Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 20. januar 2011 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: MIGUEL ANGEL MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

(Seja se je začela ob 9.00)

2. Predložitev dokumentov: glej zapisnik

3. Poročilo o politiki konkurence za leto 2009 (razprava)

  Predsednik. – Prva točka je poročilo gospoda Eppinka v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o politiki konkurence za leto 2009 (2010/2137(INI)) (A7-0374/2010).

  Derk Jan Eppink, poročevalec. – Gospod predsednik, dandanes se konkurenca pogosto zdi koncept, ki otežuje življenje. Nekateri imajo raje udobne ureditve in varnost zakulisnih dogovorov kot zaščito pred krutim svetom svetovne konkurence. Toda, komisar, konkurenca ni kvaritelj, temveč rešitelj evropskega gospodarstva. Evropa je na razpotju. Bo ustvarila transferno gospodarstvo z majhno rastjo in visoko strukturno brezposelnostjo ali pa bo imela gospodarstvo, ki ustvarja bogastvo in ki bo vzdržal preizkus svetovne konkurence?

Nogometno moštvo, komisar, ki ni konkurenčno, izgublja igro za igro. Gospodarstvo, ki ni konkurenčno, izgublja naložbe, delovna mesta in nazadnje podlago za svoje socialne ureditve. Ker je evropska politika konkurence v izključni pristojnosti Evropske komisije, vi, komisar – oziroma komisar Almunia, ki ga nadomeščate –, igrate odločilno vlogo.

Ta teden so Združeni narodi objavili številke v zvezi z neposrednimi tujimi naložbami leta 2010. Združene države so pritegnile 43 % več tujih naložb kot leta 2009. Neposredne tuje naložbe v Latinski Ameriki so se povečale za 21 %, v Aziji pa za 10 %. V Evropski uniji so se zmanjšale za 20 % – in zakaj je tako? Denar gre tja, kjer je dejavnost. Očitno imajo vlagatelji Evropo za celino nedejavnosti, ki samo ustvarja slabe številke v zvezi z rastjo. To kaže, da se Evropska unija srečuje s pomanjkanjem konkurenčnosti.

Komisar, zagotoviti morate enake pogoje za podjetniške dejavnosti v Evropi, da bi bila naša celina pripravljena na svetovno konkurenco. Vsi poznamo Kitajsko.

Vašo pozornost bi pritegnil k nekaterim vidikom politike konkurence v letu 2009, katerih številne značilnosti so prepoznavne danes. Najpomembnejše vprašanje zdaj so posledice obsežne državne pomoči finančnemu sektorju: države so razporejale denar davkoplačevalcev, da bi preprečile zlom finančnega sektorja. Če bi dovolili sesutje finančnega sektorja, bi to pokopalo tudi prihranke in pokojnine milijonov evropskih državljanov. Vendar pa je samoumevno, da je državna pomoč v takšnem obsegu ustvarila izkrivljanja konkurence. Zato se moramo čim prej končati, denar pa je treba vrniti davkoplačevalcem v Evropi.

Komisar, moje prvo vprašanje se zato glasi: kako začasen je začasni okvir in kako bo postopno odpravljen? Upam, da boste pojasnili to zadevo v imenu komisarja Almunie.

Drug vidik je likvidnostna podpora Evropske centralne banke določenim bankam, da bi jih ohranila pri življenju. Priznavam, da obstaja povezava med monetarno politiko in politiko konkurence – toda ali njen vpliv izkrivlja konkurenco? To je moje vprašanje.

Spet druga zadeva so pravila za odprodajo. Delovna merila za zmanjšanje podjetij so dovolj jasna in poštena. Zdaj se moramo ozreti v prihodnost: kaj se bo zgodilo, komisar? Države članice so pri dokapitalizaciji finančnega sektorja z delno in/ali popolno nacionalizacijo institucij z denarjem davkoplačevalcev šle precej daleč. To bo treba pojasniti. Toda ko se začnejo države članice umikati iz finančnih institucij, da bi ponovno vzpostavile svoj zasebni status, obstaja nevarnost, da bodo za seboj pustile doto, nekakšno poročno darilo. Doto se lahko uporabi za izboljšanje položaja finančnih institucij na zasebnem trgu.

To je značilnost, ki smo jo pogosto videli v procesu privatizacije. Še predobro se je spomnim iz poštnega sektorja. Vlade so podprle svoje izvajalce poštnih storitev tik pred vstopom na zasebni trg. V pismu sem komisarja Almunio spomnil na dolgotrajno preiskavo nemškega izvajalca poštnih storitev. Komisija zdaj začenja tudi preiskave britanskega, francoskega in belgijskega izvajalca poštnih storitev, saj bodo ti poštni trgi letos liberalizirani.

Zato vas, komisar, prosim, da bodite pozorni na pojav dote v finančnem sektorju. Preprečitev problema je boljša od dolgotrajnega pravnega sredstva.

Zahvaljujem se vam, komisar – in tudi komisarju Almunii –, za vaše sodelovanje, zahvaljujem pa se tudi službi Generalnega direktorata za konkurenco, ki je, kot vem, ena najboljših v Komisiji.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, v imenu podpredsednika Almunie, ki danes zjutraj ne more biti tu, bi se rad najprej zahvalil poročevalcu gospodu Eppinku za njegovo delo v zvezi s poročilom o politiki konkurence za leto 2009. Zahvalil bi se tudi poročevalcem v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko, Odboru za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odboru za promet, gospe Koch-Mehrin, gospodu Buşoiju in gospodu Cramerju.

Komisija pozdravlja pozitivni ton poročila in podporo, izraženo našim ukrepom na področju politike konkurence za leto 2009, predvsem v okviru gospodarske in finančne krize. Strinjamo se z vami, da je konkurenca bistvena za zagotavljanje enakih pogojev na enotnem trgu in spodbujanje trajnostnega izhoda iz krize. Zato ostaja Komisija zavezana uveljavljanju svojega trdnega stališča glede protikonkurenčnega vedenja in združitev.

Komisija se zaveda številnih zahtev za posebna poročila ali študije – več kot 10. Za Komisijo vsa ta poročila zaradi naših prednostnih nalog in omejenih sredstev niso izvedljiva. Vendar pa bo Komisija, kot je podpredsednik Almunia novembra najavil Odboru za ekonomske in monetarne zadeve, analizirala učinke začasnih ukrepov o državni pomoči, sprejete v okviru krize, na konkurenco. To delo bo težko, vendar pa je kriza priložnost za učenje, ki je enostavno ne smemo izpustiti.

Drugič, tu bi ponovil, da so ukrepi resnično začasni. Komisija je podaljšala okvir za krizo za državno pomoč do konca leta 2011, ker so gospodarski pogoji še vedno negotovi. Vendar pa se je postopna odprava teh ukrepov že začela. Nekateri ukrepi so bili zaključeni, drugi pa so ohranjeni pod strožjimi pogoji.

Tretjič, kar zadeva zasebno uveljavljanje pravil konkurence se Komisija zaveda podpore Parlamenta vzpostavitvi evropske oblike kolektivnih pravnih sredstev in njegove zahteve po posebni zakonodaji EU, da se zagotovi odškodnina za žrtve kršitev konkurenčnega prava EU. Komisija bo v začetku leta 2011 začela javno posvetovanje o evropskem pristopu h kolektivnim pravnim sredstvom. Zatem namerava na podlagi izida posvetovanja sprejeti sporočilo.

Nazadnje bi omenil pomisleke, izražene v zvezi s konkurenco v določenih sektorjih, kot so promet, veriga preskrbe z živili in nastajajoče digitalne industrije. Komisija se strinja z vašimi pomisleki in bo svoje močne dejavnosti uveljavljanja na teh področjih nadaljevala v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za konkurenco.

  Silvana Koch-Mehrin, poročevalka mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko. – (DE) Gospod predsednik, politika konkurence je eno izmed najpomembnejših, osrednjih področij politike EU. Dobra politika konkurence trgom omogoča pravilno delovanje. Dobra politika konkurence tudi omogoča, da imajo potrošniki koristi zaradi velike raznolikosti proizvodov po razumnih in sprejemljivih cenah. Dobra politika konkurence prispeva tudi k ponovnemu ustvarjanju rasti v Evropi. Zato je tako pomembno, komisar, v politiko konkurence vključiti vsa področja, ki ste jih omenili. Pomembno je tudi krepiti mala in srednje velika podjetja, saj so gonilna sila rasti v Evropi. Ovire na trgu je treba odpraviti, kar pomeni tudi odpravo pretiranih stroškov, ki so še vedno prisotni tam, kjer konkurenca ne deluje, kot so stroški gostovanja za mobilne telefone, kjer konkurence še vedno ni – to je treba spremeniti.

Nazadnje bi se iskreno zahvalila poročevalcu gospodu Eppinku za njegovo odlično delo, Komisiji pa bi rekla: bodite ambiciozni pri svojih ciljih.

(Aplavz)

  Cristian Silviu Buşoi, poročevalec mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov. – Gospod predsednik, za začetek bi Komisiji čestital za njeno prožnost pri izvajanju pravil konkurence med sedanjo finančno in gospodarsko krizo. Zelo pomembno je, da se krize ne uporabi kot pretveze za odpravo konkurence, Komisija pa je že pokazala zelo trdno stališče do kartelov, kar je dobro. Zagotoviti moramo izstopne mehanizme in čim prejšnjo vrnitev k normalnim tržnim pogojem.

Na nekaterih področjih – in govorili ste o tem, komisar – je konkurenco mogoče okrepiti. Ta vključujejo energetski trg, kjer cene energije še vedno izkrivljajo konkurenco; tudi dokončanje enotnega železniškega trga lahko evropskim popotnikom prinese pomembne koristi. Komisija mora biti prav tako posebno previdna glede konkurence na trgu zdravil, zlasti v zvezi s tistimi praksami prvotnih proizvajalcev, ki omejujejo vstop generičnih zdravil.

Poleg tega Komisijo pozivam, naj bo trdna pri zagotavljanju konkurence med javnimi in zasebnimi bolnišnicami z drznim ukrepanjem proti navzkrižnemu subvencioniranju, ki daje prednost javnim bolnišnicam. Komisija mora o koristih politike konkurence učinkoviteje obveščati potrošnike.

  Michael Cramer, poročevalec mnenja Odbora za promet in turizem. – (DE) Gospod predsednik, za začetek bi se poročevalcu zahvalil za njegovo odlično sodelovanje.

Promet je odločilno vprašanje tudi, ko gre za konkurenco. Nenazadnje promet povzroča 30 % emisij CO2, zaradi česar sem zadovoljen, da je bila sprejeta vključitev prometa v osrednje zahteve strategije Evropa 2020.

Vendar pa imamo še vedno nepošteno konkurenco in tu mora ukrepati Komisija. Letalski sektor, ki je na primer odličen ubijalec podnebja, je izvzet iz davka na dodano vrednost in trošarine na gorivo. To pomeni, da evropski davkoplačevalci vsako leto plačajo 30 milijard EUR za letalstvo samo zato, da lahko letalske družbe zagotovijo medmestne lete po enaki ceni kot kratke prevoze s taksijem. Od železnic se zahteva, da tu nosijo breme. Imamo obvezno železniško pristojbino za vsako lokomotivo za vsak prevoženi kilometer. To je obvezna dajatev in nima zgornje meje. V zvezi s cestami je prepuščeno državam članicam, da se odločijo, ali bodo zaračunavale kakršno koli pristojbino. Cestnino se običajno plačuje samo na avtocestah in jih plačujejo samo tovorna vozila s težo 12 ton ali več. Z drugimi besedami, nekatere izmed naših držav članic zaračunavajo visoke železniške pristojbine, toda nobenih cestnin. Tega ne moremo dovoliti, saj je povsem zgrešilo bistvo. Če nenazadnje ne bomo spremenili navad v zvezi z mobilnostjo, nam nikoli ne bo uspelo preprečiti podnebnih sprememb. Vendar pa je to nekaj, kar moramo doseči. Zato morate vzpostaviti pošteno konkurenco tudi v prometnem sektorju.

  Arturs Krišjānis Kariņš, v imenu skupine PPE. – (LV) Gospod predsednik, komisar, vsi smo leni. Če se lahko izmažemo s tem, da nič ne storimo, večina verjetno res ne bo storila nič. Posel ni nobena izjema. Večina podjetnikov (v to sem prepričan) sanja o možnosti, da bi bili monopolni ponudniki, ki lahko narekujejo pogoje, namesto da jim te pogoje narekujejo potrošniki. Konkurenca je točno tisto, kar zagotavlja, da so potrošniki deležni ne samo nizkih cen, ampak tudi optimalne kakovosti. Žal imamo v Evropski uniji še vedno številne sektorje, v katerih ni prave konkurence. Prvi izmed njih je energetski sektor. Na številnih področjih v Evropi so še vedno izolirani trgi, na katerih zaradi pravno tehničnih razlogov sploh ni konkurence. Kakšen je rezultat? Umetno visoke cene za potrošnike. Konkreten primer tega so baltske države in trg s plinom. Kot je priznal sam komisar Oettinger, potrošniki v Nemčiji sedaj plačujejo 30 % manj za zemeljski plin od potrošnikov v baltskih državah. Zakaj je na eni strani konkurenca, vendar je ni v baltskih državah? To se mora spremeniti. Obstaja še drugo področje, na katerem ni prave konkurence, in to je kmetijski sektor. Ne da bi sploh omenili, kakšne učinke imajo subvencije kot takšne na kmetijskem trgu, imamo znotraj Evrope zelo neenaka kmetijska plačila ali subvencije v eni državi članici v primerjavi z drugo. Kaj to pomeni? Pomeni, da evropski potrošniki plačujejo umetno visoke cene na številnih področjih in seveda trpijo tudi kmeti. Gospe in gospodje, pozivam vas, da podprete to poročilo, ki zadeva delo Komisije v zvezi s poročilom „Konkurenci naproti“ v letu 2009. Vendar pa vas moram spomniti, da se to delo ne konča s tem in da moramo razširiti področja, na katerih mora biti prisotna konkurenca. Zahvaljujem se vam za pozornost.

  Antolín Sánchez Presedo, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospod predsednik, poročilo o politiki konkurence za leto 2009 je verjetno najobsežnejše in najcelovitejše poročilo, ki ga je doslej pripravil Parlament – Odboru za ekonomske in monetarne zadeve je uspelo vključiti mnenje treh parlamentarnih odborov –, pripravljeno pa je bilo po petih letih in je sledilo izvajanju dveh pomembnih uredb, Uredbe o izvajanju pravil konkurence in Uredbe o nadzoru koncentracij podjetij, ki sta imeli pozitivno vlogo v politiki konkurence. Vendar pa bi lahko izvajanje uredb izboljšali, če bi bile prednostne naloge bolje usklajene, prizadevanja za sodelovanje podvojena, upravna obremenitev ublažena in če bi prišlo do konvergence med nacionalnimi zakonodajami in zakonodajo EU.

Poročilo vključuje pomembnost javnih storitev pri izpolnjevanju osnovnih potreb državljanov in menimo, da moramo to poudariti v novem okviru, vzpostavljenem z Lizbonsko pogodbo. Zato je treba ob upoštevanju pomena informacijske družbe podpreti pomoč, namenjeno ustrezni univerzalni širokopasovni pokritosti po sprejemljivih cenah za naše potrošnike, in zahtevamo, da se v naslednjih poročilih pozornost posveti razvoju cen gostovanja na področju telekomunikacij.

Politika konkurence je ključna pri finančnih storitvah. Zagotovljena pomoč je prispevala k stabilizaciji in ublažitvi učinkov gospodarske krize. Poročilo poudarja njeno začasno naravo in da je treba podaljšanje izvesti pod strožjimi pogoji ter je treba vzpostaviti enake pogoje za izstopni postopek, da bi se izognili moralnim tveganjem in da bil predvsem ponovno vzpostavljen konkurenčni položaj finančnih institucij, ki niso zaprosile za državno pomoč.

Na finančnem področju so poudarjene tri točke: preglednost finančnih informacij, potreba po dostopnosti, preglednosti in nediskriminatornem in učinkovitem delovanju evropskega plačilnega sistema in, tretjič, potreba po boju proti nenavadno visokim cenam v čezmejnih transakcijah s plačilnimi karticami. Poročilo izraža tudi zaskrbljenost zaradi malih in srednje velikih podjetij in energije in sprejema priporočila skupine na visoki ravni za mlečni sektor – ki meni, da morajo biti krepitev pogajalske moči proizvajalcev in nova pogodbena razmerja združljiva s politiko konkurence – ter Komisijo prosi za zakonodajno pobudo, da se omogoči posamične ali skupinske odškodninske tožbe zaradi kršitev konkurenčnega prava, ob sočasnem izogibanju prekoračenj iz severnoameriškega sistema.

Zato poročevalcu gospodu Eppinku čestitam za njegovo odlično delo.

  Sophia in 't Veld, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, najprej bi čestitala poročevalcu. Sodelovala sva (jaz sem namreč lanskoletna poročevalka), kar me pripelje k moji prvi pripombi.

Glede teh letnih razprav o politiki konkurence me čudi, da imamo zelo prijateljsko in vljudno izmenjavo mnenj, potem pa Komisija kar nadaljuje po svoje, saj ima na tem področju izključne pristojnosti. Menim, da se mora to spremeniti v času, ko razpravljamo o gospodarskem upravljanju Evropske unije. Evropski parlament bi moral imeti precej večjo vlogo pri oblikovanju politike konkurence, zato Komisijo pozivam, naj upošteva predvsem priporočili 3 in 4 in naj čisto resno poroča Evropskemu parlamentu o priporočilih.

Drugič, menim, da mora biti poročilo več kot povzetek sprejetih ukrepov. Biti mora analiza vpliva politike konkurence, česar pa trenutno ni. Pravite, da boste opravili analizo začasnega okvira za državno pomoč, ker je to vaša prednostna naloga, vendar pa smo k takšni analizi pozivali več let: o zelenem okrevanju, o državni pomoči za inovacije, o državni pomoči za javne storitve. To je že dolgo potrebno, zato bi Komisijo prosila, naj izvede bolj poglobljeno analizo.

Nazadnje bi nujno ponovila to, k čemur smo pozivali – leta dolgo –, in sicer k raziskavi spletnega oglaševanja in brskalnikov v celotnem sektorju. Ta je resnično že dolgo potrebna, zato bi rada, da Komisija pove, kdaj namerava izvesti takšno raziskavo.

  Philippe Lamberts, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, najprej bi se zahvalil komisarju Almunii, ki ga danes ni tu, toda ki, čeprav to ni domena Parlamenta, precej časa preživi z nami v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve ter tako vlaga čas v stalen dialog s Parlamentom o teh zadevah.

Zahvalil bi se tudi poročevalcu. To pogosto delamo uradno, toda gospod Eppink, čeprav se naši stranki pogosto ne strinjata glede številnih zadev, moram povedati, da med pripravo tega poročila v naši razpravi ni bilo prepovedanih tem. Vse točke so bile v celoti obravnavane v zelo konstruktivnem duhu in to je treba poudariti.

Zdaj bi prešel k trem točkam, s katerimi mora po mojem mnenju nadaljevati Komisija. Ena je, kot je bilo izpostavljeno, pomembnost finančnega sektorja, ki ima v resnici v gospodarstvu prevelik pomen.

Vemo, da je finančna kriza pomenila, da so finančne skupine, ki so se obdržale, iz nje izšle večje in močnejše. Zato na tem področju res obstaja problem izkrivljanja trga, to pa ne zadeva samo posebnih ukrepov državne pomoči, ki so jih sprejele države članice, da bi pomagale svojemu finančnemu sektorju, ampak tudi, to smo poudarili tudi v poročilu, različne oblike neposredne pomoči Evropske centralne banke (ECB), ki sploh niso, žal mi je, da moram to reči, preveč pregledne.

Zato Komisijo pozivamo, naj se osredotoči na način, na katerega je ECB pomagala bankam, saj je jasno, da so imele banke, ki so pri ECB iskale pomoč, koristi od vrste pomoči, za katero tiste, ki so bile bolje upravljane, niso zaprosile. Banke, ki so bile ustrezno upravljane, so tako postale žrtve izkrivljanja trga.

Drugi sektor je sektor surovin, predvsem prehrambenih proizvodov. Vemo, da imajo velika kmetijskopredelovalna podjetja in pomembni trgovci na drobno tržni položaj, ki jim daje premočen vpliv na oblikovanje cen. Tržna raziskava tega je vsekakor nujno potrebna.

Druga točka, in ne najmanj pomembna, je davčna konkurenca. Veste, da večina držav članic, vključno z mojo državo in številnimi drugimi, izvaja oblike davčne konkurence, ki zelo škodijo splošnim evropskim interesom. Te oblike konkurence je treba končati. Zavedam se, da se Komisija ponovno zanima za to vprašanje, vendar pa komisarja Almunio in komisarja Šemeta odločno pozivam, naj se spopadeta s tem problemom.

Če preidem k zadnji točki, smo bili zadovoljni, da je komisar Almunia od začetka svojega mandata že uvedel globe v različnih sektorjih, predvsem v sektorju zračnega tovornega prometa. Pozdravljamo tudi začetek preiskave Googla, kar po mojem mnenju deloma odgovarja tudi na pripombo gospe in ’t Veld, ki jo je podala pred nekaj trenutki.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Predsednik. – Gospod Lamberts, gospod Hans-Peter Martin je uporabil modri kartonček, da bi opozoril, da vam želi zastaviti vprašanje. Ste mu pripravljeni prisluhniti? Hvala lepa.

Gospod Martin, imate 30 sekund, da gospodu Lambertsu zastavite vprašanje.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, gospod Lamberts je omenil posebne podpore, ki so jih banke prejele od Evropske centralne banke. Morda bi lahko malce natančneje pojasnil, kaj je mislil in kako je to delovalo? Omenil je tudi dejstvo, da bo ta podpora odpravljena. Kakšen bi bil njegov predlog glede tega, da tu prevzamemo nadzor, da ne bi napačni ljudje mastno zaslužili?

  Predsednik. – To je obsežno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v samo tridesetih sekundah; vendar pa popolnoma zaupam v sposobnost povzemanja gospoda Lambertsa.

  Philippe Lamberts, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, odgovoriti na takšno vprašanje v 30 sekundah je skoraj nemogoča naloga.

Za kaj gre tu? Evropska centralna banka (ECB) se strinja s tem, da zagotovi likvidnost bankam, ki zaprosijo zanjo, na neomejen način, pri čemer sprejema vse vrste sredstev kot pomoč za to likvidnost. Vendar pa nimamo jasne predstave o naravi teh sredstev. Prav tako močno sumimo, da so mnoga izmed njih, kot pravijo, toksična sredstva, katerih pravo tržno vrednost je zelo težko določiti, nekatera izmed njih pa morda celo niso nič vredna.

Pod takšnimi pogoji to predstavlja obliko neposredne pomoči. Če ECB seveda ni zagotovila te likvidnosti v zameno za jamstva, ki so dejansko kratkoročna, potem je mogoče, da bo nekaj teh bančnih institucij šlo v stečaj.

Najti odgovor na to ni enostavno, vendar pa je prvi korak preglednost teh sredstev.

  Predsednik. – Hvala, gospod Lamberts, za tako jasen odgovor na tako zapleteno vprašanje.

  Kay Swinburne, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, najprej bi čestitala kolegu Derku Janu Eppinku za njegovo celovito in dobro izpogajano poročilo, ki zajema tako številne teme. Politika konkurence mora biti v središču evropskega enotnega trga, trdna načela konkurence pa je treba vključiti v vso zakonodajo EU. Konkurenca mora ustvariti močnejši trg za državljane EU in EU omogočiti, da je bolj konkurenčna na svetovni ravni.

V zadnjem valu zakonodaje o finančnih storitvah obstaja nevarnost, da se bo to načelo izgubilo. Izkoristiti moramo vse priložnosti za vzpostavljanje večje konkurence na trgih, na katerih prevladujejo veliki udeleženci na trgu, in ustvariti živahnejši trg. V zakonodaji o izvedenih finančnih instrumentih, o kateri trenutno potekajo pogajanja, lahko zagotovimo, da ne bomo ustvarili ali okrepili monopolov s podpiranjem odprtega dostopa do centralnih nasprotnih strank in podobnega in z zagotavljanjem razpoložljivosti pomembnih tokov podatkov vsem akterjem.

V prihodnjem pregledu direktive o trgih finančnih instrumentov ne smemo pozabiti na njen prvotni namen odprtja evropskih kapitalskih trgov konkurenci in po njeni razširitvi, da bo zajemala nove razrede sredstev, moramo zagotoviti upoštevanje načel konkurence, saj je kombinacija teh v zadnjih treh letih pomembno znižala pristojbine za trgovanje za vlagatelje v sklade zasebnega kapitala.

Ko preučujemo reforme za revizorje, bonitetne agencije in druge ponudnike finančnih storitev, lahko ugotovimo, kje so ovire za vstop na trg, ter si prizadevamo za njihovo odpravo. Menim, da je zavzemanje za konkurenco v ključnih industrijah način za ustvarjanje pravega potenciala rasti EU in ponovno oživitev naših gospodarstev v svetu, ki se vse hitreje spreminja.

  Thomas Händel, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glede na to poročilo Komisija izvaja uspešno politiko konkurence. Vendar pa ne smemo pozabiti, da lahko neurejena konkurenca vodi tudi k povečanju brezposelnosti, tako da se vrzel med bogatimi in revnimi še poveča.

V Evropski uniji svobodna konkurenca še naprej prevladuje nad socialnimi potrebami naših državljanov. Goreče zaupanje v proste trge ne more prikriti dejstva, da ti trgi niso samo vedno znova neuspešni, ampak so tudi nezmožni doseči trajno socialno pravičnost. Nekaj postopkov, namenjenih boju proti izkrivljanju konkurence in določanju cen, ne bo dovolj za rešitev tega problema. Pošten in socialen notranji trg bo deloval samo z močno in pravično ureditvijo. Glede tega je nujno potrebno delo. Ni sprejemljivo, da je na primer vse več institucij, ki zagotavljajo storitve v splošnem javnem interesu, izpostavljenih zasebni konkurenci.

Poročilo določa kazalce za prihodnjo politiko Komisije o konkurenci. Obstaja nujna potreba po precej močnejšemu varstvu potrošnikov in zaščiti storitev v splošnem javnem interesu pred pravili konkurence in po nadzoru kartelov. Prav tako je nujno uvesti pogodbeno klavzulo, ki podpira varen socialni napredek, ki je enako pomemben kot pravila konkurence v Evropi.

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, nimam pogosto kaj dobrega povedati o Gordonu Brownu, vendar pa se je odzval hitro, odločno in učinkovito, da bi se spopadel z bančno krizo v Združenem kraljestvu, čeprav moram obenem poudariti tudi, da se je v glavnem poslabšala zaradi njegovega katastrofalnega desetletnega mandata kot minister za finance/državni zakladnik.

Vendar pa je bilo reševanje bank v Združenem kraljestvu zaradi posledic politike konkurence EU počasnejše kot bi lahko bilo. Spoštovani kolega profesor Tim Congdon je o tem napisal pamflet. Dejstvo je, da je treba te zadeve obravnavati na nacionalni ravni in ne na ravni Komisije. Komisija enostavno ne ve, kaj dela, in mora ostati jasna.

V zadnjih 15 sekundah, ki jih imam na razpolago, moram omeniti posebno moreč govor gospoda Lambertsa, ki je govoril o davčni konkurenci. Zaradi davčne konkurence imamo nižje davke. Zavzemal se je za davčno politiko na ravni EU, katere posledica bi bilo višji davki na ravni EU. Gre točno za to, zato bi gospoda Lambertsa in njegove kolege prosil, da to naslednjič tudi poimenujejo tako.

  Predsednik. – Ne gre toliko za govor s postopkom modrega kartončka, kot za osebno izjavo. Gospod Lamberts, prosim vas, da ste kratki, poskusimo ugotovimo, ali lahko v tridesetih sekundah svojega kolega seznanite s svojim mnenjem.

  Philippe Lamberts (Verts/ALE). – Gospod predsednik, lord Dartmouthski Zelene predstavlja kot zagovornike visokih davkov zaradi visokih davkov samih. Lord Dartmouthski, zastavil bi vam samo eno zelo enostavno vprašanje. Če imajo storitve kot so izobraževanje, zdravstvo in varnost vrednost, potem morate verjetno najti način za njihovo financiranje. Imam prav?

  Predsednik. – Ne, ne bomo začeli razprave o tem.

Gospod Dartmouth, gospodu Lambertsu lahko odgovorite kasneje na hodniku. Vendar pa predpisi ne dovoljujejo, da se na vprašanje odgovori z drugim vprašanjem.

Imate 15 sekund.

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – (uvodne besede neslišne zaradi izklopljenega mikrofona) ... oseba, ki je postavila vprašanje, ima pravico odgovoriti. Iznašli ste nova pravila – svoja pravila – kot predsednik. Res nimate prav, gospod.

  Predsednik. – Da, izmišljam si pravila. Nenehno ustvarjamo nova pravila in prispevamo k napredku demokratičnega delovanja Parlamenta. Hvala, da ste to uvideli.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, za začetek bi vas pohvalil, da dovoljujete takšen dialog. Nekoliko nesrečno je, da grof Dartmouthski ni razumel, da ste mu omogočili tudi možnost za odgovor. Menim, da je zelo pozitivno, ko nekdo kot je gospod Lamberts poda tako konkretne predloge in ko imamo priložnost za živahno razpravo, da lahko ljudje odgovorijo na neposrednejši način, kar je točno to, kar hočemo v tem parlamentu. Morda mu boste kasneje dali priložnost za hiter odgovor.

Nadaljeval bi, kjer je končal gospod Lamberts. Ne zanikamo, da je v bančnem sistemu potrebna preglednost. Javnost se še vedno ne zaveda, da so te subvencije zaradi finančne krize dejansko storile nekaj skoraj nepredstavljivega v skladu s standardi EU. Pojasnjujejo, da konkurenci sami po sebi včasih ne more uspeti brez subvencij, ko gre za višje cilje. Vendar pa je vse to še toliko težje pogoltniti zaradi dejstva, da tiste banke, ki so prejele podporo, ponovno ustvarjajo dobičke in v nekaterih primerih pravzaprav delujejo v nasprotju s skupnimi evropskimi interesi. Dovolj o finančnem trgu.

Druga točka, o kateri želim razpravljati, je točka, o kateri ste od mene že slišali – vprašanje zdravil. Obžalovanja vredno se mi zdi, da še vedno nismo dosegli napredka, ki je bil mogoč in potreben že desetletja. Za Evropo bi bil resnično velik korak naprej, če bi morali državljani v moji državi Avstriji in tudi Nemčiji ter v drugih državah za zdravila plačati samo enako vsoto kot njihovi sodržavljani v drugih državah članicah EU. To je delo kartelov in velikih podjetij. Menim, da ima Komisija priložnost in tudi dolžnost, da tu končno ukrepa.

Drugi vidik tega vprašanja je dovoljenje za promet z zdravilom. Še vedno potekajo nepotrebni poskusi na živalih in tudi na ljudeh. Velik odela se po nepotrebnem podvaja. V okviru evropskega notranjega trga je to nekaj, kar bi bilo treba rešiti v prejšnjem stoletju. Ponovno bi vas pozval k intenzivnemu ukrepanju na tem področju.

  Gunnar Hökmark (PPE). – Gospod predsednik, naše oči so trenutno uprte v vrh med Kitajsko in ZDA, saj se na ti dve gospodarstvi gleda kot na največji svetovni gospodarstvi. Razpravljamo o tem, kdaj bo Kitajska postala največje gospodarstvo, vendar pa to temelji na napačni domnevi, saj pozabljamo, da je največje gospodarstvo Evropska unija, vendar imata Kitajska in ZDA večja trga. Tako je zaradi pomanjkanja konkurence v Evropski uniji čez mejo in znotraj različnih območij.

Zaradi pomanjkanja konkurence se zgledujemo po njih, namesto da bi zaupali sami sebi in imeli vodilni položaj. Zato je v prihodnosti pomembno, da se poročilo o konkurenci osredotoča tudi na pomanjkljivo izvajanje veljavne zakonodaje in tudi na pomanjkanje konkurence v evropskem gospodarstvu. To moramo storiti na številnih področjih. Da bi bili vodilno gospodarstvo, moramo zagotoviti tudi, da smo najbolj konkurenčno gospodarstvo.

Naj vam razkrijem skrivnost: nikoli ne bomo najbolj konkurenčni, če ne bomo imeli konkurence. Državne subvencije in predpisi, ki ovirajo vstop novincev, preprečujejo, da bi bilo evropsko gospodarstvo vodilno. Zato moramo zagotoviti, da se državne subvencije zagotovi samo v izrednih primerih, ko ni mogoče storiti nič drugega ali ko jih lahko usmerjamo na način, ki podpira splošno dobro, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja konkurence.

Zagotoviti moramo vstop novincem na čim več področij evropskega gospodarstva. Pri konkurenci ne gre za premagovanje drugih. Gre za omogočanje združitve velikih podjetij in njihovo krepitev na svetovnem prizorišču ter omogočanje novim podjetjem, da so odprta za inovacije. Tu je naša pomanjkljivost in odgovornost Komisije je, da na to opozori in ukrepa, da bi lahko nadaljevali skupaj in bi nas v prihodnosti imeli za vodilno gospodarstvo.

  Edit Herczog (S&D). – Gospod predsednik, politika konkurence je temeljni del evropske zakonodaje. Strinjamo se, da inovacije, ustvarjalnost in biti boljši nujno pomenijo tržno prednost, vendar pa se ne strinjamo, da mora samo zato, ker je nekdo večji in močnejši in ima boljši dostop do informacij in predvsem posebne zveze z vlado, takšna prednost uporabljati na trgu, in zelo smo zadovoljni, da je Komisija tu pozorna, da zagotovi, da do tega ne prihaja.

Ponovno bi omenila nov pojav: ne akterji na trgu, ampak predvsem vlade so tiste, ki občasno dajejo posebne prednosti v smislu politike konkurence nekaterim izmed svojih priljubljenih podjetij. To je zelo slab pojav in izvira iz zakladnic strank.

Komisijo bi pozvala, naj si prizadeva v tej smeri: imejmo inovacije, ustvarjalnost in mala in srednje velika podjetja, vendar pa ne dovolimo nikakršne zlorabe informacij ali pristojnosti, bodisi gospodarskih bodisi političnih, na teh področjih.

  Sylvie Goulard (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, komisar, poročilo gospoda Eppinka je res izjemno, vendar pa se bojim – in to nima nič opraviti s poročevalcem –, da nenehno ponavljamo iste zadeve. Zdi se, da premlevamo stare stvari. Nedvomno se strinjam z gospo in ’t Veld in gospodom Lambertsom, da potrebujemo ustrezen nadzor konkurence in moramo razmisliti o tem, kaj se dogaja v kmetijskem sektorju, ki ima zelo malo kupcev in veliko število proizvajalcev – nekaj, kar Komisije prej nikoli ni skrbelo, če pa bi to bil industrijski sektor, pa bi se takoj vključila v kartel kupcev. Potrebujemo tudi nova pravila za internetni sektor.

Vendar pa je naš odnos s Komisijo neizmerno dolgočasen. Komisija nam pošlje poročilo, ki tri četrtine zadev pomete pod preprogo. Vljudno odgovorimo, da je zanimivo in mu je treba nekaj dodati; potem ga vsi pospravimo v predal.

Danes sem hotela povedati samo to in ponoviti, kar je rekel gospod Hökmark: svet se spreminja. Zelo lepo je, da rečemo, da državna pomoč ni v redu, vendar pa ostaja dejstvo, da Kitajska, Koreja, Združene države Amerike in druge dajejo državno pomoč. Ne podpiram tega. Nisem navadna protekcionistična Francozinja; pravim samo: odprimo oči in prenehajmo sanjati!

  Reinhard Bütikofer (Verts/ALE). – (DE) Gospod predsednik, priporočilo številka 4 od Komisije zahteva, da pripravi poročila o tem, kako bo obravnavala vsa prihodnja priporočila, in da pojasni vsa razhajanja, ki bi se lahko pojavila. Menim, da je to zelo razumen predlog in bi ga rad bolje opredelil. Lansko leto je Parlament v zadevni razpravi odločil, da se bomo osredotočili na pošteno in nediskriminatorno konkurenco za mala in srednje velika podjetja. Komisija medtem ni storila nič. To priporočilo je ponovno najti v predlogu resolucije gospoda Eppinka.

Od Komisije bi rad slišal, ali namerava zdaj izvajati to ponovljeno priporočilo, oziroma bi jo prosil, naj nam vsaj pove, kaj ji preprečuje, da bi na ta način upoštevala pomisleke malih in srednje velikih podjetij.

Moja druga pripomba zadeva blagovni sektor. Z zadovoljstvom ugotavljam, da to poročilo obravnava pomanjkanje preglednosti v blagovnem sektorju. Pozdravljam tudi dejstvo, da obravnava vprašanje špekulacij z blagom. Vendar pa obžalujem, da ni v celoti vključeno priporočilo Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, ki predlaga, da nam ni treba upoštevati predloga francoskega predsedstva, namreč da je treba vprašanje špekulacij omejiti na kmetijsko blago, temveč priporoča, da je treba vključiti tudi špekulacije s kovinami. Po mojem mnenju je to prav tako pomembno.

  Vicky Ford (ECR). – Gospod predsednik, zahvalila bi se kolegu Derku Janu Eppinku za njegovo odlično poročilo in podala tudi pripombo glede energetskega trga, ki ga bo Komisija preučila letos.

Kot so izpostavili drugi poslanci, se lahko oskrba z energijo in cene med državami članicami zelo razlikujejo. V regiji, ki jo predstavljam, skoraj četrtina gospodinjstev nima dostopa do plina iz plinovoda, velika večina izmed njih pa je odvisna od domačega kurilnega olja. V enem mesecu med novembrom in decembrom so se cene na tem trgu dvignile za več kot 50 %. Potrošniki so zaskrbljeni (in zelo premraženi) – zaskrbljeni so zaradi kartelnih cen, glede katerih prihaja do pritožb.

Prav je, da to najprej preverijo domači regulatorji, vendar pa podobne pomisleke izražajo tudi druge države članice EU. Zato bi komisarja vprašala: ko boste letos pregledovali energetske trge, prosim, ne pozabite na tiste, ki živijo na izoliranih podeželskih območjih.

  Ildikó Gáll-Pelcz (PPE). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot ste lahko videli v naši včerajšnji predstavitvi sta krepitev notranjega trga in spodbujanje ustvarjanja delovnih mest med prednostnimi nalogami madžarskega predsedstva. Ker je politika konkurence EU na podlagi enakih konkurenčnih pogojev v vseh sektorjih predpogoj prej omenjenih prednostnih nalog, sem zelo zadovoljna s pripravo tega poročila. Vendar pa je to, gospe in gospodje, v daljni preteklosti. Časi so se od takrat spremenili. Kljub temu menim, da je pomembno potegniti zaključke iz tega poročila, prav tako pa se mi zdi pomembno dejstvo, da bo Evropski parlament – torej poslanci – lahko imel v prihodnosti dejavnejšo vlogo pri oblikovanju politike konkurence. Vendar pa pri tem prosim za sodelovanje Komisije.

Prvič, zahtevam, da se Parlament redno obvešča o vseh pobudah, začetih na tem področju, kar se mi zdi nujno. Drugič, od Komisije kot edinega organa za konkurenco s pristojnostmi na ravni EU zahtevam, da Parlamentu letno poroča o izvajanju njegovih priporočil in o vseh odstopanjih od njih.

Menim, da se je pomembno zavedati – in glede tega se strinjam s kolegi poslanci –, da politike konkurence ni mogoče upravljati vertikalno. Prav tako se na vseh funkcionalnih in regulativnih področjih zahteva usklajevanje. Vendar pa je to odgovornost Komisije. Zaradi tega je ključno uskladiti politike EU in prednostne naloge, opredeljene v strategiji EU 2020, katere cilj je podpora rasti in zaposlovanja.

Nazadnje bi tudi jaz omenila mala in srednje velika podjetja, katerih sodelovanje je nujno potrebno in neizogibno za rast celotnega evropskega gospodarstva, seveda vključno z zaposlovanjem. Vendar pa morajo biti pogoji konkurence enaki. To mora zagotoviti politika konkurence. Komisijo pozivam, naj posveti posebno pozornost malim in srednje velikim podjetjem ter jim zagotovi pravične in nediskriminatorne konkurenčne pogoje.

  Peter Skinner (S&D). – Gospod predsednik, dovolite mi, da najprej čestitam gospodu Eppinku za natančno delo, ki ga je opravil v zvezi s poročilom. Upam, da bo na tem področju še naprej imel napredno vlogo.

Pozdravljam to poročilo o stanju politike konkurence za leto 2009. Vendar pa so v EU še vedno elementi konkurence, ki jih je treba okrepiti in pojasniti. Spodbudil bi večje sodelovanje med Komisijo in Evropskim parlamentom na tem področju. To je edini način, da ohranimo zaupanje javnosti v odločitve, ki so bile sprejete. Poleg tega je nujno, da je Evropski parlament seznanjen z ukrepi, ki jih sprejme Komisija, s posebno osredotočenostjo na politiko za mala in srednje velika podjetja.

Veselim se poročil in raziskav, ki so bile izpostavljene v tem poročilu – ob zadnjem štetju 11 poročil, šest raziskav različnih področij in ponovna vzpostavitev enote za davčno državno pomoč Generalnega direktorata za konkurenco. Predvsem močno pozdravljam ponovljeno zahtevo po vključitvi podlage za izračunavanje glob, o čemer smo že razpravljali. Menim, da je to ključnega pomena.

Mimogrede, zelo zanimivo je bilo prej poslušati grofa Dartmouthskega, ki je kot bi bil aristokrat govoril o politiki konkurence. Kot vsi vemo, so aristokrati v Združenem kraljestvu močno osredotočeni na koncentracijo zemlje. Morda bi morali organe za konkurenco prositi, naj to preučijo, da bi videli, kako so aristokrati ves ta čas skrbeli za svojo zemljo po vsej Evropski uniji.

  Sławomir Witold Nitras (PPE) . – (PL) Gospod predsednik, v zadovoljstvo mi je poslušati to razpravo. Gospodu Eppinku bi se zahvalil za njegovo poročilo. Ker poznam njegov pristop, občudujem poročilo in sem vesel, da ga je pripravil on. Prav tako mi je v zadovoljstvo poslušati govore kolegov poslancev, vendar pa je nekaj, za kar menim, da moram povedati. Tu se osredotočamo na delo Evropske komisije. Obtožujemo jo, da nima trdnega stališča ali politike in se ne bori proti protekcionizmu, vendar pa so, če smo popolnoma iskreni, naš nasprotnik ali naš največji problem – gospod Hökmark je govoril o dejstvu, da evropsko gospodarstvo ni konkurenčno – države članice. Pravzaprav pa Evropska komisija pogosto nima druge možnosti, kot da si – pod pritiskom držav članic – prizadeva čim bolj zaščititi svobodno konkurenco.

Pred nekaj tedni smo v Parlamentu med drugim govorili o posebni zakonodaji za trg premoga. Vendar pa ob tej priložnosti nismo slišali poslancev govoriti o svobodni konkurenci, ampak smo lahko slišali samo glasove ljudi, ki so zahtevali protekcionistična načela in možnost subvencioniranja na primer zaprtih rudnikov – tako je bilo to poimenovano –, medtem ko je bilo dejansko pravo vprašanje pomoč rudnikom, ki sploh ne bodo zaprti. Zato moramo biti dosledni pri svojem deli, te doslednosti pa v Parlamentu pogosto ni.

Govorili smo o pomoči bančnemu sektorju. Bojim se, da je Evropska komisija pod pritiskom držav članic samo kaznovala to pomoč, in danes, ko govorimo o poročilu, ki je pravzaprav za leto 2009 – tu se strinjam s kritiko –, se mi zdi, da v poročilu manjka ocena učinkov, ki jih je imela ta pomoč, in če je v resnici na stabilen način prestrukturirala bančno industrijo. Pričakujem komisar, da je ta vidik – ocena pomembne politike – zajet v poročilu.

Poročilo govori tudi o dejstvu, da se Komisija bori proti protekcionizmu, med drugim, ko govorimo o avtomobilskem sektorju, vendar pa obstajajo primeri – prihajam iz Poljske –, ko je bila zaprta najboljša tovarna v skupini Fiat – morda ne zaprta, vendar pa je bila proizvodnja zmanjšana –, proizvodnja pa preseljena v Italijo. To je očiten protekcionizem, Evropska komisija pa bi se morala boriti proti temu problemu.

Navedem lahko še en primer. Leta 2009 so bile zaprte poljske ladjedelnice. Prihajam iz ladjedelniškega mesta na Poljskem, vendar pa je problem večji od dveh poljskih ladjedelnic. Problem zadeva dejstvo, da evropska politika konkurence na svetovni ravni sili ladjedelniško industrijo, da se bori predvsem proti močno subvencioniranim ladjedelnicam Bližnjega vzhoda, in danes smo s to politiko konkurence dejansko zaprli ladjedelniško industrijo v Evropi, ker jo silimo, da konkurira subvencioniranim industrijam. Za nas mora biti obstoj ladjedelniške industrije v Evropi pomemben. Hvala in opravičujem se, da sem presegel svoj čas za govor.

  Lara Comi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, trdim, da je razvoj učinkovite politike konkurence in njeno pravilno izvajanje z metodološkega vidika izredno občutljiva in zapletena naloga, zlasti v krizi.

Je občutljiva, ker bi lahko njeno preveč neprožno izvajanje resnično vplivalo na učinek, ki ga ima, in bi lahko imelo resne posledice za socialno sfero in gospodarski ciklus. Je zapletena, ker sprejeti parametri v tako občutljivem času morda ne veljajo za vsa področja gospodarstva. Zato je treba Komisiji čestitati za njeno delo v zvezi s tem. Uspelo ji je združiti strogo metodo s prožnostjo, potrebno v teh gospodarskih pogojih. Načrtovanje ocene ad hoc orodij, sprejetih na nacionalni ravni za končanje krize, je dokaz za pristop, ki ni samo nadvse strokoven, ampak tudi rahločuten.

Evropsko konkurenčno pravo je obsežno v smislu področja uporabe in tudi zelo specializirano. To Evropsko unijo ponovno postavlja v položaj vodilne luči za njene sosednje države, zlasti manj razvite. To pomaga preprečiti ločitev in razhajanje med državami, ki vodijo pot, in tistimi, ki jim sledijo. Zato je dvojno pomembno zagotoviti, da se te vodilne luči ne zasenči na kakršen koli način. Po mojem mnenju je treba posebno pozornost posvetiti oceni različnih scenarijev po krizi, ki morajo začeti nastajati leta 2010.

Zelo verjetno je, da bo to pomenilo ponovno preučitev obsega strukturnih sprememb, ki jih moramo upoštevati, in oceno trenutnega statusa različnih industrij in sektorjev. Previdnost mora biti ključna beseda v časih takšne negotovosti.

Komisijo bi pozvala, naj se osredotoči na mala in srednje velika podjetja ter tudi zaposlovanje mladih, zaradi katerega je konkurenca vseevropski problem.

  Sari Essayah (PPE). – Gospod predsednik, pohvalila bi poročilo, ker vključuje zelo pozitivno omembo SEPA, enotnega območja plačil v evrih. Parlament je vedno znova zahteval hiter prehod na SEPA, razlogi za to pa so enostavni. Ocena vpliva, ki jo je opravila Komisija, navaja študijo, v skladu s katero bi SEPA v gospodarstvu EU v šestih letih prihranila 300 milijard EUR. Ti prihranki so posledica povečane konkurence zaradi skupnih standardov in postopkov. To bo prihranilo čas in stres vsem Evropejcem, ki morajo izvesti plačila v druge države.

Močno se strinjam tudi s poročilom, ki navaja, da je javna podpora gospodarstva, namenjena bankam in drugim podjetjem v gospodarski krizi, izkrivila konkurenco. Kot mnogi moji kolegi danes zjutraj tudi jaz pozivam Komisijo, naj zagotovi analizo teh izkrivljanj.

Naj dodam še eno misel o potrebi po skupnih standardih in postopkih. Veliko inovacij v prihodnosti bo temeljilo na informacijskih in komunikacijskih tehnologijah. Potrebujemo večjo konkurenco v poslovnem sektorju ICT, ki bi jo lahko spodbudili s povečano odprte kode v Evropi. Pričakujem, da bo Evropa na ta način postala bolj konkurenčna na tem ključnem področju v zvezi z ZDA in drugimi pomembnimi gospodarskimi območji, kot je prej dejal gospod Hökmark.

  Danuta Jazłowiecka (PPE). – (PL) Gospod predsednik, predlagatelji resolucije, o kateri razpravljamo, pravilno ugotavljajo, da je bila gospodarska kriza izjemen izziv za politiko konkurence EU. Nacionalni in politični interesi so vedno znova prevladali ne samo nad pravili svobodnega trga, ampak tudi nad zdravo pametjo. Velika gospodarska kriza, učinke katere države v Evropi občutijo še danes, je pomembno določala politiko konkurence v letu 2009. V tem obdobju so se uporabljali mehanizmi in instrumenti, katerih glavni cilj je bila pomoč finančnim institucijam, ki so se znašle v težavah, in nekaterim velikim podjetjem, ne pa ohranitev pravil tržnega gospodarstva, najhujše učinke pa so občutila mala in srednje velika podjetja.

Bo to, kar je bilo storjeno, dolgoročno učinkovito? To bomo ugotovili šele zdaj. Zato bi morali Komisijo pozvati, naj pripravi verodostojne analize, ki kažejo učinke te pomoči na gospodarstvo. Ta ne bo omogočila samo ocene tega, kar je bilo storjeno, ampak bo omogočila tudi hiter in učinkovit odziv na podobne prihodnje grožnje.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospod predsednik, politika konkurence ima ključno vlogo pri zagotavljanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva, pri čemer je nadzor državne pomoči njen sestavni del.

Obenem je Evropska komisija med sedanjo krizo uvidela potrebo po odobritvi dodelitve državne pomoči, zlasti bančnemu sektorju, toda tudi drugim sektorjem, ki so se srečali s težavami. Države članice so tako odobrile precejšnje zneske v obliki jamstvenih sistemov, sistemov rekapitalizacije in drugih oblikah financiranja likvidnosti bančnih institucij s ciljem, da jim zagotovijo vir financiranja in jamstvo pred tveganji.

Vendar pa mora Evropska komisija pozorno spremljati sektor in predložiti načrte za prestrukturiranje in ureditev finančnih institucij, da se zagotovi, da se ne bodo še naprej vedle tvegano, saj to ogroža finančno stabilnost Evropske unije. Drugače finančna pomoč samo pomaga ohranjati finančne težave v Evropski uniji.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, predloženo poročilo potrjuje dejstvo, da imamo v zvezi s pravo konkurenco v EU pred seboj še dolgo pot.

Dober primer tega so kmetijski pridelki, kjer EU in tudi posamezne države omogočajo različne subvencije in podpore, s čimer zelo izkrivljajo konkurenčno okolje. Predvsem kmetijska gospodarstva iz novih držav članic zelo trpijo zaradi nepravilne politike subvencioniranja EU. Promet je še eno področje, na katerem bo treba temeljito spremeniti in izboljšati konkurenčno okolje. Zato se mi zdi zelo pomembno sprejeti predloge Odbora za promet in turizem, ki je ustrezno pritegnil pozornost tudi k izkrivljanju konkurence med različnimi vrstami prometa.

V vsakem primeru je to dobro in spodbudno poročilo in pomembno ga je učinkovito uporabiti za izboljšanje konkurenčnega okolja v EU.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, razmere, ki jih je ustvarila gospodarska in finančna kriza, so pustile svoj pečat na tonu poročila Komisije. Ne glede na to je dobro poročilo, kar odraža tudi resolucija Parlamenta. Vendar pa obstajajo področja, na katerih bi bilo mogoče delo v bližnji prihodnosti izboljšati, predvsem na področju preprečevanja in ustreznih informacij. Brez sodelovanja si ne bomo mogli opomoči od krize, zato je zelo pomembno, da nam Komisija zagotovi, da nam bo stalno zagotavljala informacije o že doseženih rezultatih. Skladnost s pravili politike konkurence EU in njihovo izvajanje sta ključ do uspeha enotnega trga. Na področju energetske politike so še vedno trgi s surovinami, kjer je treba povečati preglednost. Podobno konkurenca ni popolnoma zagotovljena v vsakem segmentu energetskega sektorja. Zato je nujno izvajati drugi sveženj o notranjem trgu in tretji energetski sveženj. Natančnejša raziskava konkurence tudi v drugem sektorju, namreč kmetijskopredelovalnem, je zelo pravočasen korak. S študijo moramo opredeliti pomembne dobavitelje in distributerje, ki so odgovorni za izkrivljanje konkurence na trgu.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, poudarila bi, kako pomembno je opredeliti jasna pravila konkurence, ki pomagajo in koristijo malim in srednje velikim podjetjem. Posebno pomembna so celotno evropsko gospodarstvo, da ne omenjam ogromnega inovacijskega potenciala, ki ga zagotavljajo. Menim, da bi bilo v zvezi s tem priporočljivo vključiti poglavje, posvečeno malim podjetjem, s poudarkom na pošteni konkurenci. Politika konkurence mora pomagati spodbujati in izvajati odprte standarde in medobratovalnost. To bi preprečilo, da bi akterji na trgu uvedli tehnološko blokado.

Za zaključek bi povedala, da sta izvajanje uspešne politike konkurence in neomejeno delovanje notranjega trga predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, dovolite mi, da se osredotočim na odstavek 90 tega poročila, ki navaja, da je konkurenca v kmetijski proizvodnji osnovni pogoj za nižje cene za potrošnike v državah EU. Delno je to res, vendar pa se bojim, da je zgrešeno bistvo. O tem, kaj se dogaja s kmetijskimi trgi in zakaj ni poštenega posredovanja končne cene, ki jo kot potrošniki plačamo za hrano tistim, ki jo proizvajajo, razpravljamo drug z drugim in v nekaterih skupinah v Parlamentu.

To je zelo resen problem v času, ko preoblikujemo kmetijsko politiko, ki grozi z zmanjšanjem proračuna za kmetijstvo in neupoštevanjem pomanjkljivosti na tem trgu. Zato bi moralo poročilo povedati precej več o tem. Komisijo se poziva, naj se podrobneje osredotoči na konkurenco v kmetijskopredelovalnem sektorju: da, prosim, naj se nanjo podrobneje osredotoči tudi v maloprodajnem sektorju, toda potem naj se neha osredotočati in naj nekaj stori! V Parlamentu smo dobri v govorjenju, vendar ne prav dobri v ukrepanju.

V zvezi s konkurenco imam še eno pripombo. Komisiji v imenu volivcev posredujem nekaj pritožb. Posamezniki niso deležni zaslišanja proti državi in hočem, da Komisija to prekliče: da je nekaj pritožb, ki jih kot poslanka nisem ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Predsednik. – Hvala, gospa McGuinness. Morda bo v prihodnjih tovrstnih razpravah pomembno slišati tudi mnenje Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja.

