Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 3. februar 2011 - Bruselj

4. Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja - Instrument financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu (sprememba Uredbe (ES) št. 1889/2006) - Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja (sprememba uredbe (ES) št. 1905/2006) - Oblikovanje instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami (sprememba Uredbe (ES) št. 1934/2006) (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o:

– priporočilu za drugo obravnavo gospoda Goerensa v imenu Odbora za razvoj o instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja [16447/1/2010 - C7-0424/2010 - 2010/0059(COD)] (A7-0009/2011)

– priporočilu za drugo obravnavo gospe Lochbihler in gospel Gál v imenu Odbora za zunanje zadeve o stališču Sveta v prvi obravnavi glede sprejetja uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu [16446/1/2010 - C7-0427/2010 - 2009/0060B(COD)] (A7-0014/2011)

– priporočilu za drugo obravnavo gospoda Mitchella v imenu Odbora za razvoj o instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja (ki spreminja Uredbo (ES) št. 1905/2006) [16442/1/2010 - C7-0426/2010 - 2009/0060A(COD)] (A7-0006/2011)

– priporočilu za drugo obravnavo gospoda Scholza v imenu Odbora za mednarodno trgovino o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom (ki spreminja Uredbo (ES) št. 1934/2006) (A7-0005/2011).

  Charles Goerens, poročevalec. − (FR) Gospa predsednica, danes je v drugo obravnavo predložen predlog uredbe o oblikovanju programa spremljevalnih ukrepov za sektor banan za AKP.

Naj spomnim, da smo na prvi obravnavi pozvali k sprejetju čimveč spremljevalnih ukrepov za države AKP, ki so izvoznice banan in katerih položaj se lahko poslabša, ker bo v okviru STO začel veljati sporazum s pridelovalci v ZDA in Latinski Ameriki o prenehanju trgovinskega spora glede carin za banane. V skladu s sporazumom se bodo uvozne dajatve za banane do leta 2017 postopno znižale s 176 EUR na tono na 114 EUR na tono.

Toda banane iz držav AKP bodo imele še naprej brezcarinski dostop znotraj Evropske unije. Te države so se zaradi poslabšanja njihovega položaja po začetku veljave trgovinskega sporazuma z Evropsko unijo začele pogajati o spremljevalnih ukrepih za sektor banan (BAM).

Našemu Odboru za razvoj, katerega poročevalec sem, je uspelo na prvi obravnavi zagotoviti naslednje izboljšave prvotnega besedila.

Prvič, poudarek je bil dan izkoreninjenju revščine in izboljšanju življenjskih razmer kot glavnima ciljema priporočenih ukrepov.

Drugič, ti ukrepi naj bi koristili predvsem malim kmetom in malim podjetjem.

Tretjič, v uredbi je posebna pozornost posvečena vidikom v zvezi z okoljem, zdravjem in delovnimi standardi.

Četrtič, uvedena so bila pregledna merila za dodeljevanje sredstev.

In nazadnje, dosežen je bil dogovor o začasnem ocenjevanju, ki ga je treba izvesti 18 mesecev pred iztekom programa.

Poleg tega sta Parlament in Svet sprejela dogovor o financiranju spremljevalnih ukrepov za leti 2010 in 2011. Ob vsem tem napredku je lahko zadovoljiti pričakovanja držav AKP. Edina sporna zadeva se nanaša na horizontalno vprašanje uporabe delegiranih aktov za instrument za financiranje razvojnega sodelovanja. Naša razlaga člena 290 Lizbonske pogodbe je v oporo naši zahtevi.

Evropski parlament bi rad imel besedo pri strateških odločitvah, ki jih sprejema Komisija v zvezi s financiranjem zunanjega delovanja. Do zdaj je Svet Parlamentu ni hotel dati vloge, ki si jo zasluži pri delovanju finančnih instrumentov.

Stvari je treba razjasniti in zelo trdno vztrajam pri naslednjem: ne dovolimo, da bi nas imeli za povzročitelje težav. Parlament in Odbor za razvoj to s svojim delom dokazujeta vsak dan. Zato pozivam kolege poslance, naj ohranijo stališče, sprejeto na prvi obravnavi, in v velikem številu glasujejo za besedilo, ki sem ga ravnokar predložil v njihovo odobritev.

  Barbara Lochbihler, poročevalka. – (DE) Gospa predsednica, zagotovitev človekovih pravic, spodbujanje in razvoj demokratičnih struktur ter boj proti korupciji so osrednje zahteve tistih, ki prihajajo na ulice v Tuniziji, Egiptu in Jemnu – z miroljubnimi sredstvi in z upanjem, da bodo tako dosegli spremembe, da si bodo lahko ljudje v Magrebu in arabskem svetu zagotovili pravico do svobode izražanja in svobode tiska, pravico do svobodnih volitev ter pravico do državljanske udeležbe. Z našim instrumentom financiranja za demokracijo in človekove pravice bi radi spodbudili ravno uveljavljanje teh pravic; do zdaj so bile v teh državah možnosti za tako ukrepanje omejene, ker so bile tam razmere na splošno take, da so lahko tisti, ki so bili drugačnega mnenja, pričakovali preganjanje in mučenje.

Toplo pozdravljam dejstvo, da je Komisija, kot smo slišali včeraj na sestanku delovne skupine, že oblikovala podrobne načrte za uporabo instrumenta financiranja, tako da bomo zdaj imeli kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne projekte, ki jih zdaj lahko uporabimo za podporo demokratični preobrazbi v Tuniziji. Dobro bi bilo, če bi lahko v prihodnje iz tega razvili model, ki bi ga lahko uporabili tudi, če do take temeljne preobrazbe pride tudi v drugih državah. Močno upam, da bo Komisija upoštevala predloge parlamentarne delegacije v Tuniziji, kot so tisti o reformi sodstva.

Instrument za spodbujanje demokracije in človekovih pravic je oblikovan tako, da je lahko v podporo tistim iz različnih civilnih struktur, ki si prizadevajo za izboljšanje razmer v zvezi s človekovimi pravicami. To so lahko vlade, lahko so mednarodne institucije za človekove pravice ali pa posamezniki, ki potrebujejo podporo kot zagovorniki človekovih pravic. Na splošno je ta oblika dobra ravno zato, ker v nekaterih okoliščinah omogoča ukrepanje brez soglasja zadevne vlade. Tega nikakor nimam za poseganje v notranje zadeve, saj je značaj človekovih pravic tak, da se moramo biti sposobni upreti državni prisili in državnemu nasilju proti prebivalstvu – proti posameznim državljanom.

Seveda moramo pregledovati posamezne projekte in prednostne naloge instrumenta za človekove pravice in demokracijo ter jih nenehno kritično presojati. Do zdaj je bil instrument še razmeroma nov, zato ga ni imelo smisla ocenjevati, saj ne bi izvedeli veliko. Zato je toliko pomembneje, da zdaj pripravimo in izvedemo bližajoče se celovito ocenjevanje. Cilj mora biti, da razjasnimo učinke posameznih ukrepov in da lahko ponovno pretehtamo prednostne naloge in delovne metode, kjer je to ustrezno.

Ta instrument financiranja upošteva osnovno načelo, da se morajo vsi instrumenti financiranja medsebojno dopolnjevati. Vendar v praksi vedno znova ugotavljamo, da se ta razmeroma skromen instrument financiranja uporablja za financiranje projektov, ki bi jih lahko z lahkoto povezali z geografskim instrumentom. To vprašanje se pojavlja tudi v primeru dialogov o človekovih pravicah. Zato nikakor ne smemo pristati na kakršna koli znižanja sredstev pri tem skromnem instrumentu in poskrbeti moramo za to, da se ne uporablja za financiranje projektov, za katere pravzaprav ni ustrezen.

In nazadnje glede delegiranih aktov – zadevi, o kateri se moramo še dogovoriti v zvezi s katerimi koli instrumenti financiranja. Na številnih področjih, kot sta okolje in prevoz, ni sporno, kaj naj velja za delegirane akte. V zunanji politiki pa to velja za zelo sporno. Zelo pomembno je – zlasti po Lizbonski pogodbi –, da imamo v Parlamentu pravice do soodločanja tudi v zunanji politiki na ravni strateške osredotočenosti programov instrumentov financiranja.

  Kinga Gál, poročevalka. − (HU) Gospa predsednica, predstavniki Komisije, gospe in gospodje, vse, kar je dejala gospa Lochbihler, moja soporočevalka, je zelo pomembno, če upoštevamo, da sedanje napete mednarodne razmere – mislim na severnoafriške primere, o katerih smo razpravljali včeraj, na Tunizijo in Egipt – kažejo, da pozornost, ki smo jo namenili na primer temu finančnemu instrumentu za človekove pravice, dejansko nekaj pomeni in da je vpliv tega instrumenta v praksi na določenem mestu lahko pomemben. Ravno to je prvi pomembni razlog, zakaj Parlament zahteva pravico do nadzora v zvezi s tem instrumentom.

