Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 19. januar 2011 - Strasbourg

12. Razmere v Belorusiji

  Predsednik. – Naslednja točka je izjava podpredsednice Evropske komisije in visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, gospe Ashton, o razmerah v Belorusiji.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. ─ Gospod predsednik, dogodki v Belorusiji po volitvah 19. decembra so šok za vse nas: nasilno ravnanje oblasti z lastnimi državljani je sprožilo izraze zaskrbljenosti in obsodbe po vsem svetu.

S kolegi sem se srečala z veliko žrtvami nasilja, s pripadniki opozicijskega gibanja in civilne družbe, svojci zapornikov in pripadniki širše javnosti. Na srečanjih smo jim lahko izrazili svoje sočutje in solidarnost in prisluhnili njihovim besedam. Zdaj pa je, spoštovani poslanci, čas za ukrepanje.

Visoko cenim dosedanji prispevek članov Parlamenta k razmišljanjem o tem vprašanju in priložnost, ki jo je prejšnji teden ponudil Odbor AFET kolegu komisarju Füleju za predstavitev naših sedanjih pogledov. Veselim se že branja resolucije EU, ki bo sprejeta na podlagi vaše razprave. Glede na to, kako pereče vprašanje obravnavamo, mora biti naše razmišljanje čim bolj jasno.

Imela sem daljša srečanja z več predstavniki opozicije in širše javnosti Belorusije, tudi s svojci zapornikov, kot sem že omenila. Srečala sem se tudi z zunanjim ministrom Martinovom. Ti razgovori so me trdno prepričali, da so ti dogodki očitna žalitev naših pogledov na človekove pravice, temeljne svoboščine in demokracijo. Ni šlo le za neupravičeno uporabo sile, ampak so aretacije pripadnikov civilne družbe in opozicije povsem spodkopale volilni postopek. Tako ugotovitev potrjuje tudi ocena OVSE/ODIHR.

Veliko oseb, ki so jih priprli v zadnjih tednih, so že izpustili. Veliki skupini ─ kar 30 ljudem ─ pa še vedno grozijo obtožbe, za katere so predvidene dolge zaporne kazni, kot je spoštovanim poslancem znano, pa je med temi ljudmi tudi nekaj predsedniških kandidatov.

Gospod predsednik, represivne ukrepe oblasti v Minsku sem že obsodila in pozvala oblasti k takojšnji izpustitvi vseh političnih pripornikov ter k ponovnem odprtju urada OVSE v Minsku. To sporočilo sem še krepkeje izrazila v skupni izjavi z državno sekretarko ZDA Hillary Clinton.

Na srečanju z zunanjim ministrom Martinovom sem poudarila, da EU pričakuje takojšen odziv beloruskih oblasti na zahteve mednarodne skupnosti. Pri oblikovanju naših naslednjih korakov moramo izhajati iz temeljnih načel.

Prvo od teh načel je, da moramo ves čas imeti v mislih predvsem zaščito in varnost miroljubnih aktivistov, tudi predsedniških kandidatov.

Drugo načelo je, da so Belorusi naši sosedje in prijatelji in njihovi interesi nam morajo biti najpomembnejši. Oblastem sicer izražamo zaskrbljenost nad njihovim ravnanjem, ljudstva pa pri tem ne smemo osamiti.

Tretje načelo je, da je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin jedro zunanje politike EU in vzhodnega partnerstva in da spada med skupne vrednote, ki jih delimo z našimi najožjimi partnerji. S partnerji bomo poskrbeli, kot smo že poskrbeli v sodelovanju z ZDA, da bo sporočilo mednarodne skupnosti Belorusiji čim odločnejše.

Gospod predsednik, iz naše ocene izhaja jasen sklep: prek svojih kanalov moramo sprožiti odločen in takojšen odziv. Ta odziv mora biti jasen signal beloruskim oblastem, ne smemo pa osamiti državljanov in civilne družbe. Naš odziv mora biti uravnotežen. Na eni strani moramo razmisliti o usmerjenih ukrepih proti beloruskim oblastem in, po mojem mnenju, tudi preučiti možne sankcije. Na drugi strani pa moramo okrepiti dialog in podporo civilni družbi in državljanom ─ v praksi to pomeni nadaljevanje naše pomoči NVO, javnim občilom in študentom, morda pa tudi olajšanje mobilnosti državljanom, ki želijo obiskati Evropsko unijo.

Kratkoročno pa pride v poštev tudi obnovitev prepovedi vstopa v EU predsedniku Lukašenku in razširitev te prepovedi tudi na posamezne druge posameznike, če ne bodo izpustili pripornikov.

Kar zadeva okrepitev podpore civilni družbi, sem že naročila Službi za zunanje delovanje, naj v sodelovanju s Komisijo pripravi predloge takojšnjih ukrepov, usmerjenih na NVO, občila in študente. Vem, da ima Evropski parlament možnost podeliti štipendije za študente, ki so jih izključili iz univerze, in upam, gospod predsednik, da boste to možnost izkoristili. Seveda bomo skušali pridobiti dodatna sredstva tudi iz drugih virov, tudi iz držav članic.

Prej sem omenila vprašanje mobilnosti in pri tem mislim predvsem na poenostavitev izdajanja vizumov: rada bi pozvala konzulate držav članic v Minsku, naj kot začasen ukrep v prid beloruskim državljanom poenostavijo izdajanje vizumov.

Gospod predsednik, pravkar opisane kratkoročne ukrepe bo moral obravnavati še Svet za zunanje zadeve 31. januarja, že zdaj pa je čas tudi za razmislek o dolgoročnejših vidikih naših odnosov z Belorusijo.

Prvič, omenila sem že, da moramo pri tej zadevi sodelovati z našimi mednarodnimi partnerji, zato mora Belorusija tudi v prihodnje ostati vključena v večstranske procese, ki jih imamo na voljo, in zato moramo tesno sodelovati s članicami vzhodnega partnerstva pri oblikovanju soglasja o tem vprašanju.

Drugič, kar zadeva finančno pomoč iz Evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta (ENPI), bi jo morali bolj usmeriti v potrebe ljudi in civilne družbe.

In nazadnje, lansko leto smo sestavili skupni vmesni načrt s srednjeročnim programom razvoja naših odnosov z Belorusijo. Menim, da bi morali ta razvoj nekoliko odložiti. To ne pomeni opustitve skupnega vmesnega načrta, potrebna pa so dodatna posvetovanja, tudi s civilno družbo, in po potrebi revizija načrta.

Gospod predsednik, to je okvir, v katerem sedaj delujemo. Z velikim zanimanjem bom prisluhnila mnenjem poslancev.

