozabiti na zdravje in varnost tistih, ki delajo na gradbiščih, in pomembno je, da to navedemo tudi v tem poročilu.

In prav s tem v mislih smo na obeh straneh uspešno dosegli nekakšen sporazum o vprašanju označevanja nevarnih snovi, da bi poročilo bilo torej v skladu z direktivo REACH, a tudi da bi pomagalo tistim, ki pri svojem delu ravnajo s proizvodi, ki so v preteklosti povzročali kronične bolezni in smrt – bolezni, kot so mezoteliom zaradi azbesta in do določene mere kronična obstruktivna pljučna bolezen, ki so jo povzročali delovni pogoji in vdihavanje prahu.

Ustrezno označevanje nevarnih snovi lahko pomaga ljudem, ki imajo te pljučne bolezni, obenem pa prikazuje, kako povezano je naše delo na tem področju. Ponosna sem zaradi dejstva, da je bilo to poročilo pripravljeno in dokončano v okviru evropskega leta pljuč. Zdravje pljuč se pogosto zanemarja, zato sem bila vesela, da smo v tem parlamentu priznali njegov pomen.

Rada bi povedala tudi nekaj besed o MSP. V Parlamentu se od nas zahteva, da „najprej pomislimo na majhne“, in tako mora biti pri vsem našem delu. Zato smo uspeli vzpostaviti drugi tok za manjše korporacije, da bi lahko dale svoje proizvode na notranji trg, sistem pa bi moral zagotoviti, da bodo MSP na cenejši in bolj praktičen način lahko dosegle večje trge, ki lahko samo povečajo njihove možnosti za trgovanje.

V zvezi s posebnim problemom preglednosti, ki zadeva tiste, ki delajo v strokovnih organih in to, kako ti organi delujejo, mislim, da smo z organi, ki so zadolženi za odobritev proizvodov šli dlje, kot je bilo prvotno predvideno. Preglednost procesov in odobritve proizvodov lahko dejansko pomaga zrušiti zidove in odstraniti ovire, ki danes obstajajo v Evropski uniji. To bi moralo pomagati podjetjem v EU, posebni pogoji, določeni za mikro podjetja, pa so predvsem lahko v pomoč tudi v teh težkih gospodarskih razmerah.

V Evropski uniji si moramo vedno prizadevati za boljšo ureditev. Skupaj s poročevalci v senci sem spremenila tiste dele poročila, ki niso več pomembni in ki so bili tako nejasni, da jim nihče ni mogel slediti ali zagotoviti njihovo izvajanje. Za sektor, kot je gradbeni, je pomembno, da so pravila jasna, zato se veselim novosti, ki jih bodo prinesle te spremembe.

Obseg je zelo velik in izzivov je veliko, vendar bodo ta nova pravila, ki bodo v državah članicah začela veljati v naslednjih 24 mesecih, danes v pomoč gradbenemu sektorju, medtem ko si prizadevamo za ustvarjanje gospodarske rasti in s tem tudi delovnih mest.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi se želel zahvaliti predsedniku, ki nas je počasti s predsedovanjem pri razpravi o vprašanju, ki je tako zelo pomembno za industrijsko politiko in notranji trg. Zahvaliti se želim tudi poročevalki, gospe Stihler, za njeno izčrpno delo na tem predlogu in za to, da nam je s svojo zavzetostjo omogočila, da dosežemo sporazum na drugi obravnavi.

Iskreno bi se zahvalil tudi vsem poročevalcem v senci in predsedniku Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, gospodu Harbourju. Vaša skupna prizadevanja so bila ključna, da so pogajanja med evropskimi institucijami o tem izredno strokovnem dokumentu dosegla prelomno točko.

Komisija pozdravlja kompromis med Parlamentom in Svetom na drugi obravnavi, saj je ta dokument, ne glede na svojo strokovno naravo, zelo pomemben. Sprejetje uredbe o gradbenih proizvodih predstavlja neizmeren korak naprej za celoten evropski gradbeni sektor. Gradbeni proizvodi predstavljajo 3 % bruto domačega proizvoda Evrope, dejavnosti, povezane s tem sektorjem pa v smislu zaposlovanja predstavljajo 6,5 % BDP Evrope in 7,5 % delovnih mest. Skupaj to pomeni, da gradbeni sektor predstavlja 10 % evropskega gospodarstva, kar je v svojem govoru navedla tudi poročevalka.

Poleg tega je sprejetje uredbe o gradbenih proizvodih tudi pomemben korak naprej v smislu poenostavitve in izboljšanja zakonodaje ter hkrati utrditve notranjega trga za gradbene proizvode. To je bila tudi prva praktična uporaba načel, vsebovanih v Aktu za mala podjetja. Pravo EU bo s tem evropskim podjetjem – in predvsem mikro podjetjem – zagotovilo orodja, ki jim bodo pomagala in nadomestila na primer obrazce za izpolnjevanje, birokratske postopke in dodatne obveznosti, katerih učinek je bil ravno nasproten.

S tem rezultatom sem lahko samo zadovoljen predvsem zaradi rešitev treh vprašanj, za katere je v preteklosti veljalo, da so bolj zapletena. Prvič, Komisija bo v zvezi z vprašanjem nevarnih snovi pripravila poročilo o tem pomembnem vprašanju, pri tem pa bo ves čas obveščala Parlament in po potrebi predstavila dodatne zakonodajne predloge.

Drugič, mikro podjetja bodo deležna posebne obravnave, kar je vedno veljajo za bistveno, da bi se ohranila načela Akta za mala podjetja. Dosežen rezultat izpolnjuje to merilo, saj ohranja možnost za uvedbo poenostavljenih postopkov za mikro podjetja.

Tretjič, različni deli besedila priznavajo potrebo po zmanjšanju upravnih obveznosti podjetij in njihovih obveznosti glede izvajanja preskusov, deloma z uvedbo poenostavljenih postopkov označevanja z oznako CE, a tudi z ohranjanjem neobvezne uporabe evropskih tehničnih ocen.

V vsakem primeru, kot je navedeno v izjavi Evropske komisije, priloženi k stališču Sveta iz prve obravnave, bomo morali preveriti, ali so izbrane rešitve res najboljše za obstoječe potrebe. Predvsem se bomo morali izogniti nalaganju neupravičenih ali v vsakem primeru nepotrebnih upravnih obveznosti podjetjem – in predvsem mikro podjetjem. Ta vidik nameravamo pozorno spremljati, naše sklepe pa bomo vključili v poročilo, namenjeno Evropskemu parlamentu in Svetu, ki bo pripravljeno pet let po začetku veljavnosti te uredbe.

Želim tudi jasno povedati, da Komisija namerava pri izvajanju te uredbe tesno sodelovati z Evropskim parlamentom in seveda Svetom. Zato sem svoje službe – ki se jim zahvaljujem za prispevek, ki ga vedno dajejo zakonodajnemu delu Komisije – prosil, naj pripravijo načrt izvajanja, ki vam ga nameravam čim prej poslati. Tu se obetajo predvsem tako imenovani komitološki vidiki. Parlament je glavni partner Komisije in lahko vam zagotovim, da nameravam z vami še naprej tesno sodelovati, med drugim tudi v zvezi z naslednjo fazo postopka sprejetja. Poleg tega 14 let v tem parlamentu ni bilo zaman.

Komisija je tudi menila, da je treba predstaviti izjavo v zvezi z odmikom od skupnega sporazuma med institucijami glede roka za predložitev ugovora na delegirane akte. Komisija želi poudariti, da načelo, določeno v osnutku skupnega sporazuma, zagotavlja dvomesečni rok za predložitev ugovorov, ki se lahko podaljša še za dva meseca.

Komisija zato meni, da ni nikakršnih posebnih okoliščin, ki bi lahko upravičile kršenje tega načela. Komisija obžaluje dejstvo, da načelo, dogovorjeno v osnutku skupnega sporazuma, ni bilo spoštovano, in v svoji izjavi poudarja, da to, kar se dogaja v primeru gradbenih proizvodov, ne more ustvariti precedensa.

Želim se zahvaliti Parlamentu – tudi prek predsednika, ki se mu še enkrat zahvaljujem za udeležbo na tej razpravi – za zanimanje, s katerim je preučil ta predlog za poenostavitev. Na koncu želim opozoriti na prednosti, ki jih lahko prinese ta nova uredba, kakor tudi tiste prednosti, ki se ustvarjajo za proizvajalce in uporabnike gradbenih proizvodov ter državne uprave.

Potrjujemo tudi pripravljenost Komisije, da upošteva obveznosti iz besedila uredbe, predvsem pa da pripravi zahtevana poročila.

Še enkrat se vam zahvaljujem, gospod predsednik, in hvala tudi vam, cenjeni poslanci, za zavzetost in sodelovanje, ki ste ju pokazali.

  Andreas Schwab, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospod Tajani, gospe in gospodje, tudi jaz bi se rad na začetku iskreno zahvalil vsem tistim, ki so aktivno prispevali k temu, da je ta uredba prišla na drugo obravnavo. Ta uredba – kot govori že njen naslov – predstavlja izboljšanje obstoječe direktive. V preteklosti so bili seveda gradbeni predpisi do določene mere v osrednji domeni avtonomnih držav. Dejstvo, da nam je tu uspelo z uredbo pomakniti evropski notranji trg v ospredje, je zelo pozitivno.

Drugič, uredba vsebuje številne pomembne poenostavitve predvsem za mala in srednje velika podjetja, ki bodo jim bodo omogočile lažje izvajanje njihove gospodarske dejavnosti in poslovanje na notranjem trgu Evrope. Ta uredba pa bo seveda prinesla koristi tudi potrošnikom, saj bo v veliki meri izboljšala varnost in zanesljivost gradbenih proizvodov.

Govorim lahko tudi v imenu našega poročevalca v senci, profesorja Mayerja, ki je zaradi nekih obveznosti, povezanih z njegovim volilnim okrožjem danes žal moral ostati doma. Prosil me je, da omeni, da ta uredba na koncu, tj. na drugi obravnavi, predstavlja kompromis, ki je po njegovem mnenju dober kompromis, da pa še obstajajo nekatera vprašanja, ki bodo zahtevala nadaljnje delo. Zelo sem hvaležen gospodu Tajaniju, ki je poudaril, da bo Parlament vključen tudi v nadaljnje delo, ki ga je treba še storiti. Profesor Mayer kot poročevalec v senci meni, da ni dovolj, da preprosto uredimo vedenje proizvajalcev gradbenih proizvodov ter prodajo njihovih proizvodov; to uredbo mora dopolnjevati še zakonodaja, ki vzpostavlja tudi načela in praktična pravila za uporabo in namestitev gradbenih proizvodov. Zato profesor Mayer meni, da bi Komisija morala preučiti možnost podelitve mandata Evropskemu odboru za standardizacijo (CEN), da bi lahko pripravil standardizirane evropske predpise.

Poudariti želi tudi, da je Komisija dolžna spremljati, ali nova uredba o gradbenih proizvodih pelje k ustrezni uskladitvi na vseh področjih in ali ne ustvarja novih problemov glede varnosti ter nepoštene konkurence. Vendar pa sem glede na to, kar je rekel gospod komisar Tajani, prepričan, da bomo to dosegli skupaj.

PREDSEDSTVO: RODI KRATSA-TSAGAROPOULOU
podpredsednica

  Evelyne Gebhardt , v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, želela bi se iskreno zahvaliti poročevalki, gospe Stihler, ki je opravila zelo pomembno delo na tem izredno strokovnem področju.

Pred seboj nimamo samo strokovnega poročila; to poročilo je tudi zelo politično – v njem je bilo namreč treba upoštevati tudi visoke politične standarde. Uskladiti je bilo treba različne interese s področja industrije, varnosti in zaščite delavcev, po mnenju Evropskega parlamenta in Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu pa je poročevalka pri tem dosegla občudovanja vreden uspeh.

Bistveno je bilo, da se upoštevajo interesi industrije in da se ugotovi, ali imajo probleme na tem področju gradbene industrije. Poiskati je bilo tudi treba ravnovesje med velikimi in malimi ter srednje velikimi podjetji. Po našem mnenju je imela Komisija prav, ko je predlagala, da mala podjetja potrebujejo manj pravil. Vendar pa to ne pomeni – in prav tu je bil predlog Komisije izboljšan –, da se lahko dovoli nižja raven varnosti. Tudi raven standardov mora biti zares visoka, to pa je nekaj, kar smo na tem področju uspeli doseči.

Pomembno je seveda tudi, da varnost postavimo v ospredje. To je še posebej pomembno za potrošnike, kajti ko gre za proizvodnjo in namestitev gradbenega proizvoda, je treba zagotoviti, da bo uporabnik proizvoda na koncu prav tako varen, kot je bil tisti, ki je s proizvodom ravnal prej.

Tretja točka, ki je bila za nas socialne demokrate še posebej pomembna, je izboljšanje zaščite delavcev in dejstvo, da je bilo tudi to ponovno izrecno vključeno. Gospa Stihler je prav tako pripisala temu velik pomen v svojih pripombah. Ti gradbeni proizvodi navsezadnje pogosto vključujejo delo z nevarnimi snovmi in materiali. Izredno pomembno je, da se zagotovi najvišja možna raven zaščite na tem področju. To raven zaščite bo treba preučiti tudi kasneje – in to je nekaj, na čemer bomo verjetno morali še delati, gospod Tajani – v zvezi z odstranjevanjem teh proizvodov, ko ne bodo več potrebni.

Poročevalki bi se želel še enkrat iskreno zahvaliti za njeno zares odlično delo.

  Heide Rühle, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, tudi jaz bi se želela zahvaliti gospe Stihler in poročevalcem v senci. Mislim, da smo v drugi obravnavni dosegli dober kompromis, kljub temu da niso vse strani zadovoljne, kar pa je seveda vedno značilno za kompromise.

Želela bi predvsem nadaljevati pri besedah profesorja Mayerja, kot nam jih je prenesel gospod Schwab. Mislim, da nas še vedno čaka nekaj dela v zvezi z označevanjem. Zdaj imamo dobro uskladitev gradbenih proizvodov, s čimer mislim na proizvodnjo gradbenih proizvodov. Področje, na katerem pa nas čaka še več dela, pa je področje namestitve in uporabe gradbenih proizvodov. Ena možnost je, da Komisija nadaljuje z delom v tej zvezi na področju evropskih standardov Eurocode, da bi se dosegel nek napredek.

Druga možnost je, da uskladimo področje izvajanja in uporabe, da v tem smislu ne bi zaostajali na nacionalni ravni in imeli samo evropsko uskladitev glede samih proizvodov in ne tudi v zvezi z njihovo uporabo. Tu moramo storiti več, Komisija pa bo tudi dobila našo polno podporo, če bodo potrebni nadaljnji ukrepi.

Želela bi omeniti še eno stvar, ki je bila pomembna na razpravi o tem, ali bi morali na glasovanju to podpreti ali ne. Žal je belgijsko predsedstvo na pogajanjih naredilo napako. Po prvi obravnavi je brez polnega soglasja Parlamenta v drugi obravnavi uvedlo nova področja – člen 8(3) in člen 8(6). Madžarsko predsedstvo zdaj to obravnava v pismu. Mislim pa, da madžarsko predsedstvo ni v celoti razumelo spora. Želim še enkrat poudariti, da v prihodnosti, če se bodo spet uvajale nove točke v drugi obravnavi, od Sveta pričakujem, da dejansko pristopi Parlamentu in poskusi z nami oblikovati dober kompromis.

Kljub temu pa glede na rezultat menimo, da ne bi bilo smiselno zavrniti ta kompromis samo zaradi takšne napake v postopku. Ta kompromis bomo podprli, ker menimo, da predstavlja pomemben korak proti nadaljnji uskladitvi sektorja, ki je izredno pomemben za gospodarstvo. Kompromisu v tej drugi obravnavi torej dajemo podporo.

  Emma McClarkin, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, želel bi se zahvaliti gospe Stihler za njeno trdo delo. To je bila zelo dolga pot.

Gradbeni sektor v Evropi danes neposredno zaposluje 12 milijonov državljanov EU. Poleg tega mala in srednje velika podjetja predstavljajo približno 92 % proizvajalcev gradbenih materialov – kar pomeni več kot 65 000 posameznih podjetij. Gradbeni sektor je seveda ključen za evropsko gospodarstvo in naša odgovornost do njega je, da ga podpremo, zlasti po gospodarski krizi.

To poročilo vsebuje številne vidike, ki so ustvarili nekakšen pat položaj med mnogimi izmed nas, kot je na primer narava zakonodaje EU. Ni popolno: je kompromis. Med ključnimi vprašanji sta izjava o uspešnosti ali označevanje CE, kjer je bil sklenjen uspešen sporazum, ki zagotavlja, da se mikro podjetja ne bodo soočala z enakimi bremeni kot večja podjetja. Pri obravnavi in opredelitvi nevarnih snovi v gradbenih proizvodih smo s pogajanju uspeli doseči kompromis, ki zagotavlja, da ne bo nesoglasij z obstoječimi predpisi REACH.

Upam, da bo ta sporazum, dosežen v drugi obravnavi, imel konkretne rezultate in da bo spodbudil prost pretok gradbenih proizvodov, izboljšal standarde v EU in podprl recikliranje gradbenih proizvodov v prihodnosti, pri čemer, kar je najpomembneje, ne bo povečal birokratskih bremen podjetij ali zmedel potrošnike.

  Lara Comi (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, pozdravljam kompromis, ki je bil dosežen v zvezi z nekaterimi točkami, ki so po mojem mnenju ključnega pomena za uspešno doseganje ciljev, ki jih predlagamo v okviru tega zakonodajnega predloga.

S tem mislima na ohranitev pravil o poenostavljenih postopkih, katerih namen je zagotovo zmanjšati bremena in stroške v podjetjih, predvsem pa v malih in srednje velikih podjetjih. Dejansko mislim, da je v okviru negativnih gospodarskih razmer, kakršne so današnje, izredno pomembno, da prepoznamo pomen vloge malih in srednje velikih podjetij, ki tvorijo enega izmed najpomembnejših temeljnih kamnov, na katerem stoji naše gospodarstvo.

Poleg tega nova uredba z uvedbo poenostavljenega postopkovnega mehanizma in predvsem z zmanjšanjem obsega časa, potrebnega za dajanje novih proizvodov v promet, nedvomno podpira inovacije. Obenem pa ščiti tudi potrošnike, saj jim omogoča, da hitreje dobijo dostop do inovativnih proizvodov, ne da bi se morali odpovedati zagotovilom kakovosti in varnosti, ki jih mora zagotavljati oznaka CE.

Zato doseženi sporazum po mojem mnenju predstavlja odličen kompromis, ki bo ustvaril pravo ravnovesje med potrebami proizvajalcev in potrošnikov, s tem pa zagotovil ustrezno delovanje trga v sektorju, ki je prav zares gonilna sila našega evropskega gospodarstva.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Gospa predsednica, gospe Stihler se moram zahvaliti za odlično delo, ki ga je opravila. Vsi govorimo o strokovnem vprašanju. Na srečo je gospa Gebhardt v imenu Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu poudarila dejstvo, da ne gre samo za strokovno vprašanje; gre tudi za zelo politično in gospodarsko vprašanje. Vsi vemo, da je gradbeništvo temeljni steber gospodarstva. Vsi vemo, da so mala in srednje velika podjetja hrbtenica našega gospodarstva, gospodarstva, ki se je v okviru Evropske unije znašlo v izredno težkem položaju. Zato je poročilo gospe Stihler zelo pomembno tudi s političnega vidika in pri tem je opravila odlično delo.

Uspeli smo doseči kompromis, ki bo dober za vse. Uspeli smo vzpostaviti ravnovesje, ki nam bo prineslo enostavne postopke, ki jih bo mogoče uporabljati, ne da bi se s tem ogrozil standard malih in srednje velikih podjetij, obenem pa tudi najboljši možni rezultat.

Uspeli smo urediti vprašanje nevarnih snovi. Vsi se spominjamo – starejši izmed nas pa se zelo dobro spominjajo – kontaminacije z azbestom v stavbi Berlaymont, ki je bila zaprta pred petimi ali šestimi leti. Pomislite, kaj bi se zgodilo celotnim državam v Evropski uniji, če ne bi zmogli rešiti vprašanja v zvezi z nevarnimi snovmi.

Še vedno pa nam ostaja vprašanje v zvezi z varnostjo in preglednostjo. Mislim, da je gospa Stihler tudi tu opravila odlično delo s svojim poročilom in doseženim kompromisom.

Za konec naj še povem, da verjamem, da se bomo izgradnje evropske države lotili enako uspešno, kot smo se gradbeništva.

  Malcolm Harbour (ECR). – Gospa predsednica, kot predsednik Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov se želim pridružiti večini tega – pravzaprav kar vsemu, se mi zdi –, kar je bilo povedano v zvezi z delom, ki ga je opravila Catherine Stihler. Mislim, da je bil prenos zapletenega dokumenta v drugo obravnavo in prihod na naš odbor, da bi se to storilo, težka naloga, ki jo je izredno dobro opravila.

Pripomnil bi, da to kaže na pomen postopka druge obravnave v tem parlamentu, saj smo lahko naredili bistvene izboljšave v besedilu stališča, ki smo ga prejeli od Sveta. Gospa Rühle je posebej poudarila, da smo z njimi imeli nekaj nesoglasij. Imamo pismo madžarskega predsedstva o nekaterih podrobnih vprašanjih, ki bo objavljeno skupaj z zapisnikom.

Rad bi podal samo dve zaključni pripombi glede potrditve tega sporazuma. Prva je namenjena vam, gospod komisar: želim se vam zahvaliti, da ste delali z nami, in vam obenem reči, da moramo pri izvajanju tega predloga tesno sodelovati z vami. Kot ste poudarili, je tukaj nekaj pomembnih komitoloških vidikov in moj odbor v celoti podpira dejstvo, da je te predloge treba zelo resno spremljati.

Drugič, mislim, da je to izredno pomemben sektor in da ga moramo redno pregledovati, kot so dejali mnogi kolegi, da bi zagotovili, da se ne bi pojavile nobene tržne ovire, ki bi ustavile njegov pomemben prispevek k evropskemu gospodarstvu.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Gospa predsednica, zelo sem zadovoljna z besedilom direktive o gradbenih proizvodih, o katerem so se za namen današnje druge obravnave dogovorili poročevalci ter komisarja Tajani in Barnier, ki sta bila zelo v pomoč. To bi moralo poenostaviti trg za gradbene proizvode. Besedilo zavzeto povezuje, poenostavlja dokumentacijo in odpravlja različne nepotrebne birokratske prakse. Pozdravljam dejstvo, da je končno prevladalo mnenje, da gradnja stavb pomeni zagotavljanje gradbenih storitev in ne trženje proizvodov ter da gradbena dejavnost vključuje tudi vgrajevanje neserijsko proizvedenih sestavnih delov v stavbo. To majhno reformo pozdravljajo tudi podjetja iz Češke republike, saj je stara direktiva povečala njihove stroške, ne da bi prinesla izboljšave pri kakovosti. Odbor IMCO, katerega članica sem tudi jaz, se je sestal in soglasno sprejel to besedilo, vključno s poenostavitvami za mikro podjetja. Prepričana sem, da bo jutri enako storil tudi celoten Parlament. To bo še en znak, da se pravno okolje v EU izboljšuje na način, ki mu bo omogočil, da podpre enoten trg.

  Anja Weisgerber (PPE). – (DE) Gospa predsednica, vse točke kompromisa me niso povsem prepričale, vem pa, da nova uredba predstavlja jasno izboljšavo sedanjega pravnega položaja. Prvič, dobili bomo standardiziran evropski strokovni jezik za učinkovitost gradbenih proizvodov ter racionalizirane in poenostavljene postopke. Dosegli smo napredek pri evropskem notranjem trgu in s tem ustvarili koristi za podjetja, s standardiziranimi varnostnimi zahtevami pa tudi za potrošnike. Načeloma menim, da je zmanjšanje birokratskih predpisov za mikro podjetja pomembno in pametno. Vendar pa moramo tudi upoštevati dejstvo, da so mikro podjetja, ki obdelujejo gradbene proizvode, tudi uporabniki, ki jih je prav tako treba zaščititi.

Zato sem vesela, da je moj predlog bil vključen v kompromis. To zagotavlja poenostavljene postopke za mikro podjetja v zvezi z oceno značilnosti učinkovitosti gradbenih proizvodov. Toda če bodo mikro podjetja uporabila takšen postopek, potem morajo dokazati, da je uporabljen postopek enakovreden postopku, ki je dejansko določen po vsej Evropi. Samo tako lahko zagotovimo, da bodo podrobnosti o značilnostih učinkovitosti tudi točne in zanesljive in da bo varnost stavb zagotovljena po vsej Evropi.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, podpiram besede gospoda Harbourja, s katerimi poudarja pomen besedila, o katerem razpravljamo in ki bo sprejeto zahvaljujoč temu sporazumu iz Parlamenta. Razlog za to je, da je to nov del zakonodaje, ki bo zagotovil pomembne smernice za trg, obenem pa tudi vzpostavil dobra pravila, ki bodo omogočila malim in srednje velikim podjetjem, da se razširijo predvsem v tej zadnji fazi sedanje krize, v kateri moramo storiti vse, kar je mogoče, da bi malim in srednje velikim podjetjem zagotovili, da bodo lahko ustvarjala nova delovna mesta in da bodo lahko rasla. To je cilj Evropske komisije, ki ga podpira tudi Evropski parlament s svojo dejansko zavezo, kar je deloma rezultat izvajanja in razvoja Akta za mala podjetja.

Poenostavitev, ki med drugim vključuje zmanjšanje birokratskih postopkov, bo malim in srednje velikim podjetjem prineslo koristi. Vendar pa ta pravila glede liberalizacije in razvoja trga, kot je v svojem govoru dejala gospa Gebhardt, zagotavljajo tudi pravne smernice na področju varnosti, kar je zelo pomembno za delavce v gradbenem sektorju, pa tudi za potrošnike.

Mislim, da gre to poročilo v pravo smer. Komisija pa se pri sprejetju zakonodaje, ki izhaja iz sporazuma in kompromisa med Svetom in Parlamentom, ne namerava ustaviti. Na tem želimo delati tudi v prihodnjih letih, zato želim gospe Harbour – ki je poudarila potrebo po tem, da se premaknemo naprej – zagotoviti, da smo se zavezali pripraviti načrt za izvajanje, ki vam ga bom čim prej posredoval.

V teku te razprave so mnogi spoštovani poslanci govorili o usklajevanju v gradbenem sektorju, predvsem v zvezi z varnostjo. Popolnoma se zavedam tega problema in vesel sem, da smo z Evropsko organizacijo za standardizacijo sestavili standarde Eurocode, saj so to usklajena pravila, ki se posebej nanašajo na varnost v gradbeništvu. Kot veste, Komisija trenutno pripravlja sporočilo o standardizaciji, ki ga bomo v nekaj tednih posredovali Parlamentu in Svetu. Zato, gospa predsednica, spoštovani poslanci, menim, da bomo danes in jutri naredili pomemben korak naprej.

Naj ponovim: ne gre samo za strokovne predpise, čeprav bi se poročevalki rad zahvalil za njeno potrpežljivost, s katero je obravnavala te strokovne predpise, ki v vsakem primeru predstavljajo povzetek glavnih političnih zavez. Za temi strokovnimi podrobnostmi se skriva pomembna gospodarska izbira, ki daje prednost malim in srednje velikim podjetjem, ki lahko v prihodnjih letih ustvarijo nova delovna mesta, in ki obenem daje prednost pol milijarde evropskih državljanov.

  Catherine Stihler, poročevalka. – Gospa predsednica, zahvaljujem se vsem kolegom, ki so si vzeli čas, da spregovorijo to popoldne in ta večer.

Mislim, da so besede komisarja Tajanija o delu partnerstva, načrtu in standardih Eurocode, kar sta omenila tudi gospa Rühle in (če se ne motim) gospod Schwab, pomembne in da gre naše dosedanje sodelovanje naprej. To, kar smo dosegli, je kompromis, in obstaja nekaj stvari, ki bi jih kolegi mogoče hoteli imeti v tem kompromisu, ki pa jih nismo uspeli vključiti, vendar pa je Parlament uspel zagotoviti 75 % sprememb, ki so bile po našem mnenju pomembne v tem besedilu, to pa le ni kar tako.

To je nekaj, kar me je prevzelo na tej razpravi. Gradbeni sektor je tako zelo pomemben za naša gospodarstva, za prihodnjo rast, za delovna mesta, zato želim predsednico vprašati, ali lahko zagotovi, da bomo v tem parlamentu imeli vsako leto razpravo o gradbenem sektorju, da bi poglobili sodelovanje, ki nam ga je ponudil komisar, in da bi zagotovili, da bomo gradbenemu sektorju vedno pripisovali pomen, kar bi ta parlament moral storiti, saj je v smislu zaposlitve od tega sektorja odvisnih 38 milijonov ljudi.

Hvala, gospa predsednica, in hvala, gospod komisar; veselim se tednov, mesecev in let, ki so pred nami, saj se bo razprava o gradbeništvu nadaljevala v Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov, ki jo bom zagotovo spremljala.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v torek, 18. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Poročevalki želim čestitati za vsebino njenega poročila. Gradbeni proizvodi predstavljajo enega izmed sektorjev evropskega gospodarstva, ki je ranljiv in obenem pomemben in ki ga moramo uskladiti. Izraz „ranljiv“ ne uporabljam samo zaradi načina, s katerim se je ta sektor odzval na recesijo, temveč predvsem tudi zaradi števila delavcev in MSP v njem, tj. 12 milijonov delavcev in približno 65 000 MSP. Močno podpiram to, da moramo priznati potrebo po visoki ravni zdravja in varnosti pri delu, ki vključuje gradbene proizvode. S tem seveda ne mislim samo na nesreče pri delu, ki se dogajajo dokaj pogosto, temveč tudi na nevarne snovi, ki se uporabljajo v delovnih procesih. Želim dodati še zadnjo stvar. Enotni trg gradbenih proizvodov zahteva podporo, ki mora ustrezati njegovemu obsegu in specifični naravi, kar vključuje tudi ranljive vidike, ki sem jih omenil na začetku.

13. Posledice odkritja dioksina v živalski krmi za Evropsko unijo (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je izjava Komisije o odkritju dioksina v živalski krmi in njegovem vplivu na Evropsko unijo.

  John Dalli , član Komisije. – Gospa predsednica, kot veste, se je novo leto začelo z okužbo živalske krme z dioksinom v Nemčiji, kar je resen incident. Službe Komisije pozorno spremljajo nadaljnje dogodke, pri čemer v celoti sodelujejo pristojni nemški organi.

Sam sem že začel preučevati možnost izvajanja ukrepov, ki bodo lahko zagotovili še večjo učinkovitost našega visokega sistema za varnost hrane in živil. A dovolite mi, da najprej navedenem nekaj dejstev v zvezi s tem incidentom: ta je prišel na dan, ko je proizvajalec krmne mešanice 22. decembra 2010, po sprejemu rezultata laboratorijske analize, nemške pristojne organe obvestil, da je bilo po samonadzorovanih preskusih ugotovljeno, da vzorec ni v skladu z zakonodajo EU.

Od sredine novembra do sredine decembra lani je proizvajalec biodizla sedem pošiljk maščobnih kislin za tehnične namene dobavil proizvajalcu krmnih maščob, ki prav tako proizvaja maščobe za tehnično uporabo. To drugo podjetje je bilo v istem času registrirano kot proizvajalec krmnih maščob; domnevno je prišlo do mešanja krmnih in tehničnih maščob. Pri štirih navedenih pošiljkah, ki so bile dobavljene v drugi polovici novembra, je bilo kasneje ugotovljeno, da so okužene z dioksini. Ostale tri, ki so bile v prvi polovici decembra 2010 dobavljene v obrate krme, niso bile okužene.

Vendar pa so se vse pošiljke do potrditve in zgolj iz previdnostnih razlogov štele in obravnavale kot potencialno okužene. Skoraj 2 300 ton potencialno okuženih krmnih maščob je bilo dobavljeno 25 proizvajalcem krme v Nemčiji. Zunaj Nemčije ni bilo opravljenih nobenih dobav krmnih maščob.

Od 100 000 do 200 000 ton krme, ki vsebuje 2 % do 10 % potencialno okuženih maščob, je bilo dobavljenih približno 4 800 kmetijam v Nemčiji. Iz strogo previdnostnih razlogov so bile vse kmetije zaprte, njihove komercialne dejavnosti so bile ustavljene; to so bile kmetije, ki se ukvarjajo z vzrejo kokoši nesnic in druge perutnine, gosi, prašičev, mlečne živine in zajcev. Nekaj dobav potencialno okužene krme za vzrejo kokoši je bilo opravljenih tudi v Francijo in na Dansko.

Dokler se kmetije ponovno ne odprejo, se v promet ne sme dati nobeno živilo živalskega izvora, ki prihaja iz zaprtih kmetij. To je mogoče samo, če rezultati analiz in preiskav zagotovijo, da okužba na kmetijah ne presega ravni, ki jih določa pravo EU. Od 4 800 kmetij, ki so bile prvotno zaprte, je danes zaprtih še 939 kmetij – predvsem s perutnino in prašiči. Kaže, da se po obvestilu o tem odkritju, niso dala v promet nobena okužena živila niti se niso izvažala iz Nemčije, razen v nekaj redkih primerih.

Rezultati analize so na koncu pokazali, da so proizvodi skladni z zakonodajo EU. To je primer učinkovitosti sistema sledljivosti EU in na tem področju bomo še naprej zelo pazljivi.

Svetla plat tega incidenta je, da ugotovljene ravni dioksina v hrani, kjer so bile presežene omejitve EU, niso bile zelo visoke, kar pomeni, da uživanje okuženih proizvodov v kratkem časovnem obdobju ne bi smelo povzročiti nikakršnega neposrednega tveganja za zdravje potrošnikov.

Kako je Komisija pomagala pri reševanju tega incidenta? Moje službe so bile ves čas v stiku z nemškimi organi in so s pomočjo sistema hitrega obveščanja za živila in krmo nemudoma posredovale vse informacije državam članicam. Bile so tudi v stiku s pristojnimi organi v tretjih državah in zagotavljale so jasno sliko o incidentu našim trgovinskim partnerjem. Poleg tega so se uradniki Komisije sestali z zainteresiranimi stranmi iz sektorjev maščob in olj, da bi preučili načine nadaljnje krepitve spremljanja dioksina v krmi.

6. januarja sem tudi sam govoril z nemško zvezno ministrico za prehrano, kmetijstvo in varstvo potrošnikov Ilse Aigner in izmenjala sva stališča o tem, kaj je treba storiti, da bi se izognili podobnim okužbam in incidentom v prihodnosti. Danes sem ponovno stopil v stik z nemško ministrico, saj so me skrbele zadnje novice, ki smo jih prejeli prejšnji teden, in sicer da proizvajalec krme ni posredoval celovitega seznama kmetij, ki so prejele potencialno okuženo krmo, ter da je predložil netočne informacije v zvezi z uporabo okuženih krmnih maščob v krmni mešanici, kar je pripeljalo do dodatnega zaprtja več sto kmetij.

Tu gre za zelo hudo kršitev določb EU o varnosti hrane. Naj povem zelo jasno: nemški organi so v celoti vključeni v reševanje tega problema okužbe in si na vso moč prizadevajo, da ga rešijo hitro in odločno.

Obveščen sem, da dajejo na voljo dodatne zmogljivosti za preskušanje, da bi se to opravilo in dokončalo v najkrajšem možnem času. Vendar pa je pomembno, da se nujno obravnavajo tudi širše posledice pristopa k varnosti živalske krme na ravni EU. Zato bo skupina iz Urada za prehrano in veterinarstvo naslednji teden obiskala Nemčijo, da bi pomagala nemškim organom in nas na splošno bolj seznanila in poučila o tem, kako je do te okužbe prišlo in kako se ji je mogoče izogniti v prihodnosti. Nemški organi so o tem obisku obveščeni in se z njim strinjajo. Vem, da lahko računamo na polno sodelovanje naših nemških kolegov.

Razprava o tem incidentu bo potekala tudi na zasedanju Sveta za kmetijstvo, ki bo potekalo naslednji ponedeljek 24. januarja v Bruslju. Kot sem že omenil, premišljujemo o ukrepih: tudi o zakonodajnih.

Incident je poudaril potrebo po učinkovitosti nacionalnih sistemov nadzora, ki so temelj zaupanja vseh držav članic EU in tretjih držav v naše ukrepe na področju varnosti hrane in krme. Za namen obravnave tega vprašanja preučujem možnost vzpostavitve strogega ločevanja proizvodov iz maščob in olj, namenjenih za krmo in živila, ki izhajajo iz proizvodnje maščob in olj za tehnično uporabo, poleg tega pa preučujem tudi možnost pravnih zahtev za okrepljen nadzor nad dioksini na različnih ravneh v krmni verigi.

Prepričan sem, da bodo ti ukrepi, ko bodo potrjeni in sprejeti, prinesli potrebne izboljšave v naših že trdnih sistemih varnosti hrane in krme.

  Albert Deß, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, zahvaljujem se vam za predstavitev dejstev o tem škandalu z dioksinom v Nemčiji. Skrajno sem jezen, tudi kot kmetovalec, da se moramo vedno znova ukvarjati s tovrstnimi škandali, katerih vzrok je očitno mogoče pripisati nemarnosti, pa tudi kaznivemu dejanju. Sprejemamo lahko zakone in predpise, kolikor jih želimo – v Evropi imamo nekatere najstrožje zakone o proizvodnji živil in najnižje mejne vrednosti za sestavine, ki lahko škodijo zdravju naših potrošnikov –, a še vedno ne bomo imuni na takšne nevarnosti.

Zato moramo tudi zahtevati – in države članice so to prav tako dolžne storiti – da se v primeru, ko javni tožilec določi, da gre pri tem za kaznivo dejanje, višina kazni precej poveča. Takšni ljudje se ne smejo izmuzniti z denarno kaznijo – tu se zahtevajo zaporne kazni. Treba jih je zapreti, da ne bi več povzročili takšne katastrofe.

Gospod komisar, zelo sem vesel, da ste povedali, da so nemški organi sprejeli niz ustreznih ukrepov – tak vtis sem v Nemčiji dobil tudi sam. Bilo je kar nekaj političnega razburjenja, ker se zadeva ni reševala ustrezno. Vsi skupaj se moramo sestati in tam, kjer je potrebno, dopolniti stroge določbe, ki jih že imamo.

Omenili ste eno določeno zadevo, pri kateri imate našo polno podporo. Tudi sam podpiram – in govorim tudi v imenu svoje skupine – uvedbo strogega ločevanja proizvodnje živil od proizvodnje drugih proizvodov, da bi se preprečile takšne napake. Gospod komisar, imate našo podporo za nadaljnje izboljšanje naših določb in predpisov, da bi lahko v prihodnosti uspešneje preprečili takšne škandale.

  Ulrike Rodust, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, vaše besede me precej presenečajo. Sama razumem tisk – vsaj v Nemčiji – nekoliko drugače. Tudi jaz sem zelo jezna, da se vedno znova soočamo s škandali na področju varnosti hrane. Tega ne moremo dopustiti. Zavedam se, da kaznivih dejanj na tem področju ne moremo preprečiti samo s predpisi in zakoni. Vendar pa moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi tistim, ki so za to odgovorni, čim bolj otežili zadeve. Komisija mora pozvati države članice, da nujno pregledajo raven svojih kazni na tem področju. Samosvoje in nemarno ravnanje z živili in krmo ne more biti kaznovano z banalnimi kaznimi. Denarna kazen je pogosto precej nižja v primerjavi z dobičkom, da se plača le z nekaj malega gotovine.

Izredno pomembno je tudi, da povečamo število državnih inšpektorjev. Trenutni primer v Nemčiji zelo dobro kaže, da ima načelo samopregledovanja velike pomanjkljivosti. Želim poudariti, da je treba načelo „onesnaževalec plača“ uporabljati dosledno v celotni verigi – od korita do mize. Navsezadnje se varnost naše hrane začne s tem, s čimer krmimo naše živali.