Kar zadeva vsebinska vprašanja, o katerih smo razpravljali na prvi obravnavi oktobra lani, katere namen je bil spodbuditi delovanje ključnih lokalnih nevladnih organizacij, so se institucije strinjale. Zdaj na drugi obravnavi se je treba spopasti z drugo platjo, in sicer dogovorom o medinstitucionalni razpravi o pravici Parlamenta do demokratičnega nadzora. Dobro je znano, da je vprašanje instrumentov financiranja, vključno s tem instrumentom za spodbujanje demokracije in človekovih pravic, že eno leto del medinstitucionalne bitke.

Z Lizbonsko pogodbo se je okrepila pravica Parlamenta do demokratičnega nadzora; in sicer z institucijo delegiranih aktov, ki jo je treba po našem mnenju v sedanjem primeru uveljaviti in uporabiti. Ta konkretni paket, primer delegiranih aktov, je lahko prvi pomembni pokazatelj, da se je vloga Evropskega parlamenta po 1. decembru 2009 dejansko povečala. Tako se na drugi obravnavi in po vsej verjetnosti tudi v nadaljnjem postopku dogovarjanja borimo tudi za priznanje pravice Evropskega parlamenta do demokratičnega nadzora, in skupaj s svojo kolegico verjamem, da je to pomembno ravno v primeru instrumenta financiranja za demokracijo in človekove pravice. In sicer zato, ker je ta instrument, kot smo ravnokar slišali, namenjen podpori človekovih pravic, pravni državi in zaščiti demokracije, in spodbujamo določene pravice, kot je boj za pravice žensk in otrok, ter prizadevanja proti smrtni kazni, mučenju ter surovemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Naš cilj je pomagati zagovornikom človekovih pravic pri njihovem delu, tudi v najbolj nemogočih razmerah. To je še en razlog, zakaj je ta instrument izredno pomemben. Do njega so upravičene nevladne organizacije, ki so v nekaterih državah v zelo slabem položaju. Vse to so utemeljeni razlogi, zakaj bi morali imeti v Parlamentu besedo pri oblikovanju strategije in okvirnih programov ter pri snovanju prihodnjih načrtov, saj lahko z letnim spremljanjem naredimo resnejše korake, kot če zgolj podamo naša mnenja ob dvoletnih finančnih ciklih. To je tisto, kar bi radi, da podprete, tako da bomo lahko zdaj, v obdobju po Lizbonski pogodbi, resnično ravnali v duhu Pogodbe, in verjamem, da bosta Komisija in Svet v prihajajočem postopku dogovarjanja razumela, da je to potrebno.

  Helmut Scholz, poročevalec. – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, instrument za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom (ICI) se v tem parlamentarnem obdobju temeljito spreminja. Načrtujemo dodelitev do skupaj 348 milijonov EUR za sodelovanje na področju znanosti, akademske izmenjave – vključno s programom Erasmus Mundus –, kulture, varstva okolja in obnovljivih virov energije ter spodbujanja dvostranskih trgovinskih odnosov. Posebno pozornost je treba pri tem nameniti malim in srednje velikim podjetjem.

Nov vidik je ta, da lahko zdaj z instrumentom imenovanim ICI Plus financiramo tudi projekte v državah v razvoju, zlasti projekte, ki jih ne moremo na splošno opredeliti kot ukrepe razvojne pomoči. To vključuje projekte in ukrepe, kot je pošiljanje evropskih študentov na univerze v Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki, kar je povsem novo. V sedanjih časih, ko ima EU večjo odgovornost, da uskladi svoje sodelovanje v partnerstvu z vedno večjim številom držav, ima omogočanje samoopredeljenega razvoja posebno vlogo pri tem.

V prenovljeni uredbi je treba jasno označiti priložnosti in izzive, ki izhajajo iz razširitve njenega geografskega področja uporabe. Jasno je navedeno, kdo lahko prejme finančno pomoč, za kakšne namene in pod kakšnimi pogoji. Še ena nova sestavina tega instrumenta je ta, da je v uredbi določeno, da mora biti z dodelitvijo sredstev zagotovljeno, da države partnerice ravnajo v skladu s temeljnimi delovnimi standardi Mednarodne organizacije dela in da si prizadevajo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, kar je pomemben prispevek k mednarodnemu boju proti podnebnim spremembam.

Enako pomembno je, da sta pravna država in človekovo dostojanstvo pri delu povzdignjena v cilja sodelovanja. Dovolite, da ob drugi obravnavi ponovno poudarim svoje mnenje, da je bistveno zagotoviti, da ob dodeljevanju finančne pomoči ne popuščamo glede osnovnih načel Evropske unije. Pri spodbujanju projektov v državah v razvoju je treba v prihodnje posvečati pozornost koherentnosti politike, zlasti usklajenosti z ukrepi za boj proti prehrambeni krizi. Na glasovanju na plenarnem zasedanju ob prvi obravnavi je bilo odločeno – čeprav s tesno večino –, da se nobena sredstva, ki so bila do zdaj dodeljena razvojni pomoči, ne namenijo instrumentu ICI Plus.

Ob začetku druge obravnave se pospešeno bližamo dogovoru o tem ter o vseh instrumentih financiranja. Po uspešnih kompromisnih pogajanjih med Svetom in Evropskim parlamentom smo ICI Plus prilagodili izzivom prihodnosti. Vse pomembne zadeve so bile z večino sprejete na plenarnem zasedanju. Do se vse lepo in prav – vsaj zdi se tako. Toda ostaja nedorečeno, kako se bomo v prihodnje spopadali z delitvijo pristojnosti med zakonodajnima telesoma EU, ki je posledica začetka veljave Lizbonske pogodbe, zlasti na področju komunitarizirane mednarodne trgovinske politike. Tu gre za demokracijo in konkretno za tako imenovane delegirane akte, kar je nekaj, na kar imajo Evropski parlament ter Komisija in Svet različne poglede.

Za kaj gre pri vsem tem? Želimo narediti to, kar imamo za svojo dolžnost do volivcev. Želimo preveriti, ali je večletno strateško načrtovanje Evropske službe za zunanje delovanje in Komisije za izvajanje naših uredb v skladu z duhom zakonodajalca. V preteklosti je Komisija žal prepogosto zavzela odnos, da se lahko na papir napiše, kar se hoče. Lizbonska pogodba nam daje novo vlogo in dolžnost zakonodajalca, in zahtevamo pravico do veta. Poročevalci za različne instrumente financiranja zunanje politike, predsedniki odborov in voditelji skupin se vsi strinjamo, da se moramo boriti za to demokratično pravico.

Komisar, gospe in gospodje, dosedanje ravnanje kaže, da tega načela še niso priznala vsa tri telesa Evropske unije. Zato danes odločno branimo našo pravico do nadzora, ker mora v prihodnje Komisija svoje načrtovanje osnovati na tem, kar določi zakonodajalec, in ne na svojih lastnih sporočilih.

  Karel De Gucht, član Komisije. − Gospa predsednica, na drugi obravnavi o teh instrumentih financiranja na področju zunanjih odnosov nadomeščam Andrisa Piebalgsa, ki je v tujini zaradi dolgo načrtovane obveznosti.

Najprej bi se rad zahvalil poročevalcem, gospe Gál, gospe Lochbihler, gospodu Mitchellu, gospodu Scholzu in gospodu Goerensu. Zelo dobro smo sodelovali pri teh dokumentih in razen glede delegiranih aktov so stališča zadevnih treh institucije vsebinsko zelo blizu.

Preostala nerešena vprašanja izvirajo iz širših medinstitucionalnih odnosov v novem pogodbenem okolju. Smo na težki politični in operativni kritični točki, česar partnerji v tujini ne razumejo, ker je izvajanje temeljnih aktov notranja zadeva EU.

Kot komisar za trgovino sicer nisem odgovoren za nobenega od teh instrumentov, toda ti instrumenti podpirajo celo vrsto ciljev politik EU, vključno s trgovinskimi, in nam omogočajo, da ohranjamo pomembno mesto v zunanji politiki.

Od vaše zadnje razprave v oktobru se je leto končalo brez sporazuma na prvi obravnavi. Razmere poznate. Parlament pričakuje, da se bo člen 290 Pogodbe, ki določa postopek, znan kot delegirani akti, uporabljal za sprejemanje strateških dokumentov in večletnih akcijskih programov. Toda Svet je v svojem stališču v prvi obravnavi zavrnil vaše spremembe, ki se nanašajo na delegirane akte.

Zelo pomembno je, da kmalu dosežemo dogovor, zlasti v zvezi z ICI Plus in predlogom za spremljevalne ukrepe za sektor banan. Sicer Komisija ne bo mogla izvesti zadevnega proračuna.