  Jacek Protasiewicz, v imenu skupine PPE. – (PL)Gospod predsednik, ocene mednarodnih opazovalcev so povsem jasne in tudi mi nimamo prav nikakršne podlage za dvome. Decembrske volitve v Belorusiji niso bile poštene. Niso bile poštene, zato ne moremo nadaljevati s svojo dosedanjo politiko do beloruskih oblasti, ki jo izvajamo od leta 2008, to je politiko dialoga z Belorusijo in ponujanja roke. Zdaj ni čas za nadaljevanje po starem, zdaj je čas za odločitve, novo politiko in trdo roko v odnosih z beloruskim režimom, ki vključuje tudi politične in vizumske sankcije, pa tudi gospodarskih sankcij ne smemo izključevati. Seveda bi morali sankcije uporabiti razumno in jih usmeriti tako, da ne bodo prizadele beloruskega ljudstva, ne smemo pa oklevati glede uvedbe sankcij, ki lahko vključujejo tudi začasno zamrznitev članstva Belorusije v vzhodnem partnerstvu.

Ker so bile volitve nepoštene, je njihov izid neverodostojen. Zato lahko trdimo, s povsem hladno glavo in ob upoštevanju dejstev, da je moralna zmagovalka volitev beloruska demokratična opozicija. Torej bi morali podpreti opozicijo pri njenih prizadevanjih za vzpostavitev političnega predstavništva pri nas, v Bruslju, ki bi zastopalo samo opozicijo, pa tudi svobodno Belorusijo v odnosih z Evropsko unijo in državami članicami na politični ravni. In končno, zahtevati bi morali izpustitev vseh aretiranih oseb, predsedniških kandidatov in političnih aktivistov, neodvisnih novinarjev, študentov in univerzitetnih učiteljev. Izpustiti jih morajo pred kakršnim koli nadaljevanjem naših pogovorov s predstavniki države Belorusije.

  Kristian Vigenin, v imenu skupine S&D. – (BG) Gospod predsednik, lady Ashton, gospe in gospodje, Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu izraža veliko obžalovanje, ker so se predsedniške volitve izkazale kot ponovna izgubljena priložnost za odločen in iskren obrat države na pot k demokraciji.

Vendarle lahko ugotovimo, da je Evropska unija s svojo politiko postopne krepitve odnosov z Belorusijo pod nekaterimi pogoji dosegla nekaj rezultatov, zato ne smemo nekritično poslušati pozivov k radikalni spremembi naše politike.

To pravim zato, ker je prav naše delovanje pripomoglo k temu, da je predsedniška volilna kampanja vendarle doživela nekaj napredka, verjetno pa tudi k temu, da se je na trgu v Minsku zbralo precej več ljudi, kot so pričakovali organizatorji. Z drugimi besedami, verjetno smo pomagali ustvariti svobodnejše ozračje in to so državljani Belorusije dojeli.

Ob tem pa moramo, prvič, povsem jasno in odločno zahtevati od beloruskih oblasti, da izpustijo pripornike in takoj prenehajo kakor koli preganjati udeležence in organizatorje protestov. Pri tem ne smemo biti pripravljeni na nikakršen kompromis in svoje zahteve moramo izraziti povsem jasno.

Naslednja stvar pa je, kakšni so lahko naši srednjeročni in dolgoročni ukrepi. Prvič, države ne smemo pahniti nazaj v osamo, saj bi, kot poudarjajo predstavniki opozicije in civilne družbe, osamitev Belorusije pomenila osamitev njenih državljanov.

Namesto tega moramo v okviru naše sedanje politike do Belorusije sprejeti nekaj sprememb te politike v prid in podporo državljanom, javnim občilom, civilni družbi in opoziciji. Tako lahko vzpostavimo razmere, v katerih bodo mogoče poštene in demokratične volitve.

Po mojem mnenju bi morali sodelovati s sosedami Belorusije, ki niso članice EU, z Rusijo in Ukrajino, in kot Parlament izkoristiti možnosti, ki jih dajeta vzhodno partnerstvo in EURONEST za pritegnitev ostalih petih držav članic partnerstva k skupnim prizadevanjem za demokratične spremembe v Belorusiji.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, zavedam se, da imam na voljo samo 30 sekund.

Gospod Vigenin, morda je bil nejasen samo prevod, ampak razumel sem, da ste v zvezi z demokratizacijo rekli, da so demonstracije po volitvah, z drugimi besedami, demonstracije, ki so bile dejansko protest proti ponarejanju volilnih izidov in vsem drugim nepravilnostim, dokaz, da se volilni proces in razmere izboljšujejo? Tako je zvenelo. Težko si predstavljam, da so bile vaše besede v resnici prevedene pravilno.

  Kristian Vigenin (S&D). – (BG) Morda prevod ni bil dovolj jasen ali pa se je kak odtenek izgubil s prevodom. Hotel sem reči, da so se razmere v Belorusiji spremenile toliko, da več in več ljudi čuti potrebo po demokratizaciji in potrebi po boju za demokracijo. V tem smislu razumem nepričakovano veliko udeležbo na trgu v Minsku kot pozitiven signal.

To sem hotel povedati, nikakor pa ne mislim, da je beloruski režim tisti, ki je to omogočil.

  Predsednik. ─ Morda gre za težavo s tolmačenjem v angleščino. Ali imamo kakšne težave s tolmačenjem v angleščino? Prosim, preverite. Ne, ni težav s tolmačenjem. Težave imamo z mikrofonom. Ali je zdaj vse v redu?

  Kristian Vigenin (S&D). ─ Gospod predsednik, kadar koli mogoče, skušam govoriti v domačem jeziku, včasih, ob občutljivih temah, pa menim, da je bolje, da ne.

Hotel sem povedati, da sem prepričan, da se razmere izboljšujejo v tem smislu, da več in več ljudi v Belorusiji dojema, da Belorusija potrebuje demokracijo, in več in več ljudi razume, da se morajo boriti za demokracijo v Belorusiji. Zato sem dejal, da se mi zdi tako velika udeležba ljudi na trgu v Minsku, mnogo večja od pričakovanj organizatorjev, pozitiven signal. Upam, da je zdaj jasno, kaj sem hotel povedati.

  Kristiina Ojuland, v imenu skupine ALDE. ─ Gospod predsednik, besede visoke predstavnice so nas razveselile in v celoti se strinjamo z njimi. Zelo pomembno je, da se je Evropska unija znala odzvati na spodletele predsedniške volitve v Belorusiji.

Upam, da bomo imeli tudi dovolj poguma za energično, odločno in načelno ravnanje v zvezi z državo, ki meji na Belorusijo, kjer so zatiranje demokratične opozicije in kršenje načel pravne države ter človekovih pravic že tudi vsakdanji pojavi.

Morda je prav demokratični primanjkljaj v Rusiji razlog, da je Kremelj priznal izide beloruskih predsedniških volitev in označil nasilno represijo kot „notranjo zadevo“ Belorusije. Taka mlačnost ob nesprejemljivih razmerah v Belorusiji je pomemben znak smeri, v katero gre Rusija.

