Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2009/2214(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0377/2010

Predložena besedila :

A7-0377/2010

Razprave :

PV 20/01/2011 - 4
CRE 20/01/2011 - 4

Glasovanja :

PV 20/01/2011 - 7.5
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0024

Razprave
Četrtek, 20. januar 2011 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

4. Trajnostna politika EU za skrajni sever (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospoda Gahlerja v imenu Odbora za zunanje zadeve o trajnostni politiki EU za skrajni sever (2009/2214(INI)) (A7-0377/2010).

 
  
MPphoto
 

  Michael Gahler, poročevalec.(DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, predstavniki naših arktičnih sosedov, ki spremljate to razpravo, kot poročevalec sem posebno vesel, da vam lahko danes predstavim rezultat dela, ki je trajalo več kot eno leto in je bilo opravljeno ob sodelovanju poročevalcev v senci, drugih kolegov foruma EU-Arktika in številnih strokovnjakov in predstavnikov, izmed katerih so bili nekateri iz same arktične regije.

Dosegli smo splošno soglasje in menimo, da smo oblikovali trajnostno politiko za skrajni sever. Poročilo analizira novo pomembnost arktične regije in opisuje, kako je treba politiko EU v zvezi z našimi severnimi sosedi organizirati s stališča Evropskega parlamenta. Moje vodilno načelo je ponudba sodelovanja z državami in institucijami naših sosedov na skrajnem severu.

Zavedamo se dvostranskega in večstranskega sodelovanja, ki že poteka z arktičnimi državami. Ne glede na vprašanja, ki zadevajo Arktiko, Norveška in Islandija že tesno vključeni v Evropski gospodarski prostor in schengensko sodelovanje. EU je že ad hoc opazovalka v Arktičnem svetu, vendar pa bi rad pojasnil, da je po mojem mnenju zaželeno, da EU dobi status stalne opazovalke. To pa predvsem zato, ker so bila vsa politična področja, pomembna za regijo, vsaj delno prenesena v pristojnost Skupnosti. Ta ponudba za sodelovanje je oblikovana tako, ker EU nima pravice ukrepati ali spodbujati kakršne koli dejavnosti na Arktiki. V pretežni meri smo odvisni od pripravljenosti ozemelj v neposredni soseščini na sodelovanje z nami.

V tem poročilu sem se osredotočil tudi na človeško razsežnost. V prizadevanjih za vsako posamezno področje skupne politike vsi udeleženi ne smejo nikoli pozabiti na dejstvo, da je treba ustrezno upoštevati interese tistih, ki živijo na Antarktiki. V mislih imam avtohtona ljudstva v državah, katerih način življenja in preživljanja je v skladu z načelom trajnosti, in tudi za druge ljudi, ki živijo tam.

Zavedamo se, da hočejo ti prebivalci arktične regije razviti svoj življenjski prostor; z drugimi besedami, nočejo odloka o zaščiti območja, kakršno je zdaj, in ga spremeniti v nekaj podobnega nacionalnemu parku. Zato sodelujemo s partnerji, da bi zagotovili, da poseganje v ekosisteme in naravne habitate vedno upošteva najvišja možna načela ohranjanja narave. EU je privlačna partnerica za sodelovanje za arktične države, ker smo igrali pionirsko vlogo na zadevnih področjih politike, kot sta varstvo okolja in boj proti podnebnim spremembam. Zato vprašanje, ali si največji svetovni notranji trg prizadeva za ambiciozno politiko ali ne, pomeni bistveno razliko za to regijo.

EU je privlačna partnerica za sodelovanje tudi zato, ker smo očitni potrošniki blaga, ki ga zagotavlja Arktika – ne samo nafte in plina, ampak na primer tudi redkih rud. Slediti moramo dobrim zgledom, ki jih imamo tu, na primer pri sodelovanju med Norveško in Rusijo na Štokmanovem polju v Barentsovem morju. V sodelovanju partneric pri pridobivanju teh mineralnih virov se uporabljajo najvišji norveški okoljski standardi. Upam, da bo enako veljalo za sporazum o sodelovanju, doseženem med Rusijo in BP v zadnjih tednih, za raziskovanje v Arktičnem morju. V prihodnosti bodo naši nadzorni sateliti zagotovili dragoceno podporo v okoljskem sektorju in tudi pri odprtju novih plovnih poti, kot je Severovzhodni prehod. Sodelovanje na tem področju bo na primer omogočilo skrajšanje plovnih poti v jugovzhodno Azijo. Za EU, ki ima okoli 40 % komercialnega ladijskega prometa, je to pomemben dejavnik, zlasti s finančnega vidika.

Naš okvirni program za raziskave zagotavlja dragoceno podporo za nadaljnje znanstveno sodelovanje med različnimi polarnimi instituti na njihovih raziskovalnih postajah na Arktiki. Naši sosedi na skrajnem severu vedo, da je EU zanesljiva partnerica za sodelovanje. Vendar pa obstaja prostor za izboljšave, ko gre za oblikovanje, usklajevanje in izvajanje naših politik. Izboljšave je mogoče doseči s povezovanjem zadevnih področij znotraj Komisije v Generalnem direktoratu za pomorske zadeve in ribištvo in ustanovitvijo ustreznega organa v ESZD. Poleg tega bi arktični informacijski center za zbiranje in presojo vseh pomembnih informacij še dodatno izboljšal našo podatkovno zbirko. Razvoj sofinanciranja in programskega mehanizma v polarnem območju, ki vključuje vse partnerje na skrajnem severu, bi bil prav tako pomemben instrument za boljše, učinkovitejše sodelovanje v zvezi z raziskavami in razvojem.

Prepričan sem, da bo osnutek političnega dokumenta zagotovil boljše smernice za celovito in uspešno politiko za Arktiko v EU, ki bo koristila tudi našim severnim sosedom.

 
  
MPphoto
 

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, v začetku lanskega leta je podpredsednica in visoka predstavnica Ashton prevzela pobudo in predlagala razpravo o arktični regiji. Plenarna razprava nam je pomagala pridobiti vaša mnenja in pokazati pomen, ki ga pripisujemo arktičnemu sodelovanju kot delu zunanjih odnosov Evropske unije.

Z arktično regijo sodelujemo na številnih ravneh. Prvič, Unija in države članice imajo v regiji aktivne raziskovalne politike. Drugič, vodimo trdno okoljsko in pomorsko politiko. Tretjič, naša diplomacija v boju proti podnebnim spremembam obravnava osrednji izvor sprememb na Arktiki. In četrtič, nadaljujemo z ukrepanjem v korist avtohtonih narodov po vsem svetu, vključno s tistimi, ki živijo na Arktiki.

Čeprav se zavedamo, da bi bilo mogoče naš dialog z vsemi arktičnimi avtohtonimi ljudstvi v polarnem območju izboljšati, je leto 2010 zaznamovalo začetek plodnega in širšega procesa vzajemnega delovanja, za katerega si bomo zagotovo še naprej prizadevali v naslednjih letih.