  Czesław Adam Siekierski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, notranji trg mora biti prost, učinkovit, dinamičen in inovativen. Ustrezna politika konkurence je pravo orodje za dosego tega cilja. Če konkurenca pravilno deluje na trgu blaga in storitev, lahko potrošnikom zagotovimo boljšo kakovost, nižje cene in večjo izbiro. Dobro je, da izvajamo letne ocene politike konkurence. Takšna raziskava z drugačnega zornega kota je zelo poučna. Učinkovita uporaba instrumenta politike konkurence je omogočila izboljšanje gospodarske stabilnosti in ublažitev učinkov gospodarske krize na podjetja in potrošnike. Nujno je izboljšati konkurenco na trgih zdravil in energije. Ne pozabimo, da monopol, bodisi v zasebni lasti bodisi v lasti države, omejuje konkurenco. Poudariti je treba, da spremembe skupne kmetijske politike pomenijo, da subvencije in zunanja podpora zdaj ne omejujejo konkurenčnosti.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, Komisija se zaveda poziva Parlamenta k večji preglednosti, dialogu in informacijam o politiki konkurence. Še naprej vas bomo obveščali o pomembnih političnih odločitvah v zvezi s konkurenco in si bomo prizadevali obravnavati vaše zahteve v našem odgovoru na vašo resolucijo bodisi v naslednjem poročilu o politiki konkurence bodisi ad hoc, kot so zahtevali gospod Bütikofer in drugi poslanci.

Seznanjen sem z vašim pozivom k preiskavam sektorjev na številnih trgih. Pretekle izkušnje so pokazale, da pošteno in odločno izvajanje samo daje pozitivne rezultate v zvezi s konkurenco v določenem sektorju. Preiskave sektorjev niso vedno najboljši način za uveljavljanje naših pravil v določenem sektorju. So zelo drage v smislu sredstev in jih je treba uporabiti samo, kadar je zaradi političnih ciljev Komisije potrebna preiskava.

Ponovno lahko potrdim, da so začasni ukrepi o državni pomoči v zvezi s krizo resnično začasni. Na hitro bi se rad posvetil nekaterim izmed vaših vprašanj v omejenem času, ki je na razpolago.

Prvič, v zvezi z naložbami in finančnim sektorjem poteka posvetovanje o smernicah za reševanje in prestrukturiranje.

Drugič, v zvezi s prometom Komisija pripravlja belo knjigo o prihodnosti prometa, ki naj bi bila sprejeta marca 2011. Opredelila bo nekatere predloge za pospešitev dokončanja notranjega trga za promet.

Tretjič, v zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena bo Komisija poročala v prvi četrtini tega leta.

Četrtič, v zvezi z digitalno agendo se Komisija povsem strinja s pomembnostjo spodbujanja popolnoma povezanega digitalnega notranjega trga.

Petič, v zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji so enaki pogoji za vsa podjetja, velika in majhna, ključna za njihov uspeh. Izvajanje pravil konkurence s strani Komisije je nujno za omogočanje tega. Imamo tudi usmerjena pravila državne pomoči za mala in srednje velika podjetja, inovacije, raziskave in razvoj ter zelene tehnologije.

Naslednje leto junija vam bo podpredsednik Almunia predstavil poročilo o politiki konkurence za leto 2010. Medtem vas bo obveščal o vprašanjih, ki ste jih načeli, v skladu z odstavkom 4 poročila Parlamenta pa bo službam Generalnega direktorata za konkurenco naročeno, da vam natančneje odgovorijo.

  Predsednik. – Zaključili bomo z govorim poročevalca gospoda Eppinka, ki mu seveda čestitamo, saj je večina njegovih kolegov pohvalila njegovo delo kot avtor tega poročila.

  Derk Jan Eppink, poročevalec. – Gospod predsednik, komisarju, ki nadomešča svojega kolega, bi se zahvalil za njegovo prisotnost. Pozdravljam pobudo Komisije v zvezi s kolektivnimi pravnimi sredstvi, ki je že dolgo pričakovana pobuda. Omenjena je tudi v poročilu in menim, da je v interesu potrošnikov – če je dobro opredeljena in dobro uzakonjena. Mislim, da dobra. Začeli bomo z zeleno knjigo, da ugotovimo, kakšna so različna mnenja. To pozdravljam.

V bančnem sektorju imamo zelo nenavadno situacijo: državna pomoč je v različnih državah na različni ravni in v različnih fazah. V nekaterih državah, kot je Španija, so v bančnem sektorju predvsem regionalne banke (cajas) v težavah in tu je potrebna podpora Evropske centralne banke – čeprav ECB, kot je v 30 sekundah poudaril gospod Lamberts, tvega veliko slabih sredstev. To zanašanje na ECB je nekakšno slabo bančništvo – nekaj, kar ni dobro, da imamo.

V drugih državah si države prizadevajo ločiti se od bančnega sektorja in tu obstaja nevarnost dote. Pričakujem, da ne morete odgovoriti na vprašanje dote – to je nekaj za komisarja –, vendar pa bi bilo zelo nepošteno do drugih bank, ki niso prejele državne pomoči, če bi doto prejele nekatere, ki so bile rešene ali so potrebovale oživitev. Tu moramo torej preučiti vprašanje enakih pogojev.

Nazadnje se bom posvetil oceni, saj so gospa in ’t Veld, gospa Gáll in gospod Bütikofer, podali zelo primerne pripombe. Lani smo imeli poročilo, letos imamo poročilo in verjetno bomo tudi naslednje leto imeli podobno poročilo. Vse ostaja enako. Videti je skoraj kot vatikanski obred, kjer se nenehno ponavljajo iste stvari. Menim, da moramo spremljati vprašanja, ki smo jih zastavili, in predlagam, da poročevalec in lanskoletni poročevalec navežeta stik s komisarjem in generalnim direktorjem Generalnega direktorata za konkurenco, da bi videli, kaj se zgodi z zahtevami, ki smo jih postavili.

Zagotoviti moramo poročilo, ki se ga ustrezno izvaja v smislu zagotavljanja informacij. Zaradi tega predlagam ustrezno spremljanje, pri čemer me bo gospa in ’t Veld zagotovo podprla, da bi ugotovili, kaj dela Komisija.

  Predsednik. – Hvala, gospod Eppink. Prepričan sem, da ste opazili odziv vaših kolegov in da bo vaš predlog po vsej verjetnosti dobilo potrebno podporo.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo danes, v četrtek.

4. Trajnostna politika EU za skrajni sever (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospoda Gahlerja v imenu Odbora za zunanje zadeve o trajnostni politiki EU za skrajni sever (2009/2214(INI)) (A7-0377/2010).

  Michael Gahler, poročevalec. – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, predstavniki naših arktičnih sosedov, ki spremljate to razpravo, kot poročevalec sem posebno vesel, da vam lahko danes predstavim rezultat dela, ki je trajalo več kot eno leto in je bilo opravljeno ob sodelovanju poročevalcev v senci, drugih kolegov foruma EU-Arktika in številnih strokovnjakov in predstavnikov, izmed katerih so bili nekateri iz same arktične regije.

Dosegli smo splošno soglasje in menimo, da smo oblikovali trajnostno politiko za skrajni sever. Poročilo analizira novo pomembnost arktične regije in opisuje, kako je treba politiko EU v zvezi z našimi severnimi sosedi organizirati s stališča Evropskega parlamenta. Moje vodilno načelo je ponudba sodelovanja z državami in institucijami naših sosedov na skrajnem severu.

Zavedamo se dvostranskega in večstranskega sodelovanja, ki že poteka z arktičnimi državami. Ne glede na vprašanja, ki zadevajo Arktiko, Norveška in Islandija že tesno vključeni v Evropski gospodarski prostor in schengensko sodelovanje. EU je že ad hoc opazovalka v Arktičnem svetu, vendar pa bi rad pojasnil, da je po mojem mnenju zaželeno, da EU dobi status stalne opazovalke. To pa predvsem zato, ker so bila vsa politična področja, pomembna za regijo, vsaj delno prenesena v pristojnost Skupnosti. Ta ponudba za sodelovanje je oblikovana tako, ker EU nima pravice ukrepati ali spodbujati kakršne koli dejavnosti na Arktiki. V pretežni meri smo odvisni od pripravljenosti ozemelj v neposredni soseščini na sodelovanje z nami.

V tem poročilu sem se osredotočil tudi na človeško razsežnost. V prizadevanjih za vsako posamezno področje skupne politike vsi udeleženi ne smejo nikoli pozabiti na dejstvo, da je treba ustrezno upoštevati interese tistih, ki živijo na Antarktiki. V mislih imam avtohtona ljudstva v državah, katerih način življenja in preživljanja je v skladu z načelom trajnosti, in tudi za druge ljudi, ki živijo tam.

Zavedamo se, da hočejo ti prebivalci arktične regije razviti svoj življenjski prostor; z drugimi besedami, nočejo odloka o zaščiti območja, kakršno je zdaj, in ga spremeniti v nekaj podobnega nacionalnemu parku. Zato sodelujemo s partnerji, da bi zagotovili, da poseganje v ekosisteme in naravne habitate vedno upošteva najvišja možna načela ohranjanja narave. EU je privlačna partnerica za sodelovanje za arktične države, ker smo igrali pionirsko vlogo na zadevnih področjih politike, kot sta varstvo okolja in boj proti podnebnim spremembam. Zato vprašanje, ali si največji svetovni notranji trg prizadeva za ambiciozno politiko ali ne, pomeni bistveno razliko za to regijo.

EU je privlačna partnerica za sodelovanje tudi zato, ker smo očitni potrošniki blaga, ki ga zagotavlja Arktika – ne samo nafte in plina, ampak na primer tudi redkih rud. Slediti moramo dobrim zgledom, ki jih imamo tu, na primer pri sodelovanju med Norveško in Rusijo na Štokmanovem polju v Barentsovem morju. V sodelovanju partneric pri pridobivanju teh mineralnih virov se uporabljajo najvišji norveški okoljski standardi. Upam, da bo enako veljalo za sporazum o sodelovanju, doseženem med Rusijo in BP v zadnjih tednih, za raziskovanje v Arktičnem morju. V prihodnosti bodo naši nadzorni sateliti zagotovili dragoceno podporo v okoljskem sektorju in tudi pri odprtju novih plovnih poti, kot je Severovzhodni prehod. Sodelovanje na tem področju bo na primer omogočilo skrajšanje plovnih poti v jugovzhodno Azijo. Za EU, ki ima okoli 40 % komercialnega ladijskega prometa, je to pomemben dejavnik, zlasti s finančnega vidika.

Naš okvirni program za raziskave zagotavlja dragoceno podporo za nadaljnje znanstveno sodelovanje med različnimi polarnimi instituti na njihovih raziskovalnih postajah na Arktiki. Naši sosedi na skrajnem severu vedo, da je EU zanesljiva partnerica za sodelovanje. Vendar pa obstaja prostor za izboljšave, ko gre za oblikovanje, usklajevanje in izvajanje naših politik. Izboljšave je mogoče doseči s povezovanjem zadevnih področij znotraj Komisije v Generalnem direktoratu za pomorske zadeve in ribištvo in ustanovitvijo ustreznega organa v ESZD. Poleg tega bi arktični informacijski center za zbiranje in presojo vseh pomembnih informacij še dodatno izboljšal našo podatkovno zbirko. Razvoj sofinanciranja in programskega mehanizma v polarnem območju, ki vključuje vse partnerje na skrajnem severu, bi bil prav tako pomemben instrument za boljše, učinkovitejše sodelovanje v zvezi z raziskavami in razvojem.

Prepričan sem, da bo osnutek političnega dokumenta zagotovil boljše smernice za celovito in uspešno politiko za Arktiko v EU, ki bo koristila tudi našim severnim sosedom.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, v začetku lanskega leta je podpredsednica in visoka predstavnica Ashton prevzela pobudo in predlagala razpravo o arktični regiji. Plenarna razprava nam je pomagala pridobiti vaša mnenja in pokazati pomen, ki ga pripisujemo arktičnemu sodelovanju kot delu zunanjih odnosov Evropske unije.

Z arktično regijo sodelujemo na številnih ravneh. Prvič, Unija in države članice imajo v regiji aktivne raziskovalne politike. Drugič, vodimo trdno okoljsko in pomorsko politiko. Tretjič, naša diplomacija v boju proti podnebnim spremembam obravnava osrednji izvor sprememb na Arktiki. In četrtič, nadaljujemo z ukrepanjem v korist avtohtonih narodov po vsem svetu, vključno s tistimi, ki živijo na Arktiki.

Čeprav se zavedamo, da bi bilo mogoče naš dialog z vsemi arktičnimi avtohtonimi ljudstvi v polarnem območju izboljšati, je leto 2010 zaznamovalo začetek plodnega in širšega procesa vzajemnega delovanja, za katerega si bomo zagotovo še naprej prizadevali v naslednjih letih.

Ko obravnavamo dostop do Arktike in izkoriščanje njenih virov, moramo upravičiti svoj ugled kot odgovoren potrošnik surovin in energetskih virov ter upoštevati najvišje varnostne in okoljske standarde. Obenem bomo odločno zahtevali pošten odnos do naših interesov, vključno z interesi naših podjetij.

Zadovoljni smo, da ta področja skupaj z dragocenimi predlogi, kako ravnati v prihodnosti, zajema poročilo Parlamenta o skrajnem severu. To poročilo je pomemben prispevek k postopnemu oblikovanju politike Evropske unije za Arktiko in zahvalil bi se Michaelu Gahlerju, ki je prevzel to pobudo.

Pobuda je še posebno hvalevredna, ker so poročevalec in nekateri drugi poslanci Evropskega parlamenta spodbudili zanimiv dialog s tretjimi stranmi in civilno družbo na Arktiki, v katerem smo dejavno sodelovali. V končnem poročilu so zajeti različni vidiki, ki kažejo zavezo Evropske unije, da prisluhne vsem zainteresiranim stranem na Arktiki in sodeluje z njimi.

Zdaj začenjamo novo fazo v razvoju politike EU za Arktiko. Poročilo Parlamenta bo postalo tretji steber njene osnovne strukture po sporočilu Komisije iz leta 2008 in sklepih Sveta iz leta 2009. Ta tri besedila so skladna in zagotavljajo odgovorno in pozitivno sporočilo arktičnim partnerskim državam in ljudem, ki živijo v regiji. Prizadevamo si za spodbujanje varnejše, trajnostne Arktike. Spoštujemo mednarodne sporazume in dogovore in bi radi sodelovali pri njihovem razvoju in krepitvi.

Predvsem bi rad omenil razmejitveni sporazum med Norveško in Rusijo o Barentsovem morju, ki je bil podpisan lani, kot referenčno točko za dolgoročno mirno sodelovanje v celotni arktični regiji v polarnem območju.

Evropska unija si želi okrepljen in učinkovit Arktični svet, v katerem se dogovori in izvaja ključne odločitve za prihodnost regije. V Arktičnem svetu bi radi sodelovali kot stalna opazovalka, da bi zagotovili svoje izkušnje v mednarodnem regionalnem sodelovanju, še posebno pa smo hvaležni, da je Parlament podprl to namero.

Poročilo o skrajnem severu bo Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo močno spodbudilo glede našega zunanjega ukrepanja v zvezi z arktično regijo. Menim, da sta njegovo sporočilo in pristop pravočasna in ustrezna.

Poročilo Parlamenta o skrajnem severu bo tudi temelj našega poročila o napredku politike EU za Arktiko, ki ga je zahteval Svet in ga moramo predložiti pozneje letos. Naše poročanje bo zadevalo obe instituciji, Svet in Parlament, in upamo, da bo vsem v zadovoljstvo.

  Inese Vaidere, v imenu skupine PPE. – (LV) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi se zahvalila gospodu Gahlerju za njegovo skrbno pripravljeno poročilo. Resnično sem zadovoljna, da je politika Evropske unije za skrajni sever eno izmed tistih področij, ki se jim je Evropska unija posvetila sorazmerno pravočasno. Na Arktiki je najti precej bogate vire – približno četrtino neizkoriščene nafte in plina, biogenetske vire in vire rib, minerale. Zagotavlja tudi nove možnosti za pomorski promet. Taljenje ledenega pokrova je ustvarilo plovno pot do azijskih držav, ki je približno 40 % krajša. Potencial Arktike je ogromen. Zato je treba z njim odgovorno gospodariti. Neodgovorno izkoriščanje virov in nepremišljen prometni tok lahko imata resne ekološke posledice. Sočasno se je treba zavedati, da lahko izkoriščanje bogastev Arktike odpre nove možnosti za rešitev ne samo energetskih problemov, ampak tudi problemov v zvezi s surovinami in hrano. Med največjimi svetovnimi silami vlada huda konkurenca glede tega, kdo bo imel levji delež pri upravljanju in izkoriščanju teh virov. Čeprav na Arktiki živi približno 3,7 milijonov ljudi, ki predstavljajo nekaj deset avtohtonih ljudstev, se jo lahko v določeni meri smatra kot lastnino celotnega sveta. Združeni narodi doslej niso odobrili posebnih pravic kateremu koli narodu na Arktiki in tega, upam, tudi v prihodnosti ne bodo storili. Prav zato mora biti naša politika odgovorna. Evropska unija mora razviti posebno, usklajeno strategijo za vsa področja, povezana s skrajnim severom, in se dogovoriti o financiranju te politike ter virih tega financiranja. Prav tako je treba upoštevati podnebne spremembe, dobrobit in razvoj lokalnega prebivalstva ter vprašanja energetske varnosti. Za izvajanje te politike bi bil pomemben status stalne opazovalke v Arktičnem svetu. Čeprav z Arktiko nimamo neposrednih morskih mej, lahko Evropska unija vodi pri raziskovanju regije v smislu virov in tudi novih plovnih poti ter pri zagotavljanju visokega standarda okoljske varnosti. Hvala.

  Liisa Jaakonsaari, v imenu skupine S&D. – (FI) Gospod predsednik, za začetek naj se iskreno zahvalim poročevalcu gospodu Gahlerju za njegovo konstruktivno sodelovanje. To je najbolj potrdil komisar Füle, ko je rekel, da bo to poročilo postalo tretji steber politike EU za Arktiko.

Ni čudno, da postaja politika za Arktiko osrednjega pomena za mednarodno politiko, saj ima arktična regija, kot je povedala poslanka pred menoj, tretjino svetovnih še neodkritih naravnih virov: mineralov, plina in nafte. Podnebne spremembe in konkurenca za te naravne vire sta povezani vprašanji, vendar pa je tisto, kar spodbuja težnje, očitno svetovno gospodarstvo. Na srečo so bile spremembe v arktični regiji stabilne in so temeljile na pripravljenosti na sodelovanje.

V prihodnosti bo politika za Arktiko preizkus, ali lahko skupaj okrepimo stabilnost ali po drugi strani povzročimo nove spore. Pomembno je, da se naravne vire izkorišča odgovorno in previdno, da bi se izognili pojavu „zlate mrzlice“ in podobnim katastrofam, ki so se zgodile v Mehiškem zalivu.

Prav tako je pomembno, da imamo uravnoteženo poročilo in sporočilo, da je treba Arktični svet okrepiti in da bo Evropska unija močneje udeležena v njem kot opazovalka. Ne smemo kar vpasti, ampak moramo uporabiti diplomacijo, se pogajati, začeti trdno politično sodelovanje in predvsem biti na čelu, ko bo treba oceniti okoljski vpliv. Menim, da je odlično, da poročilo omenja pomembnost arktičnega informacijskega centra in navaja tudi, da bi bila laponska univerza v Rovaniemiju na Finskem ustrezna lokacija zanj.

  Anneli Jäätteenmäki, v imenu skupine ALDE. – (FI) Gospod predsednik, rada bi se iskreno zahvalila poročevalcu gospodu Gahlerju in tudi vsem poročevalcem v senci. Menimo, da smo odlično sodelovali, in pomembno je, da se samoiniciativno poročilo sprejme in na njem utemelji predlog.

Poročilo se močno zavzema za velike prihodnje naložbe, ki bodo ljudem v arktični regiji omogočile preživeti tam, ter naložbe v pogoje zaposlovanja, prometa in okolje. Menim tudi, da je posebno pomembno tudi stališče, ki ga zavzema glede potrebe po priznanju položaja avtohtonih ljudstev, zlasti Samijev. Samiji so edino avtohtono ljudstvo v Evropi in EU, zato morajo Komisija, Parlament in Svet prav tako sodelovati z njimi.

Poročilo priznava tudi status Arktičnega sveta, ki ga je, kot je povedal komisar Füle, EU pripravljena tudi krepiti. Vendar pa me je precej razočarala ocena komisarja Füleja, da sodelovanje v arktični regiji postopno napreduje. Seveda mora EU pokazati zagon in vlagati ter imeti željo po krepitvi sodelovanja na Arktiki. To ne sme napredovati samo postopno, skoraj tako, kot da bi uporabljali samo eno roko: biti mora ena od prednostnih nalog.

Nazadnje bi povedala, da sem zadovoljna z naložbami v raziskave arktične regije in da poročilo omenja laponsko univerzo kot morebitni center za to. Laponsko univerzo je treba pohvaliti, ker je edina univerza, edina agencija, ki si je resnično prizadevala zagotoviti ustanovitev tovrstnega centra ter je temu posvetila veliko časa in naporov.

  Indrek Tarand, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, najprej bi rad izrazil svojo hvaležnost in iskreno čestital poročevalcu in poročevalcem v senci za njihovo dobro sodelovanje in uvidevnost. Prav tako bi se zahvalil poslancem skupine Zelenih za njihovo sodelovanje in prispevek.

Končno lahko rečemo, da smo pripravili dober dokument, ki nam, Evropski uniji, omogoča primerno nadaljevati in ob tem upoštevati vse interese vseh zainteresiranih strani. Čeprav Zeleni upravičeno menijo, da bi morali biti še radikalnejši, smo zadovoljni, da to poročilo upošteva naše skrbi in pomisleke, kot so predlogi, ki smo jih podali poročevalcu v zvezi z dejstvom, da znanstveni podatki jasno kažejo, da arktični ekosistem trenutno doživlja velike spremembe, povezane s podnebjem, in da ta položaj zahteva previdnostni in znanstveno podprt pristop, ki ga je treba uporabiti pri vsakem prihodnjem dogajanju na Arktiki.

Zato smo pozvali k pripravi nadaljnjih znanstvenih študij v okviru večstranskega sporazuma, da bi oblikovali mednarodno razumevanje in sprejemanje odločitev za arktični ekosistem pred nadaljnjimi pomembnimi dogodki. Drugim skupinam se zahvaljujemo, da so to sprejele. To je primer tega, kako stvari postaviti v primerno obliko za celo vrsto različnih volilnih okrožij. V tem prostoru je nekaj skeptikov, ki so dejali, da si arktična regija ne zasluži naše pozornosti, vendar pa si jo, zlasti ker je verjetno, da bo Islandija postala 28. članica EU.

Arktika je „hladnokrvna“. Ne zaradi podnebnih sprememb in nenehnega segrevanja običajno mrzlega skrajnega severa. Arktika je „hladnokrvna“ tudi zaradi donosnih možnosti, ki se pojavljajo na obzorju, čeprav s seboj prinašajo zelo zapletene in težke probleme. Zato menim, da so politiki, ki se s temi problemi spopadajo odgovorno in politično spretno, „hladnokrvni“ politiki, kot so tudi tisti izmed nas, ki bodo danes glasovali za poročilo gospoda Gahlerja.

  Konrad Szymański, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, Arktika se vsekakor spreminja. Najočitnejša rezultata teh sprememb so možnost vzpostavitve novih prometnih in trgovinskih poti in možnost izkoriščanja naravnih virov in črpanja nafte in plina, ki je že jasno vidna. Odzivi sveta na te spremembe so zmedeni. Po eni strani imamo zelo konstruktiven razmejitveni sporazum med Norveško in Rusijo o Barentsovem morju, medtem ko si po drugi strani Rusi prizadevajo za politiko izvedenih dejstev. Menim, da morata Evropska unija in mednarodna skupnost tu odigrati zelo pomembno vlogo. V poročilu, v katerem je bilo to dobro izraženo, spodbujamo k temu. Druga zadeva, ki smo ji posvetili pozornost, je potreba po dosegi enakega, nediskriminatornega dostopa do prometnih poti. Niti regulativni niti finančni pomisleki ne smejo biti ovira pri tem enakem dostopu do poti. Vse to je bilo dobro izraženo v poročilu. Zato bomo pri glasovanju z zadovoljstvom sprejeli to poročilo.

  Sabine Lösing, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospodu Gahlerju se zahvaljujem za poročilo. Iz tega poročila je prav tako razvidno, da obstaja ogromen interes za naravne vire arktične regije. Zaradi podnebnih sprememb je vse lažje črpati nafto in plin ter druge vire. O vprašanju boljše uporabe plovnih poti smo že razpravljali.

Logična posledica tega je, da se bo v regiji povečalo onesnaženje. Industrijski razvoj – predvsem s črpanjem nafte in plina, razširitvijo komercialnega ribolova in povečanjem ladijskega prometa – bo nujno vodil k motnjam ali morda celo uničenju tega nadvse občutljivega ekosistema, kar bo imelo pogubne posledice.

Žal to poročilo obravnava splošne zadeve in ne zajema učinkovite strategije za boj proti tem nevarnostim. Zadeva, ki ni omenjena, je dejstvo, da ni samo EU prepoznala povečanega geostrateškega pomena Arktike. Države, ki mejijo na Rusijo, in članice Nata ZDA, Kanada, Danska in Norveška so že začele militarizacijo arktične regije in nameravajo zaščititi svoje interese, ki jih imajo tam.

K tem razmeram na Arktiki so vodile podnebne spremembe. Preprečiti moramo katastrofalno napredovanje teh sprememb, kar lahko dosežemo samo s hitrim prehodom na obnovljive vire energije. Vendar pa ima ta strategija popolnoma nasproten pristop.

Mi, Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice, zahtevamo, da se ne sme dovoliti, da Arktika postane naslednje geopolitično žarišče. Skupaj s številnimi okoljskimi organizacijami pozivamo k moratoriju novih projektov za črpanje nafte na Arktiki. Treba se je dogovoriti o pogodbi – podobni Pogodbi o Antarktiki –, ki prepoveduje črpanje mineralnih virov v regiji. Nazadnje, toda ne najmanj pomembno, pozivamo k takojšnji demilitarizaciji regije in s tem k vzpostavitvi Arktike kot demilitariziranega območja.

Ker moja skupina skupaj z mano ne more podpreti rezultatov samoiniciativnega poročila, predstavljenega tu, je skupina GUE/NGL predložila alternativno poročilo.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Liisa Jaakonsaari (S&D). – (FI) Gospod predsednik, vprašala bi, kako bi bilo po mnenju predstavnice Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice mogoče doseči nekakšen moratorij, če ga noče noben izmed akterjev ali držav v regiji. Kako bi avtohtona ljudstva gledala na to, če bi jim Evropska unija narekovala stvari od zgoraj? Parlament je že zagrešil eno stvar, prepoved prodaje izdelkov iz tjulnjev, ki jih je precej razjezila. Zakaj bi jih še bolj razjezili? Zdaj sta potrebna diplomacija in sodelovanje.

  Sabine Lösing (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, ne podpiram tega in ni seveda ni mogoče tega vsiliti od zgoraj. Vendar pa vprašanje ostaja: kdo je bil udeležen v posvetovanju? Katere države so udeležene? Katera avtohtona ljudstva so vključena? So potekala posvetovanja z ljudmi, ki bi lahko imeli koristi zaradi situacije, ali s tistimi, ki bi lahko izgubili svojo možnost za preživljanje? Menim, da je potreben nadaljnji dialog. Dosedanji pogovori ne zadostujejo. Prizadevati si moramo, da ta dialog ostane čim širši, in se posvetovati tudi s širšimi deli družbe ter morebiti vključiti predvsem avtohtona ljudstva.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, najprej bi gospodu Gahlerju izrazil globoko spoštovanje za odlično opravljeno delo.

Arktika je strateško pomembna, zlasti zdaj, ko se zdi, da je otoplitev arktične regije tam odprla možnosti za promet in črpanje virov. Je tudi območje, na katerem je okolje zelo krhko, predvsem zaradi onesnaževanja iz Evrope, Severne Amerike, Rusije in Kitajske. Dejstvo, da nacionalne zahteve za Arktiko niso vedno jasne, zapleta zadeve. Čeprav EU pred pristopom Islandije ne bo imela dostopa do obale Arktike, ima države članice v arktični regiji.

Zato podpiram strategijo EU za arktično regijo, ki bo EU postavila trdno ob bok drugim pomembnim silam, zlasti Rusiji, ki vsekakor namerava to regijo gospodarsko izkoriščati. Če se bodo gospodarske dejavnosti v prihodnjih letih okrepile, bo pomembno, da zagotovimo ustrezno ravnovesje med okoljem in gospodarstvom ter pri tem vključimo lokalno prebivalstvo. Zagotovitev statusa opazovalke za EU v Arktičnem svetu bi bil dober korak v pravo smer.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, kot vemo je Arktika zaradi bogatih mineralnih virov postala predmet razgretega spora. Ocenjuje se, da se pod ledom nahaja neizkoriščenih 90 milijard sodčkov nafte. Zato je neizogiben določen občutek nelagodja, da se bo zdaj izmed vseh podjetij prav podjetju British Petroleum, ki je lani povzročil naftno nesrečo v Mehiškem zalivu, dovolilo črpati vire v tem občutljivem naravnem okolju, kjer so pogoji precej težji kot v Mehiškem zalivu.

Nenazadnje je dejstvo, da arktična regija že zagotavlja končno odlagališče za svetovne emisije živega srebra. Kljub temu je glede na svetovne zahteve po energiji verjetno nerealno pričakovati sprejetje odločitve, da se opusti izkoriščanje naftnih virov na Arktiki. Upamo, da bo Evropska unija v svoji vlogi v Arktičnem svetu zagotovila uveljavitev boljših varnostnih standardov, da prostoživeče živalske in rastlinske vrste ne bi doletela enako grozna usoda kot jih je spričo nedavne naftne nesreče v Mehiškem zalivu.

Poleg tega je v vidika EU Arktika tudi ključnega pomena za razvoj novih svetovnih trgovinskih poti. Če bi bilo resnično mogoče odpreti novo plovno pot med Evropo, Azijo in Severno Ameriko, bi to takoj preprečilo piratstvo v Somaliji, obenem pa EU prihranilo veliko denarja, ker misija Atalanta ne bi bila več potrebna. Seveda ob predpostavki, da avtohtono inuitsko prebivalstvo zaradi izgube vira preživetja ne bi bilo prisiljeno v podobno obupane ukrepe kot je piratstvo. Na to ne smemo pozabiti ne pri načrtovanju plovnih poti ne pri črpanju nafte.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE). – (PL) Gospod predsednik, tudi jaz bi se gospodu Gahlerju zahvalil za zelo dober predlog resolucije in njegovo plodno sodelovanje.

Zame je bila najpomembnejša zadeva med delom v zvezi s tem poročilom povečan pomen, ki se ga pripisuje raziskavam in spremljanju podnebnih sprememb, ker so dobljene informacije ključne za sprejemanje političnih in gospodarskih odločitev. Zdi se, da so gospodarske zadeve, kot so ribištvo, promet in naravni viri, glavni interes Evropske unije. Žal mi je, da je tako, ker ni dvoma, da nam znanost omogoča oceniti, kakšen vpliv imajo gospodarske spremembe na okolje v regiji. Vpliv, ki je precej večji, kot v drugih regijah. Kakšen točno je ta vpliv? To nam lahko povedo samo strokovnjaki.

Žal odprtost raziskav Arktike vse bolj omejujejo države, ki imajo dostop do Arktičnega oceana. Celo na območjih, ki jih pokrivajo mednarodne konvencije in pogodbe, je v zadnjih dveh ali treh letih prišlo do precejšnjega zmanjšanja svobode dejavnosti in raziskav, pogosto pod pretvezo varstva okolja. Podnebni in oceanski procesi na Arktiki imajo pomemben vpliv na podnebne in okoljske spremembe, zato je svoboda raziskav izredno pomembna za razumevanje tega, kar se dogaja ne samo na Arktiki sami, ampak tu, kjer smo, kar je pomembneje. Poleg tega nas delo, ki so ga znanstveniki iz držav zunaj Arktike že dokončali, in denar, ki je bil porabljen, dajeta pravico, da se sliši naš glas glede stvari, ki zadevajo severno polarno regijo.

  Diana Wallis (ALDE). – Gospod predsednik, gospodu Gahlerju bi se zahvalila za njegovo zelo temeljito in podrobno poročilo ter za njegovo pripravljenost sklepati kompromise. Vendar pa se bojim, da smo ustvarili pregovorno božično drevesce – čeprav po božiču – želja, in sicer želja, ki so zasenčile glavni politični poudarek.

Naše predhodne razprave v tej dvorani o politiki za Arktiko so vsekakor spodbudile sporočilo Komisije. Zelo jasno smo vztrajali pri celovitem varstvu krhkega arktičnega okolja – pri varstvu te zadnje divjine, ki je zdaj okoljsko žarišče.

Zdi se, da je prišlo do komaj opaznega premika – težnje – k varnosti v našem razmišljanju: varnosti oskrbe z energijo in varnosti uporabe virov. To je potrdil sporazum ta teden med podjetjem Rosneft in podjetjem BP – podjetjem BP, povezanim z naftno ploščadjo Deepwater.

Kot so nenehno opozarjali Komisija in drugi na Arktiki obstaja veliko, res veliko ureditvenih vrzeli. Tamkajšnji okoljski odtis EU ni zanemarljiv.

Ureditev je nesistematična in neosredotočena. Prostor je odprt za multinacionalne družbe. Lahko bi nam bolje uspelo. Prej smo rekli, da hočemo, da nam bolje uspe. Hoteli smo bolj usklajen pristop. Sprašujem se, kaj se je spremenilo, in menim, da bi lahko naši državljani vprašali, kaj se je spremenilo.

  Struan Stevenson (ECR). – Gospod predsednik, tudi jaz čestitam gospodu Gahlerju za dobro uravnoteženo, odlično poročilo. Kljub zahtevnosti okolja na Arktiki je naraščajoča cena nafte spodbudila mednarodni interes za črpanje na tem območju. Vsi vemo, da se je nafta prvič črpala v zalivu Prudhoe v regiji Aljaske North Slope, toda mnoga območja na Arktiki še niso bila raziskana.

V geološki raziskavi, ki so jo leta 2008 opravile ZDA, se ocenjuje, da se na območjih severno od polarnega kroga nahaja 90 milijard sodčkov neodkrite nafte – tehnično izkoristljive nafte – in 44 milijard sodčkov tekočega zemeljskega plina. To zdaj predstavlja med 13 % in 20 % vse neodkrite nafte na svetu. Ni treba posebej omenjati, da bo imelo črpanje tako velike količine nafte dramatičen vpliv na Arktiko in lahko povzroči ekološko katastrofo na svetovni ravni, zato menim, da se moramo vprašati, ali se je pametno lotiti takšnega projekta v času odločnih prizadevanj, da prekinemo našo odvisnost od fosilnih goriv in si za cilj zastavimo družbo brez CO2.

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL). – (DA) Gospod predsednik, iz nekega razloga me sporočilo Komisije o Arktiki spominja na mačko, ki se oblizuje v pričakovanju skledice smetane. Globalno segrevanje in topljenje ledu na Severnem tečaju vsekakor odpirata nove priložnosti: naravne vire, nafto, ribištvo, pomorski promet in tako dalje. Vsi smo slišali o tem. Vendar pa menim, da je pomembno, da se EU ne vznemiri preveč, ker nima obale ob Arktičnem oceanu. Kot Danca se mi zdi nekoliko patetično, da se Dansko uporablja kot eno izmed utemeljitev za povezave EU z Arktiko. Dejstvo je, da je edina povezave Danske z Arktiko preko Grenlandije, ki se je na referendumu pred 26 leti odločila zapustiti Evropsko unijo.

Prav tako Evropska unija ne sme preveč pričakovati v zvezi z Islandijo. Odločitev o članstvu Islandije morajo sprejeti Islandci sami, brez pritiska EU. Prav nič ne kaže, da je tam večina za članstvo v EU.

Zato bi morala morda EU, namesto da se vidi kot potencialna arktična sila, priznati njeno geografsko lego in si prizadevati za dobre sosedske odnose z državami, ki dejansko ležijo na Arktiki. Te vključujejo naše prijatelje v zahodnih nordijskih državah, Norveško, Islandijo, Grenlandijo in Ferske otoke. Zagotovitev tega bi moral biti predvsem naloga Evropskega parlamenta.

  Timo Soini (EFD). – (FI) Gospod predsednik, to je pomembno vprašanje, in ker Finska leži na severu, sem seznanjen s temi zadevami. Strinjam se s finskimi kolegi poslanci, da na Laponskem in na laponski univerzi v Rovaniemiju poznajo te stvari. Prav tako se strinjam glede položaja avtohtonih ljudstev.

Glasoval bom za to poročilo, čeprav imam največ pripomb v zvezi z zahtevami glede podnebnih sprememb, v skladu s katerimi moramo skleniti sporazum, ki temelji na stališčih EU. Trgovanje z emisijami se je v EU popolnoma izjalovilo. Leta 2008 je bilo razkrito, da je prišlo do zlorab, goljufij v zvezi z DDV in številnih drugih goljufij v višini 5 milijard EUR. Poleg tega se je njihovo število nenehno povečevalo. Trgovanje z emisijami enostavni ni uspešno; je škodljivo. Namesto njega potrebujemo sistem določenih emisij, tako kot pri vozilih, v katerem lahko izmerimo, kdo povzroča emisije in kakšne, in se ne vpletamo v mednarodno trgovino s posebnimi pravicami, v kateri ljudje kupujejo pravico do onesnaževanja. Gre za pomembno vprašanje.

Prav tako je pomembno vprašanje Arktike, čeprav nisem povsem prepričan, kako bo napredovalo, če pomislim na nedavno ukrepanje EU. Zadeve, ki se jih dotakne EU, ne napredujejo nujno. Danski poslanec je tu razumno spregovoril o tamkajšnjih regijah. So regije s suverenimi pravicami, ki jih lahko izvajajo za sprejemanje odločitev o svojih zadevah.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, najprej bi čestital kolegu Michaelu Gahlerju za odlično poročilo, ki ga je predstavil. To poročilo spodbuja Svet in Komisijo, naj začrtata posebno politiko EU za Arktiko, obenem pa poudarja, da bi morebitni pristop Islandije k Evropski uniji slednjo spremenil v eno izmed obalnih entitet Arktike.

Kot poročevalec Parlamenta o Islandiji bi poudaril, da so prednostne naloge te države v zvezi z Arktiko združljive s prednostnimi nalogami Evropske unije. Te zajemajo krepitev politične in upravne vloge Arktičnega sveta ter zagotavljanje trajnostnega razvoja regije, nazadnje pa bi vas spomnil na podporo pravic avtohtonega prebivalstva. Tudi dejstvo, da sta Islandija in Evropa trenutno v postopku opredelitve arktične strategije, lahko zagotovi priložnost za uskladitev obeh politik, med drugim v zvezi s prošnjo Evropske unije za status stalne opazovalke v Arktičnem svetu.

Za zaključek bi povedal, da lahko Evropska unija očitno prispeva k učinkovitemu večstranskemu upravljanju na skrajnem severu. Gospodu Søndergaardu bi povedal tudi, da sem zelo pozorno poslušal, kar je povedal o večini na Islandiji. Menim, da se lotevamo dolgotrajnega procesa, ki bi lahko šel skozi številne spremembe. Po mojem mnenju smo v položaju, da lahko spodbudimo odgovoren predpristopni proces in pretežno uravnoteženo razpravo o Evropski uniji v tej državi.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, čestital bi kolegu poslancu gospodu Gahlerju, ki je kljub temu, da prihaja iz južne Nemčije, pokazal zavidljivo poznavanje in ljubezen do Arktike in skrajnega severa. Nekateri kolegi so rekli, da se morajo države s problemi, ki nastanejo, spopadati posamezno in da ni potrebe po tako obsežnem usklajevanju. Odločno zavračam takšno mnenje. Prav Evropska unija, ki ima največ izkušenj pri tem, kako sodelovati in se lotiti neurejenega področja, je tista, ki mora igrati zelo pomembno vlogo v tej regiji. Nenazadnje je jasno – bodisi soočenje, negotovo pehanje in spori bodisi mirno sodelovanje in regija, ki bi lahko bila zgled drugim državam po svetu. Še druga razsežnost – dobiček ali gospodarske koristi ali okolje in ohranjanje. Menim, da mora Evropska unija, ki je vedno vodila v boju proti podnebnim spremembam, še naprej bolj izpostavljati drugo razsežnost, ko bo usklajevala oba pristopa.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). – (GA) Gospod predsednik, Arktika se zaradi podnebnih sprememb, zaradi katerih se talita led in sneg, zelo spreminja. Odpirajo se nove plovne poti, na razpolago so ribolovna območja ter imamo več in boljše priložnosti za uspešno črpanje nafte in plina.

EU v vprašanjih v zvezi z Arktiko igra dejavno vlogo. EU na primer najbolj prispeva k financiranju raziskav in razvoja prek Sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj. Evropski parlament dejavno sodeluje v nenehnem dialogu z izvoljenimi predstavniki Arktike prek stalnega odbora poslancev arktične regije, kot predsednik delegacije SINEEA pa zastopam Evropski parlament v tem pomembnem organu.

Septembra je Parlament prvič gostil dvoletno srečanje stalnega odbora. Konferenca je bila zelo uspešna, to pa je Evropskemu parlamentu omogočilo poglobiti in okrepiti svoje odnose z arktičnimi narodi.

  Edit Herczog (S&D). – (HU) Gospod predsednik, ne govorim kot poslanka, ki živi v polarnem krogu, vendar pa bi rada vse opozorila, da Severni tečaj nima samo gospodarske dediščine in energetske dediščine, ampak je tudi eden izmed najpomembnejših primerov naše naravne dediščine. Zato je zelo pomembno, da se podjetja, ki bodo iskala in črpala na tem območju, tja ne odpravijo z običajnim dobičkaželjnim stališčem zlatokopov, ampak namesto tega z občutkom evropske odgovornosti, ki se je izoblikovala v 20. in v začetku 21. stoletja. Ne pozabimo, da bo treba delo tam opraviti v zelo neugodnih vremenskih pogojih in ob uporabi novih tehnologij. Nadvse pomembno je, da pri tem ne popuščamo in za podjetja uveljavimo pravila, standarde in zahteve, ki omogočajo tehnično upravljanje tega vprašanja v skladu z najsodobnejšim tehnološkim standardom, medtem ko morajo biti finančna sredstva na razpolago za preprečevanje kakšnih koli naravnih nesreč, kot je bila tista v primeru naftne ploščadi Deep Horizon. Zelo pomembno je, da se držimo ustreznega reda: planet, ljudje in proizvod …

planet, ljudje in proizvod. Proizvod so v tem primeru seveda zaloge plina in nafte. Najlepša hvala za vašo pozornost in čestitke poročevalcu.

  Birgit Schnieber-Jastram (PPE). – (DE) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, najprej bi se rada zahvalila poročevalcu gospodu Gahlerju in vsem poročevalcem v senci. Res je, da se mora Evropa nenehno prilagajati novim stvarnostim in se spopadati s spremembami ravnotežja politične moči. V zvezi s politiko za Arktiko to pomeni: razumeti moramo, da želijo arktične države same razviti regijo, vendar pa so odprte za sodelovanje. Ne zanimajo jih nove pogodbe, ampak hočejo nadaljnji razvoj veljavnih ureditvenih pogodb.

Podnebne spremembe in nove plovne poti ne pomenijo samo tveganja, ampak lahko zagotovijo tudi nove priložnosti. V zvezi z Arktiko to pomeni, da ima EU priložnost za obsežnejše sodelovanje in razvoj. Konec koncev se nihče ne more boriti proti učinkom podnebnih sprememb sam, tako kot ne more nihče sam razviti potenciala arktične regije. Poleg tega je Evropska unija že dolgo zainteresirana za varen razvoj ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, bogastva Arktike niso samo njeni ogromni energetski viri in nove plovne poti, ampak tudi njena avtohtona ljudstva. Ni arktični muzej, ampak dom treh in pol milijonov ljudi. Zato jim je treba prisluhniti. Nihče nima pravice zlorabiti in izropati te regije.

V prihodnosti bomo verjetno priča številnim rudnikom, industriji in ladjam, z njimi pa naraščajoči nevarnosti okoljskih katastrof. Odgovorno se moramo pripraviti na to. Zahtevna naloga je rešiti tamkajšnjo naravo, ki je v tej regiji posebno ranljiva.

Nova raziskava laponske univerze kaže, da ima EU presenetljivo že veliko moči v arktični regiji. Zato mora biti dejavnejša in odgovorna. V regijo mora vlagati finančno in materialno. To bo odvisno tudi od morebitnega prihodnjega članstva Islandije. Tudi jaz menim, da je laponska univerza v Rovaniemiju najboljše mesto za arktični informacijski center.

  Riikka Manner (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, komisar, najprej bi rada čestitala poročevalcu za odlično in uravnoteženo poročilo. Svetovno zanimanje za severne regije se je v zadnjih nekaj letih močno povečalo in doseglo novo raven, kot je bilo rečeno. Zato je ključnega pomena, da tudi Evropska unija prevzame dejavno vlogo v tem ter si odločno prizadeva za status stalne opazovalke v Arktičnem svetu.

Kot je že bilo omenjeno, imajo te regije ogromen potencial na primer v smislu njihovih naravnih virov. Potrebujemo smelo vizijo in sodelovanje, toda tudi finančne naložbe, tako da bi lahko ljudje, ki živijo v regiji, trajnostno izkoriščali, kar ima ponuditi.

Kot mnogi izmed mojih kolegov poslancev sem tudi jaz zelo zadovoljna, da to poročilo omenja arktični informacijski center, usposobljenost in strokovnost laponske univerze in tamkajšnje odlične zmogljivosti.

  Alfreds Rubiks (GUE/NGL). – (LV) Gospod predsednik, ne dvomim, da je tema, o kateri razpravljamo danes, zelo pomembna, in menim, da bo to stoletje priča boju – med narodi, med vladami – za pridobitev koristi Arktike. Zato se glede na to strinjam z našo današnjo razpravo o tem vprašanju. Na čem sem utemeljil takšen zaključek? Vidimo, da Kitajska celo zdaj gradi ledolomilec. Vidimo, da hoče cela vrsta narodov, ki ne mejijo na severnomorska območja, postati član Arktičnega sveta, in vesel sem, da Evropska unija je in tudi bo to postala. Vendar pa obstajata dva vidika. Prvi je, da bi priporočil, da Komisija v prihodnosti pazi na to, da regija ne postane militarizirana, kajti že …

  Anna Rosbach (EFD). – (DA) Gospod predsednik, to poročilo vsebuje lepe besede o pomislekih glede podnebja in okolja, vendar pa gre v resnici za gonjo EU za viri na Arktiki. Govori o pričakovanih količinah nafte, plina, mineralov, gozdov in rib, ki jih bo lahko EU izkoriščala v bližnji prihodnosti. Navaja, da ima EU obsežno ozemlje na Švedskem in Finskem, vendar pa ne omeni, da je to švedsko in finsko ozemlje. Trdi tudi, da ima Unija izključne pristojnosti v zvezi z morskimi biološkimi viri. Nisem prepričana, da bi se grenlandski, ruski in kanadski Inuiti strinjali s tem.

Redka poseljenost Arktike še ne pomeni, da gre lahko vsak tja in si postreže. Območje ne more vzdrževati množičnega turizma, prelova in obsežnega ropanja surovin. Arktika je izredno občutljivo območje s tradicijo sodelovanja in večina arktičnih držav enostavno ni članic EU. Pravzaprav se je Grenlandija aktivno umaknila iz EU, kot je pravkar omenil gospod Søndergaard.

PREDSEDSTVO: ISABELLE DURANT
podpredsednica

  Anna Ibrisagic (PPE). – (SV) Gospa predsednica, gospodu Gahlerju bi se rada zahvalila za odlično pobudo in odlično poročilo. Menim, da je dobro uravnoteženo in upošteva tiste, ki hočejo izkoriščati naravne vire, in tudi tiste, ki so resno zaskrbljeni zaradi vpliva na podnebje.

Menim, da bi najboljšo zaščito za Arktiko pomenil splošni sporazum o podnebnih spremembah, vendar pa moramo v vmesnem času pripraviti bolj kratkoročne rešitve, da bi omejili segrevanje Arktike. Želim si, da bi Evropski parlament priznal, da emisije oglenih saj v veliki meri prispevajo k segrevanju Arktike. Zato bi Komisijo pozvala, naj ustrezno spremeni direktivo o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala, da bo vključevala tudi emisije oglenih saj.

  Kriton Arsenis (S&D). – (EL) Gospa predsednica, strinjam se s številnimi kolegi poslanci, zlasti gospo Herczog in gospodom Repom, ki sta omenila okoljski pomen tega območja in pomembnost varstva pravic državljanov. To je nedotaknjeno, precej oddaljeno območje. Vendar pa tam živijo ljudje, ljudje s kulturo. Okolje na tem območju je zelo pomembno. Je ključno območje v smislu boja proti podnebnim spremembam in prilagajanja nanje. Resnično me užalosti, ko sem priča sodelovanju Evropske unije v tekmi, kdo bo prvi izkoriščal zaloge nafte na tem območju zdaj, ko se sneg topi. Dejstvo, da drugi delajo tako, ne upravičuje, da mi delamo enako. Naš glas mora vedno izražati naše vrednote in vedno moramo ukrepati, da zaščitimo te vire in dosežemo nizkoogljično gospodarstvo.

  Miloslav Ransdorf (GUE/NGL). – (CS) Gospa predsednica, v zvezi z Arktiko se zastavljajo tri pomembna vprašanja. Prvo vprašanje zadeva energijo, in tu je govora o nafti in plinu, v prihodnosti pa bo tudi o metanu, saj se v permafrostu nahaja za približno 300 let zalog uporabnega metana. Organi EU v vmesnem času sploh niso preučili vprašanja.

Drugo vprašanje zadeva promet. Odprtje severne poti skrajšuje potovanje na Daljni vzhod. Za pot od Hamburga do Seula bo potrebnih 21 dni. Če se upošteva to možnost, se bodo zelo zmanjšali stroški, prispevalo pa bo tudi k tesnejšim stikom med obema regijama.

Tretje vprašanje zadeva okolje, ker bosta izkoriščanje energetskih virov in večji obseg prometa v to regijo prinesla vrsto okoljskih tveganj. Po mojem mnenju bi bilo dobro pripraviti načrt ...

(Predsednica je prekinil govornika)

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospa predsednica, čestitam poročevalcu gospodu Gahlerju za pripravo zelo pomembnega in potrebnega poročila Evropskega parlamenta o skrajnem severu in odziv na priporočilo Evropske komisije za oblikovanje politike EU za Arktiko z zelo konkretnimi in vseobsegajočimi predlogi: od vključitve lokalnega prebivalstva v dialog ter stabilnosti in varnosti v regiji, do prihodnjih projektov, okoljske razsežnosti in podnebnih sprememb. Petina svetovnih neodkritih virov se nahaja prav v tej regiji. Nepremišljena konkurenca za dostop do naravnih virov Arktike je nezaželena, toda resnična. Zato je pomembno razširiti dialog, tako da arktična regija ne postane prizorišče konkurenčnega boja med državami in naftnimi družbami, katerega žrtve bi bili predvsem lokalni prebivalci in posebno občutljiv arktični ekosistem. Poročilo navaja, da bodo v arktični regiji, kjer so učinki podnebnih sprememb posebno vidni, projekti vrtanja nafte sčasoma postali številčnejši. Zato menim, da je prav in posebno pomembno pripomniti, da je presoja vplivov na okolje …

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, menim, da je dobro, da Evropska unija razvija politike in strategije za širše regije, kot so baltska regija, podonavska regija in moja regija, Atlantik, in danes razpravlja o skrajnem severu.

Toda pri obravnavanju skrajnega severa je pomembno, da smo diplomatski, ne didaktični; pripravljeni sodelovati in ne silimo; in raziskujemo, ne izkoriščamo. Zaradi pomembnosti je treba prednost pri obravnavanju dati avtohtonim ljudstvom, v praksi pa so podjetja in države, ki zdaj že pohlepno pogledujejo po severu zaradi njegovih virov v smislu fosilnih goriv, rib in – verjetno – možnosti pomorskega prometa. Evropska unija zaradi svojih pogodb in raison d’être ne more vzpostaviti ravnotežja.

Še ena pripomba, ki bi jo podal, je naslednja: sem član delegacije za odnose s Kanado, vzpostavili pa bi lahko tudi kolegialni pristop s Kanado in enako mislečimi državami, da zagotovimo pošteno igro za skrajni sever in zlasti avtohtona ljudstva.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, ropanje blaga, strateški interesi, podnebne spremembe in nenazadnje povečanje turizma ta občutljivi ekosistem vodijo na rob uničenja. Vendar pa je ekosistem skrajnega severa sorazmerno samovzdrževalen in zato izredno občutljiv. Zaradi tega je treba uravnotežiti izkoriščanje po eni strani in največjo zaščito tega občutljivega sistema po drugi strani. Vendar pa tega ni mogoče doseči brez uvedbe omejitev glede črpanja blaga in metod, uporabljenih pri črpanju, in strožjih pravil za turizem in trgovski pomorski promet.

Zdi se, da skupni načrti velikega naftnega podjetja BP in ruskega državnega podjetja Rosneft za črpanje nafte in plina ne gredo v smeri preudarnega črpanja blaga – pravzaprav ravno nasprotno!

Zato je jasno, da je vprašanje zaščite Arktike vprašanje, ki presega individualne nacionalne strateške in gospodarske interese in mora biti za EU osrednje vprašanje.

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospa predsednica, zahvalila bi se poročevalcu gospodu Gahlerju in poročevalcem v senci za odlično, raznoliko poročilo, ki na uravnotežen način načenja različna vprašanja. Ta vključujejo potencial arktične regije, njene ogromne naravne vire, surovine in energetske vire ter nove prometne poti in turizem, obenem pa tudi ranljivost občutljivega okolja Arktike in pravice avtohtonih ljudstev. Na severu se moramo resnično vesti zelo odgovorno in imeti zelo dobro arktično strategijo.

Strinjam se tudi s finskimi kolegi poslanci, ki so izrazili svoje zadovoljstvo s poročilom, ker je pozitivno upoštevalo pobudo laponske univerze za ustanovitev arktičnega informacijskega centra EU v njenih prostorih. Veselim se poročila Komisije o politiki za Arktiko, ki ga je obljubil gospod Füle.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, to je bila resnično zanimiva razprava, ki je pokazala, koliko zanimivih tem zajema sodelovanje na Arktiki in kako različni so občutki v naši družbi, ko razpravljamo o prihodnosti Arktike. Naj se posvetim petim vprašanjem, načetim v razpravi to jutro.