Evropski parlament je sestavil odločno resolucijo, v kateri predlaga usmerjene vizumske in gospodarske sankcije proti Lukašenkovemu zločinskemu režimu. Evropska unija mora pri tem nastopati enotno in države članice se morajo vzdržati kakršnih koli dvostranskih pobud v zvezi z Lukašenkom in njegovim režimom. Zamrzniti moramo vzhodno partnerstvo in druge oblike sodelovanja, dokler ne bodo politični zaporniki izpuščeni. Obenem pa moramo okrepiti podporo civilni družbi, NVO in neodvisnim javnim občilom v Belorusiji, da jih bomo pripravili na gradnjo Belorusije po padcu Lukašenka, do katerega bodo, upajmo, pripeljale demokratične volitve.

Zato, gospa visoka predstavnica, vas prosim, da podprete poziv k sklicu vseevropskega foruma o prihodnosti Belorusije.

  Heidi Hautala, v imenu skupine Verts/ALE. ─ Gospod predsednik, mislim, da je visoka predstavnica z besedo „šok“ natančno opisala tudi naše občutke.

Po 19. decembru smo bili resnično šokirani, saj nas je precej med nami upalo, da bo prišlo do postopnega odpiranja Belorusije Evropski uniji. Zdaj mislim, da je to upanje za nekaj časa zamrlo. Zelo zaskrbljujoče so novice ─ ki jih prejemamo iz ure v uro ─ o zatiranju v Minsku in drugih delih Belorusije.

Tudi včeraj se je s hišnimi racijami, aretacijami in pridržanji nadaljevalo ustrahovanje organizacije za človekove pravice Viasna. To je organizacija, ki pogumno brani človekove pravice v Belorusiji. Oblasti še zdaj ne dovolijo njene registracije.

Beloruski helsinški odbor je po tem, ko se je obrnil na posebnega poročevalca ZN o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov, prejel opozorilo. Utemeljen je strah, da tisti, ki so obtoženi tako hudih kaznivih dejanj, ne bodo deležni pravičnega sojenja.

Danes smo prejeli tudi novice o nekdanjem predsedniškem kandidatu, gospodu Sanikovu, njegovi soprogi Irini Kalip, novinarki in dopisnici Nove Gazete iz Minska, ter njunem otroku ─ ki so močno odjeknile po vsem svetu. Slišali smo, da so otroku dovolili ostati pri starih starših med tem, ko sta njegova starša v priporu. Opozarjam pa, da to še ni prava dobra novica. Počakati moramo na njeno potrditev, ki jo bomo prejeli morda prihodnji teden.

Zakaj ti udarci „trde roke“ v Belorusiji? Res moramo vztrajati pri neodvisni mednarodni preiskavi dogodkov, da bomo lahko v celoti razumeli ozadje in ugotovili, ali so nasilje ─ ki ga zdaj označujejo za zločinsko ─ res sprožili provokatorji in ne tisti, ki so se v resnici samo zavzemali za demokracijo v Belorusiji. Po mojem mnenju bi bila najprimernejši nosilec take preiskave OVSE, če to ne bi šlo, pa OZN.

Kaj pa nove volitve? Paziti moramo, da ne bomo pozivali k novim volitvam prezgodaj, saj moramo paziti na časovni načrt demokratičnih reform. Zagotoviti moramo svobodo javnih občil, svobodo združevanja in zbiranja. Brez tega ne bi kaj dosti pridobili, čeprav bi v Belorusiji razpisali nove volitve še danes.

PREDSEDSTVO: STAVROS LAMBRINIDIS
podpredsednik

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, govorimo o razmerah v Belorusiji, ne smemo pa valiti odgovornosti samo na druge. Ni težko obtoževati Lukašenkovega režima, ki si obtožbe zasluži, in naše obtožbe in obsodbe so vsekakor utemeljene. Nekaj krivde pa mora prevzeti nase tudi Evropa. Ali ni obisk italijanskega ministrskega predsednika Berlusconija pomenil tudi nekakšne poverilnice režimu? Ali ni obisk litovske predsednice gospe Grybauskaitė pomenil tudi nekakšne poverilnice režimu? Ali nista obiska nemškega in poljskega zunanjega ministra, gospoda Westerwelleja in gospoda Sikorskega, pomenila poverilnice režimu in mu precej koristila? Dejstvo je, da so politiki iz držav članic Evropske unije gospodu Lukašenku odprli nekaj prostora za politično manevriranje, ne da bi zahtevali kar koli v zameno. Danes moramo zahtevati spoštovanje človekovih pravic, pa tudi sprejeti upravičeno kritiko.

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, naša skupina se ni podpisala pod kompromisno resolucijo o Belorusiji. Vseeno pa bi rad jasno povedal, da to ne pomeni našega soglasja z izidi volitev, aretacijami in represalijami nad tistimi z drugačnimi mnenji. Za nas pomenijo pregledne in demokratične volitve ─ „svoboden nastop disidentov“ po besedah Rose Luxemburg ─ temeljni pogoj za vzpostavitev odnosov z Belorusijo in katero koli drugo državo. Sem spada tudi takojšnja izpustitev vseh političnih pripornikov.

Dvomim pa v to, da bi lahko sankcije v resnici povzročile takojšnjo izpustitev političnih zapornikov in radikalne spremembe v demokratični ureditvi Belorusije. V preteklosti so bile sankcije precej neučinkovite tako v Belorusiji kot drugod. Gospe in gospodje, to je enako kot meni jasno tudi vam. Primernejši pristop bi se mi zdel seznaniti nosilce politične oblasti z našimi argumenti in zahtevami v političnem dialogu, preprečiti jim možnost diskreditacije kritik civilne družbe kot kritike od zunaj, vzpostaviti pregledno politično ureditev in usklajevati naše delovanje v Belorusiji z vsemi našimi zunanjepolitičnimi partnerji. To bi bilo tudi bolj pošteno do naših argumentov, kot je pokazala tudi naša dopoldanska razprava o madžarskem predsedstvu.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, grobo zatiranje vseh političnih alternativ predsedniku Lukašenku po 19. decembru 2010 očitno zožuje prostor za manevriranje Minska pred zunanjim svetom. Belorusija si je z lastno potezo onemogočila nadaljevanje potujoče diplomacije med Moskvo in Brusljem, ki jo je uprizarjala v zadnjih treh letih. Zdaj predsedniku Lukašenku uspeva vzdrževati tesne politične in gospodarske odnose s Kremljem. Prav zaradi tega odvisnega odnosa je potrebno tesnejše sodelovanje Evrope z belorusko civilno družbo.

Zato vsekakor nadaljujte s strategijo spreminjanja mišljenja, ki je nujen korak, če želimo zamenjati režim. Aktivno dokazujte evropsko solidarnost. Na primer, čim prej znižajte stroške vizumov Belorusom. Poleg tega odprite nujno strateško razpravo z belorusko politično opozicijo, istočasno pa posebno pozornost posvečajte reformističnim silam v organih oblasti. To je uravnotežena politika. Bruselj zdaj ne sme zapustiti Minska. Ne prepustimo Belorusov vplivu Rusov ali Kitajcev, pokažimo jim neodvisno pot v svobodno družbo in demokratično pravno državo.