Ko obravnavamo dostop do Arktike in izkoriščanje njenih virov, moramo upravičiti svoj ugled kot odgovoren potrošnik surovin in energetskih virov ter upoštevati najvišje varnostne in okoljske standarde. Obenem bomo odločno zahtevali pošten odnos do naših interesov, vključno z interesi naših podjetij.

Zadovoljni smo, da ta področja skupaj z dragocenimi predlogi, kako ravnati v prihodnosti, zajema poročilo Parlamenta o skrajnem severu. To poročilo je pomemben prispevek k postopnemu oblikovanju politike Evropske unije za Arktiko in zahvalil bi se Michaelu Gahlerju, ki je prevzel to pobudo.

Pobuda je še posebno hvalevredna, ker so poročevalec in nekateri drugi poslanci Evropskega parlamenta spodbudili zanimiv dialog s tretjimi stranmi in civilno družbo na Arktiki, v katerem smo dejavno sodelovali. V končnem poročilu so zajeti različni vidiki, ki kažejo zavezo Evropske unije, da prisluhne vsem zainteresiranim stranem na Arktiki in sodeluje z njimi.

Zdaj začenjamo novo fazo v razvoju politike EU za Arktiko. Poročilo Parlamenta bo postalo tretji steber njene osnovne strukture po sporočilu Komisije iz leta 2008 in sklepih Sveta iz leta 2009. Ta tri besedila so skladna in zagotavljajo odgovorno in pozitivno sporočilo arktičnim partnerskim državam in ljudem, ki živijo v regiji. Prizadevamo si za spodbujanje varnejše, trajnostne Arktike. Spoštujemo mednarodne sporazume in dogovore in bi radi sodelovali pri njihovem razvoju in krepitvi.

Predvsem bi rad omenil razmejitveni sporazum med Norveško in Rusijo o Barentsovem morju, ki je bil podpisan lani, kot referenčno točko za dolgoročno mirno sodelovanje v celotni arktični regiji v polarnem območju.

Evropska unija si želi okrepljen in učinkovit Arktični svet, v katerem se dogovori in izvaja ključne odločitve za prihodnost regije. V Arktičnem svetu bi radi sodelovali kot stalna opazovalka, da bi zagotovili svoje izkušnje v mednarodnem regionalnem sodelovanju, še posebno pa smo hvaležni, da je Parlament podprl to namero.

Poročilo o skrajnem severu bo Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo močno spodbudilo glede našega zunanjega ukrepanja v zvezi z arktično regijo. Menim, da sta njegovo sporočilo in pristop pravočasna in ustrezna.

Poročilo Parlamenta o skrajnem severu bo tudi temelj našega poročila o napredku politike EU za Arktiko, ki ga je zahteval Svet in ga moramo predložiti pozneje letos. Naše poročanje bo zadevalo obe instituciji, Svet in Parlament, in upamo, da bo vsem v zadovoljstvo.

 
  
MPphoto
 

  Inese Vaidere, v imenu skupine PPE.(LV) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi se zahvalila gospodu Gahlerju za njegovo skrbno pripravljeno poročilo. Resnično sem zadovoljna, da je politika Evropske unije za skrajni sever eno izmed tistih področij, ki se jim je Evropska unija posvetila sorazmerno pravočasno. Na Arktiki je najti precej bogate vire – približno četrtino neizkoriščene nafte in plina, biogenetske vire in vire rib, minerale. Zagotavlja tudi nove možnosti za pomorski promet. Taljenje ledenega pokrova je ustvarilo plovno pot do azijskih držav, ki je približno 40 % krajša. Potencial Arktike je ogromen. Zato je treba z njim odgovorno gospodariti. Neodgovorno izkoriščanje virov in nepremišljen prometni tok lahko imata resne ekološke posledice. Sočasno se je treba zavedati, da lahko izkoriščanje bogastev Arktike odpre nove možnosti za rešitev ne samo energetskih problemov, ampak tudi problemov v zvezi s surovinami in hrano. Med največjimi svetovnimi silami vlada huda konkurenca glede tega, kdo bo imel levji delež pri upravljanju in izkoriščanju teh virov. Čeprav na Arktiki živi približno 3,7 milijonov ljudi, ki predstavljajo nekaj deset avtohtonih ljudstev, se jo lahko v določeni meri smatra kot lastnino celotnega sveta. Združeni narodi doslej niso odobrili posebnih pravic kateremu koli narodu na Arktiki in tega, upam, tudi v prihodnosti ne bodo storili. Prav zato mora biti naša politika odgovorna. Evropska unija mora razviti posebno, usklajeno strategijo za vsa področja, povezana s skrajnim severom, in se dogovoriti o financiranju te politike ter virih tega financiranja. Prav tako je treba upoštevati podnebne spremembe, dobrobit in razvoj lokalnega prebivalstva ter vprašanja energetske varnosti. Za izvajanje te politike bi bil pomemben status stalne opazovalke v Arktičnem svetu. Čeprav z Arktiko nimamo neposrednih morskih mej, lahko Evropska unija vodi pri raziskovanju regije v smislu virov in tudi novih plovnih poti ter pri zagotavljanju visokega standarda okoljske varnosti. Hvala.

 
  
MPphoto
 

  Liisa Jaakonsaari, v imenu skupine S&D. – (FI) Gospod predsednik, za začetek naj se iskreno zahvalim poročevalcu gospodu Gahlerju za njegovo konstruktivno sodelovanje. To je najbolj potrdil komisar Füle, ko je rekel, da bo to poročilo postalo tretji steber politike EU za Arktiko.

Ni čudno, da postaja politika za Arktiko osrednjega pomena za mednarodno politiko, saj ima arktična regija, kot je povedala poslanka pred menoj, tretjino svetovnih še neodkritih naravnih virov: mineralov, plina in nafte. Podnebne spremembe in konkurenca za te naravne vire sta povezani vprašanji, vendar pa je tisto, kar spodbuja težnje, očitno svetovno gospodarstvo. Na srečo so bile spremembe v arktični regiji stabilne in so temeljile na pripravljenosti na sodelovanje.

V prihodnosti bo politika za Arktiko preizkus, ali lahko skupaj okrepimo stabilnost ali po drugi strani povzročimo nove spore. Pomembno je, da se naravne vire izkorišča odgovorno in previdno, da bi se izognili pojavu „zlate mrzlice“ in podobnim katastrofam, ki so se zgodile v Mehiškem zalivu.

Prav tako je pomembno, da imamo uravnoteženo poročilo in sporočilo, da je treba Arktični svet okrepiti in da bo Evropska unija močneje udeležena v njem kot opazovalka. Ne smemo kar vpasti, ampak moramo uporabiti diplomacijo, se pogajati, začeti trdno politično sodelovanje in predvsem biti na čelu, ko bo treba oceniti okoljski vpliv. Menim, da je odlično, da poročilo omenja pomembnost arktičnega informacijskega centra in navaja tudi, da bi bila laponska univerza v Rovaniemiju na Finskem ustrezna lokacija zanj.