Glede ICI Plus menim, da se vsi strinjamo, da je ta instrument namenjen promociji interesov EU v industrializiranih državah, od katerih so nekatere ključne strateške partnerice, ki ne bodo čakale, da bomo administrativno pripravljeni. Drugi tekmujejo, da bi zapolnili vrzeli, ki jih ustvarjamo, naj gre za energetsko sodelovanje, poslovno podporo, cilje digitalne agende itd.

V zvezi s spremljevalnimi ukrepi za sektor banan lahko samo poudarim – in upam, da bo to imelo neko težo, ker sem komisar za trgovino –, da so v celoti povezani z Ženevskim sporazumom, s katerim se je končal naš najdaljši trgovinski spor v STO in GATT, ki je trajal skoraj 20 let.

Spremljevalni ukrepi so namenjeni podpori 10 državam AKP izvoznicam banan pri njihovem prilagajanju znižanju njihovih preferenčnih stopenj zaradi Ženevskega sporazuma. Zato je nadvse pomembno, da ohranimo verodostojnost EU kot mednarodne trgovinske pogajalke s spoštovanjem naših obveznosti, in v tem primeru smo to dolžni predvsem državam AKP pridelovalkam banan.

Poglejte trenutno širšo sliko svetovne trgovine s hrano in težave, s katerimi se spopadajo nekatere države, ki so zelo odvisne od prihodkov od izvoza, ki izvirajo iz ene ali nekaj vrst blaga. Resnično menim, da je ta zadeva nujna.

Razumem, da želi biti Parlament udeležen pri strateških dokumentih in večletnem programiranju. Komisija je dala predloge za povečanje parlamentarnega nadzora in ponuja druge kompromisne rešitve, toda v Parlamentu in Svetu se niso prijeli.

Danes sem tu, da bi ponovil zavezo, ki sta vam jo lanskega oktobra dala Catherine Ashton in Andris Piebalgs, da bomo iskali praktične politične rešitve. Naj si zdaj v drugi obravnavi Svet, Komisija in Parlament prizadevamo za dogovore in se vsi odločno posvetimo delu za dosego tega cilja.

Zaradi nadaljnjih zamud bi lahko prišlo do proračunskih, političnih, pravnih in celo socialno-ekonomskih posledic. Z Lizbonsko pogodbo se je spremenil komitološki sistem in Evropskemu parlamentu so bila dodeljena nova pooblastila, hkrati pa je EU dobila močnejšo vlogo in nove strukture za bolj usklajeno, celovitejše in enotnejše vodenje zunanje politike. Hvala za vašo pozornost in veselim se razprave.

  Maurice Ponga, v imenu skupine PPE. – (FR) Gospa predsednica, gospe in gospodje, Evropski parlament bo danes drugič odločal o spremembi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, s katerim je določeno oblikovanje spremljevalnih ukrepov za sektor banan za glavne države AKP pridelovalke banan. Ti spremljevalni ukrepi so upravičeni zaradi znižanja tarifnih preferencialov, odobrenih državam AKP, po sklenitvi Ženevskega sporazuma z Združenimi državami in državami Latinske Amerike decembra 2009. Evropska unija se je takrat zavezala, da bo državam AKP zagotovila 190 milijonov EUR podpore za spopad s to novo konkurenco.

Na prvi obravnavi smo spremenili obliko in vsebino predloga Komisije. Svet se z nami ni strinjal glede oblike, zato nam je bila danes uredba predložena v drugo obravnavo. Dejansko Svet ni odobril tega, da bi se postopek delegiranih aktov uporabil za strateške dokumente in večletne okvirne programe, in je s tem zavrnil izvajanje dosežkov Lizbonske pogodbe. Parlament se je odločil za hiter odziv, in to je bistveno.

Zato državam AKP pošiljamo močno politično sporočilo. Evropski parlament jih podpira in si po svojih najboljših močeh prizadeva zagotoviti, da bi 190 milijonov EUR dodelili čim prej. Vendar sporočilo pošiljamo tudi Svetu. Evropski parlament brani svoje posebne pravice, kot so določene v Lizbonski pogodbi. Zdaj je na potezi Svet. Evropska unija se je zavezala državam AKP. Svet mora torej nositi svoje odgovornosti, tako kot to počne Parlament.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospa predsednica, je gospodu Pongi kdaj padlo na pamet, da bi davkoplačevalci v EU, zlasti britanski, raje videli, da se teh 190 milijonov EUR zamrzne za nedoločen čas?

  Maurice Ponga (PPE). – (FR) Hvala za vaše vprašanje, lord Dartmouthski. Vse, kar lahko rečem, je to, da obstajajo mednarodni sporazumi, po katerih mora Evropska unija vlagati v svoje odnose z državami AKP, in to je eden od sporazumov, ki jim mora Evropska unija dati prednost. Kar se mene tiče, se mi nikoli ni zdelo, da bi morali teh 190 milijonov zamrzniti.

  Patrice Tirolien, v imenu skupine S&D. – (FR) Gospa predsednica, stališče, ki ga je danes sprejel naš parlament, kaže, kako zelo pomembno je za Parlament vprašanje izvedbenih pooblastil. Vseeno pa je ta sporazum, če pogledamo spremljevalne ukrepe za sektor banan, sramoten v odnosu do naših partnerskih držav AKP pridelovalk banan. Eno leto po tem, ko je bila tem državam zakonito odobrena odškodnina Komisije, še vedno niso prejele sredstev, čeprav so zelo prizadete zaradi Ženevskega sporazuma.

Zato danes mislim nanje, ko pravim, da mora ta parlament ravno zato, ker želimo naše zahteve posredovati še dlje, imeti besedo pri strategiji EU in splošnih smernicah za zunanjo pomoč. Odločeni smo, da ne bomo padli v past, ki jo nastavljata Komisija in Svet. Preglednost evropskih odločitev mora biti bistvo našega dela. To je pravi duh Pogodbe in bistvo zgodovine.

  Nirj Deva, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, to vprašanje ima tehnične vidike, pa tudi človeške vidike, vidike v zvezi z revščino. V tej skupni razpravi bi najprej rad povedal Svetu, da je Parlament tu zato, da spremlja in preverja ter da odprto in pregledno in odgovorno pregleduje, kako porabljamo denar naših davkoplačevalcev v zvezi z mednarodnim razvojem.

Če Svet tega ne more priznati in če ne more priznati, da morajo iti delegirani akti skozi notranje postopke Parlamenta, tako da lahko ta uveljavi svojo pravico do nadzora, kaj za vraga potem tu počnemo? Zakaj smo tu, če nam ni dovoljeno, da bi bili odgovorni našim volivcem in davkoplačevalcem za denar, ki nam ga dajejo v dobri veri, da ga prek Komisije porabimo za mednarodni razvoj?

Drugič, kar zadeva banane, pri katerih bi morali tudi upoštevati mnenje Parlamenta, so evropski davkoplačevalci izgubili v obeh pogledih. Imeli smo svobodnejši trgovinski sporazum, ki je zdaj šel rakom žvižgat, zdaj pa moramo še enkrat dati odškodnino tem državam pridelovalkam banan.

  William (The Earl of) Dartmouth, v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, za vsakega od štirih instrumentov financiranja, ki so danes predloženi Parlamentu, obstaja utemeljitev, ki zveni verodostojno.

Toda gledano v celoti je njihov skupni cilj napredek in spodbujanje političnega in zunanjepolitičnega programa Evropske komisije. Komisar je to prej povedal zelo jasno s svojo običajno natančnostjo in jasnostjo, za kar se mu moram zahvaliti.

Do zdaj smo že vsi spoznali, kdo bo za to plačal: hudo obremenjeni davkoplačevalci in seveda – nesorazmerno kot ponavadi – britanski davkoplačevalci. Točni stroški teh instrumentov financiranja še niso znani, kljub največjemu prizadevanju mojih kolegov včeraj in danes takoj zjutraj.

Komisija ponovno ravna razsipno in neodgovorno s tujim denarjem, in zato ne bomo podprli nobenega predloga.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Jörg Leichtfried (S&D). – (DE) Gospa predsednica, gospod Dartmouth, v oči mi je padlo, da v svoje govore vedno poskušate vnesti britanske davkoplačevalce. Zanima me, ali se imate dejansko za predstavnika majhne skupine ljudi v Združenem kraljestvu in ali sploh čutite, da predstavljate Evropsko unijo?

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospa predsednica, v svojem govoru sem omenil oboje, davkoplačevalce EU in britanske davkoplačevalce. Vseeno pa so me izvolili ljudje v Britaniji, ne ljudje od koder koli drugod, zato menim, da je moja prvenstvena odgovornost, da zastopam britanske davkoplačevalce. Sočustvujem tudi s hudo obremenjenimi davkoplačevalci EU v drugih državah – nenazadnje tudi v vaši državi Avstriji, ki prispeva –, katerih denar se tudi zapravlja za gradnjo teh jalovih in krhkih imperijev.