Nedolžni ljudje ne bi smeli trpeti posledice kaznivega početja drugih. Za zdaj še ni jasno, kdo bo plačal za izgube, ki so jih v tem škandalu z dioksinom utrpeli kmetovalci. Nekaj je gotovo: onesnaževalci ne bodo bankrotirali, saj ni ostalo prav nič denarja več. To je nesprejemljivo. Zato je treba preučiti možnost vzpostavitve evropskega sklada, v katerega bodo morali vplačevati prav vsi proizvajalci krme. Problemi, ki se kar naprej pojavljajo v zvezi z varnostjo hrane, ves čas jasno kažejo samo eno stvar: zagotoviti moramo popolno sledljivost za celotno predelovalno verigo, tako na področju živil kot krme. V tej zvezi je treba izboljšati predpise EU in nacionalno zakonodajo.

  Corinne Lepage, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, v zadnjih 10 letih smo v Evropi imeli štiri tovrstne incidente.

Medtem ko moramo biti zadovoljni nad ustreznim delovanjem našega sistema hitrega obveščanja, je popolnoma nesprejemljivo dejstvo, da se je tovrstni incident zgodil. Zdravje evropskih potrošnikov ne sme biti spremenljivka za prilagajanje v sistemu, ki daje prednost zmanjšanju stroškov in ki predvsem posredno spodbuja takšne incidente glede na to, da so kazni tako nizke.

Vendar pa moramo, gospod komisar, pridobiti zaupanje naših sodržavljanov, česar se sami najbolje zavedate. Kakšne ukrepe torej nameravate sprejeti? Pravkar ste govorili – in to me veseli – o zahtevi po ločevanju proizvodnje industrijskih olj in olj, namenjenih za živila. To, gospod komisar, mora biti obveznost in ne samo ena od možnosti v proizvodnem procesu; na ta način bomo ustvarili veliko več gotovosti.

Drugič, popolnoma nepošteno je, da lahko proizvajalci na ta način objavijo insolventnost. Katere ukrepe lahko sprejmemo, gospod komisar, da bi zagotovili, da takšna dejanja ne bodo ostala nekaznovana? Odgovornost je še vedno najboljša varuhinja varnosti.

In katere ukrepe nameravate sprejeti, da bi se izboljšal nadzor, ki ga izvajajo države članice? Opozorilo je bilo dano skoraj tri tedne po dobavi teh olj. Za to seveda ni kriva Komisija, je pa to povsem preprosto problem za potrošnike. Gospod komisar, ali menite, da lahko izboljšamo stanje na tem področju?

  Martin Häusling, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, jasno je, da se je zaupanje potrošnikov ponovno močno omajalo in da se potrošniki seveda sprašujejo, kaj počnejo nacionalni organi in kaj počne EU, da bi ustavila te ljudi, ki povzročajo okužbe. V nasprotju s komisarjem mislim, da to ni bila nesreča ali zgolj slučaj. Mislim, da se za tem skriva sistem, s katerim določena podjetja služijo milijone z mešanicami snovi, ki v resnici ne sodijo v krmo. Nato se izognejo odgovornosti, kmetovalci in potrošniki pa plačajo ceno.

Mislim, da to mora biti naše izhodišče in da se moramo seveda tudi vprašati, ali se pregledi mogoče opravljajo na napačnem kraju? V Nemčiji obstaja nekaj podjetij v sektorju krme, ki uporabljajo maščobe. Zakaj usmerjenih pregledov ne izvajamo tam? Zakaj se zanašamo na samopregledovanje in precej naključno sprejemamo vrednosti, za katere se potem zahtevajo naknadni pregledi na ravni države? Drugače povedano: po vsej Evropi potrebujemo obliko spremljanja, ki temelji na tveganjih. Zato vas, gospod komisar, želim vprašati naslednje: kaj na tem področju počne Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)? Ali je to samo nemški primeri, ali pa v Evropi obstajajo še drugi primeri, ki jih je mogoče treba še odkriti?

Mislim, da se strinjamo, da potrebujemo pozitiven seznam, na katerem bo navedeno, kaj krma dejansko sme vsebovati. Potrebujemo stroge predpise glede odobritve za podjetja in potrebujemo odškodninsko obveznost ter ločevanje tokov blaga. Vendar pa menim – in to je treba tu ponoviti –, da potrebujemo seveda tudi temeljno spremembo na mnogih področjih politike, saj mora krma za živali na koncu prihajati z naših polj in ne iz industrijskih podjetij. Kmetovalci morajo vedeti, s čim krmijo svoje živali, in tudi potrošniki morajo vedeti, od kod krma prihaja. Za to moramo poskrbeti. Tukaj lahko in moramo začeti kmetijsko reformo, tako da bomo stanje ponovno obrnili, kajti na koncu zaradi škode, ki jo tu z okužbo krme povzroči nekaj kriminalcev, trpi celo kmetijstvo, to pa moramo že načeloma preprečiti.

  James Nicholson , v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, v celoti se sočustvujem s številnimi nemškimi kmetovalci zaradi položaja, v katerem so se danes znašli.

To sem doživel pred dvema letoma na Severnem Irskem, ko smo se spopadali s precej podobno zadevo. Ljudje, ki so v vsem tem zares trpeli, so bili kmetovalci, ki v to dejansko nikakor niso bili vpleteni. Mislim, da je bila tu omenjena beseda „kriminalec“, v to pa so vpleteni tisti, ki imajo kriminalne namere. Vprašati se moramo, zakaj to počnejo, in ali to počnejo zato, da bi zaslužili veliko dodatnega denarja, kot pravi gospod Häusling. Če to drži, potem jih je treba za to preganjati.

Vendar pa moramo zelo jasno povedati, da odgovornost ne nosijo tisti, ki proizvajajo živila. Odgovornost nosijo tisti, ki krmo dobavljajo proizvajalcem živil. Proti njim moramo ukrepati, da bi zagotovili, da se to ne bo dogajalo, in da povrnemo zaupanje potrošnikov. Zelo dobro razumem, zakaj se je moralo v tem času omajati zaupanje potrošnikov. Kot je nekdo dejal, se je to zgodilo že prej in ne smemo dovoliti, da bi se ponovilo. Ne lotevajmo se sprejemanja nove zakonodaje. Izvajajmo to, kar imamo.

  Sabine Wils, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, mletje, mešanje, goljufanje – to so tri krilatice industrije krme v Nemčiji. Od leta 1999 je bilo samo v Nemčiji pet škandalov v zvezi z dioksinom. Proizvajalci krme in velika živilska podjetja se očitno ne menijo za direktive EU in nacionalno zakonodajo, ko gre za ustvarjanje velikih dobičkov s poceni živili. Konkurenca za najnižje cene na trgu živil v Nemčiji je huda. Krma za intenzivno živinorejo naj bi torej bila čim cenejša. Državni pregledi se pri proizvajalcih krme in živil le redko opravljajo. Država se čedalje bolj zanaša na samopregledovanje pri samem proizvajalcu in s tem prihrani stroške, ki bi jih imela pri zaposlovanju strokovnjakov. V teh okoliščinah je tehnična odpadna maščoba, okužena z dioksini, lahko zašla tudi v krmno in prehranjevalno verigo.

Sedanji škandal z dioksinom bi lahko preprečili, če bi na maščobi opravili preskuse, da bi ugotovili vsebnost dioksinov, še preden bi jo vmešali v krmo. Okužba bi v tem primeru bila odkrita pravočasno. Številni potrošniki so se zdaj ponovno okužili z novimi dioksini. Osemdeset odstotkov našega vnosa dioksinov pride v naše telo z živili živalskega izvora – torej z mesom, mlekom in jajci. Organizacija Foodwatch upravičeno zahteva, da se proizvajalcem krme naloži dolžnost, da opravijo preskuse na vsaki seriji sestavin krme, da bi ugotovili vsebnost dioksinov in PCB, preden se jih vmeša v krmo. V krmo se ne sme vmešati prav nobenih sestavin, ki niso v skladu z mejnimi vrednostmi. Močno okužene serije je treba uničiti in obstajati mora možnost, da se dokaže, da je bilo to zares storjeno. To je edini način, da se prepreči nadaljnje vmešavanje in koncentracija kontaminantov.

Laboratorijem je treba tudi naložiti obveznost, da nacionalnim nadzornim organom poročajo o primerih, v katerih so mejne vrednosti presežene. Uvesti moramo zahtevo za označevanje pri mesu, da bi omogočili njegovo sledljivost. Sedanji in prejšnji škandali pri živilih v Nemčiji so pokazali, da so redni državni pregledi proizvajalcev krme in rejcev živali temeljnega pomena. Gospod komisar, kako nameravate to izvajati?

  Peter Liese (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, potrošniki in kmetovalci morajo biti bolje zaščiteni pred neodgovornimi posamezniki, ki vmešavajo neustrezne snovi v krmo in krmne maščobe. Njihovo početje moramo ustaviti v vsej Evropi. Eden izmed kolegov poslancev je govoril samo o Nemčiji, a žal smo v preteklosti imeli škandale v zvezi z dioksinom in druge podobne škandale tudi v drugih državah članicah.

To je predvsem zadeva za javne tožilce, saj gre za kazniva dejanja. Upam, da bodo javni tožilci v Nemčiji in organizacije iz drugih držav, ki mogoče pri tem še vedno sodelujejo – kot del verige je bila omenjena tudi Nizozemska –, delali hitreje kot javni tožilci na Irskem. Tam se je pregon ljudi, ki so odgovorni za škandal v letu 2008, začel šele zdaj. Na tem področju moramo na splošno hitreje ukrepati.

Prosil bi, da si ta škandal – ker to tudi je škandal – ogledamo s pravega zornega kota. Vrednosti so bile največ štiri krat previsoke. To je slabo in obstajajo dobri razlogi, zakaj imamo previdnostno raven, ki se je ne sme preseči. Vendar je bila previdnostna raven izbrana namenoma, da bi samo dosegli razpon, pri katerem je dolgoročna škoda pri poskusih na živalih bila 100 krat višja od te meje. Ne gre torej za akutno tveganje; gre za previdnost.

Pri škandalu v Belgiji leta 1999 so bile vrednosti 700 krat višje od sedanje mejne vrednosti EU. Poleg tega smo z ukrepi EU – na primer z zakonodajo o kemikalijah, izboljšanimi standardi v zvezi s sežigalnicami odpadkov in tako dalje – okužbo z dioksinom v okolju zmanjšali na eno desetino vrednosti iz leta 1990. Kljub temu potrebujemo ukrepe, ki jih je treba sprejeti v prehranjevalni verigi po vsej Evropi. Potrebujemo spremljanje dioksina, potrebujemo ločevanje maščob, po mojem mnenju moramo določiti tudi zahteve v zvezi s čistostjo krme, ki bodo veljale po vsej EU, in potrebujemo boljšo zaščito za kmetovalce, ki ne morejo preprečiti nenehnega ponavljanja takšnih nemarnosti in kriminalnih naklepov v prehranjevalni verigi.

  Luis Manuel Capoulas Santos (S&D). – (PT) Gospa predsednica, ne morem dovolj poudariti dejstva, da v Evropi nedvomno obstajajo daleč najstrožji standardi kakovosti na področju živilskih proizvodov kot kjer koli drugje v svetu. Naši potrošniki, naši izvozni trgi in naši proizvajalci vsi skupaj zahtevajo, da si na vso moč prizadevamo za ohranitev teh standardov in da v to veliko vložimo.

Če bi se okužba, ki se je nedavno zgodila v Nemčiji, zgodila v številnih drugih delih sveta, potem zanjo verjetno ne bi niti slišali. Vendar pa se ni. Zgodila se je prav tu, v Evropski uniji. Kar se je zgodilo v Nemčiji, je nesprejemljivo; to je treba v celoti preiskati, vendar pa morajo za to, kar je prej podobno kaznivemu dejanju kot nesreči, tudi odgovarjati tisti, ki so to povzročili.

Izvor okužbe je še vedno nejasen, kar se mi zdi močno zaskrbljujoče. Zdi se, da ni nobene jasne opredelitve odgovornosti nemških organov za kakršno napako pri njihovih nalogah na področju nadzora. Zdi se, da je to dejstvo prišlo na dan s sporočilom podjetja in ne v okviru nadzorov, ki jih izvajajo organi.

Tisti, ki so za to odgovorni, niso imenovani, resnost okoliščin pa zahteva nepristransko pojasnilo s strani Komisije.

  Britta Reimers (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, ta incident v zvezi z dioksinom je več kot le škandal. Prebivalci Evrope so se zazrli v zrcalo. Koliko časa se že pritožujemo, da v kmetijstvu poteka hud boj za cene in preživetje, ki ga podžiga nenasitno povpraševanje po čedalje cenejših živilih.

Ta boj je že dolgo časa več kot zgolj preskus moči. Posamezniki se čedalje bolj zatekajo h kaznivim sredstvom in metodam. Vendar pa bomo na koncu zaradi tega vsi poraženi. Lahko sprejemamo še več zakonov in direktiv, lahko izvajamo še več pregledov in celo za še višje stroške, lahko predpisujemo strožje kazni – a nič od tega ne bo uspelo premagati kriminalne energije, ki jo podžiga tako trd boj za obstoj.

Končno se moramo lotiti vzrokov tega problema. Končno moramo ustaviti nenehno povpraševanje po več cenejših živilih. Kot kmetovalka sem izkusila nemoč pred kaznivimi dejanji nekaterih posameznikov – kot v tem primeru –, in sicer na lastnem pragu. Skupaj z mojimi kolegi sem se zdrznila ob misli na to, kdo bo naslednji v vrsti in koga bo ta vrtinec po nedolžnem potegnil vase.

Zato bi želela Komisijo vprašati: kaj nameravate skupaj s svojimi kolegi storiti, da bi povrnili vrednost živil? Vaše predloge pozdravljam, vendar z njimi ne boste rešili glavnega problema.

  Bart Staes (Verts/ALE). – (NL) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, ta škandal je zame pravi déjà vu, saj je tok te krize dejansko identičen toku, ki se je zgodil pred dvanajstimi leti v Belgiji. V zadnjih desetih letih je veliko preveč incidentov pokazalo, da v industriji olj in maščob za živalsko krmo deluje kar nekaj akterjev, ki so zaradi brezobzirnega pohlepa in na kazniv način pripravljeni goljufati, kar povzroča škodo prihodku kmetovalcev in zdravju potrošnikov. To je nesprejemljivo. Zato mora obstoječa zakonodaja opraviti test izjemnih situacij. Upam, da bo o tem spregovoril Svet za kmetijstvo.

Obstaja pa tudi potreba po spremljanju in nadzoru. Industrija še vedno v velikem obsegu izvaja samonadzor. Nacionalni organi morajo izvajati dodatne, strožje preglede vseh oblik samonadzora. To je treba opraviti na sorazmeren način. Drugič, mislim, da si mora irski Urad za prehrano in veterinarstvo bolj prizadevati na področju spremljanja. Bolj moramo spremljati tiste, ki izvajajo spremljanje. Prebral sem, da je Urad za prehrano in veterinarstvo v zadnjih desetih letih opravil samo tri naloge na tem področju. To je premalo in to število moramo povečati. Gospod komisar, ali nameravate naročiti Uradu za prehrano in veterinarstvo, da opravi več nalog spremljanja v zvezi s problemom dioksinov?

  Jaroslav Paška, v imenu skupine EFD. – (SK) Gospa predsednica, v mnogih letih svojega delovanja je Evropska unija oblikovala izredno zapleteno strukturo različnih pravil in predpisov, kar bi moralo v javnosti ustvariti vtis, da Unija skrbi za čistost in kakovost naših živil. Da bi okrepila to sporočilo, je vključila številne različne strokovnjake, inšpektorje, veterinarje in uradnike in s tem razvila zapletenega giganta, da bi zagotovila kakovost evropskih živil.

Gospe in gospodje, danes vidimo, kako dobro ji gre. Evropa je poplavljena s hudo okuženimi živili, naš birokratski aparat pa očitno ne ve, kako naj se tega loti. Da bi razumeli resnost stanja, se moramo spomniti, kaj nam je prineslo to mešetarjenje z živili.

Znanstvena skupnost meni, da so dioksini najbolj strupena kemikalija, ki jo je človek kdaj kolo ustvaril. Spadajo v najresnejšo kategorijo rakotvornih snovi, lahko pa povzročijo tudi zmanjšanje celične in hormonske imunosti, večjo dovzetnost za okužbe, zmanjšanje plodnosti, povečanje splavov, nedelovanje jajčnikov, porodne zaplete, povečanje umrljivosti dojenčkov, probleme z razvojem osrednjega živčnega sistema, patološke spremembe steroidnih hormonov in receptorjev in tako dalje.

Se ne razgrajujejo. Kopičijo se v tkivih živih organizmov, Svetovna zdravstvena organizacija pa navaja, da letno mejo enega milijona ljudi predstavlja že količina dioksina velikosti enega riževega zrna, ki pride v obtok.

Danes tudi ugotavljamo, da je nemško podjetje Harles in Jentzsch dodajalo dioksine v krmo za živali in da je od marca 2010 na trg dobavilo 3 000 ton maščobe, okužene z dioksinom. Po sedanjih ugotovitvah so okužena jajca prispela na Nizozemsko in v Združeno kraljestvo, okuženo meso pa v Francijo in na Dansko.

Zato bi rad vprašal, gospod komisar, kako je mogoče, da podjetje, ki krmne mešanice dobavlja več tisočem kmetovalcev, ni registrirano v reguliranem sistemu nadzora? Kakšno sodelovanje lahko pričakujemo od državnih institucij v Nemčiji, če lahko podjetje proizvaja krmne mešanice, ne da bi obenem bilo registrirano v sistemu nadzora? Kakšen veterinarski nadzor se lahko izvaja na kmetijah, če veterinarski inšpektorji že od marca 2010 niso uspeli odkriti okužbe krme? Gospe in gospodje, kaj se dogaja v zvezi z uničevanjem teh živil? Govorimo o uničenih jajcih in uničenem mesu in …

(Predsednica je prekinila govornika)

PREDSEDSTVO: SILVANA KOCH-MEHRIN
podpredsednica

  Janusz Wojciechowski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, govorimo o škandalu, vendar je ta beseda za to preblaga. Gre za hudo grožnjo življenju in zdravju več tisoč ljudi. Upam, da bodo tisti, ki so za to odgovorni, razkriti in ustrezno kaznovani, upam pa tudi, da bo ta zadeva tudi spodbudila premislek o modelu kmetijstva, ki se je pojavil v Evropski uniji. Kmetijstvo je postalo industrija. Nimamo več živinoreje – imamo pa proizvodnjo mesa. Imamo ogromne kmetije, imamo industrijo živalske krme in imamo živali, ki se hranijo s krmo – krma pa vsebuje dioksine. Vsebuje tudi gensko spremenjene snovi, ki niso bile v celoti preskušene, ta model kmetijstva pa ne deluje. To je model, ki ne zagotavlja varnosti hrane.

Rešitev je večje spoštovanje in upoštevanje tistih kmetij, ki jih še imamo v Evropi – na Poljskem inv drugih državah – in ki temeljijo na krmi, ki jo same proizvedejo. To bi morali podpreti.

  Kartika Tamara Liotard (GUE/NGL). – (NL) Gospa predsednica, gospod komisar, odgovorno podjetje je že marca 2010 vedelo, da prodaja proizvode, ki imajo nevarno visoke ravni dioksinov. Kako je mogoče, da tega ni odkrila niti ena inšpekcija nacionalnega organa, da bi se lahko ukrepalo že takrat? Ali so sedanji mehanizmi spremljanja varnosti naše hrane zares ustrezni? Zdi se, da ne, kajti če bi bili, potem bi se ta kriza z dioksinom lahko preprečila.

Škandalov na področju živil je očitno veliko. Ne gre samo za krizo z dioksinom; pomislite tudi na klonirane proizvode, ki so se lani neopaženo pojavili v naših trgovinah. Imamo dovolj pravil, vendar mora biti spremljanje varnosti hrane učinkovitejše in pogostejše, rezultati teh inšpekcij pa morajo biti objavljeni. Gre za varnost naše hrane in zdravje naših državljanov.

Komisijo tudi pozivam, da podpre odškodninske zahteve, ki jih proti odgovornim podjetjem vlagajo pretentani kmetovalci, ki so ne vedoč zastrupili svojo lastno živino.

  John Stuart Agnew (EFD). – Gospa predsednica, rad bi priznal svoj interes: sem britanski pridelovalec jajc.

Zdi se, da je okužba z dioksinom posledica nespoštovanja strožjih predelovalnih standardov, potrebnih za živalsko krmo, v nasprotju z manj zahtevnim postopkom pridelave biogoriva iz semen oljne ogrščice. Navdušenje EU nad biogorivom ima torej lahko nepredvidene posledice. Vendar po mojem mnenju to ni zadeva za EU. Tega ne bodo rešili dodatni predpisi in za to gotovo ni nobene potrebe. Nemci so opredelili problem, o njem so nas obvestili in sprejemajo tudi potrebne ukrepe.

V Združenem kraljestvu imamo celovit sistem zagotavljanja, tako imenovan Lion Code. Ta zajema proizvodnjo živalske krme v ustreznih obratih kot tudi pridelovanje jajc na kmetijah, s čimer zagotavlja, da se takšni incidenti praktično ne morejo zgoditi. Torej, če kdor koli vztraja pri nakupu najkakovostnejših jajc, zaprosite za takšna, ki imajo oznako Lion, in britanski pridelovalci vam jih bodo z veseljem poslali.

  Michel Dantin (PPE). – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, najprej naj povem, da mislim, da bi morali biti zadovoljni, da lahko danes govorimo o krizi, vendar zato, ker naš sistem deluje.

Imamo najmočnejši sistem varstva potrošnikov na svetu. Potrošniki se morajo tega že zdaj zavedati. Vendar pa sistem ni ustrezno deloval in preden oblikujemo drugega, mislim, da si moramo natančno in v celoti ogledati razloge za tako pozno odkritje tega problema ter se vprašati, kaj je bilo vzrok te zamude.

Menim pa, da se moramo poleg tega, da obsodimo samo kaznivo dejanje, tudi vprašati, zakaj se je to zgodilo. Mislim, da kmetijski in agroživilski sektor zaradi naših dejanj tekmujeta za nižje stroške in najnižje cene pri dobavi in da nas nič več ne varuje pred odkloni, kot je tovrstno nesprejemljivo vedenje.

Torej, gospod komisar, ali nameravate zvišati kazni za takšna dejanja? Moje drugo vprašanje je, kako bomo zagotavljali takojšnjo podporo – in dejansko mislim takojšnjo – zadevnim rejcem. To pa zato, ker so marže tako nizke, da v primeru, če nekateri ljudje ne bi zelo hitro dobili podpore ali celo predujmov pri zneskih, ki so jim dolgovani, teh rejcev po koncu postopka, ki bi potekal z, recimo, „normalno“ hitrostjo, ne bi bilo več.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, ali lahko prejšnjemu govorniku postavim vprašanje? Rekel je, da sistem v osnovi deluje. Zelo me zanima, ali se zaveda, da so to, kar se je tu zgodilo, pomagali odkriti potrošniki in ne sistem.

Drugič, v zvezi z informacijami, ki jih ima prejšnji govornik, bi ga rad vprašal, ali se obenem tudi zaveda, da obstajajo študije, ki kažejo, da bi državljani z veseljem plačali nekoliko več, če bi lahko bili prepričani, da so proizvodi visoke kakovosti in da prihajajo od živali, ki so bile rejene na način, ki je ustrezen za njihovo vrsto.

  Michel Dantin (PPE). – (FR) Gospa predsednica, mislim, da je poslance, ki mi je postavil vprašanje, v resnici prej navedel nekaj pripomb o samem stanju. Seveda vemo, da je sistem zatajil. Kar pa zadeva evropske potrošnike, bi rad poudaril, kako strog je naš sistem zaščite. Izjave, da se ni storilo nič, ne smemo kar sprejeti, saj imamo najvišje standarde na svetu.

  Paolo De Castro (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej bi se tudi jaz želel zahvaliti komisarju Dalliju, da je danes v dvorani, da bi nam poročal o tem primeru, ki povzroča veliko zaskrbljenost med evropskimi potrošniki.

Naslednji teden se bo sestal tudi Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja, kateremu imam čast predsedovati, da bi še bolj preučil razpravo o posledicah tega resnega dogodka. Kljub dejstvu, da je Evropa močno zavezana varnosti hrane, so potrebna dodatna prizadevanja v smislu preglednosti in pregledov, da bi se izognili novim primerom okužbe živil.

Naj opozorim, da je Parlament lansko leto sprejel samoiniciativno poročilo o kakovosti kmetijskih proizvodov in predvsem da je bila v tej dvorani v prvi obravnavi sprejeta uredba o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikov, ki je uvedla obvezno označevanje porekla kmetijskih proizvodov na oznakah. Na žalost se je ta pomemben razvoj dogodkov ustavil 8. decembra v Svetu za zdravje. To bomo poskusili ponovno predstaviti v drugi obravnavi, saj gre za pomemben cilj na področju zaščite in preglednosti za evropske potrošnike.

Parlament se torej pomika v pravo smer, ko kaže, da je na strani potrošnikov. Upamo, da bosta Svet in Komisija sprejela podobno držo.

  Marit Paulsen (ALDE). – (SV) Gospa predsednica, gospod komisar, moram se strinjati s tem, kar je povedalo nekaj mojih kolegov poslancev, in sicer da sedanja zakonodaja v veliki meri deluje. To ni srž problema. Problem je v skladnosti, nadzoru in sistemih sankcij. Na ravni EU nimamo pravice, da bi se vmešavali v sisteme sankcij, in ne smemo pozabiti, da s tem, ko oblikujemo zakone, ne da bi obenem zanje opredelili kakršne koli sisteme sankcij, zgolj sprejemamo obsežno zakonodajo, ki bo popolnoma neučinkovita. To ne bo delovalo.

Vendar pa je komisar omenil nekaj, kar je izredno pomembno. Bila sem poročevalka za uredbo, ki oblikuje temelj za preglede krme. Komisar je omenil vprašanje strogega ločevanja surovin, namenjenih za industrijo krme, in surovin za tehnične namene, v tem primeru maščob.

Moj predlog pred desetimi leti je bil, da se vsi proizvodi nejasnega porekla obarvajo. Iskreno mislim, da je to velika škoda za kmetovalce, ki se znova in znova spopadajo s posledicami toksinov v krmi, ki pa pri tem ne morejo storiti nič.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, želela sem biti med podpisniki tega vprašanja za ustni odgovor, saj menim, da je pomembno, da po incidentu, ki se je zgodil v zadnjih tednih, sprožimo razpravo o varnosti hrane.

V kolikšni meri so proizvodi, ki jih vsak dan uživa več milijonov Evropejcev, zdravi in hranljivi? Ali smo res prepričani, da so proizvodi na naših kuhinjskih mizah varni? Kakovost surovin je temeljnega pomena, da se zagotovi pristnost končnega proizvoda. Stalno spremljanje, od polja do mize, je edini način, da se izognemo okužbi živilskih proizvodov in takoj opredelimo možna tveganja.

Ta zadnji incident v Nemčiji potrjuje potrebo po obveznem označevanju porekla na oznakah za vse proizvode, vključno s predelanimi proizvodi, kar je že poudaril gospod De Castro. Zaščititi moramo pravico potrošnikov, da so seznanjenji s poreklom vsakega kupljenega proizvoda, varnost naše hrane pa se lahko zagotovi samo, če bodo odgovornost prevzeli vsi gospodarski subjekti.

Res je, da veljavna evropska zakonodaja že določa nadzor in postopke, da bi zagotovila ustreznost živil, ki pridejo na naše mize, in da se tveganje okužbe kar najbolj zmanjša, vendar si moramo zdaj prizadevati za to, da bomo vsak dan prispevali k izboljšanju kakovosti teh ukrepov,

S ponosom lahko poudarim, da bomo jutri v italijanskem parlamentu potrdili zakon, ki obveznost označevanja porekla razširja na vse živilske proizvode, ki te oznake še nimajo. Končno bomo poznali poreklo proizvodov, kot so svinjina, trajno mleko, sadje, zelenjava in nekatere pijače, na primer oranžada.

Upam, da se bo Evropa lahko zgledovala po tem zakonu. Aktivno se bom zavzemala za zagotovitev večje preglednosti, informacij in zaščite o pravicah potrošnikov, ki so instrumenti, ki so po mojem mnenju pomembni za podporo zdravi, polnovredni hrani.

  Marita Ulvskog (S&D). – (SV) Gospa predsednica, pomembno vprašanje zdaj je, kako se lahko izognemo novim škandalom in novim tveganjem. Pozitivno je, da se komisar odpravlja v Nemčijo, in jasno je, da morajo ministri na Svetu za kmetijstvo o tej zadevi razpravljati. Škandal bi bil že, če tega ne bi storili. Še vedno obstajajo stvari, ki jih je treba storiti na tem področju. Potrebujemo stroge sankcije, da bi države članice spoznale, da morajo sprejeti odločitve na tem področju.

Predvsem moramo ustaviti samonadzorovane preskuse. Povsem jasno je, da morajo skladnost z zakonodajo v drugih sektorjih in podjetjih spremljati neodvisni organi, a to ne velja za sektor, ki proizvaja živila, ki jih jemo mi.

Prav nobenega smisla ni, da iščemo krivce v kmetijstvu velikega obsega, cenovni konkurenci in kjer koli drugje. Potrošniki ne želimo jesti okuženih živil. Zagotoviti moramo, da bodo potrošniki obveščeni, ko se to dejansko zgodi, in da se bodo zavedali dejstva, da ne bi smeli biti prisiljeni jesti okuženo hrano.

  Antonyia Parvanova (ALDE). – Gospa predsednica, okužba, ki se je decembra zgodila v Nemčiji in o kateri danes razpravljamo, ter groba kršitev naše varnosti hrane, ne pomenita samo hudega tveganja za zdravje več tisoč potrošnikov, temveč sta razkrili tudi preostale slabosti v našem sistemu sledljivosti živil. Dejansko je več kot zaskrbljujoče, da nemški organi in tudi sama Komisija niso mogli zagotoviti, da niti eden izmed okuženih surovih proizvodov, kot so jajca, ne pride v prehranjevalno verigo kot sestavina v predelanih živilih.

Sledljivost pogosto velja za breme za živilsko industrijo, vendar se pokaže kot ključna, ko gre za izredne razmere, kot so te, o katerih razpravljamo danes, zato je treba o njej premisliti kot o predpogoju pri zaščiti zdravja in varnosti potrošnikov. Za Komisijo imam torej dve vprašanji.

Prvič, ali lahko zdaj z gotovostjo reče in potrdi, da niti eno izmed okuženih jajc oziroma niti en sam okužen proizvod ni vstopil v prehranjevalno verigo, tako da je bil uporabljen v predelanih živilih?

Drugič, ali namerava okrepiti sledljivost in ukrepe na področju obveščanja, da bi zagotovila kar najboljše varstvo potrošnikov v prihodnjih prehrambenih krizah s posledicami za zdravje?

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, nemški škandal z dioksinom je omajal zaupanje evropskih potrošnikov, ki upravičeno zahtevajo najvišjo raven varnosti in popolno sledljivost v proizvodnji živil. Malomarno vedenje velikih proizvajalcev živalske krme je nenazadnje škodil mednarodnemu slovesu kmetijstva. Komisijo pozivam, da nujno povrne zaupanje v visoko kakovost evropske kmetijske proizvodnje, ki dosega najvišje standarde.

Razkritje vseh odgovornih in omejitev škode, ki jo je povzročil nemški škandal z dioksinom, sta samo začetek. Treba je sprejeti hitre in celovite ukrepe, da se prepreči ponovitev takšnih dejanj proizvajalcev živalske krme v prihodnosti. Veriga živalske krme ni nekaj, kamor bi odlagali odpadke, industrijski odpadni proizvodi pa tudi nimajo česa početi v živalski krmi. Pozivam k določitvi strožjih pravil, ki bodo veljala za vso EU, zlasti v zvezi s prevozom. Nesprejemljiva je že samo ena okužba živalske krme. Predvsem pa je pomembno, da se v teh podjetjih izvajajo popolne in celovite inšpekcije. Noben kmetovalec, pri katerem se opravljajo inšpekcije večkrat na leto, ne more razumeti sedanje prakse pri pregledih velikih proizvajalcev živalske krme. Kljub temu je treba opozoriti, da so se v primeru, o katerem prav zdaj razpravljamo, stvari začele premikati zaradi samoporočanja, ustrezni organi pa so se na to pravilno odzvali.

Najpomembneje pa je, da našo pozornost usmerimo v kmetovalce, ki so po krivici utrpeli škodo. Ti nujno potrebujejo podporo, saj škode, ki se je zgodila, v nobenih okoliščinah ne smemo prenesti nanje. Trenutno je ogrožen obstoj več tisoč kmetovalcev. V petek je proizvodna cena v sektorju prašičereje dosegla 0,23 EUR na kilogram. Do konca lanskega leta so se prašičerejci že morali spopasti s padcem v višini 0,13 EUR. To stanje poslabšuje dejstvo, da je strošek krme v zadnjih tednih močno narasel. Rešitve za to moramo hitro najti. Pohlep in malomarnost ne smeta v nobenem primeru ogroziti zaupanja potrošnikov v kmetijske proizvode.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospa predsednica, kot smo slišali, je dioksin nevarna kemikalija, za katero je znano, da povzroča raka, v tem primeru pa je prišla v prehranjevalno verigo, ko so se kemikalije, namenjene za uporabo v biogorivih, po naključju uporabile v živalski krmi.

Nekateri rezultati preskusov, ki jih je opravilo Ministrstvo za kmetijstvo v Schleswig-Holsteinu, so pokazali, da so maščobe v krmi vsebovale 77 krat višjo količino dioksina, kot je dovoljeno. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo je oblikovan zato, da bi se evropske potrošnike zaščitilo prav pred temi vrstami okužbe. Ko se je preplah končno dvignil, so se okuženi proizvodi že razširili po vsem Nemčiji in drugih delih EU ter prišli celo v angleške slane pite, ki so bile preventivno umaknjene s polic supermarketov.

To ni bil prvi preplah zaradi dioksina. Imeli smo probleme z mocarelo iz Italije, s proizvodi iz prašičjega mesa na Irskem in z proizvodi iz govejega mesa na Severnem Irskem. Kar želimo vprašati Komisijo, je, zakaj ta sistem hitrega obveščanja spet ni uspel zaščititi potrošnikov in kako Komisija ukrepa, da bi to popravila.

  Spyros Danellis (S&D) . – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, dvanajst let po belgijskem škandalu z dioksinom, so bili dioksini ponovno odkriti v krmi v Nemčiji, državi s tradicijo discipline in zanesljivih institucij. To pomeni, da sistem nadzora ni dovolj strog, usmerjen, pregleden in objektiven in da ga ne spremljajo ustrezni odvračalni ukrepi in kazni. Te vrzeli je treba zapolniti z resnim čutom za odgovornost do potrošnikov, zlasti v časi, ko gospodarska kriza spodbuja ljudi, da se zatečejo k nezakonitim rešitvam, da bi zmanjšali proizvodne stroške. Še posebej v časih, ko so gospodarske razmere neugodne, ne smemo pričakovati, da se bodo problemi sami uredili na podlagi sistema moralnih vrednot. Potrošniki morajo seveda imeti takoj na voljo celovite informacije o tveganjih, ki so jim izpostavljeni.

Evropska unija je ponosna zaradi dejstva, da je sprejela stroge pogoje za varstvo javnega zdravja in okolja ter dobrega počutja živali. Vendar pa mora zagotoviti tudi, da se ti pogoji izvajajo brez odstopanja, če želi preprečiti, da bi njena politika bila zgolj omejena na …

(Predsednica je prekinila govornika)

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, dovolite mi, da na začetku povem, da to vsaj po mojem mnenju ni malomarnost, temveč namerno kaznivo dejanje. Kaj potrebujemo? Potrebujemo nekaj pomembnih stvari: prvič, zahtevo za obvezno označevanje, ki bo veljalo za vso EU, s katerim pa se ne bo navedel samo kraj zakola, temveč tudi poreklo. Potrošnike so trenutno namerno zavedeni. Študije dokaj jasno kažejo, da bi ljudje z veseljem plačali. Želijo si samo, da bi bila sledljivost v verigi v celoti zagotovljena – od kod prihaja proizvod in kakšnega porekla je v resnici.

Drugič, potrebujemo strožje preglede. Na koncu nista bila živilski inšpektor ali agencija EU za varnost hrane tista, ki sta prišla do tega odkritja, temveč samo podjetje.

Tretjič, potrebujemo jasno ločevanje krmne maščobe in maščobe, proizvedene za tehnične namene. V celoti se strinjam s Pitagoro, ki je še enkrat dokaj posrečeno dejal: „Vse, kar človek stori živalim, se nekoč vrne k njemu samemu“.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospa predsednica, pred dvema letoma, tj. decembra 2008, smo imeli problem na Irskem. Sprašujem se, kaj je v teh dveh letih storila Komisija, da bi se izognila sedanji krizi.

Imam eno posebno vprašanje: organi držav članic na ves glas zahtevajo smernice od Generalnega direktorata za zdravje in potrošnike. Potrebujejo smernice in delavnico na področju predpisov o higieni krme. Ali se lahko, prosim, nocoj zavežete, da jim boste dali, kar prosijo?

Rada bi poudarila še tri stvari. Zelo jasno moramo opredeliti zelo tvegane proizvode, zelo tvegane predelovalce ter lokacijo in imena zelo tveganih proizvajalcev, potrebujemo pa vsaj popolno ločevanje proizvodov, ki so namenjeni za verigo živalske krme in s tem za prehranjevalno verigo. Ne gre za strašno znanost.

Kot so dejali drugi, potrebujemo tudi nenehne nadzore, da bi lahko odkrili tiste, ki še naprej kršijo pravila za denar. Do nižjih stroškov se pride po bližnjicah. Problem je, da to Evropo stane na milijarde; zmanjšuje zaupanje potrošnikov in …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospa predsednica, gospod komisar, nisem romantičarka, kar zadeva kmetijstvo; z drugimi besedami, ne verjamem oglaševalskim sloganom o veselih kokoših in veselih pujskih, ker so moje vsakodnevne izkušnje precej drugačne.

Kljub temu pa verjamem, da imajo potrošniki v Evropi pravico do hrane, ki je varna. Zato je moja prva zahteva ta, da potrebujemo stroge preglede in kazni. Vendar pa menim, da se je na današnji razpravi jasno pokazalo, da v Evropi potrebujemo tudi drugačno kmetijsko strukturo. Danes je z nami komisar Dalli, ki je odgovoren za zdravje in ki se do neke mere nahaja na bojni črti. Učiti se moramo tudi iz izkušenj iz tega škandala in jih uporabiti v naši kmetijski reformi, da bi kmetijskemu sektorju v Evropi ponudili strukturo, ki na eni strani izpolnjuje potrebe kmetijstva in kmetovalcev, na drugi pa zagotavlja tudi varstvo potrošnikov.

Prosila bi, da bi se iz tega škandala resnično nekaj naučili.

  Richard Ashworth (ECR). – Gospa predsednica, v preteklih letih smo imeli več podobnih incidentov. Mislil bi si, da je pomen sledljivosti in zagotavljanja kakovosti zdaj že dovolj jasen in da so vzpostavljene strukture in predpisi, ki takšne incidente preprečujejo.

To povzroča kar veliko resnih pomislekov. Prvič, to je izredno škodljivo za zaupanje potrošnikov v živilsko industrijo in, drugič, nedolžne žrtve pri vsem tem so vedno kmetovalci. Kmetovalci so vedno tisti, ki trpijo nesorazmerne posledice v primerjavi s posledicami za živilsko predelovalno industrijo.