 
  
MPphoto
 

  Anneli Jäätteenmäki, v imenu skupine ALDE.(FI) Gospod predsednik, rada bi se iskreno zahvalila poročevalcu gospodu Gahlerju in tudi vsem poročevalcem v senci. Menimo, da smo odlično sodelovali, in pomembno je, da se samoiniciativno poročilo sprejme in na njem utemelji predlog.

Poročilo se močno zavzema za velike prihodnje naložbe, ki bodo ljudem v arktični regiji omogočile preživeti tam, ter naložbe v pogoje zaposlovanja, prometa in okolje. Menim tudi, da je posebno pomembno tudi stališče, ki ga zavzema glede potrebe po priznanju položaja avtohtonih ljudstev, zlasti Samijev. Samiji so edino avtohtono ljudstvo v Evropi in EU, zato morajo Komisija, Parlament in Svet prav tako sodelovati z njimi.

Poročilo priznava tudi status Arktičnega sveta, ki ga je, kot je povedal komisar Füle, EU pripravljena tudi krepiti. Vendar pa me je precej razočarala ocena komisarja Füleja, da sodelovanje v arktični regiji postopno napreduje. Seveda mora EU pokazati zagon in vlagati ter imeti željo po krepitvi sodelovanja na Arktiki. To ne sme napredovati samo postopno, skoraj tako, kot da bi uporabljali samo eno roko: biti mora ena od prednostnih nalog.

Nazadnje bi povedala, da sem zadovoljna z naložbami v raziskave arktične regije in da poročilo omenja laponsko univerzo kot morebitni center za to. Laponsko univerzo je treba pohvaliti, ker je edina univerza, edina agencija, ki si je resnično prizadevala zagotoviti ustanovitev tovrstnega centra ter je temu posvetila veliko časa in naporov.

 
  
MPphoto
 

  Indrek Tarand, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, najprej bi rad izrazil svojo hvaležnost in iskreno čestital poročevalcu in poročevalcem v senci za njihovo dobro sodelovanje in uvidevnost. Prav tako bi se zahvalil poslancem skupine Zelenih za njihovo sodelovanje in prispevek.

Končno lahko rečemo, da smo pripravili dober dokument, ki nam, Evropski uniji, omogoča primerno nadaljevati in ob tem upoštevati vse interese vseh zainteresiranih strani. Čeprav Zeleni upravičeno menijo, da bi morali biti še radikalnejši, smo zadovoljni, da to poročilo upošteva naše skrbi in pomisleke, kot so predlogi, ki smo jih podali poročevalcu v zvezi z dejstvom, da znanstveni podatki jasno kažejo, da arktični ekosistem trenutno doživlja velike spremembe, povezane s podnebjem, in da ta položaj zahteva previdnostni in znanstveno podprt pristop, ki ga je treba uporabiti pri vsakem prihodnjem dogajanju na Arktiki.

Zato smo pozvali k pripravi nadaljnjih znanstvenih študij v okviru večstranskega sporazuma, da bi oblikovali mednarodno razumevanje in sprejemanje odločitev za arktični ekosistem pred nadaljnjimi pomembnimi dogodki. Drugim skupinam se zahvaljujemo, da so to sprejele. To je primer tega, kako stvari postaviti v primerno obliko za celo vrsto različnih volilnih okrožij. V tem prostoru je nekaj skeptikov, ki so dejali, da si arktična regija ne zasluži naše pozornosti, vendar pa si jo, zlasti ker je verjetno, da bo Islandija postala 28. članica EU.

Arktika je „hladnokrvna“. Ne zaradi podnebnih sprememb in nenehnega segrevanja običajno mrzlega skrajnega severa. Arktika je „hladnokrvna“ tudi zaradi donosnih možnosti, ki se pojavljajo na obzorju, čeprav s seboj prinašajo zelo zapletene in težke probleme. Zato menim, da so politiki, ki se s temi problemi spopadajo odgovorno in politično spretno, „hladnokrvni“ politiki, kot so tudi tisti izmed nas, ki bodo danes glasovali za poročilo gospoda Gahlerja.

 
  
MPphoto
 

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, Arktika se vsekakor spreminja. Najočitnejša rezultata teh sprememb so možnost vzpostavitve novih prometnih in trgovinskih poti in možnost izkoriščanja naravnih virov in črpanja nafte in plina, ki je že jasno vidna. Odzivi sveta na te spremembe so zmedeni. Po eni strani imamo zelo konstruktiven razmejitveni sporazum med Norveško in Rusijo o Barentsovem morju, medtem ko si po drugi strani Rusi prizadevajo za politiko izvedenih dejstev. Menim, da morata Evropska unija in mednarodna skupnost tu odigrati zelo pomembno vlogo. V poročilu, v katerem je bilo to dobro izraženo, spodbujamo k temu. Druga zadeva, ki smo ji posvetili pozornost, je potreba po dosegi enakega, nediskriminatornega dostopa do prometnih poti. Niti regulativni niti finančni pomisleki ne smejo biti ovira pri tem enakem dostopu do poti. Vse to je bilo dobro izraženo v poročilu. Zato bomo pri glasovanju z zadovoljstvom sprejeli to poročilo.

 
  
MPphoto
 

  Sabine Lösing, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospodu Gahlerju se zahvaljujem za poročilo. Iz tega poročila je prav tako razvidno, da obstaja ogromen interes za naravne vire arktične regije. Zaradi podnebnih sprememb je vse lažje črpati nafto in plin ter druge vire. O vprašanju boljše uporabe plovnih poti smo že razpravljali.

Logična posledica tega je, da se bo v regiji povečalo onesnaženje. Industrijski razvoj – predvsem s črpanjem nafte in plina, razširitvijo komercialnega ribolova in povečanjem ladijskega prometa – bo nujno vodil k motnjam ali morda celo uničenju tega nadvse občutljivega ekosistema, kar bo imelo pogubne posledice.

Žal to poročilo obravnava splošne zadeve in ne zajema učinkovite strategije za boj proti tem nevarnostim. Zadeva, ki ni omenjena, je dejstvo, da ni samo EU prepoznala povečanega geostrateškega pomena Arktike. Države, ki mejijo na Rusijo, in članice Nata ZDA, Kanada, Danska in Norveška so že začele militarizacijo arktične regije in nameravajo zaščititi svoje interese, ki jih imajo tam.

K tem razmeram na Arktiki so vodile podnebne spremembe. Preprečiti moramo katastrofalno napredovanje teh sprememb, kar lahko dosežemo samo s hitrim prehodom na obnovljive vire energije. Vendar pa ima ta strategija popolnoma nasproten pristop.

Mi, Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice, zahtevamo, da se ne sme dovoliti, da Arktika postane naslednje geopolitično žarišče. Skupaj s številnimi okoljskimi organizacijami pozivamo k moratoriju novih projektov za črpanje nafte na Arktiki. Treba se je dogovoriti o pogodbi – podobni Pogodbi o Antarktiki –, ki prepoveduje črpanje mineralnih virov v regiji. Nazadnje, toda ne najmanj pomembno, pozivamo k takojšnji demilitarizaciji regije in s tem k vzpostavitvi Arktike kot demilitariziranega območja.

