Dobesedni zapisi razprav

Torek, 15. februar 2011 - Strasbourg

9. Obrazložitve glasovanja

Ustna obrazložitev glasovanja

Poročilo: Evelyne Gebhardt (A7-0012/2011)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospa predsednica, namen direktive o storitvah, ki je začela veljati decembra 2006, je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji in odpraviti vse protekcionistične omejitve, samovoljne ovire in diskriminatorna pravila.

V vsakem primeru Parlament že ves čas vztraja, da ta direktiva ne sme biti pretveza za nevarno deregulacijo in liberalizacijo sektorja ter krčenje pravic delavcev. Načelo države izvora, ki je bilo deležno kritik, da odpira pot socialnemu dampingu, je bilo opuščeno in nadomeščeno z načelom ciljne države.

Glasoval sem za poročilo, ker v zvezi z izvajanjem te direktive v državah članicah posebej poudarja neupravičene zamude in opustitve, pa tudi niz vprašanj, povezanih s tolmačenjem in uporabo direktive. Končal bom, gospa predsednica, ker je v teh razmerah precej težko govoriti.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospa predsednica, razvoj evropskega trga storitev je bistvenega pomena za spodbujanje gospodarske rasti v Evropski uniji. Zato je zelo koristno, da Evropski parlament budno spremlja izvajanje direktive o storitvah. Prav tako so nujni nadaljnji ukrepi v podporo pravilnega razvoja evropskega trga storitev. Naš glavni cilj je bil olajšati izvajanje storitev po vsej Evropi. Zato smo zelo zaskrbljeni ob težnjah nekaterih držav članic k sprejemanju in uveljavljanju predpisov, ki nikakor ne temeljijo na določbah direktive. S tem vzpostavljajo ovire delovanju ponudnikov storitev.

Danes več kot 90 % vseh novih delovnih mest ustvarijo v storitvenem sektorju. Zato sem prepričan, da je učinkovito izvajanje direktive bistven pogoj za razvoj enotnega trga in eden od ključnih projektov evropskega gospodarstva. Zelo me veseli, da lahko že opažamo prve primere merljivih rezultatov direktive, kot je veliko število notifikacij sprememb zakonodaje iz držav članic.

  Claudio Morganti (EFD). – (IT) Gospa predsednica, prepričano sem glasoval proti sprejetju in izvajanju direktive o storitvah, znane tudi pod imenom Bolkesteinova direktiva. Namen direktive bi moral biti spodbujati konkurenco v Evropi in pomagati malim ter srednjim podjetjem.

Žal pa kaže, da je njen pravi namen zatirati in ogrožati naša mala in srednja podjetja. V Italiji imamo nekaj resnično močnih sektorjev, na primer obalne koncesije, v katere so lastniki vložili vse svoje imetje in zanje ogromno žrtvovali. Zdaj pa so po zaslugi direktive izgubili prav vse.

Ni prav, da uvajamo sistem, v katerem vladajo birokratska Evropa in velika mednarodna podjetja, ki želijo zasesti Italijo in iztisniti domača podjetja. Tega ne smemo dovoliti in postavil se bom ob stran malim in srednjim podjetjem in jih branil, tako da bomo ohranili naše domače tradicije in moč Italije.

  Sergej Kozlík (ALDE). Gospa predsednica, veljavna direktiva o storitvah nalaga vsem državam EU odpravo birokratskih ovir in olajšanje življenja podjetnikom. Izvajanje direktive pa zastaja. Glavne težave so neupoštevanje področja veljavnosti direktive, zamude pri vzpostavljanju enotnih kontaktnih točk, pomanjkljivo administrativno sodelovanje in razlike pri medsebojnem ocenjevanju. Poročilo, ki sem ga podprl, pripisuje zelo velik pomen čimprejšnji vzpostavitvi enotnih kontaktnih točk. Te točke bodo lahko uredile vse potrebno za čezmejno izvajanje storitev, vključno z zagotavljanjem informacij za lažje razumevanje formalnih in upravnih postopkov v posameznih državah. Storitve prispevajo do 40 % bruto domačega proizvoda v Uniji. Odpravljanje nepotrebnih ovir in zamud bi lahko pomembno prispevalo k okrepitvi konkurenčnosti in odpiranju novih delovnih mest.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Gospa predsednica, prepričan sem, da je ocena direktive o storitvah dobra priložnost tudi za našo oceno, ali direktiva res pospešuje razvoj storitvenega sektorja in ali države članice ustrezno uveljavljajo njene določbe. Nujno je, da v vseh fazah uveljavljanja direktive razumemo, da njene določbe ne zajemajo javnih služb, ampak morajo te zagotavljati socialne pravice in delovati v skladu z delovno zakonodajo.

Očitno je, da morajo Komisija in države članice okrepiti svoje napore za vzpostavitev kakovostnih enotnih kontaktnih točk po državah članicah. Za to morajo zagotoviti zadostna finančna sredstva, da bodo ti centri lahko nudili visoko kakovostne in dostopne informacije.

  Daniel Hannan (ECR). ─ Gospa predsednica, v Evropski uniji že od njenih prvih dni vlada nesporazum o tem, kaj nam pomeni prosti trg blaga in storitev.

Ko so moji volivci leta 1975 glasovali za članstvo v EGS, so menili, da prosti trg pomeni vzajemno priznavanje izdelkov. Če lahko steklenico mineralne vode prodajate v Združenem kraljestvu, bi vam moralo biti dovoljeno to vodo prodajati tudi v Franciji, Nemčiji ali Italiji, in obratno. Kmalu pa so ugotovili, da prosti trg v praksi pomeni standardizacijo ─ „mineralna voda mora vsebovati določene minerale, ne sme pa vsebovati nekaterih drugih“, „količina ne sme biti večja od x in ne manjša od y“ in podobno. Pogosto se primeri, da je izdelek, ki ni bil nikoli namenjen za izvoz, prepovedan kot neustrezen tudi v državi izvora.

Take pojave lahko spremljamo iz dneva v dan, pri izdelkih in pri storitvah. Potrošnik ima namesto bogatejše izbire omejeno izbiro, za to pa si pogosto prizadeva posamezen proizvajalec nekje v Evropski uniji, ki slučajno že tako ali tako lahko izpolni kup predpisanih zahtev in kateremu zakonodaja EU pomeni možnost, da svoje stroške razširi še na konkurente. To je razlaga vztrajnega padanja našega deleža v svetovnem BDP in na ta način se je moja domovina obsodila na članstvo v omejenem in utesnjujočem regionalnem klubu.

  Syed Kamall (ECR). ─ Gospa predsednica, spominjam se, kako sporni so bili deli direktive o storitvah, ko smo jo sprejeli v Parlamentu v prejšnjem mandatu. Osebno se, kot pripravljavec poročila za trgovino in storitve, spomnim tudi velikega nasprotovanja, ki sem ga požel, ko sem omenil, da je treba liberalizirati številne storitve ─ finančne, zdravstvene, izobraževalne storitve, oskrbo z vodo ─ da bodo imeli potrošniki na voljo širšo izbiro in bolj kakovostne storitve, ne pa še naprej vztrajati pri zastarelih državnih monopolih, katerih storitve davkoplačevalci precej pogosto tudi neustrezno financirajo.

Tu pa imamo opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena, kot da pravila, ki nam omogočajo sijajno izbiro pri supermarketih in drugih storitvah, ne bi veljala tudi za vodo, izobraževanje in zdravje. Čas bi že bil za slovo od politike izpred 30 let, ko je nekatere stvari lahko zagotavljala samo država. Pri taki ureditvi so bile storitve premalo plačane in zato nekakovostne. Odločimo se raje za več liberalizacije storitev v EU in po svetu.

Poročilo: Antonio Cancian (A7-0020/2011)

  Gesine Meissner (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, rada bi razložila, zakaj se je večina poslancev iz poslanske skupine Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo vzdržala glasovanja o tej uredbi. Prav je, da smo sprejeli odločitev in da spoštujemo pravice invalidov ter oseb z omejeno mobilnostjo. To pa velja samo za potovanja na velike razdalje. Pri vrsti točk si uredba ne zasluži, da bi jo imenovali evropska. Na primer: ker uredba zajema samo vožnje, daljše od 250 kilometrov, v mnogih državah ne bo veljala. Na Cipru, na Malti in v Luksemburgu ne bo zagotavljala pravic, pa tudi ne v nekaterih drugih državah članic, kjer ni voženj, daljših od 250 kilometrov. Prost pretok ljudi, blaga in storitev je eno od osrednjih načel Evrope. Zdaj pa revnejši potniki ne uživajo zaščite, ker nekatere države članice pravic potnikov ne urejajo. Zato smo se vzdržali. Uredba ima nekaj pozitivnih vidikov, pa tudi vse preveč negativnih vidikov, to pa je razlog, da smo se vzdržali.

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospa predsednica, namen predloga, ki ga je predstavila Komisija leta 2008, je uvesti nove pravice potnikov v avtobusnem prevozu, ki bodo veljale po vsej Evropi in bodo podobne tistim, ki veljajo za druga prevozna sredstva, s tem pa tudi vzpostaviti enake pogoje konkurence med prevozniki in prevoznimi sredstvi v različnih državah članicah. Za dogovor o besedilu, o katerem glasujemo danes, so bila potrebna dolga in težka pogajanja s Svetom, vključno s spravnim postopkom.

Končno besedilo lahko ocenimo kot zelo zadovoljiv in uravnotežen kompromis, saj potnikom jamči pravice, ne da bi nalagalo huda bremena prevoznikom, ki so ─ ne pozabimo ─ predvsem mala ali srednja podjetja.

Izid spravnega postopka lahko utemeljeno štejemo za uspeh Evropskega parlamenta, saj besedilo vključuje nekatere naše najpomembnejše zahteve, namreč glede področja uporabe, temeljnih pravic potnikov ne glede na dolžino potovanja, začasnega odloga izvajanja in nazadnje tudi ustreznih povračil, pomoči in odškodnin v primeru nesreče, odpovedi ali zamude potovanja.

  Guido Milana (S&D). – (IT) Gospa predsednica, pred nami je nova bera pravic potnikov, vendar bi lahko te pravice veljale širše. Zavedati se moramo, da uredba sploh ne ureja pravic najranljivejših skupin potnikov, invalidov, priletnih upokojencev in ljudi z omejeno mobilnostjo na potovanjih, krajših od 250 km.

Res je, da uvaja bolj enotna merila kakovosti, prav tako pa je res, da izključitev lokalnih prevozov močno zmanjšuje število potnikov, ki jih uredba zadeva. Štiriletni rok za uveljavitev bo omogočil panogi, da se bo kar najbolje pripravila, spremljati pa bomo morali tudi vzpostavljanje organov za izvrševanje uredbe.

Izid tega procesa pomeni zmago Parlamenta in pozitivno sporočilo, da smo pozorni na potrebe državljanov. Kompromis pa je vedno rezultat prilagajanja ─ v tem primeru tudi popuščanja ─ pri ciljih naše zbornice. V bistvu smo dokazali, da dobro razumemo potrebe, v nasprotju s Svetom, ki je pokazal, da razume le interese.

  Giommaria Uggias (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, rad bi čestital gospodu Cancianu, ki je odlično pripeljal to zadevo do zaključka.

Gospod Mastella naj mi ne zameri, vendar nasprotujem njegovi trditvi, da je ta ukrep velika zmaga za naše državljane. Ne moremo spregledati, da naši državljani uživajo zaščito le na avtobusnih vožnjah, daljših od 250 km. Kako lahko govorimo o varstvu pravic državljanov Evrope, če pa ─ kot je že poudarila gospa Meissner ─ varstvo ne zajema nekaj celih držav, kot so Ciper, Luksemburg in Malta?

To so razlogi, zakaj se je naša poslanska skupina vzdržala glasovanja. Nismo glasovali proti poročilu, ker uvaja nekaj pravic, na primer pravice invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo. Zaradi tega smo se vzdržali glasovanja. Kar zadeva ostalo, pa bi prosil, da vprašanje čim prej ponovno odpremo, da bomo našim državljanom resnično zagotovili varstvo.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospa predsednica, najprej bi rad izpostavil, da je sijajno in pomembno, da skrbimo za pravice naših državljanov. Kadarkoli govorimo o pravicah, pa moramo upoštevati tudi to, da pravice prinašajo tudi dolžnosti, saj brez dolžnosti ni pravic.

V poročilu o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu je precej koristnega in pozitivnega. Upoštevati moramo tudi to, da se vseevropski avtobusni prevozniki močno razlikujejo med seboj. Na Finskem imamo na primer množico malih družinskih podjetij in morda bi se morali vprašati, ali je prav, da takim malim podjetjem nalagamo vedno nove obveznosti in stroške, saj že brez tega težko poslujejo donosno.

Lahko rečem, da smo pri tej zadevi dokazali svojo prožnost na več načinov in da smo upoštevali pravice različnih skupin potnikov. Upoštevanje potreb invalidov vedno prinaša očitno dodano vrednost. Zelo pomembno je zagotoviti, da lahko invalidi in ljudje z omejeno mobilnostjo laže potujejo in na splošno laže živijo ter da je za njihove potrebe čim bolje poskrbljeno. To je dobro, kot pa sem že dejal, je to nekoliko nedosledno, kajti pri urejanju pravic in obveznosti je treba poskrbeti tudi za to, da ne bodo prinesle prevelikih dodatnih stroškov malim podjetjem v panogi avtobusnega prevoza.

  Marian Harkin (ALDE). ─ Gospa predsednica, glasovala sem za uredbo, čeprav menim, da nikakor ni dovolj ambiciozna. Je pa začetek in včasih smo v Parlamentu in v EU sposobni napredovati samo z malimi koraki. Tako je tudi v današnjem primeru.

Žal nekaterih držav članic uredba ne zajema, prav tako žal velja samo za potovanja, daljša od 250 kilometrov. Vsekakor bi mi bilo ljubše, če bi obveljali predlogi ALDE, po katerih bi imeli potniki pravice zagotovljene že na mnogo krajših potovanjih. Veseli pa me, da nekatere temeljne pravice iz uredbe veljajo tudi za potnike na krajših potovanjih. Te pravice veljajo za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo. Med te pravice spadata nediskriminatoren dostop do prevoza in usposabljanje osebja na avtobusih za ravnanje z invalidi.

Žal imajo države članice možnost odloga izvajanja določb do deset let in čeprav mala podjetja res potrebujejo določen čas za uskladitev, bi želela pozvati države članice, naj poskrbijo za čim hitrejšo uskladitev z uredbo.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). ─ Gospa predsednica, goreče zagovarjam pravice potnikov, še zlasti pa širše pravice invalidov.

Z doseženim kompromisom nisem prav zadovoljen. V nasprotju s kolegom bi mi bila ljubša mejna dolžina potovanja 200 kilometrov, saj bi to omogočilo Irski zajeti tudi podeželska območja v mojem volilnem okraju. Mislim na predele severnega in zahodnega Donegala, Mayo in Galway. Večina podeželskih predelov je zunaj 250-kilometrske meje. Raven pravic v obliki odškodnin je nesorazmerna z naravo prevozov na podeželju.

Rad bi omenil tudi stroške, predvsem stroške zavarovalnih premij, ki bi lahko nekatere prevoznike pregnali s trga. Večinoma pa ni na voljo drugih možnosti javnega prevoza.

Seveda moramo danes izglasovano odločitev sprejeti, upamo pa, da bo prehodno obdobje omogočilo tistim, ki so zunaj 250-kilometrskega območja, prilagoditev novim pogojem.

Iz naštetih razlogov sem se moral kljub načelnemu soglasju vzdržati glasovanja.

  Sergej Kozlík (ALDE). – (SK) Gospa predsednica, v Evropi vsako leto potuje z avtobusom več kot 70 milijonov potnikov. Skrajni čas je že za uveljavitev uredbe o varstvu pravic potnikov, enako kot v zračnem, ladijskem in železniškem prevozu. Potnikom bo 12 temeljnih pravic zagotovljenih ne glede na dolžino potovanja. Poleg tega bodo imeli pri potovanjih, daljših od 250 kilometrov, pravice do odškodnine v primerih zamud, do pomoči v primerih nesreč ali smrti, do odškodnine za izgubljeno ali poškodovano prtljago in do boljšega informiranja. Zlasti pri malih državah pa je spodnja meja 250 km precej pretirana. Pozdravljam odločitev, da bodo imeli ljudje z omejeno mobilnostjo pravico do posebne pomoči, kot že velja pri letalskem prevozu. V prihodnje bom vsekakor podpiral uvedbo skupne uredbe, ki bo poenotila sedanje ureditve pravic potnikov pri različnih načinih prevoza in napravila celotno ureditev pravic potnikov znatno preglednejšo.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, pravice potnikov v avtobusnem prevozu, ki je v Evropski uniji precej priljubljen, je treba jasno zakonsko urediti, tako kot v letalskem, železniškem in ladijskem prevozu. Končno besedilo predloga uredbe se mi zdi zadovoljiv kompromis. Še zlasti me veseli sprejem 12 temeljnih pravic potnikov, ki bodo veljale za vse potnike, ki uporabljajo ta način prevoza, ne glede na dolžino potovanja. Posebej pozdravljam upoštevanje posebnih potreb invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo. Uveljavitev pravice do odškodnine ob izgubi ali poškodbi invalidskega vozička ali drugega pripomočka za lažjo mobilnost ter usposabljanja osebja na avtobusih za prevoz invalidov sta pomembni orožji v boju proti diskriminaciji in socialni izključenosti teh ljudi.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, glasoval sem za poročilo, ker prinaša pomembno izboljšanje razmer. Uspelo nam je doseči uravnoteženo rešitev, ki potnikom zagotavlja pravice, malim in srednjim prevoznikom pa nadaljnje poslovanje. Uredba zajema potovanja, daljša od 250 kilometrov, in daje avtobusnim potnikom pravico do odškodnine v primeru odpovedi prevozov, prezasedenosti ali zamud, daljših od dveh ur. Večina avtobusnih prevoznikov je malih ali srednjih podjetij, ki bi jih pretirani odškodninski zahtevki lahko pahnili v propad. To je ena od uspešnih rešitev v uredbi, ki bo zagotovila, da odškodninski zahtevki ne bodo mogli uiti nadzoru. Kar zadeva dolžino potovanja 250 kilometrov, ni nikakršnega razloga, da nove uredbe ne bi uveljavili in nato ugotavljali, kako jo je mogoče še izboljšati.

  Zigmantas Balčytis (S&D). – (LT) Gospa predsednica, najprej bi rad čestital poročevalcu gospodu Cancianu, saj je besedilo, ki ga sprejemamo danes, resnično zadovoljiv in uravnotežen kompromis. Zagotavlja pravice potnikom, ne da bi ob tem nalagalo velike obremenitve prevoznikom, ki so večinoma mala ali srednja podjetja. Evropski državljani se bodo lahko počutili bolj zaščitene. Sporazum tudi izboljšuje razmere za invalide in osebe z omejeno mobilnostjo med potovanjem. Uvaja tudi jasna pravila o odškodninah v primerih poškodb in o zagotavljanju pomoči.

Prepričan sem, da bo uredba pomemben prispevek k izboljšanju razmer med potovanjem za naše državljane in da jim bo zagotovila več pravne jasnosti v primerih nesreč in drugih nepredvidenih dogodkov.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospa predsednica, rad bi čestital gospodu Cancianu za odlično opravljeno delo, še zlasti pa za ugoden izid, dosežen pri pogajanjih s Svetom v spravnem postopku. Tako glede področja veljavnosti uredbe kot glede vključitve 12 temeljnih pravic v predlog je doseženi kompromis pomemben korak na področju varstva pravic potnikov.

Predlog ustrezno upošteva pravice in potrebe invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, še zlasti, kar zadeva nediskriminatoren dostop do prevoza, pravico do odškodnine v primeru izgube ali poškodbe pripomočkov za mobilnost, vlaganje in obravnavo pritožb, usposabljanje osebja avtobusov za ravnanje z invalidi in informiranje med potovanjem.

Končno besedilo uspešno zagotavlja pravice potnikom, ne da bi nalagalo hudih bremen prevoznikom, ki so večinoma mala in srednja podjetja in velikih bremen ne bi mogla prenesti.

  Diane Dodds (NI). ─ Gospa predsednica, zavedam se, da ima poročilo niz pozitivnih vidikov ─ in odločno podpiram pravico invalidov do dostopnosti prevoza in do odškodnin ─ verjamem pa, da bi take ureditve morale uvajati nacionalne vlade.

Prav tako sem prepričana, da bi bile obremenitve, ki bi jih naložil ta predlog, prehude za mnoge prevoznike. Parlament se mora zavedati, da so številna avtobusna podjetja zasebna sorazmerno majhna podjetja, ki že zdaj poslujejo pod hudimi finančnimi pritiski zaradi ogromnega dviga cen goriva v zadnjih 12 do 18 mesecih. Pri mnogih zasebnih, pa tudi državnih avtobusnih prevoznikih bodo dodatni stroški povzročili le dve spremembi: višje cene vozovnic in krčenje prog. Mnoge prevoznike na trgu ─ ki prostovoljno opravljajo prevoze invalidov ─ pa bodo pahnili v stečaj.

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospa predsednica, pot do današnjega glasovanja o poročilu je bila dolga in rad bi ponovil čestitke kolegov poslancev gospodu Cancianu, ki nas je z zagrizenim bojem pripeljal do te točke. Končno imajo vsi načini prevoza uredbo o pravicah potnikov. Menim, da je naslednji korak zakonodajni akt, ki bo ustrezno uskladil vse te uredbe.

Področje veljavnosti je smiselno, čeprav smo se o njem sporazumeli z različnih izhodiščnih predpostavk; da nam je uspelo zajeti vse države članice razen dveh, je vsekakor uspeh, prav tako je uspeh, da je veliko določb postalo obveznih tudi pri dolžinah potovanj do 250 km; pri tem pa smo se morali odpovedati nekaterim vrstam odškodnin.

Med dopoldansko razpravo je več poslancev ugotavljalo, da ni ustrezne določbe o zaščiti potnikov z omejeno mobilnostjo, na srečo pa so kasnejši govori pokazali, da to ne drži. Nasprotno, ta zaščita pomeni velik korak naprej pri kompromisu in na ta korak bi morali biti ponosni.

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Gospa predsednica, glasujem proti besedilu, saj uredba v sedanji obliki ne zagotavlja enakopravne obravnave potnikov. Ni primerljiva z ureditvami pri drugih načinih prevoza, niti ne velja enako za potnike iz različnih držav. Zato je nekaj malih evropskih držav izvzetih iz uredbe. V nekaterih drugih državah članicah pa velja akt le delno.

Nerešeno ostaja tudi vprašanje čezmejnega avtobusnega prevoza. Avtobuse uporabljajo ljudje z nižjimi dohodki in mladi, tudi študentje in dijaki. Zato ni sprejemljivo, da je uveljavitev odložena.

Poročilo: Martin Callanan (A7-0287/2010)

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospa predsednica, dosegli smo kompromis med predlogom Komisije ter predlogom Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane za gospodarska vozila in standarde emisij, po katerem se bodo emisije teh vozil v desetih letih zmanjšale z 203 na 147 g na kilometer. Uvedeni novi standard emisijskih vrednosti je sprejemljiv za proizvajalce in uporabnike in je pomemben z vidika stroškov, ki jih bo uporabnikom prinesla višja cena vozil. Skupino uporabnikov sestavljajo predvsem mala in srednja podjetja, trgovci in družinska podjetja, prav na tem delnem zasedanju pa smo že razpravljali o instrumentih EU za finančno pomoč malim in srednjim podjetjem. Eden od naših ciljev na tem področju je omiliti ovire za rast malih in srednjih podjetij. Upamo, da višji stroški voznih parkov lahkih gospodarskih vozil zaradi omejitve emisijskih vrednosti in višjih stroškov izdelave ne bodo pomenili nove občutne ovire. Leta 2014 bomo lahko preverili, ali se načela, na katerih temelji uredba, ustrezno uveljavljajo.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, Evropskemu parlamentu je ob nasprotovanju Sveta in Komisije uspelo zastaviti ambiciozen dolgoročni cilj, da se emisije CO2 iz malih dostavnih vozil do leta 2020 zmanjšajo na največ 147 gramov na kilometer. To ambiciozno, a realistično omejitev je mogoče doseči z inovativno okoljsko tehnologijo. Vozila bodo opazno čistejša, še vedno pa bodo cenovno dostopna malim in srednjim podjetjem. To se nam je zdelo še posebej pomembno, saj podnebju ne bo koristilo, če bodo cene novih vozil tako nedostopne, da bodo na naših cestah še naprej vozila stara dostavna vozila in obremenjevala okolje. Veseli me, da smo danes glasovali o tem predlogu in ga sprejeli s prepričljivo večino.

  Vicky Ford (ECR). ─ Gospa predsednica, pravkar smo glasovali o poročilu z naslovom „standardi emisijskih vrednosti za lahka gospodarska vozila“. Tako kot pri večini zakonodaje EU je naslov dolg in zavit, za njim pa se skriva stvarno vprašanje. Naj prevedem: lahka gospodarska vozila so seveda dostavna vozila, standardi emisijskih vrednosti pa pomenijo emisije, ki so seveda odvisne od porabljenega goriva.

Danes lahko vsi spremljamo rast cen goriv na črpalkah, samostojnim podjetnikom, kot so gradbinci, vodovodni inštalaterji in stavbni mizarji, pa prevoz pomeni kritičen poslovni strošek. Zahtevajo vozila z učinkovito porabo goriva in poraba je že od nekdaj ključni dejavnik pri njihovem izbiranju vozil.

Ob proizvodni liniji v tovarni General Motors v Lutonu v mojem volilnem okraju sem ugotovila, da se inovativne izboljšave rojevajo v proizvodni hali.

Nekateri kolegi menijo, da že to, da v naši zbornici postavimo cilj, zadostuje, da bo Evropa ta cilj tudi dosegla. Resnica pa je, da bodo take cilje, pri dostavnih vozilih ali kje drugje, uresničile zahteve uporabnikov in izboljšave pri proizvajalcih, ne pa evropska zakonodaja sama po sebi.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospa predsednica, žal mi je, da se nisem mogel udeležiti razprave, ker sem imel ob istem času drug sestanek. Zato se vam zahvaljujem, da ste mi dali možnost povedati nekaj besed zdaj.

─ V strategiji 2020 smo poseben poudarek namenili obnovljivim virom energije in tako je prav. Enako pomembna za uresničitev naših ciljev pa bo energetska učinkovitost, še zlasti pri motornih vozilih ─ osebnih in gospodarskih.

Gospodarska vozila so na cesti vsak dan in prevozijo ogromne razdalje. S tako uredbo lahko prispevamo k uresničitvi ciljev strategije 2020 v zvezi z učinkovito porabo goriva, saj bo prisilila načrtovalce k izdelavi motorjev z učinkovitejšo porabo goriva, in čeprav bodo kratkoročni stroški morda visoki, bodo prihranki pri številu kilometrov, prevoženih z litrom goriva, pa tudi okoljski prihranki, ogromni.

Poročilo: Klaus-Heiner Lehne (A7-0021/2011)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospa predsednica, Svet nam je poslal predlog sklepa o odobritvi postopka okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva. Razlog za to je, da nekatere države članice ─ tudi Italija in Španija ─ nasprotujejo uvedbi predvidene ureditve trijezičnega prevajanja, ki bi pravzaprav pomenila obliko diskriminacije, saj očitno krši načelo enakosti vseh uradnih jezikov Unije.

Tudi po številnih dosedanjih pogajanjih in današnjem glasovanju je videti, da soglasno sprejetje uredbe ne bo mogoče. Z vidika pravne in institucionalne učinkovitosti pa bi bilo smiselno oziroma verjetno smiselno počakati na mnenje Sodišča Evropskih skupnosti, ki ga pričakujemo v nekaj dneh in bi lahko ne le razjasnilo niz tehničnih vidikov enotne patentne ureditve, ampak tudi izpostavilo vse učinke te ureditve glede pristojnosti. Nismo izbrali te poti, zato sem glasoval proti.