  Traian Ungureanu (PPE). ─ Gospod predsednik, Aleksander Lukašenko ni izpustil še nobene priložnosti za dokazovanje svoje diktatorske drže. Decembrske volitve so bile v resnici le ritual za podaljšanje njegovega mandata. V EU pa smo se oklepali iluzije, da se bo Lukašenko čudežno spremenil. Res je, govorili smo, da bomo čakali na decembrske volitve. Volitve so mimo, Lukašenko je enak kot prej, opozicija pa je v bolnišnicah ali v zaporih.

Mislim, da je čas, da EU razmisli o svojem pristopu k Belorusiji. Belorusija nikakor ne spada v vzhodno partnerstvo. Njeno članstvo bi morali zamrzniti. Naša edina partnerka bi morala biti civilna družba. Željno čakam izide Sveta za zunanje zadeve 31. januarja in upam, da bosta lady Ashton in komisar Füle oba predlagala zamrznitev članstva.

In na koncu, kar zadeva posledice za parlamentarno skupščino Euronest, ne smemo več dajati Lukašenku priložnosti, da z vetom blokira Euronest. Belorusija je doslej služila kot pretveza za blokado Euronest. Naš sklep mora biti, da je treba Euronest nujno zagnati.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, visoka predstavnica, resolucija Evropskega parlamenta, o kateri bomo glasovali jutri, bi morala pomeniti močno sporočilo Belorusiji, Evropi in svetu. Doseči bi morali vsaj obnovo stanja, kakršno je bilo pred 19. decembrom, in z združenimi močni usmeriti Belorusijo na pot k demokraciji in krepitvi človekovih pravic. Danes pa je najpomembneje doseči izpustitev političnih zapornikov in prekinitev napadov na opozicijo, nevladne organizacije in neodvisne medije. Pri tem pa soglašam z visoko predstavnico, da naši zamahi proti režimu ne smejo zadeti beloruskih državljanov. Te zamahe moramo odmeriti z milimetrsko natančnostjo, da ne bomo škodovali Belorusom ali njihovim obojestransko koristnim poslovnim, kulturnim, izobraževalnim in turističnim vezem z državami članicami EU, ki so ključnega pomena za odpiranje Belorusije v Evropo.

Politika dialoga z Belorusijo v zadnjem času je obrodila nekaj sadov: zdaj že skoraj polovica vseh Belorusov podpira tesnejše odnose z Evropsko unijo. Na dogodke v Minsku se moramo odzvati tako, da bo ta delež v naslednjem letu še zrasel. To bi bilo pravično grenko povračilo prirediteljem 19. decembra. Za konec bi rad ponovno opomnil na finančni vizumski berlinski zid, ki je žal zrasel med Evropsko unijo in njenimi vzhodnimi sosedami in ki je najvišji prav za državljane Belorusije. Skrajni čas je, da ta zid porušimo in običajnim Ukrajincem, Belorusom, Gruzijcem in Rusom odpremo neoviran dostop do vizumov in do Evropske unije. Tistih nekaj milijonov evrov, ki jih zberemo z nerazumno visokimi vizumskimi pristojbinami, res ne more odtehtati škodljivih posledic te ureditve ─ poglabljanja iz preteklosti podedovanih prepadov, danes med državami članicami Evropske unije in njihovimi sosedami. To res ni prav.

  Gerben-Jan Gerbrandy (ALDE). – (NL) Gospod predsednik, v življenju, seveda pa tudi v politiki, je upanje zelo pomembno. Upanje nam zagotavlja prihodnost, upanje daje ljudem občutek, da bo prihodnost lepša, prav upanje pa je v Belorusiji po 19. decembru precej ugasnilo. Upanje, da bodo tokratne volitve bolj demokratične kot prejšnje. Upanje, da bo imela opozicija tokrat več možnosti, in upanje, da bodo beloruska občila državljanom Belorusije posredovala bolj uravnoteženo sliko. Vse to upanje se je razblinilo.

Prav zato bi morala EU spremeniti svojo politiko do Belorusije. Politika zbliževanja z režimom žal ne deluje. EU bo morala sprejeti sankcije proti beloruskem vodstvu. Sankcije, ki ne bodo prizadele državljanov, ampak voditelje. Sankcije, kot je preklic vizumov voditeljem in njihovim družinam. To zadnje je nujno, če želimo prekiniti prepletene vezi med političnimi in gospodarskimi silami v Belorusiji.

Na srečo je videti, da lady Ashton razmišlja v pravi smeri. Tudi odziv Komisije, zahteva po takojšnji izpustitvi vseh političnih zapornikov, je bil pravi. Tudi Parlament bi lahko prispeval k temu, tako da bi v Belorusijo čim prej poslal misijo, ki bi tamkajšnji opoziciji, neodvisnim medijem in NVO pokazala, da jih podpiramo. Nova Belorusija se bo lahko oblikovala le z njihovo pomočjo in njihovimi prizadevanji.

Za konec še to, da bi morala EU dati nov zagon sosedskemu programu. Program doslej ni povsem izpolnil pričakovanj. Ne smemo se omejiti na podporo razvoju državljanstva samo v Moldaviji, Ukrajini, Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu. Enako bi lahko tudi Belorusom pokazali, kako pomembna za prihodnost njihove države so prizadevanja za zbliževanje z Evropo. Če nam to uspe, se bo med ljudstvo Belorusije vrnilo upanje.

  Werner Schulz (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, naša pričakovanja, da bodo predsedniške volitve Belorusijo približale demokraciji, so doživela grenko razočaranje. Kljub slabim izkušnjam in zadržkom do vlade gospoda Lukašenka pa je EU v zadnjih mesecih ponujala roko. Zelo jasno mu je povedala, da bo obseg ponujenega sodelovanja odvisen od volitev, in nekaj časa je kazalo, da bodo volitve vsaj deloma poštene, pravilno izpeljane in svobodne.

Majhna popuščanja pa so očitno tako pretresla represivni aparat, da je predsednik Lukašenko še enkrat pokazal svojo pravo barvo, barvo brezobzirnega diktatorja. Njegove tako imenovane volitve so strašna prevara, njegova oblast ni legitimna in njegovo nasilje nad opozicijo je surov zločin. Volilna prevara in zadušitev protestov pomenita velik korak nazaj za Belorusijo. V državi je spet zavladalo ozračje strahu in zatiranja. Ponarejevalci volitev nesramno trdijo, da so posredovale tuje tajne in diplomatske službe, v resnici pa je na ulice poslal agitatorje režim sam. Prav tako nezaslišano je, da tajna služba, ki jo nadzoruje predsednik in se še vedno imenuje KGB, za zatiranje opozicije in civilne družbe uporablja metode iz obdobja stalinizma.