Ker moja skupina skupaj z mano ne more podpreti rezultatov samoiniciativnega poročila, predstavljenega tu, je skupina GUE/NGL predložila alternativno poročilo.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

 
  
MPphoto
 

  Liisa Jaakonsaari (S&D).(FI) Gospod predsednik, vprašala bi, kako bi bilo po mnenju predstavnice Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice mogoče doseči nekakšen moratorij, če ga noče noben izmed akterjev ali držav v regiji. Kako bi avtohtona ljudstva gledala na to, če bi jim Evropska unija narekovala stvari od zgoraj? Parlament je že zagrešil eno stvar, prepoved prodaje izdelkov iz tjulnjev, ki jih je precej razjezila. Zakaj bi jih še bolj razjezili? Zdaj sta potrebna diplomacija in sodelovanje.

 
  
MPphoto
 

  Sabine Lösing (GUE/NGL).(DE) Gospod predsednik, ne podpiram tega in ni seveda ni mogoče tega vsiliti od zgoraj. Vendar pa vprašanje ostaja: kdo je bil udeležen v posvetovanju? Katere države so udeležene? Katera avtohtona ljudstva so vključena? So potekala posvetovanja z ljudmi, ki bi lahko imeli koristi zaradi situacije, ali s tistimi, ki bi lahko izgubili svojo možnost za preživljanje? Menim, da je potreben nadaljnji dialog. Dosedanji pogovori ne zadostujejo. Prizadevati si moramo, da ta dialog ostane čim širši, in se posvetovati tudi s širšimi deli družbe ter morebiti vključiti predvsem avtohtona ljudstva.

 
  
MPphoto
 

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD.(NL) Gospod predsednik, najprej bi gospodu Gahlerju izrazil globoko spoštovanje za odlično opravljeno delo.

Arktika je strateško pomembna, zlasti zdaj, ko se zdi, da je otoplitev arktične regije tam odprla možnosti za promet in črpanje virov. Je tudi območje, na katerem je okolje zelo krhko, predvsem zaradi onesnaževanja iz Evrope, Severne Amerike, Rusije in Kitajske. Dejstvo, da nacionalne zahteve za Arktiko niso vedno jasne, zapleta zadeve. Čeprav EU pred pristopom Islandije ne bo imela dostopa do obale Arktike, ima države članice v arktični regiji.

Zato podpiram strategijo EU za arktično regijo, ki bo EU postavila trdno ob bok drugim pomembnim silam, zlasti Rusiji, ki vsekakor namerava to regijo gospodarsko izkoriščati. Če se bodo gospodarske dejavnosti v prihodnjih letih okrepile, bo pomembno, da zagotovimo ustrezno ravnovesje med okoljem in gospodarstvom ter pri tem vključimo lokalno prebivalstvo. Zagotovitev statusa opazovalke za EU v Arktičnem svetu bi bil dober korak v pravo smer.

 
  
MPphoto
 

  Andreas Mölzer (NI).(DE) Gospod predsednik, kot vemo je Arktika zaradi bogatih mineralnih virov postala predmet razgretega spora. Ocenjuje se, da se pod ledom nahaja neizkoriščenih 90 milijard sodčkov nafte. Zato je neizogiben določen občutek nelagodja, da se bo zdaj izmed vseh podjetij prav podjetju British Petroleum, ki je lani povzročil naftno nesrečo v Mehiškem zalivu, dovolilo črpati vire v tem občutljivem naravnem okolju, kjer so pogoji precej težji kot v Mehiškem zalivu.

Nenazadnje je dejstvo, da arktična regija že zagotavlja končno odlagališče za svetovne emisije živega srebra. Kljub temu je glede na svetovne zahteve po energiji verjetno nerealno pričakovati sprejetje odločitve, da se opusti izkoriščanje naftnih virov na Arktiki. Upamo, da bo Evropska unija v svoji vlogi v Arktičnem svetu zagotovila uveljavitev boljših varnostnih standardov, da prostoživeče živalske in rastlinske vrste ne bi doletela enako grozna usoda kot jih je spričo nedavne naftne nesreče v Mehiškem zalivu.

Poleg tega je v vidika EU Arktika tudi ključnega pomena za razvoj novih svetovnih trgovinskih poti. Če bi bilo resnično mogoče odpreti novo plovno pot med Evropo, Azijo in Severno Ameriko, bi to takoj preprečilo piratstvo v Somaliji, obenem pa EU prihranilo veliko denarja, ker misija Atalanta ne bi bila več potrebna. Seveda ob predpostavki, da avtohtono inuitsko prebivalstvo zaradi izgube vira preživetja ne bi bilo prisiljeno v podobno obupane ukrepe kot je piratstvo. Na to ne smemo pozabiti ne pri načrtovanju plovnih poti ne pri črpanju nafte.

 
  
MPphoto
 

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE).(PL) Gospod predsednik, tudi jaz bi se gospodu Gahlerju zahvalil za zelo dober predlog resolucije in njegovo plodno sodelovanje.

Zame je bila najpomembnejša zadeva med delom v zvezi s tem poročilom povečan pomen, ki se ga pripisuje raziskavam in spremljanju podnebnih sprememb, ker so dobljene informacije ključne za sprejemanje političnih in gospodarskih odločitev. Zdi se, da so gospodarske zadeve, kot so ribištvo, promet in naravni viri, glavni interes Evropske unije. Žal mi je, da je tako, ker ni dvoma, da nam znanost omogoča oceniti, kakšen vpliv imajo gospodarske spremembe na okolje v regiji. Vpliv, ki je precej večji, kot v drugih regijah. Kakšen točno je ta vpliv? To nam lahko povedo samo strokovnjaki.

Žal odprtost raziskav Arktike vse bolj omejujejo države, ki imajo dostop do Arktičnega oceana. Celo na območjih, ki jih pokrivajo mednarodne konvencije in pogodbe, je v zadnjih dveh ali treh letih prišlo do precejšnjega zmanjšanja svobode dejavnosti in raziskav, pogosto pod pretvezo varstva okolja. Podnebni in oceanski procesi na Arktiki imajo pomemben vpliv na podnebne in okoljske spremembe, zato je svoboda raziskav izredno pomembna za razumevanje tega, kar se dogaja ne samo na Arktiki sami, ampak tu, kjer smo, kar je pomembneje. Poleg tega nas delo, ki so ga znanstveniki iz držav zunaj Arktike že dokončali, in denar, ki je bil porabljen, dajeta pravico, da se sliši naš glas glede stvari, ki zadevajo severno polarno regijo.

 
  
MPphoto
 

  Diana Wallis (ALDE). – Gospod predsednik, gospodu Gahlerju bi se zahvalila za njegovo zelo temeljito in podrobno poročilo ter za njegovo pripravljenost sklepati kompromise. Vendar pa se bojim, da smo ustvarili pregovorno božično drevesce – čeprav po božiču – želja, in sicer želja, ki so zasenčile glavni politični poudarek.