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospa predsednica, ko poslušam našo razpravo o okrepljenem evropskem sodelovanju na področju enotnega evropskega patentnega varstva, težko skrivam nasmešek ─ prizanesljiv nasmešek. Politiki iz nekaterih držav, ki štejejo lastni jezik za najpomembnejšega na svetu, trdijo, da bi uvedba okrepljenega sodelovanja uničila notranji trg na tem področju. Ta trditev je seveda absurdna, saj na področju enotnega patentnega varstva notranjega trga sploh nimamo. Pridobitev patenta stane v EU približno desetkrat več kot v Združenih državah Amerike in naša podjetja za to plačajo letno 250 milijonov evrov. Zato je dobro, da smo danes končno izglasovali okrepljeno sodelovanje, tako da nekatere države ne bodo več mogle zavirati napredka. Kar je preveč, je preveč. Cilja sicer danes še nismo dosegli, smo pa v enem dnevu dosegli več napredka kot prej v desetih letih.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospa predsednica, o uvedbi sistema enotnega patentnega varstva razpravljamo na evropski ravni že 20 let. Zelo zapleten sedanji sistem registriranja patentov, pri katerem so postopki dolgotrajnejši in dražji kot pri ameriškem sistemu, ni v nikakršno pomoč evropskim podjetnikom. Patenti imajo pomembno vlogo pri razvoju in rasti sodobnega gospodarstva in podpori znanstvenim raziskavam. Ker na svetovnih trgih vlada vedno ostrejša konkurenca, si ne moremo privoščiti nadaljnjega odlaganja odločitev o tej zadevi. Zato moramo pospešiti uvedbo enotnega trga patentov. Resda moramo zamisel podpreti, pri tem pa ne smemo spregledati spornosti niza vprašanj, na primer tudi vprašanj v zvezi z jeziki. Vsekakor se moramo bojevati proti diskriminaciji manjših, številčno šibkejših in pogosto revnejših držav.

  Alfredo Pallone (PPE). – (IT) Gospa predsednica, živimo na trgu, na katerem naša podjetja poslujejo v razmerah svetovne konkurence. Izhodiščno vodilo reforme jezikovne ureditve patentov, ki jo je napovedala Komisija, je zmanjšati stroške v zvezi s prevajanjem v prid naši večji konkurenčnosti na trgih, na katerih tekmujemo z Združenimi državami Amerike, še zlasti na azijskem trgu.

Zato se sprašujem, ali ne bi bilo še učinkoviteje, če bi patente sestavljali v enem samem jeziku? To bi našim podjetjem resnično pomagalo v konkurenčnem boju na svetovnem trgu. Poleg tega je znano, da imamo v Evropi danes dva pravna sistema z različnimi značilnostmi in pravili. Menim, da bi bilo bolje začeti z usklajevanjem teh dveh sistemov.

In končno, uvedba okrepljenega sodelovanja ni le v nasprotju z duhom Evropske unije, ampak tudi škoduje notranjemu trgu, saj ga izpostavlja zemljepisnemu drobljenju in izkrivljanju konkurence med državami članicami, saj bodo nekatere države neizogibno v slabšem položaju od drugih.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospa predsednica, na eni strani pozdravljam cilj Evrope, da si ─ končno po dolgih letih ─ omisli pomemben instrument, kakršnega pomeni patentno varstvo, s katerim bo Evropska unija vendarle lahko enakopravno tekmovala z drugimi deli sveta, na drugi strani pa moramo izraziti globoko obžalovanje, ker smo ta rezultat dosegli na račun drugih, na primer Italije, ki je vztrajna zagovornica krepitve vloge Unije.

Sklep o izdajanju patentov samo v enem od treh delovnih jezikov Evropskega patentnega urada bo dejansko vzpostavil neenakopravnost med italijanskimi podjetji in podjetji v tistih državah, katerih jeziki spadajo med predlagane delovne jezike. Rad bi vas spomnil, da sem pred nekaj meseci v svojem vprašanju Komisijo pozval, naj se zavzame za uporabo italijanskega jezika. Do danes je 25 od 27 držav članic privolilo v predlagano ureditev, zato sem se vzdržal glasovanja.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospa predsednica, nihče med nami ni zadovoljen s sedanjimi rešitvami patentnega varstva v EU in državah članicah. Zato je uvedba enotnega patentnega varstva nujna tako za gospodarstva naših držav članic kot za gospodarstvo EU kot celoto. Nova ureditev bi morala zlasti spodbujati znanstvene raziskave in inovacije. Uvedba sorazmerno preproste ureditve na podlagi standardiziranih obrazcev ─ čeprav je ta zadeva še sporna ─ ob uporabi treh jezikov, čeprav tečejo razprave, ali naj se uporablja en jezik ali več jezikov, in s prevodom v materni jezik vlagatelja zahtevka, je pomemben korak.

To bo še posebej pomembno za mala in srednja podjetja, med katerimi mnoga nimajo dovolj finančnih sredstev za patentne zahtevke. Upam, da bo ta korak spodbodel k inovacijski dejavnosti tudi tista mala in srednja podjetja, ki jih navadno označujemo kot „speče inovatorje“. Pogosto razpravljamo, kako bi lahko spodbudili ta podjetja k lastni inovacijski in dejavnosti in patentni zaščiti lastnih inovacij, še zlasti v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko. Želimo, da bi nova uredba na eni strani spodbudila ta mala in srednja podjetja, na drugi strani pa zagotovila boljše patentno varstvo inovacij v Evropski uniji.

  Constance Le Grip (PPE). – (FR) Gospa predsednica, glasovala sem za poročilo gospoda Lehneja, ki izraža podporo Evropskega parlamenta krepitvi sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v Evropski uniji. Saj je že čas! Dvajset let prizadevanj, da bi nekaj dosegli, da bi prišli do točke, ko bi lahko začeli konkretno ukrepati v prid evropskim podjetjem, tako malim in srednjim kot velikim, ki že dolgo čakajo na ta instrument, pomemben za njihovo konkurenčnost in rast.

Z odobritvijo okrepljenega sodelovanja Evropski parlament dokazuje svojo privrženost temu postopku okrepljenega sodelovanja ─ in rada bi izpostavila, da ga tokrat uporabljamo drugič ─ obenem pa pošilja zelo pozitivno in konkretno sporočilo v spodbudo inovativnosti in konkurenčnosti naših podjetij. Kot smo že slišali, se je 25 od 27 držav članic odločilo za odobritev postopka okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v Evropski uniji. Nočem podcenjevati težav, ki bodo lahko doletele nekatere od naših držav članic, vseeno pa naredimo korak naprej in bodimo za zgled. To pričakujejo od nas podjetja.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospa predsednica, vzdržala sem se glasovanja, ker menim, da je odločitev za uvedbo enotne patentne zaščite z okrepljenim sodelovanjem še en spodrsljaj Sveta. Z odločitvijo soglaša samo devet držav članic, pa tudi dokument sam ugotavlja, da ciljev ne bo mogoče doseči v razumnem času. Konkurenčnost? Učinkovitost?

Poleg tega še čakamo na razsodbo Sodišča Evropskih skupnosti o pristojnosti glede jezikovnih pravil. Svet bi se moral potruditi in oblikovati skupno stališče, morda bi moral več dela vložiti v oblikovanje možnosti uporabe enega samega jezika ob upoštevanju števila registracij in jezika, uporabljenega pri večini registracij, da bi bili bolj konkurenčni v svetovnem okolju.

Nacionalistični pogledi držav članic so spet privedli do samo delne odločitve, ki ne vsebuje jasnih meril za uporabo treh jezikov. Ob takem ravnanju ne moremo pričakovati napredka pri utrjevanju evropskega projekta.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, če želi Evropska unija okrepiti svojo konkurenčnost in prevzeti vodilno vlogo na področju inovacij, mora ustrezno poskrbeti za svoje ustvarjalne potenciale.

Patentna ureditev EU pa ima vrsto pomanjkljivosti, ki ovirajo uvedbo enotnega patentnega varstva, pa tudi razvoj notranjega trga, s tem pa meglijo pravno gotovost izumiteljem in inovativnim podjetjem. Uvedba enotnega varstva izumov v vseh državah članicah z enotnim evropskim procesom podeljevanja patentov ob enotni patentni zakonodaji bi izrazito poenostavila sedanji zapleteni sistem, obenem pa bi zmanjšala stroške, zlasti malim in srednjim podjetjem, ki morajo danes plačevati do trikrat več kot na primer podjetja v ZDA. Ker dosedanji poskusi uvedbe enotne patentnega varstva v celotni EU niso obrodili sadov in ker so izpolnjeni vsi pravni pogoji za uvedbo okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe posamičnega patentnega varstva, sem za to, da Evropski parlament predlog odobri.

  Giommaria Uggias (ALDE). Gospa predsednica, ko pred stotimi leti ameriška telefonska industrija Antoniu Meucciju ni priznala patenta, ni šlo za to, da patent ni bil sestavljen v angleškem, ampak v italijanskem jeziku, pač pa ni izpolnjeval nekega drugega pogoja: ni imel denarja, da bi podaljšal patent še za eno leto.

Podobno smo tudi danes v protislovnem položaju in ne glede na izid glasovanja menim, da je sprejetje trijezičnega sistema, v katerem ni italijanskega jezika, v bistvu znak šibkosti naše vlade, njene nesposobnosti, da bi uveljavila naše zahteve v evropski politiki, in slabosti našega političnega sistema, ki se odražajo predvsem na področju raziskav in inovacij.

S tem v zvezi se moramo samo spomniti študije o konkurenčnosti, objavljene lani decembra, ki kaže, da je v zadnjih letih Italija prostovoljno podarila več kot 4 milijarde EUR drugim državam, ki so bolj gostoljubne do naših raziskovalcev. Ti raziskovalci vsekakor ne potrebujejo več italijanščine, saj so se naučili angleščine, francoščine in nemščine, torej so povsem usposobljeni za vlaganje patentnih zahtevkov, v škodo italijanskim izdelkom.

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospa predsednica, rad bi razložil, zakaj sem danes glasoval proti poročilu. Uvedba patentnega varstva bo vsekakor pridobitev za ureditev patentov v Evropi, rezultat pa bi bil mnogo boljši, če bi uporabili drug postopek. Uporaba okrepljenega sodelovanja je po mojem mnenju slepa ulica.

Sedanji postopek je namreč le najnovejša faza dolge zgodovine sprejemanja patentnega varstva v Evropski uniji, ki ima začetke že v devetdesetih letih, za uvedbo pa se zavzema samo 12 držav članic.

Glasoval sem proti resoluciji, ker ni združljiva z zahtevo glede zadnje možnosti iz člena 20(2) Pogodbe. Predlog Komisije ne vzpostavlja enotnega patentnega varstva na celotnem ozemlju Unije, kot predpisuje člen 118, okrepljeno sodelovanje pa negativno vpliva na ustanavljanje podjetij in prost pretok kapitala.

Poleg tega bi bilo v političnem smislu mnogo bolj elegantno in pošteno počakati na odločbo Sodišča Evropskih skupnosti, katere objavo pričakujemo 8. marca. Po prejemu te odločbe bomo verjetno morali naše stališče še popraviti.

  David-Maria Sassoli (S&D). – (IT) Gospa predsednica, spet smo se lahko prepričali, da italijanska vlada ne zna varovati proevropskega ugleda Italije in interesov naših podjetij v tako ključni zadevi, kot je sprejetje evropskega patentnega varstva. Petindvajset držav članic od sedemindvajsetih in prepričljiva večina Parlamenta podpira predlog, ki ureja področje patentov in prinaša otipljive učinke najbolj inovativnim podjetjem in podjetjem, ki so najbolj usmerjena na mednarodne trge.

Z izvzetjem iz tega sklepa Italijani izpostavljamo naša podjetja nevarnosti pomanjkljive zaščite v Evropi in drugod po svetu. Prav neverjetno je, da vlada, ki ne stori ničesar za širitev italijanske kulture po svetu, ki krči finančna sredstva kulturnim ustanovam in ne ceni jezika lastne države, ki ima na svojem ozemlju največ objektov s seznama svetovne dediščine, lomasti po vprašanju jezika, ko pa naša podjetja že od nekdaj zahtevajo, da se patenti sestavljajo samo v angleškem jeziku, praktičnem uradnem jeziku današnjega svetovnega gospodarstva. No, prišli pa smo do tega, da lahko vsakdo vlaga patentne zahtevke v lastnem jeziku.

Gospa predsednica, nobenega nujnega razloga ni bilo za tako prenagljeno glasovanje, kot ga je izsilil gospod Barnier, pred objavo mnenja Sodišča Evropskih skupnosti v prvem tednu marca, mnenje pa bo, kot vemo, obravnavalo predvsem dve ključni točki: uporabo nacionalnega jezika pri zagovorih pred sodiščem za patente Evropske unije in samo legitimnost ustanovitve sodišča za patente. Dobro vemo, da je ti dve točki treba razrešiti pred sprejemom kakršne koli odločitve. Zato je italijanska delegacija v okviru Demokratske stranke (PD) sklenila, da se vzdrži glasovanja.

  Seán Kelly (PPE). ─ Gospa predsednica, predlog nikakor ni popoln in morda ga bomo morali po prejemu odločbe Sodišča Evropskih skupnosti čez nekaj tednov še enkrat obravnavati. Vseeno pa menim, da je korak v pravo smer, zato sem ga podprl.

Udeležil sem se že niza seminarjev v Evropskem parlamentu v zvezi z inovacijami. Podjetje General Electrics je opravilo nekaj pregledov razmer po Evropski uniji in podatki kažejo, da večina ljudi verjame, da se lahko iz recesije rešimo samo z inovacijami. Inovacije pomenijo raziskave, razvoj in nove izdelke. Nove izdelke je treba patentirati in čim lažji je patentni postopek, toliko bolje je. Po vsej Evropski uniji moramo poskusiti vzpostaviti sistem, ki bo tako preprost in stroškovno učinkovit kot sistem v ZDA.

Do tega nam manjka še precej, se pa vsaj trudimo, da bi šli v to smer. Zato sem podprl današnje predloge.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospa predsednica, vzdržal sem se glasovanja o poročilu gospoda Lehneja, pa na zato, ker bi imel kaj proti uvedbi enotne ureditve patentnega varstva. Ravno nasprotno. Podjetja v Flandriji že dolgo glasno zahtevajo tako ureditev. Samo zamisel lahko le pozdravimo, še zlasti ob upoštevanju, kako drag in zapleten je sedanji postopek, ko je treba prijaviti patent v vsaki državi članici posebej.

Glasovanja sem se vzdržal, ker jezikovne rešitve še niso popolnoma jasne. Ne vemo še, koliko bo predlog uredbe, ki ga bo sestavila Komisija, dopuščal uporabo tudi drugih uradnih jezikov, ne le angleškega, francoskega in nemškega. Kakor koli že, tako kot danes bom tudi v prihodnje mnenja, da bi moralo biti mogoče predložiti patentni zahtevek tudi v nizozemščini.

Poročilo: Ivo Belet (A7-001/2011)

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, kodificiranje prej omenjenih določb ustreznih besedil, skupaj z omenjenimi spremembami, bo nedvomno razjasnilo pravno ureditev področja radioaktivnosti v živilih.

Po mojem mnenju pa bi bilo glede na sprejem Lizbonske pogodbe primerno ponovno pretehtati pravno podlago predlagane uredbe, saj je treba upoštevati tudi nove pristojnosti Evropskega parlamenta na področju varovanja javnega zdravja. V tem primeru se strinjam z mnenjem, da člen 168(4b) Pogodbe o delovanju Evropske unije zagotavlja pravno podlago za predlog, saj je neposredni namen na tej podlagi sprejetih ukrepov varovanje javnega zdravja, za kar gre pri (citiram) „določitvi najvišje dovoljene stopnje onesnaženja živil in krme“.

  Giommaria Uggias (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, v glavnem podpiram spremembe, ki jih predlaga besedilo, ki je v bistvu le kodifikacija prejšnjih zakonodajnih aktov o najvišji dovoljeni stopnji radioaktivnega onesnaženja živil in krme.

Pozabljamo in nekako spregledujemo, da govorimo o odpadkih pri jedrskih nesrečah. To pomeni, da moramo tudi v prihodnje budno spremljati tveganja, povezana z jedrskimi elektrarnami, in upoštevati, da so to posledice gnilih in strupenih sadov smeri razvoja, pri kateri vztrajajo nekatere države. Torej govorimo o ukrepu, ki nas mora vse spodbuditi k skrajni budnosti.

Glede osrednjega vprašanja pa menim, da bi lahko dosegli več v zvezi z uvedbo obveznega takojšnjega obveščanja, ki bi omogočalo skupno obravnavo vseh dejavnikov tveganja. Poleg tega nikakor ne bi smeli opustiti zahteve po obveščanju vladnih organov v primeru nesreče.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospa predsednica, uredbe, ki zagotavljajo, da živila niso onesnažena z radioaktivnimi snovmi, so bile sprejete po nesreči v černobilski jedrski elektrarni. To je zelo pomembno vprašanje, še zlasti z vidika javnega zdravja, obenem pa je zahtevna tema. Uveljavitev Lizbonske pogodbe zahteva posodobitev nekaterih uredb kljub neskladjem med predlogi Evropske komisije in Parlamenta glede pravne podlage. Parlament navaja člen 168(4) Lizbonske pogodbe, Komisija pa navaja člen 31 Pogodbe Euratom. Potrebno je ponoviti, da moramo varovati potrošnike, prav tako pa je treba poudariti, da moramo varovati kmete, ki bi morali prejeti nadomestila za izgube, ki jih utrpijo po nesreči. Naša razprava je izkazala tudi velika razhajanja glede ocenjevanja možnih ogroženosti, vključno s stopnjami sevanja, ki ga povzroči nesreča, in sevanja iz naravnih virov. Opozoriti je treba tudi na dejstvo, da vedno večji del trga Evropske unije pokrivajo uvoženi kmetijski pridelki in živila iz različnih delov sveta, saj morajo biti tudi ti izdelki skladni s standardi javnega zdravja, vključno z zahtevami, da živila ne smejo biti onesnažena z radioaktivnimi snovmi.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospa predsednica, vključitev nove uvodne izjave v predlog kodifikacije treh uredb, sprejetih v letih od 1987 do 1990, o stopnjah radioaktivnega onesnaženja v primerih radiološke nevarnosti, pomeni potrebno naknadnih utemeljitev obstoječega člena in podeljuje Svetu pristojnost za sprejemanje uredb, s katerimi pravočasno odobri nujne ukrepe, ki jih predlaga Komisija.

Soglašam s poročevalcem gospodom Beletom, da tega ni mogoče obravnavati ločeno od člena, na katerega se nanaša. Kakorkoli že, v skladu z novimi pravili, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, moramo razčistiti, ali je to pojasnilo zadostna utemeljitev za ohranitev izvršilnih pristojnosti Sveta in ali so izvršilne pristojnosti, prenesene na Svet, ustrezno opredeljene in zamejene.

Zavarovan mora biti interes državljanov za učinkovito obvladovanje razmer po nesreči. Med ukrepe v ta namen spadata poenostavitev postopka v primeru jedrske nevarnosti in nedvoumna dodelitev nadzorne vloge Komisiji, ki obenem pojasnjuje ureditev njenih ukrepov.

Pisne obrazložitve glasovanja

Priporočilo: Eva Joly (A7-0018/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Soglašam s stališčem poročevalke, da lahko odobrimo sklenitev sporazuma z novimi določbami, skladnimi s cilji EU na področju razvojnega sodelovanja, ki jih določa člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Po drugi strani pa sem prepričan, da je bil naš pristop preveč usmerjen na trgovinska in gospodarska vprašanja ter prosto trgovino, premalo pa na razvoj, zato pozdravljam nove določbe, ki bodo vključene v revidirani sporazum, zlasti v zvezi z bojem proti revščini, učinkovitostjo pomoči, razvojnimi cilji tisočletja in povezavo med preseljevanjem ter razvojem. Glasujem pa za predlog, saj sem prepričan, da so odnosi in trgovina z Južno Afriko bistvenega pomena za obe strani.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za ta dokument, saj vsebuje pomembne spremembe. Pozdravno je, da razorožitev postaja bistveni element sporazuma ─ natančneje ─ enako kot demokratična načela, človekove pravice in pravna država. Te določbe so zelo pomembne in prispevajo k ohranjanju miru ter varnosti na tem območju, pa tudi k spoštovanju človekovih pravic in razvoju demokracije. V sporazum sta vključena načelo učinkovitosti pomoči (kot cilj razvojnega sodelovanja) in prednost, dana ukrepom, ki zlasti pri preprečevanju revščine prispevajo k doseganju razvojnih ciljev tisočletja (RCT).

Omeniti velja, da z vidika razvoja Južne Afrike razširitev sodelovanja na številna nova področja pomeni prednost revidiranega sporazuma, tako razširitev sodelovanja, ki je bila v prvotnem sporazumu iz leta 1999 predvidena samo kot možnost, pa želita obe pogodbenici. Pomembno je tudi, da je veliko pozornosti posvečene vprašanjem trgovine, gospodarstva in prostega trga, kar bo prispevalo h gospodarskemu razvoju območja.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Revidirani sporazum prinaša vrsto sprememb, zlasti v zvezi z razvojem demokratičnih načel in sodelovanjem na področjih razorožitve in neširjenja orožja za množično uničevanje. Pozdravljam pobudo, naj imajo prednost ukrepi, ki bodo prispevali k doseganju razvojnih ciljev tisočletja (RCT), in sicer: strategije za zmanjševanje revščine, izboljšanje življenjskih razmer in ustvarjanje novih delovnih mest. Menim, da moramo vzpostaviti poglobljen politični dialog o boju proti terorizmu in pranju denarja, financiranju terorizma in organiziranem kriminalu ter proizvodnji in kopičenju orožja in trgovini z orožjem. Poleg tega trdim, da moramo pozornost posvetiti tudi razvojnemu sodelovanju na področjih izobraževanja in zdravstva. Zaradi tega sem poročilo podprla.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Južna Afrika je država, ki se hitro razvija na vseh področjih in s katero želi Evropska unija vzpostaviti posebne odnose. Glede na pozitivno priporočilo Odbora za razvoj in odobritev s strani Odbora za mednarodno trgovino sem podprl podpis sporazuma, ki bo okrepil naše sodelovanje s to državo.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za obnovitev sporazuma med EU in Južno Afriko o sodelovanju, ki je bil nazadnje spremenjen leta 2009, saj sporazum uvaja nove razsežnosti v sodelovanje med Evropsko unijo in Južno Afriko. Prvotni sporazum iz leta 1999 je urejal trgovinsko sodelovanje, pomoč Južni Afriki pri njeni gospodarski in družbeni preobrazbi, gospodarski vključitvi države v območje južne Afrike ter razvojno sodelovanje. Sedaj sporazum širimo tudi na naslednja področja: boj proti revščini, učinkovitost razvojne pomoči, uresničevanje RCT, varnost, boj proti orožju za množično uničevanje in boj proti terorizmu. Ta področja strateškega sodelovanja so po mojem mnenju pomembna z vidika aktivnega sodelovanja Evropske unije z Južno Afriko in vpliva te države na območju južne Afrike.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam novi sporazum, katerega namen je okrepitev dvostranskega sodelovanja na nizu področij. Rada bi poudarila pomen pravic otrok, enakosti spolov, boja proti nasilju nad ženskami, sodelovanja na področju okolja, zlasti na področju podnebnih sprememb, kulturnega sodelovanja, sodelovanja v boju proti prepovedanim drogam in pranju denarja, sodelovanja na področju zdravja in boja proti aidsu. Povezava med sodelovanjem in razvojem bi morala zajemati strategije za zmanjševanje revščine, izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, udeležbo migrantov pri razvoju njihove domovine in sodelovanje pri krepitvi zmogljivosti, zlasti v zdravstvenem in izobraževalnem sektorju, da bi omejili negativni vpliv bega možganov na trajnostni razvoj v Južni Afriki. Pozdravljam razširitev sodelovanja na ta številna nova področja in vesela sem novih določb v zvezi z razvojem v revidiranem sporazumu, še zlasti določb o boju proti revščini, učinkovitosti pomoči, razvojnih ciljih tisočletja in povezavi med preseljevanjem ter razvojem.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za priporočilo, saj podpiram vključitev novih določb v zvezi z razvojem v sporazum. Poskrbeti moramo tudi, da bodo izvajanje sporazuma učinkovito spremljali pristojni organi EU, kot predvideva Lizbonska pogodba, da bo mogoče zmanjšati in odpraviti revščino v Južni Afriki, kar je eden od ciljev sporazuma.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Južna Afrika je država, ki od odprave apartheida vzbuja mednarodno zanimanje in spoštovanje ter uživa mednarodno pomoč, saj ji je kljub težavam in oviram uspela mirna preobrazba iz režima nadvlade peščice v demokracijo s splošno volilno pravico. Ta preobrazba je nerazdružno povezana z navdihujočim likom Nelsona Mandele in njegovega zgleda dostojanstva, prijaznosti in pomirljivosti, ki še vedno blagodejno usmerja to državo.

Danes lahko rečemo, da je Južna Afrika ključni geopolitični in geostrateški akter v Afriki in zgled drugim državam, ki se jim še ni uspelo rešiti se izpod diktatur, ki jih zatirajo in zavirajo pri razvoju. Krepitev vezi in partnerstva z Južno Afriko v obojestransko korist je vsekakor v interesu EU. Zato podpiram spremembo sporazuma med EU in Južno Afriko o trgovini, razvoju in sodelovanju.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Južno Afriko na drugi o trgovini, razvoju in sodelovanju je začel veljati 1. maja 2004. Ta sporazum je bil sicer v Pretorii dne 11. oktobra 1999 sklenjen za nedoločen čas, vendar je bila v njem predvidena revizija pet let po začetku veljavnosti.

Zato pozdravljam priporočilo, ki pomeni zaključek dolgotrajnih pogajanj, saj je bil dogovor o reviziji sporazuma sprejet v Kleinmondu dne 11. septembra 2009. Omogočilo bo uveljavitev uredbe, ki uvaja pomembne spremembe izvirnega sporazuma, zlasti na področju razorožitve in neširjenja orožja za množično uničevanje, pa tudi na področju boja proti revščini z uresničevanjem razvojnih ciljev tisočletja, ter niz drugih pomembnih sprememb.

Soglašam s poročevalko, da je prednost trgovinskim vprašanjem v škodo razvojnemu pristopu, vendar glasujem za priporočilo, saj pomeni za EU korak naprej pri razvojnem sodelovanju in bo tako pripomogel k uresničevanju cilja dokončne odprave revščine.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. Predlagano spremembo sporazuma o trgovini, razvoju in sodelovanju (STRS), ki uvaja „obsežen okvir razvojne pomoči“, moramo ocenjevati ob upoštevanju prizadevanj EU, da bi z Južno Afriko sklenila sporazum o gospodarskem partnerstvu in tako odpravila razloge za kritike in nezadovoljstvo s sedanjim STRS ter namerami EU v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu. STRS je še stopnjeval gospodarska nesorazmerja med pogodbenicama v prid EU, saj je le-ta povečala svoj izvoz v Južno Afriko. Naša politika „liberalizacije dvostranske blagovne menjave, trgovine s storitvami in pretoka kapitala“ je očitno spodletela.