Prvič, arktični informacijski center. Sporočilo Komisije iz leta 2008 in tudi sklepi Sveta iz leta 2009 Komisijo pozivajo, naj preuči možnost vzpostavitve novega arktičnega informacijskega centra. Natančno preučujemo različne možnosti v Evropski uniji, vključno s centrom v Rovaniemiju na Finskem (Laponska) in predvsem vlogo tega morebitnega centra.

Drugič, Evropska unija je edina interesna skupina za Arktiko, ki je vnaprej prepoznala, da je kot industrializiran subjekt skupaj z drugimi industrializiranimi območji odgovorna za spremembe, do katerih prihaja na Arktiki. Sporočilo Komisije daje prednost varstvu okolja, pomembnost te točke pa je bila ohranjena v sklepih Sveta iz leta 2009.

Tretjič, ponosni smo na naše samijske državljane EU in ponosni smo na različne določbe v pogodbah EU in regionalni politiki EU, ki obravnavajo Samije. Naše čezmejno sodelovanje in evropski instrument za demokracijo ter programi za človekove pravice podpirajo Samije v severozahodni Rusiji in druga avtohtona ljudstva v regiji Barentsovega morja.

Četrtič, Evropska unija in države članice so vodilna svetovna sila za raziskave Arktike in na to smo ponosni. To področje je bilo omenjeni v okvirnem programu. S petim, šestim in sedmim okvirnim programom Evropska unija vlaga 200 milijonov EUR na to področje. Vendar pa prizadevanja, biti odličen in enostranski voditelj v splošnih politikah in politiki za Arktiko, ne da bi bili obalna entiteta Arktike, ni modra politika.

Petič, Komisija je leta 2010 sprejela sporočilo o priobalnem vrtanju, ki mora voditi naše ukrepe po svetu, vključno v arktični regiji. Spodbuja previden pristop, ki bo veljal tudi na Arktiki. To je popolnoma skladno z načeli EU o zaščiti Arktike in trdnim zahtevanjem najvišjih okoljskih standardov.

Gospa predsednica, spoštovani poslanci, poročilo Parlamenta o skrajnem severu zagotavlja celovit pregled dejavnosti, odgovornosti in interesov Evropske unije v zvezi z arktično regijo. Utrjuje tudi uravnotežen pristop EU k Arktiki ter združuje njeno zaščito in njen trajnostni razvoj. Prepričani smo, da je to znotraj našega dosega in da bo Evropska unija postala neizogibna in pozitivna sogovornica za polarno sodelovanje na Arktiki.

  Michael Gahler, poročevalec. – (DE) Gospa predsednica, tudi jaz bi se zahvalil vsem govornikom. Komisar, ko sem omenil politiko v zvezi z našimi sosedi na skrajnem severu, nisem imel namena namigovati, da se spuščate v spor o pristojnosti z baronico Ashton. Želel sem samo pojasniti.

Skoraj vsi govori, ki smo jih slišali, so pojasnili eno stvar: izziv, ki je pred nami, je prek naše politike pokazati, da so različni interesi in dejavnosti združljivi ali jih je treba narediti združljive.

Menim, da je to mogoče videti na primer v mikrokozmosu na Norveškem: lovijo ribe, vrtajo nafto in plin, izvajajo najvišje okoljske standarde na kopnem in morju ter svoje najbolj severne regije razvijajo za ljudi, ki živijo v njih. Če lahko to načelo uporabimo za regijo kot celoto s sodelovanjem lokalnih skupnosti, bomo postali vzornik za druge občutljive regije. Kar se je spremenilo v politični resničnosti je dejstvo, da ne verjamemo, da lahko prisilimo ljudi, da ugodijo našim željam, ampak da moramo sprejeti izziv dosege vseh naših ciljev sočasno: potrebujemo visok standard za varstvo okolja, zmanjšanje podnebnih sprememb, trajnostno ribiško politiko, razvoj varnih plovnih poti in sprejemljiv razvoj za lokalne skupnosti. Če bomo sodelovali pri določanju teh ciljev in njihovi izpolnitvi, bomo resnično dosegli nekaj pomembnega v sodelovanju z našimi partnerji v korist regiji in nam samim.

Ponovno bi se zahvalil vsem poročevalcem v senci. Veselim se nadaljnje razprave na podlagi tega poročila. Glasovanje ne sme pomeniti konca te teme.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo pozneje.

5. Sestava odborov in delegacij: gl. zapisnik

6. Strategija EU za Črno morje (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je poročilo gospoda Ungureanuja v imenu Odbora za zunanje zadeve o strategiji EU za Črno morje (2010/2087(INI)) (A7-0378/2010).

  Traian Ungureanu, poročevalec. – Gospa predsednica, pred točno tremi leti je Evropski parlament sprejel sinergijo Črnega morja. To je bil prvi korak v smeri skladne politike na enem izmed najobčutljivejših območij v Evropi in bil je tudi korak v pravo smer, saj se Črno morje zdaj obsežno analizira – in spoštuje – kot prostor približevanja političnih, strateških in varnostnih upanj, moči in ambicij.

Danes je mogoče našo politiko na območju nadalje razviti. Ta parlament lahko ima ključno vlogo pri nadgradnji politik EU v popolno strategijo EU. To je dejansko glavna zamisel v poročilu, ki sem ga spodbudil s podporo kolegov iz Odbora za zunanje zadeve in Parlamenta kot celote.

Toda zakaj novo poročilo o Črnem morju in zakaj strategija EU za Črno morje? Nekateri bi rekli, da je Črno morje majhno morje. To drži, toda če ta načrt nadomestimo s strateškim načrtom, Črno morje postane ogromno. Obstaja še en dejavnik: Črno morje postaja vse bolj črno.

Od pristopa Bolgarije in Romunije je Črno morje zdaj delno notranje morje EU. Vendar pa so dogodki v regiji pogosto nepredvidljivi: kopičijo se napetosti in številni nesporazumi. Povzetek analize regije Črnega morja vodi k zaključku, da negativni izzivi na tem območju vztrajajo ali pa so se še okrepili. Vojna med Gruzijo in Rusijo leta 2008, nerešeni in tako imenovani „zamrznjeni“ konflikti in zaskrbljujoče nazadovanje demokratične vladavine v Ukrajini in Rusiji so zelo resni dogodki in dobri primeri varnostnih tveganj na tem območju.

Če preučimo trenutne rezultate navzočnosti EU v regiji, se zdijo vsaj mešani. Politični pristop EU k Črnemu morju nima mehanizmov za spremljanje, ocenjevanje in nadaljnje ukrepanje. Regija Črnega morja ni dovolj prepoznavna v razpravah v Bruslju, financiranje EU za regijo pa je razdrobljeno in zapleteno.

Nova strategija EU za Črno morje, ki gradi na dosežkih sinergije Črnega morja, ki smo jo sprejeli pred tremi leti, bi morala vzpostaviti trdnejšo politiko in konkretna orodja. Naj omenim samo dve izmed priporočil v poročilu. Prvo zadeva primerne vire: če hoče EU imeti ključno vlogo v regiji Črnega morja, mora zagotoviti primerne vire, finančne in človeške. Bistveno je oblikovanje posebne proračunske postavke v proračunu EU. Drugo priporočilo zadeva pripravo akcijskega načrta EU z jasnimi cilji in nalogami, vključno z rednimi srečanji zadevnih držav na ministrski ravni.

Strategija EU za Črno morje ne sme podcenjevati ali precenjevati nobene države na območju. Načeli vključevanja in regionalne zavezanosti se morata odražati v pomembni vlogi Turčije in Rusije, toda tudi v uspehu regionalnega sodelovanja vseh regionalnih partnerjev.

Za zaključek bi se rad zahvalil vsem kolegom za njihove zelo pozitivne prispevke h končni različici tega poročila. Menim, da se vsi strinjamo, da Parlament od Komisije in Sveta pričakuje, da bosta to poročilo spremenila v resničnost. Strateška in koristna navzočnost EU v regiji Črnega morja mora postati dejstvo.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, vesel sem, da je regija Črnega morja visoko na dnevnem redu Evropskega parlamenta. Ta regija je pomembna za Evropsko unijo in se moramo nanjo osredotočiti, da bi odrazili njeno izredno občutljivost.

Rad bi se zahvalil in čestital poročevalcu Odbora za zunanje zadeve gospodu Traianu Ungureanuju za odlično in zelo izčrpno poročilo. Poročilo in njegova priporočila so zanimivi in inovativni glede številnih zadev.

Od zadnje širitve je Črno morje tudi morje EU. Odgovorni smo zanj, tako kot za vsa druga povodja, na katera mejimo. Odločno se moramo spopasti s to novo odgovornostjo.

Kot del evropske sosedske politike že imamo pobudo, katere cilj je ta regija: sinergijo Črnega morja. Vendar pa moramo priznati, da se je njeno izvajanje izkazalo za težje kot smo mislili. Vsi v regiji ne pozdravljajo z navdušenjem vsega, kar hočemo storiti.

Prav zaradi tega je Parlament izbral pristop, utemeljen na regionalni zavezanosti in pospeševanju dialoga. Menim, da je to zdaj pravi pristop, vendar pa so te obveznosti lahko verodostojne le, če in ko bodo prinesle konkretna izboljšanja ljudem v regiji.

Zato poročilo o razvoju nove strategije Evropske unije za Črno morje predstavlja našo zavezo regiji in našim državam članicam, ki pripadajo temu območju, da jih bomo podprli pri soočanju z izzivi, povezanimi z njihovim posebnim geografskim položajem.

Strinjamo se, da se strategije za regijo Črnega morja ne sme razlagati kot nadomestila za obstoječa prizadevanja, zlasti sinergijo Črnega morja. Namesto tega mora biti celovit okvir, v katerem je mogoče najti smernice za vse dejavnosti Evropske unije v regiji.

Strategija za Črno morje lahko zagotovi idealno priložnost za pregled naših interesov v regiji, vključno s strateškimi, političnimi in gospodarskimi interesi, in za razpravo o tem, kako jih najbolje doseči. Parlament je opredelil ustrezna področja, na katerih je treba razvijati strategijo, kot so upravljanje, varnost in energija, promet, okolje, trgovina, lokalni gospodarski razvoj ter družbeni in človeški razvoj.

Razvoj te strategije lahko zagotovi tudi priložnost, da se dejavnostim, ki potekajo v regiji, doda pomorsko razsežnost. Komisija trenutno razvija celovit sveženj, ki bo obravnaval pobude pomorske politike, upravljanje naravnih virov in boj proti nezakonitim ribolovnim dejavnostim.

Črpamo lahko iz znanja in izkušenj iz drugih strategij, kot sta strategija EU za regijo Baltskega morja in strategija EU za Podonavje. Strategija za Podonavje bo zahtevala očitno sodelovanje s Črnim morjem. Vendar pa se zavedamo, da je vsako evropsko povodje drugačno. Glede na to moramo zagotoviti, da se vse prihodnje strategije EU prilagodi njihovim lastnim sektorskim značilnostim, gospodarskemu in družbenemu razvoju, okolju in energiji, infrastrukturi in naravnim virom.

Poročilo o razvoju strategije EU za regijo Črnega morja zagotavlja pregled prihodnjih izzivov za regijo, vendar pa bo pomembno tudi za vzpostavitev trdnih povezav s partnerskimi državami v regiji za zagotovitev njenega nemotenega in učinkovitega izvajanja. To priložnost moramo izkoristiti za obsežna posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, najprej z našimi partnerji v regiji in ob udeležbi Parlamenta.

To poročilo je dobrodošlo in veselimo se izvajanja njegovih priporočil. Služba za zunanje delovanje in zadevne službe Komisije bodo svoja prizadevanja posvetile pripravi strategije za Črno morje, za katero bomo potrebovali vašo podporo in podporo Sveta.

  Metin Kazak, poročevalec mnenja Odbora za mednarodno trgovino. – (BG) Gospa predsednica, čestital bi gospodu Ungureanuju, kot poročevalec mnenja Odbora za mednarodno trgovino pa sem zadovoljen, da so bili nekateri izmed naših predlogov vključeni v glavno besedilo poročila.

Zadovoljen sem, da je, kot je že bilo omenjeno, po pristopu Bolgarije in Romunije leta 2007 Črno morje, če povem simbolično, postalo „evropsko“ morje in zahteva splošno evropsko strategijo, ki vključuje precejšnje upravne in finančne vire ter tudi dobro usklajevanje in odgovornost.

Nova ključna naloga je v novo strategijo vključiti projektni pristop. Posebno pozornost je treba posvetiti področjem v skupnem interesu, kot so okolje, energija, promet in infrastruktura, ki so odločilnega pomena za trajnostni razvoj regije.

Prav tako je potrebno intenzivno sodelovanje na parlamentarni ravni, na primer z organizacijami, kot sta parlamentarna skupščina Organizacije za črnomorsko gospodarsko sodelovanje in Svetovna trgovinska organizacija, in s Črnomorsko banko za trgovino in razvoj. Menim tudi, da moramo preučiti druge regionalne pobude, vendar pa ne smemo dovoliti, da bi se strategija porazgubila v njih.

  Silvia-Adriana Ţicău, poročevalka mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko. – (RO) Gospa predsednica, Odbor za industrijo, raziskave in industrijo podpira popolno tržno in regulativno povezovanje na podlagi zakonodaje EU o energiji in okolju ter spodbuja sodelovanje držav v širši črnomorski regiji pri pogodbi o energetski skupnosti ter tudi pomoč EU, Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj za posodobitev energetske infrastrukture v regiji.

Poudarjamo evropsko dodano vrednost in pomen južnega plinskega koridorja za povečanje zanesljive oskrbe Evropske unije z energijo. Projekti kot plinovod Nabucco, ki je glavni prednostni projekt Evropske unije, skupaj s čezjadranskim plinovodom, vseevropskim naftovodom, povezovalnim plinovodom med Turčijo, Grčijo in Italijo ali povezovalnim koridorjem med Azerbajdžanom, Gruzijo in Romunijo, poudarjajo bistven pomen udeleženosti EU v črnomorski regiji, pa tudi dodatno potrebo po povečanju sodelovanja med državami v regiji. Poudarjamo pomen vzpostavitve regionalne raziskovalne in izobraževalne mreže v širši črnomorski regiji ter njene povezave s komunikacijsko mrežo visoke zmogljivosti in hitrosti za vse raziskovalce v Evropi (GEANT) ter pozivamo Komisijo, naj nadaljuje podporne raziskovalne projekte v regiji.

Gospa predsednica, za konec pozivam Komisijo, naj pripravi strategijo Evropske unije za regijo, skupaj z akcijskim načrtom. Poudarjamo potrebo po vzpostavitvi povezave med tem in strategijo Evropske unije za Podonavje.

  Victor Boştinaru, poročevalec mnenja Odbora za regionalni razvoj. – Gospa predsednica, pomen črnomorske regije za EU z vidika prometa, energije, stabilnosti, varnosti in okolja je očiten. Zaradi tega bo strategija EU za to regijo zagotovo imela zelo pozitiven vpliv na območje in EU kot celoto.

Odbor za regionalni razvoj meni, da lahko ta strategija regiji prinese rast in trajnostni razvoj. Vendar meni tudi, da je za popolno učinkovitost treba vključiti vse države v regiji ne glede na to, ali so države članice ali ne. Ta strategija potrebuje usklajevanje ukrepov – toda kako bi lahko usklajevanje obstajalo brez primernega sodelovanja vseh držav? Usklajevanje je vsekakor potrebno pri strategiji za Podonavje, ki naj bi kmalu postala glavna prednostna naloga madžarskega predsedstva.

Uporabo celostnega pristopa in čezmejno sodelovanje med regijami je treba spodbujati na vseh področjih strategije, predvsem pa na področju prometa, energije in okolja.

  Elmar Brok, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, poročevalcu bi se zahvalil za odlično delo, ki ga je opravil, ker je v celoviti obliki zbral številne zamisli, kar nam bo pomagalo pri naših prihodnjih prizadevanjih.

Razumeti moramo, da se tega sodelovanja v črnomorski regiji ne sme zamenjevati z vzhodnim partnerstvom ali z našimi strateškimi odnosi s Turčijo in Rusijo. To so različne zadeve in to sodelovanje jih ne nadomešča. Po drugi strani se mi zdi zelo zanimivo, da je mogoče glede nekaterih vprašanj združiti te različne skupine, da pripravijo usklajeno politiko, ki je v našem interesu in lahko tudi pomaga zadevnim državam. Takšno sodelovanje bo morda pomagalo uskladiti nasprotujoče si politične in gospodarske interese, tako da bodo prihodnji spori manj dramatični in nevarni ter da se na primer našega dela v vzhodnem partnerstvu ne bo razlagalo kot usmerjeno proti kateremu koli posamezniku, ampak da se bo vse razumelo kot dopolnjevanje. Toda ko gre za evropsko perspektivo nas to sodelovalno stališče ne sme odvrniti od tega, da bi pričakovali, da bo vzhodno partnerstvo s temi državami dalo drugačne rezultate kot na primer razvojne strategije z Rusijo. Dovoliti nam je treba takšno razlikovanje in tega se komisar nedvomno dobro zaveda. Zaradi tega je sodelovanje v črnomorski regiji v interesu Evropske unije, v interesu Rusije, v interesu Turčije in v interesu ostalih držav v regiji – izmed katerih je večina članic vzhodnega partnerstva. Predstavljam si lahko, da bo to pomembno prispevalo h gospodarski in politični stabilnosti Evrope, in upam, da lahko tesno sodelujemo s komisarjem, da bi napredovali na tem področju.

  Ioan Mircea Paşcu, v imenu skupine S&D. – Gospa predsednica, Črno morje so vrata v Evropo in iz nje, zato ga moramo tako tudi obravnavati. Ne gre za oddaljen, nepomemben kraj, ki občasno pritegne našo pozornost.

Resnica je, da je območje na naš dnevni red že dodalo – in bo še naprej dodajalo – točke bodisi s prekinitvijo prenosa plina leta 2006 in 2008 ali vojno v Gruziji leta 2008. Toda kljub dokazom in njegovega priznanega pomena območje Črnega morja še vedno ni deležno pozornosti, ki si jo zasluži s strani EU – EU, ki je bila na neki način prisiljena obravnavati te probleme, ko sta leta 2007 članici postali Bolgarija in Romunija.

Zdi se, da je sinergija Črnega morja, pripravljena nedolgo po pristopu teh dveh držav, če gledamo nazaj, prenagljeno sestavljen dokument, namenjen zapolnitvi „praznega prostora“ ali „črne luknje“ – odvisno, kaj vam je bolj všeč –, s katerim se je morala EU spopasti skoraj čez noč. To kaže dejstvo, da se od prvega pregleda pobude leta 2008 ni zgodilo nič pomembnega – in pri njenem izvajanju nismo preveč napredovali, kot je omenjeno v poročilu.

Po mojem mnenju za to obstajata dva razloga. Prvič, očitno nezanimanje in nepripravljenost držav članic EU, da odločno obravnavajo področje. Poleg tega je zdaj, ko primanjkuje denarja, za to še manjša pripravljenost kot prej.

Drugič, prvotna predpostavka, na kateri je temeljila sinergija, in sicer da mora območje postati skladna in sodelovalna regija, da bi bila upravičena do pozornosti in materialne podpore EU, je prezrla preprosto resnico, da je pred samo 20 leti območje izgledalo povsem drugače. Pričakovati, da bo območje, ki je tako zapleteno in različno, postalo skladno in dobilo individualno identiteto v tako kratkem času, je bodisi nerealno ali – nerad rečem to – slabonamerno. Morda se bodo zadeve v okviru ponovnega pregleda vzhodnega partnerstva izboljšale.

  Ivo Vajgl, v imenu skupine ALDE. – (SL) Poročilo, ki ga je pripravil kolega Ungureanu, na angažiran način in odprt za sodelovanje, za to se mu tudi zahvaljujem, vrača našo pozornost k regiji, za katero je značilna raznolikost. Raznolikost političnih sistemov, kulturnih tradicij, religij, statusa in ambicij glede približevanja Evropski uniji, stopnje gospodarskega razvoja, razpoložljivosti naravnih bogastev in, seveda, nove situacije, ki je nastopila s tem, da imamo danes tri države članice Evropske unije v regiji, o kateri govorimo.

Območje Črnega morja je za nas posebno zanimivo zaradi njegove geostrateške pozicije, ki neposredno predstavlja bodisi dodano vrednost ali pa resna tveganja za naše varnostne interese. V tem kontekstu posebej izpostavljam energetsko varnost in zagotavljanje trajnostne oskrbe Evropske unije z energenti, infrastrukturo ter možnosti, da vplivamo na reševanje nasprotij in odprtih vprašanj v regiji, kakor tudi na razvoj partnerskega odnosa z Rusijo in Turčijo. Vse to je mogoče doseči s poglobljenim angažiranjem držav v regiji in sodelovanjem vseh držav Evropske unije in ostalih organizacij in mrež, ki jih imamo na tem področju, vključno z omrežji civilno-družbenih organizacij; prav njim velja naša posebna pozornost in priznanje.

Za vse to ne potrebujemo novih institucij, potrebno pa bo zagotoviti redno finansiranje in več političnega angažiranja. Gospod komisar, verjamem, da boste lahko to poročilo koristno uporabili in se veselim sodelovanja z vami.

  Werner Schulz, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, če naj se črnomorska regija razvoje v območje stabilnosti, varnosti, demokracije in blaginje in če naj se izkoristi priložnosti in izzive, potrebujemo vseobsegajočo strategijo. Ta resolucija si prizadeva za ta cilj in jo moja skupina zato podpira. Tudi zato, ker so bili vključeni številni naši predlogi, na primer reševanje obstoječih konfliktov v regiji, izboljšanje sodelovanja v civilni družbi, podpora projektom na ravni medosebnih stikov in spodbujanje manjših projektov v okviru čezmejnega sodelovanja.

Želimo si tudi trajnostno energetsko politiko, večjo energetsko učinkovitost in vzpostavitev akademskih in študentskih mrež. Vendar pa bi podal pripombo glede pomanjkanja skladnega stališča v zvezi z vprašanjem energetske infrastrukture v regiji – v zvezi s tem bi omenil Nabucco in Južni tok. Ne razumem, zakaj je bil zavrnjen naš poziv k strožjemu nadzoru naftnih ploščadi v Črnem morju. Ta je resnično nujen po nesreči v Mehiškem zalivu. Zato smo danes ponovno predložili to spremembo.

  Paweł Robert Kowal, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospa predsednica, komisar, menim, da si pripravljeni dokument zasluži sprejetje, zato ga v imenu svoje skupine sprejemam. Poudaril bi, da je treba sinergijo Črnega morja danes ponovno pretehtati. Plemenite namere niso vedno pomenila učinkovite uporabe sinergije, zato je zelo dobro, da poročevalec to izpostavlja. Menim, da je najpomembnejša naloga danes za gospoda Füleja, da uredi naše pobude v tem delu Evrope in pokaže, da je naša prednostna naloga sosedska politika ter je treba druga vprašanja v tem okviru postaviti na drugo mesto. Menim, da takšno razmišljanje zagotavlja, da bo sinergija Črnega morja v prihodnosti učinkovita, predvsem na področju energije. Sinergija bi lahko bila tudi dober instrument, če na primer govorimo o podpori Gruziji v njenem demokratičnem in gospodarskem preoblikovanju, ki poteka v zadnjih letih. Vendar pa je danes prvi in bistveni korak organizacija pobud v tem delu Evrope, tako da bomo ne le ponosni nanje, ampak da bodo resnično učinkovite pri doseganju nekaterih specifičnih ciljev.

  David Campbell Bannerman, v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, pri razpravljanju o območju Črnega morja pomislim na eno besedo, in to je „previdnost“. Vsi moramo biti previdni.

Črnomorsko območje je dvorišče Rusije. Njena flota je zasidrana na Krimu v Sevastopolu, blizu krvavih bojišč krimske vojne. Priča smo bili nesrečnemu konfliktu v Gruziji, za katerega sta krivi obe strani. Če bi bila Gruzija članica Nata, bi posledice lahko bile katastrofalne. Čeprav podpiram neodvisnost Gruzije, ni pametno dražiti ruskega medveda v njegovem brlogu.

Potem je tu še Turčija, s katero se EU igra in ji ponuja članstvo kljub temu, da bodo članice, kot je Francija, v resnici vložile veto na prošnjo. Turčija ima znotraj Evrope samo 4 % svojega ozemlja. Ne bi smela biti v EU. Zavajanje Turčije skriva resnične nevarnosti. Razočaranje bi Turčijo lahko potisnilo v roke islamskih skrajnežev.

Nazadnje se pod vsem tem skriva dejstvo, da je Črno morje osrednje nahajališče ključne kaspijske nafte in plina. Bodite resnično previdni.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospa predsednica, pridružil bi se večini mnenj, izraženih v tem parlamentu, in čestital poročevalcu za to, kar je dosegel s tem poročilom. Pontus Euxinus, kot se je Črno morje imenovalo v starem veku, je imel vedno velik geostrateški in gospodarski pomen za Evropo. Pomen ima tudi še dandanes.

Zato je zelo pomembno, da se to strategijo prenese v dejansko ukrepanje, saj ponovno razpravljamo, in spomnim se, da smo nedavno imeli podobno razpravo. Zato hočem v bistvu potegniti črto pod tem, kar so povedali člani skupine socialdemokratov, in odločno podpreti točko, ki predvideva posebno proračunsko postavko za izvajanje strategije.

Zato Komisijo pozivam k ukrepanju. Samo s primernim financiranjem bomo lahko besede, danes izgovorjene v tem parlamentu, spremenili v ukrepanje, ki bo imelo vpliv na evropske državljane.

  Iuliu Winkler (PPE). – Gospa predsednica, najprej bi čestital gospodu Ungureanuju za njegovo pobudo, da se pripravi poročilo o Črnem morju. Pozdravljam tudi podporo številnih predhodnih govornikov, mojih cenjenih kolegov, ki so se zavezali spodbujanju nove evropske vizije za črnomorsko regijo.

Črno morje je resnično postalo delno notranje morje Evropske unije. Njegovega strateškega pomena glede na regionalno stabilnost, procese demokratizacije ter povezana vprašanja zanesljive oskrbe z energijo, gospodarska in trgovinska vprašanja ni mogoče preveč poudariti. Trdno sem prepričan, da moramo imeti mi, EU, koristi od potenciala črnomorske regije in ne drugi.

Za dosego tega cilja se mora Evropska unija bolj zanesti na svoje države članice, ki pripadajo regiji, se odpovedati oporam iz preteklosti in pokazati več dinamike, vodstvene sposobnosti in vizijo. Ne da bi se dotaknil vprašanj, povezanih s procesom širitve, bi se posvetil sporočilu vsem skeptikom v zvezi s Črnim morjem. Vsaka upočasnitev procesa povezovanja EU v regiji bo negativno vplivala na demokratični razvoj območja. Tvega se srednjeročno in dolgoročno nestabilnost, katere posledice bi bilo težko oceniti in bi jih Evropska unija še težje obvladala.

Za konec naj povem, da EU potrebuje svoje notranje Črno morje in mi potrebujemo celovito strategijo za to regijo. Strategijo za Črno morje mora pripraviti Komisija, pri čemer se mora zanašati na priporočila poročevalca. Danes mora Parlament zagotoviti svojo popolno podporo strategiji.

  Maria Eleni Koppa (S&D). – (EL) Gospa predsednica, danes razpravljamo o zelo pomembnem poročilu o območju v bližini Evropske unije: Črnem morju. Območje združuje države članice EU in države, ki so pomembne za regionalno sodelovanje. Zato je naša skupna potreba zaščititi obstoj območja miru, demokracije, varnosti in stabilnosti v okolici Črnega morja.

S sinergijo Črnega morja, ki je bila uvedena pred nekaj časa, imamo stabilen okvir za sodelovanje, toda brez oprijemljivih rezultatov. Njeno uspešno izvajanje z ukrepanjem vseh udeleženih držav bo nadalje krepilo naše odnose na podlagi skupnih vrednot. Dopolnjevati mora obstoječo evropsko sosedsko politiko in vzhodno partnerstvo.

Stabilnost in varnost v okolici Črnega morja imata neposreden vpliv na Evropo. Zato tudi Evropska unija nosi del odgovornosti za spodbujanje mirne rešitve konfliktov in krepitev zaupanja. To območje je pomembno za Unijo predvsem zaradi energije in prometnih povezav. Krepitev demokracije in močen sistem pravne države bosta spodbudila trgovino, naložbe in prosti pretok oseb.

Popolnoma podpiram mnenje, da je treba v proračunu oblikovati posebno postavko za sinergijo Črnega morja. To bo zagotovilo učinkovito pomoč pri posodobitvi območja. Naša naloga je, da svoje politike izkoristimo za to, da te države v korist vseh še bolj približamo Evropi.

  Adina-Ioana Vălean (ALDE). – Gospa predsednica, od leta 2007 priznavamo pomen črnomorske regije, vendar pa je bil vpliv našega pristopa skromen, da ne rečem kaj hujšega: brez konkretnih projektov, brez konkretnih rezultatov. Potrebujemo realen in finančno sprejemljiv akcijski načrt z jasnimi cilji, prednostnimi ukrepi in primerjalnimi merili uspešnosti ter delitev dela in uskladitev z vzhodnim partnerstvom in strategijo za Podonavje.

Uvesti moramo partnerstvo za energijo in promet skupaj s partnerstvom za okolje. Samo s takšnim projektno usmerjenim pristopom, osredotočenim na male specifične projekte, lahko premagamo zelo raznolike in zapletene interese v regiji. Prav tako moramo preseči naš razdrobljeni pristop v smislu financ. Doslej smo imeli različne finančne instrumente in malo prepoznavnosti. Zato mora skupni operativni program za Črno morje postati naš osrednji instrument za izvajanje strategije za Črno morje in ga moramo uporabiti kot začetni denar za privabljanje institucij, ki so pripravljene vlagati v regijo, in ns tem spodbujati sodelovanje.

  Oldřich Vlasák (ECR). – (CS) Gospa predsednica, počasno izvajanje projektov, neobstoj akcijskih načrtov in poročil o oceni, pomanjkanje srečanj na visoki ravni, tveganje podvajanja z vzhodnim partnerstvom in mnogi drugi problemi kažejo, da je bila odločitev držav članic, da prevzamejo vodilno vlogo v izvajanju strategije za Črno morje, slaba. Zdi se, da mora Evropska komisija imeti pomembnejšo vlogo kot sekretariat in povezovalec te strategije za Črno morje.

Prav tako sem trdno prepričan, da mora ta strategija, tako kot druge strategije za makroregije, ostati nevtralna v proračunskem, institucionalnem in zakonodajnem smislu; z drugimi besedami, da ne sme vključevati izdatkov nadaljnjih dodatnih sredstev, ustanovitve novih institucij ali priprave nove zakonodaje.

Ni potrebe po novih operativnih programih in posebnih proračunskih postavkah, vendar pa obstaja potreba po osredotočanju na izvajanje posebnih projektov, za katere bodo zadevne države imele resničen interes.

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospa predsednica, komisar, dandanes je zgolj formalnost poudariti, da je Črno morje območje strateškega pomena za Evropsko unijo. Kako bi lahko bilo drugače, ko je zdaj po pristopu Bolgarije in Romunije pravzaprav notranje morje znotraj Evropske unije? Energija, varnost, stabilnost in seveda demokracija so sektorji, ki so za nas na tem področju bistvenega pomena.

Od leta 2007, ko smo uvedli našo politiko na tem območju, ki je ključnega pomena iz več razlogov, smo nekoliko napredovali in dosegli določen uspeh. Vendar pa smo bili žal priča tudi zamudam in razdrobljenim pristopom ter obdobjem nedejavnosti. Obžalovanja vredno je, da od leta 2008 ni bilo organizirano srečanje na ministrski ravni o tej politiki. Te razmere so precej pod našimi prvotnimi ambicijami, glede na geostrateški, geopolitični in gospodarski pomen pa imamo samo eno možnost: okrepiti našo politiko in ukrepanje na območju Črnega morja.

Zato popolnoma podpiram predlog poročevalca gospoda Ungureanuja, da se nadgradi evropsko politiko o Črnem morju v celovito strategijo, ki jo podpira posebna proračunska postavka. V okviru tega želim kot član Odbora za promet in turizem poudariti pomen teh dveh sektorjev, ki morata biti sestavna dela evropske strategije za Črno morje.

Ni potrebe po poudarjanju, da bi lahko tudi celovita pomorska politika bistveno prispevala k enotnemu, uspešnemu razvoju območja Črnega morja. To je treba storiti zdaj. Vendar pa je širitev druga zadeva in zahteva veliko natančnega preučevanja.

  Evgeni Kirilov (S&D). – Gospa predsednica, s pristopom Bolgarije in Romunije je črnomorska regija postala sosednja regija EU. Je strateški most, ki povezuje Evropo s Kaspijskim morjem in srednjo Azijo. Njen geopolitični in gospodarski pomen za EU se nenehno povečuje v smislu varnosti, stabilnosti in energije. Zato mora Unija okrepiti svojo prisotnost, razviti aktivne politike in najti trajne rešitve za obstoječe probleme v regiji.

Velikega interesa za večstransko regionalno sodelovanje ne kažejo samo črnomorske države – kar je ključno za reševanje nujnih zadev regionalnega in evropskega pomena, kot so „zamrznjeni“ konflikti, trgovina z ljudmi in druga vprašanja, povezana z varnostjo.

Trenutno je potrebno osredotočanje na številna vprašanja, ki so v pragmatičnem interesu vseh črnomorskih držav. Eno izmed teh vprašanj je pomorska varnost. V zadnjih letih je v Črnem morju prišlo do povečanja nesreč s smrtnim izidom in okoljsko škodo. EU mora zmanjšati tveganje civilnih nesreč z zagotavljanjem pomoči operacijam iskanja in reševanja v okviru evropske celostne pomorske politike. Pričakujemo, da bomo kmalu glasovali o poročilu naše kolegice Ilijane Malinove Jotove, ki prvikrat obravnava ribiško politiko EU v Črnem morju. To bi lahko zagotovilo dobro podlago za večstransko sodelovanje v regiji.

Podpora EU je zaželena tudi za sedanje projekte, kot so črnomorska avtocesta, vseevropska prometna koridorja 8 in 9 ter prometne povezave med pristanišči v Črnem morju.

Poročevalcu bi se zahvalil, da je podprl moje spremembe in za njegov odličen ustni prispevek.

  Marek Siwiec (S&D). – (PL) Gospa predsednica, ko govorimo o regiji Črnega morja, je treba povedati, da v okolici Evropske unije ni podobnega prostora s tako velikimi razlikami, tako številnimi intenzivnimi konflikti – vključno s krvavimi konflikti – in tako številnimi nasprotujočimi si interesi. Zato se ne smemo zavajati, da bomo z oblikovanjem kakršne koli politike lahko rešili zadeve, ki jih druge politike ne morejo. To ni radijska oddaja z željami in ne moremo rešiti energetskih problemov, če Rusija noče naftovoda, mi pa ga hočemo. Prav tako ne moremo rešiti regionalnih konfliktov. Pravzaprav je to zelo omejena politika, vendar pa se jo zaradi tega splača izvajati.

Ker govorimo o sinergiji v zvezi s politiko za Črno morje, ne smemo pozabiti, da sinergija pomeni določeno dodano vrednost. Vprašal bi na primer, zakaj Evropski parlament ne sodeluje z obstoječimi organizacijami v regiji, kot je parlamentarna skupščina Organizacije za črnomorsko gospodarsko sodelovanje. Želijo si sodelovati z nami. Evropski parlament meni, da je prevelik in preveč pomemben, in si ne prizadeva za sodelovanje. Predlagam, da začnemo sodelovati in ukrepamo skupaj z drugimi.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospa predsednica, črnomorska regija je za Evropsko unijo strateško pomembna. Vendar pa opažamo pomanjkanje strukturiranega pristopa k tej regiji. Za sinergijo Črnega morja ni bil pripravljen noben akcijski načrt, financiranje pa se zagotavlja prek številnih neusklajenih instrumentov. Zaradi tega je nujno oblikovati strategijo EU za Črno morje z enako prednostno ravnjo kot jo imajo druge regionalne strategije Unije, osredotočati pa se mora na tri glavna področja: gospodarski, družbeni in človeški razvoj; energijo, promet in okolje; varnost in dobro upravljanje.

Nekateri ključni projekti za evropsko gospodarstvo, kot sta plinovod Nabucco, ki bi omogočili večjo energetsko neodvisnost, ali razvoj pristanišč Črnega morja, zahtevajo takojšen zagon, ki ga je mogoče doseči samo na podlagi skupne strategije.

  Niki Tzavela (EFD). – (EL) Gospa predsednica, Črno morje je zelo pomembno za zanesljivo oskrbo Evrope z energijo. Komisar, tu je pomembno vprašanje plinovoda Nabucco, od katerega je v veliki meri odvisna zanesljiva preskrba Evrope z energijo. Vendar pa so informacije glede dobavitelja tega velikega plinovoda zelo nejasne. Včeraj nam je predsednik Komisije gospod Barroso povedal, da je bil v Azerbajdžanu in Turkmenistanu in da so pogovori potekali zelo dobro. Kaj to pomeni? V nekem trenutku moramo določiti časovno omejitev. Kdaj bomo vedeli, ali je plinovod Nabucco izvedljiv, da ne bi izgubljali energije in se lahko ozremo za alternativami? Vprašanje plinovoda Nabucco, ki je eno izmed osrednjih vprašanj zanesljive oskrbe Evrope z energijo, je izredno pomembno in ga je treba razjasniti. Imamo dobavitelja ali ne?

  Petru Constantin Luhan (PPE). – (RO) Gospa predsednica, za začetek bi poročevalcu gospodu Ungureanuju čestital za odlično delo v zvezi s tem poročilom, ki je zelo pomembno z geopolitičnega in tudi gospodarskega vidika. Regija nudi precejšen potencial za proizvodnjo in zagotavljanje energije in ji je treba posvetiti večjo pozornost, zlasti z namenom zagotavljanja zanesljive oskrbe Unije z energijo.

Glede na to, da doslej ukrepi EU niso bili dovolj jasni in sinergija Črnega morja ni dosegla svojega pričakovanega potenciala, iskreno upam, da bo imela Evropska služba za zunanje delovanje na razpolago človeške in materialne vire, potrebne za izvajanje treh partnerstev: za okolje, promet in energijo. Menim, da Evropska unija ne sme prezreti te regije. Prav nasprotno, njeno prisotnost se mora čutiti v doslednih, dolgoročnih ukrepih, ki bodo omogočili izkoriščanje razvojnih priložnosti.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospa predsednica, gospe in gospodje, kot madžarski poslanec v Evropskem parlamentu bi dodal svoja razmišljanja o strategiji za Črno morje, saj se mi zdi, da v poročilu opažam dva cilja, ki sta enaka kot glavni prednostni nalogi madžarskega predsedstva.

Prvi je dejstvo, da se poročilo zavezuje regionalnemu razvoju med Evropsko unijo in to regijo. Za nas madžarske poslance je to posebno pomembno z vidika podpore strategiji za Podonavje, saj je lahko kakršna koli prošnja za podporo strategiji za Podonavje verodostojna samo, če ostanemo odprti tudi za podporo drugim strategijam.

Drugi je sama zanesljiva oskrba z energijo. Razen njenega namena, da zagotovi mir in stabilnost v regiji, je morda najpomembnejši cilj strategije za Črno morje na področju zanesljive oskrbe z energijo zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo samo, in kot je bilo rečeno včeraj, je zanesljiva oskrba z energijo druga prednostna naloga madžarskega predsedstva in je tako v interesu vseh.

  Lambert van Nistelrooij (PPE). – (NL) Gospa predsednica, Črno morje je na našem pragu, ko pa se nanj ozremo z vidika energije, je tudi resnično evropsko. Kot poročevalec v senci skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) za Odbor za industrijo, raziskave in energijo in kot koordinator regionalne politike bi rad ponovno potrdil to stališče. Črno morje ponuja zelo dobro priložnost. Ključno v tem pogledu je sodelovanje. Pravkar smo govorili o naložbah v zvezi z Nabuccom; te zadeve lahko delujejo samo s stabilnimi odnosi. Včeraj je gospod Barroso poročal o izidih, doseženih v Azerbajdžanu in Turkmenistanu. Na kratko, dodana vrednost takšnih strategij je nesporna; to je zelo jasno in je mimogrede izpostavil tudi gospod Brok.

Menim, da bi bila diverzifikacija našega dotoka energije izredno pomembna kot del precej širšega okvira. Zahvalil bi se tudi poročevalcu gospodu Ungureanuju za to spodbudno in potrebno poročilo.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Gospa predsednica, Črno morje je za Evropsko unijo pomembno ne samo v smislu njegove strateške lokacije, ampak tudi v smislu razpoložljivih gospodarskih priložnosti in pogojev za okrepljen regionalni razvoj. Koristi strategije za to regijo izhajajo iz njenega prispevka k diverzifikaciji gospodarskih dejavnosti med državami, ki mejijo na morje, in tudi okrepitvi sodelovanja na področju izobraževanja in raziskav, da se zagotovi pomembna zaščita naravnih virov.

Menim, da mora Evropska unija spodbuditi države v črnomorski regiji k zadostni uporabi naravnih okoljskih virov, zagotavljanju trajnostnega razvoja regije, izboljšanju kakovosti življenja v regiji in vzpostavitvi lokalnih in regionalnih partnerstev.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, ob tej priložnosti bom podal samo tri pripombe. Prvo sem omenil že na začetku naše razprave, in sicer zahvalo za to pravočasno poročilo o regiji Črnega morja.

Druga pripomba, dovolite mi, da v naši razpravi pozdravim jasen dokaz pomena, ki ga pripisujete tej posebni regiji in s katerim se strinjata tudi Služba za zunanje delovanje in Komisija.

Moja tretja pripomba je, da se veselim sodelovanja s Parlamentom pri strategiji Črnega morja in njenega izvajanja.

  Traian Ungureanu, poročevalec. – Gospa predsednica, zelo me veseli, da sem lahko kratek, ne samo zaradi hrupa, ampak tudi zato, ker sem imel srečo in sta me na splošno podprli obe strani v tem parlamentu. Kot je v svojih odličnih pripombah poudaril gospod Brok, menim, da je poročilo, o katerem bomo glasovali danes, zelo dober primer medstrankarskega sodelovanja v tem parlamentu; posebno se želim zahvaliti gospodu Paşcuju, ki se je izkazal za zelo dejavnega in iskrenega zagovornika tega poročila.

Ne bi želel omenjati drugih imen, saj bi bilo to nepravično, ker je vsak povedal kaj pomembnega v zvezi s tem poročilom: glede edinstvenosti črnomorskega območja, glede njegove krhkosti in glede potrebe po previdnosti pri oblikovanju politike za območje Črnega morja.

Seveda je treba omeniti tudi nujnost projekta Nabucco in njegov vseevropski pomen. Zahvalil bi se tudi komisarju Füleju za njegove pripombe, zlasti za omembo pomorske razsežnosti, ki jo Komisija oblikuje prav zdaj, in seveda za potrebno povezavo med strategijo za Črno morje in strategijo za Podonavje.

  Predsednica. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo čez nekaj trenutkov.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Najprej bi čestitala kolegu Traianu Ungureanuju za pripravo tega poročila, ki je posebno pomembno za Romunijo. Moja država je najdejavnejša država članica EU pri krepitvi strateškega pomena Črnega morja in potrebe Unije, da poveča svojo vlogo v regiji. Pomen regije je bil opredeljen v številnih instrumentih, ki podpirajo vzhodne sosede EU. Vendar pa je sinergija Črnega morja dala omejene rezultate. Menim, da morajo biti prednostne naloge EU usmerjene k utrditvi stabilne, demokratične regije. Nerešeni konflikti so postali boleča točka v črnomorski regiji. Ponovno lahko izbruhnejo kadarkoli, zaradi česar predstavljajo nevarnost za regionalno varnost. Črno morje je posebno pomembno tudi za zanesljivo oskrbo EU z energijo. Evropska komisija se mora še naprej osredotočati predvsem na načrtovane energetske projekte v tej regiji.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Zaradi zmedenih ciljev in podvajanja oblik sodelovanja je strategija EU za Črno morje v nevarnosti, da ostane brez vsebine. Zaradi razlik v statusu držav, vključenih v odnose z Evropsko unijo, pogosto razhajajočih se interesov akterjev, vključenih v sodelovanje, in pomanjkanja vizije, kar je razvidno tudi v poročilu gospoda Ungureanuja, ni verjetno, da se bo položaj izboljšal. Če hočemo pospešiti proces reševanja nerešenih konfliktov v regiji, moramo začeti s pripombo, da so to ukrepanje precej odložili sponzorji različnih načrtov, ki so tekmovali med seboj in s tem proces odložili za več kot 15 let. To tekmovanje je izdalo njihove različne interese, pogosto neposredno ali posredno povezane z nadzorom prometnih poti v regiji. Menim, da se bo jasnejša slika pokazala šele, ko bo postalo popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo s pristopom Turčije k EU in kakšen status bo imela Rusija v odnosih z Unijo. Šele po razjasnitvi teh zadev bodo rešeni obstoječi konflikti in v regiji vzpostavljena dolgoročna stabilnost.

  András Gyürk (PPE), v pisni obliki. – (HU) Pričakuje se, da bo strategija za Črno morje v prihodnosti Evropske unije igrala vse pomembnejšo vlogo. To precej dobro kaže skupna izjava, ki sta jo prejšnji teden podpisala Evropska komisija in Azerbajdžan in v kateri se je Azerbajdžan pisno zavezal, da bo dal Evropi na razpolago veliko količino virov plina. Veseli me, da Evropska komisija končno sprejema konkretne ukrepe za spodbujanje projekta Nabucco, saj mora biti zagotavljanje dostopa do virov plina, ki se nahajajo v kaspijski regiji, posebna prednostna naloga. Vendar pa medtem ne smemo pozabiti na prenos plina v Evropo, kar je mogoče uresničiti samo s črnomorskimi državami.

Okrepitev dialoga med EU in črnomorskimi državami bi lahko predstavljala pomemben napredek pri zagotavljanju zanesljive oskrbe Evrope z energijo, saj bo izgradnja plinovoda Nabucco državam članicam, ki imajo trenutno zelo majhno raznolikost virov, zagotovila dostop do novih virov plina. Vendar pa bo vzpostavitev plinovodov zahtevala tudi dejavno prispevanje vpletenih držav. Pregleden, nediskriminatorni prometni okvir in poslovno okolje, ki podpira naložbe, nista pomembna samo za zanesljivo oskrbo držav članic EU, ampak sta ključna tudi za stabilnost in blaginjo v regiji. Po mojem mnenju ima lahko črnomorska regija od izgradnje plinovoda Nabucco samo koristi: plinovod bo zagotovil predvidljiv vir dohodka za države v regiji in jim bo obenem zagotovil tudi neposreden dostop do največjega svetovnega trga plina.

  Danuta Jazłowiecka (PPE), v pisni obliki. – (PL) Avtor poročila, o katerem razpravljamo, jasno navaja, da to, kar imenujemo sinergija Črnega morja, ki je bila sprejeta leta 2007, ni popolnoma izpolnilo pričakovanj. Širitev Unije s pristopom Bolgarije in Romunije pomeni, da se je regija znašla v središču naše pozornosti. Po stabilizaciji razmer v srednji in vzhodni Evropi se je zdelo, da je za Unijo prišel čas, da se osredotoči na črnomorsko regijo. Vendar pa je svetovna gospodarska kriza to zadevo dobesedno izbrisala z evropskega dnevnega reda. Ne smemo pozabiti, da Unija ni samo baltsko ali sredozemsko območje. Trenutni dogodki v Tuniziji seveda kažejo, da tudi te regije zahtevajo našo pozornost. Vendar pa se moramo začeti zavedati, da črnomorska regija z evropskega vidika počasi postaja bistvena. Tam je najti rešitev za naše energetske probleme. Tam se nahajajo komunikacijske poti, ki so pomembne za naše gospodarstvo. Tam je najti tudi vire nestabilnosti, ki lahko za nas predstavljajo veliko nevarnost. Zaradi vsega tega se je treba strinjati s poročevalcem, da je prišel čas za razvoj celovite politike EU za črnomorsko regijo. Poleg tega se zdi, da bi lahko spremembe, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba, prispevale k učinkoviti uveljavitvi takšnega načrta. Prav tako bi lahko oblikovanje ustrezne enote v Evropski službi za zunanje delovanje rešilo večino pomanjkljivosti sedanje sinergije Črnega morja.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Strategija Evropske unije za Črno morje je podobna jetiju. Vsi govorijo o njej, toda nihče je ni videl. To moje prepričanje še utrjujejo nekatera nasprotja, ki sem jih odkril prav na začetku resolucije. Prvič, opredelitev regije Črnega morja. Nenavadno je, da je vključen Azerbajdžan, država ob Kaspijskem morju, Makedonija pa ne, čeprav sta v črnomorsko regijo „v skladu z opredelitvijo Komisije“ vključeni njeni najbližji sosedu Bolgarija in Grčija. Nisem vedel, da se Grčija razteza vse do obal Črnega morja. 13 področij sodelovanja, kjer se pričakuje večjo navzočnost EU v regiji, sestavlja zelo obsežen seznam. Zdi se, da se Komisija prej ni zavedala pomena te regije. Glede na to, da je bilo iz pilotnega projekta za okolje in razvoj regije spomladi letos 1,5 milijona EUR prerazporejenih v projekt za sektor banan v državah AKP, bi dvomil v informacije, na katerih je Komisija utemeljila takšno odločitev. Nenavadno je, da je avtor „spregledal“ plinovod Južni tok, omenja pa sporni in ne popolnoma financirani projekt Nabucco. Poudaril bi, da bo priložnost za partnerske odnose z različnimi regijami EU zelo pomembna za nadaljnji razvoj regije, razen za prej omenjeno območje. Manjkajo zaključki zadnje razprave o odpravi vizumov z Ukrajino.

  Iosif Matula (PPE), v pisni obliki. – (RO) Danes razpravljamo o projektu, ki je z več vidikov pomemben za prihodnost Evropske unije. Pristop Romunije in Bolgarije k EU je prinesel dodano vrednost z zagotavljanjem dostopa do Črnega morja, regije, ki združuje tudi sosednje države Unije, vključno s strateškimi partnerji. Priprava skupne strategije za Črno morje nam bo omogočila pomemben napredek v smeri vzpostavitve območja stabilnosti, varnosti, demokracije in blaginje. V tem okviru lahko imamo skupne, celovite pobude, ki so jih sprejele države v regiji, za predhodni korak k ponovni združitvi naše celine.

Kot Romun in tudi član Odbora za regionalni razvoj podpiram povezavo med prihodnjo strategijo za Črno morje in strategijo za Podonavje, ki jo je nedavno začela Evropska komisija. Menim, da mora biti EU bolj udeležena v črnomorski regiji in sodelovati s tretjimi državami, saj so naše regije ozemeljsko in gospodarsko medsebojno povezane. To nam bo omogočilo v prihodnosti zagotoviti večjo zanesljivost oskrbe z energijo z izvajanjem infrastrukturnih projektov, kot so južni koridor ali terminali za utekočinjen plin in diverzifikacija dobavnih poti in virov.

Poleg tega moramo ustrezen pomen pripisati usklajevanju razpoložljivih finančnih instrumentov za črnomorsko regijo, razviti in posodobiti njena pristanišča ter zmanjšati onesnaževanje na tem območju.

  Zbigniew Ziobro (ECR), v pisni obliki. – (PL) Sinergija Črnega morja je nadaljnji primer zamujene priložnosti na področju odnosov z regijami, ki so geopolitično in strateško pomembne za njeno prihodnost. Ob sprejetju strategije je bila kot prednostna naloga določena izgradnja medsebojnih energetskih povezav med črnomorskimi državami in Evropsko unijo. Glavna naložba, ki bo omogočila dosego tega cilja, je plinovod Nabucco. Žal smo že dolgo priča pomanjkanju odločnosti Bruslja glede tega. Tudi sosednje države, ki so zainteresirane za izgradnjo plinovoda, pravijo tako. Azerbajdžan že eno leto izraža potrebo po ukrepanju Unije, da bi pridobili plin iz Kazahstana in Tadžikistana, saj se brez njunega sodelovanja izgradnja plinovoda finančno ne bo izplačala. Medtem je konkurenčen projekt, ki je obšel države na Kavkazu – ruski plinovod Južni tok – dobil tiho odobritev za izgradnjo. Ne smemo delati tako. Določbe poročila o energiji so nezadostne. Z dodatnimi informacijami o sredstvih, dodeljenih za naložbe strateškega pomena za prihodnost EU, jih je treba narediti bolj določne.

(Seja je bila za nekaj trenutkov prekinjena)

PREDSEDSTVO: GIANNI PITTELLA
podpredsednik

7. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

Gospa Morkūnaitė-Mikulėnienė je prosila za predložitev postopkovnega predloga.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, letošnji 13. januar zaznamuje 20. obletnico dogodka, ki je zrušil zidove sovjetskega imperija. Leta 1991 se je neoborožena množica več tisoč ljudi uprla nasilju sovjetske vojske ter obranila svobodo in neodvisnost. Krvavi dogodki v noči 13. januarja so osupnili Evropo in ves svet. Države, mednarodne organizacije in posamezniki so se odzvali na nasilje okupatorskih sil in so v Vilno pošiljali sporočila s podporo. V imenu vseh ljudi v Litvi bi se rada Evropskemu parlamentu zahvalila za resolucijo, sprejeto 24. januarja 1991, ki je podprla baltske države in obsodila sovjetsko nasilje. Zahvaljujemo se državam, ki jih zastopate in ki nas niso zapustile. Kot simbol naše zahvale boste v svojih predalih našli spominsko publikacijo o teh dogodkih. Da se ta tragična zgodba ne bi nikoli več ponovila, moramo...

  Predsednik. – Hvala, gospa Morkūnaitė-Mikulėnienė. Prosil bi vas, da prenehate govoriti, ker smo vam dali besedo, čeprav niste predložili postopkovnega predloga. Iz vljudnosti in zaradi nekaterih tehtnih točk, ki ste jih navedli, vas nisem hotel prekiniti. Hvala.

7.1. Okvirni sporazum med EU in Libijo (A7-0368/2010, Ana Gomes) (glasovanje)

7.2. Položaj kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi (B7-0039/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 14:

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospod predsednik, s soglasjem drugih skupin bi podali pojasnilo: ne želimo si spremeniti sistema ESZD, ampak razširiti njene zmogljivosti. V skladu s tem je besedilo, ki smo ga izbrali, natančnejše, kolege poslance pa prosimo, naj ga sprejmejo. Uporabili smo tudi pravilni uradni naziv za Evropsko službo za zunanje delovanje.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

7.3. Razmere v Belorusiji (B7-0044/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 2:

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – Gospod predsednik, predlagamo pomemben in kratek dodatek k odstavku 2: „je posebej zaskrbljen glede zdravstvenega stanja Nikolaja Statkeviča, ki že 31 dni gladovno stavka“.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

– Pred glasovanjem o odstavku 3:

  Jacek Protasiewicz (PPE). – Gospod predsednik, to je zelo podobna sprememba, kot jo je podal gospod Justas Paleckis. Ker resolucija ni samo politična izjava Parlamenta, ampak zagotavlja tudi moralno podporo tistim, ki so zaprti, bi radi predlagali vključitev imen štirih nekdanjih predsedniških kandidatov, ki so še vedno v priporu KGB, v našo resolucijo.