Naše predhodne razprave v tej dvorani o politiki za Arktiko so vsekakor spodbudile sporočilo Komisije. Zelo jasno smo vztrajali pri celovitem varstvu krhkega arktičnega okolja – pri varstvu te zadnje divjine, ki je zdaj okoljsko žarišče.

Zdi se, da je prišlo do komaj opaznega premika – težnje – k varnosti v našem razmišljanju: varnosti oskrbe z energijo in varnosti uporabe virov. To je potrdil sporazum ta teden med podjetjem Rosneft in podjetjem BP – podjetjem BP, povezanim z naftno ploščadjo Deepwater.

Kot so nenehno opozarjali Komisija in drugi na Arktiki obstaja veliko, res veliko ureditvenih vrzeli. Tamkajšnji okoljski odtis EU ni zanemarljiv.

Ureditev je nesistematična in neosredotočena. Prostor je odprt za multinacionalne družbe. Lahko bi nam bolje uspelo. Prej smo rekli, da hočemo, da nam bolje uspe. Hoteli smo bolj usklajen pristop. Sprašujem se, kaj se je spremenilo, in menim, da bi lahko naši državljani vprašali, kaj se je spremenilo.

 
  
MPphoto
 

  Struan Stevenson (ECR). – Gospod predsednik, tudi jaz čestitam gospodu Gahlerju za dobro uravnoteženo, odlično poročilo. Kljub zahtevnosti okolja na Arktiki je naraščajoča cena nafte spodbudila mednarodni interes za črpanje na tem območju. Vsi vemo, da se je nafta prvič črpala v zalivu Prudhoe v regiji Aljaske North Slope, toda mnoga območja na Arktiki še niso bila raziskana.

V geološki raziskavi, ki so jo leta 2008 opravile ZDA, se ocenjuje, da se na območjih severno od polarnega kroga nahaja 90 milijard sodčkov neodkrite nafte – tehnično izkoristljive nafte – in 44 milijard sodčkov tekočega zemeljskega plina. To zdaj predstavlja med 13 % in 20 % vse neodkrite nafte na svetu. Ni treba posebej omenjati, da bo imelo črpanje tako velike količine nafte dramatičen vpliv na Arktiko in lahko povzroči ekološko katastrofo na svetovni ravni, zato menim, da se moramo vprašati, ali se je pametno lotiti takšnega projekta v času odločnih prizadevanj, da prekinemo našo odvisnost od fosilnih goriv in si za cilj zastavimo družbo brez CO2.

 
  
MPphoto
 

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL).(DA) Gospod predsednik, iz nekega razloga me sporočilo Komisije o Arktiki spominja na mačko, ki se oblizuje v pričakovanju skledice smetane. Globalno segrevanje in topljenje ledu na Severnem tečaju vsekakor odpirata nove priložnosti: naravne vire, nafto, ribištvo, pomorski promet in tako dalje. Vsi smo slišali o tem. Vendar pa menim, da je pomembno, da se EU ne vznemiri preveč, ker nima obale ob Arktičnem oceanu. Kot Danca se mi zdi nekoliko patetično, da se Dansko uporablja kot eno izmed utemeljitev za povezave EU z Arktiko. Dejstvo je, da je edina povezave Danske z Arktiko preko Grenlandije, ki se je na referendumu pred 26 leti odločila zapustiti Evropsko unijo.

Prav tako Evropska unija ne sme preveč pričakovati v zvezi z Islandijo. Odločitev o članstvu Islandije morajo sprejeti Islandci sami, brez pritiska EU. Prav nič ne kaže, da je tam večina za članstvo v EU.

Zato bi morala morda EU, namesto da se vidi kot potencialna arktična sila, priznati njeno geografsko lego in si prizadevati za dobre sosedske odnose z državami, ki dejansko ležijo na Arktiki. Te vključujejo naše prijatelje v zahodnih nordijskih državah, Norveško, Islandijo, Grenlandijo in Ferske otoke. Zagotovitev tega bi moral biti predvsem naloga Evropskega parlamenta.

 
  
MPphoto
 

  Timo Soini (EFD).(FI) Gospod predsednik, to je pomembno vprašanje, in ker Finska leži na severu, sem seznanjen s temi zadevami. Strinjam se s finskimi kolegi poslanci, da na Laponskem in na laponski univerzi v Rovaniemiju poznajo te stvari. Prav tako se strinjam glede položaja avtohtonih ljudstev.

Glasoval bom za to poročilo, čeprav imam največ pripomb v zvezi z zahtevami glede podnebnih sprememb, v skladu s katerimi moramo skleniti sporazum, ki temelji na stališčih EU. Trgovanje z emisijami se je v EU popolnoma izjalovilo. Leta 2008 je bilo razkrito, da je prišlo do zlorab, goljufij v zvezi z DDV in številnih drugih goljufij v višini 5 milijard EUR. Poleg tega se je njihovo število nenehno povečevalo. Trgovanje z emisijami enostavni ni uspešno; je škodljivo. Namesto njega potrebujemo sistem določenih emisij, tako kot pri vozilih, v katerem lahko izmerimo, kdo povzroča emisije in kakšne, in se ne vpletamo v mednarodno trgovino s posebnimi pravicami, v kateri ljudje kupujejo pravico do onesnaževanja. Gre za pomembno vprašanje.

Prav tako je pomembno vprašanje Arktike, čeprav nisem povsem prepričan, kako bo napredovalo, če pomislim na nedavno ukrepanje EU. Zadeve, ki se jih dotakne EU, ne napredujejo nujno. Danski poslanec je tu razumno spregovoril o tamkajšnjih regijah. So regije s suverenimi pravicami, ki jih lahko izvajajo za sprejemanje odločitev o svojih zadevah.

 
  
MPphoto
 

  Cristian Dan Preda (PPE).(RO) Gospod predsednik, najprej bi čestital kolegu Michaelu Gahlerju za odlično poročilo, ki ga je predstavil. To poročilo spodbuja Svet in Komisijo, naj začrtata posebno politiko EU za Arktiko, obenem pa poudarja, da bi morebitni pristop Islandije k Evropski uniji slednjo spremenil v eno izmed obalnih entitet Arktike.

Kot poročevalec Parlamenta o Islandiji bi poudaril, da so prednostne naloge te države v zvezi z Arktiko združljive s prednostnimi nalogami Evropske unije. Te zajemajo krepitev politične in upravne vloge Arktičnega sveta ter zagotavljanje trajnostnega razvoja regije, nazadnje pa bi vas spomnil na podporo pravic avtohtonega prebivalstva. Tudi dejstvo, da sta Islandija in Evropa trenutno v postopku opredelitve arktične strategije, lahko zagotovi priložnost za uskladitev obeh politik, med drugim v zvezi s prošnjo Evropske unije za status stalne opazovalke v Arktičnem svetu.

Za zaključek bi povedal, da lahko Evropska unija očitno prispeva k učinkovitemu večstranskemu upravljanju na skrajnem severu. Gospodu Søndergaardu bi povedal tudi, da sem zelo pozorno poslušal, kar je povedal o večini na Islandiji. Menim, da se lotevamo dolgotrajnega procesa, ki bi lahko šel skozi številne spremembe. Po mojem mnenju smo v položaju, da lahko spodbudimo odgovoren predpristopni proces in pretežno uravnoteženo razpravo o Evropski uniji v tej državi.