To potrjuje tudi poglabljanje gospodarske in finančne krize kapitalizma. Namesto medsebojne pomoči in vzajemnosti spodbujamo konkurenčnost, vsiljujemo delitev dela, kar pomeni izvoz kmetijskih izdelkov iz Južne Afrike in izvoz industrijskih izdelkov iz EU. To je v korist istih skupin kot vedno: velikih sil v EU in njihovih nosilcev gospodarskih interesov. Posledice so na dlani, ne le posledice za države v razvoju, pač pa tudi za nekatere države članice EU, na primer Portugalsko: hiranje proizvodnih panog, vedno večja odvisnost od tujine, brezposelnost, revščina in tako dalje.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za besedilo, saj revizija uvaja niz zanimivih sprememb v prvotni sporazum, še zlasti ─ z vidika razvoja ─ naslednje: razorožitev je zdaj bistveni element sporazuma ─ natančneje ─ enako pomemben kot demokratična načela, človekove pravice in pravna država, vneseno je načelo učinkovitosti pomoči (kot cilj razvojnega sodelovanja), prednost imajo ukrepi, ki zlasti pri preprečevanju revščine prispevajo k doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja (RCT). Soglašam s tem, da bo cilj sporazuma tudi krepitev podpore Mednarodnemu kazenskemu sodišču in njegovemu prizadevanju za odpravo nekaznovanja in spoštovanje mednarodne pravice, da bo o sodelovanju na področju migracij potekal reden politični dialog, ter da bosta sodelovanje in razvoj povezana med drugim tudi na naslednjih področjih: strategije za zmanjšanje revščine, izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev ter ustvarjanje delovnih mest; udeležba migrantov pri razvoju njihove domovine; sodelovanje pri krepitvi zmogljivosti, zlasti v zdravstvenem in izobraževalnem sektorju, da bi omejili negativni vpliv bega možganov Južnoafričanov na trajnostni razvoj v Južni Afriki; zakoniti, hitri in poceni načini prenosa nakazil izseljencev v državo. Najpomembnejši vidiki so: ohranjanje miru in varnosti v regiji, pa tudi spoštovanje človekovih pravic in razvoj demokracije.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Podpiram sklenitev sporazuma med EU in Južno Afriko o razširitvi dvostranskega sodelovanja. Poleg ukrepov za utrditev pravne države sprejemamo tudi pomembne ukrepe za boj proti terorizmu in financiranju terorizma ter za preprečevanje uporabe orožja za množično uničevanje. Prepričljiva podpora Evropskega parlamenta sporazumu bo prispevala k izboljšanju pogojev dela in krepitvi zdravstvenega sistema ter odpravljanju revščine v Južni Afriki.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sporazum med Evropsko unijo in Republiko Južno Afriko o prosti trgovini je bil sklenjen v Pretorii oktobra 1999 in je začel veljati leta 2004, vseboval pa je tudi klavzulo o reviziji pet let po začetku veljavnosti. Danes, sedem let po ratifikaciji sporazuma, je Evropski parlament izrazil svoje mnenje o pogajanjih, ki jih je vodila Komisija po navodilih Sveta. Besedilo nam je bilo predloženo v odobritev in odločil sem se glasovati zanj, saj obravnava predvsem razvoj Južne Afrike. Njegov temeljni namen je zavezati pogodbenici boju proti revščini in njeni dokončni odpravi, s čimer bi znatno prispevali k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja. To pa bo mogoče doseči le, če bo Južna Afrika zmogla uveljaviti učinkovito politiko razorožitve, ki je po našem mnenju pravi temelj za projekt razvoja te države.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Pozdravljam sporazum med EU in Južno Afriko, ki vsebuje nove določbe o razvoju, zlasti v zvezi z bojem proti revščini, učinkovitostjo pomoči in razvojnimi cilji tisočletja. Južna Afrika je naša pomembna partnerka tako z vidika trgovine kot z vidika razvojnega sodelovanja.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Ta sporazum spremljajo posebne okoliščine, ki jih je poročevalka očitno spregledala. Evropska komisija izvaja nezaslišane pritiske na južnoafriške države, še zlasti na Južno Afriko, naj sklenejo škodljive sporazume o gospodarskem partnerstvu. To izsiljevanje ponazarja tudi sklicevanje na sporazum o gospodarskem partnerstvu in začasna ustavitev vseh trgovinskih pogajanj v prid temu sporazumu. Glasujem proti poročilu, ki odobrava, namesto da bi obsodilo osnutek sporazuma, ki ga je pripravila Barrosova komisija.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Prvotni sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Južno Afriko na drugi o trgovini, razvoju in sodelovanju je bil sprejet 11. oktobra 1999 v Pretorii za nedoločen čas in je začel veljati 1. maja 2004. Sporazum vsebuje tudi klavzulo o reviziji pet let po začetku veljavnosti. Tudi zaradi uveljavitve Lizbonske pogodbe je treba sprejeti nov sporazum, da bo lahko EU prevzela nase vse pravice in obveznosti, katerih nosilka je bila v preteklosti Evropska skupnost.

Revidirani sporazum, sklenjen leta 2009 v Kleinmondu, vsebuje nekaj pomembnih sprememb glede na prvotni sporazum, zlasti naslednje spremembe na področju razvoja: razorožitev, demokratična načela, človekove pravice in pravna država, sodelovanje pri razoroževanju in neširjenje orožja za množično uničevanje.

Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. ─ Vzdržal sem se glasovanja, ker: (1) ima Republika Južna Afrika bogate naravne vire in lahko sama rešuje svoja vprašanja, (2) je obseg korupcije v Južni Afriki tako velik, da siva ekonomija pokriva več kot 60 % trga, (3) obstajajo države, ki same ne morejo rešiti svojih težav in nujneje potrebujejo finančno pomoč EU, ter države, v katerih so razmere bolj brezupne, (4) lahko EU pomaga Južni Afriki v svetovalni vlogi.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za besedilo gospe Jolly o sporazumu med Evropsko unijo in Južno Afriko, ker je treba glede na spremembe na mednarodnem prizorišču v zadnjih letih revidirati naše sporazume z Južno Afriko o trgovini, razvoju in sodelovanju. Kar zadeva gospodarske odnose, sporazum prinaša koristi gospodarstvoma obeh pogodbenic. Južna Afrika je na primer pomembna poslovna partnerka Italije, tako glede sofinanciranja projektov kot glede trgovine. Poleg tega je namen revizije sporazuma vzpostaviti usklajevanje na področju boja proti terorizmu, deloma zaradi začetka delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča, pa tudi odpreti dialog o skupnih vrednotah in interesih na področjih, kot so migracije, energija, vesolje, promet in varnost.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za sklenitev sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Južno Afriko na drugi o spremembi Sporazuma o trgovini, razvoju in sodelovanju (STRS). Od začetka veljavnosti STRS menjava EU z Južno Afriko ves čas narašča. EU je najpomembnejša trgovinska partnerka Južne Afrike; leta 2009 je bilo na trge EU namenjenih 34 % vsega blaga, izvoženega iz Južne Afrike, iz EU pa je prišlo okoli 35 % vsega v Južno Afriko uvoženega blaga. Uvoz in izvoz sta torej dobro uravnotežena, skrbijo pa me postopki, po katerih v Južni Afriki izdelujejo proizvode, ki jih izvažajo v EU: izpolnjevati bi morali enake zahteve, kot jih morajo izpolnjevati evropski proizvajalci v istih panogah. Iz teh kazalnikov je razvidno, da prvotni sporazum, sklenjen leta 1999, že daje rezultate. Podobno kot poročevalka bi tudi sam želel, da bi EU upoštevala svoje cilje razvojnega sodelovanja, predvsem zmanjševanje in končno tudi odpravo revščine.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za priporočilo za spremembo Sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami ter Južno Afriko o trgovini, razvoju in sodelovanju. V primerjavi s prvotnim sporazumom, sklenjenim 11. oktobra 1999 v Pretorii, je revidirani sporazum, sklenjen 11. septembra 2009 v Kleinmondu, namenjen razširitvi političnega dialoga med pogodbenicama o pomembnih temah, kot so boj proti orožju za množično uničevanje in boj proti terorizmu, poleg tega pa tudi krepitvi razvojnega sodelovanja, poseben poudarek pa je na delovanju na področju boja proti revščini in pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja. Zato sem prepričan, da so predlagane spremembe koristne.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Parlament odobrava sklenitev sporazuma in poziva, naj se nove določbe o razvoju v tem sporazumu in nove oblike sodelovanja, ki so v njem predvidene, v celoti uporabijo, ko se bo sporazum začel izvajati, da jih bo mogoče pozorno spremljati glede na člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, to je v skladu s cilji Unije glede razvojnega sodelovanja, ki jih mora Unija upoštevati pri vseh politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju, pri čemer je glavni cilj zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to priporočilo, ker v celoti podpiram njegovo vsebino, zlasti z vidika želje po krepitvi dvostranskega sodelovanja med Evropsko unijo in Republiko Južno Afriko. Ker je to predvsem trgovinski in gospodarski sporazum, spremenjeno besedilo s spodbujanjem regionalnega sodelovanja in zagotavljanjem novega zagona gospodarskemu povezovanju države v svetovno gospodarstvo podpira proces gospodarskega in socialnega prehoda v Republiki Južni Afriki.

Menim, delno zaradi svojih institucionalnih vlog, da je prednostna naloga okrepiti politični dialog s to državo, še zlasti glede vprašanj, ki so v posebnem interesu za afriške, karibske in pacifiške (AKP) države. Predvsem podpiram odločitev, da se velik delež 980 milijonov EUR, ki jih ima EU na voljo za obdobje 2007-2013, usmeri v ustvarjanje novih delovnih mest in tudi za financiranje gradnje potrebne infrastrukture v Južni Afriki, da bodo zagotavljali osnovne storitve v smislu zdravja in varnosti. Uresničevanje teh ciljev ob dejanski vključitvi civilne družbe pomeni trmasto nadaljevanje po poti k doseganju razvojnih ciljev tisočletja in postavitev izkoreninjenja lakote in vseh oblik revščine nad vse druge cilje.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za ta sporazum, saj bo izboljšal trgovinske in razvojne odnose Evrope z Južno Afriko, ki so bistveni za regijo Južne Afrike in tudi za nas.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Leto 1999 je zaznamovalo sklenitev prvega sporazuma o trgovini, razvoju in sodelovanju med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Južno Afriko na drugi, ki je začel veljati 1. maja 2004. Prvi sporazum je imel očitno gospodarski značaj in je temeljil na odprtju trgovine, za razvojno sodelovanje pa je pustil malo prostora. Pregled tega sporazuma, kot je bil predviden, je bil končan leta 2009 in je uvedel pomembne spremembe v razvojni politiki, zlasti glede sodelovanja pri vprašanjih, povezanih z razorožitvijo in preprečevanjem širjenja orožja za množično uničevanje, vključitve načela pravne države in človekovih pravic, načela učinkovitosti pomoči, zlasti pri zadevah v zvezi z bojem proti revščini in doseganjem razvojnih ciljev tisočletja.

Za krepitev sodelovanja so bila dodana nova področja: boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu; preprečevanje dejavnosti plačancev; boj proti proizvodnji in kopičenju osebnega in lahkega orožja ter sodelovanje na področju migracij. Pozdravljam sprejetje tega sporazuma s strateškim partnerjem EU in institucionalizacijo nedržavnih akterjev, s čimer ti postanejo upravičeni do finančne pomoči.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Podprla sem priporočilo Evropskega parlamenta glede spremembe določb sporazuma o trgovini, razvoju in sodelovanju na področju pravic, svoboščin in varnosti. Če želimo napredovati proti doseganju razvojnih ciljev tisočletja, mislim, da je pomembno v razvojno sodelovanje uvesti pristop, ki temelji na rezultatih. Glavni cilj ustvarjanja delovnih mest obravnava osrednji problem gospodarskega razvoja Južne Afrike. Že leta se poziva k oblikovanju okvira za ustanovitev malih in srednje velikih podjetij v državi. EU, ki je najpomembnejši trgovinski partner Južne Afrike, lahko nudi dragoceno pomoč v procesu gospodarske in socialne preobrazbe.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo gospe Joly o reviziji sporazuma med Evropsko unijo in Republiko Južno Afriko, ki velja od leta 2004.

Pravzaprav je cilj omenjene revizije poiskati nove možnosti za liberalizacijo trgovine v posebnih sektorjih, obenem pa sporazum prilagoditi spremenjenemu mednarodnemu okviru. Po mojem mnenju je bistvenega pomena, da ta revizija položi temelje za izboljšanje in poglobitev dialoga med Evropsko unijo in Južno Afriko o pomembnih vprašanjih, kot so priseljevanje, izkoriščanje virov energije in varnost.

Priporočilo: Maria Eleni Koppa (A7-0372/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da štirje sporazumi, ki jih vključuje predlog Komisije, ponujajo možnost krepitve prispevka Evropskega združenja za prosto trgovino/Evropskega gospodarskega prostora (EGP) k zmanjšanju gospodarskih in socialnih razlik v EGP, glasujem za to poročilo.

Poudariti je treba, da sporazum med EU, Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško in sporazum med EU in Norveško, finančna mehanizma za obdobje 2009-2014, zagotavljata skupni sveženj 1,8 milijarde EUR, kar v primerjavi s prejšnjim obdobjem predstavlja 31-odstotno povečanje finančnega mehanizma EGP in 22-odstotno povečanje norveškega finančnega mehanizma. Ta sredstva so na voljo Islandiji, 12 najnovejšim državam članicam ter Portugalski, Španiji in Grčiji kot pomoč za oživitev nekaterih evropskih gospodarstev, ki jih je kriza najbolj oslabila.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Glasovala sem proti temu poročilu, ker dvomim v ustreznost odobritve nekaterih ugodnosti Islandiji glede uvoza ribiških proizvodov v EU, saj še naprej vztrajajo pri svojem pristopu k upravljanju skuš, kar bo verjetno negativno vplivalo na oceanske ribiče EU. Sporazum, ki je bil sklenjen leta 1994, dovoljuje Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški, da brez konvencionalnega članstva EU sodelujejo na njenem enotnem trgu. V zameno pa so dolžne sprejeti vso zakonodajo EU glede enotnega trga, razen tistih delov, ki se nanašajo na kmetijstvo in ribištvo. Islandija lahko ribiške proizvode v EU izvaža brez tarif.

Ta grižljaj je težko pogoltniti, saj lahko Islandija, ki očitno ni spoštovala mednarodnega upravljanja staleža skuš in je leta 2010 razglasila ulov 100 tisoč ton, izvozi celoten ulov skuše v EU. Čeprav se ugodnosti na področju ribištva, zagotovljene Islandiji, v novem sporazumu morda niso spremenile, pa se je zagotovo spremenilo njeno obnašanje glede upravljanja ribištva in zato dvomim, da naj bi ta sporazum ratificirali.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen te resolucije je podpreti štiri sporazume med Evropsko unijo in Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško, katerih namen je določiti prispevek teh držav k zmanjšanju gospodarskih in socialnih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru in jih okrepiti glede na prejšnje obdobje. Predlog okrepi prispevek zadevnih držav, ugodnosti na področju ribištva pa bistveno ne spremeni. V zvezi s tem je obdobje od leta 2009 do 2014 pravzaprav obnovitev tega, kar je bilo dogovorjeno za prejšnje obdobje, od leta 2004 do 2009. Soglasno glasovanje Odbora za ribištvo kaže nesporno naravo tega vprašanja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Komisija je Parlamentu podala predlog za štiri sporazume. Dva od teh sporazumov o finančnih mehanizmih za obdobje 2009–2014 zagotavljata skupni sveženj 1,8 milijarde EUR. Nanašajo se na sporazum med EU, Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško, ki predstavlja 31-odstotno povečanje v finančnem mehanizmu Evropskega gospodarskega prostora (EGP), in na druge v zvezi s sporazumom med EU in Norveško, ki predstavlja 22-odstotno povečanje v norveškem finančnem mehanizmu. Druga dva sporazuma sta povezana z ugodnostmi na področju ribištva za Islandijo in Norveško za obdobje 2009–2014 in zagotavljata njuno obnovitev.

Ugodnosti za Islandijo so nespremenjene. Ugodnosti za Norveško se rahlo povečajo, tako da bo zagotovljena obnova sporazuma o prometu z ribami, ki je potekel 30. aprila 2009.

Glasujem za predlog, ker bodo sredstva EGP na voljo 12 najnovejšim državam članicam in tudi Portugalski, Grčiji ter Španiji, področja, ki se bodo financirala, pa vključujejo okolje, zlasti podnebne spremembe in obnovljivo energijo, civilno družbo ter varstvo kulturne dediščine.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sklenitev tega sporazuma, ki smo ga danes sprejeli, sledi sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ki je veljal od leta 1994 in je zajemal države EGP/Evropskega združenja za prosto trgovino. Takrat so se te države dogovorile o petletnih prispevkih, da bi zmanjšali gospodarske in socialne razlike v EGP; ta cilj seveda podpiramo. Sredstva za to petletno obdobje (2009-2014) so se glede na tista, ki so bila na voljo v prejšnjem obdobju, več kot podvojila.

Ta sredstva EGP bodo na voljo 12 najnovejšim državam članicam in tudi Grčiji, Portugalski ter Španiji, uporabijo pa se lahko na številnih pomembnih področjih, ki vključujejo varstvo okolja, človekov in socialni razvoj ter varstvo kulturne dediščine. Glede na širitve EU in poslabšanje socialnih in gospodarskih razmer v številnih njenih državah, kot je to v primeru Portugalske, smo prepričani, da je pomembno, da se ta sredstva povečajo.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Kot predsednik Delegacije Evropskega parlamenta za odnose s Švico, Islandijo in Norveško ter pri Skupnem parlamentarnem odboru Evropskega gospodarskega prostora pozdravljam to poročilo. Jaz sem tisti, ki sem pripravil mnenje Odbora za ribištvo o tem poročilu.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za poročilo gospe Koppa o finančnem mehanizmu v zvezi z ribištvom. Vendar pa to ne pomeni, da je glede vprašanja ribištva EU-EGP vse prav. Obžalovanja vredno je, da se Islandija ni želela dogovoriti z EU in Norveško glede skuš, in zato močno pozivam vse strani, naj se vrnejo za pogajalsko mizo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se s tem dokumentom, ker so države EGP Efte (Islandija, Lihtenštajn in Norveška) od začetka veljavnosti sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) leta 1994 prispevale k zmanjšanju gospodarskih in socialnih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru. Zadnje petletno obdobje finančnih prispevkov se je izteklo leta 2009 (1,467 milijarde EUR). Sedanji predlog Komisije vključuje štiri sporazume. Sporazuma zagotavljata skupni sveženj 1,8 milijarde EUR, ki ga tvorita 31-odstotno povečanje v finančnem mehanizmu EGP in 22-odstotno povečanje v norveškem finančnem mehanizmu glede na obdobje 2009–2014. V rezultatu se odražajo pogajalske direktive Sveta, v katerih se je zahtevalo „znatno povečanje“ sredstev. Sredstva EGP bodo na voljo 12 najnovejšim državam članicam in tudi Grčiji, Portugalski ter Španiji. Prednostni sektorji vključujejo varstvo okolja, podnebne spremembe in obnovljivo energijo, civilno družbo, človekov in socialni razvoj ter varstvo kulturne dediščine. Norveška sredstva bodo na voljo 12 najnovejšim državam članicam. Prednostni sektorji vključujejo zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, inovacije na področju zelene industrije, raziskave in štipendije, človekov in socialni razvoj, pravosodje in notranje zadeve, spodbujanje dostojnega dela ter tristranski dialog. Protokola glede nekaterih ugodnosti na področju ribištva za Islandijo in Norveško za obdobje 2009–2014 zagotavljata obnovitev predhodnih protokolov iz obdobja 2004–2009 z nespremenjenimi ugodnostmi za Islandijo in sorazmerno skromnim povečanjem ugodnosti za Norveško, na podlagi katerih bo Norveška obnovila sporazum o prometu z ribami.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Podpiram sporazum med EU, Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško glede nadaljevanja finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora (EGP), saj si moramo vsi prizadevati za zmanjšanje socialnih in gospodarskih razlik v EGP. Skupni sveženj v višini 1,8 milijarde EUR predstavlja 31-odstotno ali 22-odstotno povečanje v zadnjem petletnem obdobju. Podaljšanje protokolov o ugodnostih na področju ribištva in dostopu na trg so pomembni, dolgoročni predpisi na področju ribogojstva.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes je Parlament glasoval za sporazum, ki ga je predlagala Komisija in ki po eni strani zadeva finančne mehanizme za obdobje 2009-2014 med Evropsko unijo in Islandijo, Kneževino Lihtenštajn in Norveško, po drugi strani pa gre za sporazum med Evropsko unijo in Norveško. Sporazumi predvidevajo povečanje finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora za podnebne spremembe in obnovljive vire energije, civilno družbo, človekov in socialni razvoj ter varstvo kulturne dediščine. V praksi se tako zagotavlja celotni sveženj v višini 1,8 milijarde EUR. Zadnjih 12 držav, ki so se pridružile Uniji, ter Španija, Grčija in Portugalska so države, ki bodo lahko izkoristile ta sredstva. Glasoval sem za to poročilo, ker menim, da moramo podpreti gospodarsko sodelovanje in ker nikoli ne smemo pozabiti, da dobrobit držav članic prispeva k izboljšanju gospodarstva celotne Evrope, torej kakovosti življenja njenih 500 milijonov državljanov.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za ta predlog, ki nudi priložnost za okrepitev prispevka držav EGP in Efte k zmanjšanju gospodarskih in socialnih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru. Medtem bodo ugodnosti na področju ribištva ostale nespremenjene za Islandijo in se bodo skromno povečale za Norveško.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ti sporazumi zagotavljajo skupni sveženj v višini 1,8 milijarde EUR, ki ga sestavljata 31-odstotno povečanje finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in 22-odstotno povečanje norveškega finančnega mehanizma. Treba je izpostaviti, da naj bi sredstva EGP usmerili v financiranje prednostnih področij, ki so ohranjanje narave, podnebne spremembe in obnovljiva energija, civilna družba, človekov in socialni razvoj ter varstvo kulturne dediščine. Norveška finančna sredstva se bodo usmerjala v prednostne sektorje, ki vključujejo zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, inovacije na področju zelene industrije, raziskave in štipendije, človekov in socialni razvoj, pravosodje in notranje zadeve, spodbujanje dostojnega dela ter tristranski dialog.

Protokola glede nekaterih ugodnosti na področju ribištva za Islandijo in Norveško za obdobje 2009-2014 zagotavljata obnovitev predhodnih protokolov iz obdobja 2004-2009 z nespremenjenimi ugodnostmi za Islandijo in sorazmerno skromnim povečanjem ugodnosti za Norveško, na podlagi katerih bo Norveška obnovila sporazum o prometu z ribami.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo daje zeleno luč obnovitvi sporazumov glede Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Od začetka veljavnosti Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) leta 1994 so države EGP/Evropskega združenja za prosto trgovino – zdaj Islandija, Lihtenštajn in Norveška – prispevale k zmanjšanju ekonomskih in socialnih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru. O teh prispevkih se vedno sprejme dogovor za obdobje pet let in zdaj je cilj obnoviti sporazume za obdobje 2009-2014. Vzporedno s temi pogajanji, a neodvisno od njih, so se začela tudi pogajanja na podlagi dvostranskih protokolov o ribah z Islandijo in Norveško, ki so jih zaključili 18. decembra 2009. Glede na izid omenjenih pogajanj je treba omeniti zlasti precejšnje povečanje v finančnem mehanizmu, čeprav je položaj Islandije nespremenjen zaradi hude krize, ki jo doživlja. Kar zadeva sporazum v zvezi z določenimi ugodnostmi na področju ribištva za Islandijo in Norveško za obdobje 2009-2014, se strinjam z mnenjem Odbora za ribištvo, ki poudarja zmeren porast ugodnosti za Norveško, na podlagi katerih bo Norveška obnovila sporazum o prometu z ribami, ki je prenehal veljati 30. aprila 2009. Iz teh razlogov sem glasovala za to poročilo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Od začetka veljavnosti Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) leta 1994 so države EGP/Evropskega združenja za prosto trgovino – zdaj Islandija, Lihtenštajn in Norveška – prispevale k zmanjšanju ekonomskih in socialnih razlik v EGP. O teh prispevkih se vedno sprejme dogovor za obdobje pet let, zdaj pa se razpravlja o dogovorih, ki so bili doseženi glede finančnih mehanizmov za obdobje 2009-2014, in o obnovitvi dvostranskih protokolov glede ugodnosti na področju ribištva z Islandijo in Norveško. V primerjavi s prejšnjim obdobjem protokola nista bistveno spremenjena, pri čemer ugodnosti za Islandijo ostajajo nespremenjene, za Norveško pa se le rahlo povečajo. Sporazuma o finančnih mehanizmih sta imela za posledico povečanje prispevka držav EGP/EFTA za obdobje 2009-2014 ob predvidenem skupnem svežnju v višini 1,8 milijarde EUR, ki bo na voljo na voljo 12 najnovejšim državam članicam in tudi Grčiji, Portugalski ter Španiji za financiranje prednostnih sektorjev, ki vključujejo varstvo okolja, podnebne spremembe in obnovljivo energijo, človekov in socialni razvoj ter varstvo kulturne dediščine. Zato sem glasoval za poročilo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Ta predlog je priložnost: za okrepitev prispevkov držav EGP in Efte k zmanjšanju gospodarskih in socialnih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru; za znatno povečanje finančnih mehanizmov ob nespremenjenih ugodnostih za Islandijo in skromno povečanih ugodnostih za Norveško. Zato sem predlagal, naj Odbor za ribištvo izda pozitivno mnenje k predlogu Komisije COM(2010)234.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podprla sem to priporočilo, ker predstavlja priložnost za okrepitev prispevka držav Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) k zmanjšanju ekonomskih in socialnih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Za Islandijo so ugodnosti na področju ribištva ostale nespremenjene, za Norveško pa so se rahlo povečale.

Sporazuma glede finančnih mehanizmov za obdobje 2009-2014 med EU, Islandijo, Lihtenštajnom in Norveško, ter EU in Norveško zagotavljata skupni sveženj v višini 1,8 milijarde EUR z znatnimi povečanji v primerjavi z obdobjem 2004-2009. Zdaj moramo sodelovati, da bomo odpravili razlike, ki še vedno obstajajo med EU, Islandijo in Norveško glede vprašanj, ki se navezujejo na upravljanje morskega življenja in predvsem na lov na kite.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za ta sporazum, ki bo okrepil prispevek držav EGP Efte pri obravnavanju socialnih in gospodarskih razlik v Evropskem gospodarskem prostoru.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za sporazum, ker je to še en korak k uskladitvi sodelovanja med članicami Evropskega združenja za prosto trgovino. Kot podpredsednik delegacije sem zelo zadovoljen, da nadaljujemo v smeri prednostnega partnerstva.

Priporočilo: Silvia-Adriana Ţicău (A7-0004/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to priporočilo, ker ta horizontalni sporazum odpravo nacionalnih omejitev sedanjih dvostranskih sporazumov med državami članicami in Brazilijo, kar je v korist celotne evropske letalske industrije. Poleg tega takšen sporazum omogoča ponovno vzpostavitev trdne pravne podlage za odnose na področju zračnih prevozov med EU in Brazilijo, kar bo pomemben korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo v tem sektorju. Pričakujem, da bo ta sporazum ustvaril ugodnosti za potrošnike zaradi nižjih cen vozovnic v vrednosti do 460 milijonov EUR, spodbujal zaposlovanje in nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ker ima Evropska unija izključne pristojnosti pri različnih vidikih politike zunanjega letalstva, je bilo treba s pravnega vidika nadomestiti ducat dvostranskih sporazumov, ki so jih države članice sklenile s Federativno republiko Brazilijo, s sporazumi, glede katerih se je pogajala in jih sklenila Evropska unija. Po odobritvi s strani Sveta Evropske unije leta 2003 je Komisija s pogajanji dosegla ta sporazum, glede katerega sem se odločila, da ga podprem. Sporazum bo utrl pot „celovitemu sporazumu o letalskih storitvah z Brazilijo, ki bo temeljil na postopnem odpiranju trga in regulativnem sodelovanju ter zbliževanju“. Posledica prihodnjega sporazuma bodo boljše storitve za potnike in močnejši položaj za evropske letalske prevoznike.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Menim, da sporazum o letalskih povezavah med Evropsko unijo in Brazilijo zagotavlja trdno pravno podlago in označuje pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov. Prepričana sem, da bo ta sporazum omogočil dodatno krepitev sodelovanja na področju letalstva in začetek pogajanj o globalnem dvostranskem sporazumu o zračnem prevozu.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to priporočilo, ker je pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov in ker bo omogočil, da se bosta približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sporazum, ki smo ga sprejeli danes, je pomemben korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo v letalskem sektorju. Po pričakovanjih naj bi ta sporazum ustvarjal ugodnosti za potrošnike v smislu nižjih cen vozovnic v vrednosti do 460 milijonov EUR, prav tako pa bo spodbujal zaposlovanje in nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU ter ugodnosti za tiste, ki potujejo med EU in Brazilijo. Glede na posebne vezi, ki povezujejo Portugalsko in Brazilijo, pozdravljam sklenitev tega sporazuma, ki bo omogočil to novo približevanje Evrope in Brazilije z vsemi gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi koristmi, ki jih to lahko prinese.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Lizbonska pogodba, ki je začela veljati 1. decembra 2009, je znatno spremenila pristojnosti različnih institucij EU, predvsem Parlamenta, ki je v tej novi ureditvi pozvan, da odloča o zadevah, ki prej niso bile v njegovi pristojnosti, kot je to v primeru mednarodnega sporazuma med EU in Federativno republiko Brazilijo o letalskih storitvah.

