Dobesedni zapisi razprav

Torek, 18. januar 2011 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: SILVANA KOCH-MEHRIN
podpredsednica

(Seja se je začela ob 9.00)

2. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razglasitev vloženih predlogov resolucij): gl. zapisnik

3. Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija - Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija (razprava)

  Predsednica. – Prva točka dnevnega reda je skupna razprava o sporazumu ES/Srbija

– Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija. Po priporočilu Jelka Kacina v imenu Odbora za zunanje zadeve (A7-0362/2010). Priporočilo o osnutku sklepa Sveta in Komisije o sklenitvi Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Srbijo na drugi strani [15619/1/2007 - C7-0341/2010 - 2007/0255(NLE)]

– Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija. Izjavi Sveta in Komisije [2010/2980(RSP)]

  Jelko Kacin, poročevalec. – (SL) Sporazum o stabilizaciji in pridruževanju med Evropsko unijo in Srbijo je bil podpisan aprila 2008, prehodni trgovinski začasni sporazum pa se uspešno izvaja od februarja 2010.

Proces ratifikacije se je začel septembra 2008, ko je parlament Srbije prvi ratificiral ta sporazum.

Sporazum prinaša politični, pravni in gospodarski okvir sodelovanja Evropske unije in Srbije, in brez začetka procesa ratifikacije ni bilo mogoče nadaljevati evropskih integracij Srbije.

Leta 2009 poročila o Srbiji ni bilo na dnevnem redu Evropskega parlamenta, ker je bil proces ratifikacije v državah članicah blokiran zaradi nezadostnega sodelovanja s haaškim sodiščem. Do danes je enajst držav članic ratificiralo ta sporazum, in zato danes pozivam preostale države, da to storijo čim prej.

Z današnjo ratifikacijo v tem najvišjem zboru bomo poslali močno in vidno sporočilo podpore evropskim naporom Srbije. A to še ne zagotavlja samo po sebi zaključka procesa ratifikacije.

Resolucija o Srbiji, o kateri bomo glasovali jutri, nosi prav to sporočilo podpore. Srbijo je potrebno podpreti na njeni dolgi in težki poti k članstvu v Evropski uniji.

Kot država, ki je bila dolgo izolirana in izven modernih tokov evropske politike in gospodarstva, se Srbija sooča s številnimi izzivi.

V zadnjih dveh letih smo priča evropeizaciji politične scene v Srbiji. Srbski voditelji bodo ponudili najboljši dokaz o iskreni predanosti evropskim vrednotam in načinu življenja, če bodo uspešno reševali probleme in izvedli vse reforme, ki so nujne.

Pozitivnih dogodkov je že nekaj. Pripravljenost Srbije na kompromis in sprejetje skupne resolucije o Kosovu v generalni skupščini OZN septembra 2010 so jasno pozdravljeni z naše strani.

S prvim dnem tega leta je ukinjeno obvezno služenje vojaškega roka, in generacije mladih državljanov Srbije so dobile dodatno možnost, da se učijo, študirajo in se razvijajo. Civilni nadzor nad oboroženimi silami pa je okrepljen.

Po drugi strani je napredek Srbije k Uniji zelo obremenjen z dejstvom, da sta dva obtoženca za vojne zločine pred haaškim sodiščem še vedno na svobodi.

Več kot 15 let od genocida v Srebrenici, tega največjega zločina na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, je Ratko Mladić še naprej na begu.

Pozdravljamo izjave voditeljev v Beogradu, da je zaključek sodelovanja s Haagom prioriteta vlade. Prav tako pa pozivamo oblasti, da, kot pravi glavni haaški tožilec, prepričljivo zmanjšajo razkorak med izkazano politično voljo in konkretnimi rezultati.

Prišel je čas, da Srbija zapre to mučno poglavje in naredi nov korak k spravi v regiji.

Srbija ne more dobiti status kandidatke dokler ne dokaže, da polno sodeluje s Haagom, kot piše v zaključkih Sveta z dne 25. oktobra leta 2010.

Najbolj prepričljiv dokaz za to bi bili aretaciji in izročitev obtoženih. Nivo dosedanjega truda pri sodelovanju ne prinaša rezultatov in še ni zadosten.

Doseženi so pomembni premiki v regionalnih odnosih na zahodnem Balkanu, ki se najbolj čutijo v odnosih med Srbijo in Hrvaško. Pozdravljamo državniško držo predsednika Srbije, ki je z novim pristopom dal močan zagon trajni spravi v regiji.

Kljub temu pa obstajajo drugi izzivi. Beograd mora pokazati konstruktiven odnos v bližnjem dialogu s Prištino in, ne glede na vprašanja statusa Kosova, morajo odnosi med Beogradom in Prištino postati partnerski, da bi cela regija lažje napredovala k Evropi.

To velja tudi za odnos Srbije do Bosne in Hercegovine. Beograd mora podpirati reforme, ki bodo Bosno in Hercegovino kot državo z institucijami usposobile za pogajanja o članstvu v Evropski uniji. V tem trenutku to namreč še ni tako.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. – Gospa predsednica, v veliko čast mi je, da se lahko vrnem v Evropski parlament v novi funkciji predstavnice madžarskega predsedstva Svetu Evropske unije po rotacijskem sistemu. Spoštovani poslanci, upam, da boste name gledali, kot na nekdanjo poslanko Parlamenta in kot na zagotovilo, da bo madžarsko predsedstvo prijazno do Parlamenta.

Veselim se dela z vami v prihodnjih petih in pol mesecih tega predsedstva ob velikih pričakovanjih. Nadaljevala bom v maternem jeziku.

predsedujoča Svetu. – (HU) Gospa predsednica, gospe in gospodje, v veliko zadovoljstvo in čast mi je, da sodelujem v tej razpravi, po kateri bo Parlament glasoval o odobritvi Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z Republiko Srbijo. To priložnost želim izkoristiti in izraziti zahvalo poročevalcu Evropskega parlamenta, gospodu Jelku Kacinu, ki je pripravil odličen osnutek poročila na to temo, hkrati pa toplo pozdraviti resolucijo o procesu evropskega pridruževanja Srbije. Podobno kot druge države v regiji, je tudi Srbiji možnost članstva v Evropski uniji prinesla koristi, država pa je v zadnjih letih v tej smeri dosegla znaten napredek. V tem pogledu je Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum pomemben korak naprej za Srbijo na poti v Evropsko unijo.

Sporazum krepi že tako tesne vezi med Evropsko unijo in Srbijo in vzpostavlja pogodbeno razmerje med obema stranema. Sporazum vzpostavlja nov okvir za politični dialog. Vzpostavlja območje proste trgovine in krepi dvostranske gospodarske odnose, ki naj bi Srbiji prinesli velike gospodarske ugodnosti. Sporazum spodbuja procese reform, ki bodo prispevale k rasti srbskega gospodarstva in pomagale Srbiji, da razvije popolnoma delujoče tržno gospodarstvo. Poleg tega je sporazum temelj za okrepljeno sodelovanje na številnih področjih, ki se bodo v prihodnje okrepila med Evropsko unijo in Srbijo, tudi v boju proti organiziranemu kriminalu in nezakoniti čezmejni trgovini in v zvezi z izboljšanjem veljavnih predpisov o varstvu okolja.

Svet je ratifikacijski proces za sporazum sprožil 14. junija 2010. Do zdaj je sporazum v parlamentu potrdilo enajst držav članic, med drugim tudi Madžarska. Prepričani smo, da ga bodo zelo kmalu ratificirale vse države članice. Svet želi, da bi Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum začel veljati konec leta 2011, najkasneje pa v začetku leta 2012. To bi pomenilo, da bi Srbija sklenila ambiciozno pogodbeno razmerje z Evropsko unijo ravno v času, ko se intenzivneje pripravlja na pridružitev. Vaš glas bo še okrepil in pospešil ta proces, zaradi soglasne podpore, ki so jo 1. decembra izrazile vse politične sile na srečanju Odbora za zunanje zadeve. Srbija je izrazila svojo zavezanost Evropski uniji s prošnjo za pristop, ki jo je vložila decembra 2009. Oktobra lani je Svet pozval Komisijo, naj predloži svoje mnenje. Pričakujemo ga lahko v drugi polovici leta 2011.

Vsi se zavedamo, da proces evropskega združevanja Srbiji prinaša številne prednosti. Hkrati pa mora Srbija izvesti obsežne reforme. Te vključujejo dodatna prizadevanja na področju javne uprave in pravne države, reformo sodstva, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo.

Kot navaja poročilo gospoda Kacina, proces vključevanja napreduje tudi na podlagi doseženega napredka na tem področju. Pozdravljam dejstvo, da so bili doseženi že številni rezultati. Hkrati pa želim ob tej priložnosti izpostaviti, da je Srbija lani naredila zgodovinski korak k miru s sosedami v regiji. Prav tako pozdravljam tesno sodelovanje Srbije z Evropsko unijo poleti 2010 in resolucijo ZN, ki je omogočila dialog med Beogradom in Prištino. Svet je v celoti podprl delo, ki ga je na tem področju opravila visoka predstavnica Ashton. Gre za velik izziv, vendar pa možnost za dialog Kosovu in Srbiji omogoča, da se približata Evropski uniji.

Dovolite mi, da na koncu povem še nekaj sklepnih misli. Prepričana sem, da mora Evropska unija ohraniti verodostojnost širitvenega procesa. Vse niti so v naših rokah. Prepričana sem, da bo uspešen zaključek pogajanj s Hrvaško med madžarskim predsedovanjem zelo pozitiven znak za Srbijo in potrditev, da proces še poteka in da se države Balkana lahko pridružijo državam Evropske unije.

Gospa predsednica, gospe in gospodje, leto 2011 bo pomembno leto za Srbijo, ki bo polno izzivov in priložnosti. Pozdravljam priložnost, ki jo ta nov sporazum daje Srbiji, saj bomo tako lahko gradili skupno prihodnost v miroljubni Evropi.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, v veliko zadovoljstvo in čast mi je, da lahko danes spregovorim v Evropskem parlamentu pred glasovanjem o odobritvi Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z Republiko Srbijo. Poročevalcu za Srbijo Jelku Kacinu se želim iskreno zahvaliti za poročilo o evropskem integracijskem procesu Srbije.

Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum je pomemben korak naprej za Srbijo na njeni poti v Evropsko unijo. Temeljni cilj tega sporazuma je utreti pot nadaljnjemu evropskemu združevanju in reformam ter pripraviti Srbijo na članstvo v Evropski uniji. Ta pomemben mejnik bo spodbuda Srbiji, saj je obnovila svoja prizadevanja za spodbujanje sprave v regiji.

Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum vzpostavlja celostni institucionalni okvir, prek Sveta in Odbora za stabilizacijsko-asociacijski sporazum, prenovljen okvir za politični dialog in mrežo pododborov, ki podrobno pokrivajo večino političnih področij Evropske unije. Seveda vzpostavlja tudi poseben organ med Parlamentom in srbskim parlamentom, skupni parlamentarni odbor.

Stabilizacijsko-asociacijski sporazum z gospodarskega vidika predvideva postopno vzpostavitev proste trgovinske cone in postopno vključevanje Srbije na notranji trg Evropske unije, kar bo koristilo Evropski uniji in Srbiji. Kot se je zgodilo v srednji Evropi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, bo sporazum spodbudil naložbe, predvsem neposredne naložbe. Ključno bo prispeval k rasti srbskega gospodarstva in pomagal Srbiji, da razvije delujoče tržno gospodarstvo.

Tudi Evropski uniji bo prinesel enako pomembne prednosti. Srbski trg je zdaj odprt za izvoznike iz Evropske unije. Prej relativno visoke dajatve bodo v nekaj letih povsem odpravljene z izjemno redkih občutljivih kmetijskih izdelkov.

S postopnim vključevanjem Srbije v notranji trg, bodo postali pogoji za vlagatelje stabilnejši in bolj predvidljivi. Pravila o konkurenci in državni pomoči so usklajena s pravili Evropske unije. Tudi varstvo pravic in intelektualne lastnine se postopoma usklajuje s standardi Evropske unije. Evropskim ponudnikom se postopoma odpira tudi znaten srbski trg javnih naročil.

Vzpostavljanje tesnejših vezi s Srbijo Evropski uniji prinaša številne druge prednosti, saj bo olajšalo sodelovanje na področju pravosodja, svoboščin in varnosti, okolja, prometa in carine, če navedem le nekatere. To politiki Evropske unije v jugo-vzhodni Evropi zagotavlja večjo verodostojnost in učinkovitost.

Omembe vredno je dejstvo, da je Srbija izvedla začasni sporazum. Uradno je začel veljati februarja 2010, vendar se je Srbija odločila, da ga bo začela izvajati že kmalu po podpisu aprila 2008. Srbija je s tem dokazala zavezanost gospodarskemu povezovanju z Evropsko unijo in ima do zdaj pozitivno zgodovino sodelovanja.

Od 14. junija 2010, ko se je Svet odločil za začetek ratifikacijskega procesa za sporazum, je ratifikacijo najavilo devet držav članic, še dve pa sta zagotovili potrditev v parlamentu. Današnje glasovanje Evropskega parlamenta bo tako dalo dodaten zagon procesu ravno zaradi soglasne podpore vseh političnih skupin. Upam, da bodo tudi druge države članice kmalu ratificirale sporazum.

Naj se na koncu osredotočim na resolucijo o evropskem integracijskem procesu Srbije, ki je dobro pripravljen prispevek k današnji politični razpravi. Zato sem hvaležen poročevalcu Jelku Kacinu. Resolucija Srbiji pošilja sporočilo podpore pri krepitvi odnosov EU-Srbija in sporočilo o pričakovanju v zvezi s ključnimi spremembami na poti Srbije k članstvu v Evropski uniji. To je še posebej pomembno v sklopu priprav mnenja o prošnji Srbije za članstvo v Evropski uniji.

Novembra lani sem bil v Beogradu, kjer sem predal podroben vprašalnik predsedniku vlade in podpredsedniku vlade za evropsko povezovanje. Srbske oblasti zdaj pripravljajo odgovore, ki jih pričakujemo do konca meseca. Srbska vlada je 30. decembra sprejela akcijski program, ki je nadaljevanje poročila Komisije o napredku, kar je spodbudno. Komisija bo temeljito analizirala odgovore na vprašalnik in korake, ki jih bodo izvedle srbske oblasti v prihodnjih mesecih, da bi pripravila oceno in tako zagotovila mnenje do druge polovice leta 2011.

Kot je povedala moja madžarska kolegica, je leto 2011 pomembno za Srbijo: leto zahtevnih izzivov in leto priložnosti. Pot je bila začrtana in cilji so dobro znani in od Srbije je odvisno, ali bo sledila tej poti, izpolnila zahtevana merila in, ko bo pripravljena, sodelovala v pogajalskem procesu z Evropsko unijo. Prepričan sem, da bo Srbija ob naši skupni podpori še naprej sprejemala prave evropske odločitve in beležila uspehe v prizadevanjih za povezovanje. To bo pozitivno sporočilo za celotno regijo v času, ko moramo ponovno izpostaviti njeno evropsko perspektivo, da bi tako utrdili mir in spodbudili gospodarski napredek na Zahodnem Balkanu.

  György Schöpflin, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, menim, da je poročilo o Srbiji odlično. Čestitam poročevalcu Jelku Kacinu.

Zdi se mi, da se je Srbija končno odločila in si resnično želi evropske prihodnosti. Večina politične elite je prepričana, da je to najboljša možnost. Na to odločenost moramo gledati v luči pretresov v zadnjih dveh desetletjih. Srbija je doživela konec komunizma, razpad Jugoslavije, vojno, ki je sledila, vlogo Slobodana Miloševića, bombardiranje v letu 1999, razcvet mafije in kriminala, nasilja, beguncev – moreča in travmatična zgodovina. Odločitev za Evropo je torej znaten dosežek in sporočilo, da je Srbija postala dejavnik stabilnosti v regiji.

Ostajata dve glavni politični težavi: aretacija in izročitev Ratka Mladića v Haag in sprejetje neodvisnosti Kosova. Obe težavi kažeta na psihološke ovire. Mladić ima svoje zaščitnike, izguba Kosova pa je boleča za velik del srbske družbe; vsaka izguba ozemlja je boleča. K tema težavama lahko dodamo še nekatera druga področja, na katera moramo biti pozorni. in sicer posodobitev javne uprave in delovanje pravosodja, vzpostavitev tržnih pogojev ter popolno odprtost do srbske zgodovine, tudi dostop do arhivov.

Napovedi za približevanje Srbije Evropi so precej dobre. K temu se je jasno zavezala. Naloge, s katerimi se spopadata elita in družba, so določene, tehnične priprave pa dobro potekajo. Če bo vse dobro, bo Srbija prejela mnenje to jesen, po tem pa status kandidatke. Pot v Evropo ne bo lahka, vendar bo stabilna, demokratična Srbija koristila celotni Evropi.

4. Dobrodošlica

  Predsednica. – Preden preidemo na seznam govornikov, želim izkoristiti priložnost in pozdraviti gosta, ki danes spremlja našo razpravo, in sicer podpredsednika srbske vlade, gospoda Božidarja Đelića. Prisrčno pozdravljeni, gospod Đelić. Lepo je, da ste z nami.

5. Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija - Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija (nadaljevanje razprave)

  Predsednica. – Naslednja točka dnevnega reda je nadaljevanje skupne razprave o sporazumu ES/Srbija.

  Maria Eleni Koppa, v imenu skupine S&D. – (EL) Gospa predsednica, tudi jaz želim čestitati gospodu Kacinu za uravnoteženo in podrobno besedilo, ki ga je predstavil. Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu močno podpira možnost pridružitve Srbije, države, ki je v zadnjih nekaj letih zelo napredovala in ki je temelj za utrditev miru in stabilnosti na Zahodnem Balkanu. To, da je Parlament danes potrdil Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, je zgodovinski trenutek, ki ga pozdravljamo. V resoluciji Evropskega parlamenta prav tako pozdravljamo prošnjo za pristop, ki jo je vložila ta država, hkrati pa poudarjamo, da je treba opraviti še nekatere druge korake.

Jasno se moramo zavedati, da je razvoj regionalnega sodelovanja še vedno najpomembnejša prednostna naloga Unije na Zahodnem Balkanu. Glede na to je sodelovanje med Srbijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem jasna mednarodna obveznost in mora hitro napredovati, ne zato, ker to hoče Evropa, ampak zaradi tega, ker je za zagotavljanje pravičnosti potrebna sprava s preteklostjo, hkrati pa omogoča izboljšanje odnosov med vsemi ljudmi nekdanje Jugoslavije.

Ne smemo pa pozabiti, da so bili Srbi žrtve te vojne. Srbija je država z največjim številom beguncev in notranje razseljenih ljudi v Evropi; ljudi, ki potrebujejo nego in nastanitev, hkrati pa morajo biti vključeni v trg dela. Unija mora praktično podpreti vsa prizadevanja v tej smeri, predvsem zaradi kreditne krize. Zato pozdravljamo nedavno zavezo predsednikov Srbije in Hrvaške, da bosta skupaj poiskala rešitve za težave beguncev.

Za stabilnost v regiji je še posebej pomembna odločitev o začetku dialoga z oblastmi na Kosovu. Podpiramo dialog, do katerega mora čim prej priti v korist vseh, ki živijo na Kosovu, in upam, da bo prispeval k skupni evropski prihodnosti za ljudi v regiji. Na koncu želim čestitati podpredsedniku srbske vlade, gospodu Đeliću, za njegovo včerajšnjo izjavo v Odboru za zunanje zadeve Evropskega parlamenta, da Srbija išče zgodovinski kompromis za Kosovo. Ta kompromis je res potreben in vsi moramo pomagati, da bi ga bilo mogoče doseči.

  Norica Nicolai, v imenu skupine ALDE. – (RO) Gospa predsednica, kot liberalka moram poudariti, da je Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo skupina, ki je vedno podpirala proces širitve, saj verjamemo v Evropo, ki združuje vse njene članice, in sicer v močno, združeno Evropo. Kot Romunka lahko le pozdravim to evropsko pot, ki ji sledi Srbija, hkrati pa poudarjam, da je Srbija evropska država in njena pot v Evropo ne bo potekala brez težav, ki izhajajo iz burne zgodovine. Vendar pa se mora Srbija ozreti v prihodnost in skušati pozabiti na preteklost, saj sprava s preteklostjo ne sme ovirati prihodnosti v Evropi.

Poudariti želim, da morajo biti københavnska merila ustrezno, odločno in natančno izvedena za celotno regijo, kar pomeni tudi za Srbijo, saj zagotavljajo spoštovanje evropskih vrednot, pravne države in uspešnih demokracij. Zadnji dve leti od zgodovinske odločitve o evropski poti dokazujeta, da so vlada v Beogradu in Srbi motivirani in odločni. Trdno verjamejo v evropski projekt, saj je evropska odločitev vlade, ki v te odločitve ni bila prisiljena s pravnimi zahtevami ali zahtevami, ki bi jih narekovala pravila te politične igre, izjemno pomembna.

Ključno je, da Srbija stabilizira gospodarstvo. Znaki, ki jih opažamo v srbskem gospodarstvu, so odlični. Bistvenega pomena je, da stabilizira demokracijo. Veliko pozornost je treba nameniti multikulturnosti na Balkanu, kar je občutljivo vprašanje. Težava manjšin v tej regiji ne sme sprožati sporov. Nujno potrebujemo model spodbujanja pomoči in podpore manjšinam in kulturno spravo.

  Marije Cornelissen, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze močno podpira pristop Srbije k EU. Zato smo zadovoljni s soglasno proevropsko podporo sedanje vlade. Menim pa, da nobena stran ne bo prejela nobene nagrade za način, na katerega obravnava pristopni proces. EU dopušča, da se iz nje norčujejo.

Da bi podprla srbsko proevropsko politiko, je odobrila odpravo vizumov, še preden je Srbija izpolnila vsa merila. Srbija je prejela objavo oktobra v zameno za zmerno stališče do Kosova. EU pošilja sporočilo, da je pristopni proces odvisen od politični igric, ne pa od izpolnjevanja meril. Srbije ne bi smeli nagraditi, da se obnaša kot zrela evropska demokracija. Dejansko bi morali pričakovati, da bo Srbija prevzela odgovorno vlogo regionalne voditeljice v zvezi s Kosovim in Bosno, ne da bi jo za to morali nagrajevati tako, kot damo malemu otroku sladkarijo, ker je priden.

Predvsem bi morali nehati popuščati, ko govorimo o lovu na Mladića in Hadžića. Govorimo o storilcih grozovitih vojnih zločinov in genocida. Ne bi smeli dopustiti, da ostaneta nekaznovana. Srbija lahko in mora storiti veliko več za njuno prijetje. Ne moremo dovoliti, da bi bilo popolno sodelovanje z MKSJ ogroženo zaradi interesov diplomacije. Za razsodbo o tem so odgovorni tisti, ki so pristojni za presojo, ali Srbija povsem sodeluje, in ta oseba je tožilec Brammertz. Zato vas pozivam, da glasujete za naš predlog spremembe.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, napredek Srbije na poti za članstvo v EU se krepi in to povsem upravičeno, kot kaže tudi odlično poročilo gospoda Kacina.

Ko sem bil oktobra lani v Srbiji, sem bil navdušen nad zavezanostjo in prizadevanjem srbske dinamične, zahodno-usmerjene demokratične vlade. Srbija mora vsekakor opraviti še veliko dela pri reformi pravosodja in boju proti organiziranemu kriminalu. V skupini ECR prav tako upamo, da bo Ratko Mladić prijet in izročen v Haag, čeprav ni gotovo, da je na srbskem ozemlju. Ključnega pomena je, da napredek Srbije dopolnijo in nagradijo EU in njene države članice, na primer, zdaj z ratifikacijo ZSV, ne samo zaradi tega, ker so nekatere sosede Srbije, kot je Hrvaška, veliko dlje na poti do vstopa v EU.

Odnos Srbije s Kosovom je problematičen, ne pa tudi nerešljiv. Osebno verjamem, da je najboljša pot pravična popolna in dokončna poravnava, ki temelji na razdelitvi in načelu „zemlja za mir“, ki se uporablja na Bližnjem Vzhodu. EU mora ustrezno ovrednotiti to možnost v skorajšnjem dialogu, ki ga bo vodila visoka predstavnica. Zelo kratkovidno bi bilo, če bi ga zanemarili, to pa bi le še pripomoglo k nadaljevanju težav na Kosovem z vidika mednarodnega priznavanja na ravni EU, NATA in ZN.

  Miloslav Ransdorf, v imenu skupine GUE/NGL. – (CS) Gospa predsednica, največja osebnost v srbski zgodovini, Sveti Sava, je rekel, da so Srbi ljudje vzhoda in zahoda. Zaradi tega ne zaupajo ljudem na zahodu, saj nase gledajo, kot na ljudi z vzhoda, hkrati pa ne zaupajo ljudem z vzhoda, ker gledajo nase, kot na ljudi z zahoda. Srbija je most med vzhodom in zahodom Evrope, ključna država za evropsko enotnost in celo roman velikega srbskega pisatelja Dobrice Ćosića, „Čas smrti“ govori o tem, da je Srbija ključnega pomena za enotnost ali razpad Evrope.

Čas je, da se zavemo temeljnega pomena Srbije za evropsko enotnost. Je ključno gospodarstvo na Balkanu in brez Balkana ne bo evropske enotnosti. Poudariti želim, da imamo skupne naloge, ki jih lahko relativno hitro obravnavamo, kot so težave z begunci v Srbiji (Srbija ima na svojem ozemlju približno 750 tisoč beguncev), okoljski problemi (nekateri segajo že v devetdeseta leta prejšnjega stoletja) in delovanje prometnih poti na Donavi (v Evropskem parlamentu imamo delujočo medskupino, osredotočeno na Donavo), prav tako pa si moramo prizadevati za pomoč Srbiji pri odločnih reformah pravosodja in pri boju proti organiziranemu kriminalu.

  Nikolaos Salavrakos, v imenu skupine EFD. – (EL) Gospa predsednica, menim, da je poročilo gospoda Kacina uravnoteženo, za kar mu čestitam. Napredek Srbije pri potrebnih reformah je v tem poročilu realistično prikazan. Včeraj je podpredsednik Srbije Odboru za zunanje zadeve podal zadovoljivo predstavitev dogodkov.

Pomembno nerešeno vprašanje je sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, vključno z izročitvijo zadnjih beguncev v Haag, kar je tudi temeljni pogoj za napredek Srbije pri pridružitvi.

Svoboda tiska je ena najpomembnejših težav, ki jih mora rešiti srbska vlada; ne sme priti do političnih pritiskov ali drugih vplivov, ki ovirajo neodvisnost srbskih novinarjev.

Druga težava, ki pesti Srbijo, je veliko število beguncev in notranje razseljenih oseb, ki so se znašle brez prebivališča in v revščini, medtem ko je brezposelnost skoraj 19-odstotna. Menim, da bi morali pomagati Srbiji, prav tako pa ne smemo pozabiti, da je bila država še pred kratkim v vojni.

  Barry Madlener (NI). – (NL) Gospa predsednica, ne bi se smeli osredotočati le na aretacijo in sojenje vojnemu zločincu Mladiću. Srbija ima ogromne težave z organiziranim kriminalom. Mnogi govorniki so to že omenili in teh težav ne smemo podcenjevati. Napredek je bil dosežen, vendar še zdaleč ne zadostuje za doseganje sprejemljivega standarda.

Srbija je revna država, ko vse te države kandidatke. Gre za revne države in njihov vstop bo za evropske državljane zelo drag. Srbija je še bolj skorumpirana kot Romunija in Bolgarija. Romuniji in Bolgariji ne bi smeli nikoli dovoliti, da se pridružita Uniji. To bo pripeljalo do številnih težav, povezanih s korupcijo, Srbija pa je še bolj skorumpirana. Na to gledam, kot na trajno težavo, ki je ni mogoče enostavno odpraviti. Zato vas pozivam, da tega ne podcenjujete.

Zaradi morebitne pridružitve Srbije, ravno tako kot zaradi odprave vizumov, se bo povečalo priseljevanje v zahodno Evropo, priseljevanje, ki nam ne bo v korist.

  Adrian Severin (S&D). – Gospa predsednica, Sporazum o pridruževanju in evropski integracijski proces Srbije sta pomembna za Srbijo in Evropsko unijo.

Rad bi podal dve pripombi. Evropska unija bi morala identificirati in se zavedati lastnih interesov, da bi tako lahko ustrezno izpogajala sporazum in ustrezno nadzirala proces vključevanja. Evropa ima nerešeno težavo Albanije, nezadostno geopolitično usklajenost na svojem južnem boku in črno luknjo organiziranega kriminala in korupcije na balkanskem območju. To pomeni, da v središču Evrope potrebujemo razširjen delujoč in povezovalen trg ter boljše prometne povezave s tem območjem. Nobene te težave ni mogoče rešiti brez sodelovanja Srbije.

Drugič, Srbije ne smemo obravnavati kot drugorazredne evropske države in ji ob vsaki priložnosti pridigati. Srbija je zakrivila mnoge grehe, vendar je k tem grehom veliko prispevala tudi evroatlantska povezava. Leto 2011 je za Srbijo in Evropsko unijo res leto zahtevnih priložnosti. Teh priložnosti ne bomo mogli izkoristiti, če se ne bomo odrekli zagledanosti vase in če Srbije ne bomo obravnavali kot sebi enake.

Le dostojanstvena Srbija je lahko zanesljiva partnerica pri zgodovinski spravi na Balkanu in zgodovinski združitvi znotraj Evropske unije. Poročilo gospoda Kacina k temu izjemno prispeva.

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospa predsednica, pridružujem se tistim, ki so pohvalili in pozdravili poročilo mojega kolega Jelka Kacina in povsem se strinjam z njegovimi pripombami, da je prihodnost Srbije v Evropski uniji in da bo Srbija postala pomembna akterka pri zagotavljanju varnosti in stabilnosti v regiji Zahodnega Balkana.

Že desetletje podpiram cilj članstva držav Zahodnega Balkana v EU, tudi takrat, ko sem bila podpredsednica delegacije za Balkan. Tesno sem sodelovala z našim poročevalcem pri zavzemanju za potovanja brez vizumov in bila sem presrečna, ko je bilo to pred letom zagotovljeno Srbiji. Menim, da gre za ključni prispevek k medsebojnim osebnim stikom, širjenju obzorja ter zagotavljanju varnosti in njenega širšega smisla.

Nekateri izzivi, s katerimi se srečuje Srbija, so že bili omenjeni. Nekaj želim dodati glede izziva pri reformi pravosodja. V poročilu Komisije o napredku prejšnjo jesen je bila izražena zaskrbljenost glede nepreglednega izvajanja postopkov ponovnega imenovanja, kar ogroža načelo neodvisnosti sodstva in pomeni visoko tveganje političnega vpliva. To je ključno vprašanje za pravno državo.

V zvezi s sodelovanjem z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu je gospod Kacin včeraj zvečer Odboru za zunanje zadeve povedal, da Srbija počne, kar je v njeni moči, da bi našla in prijela zadnja dva obtoženca in ju izročila v Haag, vendar je Serge Brammertz, glavni tožilec, v svojem govoru v Varnostnem svetu ZN septembra povedal, da mora Srbija odpraviti razlike med navedeno zavezo o aretaciji in učinkovitostjo njenega početja na terenu. Ne vidimo nobenih rezultatov. Srbija mora sprejeti proaktivnejši pristop pri aretaciji ubežnikov, zato se bojim, da obstajajo razlike med trditvami in stvarnostjo, ki jih je vsekakor treba odpraviti.

  Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, tudi mi zagovarjamo pridružitev Zahodnega Balkana Evropski uniji, seveda tudi Srbije. Vse države se razlikujejo, vendar pa je regija medsebojno povezana in dejanja posamezne države v regiji lahko ključno vplivajo na uspeh samega procesa.

V tem pogledu želim še enkrat izpostaviti, da po našem mnenju pristopni proces Srbije ne more napredovati brez jasnega pozitivnega sporočila Mednarodnega kazenskega sodišča in kot je moja kolegica pravkar povedala, brez proaktivnejšega in predvsem učinkovitejšega sodelovanja s sodiščem na terenu.

Zgodilo se je tudi več pozitivnih stvari. Ena takšnih stvari je bilo sprejetje Zakona o enakosti med spoloma, kar nas zelo veseli. Želimo si, da bi se čim prej začel izvajati in pozivamo Komisijo, da zagotovi sredstva ter tako podpre ta proces. Če želi ta regija skupaj rasti, potrebujemo večjo izbiro javnega prevoza v in skozi regijo. Tudi v zvezi s tem pozivam Komisijo, da zagotovi več podpore in sredstev na tem področju, in sicer z instrumentom za predpristopno pomoč (IPA), saj smo prepričani, da potrebujemo stike med ljudmi, ne le med voditelji. To bo veliko enostavnejše, če bo mogoče lažje zagotoviti mobilnost ljudi v regiji.

Mobilnost je tudi vprašanje, o katerem želim na koncu na kratko spregovoriti, predvsem v zvezi z registrskimi tablicami, ki jih Beograd še naprej izdaja za sedem regij na severu Kosova. Beograd pozivamo, da končno neha izdajati te registrske tablice za Kosovo.

  Ryszard Czarnecki (ECR). - (PL) Gospa predsednica, Srbija je evropska država. Srbija je del evropske zgodovine. Srbija je del evropske kulture. Srbija ni le del evropske geografije. Biti mora del političnega zemljevida Evrope, zato nehajmo iskati izgovore, s katerimi bi podaljšali pot Srbije v Evropsko unijo. Občutek imam, da je EU to državo včasih zanemarila, Srbija pa ni deležna enake obravnave, kot nekatere države na Balkanu. To neenakost moramo enkrat za vselej odpraviti. Ne iščimo izgovorov – to še enkrat ponavljam –, da bi podaljšali pot Srbije v Evropsko unijo. Srbija je storila dovolj, da čim prej dobi mesto med državami Evrope.

  Bastiaan Belder (EFD). – (NL) Gospod predsednik, gospodarska kriza v Srbiji in Zahodnem Balkanu je zdaj najhujša. S temi resnimi razmerami je povezana nevarnost ponovnega vzpona populističnih in nacionalističnih čustev. Komisar Füle, ali ni zdaj čas, da vzpostavimo razvojni sklad za Zahodni Balkan, ki bo usklajen s povojnim Marshallovim načrtom.

Komisar, za vas imam še eno vprašanje. Včeraj so me obvestili o morebitnem novem žarišču v Srbiji Povezano je z dejavnostmi radikalnih islamističnih sil v Sandžaku. S temi dejavnostmi naj bi bil povezan regionalni mufti, gospod Zukorlić. Ali ima Evropska komisija konkretne informacije o tej zadevi in o kakšnih protiukrepih razmišlja?

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospa predsednica, na vzhodu Srbije, na območjih okoli Bosilegrada in Caribroda, živi več deset tisoč Bolgarov. Gre za manjšinsko skupnost, ki je v Srbiji ostala po koncu prve svetovne vojne.

Skoraj z gotovostjo lahko rečem, da so med najrevnejšimi ljudmi v Evropi. Srbska vlada ni v zvezi s tem storila ničesar – kot so naložbe, s katerimi bi nekoliko spodbudila gospodarstvo regije, novembra lani pa je brez pojasnila in ob kršitvi mednarodnih obveznosti zaustavila skupino bolgarskih državljanov, ki je prinesla pomoč otrokom v regiji in jim hotela omogočiti šolanje v Bolgariji.

Predstavnike srbske vlade bi rad opozoril, da so prost pretok ljudi in odprte meje temeljne vrednote Evropske unije. Dokler tega ne boste spoznali in izvajali, nimate mesta med nami.

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospa Győri, gospe in gospodje, gospodu Kacinu bi se rad zahvalil za delo. Njegovo poročilo jasno izpostavlja, naj glasujemo z „da“.

Menim, da si je zaradi vseh vprašanj, kjer še naprej kritiziramo Srbijo, zaradi vseh zahtev po notranjih reformnih procesih, vseh potreb po sodelovanju z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, zaradi vprašanj, povezanih z bojem proti korupciji, ki ima precejšen vpliv v Srbiji, predvsem dejavnosti mafije in njihov vpliv na gospodarsko življenje, treba skozi leta prizadevati v zvezi z vsemi temi potrebami in to je pogoj, da Srbija nadaljuje na pozitivni proevropski poti k članstvu v Evropski uniji, kot jim je bilo trdno obljubljeno v Solunu in te obljube se moramo držati.

Prav tako želim povedati, da moramo nujno sodelovati s Srbijo. Že bežen pogled na zgodovino regije nam pove, da ne bo trajnega, mirnega razvoja, če pri tem ne bo sodelovala Srbija, da moramo na Srbijo gledati kot na prosilko za članstvo v Evropski uniji in kot na ključno strateško partnerico pri občutljivem razvoju celotne regije in ravno zaradi tega jo moramo spodbujati in obravnavati enako kot države, ki so države članice Evropske unije ali ki so šele na začetku poti pridružitve, zaradi kakršnih koli zgodovinskih razlogov, kratkoročnih ali dolgoročnih. Glede na pogum, s katerim se predsednik Tadić bori za evropsko pot in glede na njegov trden položaj v Srbiji je nujno, da podpremo in spodbujamo te politične sile, saj bodo tako lahko pokazale svojemu prebivalstvu, da je prava pot pot v Evropo, ne pa nacionalistična pot.

Zato vabim vse, predvsem pa države članice, da hitro izvedejo proces ratifikacije in s tem pokažejo, da moramo podpreti Srbijo na poti v Evropo, saj bomo tako lahko zagotovili dolgoročno varnost v regiji.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospa predsednica, pred nekaj dnevi sem bil na Hrvaškem in nikoli do zdaj se o Srbiji ni toliko govorilo v tako pozitivnem smislu, in sicer ravno zaradi tega, kar je povedal gospod Brok – pogumnih odločitev, ki jih je sprejel predsednik Tadić skupaj s predsednikom Josipovićem – hkrati pa se zavedam, da pri tem močno sodeluje tudi podpredsednik vlade Đelić – kar so pomembni koraki k Evropi. Gre za elemente regijskega sodelovanja, vendar za regijsko sodelovanje z velikim političnim in humanitarnim pomenom. Zato je zelo pomembno – in glede tega v celoti podpiram, kar so povedali gospod Brok in drugi poslanci –, da spodbudimo Srbijo pri nadaljnjem sprejemanju takšnih korakov.

To je seveda povezano tudi z odnosi z Bosno in Hercegovino. Vsi vemo, kako pomembno je pozitivno sodelovanje Srbije – to velja tudi za Hrvaško –, da bi ta država ostala cela in izvedla ustrezne reforme. V zvezi s tem je Srbija res zelo pogumna in ključnega pomena za regionalno sodelovanje.

Kljub temu pa želim izpostaviti eno vprašanje, in sicer sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo. Gospoda Brammertza sem povabil, da se pridruži delovni skupini Odbora za zunanje zadeve, ki ji predsedujem. Na tem področju nismo povsem zadovoljni – storiti je mogoče še več. Naši pozivi v zvezi s tem niso bili uresničeni. Zato pozivam vse, da pomagajo to uresničiti.

Kot je že povedala gospa Koppa, ne gre le za vprašanje, ki je pomembno za Evropo. Srbija mora ta vprašanja razrešiti tudi zaradi sebe. Tako kot je prišlo do opravičila v Vukovarju, ki bo nedvomno zapisano v zgodovino države, se mora nadaljevati tudi boj proti tistim, ki so zakrivili te hude zločine.

  Anna Ibrisagic (PPE). – (SV) Gospa predsednica, ne moremo spregledati, da je Srbija v zadnjem času dosegla velik napredek. Naj navedem nekaj primerov: uspešna zaključitev procesa liberalizacije vizumov, regionalno sodelovanje na področju prometa in energije, politična pripravljenost za prispevanje k procesu sprave v regiji in novo politično vodstvo, ki se najbolj kaže v obisku predsednika Tadića v Srebrenici in Vukovarju.

Vse to ponazarja dobro vodstvo določenih posameznikov, veliko željo Srbije, da se približa članstvu v EU ter odločitev Srbov, da bodo izbrali ravno takšno vodstvo.

Zato smo veseli, da je bil dosežen Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum ES/Srbija in da smo Srbiji poslali sporočilo, s katerim izpostavljamo, da vidimo rezultate njenih prizadevanj in da Srbija spada v družino EU.

Odprta ostajajo še številna vprašanja: boj proti organiziranemu kriminalu, nadaljevanje reform pravosodja in iskanje rešitev za vprašanja manjšin. Večina teh težav ni značilna le za Srbijo, ampak so skupna tudi drugim državam Balkana.

Vprašanje, ki je edinstveno in ki ga moramo omeniti v sklopu tega, pa je sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu. Srbska vlada ima dovolj politične volje. Obstaja zavedanje, da je sodelovanje s sodiščem nujno. Upamo, da bo Ratko Mladić kmalu v Haagu.

  María Muñiz De Urquiza (S&D). – (ES) Gospa predsednica, na voljo imam minuto, v kateri želim izpostaviti, kako pomembno je, da dopolnimo podobo Evropske unije s članstvom Srbije, in upam, da bo zaradi znatnega napredka, ki ga je dosegla država, to lahko potrjeno že v tem letu. Tega napredka se zavedata tudi Svet, saj se je odločil, da bo nadaljeval s pristopnim procesom, in Parlament v poročilu gospoda Kacina, ki mu čestitam.

V tej minuti moram prav tako izpostaviti, da so različna stališča glede Kosova znotraj Evropske unije spodbudila Srbijo, da se je jasno zavezala Evropi, kar je ključnega pomena za utrditev miru in demokracije na Balkanu in za doseganje konstruktivnega pristopa k regionalnemu vključevanju, kar potrjuje srečanje na visoki ravni v Sarajevu, ki je potekalo 2. junija v času španskega predsedovanja.

Upam, da ima Srbija popolno podporo EU pri izvajanju reform pravosodja, v boju proti korupciji in medregijskem dialogu.

  Eduard Kukan (PPE). – Gospa predsednica, veseli me, da je Srbija pokazala močno odločnost in dosegla znaten napredek pri procesu vključevanja. Naslednja pomembna koraka na tej poti sta sklenitev in izvajanje Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma.

Srbski vladi bi morali čestitati za ukrepe, ki jih je izvedla za doseganje tega napredka. Prepričan sem, da bo Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum državi prinesel oprijemljive gospodarske in trgovinske koristi na področjih, kot so okolje, energetika, promet in mnogi drugi. Do zdaj je ta sporazum ratificiralo trinajst držav. Upam, da bo ratifikacija tega sporazuma v Evropskem parlamentu spodbudila tudi druge, da bodo ta proces kmalu zaključile.

Vendar pa Srbijo in EU še vedno čakajo nekateri izzivi. Srbija se mora zavezati polnemu sodelovanju z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, s tem ko bo obsodila prestale vojne zločince. Prav tako mora doseči napredek v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter dodatnih reformah v pravosodju in javni upravi. Srbski parlament mora opustiti prakse praznih mandatov in poljubno dodeljevanje parlamentarnih sedežev.

Upam, da bo dialog med Srbijo in Kosovom prešel na pravo pot, kar bo navadnim ljudem zagotovilo boljše možnosti za prihodnost. Evropski parlament je vedno močno podpiral vključevanje Zahodnega Balkana. Srbija je ključni del te zaveze.

(Predsednica je prekinila govornika)

  Emine Bozkurt (S&D). – (NL) Gospa predsednica, to je pomemben trenutek za stabilnost na Balkanu. Srbija je jasno dokazala, da se je odločila za evropsko prihodnost, vendar bo za uresničitev tega morala trdo delati. Na poti do morebitnega članstva v EU je veliko ovir. Poleg tega zadnja dva osumljenca MKSJ, Goran Hadžić in Ratko Mladić, še vedno nista bila aretirana. Žal Srbija, kot je očitno iz poročila glavnega tožilca Brammertza, ni prepričala mednarodne skupnosti, da počne vse, kar je v njeni moči, za prijetje teh zločincev.

Po mnenju gospoda Brammertza je srbska vlada storila zgolj minimalno, kar se je od nje pričakuje, in si ne prizadeva po najboljših močeh, da bi aretirala osumljenca. Potrebujemo jasno in enotno sporočilo srbske vlade. Prav tako je pomembno, da je Evropska unija pripravljena okrepiti pritisk. Visoko na srbski agendi morajo ostati tudi pravice žensk in homoseksualcev. Pričakujem, da bo Srbija odpravila vse blokade in omogočila odprt proces.

  Kinga Gál (PPE). – (HU) Gospa predsednica, gospa Győri, komisar, najprej čestitke poročevalcu in poročevalcu v senci, ki sta v tem besedilu dosegla ustrezne kompromise in pripravila dobro poročilo. Srbija je lani močno napredovala v številnih pogledih, kar je upoštevano tudi v poročilu in zato želim omeniti le nekaj točk.

Ena izmed teh točk je potovanje brez vizumov, ki ga morajo srbske oblasti obravnavati zelo resno, v prihodnje pa morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi državljanom svetovale, naj ne zlorabijo te priložnosti, saj bo sicer ogrožen dostop mladih ljudi do evropske vizije, ker je to potovanje brez vizumov –, ki smo ga že podprli – namenjeno predvsem mladim generacijam, ki se združujejo in odpravljajo razlike v Evropi in tega ne smemo zapraviti. Hkrati pa mora Srbija takoj doseči napredek pri sodelovanju z mednarodnim sodiščem in doseči rezultate v pogajanjih s Kosovom.

Izpostaviti želim vprašanje pravic manjšin, navedenih v københavnskih merilih. Veseli me, da poročilo obravnava to tematiko, saj mora Srbija nadaljevati z dejavnostmi na tem področju: zakoni o statusu Vojvodine in o Državnih svetih se morajo v praksi izvajati tako, da bodo le ti lahko opravljali svoje delo. Evropska unija mora na podlagi pridružitev v letu 2004 in 2007 spoznati, da ta …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, odločitev Sveta, da bo sprožil postopek za ratifikacijo Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, bo spodbudila Srbijo k nadaljnjemu izvajanju reform , da bi tako zagotovila skladnost s københavnskimi merili. Uveljavitev tega sporazuma bo sprostila trgovino med EU in Srbijo, hkrati pa bo zagotovila resne možnosti za pristop.

Do zdaj je bil dosežen znaten napredek, predvsem pri sodelovanju z EULEX na področjih reform preoblikovanja pravosodnega sistema in boja proti korupciji. Hkrati pa sem prepričana, da nepriznavanje neodvisnosti Kosova ne sme ovirati evroatlantskih prizadevanj Srbije. Srbska vlada je pokazala pripravljenost za sodelovanje v dialogu s Kosovom pod pokroviteljstvom EU.

Prav tako želim omeniti ključno vlogo Srbije pri ohranjanju miru na Balkanu. V zvezi s tem menim, da moramo še naprej nadaljevati s politiko odprtih vrat do vseh držav na Zahodnem Balkanu. Romunija brez zadržkov podpira širitev NATA in EU na to regijo, s posebnim poudarkom na Srbiji.

Na koncu želim poudariti, da moramo evropske države priznati in spodbujati prizadevanja in težnje te države. Dolžni smo podpreti naše partnerje na Balkanu na evroatlantski poti, za katero so se že odločili.

  Andrey Kovatchev (PPE). – (BG) Gospa predsednica, gospa Győri, komisar, najprej se želim zahvaliti poročevalcu gospodu Kacinu za dobro delo, ki ga je opravil pri tem poročilu. Prihodnost Srbije in Zahodnega Balkana je v Evropski uniji. Prepričan sem, da je mogoče zgodovinske napake in krivice, ki so doletele Balkan v prejšnjem stoletju, premagati le z evropskim združevanjem.

Naš skupni cilj je spremeniti sedanje meje, da ne bodo več črte ločevanja, ampak črte združevanja. Ne bi smelo biti pomembno, na kateri strani meje živijo državljani, ne glede na njihovo narodnost: ne glede na to ali so v Nišu ali v Kalotini, v Caribrodu ali v Sofiji, v Prištini ali v Leskovacu, je evropsko združevanje edini način za stabilnost, varnost in napredek za srbske državljane in tudi za njihove sosede.

Poročilo gospoda Kacina obravnava, kaj je bilo doseženo v Srbiji in kaj je še treba storiti. Podpiramo Srbijo in tudi v prihodnje jo bomo podpirali na njeni poti k povezovanju. Mi, ki prihajamo iz vzhodne Evrope lahko našim srbskim prijateljem damo koristne nasvete in tako preprečimo, da bi ponovili naše napake.

Eden izmed takšnih nasvetov je zagotovitev dostopa do dokumentov represivnega komunističnega sistema v Jugoslaviji. V Bolgariji imamo slabe izkušnje z zamudami pri zagotavljanju dostopa do dokumentov. Nekdanje tajne službe so tesno povezane s korupcijo in organiziranim kriminalom v regiji. Čestitam Srbiji za njena prizadevanja pri omejevanju vpliva komunističnih struktur v njeni vladi. Prihodnost demokratične države ne sme nadzirati njena totalitarna preteklost.

V vzhodni Evropi se jasno zavedamo manipulacij bivših komunistov, ki počnejo vse, da bi svoje dejavnosti predstavili kot zaščito nacionalnih interesov. Ne dopustite, da vas zavajajo. Zanimajo jih le lastni interesi.

Kdor nadzira preteklost, nadzira tudi prihodnost. Zagotavljanje dostopa do dokumentacije komunističnih tajnih služb bo jasno sporočilo Evropi, da želi Srbija prekiniti stike z režimom, ki jo je za več desetletij odrezal od Evrope. Državljani nekdanje Jugoslavije imajo pravico poznati svojo nedavno zgodovino.

Srbiji želim uspeh na njeni poti pri evropskem združevanju, pri čemer jo podpiramo. Z veseljem pričakujemo, da bo postala del evropske demokratične družine.

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospa predsednica, najprej se želim zahvaliti poročevalcu za odlično delo in besedilo, ki ga je predstavil o Srbiji. Podpis Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma EU/Srbija je zelo pomemben dogodek za Srbijo in Evropsko unijo. Naslednja faza, naslednji pomemben korak je pridobitev statusa države kandidatke. Prepričan sem, da bi se o tem lahko odločili do prihodnjega decembra. Ne pozabimo, da je leto 2011 za Srbijo predvolilno leto, parlamentarne in lokalne volitve pa bodo potekale marca 2012.

Vsi, ki smo imeli včeraj priložnost prisluhniti podpredsedniku Đeliću v Odboru za zunanje zadeve, smo bili priče zavezanosti in odločenosti Srbije, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bi izpolnila evropska merila in predpogoje. Prav tako smo bili priče pozitivnemu in konstruktivnemu stališču Srbije in srbske vlade o temeljnem dialogu s Prištino. Srbijo moramo spodbujati.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospa predsednica, glede na sklepe Sveta o napredku Srbije na področju reform bi morali tej državi čestitati, vendar nas žal skrbijo nekatere zadeve. Pri približevanju Srbije Evropski uniji moramo še posebno pozornost nameniti nekaterim področjem, predvsem izboljšanju poslovnega okolja v Srbiji. Izkušnje litovskih vlagateljev sprožajo razumna vprašanja glede poslovnega okolja in zaščite naložb v Srbiji. Srbska vlada je obtožila litovska podjetja, ki so vložila 34 milijonov EUR, neizpolnjevanja pogojev in s kršitvijo sporazuma med Srbijo in Litvo, ki spodbuja vlaganje in medsebojno varstvo, odpovedala pogodbo o privatizaciji. Srbija mora najti rešitve za zagotavljanje preglednega in predvidljivega okolja za podjetja, hkrati pa odpraviti birokratske ovire, pravno negotovost in podobna vprašanja. Nobenega dvoma ni, da podpiramo prizadevanja Srbije pri vključevanju v Evropsko unijo in upamo, da bo Srbija razrešila vprašanja.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospa predsednica, gospa Győri, komisar Füle, zaključujemo postopek in hkrati upamo, da bomo lahko še letos začeli s pristopnimi pogajanji glede na to, kar je v zadnjem času dosegla Srbija. Omeniti želim dejstvo, da tudi glavni tožilec Brammertz obravnava sodelovanje z Mednarodnim sodiščem v Haagu kot brezhibno. To vprašanje je bilo dolgo občutljivo. Enako velja za partnerstvo v NATU, po mojem mnenju pa je v primeru Zahodnega Balkana še posebej pomembno, da ima Srbija pohvalno manjšinsko politiko, ki bi lahko bila za vzgled številnim državam članicam EU, saj obsežna kulturna avtonomija, ki se odraža v pristnem delovanju svetov različnih narodnih manjšin, zagotavlja nemoten obstoj manjšin. Zelo pomemben je napredek pri vprašanju Kosova, ki je čustveno zelo zapleteno in zahtevno vprašanje, vendar pa Srbija zelo dobro ...

(Predsednica je prekinila govornika)

  Ivo Vajgl (ALDE). – (SL) Poročilo kolege Jelka Kacina je enako stvarno in vzpodbudno.

Polna integracija Srbije v Evropsko unijo je v interesu stabilnosti in varnosti Evrope, je tudi, zaradi tega pomeni tudi eliminiranje in pomemben korak pri eliminiranju sive cone na jugo-vzhodu Evrope.

Podpiram Srbijo in njene strateške cilje, o katerih nas je obvestil gospod podpredsednik Đelić.

Ključi so v rokah Srbije, ki mora izpolniti pogoje. Mogoče je tudi to priložnost, da sporočimo srbski javnosti, da Mladić ni ponos, ampak sramota srbskega naroda.

Rad bi tudi poudaril, da pozdravljam vse korake v graditvi dobrega sosedstva, ki jih dela srbska vlada in srbska javnost, obenem pa poudarjam, da je vprašanje meje eno izmed ključnih vprašanj, ko gre za sosedske odnose.

  Ulrike Lunacek (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, tudi sama želim izraziti podporo pristopu Srbije k Evropski uniji in zamisli, da je prihodnost Srbov in celotnega Zahodnega Balkana v skupni Evropi. Podpiram Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum, čeprav moram hkrati izpostaviti, da sodelovanje Srbije z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo še vedno ni tako dobro, kot bi moralo biti. Tudi jaz upam, da bo večina na tem plenarnem zasedanju podprla našo spremembo in da bodo besede gospoda Brammertza veljale tudi v prihodnje.

Gospodu Kacinu se želim zahvaliti za poročilo in za, na nekaterih mestih, zelo pozitivno poročanje o napredku Srbije, pa tudi o tistih elementih, kjer težave še vedno obstajajo.

Prešla bom na odnose z Republiko Kosovo. Kot poročevalka Parlamenta za Kosovo na srbsko upravo naslavljam pritožbo. Zelo pozorno sem spremljala, kar je včeraj hotel povedati podpredsednik Đelić, ko je navedel, da obstaja pripravljenost za sklenitev tega zgodovinskega sporazuma, vendar je treba hkrati jasno navesti, da dialog med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, najprej želim izraziti podporo sklenitvi pridružitvenega sporazuma s Srbijo.

Srbija je bila in je vplivna država na Balkanu. Državljani te države so mnogo let plačevali za napake svojih političnih vodij, ki so zaradi tveganih odločitev spravili državo v težek politični položaj. Če želimo dolgoročno stabilizirati politične razmere na Balkanu, moramo imeti odprte in korektne odnose z vsemi državami v regiji.

Srbija mora biti, tako kot druge stabilne države v regiji, naša enakovredna, resna partnerica, saj bomo lahko le z odprtim dialogom in dobrim sodelovanjem pomagali prebivalcem pri čim prejšnji vključitvi v skupnost svobodnih, demokratičnih evropskih držav.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospa predsednica, kot Madžarka sem zelo vesela madžarskega predsedovanja in Svetu želim veliko uspeha, vendar sem zaradi tega govora o pridruževanju Srbije v EU nekoliko žalostna in imam občutek, da nekaj manjka. To pa zaradi tega, ker nikjer niso omenjene skrajno grobe kršitve človekovih pravic Madžarov v Vojvodini in sprašujem se, ali madžarsko predsedstvo ali Komisija poznata poročila organizacij za človekove pravice in poročila opazovalcev, predvsem v primeru mladeničev iz Temerina. Primer mladeničev iz Temerina kaže na očitno kršitev človekovih pravic, s tem ko je bila petim mladeničem izrečena izredno stroga zaporna kazen, skupaj 61 let, za pretep v lokalu, ki jih morajo odslužiti ob pogojih, ki vladajo v državah tretjega sveta, ob mučenju in nehumanem, krutem ravnanju. To še stopnjuje dejstvo, da najhujši zločini, zakrivljeni nad Madžari, sploh niso preiskani. Ali vemo …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, v nasprotju s prepričanjem zagovornikov EU, ki gledajo skozi rožnata očala, sam pristop k Uniji še ne zadostuje za reševanje vseh konfliktov. Vidimo lahko, da EU uporablja dvojne standarde, kar je še posebej očitno, ko govorimo o državi prosilki Turčiji. Srbija je pripravljena sodelovati v pogovorih s Kosovom, čeprav EU nedosledno izkazuje svoj odnos: v Bosni so mnoge narodnostne skupine prisiljene živeti v multikulturni državi, medtem ko v primeru Kosova menimo, da je upravičeno, če se ena sama narodnostna skupina odcepi od države.

Srbija je izrazila pripravljenost na pogovore s Kosovom, prav tako pa se je opravičila za genocid v Srebrenici. Kljub temu je Beograd še vedo deležen obtožb, da ne sodeluje dovolj z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu. Kršitve človekovih pravic v Turčiji, kjer je že razprava o genocidu nad Armenci kazniva, so očitno nekaj, kar lahko spregledamo.

Obtožbe proti kosovskemu predsedniku vlade Thaçiju o trgovanju s človeškimi organi prav tako dokazujejo, da vojnih zločinov ni mogoče obravnavati enostransko. Te obtožbe je treba v celoti razrešiti. Za pridružitev k EU je zelo pomembno, da Srbija in Kosovo najprej razrešita svoje spore.

  Victor Boştinaru (S&D). – Gospa predsednica, Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum s Srbijo je naslednji pomemben korak Srbije v procesu vključevanja v EU. Govorimo o državi, ki je v zadnjih letih že doživela izjemen napredek, in menim, da bo politično in gospodarsko vključevanje na podlagi Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma spodbuda, ki jo Srbija potrebuje na poti v EU.

Glede na pomembno vlogo, ki jo ima Srbija na Zahodnem Balkanu, bo Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum pozitivno vplival na EU in Srbijo, pa tudi na celotno regijo, saj se bodo okrepili varnost, stabilnost in razvoj, prav tako pa bo zagotovil trdno podlago za širitveni proces na Zahodnem Balkanu.

Upam, da bo po tem, ko je Evropski parlament prižgal zeleno luč, čim prej mogoče zaključiti proces Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Zato pozivam države članice, da poskrbijo za kar se da hiter in nemoten postopek ratifikacije.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospa predsednica, sodelovanje z našimi evropskimi sosedi je ključni element politike EU. Srbija je, podobno kot vse države na Balkanskem polotoku, zelo posebna. Zaradi razpada Jugoslavije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in vojn, ki so tam divjale, se te države še danes borijo z gospodarskimi in političnimi težavami. Vloga Evropske unije je, da podpira te države in jim pomaga. Zgodovina nas uči, da politične razmere v regiji vplivajo na celotno celino in da njihove posledice še dolgo vsi čutimo.

Tudi Evropa je delno odgovorna za te dogodke. Zato imamo do teh držav moralno obveznost in sporazumi, o katerih govorimo danes – sodelovanje na vseh področjih in ukrepi za olajšanje življenj državljanov teh držav –, so ključni tudi zato, da se zgodovina ne bo ponovila.

  Zoran Thaler (S&D). – (SL) Danes se je ponovno pokazalo, da ima Srbija, demokratična in evropska, veliko zaveznikov v Evropski uniji.

Dejstvo je, da je šele demokratična in proevropska Srbija prišla do možnosti, da nadomesti dvajsetletno zamudo v razvoju demokracije, gospodarstva in kvalitete življenja državljanov.

Demokratična vlada Srbije in predsednik Tadić si zaslužijo našo podporo. Srbija je ključ za stabilnost Balkana. Tu ima sodobna evropska Srbija svojo veliko odgovornost.

Prvič, pri zagotovitvi stabilne, evropske, mirne in boljše prihodnosti sosede Bosne in Hercegovine, in drugič, pri sklenitvi zgodovinskega kompromisa s sosednim albanskim narodom.

Oba dva ta cilja sta cilja sedanje vlade v Srbiji, sodelujmo z njo in podpirajmo jo v teh ciljih.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospa predsednica, komisar Füle je povedal, da je ravno od Srbije odvisno, ali bo sprejela prave odločitve. To nedvomno drži, hkrati pa se moramo zavedati, in to vemo, kot ena izmed novih držav članic, da moramo okrepiti ta proces. Srbija se je pravilno odločila, ko je podpisala Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum. S tem se je zavezala, da bo izvedla vrsto težkih reform. Kot Evropski parlament moramo okrepiti te reforme, saj mora poleg vlade pravilno evropsko odločitev sprejeti predvsem družba. Ko sem spremljal ustavni referendum, sem Srbom in evropskim kolegom dejal: „Poglejte Beograd in te ljudi, Srbe – to so Evropejci in pomagati jim moramo pri reformah“. Verjamem, da lahko vse, kar se dogaja v procesu ratifikacije Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, kot tudi resolucija Evropskega parlamenta, Srbiji močno pomaga na tej poti.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil spoštovanim poslancem za to pestro razpravo, ki kaže na konstruktivno podporo Parlamenta procesu integracije Srbije v Evropsko unijo. Podpora ratifikacije Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma, ki jo zagotavlja Parlament, je pomembno sporočilo Srbiji in bo prispevala k okrepitvi njenih prizadevanj na poti v Evropsko unijo.

Naj se na kratko dotaknem nekaterih vprašanj, ki so bila izpostavljena med razpravo. Najprej vprašanje gospoda Belderja o Sandžaku, raje bi govoril o politizaciji vprašanja zastopanosti muslimanov kot o radikalnem islamizmu. V sklopu tega se veselimo naslednjih volitev v Bošnjaški nacionalni svet aprila letos, ki naj bi potekale mirno in bodo odprte za vse, hkrati pa bodo olajšale dialog in zmanjšale možnost radikalizacije.

Glede vprašanja o skladu za razvoj, s Srbijo in drugimi državami v regiji Zahodnega Balkana tesno sodelujemo v pogovorih o tem, kako najbolje uporabiti instrument za predpristopno pomoč in kako poskrbeti, da bo še učinkovitejši. V zvezi s podporo tehnološkemu razvoju poteka stalna presoja.

Glede vprašanja gospe Morvai naj povem, da posebno pozornost namenjamo človekovim pravicam in zaščiti pravic manjšin. Odpisal ji bom na vprašanje o konkretnem primeru, ki ga je navedla v govoru.

Osebno sem zelo vesel resnega in konstruktivnega pristopa Srbije k tej fazi širitvenega procesa. Včeraj smo govorili o pomislekih, danes pa govorimo o tem, da je Srbija na pravi poti pri obravnavi tako pomembnega vprašanja, kot je na primer reforma pravosodja. To je dobra podlaga za Srbijo, da povsem izkoristi potencial vključevanja, ki ga prinaša leto 2011.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. – (HU) Gospa predsednica, gospod Ðelić, komisar, gospe in gospodje, hvala za to izjemno razpravo. Podane so bile zelo dobre ugotovitve glede odličnega poročila in dejstvo, da je bila vanj vključena večina izpostavljenih vprašanj, dokazuje njegovo odličnost, zato menim, da je odlična podlaga za razpravo.

Vsi ste potrdili, da ne gre za dokončan postopek, temveč šele začetek. Verjamem, da bodo po tem začetku obravnavana vsa vprašanja, ki ste jih v razpravi izpostavili tudi vi. Dosežen je bil znaten napredek in ravno zaradi tega smo dosegli točko, na kateri smo zdaj v tem postopku, hkrati pa moramo opraviti še veliko dela. Sami ste izpostavili številna vprašanja, kot so krepitev demokracije, begunci, razvoj poslovnega okolja, težave, povezane s potovanjem brez vizumov, ali razmere manjšin.

Slišali smo, da je prišlo do znatnega napredka v manjšinski politiki v Srbiji, kar je izpostavil tudi gospod Tabajdi, hkrati pa velja københavnsko merilo in Komisija je to poudarila. To je za nas pomemben kazalnik in to bomo pozorno spremljali pri vsakem premiku in vsaki oceni, ki jo bomo izvedli.

Prav tako je bilo govora o tem, da so razmere nestabilne. S tem se povsem strinjam in ravno zaradi tega je še posebej pomembno, da spodbujamo Srbijo, naj vztraja na tej poti. To sta izpostavila tudi gospod Brok in gospod Swoboda. Prepričan sem, da je najpomembnejše to, kot je omenila gospa Nicolai, da se je Srbija za to odločila sama; da je Srbija zavezana Evropski uniji in članstvu v EU, mi pa bomo pri tem procesu pomagali z vsemi možnimi sredstvi. Na dejstvo, da so se za to pot odločili po svoji volji, gledam kot na zagotovilo, da bo Srbija izvedla vse potrebne ukrepe. Gospa predsednica, prepričan sem, da bo Parlament po tej dobro zaokroženi razpravi podprl Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum.

  Jelko Kacin, poročevalec. – (SL) Današnja bogata razprava je najboljša ilustracija živega zanimanja in podpore, ki jo uživa Srbija tukaj v Evropskem parlamentu in drugih evropskih institucijah.

Ob vseh izzivih, ki so dediščina vojn iz devetdesetih let, je Srbija predvsem v procesu postavljanja temeljev vladavini prava.

Reforma pravosodja, ki se je začela leta 2009, je v marsičem nepopolna, to pa zahteva sistematske popravke.

Ključno københavensko merilo je vladavina prava, Srbija mora zagotoviti neodvisnost, kompetentnost in učinkovitost pravosodnih organov, da bi zagotovili pravno varnost in razvoj gospodarstva.

Pozdravljamo zadnje odzive Beograda, da razume vse te izzive. Tudi restitucija, tudi vračanje odvzetega premoženja, zaščita zasebne lastnine, je eden od teh elementov.

Veselim se prihoda predsednice narodne skupščine Srbije, ki nas bo v Evropskem parlamentu obiskala še ta mesec. Okrepiti moramo vlogo in odgovornost srbskega parlamenta in vseh parlamentark in parlamentarcev.

Bolj kvalitetno je potrebno pritegniti tudi srbsko opozicijo, ki mora prevzeti več odgovornosti za uspeh procesa integracije Srbije.

Izročitev odgovorov na vprašalnik Evropske komisije, ki jih bo predsednik vlade Cvetković izročil komisarju Füleju ta mesec, pa bo zgodovinski korak za državo Srbijo in tudi za vse njene državljane.

Verjamem, da bo ta korak prepričljiv in uspešen. Zato želim tudi obilo uspehov madžarskemu predsedstvu pri vzpodbujanju proevropskih sil v Srbiji.

Vem, da službe vlade za evropske zadeve, pod vodstvom Milice Delević, delajo odlično, in zato sodelovanje ne bo težko.

Tudi navzočnost podpredsednika vlade in ministra za znanost, Bože Đelića, danes tukaj, je dokaz živega interesa vlade za naše delo in za srbsko prihodnost v Evropski uniji.

In za konec še tale misel.

Pred manj kot tremi leti je bila Srbija na robu samoizolacije. Danes je ta nevarnost mimo in Srbija je odločno na poti v Evropsko unijo. S kakšnim tempom bo napredovala, pa je odvisno le od nje same.

S to resolucijo opogumljamo Srbijo na njeni zgodovinski poti, ko ji jasno sporočamo, da cenimo njene uspehe in opozarjamo na vse izzive pred katerimi je.

  Predsednica. – Skupna razprava je zaključena.

Odbor za zunanje zadeve je predložil predlog resolucije o zaključku te razprave. Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.30.

Pisne izjave (člen 149)

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Pozdravljam in podpiram vse korake, ki vodijo k hitremu vključevanju Srbije v EU, saj si večina Srbov želi te vključitve. Hkrati pa želim povedati, da je večina pomanjkljivosti, zaradi katerih so Srbi v osnutku resolucije Evropskega parlamenta deležni graje nezaupanja, povezanih s preteklimi leti uničujočega delovanja nekaterih držav članic EU na Balkanu in neposredne agresije NATA v Srbiji. Srbiji bi morali olajšati vstop v EU, saj članstvo za to državo ni nagrada, ampak priložnost za EU, da prispeva k reševanju številnih težav, ki jih je posredno in neposredno povzročila. Opozoriti moram na potrebo po zelo razumnem in uravnoteženem pristopu v zvezi z etničnimi manjšinami v Srbiji. Osnutek resolucije Evropskega parlamenta navaja „dodatne težnje albanske manjšine“ v Srbiji in omenja spoštovanje njene „pravice do pokrajinske avtonomnosti“. Če želimo, da bodo težave manjšin „rešene“ s pomočjo uvedbe kolektivne zakonodaje, ki jim bo zagotavljala posebne pravice, bo to „rešitev“ s katastrofalnimi posledicami za zadevno državo, to pa ne velja le za Srbijo. Manjšinske pravice je mogoče zagotoviti le z doslednim zagovarjanjem in spodbujanjem posameznih človekovih pravic.

  Csanád Szegedi (NI), v pisni obliki. – (HU) Madžarska je ratificirala Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum EU/Srbija 16. novembra 2010. Madžarska, ki se pripravlja na mandat predsedovanja EU, se ni nič naučila iz zgodovinske napake, ko bi lahko pridružitev Romunije pogojevala z regionalno neodvisnostjo za avtohtono madžarsko manjšino v Transilvaniji. Posledice te zamujene priložnosti je mogoče čutiti še danes: madžarska pokopališča so oskrunjena; v Transilvaniji poteka tihi genocid nad Madžari. S Stabilizacijsko-pridružitvenim sporazumom EU/Srbija morata Evropska unija in madžarsko Ministrstvo za zunanje zadeve zagotoviti varovanje manjšin. Evropska unija je pod velikim pritiskom, saj mora državam kandidatkam s sklepanjem in pospeševanjem pridružitvenih sporazumov pokazati, da je pristop k EU uresničljiv cilj. Medtem ko Jobbik podpira na primer pridružitev Hrvaške, kot države, ki izpolnjuje merila, odločno nasprotuje nadaljnjim, prenagljenim korakom v primeru Srbije. Pogoj za nadaljevanje pristopnega procesa mora biti veliko večji obseg avtonomije avtohtone madžarske manjšine, ki živi v Srbiji, kot tudi popolna regionalna in kulturna samostojnost. Prav tako ne smemo opustiti zamisli, s katero bi ljudem v Vojvodini omogočili, da na referendumu izrazijo svojo voljo glede regionalnega statusa, s čimer bi vsaj nekoliko ublažili neizbrisne rane, prizadete Madžarom v Trianonu.

(Seja je bila prekinjena ob 10.25 in se je nadaljevala ob 10.30)

PREDSEDSTVO: Jerzy BUZEK
predsednik

6. Pregled belgijskega predsedovanja Svetu (razprava)

  Predsednik. – Kolegi, dovolite mi, da pozdravim predsednika vlade Yvesa Leterma. Pred pol leta je potekala predstavitev belgijskega predsedovanja. Zdaj bomo imeli predstavitev dosežkov tega predsedovanja: zakonodaja, Evropska služba za zunanje delovanje, finančni nadzor, pobuda državljanov, proračun – obravnavali bomo vse te točke.

Prav tako pozdravljam predsednika Barrosa, ki je z nami, in vse druge.

– Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije: Pregled belgijskega predsedovanja Svetu.

  Yves Leterme, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, gospod Barroso, ekscelence, gospe in gospodje, kljub temu, da se zdi nekoliko nenavadno za Evropski parlament, bom kljub temu začel govor s citatom velikega severnoameriškega misleca Ralpha Walda Emersona, ki je dejal:

„Ne hodite po izhojeni poti. Podajte se tja, kjer ni poti in zapustite sledi“.

(FR) Z drugimi besedami: „Ne hodite po izhojeni poti. Podajte se tja, kjer ni poti in zapustite sledi“.

Gospe in gospodje, ravno to smo v zadnjih šestih mesecih počeli, skupaj z vami. Belgija, moja država, je prevzela predsedovanje Evropski uniji po rotacijskem sistemu po uveljavitvi Lizbonske pogodbe.

Res je, da se nismo podali na povsem neznano področje, kljub temu pa smo morali vzpostaviti merila za novo delovanje Evropske unije v skladu z novo pogodbo, z novimi institucijami, s katerimi se je opremila Evropska unija. Zato smo se v skladu z belgijsko tradicijo, tradicijo moje države, po najboljših močeh potrudili, da bi omogočili optimalno delovanje institucij ter tako vzpostavili prave precedense.

Gospe in gospodje, povem vam lahko, da Evropska unija, kot je bila oblikovana v skladu z Lizbonsko pogodbo, danes deluje dobro. Unija se je opremila z novimi instrumenti za nadzor finančnega sektorja, ki naj bi preprečili ponovitev kriz, kot je kriza, iz katere se še vedno skušamo izvleči. Dosežen je bil napredek pri upravljanju gospodarstva. Dosežen je bil sporazum o proračunu za leto 2011 in, še pomembnejše, v teh šestih mesecih sta Parlament in Svet skupaj dosegla skoraj štirideset sporazumov zakonodajne narave.

Gospe in gospodje, naša odločnost, da upoštevamo besedilo in duha Lizbonske pogodbe, je pomenila odločitev za prihodnost Unije, naložbo v vse tesnejše evropsko sodelovanje. Da bi to med predsedovanjem dosegli, smo sledili dvema glavnima smernicama.

Prvič, nismo se želeli izpostavljati. Namesto tega smo v evropsko agendo, v program Komisije, v zagon, ki so ga ustvarili voditelji držav ali vlad na ravni Evropskega sveta, v program trojke s španskimi in madžarskimi kolegi, vključili naš program, belgijski program, s petimi prednostnimi nalogami.

(NL) Drugič, gospe in gospodje, ker nismo hoteli vsiliti belgijske agende, smo se odločili za vključujoče predsedovanje. Učinkovito smo si prizadevali za čim tesnejše sodelovanje z vsemi evropskimi institucijami, pri tem pa upoštevali besedilo in duh Lizbonske pogodbe in odigrali vlogo, ki je bila dejansko le vloga povezovalca.

Sodelovali smo z vsemi stranmi, s Parlamentom in Komisijo, pa tudi z novim stalnim predsednikom Sveta, visoko predstavnico in seveda z državami članicami, hkrati pa lahko rečem, da smo v celem mandatu z veliko mero dovzetnosti posebno pozornost posvečali konstruktivnemu sodelovanju s Parlamentom, katerega pristojnosti so se v skladu z novimi pravili močno okrepile.

Nekaj skromnosti je seveda na mestu, vendar moramo povedati, da smo skupaj z vami poskrbeli, da je bila ta metoda uspešna. Še več, gospe in gospodje, danes Unija bolj kot kadar koli doslej pomeni usklajeno delovanje institucij in držav članic. Menim, da je bila ta metoda učinkovita in da je lahko učinkovita tudi v prihodnje, saj je bila in je še vedno osredotočena na rezultate, ne pa na grajenje ugleda. To velja za naše predsedovanje, hkrati pa velja tudi za Evropski parlament, čeprav morate o tem soditi vi sami.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, v imenu belgijske vlade in v imenu kolegov, ki so sodelovali pri predsedovanju po rotacijskem sistemu, želim izraziti zadovoljstvo in hvaležnost za vaše sodelovanje. Upam si trditi, da smo večino sporazumov, ki smo jih dosegli, sprejeli z veliko večino. To priča o kakovosti vaših razprav in – to bi moralo povrniti zaupanje evropskih državljanov – pozornosti, ki ste jo namenili temu, kar je dobro za Evropo in je visoko nad nacionalnimi interesi.

Gospe in gospodje, teh šest mesecev je minilo. Seveda ne moremo ostati v preteklosti. V naslednjih mesecih in letih bomo morali storiti več, kot smo kadar koli do zdaj, saj se naša Unija, naša družba, spopada z zelo velikimi izzivi. Na kratko jih želim omeniti.

Prvi izziv je to, kar smo sprožili v zadnjih šestih mesecih, in sicer upravljanje gospodarstva. V teh šestih mesecih smo sodelovali in tako izvedli ukrepe, potrebne za odpravljanje krize v evrskem območju. Vendar blaženje simptomov, ki smo jih do zdaj opazili, ne zadostuje. Grožnje, s katerimi se srečujejo mnoge države v evrskem območju, so pokazale, da monetarna unija ne more delovati brez ekonomske unije, brez večje gospodarske konvergence. Zato moramo še naprej vztrajati na poti večje ekonomske kohezije, večje kohezije v finančnih, gospodarskih in socialnih politikah držav članic.

Upravljanje gospodarstva zahteva strogo spremljanje proračunskih in strukturnih politik držav članic Unije. V celoti moramo izkoristiti evropski semester, ki je bil uveden s tem namenom. Vrnitev na proračunsko disciplino ne sme biti le nezavezujoč cilj; biti mora preverljiv in po potrebi izvršljiv na evropski ravni. Ne gre le za disciplino samo; zdrave javne finance so nujno potrebne, če želimo spet zagotoviti trajnostno rast, verodostojno rast, ki ustvarja delovna mesta za naše državljane. Ta delovna mesta so seveda ključnega pomena za ohranjanje našega zelo posebnega evropskega socialnega modela, ki dopolnjuje politično in gospodarsko svobodo, socialno solidarnost in ekološko odgovornost.

(DE) Unija mora uporabiti nove instrumente, ki jih uvaja, da bi tako učinkovito nadzirala finančne trge. Ti instrumenti naj bi bili na voljo za uporabo do konca tega leta. To nujno potrebujemo, da bi preprečili kakršne koli nove težave na trgih.

Upravljanje gospodarstva, spremljanje nacionalnih proračunskih in strukturnih politik, novi instrumenti za spremljanje finančnih trgov – vse to lahko vzbuja vtis, da bo aparat Unije postal precej obsežen in zapleten. Seveda lahko prav tako pričakujemo, da se tesnejše spremljanje nacionalnih političnih odločitev držav članic ne bo nadaljevalo brez razprav in zapletov. Vendar nas to ne bi smelo odvrniti, saj gre za ključni del evropskega povezovanja.

Drugo področje, na katerem moramo to izvesti – pri katerem moramo ohraniti zagon –, je vloga Unije v svetu. Na tem področju moramo doseči napredek. Zaradi usklajenih priprav in enotne zastopanosti smo povečali vpliv v G20. V zadnjih mesecih je Unija začela graditi svojo lastno diplomatsko zastopanost po vsem svetu. Ta prizadevanja so dobra, vendar morajo biti usklajena.

Evropska unija nastopa enotno pri večini težav v svetu, vendar besede ne zadostujejo. Unija mora razviti večjo težo; sposobna mora biti odločno ukrepati in postati resnično središče vpliva in moči v večpolarnem svetu.

Tretjič, obravnavati moramo finančno perspektivo Unije. Res je, da zdaj ni čas, ko bi vlade lahko razmišljale o bistvenih povečanjih prispevkov v proračun Unije, kljub temu pa se ne moremo izogniti razpravi o dolgoročni finančni perspektivi.

Parlamentu je bilo obljubljeno, da bo prišlo do posvetovanj o filozofiji prihodnjega financiranja Unije, o načinih in sredstvih. Unija ne more živeti iz rok v usta: imeti mora dolgoročno perspektivo.

Povedati želim, da bomo te izzive lahko premagali le, če bomo bolj kot kadar koli do zdaj verjeli vase. V zvezi s tem izzivom v prihodnjih letih želim citirati francoskega misleca in pisatelja Andréja Frossarda. Najprej bom spregovoril v francoskem jeziku in potem prevedel:

(FR) „Evropa se želi povsem upravičeno opremiti s skupno politiko in valuto, vendar najbolj potrebuje dušo.“

„Evropa se želi povsem upravičeno opremiti s skupno politiko in valuto, vendar najbolj potrebuje dušo.“

Kolegi, res potrebujemo dušo. Zaupati moramo vase in v to, kar smo dosegli, hkrati pa se ne smemo opravičevati za to, kdo in kaj smo. Ne smemo pozabiti, da je bila Unija še pred trgom, pred valuto, pred obsegom institucij – naša Unija – vizija, prepričanje, želja. Bila je želja po miru na tej celini, ki so jo razdelile številne vojne.

Slišal sem, da je govorjenje o miru generacijam v Evropi, ki niso nikoli poznale vojne, postalo nekoliko passé. Rečem lahko le: „Ozrite se okoli sebe“. Poglejte na primer vse te begunce, ki bežijo k nam zaradi vojne, ki bežijo pred oboroženimi konflikti, bežijo pred nasiljem. Ti begunci vsekakor ne gledajo nespoštljivo na dosežek, kot je širitev miru in varnosti skoraj po celotni celini. Vsi ti begunci – ti ljudje – hrepenijo, tako kot številni drugi ljudje po svetu, po pravicah in svoboščinah, ki jih imajo mnogi naši državljani za samoumevne.

Vendar Unija ne pomeni le miru, pomeni tudi svobodo, demokracijo, temeljne državljanske pravice, pravno državo za naše državljane in tudi za priseljence. Verjamemo v pravico vsake osebe do človeškega dostojanstva, kar pomeni pravico ljudi, da živijo dostojno in ne v pokorščini, in v pravico, da svobodno mislijo, govorijo in verujejo.

V večkrat citirani izjavi je Jean Monnet povedal, da ni ničesar mogoče narediti brez ljudi, vendar ni nič večno brez institucij. To danes drži ravno tako kot takrat, ko je to izrekel, na drugi strani pa je tudi res, da bodo institucije zamrle, če jih ne bodo upravljali ljudje s trdnimi prepričanji. Ne smemo pozabiti, da nas bodo naši državljani podpirali le, če jim bomo zagotovili vizijo: če jim bomo zagotovili sanje.

Na koncu želim Madžarski zaželeti veliko uspeha ob prevzemu predsedovanja. Prepričan sem, da bo še naprej visoko nosila plamenico evropskih sanj o miru, evropskih sanj o svobodi in cilj o vse močnejši Uniji.

(Aplavz)

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (FR) Gospod predsednik, gospod Leterme, gospe in gospodje, Unija je z učinkovitostjo in osredotočenostjo, s pragmatizmom in duhom Skupnosti dosegla pomemben napredek med belgijskim predsedovanjem, ki si zasluži naše občudovanje in priznanje.

V imenu Evropske komisije želim iskreno čestitati predsedniku vlade, gospodu Letermeju, njegovi celotni vladni skupini, upravi in vsem Belgijcem, ki so se po najboljših močeh potrudili, da bi bilo to predsedovanje uspešno.

Bilo je dobro in odlično predsedovanje v občutljivem in zahtevnem času za prihodnost Evropske unije. Le malo kdaj je bilo tako bistveno premagovati težave, le malo kdaj so bili izzivi tako pomembni. V teh dolgih mesecih vršanja in besnenja – če mi oprostite ta izraz – se je belgijsko predsedstvo trdno držalo začrtane poti evropskih politik. Njegovi ukrepi so bili vedno vključeni v bistvo obstoja Evropske unije, solidarnost za vse v splošnem evropskem interesu. Njegovi ukrepi so nam prav tako omogočili, da začrtamo najboljšo pot za uresničitev naših glavnih ciljev: stabilnost in ponoven zagon rasti, ki bo pripomogla k ustvarjanju delovnih mest.

Bili so meseci, ko je Evropa še vedno preživljala blazen ritem dogodkov, povezanih s finančno krizo in državnimi dolgovi. Vse oči so bile uprte v prihodnost evrskega območja in v našo odločenost, da ga zaščitimo. Ko govorimo, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bi zaščitili stabilnost celotnega evrskega območja, to ne smejo biti prazne obljube. Gre za izraz naše trdne politične volje, da zaščitimo skupno usodo. Prihodnost evrskega območja in prihodnost Evropske unije sta dve strani istega kovanca. Želimo, da bi bila ta prihodnost za nas in prihodnje generacije stabilna in uspešna. To je vedno bilo in še naprej ostaja bistvo evropskega povezovanja in duha Skupnosti.

Temeljne reforme, katerim smo se zavezali, kažejo, da se povsem zavedamo izziva, s katerim se srečuje Evropska unija. Prilagoditi se moramo novi politični, gospodarski in strateški stvarnosti hitro spreminjajočega se globaliziranega sveta. To prilagoditev moramo izvesti in hkrati ponovno potrditi naše vrednote, ščititi naše interese ter okrepiti verodostojnost in vpliv na mednarodnem prizorišču.

V osrčju tega napredka so osnovne odločitve, ki smo jih sprejeli glede krepitve evropskega upravljanja gospodarstva in obvladovanja naših makroekonomskih nesorazmerij. Ne gre za možnost, ampak za nujnost. Upam, da bosta v tem šestmesečnem obdobju Evropski parlament in Svet sprejela predloge o upravljanju gospodarstva.

Temeljno vprašanje ni, kdo med različnimi političnimi partnerji v Evropi bo zmagovalec ali poraženec, ampak ali smo vsi pripravljeni na sodelovanje ob popolnem spoštovanju medsebojnih privilegijev. Vprašanje je, ali bo celotna Evropska unija zmagovalka ali poraženka. Odgovor je jasen: če ne bomo okrepili upravljanja gospodarstva, bomo poraženci, v evrskem območju in v Evropski uniji.

Če ne bomo okrepili upravljanja gospodarstva, bomo v Evropi izgubili bitko za stabilnost, rast in zaposlovanje. Če ne bomo okrepili našega upravljanja gospodarstva, se lahko današnje trdne povezave jutri skrhajo. In če ne bomo okrepili upravljanja gospodarstva, bomo izgubili verodostojnost na mednarodnem prizorišču.

Čeprav so vprašanja upravljanja in makroekonomskih neravnovesij globalna vprašanja in jih obravnavamo na vrhu G20, kako lahko ostanemo verodostojni in vplivni pri naših mednarodnih partnerjih, če jih ne moremo rešiti niti na ravni EU? To govorim ob previdni izbiri besed: gre za eksistenčno vprašanje Evropske unije. Ukrepamo in se uveljavimo kot Unija, ali pa ne ukrepamo in dopustimo, da bomo odrinjeni na rob. Gre za vprašanje naše skupne usode.

Na srečo se znamo zavzeti zase. Zato želim iskreno čestitati belgijskemu predsedstvu. Sporazum, dosežen 17. septembra na Svetu za ekonomske in finančne zadeve, je pripeljal do zagona novih ciklov upravljanja gospodarstva, imenovanih evropski semester. Prvi korak je bil izveden prejšnji teden s predstavitvijo pregleda letne rasti, ki ga je pripravila Evropska komisija in v katerem zelo jasno navajamo, da so tri prednostne naloge, na katere moramo osredotočiti naša prizadevanja, krepitev makroekonomske stabilnosti – predvsem s strogo javnofinančno konsolidacijo –, strukturne reforme in rast, ki temelji na ustvarjanju delovnih mest.

Opazen uspeh smo dosegli tudi pri finančnem nadzoru, predvsem s sprejetjem nove evropske ureditve finančnega nadzora, ki je začela veljati 1. januarja 2011 z ustanovitvijo Evropskega odbora za sistemska tveganja in treh novih organov za finančni nadzor, ki pokrivajo trge, banke in zavarovalnice.

V teh šestih mesecih smo dosegli sporazume o upravljanju špekulativnega kapitala in drugega alternativnega naložbenega kapitala ter o bonitetnih agencijah. Za naše državljane varčevalni ukrepi niso nejasen koncept, ampak kruta realnost vsakodnevnega življenja. V Evropi je veliko skrbi in pomislekov, vendar obstajajo tudi visoka pričakovanja, da bodo reforme, s katerimi tako dolgo odlašamo, končno le izvedene, da bo evropski vidik sestavni del rešitve in da bo Evropa ohranila svoje projekte, vrednote in interese v svetu.

Zato je pomembno, da čim bolj razširimo novice o tem, kaj počne Unija, da bi povrnila rast, ki je trajnostna in lahko ustvarja delovna mesta, ter zgradila evropsko družbo, ki je bolj poštena in okolju prijaznejša.

Izpostaviti želim nekatere druge dosežke, predvsem v zvezi z zunanjo politiko in zunanjimi odnosi. Eden izmed takšnih dosežkov je sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo, podpisan 6. oktobra, ki je najambicioznejši trgovinski sporazum, ki ga je do zdaj sklenila Evropska unija, in ki mora biti merilo za naše prihodnje dvostranske trgovinske sporazume.

V nasprotju s pričakovanji nekaterih pesimistov smo v Cancúnu prav tako zabeležili nek napredek pri multilateralizmu v boju proti podnebnim spremembam. Cancún je pokazal, kako pomembno je sodelovanje med predsedstvom in Komisijo, da lahko Evropa na mednarodnem prizorišču nastopa povezano in opazno.

V zvezi s praktičnimi rezultati se prav tako želim dotakniti sporazuma, ki smo ga med belgijskim predsedovanjem končno dosegli na področju prometa pri dokumentu evrovinjeta. To je za naše državljane zelo pomembno.

Belgijskemu predsedstvu bi se rad zahvalil za vzoren način, na katerega je omogočilo, da so bile upoštevane in izvedene najpomembnejše izboljšave, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba. V težkih pogajanjih o proračunu Evropske unije za leto 2011, v skladu z novimi proračunskimi pravili pogodbe, je uporabilo vse svoje pogajalske sposobnosti, kar je prineslo odlične rezultate. Šlo je za ponazoritev evropskega duha in kulture doseganja kompromisov. Komisija je ponosna na svoj prispevek.

Jutri bom izpolnil zaveze, ki sem jih dal Parlamentu, in imel prvi sestanek s predsednikom Evropskega parlamenta, gospodom Buzekom, in predsednikom vlade Orbánom, ki bo na čelu predsedovanja po rotacijskem sistemu, kjer bomo razpravljali o naslednjih korakih v zvezi s proračunskimi zadevami.

Leto 2010 je bilo večkrat težko, včasih pa tudi zelo zahtevno leto. Vendar je bilo zelo produktivno. Pod predsedovanjem dveh držav, Belgije, pa tudi Španije, smo lahko dosegli odločen napredek pri evropskem združevanju. V tem vidim moč Unije in pravilno delovanje naših institucij. Zdaj je odvisno od tretje države v trojki, Madžarske, da ohrani ta zagon.

Pomembne odločitve, ki smo jih sprejeli v zadnjem letu, so dokaz, da vsi, Parlament, Svet, Komisija, države članice, vemo, kaj moramo narediti, da bi v Evropi zagotovili stabilno in uspešno prihodnost. Če vemo, kaj moramo storiti, moramo to storiti zdaj. Rekli smo, da smo to pripravljeni storiti; zdaj moramo pokazati, da lahko izpolnimo naše politične zaveze, ne da bi jih omehčali, ne da bi jih oslabili in ne da bi nas preslepili neodločni znaki oživljanja.

Uskladiti moramo naše ukrepe ter pokazati, da niso odziv na pritiske krize na trgih, ampak močna, ponovna potrditev naše pripravljenosti za skupno življenje v Uniji miru, solidarnosti in svobode.

  Jean-Luc Dehaene, v imenu skupine PPE. – (NL) Gospod predsednik, belgijsko predsedstvo je upravičeno prejelo pohvale z vseh strani. Vi in vaši kolegi, gospod predsednik vlade, ste dosegli izjemne dosežke. Ne bom komentiral posameznih dosežkov, ampak bom posebej izpostavil zlati standard, ki ste ga postavili pri predsedovanju. Ne nazadnje je bilo belgijsko predsedovanje Svetu prvo, ki je v celoti potekalo v skladu z institucionalnim okvirom Lizbonske pogodbe. Že to je bilo izziv.

Kot sem že navedel v poročilu o prejšnjem mandatu, se je zaradi pogodbe korenito spremenil institucionalni okvir. Zato sta Evropski Svet in Svet zdaj dve ločeni instituciji, vsaka s svojim predsedstvom. Novo je tudi to, da se v pogodbi uporablja povsem enako besedilo za opisovanje mandata Sveta, kot se uporablja za opisovanje mandata Parlamenta. Ne moremo se znebiti vtisa, da so se nekateri člani Sveta le stežka prilagodili na nov odnos med Parlamentom in Svetom. To je bilo očitno tudi pri razpravi o proračunu.

Vendar tega ne moremo trditi za belgijsko predsedstvo. Pri posvetovanju s Komisijo in Parlamentom je svoje napore vlagalo predvsem v uresničevanje evropske zakonodajne agende. Pri tem so imele evropske prednostne naloge vedno ključno vlogo. To tudi deloma pojasnjuje uspeh belgijskega predsedovanja. V preteklosti so predsedstva vse prepogosto skušala več pozornosti nameniti svojim nacionalnim prednostnim nalogam kot evropskim agencijam. Tokrat se to ni zgodilo, Evropa pa je med tem predsedovanjem dosegla resničen napredek. Zahtevna razprava o proračunu med belgijskim predsedovanjem je prav tako začrtala smer za enega izmed najzahtevnejših izzivov, s katerimi se bo Unija spopadala v prihodnjih letih, in sicer vzpostavitvi novega finančnega okvira. Belgija je od prejšnjih predsedstev prevzela obljubo, da bo Parlament sodeloval v razpravi o tem večletnem finančnem okviru. Komisija se je v okviru predloga o večletnem načrtu zavezala, da bo pripravila predloge o lastnih sredstvih Unije in ključnega pomena je, da se to tudi zgodi. Parlament bo zagotovil, da se bodo Komisija in vsa nadaljnja predsedstva držali teh zavez.

  Hannes Swoboda, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, predsednik vlade Leterme, člani predsedstva, gospod Barroso, ta teden imamo priložnost, da primerjamo dve predsedstvi: eno, ki je pravkar zaključilo z delom, in eno, ki je pravkar začelo. Ko govorimo o belgijskem predsedstvu, moramo povedati, da je opravilo odlično delo – za to se zahvaljujem. To je doseglo kljub težkim razmeram – politične razmere doma niso ravno enostavne, nova je Lizbonska pogodba, pa tudi odnos z Evropskim svetom ni najbolj enostaven. Belgijsko predsedstvo je bilo jasno osredotočeno na Evropo. Želelo je, da Evropa napreduje.

V nasprotju z madžarskim predsedstvom – vsaj do zdaj –, kjer smo videli, da več pozornosti namenja domačim razmeram, povedano drugače, ohranjanju moči doma, zlasti v zvezi z zelo spornim medijskim zakonom, o katerem bodo kasneje tudi razpravljali. Upam, da bo gospod Orbán podrobno preučil potek belgijskega predsedstva in mu sledil.

Gospod Leterme, govorili ste o upravljanju gospodarstva. V zvezi s tem lahko v celoti podprem, kar je povedal gospod Barroso. Vse je omejeno na okoliščino ali/ali. Ali bo v Evropi prišlo do ponovne krize – ne samo v evrskem območju – ali pa bomo skušali vzpostaviti učinkovito upravljanje gospodarstva, ki bo temeljilo na sodelovanju vseh držav članic in na odločnih ukrepih, ki jih bo izvedla Komisija. V zvezi s tem vas povsem podpiramo, gospod Barroso. Na tem področju ste veliko dosegli, gospod Leterme, vendar moramo zdaj doseči še več, hkrati pa moramo izvesti naslednje korake.

Povedali ste, da gre predvsem za davčno, finančno in socialno sodelovanje. S tem bom prešel na drugo točko, pri kateri je bilo to belgijsko predsedstvo zelo uspešno, in sicer pri socialnem vidiku. Mislim, da je v interesu vseh nas – čeprav mogoče z drugačnimi poudarki –, da se ta socialni vidik ustrezno vzpostavi. Socialna Evropa ne pomeni, da morajo biti vse stvari izvedene v socialno političnem krogu Evrope; pomeni na primer stvari, o katerih ste govorili in jih uresničili v zvezi z bojem proti revščini. Nezaslišano je, da se revščina v Evropi še povečuje. Enako velja tudi za to, kar ste povedali o vse večjih razlikah pri razdeljevanju prihodkov. Med vašim predsedovanjem ste jasno povedali, da ne gre le za socialno vprašanje; gre tudi za gospodarsko vprašanje. Večja revščina in večje socialne neenakosti se odražajo v manjši konkurenčnosti. To je bilo dokazano z gospodarskega, finančnega in empiričnega vidika. Stvari, o katerih ste govorili, so zelo pomembne.

Prav tako pomembno je to, kar ste povedali o Evropi državljanov. Skupaj z gospodom Šefčovičem in poslanci Parlamenta ste znatno prispevali k vzpostavitvi pobude evropskih državljanov. To bo pomemben korak naprej, če ga bodo pri zbliževanju Evrope z državljani ustrezno uporabile tudi proevropske sile.

Seveda Belgiji tudi v prihodnje želimo vse najboljše. Ni nepomembno, kako se vedejo akterji na političnem prizorišču. Upam, da bodo vse politične sile v Belgiji skušale doseči resnično soglasje. Ljudem v regiji, ki jo je prizadela kriza, je težko povedati, da morajo doseči soglasje, da morajo sodelovati pri pomembnih vprašanjih, ko pa tega ni mogoče doseči v Belgiji – eni izmed osrednjih držav Evropske unije.

V zvezi s tem vam želim vse najboljše. V številnih pogledih ste opravili vzorno predsedovanje. Upam, da bodo naslednja predsedstva sledila vašemu zgledu.

(Aplavz)

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje v skladu s členom 149(8))

  Krisztina Morvai (NI). – Gospod predsednik, gospoda Swobodo želim vprašati, kako si drzne presojati madžarsko predsedstvo, ki je to funkcijo šele prevzelo. Stvari sploh ne pozna. Zakaj raje ne presoja svojih kolegov v socialistični skupini, ki so streljali na svoje ljudi ob petdeseti obletnici revolucije iz leta 1956 in ki so za zapahe poslali več sto ljudi? Njim bi moral zastaviti vprašanje in jih presojati.

  Hannes Swoboda (S&D). – Gospod predsednik, poznam to utemeljitev, ki navaja, da s presojanjem vlade presojaš njene ljudi. Nekoč se je to dogajalo tudi v moji državi.

Bodimo jasni. Razprave nismo sprožili mi. Sprožila jo je madžarska vlada – kot sem povedal – s tem spornim zakonom. Gre za zakon, ki mu mnogi Madžari, ki so trpeli zaradi komunističnega in nacističnega režima, ostro nasprotujejo. Bojijo se, da je ogrožena njihova svoboda izražanja. To bi morali obravnavati.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – (NL) Gospod predsednik, predlagam, da o madžarskem predsedovanju razpravljamo jutri. Stvari moramo ločiti, ali pa bo predsednik vlade Leterme moral komentirati nov medijski zakon na Madžarskem in prepričan sem, da to ni njegova dolžnost.

Gospe in gospodje, vloga Parlamenta je sprejemati in nadzirati zakonodajo, kar tudi pomeni, da mora biti kritičen, ko stvari niso dobre, ko stvari ne potekajo dobro, hkrati pa mora izraziti pohvalo, kadar se iztečejo dobro. Trdimo lahko, da je bilo belgijsko predsedstvo dobro, zelo dobro, in da je bilo uspešno zaradi prizadevanj mnogih ljudi: belgijske vlade, pa tudi mnogih diplomatov, stalnega predstavnika, namestnika stalnega predstavnika in vseh tistih, ki so se vsak dan trudili, da bi bilo uspešno.

Gospod predsednik vlade, šlo je za uspeh, ki ga ni nihče pričakoval, saj smo se vedno znova vsi srečevali z naslednjim vprašanjem naših volivcev: kako lahko skrbniška vlada uspešno predseduje? Menim, da smo tokrat prvič imeli resnično evropsko vlado, saj je šlo za vlado, ki se je osredotočila le na evropske zadeve in evropska vprašanja in katere pozornosti niso odvračale zadeve držav članic.