 
  
MPphoto
 

  Justas Vincas Paleckis (S&D).(LT) Gospod predsednik, čestital bi kolegu poslancu gospodu Gahlerju, ki je kljub temu, da prihaja iz južne Nemčije, pokazal zavidljivo poznavanje in ljubezen do Arktike in skrajnega severa. Nekateri kolegi so rekli, da se morajo države s problemi, ki nastanejo, spopadati posamezno in da ni potrebe po tako obsežnem usklajevanju. Odločno zavračam takšno mnenje. Prav Evropska unija, ki ima največ izkušenj pri tem, kako sodelovati in se lotiti neurejenega področja, je tista, ki mora igrati zelo pomembno vlogo v tej regiji. Nenazadnje je jasno – bodisi soočenje, negotovo pehanje in spori bodisi mirno sodelovanje in regija, ki bi lahko bila zgled drugim državam po svetu. Še druga razsežnost – dobiček ali gospodarske koristi ali okolje in ohranjanje. Menim, da mora Evropska unija, ki je vedno vodila v boju proti podnebnim spremembam, še naprej bolj izpostavljati drugo razsežnost, ko bo usklajevala oba pristopa.

 
  
MPphoto
 

  Pat the Cope Gallagher (ALDE).(GA) Gospod predsednik, Arktika se zaradi podnebnih sprememb, zaradi katerih se talita led in sneg, zelo spreminja. Odpirajo se nove plovne poti, na razpolago so ribolovna območja ter imamo več in boljše priložnosti za uspešno črpanje nafte in plina.

EU v vprašanjih v zvezi z Arktiko igra dejavno vlogo. EU na primer najbolj prispeva k financiranju raziskav in razvoja prek Sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj. Evropski parlament dejavno sodeluje v nenehnem dialogu z izvoljenimi predstavniki Arktike prek stalnega odbora poslancev arktične regije, kot predsednik delegacije SINEEA pa zastopam Evropski parlament v tem pomembnem organu.

Septembra je Parlament prvič gostil dvoletno srečanje stalnega odbora. Konferenca je bila zelo uspešna, to pa je Evropskemu parlamentu omogočilo poglobiti in okrepiti svoje odnose z arktičnimi narodi.

 
  
MPphoto
 

  Edit Herczog (S&D).(HU) Gospod predsednik, ne govorim kot poslanka, ki živi v polarnem krogu, vendar pa bi rada vse opozorila, da Severni tečaj nima samo gospodarske dediščine in energetske dediščine, ampak je tudi eden izmed najpomembnejših primerov naše naravne dediščine. Zato je zelo pomembno, da se podjetja, ki bodo iskala in črpala na tem območju, tja ne odpravijo z običajnim dobičkaželjnim stališčem zlatokopov, ampak namesto tega z občutkom evropske odgovornosti, ki se je izoblikovala v 20. in v začetku 21. stoletja. Ne pozabimo, da bo treba delo tam opraviti v zelo neugodnih vremenskih pogojih in ob uporabi novih tehnologij. Nadvse pomembno je, da pri tem ne popuščamo in za podjetja uveljavimo pravila, standarde in zahteve, ki omogočajo tehnično upravljanje tega vprašanja v skladu z najsodobnejšim tehnološkim standardom, medtem ko morajo biti finančna sredstva na razpolago za preprečevanje kakšnih koli naravnih nesreč, kot je bila tista v primeru naftne ploščadi Deep Horizon. Zelo pomembno je, da se držimo ustreznega reda: planet, ljudje in proizvod …

planet, ljudje in proizvod. Proizvod so v tem primeru seveda zaloge plina in nafte. Najlepša hvala za vašo pozornost in čestitke poročevalcu.

 
  
MPphoto
 

  Birgit Schnieber-Jastram (PPE).(DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se rada zahvalila poročevalcu gospodu Gahlerju in vsem poročevalcem v senci. Res je, da se mora Evropa nenehno prilagajati novim stvarnostim in se spopadati s spremembami ravnotežja politične moči. V zvezi s politiko za Arktiko to pomeni: razumeti moramo, da želijo arktične države same razviti regijo, vendar pa so odprte za sodelovanje. Ne zanimajo jih nove pogodbe, ampak hočejo nadaljnji razvoj veljavnih ureditvenih pogodb.

Podnebne spremembe in nove plovne poti ne pomenijo samo tveganja, ampak lahko zagotovijo tudi nove priložnosti. V zvezi z Arktiko to pomeni, da ima EU priložnost za obsežnejše sodelovanje in razvoj. Konec koncev se nihče ne more boriti proti učinkom podnebnih sprememb sam, tako kot ne more nihče sam razviti potenciala arktične regije. Poleg tega je Evropska unija že dolgo zainteresirana za varen razvoj ...

(Predsednik je prekinil govornico)

 
  
MPphoto
 

  Mitro Repo (S&D).(FI) Gospod predsednik, bogastva Arktike niso samo njeni ogromni energetski viri in nove plovne poti, ampak tudi njena avtohtona ljudstva. Ni arktični muzej, ampak dom treh in pol milijonov ljudi. Zato jim je treba prisluhniti. Nihče nima pravice zlorabiti in izropati te regije.

V prihodnosti bomo verjetno priča številnim rudnikom, industriji in ladjam, z njimi pa naraščajoči nevarnosti okoljskih katastrof. Odgovorno se moramo pripraviti na to. Zahtevna naloga je rešiti tamkajšnjo naravo, ki je v tej regiji posebno ranljiva.

Nova raziskava laponske univerze kaže, da ima EU presenetljivo že veliko moči v arktični regiji. Zato mora biti dejavnejša in odgovorna. V regijo mora vlagati finančno in materialno. To bo odvisno tudi od morebitnega prihodnjega članstva Islandije. Tudi jaz menim, da je laponska univerza v Rovaniemiju najboljše mesto za arktični informacijski center.

 
  
MPphoto
 

  Riikka Manner (ALDE).(FI) Gospod predsednik, komisar, najprej bi rada čestitala poročevalcu za odlično in uravnoteženo poročilo. Svetovno zanimanje za severne regije se je v zadnjih nekaj letih močno povečalo in doseglo novo raven, kot je bilo rečeno. Zato je ključnega pomena, da tudi Evropska unija prevzame dejavno vlogo v tem ter si odločno prizadeva za status stalne opazovalke v Arktičnem svetu.

Kot je že bilo omenjeno, imajo te regije ogromen potencial na primer v smislu njihovih naravnih virov. Potrebujemo smelo vizijo in sodelovanje, toda tudi finančne naložbe, tako da bi lahko ljudje, ki živijo v regiji, trajnostno izkoriščali, kar ima ponuditi.

Kot mnogi izmed mojih kolegov poslancev sem tudi jaz zelo zadovoljna, da to poročilo omenja arktični informacijski center, usposobljenost in strokovnost laponske univerze in tamkajšnje odlične zmogljivosti.