Dokaj zadovoljen sem, da so nemški organi, komisar in njegova ekipa upravičeno, ustrezno in hitro ukrepali, ko so ugotovili, da se je pojavil problem. Kljub temu se pojavljajo številna zelo resna vprašanja – vprašanja v zvezi z vedenjem nekaterih sektorjev predelovalne industrije, kjer je očitno treba storiti še več v smislu preprečevanja, kjer je treba storiti še več v smislu kaznovanja, kadar so posledice tega dejanja ...

(Predsednica je prekinila govornika)

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, gospod komisar, odkritje proizvodov, okuženih z dioksini, in njihova distribucija v različnih komercialnih kanalih, je zelo resen dogodek.

Kljub dejstvu, da je treba odgovorne za to, kar se je zgodilo, ustrezno razkriti, da je treba jasno opredeliti posledice in namembnost okuženih proizvodov, ta incident od nas zahteva tudi, da temeljiteje premislimo o popolnem neuspehu obstoječega regulativnega modela.

Tu imamo primer posledic tržno usmerjene skupne kmetijske politike, ki podpira modele intenzivne proizvodnje za izvoz, ki potem daje prednost kmetijski industriji velikega obsega na račun malega in srednje velikega podjetja ter družinskih kmetij. Na ta način postaneta lokalna proizvodnja in potrošnja popolnoma neizvedljivi, namesto da bi se ju podpiralo, kar je potrebno, da bi se zagotovila precej višja raven sledljivosti.

To je samo še en primer potrebe po temeljni spremembi sedanje skupne kmetijske politike, ki bi bila v interesu javnega zdravja ter varnosti in kakovosti hrane.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, lahko opazimo določeno ogorčenje v zvezi s temi ponavljajočimi se krizami; ena od teh, ki se je leta 1999 zgodila v Belgiji, je bila podobno velikih razmer kot sedanja.

Zelo jasno lahko povemo, da imamo najstrožje ukrepe na svetu. Mislim, da jih ne bi smeli še bolj poostriti. Moramo samo poskrbeti, da bodo bolje delovali. Verjetno eden od prvih ukrepov, ki bi ga morali sprejeti, je zvišanje kazni za te storilce kaznivih dejanj, saj pri tem očitno ne gre za nerodne posrednike – gre za kriminal, ki ga organizirajo gospodarski kriminalci, ki želijo povečati svoje dobičke.

Drugič, še ena prednostna naloga bi lahko bila okrepitev nadzorov in zagotovitev, da bodo bolje usklajeni s tveganji. Tretjič, kot je dejala gospa Stihler, sistem hitre izmenjave RAPEX, ki sicer skrbi za to, da so vse države članice opozorjene o možnem tveganju, je v tej zvezi verjetno pokazal nekatere pomanjkljivosti.

Zanima me vaše mnenje o tej zadevi, gospod komisar.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, nemška industrija živalske krme ima dober sistem preskusov pod samonadzorom. Vendar pa ta sistem ne deluje v primeru kaznivih dejanj in naklepov. Če nekdo namerno ali nezakonito vmešava prepovedane snovi v živalsko krmo, se bo tudi namerno izognil tem preskusom pod samonadzorom.

Na podlagi tega, kar so rekli moji kolegi poslanci, mislim, da obstajajo trije pomembnejši glavni zaključki: prvič, potrebujemo več državnih pregledov. Drugič, od vseh je treba zahtevati, da poročajo o rezultatih preskusov krme, ki jih je treba pridobiti tudi v okviru ustreznih pregledov. Tretjič, potrebujemo strožje kazni za kriminalce. To ni manjša kršitev – to je bilo storjeno namerno.

  John Dalli, član Komisije. – (MT) Gospa predsednica, ko poslušam te besede – in pri tem bi se rad zahvalil vsem tistim, ki so se udeležili razprave – si ne morem pomagati, da ne bi namenil premisleka o kritiki, ki smo je bili deležni, pa ne samo v zvezi s tem vprašanjem, temveč tudi v zvezi z vsem, kar počnemo v Evropi; v zvezi z dodatnimi birokratskimi postopki, ki jih nalagamo vsem, ko oblikujemo predpise in zahtevamo nekatere postopke nadzorovanja. Potrošniki, podjetniki in poslovneži nas vsi skupaj obtožujejo, da ustvarjamo ovire, zaradi katerih stvari ne delujejo gladko.

Ko pa pride do primerov, kakršen je ta z dioksinom, se jasno izkaže, kot smo slišali danes, da potreba po določenih veljavnih sistemih nadzora dejansko tudi obstaja. Ob tem prav zares spoznamo, kako pomembni so ti sistemi in kako prizadevno jih moramo izvajati. Kot potrošnik bi bil skrajno nezadovoljen, če bi moral izkusiti kaj takšnega, enako pa velja za vse evropske potrošnike, kar pomeni nevarnost, da se bo omajalo naše zaupanje v varnost evropskih proizvodov. Poleg tega me jezi, ko ugotavljam, da se je to zgodilo zaradi ljudi, ki so namerno kršili zakon in da ne gre za pravo napako.

Pravzaprav, kot je pravkar dejal zadnji govornik, noben sistem ne more delovati, kadar se dogajajo kazniva dejanja. Ko so tu ljudje, ki želijo kršiti zakone, potem je nemogoče zagotoviti sistem, ki bo deloval gladko in brez težav. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi vzpostavili kar najboljše mogoče varnostne mreže, spletene iz najdrobnejših zank, da se ti storilci kaznivih dejanj ne bi mogli izmuzniti skozi luknje.

Pri pripravi zakonodaje v svoji državi sodelujem že od leta 1987. V svojih 23 letih izkušenj na tem področju sem vedno ugotavljal, da največji izziv ni odločanje o tem, katere klavzule vključiti v nek del zakonodaje, temveč predvideti, kako se bo ta zakon kršil in se zato poskusiti spopasti s tem že vnaprej. Mislim, da je sedanje stanje prav takšno. Ne želimo, da bi se kaj takšnega ponovilo, in storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da bo naš sistem lahko vsaj hitro ujel tiste, ki se poskusijo izmuzniti mimo pravil, ki že veljajo, in tistih pravil, ki smo jih oblikovali skupaj.

Ukrepamo lahko samo, ko vemo, kaj se dogaja, ne pa takrat, ko nam ni popolnoma nič jasno. Tu bi želel reči še nekaj besed o sistemu hitrega obveščanja. Dvomim, da ta sistem ni deloval – dejansko je deloval tako, kot bi moral, kajti še v tistem hipu, ko smo bili opozorjeni o nastalem stanju, so bile informacije poslane vsem. To je ves smisel sistema hitrega obveščanja in v tem pogledu je deloval zelo dobro.

Poostriti moramo tudi naša pravila in predpise. Strinjam se s tem, kar je rekla gospa McGuinness v zvezi s pomenom vzpostavitve smernic in določitve zahtev, ki bodo zagotavljali najstrožji nadzor nad prehranjevalno verigo, ki nosi tveganja za zdravje. Zato je ena stvar, ki jo poskušamo storiti ali ki jo bomo predlagali ta, da se ne osredotočimo zgolj na določene elemente tveganja in zahtevo, da se morajo podjetja, kot so proizvajalci krme, preprosto registrirati. Namesto tega je treba izdati naknadno odobritev, ko se opravijo nekatere naloge potrebne skrbnosti.

Zagotoviti moramo, da bo ta incident zdaj pod nadzorom. Sem v stalnih stikih s pristojnimi nemškimi organi in z zadovoljstvom lahko rečem, da počnejo vse, kar je v njihovi moči, pa ne samo da bi čim prej ustavili te dogodke in zbrali vse potrebne informacije, da bi ustvarili jasno in celovito sliko stanja, temveč tudi v smislu ukrepov, ki jih sprejemajo.

Na primer, obvestili so me, da proti proizvajalcu krme, ki je posredoval napačne informacije, v katerih je trdil, da je krmo dobavil samo desetim kmetijam, v resnici pa jo je prejelo devetsto kmetij, že potekajo postopki, ki so jih sprožili organi pregona v Nemčiji, saj bi te napačne informacije lahko povzročile tudi zelo velike posledice. Lahko smo tudi mirni, da so bili na proizvodih, ki jih je Nemčija izvozila in ki so bili namenjeni na trg proizvodnje živil, kot so jajca, opravljeni preskusi in da je bilo ugotovljeno, da vsebujejo zelo nizke ravni dioksinov, saj so bili v postopku proizvodnje živil pomešani z drugimi proizvodi nenemškega porekla.

Na tej točki, ker se moj čas že izteka, bi želel omeniti samo še eno stvar. V celoti se strinjam, da moramo uvesti najstrožje kazni za tiste, ki izrabljajo naš sistem. Vendar pa je treba razumeti, da takšni ukrepi niso nekaj, kar lahko oblikujemo ali določimo kot Komisija. Naloga držav članic je, da se odločijo za njihovo uveljavitev na nacionalni ravni.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) EU bi morala od Nemčije in vseh držav članic, ki so vpletene v to zadevo, zahtevati, da sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo stanja z uvedbo kazni in zagotavljanjem, da bodo tisti, ki so vpleteni v krizo z dioksinom, v celoti odgovarjali za veliko škodo, ki so jo povzročili kmetijskem in proizvodnem sektorju ter potrošnikom. Dejstvo, da se nekateri proizvajalci krme zavedajo te okužbe z dioksinom že od marca 2010 in da o tem niso poročali organom, je popolnoma nesprejemljivo. Zato pozivam k skrajni preglednosti obveščanja vseh držav članic in tretjih držav o vseh podrobnostih v zvezi s potencialno okuženo krmo. Vsi živilski proizvodi, ki niso v skladu z zakonodajo EU, morajo biti odkriti in umaknjeni s trga. Treba je zagotoviti, da se sprejmejo vsi mogoči ukrepi za varstvo javnega zdravja in da bodo na voljo takojšnje in natančne informacije o poteku dogodkov; o tem je treba poročati izredno natančno in pregledno, da se lahko čim prej vrnemo na stare tire in povrnemo pomembno zaupanje potrošnikov v prehranjevalno verigo.

14. Sporazum med Evropsko unijo in Kamerunom o zakonodaji na področju gozdov - Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Kongo o zakonodaji na področju gozdov - Prostovoljni partnerski sporazumi FLEGT (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava – Zakonodaja na področju gozdov (Kamerun, Demokratična republika Kongo)

– Sporazum med Evropsko unijo in Kamerunom o zakonodaji na področju gozdov

Priporočilo gospoda Yannicka Jadota v imenu Odbora za mednarodno trgovino (A7-0371/2010)

Priporočilo o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi prostovoljnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo in Republiko Kamerun o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov pri uvozu lesa in lesnih proizvodov v Evropsko unijo (FLEGT)

[12796/2010 - C7-0339/2010 - 2010/0217(NLE)]

– Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Kongo o zakonodaji na področju gozdov

Priporočilo gospoda Yannicka Jadota v imenu Odbora za mednarodno trgovino (A7-0370/2010)

Priporočilo o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi prostovoljnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo in Republiko Kongo o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov pri uvozu lesa in lesnih proizvodov v Evropsko unijo (FLEGT)

[10028/2010 - C7-0170/2010 - 2010/0062(NLE)]

– Vprašanje za ustni odgovor [2010/3015(RSP)] o prostovoljnih partnerskih sporazumih FLEGT s Kongom in Kamerunom ter drugih načrtovanih prostovoljnih partnerskih sporazumih, ki so ga Komisiji postavili Yannick Jadot, Catherine Bearder, David Martin, Joe Higgins in Daniel Caspary (O-0202/2010 - B7-0802/2010) v imenu

Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze

Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo

Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Konfederalne skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice

Skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov)

  Yannick Jadot, poročevalec. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, na začetku bi se želel zahvaliti vsem svojim kolegom poslancem za delo, ki so ga skupaj opravili pri tem vprašanju, kar je vsem političnim skupinam v tem parlamentu omogočilo, da oblikujejo skupno stališče, ter jim omogočilo, da vložijo vprašanje za ustni odgovor in sestavijo resolucijo, k bo spremljala prostovoljne sporazume o partnerstvu.

Ta tema je pomembna. Kot veste, se gozd redči. Vsaki dve sekundi se na svetu uniči toliko gozda, kolikor je veliko nogometno igrišče; v enem letu se izseka gozd v velikosti cele Grčije. Jasno je, da je to tragično. To je tragično z vidika raznovrstnosti: ogroženih je več tisoč rastlinskih in živalskih vrst, najbolj prizadeti gozdovi – tropski gozdovi – pa vsebujejo polovico svetovne biotske raznovrstnosti. To je seveda tragično tudi z vidika podnebnih sprememb: s krčenjem gozdov se ustvari 20 % emisij toplogrednih plinov. Krčenje gozdov na koncu povzroča nevarnost za več sto milijonov ljudi – tiste, ki bodisi živijo v gozdovih ali od njih.

Izkoriščanje gozdov in gozdarski sektor sta med glavnimi vzroki krčenja, predvsem pa na območju, na katerega se osredotočamo danes: v kotlini Konga. Ocenjeno je, da je 20 do 40 % lesa, ki se ga poseka in trži v svetu, nezakonitega. Vprašanje, ki ga odpiramo danes, je torej osrednjega pomena.

Ti prostovoljni sporazumi o partnerstvu so bili odobreni v okviru postopka odobritve na Odboru za mednarodno trgovino. Zahvaljujoč Lizbonski pogodbi ta postopek omogoča Evropskemu parlamentu, da izrazi svoje stališče. Vendar lahko obenem reče samo da ali ne. Zato je ta razprava izredno pomembna, saj nam omogoča, da se tega lotimo podrobneje, vam, gospod komisar, pa omogoča, da kot predstavnik Komisije odgovorite na vprašanja, ki vam jih zastavi Parlament.

Ti sporazumi so pomembni; omogočajo nam, da zagotovimo sledljivost lesa. Vzpostavljajo pa tudi neodvisne postopke preverjanja in dopolnjujejo predpise v zvezi z gozdovi in upravljanje gozdov v zadevnih državah. Danes govorimo o Republiki Kongo in Kamerunom.

Vendar pa bi rad, preden nadaljujem s temi sporazumi in vprašanji Parlamenta, na začetku rekel samo še nekaj: resnično moramo ločevati med zakonitim lesom in trajnostnim lesom. Očitno je, da imamo tu opravka z zakonitostjo lesa, vendar zakoniti les ne pomeni nujno trajnostnega izkoriščanja gozdov.

Zato se prvo vprašanje, ki ga želim zastaviti Komisiji, glasi: kako bo Komisija ukrepala, da bi zagotovila celovito doslednost pri vprašanju v zvezi z gozdovi – leto 2011 je bilo mednarodno leto gozdov – ob upoštevanju tega, kar je bilo rečeno v Nagoji in kar je bilo odločeno v Cancúnu, zlasti v zvezi z mehanizmom REDD+, ter tudi ob upoštevanju trgovinskih sporazumov, ki so bili predmet pogajanj in ki včasih z liberalizacijo trgovine z lesom prispevajo h krčenju gozdov ?

Naslednje: še vedno čakamo na odgovor Evropske komisije na vprašanje v zvezi z biogorivi in posrednimi spremembami pri rabi zemljišč. Kot veste, vas je Parlament prosil, da ta vprašanja povežete merilo za ocenjevanje trajnosti biogoriv.

Natančneje, v zvezi s prostovoljnimi sporazumi o partnerstvu je veliko pozitivnih elementov: zelo smo bili hvaležni za prizadevanja na pogajanjih, predvsem za vključitev članov civilne družbe v Kamerunu in Republiki Kongo. Vemo, da to ni lahko in da kaže, da so ti prostovoljni sporazumi o partnerstvu zato tudi uspešni.

A pravkar sem rekel, da ostaja še veliko število vprašanj in zahtev. Gospod komisar, ali ste pripravljeni priti na primer vsakih šest mesecev ali pa šest mesecev po podpisu sporazuma, da bi nam poročali o poteku izvajanja sporazuma? To sprašujem zato, ker je jasno, da so pogajanja in izvajanje sporazuma lahko zelo različnega uspeha. Zato bi si želel, da bi prišli in nam povedali, ali so zadevne strani, predvsem člani civilne družbe, še naprej vključeni v njegovo izvajanje. Ali so v državah, v katerih se še vedno ni preprosto pritožiti, predvsem kadar obstaja korupcija, vzpostavljeni pritožbeni mehanizmi – predvsem neodvisni –, da bi se ti člani civilne družbe lahko pritožili zaradi slabega izvajanja in poročali o tem, da jih več nihče ne posluša? Prav tako si želimo, da bi redno poročali o vplivih izvajanja teh sporazumov, s čimer bi nam lahko povedali, kaj smo z njimi dosegli, tako v smislu splošne doslednosti ukrepov Komisije na področju gozdov in v smislu drugih posebnih izvajanj pri vprašanju zakonitosti lesa.

In še zadnja točka: trdite, da za te sporazume ni nobenega proračuna. A očitno bomo potrebovali proračune, da bi podprli te politike, zato vas prosim, da pojasnite proračunsko vprašanje v zvezi s temi prostovoljnimi sporazumi o partnerstvu.

  Catherine Bearder, vlagateljica. – Gospa predsednica, tropski deževni gozdovi v Kamerunu in Kongu so dragoceni, zato moramo pozdraviti te prostovoljne sporazume, da bi se lotili trajnosti sečnje njihovega lesa.

Gozdovi ne pripadajo samo prebivalcem teh držav, temveč so tudi del ekosistema planeta, so ključni za sisteme za ohranjanje življenja in vsebujejo na milijarde ton ogljika.

Zaustavitev krčenja gozdov je eden izmed načinov, s katerimi bi se morali lotiti podnebnih sprememb, vlade po vsem svetu pa to poskušajo storiti že leta. Zadevnima državama je treba čestitati za pogum in daljnovidnost, ki sta ju pokazali s podpisom teh prostovoljnih sporazumov z EU.

Vendar pa bo urejanje in izvrševanje teh sporazumov pravi izziv. Bog ve, da je dovolj težka že sama vključitev trajnostnega upravljanja virov naše lastne celine. A volja je tu in zaradi tega moramo biti zelo zadovoljni. Skrbno upravljanje lahko zmanjša količino nezakonitega in netrajnostno uvoženega lesa.

Količina lesa, ki se trenutno nezakonito izsekava in uvaža v EU, tvori skoraj eno petino lesnih proizvodov na naših trgih, kljub temu da si Parlament prizadeva, da to reši. Izvrševanje bo enostavnejše, če se bodo vanj vključili lokalni prebivalci in civilna družba teh držav, zagotoviti pa moramo, da se ohrani njihova pravica do tega, da se jih sliši in vključi in da se jim prisluhne. Navsezadnje so oni tisti, ki lahko izgubijo največ, če bodo njihovi gozdovi posekani.

Razširjeno sečnjo tropskega lesa spodbujajo nenasitni apetiti po proizvodih, s katerimi vnašamo eleganco v naše domove. Te vire bi morali bolj ceniti; bolj bi morali skrbeti za tiste vire, ki ne ohranjajo zgolj množice rastlinskih in živalskih vrst, temveč tudi počasi rastejo in dozorijo šele po mnogih letih.

Prizadevati si moramo, da našega lastnega truda v boju proti krčenju gozdov in podnebnim spremembam ne zmanjšamo s tem, da bomo sočasno ponujali največji trg proizvodov iz nezakonitega lesa na svetu.

Rezultat teh sporazumov je lahko tudi višja cena tropskega lesa, to pa je nekaj, čemur ne bi smeli nasprotovati. Ne gre zgolj za omejen vir, temveč tudi za edino stvar, ki jo lahko prodajajo lokalni prebivalci. Oni poznajo pravo vrednost svojega vira, s tem sporazumom pa jo bomo spoznali tudi mi.

Ti ljudje so naše oči in ušesa v gozdu, zato potrebujemo njihovo pomoč pri izvrševanju sporazumov. Oni potrebujejo nas, da jim pomagamo izraziti njihove skrbi. Ti sporazumi so dvosmeren proces, zato, gospod komisar, pričakujemo, da ga boste izvršili.

Prostovoljni sporazumi o partnerstvu so koristni za planet, so koristni za partnerske države in za EU. Zagotoviti moramo, da bodo delovali in da se bodo morebitne kršitve spremljale in obravnavale. Nato moramo poiskati še druge države Afrike, Azije in Južne Amerike, da bi čim prej podpisali podobne sporazume; sodelovanja z vami in Komisijo na tem področju se že veselim.

  David Martin, vlagatelj. – Gospa predsednica, dovolite mi, da se najprej zahvalim Yannicku Jadotu za njegovo zgledno sodelovanje s poročevalci v senci. Vsi smo zelo dobro delali na tem poročilu in vesel sem – kot je dejal –, da smo uspeli doseči široko soglasje.

Sporazumi s Kongom in Kamerunom, če jih vzamemo skupaj z Gano, pomenijo, da je nekaj najranljivejših gozdov Afrike zdaj zajetih v prostovoljnih sporazumih o partnerstvu. Kot sta dejala prejšnja govornika, je te sporazume treba toplo pozdraviti. Nudijo namreč mehanizem za obravnavanje množične nezakonite trgovine lesa. Nudijo priložnost za boljše upravljanje pomembnega naravnega vira in upam, da bodo prispevali k večji preglednosti ter nam pomagali obravnavati korupcijo v gozdarskem sektorju, ki je na žalost v Afriki v tem trenutku zelo razširjena.

A kljub temu, da te sporazume pozdravljam, sem prav tako kot poročevalec zaskrbljen zaradi številnih stvari. Nocoj bi rad omenil le tri.

Prvič, nevarnost – to ni namen, vendar gre za nevarnost – sprejetja takšnega okvira je v tem, da se to razume kot določanje okvira za obsežno izkoriščanje naših gozdov, katerega namen je nasproten namenu sporazuma, to pa je nadaljnje uničenje in nadaljnje krčenje gozdov, kar lahko dejansko prispeva k uničenju globalnega okolja, čemur se poskušamo izogniti. To, kar si želimo, je sporazum, ki bo prispeval k ohranjanju in trajnostnem upravljanju naših virov biotske raznovrstnosti. Strinjam se s poročevalcem, da to pomeni, da mora Komisija nenehno spremljati stanje in nam redno poročati o napredku pri izvajanju sporazuma.

Drugič, ta sporazum mora prinesti koristi avtohtonim prebivalcem, ki so pogosto žrtve izkoriščanja okolja. Vlada Konga mora izpolniti obljubo, ki jo je dala v prostovoljnem sporazumu o partnerstvu, in sicer da bo podprla zakon, ki bo zagotovil podporo in spoštovanje pravic avtohtonih prebivalcev. Komisijo ponovno pozivam, da prek svojih stikov z vlado ves čas zahteva izpolnitev te obljube, da bo vključena tudi v pravni red Konga.

Tretjič, zagotoviti moramo – in pri tem se strinjam s Catherine Bearder –, da bodo na voljo ustrezna finančna sredstva za ustrezno izvajanje tega sporazuma. Ne glede na to kako dober je sporazum na papirju, bo brez sredstev za njegovo izvajanje to samo nepomemben list papirja. Kot je bilo navedeno, sam sporazum ne spremljajo nikakršni finančni svežnji. Od nas je odvisno – Komisija mora podati predlog, Parlament in Svet pa morata nato v proračun vključiti ustrezna proračunska sredstva –, ali bo ta sporazum deloval. To pomeni, da moramo imeti denar, da bi preverili zakonitost lesa, ki prihaja v Evropsko unijo, da bi usposobili, opremili in posredovali strokovno znanje vsem tistim, ki delujejo v afriških državah, s katerimi smo sklenili prostovoljne sporazume o partnerstvu, in da potrebujemo tudi sredstva za izvajanje spremljanja, o katerem sem že govoril.

Poskrbeti torej moramo, da bomo v prihodnjih mesecih oblikovali finančni okvir, da bi bili ti sporazumi uspešni. Ponavljam, da so to dobri sporazumi, a tako kot vsi ostali bodo tudi ti odvisni od pripravljenosti in pozornosti posameznikov – nevladnih organizacij, držav članic, vlad Konga in Kameruna – pri izpolnjevanju svojih obljub, s čimer bodo ti sporazumi lahko delovali tudi v praksi. Povzročiti morajo boljše upravljanje naših gozdov in boljše upravljanje pomembnih svetovnih virov; če pa se bo z njimi narobe ravnalo, nas lahko odpeljejo tudi v nasprotno smer. Od Komisije pričakujemo, da bo pozorno spremljala napredek na tem področju.

  Joe Higgins , vlagatelj. – Gospa predsednica, strinjam se s splošnim pristopom Yannicka Jadota k tem vprašanju. Pozdravljam vsak sporazum, ki zagotavlja zaščito deževnih gozdov našega planeta, če takšni sporazumi večajo tudi zaščito avtohtonih prebivalcev, ki živijo na območju teh gozdov, in zagotavljajo boljše življenje večini prebivalcev zadevnih držav.

Na začetku je treba reči, da imata Republika Kongo in Kamerun skrajno represivni vladi. Kamerun je uvrščen zelo visoko na indeksu korupcije, ki ga vodi organizacija Transparency International, v Republiki Kongo pa se dogaja grozljivo izkoriščanje nekaterih delov prebivalstva, predvsem pigmejcev, čeprav je bil pravkar sprejet nov zakon in bodo ljudje morali še počakati, da bi videli, na kakšen način bo zaščitil avtohtone prebivalce.

Lesna industrija v teh državah je vpletena v korupcijo in izkoriščanje delavcev, krčenje gozdov pa predstavlja hudo grožnjo obstoju avtohtonih prebivalcev. To je razlog, da izvirna resolucija Skupine Evropske združene levice poziva k temu, da lesna industrija pride v javno lastništvo in pod demokratičen nadzor, ki mora vključevati delavce v industriji in skupnosti avtohtonih prebivalcev v gozdovih, v katerih se izvaja sečnja.

Resolucija levice poudarja tudi, da je nezakonita sečnja povezana z ravnmi revščine v zadevnih državah. Ponudi lahko namreč prihodek tistim posameznikom in njihovim družinam, ki bi sicer trpeli lakoto, zato je zaustavitev nezakonite sečnje povezana tudi z odpravo revščine in pomanjkanja v številnih skupnostih teh držav.

Tega ne bodo storile skorumpirane lokalne elite niti evropske multinacionalne korporacije, katerih ključna motivacija je osebni dobiček, temveč bodo to dosegli gozdni delavci in sami avtohtoni prebivalci, ki bodo prevzeli demokratično upravljanje svojih virov. V tej zvezi se lahko prebivalci podsaharske Afrike zgledujejo pri svojih bratih in sestrah v Tuniziji in njihovem junaškem boju proti skorumpirani diktaturi v zadnjih nekaj tednih.

  Daniel Caspary, vlagatelj. – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, več držav, ki izvažajo tropski trdi les že podpisuje prostovoljne sporazume o partnerstvu z EU v okviru akcijskega načrta za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT). Evropska unija bo ponudila podporo reformam in izgradnji zmogljivosti na področju upravljanja gozdov, predvsem pa pri izvajanju sistemov sledljivosti in preverjanja zakonitosti proizvodov na osnovi lesa.

Menim, da je predvsem pomembno naslednje: če bo to pomagalo izboljšati preglednost in preprečiti okoljsko škodo, ki jo povzročajo gozdarske dejavnosti, potem bi za partnerje bilo dobro, da se zavzamejo za spremembo in izboljšanje veljavnih pravnih določb. Posebej pozdravljam tudi dejstvo, da se je Evropska unija zavezala zagotoviti podporo izgradnji zmogljivosti v državah, ki pridelujejo les, predvsem v zvezi z izvajanjem sistemov sledljivosti in preverjanja zakonitosti lesa in proizvodov na osnovi lesa.

Omeniti pa želim še dve točki. Cilj prostovoljnih sporazumov o partnerstvu je zaustaviti trgovino nezakonito posekanega lesa in proizvodov iz tega lesa ter pomagati zaustaviti krčenje in uničevanje gozdov ter njune vplive v obliki emisij CO2, pa tudi izgube biotske raznovrstnosti, po vsem svetu.

Nadaljnje obsežno izkoriščanje tropskih in drugih gozdov, ki so še posebej bogati z vrstami in ki imajo visoko zmogljivost shranjevanja ogljika, je neodgovorno dejanje, ki lahko pripelje do nadaljnjega krčenja in uničevanja gozdov, kar bi lahko imelo uničujoče posledice za okolje po vsem svetu.

Ti sporazumi so torej majhen, vendar pozitiven korak v pravo smer. V celoti se strinjam se s tem, kar so povedali prejšnji govorniki. Želim se zahvaliti poročevalcu za njegovo odlično sodelovanje; bil bi zelo vesel, če bi s temi sporazumi lahko ustvarili pravi napredek, da bi naš svet postal vsaj malce boljši.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospa predsednica, na začetku bi se rad zahvalil poročevalcu, gospodu Jadotu, za njegovo podporo prostovoljnim sporazumom o partnerstvu o izvrševanju, upravljanju in trgovanju na področju gozdov s Kongom in Kamerunom. Upam, da bo ta parlament upošteval priporočila glede soglasja sklenitvi teh dveh sporazumov. To bi spodbudilo tudi parlament tako v Kamerunu kot Kongu, da zaključijo svojo obravnavo.

Pomembno je, da Evropska unija in naše partnerske države potrdijo prostovoljne sporazume o partnerstvu, saj nezakonita sečnja predstavlja problem za vse. Vem, da je nezakonita sečnja le viden vrh ledene gore. V resnici govorimo o začetku sodelovanja na področju trajnostnega upravljanja gozdnih virov. In če takoj odgovorim na enega izmed predlogov poročevalca, lahko rečem: da, pripravljen sem priti sem vsakih šest mesecev, ko me Parlament pokliče, da bi poročal o spremljanju teh sporazumov.

Res je, da je to zaveza. Obstajajo tveganja, vendar je to po mojem mnenju edini način, da dosežemo zares trajnostno upravljanje tega vira, kajti če tega ne bomo storili, potem tudi s samimi izjavami ne bomo mogli doseči uspeha.

Pred našimi partnerskimi državami je veliko zavez, vendar menim, da je eden izmed pomembnih dejavnikov izguba, ki jo povzroča nezakonita sečnja. Vsako leto se izgubi 10-15 milijard USD v prihodkih. Nezakonita sečnja ima skrajno negativne posledice za avtohtone prebivalce in biotsko raznovrstnost, pa tudi v smislu podnebnih sprememb.

Obenem je tudi zelo pomembno, da poudarimo, da je EU eden izmed največjih trgov tropskega lesa. To pomeni, da je naš pristop k obravnavi celotnega vprašanja izredno pomemben. 20 % tropskega lesa, ki prihaja v EU, prihaja iz nezakonitih virov, zato smo dolžni zagotoviti, da bomo dobavljali samo zakonit les.

Vprašanje podnebnih sprememb je druga skrb vseh nas, varstvo gozdov pa se mora nekje začeti. Zelo preprosto je reči, da moramo za varstvo gozdov plačati: to je preprosta enačba, a za njeno uporabo je potrebno veliko zavez na obeh straneh.

Poskusil bom odgovoriti na nekaj vprašanj, ki ste mi jih postavili. V zvezi z izvrševanjem in izvajanjem prostovoljni sporazum o partnerstvu vzpostavljajo skupen odbor za spremljanje njegovega izvajanja. Vzpostavil bo tudi neodvisno inšpekcijo, da bi se analizirala zakonitost sistema zagotavljanja in njegova učinkovitost in uspešnost. Tu je tudi mehanizem letnega poročanja; letna poročila bodo tudi objavljena in zagotovo na voljo Evropskemu parlamentu.

Poleg tega smo v pripravo prostovoljnih sporazumov o partnerstvu vključili civilno družbo in avtohtone narode. Do zdaj so bili ti popolnoma izključeni iz procesa, zato smo se v okviru novih sporazumov dogovorili, da vzpostavimo odbore, ki jih bo sestavljalo več zainteresiranih strani in ki bodo spremljali ali usmerjali proces izvajanja, v katerega so vključeni avtohtoni prebivalci.

Poleg tega prostovoljni sporazumi o partnerstvu vključujejo mehanizem za pritožbe, neodvisni inšpektor pa bo moral oceniti in upoštevati informacije iz širokega niza virov, vključno s civilno družbo in skupnostmi.

V smislu sredstev gre za jasen strošek. V obdobju 2002–2008 je EU prispevala 544 milijonov EUR za gozdarstvo sveta v razvoju na splošno, nekaj teh sredstev pa je namenila delu na področju FLEGT v posameznih državah. Komisija je do zdaj porabila dodatnih 35 milijonov EUR za splošno podporo FLEGT, v obdobju 2011–2013 pa bo porabila še 35 milijonov EUR več. Rad bi tudi poudaril, da države članice dajejo tudi javnofinančne prispevke.

Za izvajanje FLEGT smo namenili tudi človeške vire. Sam imam sedem javnih uslužbencev, ki se s tem ukvarjajo in ki tesno sodelujejo z Evropskim inštitutom za gozdove in nacionalnimi gozdarskimi organi.

Dodatno prizadevanje predstavlja uredba o nezakonitem lesu, ki je bila leta 2010 sprejeta kot ključni element akcijskega načrta FLEGT, to pa bo dopolnjevalo pristop s prostovoljnimi sporazumi o partnerstvu. Ta uredba bo odvračala od nereguliranega in netrajnostnega izkoriščanja gozdov.

Zadnji sporazum iz Cancúna o ukrepanjih za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in uničevanja gozdov (t.i. „REDD“) bo Komisiji še bolj olajšal zagotavljanje podpore državam v razvoju. Naše prihodnje delo na področju upravljanja gozdov s pomočjo prostovoljnih sporazumov o partnerstvu bo podprlo tudi dejstvo, da sporazum REDD določa tudi upravljanje in upoštevanje pravic avtohtonih narodov in članov lokalnih skupnosti.

Sam upoštevam stanje na področju človekovih pravic v partnerskih državah. Strinjam se z osnutkom predloga resolucije, v katerem je navedeno, da bi Komisija morala biti še naprej osredotočena na ta vprašanja. Lahko vam zagotovim, da je vprašanje o človekovih pravicah v središču našega političnega dialoga s partnerskimi državami, in lahko vam tudi zagotovim, da je boj proti korupciji eno izmed vprašanj, s katerim se ukvarjamo, ko se pogovarjamo s partnerskimi državami.

Vendar želim poudariti eno posebno točko, ki predstavlja spodbudo za celoten proces: dejstvo, da se partnerske države čutijo vključene. Zaradi vseh slabosti na upravni ravni brez prave vključitve naših partnerskih držav ne bomo mogli učinkovito zaščititi gozdov.

Vem, da je to šele začetek procesa, vendar je kljub temu začetek, ki se dogaja na obeh straneh, zato sem vedno pripravljen priti v Parlament in poročati o tem, kako poteka izvajanje. S FLEGT pa zagotovo ne gremo v napačno smer. To je korak v pravo smer: tveganja ne povečujemo. Mogoče ne dajemo najbolj učinkovitih rešitev, a to je kljub vsemu vendarle dostojen korak, na katerega moramo biti ponosni.

PREDSEDSTVO: Diana WALLIS
podpredsednica

15. Sestava Parlamenta: gl. zapisnik

16. Sporazum med Evropsko unijo in Kamerunom o zakonodaji na področju gozdov - Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Kongo o zakonodaji na področju gozdov - Prostovoljni partnerski sporazumi FLEGT (nadaljevanje razprave)

  Predsednica. – Nadaljujemo z razpravo.

  Eva Joly, pripravljavka mnenja Odbora za razvoj. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, ti sporazumi o partnerstvu med Evropski unijo, Kamerunom in Republiko Kongo bi se morali načeloma pokazati kot dobra novica za vse te prebivalce in za biotsko raznovrstnost. Vendar pa je to samo ena faza dolgega procesa, ki ga bo Evropski parlament pozorno spremljal.

Če želimo, da bi ti sporazumi omogočili uvedbo regulirane, pregledne in okolju prijazne trgovine z lesom, ki prinaša koristi lokalnemu prebivalstvu in ne zgolj nekaj skupinam dvomljive zakonitosti, mora Evropska unija zagotoviti, da se bodo pravice lokalnega in avtohtonega prebivalstva v celoti spoštovale in da se bo slednje tudi dejansko vključilo v posvetovanja. Pomagati morajo okrepiti zmogljivosti vseh vključenih; prispevati morajo k boju proti korupciji in uvedbi pravega upravljanja gozdov.

Sporazumi ne smejo biti izgovor za nadaljevanje plenjenja naravnih virov držav v razvoju. Namesto tega morajo pomagati obnoviti ravnovesje v odnosih med Evropsko unijo in temi državami.

  Christofer Fjellner, v imenu skupine PPE. – (SV) Gospa predsednica, ti sporazumi o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju (FLEGT), o katerih bomo glasovali jutri v zvezi s Kongom in Kamerunom, so pomemben evropski instrument ali orožje v boju proti nezakoniti sečnji, zato jih tudi pozdravljam.

Nezakonita sečnja je hud problem, tako v smislu okolja kakor tudi z gospodarskega in socialnega vidika. Obenem je pomembno, da ne pozabimo, da je problem sam, v tem primeru je to nezakonita sečnja, le redko tisti, ki ustvarja pogoje za trgovino z nezakonitim lesom. To je bolj simptom in posledica številnih drugih problemov, ki so v mnogih primerih celo še hujši – revščina, neobstoj lastniških pravic, korupcija in v nekaterih primerih tudi vojna.

Problemi so največji v nekaterih najrevnejših državah sveta. Zato sem zelo vesel, da je Komisija to upoštevala pri pripravi teh sporazumov in pogajanju v zvezi z njimi. Lahko bi rekli, da smo omogočili svobodno trgovino v zameno za reforme, ki jih morajo izpeljati zadevne države, da bi okrepile lastniške pravice, premagale korupcijo in zagotovile uvedbo ustrezne zakonodaje na področju gozdarstva.

Dejstvo, da se spopadamo s temeljnimi vzroki in ne simptomi, je najboljši znak, da bo to, kar bomo storili jutri, korak v pravo smer. Obenem pa je pomembno tudi, da predvsem pred bližajočimi se pogajanji z drugimi državami ne pozabimo, da v svojem boju proti trgovini z nezakonito posekanim lesom revnim državam ne onemogočimo izvoza ene najdragocenejših surovin. Ne smemo jih postavljati v še težji položaj, da bi uporabljali les, ki je odličen naraven material. Dobro ni sovražnik najboljšega.

Želim vas spomniti, da je moja država, Švedska, nekoč obogatela prav z izvozom lesa. Današnjim revnim državam ne smemo preprečiti, da bi izkoristile to priložnost. Upam, da se boste s tem, ko napredujete in se pogajate o sporazumih, še naprej borili predvsem proti nezakonito posekanemu lesu in ne proti trgovini z lesom.

  George Sabin Cutaş, v imenu skupine S&D. – (RO) Gospa predsednica, Evropska komisija je začela izvajati proces sklepanja prostovoljnih sporazumov o partnerstvu z državami, ki izvažajo les v Evropsko unijo. V tem okviru mislim, da je pomembno, da vzpostavimo strukturo, ki bo spodbujala aktivno vključevanje lokalnih skupnosti z namenom spremljanja izvajanja sporazumov in izboljšanja okvira za upravljanje gozdov ter nenazadnje tudi čim večjega preprečevanja korupcije.

Pozitiven znak za to je vključitev civilne družbe v proces priprave sporazuma s Kamerunom. Obenem so potrebni tudi posebni ukrepi, da bi se tovrstni dialog nadaljeval v vseh državah podpisnicah. Pomembno je tudi, da si prizadevamo za razvoj socialno in okoljsko trajnostne lesne industrije, med drugim tudi z zmanjšanjem krčenja in uničevanja gozdov v teh državah. Sporazumi morajo biti v skladu z mednarodnimi zavezami Evropske unije na področju okolja in trajnostnega razvoja.