To so Vladimir Nekljajev, Andrej Sanikov, Nikolaj Statkevič in Aleksej Mihalevič in dva voditelja demokratične opozicije Pavel Sevjarinc, sopredsednik beloruskih Krščanskih demokratov, in Anatolij Lebedko, voditelj Združene državljanske stranke. Kolegi, prosimo vas za podporo, da se teh šest imen vključi v odstavek 3.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

– Pred glasovanjem o odstavku 9:

  Vytautas Landsbergis (PPE). – Gospod predsednik, primerno bi bilo, da ne pozabimo ali morda vključimo v besedilo, v odstavek 9, naslednjo zamisel: „istočasno bi morala Komisija financirati ponatis in distribucijo poezij Vladimirja Nekljajeva, ki so jih beloruske oblasti pred nedavnim zasegle in zažgale“. Prosimo, da temu ne nasprotujete, če je mogoče.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

– Pred glasovanjem o odstavku 13:

  Kristiina Ojuland (ALDE). – Gospod predsednik, podali bi ustno spremembo in dodali besedo „najpozneje“ za besedami „dejavnosti vzhodnega partnerstva“ v odstavku 13. To spremembo potrebujemo, ker potrebujemo hitre odločitve v zvezi z odnosi z Belorusijo in zlasti v zvezi z odločitvijo o vzhodnem partnerstvu in nadaljnjem sodelovanju Belorusije. Prosili bi vas za podporo.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

7.4. Poročilo o politiki konkurence za leto 2009 (A7-0374/2010, Derk Jan Eppink) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 105:

  Michael Cramer (Verts/ALE) – (DE) Predlagamo, da se v odstavek 105 vstavi naslednje:

„poziva države članice in Komisijo, naj v prehodnem obdobju“.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

7.5. Trajnostna politika EU za skrajni sever (A7-0377/2010, Michael Gahler) (glasovanje)

7.6. Strategija EU za Črno morje (A7-0378/2010, Traian Ungureanu) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 13:

  Adrian Severin (S&D). – Gospod predsednik, podal bi ustno spremembo k odstavku 13. Za drugim stavkom, ki se glasi „izraža prepričanje, da bi institucionalni dialog, ki bi združil EU in Organizacijo za črnomorsko gospodarsko sodelovanje, pomenil korak naprej k vzpostavljanju resničnega partnerstva v regiji“, bi predlagal vključitev naslednjega stavka: „v ta namen poziva k ustanovitvi skupne delovne skupine Odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve in parlamentarne skupščine Organizacije za črnomorsko gospodarsko sodelovanje“. To bi nam zagotovilo primeren instrument za uveljavitev splošne zamisli, o kateri smo se očitno dogovorili. Govoril sem s poročevalcem in zdi se, da podpira in sprejema to spremembo.

(Ustna sprememba ni bila sprejeta)

S tem je glasovanje končano.

8. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Ana Gomes (A7-0368/2010)

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, hvala za priložnost, da izrazim svoje mnenje o sporazumu, ki ga je EU danes sklenila z Libijo in v zvezi s katerim moram povedati, da resnično manjka ena stvar. Nenavadno je, da v poročilu popolnoma manjka nekaj, kar je verjetno najpomembnejši element, ki zadeva Evropejce, in sicer dejstvo, da nezakoniti priseljenci iz celotne Afrike in Azije, z drugimi besedami, iz obsežnih delov sveta, v veliki meri uporabljajo Libijo kot tranzitno državo za vstop v Evropo. Dobro znano je, da je EU čudežna dežela, kjer se po ulicah pretakata med in mleko. Zato je izredno privlačna za neverjetno število ljudi, ki hočejo pobegniti iz zapora, revščine in bede, ki jih predstavljajo njihove države. Jasno je tudi, da je dejstvo, da se Libijo skupaj z drugimi severnoafriškimi državami nenehno uporablja za tranzitno državo, že samo ogromen izziv za nas v EU. To bi bilo moralo igrati precej večjo vlogo v pogovorih, ki smo jih imeli z libijskimi oblastmi – precej večjo vlogo v zvezi z zahtevami, ki jih uveljavljamo, da bi preprečili ta pritisk na meje Evrope. Dobro je, da smo začeli pogovore, vendar pa je razočarljivo, da se ne dopušča, da bi pogovori obravnavali tisto, kar je pomembno.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0039/2010)

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, protisemitske in protiislamske težnje danes v določeni meri še vedno obstajajo v številnih delih sveta, tako kot sovražnost in nenaklonjenost kristjanom.

Nedavne dogodke, vključno z nasilnimi napadi na kristjane, ki živijo v Pakistanu, Iraku, Egiptu, Nigeriji in na Cipru, je treba najodločneje obsoditi. Vzajemno razumevanje vrednot drugih ljudi je temelj svobode veroizpovedi, ki se je ne sme omejevati tako resno. Zaščititi je treba temeljne svoboščine ljudi, pa naj bodo krščanske ali druge vere.

Sočasno Evropska unija ne more in ne sme zapravljati precejšnjih sredstev za spodbujanje drugih ver, zlasti v tem obdobju gospodarske krize. Komisija je porabila neverjetne 4 milijone EUR za spodbujanje islama. Ta sredstva bi verjetno lahko porabili za druge pomembne namene.

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, menim, da je to, kar smo danes potrdili, temeljnega pomena. Svoboda veroizpovedi je mati vseh svoboščin. Je ena izmed naših temeljnih, neodtujljivih človekovih pravic in je vključena v Splošno deklaracijo o človekovih pravicah.

Te pravice vključujejo svobodno spremembo veroizpovedi ali prepričanja in svobodo, po kateri lahko posameznik sam ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno izraža svojo veroizpoved ali prepričanje z bogoslužjem, obredi, običaji in poučevanjem. Vendar pa so pokoli v zadnjih mesecih, ki so zahtevali žrtve med krščanskimi manjšinami, vrhunec napada proti kristjanom v mnogih delih sveta s sistematično in brezobzirno stopnjo nasilja.

Žal danes, kot kažejo ti dogodki, pravica do svobode veroizpovedi postaja vprašljiva. To ustvarja nestrpnost, ki se jo pogosto spodbuja in manipulira za politične in finančne namene. Najbolj osupljivo v sedanjem ozračju je dejstvo, da institucije ne rečejo ničesar. Vsa tiha nasprotovanja se enostavno utiša.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, strinjam se s pomisleki in mnenji predhodnih govornikov. Vendar pa obstaja določen vidik, ki mu je bilo v poročilu dejansko posvečeno premalo pozornosti. To je odstavek 7, ki zadeva obsojanje vedenja turških oblasti na severnem delu Cipra, ki ga je v skladu z vsemi mednarodnimi pravili nezakonito zasedla Turčija – turške enote – in s tem država, ki se uradno in v resnici pogaja o svojem pristopu k EU.

Priča smo temu, kako se ciprske Grke, ki se hočejo vrniti v svoje cerkve, samostane in svete stavbe na severnem delu Cipra, ovira, ko se hočejo vrniti, kako se jim preprečuje vstop in obnova njihovih cerkev in kako se jim preprečuje vrnitev in ponovno zahtevanje lastnine, ki je zakonito njihova.

Na severnem delu Cipra smo dejansko priča nasilni diskriminaciji in zatiranju kristjanov z neposredno podporo države kandidatke za pristop k EU, namreč Turčije. To je nesprejemljivo in zato mora Evropski parlament ukrepati na način, ki je skladen z odstavkom 7, in priporočiti, da se pogajanja s Turčijo ustavi vsaj dokler ne bo na severnem delu Cipra vzpostavljen red.

  Marek Józef Gróbarczyk (ECR). – (PL) Gospod predsednik, glede na svoje korenine je ima Evropa posebno dolžnost zaščititi vse kristjane po svetu. Ta resolucija je seveda odraz te obveznosti. Vsekakor jo podpiram. Vendar pa je Evropa dolžna tudi sprejeti ukrepe, ki bodo v prihodnosti ščitili vse kristjane po svetu in ne bodo dopustili, da bi ponovno prišlo do podobnih tragedij.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, nedavno smo bili v številnih državah po svetu, pretežno v državah z zelo veliko muslimansko večino, priča krutemu preganjanju krščanske manjšine. Spričo takšnih dogodkov ne moremo stati križem rok. Vprašanje verske svobode in drugih državljanskih svoboščin je še naprej prednostna naloga prizadevanj Evropskega parlamenta. Zato se popolnoma strinjam z izjavo predsednika Evropskega parlamenta gospoda Buzeka, v kateri obsoja te zločine. Tudi jaz pozivam Evropsko unijo, naj sprejme vse razpoložljive diplomatske ukrepe, da zagotovi verske svoboščine za manjšine, zlasti v državah, katerih državljani kršijo te pravice. V poročilu o človekovih pravicah v letu 2009, ki je bilo nedavno sprejeto, smo poudarili potrebo po tem, da Unija igra dejavno vlogo v prizadevanjih za izboljšanje človekovih pravic in demokracije po svetu. Pozvali smo k imenovanju posebnega predstavnika EU za človekove pravice. Današnja resolucija je odlično izhodišče za naslednjo fazo našega boja za spoštovanje teh pravic.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, izrazil bi svoje zadovoljstvo zaradi sprejetja resolucije o preganjanju kristjanov, katere soavtor sem bil. Poleg tega bi se rad zahvalil gospe Ashton za njen odziv na položaj kristjanov v Aleksandriji. Spominjamo se obiska sirskih škofov iz Iraka in njihovega tragičnega opisa položaja kristjanov v Iraku. Tu bi rad omenil tudi Janeza Pavla II – čez nekaj mesecev bomo priča njegovi beatifikaciji –, ki je bil velik zagovornik miru in dialoga med kristjani, judi, muslimani in pripadniki drugih ver. Spominjamo se srečanj v mestu Assisi in Janeza Pavla II, ki je iz spoštovanja in ljubezni do soljudi obiskal mošejo in sinagogo.

Položaj kristjanov po svetu zahteva ukrepanje Evropske unije. To je naša dolžnost. Uporabiti moramo vsa politična sredstva, vendar pa moramo tudi pomagati tistim, ki so zaradi preganjanja zelo trpeli.

  Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, kot eden od soavtorjev sem glasoval za to zgodovinsko resolucijo, vendar pa sta visoki predstavnici in Komisiji namenjeni dve pomembni sporočili, ki ju je treba čim prej uresničiti.

Prvič, Komisija mora nemudoma vzpostavi strategijo EU o izvrševanju človekove pravice do svobode veroizpovedi, vključno s seznamom ukrepov zoper države, ki zavestno ne ščitijo verskih manjšin.

Drugič, Komisija mora znotraj direktorata za človekove pravice službe za zunanje delovanje razviti stalni sistem za nadzor vladnih in družbenih omejitev svobode veroizpovedi in vsako leto poročati Parlamentu.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, svoboda veroizpovedi je temelj civilizacije. Brez nje je demokracija prizadeta in družba je prisiljena v prepričanje, ki zanika človečnost in človekovo dostojanstvo.

To se je zgodilo v različnih delih sveta. Ekstremistična in fundamentalistična prepričanja sprožajo smrtonosna nasilna dejanja proti kristjanom, ki postajajo resnični sodobni mučeniki. Nestrpnost, ki spodbuja to nasilje, ustvarja fundamentalistična kultura. Zaradi tega je treba vsako prakso, ki zanika versko ali kulturno identiteto drugih ljudi, nemudoma in neomajno obsoditi. Mednarodna skupnost in njene institucije so dolžne zaščititi spoštovanje veroizpovedi. Ko so bili kristjani žrtve pokolov, niso vedno hitro ukrepale.

Kaldejci v Iraku in Kopti v Egiptu so v nevarnosti, da bodo izginili iz regij, v katerih so živeli stoletja. Ponovno bi se zahvalila predsedniku Buzeku, ki je navdušeno podprl zamisel sprevoda z baklami, luči za kristjane v spomin vsem žrtvam fundamentalizma.

Svoboda veroizpovedi mora postati simbol človeške skupnosti in za vse si želim, da bi uživali vero, upanje in usmiljenje, toda tudi pravičnost in svobodo.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tudi jaz sem glasovala za to resolucijo, saj vprašanje zaščite verskih manjšin po svetu še nikoli ni bilo tako ključnega pomena.

Izredno zaskrbljujoče je, da se leta 2011 ljudi še vedno preganja zaradi njihovih prepričanj. Člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne pušča manevrskega prostora. Jasno določa pravico do popolne svobode misli, vesti in veroizpovedi. Napadi na nekatere verske skupnosti, do katerih je prišlo v zadnjih nekaj tednih, so še en pokazatelj nujne potrebe po tem, da vse vlade sprejmejo učinkovite ukrepe za zaščito verskih manjšin ne glede na težave ali grožnje.

Cilj Evropske unije mora biti spodbuditi medverski dialog z večjim sodelovanjem med državami v Evropi, toda zlasti v državah, kjer svoboda veroizpovedi žal še ni zagotovljena. Pravico do svobode veroizpovedi je treba spoštovati in jamčiti povsod, brez izjeme.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, to je zgodovinska, odlična resolucija. Pozornost moramo osredotočiti na svobodo veroizpovedi v Evropi. Pomembno je, da ne pozabimo svojih korenin, ki jih je najti v judovsko-krščanskih vrednotah. Temeljne evropske vrednote in pravice so utemeljene na tej dediščini – na teh koreninah. Morda nas je to, kar se je zgodilo koptskim kristjanom v Egiptu, spodbudilo, da se zbudimo in to opazimo. Kristjani potrebujejo zaščito v različnih delih sveta in ne samo v Egiptu: podobne stvari so se zgodile v Turčiji in Asiriji.

Evropejci moramo posebno pozornost posvetiti tudi dejstvu, da v Evropski uniji obstajajo razmere, v katerih moramo posredovati. Ljudje zaradi svoje vere postajajo žrtve preganjanja.

Do tega je prišlo zaradi neupravičenega strahu pred islamom. Odrekli smo se svojim vrednotam in s tem na njegov račun poteptali krščanske vrednote. Ne smemo ravnati tako; namesto tega potrebujemo dialog in svobodo veroizpovedi. Zagotoviti moramo ohranitev naše evropske kulturne dediščine, naših judovsko-krščanskih vrednot, ter jih pogumno braniti. Te vrednote so ključni del naše evropske identitete.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospod predsednik, glasoval sem za predlog resolucije o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi in zadovoljen sem, da je bil sprejet, vendar pa imam še vedno nekatere pomisleke glede uporabe prikritega jezika. Nikjer na primer ni bilo odkrito navedeno, da do največjih problemov, s katerimi se spopadajo kristjani, prihaja v islamskih državah.

V uvodni izjavi N je navedeno, da Evropa ni povsem nedolžna, ko gre za kršitve svobode veroizpovedi. Morda je res tako, toda s tem, ko to izjavimo, občasne in osamljene probleme v Evropi postavljamo v isto kategorijo kot strukturno diskriminacijo kristjanov v muslimanskih državah in napade nanje. Poleg tega ne gre samo za bombne napade in druge oblike fizičnega nasilja s strani muslimanskih ekstremistov; v številnih muslimanskih državah obstaja tudi uradna politika, naperjena proti kristjanom. Pomislite na domnevno nerazpoložljivost sredstev za obnovo krščanskih cerkev v Turčiji ali težave v zvezi z nasledstvom carigrajskega ekumenskega patriarha. Tudi vedenje turških zasedbenih sil na Cipru je pravi škandal.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, včeraj sem tu prisostvoval razpravi. Bila je zelo zanimiva in zelo pomembna. Udeležil sem se tudi včerajšnje slovesnosti prižiganja sveč pred Parlamentom in našemu predsedniku Jerzyju Buzeku se zahvaljujem za vodstvo, ki ga je pokazal na tem sprevodu.

Preganjanje kristjanov v zadnjem času spominja na dneve rimskega imperija, ko je bilo kristjane povsem dopustno moriti in napadati. To se mora končati. Pomembno je, da Evropska unija tu igra svojo vlogo, in menim, da to delamo, da bi zagotovili svobodo izražanja in svobodo običajev za verske skupine ne samo znotraj Unije, ampak tudi v državah prosilkah. To je zelo pomembna zadeva po svetu.

(GA) Zadovoljen sem, da je bila danes sprejeta ta zgodovinska resolucija, in še posebno, da je bila sprejeta soglasno.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, ta resolucija je zelo pomembna, ker je prva in ker prihaja v posebno pomembnem trenutku. Vemo za pokol kristjanov v Iraku. Vemo, kaj se dogaja v Egiptu in kaj se tam ni zgodilo v zadnjih letih. Vemo za posamezne primere – vendar so še vedno pomembni – umorov krščanskih duhovnikov – in ne samo duhovnikov – v Turčiji, Siriji in Pakistanu. Vemo tudi, kaj se dogaja v določenih državah v Afriki, kjer je muslimanska večina. Glede na to sem zelo presenečen zaradi molka predsednika Evropske komisije gospoda Barrosa. En teden ni imel pripomb. Šele ko so nanj pritisnili predsedniki vlad držav članic – čeprav ne predsednik vlade moje države –, je podal izjavo o zadevi. Dobro je, da je gospa Ashton povedala nekaj o tem, vendar pa bi moral predsednik Evropske komisije nemudoma posredovati glede te zadeve. Tega ni storil in je vredno obžalovanja.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0044/2010)

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, veseli me, da je ta parlament seznanjen z zdrsom Belorusije v avtokracijo. Režim v Belorusiji predstavlja sistem vlade, ki bi ga ta celina morala pustiti za seboj že pred 20 leti.

Kljub temu upam, da bo ta predlog resolucije med nekaterim kolegi sprožil samoanalizo. Poglejte nanj z vidika nekdanjega sovjetskega aparatčika, ki analizira Evropsko unijo. Povem vam, da bi našel nekaj stvari, zaradi katerih bi se počutil precej domače. Ugotovil bi, da nam ne vlada izvoljen predsednik ali izvoljen sistem, ampak 27-članski politbiro, imenovan Evropska komisija, videl bi ta Parlament kimavcev, zaradi katerega bi bil nekoliko nostalgičen, videl bi vrsto petletnih načrtov, v skladu s katerimi vodimo svoje zadeve, videl bi celo vozni park posebnih limuzin in celo trgovine s posebnimi zalogami za zaposlene v sistemu in člane nomenklature.

Predvsem pa bi videl tisto, kar je Engels imenoval „doktrina lažne zavesti“ – da ko ljudje glasujejo, ne razumejo svojega pravega interesa, zato je naša naloga, da jim vsilimo boljši sistem. Spominja me na grozljivi zadnji prizor Orwellove „Živalske farme“, v katerem živali pogledujejo od človeka do prašiča in od prašiča do človeka in ugotovijo, da ne morejo prepoznati, kdo je kdo.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, tudi jaz sem glasoval za to resolucijo, ki je bila, če nič drugega, potrebna. Po mojem mnenju mora biti Evropska unija še posebno pozorna na kršitve človekovih pravic, do katerih prihaja v njenih sosednjih regijah. Želel bi si več v zvezi s problemi, s katerimi se srečujejo mladi. Mladinskim organizacijam v Belorusiji se ne dovoli delovati svobodno; namesto tega morajo delovati v ilegali.

Že več kot eno leto imajo mladi v Evropi navado organizirati ulične prireditve, na katerih so pomembnim kipom v evropskih prestolnicah prekrili usta, ker so nemi. To je nasprotovanje pomanjkanju svobode govora v Belorusiji. Upam, da mladim Evropejcem ne bo treba prekriti ust Evropskemu parlamentu ali nas utišati, ampak da se bomo lahko pogumno zavzemali za naše vrednote in demokracijo.

  Kristian Vigenin, v imenu skupine S&D. – (BG) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu podpira predloženo resolucijo. Menimo, da bo pomemben znak za beloruske oblasti in tudi civilno družbo, medije in vse, ki se borijo za demokratični razvoj države. Upamo, da bodo ukrepi, predlagani v resoluciji, natančno preučeni in bosta o njih razpravljala Komisija in Svet ter se jih bo začelo čim prej izvajati, da bi bili učinkoviti.

Dejansko inavguracijska slovesnost za ponovno izvoljenega predsednika Lukašenka, ki naj bi potekala jutri, ne bo ustavila vprašanj, ki so bila zastavljena v zvezi z njim, zakonitostjo volitev in načinom beleženja izida teh volitev. Evropska unija je doslej uporabila različne politike in mehanizme za vplivanje na Belorusijo in belorusko vodstvo, pri čemer so bili rezultati skromni. Morda je čas, da razmislimo o novih možnostih ali o tem, ali v tej regiji niso nastale nove razmere, ki bi nam omogočile uporabo drugih mehanizmov.

Nekaj, kar je bilo omenjeno v resoluciji in se nam zdi izredno pomembno, vendar doslej še ni bilo preizkušeno, je usklajevanje naše politike in odnosov z Belorusijo z njenimi neposrednimi sosedami, ki niso članice EU, torej z Rusijo, ki je naša strateška partnerica, in Ukrajino, ki je del vzhodnega partnerstva. Menim, da bi s skupnimi in usklajenimi prizadevanji lahko dosegli, če nič drugega, vsaj ozračje, ki bi bilo politično ugodnejše za poštene in demokratične parlamentarne volitve, volitve, ki so napovedane za naslednje leto.

Evropski parlament mora tudi v celotnem obsegu izkoristiti možnosti, ki jih ima na razpolago. Danes smo se odločili v Belorusijo poslati delegacijo in menim, da bo dovoljenje, da ta delegacija obišče državo in ji zagotovi potrebno pomoč in stike, preizkus beloruskega vodstva. Omogočilo nam bo tudi oblikovati jasno predstavo in se na lastne oči prepričati o možnostih, ki jih zagotavljajo tamkajšnje razmere.

  Bogusław Sonik (PPE). – (PL) Gospod predsednik, najprej bi rad izrazil ogorčenost zaradi tega, ker gospod Hannan Belorusijo primerja z Evropsko unijo. Njegova nesmiselna izjava je bila še toliko neprijetnejša, ker so ji ploskali nekateri izmed kolegov poslancev iz Poljske v skupini Evropskih konzervativcev in reformistov.

Lukašenkov režim je treba osamiti. Izkazalo se je, da je bila trenutna politika prepričanja, da se bo režim postopno odprl demokraciji, zmotna. Sankcije za Lukašenkov režim morajo biti stroge tudi zaradi tega, ker je to država, ki je neposredna soseda Evrope. V odnosih s takšnimi državami moramo pričakovati enake standarde kot za države članice Evropske unije. Posebno si želim, da bi Evropska komisija podprla neodvisne medije, kot so TV Belsat, Radio Racyja in drugi. Pomembni so za širjenje informacij, tako da dosežejo državljane Belorusije.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, dogodki v Belorusiji, povezani s predsedniškimi volitvami, so ponovno zamajali javno mnenje v Evropi. Po obdobju sorazmernega miru predsednik Lukašenko ponovno uporablja silo proti opozicijskim aktivistom. Ponovno je začel uporabljati najsramotnejše posebnosti svoje diktature. Brutalen spopad z udeleženci mirnih demonstracij in aretacije voditeljev opozicije in kandidatov opozicije na volitvah so jasna kršitev človekovih pravic in naznanja opustitev ukrepov, namenjenih izboljšanju odnosov z demokratičnimi državami Evrope.

Zato v celoti podpiram resolucijo Parlamenta, ki poziva k takojšnji izpustitvi političnih zapornikov in ponovitvi volitev. Močno obsojam diktatorske prakse režima predsednika Lukašenka. Prepričan sem, da bo pritisk evropskih institucij pomagal omiliti zatiranje beloruskih državljanov. Prav tako se strinjam z vsemi ukrepi, ki podpirajo razvoj civilne družbe z omilitvijo vizumske politike, štipendijami za študente in akademike ter zagotavljanjem financiranja za neodvisne organizacije in medije.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, nobenega dvoma ni, da Belorusija predstavlja glavobol za Evropo, in res je, da moramo izkoristiti vsako priložnost za kritiziranje režima – na srečo – zadnje komunistične diktature. Na Danskem imamo pregovor, ki pravi, da tisti, ki živijo v steklenjaku, ne smejo metati kamnov, in morda se zato splača pogledati, kakšna izgleda EU z vidika Belorusije. EU vodi Komisija, sestavljena iz uradnikov brez kakršnega koli mandata ljudstva, in samo ta Komisija, ki jo sestavljajo ljudje, ki za seboj nimajo nobenega ljudskega gibanja, nobenega, ki bi mu morala poročati, in brez mandata ljudstva, lahko predloži predloge. Kdo je po predložitvi in sprejetju predlogov tisti, ki z ogromnim političnim vplivom nazadnje odloči, kako naj zakonodajo EU izvajajo države članice? Ponovno so to ljudje, ki niso bili demokratično izvoljeni, so sodniki, ki sedijo udobno oddaljeni od resničnosti. Enako je mogoče reči za ta Parlament, kjer je velika večina v steklenih palačah, kamor je bila postavljena, brez kogar koli, ki bi mu morala odgovarjati, in brez razumevanja velike zaskrbljenosti, nasprotovanja in razburjenja evropskih državljanov. Če na EU pogledamo z vidika Belorusije, bomo morda videli številne zastrašujoče podobnosti z diktatorstvi, proti katerim se borimo.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, podpiram resolucijo, saj se zavedam dejstva, da so razmere v Belorusije zelo posebne. Soočamo se s silovito krepitvijo zatiranja zagovornikov človekovih pravic. Po drugi strani vlada mnenje, da se to dogaja zaradi zelo nepremišljene politike nekaterih držav članic Evropske unije, saj je gotovo, da je bilo popolnoma nepotrebno dati verodostojnost gospodu Lukašenku v očeh Evrope in Evropske unije, kot so storili gospod Berlusconi, ki je obiskal Belorusijo, predsednica Litve gospa Grybauskaitė in zunanja ministra Nemčije in Poljske. Danes se moramo boriti za državljanske svoboščine v Belorusiji, vendar pa se moramo obenem izogibati temu, da bi Belorusijo potisnili v roke Rusije, saj je tudi to zelo pomembno.

Poročilo: Derk Jan Eppink (A7-0374/2010)

  Sergej Kozlík (ALDE). – (SK) Gospod predsednik, izkušnje iz številnih držav članic kažejo, da šest let po Uredbi Sveta št. 1/2003 še vedno ni prišlo do pozitivnega premika glede dosledne uporabe pravil konkurence.

Ko odločajo o sporih, nacionalna sodišča ne izkoristijo možnosti, da zahtevajo informacije ali mnenja Evropske komisije o zadevi, prav tako pa ne izkoristijo pravice, da se obrnejo na Sodišče Evropske unije z vprašanjem za predhodno odločanje, in tudi Komisija ne izkoristi možnosti za posredovanje kot amicus curiae. Praksa kaže precejšnje probleme z uporabo pravosodja na tem področju, vključno z velikimi odkloni od stalne sodne prakse evropskih sodišč. Zato sem Komisijo pozval, naj posveti pozornost odločitvam nacionalnih sodišč in sprejme ukrepe, potrebne za dosego tega cilja. Ta poziv je bil vključen v poročilo o politiki konkurence in podprl sem končno besedilo poročila.

  Morten Messerschmidt (EFD). – (DA) Gospod predsednik, evropska konkurenčnost je nedvomno pod velikim pritiskom. Vprašati se moramo, ali so države članice resnično pripravljene kaj storiti glede tega. Vendar pa je nekaj jasno, in sicer da smo ustvarili valuto, skupno valuto, ki se je izkazala za pogubno za gospodarstvo v celotni južni Evropi. Eden izmed razlogov za to je, da večina teh držav ne more slediti in jim v celoti ni uspelo izvajati reform, ki so potrebne, če naj se spopademo s prihodnjo konkurenco s Kitajsko, Indijo, Južno Ameriko in drugimi. Toda tudi na tistih področjih, ki bi jih radi imeli za področja, na katerih je lahko doseči stvari, enostavna področja, je nemogoče doseči dogovor. En primer je jasna pobuda kot je skupni evropski patent. Zastrašujoče je, da nam na tem področju, ki je samo stvar formalnosti, ni uspelo niti enkrat doseči dogovora. To je primer tega, kako neučinkovita je EU. Na področju, ki bi tako lahko bilo zelo koristno, smo dovolili, da nam jezikovne razlike preprečuje dosego dogovora. V resnici to verjetno veliko pove o napačni podlagi, na kateri temelji celotno sodelovanje.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, cenim prožnost, ki jih je Komisija pokazala pri pripravi začasnih ukrepov o državni pomoči, ki so bili uvedeni kot odziv na finančno in gospodarsko krizo. Strinjam se tudi, da je dobra zamisel pripraviti podrobno oceno sprejetih odločitev, da bi zagotovili enake pogoje konkurence znotraj Unije.

Strinjam se s pozivom Komisiji, naj zagotovi, da bodo banke poplačale ogromno državno pomoč, ki so jo prejele, s čimer bi zagotovili pošteno konkurenco na notranjem trgu. Bila sem ena izmed tistih, ki so kritizirali ogromne količine pomoči, ki je bila zagotovljena z uporabo denarja davkoplačevalcev. Menim, da bi bilo treba javni denar porabiti za spodbujanje rasti.

Upam, da je to zadnjič, da se prihranke davkoplačevalcev uporablja v korist delničarjev bank in nepremišljenih vodilnih delavcev in da bo vzpostavljen nov nadzor, da se prepreči, da bi špekulacije v prihodnosti ponovno škodile gospodarstvu.

Pozdravljam pripravljenost podpreti uporabo pomoči za spodbujanje projektov v skupnem interesu, zlasti tistih, ki vključujejo obnovljivo energijo.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, tudi jaz sem z zadovoljstvom podprl to resolucijo.

Rekel bi, da je ena izmed osnovnih nalog Evropske unije zagotoviti pošteno konkurenco za vse in zlasti za mala in srednje velika podjetja ter seveda potrošnike.

Dolgo se je sumilo, da ljudje izkoriščajo trg, v tem trenutku pa so ljudje v moji državi razburjeni zaradi enotnega in sistematičnega dviga cen bencina in dizelskega goriva na vseh črpalkah po državi.

Podobno so kmetje dolgo sumili, da deluje kartel, zlasti ko gre za enotno in hitro zmanjšanje cen goveda iz čiste muhavosti.

In seveda smo nedavno videli, da je Sodišče Evropske unije v zvezi s cenami za gostovanje presodilo proti telekomunikacijskim podjetjem.

Zato moramo biti nenehno pozorni in pripravljeni sprejeti trdne in takojšnje ukrepe, kadar koli pride do nepoštene konkurence.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, to je pomembno poročilo, ki ga je pripravil nekdo, ki ima ogromno izkušenj na tem področju. Menim, da je treba zelo jasno povedati, da si Evropska unija zasluži večjo odprtost in večjo konkurenco. Tega se ne smemo bati. Spodbuja razvoj Evrope v razmerah, ko smo, če sem popolnoma odkrit, zaostali, če se primerjamo z Ameriko in Azijo. Tovrstna resolucija služi temu, da evropsko gospodarstvo postane učinkovitejše, zaradi česar je tako pomembna in tako potrebna, zato sem glasoval za njeno sprejetje.

Poročilo: Michael Gahler (A7-0377/2010)

  Hannu Takkula (ALDE). - (FI) Gospod predsednik, zahvaliti se želim poročevalcu gospodu Gahlerju za to odlično poročilo. Izvrstno upošteva potrebe skrajnega severa Evropske unije in trajnostni razvoj, ki je tam potreben. Ker sam prihajam iz severnega območja, mi je bilo v veliko zadovoljstvo spremljati ta proces. Ugotovil sem, da je poročilo v zadovoljivi meri upoštevalo vprašanja v zvezi s podnebjem in preživetjem. Obravnavalo je na primer vprašanje reje severnih jelenov, ki je zelo pomemben vir preživetja v tej regiji. Gospod Gahler je prav tako odlično upošteval edino avtohtono evropsko ljudstvo Samije.

Gospoda Gahlerja bi rad posebno pohvalil in se mu zahvalil, da je posvetil pozornost spremembi, ki sem jo predložil, v zvezi z ustanovitvijo arktičnega informacijskega centra na laponski univerzi in da ga je omenil v poročilu. To je zelo pomembno. Vesel sem, da Finci kažejo medstrankarsko sodelovanje glede te zadeve. Gre za prihodnost severne razsežnosti Finske in celotne severne Evrope, v kateri si želimo biti priča trajnostnemu razvoju.

Poročilo: Traian Ungureanu (A7-0378/2010)

  Kristian Vigenin, v imenu skupine S&D. – (BG) Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu meni, da je poročilo o strategiji za Črno morje resnično pomembno in pravočasno, ker zagotavlja oceno tega, kar je bilo v črnomorski regiji doseženo doslej, in podaja številna priporočila v zvezi s tem, kaj lahko Evropska unija še stori.

Menimo, da je politično sodelovanje med partnerji, katerih ravni sodelovanja z Evropsko unijo so zelo različne, težko, vendar ne nemogoče. Smiselno bi bilo prizadevati si in združiti prizadevanja na politični ravni, pri čemer ne smemo pozabiti, da so tri izmed držav države članice Evropske unije, ena je strateška partnerica in druge so del vzhodnega partnerstva, medtem ko je Turčija kandidatka za pristop.

Nezmožnost Evropske unije, da se odločneje vključi v regijo, nas je oropala razvoja in priložnosti za uporabo ogromnega potenciala in v tem smislu moramo zdaj reči, da je treba sinergijo Črnega morja, ki jo je Evropska unija od samega začetka ocenjevala kot nezadostno ambiciozno pobudo, razviti v pravo strategijo za Črno morje.

Imamo že modele vzajemnega delovanja, ki jih je mogoče uspešno uporabiti, če se jih seveda prilagodi regiji. Primer je strategija za Baltsko morje, ki je bila na makroravni uspešna pri razvoju regionalnega sodelovanja.

Menimo, da je treba takoj sprejeti številne ukrepe – izmed katerih niso bili vsi vključeni v poročilo. Prvič, na praktični ravni moramo v okviru pregleda sosedske politike, ki poteka zdaj, preučiti večjo usklajenost med sinergijo Črnega morja in vzhodnim partnerstvom, saj so skoraj vse države vzhodnega partnerstva razen Belorusije tudi del sinergije Črnega morja.

Drugi vidik je, da je treba okrepiti politične dialoge na ministrski in tudi parlamentarni ravni, prav tako pa si moramo prizadevati za večjo usklajenost med strategijo za Podonavje in prihodnjimi pobudami za črnomorsko regijo. Vse to bi moralo imeti za posledico strategijo, ki se lahko uveljavi s posebnim proračunskim financiranjem v naslednjem proračunskem okviru.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, predlog v resoluciji gospoda Ungureanuja, ki je zdaj bila sprejeta, da politika za Črno morje postane popolna strategija, si zasluži široko podporo. Dejstvo, da sta Bolgarija in Romunija državi članici EU, vzhodno partnerstvo – posebni odnosi z državami vzhodnega partnerstva in Rusijo – in pogajanja, ki potekajo z drugimi državami v regiji o članstvu v EU vsi utemeljujejo politični pomen regije za Evropsko unijo. Črno morje je postala pomembna regija za prenos energetskih virov in obetajoče projekte, ki so pomembni za Unijo, kot je projekt Nabucco, ki je strateško pomemben za diverzifikacijo oskrbe s plinom. Prav tako se popolnoma strinjam z mnenjem gospoda Ungureanuja, ki mu čestitam za poročilo, da mora strategija zagotoviti priznanje vseh akterjev v regiji in ne samo največjih držav ter da mora biti usklajena z drugimi strategijami, kot je strategija za Sredozemsko morje.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, s pristopom Romunije in Bolgarije leta 2007 je del Črnega morja postal notranje morje Evropske unije. Regija je izrednega strateškega pomena in našo navzočnost v njej je treba okrepiti. Zato je pomembno, da Parlament poleg zagotovitve finančnih in človeških virov v obliki posebne postavke v proračunu EU pripravi novo strategijo. Nova strategija mora služiti zagotavljanju miru, stabilnosti in blaginje v regiji Črnega morja ter zanesljive oskrbe EU z energijo. Diverzifikaciji dobavnih poti in virov je treba dati še večjo prednost, zato bi rad poudaril pomen načrtovanega razvoja terminalov za utekočinjeni zemeljski plin v črnomorskih pristaniščih. Tudi tranzitne poti v regiji bi lahko pomembno izboljšale oskrbo v EU. Nadaljnja krepitev sodelovanja s črnomorskimi državami je bistven element uspeha plinovoda Nabucco, čezjadranskega plinovoda in vseevropskega naftovoda, ki so posebnega pomena za EU. Zato sem glasoval za poročilo.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0044/2010)

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, tako kot v primeru Belorusije sem hotel pojasniti, zakaj sem o strategiji EU za Črno morje glasoval, kot sem. Za začetek naj povem, da je zamisel mojega kolega Traiana Ungureanuja, da pripravi samoiniciativno poročilo, časovno zelo primerna, ko Evropska unija krepi svojo regionalno politiko s pripravo strategij za obalne regije, kakršne so Baltsko morje, skrajni sever in Črno morje.

Povedati želim tudi, kako zadovoljen sem, da so bile spremembe, ki sem jih predložil, vključene v besedilo resolucije. Te spremembe so poudarile potrebo po vzpostavitvi mreže nevladnih organizacij v regiji, spodbujanju programov za spodbujanje medkulturnega in medverskega dialoga in tudi pobud kot je mreža črnomorskih univerz. Po mojem mnenju so vsi ti ukrepi dober primer načina, na katerega lahko vzajemno delovanje civilnih družb ustvari pozitivno sinergijo v regiji.

Nazadnje sem želel poudariti ne samo potrebo po uravnoteženju gospodarskega razvoja in varstva okolja, ampak tudi potrebo popolnem izvajanju Konvencije o varstvu Črnega morja pred onesnaževanjem. Upam, da bo pobuda, danes sprejeta v Parlamentu, deležna pozornosti, ki si jo zasluži tudi od Sveta, ki mora to zadevo obravnavati kot prednostno nalogo za evropsko agendo.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Ana Gomes (A7-0368/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Če upoštevamo geografske razmere v Libiji in gospodarsko soodvisnost med EU in Libijo, je prizadevanje za strateško partnerstvo med EU in Libijo v skupnem interesu. A spričo pomanjkanja spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne moremo prezreti diktatorskega režima, ki vlada tej državi. Kljub jasno izraženemu interesu mnogih držav članic v zvezi s prizadevanjem za okvirni sporazum z Libijo pa EU ne more pozabiti na temeljne vrednote, ki jih zagovarja, in se podrejati zgolj gospodarskim interesom. Partnerstvo je potrebno za izvajanje pravnih reform v zvezi s človekovimi pravicami v državi in hkrati za to, da bi omogočili raznolikost nacionalnega gospodarstva, pri čemer pa je treba upoštevati določen, že dosežen napredek, kot je denimo opuščanje jedrskega programa, ali celo mednarodne obveznosti, ki jih ima država v zvezi s človekovimi pravicami kljub sankcijam, ki so jih uporabili ZN.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo. Libija ostaja avtoritaren režim, njeno prebivalstvo ne uživa temeljnih človekovih pravic in redno se izvaja smrtna kazen. Državne institucije niso demokratično odgovorne in državna oblast ne temelji na pravni državi. Kljub temu Libija razvija trgovinske in politične odnose z državami članicami EU, prav tako pa je država strateško pomembna za EU. Pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo so se začela novembra 2008.

Vendar mora razvoj odnosov zagotavljati popolno spoštovanje evropskih vrednot in načel, in pomembno je odločno zahtevati, da Svet in Komisija sprejmeta nujne ukrepe – kot so denimo odločno priporočilo, da Libija ratificira in izvaja Ženevsko konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 in njenega Protokola iz leta 1967; zahteva, da libijske oblasti podpišejo memorandum o soglasju, ki UNHCR zagotavljajo zakonito prisotnost v državi; spodbujanje Libije, da se zaveže moratoriju na smrtno kazen itd. –, da bi zaščitila evropske vrednote.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam zaveze, dane v okviru okvirnega sporazuma, o katerem zdaj tečejo pogajanja in ki zajema obsežen niz vprašanj, od krepitve političnega dialoga za upravljanje migracij, razvoja trgovinskih in gospodarskih odnosov pa do energetske varnosti in izboljšanega sodelovanja v številnih sektorjih. Mislim, da bi okvirni sporazum lahko predstavljal priložnost za krepitev političnega dialoga med Libijo in EU. Poudarila bi vlogo okvirnega sporazuma, ki vključuje ukrepe za pomoč pri razvoju institucionalne zmogljivosti kot sredstva za krepitev civilne družbe, pospešuje modernizacijo, spodbuja uvajanje demokratičnih reform in vzpostavlja neodvisno socialno komunikacijo in pravno državo, prav tako pa podpira druga prizadevanja, usmerjena v odpiranje prostora za podjetja, akademske institucije, nevladne organizacije in druge libijske akterje.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Gospodarsko partnerstvo med Evropo in Libijo že obstaja. Libija ima potrjeno največje zaloge nafte v Afriki in je tretja največja dobaviteljica energije (nafte in plina) Evrope. Še več, EU je največja trgovinska partnerica Libije (s 70 % njenega celotnega obsega trgovine leta 2009). Evropa mora priznati, da igra Libija pomembno vlogo na področju regionalne in svetovne varnosti, tako v okviru obvladovanja islamskega ekstremizma in tudi v okviru regionalne stabilizacije.

Zato je treba pozdraviti, da o okvirnem sporazumu o partnerstvu tečejo pogajanja, a kot je v poročilu povsem jasno, se ne smejo ob strani puščati določena vprašanja, ki jih štejem za temeljna: postopna demokratizacija režima; večje spoštovanje človekovih pravic, zlasti svobode v njenih najrazličnejših oblikah; postopna sprememba kazenskopravnega sistema, usmerjenega v odpravo smrtne kazni; sprejetje jurisdikcije Mednarodnega kazenskega sodišča; in ratifikacija Ženevske konvencije iz leta 1951.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Začetek pogajanj med Evropsko unijo in Libijo ustvarja priložnost za zagotavljanje boljših pogojev za gospodarski razvoj na obeh straneh, obenem pa v sredozemski regiji in v Afriki spodbuja resno spremembo glede spoštovanja človekovih pravic, njihovega prispevka k svetovnemu miru in stabilnosti, pa tudi boja proti podnebnim spremembam. Libija šteje 6 milijonov prebivalcev, od katerih sta 2 milijona tujcev. Ima dokazano največje zaloge nafte v Afriki in je tretja najpomembnejša dobaviteljica energije Evrope v obliki nafte in plina. EU je njena največja trgovinska partnerica: transakcije med tema dvema partnericama so leta 2009 predstavljale skoraj 70 % obsega trgovine Libije. Okvirni sporazum o partnerstvu je treba videti kot priložnost, da bi dokazali prednost človekovih vrednot in demokracije v smislu trajnega in raznolikega razvoja. Kot to poročilo izpostavlja, tega procesa ne gre razdružiti od temeljnih vrednot EU, kot so boj proti smrtni kazni in diskriminaciji manjšin, priseljencev in beguncev, spodbujanje javnega zdravja in potreba po politični demokratizaciji.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Izvajanje okvirnega sporazuma, oblikovanega za spodbujanje sodelovanja na področju boja proti nezakonitemu priseljevanju in obenem usmerjenega v politični dialog, ki temelji na človekovih pravicah, je ena od prednostnih nalog politike Unije za Sredozemlje. Čeprav končno besedilo vsebuje nekaj netočnosti, menim, da bi ga morali podpreti v upanju, da bo vlado v Tripoliju spodbudil k večjemu prizadevanju v boju proti trgovini z ljudmi v regiji, in tudi da jo pripravimo do tega, da pregleda razmere in da postane odgovorna partnerica na drugih področjih, kot sta varnost in energija.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Libija je država, ki zahteva veliko dela. Diktatura, omalovaževanje/nespoštovanje človekovih pravic, pomanjkanje migracijske politike in slabo razvito zdravstveno varstvo so samo nekateri od problemov, s katerimi se morajo Libijci in tujci, živeči v Libiji, spopadati sleherni dan. Po drugi strani pa potencial, bogati naravni viri in kulturna dediščina te afriške regije predstavljajo vrednote, ki lahko Libiji omogočijo doseči gospodarski razvoj, izboljšanje kakovosti življenja tamkajšnjih ljudi in odprtje države mednarodnim trgom. Dolgotrajna prizadevanja za vzpostavitev primernih pogojev za sporazum med EU in Libijo, kar pomeni prepričevanje libijskih oblasti, naj opustijo prakse, ki kršijo temeljne človekove pravice, naj spremenijo migracijsko politiko in sprejmejo pravno odgovornost, bodo prinesla obojestranske koristi in prispevala k razvoju regije.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo, sprejeto danes, vsebuje predloge, ki jih Evropski parlament šteje za nepogrešljive, da bi zaključili tekoča pogajanja med Evropsko unijo in Libijo, katerih cilj je sklenitev sporazuma o sodelovanju. Sklenitev okvirnega sporazuma bi zagotovila priložnost, da se lotimo pomembnih vprašanj, kot so politični odnosi, priseljevanje in varnost, javno zdravje, razvoj, trgovina, podnebne spremembe, energija in kultura. Obenem pa bi pomenila odločen korak v smeri doseganja splošnejšega cilja izboljšanja odnosov med sredozemskim območjem Evropske unije in Afriko. Kot italijanski poslanec Evropskega parlamenta moram poudariti zgodovinske in gospodarske razloge, ki so v preteklih letih privedli do spodbudnih odnosov Italije z Libijo. Hkrati moram poudariti pomembnost krepitve sodelovanja med EU in Libijo in pri tem imam v mislih sodelovanje ne le na gospodarskem področju, temveč tudi z vidika varstva človekovih pravic. Upam, da bo Evropska unija lahko igrala vodilno vlogo pri sprejemu migrantov in podpiranju boja proti trgovini z ljudmi.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo preseneča s svojimi protislovji. Pozdravlja pogajanja o okvirnem sporazumu med EU in Libijo z namenom, da bo na koncu Libijo vključil v evro-sredozemsko območje proste trgovine (EMFTA), ki ga evrokracija pripravlja zadnjih 15 let. Vendar pa prav tako navaja celo vrsto kršitev človekovih pravic in demokracije s strani režima, ki ga opisuje kot avtoritarnega. Medtem se ohranja skupno stališče do Kube. To je primer dvojnih meril. Za današnjo Evropsko unijo prvi pogoj za trgovino ni spoštovanje človekovih pravic in demokracije, temveč prej vzpostavljanje tržnega gospodarstva in svobodne, izkrivljene konkurence. Unija strahopetno zastopa imperializem, kot je dokazala s svojim zapoznelim odzivom na razmere v Tuniziji.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi vemo, da Libija vztraja pri diktatorskem režimu in načrtno krši mednarodne konvencije o temeljnih pravicah in svoboščinah. Kljub tem dejstvom pa Libija razvija svoje trgovinske in politične odnose s številnimi državami članicami EU. Ugotovljeno je, da ima vloga Libije kot partnerice pri mnogih vprašanjih v sredozemski regiji in Afriki velik vpliv na varnost in stabilnost regije, zlasti pa na preseljevanje, javno zdravje, razvoj, trgovinske in gospodarske odnose, podnebne spremembe, energijo in kulturno dediščino. S tega vidika je okvirni sporazum, o katerem zdaj potekajo pogajanja, pomemben, vendar se moramo odzvati na številna temeljna vprašanja, zlasti na: postopno demokratizacijo režima, spoštovanje človekovih pravic, spremembe kazenskopravnega sistema z odpravo smrtne kazni kot glavno prednostno nalogo in podpis Ženevske konvencije.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Zaradi njihove večplastnosti in pomena, ki ga imajo za Evropo, je treba odnose med Evropsko unijo in Libijo obravnavati nepristransko. Seveda pa spoštovanje človekovih pravic igra pomembno vlogo, zaradi česar je tudi smiselno, da Bruselj Libijo pozove, naj ratificira Ženevsko konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 ali jo spodbudi k moratoriju na smrtno kazen. Vendar moramo upoštevati tudi dejstvo, da je Libija pomembna tranzitna država za nezakonito množično priseljevanje iz Afrike v Evropo. Zato ni smotrno, da pavšalno zavrnemo sporazum s Tripolijem o ponovnem sprejemu, kot je zajeto v poročilu Odbora za zunanje zadeve.

Če z Libijo ne sklenemo sporazuma o ponovnem sprejemu, se bo pritisk na Evropo kot cilj priseljencev še naprej večal. Ker nezakonito množično priseljevanje predstavlja usodno vprašanje v povezavi s preživetjem Evrope kot zgodovinske entitete, bi bilo za EU zelo dobro, če bi svoje odnose s Tripolijem obravnavala drugače in vključila Libijo v svoje strategije za nadzorovanje migracijskih tokov.

  Cristiana Muscardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za predlog priporočila Evropskega parlamenta Svetu o pogajanjih o okvirnem sporazumu med EU in Libijo. Povsem podpiram ključne točke, ki jih omenja gospa Gomes v poročilu, tj. nuja, da Libija uvede moratorij na izvajanje smrtne kazni, ratificira Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, se dejavno bori proti trgovini z ljudmi, zagotavlja poštene dogovore za nezakonite migrante in sprejme sodobno azilno zakonodajo.

Rada bi dodala, da smo že večkrat zahtevali, da se evropskim institucijam omogoči pregled dejanskih pogojev v begunskih taboriščih v Libiji, še preden je dosežen okvirni sporazum. Parlament bi moral nemudoma ukrepati in vprašanje izpostaviti bolj zagnano. Kar zadeva mene in moje kolege poslance, ne bomo mogli podpreti okvirnega sporazuma, če ne bodo izpolnjeni pogoji, ki jih je navedla gospa Gomes v poročilu, ki smo ga sprejeli danes.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Tekoča pogajanja med Evropsko unijo in Libijo za dokončno oblikovanje okvirnega sporazuma, namenjenega spodbujanju političnih in gospodarskih odnosov med državami članicami in to državo Magreba, so ključnega strateškega pomena za čezmejne odnose Unije. Zato sem glasoval za priporočilo Evropskega parlamenta Svetu. Prvi cilj sporazuma je izboljšati življenja Libijcev v političnem, družbenem in gospodarskem smislu s spodbujanjem temeljnih pravic, na katerih temelji sporazum. Sporazum bo skušal nadomestiti primanjkljaje z zagotavljanjem večjega varstva človekovih in demokratičnih pravic in z razvijanjem trgovinskega sodelovanja, pa tudi z vzpostavljanjem strogega skupnega nadzora nad nezakonitim priseljevanjem.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Nadaljevanje pogajanj med EU in Libijo kot način krepitve našega odnosa je bilo le stežka odobreno. Vendar imamo vse prej kot proste roke. Naša energetska varnost, naši trgovinski in gospodarski interesi in naše sodelovanje pri upravljanju migracijskih tokov nikoli ne bi smeli prikriti nenehnega omalovaževanja najosnovnejših človekovih pravic, ki ga kažejo libijske oblasti in polkovnik Gadafi. Polkovnik Gadafi je diktator, ki je na oblasti 41 let in ki je le pred nekaj dnevi dejal, da obžaluje sestop svojega tunizijskega kolega, gospoda Bena Alija. Gre za zatiralen režim: smrtne kazni (506 maja 2009 – od katerih je bilo 50 % tujcev), usmrtitve in telesne kazni, nezakonito pridržanje in nečloveško ravnanje z migranti, ki prečkajo njegovo ozemlje, da bi prišli v Evropo.

Naša resolucija to točko še posebno poudarja s pozivanjem, da mora biti vsaka skupna migracijska politika pogojena s strožjimi varovali za varstvo migrantov in drugih temeljnih svoboščin. Podobno pa bi moral vsak sporazum o ponovnem sprejemu s to državo samodejno izključiti prosilce za azil, begunce in tiste, ki potrebujejo zaščito, in odpraviti skupinske izgone.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Več kot 40 let je v Libiji vladal diktatorski režim, katerega moč je združena v eni osebi, polkovniku Gadafiju, afriškemu in arabskemu voditelju, ki je najdlje na oblasti. Libijci so deležni brezplačnega šolanja, zdravstvene oskrbe in subvencioniranih stanovanj, pri čemer imajo do neke mere koristi od družbene razdelitve prihodkov od nafte. A kljub stopnjam rasti BDP razvoj zaostaja za drugimi državami z bogatimi zalogami nafte in Libija je ena od manj raznolikih gospodarstev v regiji, tuje naložbe pa ostajajo na milost in nemilost prepuščene nepredvidljivim odločitvam vladarja.

Libijci ne uživajo temeljnih človekovih pravic in svoboščin kljub dejstvu, da ima njihova država določene mednarodne obveznosti do spoštovanja človekovih pravic, je bila nedavno izvoljena v Svet Združenih narodov za človekove pravice in je ratificirala številne pravno zavezujoče mednarodne instrumente. Smrtna kazen se redno izvaja.

Za zaključek, strateški pomen Libije in številni izzivi, ki jih predstavlja, poudarjajo potrebo po celostni politiki EU do Libije. EU mora z Libijo razpravljati o številnih vprašanjih. Ta okvirni sporazum mora biti tudi vsebinsko orodje za spodbujanje pravne države, spoštovanja človekovih pravic, varstva migrantov in beguncev ter trajnostnega razvoja v Libiji.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to resolucijo, saj menim, da lahko Libijcem pomaga izboljšati njihove življenjske pogoje, ki so pogosto pogojeni s pomanjkanjem spoštovanja človekovih pravic in najosnovnejših svoboščin.

Sodelovanje med EU in Libijo je lahko odločilen dejavnik pri večanju potenciala države, ki se mora zdaj spoprijeti z zelo zapletenimi razmerami. Zaporniki pogosto trpijo zaradi mučenja, telesnih kazni, kot so bičanje, pretepanje, električni šoki, in zaradi namernega odrekanja zdravstvene pomoči. V Libiji ni nobene azilne zakonodaje in posledično potreba po zagotavljanju varstva beguncev ni pravno priznana.

Kot da to ne bi bilo dovolj, se smrtno kazen še vedno uporablja v številnih primerih kaznivih dejanj in libijska sodišča še vedno izrekajo smrtne obsodbe, s čimer kršijo mednarodne standarde glede pravice do pravičnega sojenja. Evropska unija mora okvirni sporazum čim prej skleniti. To bo prvi pravi sporazum med Libijo in EU in bo zato prinesel dejanske koristi lokalnemu prebivalstvu, kar zadeva njegove temeljne pravice, pa tudi v političnem in družbenogospodarskem smislu.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Današnje glasovanje o okvirnem sporazumu med EU in Libijo je rezultat težkih pogajanj, zlasti o vprašanju migrantov. V Libiji so razmere glede človekovih pravic za begunce in prosilce azila skrajno nevarne. Niso pravno priznane in ni uveljavljen noben sistem za njihovo varstvo. Upam, da bodo njihove temeljne človekove pravice varovane skupaj z njihovo pravico do azila.