  Franziska Katharina Brantner, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospa predsednica, imam nekaj pripomb. Najprej bi rada odprla vprašanje prožnosti instrumentov financiranja na zunanjem področju.

V zadnjih nekaj tednih in mesecih smo vsi videli veliko nepredvidenih katastrof in dogodkov, pod postavko zunanjih zadev pa skoraj nimamo več varnostnih rezerv, let pa je še kar nekaj. Obenem pa obstaja instrument, ki je prožen, in sicer instrument za stabilnost, ki pa se pogosto uporablja za druge namene kot za tiste, za katere je bil dejansko oblikovan.

Zato menim, da se lahko strinjamo, da pri zunanjepolitičnih instrumentih potrebujemo večjo prožnost, vendar moramo poudariti, da je to mogoče samo z istočasno povečanim demokratičnim nadzorom. Zdaj se spopadamo glede tega vprašanja, in povedati moramo tudi, da je pri instrumentih financiranja v prihodnosti sicer potrebna večja prožnost, vendar tega ne moremo uresničiti brez povečanega demokratičnega nadzora, ki ga zahtevamo.

Drugič: ponovno moramo razmisliti o tem, kako opravljamo svoje delo in zagotavljamo pomoč v krhkih državah. Ravno včeraj so ZN ponovno povezali razvoj in spore ter poudarili, da so tiste države, ki so v sporih, seveda tiste, ki imajo največje težave pri premagovanju revščine.

Do zdaj instrumenti EU niso bili resnično prilagojeni. V nekaterih od teh krhkih držav imamo misije EU, ki delujejo ob naših finančnih instrumentih, vendar ne vedno skupaj z njimi. Zato moramo razmisliti o tem, kakšen bi bil dober način, da jih združimo.

In hitro še zadnje: dogodki v Severni Afriki so nam pokazali pomen spodbujanja človekovih pravic in demokracije ter po mojem mnenju tudi enakosti spolov, in v prihodnosti, ko bomo pregledovali strukture, moramo biti v tem pogledu drznejši.

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, menim, da bi morali razjasniti, da v primeru teh instrumentov financiranja dajemo pomen razlikovanju med zakonodajnimi in izvršilnimi nalogami. Ni naloga parlamenta, da bi se ukvarjal s podrobnim upravljanjem ali dejansko izvajal projekte.

Po drugi strani pa zakonodaja ne sme dajati prostih rok brez možnosti posredovanja, če sprejeti ukrepi niso v skladu z voljo zakonodajalca. Zato moramo imeti, ne glede na to, ali je to delegirani akt v pravnem smislu ali ne, možnost razveljavitve odločitev, če se po mnenju zakonodajalca ne izvajajo v skladu z duhom, ki je bil namen zakonodajalca.

Zaradi tega morata Komisija in Svet – ne glede na pravno odločitev, na podlagi katere je potekala izvedba, in ne glede na to, ali je izvedba potekala v okviru delegiranih aktov – v tej zadevi ravnati tako, da najdeta razumno, objektivno rešitev; s tem bomo tudi manj posegali v izvršilne zadeve in tako bo izvršilni organ, če bo vse potekalo pravilno, dobil večjo svobodo.

Rad bi podprl tisto, kar je dejala gospa Brandtner. Parlament je že pred leti uvedel instrument za spodbujanje demokracije in človekovih pravic, ki daje možnost zaobitja vlad in diktatorjev, da bi podprli civilno družbo in demokratične sile. Šele zdaj ugotavljamo, da v nasprotju z voljo zakonodajalca Komisija ali zdaj Služba za zunanje delovanje tega instrumenta nikoli nista uporabili na ta način, kar je odločilno pri tem, v kakšnem položaju smo danes v Severni Afriki. Ker je to politična napaka, in sicer da se ne izvršuje volja zakonodajalca, je treba uredbo spremeniti, in za to se nameravamo boriti.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospa predsednica, ven z Mubarakom, zdaj! Odporniške sile še vedno vpijejo na trgu Tahrir in jaz vpijem z njimi. Demonstracije v Egiptu, Tuniziji in drugih arabskih državah z milijoni državljanov, ki kljubujejo na ulicah, da bi končali desetletja zatiranja in korupcije, kažejo, da so človekove pravice in demokracija univerzalne težnje in tudi kako se vsi tisti, ki pozivajo k stabilnosti, da bi ohranili diktature, upirajo zgodovini.

Instrument za demokracijo in človekove pravice je orodje Evropske unije, ki ga je mogoče in ki ga je treba uporabiti brez soglasja vlad v podporo zagovornikom človekovih pravic in tistim, ki spodbujajo enakost spolov, pravno državo, svobodne volitve in demokracijo. Zato ga je treba finančno okrepiti, narediti prožnejšega, da ga bo mogoče uporabiti ob izrednih dogodkih, in bolje uskladiti z geografsko usmerjenimi instrumenti pri spodbujanju istih ciljev. Biti mora pod primernim parlamentarnim nadzorom. Zato ta parlament vztraja pri postopku delegiranih aktov.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, komisar, obe, gospa Gomes in gospa Lochbihler, imata prav, ko pravita, da bi morali imeti dogodki v Egiptu in Tuniziji našo podporo in pozornost, in dejansko instrumenti, o katerih danes razpravljamo, to možnost ustvarjajo, zlasti instrument financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu. Prepričan sem, da bi morali to zelo močno podpreti, ker so te pravice – kot je dejala gospa Gomes – dejansko univerzalne, in zato sta pravica do življenja v demokraciji in pravica do življenja v državi, ki sprejema človekove pravice, nekaj, kar je prav očitno.

Pomembno je, da drugi instrument omogoča, da se ta pomoč daje ne glede na soglasje vlad tretjih držav in drugih javnih organov. To je nekaj, kar je zelo pomembno. Našo pomoč potrebujeta Belorusija in Ukrajina, potrebujejo jo tudi druge države vzhodnega partnerstva, in menim, da bi morali te instrumente uporabiti tudi za te države.

  Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, razpravljamo o vrsti svežnjev v zvezi s instrumenti financiranja, kot so poročilo gospoda Goerensa o instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja, poročilo mojega kolege gospoda Scholza in druga. Cilj večine poročil so konkretni ukrepi, ki bi lahko izboljšali življenja milijonov ljudi: z drugimi besedami, zakonodajna praksa v najboljšem pomenu.

Toda Svet vztraja pri tem, da ne bo sodeloval pri soodločanju, ki ga ta instrument zahteva. Tu postopek soodločanja postane postopek soneodločanja s pomočjo tihega veta Sveta, ki ni utemeljen z ničemer v Pogodbi in ki temelji zgolj na muhavem nezadovoljstvu in ezoterični razlagi člena 290 Lizbonske pogodbe, ki opisuje delegirane akte.

Zaradi tega so v nevarnosti življenja ljudi. V zvezi s politiko ponovne naselitve beguncev nam je bilo na primer preprečeno, da bi dali dodaten denar državam ponovne naselitve in za zaprtje begunskih taborišč, kar pomeni, da bodo, če bo Svet vztrajal pri tej svoji muhi, prizadeta življenja ljudi. Čas je, da se to konča in da se delegirani akti normalno razvijajo v postopku soodločanja.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospa predsednica, seveda bom podprl predlog, ker mora Parlament zagovarjati svoje pravice, ko gre za pooblastila na podlagi Pogodb. Povedati želim, da moramo razširiti naš nadzor, in to ne samo na predhodni nadzor delegiranih aktov, o katerem zdaj razpravljamo.

Imeti moramo tudi naknadni nadzor, saj se v nekatere programe zliva na milijarde evrov, ki običajno pristanejo v žepih raznih diktatorjev, ki si financirajo svoj bogati življenjski slog, medtem ko hkrati v naših lastnih državah živi na milijone ljudi, ki imajo tudi zelo bedna življenja.

To tudi pomeni, da uporabljamo denar evropskih davkoplačevalcev za financiranje razkošnega življenjskega sloga diktatorjev, ki zatirajo svoje ljudi, medtem ko gre našim lastnim ljudem slabo. Zato moramo odstraniti bruno iz lastnega očesa in nato videti iver v očesu našega brata, s čimer bomo nazadnje dobili pravi, strog nadzor nad temi sredstvi.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, še enkrat moramo uveljaviti svojo vlogo znotraj in zunaj Evropske unije.

Spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948, naši Listini o temeljnih pravicah in regionalnih instrumentih, je del naše zunanje politike in socialne politike. Uredba (ES) št. 1889/2006 o uvedbi instrumenta financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic po svetu mora biti učinkovit praktičen instrument, ki je tako prožen, da ga je mogoče uporabiti v izrednih operativnih razmerah.

Pri prispevku Evropske unije k tem bitkam civilizacij prek strategij zunanjega sodelovanja in ustrezne uporabe s tem povezanih instrumentov financiranja, se pravi večji učinkovitosti in prepoznavnosti zunanjega delovanja Unije v svetu, ni mogoče prezreti odgovornosti in s tem nadzora njenega najbolj reprezentativnega organa, Evropskega parlamenta.