Ta sporazum, ki je bil sklenjen 14. julija 2010, je namenjen zamenjavi določb v dvanajstih dvostranskih sporazumih o zračnem prevozu med državami članicami EU in Federativno republiko Brazilijo z dvostranskim sporazumom med EU in Brazilijo. Podpiram ta sporazum, ker predstavlja pomemben korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog tako kot prejšnji sporazumi, ki so zajeli isto področje in jih je Parlament nedavno sprejel, in glede na poseben okvir v katerem deluje civilno letalstvo, zbuja resno skrb glede obsega in morebitnih posledic. To je vprašanje, ki nedvomno vpliva na podjetja za letalski prevoz, v sektorju, ki je zaradi številnih razlogov strateškega pomena za varovanje nacionalnih interesov. V primeru Brazilije ta skrb še bolj pritiska. Namen je jasen in poročevalka si ga sploh ne prizadeva skriti: cilj je odpreti trg, da bi ustvarili „nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU“.

Vemo, da bi lahko domnevna vzpostavitev enakih pogojev za različna evropska podjetja prispevala k monopolni koncentraciji v sektorju, ki že poteka, pa tudi k zmanjšanju zmožnosti držav članic, da zaščitijo domače letalske prevoznike in s tem tudi svoje upravičene interese na številnih ravneh. „Svobodno konkurenco“, ki jo nenehno omenjamo in nanjo gledamo kot na nekaj nedotakljivega, skušamo ohraniti za vsako ceno in je spet steber, na katerem temelji ta pobuda. Posledice za ta sektor se ne razlikujejo kaj dosti od posledic za druge: v teh primerih je vedno vsiljena monopolna koncentracija.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Skupaj z italijanskimi kolegi v Poslanski skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) sem se odločil, da se vzdržim današnjega glasovanja o odnosih med Evropsko unijo in Brazilijo o nekaterih vidikih letalskega prometa. To pa zaradi vsebine resolucije o primeru Cesareja Battistija. Ljubše bi mi bilo, če bi glasovanje odložili do nove odločitve brazilskega zveznega sodišča glede izročitve Cesareja Battistija, zločinca.

Glede na nenujni značaj tega dokumenta, bi njegova odložitev do naslednjega delnega zasedanja ali tistega v aprilu gotovo ne predstavljala težave, še zlasti, če pomislimo na bolečino družin žrtev tega množičnega morilca. Prav te družine že 31 let čakajo na pravico in to, da bo Cesare Battisti v naših zaporih prestajal kazen, ki jo je izrekel italijanski pravosodni sistem.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, ker ima EU izključne pristojnosti v zvezi z različnimi vidiki zunanjega letalstva, ki so bili običajno urejeni z dvostranskimi sporazumi o zračnem prevozu med državami članicami in tretjimi državami. Zato je Svet 5. junija 2003 Komisijo pooblastil za začetek pogajanj s tretjimi državami, da bi nekatere določbe v sedanjih dvostranskih sporazumih zamenjali s sporazumi EU. Sporazum je bil podpisan 14. julija 2010. Zajema vidike, kot so varnost, obdavčevanje goriva za zrakoplove, pravila o konkurenci itd. Sklenitev tega sporazuma je pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov. Z njim bosta Brazilija in EU lahko dodatno okrepili sodelovanje na področju letalstva in se približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah. Ta sporazum temelji na postopnem odpiranju trga in regulativnem sodelovanju ter zbliževanju. Po pričakovanjih naj bi sporazum ustvarjal potrošnikove presežke (ugodnosti zaradi nižjih cen vozovnic) v vrednosti do 460 milijonov EUR. Pozitivno bo vplival na zaposlovanje, pričakujejo pa se tudi nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU ter ugodnosti za potnike.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za ta horizontalni sporazum, ki sam po sebi ni pomemben, je pa pomemben korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov, s katerim bosta Brazilija in EU lahko dodatno okrepili sodelovanje na področju letalstva in se približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah. Celovit sporazum o letalskih storitvah z Brazilijo bi moral temeljiti na postopnem odpiranju trga in regulativnem sodelovanju ter zbliževanju. Koristi za EU bodo več poti in nižje vozovnice za potrošnike.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Moj vzdržan glas pri glasovanju o poročilu glede sporazuma med Evropsko unijo in Federativno republiko Brazilijo o zračnem prevozu izraža stališče, ki presega okvir zadeve.

Ne odobravam obnašanja brazilske vlade v primeru Cesareja Battistija. Izročitev – katere postopki so opredeljeni v dvostranskem sporazumu – bi morala biti zagotovljena. Razlaga, ki so jo zagotovili pravosodni organi, krši dane zaveze. Kazen – ki naj bi jo gospod Battisti prestajal v Italiji– je izrekel navaden sodnik in uporabil običajne zakone za skupno kaznivo dejanje: množični umor. Težko je podpreti mednarodne odnose, kot so ti, ki so opredeljeni v poročilih, o katerih je glasoval Parlament, in z državo, ki ne spoštuje sporazumov in ki predvsem zavzema stališče glede temeljne pravice do varovanja življenja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU vedno zagovarja svobodno konkurenco. Pooblastilo, ki ga je Komisija dobila 15. oktobra 2010 za pogajanja o celovitem sporazumu o letalskih storitvah z Brazilijo, ki bo temeljil na postopnem odpiranju trga in regulativnem sodelovanju ter zbliževanju, je popolnoma smiselno. Ta sporazum daje vsem letalskim prevoznikom EU nediskriminatoren dostop do povezav z Brazilijo in nadomešča ali dopolnjuje določbe sedanjih 14 dvostranskih sporazumov o zračnih prevozih med državami članicami in Brazilijo.

To je pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo v letalskem sektorju, ki omogoča, da bosta še naprej krepili sodelovanje na tej ravni in se približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah med Brazilijo in EU. Vsi potrošniki bodo imeli korist od tega novega sporazuma, ki nudi možnost nižjih vozovnic v zračnem prometu za pot v Brazilijo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovanja o priporočilu, ki ga je gospa Macovei predložila skupaj z dvema drugima poročiloma, sem se vzdržal zaradi obnašanja brazilskih oblasti v primeru Cesareja Battistija. Treba je upoštevati neuspelo izročitev terorista, ki pa ga Brazilija ne priznava kot takšnega. Zato sem se skupaj s preostalo italijansko delegacijo v Poslanski skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) odločil, da se vzdržim glasovanja o osnutku sklepa o sklenitvi sporazuma med Evropsko unijo in Brazilijo o vizumih za kratkoročno bivanje za tiste, ki potujejo zaradi turističnih ali poslovnih razlogov, in tudi o poročilu o izboljšanju sporazumov o zračnem prevozu med EU in Brazilijo. Seveda pa naša dejanja niso izraz nestrinjanja z vsebino poročil, ampak politični znak, s katerim želimo ponoviti svoje nezadovoljstvo z obnašanjem brazilskih oblasti v primeru Cesareja Battistija.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z glasovanjem za to poročilo dajemo potrebno pozitivno mnenje Evropskega parlamenta o mednarodnem sporazumu, sklenjenim med EU in Brazilijo. Horizontalni sporazum z Brazilijo bo ponovno vzpostavil trdno pravno podlago za odnose na področju zračnih prevozov med EU in Brazilijo. To je pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov, ki omogoča, da bosta obe strani lahko še naprej krepili sodelovanje na tej ravni in se približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah. Obstaja prepričanje, da lahko sporazum ustvari ugodnosti za potrošnike v smislu nižjih cen vozovnic v vrednosti do 460 milijonov EUR. Pozitivno bo vplival na zaposlovanje in upajmo, da se bodo odprle nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU ter ugodnosti za tiste, ki potujejo med EU in Brazilijo. Glede na to se strinjam s predlogom poročevalke, naj Parlament sprejme to poročilo, in zahtevo, naj Svet brez nepotrebnega odlašanja dokonča ta postopek.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na posebne vezi, ki povezujejo Portugalsko in Brazilijo, seveda pozdravljam sprejetje tega poročila. Nadomestilo bo nekatere določbe iz sedanjih dvanajstih dvostranskih sporazumov o zračnem prevozu med državami članicami in Federativno republiko Brazilijo. Ta sporazum predstavlja temelje za krepitev odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov in naj bi po pričakovanjih prinesel znatne koristi potrošnikom v smislu nižjih cen vozovnic v vrednosti do 460 milijonov EUR ter nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Horizontalni sporazum z Brazilijo bo ponovno vzpostavil trdno pravno podlago za odnose na področju zračnih prevozov med EU in Brazilijo. Gre za pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov. Z njim bosta Brazilija in EU lahko dodatno okrepili sodelovanje na področju letalstva in se približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah. Svet EU za promet je Evropsko komisijo na njeno zahtevo 15. oktobra 2010 pooblastil za pogajanja o celovitem sporazumu o letalskih storitvah z Brazilijo, ki bo temeljil na postopnem odpiranju trga in regulativnem sodelovanju ter zbliževanju.

Po pričakovanjih naj bi sporazum ustvarjal potrošnikove presežke (ugodnosti zaradi nižjih cen vozovnic) v vrednosti do 460 milijonov EUR. Pozitivno bo vplival na zaposlovanje, pričakujejo pa se tudi nove poslovne priložnosti za letalske prevoznike EU ter ugodnosti za potnike.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podprla sem to poročilo, ki bo spodbudilo nadaljnje sodelovanje med EU in Brazilijo na področju civilnega letalstva. Odprava nacionalnih omejitev med državami članicami in Brazilijo bo prinesla koristi letalski industriji EU.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odnosi med Evropsko unijo in Brazilijo so v sedanjem okviru evropskih zunanjih odnosov zelo pomembni. Ta sporazum, za katerega menim, da je prvi od številnih korakov k novi politiki EU na področju civilnega letalstva z Brazilijo, naj vzpostavi splošni okvir za razvoj odnosov na tem področju. Imenuje se horizontalni sporazum, ker z nadomeščanjem tradicionalnih dvostranskih sporazumov z določbami za splošno in enotno izvajanje na vsem ozemlju Evropske unije, ki jih določa ta sporazum, ustvarja trdno pravno podlago za številne vidike civilnega letalstva med dvema stranema.

Osnutek priporočila, za katerega sem bil poročevalec v senci, pozdravlja pogoje sporazuma, ki obravnava takšna pomembna vprašanja, kot sta varnost in uvedba davkov na gorivo, za splošno izvajanje po vsem evropskem ozemlju, ter zahtevo po upoštevanju zakonov EU o konkurenčnosti.

Prepričan sem, da bo sporazum utrdil pot novim gospodarskim koristim bodisi za potrošnike bodisi za letalske prevoznike in okrepil sodelovanje med obema čezatlantskima stranema ter tako predstavljal prednost za EU. Iz zgoraj navedenih razlogov sem glasoval za dokument.

Priporočilo: Wim van de Camp (A7-0007/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Kar zadeva osnutek sklepa Sveta (07853/2010), osnutek sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi s Skladom za zunanje meje za obdobje 2007-2013, in prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije v pravnem okviru in v skladu s priporočilom Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, podpiram sklenitev tega sporazuma.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podpiram sporazum med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi s Skladom za zunanje meje za obdobje 2007-2013. Države, ki sodelujejo pri izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, bi morale v skladu s sklepom o ustanovitvi Sklada za zunanje meje sodelovati v njem. Zato mora ta sporazum zagotoviti izvajanje standardov na ozemljih sodelujočih držav, da bi lahko Komisija prevzela končno odgovornost za izvajanje proračuna sklada v teh državah. Upošteva vidike na ravni finančnega poslovodenja in nadzora sklada in prav tako vzpostavlja določbe v zvezi s finančnimi prispevki teh držav v proračun sklada.

Prav tako bi poudaril odločitev, ki jo je Lihtenštajn sprejel v skupni izjavi, da ne bo sodeloval v skladu, čeprav to ne vpliva na njegovo obveznost finančnega prispevka zanj, saj je bil ustanovljen, da se breme deli in da se zagotovi finančna pomoč za izvajanje schengenskega pravnega reda na področju zunanjih meja in vizumske politike.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlog se navezuje na sklenitev Sporazuma, v imenu Evropske unije, med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn. Na splošno rečeno, se ta sporazum nanaša na sodelovanje teh držav v Skladu za zunanje meje, ki izhaja iz njihovega sodelovanja pri izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda. Predvideva se sklenitev dodatnih sporazumov, ki bodo opredelili potrebne določbe glede izvajanja takšnega sodelovanja, še zlasti tistih, ki bodo zagotavljali zaščito finančnih interesov EU in tistih, ki bodo Računskemu sodišču omogočili nadzor celotnega procesa. Končno sprejetje sporazuma s strani Sveta bo sledilo, ko bo zanj glasoval Parlament.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To priporočilo se navezuje na osnutek sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma, v imenu Evropske unije, med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi s Skladom za zunanje meje za obdobje 2007–2013.

Glede na to, da ta sporazum sodi med cilje, ki so pripeljali k podpisu schengenske pogodbe o prostem pretoku ljudi in blaga, in glede na prejšnje sporazume med EU in omenjenimi državami v zvezi s cilji, določenimi v schengenski pogodbi, in glede na to, da je EU ustanovila Sklad za zunanje meje za obdobje 2007-2013 v okviru splošnega programa „Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov“, pozdravljam sklenitev tega sporazuma, ki bo v Evropi pomagal okrepiti kohezijo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo sledi sporazumu med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi s Skladom za zunanje meje za obdobje 2007–2013.

Povezano je z obstoječimi sporazumi ali tistimi, ki se še vedno izvajajo glede gibanja ljudi in svobode ljudi med temi državami in državami EU.

Da bi podprla spremljanje zunanjih meja, še zlasti na področju priseljevanja, želi EU pod določenimi pogoji dodeliti pomoč iz Sklada za zunanje meje za obdobje 2007-2013. Cilji ukrepov, ki sta jih s tem v zvezi sprejeli EU in Komisija, si zaslužijo našo kritiko, saj ne moremo zanemariti nesprejemljive direktive o vračanju.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Kot predsednik Delegacije Evropskega parlamenta za odnose s Švico, Islandijo in Norveško ter pri Skupnem parlamentarnem odboru Evropskega gospodarskega prostora pozdravljam to poročilo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za ta sporazum, ki državam, ki so povezane z izvajanjem, uporabo in razvojem schengenskega pravnega reda, omogoča, da sodelujejo v Skladu za zunanje meje za obdobje od leta 2007 do 2013.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Če gledamo s stališča resnične Evropske unije – v političnem, gospodarskem in predvsem geografskem smislu – mislim, da je glasovanje za ta predlog potrebno in temeljnega pomena, saj države, kot so Islandija, Norveška in Lihtenštajn ter Švica, geografsko ležijo v Evropi. Zato menim, da je treba izvajati enotno politiko upravljanja meja, da bi izboljšali povezovanje in gibanje iz ene državo v drugo. Vzpostavitev sklada za upravljanje evropskih meja bi bil pravičen in pomemben ukrep za uvedbo centraliziranega usklajevanja tako glede virov kot izvajanja politik. To bi prav tako olajšalo in spodbudilo turizem in prost pretok prometa in ljudi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skladu z novimi pristojnostmi, ki jih Parlamentu podeljuje Lizbonska pogodba, je bilo treba sprejeti osnutek sklepa Sveta o sklenitvi sporazuma, v imenu Evropske unije, med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o dopolnilnih pravilih v zvezi s Skladom za zunanje meje za obdobje 2007–2013. Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve je priporočil sprejetje tega sporazuma. Sporazum predvideva, da bi tretje države, ki sodelujejo pri izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, sodelovale v Skladu za zunanje meje. To sodelovanje je mogoče doseči z nadaljnjimi sporazumi, ki naj bi jih sklenili, da bi pojasnili določbe, ki so nujne za to sodelovanje, vključno z določbami o zaščiti finančnih interesov EU in o pooblastilu Računskega sodišča za izvajanje revizij. Sporazum sta sklenili obe strani in glede na to, da v izraženih mnenjih ni bilo kritičnih pripomb, sem glasovala za to resolucijo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skladu z Odločbo št. 574/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. maja 2007 o ustanovitvi Sklada za zunanje meje za obdobje 2007–2013 bi morale tretje države, ki sodelujejo pri izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, sodelovati v tem skladu. V ta namen je predvidena sklenitev dodatnih sporazumov, ki bodo opredelili dopolnilna pravila, potrebna za to sodelovanje, vključno z določbami, ki zagotavljajo zaščito finančnih interesov EU in izvajanje revizijskih pooblastil Računskega sodišča. Predlog se nanaša na sklenitev sporazuma med Evropsko skupnostjo ter Republiko Islandijo, Kraljevino Norveško, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn z jasnim ciljem, ki je opredelitev dopolnilnih pravil v zvezi s sodelovanjem teh držav v prej omenjenem skladu. Mislim, da to zasluži mojo podporo v skladu s priporočilom Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – V skupini Verts/ALE smo se odločili, da v skladu z našim stališčem v odboru LIBE (vodilnem odboru) glasujemo proti temu predlogu.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za sporazum, ker te države glede kakovosti in zanesljivosti niso problematične in zato za EU ne predstavljajo varnostna tveganja.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Priporočilo se nanaša na sklenitev sporazuma s tretjimi državami, ki so del Schengenskega prostora, v tem primeru z Islandijo, Norveško, Švico in Lihtenštajnom. Sodelovale naj bi pri izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda. Da bi zaščitili finančne interese EU in Računskemu sodišču dali revizijske pristojnosti, so v zvezi s tem potrebni dodatni predpisi. Ti dodatki so smiselni, zato sem glasovala za sklenitev sporazuma.

Priporočilo: Carlos Coelho (A7-0008/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo glede na to, da schengensko območje omogoča prosto gibanje na ozemlju z 42.673 kilometri zunanje morske meje in 7.721 kilometri zunanje kopenske meje, kar vključuje 25 držav in 400 milijonov ljudi. S postopno širitvijo schengenskega območja so se lahko tretje države, ki imajo posebne odnose z EU, vključile v schengensko sodelovanje, Švicarska konfederacija pa sodi v schengenski pravni red od 1. marca 2008. Glede na politiko odprtih meja med Švico in Kneževino Lihtenštajn, mikrodržavo, ki je od svojega pristopa k Evropskemu gospodarskemu prostoru (EGS) leta 1995 stalno vključena v evropsko trgovinsko območje, glede na to, da je 98,4 % direktiv EU že vključila v domače pravo in glede na to, da je del enotnega trga, ne vidim razloga, da bi nasprotoval njeni vključitvi v schengensko območje.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Mikrodržava Lihtenštajn, ki leži med Švico in Avstrijo, ima površino 160 km² in 35 tisoč prebivalcev. Čeprav država ni članica Evropske unije, pa z njo sodeluje v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Uporablja skoraj vso evropsko zakonodajo in je zaprosila za pridružitev schengenskemu območju zaradi prostega gibanja ljudi. Glede na tradicijo sodelovanja med Evropsko unijo in Lihtenštajnom in glede na to, da pristop te države v schengensko območje ni povezan s kakršno koli nevarnostjo, sem glasovala za njeno pridružitev.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to priporočilo, v skladu s katerim je 28. februarja 2008 potekal podpis protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda.

Švica se je 12. decembra 2008 z ukinitvijo mejnih kontrol na kopenskih mejah sama pridružila schengenskemu območju, čemur je 29. marca 2009 sledila ukinitev mejnih kontrol na letališčih pri letih znotraj schengenskega območja. Prvič je bilo treba vzpostaviti kontrole na mestu, kjer že 100 let ni prave meje. 41 kilometrov meje, ki ločuje ti dve državi, je postalo zunanja schengenska meja.

Leta 2007 se je od Evropskega parlamenta prvič zahtevalo, da poda svoje mnenje v zvezi s sklenitvijo tega protokola. V skladu z zahtevo poročevalke, ki je tedaj bila Ewa Klamt, je Odbor za pravne zadeve 11. junija 2007 dal soglasno mnenje, in sicer je priporočil, da se pravna podlaga spremeni tako, da se sklicuje na drugi odstavek člena 300(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zahteva privolitev Evropskega parlamenta in ne le posvetovanje z njim.

Pozdravljam nova pravila, uvedena z Lizbonsko pogodbo, ki omogočajo, da je Evropski parlament bolje obveščen o mednarodnih sporazumih.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pred petindvajsetimi leti se je pet držav članic odločilo, da odpravijo nacionalne meje med seboj in oblikujejo enotno zunanjo mejo. Zdaj so vse države članice polnopravne članice Schengena, razen Združenega kraljestva, Irske, Cipra, Bolgarije in Romunije. Vključene so tudi tri pridružene države: Norveška, Islandija in Švica, Lihtenštajn pa bi moral postati četrta. Upali so, da se bo Lihtenštajn schengenskemu območju pridružil istočasno kot Švica, leta 2008. Vendar se postopek ni odvil, kot je bilo pričakovati, še zlasti zaradi zadržkov, ki sta jih glede vprašanj, povezanih z davčno utajo, izrazili dve državi članici, Nemčija in Švedska. Ker se je Švica sama pridružila schengenskemu območju, je bilo treba vzpostaviti kontrole na območjih, kjer že več kot sto let ni bilo prave meje, in 41 kilometrov meje, ki ločuje Švico in Lihtenštajn, je postalo zunanja meja.

Glede na nova pravila Lizbonske pogodbe, ki Parlamentu omogočajo, da je bolje obveščen o sklenitvi mednarodnih sporazumov, in glede na dejstvo, da so odpravljeni zadržki, ki so obstajali v Svetu, predlagam, da Parlament odobri sklenitev tega protokola, in upam, da se bo lahko Lihtenštajn čim prej pridružil Schengenu.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker menim, da je treba in je razumljivo, da se glede na velikost Lihtenštajna in njegove odnose s sosedama, Avstrijo in Švico, s katerima uživa tradicijo prostega gibanja, ukinejo mejne kontrole z njim. Poleg tega se bo Lihtenštajn seveda učinkovito pridružil k schengenskemu in dublinskemu pravnemu redu, ker je ta država že izvedla velik del zakonodaje EU in ker za dostop v SIS in VIS uporablja isto infrastrukturo kot Švica, država, ki je že del schengenskega območja.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na politiko odprtih meja med Kneževino Lihtenštajn in Švicarsko konfederacijo je bilo pričakovati, da se bosta državi schengenskemu območju pridružili istočasno. Vendar se to ni zgodilo. Švica se je 12. decembra 2008 sama pridružila schengenskemu območju. Vendar pa je bila v sporazumu o pristopu Švice k schengenskemu pravnemu redu določba, ki je predvidevala možnost pridružitve Lihtenštajna s pomočjo protokola, ki ga zdaj odobri Parlament. Zaradi tega pristopa je bilo treba prvič vzpostaviti mejne kontrole med Lihtenštajnom in Švico na mestih, kjer že stoletje ni bilo prave meje.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To priporočilo svetuje Parlamentu, naj odobri sklenitev protokola med Evropsko unijo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ki je bil sklenjen 28. februarja 2008.

Schengenski sporazum si prizadeva ustvariti ozemlje s prostim pretokom ljudi in blaga, kjer ni notranjih meja med državami, ampak le enotna zunanja meja. Po amsterdamski pogodbi leta 1999 je EU schengensko sodelovanje vključila v okvir svojih pravnih pooblastil. Kneževina Lihtenštajn in Švicarska konfederacija sta že desetletja izvajali politiko odprtih meja s prostim pretokom ljudi. Vstop Švice v schengensko območje je leta 2008 ustvaril problem glede gibanja med dvema državama, pri čemer se je meja med njima preoblikovala v zunanjo, zdaj pa je cilj rešiti ta problem.

Zato glede na prednosti, ki jih prinaša začetek veljavnosti tega protokola, prav nič ne more preprečiti njegovega sprejetja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Schengenski sporazum sega v leto 1985, ko so ga sklenile Nemčija, Belgija, Francija, Luksemburg in Nizozemska. Sporazum in konvencija, ki je bila sprejeta leta 1990, sta določila ukinitev sistematičnih mejnih kontrol med državami in uvedbo sistema, v katerem se lahko ljudje prosto gibljejo.

Schengenska konvencija je ukinila kontrolo na mednarodnih mejah držav podpisnic ter ustvarila enotno zunanjo mejo s skupnimi pravili o kontrolah na zunanjih mejah, skupno vizumsko politiko, policijskim in pravosodnim sodelovanjem in ustanovitvijo Schengenskega informacijskega sistema (SIS).