Libija ni ratificirala Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 ali Protokola iz leta 1967 o statusu beguncev in tudi zdaj tega ne namerava storiti. Vendar pa je leta 1981 ratificirala konvencijo iz leta 1969, ki ureja posebne vidike begunske problematike v Afriki. Zato je dolžna upoštevati načelo nevračanja migrantov, ki potrebujejo mednarodno zaščito in ki jih mora prepoznati v skladu z merili, ki niso manj strogi od tistih, vpeljanih v sami Ženevski konvenciji.

Po mednarodnem pravu ljudje iz držav, kot so Somalija, Sudan, Eritreja in Etiopija, nimajo pravice do humanitarne zaščite in političnega azila, in upam, da bodo libijske oblasti privolile v sodelovanje z visokim komisarjem Združenih narodov za begunce.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0039/2010)

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to pomembno resolucijo, saj moramo najostreje obsoditi nedavne napade na krščanske skupnosti po svetu – bodisi v Egiptu, Pakistanu, Iraku ali kateri koli drugi državi.

Krščanske skupnosti vse od začetkov krščanstva živijo v različnih muslimanskih državah Bližnjega vzhoda. Zato je povsem nesprejemljivo, da bi morali biti kristjani po stoletjih miroljubnega sobivanja prisiljeni pobegniti iz teh držav ali pa biti zaprti v getih. To je še en razlog več, da nadaljujemo z našo borbo proti islamskim fundamentalistom, ki izkrivljajo našo realnost in hočejo naše svetovno ukrepanje proti terorizmu prikazati kot napad na muslimanski svet. Prav islamski fundamentalisti so tisti, ki iščejo vojno med verami in civilizacijami.

Zato moramo storiti vse, kar lahko, da te verske fanatike izkoreninimo in jih odrinemo na rob v njihovih zadevnih družbah. To je treba storiti v sodelovanju z zmernimi predstavniki muslimanskih družb. Zato bi morali pozdravljati odločne odzive javnosti v določenih muslimanskih državah, kot je denimo Egipt, kjer je splošna javnost ostro obsodila teroristične napade na kristjane in zahtevala ukrepanje proti odgovornim.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vsi smo bili zelo pretreseni zaradi nedavnih terorističnih napadov na sirsko katoliško katedralo v Bagdadu. Ta napad je sledil nizu zaskrbljujočih dogodkov, pri čemer so bili vsi versko spodbujeni. To je zelo občutljiva zadeva. Evropski ljudski stranki (Krščanskim demokratom) so posvetna načela zelo blizu in se zavzema za izkazovanje spoštovanja vsem veram v Evropi, vključno z islamom. Glede na to ne moremo ostati ravnodušni do usode, ki čaka številne krščanske skupnosti po vsem svetu. Vsaki veri je treba izkazati enako spoštovanje in zato sem podprla to resolucijo Evropskega parlamenta. Vsi dogodki, ki jih Parlament obsoja, so se zgodili v muslimanskih državah, kjer je treba posebno pozornost posvetiti usodi kristjanov. Zato si moramo vsi prizadevati za zagotavljanje spoštovanja različnih verskih prepričanj, in menim, da je to besedilo v skladu s tem pristopom.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za resolucijo Evropskega parlamenta o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi, ki obsoja smrtonosne napade na kristjane na Vzhodu. Napadi na kristjane v preteklih mesecih so tragedija za mnoge žrtve, zlasti v Bagdadu in Aleksandriji, pa tudi za njihove sovernike. Kristijani več kot 2000 let živijo na Vzhodu; vpisani so v zgodovini njihove države. Vendar danes iz regije množično bežijo. Zaradi tega prisilnega izganjanja te države izgubljajo pomemben delež svojih človeških virov. Regije Bližnjega in Srednjega vzhoda so že od nekdaj območje raznolikosti in sobivanja verskih manjšin. Teroristi, ki stojijo za temi napadi, skušajo podžgati spopade med Vzhodom in Zahodom, nahujskati muslimanski svet proti krščanskemu. Vse to je bilo kruto načrtovano. Kristjani v Iraku in Egiptu se utegnejo počutiti zapuščene in izdane. Pomembno je, da egiptovske in iraške oblasti izsledijo povzročitelje teh pokolov in jim neprizanesljivo sodijo.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Ta parlament je končno lahko glasoval o obsežni resoluciji o položaju kristjanov po svetu; danes na podlagi zanesljivih podatkov vemo, da je krščanska skupnost zaradi bremena in tragedije nenehnega družbenega in pravnega preganjanja ter diskriminacije ena od najhuje prizadetih skupnosti po vsem svetu. Evropa mora storiti več, kot je storila doslej, glede varstva kristjanov po svetu. Na voljo ima instrumente, da to stori, če hoče. Poraja se upanje, da bo ta resolucija zaznamovala začetek spremembe pristopa organov Unije, zlasti z diplomatskega in trgovinskega vidika, v njihovih dvostranskih dialogih z mnogimi – premnogimi – državami, ki dopuščajo protikrščansko preganjanje ali celo nudijo oporo kulturi kristjanofobije. Ko bo EU podpisala trgovinske, gospodarske sporazume in sporazume o sodelovanju s tretjimi državami, mora z veliko mero odločnosti dejansko uveljaviti klavzule o človekovih pravicah, česar do zdaj ni storila. Ni več sprejemljivo, da države, kjer so kristjani diskriminirani in preganjani, podpisujejo pomembne sporazume z EU, ki temeljijo predvsem na spoštovanju človekovih pravic. Zato sem glasovala za to resolucijo.

  Antonio Cancian (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podpiram predlog resolucije o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi, saj evropski politiki ne bi smeli prezreti stopnjevanja nasilja, ki se je odvijalo v zadnjih mesecih.

Evropa ne sme biti pretirano previdna in se bati podpreti pravico krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu in po svetu do svobodnega izražanja njihove vere in veroizpovedi. Dialog in medsebojno spoštovanje so za Evropsko unijo neodtujljive vrednote, in nujno je, da postane visoka predstavnica, Catherine Ashton, predstavnica tega stališča in da ga močno podpre v naših dvostranskih odnosih z drugimi državami.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropski uniji čestitam za njen ponovni dokaz zavezanosti verski svobodi, svobodi vesti in svobodi misli. Vlade so dolžne zagotavljati te svoboščine po vsem svetu, pri čemer pa morajo upoštevati, da predstavlja razvoj človekovih pravic, demokracije in civilnih svoboščin skupno osnovo, na kateri Evropska unija gradi svoje odnose z drugimi državami in ki jo zagotavlja klavzula, povezana z demokracijo in vpisana v sporazumih, sklenjenih med EU in tretjimi državami.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – V preteklih mesecih smo vsi bili priča stiski koptskih kristjanov v Egiptu. Takšna nasilna dejanja bi bilo treba najostreje obsoditi. Ni le nestrpnost do kristjanov tista, ki bi jo bilo treba obsoditi, temveč prej vsaka oblika nestrpnosti do uveljavljanja verske svobode posameznika. Menim, da je bila ta resolucija dobro uravnotežena in tako sem glasoval za to resolucijo.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Veseli me, da je Evropski parlament razpravljal in sprejel resolucijo, ki obsoja nedavne napade na kristjane. Verska svoboda je ena od glavnih temeljnih človekovih pravic; tista, ki je splošno priznana v nacionalnih ustavah in mednarodnih konvencijah. Obstoj tolikih standardov na različnih ravneh upravljanja, tako na nacionalnih kot mednarodnih, in po vsem svetu kaže, da obstaja široko soglasje o pomenu verske svobode. Vendar pa zakonodaja ni dovolj. Je podlaga, na kateri se gradijo učinkovite politike. V zadnjih 50 letih je proces globalizacije seznanil oddaljene civilizacije med seboj. Da bi zagotovili, da se takšen stik ne sprevrže v spor, ni dovolj zgolj obsoditi nedavne napade. Ponovno moramo utrditi našo zavezanost vzpostavljanju politik, ki spodbujajo verski pluralizem in zagotavljajo, da se različne skupine naučijo biti strpne druga do druge. Ni le fundamentalizem tisti, ki nam preti. Danes versko svobodo ogroža tudi razširjeni sekularizem, ki skuša duhovni svet posameznika izbrisati iz javnega življenja. Verska svoboda zadeva vse veroizpovedi; zadeva celo ateiste. Kajti če je sprejeta verska svoboda, je sprejeto tudi njeno nasprotje, z drugimi besedami, svoboda se ne izreka za nobeno veroizpoved.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Naraščanje napadov na kristjane zahteva skupno stališče do njihovega varstva. Da bi povečali versko strpnost, morajo zadevne vlade zagotoviti, da se storilce napadov prepozna in z ustreznim pravnim postopkom privede pred sodišče. Kristjanom je treba zagotavljati varstvo na podlagi enakega spoštovanja sleherne skupnosti.

Kadar spoštovanje človekovih pravic in civilnih svoboščin, vključno s svobodo veroizpovedi ali prepričanja, predstavlja temeljna načela in cilje Evropske unije ter zagotavlja skupno izhodišče za odnose s tretjimi državami, je treba ponovno okrepiti njeno podporo sleherne pobude, usmerjene v spodbujanje dialoga in vzajemnega spoštovanja med verami in drugimi skupnostmi.

Nenazadnje, verske oblasti so pozvane k spodbujanju strpnosti in sprejetju pobud proti sovraštvu, nasilni radikalizaciji in ekstremizmu.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bil sem eden od prvih, ki je podprl ta predlog resolucije, katere opisovanje razmer, ki jih prestajajo krščanske manjšine v nekaterih državah Bližnjega vzhoda, je po mojem mnenju v veliki meri pravočasno in točno. Ena od najplemenitejših vlog Evropskega parlamenta v zvezi z zunanjim delovanjem je zaščita in spodbujanje vrednot, v katere verjamem: v tem primeru izrecno omenjamo svobodo misli, svobodo vesti, svobodo izražanja in svobodo veroizpovedi. V te svoboščine smo že jasno podvomili zaradi strahopetnih napadov verskih fanatikov, ki so umorili nedolžne ljudi, včasih celo množično in na način, za katerega menim, da je nečloveški in nedoumljiv.

Upam, da bo ta resolucija, ki so jo podprle vse parlamentarne skupine, pomagala povečati ozaveščenost med državljani, pa tudi med višjimi člani vlade in javno upravo v zadevnih državah, glede pomena popolnega uveljavljanja temeljnih svoboščin v njihovih državah in kaznovanja morilcev in agitatorjev. Te so pomembne za spodbujanje tako medverskega in medkulturnega dialoga znotraj in med našimi družbami, ki kljub temu, da živijo na različnih celinah, delijo precej skupnih vrednot in vizij.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Od leta 2011 je krščanska skupnost najbolj preganjana na svetu, k sreči pa so evropske države članice to opazile in se začenjajo odzivati.

Naša obsodba napadov je pravična in nujna, a nezadostna: načelo vzajemnosti se v tej resoluciji ne pojavi.

Poleg tega pa mlačna obsodba EU dejanj turških oblasti na območju vojaško zasedenega Cipra žal ne bo obrodila sadov, na katere so upali Francozi – prekinitev pristopnih pogajanj s Turčijo –, in ne bo zagotovila prav nobene pobude.

To resolucijo potrjujem v podporo kristjanov, umorjenih po svetu, a kljub temu obžalujem določene opustitve in nedoslednosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Napadi na kristjane se množijo po vsem svetu. To zaskrbljujoče in graje vredno dejstvo je treba globoko obžalovati, zlasti ker krščanstvo oznanja mir in razumevanje med ljudmi ne glede na to, ali so judje ali Grki, kot bi dejal sveti Pavel. Kar je v nevarnosti, sta verska svoboda in mir skupnosti, ki so obstajale stoletja. Živele so v miru skupaj z drugimi verami na območjih, kjer so naseljene in so predmet vsesplošnega nasilja samo zato, ker verjamejo v Kristusa. Vendar sega vprašanje mnogo dlje. Poleg izvedenih napadov je krščansko prepričanje in izražanje slednjega deležno napadov tudi v sami Evropi, pogosto pod pretvezo izprijenosti takšnih konceptov, kot sta posvetnost in nevtralnost držav in institucij. V tem smislu moram ostro obsoditi nedavne napade med darovanjem katoliške maše v Barceloni in pozivam špansko vlado in evropske institucije, da obsodijo in poskušajo odpraviti kristofobično vzdušje, ki je očitno v porastu. Tisti, ki zanikajo svoje lastne korenine, si zaslužijo le malo spoštovanja od kogar koli drugega.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsakdo ima pravico do svobode veroizpovedi, vesti in misli. Ta pravica daje svobodo do prakticiranja svoje lastne veroizpovedi in prepričanj, bodisi samostojno ali skupaj z drugimi ter javno ali zasebno, pri bogoslužju, obredih, z običaji ali s poučevanjem. Statistike o verski svobodi kažejo, da je večina dejanj verskega nasilja uperjena proti kristjanom. Dejansko je dobro znano, da so v nedavnih krvavih napadih na krščanske skupnosti v Nigeriji, Aleksandriji, na Filipinih, v Iraku in Siriji izgubili življenja nedolžni. Poleg tega je iranska vlada okrepila kampanjo proti kristjanom v Islamski republiki. Tudi v Vietnamu se zatira dejavnosti katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti. Poleg tega, da se ti napadi obsodijo in vlade pozovejo, naj zagotovijo svobodo veroizpovedi, vesti in misli, pa morajo Svet, Komisija in tudi visoka predstavnica EU za zunanje zadeve posvetiti več pozornosti vprašanju verske svobode in sprejeti posebne, nujne ukrepe, vključno z ukrepi proti državam, ki veroizpovedi namerno ne ščitijo.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Resolucija, o kateri smo danes glasovali, je pokazala veliko mero zaskrbljenosti zaradi naraščanja nestrpnosti, zatiranja in nasilnih dejanj proti kristjanom. Menim, da je nujno obsoditi nedavne dogodke v državah, ki so daleč proč, a imajo uveljavljeno krščansko skupnost. Dogodki v Egiptu, Nigeriji, Pakistanu, na Filipinih, Cipru, v Iranu in Iraku so še hujši, če pomislimo, da se veroizpoved izrablja samo zavoljo uveljavljanja oblasti. Evropska unija bi morala prek svoje visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko svobodo veroizpovedi in prepričanja ter varnost verskih skupnosti, vključno s kristjani, uvrstiti med prednostne naloge na področju mednarodnih odnosov Unije. Ta prednostna naloga bi se morala odražati v mednarodnih sporazumih in poročilih o človekovih pravicah. Prepričan sem, da je treba versko svobodo vneto braniti, celo za ceno nalaganja strogih sankcij državam, ki ne spoštujejo tega temeljnega načela.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Kot je v tej resoluciji navedeno, je treba spodbujanje demokracije in spoštovanja človekovih pravic prištevati k najpomembnejšim ciljem Evropske unije. V preteklih mesecih smo bili priča porastu nasilja proti krščanskim manjšinam po svetu, zlasti v državah, kjer je islam večinska vera. Tega ne smemo več dopuščati. To resolucijo podpiram v upanju, da se bodo evropske institucije odločneje borile proti verski nestrpnosti in uporabile vsa sredstva, ki so jim na voljo, da zagotovijo varnost in svobodo veroizpovedi milijonom kristjanom, razkropljenim po vsem svetu.

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Naslednji teden obhajamo dan spomina na holokavst, ki nas bo seveda popeljal nazaj v preteklost in v Auschwitz. Še dobro, da nas resolucija, ki smo jo sprejeli, vrača v sedanjost, da premislimo o današnjih mučenikih. Izhodišče je, da mora svoboda veroizpovedi veljati za vse veroizpovedi.

Ker načenjamo vprašanje ločeno od preganjanja, ki ga doživljajo kristjani, pa to ne pomeni, da smo pristranski. To pa zato, ker je ta največja skupina tistih, ki trpijo zaradi preganjanja, tista, na katero v Evropi običajno zlahka pozabljamo. Napočil je čas, da to popravimo, kajti vemo, da je v zadnjem stoletju zaradi svoje vere umrlo več kristjanov kot v preteklih 1900 letih. Med tistimi, ki so ubiti zaradi njihove veroizpovedi danes, je 75 % kristjanov.

Organizacija Open Doors International navaja 10 držav, kjer se kristjani srečujejo z največ nasilja na svetu. To so Severna Koreja, Iran, Savdska Arabija, Somalija, Maldivi, Afganistan, Jemen, Mavretanija, Laos in Uzbekistan, a seznam se nadaljuje. Približno 100 milijonov kristjanov vsak dan utrpi nasilje zaradi svoje veroizpovedi.

Očitno mora resolucija, ki smo jo sprejeli, prinesti nekaj konkretnega. Evropska služba za zunanje delovanje mora pokazati neomajnost in obravnavati te pomanjkljivosti, povezane s svobodo veroizpovedi. Naši zunanje politični sporazumi s tretjimi državami morajo vključevati klavzulo o svobodi veroizpovedi in vzajemnosti. Z vidika spodbujanja človekovih pravic je ključnega pomena, da govorimo o svobodi veroizpovedi, saj je to preskusni kamen človekovih pravic: svoboda govora in izražanja ter svoboda združevanja so jedro človekovih pravic.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) V preteklih letih je bilo 75 % terorističnih napadov verske narave uperjenih proti kristjanom. Zlasti v zadnjih nekaj mesecih se je povečalo število napadov, vključno z neposrednimi napadi na cerkve med opravljanjem bogoslužja. V 21. stoletju je nesprejemljivo, da se morajo verske skupnosti bati svobodno prakticirati svojo vero. Načelo verske svobode mora veljati za vse posameznike po vsem svetu. Zato podpiram predlog, da razvijemo strategijo, ki bo dejansko uveljavila pravico do svobodnega prakticiranja vere.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaradi svojih krščanskih korenin lahko samo obsodim vsakršna nasilna dejanja proti kristjanom in drugim verskim skupnostim po svetu. Prav tako pa ta obsodba zajema sleherno diskriminacijo in nestrpnost na podlagi veroizpovedi ali vere do vseh, ki prakticirajo veroizpoved. Menim, da predstavlja pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi temeljno pravico, za katero upamo, da jo bomo s to resolucijo varovali.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo, ki ostro obsoja vsa nasilna dejanja proti kristjanom in drugim verskim skupnostim, pa tudi vse oblike diskriminacije in nestrpnosti na podlagi vere in prepričanj proti vernim ljudem, apostatom in nevernikom. Ta resolucija poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi temeljna človekova pravica, v resoluciji pa je izražena tudi zaskrbljenost glede izseljevanja kristjanov iz različnih držav, zlasti iz držav Bližnjega vzhoda, v minulih letih.

Oblasti držav z zastrašujoče visokim številom napadov na verske skupnosti pozivam, da povečajo svoja prizadevanja za zagotavljanje zanesljivega in učinkovitega varstva verskih skupnosti v njihovih državah in da tamkajšnjim članom verskih skupnosti zagotovijo osebno varnost in telesno nedotakljivost tako, da upoštevajo obveznosti, h katerim so se že zavezali na mednarodnem prizorišču.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D), v pisni obliki. – (EL) Kot socialisti podpiramo človekove pravice kot enega od temeljev naše politike. Verske pravice so nedeljiv del te politike, zato se zavzemamo za njihovo krepitev. Dogodki ob božiču, ko so okupacijske sile prekinile mašo v kraju Rizokarpaso na okupiranem Cipru, so prava sramota. Turčija in njena okupacijska vojska izvajata na delu Cipra pod turško okupacijo državni terorizem in ogrožata pravoslavne kristjane, še zlasti peščico Ciprčanov grškega rodu, ki so še ostali tam.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Pojmovanje sekularizma v Republiki Franciji zajema ločitev cerkve od države. Jamči svobodo vesti in izražanja vere. Versko nasilje izvira iz dogmatizma, ki je lasten vsem veram. Zato moramo ljudi ščititi pred nasiljem, ki ga poganjajo vere. Kljub posrednemu sklicevanju na zločinsko teorijo „spopada civilizacij“ in na nekritične trditve katoliške cerkve pomeni to besedilo zahtevo po spoštovanju verske svobode po vsem svetu in po zaščiti verujočih posameznikov pred fanatizmom. Glasoval bom zanj, iz sočutja in iz prepričanja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Energično moramo obsoditi vse napade na krščanske skupnosti po svetu, še zlasti v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Širjenje teh izpadov nestrpnosti, preganjanja in nasilja nad skupnostmi je zaskrbljujoče. Oblasti v teh državah se po najboljših močeh trudijo odkriti storilce in odgovorne za napade na krščanske skupnosti. Odgovorne za te napade in za druga nasilna dejanja proti kristjanom je treba predati roki pravice in jih pravično obsoditi.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Zavzemanje Evropske unije za versko svobodo samo z besedami ni dovolj. Še zlasti v islamskih državah velja, da je kristjane povsem dopustno preganjati in pogosto celo moriti. Ob takih grozovitih razmerah pa EU, vzvišena skupnost vrednot, največkrat le vljudno molči. Človek navsezadnje dobi vtis, da politični eliti v Bruslju, ki se ne meni za krščanske korenine Evrope, ni mar niti za usodo kristjanov v islamskih državah. Namesto da bi zahtevali, naj se preganjanje kristjanov konča, se zatekamo v politično korektnost in se raje posvečamo blagru muslimanov, ki živijo v EU in uživajo versko svobodo, o kakršni lahko večina kristjanov v islamskem svetu le sanja.

V prihodnje mora biti trpljenje kristjanov izrecen dejavnik pri urejanju zunanjepolitičnih odnosov EU z islamskimi državami. EU ima na voljo dovolj poti in načinov za izboljšanje položaja kristjanov. Razvojna pomoč in druge oblike finančne pomoči bi morale biti na primer pogojene z zagotavljanjem verske svobode kristjanom. Zato sem glasoval temu primerno.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Danes sem odločno glasoval za obsodbo nasilja nad krščanskimi skupnostmi in verskimi manjšinami.

Spoštovanje človekovih pravic in verske svobode mora biti temeljni kamen naših odnosov z drugimi državami. Osebno sem izkusil turško okupacijo severnega Cipra, pred katero si Evropa zatiska oči, čeprav je Ciper država članica. Na okupiranem Cipru je večina cerkev uničena, kipi svetnikov so izmaličeni, na božični dan pa so turški vojaki preprečili maševanje v dveh pravoslavnih cerkvah.

Danes so v nevarnosti naša svoboda, pa tudi obstoj kulture in načina življenja, ki temeljita na absolutnem vrednotenju človekove osebnosti, enakosti vseh pred državo, enakih pravicah žensk, demokraciji in družbeni pravičnosti.

Verska nestrpnost je vedno pogostejši pojav v različnih delih sveta, strašni napadi na kristjane v Egiptu in Iraku v zadnjih tednih pa so le najnovejši nevarni izrazi nevarnosti, ki jo povzroča terorizem skrajnežev. Vsi v Evropi moramo odpreti oči in dejavno poskrbeti za zaščito verske svobode.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ob nedavnih napadih na krščanske skupnosti v Egiptu, Nigeriji, Iraku in Pakistanu je evropsko posredovanje nujno in EU je to preganjanje ostro obsodila ter se nanj odzvala prek visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko. Glasoval sem za resolucijo o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi, saj menim, da se žal srečujemo z napadi na krščanstvo po vsem svetu, pri teh napadih pa versko nasilje služi političnim namenom, zaviranju rasti in napredka, podpihovanju sovraštva v družbi in rahljanju družbene ureditve v državah, kjer se napadi dogajajo. Zato sem prepričan, da mora Evropa, ki se zavzema za človekove pravice in državljanske ter demokratične svoboščine, odločno obsoditi te nasilne napade, ki potiskajo svet za stoletja v preteklost in razblinjajo možnosti za medkulturni dialog, strpnost, rast in družbeno blagostanje.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za resolucijo o položaju kristjanov v zvezi s svobodo veroizpovedi. Skupna resolucija po napadu na vernike med obredom v koptski cerkvi v egiptovski Aleksandriji 1. januarja 2011 obsoja vse oblike nasilja nad državljani, ne glede na njihovo versko pripadnost, in izraža zaskrbljenost nad naraščanjem verskega nasilja. Naj spomnim kolege, da je Grčija glede tega vprašanja še posebej občutljiva, saj smo dne 18. aprila 1996 doživeli podoben napad islamskih fanatikov na skupino grških turistov v Kairu.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Evropska unija spet in spet izraža svojo zavezanost svobodi veroizpovedi, svobodi vesti in svobodi mišljenja in poudarja, da je zagotavljati te svoboščine dolžnost vlad po vsem svetu. Krepitev človekovih pravic, demokracije in državljanskih svoboščin je temelj, na katerem Evropska unija gradi odnose s tretjimi državami in vključuje klavzule o demokraciji v svoje sporazume s tretjimi državami. Člen 18 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi, svoboda mišljenja, vesti in veroizpovedi pa ne velja samo za pripadnike religij, ampak tudi za ateiste, agnostike in ljudi brez verskega prepričanja.

Zato obsojamo nedavne napade na krščanske skupnosti v več državah in izražamo sočutje svojcem žrtev, izražamo globoko zaskrbljenost nad širjenjem nestrpnosti in preganjanja ter nasilnih dejanj proti krščanskim skupnostim, še zlasti v državah Afrike, Azije in Bližnjega vzhoda.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Razpravljamo o preganjanju kristjanov po svetu, ob našem govorjenju o nasilju v Iraku, v Egiptu, na Filipinih, v Indiji in drugod pa ves čas pozabljamo na dogodke pred našimi vrati. V mislih imam turško okupacijo približno tretjine ciprskega ozemlja, ki se je začela leta 1974.

Ta vojaška okupacija še traja. V vojašnicah na ozemlju Turške republike Ciper je nastanjenih osemintrideset tisoč turških vojakov, otok pa je razdeljen na dva dela z zidovi in ograjami, ki potekajo celo skozi mesta in vasi. V teh letih je bilo sistematično uničenih 520 krščanskih cerkev in nadomeščenih z minareti. Umetnine v teh cerkvah so požgali, oskrunili ali izropali, pokopališča so razdejali, krščanskim duhovnikom pa onemogočajo maševanje. Na božični dan so turški policisti preprečili mašo v cerkvi sv. Sineosisa v kraju Karpasia in v cerkvi sv. Trojice v kraju Rizokarpaso. Najbolj nepojmljivo pa je, da precej poslancev Parlamenta brani kristjane po svetu, obenem pa se zavzema za pridružitev Turčije Evropski uniji.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Vesti o preganjanju kristjanov so vedno pogostejše. Statistike mednarodnih organizacij so strašljive ─ po njihovih podatkih je vsako leto po svetu umorjenih približno 150 tisoč kristjanov. Ob takem preziru človekovega življenja ne smemo ostati brezbrižni. Evropska unija, varuhinja temeljnih demokratičnih vrednot in človekovih pravic, bi morala pazljiveje spremljati razmere v tretjih državah, še zlasti na Bližnjem vzhodu. Naše delovanje bi moralo biti jasnejše in odločnejše. Svoboda veroizpovedi je ena od temeljnih človekovih pravic, diskriminacija in nasilje na verski podlagi pa nista združljivi z našimi vrednotami. S spoštovanjem teh pravic smo zgled tretjim državam, enako odločno pa bi morali zahtevati njihovo spoštovanje tudi pri drugih. Človekove pravice so univerzalne in bi jih morali spoštovati povsod; na vsak izraz nestrpnosti, še zlasti verske, se moramo odločno odzvati. Unija ima na voljo ustrezne instrumente, s katerimi lahko prisili vlade držav, s katerimi imamo politične ali trgovinske odnose, k ustreznemu ravnanju in spoštovanju državljanskih svoboščin, tudi svobode veroizpovedi. V muslimanskih državah, pa tudi državah, kot so Kitajska, Indija in Nepal, nekaznovano požigajo cerkve in kapele, napadajo ljudi na ulicah, jih mučijo ali celo ubijajo, ženske pa prisiljujejo v splav. V imenu cvetočih gospodarskih odnosov se teh vprašanj za pogajalsko mizo ne odpira. Evropa ne sme več molčati.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Z vsem srcem podpiram resolucijo, ki ostro obsoja naraščajoče napade na krščanske skupnosti. Teh barbarskih dejanj ne smemo mirno prenašati: so izraz sovraštva in nestrpnosti. Obsojam nasilje in uboje, ki številne družine iz vseh krščanskih skupnosti po svetu zavijajo v črnino. Napadi na te skupnosti so napad na naše temeljne vrednote. Spoštovanje verske raznolikosti in svoboda veroizpovedi sta univerzalni načeli, za kateri se moramo boriti. Napadi, ki jih izvajajo v imenu skrajnega mračnjaštva iz davno preteklih časov, so namenjeni ustvarjanju ozračja strahu in v resnici neposredno ogrožajo obstanek starodavnih skupnosti. EU mora izkazati solidarnost z žrtvami in mora podpirati oblasti, ki si prizadevajo odkriti in obsoditi storilce. Ta zahteva mora biti temelj naših odnosov s partnerji, tako kot so njihov temelj klavzule o človekovih pravicah. Strpnost in mir sta tesno povezana, in tako kot vedno bom podprla ukrepe Evropske unije za uveljavitev spoštovanja in za krepitev naših vrednot, svoboščin in pravic po vsem svetu.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Ta skupna resolucija zasluži podporo, saj je število napadov na krščanske skupnosti po vsem svetu v letu 2010 naraslo. V Evropski uniji sta svoboda veroizpovedi in svoboda izražanja samoumevni sestavini evropske identitete. Prav tako ključnega pomena je krščanstvo, saj je pomemben del evropske kulture. V EU urejajo svobodo veroizpovedi člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in člen 9 Evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Predlogi resolucij: (RC-B7-0044/2010)

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija mora v odnosih z Belorusijo, zadnjo režimsko državo v Evropi in anahronistično nosilko državnega političnega nasilja, popolnoma nezdružljivega z osnovnimi zahodnimi merili demokracije in svobode, ravnati z vso potrebno odločnostjo. V tej resoluciji Evropa ponovno ostro obsoja dogodke ob nedavnih volitvah, pa tudi ponovno obsoja vse, kar se v Belorusiji dogaja že desetletja, cenzuro informacij, aretacije in zapiranje disidentov ter vse drugo, s čimer bedni režim v Minsku vsak dan zatira civilno družbo. Z vsem srcem glasujem za skupno resolucijo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (NL) Glasovala sem za resolucijo o razmerah v Belorusiji. Zaradi udeležbe na demonstracijah 19. decembra v Minsku so priprli več kot 700 ljudi; večino od njih so po krajših administrativnih zapornih kaznih izpustili, 24 opozicijskih aktivistov in novinarjev, med njimi tudi šest predsedniških kandidatov, pa so obtožili „organiziranja množičnih neredov“ z nasilnimi napadi in oboroženim upiranjem aretacijam, za kar so zagrožene zaporne kazni do 15 let. Obsojamo surovo silo, ki sta jo uporabili policija in služba KGB proti demonstrantom na dan volitev. Tako ravnanje je huda kršitev osnovnih načel demokracije, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja, pa tudi človekovih pravic. Glede na sedanje razmere v Belorusiji nujno pozivam Komisijo, naj tudi v prihodnje finančno podpira Evropsko univerzo za humanistične vede v Vilni v Litvi, naj poveča število štipendij za beloruske študente, ki jih zaradi državljanskih dejavnosti preganjajo in izključujejo iz univerz, in naj finančno pomaga organizaciji „Solidarnost z Belorusijo“.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. ─ Stanje v Belorusiji se je v zadnjih mesecih poslabšalo in je danes hudo zaskrbljujoče. Izkazalo se je, da volitve nikakor niso bile izpeljane v skladu z merili svobodnih in poštenih volitev v demokracijah. Obsoditi moramo aretacije in podaljšani pripor predsedniških kandidatov, pa tudi nasilje nad demonstranti. EU bi morala z vsemi sredstvi pokazati, da takih dogodkov ne bo jemala zlahka, med možne ukrepe pa bi vsekakor morali šteti tudi gospodarske sankcije proti Belorusiji. Zato sem se odločil, da podprem ta predlog skupne resolucije.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Odločitev beloruskih oblasti o ukinitvi urada misije OVSE je obžalovanja vredna. Pozvali smo jih, naj to odločitev nemudoma razveljavijo.

Prav tako sramotna je njihova odločitev o blokadi več spletnih strani na dan volitev. Sedanja beloruska zakonodaja o medijih ni skladna z mednarodnimi standardi, zato beloruske oblasti pozivamo k reviziji in popravkih te zakonodaje.

Ocena političnih razmer v Belorusiji je razkrila hude kršitev demokratičnih pravic in predpisov. Zato je edino prav, da obsodimo nasilna dejanja nad mirnimi demonstranti, voditelji demokratične opozicije, pa tudi številnimi aktivisti civilne družbe, novinarji, učitelji in študenti.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sedanje politične in družbene razmere v Belorusiji me navdajajo z določeno mero strahu, obenem pa, moram reči, tudi s precejšnjim upanjem. Zato brezpogojno podpiram skupno resolucijo, pod katero se je podpisalo pet parlamentarnih skupin, med katerimi pa ni Konfederalne skupine Evropske združene levice/Zelene nordijske levice. Ob obžalovanju dogodkov, ki jih resolucija dobro opisuje, pa bi rad poudaril tudi usmerjene ukrepe, ki jih priporoča resolucija in ki bi jih morala po mojem mnenju Svet in Komisija nemudoma uveljaviti: uvedbo gospodarskih sankcij, zamrznitev vse makrofinančne pomoči, ki jo zagotavljajo posojila Mednarodnega denarnega sklada ter posojila v okviru programov Evropske investicijske banke in Evropske banke za obnovo in razvoj, podporo, z vsemi možnimi sredstvi, prizadevanjem beloruske civilne družbe za svobodnejšo in bolj demokratično družbo, ponovno uvedbo prepovedi izdaje vizumov vodilnim predstavnikom beloruskih oblasti in razširitev te prepovedi tudi na visoke uradnike, začasen preklic sodelovanja Belorusije pri dejavnosti vzhodnega partnerstva najpozneje na vrhunskem srečanju vzhodnega partnerstva v Budimpešti, in na koncu, pospešitev dela v zvezi s smernicami pogajanj o sporazumih o ponovnem sprejemu in poenostavitvi vizumskega režima, da bi spodbudili stike med ljudmi.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Belorusija je edina država na svetu, v kateri policija še vedno deluje pod imenom KGB. Že ta drobni podatek simbolično popisuje, kakšen režim je na oblasti v tej državi. Državljani Belorusije zahtevajo in zaslužijo dejanske spremembe, ki jim bodo izboljšale življenjske pogoje, prinesle demokracijo in jim omogočile polno politično samoodločanje. Upam, da bo demokratičnim državam zdaj postalo jasno, da beloruski režim ni sposoben uveljavljati demokratične procese v državi, in da se bodo jasno uprle njegovim zatiralskim postopkom in sredstvom.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. Predhodne ugotovitve in sklepi parlamentarne skupščine Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ter OVSE/Urada za demokratične ustanove in človekove pravice kažejo, da predsedniške volitve 19. decembra 2010 ne izpolnjujejo mednarodnih meril za svobodne, poštene in pregledne volitve. Zato je treba čim prej opraviti nove, svobodne in demokratične volitve po standardih OVSE.

Tudi surova sila, ki sta jo policija in državna varnostna agencija Republike Belorusije uporabili proti demonstrantom na dan volitev, je nesprejemljiva. Izraziti moram globoko zaskrbljenost nad poskusi beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra.

Obsoditi moramo tudi vse represivne ukrepe in pozvati beloruske oblasti, naj nemudoma prenehajo vse oblike nadlegovanja, ustrahovanja ali groženj aktivistom civilne družbe.

Menim, da morajo Svet, Komisija in visoka predstavnica EU pretresti politiko EU do Belorusije in razmisliti tudi o uvedbi usmerjenih gospodarskih sankcij ter o zamrznitvi vse makrofinančne pomoči.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ne glede na to, kako presojamo dogodke v Belorusiji, ne smemo sodelovati pri tem očitnem napadu na neodvisnost in suverenost te države in spodbujanju neposrednega vmešavanja v njene notranje zadeve in urejanja dogodkov, za katerih urejanje so pristojni izključno Belorusi in oblasti njihove države, samo za to, da bi uskladili državo in njene oblasti z interesi Evropske unije.

Resolucija vsebuje niz nesprejemljivih ukrepov, katerih cilj je ustoličenje interesom EU naklonjenega režima v Minsku. Oglejmo si nekaj primerov:

─ resolucija poziva Komisijo, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe, neodvisnih medijev (vključno s TV Belsat, Evropskim radiom za Belorusijo, Radiom Racija in drugimi) in nevladnih organizacij v Belorusiji, za spodbujanje demokracije in nasprotovanje režimu,

─ poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizem za registracijo nevladnih organizacij, ki se v Belorusiji ne morejo registrirati iz političnih razlogov, da bodo lahko imele koristi od programov EU.

Zato nismo glasovali za to resolucijo.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Evropska unija mora zavzeti aktivno stališče do dogodkov v Belorusiji. Obsoditi moramo nasilno preganjanje opozicije in ponarejanje izidov predsedniških volitev. Svoboda spada med temeljne vrednote Evropske unije in sodelovanje lahko uspešno razvijamo le z državami, ki te vrednote spoštujejo. Zato je izpustitev političnih zapornikov eden od pogojev za obnovitev dialoga med Evropsko unijo in Belorusijo. S to izjavo mora Evropski parlament beloruski vladi poslati jasno sporočilo, da si sicer sodelovanja želimo, da pa ne bomo nikoli pripravljeni spregledati kršenja političnih svoboščin posameznikom ali ponarejanja izidov volitev v prid gospodarskim interesom, še zlasti zato, ker se nas je pred dobrimi dvajsetimi leti znaten del poslancev Evropskega parlamenta prav tako boril za svobodo. Proti beloruskemu režimu je treba uvesti sankcije, vendar le-te ne smejo prizadeti beloruskega ljudstva, ki mu moramo odpreti vrata v Evropo.

Evropske univerze morajo sprejeti mlade iz Belorusije, ki so jih zaradi politične dejavnosti izključili iz univerz in ki v Belorusiji pod Lukašenkom ne bodo nikoli več imeli možnosti zaključiti svojega študija. Okrepiti moramo sodelovanje s predstavniki civilne družbe v Belorusiji, podpreti njihovo borbo in jim posredovati naše izkušnje. Prepričana sem, da si beloruski ljudje zaslužijo demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice, kjer so volitve poštene in kjer vlada svoboda govora. Če beloruska vlada želi sodelovati z nami, mora izpolniti te pogoje.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE). – (LV) Surovo zatiranje izražanja demokratičnih teženj, političnih in civilnih, na našem pragu ─ v Belorusiji ─ je nesprejemljivo. Resolucijo sem podprl, ker verjamem, da opozicija avtoritarnemu režimu v Belorusiji nujno potrebuje podporo zahodnih zaveznikov. To je priložnost za Unijo, da oblikuje skupno zunanjo politiko in spremeni zaščito vrednot, za katere se zavzema, v vsakdanjo prakso. Ob tem pa mora Evropska unija tudi uvesti sankcije proti avtoritarnemu beloruskemu režimu in ponuditi tako moralno kot finančno pomoč demokratičnim gibanjem v Belorusiji.

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. ─ Kot eden od pobudnikov skupne resolucije o Belorusiji v imenu skupine PPE sem seveda glasoval zanjo. Resolucija jasno in nedvoumno obravnava tragične razmere v Belorusiji po 19. decembru 2010, za katere je odgovoren diktator Lukašenko. Rad bi posebej izpostavil točko 15, ki poziva države članice, naj ne oslabijo ukrepov EU z dvostranskimi pobudami z beloruskim režimom, saj bi to spodkopalo verodostojnost in učinkovitost evropske zunanje politike. Prav tako menim, da bi lahko bila odpoved svetovnega prvenstva v hokeju leta 2014 v Minsku eden od najučinkovitejših vzvodov iz predloga, s katerim bi beloruske oblasti prisilili k opustitvi represivne politike.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija že od nekdaj šteje humanitarno politiko in varstvo temeljnih človekovih pravic med svoje prednostne naloge. To njeno poslanstvo, zaradi katerega ima danes na svetovnem odru eno od vodilnih vlog in lahko tudi prek svojih meja širi načela demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države, nam razkriva pobude, na katerih temelji skupna resolucija, s katero pozivamo Belorusijo k spoštovanju vseh dosedanjih dosežkov na področju mednarodnega prava in človekovih pravic. Dogodki ob volitvah 19. decembra so žal splošno znani. Njihova značilnost je surova represija policije in agentov tajne službe ob množičnih demonstracijah proti nizu očitnih prirejanj volilnih izidov. Zaradi teh nesprejemljivih dogodkov Evropski parlament po izjavi svojega predsednika, gospoda Buzka, zdaj poziva Unijo, naj uvede stroge sankcije proti Belorusiji in sproži preiskavo, s katero bodo lahko zunanji, nepristranski organi ugotovili, kaj se je zgodilo, in presodili, kdo je za dogodke odgovoren.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) V državah nekdanjega komunističnega bloka zelo dobro razumemo politične razmere v Belorusiji ─ omejevanje osebne svobode, omejevanje svobode tiska in medijev ter nedemokratično delovanje oblasti. V zvezi z nedavnimi dogodki v Belorusiji po predsedniških volitvah bi rada izpostavila ukrepe, ki jih bo sprejel Evropski parlament skupaj s Komisijo in Svetom v odziv na to zadevo. Navsezadnje moramo razmisliti o ukrepih v pomoč beloruski demokraciji in poiskati učinkovite načine za ponovni pretres politike EU do Lukašenkovega režima. V sedanjih razmerah moramo pritisniti na Minsk in zahtevati izpustitev političnih zapornikov ter prekinitev preganjanja novinarjev. Zato sem glasovala za sprejetje resolucije. Hvala.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Razmere v Belorusiji so neznosne in pridružujem se kolegom pri obsodbi surove sile, ki sta jo uporabili policija in tajna služba KGB proti protestnikom na dan volitev, še zlasti surovega napada na gospoda Nakljajeva, ter niza hudih kršitev temeljnih demokratičnih načel, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja, ter človekovih pravic, in izražam zaskrbljenost zaradi poskusov beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra. Pridružujem se pozivu Komisiji, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe za spodbujanje demokracije in nasprotovanje režimu.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Ne smemo preprosto zapreti vrat in s tem ogroziti možnosti za uspešnejši dialog. Stroge sankcije bi s svojimi učinki lahko pomenile oviro in to državo še bolj osamile. Če temeljito premislimo, bi sankcije verjetno najhuje prizadele posameznike, ne pa tistih, proti katerim so usmerjene. Tudi v prihodnje moramo gojiti živahne stike med EU in Belorusijo in izkoriščati vse možnosti diplomatskih kanalov, odnose pa redno ocenjevati. Kar zadeva učinkovitost, bi morali preučiti tudi možnosti vzpostavitve drugačnega dialoga, v drugi obliki in na različnih ravneh, vključno z uravnoteženim, ne le enostranskim presojanjem. Temelj pa bi morala biti natančna ocena dosedanjih izkušenj iz dvostranskih stikov med EU in Belorusijo, te izkušnje pa bi lahko vgradili v strateški načrt za jasno zunanjo politiko EU do te države.

To bi lahko dolgoročno izboljšalo naše odnose in sprožilo nove projekte sodelovanja, prispevalo k razvoju te države in ohranilo njeno suverenost. Pri tem bi lahko imelo pomembno vlogo tudi vzhodno partnerstvo.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Iz razprave v naši zbornici je očitno široko soglasje, da se mora Evropa odločno odzvati na nedavne dogodke v Belorusiji po predsedniških volitvah.

Osebno menim, da bi moral biti naš pristop usklajen: na eni strani želi Evropa pritisniti na beloruski režim, na drugi strani pa ne sme popolnoma opustiti sodelovanja z Minskom in uveljavljanja svoje politike prek tega sodelovanja. Tak pristop pa bi namreč škodoval samo beloruskemu ljudstvu. Zato moramo tudi v prihodnje podpirati vse ukrepe v prid civilni družbi in v zaščito opozicije, neodvisnih medijev in nevladnih organizacij.

Očitno je torej, da mehanizmov sodelovanja med Evropsko unijo in Belorusijo ne smemo opuščati, saj lahko le prek teh mehanizmov resnično prispevamo k blagostanju države in njeni socialni in demokratični rasti. Zato se zavzemam, naj „kritični dialog“, ki ga je že vzpostavilo 27 držav članic, ohranimo, saj bomo z njim lahko prepričali Belorusijo, da mora okrepiti svojo odločenost za približevanje evropskim standardom spoštovanja demokracije in varstva človekovih pravic.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kar se dogaja v Belorusiji, mora skrbeti vse, ki verjamemo v demokracijo in pravno državo. Državljani te države živijo pod režimom, ki ne spoštuje človekovih pravic in uporablja skrajno surovo politično policijo. EU mora podpirati vsa prizadevanja za demokratizacijo režima in izboljšanje življenja prebivalstva. Treba je napraviti konec sedanjemu zatiranju v Belorusiji.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Uporabo sile in nasilja proti protestnikom s strani policije in KGB na dan volitev lahko samo obsodimo. Aretiranih in zaprtih je bilo več kot 600 ljudi. Aretacije, preiskave in obtožbe so se nadaljevale še nekaj naslednjih dni. Tak nesprejemljiv odnos do opozicije nas mora hudo skrbeti. Vse, ki so zaprti iz političnih razlogov, je treba nemudoma izpustiti. Prenehati se mora preganjanje predstavnikov opozicije, demokratičnih sil in civilne družbe.

Sedanja drža oblasti je tudi begajoča, saj je v nasprotju z njeno držo med predvolilno kampanjo, ko smo lahko spremljali vznikanje pluralizma, prave opozicije in dejavne civilne družbe. EU ne priznava uradnih izidov volitev. Ne glede na to, ali bomo sprejeli kakšne ukrepe proti vladi ali ne, ti ukrepi ne smejo kaznovati ljudstva, NVO ali civilne družbe. O ustreznih ukrepih bo moral odločiti Svet za zunanje zadeve dne 31. januarja 2011.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Mediji trdijo, da bi ponovna uvedba sankcij proti beloruskem predsedniku Lukašenku, ki smo jih odpravili pred več kot dvema letoma, pomenila isto kot priznanje, da so naši dolgoletni napori za zbližanje spodleteli. Resnica je, da so ti napori že spodleteli, na primer ob predsedniških volitvah, najkasneje pa ob zaprtju urada OVSE v Minsku in ob obtožbah Nemčije in Poljske, da skušata destabilizirati državo.

Resolucija pa pri vrsti vprašanj pretirava, zato je v osnovi kakovostno besedilo vredno določene kritike. Poziv k prepovedi vstopa v EU vsem vladnim uradnikom in predstavnikom pravosodnega sistema na primer ne bo dosegel svojega namena. Podoben primer megafonske diplomacije je odpoved svetovnega prvenstva v hokeju leta 2014. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se, da je potreben temeljit pregled politike EU do Belorusije na naslednjem Svetu za zunanje zadeve. Prepričana sem, da je treba Belorusiji in razmeram v tej državi namenjati stalno pozornost ne le v Evropskem parlamentu in Komisiji, ampak tudi na ravni ministrov in voditeljev držav, saj je Belorusija država, ki ima z EU skupno mejo. Naše ravnanje v zvezi s to državo bi bilo lahko bolj usklajeno, če bi imenovali koordinatorja EU za beloruske zadeve. Podpiram točko, po kateri naj bi EU uvedla prepoved izdaje vizumov za širši seznam beloruskih uradnikov, obenem pa kolikor mogoče sprostila stike in potovanja v EU za navadne Beloruse. Litva že ravna tako, saj je podpisala sporazum o olajšanju čezmejnega gibanja z Belorusijo in brezplačno izdaja vizume beloruskim državljanom. Prav tako podpiram namero, da bi ugotovili „najbolj občutljiva področja“ in sprejeli sklep o usmerjenih sankcijah, obenem pa beloruski civilni družbi namenili in prilagodili pomoč EU. Pozivam Komisijo, naj razišče možnosti za posredovanje neodvisnih informacij beloruskemu ljudstvu. Evropska univerza za humanistične vede v Vilni spada med najuspešnejše projekte razvoja dolgoročnega sodelovanja z Belorusijo. Ob sedanjih notranjih razmerah v Belorusiji, ko so zaprte vse poti oblikovanja študentov v kritične, ozaveščene in svobodne državljane, ta univerza ne postaja le otok svobodnega beloruskega mišljenja, ampak tudi valilnica prihodnjih voditeljev Belorusije. EU torej pomoči univerzi ne bi smela le ohraniti, ampak bi jo morala celo povečati. To bi bilo razumno in to bi pozdravili.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Predlog resolucije vsebuje nekaj hudo pretiranih zahtev, na primer zahtevo za omejitev izdaje vizumov državnim uradnikom in predstavnikom pravosodnega sistema. Vsebuje celo pobudo, da bi bojkotirali svetovno prvenstvo v hokeju leta 2014. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Po predsedniških volitvah v Belorusiji 19. decembra 2010, na katerih je bil ponovno izvoljen predsednik Lukašenko, so bile v državi protestne demonstracije, ki pa jih je policija nasilno zadušila. Številne demonstrante in voditelje opozicije so aretirali in jim grozijo težke kazni. Evropska unija ne sme stati ob strani in nemo opazovati, kaj se dogaja: poskrbeti moramo, da bodo ljudje, ki so bili zaprti po dogodkih ob volitvah, izpuščeni. To je eden od razlogov, da sem glasoval za resolucijo, moj glas pa pomeni znak odobravanja skupne resolucije, ki podpira Belorusijo pri njenem sodelovanju z Evropsko unijo. Po mojem mnenju se moramo tega vprašanja lotiti hitro in praktično na usklajen način, ki bo aktivno podprl civilno družbo ter zaščitil predstavnike opozicije in njihove družine. Moj glas za resolucijo temelji na nuji, ki se je danes EU močno zaveda, da se Belorusijo spravi na pot približevanja evropskim standardom spoštovanja demokracije in varstva človekovih pravic.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ S to resolucijo Parlament jasno sporoča, da ─ v skladu s predhodnimi ugotovitvami parlamentarne skupščine OVSE in OVSE/ODIHR ─ meni, da predsedniške volitve dne 19. decembra 2010 niso potekale v skladu z mednarodnimi standardi svobodnih, poštenih in preglednih volitev, da meni, da so bile te volitve še ena zamujena priložnost za prehod Belorusije v demokracijo; Parlament glede na številne in hude nepravilnosti, o katerih poroča OVSE/ODIHR, v resoluciji tudi poziva k sklicu novih volitev v svobodnih in demokratičnih razmerah, po merilih OVSE.

Parlament tudi obsoja surovo silo, ki sta jo uporabili policija in tajna služba KGB proti protestnikom na dan volitev, izraža ogorčenje nad nasilnim napadom na Vladimirja Nakljajeva in nad nizom hudih kršitev temeljnih demokratičnih načel, kot sta svoboda zbiranja in svoboda izražanja, ter človekovih pravic, in izraža zaskrbljenost zaradi poskusov beloruskih oblasti, da bi dali v državni pripor Danila Sanikova, triletnega sina predsedniškega kandidata Andreja Sanikova in raziskovalne novinarke Irine Halip, ki sta v zaporu od dneva volitev 19. decembra.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Politika EU do Belorusije, politika dialoga in ponujene roke, se je izkazala za neučinkovito. Zato je prišel čas za sprejem težkih, a odločnih sklepov, ki bodo na eni strani vključevali sankcije proti režimu, na drugi strani pa odpiranje vrat beloruski civilni družbi, saj brez njene podpore v Belorusiji ne bo potrebnih sprememb. Resolucija govori prav o tem.

Poročilo: Derk Jan Eppink (A7-0374/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam to poročilo, saj se je Komisija odzvala na krizo in obenem uveljavila ukrepe politike konkurence. Zavzemam se za to, da Parlament v zvezi s politiko konkurence igra svojo vlogo kot sozakonodajalec, ker pa to ni mogoče, Komisijo pozivam, naj Parlamentu podrobno in vsako leto poroča, kako je ukrepala po njegovih priporočilih, ter pojasni razloge za vsako odstopanje od njih. Obžalovanja vredno je, da še vedno ni bilo mogoče izboljšati konkurenčni okvir na enotnem trgu, da bi postal ugodnejši za mala in srednje velika podjetja.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za resolucijo o poročilu o politiki konkurence za leto 2009. Strinjam se z mnenjem poročevalca, da mora imeti Parlament dejavnejšo vlogo pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo vloge sozakonodajalca. Za dosego tega cilja mora biti Parlament redno obveščen o vseh pobudah na tem področju. Ne dvomim, da bo dejavna vloga Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence EU pomemben prispevek k uspešnemu izvajanju politike konkurence in neomejenemu delovanju notranjega trga, kar sta bistvena predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Eno izmed načel Pogodbe o Evropski uniji določa, da morajo države članice sprejeti gospodarsko politiko „v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco“. Namen politike konkurence je ustvariti pravo konkurenco na enotnem trgu z ukrepi, ki zadevajo strukture trga in vedenje akterjev na njem. Svobodna konkurenca spodbuja inovacije, zmanjšuje proizvodne stroške, povečuje gospodarsko uspešnost in posledično spodbudi stopnjo konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Poročilo zajema politike za varstvo konkurence in politike za nadzor državne pomoči. Zajema tudi pravila in postopke za boj proti protikonkurenčnemu vedenju v podjetjih in vladam preprečuje odobritev državne pomoči, ki izkrivlja konkurenco na notranjem trgu.

Glasovala sem za to poročilo, saj menim, da je politika konkurence ključni instrument, ki Evropski uniji omogoča dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg, svetovno konkurenčnost in izhod iz krize. Potrošniki veliko pridobijo, ko se politiko konkurence učinkovito izvaja.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Generalni direktorat Evropske komisije za konkurenco vsako leto objavi svoje poročilo o politiki konkurence EU. Evropska komisija ima na tem področju obsežne pristojnosti, da lahko zagotovi pravilno delovanje notranjega trga. Leto 2009 so zaznamovali težki krizni pogoji, ki jih je morala Evropska komisija upoštevati pri nadzoru delovanja podjetij. Glasovala sem za resolucijo Parlamenta, ker Evropski komisiji omogoča zagotoviti večjo vključenost poslancev Evropskega parlamenta v postopek sprejemanja odločitev v zvezi s to politiko, večjo pozornost, namenjeno storitvam v splošnem interesu, in večjo pozornost, ki jo službe Evropske komisije namenjajo dejavnostim podjetij v finančnem sektorju.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Če bi bilo glasovanje o poročilu o politiki konkurence za leto 2009 elektronsko, bi se vzdržal glasovanja. V tem poročilu je nekaj dobrih stvari ( ocena politike konkurence, pravice potrošnikov, inovacije in večja vloga malih in srednje velikih podjetij), vendar pa se ne strinjam s splošnim stališčem, na podlagi katerega je bilo pripravljeno: nekakšno sumničenje v zvezi z državno pomočjo – za katero se vnaprej domneva, da je v nasprotju s politiko konkurence – in način zagovarjanja zgodnje liberalizacije določenih sektorjev v gospodarstvu, zlasti železniškem sektorju, ki se mi zdi neprimeren.