Glede na to zato podpiram predlagane spremembe, ki so jasno v skladu s spremembami v naši nenehno rastoči Evropi.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, rad bi vprašal, ali nam gospa Matera lahko pove, ali bi bila Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pripravljena podpreti konkretno dajanje pomoči, zlasti v zvezi z vprašanji demokracije in človekovih pravic, državam na vzhodu, pri čemer imam v mislih Ukrajino, Belorusijo in druge države, vključene v vzhodno partnerstvo.

  Barbara Matera (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, da, vsekakor, moja politična skupina, Skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) si vsak dan močno prizadeva za zagotovitev, da bi bile temeljne človekove pravice spoštovane povsod po svetu.

Verjamem, da so moji spoštovani kolegi, ki tu delajo že veliko dlje kot jaz, v svojih govorih potrdili in podprli politiko tega parlamenta. Še enkrat poudarjam dejstvo, da pripadam politični Skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov). Smo odločno proevropski in prepričani o vlogi, ki jo ima lahko ta parlament v svetu.

  Richard Howitt (S&D). – Gospa predsednica, rad bi izrazil svojo podporo temu, kar so povedali drugi kolegi o vprašanju parlamentarnega nadzora nad instrumenti in zlasti instrumentom za demokracijo in človekove pravice. Rad bi se zahvalil Komisiji za strukturirano sodelovanje. Po naravi so zagovorniki človekovih pravic v nevarnosti, zato je potrebna določena stopnja zasebnosti. Zagotovimo, da bo to sodelovanje obstajalo tudi v prihodnje.

Moja kritična pripomba v zvezi s temi projekti je, da imamo zelo kakovostne projekte, vendar so raztreseni po svetu in niso dovolj integrirani v druge programe.

Vzpostavitev Službe za zunanje delovanje nam daje priložnost, da to popravimo. Zagotoviti bi morali, da bomo to storili. S skrbjo, da nekaterih od programov, ki jih zdaj pripravljajo pravno usposobljeni ljudje, v prihodnosti morda ne bo, se moramo spopasti, da bomo lahko tudi v prihodnje vzdrževali kakovost.

In nazadnje, pri tem, kar se zdaj dogaja v Egiptu in drugod v arabskem svetu, vemo, da bodo v prihodnosti povečane zahteve po financiranju za gradnjo demokracije in opazovanje volitev. Vztrajali smo pri fiksnem odstotku znotraj uredbe, drugače bi izrinili druge projekte za človekove pravice. Vseeno pa bomo morda potrebovali več denarja, in ko gre za novo finančno perspektivo, se ne smemo vrniti k stari trditvi, da bi morali to uredbo odpraviti. Danes je potrebna bolj kot kadar koli.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Nirj Deva (ECR). – Gospa predsednica, rad bi se zahvalil prejšnjemu govorniku, da mi je dovolil, da mu postavim vprašanje.

Zelo spoštujem znanje gospoda Howitta o človekovih pravicah in njegovo delo v preteklosti. Moje vprašanje je naslednje. Kako lahko vzamemo naše predpostavke o enakosti in poštenosti in pravičnosti, ki so nastale na podlagi globoke krščanske ali humanistične tradicije v Evropi, in pričakujemo, da bodo druge kulture z drugimi verami ali prepričanji ali brez prepričanj razumele natančno, kaj govorimo, ne da bi se zdelo, da jim vsiljujemo neokolonialne ideje? Kako lahko to storimo?

  Richard Howitt (S&D). – Gospa predsednica, odgovoriti na to vprašanje v 30 sekundah je velik izziv. Odgovor je – kot bi moral vedeti sam in celotni Parlament –, da je svoboda misli in vere temeljna človekova pravica za vse narode, za vse vere, za vse države in za vse ljudi.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, razvojna pomoč je vedno draga, žal pogosto neučinkovita in včasih celo škodljiva, saj vse prepogosto ne rešuje konkretnih problemov zadevne države. Redko se poskuša z dolgoročnim pristopom in dejavnosti so slabo usklajene. Po mojem mnenju je dvomljivo, ali lahko vseevropski instrument financiranja za razvoj in človekove pravice izboljša razmere, zlasti zato ker ni doslednega usklajevanja znotraj EU.

Dajanje pomoči malim afriškim kmetom, medtem ko jih s svojimi subvencioniranimi kmetijskimi proizvodi hkrati ženemo na rob propada, navsezadnje pomeni, da mečemo stran milijarde evrov. To se ne bo veliko spremenilo, dokler bomo podpirali velika podjetja v EU in posredno v državah v razvoju.

Kitajska razvojna pomoč, ki jo uporablja vlada v Pekingu za zagotovitev surovin in novih trgov, konkurira našim tradicionalnim metodam razvojnega sodelovanja. Tudi na tem področju potrebujemo nove zamisli. Poleg tega je ravno tako pomembno, da postane razvojna pomoč odvisna od sodelovanja v zvezi s problemom beguncev, morda z uvajanjem sporazumov o ponovnem sprejemu.

  Thijs Berman (S&D). - (NL) Gospa predsednica, ta parlament zahteva, kar zahteva vsak parlament na svetu: demokratični nadzor razvoja in izvajanja politike. Evropska unija bi morala v tem pogledu biti vzor. Lizbonska pogodba je velik korak naprej v razvoju vpliva Evropskega parlamenta.

V Parlamentu obstaja velika večina, ki se ni vdala prizadevanjem Sveta in Komisije za omejitev parlamentarnega nadzora, ki je v nasprotju z duhom Pogodbe. Ta parlament noče biti upravljavec na mikro ravni, preprosto želi vpliv na politiko, na njen razvoj in izvajanje. Gre torej za strateške izbire, za vsebino politike.

V drugih državah gredo ljudje na ulice, da zahtevajo ta vpliv, in morali bi jih podpirati na vse načine, na katere jih lahko. Toda boj za demokracijo ima včasih tudi obliko težkih pogajanj in suhih izjav. To nikakor ne vpliva na osnovno prepričanje, saj vsako pooblastilo zahteva največji demokratični nadzor. To je pravica vseh državljanov, naj bo to v Kairu, Tunisu ali Bruslju.

  Nick Griffin (NI). – Gospa predsednica, mlada ženska v mojem volilnem okrožju se je to jutro, tako kot vsak delavnik ob tem času, ravnokar vrnila domov, potem ko je v šolo pospremila svoja majhna otroka.

Jenny ju je nekoč tja vozila, toda ne more si več privoščiti, da bi v avto natočila gorivo za kar koli drugega kot za njeno pot do najcenejšega supermarketa na njenem koncu Manchestra dvakrat na teden.

Danes zjutraj je Jenny, tako kot vsako jutro, lačna, ker ima za zajtrk na izbiro naslednje: ali je one ali pa njeni hčerkici. Za vse ni dovolj kruha in marmelade.

Medtem pa tu na planetu EU poslanci EP razpravljamo o spremembah instrumenta financiranja, ki pomenijo porabo 1,1 milijarde EUR davkoplačevalskega denarja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic, predvsem v tretjem svetu. Večina teh sprememb še bolj zmanjšuje pregled, ki ga imajo države, ko si Komisija utira pot skozi ogromne količine britanskega davkoplačevalskega denarja. Kakšna potrata in kakšna hinavščina, da se govoriči o pravicah žensk v Afriki, ko pa na tisoče žensk, kot je Jenny, ne more niti prav nahraniti svojih otrok.

  George Sabin Cutaş (S&D). – (RO) Gospa predsednica, verjetno ne bi razpravljali o sodelovanju z državami v razvoju, če države ustanoviteljice Evropske unije ne bi v Rimski pogodbi zahtevale posebne omembe svojih kolonij, kar že v osnovi meče senco na koncept demokracije. Sami temelji Evropske unije so se postopoma pretvorili v politiko, katere ključni pojmi so postali izkoreninjenje revščine ter spodbujanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, dostojnega dela in dobrega upravljanja.

Danes so države v razvoju strateške partnerice Evropske unije. Zato menim, da instrument financiranja za države v razvoju, ki ne izpolnjujejo meril za uradno razvojno pomoč, omogoča gospodarsko, finančno, tehnično, kulturno in akademsko sodelovanje. Poleg tega lahko spodbudi dvostransko trgovino, vlaganja, gospodarska partnerstva ter dialog med akterji v javnem sektorju in nevladnimi organizacijami tako v Evropski uniji kot v partnerskih državah.