Tako kršenje temeljnih človekovih pravic v državi članici Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je nesprejemljivo. Postkomunistični režim je že povsem nevzdržen. Sestavili smo parlamentarno resolucijo, ki je primerna podlaga za razpravo med evropskimi zunanjimi ministri. Resolucija se zavzema predvsem za takojšnjo izpustitev pripornikov, medicinsko oskrbo ranjenih, opustitev absurdnih obtožb in ustanovitev neodvisnega preiskovalnega odbora, ob tem pa tudi za usmerjene politične in gospodarske sankcije, ki bodo prizadele nosilce oblasti, ne pa prebivalstva.

Podpreti moramo proevropske sile v državi, ki smo jim vzbudili upanje, ki želijo spremembo oblasti in katerih pripadniki so se udeležili volitev. Te sile vidijo prihodnost svoje države v vključevanju EU, ne pa v krepitvi odnosov z Rusijo. Iz tega, da so predsedniku Lukašenku k volilni zmagi prvi čestitali ruski predsednik gospod Medvedjev, ruski premier gospod Putin in predsednik Ukrajine gospod Janukovič, lahko ocenimo njihovo razumevanje demokracije in si predstavljamo turobno prihodnost, ki čaka Belorusijo, če se obrne v to smer.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (DE) Gospod predsednik, rad bi začel z novico za gospo Hautala. Upam, da si je spet nadela slušalke. No, gospa Hautala, vašim informacijam o organizaciji Viasna je treba dodati še eno stvar. Ne le da organizaciji ne dovolijo registracije, pred kratkim jim je policija odnesla vse računalnike ─ in zdaj pride novica za vas ─ in začel sem akcijo zbiranja prenosnih računalnikov na Poljskem, da jim jih bomo poslali.

Zdaj pa preidimo k stvari, komisarka. Naj na začetku ponovim vaše besede, da je „prišel čas za ukrepanje“. Res je. Druga zelo pomembna stvar, ki ste jo povedali, je, ne smemo osamiti beloruske družbe. Ukrepi, ki jih bomo sprejeli, morajo biti skladni s tem načelom, in res morajo biti „mehki“ ukrepi, z drugimi besedami, krepitev civilne družbe, podpora javnim občilom in študentom ter odprava vizumov. Take ukrepe moramo podpreti in še zlasti nameniti ustrezna sredstva zanje. Strinjam pa se, da bi morali sprejeti tudi trše ukrepe, kot jih predlagata gospod Protasiewicz ali gospa Ojuland. Pri tej zadevi bi morali združiti obe vrsti ukrepov.

  Jacek Saryusz-Wolski (PPE). ─ Gospod predsednik, menim, da sta postavljena diagnoza in načrtovano zdravljenje pravilna. V preteklosti ni bila naša težava množica različnih diagnoz in načrtov zdravljenja, ampak to, da smo naredili tako malo. Torej bi se morda veljalo vprašati, ali smo se res trdno odločili, da bomo tokrat ravnali drugače.

Dogodke moramo vsekakor obsoditi in zahtevati moramo izpustitev, sprejeti sankcije in razmisliti o zamrznitvi odnosov, če pa bomo ostali samo pri besedni obsodbi in moralni podpori, naše ukrepanje ne bo prineslo sadov. Potrebna sta dolgoročna strategija in delovanje in to bo pravi preizkus nove zunanje politike, ki jo zdaj vodi lady Ashton.

Ne gre le za Belorusijo. Naše reševanje vprašanja Belorusije bo oblikovalo politično dinamiko v celotni regiji: v Moldaviji, v Ukrajini, v odnosih z Rusijo in drugod. Ta hip, v geopolitičnem smislu, dogodki odmikajo Belorusijo od Evrope, v Ukrajini pa Evropa nazaduje. Očitno je na mestu priporočati dvojni pristop: sankcije in osamitev za režim, okrepitev pomoči družbi. Rekel bi: zamenjajmo sedanjo politiko korenčka in palice do režima s politiko „palice do režima in politiko korenčka do družbe“. Mnogo bolj bi se morali zavedati, da je naš partner družba, ne pa režim.

Lady Ashton je rekla, da bi morali nadaljevati svojo pomoč. Prenehati bi morali delati tako malo, kot smo delali doslej. Ali smo naredili vse, kar bi morali? Ne, naša pomoč je bila smešno skromna, in to moramo spremeniti.

  Richard Howitt (S&D). ─ Gospod predsednik, med tem, ko mi tukaj razpravljamo, predsednik Lukašenko pospešeno pripravlja inavguracijo, ki jo bo imel v petek brez mednarodnih gostov, saj mednarodna skupnost meni, da beloruske volitve niso bile svobodne, poštene in pregledne. Če bo šlo tako naprej, bomo imeli še črni petek po „krvavi nedelji“ 19. decembra, ko so aretirali 700 demokratičnih demonstrantov, med njimi tudi devet predsedniških kandidatov, od katerih je policija enemu polomila obe nogi, drugega pa pretepla tako hudo, da je utrpel poškodbo možganov.

Pozivam podpredsednico/visoko predstavnico in države članice EU, naj podprejo poljski predlog o prepovedi izdajanja vizumov in, kot je jasno navedeno v naši resoluciji, podprejo načelo dodatnih usmerjenih gospodarskih sankcij.

V tem smislu lahko Evropska unija postavi jasne in enostavne zahteve, naj izpustijo vse politične zapornike, naj oblasti opustijo grožnjo s prepovedjo ali omejitvijo delovanja beloruskega helsinškega odbora in naj v kratkem pričnejo priprave za nove volitve.

Kar zadeva prihodnost, soglašam z današnjimi besedami Catherine Ashton in naše skupine, namreč, da moramo ohraniti večstransko delovanje in se usmeriti na civilno družbo in pomoč civilni družbi. Pravim pa, da zdaj ni samo črn dan za demokracijo in človekove pravice v Belorusiji: zdaj je na preizkusu evropska sosedska politika. Da, zavzemamo se za jasnejše in tesnejše sodelovanje in partnerstvo z našimi sosedami, ki bosta spodbudila proces zbliževanja z našimi mejaši, kjer je za to resničen obojestranski interes, ampak tak pristop ne bo uspešen, če ne bo ukrepov ali obojestranskega interesa in če zadeve ne bodo tekle prav.

Naša razprava se ne sme vrteti okoli vprašanja, kako naj Evropa uvede pametne sankcije proti Belorusiji, posvečena mora biti fizičnim bolečinam tistih, ki so bili pretepeni, ker delijo evropske vrednote demokracije in človekovih pravic, tistih, ki se jim moramo solidarno postaviti ob stran, da se bodo dolgoletne bolečine Belorusije enkrat vendarle končale.

  Elisabeth Schroedter (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, rada bi se vam zahvalila za vaš hiter odziv na dogodke v Minsku Tudi sama cenim vašo zasnovo delovanja. Dobro uravnoveša sankcije proti tistim, ki so odgovorni za hude kršitve človekovih pravic, in ukrepe v podporo prebivalstvu Belorusije.