  Chris Davies, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, govorimo o prostovoljnih sporazumih o partnerstvu. To so lepe in dobre besede: predstavljajo Evropsko unijo, ki ne skuša vsiljevati svoje volje državam v razvoju, temveč skuša ponuditi pomoč pri doseganju skupnih ciljev. Vendar pa ti praktični vidiki sporazuma s tako veliko državo, kot je Kongo, ustvarjajo vse mogoče zaskrbljujoče probleme.

Velikost same države je skoraj enaka velikosti Evrope; v večjem delu te države ni nobenih struktur upravljanja; raven korupcije je izredno visoka – organizacija Transparency International uvršča Republiko Kongo skoraj na dno svoje lestvice.

Potem je tu število uradnikov, ki jih imamo in ki si prizadeva za to, da bi sporazum dosegel svoje cilje – gre zgolj za peščico ljudi; dobički nezakonite sečnje so zares ogromni in verjetno presegajo vse, kar lahko ponudimo v obliki nadomestil; trgi nezakonitega lesa pa so v državah, kot je Kitajska, ki ohranjanju gozdov verjetno ne posvečajo toliko pozornosti, kot mi, in ki do tega ne kažejo potrebnega spoštovanja.

Vsi ti problemi kažejo, da bodo prostovoljna partnerstva ne glede na to, kako dobre namene imamo, pri doseganju ciljev naletela na težave. Kako nam torej lahko Komisija zagotovi, da bodo sprejeti vsi možni ukrepi, da bi se naši velikopotezni cilji na tem področju zares uresničili in da bomo lahko vsi verjeli, da bodo ti prostovoljni sporazumi o partnerstvu, ki jih bomo sklenili v prihodnosti, dosegli cilje, ki smo jih zastavili?

  Anna Rosbach, v imenu skupine EFD. – (DA) Gospa predsednica, gozdovi Zemlje so pljuča našega planeta, zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi jih zaščitili. Menim, da v EU v času hitre rasti prebivalstva v svetu in s tem tudi na splošno naraščajoče potrebe po virih, selitve delovnih mest v oddaljene dele sveta ter gospodarske krize potrebujemo več evropskega lesa, namesto da uvažamo eksotičen les iz držav, kjer je težko nadzorovati nezakonito sečnjo in kjer tudi ne moremo nadzorovati korupcije.

Z izsekavanjem tropskih gozdov zmanjšujemo biotsko raznovrstnost na zadevnih področjih in prispevamo k izumrtju dolgega seznama ogroženih vrst. S tem pa spreminjamo tudi podnebje. To je popolnoma nepotrebno zlasti zato, ker imamo na voljo povsem dobre druge možnosti. Če bi se spet naučili saditi gozdove v Evropi in če bi uporabljali več evropskega lesa, bi ti problemi izginili. Zakaj morajo naše vrtne mize biti narejene iz lesa deževnih gozdov in zakaj so eksotični parketi boljši od parketov iz lesa EU?

A prav zato in ker državljanom EU ne morem preprečiti, da bi uporabljali eksotičen in tropski les, je pomembno, da se ti sporazumi sprejmejo. Pomembno je, da pomagamo zagotoviti izboljšavo pri nadzoru lesnih proizvodov in lesa, ki jih uvažamo. Moramo se poskusiti zaščititi pred korupcijo, kar je izredno težko, o čemer govorijo tudi sporazumi. Zato si na žalost ne delam utvar, da bomo uspeli v celoti ustaviti nezakonito sečnjo v Kamerunu oziroma v Kongu. Bilo bi mi ljubše, če bi bili sporazumi zavezujoči in ne prostovoljni. Vendar so tudi prostovoljni sporazumi očitno boljši kot nič, zato jih podpiram.

Na splošno pa upam, da bo sprejetih še več pobud za zaščito gozdov na svetu, predvsem ko gre za sporazume EU z državami iz problematičnih delov sveta.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, čeprav je sporazum o partnerstvu s Kamerunom v sektorja gozdarstva zares hvalevreden in prihaja prav v mednarodnem letu gozdov, menim, da je to tudi zelo priročen način, da se izboljša podoba EU. Vendar pa na žalost nekoliko dvomim v to, ali je ta sporazum sploh vreden papirja, na katerem je napisan.

Navsezadnje je korupcija aktualen problem v Kamerunu. Okoljske organizacije v svojih obtožbah proti državi trdijo, da se vlada zelo dobro zaveda okoljskega kriminala gozdarske industrije, vendar onemogoča izvajanja spremljanja in pregon. Tuja podjetja navsezadnje nadzorujejo več kot 60 % proizvodnje in predelave lesa ter tri četrtine izvoza lesa. Takšen sporazum bo imel nek pomen le, če lahko zagotovimo, da tuja podjetja ne pometajo več z lokalnimi podjetji, ki nimajo prav nobenega strokovnega znanja in izkušenj na področju gozdarstva in okolja, in če se Kamerun uspešno spopade s korupcijo. Ob vsej zaskrbljenosti zaradi uničevanja deževnih gozdov to ne sme biti izgovor za to, da bi lastnikom gozdov v Evropi onemogočili, da izkoriščajo svoje gozdove, saj je upravljanje gozdov v večini držav članic EU povsem vzorno.

  Filip Kaczmarek (PPE). – (PL) Gospa predsednica, pred enim mesecem sem z delegacijo Odbora za razvoj obiskal Republiko Kongo, kjer so naši pogovori s predstavniki vlade ter strokovnjaki in nevladnimi organizacijami pokrivali tudi pobudo FLEGT.

Lesna industrija je za to državo zelo pomembna. To je drugi največji vir izvoznega dohodka za surovo nafto. Ne smemo pozabiti, da to, kar se dogaja z dohodkom od surove nafte in kako se uporablja, ni popolnoma pregledno in jasno oziroma da informacije o tem prejemamo z veliko zamudo. Obenem vlada Republike Kongo izraža zaskrbljenost nad prihodnostjo svojih gozdnih območij in načrtuje veliko kampanjo pogozdovanja. Seveda še vedno ne vemo, ali bo ta program pogozdovanja uspešen, vendar bi vladi Konga zagotovo morali zaželeti vse najboljše v njenih prizadevanjih. Zato je tudi tako pomembno, da okrepimo zakonito trgovino z lesom. Enako pomembno pa je, da se FLEGT izvaja tudi v sosednjih državah, saj bi se v nasprotnem primeru sporazum, na primer zaradi tihotapljenja, lahko v praksi izkazal za neučinkovitega.

Prav tako še ne vemo, ali bodo standardi, ki jih podpiramo na področju zakonite trgovine z lesom, sprejeti in ali bodo delovali na svetovni ravni – nekateri govorniki so na ta problem že opozorili. Kakor koli že, zagotoviti moramo, da se sistem izkaže za učinkovitega. Pomagati pa moramo tudi pri pritiskanju na druge uvoznike zunaj Evrope, da zagotovijo postopno odpravo nezakonite trgovine z lesom.

Pobuda FLEGT je pomembna tako za zmanjšanje revščine kot za varstvo okolja – za nadzorovanje pojava krčenja gozdov in razvoj raznolikega gospodarstva v mnogih državah. V primeru Republike Kongo gre to skupaj z drugo potrebo, to pa je potreba po razvoju kmetijstva in zmanjšanju uvoza živil. Zahvaljujoč pobudi FLEGT lahko postane mednarodna trgovina z lesom pravičnejša, bolj trajnostna in okolju prijaznejša. Upamo, da bo res tako.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospa predsednica, gospod komisar, čestitam tako rekoč ob zaključku pogajanj o teh dveh sporazumih. Vendar pa bi rad izrazil zaskrbljenost zaradi dejstva, da so pogajanja v zvezi s pobudo FLEGT z Indonezijo in Malezijo obtičala na mrtvi točki.

Gospod komisar, Komisija ima v rokah pomemben instrument: uredbo o lesu. Ta uredba iz svojega področja uporabe izvzema države, s katerimi je bil sklenjen sporazum FLEGT. To je pomemben instrument, ki lahko da nov zagon pogajanjem. Resnično moramo skleniti sporazume FLEGT z vsemi državami, ki imajo pomembne tropske gozdove, bodisi v Aziji ali Južni Ameriki, in z velikimi trgovci z lesom, kot so Vietnam, Kambodža, Laos, Kitajska in številne druge države.

Te države so ubrale svojo pot; sprejemajo svoje postopke za posodobitev in spremljanje zakonite sečnje. Vprašanje je: ali res počnemo, kar bi morali početi? Ali 27 držav članic sprejema odločitve, ki urejajo uvoz lesa iz držav FLEGT?

Za ureditev na področju lesa potrebujemo tudi niz delegiranih aktov. Uredba bo v celoti začela veljati čez dve leti. Komisija mora pospešiti svoje postopke, izdati morajo delegirane akte, da bi države bile seznanjene s podrobnostmi in s tem, kaj morajo storiti, da bi se prilagodile.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospa predsednica, to vprašanje je brez dvoma veliko pomembnejše od medijske pozornosti, ki je bo deležno.

Eden izmed velikih škandalov 20. stoletja je bilo nenehno in sistematično sekanje gozdov, zlasti v tretjem svetu, kar niso počeli posamezniki, ki so pač nevedni in jim ni mogoče česa očitati, temveč velika pogoltna podjetja in skorumpirane vlade. Zato je ta sporazum treba pozdraviti odprtih rok in upam, da se bo tudi izvajal, kajti če se ne bo, potem ne bo vreden papirja, na katerem je napisan.

Gledano širše pa moramo tudi zagotoviti, da druge politike Evropske unije ne bodo prispevale k nenehnemu krčenju gozdov. S tem mislim na predlagan sporazum z državami Mercosur, za katerega mnogi mislijo, da bo kmetovalce spodbudil k sekanju gozdov v teh državah, da bi lahko v Evropo izvažali kmetijske izdelke.

Zato moramo biti previdni.

(GA) Hvala.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, nezakonita sečnja v srednjeafriških državah, kot sta Kamerun in Kongo, predstavlja grožnjo celovitosti virov, od katerih je odvisen obstoj in način življenja lokalnih skupnosti in avtohtonega prebivalstva. To je dejansko grožnja ekosistemu, ki je dom ogromne biotske raznovrstnosti in igra zelo pomembno vlogo pri urejanju biogeokemijskih ciklusov.

Glede na napredujoče uničenje tropskega deževnega gozda v tej regiji – in ne pozabimo, da to uničenje spodbuja povpraševanje gospodarskih subjektov in uvoznikov v industrijskih državah, predvsem pa v državah Evropske unije – rešitev nikakor ne more biti v legalizaciji tega, kar je danes nezakonito, tj. netrajnostno izkoriščanje deževnega gozda, kar ne bi bilo nič drugega kot uzakonitev kraje zemljišč od lokalnih skupnosti in zasedanja širokih območij deževnega gozda s strani lesnih podjetij, kot se že dogaja.

Politika Evropske unije na področju razvojnega sodelovanja in pomoči mora tukaj odigrati zelo pomembno vlogo, tako da bo podprla diverzifikacijo gospodarstva teh držav in model, ki v glavnem temelji na črpanju in izvozu majhne količine surovin v industrijske države, popolnoma obrnila na glavo.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospa predsednica, mislim, da se bomo z vprašanjem lesa v prihodnosti še intenzivneje ukvarjali. Zato je pomembno, da ta sporazum zagotovi ustrezno podporo na tem področju raziskav in da v smislu izobraževanja in usposabljanja predvsem poskrbi, da bodo mala in srednje velika podjetja v Kamerunu in Kongu imela priložnost, da še bolj razvijejo svoje znanje o okolju na tem področju. Zato sem zelo vesel, da imamo to razpravo. Za vse nas je pomembno, da se povpraševanje po lesu izpolni tudi v prihodnosti.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, gozd prekriva štirideset odstotkov površine Kameruna. Čeprav je Kamerun največji izvoznik tropskega lesa v Afriki, pa moramo kljub temu povedati, da se gozdovi v nobeni drugi državi ne izsekavajo v tako velikem obsegu.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bodo v 10 do 15 letih iz kotline Kongo izginile ekološko pomembne drevesne vrste, če se bo sečnja nadaljevala na tak način. Kaj lahko storimo? Za zaščito tropskih gozdov Kameruna je pomembno predvsem, da se premaga korupcija tako na ravni uradnikov pa tudi tam, kjer gre za zasebne kmetovalce zakupnike, da se še naprej izvajajo učinkoviti kazenski pregoni in da se seveda izvaja trajnostno gozdarstvo. Kjer se poseka veliko dreves, je treba izvajati tudi regeneracijo. Nekaj, kar je zelo pomembno, pa je boljše usposabljanje na področju sečnje, da bi se izognili prezgodnji škodi med samim izsekavanjem.

Predvsem pa morajo evropska podjetja prevzeti delež odgovornosti, kajti 80 % pridelka se izvozi v Evropo. EU mora tu ustrezno ravnati in sprejeti neposredne in odločne ukrepe. Prostovoljni sporazumi so povsem v redu, vendar nas v tem smislu ne bodo pripeljali nikamor. Poskrbeti moramo, da bodo podjetja začela prevzemati odgovornost.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospa predsednica, ta razprava je zagotovo presegla okvir teh prostovoljnih sporazumov o partnerstvu. Trgovina ni edina, ki vpliva na gozdove: gozdovi so vir energije za te države, na gozdove pa vpliva tudi rast prebivalstva.

Zato bi rad še enkrat poudaril, da je to prvi korak pri obravnavi samo enega izmed problematičnih področij. Vem, da to ni rešitev, a pri obravnavanju teh vprašanj je vendarle treba nekje začeti.

Poleg tega vas ne bi rad prestrašil v zvezi z ravnjo zavezanosti zadevnih držav. Vem, da ukvarjanje s temi državami včasih ni preprosto, vendar so to države s težko zgodovino. Neodvisnost so dobile pred 50 leti in ne ravno v enakih okoliščinah kot nekatere naše države, zato je za te stvari potreben čas. Potreben je čas za vzpostavitev državnih institucij, ki se bodo zmogle spopasti s korupcijo ali vzpostaviti upravljanje virov, pri tem pa so na pravi poti. Gospodarska rast se zlasti v Afriki dogaja celo v časih krize, to pa pomeni, da države postajajo močnejše in da se stanje v njih izboljšuje.

Razumem, da je to samo en kazalnik, a na splošno so bile novice vzpodbudne, proces pa lahko izboljšamo samo, če bomo sodelovali. Tu pa nastopimo mi s trajnostnim upravljanjem gozdov: danes govorimo o Kongo-Brazzavillu (Republiki Kongu) in Kamerunu, sodelujemo pa tudi z Demokratično republiko Kongo in Indonezijo. Še vedno se pogajamo, vendar močno upamo na pozitiven zaključek.

Zato bi rekel, da so tveganja tukaj minimalna. Zaveza je izhodišče in ta proces razumem kot zelo pozitiven.

Preučiti moramo tudi globalno zavezo boju proti podnebnim spremembam. Cancún nam je dal nekaj zagotovil, da tudi drugi deli sveta v tem smislu stvari jemljejo resno. Nismo edini, ki si želimo, da bi bil svet pravičen in trajnosten, drugi deli sveta pa se bodo učili od nas.

Vzemimo na primer spodbude na področju energetske učinkovitosti. Mi smo začeli, drugi deli sveta pa so sledili. Enako velja za učinkovitost virov. Če lahko uporabimo manj lesa, potem se bodo drugi deli sveta zagotovo zgledovali po nas. Mislim, da lahko prevzamemo vodilno vlogo na veliko načinov.

Nenazadnje bi rad ponovno zagotovil, da bo Komisija izvajala spremljanje, ne samo s pomočjo mojega osebja, temveč tudi z delegacijami EU in držav članic, ki jih imamo. To je eden izmed procesov, pri katerem si prizadevamo skupaj z državami članicami. Komisija ne deluje sama; izkušnje držav članic so v mnogih ozirih imele posebej ključno vlogo pri sklepanju tega prostovoljnega sporazuma o sodelovanju.

Ta parlament bi zares rad iskreno prosil, da se loti tega postopka soglasja, saj menim, da je to zdrav postopek, da gre v pravo smer, da pa tudi ne ponuja odgovorov na vsa vprašanja, ki ste jih danes zastavili.

  Yannick Jadot, poročevalec. – (FR) Gospa predsednica, gospod komisar, še enkrat bi se rad zahvalil poslancem, ki so danes govorili. Mislim, da smo skoraj vsi govorili enako: dali smo pomemben poudarek v zvezi s prostovoljnimi sporazumi o partnerstvu, ki nudijo povezavo med razvojem, okoljem in krepitvijo civilne družbe.

Če obstaja kakšno orodje, ki bi ga danes lahko uporabili, da bi ustvarili trajnostni razvoj v teh državah, predvsem pa v afriških državah, potem menim, da je to nedvomno prav krepitev civilne družbe. Vse dokler je edini ali glavni izraz demokracije v teh državah glas na predsedniških volitvah, potem, kot smo že videli – in kot nas žal spominja zgodovina Slonokoščene obale –, ne bomo dosegli velikega napredka.

Krepitev civilne družbe – dejstvo, da igra stalno vlogo pri izvajanju teh sporazumov, pri spremljanju izkoriščanja gozdov, pri razpravah o pogojih za to izkoriščanje in pri delitvi prihodka, povezanega s tem izkoriščanjem – je torej temeljnega pomena.

S krepitvijo civilne družbe bomo tudi lahko najbolje odgovorili na argument, ki ga pogosto slišimo v zvezi s Kitajsko: „Zakaj bi izpolnjevali merila za trdno sodelovanje z Evropo – socialna, demokratična in okoljska merila – če se Kitajska iz njih norčuje tako, da dovoljuje korupcijo in plenjenje?“ Krepitev civilne družbe je najboljša obramba pred tem sistemom, ki ga predvsem Kitajska želi vsiliti državam na jugu.

Kot ste dejali, gospod komisar, je Evropa velik trg tropskega lesa, vendar je tudi – in to je pomembno za vse izkoriščevalce in za celotno industrijo – stabilen in donosen trg, to pa je tudi zelo pomembno orodje v teh državah.

Zahvaljujem se vam za vašo željo, da bi sodelovali z Evropskim parlamentom. To prihodnje sodelovanje nas zelo veseli.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo (19. januarja 2011).

Pisne izjave (člen 149)

  Gaston Franco (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vesel sem, da smo po petih letih pogajanj s Kamerunom in Republiko Kongo sklenili prostovoljna sporazuma o partnerstvu o izvrševanju zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (FLEGT).

S tema sporazumoma bomo lahko zagotovili dobro upravljanje gozdov, in sicer z izdajo dovoljenj FLEGT lesnim proizvodom iz teh držav, s čimer bomo torej zagotovili trajnostno izkoriščanje in upravljanje njihovih gozdov.

Pomembno je, da imamo sistem, s katerim bomo spremljali gibanje lesa in proizvodov iz lesa vse od sečnje do izvoza. Dvajset do trideset odstotkov svetovne industrijske lesne proizvodnje je nezakonite, enako pa velja za 60 % sečnje, ki se je v zadnjih 10 letih dogajala v Afriki.

Ta prostovoljna sporazuma o partnerstvu bodo torej pomagala ohraniti gozdove v teh državah, in sicer z bojem proti nezakoniti sečnji, ki povzroča veliko okoljsko, gospodarsko in socialno škodo.

Glavna prednost teh prostovoljnih sporazumov o partnerstvu je v tem, da se bosta uporabljala za celoten izvoz med EU in tema državama, pa tudi za vse druge države, ki uvažajo les.

Upam, da bo ta sistem prostovoljnih sporazumov o partnerstvu hitro predstavljen tudi drugim državam, ki imajo gozdove.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – Prostovoljni sporazumi o partnerstvu FLEGT so bili dobra podlaga za izgradnjo mednarodnega sodelovanja, ki naj bi se lotilo problema krčenja gozdov. Svoj pomen kažejo še danes, zlasti v okviru lanskoletne uredbe o nezakonitem lesu. Države, ki spoštujejo takšne prostovoljne sheme, lahko dajo določena zagotovila v zvezi z zakonitostjo in okoljsko trajnostjo svojih virov lesa. Koristi so jasne v smislu varstva okolja, čeprav ne smemo spregledati dejstva, da trgovina z zakonito posekanim lesom ni nujno dovzetna za potrebe avtohtonih prebivalcev. Pomembno je, da se pri sklenitvi več prostovoljnih sporazumov o partnerstvu natančno spremljajo njihovi učinki in da njihovi pogoji v celoti upoštevajo potrebe in človekove pravice ljudi, ki so odvisni od gozdov, ki pa pogosto nimajo besede pri upravljanju teh gozdov.

17. Začasni sporazum o partnerstvu med ES in pacifiškimi državami - Začasni sporazum o partnerstvu med ES in pacifiškimi državami (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o

– poročilu v zvezi s priporočilom o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi začasnega sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi, ki ga je v imenu Odbora za mednarodno trgovino predložila David Martin (05078/2010 – C7-0036/2010 – 2008/0250(NLE)) (A7-0365/2010),

– – vprašanju za ustni odgovor v zvezi z začasnim sporazumom o partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi strani, ki sta ga Komisiji v imenu Odbora za mednarodno trgovino postavila Vital Moreira in David Martin (O-0212/2010 - B7-0807/2010),

  David Martin , poročevalec. – Gospa predsednica, prvič, rad bi rekel, da vem, da komisar De Gucht nocoj iz dobrih razlogov ne more biti z nami. Želim se mu zahvaliti, ker si je prejšnji teden vzel čas in me poklical ter pojasnil, zakaj ne more priti sem, in želim se zahvaliti njemu in njegovi ekipi v GD za trgovino za njuno sodelovanje ter predvsem Martinu Dihmu za vso njegovo pomoč.

Kot poročevalec sem poskušal izhajati iz dobro opravljenega dela prejšnjega poročevalca, mojega nekdanjega kolega Glyna Forda. Imam srečo, da je sprejetje resolucije gospoda Glyna v letu 2009 pomenilo, da Parlament že ima jasno stališče o začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami. Takratno uradno stališče Parlamenta je stališče, ki sem mu poskušal slediti v mojem današnjem poročilu in vprašanju.

Želim se zahvaliti Donatelli Pribaz, ki je bila odgovorna administratorka odbora. Izkazalo se je, da je bilo to njeno zadnje poročilo za odbor pred napredovanjem, zato bi ji rad zaželel veliko uspeha na njenem novem delovnem mestu in se ji zahvaliti, ker mi je tukaj olajšala mojo nalogo. Na koncu želim tudi pozdraviti tukaj prisotnega veleposlanika Papue Nove Gvineje in se tako njemu kot njegovemu osebju zahvaliti za tesno sodelovanje. Vpogledi, ki so jih posredovali, so mi omogočili, da vključim poseben prispevek v poročilo.

Prvič, rad bi podal nekaj splošnih pripomb v zvezi s sporazumom in regionalnim okvirom. Drugič, nameravam govoriti o treh posebnih vidikih sporazuma o gospodarskem partnerstvu, ki jih je po mojem mnenju treba poudariti: to so pomoč trgovini, politične razmere na Fidžiju in ribištvo. Tretjič, spregovoril bom o prihodnosti trgovinskih odnosov med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami.

V zvezi z ozadjem in regionalnim povezovanjem so pogajanja o tem začasnem sporazumu o gospodarskem partnerstvu – ali vsaj o blagu – potekala z dvema pacifiškima državama, Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem. To sta otoški pacifiški državi, katerih trgovina z EU dosega najvišje ravni in ki na trg EU izvažata dve ključni dobrini: tuna oziroma sladkor.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu omogoča Papui Novi Gvineji in Fidžiju dostop na trg EU brez carin in kvot v zameno za postopno liberalizacijo njunih trgov v 15-letnem obdobju. Papua Nova Gvineja se je na dan sprejetja tega sporazuma zavezala liberalizaciji 88 % uvoza v EU, Fidži pa bo v 15-letnem obdobju liberaliziral 87 % uvoza.

Preostalih 12 pacifiških držav bodisi uživa dostop brez carin in kvot, ki jim ga omogoča shema Vse razen orožja, ali pa zaradi zelo omejene trgovine z EU za začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu ne kažejo dovolj zanimanja. Kljub temu menim, da je pomembno, da si bo tem, ko se pomikamo k celovitim sporazumom o gospodarskem partnerstvu, prizadevamo z izpolnitev našega cilja regionalnega povezovanja in da še naprej zahtevamo celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki bo vključeval vse pacifiške države.

Kar zadeva vsebino resolucije, mora Parlament dati soglasje temu sporazumu še pred njeno ratifikacijo. V sredo bomo glasovali – kot ste že povedali, gospa predsednica – o dveh različnih poročilih, prvič o soglasju, za katerega predlagam, da ga damo, in drugič, o spremljevalnem predlogu resolucije. V predlogu resolucije so tudi druga vprašanja, vendar bi rad, kot sem rekel, povedal nekaj besed predvsem o treh.

Prvič, kar zadeva pomoč trgovini, je financiranje izvajanja ključnega pomena za dosego ciljev sporazuma na področju gospodarske diverzifikacije in zmanjševanja revščine. Pomembno je, da se v pacifiško regijo usmeri pravičen delež od 2 milijard EUR, zagotovljenih v strategiji za pomoč trgovini iz leta 2007. Pomembno je tudi, da poudarimo, da je bil ta začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu zastavljen kot kratkoročen ukrep, da bi se zaščitili trgovinski preferenciali Pacifika po odločitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO).

Če to upoštevamo, potem tega ne gre razumeti, kot da EU sprejema politični režim na Fidžiju. Vlado Fidžija pozivam, naj naredi korake v smeri proti demokraciji. Upam, da se lahko opravijo potrebne reforme, ki bodo omogočile dodelitev finančne podpore sektorju sladkorja na Fidžiju.

Ribištvo na drugi strani igra ključno vlogo v gospodarstvu Papue Nove Gvineje in – kar je pomembno – zagotavlja zaposlitev in dohodek svojim državljanom. V treh obratih za predelavo tuna, ki izvažajo v EU, je zaposlenih 5 700 delavcev, med katerimi je največ žensk. To je država, v kateri ženske včasih težko najdejo dobro zaposlitev.

Podpiram namen prožnih pravil o poreklu v tem sporazumu, da se torej razvije predelovalna industrija, a pomembno je, da se industrija razvija na trajnosten način. Poglavitni so okoljski vidiki, zato sem v poročilu prosil Komisijo, da spremlja ta vidik in redno poroča Parlamentu o skladnosti z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribištvu.

Cenim dejstvo, da se v tem Parlamentu – in zlasti v Odboru za ribištvo – izraža zaskrbljenost nad potencialnim vplivom uvoza tune iz Papue Nove Gvineje na industrijo EU. A če si ogledamo zadnje podatke, lahko vidimo, da je v obdobju 2003-2009 uvoz znašal samo približno 2 % skupnega uvoza konzerviranih in pripravljenih rib in samo približno 3 % uvoza konzerviranega in pripravljenega tuna. Dvomim, da bo ta nizka raven uvoza ogrozila domačo industrijo EU, zlasti če upoštevamo omejeno zmogljivost ribolovnih flot pacifiških držav in omejeno zmogljivost predelave na kopnem.

Kljub temu pa je seveda prav, da še naprej spremljamo stanje in da Komisija ustrezno ukrepa, če pride do kakršnih koli nepričakovanih povečanj količine ribjih proizvodov, ki prihajajo iz Papue Nove Gvineje. Kot sem že omenil, upam, da pacifiške države lahko sklenejo celovit regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu.

V svojem poročilu sem predlagal vključitev več vsebinskih točk o prihodnjih pogajanjih, za katere upam, da jih bo Komisija upoštevala. Ta vključujejo intelektualno lastnino. O intelektualni lastnini prepogosto govorimo samo z enega vidika, vendar upam, da jo bomo lahko obravnavali v smislu vključevanja tradicionalnega znanja. Upam tudi, da bomo dodali preglednost v vladnih javnih naročilih kakor tudi določbo o izdaji delovnih vizumov za največ 24 mesecev.

Upam, da bo Komisija zdaj, ko se pomikamo proti celovitim sporazumom o gospodarskem partnerstvu, vključila vse pacifiške države, pozivam pa, da medtem nadaljujemo in si prizadevamo, da bo začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu s Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem začel veljati in delovati, s čimer bomo pokazali, kaj lahko dosežemo v prihodnosti.

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospod predsednik, želim se zahvaliti poročevalcu za njegovo poročilo in predvsem za pozitivno stališče do soglasja za začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu s pacifiškima državama Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem. Upam, da bo ta parlament upošteval njegov nasvet.

Soglasje Evropskega parlamenta – ki je bilo v skladu z Lizbonsko pogodbo prvič dano v zvezi s trgovinskim sporazumom – ima pomembno politično težo, saj gre za trgovinski sporazum z dolgoročno usmerjenostjo v razvoj, ki bo dal tudi zagon tekočim pogajanjem o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu v pacifiški regiji.

Leta 2007 je bil neposreden namen začasnega sporazuma zaradi bližajočega se izteka trgovinskega režima iz Cotonouja zagotoviti nenehen dostop na trg EU tistim državam pacifiške regije, ki so od njega najbolj odvisne. Zaveza Komisije sklenitvi pogajanj o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s pacifiško regijo v celoti ostaja nespremenjena in trenutno se še pogajamo z našimi pacifiškimi partnerji.

Napredujemo lahko le, če bomo sprejeli posebno naravo pacifiške regije in sporazum o gospodarskem partnerstvu ustrezno oblikovali. Govorimo o majhnih in oddaljenih otoških državah, ki se med seboj zelo razlikujejo glede na gospodarske razmere, razvojne potrebe in odnose z EU. Nekatere države imajo status „najmanj razvite države“ in so zato zajete v trgovinskem režimu EU Vse razen orožja; nekatere zelo malo, če sploh, trgujejo z Unijo. Zato smo pripravljeni vzpostaviti trgovinske odnose, ki bodo najbolje ustrezali pacifiški regiji v celoti, tekoča pogajanja pa bodo pomagala pri končnih odločitvah.

Ne glede na to kateri pristop izberemo, je izredno pomembno, da zagotovimo, da bo vsak sporazum dejansko prispeval k razvoju zadevnih držav. Zato je tu tudi finančna pomoč, ki bo okrepila trgovinsko zmogljivost. Zato bomo partnerskim državam v svetu v razvoju omogočilo, da iz trgovinskih sporazumov izključijo bolj občutljive proizvode: to je nekaj, česar drugim državam ne bi dovolili. V tem okviru sem upošteval tudi izražene pomisleke glede odstopanja od pravila o poreklu v zvezi z ribiškimi proizvodi, ki ga omogoča začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu.

To odstopanje smo omogočili prav zaradi razlogov, povezanih z razvojem; to smo storili na podlagi naše presoje, do katere smo prišli na podlagi informacij, in sicer da izvoz tuna iz Papue Nove Gvineje zaradi svojega majhnega tržnega deleža skoraj gotovo ne more škoditi interesom industrije EU. Evropska unija in Papua Nova Gvineja začasno uporabljata ta pravila od leta 2008 in medtem ko so številke o izvozu nihale, ni bilo ugotovljenega nikakršnega porasta. Naj vam tudi zagotovim, da Komisija ne namerava ponuditi podobnih dogovorov nobeni drugi regiji.

Komisija bo v vsakem primeru pozorno spremljala izvajanje odstopanja in bo Parlamentu poročala na podlagi študije, ki bo pripravljena še pred koncem leta 2011.

Nekateri od vas ste bili prisotni tudi septembra lani, ko je pred odborom INTA spregovoril sedanji izvoljeni predsednik vlade. Povedal je, da je njegova vlada pripravljena omogočiti dostop plovilom in vlagateljem iz EU v vode Papue Nove Gvineje. To ustno izjavo jemljemo zelo resno in še naprej bomo sodelovali z našimi partnerji, dokler to ne obrodi sadove.

Soglasje Parlamenta nam bo omogočilo, da sprožimo mehanizme izvajanja, ki jih določa sporazum; eden izmed teh je Odbor za trgovino, ki bi se lahko sestal spomladi in ki nudi platformo za odpiranje vseh vprašanj v zvezi s skupnimi obveznostmi, kot jih določa začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu. Vaš glas je torej ključnega pomena, saj nam bo pomagal, da se pri tem in drugih pomembnih vprašanjih premaknemo naprej.

V zvezi s Fidžijem naj povem, da je država podpisala začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu, vendar ga za zdaj še ne uporablja. S tem je Papua Nova Gvineja trenutno edina država, ki zaenkrat uporablja začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu med EU in pacifiškimi državami. Fidži ima zaenkrat še vedno dostop do trga EU v okviru uredbe o dostopu na trg, saj Svet ni sprejel trgovinskih sankcij. Kot veste, se je EU odločila, da prekine zagotavljanje razvojne pomoči Fidžiju zaradi političnih razmer v državi. Da bi se pomoč povrnila, bi bil potreben napredek pri upravljanju na Fidžiju, predvsem pa vrnitev k demokratičnim načelom vladanja, vendar trenutno v tej zvezi ni nikakršnega vidnega napredka.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu, o katerem razpravljamo danes, je samo začasen dogovor, ki zagotavlja, da se ohrani dostop do trga EU. Komisija je v celoti zavezana nadaljevanju pogajanj o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu s pacifiško regijo.

  Carmen Fraga Estévez, pripravljavka mnenja Odbora za ribištvo. – (ES) Gospod predsednik, gospod komisar, izjema pri pravilu o poreklu temelji na zelo hudi računski napaki Komisije v zvezi z njegovim vplivom, ki ga ima ne samo za sektor tuna v EU in ki je zelo resen, temveč tudi za pacifiško regijo, ki ji želimo pomagati. Medtem pa so pravi upravičenci skoraj izključno pogoltne flote iz Kitajske in jugovzhodne Azije ter njihove predelovalne industrije.

Generalni direktorat za trgovino je to izjemo določil na podlagi dejstva, da Papua Nova Gvineja nima ribolovne zmogljivosti, da bi lahko izkoristila svoje vire. Vendar pa v skladu z najnovejšimi podatki Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika pod zastavo Papue Nove Gvineje opravlja dejavnosti na tem območju 41 plovil z zaporno plavarico, katerih skupen ulov je leta 2009 znašal skoraj 500 000 ton. Od tega je več kot 75 000 ton končalo v Evropski uniji (polpredelani in predelani proizvodi), zaradi česar je Papua Nova Gvineja ena od šestih glavnih izvoznic v Evropsko unijo. Torej ni res, kot pravite, da je treba drugim flotam omogočiti prost vstop, da bi se razvil ribiški sektor Papue Nove Gvineje.

Evropska unija se ne sme v nobenem primeru izogniti svoji zavezi trajnostnemu razvoju. Vendar pa vidimo, da je Papua Nova Gvineja, pod okriljem te izjeme in da bi pritegnila azijske vlagatelje, spremenila svojo zakonodajo, tako da se ni več mogoče pritoževati zaradi okoljske škode, uvedla pa je tudi naložbena pravila, ki omogočajo zaposlovanje lokalnih delavcev in poceni delovne sile iz Azije, ob tem pa tudi najslabše možne delovne standarde.

Če k temu dodamo še dejstvo, da Papua Nova Gvineja v organizaciji regionalnega ribištva, ki sem jo omenil, vodi druge države, da odločno odklonijo podpisovanje kakršnih koli mednarodnih pravil o upravljanju in nadzorovanju ribištva, je rezultat tega ta, da medtem ko se Generalni direktorat za pomorske zadeve in ribištvo na vso moč bori proti nezakonitem ribolovu, drugi slednjemu odpirajo svoja vrata. Gospod komisar, pravkar sem se vrnila z obiska pri Komisiji za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika, zato zelo dobro vem, kakšno je stališče Papue Nove Gvineje. Zato podpiram stališče Odbora za ribištvo, da je treba pri pregledu sporazuma, o katerem razpravljamo, zahtevati odpravo izjeme.

  Laima Liucija Andrikienė, v imenu skupine PPE. – Gospod predsednik, kot poročevalka v senci za skupino PPE bi na začetku želela povedati, da pozdravljamo čedalje večjo vlogo EU kot trgovinske sile v vsaki regiji sveta, vključno s pacifiško regijo.

Sporazum, kot ga imamo zdaj, ni najboljši, nenazadnje tudi zato, ker to ni celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu, temveč je zgolj začasen. Upamo, da se bo Komisija lahko kmalu pogajala o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu, ki bo vključeval večje število držav iz te regije.

Drugič, trenutni sporazum se nanaša na samo majhen delež trgovine EU, saj ta delež v celotni pacifiški regiji znaša zgolj 0,06 %; kljub temu imamo zaradi nekaterih območij pomisleke, predvsem v zvezi z odstopanjem od pravila o poreklu v zvezi z ribiškimi proizvodi.

V svoji resoluciji izražamo zaskrbljenost, ker bodo to odstopanje lahko izkoristile številne države, kot so Filipini, Tajska, Kitajska, Združene države, Avstralija in druge, in da bodo lahko v EU izvažale velike količine predelanih ribiških proizvodov ter s tem potencialno ogrozili interese sektorja EU na področju predelave in konzerviranja rib.

Zato Komisijo pozivamo, da na zahtevo Parlamenta ukrepa in opravi oceno vpliva in da, če ta ocena pokaže na destabilizacijski vpliv na sektor EU na področju predelave in konzerviranja rib, sproži postopek, s katerim se bodo ukinile izjemne določbe v tem sporazumu v zvezi s pravilom o poreklu.

  George Sabin Cutaş, v imenu skupine S&D. – (RO) Gospod predsednik, sedanji začasni sporazum o partnerstvu, ki so ga novembra 2007 podpisale Evropska komisija in državi Papua Nova Gvineja ter Fidži, je bil deležen hudih kritik s strani civilne družbe in politikov v pacifiški regiji. Poudarili so negativen vpliv sporazuma na raven regionalne solidarnosti in politično željo po gospodarskem povezovanju v regiji.

Regija se je razdelila v skupine, ki so se pogajale vsaka zase in pod pritiskom, da bi sklenile začasni sporazum z Evropsko komisijo. Obenem je prevladalo mnenje, da je dodelitev statusa proizvoda s poreklom in odprave carinskih dajatev EU za ribje proizvode, ki prihajajo s Papue Nove Gvineje in Fidžija, pripeljala do tega, da so podjetja iz sosednjih držav začela ustanavljati predelovalne obrate za te proizvode, vključno z nekaterimi proizvodi brez porekla, samo zato, da bi ta odprava veljala tudi zanje.

To bi lahko negativno vplivalo na industrijo, delavce in lokalne dohodke, saj je ribiški sektor eden izmed najpomembnejših, ko gre za ustvarjanje delovnih mest v teh državah. To pa bi pomenilo tudi nepošteno konkurenco za proizvode EU. Zato bi lahko sporazum imel ravno nasproten učinek od želenega.

Evropska komisija mora torej zagotoviti, da bo prihodnji sporazum o partnerstvu prispeval tako k razvoju trajnostnega lokalnega ribiškega sektorja, ki ustvarja delovna mesta, kot tudi k tesnejšem regionalnem povezovanju, na primer s pogajanji o prihodnjem sporazumu s celotno pacifiško regijo.

  Isabella Lövin , v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, eden izmed ciljev sporazumov o gospodarskem partnerstvu je podpiranje regionalnega povezovanja. Kar smo videli do zdaj, je, da se to ne dogaja. Ravno nasprotno: v primeru Pacifika EU ruši enotnost tako, da nekaterim državam AKP ponuja začasne sporazume, v katerih so določeni posebni pogoji.

Primer za to je odstopanje od pravil o poreklu v primeru rib, ki se predelujejo na Papui Novi Gvineji in Fidžiju. Mislim, da bi to odstopanje lahko bilo nevarno in da ga je treba v letu 2011 temeljito oceniti, kot je že dogovorjeno.