Spremeniti moramo to stališče in državljane umestiti nazaj v središče problema. Vidimo lahko, zlasti za javne storitve, da so pravila državne pomoči neprimerna za naloge, ki jih opravljajo javne službe, zaradi česar bi jih bilo treba ponovno napisati, pri čemer je treba upoštevati predvsem potrebe državljanov in socialno kohezijo.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo o politiki konkurence za leto 2009. Evropska komisija se je hitro odzvala na gospodarsko in finančno krizo, ukrepi politike konkurence pa so bili učinkovito prilagojeni. Pozornost bi rada pritegnila k dejstvu, da mora Parlament aktivneje sodelovati pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo sozakonodajne vloge. Poleg tega je treba Parlament redno obveščati o vseh pobudah na tem področju. Politika konkurence EU, utemeljena na načelih odprtih trgov in enakih pogojev v vseh sektorjih, je temeljni kamen uspešnega notranjega trga in predpogoj za ustvarjanje trajnostnih in na znanju temelječih delovnih mest. Poudarila bi potrebo po pripravi jasnih pravil konkurence, ki so v pomoč malim in srednje velikim podjetjem (MSP) in koristna zanje, saj sta uspešno izvajanje politike konkurence in neomejeno delovanje notranjega trga bistvena predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji. Komisijo bi pozvala, naj se bolj osredotoči na pošteno konkurenco na notranjem trgu in enake pogoje za vse v glede pogojev izstopa.

  David Casa (PPE), v pisni obliki. – Nujno je omeniti, da je bilo treba zaradi izrednih razmer, ki smo jim bili priča zaradi finančne krize, v okviru politike konkurence EU izvajati določeno prožnost. Kljub temu se je treba zavedati, da so načela, na katerih temelji politika, načela odprtih trgov in zagotavljanje enakih pogojev. To so bistveni pogoji za uspešen notranji trg. Po mojem mnenju se je to poročilo ustrezno spopadlo z zaskrbljujočimi vprašanji, ki so se pojavila zaradi krize. Poročilo je tudi uspešno opredelilo najboljšo pot naprej. Zato sem se odločil glasovati za poročilo.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Poročilo o politiki konkurence je pomemben dokument, ki poudarja, da je v času krize nujno zagotoviti ne samo finančno stabilnost in ponovno vzpostaviti kreditne tokove, ampak moramo zagotoviti tudi predvsem, da so vzpostavljeni vsi pogoji ter mehanizmi za preverjanje in nadzor, da lahko trgi učinkovito delujejo.

Po drugi strani je treba v takšnih razmerah pravila konkurence uporabljati prožno, če je to potrebno, ne da bi sklepali kompromise o načelih, na katerih temeljijo politike na tem področju. Ne smemo pozabiti, da je bilo med krizo slišati malo glasov, ki so pozivali k uvedbi protekcionističnih politik, ki bi samo poglobile in podaljšale krizo.

Politika konkurence je ključni instrument, ki EU omogoča dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg, ki je svetovno konkurenčen. Zato so ugotovitve in priporočila v poročilu glede sektorskih politik na tem področju dobrodošli, prav tako pa tisti, ki zadevajo obseg in cilj državne pomoči.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Politika konkurence EU ni samo temeljna politika, ki resnično podpira evropski pravni okvir, ampak predstavlja tudi temelj uspešnega notranjega trga ter trajnostnega in konkurenčnega gospodarstva. Zato se mi zdi pomembno, da Komisija obvešča Parlament o njenem razvoju in uporabi. Kot vsi vemo, je bilo leto 2009 izjemno leto iz številnih razlogov. Bilo je leto po zlomu družbe Lehman Brothers (septembra 2008), kar je pomenilo, da so bili oblikovani različni izredni ukrepi v zvezi s konkurenco, predvsem v zvezi z državno pomočjo, štiri sporočila v zvezi s finančnim sektorjem in začasni okvir za ostale sektorje. Zato menim, da je nujno opraviti poglobljeno analizo vpliva, ki so ga ti ukrepi imeli na gospodarstvo in finance različnih držav, in preučiti njihovo učinkovitost, da lahko potegnemo potrebne zaključke.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta resolucija zadeva politiko konkurence za leto 2009 in vsebuje svetovni vidik vse državne podpore prometnega sektorja znotraj EU, kar je temeljnega pomena za obstoj trga brez meja in prosti pretok oseb, blaga in storitev.

Gospodarska kriza zadnjih nekaj let se odraža v stečajih številnih podjetij in nujno je sprejeti regulativne ukrepe, ki preprečujejo izkrivljanje te dejavnosti, in sicer z ureditvijo podpore sektorju. Poleg tega so obrobne države EU utrpele povišanje stroškov na tem področju, ko so bila potrebna sredstva za ublažitev teh razmer.

Zato pozdravljam sprejetje te resolucije in vzpostavitev vrste ukrepov za spremljanje trga, okoljsko zaskrbljenost zaradi emisij CO2 in okrepitev raziskav za izboljšanje konkurenčnosti v Evropi, in sicer s priporočilom, da morajo Komisija in države članice zagotoviti 3 % naložb v to področje.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Nesprejemljivo je, da naj bi v času, ko se finančna in gospodarska kriza poglablja, Evropski parlament potrdil poročilo o politiki konkurence za leto 2009, ki zagovarja konkurenco in vztraja pri novih liberalizacijskih ukrepih, predvsem v železniškem sektorju, ko navaja, da je treba dokončno vzpostaviti enotni železniški trg prek odprtja nacionalnih trgov potniškega prevoza. Enako se dogaja v zvezi s farmacevtskim sektorjem, ko Komisijo poziva, naj spodbudi dokončno oblikovanje notranjega trga za farmacevtske izdelke, ter tudi s telekomunikacijami itd.

Imamo poročilo, ki namerava razširiti liberalizacijo v temeljnih sektorjih, da bi se izboljšali življenjski pogoji ljudi, vendar pa ne pomisli na učinke na zaposlovanje, cene in življenje ljudi. Zanima ga samo dobiček gospodarskih in finančnih skupin, čeprav občasno omenja mala in srednje velika podjetja, ki jih ogroža neoliberalna politika Evropske unije. Vedno spregleda dejstvo, da ta tako imenovana svobodna konkurenca zgolj omogoča velikim podjetjem, da uničijo mala, saj posledice trpijo delavci, potrošniki in mali podjetniki.

Zaradi tega smo glasovali proti poročilu.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, ker bi protekcionizem in neizvajanje pravil konkurence samo poglobila in podaljšala krizo. Politika konkurence je bistveno orodje, ki bo EU omogočilo dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg ter konkurenčnost na svetovnem prizorišču in premagovanje krize. Konkurenca je še vedno nepopolna v energetskem sektorju, kmetijski proizvodnji in drugih sektorjih, Parlament pa mora zato dejavneje sodelovati pri oblikovanju politike konkurence z uvedbo sozakonodajne vloge. Dejavna vloga Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence EU bo pomemben prispevek k uspešnemu izvajanju politike konkurence in delovanju notranjega trga, kar sta bistvena predpogoja za trajnostno gospodarsko rast v Evropski uniji.

  Iliana Ivanova (PPE), v pisni obliki. – (BG) V zvezi s poročilom o politiki konkurence za leto 2009 bi ponovno poudarila pomen spremljanja za oceno učinkovitosti zagotovljene državne pomoči. Za evropski enotni trg je ključno, da Komisija izvede temeljito analizo posledic prenovljenih mehanizmov državne pomoči, sprejetih kot odziv na krizo, in ob upoštevanju zdrave konkurence ter vzdrževanja enakih konkurenčnih pogojev v EU, finančne reforme in ustvarjanja delovnih mest.

Ne smemo pozabiti, da je bil postopek za pregled mehanizmov državne pomoči začet z enim samim namenom: da bi si gospodarstva držav članic opomogla od krize. S spremljanjem rezultatov zagotavljanja državne pomoči se mora Komisija prepričati, da sprejeti ukrepi ne presegajo prvotnega cilja, saj je bistvo politike konkurence EU enakovredno sodelovanje na enotnem trgu.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Glasovali smo o posebno pomembnem dokumentu o politiki konkurence EU. Konkurenca je ključna za zdravo delovanje gospodarstva. Konkurenco je treba preučiti s svetovnega vidika in tudi znotraj Unije. Pri svetovnem pristopu se moramo med drugim osredotočiti na pravila igre na trgu ter tudi na stroškovno plat konkurenčnih proizvajalcev zunaj Evropske unije. To zadeva predvsem kitajske in korejske proizvajalce. Pozdravljam poziv k dokončnemu oblikovanju enotnega železniškega trga po vsej Evropi. Zdrava načela konkurence lahko prispevajo k ponovni oživitvi železnic in povečajo njihov delež na trgu prevoza. To nas morda lahko pripelje bliže zamisli o evropskem železniškem sistemu, ki je podoben cestnemu ali letalskemu sistemu.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Leto 2009 je bilo težko leto za Evropsko unijo, ki ga je zaznamovala posebno resna finančna in gospodarska kriza, ki ni bila osamljena. Negativni učinki te krize so težko prizadeli gospodarstvo in poslovno okolje ter tudi nosilce odločanja. Medtem ko so si slednji prizadevali oblikovati politike, ki bodo zmanjšale vpliv krize na realno gospodarstvo, si je Evropska komisija skupaj z državami članicami in osrednjimi bankami odločno prizadevala za stabilizacijo finančnega sistema. Letošnje poročilo posebno pozornost posveča tem vprašanjem in z zadovoljstvom opaža hiter odziv Komisije ter njeno uspešno uvedbo ukrepov politike konkurence. Glasoval sem za to poročilo, saj menim, da Evropska unija potrebuje močno politiko konkurence, utemeljeno na načelu prostega trga in poštene konkurence v vseh sektorjih, ki bo ustvarila uspešen notranji trg in bo spodbujala vzpostavitev trajnostnih delovnih mest, utemeljenih na znanju.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, opozoril pa bi predvsem na odstavek 105, ki Komisijo poziva, naj si prizadeva za dokončno vzpostavitev enotnega železniškega trga. Poziv, ki ga močno podpiram.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo, ker na podlagi pozitivne ocene ponovnega letošnjega ukrepanja Evropske komisije močno podpira dejavnejšo vlogo Parlamenta pri oblikovanju politike konkurence. Zato zahtevamo „sozakonodajno“ vlogo in tudi, da se Parlament redno obvešča o vseh pobudah na tem področju. Poudariti želimo, da je politika konkurence EU, utemeljena na načelih odprtih trgov in enakih pogojev v vseh sektorjih, temeljni kamen uspešnega notranjega trga in predpogoj za ustvarjanje trajnostnih delovnih mest. Zato izpostavljamo naš poziv k večji skladnosti vseh politik EU in prednostnih nalog, določenih v strategiji EU 2020 za rast in delovna mesta. Treba je oblikovati jasnejša pravila konkurence, ki spodbujajo rast malih in srednje velikih podjetij, ki so gonilo rasti v vseh naših gospodarstvih. Obenem države članice pozivamo, naj dejavno sodelujejo s Komisijo pri razvoju in oceni začasnih pravil, uvedenih kot odziv na finančno in gospodarsko krizo z zagotavljanjem točnih, natančnih poročil o njihovem izvajanju in učinkovitosti.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo je oda svobodni in neizkrivljeni konkurenci, ki jo zagovarja kot zanesljivo zdravilo proti finančni krizi. V resnici je ravno nasprotno. Konkurenca je bolezen, ne zdravilo. Poročilo je absurdno. Glasoval bom proti njemu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Analiza poročila o politiki konkurence za leto 2009 kaže, da je imela gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008, morda nekaj vpliva na to politiko, nenazadnje zato, ker so države članice pomoč svojim gospodarstvom zagotavljale na različne načine. Čas je za analizo posledic te pomoči za notranji trg in razlago, ali je izkrivila svobodno konkurenco. Ne smemo pozabiti, da politika konkurence EU temelji na načelih odprtega trga in na načrtu dejavnosti, ki je nepristranski v vseh sektorjih; to predstavlja temelj uspešnega notranjega trga in predpogoj za vzpostavitev trajnostnih delovnih mest, ki temeljijo na znanju.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Finančna in gospodarska kriza, ki je zamajala finančne trge, je seveda vplivala tudi na politiko konkurence. Ta vpliv je očiten v naraščajočih proračunskih primanjkljajih in vse večjem javnem dolgu v številnih državah članicah, ki upočasnjuje oživitev gospodarstva, in tudi v državni pomoči, zagotovljeni kot odziv na finančno krizo.

Jamstva vlade so vodila k vrsti učinkov in izkrivljanjem, kot sta zmanjšanje razširjenosti zasebnih posojil in tudi vpliv na strategijo za pokojninska sredstva. Evropska politika konkurence mora notranji trg narediti konkurenčen na svetovni ravni. Skoraj nedvomno je, da je usklajen pristop na tem področju smiseln. Vendar pa se ne sme sprevreči v napad na suverenost. Zato sem glasoval proti predlogu Komisije.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Eppinka o politiki konkurence za leto 2009, ker je politika konkurence bistveno orodje za boj proti učinkom gospodarske krize. V smislu konkurence za leto 2009 je Komisija po oživitvi finančnega sektorja izvedla – in še izvaja – osnovno nalogo nadzora poplačila državne pomoči, razporejene za ponovno oživitev gospodarstva, s strani bank. Najprej je treba podpreti mala in srednje velika podjetja (MSP). Ker morajo mala in srednje velika podjetja igrati ključno vlogo za evropsko gospodarstvo kot celoto zaradi svojega velikega inovacijskega potenciala, potrebujejo jasna, poštena in nediskrimantorna pravila konkurence, da bi omogočili čezmejne transakcije in izkoristili trg EU z učinkovito uporabo SEPA (enotnega območja plačil v evrih).

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Na splošno smo podprli predloženo poročilo, čeprav smo izgubili nekaj pomembnih glasov v zvezi z ekološko obdavčitvijo. Vendar pa je bilo besedilo na splošno dovolj dobro, da smo ga na koncu podprli (brez navdušenja, to je res).

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Postaja vse bolj očitno, tudi v okviru poročila Komisije o politiki konkurence v Evropi za leto 2009, da je politika konkurence bistveno orodje, ki bo Evropski uniji omogočilo dinamičen, učinkovit in inovativen notranji trg, ki bo konkurenčen na svetovnem trgu in bo premagal finančno krizo.

V tem okviru mora imeti Evropski parlament dejavnejšo vlogo in za začetek okrepiti svoje sodelovanje v kateri koli pobudi Komisije na tem področju, saj je Komisija edini pristojni organ za politiko konkurence v EU. Poročilo poudarja, da so mala in srednje velika podjetja posebno pomembna za celotno evropsko gospodarstvo, izpostavlja ogromen inovacijski potencial malih in srednje velikih podjetij ter ponavlja svojo predhodno zahtevo Komisiji, naj sprejme nove pobude, osredotočene na poštene in nediskriminatorne pogoje konkurence za takšna podjetja.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Notranji trg mora biti učinkovit, dinamičen in inovativen. Politika konkurence je pravo orodje za dosego teh ciljev. Prednostna naloga za naslednje obdobje je zagotoviti trajnostno rast s povečanjem stopnje zaposlovanja, kar bo okrepilo našo konkurenčnost. To bo prispevalo k izboljšanju svetovnega položaja Unije in nam omogočilo premagati krizo, predvsem pa bo povečalo kakovost življenja naših državljanov. Če konkurenca pravilno deluje na trgu blaga in storitev, lahko potrošnikom zagotovimo boljšo kakovost, nižje cene in večjo izbiro. Predvsem ne smemo pozabiti na mala in srednje velika podjetja, ki ne zagotavljajo samo delovnih mest za naše državljane, ampak imajo tudi ogromen inovacijski potencial. Zato je zelo pomembno ustvariti poštene in nediskriminatorne pogoje za njihovo delovanje in razviti zelo jasna in pregledna pravila konkurence. Učinkovita uporaba instrumentov politike konkurence s strani Komisije je omogočila stabilizacijo gospodarstva in ublažitev učinkov gospodarske krize na podjetja in potrošnike. Leto 2009 je bilo leto, ko je bila pomoč ključna za ohranitev celovitosti in konkurenčnosti enotnega trga. Politika državne pomoči je ključni element politike konkurence, ker omogoča zagotavljanje enakih priložnosti za vse poslovneže, ki delujejo na enotnem trgu. Vendar pa je treba to pomoč nadzorovati, da ne bi ovirala delovanja trga.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Analiza poročila o politiki konkurence za leto 2009, ki ga je pripravila Komisija, nam omogoča potegniti zaključke glede prednosti te evropske politike. Evropska politika svobodne konkurence je ena izmed ključnih politik evropskega povezovanja. Cilj temeljnega koncepta je vzpostaviti notranji trg, na katerem lahko njegovi gospodarski akterji svobodno spodbudijo in izvajajo svoje dejavnosti. Kot je navedeno v tem dokumentu, menim, da je treba imeti jasna pravila konkurence, da bi bilo oblikovanje malih in srednje velikih podjetij (MSP) resnična možnost. Evropska unija trenutno preživlja eno izmed najresnejših obdobij gospodarske in finančne krize v svoji celotni zgodovini, dejavnost malih in srednje velikih podjetij pa je ključna za ponovni zagon gospodarstva. Z zadovoljstvom opažam razvoj večjih sinergij med politiko konkurence in politiko varstva potrošnikov. Vendar pa obžalujem, da je na energetskem trgu še vedno nepoštena konkurenca, in podpiram poziv Evropski komisiji v dokumentu, naj danes glasuje za pozorno spremljanje izvajanja tretjega svežnja liberalizacije na področju energetike s strani držav članic.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Popolnoma podpiram pozive v resoluciji za strožja pravila na področju politike konkurence. Odškodnina za posameznike in podjetja, kjer je prišlo do kršitev konkurenčnega prava EU, bo veliko pripomogla k odvračanju podjetij in posameznikov od kršitev tega prava. To poročilo je dobro uravnoteženo in poziva k razvoju vrste instrumentov za odvračanje ljudi od kršitev pravil, vključno z individualno odgovornostjo, preglednostjo in odgovornostjo podjetij, pravico do zagovora in predpisanega postopka. Vesel sem, da predlog ni šel tako daleč kot so šle ZDA, kjer je višina glob povzročila izplačevanje pretiranih odškodnin, posledica česar je bila izguba nekaterih delovnih mest.

Poročilo: Michael Gahler (A7-0377/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo ob upoštevanju dejstva, da so tri države članice EU članice Arktičnega sveta, medtem ko z Islandijo potekajo pogajanja o članstvu. EU igra pomembno vlogo v tej regiji in že ima deljene pristojnosti na številnih področjih ter tudi izključne pristojnosti na primer na področju ribištva. Poleg tega ima EU vodilno vlogo v nekaterih politikah, kot so okoljske raziskave in raziskave podnebnih sprememb. Razen teh razmer je treba upoštevati tudi dejstvo, da nekatere partnerice z Arktike Evropo že sedaj oskrbujejo s precejšnjim deležem energije, surovin in tudi rib. Njihove raznolike vire in potencial za alternativne vire energije je mogoče razviti samo s sistematičnim okoljskim pristopom in z načrti za celostno upravljanje. Prav tako lahko razvoj novih trgovinskih poti koristi evropskemu gospodarstvu glede na privilegiran položaj Evrope glede storitev dobave, kot je pokrivanje svetovnega sistema pozicioniranja ob uporabi sistema Galileo.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o trajnostni politiki EU za skrajni sever. Strinjam se, da obstaja potreba po enotni, usklajeni politiki EU za arktično regijo, v kateri so jasno opredeljene prednostne naloge EU in morebitni izzivi ter strategija ob upoštevanju obnovljivih in neobnovljivih arktičnih virov, vpliv podnebnih sprememb na regijo in različno geopolitično razumevanje Arktike v večjem obsegu. Arktika je občutljiva regija, v kateri so učinki podnebnih sprememb posebno vidni in imajo resne posledice za druge regije po svetu. Zato bi najboljšo zaščito za Arktiko pomenil dolgoročen in ambiciozen splošni sporazum o podnebnih spremembah, vendar si je treba zaradi hitrega segrevanja Arktike prizadevati tudi za druge kratkoročne ukrepe za omejitev tega segrevanja. To je posebno pomembno glede na vse večje zanimanje za izkoriščanje virov. Prav tako ne smemo pozabiti na avtohtona ljudstva, katerih gospodarstva so v veliki meri odvisna od trajnostne uporabe naravnih virov, zaradi česar gre pri zmanjšanju podnebnih sprememb in njihovih učinkov ter pravici avtohtonih ljudstev do neonesnaženega naravnega okolja tudi za vprašanje človekovih pravic.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ocenjuje se, da je približno petina neodkrite svetovne zaloge ogljikovodikov v arktični regiji. Ta regija je tudi zelo pomembna pot za svetovni pomorski promet. Zato sta razpoložljivost in varnost teh prometnih poti izredno pomembni. Unija morda res nima obale ob tem morju, vendar pa na Evropejce zelo vpliva to, kar se dogaja na Arktiki. Zato sem glasovala za to resolucijo, ki podpira strategijo za skrajni sever. Unija mora igrati svojo vlogo kot svetovna sila in uveljaviti svoje interese v regiji in tudi potrebo po dobrem svetovnem upravljanju naravnih virov in okoljskih izzivov, ki se bodo zagotovo pojavili. Ob tej priložnosti je bila izrecno omenjena vloga, ki bi jo na tem področju lahko imel pristop Islandije.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo o trajnostni politiki EU za skrajni sever, ker so podnebne spremembe glavno gonilo sprememb na Arktiki in drugod. V splošnem velja, da je Arktika regija, ki jo podnebne spremembe in onesnaževanje, ki izvira v industrializiranih ali razvijajočih se delih sveta, prej in močneje prizadenejo. Temu vprašanju se je treba posvetiti na svetovni ravni, saj njegovi vzroki ležijo zunaj Arktike in bodo posledično vplivali na ves svet. EU že ima vodilno vlogo pri raziskavah ter okoljskih politikah in politikah s področja podnebnih sprememb v mednarodnem okviru in bo to vlogo ohranila še naprej. Ob upoštevanju navedenega ter prispevka EU in držav članic na področju raziskav, financiranja in njegovega vpliva prek zakonodaje EU na okolje, podnebje, ribištvo in druga področja, pa tudi možnosti za prihodnje sodelovanje pri vprašanjih, kot so razvoj kartiranja in pomorska varnost, gospodarski razvoj in podobno, je mogoče sklepati, da lahko EU veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike. Ta regija bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Učinki podnebnih sprememb imajo večji vpliv na arktično regijo kot na katero koli drugo regijo. Boriti se moramo proti spremembam, ki vplivajo na področja, ki zajemajo vse od okolja in podnebja do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri.

Ker se zaradi vzpona novih gospodarstev povečujejo potrebe po virih, energiji in mineralih, si EU seveda prizadeva prebivalstvu in industrijam v Evropi zagotoviti varno oskrbo s potrebnimi viri in energijo.

Če bodo pogajanja z Islandijo o pristopu v EU uspešna, se bo geopolitična slika korenito spremenila. Članstvo Islandije bi prav tako okrepilo prisotnost EU v regiji.

EU lahko veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike, regije, ki bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Tri države članice – Danska, Švedska in Finska – so del Arktičnega sveta, v katerem je EU opazovalka. Ob upoštevanju, da 40 % svetovne pomorske trgovine opravijo države članice EU, je nujno zagotoviti varnost novih svetovnih poti po Arktiki, zlasti za države članice EU. Tako kot avtor poročila tudi sam menim, da je sodelovanje za zaščito krhkega okolja Arktike, interesov njenih prebivalcev in razvoj regije zelo dobrodošlo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V trenutnem okviru razvrščanja boja proti podnebnim spremembam po prednosti sta obramba in spodbujanje arktične regije ključnega pomena ne samo v okoljskem smislu, ampak tudi v smislu gospodarskega razvoja ter svetovne stabilnosti in varnosti. Njen potencial v smislu zalog obnovljivih virov energije in rib je posebno pomemben, kar pomeni, da je trajnostno izkoriščanje naravnih virov te regije ključno.

Vendar pa moramo zadostno težo v tem procesu dati tudi interesom avtohtonih ljudstev v regiji. V zvezi s tem Evropska unija lahko in mora prevzeti pomembno vlogo pri zaščiti kulture, jezika, običajev in življenjskih pogojev teh avtohtonih skupnosti. Brez tega bo ogrožena vsaka strategija posredovanja za zaščito posebno pomembne regije za prihodnost svetovnega prebivalstva in planeta. Poudaril bi pomembnost zagotovitve najboljših pogojev za znanstvene raziskave.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo o trajnostni politiki EU za skrajni sever. Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Evropa je eden glavnih povzročiteljev onesnaženosti in izpustov toplogrednih plinov, zato ne nosi zgolj nekakšne odgovornosti, ampak se tudi posebej zanima za Arktiko, saj se bo morala spopasti s posledicami sprememb, ki se odvijajo v tej regiji, in sicer od vprašanj v zvezi z okoljem in podnebnimi spremembami do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri. Bistveno je oblikovati politiko EU za arktično regijo z zelo opredeljenimi in celovitimi predlogi: od vključitve lokalnega prebivalstva v dialog ter stabilnosti in varnosti v regiji, do okoljske razsežnosti in razsežnosti podnebnih sprememb prihodnjih projektov. Avtohtona ljudstva imajo pravico do neonesnaženega naravnega okolja.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Regija Arktičnega oceana postaja vse pomembnejša ne samo za celino Evropo, ampak za ves svet. Podnebne spremembe, do katerih prihaja na skrajnem severu, bodo imele velik pomen za celotno človeštvo. Vsekakor je nujno prizadevanja osredotočiti na znanstvene raziskave in razviti načrt za boj proti tem spremembam. Arktika je tudi območje virov, kot so ogljikovodiki, in potenciala za pridobivanje obnovljive energije, kot sta energija iz vetra ali vode.

Drug pomemben vir so ribe, ki so temeljnega pomena v okviru varne preskrbe s hrano. Prav tako ne smemo pozabiti na pomorske prometne poti, ki omogočajo mednarodno trgovino in večjo uspešnost podjetij. Na vseh teh področjih Evropska unija lahko prispeva in mora prispevati ter pomagati pri razvoju regije in določiti nove standarde v prizadevanjih za zaščito okolja našega planeta.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Skrajni sever je bogat z viri in bo odprl nove pomorske poti, ki bi jih lahko uporabljala Evropska unija. Tamkajšnji viri mineralov so dragoceni in je tako treba tudi ravnati z njimi. Pri črpanju surovin je pomembno, da ekološki sistem ni preveč prizadet. Tudi avtohtona ljudstva potrebujejo posebno zaščito in obravnavo. Arktika je območje svetovne dediščine in jo je tako treba tudi obravnavati. Zato se moramo osredotočiti na ohranitev te dediščine in ne na izkoriščanje virov. Podpiram poročilo kolega poslanca gospoda Gahlerja o trajnostni politiki EU za skrajni sever.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kot navaja poročilo gospoda Gahlerja, „so izzivi, s katerimi se sooča Arktika, globalni, zato bi morali pri njih sodelovati vsi ustrezni akterji“. Vprašanje arktične regije zdaj bolj kot kdaj koli prej zahteva našo nenehno pozornost zaradi zaskrbljujočih problemov, ki jih povzročajo učinki podnebnih sprememb. Arktika je geopolitično zelo pomembna regija, v kateri se po ocenah nahaja približno petina neodkrite svetovne zaloge ogljikovodikov. Dejstvo, da so tri države članice EU – Danska, Finska in Švedska – arktične države, pojasni interes Unije, da zagotovi, da se okoljske dejavnike odslej upošteva precej bolj kot se jih zdaj. Unija se je vedno borila za okolje in si ga je zelo prizadevala zaščititi s preventivnimi ukrepi. Z izidom današnjega glasovanja v Parlamentu ponovno odločno potrjuje svoje stališče.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam predlog o politiki EU za skrajni sever, vendar pa se mora vsaka takšna politika zavedati potrebe po zaščiti krhkega okolja Arktike in izpostaviti pomen splošne stabilnosti in miru v regiji. Poudariti mora, da si mora EU prizadevati za politike, ki zagotavljajo, da ukrepi, ki obravnavajo okoljske pomisleke, upoštevajo interese prebivalcev arktične regije, vključno z njenimi avtohtonimi ljudstvi, za zaščito in razvoj regije. Poudariti mora tudi podobnost med pristopi, analizami in prednostnimi nalogami v sporočilu Komisije in političnimi dokumenti v arktičnih državah ter potrebo po vključitvi v politike, ki upoštevajo interes za trajnostno upravljanje in uporabo kopenskih in morskih, neobnovljivih in obnovljivih naravnih virov v arktični regiji, ki zagotavljajo pomembne vire za Evropo in so pomemben vir dohodka za prebivalce regije.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo o trajnostni politiki EU za skrajni sever, ki poudarja potrebo po razvoju dialoga z avtohtonimi arktičnimi skupnostmi, da bi bolje razumeli njihove življenjske pogoje in kulturo. Ta ideja, ki je v besedilu večkrat ponovljena, je ključnega pomena. Interesi Evropske unije morajo odražati interese avtohtonih ljudstev za zaščito in razvoj arktične regije. Pozivamo k posebnim ukrepom za ohranitev kulture, jezika in običajev teh ljudstev, kar zahteva reden dialog med njihovimi predstavniki in institucijami EU. Evropsko komisijo pozivamo, naj zaščiti interese avtohtonih narodov, ko se pogaja o trgovinskih sporazumih. Zato obžalujem evropsko uredbo o prepovedi izdelkov iz tjulnjev, ki je v nasprotju z interesi – v smislu trajnostnega upravljanja virov –, kulturo in običaji arktičnih skupnosti. Ta uredba, ki jo upravičeno spodbijata Kanada in Norveška, spodkopava interese Evropske unije v zvezi z arktično regijo in jo je treba po mojem mnenju razveljaviti.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo zagovarja trajnostno izkoriščanje Arktike, vendar pa naftna in plinska podjetja odvezuje vsakršne odgovornosti v zvezi s tem. Ne upošteva pripomb okoljevarstvenikov o plenjenju, ki poteka v tej regiji, ki je ključna za preživetje človeštva. Še hujše je, da sploh ne razmišlja o omejitvi naložb v izkoriščanje neobnovljivih virov na skrajnem severu v korist raziskav obnovljivih virov energije. To poročilo odobrava okoljski zločin. Glasoval bom proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Povezava med EU in Arktiko je nedvomna, ker so Danska, Finska in Švedska arktične države ter ker sta Finska in Švedska delno znotraj polarnega kroga. Glede na prispevek EU in držav članic na področju raziskav, financiranja in njegovega vpliva prek zakonodaje EU na okolje, podnebje, ribištvo in druga področja, pa tudi možnosti za prihodnje sodelovanje pri vprašanjih, kot so razvoj kartiranja in pomorska varnost, gospodarski razvoj in podobno, je mogoče sklepati, da lahko EU veliko prispeva k trajnostnemu razvoju Arktike. Ta regija bo izrednega pomena v svetu, ki se prilagaja podnebnim spremembam ter sooča z rastjo prebivalstva in pomanjkanjem virov.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Evropska unija pomembno prispeva k podnebnim spremembam in mora zato igrati vodilno vlogo v boju proti temu pojavu. Zaradi naraščajoče potrebe po naravnih virih, zlasti v EU, predstavlja Arktika pomembno in raznoliko priložnost v smislu oskrbe z energijo (plin, obnovljivi viri energije), surovin in rib. EU mora ubrati politiko, ki bo upoštevala trajnostno upravljanje in izkoriščanje naravnih virov v smislu okolja, varnosti in organizacije. Zaradi statusa Islandije kot države kandidatke za pristop k EU je treba na ravni EU oblikovati usklajeno politiko za Arktiko. Evropska unija je odgovorna za pravilno ravnotežje med okoljskimi pomisleki in tekmo za izkoriščanje naravnih virov ter upoštevanje interesov ljudi, ki živijo v arktični regiji.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Arktika je zaradi bogatih mineralnih virov postala predmet razgretega spora. Ocenjuje se, da se pod ledom nahaja neizkoriščenih 90 milijard sodčkov nafte. Zato je neizogiben občutek nelagodja, da se bo zdaj izmed vseh podjetij prav podjetju British Petroleum, ki je lani povzročil naftno nesrečo v Mehiškem zalivu, dovolilo črpati vire v tem občutljivem naravnem okolju, kjer so pogoji precej težji kot v Mehiškem zalivu. Nenazadnje je dejstvo, da arktična regija že zagotavlja končno odlagališče za svetovne emisije živega srebra. Glede na segrevanje ozračja in pričakovane posledice je to problem, ki ga ni mogoče preceniti. Glasoval sem za poročilo, ker ustrezno predstavlja številne vključene dejavnike.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podnebne spremembe, ki so v zadnjih letih prizadele arktično regijo, poudarjajo odgovornost, ki jo mora prevzeti Evropska unija spričo tako pomembne in nujne situacije. Ti učinki so večji na Arktiki kot v drugih regijah, dvigovanje morske gladine in podnebne spremembe pa niso nič drugega kot posledica emisij toplogrednih plinov, ki jih nenehno izpušča EU. Menim, da je moje glasovanje za trajnostno politiko za skrajni sever izredno pomembno, ker je treba regijo zavarovati in zaščititi, saj se je morala soočiti z uničujočimi okoljskimi vplivi, ki jih ne povzroča neposredno njeno ozemlje, ampak bolj industrializirane evropske države. S problemom se je treba spopasti na svetovni ravni, ker se njegovi vzroki nahajajo zunaj Arktike, vendar učinkujejo na celoten planet. Poleg tega ima regija ogromne naravne vire energije in mineralov, EU pa je zainteresirana zagotoviti varno oskrbo ljudi in industrij v Evropi. Arktika Evropo oskrbuje s precejšnjim deležem energije, surovin in tudi rib.

  Teresa Riera Madurell (S&D), v pisni obliki. – (ES) Danes sprejeto poročilo Parlamenta o skrajnem severu predstavlja pomemben korak naprej pri določitvi smernic za evropsko politiko za arktično regijo. Podnebne spremembe in posledično taljenje ledenega pokrova povzročajo spremembe v regiji in spreminjanje osredotočenosti arktičnih držav, ki so si zelo prizadevale za opredelitev strategij za obravnavanje možnosti, ki se pojavljajo. Natančneje taljenje ledenega pokrova odpira nove možnosti pri ustvarjanju novih navigacijskih poti in izkoriščanju naravnih virov. Podprla sem to poročilo, ker poudarja odgovornost EU v procesu podnebnih sprememb, ki spreminjajo fizionomijo Arktike, in tudi potrebo po ustreznem ukrepanju za ublažitev tega procesa.

Poročilo podobno priznava zakoniti interes EU, da ima vlogo na novem prizorišču, in poudarja nujnost, da se izkoristi priložnosti, ki se pojavijo, s spodbujanjem trajnostnega razvoja na območju s strani prebivalcev, zlasti avtohtonih skupnosti. Prav tako je pomembno omeniti, da poročilo, prvič, odraža željo po skladnosti z mednarodnim pravom v zvezi z vsemi ukrepi, sprejetimi na Arktiki, in drugič, željo po sodelovalnem pristopu pri upravljanju regije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Arktična regija zaradi posledic podnebnih sprememb, glavnega krivca za spremembe, privablja čedalje več pozornosti. Njihove posledice so obsežnejše kot v drugih regijah sveta. Hkrati pa te spremembe vplivajo tudi na druge svetovne regije, saj na eni strani raste morska gladina, na drugi strani pa so vidne posledice za sosednja regionalna podnebja. Evropa je eden glavnih povzročiteljev onesnaženosti in izpustov toplogrednih plinov, zato ne nosi zgolj nekakšne odgovornosti, ampak se tudi posebej zanima za Arktiko, saj se bo morala spopasti s posledicami sprememb, ki se odvijajo v tej regiji, in sicer od vprašanj v zvezi z okoljem in podnebnimi spremembami do geopolitike ladijskih poti in varne oskrbe z viri.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podprla sem ta sporazum, ker podnebne spremembe in onesnaževanje, ki izvira iz industrializiranih delov sveta, žal že nekaj časa vplivajo tudi na Arktiko. To območje se pogosto opisuje kot deviško, vendar pa že nekaj let ni tako. Arktika je za razliko od Antarktike poseljena in tradicionalno izkorišča svoje vire v škodo okolju.

Leta 1996 je bil v prizadevanjih za omejitev pojava ustanovljen Arktični svet za zaščito okolja v tej regiji. Njegove članice so tudi tri države članice EU – Švedska, Danska in Finska. Gospodarstva v vzponu bodo vse bolj potrebovala vire, ki jih je v precejšnjih količinah najti na Arktiki. Regija je bogata z energijo, minerali, ribami, plinom, nafto, energijo iz vetra in valov, zaradi česar je ranljiva za špekulacije.

Poročilo: Traian Ungureanu (A7-0378/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za poročilo o strategiji EU za Črno morje. Prvi razlog za to je predlog Komisije za razvoj strategije za vzpostavitev merljivih ciljev in sektorskih partnerstev za omogočanje skupnih projektov poleg drugih pomembnih ukrepov. Moj drugi razlog je, da poročevalec predstavlja potrebo po aktualni oceni dejavnosti EU v črnomorski regiji. Zadnji razlog za to je, da obstaja precejšnja razdrobljenost financiranja te strategije, saj se financira iz različnih instrumentov. Da bi končali to razdrobljenost, se predlaga, da ima ta strategija svojo postavko za financiranje.

Strinjam se tudi s priporočili, podanimi v tem poročilu, z namenom razvoja močnejšega političnega okvira, vključno s celovitim pristopom EU k tej regiji, ki ga je treba okrepiti z izvajanjem posebnega akcijskega načrta ter ustreznimi človeškimi in finančnimi viri.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za resolucijo o strategiji EU za Črno morje. Strinjam se z mnenjem poročevalca, da je glede na strateški pomen črnomorske regije za EU in precej omejene rezultate sinergije Črnega morja treba začeti strategijo za okrepitev skladnosti in prepoznavnosti dejavnosti EU v regiji in da mora biti strategija EU za Črno morje sestavni del širše vizije zunanje in varnostne politike EU. Tri leta po sprejetju sinergije Črnega morja analiza sedanjega stanja kaže predvsem na pomanjkanje jasne, izčrpne in posodobljene slike o rezultatih izvajanja sinergije Črnega morja. Zato mora strategija EU za Črno morje uvesti močnejši politični okvir in okrepiti navzočnost EU v črnomorski regiji. Podpiram mnenje, da mora glavni cilj strategije za Črno morje vključevati oblikovanje prostora miru, stabilnosti in blaginje v črnomorski regiji, obenem pa zagotoviti tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo. Posledično je varnost, dobro upravljanje, energijo, promet, okolje, družbeno-gospodarski in človeški razvoj treba narediti za prednostne ukrepe. Za varnostno razsežnost Črnega morja je zelo pomembno vključiti odločne ukrepe za krepitev demokracije, dobrega upravljanja in gradnje državnih zmogljivosti.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija že približno 50 let narodom zahodne Evrope prinaša mir in stabilnost. Kljub temu ne smemo pozabiti, da naše sosednje države še naprej mučijo resni nemiri. Unija mora upoštevati te razmere in dati svež zagon svoji strategiji za Črno morje. Ta resolucija zagotavlja takšen odziv, zato sem glasovala zanjo. Oblikuje novo proračunsko postavko, ki bo dala prednost financiranju manjših razvojnih projektov in čezmejnega sodelovanja ter krepi človeške vire. „Sistem zgodnjega opozarjanja“ bo služil preprečevanju konfliktov in kot orodje za krepitev zaupanja v regiji ter bo preprečil stopnjevanje konfliktov. Resolucija opozarja na podaljšanje sporazuma o uporabi pristanišč za črnomorsko rusko floto na Krimu in njegove morebitne posledice za stabilnost v regiji.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo o strategiji EU za Črno morje. Strateški pomen črnomorske regije za EU je bil priznan leta 2007 v okviru pristopa Romunije in Bolgarije k EU. Ker so dogodki v tej regiji, ki je strateško umeščena v sečišču Evrope, Bližnjega vzhoda in srednje Azije, začeli imeti neposreden vpliv na notranje zadeve EU, se je slednja zavedla potrebe po preučitvi svoje večje navzočnosti v regiji. Posledica tega je bil začetek novega pristopa politike EU k regiji, imenovan sinergija Črnega morja. Cilj sinergije Črnega morja je razviti regionalno sodelovanje med EU in regijo ter znotraj regije. Vendar pa je bilo na področju izvajanja doseženo precej manj, medtem ko se zdi, da so sektorji, kot so stabilnost, demokracija in dobro upravljanje, manj napredovali v okviru poslabšanja demokracije v številnih črnomorskih državah in vojno med Rusijo in Gruzijo leta 2008. Poleg tega se regija še naprej spopada z naslednjimi izzivi: dolgotrajnimi konflikti, težnjami k militarizaciji in širjenju orožja, pomorskim nadzorom, nezakonito trgovino in čezmejnim kriminalom. Menim, da je za dosego učinkovitega izvajanja treba pripraviti mehanizme za redno poročanje, spremljanje, ocenjevanje in nadaljnje ukrepanje. Poleg tega mora glavni cilj strategije za Črno morje vključevati oblikovanje prostora miru, stabilnosti in blaginje v črnomorski regiji, obenem pa zagotoviti tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo. Posledično je varnost, dobro upravljanje, energijo, promet, okolje, družbeno-gospodarski in človeški razvoj treba narediti za prednostne ukrepe.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Glasoval sem za poročilo gospoda Ungureanuja, ker sem trdno prepričan, da EU nujno potrebuje celovito in prepoznavno strategijo za Črno morje. Strategija mora biti tesno povezana z evropsko sosedsko politiko, katere razvoj je močno spodbudilo češko predsedstvo EU v prvi polovici leta 2009. Ključna prednostna naloga strategije EU za Črno morje mora biti zagotavljanje oskrbe EU z energijo in povezana podpora za energetske projekte, ki so v interesu EU in se osredotočajo na diverzifikacijo oskrbe EU s plinom. Prav tako je pomembna in v zvezi z zanesljivo oskrbo EU z energijo nujno potrebna ustanovitev parlamentarne skupščine Euronest.

Med projekte, ki jih mora strategija za Črno morje pomagati izvajati, bi vključil projekt Nabucco, projekt Južni tok, projekt za prevoz utekočinjenega zemeljskega plina v Evropo in razvoj terminalov za utekočinjeni plin v črnomorskih pristaniščih ter tudi vseevropski naftovod Constanza–Trst. Komisija ne sme zavlačevati in mora z državami dobaviteljicami za plinovod Nabucco skleniti sporazume do konca leta 2011. Sveženj ukrepov za energetsko infrastrukturo, ki ga namerava kmalu predložiti Komisija, mora posebno pozornost posvetiti prej omenjenim energetskim projektom v črnomorski regiji. Nenazadnje je treba poudariti precejšen potencial obnovljivih virov energije v črnomorski regiji, ki lahko pomembno prispevajo k prihodnji zanesljivi oskrbi EU in celotnega sveta z energijo.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črno morje delno obdaja ozemlje EU in je geografsko pretežno evropsko. Poleg tega so bili kljub sporočilu Komisije iz leta 2007 z naslovom Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje kmalu zatem sprejeti ukrepi z namenom izvajanja učinkovite strategije za prihodnost Črnega morja.

Zato pozdravljam pobudo in sprejetje tega poročila, ki ga odločno podpiram, v upanju, da bodo priporočila, ki jih je pravkar sprejel Evropski parlament, sprejeli tudi Komisija, Svet in naši vzhodni sosedi, s katerimi si delimo upravo Črnega morja, in sicer priporočila, ki zadevajo zamrznjene konflikte, zaprte meje in/ali neučinkovit nadzor nad mejami, prevoz energije ter varnost in obrambo. Samo če bodo ta vprašanja rešena, bo mogoče doseči glavna cilja, ki ju predlaga poročilo: 1) mir, demokracijo, stabilnost in blaginjo v regiji; in 2) zanesljivo oskrbo EU z energijo.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Pozdravljam ta predlog in vzporedno poročilo Odbora za ribištvo. Obe poročili zadevata „sinergijo Črnega morja“. V okviru jugovzhodne Evrope je sinergija opredeljena kot sposobnost skupine, da ustvari boljše rezultate kot njen najboljši član. Očitno se nekateri strinjajo, da je najboljša posamezna članica sinergije Črnega morja EU. Posvarila bi pred tem prepričanjem, zlasti v zvezi z ribištvom. Skupna ribiška politika ni bila uspešna. Kolegom iz črnomorske regije bi povedala: učite se iz napak skupne ribiške politike, preučite posledice, ki jih je režim imel na mala ribištva v severovzhodnem Atlantiku, in se vprašajte, ali to želimo za Črno morje. Strategija Črnega morja mora temeljiti na edinstvenosti območja. Kot smo videli, zamisli, ki ustrezajo enemu delu Evrope, ne bodo uspešne v drugem delu.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Konflikt, v katerega sta bili vpleteni Rusija in Gruzija, kaže morebitno nestabilnost črnomorske regije in popolnoma upravičuje sprejetje strategije s strani Evropske unije za spopadanje s posebnimi izzivi, ki jih ustvarja ta del sveta. Ne glede na še vedno obstoječe napetosti je to tudi regija, ki ima lahko stabilnejšo in bolj uravnoteženo prihodnost, Unija pa lahko v tem stabilizacijskem procesu igra pomembno vlogo. V zvezi s tem je nujno ne samo določiti cilje, ampak predvsem zagotoviti tistim, ki so odgovorni za izvajanje evropske strategije, potrebne človeške, tehnične in finančne vire, da se jim omogoči, da svoje delo opravijo kar najbolje. Glede na njihov geografski položaj, zgodovino in posebno poznavanje regije bi lahko Romunija, Bolgarija in Grčija pomembno prispevali k zagotavljanju, da bo pripravljena strategija sposobna doseči cilje spodbujanja miru, varnosti, demokracije, dobrega upravljanja ter gospodarski, družbeni in človeški razvoj.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomen Črnega morja za Evropsko unijo je dobro znan, prav tako pa tudi težave z nestabilnostjo v tej regiji. V okviru, ki vključuje države članice EU – Bolgarijo, Grčijo in Romunijo – skupaj s Turčijo in različnimi državami nekdanjega sovjetskega bloka, vključno z Rusijo, je Črno morje ključnega pomena za zanesljivo oskrbo z energijo in diverzifikacijo distribucije plina. Je strateški most, ki povezuje Evropo z območjem Kaspijskega morja, srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom ter naprej z regijo jugovzhodne Azije in s Kitajsko. Med številnimi razlikami in rivalstvom so posebno pomembne zgodovinske in kulturne povezave ter tudi medkulturni in medverski dialog. V zvezi s tem je potrebna večja zavezanost EU skupaj z večjo uspešnostjo pri oblikovanju ukrepov za pomoč stabilizaciji in ponovni oživitvi te regije v procesu, ki mora vključevati vse zadevne države.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ne zagotavlja nič novega. Strategije in cilji so enaki kot tisti, ki so dolgo oblikovali tako imenovano zunanjo politiko EU: nadzor naravnih virov regije, predvsem nafte in zemeljskega plina, od katerih je odvisna EU, neproblematično zagotavljanje njihove dobave poleg prizadevanj za zagotovitev dostopa do njenih trgov, in nadzor izkoriščanja delavcev.

Enaki so tudi mehanizmi za dosego teh ciljev: posredovanje in nenehna prizadevanja za omejitev nacionalne suverenosti teh držav z mednarodnimi kampanjami, ki jih nadzorujejo pomembne tiskovne agencije in nevladne organizacije, financirane iz sredstev EU; prizadevanja za militarizem in oboroževanje, kot v primeru sedanjega ponovnega oboroževanja Gruzije; in iskanje ljudi v teh državah, ki v zameno za ugodnosti zase ali za interese, ki jim služijo, zagovarjajo interese EU in Združenih držav ter njihovih gospodarskih skupin s sprejetjem vzhodne širitve Nata in omogočanjem postavitve ameriških vojaških oporišč v regiji, ki se jih je uporabljalo kot platformo za odpošiljanje Natovih enot v Afganistan.

Očitno je, da po tej poti ni mogoče iti brez presenečenj: imperializem bodisi ZDA ali EU se sooča z nepopustljivim odporom ljudi, ki se tu in v tistih državah organizirajo, da bi preprečili takšen korak nazaj v zgodovino.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čeprav sem prepričan, da je gospod Ungureanu dobro opravil delo, menim, da nova proračunska postavka za Črno morje ni primerna. Unija ima veliko prednostnih nalog in vse nove naložbe je treba temeljito pretehtati, celo če govorimo o področjih temeljnega pomena v okviru energije. Zato sem glasoval proti omenjenemu poročilu.

  Elisabetta Gardini (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Odstavek 39 tega poročila navaja cilj diverzifikacije poti. Izrecno omenja strateški pomen projekta Nabucco.

Čeprav priznavam pomen tega projekta, bi poudarila potrebo po tem, da se z drugimi projekti južnega koridorja (povezovalni plinovod med Turčijo, Grčijo in Italijo, čezjadranski plinovod in Beli tok) ravna kot z enako pomembnimi. Ponovila bi tudi temeljno vlogo Južnega toka pri dosegi cilja diverzifikacije.

Poleg naftovoda Constanza–Trst, ki je že bil omenjen, moramo razpravljati tudi o temeljni vlogi, ki jo igra naftovod Samsun–Ceyhan, za katerega je gospod Oettinger povedal, da je ključnega pomena za zmanjšanje prometa v Bosporski ožini in s tem tudi tveganja okoljskih nesreč v Črnem morju (konferenca v Odesi 27. julija 2010).

Samo z upoštevanjem vseh možnih poti in ne samo nekaterih izmed njih bo nazadnje mogoče doseči cilj diverzifikacije energetskih virov in energetsko neodvisnost Evrope.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za resolucijo o strategiji EU za Črno morje. Strateški pomen črnomorske regije za EU je bil priznan leta 2007 v okviru pristopa Romunije in Bolgarije k EU. Dogodki v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v srednji Aziji so začeli imeti neposreden vpliv na notranje zadeve EU, zaradi česar se je slednja zavedla potrebe po preučitvi svoje večje navzočnosti v regiji. Posledica tega je bil začetek novega pristopa politike EU k regiji, imenovan sinergija Črnega morja. Cilj sinergije Črnega morja je razviti regionalno sodelovanje med EU in regijo ter znotraj regije. Strinjam se z mnenjem, da mora glavni cilj strategije za Črno morje vključevati oblikovanje prostora miru, stabilnosti in blaginje v črnomorski regiji, obenem pa zagotoviti tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo. Posledično je varnost, dobro upravljanje, energijo, promet, okolje, družbeno-gospodarski in človeški razvoj treba narediti za prednostne ukrepe. Varnostna razsežnost Črnega morja mora vključevati odločne ukrepe za krepitev demokracije, dobrega upravljanja in gradnje državnih zmogljivosti. Gospodarski, družbeni in človeški razvoj v črnomorski regiji je pomemben predpogoj za preoblikovanje Črnega morja v stabilno in uspešno območje.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Črnomorska regija je za Evropo strateško območje. Zato je krepitev sodelovanja na številnih ravneh v interesu Evropske unije. Da bi bili ti ukrepi uspešni, morajo biti dosledni in upoštevati razlike v pogojih v posameznih državah. Zagotoviti je treba tudi, da ne bomo samo dajali. Države črnomorske regije nam lahko veliko ponudijo, za začetek z viri energije in naravnimi bogastvi. Strinjam se z bojaznijo poročevalca glede vprašanja pomanjkanja jasne strategije za te države. V teh razmerah bi lahko veliko vlogo igrali Bolgarija in Romunija, ki sta že del Unije. Najbolje razumeta politike regije. Zadnje vprašanje je Turčija, in vsekakor ne smemo pozabiti na Turčijo, kajti v nasprotju z Evropo je država, ki se izredno hitro razvija. Prizadevati si moramo za to partnerstvo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kot strateški most, ki povezuje Evropo s srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom, je črnomorska regija izredno pomembna za Evropsko unijo. Če tem povsem geografskim premislekom dodamo dejstvo, da so številne države v regiji tudi države članice Unije, bomo lažje razumeli, zakaj si je Evropa več let prizadevala okrepiti odnose z državami na tem območju. Poročilo gospoda Ungureanuja Komisijo in tudi Evropsko službo za zunanje delovanje poziva k vzpostavitvi strategije za vse tesnejše sodelovanje med Evropsko unijo in črnomorsko regijo. Vendar pa je treba takšne odnose strogo nadzorovati, da bi ohranili učinkovito usklajevanje dejavnosti in porazdeljevanje odgovornosti. Pravzaprav sem prepričan, da je uspeh tako pomembnega partnerstva v določeni meri odvisen od mirne rešitve obstoječih konfliktov. Nazadnje bi izpostavil del poročila, ki Unijo poziva k spodbujanju strategij za krepitev institucij črnomorskih držav, ker menim, da morajo ti odnosi temeljiti na spoštovanju demokracije.