Rada bi se tudi zahvalila organizatorjem münchenske konference o varnosti, ki so preklicali vabilo gospodu Lukašenku. To dejanje je pomenilo jasno sporočilo, da za diktatorje ni prostora v mednarodnih telesih in da se jih ne sme posredno priznavati z vabili na srečanja teh teles.

Mednarodno priznanje samooklicanega predsednika slabi položaj opozicije v njegovi državi in ga lahko štejemo tudi za mednarodno priznanje nedemokratičnih volitev. Prav zato je bil odziv organizatorjev konference primeren.

Zavedamo se, da bo treba na kakršne koli politične spremembe v tej državi dolgo čakati. Zavedamo se tudi, da je gospod Lukašenko na oblasti že dolgo časa in da je njegov odziv tipičen. Ne moremo pa čakati, ko gre za humanitarne razmere v Belorusiji, baronica Ashton. Odzvati se moramo zelo hitro in poskrbeti, da bodo politični zaporniki izpuščeni, da se bodo starši vrnili k svojim otrokom in otroci k svojim staršem. Vse, kar so zagrešili, je bilo, da so demonstrirali za demokratične pravice in svoje občutke izrazili na ulicah. Za to si niso zaslužili takega odziva.

Baronica Ashton, pozivam vas, da ukrepate hitro in da v vsaki svoji izjavi jasno poudarite, da gre za politične zapornike, ne za kriminalce. Rada bi poslala pozdrave Andreju Sanikovem in drugim zapornikom. Vedeti morajo, da smo solidarni z njimi.

  Edvard Kožušník (ECR). – (CS) Gospod predsednik, prejšnji mesec je totalitarni režim na Kubi prepovedal prejemniku nagrade Saharova, Guillermu Farinasu, odpotovati v Strasbourg. Nekaj dni za tem smo lahko spremljali niz represivnih dejanj po predsedniških volitvah v Belorusiji. Verjetno vsi soglašamo, da je Lukašenkov režim avtoritaren, v resnici pa je tudi totalitaren, tako kot Castrov režim na Kubi.

Danes razpravljamo o tem, ali naj visokim predstavnikom Lukašenkovega režima prepovemo vstop v EU. Sam pa se zavzemam za to, da bi se bolj odprli za navadne državljane Belorusije, ki že celo življenje ne poznajo svobode in demokracije. Kakšna koli oblika politične osamitve bo samo v prid Lukašenku. Državljani Belorusije bi morali biti v Uniji dobrodošli. Nasprotno pa moramo s predstavniki Lukašenkovega totalitarnega režima ravnati hladno in zelo strogo. Za ljudi, ki ne spoštujejo demokratičnih vrednot, preprosto ni prostora v dostojni družbi.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, politika nekaterih evropskih vlad, žal tudi vlade moje države, Poljske, do Belorusije v zadnjem času je doživela popoln polom. Gospod Lukašenko, zadnji evropski diktator, se dela norca iz nas, k čemur ga spodbuja tudi naša mlačnost, in preganja in zapira svoje politične nasprotnike. Politika razumevanja in dogovarjanja ne prinaša želenih učinkov. Spet se je izkazalo, da si Belorusija naše poskuse pogovorov razlaga kot podporo gospodu Lukašenku, naše iluzije pa so se decembra razblinile ob surovem pretepanju, napadih in aretacijah več sto aktivistov opozicije.

Evropski parlament mora Belorusiji nujno poslati jasno sporočilo. Evropa ne bo trpela zatiranja svobode, ki ga izvaja beloruska diktatura. Sankcije morajo biti natančno usmerjene in morajo prizadeti predstavnike režima, ne pa navadnih državljanov. Nasprotno, ljudje potrebujejo našo pomoč, prav tako državljanske organizacije, neodvisni mediji in opozicija. Resnično pomoč lahko zagotovimo, ko gre za izobraževanje in vizumske olajšave. Sodelovanje v vzhodnem partnerstvu moramo Belorusiji bodisi začasno preklicati bodisi tako zaostriti pogoje zanj, da režim ne bo več niti od daleč videl kakega našega evra. Več ko bo Evrope v Belorusiji, prej bo padel zadnji diktator na naši celini.

  Seán Kelly (PPE). ─ Gospod predsednik, menim, da je eden od sijajnih dosežkov sodobne zgodovine prehod iz totalitarizma v demokracijo v vzhodnoevropskih državah. Madžarska, o katere prelomnem predsedovanju smo razpravljali danes dopoldne, je primer tega, prav tako sijajen zgled pa je tudi naš lastni predsednik, gospod Buzek.

V nekaterih drugih državah pa ta prehod ni bil tako gladek. En tak primer je žal Belorusija in lady Ashton je natančno povzela, kaj moramo narediti v zvezi s tem.

Še najprijaznejša oznaka bi bila, da so sprejeli demokracijo tako, da so napravili dva koraka naprej in enega nazaj. Na nedavnih volitvah pa so napravili morda tri korake nazaj in nobenega naprej; menim pa, da ima prav, ko pravi, da moramo sodelovati s civilno družbo, NVO in našimi mednarodnimi partnerji in prisiliti predsednika Lukašenka k odpravi zatiranja in diktature.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, to, kar se je zgodilo v Belorusiji dne 19. decembra, je kršenje svobode in demokratičnih svoboščin. Aretacija 700 oseb, vključno s predsedniškimi kandidati, ne potrebuje nikakršnega komentarja. Volitve niso bile poštene. Zdaj so na preizkušnji EU in države, s katerimi ima EU privilegirane odnose, na primer Rusija, ki pa je izide volitev že priznala.

Podpreti moramo opozicijo in poslati jasen signal, da je treba zapornike izpustiti, preden bomo spet pripravljeni na kakršen koli pogovor v zvezi z odnosi z Belorusijo, še zlasti pa z belorusko vlado. Omejitve, ki jih bomo sprejeli, pa ne smejo prizadeti državljanov te države. Slediti moramo zgledu Poljske in sprostiti vizumski režim. Pomagati bi morali tistim, ki so izgubili delo, in omogočiti študentom, ki so jih izključili iz univerze, študij v drugih državah. Našo podporo potrebujejo neodvisni mediji, vključno z obema radijskima postajama in televizijsko postajo Belsat. To ni le naloga Litve in Poljske, ampak tudi naloga drugih držav članic in evropskih institucij. K temu jih goreče spodbujam.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospod predsednik, razmere v Belorusiji gredo očitno v zelo slabo smer, vsaj z vidika naših načel in prepričanj. Lukašenko vodi državo, opozicija pa je v zaporih. Od nas se zato pričakuje, da se bomo obrnili na civilno družbo, ki, kot je bilo že pravilno omenjeno, ceni Evropsko unijo in naša načela, pozvali k svobodi tiska in izpustitvi zaprtih voditeljev opozicije, še zlasti pa oblikovali politiko, kot jo omenja lady Ashton, s katero se v celoti strinjam, ki bo vzpostavila nove pogoje za našo ponovno vzpostavitev odnosov z Belorusijo.