Zdaj schengensko območje vključuje 25 držav članic: med državami članicami EU so to Avstrija, Belgija, Danska, Francija, Finska, Nemčija, Grčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Češka republika, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija, pridružene pa so tudi tri članice, ki niso članice EU, in sicer Norveška, Islandija in Švica. Bolgarija, Romunija in Ciper zdaj le delno izvršujejo schengenski pravni red, zato se kontrole na mejah s temi tremi državami članicami še vedno opravljajo.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za poročilo gospoda Coelha. Čeprav Škotska ni del schengenskega območja, pa prostovoljno sodelujemo pri določenih delih schengenskega pravnega reda. Škotska vlada dejavno sodeluje na tem področju na ravni Sveta in vesel sem, da lahko podprem to delo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za priporočilo, po katerem je bil protokol med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda podpisan 28. februarja 2008. Švica se je 12. decembra 2008 z ukinitvijo mejnih kontrol na kopenskih mejah sama pridružila schengenskemu območju, čemur je 29. marca 2009 sledila ukinitev mejnih kontrol na letališčih pri letih znotraj schengenskega območja. Prvič je bilo treba vzpostaviti kontrole na mestu, kjer že 100 let ni prave meje. 41 kilometrov meje, ki ločuje ti dve državi, je postalo zunanja schengenska meja. Pozdravljam nova pravila, uvedena z Lizbonsko pogodbo, ki omogočajo, da je Evropski parlament bolje obveščen o mednarodnih sporazumih. S postopno širitvijo schengenskega območja so se tretje države, ki imajo posebne odnose z EU, vključile v schengensko sodelovanje. Glavni pogoj za vključitev držav, ki niso članice EU, v schengenski pravni red, je sporazum o prostem gibanju oseb med temi državami in EU. Za te države sodelovanje pomeni: da so vključene v območje brez kontrol na notranjih mejah; da izvajajo določbe schengenskega pravnega reda in vseh aktov v zvezi s Schengnom, ki so sprejeti na tej podlagi, da so vključene v odločanje o aktih, povezanih s Schengnom.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Protokol za pridružitev Kneževine Lihtenštajn k sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švico je bil podpisan leta 2008. To je pripeljalo do zahteve, da omenjena kneževina izvaja, uporablja in razvija schengenski pravni red. Vendar pa se Kneževina Lihtenštajn kljub temu, da je že leta 1995 postala članica Evropskega gospodarskega prostora in se je s prenosom številnih direktiv v domačo zakonodajo postopoma usklajevala z evropskimi zakoni, še ni začela pogajati za pristop k schengenskim sporazumom. S tem sporazumom – ki sem ga podprl – so se vzpostavile pravice in dolžnosti obeh strani, s čimer se dovoli prost pretok ljudi. Poleg tega je bila uvedena vrsta izvedbenih pravil za določbe Lizbonske pogodbe, ki se ukvarjajo z mednarodnimi sporazumi, da bi dali Evropskemu parlamentu odločnejšo vlogo v smislu obveščanja o njih in njihovega sprejetja.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Lihtenštajn je kopenska alpska mikrodržava, obdana s kopenskimi državami; nahaja se v zahodni Evropi, na zahodu in jugu meji na Švico, na vzhodu pa na Avstrijo. Površina Lihtenštajna je 160 km², ima 35 tisoč prebivalcev in najvišji bruto domači proizvod na osebo na svetu. Lihtenštajn je od svojega pristopa k Evropskemu gospodarskemu prostoru (EGS) leta 1995 stalno vključen v evropsko trgovinsko območje. 98,4 % direktiv EU je vključil v domače pravo. Lihtenštajn je tudi del enotnega trga, na katerem za vse države članice veljajo enaka temeljna pravila.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pridružitev novih držav k schengenskemu informacijskemu sistemu (SIS) je bistven za to, da dosežemo Evropo brez meja. Lihtenštajn je del Evropskega gospodarskega prostora od leta 1995 in je stalno vključen v evropsko trgovinsko območje. Bil je predmet raznih postopkov ocenjevanja, predvsem glede varstva podatkov, Schengenskega informacijskega sistema, zračnih, zemeljskih in morskih meja, sodelovanja policije in politike o vizumih. S pristopom k temu sporazumu bo Lihtenštajn postal del schengenskega pravnega reda.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Schengenski sporazum so 14. junija 1986 podpisali Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Nizozemska. Schengensko sodelovanje je zdaj vključeno v pravni in institucionalni okvir Evropske unije in vključuje 25 držav članic, pridružene pa so tudi tri članice, ki so vključene v EGP: Norveška, Islandija in Švica. Švica se je 12. decembra 2008 z ukinitvijo mejnih kontrol na kopenskih mejah sama pridružila schengenskemu območju, čemur je 29. marca 2009 sledila ukinitev mejnih kontrol na letališčih pri letih znotraj schengenskega območja. Ker se Lihtenštajn ni pridružil in ker je bila med državama zelo dejavna politika prostega pretoka, je bilo prvič treba vzpostaviti kontrole na mestu, kjer že 100 let ni bilo prave meje. 41 kilometrov meje, ki ločuje ti dve državi, je postalo zunanja schengenska meja. Ta sporazum s pridružitvijo Kneževine Lihtenštajn k Schengenu odpravlja te ovire. Pozdravljam nova pravila, ki jih uvaja Lizbonska pogodba, ki omogoča dejavno vlogo Parlamenta pri sprejemanju teh sporazumov. Iz vseh teh razlogov sem to poročilo podprla.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sporazum o pridružitvi Švicarske konfederacije k schengenskemu pravnemu redu, ki velja od 1. marca 2008, izrecno predvideva možnost pridružitve Lihtenštajna k schengenskemu pravnemu redu s pomočjo protokola. Glede na politiko odprtih meja med Kneževino Lihtenštajn in Švicarsko konfederacijo je bilo pričakovati, da se bosta državi schengenskemu območju pridružili istočasno. Dejansko pa se to ni zgodilo, saj se je Švica 12. decembra 2008 sama pridružila schengenskemu območju. Zaradi tega je bilo treba prvič vzpostaviti mejne kontrole na mestih, kjer že sto let ni bilo prave meje. Da bi premagali to oviro in glede na to, da je Lihtenštajn del Evropskega gospodarskega prostora in enotnega trga, sem podprl sklenitev protokola v pričakovanju, da bo zdaj končno mogoče doseči pridružitev Lihtenštajna k schengenskemu pravnemu redu.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Leta 2007 se je od Evropskega parlamenta prvič zahtevalo, da poda svoje mnenje v zvezi s sklenitvijo tega protokola. V skladu z zahtevo poročevalke, ki je tedaj bila Ewa Klamt, je Odbor za pravne zadeve 11. junija 2007 dal soglasno mnenje, in sicer je priporočil, da se pravna podlaga spremeni tako, da se sklicuje na drugi odstavek člena 300(3) Pogodbe ES (predlogi sklepov Sveta, katerih namen je spremeniti „posebni institucionalni okvir“, ki ga določa glavni sporazum, katerega sestavni del je predlagani protokol), ki zahteva privolitev Evropskega parlamenta in ne le posvetovanje z njim. Zaradi tega in zaradi bližnje uveljavitve Lizbonske pogodbe je bilo to poročilo poslano nazaj odboru LIBE.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to poročilo, ker mislim, da lahko prispevam k uveljavitvi, izvajanju in razvoju schengenskega pravnega reda v državah, kot so Islandija, Kraljevina Norveška, Švicarska konfederacija in Kneževina Lihtenštajn.

Zato je res pomembno, da te države v skladu s sedanjimi ukrepi in sporazumi sodelujejo v Skladu za zunanje meje za obdobje 2007-2013. Da bi omogočili enotnejšo Evropo, ki pa ne sme pozabiti na praktičnost, bodo njihovo sodelovanje urejala dopolnilna pravila, ki bodo prav tako zagotavljala zaščito finančnih interesov Evropske unije in revizijsko pristojnost Računskega sodišča.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za sporazum o pristopu Lihtenštajna k sporazumu o schengenskem pravnem redu, ker je to logičen korak naprej, ki nam ne bo predstavljal nobenih težav. Pričakujemo lahko, da bo sporazum gladko deloval.

Priporočilo: Monika Hohlmeier (A7-0013/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to priporočilo glede na dejstvo, da sporazum s Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici, ki je bil sklenjen 26. oktobra 2004, določa, da je pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu pravnemu redu možna s sklenitvijo protokola. Glede na politiko odprtih meja med državama in dejstvo, da je Lihtenštajn leta 2001 izrazil zanimanje, da bi se pridružil k sporazumu, vendar do tega ni prišlo zaradi razlik med Svetom in Parlamentom, ki so bile rešene z Lizbonsko pogodbo, ni razloga, da bi nasprotoval sklenitvi tega sporazuma.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za ta dokument, v katerem je navedeno, da sporazum s Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici („dublinski sporazum s Švico“), ki je bil sklenjen 26. oktobra 2004, določa, da je pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu pravnemu redu možna s sklenitvijo protokola.

Svet je 27. februarja 2006 pooblastil Komisijo za začetek pogajanj z Lihtenštajnom in Švico. Po pogajanjih je bil predstavljen osnutek protokola o pristopu Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico. Pravna podlaga predloga Evropske komisije z dne 4. decembra 2006 za protokol o pridružitvi Lihtenštajna je bil prvi pododstavek člena 300(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki je predvideval posvetovanje z Evropskim parlamentom.

Pozdravljam ponovno obravnavo osnutka za sklep Sveta s strani Evropskega parlamenta in s tem nadaljevanje pogajanj za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico. Kot je Parlament zahteval že v prvi obravnavi, je za sklenitev tega protokola z Lihtenštajnom potrebna njegova odobritev. Ker so bila pogajanja z Lihtenštajnom uspešno zaključena in je pravna podlaga zdaj spremenjena, je treba odobriti sklenitev protokola.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sporazum o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici – dublinski/Eurodac sporazum – je bil sklenjen leta 2004. Glede na to, da je med Švico in Lihtenštajnom že desetletja veljala politika odprtih meja za pretok ljudi, bi bila po pogajanjih logična pridružitev slednje države. Čeprav je Lihtenštajn izrazil zanimanje, do tega ni prišlo, ker še ni sklenil sporazuma o obdavčitvi prihrankov z Evropsko skupnostjo.

Glede na nova pravila Lizbonske pogodbe, ki Parlamentu omogočajo, da je bolje obveščen o sklenitvi mednarodnih sporazumov, in tudi glede na dejstvo, da je Lihtenštajn sklenil zadevni sporazum, ki velja od 1. julija 2005, podpiram odločitev Parlamenta, da soglaša s sklenitvijo tega protokola.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) S Švico je bil leta 2004 sklenjen sporazum o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici. Ta sporazum določa, da je pridružitev Lihtenštajna možna s sklenitvijo protokola. Svet je 27. februarja 2006 ustrezno pooblastil Komisijo za začetek pogajanj z Lihtenštajnom in Švico. Pogajanja so bila zaključena 21. junija 2006 in osnutek protokola o pristopu Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico je bil parafiran. Zdaj je na vrsti Parlament, da odobri sprejetje tega protokola. Mislim, da bi se to moralo zgoditi, zato glasujem za to priporočilo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Svet je predložil osnutek protokola med Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k sporazumu med Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici.

Pozdravljam sprejetje tega protokola, ki vključuje Evropsko unijo in državi, ki imata zgodovino dobrih sosedskih odnosov in prostega pretoka ljudi. Strinjam se s sklepi, ki jih je predstavila poročevalka, in še zlasti pozdravljam nadaljevanje pogajanj za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico in upam, da bodo hitro zaključena.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To so vprašanja, povezana s pravico do azila in z merili in mehanizmi za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici.

Sporazum s Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici – dublinski sporazum s Švico –, ki je bil sklenjen 26. oktobra 2004, določa, da je možna pridružitev Lihtenštajna k temu pravnemu redu.

Glede na to, da je med Švico in Lihtenštajnom že desetletja veljala politika odprtih meja za pretok ljudi, je Lihtenštajn leta 2001 izrazil zanimanje, da bi se pridružil dublinskemu sporazumu s Švico. Vendar pa ni bil vključen v pogajanja s Švico, ker še ni sklenil sporazuma z EU o obdavčitvi prihrankov.

Po poznejši sklenitvi tega sporazuma med EU in Lihtenštajnom ter njegovi uveljavitvi, je slednji leta 2005 potrdil svojo željo po pridružitvi k dublinskemu pravnemu redu.

Svet je leta 2006 ustrezno pooblastil Komisijo za začetek pogajanj z Lihtenštajnom in Švico. Pogajanja so bila zaključena in osnutek protokola je bil parafiran.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, v katerem je navedeno, da sporazum s Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici („dublinski sporazum s Švico“), ki je bil sklenjen leta 2004, določa, da je pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu pravnemu redu možna s sklenitvijo protokola. Pozdravljam ponovno obravnavo osnutka za sklep Sveta s strani Evropskega parlamenta in s tem nadaljevanje pogajanj za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico. Ker so bila pogajanja z Lihtenštajnom uspešno zaključena in je pravna podlaga zdaj spremenjena, je treba odobriti sklenitev protokola.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za priporočilo Komisije o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici in – če bo protokol ratificiran, kar upa večina v Evropskem parlamentu – prav tako v Kneževini Lihtenštajn. Namen dublinskega sporazuma je opremiti sodelujoče države z merili, s katerimi se ugotovi, katera država je odgovorna za obravnavo prošnje za azil, s čimer se zagotavlja boljša obravnava prosilcev, obenem pa državam zagotavlja orodja za boj proti organiziranemu kriminalu. Pomen teh vprašanj, in sicer zaščita beguncev in mednarodna varnost, zahteva skrbna in stalna prizadevanja vseh evropskih institucij, da se bodo lahko begunci ali prosilci za azil zanesli na jasna pravna in regulativna merila in reference.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam ponovno obravnavo osnutka za sklep Sveta s strani Evropskega parlamenta in s tem nadaljevanje pogajanj za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico. Kot je Parlament zahteval že v prvi obravnavi, je za sklenitev tega protokola z Lihtenštajnom potrebna njegova odobritev. Podpiram sklenitev protokola. Ker so bila pogajanja z Lihtenštajnom uspešno zaključena in je pravna podlaga zdaj spremenjena, sem glasoval za soglasje.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam dejstvo, da so se ponovno posvetovali s Parlamentom o osnutku sklepa Sveta in se bodo nadaljevala pogajanja za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico. V skladu z željami, ki jih je Parlament izrazil v prvi obravnavi, je za sklenitev protokola z Lihtenštajnom potrebna njegova odobritev. Glede na povezavo, ki že obstaja med Lihtenštajnom in EU, mislim, da je sklenitev protokola pomembna ob ustreznih spremembah pravne podlage. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sporazum s Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici, ki je poznan kot dublinski sporazum s Švico in ki je bil sklenjen 26. oktobra 2004, določa, da je s protokolom možna pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu pravnemu redu. Pravzaprav je desetletja dolg obstoj politike odprtih meja za prost pretok ljudi med Lihtenštajnom in Švico pripeljal do tega, da je Lihtenštajn leta 2005 še enkrat izrazil svoje zanimanje za pridružitev dublinskemu sporazumu s Švico. Do končne sklenitve sporazuma pa do zdaj ni prišlo iz različnih razlogov: prvič, ker ni prišlo do sklenitve drugih sporazumov, o katerih so potekala pogajanja z Lihtenštajnom; drugič, ker je obstajal spor glede pravne podlage, pozneje pa zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe. Končno so doseženi cilji Parlamenta, ko se mu prisluhne, da poda pozitivno mnenje, in se ne le posvetuje z njim. Pozdravljam to dejstvo in glasujem za sedanje poročilo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sporazum s Švicarsko konfederacijo o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, vložene v državi članici ali v Švici, dublinski sporazum, ki je bil sklenjen 26. oktobra 2004, določa, da je s protokolom možna pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu pravnemu redu. Glede na to, da je med Švico in Lihtenštajnom že desetletja veljala politika odprtih meja, je slednji leta 2001 izrazil zanimanje, da bi se pridružil dublinskemu sporazumu s Švico, vendar pa v pogajanja s Švico ni bil vključen, ker ni bilo sklenjenega sporazuma o obdavčitvi prihrankov z Evropsko skupnostjo. Po poznejši sklenitvi tega sporazuma med Evropsko skupnostjo in Lihtenštajnom in njegovi uveljavitvi, je slednji 10. junija 2005 potrdil svojo željo po pridružitvi k dublinskemu pravnemu redu. Nasprotovanje Sveta glede pravne podlage je odpravljeno, odobritev Parlamenta pa je postala nujna, zato sem prepričan, da so izpolnjeni vsi pogoji za privolitev v ta protokol z Lihtenštajnom.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Čeprav poročevalka pozdravlja ponovno obravnavo osnutka za sklep Sveta s strani Evropskega parlamenta in s tem nadaljevanje pogajanj za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico in poziva, naj ga Parlament odobri, se je skupina Verts/ALE odločila, da tega nasveta ne bo upoštevala. Zato smo glasovali proti predlogu, tako kot smo v odboru LIBE.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to poročilo, ker podpiram sklenitev protokola za pridružitev Lihtenštajna k dublinskemu sporazumu s Švico. Ta sporazum Švici že omogoča uporabo pomembnih instrumentov v boju proti mednarodnemu kriminalu in nezakonitemu priseljevanju.

To ni vse. Z vzpostavitvijo takšnega usklajevanja je mogoče preprečiti večkratne in neupravičene prošnje za azil. Zdaj je cilj Lihtenštajnu omogočiti uživanje istih koristi in ga čimbolj približati končnemu cilju polne pridružitve Evropski uniji.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Vesel sem, da sem lahko glasoval za pridružitev Lihtenštajna k sporazumu o azilnem sistemu EU. To bo preprečevalo večkratne prošnje za azil v EU in v Lihtenštajnu. Če bo prošnja za azil zavrnjena v Lihtenštajnu, bo prav tako zavrnjena v EU in obratno. Obenem pa smo s poenostavitvijo postopka prav tako dosegli nadaljnjo uskladitev.

Priporočilo: Monica Luisa Macovei (A7-0011/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to priporočilo glede na to, da sedanji sporazum med EU in Brazilijo ureja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za turistične in poslovne obiske za vse državljane Brazilije in EU, vključno z državljani štirih držav članic, ki doslej niso mogli potovati v Brazilijo. Ker sporazum dopolnjuje obstoječe sporazume med več državami članicami EU in Brazilijo, ki se nanašajo na potovanja iz namenov, ki niso turistični ali poslovni, ali na plačano delo, in jih ne nadomešča, ni razloga, da ga ne bi sklenili. Trajanje bivanja na schengenskem območju je omejeno na tri mesece v obdobju šestih mesecev, zato to ne vzbuja zaskrbljenosti, da bi brazilski državljani začeli nezakonito bivati.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o sklenitvi sporazuma med Evropsko unijo in Federativno republiko Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov. Sporazum med EU in Brazilijo ureja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za turistične in poslovne obiske, kot je določeno v sporazumu, za vse državljane Brazilije in EU, vključno z državljani štirih držav članic – Estonije, Latvije, Cipra in Malte –, ki doslej niso mogli potovati v Brazilijo brez vizuma. Zavedati se je treba, da je zaradi skupne vizumske politike in izključne zunanje pristojnosti Evropske unije na tem področju za pogajanja o sporazumu o odpravi vizumske obveznosti in njegovo sklenitev pristojna samo Unija in ne posamezne države članice.

Še pomembneje je, da je bila za zagotovitev enake obravnave vseh državljanov EU v sporazum vključena določba, po kateri ga lahko Brazilija začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse države članice EU. Prav tako lahko Unija sporazum začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse svoje države članice. Strinjam se z mnenjem poročevalke, da moramo v politiki vizumov EU zagotoviti izvajanje načela vzajemnosti.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Državljani Brazilije lahko v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 potujejo v vse države članice Evropske unije, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost za kratkoročno bivanje. Brazilija pa še vedno zahteva vizume za vstop na svoje ozemlje za državljane štirih držav članic (Estonije, Cipra, Malte in Latvije). Ostale države članice so z Brazilijo sklenile dvostranske sporazume, ki njihovim državljanom omogočajo kratkoročno bivanje brez vizuma.

Zaradi izključne zunanje pristojnosti Evropske unije na tem področju je za pogajanja o sporazumu o odpravi vizumske obveznosti in njegovo sklenitev pristojna samo Unija in ne posamezne države članice. Svet je zato 18. aprila 2008 sprejel sklep o pooblastitvi Komisije, da začne pogajanja za sklenitev sporazuma med Evropsko unijo in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje. Po pogajanjih je bil sporazum parafiran, uradno pa je bil v imenu Unije in Brazilije podpisan v Bruslju 8. novembra 2010.

Zdi se mi ključnega pomena, da se odobri sklenitev tega sporazuma o odpravi vizumske obveznosti, tako da bodo lahko vsi državljani EU, vključno z Estonci, Latvijci, Maltežani in Ciprčani, potovali v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU. Nemudoma je treba uveljaviti skupno vizumsko politiko EU.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čeprav lahko državljani Brazilije potujejo v vse države članice EU, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost za kratkoročno bivanje, pa so štiri države članice – Estonija, Ciper, Malta in Latvija – katerih državljani potrebujejo vizume za vstop na ozemlje Brazilije. Čeprav so vse ostale države članice s pogajanji dosegle sklenitev dvostranskih sporazumov z Brazilijo, s katerimi so odpravile vizumsko obveznost za kratkoročno bivanje, pa zdaj ni več mogoče, da bi države članice samostojno sklepale tovrstne sporazume.

EU ima tako izključno zunanjo pristojnost na področju skupne vizumske politike. Osmega novembra 2010 je bil sklenjen sporazum med EU in Brazilijo, ki zagotavlja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za turistične in poslovne obiske za vse državljane Brazilije in EU. Podpiram dejstvo, da ta sporazum zagotavlja enako obravnavo vseh državljanov EU in ga bodisi Brazilija bodisi EU lahko začasno preneha izvajati ali ga odpove samo z veljavnostjo za vse njene države članice.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to priporočilo, ker zagotavlja enako obravnavo vseh evropskih državljanov v skladu s skupno vizumsko politiko med EU in Brazilijo. Sporazum ne nadomesti, temveč dopolnjuje obstoječe dvostranske sporazume, ki se nanašajo na potovanja iz namenov, ki niso turistični ali poslovni.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Med zadnjim portugalskim predsedstvom je Evropska unija vzpostavila posebno strateško partnerstvo z Brazilijo. V duhu, ki naj bi vladal temu podobnemu sporazumu, naj bi očitno pozdravili vse ukrepe za odpravo ovir, ki preprečujejo stike med evropskimi državljani in tistimi v portugalsko govoreči državi. Ker za štiri evropske države še ne velja odprava vizumske obveznosti, menim, da jim širitev istega sistema prinaša le prednosti, zato se sporazum, ki nam je zdaj predlagan, ocenjuje kot zelo pozitiven. Glede odnosov med EU in Brazilijo ne smemo pozabiti, da strateški pomen te države že dolgo utemeljuje ustanovitev posebne delegacije tako kot pri drugih državah, ki sestavljajo kvartet Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske, kot tudi pri državah, ki so objektivno manj pomembne v mednarodni areni.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Državljani Brazilije lahko v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 potujejo v vse države članice Evropske unije, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost za kratkoročno bivanje.

Vendar pa nimajo vsi v Evropski uniji istih ugodnosti. V takšnih razmerah so se znašli državljani naslednjih držav: Estonije, Cipra, Malte in Latvije. To pomeni neupoštevanje „načela vzajemnosti“.

Da bi bili ti državljani enakovredni ostalim prebivalcem EU in Brazilije, je treba skleniti sporazum med EU in Brazilijo. Ne moremo imeti Evrope dveh hitrosti, zato pozdravljam sprejetje tega sporazuma ne le zato, ker se to zdi po naravi pošteno, ampak tudi zato, ker se s tem konča eden od redkih primerov negativne diskriminacije, ki še vedno obstaja med ljudmi v EU.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Skupaj z italijanskimi kolegi v Poslanski skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) sem se odločil, da se vzdržim današnjega glasovanja o odnosih med Evropsko unijo in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov. To pa zato, ker bi mi bilo ljubše, če bi glasovanje glede na vsebino resolucije o primeru Cesareja Battistija odložili do nove odločitve brazilskega zveznega sodišča glede izročitve Cesareja Battistija, zločinca.

Glede na nenujni značaj tega dokumenta, bi njegova odložitev do naslednjega delnega zasedanja ali tistega v aprilu gotovo ne predstavljala težave, še zlasti, če pomislimo na bolečino družin žrtev tega množičnega morilca. Prav te družine že 31 let čakajo na pravico in to, da bo Cesare Battisti v naših zaporih prestajal kazen, ki jo je izrekel italijanski pravosodni sistem.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ta zadeva se nanaša na širitev enotnega potnega lista na države EU, ki še vedno potrebujejo vizume za kratkoročno prebivanje.

Poročilo podpira sklenitev tega sporazuma o odpravi vizumske obveznosti v kar najkrajšem času, tako da bodo lahko vsi državljani EU, vključno z državljani Estonije, Latvije, Malte in Cipra, potovali v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU. Toliko o izvajanju politike na področju vzajemne odprave vizumske obveznosti.

Parlament meni, da naj bi nadaljevali z vzajemno odpravo vizumske obveznosti, dokler ne bodo vsi njeni državljani iz vseh držav članic brez vizumov vstopali v vse države, katerih državljani že lahko potujejo v EU brez vizumov, vključno z ZDA in Kanado. Po našem prepričanju je to pošteno.

  Jacqueline Foster (ECR), v pisni obliki. – Evropski letalski sektor in njegovi potniki v zadnjih nekaj mesecih niso imeli lahkega dela. Neslavna kriza zaradi vulkanskega pepela se je pojavila ravno takrat, ko so se letalski prevozniki in seveda njihovi potniki spopadali z učinki zelo težke recesije.

Vendar pa je sredi teh izzivov prišla dobra novica za družbe in potnike! Današnje glasovanje o sporazumu o zračnem prevozu med EU in Brazilijo prinaša precejšnje vzajemne koristi.

Prvič, Brazilija je zelo strateško pomembna partnerka EU kot prihodnji trg z izrednim potencialom. Več kot štirje milijoni potnikov letno letijo med Brazilijo in EU. V deželi s hitro razvijajočim turističnim sektorjem se lahko to število le še poveča.

S poslovnega vidika pa je Sao Paolo finančna prestolnica Južne Amerike. Razvoj zelo specializirane naftne in finančne industrije bo še povečal povpraševanje po letalskem prevozu.

Glavni dosežek je odprava nacionalnih omejitev v obstoječih dvostranskih sporazumih med državami članicami in Brazilijo. To je izredno pomemben prvi korak pri krepitvi odnosov med EU in Brazilijo na področju zračnih prevozov, s katerim se bosta Brazilija in EU približali pogajanjem o celovitemu sporazumu o letalskih storitvah.

(Obrazložitev glasovanja je bila skrajšana v skladu s členom 170)

  Salvatore Iacolino (PPE), v pisni obliki. – (IT) Vzdržal sem se končnega glasovanja o poročilu gospe Macovei, prav tako sem to storil glede poročil gospe Ţicău in gospoda Enciu, da bi izrazil svoje razočaranje nad obnašanjem brazilske vlade v zvezi z izročitvijo terorista, Cesareja Battistija.

Sporazuma o odpravi vizumov in o zračnem prometu potrjujeta dobre odnose med Brazilijo in Evropsko unijo. Med sestankom Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) sem prosil, da bi dali besedo brazilskemu ambasadorju v Evropski uniji, da bi razpravljali o nekaterih temeljnih vprašanjih, kot so spoštovanje človekovih pravic, boj proti terorizmu in o stališčih glede svobode in varnosti v Evropi in Braziliji. Prepričan sem, da lahko dosežemo oprijemljive rezultate za evropske državljane in ljudi v Braziliji.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo o sklenitvi sporazuma med Evropsko unijo in Federativno republiko Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov. Državljani Brazilije lahko v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 potujejo v vse države članice Evropske unije, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost za kratkoročno bivanje. Brazilija pa še vedno zahteva vizume za vstop na svoje ozemlje za državljane štirih držav članic (Estonije, Cipra, Malte in Latvije). Ostale države članice so z Brazilijo sklenile dvostranske sporazume, ki njihovim državljanom omogočajo kratkoročno bivanje brez vizuma. Zavedati se je treba, da je zaradi skupne vizumske politike in izključne zunanje pristojnosti Evropske unije na tem področju za pogajanja o sporazumu o odpravi vizumske obveznosti in njegovo sklenitev pristojna samo Unija in ne posamezne države članice. Zdi se mi ključnega pomena, da se odobri sklenitev tega sporazuma o odpravi vizumske obveznosti, tako da bodo lahko vsi državljani EU, vključno z Estonci, Latvijci, Maltežani in Ciprčani, potovali v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko brazilski državljani že zdaj potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU. Na tem področju moramo nemudoma sprejeti ukrepe.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to, da Evropski parlament kar najhitreje odobri sklenitev sporazuma o odpravi vizumske obveznosti, tako da bodo lahko vsi državljani EU, vključno z Estonci, Latvijci, Maltežani in Ciprčani, potovali v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU. Nemudoma je treba uveljaviti politiko EU na področju vzajemne odprave vizumske obveznosti.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Moj vzdržan glas pri glasovanju o poročilu glede sporazuma med Evropsko unijo in Federativno republiko Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov izraža stališče, ki presega okvir zadeve.

Ne odobravam obnašanja brazilske vlade v primeru Cesareja Battistija. Izročitev – katere postopki so opredeljeni v dvostranskem sporazumu – bi morala biti zagotovljena. Razlaga, ki so jo zagotovili pravosodni organi, krši dane zaveze. Kazen – ki naj bi jo gospod Battisti prestajal v Italiji– je izrekel navaden sodnik in uporabil običajne zakone za skupno kaznivo dejanje: množični umor. Težko je podpreti mednarodne odnose, kot so ti, ki so opredeljeni v poročilih, o katerih je glasoval Parlament, in z državo, ki ne spoštuje sporazumov in ki predvsem zavzema stališče glede temeljne pravice do varovanja življenja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi državljani Evropske unije, ki želijo potovati v Brazilijo v turistične in poslovne namene, ne bodo potrebovali vizuma za bivanje do treh mesecev, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU v skladu s sporazumom, ki ga je pravkar sprejel Parlament. Ta sporazum bo koristil predvsem državljanom Estonije, Latvije, Malte in Cipra, ki za vstop v Brazilijo še vedno potrebujejo vizum. Sporazum vpliva na imetnike navadnih potnih listov. Po sprejetju tega sporazuma bodo lahko vsi državljani EU, vključno z državljani Estonije, Latvije, Cipra in Malte, za katere je Brazilija še naprej zahtevala vizume, vstopili v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU. Trajanje bivanja na schengenskem območju je omejeno na tri mesece v obdobju šestih mesecev. Ta sporazum bo zajel okrog 90-95 % vseh potnikov.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za, ker menim, da je bistveno, da pomagamo ljudem v Braziliji, da bodo poselili ogromna ozemlja. Tehnološka in finančna pomoč bo zagotovila konkurenčnost živil in nizke cene. Brazilija se lahko iz kmetijskega proizvajalca spremeni v velikega potrošnika evropskega blaga, odpre nove prodajne trge in razširi svoje turistične storitve, če bo pomoč namenjena pravim področjem.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Državljani Brazilije lahko v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 potujejo v vse države članice Evropske unije, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost za kratkoročno bivanje. Brazilija pa še vedno zahteva vizume za vstop na svoje ozemlje za državljane štirih držav članic EU: Estonije, Cipra, Malte in Latvije. Druge države članice so sklenile dvostranske sporazume neposredno z Brazilijo. Da bi se tega lotili in glede na izključno zunanjo pristojnost EU na tem področju, je Svet sprejel sklep, s katerim je pooblastil Komisijo za začetek pogajanj za sprejetje sporazuma med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje. Sedanji sporazum med EU in Brazilijo, za katerega sem glasovala, ureja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za turistične in poslovne obiske za vse državljane Brazilije in EU, vključno z državljani štirih držav članic, ki doslej niso mogli potovati v Brazilijo. Sporazum ne nadomesti, temveč dopolnjuje obstoječe dvostranske sporazume med več državami članicami in Brazilijo, ki se nanašajo na potovanja iz namenov, ki niso turistični ali poslovni, na primer za študente in raziskovalce.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za sklenitev sporazuma med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov, da bi v skladu z zahtevami načela vzajemnosti in načela enake obravnave zagotovili, da bodo lahko vsi državljani EU, vključno z državljani Estonije, Latvije, Cipra in Malte, za katere je Brazilija še naprej zahtevala vizume, vstopili v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sedanji sporazum med EU in Brazilijo ureja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za turistične in poslovne obiske, kot je določeno v sporazumu, za vse državljane Brazilije in EU, vključno z državljani štirih držav članic, ki doslej niso mogli potovati v Brazilijo brez vizuma. Sporazum ne nadomesti, temveč dopolnjuje obstoječe dvostranske sporazume med več državami članicami EU in Brazilijo, ki se nanašajo na potovanja iz namenov, ki niso turistični ali poslovni (na primer za študente in raziskovalce).