  Marian-Jean Marinescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker menim, da je izredno pomembno za črnomorsko regijo in EU. Razprave o sinergiji Črnega morja so se začele leta 2007. Predlog strategije za Podonavje je bil pripravljen leta 2006. Strategija za Podonavje bo dokončana v prvi polovici letošnjega leta. Dobro je, da zdaj razpravljamo o Črnem morju, vendar pa menim, da moramo to razpravo zaključiti s konkretnimi predlogi. Črno morje lahko prispeva k razvoju Podonavja. Podonavje prispeva k razvoju Črnega morja. Obe regiji sta medsebojno odvisni. Zato menim, da je treba preučiti skupni pristop. Vprašanje, ki bi lahko prineslo takojšen rezultat, je energija. Novi viri energije iz Kaspijskega morja in tudi nove poti lahko razvijejo črnomorsko regijo in s tem tudi Podonavje. Najpomembnejši projekt v tem smislu je plinovod Nabucco. Zato menim, da je za dokončanje tega projekta potrebna podpora Unije.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ki poudarja, da mora biti glavni cilj EU in držav članic v strategiji EU za Črno morje vzpostavitev območja miru, demokracije, blaginje in stabilnosti, utemeljenega na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja zanesljivo oskrbo EU z energijo, ter meni, da morajo dobro upravljanje, pravna država, spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, upravljanje priseljevanja, energija, promet, okolje ter gospodarski in družbeni razvoj predstavljati prednostne ukrepe.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Strategija EU za Črno morje je popolnoma posvečena razvoju plinovoda Nabucco in vzpostavitvi območja proste trgovine, ki bo zagotovilo zanesljivost oskrbe z energijo in svojo prevlado v regiji. Boj proti sedanji okoljski nesreči je bil potisnjen v ozadje, prav tako pa tudi socialni in gospodarski interesi narodov v regiji. To besedilo je imperialistični manifest. Povzema argumente propagande, ki jih uporablja avanturistična gruzijska vlada, katere protidemokratične prakse niso omenjene: propaganda in grožnje. To je podžigajoče besedilo in glasoval bom proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črnomorska regija je v strateškem smislu ključna za Evropsko unijo zaradi svoje geografske lege, ki vključuje tri države članice Evropske unije – Grčijo, Romunijo in Bolgarijo – in številne pomembne partnerice, vključno z Rusijo in Turčijo. Po drugi strani zaskrbljenost zaradi varnosti in oskrbe z energijo vodijo k potrebi po večjem sodelovanju Evropske unije in držav v regiji. Zato se strinjam z glavnimi pomisleki, izraženimi v poročilu: zagotavljanje miru, demokracije in stabilnosti v črnomorski regiji ter skrb za zanesljivo oskrbo Evropske unije z energijo. Poglobitev odnosov med Evropsko unijo in črnomorsko regijo bo nedvomno pomembna, ker imajo lahko strani koristi od tega in učinkoviteje sodelujejo.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Strateški pomen Črnega morja je zdaj dobro znan. Kot nova meja EU od pristopa Bolgarije in Romunije je očiten geostrateški prostor. EU se namerava vključiti neposredno in trajno. Turčija, Gruzija in Ukrajina so večkrat izrazile svojo željo po članstvu v EU. Komisija se je odzvala s svojim sporočilom o sinergiji Črnega morja leta 2007. Skupaj z zagotavljanjem stabilnosti v regiji sporočilo izpolnjuje potrebe držav prosilk, ki si prizadevajo za evro-atlantsko utrditev in okvir za okrepljeno sodelovanje. EU mora nadaljevati v tej smeri. Okrepiti mora svojo navzočnost v črnomorski regiji, da bi dokazala svojo diplomacijo „mehke moči“. Na ta način bo EU zagotovila vzpostavitev območja miru, stabilnosti in blaginje ter tudi zanesljivo oskrbo EU z energijo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o strategiji EU za Črno morje je pomembno in iz tega razloga tudi upravičeno zelo temeljito. Nadaljnji razvoj sinergije Črnega morja ni pomemben samo iz razlogov energetske strategije. Potrebujemo nove spodbude za posodobitev gospodarskega območja in nove podjetniške pobude v črnomorski regiji. Posebno pomembno je zagotavljanje oskrbe Evrope z zemeljskim plinom. Vendar pa ne glede na prizadevanja EU ne smemo pozabiti na ruske interese.

Rusija je ključna strateška partnerica, če naj se zagotovi miren in uspešen razvoj črnomorske regije. Kritiziranje daljše namestitve črnomorske ruske flote predstavlja nepotrebno izzivanje. Kljub temu sem glasoval za poročilo.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Še en razlog, da je poročilo pomembno, je njegova omemba pomena Črnega morja kot naravnega vira in okolja v tej regiji. Dejstvo, ki se ga ne sme prezreti, je, da je bilo v Črnem morju nedavno opaziti povečan pogin rib. Največji onesnaževalci, ki vplivajo na morsko biotsko raznovrstnost, so reke Dnjeper, Don, Dnjester in Donava (ki vsako leto v Črno morje izlijejo 60.000 ton fosforja in 340 ton anorganskega dušika). Druga dejavnika, ki prispevata k propadanju Črnega morja, sta prekomerni ribolov in odpadni material. Skupina strokovnjakov je ocenila, da bo podvodno življenje zaradi vodikovega sulfida v 30 letih povsem izginilo iz Črnega morja. Menim, da bi morala ta vprašanja biti čim višje na evropskem dnevnem redu.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Leta 2007 je bil priznan strateški pomen črnomorske regije za EU. Po pristopu Romunije in Bolgarije je del Črnega morja postal notranje morje EU. Ker dogodki v tej regiji, ki je geopolitično umeščena na stičišče Evrope, Bližnjega vzhoda in srednje Azije, vplivajo tudi na notranje zadeve EU, obstaja potreba po močnejši prisotnosti na tem območju. Cilj je razviti regionalno sodelovanje med EU in regijo ter tudi znotraj regije. Črnomorsko regijo se namerava razviti v območje stabilnosti, varnosti, demokracije in blaginje. Poleg tega se pripravljajo skupni projekti, kot so črnomorski forum civilne družbe, krepitev akademskih in študentskih mrež ter ustanovitev inštituta za evropske študije v črnomorski regiji. Zato sem glasoval za poročilo.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Črnomorska regija je pomembna za Evropsko unijo, hkrati pa je tudi regija, ki zahteva celovit pristop in večjo prepoznavnost ukrepov EU v prihodnosti. Treba je pripraviti demokratične ukrepe za regijo, namenjene predvsem zagotavljanju varnosti, stabilnosti in miru ter povečanju blaginje. Cilj strategije je tudi zagotoviti zanesljivo oskrbo EU z energijo. V okviru oblikovanja strategije za makroregijo Črnega morja in nato za Podonavje je predlog, ki ga je leta 2007 predložila Evropska komisija z naslovom „Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje“ (ki je regijo priznal za strateško pomembno za EU), najboljši način za obravnavanje omenjenih vprašanj. Žal so bili rezultati sinergije Črnega morja doslej precej omejeni. Poleg tega ni na voljo jasna in celovita slika sedanjih rezultatov izvajanja, zaradi česar se vse bolj kritizira, da EU primanjkuje skladne vizije in da je strategija preveč razdrobljena. Zato mora, kot pravi poročevalec, strategija EU za Črno morje poleg tega, da gradi na dosežkih sinergije Črnega morja, vzpostaviti tudi močnejši politični okvir in spodbuditi navzočnost EU v črnomorski regiji. Tako kot pri strategiji EU za Baltsko regijo in Podonavje, bo uspeh izvajanja odvisen od dobrega dialoga na vseh ravneh regionalnega sodelovanja, ker bo ta dialog vodil k predlogom za mehanizme za ustrezno in redno poročanje, spremljanje, ocenjevanje in nadaljnje ukrepanje.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Strateški pomen črnomorske regije je priznan od leta 2007: s pristopom Romunije in Bolgarije je Črno morje začelo imeti neposreden vpliv na notranje zadeve Unije, zaradi česar mora biti prisotnost EU na tem območju močnejša. Po mojem mnenju je izvajanje strategije za razvoj večjega sodelovanja med EU in regijo cilj, ki si ga mora Unija čim prej zastaviti. Ta pobuda, imenovana sinergija Črnega morja, bi lahko regijo spremenila v območje stabilnosti, varnosti, demokracije in blaginje. Skladno s tem parlamentom soglašam – z glasovanjem za – s podporo oblikovanju in začetku sinergije Črnega morja. Menim, da je z nadaljnjo liberalizacijo trgovine in okrepitvijo poslovanja v regiji mogoče spodbujati gospodarski, družbeni in kulturni razvoj regije. V okviru razvoja in močnejšega povezovanja med državami članicami s svojim soglasjem spodbujam rast in razvoj črnomorske regije z akcijskim načrtom z jasnimi cilji in vodilnimi pobudami.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) pozivamo, naj sočasno s pregledom evropske sosedske politike izdelata strategijo za črnomorsko regijo in s tem opredelita celovit in izčrpen pristop EU za obravnavo izzivov in priložnosti v tej regiji s podrobnim akcijskim načrtom, jasnimi cilji, vodilnimi pobudami in primerjalnimi merili uspešnosti. Prepričani smo, da bo ta strategija zagotovila učinkovito usklajevanje dejavnosti in delitev dela. Poleg tega Evropski parlament znova poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj z določitvijo konkretnih mehanizmov za spremljanje, ocenjevanje, nadaljnje ukrepanje in poročanje opravljata redne preglede izvajanja strategije, odločno pa poziva tudi, naj se v ključnih fazah tega procesa opravi posvetovanje s pristojnimi odbori Evropskega parlamenta.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaradi pristopa Romunije in Bolgarije k Evropski uniji leta 2007 so nekateri deli obale Črnega morja postali del Evrope. Istega leta je bila oblikovana nova evropska politika, imenovana sinergija Črnega morja, ki si prizadeva spodbujati stabilnost, varnost, demokracijo in blaginjo v regiji.

Že leta 2008 je Evropski parlament izrazil svojo podporo oblikovanju sinergije in zahteval tudi pripravo natančnega akcijskega načrta za območje s konkretnimi cilji, ki jih je treba doseči. Žal se zdi, da je bil projekt doslej delno neuspešen, delno zaradi pomanjkanja razpoznavnosti razpoložljivih sredstev. Zato je treba zanj oblikovati posebno postavko v proračunu. Zagotoviti mora jasna pravila za razporeditev sredstev, da se lahko osredotoči na zahteve in posebne značilnosti regije.

V večji meri moramo vključiti lokalne organe, poslovne skupnosti in nevladne organizacije, prisotne na območju. Razviti je treba gospodarsko in socialno rast v črnomorski regiji, pri čemer je treba začeti s področji, kot so vseživljenjsko učenje in prilagoditev izobraževanja zahtevam trga dela ter tudi načrtovanje medregijske trgovinske strategije, ki lahko poveča obseg mednarodne trgovine.

  Daciana Octavia Sârbu (S&D), v pisni obliki. – Strateški pomen Črnega morja v smislu energije, trgovine in prometa lahko včasih pomeni, da so okoljski pomisleki potisnjeni ob stran. V svojem sporočilu o sinergiji Črnega morja iz leta 2007 je Komisija navedla, da „pristop Skupnosti h Konvenciji o varstvu Črnega morja pred onesnaženjem sodi med prednostne naloge“. Leta 2008 je Komisija potrdila, da „preučuje možnosti za pristop Evropske skupnosti“. Poročilo, o katerem smo glasovali danes, potrjuje pomen te konvencije, in ponovno bi omenila potrebo po tem, da si Komisija še naprej prizadeva za polni pristop k njej. V okviru tega moramo sodelovati z drugimi partnerji, da zagotovimo polno izvajanje ukrepov za varstvo okolja, ki jih regija nujno potrebuje.

  Csanád Szegedi (NI), v pisni obliki. – (HU) Menim, da si poročilo, ki si prizadeva za razvoj črnomorske regije v skladu z zadevno strategijo EU, zasluži podporo. Menim, da je za EU pomembno, da pripravi akcijski načrt v zvezi s sinergijo Črnega morja. Mir in stabilnost v regiji sta po mojem mnenju prednostni nalogi, zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo s projektom Nabucco pa ni nič manj pomembno.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črnomorska regija je strateško zelo pomembna za Evropsko unijo. Ta pomen je posledica njene geografske lege, ki vključuje tri države članice Evropske unije, in sicer Grčijo, Romunijo in Bolgarijo, državo kandidatko Turčijo in šest partnerskih držav, vključno z Rusijo. Poleg tega izzivi v zvezi z varnostjo in zanesljivo oskrbo z energijo od Evropske unije zahtevajo, da doseže večjo vključenost in zavezanost v odnosih z državami v tej regiji. Zato se strinjam s pomisleki, izraženimi v dokumentu, o katerem smo glasovali danes, ki spadajo v dve kategoriji: zagotavljanje miru, demokracije in stabilnosti v črnomorski regiji ter zagotavljanje zanesljive oskrbe Evropske unije z energijo. Menim, da je z regionalnega vidika treba ustvariti sinergije in razviti močnejše sodelovanje z vzpostavitvijo učinkovitejšega partnerstva v zvezi s transportom in energijo z namenom večje diverzifikacije poti in virov oskrbe. Krepitev dialoga med Evropsko unijo in črnomorsko regijo bo vsekakor koristna, saj bodo različne strani lahko imele koristi od učinkovitejšega sodelovanja.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Podprla sem poročilo o strategiji EU za Črno morje. Ukrepi, predhodno sprejeti v vzhodnem evropskem Sredozemlju, niso bili usklajeni, doseženi rezultati pa so bili obrobnega pomena. Črnomorsko regijo že dolgo obvladujejo dvostranski konflikti. Glede na dejstvo, da dve državi članici EU mejita na Črno morje in je regija tako postala ena izmed neposrednih sosed Unije, se mora Evropska unija bolj vključiti v regionalni dialog, da bi spodbudila politično stabilnost v regiji. Sodelovanju pri vzpostavitvi regionalnih struktur bo koristilo tudi okoljski situaciji, ki je trenutno vzrok za veliko zaskrbljenost. EU mora zagotoviti dejavno podporo, da bi vplivala na ravnotežje med gospodarskim razvojem in varstvom okolja. Nenazadnje ima Evropa tudi interese v črnomorski regiji. Območje je sestavni del strategije EU za energijo, tako da je ta nova strategija izvajanje višje energetske strategije ter bo v naša prizadevanja na evropski ravni vnesla sinergijo in kontinuiteto.

9. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.10 in se je nadaljevala ob 15.00)

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

10. Sprejetje zapisnika predhodne seje: gl. zapisnik

11. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države(razprava)

11.1. Pakistan: umor guvernerja province Pandžab Salmana Taserja

  Predsednik. Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucije o Pakistanu⁽¹⁾.

  Marietje Schaake, predlagateljica. – Gospod predsednik, v Pakistanu poteka temeljni boj in ekstremizem, ki smo mu bili priča, se mora končati, zlasti neprimerni zakoni o bogokletju. Ti povzročajo ozračje strahu in nestrpnosti ter v najslabšem primeru ekstremizem.

Boj proti ekstremizmu ni lahka naloga, zaradi česar pakistanska vlada in vsi tisti državljani, ki se strinjajo, da sta nestrpnost in ekstremizem nesprejemljiva, potrebujejo našo podporo. Še naprej si moramo prizadevati izkoreniniti terorizem.

Guvernerja gospoda Taserja je nasilno umoril eden od članov njegove varnostne straže, oseba, ki bi ga morala zaščititi, samo zaradi nestrpnosti. Njegova hči Shehrbano je napisala pismo, ki je bilo objavljeno v časopisu The New York Times, iz katerega bi citirala, ker menim, da je zadela bistvo in bi bilo zelo dobro uporabiti njene besede v spomin na očeta.

O storilcu pravi: „Gospod Kadri in njegovi zagovorniki so ta dan morda podrli velik hrast, vendar pa se žalostno motijo, če mislijo, da so uspeli utišati glas mojega očeta ali glasove milijonov podobnih, ki verjamejo v posvetno vizijo ustanovitelja Pakistana Mohameda Alija Džinaha“. In nadaljuje: „Nekateri pravijo, da je bila smrt mojega očeta zadnji žebelj v krsti strpnega Pakistana. Da bodo liberalni glasovi Pakistana zdaj utišani. Vendar pa smo pokopali junaškega moža in ne poguma, ki ga je vzbujal v drugih“.

Drugi so sledili v svojem obsojanju zakonov o bogokletju, celo konzervativni politiki. To moramo podpreti tu v Evropskem parlamentu. Hči guvernerja Taserja je obiskovala Smith College in študirala evropsko politiko in človekove pravice, vendar pa se v Pakistanu preveč ljudi izobražuje v medresah. Zagotoviti moramo, da bo mlada generacija imela priložnost in se naučila živeti skupaj v raznoliki družbi, ki sestavlja Pakistan.

  Tomasz Piotr Poręba, predlagatelj. – (PL) Gospod predsednik, nekaj tednov po tem, ko je bila vladajoča koalicija na robu propada, je državo pretresla ustrelitev guvernerja Pandžaba sredi belega dne. Salman Taser je bil guverner najbogatejše in najgosteje naseljene province v državi ter tudi pomemben politik v vladajoči stranki. Umrl je, ker je bil moralno močen in pogumen ter je zahteval izpustitev kristjanke Asie Bibi, ki je bila obsojena na smrt zaradi bogokletja. Njegov umor, ki ga je izvedel eden izmed članov njegove varnostne straže in so ga spodbudili muslimanski ekstremisti, ni samo še en napad na visokega politika v Pakistanu in dokaz dramatično nizke ravni varnosti tam. V bistvu gre za dokaz o vse vidnejšem premiku države – Pakistana – v smeri razmer, v katerih del oboroženih sil, pravosodje in politična elita bodisi odkrito bodisi skrivaj podpirajo politiko popuščanja islamskim političnim in verskim ekstremistom.

Včeraj smo v tej dvorani razpravljali o preganjanju kristjanov. Danes smo sprejeli resolucijo o tem. Zdi se mi, da se povečuje obseg dejavnosti gospe Ashton in njenih služb, da izvajajo diplomatski in politični pritisk na pakistanske oblasti, ki se morajo končno začeti boriti proti verskemu ekstremizmu.

  Eija-Riitta Korhola, predlagateljica. – Gospod predsednik, bilo je pretresljivo, toda vsekakor ne presenetljivo, ko smo prejeli novico o umoru guvernerja Taserja. Osebno sem poznala Benazir Buto, minister Shahbaz Bhatti pa je postal moj dober prijatelj. Vse tri povezuje njihov izreden pogum kot glasnih in prepoznavnih kritikov zakonov o bogokletju in njihove zlorabe s strani ekstremističnih skupin.

Pakistanska vlada je sprejela številne pomembne ukrepe za izboljšanje pravic manjšin, na primer z dodelitvijo minimalnega števila javnih delovnih mest. Vlada je oblikovala tudi odbor za pregled vseh diskriminacijskih zakonov, vključno z zakonom o bogokletju. Vendar pa delo še ni končano. Kljub številnim pomembnim ukrepom je, dokler obstaja pravna vrzel, kot je tista v veljavnem zakonu o bogokletju, ki je tako velika, da teroristom in ekstremistom omogoča napredovanje njihove agende, težko verjeti v resnično zavezanost demokraciji.

Upam, da lahko s to resolucijo izrazimo svojo nadaljnjo solidarnost z vlado Pakistana v boju proti terorizmu in širjenju ekstremizma.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, predlagateljica. – (PL) Gospod predsednik, pred natanko osmimi meseci, 20. maja, je Evropski parlament sprejel resolucijo o verski svobodi v Islamski republiki Pakistan. Danes se je ta tema vrnila v našo dvorano zaradi versko spodbujene smrtne obsodbe 45-letne Asie Bibi in umora guvernerja Pandžaba Salmana Taserja, ki jo je javno zagovarjal.

Izkazalo se je, da se razmere, ki smo jih opisali pred osmimi meseci, niso izboljšale, ampak so se celo poslabšale. V Pakistanu lahko oseba danes izgubi življenje zaradi tako imenovanega verskega bogokletja in tudi svobode govora – v tem primeru javne izjave o sodni odločbi. Umor gospoda Taserja kaže, s kako občutljivo situacijo se soočamo. Pakistan je vera tako razdelila, da na obeh straneh – kristjani in muslimani – umirajo ljudje, vključno s predstavniki lokalne elite. Tudi javna podpora spremembi pakistanskega kazenskega zakonika in zlasti oddelka 295-C, ki določa smrtno kazen za bogokletje, lahko vključuje tveganje smrti.

Vendar pa moramo od pakistanskih politikov in predvsem od opozicije, na primer Pakistanske muslimanske lige, ki vladi preprečuje reformo zakonika, zahtevati pogum. Podpremo lahko tudi delo Ministrstva za manjšinske zadeve in vladi predsednika vlade Gilanija pomagamo pri takšnih zadevah, kot sta na primer izboljšanje kakovosti novinarstva in medijskega poročanja ter standard izobraževalnega gradiva v šolah. Danes se Evropski parlament ne vmešava v notranje zadeve Pakistana, ampak samo opozarja na člen 20 pakistanske ustave iz leta 1973 in svobodo vere, ki jo določa.

  Marie-Christine Vergiat, predlagateljica. – (FR) Gospod predsednik, na začetku govora bi povedala, da sem z velikim zanimanjem prebrala skupno resolucijo o Pakistanu in zlasti umoru guvernerja Taserja. Je v nenavadnem nasprotju z resolucijo o krščanskih manjšinah, ki smo jo sprejeli danes zjutraj.

Vsi tu smo zavezani, tako vsaj upam, zaščiti svobode izražanja, vesti in vere. Enako nas morajo skrbeti tisti, ki postanejo žrtve preganjanja zaradi svojega verskega prepričanja, vključno takrat, ko se odločijo prestopiti v drugo vero, in tudi, če ne verjamejo v boga.

Če se hočemo boriti proti fundamentalizmu kakršne koli vrste, moramo z vsemi žrtvami tega fundamentalizma ravnati enako. Nobena vera ni in nikoli ni bila neranljiva za nedopustne odklone, kot jih bom imenovala. Spomnimo se na množični umor ameriških Indijancev, predvsem na Karibih in v Latinski Ameriki. Spomnimo se na mračno obdobje križarskih vojn, inkvizicije ali verske vojne med katoliki in protestanti. Spomnimo se antisemitizma, ki je imel v 20. stoletju tako uničujoče posledice in se je bolj ali manj prikrito obdržal v številnih državah EU.

Vsaka vera ima svojo obliko fundamentalizma, prve žrtve takšnega fundamentalizma pa so pogosto verski zmerneži te iste vere. S tega vidika je umor guvernerja Pandžaba Salmana Taserja klasičen primer. Umorjen je bil, ker je bil zgled strpnosti in ker si je drznil obsoditi zakone o bogokletju, ki veljajo v tej državi, in njihovo zlorabo s strani določenih ekstremističnih skupin v primerih, kot je primer Asie Bibi, kristjanke, ki je bila na podlagi pakistanskega kazenskega zakonika obsojena na smrt zaradi bogokletja.

Še bolj nesprejemljivo je poveličevanje njegovega morilca s strani fanatičnih skupin. Ne pozabimo, da zakon o bogokletju velja predvsem za muslimane, da zadeva vse verske manjšine in predvsem ženske, vendar tudi sindikalne aktiviste, novinarje in pravnike, ter da se ljudem iz teh skupin pogosto odreka njihove temeljne svoboščine, če se niso prisiljeni celo skriti.

Zato je čas, da sta Komisija in Služba za zunanje delovanje spremenili svojo politiko, vas, komisar, pa bi prosila, da zagotovite natančno oceno sporazuma s Tunizijo in Pakistanom o demokraciji in človekovih pravicah, in želim, da je Tunizija lekcija za nas, lekcija za vas.

  Jean Lambert, predlagateljica.

– Gospod predsednik, menim, da bi radi vsi izrazili svoje sožalje družini in prijateljem Salmana Taserja, guvernerja Pandžaba, ki ga je imenovala vlada Pakistana, danes pa se tu spominjamo njegove jasne podpore Asii Bibi – stališče, za katerega je vedel, da je sporno in celo nevarno.

Njegov umor in odziv dela prebivalstva Pakistana sta nas upravičeno pretresla, vendar pa prav tako ne smemo pozabiti, da so mnogi žalovali za njim in so to storili v javnosti kot javno dejanje. Gre za dejanje, ki ga moramo obsoditi, kot na primer ukrep, ki ga je sprejel informacijski pooblaščenec proti nekaterim medijem zaradi tega, kako so poročali o dogodku.

Toda kot vemo, zakon o bogokletju v Pakistanu ogroža življenja pakistanskih državljanov: muslimanov, kristjanov in drugih, kot so danes popoldne povedali številni govorniki. Zavedamo se, da je Pakistan nova demokracija, da se sooča s konflikti na svojih mejah in da se je soočil s katastrofo nedavnih poplav ter potresom ta teden. Vemo, da si vlada prizadeva, vendar pa priznavamo tudi, da potrebuje našo podporo v smislu razvoja demokracije v Pakistanu, nenazadnje v političnem boju proti ekstremizmu in za splošne človekove pravice, in naša vloga kot demokratičnih parlamentarcev je podpreti vse tiste, ki si prizadevajo za pozitivne spremembe, in jim dati glas, ki jim ga drugi odrekajo.

Pozivamo tudi k ukrepanju vlade Pakistana, nenazadnje da odpravi zadržke v zvezi z Mednarodnim paktom Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah – ki ga je ratificirala s številnimi zadržki –, to pa smo posebno naglasili pri našem nedavnem obisku delegacije v Pakistanu. Hočemo, da nadaljuje s prizadevanji za spremembo zakona o bogokletju, ker je to zakon, ki se ga pogosteje zlorablja kot pravilno uporablja.

  Tunne Kelam, v imenu skupine PPE. – Gospod predsednik, vsi močno obsojamo kruti umor guvernerja Pandžaba 4. januarja. Do njegovega umora je prišlo zato, ker je gospod Taser nasprotoval razvpitemu zakonu o bogokletju, ki je bil pravna utemeljitev za preganjanje in zatiranje drugih političnih skupin.

Ob izražanju zaskrbljenosti zaradi povečanja vpliva ekstremistov v Pakistanu se zavedamo tudi, da so zmerni muslimani in pakistanska vlada, katere vpliven član je bil gospod Taser, utrpeli veliko izgubo, zaradi česar jim izrekamo sožalje.

Zaskrbljeni smo, ker so mladi pravniki poveličevali morilca, vendar pa opažamo tudi, da je velika večina pakistanske družbe obsodila ta umor. Pomembno je, da so vplivne verske oblasti pozvale k spremembi zakona o bogokletju, kar zahtevamo tudi mi. Pakistanskim oblastem želimo veliko uspeha pri okrepitvi njihovih prizadevanj za boj proti ekstremizmu.

  Mitro Repo, v imenu skupine S&D. – (FI) Gospod predsednik, umor Salmana Taserja v bistvu odraža versko nestrpnost, ki prevladuje v pakistanski družbi. Taser je bil eden izmed tistih redkih ljudi, ki so si drznili spregovoriti proti pakistanskemu zakonu o bogokletju. Predsednika je prosil, naj pomilosti Asio Bibi, kristjanko, obsojeno na smrt zaradi bogokletja, in jo je tudi obiskal v zaporu. Usoda državljana, ki nasprotuje krivici, je v današnjem Pakistanu ostra in kruta. Bo usoda Asie Bibi enaka, če bo pomiloščena? Bo umorjena tudi ona?

Vprašamo se lahko, ali naj država, kot je Pakistan, uživa trgovinske ugodnosti, ki jih zagotavlja Evropska unija. Parlament mora spoštovanje človekovih pravic postaviti za temeljni element, ko EU razpravlja o ureditvi avtonomnih trgovinskih preferencialov za Pakistan.

  Kristiina Ojuland, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, umor guvernerja Salmana Taserja ni samo zasebna tragedija, ampak tragedija za demokracijo v Pakistanu.

Vsi obžalovanja vredni incidenti in primeri, ki so bili omenjeni v resoluciji, vsi skupaj predstavljajo zastrašujoč znak oklevanja pakistanske družbe, da bi se premaknila k posvetnosti, in povečevanje verskega ekstremizma.

Kako se lahko Pakistan imenuje demokracija, če se popolnoma ignorira svobodo vere, ki jo zagotavlja ustava, z uporabo zakonov o bogokletju, ki jim je nasprotoval Salman Taser.

Želim, da Evropska unija razmisli o posledicah tako nečloveških zakonov v odnosih s Pakistanom. Pakistan bi v več pogledih imel koristi od odprave zakonov o bogokletju in razveljavitvi kazni, ki so bile utemeljene na teh zakonih. Pričakovala bi tudi, da vlada Pakistana okrepi ukrepe, ki so bili sprejeti v boju proti širjenju nasilnega ekstremizma.

Nasilje povzroča nasilje in precej prepričana sem, da si Pakistan ne more privoščiti stopnjevanja državljanske vojne v polnem obsegu z ekstremističnimi skupinami, kakršna so talibani.

  Ryszard Czarnecki, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, ponovno govorimo o Pakistanu in ponovno gre za problem in politični umor. Še enkrat govorimo o tej zadevi. Pred nekaj meseci smo imeli resolucijo o Pakistanu. Problem se je ponovno vrnil in gre za nekakšno vročo temo. Zdi se mi, da je tu treba povedati nekaj o nesprejemljivi strpnosti do tistih muslimanskih imamov, ki v Pakistanu – na primer v Pešavarju – javno pozivajo k ubijanju in storilcem na primer ponujajo finančno nagrado. Prišlo je do takšnih situacij in pakistanske oblasti se nanje niso odzvale. Jasno je treba povedati, da so zaradi svojega neukrepanja in pomanjkljivega odzivanja v določenem smislu soodgovorne za te stvari.

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, če podam osebno izjavo, sem s Salmanom Taserjem prebil veliko časa, ko sva bila oba v dvajsetih letih. Bila sva prijatelja. Salman mi je pisal v Parlament in me povabil, naj kot njegov osebni gost obiščem guvernerjevo hišo v Pandžabu. To pismo je prispelo po smrti guvernerja Taserja.

Salman je bil očarljiv, karizmatičen in zelo inteligenten človek. Bil je tudi zelo sposoben in uspešen. Predstavljal je najboljšo pakistansko tradicijo – goreč musliman, toda na noben način fundamentalist. Kot je bilo povedano, je Salman močno podprl kristjanko, ki je bila obsojena po zakonih o bogokletju. Salman je za to podporo plačal s svojim življenjem. To je bil politični umor.

Pakistan ni samo velika država v razvoju. Je država z več kot 20 jedrskimi konicami. Danes sem prišel sem predvsem zato, da izrazim svojo globoko žalost, vendar pa moram izraziti tudi svojo zaskrbljenost – zaskrbljenost nas vseh – za Pakistan.

  Thomas Mann (PPE). – (DE) Gospod predsednik, nasilna smrt guvernerja Pandžaba Salmana Taserja, ki je bil vedno zagovornik verske strpnosti, pred oči sveta postavlja krepitev ekstremističnih sil. Po tem grozodejstvu je protestiralo na deset tisoče ljudi, ki so po ulicah korakali ne zaradi nasprotovanja umoru, ampak v podporo osebi, ki ga je zagrešila. Gospod Taser je odločno govoril proti zakonom o bogokletstvu, ki za bogokletneže predpisujejo smrtno kazen. Nedavno je bila, kot so že omenili nekateri kolegi poslanci, kristjanka Asia Bibi obsojena na smrt, ker naj bi domnevno užalila preroka Mohameda.

Kot zmerni član politične stranke PPP je bil Salman Taser eden izmed najmočnejših glasov proti ekstremizmu. Njegova smrt je oslabila vlado, ki se po umiku koalicijskega partnerja že bori za politično preživetje. Med pakistanskim prebivalstvom, ki šteje 160 milijonov, je samo 3 milijone kristjanov. Kakšna usoda čaka to vedno miroljubno manjšino?

Evropa mora tu posredovati, delegacija za odnose z državami jugovzhodne Azije, katere podpredsednik sem, pa bo še naprej popolnoma podpirala gibanje za človekove pravice. Ta umor je treba natančno preiskati ter storilca in ljudi za njim postaviti pred sodišče.

  Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, da razmere v Pakistanu so posebno zapletene zaradi notranjih in tudi zunanjih dejavnikov, zaradi česar dogodki, kot je politični umor iz verskih razlogov in obenem umor tako pomembne osebe, nemudoma zamajejo celotno državo in celotno družbo. Po takšnih pretresih se lahko dogodki v državi prevesijo h krepitvi verskega fanatizma in omejevanju človekovih pravic. Naša resolucija mora pomagati zagotoviti, da kljub vsemu pride do drugačnega teka dogodkov in da lahko celo v teh razmerah pakistanska vlada najde moč za spodbujanje človekovih pravic in nasprotovanje verskemu fanatizmu. Zagotoviti moramo precejšnjo podporo takšnim ukrepom in nedvomno tudi neodvisnosti in zaščiti pravosodja v zapletenih primerih, ki zadevajo bogokletje.

  Csaba Sógor (PPE). – (HU) Gospod predsednik, ob številnih priložnostih, ko je šlo za odločne ukrepe za varstvo človekovih pravic v odnosih EU s tretjimi državami, sem izrazil svojo trdno podporo. Spričo dogodkov, do katerih je prišlo v Pakistanu, ponovno izražam svojo podporo, saj takšno stališče podaja sporočilo, da Evropa ne zapusti tistih, ki dvignejo svoj glas v podporo strpnosti, svobodi vere in enaki obravnavi manjšin. Dobro se zavedamo, da preganjanje kristjanov obstaja v številnih državah. Ne samo v Pakistanu bi potrebovali voditelje, kakršen je bil pokojni Salman Taser. Zaradi tega mora Evropska unija izkoristiti vsako priložnost, da enotno izrazi pomen svojih skupnih vrednot prek Evropske službe za zunanje delovanje. Ena takšna skupna vrednota je svoboda vere. Če ne bomo odkrito nasprotovali grozodejstvom proti kristjanom ali drugim verskim manjšinam, ne moremo resno jemati niti svoje usode.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). - (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, Evropa ne more ostati nemočna spričo tega, kar se dogaja v Pakistanu. Umor guvernerja Pandžaba gospoda Taserja je tragično in grozovito dejanje v razmerah, ki so se v zadnjih mesecih močno poslabšale.

Razkol med kristjani in muslimani je vse jasnejši, vendar pa je zakon o bogokletju še vedno temelj številnih dejanj, ki kršijo temeljne svoboščine. Vsakogar, ki nasprotuje temu pravilu ali zgolj izrazi svoje nestrinjanje z njim, kot je storil guverner Pandžaba, se ustavi.

Guverner je mrtev, ker je bil zmeren in ker je izražal svoja zmerna stališča, zaradi svojega poguma pri izražanju nasprotovanja temu in drugim pravilom, ki kršijo temeljne svoboščine. Zato neuspeh Evrope, da sprejme jasne in močne ukrepe, tvega, da bodo tisti, ki se pogumno borijo za nekaj, kar moramo podpreti, ostali izolirani.

  Pino Arlacchi (S&D). – Gospod predsednik, samo nekaj kritičnih besed o tem, kako nekateri deli evropske javnosti in tudi nekateri deli tega parlamenta obravnavajo Pakistan in njegov boj proti terorizmu.

Priča sem prevelikemu udrihanju po Pakistanu in tudi preziranju prizadevanj pakistanske vlade in civilne družbe proti ekstremizmu. Vsem bi moralo biti zelo jasno, da je 90 % ali več Pakistancev proti terorizmu in da za to plačujejo zelo visoko ceno.

Smrt guvernerja Salmana Taserja je obsodila velika večina ljudi in tudi najuglednejši verski učenjaki. Tudi zmerni muslimani in vsi vladni organi so utrpeli veliko izgubo, česar se morajo zavedati vsi.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, svoboda vere je ena izmed temeljnih človekovih pravic. Vendar pa se po svetu krši skoraj vsak dan. Ne gre za nič manj kot brezobzirno nestrpnost.

Zakon o bogokletju izhaja iz časov vojaške diktature, ki je bila v Pakistanu na oblasti v osemdesetih letih 20. stoletja. Nesprejemljivo je, da se zakon uporablja za preganjanje verskih manjšin in obsodbo ducatov ljudi na smrt vsako leto. EU mora ukrepati odločno in dosledno, da pakistanske oblasti prepriča, naj razveljavijo ta kruti zakon.

  Charles Tannock (ECR). – Gospod predsednik, ko je bil pokopan guverner Salman Taser, se mi je zdelo, kot da je bilo z njim pokopano tudi upanje na zmeren, stabilen Pakistan. Ta ostudni umor predanega in prosvetljenega javnega uslužbenca je spodbudilo njegovo zavzemanje za reformo pakistanskih krutih zakonov o bogokletju. Zavzemal se je predvsem za primer kristjanke, ki sedaj čaka na izvršitev smrtne kazni, na katero je bila obsojena – če verjamete – zaradi razžalitve islama.

V Parlamentu smo dolgo pozivali k reformi ali odpravi teh strašnih zakonov o bogokletju, k ise jih pogosto uporablja proti pakistanskim verskim manjšinam. Ta umor poudarja naraščajočo radikalizacijo pakistanske družbe. Če bi bil Džinah še živ, bi bil pretresen.

Le malo najpomembnejših politiko si je drznilo slediti Salmanu Taserju in predlagati reformo zakonov o bogokletju, še manj pa jih bo lahko to storilo zdaj. Prestrašeni bodo. Namesto tega so nasilni radikalci in fanatiki – bojim se, da vključno z vodilnimi pravniki – poveličevali morilca in pozivali k njegovi izpustitvi. Zdi se, da zmagujejo v bitki idej v Pakistanu. Zaradi tega cveti domači terorizem, temu pojavu pa smo bili ponovno priča prejšnji teden.

Ali lahko EU zdaj ohrani strateški odnos s tako nestabilno državo predvsem glede na naša velikodušna popuščanja v zvezi s trgovino in pomočjo?

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, tu govorimo o dvojni tragediji: prvič, o umoru nedolžnega človeka, in drugič, ki ga je storil nekdo, ki bi moral paziti nanj, njegov osebni stražar. Sočustvujem lahko predvsem z družino, kajti pred samo enim tednom smo imeli enako izkušnjo v drugačnih okoliščinah, ko je bila na svojem medenem tednu na Mauritiusu v svoji spalnici umorjena 27-letna Irka, ko je v sobi pri kraji zalotila osebje. Zadavili so jo, jo vrgli v banjo in umor poskusili prikazati kot samomor. Okoliščine so drugačne, toda rezultat je enak: nedolžna oseba je mrtva.

Pred nekaj tedni sem bil tudi član delegacije EU-ZDA za Ameriko, kjer smo se srečali z zunanjim ministrom Pakistana. Zdel se mi je zelo razumen, pameten, pošten človek in je poudaril, da gre pri veri za strpnost in da si moramo prizadevati, da to sporočilo prenesemo ekstremistom in fundamentalistom.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, kar je posebno zaskrbljujoče glede umora guvernerja Pandžaba Salmana Taserja, je ozadje tega nasilnega dejanja.

Dejstvo, da so umor skrivoma odobrili pakistanski verski voditelji in da lokalni pravniki podpirajo morilca, pomeni, da se v pakistanski družbi dopušča umor na podlagi verske nestrpnosti. Pakistanski zakoni o bogokletju omogočajo preganjanje verskih manjšin z zagroženo smrtno kaznijo, kot se je zgodilo v primeru Asie Bibi, matere petih otrok, ki na izvršitev kazni čaka v zaporu.

Zato resnično ne moremo ostati ravnodušni spričo tega, kar se dogaja. Naš pritisk na pakistansko upravo je povsem zakonit, podoben odziv pa pričakujem od vseh svobodnih in demokratičnih sil po svetu. Dandanes – v tretjem tisočletju – me moremo dopuščati krutega srednjeveškega vedenja zatiralcev, ki zlorabljajo vero.

  Csanád Szegedi (NI). – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej moram poudariti, da so razmere v Pakistanu precej zaskrbljujoče ne samo v tem primeru, ampak tudi na splošno. Na probleme Pakistana se ne sme gledati kot na nekaj oddaljenega, saj še predobro vemo, da bodo problemi, ki se pojavljajo v regiji srednje Azije, pa naj gre za gospodarske probleme, etnične probleme ali celo vprašanje priseljevanja, prejkoslej prodrli na območje Evropske unije. Zato moramo resnično obravnavati probleme v Pakistanu. Pakistan obremenjujeta predvsem dva problema: po eni strani nenehni napadi Afganistana in Indije in po drugi strani vprašanje, ki je za nas na tem zasedanju najpomembnejše, muslimanski ekstremisti, katerih žrtev je postal tudi Salman Taser. Zaradi tega Evropski parlament pozivam, da Pakistanu zagotovimo svojo podporo, da bi se lahko stanje čim prej zadovoljivo končalo.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – (RO) Gospod predsednik, umor guvernerja Salmana Taserja, predanega zagovornika strpnosti in pravic manjšin v Pakistanu, kaže dramatični obseg kršitev človekovih pravic. Izvajanje pravice do svobode izražanja in vere je v Pakistanu v skladu z zakonom kaznivo in se kaznuje z zaporom ali celo smrtjo. Salman Taser je s svojim življenjem plačal ne samo zagovarjanje verske svobode, ampak tudi življenja in svobode drugih. Podpirati moramo tiste, ki se pogumno borijo in tvegajo svoja življenja za človekove pravice in demokracijo. Oblasti v Pakistanu pozivamo, naj kaznujejo zločince in njihove sostorilce ter odpravijo zakone o bogokletju.

  Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, umor guvernerja Salmana Taserja je krut in tragičen zločin. Ubil ga je islamski ekstremist, ker se je zavzemal za spremembe zakona o bogokletju. Umor je tragedija za Pakistan, toda kaj pomeni za zahod?

Namesto da bi storili vse, kar lahko, da se islamski fundamentalizem ne bi globlje zakoreninil v Evropi, ga mirimo in blažimo. Šeriatsko pravo zdaj priznavajo nekatera sodišča v Združenem kraljestvu. Obstajajo območja mestnih središč, v katerih dejansko velja šeriatsko pravo. Evropa, ki je ustvarila renesanso, razsvetljenstvo, industrijsko revolucijo in čudeže moderne znanstvene dobe, je zdaj klonila pred ideologijo iz 6. stoletja.

Vlade se ne upajo soočiti z njo zaradi politične korektnosti in gospodarske moči nekaterih islamskih držav. Podpreti moramo zmerne in napredne elemente v državah kot je Pakistan, predvsem pa moramo doseči, da za šeriatsko pravo in islamski fundamentalizem ne bo prostora v sodobni, zahodni, liberalni demokraciji.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospod predsednik, prvič, povedal bi, da obsojam kruti umor guvernerja province Pandžab. Bil je pomembna osebnost v političnem življenju Pakistana in je bil cenjen zaradi pogumnega boja proti ekstremizmu, nestrpnosti in fanatizmu. Pred sedmimi meseci sem tu podprl potrebo po nujnem pregledu določb, ki zadevajo kršitve vere v tako imenovanih „zakonih o bogokletju“.

Spomnil bi vas, da možnosti zlorabe, ki jih ponujajo ti zakoni, ustvarjajo ozračje nestrpnosti, ki spodbuja nasilje na podlagi vere in tudi diskriminacijo, ustrahovanje in preganjanje verskih manjšin. Primer Asie Bibi, ki je bil vzrok za umor guvernerja Taserja, je v zvezi s tem simboličen. Menim, da morajo pakistanske oblasti z ukrepanjem pokazati svojo zavezanost boju proti ekstremizmu v tej državi in odpraviti zakone o bogokletju. Zato bi ponovil poziv glasu razuma v Pakistanu, ki ga je začela hči pokojnega guvernerja Pandžaba Shehrbano Taser.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, za začetek bi izrazil svoje sočutje z državljani Pakistana in žalost zaradi izgube tako pomembne politične osebnosti kot je bil Salman Taser.

Zaskrbljen sem zaradi dejstva, da se ljudi s posebnimi prepričanji in verske skupine, vključno s kristjani, v tej državi še vedno preganja, kot dokaz pa naj navedem razvpiti primer ženske, ki na podlagi šeriatskega prava, na podlagi zakona o bogokletju, dejansko čaka na izvršitev smrtne kazni. Dejstvo, da skupine islamskih ekstremistov še naprej obstajajo neposredno znotraj pakistanskih varnostnih služb, ne prispeva k stabilnosti države in vsekakor spodkopava zaupanje v državo, ki ji vladajo zakoni pravne države. Upam, da se bo postopek reform v državi nadaljeval, zato bi vse politične sile, vključno z verskimi institucijami, pozval, naj odločneje podprejo zmernost, strpnost in vzajemno spoštovanje med skupnostmi.

  Michael Gahler (PPE). – (DE) Gospod predsednik, Pakistan je na več načinov krhka država. Je politično krhka, ker vlada ni dovolj močna, da bi učinkovito izvajala svoj zmerni način politične in gospodarske stabilizacije, in ker napad vojske na ekstremiste v obmejnih območjih dejansko povzroča krepitev odpora. Je gospodarsko krhka, ker so svetovna finančna kriza in uničujoče poplave v državi njen razvoj zaustavile za več let. Je socialno krhka, ker se socialne strukture v desetletjih niso razvile tako, da bi omogočile velikim delom družbe sodelovati v gospodarskem razvoju.

V Evropski uniji moramo začeti dialog s tamkajšnjim političnim razredom, da bi spodbudili zavedanje, da so potrebne temeljne gospodarske in socialne spremembe, da bi ljudem zagotovili možnosti, ki jim obljubljajo več kot alternativi ekstremizem in fundamentalizem.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, najbolj sovražni in nasilni režimi kdajkoli so bili protiverski režimi jakobincev, nacistov in komunistov v Evropi. Zato menim, da ni v pomoč, če gospa Vergiat s tako odločnimi besedami napada vere. Vendar pa dejstvo ostaja, da se vere pogosto zlorablja za ideološke namene, kar je nekaj, proti čemur se moramo boriti. Tako je na primer v Pakistanu.

Po drugi strani ne smemo pozabiti, da je bil Pakistan ustanovljen na podlagi verskih meril, ko je bila razdeljena Indija. Je država brez zgodovine, vendar pa so jo kot muslimansko državo ustanovile britanske kolonialne sile, ko so se umaknile iz regije. Zato moramo razumeti, da je to islamska država. Vendar pa moramo vztrajati pri tem, da je treba to državo organizirati v skladu s strpnimi zasnovami in da je treba ohraniti versko svobodo. Kristjane je treba bolj spoštovati kot doslej, EU pa mora pokazati več odločnosti pri uveljavljanju svoje vloge kot zagovornica te skupine. Kati če se Evropa ne bo zavzela za kristjane sveta, kdo se bo?

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, več kot eden izmed nas je povedal, da je bil Salman Taser človek, ki se je z besedami in dejanji zavzemal za ranljive ženske in predstavnike verskih manjšin. Boril se je proti nepravičnosti na splošno. Taser je bil zagovornik demokratične države in se je izrekel proti strogim pakistanskim zakonom o bogokletju ter povedal, da so jih uvedli ljudje, zaradi česar jih lahko tudi spremenijo.

Številni tu so že povedali, kako se je goreče zavzemal za kristjanko, ki je bila obsojena na smrt, in si prizadeval razveljaviti njeno kazen. Vsa ta dejanja v imenu pravice so bila njegova poguba. EU mora podpreti sile v Pakistanu, ki si prizadevajo za reforme, saj vsi v Pakistanu ne podpirajo fundamentalistov. V svoji zunanji politiki mora zato EU pametno pretehtati svoje stališče glede razmer v Afganistanu.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, ta razprava je še dodatni dokaz, da je Evropska unija pretresena zaradi krutega umora gospoda Salmana Taserja, guvernerja pakistanske province Pandžab, ki se je zgodil 4. januarja v Islamabadu. Visoka predstavnica Ashton je v svoji izjavi 4. januarja odločno obsodila njegov umor. Pakistanske oblasti je pozvala, naj storilce postavijo pred sodišče. Ta umor je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker je glede na razpoložljiva poročila povezan z glasnim zavzemanjem gospoda Taserja za kristjanko Asio Bibi, ki je bila obsojena na smrt na podlagi vprašljivih obtožb zaradi bogokletja.

Omeniti je treba, da je 12. novembra 2010 visoka predstavnica Ashton izrazila globoko zaskrbljenost zaradi smrtne obsodbe gospe Asia Bibi. Pakistan je pozvala, naj odpravi smrtno kazen in spoštuje človekove pravice, kot zagotavljajo mednarodne konvencije, katerih podpisnica je ta država.

Evropska unija je z vlado Pakistana kot del dialoga o človekovih pravicah večkrat načela nadaljnjo uporabo zakonov o bogokletju. Zavedamo se dejstva, da so zakoni o bogokletju v sedanji obliki predmet zlorabe in se jih je pogosto uporabljalo proti verskim manjšinam. Zavedamo se tudi, da so bile kot orodje za reševanje zasebnih sporov ali osebno korist uporabljene lažne obtožbe.

Opogumili so nas predhodni ukrepi, ki jih je sprejela vlada Pakistana, ki si prizadeva spremeniti spornejše vidike zakonov. Idealno bi seveda bilo, če bi bili zakoni o bogokletju v celoti odpravljeni. Obžalovanja vredno je, da je bil v primeru umora gospoda Taserja morilec deležen široke javne podpore. Zaskrbljeni smo, da fatve niso bile razglašene samo proti gospodu Taserju, ampak tudi proti drugim javnim osebnostim, ki so se izrekle za reformo zakonov o bogokletju. Ne smemo dovoliti spodbujanja sovraštva in nasilja z nekaznovanostjo.

Vlada Pakistana je odgovorna za zaščito svojih državljanov in zanesemo se nanjo, da bo storila vse, kar lahko, da zagotovi njihovo varnost. Bojimo se, da umor gospoda Taserja odraža naraščanje ekstremizma in nestrpnosti v Pakistanu. Soočiti se moramo z razmerami in temeljito premisliti, kako se odzvati, saj vemo, da se vlada in splošneje demokratične institucije države še naprej soočajo spopadajo s hudimi izzivi. Naj povem zelo jasno: ni druge možnosti kot nadaljevati s krepitvijo demokratičnih in naprednih sil v pakistanski civilni družbi.

Pakistanska ustava izrecno ščiti pravice manjšin, zato se mora vlada v skladu s tem spopasti z ekstremizmom ne samo na obmejnih območjih, ampak tudi na ulicah pakistanskih mest. V svojem razvojnem sodelovanju moramo nenehno poudarjati izobraževanje in v izobraževalnem sistemu je treba storiti več za spodbujanje strpnosti, zlasti strpnosti do manjšin. Dobro se zavedamo ranljivega položaja oseb, ki so pripadnice verskih manjšin v Pakistanu; to ne zadeva samo kristjanov, ampak tudi hindujce, šiite, ahmadije in druge. Evropska unija mora podpreti njihov skupni cilj in ne cilj katere koli posamezne skupine ali vere, saj bi to bila voda na mlin tistih, ki hočejo poglobiti razkol med kristjani in muslimani.

Še naprej se bomo osredotočali na popolno zaščito pravice vsakega posameznika do verske svobode v Pakistanu in drugod.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – Izrazil bi globoko ogorčenost zaradi umora guvernerja pakistanske province Pandžab Salmana Taserja 4. januarja 2011, ker se je izrekel proti pakistanskemu zakonu o bogokletju. V skladu z vrednotami naših zahodnih družb je umor najhujši zločin. Zato je težko razumeti umor nekoga kot obliko povračila. Svoboda vesti in svoboda vere sta prav tako pomembni kot svoboda govora, kar lahko vodi do navzkrižja teh svoboščin. Vendar pa je vsaka opredelitev vlad, kaj se smatra za bogokletje, nesprejemljivo omejevanje svobode govora. Moderna družba mora kot legitimna smatrati vsa osebna mnenja, izražena na nežaljiv način. Če naj Pakistan postane strpna družba, je treba obsoditi takšna barbarska dejanja, ki jih spodbuja verski fundamentalizem. Ta dogodek je še en opomnik, da svobode govora v nekaterih regijah sveta še vedno ni. Glede na zgodovino njegove države je bilo pogumno, da se je Salman Taser izrekel proti zakonu o bogokletstvu in za svobodo govora. Obžalovanja vredno je, da je na koncu za to plačal z življenjem.

(1) Glej zapisnik

11.2. Brazilija: izročitev Cesareja Battistija

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Braziliji: izročitev Cesareja Battistija⁽¹⁾.

  Mara Bizzotto, predlagateljica. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v mednarodnem pravu je politični begunec oseba, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države, katere državljan je.

Cesare Battisti ni politični begunec. Ne glede na zatočišče, ki ga je več let nudila Francija, govorimo o množičnem morilcu, ki je izvedel ali naročil štiri umore in ki se je skrival pod pretvezo političnega boja, da bi se izognil dosmrtni kazni. Sramotno je, da lahko velika država, kot je Brazilija, zavrne izročitev nekaznovanega zločinca tako, da mu odobri status političnega begunca. Italijanske oblasti in predvsem sorodniki žrtev vztrajajo, da se tega zločinca postavi pred sodišče.

Spričo nadutosti predsednika Lule pri zavračanju izročitve EU italijanske vlade ne more prepustiti same sebi. Evropa je uporabila in mora uporabiti razpoložljive diplomatske instrumente, da zagotovi izročitev gospoda Battistija Italiji, celo za ceno groženj s tem, da bo prekinila sporazume o sodelovanju z Brazilijo.

  Anneli Jäätteenmäki, predlagateljica. – (FI) Gospod predsednik, spoštovanje neodvisnosti pravosodne oblasti in zakonitosti njenih odločitev je eden od predpogojev za pravno državo in demokratično družbo. Vsaka oseba ima pravico do poštenega sojenja in sodbo neodvisnega sodišča je treba spoštovati.

V tem primeru je brazilsko vrhovno sodišče odločilo dovoliti izročitev Battistija. Odločitve, sprejete v Italiji, v zvezi z zahtevo za izročitev so bile vse sprejete v pravilnem pravnem redu. Evropsko sodišče za človekove pravice pritožbe ni preučilo. Z drugimi besedami, ta zadeva je zaključena.

Zdaj morajo brazilske oblasti zagotoviti izvajanje prava in izročiti Battistija. Moja skupina upa, da bo Evropska služba za zunanje delovanje storila vse, kar lahko, da zagotovi, da bosta prevladala pravosodni sistem in pravna država.

  Raül Romeva i Rueda, predlagatelj. – (ES) Gospod predsednik, resnica je, da nisem poskušal prikriti svojega nelagodja v zvezi z zadevo in razmerami, saj sem resnično mnenja, da smo soočeni s pomembnim vprašanjem. Vendar pa gre za vprašanje, ki zadeva Italijo in Brazilijo, obstajajo pa številni forumi, na katerih se moramo po mojem mnenju spopasti z vprašanjem. Nisem prepričan, da je ta forum, ki je namenjen razpravam o resolucijah o kršitvah človekovih pravic po svetu, pravi.

To pravim z največjim spoštovanjem in sem od samega začetka popolnoma solidaren z vsemi žrtvami terorizma v vseh delih sveta, tudi tem. To pravim, da bi spodbudil splošno razmišljanje o tem, kako se na koncu o tovrstnih vprašanjih razpravlja na zasedanjih v četrtek popoldne, ko imamo, in to moram poudariti, stanje sub judice in je resolucija že pripravljena.

Naša skupina težko podpira takšne razmere, zaradi česar se čutimo dolžne vzdržati se glasovanja. Nameravamo se vzdržati, to pa poudarjam ne zato, ker si vsebina ali vprašanje ne zaslužita razmišljanja, ampak zato, ker se nam zdi, da ni ne čas ne kraj za to.

  Roberta Angelilli, predlagateljica. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, s to resoluciji evropske institucije pozivamo, naj igrajo vlogo pri utrjevanju pravic pravičnosti in zakonitosti, ko opravljajo svoje diplomatske funkcije.

Danes Evropski parlament jasno in glasno zahteva, naj se na Listino o temeljnih pravicah ne gleda samo kot na zbirko dokumentov in naj se na državljane ne gleda samo kot na potrošnike na skupnem trgu, ampak kot na imetnike neodtujljivih temeljnih pravic, o katerih se ni mogoče pogajati. Sorodniki žrtev Cesareja Battistija – ki je umoril štiri spodobne, delovne ljudi v nesmiselnem pomoru pred očmi njihovih družin in otrok – so včeraj prišli sem v tem duhu zaupanja.