 
  
MPphoto
 

  Alfreds Rubiks (GUE/NGL).(LV) Gospod predsednik, ne dvomim, da je tema, o kateri razpravljamo danes, zelo pomembna, in menim, da bo to stoletje priča boju – med narodi, med vladami – za pridobitev koristi Arktike. Zato se glede na to strinjam z našo današnjo razpravo o tem vprašanju. Na čem sem utemeljil takšen zaključek? Vidimo, da Kitajska celo zdaj gradi ledolomilec. Vidimo, da hoče cela vrsta narodov, ki ne mejijo na severnomorska območja, postati član Arktičnega sveta, in vesel sem, da Evropska unija je in tudi bo to postala. Vendar pa obstajata dva vidika. Prvi je, da bi priporočil, da Komisija v prihodnosti pazi na to, da regija ne postane militarizirana, kajti že …

 
  
MPphoto
 

  Anna Rosbach (EFD).(DA) Gospod predsednik, to poročilo vsebuje lepe besede o pomislekih glede podnebja in okolja, vendar pa gre v resnici za gonjo EU za viri na Arktiki. Govori o pričakovanih količinah nafte, plina, mineralov, gozdov in rib, ki jih bo lahko EU izkoriščala v bližnji prihodnosti. Navaja, da ima EU obsežno ozemlje na Švedskem in Finskem, vendar pa ne omeni, da je to švedsko in finsko ozemlje. Trdi tudi, da ima Unija izključne pristojnosti v zvezi z morskimi biološkimi viri. Nisem prepričana, da bi se grenlandski, ruski in kanadski Inuiti strinjali s tem.

Redka poseljenost Arktike še ne pomeni, da gre lahko vsak tja in si postreže. Območje ne more vzdrževati množičnega turizma, prelova in obsežnega ropanja surovin. Arktika je izredno občutljivo območje s tradicijo sodelovanja in večina arktičnih držav enostavno ni članic EU. Pravzaprav se je Grenlandija aktivno umaknila iz EU, kot je pravkar omenil gospod Søndergaard.

 
  
  

PREDSEDSTVO: ISABELLE DURANT
podpredsednica

 
  
MPphoto
 

  Anna Ibrisagic (PPE).(SV) Gospa predsednica, gospodu Gahlerju bi se rada zahvalila za odlično pobudo in odlično poročilo. Menim, da je dobro uravnoteženo in upošteva tiste, ki hočejo izkoriščati naravne vire, in tudi tiste, ki so resno zaskrbljeni zaradi vpliva na podnebje.

Menim, da bi najboljšo zaščito za Arktiko pomenil splošni sporazum o podnebnih spremembah, vendar pa moramo v vmesnem času pripraviti bolj kratkoročne rešitve, da bi omejili segrevanje Arktike. Želim si, da bi Evropski parlament priznal, da emisije oglenih saj v veliki meri prispevajo k segrevanju Arktike. Zato bi Komisijo pozvala, naj ustrezno spremeni direktivo o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala, da bo vključevala tudi emisije oglenih saj.

 
  
MPphoto
 

  Kriton Arsenis (S&D).(EL) Gospa predsednica, strinjam se s številnimi kolegi poslanci, zlasti gospo Herczog in gospodom Repom, ki sta omenila okoljski pomen tega območja in pomembnost varstva pravic državljanov. To je nedotaknjeno, precej oddaljeno območje. Vendar pa tam živijo ljudje, ljudje s kulturo. Okolje na tem območju je zelo pomembno. Je ključno območje v smislu boja proti podnebnim spremembam in prilagajanja nanje. Resnično me užalosti, ko sem priča sodelovanju Evropske unije v tekmi, kdo bo prvi izkoriščal zaloge nafte na tem območju zdaj, ko se sneg topi. Dejstvo, da drugi delajo tako, ne upravičuje, da mi delamo enako. Naš glas mora vedno izražati naše vrednote in vedno moramo ukrepati, da zaščitimo te vire in dosežemo nizkoogljično gospodarstvo.

 
  
MPphoto
 

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). (CS) Gospa predsednica, v zvezi z Arktiko se zastavljajo tri pomembna vprašanja. Prvo vprašanje zadeva energijo, in tu je govora o nafti in plinu, v prihodnosti pa bo tudi o metanu, saj se v permafrostu nahaja za približno 300 let zalog uporabnega metana. Organi EU v vmesnem času sploh niso preučili vprašanja.

Drugo vprašanje zadeva promet. Odprtje severne poti skrajšuje potovanje na Daljni vzhod. Za pot od Hamburga do Seula bo potrebnih 21 dni. Če se upošteva to možnost, se bodo zelo zmanjšali stroški, prispevalo pa bo tudi k tesnejšim stikom med obema regijama.

Tretje vprašanje zadeva okolje, ker bosta izkoriščanje energetskih virov in večji obseg prometa v to regijo prinesla vrsto okoljskih tveganj. Po mojem mnenju bi bilo dobro pripraviti načrt ...

(Predsednica je prekinil govornika)

 
  
MPphoto
 

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE).(LT) Gospa predsednica, čestitam poročevalcu gospodu Gahlerju za pripravo zelo pomembnega in potrebnega poročila Evropskega parlamenta o skrajnem severu in odziv na priporočilo Evropske komisije za oblikovanje politike EU za Arktiko z zelo konkretnimi in vseobsegajočimi predlogi: od vključitve lokalnega prebivalstva v dialog ter stabilnosti in varnosti v regiji, do prihodnjih projektov, okoljske razsežnosti in podnebnih sprememb. Petina svetovnih neodkritih virov se nahaja prav v tej regiji. Nepremišljena konkurenca za dostop do naravnih virov Arktike je nezaželena, toda resnična. Zato je pomembno razširiti dialog, tako da arktična regija ne postane prizorišče konkurenčnega boja med državami in naftnimi družbami, katerega žrtve bi bili predvsem lokalni prebivalci in posebno občutljiv arktični ekosistem. Poročilo navaja, da bodo v arktični regiji, kjer so učinki podnebnih sprememb posebno vidni, projekti vrtanja nafte sčasoma postali številčnejši. Zato menim, da je prav in posebno pomembno pripomniti, da je presoja vplivov na okolje …

 
  
MPphoto
 

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, menim, da je dobro, da Evropska unija razvija politike in strategije za širše regije, kot so baltska regija, podonavska regija in moja regija, Atlantik, in danes razpravlja o skrajnem severu.

Toda pri obravnavanju skrajnega severa je pomembno, da smo diplomatski, ne didaktični; pripravljeni sodelovati in ne silimo; in raziskujemo, ne izkoriščamo. Zaradi pomembnosti je treba prednost pri obravnavanju dati avtohtonim ljudstvom, v praksi pa so podjetja in države, ki zdaj že pohlepno pogledujejo po severu zaradi njegovih virov v smislu fosilnih goriv, rib in – verjetno – možnosti pomorskega prometa. Evropska unija zaradi svojih pogodb in raison d’être ne more vzpostaviti ravnotežja.