To se skoraj sliši kot povabilo drugim vladam, naj postanejo skrbniške vlade, ko prevzamejo predsedovanje Evropski uniji, da se bodo šest mesecev lahko osredotočale na Evropo, ne pa da jo občasno vrinejo med druga vprašanja.

Menim, da je bilo belgijsko predsedstvo uspešno predvsem zaradi enega razloga (poglejte finančni nadzor, hedge sklade, bonitetne agencije): ker se je to predsedstvo zavedalo, da si moramo v skladu z novo pogodbo prizadevati za „več Evrope“ in ker si je v Svetu prizadevalo za „več Evrope“. Tega ne moremo trditi za vsa predsedstva. Jean-Luc Dehaene ima prav, ko pravi, da še vedno obstaja veliko držav članic, ki ne razumejo, da so se temeljna pravila spremenila.

Temeljna pravila so se spremenila in belgijsko predsedstvo je prvo, ki je to doumelo. Če smo dobili rešitev za evropski nadzor, pri čemer so bili cilji Evropskega parlamenta povsem ohranjeni, je to zaradi tega, ker je belgijsko predsedstvo našim kolegom v Svetu povedalo: „To ne bo delovalo, potrebujemo evropsko rešitev“, v nasprotju z rešitvijo, ki so jo decembra 2009 pripravili finančni ministri.

To velja tudi za evropski patent. To je bil izjemen napredek, gospod predsednik. Vas in vse ostale poslance pozivam, da v Evropskem parlamentu kmalu prižgete zeleno luč za ta patent, da bo po več kot 20 letih končno postal realnost.

  Isabelle Durant, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, kot so pred mano povedali že drugi, je več kot očitno, da so do zdaj bili belgijski oblikovalci politik uspešnejši zunaj meja države, kot doma. Kakor koli že, to pozdravljam in vam čestitam. Belgijska skupina je opravila dobro delo in to je zelo pozitivno.

Hkrati sem prav tako mnenja, da nasprotovanje, na katerega ste naleteli v različnih svetih, spominja na nasprotovanje, s katerim se srečujemo v belgijski razpravi: solidarnost, prenosi, vsa ta vprašanja, povezana s prispevki ali umikanjem, so stvari, ki jih v Belgiji zelo dobro poznamo in na katere ste naleteli v Svetu.

Gospod Barroso, ker ste izrazili občudovanje in priznanje, bi mogoče Evropska unija v prihodnje Belgiji pomagala najti pravo smer in ji zagotovila pomoč. Ker je Belgija pomagala Evropski uniji, bi mogoče Evropska unija lahko pomagala Belgiji, da odpravi zastoj na zvezni ravni.

Če se vrnem na posamezna vprašanja, predvsem na vprašanje proračuna, predsednik vlade, na koncu predsedovanja nosite večjo odgovornost kot na začetku. Zato v zvezi s proračunom menim, da nimamo dovolj poguma za sprejetje predloga o dogovoru, ki bi ga lahko dosegli glede finančnih sredstev, vendar pa bo vprašanje lastnih sredstev v prihodnjih mesecih osrednje vprašanje in močno računam na Belgijo –, ki bo spet lahko svobodno spregovorila, saj ne bo več zastopala vseh držav članic, ampak bo govorila le v svojem imenu –, da bo prispevala k napredku na tem področju.

Drugo pomembno vprašanje je evropsko volilno okrožje. Gre za temo, ki jo bo Svet obravnaval v prihodnje. Vem, da nekateri v Belgiji ne želijo zvezne ureditve volilnega okrožja, kljub temu pa menim, da je potrebna in da jo mogoče Belgijci ravno zaradi tega, ker je ne želijo v Belgiji, želijo na evropski ravni. Evropsko volilno okrožje bi bilo v veliko pomoč pri zagotavljanju tega, kar imenujete „duša“ evropske unije, tj. dejstva, da se lahko tam evropski državljani enostavno štejejo za državljane, ki lahko volijo tudi za ostale, ne le nacionalne predstavnike. Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje.

In tretje vprašanje, ki je že bilo omenjeno, je pobuda državljanov. Tudi tu se močno zanašam na Belgijo, da bo prispevala k pospešitvi procesa izvedbe. Gre za pomemben instrument poleg vseh reform upravljanja gospodarstva in upam, da bo lahko Belgija prispevala tudi k hitrejšemu in močnejšemu napredku procesa.

  Derk Jan Eppink, v imenu skupine ECR. – (NL) Gospod predsednik, v zadnjih šestih mesecih je Belgija dokazala, da je vredna predsedovanja. Ne bi si mislili, da je bila izvoljena belgijska vlada v odstopu. Ko pogledam dokumente, za katere sem usposobljen, da jih ocenim, je stanje pozitivno. Sporazum o uredbi regulaciji tveganega kapitala, uredba o nadzoru finančnih trgov in proračun za leto 2011. Dobro poznam Belgijo in Evropo. Evropska politika je v nekem smislu podaljšek belgijske politike z obsežnejšim namenom. Vključuje iskanje dogovorov s pomočjo posvetovanja in dolgih kosil, po potrebi pa tudi nekoliko dobrikanja, vse v interesu doseganja rezultata.

Zato nekateri pravijo, da je Belgija Evropa v malem. Ravno tu je nevarnost za Evropo, saj belgijski sistem sam ne more več delovati na dogovorih. O nasledniku gospoda Leterma ni še nič znanega. Če je Belgija prihodnost Evrope, potem se moramo vprašati: zakaj se čas belgijskemu sistemu izteka? Zakaj bo prenehal delovati?

Menim, da je razlog v tem, da je Belgija vzpostavila transferno gospodarstvo, ki ga ni mogoče več financirati. V imenu solidarnosti smo vzpostavili denarni tok iz Flandrije v Valonijo in Bruselj, a če je solidarnost vedno enosmerna, gospod Barroso, potem se ljudje odtujijo in ravno s tem se zdaj srečujemo v Belgiji.

V Evropi smo močno zaposleni z načrtovanjem transfernega gospodarstva. To počnete in zaradi tega je evro že bil zlorabljen. Zdaj slišimo pozive k izdaji evroobveznic. Gospod Verhofstadt vsak dan poziva k temu. Oglejte si Evropski sklad za pomoč, ki vsak dan bolj spominja na Ponzijevo shemo. Najprej je bil začasen, potem je bil trajen, zdaj pa moramo vanj dovajati vedno več denarja. To bo negativno vplivalo na konkurenčnost, saj se tuje naložbe v Evropo zmanjšujejo. Vsi, ki želijo videti jutrišnjo Evropo, naj pogledajo, kakšna je Belgija danes! Lahko si predstavljamo Nemčijo v vlogi Flandrije, ki pravi: „Nočemo več plačevati računov drugih“. Nekateri se boste temu smejali, vendar je ta nevarnost bližje, kot si mislite. Naj bo to opozorilo za vse.

Gospod Leterme, vedno sem vas zelo cenil. Želim vam veliko uspeha pri tem, kar boste počeli, vendar se bojim, da vas bo Belgija še nekoliko časa obdržala na sedanjem položaju.

  Patrick Le Hyaric, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospod predsednik, gospod Leterme, čeprav se povsem zavedam, da ste predsedovanje Evropski uniji prevzeli v zelo težkih razmerah krize, ste kljub temu namignili, da bodo socialna vprašanja ena izmed vaših prednostnih nalog, hkrati pa ste najavili statut za zaščito javnih služb.

V zvezi s tem niste storili nič. Ni bilo nobene pobude za zaščito služb v splošnem interesu, danes pa, v skladu z okrepljenim paktom o stabilnosti, vstopamo v zaskrbljujoč začaran krog, v katerem mrhovinarji na finančnih trgih in njihove bonitetne agencije silijo države članice, da odprodajo svoje javne dobrine, ki so sredstvo za zagotavljanje pravičnosti in enakosti, da bi s tem zmanjšale svoj javni dolg.

V zvezi s socialnimi zadevami je bila potrebna vsa pazljivost Parlamenta, da je zavrnil podaljšanje delovnega časa voznikov tovornjakov ali tako imenovan projekt „enotnega dovoljenja“, ki je razširjena različica Bolkesteinove direktive.

Bili smo v evropskem letu boja proti revščini. V Evropski uniji ni niti ene revne osebe manj; vedno več jih je! Prav tako pa moramo priznati, da protikrizni ukrepi niso učinkoviti, saj zmanjšujejo odpravljajo socialne pravice.

Sprejeta strategija je namenjena nenehnemu pomirjanju upnikov držav članic, ki so močno zadolžene zaradi manjše obdavčitve kapitala in manjše rasti, ki je posledica upada kupne moči in varčevanja – beseda, ki jo je gospod Barroso tokrat prvič omenil. V ta namen želite preveriti proračune držav članic, še preden to storijo nacionalni parlamenti.

Prikrito ste sprožili pregled evropskih pogodb, za katere ste nam včeraj povedali, da so nedotakljive. Kljub temu pa še naprej odlašate z razpravo o vzpostavitvi sklada za socialni in okoljski razvoj, ki bi se financiral z davkom na kapitalske tokove, o pozitivnem usklajevanju obdavčitve kapitala, o zagotovitvi denarja Evropske centralne banke za odkup dolga držav članic in o razvoju javnih služb, ki so ključnega pomena za napredek pravosodja in družben napredek.

Predsednik vlade, na začetku predsedovanja ste povedali, da si želite treznega predsedovanja in to se je tudi zgodilo. Vendar pa moramo priznati, da so imeli največ koristi od vašega predsedovanja finančni trgi in veliki delničarji. Ljudje pa se vse bolj utapljajo v revščini.

  Niki Tzavela, v imenu skupine EFD. – (EL) Gospod predsednik, najprej želim vsem, predvsem Komisiji, uradu in vsem poslancem zaželeti srečno novo leto, v letu, za katerega se zdi, da bo zelo težko. V odgovor na vrženo rokavico predsednika Komisije, gospoda Barrosa, ki je povedal, da mu bomo morali z globalnim upravljanjem gospodarstva pomagati dokazati, kaj Evropa v resnici je, želim podati bežno pripombo. Je enotna gospodarska, kulturna in mogoče tudi politična sila. Ravno zaradi tega moramo vsi podpreti Komisijo, da bo Evropa ostala pomembna sila.

V zvezi z belgijskim predsedstvom lahko na splošno ugotovimo, da je bilo zelo uspešno. Temu, kar je že bilo povedano, želim dodati dve točki, ki nista bili omenjeni in kažeta na uspeh belgijskega predsedstva. Prvič, Belgija je v delovala na evropski način; povedano drugače, upoštevala je program Komisije in Evropskega parlamenta. Predsedstva običajno dodajo nacionalna vprašanja. Belgija je postavila dober zgled in dokazala, da smo Evropa in da sledimo programu, ki ga je določila Komisija. Z ničemer si ni prizadevala, da bi vključila svoj program. Druga pohvale vredna točka belgijskega predsedstva je uporabljen model; model tristranskih pogovorov in tristranskega sodelovanja med Svetom, Parlamentom in Komisijo. Čestitke kolegom poslancem.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, gospod Leterme, prejeli ste veliko število pohval na delovanje belgijskega predsedstva in to je razumljivo. Evropska komisija in Parlament sta si oddahnila, da je belgijsko predsedovanje končano in da ni bilo nobenih večjih zapletov. Umetna država brez vlade, država, ki ne more vladati niti sebi, vsekakor ni najboljša kandidatka za prevzem predsedovanja EU.

Seveda lahko trdimo, da ste se vi in ministri lahko veliko ukvarjali s predsedstvom, saj ste vodili le skrbniško vlado. Lahko rečemo, da so vam pomagali diplomati, ki so dobro opravili svoje delo in da se je pomen predsedovanja po rotacijskem sistemu zmanjšal po uveljavitvi Lizbonske pogodbe.

Vse to je mogoče res, vendar menim, da ste najboljšo odločitev sprejeli, ko ste upoštevali nasvet Vlaamsa Belanga in ste ostali v ozadju. Storili bi lahko enake napake kot prejšnje belgijsko predsedstvo leta 2001. Pomislite na neuspešen „vrh pralin“ v Bruslju, kopičenje diplomatskih spodrsljajev in to, kar zdaj poznamo pod imenom Laekenska izjava, ki je bila uvod v polom evropske ustave.

Seveda belgijsko predsedovanje ni minilo brez zapletov: prvič, prišlo je do incidenta, ko je socialist, minister za pokojnine, Daerden, pijan predsedoval Svetu ministrov – o tem zgovorno priča izraz na obrazu komisarja Andorja; flamski davkoplačevalci in neto plačniki se temu ne morejo več smejati, saj vedo, da je ravno ta oseba odgovorna za njihove pokojnine.

Minister za zunanje zadeve, gospod Vanackere, si je obupano prizadeval, da bi za vsako ceno in proti volji ljudi odprl novo poglavje v pristopnih pogajanjih s Turčijo v času, ko Turčija ne bi smela razmišljati niti o pogajanjih.

  José Manuel García-Margallo y Marfil (PPE). – (ES) Gospod predsednik, ne bom ponavljal, kar je bilo že povedano. Belgijsko predsedovanje je bilo odlično. Omenil bi rad dve pomembni stvari: finančni nadzor in evropski semester. V zvezi s tema pomembnima stvarema želim povedati, kaj je bilo narejenega in, še pomembneje, kaj je še treba narediti.

Ministru, gospodu Reyndersu, je v zvezi s finančnim nadzorom v 48 urah uspelo pridobiti dokument, ki je bil na mrtvi točki, mi pa smo Svetu in Komisiji lahko zagotovili, kar je od nas zahtevala Komisija: evropske organe, ki bi lahko začeli delovati 1. januarja 2011: močne, pristne evropske organe z udarno močjo.

Prihodnost pa je bolj negotova. Še vedno nimamo predsednikov teh organov; imamo izjemno majhen proračun, prav tako pa so mi povedali, da nagrade za tiste, ki bodo opravljali funkcije v teh organih, ne bodo bogate. Seveda so veliko manj bogate kot nagrade, ki so jih prejeli bančniki v Londonu.

Še vedno obstajata dve zadevi, ki ju moramo obravnavati: urejanje sistemskih organov ter prispevki in davki v bančništvu.

Pri urejanju sistemskih organov želimo, da bi bile evropske oblasti odgovorne za nadzor prek nacionalnih organov, ki bi v tem primeru delovali kot agenti, navodila pa bi prejemali od evropskih organov. Alternativna možnost ni smiselna.

Z vidika obdavčitev najnovejša ponudba komisarja Šemete določa vse možne davke za banke. Parlament je že sprejel dva prispevka: prispevek v usklajene jamstvene sklade in prispevek v sklade za stabilno bančništvo. To je dejstvo in nato bomo lahko obravnavali davek na bančništvo ali davke na bančne posle, poudarjam, vse ostalo so dejstva.

V zvezi s evropskim semestrom si želimo le, da bi bilo vse usklajeno: z evroobveznicami, z obveznicami projektov, z mehanizmom itd. …

(Predsednik je prekinil govornika)

  Kathleen Van Brempt (S&D). – (NL) Gospod predsednik, mislim, da se bom ponavljala. Če sem odkrita, je bila ta razprava nekoliko monotona, vendar smo lahko ponosni nanjo in z veseljem se pridružujem pohvalam poslancev, namenjenim belgijskemu predsedstvu. Yves, vaša skupina, vaši ministri, pa tudi vaši politični in diplomatski organi, so opravili odlično delo. O tem sem se lahko prepričala sama. V veselje in zadovoljstvo mi je bilo sodelovati v dveh tristranskih pogovorih o okolju in – ne, ne smete dovoliti, da bi vam pohvale, ki jih boste dobili zdaj, stopile v glavo – čestitati vam želim za inteligenten način predaje predsedovanja.

Vendar pa moram tem pohvalam dodati en velik in en majhen „ampak“. Moj prvi „ampak“ je povezan s socialno politiko; menim, da smo dosegli napredek pri mnogih socialnih dokumentih. Kljub temu moramo biti odkriti in povedati – in za to ne krivim belgijskega predsedstva, ampak evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti –, da Evropejcev ta vprašanja ne zanimajo kaj dosti. Pri zakonodajnih zadevah nismo dosegli nobenega pravega napredka, ko na primer govorimo o evropskem minimalnem dohodku, zato nas tu čaka še veliko dela.

Moj drugi „ampak“ je povezan z vlogo, ki jo je belgijsko predsedstvo odigralo v obdobju po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Od gospodov Verhofstadta in Dehaena, dveh nekdanjih predsednikov vlade, ki zelo dobro poznata institucionalne zadeve, sem prejela pohvale. Seveda je pri tem tudi slaba stran, predvsem pomanjkanje političnega vodstva belgijskega predsedstva pri nekaterih ključnih dokumentih. Opazili smo lahko odlašanje in neaktivnost, čeprav bi lahko gospod Van Rompuy prevzel vodilno vlogo.

Sklicujem se na razpravo o upravljanju gospodarstva in na razpravo o dolžniški krizi v Evropski uniji. Drugi voditelji vlad – da ne omenjam predsednice vlade Merkel in predsednika Sarkozya – so obravnavali ta vprašanja. Menim, da so bili zaradi tega doseženi omejeni rezultati na zadnjem Svetu, med drugim tudi zaradi dolžniške krize. V preteklosti je belgijsko predsedstvo prevzelo politično vodstvo in upam, da bo prihodnja vlada resnično prevzela to vodenje Evropske unije.

  Chris Davies (ALDE). – Gospod predsednik, zakone sprejemamo skupaj, vendar vse prevečkrat ne vemo, kako jih države članice potem izvajajo. Jasno ste povedali, da Parlament podpira Komisijo, ki želi, da bi bile korelacijske tabele vključene v vse prihodnje zakone.

Belgijsko predsedstvo je bilo v veliko pomoč pri predložitvi dokumenta Svetu, v katerem zagovarja uporabo korelacijskih tabel in poudarja, da prispevajo k večji jasnosti in preglednosti in da bo zaradi njih uporaba zakonodaje EU hitrejša in učinkovitejša. Menim, da se je začelo obdobje obravnavanja te vsebine.

Predsednik vlade, ali bi v zaključnih pripombah lahko povedali, kakšen odgovor ste imeli na tisti dokument in ali si bo belgijsko predsedstvo, ki opravlja svojo vlogo v sklopu trojke in v sklopu Sveta, še naprej prizadevalo za vključitev korelacijskih tabel.

  Bart Staes (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, eno minuto imam, da pohvalim belgijsko predsedovanje. Stanje je na splošno pozitivno, vendar mislim, da si vsi enako zaslužimo pohvale. Dobro je, da sta bila komisar Potočnik in komisarka Hedegaard močno dejavna z vidika vsebine na glavni konferenci o biotski raznovrstnosti v Nagoji ter na konferenci o podnebnih spremembah v Cancúnu.

Govori se – včasih je bilo to mišljeno kot šala –, da je bilo belgijsko predsedovanje dobro zato, ker je imelo veliko časa in je lahko vso energijo osredotočilo na predsedovanje. Gospod Verhofstadt je na primer dejal, da je Evropa tokrat prvič imela vlado s polnim delovnim časom. S tem se strinjam. Vendar ne moremo spregledati dejstva, da je te skupine podpiralo veliko ljudi, da jih je podpirala diplomatska služba, ki je bila dobro pripravljena, dobro obveščena in ki je uporabila svoj neverjetni talent za pogajanja ter tako zagotovila, da je bilo predsedovanje uspešno.

Gospod Leterme, jutri bo v Belgiji podeljena nagrada Zlati čevelj. Če bi jaz podeljeval Zlati čevelj belgijskemu predsedstvu, najboljšemu igralcu v belgijskem predsedstvu, potem bi to nagrado nedvomno prejelo belgijsko diplomatsko osebje, ljudje, ki so sedeli za vami in ki so poskrbeli, da ste vi, vaša skupina in regionalna vlada opravili odlično delo.

  Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospod predsednik, ni treba poudarjati, da vam želim tudi sam čestitati in pohvaliti dogajanje med belgijskim predsedovanjem. Ko poslušam to razpravo, se izpostavljata dve pomembni vprašanji. Ali je res, da so med belgijskim predsedovanjem vsi v Evropi pozabili na nacionalne interese in se osredotočili le na interese, ki so jih določile institucije v Bruslju in ki jih je podprla belgijska vlada? To vsekakor ne drži. V zadnjih šestih mesecih smo opazovali dogajanja v Evropi in jasno lahko vidimo, da samo zaradi tega, ker se predsedstvo ne sklicuje na nacionalne interese, to še ne pomeni, da ne obstajajo.

In druga zadeva, ki je verjetno najbolj pomembna in vzbuja največ dvomov v tej razpravi: ne bi bilo dobro, če bi primerjali to, kar tu imenujemo evropske cilje, s tem, kar imenujemo nacionalne cilje. Nacionalni cilji, o katerih govorimo, so zamisli, ki prihajajo iz posameznih držav. Gre za poseben prispevek, brez katerega bi bila Evropa v precej slabšem položaju. Ne moremo vsiliti standarda, pri katerem ti cilji, ki se izoblikujejo v posameznih državah članicah, a so namenjeni Evropi, ne štejejo kot sredstvo ampak kot težava.

  Rui Tavares (GUE/NGL). – Gospod predsednik, ali lahko predsednika vlade prosim za malo pozornosti. Gospod predsednik vlade, sedim tukaj na vaši levi. Z vami se moram odkrito pogovoriti. Besedilo imam v portugalščini, vendar bom improviziral v angleščini, saj ste v delu svojega govora, ki je bil po mojem mnenju najpomembnejši, uporabili ravno ta jezik, namreč: „Poglejte begunce. Poglejte begunce, če menite, da vojna in mir nista pomembna za Evropo“. To ste naslovili na nove generacije.

Priznati moram, da mi je ob tem srce začelo hitreje biti, saj sem poročevalec za begunce v Evropskem parlamentu. Med vašim predsedovanjem bi lahko naredili kaj več in ne le gledali te begunce. Lahko bi pomagali; ni bilo težko. Svet bi lahko zaključil s postopkom soodločanja, ki ga je Parlament začel glede ponovne namestitve beguncev. V našem delu soodločanja smo povečali sredstva, ki jih namenjamo državam članicam za ponovno namestitev beguncev; uvedli smo prednostne kategorije za ljudi, ki so bili posiljeni, ki so bili mučeni, ki so bolni in ki na ponovno namestitev čakajo v taboriščih. Svet ni končal s soodločanjem. Zdi se, da zaradi člena 290 in delegiranih aktov – nekaj, kar je zapisano v Lizbonski pogodbi.

Pravite: „Poglejte begunce“. Pozivam vas, da storite to, kar smo storili mi, odpravite se v taborišče al-Hol v Siriji. Povejte beguncem, naj preberejo člen 290, preberejo delegirane akte. Rekli bodo: „O čem govorite? Moj otrok ne hodi v šolo; nimam potnega lista; obtičali smo v begunskem taborišču; zakaj govorite o manjših institucionalnih težavah, ko pa bi nam lahko pomagali pri reševanju težav?“ To bo pustilo madež na belgijskem predsedovanju. Žal mi je, da moram to povedati; to me žalosti.

  Corien Wortmann-Kool (PPE). – (NL) Gospod predsednik, pridružujem se pohvalam, ki so jih moji kolegi poslanci izrekli belgijskemu predsedovanju in vam, gospod predsednik vlade, saj ste v času, ko je način oblikovanja vašega kabineta, ki je pri mnogih podjetjih povzročal hudo zaskrbljenost, resnično uspeli izkoristiti evropski duh in poskrbeti za popolno delovanje tega predsedovanja.

Mislim, da ste preveč skromni, ko se imenujete „povezovalec“, saj ste bili gonilna sila in vam je uspelo na ustvarjalen in predan način premagati težave, tudi tiste, ki ste jih imeli s Parlamentom. Zaradi vas imamo zdaj trden evropski nadzor, direktivo, ki ureja alternativne investicijske sklade, pa tudi evrovinjeto, še en težek pogajalski adut, ki se je končal z jasnim sklepom Sveta.

Vendar pa je iz evropskega duha, ki je preveval vaš govor v Parlamentu, razvidno, da razmišljate tudi o prihodnosti. Posebej želim izpostaviti eno točko vašega govora. Upravičeno trdite, da zaradi upravljanja gospodarstva ne bi smelo priti do razmer, ko bi zgolj zdravili simptome, ne da bi odpravljali tveganja, ki še vedno obstajajo, saj je trden pakt za stabilnost in rast, ki res lahko postane resničnost, zdaj le eden izmed glavnih delov upravljanja gospodarstva.

Našim državljanom želimo zagotoviti, da bi lahko skupaj izšli iz te gospodarske krize in bi spet lahko ustvarjali delovna mesta za naše državljane in mlade, za to pa potrebujemo stabilen evropski makroekonomski nadzor in zelo močno strategijo Evropa 2020. Ali bo evropski semester res pripomogel k temu? Ali se bodo države članice zavezale oblikovanju upravljanja gospodarstva tudi na tem področju? Kot Parlament bi morali v celoti izkoristiti sozakonodajno vlogo v svežnju upravljanja, zakonodajnem svežnju, da bi to lahko uresničili.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospod Leterme, ko ste julija lani predstavili program belgijskega predsedovanja, sem vam nekoliko v šali in v pozdrav rekel, da boste mogoče januarja še vedno na tem položaju in nam boste predstavili rezultate. Upal sem, da se motim, pa ne da bi vas hotel žaliti, predsednik vlade, saj si kot vsi Belgijci tudi sam želim, da bi danes pred nami bil voditelj vlade, ki bi bila izvoljena na volitvah 13. junija. Vendar ste morali predsedovanje prevzeti vi in čestitam vam in vsem ministrom sedanje vlade.

Pustimo ob strani notranjepolitične razmere in se osredotočimo na rezultat belgijskega predsedovanja.

Tudi jaz želim citirati znanega Američana, ki ni bil filozof, ampak teniški igralec. Arthur Ashe je dejal: „Samozaupanje je eden izmed ključev do uspeha. Pomemben ključ za samozaupanje pa je priprava“. In priznati moramo, da je belgijsko predsedstvo nedvomno navdih črpalo iz tega stavka.

Pri vprašanjih, pri katerih sam sodelujem, sem opazil velik napredek: tesnejše sodelovanje v zadevah, povezanih z razvezo; evropski nalog za zaščito žrtev nasilja; prihodnje izboljšano sodelovanje za bolnike in sporazum o Direktivi o zamudah pri plačilih ter o označevanju živil so uspehi, s katerimi se lahko pohvali belgijsko predsedstvo.

To velja tudi za skupno kmetijsko politiko (SKP) po letu 2013. Čeprav še nimamo sporazuma, sta bili načelo o trdni SKP z dvema stebroma in načelo o poenostavitvi že sprejeti. Kmetijstvo v prihodnje najbolj potrebuje uredbo, ki obvladuje nihanje trgov v določenih mejah. Pa vendar glede tega še nimamo sporazuma in močno sem zaskrbljen zaradi prihodnjih predsedstev, predvsem zaradi Madžarske in Poljske, za kateri se zdi, da uredbe nista vključili med prednostne naloge.

Poleg dobre pripravljenosti, popolne vključenosti ministrov, učinkovitosti diplomatov in belgijskih uradnikov, je bila skrivnost predsedovanja, kar ste tudi poudarili, v tem, da niste uveljavili svojega programa, ampak ste se zavezali sedanjim prednostnim vprašanjem na evropski ravni in ste se po najboljših močeh trudili za napredek pri teh vprašanjih ravno zaradi pragmatizma in kulture sklepanja dogovorov, ki sta značilna za nas.

Upam, da se bodo prihodnja predsedstva učila na tem primeru.

  Anne E. Jensen (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, rada bi se zahvalila belgijskemu predsedstvu za prispevek, predvsem na dveh področjih, ki ju najbolje poznam: proračun in promet. Za dejstvo, da je prišlo do prekinitve pogajanj o proračunu v prvem krogu, ni krivo predsedstvo in seveda smo potem našli rešitev v zvezi s proračunom za leto 2011. Upajmo, da bo napredek kmalu dosežen tudi pri vprašanju prožnosti in financiranja projekta fuzijske energije ITER.

Na področju prometa je belgijsko predsedstvo našlo rešitev za težko vprašanje evrovinjet. Belgijskemu predsedstvu se želim posebej zahvaliti, da je podprlo to, pri čemer že več let sodelujem, in sicer vzpostavitev mreže varnih počivališč v Evropi, da bi tako imeli vozniki tovornjakov, ki dobesedno držijo Evropo skupaj in ustvarjajo notranji trg, dobre in varne pogoje za delo. Želim, da bi bilo pozitivno stališče belgijske vlade o tej zadevi navdih vladam vseh drugih držav, saj bomo tako lahko končno nekaj dosegli v praksi.

  Mirosław Piotrowski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, Belgija, ki je ena izmed šestih držav ustanoviteljic Evropske unije, je pred kratkim končala šestmesečno predsedovanje. Kljub domačim političnim težavam, povezanim z nezmožnostjo oblikovanja vlade, Belgijcem uradno čestitamo za njihovo učinkovitost in uspeh pri uresničevanju skoraj vseh prednostnih nalog, ki so si jih zadali. Zato se želim pridružiti čestitkam, saj so se v tako kratkem obdobju in v sklopu določenih prednostnih nalog spopadli z gospodarsko krizo v Evropi, zaščitili evropsko okolje, zgradili odprto in varno Evropsko unijo, zgradili celosten socialni model v Evropski uniji in zagotovili temelje za skupno zunanjo politiko EU. Le redko kdaj je tako mala država v tako kratkem času naredila toliko v korist Evrope.

  Mathieu Grosch (PPE). – (DE) Gospod predsednik, predsednik vlade Leterme, ko so imeli poslanci Parlamenta pred šestimi meseci toliko vprašanj o belgijskem predsedovanju in ko smo prebrali program, so mnogi poslanci še vedno močno dvomili v vas.

Danes, ko se vam in tudi stalnemu predstavništvu, zahvaljujemo za vaše izjemno delo in pripravo, smo toliko bolj zadovoljni. Jasno je, da uspeha ni bilo enostavno doseči. Slišali smo že o domačih političnih problemih v Belgiji, gospod Verhofstadt pa je prav tako izpostavil, da ne gre nujno za učinkovitost na nacionalni ravni v Belgiji ali na evropski ravni. Mogoče je to tudi ključ za uspeh v prihodnje – povedano drugače, da morajo politiki, ki so za to pristojni, doseči potrebno priznavanje tudi v Belgiji.

Vaš uspeh ni bil enostaven, saj tudi zunanji dejavniki niso bili najboljši. To je mogoče pripisati tudi temu – in to lahko rečem tudi v zvezi s prometom v imenu Poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) –, da si niste izbrali najenostavnejših tem. Omenjeno je bilo, da je bilo med drugimi temami razrešeno tudi vprašanje evrovinjet, kar nas zelo veseli. To ni le načelno vprašanje. Menim, da gre za nove vire financiranja in čisto, varno, pa tudi učinkovito mobilnost na evropski ravni. Gre za to, ali bomo jutri lahko ponovno odločneje prilagodili to področje – mobilnost – na evropski ravni.

Ker živim v obmejnem območju, sem prav tako zadovoljen z izvajanjem določb o varnosti v cestnem prometu. Za nas in za vsa obmejna območja je nesprejemljivo, da je od registrske tablice odvisno, ali bo resen prekršek kaznovan ali ne. Tega problema ste se lotili na pravem koncu in naredili prvi korak.

Pravice potnikov v avtobusnem prometu so pomemben korak, v skladu s katerim je Evropa svojim državljanom zagotovila pravice potnikov za vse različne oblike prevoza. Med krizo z vulkanom smo videli, kako pomembno je za podjetja, pa tudi za potnike, da je vzpostavljen takšen evropski okvir. Upam, da bomo lahko nadaljevali na ta način.

Vam in Belgiji želim le eno, da bi v Belgiji končno našli dovolj treznosti na zvezni ravni, ki ste jo pokazali na evropski ravni, in trezno razmislili, da mora tisti, ki postavlja zahteve – kot ste jih vi –, predstaviti tudi rešitve.

  Alejandro Cercas, (S&D) . – (ES) Gospod predsednik, gospod Leterme, v imenu vseh tistih v Skupini naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, ki so odgovorni za zaposlovanje in socialne zadeve, se želim pridružiti kolegom poslancem pri izrekanju čestitk belgijskemu predsedovanju za zadnjih šest mesecev.

Kako je mogoče, da se pridružujem čestitkam, kljub dejstvu, da ste le bežno omenili socialni vidik in da v belgijskem predsedstvu ni veliko poudarka na obravnavanju dosežkov na socialnem področju?

Povsem preprosto, gospod Leterme, ker sem imel to čast, da sem lahko sodeloval z vašimi ministricami, gospo Onkelinx in gospo Milquet, in se zavedam njunih prizadevanj in prizadevanj njunih skupin, da bi dosegli napredek pri socialni agendi v tako težkih okoliščinah in v Svetu, ki je neobčutljiv za socialno Evropo. Kljub temu so delali hrabro, odgovorno in v trdnem proevropskem duhu, da bi vsi prisluhnili Parlamentu in Evropejcem v tem zelo resnem obdobju, ko je ogrožena prihodnost Evrope.

Zato vam tudi jaz čestitam, gospod Leterme, in upam, da se bo v prihodnje, ko se bomo spopadli z izzivi, uresničilo, kar ste povedali: da bo Evropa našla svojo dušo. Ta duša mora biti politična in družbena, ne le gospodarska.

Omeniti želim nekaj zadev, ki med vašim predsedovanjem niso bile razrešene, za katere upam, da jih boste v vašem proevropskem, humanističnem duhu predali madžarskemu predsedstvu, saj je ogrožena prihodnost Evrope. Sklicujem se na zadeve, povezane z evropsko politiko priseljevanja, enotnim dovoljenjem, dvema direktivama o začasnih delavcih in o premestitvah znotraj podjetja.

Predsedujoči Svetu, prosim, povejte svojim kolegom, naj gledajo na stvari dolgoročno. Delavci, ki prihajajo v Evropo, ne smejo biti deležni drugačne obravnave. Zagotovljena mora biti enaka obravnava, sicer bomo povzročili razkorak, ki bo imel nepredstavljive posledice za prihodnost Unije. Ne sme se zgoditi, da bi bili delavci, ki prihajajo v Evropo z namenom, da bi našli zaposlitev, deležni drugačne obravnave, saj bomo tako uničili Evropo.

Upam, da vam bo madžarsko predsedstvo v naslednjih šestih mesecih prisluhnilo in da boste spet pridobili svobodo govora v Svetu ter da se bo Svet osredotočil na dušo Evrope, ki je lahko le humanistična duša in duša napredka.

  Raffaele Baldassarre (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospod Leterme, gospe in gospodje, vesel sem, da smo imeli predsedstvo, ki je dokazalo, da lahko deluje skladno z evropsko agendo na pragmatičen in učinkovit način, čeprav v težkih razmerah.

Od sprejetja prenovljene direktive o boju proti zamudam pri plačilih v javni upravi na prvi obravnavi, ki je ključnega pomena za prihodnost sistema podjetij, do sprejetja svežnja za finančni nadzor; belgijsko predsedstvo je dokazalo, da je pragmatično in dinamično.

Navedel bi lahko tudi druge primere, vendar se bom raje osredotočil na zaključke o tem, kaj se lahko naučimo iz predsedovanja, ki je pozitivno zaključilo svoj mandat. Prvič, potreben je realističen delovni program; drugič, potrebna je sposobnost za dinamično pogajanje in sklepanje kompromisov; in zadnjič, povsem je treba vključiti evropske institucije, tudi Parlament, in k nerešenim vprašanjem pristopiti na način, ki ni omejen in ne vključuje nacionalnih interesov.

Upam, da bo to predsedovanje zgled drugim. Izrekam iskrene čestitke.

  Pervenche Berès (S&D). – (FR) Gospod predsednik, predsednik vlade, zelo dobro smo sodelovali z vašimi ministricami, Joëlle Milquet in Laurette Onkelinx, tako da je Svet, ko je sprejel smernice zaposlovanja, prisluhnil Parlamentu in upošteval naša stališča, to pa je storil tudi pri vprašanju javnih storitev, skupaj z njihovo vlogo, ki jo imajo za samo bistvo evropskega socialnega modela, ki je bil ponovno potrjen med vašim predsedovanjem. Upam, da se bo zagon, dosežen pri medinstitucionalnem dialogu, kazal tudi pri nadaljnjem delu Komisije in novega predsedstva.

Tesno smo sodelovali tudi na drugem področju, in sicer kako zagotoviti neodvisno upravljanje gospodarstva, na katerega ste se sklicevali, saj če vprašanje zaposlovanja obravnava kot ravnovesje, nas to vodi v propad. Skrbi me način, kako Komisija v svežnju evropskega semestra obravnava to področje, saj predlaga državam članicam, da brez težav znižajo plače, ali dobesedno slepo dvignejo upokojitveno starost in zmanjšajo pokojnine. Upravljanje gospodarstva v tem duhu ne more zagotoviti uspeha evropskega vprašanja, čeprav naši zaposleni in državljani pričakujejo ravno to.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, povedati želim, da je bilo belgijsko predsedovanje čudovit in izjemen primer, kako deluje EU. Kljub temu, da država ni imela vlade, predsedstvo prejema pohvale z vseh strani Parlamenta. Verjetno to dokazuje, da EU dejansko najbolje deluje brez izvoljenih predstavnikov in sploh brez ljudi. Ravno v času belgijskega predsedovanja se je zgodila največja prevara evropskih državljanov od uveljavitve Lizbonske pogodbe, in sicer uvedba zdaj stalnega kriznega mehanizma.

Ko smo morali prepričati evropske državljane o uvedbi Lizbonske pogodbe, ki je omogočila prenos do zdaj največjega obsega pooblastil na tujce v Bruslju, nam je bilo obljubljeno, da se ne more zgoditi vsaj ena stvar: nikoli ne bomo odgovorni za dolgove drugih. Ta obljuba je bila prelomljena v času belgijskega predsedovanja. Zdaj imamo zakon, ki bo začel veljati leta 2013, v skladu s katerim bomo za vedno odgovorni za dolgove drugih. To je zapuščina belgijskega predsedovanja in to je obžalovanja vredno.

  Ivo Belet (PPE). – (NL) Gospod predsednik, gospod Leterme, gospa Győri, vi in vaše diplomatske službe ste dokazali, da smo lahko uspešni tudi v zelo težkih gospodarskih razmerah in da lahko te razmere obravnavamo na način, ki Evropo krepi. To je zelo pomembno. Seveda to zahteva, da sklepamo kompromise, težke dogovore. Zaradi tega bomo vedno deležni kritik, vendar menim, da v teh razmerah bolj kot kadar koli do zdaj velja zlato pravilo, „da sprejetje popolne rešitve ni vedno v najboljšem interesu“. Takšen sporazum je mogoče vedno utemeljiti, če omogoča napredek in če prispeva k blaginji in dobremu počutju naših državljanov.

Gospod Leterme, imam samo eno minuto in bom le na kratko komentiral naslednje belgijsko predsedovanje, ki bo verjetno potekalo okrog leta 2025. Takrat boste verjetno stari 65 let, jaz pa bom leto starejši. Predvidevam, da bo Evropa takrat še vedno močna akterka na svetovnem prizorišču, vendar bomo za to morali nadaljevati s takšnim zagonom, kot smo mu bili priče v zadnjih šestih mesecih. Kakor koli že, želim vam veliko uspeha, tu in v Bruslju.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, belgijski kolegi, čestitke! Izrekam vam spoštovanje! Kot Madžar bom zelo vesel, če bo madžarsko predsedovanje tako uspešno.

(HU) Nadaljeval bom v madžarščini. Med belgijskim predsedovanjem je bilo uspešno preprečeno poglabljanje krize v evrskem območju. Sveženj pomoči Irski je bil pripravljen v rekordnem času. Pripravljen je bil sistem za usklajevanje nove gospodarske politike, madžarsko predsedstvo pa zdaj čaka sprejetje šestih delov zakonodaje o upravljanju gospodarstva. Vzpostavljen je bil finančni nadzor, ustanovljena je bila Evropska služba za zunanje delovanje in pobuda državljanov. Občudujem napredek pri praktičnem prenosu Lizbonske pogodbe, čeprav so pred nami še številna odprta vprašanja.

– (FR) Še enkrat čestitke belgijskim kolegom. Upam, da bomo prav tako uspešni med madžarskim predsedovanjem.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospod predsednik, čeprav smo se bali, da bodo dogodki v belgijski domači politiki vplivali na uspešnost predsedovanja po rotacijskem sistemu, sem vesel, da je Belgija dokazala, da so bile te napovedi napačne, s tem, ko je evropske dokumente obravnavala pragmatično in učinkovito. Glavni dokumenti belgijskega predsedovanja so vrsto evropskih vprašanj obravnavali odlično: začetek delovanja Evropske službe za zunanje delovanje, gospodarska rast in javnofinančna konsolidacija, sprejetje uredbe o pobudi evropskih državljanov in začetek izvajanja strategije Evropa 2020.

Kar zadeva interese Romunije, je belgijsko predsedstvo zavzelo pošten in uravnovešen pristop. Pri dveh dokumentih, ki sta pomembna za Romunijo, je belgijsko predsedstvo izbralo možnosti, ki najbolje odražajo stališče, ki ga je zagovarjala Romunija, in sicer pri obravnavi vprašanja Romov z vidika socialne vključenosti in pri vodenju postopka za naslovitev osnutka sklepa o vstopu Bolgarije in Romunije v schengensko območje na Evropski parlament.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Gospod predsednik, najprej želim poudariti, da je Belgija prevzela predsedovanje po rotacijskem sistemu v razmerah, ki so bile težke na notranjem političnem prizorišču in na globalni ravni.

Zato ne moremo vseh neuspehov Unije pripisati Belgiji. Ravno nasprotno, povedati želim, da je Belgija opravila izjemno delo pri vodenju tristranskih pogovorov med Komisijo, Svetom in Parlamentom.

Z Belgijo na čelu je bil dosežen napredek na pomembnem področju nadzora in urejanja bančnega sektorja – vsaj deloma. Pogajanja o uredbi o hedge skladih, delniških družbah in bonitetnih agencijah so bila zaključena oktobra.

Na tem področju obstajajo tudi ambicioznejši ukrepi, vendar je Belgiji uspelo uskladiti vsaj stvari, ki so bile izvedljive, s čimer je dosegla vsaj nekaj napredka.

Zelo pomembno je bilo tudi področje mednarodnih odnosov. Unija je oblikovala svojo diplomatsko službo in tudi tu se je Belgija izkazala kot spretna posrednica.

Na koncu želim čestitati Belgiji in izraziti zahvalo njenemu predsedstvu, hkrati pa izraziti upanje, da bo tudi Madžarska sledila zgledu vašega predsedovanja.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, ali lahko zastavim širše vprašanje? Za božič je John Bruton, nekdanji irski voditelj in enkratni predsedujoči Svetu povedal, da polovična narava Evropskega sveta ne ustreza namenu, glede na obseg krize, s katero se spopada Evropa. Povedal je, da se tem zelo pomembnim vprašanjem nameni le toliko časa, kot ga voditelji preživijo na letu v Bruslju.

Pravi, da se spopadamo s finančno krizo – krizo socialne države v starajoči se družbi, krizo globalizacije nacionalnih držav in mogoče celo krizo učinkovitosti evropske demokracije. Meni, da se morajo voditelji pogovarjati, vse dokler ne bodo dosegli popolnega medsebojnega razumevanja glede tega, kaj je treba narediti: celotno delo, ne pa samo delci tega dela. Le s tako obsežnim projektom bo mogoče trgom zagotoviti trajno zaupanje. Pozivam ljudi, da o tem razpravljajo, saj ima John Bruton mogoče prav.

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vaš govor, gospod Leterme, je vseboval nekatera pomembna vprašanja; res škoda, da se vas bomo spominjali predvsem kot predsednika vlade v državi, ki 219 dni po volitvah ni uspela oblikovati vlade.

O vas sem imel slabo mnenje – čeprav se je to mnenje sčasoma spremenilo – saj sem vas na dan imenovanja vprašal, v vaši posebni vlogi predsedujočega, kako boste ukrepali v zvezi z dejanji, uperjenimi proti katoliški cerkvi v vaši državi, preiskavami, ki so bile razglašene za nične in neveljavne, kar štejem za zelo resno in kar je naknadno obsodilo tudi pravosodje samo.

Niste mi odgovorili. To mi ni bilo všeč, ker menim, da bi predsednik moral zastopati vse. Če mu zastavijo vprašanje, bi predsednik moral skušati odgovoriti in sprejeti pogumno odločitev: reči bi moral „to podpiram“ ali „temu nasprotujem“ in pojasniti zakaj. Tega niste storili.

Danes lahko rečem, da ste vi in vaše predsedstvo opravili dobro delo. Če bi bili že od začetka nekoliko bolj na naši „ravni“, bi mogoče lahko imeli boljše odnose.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, jasno je, da je Belgija prevzela predsedovanje Svetu v zelo težkem prehodnem obdobju, saj gospodarske krize še nismo premagali, hkrati pa tudi Lizbonska pogodba še ni bila v celoti izvedena, medtem ko je postala očitna tudi njena omejena ustreznost.

Celotna razprava o svežnju, namenjenem reševanju evra, pa vsebuje pomemben vidik, ki ga ne smemo spregledati, namreč da posojila Grčiji ter sveženj, namenjen reševanju evrskega območja, kršijo Lizbonsko pogodbo. Pri obeh ukrepih torej manjka potrebna pravna podlaga. To pomeni, da gre za jasen primer, kako je EU presegla svoje pristojnosti, zaradi česar je ustrezen postopek spreminjanja pogodbe nujen.

Po naslednjih kandidatkah za sveženj pomoči – kot sta Irska in Portugalska – tudi Španija povzroča težave evrskemu območju. Na drugi strani pa neto plačnice, kot sta Nemčija in Avstrija, vse bolj postajajo krave molznice Evropske unije. Jasno je, da se to ne more več nadaljevati. Belgiji ni uspelo obvladati nobenega izmed teh – zahtevnih, to moramo priznati – izzivov, in sicer premagovanje gospodarske krize in izvajanje Lizbonske pogodbe.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, o belgijskem predsedovanju so bila izražena mnoga dobra mnenja, predvsem o njegovi učinkovitosti pri pogajanjih in umirjenosti v zahtevnem obdobju krize, na vrhu G20, konferenci v Cancúnu in pri razpravi o proračunu. Glavni vprašanji sta bili vračanje stabilnosti na finančne trge in gospodarska stabilnost, vendar moramo povedati, da je nacionalni egoizem povsem podivjal, predvsem v zvezi s proračunom. Pohvaliti moramo belgijsko učinkovitost v pogajanjih, vendar je to bilo že dvanajsto predsedovanje Belgije. Predsednik vlade Leterme je rekel, da se je program predsedovanja ujemal s programom Sveta in Komisije, brez teženj po kakršnih koli nacionalnih prednostnih nalogah. Vendar moramo prihodnjim predsedstvom dovoliti, da izberejo svoje prednostne naloge. Zdi se mi, da je predsednik vlade Leterme govoril o bistvu in duhu povezovanja. Skrbi me kriza pri sprejemanju proračuna za leto 2011, predvsem pa ozadje tega in napoved, da v prihodnje nove finančne perspektive ne bo mogoče enostavno doseči.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospod predsednik, za Evropo in regijo, kateri pripadam – Euskadi, Baskiji – je pomembno vsaj eno področje, na katerem niste storili popolnoma ničesar.

Lizbonska pogodba daje Parlamentu pristojnosti v zvezi z ribištvom. Svet je blokiral številne načrte za ribolov sardona. Na začetku vašega predsedovanja sem osebno izrazila stališče, da sem pripravljena nadaljevati s pogajanji, saj bi tako dosegli napredek pri pomembnih načrtih, vendar niste pokazali nobenega zanimanja za to. Zato vam ne morem čestitati, saj Svet ne priznava pristojnosti, ki jih Lizbonska pogodba podeljuje Parlamentu.

Menim, da ste zapravili priložnost, ko bi lahko rešili težavo, ki se vleče že vse od španskega predsedovanja. Z ničemer niste pokazali interesa; zato upam, da bo to lahko storilo prihodnje predsedstvo.

Vsem se zahvaljujem, da ste prisluhnili mojemu govoru.

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospod predsednik, tudi jaz želim čestitati belgijskemu predsedstvu za uspeh pri predsedovanju, kljub težkim razmeram, v katerih je potekalo in ki so že bile omenjene. Na področju, ki ga pozorno spremljam, želim čestitati gospe Milquet in se ji zahvaliti za njeno predanost in odločnost pri pripravi poročila o direktivi o porodniškem dopustu, čeprav se Svet ni strinjal z njo. Upamo, da bo madžarsko predsedstvo tej zadevi namenilo ustrezno pozornost. Gospod Leterme nas je spomnil na sanje, ki so bile poleg enotnega trga vodilo ustanoviteljem evropskega projekta, gospod Barroso pa je izpostavil pomembnost evropskega duha. Mislim, da so to dobra stališča v sedanjih razmerah, ko potrebujemo večjo enotnost in solidarnost, da bi se lahko spopadli z izzivi, ki nas čakajo.

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, belgijsko predsedovanje, zadnji dve predsedovanji, če smo natančni, sta potekali v času, ko se je izvajala Lizbonska pogodba, v EU pa se je izoblikoval nov red. Obe predsedstvi sta omejili svoj nacionalni pristop, da bi poglobili sodelovanje in usklajevanje v EU. Ta dobra pot je namenjena krepitvi skupnosti, ne pa vladnemu pristopu. Na drugi strani pa moramo biti previdni pri omejevanju vloge nacionalnih predsedstev, ko oblikujejo svoje prednostne naloge. Vzpostaviti je treba posebno ravnovesje. Nedvomen dosežek belgijskega predsedovanja je krepitev upravljanja gospodarstva. Agencije, ki nadzirajo finančne institucije, so začele z delom. Veliko je bilo storjenega za strožji nadzor proračunske discipline. Glavni instrument razvoja so postale dejavnosti, namenjene strukturni reformi. Končno je bil odpravljen zastoj pri odobritvi proračuna EU za leto 2011. Radi bi se vam zahvalili.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, zelo spodbudno je, da toliko poslancev z vseh strani Parlamenta izreka pohvale belgijskemu predsedovanju in to upravičeno. Bal sem se, da se bo zgodilo ravno nasprotno. Eden izmed razlogov za uspeh belgijskega predsedovanja je v tem, da so upoštevali stvarnost Lizbonske pogodbe. Prehod z enega predsedovanja na drugega mora potekati brez zapletov. Je kot štafetni tek: učinkovitejša kot je predaja – in manj je izpostavljanja – večji je uspeh, verjetno. Belgijci so to naredili izjemno dobro in so zgled za druge države, kaj naj delajo v prihodnje.

Posebej bi se jim rad zahvalil za delo, povezano s proračunom ter ustanovljenimi bančnimi in drugimi organi. Če bodo tako uspešni, kot upamo, bo belgijsko predsedstvo pridobilo na ugledu v prihodnjih letih, ko se bomo ozrli nazaj na te zelo pomembne odločitve.

  Frédéric Daerden (S&D). – (FR) Gospod predsednik, strinjam se s praktično enotnim sporočilom, izraženim danes zjutraj. Predsednik vlade, belgijsko predsedovanje je bilo dobro, saj je doseglo napredek pri evropskem projektu v težkih nacionalnih razmerah, ki pa mu niso preprečile, da bi obravnavalo izzive, s katerimi se spopada Evropa. V mislih imam sprejetje proračuna za leto 2011, nekatere vidike, ki pa v ustih puščajo grenak priokus. Vendar pa ste se izognili neljubemu soočenju institucij.

Belgijsko predsedstvo se je v zvezi s socialnim vidikom že od vsega začetka srečevalo s prekomerno previdnostjo nekaterih v Svetu. Predvsem imam v mislih zamisel o okvirni direktivi o minimalnem dohodku. Kljub tem okoliščinam lahko Belgiji pripišemo nekaj resničnega napredka zaradi bojevitega duha vaših in naših ministrov: poročilo Sveta EPSCO pred vsakim Evropskim svetom, ki je potrebna protiutež Svetu za ekonomske in finančne zadeve; sklepi o storitvah socialnega skrbstva splošnega interesa; pokojnine, in sicer konferenca o pokojninah v Liègu, ki je izpostavila potrebno skupno obravnavo ustreznosti in vzdržnosti pokojnin, kar moram poudariti, in izjava Sveta EU za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje ter potrošnike o letu boja proti revščini.

Še enkrat čestitam. Upam, da se bo ta napredek nadaljeval tudi z novimi predsedstvi.

  Gay Mitchell (PPE). – Gospod predsednik, glede pravilnosti postopka vas pozivam, da izvedete raziskavo, kdo lahko govori po postopku „Catch-the-Eye“ in kdo ne. Zdi se mi, da ni poštene porazdelitve med posameznimi delnimi zasedanji. Pozivam vas, da to storite, ker nekateri izmed nas v nasprotju z nekaterimi drugimi zaradi drugih dolžnosti ne moremo sedeti v Parlamentu cel dan.

Menim, da morajo imeti poslanci pošteno možnost, da sodelujejo v razpravi. Se opravičujem za zavlačevanje, vendar vas pozivam, da izvedete to raziskavo.

  Predsednik. – Gospod Mitchell, vse kar lahko povem je, da imam seznam, ki ga lahko preverite. Možnost, da spregovorijo, ima skoraj 20 ljudi na seznamu. Če želite, lahko pridete v mojo pisarno, kjer vam bom pokazal seznam, ki ga lahko pojasnimo.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, danes zjutraj je bilo v Parlamentu izrečenih veliko pohval in pozitivnih ocen. V imenu Komisije želim povedati, da so upravičene. Belgijsko predsedstvo je s svojim evropskim duhom jasno dokazalo impresivno učinkovitost in zelo sodelovalni pristop. Ko se je belgijsko predsedstvo lotilo vprašanja, smo vsi vedeli, da bo sledilo evropskemu cilju – izključno evropskemu cilju – in da bo to storilo v duhu lojalnega sodelovanja med institucijami. Zelo dobro sodelovanje belgijskega predsedstva z Evropskim parlamentom in tesni stiki s Komisijo so pripeljali do zelo impresivnega seznama dosežkov.

Danes lahko rečemo, da se Lizbonska pogodba v celoti izvaja. Našim državljanom smo uspeli zagotoviti novo možnost, da sodelujejo s pobudo evropskih državljanov, in uspelo nam je doseči sporazum o preglednejših in učinkovitejših pravilih za komitologijo. Z državnim sekretarjem Olivierjem Chastelom sem sodeloval pri obeh vprašanjih in povedati moram, da sta me njegovo sodelovanje in visoka raven strokovnosti vedno navdušili.

Za konec razprave o proračunu za leto 2011 in začetek novega upravljanja gospodarstva v Evropi smo potrebovali miren in konstruktiven pristop. Belgijsko predsedstvo je uspelo doseči jasen napredek tudi pri zahtevnih, dolgotrajnih razpravah o vprašanjih, kot so razveza, finančni nadzor in patenti.

Jasno je, da moramo še naprej negovati pozitiven duh in učinkovitost belgijskega predsedovanja. Gospodarstvo, premagovanje krize in javnofinančna konsolidacija še naprej ostajajo naše skupne prednostne naloge. Prejšnji teden smo prejeli dobre novice pri uspešni prodaji portugalskih, španskih in italijanskih obveznic, hkrati pa smo bili priče zmanjšanju razkorakov v Belgiji in drugih državah. Prav tako je zelo jasno, da moramo vztrajati pri strukturnih reformah in da se moramo še močneje truditi. Če ne želimo, da se poveča število brezposelnih, moramo preučiti možnosti za reformo naših pravil na trgu dela in načine za odpravo ovir za večjo zaposlenost v Evropi. Hkrati pa moramo zaščititi ranljive v naši družbi in zmanjšati revščino. To je edini način za razvoj socialno tržnega gospodarstva v Evropi.

Veliko bo odvisno od tega, kako bomo začeli evropski semester in v kakšni meri si bomo v naših nacionalnih programih reform skupaj prizadevali za konsolidacijo in pri izvajanju strategije EU 2020. Belgijsko predsedstvo je močno prispevalo k začetku tega novega procesa upravljanja gospodarstva, mi pa moramo zdaj nadaljevati s tem odličnim delom.

Predsednik vlade, državni sekretar, zahvaliti se vama želim za odlično delo. Prav tako se zahvaljujem vsem vašim diplomatom, ki so ustvarili pozitivno vzdušje, v katerem lahko naslednje predsedstvo nadaljuje z delom, ki ste ga tako uspešno začeli pred šestimi meseci.

  Yves Leterme, predsedujoči Svetu. – (FR) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, to so moje zadnje besede v imenu belgijskega predsedstva in bom zelo kratek. Veseli me, da je prisotnih toliko ljudi, hkrati pa se zavedam, da je to zaradi drugih točk dnevnega reda.

(NL) Gospe in gospodje, seveda se želim zahvaliti vsem vam, ki ste se zelo konstruktivno odzvali, kar bo imelo neprecenljivo vrednost v našem in vašem prihodnjem delu. Naj v zvezi z zelo pozitivno oceno našega predsedovanja, ki jo je podal Evropski parlament, predvsem povem, da skušam upoštevati načelo umirjenosti tudi pri negativnih odzivih in skromnosti pri pozitivnih odzivih, tudi kadar se izkaže, da pretiravam.

Na koncu želim izpostaviti tri elemente. Prvič – to očitno presega pristojnosti belgijskega predsedovanja – zelo pomembno je, da sprožimo najboljše prakse v zvezi z izvajanjem Lizbonske pogodbe. Vse države, ki prevzamejo šestmesečno predsedovanje Evropski uniji po rotacijskem sistemu, bi morale Evropo obdržati visoko na njenem programu.

Drugič, namen vodenja predsedovanja po rotacijskem sistemu mogoče ni, da delujemo le kot povezovalci, ampak tudi kot gonilna sila, kot je dejal nekdo izmed vas, saj bodo naše institucije le tako lahko opravile svoje delo. Vsi smo si močno prizadevali za ratifikacijo Lizbonske pogodbe. Seveda bi bilo nesmiselno, če bi predsedovanje po rotacijskem sistemu vodili na tak način, da ne bi upoštevali besedila in duha Lizbonske pogodbe. Še več, menim, da je to edini način za ohranitev smiselnosti prihodnjih predsedovanj po rotacijskem sistemu in morebitnih sprememb pogodbe ali novih sporazumov. Tretjič: ni vse popolno in mnogi poslanci so upravičeno izpostavili nekatere pomanjkljivosti. Še enkrat želim ponoviti, da bi morala biti Evropa velikopoteznejša pri socialni politiki.

(FR) Povedano res drži. Unija mora biti na ravni socialne politike v prihodnje velikopoteznejša, kljub temu pa verjamem, da je Belgija odigrala svojo vlogo. Belgijsko predsedovanje je okrepilo vlogo okoljskih politik v strategiji Evropa 2020, zagotovilo je, da bodo te politike vključene v novo upravljanje gospodarstva Evrope, prav tako pa verjamem, da je postavilo tudi temelje za socialni vidik strategije Evropa 2020 v boju proti revščini in pri socialni koheziji. Kot odgovor na nekatere govore se mi zdi, da smo kljub temu vključili vprašanje storitev splošnega pomena na evropsko agendo. Res pa je, da moramo storiti še več in doseči napredek, predvsem na zakonodajni ravni.

Kot sem prej povedal, naše predsedovanje ni popolno in menim, da je imel gospod Tavares prav, ko je izpostavil, da lahko na ravni begunske politike naredimo več.

(NL) Na koncu bom podal še dve končni pripombi, saj so na dnevnem redu ostale še druge točke. Predvsem želim nagovoriti belgijske poslance v Evropskem parlamentu, še zlasti dva, ki sta bila moja predhodnika.

V imenu belgijske vlade želim povedati, da prizadevanja, ki smo jih vložili v času belgijskega predsedovanja, štejemo kot neke vrste poklon vašemu delu. Gospe in gospodje, storili smo vse, kar je bilo v naši moči, da bi pravilno izvajali Lizbonsko pogodbo, kar je tudi neke vrste poklon pobudam, razvitim od enajstega predsedovanja, ko je bila pripravljena Laekenska pogodba, in kasneje, v skladu s pomembnim poročanjem, z namenom izvajanja duha Laekenske in Lizbonske pogodbe.

Povsem upravičeno je bilo izpostavljeno, da je predsedovanje po rotacijskem sistemu odvisno predvsem od predanosti in dosežkov mnogih ljudi, ki sodelujejo s politiki in ki morajo prevzeti odgovornost in se izpostaviti. Govorim o svetovalcih, diplomatih, o velikem številu ljudi, ki resnično opravljajo najpomembnejše delo.

Gospodu Staesu želim povedati, da čeprav je bila nagrada Zlati čevelj, ki bo jutri podeljena v Belgiji, vedno izročena ljudem, kot sta Lukaku in Boussoufa, bi si diplomatska služba, nekateri njeni člani sedijo za mano, vsekakor zaslužila Zlati čevelj, če bi ta nagrada bila izročena belgijskemu predsedstvu.

Naj z nekaj besedami nagovorim tudi gospoda Tabajdija in skušal bom spregovoriti v madžarščini:

  Predsednik. – Predsednik vlade, hvala vam, v zadnje pol leta smo na različnih ravneh vzpostavili nove poti sodelovanja med dvema zakonodajnima institucijama Evropske unije: med Svetom in Evropskim parlamentom. Vaše predsedovanje je bilo zelo uspešno. Vse najboljše vaši državi in vse najboljše vam osebno.

(Aplavz)

Pisne izjave (člen 149)

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) 31. decembra 2010 se je končalo precej dolgočasno predsedovanje, ki so ga nekateri opisali kot mlačno in šibko. To je vse, kar smo lahko pričakovali od belgijske vlade, ki osem mesecev ni obstajala. Belgijskim politikom ni uspelo pripraviti političnega načrta za svojo državo, ki je žrtev institucionalne krize, kot je še ni bilo. Ne razumem, kako bi lahko vodila tako zapleten subjekt, kot je Evropska unija – ki je danes sama krhka in nemočna –, skrbno in z vizijo za prihodnost. Belgijsko predsedstvo naj bi Evropo spravilo na pot obnove po gospodarski in finančni krizi. Pa vendar se spet ukvarjamo s špekulacijo, ki ogroža obstoj enotne valute, celo danes. Ravno belgijsko predsedstvo je podpiralo pospeševanje dodatne širitve meja EU. Kot smo v zadnjih letih lahko videli, je pristop gospodarsko šibkih držav zapletel delo evropskih institucij in oslabil vlogo Evrope, ki zdaj ne more več tako uspešno reševati domačih problemov novih držav članic.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Belgija je Evropski uniji predsedovala zadnjih šest mesecev in tega skoraj nihče ni opazil. Država se je – zelo neuspešno – ukvarjala predvsem s sestavo nove vlade, zaradi prerekanj med Flamci in Valonci pa ni mogla sprejeti nobenih političnih odločitev. Zato ni nič kaj presenetljivo, da so politiki EU imeli lahko delo, ko so si prizadevali za centralizacijo v Evropski uniji. Evrsko krizo so izkoristili kot izgovor za kovanje načrtov, povezanih z upravljanjem evropskega gospodarstva. Tako imenovani „stalni sveženj pomoči“ za evro ni nič drugega, kot napad na neto plačnice, ki bodo morale v prihodnje še globlje seči v žep. Na Belgijo bi morali gledati kot na svarilen primer, kaj se lahko zgodi, če mešamo ljudi z različnimi gospodarskimi sposobnostmi. Belgija, kjer očitno ni mogoče zgladiti razlik med Flamci in Valonci in kjer zvezni aparat pomeni mehanizem prerazporeditve od Flamcev do Valoncev, kaže, kaj lahko doleti Evropsko unijo in evrsko območje, če bosta še naprej sledila sedanji zgrešeni poti.

  Sławomir Witold Nitras (PPE), v pisni obliki. – (PL) V povzetku belgijskega predsedovanja moramo izpostaviti predvsem njegovo zelo aktivno vlogo pri oblikovanju evropskega sistema za finančno stabilnost. Vsi tisti, ki so spremljali proces, vedo, da gre za zapleten postopek, ki je bil izveden pod časovnim pritiskom. Zaradi tega želim izraziti iskrene čestitke vsem tistim, ki so prispevali k uresničitvi projekta. V zvezi s tem je belgijsko predsedovanje madžarskemu predalo dobro opravljeno delo. Prav tako moramo poudariti, da so Belgijci zaznamovali našo pot pri prihodnjih predsedovanjih z vidika uveljavljanja Lizbonske pogodbe. Izraziti želim upanje, da bodo prihodnja predsedstva, vključno s poljskim, v večji meri skušala določiti obsežne in jasne prednostne naloge, hkrati pa jih umestiti v naše skupne, evropske cilje. Ta način dela omogoča načrtovanje in obsežnejše izvajanje politik evropskih institucij.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Najprej želim čestitati belgijskemu predsedstvu, ki je izkazalo izjemne sposobnosti pri vodenju Evropskega sveta v zadnjih šestih mesecih. Glede na okoliščine, v katerih je država prevzela predsedovanje, je belgijska skupina še toliko bolj uspešna. Prvič, to je bilo prvo predsedovanje, ki je delovalo na podlagi pravil, uvedenih z Lizbonsko pogodbo, in drugič, EU in njene posamezne države članice so bile v zelo težkem finančnem položaju. Poleg tega se je morala Belgija med predsedovanjem ukvarjati z domačimi težavami. Kljub tako težkemu in zahtevnemu obdobju se je predsedovanje izkazalo za učinkovito in je pokazalo resničen evropski duh pri izvajanju vseh ukrepov. Težave in vprašanja doma je odrinilo na stran in se osredotočilo na izvajanje ukrepov, ki so se ujemali s predlogi Evropskega parlamenta, Evropske komisije in Evropskega sveta ter na zagotavljanje podpore tem institucijam. Predsedstvo je prevzelo vlogo posrednika. V zvezi s prednostnimi nalogami, ki jih je uresničilo predsedstvo, moramo izpostaviti ukrepe, osredotočene na boj proti gospodarski krizi; tu imam predvsem v mislih delo pri naslednjem večletnem finančnem okviru. Naslednji pomemben dosežek belgijskega predsedovanja je evrovinjeta. Na koncu želim povedati, da lahko na belgijsko predsedstvo gledamo kot na dobro lekcijo za prihodnje države, ki bodo prevzele predsedovanje Evropskemu svetu. Tak uspeh želim tudi madžarskemu in poljskemu predsedovanju, ki se bo začelo v drugi polovici 2011.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE), v pisni obliki. – (PL) Rad bi se zahvalil belgijskemu predsedstvu. Njegovo delo, ki se je pravkar končalo, je lahko zgled državam, ki bodo v prihodnje vodile delo Evropskega sveta. Ta tema mi je še zlasti pri srcu zaradi bližajočega se poljskega predsedovanja, za katerega upam, da bo sledilo vsem usmeritvam, ki jih je tako uspešno začrtalo belgijsko predsedstvo. Ne zgodi se pogosto, da država, ki predseduje, postavi ukrepe Skupnosti pred domače interese. Ključ uspeha predsedovanja, o katerem razpravljamo, je bilo dosledno izvajanje določb Lizbonske pogodbe, predvsem na ravni Evropskega sveta, ki je postal polnopravna institucija s stalnim predsednikom, in na ravni Sveta za zunanje zadeve pod vodstvom visoke predstavnice. Za pomembnega se je izkazal tudi boj proti gospodarski krizi, s sistematskim sistematičnim spremljanjem in umirjanjem finančnega trga pa bo sčasoma mogoče obnoviti njegov zbledeli ugled. To je še zlasti pomembno v času, ko ni veliko pritiskov za širitev evrskega območja. Če povzamem, iskreno upam, da bodo države, ki bodo v prihodnje prevzele predsedovanje, to pot, ki jo je začrtalo belgijsko predsedstvo, uporabile kot standard kakovosti. Naj bo blaginja Skupnosti vedno naša prednostna naloga. Hvala.

PREDSEDSTVO: ALEJO VIDAL-QUADRAS
podpredsednik

7. Čas glasovanja

  Predsednik. – Zdaj bomo prešli na glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

7.1. Združitev delniških družb (kodificirana različica) (A7-0363/2010, Jiří Maštálka) (glasovanje)

7.2. Protokol k Evro-mediteranskemu sporazumu med ES in Jordanijo, da se upošteva pristop Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (A7-0373/2010, Gabriele Albertini) (glasovanje)

7.3. Sporazum med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo Zahodne Afrike o nekaterih vidikih zračnega prometa (A7-0361/2010, Dieter-Lebrecht Koch) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Dieter-Lebrecht Koch (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, s sprejetjem mojega poročila bomo glasovali za sporazum, s katerim bo mogoče približevanje zakonodaje v okviru 47 veljavnih dvostranskih sporazumov o nekaterih vidikih zračnega prometa, sklenjenimi med posameznimi državami članicami EU in posameznimi državami Ekonomske in monetarne unije Zahodne Afrike. S tem bomo zagotovili izvajanje veljavne zakonodaje EU in preprečili diskriminacijo ter odpravili birokracijo in ovire za dostop do trga. Prosim, glasujte „za“!

7.4. Določitev usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov (A7-0343/2010, Catherine Stihler) (glasovanje)

7.5. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči (A7-0375/2010, Michèle Striffler) (glasovanje)

7.6. Kmetijstvo kot strateški sektor v okviru prehranske varnosti (A7-0376/2010, Daciana Octavia Sârbu) (glasovanje)

  Predsednik. – S tem je glasovanje končano.

8. Obrazložitve glasovanja

  Predsednik. – Zdaj bomo prešli na obrazložitve glasovanja.

Ustne obrazložitve glasovanja

Priporočilo za drugo obravnavo: Catherine Stihler (A7-0343/2010)

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, gradbeništvo je zelo pomembna gospodarska veja vseh držav. Pri prizadevanjih za gospodarsko rast in izboljšanje življenjskega standarda ne smemo spregledati tako pomembnega dela trga. Vsi se zavedamo, kako pomembne so pravilno zgrajene ali posodobljene zgradbe za varnost in udobje. Hkrati pa si vsi prizadevamo za zmanjšanje stroškov pri izgradnji domov, industrijskih in javnih zgradb. Poročilo skuša odpraviti tržne ovire, zagotoviti učinkovito prodajo gradbenega materiala in konkurenčne cene v sektorju. Prednosti te pobude bo mogoče čutiti v celi Evropi. Povsem podpiram tudi predloge avtorice v zvezi s povečanjem varstva delavcev v industriji.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v zvezi s poročilom gospe Stihler je jasno, kako pomembno vlogo ima gradbeništvo v Evropi. Enostavno smo se morali spoprijeti s težavami, s katerimi se srečuje 12 milijonov državljanov, ki so neposredno zaposleni v tem sektorju.

Poročilo gospe Stihler je dragoceno orodje za odpravo nacionalnih upravnih in tehničnih ovir, ki preprečujejo trženje gradbenih proizvodov v Evropski uniji, in za nadaljnjo izgradnjo enotnega trga v tem sektorju.

Podpiram pozornost, namenjeno malim in srednje velikim podjetjem v gradbenem sektorju, ravno tako pa podpiram posebno pozornost, namenjeno potrebi po recikliranju gradbenih proizvodov, ki je zelo pomembno vprašanje v boju proti podnebnim spremembam. Ob tej priložnosti pa želim opozoriti na vprašanje zdravja in varnosti delavcev, ki so zaposleni v gradbeništvu. Smernice, ki jih je poročevalka vključila v to temo, so uporabne, vendar jih je treba razširiti.

Naša dolžnost je, da v bližnji prihodnosti še dodatno obravnavamo in razvijemo te predloge, ter tako zagotovimo, da bodo delavci, zaposleni v gradbeništvu, deležni visoke stopnje zaščite. Tragedija smrti, povezanih z delom, je vprašanje, ki bi moralo skrbeti celo Evropo. Upam, da bomo z našim delom lahko te nezgode preprečili.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, najprej se želim zahvaliti gospe Stihler za to odlično poročilo. Zelo pomembno je, da se osredotočimo na uskladitev trženja gradbenih proizvodov, saj bomo v prihodnje potrebovali boljšo in kakovostnejšo gradnjo.

Ne smemo pozabiti, da je končni rezultat pomembnejši od konkurenčnosti same, čeprav je to zelo konkurenčna industrija. Pomembno je, da so zgradbe, zgrajene v Evropi, varne za njihove uporabnike in da so prav tako varne za gradbince in druge zaposlene v času gradnje.

Zelo pomembno je, da prav tako zagotovimo usklajevanje na področju trženja gradbenih proizvodov, ker bomo tako lahko izmenjali najboljše prakse. Res je, da v mnogih državah v Evropi še vedno uporabljajo materiale, ki niso zdravi za stanovalce. V mnogih državah članicah Evropske unije imamo velike težave s plesnijo in ravno zaradi tega je pomembno, da uporabljamo najboljše prakse in inovacije ter tako skušamo zagotoviti, da bo trženje gradbenih proizvodov povezano s proizvodi, ki so zdravi in ustrezni za uporabnike.

Zato se želim zahvaliti gospe Stihler za to odlično poročilo. Evropa potrebuje dobre gradbene proizvode in sistem trženja, ki upošteva varnostne predpise.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, prejšnji teden je francoski predsednik vlade obiskal London in povedal, da se moramo združiti v projektu, namenjenemu pomoči evru. Za trenutek pustimo ob strani vprašanje, ali naj spet pustimo, da nas zvlečejo v težave nekoga drugega; namesto tega se osredotočimo na glavno logično napako v logiki. Pravi: „Evropsko združevanje ne deluje, zato poskrbimo za več evropskega združevanja!“ Prepričan sem, da lahko opazite težavo v njegovem razmišljanju. „Moj čolniček se nenehno prevrača, zato želim postati kapitan čezoceanke“. „Moj go-kart se je zaletel, prosim, spustite me za volan velikega tovornjaka“. Zdi se, da je odgovor za vse težave vedno mogoče najti v tesnejšem evropskem združevanju.

EU je rešitev, ki išče težave, nedvomno pa se približuje dan, ko se ne bomo mogli več zanašati na trge in javno mnenje. Urok popušča in vračeve magične besede izgubljajo moč.

Poročilo: Michèle Striffler (A7-0375/2010)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropska unija je v svetu največja donatorka humanitarne pomoči, saj njen prispevek presega 40 % celotne mednarodne humanitarne pomoči. Humanitarna politika Unije je praktičen prikaz njene zavezanosti podpori ljudem v tretjih državah, ki jo potrebujejo, kadar so najbolj ranljivi.

Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ki so ga 18. decembra podpisali predsedniki Sveta Evropske unije, Evropskega parlamenta in Komisije, je pomemben korak naprej. Tu moram izpostaviti, da zaveze, ki izhajajo iz soglasja, veljajo za države članice in za Evropsko komisijo.

V zadnjih letih smo opazili, da se nehumanitarni organi vse bolj vključujejo v odziv na humanitarne krize. Ključnega pomena je, da se politični organi in vojaške ali humanitarne organizacije, ki delujejo v istem delovnem okolju, bolje spoznajo in sprožijo dialog, hkrati pa upoštevajo svoje ustrezne vloge in vpliv in jih ne ogrožajo. Kadar se uporabljajo zmogljivosti civilne zaščite, mora to potekati v skladu z mednarodnimi smernicami, kot so določene v evropskem soglasju.

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, prepričan sem, da je danes sprejeto poročilo – za kar se zahvaljujem in čestitam poročevalki gospe Striffler – besedilo, ki bo izboljšalo učinkovitost in doslednost humanitarne pomoči.

Evropski parlament danes vabi Unijo, da tesneje sodeluje in tako doseže soglasje, namenjeno krepitvi našega skupnega odziva na humanitarne krize, predvsem pa močni podpori popolni skladnosti z mednarodnim humanitarnim skladom.

Zagotoviti moramo, da bodo imeli humanitarna pomoč in humanitarni delavci boljši dostop do ljudi, ki potrebujejo pomoč, ker pa se število teh ljudi povečuje, moramo storiti še več, kot smo do zdaj, prek Komisije ali prek dvostranskih programov. Čeprav obstajajo velike potrebe, postaja distribucija pomoči vse težja, pa tudi tvegana in nevarna zaradi vse bolj zapletenega mednarodnega okvira.

Glede na te zahteve sporazum torej spodbuja evropsko soglasje, v katerem je potrjeno, da pomoč EU jasno temelji na humanitarnih načelih nevtralnosti, neodvisnosti in nepristranskosti, hkrati pa mora biti žrtvam krize zagotovljena hitro in učinkovito na podlagi ugotovljene potrebe.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, dramatično povečanje števila in čedalje večja intenzivnost naravnih nesreč, skupaj z vse večjo pojavnostjo zapletenih kriz, pomenita čedalje hujše kršitve mednarodnega humanitarnega prava in kršenje „humanitarnega prostora“.

Nedavne tragedije na Haitiju in v Pakistanu spet dokazujejo, da moramo izboljšati orodje, ki ga ima EU na voljo pri odzivanju na naravne nesreče. Strinjam se s splošnim pristopom poročila, predvsem z izjavo, da mora Evropska unija neprestano spodbujati humanitarna načela. Zunanje delovanje Evropske unije, določeno z Lizbonsko pogodbo; mora odražati politično moč in vpliv Unije kot največje svetovne donatorke.

Za poročilo gospe Striffler sem glasoval, ker se strinjam, da si je treba prizadevati za okrepitev izvajanja evropskega soglasja in akcijskega načrta, pa tudi za usklajevanje in porazdelitev bremena na svetovni ravni, ob upoštevanju regionalne odgovornosti držav, ki so sposobne veliko prispevati k humanitarni pomoči.

Poročilo: Daciana Octavia Sârbu (A7-0376/2010)

  Jim Higgins (PPE). – Gospod predsednik, z velikim veseljem glasujem za to poročilo, saj potrjuje, da je tudi zanesljivost preskrbe s hrano temeljna človekova pravica. Kmetijski sektor mora zadovoljiti potrebe po varni in zadostni hrani vse večjega števila prebivalcev, kljub oviram zaradi omejenih naravnih virov, visokih cen energije in podnebnih sprememb. Po navedbah Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo se mora proizvodnja živil povečati vsaj za 70 %, da bi lahko zadovoljili vse večje povpraševanje svetovnega prebivalstva, ki naj bi po napovedih do leta 2050 preseglo število 9 milijard.

Zaradi skrajne revščine je v svetu kronično lačnih približno 900 milijonov ljudi, medtem ko skoraj 2 milijardi ljudi nima zagotovljene prave dolgoročne zanesljive preskrbe s hrano zaradi različnega obsega revščine. V Evropi še vedno 16 % prebivalcev živi pod mejo revščine. Trdim naslednje: to vprašanje moramo prednostno obravnavati. Ključnega pomena je, da je to upoštevano tudi pri financiranju nove skupne kmetijske politike po letu 2013, najmanj kar potrebujemo, pa je, da se proračun ohrani na sedanji ravni.

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, Parlament se je danes odločil, da bo uradno priznal kmetijstvo kot strateški sektor v okviru zanesljive preskrbe s hrano. Tega se v skupini Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo zavedamo že več let. Prav tako se zavedamo dejstva, da je kmetijstvo strateški sektor za kakovost živil, javno zdravje in trajnostno gospodarsko rast. Vendar pa to ne opravičuje programov za sadje in mleko v šolah. Prav tako ne opravičuje programov subvencioniranja, ki jih podpira trg. Izpostaviti želimo, da smo glasovali proti tem predlogom, in obžalujemo, da so bili izglasovani.

Vendar to ne sme uničiti celostne podobe, ki kaže na to, da moramo za kmetijstvo zagotoviti dobre pogoje. Vendar pa gore masla, vinska jezera in šolski programi niso prava pot naprej. Prihodki kmetov ne bodo zagotovljeni z vmešavanjem in izkrivljanjem trga. Namesto tega moramo vlagati v raziskave in kmetom omogočiti, da uporabijo nove tehnologije kot alternativne vire dohodka. Na splošno menimo, da je poročilo dobro in zato smo glasovali zanj kot celoto.

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pravica do prehranske varnosti je temeljna človekova pravica, uresniči pa se takrat, ko so zadostne količine hrane fizično, socialno in ekonomsko dostopne vsem ljudem ves čas.

Nova skupna kmetijska politika EU mora odražati te nove zahteve: jasno in nedvoumno se mora odzivati na zanesljivo preskrbo s hrano in druge izzive, predvsem podnebne spremembe, gospodarsko krizo in ohranjanje ozemeljskega ravnovesja v EU.

Spodbujati moramo konkurenčnost naših izdelkov, tradicionalno kmetijstvo, kmetovanje majhnega obsega, organsko kmetovanje in lokalno distribucijo. Ti modeli kmetovanja so vedno in še naprej pomembno prispevajo k prehranski varnosti, saj so pogosto najučinkovitejši način izrabe zemljišč v različnih geografskih regijah EU z uporabo metod, ki so se v teh regijah razvile skozi daljša obdobja.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, kot poslanci Evropskega parlamenta moramo delovati tako, da izboljšamo življenja državljanov EU. Glavna prednostna naloga je zagotavljanje dostopa do varne hrane najvišje kakovosti. Pomanjkanje hrane in visoke cene običajno spremljajo socialni nemiri in na naši celini ne smemo dovoliti, da bi se to zgodilo. Svetovna prehranska varnost je ogrožena zaradi vse večjega števila prebivalcev, podnebnih sprememb in naravnih nesreč. Mnogi ljudje že stradajo in da bi našli rešitev, potrebujemo smiselno in pravično skupno kmetijsko politiko, pa tudi finančno podporo sektorju. Kmetijstvu bi morali dati poseben status, ki bo v primeru prehranske krize omogočil izvajanje posebnih ukrepov in uporabo ustreznih instrumentov.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zagotavljanje prehranske varnosti in zanesljiva preskrba s hrano za prebivalce sta še naprej glavna izziva kmetijstva, ne samo v Evropi, ampak tudi v svetu.

Zelo sem zadovoljen z vsebino tega poročila, predvsem zaradi tega, ker je zanesljiva preskrba s hrano priznana kot temeljna človekova pravica. Zanesljiva preskrba s hrano bo zagotovljena le, če bomo resno obravnavali dve pomembni vprašanji – nestanovitnost cen in trgov ter manjšanje zalog hrane. Evropa mora biti sposobna posredovati s skupnimi in učinkovitimi ukrepi, s katerimi bo lahko zagotovila preskrbo s hrano in preprečila resna neskladja, ki še vedno obstajajo v zvezi z varnostnimi standardi med pridelovalci v EU in ostalimi pridelovalci.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, povedati želim, da sem bil zelo zadovoljen s poročilom, ki priznava kmetijstvo kot strateški sektor v okviru prehranske varnosti, saj je s tem pomen gospodarstva na podeželju spet povezan z glavnim bistvom. Prvi moj sklep je, da potrebujemo tudi močno evropsko skupno kmetijsko politiko. Prav tako bi se rad zahvalil poročevalki.

Obstaja pa točka, pri kateri nisem glasoval za poročilo in je povezana z uvedbo evropskega programa pomoči v hrani znotraj Evropske unije. Prepričan sem, da morajo biti za zagotavljanje pomoči na kraju samem, povedano drugače, pomoči, s katero nihče v Evropski uniji ne bi smel trpeti zaradi lakote, še naprej odgovorne države članice, preprosto zaradi tega, ker bi morali takšne težave reševati tam, kjer se pojavijo, v državah članicah.

  Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, to poročilo izpostavlja potrebo po zanesljivi preskrbi s hrano za državljane, ki jih zastopamo. Hkrati poudarja pomembne javne dobrine, ki jih pridelujejo kmetje, le redko kdaj pa so deležni priznanja. Vendar menim, da bodo nastopile težave.

Nedavno sem slišala pomembne govore, ki nakazujejo na to, da bi skupna kmetijska politika morala postati okoljska politika. To nas bo pripeljalo do zmotnega prepričanja, da evropskih kmetov ne potrebujemo in da lahko hrano uvažamo iz držav zunaj EU.

To se ne sme zgoditi. Naši kmeti morajo imeti podporo pri pridelavi hrane na način, ki ni škodljiv za okolje, svetovni trgi so preprosto preveč nestanovitni za uvoz hrane – z vidika cene in nemotene oskrbe.

Opraviti moramo še veliko stvari. Imeti moramo stabilen proračun za skupno kmetijsko politiko. Mlade kmete moramo spodbujati v industrijo, da bi zagotovili njeno prihodnost. Potrebujemo več raziskav in inovacij, da bi bile pridelovalne metode učinkovitejše, prav tako pa potrebujemo manj birokracije – vsekakor pa kmetom ne smemo zvezati rok.

  Giommaria Uggias (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v zadnjih tednih so različni parlamentarni odbori, ki obravnavajo vprašanje skupne kmetijske politike, obravnavali temo reforme za obdobje po letu 2013.

Zanesljiva preskrba s hrano je eden izmed temeljnih elementov kmetijstva. Na to moramo gledati v smislu poročila, o katerem glasujemo danes, v katerem je zanesljiva preskrba s hrano opredeljena kot temeljna pravica, ki jo moramo v skladu s tem zaščititi z vsemi možnimi načini.

Gospod predsednik, takšno pozornost potrebujemo v izrednih razmerah, kot so razmere, povezane s sedanjim škandalom z dioksinom, z odkritjem, da se dioksin uporablja kot krmilo, predvsem pa za zagotavljanje skupnih proizvodnih procesov, ki upoštevajo celoten proizvodni sektor, ki upoštevajo kakovost dela kmetov, okolje in trženje, s tem pa tudi potrošnike.

To poročilo je sklop ukrepov, ki jih je Parlament razvil za podporo kmetijstva in zato lahko rečem, da sem zadovoljen.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, svetovna proizvodnja hrane se vse bolj spopada z najrazličnejšimi izzivi. Eden izmed takšnih izzivov so podnebne spremembe, ki žal lahko povzročijo nepredvidljivo pomanjkanje hrane ter tako ogrozijo zadovoljevanje vse večjih potreb svetovnega prebivalstva, ki naj bi po ocenah do leta 2050 preseglo število 9 milijard. Skupna kmetijska politika se mora jasno odzvati na izzive, ki jih prinašajo zanesljiva oskrba s hrano, podnebne spremembe in gospodarska kriza. Poleg konkurenčnosti moramo spodbujati tudi tradicionalno kmetijstvo, kmetovanje majhnega obsega, organsko kmetovanje in lokalne vrednote. Zaradi podnebnih sprememb je vse več naravnih nesreč, ki bodo zmanjšale možnosti za izkoriščanje velikih površin kmetijskih zemljišč, s tem pa bodo ogrozile zanesljivo oskrbo s hrano. Proračun za SKP moramo ohraniti vsaj na sedanji ravni, da bi lahko uresničili prej omenjene cilje, v interesu razumnih cen živil in poštenega dohodka za kmetijske pridelovalce. Zato je pomembno, da kmetijstvo obravnavamo kot strateški sektor z vidika zanesljive preskrbe s hrano. Zato sem podprl to poročilo.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, najprej želim povedati, da je zelo dobro, ker je Evropski parlament priznal kmetijstvo kot strateški sektor z vidika zanesljive preskrbe s hrano.

Za nas je zelo pomembno, da zagotovimo, da bo hrana, ki jo pridelujemo v Evropski uniji, predvsem varna in ne bo vsebovala nečistoč. Nekoliko me skrbi, ker količini namenjamo več pozornosti kot kakovosti. Pri tem vztrajanju na učinkovitosti so bile spregledane te zdravstvene zahteve. Ko govorimo o zanesljivi preskrbi s hrano, je zelo pomembno zagotoviti, da bo hrana, ki je na voljo evropskim potrošnikom, varna, dobre kakovosti in hranljiva.

Ohranjanje lastnih kmetijskih praks v državah članicah Evropske unije je prav tako ključnega pomena. V primeru naravnih nesreč je zelo pomembno, da imamo kmetijsko gospodarstvo, ki je samozadostno. Na ta način lahko uporabljamo načelo zagotavljanja lokalnih živil in se tako odzovemo na težave, ki se lahko pojavijo v primeru naravnih nesreč.

Predvsem želim poudariti pomembnost teh načel, ki so pomembna in izhajajo iz skrbi za zdravje. Upam, da se bo ta trend pri lokalnih živilih še okrepil. Po vsej Evropi moramo zagotoviti, da bo kmetijstvo smotrno in da lahko vse države članice Evropske unije izvajajo kmetovanje. Gre za ključno in trdno podlago za prihodnost, ki jo še posebej potrebujemo v živilskem sektorju.

  Salvatore Tatarella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, odločno sem glasoval za to pomembno poročilo in poudariti želim predvsem odstavek 35 dobro strukturiranega mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, ki ob upoštevanju, da ima Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) pomembno vlogo pri ocenjevanju vseh tveganj, povezanih z verigo preskrbe s hrano, kot del sklopa ukrepov, namenjenih varovanju zdravja in blaginje javnosti ljudi, upa, da bodo vse države članice ustanovile ustrezne nacionalne organe, ki bodo sodelovali z EFSA.

Kot dokazujejo nedavni resni dogodki v Nemčiji, morajo vse države članice ustanoviti nacionalne agencije za varnost hrane. Presenetljivo je, da si je italijanska vlada po tem, ko je ustanovila agencijo, premislila zaradi proračunskih razlogov. Menim, da zanesljiva preskrbe s hrano ne sme biti odrinjena na stran zaradi proračunskih omejitev.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Jiři Maštálka (A7-0363/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ker po mnenju posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog vsebuje zgolj kodifikacijo veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb, se strinjam z njegovim sprejetjem na prvi obravnavi.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Strinjala sem se s tem poročilom in predlogom Evropske komisije, ker verjamem, da moramo poenostaviti in pojasniti pravo Skupnosti, da bo tako jasnejše in dostopnejše vsem državljanom. Tega cilja ne bomo mogli uresničiti, če bodo številne določbe, ki so bile večkrat spreminjane, pogosto tudi precej korenito, še naprej nepovezane, zaradi česar je za določitev veljavnih pravil treba precej raziskovati in primerjati mnoge različne instrumente. Kodifikacija zakonodaje je še posebej pomembna na področju podjetništva, ki je zaradi zagotavljanja nemotenega in neprekinjenega pretoka ljudi, blaga in storitev, urejeno regulirano z znatnim obsegom prava Skupnosti. Konsolidacija zakonodaje, ki ureja združitve delniških družb, je dobrodošel korak k izboljšanju prava Skupnosti.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) V Evropi je veliko podjetij; so najrazličnejših oblik, zanje pa veljajo zelo različna pravila. Vendar pa od leta 1978 velja evropska zakonodaja, ki ureja združitve delniških družb iz iste države članice. Pomembno je, da urejamo te združitve, saj lahko znatno vplivajo na interese zaposlenih, delničarjev in upnikov teh podjetij. Na te interese lahko vplivajo negativno, če je združitev na primer kasneje preklicana. Pri tej evropski tematiki tako kot pri drugih potrebujemo jasnost in pravno varnost. Ravno to skušamo doseči s kodifikacijo te direktive. Glasovala sem za to resolucijo, saj verjamem, da je zaupanje izjemna gonilna sila rasti.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo saj je Komisija v predlogu o kodifikaciji Tretje direktive Sveta 78/855/EGS z dne 9. oktobra 1978 o združitvi delniških družb upoštevala redakcijske ali oblikovne spremembe, ki jih je predlagala posvetovalna delovna skupina pravnih služb in za katere se je izkazalo, da so utemeljene. Posvetovalna delovna skupina pravnih služb na primer predlaga, da je zlasti pomembno, da so delničarji družb, ki se združujejo, primerno obveščeni, in to kar najbolj objektivno, ter da se njihove pravice ustrezno zaščitijo. Vendar ni nobene potrebe, da bi analizo načrta združitve izvajal neodvisen strokovnjak. Poleg tega upravni ali poslovodni organi posameznih vpletenih družb obvestijo skupščino delničarjev svoje družbe in upravne ali poslovodne organe drugih vpletenih družb o vseh morebitnih bistvenih spremembah sredstev in obveznosti med datumom izdelave načrta združitve in datumom skupščine delničarjev, ki odloča o načrtu združitve.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo gospoda Maštálke, saj je posvetovalna delovna skupina pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog pozorno preučila in meni, da je zgolj kodifikacija, se pravi preglednejša različica veljavnega besedila.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ravno včeraj je bila v Italiji predstavljena študija, da so podjetja, ki so najbolje preživela krizo, podjetja, ki jim je uspelo povečati sredstva. Študija, ki jo je izvedla ugledna italijanska univerza v imenu najaktivnejšega poslovnega združenja v državi, trdi, da so bile združitve glavni način konsolidacije. Ni naključje, da pomembnejše finančne posle, vključno z združitvijo, dopolnjujeta prestrukturiranje in iskanje večje učinkovitosti v vseh gospodarskih sektorjih. Evropske institucije morajo na enotnem trgu vzpostaviti pravila, ki dajejo zagotovila vsem vpletenim in tako trdnejšim podjetjem omogočijo večjo konkurenčnost, ki ne vsebuje pravne negotovosti, birokracije in obveznosti, ki so posledica nesporazumov. Sodobno, liberalno in učinkovito gospodarstvo – kakršno mora biti tudi naše gospodarstvo – potrebuje posebno zakonodajo o združitvah, vendar le, če je, tako kot danes predlagana direktiva, racionalna, ne posega v delovanje in ščiti svoboščine in pravice ljudi, ki bi zaradi tega delovanja utrpeli škodo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na tem zasedanju je Parlament po spremenjenem predlogu Parlamenta in Sveta analiziral osnutek zakonodajne resolucije o združitvi delniških družb (kodificirana različica) ter pri tem sprejel predlog, ki ga je predložila Komisija. Glede na to, da je predlog namenjen „zgolj kodifikaciji“ zakonodajnih besedil brez vsebinskih sprememb, skupaj z izboljšanjem načinov dela in upoštevanjem, da vključuje oblike, ki jih je predlagala in pripravila posvetovalna delovna skupina pravnih služb, glasujem za ta predlog, saj se zavedam, da bo znatno izboljšal delovanje delniških družb, še zlasti s posodobitvijo in racionalizacijo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo, ker po mnenju posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog vsebuje zgolj kodifikacijo veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb in je treba torej v interesu jasnosti in racionalnosti veljavna besedila kodificirati.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ker po mnenju posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog vsebuje zgolj kodifikacijo veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Izvedba kodifikacije z namenom ohranjanja jasnosti po izvedbi številnih sprememb vsekakor poenostavlja stvari. Razmisliti moramo, ali so tako različna pravila in uredbe sploh potrebni. Na nekaterih področjih so prekomerni in potrošnikom pripisujejo le malo razuma, medtem ko na drugih področjih določbe vključujejo tudi spremembe imen živil. Da bi zaščitili interese deležnikov in tretjih strani, je kodifikacija zakonov držav članic, ki pokrivajo združitve delniških družb, primeren način za zagotavljanje spoštovanja pravic do informacij. Sam ne morem glasovati za nekatere spremembe in sem zato glasoval proti celemu poročilu.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj je omejeno izključno na kodifikacijo veljavnih besedil o združitvi delniških družb. 21. septembra 2010 je posvetovalna delovna skupina, ki jo sestavljajo ustrezne pravne službe Parlamenta, Sveta in Komisije, po preučitvi predloga o kodifikaciji Tretje direktive Sveta 78/855/EGS z dne 9. oktobra 1978 na podlagi člena 54(3)(g) pogodbe, ki pokriva združitve delniških družb, soglasno ugotovila, da je predlog zgolj kodifikacija veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Pri ocenjevanjem osnutka zakonodajne resolucije o združitvi delniških družb sem upošteval naslednje zakonodajne akte: predlog Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu; skupno stališče, doseženo na prvi obravnavi 17. junija 2008; člena 294 in 50 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerima je Komisija Parlamentu predložila predlog; Medinstitucionalni sporazum z dne 20. decembra 1994 o pospešenem delovnem postopku za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil; člena 86 in 55 Poslovnika Evropskega parlamenta; pa tudi poročilo Odbora za pravne zadeve.

Na podlagi tega sem se odločil, da bom sledil stališču Parlamenta na prvi obravnavi, saj je sladno s priporočili posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, predvsem pa sem upošteval dejstvo, da vsebuje zgolj kodifikacijo veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije spremenjeni predlog direktive o združitvi delniških družb vsebuje zgolj kodifikacijo veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb. Zato sem glasoval za to poročilo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Po pravnem nasvetu so službe, ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. Decembra 1994 o pospešenem delovnem postopku za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil, predvsem pa ob upoštevanju njegove četrte točke, navedle, da se je posvetovalna delovna skupina pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije sestala 21. septembra 2010, z namenom da bi med drugim preučila tudi predlog, ki ga je predložila Komisija.

Na tem sestanku je posvetovalna skupina pravnih služb po preučitvi predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o kodifikaciji Tretje direktive Sveta 78/855/EGS z dne 9. oktobra 1978 na podlagi člena 54(3)(g) pogodbe, ki pokriva združitve delniških družb, soglasno ugotovila, da je predlog zgolj kodifikacija veljavnih besedil brez vsebinskih sprememb. Na podlagi tega smo se odločili, da bomo predlog podprli.

Priporočilo: Gabriele Albertini (A7-0373/010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s podpisom Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji 1. januarja 2007.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Tako kot moji kolegi poslanci sem tudi jaz glasoval za poročilo. Razen s formalnega vidika je pomembno tudi z vidika globalne vloge povezane Evrope v različnih regijah, ne samo gospodarske, ampak tudi njene politične vloge. Z njimi je bilo zagotovljeno, da je Sredozemlje vedno bilo in je regija strateškega pomena.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za sprejetje te resolucije. Podpiram sklenitev protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) V besedilu zakonodajne resolucije, o kateri smo glasovali, je bil izveden poenostavljen postopek v skladu s členim 46 Poslovnika. Menim, da je to utemeljeno glede na nenasprotujočo naravo obravnavane teme. Evro-mediteranski sporazum med Evropskimi skupnostmi in Jordanijo mora vključevati Bolgarijo in Romunijo, tako da je predlagan protokol veljaven in vreden soglasne podpore Evropskega parlamenta.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evro-mediteranski sporazum vzpostavlja povezavo med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, protokol pa je namenjen posodobitvi sporazuma, saj upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji in se začasno izvaja vse od 1. januarja 2007. V tej zakonodajni resoluciji Svet Parlamentu predlaga zahtevek za privolitev v protokol. Ker takšni odobritvi ne nasprotujem, sem glasoval za.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ki postavlja stvari na svoja mesta in posodablja veljaven sporazum z namenom upoštevanja pristopa Bolgarije in Romunije k Evropski uniji. Predlog nima posledic za proračun EU in ni sporen.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Ta protokol le usklajuje Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in Jordanijo s tem, kar se v praksi uporablja že od 1. januarja 2007. Gre za prevaro. Naglica pri sprejemanju evro-mediteranskega prostocarinskega območja do leta 2015 opravičuje vse kršitve pri spoštovanju demokratičnih načel. Pravkar smo se lahko prepričali v Tuniziji, kako omejene so te slepe metode. Glasoval bom proti temu besedilu.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za resolucijo o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji, saj so bili izpolnjeni vsi predpogoji, šlo pa je predvsem za formalni akt.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za priporočilo o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji. Ključnega pomena je, da si prizadevamo za trdno, dosledno in učinkovito sosedsko politiko. Ker je Svet Parlamentu v skladu s pogoji, ki so zakonsko predpisani v pogodbah, predložil zahtevek za privolitev v ta protokol, ni nobenih ovir za njegovo sprejetje.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evro-mediteranski sporazumi postajajo vse pomembnejši pri aktivnostih Evrope za večjo povezanost. V tem primeru torej nameravam podpreti predlog o zakonodajni resoluciji Evropskega parlamenta o sklenitvi protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji, kar je Parlament že potrdil, tako da je protokol mogoče skleniti.