Iz področja uporabe sporazuma je izključena tudi kategorija oseb, ki potujejo z namenom opravljanja plačane dejavnosti. Da bi zagotovili enako obravnavo vseh državljanov EU, je bila v sporazum vključena določba, po kateri ga lahko Brazilija začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse države članice EU. Prav tako lahko Unija sporazum začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse svoje države članice.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Lizbonska pogodba določa, da je sklenitev sporazumov o skupni vizumski politiki s tretjimi državami izključna pristojnost EU. Že Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 omogoča, da lahko državljani Brazilije potujejo v vse države članice Evropske unije, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost. Brazilija pa za državljane Estonije, Cipra, Malte in Latvije, držav članic EU, še naprej zahteva vizume za vstop na svoje ozemlje. Ta vzajemni sporazum o odpravi vizumske obveznosti velja za potovanje zaradi turističnih ali poslovnih razlogov, kar bo obema stranema prineslo gospodarske koristi. Trajanje bivanja na schengenskem območju je omejeno na tri mesece v obdobju šestih mesecev.

Mislim, da je pomembno poudariti, da ta sporazum upošteva države članice, ki schengenskega pravnega reda še ne uporabljajo v celoti, in sicer Ciper, Bolgarijo in Romunijo, in ki brazilskim državljanom zagotavlja dostop brez vizumov za obdobje treh mesecev na ozemlju vseh držav članic, kar ne posega v čas, ki ga lahko preživijo na celotnem schengenskem območju. Glasujem za ta sporazum, ker mislim, da je nujno, da se izognemo diskriminaciji med državljani različnih držav članic in ustrezno izvajamo načelo vzajemnosti, ki je eno od vodilnih načel Evropske unije.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Pozdravil sem rezultate glasovanja. Trdno sem prepričan, da našo podporo zasluži vsak ukrep, ki pomeni, da bodo državljani vseh držav članic uživali enake pravice. Še toliko bolj sem zadovoljen, ker se te enake pravice navezujejo na ključne zadeve, kot je pravica do prečkanja meje. Kot Poljak se spomnim številnih težav, ki so spremljale prečkanje meje, preden je Poljska postala članica Evropske unije, zato menim, da je vsak korak, ki ga napravimo v smeri k popolni in vzajemni odpravi vizumov, velikega pomena. Priporočilo gospe Macovei je pomembno še iz enega razloga. Poročevalka v obrazložitvi navaja, da dve tretji državi, in sicer Kanada in Združene države Amerike, še vedno vsiljujeta vizumsko obveznost; v primeru Kanade trem državam članicam in v primeru Združenih držav Amerike štirim državam članicam. Mislim, da bodo imeli ukrepi, ki jih je nedavno sprejel Parlament, kot je pisna izjava št. 89/2010, predvideni učinek in bodo privedli do spremembe vizumskih politik Združenih držav Amerike in Kanade.

Priporočilo: Ioan Enciu (A7-0010/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to priporočilo, ker v skladu z uredbo (ES) št. 539/2001 Brazilija ni na seznamu držav, katerih državljani lahko brez vizuma prečkajo zunanje meje EU. Vendar pa štiri države še nimajo koristi od vzajemnosti, ki se izvaja. Ker spremembe, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba, pomenijo, da je skupna vizumska politika s tretjimi državami zdaj izključna pristojnost EU, bodo vse države članice imele koristi od odprave vizuma z Brazilijo. Poleg tega še vedno veljajo obstoječi dvostranski sporazumi med državami članicami in Brazilijo, ker vključujejo nekatere kategorije potnikov, ki jih sporazum med EU in Brazilijo ne zajema. Strinjam se tudi s stališčem poročevalca, ki navaja, da naj bi bil ta sporazum zgled vzajemnosti drugim državam, in sicer ZDA in Kanadi.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Ta sporazum ureja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za kratkoročna bivanja za vse državljane EU in Brazilije, ki so imetniki diplomatskega, službenega ali uradnega potnega lista. Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja vseh državljanov EU glede potovanja brez vizuma člen 8 sporazuma določa, da lahko Brazilija sporazum začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse države članice Unije, prav tako pa lahko EU sporazum začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse svoje države članice.

Za reševanje sporov, ki izhajajo iz razlage ali uporabe določb, sporazum predvideva ustanovitev odbora strokovnjakov. Sporazum določa tudi izmenjavo vzorcev potnih listov med Brazilijo in državami članicami. Menim, da bi morala Evropska unija še naprej pripisovati velik pomen obstoječim dvostranskim sporazumom, saj ti zagotavljajo odpravo vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za kategorije potnikov, ki niso zajete v sporazumu med EU in Brazilijo.

Glede tega bi veljalo spomniti, da bi Evropska unija, če bi se Brazilija odpovedala dvostranskim sporazumom, lahko uporabila klavzulo o začasnem prenehanju odprave vizumske obveznosti med tema dvema stranema. Novi sporazum o odpravi vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov pomeni korak naprej k zagotovitvi popolne vzajemnosti pri odpravi vizumske obveznosti v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čeprav je Brazilija del tako imenovanega „pozitivnega seznama“ držav, katerih državljani ne potrebujejo vizumov pri prehodu zunanjih meja Evropske unije, pa državljani štirih držav EU – Estonije, Latvije, Malte in Cipra – še vedno niso deležni koristi podobnega zakona, ko potujejo v Brazilijo. V skladu z Lizbonsko pogodbo je skupna politika v zvezi s tretjimi državami izključna pristojnost EU, zato se mora EU pogajati za sporazum, da bo zagotovila enako obravnavo vseh državljanov EU.

Dogovorjeno je bilo, da naj bi se podpisala dva ločena sporazuma: enega za imetnike navadnih potnih listov in enega za imetnike diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov. Podpiram to odločitev, ker omogoča, da bo vsaj sporazum glede diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov začel hitreje veljati, saj v nasprotju s sporazumom o navadnih potnih listih ne zahteva ratifikacije brazilskega kongresa.

Obstoječi dvostranski sporazumi bodo ostali še naprej veljavni, saj zagotavljajo odpravo vizumov za kratkoročno bivanje za določene kategorije potnikov, ki jih sporazum med EU in Brazilijo sploh ne zajema.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Za odobritev tega sporazuma sem glasoval kot poročevalec Evropskega parlamenta. Ta sporazum bo odpravil vizumske obveznosti za Brazilijo za imetnike diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov in za državljane v štirih državah članicah, in sicer Estonije, Latvije, Malte in Cipra. Mislim, da sporazum označuje znaten napredek v smeri zagotavljanja popolne vzajemnosti na področju vizumov za vse državljane EU v odnosu do tretjih držav. Prizadevanja, katerih namen je zagotavljanje popolne vzajemnosti, se morajo nadaljevati, da bi odpravili zahteve za vizum za Kanado in ZDA za državljane iz petih držav članic: Romunije, Bolgarije, Češke republike, Cipra in Poljske.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to priporočilo, ker predstavlja napredek pri vzpostavljanju popolne in vzajemne odprave vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov med EU in Brazilijo. Podpis tega sporazuma naj bi bil zgled drugim državam, in sicer ZDA in Kanadi, ki še naprej zahtevajo vizume za nekatere države članice EU.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na resolucijo, o kateri smo danes glasovali v zvezi s sporazumom, ki ga bosta podpisali Evropska unija in Federativna republika Brazilija o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov, je razlog za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov, ki naj bi prav tako imeli koristi od tega sporazuma, še bolj utemeljen. Vzajemnost je pri takšnih sporazumih temeljna in pomembna, da se zagotovi, da takšne odprave ne omejujejo administrativne ali birokratske zahteve, ki bi lahko ogrozile upravičena pričakovanja državljanov. Brazilija je vse pomembnejša partnerka Evropske unije, s katero ta deli skupno zgodovino in jezik. Vse, kar spodbuja odnose med glavno južnoameriško državo in Evropo, naj bi na široko pozdravili.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Državljani Brazilije lahko v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001 potujejo v vse države članice Evropske unije, ne da bi zanje veljala vizumska obveznost za kratkoročno bivanje.

Vendar pa nimajo vsi v Evropski uniji istih ugodnosti. V takšnih razmerah so se znašli državljani naslednjih držav: Estonija, Ciper, Malta in Latvija, kar pomeni nespoštovanje načela vzajemnosti.

Leta 2008 je Svet sprejel sklep, s katerim je pooblastil Komisijo za pogajanja za podpis sporazuma med EU in Brazilijo, ki bi odpravil kršitev načela vzajemnosti. Da bi pospešili proces in ne zavlačevali začetka veljavnosti, sta se pogodbeni strani odločili, da sestavita dva sporazuma: enega za imetnike navadnih potnih listov in drugega za imetnike diplomatskih potnih listov (slednji ne zahteva ratifikacije brazilskega kongresa).

Zato pozdravljam to pobudo, ki bo s spoštovanjem načela vzajemnosti v celoti zagotavljala enakost obravnave za vse državljane Evropske unije.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Skupaj z italijanskimi kolegi v Poslanski skupini Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) sem se odločil, da se vzdržim današnjega glasovanja o odnosih med Evropsko unijo in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov. To pa zato, ker bi mi bilo ljubše, če bi glasovanje glede na vsebino resolucije o primeru Cesareja Battistija odložili do nove odločitve brazilskega zveznega sodišča glede izročitve Cesareja Battistija, zločinca.

Glede na nenujni značaj tega dokumenta, bi njegova odložitev do naslednjega delnega zasedanja ali tistega v aprilu gotovo ne predstavljala težave, še zlasti, če pomislimo na bolečino družin žrtev tega množičnega morilca. Prav te družine že 31 let čakajo na pravico in to, da bo Cesare Battisti v naših zaporih prestajal kazen, ki jo je izrekel italijanski pravosodni sistem.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Brazilija sodi med države s tako imenovanega pozitivnega seznama, katerih državljani so pri prehodu zunanjih meja Evropske unije oproščeni vizumske obveznosti. Glede na načelo vzajemnosti, na katerem temelji uredba, bi morali vsi državljani EU, ki potujejo v Brazilijo, uživati podobne pravice.

Doslej se je načelo vzajemnosti izvajalo z dvostranskimi sporazumi, sklenjenimi med Brazilijo in posameznimi državami članicami. Vendar pa štiri države EU – Estonija, Latvija, Malta in Ciper – takšnih sporazumov niso podpisale. Posledično morajo njihovi državljani za potovanje v Brazilijo še vedno pridobiti vizum, kar krši načelo vzajemnosti.

Sporazum med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti, ki ne nadomešča drugih dvostranskih sporazumov, podpisanih z različnimi državami članicami, zdaj zajema imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov, ki potujejo zaradi turističnih ali poslovnih razlogov.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem dokumentom, saj sporazum ureja vzajemno odpravo vizumske obveznosti za kratkoročna bivanja za vse državljane EU in Brazilije, ki so imetniki diplomatskega, službenega ali uradnega potnega lista. Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja vseh državljanov EU člen 8 sporazuma določa, da lahko Brazilija sporazum začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse države članice Unije. Ravno tako lahko EU sporazum začasno preneha izvajati ali odpove samo z veljavnostjo za vse svoje države članice. Novi sporazum o odpravi vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov pomeni korak naprej k zagotovitvi popolne vzajemnosti pri odpravi vizumske obveznosti v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001.

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za soglasje EP za sklenitev dveh sporazumov o odpravi vizumov z Brazilijo. Brazilski državljani zdaj ne potrebujejo vizuma za vstop v EU, državljani Estonije, Latvije, Malte in Cipra pa ga potrebujejo za vstop v Brazilijo. Ta sporazuma bosta zagotovila uporabo načela vzajemnosti glede odprave vizumov med EU in Brazilijo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Odprava vizumov zajema imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov, ki potujejo zaradi turističnih ali poslovnih razlogov. Državljani pogodbenic lahko na ozemlju druge pogodbenice bivajo največ tri mesece v obdobju šestih mesecev od dne prvega vstopa na ozemlje pogodbenice. Oprostitev vizumske obveznosti za druge namene potovanja, kakor so predvideni v sporazumu, se lahko vseeno uveljavi skladno z določbami iz dvostranskih sporazumov, ki jih je Brazilija podpisala s 23 od 27 držav članic. Sporazum upošteva položaj držav članic, ki schengenskega pravnega reda še ne izvajajo v celoti. Dokler te države članice (Ciper, Bolgarija in Romunija) ne postanejo del schengenskega območja, odprava vizumske obveznosti državljanom Brazilije omogoča bivanje na ozemlju vsake od teh držav za tri mesece, kar ne posega v čas, ki ga lahko preživijo na celotnem schengenskem območju.

  Erminia Mazzoni (PPE), v pisni obliki. – (IT) Moj vzdržan glas pri glasovanju o poročilu glede sporazuma med Evropsko unijo in Federativno republiko Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov izraža stališče, ki presega okvir zadeve.

Ne odobravam obnašanja brazilske vlade v primeru Cesareja Battistija. Izročitev – katere postopki so opredeljeni v dvostranskem sporazumu – bi morala biti zagotovljena. Razlaga, ki so jo zagotovili pravosodni organi, krši dane zaveze. Kazen – ki naj bi jo gospod Battisti prestajal v Italiji– je izrekel navaden sodnik in uporabil običajne zakone za skupno kaznivo dejanje: množični umor. Težko je podpreti mednarodne odnose, kot so ti, ki so opredeljeni v poročilih, o katerih je glasoval Parlament, in z državo, ki ne spoštuje sporazumov in ki predvsem zavzema stališče glede temeljne pravice do varovanja življenja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi državljani Evropske unije, ki želijo potovati v Brazilijo v turistične in poslovne namene, ne bodo potrebovali vizuma za bivanje do treh mesecev, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah EU v skladu s sporazumom, ki ga je zdaj odobril Evropski parlament. Ta sporazum bo koristil predvsem državljanom Estonije, Latvije, Malte in Cipra, ki so za vstop v Brazilijo še vedno potrebovali vizum. Ta sporazum vpliva na imetnike diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov. Po sprejetju tega sporazuma bodo lahko vsi državljani EU, vključno z državljani Estonije, Latvije, Cipra in Malte, za katere je Brazilija še naprej zahtevala vizume, vstopili v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko brazilski državljani že zdaj potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU. Trajanje bivanja na schengenskem območju je omejeno na tri mesece v obdobju šestih mesecev.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po Lizbonski pogodbi je za skupno vizumsko politiko do tretjih držav pristojna izključno EU. O sporazumu o odpravi vizumske obveznosti z Brazilijo se lahko pogaja in ga sklene le EU, ne pa posamezne države članice. Do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe pa ni bilo tako. To poročilo analizira sporazum med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov. Sporazum je bil uradno podpisan v imenu Unije in Brazilije 8. novembra 2010. Sporazum o odpravi vizumske obveznosti ne nadomesti, temveč dopolnjuje obstoječe dvostranske sporazume, podpisane z različnimi državami članicami. Vseeno pa bo sporazum, ki ga je sklenila Unija, prevladal nad dvostranskimi sporazumi na področjih, ki so zajeta v teh sporazumih, in sicer na področju turističnih in poslovnih obiskov. Pozdravljam klavzule o vzajemnosti med državljani Brazilije in državljani EU in zagotovilo enake obravnave za vse državljane EU. Uvedena je določba, po kateri Brazilija in EU lahko začasno prenehata izvajati sporazum, ali ga odpovesta v zvezi z vsemi državami članicami. Zato sem se odločila, da glasujem za.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za podpis sporazuma med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov, da bi v skladu z zahtevami načela vzajemnosti in načela enake obravnave zagotovili, da bodo lahko vsi državljani EU, ki so imetniki diplomatskih, uradnih in službenih potnih listov, vključno z državljani Estonije, Latvije, Cipra in Malte, ki so doslej potrebovali vizume za vstop v Brazilijo, potovali v Brazilijo v turistične in poslovne namene brez vizumov, prav tako kot lahko že zdaj brazilski državljani potujejo brez vizuma po vseh državah članicah EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Odprava vizumske obveznosti velja za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov, ki potujejo zaradi turističnih ali poslovnih razlogov. Državljani pogodbenic lahko na ozemlju druge pogodbenice bivajo največ tri mesece v obdobju šestih mesecev od dne prvega vstopa na ozemlje pogodbenice. Oprostitev vizumske obveznosti za druge namene potovanja, kakor so predvideni v sporazumu, se lahko vseeno uveljavi skladno z določbami iz dvostranskih sporazumov, ki jih je Brazilija podpisala s 23 od 27 držav članic.

Sporazum upošteva položaj držav članic, ki schengenskega pravnega reda še ne izvajajo v celoti. Dokler te države članice (Ciper, Bolgarija in Romunija) ne postanejo del schengenskega območja, odprava vizumske obveznosti državljanom Brazilije omogoča bivanje na ozemlju vsake od teh držav za tri mesece, kar ne posega v čas, ki ga lahko preživijo na celotnem schengenskem območju.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Brazilija sodi med države s tako imenovanega pozitivnega seznama, katerih državljani so pri prehodu zunanjih meja Evropske unije oproščeni vizumske obveznosti. Doslej se je politika vzajemnosti uveljavljala z dvostranskimi sporazumi med Brazilijo in državami članicami. Vendar pa Estonija, Latvija, Malta in Ciper niso podpisali nobenega sporazuma in njihovi državljani niso oproščeni vizumske obveznosti. Namen tega sporazuma je odprava vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov in ima isti namen in obseg kot sporazum, ki se nanaša na imetnike navadnih potnih listov.

Vendar pa po brazilski zakonodaji za sporazum v zvezi z imetniki diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov ni potrebna ratifikacija brazilskega kongresa in bo zato začel prej veljati. Sporazuma ne nadomestita dvostranskih sporazumov, podpisanih med državami članicami in Brazilijo; preprosto jih dopolnita. Mislim, da je pomembno, da se ta praksa vzajemnosti v sporazumih o odpravi vizumske obveznosti uporablja za ostale tretje države, da se bo odpravila obstoječa diskriminacija, še zlasti glede ZDA in Kanade.

Priporočila: Silvia-Adriana Ţicău (A7-0004/2011), Monica Luisa Macovei (A7-001/2011) in Ioan Enciu (A7-0010/2011)

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čeprav podpiram vsebino tega sporazuma, sem se odločila, da se vzdržim glasovanja v znamenje protesta proti političnim odločitvam, ki jih brazilska vlada že nekaj časa sprejema v zvezi s Cesarejem Battistijem.

Dejstvo je, da ta morilec, ki je bil večkrat obsojen, ne prestaja kazni, ki jo je izrekel italijanski pravosodni sistem.

Poročilo: Evelyne Gebhardt (A7-0012/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Podpiram to poročilo, ker poznam potencial, ki ga ima direktiva o storitvah za boljše povezovanje gospodarstva, in prav tako mislim, da lahko uporaba direktive utrdi odnos vzajemne krepitve med notranjim trgom in kohezijsko politiko. Za dosego tega cilja je potrebna večja preglednost informacij za državljane in podjetja. Pomembno je omeniti pogoje za neuporabo načela države izvora v določenih zadevah ali dejavnostih, še zlasti v zvezi z različno zakonodajo, ki jo vsebujejo instrumenti EU, in s sklopom zagotovil, ki naj bi jih za napotene delavce zagotovila država izvajanja dejavnosti. Ta zadeva je povzročila dolgo razpravo in preprečila zgodnjo uporabo te direktive. Bojim se, da bi uporaba te direktive na regionalni in lokalni ravni lahko negativno vplivala na ukrepe za deregulacijo in ovirala poskuse za poenostavitev upravnih postopkov, še zlasti zato, ker lahko uporaba vključuje dodatna sredstva, pri čemer je prispevek strukturnih skladov in drugih instrumentov bistven za nadomestitev v prehodnem obdobju. V tem okviru pozivam k večji usklajenosti in povezanosti med vsemi politikami.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo Evropskega parlamenta o izvajanju direktive o storitvah, ki je začela veljati leta 2006. Namen te direktive je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka, ki je temelj skupnega trga direktive o storitvah. Z drugimi besedami, evropskim ponudnikom storitev je treba omogočiti, da svoje dejavnosti povsod v EU izvajajo brez birokratskih ovir. Direktiva zajema različne storitve, katerih bruto domači proizvod (BDP) predstavlja 40 % BDP v EU. Pričakujemo, da bo izvajanje te direktive potencialno prineslo 140 milijard EUR dobička, BDP EU pa se bo povečal za 1,5 %. Da pa bi direktiva prinesla pričakovane koristi, jo je treba pravilno izvajati. Na žalost pa je bilo ugotovljeno, da do konca leta 2009 ni vsem državam članicam EU v celoti uspelo prenesti v nacionalno zakonodajo. Strinjam se, da je vzpostavitev enotnih kontaktnih točk bistveni del učinkovitega izvajanja te direktive.

Te enotne kontaktne točke so namenjene zagotavljanju zahtevanih informacij in oblikovanju priložnosti za elektronsko izvajanje vseh postopkov in to ne le v nacionalnem jeziku. Po podatkih Evropske komisije je 22 držav članic EU že vzpostavilo takšne enotne kontaktne točke, od teh pa jih ima le 17 portale e-uprava in še ti se v različnih državah članicah med seboj močno razlikujejo. Treba je poudariti, da potrošniki brez ustreznega delovanja teh enotnih kontaktnih točk ne bodo prejeli vseh informacij, kar bo preprečilo dosego ciljev, ki jih določa direktiva.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Potencialne koristi, ki izhajajo iz izvajanja direktive o storitvah, so nesporne. Dejavnosti, ki jih zajema direktiva, predstavljajo 40 % bruto domačega proizvoda (BDP) in delovnih mest v EU. Z njenim pravilnim izvajanjem lahko sprostimo ogromni ekonomski potencial in tako ustvarjamo delovna mesta in prispevamo k oživitvi gospodarstva. Kakovost izvajanja direktive v državah članicah je prav tako bistvena kot spoštovanje rokov, ki so v ta namen opredeljeni.

Parlament je že v pogajanjih pred sprejetjem direktive pokazal, da lahko ta igra ključno vlogo. Zato menim, da naj bi Parlament zagotovil spremljanje procesa izvajanja direktive s strani držav članic. Evropski ponudniki storitev morajo biti sposobni ponuditi svoje dejavnosti po vsej Evropski uniji, ne da bi jih pri tem zadrževale birokratske ovire. Vendar pa se moramo v fazi izvajanja zavedati še drugih vidikov, zlasti upravnih stroškov, ki zdaj bremenijo države članice.

Strinjam se s poročevalko, da postopek medsebojnega ocenjevanja, ki ga je uvedel Svet, zaenkrat organom držav članic na nacionalni, regionalni in lokalni ravni povzroča nepotrebno upravno obremenitev. Upam, da se bodo čim prej ocenile morebitne prednosti teh postopkov, sicer bodo visoki birokratski stroški še naprej obstajali.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to besedilo. Tu ne gre za oceno izvajanja direktive o storitvah, ki jo je Parlament sprejel leta 2006, ker je za to še povsem prezgodaj. Pri tem ni šlo le za poudarjanje gospodarskega in socialnega pomena odpiranja storitvenega sektorja Evropi (dejavnosti, ki jih zajema direktiva predstavljajo 40 % BDP in delovnih mest Evropske unije, potencial za rast pa naj bi bil med 0,6 in 1,5 % BDP Evropske), ampak tudi za poudarjanje temeljnih sestavnih delov prenosa direktive. Prvič, enotne kontaktne točke. Njihov namen je omogočiti zagotavljanje storitev po Evropi. V praksi naj bi podjetniki, ki želijo ustanoviti podjetje v tujini, ali zagotavljati čezmejne storitve, uporabili to enotno kontaktno točko, ki jim bo pojasnila vse formalnosti in postopke, ki jih morajo izvesti za vzpostavitev svojega podjetja. Enotne kontaktne točke so ključ do uspeha direktive o storitvah. Drugič, področje uporabe direktive: mislim, da mora na evropski ravni potekati resnična politična razprava o tem, kaj imamo v mislih s storitvami splošnega pomena in s pravili, ki jih želimo pri tem uporabiti.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument. Cilj direktive o storitvah je predvsem samozaposlenim ter malim in srednjim podjetjem bistveno olajšati opravljanje njihovih dejavnosti, razvijati nova poslovna področja ter zaposlovati novo osebje v drugih državah članicah. Storitveni sektor, ki predstavlja 40 % BDP v EU je še zlasti pomemben za gospodarsko rast in za boj proti nezaposlenosti. Ta direktiva je bistveni korak k enotnemu trgu za storitve, ki bi moral podjetjem, zlasti malim in srednjim, omogočiti, da bi državljanom zagotavljala boljše storitve po konkurenčnih cenah po vsem notranjem trgu in sprostila ogromni ekonomski potencial in potencial za ustvarjanje delovnih mest v evropskem notranjem trgu storitev. Da bi izvajalci storitev dejansko uživali koristi direktive o storitvah, je treba v vseh državah članicah zagotoviti popolno in pravočasno izvajanje določb v tej direktivi. Mislim, da mora Komisija pozorno spremljati uporabo direktive v vseh državah članicah in izdajati redna poročila o njenem izvajanju, da bi odstranili preostale ovire v storitvenem sektorju in sprostili njegov gospodarski potencial.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Direktiva o storitvah, sprejeta decembra 2006, v prakso prenaša načelo prostega pretoka s ciljem vzpostavitve skupnega trga za storitve v Evropski uniji. Čeprav je bila sprejeta leta 2006, je ta ocena njenega izvajanja razkrila več zamud v prenosu v nekaterih državah članicah zaradi zakonodajnih in tehničnih težav, saj je pravilno izvajanje zahtevalo različne zakonodajne instrumente.

Polno delujoč enotni trg za storitve je bistven za gospodarsko oživitev Evrope, saj predstavlja več kot 70 % delovnih mest in ustvarjenih neto delovnih mest na enotnem trgu. Na ravni Evropske unije bi koristi lahko znašale med 60 in 140 milijard EUR, kar predstavlja potencialno rast v višini 0,6 do 1,4 % BDP.