Komisar, z gorečnostjo in zakonsko močjo, ki je za nami, se zanašamo na vsakogar, da bo opravil svoje delo, in v teh zadnjih nekaj sekundah bi kolege poslance prosila, naj naklonijo minuto spominu na žrtve.

  David-Maria Sassoli, predlagatelj. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, danes smo v tej dvorani, da bi se spomnili, da morajo Evropski parlament in demokratične institucije zaščititi in podpirati sorodnike žrtev terorizma ter zagotoviti občutek pravice, ki jo zahteva evropsko javno mnenje.

V resoluciji, ki smo jo predložili in bomo o njej kmalu glasovali, poudarjamo, da so odnosi med Brazilijo in Evropsko unijo utemeljeni na vzajemnem priznavanju in spoštovanju pravne države in temeljnih pravic. Zato naši prijateljski odnosi z Brazilijo niso vprašljivi.

Poudaril bi, da je bil v Italiji obtoženec Cesare Battisti spoznan za krivega štirih umorov. Čeprav je ubežnik, je gospod Battisti na svojih sojenjih – ki so vsa potekala v prisotnosti njegovega zagovornika – imel pravna zagotovila, da je italijanski pravosodni sistem opravil svoje, da so bile izčrpane vse pravosodne ravni in da je bil obsojen na dve kazni dosmrtnega zapora.

Gospod predsednik, celo Francija – kamor je prej pobegnil Cesare Battisti – se je leta 2004 odločila sprejeti zahtevo Italije za izročitev in je priznala njegove zločine in zadevne obsodbe, saj je Cesare Battisti zločinec, ki mora plačati za svoje zločine. Nasprotovanje Brazilije je težko razumeti, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega, ker mu brazilske oblasti uradno niso dale statusa političnega begunca, kar je eden izmed razlogov za prekinitev dvostranskega sporazuma med Italijo in Brazilijo o izročitvi.

Zato se je odločitev vrhovnega sodišča družinam žrtev in širši javnosti zdela nepojmljiva. Gospod predsednik, predstavljamo Evropo pravic in pravic za vse. Žrtve imajo pravico vedeti, da bodo storilci takšnih grozljivih kaznivih dejanj svojo kazen odslužili v zaporih v svoji državi.

  Ryszard Czarnecki, predlagatelj. – (PL) Gospod predsednik, nisem Italijan, nisem Brazilec, sem državljan države članice Evropske unije in nočem, da bi bila Unija takšna Unija, ki je izgubila občutek za sorazmernost – Unija, v kateri ima kriminalec enake pravice kot žrtve kaznivih dejanj in njihove družine. To je nesprejemljivo. Gre za vprašanje določenih osnovnih standardov – rekel bi celo človeških standardov – in ne evropskih standardov. Če govorim kot nekdo, ki ni preveč čustveno vpleten in ki lahko, predvidevam, na situacijo gleda hladno in objektivno, se mi zdi, da lahko v zvezi s to zadevo rečem, da je tu prišlo do določene izgube ravnovesja, ki je nesprejemljiva za naše davkoplačevalce in volivce. Menim, da je odločitev brazilskega vrhovnega sodišča nepojmljiva za vsakogar, ki ji nameni pozornost.

  Mario Mauro, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, gospod Romeva i Rueda, na včerajšnji tiskovni konferenci v Parlamentu so sorodniki žrtev brutalnih umorov Cesareja Battistija spregovorili odkrito in ponosno, da bi ponovno predstavili vprašanje, ki leži v središču te tragične zadeve.

Ne gre za maščevanje, ampak je treba zadostiti pravici. Ker je treba zadostiti pravici, je treba izročiti Cesareja Battistija, in ker je treba izročiti gospoda Battistija, upamo, da lahko Parlament avtoritativno in verodostojno okrepi ta isti poziv: ne gre za maščevanje, ampak je treba zadostiti pravici.

Evropska unija je politični projekt, v katerem smo združili svoje vrednote in svoje ideale, da bi dokončno premagali moč ideologij, totalitarnih ideologij, samovoljnega nasilja in brezmejnega zla terorizma. Da bi uresničili ta projekt, danes ponovno odločno pozivamo: ne prizadevajmo si za maščevanje, vendar zagotovimo, da bo zadoščeno pravici.

  Gianluca Susta, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, prepogosto se zgodi, da intelektualci ali institucije z obsežnimi pristojnostmi v nekaterih državah nočejo razumeti pojava italijanskega terorizma, s čimer vzbujajo dvom v verodostojnost našega pravosodnega sistema.

Ker je to pravna podlaga za zavrnitev izročitve Cesareja Battistija, ne moremo storiti drugega, kot to zavrniti. Cesare Battisti, človek z dvomljivo preteklostjo, je proizvod časa, v katerem so tisoči mladih ljudi – izmed katerih so bili številni obupno osamljeni – izbrali oborožen boj kot sredstvo političnega boja in odtujevalne utopične sanje, v katere so verjeli, spremenili v zločin. Druge države so doživele podobne tragedije, vendar pa nobena doslej ni protagonistom ponudila možnosti za reformo, v nasprotju z Italijo, ki je z bojem proti terorizmu resnično utrdila svoj občutek nacionalne enotnosti.

Ob upoštevanju poziva sorodnikov žrtev zato zahtevamo, da se Cesareja Battistija postavi pred italijanski pravosodni sistem, ki bo vedel, kako pokazati – kot je storil v stotinah drugih primerov nekdanjih teroristov, ki so zdaj ponovno vključeni v družbeno in civilno življenje –, da biti kaznovan pomeni tudi uvesti spremembe, kot je Italijan Cesare Beccaria učil zahodno civilizacijo, in ne samo ustrahovanja ali nasilja, kot se bojijo brazilske oblasti.

  Ilda Figueiredo, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, obravnavamo zadevo, ki ni prav nujna, vendar pa ne manjka tem, ki zadevajo resnično nujne zadeve, kot so zaprtje in umor sindikalistov v Kolumbiji, zatiranje in smrt v Hondurasu ali tragične razmere na palestinskih ozemljih, ki jih je zasedel Izrael.

Če hočete govoriti o Braziliji, bi bilo resnično nujno pokazati našo solidarnost z ljudmi, ki so jih prizadela neurja, ki so nedavno bičala državo Rio de Janeiro, zlasti mesta Nova Friburgo, Petrópolis in Teresópolis, in v katerih je umrlo več kot 700 ljudi, več kot 13.000 ljudi je ostalo brez strehe nad glavo, povzročena pa je bila tudi ogromna škoda.

Obžalovanja vredno je, da Evropski parlament še ni obravnaval te tragedije in Evropske komisije ni prosil, naj izrazi svojo aktivno solidarnost predsednici Brazilije in svojo razpoložljivost, da zagotovi vso potrebno pomoč. Zato s teh sedežev čestitamo novi predsednici Brazilije Dilmi Roussef za njeno nedavno izvolitev. Pošiljamo čustva solidarnosti in globokega obžalovanja za tragične posledice neurij, čustva, ki zajemajo brazilski kongres, družine, ki so žrtve te tragedije, in vse ljudi v Braziliji.

V zvezi z resolucijo, predstavljeno tu, vztrajamo pri potrebi po spoštovanju odločitev zakonitih oblasti Brazilije, kjer se zadržuje Cesare Battisti, in po tem, da počakamo na odločitve zakonitih oblasti Brazilije brez pritiskov tega parlamenta. Zato predlagam, da se predlog umakne, da bi se izognili obžalovanja vredni odločitvi.

(Govornica se je strinjala, da sprejme dve vprašanji na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Francesco Enrico Speroni (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kolegi poslanki, ki je med drugim povedala, da obstajajo številne druge nujne zadeve, ki jih moramo obravnavati, bi odgovoril zgolj z navedbo dejstva, da je v nasprotju s številnimi drugimi zadevami, ki so očitno vredne naše pozornosti, to nujna zadeva, ki vključuje ne samo državo zunaj Evropske unije, ampak tudi državo znotraj nje, mislimo pa tudi na državljane, ki so bili ubiti ali poškodovani in so evropski državljani.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, povedala sem že in zdaj ponavljam, da to ni resnično nujna zadeva. Vemo, da je ta primer v rokah zakonitih oblasti v Braziliji in da se tam zadržuje italijanskega državljana. Zato nič od tega, kar govorimo v tem parlamentu, ne sme izvajati pritiska na zakonite oblasti v Braziliji. Počakati moramo na odločitve, ki jih bodo pravočasno sprejele. V zvezi z nujnimi zadevami imamo tu celo vrsto zadev, vključno s solidarnostjo z žrtvami neurij v Braziliji, zaradi katerih je umrlo več kot 700 ljudi.

  Roberta Angelilli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, gospe Figueiredo bi postavila enostavno vprašanje. Ali menite, da 30 let – saj je preteklo veliko let od umora teh ljudi – ne zadostuje, da končno nujno pozivamo k zadostitvi pravici?

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, kot smo že povedali in zdaj ponavljamo, gospod predsednik, gre za vprašanje tega, kako razpravljamo o tej zadevi. O njej razpravljamo v času, ko bi morali razpravljati o nujnih vprašanjih. Celo iz izjav gospe Angelilli je jasno, da bi o njej lahko razpravljali ob drugi priložnosti in da o njej še vedno lahko razpravljamo ob drugi priložnosti, vendar ne zdaj kot o nujni zadevi. Tisto, kar je bilo nujno, je bila solidarnost s 700 ljudmi, ki so v zadnjih nekaj dneh zaradi neurij umrli v Braziliji.

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Cesare Battisti ni romantični junak, kot so ga prikazali nekateri, ampak krut morilec z zgodovino ropov, ki je bil spoznan za krivega za umore štirih ljudi s strelom v tilnik.

Neupravičeno je imel koristi od doktrine političnega azila gospoda Mitterranda ter so ga ščitili in idealizirali nekateri levičarski francoski intelektualci. Po pobegu v Brazilijo, da bi se izognil vračanju in zaporu, je gospoda Battistija rešil predsednik Lula zaradi napačne odločitve, verjetno sprejete iz političnih razlogov, ki ni upoštevala trpljenja žrtev in njihovih sorodnikov.

Gospa Figueiredo, zahteva Parlamenta brazilskim oblastem in Komisiji ne zahteva samo spoštovanja pravnih predpisov in dvostranskih sporazumov, ampak je njen namen tudi utrditi načelo, da noben ideološki razlog ne more upravičiti dejanj morilca in da mu nobena država ne sme zagotoviti nekaznovanosti.

Nikoli ne smemo pozabiti, da je prestajanje kazni etična vrednota moralne odškodnine žrtvam. To je temelj družbene pogodbe, ki podpira vse skupnosti, ki so civilizirane ali nameravajo biti.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, 31 let po prelitju krvi žrtev barbarskih umorov, ki sta jih zagrešila Cesare Battisti in njegova skupina, zadeva še vedno ni pozabljena.

Bolečina sorodnikov žrtev, ki smo jih včeraj imeli priložnost poslušati na tiskovni konferenci v Strasbourgu, je resničen dokaz tega. Gospod Mastella – takrat minister za pravosodje v italijanski vladi – je bil tisti, ki si je z institucionalnim ukrepanjem nadvse prizadeval zagotoviti končno pravico v primeru Battisti.

Danes je skupaj s sorodniki žrtev, državljani Italije in celotno državo Evropski parlament – ki kaže izredno soglasje s skupnim predlogom resolucije – tisti, ki drugo državo, ki je prijateljica Evrope in prijateljica Italije, odločno poziva k takojšnji izročitvi Cesareja Battistija, ki je zločinec in terorist ter je bil obsojen z dokončnimi sodbami, da bi končno zaključil to težko in boleče dejanje, ki se vleče že predolgo.

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje: „Sam po sebi je bil nepomemben slepar ali manjši kriminalec, vendar pa je bil pameten in je kot jaz verjel, da lahko postane politik. Ljudje, ki so bili najbolj čustveno in fizično prizadeti zaradi kriminalnih dejanj njegove skupine, niso nikoli zahtevali maščevanja, ampak celo zdaj zahtevajo resnico in pravico. Ne zato, ker gre za dosmrtni zapor, ampak zato, ker je bila izrečena obsodba, je treba kazen, ki je bila določena v skladu s pravili našega pravnega sistema, spoštovati in izvršiti“. To so besede Arriga Cavalline, ki si je Cesareja Battistija prizadeval pridobiti, ko je ta služil kazen za rop, o gospodu Battistiju, njegovih kaznivih dejanjih in družinah žrtev.

To je bistvo celotne zadeve: bil je navaden kriminalec, ki se je ponovno pojavil kot terorist in je bil obsojen na dosmrtni zapor, ker je umoril ali naročil umore štirih neoboroženih ljudi, nato pa se je najprej skrival v Mehiki, zatem Franciji in zdaj v Braziliji, ščitila pa ga je mreža mednarodne podpore, kot da bi bil romantičen revolucionar in ne neusmiljen morilec.

Zato izročitev Cesareja Battistija Italiji ni samo zadnje dejanje v dolgi zgodovini domnevnega političnega preganjanja, kot nas skušajo še vedno prepričati nekateri kavarniški intelektualci, ampak tudi zakonita zahteva države članice – da ne omenjam, da je ustanovna – Evropske unije, da se spoštuje mednarodne pogodbe in lastni pravosodni sistem.

(Aplavz)

  Charles Tannock (ECR). – Gospod predsednik, nasprotujem vaši odločitvi, da se postopek „catch-the-eye“ izvede samo na podlagi tega, kdo ni govoril v razpravi o Pakistanu. To je popolnoma drugačna razprava o drugačnem vprašanju. Doslej je bila to razprava med luzofoni in italofoni. To je dobro, vendar pa bi morda tudi druge države hotele izraziti svoje mnenje o tem, prav tako pa druge delegacije iz drugih političnih skupin.

  Predsednik. – Popolnoma se strinjam, da je to docela drugačna razprava, vendar pa imamo dodeljeni dve minuti časa, zato lahko dam besedo dvema osebama. Če bi bili na mojem mestu, kako bi to storili? Hočem dati pošteno možnost vsem, ki niso govorili v prejšnji točki, pošteno možnost predstavnikom vsake politične skupine. Res je, da so večinoma govorili naši italijanski kolegi, zato bom poskrbel za to in besedo prepustil predvsem poslancem, ki niso Italijani.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – (FI) Gospod predsednik, v določeni meri razumem razočaranje nekaterih kolegov poslancev v zvezi z nujnostjo resolucije o Cesareju Battistiju.

Konec decembra, potem ko je predsednik Lula da Silva izdal odločitev, da se ne dovoli izročitve, je Berlusconi napovedal, da bo odpoklical svojega veleposlanika v Braziliji in nadaljeval boj, da doseže izročitev Battistija Italiji. Nedvomno je to del tega istega boja.

Vendar pa to ne zmanjšuje resnosti Battistijevih kaznivih dejanj. Italijanskemu sodstvu se je izogibal 30 let in se je zato izognil smrtni kazni za umor. Odnosi med EU in Brazilijo temeljijo na zaupanju ter na spoštovanju demokracije, pravne države in človekovih pravic. Povzdigovanje kriminalcev v status političnega begunca je nesprejemljivo.

  Corina Creţu (S&D). – (RO) Gospod predsednik, menim, da mora spoštovanje neodvisnosti sodstva – temeljni standard Evropske unije in Brazilije – prevladati nad vsemi drugimi premisleki. Trdno sem prepričana, da bo odlične odnose med obema stranema na gospodarski in politični ravni podprlo enako dobro sodelovanje v sodnih zadevah, tako da bo Cesare Battisti, ki je bil obsojen na dosmrtni zapor zaradi štirih umorov in drugih kaznivih dejanj, služil kazen po zakonu, ki mu vlada.

Med Brazilijo in Italijo je sklenjen sporazum o izročitvi. Zato moramo na Brazilijo nasloviti poziv, naj spoštuje ta sporazum. Ker ima spor zelo izrazit politični vidik, menim, da je treba dialog začeti na tej ravni z novo brazilsko voditeljico države.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nekoliko sem presenečena nad številom poslancev tu v dvorani na četrtkovo popoldne. Ker sem prisotna vsak četrtek popoldne, se mi zdi nenadno zanimanje za vprašanja človekovih pravic precej nenavadno.

To bi pozdravila, če ne bi opazila, da so prisotni predvsem italijanski poslanci, ki jih običajno ne zanimajo človekove pravice in ki so, če smo že pri tem, pogosto prvi...

(Nasprotovanje)

Cenjeni kolega poslanec, bi radi pojasnili? Potem, prosim, govorite v mikrofon in vam bom odgovorila. Temu bi rekli osebna obtožba. Vi ste Italijan, jaz sem Francozinja, spoštujem vas kot Italijana. Vsi lahko vidijo, da je nenazadnje v Parlamentu večina italijanskih poslancev, kar je za četrtek popoldne nenavadno, da ne rečem kaj hujšega. Tu sem vsak četrtek popoldne, gospod! Vsak četrtek popoldne sem tu na plenarnem zasedanju!

(Medklici)

Prosim za tišino, da lahko govorim! Nimam navade prekinjati kolegov poslancev in ne pustim, da se me prekinja! Gospod predsednik, bi lahko dobila svoj dodeljeni čas?

(Predsednik je prosil govornico, naj nadaljuje svoj govor)

Opazila sem tudi, da so italijanski poslanci na splošno prvi, ki zahtevajo, da se spoštuje njihovo demokracijo in da se nihče ne vmešava v italijanske zadeve. To je dejstvo. Prebrati morate samo razprave Evropskega parlamenta, da bi to ugotovili. Tu nismo zato, da bi ugotovili, ali je Cesare Battisti kriv ali nedolžen. Vem – in zdaj govorim vam –, da so svinčena leta težko obdobje, s katerim se morajo sprijazniti Italijani. To vem. Vem, da so bile številne žrtve. Vendar pa vem tudi, da se ni vsem tistim, ki so zakrivili teroristične napade, sodilo v Italiji. Ponavljam: ni se vsem tistim, ki so zakrivili teroristične napade, sodilo v Italiji!

(Medklici)

Bi mi, prosim, pustili govoriti brez prekinjanja? Kot da smo v nacionalnem parlamentu! Tako se ne dela v Evropskem parlamentu! Gospod predsednik, bi bilo mogoče govoriti brez prekinjanja?

(Predsednik je prosil govornico, naj sklene svoj govor)

Menim, da ni naša stvar, da se na četrtkovo popoldne vmešavamo v odnose med Brazilijo in Italijo. Tu smo, da zagotovimo spoštovanje pravice do sodnega varstva, popolnoma se strinjam s tem, toda dajmo brazilskemu vrhovnemu sodišču čas, da izreče svojo sodbo. Zadeva je zdaj pred brazilskimi sodišči, vrhovno sodišče mora še odločiti, to vprašanje ni...

(Predsednik je prekinil govornico)

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

– (FR) Gospod predsednik, v navadi mi je, da spoštujem kolege poslance, in pripravljena sem odgovoriti na vprašanje. Želela bi si, da bi bili oni enako strpni do mene.

  Roberta Angelilli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, če spoštujete svoje kolege poslance, gospa Vergiat, potem si vsekakor ne bi smeli drzniti reči, da vaših kolegov poslancev človekove pravice nikoli ne zanimajo.

Tu sem 16 let. Preverite lahko seznam mojega dela v Parlamentu in vsekakor si ne zaslužim vaše pridige o človekovih pravicah.

V imenu mojih kolegov poslancev bi vprašali, ali vas je sram, da vzbujate dvome glede teh štirih ljudi?

Ali veste, kakšno delo so opravljali ti ljudje? Bili so zelo skromni ljudje. Eden je bil varnostnik, drugi mesar, tretji trgovec in četrti agent javnih varnostnih sil.

Včeraj so nam otroci teh ljudi, ki so bili v času umora stari med 10 in 15 let, povedali, da se vsak dan spominjajo svojih očetov v mlaki krvi. Resnično mislite, da je primerno začenjati prepir?

  Marie-Christine Vergiat, predlagatelj. – (FR) Gospod predsednik, to imam za vprašanje v obliki osebne obtožbe. Ne, ni me sram, gospa Angelilli, ker sem povedala, da se mi zdi, da so bila svinčena leta težka leta za Italijo. Vsekakor mislim, da so bila svinčena leta težka leta za Italijo! Vem, koliko žrtev je bilo v Italiji. To obdobje me osebno zanima.

Zato, ne, ni me sram. Ne dvomim v žrtve; dvomim v uporabo zasedanja v četrtek popoldan s strani italijanskih poslancev, namenjenega vprašanjem človekovih pravic, za razpravo o vprašanju, ki zadeva samo Italijo in Brazilijo. Menim – in upam, da se bo tudi komisar odzval tako –, da se Evropska unija nima pravice vmešavati v zadeve med Italijo in Brazilijo; to ni njegova vloga. Ta zasedanja so namenjena človekovim pravicam! Poleg tega, gospa Angelilli, nisem vam pridigala o tem!

  Predsednik. – Vprašanj na podlagi modrega kartončka ne bom več sprejemal. Imeli smo argumente in protiargumente. (Zdaj besedo dajem naslednjemu govorniku.)

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, podati želim pripombo glede pravilnosti postopka, ki temelji na členu v zvezi s sestavo dnevnega reda. Poudaril bi samo, da je to vprašanje na dnevnem redu zaradi odločitve konference predsednikov, ki je bila nato potrjena z glasovanjem na plenarnem zasedanju prejšnji ponedeljek.

Na dnevnem redu ni zaradi želja italijanskih poslancev. Gre za uradno dejanje, ki ga je najprej zahtevala konferenca predsednikov in nato celoten Parlament.

(Aplavz)

  Oreste Rossi (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, Evropska unija mora resnično zagotoviti spoštovanje sporazuma med Brazilijo in Italijo, katerega namen je urediti pogoje in postopke sodelovanja v zadevah izročitve.

Brazilsko vrhovno sodišče je dovolilo izročitev Cesareja Battistija, ki je bil na sedmih sojenjih spoznan za krivega in v nenavzočnosti obsojen na štiri kazni dosmrtnega zapora za prav toliko umorov, končne obsodbe pa so izdali italijanski pravosodni organi. Predsednik Brazilije v odhajanju je zavrnil izročitev tega zločinca Italiji. Poleg tega je skupina levičarskih brazilskih poslancev v dejanju izrednega preziranja naše države obiskala Cesareja Battistija v zaporu in se fotografirala ob proslavljanju z njim.

Evropska unija, ki ima odlične trgovinske in gospodarske odnose z Brazilijo, ne more storiti nič drugega, kot posredovati, da bi uveljavila pravo in pravice sorodnikov žrtev do pravičnosti. Ravno včeraj so se sorodniki žrtev s poslanci Evropskega parlamenta srečali v Strasbourg, ti pa so bili – enkrat za spremembo – enotni ne glede na njihovo politično pripadnost.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, Komisija se popolnoma zaveda nedavne odločitve brazilskega predsednika v odhajanju, da zavrne izročitev italijanskega državljana gospoda Battistija, ki ga je italijansko sodišče v nenavzočnosti obsodilo na dosmrtni zapor in nekaj drugih zapornih kazni.

Preučil sem vaša mnenja glede tega posebnega primera in se pridružujem vašim občutkom do žrtev in njihovih družin. Vendar pa Komisija meni, da v tem primeru ni podlage za njeno posredovanje. Evropska unija ni sklenila nobenega sporazuma o izročitvi z Brazilijo, in tudi, če bi ga, ne bi imela pravice posredovati v posameznih primerih izročitve. Odločitev o izročitvi med državami članicami Evropske unije ali med državami članicami Evropske unije in tretjimi državami so v izključni pristojnosti sodstva.

Odnose Italije z Brazilijo o sodelovanju v kazenskih zadevah ureja dvostranski sporazum o izročitvi, sklenjen leta 1989. Brazilske oblasti so uporabile svoje diskrecijske pravice v skladu z zakonodajo, da zavrnejo izročitev gospoda Battistija.

Zelo jasno bi dodal: v primeru izročitve ne dvomim, da italijansko sodstvo zagotavlja visoke standarde, ki se jih pričakuje od držav članic Evropske unije.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Ana Gomes (S&D), v pisni obliki. – (PT) Sem proti pobudi te resolucije, ker menim, da primer izročitve Cesareja Battistija nima mesta v razpravi v tem parlamentu o nujnih primerih „kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države“, enostavno zato, ker ne predstavlja kršitve človekovih pravic, demokracije ali pravne države v Braziliji, in tudi zato, ker ni nujna zadeva. To je pravni in politični spor med Brazilijo in Italijo, pričakuje pa se odločitev brazilskega vrhovnega zveznega sodišča. Ta čas mi moral Parlament Braziliji poslati dve drugi sporočili: sporočilo o solidarnosti v zvezi z nesrečo, v kateri je življenje izgubilo več kot 700 ljudi, in sporočilo o zadovoljstvu zaradi demokratične izvolitve predsednice Dilme Rousseff. Brazilija je nedvomno demokratična država, ki je v zadnjem desetletju precej napredovala v političnih, civilnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih zadevah in je zgled v boju proti revščini in lakoti zaradi vladnih programov „Nič lakote“ in „Družinski dodatki“.

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – Ohraniti je treba pravno državo. Od tega je odvisna verodostojnost javnih institucij. Brazilskega predsednika Lulo je brazilsko vrhovno sodišče pooblastilo, da izroči Cesareja Battistija, italijanskega državljana, med drugim obsojenega zaradi štirih umorov. 31. decembra 2009, je predsednik Lula na zadnji dan svojega mandata zavrnil izročitev Battistija Italiji. Pričakujem, da bodo brazilske oblasti sprejele nepolitično nepristransko končno odločitev; odločitev, ki podpira pravno državo. Pravna država je temeljnega pomena za odnose med Brazilijo in EU. Naši sporazumi temeljijo na načelih človekovih pravic in pravičnosti. Prepričana sem, da bodo ta načela ostala vzajemna.

(1) Glej zapisnik

11.3. Iran, zlasti primer Nasrin Sotude

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o sedmih predlogih resolucije o Iranu, zlasti primeru Nasrin Sotude⁽¹⁾.

  Bastiaan Belder, predlagatelj. – (NL) Gospod predsednik, pred točno enim tednom je Nobelova nagrajenka Širin Ebadi v časopisu The Wall Street Journal objavila članek o svoji prijateljici, iranski odvetnici za človekove pravice Nasrin Sotude, ki je bila pravkar obtožena na enajstletno zaporno kazen. Gospa Ebadi je zahod pozvala, naj posveti večjo pozornost primeru Sotude in vsem pogumnim zagovornikom človekovih pravic na ozemlju Islamske republike Iran.

Razprava v tem parlamentu je del odziva na nujni poziv gospe Ebadi. Ne moremo in ne smemo pozabiti Nasrin Sotude ali njenih soborcev za temeljne pravice v Iranu. To bo tudi sporočilo, gospod predsednik, gospe in gospodje, poročila, ki ga bom, upam, v imenu Odbora za zunanje zadeve predstavila na plenarnem zasedanju marca, na vse vas pa se zanašam, da boste glasovali zanj. Močen, združen evropski glas za pravice Irancev.

  Marietje Schaake, predlagateljica. – Gospod predsednik, ponovno smo prisiljeni govoriti o človekovih pravicah v Iranu, potem ko je bila Nasrin Sotude obsojena na enajstletno zaporno kazen. Prepovedano ji je bilo opravljanje odvetniške dejavnosti, toda bodimo pravični.

Pravne države se v Iranu ne izvaja več ali ne obstaja, sodstvo pa je spolitizirano. Varstvo človekovih pravic se zdaj smatra za ogrožanje nacionalne varnosti. Nasrin Sotude, odvetnica in mati dveh otrok, je obtožena ogrožanja nacionalne varnosti. Med drugim je zagovarjala Zahro Bahrami, iransko-nizozemsko državljanko, ki je bila obsojena na smrt, preden so z njo govorili nizozemski diplomati in v ozračju resnih dvomov v pošten postopek.

Tako kot je in je bila kot ženska močna Nasrin Sotude, ki se je zavzemala za pravičnost, je šibek režim, ki zatira svoje državljane, namesto da bi jim zagotavljal blaginjo. Visoka predstavnica Ashton bo pozneje ta mesec v Istanbulu, kjer si bo prizadevala doseči sodelovanje iranskega režima z mednarodno skupnostjo o jedrskem vprašanju. Gospodarske sankcije imajo enak cilj. Dvomim, da bodo dale želene rezultate, preden bodo nesorazmerno prizadele ljudi v Iranu, ki posledično postajajo vse bolj odvisni od brezkompromisne vlade.

Toda čeprav sem skeptična glede učinka gospodarskih sankcij, sem prepričana, da bodo sankcije proti posameznikom, odgovornim za kršitve človekovih pravic s cenzuro, posilstvom, mučenjem in uboji, učinkovit in potreben ukrep za končanje nekaznovanosti in izkazovanje časti pravici, za katero se je zavzemala Nasrin Sotude. Človekove pravice so vsekakor Ahilova peta iranskega režima.

Gospod predsednik, medtem ko imam besedo, bi vas prosila, da naše italijanske kolege pozovete k tišini, saj je resnično moteče, ko začnejo govoriti v dvorani, potem ko so bile njihove zadeve obravnavane.

  Predsednik. – Kolegi, slišali ste prošnjo gospe Schaake. Tudi drugi kolegi so prosili, če ste lahko tiho. Če se morate pogovoriti o čem zasebnem, lahko to storite zunaj.

  Struan Stevenson, predlagatelj. – Gospod predsednik, danes sem nameraval primerjati Islamsko republiko Iran z nacistično Nemčijo, vendar pa moram povedati, da je po mojem mnenju prvi lahko celo še slabši. Mule so letos obesili 65 ljudi. Deset jih je bilo obešenih včeraj: najprej so bili močno oglobljeni in so jim zasegli njihove domove, nato pa so vsakega neusmiljeno prebičali, preden so jih zvlekli na vislice. Sedeminosemdeset ljudi je bilo obešenih v zadnjih štirih tednih.

Ahmadinedžad zanika holokavst in sovraži jude; pravi, da hoče Izrael izbrisati z zemljevida, zdaj pa sestavlja jedrsko orožje, ki mu bo to omogočilo. On in Hamenej vodita kruto zatiranje državljanov Irana, za katero je vsakdanje obešanje, mučenje, kamenjanje do smrti, amputacije in bičanje ter tudi usmrtitev otrok in celo nosečih žensk. Dvema zapornikoma v Mašadu so bile ta teden amputirane roke; dva druga sta bila obsojena na amputacijo, ti sodbi pa bosta kmalu izvršeni.

Vsak, ki poskuša razkriti to zlo, nemudoma ostane tarča. Primer Nasrin Sotude je značilen: pogumna odvetnica za človekove pravice, ki je zagovarjala številne nedolžne ljudi, ki jih je nepravično obsodil in usmrtil ta fašistični režim. Njena nezaslišana enajstletna zaporna kazen, ker je opravljala svoje delo, je žalitev človečnosti. Pravi zločinci so tirani v Teheranu in za to bodo morali odgovarjati. Prepričani so, da so njihovi kritiki na zahodu del mednarodne zarote za zrušitev njihovega režima. Sam bi se danes pridružil temu projektu. Nikoli se ne sme dovoliti prevlade zla in prej, ko bomo priča ponovni vzpostavitvi svobode, demokracije, človečnosti in pravic žensk v Iranu, bolje bo za ves svet.

  Rosario Crocetta, predlagatelj. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, z zahtevanjem takojšnje izpustitve Nasrin Sotude Unijo in države članice pozivamo, naj storijo več, da bi iranske državljane in svet osvobodile enega najkrutejših in najbolj avtoritarnih režimov v zgodovini.

Za Islamsko republiko Iran ni značilna samo grožnja, ki jo predstavlja za svetovni mir z jedrskim projektom, ki je sposoben izzvati grozoto jedrske vojne, ampak tudi nezakonitost njenih volitev, množične aretacije ljudi, ki zahtevajo svobodne volitve, usmrtitve nasprotnikov, posilstva in fizične zlorabe tistih, ki ne podpirajo režima, nepravičnost sodnih postopkov, kjer je mogoče odločitve napovedati takoj po obtožbah, resna diskriminacija žensk in homoseksualcev ter odsotnost svobode izražanja in združevanja. Pogoji iranskih zapornikov v taboru Ašraf, kjer se nad njimi izvaja nasilje in se jih celo kamenja, so docela nepojmljivi.

V Iranu se vsak dan na smrt obsodi najmanj dva človeka, vključno z otroki, krivi pa niso ničesar več kot tega, da niso po volji režimu. Pravne dokaze se pogosto ustvari s kruto in spretno uporabo brutalnih metod mučenja. Te kritike vsekakor niso namenjene islamu, ki je utemeljen na miru, ampak iranskemu režimu. Zaprtje in obsodba Nasrin Sotude razkrivata novo raven sodne prevare, saj sta v tem primeru napad in obsodba naperjena proti zagovornici ljudi, kar pomeni, da se državljani Irana ne morejo niti braniti.

  Cristian Dan Preda, predlagatelj. – (RO) Gospod predsednik, medtem ko bi se Iran morda lahko začel pogovarjati o jedrskih zadevah, moramo žal ugotoviti, da so v tej državi vrata popolnoma zaprta, ko gre za človekove pravice.

Primer Nasrin Sotude je popoln dokaz tega. Kaznovana je bila za svoje delo v podporo človekovim pravicam z izredno strogo kaznijo: 11 let, prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti za 20 let in prepoved potovanja iz države. Ta obsodba je bila dosežena po sojenju, ki je bilo farsa.

Ta primer še zdaleč ni osamljen. Je del premišljene strategije iranskega režima, da sistematično utiša zagovornike človekovih pravic. Cilj cele vrste zelo strogih kazni so odvetniki, ki so dejavni na področju človekovih pravic, in pokazati moramo solidarnost s temi pogumnimi ljudmi, ki podpirajo človekove pravice in ukrepajo kljub grožnjam, mučenju in zapiranju.

  Raül Romeva i Rueda, predlagatelj. – Gospod predsednik, povedati moram, da globoko obžalujem dejstvo, da moramo ponovno govoriti o Iranu, vendar pa nam ne preostane nič drugega. Resnično moramo, ker so razmere v Iranu zelo problematične in dramatične.

Zato je pomembno, da ta parlament ponovno ponovi svoj poziv k izpustitvi vseh zapornikov vesti, vključno z vsemi tistimi, ki so bili pridržani v lanskem letu zaradi njihovih mirnih – in ponavljam, mirnih – političnih dejavnosti in dejavnosti na področju človekovih pravic. Ta parlament mora ponovno pozvati iranske oblasti, naj spoštujejo mednarodno priznani pravici do izražanja in zbiranja, in odločno obsoditi izredno strogo kazen Nasrin Sotude ter jo pohvaliti za njen pogum in prizadevanja.

Prav zato mora Parlament obravnavati gospo Sotude in tudi njene kolege zagovornike človekovih pravic in zapornike vesti ter zahtevati njeno takojšnjo izpustitev. Izraziti moramo svojo zaskrbljenost zaradi vse pogostejših kazni, ki prepovedujejo zapustitev Irana, kar lahko vodi k logičnemu zaključku, da oblasti bivanje v Iranu enačijo s kaznijo.

Oblasti moramo pozvati, naj se borijo proti nekaznovanosti kršiteljev človekovih pravic znotraj varnostnih sil, in tudi ponoviti našo zahtevo za neodvisno preiskavo domnevnih izvensodnih usmrtitev vse od junijskih spornih predsedniških volitev in tudi, da se domnevne kršitelje postavi pred sodišče. Seveda moramo tudi odločno obsoditi bombni napad v Čabaharju in izraziti naše sočutje družinam žrtev in ranjenim.

Nazadnje bi povedal, da smo resno zaskrbljeni zaradi preganjanja nekaterih ver in etničnih skupin v Iranu. Izraziti moramo svoje prepričanje, ki ga podpira novejša evropska zgodovina, da je mogoče miren in uravnotežen socialni in politični razvoj doseči samo z upoštevanjem kulturnih in socialnih teženj različnih regij.

  Bogusław Sonik, v imenu skupine PPE. – (PL) Gospod predsednik, Nasrin Sotude nam je dala razlog govoriti o njej v predhodni razpravi Evropskega parlamenta o pomanjkanju varstva človekovih pravic v Iranu, k oje bila 4. septembra 2010 aretirana na podlagi obtožb propagande proti državi, zarotništva in zbiranja z namenom ogrožanja nacionalne varnosti. Pridržana je bila štiri mesece. Zdaj je bila po sojenju ta spoštovana zagovornica človekovih pravic in predana sodelavka Nobelove nagrajenke Širin Ebadi obsojena na 11-letno zaporno kazen, ki ji sledi 20-letna prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti in potovanj iz Irana dvajset let po prestali kazni. Ne pozabimo, da so bili na dolge zaporne kazni obsojeni tudi drugi politični zaporniki. 26-letna zagovornica pravic žensk Šiva Nazarahari je bila obsojena na štiriletno zaporno kazen in 74 udarcev z bičem za isti zločin.

Jasno moramo poudariti naše nasprotovanje očitnim kršitvam temeljnih človekovih pravic: pravice združevanja, pravice izražanja, pravice do svobode misli in pravice do poštenega postopka. Nasrin Sotude, ki je svoje življenje posvetila boju za varstvo človekovih pravic – zagovarjanju mladoletnikov, ki so bili obsojeni na smrt, in ljudi, obtoženih, da so povzročili mirne proteste in tudi tesnega sodelovanja z opozicijo –, je postala živ dokaz za kršitve človekovih pravic v Iranu. Evropska unija ne more biti še naprej pasivna opazovalka tega neenakega boja iranske družbe proti režimu.

  Corina Creţu, v imenu skupine S&D. – (RO) Gospod predsednik, tudi mi podpiramo zahteve po takojšnji in brezpogojni izpustitvi Nasrin Sotude in vseh zapornikov vesti v Iranu. Po volilni prevari, zaradi katere je na oblasti ostal Ahmadinedžadov režim, so tisoči Irancev svoje pogumno nasprotovanje vse bolj zatiralnemu režimu plačali s svobodo. Nasrin Sotude je bila po mesecih osamitve in mučenja obsojena na enajstletno zaporno kazen, ker je kot odvetnica in zagovornica človekovih pravic zagovarjala nasprotnike teheranske vlade, vključno z Nobelovo nagrajenko.

Poleg številnih disidentov slabo ravnanje v iranskih zaporih trpijo tudi ducati novinarjev in pisci spletnih dnevnikov, ki so si drznili izvajati svojo temeljno svoboščino izražanja svoje vesti. Menim, da zavezanost Evropske unije izpustitvi teh borcev za demokracijo ne sme imeti samo oblike javnega nasprotovanja, ampak tudi obliko konkretnih ukrepov Evropske službe za zunanje delovanje z namenom mobilizacije mednarodne skupnosti, da bi izvajala okrepljen splošni pritisk, da se končajo kršitve človekovih pravic v Iranu.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, v tem parlamentu ne smemo nikoli pozabiti, da je svoboda razpravljanja in razhajanja mnenj, ki jo tako zelo uživamo v Evropi, redka in neobstoječa v številnih delih sveta. To ni nikjer očitnejše kot v Iranu.

Vendar pa smo se v tem parlamentu ponovno znašli sredi razprave o grozljivem položaju človekovih pravic v tej islamski republiki. Kot odvetnica je Nasrin Sotude pomagala številnim zagovornikom opozicije, ki so bili pridržani in nadlegovani po prirejenih predsedniških volitvah pred 18 meseci. Zastopala je tudi mladoletnike, ki so čakali na izvršitev smrtne kazni, kar je resnično junaško delo v državi, ki prizadevno ubija otroke. Septembra lani je bila aretirana zaradi obtožb, da širi propagando in kuje zaroto proti državni varnosti. Zdaj je bila obsojena na 11-letno zaporno kazen in prepovedano ji je bilo opravljanje odvetniške dejavnosti za 20 let.

Treba jo je nemudoma in brezpogojno izpustiti. Podpredsednico Komisije in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko pozivam, naj se zavzame za to.

Parlament in Komisija sta odločno razkrivala zlorabe človekovih pravic brutalnega – skorajda ostudnega – Ahmadinedžadovega režima. Čas je, da Svet da prednost skupnim vrednotam EU pred komercialnimi interesi posameznih držav članic v tej državi.

  Marco Scurria (PPE). – (IT) Gospod predsednik, komisar, gospe in gospodje, spopadamo se s še eno razpravo o kršitvah človekovih pravic in demokracije v Iranu. Tokrat gre za odvetnico, ki brani zagovornike človekovih pravic v Iranu.

Zamisel je, da se problem reši pri viru tako, da se ne zapira več ljudi, ki se borijo za svoje pravice, ampak se preide neposredno na tiste, ki jih branijo, samo da bi pokazali, kam piha veter za tiste, ki bi radi nasprotovali Ahmadinedžadovemu režimu.

Stavil bi, gospod predsednik, da se bomo čez nekaj tednov vrnili v to dvorano, da bi razpravljali o drugem primeru, ko so bile kršene vse temeljne pravice v Iranu. Kršitev bo prikrita s kakšnim zločinskim motivom, ki bi se mu smejali, če ne bi bil tako tragičen, kot je ogrožanje nacionalne varnosti ali propaganda proti režimu, tako kot v primeru, o katerem razpravljamo danes.

Resnično se sprašujem, gospod predsednik, ali naj ima Parlament še naprej delegacijo za odnose z režimom, ki je popolno nasprotje vsega, na čemer temelji Evropska unija.

  Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, ponovno smo priča grozljivim razmeram v Iranu. Pred božičem smo razpravljali o položaju Sakineh Aštiani, ki je bila obsojena na smrt s kamenjanjem zaradi domnevnega prešuštva, kazen pa je bila pozneje zmanjšana na smrt z obešanjem zaradi domnevnega umora. Danes razpravljamo o nesrečnem položaju Nasrin Sotude, ki je bila obsojena na 11-letno zaporno kazen, ker je opravljala svoje delo. Njena sredstva so bila zamrznjena in prepovedan ji je bil dostop do njenega odvetnika. Njen mož je bil aretiran ta teden zaradi – in citiram – „širjenja laži in zavajanja javnega mnenja“. Poskusite razumeti to!

Menim, da je vse, kar lahko storimo, to, da si po najboljših zmožnostih prizadevamo končati to zlo norost, zlasti slabo ravnanje in nespoštovanje žensk. Ta dva primera sta značilna.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospod predsednik, obsodba zagovornice človekovih pravic Nasrin Sotude odraža krhkost spoštovanja človekovih pravic v Iranu. Vse od sporne ponovne izvolitve predsednika Ahmadinedžada junija 2009 so bili vsi protesti brutalno zatrti, tisoči državljanov aretirani in nekaj sto jih je že bilo obsojenih.

Stroga 11-letna zaporna kazen Nasrin Sotude je posledica dejstva, da je kot odvetnica zagovarjala številne nasprotnike režima, ki so bili aretirani med demonstracijami po predsedniških volitvah. Poleg tega je bila grajana zaradi intervjujev, ki jih je v tem obdobju dala tujemu tisku. Tu lahko vidimo značilen primer kršitve pravice do svobode izražanja, pravice odvetnice, da opravlja svoj poklic brez pritiskov ali nasilja, in tudi pravice obtoženca do nepristranskega sojenja.

V okviru tega bi Komisijo in Svet spomnil, da mora kakršno koli sodelovanje med Evropsko unijo in Iranom izhajati iz predpostavke, da je spoštovanje človekovih pravic absolutno nujno.

  Ryszard Czarnecki (ECR). – (PL) Gospod predsednik, to je še ena zadeva, ki razburja evropsko javno mnenje in poslance v tem parlamentu. Če smo nenehno priča razmeram v isti državi, ki očitno kršijo človekove pravice, moramo razmisliti o strukturi in odgovornosti te države. Jasno je mogoče videti, da spoštovanja navad in običajev nekoga ni mogoče združiti s sprejemanjem določenih uveljavljenih standardov ali evropskih standardov – tu imam v mislih človekove pravice. To je očitno. Dobro je, da se je Evropski parlament lotil te zadeve. Vendar pa se še vedno zastavlja vprašanje političnega pritiska, kajti to je, kot je vedno bilo, naslednja zadeva, o kateri govori Evropski parlament, ko govorimo o Iranu, in ki ne dosega velikih uspehov. Morda je treba začeti izvajati pritisk, ki je precej močnejši od sedanjega.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, zagovornike in odvetnike, ki se v Iranu borijo za človekove pravice, se je dolgo preganjalo in zapiralo, obsodba odvetnice Nasrin Sotude pa predstavlja žalosten primer tega preganjanja.

Iranski režim je enako storil zagovornici človekovih pravic Šivi Nazarahari, odvetniku Mohamedu Seifzadeju in odvetniku Mohamedu Olijafarju. Drugim zagovornikom se grozi s podobno usodo.

Zatiranje v Iranu se še naprej slabša, naša prizadevanja, da izboljšamo razmere, pa nimajo nobenega učinka. Ukrepanje vlade proti tistim, ki imajo pomisleke glede režima, je zdaj doseglo takšno stopnjo, da moramo začeti resno razmišljati o spremembi politike do te države in preučevati druge možnosti za učinkovitejše izvajanje pritiska na iransko upravo, da bi lahko Irancem pomagali svobodneje zadihati. Vsekakor ne bo enostavno, vendar pa menim, da je naša dolžnost prizadevati si spremeniti razmere v Iranu.

  Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, Nasrin Sotude je ena izmed najbolj znanih odvetnic za človekove pravice v Iranu in je med drugim zagovarjala Širin Ebadi, Nobelovo nagrajenko. Njene stranke so bili tudi mladoletniki, ki so bili obsojeni na smrt, in žrtve nasilja v družini. Njen edini zločin je, da je opravljala svoj poklic, ki je zagovarjanje ljudi, ki se ne morejo sami braniti pred brutalnim iranskim režimom.

Zaradi nemirov po volitvah leta 2009 in njihovih posledic so iranske oblasti sprejele ostre ukrepe proti zagovornikom in borcem za človekove pravice. Cilj iranske vlade je enkrat za vselej utišati celotno opozicijo v državi in zunaj nje.

Ta parlament se je pritožil na primer v imenu ljudi v Ahvazu in predložil soglasno pisno izjavo o zadevi. Nenavadno je, da mednarodna skupnost ne more storiti nič, da bi odpravila ta barbarski režim.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D). – (PL) Gospod predsednik, med zadnjo razpravo o kršitvah človekovih pravic v Iranu, ki je v tej dvorani potekala pred samo štirimi meseci, sem v svojem govoru povedala, da se vsak dan petim iranskim državljanom pove, da bodo kmalu izgubili življenje zaradi smrtne kazni. Tej žalostni statistiki je treba dodati tudi obsodbe iranskih odvetnikov, ki zagovarjajo žrtve pravosodnega sistema države, na večletno zaporno kazen. Pojem pravosodni sistem bi bilo verjetno treba dati v narekovaje. Sedeminštiridesetletna Nasrin Sotude, ki je bila aretirana 4. septembra, mučena in zdaj obsojena na 11-letno zaporno kazen, je dokaz za to.

Tudi drugi iranski odvetniki so se srečali z zatiranjem. Šiva Nazarahari, soustanoviteljica odbora poročevalcev o človekovih pravicah, je bila obsojena na štiriletno zaporno kazen, Mohamed Seifzade na devetletno zaporno kazen in desetletno prepoved opravljanja odvetniške dejavnosti in Mohamed Olijafar na enoletno zaporno kazen, ker je svoje stranke zastopal pred sodiščem. Menim, da moramo pogajalsko stališče visoke predstavnice za zunanje zadeve in varnostno politiko uporabiti za to, da se temo zagovornikov človekovih pravic kot nujno zadevo vključi v pogovore z Iranom.

  Monica Luisa Macovei (PPE). – (RO) Gospod predsednik, primer odvetnice Nasrin Sotude je zelo resen. Obsojena je bila na 11-letno zaporno kazen, prepovedano ji je bilo opravljanje odvetniške dejavnosti in potovanja 20 let po prestani kazni. Kaj je storila? Zagovarjala je Širin Ebadi, Nobelovo nagrajenko, druge politične aktiviste in zagovornike človekovih pravic, novinarje in mladoletnike, obsojene na smrtno kazen.

Od leta 2009 je bilo vsaj 15 odvetnikov za človekove pravice v Iranu obsojenih na zaporne kazni. S takšnimi ukrepi Iran krši temeljne človekove pravice in temeljna načela ZN o vlogi odvetnika. Komisijo in Svet pozivam, naj posredujeta za takojšnjo izpustitev odvetnice Nasrin Sotude.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, Evropska unija ostaja izredno zaskrbljena zaradi resnega položaja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Islamski republiki Iran, ki se še poslabšuje. V zadnjih dveh letih so se razmere iz težkih spremenile v skoraj nemogoče za tiste, ki zagovarjajo človekove pravice.

Za Nasrin Sotude in mnoge druge, ki si kot ona prizadevajo braniti utemeljene razloge temeljnih pravic in svoboščin, delo iz zapora ni mogoče. Učinek njene aretacije je jasen: tisti v Iranu, ki so dovolj pogumni, da se zavzamejo za tiste, ki naj bi jih ščitila država sama, tvegajo ustrahovanje, zapor ali kaj hujšega.

Evropska unija je spregovorila jasno in glasno; visoka predstavnica in podpredsednica Ashton je leta 2010 podala več kot deset izjav o splošnih razmerah in tudi posameznih primerih. Obenem je Evropska unija napravila previdne demarše pri iranskih oblasteh in zahtevala pojasnila in razlage ter izrazila jasna sporočila o potrebi po izboljšanju razmer v Iranu. 14. januarja 2011 je visoka predstavnica in podpredsednica Ashton podala izjavo o primeru Nasrin Sotude, ki je omenjala gospo Sotude in tudi gospo Šivo Nazarahari, odvetnico in novinarko, ki sta bili obsojeni na enajstletno oziroma štiriletno zaporno kazen.

Islamska republika Iran je bila nedavno izvoljena v članstvo Komisije ZN za status žensk. Gospa Sotude in gospa Nazarahari sta ženski, ki so jima bile odvzete prav tiste pravice, ki si jih prizadevata zaščititi. Evropska unija bo iranske oblasti še naprej opozarjala, da morajo predvsem izpolniti mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz večstranskih sporazumov in konvencij, ki so jih podpisale in ratificirale. Še naprej si bomo prizadevali najti načine za učinkovitejše ukrepe za zaščito človekovih pravic, pri čemer bomo uporabili vsa razpoložljiva sredstva. Iranci si ne zaslužijo nič manj.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, tu v Parlamentu imamo popolnoma odvečno delovno skupino, katere naloga je, da poišče načine, da naredi plenarna zasedanja zanimivejša. Ta skupina bi morala preučiti današnje plenarno zasedanje. Vse, kar potrebujemo, je dovolj časa, zaradi česar bi nam morali na razpolago dati tudi četrtkove popoldneve. Predsedstvo mora prevzeti tudi pravi predsednik, ki je razsodno strog in prožen. To bo plenarno zasedanje naredilo živahno in zanimivo.

(Aplavz)

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Eija-Riitta Korhola (PPE), v pisni obliki. – (FI) Položaj aktivnih zagovornikov človekovih pravic v Iranu postaja vse težji. Poleg tega beremo o naraščajočem številu smrtnih kazni. Nizozemska državljanka Zahra Bahrami, ki je bila predhodno omenjena v naših prenagljenih resolucijah, je bila obsojena na smrt, njena odvetnica Nasrin Sotude pa je bila obsojena na enajstletno zaporno kazen, „ker je ogrožala državno varnost“.

Kot vemo pravni sistem Irana zaznamuje resno pomanjkanje pravičnosti in preglednosti. Zato je pomembno, da visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko državi ne pogleda skozi prste, ampak v odnosih z Iranom še naprej načenja vprašanja človekovih pravic. Naj naštejem najmanjše zahteve: takojšnja in brezpogojna izpustitev odvetnice za človekove pravice gospe Sotude in drugih zapornikov vesti, ponovna preučitev smrtne kazni gospe Bahrami in vključitev nizozemskih organov v obravnavanje primera, dovoljenje predstavnikom Rdečega križa, da se sestanejo z zaporniki, in dovoljenje, da organizacije za človekove pravice vstopijo v državo, da bi ocenile razmere.

  Róża, grofica Thun Und Hohenstein (PPE), (Róża Gräfin von Thun und Hohenstein) v pisni obliki. – (PL) Evropski parlament se mora odzvati na primere kršitev človekovih pravic. Ne smemo pozabiti, da lahko s širjenjem informacij o določenih primerih mednarodna skupnost izvaja večji pritisk na države, ki ne spoštujejo splošno sprejetih demokratičnih standardov. Nasrin Sotude je zastopala iranske zagovornike državljanskih in človekovih pravic na njihovih sojenjih in zagovarjala mladoletnike, ki so bili obsojeni na smrtno kazen. Iranske oblasti so njene dejavnosti imele za „širjenje sovražne propagande“ in so jo obsodile na enajstletno zaporno kazen. Dobro je, da se je njen primer pojavil na dnevnem redu plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta. Evropskega parlamenta se, ko poziva k izpustitvi Nasrin Sotude in drugih zapornikov vesti ter k ustanovitvi neodvisne komisije, ki bo preučevala preganjanje zagovornikov človekovih pravic, ne sme prezreti.

(1) Glej zapisnik

12. Čas glasovanja

  Predsednik. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

12.1. Pakistan: umor guvernerja province Pandžab Salmana Taserja (B7-0041/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Marietje Schaake (ALDE). – Gospod predsednik, zelo na kratko: novo besedilo v odstavku 8 je treba dodati za pozivom na koncu odstavka, dogovorjeno pa je bilo tudi, da se v odstavku 17 črta „v celoti in brez“ in se nadomesti z „umakne zadržke glede“. To so samo faktografski popravki besedila.

(Ustni predlogi sprememb so bili sprejeti)

– Pred glasovanjem o odstavku 14:

  Charles Tannock (ECR). – Gospod predsednik, odstavek 14 bi spremenil tako, da bi se glasil: „ponovno poziva vlado Pakistana, naj opravi izčrpno revizijo zakonov o bogokletju in njihovega sedanjega izvajanja ter med drugim oddelka 295 C pakistanskega kazenskega zakonika, ki določa obvezno smrtno kazen za vse, spoznane za krive bogokletja, ter naj v vmesnem času izvede spremembe, ki jih je predlagal zvezni minister za manjšinske zadeve“.

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

12.2. Brazilija: izročitev Cesareja Battistija (B7-0042/2011) (glasovanje)

12.3. Iran, zlasti primer Nasrin Sotude (B7-0043/2011) (glasovanje)

13. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

14. Stališče Sveta v prvi obravnavi: gl. zapisnik

15. Sklepi o nekaterih dokumentih: glej zapisnik