Moja podpora temelji tudi na različnih aktih, in sicer na osnutku sklepa Sveta, osnutku Protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji, na zahtevku za soglasje, ki ga je Svet predložil v skladu s členom 217 in točko (a), drugega pododstavka, člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na členih 81, 90(8) in 46(1) Poslovnika Evropskega parlamenta in na priporočilu Odbora za zunanje zadeve.

Glede na to podpiram sodelovalni pristop, ki ga je zavzela EU.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za sklenitev tega protokola, ki je povsem upravičen, saj moramo vključiti Republiko Bolgarijo in Romunijo, kot pogodbeni stranki v Evro-mediteranskem sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, ki je bil sklenjen v Bruslju 24. novembra 1997 in je začel veljati 1. maja 2002.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (06903/2010), osnutka protokola k Evro-mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter Hašemitsko kraljevino Jordanijo na drugi strani, da se upošteva pristop Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (09373/2008), zahtevka za soglasje, ki ga je Svet predložil v skladu s členom 217 in točko (a), drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0384/2010), členov 81, 90(8) in 46(1) Poslovnika Evropskega parlamenta in ob upoštevanju priporočila Odbora za zunanje zadeve (A7-0373/2010), se je skupina Verts/ALE strinjala, da Parlament poda soglasje k sklenitvi tega protokola.

Poročilo: Dieter-Lebrecht Koch (A7-0361/2010)

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Gre za priporočilo o sklenitvi sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike o nekaterih vidikih zračnih prevozov. Glasovala sem za resolucijo o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike o nekaterih vidikih zračnih prevozov. Skupnost ima zdaj izključno pristojnost v zvezi z različnimi vidiki zunanjega letalstva. Zato je Svet pooblastil Komisijo, da začne s pogajanji s tretjimi državami, da bi nekatere določbe v veljavnih dvostranskih sporazumih nadomestila s sporazumi Skupnosti. Komisija se je dogovorila z Ekonomsko in monetarno unijo Zahodne Afrike o sporazumu, ki preprečuje diskriminacijo med letalskimi prevozniki EU, omogoča obdavčitev goriva za zrakoplove, ki letijo na ozemlju Evropske unije ter usklajuje določbe konkurenčnega prava EU v dvostranskih sporazumih, ki so protikonkurenčne, in sicer obvezne trgovinske pogodbe med letalskimi prevozniki.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Utemeljitev za zamenjavo dvostranskih sporazumov o zračnem prevozu z novimi, v katerih je pogodbenica tudi Unija, je prenos pristojnosti držav članic na Evropsko unijo.

Resolucija, o kateri smo glasovali, obravnava posebna vprašanja in skuša uskladiti veljavne instrumente mednarodnega prava, hkrati pa jih skuša prilagoditi dodatnim zahtevam, ki izhajajo iz prava EU. Obravnavano vprašanje je zelo tehnično in vključuje zamenjavo sporazumov, ki so veljali z drugimi državami, ne da bi vključevalo sporne ali pomembne spremembe ideologije. Dejstvo, da je odbor soglasno glasoval, potrjuje to razlago. Vse, kar smo morali narediti na plenarni seji, je, da smo ratificirali soglasno odločitev. Glasoval sem za.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo, ki ga je predložil gospod Koch, predlaga sklenitev sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike o nekaterih vidikih zračnih prevozov. Duh Evropske unije v pogodbah narekuje, da standardiziramo postopke v EU. Zato v skladu z razsodbo Sodišča Evropske unije ni smiselno, da obstajajo dvostranski sporazumi o zračnih prevozih med državami članicami EU in državami članicami Ekonomske in monetarne unije Zahodne Afrike. Zaradi tega pozdravljam sprejetje tega sporazuma, ki bo okrepil vezi ozemeljske kohezije v Evropi in bo zagotovil skladnost s konkurenčnim pravom EU.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glede na sedanje razmere, s katerimi se srečuje civilno letalstvo, verjamemo, da ta osnutek sporazuma sproža resne dvome o svojem obsegu in morebitnih posledicah. Vse do zdaj so države članice na področju, ki je zaradi številnih razlogov strateškega pomena za varovanje nacionalnih interesov, sprejemale suverene odločitve o tem, kako bodo urejene stvari – kar je vplivalo na letalske prevoznike – in kakšen bo njihov obseg. Kljub temu se zdaj skuša doseči, da bo tudi na tem področju o vsem odločal trg. Ne smemo podcenjevati prispevka, ki bi ga lahko imela domnevna vzpostavitev enakih pogojev za različna evropska podjetja na lažjo monopolno koncentracijo v sektorju – ki že poteka – in zmanjšanje zmožnosti držav članic, da zaščitijo domače letalske prevoznike.

Za vsako ceno skušamo ohraniti povsod navzočo in zveličavno „svobodno konkurenco“, ki je spet steber, na katerem temelji ta pobuda. Posledice za ta sektor se ne razlikujejo kaj dosti od posledic za druge: v teh primerih je vedno vsiljena monopolna koncentracija. Zaradi teh razlogov nismo glasovali za to poročilo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo, ker ima Skupnost izključne pravice v zvezi z različnimi vidiki zunanjega letalstva, ki so jih običajno urejali dvostranski sporazumi o zračnem prevozu med državami članicami in tretjimi državami, zato morajo sporazumi Skupnosti nadomestiti nekatere določbe v 47 veljavnih dvostranskih sporazumih o zračnem prevozu, sklenjenih med državami članicami EU in državami Ekonomske in monetarne unije Zahodne Afrike. Da bi se izognili diskriminaciji med letalskimi prevozniki EU, so bile tradicionalne klavzule o določitvi, povezane z letalskimi prevozniki države članice, pogodbenice v dvostranskih sporazumih, zamenjane s klavzulami EU o določitvi, ki veljajo za vse prevoznike EU. Čeprav je v običajnih dvostranskih sporazumih gorivo za zrakoplove na splošno izvzeto iz obdavčevanja, Direktiva Sveta 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije dovoljuje takšno obdavčitev za nosilce dejavnosti na ozemlju Evropske unije. Prav tako so s konkurenčnim pravom EU usklajene določbe v dvostranskih sporazumih, za katere je jasno, da so protikonkurenčni (obvezne trgovinske pogodbe med letalskimi prevozniki)

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Afriške države, ki ležijo v posebej zahtevnih geografskih in podnebnih regijah, potrebujejo posebno obravnavo. Vendar tamkajšnji ljudje ne potrebujejo le hrane in vode; potrebujejo tudi izobrazbo in želijo si dostojnega dela in prostega gibanja. Sporazum med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike, ki nadomešča nekatere določbe prejšnjih sporazumov, znatno poenostavlja postopke v letalskem prometu med pogodbenimi strankami, prav tako pa je pravičnejši s tržnega vidika. Preprečuje nepoštene, monopolne prakse, navadnim državljanom pa lajša potovanje. Pomeni tudi nove priložnosti za turiste v svetu in povezan razvoj te panoge gospodarstva v Afriki.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za priporočilo o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike o nekaterih vidikih zračnih prevozov. Sporazum, o katerem se je dogovorila Komisija, naj bi nadomestil nekatere določbe v veljavnih dvostranskih sporazumih, sklenjenih med državami članicami EU in državami članicami Ekonomske in monetarne unije zahodne Afrike. Med najpomembnejšimi spremembami, povezanimi s sporazumom, o katerem smo danes glasovali, moram omeniti določbe, namenjene preprečevanju diskriminacije med letalskimi prevozniki Evropske unije. Ravno zaradi tega so bile tradicionalne klavzule o določitvi, povezane z letalskimi prevozniki države članice, pogodbenice v dvostranskih sporazumih, zamenjane s klavzulami EU o določitvi, ki veljajo za vse prevoznike EU.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za soglasje k temu sporazumu. Sporazum je eden izmed horizontalnih sporazumov o zračnih prevozih, s katerimi naj bi bilo mogoče veljavne dvostranske sporazume o zračnih prevozih uskladiti s pravom EU. To je rezultat sklepa Sodišča Evropske unije, ki je Skupnosti podelilo izključne pristojnosti v zvezi z različnimi vidiki zunanjega letalstva, ki so jih običajno urejali dvostranski sporazumi o zračnih prevozih. Ravno tako kot pri drugih horizontalnih sporazumih o zračnih prevozih tudi ta sporazum predvideva klavzulo EU o določitvi, ki vsem prevoznikom EU prinaša koristi zaradi pravice do ustanavljanja, obravnava varnostna vprašanja in obdavčevanje goriva za zrakoplove, hkrati pa odpravlja morebitna neskladja s konkurenčnimi pravili EU.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Ker Evropski uniji prikrito pospeševanje delitve afriškega regionalnega povezovanja tako kot drugje po svetu ni dovolj, zdaj celo vsiljuje svojo neoliberalno diktaturo na afriškem nebu. Pobude, ki jih je sprožila Komisija, tega sploh ne skrivajo.

Ta sporazum „ne namerava povečati celotnega obsega letalskega prometa“? Vendar smo lahko prepričani, da ne bo popolnoma nobenih preverjanj, ali se je takšno povečanje dejansko zgodilo ali ne!

Ta sporazum „državam članicam ne bo preprečil uvedbe davkov, dajatev, prispevkov, trošarin ali provizij za gorivo“? Njegova ekološka učinkovitost pa je zaradi uvedenih omejitev nična!

Če so do zdaj države članice same odločale, kako bodo organizirale pogodbe o dostopu s podjetji, bo zdaj o tem odločal le trg.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Jasno je, da 47 dvostranskih sporazumov med državami članicami EU ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike ni dovolj, da bi pokrivali različne vidike zračnih prevozov. Zato moramo ta sporazum pozdraviti, saj bo nekatere določbe v veljavnih dvostranskih sporazumih nadomestil s sporazumi Skupnosti. V tem sporazumu velja izpostaviti navedbe v zvezi z izogibanjem diskriminacije med letalskimi prevozniki EU in obdavčevanju goriva za zrakoplove, v skladu z direktivo o obdavčitvi energentov in električne energije. Prav tako moramo poudariti, da so v sporazumih opredeljene določbe skladne s konkurenčnim pravom EU.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ta sporazum skuša nadomestiti nekatere določbe v 47 veljavnih dvostranskih sporazumih o zračnem prevozu, sklenjenih med državami članicami EU in državami članicami Ekonomske in monetarne unije zahodne Afrike (WAEMU). Različne določbe veljavnih sporazumov moramo nadomestiti z horizontalnim povezovanjem Skupnosti. Ponovno bo vzpostavil pravno varnost za dvostranske sporazume o zračnem prevozu, sklenjene med državami članicami WAEMU in državami članicami EU, hkrati pa bo preprečil negativne posledice za države članice EU, ki niso sklenile dvostranskih sporazumov z državami članicami WAEMU. Preprečil bo diskriminacijo med prevozniki zaradi označevanja ali obdavčevanja goriva za zrakoplove.

Protikonkurenčne določbe dvostranskih sporazumov so usklajene s konkurenčnim pravom EU. Sporazum bo okrepil letalske povezave EU-Afrika in olajšal sodelovanje v zračnem prostoru na letalskem območju med EU in WAEMU pri številnih pomembnih vidikih, kot sta varnost in zaščita v letalstvu.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Pregledati moramo vse dvostranske sporazume, da bi tako lahko vzpostavili enotno podlago za lete v države zunaj EU, hkrati pa zagotovili pravno varnost. Komisija se je, s pooblastilom Sveta, z Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike dogovorila o sporazumu, ki nadomešča 47 veljavnih dvostranskih sporazumov o zračnem prevozu, sklenjenih med državami članicami EU in državami članicami Ekonomske in monetarne unije zahodne Afrike. Glasujem za poročilo, ker je v tem pogledu splošno veljaven sporazum povsem smiseln.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Ta sporazum nadomešča 47 dvostranskih sporazumov z različnimi državami članicami, EU pa bo s tem pridobila več pristojnosti v zunanji politiki. Zato tega poročila nisem podprl.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo se sklicuje na predlog sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike o nekaterih vidikih zračnih prevozov. Ker ima EU zdaj izključno pristojnost na tem področju, je Svet pooblastil Komisijo, da se začne pogajati s tretjimi državami in tako zamenja običajne dvostranske sporazume o zračnem prevozu, sklenjene med državami članicami in tretjimi državami. Ta osnutek sporazuma je pregledal Odbor za promet in turizem in podal pritrdilno mnenje. Pri tem med drugim želim izpostaviti uvedbo klavzule o določitvi, s katero se bo mogoče izogniti diskriminaciji med letalskimi prevozniki EU in bo omogočala obdavčitev goriva za zrakoplove prevoznikov na ozemlju Evropske unije. Ti dve točki v pritrdilnem mnenju Odbora za promet in turizem izpostavljam zaradi tega, ker sem ravno zato glasoval za to poročilo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija ima izključne pristojnosti na področju zunanjega letalstva, ki je bilo običajno urejeno z dvostranskimi sporazumi o zračnem prevozu med državami članicami in tretjimi državami.

Junija 2003 je Komisija začela pogajanja s tretjimi državami, da bi nekatere določbe v veljavnih dvostranskih sporazumih nadomestila s sporazumi Skupnosti. Sklenile so sporazum, ki nadomešča 47 veljavnih dvostranskih sporazumov o zračnem prometu, sklenjenih med državami članicami EU ter Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike. Glavni poudarki sporazuma so: klavzula o določitvi, ki nadomešča dvostranski sporazum in preprečuje diskriminacijo med letalskimi prevozniki iz Evropske unije; splošna obdavčitev goriva za zrakoplove na ozemlju EU; in člen 6, ki trgovinske sporazume usklajuje s konkurenčnim pravom EU.

Sporazum, ki ga je dosegla Komisija, se je začel začasno uporabljati 30. novembra 2009. Ob upoštevanju odločitve Sodišča Evropske unije o izključni pristojnosti Skupnosti želim povedati, da močno podpiram ponovna pogajanja o teh sporazumih, ker so v nasprotju z vse večjo pomembnostjo evropske suverenosti in ker je ta predlog sklepa usklajen s proračunskim in konkurenčnim pravom EU.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za sklenitev tega sporazuma, ki je v skladu z izrecno pristojnostjo v zvezi z različnimi vidiki zunanjega letalstva, podeljeno EU, namenjen zamenjavi nekaterih določb v 47 veljavnih dvostranskih sporazumih o nekaterih vidikih zračnega prevoza, sklenjenih med državami članicami EU in državami članicami Ekonomske in monetarne unije zahodne Afrike, da bi tako bile skladne z zakonodajo EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V skladu z odločitvijo Sodišča Evropske unije ima Skupnost izključne pristojnosti v zvezi z različnimi vidiki zunanjega letalstva, ki so bili običajno urejeni z dvostranskimi sporazumi o zračnem prevozu med državami članicami in tretjimi državami. Zato je Svet junija 2003 pooblastil Komisijo, da se začne pogajati s tretjimi državami in tako nekatere določbe v veljavnih dvostranskih sporazumih zamenja s sporazumi Skupnosti. Komisija se je z Ekonomsko in monetarno unijo zahodne Afrike dogovorila o sporazumu, ki nadomešča nekatere določbe v 47 veljavnih dvostranskih sporazumih o zračnem prometu, sklenjenih med državami članicami EU in državami članicami Ekonomske in monetarne unije zahodne Afrike.

V skladu s členom 81 Poslovnika je Parlament upravičen, da poda soglasje k sklenitvi tega sporazuma. Parlament bo odločitev sprejel z enim glasovanjem, k sporazumu pa ni mogoče predložiti nobenih sprememb. Na podlagi prej povedanega je poročevalec predlagal, da bi najprej Odbor za promet in turizem, nato pa še cel Parlament, podal pritrdilno mnenje za sklenitev tega sporazuma. To je skupina Verts/ALE naredila.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Izključna pristojnost pri različnih vidikih zunanjega letalstva, vzpostavljena s sodbo „odprto nebo“ iz leta 2003, omogoča Evropski komisiji, da sklene sporazume s tretjimi državami in tako prilagodi evropski letalski trg pravilom EU, hkrati pa poskrbi, da bo konkurenčen in pregleden. Pozdravljam sprejetje tega sporazuma z državami članicami Ekonomske in monetarne unije zahodne Afrike, ker je za Evropsko unijo ključnega pomena, da predloži dosledno politiko v sektorju zunanjega letalstva in postopoma odpravi različne določbe veljavnih dvostranskih sporazumov o zračnem prevozu med obema stranema.

V tem sporazumu bi poudaril klavzulo o nediskriminaciji med letalskimi prevozniki EU, klavzulo o obdavčitvi goriva za zrakoplove v skladu z direktivo o obdavčitvi energentov in električne energije ter dejstvo, da določbe dvostranskih sporazumov usklajuje s konkurenčnim pravom EU in uvaja regulativni nadzor. Ti ukrepi bodo omogočili odpiranje trgov in ustvarjanje naložbenih priložnosti za obe strani. Na te sporazume moramo gledati kot na načine za krepitev strateškega sodelovanja med obema organizacijama.

Priporočilo za drugo obravnavo: Catherine Stihler (A7-0343/010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se, da potrebujemo ukrepe v zvezi z gradbenim sektorjem, saj je za evropsko gospodarstvo zelo pomemben: z 10 odstotki bruto domačega proizvoda vključuje skoraj 65 tisoč malih in srednje velikih podjetij z manj kot 250 zaposlenimi. Ta predlog je namenjen zlasti zagotavljanju visoke ravni varnosti gradbenih proizvodov in tudi izboljšanju zdravstvenih in varnostnih pogojev za delavce v sektorju. Na trgovino na notranjem trgu negativno vplivajo nacionalna tehnična pravila, ki urejajo prost pretok blaga in storitev v gradbenem sektorju in zaradi tega je potreben ponoven pregled Direktive 89/106/EGS o gradbenih proizvodih.

Glede na nove okoliščine pri nadzoru trga, vključno z novim pravnim okvirom, bi lahko bil predlog uredbe o usklajenih pogojih za trženje gradbenih proizvodov pomemben mejnik na poti k posodobitvi, poenostavitvi in zamenjavi direktive.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se s tem dokumentom, saj je zaradi obsega trženja gradbenih proizvodov v EU in ovir pri prodaji v gradbenem sektorju pomembno, da nemudoma ukrepamo. Ob upoštevanju dejstva, da je gradbeni sektor eden izmed največjih industrij v Evropi, ki pomeni 10 % BDP in neposredno zaposluje 12 milijonov državljanov EU, je ustrezna ureditev ključnega pomena. Verjamem, da bo ta predlog uredbe o usklajenih pogojih za trženje gradbenih proizvodov olajšal posodobitev, poenostavitev in zamenjavo direktive o gradbenih proizvodih glede na nove okoliščine, na primer pri nadzoru trga, vključno z novim pravnim okvirom.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Čeprav so se v zadnjih desetletjih delovni pogoji v gradbenem sektorju izboljšali, mora imeti Evropska unija na voljo sredstva, s katerimi bo lahko postavila smernice za visoko kakovost na tem področju. Na podlagi tega sem glasovala za uredbo o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov. Da bi lahko zagotovili visoko raven varovanja zdravja in zagotavljanja varnosti za delavce in druge uporabnike gradbenih proizvodov, mora nova zakonodaja o trženju gradbenih proizvodov vključevati označevanje nevarnih snovi. Ta uredba posodablja in zamenjuje veljavna pravila, da bi lahko tako zmanjšali birokracijo in povečali preglednost, zlasti z novimi poenostavljenimi postopki za ocenjevanje učinkovitosti malih podjetij.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument. Gradbeništvo je ena največjih panog v evropski industriji, ki zajema 10 % BDP in 50,5 % bruto naložb v osnovna sredstva. V tem sektorju je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU, nadaljnjih 26 milijonov delovnih mest pa je odvisnih od njega. Gospodarska kriza je močno prizadela gradbeno industrijo EU, saj po vsej Uniji podjetja propadajo, njihovi delavci pa se ne morejo preživljati. V EU so še vedno ovire za trgovanje z gradbenimi proizvodi, ker države članice še vedno uporabljajo nacionalna tehnična pravila, da bi preprečile prost pretok blaga in storitev v gradbenem sektorju. S tega vidika je ponoven pregled direktive o gradbenih proizvodih potrebna spodbuda, ki bo sektorju pomagala pri odpravi trgovinskih ovir za proizvajalce, kar pa bo v pomoč tudi podjetjem, da bodo lahko še naprej poslovala, in delavcem, da bodo ohranili zaposlitve. Pri odpravljanju upravnih ovir je ključnega pomena, da zagotovimo neodvisnost in preglednost organov za tehnično ocenjevanje, zato podpiram predlog o določitvi standardov preglednosti in zagotavljanju zastopanosti vseh deležnikov v tehničnih odborih evropskih organov za standardizacijo, da bi se tako izognili navzkrižju interesov.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Kot sem poudaril v včerajšnjem govoru, sem glasoval za to poročilo. Potrebujemo napredek v naših prizadevanjih za uskladitev svetovnega trga gradbeništva. Sklicujem se na zadeve, povezane z varnostjo delavcev in njihovo migracijo, pa tudi z varnostjo gradbenih proizvodov v zvezi z našim zdravjem. V zvezi s kontaktnimi točkami za proizvode za gradbeništvo si močno želim, da bi zagotavljale nepristranske informacije, da bi bile v državah članicah čim prej vzpostavljene in začele delovati ter da bi prejele finančno pomoč, saj bodo tako lahko pomagale državljanom in podjetjem. Upam, da bo vpliv nove uredbe mogoče čim prej občutiti, da bomo mi, navadni ljudje, opazili napredek ter da gradbena industrija ne bo več eden izmed najnevarnejših sektorjev.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Eden izmed dosežkov Evropske unije je označevanje in zagotavljanje informacij o nevarnih snoveh, ki jih vsebujejo najrazličnejši proizvodi, pa naj gre za kemične ali gradbene proizvode.

Vse od uveljavitve uredbe o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij je EU izkazovala dodano vrednost, ki jo prinaša v zvezi z varnostjo in preglednostjo nevarnih snovi. V Strasbourgu smo sprejeli uredbo, ki usklajuje pogoje za trženje gradbenih proizvodov, in zagotovili, da „izjava o lastnostih“ vsakega izdelka vsebuje informacije o nevarnih snoveh.

Prednostni nalogi sta zdravje in varnost in pozdraviti moramo dejstvo, da evropski standardi omogočajo visoko raven preglednosti in varnosti. Čeprav je naš notranji trg zdaj zaščiten, ali lahko trdimo isto tudi za globaliziran trg, v katerem smo? Izkoristiti moramo svoj vpliv pri naših partnerjih zunaj EU, kjer ni nujno, da uporabljajo enako raven standardov.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glede na obseg tega sektorja je ključnega pomena, da ukrepamo na področju trženja gradbenih proizvodov. Gradbeništvo je ena največjih panog v evropski industriji, ki zajema 10 % BDP in 50,5 % bruto naložb v osnovna sredstva. V tem sektorju je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU, nadaljnjih 26 milijonov delovnih mest pa je odvisnih od njega. Gospodarska kriza je močno prizadela gradbeno industrijo EU, saj po vsej Uniji podjetja propadajo, njihovi delavci pa se ne morejo preživljati. To se dogaja tudi v Romuniji, ki se po bliskovitem vzponu na gradbenem trgu zdaj spopada s hudim pomanjkanjem naročil. Po navedbah strokovnjakov se razmere na gradbenem trgu v letu 2011 ne bodo izboljšale. Predvidevajo celo, da bi lahko padel na najnižjo raven v zadnjem desetletju.

V teh razmerah je vsak ukrep, namenjen podpori gradbenemu sektorju, dobrodošla spodbuda. S tega vidika bi moral ponoven pregled direktive o gradbenih proizvodih pomagati sektorju pri odpravi trgovinskih ovir za proizvajalce, hkrati pa bi bil v pomoč tudi podjetjem, da bodo še naprej poslovala in da bodo delavci ohranili zaposlitve.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Z vidika ustvarjanja BDP gradbeništvo pomeni 10 % gospodarske proizvodnje Evropske unije. Trg gradbeništva se še naprej srečuje z najrazličnejšimi ovirami, ki preprečujejo popoln razvoj enotnega trga. Namen predložene uredbe je spremeniti veljavno direktivo in poenostaviti pogoje za trženje gradbenih proizvodov. Predvsem vključuje nadzor trga in skupen okvir za trženje gradbenih proizvodov. Namen spremembe direktive je pomagati gradbenemu sektorju v času gospodarske recesije pri odpravi trgovinskih ovir ter s tem ohraniti delovna mesta in veliko število gradbenih podjetij, ki sicer te recesije ne bi preživela. Svet je v svojem stališču na prvi obravnavi umaknil spremenjene predloge Parlamenta, ki so bili namenjeni uvedbi dolžnosti o obveščanju o nevarnih snoveh, ki jih vsebujejo gradbeni proizvodi (na primer azbest). Menim, da je to zelo nevarno, zato podpiram predloženo poročilo, saj ponovno predlaga obveznost gradbenih podjetij, da prijavijo nevarne snovi, ki jih vsebujejo gradbeni proizvodi. Varovati moramo zdravje naših državljanov. Pozdraviti želim prizadevanje, da bi države članice lahko zagotovile neodvisnost predstavnikov v stalnem odboru za gradbeništvo, ki ocenjuje in preverja lastnosti gradbenih proizvodov. Poročilo med drugim vključuje tudi predloge sprememb za boljše varovanje zdravja in varnosti gradbenih delavcev in dejanskih uporabnikov zgradb. Zaradi prej omenjenih, pa tudi drugih razlogov, sem se odločila, da bom podprla poročilo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za ta predlog uredbe, saj določa usklajene pogoje za trženje gradbenih proizvodov in naj bi olajšala posodobitev, poenostavitev in zamenjavo direktive o gradbenih proizvodih glede na nove okoliščine, na primer pri nadzoru trga, vključno z novim pravnim okvirom. Glede na velikost gradbenega sektorja je nujno, da izvedemo ukrepe v zvezi s trženjem gradbenih proizvodov v EU. Podpiram zavedanje potrebe po visokih zdravstvenih in varnostnih standardih za delavce v tem sektorju. Ta predlog bo odpravil ovire pri trgovanju za proizvajalce, hkrati pa bo pomagal podjetjem, da še naprej poslujejo in s tem pomagajo delavcem, da ohranijo delovna mesta.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Uredba o usklajevanju trženja gradbenih proizvodov je korak naprej k izboljšanju delovanja notranjega trga na tem področju in k prostemu pretoku gradbenih proizvodov. Hkrati moramo povedati, da bo z izvajanjem uredbe mogoče kar v največji meri omejiti pojav nenamernega odstopanja gradbenih proizvodov, in sicer z izjavo o lastnostih, kar bo močno zmanjšalo materialne izgube. Nujno moramo odpraviti tveganje neskladij, saj bomo s tem preprečili, da bi na trg prišli proizvodi, namenjeni prodaji, ki ne izpolnjujejo zahtev te uredbe, s tem pa bo zagotovljeno, da bodo imeli gradbeni proizvodi ustrezne lastnosti in da bodo izpolnjene osnovne zahteve, ki veljajo za gradbena dela.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Osnutek priporočila o določitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov zahteva najvišjo možno raven varstva za delavce in osebe, ki bodo uporabljali zgradbe. Strinjam se s stališčem poročevalke, da je pristojnost za nadzor morebitnih škodljivih snovi v gradbenih proizvodih ključnega pomena in podpiram predlog spremembe, povezan s potrebo po tem, da so informacije o nevarnih snoveh navedene na gradbenih proizvodih. Ne razumem stališča Sveta, ki je to v celoti odstranil iz prvotnega predloga. Da bi povečali ozaveščenost o novih in sedanjih gradbenih proizvodih, moramo uvesti tako imenovane kontaktne točke, ki morajo biti nepristranske, povedano z drugimi besedami, neodvisne od organov, povezanih s postopkom pridobivanja oznak CE v finančnem in kadrovskem smislu. Svet je predlagal preveč izjem glede zahtev o opremljenosti z oznako CE in ključnega pomena je, da to ponovno pregledamo in v čim večji meri omejimo, ker bo sicer sistem označevanja z oznako CE izgubil svoj pomen. Podpiram predlagano uredbo v spremenjeni obliki in glasoval bom za njeno sprejetje.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker zagovarja potrebo po odpravi ovir, ki negativno vplivajo na trgovino z gradbenimi proizvodi. Sedanja gospodarska recesija je hudo prizadela ta sektor. Predlagana uredba, ki bo nadomestila zdaj veljavno direktivo, bo pomagala spremeniti te razmere. Odprava ovir v trgovini za proizvajalce bo, prvič, pomagala podjetjem, da še naprej poslujejo, in drugič, pomagala delavcem, da ohranijo delovna mesta.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Glede na podatke v poročilu, citiram: „je gradbeništvo ena največjih panog v evropski industriji, ki zajema 10 % BDP in 50,5 % bruto naložb v osnovna sredstva. V tem sektorju je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU, nadaljnjih 26 milijonov delovnih mest pa je odvisnih od njega. Poleg tega je približno 92 % oziroma 65.000 proizvajalcev gradbenih materialov malih in srednjih podjetij z manj kot 250 zaposlenimi“. Te številke dokazujejo pravi pomen gradbeništva za evropsko gospodarstvo. Ravno zaradi tega potrebujemo skupna pravila, ki bodo urejala ta sektor in omogočala pravilno delovanje notranjega trga.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog uredbe je namenjen usklajevanju trženja gradbenih proizvodov, posodobitvi in poenostavitvi veljavne direktive, hkrati pa upošteva nov pravni okvir (Uredba št. 765/2008/ES in Sklep 768/2008/ES). Osredotočen je na različne vidike, kot so izjava o lastnostih in označevanje CE, prevoz nevarnih snovi, nacionalne kontaktne točke za pridobivanje informacij o gradbenih proizvodih, neodvisnost in preglednost vseh organov, ki sodelujejo na tem področju, recikliranje gradbenih proizvodov, večji poudarek na zdravstvenih in varnostnih vprašanjih, izboljšanje e-komunikacije in uvedba novih metod informacijske tehnologije. Glasoval sem za to uredbo, ki bo vsekakor povečala varnost pri prevozu teh proizvodov, varovala zdravje in izboljšala varnostne razmere za vse delavce v sektorju. Prav tako bo pripomogla k postopni opustitvi praks, ki negativno vplivajo na okolje.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Čeprav sta druga obravnava tega poročila in končni sporazum s Svetom vključevala nekaj pozitivnih vidikov, ne smemo pozabiti, da je osredotočen na načelo konsolidacije enotnega trga.

V tem pogledu gre za sprejetje uredbe, ki je namenjena uvedbi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov. Uvaja pravila, ki jih morajo države članice spoštovati, če želijo, da bodo njihovi proizvodi prišli na trg Evropske unije.

Verjamem, da se lahko vsi strinjamo z nekaterimi vidiki, predvsem v zvezi z zaščito zdravja in varnosti, tudi za delavce, pa tudi v povezavi z uporabo proizvodov v njihovem življenjskem ciklu, predvsem v primeru nevarnih snovi.

Ne moremo pa se strinjati z odločitvami, ki bi lahko ogrozile proizvodnjo teh izdelkov v državah z ranljivejšimi gospodarstvi ali z malimi in srednje velikimi podjetji, ki se brez vnaprejšnje pomoči težko prilagodijo, samo zaradi tega, da bi ščitili interese evropskih gospodarskih skupin, ki želijo prevladati na trgu.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Prehod na liberalizacijo gradbenih proizvodov v gradbenem sektorju je ena izmed zahtev za večjo dovzetnost malih in srednje velikih podjetij. Glede na izjemno pomembnost gradbenega sektorja v vseh državah članicah menim, da je dodatna liberalizacija potreben korak naprej. Predvsem pozdravljam odpravo številnih birokratskih ovir in obvezno sledljivost proizvodov, ki vsebujejo snovi, ki so lahko škodljive za ljudi. Zato sem se odločil, da bom podprl priporočilo gospe Stihler.

  Małgorzata Handzlik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Delovanje notranjega trga še vedno omejujejo številne ovire. Zato z velikim zadovoljstvom podpiram sprejetje uredbe, ki je namenjena vzpostavitvi usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov. Uredba bi morala olajšati pretok gradbenega blaga med državami članicami.

Poleg tega ta uredba uvaja pomembna pravila, ki podjetjem lajšajo poslovanje. Prvič, od držav zahteva, da vzpostavijo kontaktne točke za proizvode, kjer bodo podjetja lahko pridobila informacije o gradbenih proizvodih. Prav tako bodo na voljo informacije o predpisih, s katerimi bodo lahko tudi najmanjša podjetja izpolnila zahteve za pripravo informacij za uporabnike in zahteve glede oznak CE. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da uredba vsebuje vrsto novih zahtev v zvezi z nameščanjem oznak CE in pripravo deklaracij o informacijah za uporabnike, ki bodo prav tako morale vključevati informacije o nevarnih snoveh v gradbenih proizvodih.

Upam, da se bodo Evropska komisija in države članice po najboljših močeh potrudile, da bodo proizvajalci čim prej prejeli informacije o novih predpisih in se bodo tako lahko čim prej začeli pripravljati in prilagajati novim določbam predpisov.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) S predlogom sem se strinjal, ker je gradbeni sektor eden izmed največjih industrij v Evropi, ki zajema 10 % BDP in neposredno zaposluje 12 milijonov državljanov EU, od njega pa je odvisnih še 26 milijonov delavcev. Poleg tega je približno 92 % podjetij, ki proizvajajo gradbene proizvode, malih in srednje velikih podjetij. Ker naše gospodarstvo temelji na malih in srednje velikih podjetjih, mora ta predlog izpostavljati njihovo vlogo in potrebe. Ponoven pregled Direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode (89/106/EGS), je potrebna spodbuda, ki bo sektorju pomagala pri odpravi trgovinskih ovir za proizvajalce, kar pa bo v pomoč podjetjem, da bodo lahko še naprej poslovala in delavci ohranili zaposlitve. Predlog uredbe o usklajenih pogojih trženja gradbenih proizvodov (COM(2008)311) je namenjen posodobitvi, poenostavitvi in zamenjavi direktive o gradbenih proizvodih zaradi spremenjenih okoliščin. Veseli me, da je bila posebna skrb namenjena nevarnim snovem v teh proizvodih, saj je možnost sledenja tem nevarnim snovem ključnega pomena. Če bi vedeli, v katerih zgradbah je azbest, delavcem, ki so sodelovali pri gradnji, pa tudi stanovalcem ne bi bilo treba trpeti zaradi posledic, kot je mezoteliom. Ponovna predložitev sprememb (spremembe 7, 17 in 49) o nevarnih snoveh je pomembna za zdravje, varnost in preglednost.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Skrajni čas je že bil za reformo in zamenjavo direktive o gradbenih proizvodih z uporabnejšo uredbo, s katero bomo lahko zagotovili prost pretok gradbenih proizvodov na notranjem trgu. Komisija ima prav, da s svojo pobudo lajša praktično izvajanje veljavne direktive in zagotavlja, da je ta postopek izvajanja učinkovitejši. Gradbeni proizvodi se seveda razlikujejo od drugih proizvodov, katerih pretok na notranjem trgu je urejen z direktivami. Čeprav so varnostne zahteve za proizvode na splošno standardizirane z direktivami, so gradbeni proizvodi polizdelki, namenjeni za gradbene projekte, in zaradi te posebne lastnosti bodo cilji direktive o gradbenih proizvodih uresničeni z uspešno določitvijo usklajenih pristopov za zagotavljanje, da so izjave o lastnostih za proizvode natančne in zanesljive. V zvezi s tem bo nova uredba pomenila veliko izboljšanje.

Prav tako je pomembno, da upoštevamo različne okoliščine, ki prevladujejo v Evropi, da bi tako zagotovili preživetje lokalnih mikropodjetij. Države članice seveda postavljajo različne zahteve za gradbene objekte, ki ustrezajo podnebnim razmeram. Kljub temu pa je pomembno, da se osredotočimo na nesmiselne zahteve glede preskusov in jih odpravimo, s tem pa zmanjšamo upravno breme. Verjamem, da bo ta uredba izboljšala delovanje notranjega trga in proces standardizacije za gradbene proizvode v Evropi. Zato sem glasovala za uredbo.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Podpiram nov pristop, saj namen pravne prilagoditve spremembe ni opredelitev varnosti proizvodov, ampak vzpostaviti pregledno okolje, v katerem bodo zagotovljene zanesljive informacije o lastnostih proizvodov. Prav tako pozdravljam dejstvo, da se je Evropski parlament odločil za dokumente v elektronski obliki, predvsem v zvezi z izjavami o lastnostih proizvodov v prometu. Nekaj dvomov pa imam glede zakonodajne metode v predlogu spremembe št. 46, ki je povezana s členom 17. Čeprav podpiram predlagano načelo poštene in uravnovešene zastopanosti različnih udeležencev v postopku priprave usklajenih standardov, menim, da bi morali vprašanje rešiti celovito v ponovnem pregledu evropskega sistema standardizacije, ne pa po kosih v posameznih pravnih aktih. Menim, da bomo zaradi izbranega pristopa dobili nepregledne zakone.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki.

– (IT) Podprl sem poročilo gospe Stihler, namenjeno sprejetju uredbe, ki določa usklajene pogoje za trženje gradbenih proizvodov, saj sem prepričan, da je gradbeni sektor zelo pomemben za evropsko gospodarstvo.

V tem pogledu je doseganje visoke ravni usklajenosti s pravili o gradbenih proizvodih cilj, ki ga mora Evropa čim prej uresničiti. V takšnem času, kot živimo zdaj, v katerem moramo spodbuditi gospodarsko rast, ne smemo zanemariti strateške vloge tega sektorja. Namen predloga je zagotoviti točne in zanesljive informacije o lastnostih gradbenih proizvodov, da se bomo tako lahko zanašali na varne zgradbe, zgrajene z materiali, ki ne vplivajo negativno na zdravje ljudi. Poleg tega menim, da so ukrepi v zvezi z varnostjo pri delu ključnega pomena za zaščito več milijonov evropskih državljanov, zaposlenih v tem sektorju, saj zagotavljajo trajnostno raven zaščite.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Čestitati želim moji škotski kolegici Catherine Stihler za dobro delo pri tej tehnični vsebini. Glasoval sem za poročilo, s katerim bo mogoče zagotoviti več preglednosti za organe, ki pripravljajo standarde v gradbeni industriji, saj daje poudarek recikliranju, malim in srednje velikim podjetjem pa s poenostavljenimi postopki zagotavlja enostavnejši vstop na enotni trg.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Dejstvo, da sektor gradbene industrije ustvari velik del bruto domačega proizvoda (BDP) Evropske unije in po navedbah poročevalke zajema približno 10 % BDP in 50,5 % bruto osnovnega kapitala, opravičuje sprejete usklajene pogoje. Nedavna gospodarska recesija je tej industriji povzročila veliko težav z odvečnimi poslovnimi kapacitetami in izgubo delovnih mest. Zato je vsak ukrep, ki ga lahko štejemo kot pomoč temu sektorju, zelo pomemben. Vtem pogledu je ponoven pregled direktive o gradbenih proizvodih 89/106/EGS nujno potrebna spodbuda, ki bo sektorju pomagala pri odpravi trgovinskih ovir za proizvajalce, kar pa bo v pomoč tudi podjetjem, da bodo lahko še naprej poslovala, delavci pa ohranili zaposlitve.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Gradbena industrija je eden izmed največjih gospodarskih dejavnikov v Evropi. Vendar ga je kriza močno prizadela. Še zlasti hudo je prizadela mala in srednje velika podjetja, ki pogosto delajo kot distributerji, mnoga so celo prenehala poslovati. Da bi zagotovili preživetje podjetij in s tem delovnih mest, moramo odpraviti trgovinske ovire. S tem bo mogoče vzpostaviti bolj poštene pogoje, ki bodo koristili vsem vpletenim. Zato sem glasoval proti predlogom, ki jih je predložil odbor, odgovoren za drugo obravnavo.

  Cristiana Muscardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Gradbeni sektor je temeljni evropski sektor z vidika zaposlovanja in razvoja naših malih in srednje velikih podjetij.

Zato moramo nujno podpreti uredbo, ki določa usklajene pogoje za trženje gradbenih proizvodov in zagotoviti varnost uporabljenih materialov in varnost delavcev. Še vedno beležimo primere fizičnih poškodb in ogroženosti zdravja, ne samo pri državljanih, ki so vsakodnevno v stiku z nevarnimi snovmi, kot je azbest, ki se uporablja pri gradnji mestnih stavb.

Zato podpiram poročilo gospe Stihler, ki je bilo sprejeto danes na drugi obravnavi, saj izpostavlja pomembnost uvedbe skupnih pravil o označevanju uporabljenih snovi in proizvodov v globalnem svetu, da bi bilo tako mogoče zagotoviti varnost in zanesljivost, hkrati pa zmanjšati stroške za proizvajalce, zlasti za mala in srednje velika podjetja.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Usklajeni predlogi, vključeni v poročilo, so preobsežni. Gradbeni sektor je zelo občutljivo področje: je ključnega pomena za razvoj infrastrukture, s tem pa tudi za posamezne države članice kot kraje poslovanja. Za varstvo ljudi in okolja v tem sektorju so pomembni socialni in okoljski standardi ter standardi dela. V zvezi s tem bi morala vsaka posamezna država članica sprejeti svoje obsežne odločitve. Zato tega poročila nisem podprl.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog za uredbo Parlamenta in Sveta, ki določa usklajene pogoje za trženje gradbenih proizvodov, je namenjen zagotavljanju prostega pretoka gradbenih proizvodov na notranjem trgu. Glasoval sem za predlog uredbe, ker je zagotavljanje jasnih in zanesljivih informacij z uporabo oznak CE na gradbenih proizvodih, ki se prodajajo, dodaten korak k prostemu in konkurenčnemu trgu, ki lahko varuje mala in srednje velika podjetja. Ker so gradbeni proizvodi polizdelki dokončanih zgradb, uskladitev novih evropskih pravil zagotavlja varnost in kakovost zgradb, izenačuje pogoje za vsa gradbena podjetja, izboljšuje nadzor nad materiali, ki so že na trgu, in prispeva k večji preglednosti trženja gradbenih proizvodov.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da odpravlja ovire, ki negativno vplivajo na trgovino v gradbeni industriji. Gospodarske razmere so še posebej hudo prizadele gradbeno industrijo, predlagana uredba pa je namenjena spodbujanju prostega, učinkovitega in preglednega pretoka blaga in storitev v gradbeni industriji. Odprava ovir za čezmejne dejavnosti in odprava nacionalnih upravnih in tehničnih ovir imata ključno vlogo v gradbeni industriji. V gradbeni industriji se države članice skrivajo za nacionalnimi tehničnimi standardi, da bi ovirale prost pretok blaga in storitev. Ker gradbeni sektor obsega 10 % bruto domačega proizvoda v EU in je v obdobju hude recesije, so dobrodošli vsi ukrepi, ki lahko pomagajo spodbuditi gradbeništvo, zato jih bom podprla. Ti ukrepi bodo podjetjem omogočili, da bodo lahko še naprej poslovala, delavcem pa, da bodo ohranili zaposlitev.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) V EU je še vedno preveč ovir za trgovino v gradbenem sektorju, s čimer države članice utemeljujejo tehnična pravila, namenjena omejevanju prostega pretoka blaga in storitev.

Ta hitro rastoč sektor ustvari 10 % BDP in 50,5 % bruto osnovnih sredstev. Delo zagotavlja 12 milijonom državljanov EU, 92 % tega sektorja pa sestavljajo mala in srednje velika podjetja, na katerih temelji naše gospodarstvo.

Zato moramo izvesti ukrepe, s katerimi bomo uskladili trg teh proizvodov, hkrati pa bomo lahko zagotovili visoko raven varovanja zdravja in varnosti za delavce v sektorju. Zaradi recesije –, ki je povzročila večino težav v sektorju, tudi propad podjetij –, potrebujemo ukrepe liberalizacije, s katerimi bomo lahko zagotovili gospodarsko preživetje podjetij in ohranili delovna mesta.

Ta predlog uredbe je namenjen posodobitvi, poenostavitvi in zamenjavi direktive o gradbenih proizvodih zaradi spremenjenih okoliščin, na primer glede nadzora trga. Prav tako skuša zagotoviti večje varstvo z vidika označevanja CE, nevarnih snovi, nacionalnih kontaktnih točk za proizvode, neodvisnosti in preglednosti, zdravja in varnosti ter e-komunikacij.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glede na obseg tega sektorja je ključnega pomena, da ukrepamo na področju trženja gradbenih proizvodov. Po navedbah Evropskega odbora za standardizacijo je gradbeništvo ena največjih panog v evropski industriji, ki zajema 10 % BDP in 50,5 % bruto naložb v osnovna sredstva. V tem sektorju je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU, nadaljnjih 26 milijonov delovnih mest pa je odvisnih od njega. Poleg tega je približno 92 % oziroma 65.000 proizvajalcev gradbenih materialov malih in srednjih podjetij z manj kot 250 zaposlenimi. Ker naše gospodarstvo temelji na malih in srednje velikih podjetjih, ta predlog poziva k prepoznavanju njihove vloge in njihovih potreb, kot tudi visoke ravni varovanja zdravja in varnosti za tiste, ki v tem sektorju delajo. Glasovala sem za poročilo, ker predlog prispeva h krepitvi konkurenčnosti industrije, s tem ko poenostavlja veljavno zakonodajo, povečuje preglednost in zmanjšuje upravno breme za podjetja, pa tudi zato, da bi podprla interese Romunije pri uvajanju obveznega ocenjevanja lastnosti proizvodov, vključenih v usklajene standarde, izdajanju izjav o lastnostih in nameščanju oznak CE.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na pomembnost gradbenega sektorja v evropskem gospodarstvu je ključnega pomena, da odpravimo tehnične ovire za trgovino na področju gradbenih proizvodov in tako zagotovimo njihov prost pretok na notranjem trgu. Zato moramo podpreti uvedbo usklajenih tehničnih specifikacij, ki glede na nujnost zdravstvenih in varnostnih vprašanj omogočajo uskladitev enotnega trga.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes smo na plenarnem zasedanju glasovali o priporočilu o usklajenih pogojih za trženje gradbenih proizvodov.

Glede na pomembnost sektorja je nujno, da vzpostavimo ukrepe v zvezi s trženjem gradbenih proizvodov v EU. Po navedbah Evropskega odbora za standardizacijo je gradbeni sektor ena izmed največjih industrij v Evropi in pomeni 10 % BDP ter 50,5 % bruto osnovnih sredstev.

Ta predlog uredbe določa usklajene pogoje za trženje gradbenih proizvodov z uvedbo skupnih pravil o označevanju, namenjenih krepitvi jamstev v zvezi z varnostjo in zanesljivostjo proizvodov, hkrati pa tudi znižanju stroškov za proizvajalce, predvsem za mala in srednje velika podjetja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ta uredba je v Parlamentu za drugo obravnavo z namenom njenega dokončnega sprejetja. Prva obravnava v Parlamentu je potekala v prejšnjem parlamentarnem mandatu. Svet je svoje stališče sprejel v letu 2010, čemur so sledila intenzivna tristranska pogajanja pod belgijskim predsedovanjem, da bi tako lahko dosegli kompromisno rešitev. Ta uredba je zelo tehnična, vendar je politično zelo pomembna za Zelene, saj je njen glavni namen uskladiti zahteve glede trženja gradbenih proizvodov.

Glavna skrb skupine Verts/ALE je bila, kako med drugim zagotovili (i) preglednost postopkov (predvsem v organih za standardizacijo ne smejo prevladovati predstavniki velikih industrij, hkrati pa morajo biti upoštevani pomisleki malih in srednje velikih podjetij ali drugih deležnikov); (ii) da bi gradbene zahteve in postopki spodbudili bolj inovativne in ekološke vzorce; (iii) da posebni postopki za „mikropodjetja“ ne bi omogočali industriji, da se izogiba zahtevam ali postopkom.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za uredbo, ker verjamem, da je v Evropi še vedno preveč „ovir“ pri trgovini v gradbenem sektorju. Ponoven pregled te direktive bi moral pomagati pri odpravi trgovinskih ovir ter tako zaščititi delovna mesta v gradbenih podjetjih, na katere še vedno močno vpliva globalna gospodarska kriza. Obstajajo načrti glede uvedbe posebnih novih ukrepov, s katerimi bo mogoče preveriti, ali se gradbeni proizvodi reciklirajo, in spodbuditi njihovo ponovno uporabo kot način za doseganje ciljev EU glede podnebnih sprememb.

Prav tako potrebujemo nove zaščitne ukrepe za varovanje zdravja in varnosti zaposlenih v tem sektorju, v katerem žal še vedno beležimo veliko število z delom povezanih smrti. Zahteva za postopno zamenjavo dokumentov v papirni obliki z različicami v elektronski obliki je namenjena zagotavljanju še večje usklajenosti trga gradbenih proizvodov.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Kljub dejstvu, da predstavitev uredbe vsebuje nekatere nesprejemljive splošne izjave, predvsem v zvezi s popolnoma prostim pretokom storitev v gradbenem sektorju – česar ne moremo podpreti, saj bo tveganje nelojalne konkurence obstajalo, dokler ne bodo med različnimi državami članicami usklajeni stroški dela –, bomo glasovali za.

To bomo storili zaradi tega, ker uredba obravnava izključno zakonodajo o trženju proizvodov gradbenega sektorja, ki se v tem obdobju gospodarske recesije spopada z resnimi posledicami, prenehanjem delovanja številnih podjetij in izgubo delovnih mest. Predlog določa usklajevanje in označevanje proizvodov, ki vsebujejo nevarne snovi, hkrati pa poenostavlja, posodablja in nadomešča veljavna pravila, da bi tako lahko odpravili nekatere regulativne ovire, kar bo v pomoč delavcem ter malim in srednje velikim podjetjem.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Zelo sem zadovoljna, da so moji kolegi podprli in izglasovali poročilo o gradbeništvu, za katerega sem poročevalka. Zaradi poročila bodo nevarne snovi navedene na oznakah gradbenih proizvodov, Komisija pa bo opravila dodatne študije in preučila obravnavano področje. Prav tako vsebuje določbe, ki malim in srednje velikim podjetjem poenostavljajo dajanje proizvodov na notranji trg. Obravnavana je bila potreba po večji preglednosti pri označevanju proizvodov z oznakami „CE“ in veselim se, da se bodo ukrepi začeli izvajati julija 2013.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za predlog uredbe, ki določa usklajene pogoje za trženje gradbenih proizvodov in razveljavlja Direktivo Sveta 89/106/EGS. Gradbeni sektor je v Evropi velik industrijski sektor, v katerem je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU, od njega pa je odvisnih še dodatnih 26 milijonov delavcev. Gospodarska recesija je močno prizadela gradbeno industrijo EU, mnogi delavci pa so izgubili delo. Zato se je dejavnost med letoma 2008 in 2009 v sektorju zmanjšala tudi do 14,2 %. Ponoven pregled Direktive o gradbenih proizvodih (89/106/EGS) s tega vidika zagotavlja ukrep podpore za gradbeni sektor, saj odpravlja trgovinske ovire, s katerimi se srečujejo proizvajalci, in tako pomaga podjetjem, da še naprej poslujejo, delavci pa ohranijo delovna mesta. Gradbeni objekti kot celote in njihovi posamezni deli morajo biti primerni za predvideno uporabo, pri čemer je treba zlasti upoštevati zdravje in varnost udeleženih ljudi skozi celoten življenjski cikel teh objektov. Gradbeni objekti morajo biti tudi energetsko učinkoviti ter med gradnjo in rušenjem porabiti čim manj energije, tako da so čim manjši strošek za uporabnike.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Prepričan sem, da gradbeni sektor odraža splošne gospodarske razmere. V drugem četrtletju 2010 se je litovski gradbeni sektor skrčil za 42,9 %, kar je eden izmed največjih upadov v Evropi. Od takrat so se razmere nekoliko izboljšale, vendar si ne delajmo utvar – litovski gradbeni sektor bo potreboval veliko časa, da si opomore. Zato je še prezgodaj govoriti o stabilnem oživljanju. Prostora za izboljšave je še veliko. Gradbeni sektor v moji državi bi si hitreje opomogel, če bi se izboljšalo črpanje pomoči EU. Gradbena industrija je ena izmed največjih vej litovske in evropske industrije. V tem sektorju je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU, od njega pa je odvisnih 26 milijonov delavcev. Gradbeni sektor je za Litvo zelo pomemben, saj ustvarja veliko delovnih mest, krepi notranje povpraševanje in prinaša denar v proračun. Sektor je prav tako pomemben za mala in srednje velika podjetja, temelj našega gospodarstva. Približno 92 % podjetij, ki proizvajajo gradbene proizvode, je malih in srednje velikih podjetij, z manj kot 250 zaposlenimi. Strinjam se s predlogom poročevalke o uporabi e-komunikacije in metod IT za izboljšanje enotnega trga gradbenih proizvodov. To je pomembno za prihodnost.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Gradbena industrija v Evropski uniji pomeni različna ključna vprašanja, vse od njenega pomembnega prispevka h gospodarstvu do varnosti državljanov EU na delovnih mestih in doma. Moj glas za uredbo o gradbenih proizvodih odraža potrebo po posodobljeni, varni in pregledni direktivi o gradbenih proizvodih. Predlog poziva k izboljšavam zdravstvenih in varnostnih postopkov v sektorju in jasnim izjavam o nevarnih snoveh. Zaradi določbe o oznaki zaupanja „CE“ na proizvodih bodo tisti, ki izvajajo svoje projekte, lahko prepričani, da so materiali, ki jih uporabljajo, varni. Evropsko gospodarstvo močno temelji na gradbenem sektorju, ki pomeni 10 % BDP v EU, v njem pa je neposredno zaposlenih 12 milijonov državljanov EU. Večina teh zaposlenih dela v malih in srednje velikih podjetjih, ki so ključni del evropskega gospodarstva. Vendar pa gradbeništvo še naprej ostaja eno izmed najnevarnejših področij dela. Zato podpiram uredbo za izboljšanje varnosti evropskih državljanov na delovnih mestih in doma, ne glede na to, ali projekte izvajajo samostojno ali poklicno.

Poročilo: Michèle Striffler (A7-0375/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ki si prizadeva za učinkovitejšo humanitarno pomoč EU. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči je velik korak naprej. Ponoven pregled tega akcijskega načrta pa mora biti skladnejši in slediti ciljem, ki jih je lažje meriti, ter indikatorjem, ki so zanesljivejši. To je edini način, da nam bo uspelo učinkoviteje zagotoviti pomoč. Zaradi vse večjega števila in vse hujših naravnih nesreč zaradi podnebnih sprememb se strinjam s predstavljenim stališčem, da je pomembno zagotoviti enkratno pomoč in podporo, namenjeno lastnim zmogljivostim pri pripravljenosti skupnosti na nesreče. Okrepiti moramo hjoški akcijski načrt.

Prav tako se moramo osredotočiti na vprašanja, povezana s človekovimi pravicami, ki izhajajo iz notranjih sporov in zapletenih kriz, ter izboljšati zmogljivosti organov, ki sodelujejo pri dostopu do prebivalcev; to bo mogoče le, če bomo jasno razlikovali med vojaškimi, političnimi in humanitarnimi vlogami. Strinjam se tudi z učinkovito uporabo evropske zmogljivosti za hitro ukrepanje.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za ta dokument, ker je ključnega pomena za učinkovitejše zagotavljanje humanitarne pomoči. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči je prvi skupni dokument o politiki humanitarne pomoči, pripravljen po sprejetju uredbe v letu 1996. Gre za ključno pomembno orodje, predvsem ob upoštevanju temeljite spremembe humanitarnih zadev, kot sta veliko število naravnih nesreč in oboroženi spori, zaradi česar je razseljenih veliko ljudi itd. Upam, da bo Evropsko soglasje o humanitarni pomoči pomemben korak k uresničevanju najučinkovitejših ukrepov EU na področju humanitarne pomoči in da bo prispevalo k spodbujanju humanitarnih načel in mednarodnega humanitarnega prava, usklajevanju in doslednosti pri zagotavljanju humanitarne pomoči EU, pojasnitvi uporabe vojaških in civilnih zmogljivosti in sredstev, zmanjševanju tveganja nesreč in povezavi med takojšnjo pomočjo, rehabilitacijo in razvojem.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) To poročilo zavezuje Evropsko unijo k tesnejšemu sodelovanju pri skupni viziji o humanitarni pomoči. Menim, da je mogoče resnost naravnih nesreč pripisati tudi delovanju ljudi, ki je glavni razlog za podnebne spremembe. Hkrati spodbujam države članice, da začnejo sodelovati pri izvajanju tega Evropskega soglasja o humanitarni pomoči. Podpiram ukrepe, ki jih spodbujamo na tem področju: spodbujanje humanitarnih načel in mednarodnega humanitarnega prava; izboljšave z vidika kakovosti usklajevanja in doslednosti pri zagotavljanju humanitarne pomoči EU; pojasnitev uporabe virov in zmogljivosti civilne zaščite in vojske v skladu s humanitarnim soglasjem in smernicami ZN; zmanjševanje tveganja in krepitev povezave med takojšnjo pomočjo, rehabilitacijo in razvojem. Zato sem glasovala za to poročilo.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija je globalni akter. Ravno s tem močnim prepričanjem so avtorji Lizbonske pogodbe okrepili prizadevanja Evrope na svetovnem prizorišču. Humanitarni vidik ima pomembno mesto pri tem velikem projektu. Unija je že zdaj največja donatorka v svetu in zagotavlja 40 % vseh prispevkov. Ta skupna deklaracija „temelji na splošnih načelih in pristopih in je namenjena spodbujanju usklajenih in poenotenih ukrepov v EU in z drugimi akterji, s čimer izboljšuje skupen odziv na humanitarne krize“. Zato sem glasovala za to resolucijo, ki ponavlja, da moramo humanitarno pomoč zagotavljati na ustrezen in učinkovit način; poudarja pomembnost dobre usklajenosti; izpostavlja drugoten pomen virov in zmogljivosti civilne zaščite in vojske ter ključni pomen zmanjševanja tveganja zaradi naravnih nesreč; in nazadnje, poziva Unijo h krepitvi povezave med takojšnjo pomočjo, obnavljanjem in razvojem.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Evropska unija je največja donatorka humanitarne pomoči v svetu in zagotavlja 40 % celotne uradne mednarodne humanitarne pomoči. Število in resnost naravnih nesreč, ki so predvsem posledica vpliva podnebnih sprememb, se je v svetu znatno povečalo. Humanitarne razmere so se v zadnjih letih korenito spremenile, zato moramo izboljšati zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče. Prepričan sem, da mora Evropska unija vložiti več napora v zmanjševanje tveganj za nesreče in zagotoviti podporo – poleg enkratne pomoči – tudi za lastne zmogljivosti pri pripravljenosti lokalnih skupnosti na nesreče. Zaskrbljujoče je, da so kršitve mednarodnega humanitarnega prava vse pogostejše, razmere na tem področju pa se slabšajo. Strinjam se, da mora Evropska unija ukrepati in izboljšati usklajevanje humanitarne pomoči in zaustaviti vse oblike zlorab te pomoči.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) V letu 2010 je bilo veliko humanitarnih kriz: Haiti, Pakistan in še bi lahko nadaljeval. Tragedije, ki doletijo nekatere ljudi v svetu, pogosto tiste, ki so najbolj prikrajšani, zahtevajo hiter in učinkovit odziv mednarodnih organizacij, pa tudi Evropske unije, ki je glavna akterka na področju razvojne pomoči in kriznega upravljanja.

Zato smo danes, v torek, 18. januarja, sprejeli poročilo gospe Striffler, da bi tako pozvali k izdatnejšemu financiranju humanitarne pomoči. Za vse te krize bi morali ustanoviti tudi evropske enote za hitro posredovanje. Evropska komisija je dovzetna za to zamisel in bi morala predstaviti predlog z namenom optimizacije sedanjega sistema civilne zaščite.

Jasno je, da bomo morali izkoristiti vire, ki so že na voljo v državah članicah, hkrati pa se moramo uskladiti na bolj praktičen in učinkovitejši način. Počasen odziv, podvajanje pomoči in nedoslednosti na mestu samem so le nekatere stvari, ki jih moramo odpraviti. Za izboljšave je še veliko prostora, resolucija, ki jo je sprejel Parlament, pa je namenjena zagotavljanju prvega odziva na to vsebino.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo Parlamenta o izvajanju soglasja glede humanitarne pomoči: vmesni pregled akcijskega načrta in nadaljnji ukrepi. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči zavezuje Unijo k tesnejšemu sodelovanju pri skupni viziji o humanitarni pomoči. Namen soglasja je izboljšati učinkovitost Evropske unije, zaščititi in zagovarjati osnovna humanitarna načela na nepristranski, nevtralen in neodvisen način ter zagovarjati spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava. Po izvedbi vmesnega pregleda je postalo jasno, da manjkajo posebne informacije o izvedenih ukrepih ali o ukrepih, ki jih je še treba izvesti, in da razen predstavnikov, ki sodelujejo v humanitarnem delu, le malo ljudi pozna soglasje. Zato si moramo močneje prizadevati za prepoznavnost soglasja, hkrati pa moramo z njim bolje seznaniti države članice, druge institucije in vojaške organe. Humanitarne razmere so se v zadnjih letih korenito spremenile in zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da Evropsko soglasje o humanitarni pomoči dosledno in odločno izvajamo.

Poudariti želim potrebo po vlaganju večjega napora v zmanjševanje tveganj za nesreče in zagotavljanje podpore – poleg enkratne pomoči – tudi za lastne zmogljivosti pri pripravljenosti lokalnih skupnosti na nesreče. Bolj se moramo osredotočiti in v humanitarne odzive vključiti enakost moških in žensk ter varstvo proti spolnemu nasilju, ki se vse pogosteje uporabljata kot vojni orožji.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija je največja donatorka pomoči in prispeva 40 % celotne svetovne pomoči. V letu 2009 je pomoč Evropske unije, ki je znašala skoraj 1 milijardo EUR, prejelo več kot 100 milijonov ljudi v več kot 70 državah. Žal se pogosto zavzemamo za donacije državam, ki se kasneje odločijo za neposredne tuje naložbe iz Kitajske. Donacije in naložbe bi mogoče morali vsaj uskladiti, ne pa da objokujemo dejstvo, da je Kitajska postala drugo največje svetovno gospodarstvo. Humanitarne razmere so se v zadnjih letih korenito spremenile in zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da soglasje o humanitarni pomoči dosledno in odločno izvajamo.

V teh spreminjajočih se razmerah je prvi dejavnik, ki ga moramo omeniti, znatno povečanje števila in resnosti naravnih nesreč, ki so predvsem posledica podnebnih sprememb. To prav tako pomeni, da moramo poleg enkratne pomoči zagotoviti tudi podporo, namenjeno lastnim zmogljivostim pri pripravljenosti skupnosti na nesreče. V zvezi s tem so bile dane politične zaveze – v obliki strategije EU in hjoškega akcijskega načrta –, vendar jih še vedno pestijo težave v zvezi z izvajanjem.

  David Campbell Bannerman (EFD), v pisni obliki. – Stranka UKIP je prepričana, da je prostovoljno usklajevanje prizadevanj na področju pomoči posameznih neodvisnih držav najboljši odziv na humanitarne nesreče, ne pa da to centralno določa nedemokratična EU. Spominjamo se spodrsljaja pri počasnem in nezadostnem odzivu EU na Haitiju in zato menimo, da EU ni mogoče zaupati pri prihodnjih humanitarnih krizah.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj je Evropska unija največja donatorka humanitarne pomoči v svetu in prispeva 40 % celotne uradne mednarodne humanitarne pomoči. V letu 2009 je humanitarno pomoč odobrila približno 115 milijonom ljudi v več kot 70 državah v skupni vrednosti 950 milijonov EUR. Evropska unija je s svojo humanitarno politiko dokazala zavezanost podpori ljudem v tretjih državah, ki so zelo ranljivi. Strinjam se z vmesnim pregledom humanitarnega soglasja, ker verjamem, da si moramo prizadevati za povečanje njegove prepoznavnosti med državami članicami, drugimi institucijami in vojaškimi organi. Komisijo pozivam, naj podvoji prizadevanja za zmanjšanje tveganj za nastanek nesreč in pozornost nameni vse pogostejšim kršitvam mednarodnega humanitarnega prava in najbolj ranljivim skupinam, kot so ženske, otroci in prisilno preseljene osebe. Prav tako moramo spodbujati dialog med političnimi, vojaškimi ali humanitarnimi organi, ki delujejo v istem delovnem okolju, skupaj z vzpostavitvijo evropske zmogljivosti za hitro posredovanje, in sicer evropskih enot za hitro posredovanje.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Proti poročilu o humanitarni pomoči sem glasoval iz dveh razlogov. Predvsem zaradi tega, ker vztraja na povezovanju civilne zaščite in humanitarne pomoči z Evropsko službo za zunanje delovanje in njeno zunanjo politiko, čeprav je jasno, da bi morala biti merila za posredovanje predvsem in izključno humanitarne narave. Pa tudi zaradi tega, ker ne verjamem, da je povezovanje civilnih in vojaških zmogljivosti za namene reševanja humanitarnih kriznih razmer prava rešitev. Jasno je, da sta v nekaterih okoliščinah potrebna posebno znanje in uporaba posebne opreme, ki jo je vojska vedno uporabljala in imela v lasti. Da bi lahko ohranili in varovali izključno civilni značaj humanitarnih misij, bi lahko financirali civilno zaščito tako, da bi imela takšno posebno opremo, in da bi lahko delavce civilne zaščite usposobili, ne pa da še naprej podpiramo vojaško zapravljanje. To je edini način za resnično in učinkovito pomoč v humanitarnih krizah, ne da bi obstajala nevarnost za vojaško navzočnost.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pri izvajanju vmesnega pregleda Evropskega soglasja o humanitarni pomoči moram izraziti obžalovanje, da javna ozaveščenost ni dosegla želene ravni in da so države članice storile le malo za njegovo izvajanje. Namesto iskanja napak moramo spodbujati in določiti pot, ki ji moramo slediti pri humanitarni pomoči. V zadnjih letih so se humanitarne razmere močno spremenile zaradi naravnih nesreč, več razseljenih oseb, kopičenja različnih notranjih sporov, kriz pomanjkanja hrane itd. Bolj kot kadar koli do zdaj potrebujemo uravnovešen in učinkovit globalni odziv, ki bo temeljil na posebnih potrebah, bo osredotočen na doseganje rezultatov in ga bo usmerjalo načelo, da varčevanje s sredstvi za preživetje pomeni reševanje življenj, ob hkratnem obravnavanju potrebe vpletenih območij po samozadostnosti in samorazvoju. Da bi to uresničili, je ključnega pomena, da soglasje spodbuja te humanitarne vrednote in da različni akterji optimizirajo sredstva.

Trdim, da moramo nujno ustanoviti evropske enote za hitro posredovanje ob upoštevanju poročila gospoda Barniera iz maja 2006. Kolegici, gospe Striffler, želim čestitati za pozitivno vsebino predlogov, ki jih je predložila, hkrati pa želim še enkrat ponoviti svoje stališče, da je soglasje ključni instrument in da je v sedanjih razmerah zelo pomembno.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Humanitarno soglasje je ključni instrument, ki je še posebno dragocen v sedanjih stalno spreminjajočih se humanitarnih razmerah. Priče smo močnemu povečanju števila in resnosti naravnih nesreč, predvsem zaradi vpliva podnebnih sprememb, vse pogostejšim zapletenim krizam, predvsem notranjim konfliktom, pa tudi spreminjajoči se naravi teh konfliktov in mnogi izmed njih vključujejo veliko število razseljenih ljudi.

Kršitve mednarodnega humanitarnega prava so vse pogostejše. Posebno zaskrbljujoč vidik takšnih kršitev je, da se spolno nasilje vse pogosteje uporablja kot vojno orožje. Podpiram stališče poročevalke in menim, da potrebujemo odločne ukrepe za povečanje varstva pred dejanji spolnega nasilja v humanitarnih razmerah. Strinjam se s stališčem avtorice poročila, ki navaja, da sta nedavni humanitarni nesreči na Haitiju in v Pakistanu ponovno spet pokazali, da moramo izboljšati zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče z vidika učinkovitosti, hitrosti odzivanja, usklajevanja in prepoznavnosti.

Prav tako podpiram ustanovitev zmogljivosti za hitro odzivanje EU (evropske enote za hitro posredovanje).

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ki so ga 18. decembra 2007 dosegli Parlament, Svet in Komisija, je pomemben korak naprej z vidika opredelitve, obsega in vsebine evropske humanitarne pomoči. To poročilo, sklepe katerega močno podpiram, nadaljujemo z vmesnim pregledom, kot je bilo predvideno v akcijskem načrtu maja 2008. Ob tej prelomnici želim čestitati gospe Striffler za odlično delo, ki ga je opravila. V zvezi z zamislimi, izraženimi v poročilu, želim izpostaviti poudarek na „pristnem in neprekinjenem sodelovanju … upravičencev pri upravljanju pomoči“. To načelo zagovarjam, saj bo EU z njim svoje ukrepe vse bolj osredotočila na civilno družbo in lokalne oblasti. S tem se bo zmanjšala osredotočenost na odnose med EU in državami članicami, ki morajo ostati še naprej pomembni, vendar ne smejo biti izključna razmerja, kot se je do zdaj večkrat zgodilo. Prav tako želim izpostaviti potrebo po predložitvi predlogov, namenjenih „vzpostavitvi evropske enote civilne zaščite, ki bo temeljila na optimizaciji obstoječega mehanizma Unije za civilno zaščito in združevanju obstoječih nacionalnih sredstev“, kar bi pomenilo, da bi se stroški glede na dosežene sinergije le malo povečali, in sicer s pomočjo zmogljivosti, ki je v državah članicah že bila vzpostavljena.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Humanitarna pomoč ima danes večjo in pomembnejšo vlogo kot v preteklosti. Zaradi različne stopnje razvoja in vse večje neenakosti pri možnostih in porazdelitvi virov z geografskega, socialnega in generacijskega vidika, vse večjih podnebnih sprememb (za katere je deloma kriv človek) in povezanega povečanja števila naravnih nesreč, povečane onesnaženosti okolja, neenakomernega človekovega obremenjevanja, skoncentriranega v velikih mestnih območjih, in neenake rasti prebivalstva v nekaterih predelih planeta, se je povečalo število humanitarnih nesreč, pri katerih je pomoč ključnega pomena za ponovno vzpostavitev življenjskih pogojev in človekovega dostojanstva. Glede na to, če je za pomoč ljudem v nesreči potrebna humanitarna pomoč, nobeno posredovanje na podlagi zunanje politike EU –, ki jo še moramo opredeliti – ne more temeljiti na področjih interesov in vpliva posameznih držav članic, ampak mora upoštevati evropsko razsežnost.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podpiram poročilo o izvajanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči. Humanitarna politika Unije je praktičen prikaz njene zavezanosti podpori ljudem, ki jo potrebujejo, kadar so najbolj ranljivi. Evropska unija je največja donatorka humanitarne pomoči na svetu. Njen prispevek presega 40 % celotne uradne mednarodne humanitarne pomoči. V 2009 smo humanitarno pomoč zagotovili približno 115 milijonom ljudi v več kot 70 državah v skupni vrednosti 950 milijonov EUR. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, podpisano 18. decembra 2007, poudarja pripravljenost Evropske unije, da tesno sodeluje na tem področju zaradi optimizacije svoje učinkovitosti, pri obrambi in spodbujanju temeljnih humanitarnih načel človečnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter pri odločnem zagovarjanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava. Pred nami so mnogi izzivi. Nedavni humanitarni nesreči na Haitiju in v Pakistanu sta spet pokazali, da moramo močno izboljšati zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče. Zmanjševanje tveganja nesreč moramo v celoti vključiti v politike razvojne in humanitarne pomoči. Prav tako potrebujemo pojasnilo glede uporabe virov in zmogljivosti civilne zaščite in vojske v skladu s soglasjem in smernicami ZN.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Nedavni humanitarni nesreči na Haitiju in v Pakistanu sta spet pokazali, da moramo močno izboljšati zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče z vidika učinkovitosti, usklajevanja in prepoznavnosti.

Zato sem glasovala za to poročilo, ki zagovarja vzpostavitev evropske zmogljivosti za hitro odzivanje (evropsko enoto za civilno zaščito) – zamisel, ki jo je dal komisar Barnier po cunamiju v Aziji in jo od takrat Evropski parlament nenehno ponavlja.

Ta zmogljivost mora pomeniti optimizacijo orodij, ki so že na voljo, da bi tako postala učinkovitejša in smotrnejša, namen vsega tega pa je takojšna mobilizacija vseh potrebnih virov ob tesnejšem sodelovanju.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj verjamem, da moramo ponovno pregledati akcijski načrt Evropskega soglasja. V zadnjih letih so se humanitarne razmere močno spremenile tudi zaradi velikega povečanja števila in resnosti naravnih nesreč, za katere so deloma krive tudi podnebne spremembe. Ključnega pomena je, da zmanjševanje tveganja nesreč povsem vključimo v politike razvojne in humanitarne pomoči in zaradi tega je še toliko pomembneje, da soglasje o humanitarni pomoči dosledno in odločno izvajamo.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Jasno je, da so izredne in humanitarne razmere v svetu vse pogostejše. Evropska unija prevzema pomembno vlogo v boju proti tem nadlogam, hkrati pa upam, da bo to počela tudi v prihodnje in v čim večji meri okrepila to vlogo. Vendar ni dovolj, če lačnemu damo ribo: naučiti ga moramo, kako naj lovi ribe.

Menim, da je pomoč manj premožnim državam pri oskrbi s kadri in materialnimi viri, s katerimi bodo lahko premagale prihodnje krize, skoraj tako pomembna kot reševanje izrednih razmer. Evropsko soglasje o humanitarni pomoči podpiram in upam, da bo kompromis med evropskimi institucijami prispeval k boljši izrabi sredstev, ki jih ima Unija na voljo, pri čemer bodo prednost imeli vedno tisti, ki imajo najmanj in najbolj trpijo, in popolni neodvisnosti z vidika političnih ali ideoloških načrtov.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V zadnjih letih lahko v svetu opazimo znatno povečanje nesreč v smislu prizadetih geografskih območij in števila žrtev. Obravnavanje vpliva podnebnih sprememb na te nesreče ne spada v to razpravo, čeprav gre za zelo pomembno tematiko. Ko so 18. decembra 2007 Svet Evropske unije, Parlament in Komisija podpisali Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, je bil to velik napredek na področju humanitarne pomoči, predvsem zaradi tega, ker je bil pripravljen akcijski načrt za obdobje petih let, v katerem je bil predviden tudi vmesni pregled. To je glavni namen tega poročila. Ves svet pozna in priznava ključno vlogo EU pri humanitarni pomoči. Parlament je to vprašanje obravnaval na mnogih sejah, predvsem z našimi govori. Zaradi nedavnih dogodkov v Braziliji, Pakistanu, na Haitiju, Madeiri in drugih krajih, moramo razmisliti o učinkovitosti podpore za civilno zaščito in humanitarno pomoč. Kot izhaja iz tega poročila, na evropski ravni kljub omejenim informacijam, ki so na voljo, beležimo pozitiven napredek, kar dokazuje tudi ustanovitev delovne skupine za humanitarno pomoč in pomoč v hrani v okviru Sveta. Kljub temu moramo opraviti še veliko dela.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Tako imenovana „humanitarna pomoč“ EU nima zanemarljive vloge pri tem, kar je vse pogosteje označeno kot zunanja politika. Vse pogosteje uporablja pristno pomoč in sodelovanje, na katerega se moramo odzvati, predvsem na izredne razmere, in v praksi sledi številnim ciljem. Izvedeni ukrepi in uporabljene metode, ki vključujejo tudi vojaško posredovanje in okupacijo, so namenjeni podvajanju in širitvi oblik politične in gospodarske prevlade ter obvladovanju trgov in naravnih virov v državah v razvoju. Glede na vse globljo krizo kapitalizma ti poskusi vedno vključujejo tudi omejevanje prizadevanj ljudi za večji družbeni napredek in pravico v najrazličnejših oblikah po vsem svetu.

Mnoge nevladne organizacije, logistična podjetja in drugi se pod pretvezo domnevnih „humanitarnih“ interesov okoriščajo in sodelujejo v teh politikah ter zagovarjajo svoje interese in interese svojih zagovornikov; ti interesi so lahko javni ali zasebni in lahko vključujejo tudi politične, finančne ali verske namere. Načeloma podpiramo posebno izkazovanje solidarnosti žrtvam vseh nesreč ali konfliktov. Vendar morajo temeljiti na interesih teh ljudi, na spoštovanju mednarodnega prava ter na neodvisnosti in suverenosti teh držav.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Prepričana sem, da moramo izboljšati orodja, ki jih ima Evropska unija na voljo pri odzivanju na takšne nesreče, kot se je zgodila na Haitiju, ki ga je pred letom doletel potres, nedavno pa še epidemija kolere. V moji skupini verjamemo, da moramo zagovarjati obsežnejše financiranje humanitarne pomoči ter tako omogočiti večje število posredovanj, predvsem da bi pomagali najbolj ranljivim ljudem. Pri tem pa moramo zagotoviti, da bomo jasno razlikovali med pristojnostmi vojaških in humanitarnih organov, saj moramo vojaška sredstva uporabljati čim manj in le kot zadnjo možnost.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Evropska unija je največja donatorka humanitarne pomoči na svetu. Nedavne nesreče pa so pokazale na nekatere pomanjkljivosti pri sposobnosti EU za hitro, učinkovito in usklajeno ukrepanje. Poročilo gospe Striffler izpostavlja nekatere pomisleke in upamo lahko, da bo današnje glasovanje prineslo pozitivne rezultate.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, ker nam to poročilo poleg formalnosti omogoča, da ponovno preučimo ustreznost humanitarne pomoči. Področje humanitarnih dejavnosti se je v zadnjih letih temeljito spremenilo. Glede na spreminjajoče se okolje je treba najprej omeniti znatno povečanje števila in intenzivnosti naravnih nesreč, predvsem zaradi vpliva podnebnih sprememb. Zato je treba okrepiti prizadevanja za zmanjševanje tveganja naravnih nesreč in za zagotavljanje – poleg takojšnje pomoči – podpore lastnim zmogljivostim skupnosti za pripravo na nesreče. K temu je treba dodati povečanje števila zapletenih kriz, zlasti notranjih konfliktov in njihove spreminjajoče se narave, saj konflikte pogosto spremlja množično preseljevanje prebivalstva (begunci, notranje razseljene osebe) in povečanje nasilja nad prebivalstvom. Čedalje več je kršitev mednarodnega humanitarnega prava, razmere na terenu pa so čedalje slabše. Pri kršitvah mednarodnega humanitarnega prava je zlasti pretresljivo dejstvo, da se spolno nasilje vedno bolj pogosto uporablja kot vojno orožje. Potrebno si je prizadevati za zaščito pred spolnim nasiljem v okviru humanitarne dejavnosti. Zato je treba posebno pozornost nameniti najbolj ranljivim skupinam, kot so ženske, otroci in nasilno razseljene osebe (notranje razseljene osebe in begunci). Nedavne humanitarne katastrofe na Haitiju in v Pakistanu so znova dokazale, da je treba okrepiti zmogljivosti EU za odzivanje na elementarne nesreče z vidika učinkovitosti, usklajenosti in prepoznavnosti.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Eno leto po potresu na Haitiju lahko vidimo, da ukrepi, ki jih sprejemamo, ali način, kako pomagamo, niso popolni. Zaradi tega ne smemo zapraviti evropskega soglasja, doseženega za zagotavljanje humanitarne pomoči. EU ima kot ena najbogatejših in najrazvitejših regij na svetu moralno dolžnost, da pomaga šibkim in tistim, ki potrebujejo pomoč. Predvsem moramo biti solidarni z žrtvami naravnih nesreč in katastrof, ki niso pripravljene na to, kar jih doleti.

Zato moramo ukrepati, da okrepimo sodelovanje držav članic na tem področju in olajšamo izmenjavo najboljših praks. Narediti moramo vse za to, da bo sistem pomoči smotrn in učinkovit ter da se ne bo zapravil niti en sam cent. Zato je potrebno sodelovanje z drugimi mednarodnimi, nevladnimi organi in organizacijami, ki prav tako zagotavljajo pomoč, da bo to bolj učinkovito.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Striffler, ker še vedno obstaja velika potreba po poudarjanju pomena in zato občutljivosti tega vprašanja.

S tem glasovanjem je Parlament želel poudariti, da mora podpiranje človekovih pravic nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti postati cilj Evropske unije. Kar zadeva solidarnost, nismo nikoli popolnoma pripravljeni ali opremljeni z odličnimi načrti. Čedalje bolj moramo pozivati vse evropske akterje, vključno s Komisijo in posameznimi državami članicami, naj podprejo spodbujanje splošnega spoštovanja človekovih pravic. Sam bom še naprej podpiral ta modus vivendi, tudi v Odboru za proračun, katerega član sem, in podpiral bom vse ukrepe za povečanje finančne pomoči za dejavnosti, ki so prav posebej usmerjene v varstvo teh pomembnih pravic, tako da si bo Evropska unija še naprej prizadevala pomagati in podpirati dele prebivalstva, ki to najbolj potrebujejo.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) V zadnjem času smo bili priča dramatičnemu povečanju števila in intenzivnosti naravnih nesreč, tako tistih, ki jih je povzročil človek, kot tistih, ki jih ni, obenem pa tudi okrepitvi škodljivih posledic zaradi kršitev mednarodnega humanitarnega prava in slabega upravljanja. Kot je znano, je Evropska unija največja donatorka humanitarne pomoči na svetu, saj prispeva približno 40 % uradne mednarodne humanitarne pomoči. To potrjuje 115 milijonov prejemnikov pomoči iz približno 70 držav, ki so prejeli skupni prispevek v višini skoraj 1 milijarde EUR. Glasoval sem za to soglasje, saj menim, da EU prek svoje humanitarne politike dejavno dokazuje svojo zavezanost ljudem, ki resnično potrebujejo pomoč. V tem pogledu potrebujemo dovolj človeških virov in materialnih sredstev in podpreti moramo izboljšano usklajevanje med institucijami in organizacijami, vključenimi v ta postopek.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Odločno pozdravljam to poročilo, ki vsebuje predloge za okrepitev soglasja o humanitarni pomoči. V tem poročilu so poudarjena številna področja, ki potrebujejo več pozornosti, med drugim spodbujanje humanitarnih načel in mednarodnega humanitarnega prava; vprašanja, povezana s kakovostjo, sodelovanjem in usklajenostjo pri zagotavljanju humanitarne pomoči EU; pojasnilo o uporabi sredstev in vojaških zmogljivosti in civilne zaščite v skladu s humanitarnim soglasjem in smernicami Združenih narodov ter krepitev povezav med pomočjo, rehabilitacijo in razvojem.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Predloženo poročilo je zelo aktualen odziv na številne naravne nesreče, ki smo jih doživeli v zadnjih letih. EU se mora nujno učiti iz izkušenj z zagotavljanjem učinkovite pomoči po preteklih nesrečah, na primer v Avstraliji, na Haitiju in v Rusiji, da bo imela popolnoma jasne postopke in sredstva za zagotavljanje učinkovite humanitarne pomoči. Evropska celina se je doslej izognila tako velikim nesrečam, vendar to ne pomeni, da nam ni treba pripraviti učinkovitega obsega struktur in sredstev. Izkušnje iz zadnjih let kažejo, da prevoza na prizadeta območja ni mogoče zagotoviti brez tehnične in organizacijske podpore vojaških enot. Nevladne humanitarne organizacije nimajo teh zmogljivosti.

Očitno je, da prebivalci prizadetih območij zelo pogosto ostanejo odrezani od prometnih povezav po državi in da je zmogljivost sredstev civilnega letalstva omejena. Če kje, je uporaba vojaških sil gotovo upravičena in sprejemljiva v primeru humanitarnih ali naravnih nesreč.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Naravne nesreče so se v zadnjem času vsekakor pojavljale s čedalje večjo intenzivnostjo. Prav tako drži, da je Evropska unija eden od glavnih svetovnih akterjev na področju humanitarne pomoči, in pomembno je, da to vlogo ohrani kljub krizam, ki jih doživljamo. Vendar menim, da je poleg zagotavljanja pomoči tistim z najbolj omejenimi možnostmi in vsem tistim, ki jih prizadenejo te nesreče, treba človeške vire in finančna sredstva zagotoviti tudi najrevnejšim državam in zato tistim, ki so najbolj izpostavljeni tovrstnim razmeram, tako da zunanja pomoč nima tako odločilnega pomena. To je mogoče doseči le z razvojnimi politikami in pomočjo tem državam na podlagi srednjeročne in dolgoročne perspektive.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Področje humanitarnih dejavnosti postaja čedalje bolj zapleteno in težavno: pogosto se krši humanitarno pravo; zmeda glede vlog pomeni, da so humanitarni delavci tarče čedalje pogosteje, in povečujeta se število in intenzivnost naravnih nesreč. Leta 2010 smo bili priča trem največjim humanitarnim katastrofam v zadnjih letih: potresu na Haitiju, suši v Sahelu in poplavam v Pakistanu. A kot je povedala komisarka Kristalina Georgieva, je kakovost naše humanitarne pomoči nadvse pomembna. Vsako leto reši približno 140 milijonov ljudi.

Ob upoštevanju teh premislekov se strinjam s poročevalko, ki poziva k znatnemu povečanju finančnih sredstev za humanitarno pomoč in ugotavlja, da soglasje o humanitarni pomoči ni dovolj znano. Še naprej moramo krepiti ozaveščenost in spodbujati humanitarna načela in načela mednarodnega prava. Zagovarjati moramo, kot sem že imel priložnost zagovarjati jaz, vzpostavitev evropskih zmogljivosti za hitro odzivanje. Bolj se moramo osredotočiti na preprečevanje tveganja nesreč.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o izvajanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči vsebuje nekaj pomembnih predlogov, ki se jih je treba lotiti v prihodnosti. Primer je razvoj zmogljivosti in sredstev za civilno zaščito, pri čemer je ključna zamisel vzpostavitev evropske enote civilne zaščite. Pomembno je tudi izboljšano usklajevanje ne samo med državami članicami, temveč tudi na mednarodni ravni, z Združenimi narodi. Tudi pristop, da se v kriznih razmerah živila in podobno nabavljajo lokalno in da se s tem podpira lokalno gospodarstvo, je pametna zamisel. Žal poročilo na nekaj področjih ni dovolj natančno ali ambiciozno, zaradi česar sem se vzdržal glasovanja.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Za to poročilo sem glasoval, ker se mora Evropska unija kot največja donatorka humanitarne pomoči na svetu bolj posvetiti humanitarni pomoči na območjih, kjer je ta pomoč nujno potrebna, saj se je število naravnih nesreč in notranjih konfliktov dramatično povečalo. Države članice morajo učinkoviteje prispevati k postopku izvajanja tega soglasja s tem, da ga vključijo v nacionalne humanitarne strategije. Glede na potrebo po humanitarni pomoči je treba tej pomoči dodeliti več finančnih sredstev ter omogočiti hitro in učinkovito financiranje posredovanj.

Strinjam se s predlogom, da mora razlikovanje med mandati vojaških in humanitarnih dejavnikov ostati povsem nedvoumno, tako da se vojaška sredstva in zmogljivosti uporabijo samo v zelo omejenem obsegu ter zgolj v skrajni sili, zlasti v regijah, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi. Poleg tega je treba za zagotavljanje ustreznega in učinkovitega usklajevanja humanitarne pomoči vzpostaviti evropsko enoto civilne zaščite in evropske enote za hitro posredovanje.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija je največja donatorka humanitarne pomoči na svetu. Njen prispevek predstavlja več kot 40 % uradne mednarodne humanitarne pomoči. S svojo humanitarno politiko EU dokazuje svojo zavezanost ljudem v državah, ki potrebujejo pomoč. Po tem, ko je Evropska unija podpisala evropsko soglasje o humanitarni pomoči, je bilo sprejetih veliko ukrepov v zvezi s sodelovanjem na tem področju zaradi optimizacije učinkovitosti EU in spodbujanja temeljnih humanitarnih načel človečnosti, nevtralnosti in nepristranskosti pri zagotavljanju pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Ne glede na to se zdi, da je ozaveščenost o soglasju še vedno prenizka. Zato si moramo bolj prizadevati za okrepitev njegove prepoznavnosti. Menim, da se je v tako občutljivem sektorju, kot je humanitarna pomoč, treba zavedati, kako zelo so se z leti spremenile okoliščine, in upoštevati znatno povečanje števila in intenzivnosti naravnih nesreč. Zato menim, da moramo okrepiti prizadevanja za zmanjševanje tveganja naravnih nesreč in zagotoviti podporo ustreznim lastnim zmogljivostim skupnosti. Za zagotavljanje stabilne poti do popolne uporabe humanitarne pomoči moramo še naprej vztrajno zagovarjati ohranitev humanitarnega prostora. Upam, da bomo z glasovanjem za poročilo gospe Striffler lahko napredovali k sprejetju praktičnega akcijskega načrta.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija, vključno s Komisijo in državami članicami, je največja donatorka humanitarne in razvojne pomoči na svetu. Njen prispevek predstavlja več kot 40 % uradne mednarodne humanitarne pomoči. Sklep natančnega vmesnega pregleda izvajanja evropskega soglasja o humanitarni pomoči je lahko le, da je treba spodbujati ozaveščenost o tem mehanizmu ter boljše usklajevanje in večjo učinkovitost vseh vključenih subjektov. Gospodarski prispevki so sami po sebi lahko neuspešni, če jih ne spremlja dobro in učinkovito usklajevanje na vseh stopnjah in za vse oblike pomoči EU. Živimo v kritičnih časih: humanitarne razmere so se v zadnjih letih temeljito spremenile, zaradi česar je še bolj pomembno strogo in okrepljeno izvajanje humanitarnega soglasja. Glasujem za to poročilo in rada bi pozvala k politiki sistematičnega dialoga, tesnejšemu sodelovanju na terenu, boljšemu upravljanju in zavezi, da bomo preprečevali naravne nesreče. Podpiram vzpostavitev evropske enote civilne zaščite po poročilu gospoda Barnierja, objavljenem maja 2006.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija je največja donatorka humanitarne pomoči na svetu, saj prispeva več kot 40 % mednarodne humanitarne pomoči.

Evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ki so ga 18. decembra 2007 podpisali Svet, Parlament in Evropska komisija, na podlagi akcijskega načrta za petletno obdobje zavezuje EU in države članice k tesnemu sodelovanju na tem področju. Ukrep št. 33 določa, da je treba opraviti vmesni pregled akcijskega načrta, da se obravnavajo pomanjkanje ozaveščenosti o sektorju humanitarnih dejavnosti, resne podnebne spremembe, povečanje števila zapletenih kriz in povečanje nasilja.

Zato pozivamo k vzpostavitvi evropskih zmogljivosti za hitro odzivanje (evropske enote civilne zaščite), kakor si jih je zamislil gospod Barnier, da se optimizirajo razpoložljivi mehanizmi, pri čemer je cilj, da se z boljšim usklajevanjem doseže takojšnja mobilizacija vseh potrebnih sredstev.

Glede na sporočene podatke in glede na to, da je Lizbonska pogodba uvedla ustrezno politiko EU na področju humanitarne pomoči, se popolnoma strinjam s tem, da potrebujemo vmesni pregled, ki je osredotočen na okrepitev akcijskega načrta v zvezi s spodbujanjem humanitarnih načel, na dostavo humanitarne pomoči, na razjasnitev uporabe vojaških sredstev in sredstev civilne zaščite ter na zmanjševanje tveganja nesreč in krepitev povezav med pomočjo in razvojem.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ki predstavlja pregled izvajanja evropskega soglasja o humanitarni pomoči in vključuje predloge, ki naj bi prispevali h krepitvi prepoznavnosti tega soglasja in večji učinkovitosti pri doseganju ciljev tega soglasja. Ta instrument je še pomembnejši v sedanjih humanitarnih razmerah, ki jih zaznamuje znatno povečanje števila in intenzivnosti naravnih nesreč, in nujno je, da si prizadevamo za popolno izpolnitev zavez, ki izhajajo iz tega, ter da se države članice bolj vključijo v izvajanje tega instrumenta.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes smo na plenarnem zasedanju glasovali o poročilu o evropskem soglasju o humanitarni pomoči.

Evropska unija, vključno z Evropsko komisijo in državami članicami, je največja donatorka humanitarne pomoči na svetu. Njen prispevek predstavlja več kot 40 % uradne mednarodne humanitarne pomoči. S svojo humanitarno politiko Evropska unija konkretno dokazuje svojo zavezo, da bo pomagala ljudem iz tretjih držav, ki potrebujejo pomoč v primerih skrajne ranljivosti.

Treba je poudariti, da mora zagotavljanje pomoči temeljiti izključno na ugotovljenih potrebah in stopnji prizadetosti in da je treba kakovost in količino pomoči določiti predvsem na podlagi začetne presoje, ki jo je treba še izboljšati, zlasti glede uporabe meril ranljivosti, s posebnim ozirom na ženske, otroke in invalide.

Poleg tega je dejansko in stalno združevanje (in, če je mogoče, sodelovanje) uporabnikov pri upravljanju pomoči temeljni pogoj za kakovosten humanitarni odziv, zlasti v primeru dolgotrajnih kriz.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 humanitarno delovanje Unije zdaj določa člen 214 PDEU, ki uvaja popolno politiko humanitarne pomoči EU. Gre za deljeno pristojnost med državami članicami in Evropsko unijo. Uredba Sveta o humanitarni pomoči (ES) št. 1257/96, ki je začela veljati leta 1996, bo v času revizije po postopku soodločanja dobila ustrezno pravno podlago. Lizbonska pogodba je uvedla tudi evropsko službo za zunanje delovanje. Odbor DEVE je izrazil svoj pomislek, da se v okviru ESZD humanitarna pomoč ne sme instrumentalizirati, in zagovarja ohranitev neodvisnosti generalnega direktorata ECHO. Poziva tudi k pojasnitvi vlog komisark Ashton in Georgieve.

Ker je vmesni pregled priložnost za okrepitev prizadevanj EU na številnih področjih, poročilo opozarja na naslednja vprašanja, med drugim na: spodbujanje humanitarnih načel in mednarodnega humanitarnega prava; vprašanja, povezana s kakovostjo, sodelovanjem in usklajenostjo pri zagotavljanju humanitarne pomoči EU; pojasnilo o uporabi sredstev in vojaških zmogljivosti in civilne zaščite v skladu s humanitarnim soglasjem in smernicami Združenih narodov; zmanjševanje nevarnosti nesreč in krepitev povezav med pomočjo, rehabilitacijo in razvojem.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija, vključno z Evropsko komisijo in državami članicami, je največja donatorka humanitarne pomoči na svetu, saj prispeva več kot 40 % uradne mednarodne pomoči.

Samo v letu 2009 je Komisija zagotovila humanitarno pomoč za približno 115 milijonov ljudi v več kot 70 državah, skupna vrednost te pomoči pa je znašala 950 milijonov evrov. S svojimi politikami Evropska unija konkretno dokazuje svojo resnično zavezo, da bo pomagala ljudem v primerih skrajne ranljivosti. Naš cilj je zagotoviti načrtovanje bolj usklajenega civilnega in vojaškega odziva, tako da se poveča učinkovitost našega posredovanja ob naravnih nesrečah. Ti tragični dogodki so čedalje pogostejši in so v zadnjih letih povzročili smrt več sto tisoč ljudi po vsem svetu.

Posebno pozornost je treba nameniti ženskam in otrokom, zlasti beguncem in razseljenim osebam, saj je v povezavi s temi skupinami čedalje več kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Poleg tega, da je treba zagotoviti učinkovitejše posredovanje, je treba veliko narediti tudi na področju aktivnega in pasivnega preprečevanja. Najbolj ogrožene skupnosti morajo biti bolj pripravljene na tovrstne pojave, in sicer s spodbujanjem vseh politik trajnostnega razvoja, ki so namenjene zmanjšanju škode.

Poročilo: Daciana Octavia Sârbu (A7-0376/2010)

  John Stuart Agnew in David Campbell Bannerman (EFD), v pisni obliki. – 14/1: Za to sem glasoval, ker menim, da je to omilitev zakonodaje EU in da bo olajšalo uvoz gensko nespremenjene soje v Združeno kraljestvo. To je ključno vprašanje za naše perutninarstvo.

14/2: Za to sem glasoval, ker bo to zmanjšalo negativni učinek zakonodaje EU na tovor gensko nespremenjene soje, namenjen v Združeno kraljestvo.

14/3: Pri tem sem se vzdržal, ker kljub temu, da je to morda zaželena težnja (po vladi Združenega kraljestva, ki je ne nadzira EU), menim, da to še ni ključno vprašanje, in ne želim razširiti pristojnosti EU.

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) EU se mora usmeriti v inovativne pobude, ki, prvič, uporabljajo presežke hrane in, drugič, omogočajo zagotavljanje hrane ljudem, ki trpijo zaradi pomanjkanja – za to je treba poskrbeti ob pregledu skupne kmetijske politike. Špekulacije so odgovorne za skoraj 50 % nedavnih povišanj cen, zato je treba z usklajeno strategijo v okviru skupine G20 spodbuditi vzpostavitev instrumentov za stabilizacijo cen na mednarodnih forumih. EU mora voditi mednarodno gibanje, katerega namen je doseči sporazum v okviru Združenih narodov, ki bo stalno in učinkovito zagotavljal hrano državam s pomanjkanjem.

Prav tako bi poudaril pomen podpiranja verodostojnosti kmetijskega sektorja, zlasti s tem, da se ta sektor med usposobljenimi in podjetnimi mladimi promovira kot dejavnost, ki je lahko povezana z inovacijami in raziskavami.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ki priznava, da je prehranska varnost človekova pravica. Uresničimo jo takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in želja za aktivno in zdravo življenje. Treba je opozoriti na dejstvo, da so svetovne zaloge osnovnih živil veliko manjše kot v preteklosti – med krizo preskrbe s hrano leta 2007, ko so svetovne rezerve v hrani dosegle rekordno nizko vrednost, jih je bilo zgolj za 12 tednov. Hkrati je svetovna proizvodnja hrane vse bolj občutljiva za skrajne vremenske pojave v povezavi s podnebnimi spremembami, kar lahko povzroči nenadna in nepredvidljiva pomanjkanja hrane. Zato mora EU zagotoviti svoj prispevek k temu svetovnemu sistemu zalog hrane.