Še ena pripomba, ki bi jo podal, je naslednja: sem član delegacije za odnose s Kanado, vzpostavili pa bi lahko tudi kolegialni pristop s Kanado in enako mislečimi državami, da zagotovimo pošteno igro za skrajni sever in zlasti avtohtona ljudstva.

 
  
MPphoto
 

  Franz Obermayr (NI).(DE) Gospa predsednica, ropanje blaga, strateški interesi, podnebne spremembe in nenazadnje povečanje turizma ta občutljivi ekosistem vodijo na rob uničenja. Vendar pa je ekosistem skrajnega severa sorazmerno samovzdrževalen in zato izredno občutljiv. Zaradi tega je treba uravnotežiti izkoriščanje po eni strani in največjo zaščito tega občutljivega sistema po drugi strani. Vendar pa tega ni mogoče doseči brez uvedbe omejitev glede črpanja blaga in metod, uporabljenih pri črpanju, in strožjih pravil za turizem in trgovski pomorski promet.

Zdi se, da skupni načrti velikega naftnega podjetja BP in ruskega državnega podjetja Rosneft za črpanje nafte in plina ne gredo v smeri preudarnega črpanja blaga – pravzaprav ravno nasprotno!

Zato je jasno, da je vprašanje zaščite Arktike vprašanje, ki presega individualne nacionalne strateške in gospodarske interese in mora biti za EU osrednje vprašanje.

 
  
MPphoto
 

  Sari Essayah (PPE).(FI) Gospa predsednica, zahvalila bi se poročevalcu gospodu Gahlerju in poročevalcem v senci za odlično, raznoliko poročilo, ki na uravnotežen način načenja različna vprašanja. Ta vključujejo potencial arktične regije, njene ogromne naravne vire, surovine in energetske vire ter nove prometne poti in turizem, obenem pa tudi ranljivost občutljivega okolja Arktike in pravice avtohtonih ljudstev. Na severu se moramo resnično vesti zelo odgovorno in imeti zelo dobro arktično strategijo.

Strinjam se tudi s finskimi kolegi poslanci, ki so izrazili svoje zadovoljstvo s poročilom, ker je pozitivno upoštevalo pobudo laponske univerze za ustanovitev arktičnega informacijskega centra EU v njenih prostorih. Veselim se poročila Komisije o politiki za Arktiko, ki ga je obljubil gospod Füle.

 
  
MPphoto
 

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, to je bila resnično zanimiva razprava, ki je pokazala, koliko zanimivih tem zajema sodelovanje na Arktiki in kako različni so občutki v naši družbi, ko razpravljamo o prihodnosti Arktike. Naj se posvetim petim vprašanjem, načetim v razpravi to jutro.

Prvič, arktični informacijski center. Sporočilo Komisije iz leta 2008 in tudi sklepi Sveta iz leta 2009 Komisijo pozivajo, naj preuči možnost vzpostavitve novega arktičnega informacijskega centra. Natančno preučujemo različne možnosti v Evropski uniji, vključno s centrom v Rovaniemiju na Finskem (Laponska) in predvsem vlogo tega morebitnega centra.

Drugič, Evropska unija je edina interesna skupina za Arktiko, ki je vnaprej prepoznala, da je kot industrializiran subjekt skupaj z drugimi industrializiranimi območji odgovorna za spremembe, do katerih prihaja na Arktiki. Sporočilo Komisije daje prednost varstvu okolja, pomembnost te točke pa je bila ohranjena v sklepih Sveta iz leta 2009.

Tretjič, ponosni smo na naše samijske državljane EU in ponosni smo na različne določbe v pogodbah EU in regionalni politiki EU, ki obravnavajo Samije. Naše čezmejno sodelovanje in evropski instrument za demokracijo ter programi za človekove pravice podpirajo Samije v severozahodni Rusiji in druga avtohtona ljudstva v regiji Barentsovega morja.

Četrtič, Evropska unija in države članice so vodilna svetovna sila za raziskave Arktike in na to smo ponosni. To področje je bilo omenjeni v okvirnem programu. S petim, šestim in sedmim okvirnim programom Evropska unija vlaga 200 milijonov EUR na to področje. Vendar pa prizadevanja, biti odličen in enostranski voditelj v splošnih politikah in politiki za Arktiko, ne da bi bili obalna entiteta Arktike, ni modra politika.

Petič, Komisija je leta 2010 sprejela sporočilo o priobalnem vrtanju, ki mora voditi naše ukrepe po svetu, vključno v arktični regiji. Spodbuja previden pristop, ki bo veljal tudi na Arktiki. To je popolnoma skladno z načeli EU o zaščiti Arktike in trdnim zahtevanjem najvišjih okoljskih standardov.

Gospa predsednica, spoštovani poslanci, poročilo Parlamenta o skrajnem severu zagotavlja celovit pregled dejavnosti, odgovornosti in interesov Evropske unije v zvezi z arktično regijo. Utrjuje tudi uravnotežen pristop EU k Arktiki ter združuje njeno zaščito in njen trajnostni razvoj. Prepričani smo, da je to znotraj našega dosega in da bo Evropska unija postala neizogibna in pozitivna sogovornica za polarno sodelovanje na Arktiki.

 
  
MPphoto
 

  Michael Gahler, poročevalec.(DE) Gospa predsednica, tudi jaz bi se zahvalil vsem govornikom. Komisar, ko sem omenil politiko v zvezi z našimi sosedi na skrajnem severu, nisem imel namena namigovati, da se spuščate v spor o pristojnosti z baronico Ashton. Želel sem samo pojasniti.

Skoraj vsi govori, ki smo jih slišali, so pojasnili eno stvar: izziv, ki je pred nami, je prek naše politike pokazati, da so različni interesi in dejavnosti združljivi ali jih je treba narediti združljive.

Menim, da je to mogoče videti na primer v mikrokozmosu na Norveškem: lovijo ribe, vrtajo nafto in plin, izvajajo najvišje okoljske standarde na kopnem in morju ter svoje najbolj severne regije razvijajo za ljudi, ki živijo v njih. Če lahko to načelo uporabimo za regijo kot celoto s sodelovanjem lokalnih skupnosti, bomo postali vzornik za druge občutljive regije. Kar se je spremenilo v politični resničnosti je dejstvo, da ne verjamemo, da lahko prisilimo ljudi, da ugodijo našim željam, ampak da moramo sprejeti izziv dosege vseh naših ciljev sočasno: potrebujemo visok standard za varstvo okolja, zmanjšanje podnebnih sprememb, trajnostno ribiško politiko, razvoj varnih plovnih poti in sprejemljiv razvoj za lokalne skupnosti. Če bomo sodelovali pri določanju teh ciljev in njihovi izpolnitvi, bomo resnično dosegli nekaj pomembnega v sodelovanju z našimi partnerji v korist regiji in nam samim.

Ponovno bi se zahvalil vsem poročevalcem v senci. Veselim se nadaljnje razprave na podlagi tega poročila. Glasovanje ne sme pomeniti konca te teme.

 
  
MPphoto
 

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo pozneje.

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov