Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 20. januar 2011 - Strasbourg

8. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Ana Gomes (A7-0368/2010)

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, hvala za priložnost, da izrazim svoje mnenje o sporazumu, ki ga je EU danes sklenila z Libijo in v zvezi s katerim moram povedati, da resnično manjka ena stvar. Nenavadno je, da v poročilu popolnoma manjka nekaj, kar je verjetno najpomembnejši element, ki zadeva Evropejce, in sicer dejstvo, da nezakoniti priseljenci iz celotne Afrike in Azije, z drugimi besedami, iz obsežnih delov sveta, v veliki meri uporabljajo Libijo kot tranzitno državo za vstop v Evropo. Dobro znano je, da je EU čudežna dežela, kjer se po ulicah pretakata med in mleko. Zato je izredno privlačna za neverjetno število ljudi, ki hočejo pobegniti iz zapora, revščine in bede, ki jih predstavljajo njihove države. Jasno je tudi, da je dejstvo, da se Libijo skupaj z drugimi severnoafriškimi državami nenehno uporablja za tranzitno državo, že samo ogromen izziv za nas v EU. To bi bilo moralo igrati precej večjo vlogo v pogovorih, ki smo jih imeli z libijskimi oblastmi – precej večjo vlogo v zvezi z zahtevami, ki jih uveljavljamo, da bi preprečili ta pritisk na meje Evrope. Dobro je, da smo začeli pogovore, vendar pa je razočarljivo, da se ne dopušča, da bi pogovori obravnavali tisto, kar je pomembno.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0039/2010)

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, protisemitske in protiislamske težnje danes v določeni meri še vedno obstajajo v številnih delih sveta, tako kot sovražnost in nenaklonjenost kristjanom.

Nedavne dogodke, vključno z nasilnimi napadi na kristjane, ki živijo v Pakistanu, Iraku, Egiptu, Nigeriji in na Cipru, je treba najodločneje obsoditi. Vzajemno razumevanje vrednot drugih ljudi je temelj svobode veroizpovedi, ki se je ne sme omejevati tako resno. Zaščititi je treba temeljne svoboščine ljudi, pa naj bodo krščanske ali druge vere.

Sočasno Evropska unija ne more in ne sme zapravljati precejšnjih sredstev za spodbujanje drugih ver, zlasti v tem obdobju gospodarske krize. Komisija je porabila neverjetne 4 milijone EUR za spodbujanje islama. Ta sredstva bi verjetno lahko porabili za druge pomembne namene.

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je to, kar smo danes potrdili, temeljnega pomena. Svoboda veroizpovedi je mati vseh svoboščin. Je ena izmed naših temeljnih, neodtujljivih človekovih pravic in je vključena v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Te pravice vključujejo svobodno spremembo veroizpovedi ali prepričanja in svobodo, po kateri lahko posameznik sam ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno izraža svojo veroizpoved ali prepričanje z bogoslužjem, obredi, običaji in poučevanjem. Vendar pa so pokoli v zadnjih mesecih, ki so zahtevali žrtve med krščanskimi manjšinami, vrhunec napada proti kristjanom v mnogih delih sveta s sistematično in brezobzirno stopnjo nasilja.

Žal danes, kot kažejo ti dogodki, pravica do svobode veroizpovedi postaja vprašljiva. To ustvarja nestrpnost, ki se jo pogosto spodbuja in manipulira za politične in finančne namene. Najbolj osupljivo v sedanjem ozračju je dejstvo, da institucije ne rečejo ničesar. Vsa tiha nasprotovanja se enostavno utiša.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, strinjam se s pomisleki in mnenji predhodnih govornikov. Vendar pa obstaja določen vidik, ki mu je bilo v poročilu dejansko posvečeno premalo pozornosti. To je odstavek 7, ki zadeva obsojanje vedenja turških oblasti na severnem delu Cipra, ki ga je v skladu z vsemi mednarodnimi pravili nezakonito zasedla Turčija – turške enote – in s tem država, ki se uradno in v resnici pogaja o svojem pristopu k EU.

Priča smo temu, kako se ciprske Grke, ki se hočejo vrniti v svoje cerkve, samostane in svete stavbe na severnem delu Cipra, ovira, ko se hočejo vrniti, kako se jim preprečuje vstop in obnova njihovih cerkev in kako se jim preprečuje vrnitev in ponovno zahtevanje lastnine, ki je zakonito njihova.

Na severnem delu Cipra smo dejansko priča nasilni diskriminaciji in zatiranju kristjanov z neposredno podporo države kandidatke za pristop k EU, namreč Turčije. To je nesprejemljivo in zato mora Evropski parlament ukrepati na način, ki je skladen z odstavkom 7, in priporočiti, da se pogajanja s Turčijo ustavi vsaj dokler ne bo na severnem delu Cipra vzpostavljen red.

  Marek Józef Gróbarczyk (ECR). – (PL) Gospod predsednik, glede na svoje korenine je ima Evropa posebno dolžnost zaščititi vse kristjane po svetu. Ta resolucija je seveda odraz te obveznosti. Vsekakor jo podpiram. Vendar pa je Evropa dolžna tudi sprejeti ukrepe, ki bodo v prihodnosti ščitili vse kristjane po svetu in ne bodo dopustili, da bi ponovno prišlo do podobnih tragedij.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, nedavno smo bili v številnih državah po svetu, pretežno v državah z zelo veliko muslimansko večino, priča krutemu preganjanju krščanske manjšine. Spričo takšnih dogodkov ne moremo stati križem rok. Vprašanje verske svobode in drugih državljanskih svoboščin je še naprej prednostna naloga prizadevanj Evropskega parlamenta. Zato se popolnoma strinjam z izjavo predsednika Evropskega parlamenta gospoda Buzeka, v kateri obsoja te zločine. Tudi jaz pozivam Evropsko unijo, naj sprejme vse razpoložljive diplomatske ukrepe, da zagotovi verske svoboščine za manjšine, zlasti v državah, katerih državljani kršijo te pravice. V poročilu o človekovih pravicah v letu 2009, ki je bilo nedavno sprejeto, smo poudarili potrebo po tem, da Unija igra dejavno vlogo v prizadevanjih za izboljšanje človekovih pravic in demokracije po svetu. Pozvali smo k imenovanju posebnega predstavnika EU za človekove pravice. Današnja resolucija je odlično izhodišče za naslednjo fazo našega boja za spoštovanje teh pravic.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, izrazil bi svoje zadovoljstvo zaradi sprejetja resolucije o preganjanju kristjanov, katere soavtor sem bil. Poleg tega bi se rad zahvalil gospe Ashton za njen odziv na položaj kristjanov v Aleksandriji. Spominjamo se obiska sirskih škofov iz Iraka in njihovega tragičnega opisa položaja kristjanov v Iraku. Tu bi rad omenil tudi Janeza Pavla II – čez nekaj mesecev bomo priča njegovi beatifikaciji –, ki je bil velik zagovornik miru in dialoga med kristjani, judi, muslimani in pripadniki drugih ver. Spominjamo se srečanj v mestu Assisi in Janeza Pavla II, ki je iz spoštovanja in ljubezni do soljudi obiskal mošejo in sinagogo.

Položaj kristjanov po svetu zahteva ukrepanje Evropske unije. To je naša dolžnost. Uporabiti moramo vsa politična sredstva, vendar pa moramo tudi pomagati tistim, ki so zaradi preganjanja zelo trpeli.

  Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, kot eden od soavtorjev sem glasoval za to zgodovinsko resolucijo, vendar pa sta visoki predstavnici in Komisiji namenjeni dve pomembni sporočili, ki ju je treba čim prej uresničiti.

Prvič, Komisija mora nemudoma vzpostavi strategijo EU o izvrševanju človekove pravice do svobode veroizpovedi, vključno s seznamom ukrepov zoper države, ki zavestno ne ščitijo verskih manjšin.

Drugič, Komisija mora znotraj direktorata za človekove pravice službe za zunanje delovanje razviti stalni sistem za nadzor vladnih in družbenih omejitev svobode veroizpovedi in vsako leto poročati Parlamentu.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, svoboda veroizpovedi je temelj civilizacije. Brez nje je demokracija prizadeta in družba je prisiljena v prepričanje, ki zanika človečnost in človekovo dostojanstvo.

To se je zgodilo v različnih delih sveta. Ekstremistična in fundamentalistična prepričanja sprožajo smrtonosna nasilna dejanja proti kristjanom, ki postajajo resnični sodobni mučeniki. Nestrpnost, ki spodbuja to nasilje, ustvarja fundamentalistična kultura. Zaradi tega je treba vsako prakso, ki zanika versko ali kulturno identiteto drugih ljudi, nemudoma in neomajno obsoditi. Mednarodna skupnost in njene institucije so dolžne zaščititi spoštovanje veroizpovedi. Ko so bili kristjani žrtve pokolov, niso vedno hitro ukrepale.

Kaldejci v Iraku in Kopti v Egiptu so v nevarnosti, da bodo izginili iz regij, v katerih so živeli stoletja. Ponovno bi se zahvalila predsedniku Buzeku, ki je navdušeno podprl zamisel sprevoda z baklami, luči za kristjane v spomin vsem žrtvam fundamentalizma.

Svoboda veroizpovedi mora postati simbol človeške skupnosti in za vse si želim, da bi uživali vero, upanje in usmiljenje, toda tudi pravičnost in svobodo.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz sem glasovala za to resolucijo, saj vprašanje zaščite verskih manjšin po svetu še nikoli ni bilo tako ključnega pomena.

Izredno zaskrbljujoče je, da se leta 2011 ljudi še vedno preganja zaradi njihovih prepričanj. Člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne pušča manevrskega prostora. Jasno določa pravico do popolne svobode misli, vesti in veroizpovedi. Napadi na nekatere verske skupnosti, do katerih je prišlo v zadnjih nekaj tednih, so še en pokazatelj nujne potrebe po tem, da vse vlade sprejmejo učinkovite ukrepe za zaščito verskih manjšin ne glede na težave ali grožnje.

Cilj Evropske unije mora biti spodbuditi medverski dialog z večjim sodelovanjem med državami v Evropi, toda zlasti v državah, kjer svoboda veroizpovedi žal še ni zagotovljena. Pravico do svobode veroizpovedi je treba spoštovati in jamčiti povsod, brez izjeme.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, to je zgodovinska, odlična resolucija. Pozornost moramo osredotočiti na svobodo veroizpovedi v Evropi. Pomembno je, da ne pozabimo svojih korenin, ki jih je najti v judovsko-krščanskih vrednotah. Temeljne evropske vrednote in pravice so utemeljene na tej dediščini – na teh koreninah. Morda nas je to, kar se je zgodilo koptskim kristjanom v Egiptu, spodbudilo, da se zbudimo in to opazimo. Kristjani potrebujejo zaščito v različnih delih sveta in ne samo v Egiptu: podobne stvari so se zgodile v Turčiji in Asiriji.

Evropejci moramo posebno pozornost posvetiti tudi dejstvu, da v Evropski uniji obstajajo razmere, v katerih moramo posredovati. Ljudje zaradi svoje vere postajajo žrtve preganjanja.

Do tega je prišlo zaradi neupravičenega strahu pred islamom. Odrekli smo se svojim vrednotam in s tem na njegov račun poteptali krščanske vrednote. Ne smemo ravnati tako; namesto tega potrebujemo dialog in svobodo veroizpovedi. Zagotoviti moramo ohranitev naše evropske kulturne dediščine, naših judovsko-krščanskih vrednot, ter jih pogumno braniti. Te vrednote so ključni del naše evropske identitete.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, glasoval sem za predlog resolucije o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi in zadovoljen sem, da je bil sprejet, vendar pa imam še vedno nekatere pomisleke glede uporabe prikritega jezika. Nikjer na primer ni bilo odkrito navedeno, da do največjih problemov, s katerimi se spopadajo kristjani, prihaja v islamskih državah.

V uvodni izjavi N je navedeno, da Evropa ni povsem nedolžna, ko gre za kršitve svobode veroizpovedi. Morda je res tako, toda s tem, ko to izjavimo, občasne in osamljene probleme v Evropi postavljamo v isto kategorijo kot strukturno diskriminacijo kristjanov v muslimanskih državah in napade nanje. Poleg tega ne gre samo za bombne napade in druge oblike fizičnega nasilja s strani muslimanskih ekstremistov; v številnih muslimanskih državah obstaja tudi uradna politika, naperjena proti kristjanom. Pomislite na domnevno nerazpoložljivost sredstev za obnovo krščanskih cerkev v Turčiji ali težave v zvezi z nasledstvom carigrajskega ekumenskega patriarha. Tudi vedenje turških zasedbenih sil na Cipru je pravi škandal.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, včeraj sem tu prisostvoval razpravi. Bila je zelo zanimiva in zelo pomembna. Udeležil sem se tudi včerajšnje slovesnosti prižiganja sveč pred Parlamentom in našemu predsedniku Jerzyju Buzeku se zahvaljujem za vodstvo, ki ga je pokazal na tem sprevodu.

Preganjanje kristjanov v zadnjem času spominja na dneve rimskega imperija, ko je bilo kristjane povsem dopustno moriti in napadati. To se mora končati. Pomembno je, da Evropska unija tu igra svojo vlogo, in menim, da to delamo, da bi zagotovili svobodo izražanja in svobodo običajev za verske skupine ne samo znotraj Unije, ampak tudi v državah prosilkah. To je zelo pomembna zadeva po svetu.

(GA) Zadovoljen sem, da je bila danes sprejeta ta zgodovinska resolucija, in še posebno, da je bila sprejeta soglasno.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, ta resolucija je zelo pomembna, ker je prva in ker prihaja v posebno pomembnem trenutku. Vemo za pokol kristjanov v Iraku. Vemo, kaj se dogaja v Egiptu in kaj se tam ni zgodilo v zadnjih letih. Vemo za posamezne primere – vendar so še vedno pomembni – umorov krščanskih duhovnikov – in ne samo duhovnikov – v Turčiji, Siriji in Pakistanu. Vemo tudi, kaj se dogaja v določenih državah v Afriki, kjer je muslimanska večina. Glede na to sem zelo presenečen zaradi molka predsednika Evropske komisije gospoda Barrosa. En teden ni imel pripomb. Šele ko so nanj pritisnili predsedniki vlad držav članic – čeprav ne predsednik vlade moje države –, je podal izjavo o zadevi. Dobro je, da je gospa Ashton povedala nekaj o tem, vendar pa bi moral predsednik Evropske komisije nemudoma posredovati glede te zadeve. Tega ni storil in je vredno obžalovanja.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0044/2010)

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, veseli me, da je ta parlament seznanjen z zdrsom Belorusije v avtokracijo. Režim v Belorusiji predstavlja sistem vlade, ki bi ga ta celina morala pustiti za seboj že pred 20 leti.

Kljub temu upam, da bo ta predlog resolucije med nekaterim kolegi sprožil samoanalizo. Poglejte nanj z vidika nekdanjega sovjetskega aparatčika, ki analizira Evropsko unijo. Povem vam, da bi našel nekaj stvari, zaradi katerih bi se počutil precej domače. Ugotovil bi, da nam ne vlada izvoljen predsednik ali izvoljen sistem, ampak 27-članski politbiro, imenovan Evropska komisija, videl bi ta Parlament kimavcev, zaradi katerega bi bil nekoliko nostalgičen, videl bi vrsto petletnih načrtov, v skladu s katerimi vodimo svoje zadeve, videl bi celo vozni park posebnih limuzin in celo trgovine s posebnimi zalogami za zaposlene v sistemu in člane nomenklature.

Predvsem pa bi videl tisto, kar je Engels imenoval „doktrina lažne zavesti“ – da ko ljudje glasujejo, ne razumejo svojega pravega interesa, zato je naša naloga, da jim vsilimo boljši sistem. Spominja me na grozljivi zadnji prizor Orwellove „Živalske farme“, v katerem živali pogledujejo od človeka do prašiča in od prašiča do človeka in ugotovijo, da ne morejo prepoznati, kdo je kdo.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, tudi jaz sem glasoval za to resolucijo, ki je bila, če nič drugega, potrebna. Po mojem mnenju mora biti Evropska unija še posebno pozorna na kršitve človekovih pravic, do katerih prihaja v njenih sosednjih regijah. Želel bi si več v zvezi s problemi, s katerimi se srečujejo mladi. Mladinskim organizacijam v Belorusiji se ne dovoli delovati svobodno; namesto tega morajo delovati v ilegali.

Že več kot eno leto imajo mladi v Evropi navado organizirati ulične prireditve, na katerih so pomembnim kipom v evropskih prestolnicah prekrili usta, ker so nemi. To je nasprotovanje pomanjkanju svobode govora v Belorusiji. Upam, da mladim Evropejcem ne bo treba prekriti ust Evropskemu parlamentu ali nas utišati, ampak da se bomo lahko pogumno zavzemali za naše vrednote in demokracijo.

  Kristian Vigenin, v imenu skupine S&D. – (BG) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu podpira predloženo resolucijo. Menimo, da bo pomemben znak za beloruske oblasti in tudi civilno družbo, medije in vse, ki se borijo za demokratični razvoj države. Upamo, da bodo ukrepi, predlagani v resoluciji, natančno preučeni in bosta o njih razpravljala Komisija in Svet ter se jih bo začelo čim prej izvajati, da bi bili učinkoviti.

Dejansko inavguracijska slovesnost za ponovno izvoljenega predsednika Lukašenka, ki naj bi potekala jutri, ne bo ustavila vprašanj, ki so bila zastavljena v zvezi z njim, zakonitostjo volitev in načinom beleženja izida teh volitev. Evropska unija je doslej uporabila različne politike in mehanizme za vplivanje na Belorusijo in belorusko vodstvo, pri čemer so bili rezultati skromni. Morda je čas, da razmislimo o novih možnostih ali o tem, ali v tej regiji niso nastale nove razmere, ki bi nam omogočile uporabo drugih mehanizmov.

Nekaj, kar je bilo omenjeno v resoluciji in se nam zdi izredno pomembno, vendar doslej še ni bilo preizkušeno, je usklajevanje naše politike in odnosov z Belorusijo z njenimi neposrednimi sosedami, ki niso članice EU, torej z Rusijo, ki je naša strateška partnerica, in Ukrajino, ki je del vzhodnega partnerstva. Menim, da bi s skupnimi in usklajenimi prizadevanji lahko dosegli, če nič drugega, vsaj ozračje, ki bi bilo politično ugodnejše za poštene in demokratične parlamentarne volitve, volitve, ki so napovedane za naslednje leto.

Evropski parlament mora tudi v celotnem obsegu izkoristiti možnosti, ki jih ima na razpolago. Danes smo se odločili v Belorusijo poslati delegacijo in menim, da bo dovoljenje, da ta delegacija obišče državo in ji zagotovi potrebno pomoč in stike, preizkus beloruskega vodstva. Omogočilo nam bo tudi oblikovati jasno predstavo in se na lastne oči prepričati o možnostih, ki jih zagotavljajo tamkajšnje razmere.

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Gospod predsednik, najprej bi rad izrazil ogorčenost zaradi tega, ker gospod Hannan Belorusijo primerja z Evropsko unijo. Njegova nesmiselna izjava je bila še toliko neprijetnejša, ker so ji ploskali nekateri izmed kolegov poslancev iz Poljske v skupini Evropskih konzervativcev in reformistov.

Lukašenkov režim je treba osamiti. Izkazalo se je, da je bila trenutna politika prepričanja, da se bo režim postopno odprl demokraciji, zmotna. Sankcije za Lukašenkov režim morajo biti stroge tudi zaradi tega, ker je to država, ki je neposredna soseda Evrope. V odnosih s takšnimi državami moramo pričakovati enake standarde kot za države članice Evropske unije. Posebno si želim, da bi Evropska komisija podprla neodvisne medije, kot so TV Belsat, Radio Racyja in drugi. Pomembni so za širjenje informacij, tako da dosežejo državljane Belorusije.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, dogodki v Belorusiji, povezani s predsedniškimi volitvami, so ponovno zamajali javno mnenje v Evropi. Po obdobju sorazmernega miru predsednik Lukašenko ponovno uporablja silo proti opozicijskim aktivistom. Ponovno je začel uporabljati najsramotnejše posebnosti svoje diktature. Brutalen spopad z udeleženci mirnih demonstracij in aretacije voditeljev opozicije in kandidatov opozicije na volitvah so jasna kršitev človekovih pravic in naznanja opustitev ukrepov, namenjenih izboljšanju odnosov z demokratičnimi državami Evrope.

Zato v celoti podpiram resolucijo Parlamenta, ki poziva k takojšnji izpustitvi političnih zapornikov in ponovitvi volitev. Močno obsojam diktatorske prakse režima predsednika Lukašenka. Prepričan sem, da bo pritisk evropskih institucij pomagal omiliti zatiranje beloruskih državljanov. Prav tako se strinjam z vsemi ukrepi, ki podpirajo razvoj civilne družbe z omilitvijo vizumske politike, štipendijami za študente in akademike ter zagotavljanjem financiranja za neodvisne organizacije in medije.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, nobenega dvoma ni, da Belorusija predstavlja glavobol za Evropo, in res je, da moramo izkoristiti vsako priložnost za kritiziranje režima – na srečo – zadnje komunistične diktature. Na Danskem imamo pregovor, ki pravi, da tisti, ki živijo v steklenjaku, ne smejo metati kamnov, in morda se zato splača pogledati, kakšna izgleda EU z vidika Belorusije. EU vodi Komisija, sestavljena iz uradnikov brez kakršnega koli mandata ljudstva, in samo ta Komisija, ki jo sestavljajo ljudje, ki za seboj nimajo nobenega ljudskega gibanja, nobenega, ki bi mu morala poročati, in brez mandata ljudstva, lahko predloži predloge. Kdo je po predložitvi in sprejetju predlogov tisti, ki z ogromnim političnim vplivom nazadnje odloči, kako naj zakonodajo EU izvajajo države članice? Ponovno so to ljudje, ki niso bili demokratično izvoljeni, so sodniki, ki sedijo udobno oddaljeni od resničnosti. Enako je mogoče reči za ta Parlament, kjer je velika večina v steklenih palačah, kamor je bila postavljena, brez kogar koli, ki bi mu morala odgovarjati, in brez razumevanja velike zaskrbljenosti, nasprotovanja in razburjenja evropskih državljanov. Če na EU pogledamo z vidika Belorusije, bomo morda videli številne zastrašujoče podobnosti z diktatorstvi, proti katerim se borimo.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, podpiram resolucijo, saj se zavedam dejstva, da so razmere v Belorusije zelo posebne. Soočamo se s silovito krepitvijo zatiranja zagovornikov človekovih pravic. Po drugi strani vlada mnenje, da se to dogaja zaradi zelo nepremišljene politike nekaterih držav članic Evropske unije, saj je gotovo, da je bilo popolnoma nepotrebno dati verodostojnost gospodu Lukašenku v očeh Evrope in Evropske unije, kot so storili gospod Berlusconi, ki je obiskal Belorusijo, predsednica Litve gospa Grybauskaitė in zunanja ministra Nemčije in Poljske. Danes se moramo boriti za državljanske svoboščine v Belorusiji, vendar pa se moramo obenem izogibati temu, da bi Belorusijo potisnili v roke Rusije, saj je tudi to zelo pomembno.

Poročilo: Derk Jan Eppink (A7-0374/2010)

  Sergej Kozlík (ALDE). – (SK) Gospod predsednik, izkušnje iz številnih držav članic kažejo, da šest let po Uredbi Sveta št. 1/2003 še vedno ni prišlo do pozitivnega premika glede dosledne uporabe pravil konkurence.

Ko odločajo o sporih, nacionalna sodišča ne izkoristijo možnosti, da zahtevajo informacije ali mnenja Evropske komisije o zadevi, prav tako pa ne izkoristijo pravice, da se obrnejo na Sodišče Evropske unije z vprašanjem za predhodno odločanje, in tudi Komisija ne izkoristi možnosti za posredovanje kot amicus curiae. Praksa kaže precejšnje probleme z uporabo pravosodja na tem področju, vključno z velikimi odkloni od stalne sodne prakse evropskih sodišč. Zato sem Komisijo pozval, naj posveti pozornost odločitvam nacionalnih sodišč in sprejme ukrepe, potrebne za dosego tega cilja. Ta poziv je bil vključen v poročilo o politiki konkurence in podprl sem končno besedilo poročila.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, evropska konkurenčnost je nedvomno pod velikim pritiskom. Vprašati se moramo, ali so države članice resnično pripravljene kaj storiti glede tega. Vendar pa je nekaj jasno, in sicer da smo ustvarili valuto, skupno valuto, ki se je izkazala za pogubno za gospodarstvo v celotni južni Evropi. Eden izmed razlogov za to je, da večina teh držav ne more slediti in jim v celoti ni uspelo izvajati reform, ki so potrebne, če naj se spopademo s prihodnjo konkurenco s Kitajsko, Indijo, Južno Ameriko in drugimi. Toda tudi na tistih področjih, ki bi jih radi imeli za področja, na katerih je lahko doseči stvari, enostavna področja, je nemogoče doseči dogovor. En primer je jasna pobuda kot je skupni evropski patent. Zastrašujoče je, da nam na tem področju, ki je samo stvar formalnosti, ni uspelo niti enkrat doseči dogovora. To je primer tega, kako neučinkovita je EU. Na področju, ki bi tako lahko bilo zelo koristno, smo dovolili, da nam jezikovne razlike preprečuje dosego dogovora. V resnici to verjetno veliko pove o napačni podlagi, na kateri temelji celotno sodelovanje.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, cenim prožnost, ki jih je Komisija pokazala pri pripravi začasnih ukrepov o državni pomoči, ki so bili uvedeni kot odziv na finančno in gospodarsko krizo. Strinjam se tudi, da je dobra zamisel pripraviti podrobno oceno sprejetih odločitev, da bi zagotovili enake pogoje konkurence znotraj Unije.

Strinjam se s pozivom Komisiji, naj zagotovi, da bodo banke poplačale ogromno državno pomoč, ki so jo prejele, s čimer bi zagotovili pošteno konkurenco na notranjem trgu. Bila sem ena izmed tistih, ki so kritizirali ogromne količine pomoči, ki je bila zagotovljena z uporabo denarja davkoplačevalcev. Menim, da bi bilo treba javni denar porabiti za spodbujanje rasti.

Upam, da je to zadnjič, da se prihranke davkoplačevalcev uporablja v korist delničarjev bank in nepremišljenih vodilnih delavcev in da bo vzpostavljen nov nadzor, da se prepreči, da bi špekulacije v prihodnosti ponovno škodile gospodarstvu.

Pozdravljam pripravljenost podpreti uporabo pomoči za spodbujanje projektov v skupnem interesu, zlasti tistih, ki vključujejo obnovljivo energijo.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, tudi jaz sem z zadovoljstvom podprl to resolucijo.

Rekel bi, da je ena izmed osnovnih nalog Evropske unije zagotoviti pošteno konkurenco za vse in zlasti za mala in srednje velika podjetja ter seveda potrošnike.

Dolgo se je sumilo, da ljudje izkoriščajo trg, v tem trenutku pa so ljudje v moji državi razburjeni zaradi enotnega in sistematičnega dviga cen bencina in dizelskega goriva na vseh črpalkah po državi.

Podobno so kmetje dolgo sumili, da deluje kartel, zlasti ko gre za enotno in hitro zmanjšanje cen goveda iz čiste muhavosti.

In seveda smo nedavno videli, da je Sodišče Evropske unije v zvezi s cenami za gostovanje presodilo proti telekomunikacijskim podjetjem.

Zato moramo biti nenehno pozorni in pripravljeni sprejeti trdne in takojšnje ukrepe, kadar koli pride do nepoštene konkurence.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, to je pomembno poročilo, ki ga je pripravil nekdo, ki ima ogromno izkušenj na tem področju. Menim, da je treba zelo jasno povedati, da si Evropska unija zasluži večjo odprtost in večjo konkurenco. Tega se ne smemo bati. Spodbuja razvoj Evrope v razmerah, ko smo, če sem popolnoma odkrit, zaostali, če se primerjamo z Ameriko in Azijo. Tovrstna resolucija služi temu, da evropsko gospodarstvo postane učinkovitejše, zaradi česar je tako pomembna in tako potrebna, zato sem glasoval za njeno sprejetje.

Poročilo: Michael Gahler (A7-0377/2010)

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, zahvaliti se želim poročevalcu gospodu Gahlerju za to odlično poročilo. Izvrstno upošteva potrebe skrajnega severa Evropske unije in trajnostni razvoj, ki je tam potreben. Ker sam prihajam iz severnega območja, mi je bilo v veliko zadovoljstvo spremljati ta proces. Ugotovil sem, da je poročilo v zadovoljivi meri upoštevalo vprašanja v zvezi s podnebjem in preživetjem. Obravnavalo je na primer vprašanje reje severnih jelenov, ki je zelo pomemben vir preživetja v tej regiji. Gospod Gahler je prav tako odlično upošteval edino avtohtono evropsko ljudstvo Samije.

Gospoda Gahlerja bi rad posebno pohvalil in se mu zahvalil, da je posvetil pozornost spremembi, ki sem jo predložil, v zvezi z ustanovitvijo arktičnega informacijskega centra na laponski univerzi in da ga je omenil v poročilu. To je zelo pomembno. Vesel sem, da Finci kažejo medstrankarsko sodelovanje glede te zadeve. Gre za prihodnost severne razsežnosti Finske in celotne severne Evrope, v kateri si želimo biti priča trajnostnemu razvoju.

Poročilo: Traian Ungureanu (A7-0378/2010)

  Kristian Vigenin, v imenu skupine S&D. – (BG) Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu meni, da je poročilo o strategiji za Črno morje resnično pomembno in pravočasno, ker zagotavlja oceno tega, kar je bilo v črnomorski regiji doseženo doslej, in podaja številna priporočila v zvezi s tem, kaj lahko Evropska unija še stori.

Menimo, da je politično sodelovanje med partnerji, katerih ravni sodelovanja z Evropsko unijo so zelo različne, težko, vendar ne nemogoče. Smiselno bi bilo prizadevati si in združiti prizadevanja na politični ravni, pri čemer ne smemo pozabiti, da so tri izmed držav države članice Evropske unije, ena je strateška partnerica in druge so del vzhodnega partnerstva, medtem ko je Turčija kandidatka za pristop.

Nezmožnost Evropske unije, da se odločneje vključi v regijo, nas je oropala razvoja in priložnosti za uporabo ogromnega potenciala in v tem smislu moramo zdaj reči, da je treba sinergijo Črnega morja, ki jo je Evropska unija od samega začetka ocenjevala kot nezadostno ambiciozno pobudo, razviti v pravo strategijo za Črno morje.

Imamo že modele vzajemnega delovanja, ki jih je mogoče uspešno uporabiti, če se jih seveda prilagodi regiji. Primer je strategija za Baltsko morje, ki je bila na makroravni uspešna pri razvoju regionalnega sodelovanja.

Menimo, da je treba takoj sprejeti številne ukrepe – izmed katerih niso bili vsi vključeni v poročilo. Prvič, na praktični ravni moramo v okviru pregleda sosedske politike, ki poteka zdaj, preučiti večjo usklajenost med sinergijo Črnega morja in vzhodnim partnerstvom, saj so skoraj vse države vzhodnega partnerstva razen Belorusije tudi del sinergije Črnega morja.

Drugi vidik je, da je treba okrepiti politične dialoge na ministrski in tudi parlamentarni ravni, prav tako pa si moramo prizadevati za večjo usklajenost med strategijo za Podonavje in prihodnjimi pobudami za črnomorsko regijo. Vse to bi moralo imeti za posledico strategijo, ki se lahko uveljavi s posebnim proračunskim financiranjem v naslednjem proračunskem okviru.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, predlog v resoluciji gospoda Ungureanuja, ki je zdaj bila sprejeta, da politika za Črno morje postane popolna strategija, si zasluži široko podporo. Dejstvo, da sta Bolgarija in Romunija državi članici EU, vzhodno partnerstvo – posebni odnosi z državami vzhodnega partnerstva in Rusijo – in pogajanja, ki potekajo z drugimi državami v regiji o članstvu v EU vsi utemeljujejo politični pomen regije za Evropsko unijo. Črno morje je postala pomembna regija za prenos energetskih virov in obetajoče projekte, ki so pomembni za Unijo, kot je projekt Nabucco, ki je strateško pomemben za diverzifikacijo oskrbe s plinom. Prav tako se popolnoma strinjam z mnenjem gospoda Ungureanuja, ki mu čestitam za poročilo, da mora strategija zagotoviti priznanje vseh akterjev v regiji in ne samo največjih držav ter da mora biti usklajena z drugimi strategijami, kot je strategija za Sredozemsko morje.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, s pristopom Romunije in Bolgarije leta 2007 je del Črnega morja postal notranje morje Evropske unije. Regija je izrednega strateškega pomena in našo navzočnost v njej je treba okrepiti. Zato je pomembno, da Parlament poleg zagotovitve finančnih in človeških virov v obliki posebne postavke v proračunu EU pripravi novo strategijo. Nova strategija mora služiti zagotavljanju miru, stabilnosti in blaginje v regiji Črnega morja ter zanesljive oskrbe EU z energijo. Diverzifikaciji dobavnih poti in virov je treba dati še večjo prednost, zato bi rad poudaril pomen načrtovanega razvoja terminalov za utekočinjeni zemeljski plin v črnomorskih pristaniščih. Tudi tranzitne poti v regiji bi lahko pomembno izboljšale oskrbo v EU. Nadaljnja krepitev sodelovanja s črnomorskimi državami je bistven element uspeha plinovoda Nabucco, čezjadranskega plinovoda in vseevropskega naftovoda, ki so posebnega pomena za EU. Zato sem glasoval za poročilo.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0044/2010)

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, tako kot v primeru Belorusije sem hotel pojasniti, zakaj sem o strategiji EU za Črno morje glasoval, kot sem. Za začetek naj povem, da je zamisel mojega kolega Traiana Ungureanuja, da pripravi samoiniciativno poročilo, časovno zelo primerna, ko Evropska unija krepi svojo regionalno politiko s pripravo strategij za obalne regije, kakršne so Baltsko morje, skrajni sever in Črno morje.

Povedati želim tudi, kako zadovoljen sem, da so bile spremembe, ki sem jih predložil, vključene v besedilo resolucije. Te spremembe so poudarile potrebo po vzpostavitvi mreže nevladnih organizacij v regiji, spodbujanju programov za spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga in tudi pobud kot je mreža črnomorskih univerz. Po mojem mnenju so vsi ti ukrepi dober primer načina, na katerega lahko vzajemno delovanje civilnih družb ustvari pozitivno sinergijo v regiji.

Nazadnje sem želel poudariti ne samo potrebo po uravnoteženju gospodarskega razvoja in varstva okolja, ampak tudi potrebo popolnem izvajanju Konvencije o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem. Upam, da bo pobuda, danes sprejeta v Parlamentu, deležna pozornosti, ki si jo zasluži tudi od Sveta, ki mora to zadevo obravnavati kot prednostno nalogo za evropsko agendo.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Ana Gomes (A7-0368/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Če upoštevamo geografske razmere v Libiji in gospodarsko soodvisnost med EU in Libijo, je prizadevanje za strateško partnerstvo med EU in Libijo v skupnem interesu. A spričo pomanjkanja spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne moremo prezreti diktatorskega režima, ki vlada tej državi. Kljub jasno izraženemu interesu mnogih držav članic v zvezi s prizadevanjem za okvirni sporazum z Libijo pa EU ne more pozabiti na temeljne vrednote, ki jih zagovarja, in se podrejati zgolj gospodarskim interesom. Partnerstvo je potrebno za izvajanje pravnih reform v zvezi s človekovimi pravicami v državi in hkrati za to, da bi omogočili raznolikost nacionalnega gospodarstva, pri čemer pa je treba upoštevati določen, že dosežen napredek, kot je denimo opuščanje jedrskega programa, ali celo mednarodne obveznosti, ki jih ima država v zvezi s človekovimi pravicami kljub sankcijam, ki so jih uporabili ZN.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo. Libija ostaja avtoritaren režim, njeno prebivalstvo ne uživa temeljnih človekovih pravic in redno se izvaja smrtna kazen. Državne institucije niso demokratično odgovorne in državna oblast ne temelji na pravni državi. Kljub temu Libija razvija trgovinske in politične odnose z državami članicami EU, prav tako pa je država strateško pomembna za EU. Pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo so se začela novembra 2008.

Vendar mora razvoj odnosov zagotavljati popolno spoštovanje evropskih vrednot in načel, in pomembno je odločno zahtevati, da Svet in Komisija sprejmeta nujne ukrepe – kot so denimo odločno priporočilo, da Libija ratificira in izvaja Ženevsko konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 in njenega Protokola iz leta 1967; zahteva, da libijske oblasti podpišejo memorandum o soglasju, ki UNHCR zagotavljajo zakonito prisotnost v državi; spodbujanje Libije, da se zaveže moratoriju na smrtno kazen itd. –, da bi zaščitila evropske vrednote.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam zaveze, dane v okviru okvirnega sporazuma, o katerem zdaj tečejo pogajanja in ki zajema obsežen niz vprašanj, od krepitve političnega dialoga za upravljanje migracij, razvoja trgovinskih in gospodarskih odnosov pa do energetske varnosti in izboljšanega sodelovanja v številnih sektorjih. Mislim, da bi okvirni sporazum lahko predstavljal priložnost za krepitev političnega dialoga med Libijo in EU. Poudarila bi vlogo okvirnega sporazuma, ki vključuje ukrepe za pomoč pri razvoju institucionalne zmogljivosti kot sredstva za krepitev civilne družbe, pospešuje modernizacijo, spodbuja uvajanje demokratičnih reform in vzpostavlja neodvisno socialno komunikacijo in pravno državo, prav tako pa podpira druga prizadevanja, usmerjena v odpiranje prostora za podjetja, akademske institucije, nevladne organizacije in druge libijske akterje.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Gospodarsko partnerstvo med Evropo in Libijo že obstaja. Libija ima potrjeno največje zaloge nafte v Afriki in je tretja največja dobaviteljica energije (nafte in plina) Evrope. Še več, EU je največja trgovinska partnerica Libije (s 70 % njenega celotnega obsega trgovine leta 2009). Evropa mora priznati, da igra Libija pomembno vlogo na področju regionalne in svetovne varnosti, tako v okviru obvladovanja islamskega ekstremizma in tudi v okviru regionalne stabilizacije.

Zato je treba pozdraviti, da o okvirnem sporazumu o partnerstvu tečejo pogajanja, a kot je v poročilu povsem jasno, se ne smejo ob strani puščati določena vprašanja, ki jih štejem za temeljna: postopna demokratizacija režima; večje spoštovanje človekovih pravic, zlasti svobode v njenih najrazličnejših oblikah; postopna sprememba kazenskopravnega sistema, usmerjenega v odpravo smrtne kazni; sprejetje jurisdikcije Mednarodnega kazenskega sodišča; in ratifikacija Ženevske konvencije iz leta 1951.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začetek pogajanj med Evropsko unijo in Libijo ustvarja priložnost za zagotavljanje boljših pogojev za gospodarski razvoj na obeh straneh, obenem pa v sredozemski regiji in v Afriki spodbuja resno spremembo glede spoštovanja človekovih pravic, njihovega prispevka k svetovnemu miru in stabilnosti, pa tudi boja proti podnebnim spremembam. Libija šteje 6 milijonov prebivalcev, od katerih sta 2 milijona tujcev. Ima dokazano največje zaloge nafte v Afriki in je tretja najpomembnejša dobaviteljica energije Evrope v obliki nafte in plina. EU je njena največja trgovinska partnerica: transakcije med tema dvema partnericama so leta 2009 predstavljale skoraj 70 % obsega trgovine Libije. Okvirni sporazum o partnerstvu je treba videti kot priložnost, da bi dokazali prednost človekovih vrednot in demokracije v smislu trajnega in raznolikega razvoja. Kot to poročilo izpostavlja, tega procesa ne gre razdružiti od temeljnih vrednot EU, kot so boj proti smrtni kazni in diskriminaciji manjšin, priseljencev in beguncev, spodbujanje javnega zdravja in potreba po politični demokratizaciji.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Izvajanje okvirnega sporazuma, oblikovanega za spodbujanje sodelovanja na področju boja proti nezakonitemu priseljevanju in obenem usmerjenega v politični dialog, ki temelji na človekovih pravicah, je ena od prednostnih nalog politike Unije za Sredozemlje. Čeprav končno besedilo vsebuje nekaj netočnosti, menim, da bi ga morali podpreti v upanju, da bo vlado v Tripoliju spodbudil k večjemu prizadevanju v boju proti trgovini z ljudmi v regiji, in tudi da jo pripravimo do tega, da pregleda razmere in da postane odgovorna partnerica na drugih področjih, kot sta varnost in energija.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Libija je država, ki zahteva veliko dela. Diktatura, omalovaževanje/nespoštovanje človekovih pravic, pomanjkanje migracijske politike in slabo razvito zdravstveno varstvo so samo nekateri od problemov, s katerimi se morajo Libijci in tujci, živeči v Libiji, spopadati sleherni dan. Po drugi strani pa potencial, bogati naravni viri in kulturna dediščina te afriške regije predstavljajo vrednote, ki lahko Libiji omogočijo doseči gospodarski razvoj, izboljšanje kakovosti življenja tamkajšnjih ljudi in odprtje države mednarodnim trgom. Dolgotrajna prizadevanja za vzpostavitev primernih pogojev za sporazum med EU in Libijo, kar pomeni prepričevanje libijskih oblasti, naj opustijo prakse, ki kršijo temeljne človekove pravice, naj spremenijo migracijsko politiko in sprejmejo pravno odgovornost, bodo prinesla obojestranske koristi in prispevala k razvoju regije.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo, sprejeto danes, vsebuje predloge, ki jih Evropski parlament šteje za nepogrešljive, da bi zaključili tekoča pogajanja med Evropsko unijo in Libijo, katerih cilj je sklenitev sporazuma o sodelovanju. Sklenitev okvirnega sporazuma bi zagotovila priložnost, da se lotimo pomembnih vprašanj, kot so politični odnosi, priseljevanje in varnost, javno zdravje, razvoj, trgovina, podnebne spremembe, energija in kultura. Obenem pa bi pomenila odločen korak v smeri doseganja splošnejšega cilja izboljšanja odnosov med sredozemskim območjem Evropske unije in Afriko. Kot italijanski poslanec Evropskega parlamenta moram poudariti zgodovinske in gospodarske razloge, ki so v preteklih letih privedli do spodbudnih odnosov Italije z Libijo. Hkrati moram poudariti pomembnost krepitve sodelovanja med EU in Libijo in pri tem imam v mislih sodelovanje ne le na gospodarskem področju, temveč tudi z vidika varstva človekovih pravic. Upam, da bo Evropska unija lahko igrala vodilno vlogo pri sprejemu migrantov in podpiranju boja proti trgovini z ljudmi.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo preseneča s svojimi protislovji. Pozdravlja pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo z namenom, da bo na koncu Libijo vključil v evro-sredozemsko območje proste trgovine (EMFTA), ki ga evrokracija pripravlja zadnjih 15 let. Vendar pa prav tako navaja celo vrsto kršitev človekovih pravic in demokracije s strani režima, ki ga opisuje kot avtoritarnega. Medtem se ohranja skupno stališče do Kube. To je primer dvojnih meril. Za današnjo Evropsko unijo prvi pogoj za trgovino ni spoštovanje človekovih pravic in demokracije, temveč prej vzpostavljanje tržnega gospodarstva in svobodne, izkrivljene konkurence. Unija strahopetno zastopa imperializem, kot je dokazala s svojim zapoznelim odzivom na razmere v Tuniziji.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi vemo, da Libija vztraja pri diktatorskem režimu in načrtno krši mednarodne konvencije o temeljnih pravicah in svoboščinah. Kljub tem dejstvom pa Libija razvija svoje trgovinske in politične odnose s številnimi državami članicami EU. Ugotovljeno je, da ima vloga Libije kot partnerice pri mnogih vprašanjih v sredozemski regiji in Afriki velik vpliv na varnost in stabilnost regije, zlasti pa na preseljevanje, javno zdravje, razvoj, trgovinske in gospodarske odnose, podnebne spremembe, energijo in kulturno dediščino. S tega vidika je okvirni sporazum, o katerem zdaj potekajo pogajanja, pomemben, vendar se moramo odzvati na številna temeljna vprašanja, zlasti na: postopno demokratizacijo režima, spoštovanje človekovih pravic, spremembe kazenskopravnega sistema z odpravo smrtne kazni kot glavno prednostno nalogo in podpis Ženevske konvencije.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Zaradi njihove večplastnosti in pomena, ki ga imajo za Evropo, je treba odnose med Evropsko unijo in Libijo obravnavati nepristransko. Seveda pa spoštovanje človekovih pravic igra pomembno vlogo, zaradi česar je tudi smiselno, da Bruselj Libijo pozove, naj ratificira Ženevsko konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 ali jo spodbudi k moratoriju na smrtno kazen. Vendar moramo upoštevati tudi dejstvo, da je Libija pomembna tranzitna država za nezakonito množično priseljevanje iz Afrike v Evropo. Zato ni smotrno, da pavšalno zavrnemo sporazum s Tripolijem o ponovnem sprejemu, kot je zajeto v poročilu Odbora za zunanje zadeve.

Če z Libijo ne sklenemo sporazuma o ponovnem sprejemu, se bo pritisk na Evropo kot cilj priseljencev še naprej večal. Ker nezakonito množično priseljevanje predstavlja usodno vprašanje v povezavi s preživetjem Evrope kot zgodovinske entitete, bi bilo za EU zelo dobro, če bi svoje odnose s Tripolijem obravnavala drugače in vključila Libijo v svoje strategije za nadzorovanje migracijskih tokov.

  Cristiana Muscardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za predlog priporočila Evropskega parlamenta Svetu o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo. Povsem podpiram ključne točke, ki jih omenja gospa Gomes v poročilu, tj. nuja, da Libija uvede moratorij na izvajanje smrtne kazni, ratificira Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, se dejavno bori proti trgovini z ljudmi, zagotavlja poštene dogovore za nezakonite migrante in sprejme sodobno azilno zakonodajo.

Rada bi dodala, da smo že večkrat zahtevali, da se evropskim institucijam omogoči pregled dejanskih pogojev v begunskih taboriščih v Libiji, še preden je dosežen okvirni sporazum. Parlament bi moral nemudoma ukrepati in vprašanje izpostaviti bolj zagnano. Kar zadeva mene in moje kolege poslance, ne bomo mogli podpreti okvirnega sporazuma, če ne bodo izpolnjeni pogoji, ki jih je navedla gospa Gomes v poročilu, ki smo ga sprejeli danes.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Tekoča pogajanja med Evropsko unijo in Libijo za dokončno oblikovanje okvirnega sporazuma, namenjenega spodbujanju političnih in gospodarskih odnosov med državami članicami in to državo Magreba, so ključnega strateškega pomena za čezmejne odnose Unije. Zato sem glasoval za priporočilo Evropskega parlamenta Svetu. Prvi cilj sporazuma je izboljšati življenja Libijcev v političnem, družbenem in gospodarskem smislu s spodbujanjem temeljnih pravic, na katerih temelji sporazum. Sporazum bo skušal nadomestiti primanjkljaje z zagotavljanjem večjega varstva človekovih in demokratičnih pravic in z razvijanjem trgovinskega sodelovanja, pa tudi z vzpostavljanjem strogega skupnega nadzora nad nezakonitim priseljevanjem.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Nadaljevanje pogajanj med EU in Libijo kot način krepitve našega odnosa je bilo le stežka odobreno. Vendar imamo vse prej kot proste roke. Naša energetska varnost, naši trgovinski in gospodarski interesi in naše sodelovanje pri upravljanju migracijskih tokov nikoli ne bi smeli prikriti nenehnega omalovaževanja najosnovnejših človekovih pravic, ki ga kažejo libijske oblasti in polkovnik Gadafi. Polkovnik Gadafi je diktator, ki je na oblasti 41 let in ki je le pred nekaj dnevi dejal, da obžaluje sestop svojega tunizijskega kolega, gospoda Bena Alija. Gre za zatiralen režim: smrtne kazni (506 maja 2009 – od katerih je bilo 50 % tujcev), usmrtitve in telesne kazni, nezakonito pridržanje in nečloveško ravnanje z migranti, ki prečkajo njegovo ozemlje, da bi prišli v Evropo.

Naša resolucija to točko še posebno poudarja s pozivanjem, da mora biti vsaka skupna migracijska politika pogojena s strožjimi varovali za varstvo migrantov in drugih temeljnih svoboščin. Podobno pa bi moral vsak sporazum o ponovnem sprejemu s to državo samodejno izključiti prosilce za azil, begunce in tiste, ki potrebujejo zaščito, in odpraviti skupinske izgone.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Več kot 40 let je v Libiji vladal diktatorski režim, katerega moč je združena v eni osebi, polkovniku Gadafiju, afriškemu in arabskemu voditelju, ki je najdlje na oblasti. Libijci so deležni brezplačnega šolanja, zdravstvene oskrbe in subvencioniranih stanovanj, pri čemer imajo do neke mere koristi od družbene razdelitve prihodkov od nafte. A kljub stopnjam rasti BDP razvoj zaostaja za drugimi državami z bogatimi zalogami nafte in Libija je ena od manj raznolikih gospodarstev v regiji, tuje naložbe pa ostajajo na milost in nemilost prepuščene nepredvidljivim odločitvam vladarja.

Libijci ne uživajo temeljnih človekovih pravic in svoboščin kljub dejstvu, da ima njihova država določene mednarodne obveznosti do spoštovanja človekovih pravic, je bila nedavno izvoljena v Svet Združenih narodov za človekove pravice in je ratificirala številne pravno zavezujoče mednarodne instrumente. Smrtna kazen se redno izvaja.

Za zaključek, strateški pomen Libije in številni izzivi, ki jih predstavlja, poudarjajo potrebo po celostni politiki EU do Libije. EU mora z Libijo razpravljati o številnih vprašanjih. Ta okvirni sporazum mora biti tudi vsebinsko orodje za spodbujanje pravne države, spoštovanja človekovih pravic, varstva migrantov in beguncev ter trajnostnega razvoja v Libiji.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to resolucijo, saj menim, da lahko Libijcem pomaga izboljšati njihove življenjske pogoje, ki so pogosto pogojeni s pomanjkanjem spoštovanja človekovih pravic in najosnovnejših svoboščin.

Sodelovanje med EU in Libijo je lahko odločilen dejavnik pri večanju potenciala države, ki se mora zdaj spoprijeti z zelo zapletenimi razmerami. Zaporniki pogosto trpijo zaradi mučenja, telesnih kazni, kot so bičanje, pretepanje, električni šoki, in zaradi namernega odrekanja zdravstvene pomoči. V Libiji ni nobene azilne zakonodaje in posledično potreba po zagotavljanju varstva beguncev ni pravno priznana.

Kot da to ne bi bilo dovolj, se smrtno kazen še vedno uporablja v številnih primerih kaznivih dejanj in libijska sodišča še vedno izrekajo smrtne obsodbe, s čimer kršijo mednarodne standarde glede pravice do pravičnega sojenja. Evropska unija mora okvirni sporazum čim prej skleniti. To bo prvi pravi sporazum med Libijo in EU in bo zato prinesel dejanske koristi lokalnemu prebivalstvu, kar zadeva njegove temeljne pravice, pa tudi v političnem in družbenogospodarskem smislu.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Današnje glasovanje o okvirnem sporazumu med EU in Libijo je rezultat težkih pogajanj, zlasti o vprašanju migrantov. V Libiji so razmere glede človekovih pravic za begunce in prosilce azila skrajno nevarne. Niso pravno priznane in ni uveljavljen noben sistem za njihovo varstvo. Upam, da bodo njihove temeljne človekove pravice varovane skupaj z njihovo pravico do azila.

Libija ni ratificirala Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 ali Protokola iz leta 1967 o statusu beguncev in tudi zdaj tega ne namerava storiti. Vendar pa je leta 1981 ratificirala konvencijo iz leta 1969, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki. Zato je dolžna upoštevati načelo nevračanja migrantov, ki potrebujejo mednarodno zaščito in ki jih mora prepoznati v skladu z merili, ki niso manj strogi od tistih, vpeljanih v sami Ženevski konvenciji.

Po mednarodnem pravu ljudje iz držav, kot so Somalija, Sudan, Eritreja in Etiopija, nimajo pravice do humanitarne zaščite in političnega azila, in upam, da bodo libijske oblasti privolile v sodelovanje z visokim komisarjem Združenih narodov za begunce.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0039/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to pomembno resolucijo, saj moramo najostreje obsoditi nedavne napade na krščanske skupnosti po svetu – bodisi v Egiptu, Pakistanu, Iraku ali kateri koli drugi državi.

Krščanske skupnosti vse od začetkov krščanstva živijo v različnih muslimanskih državah Bližnjega vzhoda. Zato je povsem nesprejemljivo, da bi morali biti kristjani po stoletjih miroljubnega sobivanja prisiljeni pobegniti iz teh držav ali pa biti zaprti v getih. To je še en razlog več, da nadaljujemo z našo borbo proti islamskim fundamentalistom, ki izkrivljajo našo realnost in hočejo naše svetovno ukrepanje proti terorizmu prikazati kot napad na muslimanski svet. Prav islamski fundamentalisti so tisti, ki iščejo vojno med verami in civilizacijami.

Zato moramo storiti vse, kar lahko, da te verske fanatike izkoreninimo in jih odrinemo na rob v njihovih zadevnih družbah. To je treba storiti v sodelovanju z zmernimi predstavniki muslimanskih družb. Zato bi morali pozdravljati odločne odzive javnosti v določenih muslimanskih državah, kot je denimo Egipt, kjer je splošna javnost ostro obsodila teroristične napade na kristjane in zahtevala ukrepanje proti odgovornim.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vsi smo bili zelo pretreseni zaradi nedavnih terorističnih napadov na sirsko katoliško katedralo v Bagdadu. Ta napad je sledil nizu zaskrbljujočih dogodkov, pri čemer so bili vsi versko spodbujeni. To je zelo občutljiva zadeva. Evropski ljudski stranki (Krščanskim demokratom) so posvetna načela zelo blizu in se zavzema za izkazovanje spoštovanja vsem veram v Evropi, vključno z islamom. Glede na to ne moremo ostati ravnodušni do usode, ki čaka številne krščanske skupnosti po vsem svetu. Vsaki veri je treba izkazati enako spoštovanje in zato sem podprla to resolucijo Evropskega parlamenta. Vsi dogodki, ki jih Parlament obsoja, so se zgodili v muslimanskih državah, kjer je treba posebno pozornost posvetiti usodi kristjanov. Zato si moramo vsi prizadevati za zagotavljanje spoštovanja različnih verskih prepričanj, in menim, da je to besedilo v skladu s tem pristopom.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi, ki obsoja smrtonosne napade na kristjane na Vzhodu. Napadi na kristjane v preteklih mesecih so tragedija za mnoge žrtve, zlasti v Bagdadu in Aleksandriji, pa tudi za njihove sovernike. Kristijani več kot 2000 let živijo na Vzhodu; vpisani so v zgodovini njihove države. Vendar danes iz regije množično bežijo. Zaradi tega prisilnega izganjanja te države izgubljajo pomemben delež svojih človeških virov. Regije Bližnjega in Srednjega vzhoda so že od nekdaj območje raznolikosti in sobivanja verskih manjšin. Teroristi, ki stojijo za temi napadi, skušajo podžgati spopade med Vzhodom in Zahodom, nahujskati muslimanski svet proti krščanskemu. Vse to je bilo kruto načrtovano. Kristjani v Iraku in Egiptu se utegnejo počutiti zapuščene in izdane. Pomembno je, da egiptovske in iraške oblasti izsledijo povzročitelje teh pokolov in jim neprizanesljivo sodijo.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Ta parlament je končno lahko glasoval o obsežni resoluciji o položaju kristjanov po svetu; danes na podlagi zanesljivih podatkov vemo, da je krščanska skupnost zaradi bremena in tragedije nenehnega družbenega in pravnega preganjanja ter diskriminacije ena od najhuje prizadetih skupnosti po vsem svetu. Evropa mora storiti več, kot je storila doslej, glede varstva kristjanov po svetu. Na voljo ima instrumente, da to stori, če hoče. Poraja se upanje, da bo ta resolucija zaznamovala začetek spremembe pristopa organov Unije, zlasti z diplomatskega in trgovinskega vidika, v njihovih dvostranskih dialogih z mnogimi – premnogimi – državami, ki dopuščajo protikrščansko preganjanje ali celo nudijo oporo kulturi kristjanofobije. Ko bo EU podpisala trgovinske, gospodarske sporazume in sporazume o sodelovanju s tretjimi državami, mora z veliko mero odločnosti dejansko uveljaviti klavzule o človekovih pravicah, česar do zdaj ni storila. Ni več sprejemljivo, da države, kjer so kristjani diskriminirani in preganjani, podpisujejo pomembne sporazume z EU, ki temeljijo predvsem na spoštovanju človekovih pravic. Zato sem glasovala za to resolucijo.

  Antonio Cancian (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram predlog resolucije o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi, saj evropski politiki ne bi smeli prezreti stopnjevanja nasilja, ki se je odvijalo v zadnjih mesecih.

Evropa ne sme biti pretirano previdna in se bati podpreti pravico krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu in po svetu do svobodnega izražanja njihove vere in veroizpovedi. Dialog in medsebojno spoštovanje so za Evropsko unijo neodtujljive vrednote, in nujno je, da postane visoka predstavnica, Catherine Ashton, predstavnica tega stališča in da ga močno podpre v naših dvostranskih odnosih z drugimi državami.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropski uniji čestitam za njen ponovni dokaz zavezanosti verski svobodi, svobodi vesti in svobodi misli. Vlade so dolžne zagotavljati te svoboščine po vsem svetu, pri čemer pa morajo upoštevati, da predstavlja razvoj človekovih pravic, demokracije in civilnih svoboščin skupno osnovo, na kateri Evropska unija gradi svoje odnose z drugimi državami in ki jo zagotavlja klavzula, povezana z demokracijo in vpisana v sporazumih, sklenjenih med EU in tretjimi državami.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – V preteklih mesecih smo vsi bili priča stiski koptskih kristjanov v Egiptu. Takšna nasilna dejanja bi bilo treba najostreje obsoditi. Ni le nestrpnost do kristjanov tista, ki bi jo bilo treba obsoditi, temveč prej vsaka oblika nestrpnosti do uveljavljanja verske svobode posameznika. Menim, da je bila ta resolucija dobro uravnotežena in tako sem glasoval za to resolucijo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Veseli me, da je Evropski parlament razpravljal in sprejel resolucijo, ki obsoja nedavne napade na kristjane. Verska svoboda je ena od glavnih temeljnih človekovih pravic; tista, ki je splošno priznana v nacionalnih ustavah in mednarodnih konvencijah. Obstoj tolikih standardov na različnih ravneh upravljanja, tako na nacionalnih kot mednarodnih, in po vsem svetu kaže, da obstaja široko soglasje o pomenu verske svobode. Vendar pa zakonodaja ni dovolj. Je podlaga, na kateri se gradijo učinkovite politike. V zadnjih 50 letih je proces globalizacije seznanil oddaljene civilizacije med seboj. Da bi zagotovili, da se takšen stik ne sprevrže v spor, ni dovolj zgolj obsoditi nedavne napade. Ponovno moramo utrditi našo zavezanost vzpostavljanju politik, ki spodbujajo verski pluralizem in zagotavljajo, da se različne skupine naučijo biti strpne druga do druge. Ni le fundamentalizem tisti, ki nam preti. Danes versko svobodo ogroža tudi razširjeni sekularizem, ki skuša duhovni svet posameznika izbrisati iz javnega življenja. Verska svoboda zadeva vse veroizpovedi; zadeva celo ateiste. Kajti če je sprejeta verska svoboda, je sprejeto tudi njeno nasprotje, z drugimi besedami, svoboda se ne izreka za nobeno veroizpoved.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Naraščanje napadov na kristjane zahteva skupno stališče do njihovega varstva. Da bi povečali versko strpnost, morajo zadevne vlade zagotoviti, da se storilce napadov prepozna in z ustreznim pravnim postopkom privede pred sodišče. Kristjanom je treba zagotavljati varstvo na podlagi enakega spoštovanja sleherne skupnosti.

Kadar spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin, vključno s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, predstavlja temeljna načela in cilje Evropske unije ter zagotavlja skupno izhodišče za odnose s tretjimi državami, je treba ponovno okrepiti njeno podporo sleherne pobude, usmerjene v spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med verami in drugimi skupnostmi.

Nenazadnje, verske oblasti so pozvane k spodbujanju strpnosti in sprejetju pobud proti sovraštvu, nasilni radikalizaciji in ekstremizmu.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bil sem eden od prvih, ki je podprl ta predlog resolucije, katere opisovanje razmer, ki jih prestajajo krščanske manjšine v nekaterih državah Bližnjega vzhoda, je po mojem mnenju v veliki meri pravočasno in točno. Ena od najplemenitejših vlog Evropskega parlamenta v zvezi z zunanjim delovanjem je zaščita in spodbujanje vrednot, v katere verjamem: v tem primeru izrecno omenjamo svobodo misli, svobodo vesti, svobodo izražanja in svobodo veroizpovedi. V te svoboščine smo že jasno podvomili zaradi strahopetnih napadov verskih fanatikov, ki so umorili nedolžne ljudi, včasih celo množično in na način, za katerega menim, da je nečloveški in nedoumljiv.

Upam, da bo ta resolucija, ki so jo podprle vse parlamentarne skupine, pomagala povečati ozaveščenost med državljani, pa tudi med višjimi člani vlade in javno upravo v zadevnih državah, glede pomena popolnega uveljavljanja temeljnih svoboščin v njihovih državah in kaznovanja morilcev in agitatorjev. Te so pomembne za spodbujanje tako medverskega in medkulturnega dialoga znotraj in med našimi družbami, ki kljub temu, da živijo na različnih celinah, delijo precej skupnih vrednot in vizij.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Od leta 2011 je krščanska skupnost najbolj preganjana na svetu, k sreči pa so evropske države članice to opazile in se začenjajo odzivati.

Naša obsodba napadov je pravična in nujna, a nezadostna: načelo vzajemnosti se v tej resoluciji ne pojavi.

Poleg tega pa mlačna obsodba EU dejanj turških oblasti na območju vojaško zasedenega Cipra žal ne bo obrodila sadov, na katere so upali Francozi – prekinitev pristopnih pogajanj s Turčijo –, in ne bo zagotovila prav nobene pobude.

To resolucijo potrjujem v podporo kristjanov, umorjenih po svetu, a kljub temu obžalujem določene opustitve in nedoslednosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Napadi na kristjane se množijo po vsem svetu. To zaskrbljujoče in graje vredno dejstvo je treba globoko obžalovati, zlasti ker krščanstvo oznanja mir in razumevanje med ljudmi ne glede na to, ali so judje ali Grki, kot bi dejal sveti Pavel. Kar je v nevarnosti, sta verska svoboda in mir skupnosti, ki so obstajale stoletja. Živele so v miru skupaj z drugimi verami na območjih, kjer so naseljene in so predmet vsesplošnega nasilja samo zato, ker verjamejo v Kristusa. Vendar sega vprašanje mnogo dlje. Poleg izvedenih napadov je krščansko prepričanje in izražanje slednjega deležno napadov tudi v sami Evropi, pogosto pod pretvezo izprijenosti takšnih konceptov, kot sta posvetnost in nevtralnost držav in institucij. V tem smislu moram ostro obsoditi nedavne napade med darovanjem katoliške maše v Barceloni in pozivam špansko vlado in evropske institucije, da obsodijo in poskušajo odpraviti kristofobično vzdušje, ki je očitno v porastu. Tisti, ki zanikajo svoje lastne korenine, si zaslužijo le malo spoštovanja od kogar koli drugega.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsakdo ima pravico do svobode veroizpovedi, vesti in misli. Ta pravica daje svobodo do prakticiranja svoje lastne veroizpovedi in prepričanj, bodisi samostojno ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno, pri bogoslužju, obredih, z običaji ali s poučevanjem. Statistike o verski svobodi kažejo, da je večina dejanj verskega nasilja uperjena proti kristjanom. Dejansko je dobro znano, da so v nedavnih krvavih napadih na krščanske skupnosti v Nigeriji, Aleksandriji, na Filipinih, v Iraku in Siriji izgubili življenja nedolžni. Poleg tega je iranska vlada okrepila kampanjo proti kristjanom v Islamski republiki. Tudi v Vietnamu se zatira dejavnosti katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti. Poleg tega, da se ti napadi obsodijo in vlade pozovejo, naj zagotovijo svobodo veroizpovedi, vesti in misli, pa morajo Svet, Komisija in tudi visoka predstavnica EU za zunanje zadeve posvetiti več pozornosti vprašanju verske svobode in sprejeti posebne, nujne ukrepe, vključno z ukrepi proti državam, ki veroizpovedi namerno ne ščitijo.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Resolucija, o kateri smo danes glasovali, je pokazala veliko mero zaskrbljenosti zaradi naraščanja nestrpnosti, zatiranja in nasilnih dejanj proti kristjanom. Menim, da je nujno obsoditi nedavne dogodke v državah, ki so daleč proč, a imajo uveljavljeno krščansko skupnost. Dogodki v Egiptu, Nigeriji, Pakistanu, na Filipinih, Cipru, v Iranu in Iraku so še hujši, če pomislimo, da se veroizpoved izrablja samo zavoljo uveljavljanja oblasti. Evropska unija bi morala prek svoje visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko svobodo veroizpovedi in prepričanja ter varnost verskih skupnosti, vključno s kristjani, uvrstiti med prednostne naloge na področju mednarodnih odnosov Unije. Ta prednostna naloga bi se morala odražati v mednarodnih sporazumih in poročilih o človekovih pravicah. Prepričan sem, da je treba versko svobodo vneto braniti, celo za ceno nalaganja strogih sankcij državam, ki ne spoštujejo tega temeljnega načela.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Kot je v tej resoluciji navedeno, je treba spodbujanje demokracije in spoštovanja človekovih pravic prištevati k najpomembnejšim ciljem Evropske unije. V preteklih mesecih smo bili priča porastu nasilja proti krščanskim manjšinam po svetu, zlasti v državah, kjer je islam večinska vera. Tega ne smemo več dopuščati. To resolucijo podpiram v upanju, da se bodo evropske institucije odločneje borile proti verski nestrpnosti in uporabile vsa sredstva, ki so jim na voljo, da zagotovijo varnost in svobodo veroizpovedi milijonom kristjanom, razkropljenim po vsem svetu.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Naslednji teden obhajamo dan spomina na holokavst, ki nas bo seveda popeljal nazaj v preteklost in v Auschwitz. Še dobro, da nas resolucija, ki smo jo sprejeli, vrača v sedanjost, da premislimo o današnjih mučenikih. Izhodišče je, da mora svoboda veroizpovedi veljati za vse veroizpovedi.

Ker načenjamo vprašanje ločeno od preganjanja, ki ga doživljajo kristjani, pa to ne pomeni, da smo pristranski. To pa zato, ker je ta največja skupina tistih, ki trpijo zaradi preganjanja, tista, na katero v Evropi običajno zlahka pozabljamo. Napočil je čas, da to popravimo, kajti vemo, da je v zadnjem stoletju zaradi svoje vere umrlo več kristjanov kot v preteklih 1900 letih. Med tistimi, ki so ubiti zaradi njihove veroizpovedi danes, je 75 % kristjanov.

Organizacija Open Doors International navaja 10 držav, kjer se kristjani srečujejo z največ nasilja na svetu. To so Severna Koreja, Iran, Savdska Arabija, Somalija, Maldivi, Afganistan, Jemen, Mavretanija, Laos in Uzbekistan, a seznam se nadaljuje. Približno 100 milijonov kristjanov vsak dan utrpi nasilje zaradi svoje veroizpovedi.

Očitno mora resolucija, ki smo jo sprejeli, prinesti nekaj konkretnega. Evropska služba za zunanje delovanje mora pokazati neomajnost in obravnavati te pomanjkljivosti, povezane s svobodo veroizpovedi. Naši zunanje politični sporazumi s tretjimi državami morajo vključevati klavzulo o svobodi veroizpovedi in vzajemnosti. Z vidika spodbujanja človekovih pravic je ključnega pomena, da govorimo o svobodi veroizpovedi, saj je to preskusni kamen človekovih pravic: svoboda govora in izražanja ter svoboda združevanja so jedro človekovih pravic.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) V preteklih letih je bilo 75 % terorističnih napadov verske narave uperjenih proti kristjanom. Zlasti v zadnjih nekaj mesecih se je povečalo število napadov, vključno z neposrednimi napadi na cerkve med opravljanjem bogoslužja. V 21. stoletju je nesprejemljivo, da se morajo verske skupnosti bati svobodno prakticirati svojo vero. Načelo verske svobode mora veljati za vse posameznike po vsem svetu. Zato podpiram predlog, da razvijemo strategijo, ki bo dejansko uveljavila pravico do svobodnega prakticiranja vere.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaradi svojih krščanskih korenin lahko samo obsodim vsakršna nasilna dejanja proti kristjanom in drugim verskim skupnostim po svetu. Prav tako pa ta obsodba zajema sleherno diskriminacijo in nestrpnost na podlagi veroizpovedi ali vere do vseh, ki prakticirajo veroizpoved. Menim, da predstavlja pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi temeljno pravico, za katero upamo, da jo bomo s to resolucijo varovali.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo, ki ostro obsoja vsa nasilna dejanja proti kristjanom in drugim verskim skupnostim, pa tudi vse oblike diskriminacije in nestrpnosti na podlagi vere in prepričanj proti vernim ljudem, apostatom in nevernikom. Ta resolucija poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi temeljna človekova pravica, v resoluciji pa je izražena tudi zaskrbljenost glede izseljevanja kristjanov iz različnih držav, zlasti iz držav Bližnjega vzhoda, v minulih letih.

Oblasti držav z zastrašujoče visokim številom napadov na verske skupnosti pozivam, da povečajo svoja prizadevanja za zagotavljanje zanesljivega in učinkovitega varstva verskih skupnosti v njihovih državah in da tamkajšnjim članom verskih skupnosti zagotovijo osebno varnost in telesno nedotakljivost tako, da upoštevajo obveznosti, h katerim so se že zavezali na mednarodnem prizorišču.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D), v pisni obliki. – (EL) Kot socialisti podpiramo človekove pravice kot enega od temeljev naše politike. Verske pravice so nedeljiv del te politike, zato se zavzemamo za njihovo krepitev. Dogodki ob božiču, ko so okupacijske sile prekinile mašo v kraju Rizokarpaso na okupiranem Cipru, so prava sramota. Turčija in njena okupacijska vojska izvajata na delu Cipra pod turško okupacijo državni terorizem in ogrožata pravoslavne kristjane, še zlasti peščico Ciprčanov grškega rodu, ki so še ostali tam.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Pojmovanje sekularizma v Republiki Franciji zajema ločitev cerkve od države. Jamči svobodo vesti in izražanja vere. Versko nasilje izvira iz dogmatizma, ki je lasten vsem veram. Zato moramo ljudi ščititi pred nasiljem, ki ga poganjajo vere. Kljub posrednemu sklicevanju na zločinsko teorijo „spopada civilizacij“ in na nekritične trditve katoliške cerkve pomeni to besedilo zahtevo po spoštovanju verske svobode po vsem svetu in po zaščiti verujočih posameznikov pred fanatizmom. Glasoval bom zanj, iz sočutja in iz prepričanja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Energično moramo obsoditi vse napade na krščanske skupnosti po svetu, še zlasti v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Širjenje teh izpadov nestrpnosti, preganjanja in nasilja nad skupnostmi je zaskrbljujoče. Oblasti v teh državah se po najboljših močeh trudijo odkriti storilce in odgovorne za napade na krščanske skupnosti. Odgovorne za te napade in za druga nasilna dejanja proti kristjanom je treba predati roki pravice in jih pravično obsoditi.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Zavzemanje Evropske unije za versko svobodo samo z besedami ni dovolj. Še zlasti v islamskih državah velja, da je kristjane povsem dopustno preganjati in pogosto celo moriti. Ob takih grozovitih razmerah pa EU, vzvišena skupnost vrednot, največkrat le vljudno molči. Človek navsezadnje dobi vtis, da politični eliti v Bruslju, ki se ne meni za krščanske korenine Evrope, ni mar niti za usodo kristjanov v islamskih državah. Namesto da bi zahtevali, naj se preganjanje kristjanov konča, se zatekamo v politično korektnost in se raje posvečamo blagru muslimanov, ki živijo v EU in uživajo versko svobodo, o kakršni lahko večina kristjanov v islamskem svetu le sanja.

V prihodnje mora biti trpljenje kristjanov izrecen dejavnik pri urejanju zunanjepolitičnih odnosov EU z islamskimi državami. EU ima na voljo dovolj poti in načinov za izboljšanje položaja kristjanov. Razvojna pomoč in druge oblike finančne pomoči bi morale biti na primer pogojene z zagotavljanjem verske svobode kristjanom. Zato sem glasoval temu primerno.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Danes sem odločno glasoval za obsodbo nasilja nad krščanskimi skupnostmi in verskimi manjšinami.

Spoštovanje človekovih pravic in verske svobode mora biti temeljni kamen naših odnosov z drugimi državami. Osebno sem izkusil turško okupacijo severnega Cipra, pred katero si Evropa zatiska oči, čeprav je Ciper država članica. Na okupiranem Cipru je večina cerkev uničena, kipi svetnikov so izmaličeni, na božični dan pa so turški vojaki preprečili maševanje v dveh pravoslavnih cerkvah.

Danes so v nevarnosti naša svoboda, pa tudi obstoj kulture in načina življenja, ki temeljita na absolutnem vrednotenju človekove osebnosti, enakosti vseh pred državo, enakih pravicah žensk, demokraciji in družbeni pravičnosti.

Verska nestrpnost je vedno pogostejši pojav v različnih delih sveta, strašni napadi na kristjane v Egiptu in Iraku v zadnjih tednih pa so le najnovejši nevarni izrazi nevarnosti, ki jo povzroča terorizem skrajnežev. Vsi v Evropi moramo odpreti oči in dejavno poskrbeti za zaščito verske svobode.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ob nedavnih napadih na krščanske skupnosti v Egiptu, Nigeriji, Iraku in Pakistanu je evropsko posredovanje nujno in EU je to preganjanje ostro obsodila ter se nanj odzvala prek visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko. Glasoval sem za resolucijo o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi, saj menim, da se žal srečujemo z napadi na krščanstvo po vsem svetu, pri teh napadih pa versko nasilje služi političnim namenom, zaviranju rasti in napredka, podpihovanju sovraštva v družbi in rahljanju družbene ureditve v državah, kjer se napadi dogajajo. Zato sem prepričan, da mora Evropa, ki se zavzema za človekove pravice in državljanske ter demokratične svoboščine, odločno obsoditi te nasilne napade, ki potiskajo svet za stoletja v preteklost in razblinjajo možnosti za medkulturni dialog, strpnost, rast in družbeno blagostanje.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za resolucijo o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi. Skupna resolucija po napadu na vernike med obredom v koptski cerkvi v egiptovski Aleksandriji 1. januarja 2011 obsoja vse oblike nasilja nad državljani, ne glede na njihovo versko pripadnost, in izraža zaskrbljenost nad naraščanjem verskega nasilja. Naj spomnim kolege, da je Grčija glede tega vprašanja še posebej občutljiva, saj smo dne 18. aprila 1996 doživeli podoben napad islamskih fanatikov na skupino grških turistov v Kairu.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Evropska unija spet in spet izraža svojo zavezanost svobodi veroizpovedi, svobodi vesti in svobodi mišljenja in poudarja, da je zagotavljati te svoboščine dolžnost vlad po vsem svetu. Krepitev človekovih pravic, demokracije in državljanskih svoboščin je temelj, na katerem Evropska unija gradi odnose s tretjimi državami in vključuje klavzule o demokraciji v svoje sporazume s tretjimi državami. Člen 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi, svoboda mišljenja, vesti in veroizpovedi pa ne velja samo za pripadnike religij, ampak tudi za ateiste, agnostike in ljudi brez verskega prepričanja.

Zato obsojamo nedavne napade na krščanske skupnosti v več državah in izražamo sočutje svojcem žrtev, izražamo globoko zaskrbljenost nad širjenjem nestrpnosti in preganjanja ter nasilnih dejanj proti krščanskim skupnostim, še zlasti v državah Afrike, Azije in Bližnjega vzhoda.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Razpravljamo o preganjanju kristjanov po svetu, ob našem govorjenju o nasilju v Iraku, v Egiptu, na Filipinih, v Indiji in drugod pa ves čas pozabljamo na dogodke pred našimi vrati. V mislih imam turško okupacijo približno tretjine ciprskega ozemlja, ki se je začela leta 1974.

Ta vojaška okupacija še traja. V vojašnicah na ozemlju Turške republike Ciper je nastanjenih osemintrideset tisoč turških vojakov, otok pa je razdeljen na dva dela z zidovi in ograjami, ki potekajo celo skozi mesta in vasi. V teh letih je bilo sistematično uničenih 520 krščanskih cerkev in nadomeščenih z minareti. Umetnine v teh cerkvah so požgali, oskrunili ali izropali, pokopališča so razdejali, krščanskim duhovnikom pa onemogočajo maševanje. Na božični dan so turški policisti preprečili mašo v cerkvi sv. Sineosisa v kraju Karpasia in v cerkvi sv. Trojice v kraju Rizokarpaso. Najbolj nepojmljivo pa je, da precej poslancev Parlamenta brani kristjane po svetu, obenem pa se zavzema za pridružitev Turčije Evropski uniji.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Vesti o preganjanju kristjanov so vedno pogostejše. Statistike mednarodnih organizacij so strašljive ─ po njihovih podatkih je vsako leto po svetu umorjenih približno 150 tisoč kristjanov. Ob takem preziru človekovega življenja ne smemo ostati brezbrižni. Evropska unija, varuhinja temeljnih demokratičnih vrednot in človekovih pravic, bi morala pazljiveje spremljati razmere v tretjih državah, še zlasti na Bližnjem vzhodu. Naše delovanje bi moralo biti jasnejše in odločnejše. Svoboda veroizpovedi je ena od temeljnih človekovih pravic, diskriminacija in nasilje na verski podlagi pa nista združljivi z našimi vrednotami. S spoštovanjem teh pravic smo zgled tretjim državam, enako odločno pa bi morali zahtevati njihovo spoštovanje tudi pri drugih. Človekove pravice so univerzalne in bi jih morali spoštovati povsod; na vsak izraz nestrpnosti, še zlasti verske, se moramo odločno odzvati. Unija ima na voljo ustrezne instrumente, s katerimi lahko prisili vlade držav, s katerimi imamo politične ali trgovinske odnose, k ustreznemu ravnanju in spoštovanju državljanskih svoboščin, tudi svobode veroizpovedi. V muslimanskih državah, pa tudi državah, kot so Kitajska, Indija in Nepal, nekaznovano požigajo cerkve in kapele, napadajo ljudi na ulicah, jih mučijo ali celo ubijajo, ženske pa prisiljujejo v splav. V imenu cvetočih gospodarskih odnosov se teh vprašanj za pogajalsko mizo ne odpira. Evropa ne sme več molčati.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Z vsem srcem podpiram resolucijo, ki ostro obsoja naraščajoče napade na krščanske skupnosti. Teh barbarskih dejanj ne smemo mirno prenašati: so izraz sovraštva in nestrpnosti. Obsojam nasilje in uboje, ki številne družine iz vseh krščanskih skupnosti po svetu zavijajo v črnino. Napadi na te skupnosti so napad na naše temeljne vrednote. Spoštovanje verske raznolikosti in svoboda veroizpovedi sta univerzalni načeli, za kateri se moramo boriti. Napadi, ki jih izvajajo v imenu skrajnega mračnjaštva iz davno preteklih časov, so namenjeni ustvarjanju ozračja strahu in v resnici neposredno ogrožajo obstanek starodavnih skupnosti. EU mora izkazati solidarnost z žrtvami in mora podpirati oblasti, ki si prizadevajo odkriti in obsoditi storilce. Ta zahteva mora biti temelj naših odnosov s partnerji, tako kot so njihov temelj klavzule o človekovih pravicah. Strpnost in mir sta tesno povezana, in tako kot vedno bom podprla ukrepe Evropske unije za uveljavitev spoštovanja in za krepitev naših vrednot, svoboščin in pravic po vsem svetu.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Ta skupna resolucija zasluži podporo, saj je število napadov na krščanske skupnosti po vsem svetu v letu 2010 naraslo. V Evropski uniji sta svoboda veroizpovedi in svoboda izražanja samoumevni sestavini evropske identitete. Prav tako ključnega pomena je krščanstvo, saj je pomemben del evropske kulture. V EU urejajo svobodo veroizpovedi člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in člen 9 Evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0044/2010)

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija mora v odnosih z Belorusijo, zadnjo režimsko državo v Evropi in anahronistično nosilko državnega političnega nasilja, popolnoma nezdružljivega z osnovnimi zahodnimi merili demokracije in svobode, ravnati z vso potrebno odločnostjo. V tej resoluciji Evropa ponovno ostro obsoja dogodke ob nedavnih volitvah, pa tudi ponovno obsoja vse, kar se v Belorusiji dogaja že desetletja, cenzuro informacij, aretacije in zapiranje disidentov ter vse drugo, s čimer bedni režim v Minsku vsak dan zatira civilno družbo. Z vsem srcem glasujem za skupno resolucijo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (NL) Glasovala sem za resolucijo o razmerah v Belorusiji. Zaradi udeležbe na demonstracijah 19. decembra v Minsku so priprli več kot 700 ljudi; večino od njih so po krajših administrativnih zapornih kaznih izpustili, 24 opozicijskih aktivistov in novinarjev, med njimi tudi šest predsedniških kandidatov, pa so obtožili „organiziranja množičnih neredov“ z nasilnimi napadi in oboroženim upiranjem aretacijam, za kar so zagrožene zaporne kazni do 15 let. Obsojamo surovo silo, ki sta jo uporabili policija in služba KGB proti demonstrantom na dan volitev. Tako ravnanje je huda kršitev osnovnih načel demokracije, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja, pa tudi človekovih pravic. Glede na sedanje razmere v Belorusiji nujno pozivam Komisijo, naj tudi v prihodnje finančno podpira Evropsko univerzo za humanistične vede v Vilni v Litvi, naj poveča število štipendij za beloruske študente, ki jih zaradi državljanskih dejavnosti preganjajo in izključujejo iz univerz, in naj finančno pomaga organizaciji „Solidarnost z Belorusijo“.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. ─ Stanje v Belorusiji se je v zadnjih mesecih poslabšalo in je danes hudo zaskrbljujoče. Izkazalo se je, da volitve nikakor niso bile izpeljane v skladu z merili svobodnih in poštenih volitev v demokracijah. Obsoditi moramo aretacije in podaljšani pripor predsedniških kandidatov, pa tudi nasilje nad demonstranti. EU bi morala z vsemi sredstvi pokazati, da takih dogodkov ne bo jemala zlahka, med možne ukrepe pa bi vsekakor morali šteti tudi gospodarske sankcije proti Belorusiji. Zato sem se odločil, da podprem ta predlog skupne resolucije.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Odločitev beloruskih oblasti o ukinitvi urada misije OVSE je obžalovanja vredna. Pozvali smo jih, naj to odločitev nemudoma razveljavijo.

Prav tako sramotna je njihova odločitev o blokadi več spletnih strani na dan volitev. Sedanja beloruska zakonodaja o medijih ni skladna z mednarodnimi standardi, zato beloruske oblasti pozivamo k reviziji in popravkih te zakonodaje.

Ocena političnih razmer v Belorusiji je razkrila hude kršitev demokratičnih pravic in predpisov. Zato je edino prav, da obsodimo nasilna dejanja nad mirnimi demonstranti, voditelji demokratične opozicije, pa tudi številnimi aktivisti civilne družbe, novinarji, učitelji in študenti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sedanje politične in družbene razmere v Belorusiji me navdajajo z določeno mero strahu, obenem pa, moram reči, tudi s precejšnjim upanjem. Zato brezpogojno podpiram skupno resolucijo, pod katero se je podpisalo pet parlamentarnih skupin, med katerimi pa ni Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice. Ob obžalovanju dogodkov, ki jih resolucija dobro opisuje, pa bi rad poudaril tudi usmerjene ukrepe, ki jih priporoča resolucija in ki bi jih morala po mojem mnenju Svet in Komisija nemudoma uveljaviti: uvedbo gospodarskih sankcij, zamrznitev vse makrofinančne pomoči, ki jo zagotavljajo posojila Mednarodnega denarnega sklada ter posojila v okviru programov Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj, podporo, z vsemi možnimi sredstvi, prizadevanjem beloruske civilne družbe za svobodnejšo in bolj demokratično družbo, ponovno uvedbo prepovedi izdaje vizumov vodilnim predstavnikom beloruskih oblasti in razširitev te prepovedi tudi na visoke uradnike, začasen preklic sodelovanja Belorusije pri dejavnosti vzhodnega partnerstva najpozneje na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva v Budimpešti, in na koncu, pospešitev dela v zvezi s smernicami pogajanj o sporazumih o ponovnem sprejemu in poenostavitvi vizumskega režima, da bi spodbudili stike med ljudmi.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Belorusija je edina država na svetu, v kateri policija še vedno deluje pod imenom KGB. Že ta drobni podatek simbolično popisuje, kakšen režim je na oblasti v tej državi. Državljani Belorusije zahtevajo in zaslužijo dejanske spremembe, ki jim bodo izboljšale življenjske pogoje, prinesle demokracijo in jim omogočile polno politično samoodločanje. Upam, da bo demokratičnim državam zdaj postalo jasno, da beloruski režim ni sposoben uveljavljati demokratične procese v državi, in da se bodo jasno uprle njegovim zatiralskim postopkom in sredstvom.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. Predhodne ugotovitve in sklepi parlamentarne skupščine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ter OVSE/Urada za demokratične ustanove in človekove pravice kažejo, da predsedniške volitve 19. decembra 2010 ne izpolnjujejo mednarodnih meril za svobodne, poštene in pregledne volitve. Zato je treba čim prej opraviti nove, svobodne in demokratične volitve po standardih OVSE.

Tudi surova sila, ki sta jo policija in državna varnostna agencija Republike Belorusije uporabili proti demonstrantom na dan volitev, je nesprejemljiva. Izraziti moram globoko zaskrbljenost nad poskusi beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra.

Obsoditi moramo tudi vse represivne ukrepe in pozvati beloruske oblasti, naj nemudoma prenehajo vse oblike nadlegovanja, ustrahovanja ali groženj aktivistom civilne družbe.

Menim, da morajo Svet, Komisija in visoka predstavnica EU pretresti politiko EU do Belorusije in razmisliti tudi o uvedbi usmerjenih gospodarskih sankcij ter o zamrznitvi vse makrofinančne pomoči.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ne glede na to, kako presojamo dogodke v Belorusiji, ne smemo sodelovati pri tem očitnem napadu na neodvisnost in suverenost te države in spodbujanju neposrednega vmešavanja v njene notranje zadeve in urejanja dogodkov, za katerih urejanje so pristojni izključno Belorusi in oblasti njihove države, samo za to, da bi uskladili državo in njene oblasti z interesi Evropske unije.

Resolucija vsebuje niz nesprejemljivih ukrepov, katerih cilj je ustoličenje interesom EU naklonjenega režima v Minsku. Oglejmo si nekaj primerov:

─ resolucija poziva Komisijo, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe, neodvisnih medijev (vključno s TV Belsat, Evropskim radiom za Belorusijo, Radiom Racija in drugimi) in nevladnih organizacij v Belorusiji, za spodbujanje demokracije in nasprotovanje režimu,

─ poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizem za registracijo nevladnih organizacij, ki se v Belorusiji ne morejo registrirati iz političnih razlogov, da bodo lahko imele koristi od programov EU.

Zato nismo glasovali za to resolucijo.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Evropska unija mora zavzeti aktivno stališče do dogodkov v Belorusiji. Obsoditi moramo nasilno preganjanje opozicije in ponarejanje izidov predsedniških volitev. Svoboda spada med temeljne vrednote Evropske unije in sodelovanje lahko uspešno razvijamo le z državami, ki te vrednote spoštujejo. Zato je izpustitev političnih zapornikov eden od pogojev za obnovitev dialoga med Evropsko unijo in Belorusijo. S to izjavo mora Evropski parlament beloruski vladi poslati jasno sporočilo, da si sicer sodelovanja želimo, da pa ne bomo nikoli pripravljeni spregledati kršenja političnih svoboščin posameznikom ali ponarejanja izidov volitev v prid gospodarskim interesom, še zlasti zato, ker se nas je pred dobrimi dvajsetimi leti znaten del poslancev Evropskega parlamenta prav tako boril za svobodo. Proti beloruskemu režimu je treba uvesti sankcije, vendar le-te ne smejo prizadeti beloruskega ljudstva, ki mu moramo odpreti vrata v Evropo.

Evropske univerze morajo sprejeti mlade iz Belorusije, ki so jih zaradi politične dejavnosti izključili iz univerz in ki v Belorusiji pod Lukašenkom ne bodo nikoli več imeli možnosti zaključiti svojega študija. Okrepiti moramo sodelovanje s predstavniki civilne družbe v Belorusiji, podpreti njihovo borbo in jim posredovati naše izkušnje. Prepričana sem, da si beloruski ljudje zaslužijo demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice, kjer so volitve poštene in kjer vlada svoboda govora. Če beloruska vlada želi sodelovati z nami, mora izpolniti te pogoje.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE). – (LV) Surovo zatiranje izražanja demokratičnih teženj, političnih in civilnih, na našem pragu ─ v Belorusiji ─ je nesprejemljivo. Resolucijo sem podprl, ker verjamem, da opozicija avtoritarnemu režimu v Belorusiji nujno potrebuje podporo zahodnih zaveznikov. To je priložnost za Unijo, da oblikuje skupno zunanjo politiko in spremeni zaščito vrednot, za katere se zavzema, v vsakdanjo prakso. Ob tem pa mora Evropska unija tudi uvesti sankcije proti avtoritarnemu beloruskemu režimu in ponuditi tako moralno kot finančno pomoč demokratičnim gibanjem v Belorusiji.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. ─ Kot eden od pobudnikov skupne resolucije o Belorusiji v imenu skupine PPE sem seveda glasoval zanjo. Resolucija jasno in nedvoumno obravnava tragične razmere v Belorusiji po 19. decembru 2010, za katere je odgovoren diktator Lukašenko. Rad bi posebej izpostavil točko 15, ki poziva države članice, naj ne oslabijo ukrepov EU z dvostranskimi pobudami z beloruskim režimom, saj bi to spodkopalo verodostojnost in učinkovitost evropske zunanje politike. Prav tako menim, da bi lahko bila odpoved svetovnega prvenstva v hokeju leta 2014 v Minsku eden od najučinkovitejših vzvodov iz predloga, s katerim bi beloruske oblasti prisilili k opustitvi represivne politike.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija že od nekdaj šteje humanitarno politiko in varstvo temeljnih človekovih pravic med svoje prednostne naloge. To njeno poslanstvo, zaradi katerega ima danes na svetovnem odru eno od vodilnih vlog in lahko tudi prek svojih meja širi načela demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države, nam razkriva pobude, na katerih temelji skupna resolucija, s katero pozivamo Belorusijo k spoštovanju vseh dosedanjih dosežkov na področju mednarodnega prava in človekovih pravic. Dogodki ob volitvah 19. decembra so žal splošno znani. Njihova značilnost je surova represija policije in agentov tajne službe ob množičnih demonstracijah proti nizu očitnih prirejanj volilnih izidov. Zaradi teh nesprejemljivih dogodkov Evropski parlament po izjavi svojega predsednika, gospoda Buzka, zdaj poziva Unijo, naj uvede stroge sankcije proti Belorusiji in sproži preiskavo, s katero bodo lahko zunanji, nepristranski organi ugotovili, kaj se je zgodilo, in presodili, kdo je za dogodke odgovoren.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) V državah nekdanjega komunističnega bloka zelo dobro razumemo politične razmere v Belorusiji ─ omejevanje osebne svobode, omejevanje svobode tiska in medijev ter nedemokratično delovanje oblasti. V zvezi z nedavnimi dogodki v Belorusiji po predsedniških volitvah bi rada izpostavila ukrepe, ki jih bo sprejel Evropski parlament skupaj s Komisijo in Svetom v odziv na to zadevo. Navsezadnje moramo razmisliti o ukrepih v pomoč beloruski demokraciji in poiskati učinkovite načine za ponovni pretres politike EU do Lukašenkovega režima. V sedanjih razmerah moramo pritisniti na Minsk in zahtevati izpustitev političnih zapornikov ter prekinitev preganjanja novinarjev. Zato sem glasovala za sprejetje resolucije. Hvala.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Razmere v Belorusiji so neznosne in pridružujem se kolegom pri obsodbi surove sile, ki sta jo uporabili policija in tajna služba KGB proti protestnikom na dan volitev, še zlasti surovega napada na gospoda Nakljajeva, ter niza hudih kršitev temeljnih demokratičnih načel, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja, ter človekovih pravic, in izražam zaskrbljenost zaradi poskusov beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra. Pridružujem se pozivu Komisiji, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe za spodbujanje demokracije in nasprotovanje režimu.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Ne smemo preprosto zapreti vrat in s tem ogroziti možnosti za uspešnejši dialog. Stroge sankcije bi s svojimi učinki lahko pomenile oviro in to državo še bolj osamile. Če temeljito premislimo, bi sankcije verjetno najhuje prizadele posameznike, ne pa tistih, proti katerim so usmerjene. Tudi v prihodnje moramo gojiti živahne stike med EU in Belorusijo in izkoriščati vse možnosti diplomatskih kanalov, odnose pa redno ocenjevati. Kar zadeva učinkovitost, bi morali preučiti tudi možnosti vzpostavitve drugačnega dialoga, v drugi obliki in na različnih ravneh, vključno z uravnoteženim, ne le enostranskim presojanjem. Temelj pa bi morala biti natančna ocena dosedanjih izkušenj iz dvostranskih stikov med EU in Belorusijo, te izkušnje pa bi lahko vgradili v strateški načrt za jasno zunanjo politiko EU do te države.

To bi lahko dolgoročno izboljšalo naše odnose in sprožilo nove projekte sodelovanja, prispevalo k razvoju te države in ohranilo njeno suverenost. Pri tem bi lahko imelo pomembno vlogo tudi vzhodno partnerstvo.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Iz razprave v naši zbornici je očitno široko soglasje, da se mora Evropa odločno odzvati na nedavne dogodke v Belorusiji po predsedniških volitvah.

Osebno menim, da bi moral biti naš pristop usklajen: na eni strani želi Evropa pritisniti na beloruski režim, na drugi strani pa ne sme popolnoma opustiti sodelovanja z Minskom in uveljavljanja svoje politike prek tega sodelovanja. Tak pristop pa bi namreč škodoval samo beloruskemu ljudstvu. Zato moramo tudi v prihodnje podpirati vse ukrepe v prid civilni družbi in v zaščito opozicije, neodvisnih medijev in nevladnih organizacij.

Očitno je torej, da mehanizmov sodelovanja med Evropsko unijo in Belorusijo ne smemo opuščati, saj lahko le prek teh mehanizmov resnično prispevamo k blagostanju države in njeni socialni in demokratični rasti. Zato se zavzemam, naj „kritični dialog“, ki ga je že vzpostavilo 27 držav članic, ohranimo, saj bomo z njim lahko prepričali Belorusijo, da mora okrepiti svojo odločenost za približevanje evropskim standardom spoštovanja demokracije in varstva človekovih pravic.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kar se dogaja v Belorusiji, mora skrbeti vse, ki verjamemo v demokracijo in pravno državo. Državljani te države živijo pod režimom, ki ne spoštuje človekovih pravic in uporablja skrajno surovo politično policijo. EU mora podpirati vsa prizadevanja za demokratizacijo režima in izboljšanje življenja prebivalstva. Treba je napraviti konec sedanjemu zatiranju v Belorusiji.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Uporabo sile in nasilja proti protestnikom s strani policije in KGB na dan volitev lahko samo obsodimo. Aretiranih in zaprtih je bilo več kot 600 ljudi. Aretacije, preiskave in obtožbe so se nadaljevale še nekaj naslednjih dni. Tak nesprejemljiv odnos do opozicije nas mora hudo skrbeti. Vse, ki so zaprti iz političnih razlogov, je treba nemudoma izpustiti. Prenehati se mora preganjanje predstavnikov opozicije, demokratičnih sil in civilne družbe.

Sedanja drža oblasti je tudi begajoča, saj je v nasprotju z njeno držo med predvolilno kampanjo, ko smo lahko spremljali vznikanje pluralizma, prave opozicije in dejavne civilne družbe. EU ne priznava uradnih izidov volitev. Ne glede na to, ali bomo sprejeli kakšne ukrepe proti vladi ali ne, ti ukrepi ne smejo kaznovati ljudstva, NVO ali civilne družbe. O ustreznih ukrepih bo moral odločiti Svet za zunanje zadeve dne 31. januarja 2011.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Mediji trdijo, da bi ponovna uvedba sankcij proti beloruskem predsedniku Lukašenku, ki smo jih odpravili pred več kot dvema letoma, pomenila isto kot priznanje, da so naši dolgoletni napori za zbližanje spodleteli. Resnica je, da so ti napori že spodleteli, na primer ob predsedniških volitvah, najkasneje pa ob zaprtju urada OVSE v Minsku in ob obtožbah Nemčije in Poljske, da skušata destabilizirati državo.

Resolucija pa pri vrsti vprašanj pretirava, zato je v osnovi kakovostno besedilo vredno določene kritike. Poziv k prepovedi vstopa v EU vsem vladnim uradnikom in predstavnikom pravosodnega sistema na primer ne bo dosegel svojega namena. Podoben primer megafonske diplomacije je odpoved svetovnega prvenstva v hokeju leta 2014. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se, da je potreben temeljit pregled politike EU do Belorusije na naslednjem Svetu za zunanje zadeve. Prepričana sem, da je treba Belorusiji in razmeram v tej državi namenjati stalno pozornost ne le v Evropskem parlamentu in Komisiji, ampak tudi na ravni ministrov in voditeljev držav, saj je Belorusija država, ki ima z EU skupno mejo. Naše ravnanje v zvezi s to državo bi bilo lahko bolj usklajeno, če bi imenovali koordinatorja EU za beloruske zadeve. Podpiram točko, po kateri naj bi EU uvedla prepoved izdaje vizumov za širši seznam beloruskih uradnikov, obenem pa kolikor mogoče sprostila stike in potovanja v EU za navadne Beloruse. Litva že ravna tako, saj je podpisala sporazum o olajšanju čezmejnega gibanja z Belorusijo in brezplačno izdaja vizume beloruskim državljanom. Prav tako podpiram namero, da bi ugotovili „najbolj občutljiva področja“ in sprejeli sklep o usmerjenih sankcijah, obenem pa beloruski civilni družbi namenili in prilagodili pomoč EU. Pozivam Komisijo, naj razišče možnosti za posredovanje neodvisnih informacij beloruskemu ljudstvu. Evropska univerza za humanistične vede v Vilni spada med najuspešnejše projekte razvoja dolgoročnega sodelovanja z Belorusijo. Ob sedanjih notranjih razmerah v Belorusiji, ko so zaprte vse poti oblikovanja študentov v kritične, ozaveščene in svobodne državljane, ta univerza ne postaja le otok svobodnega beloruskega mišljenja, ampak tudi valilnica prihodnjih voditeljev Belorusije. EU torej pomoči univerzi ne bi smela le ohraniti, ampak bi jo morala celo povečati. To bi bilo razumno in to bi pozdravili.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Predlog resolucije vsebuje nekaj hudo pretiranih zahtev, na primer zahtevo za omejitev izdaje vizumov državnim uradnikom in predstavnikom pravosodnega sistema. Vsebuje celo pobudo, da bi bojkotirali svetovno prvenstvo v hokeju leta 2014. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Po predsedniških volitvah v Belorusiji 19. decembra 2010, na katerih je bil ponovno izvoljen predsednik Lukašenko, so bile v državi protestne demonstracije, ki pa jih je policija nasilno zadušila. Številne demonstrante in voditelje opozicije so aretirali in jim grozijo težke kazni. Evropska unija ne sme stati ob strani in nemo opazovati, kaj se dogaja: poskrbeti moramo, da bodo ljudje, ki so bili zaprti po dogodkih ob volitvah, izpuščeni. To je eden od razlogov, da sem glasoval za resolucijo, moj glas pa pomeni znak odobravanja skupne resolucije, ki podpira Belorusijo pri njenem sodelovanju z Evropsko unijo. Po mojem mnenju se moramo tega vprašanja lotiti hitro in praktično na usklajen način, ki bo aktivno podprl civilno družbo ter zaščitil predstavnike opozicije in njihove družine. Moj glas za resolucijo temelji na nuji, ki se je danes EU močno zaveda, da se Belorusijo spravi na pot približevanja evropskim standardom spoštovanja demokracije in varstva človekovih pravic.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ S to resolucijo Parlament jasno sporoča, da ─ v skladu s predhodnimi ugotovitvami parlamentarne skupščine OVSE in OVSE/ODIHR ─ meni, da predsedniške volitve dne 19. decembra 2010 niso potekale v skladu z mednarodnimi standardi svobodnih, poštenih in preglednih volitev, da meni, da so bile te volitve še ena zamujena priložnost za prehod Belorusije v demokracijo; Parlament glede na številne in hude nepravilnosti, o katerih poroča OVSE/ODIHR, v resoluciji tudi poziva k sklicu novih volitev v svobodnih in demokratičnih razmerah, po merilih OVSE.

Parlament tudi obsoja surovo silo, ki sta jo uporabili policija in tajna služba KGB proti protestnikom na dan volitev, izraža ogorčenje nad nasilnim napadom na Vladimirja Nakljajeva in nad nizom hudih kršitev temeljnih demokratičnih načel, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja, ter človekovih pravic, in izraža zaskrbljenost zaradi poskusov beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Politika EU do Belorusije, politika dialoga in ponujene roke, se je izkazala za neučinkovito. Zato je prišel čas za sprejem težkih, a odločnih sklepov, ki bodo na eni strani vključevali sankcije proti režimu, na drugi strani pa odpiranje vrat beloruski civilni družbi, saj brez njene podpore v Belorusiji ne bo potrebnih sprememb. Resolucija govori prav o tem.

Poročilo: Derk Jan Eppink (A7-0374/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam to poročilo, saj se je Komisija odzvala na krizo in obenem uveljavila ukrepe politike konkurence. Zavzemam se za to, da Parlament v zvezi s politiko konkurence igra svojo vlogo kot sozakonodajalec, ker pa to ni mogoče, Komisijo pozivam, naj Parlamentu podrobno in vsako leto poroča, kako je ukrepala po njegovih priporočilih, ter pojasni razloge za vsako odstopanje od njih. Obžalovanja vredno je, da še vedno ni bilo mogoče izboljšati konkurenčni okvir na enotnem trgu, da bi postal ugodnejši za mala in srednje velika podjetja.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za resolucijo o poročilu o politiki konkurence za leto 2009. Strinjam se z mnenjem poročevalca, da mora imeti Parlament dejavnejšo vlogo pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo vloge sozakonodajalca. Za dosego tega cilja mora biti Parlament redno obveščen o vseh pobudah na tem področju. Ne dvomim, da bo dejavna vloga Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence EU pomemben prispevek k uspešnemu izvajanju politike konkurence in neomejenemu delovanju notranjega trga, kar sta bistvena predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Eno izmed načel Pogodbe o Evropski uniji določa, da morajo države članice sprejeti gospodarsko politiko „v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco“. Namen politike konkurence je ustvariti pravo konkurenco na enotnem trgu z ukrepi, ki zadevajo strukture trga in vedenje akterjev na njem. Svobodna konkurenca spodbuja inovacije, zmanjšuje proizvodne stroške, povečuje gospodarsko uspešnost in posledično spodbudi stopnjo konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Poročilo zajema politike za varstvo konkurence in politike za nadzor državne pomoči. Zajema tudi pravila in postopke za boj proti protikonkurenčnemu vedenju v podjetjih in vladam preprečuje odobritev državne pomoči, ki izkrivlja konkurenco na notranjem trgu.

Glasovala sem za to poročilo, saj menim, da je politika konkurence ključni instrument, ki Evropski uniji omogoča dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg, svetovno konkurenčnost in izhod iz krize. Potrošniki veliko pridobijo, ko se politiko konkurence učinkovito izvaja.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Generalni direktorat Evropske komisije za konkurenco vsako leto objavi svoje poročilo o politiki konkurence EU. Evropska komisija ima na tem področju obsežne pristojnosti, da lahko zagotovi pravilno delovanje notranjega trga. Leto 2009 so zaznamovali težki krizni pogoji, ki jih je morala Evropska komisija upoštevati pri nadzoru delovanja podjetij. Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker Evropski komisiji omogoča zagotoviti večjo vključenost poslancev Evropskega parlamenta v postopek sprejemanja odločitev v zvezi s to politiko, večjo pozornost, namenjeno storitvam v splošnem interesu, in večjo pozornost, ki jo službe Evropske komisije namenjajo dejavnostim podjetij v finančnem sektorju.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Če bi bilo glasovanje o poročilu o politiki konkurence za leto 2009 elektronsko, bi se vzdržal glasovanja. V tem poročilu je nekaj dobrih stvari ( ocena politike konkurence, pravice potrošnikov, inovacije in večja vloga malih in srednje velikih podjetij), vendar pa se ne strinjam s splošnim stališčem, na podlagi katerega je bilo pripravljeno: nekakšno sumničenje v zvezi z državno pomočjo – za katero se vnaprej domneva, da je v nasprotju s politiko konkurence – in način zagovarjanja zgodnje liberalizacije določenih sektorjev v gospodarstvu, zlasti železniškem sektorju, ki se mi zdi neprimeren.

Spremeniti moramo to stališče in državljane umestiti nazaj v središče problema. Vidimo lahko, zlasti za javne storitve, da so pravila državne pomoči neprimerna za naloge, ki jih opravljajo javne službe, zaradi česar bi jih bilo treba ponovno napisati, pri čemer je treba upoštevati predvsem potrebe državljanov in socialno kohezijo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo o politiki konkurence za leto 2009. Evropska komisija se je hitro odzvala na gospodarsko in finančno krizo, ukrepi politike konkurence pa so bili učinkovito prilagojeni. Pozornost bi rada pritegnila k dejstvu, da mora Parlament aktivneje sodelovati pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo sozakonodajne vloge. Poleg tega je treba Parlament redno obveščati o vseh pobudah na tem področju. Politika konkurence EU, utemeljena na načelih odprtih trgov in enakih pogojev v vseh sektorjih, je temeljni kamen uspešnega notranjega trga in predpogoj za ustvarjanje trajnostnih in na znanju temelječih delovnih mest. Poudarila bi potrebo po pripravi jasnih pravil konkurence, ki so v pomoč malim in srednje velikim podjetjem (MSP) in koristna zanje, saj sta uspešno izvajanje politike konkurence in neomejeno delovanje notranjega trga bistvena predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji. Komisijo bi pozvala, naj se bolj osredotoči na pošteno konkurenco na notranjem trgu in enake pogoje za vse v glede pogojev izstopa.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Nujno je omeniti, da je bilo treba zaradi izrednih razmer, ki smo jim bili priča zaradi finančne krize, v okviru politike konkurence EU izvajati določeno prožnost. Kljub temu se je treba zavedati, da so načela, na katerih temelji politika, načela odprtih trgov in zagotavljanje enakih pogojev. To so bistveni pogoji za uspešen notranji trg. Po mojem mnenju se je to poročilo ustrezno spopadlo z zaskrbljujočimi vprašanji, ki so se pojavila zaradi krize. Poročilo je tudi uspešno opredelilo najboljšo pot naprej. Zato sem se odločil glasovati za poročilo.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Poročilo o politiki konkurence je pomemben dokument, ki poudarja, da je v času krize nujno zagotoviti ne samo finančno stabilnost in ponovno vzpostaviti kreditne tokove, ampak moramo zagotoviti tudi predvsem, da so vzpostavljeni vsi pogoji ter mehanizmi za preverjanje in nadzor, da lahko trgi učinkovito delujejo.

Po drugi strani je treba v takšnih razmerah pravila konkurence uporabljati prožno, če je to potrebno, ne da bi sklepali kompromise o načelih, na katerih temeljijo politike na tem področju. Ne smemo pozabiti, da je bilo med krizo slišati malo glasov, ki so pozivali k uvedbi protekcionističnih politik, ki bi samo poglobile in podaljšale krizo.

Politika konkurence je ključni instrument, ki EU omogoča dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg, ki je svetovno konkurenčen. Zato so ugotovitve in priporočila v poročilu glede sektorskih politik na tem področju dobrodošli, prav tako pa tisti, ki zadevajo obseg in cilj državne pomoči.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Politika konkurence EU ni samo temeljna politika, ki resnično podpira evropski pravni okvir, ampak predstavlja tudi temelj uspešnega notranjega trga ter trajnostnega in konkurenčnega gospodarstva. Zato se mi zdi pomembno, da Komisija obvešča Parlament o njenem razvoju in uporabi. Kot vsi vemo, je bilo leto 2009 izjemno leto iz številnih razlogov. Bilo je leto po zlomu družbe Lehman Brothers (septembra 2008), kar je pomenilo, da so bili oblikovani različni izredni ukrepi v zvezi s konkurenco, predvsem v zvezi z državno pomočjo, štiri sporočila v zvezi s finančnim sektorjem in začasni okvir za ostale sektorje. Zato menim, da je nujno opraviti poglobljeno analizo vpliva, ki so ga ti ukrepi imeli na gospodarstvo in finance različnih držav, in preučiti njihovo učinkovitost, da lahko potegnemo potrebne zaključke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta resolucija zadeva politiko konkurence za leto 2009 in vsebuje svetovni vidik vse državne podpore prometnega sektorja znotraj EU, kar je temeljnega pomena za obstoj trga brez meja in prosti pretok oseb, blaga in storitev.

Gospodarska kriza zadnjih nekaj let se odraža v stečajih številnih podjetij in nujno je sprejeti regulativne ukrepe, ki preprečujejo izkrivljanje te dejavnosti, in sicer z ureditvijo podpore sektorju. Poleg tega so obrobne države EU utrpele povišanje stroškov na tem področju, ko so bila potrebna sredstva za ublažitev teh razmer.

Zato pozdravljam sprejetje te resolucije in vzpostavitev vrste ukrepov za spremljanje trga, okoljsko zaskrbljenost zaradi emisij CO2 in okrepitev raziskav za izboljšanje konkurenčnosti v Evropi, in sicer s priporočilom, da morajo Komisija in države članice zagotoviti 3 % naložb v to področje.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Nesprejemljivo je, da naj bi v času, ko se finančna in gospodarska kriza poglablja, Evropski parlament potrdil poročilo o politiki konkurence za leto 2009, ki zagovarja konkurenco in vztraja pri novih liberalizacijskih ukrepih, predvsem v železniškem sektorju, ko navaja, da je treba dokončno vzpostaviti enotni železniški trg prek odprtja nacionalnih trgov potniškega prevoza. Enako se dogaja v zvezi s farmacevtskim sektorjem, ko Komisijo poziva, naj spodbudi dokončno oblikovanje notranjega trga za farmacevtske izdelke, ter tudi s telekomunikacijami itd.

Imamo poročilo, ki namerava razširiti liberalizacijo v temeljnih sektorjih, da bi se izboljšali življenjski pogoji ljudi, vendar pa ne pomisli na učinke na zaposlovanje, cene in življenje ljudi. Zanima ga samo dobiček gospodarskih in finančnih skupin, čeprav občasno omenja mala in srednje velika podjetja, ki jih ogroža neoliberalna politika Evropske unije. Vedno spregleda dejstvo, da ta tako imenovana svobodna konkurenca zgolj omogoča velikim podjetjem, da uničijo mala, saj posledice trpijo delavci, potrošniki in mali podjetniki.

Zaradi tega smo glasovali proti poročilu.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, ker bi protekcionizem in neizvajanje pravil konkurence samo poglobila in podaljšala krizo. Politika konkurence je bistveno orodje, ki bo EU omogočilo dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg ter konkurenčnost na svetovnem prizorišču in premagovanje krize. Konkurenca je še vedno nepopolna v energetskem sektorju, kmetijski proizvodnji in drugih sektorjih, Parlament pa mora zato dejavneje sodelovati pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo sozakonodajne vloge. Dejavna vloga Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence EU bo pomemben prispevek k uspešnemu izvajanju politike konkurence in delovanju notranjega trga, kar sta bistvena predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji.

  Iliana Ivanova (PPE), v pisni obliki. – (BG) V zvezi s poročilom o politiki konkurence za leto 2009 bi ponovno poudarila pomen spremljanja za oceno učinkovitosti zagotovljene državne pomoči. Za evropski enotni trg je ključno, da Komisija izvede temeljito analizo posledic prenovljenih mehanizmov državne pomoči, sprejetih kot odziv na krizo, in ob upoštevanju zdrave konkurence ter vzdrževanja enakih konkurenčnih pogojev v EU, finančne reforme in ustvarjanja delovnih mest.

Ne smemo pozabiti, da je bil postopek za pregled mehanizmov državne pomoči začet z enim samim namenom: da bi si gospodarstva držav članic opomogla od krize. S spremljanjem rezultatov zagotavljanja državne pomoči se mora Komisija prepričati, da sprejeti ukrepi ne presegajo prvotnega cilja, saj je bistvo politike konkurence EU enakovredno sodelovanje na enotnem trgu.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasovali smo o posebno pomembnem dokumentu o politiki konkurence EU. Konkurenca je ključna za zdravo delovanje gospodarstva. Konkurenco je treba preučiti s svetovnega vidika in tudi znotraj Unije. Pri svetovnem pristopu se moramo med drugim osredotočiti na pravila igre na trgu ter tudi na stroškovno plat konkurenčnih proizvajalcev zunaj Evropske unije. To zadeva predvsem kitajske in korejske proizvajalce. Pozdravljam poziv k dokončnemu oblikovanju enotnega železniškega trga po vsej Evropi. Zdrava načela konkurence lahko prispevajo k ponovni oživitvi železnic in povečajo njihov delež na trgu prevoza. To nas morda lahko pripelje bliže zamisli o evropskem železniškem sistemu, ki je podoben cestnemu ali letalskemu sistemu.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Leto 2009 je bilo težko leto za Evropsko unijo, ki ga je zaznamovala posebno resna finančna in gospodarska kriza, ki ni bila osamljena. Negativni učinki te krize so težko prizadeli gospodarstvo in poslovno okolje ter tudi nosilce odločanja. Medtem ko so si slednji prizadevali oblikovati politike, ki bodo zmanjšale vpliv krize na realno gospodarstvo, si je Evropska komisija skupaj z državami članicami in osrednjimi bankami odločno prizadevala za stabilizacijo finančnega sistema. Letošnje poročilo posebno pozornost posveča tem vprašanjem in z zadovoljstvom opaža hiter odziv Komisije ter njeno uspešno uvedbo ukrepov politike konkurence. Glasoval sem za to poročilo, saj menim, da Evropska unija potrebuje močno politiko konkurence, utemeljeno na načelu prostega trga in poštene konkurence v vseh sektorjih, ki bo ustvarila uspešen notranji trg in bo spodbujala vzpostavitev trajnostnih delovnih mest, utemeljenih na znanju.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, opozoril pa bi predvsem na odstavek 105, ki Komisijo poziva, naj si prizadeva za dokončno vzpostavitev enotnega železniškega trga. Poziv, ki ga močno podpiram.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo, ker na podlagi pozitivne ocene ponovnega letošnjega ukrepanja Evropske komisije močno podpira dejavnejšo vlogo Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence. Zato zahtevamo „sozakonodajno“ vlogo in tudi, da se Parlament redno obvešča o vseh pobudah na tem področju. Poudariti želimo, da je politika konkurence EU, utemeljena na načelih odprtih trgov in enakih pogojev v vseh sektorjih, temeljni kamen uspešnega notranjega trga in predpogoj za ustvarjanje trajnostnih delovnih mest. Zato izpostavljamo naš poziv k večji skladnosti vseh politik EU in prednostnih nalog, določenih v strategiji EU 2020 za rast in delovna mesta. Treba je oblikovati jasnejša pravila konkurence, ki spodbujajo rast malih in srednje velikih podjetij, ki so gonilo rasti v vseh naših gospodarstvih. Obenem države članice pozivamo, naj dejavno sodelujejo s Komisijo pri razvoju in oceni začasnih pravil, uvedenih kot odziv na finančno in gospodarsko krizo z zagotavljanjem točnih, natančnih poročil o njihovem izvajanju in učinkovitosti.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo je oda svobodni in neizkrivljeni konkurenci, ki jo zagovarja kot zanesljivo zdravilo proti finančni krizi. V resnici je ravno nasprotno. Konkurenca je bolezen, ne zdravilo. Poročilo je absurdno. Glasoval bom proti njemu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Analiza poročila o politiki konkurence za leto 2009 kaže, da je imela gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008, morda nekaj vpliva na to politiko, nenazadnje zato, ker so države članice pomoč svojim gospodarstvom zagotavljale na različne načine. Čas je za analizo posledic te pomoči za notranji trg in razlago, ali je izkrivila svobodno konkurenco. Ne smemo pozabiti, da politika konkurence EU temelji na načelih odprtega trga in na načrtu dejavnosti, ki je nepristranski v vseh sektorjih; to predstavlja temelj uspešnega notranjega trga in predpogoj za vzpostavitev trajnostnih delovnih mest, ki temeljijo na znanju.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Finančna in gospodarska kriza, ki je zamajala finančne trge, je seveda vplivala tudi na politiko konkurence. Ta vpliv je očiten v naraščajočih proračunskih primanjkljajih in vse večjem javnem dolgu v številnih državah članicah, ki upočasnjuje oživitev gospodarstva, in tudi v državni pomoči, zagotovljeni kot odziv na finančno krizo.

Jamstva vlade so vodila k vrsti učinkov in izkrivljanjem, kot sta zmanjšanje razširjenosti zasebnih posojil in tudi vpliv na strategijo za pokojninska sredstva. Evropska politika konkurence mora notranji trg narediti konkurenčen na svetovni ravni. Skoraj nedvomno je, da je usklajen pristop na tem področju smiseln. Vendar pa se ne sme sprevreči v napad na suverenost. Zato sem glasoval proti predlogu Komisije.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Eppinka o politiki konkurence za leto 2009, ker je politika konkurence bistveno orodje za boj proti učinkom gospodarske krize. V smislu konkurence za leto 2009 je Komisija po oživitvi finančnega sektorja izvedla – in še izvaja – osnovno nalogo nadzora poplačila državne pomoči, razporejene za ponovno oživitev gospodarstva, s strani bank. Najprej je treba podpreti mala in srednje velika podjetja (MSP). Ker morajo mala in srednje velika podjetja igrati ključno vlogo za evropsko gospodarstvo kot celoto zaradi svojega velikega inovacijskega potenciala, potrebujejo jasna, poštena in nediskrimantorna pravila konkurence, da bi omogočili čezmejne transakcije in izkoristili trg EU z učinkovito uporabo SEPA (enotnega območja plačil v evrih).

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Na splošno smo podprli predloženo poročilo, čeprav smo izgubili nekaj pomembnih glasov v zvezi z ekološko obdavčitvijo. Vendar pa je bilo besedilo na splošno dovolj dobro, da smo ga na koncu podprli (brez navdušenja, to je res).

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Postaja vse bolj očitno, tudi v okviru poročila Komisije o politiki konkurence v Evropi za leto 2009, da je politika konkurence bistveno orodje, ki bo Evropski uniji omogočilo dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg, ki bo konkurenčen na svetovnem trgu in bo premagal finančno krizo.

V tem okviru mora imeti Evropski parlament dejavnejšo vlogo in za začetek okrepiti svoje sodelovanje v kateri koli pobudi Komisije na tem področju, saj je Komisija edini pristojni organ za politiko konkurence v EU. Poročilo poudarja, da so mala in srednje velika podjetja posebno pomembna za celotno evropsko gospodarstvo, izpostavlja ogromen inovacijski potencial malih in srednje velikih podjetij ter ponavlja svojo predhodno zahtevo Komisiji, naj sprejme nove pobude, osredotočene na poštene in nediskriminatorne pogoje konkurence za takšna podjetja.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Notranji trg mora biti učinkovit, dinamičen in inovativen. Politika konkurence je pravo orodje za dosego teh ciljev. Prednostna naloga za naslednje obdobje je zagotoviti trajnostno rast s povečanjem stopnje zaposlovanja, kar bo okrepilo našo konkurenčnost. To bo prispevalo k izboljšanju svetovnega položaja Unije in nam omogočilo premagati krizo, predvsem pa bo povečalo kakovost življenja naših državljanov. Če konkurenca pravilno deluje na trgu blaga in storitev, lahko potrošnikom zagotovimo boljšo kakovost, nižje cene in večjo izbiro. Predvsem ne smemo pozabiti na mala in srednje velika podjetja, ki ne zagotavljajo samo delovnih mest za naše državljane, ampak imajo tudi ogromen inovacijski potencial. Zato je zelo pomembno ustvariti poštene in nediskriminatorne pogoje za njihovo delovanje in razviti zelo jasna in pregledna pravila konkurence. Učinkovita uporaba instrumentov politike konkurence s strani Komisije je omogočila stabilizacijo gospodarstva in ublažitev učinkov gospodarske krize na podjetja in potrošnike. Leto 2009 je bilo leto, ko je bila pomoč ključna za ohranitev celovitosti in konkurenčnosti enotnega trga. Politika državne pomoči je ključni element politike konkurence, ker omogoča zagotavljanje enakih priložnosti za vse poslovneže, ki delujejo na enotnem trgu. Vendar pa je treba to pomoč nadzorovati, da ne bi ovirala delovanja trga.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Analiza poročila o politiki konkurence za leto 2009, ki ga je pripravila Komisija, nam omogoča potegniti zaključke glede prednosti te evropske politike. Evropska politika svobodne konkurence je ena izmed ključnih politik evropskega povezovanja. Cilj temeljnega koncepta je vzpostaviti notranji trg, na katerem lahko njegovi gospodarski akterji svobodno spodbudijo in izvajajo svoje dejavnosti. Kot je navedeno v tem dokumentu, menim, da je treba imeti jasna pravila konkurence, da bi bilo oblikovanje malih in srednje velikih podjetij (MSP) resnična možnost. Evropska unija trenutno preživlja eno izmed najresnejših obdobij gospodarske in finančne krize v svoji celotni zgodovini, dejavnost malih in srednje velikih podjetij pa je ključna za ponovni zagon gospodarstva. Z zadovoljstvom opažam razvoj večjih sinergij med politiko konkurence in politiko varstva potrošnikov. Vendar pa obžalujem, da je na energetskem trgu še vedno nepoštena konkurenca, in podpiram poziv Evropski komisiji v dokumentu, naj danes glasuje za pozorno spremljanje izvajanja tretjega svežnja liberalizacije na področju energetike s strani držav članic.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Popolnoma podpiram pozive v resoluciji za strožja pravila na področju politike konkurence. Odškodnina za posameznike in podjetja, kjer je prišlo do kršitev konkurenčnega prava EU, bo veliko pripomogla k odvračanju podjetij in posameznikov od kršitev tega prava. To poročilo je dobro uravnoteženo in poziva k razvoju vrste instrumentov za odvračanje ljudi od kršitev pravil, vključno z individualno odgovornostjo, preglednostjo in odgovornostjo podjetij, pravico do zagovora in predpisanega postopka. Vesel sem, da predlog ni šel tako daleč kot so šle ZDA, kjer je višina glob povzročila izplačevanje pretiranih odškodnin, posledica česar je bila izguba nekaterih delovnih mest.

Poročilo: Michael Gahler (A7-0377/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo ob upoštevanju dejstva, da so tri države članice EU članice Arktičnega sveta, medtem ko z Islandijo potekajo pogajanja o članstvu. EU igra pomembno vlogo v tej regiji in že ima deljene pristojnosti na številnih področjih ter tudi izključne pristojnosti na primer na področju ribištva. Poleg tega ima EU vodilno vlogo v nekaterih politikah, kot so okoljske raziskave in raziskave podnebnih sprememb. Razen teh razmer je treba upoštevati tudi dejstvo, da nekatere partnerice z Arktike Evropo že sedaj oskrbujejo s precejšnjim deležem energije, surovin in tudi rib. Njihove raznolike vire in potencial za alternativne vire energije je mogoče razviti samo s sistematičnim okoljskim pristopom in z načrti za celostno upravljanje. Prav tako lahko razvoj novih trgovinskih poti koristi evropskemu gospodarstvu glede na privilegiran položaj Evrope glede storitev dobave, kot je pokrivanje svetovnega sistema pozicioniranja ob uporabi sistema Galileo.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o trajnostni politiki EU za skrajni sever. Strinjam se, da obstaja potreba po enotni, usklajeni politiki EU za arktično regijo, v kateri so jasno opredeljene prednostne naloge EU in morebitni izzivi ter strategija ob upoštevanju obnovljivih in neobnovljivih arktičnih virov, vpliv podnebnih sprememb na regijo in različno geopolitično razumevanje Arktike v večjem obsegu. Arktika je občutljiva regija, v kateri so učinki podnebnih sprememb posebno vidni in imajo resne posledice za druge regije po svetu. Zato bi najboljšo zaščito za Arktiko pomenil dolgoročen in ambiciozen splošni sporazum o podnebnih spremembah, vendar si je treba zaradi hitrega segrevanja Arktike prizadevati tudi za druge kratkoročne ukrepe za omejitev tega segrevanja. To je posebno pomembno glede na vse večje zanimanje za izkoriščanje virov. Prav tako ne smemo pozabiti na avtohtona ljudstva, katerih gospodarstva so v veliki meri odvisna od trajnostne uporabe naravnih virov, zaradi česar gre pri zmanjšanju podnebnih sprememb in njihovih učinkov ter pravici avtohtonih ljudstev do neonesnaženega naravnega okolja tudi za vprašanje človekovih pravic.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ocenjuje se, da je približno petina neodkrite svetovne zaloge ogljikovodikov v arktični regiji. Ta regija je tudi zelo pomembna pot za svetovni pomorski promet. Zato sta razpoložljivost in varnost teh prometnih poti izredno pomembni. Unija morda res nima obale ob tem morju, vendar pa na Evropejce zelo vpliva to, kar se dogaja na Arktiki. Zato sem glasovala za to resolucijo, ki podpira strategijo za skrajni sever. Unija mora igrati svojo vlogo kot svetovna sila in uveljaviti svoje interese v regiji in tudi potrebo po dobrem svetovnem upravljanju naravnih virov in okoljskih izzivov, ki se bodo zagotovo pojavili. Ob tej priložnosti je bila izrecno omenjena vloga, ki bi jo na tem področju lahko imel pristop Islandije.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo o trajnostni politiki EU za skrajni sever, ker so podnebne spremembe glavno gonilo sprememb na Arktiki in drugod. V splošnem velja, da je Arktika regija, ki jo podnebne spremembe in onesnaževanje, ki izvira v industrializiranih ali razvijajočih se delih sveta, prej in močneje prizadenejo. Temu vprašanju se je treba posvetiti na svetovni ravni, saj njegovi vzroki ležijo zunaj Arktike in bodo posledično vplivali na ves svet. EU že ima vodilno vlogo pri raziskavah ter okoljskih politikah in politikah s področja podnebnih sprememb v mednarodnem okviru in bo to vlogo ohranila še naprej. Ob upoštevanju navedenega ter prispevka EU in držav članic na področju raziskav, financiranja in njegovega vpliva prek zakonodaje EU na okolje, podnebje, ribištvo in druga področja, pa tudi možnosti za prihodnje sodelovanje pri vprašanjih, kot so razvoj kartiranja in pomorska varnost, gospodarski razvoj in podobno, je mogoče sklepati, da lahko EU veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike. Ta regija bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Učinki podnebnih sprememb imajo večji vpliv na arktično regijo kot na katero koli drugo regijo. Boriti se moramo proti spremembam, ki vplivajo na področja, ki zajemajo vse od okolja in podnebja do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri.

Ker se zaradi vzpona novih gospodarstev povečujejo potrebe po virih, energiji in mineralih, si EU seveda prizadeva prebivalstvu in industrijam v Evropi zagotoviti varno oskrbo s potrebnimi viri in energijo.

Če bodo pogajanja z Islandijo o pristopu v EU uspešna, se bo geopolitična slika korenito spremenila. Članstvo Islandije bi prav tako okrepilo prisotnost EU v regiji.

EU lahko veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike, regije, ki bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Tri države članice – Danska, Švedska in Finska – so del Arktičnega sveta, v katerem je EU opazovalka. Ob upoštevanju, da 40 % svetovne pomorske trgovine opravijo države članice EU, je nujno zagotoviti varnost novih svetovnih poti po Arktiki, zlasti za države članice EU. Tako kot avtor poročila tudi sam menim, da je sodelovanje za zaščito krhkega okolja Arktike, interesov njenih prebivalcev in razvoj regije zelo dobrodošlo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V trenutnem okviru razvrščanja boja proti podnebnim spremembam po prednosti sta obramba in spodbujanje arktične regije ključnega pomena ne samo v okoljskem smislu, ampak tudi v smislu gospodarskega razvoja ter svetovne stabilnosti in varnosti. Njen potencial v smislu zalog obnovljivih virov energije in rib je posebno pomemben, kar pomeni, da je trajnostno izkoriščanje naravnih virov te regije ključno.

Vendar pa moramo zadostno težo v tem procesu dati tudi interesom avtohtonih ljudstev v regiji. V zvezi s tem Evropska unija lahko in mora prevzeti pomembno vlogo pri zaščiti kulture, jezika, običajev in življenjskih pogojev teh avtohtonih skupnosti. Brez tega bo ogrožena vsaka strategija posredovanja za zaščito posebno pomembne regije za prihodnost svetovnega prebivalstva in planeta. Poudaril bi pomembnost zagotovitve najboljših pogojev za znanstvene raziskave.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo o trajnostni politiki EU za skrajni sever. Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Evropa je eden glavnih povzročiteljev onesnaženosti in izpustov toplogrednih plinov, zato ne nosi zgolj nekakšne odgovornosti, ampak se tudi posebej zanima za Arktiko, saj se bo morala spopasti s posledicami sprememb, ki se odvijajo v tej regiji, in sicer od vprašanj v zvezi z okoljem in podnebnimi spremembami do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri. Bistveno je oblikovati politiko EU za arktično regijo z zelo opredeljenimi in celovitimi predlogi: od vključitve lokalnega prebivalstva v dialog ter stabilnosti in varnosti v regiji, do okoljske razsežnosti in razsežnosti podnebnih sprememb prihodnjih projektov. Avtohtona ljudstva imajo pravico do neonesnaženega naravnega okolja.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Regija Arktičnega oceana postaja vse pomembnejša ne samo za celino Evropo, ampak za ves svet. Podnebne spremembe, do katerih prihaja na skrajnem severu, bodo imele velik pomen za celotno človeštvo. Vsekakor je nujno prizadevanja osredotočiti na znanstvene raziskave in razviti načrt za boj proti tem spremembam. Arktika je tudi območje virov, kot so ogljikovodiki, in potenciala za pridobivanje obnovljive energije, kot sta energija iz vetra ali vode.

Drug pomemben vir so ribe, ki so temeljnega pomena v okviru varne preskrbe s hrano. Prav tako ne smemo pozabiti na pomorske prometne poti, ki omogočajo mednarodno trgovino in večjo uspešnost podjetij. Na vseh teh področjih Evropska unija lahko prispeva in mora prispevati ter pomagati pri razvoju regije in določiti nove standarde v prizadevanjih za zaščito okolja našega planeta.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Skrajni sever je bogat z viri in bo odprl nove pomorske poti, ki bi jih lahko uporabljala Evropska unija. Tamkajšnji viri mineralov so dragoceni in je tako treba tudi ravnati z njimi. Pri črpanju surovin je pomembno, da ekološki sistem ni preveč prizadet. Tudi avtohtona ljudstva potrebujejo posebno zaščito in obravnavo. Arktika je območje svetovne dediščine in jo je tako treba tudi obravnavati. Zato se moramo osredotočiti na ohranitev te dediščine in ne na izkoriščanje virov. Podpiram poročilo kolega poslanca gospoda Gahlerja o trajnostni politiki EU za skrajni sever.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kot navaja poročilo gospoda Gahlerja, „so izzivi, s katerimi se sooča Arktika, globalni, zato bi morali pri njih sodelovati vsi ustrezni akterji“. Vprašanje arktične regije zdaj bolj kot kdaj koli prej zahteva našo nenehno pozornost zaradi zaskrbljujočih problemov, ki jih povzročajo učinki podnebnih sprememb. Arktika je geopolitično zelo pomembna regija, v kateri se po ocenah nahaja približno petina neodkrite svetovne zaloge ogljikovodikov. Dejstvo, da so tri države članice EU – Danska, Finska in Švedska – arktične države, pojasni interes Unije, da zagotovi, da se okoljske dejavnike odslej upošteva precej bolj kot se jih zdaj. Unija se je vedno borila za okolje in si ga je zelo prizadevala zaščititi s preventivnimi ukrepi. Z izidom današnjega glasovanja v Parlamentu ponovno odločno potrjuje svoje stališče.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam predlog o politiki EU za skrajni sever, vendar pa se mora vsaka takšna politika zavedati potrebe po zaščiti krhkega okolja Arktike in izpostaviti pomen splošne stabilnosti in miru v regiji. Poudariti mora, da si mora EU prizadevati za politike, ki zagotavljajo, da ukrepi, ki obravnavajo okoljske pomisleke, upoštevajo interese prebivalcev arktične regije, vključno z njenimi avtohtonimi ljudstvi, za zaščito in razvoj regije. Poudariti mora tudi podobnost med pristopi, analizami in prednostnimi nalogami v sporočilu Komisije in političnimi dokumenti v arktičnih državah ter potrebo po vključitvi v politike, ki upoštevajo interes za trajnostno upravljanje in uporabo kopenskih in morskih, neobnovljivih in obnovljivih naravnih virov v arktični regiji, ki zagotavljajo pomembne vire za Evropo in so pomemben vir dohodka za prebivalce regije.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo o trajnostni politiki EU za skrajni sever, ki poudarja potrebo po razvoju dialoga z avtohtonimi arktičnimi skupnostmi, da bi bolje razumeli njihove življenjske pogoje in kulturo. Ta ideja, ki je v besedilu večkrat ponovljena, je ključnega pomena. Interesi Evropske unije morajo odražati interese avtohtonih ljudstev za zaščito in razvoj arktične regije. Pozivamo k posebnim ukrepom za ohranitev kulture, jezika in običajev teh ljudstev, kar zahteva reden dialog med njihovimi predstavniki in institucijami EU. Evropsko komisijo pozivamo, naj zaščiti interese avtohtonih narodov, ko se pogaja o trgovinskih sporazumih. Zato obžalujem evropsko uredbo o prepovedi izdelkov iz tjulnjev, ki je v nasprotju z interesi – v smislu trajnostnega upravljanja virov –, kulturo in običaji arktičnih skupnosti. Ta uredba, ki jo upravičeno spodbijata Kanada in Norveška, spodkopava interese Evropske unije v zvezi z arktično regijo in jo je treba po mojem mnenju razveljaviti.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo zagovarja trajnostno izkoriščanje Arktike, vendar pa naftna in plinska podjetja odvezuje vsakršne odgovornosti v zvezi s tem. Ne upošteva pripomb okoljevarstvenikov o plenjenju, ki poteka v tej regiji, ki je ključna za preživetje človeštva. Še hujše je, da sploh ne razmišlja o omejitvi naložb v izkoriščanje neobnovljivih virov na skrajnem severu v korist raziskav obnovljivih virov energije. To poročilo odobrava okoljski zločin. Glasoval bom proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Povezava med EU in Arktiko je nedvomna, ker so Danska, Finska in Švedska arktične države ter ker sta Finska in Švedska delno znotraj polarnega kroga. Glede na prispevek EU in držav članic na področju raziskav, financiranja in njegovega vpliva prek zakonodaje EU na okolje, podnebje, ribištvo in druga področja, pa tudi možnosti za prihodnje sodelovanje pri vprašanjih, kot so razvoj kartiranja in pomorska varnost, gospodarski razvoj in podobno, je mogoče sklepati, da lahko EU veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike. Ta regija bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Evropska unija pomembno prispeva k podnebnim spremembam in mora zato igrati vodilno vlogo v boju proti temu pojavu. Zaradi naraščajoče potrebe po naravnih virih, zlasti v EU, predstavlja Arktika pomembno in raznoliko priložnost v smislu oskrbe z energijo (plin, obnovljivi viri energije), surovin in rib. EU mora ubrati politiko, ki bo upoštevala trajnostno upravljanje in izkoriščanje naravnih virov v smislu okolja, varnosti in organizacije. Zaradi statusa Islandije kot države kandidatke za pristop k EU je treba na ravni EU oblikovati usklajeno politiko za Arktiko. Evropska unija je odgovorna za pravilno ravnotežje med okoljskimi pomisleki in tekmo za izkoriščanje naravnih virov ter upoštevanje interesov ljudi, ki živijo v arktični regiji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Arktika je zaradi bogatih mineralnih virov postala predmet razgretega spora. Ocenjuje se, da se pod ledom nahaja neizkoriščenih 90 milijard sodčkov nafte. Zato je neizogiben občutek nelagodja, da se bo zdaj izmed vseh podjetij prav podjetju British Petroleum, ki je lani povzročil naftno nesrečo v Mehiškem zalivu, dovolilo črpati vire v tem občutljivem naravnem okolju, kjer so pogoji precej težji kot v Mehiškem zalivu. Nenazadnje je dejstvo, da arktična regija že zagotavlja končno odlagališče za svetovne emisije živega srebra. Glede na segrevanje ozračja in pričakovane posledice je to problem, ki ga ni mogoče preceniti. Glasoval sem za poročilo, ker ustrezno predstavlja številne vključene dejavnike.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podnebne spremembe, ki so v zadnjih letih prizadele arktično regijo, poudarjajo odgovornost, ki jo mora prevzeti Evropska unija spričo tako pomembne in nujne situacije. Ti učinki so večji na Arktiki kot v drugih regijah, dvigovanje morske gladine in podnebne spremembe pa niso nič drugega kot posledica emisij toplogrednih plinov, ki jih nenehno izpušča EU. Menim, da je moje glasovanje za trajnostno politiko za skrajni sever izredno pomembno, ker je treba regijo zavarovati in zaščititi, saj se je morala soočiti z uničujočimi okoljskimi vplivi, ki jih ne povzroča neposredno njeno ozemlje, ampak bolj industrializirane evropske države. S problemom se je treba spopasti na svetovni ravni, ker se njegovi vzroki nahajajo zunaj Arktike, vendar učinkujejo na celoten planet. Poleg tega ima regija ogromne naravne vire energije in mineralov, EU pa je zainteresirana zagotoviti varno oskrbo ljudi in industrij v Evropi. Arktika Evropo oskrbuje s precejšnjim deležem energije, surovin in tudi rib.

  Teresa Riera Madurell (S&D), v pisni obliki. – (ES) Danes sprejeto poročilo Parlamenta o skrajnem severu predstavlja pomemben korak naprej pri določitvi smernic za evropsko politiko za arktično regijo. Podnebne spremembe in posledično taljenje ledenega pokrova povzročajo spremembe v regiji in spreminjanje osredotočenosti arktičnih držav, ki so si zelo prizadevale za opredelitev strategij za obravnavanje možnosti, ki se pojavljajo. Natančneje taljenje ledenega pokrova odpira nove možnosti pri ustvarjanju novih navigacijskih poti in izkoriščanju naravnih virov. Podprla sem to poročilo, ker poudarja odgovornost EU v procesu podnebnih sprememb, ki spreminjajo fizionomijo Arktike, in tudi potrebo po ustreznem ukrepanju za ublažitev tega procesa.

Poročilo podobno priznava zakoniti interes EU, da ima vlogo na novem prizorišču, in poudarja nujnost, da se izkoristi priložnosti, ki se pojavijo, s spodbujanjem trajnostnega razvoja na območju s strani prebivalcev, zlasti avtohtonih skupnosti. Prav tako je pomembno omeniti, da poročilo, prvič, odraža željo po skladnosti z mednarodnim pravom v zvezi z vsemi ukrepi, sprejetimi na Arktiki, in drugič, željo po sodelovalnem pristopu pri upravljanju regije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Njihove posledice so obsežnejše kot v drugih regijah sveta. Hkrati pa te spremembe vplivajo tudi na druge svetovne regije, saj na eni strani raste morska gladina, na drugi strani pa so vidne posledice za sosednja regionalna podnebja. Evropa je eden glavnih povzročiteljev onesnaženosti in izpustov toplogrednih plinov, zato ne nosi zgolj nekakšne odgovornosti, ampak se tudi posebej zanima za Arktiko, saj se bo morala spopasti s posledicami sprememb, ki se odvijajo v tej regiji, in sicer od vprašanj v zvezi z okoljem in podnebnimi spremembami do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podprla sem ta sporazum, ker podnebne spremembe in onesnaževanje, ki izvira iz industrializiranih delov sveta, žal že nekaj časa vplivajo tudi na Arktiko. To območje se pogosto opisuje kot deviško, vendar pa že nekaj let ni tako. Arktika je za razliko od Antarktike poseljena in tradicionalno izkorišča svoje vire v škodo okolju.

Leta 1996 je bil v prizadevanjih za omejitev pojava ustanovljen Arktični svet za zaščito okolja v tej regiji. Njegove članice so tudi tri države članice EU – Švedska, Danska in Finska. Gospodarstva v vzponu bodo vse bolj potrebovala vire, ki jih je v precejšnjih količinah najti na Arktiki. Regija je bogata z energijo, minerali, ribami, plinom, nafto, energijo iz vetra in valov, zaradi česar je ranljiva za špekulacije.

Poročilo: Traian Ungureanu (A7-0378/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za poročilo o strategiji EU za Črno morje. Prvi razlog za to je predlog Komisije za razvoj strategije za vzpostavitev merljivih ciljev in sektorskih partnerstev za omogočanje skupnih projektov poleg drugih pomembnih ukrepov. Moj drugi razlog je, da poročevalec predstavlja potrebo po aktualni oceni dejavnosti EU v črnomorski regiji. Zadnji razlog za to je, da obstaja precejšnja razdrobljenost financiranja te strategije, saj se financira iz različnih instrumentov. Da bi končali to razdrobljenost, se predlaga, da ima ta strategija svojo postavko za financiranje.

Strinjam se tudi s priporočili, podanimi v tem poročilu, z namenom razvoja močnejšega političnega okvira, vključno s celovitim pristopom EU k tej regiji, ki ga je treba okrepiti z izvajanjem posebnega akcijskega načrta ter ustreznimi človeškimi in finančnimi viri.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za resolucijo o strategiji EU za Črno morje. Strinjam se z mnenjem poročevalca, da je glede na strateški pomen črnomorske regije za EU in precej omejene rezultate sinergije Črnega morja treba začeti strategijo za okrepitev skladnosti in prepoznavnosti dejavnosti EU v regiji in da mora biti strategija EU za Črno morje sestavni del širše vizije zunanje in varnostne politike EU. Tri leta po sprejetju sinergije Črnega morja analiza sedanjega stanja kaže predvsem na pomanjkanje jasne, izčrpne in posodobljene slike o rezultatih izvajanja sinergije Črnega morja. Zato mora strategija EU za Črno morje uvesti močnejši politični okvir in okrepiti navzočnost EU v črnomorski regiji. Podpiram mnenje, da mora glavni cilj strategije za Črno morje vključevati oblikovanje prostora miru, stabilnosti in blaginje v črnomorski regiji, obenem pa zagotoviti tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo. Posledično je varnost, dobro upravljanje, energijo, promet, okolje, družbeno-gospodarski in človeški razvoj treba narediti za prednostne ukrepe. Za varnostno razsežnost Črnega morja je zelo pomembno vključiti odločne ukrepe za krepitev demokracije, dobrega upravljanja in gradnje državnih zmogljivosti.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija že približno 50 let narodom zahodne Evrope prinaša mir in stabilnost. Kljub temu ne smemo pozabiti, da naše sosednje države še naprej mučijo resni nemiri. Unija mora upoštevati te razmere in dati svež zagon svoji strategiji za Črno morje. Ta resolucija zagotavlja takšen odziv, zato sem glasovala zanjo. Oblikuje novo proračunsko postavko, ki bo dala prednost financiranju manjših razvojnih projektov in čezmejnega sodelovanja ter krepi človeške vire. „Sistem zgodnjega opozarjanja“ bo služil preprečevanju konfliktov in kot orodje za krepitev zaupanja v regiji ter bo preprečil stopnjevanje konfliktov. Resolucija opozarja na podaljšanje sporazuma o uporabi pristanišč za črnomorsko rusko floto na Krimu in njegove morebitne posledice za stabilnost v regiji.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo o strategiji EU za Črno morje. Strateški pomen črnomorske regije za EU je bil priznan leta 2007 v okviru pristopa Romunije in Bolgarije k EU. Ker so dogodki v tej regiji, ki je strateško umeščena v sečišču Evrope, Bližnjega vzhoda in srednje Azije, začeli imeti neposreden vpliv na notranje zadeve EU, se je slednja zavedla potrebe po preučitvi svoje večje navzočnosti v regiji. Posledica tega je bil začetek novega pristopa politike EU k regiji, imenovan sinergija Črnega morja. Cilj sinergije Črnega morja je razviti regionalno sodelovanje med EU in regijo ter znotraj regije. Vendar pa je bilo na področju izvajanja doseženo precej manj, medtem ko se zdi, da so sektorji, kot so stabilnost, demokracija in dobro upravljanje, manj napredovali v okviru poslabšanja demokracije v številnih črnomorskih državah in vojno med Rusijo in Gruzijo leta 2008. Poleg tega se regija še naprej spopada z naslednjimi izzivi: dolgotrajnimi konflikti, težnjami k militarizaciji in širjenju orožja, pomorskim nadzorom, nezakonito trgovino in čezmejnim kriminalom. Menim, da je za dosego učinkovitega izvajanja treba pripraviti mehanizme za redno poročanje, spremljanje, ocenjevanje in nadaljnje ukrepanje. Poleg tega mora glavni cilj strategije za Črno morje vključevati oblikovanje prostora miru, stabilnosti in blaginje v črnomorski regiji, obenem pa zagotoviti tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo. Posledično je varnost, dobro upravljanje, energijo, promet, okolje, družbeno-gospodarski in človeški razvoj treba narediti za prednostne ukrepe.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Glasoval sem za poročilo gospoda Ungureanuja, ker sem trdno prepričan, da EU nujno potrebuje celovito in prepoznavno strategijo za Črno morje. Strategija mora biti tesno povezana z evropsko sosedsko politiko, katere razvoj je močno spodbudilo češko predsedstvo EU v prvi polovici leta 2009. Ključna prednostna naloga strategije EU za Črno morje mora biti zagotavljanje oskrbe EU z energijo in povezana podpora za energetske projekte, ki so v interesu EU in se osredotočajo na diverzifikacijo oskrbe EU s plinom. Prav tako je pomembna in v zvezi z zanesljivo oskrbo EU z energijo nujno potrebna ustanovitev parlamentarne skupščine Euronest.

Med projekte, ki jih mora strategija za Črno morje pomagati izvajati, bi vključil projekt Nabucco, projekt Južni tok, projekt za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina v Evropo in razvoj terminalov za utekočinjeni plin v črnomorskih pristaniščih ter tudi vseevropski naftovod Constanza–Trst. Komisija ne sme zavlačevati in mora z državami dobaviteljicami za plinovod Nabucco skleniti sporazume do konca leta 2011. Sveženj ukrepov za energetsko infrastrukturo, ki ga namerava kmalu predložiti Komisija, mora posebno pozornost posvetiti prej omenjenim energetskim projektom v črnomorski regiji. Nenazadnje je treba poudariti precejšen potencial obnovljivih virov energije v črnomorski regiji, ki lahko pomembno prispevajo k prihodnji zanesljivi oskrbi EU in celotnega sveta z energijo.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črno morje delno obdaja ozemlje EU in je geografsko pretežno evropsko. Poleg tega so bili kljub sporočilu Komisije iz leta 2007 z naslovom Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje kmalu zatem sprejeti ukrepi z namenom izvajanja učinkovite strategije za prihodnost Črnega morja.

Zato pozdravljam pobudo in sprejetje tega poročila, ki ga odločno podpiram, v upanju, da bodo priporočila, ki jih je pravkar sprejel Evropski parlament, sprejeli tudi Komisija, Svet in naši vzhodni sosedi, s katerimi si delimo upravo Črnega morja, in sicer priporočila, ki zadevajo zamrznjene konflikte, zaprte meje in/ali neučinkovit nadzor nad mejami, prevoz energije ter varnost in obrambo. Samo če bodo ta vprašanja rešena, bo mogoče doseči glavna cilja, ki ju predlaga poročilo: 1) mir, demokracijo, stabilnost in blaginjo v regiji; in 2) zanesljivo oskrbo EU z energijo.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Pozdravljam ta predlog in vzporedno poročilo Odbora za ribištvo. Obe poročili zadevata „sinergijo Črnega morja“. V okviru jugovzhodne Evrope je sinergija opredeljena kot sposobnost skupine, da ustvari boljše rezultate kot njen najboljši član. Očitno se nekateri strinjajo, da je najboljša posamezna članica sinergije Črnega morja EU. Posvarila bi pred tem prepričanjem, zlasti v zvezi z ribištvom. Skupna ribiška politika ni bila uspešna. Kolegom iz črnomorske regije bi povedala: učite se iz napak skupne ribiške politike, preučite posledice, ki jih je režim imel na mala ribištva v severovzhodnem Atlantiku, in se vprašajte, ali to želimo za Črno morje. Strategija Črnega morja mora temeljiti na edinstvenosti območja. Kot smo videli, zamisli, ki ustrezajo enemu delu Evrope, ne bodo uspešne v drugem delu.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Konflikt, v katerega sta bili vpleteni Rusija in Gruzija, kaže morebitno nestabilnost črnomorske regije in popolnoma upravičuje sprejetje strategije s strani Evropske unije za spopadanje s posebnimi izzivi, ki jih ustvarja ta del sveta. Ne glede na še vedno obstoječe napetosti je to tudi regija, ki ima lahko stabilnejšo in bolj uravnoteženo prihodnost, Unija pa lahko v tem stabilizacijskem procesu igra pomembno vlogo. V zvezi s tem je nujno ne samo določiti cilje, ampak predvsem zagotoviti tistim, ki so odgovorni za izvajanje evropske strategije, potrebne človeške, tehnične in finančne vire, da se jim omogoči, da svoje delo opravijo kar najbolje. Glede na njihov geografski položaj, zgodovino in posebno poznavanje regije bi lahko Romunija, Bolgarija in Grčija pomembno prispevali k zagotavljanju, da bo pripravljena strategija sposobna doseči cilje spodbujanja miru, varnosti, demokracije, dobrega upravljanja ter gospodarski, družbeni in človeški razvoj.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomen Črnega morja za Evropsko unijo je dobro znan, prav tako pa tudi težave z nestabilnostjo v tej regiji. V okviru, ki vključuje države članice EU – Bolgarijo, Grčijo in Romunijo – skupaj s Turčijo in različnimi državami nekdanjega sovjetskega bloka, vključno z Rusijo, je Črno morje ključnega pomena za zanesljivo oskrbo z energijo in diverzifikacijo distribucije plina. Je strateški most, ki povezuje Evropo z območjem Kaspijskega morja, srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom ter naprej z regijo jugovzhodne Azije in s Kitajsko. Med številnimi razlikami in rivalstvom so posebno pomembne zgodovinske in kulturne povezave ter tudi medkulturni in medverski dialog. V zvezi s tem je potrebna večja zavezanost EU skupaj z večjo uspešnostjo pri oblikovanju ukrepov za pomoč stabilizaciji in ponovni oživitvi te regije v procesu, ki mora vključevati vse zadevne države.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ne zagotavlja nič novega. Strategije in cilji so enaki kot tisti, ki so dolgo oblikovali tako imenovano zunanjo politiko EU: nadzor naravnih virov regije, predvsem nafte in zemeljskega plina, od katerih je odvisna EU, neproblematično zagotavljanje njihove dobave poleg prizadevanj za zagotovitev dostopa do njenih trgov, in nadzor izkoriščanja delavcev.