To pravim zato, ker je pomembno, da imamo dejstva, ko govorimo o tej zadevi. Kakšni so učinki na svetovne staleže rib, na zaposlovanje in na okolje na Papui Novi Gvineji? Kakšne so socialne razmere delavcev? Vse to je treba v celoti in pregledno oceniti, nato odstopanja odpraviti ali ne odpraviti na tej podlagi in ne na podlagi pritožb španskega ribiškega sektorja, ki sam lovi ribe v Papui Novi Gvineji, vendar jih tam nikoli ne iztovarja – in mimogrede, ne plačuje carinskih dajatev, ko prodaja ribe na evropskem trgu kot evropske.

  Elie Hoarau, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, mislim, da s tem, ko začasne sporazume o gospodarskem partnerstvu imenujemo „pacifiški sporazumi“, nekoliko pretiravamo, saj sta jih od 15 držav AKP podpisali samo dve.

Seveda ti sporazumi pogosto niso pravi regionalni sporazumi, temveč bolj dvostranski dogovori, ki se odmikajo od tako poveličevanega cilja sporazumov o gospodarskem partnerstvu, tj. regionalnega povezovanja. Težko je spregledati, da je to pravzaprav ilustracija tega, nad čemer se pritožujejo člani civilne družbe tako v pacifiški regijo kot v Afriki, in sicer da so številne države AKP prisiljene podpisati posamezne sporazume, ker Komisija sporazumov o gospodarskem partnerstvu ni uspela spremeniti v instrument razvojnega partnerstva.

Hude pritiske evropskih pogajalcev nad državami AKP so kritizirale tudi države AKP same na 92. zasedanju Sveta ministrov AKP, ki je potekalo v Bruslju od 8. do 12. novembra 2010. Resnica o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, o katerih se je pogajala Evropska komisija, je tako tragična, da so sporazumi propadli, še preden so začeli veljati. Bili so tako neuspešni, da številne države AKP zdaj prosijo države članice Evropske unije, da preučijo možnost za spremembo pogajalskega mandata, ki je bil Evropski komisiji dodeljen junija 2002.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, v zvezi s sedanjimi tržnimi razmerami bo reforma režima trga s sladkorjem v EU pripeljala do tega, da bodo cene sladkorja v EU padle pod raven mednarodnih cen.

S takšnimi cenovnimi razmerami bo verjetno zelo težko ohraniti dolgoročne dobavne zaveze pridelovalcev sladkornega trsa iz afriških, karibskih in pacifiških držav. Dejstvo, da si kmetovalci iz držav AKP želijo prodajati svoje blago na svetovnem trgu po višjih cenah, namesto da bi ga prodajali poceni v EU, lahko prispeva k težavam, do katerih prihaja v zvezi z novimi sporazumi z državami AKP. Če se ta spodbuda zdaj umika in če morajo sprejeti klavzulo, ki govori o državah z največjimi ugodnostmi – ob dejstvu, da bo prihodek države padel zaradi izgube prihodka iz dajatev –, potem niti ni čudno, da so se države AKP toliko obotavljale.

V tej zvezi je treba pozornost nedvomno nameniti ribištvu in ne samo temu, ali sta Papua Nova Gvineja in Fidži drugim trgovinskim partnerjem omogočila dostop do njihovih ribolovnih voda. Mogoče bi morali tudi preučiti, ali držijo na primer obtožbe, da se je španska ribolovna flota preselila na Pacifik in da tam lovi pod tujo zastavo zaradi omejitev in ribolovnih kvot EU.

  Francisco José Millán Mon (PPE). – (ES) Gospod predsednik, tudi jaz bi rad izrazil zaskrbljenost zaradi vpliva tega sporazuma na ribiški sektor na področju konzerviranega tuna, ki igra zelo pomembno vlogo v Španiji in zlasti v Galiciji, tj. mojem volilnem območju.

Ta negativen vpliv je, kot je bilo rečeno, posledica odstopanja, kakršnega še ni bilo in ki je popolnoma neutemeljeno: je posledica izjeme od pravil o poreklu za predelane ribje proizvode, ki se na zahtevo odobri zaradi pomanjkanja avtohtonih surovin.

To je bila prva stvar, ki jo je storila Papua Nova Gvineja, in izjema se že uporablja. Papua Nova Gvineja s tem nudi veliko odskočno desko za predelavo in izvoz tuna glavnih konkurentov evropske industrije: Filipinov, Tajske, Kitajske in Združenih držav. Ta sporazum prav njim prinaša največ koristi.

Ocenjeno je, da bo ta pridelava tuna na koncu dosegla 400 000 ton na leto, ki bodo namenjene na evropski trg, ki trenutno porabi skupaj približno 710 000 ton. Ta vpliv bo zelo resen, saj so cene tuna iz Papue Nove Gvineje za eno tretjino nižje od cene evropskega tuna, razlog za to pa so nizke plače v državi in neobstoj okoljskih standardov.

Za mojo regijo Galicijo je to nepremagljiva konkurenca, to pa bo imelo hude posledice za zaposlovanje. Rad bi, da bi ocena vpliva, ki jo je napovedala Evropska komisija, bila čim strožja in da upošteva kratkoročne in dolgoročne posledice te izjeme od pravil o poreklu.

Upam, da bo to pripeljalo do čim prejšnje odprave te izjeme. To je izjemen in začasen ukrep, vendar pa se zdi, da ga na Papui Novi Gvineji razumejo kot stalnega: v nasprotnem primeru ne bi prišlo do vlaganj. Upam tudi, da ta izjema ni vključena v druge sporazume ali v končen sporazum. Vendar pa je trenutno tu še problem začasnega sporazuma in to je treba popraviti.

  Josefa Andrés Barea (S&D). – (ES) Gospod predsednik, kot že rečeno, sporazum o partnerstvu s Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem vključuje izjemo pri pravilih o poreklu. Kot je dejal poročevalec, to predvsem vpliva na tuna. Kaj želimo doseči s tem sporazumom? Želimo, da bi se ribiški sektor v tem otočju razvil in da bi se premagala revščina: z drugimi besedami, želimo razvojno pomoč.

Toda kakšni so negativni učinki koristi, ki jih ta prednostna obravnava prinaša tretjim državam?

Poslušamo pritožbe. Želimo uravnoteženo stanje. Komisija nam je pravkar povedala, da potekajo jasne raziskave, toda tu izraženo mnenje govori ravno nasprotno. Leta 2008 smo slišali, da ni prav nobenega izkrivljanja in da bo opravljena ocena vpliva.

Želimo uravnoteženo stanje. Želimo pregled, posvetovanje in kontrole. Želimo vedeti, ali ta sporazum nudi pomoč razvoju v tem otočju. Želimo pa tudi vedeti, ali se izvajajo zdravstveni ukrepi – ki so zelo pomembni za uvožene proizvode –, skupaj s trajnostnim upravljanjem ribištva in bojem proti nezakonitem ribolovu, kar je bistveno. Drug zelo pomemben element, ki bi nam pokazal, kako delajo tretje države, ki imajo mogoče sedež na Papui Novi Gvineji, je skladnost z mednarodnimi pravili zaposlovanja.

Ta sporazum želimo ohraniti in pomagati pri njegovem izpolnjevanju, vendar želimo tudi, da se uporabi tako, da bo koristil razvoju Papue Nove Gvineje in Fidžija, namesto da povzroča škodo španski industriji.

  Alain Cadec (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, želim vas opozoriti na odstopanje od pravil o poreklu, ki je bilo Papui Novi Gvineji odobreno v zvezi s predelanimi ribiškimi proizvodi, zlasti konzerviranim tunom. Mislim, da je to odstopanje skrajno nevarno.

Ta država AKP ima korist od prednostnega dostopa na evropski trg, tj. od popolnega izvzetja iz vseh carinskih dajatev za konzerviranega tuna, ki ga izvaža na naš trg. Ne dvomim v razvojno politiko, ki jo izvaja ta sporazum. Vendar pa je odstopanje od pravil o poreklu v primeru konzerviranega tuna popolnoma nesprejemljivo.

To zunanjim gospodarskim subjektom omogoča, da še sami ustanovijo svoj sedež na Papui Novi Gvineji, kar pa prinaša zelo malo koristi zaposlovanju in lokalnemu prebivalstvu. Omogočiti moramo razvojno pomoč, a ta mora biti pravična in učinkovita, da bo koristila zadevnim regijam.

Uvoz tuna v Skupnost se je v obdobju 2008–2009 povečal z 9 200 na 16 200 ton. Samo v enem letu se je podvojil. To pa se lahko samo še poslabša, če bo to odstopanje ohranjeno. Še več: ti proizvodi ne dosegajo enakih socialnih in zdravstvenih standardov ter standardov ohranjanja na področju virov, ki veljajo za evropske proizvode. Predvsem je nemogoče preveriti poreklo ulova.

Gospe in gospodje, ali si Evropska komisija ni vzela čas, da bi prebrala moje poročilo o poreklu uvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v Evropsko unijo?

Če si ni, potem je stanje brezupno. Evropskih delovnih mest in kakovosti proizvodov, ki se prodajajo na evropskem trgu, ne smemo žrtvovati na tak način. Ne želim si, da bi za nedoločen čas ustvarilo stanje, ki bo imelo uničujoč učinek za evropsko predelovalno industrijo.

  Ulrike Rodust (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, kot koordinatorki v Odboru za ribištvo mi je vidik ribištva v tem začasnem sporazumu še posebej zanimiv. V tej zvezi je bilo na začetku nekaj spornih vprašanj glede odstopanja od pravil o poreklu za Papuo Novo Gvinejo. Podpiram zamisel Komisije, da se to odstopanje uporabi za spodbujanje gospodarstva ene izmed najrevnejših držav na svetu. Prepričana sem, da je to tudi nekaj, o čemer bi morali premisliti vsi, ki smo vključeni v ribiško politiko. Lahko tudi razumem skrbi evropskega sektorja, vendar pa si iskreno ne morem predstavljati, da bodo odobrena odstopanja pripeljala do tega, da bo Papua Nova Gvineja postala resen konkurent naši industriji konzerviranja rib.

Vendar pa moramo biti pozorni, saj je očitno, da preselitev polovice naše industrije konzerviranja v pacifiško regijo ne bo koristila nikomur. V tej zvezi pa moram reči, da smo v teku razprave o tem sporazumu slišali zelo nasprotujoče si informacije v zvezi z vprašanjem o obsegu naložb v Papuo Novo Gvinejo in o tem, katere države z odstopanjem od pravil o poreklu ustvarjajo posreden dobiček. Zato želim nujno pozvati Komisijo, da pozorno spremlja uporabo tega odstopanja in da Parlamentu pravočasno predloži poročilo o tem, kako to odstopanje vpliva na razvoj Papue Nove Gvineje in evropsko industrijo konzerviranja rib. Če ta dogovor na Papui Novi Gvineji ne bo imel želenega učinka in če bo povzročil nesprejemljive izgube v evropskih podjetjih, potem bomo morali v okviru pogajanj o končnem sporazumu sprejeti drugačne odločitve. Prosim, da nas obveščate o nadaljnjem poteku dogodkov.

  Pablo Zalba Bidegain (PPE). – (ES) Gospod predsednik, najprej želim pojasniti, da podpiram krepitev trgovinskih vezi med Evropsko unijo in Papuo Novo Gvinejo, ki podpirajo razvoj te regije, vendar mora biti to trajnosten razvoj.

Resnično sem prepričan, da ta sporazum v tej obliki ni dober. V celoti nasprotujem eni določbi sporazuma, za katero menim, da je nepravična: tj. izvzetje iz pravila o poreklu, kajti to ne ogroža samo trajnostnega razvoja Papue Nove Gvineje, temveč, kot smo danes tukaj že slišali, ogroža celotno evropsko industrijo: tj. industrijo konzerviranja rib. Takšno odstopanje bi moralo biti v celoti izjemno in se v primeru Papue Nove Gvineje ne bi smelo uporabiti. Poleg tega ne smemo pozabiti, da ta ukrep za prihodnja pogajanja Evropske unije postavlja in bo postavljal resen precedens.

Po mojem mnenju bi v tem primeru potrebovali precej jasnejšo in trdnejšo resolucijo, ki bi odločno navajala, da bo odstopanje od pravil o poreklu trajno umaknjeno med naslednjim pregledom začasnega sporazuma o partnerstvu. Zato bi rad prosil Komisijo, da upošteva dramatične posledice, ki jih bo to odstopanje najprej imelo za evropsko industrijo konzerviranja rib, potem pa še za trajnost okolja in naravnih virov Papue Nove Gvineje, ter da ne pozabi na zelo negativen precedens, ki se s tem postavlja za prihodnja pogajanja. Kljub vsem trditvam Komisije, da precedensa ne bo, se bodo pojavili pritiski. Zato pozivam Komisijo, naj se čim prej odloči za ukinitev odstopanja od pravil o poreklu.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, v resnici sem prišla sem, da bi se udeležila naslednje razprave, a to razpravo sem spremljala iz svoje pisarne in moram reči, da imam tako kot vsi drugi, ki so tukaj govorili, pomisleke glede ideje o prožnosti pri pravilih o poreklu.

V zadnjih sedmih dneh je britanska televizija predvajala program, ki je del cele nanizanke o ribiškem sektorju na kanalu Channel Four, in v kateri je ribiška politika Evropske unije žal bila deležna ostrih kritik, tako da zdaj prejemamo ogromno elektronske pošte od zaskrbljenih državljanov.

To konkretno vprašanje se ni pojavilo, želela pa bi samo izreči podporo tistim kolegom, ki so izrazili velike pomisleke glede predloga, ki naj bi bil kot razvojni instrument pozitiven, ki pa bi v resnici lahko bil dokaj negativen ne samo z evropskega vidika, temveč tudi za točno tiste države, katerim poskuša pomagati.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospod predsednik, to je bila izredno zanimiva razprava. Na svetu je revščina. To moramo rešiti. En način bi lahko bil prenos finančnih sredstev, a veliko bolje je, da ljudem ponudimo priložnost, da si ustvarijo dostojno življenje z delom, ki ga opravljajo. V treh obratih za predelavo tuna na Papui Novi Gvineji, ki imajo dovoljenje za izvoz tuna v EU, je zaposlenih približno 5 700 ljudi, med katerimi je največ žensk. Delovna mesta na Papui Novi Gvineji, ene najrevnejših držav, so na kocki.

Komisija pri svojem predlogu o odstopanju ustrezno upošteva vsa možna tveganja in si prizadeva, da bi oblikovala zaščitne ukrepe. Stališče Komisije je, da je skoraj neverjetno, da bo izvoz iz Papue Nove Gvineje povzročil kakršno koli resno motnjo v industriji EU na področju ribištva in konzerviranja, in sicer zaradi majhnega obsega trgovine med Papuo Novo Gvinejo in EU in nizkega tržnega deleža Papue Nove Gvineje na trgu tuna v EU, ki je bil v zadnjih letih približno 3-odstoten. Začasna uporaba sega v leto 2008 in imamo že nekaj izkušenj s številkami. To ne bo povzročilo nobenih motenj v industriji Evrope na področju ribištva oziroma konzerviranja. Razvoj trgovinskih tokov bo nadalje analiziran v študiji o učinkih izvajanja posebnih pravil o poreklu za ribiške proizvode, ki bo pripravljena leta 2011.

Poleg tega bo Komisija spremljala trgovino s Papuo Novo Gvinejo in bo nemudoma sprejela ustrezne ukrepe, če bi se izkazalo, da je prišlo do resnih motenj na trgu EU. Začasni sporazum izrecno omogoča uporabo takšnih ukrepov v Poglavju 2 o instrumentih trgovinske zaščite. Na tej ravni ni nobenih znakov, da bi izvoz ribiških proizvodov iz Papue Nove Gvineje negativno vplival na industrijo konzerviranja rib v drugih državah AKO ali GSP+. Študija, ki sem jo pravkar omenil, bo preučila tudi ta vidik.

Rad bi dodal, da bodo države in podjetja, ki izvažajo ribe ali ribiške proizvode v EU, neodvisno od vseh posebnih pravil o poreklu ali preferencialnih trgovinskih sporazumov, morale ravnati v skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu ter z varnostnimi zahtevami EU na področju zdravja in varnosti hrane. Mislim, da je Komisija to vprašanje zelo natančno preučila, preden je predlagala ta ukrep.

Zdaj bi se vrnil k širšemu vprašanju: k sporazumom o gospodarskem partnerstvu na splošno. Trgovina je daleč od tega, da bi bila preprosta. Kot sem rekel, edini način za izkoreninjenje revščine je, da omogočimo rast v svetu v razvoju. Res je, da je regionalno sodelovanje na začetku dokaj težko. Regionalni razvoj se ne zgodi samo s trgovinskimi sporazumi. Zato smo za pomoč trgovini v pacifiški regiji namenili 45 milijonov EUR. To je tri krat več, kot je določeno v okviru devetega ERS. Regionalno trgovino je mogoče pričakovati samo z olajšanjem trgovinskih tokov. Če si ogledamo vseh devet držav v razvoju, vidimo, da dejansko vsa trgovina temelji na monokulturi – en sam izvozni proizvod z visoko ravnjo nihanja. To povzroča velike motnje v zadevnih državah.

Ko govorimo o migracijskih tokovih, varnosti, zaščiti in pravici v svetu, ne moremo reči, da nam za to ni mar. Mora nam biti mar, naši oddelki pa so opravili obsežno študijo. Predlagamo zelo primerne ukrepe, ki so popolnoma skladni z vsemi cilji Evropske unije.

Prepričan sem, da je ukrep pravi in da so za primer, če bi šlo kar koli narobe, tu tudi potrebni zaščitni ukrepi. Mislim, da smo to ustrezno presodilo, zato ta sporazum podpiram.

  David Martin, vlagatelj. – Gospod predsednik, zelo kratek bom. Skoraj v celoti se strinjam s komisarjem v zvezi s to temo.

Naj ponovim: pomembno je, da podpišemo začasen sporazum o gospodarskem partnerstvu, kajti če tega ne bomo storili, bodo obstoječi trgovinski preferenciali za Papuo Novo Gvinejo in Fidži na podlagi odločitve STO izginili. Začasni sporazum o gospodarskem partnerstvu je natanko to: je začasni sporazum in strinjam se z vsemi kolegi, ki pravijo, da bi naš dolgoročen cilj moral biti celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu z vsemi pacifiškimi državami, ki bo spodbujal regionalno povezovanje na Pacifiku. Vendar pa moramo zdaj narediti ta korak, da bi zagotovili neprekinjenost preferencialov za dve največji državi v pacifiški regiji.

Kar zadeva ribištvo, je Komisija zelo jasno povedala, da je to izjema. To bo edino odstopanje. Takšnega odstopanja ne nameravamo odobriti nobenim drugim delom sveta. Zakaj omogočamo odstopanje Papui Novi Gvineji? Povedal vam bom: to počnemo zato, ker Papua Nova Gvineja leži dobesedno na drugem koncu sveta, zato je verjetnost, da bi ribolovne flote EU v veliki meri izkoriščale to področje, zelo nizka, kljub temu da to lahko storijo. Nič ne more ustaviti ribolovnih flot EU, da ne bi lovile rib v vodah Papue Nove Gvineje, tam iztovarjale svoj ulov in ga tam tudi konzervirale – in kot je bilo prej že rečeno, to bi bilo zelo dobro za razvoj in to bi dejansko tudi morali spodbujati.

Vendar pa je stanje trenutno takšno, da v vodah Papue Nove Gvineje lovijo kitajske ladje, tajske ladje in ladje drugih azijskih narodov in da svojo ribo iztovarjajo v svojih državah, s čimer ne omogočajo nikakršne priložnosti za razvoj na Papui Novi Gvineji.

V tej državi pa obstajajo priložnosti za razvoj v smislu ustvarjanja delovnih mest, zlasti za ženske. Pogosto se pritožujemo, da si z našo razvojno politiko ne prizadevamo dovolj, da bi spodbudili dejavnost na spodnjem koncu verige. S tem na tem področju dejansko počnemo nekaj pozitivnega. Kot je dejal Komisar, da bi bila riba ustrezna, mora še vedno izpolniti vse standarde, ki jih določa uredba o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu. Izpolniti mora vse naše sanitarne in fitosanitarne pogoje. To je najpomembneje. Tri tovarne v Papui Novi Gvineji trenutno izpolnjujejo te standarde in nudijo dobra delovna mesta. Če bi prišlo do nenadnega povečanja števila tovarn in nenadnega porasta v uvozu iz Papue Nove Gvineje, potem bi seveda to stanje morali ponovno preučiti in po možnosti tudi ukrepati.

A statistični podatki trenutno govorijo sami zase. Ta sporazum velja že od leta 2008. Od takrat ni bilo nobenega porasta. Evropska industrija tune ni ogrožena. Kot poročevalec sem se sestal z vodilnimi osebami iz španske industrije tuna in sami so mi zatrdili, da trenutno ni nobenih groženj. To, kar jih skrbi, je prihodnost. Strinjajo se, da v tem trenutku ni nikakršne grožnje za industrijo EU. Nikar torej ne pretiravajmo. Ne smemo dovoliti, da bi revna država v razvoju morala plačati za našo obsedenost z našimi lastnimi interesi.

  Predsednik. – Prejel sem en predlog resolucije, predložen v skladu s členom 115(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  Helmut Scholz (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DE) Začasni sporazum o partnerstvu med Evropsko Skupnostjo ter Fidžijem in Papuo Novo Gvinejo posega v zapleten in večplasten proces povezovanja v pacifiški regiji. Na žalost ne nudi skoraj nobene razvojne podpore tema dvema državama. Rad bi vas spomnil, da so Evropski Parlament, Svet in tudi Komisija enoglasno obsodili vojaški udar na Fidžiju, ki se je zgodil leta 2006. S sklenitvijo tega trgovinskega sporazuma bo diktatura, ki je do zdaj tam vladala, priznana kot nekakšna pogodbena stranka. Ta sporazum bo spodkopal prizadevanja naših partnerjev v Avstraliji, Novi Zelandiji in drugih državah regije, ki so usmerjena v obnovo demokracije na Fidžiju. Ko sem kritiziral na našem srečanju Odbora za mednarodno trgovino kritiziral vojaško zadušitev demokracije na Fidžiju, mi je njihov predstavnik odgovoril: „Pa saj imamo nadzor!“ To, kar je po mojem mnenju goli cinizem, zdaj očitno izpolnjuje zahteve Komisije glede legitimnosti njenih pogodbenih strank. Moja skupina tega sporazuma ne bo podprla. Sem za zaustavitev sporazuma, dokler se demokracija na Fidžiju ne obnovi.

18. Mednarodne posvojitve v Evropski uniji (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor o mednarodnih posvojitvah v Evropski uniji, ki ga je Komisiji postavila gospa Angelilli (O-0193/2010 – B7-0670/2010).

  Roberta Angelilli, vlagateljica. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v teku let so se mnogi moji kolegi poslanci skupaj z mano začeli zavedati problema zapuščenih otrok, sirot in otrok z ulice. Eno izmed združenj, ki se stopilo z mano v stik, je bilo tudi Amici dell'adozione.

Zapuščenih otrok je veliko, a ne samo v svetu v razvoju, temveč tudi v Evropi. To so otroci, ki postanejo nevidni in končajo v začaranem krogu revščine in socialne izključenosti ali, kar je še huje, postanejo žrtve organiziranega kriminala, ki jih izkorišča za beračenje, nezakonito delo, prostitucijo, trgovino z organi ali nezakonite posvojitve. Ti otroci pogosto preživijo svojo mladost v podajanju med socialnimi delavci in sirotišnicami.

Zagotoviti jim moramo pravico, da bodo posvojeni, in pravico, da imajo družino. Otrok mora kar najmanj časa preživeti v ustanovi. Cilj tega so seveda najboljši interesi otroka, zato je treba možnost za posvojitev zagotoviti z vso previdnostjo in pod ostrim nadzorom pristojnih državnih organov. Ko pa so ustrezni pogoji izpolnjeni, imajo otroci pravico, da so posvojeni – predvsem na nacionalni, a tudi na mednarodni ravni, znotraj Evropske unije.

Vem, da se Komisija tega zaveda, četudi gre za popolnoma nacionalno pristojnost. Vendar pa bi bilo zaželeno, če bi med Komisijo in državami članicami obstajalo neko sodelovanje, da bi se zagotovile dobre prakse in strategije, ki lahko prispevajo h kar največji preglednosti in preprečijo možne nezakonite in priložnostne posvojitve, in da bi se obenem zagotovila najvišja raven sodelovanja s strani držav članic, ko gre za zagotavljanje pravice do posvojitve in preprečevanje, da bi bili otroci prepuščeni sami sebi oziroma, kot sem že rekla, ustanovam.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, hvala, da ste načeli to pomembno vprašanje. Varstvo in spodbujanje otrokovih pravic je prednostna naloga Komisije zlasti od objave sporočila „Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti“ iz leta 2006. Strategija o otrokovih pravicah se osredotoča na temeljne pravice otrok, vključno z zaščito najboljših interesov otrok, kot je določeno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Komisija se odločno zavzema za to, da se v vseh ukrepih EU, bodisi zakonodajnih ali nezakonodajnih, ustrezno spoštujejo vse temeljne pravice, ki so zajete v tej listini. To prakso bo podprlo in dopolnilo prihodnje sporočilo o otrokovih pravicah, ki ga bo Komisija objavila letos. Komisija bo od letošnjega leta naprej, torej od leta 2011, vsako leto poročala o napredku pri izvajanju Listine EU o temeljnih pravicah.

Ne smemo pozabiti, da so določbe te listine naslovljene na institucije in organe Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, na države članice pa samo, če izvajajo pravo Unije. Zato tudi ne smemo pozabiti, da v tem trenutku nimamo nobene zakonodaje Evropske unije o mednarodnih posvojitvah. To vprašanje urejajo Haaška konvencija z dne 29. maja 1993 o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah in nacionalni zakoni. Vse države članice so podpisnice te konvencije, EU pa ni. Njen cilj je izvajati člen 21 Konvencije ZN o otrokovih pravicah z vzpostavitvijo zaščitnih ukrepov, ki bodo zagotavljali, da bodo meddržavne posvojitve potekale v najboljšem interesu otrok in da se bodo spoštovale otrokove temeljne pravice.

Na mednarodni ravni pa Komisija podpira pristop tretjih držav k Haaški konvenciji o meddržavnih posvojitvah iz leta 1993 ter njenem pravilnem izvajanju z udeležbo na ustreznih srečanjih podpisnic. Komisija meni, da posebna evropska pravila o posvojitvah znotraj EU niso potrebna, saj je Haaško konvencijo podpisalo vseh 27 držav članic EU. Komisija zato natančno spremlja vprašanje mednarodnih posvojitev znotraj Evropske unije prav zaradi povezave med posvojitvami in otrokovimi pravicami. Komisija je sprejela ukrepe, da bi videla, kako države izvajajo konvencijo o posvojitvah, novembra 2009 pa je organizirala forum za izmenjavo mnenj o tem vprašanju.

Zelena knjiga Komisije o prostem pretoku javnih listin, ki je bila objavljena 14. decembra 2010, obravnava pomanjkanje vzajemnega priznavanja odločitev o posvojitvah kot aktov o osebnem stanju med državami članicami ter vpliv tega na svobodo gibanja državljanov EU. To je poseben korak, ki obravnava danes postavljeno vprašanje.

  Salvatore Iacolino, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, nobenega dvoma ni, da je vprašanje o mednarodnih posvojitvah posebej pomembno, gospa Angelilli pa je zelo dobro storila, da je nanj na tem zasedanju opozorila Evropski parlament.

Potrebujemo učinkovitejše, poenostavljene postopke. Trenutni stroški posvojitve so še posebej veliki in segajo od 20 000 do 30 000 EUR za posvojitev, obstajajo pa tudi težave pri zagotavljanju pravega odgovora na potrebo po družini in po tem, da bi ljudje, ki si želijo postati starši, to tudi dejansko postali. Govorimo o ranljivih in pogosto zapuščenih otrocih, ki včasih postanejo tudi nevidni. S tem mislim predvsem na tokove nezakonitih priseljencev in številne otroke, ki so po tem, ko se nastanijo v centrih za priseljence, izpostavljeni sramotnim pogojem trgovine s sužnji, v katero se mnogi izmed njih pogosto ujamejo.

Podpreti moramo družine. Pri tem lahko sledimo italijanskemu modelu in tudi modelu drugih krajev. Zmanjšati moramo stroške, povezane z mednarodnimi posvojitvami, zagotoviti ugodna bančna posojila, uvesti učinkovitejše in poenostavljene postopke, ki sem jih omenil, in sicer skupaj z mehanizmi za spremljanje dogajanj v državah članicah, dejansko moramo onemogočiti trgovino z ljudmi, pri čemer je nedavno posredoval Parlament s posebnim dokumentom, sprejeti konkretne ukrepe za boj proti nezakonitim posvojitvam in zagotoviti preglednost.

Še več: če želimo družini povrniti njeno osrednjo vlogo – kar pogosto govorimo v tej dvorani –, potem moramo poskrbeti, da bodo za združenja, ki so zelo pogosto ključnega pomena pri teh posvojitvah, značilni še posebej visoki standardi jamstva.

Na koncu, gospa komisarka Georgieva, bi rad rekel, da bi v tem primeru predlog moral biti naslednji: zakaj ne bi vzpostavili evropskega sistema akreditiranja teh združenj in zagotovili, da bodo delovala pregledno, jasno in praktično, vendar z visoko ravnjo jamstev, da bi se neodtujljive in nedotakljive otrokove pravice prav zares zaščitile?

  Monika Flašíková Beňová, v imenu skupine S&D. – (SK) Gospod predsednik, nocoj govorimo tu o zelo občutljivi temi, saj govorimo o najmanjših članih družbe, o tistih, ki potrebujejo našo ljubezen in skrb.

Problem zapuščenih otrok se v Evropi čedalje bolj zaostruje. Razmere, kot jih imamo danes, so v zelo veliki meri posledica neposrednega okolja. Z zakonodajo o posvojitvah otrok v mednarodnih okvirih se je mogoče izogniti razmeram, v katerih so številni otroci prisiljeni živeti v domovih, kjer pa kljub ogromni skrbi, ki jo prejemajo, nikoli ne začutijo prave ljubezni matere ali ljubeče očetove roke.

Zato je potrebno, da sistem posvojitev postane učinkovitejši, da bi najmlajši zapuščeni otroci lahko dobili nadomestno družino. Omejiti je treba na primer pravice bioloških staršev, ki skozi določeno časovno obdobje ne kažejo nobenega pravega zanimanja za otroke. S tem bi se skrajšal čas, ki ga otrok preživi v otroškem domu, saj otrok takrat tako rečeno ni pravno svoboden. Na ta način bi bilo mogoče do neke mere odpraviti nepotrebne zamude v celotnem postopku posvojitev.

Številni sporazumi o varstvu mladoletnikov nudijo praven okvir za prizadevanja pristojnih organov, na podlagi katerega ukrepajo v korist in v interesu teh otrok. Varstvo otrokovih pravic je tudi eden izmed glavnih ciljev Evropske unije. Zato je treba še naprej sprejemati ustrezne ukrepe, da bi se predvsem zagotovila zaščita najboljših interesov otrok v vseh okoliščinah.

  Cecilia Wikström, v imenu skupine ALDE. – (SV) Gospod predsednik, najprej bi se rada zahvalila gospe Angelilli za njeno pobudo in komisarki Georgievi za njen odgovor. To je pomembna razprava.

Zelo veliko otrok po Evropi danes nima tistega, čemur bi lahko rekli dom, in nima družine, ki bi jih zaščitila in nudila toplino varnost tem ranljivim majhnim otrokom. To je sen vseh tistih otrok, ki odraščajo v ustanovah.

Vsi moramo zdaj storiti vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da tem sirotam oziroma zapuščenim otrokom ne bi bilo treba odraščati v otroških domovih in drugih ustanovah, temveč pri družinah, kjer bodo deležni ljubezni, ki jo bodo lahko ponesli s seboj v življenje, da bi lahko postali zdravi odrasli brez travm.

Pogledi držav članic na to, kdo lahko ustvari družino, so si nasprotujoči. Kljub temu menim, da bi se lahko strinjali, da je tukaj pomembno to, da otrok prejme ljubezen in skrb, čeprav so družine mogoče drugačne.

Upam, da se bomo lahko strinjali tudi o pomenu sodelovanja pri političnih strategijah in instrumentih za mednarodne posvojitve. Predvidevam, da bo Komisija prevzela vodilno vlogo pri tem delu. Veselim se tudi sodelovanja z mojimi kolegi poslanci, ki so pripravili skupno resolucijo o tem vprašanju. Če bomo lahko pomagali združiti zapuščeno siroto in družino, ki hrepeni po otrocih, potem bo naš prispevek zares zelo pomemben.

Prav tako ne smemo pozabiti, kako pomembno je, da se z našimi najmanjšimi bratci in sestricami lepo ravna. Če jim bomo dali ljubezen, bo življenje na tem planetu bolj veselo. Mislim, da je to nekaj, kar moramo početi vsi, dokler živimo, ne glede na našo vlogo v družbi.

  Marina Yannakoudakis , v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, posvojitev je pozitiven način, da se otrokom, ki ne morejo odraščati pri svojih pravih starših ali ki so svoje starše izgubili, ponudi nova družina. Postopki pregledov in preverjanja za namen posvojitve otrok v Združenem kraljestvu so strogi, obetavne starše pa mora sprejeti agencija za posvojitve. V središču postopka posvojitve je in mora biti dobrobit otroka.

Vprašanje meddržavnih posvojitev je bolj zapleteno od vprašanja nacionalnih posvojitev, vsekakor pa sem zelo hvaležna skupini PPE, da je odprla to vprašanje. Medtem ko je hvalevredno, da poskušamo pri tem doseči napredek, me skrbi, da mednarodne posvojitve vendarle prinašajo tveganja – tveganja, ki so bila že omenjena, kot sta zloraba in malomarno ravnanje z otroki, ki škodita dobrobiti otrok.

Zato menim, da morajo vse države zagotoviti, da bodo njihovi zakoni na področju posvojitev urejeni tako, da bodo podpirali interese otrok. Države članice morajo sodelovati, da bi zagotovile, da bo pravni postopek posvojitve med državami, iz katerih otroci prihajajo, in državami, ki jih sprejemajo, pregleden in strog in da bo dal prednost dobrobiti otrok.

  Slavi Binev (NI). – (BG) Gospod predsednik, gospa komisarka Georgieva, gospe in gospodje, želela bi ponuditi primer Bolgarije, kjer je problem zapuščenih otrok čedalje resnejši in kjer je treba nujno ukrepati, da bi se to stanje rešilo. Sistemi, kakršen je Bolgarski, ki nudi velik odstotek otrok za mednarodne posvojitve, so škodljivi.

Po drugi strani pa je mednarodna posvojitev, ne glede na sisteme varstva otrok, ki so takšni, kot so, lahko edina priložnost za mnoge otroke v otroških domovih, da dobijo družino in normalno življenje. Pri izboljšanju celotnega sistema moramo biti previdni, da otrok ne prikrajšamo za to priložnost. Potrebujemo ukrepe, ki ne bodo samo olajšali postopka mednarodnih posvojitev, temveč bodo tudi poskrbeli za interese naših otrok in za to, da se tako imenovani „posvojitelji“ ne bodo samo gnali za evropskim državljanstvom, kar je v tem trenutku mogoče.

Ni moje delo, da se vprašam, ali to delajo iz nesebičnih razlogov ali pa zgolj v lastno korist. To je delo tistih ljudi, ki opravljajo pogovore o posvojitvi in ki bodo morali poskrbeti za interese naših otrok. Konvencija ZN o otrokovih pravicah in to, kar zagovarja, mora biti temelj za zakonodajo o mednarodnih posvojitvah v Evropski uniji.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, pozdravljam interes, ki so ga moji italijanski kolegi poslanci pokazali za položaj zapuščenih otrok in ki je dejansko tudi interes vseh nas. Kljub temu to vprašanje spada zgolj v nacionalno pristojnost. Za udeležbo v tej razpravi sem prosila, ker prihajam iz države, ki je podvržena pritiskom, da naj nadaljuje z mednarodnimi posvojitvami in spremeni veljavno zakonodajo. Vendar pa je v Romuniji več družin, ki želijo posvojiti otroke, kot je otrok, ki bi jih bilo mogoče posvojiti. Naša zakonodaja, v pripravo katere so bili vključeni številni mednarodni strokovnjaki, je popolnoma skladna z evropsko zakonodajo.

Kar zadeva to resolucijo, moram reči, da konvencija ZN in haaška konvencija ne priznavata izraza „otrokova pravica do mednarodne posvojitve“, kot je naveden v točki d. Mednarodna posvojitev je samo ena možnost. Ti otroci končajo v sistemu zaradi negotovega položaja, v katerem so se znašle njihove družine, kar v skladu z mednarodno zakonodajo in konvencijami ne bi smelo tvoriti podlage za posvojitev. S tem je mogoče pojasniti veliko število otrok v otroških domovih. Vendar pa 22 966 otrok ima vsaj enega starša. Romunska zakonodaja določa, da se starševska pravica lahko ukine samo v primeru zlorabe. Zato ti otroci niso ustrezni za posvojitev. To velja tudi za 22 285 otrok v reji. Razlogi za to resolucijo morajo biti usmerjeni v najboljše interese otrok, kot so dejali že moji kolegi poslanci pred mano, in ne v interese posvojitelja. Dolžnost vsake države in nikogar drugega je, da izbere najboljše za svoje otroke.

Na koncu predlagam, da se vsi bolje seznanimo z nacionalnimi zakonodajami. S tem na primer mislim na številna sodišča za otroke v Italiji, ki so leta 2009 izdala sedem odločb o posvojitvi v zvezi z otroki iz Romunije brez kakršnega koli upoštevanja naše zakonodaje.

  Victor Boştinaru (S&D). – (RO) Gospod predsednik, pozdravljam to razpravo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, katere izhodišče je, da je varstvo otrokovih pravic prednostna naloga in da mora biti prednostna naloga vsake države članice naše Unije. Končni cilj vseh nas v tej dvorani je podpiranje interesov otrok.

Samoumevno je, da morajo skupna, stroga merila, ki se izvajajo v državah članicah, izboljšati skrb in življenjske razmere otrok, ki živijo v ustanovah in ki so bili zapuščeni, ter jim zagotoviti zaščito po posvojitvi, zlasti v sedanjem ozračju, v katerem je proračunsko varčevanje očitno edina misel desnih vlad v Evropski uniji. Prvi korak torej je, da tem otrokom ponudimo ustrezno skrb. Drugi je boj proti trgovini z otroki in otroški prostituciji. Tretji korak za nas je, da zaradi otrok ne pozabimo, da je treba dati prednost posvojitvam s strani članov družine in nacionalnim posvojitvam. Četrti korak pa je, da se šele po vsem tem lahko preuči možnost mednarodnih posvojitev.

Pri tem lahko izhajamo iz izkušenj iz preteklosti, saj je odpiranje vrat mednarodnim posvojitvam v Romuniji pripeljalo do oblikovanja mrež za trgovino z otroki, kakršnih še nismo videli, ter do primerov, v katerih so bili otroci ugrabljeni in prodani na zahod v sodelovanju z evropskimi in mednarodnimi organizacijami. Gospa komisarka, od leta 1997 do leta 2000 je Romunija „izvozila“ 9 150 otrok. Moja država ne bo nikoli več sprejela takšne grozote.

Na koncu želim prek vas prositi gospo komisarko Reding, da pojasni obtožbe, ki so se pojavile v romunskih in mednarodnih medijih v zvezi z Evropsko agencijo za spremljanje mednarodnih posvojitev; zdi se mi, da je ta predlog tudi del študije, ki jo je naročila Evropska komisija. Kolega poslanec še vedno čaka, da komisarka Reding odgovori na to vprašanje.