Menim, da je zelo pomembno, da se spodbujajo ne le konkurenčnost v kmetijskem sektorju, temveč tudi tradicionalno kmetijstvo, kmetovanje manjšega obsega, ekološko kmetovanje in lokalna distribucija. V povezavi s staranjem podeželskega prebivalstva menim tudi, da je zelo pomembno mladim kmetom zagotoviti dostop do zemljišč in posojil.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Nedavna nestanovitnost cen hrane in osnovnih živil je vzbudila resne skrbi glede delovanja verige preskrbe s hrano na evropski in svetovni ravni. Povišanja cen hrane so najbolj prizadela najranljivejše dele prebivalstva. To poročilo spodbuja zagotavljanje zdrave, kakovostne hrane potrošnikom po razumnih cenah in zagotavljanje dohodkovne podpore za kmete, kar sta dva od ključnih ciljev Evropske unije. Glasovala sem za to poročilo. Evropa lahko prispeva k prehranski varnosti v svetu tako, da postane bolj konkurenčna.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kmetijstvo je – kot prva politika, ki se je izvajala, in do pred kratkim glavna postavka porabe – v središču evropskega projekta. V zadnjih desetletjih se je to področje vsekakor nekoliko skrčilo v korist drugih pomembnih področij, vendar ne smemo pozabiti na dejstvo, da je kmetijska neodvisnost Evrope pomemben strateški izziv. Poleg tega je Joseph Daul kot predsednik skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) na začetku tega novega leta poudaril, da bo prehranska varnost pomembno vprašanje v letu 2011. Dejansko nas morajo pomanjkanja hrane v svetu in krize, ki so posledica tega, opozoriti na resnost položaja: naglo naraščanje cen in skromna preskrba z nujnimi sredstvi. Evropa se mora odzvati na ta novi izziv. Okoljska vprašanja še povečujejo zapletenost in razsežnost problema. Zato sem glasovala za to resolucijo, katere namen je zagotoviti priznanje, da je to vprašanje strateško. Ta resolucija poudarja vlogo, ki jo lahko ima Unija pri upravljanju svetovnih zalog, in ustreznost SKP za te izzive ter opozarja na škodljiv vpliv špekulacij na cene blaga.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Trenutno 900 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi lakote, ki spremlja skrajno revščino, in približno dve milijardi ljudi nima zanesljive preskrbe s hrano, ker živijo na robu revščine.

Ker je za zadovoljitev potreb rastočega svetovnega prebivalstva potrebno vsaj 70-odstotno povečanje, je treba okrepiti kmetijski sektor. Zato podpiram to pomembno poročilo o kmetijstvu in preskrbi s hrano. Treba je razviti močno, financirano skupno kmetijsko politiko, da se zagotovi visokokakovostna hrana po razumnih cenah, medtem ko se spopadamo s povpraševanjem po hrani v EU in po vsem svetu.

Treba je okrepiti programe razdeljevanja sadja in mleka v šolah ter program za ogrožene osebe. Prebivalci EU morajo imeti dostop do zadostne količine zdrave hrane kljub gospodarskim težavam.

Skrb zbujajoče je, da svetovne zaloge hrane niso tako obilne kot v preteklosti, in glede na nevarnost, ki jo predstavljajo podnebne spremembe in naravne nesreče, podpiram to, kar je v poročilu navedeno o vzpostavitvi svetovnega sistema za ustvarjanje zalog hrane.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument. Zaradi hitrega naraščanja svetovnega prebivalstva mora kmetijski sektor zadovoljiti čedalje večjo potrebo po varni hrani v zadostni količini kljub oviram v obliki omejenih naravnih virov, visokih cen energije in podnebnih sprememb. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je treba proizvodnjo hrane povečati za 70 %, če želimo zadovoljiti rastoče povpraševanje svetovnega prebivalstva, ki naj bi po pričakovanjih do leta 2050 preseglo 9 milijard. Poleg tega je okoli 900 milijonov ljudi po vsem svetu zaradi skrajne revščine kronično lačnih, medtem ko okoli dve milijardi ljudi zaradi različnih stopenj revščine nima prave dolgoročne prehranske varnosti. Zato je dostopnost hrane še vedno glavno vprašanje, ki ga je treba obravnavati. Strinjam se, da mora nova SKP, ki naj bi bila uveljavljena po letu 2013, spodbujati ne le konkurenčnost, temveč tudi tradicionalno kmetijstvo, kmetovanje manjšega obsega, ekološko kmetovanje in lokalno distribucijo, da bo prispevala k prehranski varnosti. V povezavi s staranjem podeželskega prebivalstva menim tudi, da je zelo pomembno mladim kmetom zagotoviti dostop do zemljišč in posojil ter ohraniti razumne cene hrane in zadosten zaslužek za kmete.

  George Becali (NI), v pisni obliki. – (RO) Za to poročilo sem glasoval, ker sta v Evropski uniji še vedno prisotni revščina in lakota. 79 milijonov ljudi v EU še vedno živi pod mejo revščine. V mojih predlogih sprememb je poudarjeno dejstvo, da je pravica do hrane temeljna človekova pravica in da jo uresničimo takrat, kadar imajo vsi ljudje stalen fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb za aktivno in zdravo življenje. Zlasti bi rad poudaril pomen raznolikosti evropskega kmetijstva in zagotavljanja soobstoja različnih kmetijskih modelov ter pomen raznolikosti in kakovosti živil in prehrane v celotni Evropi.

  Bastiaan Belder (EFD), v pisni obliki. – (NL) Glasoval sem za resolucijo. Moja stranka, delegacija nizozemske reformirane politične stranke (SGP), je v svojem programu jasno poudarila strateški interes kmetijskega sektorja, kmetijstvo pa je bilo celo označeno za osnovo prehranske varnosti. Ne glede na to, kako plemenite utegnejo biti zamisli, pa imam dve obrobni pripombi v zvezi z besedilom. EU ne sme posegati v programe razdeljevanja mleka ali sadja v šolah. To prepustite državam članicam, če tako želijo. Poleg tega sem glasoval tudi proti odstavku v zvezi z liberalizacijo in spodbujanjem uvoza GSO. Moja stranka meni, da gensko spremenjeni organizmi niso rešitev vprašanja svetovne preskrbe s hrano. Za zdaj ni še nobenega dokaza, ki bi potrdil povezavo med genskim spreminjanjem in obilnejšimi letinami. Menimo, da si moramo zastaviti tudi etična vprašanja o genskem spreminjanju.

Vendar sem zadovoljen s splošnim tonom resolucije, ki je znova pokazala, kako pomembno je zagotoviti močno in ustrezno financiranje SKP po letu 2013. Poleg tega je po mojem mnenju zelo pomembno in izjemno nujno, da se države v razvoju pozovejo, naj svoja zemljišča uporabijo za to, da preskrbo s hrano zagotovijo predvsem svojim prebivalcem.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Zagotavljanje dostopa do hrane vsem ljudem je – glede na naraščajoče svetovno povpraševanje in pomanjkanje hrane za več milijard ljudi po vsem svetu – velik in pomemben izziv. Samo v Evropski uniji 16 % ljudi živi pod mejo revščine in le s težavo zadovolji najosnovnejše potrebe – kot so bivališče, zdravje in seveda hrana.

Ob upoštevanju tega smo zato, da bi spodbudili razpravo, glasovali za resolucijo o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti. V času, ko preučujemo prihodnost SKP, se zdi nujno, da ne spregledamo te potrebe in te pravice – ki bi morala biti splošna – do hrane za vse ljudi.

Eden od naših ciljev je boj proti špekulacijam v kmetijskem sektorju: pozivamo k pregledu zakonodaje o finančnih instrumentih. Potrebujemo manj nestanovitnosti cen in več preglednosti. Predlagamo tudi zamisel o „usmerjenem svetovnem sistemu zalog hrane“ za učinkovitejše obvladovanje kriz in pozivamo Komisijo, naj razmisli o tovrstnem ukrepu.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska unija se je dolžna spopasti z izzivi, ki jih predstavljajo prehranska varnost, zagotavljanje visokokakovostne hrane, varstvo okolja, raznolikost podeželja in ohranjanje ozemeljskega ravnovesja z izboljšanjem življenjskih razmer na podeželju. Skupna kmetijska politika ponuja odgovore in rešitve za te izzive prihodnosti. Pomembno je, da si cilji in instrumenti, ki jih določa ta politika, prizadevajo kar se da dobro zadovoljiti potrebo po vključitvi posebne nacionalne razsežnosti v strukturo skupne kmetijske politike. Očitno je, da kmetje potrebujejo znatno neposredno podporo tudi v prihodnosti. Vendar sedanjih razlik med državami članicami na področju neposrednih plačil ni več mogoče ohraniti, ker to neposredno vpliva na konkurenčnost kmetijskih proizvodov na enotnem trgu.

SKP mora prevzeti odgovornost za porabo denarja EU s tem, da plačila dodeli samo za obdelana zemljišča in v primeru živinorejskega sektorja samo za živali, ki so na kmetiji v letu, ki je povezano s plačili. Steber I SKP bi moral kriti nadomestila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijstvo in kmetijsko-okoljska plačila, s čimer bi pomagal preprečevati opuščanje kmetijskih površin in nagrajeval okoljske koristi zaradi ekstenzivnih kmetijskih praks.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj je prehranska varnost človekova pravica, ki jo uresničimo takrat, kadar imajo vsi ljudje dostop do ustreznih, varnih in hranljivih živil, ki lahko zadovoljijo njihove potrebe za aktivno in zdravo življenje. V Evropi 16 % državljanov še vedno živi pod mejo revščine in dostopnost hrane je še vedno glavno vprašanje, ki ga je treba obravnavati. Tako je za prehransko varnost še vedno potrebna trdna skupna kmetijska politika (SKP). Nova SKP, ki naj bi bila uveljavljena po letu 2013, se mora odzvati na prehransko varnost in druge izzive, zlasti podnebne spremembe, gospodarsko krizo in ohranjanje ozemeljskega ravnovesja v EU. Po drugi strani so smeli energetski cilji EU spodbujali velikopotezno pridelavo biogoriv, toda proizvodnja biogoriv izpodriva zemljišča proizvodnji hrane, kar lahko negativno vpliva na prehransko varnost.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu kljub temu, da poročilo vsebuje resne pozitivne točke in priznava vlogo kmetovanja pri zagotavljanju prehranske varnosti in ustreznosti živil. Vendar je v poročilu zelo resna pomanjkljivost, ki je ni mogoče spregledati. Sprejeta je bila posebna točka, v kateri Evropski parlament „poziva Komisijo, […] naj predlaga hitrejši proces priznavanja v EU za uvažanje novih gensko spremenjenih krmil, ko je dokazano, da so varna“. Še naprej odločno zavračamo uvoz in uporabo kakršnih koli spremenjenih snovi, živil ali krmil in nikakor ne bi mogel glasovati za poročilo, v katerem je prvič navedeno pozitivno stališče Evropskega parlamenta glede spremenjenih organizmov, ki si jih gospod Barroso tako vneto prizadeva uvesti v Evropi.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prehranska varnost je temeljna človekova pravica. Po ocenah je danes približno 900 milijonov ljudi po vsem svetu kronično lačnih, medtem ko veliko drugih ljudi zaradi različnih stopenj revščine nima zadostnih količin zdrave hrane. Prehransko varnost lahko uresničimo takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični in ekonomski dostop do zadostne količine živil, ki so varna in zadovoljujejo njihove prehranske potrebe. Za prehransko varnost je potrebna trdna skupna kmetijska politika, ki pa mora biti dosledna in mora obravnavati socialne težave. Dosledna mora biti v smislu, da ne dopušča presežkov pri proizvodnji, ki izkrivljajo trg in povzročajo okoljevarstvene težave, in biti mora družbeno angažirana z zagotavljanjem dostopa do kakovostne hrane vsem ljudem iz vseh družbenih okolij.

Po drugi strani pozdravljam način, na katerega se obravnava vprašanje raznolikosti v evropskem kmetijstvu: konkurenčnost in inovacije lahko in morajo spremljati tradicionalno kmetijstvo, kmetovanje manjšega obsega, ekološko kmetovanje in lokalno distribucijo. Finančne naložbe v te sektorje bodo ključne za učinkovito izrabo zemljišč v različnih regijah, tako kot bodo ključne naložbe na področju energetike, ki zmanjšujejo medsebojno odvisnost varne preskrbe s hrano in varne preskrbe z energijo.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Predlog resolucije o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti je zelo potreben in aktualen dokument, saj je predložen ravno v času, ko smo zaznali čedalje hitrejše naraščanje cen številnih živil. Priporočila v poročilu so realistična in ustrezna ter obravnavajo resnična vprašanja na tem področju. Rada bi omenila pomen, ki se pripisuje usposabljanju in spodbujanju novih generacij kmetov v EU, kar je v povezavi s staranjem prebivalstva nujno. Prav tako želim omeniti osredotočenost na ohranjanje raznolikosti kmetijstva v Uniji, da se nadaljnja priložnost zagotovi tudi tradicionalnemu kmetijstvu.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glede na to, da je pravica do prehranske varnosti temeljna človekova pravica, menim, da mora Evropska unija zagotoviti boljše pogoje za izvajanje prehranskih programov v državah članicah ter programov razdeljevanja sadja in mleka v šolah.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) To je samoiniciativno poročilo Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, v katerem so zamisli in predlogi vseh političnih skupin. Zato in z namenom, da se dosežejo izvedljivi kompromisi, smo pripravili zelo izčrpno besedilo, ki ga povezuje skupni imenovalec, s katerim se na splošno strinjam. Poleg tega, da je prehranska varnost po mojem mnenju temeljna človekova pravica, prav tako menim, da je kmetijstvo strateški sektor, ki je bistvenega pomena za prihodnost naše celine. Povedano drugače, menim, da je kmetijstvo neodtujljiv del naše samostojnosti, ki jo imamo kot unija narodov in držav. S tem želim reči, da mora pravico do prehranske varnosti, ki je tudi temeljna človekova pravica, zagotoviti naša notranja proizvodnja. Zato je skupna kmetijska politika (SKP) nujno potrebna za uresničitev tega cilja. Zato bi rad ponovil, da mora biti temeljni cilj SKP ohranitev konkurenčnosti evropskega kmetijstva in podpora kmetovanju v EU, da se zagotovita proizvodnja hrane, predvsem na lokalni ravni, in uravnotežen ozemeljski razvoj. Prav tako menim, da je treba v kmetijskem sektorju zagotoviti poštena plačila, saj je trajnostne in etične proizvodne sisteme mogoče spodbujati le, če kmetje prejmejo ustrezno nadomestilo za svoje naložbe in obveznosti.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kmetijstvo ima pomembno vlogo pri razvoju skupnosti. Opredelitev kmetijske proizvodnje kot primarnega sektorja v gospodarskem smislu ni povezana samo z zgodovinsko usmeritvijo razvoja kmetijstva, temveč tudi in predvsem z vlogo kmetijstva pri stabilizaciji družb in njihovih gospodarstev. Pri uravnoteženi kmetijski proizvodnji je treba pozornost nameniti ne samo proizvedenim količinam, temveč tudi in predvsem kakovosti proizvodnje, tako da ta proizvodnja prispeva k zdravemu razvoju prebivalstva. Zato ima prehranska varnost s tega vidika pomembno vlogo in njena zaščita – zlasti v smislu tradicionalne in lokalne pridelave – povečuje možnosti za razvoj celotnega ozemlja. Pozitivna povezava med prehransko varnostjo ter kakovostjo kmetijskih proizvodov in njihovim ugodnim delovanjem na zdravje vključuje tudi povečanje prijaznosti teh proizvodov do okolja, obenem pa je treba posebno pozornost nameniti verižnemu učinku nenadzorovanega uvajanja gensko spremenjenih organizmov predvsem zato, da se zagotovi potrebna gotovost v zvezi s srednjeročnimi in dolgoročnimi vplivi, ki bi jih ti proizvodi lahko imeli na zdravje in lokalna gospodarstva.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pri opredeljevanju prihodnje reforme skupne kmetijske politike smo na razpotju. To je vprašanje, ki seveda zadeva Evropejce, a tudi državljane po vsem svetu. Zato bi ta nova politika morala biti del globalne vizije. Z enim glavnim izzivom: da se je sposobna odzvati na podvojitev zahtev po proizvodnji in preskrbi s hrano do leta 2050 v okviru, za katerega bodo značilni pomanjkanje vode, zmanjšanje obdelovalnih površin in nove razmere na energetskem področju, ki jih narekuje boj proti podnebnim spremembam. Znova je treba razmisliti o svetovni organizaciji kmetijskih trgov in pri tem upoštevati dve glavni pobudi skupne kmetijske politike: zagotavljanje prehranske varnosti in varovanje vitalnosti malih kmetov in njihovih družin tako doma kot v najrevnejših državah na svetu. To je odvisno tudi od vzpostavitve usmerjenega svetovnega sistema zalog hrane, ki vključuje nujne zaloge za zmanjšanje lakote in zaloge za uravnavanje cen surovin. Ta sistem bi morali upravljati Združeni narodi prek svoje svetovne Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO).

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) 900 milijonov ljudi po vsem svetu je kronično lačnih zaradi skrajne revščine. Kljub očitno zadostnim zalogam si znaten del svetovnega prebivalstva ne more privoščiti osnovne hrane, ki jo potrebuje; dostopnost hrane je še vedno glavno vprašanje, ki ga je treba obravnavati.

Cilja prehranske varnosti ni mogoče doseči, ne da bi obravnavali dve najpomembnejši vprašanji: nestanovitnost trgov in cen ter čedalje manjše zaloge hrane. V zvezi s tem moramo podpreti pregled obstoječe zakonodaje o finančnih instrumentih, ki bi morala zagotoviti preglednejše trgovanje in določiti minimalne zahteve za subjekte, ki se jim dovoli trgovanje na teh trgih.

Poleg tega so svetovne zaloge osnovnih živil veliko manjše kot v preteklosti, svetovne rezerve v hrani pa so dosegle rekordno nizko vrednost. Za konec, SKP se mora jasno in nedvoumno odzvati na prehransko varnost in druge izzive, zlasti podnebne spremembe in gospodarsko krizo v EU.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti, ker poročilo vsebuje pomembne predloge v zvezi s tem, kako se mora skupna kmetijska politika, ki naj bi bila uveljavljena po letu 2013, odzvati na izzive, ki so med drugim povezani s prehransko varnostjo, podnebnimi spremembami, gospodarsko krizo in ohranjanjem ozemeljskega ravnovesja v EU.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je nedavno posvarila pred možnim povišanjem cen hrane v letu 2011 po tem, ko so leta 2010 cene dosegle nove najvišje vrednosti v zgodovini po krizi preskrbe s hrano junija 2008. Indeks cen 55 osnovnih živil Organizacije za prehrano in kmetijstvo se je že šesti mesec zapored povišal in znaša 214,7 točke, kar je več od prejšnje najvišje vrednosti v zgodovini, ko je junija 2008 znašal 213,5 točke.

Cene sladkorja in mesa dosegajo nove zgodovinske rekordne vrednosti in če se proizvodnja žit ne bo povečala vsaj za 2 %, bodo cene teh osnovnih proizvodov še naprej rasle. Zato je treba to pobudo pozdraviti in – kot sem prejšnji teden poudaril v vprašanju Evropski komisiji – glede na to, da nestanovitnost cen vpliva na vse, ki sodelujejo na trgu, je po mojem mnenju na področju skupne kmetijske politike treba sprejeti posebne ukrepe za povečanje proizvodnje, izboljšanje preskrbe trgov in zagotovitev večje stabilnosti cen ter zagotoviti, da bo proizvodnja ustrezala evropskim potrebam potrošnje. Kot sem zagovarjal, mora kmetijstvo veljati za strateški sektor, zlasti v obdobju krize.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker je prehranska varnost človekova pravica, ji morajo institucije Evropske unije nameniti posebno pozornost. Poleg tega, da mora kmetijski sektor zagotavljati zanesljivo preskrbo s hrano, je pomembno tudi to, da zagotavlja zadostne količine hrane. Zato ne smemo pozabiti na priporočila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo glede nujnosti povečanja proizvodnje hrane za vsaj 70 %, da se nahrani svetovno prebivalstvo, ki naj bi po pričakovanjih do leta 2050 doseglo 9 milijard. Vesel sem, da je bila ta resolucija sprejeta, saj priznava vlogo Evropske agencije za varnost hrane kot organa, ki je odgovoren za spremljanje in sporočanje tveganj, povezanih s prehransko verigo, in spodbuja države članice k ustanovitvi organov, katerih namen bo sodelovati s to agencijo. Rad bi poudaril tudi priznanje tradicionalnemu kmetijstvu, zlasti ekološkemu kmetovanju in kmetovanju manjšega obsega, ki obstaja v regijah z bolj omejenimi možnostmi in predstavlja ne samo gospodarsko obogatitev, temveč predvsem okoljsko obogatitev, saj je nujno za ohranitev biotske raznovrstnosti. Upam, da se bo nova skupna kmetijska politika učinkovito odzvala na težave tega sektorja: podnebne spremembe, ohranitev stabilnosti maloprodajnih cen in zagotavljanje zaslužka za kmete.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročevalka obravnava pereče vprašanje in poudarja ustrezne težave, ki ogrožajo prehransko varnost, kot so nestanovitnost cen zaradi finančnih špekulacij, nezakonita prilastitev zemljišč v državah v razvoju ali nezadostne strateške zaloge. Vendar je pristop k vsaki od teh težav tako kot k vsem drugim težavam, povezanim s prehransko varnostjo, zelo pomanjkljiv, včasih protisloven in v nekaterih primerih napačen. Posledice obstoječih kmetijskih politik – zlasti skupne kmetijske politike in njenih zaporednih reform – niso obravnavane, tako kot niso obravnavani liberalizacija trgov, odprava regulativnih instrumentov ter posledično uničenje več tisoč malih in srednje velikih proizvajalcev, ki se spopadajo s cenami za svoje proizvode, ki pogosto ne pokrijejo stroškov proizvodnje.

Čedalje bolj se zagovarja to, da „bomo za nahranitev Evrope in tretjih držav potrebovali vse vrste kmetijstva“ – s tem se implicitno zagovarjajo netrajnostni proizvodni modeli, ki proizvajajo intenzivno in za izvoz, ter gensko spremenjene kulture; poročilo prav tako poziva, naj bo postopek priznavanja uvoza teh gensko spremenjenih kultur enostavnejši in hitrejši. Za konec, poročevalka „pozdravlja predlog Komisije za uredbo o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu“, kar je predlog, ki ga posebni poročevalec Združenih narodov o pravici do hrane obsoja, ker ne preprečuje špekulacij.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Sârbu. V tem trenutku, ko pripravljamo reformo skupne kmetijske politike po letu 2013, današnje glasovanje nakazuje usmeritev, ki jo namerava sprejeti Parlament. Za zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano po dostopnih cenah se mora EU opremiti s trdno skupno kmetijsko politiko (SKP), ki preprečuje špekulacije z osnovnimi živilskimi proizvodi in mladim pomaga vstopiti v kmetijski sektor. Po mojem mnenju je treba poudariti, da mora prihodnja SKP državljanom zagotoviti tudi dostop do zadostne količine hrane, omogočiti širjenje informacij o prehrani in zagotoviti boljše pogoje za izvajanje programov, kot so programi razdeljevanja mleka in sadja v šolah. Poleg tega smo z današnjim glasovanjem pozvali Komisijo, naj preuči možnost za uresničitev „usmerjenega svetovnega sistema zalog hrane“ z nujnimi zalogami za zmanjšanje lakote in drugimi zalogami za uravnavanje cen surovin. Posebno pozornost je treba nameniti tudi vprašanju gensko spremenjenih organizmov. Ker je to tako občutljivo vprašanje, bo potrebna določena mera previdnosti, da teh organizmov ne bomo uvedli brez razlik in omejitev.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) V Evropi je nujno treba zagotoviti varnost in neodvisnost na področju preskrbe s hrano, zato sem glasoval za poročilo. Pozdravljam omembo ambiciozne vizije skupne kmetijske politike (SKP). Ne smemo pozabiti, da je SKP bistvena za podpiranje kmetov, ki poleg tega, da proizvajajo osnovne kmetijske proizvode in javne dobrine, prav tako vzdržujejo naše površine in skrbijo zanje. Da bi se uspešno spoprijeli z novimi izzivi na področju prehrane, s katerimi se bomo najverjetneje srečali v prihodnosti, moramo postati samozadostni proizvajalci in uvažati moramo čedalje manj kmetijskih proizvodov iz tretjih držav, saj te države ne upoštevajo niti okoljske in zdravstvene zakonodaje niti pravic delavcev.

  Elisabetta Gardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Izboljšanje prehranske varnosti je eden od izzivov, ki jih bo treba obravnavati z reformo skupne kmetijske politike (SKP) po letu 2013.

Sposobnost zagotavljanja zadostnih zalog hrane za državljane EU mora odražati napovedano naglo povečanje svetovnega povpraševanja po živilih do leta 2050. Ob upoštevanju tega je prednostna naloga Evropske unije, da še naprej zagotavlja to temeljno človekovo pravico znotraj in zunaj svojih meja, pri čemer mora zdaj nujno zaščititi podeželsko okolje Evrope, poleg tega pa si mora prizadevati za povečanje zmogljivosti kmetijske proizvodnje in obenem zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano po dostopnih cenah.

Ne smemo dopustiti, da bi finančne špekulacije še naprej povzročale nenadzorovano višanje cen in nestabilnost svetovnega trga s hrano. Za zaščito evropske proizvodnje moramo ponovno vzpostaviti ravnovesje pri pogodbenih razmerjih med proizvajalci in sodobnim sistemom distribucije.

Ne smemo podcenjevati dejstva, da so neenaka pogajalska moč, protikonkurenčne prakse in pomanjkanje preglednosti pogost vzrok za izkrivljanje trga, kar ima hude posledice za konkurenčnost celotne verige preskrbe s hrano.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Da, kmetijski sektor je strateški sektor in prehranska varnost je nujna. Evropa je potrebovala desetletja, da je to spoznala. Vendar je naslov poročila zavajajoč. Nikjer ne obsoja uničujočih posledic svetovne proste trgovine in tržne logike.

Še naprej bomo pozimi jedli jagode, pa naj prihajajo z južne poloble ali iz rastlinjakov, ki požirajo energijo in vodo. Še naprej bomo spodbujali uvoz afriškega fižola, ki izrinja lokalne prehrambene pridelke in konkurira našim proizvajalcem.

Še naprej bomo pozivali k ureditvi trgov za kmetijske proizvode in predelane proizvode, čeprav je slednji pojem nesmiseln in bi morali spodbujati kakovostno kmetijstvo in kratke verige preskrbe s hrano, obenem pa neusmiljeno preganjati zlorabe posrednikov in velikih trgovcev na drobno.

Nemočno bomo stali ob strani, ko bodo tuje države, ki so zapravile svoj potencial, prevzele nadzor nad obdelovalnimi površinami najranljivejših držav, mi pa bomo čedalje bolj zaskrbljeni, vendar ne bomo mogli ukrepati zaradi potencialno nevarnih razmer.

Dosegli ste napredek, vendar je še vedno treba opraviti nekaj dela. Če se ne boste spoprijeli s sistemom, ki nam je povzročil te težave, vam gotovo ne bo uspelo.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Prehranska varnost je pomembno vprašanje, na katerega se mora Evropska unija učinkovito odzvati. Zato sem podprla poročilo svoje kolegice socialne demokratke, ki podpira trdno, odgovorno SKP, usmerjeno v mlade kmete; predlaga boj proti špekulacijam na kmetijskih trgih in nestanovitnosti cen, ki jih povzročajo te špekulacije; in ponovno poudarja, da mora boj proti revščini v EU in po vsem svetu postati prednostna naloga tako, da prehranska varnost in dostop do hrane postaneta temeljna človekova pravica. EU mora obravnavati današnje izzive na področju prehrane in predvideti prihodnje težave na tem področju. Zato menim, da je zamisel o vzpostavitvi usmerjenega svetovnega sistema zalog hrane povsem ustrezna, čeprav je ne bo lahko uresničiti.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem proti poročilu gospe Sârbu, čeprav poročilo vsebuje številne dobre točke. Prehrana je izjemno pomembno vprašanje, ki bo čedalje pomembnejše. EU mora nujno sprejeti usklajeno stališče v povezavi s svojim kmetijskim sektorjem, da se bo lahko spopadla z izzivi, ki so pred nami. Vendar menim, da je vloga gensko spremenjenih organizmov pri uresničevanju zanesljive preskrbe s hrano neutemeljena, in ne morem podpreti poročila, ki vsebuje predlog o odobritvi genskega spreminjanja.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, ker je prehranska varnost človekova pravica, ki zagotavlja aktivno in zdravo življenje. Veliko ljudi po vsem svetu je kronično lačnih ali nima prave dolgoročne prehranske varnosti. Kljub očitno zadostnim zalogam si znaten del svetovnega prebivalstva ne more privoščiti osnovne hrane, ki jo potrebuje, in dostopnost hrane je še vedno glavno vprašanje, ki ga je treba nujno obravnavati. Pomembno je zagotoviti, da bo hrana dostopna vsem socialnim kategorijam ljudi. Cilja prehranske varnosti ni mogoče doseči, ne da bi obravnavali dve najpomembnejši vprašanji: nestanovitnost trgov in cen (na kar močno vplivajo špekulacije na trgih osnovnih kmetijskih proizvodov) ter čedalje manjše zaloge hrane. Nikakor ne smemo dopustiti špekulacij s cenami hrane. Spodbujati moramo ne le konkurenčnost, temveč tudi tradicionalno kmetijstvo, kmetovanje manjšega obsega, ekološko kmetovanje in lokalno distribucijo ter zagotavljati raznolikost kmetijstva po vsej Evropi. V povezavi s staranjem podeželskega prebivalstva menim tudi, da je zelo pomembno mladim kmetom zagotoviti dostop do zemljišč in posojil. Naš cilj je ohraniti razumne cene hrane in dostojen zaslužek za kmete. Vendar nikakor ne bom pristal na uporabo gensko spremenjenih snovi, njihov uvoz za potrošnike in druge dejavnosti ali odobritev postopkov pridelave, ki se uporabljajo v tretjih državah, saj ni podatkov, na podlagi katerih bi lahko upravičeno menili, da ti ne škodujejo zdravju ljudi ali okolju.

  Karin Kadenbach (S&D), v pisni obliki. – (DE) Žal je bil zaradi glasov konzervativnih poslancev v to besedilo vključen stavek o tem, da se predlaga hitrejši proces priznavanja v EU za uvažanje novih gensko spremenjenih krmil, ko je dokazano, da so varna. Vendar povpraševanja po hrani nikakor ne smemo zadovoljevati s postopki genskega inženirstva. Še naprej odločno nasprotujem gensko spremenjenim živilom in bi Evropsko komisijo rada opomnila na načelo previdnosti: tudi če obstajajo znanstvene raziskave, v skladu s katerimi gensko spremenjena živila niso škodljiva za zdravje, morda še nimamo pravih preskusnih metod, da bi to potrdili. Konec koncev moramo spoštovati želje potrošnikov, ki nasprotujejo tovrstnim živilom.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Kmetijstvo je izjemno pomembno za svetovno prehransko varnost in zato moramo ukrepati. Zagotavljanje zaslužkov za kmete in oskrba z zadostno količino kakovostne hrane morata biti zato osrednja cilja skupne kmetijske politike. Tudi nestanovitne tržne cene v kmetijskem sektorju predstavljajo dejavnik negotovosti in jih je treba odpraviti. Podpiram poročilo, ki jasno kaže, da je prehranska varnost tudi v Evropski uniji osrednje vprašanje, za katero je potrebno usklajevanje posameznih političnih področij. Izboljšanje je mogoče doseči samo ob sodelovanju na področjih kmetijske, razvojne, trgovinske, finančne in energetske politike ter raziskav.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospe Sârbu, ker je zagotavljanje stalnih, vendar tudi zanesljivih zalog hrane glavna vloga, ki jo družba dodeljuje kmetijstvu. Prehranska varnost je temeljna človekova pravica, kar pomeni, da morajo imeti vsi ljudje ves čas fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil za aktivno življenje. V nekaterih delih sveta je ta pravica pogosto samoumevna, medtem ko je drugod komaj zagotovljena zaradi različnih razlogov in dejavnikov, ki skupaj predstavljajo resno nevarnost za zdravje potrošnikov. V obdobju, kakršno je sedanje, ki ga zaznamuje razprava o skupni kmetijski politiki po letu 2013, nam to poročilo omogoča, da začrtamo nekaj smernic glede etične, družbene in gospodarske vloge, ki jo mora imeti kmetijstvo tudi v bližnji prihodnosti, da določimo dejavnike tveganja, ki ogrožajo kmetijstvo, in izkoristimo priložnosti za to, da kmetijstvo spremenimo v branik svetovnega boja proti lakoti.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem za poročilo gospe Sârbu o priznanju kmetijstva kot strateško pomembnega sektorja v okviru prehranske varnosti. Zgodovinsko gledano je prehranska varnost že stoletja med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami vseh vlad. Zato finančna in gospodarska merila ne morejo biti odločilni dejavniki.

Proizvodnja poceni, vendar dobre hrane je zelo pomembna z vidika trga in kupne moči ljudi, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki. Še pomembnejša pa je sposobnost za proizvajanje hrane. Ne smemo dopustiti tega, da hrano uvažamo samo zato, ker nam jo nekdo v tistem trenutku lahko proda po nižji ceni. Lahko uvažamo, vendar moramo biti še naprej sposobni proizvesti toliko hrane, kolikor je potrebujemo.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) V tem odločilnem trenutku, ko cene hrane nenehno rastejo in se čedalje pogosteje govori o prihodnji krizi preskrbe s hrano, velik del prebivalcev Evropske unije živi pod mejo revščine in nujno moramo zagotoviti, da bo hrana dostopna vsem delom družbe. Za to poročilo sem glasoval, ker menim, da Evropska unija potrebuje trdno kmetijsko politiko, ki bo temeljila na inovacijah in bo usmerjena predvsem v stabilizacijo trgov ter spodbujanje in podpiranje kmetov. Obenem so evropski potrošniki upravičeni do zdrave, visokokakovostne hrane po razumnih cenah, kar so glavni cilji skupne kmetijske politike (SKP) in ključni cilji Evropske unije.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, vendar sem se vzdržal pri treh delih predloga spremembe 14, ki obravnavajo gensko spremenjene organizme. Pravzaprav gensko spremenjenim živilom ne nasprotujem, vendar sem se zbal tega poskusa pospešitve uvoza gensko spremenjenih snovi in uporabe postopkov pridelave iz tretjih držav. Znanstveni dokazi za varnost genskega spreminjanja morajo biti trdni in javnost mora biti popolnoma prepričana, da so ustrezni organi sprejeli vse potrebne varnostne ukrepe in opravili temeljito preskušanje. S tem ne smemo hiteti.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo ponovno poudarja, da je prehranska varnost temeljna človekova pravica. V povezavi s tem mora ta pravica obravnavati dve pomembni vprašanji, ki sta opredeljeni kot nestanovitnost cen na trgih, na kar močno vplivajo špekulacije, ter čedalje manjše rezerve hrane. Poročilo ugotavlja, da so špekulacije povzročile 50 % nedavnih podražitev, zato podpira pregled obstoječe zakonodaje o finančnih instrumentih z namenom, da se poveča preglednost, da ti instrumenti začnejo služiti gospodarstvu in kmetijski proizvodnji ter da se prepreči, da bi špekulacije ogrožale učinkovita kmetijska gospodarstva. V razmerah, v katerih na ceno hrane močno vplivajo špekulanti, ki jih kmetijstvo sploh ne zanima, poročilo podpira omejitev dostopa do kmetijskih trgov.

Vendar pa financializacija kmetijskih trgov ni obravnavana v strukturnem smislu. Poročilo predlaga tudi vzpostavitev svetovnega sistema zalog hrane, ki bi ga upravljali Združeni narodi. Poleg tega poziva Komisijo, naj pospeši odobritev uvoza gensko spremenjenih živil, s čimer se nikakor ne strinjam. Glede na to – vendar zato, da bi podprla dobre namene in predloge v poročilu – sem se vzdržala glasovanja.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Ugotovitev, da je prehranska varnost temeljna človekova pravica, ki jo je treba zagotavljati, poziv k plačilu za trud kmetov in predlog v zvezi s sistemom zalog hrane, ki bi ga upravljali Združeni narodi, vse to pritrjuje našim trditvam. To pozdravljam. Na spremembo v razmišljanju kažeta tudi upoštevanje tega, da imajo izvedeni finančni instrumenti za osnovne kmetijske proizvode poseben položaj med finančnimi produkti, in omejitev dostopa do kmetijskih finančnih trgov na subjekte, povezane s kmetijsko proizvodnjo.

Vendar je do premika in konca produktivizma, ki sta potrebna za samozadostnost na področju živil in ohranitev biotske raznovrstnosti, še daleč. Financializacija kmetijskih trgov načeloma ni obravnavana. Še huje, omenja se odobritev gensko spremenjenih sort. Glasovanja se vzdržim zato, da podprem dobre namene.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Koncept prehranske varnosti je zelo jasen in uresničimo ga takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in želja za aktivno in zdravo življenje. Zato ni nobenega dvoma, da je stalno naraščanje cen hrane zaradi višjih cen surovin čedalje pomembnejše vprašanje za EU. Po drugi strani mora kmetijski sektor zadovoljiti prehranske potrebe čedalje večjega števila ljudi, čeprav se mora spopadati s čedalje bolj omejenimi naravnimi viri in visokimi proizvodnimi stroški. Glede na prihodnje potrebe mora kmetijstvo nedvomno postati strateški sektor ali pravzaprav ključni sektor za gospodarski razvoj EU in celotnega sveta.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ravno v zvezi s prehransko varnostjo obstaja težava, da države članice EU čedalje bolj izgubljajo svojo samozadostnost. Do zdaj še ni bilo mogoče zaustaviti skrb zbujajočega trenda, da se kmetje s kmetovanja za polni delovni čas preusmerjajo v kmetovanje kot postranski posel in da opuščajo zemljišča. Če razpravljamo o prehranski varnosti, moramo predložiti načrte za zaustavitev tega skrb zbujajočega trenda in tudi za spodbujanje ozaveščenosti potrošnikov o regionalnih proizvodih. V povezavi s tem je treba podrobno preučiti subvencije EU, zlasti zato, da se zmanjša prevoz živil sem ter tja po Uniji. Ne samo, da je to koristno za okolje in tako pomaga uresničevati kjotske cilje glede zmanjšanja emisij, temveč se s tem zmanjšuje tudi obremenitev s hrupom, zlasti za ljudi, ki živijo ali delajo ob tranzitnih poteh.

Nenazadnje moramo preučiti, do kakšne mere še lahko spodbujamo alternativne pogonske sisteme, saj proizvodnja biogoriv že ogroža konvencionalno kmetijstvo ter na tem področju povzroča pomanjkanje hrane in višje cene. Poročilo ne zajema teh vidikov, zato sem se odločil, da se vzdržim glasovanja.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročevalka poudarja pomen kmetijstva v povezavi z novimi izzivi na področju prehrane.

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je izjavila, da je treba proizvodnjo hrane povečati za vsaj 70 %, saj naj bi po pričakovanjih svetovno prebivalstvo do leta 2050 preseglo 9 milijard. Tako je za prehransko varnost še vedno potrebna trdna skupna kmetijska politika.

Dosedanji glavni cilji SKP so bili: povečati zmogljivost kmetijske proizvodnje, pomagati kmetom doseči dober življenjski standard, stabilizirati trge ter zagotoviti zanesljivo oskrbo s hrano po dostopnih cenah. Toda njen uspeh je nehote privedel do prekomerne proizvodnje in presežkov, posledica pa je bil izkrivljen trg in okoljevarstvene težave. Zato bi morala nova SKP s povečanjem proizvodnih zmogljivosti izboljšati prehransko varnost, hkrati pa spodbuditi okoljsko trajnostno proizvodnjo hrane. Poročilo poudarja, da je bistvenega pomena, da financiranje SKP odraža njeno ambiciozno vizijo in njene politične cilje.

SKP je treba ohraniti na sedanji ravni, če želimo ohraniti razumne cene hrane in predvsem dostojen zaslužek za kmete ter zagotoviti prehransko varnost. Bistvena sta izboljšanje in krepitev nadzora nad varnostjo hrane v Uniji in tretjih državah, zato podpiram resolucijo.

  Cristiana Muscardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prehranska varnost je človekova pravica in eden od ciljev skupne kmetijske politike mora biti zagotovitev enostavnega dostopa do hrane za vse ljudi ob upoštevanju rasti prebivalstva, podnebnih sprememb, visokih stroškov energije in ovir v obliki omejenih naravnih virov.

Strinjam se s poročevalko gospo Sârbu in jo podpiram pri njenem načrtu, da se zagotovi, da se bo nova SKP po letu 2013 lahko odzvala na zahteve in izzive na področju prehranske varnosti. Zato je pomembno, da se spodbuja raznolikost kmetijske proizvodnje, ki obsega velike trgovske verige, tradicionalno kmetijstvo in kmetovanje manjšega obsega; da se mladim kmetom zagotovi dostop do posojil; ter da se spodbuja razvoj programov za upravljanje zalog hrane, tako da se olajša svetovna trgovina in znižajo cene na svetovnih trgih.

Nasprotujem pa razvoju gensko spremenjenih organizmov in temu, da se uporabljajo kot krmila, dokler ne bodo veljali za varne za rejne živali in evropske potrošnike.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo. Vendar obžalujem, da je bilo pri glasovanju odpravljenih nekaj pomembnih določb, kot je določba, ki je vključevala preučitev možnosti, da bi se v zvezi z gensko spremenjenimi organizmi dovolili postopki pridelave, ki se uporabljajo v tretjih državah. Nekatere države so na tem področju zelo napredovale, medtem ko Evropska unija zaostaja in ne izkorišča celotnega potenciala, ki je na voljo. Prav tako obžalujem, da je bila odpravljena točka, v kateri je bila omenjena težava, da je v nekaterih državah članicah veliko neobdelanih kmetijskih površin.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo vsebuje nekaj zelo dobrih pobud, kot so spodbude za tradicionalno in ekološko kmetijstvo, podpora zlasti malim kmetom ter zaščita domačih kmetov pred konkurenčnim pritiskom iz tretjih držav z znatno nižjimi standardi kakovosti. Po drugi strani poročevalka zagovarja uporabo gensko spremenjenih organizmov. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Prehranska varnost je ključni izziv za kmetijstvo ne samo v Evropski uniji, temveč po vsem svetu, zlasti v državah v razvoju. Po podatkih organizacije FAO se bo svetovno povpraševanje po živilih do leta 2050 podvojilo in število ljudi na svetu bo s sedanjih 7 milijard naraslo na 9 milijard. Svetovna proizvodnja hrane se bo morala zato ustrezno povečati ob upoštevanju pritiska na naravne vire. Svetovna proizvodnja hrane se bo morala povečati, obenem pa bo treba omejiti porabo vode, energije, gnojil in pesticidov ter rabo zemljišč. Skrb zbujajoče je, da skupno strada več kot 1 milijarda ljudi, medtem ko je v Evropski uniji lačnih več kot 40 milijonov ljudi, ki živijo v revščini. Tudi zaradi tega menim, da je treba preučiti, ali znanstveni napredek lahko zagotovi ustrezne rešitve za ublažitev lakote po vsem svetu, zlasti z učinkovitejšo rabo virov. EU mora svojim državljanom še naprej zagotavljati prehransko varnost in sodelovati pri preskrbi vsega sveta s hrano, pri čemer mora biti sodelovanje s preostalim svetom, zlasti državami v razvoju, tesnejše in doslednejše, da bi tem državam pomagali pri dolgoročnem trajnostnem razvoju kmetijskih sektorjev. Tudi zaradi tega sem glasoval za sprejetje poročila o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Za ta predlog resolucije Evropskega parlamenta o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti sem glasoval zato, ker je zaradi čedalje večjega števila potrošnikov, velikega števila lačnih ljudi, položaja, s katerim se spopadajo kmetje, nestanovitnih cen hrane in špekulacij z delnicami še posebej pomembno, da se kmetijski sektor uredi z določenimi ukrepi. Predvsem si je treba na vso moč prizadevati za spodbujanje tradicionalnega kmetovanja, kmetovanja manjšega obsega ali ekološkega kmetovanja prek finančnih spodbud, da bi zagotovili stalno prehransko varnost. Glede na nevarnosti, ki jih za javno zdravje predstavljajo gensko spremenjene snovi, se ne strinjam s predlogom, da se dovoli uvoz gensko nespremenjenih proizvodov z nizko prisotnostjo gensko spremenjenih snovi.

Sprejeti moramo vse potrebne ukrepe za to, da se ne odobrita uvoz novih gensko spremenjenih krmil v EU in možnost uporabe postopkov pridelave, ki se uporabljajo v tretjih državah. Vprašanj, povezanih z dostopnostjo hrane, ne smemo reševati s kršitvijo zahtev glede varnosti hrane in ogrožanjem zdravja ljudi. Glede na staranje podeželskega prebivalstva in zato, da se h kmetovanju privabijo in spodbudijo mladi, je treba zagotoviti preferencialne pogoje za to, da mladi kmetje dobijo posojila.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prehranska varnost je temeljna človekova pravica, ki jo uresničimo takrat, kadar imajo vsi ljudje fizični, socialni in ekonomski dostop do zadostne količine živil. Kljub očitno zadostnim zalogam si znaten del svetovnega prebivalstva ne more privoščiti osnovne hrane, ki jo potrebuje; približno 900 milijonov ljudi po vsem svetu je lačnih zaradi skrajne revščine. Dostopnost hrane je še vedno glavno vprašanje, ki ga je treba obravnavati. Za prehransko varnost je še vedno potrebna trdna skupna kmetijska politika, ki je sposobna povečati zmogljivost kmetijske proizvodnje, stabilizirati trge in predvsem zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano po dostopnih cenah. Vendar tega cilja ni mogoče doseči, ne da bi obravnavali nestanovitnost trgov in cen. Ker je vprašanje prehrane zelo pomembno, sem glasoval za poročilo gospe Sârbu, ki odobrava tudi hitrejši postopek v EU za uvažanje novih gensko spremenjenih krmil, pri tem pa obravnava tudi možnost, da bi se dovolili postopki pridelave, ki se uporabljajo v tretjih državah. S svojim glasovanjem sem želel podpreti tudi prisotnost majhnih količin gensko spremenjenih organizmov v proizvodih, ki vstopajo v EU.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Za poročilo gospe Sârbu sem glasovala zato, ker je kmetijstvo pomemben in rastoč sektor, ki bi zaradi svoje strateške vloge v okviru prehranske varnosti moral biti prednostna naloga na politični agendi. Pri pregledu skupne kmetijske politike za leto 2013 je treba predložiti s tem povezane predloge. Nedavna nestanovitnost cen hrane in osnovnih proizvodov je povzročila veliko zaskrbljenosti v Evropi in po svetu. Finančna kriza in čedalje hujši vremenski pojavi, kot so bili tisti v letu 2010 z dolgotrajno sušo in požari v Rusiji ter velikimi poplavami v Pakistanu, so prispevali k izjemni nestabilnosti. EU ne more biti še naprej odvisna od protekcionističnih odločitev držav, kot so Rusija in Ukrajina, ki izvozita približno 30 % svetovne pšenice, ali Argentina, ki je velika svetovna proizvajalka mesa. Menim, da je dolžnost EU nahraniti evropsko javnost in svetovno prebivalstvo, ki se bo po pričakovanjih povečalo za 2 milijardi, zaradi česar bo do leta 2050 potrebno 70-odstotno povečanje preskrbe s hrano. Povečana proizvodnja mora izpolnjevati merila glede varstva okolja, prehranske varnosti, dobrega počutja živali in dela. Distribucija se je premaknila v najmanj razvite države, vendar se zdi, da te države niso sposobne izpolniti teh meril.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prehranska varnost je temeljna pravica, ki jo ovirajo omejeni naravni viri, visoke cene energije in podnebne spremembe.

Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo je treba proizvodnjo do leta 2050 povečati za 70 %, saj je približno 900 milijonov ljudi po vsem svetu lačnih in samo v Evropi 16 % prebivalcev živi pod mejo revščine. Nujna je trdna skupna kmetijska politika (SKP) in dejansko SKP upošteva to, vendar jo je treba reformirati, da bo postala trajnostna in da bo izboljšala prehransko varnost. Ta cilj je mogoče doseči le z rešitvijo vprašanja nestanovitnosti cen (ki jo povzročajo špekulacije) in čedalje manjših zalog hrane.

V povezavi s tem poročilo podpira potrebo po pregledu obstoječe zakonodaje o finančnih instrumentih in vzpostavitev svetovnega sistema zalog hrane, da se olajša svetovna trgovina ob nenadnih podražitvah in primerih protekcionizma. Nova SKP po letu 2013 mora biti pripravljena na vse to, zato podpiram to poročilo, ki spodbuja konkurenčnost, tradicionalno kmetijstvo, dostop mladih kmetov do zemljišč in posojil ter boljšo integracijo hrane in energije.

  Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Na planetu, na katerem bo kmalu 9 milijard prebivalcev, je preskrba s hrano v prihodnosti ključno vprašanje. To poročilo se osredotoča na ta velikanski izziv in zastavlja več pomembnih vprašanj, na primer v zvezi s težavo prilaščanja zemlje, in to seveda podpiramo. Obenem poročilo na žalost vsebuje zahteve po več skupnih ukrepih – kot so evropski prehranski program, programi razdeljevanja mleka in sadja v šolah ter povečan proračun za te programe –, o katerih bi po našem mnenju morala odločati vsaka država članica zase. Zato smo se odločili, da se vzdržimo končnega glasovanja.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Po podatkih organizacije FAO je treba proizvodnjo hrane povečati za vsaj 70 %, če želimo zadovoljiti rastoče povpraševanje svetovnega prebivalstva, ki naj bi po pričakovanjih do leta 2050 preseglo 9 milijard. Poleg tega je okoli 900 milijonov ljudi zaradi skrajne revščine kronično lačnih, medtem ko okoli dve milijardi ljudi zaradi različnih stopenj revščine nima prave dolgoročne prehranske varnosti. Glede na to, da povpraševanje po hrani stalno raste in da 16 % državljanov EU živi pod mejo revščine, postajata pravica in dostop do hrane prednostna naloga. Zato za uresničitev prehranske varnosti še naprej potrebujemo trdno, tržno usmerjeno, nevezano in okoljsko zavedno skupno kmetijsko politiko (SKP), ki se bo močno ozirala tudi na razvoj podeželja in bo obravnavala tudi druge izzive, zlasti podnebne spremembe, gospodarsko krizo in ohranjanje ozemeljskega ravnovesja v EU. Cilja prehranske varnosti ni mogoče doseči, ne da bi obravnavali dve najpomembnejši vprašanji: nestanovitnost trgov in cen ter čedalje manjše zaloge hrane.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Večkrat sem poudaril pomembnost tega vprašanja prehranske varnosti. Države članice v sedanjem okviru kmetijstva ne bi smele šteti za enostavno gospodarsko vprašanje, temveč bi ga morale šteti za strateško vprašanje obrambe. Zato je nujno, kakor poudarja poročevalka, zagotoviti, da se bo nova skupna kmetijska politika po letu 2013 lahko ustrezno odzvala na zahtevne izzive, s katerimi se ta sektor sooča danes, zlasti na področju stabilnosti cen, ter da bo lahko zaščitila interese kmetov in okrepila rezerve hrane.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čestitam gospe Sârbu. Za zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano po dostopnih cenah se mora EU opremiti s trdno skupno kmetijsko politiko (SKP), ki preprečuje špekulacije z osnovnimi živilskimi proizvodi in pomaga mladim vstopiti v kmetijski sektor.

Pravzaprav mora prihodnja SKP nujno narediti več za mlade kmete. Samo 7 % kmetov v EU je mlajših od 35 let, medtem ko bo EU v naslednjih desetih letih potrebovala 4,5 milijona kmetov. Zato pozivam k okrepitvi obstoječih ukrepov za privabljanje mladih h kmetovanju, kot so zagonske premije in subvencionirane obrestne mere na posojila.

Za zagotovitev, da bodo obstoječi finančni instrumenti pomagali kmetom preživeti krizo, ne pa da bodo pomagali špekulantom povzročati skrajno nestanovitnost cen, pozivam tudi k pregledu evropske zakonodaje o finančnih produktih z namenom, da se poveča preglednost pogajanj. Prav tako pozivam Evropsko komisijo, naj z odločnimi in trajnimi ukrepi nemudoma določi jasne omejitve glede špekulacij in obravnava nestabilnost trgov osnovnih živilskih proizvodov.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Poročilo je bilo sprejeto brez podpore skupine Verts/ALE, ki je glasovala proti poročilu. Proti je glasovala zato, ker je v besedilu ostal odstavek 14. Ta odstavek „poziva Komisijo, naj predlaga tehnično rešitev problema nizke prisotnosti gensko spremenjenih snovi pri uvozu gensko nespremenjenih snovi ter naj predlaga hitrejši proces priznavanja v EU za uvažanje novih gensko spremenjenih krmil, ko je dokazano, da so varna“.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prehranska varnost je temeljna človekova pravica, ki se uresniči samo takrat, kadar so izpolnjene prehranske potrebe in želje osebe za aktivno in zdravo življenje.

Ob predvideni reformi skupne kmetijske politike, načrtovani za leto 2013, mora podpora, ki jo dobijo evropski kmetje, vedno omogočati predvsem to, da kmetje v celoti izpolnjujejo standarde glede varnosti hrane in okoljske standarde. Kljub učinkovitosti evropske proizvodnje danes pod mejo revščine še vedno živi približno 80 milijonov ljudi, mnogi med njimi pa so deležni pomoči od programov za pomoč v hrani. Trdna SKP bo ohranila gospodarsko vlogo kmetov kot proizvajalcev hrane, vendar pa bo zagotovila tudi preživetje in delovna mesta za več kot 28 milijonov državljanov, zaposlenih na evropskem podeželju.

Če upoštevamo tudi gospodarsko krizo, bo treba po letu 2013 ohraniti neposredna plačila kmetom, da se stabilizirajo zaslužki kmetov in da se kmetom pomaga upreti se nestabilnosti trgov. Za konec, mlade se bo spodbujalo k vstopu v kmetijski sektor s posebnimi pobudami, kot sta zagotavljanje lažjega dostopa do posojil ter spodbujanje poklicnega usposabljanja in posebnega tehničnega izobraževanja, medtem ko se bodo po Evropi posredovale „dobre kmetijske prakse“.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Če pustimo ob strani dvomljivo sklicevanje na podatke o rasti svetovnega prebivalstva, ki ne odraža nedavnega zmanjšanja števila rojstev v različnih neevropskih državah, je prehranska varnost nedvomno povezana z dobro uporabo kmetijstva.

Zato je jasno, da je zaželena skupna kmetijska politika, ki krepi visokokakovostno, okolju prijazno kmetovanje in pomaga kmetom doseči dostojen življenjski standard. Tudi upoštevanje energetskih politik, ki se uvajajo v kmetijskem sektorju prek uporabe biogoriv, je argument, ki ga je treba temeljiteje preučiti, saj proizvodnja biogoriv konkurira proizvodnji hrane. Tudi sklep poročila je dober: ne predstavljamo si, da bi se zmanjšal proračun SKP.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Na splošno je to poročilo precej dragocen prispevek k razpravi o vlogi kmetijstva pri preskrbi s hrano. Parlament je upravičeno določil težave, s katerimi se morajo spopadati kmetje v času skrajne nestabilnosti trga in nestanovitnosti cen, ter opozoril na težave, s katerimi se zdaj srečujejo kmetje v zvezi s tem. Komisija mora predložiti odločne in trajne ukrepe za spopadanje z nestabilnostjo na kmetijskih trgih. To je nujno za ohranitev proizvodnje v EU. Znatna povišanja cen za osnovne kmetijske proizvode na finančnih trgih so v veliki meri posledica špekulacij. Špekulacije so povzročile skoraj 50 % nedavnih podražitev.

Dobro je, da je Evropski parlament podprl sklepe posebnega poročevalca Združenih narodov za pravico do hrane v zvezi z uničujočim vplivom, ki ga imajo veliki institucionalni vlagatelji, na primer hedge skladi, pokojninski skladi in investicijske banke, saj ti vplivajo na indekse cen surovin s svojimi dejavnostmi na trgih izvedenih finančnih instrumentov. Parlament je pripravil na splošno dobro analizo položaja, vendar je potem popolnoma zgrešil cilj, ker v poročilo ni vključil ustreznih pripomb glede vloge gensko spremenjenih organizmov v kmetijstvu. Ta razprava poteka drugje in ne spada sem, zato sem na koncu glasoval proti poročilu.

  Csanád Szegedi (NI), v pisni obliki. – (HU) Ne morem podpreti pobude, ki olajšuje ali pospešuje uvoz kakršne koli gensko spremenjene rastline. Zaradi odličnih lastnosti kmetijskih površin v Evropski uniji lahko mnoge države, med drugim Madžarska, Poljska, Italija in Francija, proizvajajo kakovostno krmo. Ne potrebujemo gensko spremenjenih krmil. Prav tako ne podpiram uvoza gensko spremenjenih proizvodov v Evropsko unijo, ker ti proizvodi dolgoročno škodljivo vplivajo na zdravje.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Izraz prehranska varnost poudarja potrebo po sprejetju konkretnih ukrepov za povečanje svetovnih zalog hrane; človekovo pravico, ki vključuje fizični in ekonomski dostop do zadostne količine zdravih in hranljivih živil. Menim, da je sprejetje tega poročila, ki poudarja kmetijski sektor, izjemno pomembno. Zaradi predvidene rasti prebivalstva in še vedno prisotne revščine je za zadovoljitev potreb prebivalstva potrebno vsaj 70-odstotno povečanje proizvodnje hrane. Vremenski pojavi, špekulacije in nestanovitnost cen so negativno vplivali na zmogljivost kmetov.

Po letu 2013 je potrebna skupna kmetijska politika, ki lahko zagotovi pravico do prehranske varnosti z odločno zavezanostjo konkurenčnosti in inovacijam ter povečanjem števila mladih kmetov, ki se lahko odzovejo na nove svetovne izzive. Kmetijsko politiko je treba prilagoditi s spodbujanjem tradicionalnega in lokalnega kmetijstva ter nenazadnje ekološko pridelane hrane lokalnega izvora.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je sprejel poročilo o priznanju kmetijstva, pri katerem sem se morala vzdržati. To poročilo upošteva številna vprašanja, ki so ključnega pomena za kmete, kot sta pomoč proizvodnji majhnega obsega, mladim kmetom in boju proti špekulacijam s cenami. To poročilo prav tako poudarja potrebo po znatnem financiranju prihodnje skupne kmetijske politike.

Čeprav je to poročilo na splošno pozitivno, vključuje nedopusten ukrep, namreč, da naj Komisija pospeši postopke za odobritev gensko spremenjenih organizmov.

Ta ukrep ne upošteva ustrezne ocene proizvodov, preden se ti proizvodi dajo v promet, in sploh ne omenja večkrat kritiziranih nevarnosti trženja gensko spremenjenih organizmov.

Ta ukrep niti malo ne upošteva prehranske varnosti in načela previdnosti. To je nevaren ukrep in nezaslišano je, da je vključen v poročilo, ki naj bi upoštevalo strateški pomen kmetijstva.

Vprašanje gensko spremenjenih organizmov bi se moralo obravnavati v ločeni razpravi, ki jo evropski organi zavračajo.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to resolucijo, ki poudarja, da mora evropska politika dati prednost kmetijstvu. Evropski državljani so čedalje bolj zahtevni glede prehranske varnosti, ki mora biti zagotovljena vzdolž celotne verige proizvodnje, predelave in distribucije. Za zagotovitev trajnostnega, zanesljivega in pravičnega kmetijstva je treba obravnavati veliko izzivov: prilagoditev podnebnim spremembam, nadzor posledic globalizacije, ohranitev biotske raznovrstnosti, ohranitev življenjskega standarda kmetov in zagotavljanje naše samozadostnosti na področju prehrane na svetovnem trgu, ki je pod velikim pritiskom. Kmetijstvo je sestavni del naše dediščine in je vedno oblikovalo našo identiteto, način življenja in krajine. Pozdravljam prizadevanja EU v zvezi s kmetijstvom, vendar je v povezavi z reformo SKP še vedno treba opraviti veliko dela. Zato pozivam EU, naj svoja prizadevanja osredotoči na male kmete, ki so največja, vendar predvsem najranljivejša skupina. Priznanje, da je kmetijstvo strateški sektor, bi moralo biti priložnost za okrepitev socialne razsežnosti kmetijstva, ki do zdaj ni bila dovolj upoštevana. Tudi kmetje potrebujejo varnost.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Prepričan sem, da bo priznanje kmetijstva kot strateškega sektorja omogočilo, da bomo zagotovili boljše pogoje za izvajanje programov pomoči in obveščanja. Nobenega dvoma ni, da je treba uvesti programe za pomoč v hrani za najrevnejše pripadnike družbe. Pogosto pozabljamo, da skoraj 80 milijonov ljudi v Evropski uniji živi pod mejo revščine.

Tako kot programe pomoči moramo razviti tudi programe za spodbujanje zdravega prehranjevanja, zlasti za otroke in dijake. Posledice zanemarjanja takšnih zadev lahko zelo jasno vidimo v Združenih državah, kjer se je število debelih najstnikov v zadnjih letih potrojilo. Še posebej pomembno je, da se programi, ki spodbujajo uživanje sadja in mleka, izvajajo v izobraževalnih ustanovah, saj bo učenje o pravilnih prehranjevalnih navadah pozitivno vplivalo na zdravje mladih Evropejcev in tako v prihodnosti zmanjšalo zdravstvene in socialne stroške. V izvajanje tovrstnih programov mora biti vključenih kar se da veliko lokalnih proizvajalcev in distributerjev hrane, saj bo to okrepilo položaj malih in srednje velikih kmetijskih gospodarstev.

9. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 12.55 in se je nadaljevala ob 15.05)

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEK
predsednik

10. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

11. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

12. Ura za vprašanja predsedniku Komisije

  Predsednik. – Naslednja točka je čas za vprašanja predsedniku Komisije. To je običajni postopek, namreč, vprašanja, ki trajajo eno minuto, in odgovori, ki prav tako trajajo eno minuto. V primeru dodatnega vprašanja je dovoljenih trideset sekund in prav tako trideset sekund za odgovor. Predsedniku Komisije bodo vprašanja najprej zastavili vodje ali predstavniki političnih skupin.

  Corien Wortmann-Kool , v imenu skupine PPE. – (NL) Gospod predsednik, predsednik Barroso, v tem parlamentu bi vam rada zastavila vprašanje o evropskem skladu za nujne primere. S tem bi rada poudarila dejstvo, da ste se vključili v razpravo o skladu za nujne primere, ker je zadevala evropski sklad za nujne primere. Sprašujem vas: kaj menite o širitvi tega sklada? O tej zadevi ste resda že govorili, vendar predvsem o tem, kako naj se zagotovi financiranje sklada in kako dolgo naj se zagotavlja. Trenutno so razmere na trgu državnih obveznic precej umirjene, vendar se lahko kadar koli spremenijo. Zaradi tega sprašujem: kaj menite o širitvi sklada za nujne primere?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil gospe Wortmann-Kool.

Pravzaprav to ni samo moje stališče, temveč soglasno stališče Komisije. V tem dokumentu je o letnem pregledu rasti navedeno, da Komisija meni, da je treba povečati učinkovito finančno zmogljivost evropskega instrumenta za finančno stabilnost in obseg njegovih dejavnosti. Menimo, da je to del celovitega odziva in seveda ne celotni odziv. V tem dokumentu je le en stavek o evropskem instrumentu za finančno stabilnost. Gre tudi za strukturno reformo, javnofinančno konsolidacijo in ukrepe za spodbujanje rasti.

Vendar je za stabilnost evrskega območja dejansko pomembno, da se poveča posojilna zmogljivost, ker ima evropski instrument za finančno stabilnost, kakor veste, zdaj 440 milijard EUR. Ne zahtevam torej, da se ta zgornja meja poveča, vendar vemo, da evropski instrument za finančno stabilnost dejansko ne more posoditi teh 440 milijard EUR, če bi bilo treba, ker je za evropski instrument za finančno stabilnost treba zagotoviti bonitetno oceno AAA. Zato je najmanj, kar lahko naredimo in moramo narediti, to, da povečamo zmogljivost sklada. Menim, da je to zelo konstruktiven predlog, ki bi ga bilo bolje sprejeti prej kot pozneje.

  Corien Wortmann-Kool , v imenu skupine PPE. – (NL) Gospod predsednik, imam dodatno vprašanje: pravite „bolje prej kot pozneje“. Kaj natanko mislite s tem, ker menim, da je v naslednjih mesecih nujno treba zagotoviti stabilnost na finančnih trgih? Odločnost glede tega bi bila koristna. Trenutno smo priča predvsem razpravam med voditelji vlad in finančnimi ministri, torej, kakšen časovni razpored imate v mislih, ko pravite „bolje prej kot pozneje“? Prosim, ali ste lahko natančnejši glede tega?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, „bolje prej kot pozneje“ pomeni natanko to: da ne smemo odlašati. V preteklosti smo videli, da veliko analitikov na trgu meni, da se Evropska unija in evrsko območje bolj odzivata, kot da bi ukrepala. Razmišljati moramo za naprej, ne za nazaj, zato naj se to zgodi kar se da hitro!

Pravzaprav se zdi, da je bilo na včerajšnjem zasedanju evrskega območja in današnjem zasedanju sveta ECOFIN doseženega nekaj napredka. Smo v stiku z našimi državami članicami. Menim, da je to pomembno. In ker bo zasedanje Evropskega sveta 4. februarja, mislim, da je modro, da se ta vprašanja obravnavajo tam. Mi smo pripravljeni na to. Komisija je pripravljena obravnavati ta vprašanja 4. februarja.

  Stephen Hughes, v imenu skupine S&D. – Predsednik Barroso, vem, da je Evropska konfederacija sindikatov že zelo odločno nasprotovala temu, da je Komisija temeljito posredovala na grškem in irskem trgu dela, ne da bi se ozirala na kolektivna pogajanja in socialni dialog. Vaš novi letni pregled rasti obljublja še več tega. Vaši uradniki pozivajo k pregledu klavzule o indeksiranju in sporazumov o plačah, spodbujanju prožnega dela, pregledu nadomestil za brezposelnost in zmanjšanju čezmerne zaščite delavcev.

Ali ne menite, da bi si morala Komisija prizadevati za spodbujanje socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj, ne pa da jih spodkopava? In ker je vprašanje plač posebej izključeno iz socialnega poglavja Pogodbe, na kakšni pravni podlagi Komisija posreduje pri nacionalnih sistemih kolektivnih pogajanj? Prav tako bo podvojitev prizadevanj za javnofinančno konsolidacijo, h kateri se poziva v pregledu, onemogočila vse možnosti za doseganje ciljev postopka za leto 2020. Kakšen je vaš odgovor na to?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Naj vam povsem jasno povem, da popolnoma podpiramo socialni dialog. Podpiramo ga na evropski ravni, vendar ga moramo potem podpirati tudi na nacionalni ravni; to je odgovornost držav članic. Dejavno sem spodbujal ves ta socialni dialog z ETUC, BusinessEurope in drugimi ustreznimi partnerji. Vendar dejansko menimo, da moramo zdaj ustvariti več spodbud za delo; obravnavati moramo položaj naših trgov dela. Menim, da je to del strukturnih reform, ki so potrebne za povečanje konkurenčnosti Evrope.

  Stephen Hughes, v imenu skupine S&D. – Predsednik Barroso, zakaj se zdi, da je vsa pozornost usmerjena v trge dela? Kaj pa drugi trgi, ki jih moramo obravnavati pri tem – finančni trg, notranji trg, trgi surovin? Zdi se, da je vsa pozornost usmerjena v trge dela. Zakaj naj bi najmanj premožni ljudje, delavci, krili stroške te recesije in potrebe po njeni odpravi?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Pozornost ni usmerjena samo na trg dela. Ob dejavni podpori in sodelovanju tega parlamenta izvajamo reforme finančnih trgov. V letnem pregledu rasti smo obširno razpravljali tudi o potrebi po poglobitvi reforme notranjega trga. Zdaj posebej razpravljamo o energetskih trgih, vendar je trg dela prav tako del strukturnih reform, ki so potrebne za povečanje konkurenčnosti Evrope, zlasti v državah, ki so zdaj najranljivejše. Kot veste, nekatere že izvajajo pomembne reforme trga dela.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, vem, da ste v zasebnem pogovoru s predsednikom Medvedjevom posredovali svoje pomisleke glede primera Hodorkovski. Če je bil primer Hodorkovski preskus za pravno državo v Rusiji, moramo seveda reči, da preskus ni bil opravljen. Poleg tega je bil 31. decembra aretiran Boris Nemcov. Vendar člen 31 ruske ustave zagotavlja svobodo zbiranja.

Kot veste, opozicija organizira protestni shod vsakega 31. v mesecu. Kolikor vem, je v letu 2011 sedem mesecev, ki imajo 31 dni. To pomeni, da obstaja možnost, da bi se v letu 2011 lahko zgodili podobni dogodki, kot je aretacija gospoda Nemcova, če se bo to nadaljevalo. Kakšen skupni ukrep lahko torej sprejmejo institucije EU glede tega? Rusija je članica Sveta Evrope, OECD, skupine G8 in potencialno članica STO. Menim, da morajo evropske institucije nujno ukrepati.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Kot ste rekli, gospod Verhofstadt, smo se o tem vprašanju pogovarjali z našimi ruskimi partnerji in dejansko se je Evropska unija že javno odzvala na postopke proti Mihailu Hodorkovskemu in Platonu Lebedevu z izjavo visoke predstavnice Catherine Ashton.

Menimo, da sta neodvisnost sodstva in pravica vsakega državljana do poštenega sojenja – kakor sta določeni v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, katere podpisnica je Rusija – ključnega pomena za strateško partnerstvo med Evropsko unijo in Rusko federacijo. Tudi pravna država je temelj „partnerstva za modernizacijo“, ki ga zdaj razvijamo z Rusijo.

To bomo še naprej skrbno spremljali in to vprašanje bomo načenjali v različnih oblikah in na srečanjih z Rusijo, kot je bilo poudarjeno na zadnjem vrhunskem srečanju Evropske unije in Rusije 7. decembra v Bruslju. Evropska unija pričakuje, da bo Rusija spoštovala svoje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic in da bo spoštovala tudi pravno državo.

  Guy Verhofstadt, v imenu skupine ALDE. – To ni vprašanje, temveč zgolj pripomba. Menim, da mora to težavo kar se da hitro obravnavati tudi ta parlament. Položaj, kakršen je zdaj v Ruski federaciji, se ne more nadaljevati. Menim, da nam samo zato, ker imamo veliko pomembnih poslovnih povezav, ni treba molčati o tem vprašanju – ravno nasprotno.

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) V Rusiji je svoboda tiska in medijev resnično velika težava. Če se želite izkazati v tej razpravi, gospod Barroso, ne smete dopustiti tega, kar se zdaj dogaja na Madžarskem. Rada bi vas vprašala, zakaj je Komisija tako popustljiva do madžarskega zakona o medijih. Ta zakon na vseh področjih krši načela, ki veljajo v Evropi in drugod.

Zaprosili smo za strokovni pravni nasvet. Če povzamem, je v nasvetu navedeno, da zakon krši københavnska merila, Helsinško sklepno listino, direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, konvencijo Unesca, ki zajema tudi medije, Lizbonsko pogodbo ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Lahko bi nadaljevala, vendar se bom ustavila tukaj. Zato bi vas rada vprašala, kdaj boste ustrezno posredovali na Madžarskem? Kakšen je časovni razpored? Zakaj še vedno niso uvedeni postopki za ugotavljanje kršitev? Moja kritika se opira tudi na obstoječo sodno prakso na tem področju.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – V primeru Madžarske moramo tako kot v primeru katere koli druge države članice evropsko pravo izvajati objektivno in nepristransko. Na to moramo zelo previdno gledati s pravnega vidika, zato moramo upoštevati jasno metodologijo.

Prav to počnemo – prek podpredsednice Kroes. Včeraj je predložila obširna poročila Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odboru za kulturo in izobraževanje. Imamo nekaj pomislekov glede madžarskega zakona o medijih. Do konca tega tedna nameravamo madžarski vladi poslati prvo pismo, na katerega morajo madžarski organi oblasti odgovoriti.

Ponavljam: upoštevati moramo jasne, objektivne, nepristranske, pravno utemeljene postopke, ker ima Madžarska tako kot katera koli druga država članica EU pravico do nepristranskosti Komisije. Vendar vam lahko ponovno zagotovim, da zelo pozorno spremljamo to zadevo.

  Rebecca Harms, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Rada bi prosila, da se omogoči vpogled v vse dokumente, ki jih je Madžarska predložila Komisiji. Zelo si želimo, da bi si o tem lahko sami izoblikovali mnenje, in menimo, da je napočil čas za presojo tega vprašanja. Sumimo pa, da Madžarska morda ni predložila celotnega besedila zakona, da zavlačuje. Prosim, dajte nam dokumente!

Poleg tega mislim, da se je zelo težko ukvarjati s politiko, na primer pri pristopnih pogajanjih s Turčijo, ter ves čas razpredati o københavnskih merilih, potem pa na ta merila pozabiti, ko država postane članica Evropske unije.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Seveda ta parlament v celoti obveščamo. Kot sem povedal prej, se je podpredsednica Komisije Kroes včeraj sestala z ustreznima odboroma tega parlamenta.

Obenem gotovo razumete, da imajo ta vprašanja pravno razsežnost ter da moramo zelo jasno in objektivno upoštevati metodologijo. Komisija ima pri vseh teh zadevah zelo velik ugled in raven verodostojnosti, česar nikakor ne želimo ogroziti. Ponovno vam lahko zagotovim, da zelo pozorno spremljamo vprašanje in da smo te pomisleke že izrazili. O tem sem se osebno pogovarjal s predsednikom vlade Orbánom. Jutri bo prišel v ta parlament. O tem lahko razpravljamo na političen način, vendar moramo pri tej zadevi upoštevati tudi jasne postopke.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, pred nekaj dnevi je mednarodna komisija za letalstvo, ki vodi preiskavo v Moskvi, objavila svoje poročilo o vzrokih nesreče 10. aprila lani v Smolensku. Poljska javnost je presenečena nad ugotovitvami poročila in poročilo obravnava kot dokument, ki je vse prej kot objektiven. V zadnjih nekaj dnevih se je že izkazalo, da so bila prikrita dejstva, ki bi lahko bila neprijetna za Rusijo, in da je celotno poročilo namenjeno temu, da se odgovornost za tragično nesrečo pri Smolensku pripiše Poljski. Na Poljskem nobena razumna oseba ne dvomi o tem, da smo med celotnim postopkom priprav in izvedbe obiska pokojnega predsednika naredili napake. Vendar ima rusko poročilo vse znake politične igre, ki naj bi Ruse oprostila vsakršne krivde.

V povezavi s tem bi rad vprašal naslednje: kaj meni Komisija o tem poročilu in ali Evropska komisija namerava kaj narediti za pojasnitev vzrokov tragedije pri Smolensku, kjer so umrli voditelj države članice ter mnogi predstavniki politične elite moje države?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, gospodu Kamińskemu bi rad povedal, da te strašne tragedije nikoli ne bomo pozabili ne na Poljskem ne drugod. Smrt predsednika Kaczynskega in vseh, ki so bili z njim tistega tragičnega dne, nas je globoko prizadela. Seveda vem za rusko poročilo, ki je bilo objavljeno prejšnji teden, in vem tudi za poljske odzive na to poročilo, ki jih glede na razsežnost te tragedije zelo dobro razumem.

Vendar Komisija v teh razmerah lahko ukrepa le, kadar imamo ustrezno pravno podlago za to. Mimogrede, poljski organi oblasti se nikoli niso obrnili na nas s prošnjo, naj posredujemo pri tej zadevi, čeprav bomo seveda še naprej pripravljeni narediti vse, kar je v naši pravni pristojnosti, če bomo prejeli takšno prošnjo.

  Michał Tomasz Kamiński, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, rad bi se prepričal, da sem vas pravilno razumel. Do zdaj poljska vlada od Komisije ni zahtevala, naj uvede preiskavo vzrokov za nesrečo pri Smolensku. Vendar, če bi poljska vlada zahtevala pomoč Evropske komisije, ali bi bila takšna pomoč zagotovljena?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Kot sem rekel, moramo preučiti pravno podlago za to. Po mojih informacijah je bil to vojaški let in državni obisk, uredba pa je začela veljati po strašni nesreči. Zato se s pravnega vidika zdi, da ni veliko argumentov, na podlagi katerih bi Komisija lahko posredovala. Seveda pa o tej zadevi lahko vedno neuradno razpravljamo s poljskimi organi oblasti ali drugimi organi oblasti, ki bi to utegnili zahtevati od nas.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod Barroso, vsi vemo, kako pomembna je stabilnost evra. Zato nekega dogodka ne razumem najbolje. In sicer razprave o povečanju reševalnega svežnja, na kateri ste vi to podprli, kanclerka Merkel pa zavrnila. Zato sprašujem, ali ni nobenega usklajevanja med vama. Vem, da se takšne stvari včasih zgodijo, vendar ni prvič, da sem doživel kaj takega ali slišal za to. Medtem so se mediji začeli zelo zanimati za to. Toda ne gre zgolj za družinski prepir med vami in kanclerko Merkel. Gre za pomembno politično vprašanje. To lahko razumem – verjemite mi, tudi jaz se vedno ne strinjam s kanclerko –, vendar gre pri tem za to, ali takšno javno razhajanje mnenj ne pomaga finančnim špekulantom.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – V Evropski uniji ima vsaka institucija in vsaka vlada svoje odgovornosti. Komisija ima določeno mero odgovornosti za to, da predstavlja tisto, kar je po njenem mnenju prava pot naprej za evrsko območje in Unijo, zato smo v zelo izčrpnem dokumentu v zvezi z letnim pregledom rasti izrazili svoje mnenje. Menim, da to ni bila samo naša pravica, temveč tudi naša dolžnost.

To smo torej naredili in menim, da so trgi to zelo dobro sprejeli, kot smo videli v zadnjih dnevih, ker so razumeli, da zdaj obstaja resnična pripravljenost za odločno napredovanje pri vseh vidikih celovitega odziva, tudi pri evropskem instrumentu za finančno stabilnost.

Analiza trga soglasno potrjuje, da je treba pri tej zadevi narediti več. Tako ne meni samo Komisija; tako meni tudi Evropska centralna banka in to mnenje je bilo zelo jasno izraženo. Upam, da bodo države članice dosegle dogovor na podlagi stališča Komisije.

  Lothar Bisky, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod Barroso, popolnoma in v celoti sprejemam to, da ste izrazili svoje mnenje in objavili poročilo. Še vedno pa ostaja moje vprašanje – kako je možno, da pri tako pomembnem vprašanju, pri katerem se špekulira z evrom, in v tako pomembnem trenutku, kot je ta, vaše mnenje ni usklajeno s kanclerko Merkel ali predsednikom Sarkozyjem ali drugimi voditelji vlad? Vsekakor ima javnost tak vtis.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Komisija ne potrebuje dovoljenja držav članic za to, da izrazimo mnenje. Naš predlog je bil v veliki meri usklajen s sklepi zadnjega zasedanja Evropskega sveta, ko so države članice izjavile, da so pripravljene narediti vse, kar je potrebno, za zaščito finančne stabilnosti evrskega območja. Izrecno so omenile evropski instrument za finančno stabilnost in izjavile, da so ga pripravljene okrepiti. Zato dejansko ni bilo nobenega razhajanja.

Ne morem komentirati pripomb drugih, lahko pa vam povem, kakšno je stališče Komisije: to je soglasno stališče, s katerim se strinja predsednik Evropske centralne banke; to je stališče drugih ustreznih institucij, ki zelo pozorno spremljajo finančno stabilnost evrskega območja. Menim, da bi morali poudarjati tisto, kar nas združuje, ne pa nekaj posebnih vprašanj o tem, kako komuniciramo.

  Marta Andreasen , v imenu skupine EFD. – Prejšnji teden je član Evropskega računskega sodišča, ki se je nedavno upokojil po 15 letih službe, v medijih izrazil resne obtožbe. V obtožbah, ki me sploh ne presenečajo, je v bistvu izpostavljeno pomanjkanje neodvisnosti revizorjev EU, ki vpliva na raven preglednosti pri poročanju o nepravilnostih.

Pismo s pojasnili, ki ga je včeraj objavil gospod Engwirda, samo potrjuje vpliv Komisije na revizorje in postavlja pod vprašaj podlago, na kateri ta parlament podeljuje razrešnico zadnjih 15 let.

Zdaj mora ta parlament zahtevati, da revizijo proračuna in finančnih poročil EU opravi resnično neodvisen organ, ki ni v okviru institucij EU. Brez takšne neodvisne revizije Svet in Parlament ne moreta še naprej podeljevati razrešnice Komisiji glede njene finančne odgovornosti.

Ali boste, gospod Barroso, dovolili, da zunanji revizor pregleda finančna poročila in nam pove resnico o tem, kako se porablja denar evropskih davkoplačevalcev?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, naj poudarim, da je Evropsko računsko sodišče popolnoma neodvisen organ. Komisija nima nikakršnega vpliva na njegove metode ali prednostne naloge na področju revizij in si tudi ne prizadevamo za to, da bi imeli takšen vpliv. V interesu Komisije – in v evropskem interesu – je, da spoštuje neodvisnost svojega zunanjega revizorja.

Nikoli nisem dajal negativnih pripomb o sklepih sodišč, naj je šlo za ustavna sodišča, Sodišče Evropske unije ali Računsko sodišče. To je temeljno načelo demokracije: spoštovanje pravne države in spoštovanje neodvisnih institucij.

Seveda pa v okviru revizijskega postopka poteka redni dialog med Komisijo kot revidiranko in Sodiščem kot revizorjem. To je običajno in potrebno za to, da se zagotovi dobro delovanje revizijskega postopka in trdna podlaga vseh ugotovitev v revizijskem postopku. Takšen dialog je popolnoma v skladu z vsemi mednarodnimi standardi. Verjetno bi moral poudariti tudi to, da je bila Komisija v preteklih letih predmet izjemno kritičnih poročil Računskega sodišča. Menim, da moramo spoštovati svoje institucije, namreč neodvisne institucije.

  Marta Andreasen , v imenu skupine EFD. – Gospod Barroso, ne strinjam se z vašim odgovorom. Na kritike Evropskega računskega sodišča v zadnjih desetih letih se je Komisija odzvala tako, da se je obrnila na revizorje – in to so zabeležili mediji – ter od njih zahtevala, naj spremenijo svojo metodologijo dela, tako da bi poročilo o odhodkih EU prikazalo lepšo podobo.

V 30 letih poklicnih izkušenj na področju računovodstva in revizije nisem nikoli doživela, da bi revidiranec revizorju dajal navodila, kako naj opravlja svoje delo. Kako naj zdaj vemo, ali se je stopnja napak zmanjšala zaradi spremembe metodologije, ki jo je zahtevala Komisija, ali zaradi izboljšanja nadzora?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Komisija ima tako kot Evropski parlament pravico, da izrazi svoja mnenja o revizijskem postopku. Zdaj vi izražate mnenje o tem postopku in imate vso pravico do tega. Komisija je tudi političen organ. Izvolil nas je ta parlament, zato imamo pravico do izražanja svojega mnenja. Tega nikakor ni mogoče šteti za obliko pritiska, razen če naj tudi mi štejemo vaše pripombe za nedopusten pritisk.

To je pravzaprav vaja iz preglednosti. Zato enkrat za vselej, v celoti spoštujemo Računsko sodišče, ne pritiskamo na Računsko sodišče in na vso moč si prizadevamo uresničiti priporočila neodvisne revizijske institucije, to se pravi Računskega sodišča.

  Daniël van der Stoep (NI). – (NL) Gospod predsednik, Jeruzalem je edino, večno in nedeljivo glavno mesto judovske države Izrael. Jeruzalem je in vedno bo izraelsko ozemlje od svoje najvzhodnejše do svoje najzahodnejše točke.

Evropska unija je lahko upravičeno ponosna na Izrael. To je edina demokracija na Bližnjem vzhodu, ki jo obkroža morje diktatorskih režimov.

S svojim bojem proti Islamskemu džihadu Izrael ne brani samo sebe, temveč vse, kar s svojimi judovsko-krščanskimi vrednotami predstavlja Evropa. Komisija se bo o tem strinjala z mano.

Zato podpora Evropske unije judovski državi Izrael ne bi smela biti vprašljiva. Evropska unija mora poslati jasno sporočilo mednarodni skupnosti, da diplomatsko predstavništvo EU spada zgolj in samo v Jeruzalem. Zato bi gospoda Barrosa zelo rad vprašal, ali se strinja z mano, da bi morala EU takoj prestaviti svoje diplomatsko predstavništvo v Izraelu iz Ramat Gana v izraelsko glavno mesto Jeruzalem. Če se ne strinja, zakaj se ne strinja?

To bi seveda moralo veljati tudi za prihodnje veleposlaništvo EU v Jeruzalemu. Nasprotujemo temu, da bi sploh imeli takšno veleposlaništvo, a če ta veleposlaništva že morajo obstajati, potem naj bo izraelsko v Jeruzalemu.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Najprej, poznate stališče Evropske komisije glede Izraela. Popolnoma podpiramo obstoj Izraela. Kot ste povedali, je to demokratična država v zelo težavnem okolju in v celoti priznavamo pravico Izraela do obstoja. Obenem želimo, da Izrael spoštuje pravico palestinskega naroda do samoodločbe, in menimo, da je najboljša rešitev, da obe državi – Izrael in palestinska država – obstajata ob popolnem spoštovanju ena druge in mednarodnega prava.

Kar zadeva vprašanje spremembe prestolnice ali našega predstavništva v Izraelu, ne vidimo nobenega razloga za to.

  Daniël van der Stoep (NI). – (NL) Gospod predsednik, seveda me je vaš odgovor razočaral, vendar dejansko govorite o vzhodnem Jeruzalemu in dejstvu, da je Komisija ta teden obsodila Izrael zaradi začetka gradnje 1400 stanovanjskih hiš v soseski Gilo. Zdaj se sprašujem, kako natanko naj se lokalna oblast Jeruzalema odzove na to obsodbo, ko prejema vloge za gradbeno dovoljenje tako v vzhodnem kot zahodnem Jeruzalemu.

Dejansko izdajajo dovoljenja tako Arabcem kot Izraelcem v obeh delih mesta, vendar Komisija zdaj pravi in to je povedala tudi prejšnji teden: diskriminirati morate Izraelce v vzhodnem Jeruzalemu, ker je mesto tako ali tako celota in tega ni mogoče spremeniti, mesto upravlja ena lokalna oblast. Kaj torej sporočate odboru lokalne oblasti v Jeruzalemu? Kaj naj odgovorijo Izraelcem, ki povsem upravičeno oddajajo vloge za gradbeno dovoljenje na območju, na katerem imajo pravico živeti?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Menim, da je stališče Evropske unije glede naselbin popolnoma v skladu s stališčem mednarodne skupnosti, tudi najtesnejših zaveznikov Izraela. Menimo, da način, na katerega je sedanja vlada obravnavala vprašanje naselbin, ni bil vedno koristen za sedanja prizadevanja za mir v tej regiji.

Vaše pripombe kažejo natanko na to, zakaj ne bi smeli imeti predstavništva v Jeruzalemu zaradi težkih razmer v tem izjemno pomembnem mestu za Izrael in vse nas.

Zato ohranimo svojo zavezanost miru. Podprimo Izrael. Obenem pa ne pozabimo na pravice Palestincev. Menim, da si tudi Palestinci zaslužijo našo pozornost in podporo.

  Predsednik. – Zdaj smo prišli do drugega dela ure za vprašanja, do posebne in konkretne teme o inovacijah in energetiki.

  Alejo Vidal-Quadras (PPE). – (ES) Gospod predsednik, gospod Barroso, Komisija spodbuja inovacije na različnih področjih našega energetskega sistema. Med temi področji so biogoriva druge generacije, fuzija, fisija četrte generacije, pametna omrežja, obnovljivi viri energije na splošno, energetska učinkovitost na splošno, uporaba vodika v gorivnih celicah, zajem, prevoz in shranjevanje CO2, električna vozila; seznam bi se lahko nadaljeval.

Sredstva so omejena, gospod predsednik, in vsega ni mogoče narediti. Veliko Evropejcev se sprašuje, na katero od teh stvari se bo osredotočila Komisija v sedanjih težkih okoliščinah, in danes vam posredujem to zaskrbljenost. Katera od teh prednostnih nalog je ali katere so dejanska prednostna naloga za Komisijo?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – To je zelo težko vprašanje, ker so vse prednostne naloge povezane, zato moramo vzpostaviti energetski trg – potrebujemo integriran energetski trg. Tako bomo zagotovili tudi obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost. Energetska učinkovitost je vsekakor prednostna naloga, vendar moramo vlagati tudi v nizkoogljične tehnologije, ker obstaja tudi zunanja razsežnost in ker moramo upoštevati svoje zunanje ambicije – če se izrazim kar se da usklajeno z našimi partnerji na energetskem področju.

Rad bi, da bi Evropski svet 4. februarja obravnaval štiri prednostne naloge: vzpostavitev energetskega trga in izvajanje vseh pravil notranjega trga; energetsko učinkovitost; nizkoogljične tehnologije; in sprejetje skupnih prizadevanj, kar zadeva zunanjo razsežnost.

  Romana Jordan Cizelj (PPE). – (SL) Sedaj velja, da mora Evropska unija znižati svoje izpuste toplogrednih plinov do leta 2020 za 20 %. Na politični ravni pa se pogovarjamo tudi o bolj ambicioznem cilju in znano je, da v tem primeru bi največje breme nosili sektorji znotraj ETS, še posebej energetika

Zato me zanima vaše mnenje, vaše osebno mnenje o tem, kdaj bodo primerni pogoji, da bo ta cilj še bolj ambiciozen.

Kakšne dodatne ukrepe bi Evropska unija morala uvesti prav na področju energetike, in ali sodijo med te ukrepe tudi pogoji, ki ste jih omenili, ko ste odgovarjali na vprašanje mojega kolega.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – To je tudi svetovni postopek, ne samo evropski postopek. Cancún je bil pomemben korak v podnebnih pogajanjih. Na tej konferenci je bilo doseženo vsaj to, da se je ohranil večstranski postopek, kar je bilo dobro, vendar po našem mnenju to dejansko ni bilo dovolj.

Da bomo lahko nadaljevali in se zavezali obveznim ciljem, moramo po mojem mnenju zahtevati primerljivo prizadevanje drugih, namreč največjih onesnaževalcev, gospodarstev v razvoju in vzponu. Do zdaj se ta gospodarstva niso zavezala temu.

Zato moramo najti pravi način, da jih premaknemo. Obenem države, ki so pripravljene nadaljevati in sprejeti še več zavez, to lahko storijo in morajo storiti in konkretni način, ki ga bom predlagal Evropskemu svetu 1. februarja, je doseči več na področju energetske učinkovitosti, na katerem ne dosegamo tega, kar bi morali.

Kar zadeva obnovljive vire energije, mislim, da smo na dobri poti, da dosežemo svoj cilj za leto 2020, vendar ne na področju energetske učinkovitosti, zato na tem konkretnem področju lahko dosežemo več napredka.

  Derek Vaughan (S&D). – Za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo in nizkih stroškov za potrošnike v prihodnosti mora Evropa uporabljati vse vrste energije z nizkimi emisijami ogljika. To vključuje tehnologijo čistega premoga – področje, na katerem je razvoj do zdaj potekal zelo počasi. Ali predsednik Komisije zato lahko zagotovi, da se bo v prihodnosti nadaljevalo podpiranje raziskav na področju zajemanja in shranjevanja ogljika?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Lahko zagotovim, da bomo to poskušali doseči. Vendar na koncu, veste, o financiranju raziskav odločajo države članice. O tem bomo razpravljali, ko bomo predložili večletne finančne perspektive.

Vsekakor pa upam, da bodo države članice dale prednost naložbam v obnovljive vire energije in nizkoogljične tehnologije ter da se bodo osredotočile na tehnološke prednostne naloge, določene v evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo.

Dejansko to predlagamo za naslednje zasedanje Evropskega sveta.

  Fiona Hall (ALDE). – Predsednik Barroso, pravkar ste rekli, da države članice dosegajo manj kot polovico tega, kar so se odločile doseči v zvezi s 20-odstotnim ciljem za varčevanje z energijo do leta 2020, zakaj si torej Komisija ne prizadeva vztrajno za to, da bi ta cilj postal zavezujoč za države članice?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Prizadevamo si za to. Vprašanje poskušamo predložiti na naslednjem zasedanju Evropskega sveta. Na področju energetske učinkovitosti še vedno zaostajamo, kot ste rekli. Nisem zadovoljen s položajem in Komisija ga namerava spremeniti.

Energetska učinkovitost je zdaj sestavni del glavnega cilja strategije EU 2020. Trenutno se pogovarjamo z državami članicami o določitvi nacionalnih ciljev, da se podpre ta cilj. Ocenili smo že, da bi z obstoječimi politikami in ukrepi prihranek do leta 2020 znašal največ 10 %.

Vendar bo rezultat združenih nacionalnih okvirnih ciljev, o katerih se govori v razpravah o strategiji Evropa 2020, očitno bolj ambiciozen od tega, verjetno pa bo še vedno precej nižji od 20 %. Zato nameravamo uporabiti dvostopenjski pristop s pozornim spremljanjem napredka, doseženega z uresničevanjem nacionalnih ciljev iz strategije Evropa 2020, in pregledom tega napredka v letu 2013. Če se bo pri teh pregledih izkazalo, da naš cilj 20 % verjetno ne bo dosežen, bo Komisija preučila možnost za predložitev pravno zavezujočih nacionalnih ciljev za leto 2020.

  Reinhard Bütikofer (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, predsednik Barroso, rad bi vam zastavil vprašanje o uskladitvi odjemnih tarif v Uniji. Komisar Oettinger, komisar za energetiko, pri tem izvaja strategijo, ki bi po našem mnenju in tudi mnenju nemškega ministra za okolje privedla do uničenja najuspešnejšega programa inovacij, ki ga ima Nemčija na področju obnovljive energije.

Kaj boste naredili za to, da preprečite, da bi se zaradi usklajevanja uničile nemške odjemne tarife in bi se s tem onemogočile inovacije na področju obnovljive energije? In kaj boste naredili za to, da komisar Oettinger na ta način ne bo zavlačeval pri vprašanju energetske učinkovitosti? Do leta 2012 ne želi narediti ničesar, čeprav ste sami pravkar rekli, da je že jasno, da nezavezujoči cilji niso dovolj. Kako boste zadeve pospešili?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, najprej naj povem, da je ta dodatni pristop k energetski učinkovitosti predlagal komisar in da sem popolnoma prepričan, da si komisar na vso moč prizadeva doseči ta cilj. To energetsko vprašanje poskušamo povezati tudi z drugimi političnimi cilji, kot je boj proti podnebnim spremembam.

Vendar menimo, da pri tem ne gre samo za določitev ciljev, temveč da gre tudi za delo v državah članicah, in zato menimo, da je bolje, da države članice določijo svoje nacionalne cilje, potem pa bomo videli. Če bodo na dobri poti, odlično. Če ne bodo, bomo vsaj predlagali zavezujočo zakonodajo.

Vendar je za to, da se doseže uspeh, včasih bolje začeti z nekakšnim prostovoljnim ciljem. Vsaj tako smo naredili v preteklosti in to se je izkazalo za pravilen pristop. Ne izključujemo – ravno nasprotno – morebitne potrebe po zavezujočih ciljih za posamezno državo, vendar prepustimo to politiko tudi državam članicam in spremljajmo, kako bodo razvile svojo strategijo.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod predsednik, 4. februarja bo potekalo vrhunsko srečanje o energetiki. Za zdaj naj bi se razpravljalo o dveh direktivah: po eni strani o okvirni direktivi o vodah in po drugi o PVO – direktivi o presoji vplivov na okolje. V obeh primerih moramo preučiti, kako lahko zagotovimo, da bosta ti različici dolgoročno združljivi ena z drugo. Pri tem gre za okolje in proizvodnjo električne energije. Menim, da postopki za odobritev na tem področju ne bi smeli trajati dlje od enega leta. Komisija zdaj predlaga obdobje petih let. Menim, da si v sedanjih razmerah ne moremo privoščiti petih let – kar je konec koncev celotno zakonodajno obdobje!

Ali je Komisija pripravljena ustrezno skrajšati obdobje? Ali je okvirno direktivo o vodah mogoče prilagoditi tako, da bi v prihodnosti tudi črpalne elektrarne lahko zagotavljale ravnovesje med sončno energijo in po drugi strani vetrno energijo?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Na splošno želi Komisija čim bolj skrajšati čas, potreben za sprejetje in izvajanje. Gre za to, da nas države članice običajno prosijo za realističen rok, tako da izvajanje lahko poteka kar se da usklajeno in brez izkrivljanj na notranjem trgu ali vsaj na trgu, za katerega menimo, da bi moral biti notranji trg. Eno od perečih vprašanj v energetskem sektorju je ravno dejstvo, da imamo še vedno zelo različne predpise.

Doseženega je bilo nekaj napredka in zdaj ne začenjamo iz nič. 4. februarja bodo na voljo sporočila, ki smo jih nedavno predložili, in seveda je na voljo tudi zgodovinski (mislim, da mu zdaj lahko rečemo zgodovinski) podnebni in energetski sveženj, ki smo ga predložili pred nekaj leti v okviru moje prejšnje Komisije.

Pripravljeni smo skrajšati obdobje, vendar je pomembno, da se dogovorimo z državami članicami, tako da bodo ukrepale bolj ali manj sočasno in se bomo izognili tem težavam izkrivljanja konkurence na notranjem trgu.

  Vicky Ford (ECR). – Raziskave in inovacije so nujno potrebne za spodbujanje konkurenčnosti naših gospodarstev. Lani je bila na področju znanstvenih raziskav v svetovnem merilu prvič najuspešnejša evropska univerza. To je bila Univerza v Cambridgeu iz regije, ki jo zastopam.

Na tej univerzi, pa tudi na številnih manj znanih ustanovah ter v velikih in malih podjetjih sem videla najnaprednejše raziskave, ki jih EU financira prek okvirnega programa v višini 50 milijard EUR. Vendar ta okvirni program žal slovi tudi kot najbolj zapleten in birokratski program na svetu. Prejšnjo jesen je ta parlament soglasno glasoval o vrsti priporočil za poenostavitev te birokracije. Kako si Komisija prizadeva za izvedbo teh reform?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Najprej bi rad čestital Univerzi v Cambridgeu in vaši regiji.

Drugič, upam, da me vaša skupina podpira v razpravi o večletnem okviru za ustrezne proračunske obveznosti za podpiranje raziskav, tehnologije in inovacij na evropski ravni. Cambridge je ena od najbolj razvitih univerz na svetu, vendar v Evropi v najrevnejših regijah obstajajo tudi druge univerze, ki žal nimajo takšnega dostopa.

Tretjič, poenostavitev je vsekakor ena od naših prednostnih nalog na področju energetike in inovacij in v tem primeru na področju raziskav. O inovacijah bomo razpravljali tudi v drugem delu zasedanja Evropskega sveta. To je vsekakor ena od naših prednostnih nalog in zelo nas veseli, da nas pri tem podpira Evropski parlament. Prav tako upamo, da nas podpirajo Računsko sodišče in drugi. Treba je razumeti, da je za znanstvenike zelo pomembno, da ne izgubljajo toliko časa s papirologijo in da imajo več časa za posvečanje temu, kar jim gre najbolje od rok, namreč raziskavam.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod Barroso, zaradi finančne konsolidacije tako imenovani varčevalni programi povečujejo razlike v Evropski uniji, spodbujajo protisocialne politike, ogrožajo pravice delavcev in zmanjšujejo javne naložbe, zlasti na področju inovacij in energetike.

To pomeni, da se bodo v primeru nadaljnje uporabe istih smernic, politik in pritiskov za Portugalsko in druge države s šibkejšimi gospodarstvi razlike še povečale in da bomo v čedalje resnejšem položaju zaradi pomanjkanja solidarnosti Evropske unije.