  Charles Tannock (ECR). ─ Gospod predsednik, predsedniške volitve v Belorusiji so razočarale vse tiste med nami, ki to državo spremljamo že vrsto let. Sestal sem se z beloruskim ambasadorjem v Londonu in zatrjeval mi je, da bo tokrat vse drugače, da bo volitve potekale po mednarodnih standardih in da se bo tudi OVSE lahko prepričala, da so poštene in svobodne.

Žal pa so se pri gospodu Lukašenku instinkti podvrste Homo Sovieticus izkazali za trdovratnejše od vseh drugih. Njegovega odpadniškega ravnanja niso predvideli niti njegovi visoki uradniki, vključno z ambasadorji. Tudi sam se pridružujem pozivom k takojšnji izpustitvi vseh političnih zapornikov in k ponovni izvedbi volitev pod nadzorom stalne opazovalne misije EU ter ob polni vključitvi OVSE, da bodo volitve izpolnjevale vse standarde, ki veljajo za svobodne in poštene volitve.

Prav malo verjetno je, da bo Minsk pristal na to, moramo pa vsaj poskusiti. V nasprotnem primeru pa moramo takoj uvesti strožje, usmerjene sankcije, zamrzniti premoženje gospoda Lukašenka ─ če ga najdemo ─ in prepovedati potovanja njemu in njegovim visokim uradnikom.

  Alfreds Rubiks (GUE/NGL). – (LV) Gospod predsednik, sam osebno bi rad izrazil podporo poročilu gospe Ashton o umerjenem odzivu na dogodke v Belorusiji. Prepogosto se zatekamo k povsem čustvenim ocenam in pri tem upoštevamo samo naša čustva. Govorimo o političnih zapornikih, ki jih je treba izpustiti. Počakati pa bi morali na sojenje. Ne vemo še, kakšna bo razsodba. Zato še enkrat pozivam kolege poslance k umerjenim odzivom na dogodke take vrste. Pred dvema letoma smo imeli v Litvi enak dogodek ─ do tistega mitinga ni bil prepovedan noben miting. Ko pa je množica, ki so jo očitno spodbadali provokatorji, prispela do poslopja parlamenta in ga začela uničevati, je posredovala policija. Enako se je zgodilo v Belorusiji. Zelo rad bi vedel (takoj bom končal), od kod prihaja denar za podporo opoziciji v Belorusiji. Tako bi jim lahko pomagali. Hvala.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, mediji ves čas ponavljajo, da bi ponovna uvedba sankcij proti beloruskem predsedniku Lukašenku, ki smo jih odpravili pred več kot dvema letoma, pomenila isto kot priznanje, da so naši dolgoletni napori za zbližanje spodleteli.

Po mojem mnenju so ti napori že spodleteli, najkasneje v času predsedniških volitev ali takrat, ko so se v Minsku zaprli prostori Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).

Ravnanje zadnjega diktatorja v Evropi spet dokazuje, da ima EU težave ob kršenjih človekovih pravic. Škandalozni poleti CIE ali nedosleden odnos do navzkrižja med ozemeljsko celovitostjo držav in pravico samoodločbe ljudstev, na primer na Balkanu, vse to meče senco na ugled EU kot zaščitnico človekovih pravic. Verodostojnosti Unije škodujejo tudi pristopna pogajanja s Turčijo, državo s klavrnimi razmerami na področju človekovih pravic, v nasprotju z našimi čudovitimi københavnskimi načeli.

Vendarle pa je Belorusiji kocka padla, k temu pa je nedvomno prispeval tudi gospod Lukašenko sam.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, glede na vse hujšo represijo Lukašenkovega režima je solidarnost z beloruskim ljudstvom naša dolžnost. Naša pomoč mora biti usmerjena v podporo neodvisnim medijem, med drugim tako, da jim omogočimo delovanje na ozemlju EU; dober zgled za to je delovanje televizijske postaje Belsat na Poljskem. Primerna oblika podpore so tudi štipendije za študente in dijake, saj je bilo zaradi tako imenovanega opozicijskega delovanja precej mladih izključenih iz univerz in šol. Enako velja za vizume, ki so danes za Beloruse preprosto predragi, to pa bi morali nemudoma popraviti. Beloruskim državljanom bi morali omogočiti popolnoma prost vstop v EU, razen predstavnikom režima, seveda. Naša prva naloga je podpora civilni družbi, saj bo prava civilna družba prinesla spremembe v Belorusijo in zagotovila prihodnost vsem Belorusom.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, predsedniške volitve 19. decembra pomenijo korak nazaj, tako v razvoju demokracije v Belorusiji kot v odnosih z EU. Uporaba sile in aretacije predstavnikov opozicije ne morejo biti sredstvo reševanja političnih sporov. Nasprotno, če opoziciji odrekaš pravico sodelovanja v parlamentu, se lahko napetosti v družbi samo zaostrujejo.

Glede na to menim, da avtoritativni režim v Minsku ne bi smel uživati ugodnosti, ki izhajajo iz vzhodnega partnerstva. Poleg tega Belorusija še ni potrdila svoje zavezanosti tej politiki, kot so že storile druge države na tem območju, še zlasti Gruzija in Republika Moldavija. Začasna prekinitev sodelovanja Belorusije v vzhodnem partnerstvu bi bila neposredna in otipljiva sankcija proti vladi. Upam, da bo naslednji Svet za zunanje zadeve take sankcije vključil v skupno stališče.

  Krzysztof Lisek (PPE). – (PL) Gospod predsednik, gospa Ashton, gospe Ashton bi rad zastavil nekoliko netaktno vprašanje. Ali veste, kaj je leta 1982 ob večerih počel Jerzy Buzek? Ali kaj sta počela Janusz Lewandowski in Donald Tusk? Vsak od njih je vključil radio in poslušal postajo Svobodna Evropa ali Glas Amerike ali BBC, da bi lahko spremljal resnico o dogodkih na Poljskem. Še eno tehtno vprašanje imam za vas: kako je lahko preživel Lech Wałęsa, kako so lahko preživeli drugi opozicijski aktivisti po tem, ko jih je poljski komunistični režim vrgel iz njihovih služb? Preživeli so zato, ker so jim člani ameriških sindikatov pošiljali denarno pomoč. Radijske postaje je bilo mogoče poslušati, ker je bilo njihovo delovanje subvencionirano. Danes pa je na nas odgovornost za to, da bo resnica lahko dosegla Beloruse in finančna pomoč dosegla belorusko opozicijo.

  Peter Šťastný (PPE). ─ Gospod predsednik, v celoti se strinjam s kolegi, ki predlagajo sankcije proti najožjim Lukašenkovim pajdašem in podporo ter pomoč beloruski opoziciji, NVO in navadnim državljanom.