  Jörg Leichtfried (S&D). – (DE) Gospa predsednica, diktatorji v sosednjih državah strmoglavljajo, in dobro je, da odhajajo. Čeprav naši visoki predstavniki v Evropski uniji ne morejo ali niso pripravljeni podpreti in spodbujati te ljudi, ki se borijo za demokracijo, je dobro, da lahko vsaj ukrepamo in pomagamo, tudi če ne govorimo. Vendar je zelo pomembno, da svojo pomoč združimo z zahtevo po skladnosti z našimi vrednotami, vključno z demokracijo, pravno državo in temeljnimi delovnimi standardi. Nujno je, da Evropska unija zagotovi pomoč. Poleg tega moramo tem ljudem ne samo pomagati, temveč tudi zagotoviti, da razumejo vrednote, ki so nas okrepile.

Glede na to mi je jasno, da mora to pomoč v osnovi nadzorovati in upravljati demokratični parlament. V prihodnje ne smemo dovoliti, da bi ukrepe Evropske unije nadzorovala birokratska organizacija. Parlament mora imeti možnost, da opravlja svojo vlogo parlamentarnega organa, kar pomeni, da lahko sprejema odločitve.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospa predsednica, Parlament mora imeti možnost, da enakovredno s Svetom nadzoruje sprejemanje strateških odločitev v zvezi s tem, kako se porabijo sredstva, dodeljena v okviru instrumentov za financiranje sodelovanja. Toda hkrati mora EU postati prožnejša in pospešiti mehanizme za razvoj trgovinskih odnosov s partnerskimi državami. Podpiram zamisel, naj Unija zavzame pragmatičen pristop v svojih gospodarskih odnosih s partnerskimi državami.

Po mojem mnenju je zlasti pomembno, da instrumente financiranja uporabimo v državah, kot sta Turkmenistan in Irak, ki lahko zagotovita energetske vire prek projektov, kot je Nabucco. Pri tem bi rada omenila tudi, da je bila s skupno izjavo predsednikov Romunije in Turkmenistana zaznamovana ustanovitev energetskega partnerstva za izkoriščanje in prevoz zemeljskega plina in surove nafte, tudi s prenosom izkušenj in opreme. Romunija je udeležena tudi pri izvajanju misij za stabilizacijo in obnovo v Iraku.

  Ivo Vajgl (ALDE). - (SL) Gospa predsednica, velik del sredstev, ki nam jih dajejo finančni instrumenti, namenjeni pa so razvoju držav v razvoju, konča po nekih kanalih nazaj v rokah podjetij, monopolov pri nas doma. Mislim, da bistveni del finančno-političnega instrumentarija mora biti zagotovitev tega, da se sredstva koristijo v skladu z razvojnimi načrti tistih, ki jih hočemo podpreti.

Več govornikov je že opozorilo, da pogosto financiramo režime, ki so vse prej kot demokratični. Mislim, da bi morali tudi pri financiranju, ko gre za razvoj tistih, ki so najrevnejši, voditi računa o tem, da ne perpetuiramo neke monokulturne usmeritve, ampak da odpremo možnosti za moderen razvoj teh držav.

  Karel De Gucht, član Komisije. − Gospa predsednica, pazljivo sem poslušal številne prispevke. Komisija upa, da bomo našli rešitev za te pomembne instrumente financiranja.

Toda moramo biti sposobni v celoti izvajati instrumente financiranja zunanjih odnosov. Ustrezno zunanjepolitično delovanje ne bi smelo biti odvisno od sporov med institucijami. Ta taki podlagi je težko ohraniti verodostojnost v odnosu do zunanjega sveta, in s tem smo v nevarnost, da izgubimo pomen kot globalni akter in trgovinski pogajalec.

Komisija si je pripravljena prizadevati za dosego hitre rešitve, za katero se bodo dogovorile vse vpletene institucije.

V sedanjih instrumentih, ki veljajo do leta 2013, se pravi še dve leti, večletni strateški dokumenti veljajo za izvedbene ukrepe, ki so potrebni za izvajanje proračuna. Za take ukrepe se uporablja komitološki sistem.

Strateški dokumenti so tehnični dokumenti, zato po svojem značaju niso primerni, da bi imeli obliko zavezujočih pravnih aktov. Sedanji instrumenti bodo veljali samo še dve leti in uveljaviti je treba samo še nekaj strateških dokumentov. Komisija meni, da bi takojšnja sprememba tega sistema zahtevala znatne spremembe teh instrumentov, kar bi zahtevalo preveč časa za vzpostavitev in kar bi povzročilo pomembne motnje v zunanjem sodelovanju EU.

Komisija že zdaj vključuje Parlament v postopek demokratičnega nadzora strateških dokumentov. Komisija je pripravljena ta postopek okrepiti z znatnimi pravicami Parlamenta do nadzora. Prezgodaj je, da bi lahko rekli, kakšni bodo novi instrumenti, ker so predmet obširnih posvetovanj z zainteresiranimi in predlogov Komisije.

Ob celotnem upoštevanju meril iz člena 290 Lizbonske pogodbe so odprte možnosti za razmislek o uporabi delegiranih aktov pri novih instrumentih, toda Komisija o tem še nima izdelanega mnenja.

  Charles Goerens, poročevalec. − (FR) Gospa predsednica, tudi sam bi se rad zahvalil vsem govornikom, ki so govorili o instrumentih financiranja na splošno in posebej o tistih v zvezi s poročilom, ki sem vam ga predložil zjutraj.

Menim, da je gospod Brok našel prave besede, ki izražajo tisto, kar želimo. Ne želimo biti povzročitelji težav, vendar tudi ne želimo dati Komisiji prostih rok za izvajanje temeljnih sporazumov, ki jih sprejme Evropski parlament, brez kakršnega koli parlamentarnega nadzora. Pri odločanju med vsem ali nič je Parlament vztrajal pri razumni rešitvi, in sicer pri tesnem spremljanju strateških aktov. Ne zahtevamo nič več in nič manj kot to.

Rad bi povedal tudi nekaj o tistih, ki so imeli bolj kritične pripombe, zlasti tistih, ki so o politiki razvojnega sodelovanja govorili precej skeptično, in tistih, ki se vedno izgovarjajo na davkoplačevalce, da bi zavrnili kakršno koli podporo politiki razvojne pomoči.

Kakor jaz razumem, davkoplačevalci financirajo proračun. Proračun je instrument za izkazovanje solidarnosti s tistimi, ki jim gre najslabše. Zato nam zahvaljujoč prispevkom davkoplačevalcev proračun na splošno daje možnost, da naše države pomagajo najšibkejšim v družbi. Druga možnost bi bila, da prezremo temeljne pravice ljudi, ki tako ne bi imeli sredstev.

Vseeno bi priporočil, da si ti poslanci ogledajo poročila Programa Združenih narodov za razvoj, da bodo videli, da tisti, ki prispevajo največ za sodelovanje in zunanjo solidarnost, tudi največ porabijo za notranjo solidarnost v svojih državah. Z drugimi besedami, protislovje med notranjo in zunanjo solidarnostjo samo po sebi ne obstaja.

Tistim, ki bi radi preostali svet prepričali, da se denar, ki ga porabimo za zunanjo solidarnost, izgubi na vse konce sveta, torej priporočam, naj ponovno preberejo statistične podatke v Poročilu Združenih narodov o človekovem razvoju.

  Barbara Lochbihler, poročevalka. – (DE) Gospa predsednica, menim, da je postalo med razpravo zelo jasno, zakaj v Parlamentu želimo te delegirane akte. Ne želimo mikroupravljanja, toda moramo biti zmožni ta instrument uporabiti kot odgovoren in dobro obveščen organ, da bomo po potrebi lahko popravili morebitne napake. Če bomo o stališču Parlamenta govorili z zunanjimi organi, na primer z organizacijami za človekove pravice, ki bi jih to lahko prizadelo, in če ne dosežemo sporazuma, čeprav upam, da se to ne bo zgodilo, in če posameznih projektov tako ne bo mogoče izvesti, verjamem, da bodo ti stališče Parlamenta podprli in razumeli. Ni res, da Parlamenta in koncepta ne bi razumeli.

Rada bi na kratko rekla nekaj o kritiki, da Parlament porabi preveč denarja za človekove pravice in razvoj demokracije. Menim, da je resnica ravno nasprotna. Če pogledamo ta instrument za človekove pravice in spodbujanje demokracije, ki obstaja šele od leta 2004, lahko vidimo že zdaj, da je mogoče z razmeroma malo denarja doseči veliko. Tega ne smemo gledati samo kot na celoto. Namesto tega si moramo podrobno ogledati, kaj je bilo s temi projekti doseženega. Projekte je bilo treba ustaviti samo v nekaterih posameznih primerih.

Če resnično želimo uresničiti temeljne vrednote EU, če res želimo, da ljudje živijo v svobodi, osvobojeni revščine in strahu, moramo spodbujati človekove pravice. Ta instrument je zelo dobro dopolnilo naši politiki, da zahtevamo od drugih držav, naj podpirajo človekove pravice. Ne porabljamo preveč denarja. Nasprotno, potrebujemo veliko jasnejšo finančno podporo.