  Alexandra Thein (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, nedavno smo imeli v veliki plenarni dvorani naše parlamentarne stavbe v Bruslju mednarodno o starševski odgovornosti in varstvu otrok, ki sem jo imela čast voditi. V Evropi je čedalje več ranljivih in zapuščenih otrok, ki ne bi smeli stalno živeti v sirotišnicah. Zato je dolžnost nas kot zakonodajalcev, da okrepimo pravico do mednarodnih posvojitev znotraj EU, da bi tem otrokom pomagali. To zahteva tudi člen 24 naše Listine o temeljnih pravicah, ki pravi: „Otroci imajo pravico do takšnega varstva in skrbi, kakršna sta potrebna za njihovo dobrobit“.

Čeprav imamo Haaško konvencijo o posvojitvah in konvencijo Sveta Evrope, pa to ni dovolj. V praksi se še vedno pojavljajo veliki pravni problemi v zvezi z mednarodnimi posvojitvami. V teh primerih lahko pomagajo samo mednarodni predpisi, ki odpravljajo še obstoječe razlike v nacionalnih predpisih in jih nadomeščajo z jasnimi in preprostimi načeli. V tej zvezi in pri vsej naši zakonodajni vnemi ne smemo spregledati dejstva, da mora EU sodelovati s Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu, da bi zagotovila usklajen postopek. Torej ni potrebno, da bi EU na tem področju odkrivala toplo vodo. Zaradi tega pozdravljam izjavo gospe komisarke.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, to je zelo pomembna tema, a tudi občutljiva. Kot veste, smo v prejšnjem parlamentarnem mandatu razpravljali o vprašanju posvojitev romunskih otrok v Izraelu, kar je povzročilo resne probleme, med drugim tudi politične. Zdaj imamo novo pobudo. Mislim, da temelji na dobrih namenih, a očitno zbuja veliko čustvenih odzivov. Mislim, da moramo tu zelo paziti, da ne bomo zavrgli zrnja skupaj s plevami, da torej v naši skrbi za dobro prihodnost otrok ne bomo ustvarili položaja, v katerem bomo ubrali bližnjico in omogočili hitre posvojitve ter s tem dejansko omogočili, da se bodo otroci odvzeli njihovim staršem. Pred tem bi rad zelo močno posvaril.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, veseli me, da je bila tema o meddržavnih posvojitvah in zapuščenih otrocih vključena v dnevni red Evropskega parlamenta. Zdi se mi zelo pomembno, da se največ prednosti tako v Evropskem parlamentu kot v Evropski uniji nameni prav vprašanjem varstva otrok na splošno. Ko gre za zapuščene in zapostavljene otroke, moramo vsi postaviti zgled. Tudi oni imajo pravico, da odrastejo in postanejo zdravi odrasli, tako v telesu kot v duhu. Da bi to dosegli, pa je nujno, da ti zapuščeni, zapostavljeni otroci in sirote odraščajo v družini in zdravem okolju. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da bo čim manj otrok končalo v sirotišnicah. Vprašanje zapuščenih otrok postane še posebej pomembno, ko pomislimo na starajočo se Evropo, v kateri je vsak otrok tudi temelj naše lastne prihodnosti.

  Edit Bauer (PPE). – (HU) Gospod predsednik, gospa komisarka, želim se vam zahvaliti za vaš temeljit odgovor. Medtem ko vemo, da haaška konvencija v osnovi ureja meddržavne posvojitve, vemo tudi, da jo je podpisalo 26 od 27 držav članic. Imate tudi prav, ko pravite, da gre pri načinu izvajanja te mednarodne konvencije za vprašanje subsidiarnosti. Obenem pa menim, da si ne moremo privoščiti dvoumnosti. Življenje nas sili, da se ukvarjamo z vprašanjem otrok, a ne samo takrat, ko izbruhne škandal ali ko se odkrije, da je bilo tu prodanih sto otrok in da je bilo tam prodanih več sto ali celo več kot tisoč otrok. Po drugi plati pa moramo zagotoviti, da bo več tisoč otrok, za katere vemo v Evropski uniji, mogoče dati v posvojitev. Te teme se ne moremo izogniti, saj ima Evropska unija dolžnost, da ščiti otrokove pravice, obenem pa tudi vidimo, da vprašanje posvojitve ter dejansko kot njegova neposredna posledica tudi mednarodna zakonodaja in mednarodna praksa, nekatere pravice preveč napihujejo, zaradi česar so posvojitve otrok nemogoče, s tem pa se zmanjšujejo tudi njihove druge pravice. Gospa komisarka, na podlagi tega, kar ste povedali v uvodu, bi resnično rada prosila, da se pomaknemo naprej v zvezi s pomanjkanjem mednarodnega prava, ki bi lahko v Evropski uniji v zvezi s sprejetjem dokumentov o posvojitvi že obstajal.

  Zita Gurmai (S&D). – (HU) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, vprašanje meddržavnih posvojitev je vsaj tako pomembno kot vprašanje čezmejnih ločitev in si zasluži enako mero pozornosti predvsem zato, ker najpogosteje zadeva otroke, ki so čustveno, finančno in vsakem drugem mogočem pomenu prepuščeni na milost in nemilost odločitev, ki jih sprejmejo odrasli. Ti otroci si zaslužijo najvišjo možno zaščito s strani Skupnosti.

Tisti, ki so vložili vprašanja za ustni odgovor v zvezi z vprašanjem meddržavnih posvojitev, so imeli v mislih predvsem zakonodajno okolje. Pregled prakse je vsaj tako pomemben kot zakonodaja. Nova ali celo dobra politična odločitev in novo zakonodajno okolje se lahko ustvari samo z dostopom do zanesljivih podatkov in statistike ter dejansko prakso. Ali se je zakonodaje sploh potrebno dotakniti, je mogoče ugotoviti samo, če se lahko zanesemo na točne podatke, zato menim, da je vprašanje, ki so ga postavili moji kolegi poslanci, ključnega pomena. A ker je po mojem mnenju vrsto vprašanj treba obravnavati samo na popolnoma celovit način, bi želel narediti še en korak več nazaj od tistih, ki so vprašanje postavili.

Komisiji bi rada zastavila naslednja vprašanja: ali imamo natančne statistične podatke o primerih meddržavne posvojitve znotraj EU oziroma v primerih, ki vključujejo tretje države? Katere podatke dejansko zbiramo v zvezi s to temo? Katere metode uporabljamo? Kdo zbira podatke in, če so to države članice, ali uporabljajo enako metodologijo? Če pride do meddržavne posvojitve, bodisi znotraj EU ali z vključenostjo tretje strani, kakšen je postopek izbora in priprave otrok in staršev? Kako nadzorujemo postopek priprave? Ali imamo za to skupna pravila? Kako se razlikujejo prakse v državah članicah? Ali je kakšna starostna omejitev pri otrocih oziroma posvojiteljih? Ali posvojitelji prejemajo stalno strokovno podporo? Ali se izvaja zanesljivo in redno nadaljnje spremljanje? Ali vemo, kako pogosto posvojitelji naletijo na težave in kakšne so te težave? Kakšno podporo države članice nudijo v problematičnih primerih? Hvala za vašo pozornost in hvala, gospa komisarka, za vaše izjemno delo.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, že veliko let številne družine v Italiji in prav toliko romunskih otrok trpi posledice romunske blokade mednarodnih posvojitev.

Haaška konvencija je temeljni okvir, ki ga morajo enotno izvajati vse države članice Evropske unije, Romunija pa si mora prizadevati, da se z njim uskladi. Če Romunija misli, da blokada mednarodnih posvojitev pomeni zaščito otrok – na primer pred nevarnostjo, da se bo s tem ustvaril trg za nezakonito trgovino z otroki –, potem se mora tega problema lotiti tudi ob pomoči Evropske unije, tako da poostri nadzor in uvede stroge predpise. Vendar pa si moramo prizadevati za to, da bodo številne ugledne družine lahko posvojile otroke, ki si zaslužijo drugo priložnost za srečno otroštvo.

Zato želim Komisijo vprašati, na kakšen način namerava podpreti možno zavezo Romunije glede umika moratorija na mednarodne posvojitve, zanima pa me tudi stališče Komisije o možnosti vzpostavitve evropske agencije za posvojitve, med drugim tudi v luči študij, ki jih izvaja.

  Janusz Wojciechowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, posvojitve so lahko – in pogosto so res – v dobro otrok, toda postopki, povezani s posvojitvami, lahko povzročijo tudi zlorabe, kot sta trgovina z otroki in jemanje otrok za namen posvojitve družinam, ki svojih otrok sploh niso zapustile, ki pa jim pogosto zaradi revščine ne morejo ponuditi pravega okolja. Visoko število otrok v sirotišnicah, o katerih govorimo v današnji razpravi, pogosto ne pomeni tudi zapuščenih otrok, temveč so to v resnici otroci revnih staršev, ki se težko spopadajo s svojimi težkimi osebnimi razmerami. Takšnim družinam je treba pomagati. Državni organi bi lahko tem družinam pomagale za veliko manjše zneske, pri čemer otrok sploh ne bi bilo treba pošiljati v sirotišnice in jih dajati v posvojitev. Sprejeti bi morali jasno načelo – ki bi moralo biti obvezno v Evropski uniji –, v skladu s katerim se otrok družinam ne bi smelo jemati zaradi revščine. Pomagajte in ne jemljite otrok družinam. Revščina ne sme biti razlog, da se otroku odvzame njegova biološka družina.

  Raffaele Baldassarre (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, danes razpravljamo o tem, kar je strašno protislovje za Evropsko unijo, katere cilj je zagotoviti svobodo gibanja za njene državljane in izpolnjevati njihove potrebe. To protislovje razkriva pravo potrebo nekaterih ljudi po pomoči in nezmožnost drugih, da ponudijo zahtevano pomoč.

Iz protislovne narave težav in ovir, ki onemogočajo mednarodne posvojitve, se ustvarja tragedija za tisoče otrok in družin v Evropski uniji. Številne mednarodne konvencije so pokazale, da se lahko le delno spopadejo s problemi, povezanimi s posvojitvami. Na eni strani je to odvisno od specifičnih določb vsake konvencije in njene izključne narave. Na drugi strani pa so omejena dosedanja prizadevanja rezultat medvladne narave obstoječih struktur in postopkov sprejemanja odločitev.

Lizbonska pogodba in Listina o temeljnih pravicah danes tvorita pravno merilo in seveda se spreminja tudi političen pristop. Varstvo in dobrobit otrok sta eden izmed temeljnih kamnov, na katerih slonijo pravice, ki jih ščiti Unija. To je podlaga današnje razprave in vloženega vprašanja za ustni odgovor, ki tvori ozadje za širšo razpravo, ki bi morala biti Parlamentu zelo pri srcu in ki bi jo ta parlament moral opraviti hitro in pozorno ter jo spremljati z vso vztrajnostjo, ki jo kaže gospa Angelilli.

Dovolite mi, da spomnim na besede Antoinea de Saint-Exupéryja: „Vsi odrasli so bili najprej otroci. Toda le redki od njih se tega spominjajo“.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospod predsednik, vprašanje za ustni odgovor, ki je podlaga za resolucijo o mednarodnih posvojitvah, vključuje v dnevni red Evropskega parlamenta točko, ki je izredno pomembna.

Možnost mednarodnih posvojitev lahko pride v poštev samo, ko se izčrpajo vsi ukrepi za ureditev nacionalne posvojitve. Mednarodne posvojitve odpirajo tudi niz posebnih vprašanj in težav, ki v veliki meri izhajajo iz omejene komunikacije med otrokom in posvojitelji v obdobju pred posvojitvijo, kakor tudi iz problemov, na katere naleti otrok po posvojitvi in ki so povezani s prilagajanjem novemu jeziku in kulturi. Načelo ravnanja v najboljšem interesu otrok in ne posvojitelja, kot je določeno v konvenciji ZN in haaški konvenciji, mora tvoriti podlago za resolucijo Evropskega parlamenta, pri čemer se je treba osredotočiti na otrokov razvoj v družinskem okolju, ki zagotavlja kontinuiteto v otrokovi vzgoji ob upoštevanju otrokovega etničnega, verskega, kulturnega in jezikovnega ozadja.

Glavni vidik pri preučitvi teme v zvezi s posvojitvami in pripravi resolucije je načelo ponovne vključitve otroka iz sistema varstva v biološko ali razširjeno družino. Želim poudariti nejasnost, do katere pogosto pride med številom otrok, ki so bili ločeni od svojih staršev, za katere pa skrbi sistem varstva, ter številom otrok, ki jih je mogoče posvojiti. Otroci, ki so ločeni od svojih staršev, uživajo varstvo, ki jim ga za nek določen čas nudi država in niso na voljo za posvojitev. Mislim, da ne potrebujemo nadzornih mehanizmov in da so obstoječa načela, ki se uporabljajo na mednarodni ravni in ki so povezana s temi mehanizmi, ustrezna.

  Marco Scurria (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nocoj imamo razpravo, ki je deloma sad dela številnih združenj z vse celine in Evropske unije, ki so se na nas obrnila zato, da bi se lotili te občutljive teme, ki jo je sprožila gospa Angelilli in ki smo jo mi oblikovali v vprašanje za ustni odgovor.

Predstavili so nam zelo preprost problem z dialektičnega vidika, ali pa se tako vsaj zdi. V ustanovah po Evropi je veliko otrok in veliko je tudi družin, ki želijo otroke posvojiti. Vendar pa se te dve poti ne prekrižata ravno pogosto in otroci ostajajo v oskrbi, družine pa ostajajo brez otrok.

Seveda so otroci naša prednostna naloga. Imajo našo pozornost in potrebujejo nas, da sprejmemo vse previdnostne ukrepe, ki jih zahtevajo okoliščine. A ko ti otroci predolgo ostanejo v oskrbi, pogosto postanejo tarča trgovcev v prostituciji in trgovini z organi.

Vse to se dogaja medtem, ko obstajajo številne družine, ki bi rade tem otrokom ponudile svoj dom. Zato sem vesel, da je gospa komisarka opisala ukrepe, ki jih namerava sprejeti. K temu pa moramo dodati tudi možnost večjega sodelovanja med državami članicami pri mednarodnih posvojitvah in seveda tudi nadzora v zvezi z varstvom posvojenih otrok.

Zato prosimo za bolj racionalizirane postopke za družine in otroke, saj bodo že čez nekaj let ti otroci in mladi ljudje postali moški in ženske, ki se bodo vprašali, zakaj jih je Evropa, ki je polna potencialnih gostiteljskih družin, prepustila njihovim okoliščinam.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospod predsednik, rada bi vam predstavila nekoliko drugačen pogled na posvojitve. Otroci si zaslužijo najboljše. To predvsem pomeni, da si zaslužijo družino. Bodisi svojo lastno bodisi nadomestno družino, z ljubečima mamo in očetom. Takšni družini ne smejo stati na poti ne Evropska unija ne državne meje. Čeprav imajo države članice zadnjo besedo pri vprašanjih posvojitve, je naša dolžnost, da ta postopek olajšamo.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da so na prvem mestu prizadevanja za dobrobit otroka. To pomeni prizadevanja za pomoč otrokovim staršem, če pridejo v težave. Socialni položaj staršev ne sme biti razlog za odločitev, da je treba njihove otroke dati v posvojitev. Odvzeti otroka obubožanim staršem je preprosto, a obenem je to tudi najhujše, kar lahko storimo otroku. To velja dvakrat bolj za mednarodne posvojitve.

Kot ena od tistih, ki so se podpisali pod vprašanje o mednarodnih posvojitvah, ki smo ga postavili Komisiji, sem vesela, da je o tej temi spregovorilo toliko poslancev. Bila bi še bolj vesela, če bi toliko energije in takšen občutek nujnosti uporabili tudi tako, da bi v vseh evropskih politikah poskrbeli za dobrobit in potrebe družin.

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Gospod predsednik, mednarodne posvojitve, ki izhajajo iz načel prevlade interesa otroka ter spoštovanja njegovih temeljnih pravic, so ustrezno sredstvo, s pomočjo katerega se poišče družina za tiste otroke, za katere ni bilo mogoče najti družine v njihovi državi izvora.

Trgovina z ljudmi, spolno izkoriščanje in suženjsko delo so grozljiva resničnost, ki prizadene več sto milijonov mladoletnikov. Oglejmo si nekaj statističnih podatkov: na svetu je več kot 145 milijonov zapuščenih otrok; samo v Rusiji na ulicah živi 600 000 otrok; od leta 1980 je v oboroženih spopadih umrlo 2 milijona otrok; več kot 600 milijonov otrok živi v skrajni revščini; več kot 5 milijonov jih umre vsako leto; več kot 130 milijonov otrok v razvitih državah zaradi revščine odrašča brez dostopa do osnovne izobrazbe, od tega pa je 60 % deklic; 7 milijonov otrok po svetu je žrtev spolnega suženjstva.

Zaradi vsega tega moramo spodbujati mehanizme za podporo instrumentu mednarodnih posvojitev, katerih cilj je varstvo otrok in uskladitev različnih zahtev in postopkov, določenih v zakonodaji držav članic, predvsem z uporabo člena 21 evropske listine o otrokovih pravicah ter upoštevanjem člena 24 naše listine o temeljnih pravicah.

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, podpisala sem se pod vprašanje za ustni odgovor gospe Angelilli, ker menim, da Evropska unija nima druge izbire, kot da varstvo otrok, zlasti na podlagi Lizbonske pogodbe, uvrsti med svoje prednostne naloge.

Posvojitveni postopki so po mojem mnenju samo lakmusov preskus socialnega vprašanja, ki ga moramo po dolžnosti obravnavati in mu določiti nekatere omejitve. Otroci v najboljšem primeru postanejo objekti komercialne izmenjave, ki zagotovo žali njihovo dostojanstvo, na žalost pa so pogosto tudi žrtve izkoriščanja in nasilja.

Poleg tako imenovanih otrok duhov – tistih, ki so bili nezakonito rojeni ali zapuščeni in ki jih sistem ni nikoli zajel – obstaja še neopredeljeno število otrok, ki jih je mogoče posvojiti in za katere se lahko najde enako število parov, ki upajo na posvojitev, katerih poti pa se nikoli ne prekrižajo zaradi tolmačenja zakonodaje in okorne birokracije.

Sklad Združenih narodov za otroke je pred kratkim objavil študijo, ki vsebuje nekaj zaskrbljujočih številk, med drugim tudi v zvezi s številnimi evropskimi državami. Kot predsednica Odbora za peticije sem pogosto naletela na pravne spore med državami članicami, ki se samo za otroke končajo z negativnimi ali celo tragičnimi posledicami.

Zapleteni postopki, ki so del mnogih nacionalnih sistemov, se pogosto izkažejo kot nekoristni za otroke. Dolgi časovni okviri so v nasprotju s potrebo, da se otroku najde družina v prvem letu njegovega življenja, da bi se zmanjšala travma in da bi se izognili dolgemu bivanju v sirotišnici, pri čemer pa bi morali upoštevati tudi to, da se nad določeno starostjo na žalost zmanjša povpraševanje.

Na podlagi teh številk menim, da bi morali dati zeleno luč dalj časa napovedovani potrebi po vseevropski uskladitvi nacionalnih zakonov, kar bo, prvič, pomagalo poenostaviti postopke posvojitve znotraj Evrope, in, drugič, kar bo zagotovilo, da bodo upoštevana temeljna načela posvojitve v primeru otrok iz tretjih držav.

  Carlos Coelho (PPE). – (PT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, iskreno čestitam gospe Angelilli, ker je pravočasno vložila to vprašanje za ustni odgovor. Sodim med tiste, ki menijo, da moramo oblikovati učinkovitejše politike za varstvo otrok, da bi preprečili revščino, zlorabo in zapuščanje otrok, obenem pa tudi druge možnosti, ki bi nadomestile njihovo bivanje v ustanovah, med katerimi bi posvojitev morala igrati ključno vlogo.

UNICEF priznava, da se število otrok v ustanovah ni zmanjšalo in da je porast posvojitev daleč pod rastjo števila otrok v ustanovah, kar je jasen znak, da se moramo pošteno zazreti vase. Ključno je, da opravimo splošno oceno prava ter upravne in pravne prakse v zvezi z obstoječimi postopki posvojitve v različnih državah članicah, da bi lahko odkrili vse tisto, kar ovira njihovo ustrezno delovanje.

Kar zadeva države, ki niso članice EU, moramo tudi spremljati problem nepravilnih ali nezakonitih posvojitev, ki se predvsem dogajajo v najrevnejših regijah. Vzemimo na primer Gvinejo-Bissau, kjer ni registriranih več kot 50 % otrok. To seveda mrežam trgovine z otroki olajšuje načrtovanje kaznivih dejanj.

Zato menim, da potrebujemo evropsko strategijo za zaščito interesov otrok na področju postopkov mednarodnih posvojitev, da bi se izognili ugrabitvam in prodaji ljudi ter trgovini z ljudmi oziroma da bi to preprečili.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, moto Združenja za mednarodne posvojitve na Irskem je, da se družine ustvarjajo na mnoge načine. Današnja razprava govori o obstoječem interesu za posvojitve. To združenje ima več kot 1 200 članov: mnogi so otroke že posvojili, nekateri pa jih želijo posvojiti.

Naš pogled na posvojitev se je popolnoma spremenil. Na Irskem so v preteklosti materam – predvsem materam samohranilkam – odvzeli dojenčke in jih dali drugim v posvojitev. To ni lepa zgodovina, je pa seveda tista, ki zdaj opredeljuje naš pogled na posvojitve: v središču mora biti otrok. Seveda so v vsem tem zelo pomembne biološke družine.

Prav tako je naša dolžnost in odgovornost, da našim otrokom ponudimo najboljši mogoč dom. Vsaka država članica – in to je raven, na kateri bi to moralo potekati – mora zaščititi otroke znotraj svojih meja. Naloga Evrope mora biti usklajevanje.

Upam, da bomo na Irskem imeli referendum o otrokovih pravicah. O tem veliko govorimo, a ko je treba na tem kaj narediti, potem nismo tako učinkoviti. Upam, da se bo referendum zgodil. Stanje se bo potem zagotovo izboljšalo. To je bila zares koristna razprava in kolegam se zanjo zahvaljujem.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, največje darilo, ki ga lahko damo otroku, je srečen dom. Večina otrok to najde v lastnem domu pri svojih pravih starših. Veliko pa jih to dobi pri svojih posvojiteljih.

Oboje je boljše od življenja v ustanovi, seveda če pri tem ni nobene korupcije ali izkoriščanja.

Ravnovesje je zelo težko najti, vendar mislim, da moramo – ob upoštevanju haaške konvencije itd. – obetavnim posvojiteljem, ki ravnajo v dobri veri in jim ni mogoče ničesar očitati, bolj olajšati, da dajo to darilo v obliki srečnega doma otroku, ki ga sicer ni bil deležen, namesto da jih obremenjujemo z dolgotrajnimi, dragimi in razvlečenimi postopki.

Ustvariti moramo pravo ravnovesje, saj sem kot učitelj srečal že veliko posvojenih otrok in velika večina jih je živela v zelo dobrih domovih.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospa Angelilli, gospe in gospodje, z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe sta varstvo in skrb za otroke postala ena od temeljnih pravic, za zaščito katerih ima Evropa pravno zavezo. A kljub temu obstaja še preveč primerov zapuščenih otrok v Evropi, ki v najboljšem primeru končajo v sirotišnicah. To so tragične okoliščine, ki jih naše demokracije ne smejo dopuščati.

Zato moramo storiti vse, kar se od nas zahteva, da bi ohranili nadzor nad tem stanjem in sprejeli strategijo za čim večje ozaveščanje in podpiranje pravice do posvojitve otrok na mednarodnih ravni.

Da bi se to zgodilo, moramo najprej pridobiti natančno sliko stanja v vseh državah članicah ob nenehnem spremljanju, ki bi ga lahko izvajali tudi z ustanovitvijo stalnega observatorija otrokovih pravic. Poleg tega potrebujemo celovit pregled obstoječih ukrepov, ki jih sprejema Evropska unija, in tistih ukrepov, ki bi se lahko razvili, da bi se čim bolj zaščitili otroci, ki jih lahko posvojijo evropski državljani.

  Catherine Bearder (ALDE). – Gospod predsednik, širok niz instrumentov, ki trenutno urejajo mednarodne posvojitve, je ustvaril nejasnost pri tem, kdo je zadolžen za zaščito otrokovih pravic v mednarodnih posvojitvah. Komisija se mora še bolj osredotočiti na pristojne organe in zagotoviti, da bodo tisti, ki urejajo pravice posvojiteljev in posvojenih otrok, poskrbeli za spoštovanje osnovnih minimalnih standardov in da bo otrok dolgoročno lahko ohranil stil s svojo domovino in kulturo.

Zlasti je treba sprejeti nujne ukrepe, da bi se odzvali na zlorabo in trgovino z otroki, ki – kot kaže zadnje poročilo iz moje države – zaskrbljujoče narašča tako znotraj kot zunaj evropskih meja. Trgovina z otroki in preprodaja otrok – kraja otrok, ki se jih nato proda posvojiteljem kot prave sirote – sta pojava, ki se jim na mednarodni ravni ne namenja ustrezna pozornost.

Komisijo bi pozvala, da prevzame aktivnejšo vlogo na področju mednarodnih posvojitev, da sprejme konkretne ukrepe za izboljšanje zamotanega in nejasnega zakonodajnega okvira, ki trenutno ureja mednarodne posvojitve v EU, in da zaščiti najranljivejše mlade ljudi.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, o mednarodnih posvojitvah zdaj govorimo zato, ker so v vsaki državi otroci, ki jih iz različnih razlogov ni mogoče postaviti v funkcionalne družine ali nadomestne družine v isti državi.

Nesprejemljivo je, da se ponavlja nekaj, čemur smo bili priča v bližnji preteklosti, ko je premožnejša država, kot je Italija, imela več priložnosti za posvojitev otrok iz manj premožne Romunije. Kot je nocoj povedalo že veliko poslancev, revščina seveda ne more biti zadosten razlog, da so otroka odvzame družini in se ga da v mednarodno posvojitev.

Želim močno poudariti, da moramo v teh okoliščinah zelo paziti, da ne bomo podprli samo nacionalnih zakonov, temveč tudi mednarodne, da bi preprečili tveganje zlorab, trgovine in ugrabitve otrok.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospod predsednik, tudi jaz bi se rad skliceval na konvencijo ZN, ki navaja, da lahko mednarodne posvojitve ponudijo zgolj drugačno obliko podpore otrok, kadar se slednjih ne more dati posvojiteljski družini ali za katere ni mogoče ustrezno poskrbeti v njegovi državi izvora.

Liberalizacija mednarodnih posvojitev prinaša številna tveganja. Na eni strani povečuje možnost zlorabe in trgovine z otroki, ki je posledica finančnih interesov in težav pri spremljanju stanja po sami posvojitvi. Na drugi strani ima ločitev otrok od bioloških staršev in kraja, od koder prihajajo, negativne psihološke, socialne in izobrazbene posledice. Ko govorimo o posvojitvah, moramo imeti v mislih predvsem zaščito dobrobiti otroka. Zato ni treba pritiskati na države članice EU z različnimi tradicijami in pravnimi postopki, da sprejmejo liberalizacijo mednarodnih posvojitev.

  Antonyia Parvanova (ALDE). – Gospod predsednik, še enkrat vas želim opozoriti na prakso nezakonitih posvojitev. V Evropi – predvsem v jugovzhodni Evropi – imamo organizirano kriminalno mrežo, ki se s tem ukvarja. Na stotine otrok je nezakonito posvojenih ali so dani v promet.

Po vsem, kar nam je uspelo storiti v tem parlamentu, temu ne bi smeli nameniti zgolj ene kratke uvodne izjave v Direktivi o trgovini z ljudmi. Komisijo pozivam, da sprejme posebne ukrepe, da bi preprečila ta grozljiv zločin in da bi kaznovala storilce. S to zelo zlonamerno prakso se države same na nacionalni ravni niso mogle spopasti. To je namreč organizirani kriminal, zato vztrajam, da bi se ga morali lotiti na ravni EU.

  Marian-Jean Marinescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, resolucija o mednarodnih posvojitvah v EU mora jasno omeniti naslednje točke: družine, ki se nameravajo zateči k mednarodni posvojitvi, morajo pridobiti mnenje pristojne nacionalne institucije v njihovi državi izvora, mednarodna posvojitev pa se mora opraviti samo v okviru pristojnosti pristojnih organov iz dveh držav članic, tj. države družine in države otroka.

Poleg tega morajo spremljanje otroka, ki je bil posvojen v postopku mednarodne posvojitve, izvajati nacionalne institucije z ustreznimi pristojnostmi. Nenazadnje morajo pristojni nacionalni organi državi članici otroka, ki je bil posvojen v postopku mednarodne posvojitve, posredovati redna poročila o otrokovem napredku.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, želela bi samo dodati nekaj besed o sorodniški oskrbi in podpori sorodniškim skrbnikom.

Večina sorodniških skrbnikov so stari starši, ki so pogosto znajdejo v vlogi glavnih skrbnikov svojih vnukov, in sicer ponavadi zato, ker je eden od staršev bodisi odvisen od mamil ali je umrl zaradi te odvisnosti.

To, na kar sem želela opozoriti ta parlament, je dobro delo, ki ga na področju pravic sorodniških skrbnikov opravlja organizacija Mentor UK. Nekateri sorodniški skrbniki posvojijo svoje vnuke. Drugi tega ne storijo, vendar ohranijo ljubeč odnos z otrokom in mu nudijo stabilen in varen dom. Vendar pa so pravice otrok, za katere skrbijo sorodniki, pogosto dejansko manjše od pravic otrok, ki so v ustrezni oskrbi. To je nekaj, česar so se govorniki po mojem mnenju dotaknili v tej razpravi, a vendar vas pozivam, da si, če se zanimate za vprašanje sorodniških skrbnikov, ogledate delo organizacije Mentor UK in pomoč, ki jo prejemajo sorodniški skrbniki v različnih državah.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, dovolite mi, da najprej odgovorim na občutke vseh tistih, ki so se zahvalili gospe Angelilli, ker je nocoj sprožila tako zelo bogato razpravo. V povzetku te razprave moram omeniti pet točk.

Prvič, Komisija se v celoti strinja z izraženimi stališči o pomenu zaščite in spodbujanja otrokovih pravic v meddržavnih posvojitvah. To je in bo ostal glavni cilj Komisije, ko se bomo udeležili razprav na to temo, tako v okviru haaške konvencije kot pri našem delu na področju otrokovih pravic v Evropi.

V zvezi s tem želim poudariti, da bomo v prihodnjem sporočilu o otrokovih pravicah predstavili ukrepe za podpiranje otrokovih pravic v obdobju od leta 2011 do leta 2014. Ti bodo vključevali ukrepe, katerih namen bo izboljšati podporo, ki jo Komisija nudi državam članicam pri izvajanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Kot sem omenila v zvezi z zeleno knjigo, sprejemamo tudi korake, ki bodo olajšali obtok aktov o osebnem stanju kot odločitev o posvojitvi – z drugimi besedami, vzajemno priznavanje odločitev o nacionalni posvojitvi znotraj EU.

V zvezi s pomisleki poslancev Evropskega parlamenta, da je to vprašanje občutljivo in da bi se ga morali lotiti v okviru nacionalnih potreb in nacionalne zakonodaje, bi Komisija želela poudariti, da je romunska zakonodaja o mednarodnih posvojitvah v izključni pristojnosti romunske vlade. Sprejet ukrep je treba razumeti v povezavi z nezakonitimi praksami, ki so se v preteklosti dogajale v Romuniji na področju meddržavnih posvojitev. Komisija pozorno spremlja razvoj romunske zakonodaje, vendar želim še enkrat poudariti, da je njen nadaljnji razvoj v izključni pristojnosti Romunije.

V zvezi s spremljanjem smo trdno prepričani, da je ustrezna institucija na tem področju Posebna komisija Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah. Komisija je udeležena v tem nadzornem organu. Ko bomo razmišljali o naši vlogi pri delu tega organa, bomo upoštevali številne točke, ki ste jih omenili nocoj.

Komisija meni, da je akreditacija stvar nacionalnih organov. Nanaša se na družinsko pravo, ki ga države članice imajo in razvijajo, zato je prav, da se to obravnava na tej ravni.

Podpredsednici Reding bom tudi prenesla vse, kar je bilo povedano nocoj, vključno z vprašanjem, ki ga je postavil eden izmed poslancev in pri katerem se pričakuje odgovor.

Kot botra posvojenemu dečku sem bila priča, kako čustvena in težka je lahko posvojitev in koliko dejavnikov je vključenih v odločitev o posvojitvi. Nocojšnje razprave nisem poslušala samo z velikim zanimanjem, temveč tudi z občutkom, da pri tem ne gre samo za vprašanje zakonodaje, temveč tudi za vprašanje srca in duha. Naj se torej v to vključita tudi srce in duh na način, ki bo kar najbolje zaščitil interese otrok, tako naših kot tistih iz drugih držav.

  Predsednik. – Prejel sem pet predlogov resolucije, predloženih v skladu s členom 115(5) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  John Attard-Montalto (S&D), v pisni obliki. – Resolucija, o kateri razpravljamo, v osnovi navaja temeljna načela otrokovih pravic, ki jih je treba sprejeti, ter zaščitne ukrepe za dobrobit otrok. V njej primanjkuje konkretnih predlogov o tem, kako zagotoviti večjo učinkovitost postopkov posvojitve in manj birokracije v teh postopkih, ne da bi se ogrozili zaščitni ukrepi. Na tisoče sirot oziroma zapuščenih otrok živi v neprimernih razmerah. Tu pa je tudi na tisoče parov brez otrok, ki bi tem otrokom lahko ponudili prihodnost. Ni dovolj, da od institucij EU zahtevamo, da igrajo aktivno vlogo na haaški konferenci, da bi izvajale pritisk za namen izboljšanja, racionalizacije in olajšanja postopkov mednarodnih posvojitev. Bilo bi bolj smiselno, če bi se oblikovali konkretni predlogi o tem, kako racionalizirati in olajšati postopke mednarodnih posvojitev. Občudovanja vredno bi bilo, če bi se mednarodne posvojitve preučile v širšem okviru samih posvojitev. Nacionalne vlade morajo sprejmati zakone, da bi dale svež zagon ustreznim predpisom in omogočile posvojitev otrok, ki so jih starši zapustili. Mnoge zakonodaje še vedno zahtevajo soglasje bioloških staršev, tudi če so ti popolnoma zapustili svoje otroke.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Otroci so v naši družbi eni izmed tistih, ki najbolj potrebujejo varstvo, zlasti kadar so sirote ali ranljivi ali zlorabljeni otroci. V primeru mednarodnih posvojitev otroci, ki se iztrgajo iz okolja, katerega so vajeni, pogosto zaradi tega hudo trpijo. Zato mora biti dobrobit otroka vedno na prvem mestu. To je nekaj, kar morajo Združeni narodi tudi upoštevati. Lani se je v Ciudad de Mexicu začela izvajati kampanja na vozovnicah za podzemno, katere cilj je bilo podpreti pravico homoseksualcev do posvojitve otrok. Po poročilih iz medijev so to kampanjo podprli tudi Združeni narodi, kljub temu da psihologi potrjujejo, da je ključnega pomena za razvoj otroka, da odrašča pri očetu IN mami, ki mu predstavljata vzor. Stabilni družinski odnosi so še posebej pomembni, ko gre za posvojene otroke, ki že tako ali tako niso imeli najboljši začetek v življenju. V vsakem partnerskem odnosu so lahko težave, vendar zaradi dobrobiti otrok problemov ne smemo jemati za samoumevne že takoj na začetku.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Zelo sem vesela, da Evropski parlament danes obravnava vprašanje v zvezi s posvojitvami v Uniji, ker je to nekaj, kar mi je še posebej pri srcu. Posebno sklicevanje na otroke v Listini o temeljnih pravicah in členu 3 Pogodbe o Evropski uniji nam omogoča, da to vprašanje obravnavamo, obenem pa to tudi od nas zahteva. Mednarodne posvojitve lahko pomenijo priložnost za normalno življenje in srečno družino za številne zapuščene otroke, ki zaradi svoje starosti ali zdravja nimajo nobene priložnosti, da bi našli posvojitelje v svoji državi. Danes se v Evropi soočamo z okoliščinami, ko v državah, kjer so posvojitve sprejete in popolnoma na voljo, ni veliko otrok za posvojitev, medtem pa je v drugih državah takšnih otrok veliko, a razen najmlajših, nimajo nobene priložnosti, da bi dobili svojo družino. Poleg tega je čedalje več parov, ki imajo težave pri tem, da bi imeli svoje otroke, oziroma imajo probleme s plodnostjo, ki jih ni mogoče zdraviti. Zato sem zelo vesela zaradi tega, kar na tem področju počne Evropska komisija. Države članice bi se morale dogovoriti o vprašanju poenostavitve postopkov, da ti ne bi bili preveč zapleteni ali razvlečeni. Vendar pa ne smemo pozabiti vzpostaviti sisteme zaščite in spremljanja, da bi preprečili trgovino z otroki.

19. Enominutni govori (člen 150 poslovnika EP)

  Predsednik. – Naslednja točka so enominutni govori o zadevah političnega pomena.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Gospod predsednik, minilo je 19 mesecev, odkar je Kanada nepričakovano in enostransko uvedla vizumske zahteve za državljane Češke republike, ki ji kot članici EU ni dovoljeno uvesti recipročnih vizumskih zahtev za vse Kanadčane. Predsednik Barroso je takoj izjavil, da gre za vprašanje, ki zadeva Unijo, in ne za dvostransko vprašanje, a komisarka Malmström temu žal ni dala prednosti, ter je samo pasivno spremljala dvostranska pogajanja. V odgovor na moje posredovanje je Svet dejal, da Unija ne razpravlja o recipročnosti, saj od komisarke še ni prejela nobenih predlogov. Češki državljani so torej dejansko drugorazredni državljani EU, kar zadeva njihove pravice, in presenetljivo je, da Kanadčani še naprej potujejo v Češko republiko brez vizumov.

Želim poudariti, da se zaradi počasnosti Komisije veča tudi nevarnost, da bo Češka republika odložila ratifikacijo sporazumov med Unijo in Kanado. To je edina možnost, da se postavi v bran pravicam svojih državljanov, saj EU ne uspeva izvajati pritiska na Kanado. Zato zahtevam, da se komisarka skupaj z vami nemudoma loti Kanade in da se postavi tudi za Romunijo in Bolgarijo. Ali skupna vizumska politika in načelo solidarnosti nista več evropski vrednoti? Ali se komisarka zaveda, kaj je danes na kocki?

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospod predsednik, jemanje psihotropnih in psihoaktivnih snovi, ki imajo ponavadi prostor v sivem območju zakonodaje, ima precej bolj škodljive učinke kot jemanje zdravil, ki jih trenutno poznamo. Te snovi v Evropi pogosto najdemo v t.i. sanjskih trgovinah pod nazivom „etnobotanične snovi“, ki so si ga izmislili, da bi prodaja in jemanje drog bila videti neškodljiva.

Države, kot so Poljska, Izrael, Danska, Anglija in Nemčija so že prepovedale precejšnje število snovi, ki so bile opredeljene kot psihotropne in psihoaktivne. Snovi, ki so na voljo na trgu, ki pa niso uvrščene na seznam prepovedanih snovi, je zelo težko nadzorovati, kar zdravstvenemu osebju onemogoča, da bi ponudili pomoč, saj imajo kombinacije kemikalij neznane reakcije. Edini ukrep, ki ga lahko sprejmemo, je, da najprej zapremo takšne trgovine in si nato prizadevamo, da ustavimo še spletno prodajo teh snovi.

  Anni Podimata (S&D). – (EL) Gospod predsednik, zaradi krize v evrskem območju, ki še kar traja, smo se vsi – evropske institucije, države članice in politični voditelji – soočili z lastnimi odgovornostmi. Pobudo moramo sprejeti stran od trga; ponuditi moramo celovit in prepričljiv odgovor na krizo, tako da bomo dopolnili – ne zamenjali ali spregledali – odgovornosti, ki so jih prevzele države članice, da bi izpolnile svoje obveznosti. V tem okviru vidni Evropejci, politične stranke, javnost na svojih demonstracijah ter evropski sindikati trdijo, da lahko evroobveznice odigrajo ključno vlogo pri premagovanju dolžniške krize in zaščiti stabilnosti evra.

Zato želim poudariti, da mora Svet nemudoma odgovoriti na zahtevo, ki jo je Evropski parlament oblikoval v svoji resoluciji z dne 16. decembra 2010, ter poslati Evropski komisiji jasen signal, da bi lahko zadevo podrobneje preučila in predložila posebne predloge.

  Graham Watson (ALDE). – Gospod predsednik, rad bi dal izjavo o tegobah več sto tisoč letalskih potnikov v Evropi v 10 dneh pred Božičem ter o kaosu pri organizaciji prevoza za te potnike in njihovo prtljago tja, kamor so bili namenjeni. Neuspeh naših letalskih prevoznikov in naših letališč, da se spopadejo z nekaj centimetri snega v nekaj državah članicah, je povzročil neverjetne zamude in zmedo ter potnike spravil v obup.

Parlamentarni Odbor za promet in turizem, komisarja Unije za promet in prometne ministre v Svetu pozivam, da opravijo preiskavo o nastali zmedi, da opredelijo predpise za preprečitev njene ponovitve, da zagotovijo, da bodo prizadeti dobili ustrezno odškodnino, in da preučijo možnost, da bi se v prihodnosti breme odškodnin razdelilo med letalske prevoznike in druge vključene strani, kot so upravljavci letališč.

Nenavadne snežne padavine in neobičajno nizke temperature, kot jih je leta 2009 predvidel Potsdamski inštitut, so posledica taljenja arktičnega ledenega pokrova. Postale bodo še bolj pogoste. Ne glede na to, da si moramo prizadevati, da bi jih omejili, jih ne moremo preprečiti, lahko pa smo – in moramo biti – nanje pripravljeni.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, posebna komisija, ki preiskuje vzrok strmoglavljenja poljskega zrakoplova v bližini ruskega mesta Smolensk 10. aprila lani, je v Moskvi objavila sklepe svojega poročila. V tej nesreči so izgubili življenje predsednik Poljske in 96 drugih potnikov, med katerimi so bili mnogi pomembni ljudje v državi. Poročilo je naravnost škandalozno. Vsebuje ogromno laži in odgovornost za nesrečo očitno prelaga na poljsko stran, pri čemer popolnoma zanemarja resne napake, ki so bile storjene na ruski strani, kot na primer neustrezen način vodenja zrakoplova med spuščanjem s strani kontrolorjev leta v kontrolnem stolpu v Smolensku. Ruska stran v tem poročilu ni upoštevala številnih opozoril Poljske – preprosto se ni zmenila za 20 strani teh opozoril. To je skrajno nesprejemljivo, zato bi Evropska unija morala to preučiti.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, leto 2010, tj. evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, je minilo. To je bilo leto, v katerem je Evropska unija z brezprimernim cinizmom in hinavščino izvajala politike in smernice, ki so revščino in socialno izključenost, ki smo jima priča danes, samo še precej bolj povečale.

Državni proračun za leto 2011 na Portugalskem, ki je bil pripravljen in potrjen pod hudim pritiskom in odobravanjem s strani Evropske unije, bo državo popeljal v gospodarsko recesijo in popolno nazadovanje na socialni ravni, pri čemer bo brezposelnost dosegla rekordne ravni, revščina in socialna izključenost pa se bosta razširila povsod.

Ob tem so tu še nesprejemljivi pritiski in grožnje, ki jim je bila država podvržena v zadnjih nekaj tednih in čemur tukaj odločno nasprotujemo: nasprotujemo čedalje bolj zastrahovalnim tonom finančnega kapitalizma in institucij v njegovi službi, ki državo in njene ljudi sili, da pristane na krivico in plenjenje, da pristane na izčrpavanje državnih sredstev, ki se stekajo v žepe finančnih kapitalistov.

Nekaj je gotovo: če bodo nadaljevali po tej poti, lahko pričakujemo leto, ki bo polno bitk.

  Angelika Werthmann (NI). – Gospod predsednik, v zvezi s členom 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in členom 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah sem bila obveščena, da se je za Božič v cerkvi sv. Sinezija v zasedenem kraju Rizokarpaso zgodila ogromna zloraba verske svobode.

Tako imenovane oblasti, ki jih podpira Turčija, so prekinile nedeljsko mašo z izgovorom, da ni bilo vložene nobene prošnje za mašo na tisti dan, čeprav je po trditvah Cerkve na Cipru prošnja za dovoljenje bila vložena v začetku decembra, kot se to počne že zadnjih 36 let.

Gospod predsednik, odločno vas pozivam, da sprejmete ustrezne ukrepe in zagotovite versko svobodo na ozemlju države članice Evropske unije.

  Ioannis Kasoulides (PPE). – Gospod predsednik, na Božic so turške varnostne sile v kraju Rizokarpaso, na zasedenem ozemlju Cipra, s silo prekinile božično mašo, ki jo tam slavi samo še nekaj preostalih – starejših – kristjanov, pregnali duhovnike iz cerkve in vernikom ukazali, da se razidejo. Izgovor za to je bil, da so imeli pisno dovoljenje za nedeljsko mašo, Božič pa je prišel na soboto.

Že zahteva po pisnem dovoljenju za mašo je omejitev verske svobode kot takšne, kaj šele prekinitev božične maše zaradi malenkostnega birokratskega izgovora – in vse to se dogaja v državi članici Unije na podlagi odloka države, ki se želi Uniji pridružiti.

V skladu z Dunajskim sporazumom je bilo 12 000 grškim Ciprčanom s polotoka Karpas dovoljeno, da tam živijo tudi po turškem vpadu. Danes jih je tam samo še 300. Zdaj razumete, zakaj.

  Alf Svensson (PPE). – (SV) Gospod predsednik, mislim, da bi bilo zelo koristno za EU, da sproži medverski dialog na najvišji ravni. Rad bi videl, da si EU prizadeva, da bi tak dialog vodila Turčija. Vsi vemo, kako se ravna s kristjani po svetu - v različnih krajih na Bližnjem vzhodu, s kopti v Egiptu, iraškimi kristjani v Iraku in tako dalje. Moje trdno stališče je, da o tem ne moremo samo poročati in poslušati in gledati, kaj se dogaja; storiti moramo nekaj oprijemljivega.

Prva stvar, ki jo vsaj po mojem mnenju moramo storiti, je vzpostaviti dialog. Bilo bi zelo koristno, če bi tak dialog lahko vodila Turčija v duhu povezovanja, ki po mojem mnenju tam kljub vsemu obstaja. Gre za Jude, kristjane in muslimane. Vzpostavimo širok medverski dialog pod okriljem EU.

  Philippe Juvin (PPE). – (FR) Gospod predsednik, kristjani v Iraku in Egiptu pravijo, da resnično trpijo. Kmalu, dame in gospodje, na ozemlju, na katerem se je rodilo krščanstvo, ne bo več nobenih kristjanov. Kot smo rekli pred nekaj trenutki, je v Turčiji, sekularni muslimanski državi in državi, ki trka na naša vrata, pred 100 leti živelo 20 % krščanskega prebivalstva; danes jih je manj kot 1 %.

To, čemur smo priča, je v resnici val. Arabski in muslimanski svet preganja svoje kristjane, jih obsoja, jim onemogoča, da se spreobrnejo, jih kaznuje in ubija. Jasno vidimo, da islam postaja državna religija. Rezultat je vsem na očeh – krščanstvo je najbolj preganjana vera na svetu.

Da, gospe in gospodje, z obrambo kristjanov na Bližnjem vzhodu se povečuje možnost za ustvarjanje protiuteži porastu islamskega ekstremizma. Prisotnost kristjanov povsod je dejavnik uravnovešanja. Zato moramo to braniti.

Iskreno se sprašujem, gospe in gospodje, kam so šli vsi borci za človekove pravice, ki so tako to mi veseli, da je zahod sekularen in pluralističen, in ki sramotno odvračajo pogled z Bližnjega vzhoda, ki bo počasi ustvaril prostor samo za eno vero.

  Frédéric Daerden (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, madžarska vlada se je konec leta 2010 odločila, da ukine denarno podporo za institut za majhne otroke, ki ga je v Budimpešti ustanovila Emmi Pikler.

Ta madžarska znanstvenica je ustvarila center za razvoj učnih metod na znanstveni podlagi za zelo majhne otroke. Učinkovitost teh metod pri psihomotoričnem razvoju otrok je bila priznana na mednarodni ravni. Ustanove za majhne otroke, ki temeljijo na tem modelu, so se razširile po vsej Evropi, med drugim tudi v mojem mestu v Belgiji.

Žalostno je, da nam Madžarska ob koncu evropskega leta boja proti revščini – in predvsem revščini otrok – pošilja takšen signal. Ta odločitev je presenetljiva glede na mednarodni vpliv inštituta Pikler Institute in glede na to, da so madžarski upravni organi izjavili, da želijo, da bi deloval še naprej. Zato se sprašujem, in pri tem sem popolnoma nepristranski, kakšni motivi se skrivajo za to odločitvijo madžarske vlade.

  Ramon Tremosa i Balcells (ALDE). – Gospod predsednik, želim izraziti zaskrbljenost zaradi sporazuma med EU in Marokom. Če bo ta sporazum ostal takšen, kakršen je zdaj, bo resno prizadel prihodnost kmetijskih sektorjev v evro-sredozemskih državah.

Odpreti moramo naše meje in skleniti sporazume z evropskimi kmetijskimi sektorji, ne za njihovim hrbtom. Komisija je opravila študije, ki jasno kažejo, da bo sporazum med EU in Marokom najhuje prizadel ravno evro-sredozemske države.

Tega sporazuma ne bi ratificiral, preden se vanj ne bi vključilo nekaj določb o trgu dela, socialni razsežnosti in okolju v Maroku. Če ne bomo storili nič, bosta naša kmetijska dejavnost in živilska industrija zlasti v evro-sredozemskih državah tvegala izgube. To so skrbi, ki sem jih hotel nocoj deliti z vami.

  Constance Le Grip (PPE). – (FR) Gospod predsednik, tako kot nekaj naših kolegov poslancev sem tudi sama hotela spregovoriti o problemu pregona kristjanov po vsem svetu, predvsem kristjanov na Bližnjem vzhodu.

Zagotovo se spominjate grozljivih dejanj, ki so se zgodila pred kratkim. Še enkrat želim popolnoma resno povedati, da obramba kristjanov na Bližnjem vzhodu in po vsem svetu ter zahtevanje verske svobode in različnosti prepričanj pomenita zahtevo po svobodi, demokraciji in človekovih pravicah, ki so vrednote v središču evropskega projekta in ki so seveda tudi univerzalne vrednote – ali pa vsaj vsi mi tukaj tako verjamemo.

Res je čas, da opravimo z ogorčenostjo, čustvi in svečanimi obsodbami; da se od besed premaknemo k dejanjem. Zato pozivam organe Evropske unije – visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko, pa tudi vse naše voditelje in ministre za zunanje zadeve – da sprejmejo posebne ukrepe in pripravijo poseben in konkreten akcijski načrt, da bi spoštovanje verske različnosti in boj proti vsem oblikam verskega preganjanja postala prednostna naloga.

  Tamás Deutsch (PPE). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, do maja lani je na Madžarskem osem let vladala koalicija socialistov in liberalcev. V vseh teh osmih letih je demokracija postajala čedalje šibkejša, razširilo se je kršenje človekovih pravic, svoboda tiska pa se je vedno bolj omejevala. O tem niso rekli ničesar ne evropski socialisti ne evropski liberalci. Maja lani je ogromna večina madžarskih državljanov volila proti tej socialno-liberalni vladi in izvolila krščanskodemokratsko vlado Fidesz, ki je zmagala s prepričljivo večino, kakršne v Evropi še ni bilo. Konec lanskega leta je ta vlada sprejela nov zakon o medijih, ki zagotavlja svobodo tiska. To so okoliščine, v katerih sta Madžarska in madžarska vlada, ki trenutno predseduje EU, deležni ostrih napadov. Ti dvojni standardi ne morejo iti skupaj z evropskimi vrednotami, zato moramo temu nasprotovati.

  Sergej Kozlík (ALDE). – (SK) Gospod predsednik, pred tremi leti se je schengensko območje razširilo in sprejelo nove države članice. Vendar pa se na mejah med starimi in novimi državami članicami še vedno izvajajo omejevalni ukrepi.

Na primer, na meji Rusovce – Kittsee, tj. avtocestnem križišču med Slovaško in Avstrijo, Avstrijci določajo strogo omejitev hitrosti v višini 30 km/h. Hkrati je križišče precej zoženo zaradi betonske ovire.

Prav nič izjemnega ni, da se na tej meji izvajajo redne kontrole hitrosti mimovozečih vozil, pa tudi pogoste policijske kontrole dokumentov in prtljage.

Članstvo v Schengnu zagotovo pomeni prost pretok oseb in blaga. Standardna obvestilna tabla je edina, ki bi morala obvestiti posameznika, da prečka mejo države članice EU. Prej navedeno ravnanje, ki ne velja samo za Avstrijo, je kršenje schengenskih pravil, na katero bi se morala Evropska komisija odločno odzvati.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, prejšnji govorniki so govorili o diskriminaciji kristjanov. Tudi sam bi se rad dotaknil določene oblike podcenjevanja nekaterih držav v Evropi. V zadnjih nekaj tednih na začetku madžarskega predsedovanja je bilo izrečenih zelo veliko očitkov v zvezi z Madžari, te besede pa so bile pogosto neutemeljene in neupravičene. Na žalost so, poleg besed luksemburškega ministra za zunanje zadeve, so druge besede, ki so bile tudi zelo krivične in po mojem mnenju tudi žaljive za Madžare, prišle iz ust politikov v tem parlamentu, med drugim tudi od gospoda Schulza. Mislim, da je to znak nekega prepričanja, da so države članice Evropske unije razdeljene v kategoriji „boljše“ in „slabše“. Boljše so tiste, ki so tu že dolgo, slabše pa tiste, ki so tu šele od leta 2004.

Mislim, da mora takšna diskriminacija končati in da se morajo vsi navaditi na dejstvo, da so nove države članice polnopravne članice Evropske unije – to pa je potrebno zlasti v tej dvorani. Zato bi prosil, da se tisti, ki sedijo v tej dvorani in ki si dovolijo takšno obliko diskriminacije, disciplinira in kaznuje.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, skupaj z mnogimi drugimi tudi jaz pozdravljam predsedovanje Madžarske EU. Ponosen sem, da je ta srednjeevropska država članica tretja izmed držav, ki so pristopile leta 2004, ki je dobila priložnost, da opravi to častivredno in odgovorno nalogo. Nobenega dvoma ni, da je bila Madžarska v boju za demokracijo vedno v prvih vrstah. Le kdo lahko dvomi v leto 1956, 1989 ali v jesen 2006? Zato sem skrajno pretresen zaradi negativne kampanje, ki so jo sprožile nekatere politične sile proti sedanjemu predsedniku EU, med drugim tudi pod pretvezo, da gre za problem madžarskega zakona o medijih. Popolnoma jasno je, da ne gre za vprašanje zakonodaje, temveč za napad političnih poražencev. Oni so tisti, ki poskušajo spodkopati enoten evropski duh. Kar zadeva madžarski zemljevid kulturne zgodovine, želim samo reči, da tisti, ki se ne morejo soočiti z zgodovino, ne morejo jasno videti niti prihodnosti. Tako kot lahko prebivalci Francije, Nemčije ali Poljske govorijo o preteklosti svojega naroda, tako lahko storijo tudi prebivalci Madžarske. Mislim, da je neodgovorno in nevarno, da poskušamo omajati ugled naše predsedujoče države, zlasti v času, ko je potreba po čim tesnejšem sodelovanju večja, kot kdaj koli prej.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Grčija je glavni vhod za nezakonite priseljence, skozi katerega vstopajo v vso Evropo. Po ugotovitvah agencije Frontex 90 % nezakonitih priseljencev, ki pride v Evropo, vstopi skozi Grčijo.

Grčija je torej v zelo veliki krizi, kar zadeva to vprašanje. Grška vlada je pred kratkim objavila svojo namero, da bo ob kopenski meji s Turčijo postavila ograjo. Človek se vpraša, ali takšna rešitev zadostuje kot strategija, ki bi pomagala rešiti problem. Seveda ne. Kljub vsem ograjam, ki jih lahko postavimo, in kljub sem našim prizadevanjem, potrebujemo globalno strategijo in solidarnost med evropskimi državami. Če se želimo tega lotiti na pravi način, potem moramo pri teh vprašanjih najprej vzpostaviti trdno sodelovanje s Turčijo kot glavno državo izvora.

Še vedno čakamo na podpis sporazuma med EU in Turčijo. Kot vsi vemo, je potrebnih osemnajst mesecev do dveh let, da se sporazum sklene in nato začne uporabljati; do takrat pa izvajajmo dvostranski sporazum z Grčijo, ki obstaja že od leta 2002, tako kot so storile druge države na jugu, da bi rešile ta problem.

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, naslednji teden bodo ljudje po vsem svetu slavili življenje škotskega pesnika Roberta Burnsa. Kot veste, je osrednji del Burnsove večerje jed iz ovčje drobovine oziroma haggis.

V ZDA je trenutno prepoved uvoza škotskega haggisa, vendar ena tretjina Američanov trdi, da ima škotske prednike, in bi zato rada poskusila pravi škotski haggis. Kaj lahko storita Komisija in Svet v svojih čezatlantskih dialogih, da bi se škotski haggis vrnil ne samo na dnevni red, temveč tudi na meni ameriških tradicionalnih škotskih Burnsovih večerij?

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, 13. in 14. januarja je v obratu Fiata v Mirafioriju potekal referendum, v katerem so tako fizične delavce kot pisarniške uslužbence prosili, da se odločijo za sprejetje ali zavrnitev načrta za oživitev obrata v Torinu.

Načrt temelji na novi kolektivni pogodbi, ki zmanjšuje temeljne pravice delavcev v zvezi z boleznijo in stavkami, pa tudi v zvezi s časom za malico sredi osemurnega delovnika na montažni liniji. Referendum je nelegitimen, ker je glavni izvršni direktor, gospod Marchionne, delavcem zagrozil, da bo v primeru zavrnitve pogodbe podjetje najverjetneje ukinilo proizvodnjo v Italiji in se preselilo drugam.

To strategijo ustrahovanja, neobrzdanega kapitalizma brez upoštevanja pravil ali pravic, je podprla vlada in celo večji del Demokratske stranke, tj. opozicijske stranke, ki ima svoje korenine v italijanski Komunistični stranki. Edina sindikata, ki sta nasprotovala pogodbi, sta bila Italijanska zveza kovinarjev (FIOM) in Italijanska splošna zveza za delo (CIGL), ki sta bila izločena iz sindikalnega predstavništva.

Kakor koli, referendum je uspel s samo 54 % glasov. Zaradi te pogodbe so pravice delavcev v Italiji padle za nekaj desetletij nazaj. Evropa bi to morala vedeti in upoštevati.

  Rodi Kratsa-Tsagaropoulou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, rada bi postavila vprašanje v zvezi z zaskrbljujočimi razmerami v sredozemskih partnerskih državah ter vplivom, ki bi jih te razmere lahko imele na naše odnose ter na varnost in napredek v regiji.

Danes popoldan smo govorili o resnih preobratih v Tuniziji. V državah Magreba in Mašreka potekajo družbeni nemiri, k čemur prispeva še politična nestabilnost v Libanonu in slepa ulica, v katero je zašel mirovni proces. Tem razmeram moramo nameniti resno pozornost, saj so mediteranske države naše partnerske in ne samo sosedske države.

Naj vas spomnim, da Tunizija od leta 1995, poleg ugodnih posojil Evropske investicijske banke, prejema neposredno pomoč, ki je do zdaj dosegla več kot 1 milijardo EUR, in da smo za neposredno pomoč do leta 2013 namenili velike zneske.

Želim nekaj predlagati. Potrebujemo resno večstransko razpravo, da bi pregledali naše odnose in preučili vidike in postopke, ki jih moramo spoštovati, zato pozivam visoko predstavnico, da v okviru Unije za Sredozemlje predstavi celovit načrt za sosednje države, da bi se teh kriz lahko lotili skupaj s partnerskimi državami.

  Joe Higgins (GUE/NGL). – Gospod predsednik, decembra mi je predsednik komisije gospod Barroso v pismu povedal, da bo njegovo srečanje s predsednikom Nazarbajevim pomagalo spodbuditi spoštovanje človekovih pravic v Kazahstanu. Isto je bilo rečeno v zvezi z dodelitvijo predsedovanja OVSE Kazahstanu v letu 2010 in organizacijo glavnega vrha OVSE decembra v Astani. A takoj ko so svetovni voditelji zapustili vrh, je bil za marec napovedan referendum o ukinitvi predsedniških volitev v letu 2012, s čimer je Nazarbajev ohranil oblast do leta 2020.

Pospešuje se nadlegovanje opozicijskega tiska in borcev za človekove pravice. Nadlegujejo in zapirajo se aktivisti iz gibanja levice „Kazahstan 2012“.

Zahtevam, da EU preneha spodbujati diktaturo Nazarbajeva. Neodvisni sindikati in socialna gibanja v Kazahstanu potrebujejo polno podporo, da bi lahko mobilizirali ljudi in zahtevali odpravo te diktature – enako kot so ljudje odpravili diktaturo Ben Alija v Tuniziji – ter vzpostavili strukture, ki bodo bogastvo Kazahstana vrnile v demokratično lastništvo večine.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) (govorničin mikrofon je bil izključen, zato se začetka stavka ne sliši) ... izjemno srečanje Komisije. Tema ni mogla biti nič drugega, kot madžarski zakon o medijih. Nisem mogla verjeti svojim ušesom, ko so vplivni kolegi poslanci iz vrst socialistov in liberalcev zahtevali, da EU sproži tako imenovane resne postopke za ugotavljanje kršitev – najstrožje možne sankcije – proti Madžarski, ki trenutno predseduje EU. Ne te ne kakršne koli druge sankcije niso bile sprejete v času od leta 2002 do leta 2010, ko je režim socialistov in liberalcev na Madžarskem grobo prekinil prav vsak protest, po hitrem postopku zaprl več sto ljudi, streljal ljudem v oči in povzročil resne poškodbe. Če po vsem tem Evropska unija sproži postopke za ugotavljanje kršitev proti sedanji madžarski vladi in državi, bo končno odprla oči vsem tistim, ki so kdaj koli imeli neke utvare glede odnosa Evropske unije do Madžarske, in mislim, da bo madžarski narod zahteval naš izstop iz Evropske unije in da bodo našemu primeru sledili še nekateri drugi.

  Antigoni Papadopoulou (S&D). – Gospod predsednik, tudi jaz bi rada spregovorila o spoštovanju verske svobode za vse, brez diskriminacije, saj je to temeljna človekova pravica.

Ta človekova pravica pa je bila prekršena v moji državi in sicer v primeru nekaj kristjanov, ki so se udeležili božične maše v cerkvi sv. Sinezija v zasedeni vasici Rizokarpaso.

Tako imenovana policija turškega okupatorskega režima je vstopila v cerkev in prisilila duhovnika, da konča božično službo, nato pa je grške Ciprčane iz enklave, ki so se udeležili maše, prisilila, da zapustijo cerkev.

Evropski parlament mora odločno obsoditi takšna dejanja, ki razkrivajo grd in zatiralski obraz turške okupacije severnega dela Cipra, ki krši evropsko pravo in človekove pravice ter Tretji dunajski sporazum iz leta 1975.

EU mora ustaviti Turčijo in njeno podrejeno lokalno upravo na zasedenem delu Cipra pred nadaljnjimi kršitvami in pred nadaljevanjem etničnega čiščenja preostalih 300 krščanskih grških Ciprčanov.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, leta 2002 je bila sprejeta Direktiva o prehranskih dopolnilih, ki pa se skoraj devet let pozneje še ne izvaja v celoti. Komisija mora v skladu z zahtevo direktive še predstaviti predlog o uskladitvi najvišjih količin vitaminov in mineralov, ki jih je dovoljeno vključiti v prehranska dopolnila. Ta neuspeh pomeni, da morajo podjetja izdelati več formulacij proizvodov, da bi se lahko uskladila z različnimi nacionalnimi zakoni. To je nepravično in drago, zlasti kadar je na voljo znanstven model za določitev najvišjih količin. Komisija je to sama izjavila v dokumentu iz leta 2006.

Ob tem se torej postavlja vprašanje, zakaj predloga še ni? Možno je, če parafraziram Robbieja Burnsa, ki ga je nekdo omenil pred nekaj minutami, da se „najboljši načrti ljudi in miši in Komisije pogosto izjalovijo“. Predlog potrebujemo zelo hitro, saj bo zakonodaja EU s standardiziranimi zahtevami podjetjem omogočila lažje konkuriranje na notranjem trgu. Čim prej se to zgodi, tem bolje. Pozivam Komisijo, da se zgane.

  Iliana Ivanova (PPE). – (BG) Gospod predsednik, gospe in gospodje, bolgarska javnost se je nedavno soočila z nizom objav o uporabi posebne opreme za nadzor, namenjene prisluškovanju ljudem na visokih položajih v vladi. Kdo je razkril to informacijo, od kod je prišla in ali je resnična, je še neznano, poleg tega pa ni nihče prevzel odgovornosti za njeno objavo.

To kampanjo, ki je ustvarila napetost in posejala seme nezaupanja med tistimi, ki so na oblasti, so sprožili jasno izražena želja vlade po reformah in boju proti organiziranemu kriminalu, njeno odklanjanje vpliva nekdanje državne varnostne službe in dejstvo, da bodo letos v Bolgariji potekale predsedniške in lokalne volitve. Edini krogi, ki bi imeli interes za ustvarjanje takšnega stanja, so tisti, ki so gojili in imeli korist od nejasnega ločevanja med kriminalom in državo. Zdaj se želijo maščevati za svoje prizadete interese.

Želim vam zagotoviti, da v Bolgariji vlada pravna država, da tovrstne metode uporabljajo samo organi v okviru zakona in da bo vladna koalicija nadaljevala po poti reform in ne bo dovolila nelegitimnim interesom, da bi spodkopali boj proti kriminalu.

  Stanimir Ilchev (ALDE). – (BG) Gospod predsednik, v zadnjih mesecih v Bolgariji narašča skrb zaradi čedalje večje uporabe posebnih metod nadzorovanja. A ta problem ima tudi drugo plat: prisluškovanje postaja obsedenost med nekaterimi politiki in višjimi ravnmi sedanjih specialnih služb.

Učinkovitost boja proti kriminalu ni nič boljša. Naraščajoča paranoja zaradi izvajanja takšnega prisluškovanja pa je še bolj nesprejemljiva. Kdo so tisti, ki netijo takšne bakanalije, ni jasno: ni jasno, ali so to osebe iz varnostnega sektorja ali njihovi nekdanji kolegi, ali pa podzemne strukture, katerih cilj je destabilizirati stanje. Vsebina posnetih pogovorov kroži po medijih na skrivnosten način. V enem izmed posnetih pogovorov je nastopal tudi bolgarski predsednik vlade. Vsebina je omajala njegov ugled, vendar on trdi, da gre za manipulacijo.

Poleg teh neprijetnih dejstev se med Bolgari širi občutek, da njihove institucije ne opravljajo ustrezno svojih nalog in da se človekove pravice grobo zmanjšujejo. Zato Bolgarija kot nova članica Evropske unije potrebuje pomoč, da bi prestrukturirala svoje specialne službe.

  Predsednik. – Ta točka je zaključena.

20. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči (kratka predstavitev)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo o izvajanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči: vmesni pregled akcijskega načrta in nadaljnji ukrepi, ki ga je v imenu Odbora za razvoj predložila gospa Striffler [2010/2101(INI)].

  Michèle Striffler, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, gospa komisarka, gospe in gospodje, svetovni humanitarni okvir se je poslabšal; humanitarni izzivi in potrebe so ogromni, pojavila pa so se nešteta področja, ki zahtevajo posredovanje.

Evropsko soglasje o humanitarni pomoči je temeljni instrument, ki je v tem močno spreminjajočem se humanitarnem okviru pomembnejši, kot je bil kdaj koli prej. Na humanitarne izzive lahko odgovorimo samo s strogo uporabo soglasja in z njim povezanega akcijskega načrta. Vendar pa je zunaj kroga humanitarnih partnerjev to soglasje premalo znano. Zato si moramo prizadevati, da bi povečali njegovo prepoznavnost in profil med državami članicami in vključenimi akterji. Zahtevati moramo, da se to soglasje razširi, razume in uporablja znotraj Evropske službe za zunanje delovanje in med vojaškimi uslužbenci.

Leta 2009 je bila v okviru Sveta ustanovljena delovna skupina za humanitarno pomoč in pomoč v hrani. Postala je pomemben forum, vendar je njeno vlogo treba okrepiti v smislu usklajevanja med državami članicami in spremljanja izvajanja soglasja, kakor tudi v smislu zavzemanja za humanitarno pomoč pri drugih delovnih skupinah političnega in varnostnega odbora.

Vmesni pregled akcijskega načrta je edinstvena priložnost, da okrepimo dejavnosti na področjih, ki si zaslužijo več pozornosti, kot so predvsem podpiranje humanitarnih načel in mednarodnega humanitarnega prava, saj humanitarna pomoč ni sistem za obvladovanje krize, obenem pa bi morali obsoditi vse večjo politizacijo humanitarne pomoči in njene posledice za spoštovanje „humanitarnega prostora“. Drugo področje se nanaša na vprašanja kakovosti, uskladitve in doslednosti pri zagotavljanju humanitarne pomoči EU, tretji vidik pa je pojasnitev uporabe vojaških sredstev in virov za civilno zaščito v skladu s soglasjem o humanitarni pomoči ter smernicami Združenih narodov.

Zelo jasno je treba ločevati med mandati vojaških in humanitarnih organov, dialog med njimi pa je potreben, da bi se spodbudilo vzajemno razumevanje.

Poleg tega v svojem poročilu vabim Evropsko komisijo, naj predstavi nekatere zelo velikopotezne zakonodajne predloge za vzpostavitev evropske enote civilne zaščite, zadovoljna pa sem tudi z zadnjim sporočilom Komisije o krepitvi zmogljivosti odzivanja Evropske unije na nesreče.

Na koncu moramo okrepiti tudi razsežnost „zmanjšanja tveganja nesreč“ ter povezavo med nujno pomočjo, obnovo in razvojem.

Lizbonska pogodba vzpostavlja Evropsko službo za zunanje delovanje. Zato smo si v teku pogajanj prizadevali, da zagovarjamo neodvisnost Generalnega direktorata za humanitarno pomoč in preprečimo vse poskuse izkoriščanja humanitarne pomoči za zunanjepolitične namene. Uvesti je treba stroga in pregledna pravila o sodelovanju in usklajevanju med Evropsko službo za zunanje delovanje ter Komisijo pri obvladovanju obsežnejših kriz.

Na koncu vas želim še opozoriti na širjenje spolnega nasilja – s tem predvsem mislim na vzhod Republike Kongo, na regijo Kivu – ter na pomen sistematičnega vključevanja vprašanja spolov in reproduktivnega zdravja v vidik nujne zdravstvene oskrbe med humanitarnim odzivom.

  Anna Záborská (PPE). – (FR) Gospod predsednik, čestitam gospe Striffler za njeno poročilo. To poročilo pa vendar ne omenja akterjev, katerih vključitev temelji na veri, zlasti krščanstvu. Besedilo evropskega soglasja omenja Rdeči križ, vendar spregleda druge akterje, ki imajo nek status v mednarodnem pravu, ki pa temeljijo na krščanstvu: na primer malteški red.

To poročilo je zato še en dokaz nespoštovanja, s katerim evropske institucije pozdravljajo vključitev krščanskih akterjev v humanitarno posredovanje. Vere nimajo samo obveznosti, temveč tudi potrebno pristojnost, da hitro posredujejo v krizi in naravnih nesrečah.

Poročevalko pozivam, da predloži ustno spremembo, da bi se priznala korist in učinkovitost akterjev, katerih delo temelji na krščanski veri.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, Evropska unija in njene države članice so glavne svetovne posrednice humanitarne pomoči. To je naša moralna obveznost.

Evropsko soglasje o humanitarni pomoči je postalo pomemben mejnik, to dejstvo pa potrjuje analiza akcijskega načrta o izvajanju humanitarne pomoči. Poročilo pa poudarja tudi posebne šibke točke sistema in druge ovire, ki preprečujejo učinkovito in hitro gibanje humanitarnega blaga in storitev za večino ranljivih ljudi na kriznih območjih.

Upam, da se bo Lizbonska pogodba, ki prinaša niz novosti na področje humanitarne pomoči EU, ki je zdaj tudi ločeno področje politike, ustrezno in brez odlašanja uporabljala, da bi se dosegli otipljivi rezultati v skladu s spoštovanjem človekovega dostojanstva, človeškimi vrednotami in upoštevanjem človekovih pravic, kot določa mednarodno pravo, med drugim tudi v primeru hitrega odzivanja v nesrečah.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Gospod predsednik, zaradi čedalje večjega števila in čedalje večje razsežnosti humanitarnih nesreč v tretjem svetu, kar je poleg vsega drugega tudi rezultat podnebnih sprememb, je treba povečati tudi obseg in kakovost humanitarne pomoči. Zato v celoti podpiram ukrepe, omenjene v tem poročilu, vključno s preoblikovanjem civilne zaščite držav članic, da bi tudi ta lahko zagotavljala učinkovito in usklajeno pomoč EU. Seveda menim, da je treba nujno izboljšati tudi varnost humanitarnih delavcev. Po mojem mnenju bo Komisija morala določiti tudi sredstva za širjenje informacij, zlasti na Haitiju, da bi prizadeti prebivalci lahko razumeli vzroke in posledice svoje nesreče, in da bi lahko pomagali zagotoviti varnost humanitarnih delavcev, namesto da se dogaja ravno nasprotno. V nasprotnem primero bo treba – kar ni niti najmanj nezaželeno – poiskati zaščito pri vojski.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, na kratko bi rad postavil nekaj vprašanj. Kar zadeva Evropsko unijo, vem, da opravljamo čudovito delo in zagotavljamo pomoč, kjer je ta potrebna, vendar to pogosto poteka prek NVO. Ali obstajajo kakšne NVO, katerih delo ni zadovoljivo ali v zvezi s katerimi se v državah, kjer delujejo, vlagajo pritožbe ali v zvezi s katerimi ima Evropska unija mogoče kakšne zadržke? Drugače povedano: ali NVO vsako leto – recimo temu tako – zgolj izročamo pomoč in doprinose? Kje je odgovornost?

Glede na nekatere programe, ki sem jih videl v zadnjem času, sem bil precej zaskrbljen zaradi obtožb v zvezi s tem, kar počnejo nekatere NVO in v zvezi z njihovim pomanjkanjem odgovornosti. Vendar pa vem, da velika večina opravlja dobro delo in da je ustrezno motivirana.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil poročevalki za to, da lahko danes v tem parlamentu govorimo o tem problemu. Rad bi dodal še dve pripombi oziroma vprašanji, o katerih premišljujem vedno, ko gre za humanitarno pomoč. Prvič, povsem nesporno in pomembno je, da moramo zagotavljati pomoč, če jo ljudje potrebujejo, vendar – kot je pravkar dejal predhodni govornik – se moramo vedno tudi vprašati naslednje: ali bodo ta sredstva v resnici pravilno in primerno uporabljena?

Drugič, obstaja še nekaj, česar ne smemo spregledati. Prav je, da zagotavljamo humanitarno pomoč ljudem, ki jo potrebujejo. Potreba po tej pomoči je lahko posledica naravne nesreče, a čedalje pogosteje je tudi posledica nesreč, ki jih povzročijo ljudje sami. To vključuje predvsem politične ali vojaške spopade. Ne smemo pozabiti, da moramo kljub dejstvu, da humanitarna pomoč pomeni pomoč v izrednih razmerah, obenem tudi odpraviti vzroke, tj. politična dejanja nasilja.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, toplo pozdravljam poročilo gospe Striffler, kakor tudi vključenost Parlamenta v učinkovito evropsko humanitarno ukrepanje ter neprekinjeno odločno zagovarjanje slednjega.

Soglasje je bilo sprejeto leta 2007. Nudi temeljni skupni okvir politike za EU – skupno vizijo, ki jo spremlja še akcijski načrt. Tako države članice kot Komisija imajo skupno odgovornost, da zagotovijo, da se bo soglasje dobro izvajalo.

Želim poudariti, da je v tem poročilu zelo jasno sporočilo, da morajo humanitarna načela, mednarodno humanitarno pravo in zaščita humanitarnega prostora biti v središču našega delovanja pri soglasju. Štiri petine humanitarne pomoči gre ljudem, ki so se znašli v izrednih razmerah zaradi spopadov, ki jih je povzročil človek. Da bi lahko dosegli te ljudi, je pomembno, da je naša pomoč neodvisna in nevtralna in da se jo tako tudi razume.

Naj navedem en primer za to. Pravkar sem se vrnila iz Jemna, kjer sva skupaj z visokim komisarjem ZN za begunce Antoniom Gutierrezom na srečanju z visokimi vladnimi uradniki in predstavniki uporniškega gibanja Al Houthi obravnavala vprašanje humanitarnega dostopa. Prvič smo na njihovi strani pridobili zavezo, da bodo omogočili humanitaren dostop in spoštovali dobavo pomoči prebivalcem Jemna, ki jo potrebujejo, in sicer v skladu humanitarnih načel nevtralnosti in neodvisnosti. Po številnih urah, ki sem jih preživela z moškimi, oboroženimi s kalašnikovkami, bi želela reči, da Evropa prenaša to vrednoto nevtralnosti, ki predstavlja povezavo z ljudmi, ki potrebujejo pomoč. V primeru Jemna imamo 300 000 pregnancev znotraj države in še veliko več tistih, ki jih je na severu Jemna v šestih letih prizadelo šest vojn.

Humanitarna pomoč pa seveda ni pravi instrument, ki bi imel dolgoročen vpliv. Je nekaj, kar lahko položi temelje za trajni mir. V Komisiji smo zaključili eno leto dolg proces pregleda akcijskega načrta, povezanega z evropskim soglasjem, in sicer v tesnem sodelovanju z našimi državami članicami in humanitarnimi partnerji. 8. decembra je Komisija v zvezi s tem sprejela sporočilo. Pregled kaže, da smo v zadnjih treh letih precej prispevali h krepitvi humanitarnega odziva v smislu zavzemanja in humanitarnih ukrepov, pa tudi v smislu združevanja humanitarne pomoči in civilne zaščite.

Ugotovili smo tudi, da je na treh področjih še prostor za nadaljnje izboljšave.

Prvič, podpreti moramo kakovost in učinkovitost pomoči z dobrim ocenjevanjem, dobro usklajenim odzivom in vlaganji v zmanjševanje tveganja nesreč ter lokalno zmogljivost. To je ključnega pomena v času, ko potrebe naraščajo, proračuni pa so omejeni.

Dovolite mi, da tu odgovorim na vprašanje o odgovornosti. Očitno moramo do konca raztegniti prav vsak evro in ga zagotoviti z največjo možno kakovostjo in na kar najučinkovitejši način. Da bi poskrbeli za to, da bodo naši partnerji – agencije ZN in NVO – ravnali odgovorno, vsako leto pregledamo eno tretjino vseh partnerjev in eno tretjino vseh projektov. Na vseh žariščih na planetu imamo zaradi čedalje večjih potreb po humanitarni pomoči svoje urade za humanitarno pomoč, ki so oči in ušesa naših davkoplačevalcev; enako tudi v Jemnu. Pred kratkim sem tam prerezala rdečo vrvico našega urada za humanitarno pomoč.

Drugo, pri čemer lahko vidimo prostor za izboljšave, je okrepitev evropskega glasu. Smo največji donator, zato moramo poskrbeti, da bomo zelo jasno govorili z enim glasom. Prek tradicionalnih donatorjev, pa tudi z vključevanjem novih moramo seči moramo tudi do drugih donatorjev, da bomo igrali vodilno vlogo.

Tretjič, zagotoviti moramo skladnost, kar pomeni sodelovanje z vojaškimi akterji, skupaj s Službo za zunanje delovanje, da bi poskrbeli za zaščito načelnega humanitarnega pristopa in tudi njegovo podporo v Evropi.

Naj se za konec še enkrat zahvalim gospe Striffler za njeno delo na tem vprašanju in za to, da je pozvala Parlament, da nadaljuje z razpravo na to temo. Svet se je spremenil. Na žalost bo čedalje več naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroča človek. Vsi ukrepi, ki jih bomo sprejeli, bodo usmerjali ne samo življenje prizadetih ljudi, temveč tudi moralno držo in zmogljivost EU, da igra vodilno vlogo v svetu.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v torek, 18. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Humanitarna pomoč je izraz univerzalne človeške solidarnosti in je tudi naša moralna dolžnost. Danes smo priča sistematičnemu povečanju potrebe po humanitarni pomoči zaradi naraščajočega števila naravnih nesreč, na katere smo opozorjeni. To je deloma posledica podnebnih sprememb, pa tudi razvoja tehnologije, ki nam omogoča, da izvemo za nesrečo, ki se je zgodila, in da sporočamo, da je do nje prišlo. Pomembna merila za zagotavljanje humanitarne pomoči bi morala biti hitrost, odgovornost in upravni stroški, ki morajo biti čim nižji. Razvoj prevoza je dejavnik, ki omogoča lažje zagotavljanje pomoči. To pomeni, da lahko do žrtev pridemo hitreje in da pomoč ponudimo večjemu številu ljudi. Zato je tako pomembno tudi vključevanje podjetij. S tem mislim na korporacije in koncerne, pa tudi na mala podjetja, in tudi ne samo na tiste, ki delujejo na področju prevoza in logistike. Vzpostaviti moramo mreže subjektov, ki sodelujejo na določenem geografskem področju, da bi bili pri zagotavljanju pomoči učinkoviti in da bi izboljšali sistem hitrega odzivanja na neizbežno krizo. Na podlagi medsektorskih partnerstev med podjetji, organizacijami in institucijami, bi lahko vzpostavili baze, posebne enote in urade s sredstvi, skladiščnimi prostori, prostovoljci, hrano, osnovnimi materiali in opremo ter prevoznimi sredstvi. Takšno sodelovanje lahko ustvari otipljive koristi v časih človeških tragedij, predvsem kadar se je potrebno hitro odzvati, namesto da se začenja z zbiranjem denarja.

21. Kmetijstvo kot strateški sektor v okviru prehranske varnosti (kratka predstavitev)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti, ki ga je v imenu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja vložila gospa Sârbu [2010/2112(INI)].

  Daciana Octavia Sârbu, poročevalka. – (RO) Gospod predsednik, v čast mi je, da vam lahko predstavim poročilo, ki govori o strateškem pomenu kmetijstva pri zagotavljanju prehranske varnosti Evropske unije. Kmetijstvo je tema, ki je v naših razpravah o strategiji in prihodnosti Evropske unije zapostavljena. To poročilo bo pokazalo, da Evropa ni dosegla prehranske varnosti, da kmetovalcem in celotnemu podeželju grozi izginotje in da bodo novi izzivi, kot so podnebne spremembe, verjetno destabilizirale že tako pojemajoče zaloge hrane, ne samo v Evropi, temveč tudi po vsem svetu.

Ker se mora proizvodnja hrane do leta 2050 povečati za najmanj 70 %, da bi se zadovoljilo povpraševanje svetovnega prebivalstva po hrani, mora biti tema prehranske varnosti v središču razprav tako na svetovni kot evropski ravni. Evropska unija se mora odločno odzvati na te izzive, to poročilo pa je naš poskus, s katerim želimo danes predlagati vrsto posebnih ukrepov.

Prvič, potrebujemo močno skupno kmetijsko politiko, katere cilj bo zagotoviti prehransko varnost za čim več državljanov EU in tudi pomagati pri zagotavljanju prehranske varnosti na svetovni ravni ob upoštevanju omejenih virov in vpliva podnebnih sprememb. O prehranski varnosti pa ne moremo govoriti, če se posebej ne dotaknemo dveh ključnih vprašanj: nestabilnosti trga in nestanovitnosti cen ter pojemajočih zalog hrane.

Kar zadeva nestanovitnost cen, sem Komisijo pozvala, da v okviru nove SKP okrepi vlogo instrumentov za posredovanje na trgu in sprejme doslednejše ukrepe za omejitev špekulacij na kmetijskih trgih. Svetovne zaloge hrane so danes precej bolj omejene, kot so bile v preteklosti. Ocene kažejo, da lahko izpolnjujejo svetovne zahteve po hrani samo en mesec in pol. Zato mislim, da bi bilo koristno vzpostaviti svetovni sistem zalog hrane, tj. sistem, ki bi vseboval tako nujne zaloge za zmanjšanje lakote kot tudi zaloge za uravnavanje cen na kmetijskih trgih, ki bi spadal pod mednarodno okrilje in ki bi dobil podporo strokovnega znanja in izkušenj obstoječih institucij, kot so ZN ali FAO. Mislim, da bi morala ta ukrep sprožiti Evropska unija, zato sem prosila Komisijo, da prevzame to vlogo.

Drugo pomembno vprašanje tega poročila je položaj mladih kmetovalcev. Če razmišljamo o prihodnosti evropskega kmetijstva, se moramo bolj osredotočiti na mlade kmetovalce. Samo 7 % kmetovalcev iz Evrope je mlajših od 35 let. Zato sem Komisijo prosila, da zagotovi ukrepe za njihovo podporo.

Na drugi strani pa sem poudarila tudi potrebo po ohranitvi raznolikosti evropskega kmetijstva. V tej zvezi sem omenila, da tradicionalne kmetijske prakse, družinske kmetije, kmetovanje manjšega obsega in ekološko kmetovanje lahko dajo dragocen prispevek k prehranski varnosti. Pozvala sem tudi k oblikovanju vseevropskih programov, ki bodo zagotovili podporo tem oblikam kmetijstva. Ne smemo pa pozabiti, da revščina in lakota vztrajata v Evropski uniji in da je to zimo več milijonov Evropejcev zaprosilo EU za pomoč v hrani. Zato je v sedanji gospodarski krizi izredno pomembno, da uporabimo sredstva EU, da bi ohranili program EU „Pomoč v hrani za najbolj prikrajšane osebe“.

Nazadnje bi se želela zahvaliti poročevalcem v senci in mojim drugim kolegom iz Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja za njihovo dobro sodelovanje in prispevke, ki so jih dali pri pripravi tega poročila, kakor tudi sekretariatu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja. Upam, da bomo jutri skupaj sprejeli poročilo, ki bo izpolnilo pričakovanja evropskih državljanov.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, želela bi se zahvaliti naši poročevalki gospe Sârbu za odlično delo, ki ga je opravila pri tem poročilu in za njeno sodelovanje z vsemi poročevalci v senci. To poročilo izhaja iz dela, ki sem ga opravljala v teku prejšnjega mandata v zvezi z vlogo skupne kmetijske politike in svetovne prehranske varnosti.

Žal mi je, da o tem poročilu razpravljamo tik pred polnočjo. Mogoče pa se bosta minuto pred polnočjo Evropa in svet zavedla dejanskega stanja v zvezi z negotovim položajem, v katerem se nahajamo, ko govorimo o proizvodnji hrane.

To poročilo je izredno dobrodošlo v naši splošni razpravi o tej temi in tudi v okviru naše razprave o reformi skupne kmetijske politike.

Imela sem nekaj pomislekov, vendar menim, da se ti odražajo v končnem besedilu. Mnenje, da je ena oblika proizvodnega sistema boljša od druge – da je ekološko, majhno, lokalno boljše –, ni dober argument. Potrebujemo vse proizvodne sisteme, da bi prispevali k prehranski varnosti. Lotiti se moramo nestabilnosti trga in špekulacij in mislim, da še nimamo vseh odgovorov.

Edini osrednji problem kmetijstva so nizki prihodki za kmetovalce. Mladi kmetovalci ne bodo delali zastonj, zato moramo obravnavati problem nizkih prihodkov, če želimo zagotoviti varno preskrbo s hrano.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, zaradi nenehne rasti prebivalstva smo dolžni sprejeti intenzivnejši pristop k vprašanju prehranske varnosti in dostopa do ustrezne, zdrave in hranljive hrane.

Da bi zagotovili prehransko varnost, je treba nujno povečati preglednost in pravičnost v dejanski prehranjevalni verigi, da bi lahko zagotovili primeren donos za kmetovalce, skupaj z dobički in nadzorom nad cenami, ter trajnosten kmetijski sektor.

Po mojem mnenju je izredno pomembno, da se uporabi odločna politika na področju razvoja podeželja, s čimer bomo lahko ohranili trajnost podeželja Evrope in povečali konkurenčnost kmetijstva, podprli inovacije, s tem pa na koncu tudi zaposlovanje.

Kmetijstvo je izredno pomembno predvsem na prikrajšanih območjih, zato je treba sprejeti spodbudne ukrepe, da bi podprli kmetijstvo na podeželju, da bi pritegnili več mladih ljudi v kmetijstvo in da bi pomagali zmanjšati regionalne razlike ter zagotoviti trajnostni razvoj.

  Luís Paulo Alves (S&D). – (PT) Gospod predsednik, rad bi najiskreneje čestital moji kolegici, gospe Sârbu, za odlično delo na tem poročilu. Toplo priporočam, da ga Komisija upošteva, predvsem v zvezi s tistimi vidiki, v katerih večplastna razsežnost kmetijskih vprašanj – ki močno presegajo ozke omejitve samega kmetijstva - zahteva vključitev drugih področij, kot sta konkurenčnost na notranjem trgu in finančna ureditev, ter da nameni pozornost prizoriščem zunaj EU, kot je G20 ali Svetovna trgovinska organizacija (STO).

Glavna, odločilna vprašanja za kmetijstvo, za kmetovalce in za zagotavljanje dovolj kakovostne hrane prebivalcem Evrope in ostalih delov sveta je mogoče reševati le, če se jih preuči z vseh zornih kotov. Velikopotezne cilje reforme skupne kmetijske politike je mogoče doseči samo, če reforme presežejo ozke omejitve kmetijstva in če se cilji upoštevajo tudi pri ukrepih, ki se zahtevajo na drugih področjih politike in v drugih svetovnih organih.

To poročilo o tem jasno govori, zaradi česar mu želim izkazati čast.

  Janusz Wojciechowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, tudi jaz bi želel čestitati gospe Sârbu za odlično poročilo, ki je po mojem mnenju eno od najpomembnejših v tem parlamentarnem mandatu.

Število ljudi v svetu se povečuje, medtem ko se zmanjšuje razpoložljiva površina obdelovalne zemlje. Hrana bolj kot kdaj koli prej postaja strateški proizvod. Medtem ko je surovo nafto mogoče nadomestiti s sončno ali jedrsko energijo, ni ničesar, s čimer bi bilo mogoče nadomestiti hrano, ki jo ustvari naš planet. V Evropski uniji se včasih vedemo, kot da bi se nenehno bojevali s problemom prekomerne proizvodnje hrane. Celotna kmetijska politika Evropske unije v zadnjih letih temelji na načinih omejevanja in zmanjševanja kmetijske proizvodnje. Že danes lahko vidimo, da prihaja čas, ko se bomo morali soočiti s pomanjkanjem hrane. Zelo dobro je, da ta signal v obliki poročila gospe Sârbu prihaja iz Parlamenta, in da pravi, da so se razmere spremenile in da se mora zato spremeniti tudi kmetijska politika Evropske unije. Kmetijstvo moramo spoštovati – zagotavlja nam namreč prehransko varnost.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, tako kot v vsakdanjem življenju, tako je tudi v politiki: tega, kar imamo, ne cenimo dovolj. Očitno je torej tudi, da imamo v Evropski uniji preveč hrane in da je v trgovinah seveda vedno na voljo ogromno živil. Raven samozadostnosti v Evropski uniji znaša 88 %, če odtehtamo izvoz živalske krme. To pomeni, da si moramo tudi v Evropski uniji prizadevati za ohranitev te ravni samozadostnosti v smislu kmetijskih pridelkov in živil.

Zato sem zelo hvaležen poročevalki, gospe Sârbu, da je ponovno predstavila ta problem. V Evropski uniji potrebujemo tudi skupno kmetijsko politiko, ki bo našim državljanom lahko zagotovila dovolj hrane. Zaradi rasti svetovnega prebivalstva, učinkov podnebnih sprememb in naraščajočih cen energije je jasno, da kmetovalci v Evropi v prihodnosti tega ne bodo zmogli več sami. Za ta namen potrebujemo tudi strateško uskladitev na svetovni ravni.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, varnost oskrbe s hrano v EU bo eden izmed najresnejših izzivov, s katerimi se bo v prihodnjih desetletjih soočila varnostna politika. V tem je temeljno izhodišče poročila gospe Sârbu, ki poudarja dejstvo, da bosta hrana in sveža voda čez eno ali dve desetletji postala strateška proizvoda, kakršna sta danes nafta in zemeljski plin. Čas, v katerem prihaja to poročilo, je še posebej ugoden, saj že potekajo razprave o prihodnosti skupne kmetijske politike, načrtuje se proračun za obdobje po letu 2014, mnogi pa so zagreti za zmanjšanje proračuna skupne kmetijske politike. Zelo pomembno je, da se tej skupni kmetijski politiki v prihodnosti zagotovijo ustrezna sredstva, a da bi se to uresničilo, morajo biti finančni ministri in oblikovalci odločitev prepričani, da kmetijsko gospodarstvo v Evropski uniji ne proizvaja samo hrane, temveč tudi javne dobrine, vključno z javnimi okoljskimi dobrinami, ki jih ne bi mogli zagotoviti ali ustvariti brez kmetijstva.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospod predsednik, ko govorimo o prehranski varnosti, me moti dejstvo, da poročilo obravnava države EU kot eno samo povezano enoto. Razmere v novih državah članicah so popolnoma drugačne od razmer v starih državah članicah. Naj na primer postavim eno vprašanje v zvezi z Madžarsko: kako lahko govorimo o stradanju otrok v državi z izjemnimi kmetijskimi viri? Otroci in odrasli stradajo sredi Evropske unije. Moje drugo vprašanje: kako je mogoče, da je naše kmetijstvo postalo tako disfunkcionalno, da proizvajamo kmetijske surovine na širokih območjih na industrijski ravni, predvsem na nekakšen - oprostite izrazu - kolonialen način, samo zato, da bi jih predelovali v tujini, kjer se ustvarjajo dobički, nato pa te pridelke vračaamo na Madžarsko, kjer jih prodajamo po visokih cenah? Tu je nekaj zelo narobe.

  Seán Kelly (PPE). - (GA) Gospod predsednik, tako kot drugi govorniki, bi tudi jaz rad čestital poročevalki, gospe Sârbu, za njeno delo pri tej temi.

Gospa Sârbu je v štirih minutah obdelala številna vprašanja. Ne bom ponavljal vsega, kar je omenila, želim pa ponovno omeniti dve točki. Prvič, potrebujemo dobro financirano SKP. Upam, da bo ta parlament igral ključno vlogo pri ohranitvi ugleda SKP. Drugič, zagotoviti moramo, da bodo mladi ljudje dobili spodbudo, da se bodo hoteli preživljati s kmetovanjem.

Poleg tega imamo politiko spodbujanja rasti energetskih pridelkov na dobrih kmetijskih zemljiščih. Ali bi morali glede na dejstvo, da se mogoče soočamo s pomanjkanjem hrane v svetu, kjer število prebivalcev narašča za 80 milijonov na leto, to politiko ponovno preučiti? Ali gre mogoče za to, da jemljemo denar tam, kjer je potreben, in da bomo končali s praznimi žepi? To je moje vprašanje.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, iz poročila je jasno, da se stvari v kmetijstvu tudi tako ne morejo več nadaljevati. Ne moremo več, oziroma velika podjetja ne morejo več prevažati kmetijskih proizvodov iz enega dela sveta v drugega. Seveda lahko nadaljujemo brez kakršne koli prepričljive logike. Jabolka, paprike, paradižnik in mesni izdelki se vozijo v Evropo, med drugim tudi na Madžarsko, a večinoma ne iz Španije ali Nizozemske, temveč iz Kitajske in Brazilije. Zagotovo lahko nadaljujemo na ta način, toda proizvode je treba natovoriti na transportna sredstva, kot so ladje, s katerimi potem potujejo več tednov ali mesecev. Te proizvode je treba ohranjati sveže z različnimi konzervansi, ki so strupeni, če se jih uživa v velikih količinah. Ljudje kupujejo te proizvode v velikih trgovinskih verigah, potem pa se sprašujejo, od kod prihajajo vse te bolezni, raki in tumorji. Seveda je očitno, da jih povzročajo živila z barvili in umetnimi dodatki. Moram dodati, da je treba namesto multinacionalnih korporacij podpreti male kmete, ki lahko rešijo Evropo v razvijajoči se prehrambeni krizi.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, priznavanja kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti, o čemer govori to poročilo, ni mogoče ločiti od priznavanja in podpore neodvisni preskrbi s hrano. Bolj ko se povečujeta odvisnost od uvoza hrane in nezanesljiva preskrba s hrano v neki državi, težje je zagotoviti zadostne zaloge hrane njenim prebivalcem, tako v smislu količine kot kakovosti.

Neodvisna preskrba s hrano je najboljše zavarovanje pred nestanovitnostjo cen živilskih proizvodov, to vprašanje pa se je v razporedu dela večkrat pojavljalo. Glavni izvor te nestanovitnosti je v finančnih špekulacijah pri živilskih proizvodih, tj. na področju, v katerega so špekulanti, naložbeni skladi, hedge skladi, pokojninski skladi in velike bančne ustanove usmerile toliko svoje pozornosti, da so se drugi špekulativni baloni bodisi izsušili ali počili.

To špekulacijo je mogoče ustaviti samo z ukinitvijo instrumentov, ki jo omogočajo, tj. nekaterih finančnih produktov, kot so izvedeni finančni instrumenti na prostem trgu.

Na žalost ukrepi, ki jih je na tem področju sprejela Evropska unija, še zdaleč ne zmorejo ustaviti tega zloveščega vala špekulacij in njegovih nečloveških posledic – kar potrjuje tudi zadnje poročilo Združenih narodov, ki ga je pripravil posebni poročevalec o pravici do hrane.

  Lívia Járóka (PPE). – Gospod predsednik, razpravljamo o najrevnejših med revnimi – o evropskih Romih –, vsi skupaj pa z novim madžarskim predsedstvom obravnavamo evropsko strategijo za Rome.

Kmetijstvo se med medsektorskimi vprašanji, ki zadevajo najrevnejše med revnimi, zelo redko omenja predvsem zato, ker najrevnejši med revnimi v Evropi nimajo v lasti nobenih zemljišč. Zato ne govorimo samo o prehranski varnosti, temveč o hrani, ki jo je treba imeti na mizi. Kot je že dejal eden izmed mojih kolegov, je to danes temeljno vprašanje za EU. Mislim, da se mora kmetijski sektor – skupaj z delom Komisije na teh dokumentih – uskladiti z vsemi mikro regionalnimi razvojnimi projekti EU, ki se ukvarjajo z bojem proti revščini in zagotavljanjem hrane za prihodnje generacije.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospod predsednik, Komisija zelo pozdravlja to poročilo, ki prihaja v pravem času, saj cene hrane ostro naraščajo predvsem zaradi spremenljivih vremenskih razmer in naravnih nesreč, a tudi zaradi rasti cen energije, ki vplivajo na ceno hrane.

Zato se želim zahvaliti poročevalki, gospe Sârbu, in članom Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja za njihova prizadevanja.

Prehranska varnost je temeljnega pomena za skoraj milijardo ljudi po vsem svetu, ki še vedno trpijo lakoto, pomembna pa je tudi za ranljive prebivalce v Evropi. Zanje lahko skupna kmetijska politika doseže dejanske spremembe. SKP, ki je včasih deležna očitkov, državljanom EU zagotavlja hrano po dostopnih cenah, zagotavlja pa tudi prehransko varnost v Evropi. To se mora nadaljevati. Prehranska varnost je opredeljena kot osrednje vprašanje v sporočilu o skupni kmetijski politiki do leta 2020, ki ga je Komisija sprejela 18. novembra.

Poročilo, ki ga predstavlja gospa Sârbu, poudarja vprašanje prevelike nestanovitnosti cen, ki je tesno povezano s prehransko varnostjo zaradi vpliva, ki ga ima tako na kmetovalce kot na potrošnike.

Komisija se v celoti strinja, da je treba to vprašanje prevelike nestanovitnosti cen obravnavati. Skupaj si moramo prizadevati za boljšo ureditev, nadzor in preglednost, da bi se lotili problemov trga, za to pa niso potrebni samo boljši finančni predpisi, temveč tudi trajno izboljšana preglednost na trgu.

Poročilo predlaga vzpostavitev svetovnega sistema zalog hrane. To ni enostavno. Imamo že izkušnje z odbori za blago. Ti so se izkazali za neuspešne, zato je o tej temi nedvomno treba temeljiteje razpravljati. Analizirati pa je treba tudi izkušnje, ki smo jih na primer dobili pri milijardo EUR vrednem instrumentu za hrano, ki ga je Komisija sprejela leta 2008, pa tudi pri delu, ki ga Komisija opravlja v tesnem sodelovanju s FAO in Svetovnim programom za hrano, da bi vnaprej razporedili blažilce in tako ublažili udarec naraščajočih cen hran.

Vsa ta prizadevanja so mogoča, ker skupina G20 temeljito preučuje vprašanje zalog hrane, in lahko vam zagotovim, da bo Evropska komisija aktivno sodelovala na teh razpravah v prihodnjih tednih.

Poročilo zahteva – kar ste ponovili mnogi, ki ste nocoj tu – močno politiko na področju kmetijstva in razvoja podeželja, ki bo lahko zagotovila prehransko varnost za vse in ki se bo ob podpori raziskav in inovacij soočila z izzivi, ki jih postavlja dejstvo, da bo s čedalje manj viri, ki jih imamo in ki jih bomo imeli, treba proizvajati več.

Komisija se s tem v celoti strinja. Noben instrument ni bolj ustrezen za izpolnitev teh ciljev kot prav močna skupna kmetijska politika, ki lahko zagotovi gospodarsko in okoljsko konkurenčnost kmetijstva in – kot ste dejali nekateri – ki lahko v kmetijski sektor Evrope privabi mlade ljudi.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v torek, 18. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Prehranska varnost je politična prednostna naloga tako na evropski kot svetovni ravni. Globalizacija prehranjevalne verige pomeni tudi nenehno pojavljanje novih izzivov in včasih tudi tveganj za zdravje in interese potrošnikov.

Eden izmed glavnih izzivov, s katerim se bo morala soočiti Evropska unija, je razvoj reform na področju kmetijstva in prehrane, da bi se zadovoljile potrebe svetovnega prebivalstva. Zadnji podatki kažejo, da prebivalstvo sveta neprekinjeno raste in da bo do leta 2050 naraslo za približno 40 %, s čimer se bodo povečale potrebe po hrani, s katerimi naj bi se sedanje zahteve podvojile.

Države članice in Unija bodo morale zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano, da bi lahko reševale problem čedalje večjih svetovnih potreb po kmetijskih proizvodih in živilih. Da bi dosegla ta cilj, bo morala EU zagotoviti zanesljivost preskrbe z živilskimi proizvodi ob upoštevanju njihovih posebnih značilnosti in hkrati ob zagotavljanju pravilnega delovanja notranjega trga.

Nazadnje želim prositi Komisijo, da preuči vse možne ukrepe za izboljšanje usposabljanja mladih ljudi pri delu in za ustvarjanje zaposlitvenih priložnosti za diplomante na področju prehranske varnosti predvsem za namen prispevanja k zaposlovanju v kmetijskem sektorju.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Popolnoma pravilno je, da poudarimo pomen prehranske varnosti za prebivalce EU, saj je to njihova temeljna človekova pravica. EU si mora zato prizadevati, da zagotovi, da bodo zdrava in hranljiva živila finančno in fizično dostopna vsem državljanom EU, kar bo prispevalo k njihovem aktivnem in zdravem življenju. Strogo moramo spremljati skladnost z najvišjimi standardi na področju prehrane in kmetijske proizvodnje, na področju varnosti in kakovosti živil in tudi na področju njihove okoljske trajnosti. Kljub temu pa je v teh okoliščinah treba tudi poudariti strogo zahtevo po podobnih standardih kakovosti in varnosti v zvezi z živili, ki se uvažajo iz tretjih držav, da bi se zaščitila konkurenčnost evropskih kmetovalcev. Želela bi podpreti tudi ukrepe, ki bodo spodbujali kmetovalce k izboljšanju energetske učinkovitosti, saj so stroški energije ključni dejavnik donosnosti kmetijskih dejavnosti. Po mojem mnenju je najpomembnejši vidik celotnega poročila prav odločen poziv Komisiji, da v javnem interesu in v sodelovanju z državami članicami zagotovi dostop javnosti do informacij o rezultatih spremljanja prehranske varnosti, predvsem s hitrim sporočanjem teh informacij med državami članicami. Preprosto ne smemo dovoliti še ene napake, kakršna je prodaja mesa s sledovi dioksina, kar se zdaj dogaja v Nemčiji: druge države članice so prejele nepopolne informacije o nastalem stanju ali pa so jih prejele pozno.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Ko premišljujemo o tem, kakšna bo končna podoba SKP po letu 2013, začnejo še bolj prihajati v ospredje teme, kot so prehranska varnost, pomanjkanje hrane in trajnost hrane. To je nekaj, kar bodo potrdili skoraj vsi v tem parlamentu in vsi, ki bodo vključeni v pripravo tega zakona. Razmah biogoriva pred nekaj leti nam je skupaj s svetovno prehrambeno krizo v letu 2009 pokazal, da hrana počasi postaja skromen vir. Zato moramo svojo vizijo omejiti: na prvo mesto je treba postaviti trajnost hrane in potrebe tistih, ki nimajo avtomatičnega dostopa do hrane, kmetijske prakse in inovacije je treba usmeriti k pridelavi večje količine hrane in k ustreznim pridelkom, med pripravo novega zakona o SKP pa moramo na koncu tudi zagotoviti, si bo nova SKP prizadevala za Evropo brez ogljika, ki obenem tudi ne bo stopnjevala sedanjega problema z ogljikom.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Zanesljivo preskrbo s hrano štejemo za eno izmed temeljnih človekovih pravic. V današnjem svetu 900 milijonov ljudi zaradi revščine trpi stalno lakoto. Prebivalstvo sveta bo do leta 2050 preseglo 9 milijard, svetovna proizvodnja hrane pa se bo morala povečati za 70 %. Kmetijstvo mora na eni strani povečati donos, na drugi pa se mora spopadati z visokimi stroški energije, krčenjem zemljišč, ki niso onesnažena, in posledicami podnebnih sprememb. Obravnavati moramo nestabilnost in nestanovitne cene, ki jih povzroča špekulacija na trgih blaga in pojemajoče zaloge hrane. Zanesljiva preskrba z osnovnimi živili v prihodnosti zahteva močno skupno kmetijsko politiko (SKP). SKP mora izboljšati prehransko varnost s povečanjem produktivnosti in podporo tako okoljsko trajnostni proizvodnji živil kot tradicionalnemu kmetijstvu, malim kmetom, ekološkim kmetijam ter razdeljevanju hrane na lokalni in regionalni ravni. Ti kmetijski modeli prispevajo k prehranski varnosti, saj uporabljajo metode in postopke, ki so jih v posameznih regijah EU preizkusile že generacije. Kmetijstvo je najbolj strateška politika EU, katere uspeh bo pomagal zagotoviti preživetje prebivalcev Evrope v času prehrambene krize. Da bi se SKP lahko uspešno spopadla z učinki podnebnih sprememb, da bi cene živil ohranila na sprejemljivi ravni in povečala preskrbo z zdravimi živili, je pomembno, da se njen proračun ohrani vsaj na obstoječi ravni.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Evropsko kmetijstvo je eno izmed strateško najpomembnejših sektorjev Unije, saj več kot 500 milijonom prebivalcem zagotavlja preskrbo s hrano. Da bi torej evropska kmetijska politika lahko opravljala svojo najpomembnejšo nalogo, tj. da bi prebivalcem Evrope zagotavljala zdravo in kakovostno hrano po primernih cenah in ob tem poskrbela ustrezen prihodek za kmetovalce, mora biti konkurenčna na svetovnem trgu, obenem pa mora biti zagotovljena tudi poštena konkurenca na notranjem trgu Evrope. Zato moramo pri reformi SKP doseči enake konkurenčne pogoje za vse kmetovalce Evrope. Države članice EU se še ne spopadajo s problemi prehranske varnosti. A do takšnih tveganj bo prišlo v prihodnosti, zato se moramo ustrezno odzvati, še preden se to zgodi. Upoštevati moramo, da morajo kmetovalci že zdaj delati za minimalen prihodek ali celo za izgubo, kar negativno vpliva na njihovo zmožnost ohranjanja proizvodnje. Dejstvo je tudi, da naravne nesreče vplivajo na cene živil v trgovinah in s tem tudi na razpoložljivost živil ljudem. Priznati moramo strateški pomen kmetijstva v Evropski uniji in storiti vse, kar je v naši moči, da bi zagotovili, da se prebivalci Evrope v prihodnosti ne bodo morali spopadati s pomanjkanjem hrane zaradi tega, ker politiki in vlade EU niso pravočasno opazili tveganj in jih odpravili. Priznavanje kmetijstva kot strateško pomembnega sektorja za prehransko varnost je pomemben korak, s katerim se bo mogoče izogniti problemom prehranske varnosti v prihodnosti.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Samoiniciativno poročilo potrjuje dejstvo, da je kmetijstvo strateškega pomena za svetovno prehransko varnost. Pogled v prihodnost kaže, kako nujno je treba ukrepati. Strokovnjaki ocenjujejo, da se bodo svetovne potrebe po hrani do leta 2050 podvojile. Kmetijstvo mora imeti možnost, da izpolni velike potrebe rastočega prebivalstva po varni in primerni hrani. Obenem pa je treba obravnavati ovire, ki so posledice upadanja naravnih virov, visokih cen energije in podnebnih sprememb. Podpirla sem poročilo, ki jasno kaže, da je prehranska varnost tudi v Evropski uniji osrednje vprašanje, za katero je potrebno usklajevanje posameznih političnih področij. Izboljšanje je mogoče doseči samo ob sodelovanju na področjih kmetijske, razvojne, trgovinske, finančne in energetske politike ter raziskav. Zagotavljanje prihodka za kmete in preskrba z zadostno količino kakovostne hrane morata biti zato osrednja cilja skupne kmetijske politike. Velika nestanovitnost tržnih cen v kmetijskem sektorju je posledica neuspele pridelave, špekulacije in koncentracije na trgu, ki so veliki dejavniki negotovosti. Posredovanja kopičenje zalog so krizni mehanizmi, ki bodo ustavile zlorabo na trgu in špekulativne transakcije. Pomembno je, da se tem mehanizmom za posredovanje na trgu dodeli osrednja vloga v prihodnji skupni kmetijski politiki. Druga pomembna točka je predlog za vzpostavitev svetovnega sistema zalog hrane in rezerv v izrednih razmerah.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Evropa potrebuje skupno kmetijsko politiko, ki bo zagotavljala razvoj in ne stagnacije evropskega kmetijstva. Kmetijska politika mora odgovoriti na evropske in svetovne izzive, zlasti če upoštevamo dejstvo, da se po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo proizvodnja hrane mora povečati za najmanj 70 %, da bi izpolnila potrebe svetovnega prebivalstva, ki bo do leta 2050 presegel 9 milijard. Jasno je torej, da mora skupna kmetijska politika povečati prehransko varnost s povečanjem učinkovitosti in obenem s podpiranjem okoljsko trajnostne prehranske politike. Želim poudariti, da morajo predpisi na tem področju biti pregledni. Cenim pobude, ki priporočajo podpiranje raznolikosti kmetijstva in uporabo tradicionalnih in ekoloških metod kmetovanja. Poleg tega je pomembno, da se mladim kmetovalcem zagotovi dostop do zemljišč in posojil, da bi lahko izpolnili cilje SKP, kot so inovacije, modernizacija, izboljšanje konkurenčnosti in predvsem sodobno kmetijstvo.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Povezava med evropsko skupno kmetijsko politiko (SKP) in svetovno prehransko varnostjo je pomembna tema, ki jo je treba upoštevati v procesu oblikovanja SKP za obdobje po letu 2013. Prednostne naloge SKP je treba dejansko preučiti tako v okviru želja naše sodobne družbe, pa tudi omejitev, s katerimi se bomo v prihodnosti soočali povsod po svetu. Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo se mora proizvodnja hrane povečati za najmanj 70 %, če bo hotela izpolniti čedalje večje potrebe svetovnega prebivalstva. Evropa mora upoštevati prehransko varnost sveta in povečati svojo proizvodnjo glede na omejen uvoz. Poleg tega podpiram predlog o pregledu naše finančne zakonodaje, da bi se tako spopadli z nestanovitnostjo cen, ki je predvsem posledica špekulacij. Da pa bi ta pregled bil učinkovit, ga je treba sočasno opraviti tudi na mednarodni ravni. Zelo sem vesela, da je ena izmed prednostnih nalog francoskega predsedstva skupine G20 na tem področju boj proti nestanovitnosti cen živil in blaga.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Porast svetovnih potreb po hrani, ki je posledica rasti prebivalstva na planetu, očitno vpliva na naravne vire hrane in zahteva nove predpise in previdnostne ukrepe na področju prehranske varnosti. Prednostna naloga EU je zagotoviti državam članicam pravico do prehranske varnosti in pomagati državam v razvoju pri doseganju ustrezne ravni prehranske varnosti. Mislim, da je pomembno podpreti proizvodnjo in prodajo lokalnih tradicionalnih živil. Regionalni živilski proizvodi lahko prinesejo številne koristi: nižje stroške prevoza in manjše tveganje, da se bodo živila pokvarila. Obstajajo številne regije z velikim kmetijskim potencialom, ki pa ostaja neizkoriščen zaradi socialnih ali gospodarskih neravnovesij, starajočega se podeželskega prebivalstva ali industrializacije. Velika področja kmetijskih zemljišč se dejansko ne uporabljajo na učinkovit način. Regionalni organi lahko igrajo ključno vlogo pri prehranski varnosti, tako da podprejo kmetijsko zmogljivost regij, ki imajo ta potencial. EU je eden izmed vodilnih akterjev na svetu na področju raziskav in inovacij, vključno s kmetijskim sektorjem. Neprekinjena rast mestnega prebivalstva, ki tvori večino, predstavlja nov izziv: kako pomemben je razvoj mestnega kmetijstva za zagotavljanje prehranske varnosti z uporabo različnih modelov, kot je vertikalno mestno kmetijstvo?

  Tiziano Motti (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram pristop, ki ga predlaga resolucija, ki je bila danes sprejeta v tej dvorani: prehranska varnost je temeljna človekova pravica, uresniči pa se takrat, ko so zadostne količine primerne, varne in hranljive hrane fizično, socialno in ekonomsko dostopne vsem ljudem ves čas. V Evropski uniji danes pod pragom revščine še vedno živi približno 80 milijonov ljudi, mnogi med njimi pa so deležni pomoči prek programov za pomoč v hrani. Ustrezna prehrana je neizogibno ključni dejavnik pri našem zdravju, del znanstvene skupnosti pa še vedno izraža preveč pomislekov glede gensko spremenjenih organizmov. Zato nasprotujem odprtosti za GSO, ki jo kaže to besedilo predvsem v tistem delu, ki govori o razširitvi postopka odobritve za uvoz gensko spremenjenih živil iz tretjih držav v Evropsko unijo. Zaradi doslednosti dvomim, da lahko našim kmetovalcem prepovemo uporabo tehnik, ki jih potem dopuščamo pri uvozu. Vendar pa podpiram ukrepe, ki spodbujajo mlade kmetovalce – ti trenutno predstavljajo samo 7 % vseh kmetovalcev – z zagonskimi premijami, subvencioniranimi obrestnimi merami na posojila in drugimi spodbudami, ki jih izvajajo države članice v svojih proračunih za razvoj podeželja, saj vem, da evropska kmetijska proizvodnja lahko ohrani svoje sedanje visoke ravni kakovosti in varnosti.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (PL) Pozdravljam poročilo priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti. Vendar pa sem tudi neprijetno presenečen, da se je Parlament odločil, da razpravi o tem nameni tako malo časa. Ta tema je še posebej aktualna danes, ko spoznavamo, kako lahko prehrambena kriza vpliva na stabilnost držav. Eden izmed vzrokov za nemire v Tuniziji je bilo zvišanje cen hrane. Tudi Alžirija, Indija in Bangladeš so države, kjer so naraščajoče cene hrane povzročile resne napetosti. Teme, ki so tesno povezane s temo današnjega poročila, so tudi povečanje gojenja pridelkov za biogoriva, finančna špekulacija, zelo hiter prehod pridelovalcev na donosnejše pridelke in nenazadnje tudi spremembe v prehranjevalnih navadah državljanov mnogih držav.

Rad bi podal še zadnjo pripombo. V indeksu, ki jo je izdelala neka japonska banka in ki prikazuje občutljivost na povečanja cen hrane, so štiri od štiridesetih najobčutljivejših držav države članice Evropske unije, skupaj s še eno državo, ki bo kmalu postala članica EU, tri države pa so prve sosede EU. To je zanimiv indeks, nad katerim bi se morali zamisliti.

  Pavel Poc (S&D), v pisni obliki. – (CS) Če kmetijstvo razumemo kot strateško področje, potem je temeljni predpogoj za zagotovitev varne preskrbe s hrano ta, da je Evropska unija samozadostna vsaj pri proizvodnji osnovnih živil in živalske krme. Odvisnost EU od uvoza kmetijskih proizvodov je vzrok za povečanja cen hrane in slabi položaj proizvajalcev EU v tržni verigi. Po ocenah Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) se bodo potrebe po hrani in živalski krmi do leta 2050 povečale za 70 %. Zato bo treba uporabiti vse razpoložljive oblike kmetijstva in zagotoviti precejšnjo podporo za finančne naložbe v znanstvene raziskave na tem področju. Večjo podporo in interes javnosti zahteva tudi učinkovita uporaba tradicionalnih kmetijskih vrst, ki so značilne za nekatere regije. Na primer, potrošnik zlahka razume oceno vpliva proizvodnje hrane in prevoznih poti na okolje. Sedanje ravni potratnosti, ki znašajo do 50 % v celotni proizvodni verigi, ter nesorazmerna rast tovornega prometa niso dejavniki, ki bi bili skladni z zagotavljanjem zanesljive preskrbe s hrano. Ne moremo se pretvarjati, da zagotavljamo prehransko varnost in da varujemo okolje, medtem ko obenem dopuščamo odvisnost od pridelkov, ki rastejo na drugi celini in pri svojem uvozu prepotujejo na tisoče kilometrov. Takšne prakse ustvarjajo ogromne posledice za okolje in obenem od držav v razvoju zahtevajo, da uvažajo skoraj vsa potrebna živila, zaradi česar postajajo odvisne, to pa uničuje njihovo gospodarstvo, prebivalce potiska v revščino in povzroča uničenje okolja.

22. Dnevni red naslednje seje: gl. zapisnik

23. Zaključek seje

(Seja se je zaključila ob 23.30)