Enaki so tudi mehanizmi za dosego teh ciljev: posredovanje in nenehna prizadevanja za omejitev nacionalne suverenosti teh držav z mednarodnimi kampanjami, ki jih nadzorujejo pomembne tiskovne agencije in nevladne organizacije, financirane iz sredstev EU; prizadevanja za militarizem in oboroževanje, kot v primeru sedanjega ponovnega oboroževanja Gruzije; in iskanje ljudi v teh državah, ki v zameno za ugodnosti zase ali za interese, ki jim služijo, zagovarjajo interese EU in Združenih držav ter njihovih gospodarskih skupin s sprejetjem vzhodne širitve Nata in omogočanjem postavitve ameriških vojaških oporišč v regiji, ki se jih je uporabljalo kot platformo za odpošiljanje Natovih enot v Afganistan.

Očitno je, da po tej poti ni mogoče iti brez presenečenj: imperializem bodisi ZDA ali EU se sooča z nepopustljivim odporom ljudi, ki se tu in v tistih državah organizirajo, da bi preprečili takšen korak nazaj v zgodovino.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čeprav sem prepričan, da je gospod Ungureanu dobro opravil delo, menim, da nova proračunska postavka za Črno morje ni primerna. Unija ima veliko prednostnih nalog in vse nove naložbe je treba temeljito pretehtati, celo če govorimo o področjih temeljnega pomena v okviru energije. Zato sem glasoval proti omenjenemu poročilu.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Odstavek 39 tega poročila navaja cilj diverzifikacije poti. Izrecno omenja strateški pomen projekta Nabucco.

Čeprav priznavam pomen tega projekta, bi poudarila potrebo po tem, da se z drugimi projekti južnega koridorja (povezovalni plinovod med Turčijo, Grčijo in Italijo, čezjadranski plinovod in Beli tok) ravna kot z enako pomembnimi. Ponovila bi tudi temeljno vlogo Južnega toka pri dosegi cilja diverzifikacije.

Poleg naftovoda Constanza–Trst, ki je že bil omenjen, moramo razpravljati tudi o temeljni vlogi, ki jo igra naftovod Samsun–Ceyhan, za katerega je gospod Oettinger povedal, da je ključnega pomena za zmanjšanje prometa v Bosporski ožini in s tem tudi tveganja okoljskih nesreč v Črnem morju (konferenca v Odesi 27. julija 2010).

Samo z upoštevanjem vseh možnih poti in ne samo nekaterih izmed njih bo nazadnje mogoče doseči cilj diverzifikacije energetskih virov in energetsko neodvisnost Evrope.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za resolucijo o strategiji EU za Črno morje. Strateški pomen črnomorske regije za EU je bil priznan leta 2007 v okviru pristopa Romunije in Bolgarije k EU. Dogodki v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v srednji Aziji so začeli imeti neposreden vpliv na notranje zadeve EU, zaradi česar se je slednja zavedla potrebe po preučitvi svoje večje navzočnosti v regiji. Posledica tega je bil začetek novega pristopa politike EU k regiji, imenovan sinergija Črnega morja. Cilj sinergije Črnega morja je razviti regionalno sodelovanje med EU in regijo ter znotraj regije. Strinjam se z mnenjem, da mora glavni cilj strategije za Črno morje vključevati oblikovanje prostora miru, stabilnosti in blaginje v črnomorski regiji, obenem pa zagotoviti tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo. Posledično je varnost, dobro upravljanje, energijo, promet, okolje, družbeno-gospodarski in človeški razvoj treba narediti za prednostne ukrepe. Varnostna razsežnost Črnega morja mora vključevati odločne ukrepe za krepitev demokracije, dobrega upravljanja in gradnje državnih zmogljivosti. Gospodarski, družbeni in človeški razvoj v črnomorski regiji je pomemben predpogoj za preoblikovanje Črnega morja v stabilno in uspešno območje.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Črnomorska regija je za Evropo strateško območje. Zato je krepitev sodelovanja na številnih ravneh v interesu Evropske unije. Da bi bili ti ukrepi uspešni, morajo biti dosledni in upoštevati razlike v pogojih v posameznih državah. Zagotoviti je treba tudi, da ne bomo samo dajali. Države črnomorske regije nam lahko veliko ponudijo, za začetek z viri energije in naravnimi bogastvi. Strinjam se z bojaznijo poročevalca glede vprašanja pomanjkanja jasne strategije za te države. V teh razmerah bi lahko veliko vlogo igrali Bolgarija in Romunija, ki sta že del Unije. Najbolje razumeta politike regije. Zadnje vprašanje je Turčija, in vsekakor ne smemo pozabiti na Turčijo, kajti v nasprotju z Evropo je država, ki se izredno hitro razvija. Prizadevati si moramo za to partnerstvo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kot strateški most, ki povezuje Evropo s srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom, je črnomorska regija izredno pomembna za Evropsko unijo. Če tem povsem geografskim premislekom dodamo dejstvo, da so številne države v regiji tudi države članice Unije, bomo lažje razumeli, zakaj si je Evropa več let prizadevala okrepiti odnose z državami na tem območju. Poročilo gospoda Ungureanuja Komisijo in tudi Evropsko službo za zunanje delovanje poziva k vzpostavitvi strategije za vse tesnejše sodelovanje med Evropsko unijo in črnomorsko regijo. Vendar pa je treba takšne odnose strogo nadzorovati, da bi ohranili učinkovito usklajevanje dejavnosti in porazdeljevanje odgovornosti. Pravzaprav sem prepričan, da je uspeh tako pomembnega partnerstva v določeni meri odvisen od mirne rešitve obstoječih konfliktov. Nazadnje bi izpostavil del poročila, ki Unijo poziva k spodbujanju strategij za krepitev institucij črnomorskih držav, ker menim, da morajo ti odnosi temeljiti na spoštovanju demokracije.

  Marian-Jean Marinescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker menim, da je izredno pomembno za črnomorsko regijo in EU. Razprave o sinergiji Črnega morja so se začele leta 2007. Predlog strategije za Podonavje je bil pripravljen leta 2006. Strategija za Podonavje bo dokončana v prvi polovici letošnjega leta. Dobro je, da zdaj razpravljamo o Črnem morju, vendar pa menim, da moramo to razpravo zaključiti s konkretnimi predlogi. Črno morje lahko prispeva k razvoju Podonavja. Podonavje prispeva k razvoju Črnega morja. Obe regiji sta medsebojno odvisni. Zato menim, da je treba preučiti skupni pristop. Vprašanje, ki bi lahko prineslo takojšen rezultat, je energija. Novi viri energije iz Kaspijskega morja in tudi nove poti lahko razvijejo črnomorsko regijo in s tem tudi Podonavje. Najpomembnejši projekt v tem smislu je plinovod Nabucco. Zato menim, da je za dokončanje tega projekta potrebna podpora Unije.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ki poudarja, da mora biti glavni cilj EU in držav članic v strategiji EU za Črno morje vzpostavitev območja miru, demokracije, blaginje in stabilnosti, utemeljenega na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja zanesljivo oskrbo EU z energijo, ter meni, da morajo dobro upravljanje, pravna država, spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, upravljanje priseljevanja, energija, promet, okolje ter gospodarski in družbeni razvoj predstavljati prednostne ukrepe.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Strategija EU za Črno morje je popolnoma posvečena razvoju plinovoda Nabucco in vzpostavitvi območja proste trgovine, ki bo zagotovilo zanesljivost oskrbe z energijo in svojo prevlado v regiji. Boj proti sedanji okoljski nesreči je bil potisnjen v ozadje, prav tako pa tudi socialni in gospodarski interesi narodov v regiji. To besedilo je imperialistični manifest. Povzema argumente propagande, ki jih uporablja avanturistična gruzijska vlada, katere protidemokratične prakse niso omenjene: propaganda in grožnje. To je podžigajoče besedilo in glasoval bom proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črnomorska regija je v strateškem smislu ključna za Evropsko unijo zaradi svoje geografske lege, ki vključuje tri države članice Evropske unije – Grčijo, Romunijo in Bolgarijo – in številne pomembne partnerice, vključno z Rusijo in Turčijo. Po drugi strani zaskrbljenost zaradi varnosti in oskrbe z energijo vodijo k potrebi po večjem sodelovanju Evropske unije in držav v regiji. Zato se strinjam z glavnimi pomisleki, izraženimi v poročilu: zagotavljanje miru, demokracije in stabilnosti v črnomorski regiji ter skrb za zanesljivo oskrbo Evropske unije z energijo. Poglobitev odnosov med Evropsko unijo in črnomorsko regijo bo nedvomno pomembna, ker imajo lahko strani koristi od tega in učinkoviteje sodelujejo.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Strateški pomen Črnega morja je zdaj dobro znan. Kot nova meja EU od pristopa Bolgarije in Romunije je očiten geostrateški prostor. EU se namerava vključiti neposredno in trajno. Turčija, Gruzija in Ukrajina so večkrat izrazile svojo željo po članstvu v EU. Komisija se je odzvala s svojim sporočilom o sinergiji Črnega morja leta 2007. Skupaj z zagotavljanjem stabilnosti v regiji sporočilo izpolnjuje potrebe držav prosilk, ki si prizadevajo za evro-atlantsko utrditev in okvir za okrepljeno sodelovanje. EU mora nadaljevati v tej smeri. Okrepiti mora svojo navzočnost v črnomorski regiji, da bi dokazala svojo diplomacijo „mehke moči“. Na ta način bo EU zagotovila vzpostavitev območja miru, stabilnosti in blaginje ter tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o strategiji EU za Črno morje je pomembno in iz tega razloga tudi upravičeno zelo temeljito. Nadaljnji razvoj sinergije Črnega morja ni pomemben samo iz razlogov energetske strategije. Potrebujemo nove spodbude za posodobitev gospodarskega območja in nove podjetniške pobude v črnomorski regiji. Posebno pomembno je zagotavljanje oskrbe Evrope z zemeljskim plinom. Vendar pa ne glede na prizadevanja EU ne smemo pozabiti na ruske interese.

Rusija je ključna strateška partnerica, če naj se zagotovi miren in uspešen razvoj črnomorske regije. Kritiziranje daljše namestitve črnomorske ruske flote predstavlja nepotrebno izzivanje. Kljub temu sem glasoval za poročilo.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Še en razlog, da je poročilo pomembno, je njegova omemba pomena Črnega morja kot naravnega vira in okolja v tej regiji. Dejstvo, ki se ga ne sme prezreti, je, da je bilo v Črnem morju nedavno opaziti povečan pogin rib. Največji onesnaževalci, ki vplivajo na morsko biotsko raznovrstnost, so reke Dnjeper, Don, Dnjester in Donava (ki vsako leto v Črno morje izlijejo 60.000 ton fosforja in 340 ton anorganskega dušika). Druga dejavnika, ki prispevata k propadanju Črnega morja, sta prekomerni ribolov in odpadni material. Skupina strokovnjakov je ocenila, da bo podvodno življenje zaradi vodikovega sulfida v 30 letih povsem izginilo iz Črnega morja. Menim, da bi morala ta vprašanja biti čim višje na evropskem dnevnem redu.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Leta 2007 je bil priznan strateški pomen črnomorske regije za EU. Po pristopu Romunije in Bolgarije je del Črnega morja postal notranje morje EU. Ker dogodki v tej regiji, ki je geopolitično umeščena na stičišče Evrope, Bližnjega vzhoda in srednje Azije, vplivajo tudi na notranje zadeve EU, obstaja potreba po močnejši prisotnosti na tem območju. Cilj je razviti regionalno sodelovanje med EU in regijo ter tudi znotraj regije. Črnomorsko regijo se namerava razviti v območje stabilnosti, varnosti, demokracije in blaginje. Poleg tega se pripravljajo skupni projekti, kot so črnomorski forum civilne družbe, krepitev akademskih in študentskih mrež ter ustanovitev inštituta za evropske študije v črnomorski regiji. Zato sem glasoval za poročilo.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Črnomorska regija je pomembna za Evropsko unijo, hkrati pa je tudi regija, ki zahteva celovit pristop in večjo prepoznavnost ukrepov EU v prihodnosti. Treba je pripraviti demokratične ukrepe za regijo, namenjene predvsem zagotavljanju varnosti, stabilnosti in miru ter povečanju blaginje. Cilj strategije je tudi zagotoviti zanesljivo oskrbo EU z energijo. V okviru oblikovanja strategije za makroregijo Črnega morja in nato za Podonavje je predlog, ki ga je leta 2007 predložila Evropska komisija z naslovom „Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje“ (ki je regijo priznal za strateško pomembno za EU), najboljši način za obravnavanje omenjenih vprašanj. Žal so bili rezultati sinergije Črnega morja doslej precej omejeni. Poleg tega ni na voljo jasna in celovita slika sedanjih rezultatov izvajanja, zaradi česar se vse bolj kritizira, da EU primanjkuje skladne vizije in da je strategija preveč razdrobljena. Zato mora, kot pravi poročevalec, strategija EU za Črno morje poleg tega, da gradi na dosežkih sinergije Črnega morja, vzpostaviti tudi močnejši politični okvir in spodbuditi navzočnost EU v črnomorski regiji. Tako kot pri strategiji EU za Baltsko regijo in Podonavje, bo uspeh izvajanja odvisen od dobrega dialoga na vseh ravneh regionalnega sodelovanja, ker bo ta dialog vodil k predlogom za mehanizme za ustrezno in redno poročanje, spremljanje, ocenjevanje in nadaljnje ukrepanje.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Strateški pomen črnomorske regije je priznan od leta 2007: s pristopom Romunije in Bolgarije je Črno morje začelo imeti neposreden vpliv na notranje zadeve Unije, zaradi česar mora biti prisotnost EU na tem območju močnejša. Po mojem mnenju je izvajanje strategije za razvoj večjega sodelovanja med EU in regijo cilj, ki si ga mora Unija čim prej zastaviti. Ta pobuda, imenovana sinergija Črnega morja, bi lahko regijo spremenila v območje stabilnosti, varnosti, demokracije in blaginje. Skladno s tem parlamentom soglašam – z glasovanjem za – s podporo oblikovanju in začetku sinergije Črnega morja. Menim, da je z nadaljnjo liberalizacijo trgovine in okrepitvijo poslovanja v regiji mogoče spodbujati gospodarski, družbeni in kulturni razvoj regije. V okviru razvoja in močnejšega povezovanja med državami članicami s svojim soglasjem spodbujam rast in razvoj črnomorske regije z akcijskim načrtom z jasnimi cilji in vodilnimi pobudami.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) pozivamo, naj sočasno s pregledom evropske sosedske politike izdelata strategijo za črnomorsko regijo in s tem opredelita celovit in izčrpen pristop EU za obravnavo izzivov in priložnosti v tej regiji s podrobnim akcijskim načrtom, jasnimi cilji, vodilnimi pobudami in primerjalnimi merili uspešnosti. Prepričani smo, da bo ta strategija zagotovila učinkovito usklajevanje dejavnosti in delitev dela. Poleg tega Evropski parlament znova poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj z določitvijo konkretnih mehanizmov za spremljanje, ocenjevanje, nadaljnje ukrepanje in poročanje opravljata redne preglede izvajanja strategije, odločno pa poziva tudi, naj se v ključnih fazah tega procesa opravi posvetovanje s pristojnimi odbori Evropskega parlamenta.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaradi pristopa Romunije in Bolgarije k Evropski uniji leta 2007 so nekateri deli obale Črnega morja postali del Evrope. Istega leta je bila oblikovana nova evropska politika, imenovana sinergija Črnega morja, ki si prizadeva spodbujati stabilnost, varnost, demokracijo in blaginjo v regiji.

Že leta 2008 je Evropski parlament izrazil svojo podporo oblikovanju sinergije in zahteval tudi pripravo natančnega akcijskega načrta za območje s konkretnimi cilji, ki jih je treba doseči. Žal se zdi, da je bil projekt doslej delno neuspešen, delno zaradi pomanjkanja razpoznavnosti razpoložljivih sredstev. Zato je treba zanj oblikovati posebno postavko v proračunu. Zagotoviti mora jasna pravila za razporeditev sredstev, da se lahko osredotoči na zahteve in posebne značilnosti regije.

V večji meri moramo vključiti lokalne organe, poslovne skupnosti in nevladne organizacije, prisotne na območju. Razviti je treba gospodarsko in socialno rast v črnomorski regiji, pri čemer je treba začeti s področji, kot so vseživljenjsko učenje in prilagoditev izobraževanja zahtevam trga dela ter tudi načrtovanje medregijske trgovinske strategije, ki lahko poveča obseg mednarodne trgovine.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – Strateški pomen Črnega morja v smislu energije, trgovine in prometa lahko včasih pomeni, da so okoljski pomisleki potisnjeni ob stran. V svojem sporočilu o sinergiji Črnega morja iz leta 2007 je Komisija navedla, da „pristop Skupnosti h Konvenciji o varstvu Črnega morja pred onesnaženjem sodi med prednostne naloge“. Leta 2008 je Komisija potrdila, da „preučuje možnosti za pristop Evropske skupnosti“. Poročilo, o katerem smo glasovali danes, potrjuje pomen te konvencije, in ponovno bi omenila potrebo po tem, da si Komisija še naprej prizadeva za polni pristop k njej. V okviru tega moramo sodelovati z drugimi partnerji, da zagotovimo polno izvajanje ukrepov za varstvo okolja, ki jih regija nujno potrebuje.

  Csanád Szegedi (NI), v pisni obliki. – (HU) Menim, da si poročilo, ki si prizadeva za razvoj črnomorske regije v skladu z zadevno strategijo EU, zasluži podporo. Menim, da je za EU pomembno, da pripravi akcijski načrt v zvezi s sinergijo Črnega morja. Mir in stabilnost v regiji sta po mojem mnenju prednostni nalogi, zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo s projektom Nabucco pa ni nič manj pomembno.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črnomorska regija je strateško zelo pomembna za Evropsko unijo. Ta pomen je posledica njene geografske lege, ki vključuje tri države članice Evropske unije, in sicer Grčijo, Romunijo in Bolgarijo, državo kandidatko Turčijo in šest partnerskih držav, vključno z Rusijo. Poleg tega izzivi v zvezi z varnostjo in zanesljivo oskrbo z energijo od Evropske unije zahtevajo, da doseže večjo vključenost in zavezanost v odnosih z državami v tej regiji. Zato se strinjam s pomisleki, izraženimi v dokumentu, o katerem smo glasovali danes, ki spadajo v dve kategoriji: zagotavljanje miru, demokracije in stabilnosti v črnomorski regiji ter zagotavljanje zanesljive oskrbe Evropske unije z energijo. Menim, da je z regionalnega vidika treba ustvariti sinergije in razviti močnejše sodelovanje z vzpostavitvijo učinkovitejšega partnerstva v zvezi s transportom in energijo z namenom večje diverzifikacije poti in virov oskrbe. Krepitev dialoga med Evropsko unijo in črnomorsko regijo bo vsekakor koristna, saj bodo različne strani lahko imele koristi od učinkovitejšega sodelovanja.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Podprla sem poročilo o strategiji EU za Črno morje. Ukrepi, predhodno sprejeti v vzhodnem evropskem Sredozemlju, niso bili usklajeni, doseženi rezultati pa so bili obrobnega pomena. Črnomorsko regijo že dolgo obvladujejo dvostranski konflikti. Glede na dejstvo, da dve državi članici EU mejita na Črno morje in je regija tako postala ena izmed neposrednih sosed Unije, se mora Evropska unija bolj vključiti v regionalni dialog, da bi spodbudila politično stabilnost v regiji. Sodelovanju pri vzpostavitvi regionalnih struktur bo koristilo tudi okoljski situaciji, ki je trenutno vzrok za veliko zaskrbljenost. EU mora zagotoviti dejavno podporo, da bi vplivala na ravnotežje med gospodarskim razvojem in varstvom okolja. Nenazadnje ima Evropa tudi interese v črnomorski regiji. Območje je sestavni del strategije EU za energijo, tako da je ta nova strategija izvajanje višje energetske strategije ter bo v naša prizadevanja na evropski ravni vnesla sinergijo in kontinuiteto.