Zato sprašujem: kakšni ukrepi se bodo sprejeli za to, da se spremeni položaj; da se učinkovito zagotovi podpora inovacijam v državah, kot so Portugalska in druge države, za katere se ne zagotavlja dovolj javnih naložb na teh področjih; ter da se glede na visoke cene, ki se zaračunavajo, in težave, s katerimi se spopadajo marsikje, ljudem in industrijam zagotovi dostop do energije?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – (PT) Gospa Figueiredo, poznate naše stališče o proračunski konsolidaciji. Ta konsolidacija je še posebej nujna za državo, kot je Portugalska, ki se spopada z nekaterimi težavami na področju državnega dolga, a jo je treba izvesti tudi za Evropsko unijo na splošno. Vendar smo v priporočilih v dokumentu, ki smo ga pravkar objavili, države članice pozvali, naj, kjer je to možno, ne zmanjšajo naložb v izobraževanje ali raziskave in zlasti ne v energetski sektor. Poleg tega nekatere države članice to počnejo zelo uspešno: države članice, ki izvajajo postopke za proračunsko konsolidacijo, vendar celo povečujejo financiranje raziskav in izobraževanja.

Kar zadeva države z večjimi finančnimi težavami, mora naše ravnanje vključevati solidarnost in kohezijo. Zato bom vedno zagovarjal gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo na evropski ravni. Solidarnost je pomembna. Solidarnost ne sme biti prazna beseda. Poskrbeti moramo, če se smem tako izraziti, da solidarnost postane operativna.

  Judith A. Merkies (S&D). – (NL) Gospod predsednik, inovacije bodo spremenile naše gospodarstvo in družbo in bi morale ustvariti tudi delovna mesta; zato so inovacije ena od najpomembnejših pobud Evropske unije. Zato bi pozvala k temu, da vsi generalni direktorati vaše Komisije skupaj sprejmejo celovitejši pristop. Na primer, zdaj se dejansko vzpostavljajo partnerstva za inovacije, ki večinoma spadajo na področje pristojnosti enega generalnega direktorata. Vendar mora biti pristop celovitejši. Menim tudi, da je treba sredstva bolj združiti in da moramo preprečiti razdrobljenost. Idealno bi bilo, da bi imeli enoten sklad, ki bi moral vključevati tudi strukturna sredstva. Pozivam vas, da to resnično preučite in v sodelovanju z državami članicami vzpostavite enotno, močno spodbudo za inovacije.

Samo še nekaj o energiji. Vedno nas zanima predvsem celota. Celota je potrebna tudi, ko gre za inovacije, vendar se odgovor včasih najde v malih stvareh. Zdi se mi, da se zelo malo pozornosti namenja lokalno proizvedeni energiji, pa vendar je to ključno za krepitev vloge naših državljanov. Ali bi vas torej skupaj s svojimi kolegi poslanci tukaj lahko pozvala, da določite zavezujoče cilje?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Upravičeno ste zaskrbljeni zaradi te težave s pomanjkanjem sinergij na evropski ravni. Ravno zato pričakujem, da bo Evropski svet celovito obravnaval to zadevo.

Dejansko so evropska partnerstva za inovacije instrument za ustvarjanje sinergij med že obstoječimi programi na evropski, nacionalni in regionalni ravni. Menim, da z njihovo združitvijo v enem okviru lahko izkoristimo njihov lastni inovacijski potencial za uvedbo vseevropskih rešitev, ki obravnavajo družbene izzive.

Zato je eden od ciljev ravno pospešitev koraka od raziskav do trga, od tržno usmerjenih inovacij do tržno usmerjenih izdelkov in storitev.

To bo ustvarilo potrebno spodbudo za sodelovanje. Zato si – v Komisiji in zdaj skupaj z državami članicami – prizadevamo za ta celoviti pristop k inovacijam, ki bi presegal delovna področja generalnih direktoratov in celo narodnosti.

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospod predsednik, po znanstvenih raziskavah, objavljenih v mednarodnem tisku in v zadnjem času večkrat v grškem, izraelskem in ciprskem tisku, v Egejskem morju južno od otoka Krete obstajajo velike količine zemeljskega plina in nafte. Torej obstajajo energetski viri na ozemlju, znotraj ozemeljskih meja Evropske unije.

Kako namerava Evropska komisija glede na to spodbujati raziskave in pomagati pri raziskavah za določitev položaja in izkoriščanje teh energetskih virov, katerih transport v Evropsko unijo je vsekakor enostavnejši in boljši od transporta prek katerega koli drugega načrtovanega plinovoda?

To priložnost bi rad izkoristil za to, gospod predsednik in gospod predsednik Komisije, da povem, da imata po mojem mnenju zelo veliko sreče, glede na to, kaj vama je namenila usoda. Vi, gospod predsednik, predsedujete Parlamentu, ki ima po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe več pristojnosti, in vi, gospod predsednik Komisije, rešujete veliko gospodarsko krizo v Evropi. Podpiram vse ukrepe gospoda Barrosa v tej smeri, vendar bi rad nekaj dodal: obstaja tudi ameriška metoda, metoda povečanja količine denarja v obtoku. Prosim, preučite …

(Predsednik je prekinil govornika)

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Gospod predsednik, spoštovanega poslanca ste prekinil ravno, ko je govoril nekaj lepega o meni, za kar se mu zahvaljujem.

Kar zadeva prvi del njegovega nastopa, nimamo sredstev – in to zdaj ni naša prednostna naloga –, da bi raziskali druge vire energije v Evropi ali da bi podprli njihovo raziskovanje. Naša prednostna naloga na področju infrastrukture je vzpostaviti medsebojne povezave, saj ima to odločilno evropsko razsežnost.

Evropskemu svetu bomo predložili predloge v zvezi s tem. Nekaj je že bilo doseženega – na primer BEMIP, načrt medsebojnega povezovanja baltskega energetskega trga, za baltske države. Zdaj sodelujemo tudi z državami srednje in vzhodne Evrope, da se po možnosti vzpostavijo medsebojne povezave med severom in jugom, in stvari potekajo dobro. Pravkar sem bil v Azerbajdžanu in Turkmenistanu v povezavi s prizadevanji za južni plinski koridor, nov možen način transporta energije – v tem primeru plina – v Evropo. Menim, da Evropska unija tukaj lahko zagotovi nekaj naložb v energetske infrastrukture.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE). – (LV) Gospod predsednik, gospod Barroso, Komisija je po mojem mnenju predložila nadvse dobrodošlo pobudo za izboljšanje energetske infrastrukture po vsej Evropski uniji – tako na področju električnih omrežij kot na področju medsebojnih povezav za plinovodna omrežja. Po ocenah v vašem poročilu bodo stroški znašali približno 200 milijard EUR. Ta omrežja bodo izboljšana do leta 2020. V poročilu je prav tako navedeno, da bo zasebni sektor prispeval približno polovico, torej 100 milijard EUR. Sprašujem vas: preostalih 100 milijard EUR, potrebnih za izboljšanje energetskih omrežij do leta 2020 – od kod naj bi prišla ta sredstva? Bodo to sredstva Unije, bodo to obveznice, ki bodo izdane posebej za ta projekt, ali kakšen drug vir finančnih sredstev? Hvala.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Kot ste rekli, so za plinske infrastrukture in električna omrežja do leta 2020 res potrebne naložbe v višini 200 milijard EUR. Po ocenah bo 100 milijard EUR te skupne potrebne naložbe pravočasno zagotovil trg sam, medtem ko bo za preostalih 100 milijard EUR potreben javni ukrep, da se zagotovijo dovoljenja in finančni vzvod za potrebni zasebni kapital.

Zato zdaj na primer predlagamo ločevanje. Predlagamo veliko ukrepov, zaradi katerih bo ta zasebna naložba učinkovitejša in koristnejša. Prav tako bomo natančneje preučili prakse na področju ureditve tarif, da se sprostijo ustrezna načela razporeditve stroškov.

Za zapolnitev preostale vrzeli Komisija za novo finančno perspektivo po letu 2013 predlaga nov finančni instrument za podpiranje projektov, ki so v evropskem interesu. Poleg subvencij se lahko predlagajo tudi inovativne tržne rešitve, kot so kapitalske udeležbe, jamstva in posojila javno-zasebnega partnerstva. Kot veste, sem že govoril o evropskih sredstvih prek projektnih obveznic, ki so oblikovane posebej za tovrsten projekt.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, gospod Barroso, gospe in gospodje, v Direktivi 2001/77/ES je določena opredelitev obnovljivih virov energije z namenom, da se določijo viri, za katere se lahko zagotovijo javne spodbude.

Obnovljivi viri energije izključujejo sežiganje biološko nerazgradljivega dela odpadkov. Italija od leta 1992 zagotavlja spodbude z višanjem stroškov svojih državljanov za energijo in gradnjo sežigalnic, ki so znanstveno dokazano škodljive za zdravje ljudi in okolje in ki jih je Evropska unija zato razvrstila kot preostalo možnost za celostno ravnanje z odpadki. V zvezi s temi spodbudami sta bila uvedena dva postopka za ugotavljanje kršitev in kljub uradnemu zakonodajnemu posredovanju se sežiganje odpadkov v Italiji še vedno spodbuja kot vir obnovljive energije, pri čemer je primer Acerra samo en primer tega.

Vem, da se morda težko spomnite podrobnosti položaja v zvezi s sklepom CIP 6, zato sem predložila vprašanje za pisni odgovor. Vendar bi vas prosila za potrditev, da se spodbude ne smejo zagotavljati za sežiganje biološko nerazgradljivih odpadkov kot vira obnovljive energije in da se za to ne uporablja nobenih odstopanj.

Prav tako bi rada vedela, ali ne velja za nedosledno, da direktiva o odpadkih določa, da je sežiganje preostala možnost za odstranjevanje odpadkov, medtem ko Direktiva 2001/77/ES spodbuja sežiganje kot obliko obnovljive energije. Ali Komisija namerava pregledati to zadevo?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Kot je gospa Alfano pravilno povedala, je to podrobno vprašanje. Ne morem poznati podrobnosti vseh postopkov za ugotavljanje kršitev. Naj vam povem – menim, da je to pomembno –, samo na področju energetike in notranjega trga z energijo imamo zdaj 77 postopkov za ugotavljanje kršitev z državami članicami na splošno in 55 takih postopkov na notranjem trgu. Če mi boste torej to vprašanje posredovali v pisni obliki, vam bom z veseljem poslal odgovor v pisni obliki.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, inovacije, varstvo podnebja, obnovljiva energija – ob prebiranju strategije EU 2020 bi dejansko utegnili pomisliti, da EU svoje ukrepe na področju okoljske in energetske politike jemlje resno. Vendar če pogledate za krinko varstva okolja, se zelo hitro razkrije drugačna energetska strategija: atomska energija kot tako imenovan vir energije, ki manj onesnažuje. Komisar Oettinger je v odgovoru na moje vprašanje zelo jasno izrazil svoje stališče, ko je rekel, da jedrska energija zdaj pomembno prispeva k proizvodnji električne energije z nizkimi emisijami ogljika v EU in da bo tako tudi v bližnji prihodnosti. Evropska komisija ne načrtuje direktive o najdaljši življenjski dobi jedrskih elektrarn. In to 25 let po Černobilu – dejansko bo 26. aprila žalostna obletnica.

Moje vprašanje, predsednik Barroso, se glasi: ali tudi vi menite, da lahko državljanom Evrope atomsko energijo dejansko – in mirne vesti – predstavljamo kot čisto obliko energije, ki je manj škodljiva za podnebje?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Poznate stališče Komisije glede jedrske energije. Ob popolnem spoštovanju subsidiarnosti pri tej zadevi jo nekatere države članice imajo in druge ne. Nikogar se ne sili, naj ima jedrsko energijo, vendar je dejansko res, da jedrska energija v zvezi s podnebnimi spremembami onesnažuje manj kot drugi viri energije.

Po drugi strani ima Komisija določene obveznosti v okviru pogodbe Euratom. Na začetku Evropske unije smo imeli skupnost Euratom in Komisija nima samo pravice, temveč ima tudi dolžnost, da državam članicam, ki potrebujejo pomoč na področjih jedrske varnosti ali raziskav jedrskih zadev, pomoč tudi zagotovi. Vsekakor to nameravamo narediti.

  Jacek Saryusz-Wolski (PPE). – Gospod predsednik, iz Azerbajdžana in Turkmenistana prinašate optimistično sporočilo. Manjkajo samo številke. Razumem, da na tej stopnji z Azerbajdžanom in Turkmenistanom ne morete določiti številk v smislu milijonov kubičnih metrov plina, vendar ali ima Komisija kakršne koli svoje ocene ali pričakovanja, seveda nezavezujoča, glede tega, ali bi bilo mogoče napolniti celotni južni koridor ali zlasti Nabucco, ki naj bi zagotovil 31 milijonov kubičnih metrov?

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – S tega obiska v Azerbajdžanu in Turkmenistanu sem prinesel jasno zavezo obeh držav, da bosta popolnoma podprli Evropsko unijo v zvezi z južnim koridorjem. Pravzaprav sem s predsednikom Azerbajdžana, gospodom Alijevim, podpisal skupno izjavo, predsednik Turkmenistana, gospod Berdimuhamedov, pa je javno povedal, da je pripravljen zagotoviti dovolj plina za Evropo – celo več, kot ga potrebujemo zdaj.

Po drugi strani je treba še vedno obravnavati nekaj težav. Nekatere od teh težav morajo biti poslovne odločitve sodelujočih podjetij. Zadevajo tudi način, na katerega je mogoče zgraditi in razviti različne plinovode. Vendar s tega območja v Evropsko unijo lahko pride zadostna količina plina, če bodo države članice Evropske unije pripravljene sodelovati s tema državama in drugimi pri uresničitvi tega projekta – bodisi projekta Nabucco bodisi drugih projektov na južnem koridorju.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Glede na to, da čedalje več družin v Evropi, zlasti v okviru gospodarske krize in čedalje večje stopnje brezposelnosti, porabi več kot 10 % svojega mesečnega dohodka za plačilo računov za energijo, bi vas rada vprašala, kakšne konkretne ukrepe namerava sprejeti Evropska komisija za zmanjšanje energetske revščine.

Prav tako bi vas rada vprašala, ali nameravate od prihodnjih finančnih perspektiv naprej znatno povečati delež Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki ga države članice lahko uporabijo za izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb.

  José Manuel Barroso, predsednik Komisije. – Zakonodaja o notranjem energetskem trgu določa visoke standarde varstva potrošnikov v zvezi z zagotavljanjem minimalnih storitev, preglednostjo zaračunavanja, učinkovitim obravnavanjem pritožb in tako dalje ter potrošnikom zagotavlja izbiro. Lahko bi naštel veliko drugih področij, na katerih predlagamo ukrepe, ki neposredno obravnavajo vprašanja potrošnikov.

Glede nižjih računov za energijo menimo, da lahko prava konkurenca na dejanskem integriranem energetskem trgu vsaj srednjeročno doseže več kot sedanji položaj, v katerem je veliko motenj in primerov prevladujočih položajev na trgu.

Kar zadeva financiranje projektov za zanesljivo oskrbo z energijo, kot sem povedal prej, to vsekakor nameravamo predlagati v naslednjih finančnih perspektivah. Zato morajo en del financiranja zagotoviti tržne rešitve, drugi del pa morajo zagotoviti javne naložbe. Evropska komisija pripravlja nekaj predlogov v tej smeri za naslednje finančne perspektive.

  Predsednik. – Kolegi, zahvaljujem se vam za razpravo o inovacijah in energetiki, ki sta, kakor dobro vemo, zelo pomembna tema. Zahvaljujemo se vam, gospod predsednik Komisije. Danes ste že drugič prisotni na težki razpravi v Evropskem parlamentu.

PREDSEDSTVO: Edward McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

13. Pravice pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je priporočilo za drugo obravnavo Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane o stališču Sveta iz prve obravnave z namenom sprejetja direktive Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (11038/2/2010 – C7-0266/2010 – 2008/0142(COD))

(Poročevalka: Françoise Grossetête) (A7-0307/2010).

  Françoise Grossetête, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, govorila bom štiri minute, preostali dve minuti pa bom prihranila za konec razprave.

Gospod predsednik, gospa Győri, komisar, končno lahko vidimo luč na koncu predora pri tej zadevi, ki je izjemno pomembna za paciente.

Nismo mogli biti še naprej v nejasnem položaju, v katerem je Sodišče Evropske unije predpisovalo pravo. Direktiva zdaj določa jasna pravila za mobilnost pacientov v Evropi. Kakšno zdravljenje je mogoče prejeti v tujini? Kako in na podlagi kakšnih meril je mogoče prejeti povračilo stroškov? Kako si država članica zdravstvenega zavarovanja in država članica zdravljenja delita odgovornosti? Vsi odgovori na ta vprašanja so zdaj v osnutku direktive.

Naj se najprej zahvalim belgijskemu predsedstvu za odlično delo ves čas pogajanj. Sposobnost belgijskega predsedstva za prepričevanje je imela odločilno vlogo, saj je treba poudariti, da več držav članic ni želelo te direktive. Menim, da je bilo to neodgovorno.

Prav tako bi rada izrazila spoštovanje svojemu prijatelju in nekdanjemu poslancu gospodu Bowisu, ki je na galeriji. Tudi on je kot poročevalec na prvi obravnavi sodeloval pri pripravi te direktive in se je vedno boril za pravice pacientov. Seveda bi se rada zahvalila tudi komisarju Dalliju in svojim kolegom poročevalcem v senci, ki so zelo dejavno prispevali k dokončanju pogajanj in brez katerih ne bi bilo mogoče doseči ničesar.

Kaj imajo pacienti od tega? Zaradi napredka v medicini ni več mogoče najti storitev zdravstvenega varstva za vse bolezni v bližini doma in je včasih zanje treba iti v tujino. Tako je lahko v primeru pacientov, ki živijo v obmejnih regijah, kjer je zdravstveno varstvo v tujini včasih bližje od zdravstvenega varstva v njihovi državi. Tako je lahko tudi zaradi dejstva, da je v drugi državi članici na voljo več sredstev in strokovnega znanja, na primer za nekatere visoko specializirane načine zdravljenja.

Za nekatere Evropejce je konec koncev morda zgolj bolj praktično, da se zdravijo zunaj svoje države zdravstvenega zavarovanja, ker njihova družina živi v drugi državi članici. Potrošniki, delavci, študentje in zdaj pacienti bodo lahko uveljavljali pravice do mobilnosti v Uniji zaradi jasne zakonodaje.

Seveda ne gre za spodbujanje kakršnega koli zdravstvenega turizma, saj so za sisteme socialne varnosti, njihovo organizacijo in njihovo upravljanje še naprej v celoti odgovorne države članice. Pacienti bodo zdaj v drugi državi članici na splošno lahko prejeli vse zdravstveno varstvo, do katerega so upravičeni doma, stroški pa jim bodo povrnjeni do višine, ki jo prevzema njihov sistem.

Za bolnišnično oskrbo, ki vključuje bivanje čez noč ali uporabo specializirane tehnologije ali tehnologije, povezane z visokimi stroški, lahko država članica vzpostavi sistem predhodne odobritve. Zaradi tega bo mogoče upoštevati potrebe po načrtovanju in vlaganju držav članic v lastno strukturo zdravstvenega varstva. Parlamentu je uspelo zagotoviti, da so pogoji za zavrnitev predhodne odobritve omejeni in določeni na obsežnem seznamu, tako da se pacientom zagotovi pravna varnost.

Parlament je dosegel napredek tudi pri drugih točkah: vsaka država članica bo morala vzpostaviti nacionalne kontaktne točke, da se pacientom na podlagi njihovih potreb zagotovijo kar se da dobre informacije in navodila. Vsaka nacionalna kontaktna točka bo delovala kot sistem „vse na enem mestu“ in bo morala sodelovati z drugimi nacionalnimi kontaktnimi točkami. Zaradi tega bodo pacienti dobili jasne in točne informacije.

Vprašanje povračila stroškov, ki je dejansko temeljna ovira, se je zelo izboljšalo in lahko se uporabi bodisi mehanizem nadomestil, kakor je zdaj v okviru Uredbe (ES) št. 883/2004 o socialni varnosti, bodisi plačilo vnaprej, pri čemer bo pacient povračilo prejel kar se da hitro.

Končno nam je uspelo zagotoviti tudi to, da pacienti z redkimi boleznimi niso tako zelo prepuščeni samim sebi in lahko pridejo do zunanjega strokovnega znanja, potrebnega za diagnozo bolezni in pomoč pri zagotoviti predhodne odobritve za zdravstveno varstvo.

Za konec bom povedala, da bodo pacienti zaradi evropskega sodelovanja na področjih, kot so evropske referenčne mreže, imeli dostop do visoko specializirane oskrbe, pri čemer je cilj spodbujanje izmenjave izkušenj, tako da se v interesu pacientov izboljšajo učinkovitost, diagnoza in zdravljenje.

Zato si danes lahko rečemo, da smo dosegli svoj cilj, in še enkrat bi se rada zahvalila vsem svojim kolegom poslancem. Lahko bi rekla, da se s to direktivo gradi Evropa zdravja.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. – Gospod predsednik, gospa Grossetête, spoštovani poslanci, naj nadaljujem v svojem maternem jeziku, madžarščini.

(HU) Zelo sem zadovoljna, da imam priložnost sodelovati v razpravi o direktivi o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. To je zelo pomemben trenutek, ker se zdaj po dveh letih in pol končujejo naši pogovori o tem zakonodajnem aktu. Predvsem naj se zahvalim vsem, ki so nam omogočili doseči ta zelo pomemben dogovor. Najprej prejšnjima članicama predsedniškega tria, Belgiji in njeni predhodnici Španiji, za odlično delo, s katerim sta prispevali k temu, da je bil ta kompromis dosežen v Svetu. Poleg tega bi se v imenu Sveta rada zahvalila Evropskemu parlamentu za odlično sodelovanje in pripravljenost na kompromis, ki sta privedla do tega dogovora. Prepričana sem, da bo dogovor zagotovil veliko koristi za paciente v Evropski uniji in da predstavlja še en pomemben korak pri zagotavljanju pravic evropskih pacientov.

Kot se vsi spominjamo, pogovori med tremi institucijami niso bili enostavni, vendar so do samega konca ostali konstruktivni in usmerjeni v rezultate ter bili prežeti z duhom kompromisa. Priznam, da tudi razprave v Evropskem parlamentu niso bile enostavne in da tudi poročilo, o katerem boste glasovali jutri, odraža kompromis med političnimi skupinami v Parlamentu. Zato bi priznanje rada izrazila tudi vsem, ki so s svojim delom prispevali k oblikovanju enotnega stališča tukaj v Parlamentu, in zlasti gospe Françoise Grossetête, s katero sva v tem parlamentu eno leto sedeli skoraj ena ob drugi, ter vsem soporočevalcem, brez sodelovanja katerih ta zakonodajni postopek ne bi mogel biti uspešen.

Prepričana sem, da bo sprejeto besedilo vzpostavilo ustrezno ravnovesje med pravicami pacientov, povezanimi s čezmejnim zdravstvenim varstvom, in obveznostjo držav članic, da organizirajo in zagotavljajo storitve zdravstvenega varstva in zdravstveno oskrbo. Na posvetovanjih med tremi institucijami je bilo pri več političnih vprašanjih mogoče najti rešitve, ki so bile sprejemljive za vse. Predvsem smo se strinjali pri vprašanjih, povezanih s kakovostjo in varnostjo storitev zdravstvenega varstva. Določili smo merila za predhodno odobritev in opredelili splošne pogoje, ki se uporabljajo za povračilo stroškov čezmejnega zdravstvenega varstva.

Poleg tega smo se strinjali glede vprašanj, povezanih z zdravljenjem pacientov z redkimi boleznimi, ter glede nadaljnjega sodelovanja držav članic v povezavi s sistemi e-zdravja. Svet meni, da smo dosegli najpomembnejši cilj, to je, konsolidacijo sodne prakse Sodišča Evropske unije v zvezi s prostim pretokom blaga in storitev na področju zdravstvenega varstva. Vendar obstajajo dodatni pomembni dejavniki, ki bi lahko prispevali k lažjemu dostopu pacientov do storitev čezmejnega zdravstvenega varstva v prihodnosti. Med temi je treba omeniti nacionalne kontaktne točke, ki jih morajo vzpostaviti države članice in ki bodo pacientom zagotavljale informacije.

Poleg tega so pomembni koraki tudi vzajemno priznavanje zdravniških receptov med državami članicami ter vzajemna pomoč in sodelovanje. Nenazadnje bo direktiva pojasnila odnos z Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in tako pacientom zagotovila večjo pravno varnost. Države članice bodo pri izvajanju direktive vodila načela, ki so jih Evropski parlament, Svet in Komisija že večkrat potrdili. To so načela univerzalnosti, pravice do kakovostne oskrbe, enakosti in solidarnosti. Rada bi dodala tudi to, da bomo tokrat lahko odločali tudi o ukrepih, ki so učinkoviti in obenem izboljšujejo konkurenčnost.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, madžarsko predsedstvo je predano temu, da Svet kar se da hitro sprejme to zakonodajo. V skladu s pravnim postopkom bo Svet sprejel besedilo po običajnem pravnem in jezikovnem končnem pregledu, potem pa se direktiva lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije v kar se da kratkem času. Najlepša hvala in naj še enkrat čestitam vsem, ki so s svojim delom prispevali k oblikovanju te direktive.

  John Dalli , član Komisije. – Gospod predsednik, dovolite, da Parlamentu čestitam za pomemben uspeh, ki ga je dosegel s sklenitvijo dogovora o tej direktivi. Še posebej hvaležen sem poročevalki gospe Grossetête in poročevalcem v senci za trdo delo in predanost pravicam pacientov. Rad bi se zahvalil tudi prejšnjima predsedstvoma – Španiji in Belgiji – za trdo delo, ki sta ga opravili za dokončanje tega dokumenta.

Menim, da bo nova direktiva zagotovila skladen in enoten sklop pravil za paciente povsod po Evropi. Prav tako bo vzpostavila novo stopnjo sodelovanja med 27 nacionalnimi zdravstvenimi sistemi.

Pot do današnjega uspešnega zaključka je bila vse prej kot lahka. Spominjam se, da so mi lani, ko sem prevzel položaj, rekli, da so se pogajanja o direktivi znašla v slepi ulici. Direktiva je dober primer potrebe po političnem vodstvu: dokazuje, da je s pogumom in odločnostjo mogoče sprejeti odločitve, ki so pomembne za naše državljane. Menim, da zakonodajalci ne smejo dopustiti, da namesto njih odloča Sodišče Evropske unije, in da prav tako ne smejo dopustiti, da lahko državljani dosežejo priznanje svojih pravic zgolj na sodišču.

Sodišče je priznalo pravico mobilnosti pacientov v skladu s Pogodbo. Vloga zakonodajalca pa je, da določi, kako naj se takšne pravice uveljavljajo.

Naj vam zdaj predstavim nekaj mnenj o direktivi. Prvič, direktiva pojasnjuje, da morajo vse države članice vlagati doma, da bi državljanom brez nepotrebnega odlašanja zagotovile zdravstveno varstvo, ki ga potrebujejo.

Direktiva bo tako prispevala k zmanjšanju neenakosti pri dostopu do oskrbe s tem, da bo pomagala skrajšati zamude po vsej EU. Pacienti bodo lahko sami izbrali izvajalca osnovnega zdravstvenega varstva kjer koli v Evropi. V zvezi z bolnišnično oskrbo direktiva določa, da lahko pacient v primeru predolge zamude – mislim, čakalne dobe za zdravljenje – izbere izvajalca v drugi državi članici, stroški pa se mu povrnejo. Vendar bo treba skrbno preučiti in opredeliti, kaj natanko je sprejemljiva čakalna doba.

V primerjavi z obstoječo zakonodajo je glavni napredek, dosežen s to direktivo, to, da bodo pacienti lahko izbrali svojega izvajalca zdravstvenega varstva ter imeli dostop do informacij o kakovosti in varnosti oskrbe, ki jo bodo prejeli. Lahko vam zagotovim, da bo Komisija pozorno spremljala, kako bodo države članice izvajale direktivo v zvezi s tem.

Drugič, direktiva bo pacientom zagotovila dostop do informacij o njihovih pravicah in čezmejnem zdravstvenem varstvu – informacij, ki jih bodo potrdile nacionalne kontaktne točke in ne bodo prepuščene zasebnim pobudam na internetu ali v drugih medijih.

Tretjič, glede kakovosti oskrbe direktiva zagotavlja preglednost in odgovornost v povezavi z nacionalnimi standardi. To bi moralo postopoma privesti do določene mere konvergence po Evropi na področju kakovosti in varnosti oskrbe.

In končno, direktiva polaga temelj za evropsko sodelovanje na področju zdravja. Čeprav so mreže za sodelovanje, ki jih vzpostavlja direktiva, prostovoljne, sem prepričan, da bodo vse države članice spoznale, da lahko s sodelovanjem veliko pridobijo. To je vprašanje solidarnosti v Evropi. Zato se zanašam na to, da bodo države članice sprožile pobude za sodelovanje na ključnih področjih, kot sta e-zdravje in ocenjevanje zdravstvene tehnologije.

Direktiva predpisuje tudi evropska referenčna središča, ki bodo olajšala zbiranje in širjenje strokovnega znanja po Evropi. Menim, da taka središča lahko privedejo do boljšega zdravstvenega varstva za naše državljane.

Gospod predsednik, ministrica, spoštovani poslanci, v končnem kompromisu, ki je predložen danes, se odražata bistvo in temeljni namen te direktive: da se okrepijo pravice pacientov do čezmejnega zdravstvenega varstva, obenem pa upošteva vzdržnost zdravstvenih sistemov. To je dober dan za gradnjo „Evrope za zdravje“.

Za konec bi rad dal naslednjo izjavo glede institucionalnega vidika besedila:

„Komisija ima nekaj dvomov v zvezi s tem, da bi bili nekateri prihodnji akti, za sprejetje katerih je bilo Komisiji z zakonodajnim aktom podeljeno pooblastilo, izvedbeni akti. Pri izvajanju svojih izvedbenih pooblastil Komisija na podlagi podeljenih pooblastil ne bo sprejela aktov, za katere meni, da so delegirani akti v smislu člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije.“

  Peter Liese , v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospa Győri, gospod Dalli, gospe in gospodje, to je resnično pomemben dan za paciente po vsej Evropi. Popolnoma nesprejemljivo je bilo, da je Sodišče Evropske unije pacientom podelilo pravico do odhoda v drugo državo članico, veliko držav članic pa te sodbe ni izvršilo.

Prav vsem pacientom je preostalo samo to, da so vložili tožbo in da so šli celo tako daleč, da so posamezne primere predložili Sodišču Evropske unije. Menim, da je to ciničen pristop, saj ti ljudje niso močni. Ti ljudje so bolni, sicer ne bi potrebovali zdravljenja, in v najslabšem primeru bi lahko umrli, preden bi Sodišče Evropske unije razsodilo o njihovih primerih. Zato je skrajni čas, da razjasnimo pravni položaj.

Tudi za paciente v državah, v katerih se je sodba bolj ali manj izvrševala, so gospa Grossetête in vsi drugi sodelujoči veliko dosegli, med drugim vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk in evropskih referenčnih mrež. Rezultat v državah, v katerih se je sodba Sodišča Evropske unije načeloma izvrševala, je izboljšanje položaja v obliki približevanja Evropi za paciente in zdravi Evropi, kot je rekel gospod Dalli.

Nimam veliko časa, zato bi zadnjih 15 sekund rad porabil za to, da se zahvalim poročevalki, poročevalcem v senci, gospodu Dalliju, komisarju, ki se je resnično zavzel za to zadevo, in predvsem gospodu Bowisu, ki sedi na galeriji in je oče te direktive. Iskreno se zahvaljujem in čestitam vsem sodelujočim.

  Dagmar Roth-Behrendt, v imenu skupine S&D. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta zakonodaja dejansko ni potrebna. Upam, da tudi v prihodnje ne bo potrebna, ker je pacientom ne bo treba uporabljati. V idealnih razmerah bi pacienti kar se da hitro prejeli najboljše zdravstveno varstvo v državi, v kateri so se rodili ali v kateri živijo.

Dejstvo, da danes razpravljamo o tem in da bomo jutri sprejeli zakonodajo, kaže, kot je pravilno povedal gospod Liese, na ciničen pristop držav članic. To pomeni, da države članice niso priznale tega, kar so dolžne svojim državljanom, namreč hitrega učinkovitega in visokokakovostnega zdravstvenega varstva. To kaže tudi na to, da bi raje vlagale v druge stvari kot na ta področja, ki zagotavljajo storitve njihovim državljanom, in to je sramota. Tudi na pogajanja o tej temi v Svetu ne moremo biti ravno ponosni. Vendar če se bo ta zakonodaja nekoč dejansko uporabljala, ker jo bodo potrebovali pacienti – in to ne bo dobro –, bom zelo zadovoljna s tem, kar smo dosegli. Poročevalki gospe Grossetête in kolegom poslancem sem hvaležna za sodelovanje.

Veliko smo dosegli. Končno nam je uspelo nameniti pozornost redkim boleznim. Ljudje s temi boleznimi so bili vedno odrinjeni na rob in so težko prišli do kakršnega koli zdravljenja. Končno nam je uspelo vzpostaviti informacijske točke v državah članicah, ki bodo ljudi obveščale o njihovih pravicah. V preteklosti ni bilo na voljo ničesar takega. Če se bodo v prihodnosti vzpostavile referenčne mreže, si bodo države članice končno lahko izmenjevale najboljše prakse, informacije o zlatih in platinastih standardih ter znanstvenem napredku. To do zdaj ni bilo usklajeno. Obstaja nekaj svetlih izjem, vendar ni usklajevanja.

Vse to predstavlja pomemben uspeh, vključno z ambulantno oskrbo in drugimi področji, v kar se zdaj ne bom poglabljala. Seveda me nekatere stvari tudi žalostijo. Ljubše bi mi bilo, da ne bi bilo razburjanja in prepiranja zaradi predhodne odobritve, saj to kaže zgolj na to, da države članice niso priznale stvari, ki so resnično pomembne. Na srečo pa obstaja nekaj držav članic, s katerimi lahko dobro sodelujemo, in to smo pokazali danes. Naš cilj mora biti, da sistem zdravstvenega varstva v vseh državah postane tako dober, da nihče ne bo želel iti v drugo državo, katere jezika ne govori. Če je to, kar počnemo danes in jutri, majhen korak proti temu, ker bo jasneje, katere države imajo dobre storitve in katere slabe, katere se trudijo za svoje državljane in katere ne, potem bomo veliko dosegli.

Upam, da bo preglednost eden od manjših stranskih učinkov tega. Vedeti moramo, katere države članice imajo visoke standarde in katere so na nizki ravni. Prihajam iz države, v kateri se lahko počutim sorazmerno sproščeno. Vendar se zavedam težav ljudi v številnih drugih državah članicah in tega se sramujem, saj to ni vredno Evropske unije.

Rada bi se zahvalila poročevalki za trdo delo in zlasti Komisiji, gospodu Dalliju in njegovi skupini, ki so Evropskemu parlamentu in očetu te zakonodaje v prejšnjem parlamentarnem mandatu, gospodu Bowisu, dali toliko podpore, kolikor bi si je lahko le želeli. Posebej bi se rada zahvalila tudi belgijskemu predsedstvu, ki danes ni prisotno, vendar je naredilo vse za to, da je bil ta postopek uspešen. Čeprav je belgijsko predsedstvo naredilo vse, kar je bilo v njegovi moči, zaradi včasih trmastega, staromodnega odnosa drugih držav članic vedno ni moglo doseči veliko. Vendar je nekaj le bilo narejenega in menim, da bomo jutri lahko mirne vesti glasovali za to zakonodajo.

(Aplavz)

  Antonyia Parvanova, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, če pomislim na sprožitev kampanje skupine ALDE „Evropa za paciente“ pred štirimi leti, lahko upravičeno pozdravim dogovor, ki je bil decembra dosežen s Svetom. Najprej bi rada čestitala naši poročevalki gospe Grossetête in drugim poročevalcem v senci za dobro sodelovanje in odlično opravljeno delo, pa tudi očetu te pobude, našemu kolegu gospodu Johnu Bowisu.

Parlament je med pogajanji s Svetom ostal enoten in odločen. Zavzemali smo se za paciente in v EU bo prvič obstajal jasen zakonodajni okvir za paciente, ki zahtevajo zdravljenje v drugi državi članici. Doseženi dogovor moramo šteti za majhen korak, vendar je to resnični dosežek za paciente v Evropi, ki bo okrepil njihove pravice, obenem pa se bo osredotočil na njihove potrebe, informacije, ki so jim na voljo, ter kakovost in varnost oskrbe.

Prepričana pa sem, da bi Parlament podprl bolj ambiciozen rezultat. Čeprav priznavam, da morajo države članice imeti možnost za vzpostavitev predhodne odobritve, da ohranijo vzdržnost svojih zdravstvenih sistemov, obžalujem, da so – tudi belgijsko predsedstvo – organizacijskim vprašanjem včasih dale prednost pred interesi in potrebami pacientov. Vendar zastopamo naše državljane in smo odgovorni za zastopanje naših državljanov tukaj v tem parlamentu.

Naj omenim samo en primer: kakovost in varnost. Čeprav so bile države članice naklonjene temu, da se tveganja za kakovost in varnost določijo za merilo za zavrnitev predhodne odobritve, so nerade sprejele kakršen koli sistem za izmenjavo informacij in posodobitev zahtev na tem področju na ravni EU – in so temu nasprotovale.

Skupina ALDE pozdravlja prihodnjo direktivo, vendar bomo strogi glede njenega izvajanja in bomo poskrbeli za vzpostavitev ustreznega poročanja in nadzora zato, da se zagotovi, da se bo direktiva pravilno izvajala ter da določbe o predhodni odobritvi in povračilu stroškov ne bodo postale neupravičena ovira za paciente.

Za konec naj poudarim eno od stvari, ki jih obžalujem, namreč to, da dogovorjene določbe o sodelovanju na področju e-zdravja niso ambiciozne, ponovno zaradi močnega nasprotovanja najnaprednejših držav članic na tem področju. Prvotni predlog Komisije je bil znatno omiljen. Zato bi gospodu Dalliju rada zastavila naslednje vprašanje. Ali bi Komisija preučila pripravo samostojnega predloga o e-zdravju, ki bi spodbujal sodelovanje in omogočal medobratovalnost podatkov ter varnost za paciente, da se na ta način to uresniči v Evropi?

  Jean Lambert, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, mnogi v tem parlamentu se gotovo spomnijo, da je bilo na prvi obravnavi to izjemno vroča tema, in menim, da slišimo samo nekatera razhajanja med nami. Obstajali so pomisleki v zvezi s tem, ali bodo tržne sile prevladale nad storitvami, ki so v splošnem interesu; in da bo nastal razdor med tistimi, ki so bili zaskrbljeni za pravice pacientov do izbire in do potovanja, in tistimi, ki so spraševali, kateri pacienti bi dejansko uporabljali to izbiro.

Menim, da smo na koncu dosegli razumen kompromis. Kot je bilo poudarjeno, v primerih zdravstvene nuje, kadar je potrebno takojšnje zdravljenje, že imamo sistem v okviru koordinacije socialne varnosti. Ta direktiva se bolj ukvarja s tržnim sistemom, z izbiro ter možnostjo, da ljudje izberejo, kam bodo šli, in da jim bo denar sledil. Zdaj je torej jasno, da države članice lahko vzpostavijo sisteme, ki jim bodo omogočili zagotoviti, da se bodo potrebe lahko zadovoljevale.

To direktivo je treba pozdraviti tudi zato, ker obravnava vprašanja v zvezi s pravno razsežnostjo in pravno varnostjo: vprašanje, kdo je odgovoren za nadaljnje zdravljenje; vprašanje pravnih sredstev, če se pojavijo težave; in vprašanja v zvezi z zagotavljanjem tega, da postopke izvajajo usposobljeni zdravstveni delavci.

Tudi glede vprašanja redkih bolezni smo dosegli kompromis, ki je boljši od tistega, za kar smo si prizadevali na prvi obravnavi.

Kot je bilo rečeno, bo to dobro za veliko pacientov, vendar moramo poskrbeti tudi za svoje paciente v svojih državah članicah.

  Milan Cabrnoch, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil obema poročevalcema, gospe Grossetête in gospodu Bowisu. Danes mineva natanko dve leti, šest mesecev in 16 dni, odkar je Evropska komisija predložila dolgo pričakovano direktivo o pravicah pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, vendar se je zgodovina te direktive začela davno pred tem, ko je bilo to vprašanje prvotno del direktive o storitvah. Zdaj je jasno, kako velika napaka je bilo to, da so bile zdravstvene storitve izpuščene v direktivi o storitvah. Ne smemo pozabiti, da dogovorjena direktiva obravnava samo pravice pacientov, vprašanje prostega pretoka zdravstvenih storitev v EU pa ostaja nerešeno. Zdravstveni sistemi v državah članicah so resda lahko utemeljeni na enakih splošnih načelih, vendar se organizacija zagotavljanja zdravstvenega varstva močno razlikuje med posameznimi državami članicami.

Besedilo, o katerem bomo glasovali jutri in ki ga podpiram, je velik kompromis med pravicami državljanov in pacientov ter pomisleki vlad držav članic. Kljub velikemu popuščanju in številnim neprijetnostim ta predlog predstavlja majhen, vendar pomemben napredek. Predlagana direktiva pojasnjuje, čeprav nepopolno, pravice pacientov, pacientom zagotavlja dostop do informacij, v skladu z načelom subsidiarnosti v celoti potrjuje izključno odgovornost vlad držav članic za organizacijo in financiranje zdravstvenega varstva ter za kakovost, varnost in dostopnost oskrbe na njihovih ozemljih, obenem pa vladam zagotavlja možnost, da določijo pravila, v skladu s katerimi morajo državljani po potrebi zaprositi za soglasje, preden prejmejo oskrbo v tujini.

Upam, gospe in gospodje, da bomo v tem parlamentu tudi v prihodnjih letih nadaljevali delo v zvezi z direktivo in da bomo izboljšali pravice pacientov v EU.

  Kartika Tamara Liotard, v imenu skupine GUE/NGL. – (NL) Gospod predsednik, jutri je veliki dan, ko bo zdravstveno varstvo postalo proizvod na notranjem trgu. Nova direktiva obravnava zdravstveno varstvo kot kos blaga, s katerim je mogoče trgovati. Tisti, ki imajo največ denarja, bodo prvi imeli dostop do krajev z najobsežnejšo in najcenejšo ponudbo oskrbe. Vendar bo ta predlog ohranil obstoječi dvotirni sistem zdravstvenega varstva. Sprašujem se, koliko mojih kolegov poslancev se lahko poistoveti s tem, kar govorim. Zdravstveno varstvo je osnovna potreba, ki bi morala biti enako dostopna za vse. Tisti, ki boste jutri glasovali za to direktivo, verjetno mislite, da boste naredili uslugo pacientom, vendar je prav gotovo ne boste. Podpiram vse, kar izboljšuje pravice pacientov, vendar če sprejmemo to direktivo, lahko dejansko pričakujemo številne težave na področju pravic pacientov; omenila bom nekaj primerov.

Zavarovatelji bodo z velikim veseljem pošiljali paciente čez mejo, če bo tam obstajala cenejša možnost zdravljenja. Zaradi tega se bo zmanjšala ponudba oskrbe v matičnih državah pacientov. Vsi načini zdravljenja, ki ne bodo več donosni, se v dražjih regijah ne bodo več zagotavljali. Zaradi tega pacienti nikakor ne bodo imeli več pravic, temveč bodo ostali brez izbire in bodo morali oditi čez mejo. Poleg tega pacienti iz regij, kjer je oskrba cenejša, ne bodo mogli oditi v druge regije, saj ne bodo avtomatično prejeli nadomestila za dodatne stroške, ki bodo nastali zaradi tega. Zdravstveni turizem, ki je predvideni cilj te direktive, bo zato omejen samo na bogate.

Če se zdaj posvetim regijam, kjer je zdravstveno varstvo poceni, in regijam s kratkimi čakalnimi dobami. Sčasoma bo v te regije prihajalo toliko zdravstvenih turistov, da bodo lokalni pacienti izrinjeni. O takšnem primeru smo lahko brali v ponedeljkovi izdaji belgijskega časopisa De Standaard in lahko vam zagotovim, da bo sledilo še več takih primerov. Menim, da ima vsak pacient pravico do kakovostne oskrbe in oskrbe, ki se zagotavlja v njegovem jeziku, blizu kraja, kjer živi, in v dosegu njegove družine. Namesto tega Evropa spodbuja paciente, naj poiščejo oskrbo v tujini, trg pa naj potem opravi svoje. Tisti, ki se strinjate s tem, boste jutri glasovali za; tisti, ki se strinjate z mano, pa bi vsekakor morali glasovati proti.

  Oreste Rossi, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, direktiva je sprva vsebovala nekaj težavnih področij. Med razpravami v odboru in na tristranskih pogovorih smo dosegli dogovor o besedilu, ki je na splošno uravnoteženo ter upošteva potrebe po kakovosti in varnosti zdravstvenega varstva, splošna načela povračila stroškov, predhodne odobritve, čezmejnega sodelovanja pri zdravljenju redkih bolezni in elektronskih zdravstvenih storitev.

Odločili smo se doseči cilj, da se vsem pacientom prizna pravica do čezmejnega zdravstvenega varstva in tako prepreči zdravstveni turizem. Stroške, ki nastanejo zaradi zdravstvene storitve pri zdravljenju državljana druge države članice, bi upravičeno morala kriti matična država pacienta.

Države članice smo želeli zadolžiti tudi za zagotavljanje osnovnih ravni zdravstvenega varstva, vendar to ni bilo možno. Zaradi izboljšav besedila, ki so bile dosežene prek posredovanja, bomo glasovali za. To velja tudi za drugo besedilo, o katerem se razpravlja, besedilo o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah, ki je predhodni korak k predložitvi zakonodajnega predloga, katerega namen je doseči združitev različnih obstoječih politik.

Skupni cilj obeh ukrepov je poudariti potrebo po boljšem usklajevanju med državami članicami, ki je v izključnem interesu državljanov.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospa Győri, gospe in gospodje, osebno podpiram poročilo o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. Številni primeri so pokazali, da veliko pacientov išče ustrezne storitve zdravstvenega varstva v drugih državah članicah. Vsi poznamo zadevo Kohl v Luksemburgu, ki je zanesljiv dokaz za ta pojav. Na žalost zunanje in notranje razlike v EU, s čimer mislim na razlike med zahodnoevropskimi in vzhodnoevropskimi regijami, niso omejene na gospodarske razlike in razlike pri socialnih storitvah. Velik razkorak je tudi na področju zdravstvenega varstva in naloga Evropskega parlamenta je zmanjšati te razlike, to se pravi, razlike med zahodno in vzhodno Evropo, saj se z zdravstvenim varstvom enotne visoke kakovosti lahko zmanjša število ljudi iz ene države članice, ki uporabljajo storitve zdravstvenega varstva druge države članice. Poleg tega je nujno treba standardizirati vlogo zdravstvenih zavarovalnic, saj bi s tem lahko zagotovili, da ne bi bilo poseganja v splošno evropsko načelo prostega pretoka.

Po mojem mnenju je pomembno tudi to, da se uskladijo priporočila strokovnega kolegija in se tako zagotovi, da bodo posamezne države članice uporabljale enake načine zdravljenja za enake kategorije bolezni. Zdravje ne sme biti privilegij in enakih bolezni na Madžarskem in Švedskem ni mogoče zdraviti različno samo zato, ker je prva v vzhodni Evropi in ljudje živijo v manj ugodnih finančnih razmerah, medtem ko slednja spada v zahodno Evropo in so ljudje tam premožnejši.

  Christofer Fjellner (PPE). – (SV) Gospod predsednik, menim, da bo jutrišnje glasovanje eno od najpomembnejših glasovanj, na katerih sem sodeloval v šestih letih, odkar sem v Evropskem parlamentu. Ne zato, ker to glasovanje zadeva veliko ljudi – večina ljudi seveda želi in ima pravico prejeti dobro, pravočasno oskrbo tam, kjer živi. Temveč zato, ker je to glasovanje lahko izjemno pomembno za ljudi, ki jih zadeva. To je lahko celo vprašanje življenja ali smrti. To zadeva tudi temeljno zamisel evropskega sodelovanja – prosti pretok. Dejansko je sramotno, da prosti pretok šele zdaj širimo na tiste, ki ga najbolj potrebujejo; tiste, ki so bolni, tiste, ki so pacienti.

To je kompromis in vem, da bi tako jaz kot moji kolegi v skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pri veliko vidikih šli še dlje, vendar se moramo zdaj spomniti, kakšen je bil položaj še ne tako dolgo nazaj, ko se je toliko govorilo o zdravstvenem turizmu, grozilo z zlomom nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva, zahtevalo vnaprejšnje obvestilo, ali, če povem naravnost, kot pacienti naj bi bili prisiljeni prositi za dovoljenje, preden bi uveljavili pravice, ki nam jih je podelilo Sodišče Evropske unije. Takšen je bil položaj prej in glede na to je dejstvo, da sploh imamo odločitev, velikanski uspeh.

Tega ne štejem za odločitev, ki jo sprejemamo zaradi prizadevanj švedske ali evropske levice, temveč kljub temu. Spomnim se prejšnjega besedila in tega, da so se na primer švedski socialni demokrati na prvi obravnavi vzdržali glasovanja o tem. Včeraj je nekdo pozval k uvedbi vnaprejšnjega obvestila na Švedskem. Upam, da Švedska tega ne bo naredila. Vrsto let smo shajali brez vnaprejšnjega obvestila in upam, da bomo brez njega še naprej shajali tudi v prihodnosti.

Vendar bo jutri tukaj v Evropskem parlamentu sprejeta naša odločitev in potem bodo na vrsti države članice in Komisija. Uveljavite to odločitev, da bomo okrepili pravice pacientov, ne pa jih zmanjšali. To je moj poziv državam članicam. Komisiji pa bi rekel, naj pozorno spremlja države članice, ker vemo, da se bodo želele izogniti izvajanju tega.

  Gilles Pargneaux (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospa Győri, komisar, najprej naj izrazim naše zadovoljstvo v zvezi z napredkom, doseženim z direktivo, ki jo bomo sprejeli jutri. Vrsto let je spore v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom in pravicami pacientov reševalo le Sodišče Evropske unije.

Danes mobilnost pacientov v Evropi ni več neobičajen pojav, temveč del vsakdanjega življenja. Čezmejno zdravljenje zdaj predstavlja 1 % skupnih izdatkov v zdravstvu v Evropi.

Vendar mobilnosti pacientov ne smemo zamenjevati z zdravstvenim turizmom, ki se je razvil v zadnjih letih. Slednji postaja organiziran in žal se je izkazalo, da je čedalje bolj donosen. Zdravje postopoma postaja konkurenčen trg.

Nemec gre na Madžarsko na zdravljenje zob, britanski državljan – če ima sredstva – gre v Francijo, da bi bil prej operiran. Obstajajo številni primeri tega. Vendar moramo zagotoviti, da se zdravja ne bo obravnavalo kot blago, tako da bomo vsi enaki. Zato smo v zadnjih treh letih zagovarjali načelo predhodne odobritve bolnišnične in nebolnišnične oskrbe s strani države članice zdravstvenega zavarovanja.

Rad bi izrazil spoštovanje delu poročevalk – gospe Grossetête in naše poročevalke iz vrst socialistov, gospe Roth-Behrendt, ki bi ji še posebej rad čestital –, ki je omogočilo znaten napredek, kot so na primer povračilo stroškov oskrbe, vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk in evropskih referenčnih mrež, zdravljenje redkih bolezni in okrepljeno sodelovanje med državami članicami.

Gospod predsednik, komisar, naše delo ni končano. Iti moramo naprej, preseči moramo doseženi napredek, da odpravimo razlike, ki še vedno obstajajo v Evropi, in vem, da skupaj lahko zagotovimo, da bodo evropski pacienti in državljani prejeli enako zdravljenje.

  Corinne Lepage (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, gospa Győri, komisar, glavna prednost tega dogovora je, da zagotavlja določeno pravno pojasnilo, kot so povedali moji kolegi poslanci. Do zdaj je bilo za ta vprašanja odgovorno Sodišče Evropske unije, kar je vzrok za pravno negotovost, ki jo zdaj odpravljamo, in menim, da bi morali biti zelo hvaležni poročevalki gospe Grossetête, poročevalcem v senci in tudi gospodu Dalliju za njihovo delo. Ta zakonodaja izboljšuje informacije za paciente, kakovost oskrbe, stroške in postopke za povračilo stroškov.

Zadovoljna sem tudi s sistemom predhodne odobritve za dražje zdravljenje, vključno z bolnišničnim zdravljenjem, specializiranim zdravljenjem ali zdravljenjem, ki predstavlja posebno tveganje za paciente. Cilj seveda ni, da se pacientom prepreči zdravljenje v tujini, temveč da se prepreči zdravstveni turizem in da se preprečijo tudi tveganja za sisteme socialne varnosti.

Vendar imam mešane občutke v zvezi s pogoji za izvajanje tega postopka, ki bi lahko predstavljal nevarnost neenakega obravnavanja pacientov iz držav članic.

Najprej, kaj pomeni „razumen rok“? Poskrbeti moramo, da izraz „razumen“ ne bo ogrozil potreb pacientov.

Poskrbeti moramo tudi za to, da bodo države članice vzpostavile finančne postopke, tako da pacientom, zlasti tistim, ki so najmanj premožni, ne bo treba preveč plačati vnaprej. Nesprejemljivo bi bilo, da bi upravne težave zmanjšale pravice pacientov.

Za konec, tudi različne odločitve držav članic v zvezi s povračilom stroškov za zdravstveno varstvo bi lahko privedle do neenakosti med pacienti, če bi na eni strani obstajalo najmanjše povračilo stroškov, na drugi strani pa nekaj drugega.

Gospod predsednik, komisar, to so točke, ki sem jih želela poudariti.

  Claude Turmes (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod Bowis, ta direktiva ustvarja jasne, pregledne pravice. Če bom želel oditi v tujino, bo položaj jasen in odločitve ne bodo več samovoljne, kakor je bilo v nekaterih državah. Poleg tega bodo na voljo boljše informacije, če se bom odločil oditi v drugo državo. Vendar bodo nacionalne vlade morale izvajati direktivo. Ta direktiva je preprečila, da bi se zgodilo nekaj, o čemer so sanjali nekateri člani Komisije in morda nekateri poslanci tega parlamenta, in sicer, da je treba za izboljšanje nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva odpreti meje. Ponosen sem na to, da nam je skupaj s poročevalcema, tudi gospo Grossetête, uspelo ohraniti ravnovesje. Pokazali smo, da nasprotujemo zdravstvenemu turizmu in da podpiramo to, da se nacionalni sistemi ne spodkopavajo. Direktiva ne bo odpravila težave z razlikami v kakovosti zdravstvene oskrbe. To je mogoče doseči le z dovolj velikimi naložbami v posameznih državah članicah.

Gospod Dalli in Komisija, zdaj, ko imamo to direktivo, bi bil vesel, če bi več pozornosti namenili uredbi o socialni varnosti, ki je temeljni sistem, v katerem je pojasnjeno, kdo je plačan, in v katerem je vse dobro organizirano. Bolj pritisnite na države članice, da se zagotovi učinkovitejše izvajanje te uredbe, namesto da predlagate nove zamisli o deregulaciji in konkurenci.

  Kay Swinburne (ECR). – Gospod predsednik, ta direktiva predstavlja konkretne ukrepe za konsolidacijo pravic pacientov pri dostopu do storitev zdravstvenega varstva po vsej EU. Ta direktiva me zanima, ker bo izvajanje imelo poseben vpliv v mojem volilnem okrožju Wales, kjer naknadno upravljanje in zagotavljanje zdravstvenega varstva – kljub pogajanjem vlade Združenega kraljestva z EU o zdravstvenih zadevah – spadata v preneseno pristojnost, ki jo izvaja vlada valižanske skupščine.

Prvotnih skrbi zaradi morebitnega vpliva na valižanski sistem zdravstvenega varstva v zvezi s povračilom stroškov in predhodno odobritvijo sem se otresla, ker je bila v te predloge vključena določena mera prožnosti. Možnost, da lahko države članice in regionalni pari odločajo o upravičenih načinih zdravljenja s predhodno odobritvijo in določitvijo zgornje meje povračil stroškov, bo nekoliko ublažila zaskrbljenost glede sistemov zdravstvenega varstva, ki so že zdaj pod prevelikim pritiskom in obremenjeni.

Zaradi dela mojih kolegov v tem parlamentu, nekdanjih in sedanjih, zlasti gospoda Bowisa, smo lahko zadovoljni, da smo naredili korak naprej pri zagotavljanju pojasnil za paciente, izboljšane ponudbe zdravstvenega varstva in večjega sodelovanja med različnimi sistemi zdravstvenega varstva v EU. To bi moralo privesti do povišanja standardov po vsej EU prek odločitev pacientov.

  João Ferreira (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, namen te direktive je jasen že od začetka: vključiti zdravstvene storitve v cilj liberalizacije storitev in tako zadovoljiti interese gospodarskih in finančnih skupin s širjenjem njihovih poslovnih področij na zdravstveno varstvo v vseh državah Evropske unije in z obravnavo zdravstvenega varstva zgolj kot še en proizvod, uporabnike pa le kot potrošnike.

Ta predlog bo povečal neenakosti med Evropejci in bo škodljiv za tiste, ki nimajo sredstev, da bi se zatekli k zasebnim zdravstvenim storitvam ali zdravstvenemu varstvu v drugi državi članici EU. Tudi z vključenimi spremembami bodo njeno sprejetje in zelo visoki stroški, ki bi jih lahko vključevala, imeli hude posledice za nekatere države, tudi za Portugalsko in njen nacionalni zdravstveni sistem.

V praksi pa prav Evropske unije, ki uvaja resne omejitve za nacionalne proračune, ko gre za financiranje javnih storitev, kot je zdravstvo, ne skrbi preobremenjevanje teh proračunov s preusmerjanjem javnega denarja v zasebne gospodarske in finančne skupine, ki delujejo v zdravstvenem varstvu, ali v spodbujanje zdravstvenega turizma.

Pravzaprav ta predlog v svoji vnemi po spodbujanju poslovanja ne zagotavlja ustreznih varoval za uporabnikovo varnost ali kakovost zdravstvenega varstva, zlasti glede nebolnišnične oskrbe. V nasprotju s tem, kar so povedali nekateri, sistem predhodne odobritve v takšnih primerih nima ustreznih določb. Zato je treba prav tako blokirati vse te namere, podobno kot se je to leta 2007 zgodilo z izključitvijo storitev zdravstvenega varstva iz neslavne Bolkensteinove direktive.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, najprej želim izraziti razočaranje nad stališčem Sveta glede direktive o pacientovih pravicah na področju čezmejnega zdravstvenega varstva, saj Svetu med prvo razpravo ni uspelo sprejeti številnih dobrih predlogov sprememb, ki jih je pripravil Evropski parlament.

Evropski parlament je namreč na prvi obravnavi vzpostavil dobre temelje za pravilno uporabo pravil o zagotavljanju čezmejnih zdravstvenih storitev v državah članicah tako, da bi lahko pacienti, kadar bi to bilo upravičeno in v skladu z določenimi pravili in ne da bi obremenjevali sodišč, dobili ambulantno ali bolnišnično oskrbo, ki jo potrebujejo, v drugi državi članici.

Zato je dobro, da se je pri pripravi poročila v odboru za drugo obravnavo še naprej uporabila prvotna filozofija, ki izraža stališče Parlamenta v prvi obravnavi in ki glede na sedanje nejasno stanje pri zagotavljanju čezmejnih zdravstvenih storitev napreduje k dostojanstveni rešitvi problema.

Kompromisno besedilo, ki ga podpira sodna praksa Sodišča Evropske unije in ki je danes predloženo v razpravo, zagotavlja državljanom nove možnosti in novo kakovost v zdravstvenem varstvu, zato si moramo po mojem mnenju prizadevati, da se bo začela ta direktiva čim prej uporabljati v vsakdanjem življenju.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, po pravnem procesu, ki traja že leta, bomo jutri končno glasovali o poročilu, ki bo zanesljiva pravna podlaga za evropske državljane, ki morajo vsako leto v tujino, da so deležni ustrezne zdravstvene oskrbe.

To bo vsem pacientom in ne le najbolje obveščenim ali bogatim omogočilo uveljavljanje pravice, ki jo je z leti v svojih sodbah že priznalo Sodišče Evropske unije. Z odprtjem nacionalnih kontaktnih točk čezmejni dostop do zdravstvenega varstva ni več preskus zaupanja, v katerem so se morali do zdaj pacienti, ki jih je izčrpala že bolezen, na žalost vse prepogosto ukvarjati z birokratskimi, jezikovnimi in finančnimi težavami.

Država zdravstvenega zavarovanja lahko v zvezi z bolnišnično oskrbo od pacientov, ki iščejo zdravljenje v tujini, zahteva predhodno odobritev in to je očitno potrebno za zaščito stabilnosti svojega zdravstvenega sistema. Morda bi lahko pri nekaterih točkah več dosegli za zaščito pacienta, na primer glede sistema predhodnega obveščanja, ki bo državam članicam omogočal pripravo zdravstvenih izdatkov, vendar le na prostovoljni podlagi.

Na koncu bi rada poudarila svoje navdušenje glede sodelovanja v razpravi, ki je prav povsod potekala z istim skupnim imenovalcem, in sicer nujen konec trpljenja na tisoče pacientov po Evropi in zdi se, da je ta trenutek končno prišel.

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospod predsednik, gospa Győri, gospod Dalli, kot razumem, je delo politike pomagati zavarovati in izboljšati kakovost življenja naših državljanov. To zdaj na področju zdravstvenega varstva ni lahka naloga. Zagotavljanje zdravstvenega varstva in dostopa do najboljšega zdravljenja ne glede na prihodke pacientov in regijo, v kateri živijo, je predvsem odgovornost nacionalnih držav.

Vendar bodo kljub najboljšim možnim nacionalnim sistemom zdravstvenega varstva še vedno primeri, ko bodo pacienti potrebovali ali želeli pomoč, podporo in zdravljenje v drugi državi. Ta direktiva določa pravne temelje in zagotavlja dostop pacientov do teh storitev brez dodatne birokracije in pravne negotovosti in ne da bi jim bilo treba plačati obsežna predplačila.

Po dolgem procesu pogajanj gledam na direktivo kot resničen uspeh, čeprav bo njeno izvajanje od sistemov zdravstvenega varstva v posameznih državah in zavarovalnic zahtevalo veliko truda. Močno upam, da boste v tem smislu še naprej izvajali pritisk, kajti celo najboljše direktive so lahko učinkovite le, če se ustrezno izvajajo. Prav tako vas pozivam, da vztrajate v svojih poskusih, da bi razširili preventivne ukrepe in izvajanje zdravstvenega varstva. Prepričana sem, da želimo, da državljani Evrope ostanejo čim dlje zdravi in imajo najboljši možni dostop do zdravstvene oskrbe visoke kakovosti ob najnižjih možnih stroških.

  Frédérique Ries (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, gospa Győri, komisar, tudi jaz bi se rada zahvalila naši poročevalki, gospe Grossetête, ki je odlično opravila delo, po tem, ko je štafeto prevzela od nekdanjega kolega poslanca, gospoda Bowisa. Ob vseh čestitkah, ki jih prejema, se zdi, kot da danes slavimo gospoda Bowisa!

Menim, da je treba poudariti pomembno vlogo belgijskega predsedstva, ki je naredilo, kar je bilo potrebno za dosego težkega kompromisa s Parlamentom in še zlasti z nekaterimi državami članicami, katerih stališče je bilo – kako naj ga opišem – v nekaterih primerih uporniško.

Ta direktiva o čezmejnem zdravstvenem varstvu je bistvenega pomena, čeprav velja le za 1 % nacionalnih zdravstvenih proračunov, kajti osredotočiti se moramo ne le na številke, ampak na moč simbola, ki je zakonita pravica vsakega Evropejca, da je deležen zdravljenja v tujini in se mu stroški za prejeto zdravljenje povrnejo ob vseh ustreznih informacijah.

Prav tako je bilo pomembno jasno vzpostaviti varovala za preprečevanje vseh oblik zdravstvenega turizma, v besedilu pa je pomembna tudi uvedba zadostne prožnosti, da se spodbudi diagnosticiranje in zdravljenje na obeh straneh meje. V mislih imam predvsem nekatere bolezni, kot so redke bolezni.

Gospod predsednik, na koncu naj povem, da je to bistveni prvi korak, vendar bomo morali nadaljevati in se boriti, da bomo napredovali z Evropo zdravja, ki jo vsi tako cenimo.

  Tadeusz Cymański (ECR). – (PL) Gospod predsednik, idealnih zakonov ni. Vsi imajo slabosti in tudi prednosti, ta direktiva pa zagotovo vzbuja več upanja kot strahov. Evropa kljub hitrim spremembam ostaja celina velikih razlik in celo nasprotij. To velja za raven in obseg zdravstvenega varstva in očitno je, da revnejše države, ki so na stopnji preobrazbe in poskušajo dohiteti bogatejše, izražajo večjo zaskrbljenost. Raven financiranja in zadovoljevanja zdravstvenih potreb v državah, ki so v procesu preoblikovanja, pa je precej, precej nižja.

Zato je direktiva velika priložnost in vir upanja za vse paciente v državah, o katerih sem govoril. Pred vladami so veliki izzivi, vendar je presenetljivo, da bo ta direktiva dejansko vsilila številne reforme in pozornost usmerila na nezadostno financiranje zdravstvenega varstva, kajti nezadostna sredstva niso le posledica zmanjšanih finančnih zmožnosti teh držav, ampak tudi posledica napak sedanje politike in podcenjevanja velikega pomena, ki ga ima zdravje za evropske državljane.

Ko se vam zahvaljujem za pozornost, vas pozivam, da podprete to direktivo ne glede na končno obliko tega, čemur pravimo zaščitna klavzula. Zaščitna klavzula je izraz kompromisa in „kompromis“ je beseda, ki jo pozdravljamo.

  Sabine Wils (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, osnutek direktive o mobilnosti pacientov bi lahko s pristopom, ki temelji na storitvah, zdravstveno varstvo v EU hitro zmanjšal na raven najnižjega skupnega imenovalca. Moja skupina močno nasprotuje, da bi zmožnost plačila postala merilo za zagotavljanje zdravstvenega varstva, pacienti pa bi se spremenili v potrošnika.

Predlagana direktiva bo zdravstvenim zavarovalnicam omogočila, da paciente pošiljajo v tujino na cenejše zdravljenje. To bo v zdravstvenem sektorju povzročilo visoko raven konkurenčnosti in pritisk na cene. Če bo določeno zdravljenje po nižji ceni na voljo nekaj sto kilometrov stran in če bodo zdravstvene zavarovalnice pošiljale paciente tja, bo posledica, da tega določenega zdravljenja v lokalnem okolju ne bo več na voljo. Zato bo zdravstveni sektor preprosto le sledil neoliberalni logiki trga, namesto da bi dal prednost dobremu počutju bolnikov.

Gospe in gospodje, rada bi vas vprašala, ali si v tem občutljivem sektorju želite zdravstveni turizem. Zavzemam se za to, da so pacienti deležni zdravstvenega varstva, ki je blizu njihovemu kraju bivanja. To je javna odgovornost kot del zagotavljanja storitev splošnega interesa, ki morajo biti vsakemu na razpolago v lokalnem območju.

  Anna Rosbach (EFD). – (DA) Gospod predsednik, nihče, ki je bolan, si ne želi iti v tujino, če je tam zdravljenje tako dobro kot v domači državi. Vendar je ta predlog najboljše, kar smo lahko dosegli. Zagotavljamo, da se bo spremenil model financiranja in da nacionalni zdravstveni sistemi ne bodo spodkopani, obenem pa skrbimo, da imajo pacienti boljše možnosti za zdravljenje v drugih državah EU.

Če pacienti strokovnega znanja in zdravljenja ne morejo dobiti v svoji državi, bodo to lažje dobili v drugi državi. To je zelo pomembno, ko gre za redke bolezni, ki zahtevajo zelo specializirano znanje. Če bomo lahko zdravljenje teh redkih bolezni skoncentrirali na nekaj mestih v EU, bodo imeli pacienti veliko več možnosti, da ozdravijo, ker zdravniki, ki svoje posebne spretnosti pogosteje uporabljajo, dosegajo boljše rezultate. Vendar pa to ne pomeni, da naj bi države članice skrčile svoje zdravstvene sisteme – to je nekaj, kar besedilo tudi navaja. Hvala, gospod predsednik, prav tako pa bi se rada zahvalila komisarju Dalliju in poročevalki. Zahvaljujem se vam za odlično delo.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE). – (PL) Gospod predsednik, najprej bi rada čestitala poročevalki, gospe Grossetête, ki je opravila zelo težko nalogo. Zaradi različnih stališč držav članic Evropske unije in različnih zdravstvenih sistemov v različnih državah to ni bila lahka naloga. Doseganje kompromisa med pričakovanji in možnostmi ni zahtevalo le pogajalskih spretnosti, ampak predvsem potrebno znanje o tej temi. Vsi se zavedamo, da so ukrepi, ki jih vsebuje direktiva o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu – in poročevalka je o teh ukrepih zelo podrobno govorila –, tisto, kar si želijo prebivalci Evropske unije, še zlasti v državah, kjer je dostop do specialistov in sodobnih postopkov omejen.

Pomembno je, da je bilo mogoče ob ukvarjanju z besedilom direktive zaradi kompromisa, ki je bil dosežen, spremeniti odnos držav članic, ki so sprva blokirale njene določbe. Bistvene značilnosti direktive so dostopnost, udobnost in gotovost storitev zdravstvenega varstva ter pravica pacienta do zdravstvenih storitev druge države članice in povrnitve opredeljenih stroškov. Direktiva temelji na potrebah pacientov in ne na finančnih sredstvih.

Rada bi poudarila, da določbe direktive ne bodo pomenile le izboljšanje pogojev za zdravje pacientov, ampak sem prepričana, da bo v nekaterih državah Evropske unije to podlaga za izboljšanje sistemov zdravstvenega varstva. Treba je poudariti, da je direktiva prvi in temeljni korak k mobilnosti pacientov, krepitvi njihovih pravic in odpravljanju neenakosti glede ravni storitev v različnih državah članicah.

  Andres Perello Rodriguez (S&D). – (ES) Gospod predsednik, mislim, da je prav, da čestitam poročevalcem, predvsem gospe Grossetête in gospe Roth-Behrendt, ki sta v moji skupini, za delo, ki so ga opravili v zvezi s tem delom zakonodaje, ki je nekako zastal, in ki so ga oblikovali v koristnega, ker omogoča vključitev pravice do javnega zdravja kot pravne podlage in daje novo usmeritev, ki nam omogoča, da postavimo temelje, ki državljanom zagotavljajo varnost in kakovost, za kateri se vedno odločijo. Kar je še pomembneje, pa njihovo delo pomeni, da je mogoče jasno urediti vlogo držav članic izvora, ki morajo plačati, in tistih, v katerih je zdravljenje potekalo.

Vendar pa mislim, da s tem še ne moremo biti zadovoljni, ampak je to šele začetek veliko večjega koraka naprej, da bo, kot je to povedala gospa Roth-Behrendt, ta direktiva postala zgolj formalnost, ker bo raven enakosti, dosežena v vseh državah članicah, pomenila, da ne bo potrebno, da se vsak državljan vrne v svojo državo.

V tej bitki moramo doseči zakonodajo, ki zagotavlja pravice državljanov glede oskrbe, ki naj bi jo prejeli – koristi in varnost – in ne le pravico, ki jo že imajo, pač pa mobilnost med državami članicami. Kakovost bo ustvarila povezanost, sicer bomo delali majhne korake.

  Miroslav Ouzký (ECR). – (CS) Gospod predsednik, tisti, ki smo v Evropskem parlamentu že dlje časa, se bomo zagotovo spomnili, kako je ta standard nastal. Zgodba je skoraj smešna. Na začetku smo imeli poročilo gospe Gebhardt, ki naj bi omogočilo prost pretok storitev v EU. Ločili smo del poročila in sklenili, da zdravstvene storitve zaslužijo poseben standard. Ko je Komisija končno predložila direktivo, je bil prost pretok zdravstvenih storitev postopoma odstranjen in nam je ostal del, ki opisuje pravico pacientov, da se pri iskanju zdravstvenih storitev in zagotavljanju zdravstvenega varstva prosto gibljejo po Evropski uniji.

S tem želim poudariti, da je naše evropejstvo včasih bolj vezano na transparente in simbole kot pa na izvajanje praktičnih svoboščin, na katerih naj bi temeljila Unija. V posameznih državah članicah je direktiva vzbudila veliko zaskrbljenost glede prekomernega izkoriščanja in uničevanja nacionalnih proračunov.

Na koncu želim povedati, da to ni prav tisto, kar smo želeli, vendar pa je to prava poteza in zagotovo korak v pravo smer. Poročevalcem želim vse dobro in se jim zahvaljujem za njihovo delo.

  Horst Schnellhardt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, toplo pozdravljam dejstvo, da bo ta direktiva končno začela veljati. Parlament bi rad spomnil, da se je v nekem trenutku zdelo, kot da bo celoten zakonodajni proces propadel. Menim, da je rezultat, s katerim smo lahko zelo zadovoljni, zasluga spretnosti poročevalke in pogajalske skupine ter seveda belgijskega predsedstva. Predvsem sem zadovoljen z natančnejšo opredelitvijo pravice držav članic, da uvedejo omejitve glede zdravljenja v drugi državi. Tega v predlogu, ki so ga predložile države članice, ni bilo. Mislim, da je to odločitev, ki bo omogočila, da se procesu zavrnitve prošnje sledi in se ga preveri. To je pomemben korak naprej.

Komu predvsem pomagamo? Mislim, da pomagamo 60 tisoč ljudem, ki so na čakalnih seznamih za presaditev organov. Seveda smo že sprejeli direktivo o presajanju organov, to pa je drug ukrep, ki bo skrajšal čakalne dobe. Prav tako bomo pomagali milijonom ljudi, ki imajo eno od 30 tisoč redkih bolezni. Tako bodo z odhodom v drugo državo deležni bolj usmerjenega in kakovostnejšega zdravljenja.

Vendar pa menim, da se zaradi te direktive v Evropi ne bo razvil zdravstveni turizem. Mislim, da so strahovi, ki jih izražajo na levici v tem parlamentu, povsem neutemeljeni. To ni zadeva, s katero bi se morali ukvarjati.

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospod predsednik, to besedilo je rezultat obsežnega dela in pogajanj, zato bi se rada zahvalila gospodu Bowisu, gospe Grossetête in gospe Roth-Behrendt. Edino prav je, da priznamo dosežen napredek, ker ta nova različica daje več zagotovil v zvezi z varnostjo in kakovostjo storitev. Čeprav je besedilo členov 7 in 8 izboljšano, sem prepričana, da bi lahko za zagotovitev večje enakosti naredili še več.

Večina pacientov, predvsem iz šibkejših socialno-ekonomskih skupin, si zaradi jezikovnih ovir in pomanjkanja podpore družine ne želi zdravljenja v tujini. Evropejci z višjimi dohodki pa teh ovir ne občutijo. Zato se bojim, da bi lahko nova zakonodaja v državah s sistemi zdravstvenega varstva, ki so univerzalni in v glavnem brezplačni, delovala kot spodbuda za manjše naložbe v nacionalne sisteme in prispevala k oblikovanju trga zdravstvenega varstva za bogate. Kljub temu upam, da bo uporaba te direktive prispevala k zmanjšanju neenakosti v zdravstvenem varstvu.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, tako kot drugi pozdravljam to razpravo in to direktivo in se zahvaljujem poročevalki.

Morda sem glede nje malce previdnejša kot drugi poslanci. Mislim, da bi bilo narobe, če bi iz tega parlamenta šla novica, da je od zdaj naprej s čezmejnim zdravstvenim varstvom vse v redu. O marsičem še moramo razpravljati in marsikaj vzpostaviti, da bo to delovalo. Ali lahko navedem – in upam, da bom to storila točno – komisarjeve besede? Rekel je, da je „jasno, da morajo vse države članice vlagati doma, da bi državljanom zagotovile zdravstveno varstvo, ki ga potrebujejo“. Vidim, da mi prikimava, torej sem ga pravilno citirala.

Dobro je, da je to sporočilo, ki ga ponesemo v države članice, ki tega ne počnejo, in v tiste, ki imajo dolge čakalne sezname. Eden izmed njih je moja država, Irska. Resnica je, da je ljudem ljubše, če se zdravijo blizu doma. Zato imamo na Irskem nenehne proteste – in to zelo utemeljene proteste – glede zapiranja lokalnih bolnišnic in ukinjanja lokalnih storitev. Glede na povedano bo ta direktiva morda pripravila države članice in ponudnike zdravstvenih storitev, da si pogledajo svojo domače storitve in izboljšajo njihovo zagotavljanje za tiste, ki jih potrebujejo. V vsakem primeru bo treba storitve plačati, če bodo naši državljani uveljavili pravice, ki jim jih daje ta direktiva.

Naj na koncu omenim, da imajo ljudje že v skladu z uredbo št. 883/2004 pravico, da potujejo in si zagotovijo čezmejno zdravstveno oskrbo, vendar s tem niso seznanjeni. Če bi bili, bi več pacientov potovalo čez mejo, da bi si zagotovili zdravstvene storitve. Zato obvestimo naše državljane o tem, do česa so upravičeni, in upajmo, da nam ne bo treba potovati čez mejo, če pa bomo, naj bo to prosto in naj nam bodo dane storitve, ki jih potrebujemo.

  Edit Herczog (S&D). – (HU) Gospod predsednik, pozdravljam prvo razpravo madžarskega predsedstva. Najprej bi rada poudarila, da je bila razprava o tej zadevi zunaj okvira direktive o storitvah vredna truda, saj ima vprašanje čezmejnega zdravstvenega varstva številne edinstvene značilnosti. Rada bi čestitala poročevalcem in poročevalcem v senci in tudi Johnu, ki je na galeriji. Vendar pa je izredno pomembno, da ne podvomimo v obveznost držav članic glede zagotavljanja osnovne zdravstvene dejavnosti. Države članice so odgovorne za zagotavljanje varstva svojim državljanom. Zelo pomembno je potrditi, da ta direktiva ni privilegij bogatih, ampak orodje za zagotavljanje boljše oskrbe pacientom z redkimi boleznimi. Ta namen je usmerjal naše delo. Prav tako je pomembno dejstvo, da nam bo direktiva omogočila boljšo uporabo naravnih pogojev. Pri tem imam v mislih madžarska zdravilišča, ki lahko učinkoviteje pozdravijo nekatere bolezni in so nepremična. Očitno so pacienti tisti, ki morajo priti k nam. Zelo pomembno je, da nadaljujemo na tej poti, da bodo lahko zdravi in bolni Evropejci čutili, da so v Evropski uniji v središču in da je namenjena njim.

  David Casa (PPE). – (MT) Gospod predsednik, veliko nas je, ki zdravju namenjamo malo pozornosti, dokler smo zdravi in ne potrebujemo zdravstvene oskrbe. Ko pa je naše zdravstveno stanje negotovo, samodejno začenjamo razumeti, kako pomembno je zdravje in kako je bistveno imeti ustrezen zdravstveni sistem, ne le dober sistem, ampak tudi uspešen in učinkovit.

Državljani Evropske unije so lahko deležni zdravljenja v različnih državah članicah, kadar njihove bolezni ni mogoče zdraviti v domači državi. Ne smemo pozabiti, da naj bi to bila naša skrajna možnost in je ne smemo spodbujati, ker je najdražja možnost in poleg tega tudi nepraktična. K njej naj bi se zatekli le, kadar ni druge poti. Ko pa se zgodi slednje, moramo poskrbeti za to, da je potrebna birokracija čim bolj zmanjšana in da izboljšamo kakovost dostopa ter varnost.

Države članice se morajo prav tako opremiti s potrebnimi orodji, s katerimi bodo zaščitile svoje zdravstvene sisteme in obvladovale dotok pacientov iz drugih držav, ki jih bodo morda morale obravnavati. Zato bi bilo idealno, če bi državam članicam vnaprej dali dovoljenje. Iz tega okvira je jasno, da sedanja veljavna pravila niso ustrezna, prav nasprotno, so nejasna in neskladna. Kot smo lahko videli pri primeru darovanja organov, si moramo prizadevati za rešitve, da bo Evropa lahko napredovala na tem področju in državljanom ponudila najboljše zdravstvene storitve.

  Zuzana Roithová (PPE). – (CS) Gospod predsednik, z velikim olajšanjem bi rada priznala, da je Parlament končno dosegel politični dogovor o pravicah pacientov do čezmejnih zdravstvenih storitev pod pogoji, ki jih je leta varovalo le Sodišče Evropske unije na podlagi pravnih postopkov. Zadovoljna sem, da današnji kompromis oblikuje enake plačilne pogoje, kot smo jih pred sedmimi leti nekateri zagovarjali pri direktivi o storitvah. Rada bi se iskreno zahvalila kolegoma, gospe Grossetête in gospodu Bowisu, ki jima izražam spoštovanje za dosežen sprejemljiv dogovor in za pripravo pomembnih varoval pri uveljavljanju te pravice. Prepričana sem, da bo zdravljenje resnih bolezenskih stanj s pravico do mobilnosti dostopno vsem Evropejcem, končna posledica pa bo skrajšanje čakalnih dob na operacije po vsej EU. Tako je dosežen eden od mojih življenjskih ciljev na področju zdravstvenega varstva. Rada bi dodala, da je pred nami še širok razpon vprašanj, na primer reševanje spletnih storitev zdravstvenega varstva, mobilnost zdravstvenih delavcev in drugo.

  Theodor Dumitru Stolojan (PPE) . – (RO) Gospod predsednik, najprej bi rad čestital gospe Győri za mandat, ki ga ima zdaj, in zaželel njej in madžarskemu predsedstvu veliko uspeha. Čestital bi vsem, ki so prispevali k osnutku poročila, o katerem danes razpravljamo.

Kot morda veste, je Romunija v skupini držav, ki so imele zadržke glede vrste kompromisov, doseženih v Svetu. Ti zadržki niso znak nasprotovanja Romunije čezmejnemu zdravstvenemu varstvu. Sporočajo zaskrbljenost romunske vlade glede finančne stabilnosti čezmejnega zdravstvenega varstva in razsežnosti, ki jih lahko pridobi, kajti, kot sami dobro veste, imajo nekatere države članice zelo majhen nacionalni dohodek.

Po drugi strani naložbe ponujajo sredstvo za zmanjšanje tega tveganja. Obenem pa menim, da so reforme sistemov zdravstvenega varstva držav članic ključnega pomena. Menim, da bi se morala Evropska komisija bolj vključiti v reforme sistemov zdravstvenega varstva.

  Christa Klaß (PPE). – (DE) Gospod predsednik, mobilnost pacientov predstavlja velik korak v smeri Evrope za državljane, ta direktiva pa ima jasno zgradbo. Nima le očeta, gospoda Bowisa, ampak tudi mamo, gospo Grossetête. Rada bi se jima toplo zahvalila za ves njun trud.

Dolgo smo se pogovarjali o tem, katera naj bi bila prava pot, zdaj pa vemo, da še nismo dovolj hitri. Vendar pa imamo trdne in dobro zasnovane temelje, na katerih bomo gradili. Razmere so zapletene. Imamo 27 držav članic, ki so vse na različnih izhodiščnih mestih tako glede ustroja svojih zdravstvenih storitev kot tudi sistemov zavarovanj. Predhodna odobritev bolnišničnega zdravljenja v drugi državi članici in priznavanje etičnih in moralnih načel zdravstvene zakonodaje posamezne države je pravi pristop. To po eni strani omogoča podporo zavarovalnicam in spodbuja nacionalno pristojnost, po drugi strani pa vsem državljanom omogoča dostop do storitev, ki jih ponujajo druge države članice.

To je pomemben korak naprej, še zlasti glede redkih bolezni. Vsaka država članica ima drugačno raven opremljenosti. Vse pa bodo zdaj lahko imele koristi od znanstvenih ugotovitev in struktur, ki so drugje že vzpostavljene. Poleg tega bodo imeli specialisti možnost nadaljnjega razvoja zaradi večjega povpraševanja, ker bo več ljudi imelo dostop do storitev. Za ljudi iz moje regije, ki je blizu meje z Luksemburgom, Belgijo in Francijo, bo čezmejni dostop do zdravstvenih storitev pomembna ugodnost, ki bo obogatila njihov vsakdan.

  José Manuel Fernandes (PPE). – (PT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, pravice, ki jih podeljuje ta direktiva – pravice, ki jih je pravzaprav že priznalo Sodišče Evropske unije –, omogočajo vsem pacientom v Uniji dostop do zdravstvenega varstva.

Ta predlog pojasnjuje in omogoča lažji dostop do čezmejnega zdravstvenega varstva in uveljavljanje pravice, da stroške povrne država članica, v kateri je pacient zdravstveno zavarovan. To je korak naprej v procesu evropskega združevanja, krepitve solidarnosti in oblikovanja Evrope za državljane.

Imeli bomo krajše čakalne sezname, bolj kakovostno zdravstveno oskrbo, konkurenco in spodbudo za znanstvene raziskave. Prednost imajo redke bolezni, diagnoza in zdravljenje pa se zdaj lahko opravita v najbolj primerni državi članici. Ta direktiva je namenjena vsem Evropejcem, ki potrebujejo zdravstveno varstvo.

Zato se portugalska ministrica za zdravje zelo moti, ko pravi, da je ta možnost namenjena bolj izobraženim in premožnejšim: tako je zdaj, brez direktive. Portugalska ima odlično zdravstveno varstvo in odlične zdravstvene delavce in ne more ostati ob strani tega pomembnega projekta. Država mora izkoristiti to direktivo, da se še bolj posodobi in da lahko zagotavlja konkurenčne storitve na tem področju vsem Evropejcem, ki jih potrebujejo.

Čestitam čudoviti poročevalki, ki je opravila odlično delo: gospe Grossetête.

  Predsednik. – Zdaj začenjamo s postopkom „catch-the-eye“. K besedi se je priglasilo sedemnajst ljudi. Glede na pomembnost in pomen tega ukrepa bom vsem dal možnost, da spregovorijo, vendar se morate omejiti na minuto in takrat se bo mikrofon izklopil.

Staršem tega ukrepa, Johnu Bowisu, ki je na galeriji za obiskovalce, in gospe Grossetête, sedanji poročevalki, ter vsem poročevalcem v senci bi rad povedal: spregovoril je glas pacientov, Evropski parlament pa je prisluhnil. Najlepša hvala vsem.

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Gospod predsednik, v tej direktivi pozdravljam jasnejšo opredelitev pravic pacientov, konec neskončnih čakalnih seznamov in predlagano rešitev kot izhod v primeru, ko v domači državi ni na voljo strokovnjakov. Prepričan sem, da vsi razumemo položaj sistemov zdravstvenega varstva v novih državah članicah in z njimi sočustvujemo, prav tako pa moramo misliti na tveganje izseljevanja kvalificirane delovne sile.

Če bomo glasovali za, bomo od sistemov zdravstvenega varstva novih držav članic zahtevali izjemna prizadevanja s skromnejšimi sredstvi, če pa bomo glasovali proti, bomo posredno zagotovili, da bo v istih državah uporaba pravic pacientov ostala omejena. Prepričan sem, da bomo lahko našli možnosti, da uravnotežimo delovanje različno opremljenih sistemov zdravstvenega varstva v državah članicah. Moja država, Madžarska, bi lahko na primer ponudila konkurenčne storitve na področju balneologije, fizioterapije ali zobozdravstva.

  Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, zelo sem zaskrbljen, da na ravni odbora nismo uspeli s predlogom spremembe, ki bi od zdravstvenih regulatorjev v eni državi zahtevala, da svoje sogovornike v EU obvestijo, kadar zdravstvenemu strokovnjaku grozi disciplinski ali kazenski postopek, ter da ta predlog ne bo vključen, ko bomo glasovali o tej novi zakonodaji EU o čezmejnem zdravstvenem varstvu.

Naj vam povem o primeru nemškega zdravnika, Daniela Ubanija, ki je s sredstvom proti bolečinam, ki je desetkrat presegalo priporočen odmerek, nezakonito ubil mojega volivca iz Cambridgeshira, Davida Graya. V Britaniji so mu odvzeli licenco, vendar danes s prakso nadaljuje v Nemčiji.

Potem je tu še primer dr. Marcosa Ariela Hourmanna, obsojenega za uboj, ker je v Španiji namenoma dal smrtonosno injekcijo, vendar kljub jasni zahtevi Španiji glede njegove delovne zmožnosti dela na oddelku za nujno medicinsko pomoč v bolnišnici West Suffolk, ki je prav tako v mojem volilnem okrožju.

Ti primeri kažejo, da je v evropski zakonodaji velika vrzel, ki zdravstvenim strokovnjakom, pri katerih je v eni od držav ugotovljeno, da so neprimerni za delo, daje možnost, da ogrožajo paciente v drugi državi. Komisarja bi prosil, naj pojasni zakaj.

  Krisztina Morvai (NI). – (HU) Gospod predsednik, prijazno prosim predstavnike madžarskega predsedstva in tudi Svet, naj izkoristijo tega pol leta, to šestmesečno obdobje madžarskega predsedstva, in v te razprave vključijo pomembna vprašanja novih držav članic, postkomunističnih držav, kot je Madžarska. Ko se, na primer, zdaj pogovarjamo o uvajanju navidezno standardiziranega vseevropskega sistema čezmejnega zdravstvenega varstva, ne smemo pozabiti obravnavati problema, da denimo na Madžarskem dobro usposobljene medicinske sestre delajo za plačo, ki znaša okrog 250 EUR mesečno, zdravniki pa za 500 ali 600 EUR. Ali se Evropski uniji ne zdi skrajno neetično, nemoralno in nesprejemljivo slaviti nekakšen standardiziran evropski sistem zdravstvenega varstva, ne da bi pozornost posvetili plačam …

(Predsednik je prekinil govornico)

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Gospod predsednik, v interesu pacientov bomo naredili pomemben korak naprej. Številni so danes govorili o tem. Vendar je zame najbolj izstopalo dejstvo, da je bil še enkrat poudarjen strah, da bi spodbudili zdravstveni turizem. V teh govorih se je pokazal strah, da bi pacienti iz držav članic z nižjim življenjskim standardom ali z nižjim nacionalnim proračunom za zdravstvo preplavili zdravniške ambulante v najbogatejših državah, kar pomeni, da bi izrinili domače paciente.

Pa razmislimo o tem. Ta strah ni potreben. Pacientom bodo stroški povrnjeni v domači državi, razliko pa mora plačati pacient. Pacienti ne bodo imeli dovolj denarja, da bi pokrili razliko, če je cena dva- ali trikratni znesek v domači državi. V zadregi sem, ko slišim, da se še vedno bojimo mita tako imenovanega poljskega vodovodarja.

  Marina Yannakoudakis (ECR). – Gospod predsednik, pomena zdravstvenega varstva in te direktive ni mogoče dovolj poudariti. Lahko ima posledice, ki bodo temeljnega pomena za sisteme zdravstvenega varstva držav članic.

Zadovoljna sem, da so bila obravnavana področja, ki so si nasprotujoča in zaskrbljujoča, rezultat pa je močna, opredeljujoča direktiva, ki bo okrepila položaje držav članic v zdravstvenem varstvu.

Izziv je bil zaščititi celovitost sistemov zdravstvenega varstva, obenem pa pacientom nuditi večjo izbiro. S klavzulo o predhodni odobritvi in dejstvom, da bi se države članice odločile glede storitev, ki bi se izvajale, so te obdržale nadzor nad usmeritvijo politike in proračunskimi zahtevami svojih zdravstvenih storitev.

Tudi z e-zdravjem, ki naj bi zagotavljalo prožnost, so se zelo razumno ukvarjali, države članice pa se zanj odločijo, če to želijo in ko to želijo.

Na splošno je pred nami dokument, ki zagotavlja avtonomijo držav članic glede zdravstvenih sistemov, obenem pa pacientom ponuja najboljše storitve. Čestitam poročevalki in Johnu Bowisu za dobro opravljeno delo.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, velikodušno ste vsem dali priložnost za besedo. Zato bom spoštoval dogovor in govoril le eno minuto.

To je bila zelo zanimiva razprava, osebno pa se mi je zdela zelo poučna. Zlasti sem zadovoljen, da daje Evropska unija prednost pacientom, na glede na to, ali so bogati ali revni. Pacientom bo prav tako v veliki meri pomagal z informacijami, ki bodo v vsaki državi na voljo na enem mestu. Ta direktiva bo prav tako pritiskala na vse države, da bodo zagotavljale visokokakovostno storitev, kajti če storitve ne bo, bodo želeli državljani potovati v drugo državo, kjer je ta storitev na voljo. In na koncu, o e-zdravju ni bilo veliko povedanega, vendar je tudi to zelo pomembno sredstvo in bomo o njem še veliko slišali v prihodnje.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D). – (HU) Gospod predsednik, gospa Győri, komisar Dalli, gospe Grossetête čestitam za to odlično poročilo. Rad bi poudaril štiri njegove elemente. Prvič, vzpostavitev nacionalnih kontaktnih točk je izredno pomembna za pridobivanje informacij – in sicer pridobivanje informacij pacientov. Ključno je natančno vedeti, kdaj so pogoji vezani na predhodno odobritev. To je zelo pomembno pri redkih boleznih. Na splošno je prav tako bistveno, da od pacientov ni mogoče zahtevati, da plačajo vnaprej. Na koncu bi rad poudaril vprašanje čezmejnih regij zdravstvenega varstva, ki je izjemno pomembno za Madžarsko in srednjo Evropo, ker je ob nemško-avstrijski meji ali pa ob madžarsko-slovaški ali madžarsko-romunski meji, kjer se jezikovne meje ne prekrivajo z nacionalnimi mejami, veliko nerazvitih, nepotrebnih ali neizkoriščenih zmogljivosti zdravstvenega varstva, medtem pa jezikovne ovire ne obstajajo. Še enkrat vas prosim, da sprejmite moje čestitke.

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospod predsednik, zagotavljanje dostopa do storitev čezmejnega zdravstvenega varstva je temeljni pogoj, da bodo lahko pacienti uživali najboljše zdravljenje, ki je na voljo. To je mogoče doseči z opredelitvijo kar najbolj jasnih in praktičnih pravil. Izboljšanje pacientovih pravic, še zlasti z zagotavljanjem informacij in s sodelovanjem med državami članicami, je mogoče doseči z razvijanjem sistema e-zdravja in širjenjem informacij o čezmejnem zdravstvenem varstvu.

Promocijske kampanje, ki jih podpirajo programi čezmejnega sodelovanja, lahko pacientom zagotovijo raven informacij, ki jim bo v skladu z odobrenimi predpisi omogočila uporabo sistema s kar najmanj možnimi zlorabami. Zato menimo, da sta e-zdravje in učinkovito spodbujanje sistemov čezmejnega zdravstvenega varstva osnovna elementa, potrebna za izvajanje priporočil direktive.

PREDSEDSTVO: MIGUEL ANGEL MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, vsem poročevalcem želim čestitati za oblikovanje tega pomembnega dokumenta. Ljudje se danes srečujejo s preveč negotovosti glede vprašanj dostopa do oskrbe v drugih državah članicah Evropske unije, povračila stroškov za izvedene storitve in odgovornosti za klinično spremljanje. Države pogosto ne priznajo receptov, ki so bili izdani v drugi državi članici. Ta direktiva je bistvena za naše ljudi, ker je sedanji sistem zapleten in je težko pridobiti ustrezne informacije. Poleg tega je znanstveni napredek neenakomeren, zato bi ta direktiva pacientom zagotovila priložnost, da bodo ustrezno zdravljenje pridobili v drugi državi članici, če jim zdaj ni na voljo. To bi pacientom omogočilo, da izkoristijo prednosti enotnega trga, in bi pozitivno vplivalo na bolj uravnoteženo reformo sistema zdravstvenega varstva vsake države članice v prihodnje.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, ta ukrep je zagotovo vseobsegajoč, poročevalka in vsi, ki so ji ga pomagali dokončno oblikovati, si zaslužijo naše iskrene čestitke.

Čezmejno zdravstveno varstvo pomeni rušenje meja in omogočanje pacientom, da svobodno izbirajo, kar je povsem v skladu s prostim pretokom, ki je značilen za Evropsko unijo. Ta mobilnost v zdravstvu se zdaj priznava za redke bolezni in izredno specialistične bolezni, ki zahtevajo takojšen odziv.

Pravočasne in ustrezne storitve omogočajo potrditev pravice: pravice do zdravja. Zagotavljanje zdravstvenega varstva postaja elektronsko in bo zmanjšalo razlike med državljani Evropske unije. Dolgoročno bi lahko ta ukrep celo napovedoval obliko evropske akreditacije, ki bi zagotavljala visoke tehnološke in osebne standarde.

  Olga Sehnalová (S&D). – (CS) Gospod predsednik, po dveh letih razprav je cilj kompromisnega osnutka direktive predvsem zagotoviti pravno gotovost za paciente v razmerah čezmejnega zdravstvenega varstva. To je zagotovo pozitiven rezultat. Vendar je zapletenost razprav jasno pokazala ne le razlike med zdravstvenimi sistemi v različnih državah članicah, ampak tudi različne finančne pogoje, pod katerimi se evropskim državljanom zagotavlja zdravstveno varstvo. Dejstvo, da je to izjemno občutljiv problem, je mogoče videti tudi v sedanjih množičnih prostovoljnih odpovedih razočaranih zdravnikov v čeških bolnišnicah. Ozadje vključuje tveganja ali negotovosti, ki se pojavljajo v zvezi z vplivom te direktive, na primer v smislu zdravstvenih turistov, ki iščejo večjo kakovost, vendar pa cenejše zdravstveno varstvo. Šele čas bo pokazal, ali se bo to izkazalo za obrobno vprašanje in ali bodo prevladali nesporno pozitivni rezultati direktive.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, rad bi čestital svoji kolegici, gospe Grossetête, poročevalki, in očetu te direktive, Johnu Bowisu, za izreden trud pri tej direktivi, katere cilj je varno in visokokakovostno čezmejno zdravstveno varstvo.

Rad bi poudaril potrebo po tej ureditvi glede na nejasne razmere pri urejanju zdravljenja pacientov v tujini, kar pri pacientih povzroča negotovost, še zlasti v primerih hudih bolezni. Zadovoljen sem, da ureditev vsebuje posebne ukrepe prav za te paciente.

Podpiram stališče poročevalke, ki poudarja, da je ta pravna ureditev namenjena pacientom, ki jo potrebujejo, in ne le tistim, ki si jo lahko plačajo. Ta ureditev tako predstavlja pomemben korak k mobilnosti pacientov v EU. Dogovor s Svetom predstavlja ravnotežje med stališči držav članic in Evropskega parlamenta ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, doslej so na dostop do čezmejnega zdravstvenega varstva vplivale različne omejitve v zvezi z dolgimi čakalnimi dobami, zapletenim sistemom povračila stroškov in tudi težavami pri opredeljevanju pristojnosti za klinično spremljanje, ki je povezano s čezmejnim zdravstvenim varstvom.

Direktiva, o kateri naj bi glasoval Evropski parlament, je pomemben korak naprej, saj pojasnjuje ta administrativna vprašanja in izboljšuje sodelovanje med državami članicami, obenem pa krepi kakovost zdravstvenega varstva in varnostne standarde.

Z vzpostavitvijo nacionalnih kontaktnih točk bodo pacienti lahko ugotovili, kakšna je razpoložljivost zdravstvenega varstva v drugi državi EU, kakšni so upravni postopki, pritožbe in ugovori. Ta možnost nič več ne temelji na sposobnosti plačila, ampak na resnični pravici do ozaveščene izbire.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, rada bi čestitala vsem poročevalcem in tistim, ki so prispevali k oblikovanju tega pomembnega dokumenta. Pot do končnega dogovora je bila zelo dolga. Morda se sprva zdi, da so vsi sprejeli dokument, vendar je nekaj skeptikov, ki se morda bojijo neenakomernih stroškov storitev, preveč birokratskih zahtev in morebitnega zdravstvenega turizma, vendar ima direktiva po mojem mnenju res uravnotežene mehanizme, s katerimi se bomo izognili morebitnim negativnim vplivom tega dokumenta. Vendar pa je najpomembneje ustvariti pogoje za mobilnost pacientov in zagotoviti možnosti državljanom Evropske unije, tj. najpomembneje je, da je lahko priti tudi do storitev ob prostem prehajanju po Evropski uniji. Jezikovne ovire in pomanjkanje informacij ljudi odvračajo, da ne izkoriščajo te možnosti. Zato bodo načrtovane kontaktne točke dale ljudem vse zahtevane informacije, več jasnosti, zaupanja in samooskrbe. Zdravje nam je vsem pomembno in združevanje prizadevanj nam bo zagotovilo premikanje v to smer.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospod predsednik, danes razpravljamo o direktivi, ki v resnici ne rešuje problema uporabe zdravstvenih storitev v drugih državah članicah. Te storitve se že uporabljajo. Direktiva pa usklajuje in ureja pogoje uporabe takšnih storitev. Strinjam se s tem, kar so kolegi poslanci povedali glede zdravstvenih storitev, ki morajo dosegati visok standard in morajo biti na voljo državljanom v bližini kraja, kjer živijo. Vendar pa moramo pogosto po te storitve v druge države članice, še zlasti, ko gre za redke bolezni ali nove načine zdravljenja.

Prav tako pozdravljam dejstvo, da so posebej omenjene zdravstvene storitve v toplicah in zdraviliščih. Z uporabo teh storitev lahko stroškovno učinkovito izboljšamo preprečevanje in zdravljenje številnih bolezni in to je lahko zelo pomembno za „zdravje“ naših zavarovalnih skladov.

Komisar, pozivam vas, da resnično podprete to pobudo in spodbujate te storitve.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE). – (PT) Gospod predsednik, gospa Győri, komisar, ta direktiva določa pravila za olajšanje dostopa do varnega in kakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva ter spodbuja sodelovanje med državami članicami, obenem pa v celoti spoštuje nacionalne pristojnosti.

Zajema temeljne skupne vrednote, kot so univerzalnost, dostop do visokokakovostne oskrbe, enakost in solidarnost. Prinaša jasne koristi pacientom, zlasti tistim, ki so oboleli za redkimi in kompleksnimi boleznimi, saj bodo imeli dostop do strokovnih centrov, ki se s temi boleznimi ukvarjajo.

Ta direktiva je še en primer, kako Evropa služi svojim državljanom. Vsi si zaslužimo čestitke, predvsem pa Komisija, Svet in naša kolegica, gospa Grossetête, za odlično delo in uresničitev te direktive.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Antigoni Papadopoulou (S&D). – (EL) Gospod predsednik, čezmejno zdravstveno varstvo je danes nujnost. Ta direktiva ustvarja temeljne pogoje za Evropo brez meja v zdravstvenem sektorju. Pacienti z resnimi kroničnimi boleznimi lahko zdaj pridobijo specialistično oskrbo, večjo mobilnost, celovitejše informacije na kontaktnih točkah in sredstva za pokritje stroškov brez zapletov. Nova direktiva Skupnosti ustvarja nove izzive, nujnost posodobitve nacionalnih zdravstvenih sistemov v 27 državah članicah Evropske unije, potrebo po nenehnem mreženju in sodelovanju med vsemi zdravstvenimi sistemi v 27 državah članicah Evropske unije, da bi izmenjali primere najboljših praks, spodbujali e-zdravje in dosegli stalne izboljšave ravni čezmejnega zdravstvenega varstva. To je izziv, ki se ga moramo lotiti …

(Predsednik je prekinil govornika)

  John Dalli, član Komisije. – Gospod predsednik, dovolite, da še enkrat čestitam Parlamentu za pomemben dosežek, ki je sprejeta odločitev o tej direktivi. Zelo sem zadovoljen, ko vidim, da je ta direktiva sprejeta.

Povedati moram, da se ne strinjam s sklepi, da ta pobuda spodbuja zdravstveni turizem ali zavarovalnicam omogoča zmanjšanje stroškov. To je bolj zagotovilo, da lahko državljani, ki potrebujejo zdravstveno varstvo, lažje pridejo do njega in pri tem ni birokratskih ovir, ki jim včasih preprečujejo, da bi to storili.

Prepričan sem, da je direktiva pravi preboj za paciente in za krepitev Evrope zdravja. Moram se strinjati z gospo Roth-Behrendt, gospo McGuinness in drugimi, da naj bi to bila spodbuda za države članice, da več vlagajo v svoje zdravstvene sisteme, ker, kot sem že večkrat javno omenil glede te direktive, ne želimo naših državljanov spreminjati v nomade. Želimo, da lahko naši državljani dobijo najboljše zdravljenje doma.

Pravice pacientov glede čezmejnega zdravstvenega varstva so s to direktivo zdaj določene v zakonodaji EU, vendar se naše delo tu ne konča. Navezujem se na vprašanje gospe Parvanova glede morebitnih posameznih predlogov o medobratovalnosti. Povedati moram, da je medobratovalnost prav tako ključna, da bo ta pobuda, ta direktiva, operativna in izvedljiva, kajti ne predstavljam si resnično dobrega izvajanja te direktive brez ustreznega medobratovalnega sistema e-zdravje. Po drugi strani pa je medobratovalnost zelo pomembna tudi za večjo enakost v zdravstvenem varstvu in večjo vzdržnost zdravstvenega varstva.

Veselim se sodelovanja z državami članicami, da bomo dosegli ustrezno izvajanje te direktive in njeno uveljavitev po vsej EU. Da bi se sodelovanje med zdravstvenimi sistemi v Evropi tudi dejansko vzpostavilo, je treba še veliko narediti na evropski in nacionalnih ravneh. Lahko računate name, da se bom z vso odločnostjo in energijo prizadeval za ta izziv.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. – (HU) Gospod predsednik, komisar, spoštovani poslanci, gospod Bowis, najlepša hvala za to plodno razpravo. Mislim, da to dobro ponazarja točke, ki so bile za udeležence razprav v Svetu in v tem parlamentu v preteklih letih najtežje, prav tako pa sem zelo zadovoljna, ko vidim, da se je velika večina poslancev strinjala.

Da, ta direktiva bo ustvarila jasnejše razmere in preglednejši sistem, ki bo služil evropskim državljanom. Kot bo postalo očitno na jutrišnji predstavitvi, namerava madžarsko predsedstvo postaviti ljudi v središče svojega programa. Prav tako je jasno, da to, kar smo ustvarili, ni popolno. Kot je ravnokar dejal gospod Dalli, je mogoče delo še nadaljevati.

Razprava o enotnem trgu in direktivi o storitvah in o tem, kako se to povezuje s pravicami pacientov, se mi je zdela zelo zanimiva. Mislim, da je bila zelo pametna rešitev, da se tega vprašanja nismo lotili v okviru storitev, saj se vsi spomnimo, kakšno razburjenje je povzročila direktiva o storitvah, ko je bila prvič sprejeta. Oblikovanje te direktive o pravicah pacientov je bil pravilen korak. Omogočila bo prosto gibanje pacientov in jim še vedno omogočala dostop do storitev višje kakovosti in ob pravem času. Zato sem prepričana, da smo, čeprav z drugačnim pristopom, dosegli svoj cilj. Zelo pomembno je, da bo ta direktiva okrepila svobodno izbiro poleg načel enakih možnosti, pravice do kakovostne oskrbe, enakosti in solidarnosti, kar sem že omenila.

Gospod predsednik, spoštovani poslanci, zelo sem vesela, da je bila ta direktiva oblikovana med madžarskim predsedovanjem. To seveda ni naša pridobitev, ampak zasluga naših predhodnic, Belgije in Španije, in poslancev tega parlamenta. Hvaležna sem, da lahko odlično sodelovanje med Svetom in Parlamentom do te mere služi evropskim državljanom.

  Predsednik. – Ob tej priložnosti bi se seveda rad zahvalil gospe Grossetête za odlično delo, ki ga je opravila s poročevalci v senci iz različnih skupin o zelo občutljivem in zapletenem vprašanju, o katerem bi morali široko obveščati, saj je to eno od vprašanj, ki se bo resnično dotaknilo vsakega državljana 27 držav članic. Čestitam, gospa Grossetête.

  Françoise Grossetête, poročevalka. – (FR) Gospod predsednik, povsem se strinjam z vašim stališčem in bi se rada najprej zahvalila številnim poslancem, ki so spregovorili v tej razpravi in podprli to direktivo. Še enkrat bi se rada zahvalila vsem poročevalcem v senci iz vseh političnih skupin – vidim gospo Roth-Behrendt, v mislih pa imam vse kolege poslance, ki jih ne morem vseh omeniti. Rada bi se jim zahvalila, ker so vsi igrali dejavno vlogo in prispevali k prizadevanjem za dosego tega političnega dogovora s Svetom 21. decembra, kar bo jutri uspešno zaključeno.

Tistim kolegom poslancem, ki so izrazili nekatere zadržke, med drugim glede zdravstvenega turizma, pa pravim: „Ne! Tega se dobro zavedamo.“ Direktiva vsebuje zaščitno klavzulo za države članice in jim omogoča nadzor nad načrtovanjem zdravstvenega varstva in infrastrukture prav zato, da bi preprečili zdravstveni turizem.

Tistim, ki menijo, da je ta direktiva premalo ambiciozna, pravim: „Prav imate, tudi jaz bi si želela, da bi segla še dlje“. Vendar moramo danes upoštevati, da smo na prvi stopnji te direktive, in vidim, da se Komisar Dalli, ki nam je veliko pomagal, strinja z mano.

Skupaj bomo predvsem zagotovili, da se bo direktiva prenesla v najboljših možnih pogojih. Čez 30 mesecev se bo direktiva začela izvajati in v državah članicah bomo morali biti vsi pazljivi, da bomo zagotovili, da bo res spodbujala pravice pacientov.

Za konec naj rečem, da bo jutrišnje glasovanje bistvenega pomena. Od vas pričakujem, da boste poskrbeli, da bo ta direktiva velik uspeh, kajti ta uspeh bo darilo pacientom, saj bomo končno priznali pravice pacientov do visokokakovostnega zdravstvenega varstva.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri ob 12.00.

Pisne izjave (člen 149)

  János Áder (PPE), v pisni obliki. – (HU) V odboru jih je bilo malo, ki so med razpravo v zvezi z osnutkom direktive o čezmejnih pravicah pacientov, ki podobno kot moj kolega, gospod Peter Liese, v tem zakonu niso videli nevarnosti, ampak priložnosti. Madžari se strinjamo z njim. Čeprav se zdajšnji kompromis, ki ga lahko štejemo za trden kompromis med pravicami pacientov in pomisleki držav članic, zelo razlikuje od prejšnjega osnutka poročila, priložnosti še vedno ostajajo. Lahko bi rekli, da je to majhen korak v pravo smer. Katere so te priložnosti? Medtem ko so prej številni predvidevali nenaden dotok neverjetno velikega števila tujih pacientov in razpad nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva, menim, da to predstavlja možnost, da v prihodnje bolje izkoristimo naravna bogastva naše države. Tu nimam v mislih le naših zdravilnih voda, ampak tudi naš geografski položaj in stroške kvalificirane delovne sile. Zdravstveni delavci bodo končno imeli priložnost, da bolje izkoristijo svoje strokovne veščine in morebitne presežne zmogljivosti. To bo prav tako v korist pacientov, ki bodo v drugih državah članicah imeli neoviran dostop do storitev zdravstvenega varstva, ki jih v njihovi državi članici ni zaradi nekaterih naravnih pogojev. Tako bodo pridobili zdravstveni delavci in pacienti, države članice pa so lahko zaradi številnih omejitev, ki so vgrajene v direktivo, brez skrbi. Čestitam poročevalki in vsem kolegom poslancem, ki so prispevali k temu uspehu.

  Giovanni Collino (PPE), v pisni obliki. – (IT) Standardizacija zdravstvenega varstva v Evropi bo upoštevala kakovost ponujenih storitev, ki mora biti dosledna za državljane vseh 27 držav članic, ne glede na premoženje in sposobnost plačila, če želimo vzpostaviti notranji trg v zvezi z zdravstvenim varstvom.

Pozivam predsednika in kolege poslance, naj se evropsko posredovanje ne konča s sprejetjem te pobude, saj so za izvajanje ukrepa v posameznih državah predvsem potrebni ukrepi na lokalni ravni.

Sprejetje vseh čezmejnih ukrepov, potrebnih za delovanje celotnega sistema, ni nič manj pomembno. Na primer, mejna regija, kot je Furlanija - Julijska krajina, potrebuje ustrezen mehanizem za zbiranje podatkov, da bi izboljšala sodelovanje z nacionalnim ozemljem – predvsem zdaj, ko se Italiji naglo približuje davčni federalizem – pa tudi z ozemlji, na katera meji, kot so nekatere sosednje regije v Sloveniji, s katerimi imamo že nekaj časa tvoren dialog glede upravljanja zdravstvenih storitev.

Prav tako moramo zagotoviti ustrezno usposabljanje osebja, katerih pacienti ter veščine in spretnosti postajajo vse bolj globalni v scenariju, ki ni več povsem evropski.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Po dolgem postopku smo danes sprejeli besedilo direktive o uporabi pravic pacientov v čezmejnem zdravstvenem varstvu. To je uspeh za Parlament, predvsem pa je zmaga za uporabnike. Novi zakonodajni okvir bo državljanom vseh držav članic omogočil zdravstveno varstvo v drugi državi članici pod istimi pogoji kot v svoji državi. Zaradi takšne mobilnosti se bodo pacienti lahko povsem zakonito izognili nacionalnim čakalnim seznamom in izkoristili zdravstvene storitve, ki so na voljo v drugih evropskih državah. Prav tako pripravlja utira pot za specializacijo, predvsem za redka bolezenska stanja, da zdravstvenega varstva ne bo več treba zagotavljati lokalno, ampak v krajih, ki so specializirana za določeno zdravljenje. Naš namen ni s tem spodbujati zdravstveni turizem, ampak zagotoviti polno mobilnost Evropejcev po Evropi pod enakimi pogoji, kar pomeni, da si lahko odslej vsi poiščemo zdravljenje tam, kjer je najhitrejše, najučinkovitejše in najvišje kakovosti, stroške pa nam povrne država članica, v kateri smo zdravstveno zavarovani, pod enakimi pogoji, kot če bi bila zdravstvena oskrba zagotovljena tam.

  Lena Kolarska-Bobińska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Začetek veljavnosti direktive „pacienti brez meja“ je velika priložnost za vse paciente v Evropski uniji, predvsem pa za paciente iz držav, ki so slabše razvite in kjer so storitve zdravstvenega varstva daleč od tega, kar bi si želeli. Ti pacienti bodo imeli boljši dostop do zdravljenja v drugi državi, kot ga imajo zdaj. Prav tako upamo, da bodo novi ukrepi spodbudili spremembe sistemov nacionalnega zdravstvenega varstva. To še zlasti velja za skrajšanje dolgih čakalnih seznamov za ljudi, ki čakajo na različne vrste bolnišničnega zdravljenja. Zaradi tveganja, da bi prišlo do odtekanja pacientov v bolnišnice v drugih državah, bo treba sprejeti upravne odločitve glede najboljše uporabe bolnišničnih postelj in postopkov v državah z najdaljšimi vrstami. Obveznost vzpostavitve nacionalnih kontaktnih točk v vseh državah članicah EU je pomembna za paciente. Tako bodo dobili več informacij o možnostih zdravljenja v drugih državah in o evidencah bolnišnic v drugih državah v zvezi z zdravljenjem redkih bolezni ali zelo resnih bolezenskih stanj. Ko bo ta nova zakonodaja začela veljati, bo pomembno pozorno spremljati njene učinke in vpliv na izboljšanje kakovosti storitev ter na dostopnost za različne skupine pacientov v različnih regijah Evrope. Predvsem bo pomembno zbirati informacije o tem, kdo uporablja te storitve – samo bolje obveščene in premožnejše družbene skupine, ali vsi, ki potrebujejo zdravljenje.

  Alajos Mészáros (PPE), v pisni obliki. – (HU) Prost pretok delovne sile in razvoj turizma zahtevata rešitev problema čezmejnega zdravstvenega varstva. Pravila glede dostopa do storitev in povračila stroškov morajo biti jasna in dobro znana državljanom držav članic. Cilj je državljanom brez predhodne odobritve omogočiti dostop do nebolnišničnega in bolnišničnega zdravljenja, do katerega bi bili upravičeni tudi v svoji državi članici, in povrnitev stroškov v obsegu, ki ga opredeljujejo njihovi sistemi. Tveganje morebitne zlorabe – tu imam v mislih „zdravstveni turizem“ – v tem primeru ne sme predstavljati ovire, seveda pa moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi ga kar najbolj zmanjšali.

Poudariti moram, da se predlog nanaša na mobilnost pacientov v Evropski uniji in ne „prost pretok storitev“. Omeniti je treba, da lahko trden sistem z izkoriščanjem neizkoriščenih zmogljivosti in z odpravo logističnih izgub prav tako ustvarja dodano vrednost. V nekaterih primerih lahko čezmejna zdravstvena pomoč reši življenja. Še en pomemben vidik je, da je čezmejno zdravstveno varstvo zelo pomembno v primerih, ko zdravljenje določene bolezni ni na voljo na ustrezni ravni v eni državi članici, je pa na voljo v drugi. Mislim, da je predlog uravnotežen in predstavlja kompromis med zadržki držav članic in ambicijami Evropskega parlamenta.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Danes je pri vprašanju dostopnosti do zdravstvenega varstva in povračila stroškov ter pristojnosti za klinično spremljanje, povezanem s čezmejnim zdravstvenim varstvom, še vedno preveč nedorečenega. Ta direktiva omogoča vsem pacientom – ne le najbolj obveščenim in najbogatejšim –, da uživajo vrsto pravic na področju zdravstvenega varstva, ki jih je že priznalo Sodišče Evropske unije. Države članice ohranjajo polno odgovornost za organizacijo in upravljanje sistemov socialne varnosti. Predlog zadeva paciente in njihovo mobilnost v EU, ne pa prostega pretoka izvajalcev storitev. Direktiva določa sodelovanje med državami članicami, še zlasti glede priznavanja zdravniških priporočil (zdravljenja, recepti itd.), pripravljenih v drugi državi članici, e-zdravja in ocenjevanja zdravstvenih tehnologij. Referenčna omrežja, ki so jih ustvarile nacionalne kontaktne točke, bodo omogočala dostop javnosti do informacij. Romunske oblasti morajo svojim državljanom zagotoviti dostop do informacij. Sprejetje tega poročila bo pomagalo zagotoviti dobro ravnovesje med pravicami pacientov v EU do dostopa do najboljšega zdravljenja in ohranjanjem finančne vzdržnosti nacionalnih sistemov socialne varnosti.

  Bernadette Vergnaud (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam napredek, ki ga ta dogovor odraža v primerjavi s prvotnim predlogom Komisije, ki je spodbujal tržno usmerjen pogled na zdravstvo. Za ohranitev naših sistemov socialnega varstva je bila bistvena ponovna vzpostavitev sistema predhodne odobritve za bolnišnično zdravljenje ali zdravljenje, ki je povezano z visokimi stroški. Podobno je bilo potrebno sklicevanje na člen 168 pogodbe, da bi zagotovili spoštovanje pristojnosti držav članic glede organizacije sistemov javnega zdravja. In na koncu, hvalevreden napredek je bil dosežen glede sodelovanja in obveščanja pacientov.

Še vedno pa obstajajo velike pomanjkljivosti: premalo je bila obravnavana mobilnost strokovnjakov, zdravstvena demografija in starajoče prebivalstvo. To naj bi odpravili drugi zakonodajni predlogi, še zlasti predlog glede poklicnih kvalifikacij, v teh predlogih pa bo pomembno potrditi, da je zdravstvo sektor s posebnimi značilnostmi in ne blago, ki mu vladajo zgolj zakoni trga, ampak najdragocenejši zaklad, ki ga imajo državljani.

Priloga – stališče Komisije

Spremembe:

Neposredno sprejemljive: sprememba 107 (celotno besedilo, sklop št. 1, sporazumni predlog spremembe). Komisija je naklonjena sprejetju kompromisnega besedila sozakonodajalcev.

14. Evropska pobuda o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah - Inhalatorji za astmatike (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je nekaj, za kar moram reči, da je nenavadna skupna razprava o naslednjem:

- poročilu gospe Matias v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih (2010/2084(INI)) (A7-0366/2010) in

- vprašanju za ustni odgovor gospe Mazzoni v imenu Odbora za peticije o inhalatorjih za astmatike (O-0182/2010 – B7-0666/2010).

  Marisa Matias, poročevalka. – (PT) Gospod predsednik, na začetku bi rada navedla nekaj, kar se mi zdi jasen primer nujnosti te pobude. V Parlamentu smo se lotili dela točno pred šestimi meseci: šest mesecev je minilo od začetka dela v zvezi s tem poročilom do glasovanja, medtem pa se je pri več kot 700 tisoč ljudeh razvila Alzheimerjeva bolezen ali kakšna druga oblika demence. Ta številka že sama kaže, kako pomembno in nujno je ukrepati na tem področju. Zato je sporočilo Komisije pravočasno.

Vse ljudi v Evropi, ki imajo Alzheimerjevo bolezen in druge demence, je treba enako obravnavati. Več kot 7 milijonov ljudi ima Alzheimerjevo bolezen, skoraj 10 milijonov ljudi pa ima eno od demenc.

Če bi se pogovarjali o številkah, bi govorili o srednje veliki državi. Ne moremo diskriminirati po boleznih in prav tako ne moremo diskriminirati po državah. Vse moramo enako obravnavati. In zato je nujno treba ukrepati na več področjih. Na področju raziskav vemo, da se število ljudi s to boleznijo podvoji vsakih 20 let.

Vemo, da se številka ob upoštevanju starosti nad 65 let podvoji vsake štiri leta, in prav zato se moramo lotiti vzrokov in jih odkriti, kajti brez dobrega poznavanja problema nikakor ne moremo ukrepati. Da bi to dosegli, potrebujemo več raziskav, sodelovanja in več epidemioloških podatkov.

Več moramo vedeti o ukrepih za preprečevanje in nadzor dejavnikov tveganja. Potrebujemo zgodnje odkrivanje, specializirano oskrbo in usposobiti moramo negovalce. Podpreti moramo družine in nikakor ne stigmatizirati obolelih: dati jim moramo pravice in dostojanstvo. Vse države potrebujejo nacionalne načrte, da bomo potem lahko sodelovali na evropski ravni. Boriti se moramo proti neenakosti med državami članicami in v državah članicah. Ne moremo pristati na prvo- in drugorazredne paciente: vsi morajo biti enakovredni, ne glede na spol, starost, kraj bivanja ali katero koli drugo merilo.

Gospod predsednik, zato je zelo, zelo pomembno, da imajo naše zdravstvene storitve kar najboljšo možno porazdelitev. Pogovoru o teh nujnih potrebah se ne moremo izogniti zgolj zato, ker smo v krizi in ker vedno govorimo o stroških bolezni. Če tega problema ne bomo obravnavali, bodo socialni in ekonomski stroški veliko večji, kot če stvarem pogledamo v oči. Zato se moramo spopasti s problemom in investirati: vložiti v ljudi. Vložiti, kot sem dejala, v preprečevanje bolezni in podporo družinam in negovalcem, na katere pogosto pozabimo.

Vemo, da so za vsako osebo z Alzheimerjevo boleznijo potrebni trije ljudje, ki skrbijo zanjo. Oseba, ki ima Alzheimerjevo bolezen, ne more biti eno uro brez spremstva. To nam mora služiti kot nauk: ne moremo nadaljevati, ne da bi se države članice povezale v svojem odzivu na ta problem, ne da bi sodelovale in to predvsem sodelovale na podlagi solidarnosti.

Zato bi rada povedala naslednje: glede sodelovanja vsi vemo, da tega dela ni mogoče opraviti v izolaciji in tudi tu, v parlamentu, smo se stvari lotili v sodelovanju s poročevalci v senci iz vseh parlamentarnih skupin, ob podpori treh žensk, ki so mi pomagale v okviru Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, v moji parlamentarni skupini in delegaciji.

Zato bi se rada zahvalila vsem tem ženskam in morda sploh ni naključje, da smo poročilo pripravljale samo ženske: ker smo ženske najbolj prizadete, se ukvarjamo tako s poročili o Alzheimerjevi bolezni kot z obolelimi, vključno z moškimi. Zato bi vas rada opozorila na vrste diskriminacije, ki se skrivajo v pomanjkanju zdravljenja ali v odzivu na ta vprašanja.

Na koncu naj povem, da bi rada komisarja Dallija neposredno vprašala, katerega od predlogov v tem poročilu je Komisija pripravljena sprejeti in kdaj bo pripravljena to storiti ter ukrepati glede na nujnost, ki smo ji zdaj priča.

  Erminia Mazzoni, predlagateljica. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz moram povedati, da sem zmedena, ker so to vprašanje navezali na prejšnje poročilo, vendar je po mojem mnenju pomembno to, da se ta parlament danes osredotoči na problem, ki ga vsebuje vprašanje, ki sem ga predložila v imenu Odbora za peticije.

Vprašanje se navezuje na primer majhnega evropskega podjetja, ki se mu odreka pravica zaradi nedejavnosti, ki jo kaže Komisija vse od leta 1997 do zdaj. To ugotovitev podpira Odbor za pravne zadeve, ki mu predsedujem in ki so ga prosili za mnenje.

Vprašanje se nanaša na medicinski pripomoček, in sicer inhalator za astmatike, ki je bil patentiran leta 1990 in zakonito dan na trg. Ta izdelek ureja direktiva 93/42/EGS, ki določa, da morajo proizvajalci potrditi, da so izpolnili vse zahteve, nacionalnim organom pa daje pooblastilo, da s spremljanjem in kontrolo vzorca preverijo, ali je samocertificiranje veljavno.

Vlada Zgornje Bavarske je za izdelek, ki se je šest let uspešno prodajal na trgu – do leta 1996 – in glede katerega več kot 15 let ni bilo niti ene pritožbe ali pripombe, odredila inšpekcijski pregled in prosila komisijo Magdeburga, naj pregleda dovoljenje, ki je bilo podeljeno podjetju.

Decembra istega leta sta komisija in minister za zdravje regije Saška-Anhalt izvedla inšpekcijski pregled in končala postopek z izjavo, da je izdelek povsem skladen z veljavnimi zakonodajnimi zahtevami. Ob koncu postopka so celo podvomili v zakonitost zahteve vlade Zgornje Bavarske in jo pozvali, naj v primeru nadaljnjih dvomov v skladu s prej omenjeno direktivo sproži postopek iz zaščitne klavzule.

Naslednje leto je potekala cela vrsta nedokumentiranih dejavnosti, o katerih smo bili samo posredno obveščeni, nato pa je zvezno ministrstvo za zdravje leta 1997 nenadoma ukazalo umik izdelka s trga, ne da bi to sporočilo proizvajalcu.

Ministrstvo je konec leta 1997 sprožilo postopek – postopek iz člena 8 prej omenjene direktive –, vendar je bil pravo razočaranje, saj niso zagotovili nobenih informacij, postopka posvetovanja s proizvajalcem pa sploh ni bilo. V vsesplošnem molku je proizvajalec sredi leta 2003 mislil, da ta molk pomeni, da so bili nepojasnjeni komentarji nemških organov očitno ovrženi, zato je izdelek dal nazaj na trg.

Žal pa so nemški organi leta 2005 – ponovno brez obvestila – še enkrat naročili umik izdelka s trga. Naj pojasnim, da kljub ponavljanju prošenj vse do danes niso pojasnili, zakaj je bil izdelek umaknjen.

Tako ni bilo nikakršnega obvestila, nobene preiskave, proizvajalec pa ni imel možnosti, da bi zakonito izpodbijal ugotovitve druge strani. To za proizvajalca pomeni hud ekonomski vpliv, ker že več kot 15 let čaka na odgovor in izdelka ne more dati na trg.

Prav tako bi dodala, da je bilo v šestih letih, ko je bil izdelek na trgu, in o tem obstajajo dokumenti, vključno s tistimi, ki jih je zagotovila Komisija, ugotovljeno, da so bili pri izdatkih za javno zdravje zaradi nizkih stroškov izdelka doseženi znatni prihranki in da ime izdelek pozitiven učinek na astmatike.

Ko je gospod Klein leta 2008 videl, da ga poskusi z drugimi organi niso nikamor pripeljali, se je obrnil na Odbor za peticije. Odbor v tem parlamentarnem obdobju sproža postopek. Poleg tega glede na dolgotrajnost zadeve v peticiji prav tako začenja neformalno posvetovanje s komisarjem, da bi zahteval zagotovitev odgovora v krajšem časovnem okviru, ker predlagatelj zahteva potrditev, da njegov izdelek ustreza evropski zakonodaji oziroma, če to ni mogoče, vsaj sklep, ki ga lahko izpodbija pred sodiščem in ki mu bo omogočil, da bo zadoščeno pravici.

Nič od tega se ni zgodilo in med razpravo v Odboru za peticije se je Komisija na žalost spet izognila odgovoru na vprašanje. Zato je odbor soglasno sprejel odločitev, da pride v Parlament in od Komisije zahteva jasne odgovore, kajti ta zadeva nesporno vzbuja resne sume v zvezi s kršenjem Listine o temeljnih pravicah. To ni le zaradi nedejavnosti Komisije, ampak predvsem zato, ker predlagatelj, gospod Klein, ne more pravno ukrepati.

Zadeva vzbuja očitne dvome glede kršenja pravil trga in zaščite, ki jo imajo mala podjetja, zato vztrajamo, da se tukaj zagotovijo odgovori na točke, izpostavljene v našem vprašanju.

  Predsednik. – Gospa Mazzoni, rad bi se vam zahvalil, predvsem zato, da ste z mano delili zmedo o tem, kako naj bi se ti dve temi prekrivali. To seveda ne pomeni, da kakorkoli podcenjujem pomembno vprašanje, ki ga zastavljate kot predsednica Odbora za peticije, katere del sem tudi sam in me tako izredno zanima, kar počne.

Komisar in govorniki bodo zelo težko povezovali témi, ki sta tako različni po svoji naravi, zato se je vredno vprašati, ali je pametno načrtovati razpravo, kot je bilo zamišljeno z dnevnim redom.

  John Dalli, član Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, najprej naj se zahvalim Parlamentu, še zlasti poročevalki, gospe Matias, za vašo predanost obravnavi Alzheimerjeve in drugih demenc.

Komisija v celoti deli vašo zaskrbljenost. Demenca pomeni veliko trpljenja za milijone Evropejcev in njihovih družin. Ob hitro starajočem se prebivalstvu je čas, da Evropa zdaj ukrepa.

Zato je Komisija leta 2009 predložila sporočilo o Alzheimerjevi in drugih demencah z ukrepi za izboljšanje preprečevanja in diagnosticiranja ter izmenjave raziskav in najboljših praks.

Veseli me, da Parlament podpira nenehno delo v tem okviru in predstavlja celovit paket priporočil. To poročilo in njegova priporočila so res ob pravem času, saj naj bi Komisija aprila uvedla skupni ukrep z državami članicami glede Alzheimerjeve bolezni, tako imenovani ALCOVE (ALzheimer COoperative Valuation in Europe).

Prepričan sem, da bo ta skupni ukrep izpolnil številna od priporočil, ki jih danes tukaj sprejemate.

Skupni ukrep se bo osredotočil na preprečevanje – področje, ki ga Parlament poudarja v tem poročilu – in na izboljšanje znanja in podatkov ter izmenjavo dobrih praks. Prav tako bo obravnaval še eno področje, kjer Parlament poziva k ukrepanju: pravice ljudi, ki živijo z demenco. Strinjam se z vami, da potrebujemo povsem usklajene raziskave, da bomo bolje razumeli, kako preprečiti ali odložiti začetek bolezni. Zato je Komisija uvedla pobudo o skupnem načrtovanju boja proti nevrodegenerativnim boleznim, predvsem Alzheimerjevi bolezni.

Prvič se 23 držav loteva Alzheimerjeve bolezni. Po Evropi obstajajo dobre prakse v diagnosticiranju in zdravljenju Alzheimerjeve bolezni in Komisija spodbuja izmenjavo znanja in dobre prakse.

Potrdim lahko, da bo pobuda Inovacijski potencial Unije, kot je priporočil Parlament, v okviru strategije Evropa 2020 kot svoje prvo pilotno področje za novo evropsko partnerstvo za inovacije vzela dejavno in zdravo staranje.

V tem okviru bi lahko razvili ukrep za podporo ljudi, ki imajo demenco. Dober primer bi lahko bila nenehna pobuda Parlamenta o negovalcih. Upamo, da bomo lahko podprli nadaljnje inovativne ukrepe na tem področju, ki lahko obravnavajo tudi vprašanja Alzheimerjeve bolezni in drugih demenc.

In na koncu, Komisija je naklonjena številnim drugim priporočilom, vključno z razglasitvijo leta 2014 kot evropskega leta možganov. Naj vam zagotovim, da je Komisija zavezana opraviti svoj delež pri obravnavi demence.

Naj se zdaj usmerim na drugo témo v tej razpravi: peticijo, ki jo je vložil gospod Klein, izumitelj in proizvajalec inhalatorja „Effecto“.

Dajanje zadevne naprave na trg je bilo leta 1997 prvotno zavrnjeno v Nemčiji. Te odločitve ni izvajala niti Komisija, nemške oblasti niti proizvajalec. Takratni distributer je tedaj sporočil, da bo izvedel nadaljnje študije, preden bo dal izdelek spet na trg.

Naprava je bila spet dana na trg leta 2002 pod drugim imenom. Ko so nemški organi leta 2005 izdelek spet prepovedali, je Komisija skrbno analizirala primer in julija 2007 postopek zaključila z uradnim pismom nemškim organom in proizvajalcu.

Komisija je v analizi ugotovila, da je bila prepoved nemških organov upravičena, ker so bili klinični podatki, ki jih je zagotovil proizvajalec, nezadostni, da bi nazorno prikazali varnost naprave.

V skladu z direktivo o medicinskih pripomočkih mora proizvajalec dokazati varnost, da se mu dovoli uporaba oznake CE. To je pomenilo, da je bil člen 18 direktive veljavna določba, ki obravnava primere, ko je izdelek dan na trg z neustrezno pritrjeno oznako CE. V tem primeru ni uradne odločitve Komisije.

Ker po mnenju Komisije primer ni eden od tistih, za katere velja postopek iz zaščitne klavzule, ni razloga, da bi zahtevala obvestilo o prepovedi iz leta 2005, ki so jo sprejeli nemški organi.

Ovira, s katero se srečuje predlagatelj pri dajanju izdelka na trg, je odločitev nemških organov (prepoved iz leta 2005) in ne odločitev Komisije. Predlagatelj je imel na nacionalni ravni jasne pravne poti, po katerih bi si lahko prizadeval in je te možnosti tudi uporabil. Nemška sodišča pa so njegove zahteve zavrnila.

Rad bi poudaril, da je Komisija od leta 2007 vabila predlagatelja, naj napravo uskladi z manjkajočimi kliničnimi podatki, in je v ta namen spodbudila stike med njim in nemškimi organi. Kolikor je Komisija seznanjena, predlagatelj do zdaj še ni nič naredil v to smer.

  Elena Oana Antonescu, v imenu skupine PPE. – (RO) Gospod predsednik, govorila bom o Alzheimerjevi bolezni in drugih oblikah demence. Rada bi čestitala poročevalki, gospe Matias, za dobro opravljeno delo. Kot poročevalka v senci za Skupino Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) za ta dokument bi se rada zahvalila tudi vsem kolegom poslancem, ki so prispevali. Pozornost, ki jo je bil deležen ta dokument, kaže pomembnost te téme, obenem pa tudi resnost tega pojava.

V Evropi je približno 9,9 milijona ljudi z demenco, med njimi bolniki z Alzheimerjevo boleznijo predstavljajo večino. Pričakujemo, da se bo do leta 2020 število dramatično povečalo v času, ko je število primerov, ki so v Evropski uniji diagnosticirani, še nizko. Med državami članicami so glede preventive, dostopa do zdravljenja in oskrbe velike neenakosti. Ukrepi so razdrobljeni, odzivi neenaki, pogoji glede raziskav te bolezni in boja proti njej pa so neenaki.

Poročilo predstavlja pomemben korak v boju proti tej bolezni v Evropski uniji in je bistveno za uvedbo nove oblike sodelovanja med državami članicami, kar bo omogočilo usklajene ukrepe za boj proti nekaterim težavam, ki pestijo vso Evropo. Poročilo podpira solidarnost med državami in izmenjavo najboljših praks, da bi se izognili podvajanju prizadevanj in zapravljanju sredstev. Rada bi poudarila pomen preventivnega odkrivanja bolezni in zgodnjega poseganja v začetnih fazah te bolezni. Mislim, da je to ključno za napredek v boju proti tej bolezni.

Poleg tega bi rada spomnila na pomen sprejetja večdisciplinarnega pristopa k raziskavam na tem področju. Predalčkanje med disciplinami in slabotne povezave med primarnimi in kliničnimi raziskavami, javnim zdravjem in socialnimi raziskavami vplivajo na to, kako se znanstvena odkritja prenašajo v zdravstveno prakso, in na zagotavljanje oskrbe. Dejstvo, da se vse te raziskave izvajajo na nacionalni ravni, še povečuje razdrobljenost. Zato se moramo osredotočiti na večdisciplinarni pristop in prenos odkritij in znanja na ravni EU.

  Nessa Childers, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, danes ima skoraj 10 milijonov Evropejcev demenco, pri čemer je Alzheimerjeva bolezen najpogostejša oblika. V teh statističnih podatkih je bila tudi moja mati, ki je lani umrla. Zato toplo pozdravljam to evropsko pobudo o demenci.

Skrbeti nas bi moralo, da naj bi predvidoma diagnosticirali le polovico primerov. Zelo nas bi moralo skrbeti, da ima demenco dvakrat več žensk kot moških, prav tako bi morali biti zaskrbljeni, da se bo s staranjem evropskega prebivalstva število obolelih v naslednjih 20 letih podvojilo.

Glede na to, da petletni odlog začetka Alzheimerjeve bolezni pomeni 50 % manjšo pojavnost, pozdravljam osredotočenost Komisije na preprečevanje in odkrivanje bolezni. Pozdravljam osredotočenost na boljše raziskave v Evropi, še zlasti, ker vemo, da danes pri 85 % raziskav ni usklajevanja na ravni EU. Prav tako pozdravljam osredotočenost na izmenjavo najboljših praks in na pravice obolelih in njihovih družin.

Jaz in moji socialdemokratski kolegi poslanci EP smo se v svojih predlogih sprememb osredotočili na socialne vidike demence in pozivamo k naslednjemu:

Pozivamo k močni osredotočenosti na posebne potrebe žensk na področju zdravstvenih in socialnih raziskav ter politike zaposlovanja, zdravstvene in socialne politike, saj jih je med obolelimi dvakrat več, med negovalci pa nesorazmerno veliko.

Ponavljamo svoj poziv Komisiji, naj sprejme ustrezne predpise glede politike za „duševno zdravje pri delu“ v okviru odgovornosti za zdravje in varnost pri delu, da bi osebam z duševnimi motnjami zagotovili najboljšo možno vključitev na trg dela.

Priporočamo pregled uporabe oporok čez evropske meje, ki so tako zelo potrebne.

Na koncu prav tako poudarjamo, kako pomembna je sposobnost prepoznavanja simptomov demence v vseh kampanjah, namenjenih izobraževanju in osveščanju.

Za zaključek želim čestitati poročevalki, Marisi Matias, in njenim ter svojim kolegom poročevalcem v senci za opravljeno delo pri tem poročilu.

  Frédérique Ries, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, boj proti Alzheimerjevi bolezni je postal evropska prednostna naloga v zadnjih letih in nič prej! Naj dodam, da pozdravljam vse pobude, ki jih je pravkar napovedal komisar Dalli.

Oblika cerebralnega staranja doživlja eksplozivno rast v Evropi in po svetu: več kot 7 milijonov ljudi je prizadetih, število pa se povzpne na 10 milijonov, če upoštevamo druge vrste nevrodegenerativnih bolezni. Pozdravimo lahko in tudi moramo pozdraviti sedanjih 32 raziskovalnih projektov, financiranih s sredstvi EU, vendar moramo biti še boljši, veliko boljši, še zlasti v smislu usklajevanja raziskav o Alzheimerjevi bolezni v osmem okvirnem raziskovalnem programu že leta 2014. To je jasno opredeljeno v točki 21 naše resolucije.

Prav tako se je treba osredotočiti na večdisciplinarni pristop, ki vključuje diagnosticiranje, preprečevanje, zdravljenje in podporo prejemnikom oskrbe ter njihovim družinam, kar zajemajo točke od 2 do 20, ki so izredno pomembne. S tem v zvezi pa nedavna študija, ki je bila pravkar objavljena v Franciji, razkriva znatne družbenoekonomske stroške, ki nastanejo zaradi te bolezni: več kot 10 milijonov EUR na mesec zgolj za zdravstveno oskrbo in spremljanje pacientov. To pa ne vključuje ogromne predanosti pacientovih najbližjih in družin, ki več kot šest ur dnevno posvetijo negi in vodenju pacienta.

Pomoč tem bolnikom pomeni tudi pravo diagnozo. Svet znanosti nam pravi, da je zdaj treba spremeniti mednarodna merila, kajti ob strogi uporabi pogosto zastarelih meril so pogosto vključeni tudi številni pacienti z drugimi oblikami demence.

Na evropski ravni, ki jo zajema točka 64 naše resolucije, je odločilno, da se Parlament končno odzove na poziv raziskovalcev. Če želimo nekega dne najti zdravilo, kar moramo, potrebujemo več prostovoljcev za klinične študije. Naslednja sprememba direktive o kliničnem preskušanju zdravil je zlata priložnost, da zagotovimo konkreten odziv in damo upanje prizadetim družinam.

  Gerald Häfner, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, kdor je poskrbel za združitev teh razprav, Parlamentu ni naredil usluge – še manj pa zadevnima temama.

Stroški zdravil in zdravstvenega zavarovanja po vsej Evropi naraščajo in vsi poskušajo najti načine za njihovo znižanje. Zaradi napredka medicine so zdravila vse dražja. Primer, s katerim se ukvarjamo tukaj, je drugačen. V Evropi je 30 milijonov astmatikov, tu pa je majhen proizvajalec, ki je razvil napravo, s katero je inhalacija – ki lahko astmatikom reši življenje in je izredno pomembna pri njihovem zdravljenju – boljša, hitrejša in predvsem cenejša. Temu proizvajalcu 14 let zavračajo dostop do trga. Na Komisijo se je obrnil leta 1996, Odbor za peticije pa se z zadevo ukvarja od leta 2006. Komisar Dalli, naloga Komisije je, da pomaga uveljavljati zakonodajo in da je na strani državljanov. V tem primeru se to ni zgodilo. Namesto tega Komisija zavrača sprejetje jasne odločitve – odločitve, ki bi pomagala predlagatelju.

Rad bi vas osebno nagovoril, komisar Dalli, kajti spomnili se boste, da smo vas povabili na sestanek z Odborom za peticije, da bi se pogovorili o tej zadevi. Povedali ste nam, da za to nimate časa, da pa bi si lahko vzeli čas za osebni pogovor. Prišli smo k vam in se z vami osebno pogovorili. Osebno ste mi obljubili, da boste poskrbeli za zadevo in hitro našli rešitev. Do danes nisem slišal ničesar. Napisal sem vam še eno pismo, vendar odgovora nisem prejel. Prav tako ste poskusili preprečiti naslednjo razpravo. Komisija ne bi smela tako delovati.

Rad bi zelo jasno rekel, da Evropski parlament pričakuje, da bo Komisija na strani zakona in državljanov – in o tej resoluciji bomo jutri skupaj glasovali. Pričakujemo, da boste zagotovili zaščito tako majhnih proizvajalcev pred tistimi, ki jim želijo odreči dostop na trg. Tu je v igri veliko denarja, predvsem pa gre za zdravje ljudi. Zavedamo se problemov. Ne moremo razumeti vaših dejanj, komisar Dalli. Poznamo vse vaše razloge. Pregledal sem gore dokumentov, a še vedno nisem našel jasnega razloga, ki bi potrdil vaše stališče. Govorimo o medicinskem izdelku. Kar 30 tisoč jih je v uporabi – ljudje so več milijonkrat vdihnili, rezultati so odlični. Imamo pisma zavarovalnic, ki nas prosijo, naj dovolimo dostop na trg, da bodo lahko prihranili stroške. Pričakujem, da bo Komisija končno opravila svoje delo in v zvezi s to zadevo prišla do pozitivne odločitve.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, gospoda Häfnerja bi rad vprašal, ali se strinja, da se je komisar v svojih komentarjih glede zadeve BronchoAir, o kateri smo prej poslušali, skrbno izmikal in ni bil v pomoč še zlasti ne podjetju in obolelim z astmo na splošno?

  Gerald Häfner (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, če mi dovolite, da podam kratek, vendar osebni odgovor, naj povem, da imam občutek, da komisar še ni izkoristil možnosti, da bi se osebno seznanil z zadevo in oblikoval svoj lastni novi vtis. Vendar pa je to odlična priložnost, komisar Dalli, da si po vseh teh letih odlašanja zadevo ponovno ogledate in pridete do novega sklepa – in predlagam, da vključite druge člane svojega osebja in ne tiste, ki so bili doslej odgovorni za podaljšanje postopka. Z veseljem bi se o tem pogovoril z vami, ali še bolje, rad bi, da se srečate s predlagateljem in najdete rešitev.

Povsem se strinjam s kolegom poslancem.

  Marina Yannakoudakis, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, v Združenem kraljestvu ima 750 tisoč ljudi demenco; od teh jih ima več kot 50 % Alzheimerjevo bolezen. Posledice so običajne, vsak pa ima drugačne izkušnje. Za to bolezensko stanje, ki ima za talca bolnika in negovalca ne glede na starost, ni zdravila. Kaj pa lahko storimo v EU? Pri nečem, kar predvsem potrebuje lokalno podporo, je zakonodaja manj pomembna.

Vendar lahko to témo z obravnavo v tem parlamentu postavimo v ospredje, odpremo razpravo in povečamo ozaveščenost. Potem pa se lahko države članice odločijo o svojih prednostnih nalogah in izmenjavi najboljše prakse. Drugič, ozaveščenost lahko vodi k boljšemu razumevanju simptomov in posledično k zgodnji diagnozi. Na trgu so zdravila, ki bi pri tem lahko bila v pomoč, in če se jih vzame ob pravem času, lahko upočasnijo proces. Pomembna točka je ta: oboleli dobijo pomoč, družine informacije in podporo in pacientom nazadnje pomagamo ohraniti dostojanstvo v tej težki bolezni.

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, majhno nemško podjetje, BronchoAir iz Münchna, je očitno izdelalo inhalator, ki lahko dejansko izboljša življenje astmatikov, ki se pri dihanju oprejo na takšne naprave. Trg je bil za ta izdelek zaprt več kot 14 let in poročilo komisarja o tem, zakaj je tako, se močno razlikuje od tistega, ki ga je podala predsednica Odbora za peticije, ki je odprla razpravo o tem. Odbor za pravne zadeve je izjavil, navajam: „Podjetje je žrtev očitnega odrekanja pravnega varstva “ s strani Komisije.

Zakaj Komisija podpira velika farmacevtska podjetja in njihove lobiste? Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva, ki jo imam čast predstavljati, močno podpira takojšnjo preiskavo ravnanja Komisije v tej zadevi.

  Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, kot smo v tej dvorani danes že slišali, je zdaj v Združenem kraljestvu skoraj tri četrt milijona ljudi, ki imajo eno od oblik demence. Od teh jih šestnajst tisoč živi v mojem volilnem okrožju na Severnem Irskem.

Alzheimerjeva bolezen je kruta. Obolelim vzame njihovo osebnost, jim jemlje neodvisnost in jih na koncu oropa odnosov z družino ter prijatelji. To je pogubna bolezen, ki ogromna bremena naloži družinam in negovalcem, ki so zaradi bremen, s katerimi se trudijo, pogosto v osami in slabega zdravja. Kot je bilo v tem parlamentu že omenjeno, so številni od teh, ki skrbijo za bolnike, ženske.

V Združenem kraljestvu se bo po ocenah število oseb z demenco do leta 2050 povzpelo na 1,7 milijona. Do leta 2018 bodo predvideni stroški za zdravstvo in socialno varstvo znašali 27 milijard GBP. To so osupljive številke, zato so raziskave ključnega pomena, nujno pa je skrbno usmerjanje sredstev v zdravstvenem in socialnem varstvu. Prav tako menim, da bi morali priznati prispevek prostovoljnega sektorja in drugih skupin v skupnosti.

Komisar, veliko ste storili za zdravje in dejavno staranje in ponosna sem, da lahko izpostavim delo načrta Mullen Mews v Belfastu, ki je odgnal mednarodno konkurenco in bil nagrajen za socialno vključevanje in izboljšanje življenja tistih, ki živijo z demenco, in njihovih družin ter negovalcev.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar Dalli, strinjam se, da je nenehno preklapljanje med dvema temama nadležno. Želel bi si, da bi se teh zadev lotili vsaj zaporedno.

Vračam se k peticiji gospoda Kleina. Zadovoljen sem, da se imamo možnost pogovoriti o tem, ker se Odbor za peticije z njo ukvarja že kar nekaj časa. Kaj se je v tem času zgodilo? Gre za inovativnega proizvajalca, ki je razvil inhalator za astmatike. Ta je bil dober za astmatike, ker ga je bilo lažje uporabljati. Dober je bil za zavarovalnice, ker je bil cenejši. Proizvajalec je povsem upravičeno dobil naročilo zanj. Potem pa je sledil nenaden udarec: nemški organi so inhalator prepovedali, zato je Komisija začela postopek iz zaščitne klavzule.

Ne da bi se še enkrat spuščal v podrobnosti, sem prepričan, da prvotna prepoved iz leta 1996 ni bila zakonito uvedena. Komisija bi morala postopek iz zaščitne klavzule zaključiti z ugotovitvami, da bi se zadevna stranka lahko pritožila. Posledično je bil gospod Klein – tu bom navedel stališče našega Odbora za peticije – žrtev očitnega odrekanja pravnega varstva. Komisar, ne ukvarjam se z ugotavljanjem krivde. Pomembno je čim prej najti rešitev, da se problema dokončno lotimo. Preprosto vas pozivam, da spoštujete soglasno sprejet sklep Odbora za peticije. Upam in računam na vaše sodelovanje in pomoč – ne le v interesu predlagatelja, ampak tudi v interesu pacientov po vsej Evropski uniji.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D) . – (RO) Gospod predsednik, v zvezi z Alzheimerjevo boleznijo je dandanes še veliko negotovosti in marsičesa še ne vemo. Na žalost se razmere s staranjem evropskega prebivalstva še naprej slabšajo. Očitno moramo izvesti raziskave in več študij o vzrokih in zdravljenju demence. Vendar pa tako kot pri neprenosljivih boleznih ni dokazov, ki bi kazali, da lahko številni preprosti ukrepi v smislu izbire življenjskega sloga preprečijo bolezni. Zato sem v predlogih sprememb, ki sem jih predložila, prosila, naj se več pozornosti posveča izvajanju raziskav o vplivu prehrane na pojav Alzheimerjeve bolezni.

Številni zagotovo poznamo vsaj eno osebo, ki jo je prizadela ta bolezen ali druga oblika demence. Vsi vemo, da je osebna cena dejansko veliko višja kot socialni ali finančni stroški. Vsi smo zaskrbljeni zaradi širokih, uničujočih učinkov demence pri tako velikem številu ljudi. Zato imamo izredno izčrpno poročilo, ki vsebuje vsa ključna vprašanja. Želimo si pozitivnega odziva ne le Komisije, ampak tudi držav članic.

  Antonyia Parvanova (ALDE). – Gospod predsednik, tudi meni je žal, da smo združili razpravi: to je tako, kot bi skupaj razpravljali o plovbi in ribištvu, ker oba potekata v morskem okolju. Vendar pa bi rada čestitala poročevalki, Marisi Matias, in res je nadvse pomembno, da se Evropska unija konkretno loti izziva Alzheimerjeve bolezni kot ene od prednostnih nalog na področju zdravstva.

Sedanje zdravstveno in socialno breme te bolezni predstavlja resno grožnjo vzdržnosti našega zdravstvenega varstva in socialnih sistemov. V prihodnjih letih se bodo povečale druge kronične bolezni in ključno je, da jih prav tako obravnavamo celovito in z ustreznim načrtom pripravljenosti. Iskreno upam, da bo Komisija prevzela vodilno vlogo v oblikovanju evropske pobude o Alzheimerjevi bolezni in bo države članice podprla pri obravnavanju izzivov javnega zdravja našega starajočega se prebivalstva. Še zlasti pozdravljam osredotočenost na večdisciplinarni pristop.

Na koncu bi rada poudarila, da se je treba osredotočiti na raziskave in usmerjene naložb na tem področju, ob tem pa imeti v mislih prednostno nalogo: ne služiti poslovnim interesom, ampak zagotavljati konkretne rezultate na področju javnega zdravja za paciente in državljane.

Glede vprašanj za ustni odgovor pa menim, da smo priča metodi lobiranja, ki je namenjena povečanemu pritisku na nemške organe in nasprotovanju varnostnim zahtevam ter predpisom EU. Pri tem ni pomembno, ali so zadevna podjetja velika ali majhna: za nas je varnost pacientov edino pomembno vprašanje.

  Satu Hassi (Verts/ALE). - (FI) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najlepše se zahvaljujem poročevalki, gospe Matias, za njeno odlično delo pri poročilu o Alzheimerjevi bolezni. Alzheimerjeva bolezen in demence so za družbo zelo velik problem. Človeški in finančni stroški so ogromni. Ocenjujejo, da zdravljenje Alzheimerjeve bolezni stane več kot 100 milijard EUR letno. To je več kot ocene stroškov Komisije v primeru, da bi povečali cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na 30 %. Število pacientov z Alzheimerjevo boleznijo naj bi se podvojilo vsakih 20 let.

Rada bi poudarila pomen zgodnjega diagnosticiranja in preprečevanja kot prednostne naloge. Predvsem upam, da bo več raziskav o tem, kako bi lahko kemikalije, ki zavirajo razvoj živčnega sistema, prispevale k pojavnosti Alzheimerjeve bolezni in tveganju za druge bolezni, ki povzročajo slabšanje živčnega sistema. Načelo previdnosti v vsakem primeru narekuje, da je treba zmanjšati uporabo teh kemikalij kot pesticidov na vrtovih in poljih.

  Miroslav Ouzký (ECR). – (CS) Gospod predsednik, tudi jaz bi rad spregovoril o Alzheimerjevi bolezni. Vemo, da to poročilo nima posebnega zakonodajnega vpliva, niti ni preveč sporno. Upam, da ne bo razdelilo tega zasedanja. Vendar pa se zavedamo, da je to zelo resno zdravstveno stanje z zelo hudimi finančnimi posledicami, zato je tudi zelo pomemben socialni problem. Zelo tesno povezan je s staranjem prebivalstva Evrope, njegov porast v Evropi pa že začenja spominjati na vrsto nevrološke epidemije. Kaj lahko storimo? Poudarimo lahko preprečevanje, s čimer privarčujemo sredstva in izboljšamo zdravje, izboljšamo lahko prehrambene navade Evropejcev, združimo našo znanstveno podlago v Evropi in usklajujemo delo posameznih držav članic, podpiramo prostovoljne organizacije in organizacije družinskih členov ter pomagamo vzpostaviti specializirane centre v Evropi.

  Philippe Juvin (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, o Alzheimerjevi bolezni je mogoče veliko povedati.

Naj se osredotočim na dva vidika. Prvi je vprašanje domače podpore za paciente, ki so hudo bolni. Vemo, da je za paciente iz zdravstvenih razlogov pomembno, da v njihovem okolju ni pretresov, ki bi lahko poslabšali bolezen in njene simptome ter stvari še močno poslabšali.

Ena od naših prednostnih nalog mora biti, da se pacientom omogoči, da čim dlje ostanejo v svojem običajnem okolju. Da bi to bilo mogoče, pa je treba družinam in družinskim članom, ki pomagajo pacientu, pomagati v zameno. Z drugimi besedami, družine ne smejo biti prepuščene same sebi. To je prva točka.

Moja druga točka se navezuje na raziskave. Zakaj? Ker je pri Alzheimerjevi bolezni odločilno upanje, da se bo našlo zdravilo, in da bi ga našli, so potrebne učinkovite raziskave. Slišal sem ljudi govoriti, da potrebujejo raziskave več sredstev. To brez dvoma drži! Vendar pa se moramo še pred pogovorom o sredstvih pogovoriti o njihovi uporabi.

Do zdaj so bile raziskave razdrobljene in razpršene. Ni bilo prednostnih nalog. Ljudje ne sodelujejo in se ne pogovarjajo. V prihodnje se bo moral celični biolog pogovarjati s psihologom, radiologom in nevrologom. Ljudi moramo pripraviti, da bodo bolje sodelovali. Zato pozivam Komisijo, da po svojih najboljših močeh podpre skupni raziskovalni program, ki so ga uvedli med francoskim predsedovanjem.

Naj na koncu povem pacientom in njihovim družinam, da se stvari premikajo naprej. Zaupati morajo, da niso sami. Nič več niso sami!

PREDSEDSTVO: Edward McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

  Glenis Willmott (S&D) . – Gospod predsednik, rada bi se zahvalila poročevalki in poročevalcem v senci za dobro opravljeno delo pri tem poročilu.

Čeprav je to poročilo o Alzheimerjevi bolezni zelo pomembno, vemo, da so pristojnosti za izvajanje politike na strani držav članic. Vendar je starajoče se prebivalstvo eno od najbolj perečih izzivov za prihodnost in vemo, da je demenca eden najpomembnejših vzrokov za invalidnost in odvisnost starejših oseb.

Trenutno glavno odgovornost glede oskrbe še vedno prevzemajo zakonci ali otroci pacienta z demenco, kar je lahko izredno težko in čustveno izčrpavajoče delo. Zato so naši predlogi, s katerimi pozivamo Komisijo, naj razmisli glede možnosti ustvarjanja delovnih mest v sektorju boljše oskrbe v okviru strategije EU 2020, tako pomembni. Prav tako je pomembno, da se osredotočimo ne le na zagotavljanje sredstev za raziskave na področju novih zdravil za zdravljenje bolezni, ampak tudi na preproste preventivne ukrepe, ki jih lahko vsak sprejme in kot so sprememba prehrane in življenjskega sloga. Prehrana se vse bolj kaže kot pomemben dejavnik v razvoju Alzheimerjeve bolezni in drugih demenc in nekaj sredstev moramo nameniti nadaljnjim raziskavam.

Stroški demenc v EU so leta 2005 znašali 130 milijard EUR, prizadele pa so 19 milijonov ljudi –, in sicer obolele in negovalce. Zato je smiselno tako iz moralnega in gospodarskega vidika zagotoviti več sredstev za delo, ki se posveča tej strašni bolezni.

  Jorgo Chatzimarkakis (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, sporočilo in poročilo sta zelo dobra, zato bi se rad zahvalil komisarju Dalliju in gospe Matias.

Alzheimerjeva bolezen je kuga današnjih dni in naša največja težava je, da o tej bolezni premalo vemo. Zato potrebujemo raziskave, raziskave in še več raziskav. Združiti moramo moči, zato pozdravljam pobudo Komisije za oblikovanje partnerstva za inovacije na temo zdravega staranja, Alzheimerjeva bolezen pa povsem sodi v to.

Pred mnogimi leti je vlada ZDA boj proti raku imenovala vodilni projekt. Raka niso premagali, posledično pa so se pojavila številna zdravila in veliko terapij. To je nekaj takšnega, kar potrebujemo v tem primeru in zato pozdravljam dejstvo, da naj bi se osredotočili na Alzheimerjevo bolezen. Vedeti moramo, kako preventivno ukrepati. Kaj lahko storimo v prihodnje v boju z Alzheimerjevo boleznijo? Zato v evropski raziskovalni politiki ne moremo še naprej sprejemati načela škropilnice. Osredotočiti se moramo na določena področja. Alzheimerjeva bolezen bi lahko bila ena od glavnih tem, s katerimi se bomo spoprijeli.

  Frieda Brepoels (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, kot podpredsednik Evropske zveze za boj proti Alzheimerjevi bolezni v Evropskem parlamentu toplo pozdravljam poročilo gospe Matias. Vsebuje najpomembnejša vprašanja, ki jih je treba obravnavati kot prednostna. V tem kratkem času bi se rad dotaknil dveh.

Predvsem pomena preprečevanja in zgodnjega diagnosticiranja. Bistvene so kampanje za ozaveščanje o prvih simptomih, tako da so lahko pacienti in negovalci že v najzgodnejši možni fazi deležni zdravljenja in podpore, ki je že na voljo. Poleg tega pa ni mogoče dovolj poudariti skupnega načrtovanja sredstev za raziskave. Številni ste že omenili, da dandanes 85 % javnih naložb v raziskave poteka brez evropskega usklajevanja, kar neizogibno pomeni razdrobljenost in podvajanje. Zato bi lahko skupni strateški raziskovalni program zagotovil učinkovitejšo rabo sredstev in boljše poznavanje vzrokov, možnosti zdravljenja in socialnega vpliva bolezni, kot je Alzheimerjeva.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, sporočilo Komisije o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah izboljšuje sedanje nesistematične ukrepe in odpravlja obstoječe, kar zadeva zdravljenje, ter nas vodi k boljšim zdravstvenim in socialnim pogojem za nenehno naraščajoče število takšnih pacientov, katerih delež prav tako narašča v povezavi s staranjem evropskega prebivalstva.

Direktiva prav tako obravnava zdravstvene delavce na tem področju in zagotavlja specializirano usposabljanje, kar toplo pozdravljam, in podporo družinskim članom. Že zdaj imamo težave ob 1,4 milijona novih primerov različnih oblik demence vsako leto in energično moramo ukrepati za pravočasno diagnosticiranje, preprečevanje in druga s tem povezana vprašanja, kot je dostojanstvo pacientov.

Tudi tu so ljudje prizadeti, predvsem družinski člani, ki se spopadajo s številnimi socialnimi stigmami. Družba bi prav tako morala pomagati in finančno podpreti tiste, ki doma skrbijo za paciente z demenco.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, rad bi čestital poročevalcem, ki so opravili odlično delo. Priznati je treba, da se s staranjem evropskega prebivalstva Alzheimerjeva bolezen in druge oblike demenc nevarno hitro širijo. Simptomi teh bolezni so pogosto nepravilno diagnosticirani ali pa so odkriti prepozno in pacienti niso ustrezno zdravljeni. Vabilo, naj demence razglasimo kot prednostna področja zdravstvenega varstva, je primerno. Le s čim širšim razširjanjem informacij in vse večjo ozaveščenostjo družbe o tej bolezni, njenih simptomih in zgodnjih metodah diagnosticiranja se bomo lahko spopadli z naraščajočim valom demenc. Na žalost je v večini novih držav članic Evropske unije, vključno z Litvo, skrb za paciente z demenco še zlasti nezadovoljiva. Največje breme običajno pade na sorodnike in družinske člane pacientov. Države članice bi morale, kolikor je mogoče, upoštevati čas, ki ga porabijo za skrb za sorodnike, kot obdobje zaposlitve in zagotoviti socialna jamstva, s čimer bi izrekle priznanje njihovemu delu.

  Gay Mitchell (PPE). – Gospod predsednik, rad bi le opozoril, da se pogovarjamo o Alzheimerjevi bolezni in starih ljudeh, jaz pa imam v svojem volilnem okrožju primer 48-letnega moškega, za katerega je moral skrbeti postarani ovdoveli oče, ker je mladi moški imel Alzheimerjevo bolezen. Ne bom zlorabil priložnosti za besedo in želim povedati, da podpiram inovativnost v povezavi s staranjem. To vprašanje je v glavnem povezano s staranjem, vendar pa ni le preprosto vprašanje, povezano s staranjem.

  Wolfgang Kreissl-Dörfler (S&D). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, moje pripombe veljajo za peticijo. Ta primer preučujem od spomladi 2007. Jeseni leta 2007 sem vprašanje naslovil na Komisijo. Odgovor je bil več kot nezadovoljiv.

Številne razprave sem imel z nemškim ministrstvom za zdravje in drugimi pristojnimi organi. Vse je bilo vedno zelo ohlapno in neoblikovano. Iz vašega odgovora, komisar Dalli – iz tega, kar ste prebrali – ocenjujem, da sploh niste pripravljeni podrobneje preučiti tega primera. Ni se zgodil med vašim mandatom, vendar obstaja nekaj, kar imenujemo kolektivna odgovornost, zato bi vas prosil – tudi v imenu Odbora za pravne zadeve in Odbora za peticije – da nam daste na razpolago vse dokumente, na katerih temelji vaša odločitev. In ko si ogledujem napravo, bi rad vedel – čeprav si lahko predstavljam, kakšen bo odgovor –, zakaj nekatera podjetja ne želijo, da bi na trg prišel drugačen izdelek. Namestitev tega plastičnega dela v inhalator je sorazmerno poceni, vendar se marže skrivajo v celotni prodaji.

Ob vsem lobiranju farmacevtske industrije, ki je vključeno, in skrbnem pregledu finančnih interesov, ki jih imajo nekatere strani ob izpodrivanju majhnih podjetij s trga, so odgovori včasih vse preveč očitni.

Pozivam vas, da zdaj in tukaj pojasnite, ali nam boste zagotovili dostop do dokumentov in ali ste pripravljeni na ustrezno razpravo v Odboru za peticije in Odboru za pravne zadeve in ne boste zadeve le preprosto odrinili na stran. Naši državljani imajo pravico do ustrezne obravnave – in to vključuje tiste, ki morda niso posebno premožni ali veliki.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE). – (PL) Gospod predsednik, Evropska unija ima starajoče se prebivalstvo, odstotek ljudi z boleznimi, ki so povezane s starostjo, pa raste. Statistika kaže, da ima ena od petih oseb, starih več kot 80 let, Alzheimerjevo bolezen. Vsi se ne zavedajo dejstva, da je to neozdravljiva bolezen, vendar pa je mogoče njene učinke odložiti z ustreznimi preventivnimi ukrepi in zgodnjim diagnosticiranjem. Glede na svetovno poročilo o Alzheimerjevi bolezni 2009 je delež ljudi z demenco v Evropi okoli 28 %, kar Evropo uvršča na drugo mesto za Azijo. Na Poljskem, v državi, ki jo zastopam, je okrog 250 tisoč ljudi z Alzheimerjevo boleznijo, strokovnjaki pa ocenjujejo, da se bo ta številka do leta 2040 potrojila. Kot lahko vidite, so ti statistični podatki zaskrbljujoči.

Demenca ne prinaša le družbenih in gospodarskih posledic, ampak prizadene paciente in njihove družine. Zato sem vesela, da se danes pogovarjamo o tem pomembnem problemu. Le sodelovanje, zelo specializirane raziskave in široke kampanje obveščanja bodo omogočili hitro diagnosticiranje in boljše preprečevanje.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Gospod predsednik, strinjam se s posebnim ukrepom, ki je predlagan v pobudi o Alzheimerjevi bolezni, da je bistveno spodbujati zgodnje diagnosticiranje in kakovost življenja, podpirati sodelovanje med državami članicami prek izmenjave najboljših praks in kliničnih študij in spoštovati pravice ljudi, ki živijo s to težko boleznijo. Ker Evropska unija trenutno nima na voljo dovolj natančnih statistik glede Alzheimerjeve bolezni, je treba izvajati študije na podlagi skupnih, strogo določenih kazalnikov. Poleg tega je treba vlagati v znanstvene raziskave in ustrezne pristope k sistemom oskrbe. Posebno pozornost je treba nameniti zaposlenim v zdravstvu in negovalcem, usposabljanju in podpori družinam, ki se vsak dan srečujejo z Alzheimerjevo boleznijo. Rada bi poudarila, da je v boju proti tej težki bolezni bistvenega pomena veliko pozornosti posvetiti preprečevanju in usmeriti prizadevanja za pridobitev čim zgodnejših diagnoz. Zato je treba sestaviti strategijo preprečevanja Alzheimerjeve bolezni, ki bo povezana s spodbujanjem bolj zdravih življenjskih slogov, obveščanjem ljudi o tej bolezni in izmenjavo zdravstvenih praks.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). – (GA) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil za priložnost, da spregovorim o Alzheimerjevi bolezni.

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence, ki je prizadela 44 tisoč ljudi na Irskem in skoraj deset milijonov ljudi po Evropi. To je napredujoča bolezen, kar pomeni, da je sčasoma poškodovanih vse več delov možganov in se simptomi ob tem slabšajo.

Na žalost bo zaradi starajočega se prebivalstva v Evropi vse več in več ljudi, ki jih bo ta bolezen v prihodnje verjetno prizadela. Zato je bistveno boljše usklajevanje med državami članicami EU v smislu raziskav vzrokov za demenco in najboljših praks na področju sistemov oskrbe. Breme oskrbe pogosto pade na ramena bližnjih družinskih članov in na Irskem je 50 tisoč ljudi, ki vsak dan skrbijo za osebe z demenco.

Na koncu bi rad izrazil posebno spoštovanje tistim negovalcem in Društvu za Alzheimerjevo bolezen na Irskem, ki nudijo neverjetno podporo ljudem, ki jih je prizadela demenca.

  Margrete Auken (Verts/ALE). – (DA) Gospod predsednik, rada bi nagovorila komisarja Dallija. Tukaj vidite plastični pripomoček in za to gre pri vsem tem. V nemškem primeru so velike večnacionalne farmacevtske družbe odločile, da ta plastični pripomoček in zdravilo sodita skupaj. To je zdravilo Izpostavljeno mora biti najpomembnejšemu preizkusu. Plastični pripomoček pa je kot uporaba injekcije. Vendar je jasno, da farmacevtska industrija služi veliko denarja glede na dejstvo, da je treba oba izdelka vedno prodati skupaj. Po drugi strani pa družba prihrani ogromno denarja, ker se lahko ta del vedno znova uporabi. Mislim, da je povsem škandalozno, da Komisija še kar vztraja, da mora biti ta preprost izdelek izpostavljen istemu obsežnemu postopku preizkusa – kot če bi neizogibno sodil v isti sistem preizkušanja – kot zdravilo – pa ni povsem isti kot zdravilo, vem, ampak je pripomoček, ki sodi k zdravilu. Preprosto zastrašujoče je, da še nismo prejeli jasnega odziva na to zadevo. Toliko ljudi, vključno s številnimi društvi in zdravstvenimi zavarovatelji, trpi posledice dejstva, da ta preprost plastičen predmet ni bil že zdavnaj odobren. Nikoli ni povzročal nobenih težav razen finančnih …

(Predsednik je prekinil govornico)

  Paolo Bartolozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nevrodegenerativne bolezni in predvsem Alzheimerjeva bolezen so prednostna naloga zdravstva na ravni EU.

Zadevna bolezen ima resne posledice za obolele, pa ne le v zdravstvenem smislu. Stroški, ki nastanejo z neposredno in neformalno oskrbo, so dejansko visoki. Alzheimerjeva bolezen v resnici ne prizadene le obolelih, ampak tudi tiste, ki za njih skrbijo.

Zato potrebujemo evropski odziv na problem, usklajen odziv vseh držav članic, sinergijo usklajenih ukrepov, ki zadevajo predvsem področji znanosti in raziskav in ki so odgovorni za krepitev preprečevanja in diagnosticiranja, da bi izboljšali zdravljenje, ki je na voljo – vključno z inovativnimi zdravljenji –, pa tudi širjenje informacij med državami članicami o rezultatih, doseženih na nacionalni ravni, s čimer se spodbuja ozaveščenost javnosti o bolezni.

  John Dalli, član Komisije. – Gospod predsednik, spoštovani poslanci, ponovno se zahvaljujem Parlamentu in poslancem, ki so danes dobili besedo, za njihovo sodelovanje glede pomembnega vzroka Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence.

Komisija pozdravlja poročilo Parlamenta in njegova priporočila. Dovolite, da izkoristim to priložnost, da poudarim, da je Komisija v celoti zavezana opraviti svoj delež pri obravnavi Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence. Ta stanja so na žalost del procesa staranja številnih evropskih državljanov.

Mislim, da je naša kolektivna odgovornost, da si prizadevamo za zmanjšanje tega bremena in vlagamo v inovacije, da bi preprečevali, diagnosticirali, zdravili in obvladovali ta stanja.

Veselim se, da bomo podprli države članice v prizadevanjih, da bi pri obravnavi Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence tesno sodelovale s Parlamentom.

Glede peticije „Effecto“ Klein moram najprej povedati – ob sklicevanju na izjavo gospe Mazzoni, da je naloga Komisije, da stoji ob strani državljanom –, da vam lahko zagotovim, da je moja naloga stati ob strani pacientom. Zame je v vlogi komisarja, ki je odgovoren za zdravje, zelo pomembno, da ne ogrozim varnosti pacientov, da ne ubiram bližnjic in ne prekinjam procesov in postopkov, ki so vzpostavljeni, da zagotavljajo, da je vsaka naprava, ki naj bi se uporabljala v zdravstvene namene, ustrezno preizkušena in je njena varnost zagotovljena.

Tu ne gre za vprašanje, kako dati zdravilo s kosom plastike, kot je bilo rečeno. Gre za to, da potrebujemo klinične dokaze, da je izdelek varen, in da se to zagotovi, so gospoda Kleina prosili, naj izvede klinično študijo na 24 pacientih. To je obseg kliničnih poskusov, ki so jih zahtevali.

Zakaj takšno upiranje zagotavljanju teh kliničnih poskusov? Kaj povzroča ta odpor? To je nekaj, kar se sam sprašujem. Vedeti moramo, na primer, ali je ta izdelek univerzalen glede uporabe, ali pa naj bi ga uporabljali z določenim zdravilom oziroma ali bi ga lahko uporabljali z različnimi vrstami zdravil. In če ga lahko, ali ta zdravila zahtevajo različne odmerke? Ali je v pripomočku sistem za nastavitev, ki prilagodi odmerek? To so vprašanja, ki bi si jih zastavil kot laik, če bi moral uporabiti pripomoček, kot je ta. In takšna so vprašanja, ki si jih zastavljajo pristojni organi. Prosili so za dokaz, da bi bil ta pripomoček varen v rokah pacientov.

Kot sem dejal, obstaja ustrezen postopek za zagotavljanje varnosti in tega ne bi prekinjal. Rečeno je bilo, da sem obljubil, da bom preučil primer. Obljubil sem, da bom primer preučil in ga tudi sem preučil. V zvezi s primerom je bilo veliko podrobnosti. Seveda sem moral o teh podrobnostih izvedeti od drugih, ki so tu v Komisiji že od leta 1987. Ko je gospod Klein prosil za srečanje z menoj ali mojim kabinetom, sem takoj pristal na to. Moj „šef kabineta“ ga je obvestil, da smo se pripravljeni sestati in stvari pojasniti. Poslal nam je elektronsko pošto, v kateri je postavil veliko pogojev, med drugim je kot pogoj za to srečanje navedel, da naj bi Komisija EU v celoti prevzela izdatke. To je vključevalo lete in nočitev v Bruslju zase in za njegovo osebje, tega pa nisem mogel podpreti.

  Marisa Matias, poročevalka. – (PT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi rada izrazila hvaležnost za besede, ki ste jih povedali o poročilu, ki ga Parlament vlaga o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah. Vsi vemo, da so razmere, ki jih doživljamo, zelo tragične in da je število obolelih veliko večje od števila diagnosticiranih, kar je že bilo omenjeno.

Želela bi omeniti vprašanje, ki se je pojavljalo v vseh govorih, vendar pa morda ni bilo dovolj poudarjeno, in sicer vprašanje dostojanstva pacientov in njihovih pravic, pa ne le njihovih pravic: tudi pravic njihovih družinskih članov, tistih, ki zanje skrbijo, najsi bodo formalni ali neformalni negovalci, in strokovnjakov, ki so povezani s tovrstno boleznijo.

Zadovoljna sem, zelo zadovoljna s tem, kar ste rekli, komisar, o tem, da imate iste pomisleke kot Evropski parlament, in da Evropska komisija pozitivno gleda na vsa priporočila, ki jih je Parlament predložil v poročilu, ter bo storila vse, kar je v njeni pristojnosti, da se bodo izvajala.

Vemo, da smo na tem področju glede na nujnost zadeve, ki je pred nami, z vsakim dnem bolj pozni. Zato tudi vemo, da bo Parlament jutri podal izjavo glede te teme. Počakali bomo na rezultate glasovanja, komisar, vendar vemo, da evropska javnost pričakuje od nas veliko več kot solidarnost in moralna zagotovila. Evropejci pričakujejo posebne in ustrezne ukrepe, komisar, in resnično upam, da boste vi in Komisija – ki ima pobudo, ki jo ta parlament na žalost pogreša – poskrbeli, da bo to vprašanje določeno kot prednostna naloga, tako kot ste rekli, da boste, in da jo boste preoblikovali v zakonodajno pobudo, da bodo upoštevane pravice Evropejcev in njihovih družin in bodo vsi obravnavani enako in dostojanstveno, kot si zaslužijo.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri (v sredo, 19. januarja 2010).

Pisne izjave (člen 149)

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Po ocenah je v Evropi 9,9 milijona ljudi, ki imajo nevrodegenerativno bolezen, kot je Alzheimerjeva bolezen. Eurostat glede na staranje evropskega prebivalstva ocenjuje, da se bo leta 2050 število ljudi z nevrodegenerativno boleznijo v primerjavi z letom 1995 podvojilo. Ker pa breme v zvezi z nego pade na člane družine, se ocenjuje, da bolezen prizadene tri člane bolnikove družine. V zvezi s tem je treba zagotoviti ukrepanje na ravni EU, da bi pomagali državam članicam pri zagotavljanju ustrezne pomoči pacientom in njihovim družinam.

Popolnoma se strinjam, da naj bi bila demenca ena od prednostnih nalog zdravstva na ravni EU. Ustrezno je treba upoštevati paciente in organizacije negovalcev, prav te organizacije pa morajo biti vključene v kampanje obveščanja in pripravo raziskovalnih programov. EU namenja precej denarja – 159 milijonov EUR – 34 raziskovalnim programom o nevrodegenerativnih boleznih, ker pa se bo pojavnost teh bolezni močno povečala, je treba razširiti raziskovalne projekte v okviru osmega okvirnega programa, da bi vključili tudi raziskave o vedenjskih in kognitivnih terapijah ter o terapijah brez uporabe zdravil.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Podatki o pojavnosti Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence so na voljo v državah Evropske unije, zbralo pa jih je združenje Alzheimer Europe. Alzheimerjeva bolezen je bila in je glavni vzrok demence v vseh državah. Predstavlja 74,5 % primerov demence v Severni Ameriki, 61,4 % v Evropi in 46,5 % v Aziji. Vendar pa so v Evropski uniji primeri Alzheimerjeve bolezni, ki niso diagnosticirani. Glede na nedavne razpoložljive epidemiološke podatke je bolezen zdaj opredeljena le pri polovici ljudi s to boleznijo. Mislim, da morajo države članice v tem okviru razviti dolgoročne politike in akcijske načrte za pospešitev dostopa do sredstev za raziskave na področju demence in Alzheimerjeve bolezni, vključno z raziskovanjem preprečevanja, kar naj bo sorazmerno z vplivom te bolezni na gospodarstvo. Prav tako morajo predvidevati in preprečevati socialna in demografska gibanja ter se osredotočiti na pomoč, ki jo nudijo družinam pacientov, ki za njih skrbijo, s čimer se omogoča socialna zaščita ranljivih ljudi, ki imajo demenco.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Vložena resolucija obnavlja našo zavezanost boju proti hudi bolezni, ki še vedno prizadene vsako peto osebo, starejšo od 85 let. Menim, da potrebujemo učinkovit, usklajen vseevropski ukrep, da bi dosegli napredek v raziskavah in pri zbiranju epidemioloških podatkov o tej bolezni. Ustrezno usklajevanje med državami članicami lahko prispeva k izmenjavi najboljših praks in zdravljenja pacientov ter pomaga krepiti ozaveščenost o pomenu preprečevanja in zgodnjega posredovanja. Vlaganja in sodelovanje so bistvenega pomena na tem področju ne le za zmanjšanje socialnih stroškov, ampak tudi, in predvsem, zato, da prizadetim lahko vlijemo upanje, da bodo lahko živeli z večjim dostojanstvom. V tem smislu bi rada poudarila, da demence seveda ne prizadenejo le obolelih; prav tako prizadenejo ljudi okrog njih, kot so družinski člani in zdravstveni delavci. Evropska strategija naj bi si zato prizadevala za zagotavljanje učinkovitejše in bolj praktične podpore tistim, ki vsak dan pomagajo tem ljudem, zmanjševanje razkoraka, ki obstaja v strokovnem usposabljanju, in uvedbe kampanj za krepitev ozaveščanja o stvarnosti tistih, ki živijo z Alzheimerjevo boleznijo.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – EU še do danes nima ustreznega odziva na Alzheimerjevo bolezen, prav tako še ni sprejela enotne politike glede njenega preprečevanja. Prav tako je zaskrbljujoče, da države, kot je Malta, še ne zagotavljajo povračila stroškov zdravil, ki jih potrebujejo pacienti s to boleznijo. Ne glede na to, da se Komisija ne more vmešavati v organizacijo nacionalnih sistemov zdravstvenega zavarovanja, pa bi morala povečati svoja prizadevanja in pritisniti na države članice, da bodo zagotovile, da so vse osebe, ki imajo Alzheimerjevo bolezen, deležne potrebnega zdravljenja. Pozivam Komisijo, da boj proti demenci resnično uveljavi kot evropsko prednostno nalogo in v razumnem času uveljavi spodaj omenjene predloge: (1) spodbujanje zdravja srca in ožilja in vlaganje v bolj zdravo delovno silo; (2) spodbujanje pobud, ki zagotavljajo socialno in intelektualno vključenost starejših oseb; (3) spodbujanje držav članic, da izvajajo sistematično rutinsko presejanje, ki omogoča zgodnje diagnosticiranje bolezni kot tudi dostop do zdravil in zdravljenja po nastopu bolezni; (4) zagotavljanje izvajanja rednih epidemioloških študij na evropski ravni; (5) spodbujanje držav članic k večji uporabi podpornih tehnologij.

  Jim Higgins (PPE), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo kot pomemben korak naprej v boju proti demenci. Zdaj vsaka dvajseta oseba, starejša od 65 let, in vsaka peta, starejša od 80 let, trpi za demenco. Po ocenah več kot 8 milijonov Evropejcev, starih od 30 do 99 let, trpi za nevrodegenerativnimi boleznimi, znanstveniki pa napovedujejo, da se bo lahko to število podvojilo vsakih 20 let. Alzheimerjeva bolezen predstavlja 50 % vseh teh primerov. Skoraj deset milijonov Evropejcev ima danes demenco, pri čemer je Alzheimerjeva bolezen najpogostejša oblika. Na Irskem ima demenco 44 tisoč ljudi. Za obolele z demenco skrbi 50 tisoč negovalcev in po oceni je kar 100 tisoč ljudi, ki jih demenca neposredno prizadene. Glede na to, da petletni odlog začetka Alzheimerjeve bolezni pomeni 50 % manjšo pojavnost, pozdravljam osredotočenost Komisije na preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni. Pozdravljam osredotočenost na boljše raziskave v Evropi, še zlasti, ker vemo, da danes pri 85 % raziskav ni usklajevanja na ravni EU. Za delovanje vsake evropske strategije na tem področju je bistveno, da vse države dajo prednost pripravi nacionalnih akcijskih načrtov. Evropska strategija si mora prav tako prizadevati za zagotavljanje obstoja tistih storitev, ki zagotavljajo kar največjo možno pokritost, ter enakih pogojev in zdravljenje za vse bolnike.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE), v pisni obliki. – (FI) Bolezni, ki povzročajo izgubo spomina, so splošen problem v Evropi. Za temi boleznimi zdaj trpi približno 10 milijonov Evropejcev. Večina od njih ima Alzheimerjevo bolezen. Na človekovo sposobnost pomnjenja in učenja novih stvari vplivajo številni dejavniki. Ti vključujejo stres, depresijo, žalost, pretirano uživanje alkohola, slabe prehranjevalne navade in zdravila. Več pozornosti je treba nameniti preprečevanju teh bolezni od časa, ko ljudje stopijo v obdobje odraščanja. Telovadba, umske dejavnosti, izbira zdrave hrane in izogibanje mamilom bodo ljudi varovali pred boleznimi, ki povzročajo izgubo spomina. Z obravnavanjem dejavnikov tveganja, ki so povezani s temi boleznimi, se bomo obenem lotili tistih, povezanih s srčnimi in možganskožilnimi stanji. V prihodnje je treba poudariti pomen obveščanja in NVO v boju proti boleznim, ki povzročajo izgubo spomina. Organizacije opravljajo zelo dragoceno delo. Bolj bi jih morali podpreti, s čimer bi omogočili, da bodo pacienti s to boleznijo bolj zadovoljivo prejemali pomoč. Pozornost je treba v prihodnosti prav tako nameniti zdravstvenim centrom in njihovi kakovosti. Obstoječi na žalost ne izpolnjujejo zahtev. Na Finskem na primer manjka vzajemne pomoči in ustreznih centrov, ki bi nudili dnevno oskrbo in dolgotrajno oskrbo. Na koncu bi rada vse opozorila na pomen podpore strokovnemu osebju, ki je specializirano za zdravljenje bolezni, ki povzročajo izgubo spomina, njihovemu ustreznemu usposabljanju in pridobivanju znanja in spretnosti ter kompetenc. Hvala.

  Sirpa Pietikäinen (PPE), v pisni obliki. – (FI) Rada bi se zahvalila gospe Matias za njeno zgledno poročilo na lastno pobudo o evropski pobudi o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah. Vsak peti Evropejec bo dobil bolezen, ki povzroča izgubo spomina. Te bolezni nenehno pritiskajo na sisteme zdravstvenega varstva, ki skušajo obvladovati starajoče se prebivalstvo, pa tudi na obolele in njihove svojce, ko se srečujejo z razmerami, ki so za njih nove. Glede patogeneze teh bolezni ni soglasja, vendar pa je zgodnje posredovanje bistvenega pomena pri njihovem napredovanju. To poročilo bo pomagalo vzpostaviti bolezni, ki povzročajo izgubo spomina, kot prednostno nalogo med cilji zdravstva v EU. Rezultat glasovanja bo poslal pravo sporočilo, in sicer, da bodo raziskave teh bolezni in njihovo zdravljenje zahtevale sodelovanje na vseevropski ravni. Čeprav so ljudje, ki imajo te bolezni, v glavnem starejši, bomo ob izboljšanem diagnosticiranju vse pogosteje odkrivali zgodnje simptome med delovno aktivnim prebivalstvom. Da bi v Evropi tesneje sodelovali, potrebujemo nacionalne programe za ohranjanje spomina, s katerimi so v nekaterih državah članicah že začeli. Nacionalni programi za ohranjanje spomina igrajo pomembno vlogo pri širjenju znanja in najboljših praks ter zmanjšanju števila ukrepov, ki se med seboj prekrivajo.

  Richard Seeber (PPE), v pisni obliki. – (DE) Za demenco trpi 10 milijonov Evropejcev; polovica jih ima Alzheimerjevo bolezen. Te številke bodo zaradi daljšanja življenjske dobe še naraščale. Poročilo na lastno pobudo gre v pravo smer s pozivom za učinkovitejši pristop k zdravljenju demence in predvsem Alzheimerjeve bolezni. Posebno pozornost naj bi namenili preprečevanju. Pri tem imajo ključno vlogo zgodnje diagnosticiranje, brezplačno presejanje za ogrožene skupine in predvsem bolje obveščeni prebivalci, kajti Alzheimerjeva bolezen se na splošno ugotovi prepozno. Nenehno širjenje demence poziva k evropski strategiji, ki bo ponudila čim bolj celovite strukture, ki bodo pacientom zagotovile enak dostop do informacij in možnosti zdravljenja. Ne smemo pozabiti, da je del tega tudi podpora sorodnikom in negovalcem. Pomembni dejavniki v boju proti demencam so široke epidemiološke in klinične študije ter boljše raziskave demence in Alzheimerjeve bolezni.

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) Demenca in še zlasti Alzheimerjeva bolezen nista le resen zdravstveni problem, ampak tudi silno občutljiv etični in socialni problem, katerega neprizanesljivost se bo s staranjem evropskega prebivalstva še naprej povečevala. V predloženem dokumentu je pozornost upravičeno namenjena različnim vidikom tega stanja, predvsem pa podpori zgodnjemu diagnosticiranju, raziskavam in izboljšavam v sedanji oskrbi pacientov. Vendar pa sta po mojem mnenju nič manj pomembna podpora družinam z dementnimi bolniki ter poudarek na nediskriminatornem dostopu do visokokakovostnega zdravstva in socialnega varstva. Vloga lokalnih organov, pa naj gre za lokalne ali regionalne, je ključnega pomena, prav tako pa prostovoljnih organizacij, ki se lahko operativno odzovejo na naraščajočo potrebo po teh storitvah. Evropska pobuda o Alzheimerjevi bolezni in drugih demencah je prav tako zelo pomembna za začetek resne in odprte družbene razprave o tem stanju v najširšem pomenu besede. Zato toplo pozdravljam in podpiram to pobudo.

15. Čas za vprašanja (vprašanja Komisiji)

  Predsednik. – Naslednja točka je čas za vprašanja (B7-0001/2011).

Na Komisijo so naslovljena naslednja vprašanja.

Prvi del

Vprašanje št. 14 predložil Rares-Lucian Niculescu (H-0629/10)

Zadeva: Uporaba evropskih sredstev

Na podlagi članka, ki je bil nedavno objavljen v časniku Financial Times, je Evropska unija porabila le 10 % od 347 milijard EUR, ki so do leta 2013 na voljo za spodbujanje razvoja v revnih regijah.

V istem članku je navedeno, da sredstva, namenjena podpori malim in srednjim podjetjem, na koncu črpajo multinacionalke (Coca-Cola, IBM, Nokia, Siemens), medtem ko druga velika podjetja (Twinings, Valeo) sredstva Unije uporabljajo za selitev svojih dejavnosti v države s cenejšo delovno silo kljub pravilom, ki to izrecno prepovedujejo.

Kakšno je stališče Komisije do informacij iz tega članka in kakšne morebitne rešitve predlaga, da v prihodnje ne bi več prišlo do takšnih razmer?

  Johannes Hahn, član Komisije. – Gospod predsednik, Komisija pozdravlja skrben pregled časnika Financial Times, saj predstavlja pomemben prispevek k odpiranju in širjenju javne razprave o učinkovitosti in uspešnosti kohezijske politike.

Komisija se zaveda običajne počasnejše porabe na začetku programskega obdobja. Vendar pa najnovejši podatki kažejo, da je Komisija v četrtem četrtletju leta 2010 izvedla več plačil v okviru kohezijske politike kot kdaj koli prej. Velika večina plačil je bila vmesnih plačil, tj. povračil izdatkov, ki so bili v državah članicah že plačani in potrjeni. Tako je jasno, da se poraba v okviru kohezijske politike pospešuje, kot smo lahko videli v prejšnjih programskih obdobjih. Stopnje črpanja v smislu plačil EU državam članicam so zdaj 21 % za Kohezijski sklad, 22 % za Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in 23 % za Evropski socialni sklad (ESS).

Glede podpore večnacionalnim in velikim družbam bi Komisija poudarila, da je glavni cilj kohezijske politike rast in ustvarjanje novih delovnih mest za določene regije in države članice. Vsako podporo proizvodni naložbi je treba gledati v tem okviru.

Spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in gospodarske rasti je mogoče doseči na številne načine, od ustanavljanja malih podjetij do podpore večjim družbam. Kohezijska politika s posredovanjem podpira proizvodne naložbe, ki so usmerjene predvsem na mala in srednje velika podjetja, kot to opredeljujejo predpisi ESRR in ESS. Komisija je med pogajanjem o sedanjih programskih dokumentih prav tako poudarila vlogo malih in srednje velikih podjetij. Velika večina proizvodnih naložb in naložb v razvoj endogenega potenciala je usmerjena v MSP. Vendar pa obstajajo tudi primeri, kjer je sofinanciranje v skladu s predpisi odobreno večjim podjetjem, pod pogojem, da ravnajo v skladu z zadevnimi cilji in programi skladov.

Kohezijska politika je poslovni podpori med letoma 2007 in 2013 skupaj dodelila okrog 55 milijard EUR, od tega velik del podpira inovativnost v MSP. Komisija bi rada poudarila, da večnacionalne družbe niso prejemniki podpore, ki jo zagotavlja ESS. Delavci se udeležijo sofinanciranega usposabljanja. ESS podpira ljudi. Gre za zagotavljanje usposabljanja in pre-usposabljanje ter izboljšanje veščin za pripravo ljudi in pomoč pri njihovem iskanju delovnega mesta. Delavec, ki je bil zaposlen v danem podjetju, se bo morda potem zaposlil v drugem podjetju. Zato je pomemben kapital veščin, ki ga delavci gradijo, da ohranjajo vključenost na trgu dela, in ne imena ali vrste podjetij, ki zagotavljajo usposabljanje.

Komisija meni, da podjetja z vidika politike ne bi smela prejeti evropskih sredstev za naložbe, ki bi privedle do izgube zaposlitve v okviru istega podjetja v drugi regiji Evropske unije, ker bi bil lahko neto učinek naložbe ESS ničen ali celo negativen. V primerih, ko se podjetje, ki je prejelo podporo kohezijske politike, zapre, ali preneha podpirati projekt v petih letih – ali treh letih v primeru MSP –, je treba ta sredstva vrniti.

Moja zadnja točka – ki pa je ključnega pomena – je, da čeprav očitno obstajajo področja za izboljšavo, to ne more in ne sme zasenčiti velikega pozitivnega vpliva, ki ga ima kohezijska politika. Rad bi vam zagotovil, da se Komisija ne izogiba problemom. V preteklosti smo res predlagali spremembe, od katerih so bile nekatere sprejete, in še naprej bomo podpirali izboljšanje kohezijske politike. Kohezijska politika prinaša očitne prednosti revnejšim regijam Evropske unije, prav tako pa seveda koristi preostali Evropi.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE). – (RO) Komisarju bi se rad zahvalil za kakovost informacij, ki jih je zagotovil. Vendar pa bi rad še nekaj pripomnil. V razpravi kot je ta, ko obravnavamo takšno témo, mislim, da bi se morali raje osredotočiti na prihodnje ukrepe, s katerimi naj bi poskrbeli, da se bomo izognili podobnemu stanju, in, dovolite mi, da rečem tako, morda bi bilo za nas celo pomembnejše, da si zastavimo vprašanje, ali takšne številke, ko enkrat pridejo v javnost, ne zmanjšajo zaupanja državljanov v delo institucij EU.

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, predvsem bi se rad zahvalil za pojasnilo, ker to predstavlja podlago za smiselno razpravo kot tudi jasno zavezanost našim malim in srednje velikim podjetjem. Navsezadnje zagotavljajo dve tretjini delovnih mest v Evropi in plačajo 80 % davkov. Moje vprašanje je torej, ali menite, da lahko v prihodnje nekoliko bolj okrepimo okvirne raziskovalne pogoje in raziskovalno infrastrukturo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Gospod predsednik, imam naslednje vprašanje. Denar iz strukturnih skladov in še zlasti iz Evropskega socialnega sklada je zelo pomemben. Namenjen je izboljšanju usposobljenosti delavcev in ohranjanju delovnih mest, da so ta zapolnjena z usposobljenimi ljudmi. Ali mislite, da obstajajo enaki pogoji za bogate mednarodne družbe, ki morajo tudi same prispevati, da pridobijo denar iz strukturnih skladov ali Evropskega socialnega sklada, in za mala in srednje velika podjetja, ki prav tako želijo usposabljati svoje ljudi in želijo usposobljene zaposlene? Ali tu ne predvidevate kakšnih predlogov, glede na to, da velike družbe ter mala in srednje velika podjetja ne uživajo enakih pogojev?

  Johannes Hahn, član Komisije. – (DE) Gospod predsednik, zahvaljujem se za vaša vprašanja.

Kar zadeva raziskovalno infrastrukturo, mala in srednje velika podjetja že prejemajo znatna sredstva iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, še zlasti na področju spodbujanja inovativnosti – kjer prejemajo subvencije za inovacije v višini več deset milijard evrov. V obdobju 2000-2006 se je na to področje osredotočilo skupaj več kot 30 tisoč podjetij. Upoštevamo dejstvo, da je treba precejšen pomen pripisati raziskovalni infrastrukturi, predvsem v prihodnje – ne le v gospodarstvu, ampak tudi na področju osnovnih raziskav. Mogoče je, da bomo celo v sedanjem obdobju subvencionirali projekt raziskovalne infrastrukture, ki je prav tako vključen v ESFRI – Evropski strateški forum za raziskovalne infrastrukture – načrt prvič s takšnimi sredstvi, ker so preiskave tega projekta razkrile, da ima v regiji zelo trajen vpliv, ki presega sam projekt in ustvarjanje novih delovnih mest, pa ne le za raziskovalce, ampak tudi delovna mesta v podjetjih, ki oskrbujejo raziskovalce, kajti celo osnovna raziskovalna infrastruktura potrebuje storitve in oskrbo. Z drugimi besedami, lahko bi bil pravo stičišče na določenem območju v regiji – v tem primeru v regiji na Madžarskem. Tudi to bi moralo poslati signal za prihodnje programsko obdobje, morda univerzam, ki imajo na koncu prav tako konkretne učinke. Že zdaj se skoraj tretjina univerzitetnih raziskovalnih dejavnosti odvija na področju aplikativnih raziskav, kar na koncu koristi gospodarstvu in ustvarja trajna delovna mesta.

Dovolite, da se posvetim vprašanju spoštovane gospe. Okvir Evropskega socialnega sklada so na splošno zaposleni in začasno nezaposleni delavci, ki so deležni pomoči v obliki usposabljanja, s čimer se izboljšajo njihove možnosti na trgu dela. To lahko poteka v podjetju, kjer so zaposleni, če pa niso zaposleni, je namen izboljšanje znanja in spretnosti, ali pa se na splošno bolje usposobijo za druge možne oblike zaposlitve. Lahko vam navedem primer – ker je to morda tisto, na kar ste namigovali, in ker je bilo deležno številnih kritik –, v katerem gre za delavce v McDonald’su, ki so jim ponudili nadaljnje usposabljanje. Tukaj je treba natančno razlikovati: to so bili ukrepi nadaljnjega usposabljanja za delavce McDonald’sa, da bi bili bolje usposobljeni na trgu dela in v svetu dela. Kot veste – saj je to bilo navsezadnje deležno kritike –, so delovna mesta v McDonald’su, ki imajo pogosto vzdevek „Mc delovna mesta“, običajno delovna mesta s skrajšanim delovnim časom, ki jih pogosto opravljajo študentje. Šlo je za došolanje teh ljudi. Kadar gre za notranje nadaljnje usposabljanje, kot je ta projekt, McDonald’s – če ga vzamem za primer – sam nosi vse stroške. Z drugimi besedami, skušamo in prizadevamo si zagotoviti, da se nadaljnje usposabljanje, ki ga prejmejo delavci, osredotoči na njihovo osebno usposobljenost. Mislim, da glede na to ne bi smelo biti pomembno, kje so ti delavci zaposleni, kajti naš cilj mora biti nadaljnje izboljšanje kakovosti posameznikovega znanja in spretnosti, da bodo ljudje bolj prilagojeni vse bolj mobilnemu trgu delovne sile in se bodo tako izognili brezposelnosti, kjer je to mogoče.

  Predsednik. – Vprašanje 16 je predložila Kinga Göncz (H-0639/10)

Zadeva: Evropski mikrofinančni instrument Progress

Izvajanje evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress poteka počasneje, kot je bilo pričakovati, kar bi lahko ogrozilo njegov namen in kar je nedvomno v nasprotju s hitrostjo njegovega sprejetja v marcu 2010.

Kako namerava Komisija pospešiti proces in zagotoviti, da bo evropski mikrofinančni instrument Progress dosegel najbolj ranljive skupine ljudi in hkrati odražal ustrezno geografsko ravnovesje?

Kaj namerava Komisija storiti, da bi pridobila države članice za financiranje programov mentorstva in usposabljanja ter, da bi zagotovila subvencioniranje plačila obresti iz evropskega socialnega sklada, kot je bilo dogovorjeno? Kako bo Komisija zagotovila, da bodo informacije o evropskem mikrofinančnem instrumentu Progress dosegle ciljne skupine?

  Johannes Hahn, član Komisije. – Dragi kolegi, z veseljem poročam, da sta oba dela evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress – jamstveni del in denarni produkti – zdaj povsem operativna. Le tri mesece po začetku veljavnosti odločbe je Komisija dokončno oblikovala mandat za Evropski investicijski sklad, da bi uvedli jamstveno poslovanje za subjekte v mikro podjetjih.

Komisija je novembra lani vzpostavila specializirano naložbeno sredstvo. Posledično bodo prvi mikrokrediti zagotovljeni od tega meseca naprej. Z veseljem poročam, da je Komisija uspešno zagotovila dodatna finančna sredstva za mikro podjetnike v Evropi. Evropska investicijska banka bo usklajena s prispevki Evropske unije v višini 100 milijonov EUR, pričakujejo pa še druge vlagatelje. Zato bo celotni obseg posojil v okviru mikrofinančnega instrumenta Progress znašal 500 milijonov EUR, kot je bilo načrtovano. Ta sredstva bodo pomagala brezposelnim osebam, ljudem, ki se srečujejo s socialno izključenostjo, ali ranljivim osebam, ki imajo težave z dostopom do običajnih kreditnih trgov. Zagotavljanje obveščanja teh ciljnih skupin in spodbujanje geografske uravnoteženosti sta ključna elementa mandata, ki ga je Komisija podelila Evropskemu investicijskemu skladu.

Operacije, ki so bile do zdaj odobrene, ali se pripravljajo, kažejo, da bosta oba cilja dosežena. Že od začetka leta 2011 se bodo mikrokrediti zagotavljali prek novoustanovljene mikrofinančne institucije v Belgiji, ki je osredotočena na prikrajšane mestne skupnosti, in prek fundacije na Nizozemskem, ki je usmerjena na posameznike, ki nimajo dostopa do tradicionalnih finančnih sredstev. Evropski investicijski sklad nas je obvestil, da bodo operacije, ki se pripravljajo, uravnotežene tudi v smislu geografske pokritosti. Pri okrog 40 % naj bi bili vključeni posredniki, ki vlagajo v Evropi, in okrog 60 % v srednji in vzhodni Evropi. Dobro znano je, da je mikrofinanciranje najučinkovitejše, če novoustanovljena podjetja in mikro podjetja spremljamo s storitvami poslovne podpore.

Komisija bo tako za spodbujanje samozaposlovanja in mikro podjetij sprejela ukrepe za podporo organov upravljanja in posredniških teles v Evropskem socialnem skladu.

Za sedanje programsko obdobje so države članice za spodbujanje podjetništva namenile več kot 2,7 milijarde EUR. Podjetnike je mogoče podpreti tudi s popusti pri obrestnih merah. Vendar pa naj bi odločitev o tem, ali se popusti pri obrestnih merah subvencionirajo prek ESS ali ne, sprejele posamezne države članice. Do zdaj je le ena država članica, in sicer Litva, sporočila, da bo izkoristila to možnost.

In na koncu, Komisija bo spodbudila obveščanje o mikrofinančnem instrumentu Progress. Ponudniki mikrofinanciranja, ki so najbližji ciljnim upravičencem, bodo zagotavljali informacije o razpoložljivosti mikrokreditov. Komisija bo za obveščanje o napredku mikrofinančnega instrumenta uporabila obstoječe mreže javnih agencij za zaposlovanje, organov upravljanja ESS in NVO.

In nenazadnje bo kampanja Mladi in mobilnost namenila posebno pozornost priložnostim za mlade iz različnih okolij, da ustanovijo svoja podjetja in prejmejo mikrokredite.

  Kinga Göncz (S&D). – (HU) Gospod predsednik, vesela sem komisarjevega poročila in bi rada nekaj pojasnila. Ko smo pred nekaj tedni prejeli poročilo Komisije in Evropskega investicijskega sklada, je to govorilo o skupnem znesku v regiji, ki je znašal le 200 milijonov EUR. Moje vprašanje se je nanašalo prav na to, da je prvotni načrt predvideval 500 milijonov EUR. Zanima me, od kje so prišla ta dodatna sredstva. Mislim, da je to zelo pomembno, saj je to prednostni program za zmanjšanje učinkov krize, kar je delni razlog, da smo pohiteli z njegovim sprejetjem. Drugo pomembno vprašanje je bilo, ali države članice podpirajo subvencije za plačilo obresti in financiranje programov mentorstva in usposabljanja iz socialnega sklada. To je bilo predstavljeno v prvotnem načrtu, potem pa se je zdelo, da je Komisija na to vprašanje pozabila. Zelo pomembno je obveščanje in zagotavljanje, da informacije pridejo do ljudi.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospod predsednik, komisar, rad bi se vam zahvalil za te informacije. Popolnoma se strinjam, da je instrument, o katerem danes razpravljamo, zelo pomemben. Vendar pa menim, da je prav tako vredno odgovoriti na vprašanje, katere države uporabljajo ta mikrofinančni instrument. Bil sem zaskrbljen, ko ste v svojem odgovoru izjavili, da bi morali zagotoviti različne ravni porazdelitve po državah in geografskih področjih. So nekatere države ta instrument že uporabile?

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Gospod predsednik, mlade ljudi je, priznajmo, gospodarska in finančna kriza najbolj prizadela, prav tako pa ne smemo pozabiti na ljudi, ki so starejši od 45 let in brezposelni. Ker ste omenili, da bo 60 % evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress usmerjenih v srednjo in vzhodno Evropo, bi vam rada zastavila naslednje vprašanje: ste opredelili ovire, ki so državam v tej regiji Evrope do zdaj preprečevale uporabo tega instrumenta?

  Johannes Hahn, član Komisije. – (DE) Najlepša hvala za vaše zanimanje in pripombe. S témo o mikrofinanciranju se pravzaprav ukvarjajo številni generalni direktorati, gospod Andor pa je nekako vodilni, kar zadeva vsebino. Prav tako je to nekaj, s čimer se ukvarjamo na področju regionalne politike. Ko gre za obrestne mere, so nekatere države članice določile omejitev – kot pogoj, če lahko tako rečem –, ki znaša okrog 8 do 9,5 odstotka. Kar je treba pri tem prav tako upoštevati, je seveda, da so režijski stroški – in to je bilo vedno predmet razprave, vključno v obdobju priprav na vse to – sorazmerno visoki glede na dejanske kredite, zato nastajajo stroški, ki jih je treba poravnati. Treba je najti razumno srednjo pot in mislim, da nam je to uspelo.

Če nadaljujem z drugim vprašanjem, vam lahko povem, da se instrument Jasmine – katerega namen je pomagati z ustreznimi pripravami na mikrofinanciranje in utrditi pot vzpostavitvi in usposabljanju posrednikov – zdaj uporablja za pripravo 15 institucij v 15 različnih državah, od teh jih je 11 v srednji in vzhodni Evropi. Ne morem vam kar tako na pamet našteti vseh držav, vendar so v bistvu predvsem nove države članice in pričakujemo, da bo v skladu s programom Jasmine v prihodnjih letih pripravljenih še 20 posrednikov.

Glede zadnjega vprašanja pa vas moram prositi za potrpljenje, ker vam odgovora ne morem kar stresti z rokava. Odgovor vam bomo posredovali v pisni obliki in pri tem podrobno navedli razloge za omejevanje dostopa. Vsekakor pa domnevam, da so težave pogosto v komunikaciji in da pogosto prihaja do ovir, ker so številni morebitni posojilojemalci ljudje, ki ne morejo več pridobiti posojila od „tradicionalnih“ bank, zato se ob pristopu k takšnemu instrumentu večkrat pojavlja nekaj zaskrbljenosti in zadržanosti. Če je to res in se to ukorenini in ostane, bo treba na tem področju izvajati ustrezne dejavnosti obveščanja.

  Predsednik. Vprašanje št. 15 predložil Zigmantas Balcytis (H-0636/10)

Zadeva: Dodatni ukrepi za pomoč malim in srednjim podjetjem pri izvajanju turistične politike

Turizem je tako kot katera koli druga gospodarska panoga čedalje bolj izpostavljen svetovni konkurenci. Da bi ostala konkurenčna na področju turizma, je Evropska unija v Lizbonski pogodbi določila cilj spodbujanja konkurenčnosti na tem področju in vzpostavitve primernega okolja za razvoj podjetij. Za to so predvideni naslednji cilji: spodbujati inovacije v turizmu, izboljšati kakovost vseh turističnih storitev, izpopolniti strokovno znanje osebja. Vendar podjetja v turizmu (večinoma gre za mala in srednja podjetja) ne zmorejo vedno sama uresničiti teh ciljev. Na to vpliva več dejavnikov: omejeni finančni viri, pomanjkanje usposobljenih delavcev in nezmožnost za hitro odzivanje na spremembe, za kar so potrebna dodatna finančna sredstva.

Ali se Komisija strinja, da bi bilo primerno pripraviti usklajeno strategijo in podroben akcijski načrt z ukrepi za posebno pomoč malim in srednjim podjetjem in mehanizmi za financiranje, ki bi lahko pripomogli k premostitvi težav v turizmu?

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, evropska turistična industrija se mora tako kot številni drugi gospodarski sektorji srečevati z vse večjim izzivom globalizacije.

To je izziv, ki ga je Komisija že večkrat poudarila in obravnavala, še zlasti s sporočilom „Industrijska politika za dobo globalizacije“. Komisija je poleg tega 30. junija lani sprejela posebno sporočilo o turizmu, ki predlaga – v skladu z Lizbonsko pogodbo in novo strategijo Evropa 2020 – konsolidiran politični okvir za krepitev konkurenčnosti sektorja s ciljem, da bi evropski turizem postal resnično konkurenčna, moderna, trajnostna in odgovorna industrija.

Vzpostavljanje razmer, ki bodo ugodne za razvoj mikro, malih in srednjih podjetij v turističnem sektorju je načelo, na katerem temelji ta konsolidiran okvir. Da bi dosegli ta cilj, smo predlagali tri posebne ukrepe, ki so namenjeni, prvič, spodbujanju konkurenčnosti v evropskem turističnem sektorju, drugič, spodbujanju razvoja trajnostnega, odgovornega in visokokakovostnega turizma, in tretjič, utrjevanju podobe in profila Evrope kot zbirke trajnostnih in visokakovostnih turističnih destinacij in seveda kar največjemu povečanju potenciala finančnih politik in instrumentov EU za razvoj turizma.

Podprte pobude naj bi sektorju zagotovile instrumente, ki so potrebni za prilagajanje izzivom, s katerimi se srečujejo subjekti, in usmerjenost v trajnosten razvoj v smislu konkurenčnosti. Seveda bodo sprejeti posebni ukrepi za spodbujanje inovativnosti v turističnem sektorju, krepitev kakovosti turističnih storitev in izboljšanje strokovnega znanja in spretnosti turističnih delavcev, kajti na turizem ne smemo več gledati kot na sektor, ki ga sestavljajo izključno družinska podjetja; prav tako moramo preučiti, kako ga lahko naredimo modernejšega in bolj konkurenčnega.

Podal bom nekaj primerov v zvezi z usposabljanjem in strokovnim znanjem in spretnostmi: delovati bo začela platforma „IKT in turizem“, da bi olajšala prilagajanje turističnega sektorja in podjetij v njem razvoju novega trga informacijskih tehnologij in povečala njihovo konkurenčnost. Vse te predloge in zamisli vsebuje sporočilo Komisije, ki ga je odobril Svet in o katerem razpravljamo v Parlamentu – poročevalec je prisoten v dvorani.

Subjekte te industrije bomo spodbujali, naj bolje izkoristijo različne programe, kot so Leonardo, Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost, Erasmus za mlade podjetnike, Evropski socialni sklad in drugi programi. Strategija za spodbujanje raznolikosti turističnih storitev in oblikovanje virtualnega elektronskega observatorija za evropski turizem bosta prav tako pomagala vzpostaviti ugodno okolje za subjekte v sektorju.

Poleg tega moram opozoriti, da imajo lahko mala in srednja podjetja koristi od drugih horizontalnih pobud, prek katerih imajo dostop do financiranja. Omenil bi JEREMIE, skupno pobudo Komisije, Evropskega investicijskega sklada in Evropske investicijske banke za izboljšanje dostopa do financiranja za mikro, mala in srednja podjetja, še zlasti prek kanalov tveganega kapitala, posojil, vrednostnih papirjev, mikrokreditov in drugih oblik vračljive pomoči.

Na koncu bi poudaril, da so mala in srednja podjetja v turističnem sektorju zajeta z ukrepi, predlaganimi v okviru akta, ki je namenjen spodbujanju poslovnega okolja prav v teh podjetjih. Parlament bo posodobljeno različico prejel v nekaj tednih.

Tako bo akt za mala podjetja prav tako postal instrument za varovanje malih in srednjih podjetij, ki ponujajo ogromen potencial v smislu razvoja sektorja, ki se bo, upam, lahko okrepil v naslednjih letih, ker sem popolnoma prepričan, da lahko evropska politika, kot jo določa pogodba, prinese dodano vrednost odličnemu delo, ki ga že izvajajo evropske regije in države članice.

Zato lahko spoštovanemu poslancu, ki je predložil vprašanje, zagotovim, da sva s Komisijo zavezana zagotavljanju podpore in pomoči malim in srednje velikim podjetjem v njihovih prizadevanjih, da bi prišla do gospodarskih instrumentov EU, kar je del politične strategije, katere namen je, da bi bil turizem eden od ključnih sektorjev gospodarske in industrijske politike.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) gospod predsednik, verjetno mi vsi tukaj v Parlamentu upamo, da se bo vaša napoved glede prihodnjega razvoja turizma res uresničila in se to področje ne bo le razvilo, ampak bo ugodno za naložbe. Kot veste, je turizem v Evropski uniji danes še vedno neenakomerno razvit, za kar obstajajo objektivni in subjektivni razlogi. Imam vprašanje. V strategiji za Baltsko morje je kot eden od glavnih ciljev našteta privlačnost in dostopnost baltske regije. Kaj je bilo v tem letu dejansko doseženo na tem področju?

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospodu Balčytisu bi se rad zahvalil za vprašanje, ki v središče naše pozornosti postavlja vprašanja, ki jih bomo ponovno lahko obravnavali v prihodnjih mesecih ob parlamentarnem poročilu, za katerega sem odgovoren.

Podpredsedniku Tajaniju moramo predvsem izraziti priznanje za zelo močno spodbudo novi politiki evropskega turizma, ki je opredeljena v lizbonski pogodbi, v obliki sporočila, sprejetega junija lani, in z njim povezanim načrtom izvajanja, ki je bil predstavljen pred nekaj tedni. Ta dva dokumenta se osredotočata predvsem na mala in srednja podjetja in konkurenčnost v tem sektorju s posebnim poudarkom na inovativnosti in vprašanjih, povezanih z usposabljanjem.

Glede financiranja moramo delovati na dveh frontah: prvič, krepiti moramo ozaveščenost o sredstvih, ki že obstajajo, in spodbuditi njihovo uporabo, drugič, Parlament se mora močno zavzemati za – in s tem že zaključujem, gospod predsednik –  vključitev posebnih proračunskih postavk za turistične politike v finančno perspektivo 2014-2020.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Nekatere države za razvoj turizma uporabljajo na primer regionalni program za konkurenčnost in inovativnost ali operativni program, Združeno kraljestvo in Grčija pa operativni program za regionalni razvoj. Rada bi vas vprašala, ali nameravate oblikovati evropski okvir za povečanje udeležbe MSP pri pridobivanju evropskih sredstev za razvoj turizma.

  Antonio Tajani, podpredsednik Komisije. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi se zahvalil gospodu Balčytisu, da mi je dal priložnost spregovoriti o vprašanju, ki mi je od vseh vprašanj, za katera sem kot evropski komisar odgovoren, še posebej blizu, kot prvi komisar za turizem, sem prepričan, da je turistična politika skupaj z industrijsko in prostorsko politiko prednostna.

Da bi podal konkreten odgovor, pa je osrednje vprašanje poleg pobud politike, ki jih skušam izvajati, odkar sem postal komisar, tisto, ki ga je v svojem govoru izpostavil gospod Fidanza: ker pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe EU ni bil odgovorna za turistično politiko, sedanja finančna politika ne vsebuje sredstev, ki bi jih EU potrebovala, da bi prispevala k močnim prizadevanjem na področju turizma.

Imamo zanimive programe, kot so Calypso, ki so ga v Španiji okrepili z nečim, kar je po mojem mnenju nekaj zelo pozitivnih regionalnih pobud. Čeprav sem povsem razumel tisto, kar je povedal gospod Fidanza v poročilu, ki ga mora Parlament predložiti, bo deležen podpore, kajti sredstva, namenjena za turistično politiko, se bodo v naslednji finančni perspektivi povečala. Lahko se bodo povečala v okviru osmega okvirnega programa ali z uvedbo ad hoc proračunskih postavk. Vendar je pomembno, da Parlament izpostavi problem, kajti če ekonomskih instrumentov ni vzpostavljenih, je težko dati konkretne odgovore.

To pa ne pomeni, da ne bomo zelo odločno ukrepali. Kot veste, so bile sprejete neštete pobude, belgijsko predsedstvo je organiziralo pomemben dogodek na Malti in madžarsko predsedstvo je že napovedalo, da bo organiziralo pomemben dogodek, ki bo posebej namenjen turizmu.

Vesel sem, da je gospod Balčytis izpostavil vprašanje turizma v baltski regiji: turizem ni vprašanje, ki bi se izrecno navezovalo na gospodarstva v sredozemskih državah – Španijo, Francijo, Italijo, Grčijo in Malto. Za vso Evropsko unijo, vključno z državami srednje in vzhodne Evrope, ki imajo svoje znamenitosti in potencial, ki ga je treba razvijati, je turizem izjemno pomemben vir.

Glede baltskih držav pa mislim, da je eno od vprašanj – ki ga po naključju obravnava besedilo, ki je bilo sprejeto 30. junija lani – odnos z novo nastajajočimi razredi in z novim srednjim razredom v Rusiji. Milijoni Rusov načrtujejo izvajanje turističnih dejavnosti, zato želijo potovati zunaj svoje države.

Težave imamo glede vizumov. Mislim, da isti problem obstaja v zvezi s Kitajsko. Evropska komisija in ministri za turizem so odločeni, da bodo skušali rešiti ta problem v zvezi s potencialnimi obiskovalci iz Rusije in Kitajske. Stvari želimo pospešiti in jim olajšati vstop v naše države. Poleg tega imajo lahko baltske države, ki so Rusiji bliže, gospodarske koristi od turistov iz nastajajočih srednjih razredov.

To je povsem v središču našega dela za spodbujanje turizma, prav tako pa me bodri dejstvo, da so številni ministri za turizem iz različnih držav članic, vključno z Združenim kraljestvom – pred nekaj tedni sem se v Londonu sestal z novim ministrom za turizem v Združenem kraljestvu – in Francijo trdno zavezani, da podprejo turistično politiko EU.

Pomembno je opredeliti številne dostope, ker mora Evropa predstavljati dodano vrednost. Zadovoljen sem, da si je komisarka Vassiliou prizadevala, da se je v besedilo o športu, ki je bilo sprejeto danes, dodala točka, da so veliki športni dogodki, kot so prihajajoče olimpijske igre v Londonu, velika priložnost za vso Evropsko unijo.

Skratka, zagotoviti moramo, da lahko vsaka država v EU nastopa kot vrata, skozi katera vstopajo turisti in obiščejo to državo, ko končajo, pa nato obiščejo še druge evropske države.

To je dodatni ukrep, ki ga lahko sprejme Evropska komisija, podpora Parlamenta pa je, kar se mene tiče, ključna. Naj se vam zahvalim za vsa vaša prizadevanja v prihodnje, kar vključuje razpravo o turistični politiki in vse razprave o prihodnjih proračunskih dejavnostih.

Drugi del

  Predsednik. – Vprašanje št. 17 predložila Vilija Blinkeviciute (H-0625/10)

Zadeva: Pobude in programi za posodobitev visokega šolstva

V nekaterih državah članicah Evropske unije so izvedli študije o tem, kako so se visokošolske ustanove prilagodile potrebam trga dela in kakšne možnosti imajo diplomanti, da ob koncu svojega šolanja najdejo zaposlitev. Na žalost so raziskave pokazale, da številne univerze pripravljajo strokovnjake za že nasičen trg. Visokošolski programi ne upoštevajo vedno potreb trga dela, za kar nosijo posledice mladi ob koncu svojega šolanja. V programu dela Komisije za leto 2011 je poudarjen pomen posodobitve visokega šolstva. V njem je tudi jasno navedeno, da bi bilo mogoče treba predložiti spremembe sistema za ocenjevanje in preglednost dejavnosti v visokošolskih ustanovah.

Katere programe in posebne ukrepe namerava torej Komisija sprejeti, da bi se visoko šolstvo v Evropi posodobilo? Ali namerava Komisija pripraviti posebno strategijo za posodobitev visokega šolstva, da bi mladi diplomanti teh šol lahko hitro našli zaposlitev? Koliko namerava Komisija v prihodnosti vložiti v te programe in pobude za mladino?

  Androulla Vassiliou, članica Komisije. – Gospod predsednik, izobraževanje je eden od glavnih dejavnikov, ki določajo zaposljivost. Tveganje brezposelnosti je pri visokošolskih diplomantih 40% nižje kot pri ljudeh z zgolj srednješolsko izobrazbo. Vendar pa sta brezposelnost med mladimi in podzaposlenost danes nesprejemljivo nizki. Preveč je diplomantov, ki se borijo za prehod na trg dela in si želijo zagotoviti kakovostno zaposlitev, ki ustreza njihovi izobrazbi.

Prizadevanja za izboljšanje zaposljivosti pa se seveda začnejo precej pred visokim šolstvom. Komisija sodeluje z državami članicami, da bi opredelili znanje in spretnosti ter ključne kompetence, ki se jih morajo mladi naučiti v šoli. Da bi uspeli v svetovnem gospodarstvu, mladi ljudje danes potrebujejo širši razpon znanja in spretnosti kot kdaj koli prej. Številni bodo opravljali dela, ki še ne obstajajo. Mnogi bodo potrebovali visoko raven jezikovnih, medkulturnih in podjetniških spretnosti. Tehnologija bo še naprej spreminjala svet na načine, ki si jih sploh ne moremo predstavljati, zato bo sposobnost nenehnega učenja in inovacij postala ključni dejavnik zaposljivosti.

Bistvenega pomena je tudi usmerjanje. Mladi ljudje se srečujejo z vse več možnostmi izobraževanja. Znati se morajo odločiti na podlagi informacij. To zahteva boljšo obveščenost o izobraževalnih poteh in usposabljanju, vključno z jasno sliko o zaposlitvenih priložnostih. Ob močni vključenosti institucij trga dela moramo razviti kakovostne službe za poklicno svetovanje in poklicno usmerjanje.

Če se zdaj lotim visokošolskega izobraževanja, veste, da je Komisija nedavno uvedla pobudo Mladi in mobilnost – vodilno pobudo v strategiji Evropa 2020, ki podrobno določa, da morata izobraževanje in usposabljanje bolj ustrezati potrebam mladih ljudi. Zdaj začenjamo izvajati različne dele te strategije. Komisija pozneje letos načrtuje predložitev novega sporočila o posodobitvi visokega šolstva. Preučili bomo napredek pri preoblikovanju visokega šolstva, ki naj bi bolj ustrezalo potrebam na znanju temelječe družbe, vključno z vprašanjem zaposljivosti. Opredelili bomo ključne izzive za prihodnost in določili naš odziv.

Komisija bo kot del teh prizadevanj okrepila evropsko platformo za dialog med univerzami in gospodarstvom z namenom povečati zaposljivost študentov in razviti vlogo izobraževanja v trikotniku znanja. V bolj globalnem in mobilnem svetu lahko preglednost glede uspešnosti visokošolskih institucij spodbudi tako konkurenco kot sodelovanje in deluje kot spodbuda za nadaljnje izboljšave in modernizacijo. Vendar pa lahko obstoječe mednarodne lestvice dajo nepopolno sliko o uspešnosti univerz. Komisija bo letos predstavila rezultate študije izvedljivosti za razvoj alternativnega sistema večrazsežnostnega razvrščanja, ki bo odražal raznolikost visokošolskih institucij.

Evropa mora izboljšati predvidevanje znanja in spretnosti prihodnosti. zato je Komisija uvedla program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta, ki poteka vzporedno s pobudo Mladi in mobilnost. Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta preučuje, kako pomagati mladim, da bi postali bolj zaposljivi. Ljudem je treba dati pravo mešanico znanja in spretnosti, da se bodo lahko prilagodili naši hitro spreminjajoči se družbi. Naša nova panorama EU o znanjih in spretnostih, ki bo začela delovati leta 2012, bo pomagala napovedati ne le znanje in spretnosti, ki jih delodajalci potrebujejo danes, ampak tudi tiste, ki jih bodo zahtevali v prihodnje.

Komisija namerava letos spomladi predlagati nove evropske referenčne vrednosti za učno mobilnost in vlogo izobraževanja pri pripravi mladih ljudi na zaposlitev na trgu dela, ki temelji na znanju.

In na koncu, programi EU za podporo izobraževanju, usposabljanju in mladini, kot je Erasmus, lahko z zagotavljanjem dragocenih mednarodnih izkušenj in razvojem njihovega intelektualnega razumevanja pomagajo mladim ljudem povečati možnosti na trgu dela.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). - (EL) Gospod predsednik, komisarka, hvala za vaš res izčrpen odgovor. Vendar bi rada zastavila še dodatno vprašanje. Evropska unija mora vsem državljanom zagotoviti pravico do kakovostnega visokega šolstva. Vendar pa so v državah članicah velike razlike med sistemi visokega izobraževanja, stroški visokega šolstva in zagotavljanjem posojil za plačilo študija. Visoke obresti na posojila za plačilo študija in neugodni pogoji odplačevanja pogosto odvrnejo mlade, da bi si prizadevali doseči višjo izobrazbo v svoji državi, in spodbujajo beg možganov v druge države. Ali Evropska komisija namerava objaviti smernice o prednostnih pogojih za zagotavljanje študentskih posojil?

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospod predsednik, rad bi zastavil le eno vprašanje, čeprav bi na tej točki lahko razpravljali o različnih zadevah. Rad bi vas vprašal, komisarka, ali poteka delo v zvezi s povečanjem sredstev za programe izmenjave študentov v Evropi. Občutek imam, da so finančna sredstva, ki jih imamo za Erasmus in druge programe, že več let nespremenjena. Zdaj so ta dodeljena sredstva zelo nizka.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Komisarka, res je, da to posebno vprašanje sodi v okvir subsidiarnosti. Vendar pa Evropska unija državam članicam zagotavlja finančna sredstva za posodobitev učnih načrtov. V prejšnjem, tretjem okviru podpore Skupnosti so številne države članice črpale sredstva za ta namen. Imam zelo posebno vprašanje: ali ima Komisija podatke o učinkovitosti sredstev, ki so bila zagotovljena in ki bodo zagotovljena državam članicam?

  Androulla Vassiliou, članica Komisije. – Najprej glede vprašanja o razlikah med visokošolskimi zavodi: točno tako je! Prav zato si želimo pregledne evidence na univerzah. Zato zdaj zaključujemo študijo izvedljivosti, na podlagi katere si bomo drznili preveriti razvrščanje univerz ter kartiranje univerz in njihovih standardov, da bi študentom omogočili bolj ozaveščene odločitve. Cilj je, da bodo točno vedeli, kje študirati, kaj študirati in kakšna je kakovost univerze, kjer želijo študirati.

Glede šolnin pa mislim, da se strinjam z vami, da visoke šolnine zahtevajo ugodna posojila, vendar sem prepričana, da veste, da je to pristojnost držav članic. Vemo, da se ekonomisti strinjajo glede tega, da je vlaganje v izobraževanje nekaj, kar ustvarja dolgoročne rezultate, rast in delovna mesta, zato vedno pozivam vlade, naj ne zmanjšajo vlaganj v univerze ali izobraževanje na splošno.

Poleg tega se strinjam s spoštovanim poslancem, ki je izpostavil vprašanje o nezadostnosti štipendij za mobilnost, kot je Erasmus. Zato ponovno zaključujemo študijo izvedljivosti – študijo, ki jo izvaja London School of Economics in za katero upam, da bo pripravljena v nekaj mesecih –, na podlagi katere bomo z Evropsko investicijsko banko raziskali možnost oblikovanja evropskega študentskega posojila za mobilnost. Prepričana sem, da bo to vsem študentom ne glede na to, ali so revni ali bogati, dalo možnost, da izkoristijo te odlične štipendije za mobilnost.

V zvezi z vprašanjem gospoda Papanikolaoua, ki govori o strukturnih razvojnih skladih, na podlagi katerih lahko vlade gradijo svojo izobraževalno infrastrukturo. Na žalost strukturni skladi niso moja odgovornost, vendar bom od komisarja Hahna izvedela, ali obstajajo kakšna poročila držav članic glede rezultatov teh štipendij, in če obstajajo, vas gotovo obvestim.

  Predsednica. – Vprašanje št. 18 predložila Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (H-000009/11)

Zadeva: Dosežki učencev v državah članicah Evropske unije

Rezultati mednarodne primerjave dosežkov 15-letnih dijakov (raziskava PISA 2009), ki jih je pred kratkim objavila organizacija OECD, na splošno kažejo, da je konkurenčnost EU resno ogrožena, saj sta na področju bralnih kompetenc (raven 5-6) med najboljšimi desetimi samo dve državi EU. Na področju matematike so med najboljšimi desetimi samo 3 države EU, nobene pa ni med najboljšimi petimi. Glede na to, da bodo leta 2020 ti mladi in njihovi mlajši sošolci dejavni na trgu dela oziroma se bodo pripravljali na vstop na ta trg, je v državah članicah nujno treba sprejeti učinkovite ukrepe, če želimo bistveno izboljšati kakovost izobraževanja učencev.

Ali namerava Komisija podrobno oceniti omenjeno raziskavo in državam članicam predložiti konkretne predloge primerov dobre prakse? Ali je v načrtu izdelava programa za razširjanje take dobre prakse ali oblikovanje foruma, v katerem se bo razpravljalo o nastalih izzivih? Ali bi se bilo treba z državami članicami pogovoriti o tem, kakšne ukrepe naj sprejmejo za izboljšanje rezultatov?

  Androulla Vassiliou, članica Komisije. – Kot veste, se vsaka država članica odloči, kako bo organizirala svoj sistem izobraževanja. To je v skladu s členom 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Vendar pa Komisija sodeluje z državami članicami, da bi spodbudila vzajemno učenje in izmenjavo dobrih praks.

Kot smo navedli v strategiji Evropa 2020, je za prihodnost Evrope kot na znanju temelječe in vključujoče družbe bistvenega pomena, da prenovi in posodobi sisteme izobraževanja, da bodo ustrezali najboljšim na svetu. Raziskava PISA Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj je pomemben vir teh izmenjav. Za države članice EU kaže zadnja raziskava PISA, ki je bila objavljena decembra 2010, mešano sliko. V nekaterih sistemih so znaki znatnega izboljšanja, v celoti pa je treba doseči še velik napredek. Ti rezultati bodo pomemben prispevek k prihodnjim izmenjavam med Komisijo in državami članicami.

Namen evropskih referenčnih vrednosti, ki jih je maja 2009 sprejel Svet, je zagotoviti ustrezno raven osnovnih spretnosti pri branju, matematiki in naravoslovju ob pozivu, naj se do leta 2020 delež učencev s slabimi dosežki, ki so stari 15 let, zmanjša pod 15 %.

Zdaj pa bi vam rada iz poročila PISA prebrala nekaj, kar je zelo pomembno. Delež učencev z nizkimi rezultati na področju branja, ki se je povečal z 21% leta 2000 na 24 % leta 2006, se je leta 2009 izboljšal na 20 %. Kljub temu pa merilo OECD 2010 v zvezi z zmanjšanjem deleža iz leta 2000 za 20 %, kar pomeni doseči 17 %, ni bilo doseženo.

Delež učencev s slabimi dosežki pri matematiki in naravoslovju pada že od leta 2006. Pri naravoslovju je bil dosežen večji napredek kot pri matematiki in tudi danes je delež učencev s slabimi rezultati na tem področju nižji kot pri matematiki.

Če leto 2006 uporabimo kot izhodiščno točko, je EU na dobri poti, kar zadeva napredek k referenčnim vrednostim za slabše dosežke leta 2020. V povprečju se je delež slabših učencev v treh disciplinah iz 25 držav EU, za katere so na voljo podatki, zmanjšal od 22,5 % leta 2006 na 19,6 % do leta 2009. Tako vidimo, da je Evropska unija v povprečju dosegla napredek.

Komisija bo analizirala rezultate PISA, ugotovitve pa objavila v naslednjem letnem poročilu o napredku glede primerjalnih meril leta 2011. Novembra 2010 je Svet povabil Komisijo in države članice, naj se pri skupnem delu osredotočijo na naslednja področja: zasnova kurikuluma, spodbujanje branja, pismenost, matematika, naravoslovje in tehnologija, vpliv novih tehnologij na osnovno znanje in spretnosti in njihova uporaba, ki učencem pomaga pridobiti samostojnost in ohranjati motivacijo, razlike med spoloma pri uspešnosti in odnosih, povezava med učenčevim okoljem in njegovim obvladovanjem osnovnega znanja in spretnosti in na koncu vprašanja glede učiteljev in tistih, ki učitelje izobražujejo kot tudi šolski etos in njene značilnosti.

V svojem sklepu je Svet povabil Komisijo, naj ustanovi skupino za pismenost na visoki ravni in tematsko delovno skupino za matematiko, naravoslovje in tehnologijo.

Skupino za pismenost na visoki ravni nameravam oblikovati 1. februarja. Na podlagi najboljših praks in raziskav bo predlagala ukrepe politike, ki bodo državam članicam pomagali povečati doslednost in učinkovitost zagotavljanja osnovnega znanja in spretnosti v okviru vseživljenjskih učnih strategij, sredi leta 2012 pa bo skupina končala svoje delo in objavila poročilo.

Tematska delovna skupina za matematiko, naravoslovje in tehnologijo pa je že ustanovljena. Sestavljajo jo oblikovalci nacionalnih politik in strokovnjaki na podlagi vzajemnega učenja in izmenjave dobrih praks. Tematska delovna skupina bo opredelila in posredovala ukrepe politike za izboljšanje stanja glede slabših učencev in njihovega osnovnega znanja in spretnosti na nacionalni ravni.

Prav tako bi morala poudariti, da se ukrepi programa vseživljenjskega učenja v okviru Comeniusa med drugimi prednostnimi nalogami osredotočajo tudi na povečanje motiviranosti za matematiko in naravoslovje ter na izboljšanje opismenjevanja.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, rada bi vprašala, če je bila v nekaterih državah morda opravljena raziskava, ki bi lahko pojasnila slabe rezultate in dosežke učencev? So to finančna ali strukturna vprašanja? Kaj menite o osnovnem izobraževanju? Raziskava je bila opravljena med učenci višjih razredov, kaj pa še mlajši učenci, ki nameravajo nadaljevati svoj študij?

  Androulla Vassiliou, članica Komisije. – Lahko vam zagotovim vse podrobne podatke, ki jih imamo o različnih državah članicah. Nismo jih razčlenili in ni naša naloga, da ugotavljamo, zakaj so se nekatere države slabše odrezale kot druge, vendar pa smo med svojim delom izmenjali dobre prakse. Zelo sem vesela, da lahko povem, da so nekatere države, ki so sledile primerom dobre prakse, od leta 2006 zelo lepo napredovale glede večine od teh kazalnikov.

Glede osnovne šole pa žal nimamo študij, ki bi bile podobne raziskavi PISA. Nobena takšna študija ne obstaja.

  Predsednik. – Vprašanje št. 19 je predložil Georgios Papanikolau (H-0623/10)

Zadeva: Razdrobljenost digitalnih trgov in vpliv na izobraževalni sistem ter naložbe v oddaljenih regijah

V skladu s sporočilom Komisije o evropski digitalni agendi, je Evropa še vedno zgolj skupek nacionalnih spletnih trgov, Evropejci pa prednosti enotnega digitalnega trga ne morejo izkoristiti zaradi težav, ki bi jih bilo mogoče rešiti, na primer zaradi pomanjkanja naložb v omrežja. Zato je na področju izobraževanja v številnih oddaljenih (gorskih in otoških) regijah tehnološki zaostanek, vplivi pa so vidni tudi pri naložbah v ta območja. Bi lahko Komisija odgovorila na naslednja vprašanja:

Kako se namerava Komisija boriti proti razdrobljenosti digitalnih trgov, zlasti glede na dejstvo, da sektor IKT neposredno ustvari 5 % evropskega BDP in predstavlja letno tržno vrednost 660 milijard EUR, k skupnemu povečanju produktivnosti pa prispeva še več (20 % v neposredno iz sektorja IKT in 30 % pa iz naložb v IKT)?

Ali se na ravni Unije izvajajo ukrepi, ki so ciljno usmerjeni v reševanje problema nezadostnih naložb v omrežja na nacionalni ravni, zlasti v oddaljenih regijah?

  Neelie Kroes, podpredsednica Komisije. – Sporočilo Komisije o Evropi 2020 in njeno sporočilo o digitalni agendi za Evropo sta določili cilj zagotoviti osnovne širokopasovne storitve vsem Evropejcem do leta 2013 in si prizadevati, da bi do leta 2020 vsi Evropejci imeli dostop do veliko hitrejšega interneta, ki bi presegal 30 megabajtov na sekundo, 50 % ali več evropskih gospodinjstev pa bo imelo internetno povezavo, ki bo presegala 100 megabajtov na sekundo.

Gospod predsednik, Komisija se zaveda, da brez odločnega posredovanja javnosti obstaja tveganje neoptimalnega razvoja, pri čemer bi hitra in preizkušena omrežja prevladovala na območjih z večjo gostoto, oddaljena in podeželska območja pa bi zaostajala. To bi prav tako imelo negativne posledice za izobraževalne sisteme in za vključevanje informacijske in komunikacijske tehnologije v izobraževanje. Zadnji evropski podatki kažejo, da ima le 67 % šol širokopasovni dostop in da obstajajo velike razlike med državami članicami in med gosto ter redko naseljenimi območji, in sicer 73,7 % oziroma 60,6 %.

Da bi se izognili tveganju neoptimalnega razvoja, je Komisija sprejela širokopasovni sveženj, ki opredeljuje skupni okvir v nacionalnih in regionalnih politikah, ki bi jih bilo treba razviti za izpolnitev ciljev. Te politike naj bi z zagotavljanjem ustreznega načrtovanja in usklajevanja ter z zmanjšanjem upravnih bremen predvsem znižale stroške uvajanja širokopasovnega interneta na celotnem ozemlju EU.

Komisija je že ukrepala, da bi povečala vlaganja v oddaljenih področjih in regijah v okviru kohezijske politike EU z načrtovanimi sredstvi okrog 2,3 milijard EUR v obdobju 2007-2013. Sporočilo Komisije o evropskem načrtu za gospodarsko oživitev je prek Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja prav tako omogočilo načrtovanje ukrepov širokopasovnega dostopa za podeželska območja v višini 360 milijonov EUR. V svežnju programov je Komisija napovedala, da bo do leta 2014 z instrumenti EU okrepila in racionalizirala financiranje hitrega širokopasovnega interneta in raziskala, kako s kreditno spodbudo, ki jo podpirajo Evropska investicijska banka in skladi EU pritegniti kapital za vlaganja v širokopasovni internet. Predlog ES-EIB o tem vprašanju se pričakuje leta 2011.

Naslednji steber iz digitalne agende se posveča digitalnemu znanju in spretnostim. Tu na primer predlagamo, da digitalno pismenost in kompetence preučimo kot prednostno nalogo za uredbo o Evropskem socialnem skladu v naslednjem programskem obdobju in da opredelimo digitalne kompetence kot dodatek k Europassu za zagotavljanje njihove preglednosti. Kot veste, je izobraževanje ključno za razvoj digitalnih kompetenc v naši družbi, in strinjamo se, da bodo nekatere regije brez ustreznega vlaganja lahko zaostajale.

Zadnji evropski podatki kažejo – govorim o letu 2006 –, da ima le 67 % šol širokopasovni dostop in da obstajajo velike razlike med državami članicami in med gosto ter redko naseljenimi območji, in sicer 73,7 % oziroma 60,6 %. Pripravljamo se na začetek nove raziskave o šolah, rezultati pa bodo na voljo ob koncu letošnjega leta.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Hvala, komisarka, za vaš zelo natančen odgovor. Zastaviti vam želim še naslednje dopolnilno vprašanje: strategija EU 2020 pravi, da je naš cilj digitalni enotni trg za gospodinjstva in podjetja, kar pomeni enake priložnosti v smislu dostopa, vendar pa prav tako pomeni enake priložnosti v smislu razvoja.

Osebno ste na zaslišanjih pred pristojnimi odbori, kot je Odbor za kulturo in izobraževanje, dejali, da bodo ti sektorji v naslednjih petih letih potrebovali približno 500 tisoč novih delovnih mest. Imam eno posebno vprašanje: ali sprejemamo vse ukrepe, potrebne za pravično porazdelitev teh novih delovnih mest, ne da bi izključili geografsko oddaljena območja?

  Neelie Kroes, članica Komisije. – Gospod predsednik, odgovor je „da“.

  Predsednik. – To je zelo dobro. Res najlepša hvala.

Vprašanje št. 20 predložil Liam Aylward (H-0648/10)

Zadeva: Dežurna telefonska številka za pogrešane otroke 116 000

Komisija je nedavno še zadnjič pozvala države članice EU, naj čimprej vzpostavijo evropsko dežurno telefonsko številko za pogrešane otroke 116 000. Ta telefonska številka bi otrokom v ključnih trenutkih zagotovila potrebno pomoč in podporo.

Dežurna telefonska številka 116 000 zaenkrat v celoti deluje samo v dvanajstih državah članicah. Ali Komisija meni, da bi lahko bili otroci ogroženi, ker ta storitev še ni v celoti na voljo v vsej EU? Ali bodo ljudje obveščeni o tem, da ta storitev ni na voljo v njihovi državi ali v državi, ki jo obiskujejo? Ali mora vsaka država članica korektno in v celoti vzpostaviti to storitev? Ali drži, da bi bili lahko otroci ogroženi, če storitev na tej telefonski številki ne bi bila zadovoljivo zagotovljena v vseh državah članicah?

  Neelie Kroes, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, Komisija deli stališče s spoštovanim poslancem, da izvedba dežurne telefonske številke 116 000 za pogrešane otroke v številnih državah članicah zahteva dodatna prizadevanja. V tem smislu spremenjena pravila za telekomunikacije – in tu imam predvsem v mislih člen 27a direktive o univerzalnih storitvah – zahtevajo, da si države članice prizadevajo državljanom zagotoviti dostop do službe, ki upravlja dežurno telefonsko številko, da lahko poročajo o primerih izginulih otrok. Komisija glede tega skrbno spremlja države članice in jim pomaga pri prenosu nove določbe v nacionalno zakonodajo, kar je treba dokončati do 25. maja 2011.

Komisija je 17. novembra lani sprejela sporočilo z naslovom „Pokličite 116 000: evropsko dežurno telefonsko številko za pogrešane otroke“. Cilji sporočila so obnoviti poziv Komisije državam članicam, da prednostno vzpostavijo dežurno telefonsko številko za pogrešane otroke in zagotovijo, da se po vsej Uniji zagotavlja visokokakovostna storitev, da se državam članicam zagotovi praktična pomoč.

Sporočilo poudarja obstoječo najboljšo prakso, ki so jo razvile države članice, da bi se lotile glavnih problemov, povezanih z operativnimi stroški in stroški telefona dežurne telefonske številke 116 000. Komisija predlaga uporabo te najboljše prakse za pripravo sklopa skupnih minimalnih standardov, ki bi zagotavljali visokokakovostne storitve po vsej EU, da bi lahko starši in otroci računali na enako pomoč, ne glede na to, kje so. Ta obsežna prizadevanja presegajo vprašanja elektronskega komuniciranja, za kar sem odgovorna in kar usklajuje moja sodelavka, gospa Reding.

  Liam Aylward (ALDE). – Komisarka, v preteklosti ste stroške in pomanjkanje informacij opredelili kot ovire pri izvedbi te dežurne telefonske številke v nekaterih državah članicah. Katere ukrepe nameravate uveljaviti za obravnavo teh ovir in ali predvidevate, da se bodo te storitve v celoti izvajale v vseh državah članicah? In na koncu, kakšne možnosti imajo na voljo države članice, ki imajo težave glede financiranja te dežurne telefonske številke, da bi zagotovili, da bo delovala po vsej Evropski uniji?

  Neelie Kroes, podpredsednica Komisije. – Seveda se kar najbolj trudimo. Stališče, ki ga je zavzel spoštovani poslanec, je smiselno. In malce prej sem zavzela stališče, da so stroški ena od težav. Sam dežurna telefonska številka predstavlja najmanj težav. Težava je v nadaljevanju dejavnosti. Vprašanje, na katerega se moramo osredotočiti, ni sama dežurna telefonska številka, ampak nadaljevanje dejavnosti.

Pozorno spremljamo države članice in jim pomagamo glede izvedbe ter se zavedamo, da je od njih odvisno, ali bodo sprejele pobudo, kar zadeva nacionalno zakonodajo. Prav tako se zavedamo, da je državam članicam v sedanji finančni krizi še težje najti možnosti financiranja nadaljevanja dejavnosti.

Nekatere od teh organizacij so prejemnice sredstev EU za določene projekte. Sredstva EU, ki so na voljo, niso namenjena za pokritje vseh obratovalnih stroškov te službe, ampak si s konkretnimi projekti prizadevajo pomagati pri razvoju služb 116 000.

Seveda pa moramo biti ustvarjalni. Tisti, ki so vključeni v takšne projekte, in nacionalne vlade naj bi bili prav tako ustvarjalni pri črpanju proračunskih virov, družbeni odgovornosti gospodarskih družb in zasebnih donacijah, da bi na koncu prišli do sredstev za izvajanje nečesa, kar si vsi želimo.

Vprašanje št. 22 predložil Bernd Posselt (H-0619/10)

Zadeva: Železniške alpske magistrale

Kako Komisija ocenjuje trenutne razmere, povezane z izgradnjo osnovnega železniškega predora Brenner, in potrebnih dostopov na obeh straneh, ter izgradnjo železniške proge München-Mühldorf-Freilassing-Salzburg?

  Siim Kallas, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, vprašanje prometa v Alpah je izjemno resno, vendar stanje v tej fazi ni izgleda preslabo. Kljub težkemu finančnemu okviru osnovni železniški predor Brenner in severni ter južni dostop napredujejo. Ta projekt je eden od najpomembnejših prednostnih nalog in Komisija se je odločila, da mu dodeli proračun, ki znaša skoraj 1 milijardo EUR.

Najprej glede samega predora Brenner; sestanek avstrijsko-italijanske medvladne komisije je 19. novembra 2010 ob prisotnosti koordinatorja EU, Pata Coxa, prinesel znaten napredek. Avstrija in Italija sta potrdili dogovor o skupnih stroških projekta osnovnega predora Brenner v višini 8 milijard EUR. Avstrija je sprejela optimiziran delovni načrt, kar bo omogočilo začetek pripravljalnih del do leta 2011. Italijanska vlada je dovolila začetek del ob zavezi, ki jamči pokrivanje stroškov v celotnem obdobju gradnje.

Drugič, o dobrem napredku je mogoče poročati glede dostopov z obeh strani. Italija je dovolila začetek del na južnem dostopu, pri čemer bodo začeli s prvim odsekom, Fortezza-Ponte Gardena. Lepo napreduje tudi Avstrija na severnem dostopu. Avstrija ima odsek v spodnjem delu doline reke Inn, ki bo končan do leta  2013 ali celo prej.

In na koncu, prvotni cilj glede čezmejnih povezav med Avstrijo in Nemčijo, ki je predvideval zaključek del najpozneje do leta 2012, ne bo dosežen. Na nemški strani z deli ne bodo začeli pred letom 2012, po ocenah pa naj bi trajala tri leta. Vendar pa je Nemčija novembra 2010 objavila svojo oceno nacionalnih naložb, ki vključuje tudi določbo o pozitivnem razvoju severnega dostopa med Münchnom in avstrijsko mejo. Odsek z enotirno progo bo nadgrajen, na celotnem odseku pa bo potekala elektrifikacija. Naslednji korak bo memorandumu o soglasju med Nemčijo in Avstrijo glede tega odseka, začeti pa se bo moral postopek načrtovanja upravljanja infrastrukture.

  Bernd Posselt (PPE). – (EL) Hvala za vaš prijazen odgovor, komisar. Vendar pa niste odgovorili na drugi del mojega vprašanja, v katerem sem omenil železniško progo Münich-Mühldorf-Freilassing, ki je del glavne proge od Pariza do Budimpešte in ki je še zlasti pomembna glede na bavarski kemični trikotnik in sprostitev dostopa Brenner.

Če bo končan osnovni predor Brenner, bo odsek Rosenheim preobremenjen in zato bo potem pomembno razviti progo Münich-Mühldorf-Freilassing-Salzburg, ki je za Komisijo prav tako projekt, ki je največja prednostna naloga. Vprašati vas moram, ali menite, da je mogoče zagotoviti dodatna finančna sredstva za to in naslednjo finančno perspektivo, kajti navsezadnje je to čezmejna zadeva.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL). – (EL) Komisar, to, kar se dogaja v Alpah, je vse lepo in prav, v Grčiji pa vlada zaradi memoranduma zmanjšuje sredstva in storitve ter bo tako osamila Grčijo od evropskega in balkanskega železniškega omrežja, pri tem pa skupaj s Komisijo govori o velikih dolgovih grških železnic.

Zato se moje vprašanje glasi: kaj menite o takšnem razvoju dogodkov, pri čemer imam v mislih zmanjšanje železniških storitev? Drugič, ali dolg grških železnic vključuje denar za sofinanciranje infrastrukturnih del skupaj z Evropsko unijo?

  Siim Kallas, podpredsednik Komisije. – Glede Grčije vam ne morem odgovoriti, ker ne poznam podrobnosti. O teh težavah nisem dobil nobenih informacij.

Prednostni projekt št. 17 Münich-Mühldorf-Freilassing-Salzburg pa poteka. Delo so začeli leta 2007. Nekatera dela so že končana. 19. aprila 2010 so začeli z delom na novem mostu z dvotirno progo, ki prečka reko v Mühldorfu, in bo končano. V celoti se financira v okviru nemškega načrta oživitve gospodarstva. Stane 11,7 milijona EUR, dela potekajo, zato menimo, da trenutno ni večjih težav.

  Predsednik. – Vprašanje št. 23 predložil Jim Higgins (H-0621/10)

Zadeva: Uporaba SMS sporočil med vožnjo - varnost v cestnem prometu

Če voznik uporablja SMS sporočila, obstaja 23-krat večja verjetnost, da se bo znašel v prometni nesreči. Uporaba SMS sporočil med vožnjo šteje za vzrok na tisoče smrtnih žrtev v cestnem prometu na leto, število telesnih poškodb pa iz leta v leto alarmantno narašča.

Medtem ko Komisija priznava, da je treba povečati varnost v cestnem prometu in zagotoviti primerno uveljavljanje pravil o varnosti v cestnem prometu, zakonodaje za vso EU, ki bi prepovedovala uporabo SMS sporočil, elektronske pošte in brskanje po spletu med vožnjo motornega vozila nad predhodno dogovorjeno omejitvijo hitrosti, ni.

Ali namerava Komisija glede na to, da že obstaja tehnologija, ki preprečuje uporabo SMS sporočil, elektronske pošte in brskanje po spletu med vožnjo, uvesti zakonodajo za vso EU za odpravo skrajno nevarne uporabe SMS sporočil, elektronske pošte in brskanja po spletu med vožnjo?

  Siim Kallas, podpredsednik Komisije. – Komisija deli stališče s spoštovanim poslancem, da je uporaba SMS sporočil med vožnjo tako kot vse nebistvene dejavnosti izredno nevarna. Komisija je leta 2009 objavila poročilo o uporabi mobilnih telefonov med vožnjo. To poročilo je objavljeno na spletni strani observatorija European Road Safety. Vendar pa nimamo statističnih podatkov o številu nesreč, ki jih povzroča takšno vedenje.

Vse države članice imajo zakonodajo, ki, vsaj posredno, prepoveduje uporabo SMS sporočil, pošiljanje e-pošte in brskanje po spletu med vožnjo. Čeprav uporaba mobilnih telefonov ni izrecno omenjena, pa pravne določbe v domači zakonodaji navajajo, da se morajo vozniki popolnoma osredotočiti na vožnjo. Komisija glede na to ne namerava uvesti dodatne plasti evropske zakonodaje, da bi prepovedala uporabo SMS sporočil, pošiljanje e-pošte in brskanje po spletu med vožnjo motornega vozila. Upamo, da bodo države članice ustrezno obravnavale to vprašanje.

  Jim Higgins (PPE). – (GA) Gospod predsednik, razočaran sem nad odgovorom komisarja Kallasa. Sodelovanje med različnimi državami članicami je izredno pomembno. Storiti moramo vse, da bi zmanjšali število smrtnih primerov ali hudih poškodb na cestah. Eden od novih pojavov na evropskih cestah je uporaba SMS sporočil med vožnjo. Države članice imajo različna pravila. Potrebujemo več sodelovanja; razočaran sem, da nam komisar ne more obljubiti več v tej smeri.

  Seán Kelly (PPE). – Rad bi dopolnil svojega kolega, gospoda Higginsa, ob odpiranju tako zelo pomembnega vprašanja. Tudi jaz imam pomisleke glede pomanjkanja zavzetosti komisarja, da bi zagotovil upoštevanje najboljše prakse po Evropski uniji. Vprašal bi ga, zakaj ne bi Komisija vsaj poskusila in spodbudila države članice k istim pravilom in predpisom po Evropski uniji in zagotovila, da se uveljavijo v korist varnosti in ohranjanja življenja?

  Inés Ayala Sender (S&D). – (ES) Gospod predsednik, spregovorila sem, da vas obvestim, gospe in gospodje, da sem poročevalka za vprašanje čezmejnih kazni, kjer je Svet dobil priložnost, da odpre seznam prekrškov – kar je bil pravzaprav prvotni predlog Komisije – in kjer se je pojavil problem uporabe mobilnih telefonov. Žal niti Združeno kraljestvo niti Irska ne sodelujeta pri spreminjanju pravne podlage, ki jo zagotavlja sporazum Sveta, ker imajo klavzulo o izvzetju. To je eden od problemov, ki jih imamo in ki bi jih lahko v Parlamentu morda izboljšali. Upam, da bodo te države v razpravi s Svetom jasno izrazile svoja stališča, čeprav ničesar ne vemo o njih. Zdi se, da se bo Združeno kraljestvo zdaj pridružilo.

  Siim Kallas, podpredsednik Komisije. – Širok akcijski načrt o varnosti in izvajanje tega akcijskega načrta sta za Komisijo izredno pomembni prednostni nalogi in dosežen je bil res ogromen napredek: znatno smo zmanjšali število nesreč v Evropi. Lahko vam povem, da je bil letni krvni davek v moji državi na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja 400, medtem ko je bil lani 78 – in to seveda ob desetkratnem povečanju števila vozil na cestah. To je bistvena sprememba.

To je pomembno in hvala lepa, gospa Ayala Sender, da ste nas spomnili na čezmejno uveljavljanje prometnih prekrškov, kar je izjemno pomemben korak za izboljšanje varnosti v cestnem prometu. Svet je odločitev sprejel decembra, mi pa jo bomo zdaj izvajali.

Mislim, da povečevanje števila zakonodajnih aktov na evropski ravni ni čudežno zdravilo: in da moramo imeti za vsak problem evropsko zakonodajo.

Medtem ko vsi kritizirajo dejstvo, da imamo preveč zakonodaje, menim, da je to vprašanje, glede katerega so države članice prav tako zaskrbljene kot evropska javnost na splošno, in če lahko Evropa s čezmejnim uveljavljanjem prometnih prekrškov ustvari večjo varnost v cestnem prometu, je to zelo pomembno.

  Predsednik. – Na vprašanja, ki zaradi pomanjkanja časa niso bila obravnavana, bo odgovorjeno pisno (glej Prilogo).

S tem se je čas za vprašanja iztekel.

(Seja, ki je bila prekinjena ob 20.15, se je nadaljevala ob 21.00)

PREDSEDSTVO: ROBERTA ANGELILLI
podpredsednica

16. Razmere na Haitiju leto po potresu: humanitarna pomoč in obnova (razprava)

  Predsednica. – Preden začnemo z delom, vas moram obvestiti, da je bil v današnjem spopadu v Afganistanu žal ubit italijanski vojak, drug vojak pa je bil hudo ranjen. Družini ubitega Luca Sanne izrekamo sožalje.

Naslednja točka je izjava Komisije o razmerah na Haitiju leto po potresu: humanitarna pomoč in obnova.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospa predsednica, tudi sama izrekam sožalje prizadetima in njunima družinama.

Pred letom dni smo bili na Haitiju priča eni izmed najhujših naravnih nesreč v novejši zgodovini, vendar pa se je ob tem pokazala tudi najboljša solidarnost z ljudmi, katerih vzdržljivost spričo nesreče in stiske je za vse nas lekcija poguma. Leto po nesreči bi radi izkazali spoštovanje vsem umrlim, toda tudi preživelim. Obljubili smo jim svojo pomoč in držimo svoje obljube.

EU je kritični del svetovnih prizadevanj za solidarnost s Haitijem. Uporabili smo vsa razpoložljiva sredstva, da bi zagotovili humanitarno pomoč in, kot bo pozneje pojasnil komisar Piebalgs, razvojno pomoč za obnovo države.

Po potresu je EU namenila več kot 320 milijonov EUR čiste humanitarne pomoči, od katerih je Komisija za prejšnje leto 2010 zagotovila 130 milijonov EUR.

Ta sredstva so nam omogočila, da se s pomočjo v hrani, higienskimi razmerami in bivališči dotaknemo življenj več kot štirih milijonov Haitijcev. Skoraj 1,5 milijonom ljudi je bilo zagotovljeno bivališče: temelj za ponovni začetek življenja. Cilj naše pomoči ni bil samo Port-au-Prince, ampak tudi druga prizadeta mesta – Léogâne in Jacmel –, s pomočjo pa smo sledili 500.000 Haitijcem, ki so zapustili Port-au-Prince in se preselili k sorodnikom na podeželje, pri čemer smo zagotovili hrano, vodo in zdravstveno oskrbo, čistili ceste in podprli programe „denar za delo“.

Naša sedanja humanitarna pomoč se osredotoča na kolero in si prizadeva z 22 milijoni EUR pokriti najosnovnejše potrebe v smislu zdravstvene oskrbe, dostopa do ustrezne oskrbe z vodo in higienskih razmer, informacijskih kampanj, epidemiološkega nadzora in logistike. Doslej smo financirali zdravljenje 158.000 ljudi, še pomembneje pa je, da smo zagotovili čisto vodo za pol milijona in dostop do varnejših higienskih razmer za 900.000 ljudi, milijon Haitijcev smo osvestili o tem, kaj je kolera, kako se izogniti temu, da bi zboleli, in prizadetim skupnostim smo razdelili 1,3 milijone mil in klorovih tablet.

Upali smo, da bodo leto po potresu razmere boljše, vendar niso. Zato smo v letošnjem letu 2011 v proračunu namenili 33 milijone EUR. Pripravljeni smo zagotoviti več, če bo potrebno več pomoči.

Za leto 2011 bodo naše prednostne naloge bivališča, higienske razmere in zdravstvena oskrba. Še naprej se bomo borili proti slabim higienskim razmeram, saj vsekakor predstavljajo tveganje v smislu širjenja kolere, ki bi lahko prizadela skupnosti. Še naprej bomo pomagali tudi z zdravstveno oskrbo, vendar pa je zdravstveni sistem na Haitiju sramoten. Njegov namen ni pomagati ljudem.

V tem procesu smo se zanašali na humanitarne delavce in zahvalila bi se tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi pomagali prebivalcem Haitija.

Podpiramo tudi komisarja Piebalgsa pri povezovanju pomoči in obnove ter razvoja. Nekatera sredstva B devetega Evropskega razvojnega sklada bodo razporejena za stanovanjske programe v tesnem sodelovanju z našo humanitarno podporo. Tu bi poudarila, da smo razmere na Haitiju preučili celovito ne samo z vidika takojšnje pomoči ljudem, ampak tudi z vidika izgradnje podlage za dolgoročnejšo obnovo.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospa predsednica, prizadevamo si tudi na področju obnove. EU kot celota – to je Unija in njene države članice – je že namenila 600 milijonov EUR od 1,2 milijard EUR, ki jih je obljubila v New Yorku, in je že porabila 330 milijonov EUR.

Kot del celotne obveznosti EU je Unija sprva napovedala 460 milijonov EUR, vendar pa se nam zdi potrebno ta znesek dvigniti na 522 milijonov EUR. Iz tega zneska smo že porabili 327 milijonov EUR. Tekoči programi so bili prilagojeni s podaljšanjem njihovega trajanja in/ali s povečanjem finančnih sredstev, da bi se bolje odzvali na pregledane prednostne naloge. Vzpostavljeni so bili novi programi za obravnavanje dodatnih potreb.

Izplačila, strogo povezana z obveznostjo, so leta 2010 znašala 74 milijonov EUR. Menim, da je to glede na razmere na Haitiju precej dober rezultat. Zavedati se moramo, da se je tamkajšnja situacija, ki je bila že pred potresom težka, po njem zelo poslabšala in kasneje postala še bolj zapletena – zaradi orkana Tomas, epidemije kolere in politične nestabilnosti. Humanitarni delavci in tehnični strokovnjaki so pogosto delali v precej težkih pogojih.

Drugi dejavniki, ki jih ne smemo pozabiti, vključujejo, prvič, dejstvo, da se srednjeročno do dolgoročno pomoč za obnovo izvaja v obdobju treh do petih let in so izplačila razporejena skozi celotno trajanje programa: leto 2010 je bilo posvečeno predvsem dodeljevanju sredstev in začetku priprav projektov, vključno z vsemi tehničnimi študijami in ponudbami. Več konkretnih dejavnosti se bo začelo leta 2011 in menimo, da se bodo obljubljena izplačila letos podvojila in znašala 150 milijonov EUR.

Razvojna pomoč EU se je osredotočala predvsem na zagotavljanje potrebnih služb za vlado, da bi pomagala zagotoviti osnovne storitve države, kot so izobraževalni sistem, zdravstveni sistem in policija ter zmožnost zagotavljanja uslužbencev v javnem sektorju. Druga prednostna naloga je bila takojšnja okrepitev in obnova strateške infrastrukture in cest; tretja prednostna naloga pa je bila okrepitev haitske pripravljenosti na nesreče ter mehanizmov in struktur civilne zaščite.

Po potresu smo si zastavili cilj ponovne izgradnje močnejšega Haitija na trdnejših temeljih. Zelo jasno je, da potrebujemo močno haitsko vlado in se moramo osredotočiti na prednostne naloge. Zato se posvečamo predvsem prednostnim nalogam, ki jih je opredelila haitska vlada. Ta želi resnično okrepiti upravljanje – s posebnim osredotočanjem, ki vključuje proračunsko podporo, in upoštevanjem omejene ravni vladnih prihodkov – in obsežno vlagati v infrastrukturo, zlasti ceste.

Kje se lahko naučimo lekcij za izboljšanje razmer? Lahko bi bolje usklajevali pomoč in krepili sodelovanje med Komisijo in državami članicami. Zdaj dokončujemo skupni program v procesu, ki vključuje države članice EU.

Imamo tudi dobre izkušnje pri sodelovanju z vsemi našimi partnerji v začasni komisiji za obnovo Haitija, kar vsekakor pripomore k pospešitvi procesa. Vendar pa menim, da moramo vztrajati pri naši močni želji po dosegi stabilnosti v smislu pomoči in tudi demokratičnega delovanja Haitija, saj je to vsekakor predpogoj, če naj bodo prizadevanja EU in celotne mednarodne skupnosti uspešna.

Spoštovani poslanci, prizadevamo si storiti najboljše, kar lahko, vendar pa je jasno, da lahko izboljšamo svoja prizadevanja. Iz svojih izkušenj smo se naučili: EU vsekakor izpolnjuje svojo obljubo in našo obveznost. Zato menim, da napredujemo, čeprav so razmere, kot jih včasih prikazujejo mediji, z določenega vidika povsem točne. Menim, da bomo leta 2011 priča pomembnim spremembam na kraju samem – če bo na Haitiju vzpostavljena politična stabilnost, saj nestabilnost vsekakor ovira naša prizadevanja –, ta prizadevanja pa bomo osredotočili na ponovno izgradnjo Haitija.

  Michèle Striffler, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospa predsednica, komisarja, leto po potresu so na Haitiju še vedno izredne razmere, prizadevanja za obnovo pa se trudijo utreti si pot. To je mogoče pripisati strukturnim pomanjkljivostim haitske države, pomanjkanju politične volje in zmožnosti sprejemanja odločitev haitskih oblasti ter pomanjkanju podpore mednarodne skupnosti. Če haitske oblasti ne bodo sprejele nekaterih pomembnih odločitev, kot je razlaščanje, tisoči ton ruševin, ki ovirajo proces obnove, ne bodo odstranjeni.

Pohvaliti moram prizadevanja in delo humanitarnih organizacij. Dosežen je bil napredek in rešeni milijoni življenj.

Vendar pa humanitarne agencije ne morejo še naprej izravnavati slabosti haitske države. Zato mora Evropska unija storiti vse, da bi odločno podprla pošten in pregleden volilni postopek, da bi zagotovila stabilnost in politično voljo, ki sta potrebni za obnovo. Nujno je pomagati prihodnjim haitskim oblastem v celotnem procesu obnove, pri organizaciji njihovih institucij z namenom vzpostavitve novega ravnotežja na vseh ravneh in popolnoma delujoče demokracije.

Poleg tega je nujno, da Evropska komisija kot članica začasne komisije za obnovo Haitija in glede na svoj finančni prispevek posreduje z namenom pospešitve mandata in sprejetja določb za njeno delovanje.

Mednarodna skupnost se je odločila Haiti po potresu obnoviti drugače, brez ponavljanja napak iz preteklosti. Čas je, da enkrat za vselej rešimo globoko zakoreninjene vzroke revščine na Haitiju.

  Corina Creţu, v imenu skupine S&D. – (RO) Gospa predsednica, leto po tragediji, ki je opustošila Haiti, kot ste dejali, ocena postopka obnove še zdaleč ne izpolnjuje pričakovanj prebivalstva, prav tako pa ne obveznosti mednarodne skupnosti. Poleg tega se zdi, da so glede na nazadovanja v zadnjih mesecih prizadevanja za ponovno izgradnjo države dosegla mrtvo točko. Ta država, ki jo je opustošil potres in prizadela epidemija kolere, katere izvor so pripisali modrim čeladam OZN, se je pogreznila tudi v resno politično krizo.

Menim, da haitska kriza vključuje tri področja, na katerih moramo v prihodnjem obdobju ukrepati. Drugače bodo dosedanja prizadevanja ogrožena. Rezultate preiskave vzrokov epidemije kolere je treba objaviti čim prej, da bi pomirili bes prebivalstva zaradi prisotnosti ZN. Drugič, treba je storiti vse, da bi se izognili podaljšanju vmesnega obdobja, ki se bo začelo s koncem mandata predsednika Prévala 7. februarja. Nove volitve pod pozornim mednarodnim nadzorom so edina izvedljiva, demokratična rešitev. Nenazadnje menim, da mora ta trenutna ocena zaznamovati prelomnico v prizadevanjih za obnovo, ki so jih spodkopavali neučinkovitost, zamude in nasprotujoči si interesi držav v regiji.

Ne pozabimo, da je bilo od 10 milijard USD, obljubljenih na donatorski konferenci marca 2010 v New Yorku, doslej izplačanih samo 1,2 milijard USD, pri čemer pomemben delež tega predstavlja prispevek Evropske unije. K naši zaskrbljenosti glede rešitve problemov milijonov Haitijcev, ki živijo v taboriščih za izredne razmere, kjer dobivajo revščina, obup in spolno nasilje zaskrbljujoče razsežnosti, moramo dodati še dolgoročne možnosti trajnostnih naložb v Haiti in konkretno podporo izgradnji trdne državne strukture.

  Charles Goerens, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospa predsednica, kakovost govorov naših dveh komisarjev je bila takšna, da se bom omejil na dve pripombi.

Prvič, leto po potresu je Haiti še vedno večinoma v ruševinah. Glede na obseg katastrofe smo vedeli, da se bo država soočila s precejšnjimi težavami. Vedeli smo tudi, da je poleg številnih civilnih žrtev potres prizadel tudi samo središče države, tako velika je bila škoda, ki jo je povzročila ta naravna nesreča. Ko temu dodamo strukturne težave in predvsem pomanjkljivosti v smislu upravljanja, so izzivi, s katerimi se srečujejo tisti, ki delajo na kraju samem, očitni.

Kdo je v prvi vrsti odgovoren za te razmere? Čeprav obstajajo olajševalne okoliščine, je glavni akter sama haitska država, brez katere ni mogoče storiti nič. Alternativa bi bila, da prevzamemo nadzor nad državo, toda tega nihče noče.

Drugič, dopolnimo lahko ukrepanje haitske države, kar moramo tudi storiti. Evropska unija v zvezi s tem ni varčevala s prizadevanji. Ni samo podajala izjav, ampak jih je tudi udejanjila. V prihodnosti od Evropske unije še naprej pričakujemo trdno podporo, predvsem pa je pomembno, da prispeva k omogočanju Haitiju, da se osvobodi te odvisnosti, kljub njegovi priznani šibkosti. Zavedam se, da se to ne more zgoditi v nekaj mesecih.

  Judith Sargentini, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, pravo vprašanje je, kako ponovno zgradimo državo, ki ni bila uspešna? Haiti je propadajoča država. Lahko resnično govorimo o obnovi glede na dejstvo, da Haiti nikoli ni bil demokracija? To je naloga, ki je pred nami. Kljub vsem prizadevanjem Komisije, na to vprašanje enostavno še nimamo odgovora. Izbruh kolere, prirejeno glasovanje na novembrskih volitvah in ustrahovanje ljudi nam seveda ne pomagajo pri obnovi države, kakršna je bila. Dejstvo, da so bile ženske in dekleta že pred potresom v groznem položaju, je vodilo k našemu nenehnemu upiranju, da bi sprejeli dejstvo, da so ženske in dekleta v sprejemnih centrih žrtve spolnega nasilja.

Temu je treba dodati še dejstvo, da se je Baby Doc vrnil na Haiti in da bo morda hotel trgovati z bedo, v kateri se sedaj nahajajo državljani, kajti – tako se govori – končno naj bi ostal brez denarja. Ne smemo dopustiti, da bi se to zgodilo na Haitiju.

Naš odziv v preteklem letu vse od nesreče je bil, da omogočimo Haitijcem, da si prizadevajo za ponovno izgradnjo, toda tisto, česar jim dejansko primanjkuje, so organizacijske zmogljivosti. Zaradi tega so obtičali z nujno pomočjo in moramo nadaljevati v smeri razvojnega sodelovanja. Nekje manjka vezni člen. Čeprav to ni nekaj, kar se lahko zgodi čez noč, je eno področje, na katero moramo usmeriti svoja prizadevanja, saj tej državi izgradnja ne bo uspela, če ne bo demokracija ali ne bo imela vsaj ustreznega vodstva. Zato komisarki Georgievi in komisarju Piebalgsu želim veliko uspeha. Želim vam veliko uspeha!

  Nirj Deva, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, dobro je, da ponovno razpravljamo o tej temi, tako kot smo nedavno. To kaže našo zaskrbljenost za ljudi na Haitiju – očitno nas bolj skrbi za ljudi na Haitiju kot vlado Haitija skrbi za ljudi na Haitiju.

Govorimo o odgovornosti za zaščito. Govorimo o odgovornosti za zaščito pred množičnimi morilci in genocidnimi diktatorji – kaj pa odgovornost za zaščito pred neučinkovitimi in pokvarjenimi vladami, ki jim je vseeno za njihove ljudi? Na Haitiju je brez domov ostalo milijon ljudi; 230.000 jih je umrlo; 300.000 je ranjenih. Toda samo 5 % ruševin je bilo odstranjenih, samo 15 % hiš je bilo na nek način obnovljenih.

Če vlada Haitija ne skrbi za svoje ljudi, potem moramo uporabiti koncept odgovornosti za zaščito. Dokler in če tega ne bomo storili, je precej absurdno, da od naših dveh odličnih komisarjev zahtevamo, da si nam prizadevata dopovedati, kaj lahko in česa ne moreta storiti, medtem ko je lokalna zmogljivost, da se stori karkoli, tako konfliktna in krhka.

Ko pride do potresa, je prva stvar, ki jo je treba narediti, odstranjevanje ruševin. Za odstranjevanje ruševin so potrebni težki stroji za dvigovanje, žerjavi, helikopterji, buldožerji in osebje za njihovo upravljanje. Če strojev nihče ni sposoben upravljati, je treba ljudi, ki jih znajo upravljati in jih upravljajo, pripeljati od drugod. Vendar pa bi levica nasprotovala vsaki vojski ali letalski sili ali mornarici držav članic, ki bi prišla in pomagala pri tem. Ne morete pričakovati, da bodo ljudje iz organizacij Oxfam in Save the Children ter drugih takšnih organizacij vozili traktorje in dvigovali težke ruševine. Depolitizirati moramo svoj argument in biti praktični glede pomoči tem ljudem.

  Jacky Hénin, v imenu skupine GUE/NGL. – (FR) Gospa predsednica, pred komaj enim letom so Haiti in njegovi prebivalci postali žrtve strašne nesreče. Povsod sta vladala opustošenje in smrt.

Poklonimo se pogumu Haitijcev in valu svetovne solidarnosti ljudi z žrtvami. Solidarnost ljudi pravim zato, ker so v Evropi, tako kot drugod, pogosto tisti, ki imajo najmanj, tudi tisti, ki dajo največ.

Ti bi se rad tudi uradno zahvalil Kubi in njenim prebivalcem za njihovo pomoč pri zagotavljanju učinkovite podpore brez kakršnega koli prikritega motiva in z rezultati, ki govorijo sami zase. Do danes je kubanska zdravstvena brigada zdravila več kot 50.000 primerov kolere, omogočila ponovno izgradnjo 76 zdravstvenih centrov in bolnišnic ter operirala številne Haitijce. Mnogi strokovnjaki menijo, da je pomoč Kube še posebno učinkovita. To je tako res, da je država, kot je Norveška, hotela prositi Kubo, naj posreduje v njenem imenu.

Evropska unija in Združene države bi storili prav, če bi navdih iskali v zgledu Kube, namesto da sta samozadovoljni zaradi nastopov v medijih, ki slabo skrivajo njuno razumevanje pomoči kot miloščine, ki dejansko služi predvsem njunim lastnim gospodarskim in političnim interesom na račun trajnostne obnove haitske države in njenega gospodarstva.

Glede na njuno zgodovinsko odgovornost za nesreče Haitija je nespodobno, da se Francija in Združeno kraljestvo pretvarjata, da vesta, kaj je najboljše. Spomnimo se, da je bila za Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad (MDS) potrebna najhujša izmed katastrof, da se odločita odpisati dolg Haitija.

Kar se trenutno dogaja na Haitiju, kaže omejitve sedanje operacije Združenih narodov (ZN). Na Haitiju humanitarno posredovanje kaže njegovo nezmožnost izvajanja trajnostnih rešitev za ljudi. Še slabše je, da srednje- in dolgoročno predstavlja oviro obnovi demokratične države in gospodarstva, ki nenazadnje ustreza človeški potrebi po razvoju Haitijcev.

Mednarodna skupnost je za obnovo države obljubila 11,5 milijard USD. Videli bomo, kaj je mislila z obnovo. Koliko pomoči je dejansko prispelo na sam kraj? Kdo bo odločal o projektih? Ali bomo videli, kot se je zgodilo na Kosovu, ljudi, ki so bili odpuščeni, kako gledajo velike multinacionalne družbe, ki obnavljajo njihovo državo, ker so edine, ki lahko dobijo mednarodne razpise?

Evropska unija ne sme biti del paternalistične ali neokolonialistične vizije, ampak mora prispevati k vzponu demokratične renesanse v Republiki Haiti, ki je delo ljudi samih. Haitijci so bili prvi na svetu, ki so se osvobodili francoskega kolonializma. Poleg vojnega razdejanja jih je to stalo več kot 20 milijard EUR v današnji valuti za „odškodnino“ sužnjelastniškim evropskim kolonialistom.

Zaradi zločinom proti človeštvu, ki jih predstavljata suženjstvo in kolonializem, imata zdaj predvsem Evropska unija in Francija moralni, politični in gospodarski dolg do Haitija. Spoštovati moramo ta častni dolg.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospa predsednica, leto po grozljivem potresu na Haitiju je obnova te države neizmerno počasna. Vendar pa je bil korak za korakom dosežen napredek. Prebivalci Haitija nujno potrebujejo našo pomoč, zlasti zdaj, ko epidemija kolere zahteva svoj davek. Osredotočiti se moramo na zanesljivo preskrbo s hrano. Lokalno kmetijstvo je bilo močno prizadeto, zaradi česar je država postala preveč odvisna od uvoza hrane. Pomembno je, da se veliko energije in denarja vloži v ponovni razvoj kmetijstva in lokalne infrastrukture. V zvezi s tem so izredno pomembna mikroposojila, saj spodbujajo gospodarski razvoj od spodaj navzgor. Ali se Komisija strinja s tem mnenjem?

Medtem politične razmere po prvem krogu predsedniških volitev na Haitiju ostajajo zaskrbljujoče. To je razvidno iz poročila o oceni, ki ga je prejšnji teden izdala Organizacija ameriških držav. Kako Komisija ocenjuje trenutne politične razmere na Haitiju in vpliv, ki ga je imela na obnovo države?

Gospa predsednica, nazadnje naj povem, da je prejšnji teden nizozemski novinar izdal odlično knjigo o Haitiju, vse od takrat pa je v mojem spominu vtisnjena ena slika: nekaj ljudi, ki so po potresu na Haitiju odstranjevali ruševine, je nosilo majice z napisom „Haiti pap peri“ (Haiti NE umira). To bi nas moralo spodbuditi, da zagotovimo, da bodo Haitijci resnično preživeli in da bodo zaradi naše pomoči imeli dobre možnosti za prihodnost.

  Filip Kaczmarek (PPE). – (PL) Gospa predsednica, Evropska unija ni pozabila na Haiti. Še vedno smo največji vir humanitarne pomoči. Vendar pa je žalostno, da državo še vedno pesti domači in politični kaos.

Zagotavljanje humanitarne pomoči Haitiju je bilo izvedeno v dveh klasičnih korakih. Prvi korak je bila zagotovitev nujne pomoči, ki naj bi dosegla tiste, ki so bili v najhujši stiski. Drugi korak je bilo osredotočanje na gospodarsko, socialno in politično obnovo države. Vendar pa zaradi izbruha kolere, orkana, nestabilnih socialnih in političnih razmer ter celo medverskih napetosti in sporov korak zagotovitve humanitarne pomoči traja dlje, kot smo prvotno pričakovali. Zaradi tega ne moremo napredovati k drugemu koraku tako hitro ali tako celovito, kot bi si želeli.

Kriza na Haitiju še vedno traja. Naše sodelovanje je še vedno potrebno. Ne smemo odstopiti od svojih obveznosti. Kot nas je spomnil gospod Piebalgs, je Evropska komisija zagotovila polovico sredstev, ki so bila obljubljena na donatorski konferenci v New Yorku. V zvezi s tem naši načrti dobro napredujejo.

Cilj resolucije, ki jo bo Parlament sprejel jutri, je pripraviti države članice in Komisijo k izvajanju izjav, ki smo jih podali. Spomnimo se, da sto tisoče ljudi še vedno živi v začasnih taboriščih, več kot 3500 ljudi pa je umrlo zaradi kolere. Od samega začetka smo vztrajali, da morajo biti za obnovo odgovorni sami Haitijci. Haitski načrt za obnovo države temelji na decentralizaciji in poudarjanju lokalnega kmetijstva in zanesljive preskrbe s hrano. Spoštujemo te prednostne naloge prebivalcev Haitija. Tu pa je še drugo priporočilo. Okrepiti moramo svoja humanitarna prizadevanja in vem, da si komisar že prizadeva v zvezi s tem.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospod predsednik, komisarja, Haiti je resnično poseben primer. To moramo vsi razumeti. Ne gre za humanitarno krizo, kjer nekaj plačamo, vlada pa se nato odloči, kako izvajati projekte. Haiti je država v popolnem zlomu. Edino, kar lahko pričakujemo, je glede na situacijo, v kateri je, da bo ta država imela več korupcije in bo zanjo vse težje spopasti se s krizo in sprejeti potrebne ukrepe. Je država, v kateri mora naše posredovanje biit odločnejše, stabilnejše; pogosto bomo morali imeti aktivnejšo vlogo kot v katerem koli drugem primeru.

Gospod Deva je omenil ruševine, ki še niso bile odstranjene, da bi lahko odpravili škodo. Ruševine je treba odstraniti s cest. To mora biti naša glavna prednostna naloga. Glede na hitrost bomo potrebovali še pet let. To delo je treba končati brez odlašanja. V tej državi je treba opraviti toliko dela, da ne sme biti brezposelnosti, če se vse to ustrezno naredit.

Glede vprašanja ruševin, oskrbe z vodo in preskrbe s hrano moramo resnično posredovati proaktivno, da bi se lahko ta država postavila na noge, da bi lahko državljani te države, ki so se prisiljeni vsak dan ukvarjati z vprašanjem, kako preživeti, razmišljali tudi o prihodnosti.

  Niccolò Rinaldi (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, komisarja, gospe in gospodje, popolnoma res je, da je Haiti poseben primer, da je drugačen, ker se obletnice vedno praznuje, da bi počastili spomin na žrtve, da bi se učili iz napak in bili drugič boljši, vendar pa je na Haitiju drugače, ker se ni česa spominjati – nič se še ni zgodilo.

Namesto da rečemo leto po potresu, bi morali pravzaprav reči leto potresov, saj je najprej prišlo do seizmičnega potresa, nato potresa v zvezi z neurejenim razdeljevanjem pomoči, potem do zdravstvenega potresa z izbruhom kolere, zatem do političnega potresa z nepreglednimi volitvami, ki so verjetno potekale v najslabšem možnem času, in zdaj do potresa, ki je z nekaterih vidikov prav tako zgodovinski, z vrnitvijo nekdanjega diktatorja pod krinko dvomljivega multimilijonarskega turista.

Komisija dobro opravlja delo – pravzaprav zelo dobro. Haiti sem z Odborom za razvoj obiskal junija lani in videl odlično delo, za katerega se zahvaljujemo Komisiji. Vendar pa je potrebna večja politična zaščita in okrepljena vloga mednarodne skupnosti, ki mora določiti cilje in roke ter neposredno nadzorovati del obnove.

To je treba uravnotežiti s povečanim sodelovanjem prebivalstva in lokalnih nevladnih organizacij, ki se jih drugače pogosto izključuje. Torej manjša vloga nacionalnih politikov in haitskih nacionalnih vladnih institucij ter večja vloga doslej krhkega partnerstva med državljani in mednarodno skupnostjo.

  Michèle Rivasi (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, ker sem septembra lani sodelovala v misiji za opazovanje na Haitiju, sem se zavedla nujnih zadev, s katerimi se je treba spopasti. Zdaj se moramo ozreti preko teh nujnih zadev, da bi končno dosegli fazo razvoja. Ni nam treba obnoviti, ampak prej zgraditi državo, katere temelji in upravljanje nikoli niso bili trdni.

Nekaj je jasno, kot je povedal kolega poslanec: odstraniti je treba 20 milijonov ton ruševin, v enem letu pa je bilo odstranjenih samo 5 %, neznaten del. Pri takšni hitrosti bo za odstranjevanje ruševin v mestu Port-au-Prince potrebnih več kot šest let. Zato je to sam po sebi politični projekt, Komisija pa mora prispevati k njemu.

Druga prednostna naloga je upravljanje in vesela sem, da Evropska unija pomembno prispeva k proračunski podpori za to državo. Okrepiti moramo ta finančna prizadevanja, saj je to edini način za ponovno vzpostavitev pristojnosti haitske države in njenih prebivalcev. Njena trenutna odvisnost od nevladnih organizacij (NVO) je razvidna na ravni osnovnih javnih storitev kot sta zdravstvo in izobraževanje. Vendar pa ne smemo vseh javnih storitev prepustiti v podizvajanje nevladnim organizacijam.

Predvsem moramo okrepiti našo podporo hitri organizaciji volitev in dokončanju volitev, kar bo, upam, omogočilo zamenjavo skorumpirane politične elite. Sedaj oligarhija domnevno 20 družin preprečuje kakršen koli gospodarski razvoj, ker nadzoruje trgovino, obenem pa ne naredi nič za razvoj proizvodnih zmogljivosti države.

Nazadnje moramo Haitiju dati sredstva, da se lahko reši odvisnosti, ki ga je spodkopavala že pred potresom. Zato evropske institucije pozivam, naj določijo dosledne prednostne naloge in odločno podprejo vzpostavitev javnih služb ob močni zavezi prihodnje haitske vlade.

  James Nicholson (ECR). – Gospa predsednica, septembra sem imel čast skupaj z gospo Rivasi voditi delegacijo AKP za Haiti. Takrat sem rekel, da me ni nič pripravilo na to, kar sem odkril, ko smo bili tam.

Danes bi rad povedal številne stvari. Ena je, da se moramo nemudoma premakniti od humanitarne pomoči k obnovi. Tu problem ni napredoval. Danes je bilo tu povedanih nekaj dobrih stvari, vendar pa te ne bodo mogoče na kraju samem, če pomoč ne bo okrepljena.

Izvajati moramo pritisk na tiste, ki so obljubili svojo podporo, naj jo zagotovijo, in izvajati moramo pritisk na obnovo, ki jo vodita Clinton in Združeni narodi, naj pohitita. To mora biti zelo jasno.

Prisluhnil sem komisarju in ima prav. Potrebujemo politično stabilnost. Upam in molim, da bomo dosegli to politično stabilnost, vendar pa nisem prepričan, da nam bo uspelo.

Ko smo bili tam, sem ugotovil – to hočem povedati in hočem tudi, da se uradno zabeleži –, da so Haitijci zelo ponosni ljudje. So čudovit narod. Skupaj z Michèle Rivasi sem jih gledal, ko so ob 6. uri zjutraj vsi sijoči prišli iz šotorov z umitimi otroki. Čudoviti nasmejani ljudje in sprašuješ se, kako se lahko smejijo.

Uradno bi izkazal spoštovanje tudi številnim ljudem iz naših nevladnih organizacij, ki tam tvegajo svoje življenje, in osebju Komisije, ki sem ga pohvalil, ko smo bili tam. Ugotovili smo, da so odlični, in ne smemo pozabiti, da ti ljudje vsak dan tvegajo svoje življenje, da bi pomagali prebivalcem Haitija. Ne smemo pozabiti na Haitijce. Prizadevati si moramo za Haitijce in jim pomagati. Če se v to dvorano vrnemo še desetkrat, da to dosežemo, potem moramo to storiti.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospa predsednica, 12. januarja 2010 je bil Haiti dobesedno zbrisan z obličja zemlje, kot so omenili tudi številni kolegi poslanci. Trenutno država eno leto po tem grozljivem potresu še vedno čaka na obnovo. Medtem so se njene težave še poslabšale zaradi epidemije kolere in volitev, kar je še dodatno zapletlo razmere.

Dejansko je mesto Port-au-Prince trenutno ogromno begunsko taborišče. Prebivalstvo Haitija je preživelo samo zaradi prizadevanj humanitarnih organizacij. Resnično moramo biti hvaležni tem organizacijam. Kot je povedal posebni predstavnik ZN za to državo, je Haiti postal republika nevladnih organizacij. Toda kako dolgo lahko trajajo takšne razmere? Vidimo lahko, da so zdravstvene razmere katastrofalne, obnova izobraževalnega sistema je vsekakor nujna, da ne omenjam postopka odprave sledi nesreče. Vse to ustvarja potrebo po ponovni izgradnji haitske države. Poleg potresa je odsotnost institucij in dobrega upravljanja trenutno velik problem.

Zato je treba prizadevanja osredotočiti na ponovno vzpostavitev zmogljivosti države in gradnjo demokracije na Haitiju. Odločno je treba izraziti potrebo po verodostojnem, preglednem volilnem postopku z možnostjo drugega kroga volitev v februarju.

Moja zadnja pripomba je, da je treba Haiti ponovno zgraditi, dovolite mi, da rečem tako, drugače. Z „drugače“ mislim, da mora biti obnova bolj kakovostna kot prej, da bi preprečili ponovitev podobnih nesreč. Z „drugače“ mislim tudi, da morajo naša prizadevanja za ponovno izgradnjo države vključevati, rekel bi, lokalne skupnosti. Menim, da se je med tem procesom obnove treba posvetovati z glavno zainteresirano stranjo, Haitijci.

  Ricardo Cortés Lastra (S&D). – (ES) Gospa predsednica, komisarja, gospe in gospodje, govora nisem hotel začeti, ne da bi izrazil spoštovanje nevladnim organizacijam, ki so tam. Menim, da je delo, ki ga opravljajo, treba pohvaliti in da predstavljajo najboljše od naših vrednot, najboljše od vrednot človeštva.

Od potresa na Haitiju je minilo eno leto in verjetno je prišel čas, da okrepimo učinkovitost. Pred seboj imamo veliko problemov, ki se jih je treba nujno in brez odlašanja lotiti. O tem ni nobenega dvoma.

Prvi problem je verjetno izgradnja sprejemljivega sanitarnega sistema. Menim, da je to prednostna naloga številka ena, saj so zaradi higienskih razmer na Haitiju ogrožena življenja. Ko bomo rešili ta problem, se bomo morali spopasti s problemom bivališč ter nujno rešiti vprašanje zemljiških pravic.

Poleg tega potrebujemo legitimno, demokratično izvoljeno vlado, ki se je sposobna pogajati. Vem, da te razmere niso enostavne, vendar pa potrebujemo legitimno razpravo, da bi pospešili izboljšanje razmer na Haitiju.

Številni kolegi poslanci so omenili še en pomemben problem: ruševine, ki so same po sebi velik politični problem. Ne smemo prenehati gledati v prihodnost in moramo začeti vzpostavljati dolgoročno strategijo izobraževanja. Kar se je zgodilo na Haitiju, se verjetno ne bi zgodilo, če bi obstajal javni sistem izobraževanja in če bi se za otroke skrbelo tako, kot bi bilo treba.

Končati moramo ne samo revščino, ampak tudi odvisnost.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, pred enim letom je prišlo do strašne nesreče na Haitiju, močnega potresa, ki je povzročil smrt 200.000 ljudi in zaradi katerega je 1.300.000 ljudi ostalo brez doma. Zagotavljanje pomoči in pomoč pri obnovi potekata že celo leto. To je nedvomno obsežna in zelo zapletena humanitarna operacija. Vendar pa otok ne potrebuje samo materialne in finančne pomoči, ampak tudi obnovo svojih upravnih agencij in politično stabilnost, brez katere se ne more razvijati. Poleg tega nedavna epidemija kolere, zaradi katere je že umrlo 3500 ljudi, še vedno ogroža tisoče ljudi. Izkušnje Haitija kažejo, da niti precejšnje vsote denarja ne bodo pomagale, če niso pravilno usmerjene. Primer Haitija nas mora spodbuditi k razmišljanju in jasno nakazuje potrebo po vzpostavitvi učinkovitega sistema mednarodne pomoči za morebitne prihodnje naravne nesreče.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – (NL) Gospa predsednica, komisarja, gospe in gospodje, ko pomislim na Haiti, pomislim na državljane te države, vendar pa pomislim tudi na evropske državljane, ki so prebivalcem Haitija zagotovili ogromno podporo. Pomislim tudi na humanitarne organizacije, ki so opravile ogromno dela. Predsednica, to je dobra stran. Naučiti se moramo lekcij in po mojem mnenju se moramo tu naučiti treh.

Najprej, usklajevanje. Usklajevanje v fazi humanitarne pomoči ni bilo preveč uspešno in danes smo prejeli poročilo o tem vprašanju. Pri obnovi moramo biti boljši. Ob tem pomislim tudi na učinkovitost pomoči, saj je tudi ta povezana z usklajevanjem. Kakšne dodatne in učinkovitejše ukrepe lahko sprejmemo na tem področju?

Moja druga pripomba zadeva korupcijo. Če hočemo, da državljani Evrope zagotovijo podporo, zagotovo ne bodo hoteli, da se jo uporablja neustrezno. Tega nočemo niti kot predstavniki oblasti niti kot navadni državljani. Kaj lahko z boljšim usklajevanjem storimo, da bi zagotovili, da korupcija ne bo zavladala v teh sistemih?

Moja tretja pripomba, gospa predsednica, zadeva politični vidik. Brez politične stabilnosti in zelo odločne javne uprave ta trajnostna gradnja ne bo mogla napredovati. Za nami je prvi krog volitev, ki ostajajo sporne. Vprašala bi vas naslednje: kakšen napredek dosegamo v smislu usklajevanja z Organizacijo ameriških držav in drugimi akterji pri zagotavljanju, da se bodo prihodnje volitve dobro izšle? Kot Evropejci smo izrazili svojo zavezo pomoči Haitiju kratkoročno in menim, da moramo še naprej biti solidarni.

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospa predsednica, komisarja, gospe in gospodje, potres je Haiti potisnil v eno izmed najhujših humanitarnih kriz: tisoči mrtvih in ranjenih, milijoni brez domov in izredno velika škoda. Mednarodna skupnost je obljubila veliko, vendar storila zelo malo, in težko je razumeti, zakaj je proces obnove kljub dobri volji Evropske unije in delu nevladnih organizacij tako počasen.

Razmere so se še poslabšale zaradi izbruha kolere in politične nestabilnosti po volitvah, kar je vodilo k obsežnemu nasilju, katerega glavne žrtve so bili ženske in otroci. Evropska unija mora še naprej pomagati pri obnovi in izboljševati humanitarne razmere ranljivih skupin znotraj haitskega prebivalstva, vendar pa mora prispevati tudi k dolgoročni okrepitvi zmogljivosti za preprečevanje nesreč.

Zato bi pozdravila nedavne predloge, ki jih je predložila Komisija v zvezi z vzpostavitvijo zmogljivosti odzivanja Evrope na nesreče, ki vključuje vzpostavitev prostovoljne skupine organizacij držav članic za pomoč v nujnih primerih in razvoj načrtov ukrepanja ter tudi združitev kriznih centrov za humanitarno pomoč s civilno zaščito, ki bodo sestavljali evropski center za odzivanje na nujne primere, ki bo odgovoren za nadzor nevarnih razmer, zgodnje opozarjanje in usklajevanje evropskega odzivanja na nesreče.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE). – (PL) Gospa predsednica, kmalu bo minilo eno leto od naše predhodne razprave o usklajevanju humanitarne pomoči in obnovi Haitija. Zato danes izvajamo pregled, iz katerega izhaja očiten zaključek: od tragedije je minilo eno leto in število žrtev še vedno narašča. Zdaj je treba poudariti dve enako pomembni zadevi, ki sta pomembnejši od gradnje novih hiš in novih cest. Prvič, Parlament mora jasno in glasno pozvati k takojšnjemu prenehanju epidemije spolnih napadov. Kot kažejo naši viri, je bilo samo nekaj dni po potresu posiljenih 250 žensk in deklet, razmere pa se še slabšajo. Tovrstno nasilje se stopnjuje. Čas je bil, da razpravljamo o tej sramotni temi, obravnavamo ta nečloveški pojav in začnemo učinkovito ukrepati proti spolnemu nasilju na Haitiju.

Drugič, epidemija kolere, ki je bila tu že omenjena. Število okuženih se je povečalo, vendar pa je to seveda odvisno od letnega časa. Obstaja povezava z nenavadnim, toda vznemirljivim trendom, ko se bolniki pretvarjajo, da imajo kolero. To težko verjamemo, ker se bomo zvečer vrnili v svoje udobne postelje, toda za te ljudi je noč v bolnišnici precej boljša možnost kot noč v lastnih domovih, ki niso nič več kot osnovna zavetišča. Prav tako ne smemo pozabiti, da se bo epidemija kolere okrepila s spremembo letnega časa. Zato moramo to upoštevati in predvsem izboljšati te razmere.

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, pravijo, da bog pomaga tistim, ki si pomagajo sami, vendar pa gre Evropska unija še dlje, kajti Evropska unija pomaga tistim, ki si sami ne pomagajo, zlasti v zvezi s Haitijem, kjer je vlada – kot so omenili gospod Deva in drugi – pokvarjena in se zdi, da ni zaskrbljena zaradi svojih ljudi. Kljub temu je pomembno, da nadaljujemo z dobrim delom v sodelovanju z ZN in nevladnimi organizacijami itd. Vem, da ima eden izmed najuspešnejših irskih poslovnežev, Denis O’Brien, v zvezi s tem vodilno vlogo.

Vendar pa bo vse to kaplja v morje v primerjavi s tem, kaj bi bilo mogoče doseči, če bi vlada ustrezno delovala. Zato je treba haitski vladi poslati jasno in glasno sporočilo, da se mora bodisi „ujeti“ ali – upam – ali pa jo mora zamenjati sposobnejša vlada, in potem bomo priča pravemu napredku.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Gospa predsednica, čeprav je bilo mogoče postopno ublažiti in odpraviti posledice uničujočega potresa, se prebivalci še vedno srečujejo z resnimi problemi. Vlada pomanjkanje pitne vode, hrane in drugih osnovnih zadev. Poleg tega so še vsakdanji problemi in težave. Prav tako je vlada nestabilna in nima demokratičnih vrednot, epidemija kolere pa povečuje število kaznivih dejanj, ropov, ugrabitev in posilstev žensk in otrok.

Zato moramo sprejeti ukrepe za omejitev teh grozljivih dejanj. Evropske institucije morajo nadaljevati s svojimi prizadevanji za omilitev posledic nesreče. Leta 2011 se mora pomoč osredotočiti na zapletene izzive, predvsem ponovno izgradnjo bivališč, izpolnjevanje osnovnih potreb znotraj skupnosti in stabilizacijo razmer v začasnih taboriščih.

Obenem je nujno prizadevati si za izpolnitev dolgoročnih ciljev kot so razvoj javnih institucij, lokalnih organov, šol, bolnišnic in tako dalje.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Ponovno bi poudarila solidarnost moje skupine s prebivalci Haitija: žrtvami potresa pred enim letom in žrtvami kolere, ki je izbruhnila nedavno. Nujno je potrebna večja pomoč; večja pomoč prebivalstvu, ki ga je pred enim letom prizadela tragedija, in prebivalstvu, ki ga je nedavno prizadel izbruh kolere. Nesprejemljivo je, da nekaj pomoči še vedno ni prispelo. Pomoč, ki je že odobrena, je treba speljati do konca, zlasti mora to storiti Evropska unija. Poleg tega mora EU zgledni solidarnosti nekaterih držav v regiji nakloniti pozornost, ki si jo zasluži. Poudarila bi primer Kube, katere vlada je poslala zdravnike in specialiste, ki so zaradi kolere zdravili že več kot 50.000 ljudi. Vendar pa bi poudarila tudi podporo Bolivarske zveze za narode naše Amerike v smislu financiranja ter tudi energije, kmetijstva in hrane.

Pozitivno bi bilo, če bi Evropska unija to upoštevala in igrala aktivnejšo vlogo. Vse ukrepe, potrebne za pospešitev hitre obnove Haitija in izboljšanje življenjskih pogojev njegovih prebivalcev, je treba nujno sprejeti, vendar pa vztrajamo pri spoštovanju načel suverenosti in ozemeljske celovitosti, ki si ga zaslužita pogum in plemenitost Haitijcev.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, leto po uničujočem potresu na Haitiju še vedno ni dokazov za rezultate procesa obnove. Do mrtvila je prišlo predvsem zaradi dejstva, da Haiti nima zmogljivosti, da bi zagotovil osnovne javne storitve ob uporabi lastnih sredstev. Politična volja je pomanjkljiva, haitske oblasti pa ne izvajajo odločitve, katerih cilj je ponovna izgradnja države.

To pomembno ovira delovanje začasne komisije za obnovo Haitija, glavnega organa, katerega naloga je učinkovito upravljanje sredstev, ki jih da na razpolago mednarodna skupnost. Te razmere se bodo nadaljevale, če ne bo prišlo do uspešne vzpostavitve politične stabilnosti v državi, pristojnosti države in imenovanja učinkovite vlade. Zato menim, da si mora EU na vso moč prizadevati za podporo legitimnega, preglednega volilnega postopka. Zagotovitev, da bo drugi krog volitev, načrtovan februarja, ustrezno izveden, je edini način za končanje politične krize.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospa predsednica, rad bi se prepričal, da me pravilno razumete. Glede sedanje pomoči, ki jo Evropska unija zagotavlja Haitiju, nimam resnih zadržkov. Evropska unija vsekakor zagotavlja Haitiju obsežno materialno pomoč in presenečen sem, da mnoge druge države tega ne delajo v enakem obsegu kot Evropska unija.

Spomniti sem vas hotel, da so bili izraženi pomisleki glede ukrepov Evropske unije takoj po nesreči. Evropska unija je ukrepala prepočasi, humanitarna pomoč pa je bila očitno slabo usklajena. Vprašal bi, do kakšnih ugotovitev je prišla Evropska komisija v zvezi s takratno počasno zagotovitvijo pomoči. Menim, da je to zelo pomembno vprašanje, ker bi lahko bil časovni okvir prejema pomoči za nekatere razlika med življenjem in smrtjo.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, komisarka, Haiti zelo jasno kaže, da prave katastrofe povzroči človek. Mednarodna skupnost in predvsem Evropska unija sta vsekakor pripravljeni pomagati. Vendar pa problem ni denar, ampak nestabilne politične razmere. Trenutno noben narod ni pripravljen vložiti denarja v skorumpiran politični sistem. Zato Komisijo prosim naslednje: seveda moramo nadaljevati s pomočjo Haitiju, vendar pa moramo predvsem vlagati v politično infrastrukturo. Dokler ne bo delujočega vladnega sistema in delujoče uprave, bomo morali uporabljati obstoječe organizacije za pomoč, ker enostavno ni druge možnosti.

  Kristalina Georgieva, članica Komisije. – Gospa predsednica, iskreno se zahvaljujem poslancem Parlamenta za vse njihove pripombe danes zvečer. Za konec bi podala pet pripomb.

Prvič, popolnoma se strinjam z vsemi govorniki, ki so neuspeh vlade izpostavili kot najpomembnejši dejavnik za probleme, s katerimi se Haiti srečuje danes. To je bil moj prvi vtis po potresu, ki ga imam še danes: ne glede na to, kako hud je bil potres, ta vsekakor ni največji problem Haitija. Njegov največji problem so desetletja slabega upravljanja, ki pravzaprav niso pustila nobenih socialnih struktur in vladnih struktur, ki bi pomagale Haitijcem, to pa ustvarja veliko pomanjkanje zaupanja Haitijcev v njihovo vlado.

Zelo živo se spomnim, kako so vsi Haitijci, s katerimi sem se pogovarjala, ko sem bila tam, zame imeli vedno enako sporočilo, ki se je glasilo: „Ne dajajte denarja vladi“. S humanitarnega vidika ne dajemo denarja; zagotavljamo neposredno pomoč. Vendar pa nas spodbudi k razmišljanju o vprašanju, koliko časa bo potrebno za ponovno izgradnjo Haitija: potrebno bo zelo veliko časa, ker do tega ne bo prišlo brez vzpostavljene institucionalne infrastrukture.

Glede na povedano je moja druga pripomba, da ima haitska družba tudi pozitivno stran, ki je Haitijcem pomagala preživeti: njihovo vzdržljivost in vzdržljivost njihovih skupnosti. Srečala sem ljudi, ki so živeli skupaj: skupaj so izgubili hiše, skupaj so se preselili v taborišča in tam so organizirali sistem za podporo, pri čemer so nekateri prevzeli odgovornost za nadzor otrok in organiziranje improviziranega šolanja; drugi so prevzeli odgovornost za iskanje dela; spet drugi, pravzaprav ženske, so prevzele odgovornost kuhanja za vse. Ta vzdržljivost je tisto, kar nam danes daje nekaj upanja za prihodnost Haitija.

To vodi k moji tretji pripombi, ki je, da morajo naši programi podpore za Haiti upoštevati, kaj ima država in česa nima. Zato smo na področju humanitarne pomoči poudarjali programe „denar za delo“, vavčerske programe, inovacije kot so zagotavljanje semen in orodja na ravni Skupnosti, da bi lahko ljudje dejansko povečali zanašanje nase.

Četrtič, hvaležna sem za pripombe o tem, katere lekcije smo se naučili na primeru Haitija. Ne strinjam se, da smo se počasi odzvali: pomoč Evropske unije je bila odposlana v 24 urah. Vendar pa se strinjam, da glede usklajevanja obstaja prostor za izboljšanje in da je naša sposobnost, da se organiziramo, preden pride do nesreče, vsekakor nujno potrebna. V tem smislu sem hvaležna za pripombo, ki je bila podana, in sicer da smo se na podlagi lekcij Haitija premaknili v smeri vzpostavitve evropske zmogljivosti za odzivanje in okrepljenega usklajevanja z evropskim centrom za odzivanje na nesreče.

Naj nadaljujem z zadnjo pripombo v zvezi s področjem humanitarne pomoči. Kaj je tisto, zaradi česar smo tako zelo zaskrbljeni? Gre pravzaprav za vprašanje zaščite, zlasti žensk, in okrepitev naše podpore za obravnavanje tragedije gospodinjstev, ki jih pretežno vodijo ženske, ki so obtičale v taboriščih. Zagotovim vam lahko, da si bomo letos in tudi s financiranjem naslednje leto prizadevali zagotoviti, da se obravnava to vprašanje zaščite in da je EU tu za ljudi.

Naj se za konec ponovno zahvalim vsem za njihove pripombe in predvsem tistim izmed vas, ki ste priznali žrtvovanje humanitarnih delavcev v korist prebivalcev Haitija.

  Andris Piebalgs, član Komisije. – Gospa predsednica, najprej bi se zahvalil poslancem tega parlamenta za njihovo solidarnost in podporo. Začel bom s politično razsežnostjo. Razmere na Haitiju niso enostavne, vendar pa jih visoka predstavnica pozorno spremlja in jim namenja potrebno diplomatsko podporo, da bi zagotovila stabilnost. Drugi krog predsedniških volitev bo pomagal ponovno vzpostaviti verodostojnost, če ga ne bo spremljalo nasilje, za kar si prav tako prizadevamo po diplomatski poti; vendar pa diplomatska prizadevanja včasih dajo takojšnje rezultate, včasih pa je za rezultate potreben čas.

Nekateri izmed vas so omenili obisk Baby Doca. Rečemo lahko, da to, medtem ko se vsak lahko prosto giblje, vsekakor ni bil najboljši znak celotnega političnega procesa. Vendar pa nas to ne sme zavesti. Menim, da je na Haitiju zdravo politično jedro, ki mu moramo zaupati. Upamo, da bodo ljudje, ki bodo izvoljeni na parlamentarnih volitvah, in predsednik imeli potrebne zmogljivosti za vodenje obnove države.

Druga točka, ki bi jo rad poudaril, je, da gre pri razvojnem sodelovanju za težke odločitve. Ena odločitev je storiti nekaj zelo prepoznavnega, kar ne vključuje strukturne spremembe. Noben problem ne bi bil financirati tisoče doktorjev iz EU ali zgraditi novo univerzo v imenu EU; to bi bilo prepoznavno in vsi bi bili zadovoljni. Toda kaj pa nevarnost na ulicah? Prek vlade financiramo varnost v precej težkih razmerah. Če se delno zagotovi varnost, to financira Evropska unija. Je to prepoznavno? Ne preveč, ker ni znaka EU, vendar pa sem prepričan, da je razvidno, da smo zagotovili stabilnost države.

Druga pripomba se nanaša na vprašanje, kam vložiti denar. Ponovno bi bila gradnja hiš najenostavnejša politična odločitev, toda kakšna pomoč je to, če država ni ponovno povezana, če ni infrastrukture? In infrastruktura zahteva obsežne naložbe. Grobo povedano stane kilometer ceste 1 milijon USD in na Haitiju celo več, ker je treba zagotoviti vzdrževanje, pomagati pa moramo tudi lokalnim skupnostim, skozi katere vodi cesta. Zato so stroški precejšnji. Haiti ne bo imel takšnih sredstev za naložbe. Čudno je, da smo na Haitiju edini, ki se ukvarjamo s cestno infrastrukturo. Običajno pri izgradnji cestne infrastrukture sodelujejo številne druge države, toda na Haitiju smo edini, ki to podpiramo. To je težka odločitev, vendar pa menim, da bodo državi strukturne spremembe pomagale.

Zadnja pripomba, ki danes ni bila pogosto omenjena, je hitrost dodeljevanja in uporabe sredstev. Sredstev se ne sme zlorabiti, za proračunsko podporo pa je potreben čas. Ni tako, da nam vlada da številko računa in mi samo prenesemo denar. Ne. Preverimo račun, vemo, kam gredo izplačila, zato je to obsežen postopek. Ne morete takoj prenesti 1,2 milijard EUR na račun in pričakovati, da se bo vse uredilo. Odgovorni smo tudi davkoplačevalcem. Enaki razmisleki veljajo za ceste: začeti moramo javni razpis, glede tega moramo biti pregledni, to pa vzame nekaj časa. Vendar pa menim, da je ta čas upravičen, saj je potreben samo en primer zlorabe sredstev, da bi podpora obnovi Haitija utrpela škodo v očeh evropskih državljanov. Zagotovim vam lahko, da bomo tudi v zvezi s tem sprejeli vse potrebne ukrepe.

Ponovno se vam zahvaljujem za vašo podporo. To je bila zelo koristna in spodbudna razprava in menim, da si bomo prizadevali za zadeve, ki ste jih omenili danes.

  Predsednica. – Prejela sem šest predlogov resolucije⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 110(2) poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. januarja 2011.

(1) Glej zapisnik

17. Kriza z odpadki v Kampaniji (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o:

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki sta ga postavili Margrete Auken in Eva Lichtenberger v imenu skupine Verts/ALE o krizi z odpadki v Kampaniji (O-0188/2010 – B7-0667/2010),

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki sta ga postavila Bairbre de Brún in Willy Meyer v imenu skupine GUE/NGL o krizi z odpadki v Kampaniji (O-0197/2010 – B7-0801/2010),

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki sta ga postavila Judith A. Merkies in Victor Boştinaru v imenu skupine S&D o krizi z odpadki v Kampaniji (O-0208/2010 – B7-0805/2010) in

– vprašanju za ustni odgovor Komisiji, ki sta ga postavila Mara Bizzotto in Lorenzo Fontana v imenu skupine EFD o krizi z odpadki v Neaplju in Kampaniji in uporabi sredstev EU (O-0209/2010 – B7-0806/2010).

  Margrete Auken, poročevalka. – (DA) Gospa predsednica, rada bi se toplo zahvalila komisarju Potočniku, ker se zdi, da je na strani Komisije končno nekaj doslednosti. Želela bi pozvati k dokazom o tem. Veliko pričakujem od odziva, ki naj bi ga danes prejeli, kajti če se danes ne bo zgodilo nič določnega in če Italija po potrebi ne bo kaznovana za to, bomo na ta problem naleteli na številnih krajih. Velikih težav z odpadki nima le Italija. Če imajo vsi občutek, da se nič ne bo zgodilo, če bodo uporabljali le odlagališča, se bomo srečali z veliko katastrofo. Zato se veselim odziva.

V preostalem delu svojega časa za govor bi rada nagovorila Italijo. Dobro se zavedam, da Italija tukaj ni neposredno zastopana, vendar je vseeno pomembno, da začne s priznanjem, da je ta problem treba rešiti. To je izjemna država, vendar se je znašla na robu in se skoraj že utaplja v odpadkih. Pojavljajo se številni spori, stanje pa se je nedavno še poslabšalo. Italija se zdaj ne sme znajti v razmerah, v katerih bi ljudem naprtili le še več bremen v obliki glob. Namesto tega mora zagotoviti, da bo vzpostavljen načrt, ki je verodostojen in ki dejavne državljane vključi kot del rešitve, namesto da jih spreminjamo v tarče kriminalizacije itd. Težav z odpadki ne moremo rešiti, če nas državljani ne bodo podprli, državljanov, ki so več kot voljni opraviti veliko dobrega dela, pa je v Italiji veliko.

Uporabite vojsko in policijo – ne zato, da bi zatirali ljudi, in ne zato, da bi izključili lokalne oblasti –, ampak da boste zgrabili prave krivce. Seveda je tisti, ki ima koristi, velika industrija v severni Italiji, ki kuje mastne dobičke, če svoje odpadke zgolj poceni odloži, ne da bi plačala stroške. Drugi, ki se prav tako okoriščajo, so gangsterji v mafiji, ki prav tako ustvarjajo velike dobičke. Zato se mora to končati zdaj in upam, da bo Italija to zadevo začela zelo resno jemati.

  Søren Bo Søndergaard, poročevalec. – (DA) Gospa predsednica, ko je delegacija Odbora za proračunski nadzor lansko jesen obiskala Italijo, smo se srečali s predsednikom regije Kampanija. Ko smo ga vprašali, zakaj katastrofalne razmere z odpadki še vedno niso rešili, je dejal, da je to politični problem.

Ta odgovor veliko pojasni. Seveda bi lahko rekel kar koli – da gre za tehnični problem, logistični ali pa finančni. Ne, problem je bil politični. Težava je v pomanjkanju politične volje. Italija pa zaradi pomanjkanja politične volje ni izpolnila svojih obveznosti v skladu z direktivo o odpadkih. In zaradi pomanjkanja politične volje smo lahko oktobra opazili, da niso izvedli nobene od izboljšav, ki jih je zahtevalo Sodišče Evropske unije. EU prav zaradi tega pomanjkanja politične volje vse do konca leta ni prejela načrta ločevanja odpadkov.

Nasprotno pa smo videli, da imajo pristojni organi politično voljo, da z varnostnimi žigi prikrivajo te škandale. Zato ima naša skupina jasno stališče glede te zadeve. Podpiramo vse – in teh je veliko – dobre Italijane, moške in ženske, ki se borijo za odprtost pri tej zadevi in za to, da bi tisti, ki so odgovorni, da je šla zadeva tako daleč, tudi odgovarjali. Prav tako pa mislimo, da moramo, preden pride do tega, povsem zavrniti vsako zamisel, da bi evropski davkoplačevalci prispevali en sam evro za to polomijo z odpadki v Italiji. Ne smemo še naprej namenjati denar za nekaj, kar se je že ponesrečilo.

  Judith A. Merkies, poročevalka. – (NL) Gospa predsednica, komisar, lani smo skupaj z Odborom za peticije obiskali Kampanijo in Neapelj, da bi si na lastne oči ogledali krizne razmere zaradi odpadkov, ki so razmere, ki so jih številni predlagatelji opisali kot zelo težke. Tudi nam se je stanje tam zdelo zelo težko. Odlagališče odpadkov smo videli v nacionalnem parku na vrhu gore Vezuv. Videli smo številna nezakonita odlagališča odpadkov in goreče grmade smeti. Pobrala sem celo industrijski odpadek, ki je bil na gomili, označeni kot odlagališče za gospodinjske odpadke, prav tako smo videli pokvarjeno sežigalnico, ali pa je vsaj tako delovala.

Nekaj je jasno: stvari tam trenutno ne delujejo in strinjam se s prejšnjima govorcema, da se zdi, da je veliko političnih razprtij o tem, kdo točno je odgovoren za to stanje. Politike in državljane smo celo pozvali, naj dajo na stran vse politične razlike in združijo moči za rešitev stanja.

Vendar od tedaj nisem videla nobenega znaka rešitve, niti nisem videla, da bi sestavili kakšen načrt – vsaj v javnosti ne – in upam, da nam boste vi lahko pojasnili, ali načrt dejansko obstaja. Ljudje so nam lani v Kampaniji zelo jasno povedali naslednje: „Vse smo že pozvali, naj nam pomagajo, tu v provinci in regiji, po Italiji in pri italijanski vladi smo trkali na najrazličnejša vrata, vsepovsod pa smo ostali praznih rok. Evropska unija je naše zadnje upanje in v času, ko nam nihče drug ni prisluhnil, je prišla Evropska unija, da nas posluša, kar imamo povedati“.

Svoje upe so stavili na vas in nas v upanju, da jim bomo na koncu tako ali drugače lahko pomagali najti rešitev v njihovi regiji. Seveda morajo tamkajšnje stanje sami rešiti. Čeprav na žalost ne moremo iti k njim in z lastnimi rokami počistiti smeti, pa pri tem igramo ključno vlogo. Bi lahko pojasnili, ali obstaja načrt, in če obstaja, ali je to kakovosten načrt, in če ga ni, kaj nameravate storiti v zvezi s tem? Kakšni so roki? Do kdaj ga je treba izvesti in kako dolgo ste pripravljeni čakati? Kdaj se boste odločili za sankcije, ki jih bo uvedlo Sodišče Evropske unije, in kaj se dogaja s strukturnimi skladi, ki so zdaj še vedno zamrznjeni?

To ni le kriza z odpadki; to bi lahko pripeljalo do stanja, ki je nevarno za zdravje ljudi. Kakšno je stališče Evropske komisije o tem? To sicer morda ni vaša domena, vendar pa nam morda lahko poveste, ali ste se tega že lotili ali ne.

Očitno ima mafija tudi tu svojo prste vmes. Vendar pa je treba povedati, da niti Komisija niti mi nismo tisti, ki naj bi v zvezi s tem kaj naredili; konec koncev lahko le spremljamo izvajanje naših direktiv v Evropski uniji. Kako bi lahko zagotavljali nadaljnjo podporo, morda z izmenjavo najboljše prakse? Kako si lahko države članice pomagajo? Se mar ne strinjate, da naj bi odpadkov v tem primeru ne videli kot večji problem, ampak bolj kot priložnost? Kampanija bi lahko čez noč naredila ogromen korak k skupnosti, ki reciklira. Menim, da bi morali na evropski ravni dejansko zagovarjati popolno prepoved odlaganja odpadkov in prepoved odlagališč odpadkov.

  Mara Bizzotto, poročevalka. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, na žalost se zdaj vsi dobro zavedamo razmer, v katerih je Kampanija in še zlasti mesto Neapelj že leta, Evropska unija pa se je morala s tem vprašanjem že večkrat ukvarjati.

Glede na to zdaj protislovno stanje, ki je značilno za države tretjega sveta, bi rada od Komisije izvedela, kakšne bodo posledice za Italijo s stališča evropske zakonodaje in kakšne finančne kazni se ji lahko naložijo, če v Kampaniji ne bodo kmalu dokončno rešili krize z odpadki.

Prav tako bi rada vedela, ali lahko Komisija zagotovi podrobne informacije o evropskem financiranju, ki ga je regija Kampanija prejela do zdaj za vzpostavitev celostnega načrta zbiranja in odlaganja odpadkov. Veste, komisar, ko se običajno pogovarjamo o krizah, govorimo o pretresljivih, izrednih razmerah, a se vendarle rešijo v razumnem časovnem okviru. Ko pa tako imenovana „kriza“ traja več kot 15 let, je nekaj očitno narobe.

V zadnjih letih je italijanska vlada poskusila vse mogoče, da bi rešila dolgoletni problem v zvezi s sistemom zbiranja in odlaganja odpadkov. Vendar pa je to, da Neapelj danes preplavljajo na tone smeti, jasno krivda predvsem lokalnih oblasti v Kampaniji in njihove popolne nesposobnosti ali nenaklonjenosti iskanju rešitve.

Jasno je – pravzaprav kristalno jasno – da so razmere, ki so prizadele Neapelj in Kampanijo posledica izmikanja odgovornosti, kar je na področju ravnanja z odpadki občino, provinco in regijo zaznamovalo za več let. Osrednje vlade ne moremo kriviti za to, da niso uvedli ločenega zbiranja odpadkov, ki je prvi ključni element učinkovitega načrta ravnanja z odpadki. Osrednje vlade brez dvoma ne moremo kriviti za to, da je morala pred nekaj tedni poslati vojsko – pa tudi ob drugih priložnostih – da je nadomestila na stotine smetarjev, ki so povsem nenadoma hkrati zboleli.

Dejstvo, da je kriza prizadela Neapelj, medtem pa so razmere zelo drugačne v preostali Italiji, na primer v moji regiji, Benečiji, kjer že leta poteka ločeno zbiranje brez težav in z zelo visoko stopnjo recikliranja, pomeni, da je za krizo odgovorno oblikovanje politike z uradniki lokalne oblasti in predvsem s premišljenimi tajnimi dogovori s podzemljem, ki si je vedno prizadevalo za velike dobičke in jih tudi kovalo na račun poslovanja z odpadki, za kar je zaslužna Camorra, ki se je prebila med oblikovalce politike in lokalno vlado.

  Janez Potočnik , član Komisije. – Gospa predsednica, najprej bi se rad zahvalil vsem poslancem, ki so mene in moje službe opozorili na to pomembno vprašanje. Zadovoljen sem, da je Evropski parlament prevzel dejavno vlogo pri spremljanju razmer glede ravnanja z odpadki v Kampaniji, kar na primer kaže poročilo, ki ga je sprejel Odbor za peticije po obisku v Kampaniji, ki je potekal aprila lani. Parlament ima pri tem resnično pomembno vlogo, ki jo je tudi v celoti prevzel.

Takoj po sodbi Sodišča Evropske unije 4. marca 2010 je Komisija pisala italijanskim oblastem in jih vprašala, kakšne ukrepe načrtujejo ali so jih sprejeli, da bi ravnali v skladu z njo. Po tem je Komisija imela še več stikov in srečanj z italijanskimi oblastmi, najbolj nedavno med misijo delegacije Generalnega direktorata za okolje v Neaplju, ki je potekala 22. in 23. novembra 2010.

Naše stališče je, da je pred italijanskimi oblastmi še dolga pot, da bodo izvedli, kar določa sodba. Predvsem pa morajo, prvič, razširiti in nadgraditi objekte za ravnanje z odpadki v vsej Kampaniji in, drugič, razviti učinkovit načrt ravnanja s komunalnimi odpadki v Kampaniji in pri tem med drugim upoštevati hierarhijo ravnanja z odpadki.

Komisija ni zadovoljna z ukrepi, o katerih so nas italijanske oblasti obvestile po sodbi sodišča, ker ne vsebujejo podrobnega koledarja, ki bi označeval mejnike za gradbena dela predvidenih obratov.

Mislimo, da mora biti načrt ravnanja z odpadki za Kampanijo povsem v skladu z okoljsko zakonodajo EU in mora dati prednost zmanjšanju količine odpadkov, ponovni uporabi in recikliranju; zagotoviti mora izvajanje ločenega zbiranja odpadkov v celotni regiji; Kampaniji mora zagotoviti potreben obrat za kompostiranje; in vzpostaviti ukrepe za varno odlaganje v razumnem časovnem okviru za več kot sedem milijonov ton odpadkov v balah, ki so skladiščene v več mestih v Kampaniji, kar prav tako pomeni, da bodo morale italijanske oblasti pred odločitvijo o najvarnejšem načinu odstranjevanja izvesti analizo odpadkov v balah, tako imenovane „ekokrogle“.

Če ne bo učinkovitega načrta ravnanja z odpadki, se bo Komisija vrnila na sodišče in predlagala izrek globe. Zato moramo temeljito oceniti osnutek načrta ravnanja z odpadki, ki ga je Kampanija ravnokar predložila Komisiji – pri tem pa „ravnokar“ res pomeni „ravnokar“ –, in skrbno spremljati, da bodo načrt tudi dejansko sprejeli in izvajali. Odločitev o tem, ali in kdaj proti Italiji začeti postopek iz člena 260, bo v glavnem odvisna od vsebine načrta ravnanja z odpadki in časovnega načrta ukrepov, ki se uporabljajo, da se problem nemudoma in prepričljivo obravnava.

Komisija je glede obstoječih odlagališč začela preiskavo in prosila italijanske oblasti, naj poročajo o delovanju odlagališč Terziano in Cicciano. Na italijanski odgovor še čakamo, ko pa ga bomo prejeli, ga bo Komisija ocenila.

Na tej stopnji Komisija nima dokazov, da bi šlo za kršenje okoljske zakonodaje. Dejstvo, da se odlagališče nahaja na naravnem zaščitenem območju, samo po sebi ne predstavlja kršitve zakonodaje EU, če seveda veljajo druga pravila in če pristojni organi izvedejo ustrezno presojo okoljskega vpliva in izvajajo potrebne ublažitvene in izravnalne ukrepe.

Kar zadeva sofinanciranje ukrepov ravnanja z odpadki v Kampaniji, smo v programskem obdobju 1994-1999 namenili 88,1 milijona EUR za projekte ravnanja z odpadki, skoraj 49 % jih je sofinanciral ESRR. Vendar so zaradi težav, prav tako povezanih s krizo z odpadki in institutom izrednega upravljanja italijanskih oblasti leta 1994, porabili le 90 % skupaj dodeljenih sredstev.

V programskem obdobju 2002-2006 so se dodeljena finančna sredstva, ki so znašala skupaj 140 milijonov EUR in od katerih je 50 % sofinanciranja spet zagotovil ESRR, namenila za projekte ravnanja z odpadki. Po krizi z odpadki pa se je Komisija odločila za posebne ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da se sredstva ESRR, dodeljena Kampaniji, ustrezno uporabila.

Prvič, od 1. januarja 2005 upravljanje izdatkov ni bilo upravičeno do sofinanciranja. Drugič, Komisija je po uradnem obvestilu Italije 29. junija 2007 o začetku postopka za ugotavljanje kršitev na področju ravnanja z odpadki italijanske oblasti obvestila, da nadaljnje sofinanciranje ravnanja z odpadki ni bilo več sprejemljivo.

Regionalni operativni program Kampanije za obdobje 2007-2013 predvideva vlaganje v ravnanje z odpadki v skupnem znesku 270 milijonov EUR, pri tem ESRR sofinancira 50 %. Vendar pa je črpanje finančnih sredstev ES za projekte v sektorju odpadkov predvsem odvisno od sprejetja regionalnega načrta ravnanja z odpadki s strani italijanskih oblasti, ki pa ga mora seveda potrditi Komisija.

Jutri bomo v Komisiji objavili poročilo o izvajanju tematske strategije o preprečevanju in recikliranju odpadkov. Poročilo kaže precejšnje razlike med državami članicami v smislu uspešnosti pri ravnanju z odpadki. Jasno kaže, da je mogoče odlaganje z ustrezno strategijo ravnanja z odpadki zmanjšati skoraj na nič in da je mogoče s povečanjem kompostiranja in recikliranja sežiganje dramatično zmanjšati. To poleg preoblikovanja odpadkov v vire ustvarja delovna mesta in gospodarske dejavnosti, obenem pa zmanjšuje okoljski vpliv ravnanja z odpadki. Zato res upam, da bodo pristojni organi z uvedbo sistemov resnega ločenega zbiranja in recikliranja v Kampaniji to krizo z odpadki sčasoma preoblikovali v priložnost.

Na kratko, Komisija upa, da je načrt ravnanja z odpadki za Kampanijo prepričljiv. Dokler ne bomo prepričani, da gre za učinkovit načrt za vzpostavitev sistema s potrebno infrastrukturo, in dokler ne bo trdnih jamstev za učinkovito izvajanje projektov, bo Komisija prekinila financiranje pomembnih projektov ravnanja z odpadki.

Nekatera vaša vprašanja, ki ste jih že zastavili, bom obravnaval v zaključnih pripombah.

  Erminia Mazzoni, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, hvaležna sem komisarju, ki je izpostavil, da je Odbor za peticije dal Parlamentu dejavno vlogo, da bi pokazali, da si vsi tisti, ki tukaj govorijo, in politične skupine, ki jih predstavljajo, želijo odgovorno obravnavati te razmere z vzpostavitvijo postopkov, ki so vsi pregledni, in z vključitvijo javnosti v dialog, kar vsem vzbuja občutek odgovornosti.

Kot je že bilo rečeno, je regionalni izvršilni organ, ki je bil ustanovljen, naj vas spomnim, šele maja 2010, v zadnjih mesecih razvil pristen dialog z Evropsko komisijo in s tem začel proces, ki ga gotovo lahko pojmujemo kot odmik od prejšnjih let. Vendar pa do čudežev ni prišlo; preprosto so prevzeli odgovornost za drastične razmere, ki so se utrjevale v 15 letih neučinkovitega ali neobstoječega ukrepanja. Spomnila bi vas, da je sodišče marca 2010 obsodilo Italijo, vendar za dejavnosti, ki so jih odkrili in obravnavali leta 2007.

Od tedaj so se razmere spremenile. Član regionalnega sveta je že trikrat potoval v Bruselj in dopolnil velik del časovnega razporeda del, ki je bil julija začrtan na obravnavi v Odboru za peticije. Hitro bom preletela seznam: odobril je poseben načrt za odpadke; dokončal je načrt za trdne komunalne odpadke; 31. decembra pa je predstavil še načrt s popravki, ki jih je zahtevala Komisija in ki bo po napovedih odobren do 30. aprila.

Načrt se delno že izvaja: elektrarna v Acerri, ki porablja odpadke, je vzpostavljena in deluje; postopki javnega naročanja za obrat v Salernu so končani; oddano je bilo naročilo za obrat v vzhodnem delu Neaplja; v celoti pa obratuje 182 lokacij za ločevanje in recikliranja odpadkov, 7 objektov za predelavo, 9 obratov za kompostiranje, 4 objekti za ločevanje materialov, 1 obrat za obdelavo odpadne električne in elektronske opreme, 2 obrata za aerobno obdelavo odpadkov, 34 odobrenih platform in 5 odlagališč, in zadovoljna sem, da jih bo nadzirala Komisija.

Sklenjen je bil sporazum s petimi provincami o zagotavljanju odlaganja nakopičenih odpadkov, sporazume o selitvi odpadkov pa so sklenili tudi s petimi regijami in bodo veljali dokler se načrt dokončno ne izvede. Postopek izrednega upravljanja je zdaj končan, nekaj sredstev pa so pridobili iz regionalnega proračuna.

Kot je na nedavnem zaslišanju pred Odborom za okolje, javno zdravje in varnost hrane povedala gospa Bucella, je rok za izpolnitev zahtev iz sodbe običajno 12 do 24 mesecev, torej smo v skladu s časovnim načrtom. Vendar pa lahko Komisija po svoji presoji oceni, ali bi bilo treba rok podaljšati, da se realno uskladi z napredovanjem del.

Mislim, da so v tem času že zagotovili odgovore na vsa zastavljena vprašanja, kot je dejal komisar, in da ni podlage za uvedbo nadaljnjih finančnih kazni. Komisija je upravičeno previdna in upam, da se ta razprava ne bo izkoristila za nadaljnje delovanje proti institucijam in političnim strankam.

Če je to resna razprava, katere cilj je pomoč regiji Kampanija in iskanje rešitve dolgoletnega problema, bo resolucija, o kateri naj bi glasovali februarja, zagotovo skupna resolucija. Če ne bo, bo to spet zapravljanje časa in bo povzročilo še več škode.

  Mario Pirillo, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, ne moremo si kaj, da nas ne bi skrbelo glede resne krize v zvezi z ravnanjem z odpadki, ki jo Kampanija doživlja že leta, še zlasti, ko upoštevamo njen močan vpliv na kakovost življenja lokalnega prebivalstva.

Kot evropska institucija smo dolžni posredovati, da bi zagotovili, da to stanje ne bo predolgo trajalo. Biti moramo previdni in pozorno spremljati lokalne oblasti ter jih pozvati, da nemudoma sprejmejo verodostojne ukrepe, ki bodo omogočili, da Kampanija konča to resno krizo.

Resnica je, da smo veliko govorili o krizi z odpadki, ne da bi vedeli, kakšno je dejansko stanje. Regija Kampanija se je zavezala, da bo do leta 2010 predložila regionalni načrt, vendar je bilo to preloženo na marec 2011. Če bo še prišlo do zamud, bo stanje postalo neobvladljivo: povečujejo se tveganja za javno zdravje, organiziran kriminal pa se s krizo še naprej okorišča.

V skladu z odlokom št. 195/2009 je italijanska vlada naznanila konec krize in odgovornost za ravnanje z odpadki prenesla na province. Te odločitve ne podpiramo; težko jo bo izvesti v provinci, kot je Neapelj, kjer živi 52 % prebivalstva Kampanije.

V središče je treba postaviti občine, ker le te lahko zagotovijo ciljne in učinkovite rešitve. Različni sindikati v Kampaniji so vzpostavili ločeno zbiranje, vložili veliko truda in dosegli pomembne rezultate. Njim bi morali dati sredstva, ki so se že prenesla na regijo.

Bolj kot kdaj koli prej je pomembno, da prisluhnemo lokalnim oblastem: oni so v prvih vrstah in imajo pravi, celovit pregled svoje regije. Oni so tisti, ki so sprožili alarm glede polnih odlagališč. V prihodnjih letih bodo potrebovali nova odlagališča in sežigalnice, zato bo treba opredeliti lokacije. To je delno zaradi izključitve kamnoloma Vitiello v Terzignu, kar sta zahtevala lokalna skupnost in naš Parlament, da bi se tako izognili tveganju, da bi celotni sistem zbiranja komunalnih odpadkov obstal na mrtvi točki.

Čakamo na odziv Komisije glede načrta, ki ga je predložila regija Kampanija.

  Sonia Alfano, v imenu skupine ALDE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kljub propagandi italijanske vlade, ki jo je Komisija kmalu ovrgla Komisija, je kriza z odpadki v Kampaniji strukturni problem, ki še daleč ni rešen.

Pustimo vprašljive sezname, saj se moramo zavedati ene stvari: ljudje v Kampaniji še naprej živijo – in umirajo – obkroženi z odpadki. Lokalni, regionalni in nacionalni politiki na desni in levi imajo veliko odgovornost. Naloge reševanja problema ni mogoče preložiti na državljane, ki že zdaj trpijo zaradi povsem nezdravih življenjskih pogojev. Evropska unija mora vztrajati, da se najde primerna rešitev, sicer bo zaman njeno posredovanje.

Izgradnja sežigalnic, ki se financirajo viri obnovljive energije in s tem kršijo veljavno evropsko zakonodajo, problema ne bo rešila. Odpadke spremenijo v pepel in ob tem povzročajo škodljive in smrtonosne emisije. V skladu z direktivo o odpadkih so sežigalnica zadnja možnost v hierarhiji celostnega sistema za odpadke, ki predstavlja neoporečne možnosti, ki nimajo vpliva na javno zdravje ali okolje, ampak ustvarjajo nova delovna mesta.

Kar zadeva prisotnost mafije, mislim, da je treba priznati, da se na jugu mafija uveljavlja predvsem na področju odpadkov, da pa se prav to dogaja predvsem na severu. To še zlasti drži za zadnjih nekaj let.

Zato imam za Komisijo tri vprašanja: kakšne ukrepe namerava sprejeti, da bi zagotovila, da rešitev problema ne bo prizadela zdravja ljudi in kako namerava preprečiti vsiljevanje odločitev javnosti in dejansko militarizacijo območij?

Ali meni, da bi morala biti takojšnja uvedba registra za raka za celotno regijo eden od pogojev za zaključek postopka za ugotavljanje kršitev?

Kako Komisija ocenjuje zakon št. 210 iz leta 2008 in še zlasti člen 9 o spodbudah za gradnjo sežigalnic, s katerim je jasno kršena evropska zakonodaja o državni pomoči?

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednicah, po pravljicah s strani italijanskih poslancev v Skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) se zdaj lahko ponovno spustimo na zemljo. Dejstvo je, da so proti Italiji sprožili postopek in to upravičeno. Sodišče proti Italiji in to je spet povsem upravičeno. Italija se ni držala roka. Vlada pa je očitno predložila načrt, vendar ne pravočasno. Vedno znova se vračamo na isto točko. Ne moremo si kaj, da ne bi dobili občutka, da tisti odgovorni odlašajo in odlašajo, dokler je treba, da pride do kriznih razmer, da se lahko potem odzovejo in sprejmejo odločitve ob uporabi italijanske zakonodaje – ki preglasi vse druge standarde. Če je na ulicah veliko smeti in so te pomešane z industrijskimi odpadki s severa in juga, jih je mogoče hitro odložiti na neutrjenih odlagališčih, ne da bi sprejeli ali lahko sprejeli ustrezne previdnostne ukrepe. spoštovanim poslancem iz Italije pravim, da to ni italijanska razprava. To je razprava o neupoštevanju in neizvajanju evropskega prava.

Če bi se takšno ravnanje razširilo na druge države, bi to imelo posledice za vso Evropo. Kar se dogaja tam doli, ni prijetno nedeljsko popoldansko pohajkovanje. To je škandal. Tu ne gre za nenehno opredeljevanje 536 novih lokacij in uporabo policijskega nasilja, da bi državljanom preprečili proteste, ker ne želijo, da se domači odpadki mešajo s strupenimi industrijskimi odpadki, ki bi se nato odvrgli na njihovem pragu. To ne bo zadostovalo. Slediti morajo posledice in te posledice se morajo čutiti. Dobro je, da ni več mogoče uporabiti finančnih sredstev v obsegu, kot so se poprej. Dovolj sredstev je že spolzelo. Za vselej moramo uvesti oprijemljive posledice, kajti tu se pogovarjamo o izvajanju razumne, potrebne in dobre evropske zakonodaje.

  Oreste Rossi, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, sestavljen načrt odstranjevanja odpadkov je treba izvajati tako, da zagotavlja ločeno zbiranje, recikliranje, sežiganje pa kot zadnjo možnost.

Bilo bi narobe, če bi preučevali uvedbo nadaljnjih kazni. Poleg tega naj vas spomnim, da za to ne moremo kriviti niti severa niti drugih političnih skupin; eden od prejšnjih ministrov je bil celo član Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze, tako kot vi, zato razmislite o tem, kaj govorite. Ljudje že desetletja govorijo o krizi z odpadki v Neaplju in regiji Kampaniji. Čeprav so se za to namenila precejšnja sredstva, je res, da še vedno obstajajo krizne razmere. Vendar izgovorov ni. Izjava, da je odgovorna severna Italija ali celo – kot je dejal moj kolega poslanec –, da lahko odpadke s severa danes najdemo na ulicah Neaplja, preprosto ne drži.

Za to so brez dvoma odgovorne prejšnje lokalne oblasti, ki so dopuščale, da je na eni strani organiziran kriminal prosto trgoval z odpadki, na drugi pa niso zagotavljale primernih in ustreznih območij za odlaganje.

To, kar potrebujemo, je pogum ljudi v Kampaniji in Neaplju, da bodo izglasovali zamenjavo nesposobnih uradnikov, kot se je to že zgodilo na ravni regije.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kriza z odpadki v mestnem območju Neaplja traja že polnih 14 let.

Obstoječa odlagališča so pretirano polna, gradnjo novih objektov pa so blokirale zadevne skupnosti. Vendar je mogoče nezaupanje, ki ga državljani kažejo do projektov za odpadke, pojasniti z dejstvom, da so jim nekdaj veliko obljubljali na politični ravni, pa praktično skoraj nobene obljube niso izpolnili.

Ta problem v praksi obravnavajo vse do danes s kratkoročnimi začasnimi rešitvami. Ustanovljene so bile posebne komisije, vendar niti niso bile dolžne obveščati lokalnih oblasti in prebivalcev. Na drugi strani pa so predmeti za enkratno uporabo del vsakdana v Italiji. Zato je dnevna proizvodnja odpadkov precej nad evropskim povprečjem, obenem pa se ločevanje in recikliranje odpadkov nizko ceni.

Žalostna posledica pomanjkanja okoljske ozaveščenosti na obeh straneh je, da je danes Kampanija regija z velikimi onesnaženimi območji, zato sta stopnja obolevnosti za rakom pri prebivalstvu in pojavnost bolezni dihal pri otrocih v mestnih okoljih Neaplja višji od povprečja v Italiji.

Zato je nujno treba najti rešitve in jih izvajati.

  Crescenzio Rivellini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, hvaležen sem gospodu Seeberju in kolegom poslancem za nalogo, ki so mi jo dodelili, vendar bi rad poudaril, če smem, da so v Kampaniji že naredili nekaj izredno pozitivnih korakov.

Zato mislim, da je sklicevanje na člen 260 pogodbe, kot so storili nekateri, da bi naložili finančno kazen, izkoriščanje stanja. Regionalni svet, ki obstaja le nekaj mesecev, je že sestavil načrt za nevarne odpadke in načrt celostnega sistema za odpadke. Poleg tega so uvedli politiko ločenega zbiranja in sprejeli pobude za zmanjšanje količine nastalih odpadkov. Pripravlja se razpis za gradnjo sežigalnice v Salernu, postopki glede objave razpisa za sežigalnico v vzhodnem Neaplju pa so že precej napredovali.

Na koncu, vzpostavljene politike si prizadevajo očistiti mesto in zasnovati celostni sistem za odpadke, vključno z ločevanjem odpadkov, zmanjšanjem količin odpadkov, izgradnjo modernih obratov – nenazadnje tudi z odpravo „ekokrogle“ ali velikih gomil stisnjenih odpadkov – in obnovo starih odlagališč.

Kaznovati je treba ljudi, ki so res krivi za to, kar se je zgodilo v preteklosti. To gotovo vključuje prejšnje uradnike v Kampaniji, ki so bili na levi strani, in še zlasti zelene, prav tako pa uradnike, ki so se v severni Italiji povezali z lokalnim podzemljem, da so odvrgli nastale strupene odpadke.

Evropska unija mora brez poseganja pomagati Kampaniji in pozivam vse, da sile usmerijo v to in ne proti temu – ne nasprotujte zgolj zato, da bi v medijih ohranili svojo podobo kot stranka ali ideologija. Ali resnično mislite, da boste s finančnimi kaznimi, ki bi jih naložili Kampaniji, rešili krizo?

  Luigi de Magistris (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, po lažeh Berlusconijeve vlade, ki je začela delovati leta 2008 in ki Italijanom zatrjuje, da je problem z odpadki rešen, ima Evropska unija prav, ko Italiji ne želi zagotoviti sredstev, dokler ne bo vzpostavila okolju prijaznega sistema ravnanja z odpadki na podlagi recikliranja odpadkov in kompostiranja.

Tega sistema zagotovo ne omogoča načrt gospoda Caldoroja, ki znova temelji na nekontroliranih odlagališčih, kot so tista v Chiaianu, Taverni del Re in Terzignu – odlagališče v Terzignu je pravzaprav v nacionalnem parku Vezuv – niti sežigalnice, ki povzročajo smrt, rakave bolezni in resne zdravstvene krize. V trinajstih letih, odkar traja okoljska kriza, so javna sredstva v Kampaniji okrepila kriminalne povezave med politiki na levi in desni, poslovneži in kamoro.

Poleg tega okoljskih vprašanj ni mogoče reševati z inkriminacijo drugačnega mnenja ali lokalnih skupnosti, družin in regije, kot je to storila italijanska vlada z uporabo gumijevk za obvladovanje vsakogar, ki brani okolje in zemljo.

  Francesco Enrico Speroni (EFD). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Evropa, centralistična in birokratska kot je, ne priznava razlik med regijami in med upravnimi strukturami znotraj držav članic.

Odgovornost za katastrofalno stanje v Kampaniji nosijo predvsem ljudje iz Kampanije, jaz, ki prihajam iz Padanije, pa te obtožbe zavračam in jih usmerjam proti tistim, ki so v Kampaniji glasovali za lokalne uradnike, nesposobne rešiti to težavo, in ki so svojo napako ponovili, ker so jih na poznejših volitvah ponovno izvolili. Padanija je pripravljena pomagati ljudem iz Kampanije, ne bo pa sprejela obtožb zoper njo.

  Raffaele Baldassarre (PPE). – (IT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, s svojim govorom zagotovo ne želim zanikati resnosti stanja kot neizogibne posledice očitnih upravnih in političnih napak, zaradi katerih je obstajala in še obstaja nevarnost, da se bosta celotno mesto in njegova okolica znašla pod odpadki.

Gospod Søndergaard in gospa Lichtenberger, kriza v Kampaniji se je začela in se nato tako dramatično razvijala zaradi nesposobnosti regionalnega sveta in levičarskega neapeljskega mestnega sveta ter mestnih svetnikov stranke zelenih, da bi sprejeli odločitve – tudi nepriljubljene in pogumne odločitve – o vzpostavitvi okolju prijaznega sistema zbiranja in odstranjevanja odpadkov. Neodgovornost, neodločnost, politična korist, skrivno dogovarjanje in odpadki so zaznamovali politično in upravno fazo, ki je zdaj dokončno zaključena.

Pomiriti želim tiste, ki so vložili vprašanja za ustni odgovor in politične skupine, ki so jih podprle, da je politični položaj stabilen in da se je popolnoma spremenil. Nacionalna vlada in novi regionalni svet sta pokazala politično odločnost za rešitev krize. S pomočjo dialoga s prizadetimi občani in s potrebno odločnostjo premagujeta ovire in nasprotovanja, ki jih pogosto povzroča sindrom „ne na mojem dvorišču“, zaradi katerega ljudje odpadkov drugih ne želijo na svojem dvorišču.

Pripravila sta celovit načrt zbiranja in odstranjevanja odpadkov, ki bo kmalu zagotovil spodbude za ločeno zbiranje in izgradnjo potrebnih objektov.

Izredno nepošteno, neproduktivno in izkoriščevalsko bi bilo, če bi storili, kot zahteva gospod De Magistris: uvedba preprečevalnih kazni in ukrepov bi danes škodovala institucijam, ki tesno sodelujejo z Evropsko unijo za dokončno zaprtje tega strašnega poglavja v dolgoletni zgodovini Neaplja in Kampanije s pomočjo evropskih in nacionalnih virov.

  Horst Schnellhardt (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, upam in želim, da bi današnja razprava pomenila začetek celovite revizije ravnanja z odpadki v Kampaniji. Sklep ali odločbo Evropskega sodišča je treba izvršiti enkrat za vselej, v tej regiji pa je treba izvajati evropska pravila o zbiranju in odstranjevanju odpadkov.

Drugič, obravnavati je treba tudi škodo, nastalo zaradi nezakonitih odlagališč. Vem, o čem govorim. V vzhodni Nemčiji se moramo še danes – dvajset let po ponovni združitvi – ukvarjati z onesnaževanjem zaradi nezakonitega ali neustreznega odstranjevanja odpadkov.

Menim pa, da pri vsem tem ne bomo uspešni, če se ne bomo lotili jedra problema. O ravnanju lahko govorimo, kolikor želimo; dejstvo je, da tam obstajajo mafijske strukture. Te je treba uničiti, sicer pri tem ne bomo uspešni.

Odkrito rečeno bi postavil štiri pogoje. Prvič, treba je pripraviti načrt ravnanja z odpadki. Videti je, da je to zdaj opravljeno. Toda pri tem bi morala sodelovati tudi Komisija. Drugič, zagotoviti je treba finančne vire za nove objekte za recikliranje in odpadke. Tretjič, za nezakonito odlaganje morajo obstajati strožje kazni, menim pa tudi – pri čemer usmerjam svoje pripombe na Komisijo – da bi morala Europol in Eurojust podpirati italijansko policijo in tožilce v njihovem boju zoper organizirani kriminal.

Vire, ki so na voljo, bi bilo treba blokirati do izpolnitve teh pogojev. Nato bi z veseljem glasoval za ponovno sprostitev teh virov.

  Lara Comi (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospod komisar, gospe in gospodje, v svoji razpravi želim jasno povedati, da je stanje na področju odpadkov v Kampaniji boljše, kot je bilo prej in da poteka postopek za njegovo rešitev.

Problematika je zelo zapletena; različne vrste težav obstajajo in trajalo bo še nekaj časa do ustrezne dokončne rešitve. Vprašanja za ustni odgovor, o katerih razpravljamo, pozivajo k uporabi postopka iz člena 260 pogodbe, toda stanja v Kampaniji uporaba denarne kazni ne bo rešila. Obstaja nevarnost, da bi s tem podprli scenarij, po katerem je država članica spoznana za krivo na čisto objektivni podlagi zgolj zato, ker objektivno še ni izpolnila obveznosti, ki izhaja iz evropske zakonodaje.

Upoštevati je treba tudi subjektivno ravnanje države. Zagotovo ni mogoče trditi, da Italija ni izpolnila obveznosti lojalnega sodelovanja, in kot je potrdil komisar, je osebje Komisije v stalnem stiku z italijanskimi državnimi in regionalnimi organi in skrbno spremlja razplet položaja.

Ni mogoče zanikati pripravljenosti in predanosti, ki ju je pokazala Italija. Poudariti je treba, da se je operativna vloga iz regij preusmerila v pokrajine, kar omogoča, da se pri izvajanju načrta upoštevajo različne zahteve regije. Evropa mora pokazati solidarnost z Italijo, tako da obe strani sodelujeta v popolni sinergiji.

Na koncu želim omeniti, da je bila nekoč v regionalnem svetu Kampanije tudi stranka Italija vrednot, katere spomin je danes kratek – prekratek, da bi se spomnila, kaj je storila ali česar ni.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, spregovoriti ne želim zgolj zato, da bi se zavzela za svojo regijo. Obvestiti vas želim o italijanskem odzivu na kršitev prava Skupnosti in poudariti, da je naša skrb braniti interese državljanov in naših ljudi.

Regija Kampanija in na splošno država Italija sta dejavni pri vzpostavljanju mreže objektov za odstranjevanje odpadkov v skladu z evropsko zakonodajo. Poudariti želim, da so se evropska sredstva, namenjena odstranjevanju odpadkov v Kampaniji, uporabila za ukrep 1.7 Regionalnega operativnega programa (ROP) 2000-2006 in za operativni cilj 1.1 iz ROP 2007-2013.

V okviru ROP 2000-2006 je bil predviden za regijo Kampanija paket financiranja v višini 140 milijonov EUR; denar je bil porabljen za izgradnjo objektov za skladiščenje, obdelavo in predelavo, objektov za energijo iz odpadkov in objektov za ločevanje odpadkov na mokro in suho frakcijo, za zagotavljanje odlagališč, za izgradnjo ali povečanje objektov za predelavo odpadnih materialov in za izvajanje ukrepov ločenega zbiranja. V okviru ROP 2007-2013 je bilo namenjenih 110 milijonov EUR za izgradnjo objektov za obdelavo odpadkov in 50 milijonov EUR za financiranje objektov za ločeno zbiranje komunalnih odpadkov.

Dejavnosti, ki se izvajajo v okviru cilja 1.1 ROP ESRR 2007-2013 in ukrepa 1.7 ROP 2000-2006, so bile v veliki meri omejene s pogoji porabe, naloženimi zaradi postopka za ugotavljanje kršitev, uvedenega v zvezi s stanjem na področju ravnanja z odpadki v Kampaniji. Zato je bil rezerviran znesek iz sklada za področja s premajhnim izkoriščanjem (FAS) za zagotovitev nadaljnjega izvajanja dejavnosti, za katere velja evropski veto glede dodelitve sredstev iz ROP.

Menimo, da je pomembno, da lahko predstavimo Komisiji in Parlamentu prave težave, povezane s čimprejšnjim izpolnjevanjem odločbe Evropskega sodišča.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospa predsednica, izkoristiti bi želela to priložnost za to, da opozorim na druge težave pri ravnanju z odpadki v Evropski uniji. Te težave so predvsem posledica malomarnega odnosa institucij na centralni in lokalni ravni do prednostnih nalog na področju ravnanja z odpadki. V enem od litovskih mest, na primer, poslovneži, ki želijo zgraditi sežigalnico odpadkov, javnost zavajajo s trditvijo, da je sežiganje odpadkov enako ali boljše od drugih načinov ravnanja z odpadki, kot sta preprečevanje in sortiranje. Na žalost lokalne vladne institucije in direktorji, odgovorni za ravnanje z odpadki, takim napačnim informacijam ne namenjajo veliko pozornosti. Zato v zvezi z reševanjem težav na področju ravnanja z odpadki v Evropski uniji pozivam Komisijo, naj opozori na kršitve zaradi neupoštevanja prednostnih nalog iz direktive Evropske unije o odpadkih in primere spodbujanja, naj se je ne upošteva.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, kot član delegacije Odbora za peticije sem se lahko prepričal o stanju glede ravnanja z odpadki v Kampaniji. Priznati je treba, da se tamkajšnje institucije spopadajo z izredno težavno nalogo. Opravka imajo ne le s preteklimi težavami, povezanimi z ravnanjem z odpadki – poseben problem so ekološke pralne kroglice – ampak tudi s sedanjimi in prihodnjimi težavami. Moj vtis je bil, da je bilo v času našega obiska ravnanje z sedanjimi odpadki skorajda rešeno, delno tudi z vojaškim posredovanjem. Pri tem rešeno razumem, da so odpadke odpeljali iz mesta in jih odložili na odlagališču; na žalost je treba povedati, da včasih na nezakonitih odlagališčih. Potrebujemo strateške rešitve za preteklost, še bolj pa za prihodnost.

Ponudba EU je dobra, celovita in poštena. Ko bo regija predložila usklajen načrt ravnanja z odpadki, bo Evropska unija sprostila sredstva. Tudi lokalne organe bi morali spodbujati, da bi to storili. Ponovil bom: menim, da si niti Komisija niti Evropski parlament ne želita denarnih kazni. Želimo si, da bi težave v zvezi z odpadki rešili lokalno v Kampaniji. O tem bi se morali dogovoriti in sodelovati.

  Crescenzio Rivellini (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, sredstva, ki jih lahko blokira Evropska unija, so namenjena zlasti izboljšavi zemljišč.

Sprašujem se, kako lahko nekdo razmišlja o blokiranju teh sredstev in pozivam predvsem italijanske poslance – ki so jih poleg tega izvolili ljudje iz Kampanije – naj se ne spuščajo v ideološki boj in naj ne kaznujejo svojih sodržavljanov.

Pozivam jih, naj zagovarjajo interese njihove skupnosti in ne samih sebe.

  Janez Potočnik, član Komisije. – Gospa predsednica, poslancem se iskreno zahvaljujem za njihova stališča.

Spregovoril pa bi rad o treh ali štirih vprašanjih. Prvo je vprašanje, o katerem ste številni med vami razpravljali dokaj temperamentno. Položaj je kritičen; hitra rešitev ne obstaja. Nekaj pozitivnih premikov je bilo, vendar je jasno, da na to vprašanje potrebujemo sistematičen odgovor. Ta ni enostaven, je pa več kot potreben. Pri tem je naš partner pri iskanju rešitve seveda Italija, nedvomno pa je potrebno sodelovanje z regionalnimi organi.

Zato se že zelo veselim ocene novega osnutka načrta za ravnanje z odpadki, za katerega iskreno upamo, da je takšen, kot menimo, da bi moral biti. Pregled bodo izvedle moje službe, strokovnjaki, in lahko vam zagotovim, da bo opravljen tako, da bo Italija deležna enake obravnave kot katera koli druga država članica, saj je izredno pomembno, da ohranimo zaupanje med državami članicami.

Ko govorimo o reševanju teh problemov, bi lahko svoje stališče povzel v nekaj besedah. Želim biti dosleden v svoji pomoči in ne želim drugega, kakor pomagati. Pri tem zagotovo ne gre za to, da se naložijo globe. Kot ste omenili nekateri med vami, gre za rešitev problemov, a z naložitvijo glob, če ne bo drugega načina za rešitev problemov, saj je to moja dolžnost.

Zato resnično poskušam storiti vse v sodelovanju z italijanskimi organi, da bi našli ustrezne rešitve. Resnično upam, da jih bomo. Saj govorimo o zdravju italijanskih državljanov in o italijanskem okolju.

Druga stvar, ki jo želim omeniti, je povezana z okvirno direktivo o odpadkih. To je nova, nedavno sprejeta direktiva. V njej je dokaj jasno, da mora v skladu z zakonom vsaka država uvesti hierarhijo ravnanja z odpadki. To pomeni, da so najboljši odpadki tisti, ko to ne bodo postali; obstaja ponovna uporaba, recikliranje, regeneracija energije in če ni druge možnosti, odlaganje na odlagališče.

To je slika, vzeta iz poročila, ki bo objavljeno jutri, o tem, kako učinkovite so države članice v Evropski uniji. Gre za gibanja v odlaganju komunalnih odpadkov na odlagališča, kajti naši najboljši razpoložljivi podatki se nanašajo na komunalne odpadke.

Verjeli ali ne, pet držav članic je takih, v katerih je odstotek odlaganja na odlagališča nižji od 5 % komunalnih odpadkov, sedem držav članic pa beleži več kot 80 % odlaganje na odlagališča, kar pomeni, da imamo v Evropi zelo različne situacije, ko govorimo o teh programih, zaradi česar si zagotovo želimo rešiti to vprašanje. To je slika stanja med leti 1995 in 2007 in kaže, da se države, ki si tega želijo, lahko spremenijo. Če se organizirajo na pravilen način, se lahko zares spremenijo.

Danes je Evropo načeloma mogoče deliti na dva dela: na del, ki na odpadke obravnava kot problem in del, ki odpadke obravnava kot veliko priložnost za vire in nove finančne koristi, kajti to je realnost. Slišal sem veliko zgodb o tem, da je o vprašanju o tem, kdo bo prevzel odpadke, treba odgovarjati s pomočjo javnega naročanja, saj obstaja več kot potrebno število uporabnikov, ki bi jih želeli imeti zato, da jih uporabijo. Toda v ta namen je treba odpadke ločevati že na samem začetku. To je osnovna in najpomembnejša zahteva.

Nazadnje bi rad omenil spoštovanega poslanca, ki je povedal, da bi morali biti previdnejši pri reševanju problemov na področju ravnanja z odpadki drugje v Evropski uniji. V primerih kršitev po sektorjih v letu 2009 predstavljajo odpadki 19 %, voda 20 %, narava 19 %, zrak 16 %, drugo pa manj. Horizontalno obravnavamo vse težave v zvezi z izvajanjem in dolžni smo to početi. Zagotavljam vam, da bomo to izvajali tudi v prihodnje.

Na koncu naj povem, da se moramo truditi vsi, vi kot poslanci Parlamenta in jaz kot komisar za okolje, da bomo po Evropi širili sporočilo o odpadkih kot priložnosti za prihodnost. To sporočilo nujno potrebujemo glede na omejene vire, s katerimi se vse bolj soočamo. Učinkovitost virov je naziv problema, učinkovitost virov pa je tudi jedro naše prihodnje konkurenčnosti v Evropi. Če mi ne verjamete, me vprašajte spet čez 10 let. Jamčim vam, da bo tako.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo na naslednjem delnem zasedanju.

18. Kršitve svobode govora in diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti v Litvi (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o:

– vprašanju za ustni odgovor za Komisijo o kršitvah svobode govora in diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti v Litvi, ki so ga v imenu skupine ALDE zastavili Renate Weber, Sophia in ’t Veld, Leonidas Donskis, Cecilia Wikström, Alexander Alvaro, Sonia Alfano, Gianni Vattimo, Sarah Ludford in Ramon Tremosa i Balcells (O-0190/2010 – B7-0669/2010),

– vprašanju za ustni odgovor za Komisijo o kršitvah svobode govora in diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti v Litvi, ki ga je v imenu skupine Zeleni/ALE zastavila Ulrike Lunacek (O-0204/2010 – B7-0803/2010),

– vprašanju za ustni odgovor za Komisijo o kršitvah svobode govora in diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti v Litvi, ki ga je v imenu skupine GUE/NGL zastavil Cornelis de Jong (O-0207/2010 – B7-0804/2010) in

– vprašanju za ustni odgovor za Komisijo o kršitvah svobode govora in diskriminaciji zaradi spolne usmerjenosti v Litvi, ki so ga v imenu skupine S&D zastavili Michael Cashman, Monika Flašíková Beňová in Claude Moraes (O-0216/2010 – B7-0005/2011).

  Sophia in 't Veld, poročevalka. – Gospa predsednica, danes obravnavamo zakonodajo, in to ne prvič, ki bi jo lahko sprejel litovski parlament s potencialno zelo negativnim vplivom na položaj lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb (LGBT) v Litvi. Obžalujem, ker temo znova obravnavamo, saj je Parlament o njej že sprejel resolucijo.

Mislim, da je resolucija, ki smo jo predlagali za jutrišnje glasovanje, zelo jasna. Naše litovske kolege bi pozvali, naj še nekoliko razmislijo o tej zadevi in zagotovijo, da ne glede na zakonodajo, ki jo bodo sprejeli, ta ne bo pomenila diskriminacije pripadnikov populacije LGBT.

O resoluciji nimam veliko povedati, a menim, da postaja vse bolj jasno, da se mora Evropska unija opremiti z močnejšimi pravnimi instrumenti za uveljavljanje temeljnih pravic. Nedavno smo razpravljali o spornem medijskem zakonu na Madžarskem, zdaj pa se soočamo z zelo podobnimi vprašanji.

Načela – skupne vrednote 500 milijonov državljanov– smo zapisali v evropske pogodbe, pri njihovem izvajanju pa imamo težave. Zato bi želela, gospa komisarka, slišati vaša stališča o našem predlogu za evropski načrt za pravice pripadnikov populacije LGBT. Evropska unija je v preteklosti veliko storila za enakopravnost med spoloma in za to redno sprejemamo načrte. Strategije različnih vrst obstajajo za boj proti rasizmu in ksenofobiji, boj proti socialni izključenosti in za krepitev temeljnih pravic, le za pripadnike populacije LGBT ni ničesar. Mislim, da je takšna strategija nujno potrebna: strategija za boj proti predsodkom, nevednosti, diskriminaciji in sovraštvu ter za krepitev pravic pripadnikov populacije LGBT.

Obstajajo številni primeri problema. Danes razpravljamo o spremembah, vloženih v litovski parlament, vendar zaradi tega ne smemo spregledati dejstva, da homofobija obstaja v vseh državah članicah.

Gospa komisarka, želela bi vas opozoriti še na eno dejstvo in slišati o njem vaše mnenje. Nanaša se na evropsko azilno politiko in dejstvo je, da morajo ljudje, ki iščejo azil, ker jih preganjajo zaradi njihove spolne usmerjenosti, v državi članici, ki je ne bom imenovala, opraviti tako imenovano falometrično testiranje. To je še posebej ponižujoče. Temu ni mesta v Evropski uniji, slišala pa bi rada, kaj namerava storiti Komisija glede tega.

  Ulrike Lunacek, poročevalka. – Gospa predsednica, moja kolegica, gospa in ’t Veld, je že pojasnila, o čem gre pri resoluciji in se je nanjo sklicevala, sama pa se popolnoma strinjam z vprašanjem, ki vam ga je zastavila, gospa komisarka: kaj pa načrt za pravice pripadnikov populacije LGBT v tej skupni Evropski uniji?

Svoj pogled bi želela podati z drugačnega zornega kota v upanju, da bom prepričala tiste v Parlamentu, ki se še niso odločili glasovati za to resolucijo. Povedati vam moram naslednje. Lani poleti smo bili štirje poslanci Evropskega parlamenta, gospa in ’t Veld, jaz, gospod Cashman in gospod Fjellner, kot predstavniki štirih skupin, večine tega parlamenta, v Vilni v Litvi na prvi baltiški paradi ponosa, namenjeni krepitvi in podpori lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb v tem mestu; mi smo bili tam pod okriljem evropske zastave, da smo vsem pokazali, kako „ta zastava ščiti nas, lezbijke, geje, biseksualce in transspolne osebe, in da to velja tudi za Litvo“.

Kaj se bo zgodilo z nami in Litovci, ki bodo naslednje leto morda korakali v korist naših enakih pravic v Vilni, če bo seimas sprejel ta zakon? Vsakomur med nami bi lahko bila naložena globa do višine 2.900 EUR zaradi javnega izražanja spolne usmerjenosti – v tem primeru homoseksualnosti, saj menim, da se na heteroseksualnost to ne nanaša. Ali si ta parlament zares želi tega? Ali bi si tega želel parlament v Litvi, parlament države, ki se je pred 20 leti borila za svobodo, med ljudmi, ki so se borili za svobodo, pa so bili tudi lezbijke in geji?

Zelo sem vesela, ker sta predsednica Litve, gospa Grybauskaitė, nekdanja komisarka, in litovska vlada že povedali, da je ta predlagani zakon v nasprotju z določbami ustave. Upam, da bo postalo jasno, da so različne oblike spolnosti, spolne usmerjenosti in načinov življenja del vseh naših kultur in vseh družb, in s tem tudi v Litvi, skrivanje takih dejstev pred javnostjo, pred mladimi pa pomeni osnovo za sprožanje sovraštva, sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva. Mislim, da si tega ne želi nihče v tem ali litovskem parlamentu.

Zato upam, da bomo pri resoluciji imeli podporo tega parlamenta in komisarke. Vaše podpore ne potrebujemo, vendar mislim, da je bomo deležni.

  Cornelis de Jong, poročevalec. – (NL) Gospa predsednica, strinjam se s tem, kar so povedali prejšnji govorniki, poudariti pa bi želel drug vidik tega vprašanja: dokončno oblikovanje predlagane spremembe lahko pomeni resne posledice za druge ljudi, ne le za skupnost pripadnikov populacije LGBT v Litvi. To je drug primer zakona, ki ga je mogoče uporabiti za nepriznavanje partnerstev in porok istospolnih parov iz drugih držav članic. V tem parlamentu smo o tem razpravljali že septembra lani, ker pa so nekatera vprašanja takrat ostala neodgovorjena, smo mi in drugi poslanci Parlamenta poslali pismo, v katerem smo zahtevali pojasnilo. Vaš komisar nam je poslal odgovor, v katerem je med drugim zapisal, da evropska zakonodaja priznava pravice do prebivanja tem parom. Za vas imam vprašanje: ali boste ugovarjali Litvi v primerih, v katerih eden od partnerjev ni državljan države članice? Prosim za zelo jasen odgovor o tem.

Prebral sem delovni program Komisije o tem, da bo Komisija leta 2013 pripravila zakonodajni predlog o vzajemnem priznavanju učinkov nekaterih zakonov o civilnem statusu. Moje vprašanje se glasi: Ali predlog vsebuje tudi vzajemno priznavanje porok in partnerstev? Če je odgovor pritrdilen, je to dobra novica, vendar zakaj šele leta 2013?

Komisija je napovedala, da bo sprejela potrebne ukrepe, ko bodo njeni uradniki analizirali litovsko zakonodajo, zato je moje vprašanje: Ali je bila analiza že opravljena in ali so vaši uradniki v okviru analize upoštevali, kakšne bi lahko bile posledice za priznavanje enospolnih parov iz drugih držav članic?

Kakšen ukrep bo torej Komisija sprejela proti Litvi in kaj bo storila glede Romunije, na primer, katere zakonodaja posebej izključuje priznavanje?

In končno, gospa komisarka, med septembrsko razpravo ste obljubili, da se boste hitro odzvali na poročilo Agencije Evropske unije za temeljne pravice o homofobiji. V vašem pismu pa se sklicujete le na letno poročilo Komisije. Ali ne menite, da bi bilo treba tej zadevi nameniti več pozornosti glede na dogodke v Litvi? Ali lahko obljubite, da boste takoj, ko bo mogoče, izdali posebno poročilo o homofobiji v Evropski uniji?

  Monika Flašíková Beňová, poročevalka. – (SK) Gospa predsednica, odkrito moram povedati, da ne razumem, kaj se dogaja v Litvi oziroma, da smo zaradi tega razočarani in ogorčeni.

Ko je bilo videti, da v Evropski uniji napredujemo, vsaj kar zadeva osnovne človekove pravice, iz ene od držav članic dobimo signal, da to enostavno ne drži.

Zamisel, da je, na primer, treba zakonsko prepovedati spodbujanje odnosov, razen heteroseksualnih, se nam zdi neverjetno nazadovanje, ne oziraje se na to, kar smo v zadnjih letih v Evropskem parlamentu skupaj dosegli na področju človekovih pravic in v sodelovanju z vami, Komisijo.

Zaščita duhovnega zdravja otrok je le sramoten izgovor, ki ga uporabljajo ogroženi politiki. Otroke moramo in jih želimo zaščiti. Zaščititi jih moramo zlasti pred nasiljem in revščino, želimo pa jim zagotoviti pogoje za njihovo izobraževanje, varnost in osebni razvoj. Toda vsi ali večina med nami iz izkušenj vemo, da otrokom ne škodujemo z izkazovanjem naklonjenosti ali ljubezni niti s spodbujanjem odnosov, ki so drugačni od heteroseksualnih.

Zato sem trdno prepričana, da danes in v tej dobi ni več ustrezno, da bi razpravljali z zagovorniki takih pogledov, gospa komisarka, ali da bi jim še naprej poskušali nekaj pojasniti. Da bi jim poskušali pojasniti, zakaj so njihova stališča tako popolnoma zgrešena.

Menim, da je treba sprejeti odločne ukrepe. Jasno je treba povedati, da so poskusi glede homofobične zakonodaje nedvoumno v nasprotju s temeljnimi načeli Evropske unije in popolnoma jasno v nasprotju s pogodbami, z Listino o temeljnih človekovih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Ne spoštujejo svobode izražanja ali svobode zbiranja ter prepovedi diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti.

Če bo tak zakon sprejet, bi vas želela vprašati, gospa komisarka, ali bo Komisija sprožila postopek zoper Litvo v zvezi s kršitvijo?

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, uvodoma bi želela poudariti, da Komisija nedvoumno zavrača homofobijo, saj predstavlja očitno kršitev človeškega dostojanstva.

Tudi zaradi tega sem 22. novembra 2010 obiskala Litvo ter se s predsednico Dalio Grybauskaitė in ministrom za pravosodje pogovarjala o predlogu spremembe zakona o upravnih prekrških, ki uvaja nov prekršek, ki se kaznuje z globo zaradi „promocije homoseksualnih odnosov ali financiranja take promocije na javnih mestih“, kakor tudi o zadevnem predlogu o spremembi kazenskega zakonika.

V skladu z najnovejšimi informacijami, ki jih imam, so v litovskem parlamentu preložili sprejetje tega osnutka spremembe zakona o upravnih prekrških, ki bo verjetno potekalo spomladi letos. To pomeni, da razprava še poteka.

Komisija preučuje predloge za spremembo litovskega upravnega in kazenskega zakonika, kakor tudi druge litovske zakonodaje, glede skladnosti z ustreznim pravom EU.

Leta 2009 je Komisija izrazila resno skrb litovskim organom v zvezi z združljivostjo s pravom Unije in temeljnimi pravicami litovskega zakona o zaščiti mladoletnih oseb pred škodljivi učinki javnega obveščanja. Na osnovi intervencije Komisije je bil ta zakon spremenjen decembra 2009.

Zakon opredeljuje kot škodljive za mladoletnike informacije, ki „izražajo zaničevanje družinskih vrednot, spodbujajo koncept sklepanja zakonske zveze in ustvarjanja družine, ki se razlikuje od tistega, določenega v ustavi Republike Litve in civilnem zakoniku Republike Litve“. Praktična uporaba tega zakona lahko sproži vprašanja glede skladnosti z direktivama o e-poslovanju in avdiovizualnih medijskih storitvah ter z načelom nediskriminacije. Komisija zadevo še naprej preučuje.

V skladu z informacijami, ki jih imam, je 18. oktobra 2010 začela veljati sprememba Zakona o zagotavljanju informacij. Ta sprememba določa, da „oglaševanje in avdiovizualna komercialna sporočila […] ne smejo vsebovati izkazovanja ali promocije spolne usmerjenosti“. Če bodo te določbe ostale v zakonu, bo to za nas pomenilo enake probleme glede skladnosti z Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah in morebitne kršitve člena 21 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

Komisija je maja 2010 pisala litovski vladi in izrazila zaskrbljenost zaradi odpovedi baltiške gejevske parade ponosa v zadnjem trenutku. Gotovo se tega spominjate. V pismu navajamo, da je svoboda mirnega zborovanja iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in člena 12 Listine eno od načel, na katerih temelji Unija. Na podlagi tega je baltiška gejevska parada ponosa potekala 8. maja 2010: o tem dogodku je govorila prejšnja govornica.

V zvezi z vprašanjem morebitne evropske strategije boja proti homofobiji je prednostna naloga Komisije zagotoviti popolno skladnost zakonodaje EU z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije ter členom 21, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Kako to doseči, je bilo zelo jasno razloženo v sporočilu Komisije o strategiji za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah, sprejeti 19. oktobra 2010. To zadevo bomo ponovno obravnavali v letnem poročilu o izvajanju Listine, ki obsega tudi napredek pri uporabi člena 21. To se bo zgodilo spomladi letos.

Po tej logiki seveda za falometrično testiranje, kot postopka v skladu z azilno politiko, velja pravo EU in se nanaša neposredno na člen 21 Listine, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Iz tega jasno izhaja, da je Unija pristojna za posredovanje v primeru diskriminacije v zakonodaji EU ali njeni uporabi na nacionalni ravni. Zelo jasno je, da lahko Unija v tem primeru posreduje.

Na koncu želim ponoviti trdno zavezanost Komisije boju proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti v okviru pristojnosti, ki ji jih dodeljujejo pogodbe.

V zvezi s priznanjem civilnega statusa ne nameravamo predlagati nobene zakonodaje, ki bi posegala v materialno družinsko pravo držav članic ali spreminjala nacionalne opredelitve poroke. To je subsidiarnost. Naša zelena knjiga o priznavanju civilnega statusa je namenjena čezmejnim primerom, kot je priznavanje rojstnih listov in se ne nanaša na priznavanje porok istospolnih partnerjev. Ne smemo pomešati stvari. Države članice morajo opredeliti, kaj pomeni poroka. Evropska unija pa mora omogočiti svobodno gibanje in nediskriminacijo. To sta dve popolnoma različni stvari. Takšno je stališče evropskega prava in to je tisto, kar v resnici uporabljamo.

  Simon Busuttil, v imenu skupine PPE. – Gospa predsednica, EPP je zavezana ohranjati vrednote in načela, na katerih temelji Unija, zlasti spoštovanje človekovih pravic. Evropa se mora boriti proti vsem oblikam diskriminacije, kar vključuje diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Hkrati morami spoštovati pravico katere koli demokracije, če spoštuje človekove pravice in načelo nediskriminacije, da obravnava, spreminja in sprejema nacionalne zakone, brez poseganja v razprave nacionalnih parlamentov, brez kršenja načela subsidiarnosti in brez prehitrega ukrepanja ali obsojanja države članice.

Ne strinjamo se z obsojanjem države članice, še posebej zato, ker v tem primeru še ni bilo glasovanja o predlaganih spremembah na plenarnem zasedanju litovskega parlamenta in ker jih litovski organi še vedno pregledujejo. Še več, litovski organi so že sami ugotovili, da so predlagane spremembe v nasprotju z evropskim pravom in izjavili, da bodo sprejeli ukrepe za izboljšanje stanja in za spoštovanje načela nediskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. Zato ta predlagana zakonodaja verjetno niti ne bo postala del litovskega zakonika in te države članice ni potrebno obsojati.

Na koncu naj povem, da vseeno upam, da bo EPP jutri lahko podprl skupno resolucijo, če slednja ne bo obsojala nobene države članice in če bo spremenjena tako, da bo bolj uravnotežena.

  Sarah Ludford, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, močno upam, da se bo Litva kaj naučila iz izkušenj Združenega kraljestva, ki se je spopadalo s težavami zaradi zakona, ki je prepovedoval promocijo homoseksualnosti v šolah. David Cameron, takratni vodja konservativcev in sedanji predsednik vlade, je pred 18 meseci povedal, da njegova stranka ni imela prav, ko je podprla ta zakon iz leta 1988, ki je bil kasneje razveljavljen. David Cameron je tudi napovedal, da bo prvi predsednik vlade v Združenem kraljestvu, ki bo javno razkril, da je gej, konservativec. Bomo videli, vendar je to napovedal.

V obdobju dveh desetletij lahko opazimo veliko spremembo v odnosu. Ta sprememba odnosa, s katero je moj kolega Charles Tannock veliko bolje seznanjen, in ta poteza desne sredine se odražata v dokaj enostavni in zmerni resoluciji EPP ter v uvodnih pripombah Simona Busuttila. Upam, da bo EPP uspel podpreti glavno resolucijo, če bo na jutrišnjem glasovanju sprejeta večina njihovih sprememb.

Stanje v Združenem kraljestvu se je tako zelo spremenilo, da morajo lastniki gostišča danes zaradi kršitve zakona plačati odškodnino gejevskemu paru, ki mu niso dovolili nastanitve. Kot je povedal sodnik, imajo ti lastniki popolno svobodo izražanja ali razpravljanja o svojih stališčih glede homoseksualnosti, ne morejo pa diskriminirati na podlagi teh stališč. Predlagana litovska zakonodaja pa bi vplivala na izražanje, razpravo, obravnavanje in pravico do zbiranja.

Kot je poudarila Agencija Evropske unije za temeljne pravice ima lahko prepoved promocije ali širjenja homoseksualnosti zastraševalni učinek na svobodo govora in razpravljanja. Pridružujem se pozivu Sophie in ’t Veld glede načrta EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji in pozivam vse iz celotnega političnega spektra v tem parlamentu, naj se združijo v podpori celotnega niza človekovih pravic.

  Marije Cornelissen, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, ni se zgodilo prvič, da je Litva kršila osnovne vrednote EU in pogodbo EU. Zdi se, da se njihov parlament vse manj sramuje tega, kako omejuje pravice gejev.

Sprejeti moramo ukrepe, da to ustavimo. Vrednot in prava EU ni mogoče obravnavati kot jedilnika – to jed bomo naročili, tiste pa ne. Vsi, ki želijo postati in ostati člani EU, morajo izpolnjevati vso našo zakonodajo. To velja za Litvo, prav tako pa tudi za Francijo in Nizozemsko. Recimo, da bi Nizozemska kdaj v prihodnosti začela posegati v pravice migrantov. Sprejeti je treba ukrepe. Če tega ne bomo storili, bo to pomenilo, da se nihče v Uniji ne bo mogel počutiti, kot da je zares dobro zaščiten.

Vesela sem, da je komisarka nemudoma uvedla pravno analizo in upam, da ji bodo zelo kmalu sledili drugi koraki. Ne moremo namreč dopustiti stanja, v katerem bi ljudje najprej postali žrtve teh zakonov, nato pa bi morali kot državljani EU iskati svoje pravice v sosednjih državah članicah na Evropskem sodišču za človekove pravice.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, EU temelji na načelu, da imajo vsi državljani enake pravice in svoboščine. Vsaka država, ki želi postati država članica EU, se mora zavezati temu načelu in postati podpisnica EKČP, vsaj glede spolne usmerjenosti.

Ko se je Litva pred sedmimi leti pridružila EU, se je zavezala, da bo podpirala naše skupne vrednote strpnosti in enakopravnosti. Od takrat so začeli veljati Listina o temeljnih pravicah Evropske unije – in njena člena 12 in 21 – ki zakonsko jamčijo državljanom svobodo pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti na ravni institucij EU.

Kot govorec svoje stranke in skupine za vprašanja človekovih pravic izven Unije lahko kategorično zatrdim, da ECR povsod priznava in podpira načelo enakopravnosti, strpnosti in različnosti.

Številni Evropejci pa imajo tradicionalna stališča glede homoseksualnosti, pogosto zaradi verskega prepričanja. Tako kot želimo potrditi zakon o zaščiti pravic pripadnikov populacije LGBT, bi morali poskušati zagotoviti, da imajo tisti, ki želijo izraziti nasprotna, nepodžigajoča stališča v okviru zakona o svobodi govora, možnost to storiti.

Litovska družba nedvomno ostaja nasploh konservativna in to moramo razumeti. Ljudje imajo pravico do lastnih stališč, na institucionalni in pravni ravni pa se ne moremo odpovedati načelu, da smo vsi enakopravni. Enakopravnost je zaščitni znak napredne družbe v Evropi in dejansko verjamem, da so pravna jamstva in individualne pravice, ki jih zagotavlja EU, delovale kot magnet za države, kot je Litva, ko so se osvobodile spon komunističnega totalitarizma.

Zato pozivam litovske organe, da razmislijo o dejstvu, da je EU zavezana preprečevati socialno izključenost, obrekovanje in preganjanje manjšin, kar je bilo tako običajno po vsej Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Komisija mora pregledati ta predlagani osnutek litovskega zakona in podati mnenje o tem, ali je skladen s pravom EU – čeprav, kot je povedal Simon Busuttil, je popolnoma mogoče, da ta osnutek zakona ne bo postal zakon, kajti Litva je demokratična država in se dobro zaveda vseh vprašanj, o katerih danes zvečer razpravljamo.

  Joe Higgins , v imenu skupine GUE/NGL. – Gospa predsednica, predlog zakona o prepovedi javne promocije gejevskih zvez v Litvi je še en izgovor za zatiranje pravic gejev, lezbijk, transspolnih oseb in biseksualcev v tej državi.

Kruta ironija je, da država, ki se je komaj pred 20 leti rešila spon stalinistične diktature, zdaj posnema enega od številnih zločinov tega sistema: zatiranje pravice ljudi do življenja v svobodi in miru v skladu z njihovo lastno spolno identiteto.

Pozdravljam pogum na stotine gejev in njihovih podpornikov, ki so kljubovali sovražni kampaniji proti njim in so maja lani korakali na baltiški paradi ponosa v glavnem mestu Litve, Vilni. Odvratno je gledati desničarske politike, ki krivdo iščejo pri gejih v Litvi. Politična elita v tej državi je klavrno razočarala svoje ljudi, zlasti mladino. Tako kot na Irskem so tržni kapitalizem in finančne špekulacije opustošili gospodarstva baltiških držav, vključno z Litvo, kjer je brezposelnost narasla na 18 %, brezposelnost med mladimi pa na osupljivih 35 %. V teh okoliščinah je uporaba manjšin, tudi gejev, kot grešnih kozlov, klasičen ciničen način preusmerjanja pozornosti od napak politične elite.

Podobno kot sovražna kampanja proti gejem v Ugandi poskuša homofobična kampanja v Litvi dati vtis, da geji pomenijo nevarnost za otroke z namigovanjem o spolni zlorabi otrok. To je strupeno obrekovanje, namenjeno povzročanju zmede in zavajanju. Zaradi obrekovanja bodo starši za zaščito svojih otrok gledali v napačno smer. Prihajam z Irske in na žalost lahko potrdim, da nevarnost običajno obstaja v institucijah, ki naj bi bile varne, v nekaterih družinah in na določenih področjih katoliške cerkve.

Nezaslišano je, da se morajo mladi ljudje v Litvi s težavami spolnega dozorevanja – ki je že samo po sebi težko obdobje – spopadati v vzdušju nestrpnosti in strahu. Zato moramo solidarno podpreti pravico vseh ljudi v Litvi, Rusiji, po vsej Evropski uniji in drugod do življenja v miru v skladu z njihovo identiteto.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospa predsednica, glavno sporočilo razpravljavcev je njihova domneva, da bodo predlagane spremembe diskriminirale homoseksualce. Toda o tem niso prepričani. To je le domneva. To me nekoliko spominja na film Posebno poročilo, v katerem je lokalna policija uporabljala jasnovidce, da je ljudi obsojala, preden so storili kaznivo dejanje.

Litva je zdaj natančno v takem položaju: obsoja se za nekaj, česar še ni storila. V zvezi s tem se pojavlja še en temeljni problem, ki nas bo preganjal še veliko let in sicer konflikt med različnimi pravicami različnih skupin.

Veste, da pravica do zbiranja, na primer, o kateri zdaj razpravljamo, ni neomejena in absolutna. Zbiranje mora biti mirno; zanj morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, ki ne ogrožajo javnega reda.

Vem, da to ne sodi v to zadevo, vendar ne pozabite, da bodo v prihodnje nasprotja pravic vse pogosteje predstavljala velik problem za Evropsko Unijo in da bomo z nadaljnjim širjenjem obsega tako imenovanih pravic in svoboščin državljanov dosegli točko, ko bo treba odločati, ali imajo pravice in svoboščine določenih ljudi prednost pred pravicami in svoboščinami drugih ljudi.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). – (PL) Gospa predsednica, v Litvi smo se znašli v položaju, v katerem govorimo o pravici vsake demokratično izvoljene vlade do oblikovanja svojih zakonov v lastni državi in o obveznosti spoštovanja človekovih pravic, ki jih ščitijo zakonodaja Evropske unije in mednarodne konvencije. Vloga Evropskega parlamenta je med drugim nedvomno tudi preučiti vsak primer morebitne kršitve človekovih pravic, kar je lahko tudi posledica pripadnosti določenim družbenim skupinam. Parlament je v zvezi s tem ob številnih priložnostih predlagal resolucije. Vedno je bil proti kršenju teh pravic.

Tudi današnja razprava izvira iz bojazni, da bi predlagana sprememba litovskega zakona lahko privedla do omejitve svobode govora v Litvi na podlagi spolne usmerjenosti. Ta bojazen je upravičena, saj Evropski parlament vedno znova opozarja na primere, v katerih litovska vlada selektivno obravnava človekove pravice v Litvi. Pri tem imam v mislih predvsem etnične manjšine, ki v litovski zakonodaji niso deležne enakopravne obravnave glede pravic, do katerih so upravičene. Zato velja poudariti, da morajo osnutki zakonov države izpolnjevati opredeljene standarde in biti skladni s pravom Evropske unije, ki zagotavlja enako obravnavo posameznih manjšin, vključno z etničnimi manjšinami.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D). – (LT) Gospa predsednica, danes, ko razpravljamo o občutljivem vprašanju za mojo državo, bi želela predvsem poudariti, da Litva, kot država članica EU, spoštuje človekove pravice in svoboščine ter vrednote EU. Na žalost pa obstajajo primeri, ko so nekateri poslanci litovskega parlamenta predlagali zakone, ki kršijo človekove pravice in diskriminirajo državljane. Obvestila pa bi vas rada, da je prejšnjo sredo litovska vlada zavrnila predlog, o katerem je razpravljal litovski parlament, o uvedbi kazni za javno promocijo homoseksualnih odnosov, ker je to v nasprotju z mednarodno zakonodajo in zakonodajo Evropske unije ter določili ustave Republike Litve in se obravnava kot diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti. Litva je poleg tega ratificirala Lizbonsko pogodbo in mora spoštovati Listino o temeljnih pravicah Evropske unije, ki prepoveduje vse oblike diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Ta predlog zakona je obsodila predsednica Republike Litve, gospa Dalia Grybauskaitė. Poudariti želim, da parlament Republike Litve še ni sprejel sprememb iz predloga zakona. Odbor za človekove pravice litovskega parlamenta mora predstaviti še svoj sklep o teh predlaganih spremembah. Upam, da bo Litva upoštevala kritiko EU in mednarodno kritiko, negativni sklep vlade Republike Litve in resolucijo Evropskega parlamenta in da bo litovski parlament imel politično voljo za zavrnitev predlaganega zakona, ki bi kršil človekove pravice in svoboščine ter da bo konec vseh vrst diskriminacije, vključno tiste na podlagi spolne usmerjenosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – Gospa predsednica, mislim, da ni dvoma o tem, da je bolj kot kadarkoli potrebno sporočilo, ki ga želimo poslati litovskemu parlamentu – in ne le njemu, ampak vsem, ki menda še vedno razpravljajo o osnovnih dejstvih. Mislim, da moramo nekatere kolege, ki so jih morda pozabili, spomniti na dvoje dejstev. Prvo je, da je bila homoseksualnost umaknjena s seznama duševnih bolezni; in drugič, kar se še posebej nanaša na ta primer, da ne obstaja nobena verodostojna raziskava, ki bi pokazala, da bi vzgoja otrok o homoseksualnosti lahko vplivala na njihovo spolno usmerjenost.

To so dejstva in nobeno pravno besedilo ali predlagana zakonodaja jih ne more ovreči. Zato je sporočilo, ki ga želimo jutri poslati, enostavno naše kolege spomniti, da o teh zadevah ne bi smeli razpravljati. Zato moramo sprejeti to resolucijo in zato moramo podpreti poskuse litovske predsednice, da zaustavi to, kar se dogaja. Toda ponavljam: to sporočilo ni namenjeno le Litovcem, ampak tudi vsem, ki še vedno menijo, da je včasih treba te zadeve dati v razpravo.

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Gospa predsednica, zdi se mi, da na svetu ni parlamenta, ki bi bil bolj občutljiv glede zaščite pravic spolnih manjšin, kot je Evropski parlament. Litovski zakon, ki je bil slabo preveden v resoluciji, o kateri glasujemo, še ni bil sprejet. Evropski parlament pa že začenja kritizirati eno od držav članic. Menim, da ne bi smeli posegati v neodvisni zakonodajni postopek v neodvisni državi Litvi.

Nedvomno bi morali pokazati več zaupanja v zakonodajni postopek v Litvi in več razumevanja za tiste poslance litovskega parlamenta, ki dejansko poudarjajo, da bi bilo treba bolje zaščiti zlasti otroke in mladino pred pogosto agresivno izpostavljenostjo gradivu s spolno vsebino. Takšna razprava je popolnoma običajna. Zdi se, da v tej razpravi pravice otrok sploh niso bile upoštevane. V tej resoluciji ne bomo našli zaupanja, spoštovanja neodvisnosti, omejitve ali upoštevanja pravic otrok. Zato te resolucije ne moremo podpreti.

  Joanna Senyszyn (S&D). – (PL) Gospa predsednica, večina državljanov Evropske unije misli, da smo vsi enakopravni in imamo enake pravice. Toda v nekaterih evropskih državah je raven strpnosti do spolnih manjšin še vedno prenizka. Obstajajo primeri spodbujanja sovraštva do homoseksualcev, prepovedi pohodov za enakost in celo zakonskih predpisov, ki kršijo pravo Evropske unije, kot na primer diskriminacijski litovski osnutek zakona. Enotna, minimalna raven zaščite na ravni EU za ljudi, prizadete zaradi diskriminacije na podlagi starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti, vere ali svetovnega nazora, bi pomenila konec te prakse. Kdaj se bo to zgodilo? Pomembna je popolna ločitev cerkve od države, saj se homofobija širi na področja, kjer ima vera preveliko vlogo. Homoseksualnost je še vedno nezakonita v 76 državah po vsem svetu, 8 islamskih držav pa je uvedlo smrtno kazen za homoseksualne odnose. V Evropi imamo vsaj določbe ali osnutke zakonov, kar meče slabo luč na svobodni svet. Zato sta naša resolucija in protidiskriminacijska direktiva tako pomembni.

  Catherine Trautmann (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospa komisarka, gospe in gospodje, spremembo, ki jo trenutno preučuje litovski parlament in s katero bi javna promocija homoseksualnosti postala prekršek, ki se kaznuje, je bila napisana v okviru zakona o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi učinki javnega obveščanja.

Kako lahko, domnevno zaradi zaščite mladoletnikov, posežemo tako v svobodo izražanja kot obveščanja in predvsem sankcioniramo diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti? Dobro vemo, da vodi besedilo te vrste v skrivanje spolne usmerjenosti in da je v nasprotju s pravicami lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb (LGBT), ki smo jih zagovarjali mi in ta parlament. V času, ko smo priča nasilnim dejanjem in agresivnosti zoper homoseksualce, to predstavlja spodbujanje k inkriminaciji homoseksualnosti in poziv k nasilju. Mladim ne moremo prikazati podobe Evrope kot zaprte, nestrpne, vase usmerjene družbe, ki se ne ozira na spoštovanje drugih ljudi.

Zato je za nas ta zakon v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami, zapisanimi v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije in Evropski konvenciji za zaščito človeških pravic in temeljnih svoboščin. Kot je bilo omenjeno, je v nasprotju s celotnim protidiskriminacijskim korpusom prava Unije, ki je v veliki meri prispeval k temu, da je naša nacionalna zakonodaja pravičnejša v številnih vidikih vsakdanjega življenja od zaposlitve do obveščanja ali izobraževanja.

Zahvaljujem se vam, gospa komisarka, za zelo jasno stališče in želim si, da bi vse skupine razumele vaš argument, kakor tudi argument mojih kolegov poslancev. Pozivam vse kolege poslance iz vseh političnih skupin, naj se pridružijo Skupini naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D), Zavezništvu liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE), Zelenim/Evropski svobodni zvezi (Verts/ALE) in Konfederalni skupini Evropske združene levice – Zelene nordijske levice (GUE/NGL), ki so dali pobudo za pripravo te resolucije.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospa predsednica, zakaj se ta parlament ukvarja s predlogom zakona, ki ga je predložil poslanec nacionalnega parlamenta? Prav tako me zanima, kdaj smo začeli narekovati zakonodajalcem držav članic, o čem lahko in o čem ne smejo razpravljati?

Ne ta razprava niti predlog resolucije, o katerem bomo glasovali jutri, se ne nanašata na trenutno veljaven zakon. Nanašata se na besedilo, ki ni zavezujoče in se obravnava v parlamentu ene od držav članic EU. Zakon, ki naj bi ogrožal medijsko svobodo na Madžarskem, je zakon, ki trenutno velja.

Končno stališče večine med nami pa je, da moramo pred poseganjem madžarski vladi dati čas, da zakon po potrebi spremeni. Če nič drugega, bodimo dosledni.

Gospe in gospodje, odložimo tudi to resolucijo, vsaj do konca razprave v litovskem parlamentu.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospa predsednica, prihajam iz Litve in resolucija, o kateri danes razpravljamo, temelji na spremembi zakona o upravnih prekrških. Poudarjam, da gre za nedokončan zakonodajni postopek v nacionalnem parlamentu, v katerega poskuša poseči Evropski parlament. Poteka faza obravnave in končne odločitve še ni, saj še ni bilo razprav ali obravnave na odboru. Po pravici povedano, so institucije, ki so morale oceniti spremembo naše parlamentarne skupine, podale sklepe, ki niso ugodne za osnutek, kar pomeni, da predvideni rezultat, o katerem danes razpravljamo, verjetno ne bo ta, o katerem govorimo. Zato resolucije ne morem podpreti, ker gre za pretirano reakcijo. Ponovno se obračam na prijatelja, gospoda Higginsa. Prosim vas, da ne omenjate stvari, ki jih niste doživeli. Danes primerjati Litvo s Sovjetsko zvezo je enostavno nerazumljivo.

  Alexandra Thein (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, gospa komisarka, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Listina o temeljnih pravicah Evropske unije prepovedujeta diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Člena 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji in člen 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujejo organe EU in držav članic k boju proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti.

Litva je država članica EU in zavezala se je, da bo spoštovala te skupne vrednote 500 milijonov državljanov Unije. Najprej pozdravljam dejstvo, da je po naši prvi resoluciji leta 2009 načrtovani zakon začel veljati v Litvi v manj strogi obliki in da še nismo bili seznanjeni z nobenim primerom uporabe tega zakona, kakor tudi to, da njegova uporaba glede prepovedi parade ponosa ni uspela in je parada potekala. Zato sem toliko bolj presenečena, ker se zdaj predlagajo novi zakonodajni ukrepi, ki bi zaradi javnega govora ali obveščanja o homoseksualnih odnosih lahko privedli do glob v višini do 2.900 EUR in ker za homoseksualce ne bo več enakih možnosti – vsaj ne za ženske.

Pozdravljam strategijo Komisije o boju proti homofobiji, zlasti pa se zahvaljujem komisarki, gospe Reding, ker je poudarila pomen zaščite teh temeljnih pravic s svojo prisotnostjo na tem plenarnem zasedanju, ko je ura že skoraj polnoč.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, pri vseh političnih strankah v tem parlamentu sem opazila veliko soglasje o načelu nediskriminacije. Prepričana sem, da bi resolucija, ki bi zares poudarila to načelo in njegovo uporabo v nacionalni zakonodaji – kot obveznost, ki so jo nacionalne države sprejele glede pravil Evrope – predstavljala zelo pomemben trenutek.

Poslanci, ki so jasno navedli, da govorimo o zakonu, ki ni zakon, ampak predlog nekaterih poslancev, imajo prav, ko omenjajo to dejstvo, vendar želim poudariti, da sta se tako predsednica Litve kot litovska vlada jasno opredelili zoper te predloge nekaterih poslancev.

Upam, da bo skoraj soglasna odločitev na jutrišnjem glasovanju poudarila ta načela, o katerih se je svobodno dogovorilo 27 držav članic, saj gre za načela naših evropskih direktiv, podkrepljenih z Listino o temeljnih pravicah. Strinjam se z jasnim stališčem parlamenta.

  Predsednica. – Prejela sem dva predloga resolucij⁽¹⁾, vloženih v skladu s členom 115(5) poslovnika.

– Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 19. januarja 2011.

Pisne izjave (člen 149)

  Kristiina Ojuland (ALDE), v pisni obliki. – Kršitve državljanskih svoboščin v tretjih državah sicer kritiziramo, vendar moramo biti podobno kritični tudi do držav članic. Veliko razočaranje pomeni poteza litovskega parlamenta, ki je inkriminiral širjenje informacij o spolni usmerjenosti pod pretvezo zaščite pravic mladoletnikov, verskih čustev in političnega prepričanja. Gre za jasno kršitev svobode izražanja in ni je mogoče upravičiti niti z voljo večine prebivalstva. Nedotakljive pravice mladoletnikov so vselej značilnost demokracije, toda litovski parlament je populizem zamenjal za demokracijo. Upam, da bo litovski parlament spremenil ali razveljavil zakone, ki so v bistvu homofobični in kršijo litovsko ustavno pravo, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Listino o temeljnih pravicah Evropske unije in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Pozdravljam pogum litovske predsednice Dalie Grybauskaitė, ki je javno nasprotovala diskriminaciji in upam, da bodo drugi sledili njenemu zgledu. Če litovski parlament ne bo izpolnil svojih mednarodnih obveznosti, bo potrebno posredovanje v imenu Evropske unije.

(1) glej zapisnik

19. Dnevni red naslednje seje: glej zapisnik

20. Zaključek seje

(Seja se je zaključila ob 23.55)