  Kinga Gál, poročevalka. − (HU) Gospa predsednica, zahvaljujem se kolegom poslancem in komisarju za njihova mnenja, izražena v razpravi, in seveda kolegom poslancem za njihove besede v podporo naši odločitvi. Gospod Brok je prav jasno povedal, da resnično želimo razlikovati med izvršilnimi in zakonodajnimi dolžnostmi. Naš cilj ni, da bi jih pomešali, toda kakor so že navedli poročevalci in kolegi poslanci, mora imeti Parlament možnost besede pri načrtovanju in strategiji, da bo izvrševanje resnično učinkovito in da bodo sredstva usmerjena tja, kjer so najbolj potrebna.

V zvezi z mnenji o uporabi sredstev bi rada zlasti pripomnila, da ne verjamem, da bi kateri koli davkoplačevalec dvomil o pomenu tega, da smo zmožni pomagati ali reševati človeška življenja, življenja borcev za človekove pravice, s tem instrumentom financiranja za ščitenje demokratičnih in človekovih pravic, zato menim, da bi kateri koli davkoplačevalec sprejel ravno tak instrument. Izredno resno jemljem to, kar je dejal tudi komisar, da so bila Parlamentu z Lizbonsko pogodbo dodeljena nova pooblastila in večje pravice. Zato bi resnično radi, da Svet in Komisija pokažeta odprtost, da lahko navsezadnje dosežemo dober kompromis, saj smo vsi zainteresirani za res učinkovito delovanje teh instrumentov, in za to so potrebne vse tri institucije.

  Gay Mitchell , poročevalec. − Gospa predsednica, kakor razumem, imam nekoliko več časa, ker nisem mogel biti prisoten na začetku razprave. Opravičujem se – obtičal sem v prometnem zastoju.

Prvič, britanski kolega je kritiziral razmere v zvezi s pomenom demokracije in človekovih pravic. Če bi bile v naših državah članicah demokracija in človekove pravice uveljavljene, potem otroci ne bi v šolo hodili ob kruhu in marmeladi, in to je dejstvo.

Naj bo to Britanija ali katera koli druga država članica, menim, da je to očitno stvar teh držav članic, da zagotovijo, da se to ne dogaja. Jasno povejmo, za kaj gre pri vsem tem: ne gre samo za demokracijo in človekove pravice. Vsak dan na območjih, do katerih potrebujemo le kratko pot z letalom iz te stavbe, umre dvaindvajset tisoč otrok. Dvaindvajset tisoč. Dobra novica je ta, da je ta številka včasih znašala 34 000. Skupaj z drugimi smo to številko znižali na 22 000 zaradi instrumentov financiranja za demokracijo in človekove pravice ter podobnih instrumentov financiranja, ki jih je odobrila Unija.

Ne primerjamo teh ljudi z otroki v naših državah članicah, ki hodijo v šolo ob kruhu in marmeladi, kar tudi obžalujem. Naj vlade naših držav članic začnejo ukrepati glede teh otrok.

Tu gre za vprašanje izvajanja ali delegiranih aktov. Izvajanje ali delegirani akt – v katerem primeru je to zakonodaja?

Predlagam, da se v celoti držimo prve obravnave v Parlamentu in tako povemo, da bomo – smo – ponovno uvedli vse spremembe. Teh Svet ni sprejel. Gre za načelno vprašanje, ki je odločilno za prihodnji značaj medinstitucionalnih odnosov na področju zunanjepolitičnega delovanja.

Spremembe, ki jih predlaga Parlament, se ne nanašajo na vsebino instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja ali drugih instrumentov, temveč na vlogo Parlamenta pri izvajanju zakonodaje v praksi.

Namen je zaščititi posebne demokratične pravice Evropskega parlamenta, kot so določene v Lizbonski pogodbi. Kot sozakonodajalec moramo imeti možnost, da enakovredno s Svetom nadzorujemo sprejemanje in izvajanje strateških odločitev o porabi razvojne pomoči: koliko, kje in kako. Tehnično spremembe zagotavljajo, da so nekateri osnutki odločitev, ki jih sprejme Komisija, priznani kot delegirani akti, kakor so opredeljeni v členu 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

S tem dobita dve veji zakonodajne oblasti možnost, da ugovarjata osnutkom odločitev, ki niso v skladu z zahtevami zakonodaje. Ta veto bi zagotovil, da se predlogi Parlamenta upoštevajo, ko Komisija načrtuje pomoč EU.

Naj jasno povem, da ne govorimo o mikroupravljanju, kot je že dejala kolegica, ali posameznih programih in projektih. S spremembami bo zagotovljeno, da bodo zakonodajalci ohranili nadzor nad strateškimi odločitvami v zvezi z dodeljevanjem sredstev in sektorskimi prednostnimi nalogami.

Vse predlagane spremembe so bile že vključene v stališče Parlamenta na prvi obravnavi, ki je bilo na plenarnem zasedanju 21. oktobra 2010 sprejeto z veliko večino.

Toda Svet je gladko zavrnil vse spremembe v zvezi z demokratičnim nadzorom in delegiranimi akti, ne da bi predlagal kakršno koli drugo rešitev za zadovoljitev zahtev Parlamenta.

Žal v dolgih mesecih – skoraj enem letu –, ki so potekli od prve razprave dokumentov v odboru, v medinstitucionalnih pogajanjih ni bilo napredka. Parlamentu lahko zagotovim, da smo si resnično zelo prizadevali. Pogovori s Svetom in Komisijo, ki naj bi, mimogrede, olajšali ta pogajanja, so se začeli februarja 2010. Imeli smo tri dialoge in več sestankov na tehnični ravni, v obeh primerih o spornih vprašanjih delegiranih aktov. Glede teh vprašanj ni prišlo do približevanja. Šele konec lanskega leta so pogajalci Komisije dali kompromisni predlog. Parlament je takoj dal nasprotni predlog, toda ta v stališču Sveta ni bil upoštevan. Razumemo, da formalno ni bil posredovan državam članicam v Svetu.

Kljub nepopustljivosti Sveta, ki ga Komisija podpira – kar obžalujem, saj to ni v skladu z njenim ustavnim položajem –, Parlament vztraja pri svojem stališču. Pravno gledano so naši razlogi utemeljeni. Strateški dokumenti so večletni programi, o katerih se na primer odloča v okviru instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja in ki izpolnjujejo merila za uporabo postopka delegiranih aktov. Dopolnjujejo osnovno uredbo in imajo splošno uporabo. Merila iz člena 290 so obvezna, če so izpolnjena. Svet in Parlament morata imeti pravico veta.

To ni predmet političnega pogajanja ali posebnih ureditev, saj bi bilo to v nasprotju s Pogodbo. To je zakonska obveznost. Politično imamo polno podporo konference predsednikov, ki so ob dveh različnih priložnostih – nazadnje na začetku meseca –, odločili, da morajo pogajalci pri vseh dokumentih vztrajati pri uporabi postopka delegiranih aktov za odločitve v zvezi s cilji, izbiro prednostnih nalog, pričakovanimi rezultati in dodeljevanjem finančnih sredstev v širšem pomenu.

Tudi odbori imajo skupno stališče: poročevalca Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za zunanje zadeve – odgovorna za instrumente za sodelovanje z industrializiranimi državami oziroma za instrumente za človekove pravice in demokracijo – sta zavzela povsem enak pristop kot jaz. Vse spremembe v zvezi z delegiranimi akti iz prve obravnave je treba ponovno uvesti. Naše stališče je jasno in preprosto in v celoti v skladu s pooblastili konference predsednikov. Ne pustimo se razdeliti in ne dovolimo, da bi prezrli našo vlogo zakonodajalca.

Prepričan sem, da je uvedba novega postopka tudi v interesu upravičencev do naših instrumentov financiranja. Parlament lahko igra vlogo čuvaja veliko učinkoviteje in zagotavlja, da se denar porabi za osnovne cilje razvojnega sodelovanja Unije, opredeljene v Pogodbi: zmanjšanje in nazadnje izkoreninjenje revščine. Ni treba, da vsak dan umre dvaindvajset tisoč otrok. Zahtevamo, da imamo besedo pri tem, kako se rešuje to vprašanje.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Nirj Deva (ECR). – Gospa predsednica, rad bi samo vprašal spoštovanega kolega in prijatelja gospoda Mitchella, ali se strinja z mano, da se je Parlament leta 2005 odrekel 14 področjem soodločanja v zvezi s temi instrumenti financiranja.

Zdaj pravzaprav poskušamo stvar povrniti v prvotno stanje, saj nismo izgubili samo možnosti, da vidimo, kaj se dogaja s Komisijo, temveč smo izgubili tudi postopek odgovornosti in postopek preglednosti, zato bi rad gospoda Mitchella vprašal…

(Predsednica je prekinila govornika)

  Gay Mitchell , poročevalec. − Gospa predsednica, strinjam se z gospodom Devo, da smo se odpovedali nekaterim pravicam. Bil sem poročevalec za instrument za razvoj in sodelovanje. Potrebovali smo dve leti in pol, da smo se dogovorili o tem instrumentu, saj se preprosto nismo hoteli odpovedati nekaterim temeljnim pravicam Parlamenta, vendar smo navsezadnje morali skleniti kompromis.