Predlog skupne resolucije omenja tudi možnost, da bi svetovno hokejsko prvenstvo leta 2014 Belorusiji odvzeli, če ne bo izpustila političnih zapornikov. To bi bil razumen in izredno učinkovit ukrep. Gospod Lukašenko je vnet ljubitelj hokeja, enako velja za državljane Belorusije. Tak ukrep bi vsekakor zbudil pozornost in sprožil marsikatero vprašanje v državi.

Za tako odločitev je pristojna IHF. Z njo bi si lahko s svoje podobe sprala madež, ki si ga je nakopala, ko je v Svet IHF sprejela nekdanjega visokega oficirja KGB in komunističnega vohuna v ZDA ter človeka, ki je pomagal ogoljufati več sto tisoč državljanov za milijarde dolarjev. Upam, da bo IHF sprejela pravo odločitev, ko bo čas zanjo.

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, prav je, da je že več udeležencev razprave odkrito priznalo, da je tako imenovana politika dialoga EU in držav članic spodletela. Lukašenko, zvit politični šahist, je lahko izpeljal svojo predvolilno kampanjo in izkoristil vse politične in gospodarske ugodnosti, obenem pa nemoteno ves čas izkazoval prezir do demokracije in človekovih pravic. Uspelo mu je celo očarati nekatere politike med nami, na primer gospoda Rubiksa, ki je v sedanjih razmerah videti zaskrbljen le glede tega, ali bo opoziciji uspelo pridobiti pomoč iz tujine.

Sankcije proti političnemu vodstvu, ki jih zahteva resolucija, je treba vsekakor uvesti. Ob tem pa moramo poskrbeti, da bodo prejeli pomoč navadni ljudje, ki so izgubili delo ali pravico do študija, ker so upali, da prihaja demokracija. Zdaj ima EU zadnjo priložnost, da pokaže svoje barve in dokaže, da podpiramo beloruske ljudi v njihovem boju za demokracijo in da hočemo, da se zadnji evropski diktator poslovi.

  Predsednik. ─ Kolegi, dovolite mi splošno pripombo, da bi se mi zdelo zelo hvalevredno, če bi bili prosilci za besedo po postopku catch-the-eye navzoči v dvorani ves čas razprave. To bi precej olajšalo odgovarjanje na vprašanja iz naše živahne razprave.

  Piotr Borys (PPE). – (PL) Gospod predsednik, prišel je trenutek resnice v zvezi z našo solidarnostjo z Belorusi. Vsem je znano, da je Belorusija zadnja diktatura v Evropi in zato potrebuje našo polno solidarnost. Prav tako je znano, da ZDA namenjajo za pomoč omejena sredstva, naš današnji predlog pa predvideva obsežen program finančne pomoči v podporo opoziciji, medijem in nevladnim organizacijam, še predvsem pa mladi eliti. Pri tem mislim na več sto ali celo več tisoč beloruskih študentov, ki zdaj ne morejo nadaljevati študija, in rad bi podal zelo konkreten predlog, namreč, predlog za pripravo posebnega programa Erasmus v okviru veljavnega sistema Erasmus, namenjenega izključno beloruskim študentom. Vemo, da bi s tem programom lahko ogromno prihranili in da ne bi zahteval posebnih dodatnih naporov, vzpostavitev sodobne na mladih sloneče prihodnosti za demokratizacijo države pa bi prineslo dolgoročne sadove, zato prosim komisarko, naj poskrbi, da se bo to zgodilo.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. ─ Gospod predsednik, najtopleje se zahvaljujem vam in spoštovanim poslancem, ki ste sodelovali v današnji zelo pomembni, jasni in premišljeni razpravi. Seveda bom preučila resolucijo Parlamenta o tej pomembni in zahtevni zadevi.

Od začetka sedanje krize je minil le mesec dni in dogodki se odvijajo zelo hitro. Upam seveda, da se bodo v prihodnje obrnili v pravo smer, v skladu z našimi skupnimi cilji. Pripornike je treba izpustiti in Belorusija bi morala zastaviti temelje za vključujoče reforme. Poudarila bi rada, da upam, da bo sodelovanje parlamenta tudi v prihodnje imelo pomembno vlogo v tem procesu.

Več spoštovanih poslancev je pritrdilo zamislim, ki sem jih nanizala na začetku: nujnosti povsem jasnega sporočila, da so dosedanji dogodki nesprejemljivi, jasnega sporočila, da nameravamo glede tega ukrepati, in jasnega sporočila, da hočemo podpirati civilno družbo, mlade, medije in študente ─ skupine v družbi, o katerih je govorilo veliko spoštovanih poslancev.

Izrečene pripombe si bom vzela k srcu. Zdaj je čas, da vse to tudi izpeljemo.

Za konec naj omenim, da sem med srečanji s svojci in vodji opozicije popolnoma jasno izrazila naša pričakovanja, da bodo ti ljudje izpuščeni in da bo Belorusija stopila na pot v prihodnost, v skladu z našimi skupnimi željami, v pravo demokracijo.

Prav tako jasne so bile moje besede zunanjemu ministru. Od njih samih je odvisno, ali bodo spremenili svoje poglede in naredili to, kar vedo, da morajo narediti. Če ne bodo, bo mednarodna skupnost morala ukrepati in tudi bo ukrepala.

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucije, predloženih v skladu s členom 110(2) poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 20. januarja 201.

─ Gospa podpredsednica/visoka predstavnica, zavedam se, da ste v dvorani že od 15.00, zdaj pa je ura 18.15. Ali želite pet minut premora za sprostitev? Odločitev je vaša, drugače lahko nadaljujemo.

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. ─ Gospod predsednik, moram se posloviti, ker potujem v Turčijo na pogovore z Iranom, zato me bo med zadnjim delu razprave nadomeščal moj dragi kolega in prijatelj, Stefan Füle.

Pisne izjave (člen 149)

  Indrek Tarand (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Razmere v Belorusiji so skrajno zaskrbljujoče in EU mora ustrezno ukrepati. V tem smislu bi vam rad opisal teorijo zarote, ki trenutno kroži, o njej pa mi je včeraj povedal beloruski poslovnež.

Trdi, da predsednik Lukašenko sam ni želel, da bi se po volitvah zadeve razvile v tako smer, ampak so sedanje razmere posledica sodelovanja beloruske in ruske tajne službe, ki želita spodkopati vsak poskus sodelovanja med EU in Belorusijo.

Seveda je tako teorijo povsem nemogoče dokazati, vseeno pa bi morali upoštevati, da lahko z uvedbo sankcij proti odgovornim v Belorusiji škodujemo tudi beloruskim državljanom, civilni družbi in drugim. Glede na to, da je v tej zadevi verjetno, čeprav skrivoma, udeležena tudi Rusija, bi rad ponovil, kar sem v zbornici pred časom že dejal: Ceterum censeo, Francija je Rusiji prodala bojno ladjo razreda Mistral in prepričan sem, da bo to dejanje še obžalovala.