Na koncu je prišlo do medinstitucionalnega dogovora med Parlamentom, Komisijo in Svetom, po katerem imamo, na primer prek Odbora za razvoj, pravico do nadzora nad instrumentom za financiranje razvojnega sodelovanja, in ustanovili smo skupine za izvajanje tega dogovora. Ti instrumenti so v duhu tega dogovora, s katerim je treba nadaljevati.

  Helmut Scholz, poročevalec. – (DE) Gospa predsednica, gospod De Gucht, povsem prav imate, da zunanji svet ne razume, zakaj ne moremo doseči dogovora s Svetom. Svet niti ni prisoten pri tej razpravi, kar zelo obžalujem, saj to ni dobro znamenje za dokončanje druge obravnave. Toda vprašati se moramo, zakaj se ne prizna običajno načelo in običajna pravica, ki sta določena v Pogodbi. Menim – in gospod Brok je o tem podrobno razpravljal –, da gre samo za to, da dobimo priložnost za posredovanje.

Morda lahko dam še en primer kar zadeva vsebino. Pri večletnem načrtu Komisije za moj instrument za industrializirane države referenčni dokument ni bil spremenjena uredba, temveč strategija Globalna Evropa. V tej je uporabljen jezik, ki je postal z nastopom gospodarske krize in s tem povezanimi trgovinskimi problemi zastarel, ko govori o tem, da je cilj večletnega načrta spodbujanje evropskih poslovnih in pridobitniških interesov. V skladu s besedilom naj bi bil instrument namenjen reševanju problemov, ki jih imajo podjetja EU pri vstopanju na nekatere trge.

Lahko samo ponovim, da to ni bil namen zakonodajalcev v zvezi s tem instrumentom in da niso dodelili davkoplačevalskega denarja za ta namen. Po našem mnenju bi moral biti instrument za industrializirane države sodoben program sodelovanja in ne orožje za osvajanje. Naj dam še en primer, tokrat konkretnejši: Za nas države jugovzhodne Azije niso zgolj podrejene partnerice, kot pravi Komisija. Kot del sodelovanja s srednjo Azijo se instrument ne bi smel osredotočati zgolj na dostop EU do tamkajšnjih zalog plina.

Ko pogledamo magrebsko regijo in dogajanje na Bližnjem vzhodu, je jasno, da potrebujemo dolgoročen širok pristop k sodelovanju. Upam, da bo nova uredba odporna na prihodnost. Upam tudi, da bo ta instrument financiranja spodbudil enakovredno izmenjavo med EU in tretjimi državami ter pripomogel k ustvarjanju odprtosti po vsem svetu in spodbujal odgovorno podporo procesom trajnostnega razvoja, ki so v interesu državljanov.

  Predsednica. − Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo danes ob 11.30.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Evropski instrument financiranja za spodbujanje demokracije in človekovih pravic je eden izmed redkih zunanjepolitičnih instrumentov EU, ki še vedno ohranja tog sistem dodeljevanja sredstev, ker ne daje možnosti izvzetja iz načela neupravičenosti stroškov v zvezi z davki, taksami in drugimi dajatvami, ki jih financira EU. V razmerah, ko se spopadamo z vse slabšim varovanjem človekovih pravic po vsem svetu, je po mojem mnenju absolutno nujno, da Evropska unija ponovno prevzame svojo vlogo globalnega voditelja v zvezi z demokracijo in temeljnimi pravicami. V zvezi s tem je zlasti treba povečati prilagodljivost evropskega instrumenta financiranja, da bo Uniji in upravičencem do evropske finančne pomoči zagotovljena določena stopnja prožnosti pri upravljanju projektov, ki jih izvajajo. Po drugi strani bomo ta prožni pristop odobravanja sredstev EU tesno spremljali, da bi preprečili zlorabe. Razen izjeme, ki bi morala ostati, tj. odobritev financiranja stroškov v zvezi z davki, taksami in drugimi dajatvami, ki se izvaja za vsak primer posebej, mora Evropski parlament imeti pravico, da spremlja dejavnosti, ki jih izvaja Komisija, in strateške dokumente, ki jih sprejema.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) V priporočilu za drugo obravnavo glede uvedbe instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja je navedena visoka stopnja soglasja glede ukrepov in so načeloma povzete vse spremembe iz prve obravnave. Osebno menim, da je prednostna naloga, da rešimo sistemska vprašanja v zvezi z večletnim financiranjem razvojne pomoči, in strinjam se s poročevalcem, da se moramo dogovoriti o načinu financiranja za leti 2012 in 2013. V priporočilu je navedeno, da so v uredbi radikalno zmanjšane razpoložljive zmogljivosti v okviru zgornje meje pod razdelkom 4 večletnega finančnega okvira za obdobje 2007–2013 in da ni dovolj manevrskega prostora za reševanje in odzivanje v primeru morebitne krize v prihodnosti. V priporočilu so obravnavana tudi zakonodajna vprašanja postopkovnega pristopa Sveta, ki ga Parlament kritizira, saj bi moral imeti Parlament pri sprejemanju strateških odločitev glede tega, kje in kako naj se porabi razvojna pomoč, enaka pooblastila glede spremljanja kot Svet. V skladu s črko in duhom Lizbonske pogodbe zato podpiram, da se v uredbo o instrumentu za razvojno sodelovanje nujno vključi ustrezno integriran postopek za delegirane akte v zvezi z načrtovanjem drugih instrumentov financiranja zunanjepolitičnega delovanja, ki jih pregledujemo, in sicer instrumenta za stabilnost, instrumenta za človekove pravice in demokracijo ter instrumenta za sodelovanje z industrializiranimi državami.

  Jiří Havel (S&D), v pisni obliki. – (CS) Eden od glavnih ciljev razvojne politike EU je zmanjšanje in dokončno izkoreninjenje revščine, k čemer naj bi jasno prispevali predlagani spremljevalni ukrepi za sektor banan v višini 190 milijonov EUR za obdobje 2010–2013, ki jih je Komisija odobrila 17. marca 2010. Res je tudi, da so bili v preteklosti načrti na tem področju oblikovani bolj s poslovnega vidika kot z razvojnega, v novem predlogu pa bi moral biti izražen ravno razvojni vidik. Zdi se tudi prav, da spremljevalne ukrepe za sektor banan podpremo zato, da bi izboljšali življenjske standarde ljudi v državah AKP, ki dobavljajo banane in ki so jih prizadele dajatve na banane, uvožene v EU. Vseeno pa ima predlog Komisije nekatere pomanjkljivosti, kot so odsotnost ocene vpliva predlaganih ukrepov, časovna razporeditev črpanja sredstev, vprašljiva široka uporaba rezerv EU ali nenehen problem z nezadostnim financiranjem razdelka 4, ki jih je Komisija pravilno navedla v svojem poročilu o oceni delovanja medinstitucionalnega sporazuma. Gledano v celoti menim, da je poročilo, ki ga je predložil Charles Goerens, točna analiza vprašanja tako s poslovnega kot z razvojnega vidika, ki vključuje pripombe, ki jih je 13. aprila 2010 odobril Odbor za proračun, in da vsebuje tudi pomembna priporočila na področju spremljevalnih ukrepov za sektor banan, zato priporočam odobritev predlagane različice.

  Anna Záborská (PPE), v pisni obliki. – (SK) Razumem zahtevo Komisije po večji prožnosti pri financiranju politično občutljivih projektov, katerih namen je podpiranje demokracije in človekovih pravic. Hkrati pa trdno verjamem, da mora Parlament, če naj da Komisiji prostejše roke pri financiranju takih projektov, ohraniti svojo vlogo pri spremljanju. Pri končnem razčlenjevanju smo mi tisti, ki smo odgovorni ljudem za proračun EU. Če govorimo o instrumentih financiranja za podporo širjenja demokracije, pravne varnosti in spoštovanja ljudi, moramo govoriti tudi o učinkovitosti teh instrumentov ter o tem, ali bi morda lahko demokracijo in človekove pravice spodbujali na učinkovitejše načine. V razpravi o preganjanju kristjanov po svetu nam je visoka predstavnica EU za zunanje zadeve zagotovila, da vsak dvostranski sporazum o sodelovanju zdaj vključuje določbo o demokraciji in človekovih pravicah. Če bi za vsako finančno pomoč ali trgovinski sporazum kot pogoj postavili izpolnjevanje teh obveznosti, bi lahko morda bolj pripomogli k širjenju demokracije in spoštovanja temeljnih človekovih pravic kot s podpiranjem raznih bolj ali manj smiselnih projektov.