Glede na to sem podprla to poročilo o izvajanju direktive o storitvah, saj mislim, da so ocene izvajanja direktiv pomembne ob upoštevanju dejstva, da lahko takšne ocene razkrijejo obstoječe pomanjkljivosti, kar omogoča njihovo odpravo.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Uporaba direktive o storitvah je po mojem mnenju priložnost, da se izpostavijo njene pomanjkljivosti, še zlasti glede področja uporabe. V svojem imenu in v imenu Odbora za zaposlovanje sem omenil pravno negotovost, ki zdaj obdaja storitve splošnega interesa, in absolutno potrebo po upoštevanju njihovega posebnega značaja. Čeprav obstaja soglasen dogovor glede potrebe po pojasnilu konceptov (gospodarske in negospodarske storitve splošnega interesa, socialne storitve), je Parlament še vedno precej razdvojen glede načina, kako to doseči. Zagovarjal sem potrebo po jasnem zakonodajnem okviru, če je potrebno, prek okvirne direktive. Čeprav obžalujem, da to ni del končnega besedila, čestitam gospe Gebhardt, ki ji je uspelo omeniti ta vprašanja v svojem poročilu v imenu Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, ki se je osredotočil predvsem na vzajemno oceno in enotne kontaktne točke. Odstavek 45 omenja potrebo po zakonodajnem okviru, sicer na ravni sektorja, in spomni na zavezo, ki jo je dal gospod Barnier v svojem nedavnem sporočilu, da bo leta 2011 predložil predloge glede storitev splošnega interesa. Zato čakam na te predloge in ukrepe, ki bodo končno ne le odgovorili na vprašanja ponudnikov storitev, ampak bodo tudi priznali bistven prispevek teh storitev k socialni in teritorialni koheziji.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Evropska direktiva o storitvah je začela veljati decembra 2006 z velikopoteznim ciljem ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter v Uniji uresničiti načelo prostega pretoka. Glede na določbe direktive je treba evropskim ponudnikom storitev omogočiti, da bodo svoje dejavnosti povsod v Evropski uniji izvajali brez birokratskih ovir.

Poročilo na lastno pobudo, o katerem razpravljamo in ki ga je Parlament predložil, da bi natančno spremljal proces izvajanja direktive v nacionalnih pravnih sistemih, ocenjuje delo, ki so ga do zdaj opravile države članice. V procesu izvajanja direktive so bile odkrite predvsem zamude pri izvajanju direktive in precejšnje težave pri tolmačenju njenega področja uporabe.

Da bi zaščitili izvajalce na trgu, pozivam k nujni in nedvoumni opredelitvi storitev, ki jih zajema ta direktiva. In na koncu mislim, da bi učinkovito izvajanje informacijskega sistema za notranji trg, širjenje njegovih funkcij ter večja digitalizacija enotnih kontaktnih točk v Evropi nedvomno predstavljalo veliko prednost za izvajalce storitev, malim in srednje velikim podjetjem pa bi olajšalo dostop do informacij.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ker je namen ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka, ki je temelj skupnega trga direktive o storitvah. Področje uporabe direktive o storitvah načeloma zajema vse komercialne storitve, ki jih ponujajo izvajalci s sedežem v državah članicah. Niso pa zajete negospodarske storitve splošnega pomena, finančne in prometne storitve, storitve agencij za začasno zaposlovanje, zdravstvene in socialne storitve s področja oskrbe, otroškega varstva in socialnih stanovanj. Direktiva ne ogroža storitev splošnega pomena in v nobenem primeru ni namenjena šibitvi javnih socialnovarstvenih storitev. Treba je ne le jasno razmejiti storitve po tej direktivi od storitev splošnega pomena, pač pa tudi z okvirno zakonodajo zagotoviti varstvo storitev splošnega gospodarskega interesa.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Direktiva o storitvah nikakor ne bo povzročila deregulacije ali liberalizacije storitvenega sektorja, kot navajajo nekatera razglabljanja. Namen tega akta je dostop do trgov urediti tako, da se odpravijo samovoljne ovire oziroma da bodo pravila držav članic ustrezna in nediskriminatorna. Direktiva izrecno navaja, da zakonodajne določbe ne bodo vplivale niti na delovno pravo niti na pravice delavcev. Parlament je celo vztrajal pri tem, ko je Svetu predstavil svoje mnenju.

Člen 16 navaja, da se nobeni državi članici ne preprečuje, da uveljavi zahteve glede opravljanja storitvenih dejavnosti, kadar so te utemeljene iz razlogov javnega reda, javne varnosti, javnega zdravja ali varstva okolja.

V nekaterih državah članicah je predvsem zaradi različnega tolmačenja direktive prišlo do zamude pri njenem izvajanju. Zato je pomembno, da se jasno in pregledno opredeli področje uporabe direktive. Treba je ne le jasno razmejiti storitve po tej direktivi od storitev splošnega pomena, pač pa tudi z okvirno zakonodajo zagotoviti varstvo storitev splošnega gospodarskega pomena.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Namen direktive o storitvah, ki je začela veljati decembra 2006, je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji z odpravo vseh protekcionističnih omejitev, samovoljnih ovir in diskriminatornih pravil. Poleg tega je Parlament vedno vztrajal, da ta direktiva ne sme predstavljati pretvezo za nevarno deregulacijo in liberalizacijo sektorja.

Glasoval sem za to poročilo, ki je koristno s poudarjanjem zamud (pogosto neutemeljenih) in sporov v zvezi z izvajanjem direktive o storitvah, ki se nanaša na sektor, ki predstavlja 40 % bruto domačega proizvoda (BDP) in delovnih mest v EU. Poleg tega direktiva prinaša prednost evropskim podjetjem, še zlasti malim in srednje velikim podjetjem, saj jim omogoča boljše storitve po konkurenčnih cenah. Pravilen in pregleden prenos direktive o storitvah bi imel pozitivne učinke na sprostitev ogromnega ekonomskega potenciala in potenciala za ustvarjanje delovnih mest, ki ga ima evropski notranji trg, kar se ocenjuje na 0,6–1,5 % evropskega BDP in kar Evropska unija obupno potrebuje. Zato bo popoln prenos direktive v vsej EU uvedel vidike konkurenčnosti notranjega trga, ki se bodo pokazali v prednostih za državljane in podjetja.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Direktiva o storitvah predstavlja temeljni instrument za rast, ker samozaposlenim ter še zlasti malim in srednjim podjetjem (MSP) bistveno olajša opravljanje njihovih dejavnosti tudi v drugih državah članicah, razvoj novih poslovnih področij ter zaposlovanje tamkajšnjega osebja. Te dejavnosti predstavljajo 40 % BDP in delovnih mest v Evropski uniji in so zaradi tega odločilen sektor za gospodarsko rast in boj proti brezposelnosti. Zato je pomembno utrditi ogromni ekonomski potencial in potencial za ustvarjanje delovnih mest, ki ga predstavlja evropski notranji trgu storitev, saj je to odločilen korak k pravemu enotnemu trgu za storitve, ki bi moral podjetjem, zlasti malim in srednjim, omogočiti, da bi državljanom zagotavljala boljše storitve po konkurenčnih cenah po vsem notranjem trgu. Upam, da bomo začeli cilje te direktive dosegati v bližnji prihodnosti in da bo koristila vsej EU in njenim regijam, kar bo prispevalo k dejanski gospodarski, socialni in teritorialni koheziji z ustvarjanjem dostojnih, trajnih in kakovostnih delovnih mest ter izboljšala kakovost in varnost storitev.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Parlament glasuje o izvajanju direktive o storitvah, katere umik je bil obljubljen, ko se je ta še imenovala Bolkensteinova direktiva. Evropski parlament zdaj odloča, ali je bil prenos v državah članicah ustrezen.

Storitve predstavljajo 40 % BDP in delovnih mest v EU, pri čemer med državami članicami obstajajo precejšnje razlike. Direktiva o storitvah predlaga pravne „napredke“ in standardizacijo, ki bodo potekali na račun Francozov in se bodo odražali v socialnih standardih, ki se bodo znižali.

Zaščita trgov in delavcev kot tistih, ki prispevajo k bogastvu naše države, je nujna, vendar Evropska unija kot vedno nasprotuje tej zamisli.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker verjamem, da je bilo izvajanje te direktive s strani držav članic do zdaj delno in omejeno. Čeprav je direktiva eden od najpomembnejših evropskih zakonov, katere namen je odpreti sektor storitev prostemu prehajanju v Evropski uniji, je pred nami še dolga pot. Treba je zagotoviti, da se ta zakonodaja, sprejeta pred več kot tremi leti, pravilno izvaja, še zlasti glede učinkovitega oblikovanja „kontaktnih točk“, ki jih za pridobitev potrebnih informacij lahko uporabi vsak državljan, ki želi storitve prodati v drugi državi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka s ciljem doseči pravi notranji trg za sektor. Storitveni sektor predstavlja 40 % BDP in delovnih mest v Uniji in ima ogromen potencial za rast in ustvarjanje delovnih mest, še zlasti v malih in srednjih podjetjih. Rok za prenos direktive je bil konec leta 2009, vendar je nekatere države članice še vedno ne izvajajo pravilno in učinkovito.

Spletni portal z vsemi potrebnimi upravnimi informacijami deluje le v 22 državah, le v 14 od teh pa je mogoče potrebne postopke izvesti elektronsko. Prav tako obstaja potreba, da se zagotovi in spremlja pravilna uporaba te direktive v državah članicah, s ciljem odpraviti samovoljne ovire oziroma poskrbeti, da bodo pravila, ki še naprej obstajajo v državah članicah, sorazmerna in nediskriminatorna.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta osnutek resolucije se nanaša na izvajanje direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu.

Načelo prostega pretoka ljudi, blaga in storitev po vsem ozemlju Evropske unije je prisotno v vseh njenih pogodbah, da bi podprlo oblikovanje skupnega trga. Direktiva 2006/123/ES je bila sprejeta s ciljem odpraviti birokracijo, ki omejuje storitvene dejavnosti v državah članicah.

Vendar pa je mogoče videti, da direktive ne izvajajo vse države članice zaradi nekaterih vidikov, za katere menijo, da niso bili ustrezno pojasnjeni. Zato je ta resolucija pomembna.

Pozdravljam oblikovanje hitrih in učinkovitih sredstev za odziv na zahteve poslovnežev in predstavnikov delavcev v obliki „enotnih kontaktnih točk“ in upam, da te ne bodo skrčene na elektronski format, ampak bodo vključevale tudi osebno pozornost, saj vemo, kako je to pomembno, kadar smo v tuji državi.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasovali smo proti temu poročilu v skladu z vsemi svojimi prejšnjimi stališči glede neslavne Bolkesteinove direktive in njenih nesprejemljivih ciljev v zvezi s spodbujanjem liberalizacije storitev, vključno z javnimi storitvami, da bi podprli interese gospodarskih in finančnih skupin v Evropski uniji na račun naraščajoče brezposelnosti in slabših storitev, ki se zagotavljajo zadevnim uporabnikom, kot je že jasno vidno v sektorjih, ki so se podali na to pot.

Namen tega poročila je pritiskati na države članice, ki glede prenosa direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu niso napredovale tako hitro, kot bi želela večina poslancev v Evropskem parlamentu, da bi zaščitila interese evropskih gospodarskih skupin. Ta direktiva je začela veljati 28. decembra 2006 in njen namen je, kot je navedeno v poročilu, „ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka, ki je temelj skupnega trga“.

Zahtevala pa se je objektivna ocena posledic izvajanja liberalizacije in poznejše privatizacije storitev, v nekaterih primerih bistvenih javnih storitev, da bi se vrnili k nepopustljivi obrambi pravic ljudi in delavcev.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Bolkesteinova direktiva zaostaja za določenimi roki, ker naj bi si nekatere države članice vzele preveč časa za njen prenos in jo nepravilno uporabljale. Res je, da je v Franciji le delno prenesena v nacionalno zakonodajo. In to z dobrim razlogom! Da bi se izognila javni razpravi in s tem nadaljnjim protestom, se je vlada gospoda Sarkozyja namenoma odločila, da ne bo uporabi okvirnega zakona, ampak bo načela direktive vključila v vsa ustrezna besedila. Pravzaprav gre le za eno načelo: polna in absolutna pravica do ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev! Posledica delitve zakonodajnih sprememb je proces, ki mu manjka preglednost. Področje uporabe besedila še vedno ni jasno: direktiva nekatere socialne storitve, ki naj bi bile izključene, pravzaprav zajema. Tiste, ki so danes dejansko izključene, so bile preprosto postavljene na stranski tir: Komisija lahko vsake tri leta predlaga opustitev izjem. Poleg tega pa se je najbolj škandalozna klavzula v besedilu, načelo države izvora, čeprav je bila uradno črtana, prikradla nazaj zaradi možnosti, ki jih direktiva odpira glede napotitve delavcev, in uredbe, ki ureja pravo, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ker storitve pomenijo 70 % vseh delovnih mest in ustvarjenih neto delovnih mest in ker predstavljajo najpomembnejši vir tujih neposrednih naložb. Direktiva o storitvah oblikuje temeljni okvir za višjo raven prostega pretoka izvajalcev storitev, krepi pravice potrošnikov kot prejemnikov storitev in povečuje razpoložljivost informacij, pomoč in preglednost glede ponudnikov storitev in njihovih storitev.

Zato naj bi ustrezno izvajanje direktive o storitvah ostalo glavna prednostna naloga Komisije. Komisija mora zato sodelovati z državami članicami, da bi še izboljšala upravno sodelovanje mehanizmov, ki sodijo v področje uporabe direktive, še zlasti z zagotavljanjem, da bodo vse države članice vzpostavile enotne kontaktne točke, ki bodo v celoti delovale.

Poleg tega spodbujam Komisijo in države članice, naj še naprej razvijajo enotni trg za storitve na podlagi postopka „medsebojnega ocenjevanja“, kot ga določa direktiva o storitvah, da bodo od potrošnikov, državljanov in podjetij pridobili posodobljene povratne informacije glede nacionalnih ukrepov za izvajanje direktive o storitvah v zadevnih državah članicah in s tem zagotovili, da države članice resnično postanejo lastnice enotnega trga.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Direktiva o storitvah, ki je bila sprejeta leta 2006 in ki naj bi bila prenesena v nacionalno zakonodajo do 28. decembra 2009, še naprej sproža vprašanja v državah članicah in med lokalnimi oblastmi, na katere neposredno vpliva. Parlamentarno poročilo na lastno pobudo, ki ga je pripravila gospa Gebhardt in ki predlaga začetno oceno izvajanja direktive, se tako dotika nekaterih težav in še zlasti negotovosti v zvezi s socialnimi storitvami in storitvami splošnega gospodarskega interesa (kako so opredeljene? na katera področja vplivajo?) in tudi preglednosti postopka prenosa v nekaterih državah članicah. Poleg tega je treba reči, da Francija izstopa zaradi problematičnega pomanjkanja preglednosti in prožnosti pri izvajanju te direktive. Ima številne uredbe in izvedbene zakone ter omejeno razlago izjem, ki jih določa direktiva, kar vzbuja dvome glede prihodnosti nekaterih storitev, kot so otroško varstvo in skrb za invalide. To poročilo na lastno pobudo, ki ga je sprejela velika večina, je bolj kot kdaj koli priložnost, da opozorimo, da bodo poslanci EP in še zlasti socialdemokrati še naprej veliko pozornosti namenjali izvajanju te direktive in njenemu vplivu na javne storitve.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Štiri leta po sprejetju direktive o storitvah je Evropski parlament ta teden odločil o izvajanju direktive v državah članicah. Pomanjkanje informacij, zastoji v smislu čezmejnih storitev, nepotrebne upravne ovire in tako naprej so kritike, ki jih je Evropski parlament izrazil v poročilu, ki smo ga sprejeli in za katerega sem glasovala. Države članice morajo pri izvajanju te direktive doseči napredek, da bi izboljšale in spodbudile zagotavljanje čezmejnih storitev. Poleg tega bi rada poudarila težko vprašanje o področju uporabe direktive, ki izključuje številna področja, kot so negospodarske storitve splošnega interesa in nekatere storitve (socialne storitve, otroško varstvo, pomoč ljudem in tako naprej), ki jih izvajajo ponudniki, ki jih pooblasti država. Koncepta „negospodarske storitve splošnega interesa“ in „pooblastiti“ nista jasno opredeljena in/ali njuno tolmačenje se od ene države članice do druge razlikuje. To je povzročilo pomanjkanje pravne jasnosti, kar globoko obžalujem.

  Mathieu Grosch (PPE), v pisni obliki. – (DE) Za skupni evropski notranji trg je zelo pomembno, da države članice direktivo o storitvah izvajajo hitro in učinkovito. Za mala in srednje velika podjetja, ki želijo svoje storitve ponuditi prek nacionalnih meja, je še zlasti pomembno, da imajo enotno kontaktno točko, ki jim lahko zagotovi bistvene informacije in pojasni potrebne postopke.

Od roka, ki so ga države članice imele za izvajanje direktive o storitvah, je minilo več kot eno leto. Da še naprej razpravljamo o številnih spremembah, ni preveč smiselno. Koristneje bi bilo podrobneje pregledati proces izvajanja. Čeprav so nekatere države članice že sprejele potrebne ukrepe, se zdi, da so druge pozabile na dokument, ki so ga podpisale. Da bi čim prej poenostavili proces zagotavljanja storitev v drugih državah, je treba zagotoviti, da se bo direktiva nemudoma in pravilno izvajala v vseh 27 državah članicah.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo Evropskega parlamenta o izvajanju direktive o storitvah, ki je začela veljati leta 2006. Namen te direktive je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka, ki je temelj skupnega trga. Namen te direktive je vplivati na dostop do trgov tako, da se odpravijo samovoljne ovire oziroma da bodo pravila, ki jih države članice ohranjajo, ustrezna in nediskriminatorna. Izrecno je poudarjeno, da ne posega niti v delovno pravo niti v pravice delavcev, na kar je bil Evropski parlament še posebej pozoren. Evropskim ponudnikom storitev je treba omogočiti, da svoje dejavnosti povsod v EU izvajajo brez birokratskih ovir. Direktiva zajema različne storitve, katerih bruto domači proizvod (BDP) predstavlja 40 % BDP v EU. Strinjam se, da je vzpostavitev enotnih kontaktnih točk bistveni del učinkovitega izvajanja te direktive.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Direktiva o storitvah je bistven korak v smeri k resnično enotnemu trgu za storitve, ki bo podjetjem in še zlasti malim in srednje velikim podjetjem omogočil, da državljanom ponudijo boljše storitve po konkurenčnih cenah. Podprl sem stališče poročevalke, ki meni, da je vzpostavitev enotnih kontaktnih točk ključni element za učinkovito izvajanje te direktive. Ta instrument je lahko bistvenega pomena za mala in srednje velika podjetja. Enotne kontaktne točke morajo zagotoviti natančne, popolne in celovite informacije o formalnostih, upravnih postopkih, zakonodaji o zaposlovanju, davčnih sistemih, vzpostavljenih v državah članicah, še zlasti o DDV in tako naprej. Poleg tega naj bi podjetnikom pomagali pri izvajanju potrebnih upravnih postopkov. Mislim, da je po popolnem prenosu direktive o storitvah bistveno, da se opravi celovita ocena o njenem učinku na gospodarske dejavnosti, kvalitativne in kvantitativne ravni zaposlovanja, socialno varstvo, izpolnitev okoljskih ciljev ter kakovost storitev za potrošnike.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za to resolucijo. Cilj direktive o storitvah, ki je bila sprejeta leta 2006, je bil uskladiti nekatere vidike enotnega trga, ki so povezani z zagotavljanjem storitev. Države naj bi celovito izvajanje dosegle do konca leta 2009. Pozivam tiste države članice, ki niso izpolnile svojih obveznosti, da to nujno storijo.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Edini pozitivni prispevek tega besedila je poziv državam članicam, naj pri prenosu direktive o storitvah „zagotovijo večjo preglednost“. Francoska vlada se za to ne zmeni! Poleg tega to poročilo socialnodemokratske poslanke odobrava neoliberalni diktat te škodljive direktive in gre celo tako daleč, da poziva k redu države članice, ki jim pri izvajanju direktive „manjka ambicij“. Še slabše je, da ta parlament priznava, da ni sposoben oceniti posledic njenega izvajanja! To je verjetno razlog, da ni poimenskega glasovanja. Imena tistih odgovornih ne bodo znana. Glasoval bom proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu skuša odpraviti ovire, ki še vedno obstajajo pri čezmejnem zagotavljanju storitev. Po nekaterih težavah pri prenosu direktive zaradi dvomov na strani nekaterih držav članic se bodo smernice tega postopka, zasnovane, da poenostavijo usklajevanje med državami članicami glede varstva potrošnikov, varstva okolja in javnega zdravja ter varnosti, končno začele izvajati v praksi v vseh državah članicah, to poročilo pa bo prispevalo k še učinkovitejšemu izvajanju in k izboljšanemu delovanju predlaganih ukrepov. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Še zlasti ponudnikom storitev zagotavlja EU širok razpon priložnosti. Standardizirani predpisi EU so čezmejno delovanje močno olajšali, zaposlenim pa se ponuja vse več spodbud, da bi nekaj let delali v tujini. Vendar pa pogosto naletijo na nacionalne zakone v zvezi s storitvami, ki jih ne razumejo in ki pogosto povzročajo težave ali nesporazume. Nisem glasoval za poročilo, ker ne zagotavlja dovolj informacij o stroških enotnih kontaktnih točk.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Namen sprejetja direktive o storitvah je podjetjem olajšati delovanje prek nacionalnih meja. Vzpostavljeni sistem je bistveno zmanjšal količino upravnih ovir. Vendar pa izkušnje kažejo, da morajo mala podjetja v nekaterih državah članicah Evropske unije še vedno premagati veliko birokratskih pasti. V številnih državah načrtovano načelo „vse na enem mestu” ne deluje, ali pa ne deluje ustrezno, in podjetniki morajo še vedno pridobiti neskončna dovoljenja, ki jih morajo pregledati številni inšpekcijski organi. S takšnimi nevšečnostmi se ne srečujejo le lokalni podjetniki, ampak tudi ponudniki storitev, ki želijo svoje storitve ponuditi v drugih državah članicah EU. Zato se strinjam z besedilom poročila in prav tako pozivam države članice EU, naj še naprej lajšajo delovanje podjetij in zagotavljajo prost pretok storitev.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Prenos direktive o storitvah temelji na prefinjenem postopku, ki si prizadeva ustvariti preglednost in skladnost v sistemih držav članic glede rezultatov izvajanja same direktive in tudi glede ovrednotenja rezultatov za notranji trg po prenosu. To je cilj poročila, za katerega sem glasoval glede na potrebo po preverjanju dela držav članic. Spodbujanje zbliževanja predpisov z medsebojnim ocenjevanjem učinkovitosti prenosa bi ne le pospešilo delo držav članic (ki tako zamujajo, da se zdi Parlamentu v tem poročilu nujno spremljati njihovo delo), ampak bi tudi vzpostavilo določen okvir za sistem enotnih kontaktnih točk, ki bo zagotavljal pretok informacij malim in srednjim podjetjem. Rad bi le spomnil, da 75 % našega gospodarstva temelji na storitvah in da morajo na svetovnem trgu gotovo predstavljati našo močno točko. Mislim, da je večja liberalizacija, ki ne pomeni pomanjkanja pravil, ampak le konkurenco, v prihodnje zaželena.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Direktiva o storitvah skuša prispevati k dokončanju notranjega trga za storitve s sočasnimi zagotovili glede visokih ravni kakovosti in socialne kohezije. To je instrument, katerega namen je spodbuditi rast v EU, njegovo izvajanje pa je vključeno v okvir strategije Evropa 2020 in akta o enotnem trgu. Prenos direktive o storitvah je za države članice, javne uprave in lokalne oblasti velik izziv zaradi tega, kar predpisuje v zvezi s pravico do ustanavljanja in zagotavljanja storitev, in zaradi ustanavljanja enotnih kontaktnih točk, s katerimi naj bi pomagali ponudnikom storitev, še zlasti malim in srednjim podjetjem (MSP). Ta direktiva samozaposlenim in še zlasti malim in srednje velikim podjetjem (MSP) bistveno olajša opravljanje njihovih dejavnosti tudi v drugih državah članicah, razvoj novih poslovnih področij ter zaposlovanje tamkajšnjega osebja. Glasovala sem za, ker sem prepričana, da lahko informacijski sistem za notranji trg in enotne kontaktne točke, ker so zanje potrebna prizadevanja za upravno sodelovanje med vsemi udeleženimi organi, povečajo medopravilnost in spodbudijo mreženje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni po vsej EU, s čimer se bodo najbolj oddaljene regije približale resničnemu notranjemu trgu.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (direktive o storitvah) je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka, ki je temelj skupnega trga. Je pomemben instrument na poti k pravemu enotnemu trgu za storitve, ki bi moral podjetjem, zlasti malim in srednjim, omogočiti, da bi državljanom zagotavljala boljše storitve po konkurenčnih cenah po vsem ozemlju EU in s tem prispevala k spodbujanju blaginje in konkurenčnosti kot tudi k ustvarjanju novih delovnih mest. Zato je, kot upravičeno poudarja poročevalka, bistveno, da države članice zagotovijo zadovoljiv prenos direktive in njeno izvajanje, kar mora jamčiti odpravo birokratskih ovir in dostop do ustreznih informacij za podjetnike, še zlasti s spodbujanjem oblikovanja enotnih kontaktnih točk.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za poročilo o izvajanju direktive o storitvah, ker menim, da je zelo uravnoteženo. Osredotoča se na oceno praktičnih težav in oblikuje posebne predloge za njihovo rešitev. Prihajam iz države, kjer se direktiva o storitvah ne izvaja z nacionalnim zakonom. Mislim, da je bistveno, da se direktiva izvaja, spremljati pa jo morajo ukrepi, ki bodo preprečili uvajanje poceni dela in socialni damping. Po mojem mnenju je prav tako pomembno, da poročilo o izvajanju direktive o storitvah izpostavi področja, ki so bila namenoma izpuščena, kot so socialne storitve in storitve zdravstvenega varstva. Temu je treba v procesu izvajanja slediti do zadnje pike.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Skoraj štiri leta in pol po sprejetju zloglasne direktive o storitvah, znane kot Bolkesteinova direktiva, je to bistveno vprašanje, ki zajema širok razpon dejavnosti, ki predstavljajo okrog 40 % BDP v EU in delovnih mest, še enkrat na dnevnem redu Evropskega parlamenta. Na srečo so se stvari zdaj umirile in zdi se, da so levičarsko usmerjene stranke opustile svoje dogmatsko nastopaštvo v zvezi z direktivo o storitvah, katere namen je, to je pomembno poudariti, odpraviti nepotrebne in omejevalne ovire pri zagotavljanju storitev v Evropski uniji. Treba je reči, da se poročilo gospe Gebhardt, o katerem smo danes glasovali, manj ukvarja z vsebino besedila kot z ocenjevanjem prizadevanj držav članic za njen prenos.

Ta prenos je v skladu z direktivo, saj se je od držav članic zahtevalo, naj poenostavijo upravne postopke in do konca leta 2009 vzpostavijo „enotne kontaktne točke“, ki bodo podjetjem olajšala izvedbo formalnosti po elektronski poti. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da morajo številne države članice še doseči napredek, da bi se okrepil enotni trg in spodbudilo vsakdanje delo malih in srednjih podjetij, od katerih jih le 8 % deluje prek nacionalnih meja.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes smo v tem parlamentu glasovali o poročilu o izvajanju direktive o storitvah. Namen direktive je ponudnikom storitev odpreti trg v Evropski uniji, postopoma odpraviti protekcionistične omejitve držav članic za izvajanje storitvenih dejavnosti ter uresničiti načelo prostega pretoka v Uniji, ki je temelj skupnega trga. Z drugimi besedami, evropskim ponudnikom storitev je treba omogočiti, da svoje dejavnosti povsod v EU izvajajo brez birokratskih ovir.

Poročilo na lastno pobudo, ki ga je pripravila gospa Gebhardt, nam omogoča oceno izvajanja direktive o storitvah, katere triletno obdobje za izvajanje se je končalo 28. decembra 2009, ta izredno pomembna direktiva pa je začela veljati decembra 2006. Ocena poročevalke dejansko kaže na to, da nekatere države članice še vedno niso sprejele vse horizontalne zakonodaje, ki jo ta direktiva zahteva, da bi jo lahko pravilno izvajali, in zato je še vedno potrebno delo, da bi poskusili in vzpostavili vse mehanizme, ki jih predvideva direktiva o storitvah.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Na koncu smo glasovali proti besedilu, ker poročilo glede storitev splošnega interesa meni, da večina držav članic ni naletela na večje težave. Čeprav to besedilo nekoliko oslabi prvotni predlog poročevalca v senci za skupino EPP (Handzlik, Poljska), po katerem sploh ni bilo težav, pa še vedno ne upošteva negotovosti, ki jih je ta direktiva ustvarila predvsem v zvezi s socialnimi storitvami, ki naj bi bile vključene v področje uporabe ali pa iz njega izključene.

Poleg tega poročilo ohranja navdušena pričakovanja glede vpliva na zaposlovanje, vendar Komisija sploh nima ocene vpliva, nekatere nacionalne ocene pa kažejo zelo nizke številke v zvezi z vplivom na ustvarjanje delovnih mest, ni pa nobenih podatkov o vplivu na izgubo delovnih mest; poleg tega ni podatkov o vplivu na kakovost delovnih mest, da ne govorimo o pritisku na raven delovnih standardov s strani sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti po sprejetju direktive.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to resolucijo, ker sem prepričana, da je popolno uresničevanje dinamičnega trga storitev ena od osnovnih prednostnih nalog za Evropsko unijo. Storitve kljub znatnemu napredku na enotnem trgu trenutno predstavljajo le petino skupne menjave in zgolj 8 % malih in srednje velikih podjetij deluje zunaj svojih držav članic. Podatki, ki jih kaže sporočilo o skupnem trgu, ki ga je lani oktobra sprejela Komisija, so precej jasni: z liberalizacijo storitev bi v naslednjih desetih letih dosegli 4 % rast bruto domačega proizvoda (BDP). Ta cilj je mogoče doseči le s pripravo in izvajanjem skupnih pravil.

V tem času krize moramo izkoristiti obstoječi potencial rasti s tem, da podjetjem pomagamo rasti, uvajati novosti in ustvarjati več delovnih mest. Le tako bomo lahko potrošnikom in podjetjem ponudili boljše in konkurenčnejše storitve. Enotni trg za storitve mora biti orodje za obnovitev gospodarske rasti, ponovno pridobitev zaupanja potrošnika in zagotovitev zanesljivih izdelkov za vse.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Na enotnem trgu so še vedno omejitve za storitve, zato je to pomembno poročilo, saj analizira izvajanje sprejetih rešitev. Cilj direktive o storitvah je doseči celovito izvajanje enotnega notranjega trga za storitve. Njen cilj je prav tako malim in srednjim podjetjem bistveno olajšati zagon in širitev njihovih dejavnosti. To bo spodbudilo ustvarjanje novih delovnih mest in pomagalo v boju proti brezposelnosti. Državljanom bodo ponujali storitve višje kakovosti po bolj konkurenčnih cenah, prav tako se bodo v sektorju izboljšale ravni varnosti.

Ko bodo države članice direktivo v celoti izvedle, pa bo nujno oceniti njen vpliv. Evropski parlament bi moral kot eden od ključnih akterjev pri projektu igrati glavno vlogo pri spremljanju tega procesa. Hitro in pravilno izvajanje direktive je ključni pogoj za doseganje ciljev kohezijske in regionalne politike, lahko pa nam z odpravo pomanjkljivosti enotnega trga v storitvenem sektorju pomaga doseči cilje v strategiji Evropa 2020.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Leta 2006 je bila uvedena liberalizacija trga storitev. Tedaj je Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze glasovala proti direktivi o storitvah, ker je ta imela številne pomanjkljivosti in ker ni zagotavljala pravne gotovosti. Poročilo, o katerem naj bi glasovali danes, povzema težave, na katere smo naleteli pri izvajanju direktive o storitvah. Čeprav vsebuje nekaj dobrih elementov, kot je poziv k rednemu pregledu in preučitvi dolgoročnih učinkov, pa ima prav tako elemente, s katerimi se ne strinjam, na primer trditev, da so imele države članice v procesu izvajanja malo ali nič večjih težav. To preprosto ne drži, saj ostaja nejasno, ali direktiva zajema nekatere socialne storitve ali ne. Poročilo je prav tako preveč optimistično glede možnosti ustvarjanja novih delovnih mest.

Izvedena ni bila nobena raziskava o številu ustvarjenih delovnih mest, prav tako se nobena ni lotila števila izgubljenih delovnih mest ali kakovosti razpoložljivih delovnih mest, kaj šele povečanega pritiska na delovne pogoje po sodbah Sodišča Evropske unije. Poročilo prav tako niti z besedo ne omenja pravne negotovosti, ki se bo pojavila kot posledica dejstva, da za načelo države izvora ni bila oblikovana druga jasna možnost. Zeleni smo sicer zahtevali revizijo prepovedi uvajanja dodatnih zahtev za ponudnike storitev s strani držav članic, vendar je bila zahteva zavrnjena. Glasoval sem proti.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podprla sem to poročilo o izvajanju direktive o storitvah 2006/123/ES. Pomembno je spoštovanje socialnih pravic in delovnega prava, ker je notranji trg izboljšan za storitve, kar bo koristilo trgovcem in potrošnikom.

  Róża Gräfin von Thun und Hohenstein (PPE), v pisni obliki. – Močno podpiram poročilo gospe Gebhardt. Rok za začetek izvajanja direktive o storitvah je potekel pred enim letom in pozdravljam dejstvo, da Parlament svojo pozornost namenja napredku v državah članicah. Sektor storitev predstavlja velik delež BDP v EU, vendar pa čezmejna menjava storitev še vedno močno zaostaja za ravnjo blagovne menjave. Poročilo kaže, da je izvajanje nepopolno in da državljani še ne uživajo vseh prednosti direktive. Enotne kontaktne točke v vseh državah članicah, ki ponudnike storitev obveščajo o pravicah in priložnostih v drugih državah članicah EU, so pomembna določba direktive. Po mojem mnenju je ključno vprašanje, ki ga zastavlja to poročilo, veliko premajhna uporaba enotnih kontaktnih točk. Trdno podpiram predlog, da naj bi izvedli učinkovito kampanjo obveščanja, da bi izboljšali vidnost enotnih kontaktnih točk. Komisija naj bi namenila sredstva za kampanjo obveščanja. Vendar pa prav tako poudarjam vlogo, ki naj bi jo na terenu v državah članicah odigrali organi oblasti, ki so v stiku in imajo strokovno znanje, ki je potrebno, da bo ta kampanja dobro usmerjena. Če tega ne bomo storili, bodo prizadevanja Unije za spodbujanje čezmejne menjave zaman.

  Georgios Toussas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Izvajanje nezrelega in protidelavskega zakona o „liberalizaciji“ storitev, ki je znan kot Bolkesteinova direktiva, spodbuja hitre nazadnjaške spremembe na račun delavcev in navadnih ljudi. Odpiranje trgov s storitvami, ki v EU predstavljajo 40 % BDP in delovnih mest, vključuje odpravo kolektivnih pogodb, udarec plačam in razprodajo strateških javnih sektorjev gospodarstva, ki so last ljudi. Evropski parlament je v svojem predlogu resolucije o storitvah pozval EU in buržoazne vlade v državah članicah, naj pospešijo kapitalistično prestrukturiranje, da bo mogoče direktivo o „liberalizaciji“ storitev v celoti izvajati na podlagi nedavnega sporočila Komisije z naslovom „K aktu za enotni trg“ leta 2011, katerega namen so nadaljnja občutna zmanjšanja delovne sile in omogočanje monopolov, da se za pridobitev kapitala prebijejo v nove, dobičkonosne sektorje. Ustanovitev enotnih kontaktnih točk za storitvena podjetja je pretveza za pospešitev izvajanja protidelavske direktive, katere ratifikacija je sprožila val protestov delavcev v vseh državah članicah. Grška komunistična stranka je glasovala proti predlogu resolucije o izvajanju direktive o storitvah.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – V celoti podpiram poročilo Evelyne Gebhardt o izvajanju direktive o storitvah. Dejavnosti direktive iz leta 2006 predstavljajo 40 % BDP in delovnih mest v EU. Vendar so različne izvedbene metode držav članic storitvenemu sektorju otežile, da bi v celoti izkoristil direktivo. Omogočanje ponudnikom storitev, da delujejo zunaj svojih držav, je sestavni del enotnega trga EU, zmanjšanje birokracije na nacionalni ravni pa lahko omogoči, da direktiva prispeva k gospodarski rasti EU in k ciljem ustvarjanja delovnih mest. V skladu s poročilom mora vsaka država članica poskrbeti, da se več informacij posreduje podjetjem, ki želijo zagotavljati čezmejne storitve. Izvajanje preko enotnih kontaktnih točk bo sektorju storitev omogočilo omogočili korist od čezmejne izmenjave. Prav tako je zelo pomembno, da enotne kontaktne točke zagotavljajo osebno in tudi elektronsko kontaktno točko, da uporabniki prejmejo vse pomembne informacije in odgovore na vprašanja. Poročilo prav tako predlaga vključitev storitev, ki so bile leta 2006 izvzete iz izvorne direktive: zdravstveno varstvo, prevozne in socialne storitve. To bi še razširilo področje uporabe direktive in bi prednosti prineslo še več delavcem v storitvenem sektorju.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) V EU je storitveni sektor odgovoren za okrog 70 % BDP. V nekaterih državah, kot je Avstrija, od koder prihajam, je ta sektor gonilo gospodarske rasti. Namen direktive je odpraviti nerazumne ovire za zagotavljanje čezmejnih storitev. Predvsem mala in srednja podjetja se pogosto srečujejo z birokratskimi ovirami in diskriminacijo, ki jim preprečujejo, da bi v celoti izkoristila prednosti, ki jih ponuja skupni notranji trg. Direktiva upošteva posebne socialne okoliščine posamezne države članice. Okrepitev nadzora v ciljni državi predstavlja pomemben korak naprej. Vendar moramo hitro vzpostaviti mehanizme za uvedbo učinkovitih sankcij za tuje ponudnike storitev, ki kršijo zakonodajo. Glasovala sem za poročilo gospe Gebhardt, ker upam, da bo izvajanje direktive o storitvah dalo nov zagon trgu dela.

Poročilo: Antonio Cancian (A7-0020/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Podpiram to poročilo, ker menim, da je zadovoljivo in uravnoteženo, saj potnikom jamči njihove pravice, hkrati pa prevoznikom, od katerih jih je veliko malih ali srednjih podjetij, ne vsiljuje velikega bremena.

Zato je to uspeh za Parlament, ki mu je uspelo področje uporabe s 500 km, ki ga je podpiral Svet, zmanjšati na 250 km, prav tako je bil uspešen glede pravic potnikov, še zlasti tistih, ki vplivajo na osebe z omejeno mobilnostjo. Zato je treba poudariti tudi naslednje: zagotovljeno nastanitev v primeru odpovedi, pravico do takojšnje pomoči v primeru nesreče, pravico do odškodnine v primeru odpovedi in posredovanje posodobljenih informacij potnikom po elektronskih medijih.

  Marta Andreasen (EFD) , v pisni obliki. – Tej zakonodaji smo nasprotovali, ker je jasno, da:

1. se bodo dodatni stroški, ki jih bodo povzročile te dodatne pravice, prevedli v trajno višje vozovnice za vse potnike;

2. avtobusne proge, ki ustvarjajo nepomemben dobiček, ali ga sploh ne ustvarjajo in ki ne dopuščajo povečanja cen vozovnic, se bodo povsem skrčile in storitev sploh ne bo.

EU ne bi smela imeti pravice, da oblikuje zakone za Združeno kraljestvo. Zagovarjamo pravico Združenega kraljestva kot nacionalne države, da se sama upravlja in sprejema svojo zakonodajo, prometna in okoljska zakonodaja pa pri tem nista nikakršna izjema.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo, v kateri Evropski parlament izraža svoje stališče glede zaščite pravic potnikov. Uredba velja za vse linijske prevoze med državami članicami in v državah članicah, ko predvidena oddaljenost ni večja od 250 km. Govorimo o pravicah avtobusnih potnikov, če je avtobusni prevoz odpovedan ali zamuja več kot 120 minut. Tedaj je treba potnikom nemudoma ponuditi možnost, da izberejo med nadaljevanjem poti in preusmeritvijo potovanja do svojega cilja brez dodatnih stroškov ali povračil cene vozovnice. Če prevoznik ne ponudi te možnosti, imajo potniki poleg povračila cene vozovnice pravico tudi do odškodnine v višini do 50 % vrednosti vozovnice. V primeru odpovedi ali zamude je prav tako pomembno, da se potnikom nudijo ustrezne informacije. Prav tako je potnikom treba nuditi pomoč, ko se začetek potovanja, ki je daljše od treh ur, odpove ali odloži za več kot 90 minut.

V takšnih primerih je treba ponuditi obroke ali osvežitve, pa tudi hotelsko nastanitev za največ dve noči. Vendar pa obveznost zagotavljanja nastanitve ne velja, če je do odpovedi ali zamude prišlo zaradi težkih vremenskih pogojev ali večjih naravnih nesreč. Ob upoštevanju težav, ki so jih potniki doživljali to zimo, ko zaradi vremenskih pogojev niso mogli priti do svojega cilja in so celo morali več noči preživeti na postajah, jim je treba zagotoviti pravico do nastanitve.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) V Evropski uniji vsako leto več kot 70 milijonov Evropejcev potuje z avtobusom. Trdno stališče Evropskega parlamenta glede pravic oseb, ki potujejo z avtobusom, pomeni, da bodo prevozniki odslej zagotavljali informacije, pomoč in odškodnine po vsej EU, da bi ravnali v skladu s pravicami potnikov. Evropejci zdaj ne glede na prevozno sredstvo uživajo zaščito na ravni EU. Podpiram to poročilo, ki ureja prezasedenost avtobusov ali zamud, daljših od dveh ur, na potovanjih, ki so daljša od 250 kilometrov, kot tudi odpoved prevozov. Prav tako mislim, da se politika nediskriminacije oseb z omejeno mobilnostjo odraža v sklopu osnovnih pravic v zvezi z zagotavljanjem pomoči na postajah, vključno z brezplačnim prevozom določenih delov opreme, kot so invalidski vozički. Glasovala sem za to poročilo, ki podpira pravice invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, kot so nediskriminatorni dostop do prevoza in pravica do odškodnine za izgubo invalidskih vozičkov ali škodo na njih ali na drugi opremi za gibanje.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Invalidne osebe morajo imeti dostop do prevoznega sistema, pravice oseb z omejeno mobilnostjo pa je treba zaščititi v smislu zagotavljanja pomoči na glavnih in ostalih avtobusnih postajah. Čeprav se strinjam, da imajo potniki pravico do boljših informacij in pomoči organov na postajah po vsej EU, pa je pomembno, da ne bomo pretirano obremenili malih, domačih ali prostovoljnih organizacij, ki delujejo v podeželskih območjih, da ne bomo preveč pritisnili na njih in bi ti zmanjšali storitve, ki jih zagotavljajo.

Avtobusne storitve, ki jih zagotavljajo domače ali prostovoljne organizacije, so pogosto bistvene za lokalne in podeželske skupnosti. Višje cene in omejitev števila razpoložljivih poti bi bile posledice dodatnih stroškov, ki jih priporoča to poročilo, zato bi bile lahko nekatere organizacije prisiljene, da prenehajo z dejavnostjo. S pretiranim urejanjem bi tem organizacijam, od katerih so nekatere že zdaj pod pritiskom, naložili veliko breme, rezultat pa bi bile omejene storitve za ljudi na podeželju. Prevozni sistem, ki dobro deluje na lokalni ravni, je boljši kot storitev, ki se ukine zaradi pretiranega urejanja.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta pomemben dokument. Z rastjo prometnega sektorja in vse večjo mobilnostjo državljanov EU je bistveno za vso EU vzpostaviti pravice za zaščito potnikov in zagotoviti enake pogoje za prevoznike iz različnih držav članic. Letalski potniki imajo že dolgo veliko pravic, pred dvema letoma pa so potniki v zračnem in železniškem prometu v EU dobili enake pravice in visoko raven zaščite. Podobne pravice je treba zagotoviti tudi potnikom v avtobusnem prevozu, osebam z omejeno mobilnostjo pa je treba izboljšati možnosti za potovanja. Mislim, da je bilo mogoče po dolgih in zapletenih pogajanjih doseči res dober in uravnotežen sporazum s Svetom, ki v celoti ščiti pravice potnikov, ne da bi obremenil prevoznike, ki so večinoma mala ali srednja podjetja. Odslej bodo imeli potniki v avtobusnem prevozu pravico do odškodnine, če bo prevoz odpovedan ali prestavljen, prav tako pa je bilo obravnavano vprašanje poškodovane ali izgubljene prtljage, jasna pravila pa so opredeljena glede pravic do odškodnine v primeru nesreče.

  Gerard Batten in Nigel Farage (EFD), v pisni obliki. – Tej zakonodaji smo nasprotovali, ker je jasno, da:

1. se bodo dodatni stroški, ki jih bodo povzročile te dodatne pravice, prevedli v trajno višje vozovnice za vse potnike;

2. avtobusne proge, ki ustvarjajo nepomemben dobiček, ali ga sploh ne ustvarjajo in ki ne dopuščajo povečanja cen vozovnic, se bodo povsem skrčile in storitev sploh ne bo.

EU ne bi smela imeti pravice, da oblikuje zakone za Združeno kraljestvo. Zagovarjamo pravico Združenega kraljestva kot nacionalne države, da se sama upravlja in sprejema svojo zakonodajo, prometna in okoljska zakonodaja pa pri tem nista nikakršna izjema.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Uskladitev pravic potnikov v avtobusnem prevozu s tistimi, ki veljajo za potnike v železniškem ali letalskem prometu, je seveda odlična namera. Vendar sem se vzdržal, ker po mojem mnenju besedilo ne gre dovolj daleč.

Omejitev praga za odškodnine na 250 kilometrov v primeru večjih težav dejansko pomeni izključitev treh držav Evropske unije. Pa vendar bi lahko za zadevne države zlahka uvedli preprost mehanizem odstopanja. Na splošno so potniki v avtobusnem prevozu manj premožni. Ker je mobilnost vprašanje, ki se pogosto pojavlja, bi bilo dobro, če bi jim poslali sporočilo, ki bi se navezovalo na potovanja, precej krajša od 250 kilometrov.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glede zadevnega besedila lahko le podprem poročilo gospoda Canciana, saj si v središču institucionalne razprave prizadevamo ne le za oblikovanje skupnega pravnega korpusa zagotovil za pravice potnikov v avtobusnem prevozu, ampak tudi za ustrezno upoštevanje zahtev invalidnih oseb glede mobilnosti. Zato so avtobusna podjetja pozvana, naj bodo opremljena in usposobljena za zagotavljanje minimalne ravni pomoči invalidnim osebam ali osebam z omejeno mobilnostjo, če potnik obvesti podjetje o svojih potrebah vsaj 36 ur pred odhodom. Zato se zdi, da dosežen kompromis vzpostavlja skupne najnižje standarde v korist potnikov, ne da bi nalagal huda bremena prevoznikom, ki so večinoma mala ali srednja podjetja.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glede na izid glasovanja v torek je Evropski parlament uspešno dodal manjkajoči del k evropski zakonodaji o pravicah potnikov, ki naj bi se povsod izvajal od spomladi 2013.

Pogajanja so bila težka. Vendar bodo zajete vse nacionalne ali čezmejne storitve v cestnem prometu na relacijah, ki presegajo 250 km. Pravila v cestnem prometu je bilo treba standardizirati v času, ko evropski državljani vse bolj uporabljajo to vrsto prevoza, saj ponuja cenejšo in ugodnejšo možnost za kratke relacije, ki jih ne pokriva letalski prevoz. V okviru evropskega prometa je edino razumljivo, da so pravila o odškodnini v sektorju cestnega prometa podobna tistim, ki veljajo za zračni promet in ki so bila že zdavnaj standardizirana.

Prevozniki vse prevečkrat uporabijo pravila po lastni presoji, še zlasti v državah, ki so šele nedavno postale članice. Vendar pa lahko prevozniki z naloženo odgovornostjo le pripomorejo k izboljšanju ponujenih storitev. Vsak potnik, pa naj bo v zračnem ali cestnem prometu, se mora zavedati svojih pravic, še zlasti ko plača za določeno storitev in včasih dobi nekaj povsem drugega. Upam, da ne bo veliko držav, ki bodo zaprosile za začasno izvzetje iz teh predpisov, in se bodo povsod začeli izvajati leta 2013.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rad bi čestital gospodu Cancianu za odlično delo, ki nam je omogočilo, da smo dosegli zelo zadovoljiv in uravnotežen kompromis. S tem poročilom bodo od današnjega dne zagotovljene tudi pravice potnikov v avtobusnem prevozu, ki so edini, ki na evropski ravni do zdaj še niso bili zaščiteni. Zato sem glasoval za ta dokument, v katerem prav tako cenim pozornost, namenjeno avtomobilskim podjetjem, ki delujejo v tem sektorju.

Pravzaprav se je doseženemu sporazumu uspelo izogniti pretiranemu obremenjevanju prevoznikov, ki so pogosto družinska podjetja skromnih razsežnosti. Obenem mislim, da je pomembno, da Evropska unija sprejme posebno uredbo, ki bo kmalu pripeljala do listine o pravicah potnikov, pri čemer bi se predvsem osredotočili na potrebe invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Sprejeto besedilo uredbe se mi zdi uravnotežen kompromis, ki zavaruje pravice potnikov, ne da bi obenem predstavljal pretirano upravno breme za prevoznike, ki so večinoma mala ali srednja podjetja. Menim, da je uspeh, da je Evropski parlament v nasprotju z željo Sveta razširil področje uporabe uredbe na vse linijske domače in čezmejne prevoze z razdaljo 250 km ali več, Svet pa je predlagal najmanjšo razdaljo 500 km. Pozdravljam dejstvo, da bodo imeli potniki v primeru odpovedi, zamude več kot 120 minut ali prevelikega števila rezervacij pravico do odškodnine v vrednosti do 50 % cene vozovnice, poleg pravice, da pot nadaljujejo ali da do cilja potujejo po drugi poti, ali da izberejo povrnitev cene vozovnice. Glede na dejstvo, da je uredba o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu povezana z uredbo o pravicah potnikov v železniškem prometu, nisem zadovoljen, da morajo potniki v železniškem prometu v nasprotju s potniki v avtobusnem prometu v številnih državah EU čakati na to, da se bodo njihove pravice uporabile, še zlasti glede pravice do povračila četrtine ali polovice cene vozovnice, kadar gre za zamudo, ki presega eno uro.

Tudi češko ministrstvo za promet se je odločilo za možnost, da začetek izvajanja te evropske zakonodaje preloži za pet let. Razlog, ki ga je navedlo, so bile sorazmerno obsežne gradbene dejavnosti na češkem železniškem omrežju, ki povzročajo zamude vlakov. V končni analizi to pomeni uvajanje sistema dvojnih meril in postavljanje ene skupine potnikov v slabši položaj v primerjavi z drugimi.

  David Campbell Bannerman (ECR), v pisni obliki. – Tej zakonodaji smo nasprotovali, ker je jasno, da:

1. se bodo dodatni stroški, ki jih bodo povzročile te dodatne pravice, prevedli v trajno višje vozovnice za vse potnike;

2. avtobusne proge, ki ustvarjajo nepomemben dobiček, ali ga sploh ne ustvarjajo in ki ne dopuščajo povečanja cen vozovnic, se bodo povsem skrčile in storitev sploh ne bo.

EU ne bi smela imeti pravice, da oblikuje zakone za Združeno kraljestvo. Zagovarjamo pravico Združenega kraljestva kot nacionalne države, da se sama upravlja in sprejema svojo zakonodajo, prometna in okoljska zakonodaja pa pri tem nista nikakršna izjema.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da se prometni sektor nenehno širi, je postalo bistveno zagotoviti, da bodo pravice potnikov do zaščite, ki bodo primerljive s tistimi, ki veljajo za druge oblike prevoza, prav tako veljale po vsej EU za avtobusne prevoze, kjer gre za rast nad 5 % in kjer letno beležijo 72,8 milijona potnikov. Prav tako je pomembno zagotoviti enake pogoje v smislu konkurenčnosti med prevoznimi podjetji v različnih državah članicah in med različnimi načini prevoza. Zato se mi zdi pomembno, da je bilo mogoče po skoraj dveh letih pogajanj doseči sporazum, ki bo tovrstnim potnikom omogočil koristi celotnega sklopa pravic, še zlasti v smislu pomoči v primeru nesreč, zamud, odpovedi, nadomestil itd., obenem pa je posebna pozornost namenjena pravicam invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Podpiram to poročilo, ker menim, da je zadovoljivo in uravnoteženo, saj potnikom jamči njihove pravice, hkrati pa prevoznikom, od katerih jih je večina malih ali srednjih podjetij, ne vsiljuje velikega bremena.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Mislim, da dobro kaže, da je končno besedilo zelo zadovoljivo in uravnoteženo, saj potnikom jamči njihove pravice, hkrati pa prevoznikom, ki so večinoma mala ali srednja podjetja, ne vsiljuje velikega bremena.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Decembra 2008 je Komisija predložila predlog za uredbo o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu. Glavni namen tega predloga je bil uvesti skupne določbe glede teh pravic. To je zdaj opravljeno in veseli me, da bodo imeli potniki, ki bodo z avtobusom potovali vsaj 250 km, enake pravice po vsej EU glede obveščenosti, pomoči, odškodnine v primeru odpovedi, prezasedenosti ali zamud, daljših od dveh ur.

Potniki naj bi imeli možnost izbrati med nadomestilom v višini cene vozovnice in nadaljevanjem poti pod enakimi pogoji in brez dodatnih stroškov. Če je vračilo edina možnost, ki je na voljo, bo treba izplačati tudi nadomestilo, ki znaša 50 % cene vozovnice. Prav tako bodo potniki upravičeni do odškodnine v primeru izgube ali poškodbe prtljage.

  Lena Ek, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Evropski parlament je ta teden glasoval o poročilu, katerega namen je zagotoviti pravice potnikov v avtobusnem prevozu na evropski ravni. Kompromis s Svetom je korak v pravo smer, vendar je področje uporabe uredbe na žalost omejeno, zato smo se odločili, da se glasovanja vzdržimo.

Mislimo, da je problematično, da tri države članice – Luksemburg, Malta in Ciper – niso vključene v sporazum, saj to znatno oslabi splošno zaščito potnikov v Evropi. Prav tako menimo, da je razdalja 250 km prevelika, da bi se uporabila kot podlaga za zakonodajo EU, saj to v praksi pomeni, da bi zakonodaja ne ščitila potnikov, ki potujejo iz Luksemburga v Strasbourg ali iz Malmöja v Växjö. To je obžalovanja vredno.

Prav tako nasprotujemo klavzuli o višji sili, ki omejuje odgovornosti prevoznikov v primeru odpovedi ali zamud, če jih povzročijo težki vremenski pogoji ali hude naravne nesreče. Zdi se nam, da je to zaskrbljujoč precedens za prihodnji pregled uredbe o pravicah letalskih potnikov.

Vendar pa pozdravljamo izboljšanje pravic invalidnih oseb, ki jih ta sporazum vključuje, in dodatno pomoč, ki jo bodo ti ljudje zdaj dobili.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, saj imajo zdaj podobne pravice kot potniki v drugih oblikah prevoza. Nova uredba vključuje pomembne določbe, še zlasti glede pravic invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, pa tudi pravice potnikov v primeru odpovedi ali zamude.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Potniki imajo ne glede na prevozno sredstvo pravico do kakovostne in varne storitve, zato se mi zdi namera o uvedbi usklajenih pravil o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu po vsem ozemlju EU pozitivna. Poleg tega mislim, da bi pravice potnikov v bistvu morale biti enake ne glede na to, katero obliko prevoza uporabljajo, razen kadar to ne bi bilo skladno z značilnostmi zadevne oblike prevoza. Na koncu bi rad čestital gospe Kraca-Cagaropulu (Rodi Kratsa-Tsagaropoulou), gospodu Simpsonu, poročevalcu in vsem ostalim, ki so bili vključeni v pogajanja v Spravnem odboru, za opravljeno delo in sporazum, dosežen glede končne različice uredbe.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo se navezuje na skupno besedilo, ki ga je odobril Spravni odbor, o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu.

Najprej bi rad čestital Spravnemu odboru za opravljeno delo in doseženo soglasje. Od treh pravic, ki jih je prvotno predlagal Svet, je bilo mogoče priti na 12, od katerih pa bi rad izpostavil pravila o odgovornosti, odškodnini, pomoči, nadomestnem prevozu in posebno pozornost, ki se namenja invalidom in osebam z omejeno mobilnostjo.

Zato pozdravljam ta dodatni korak Evropske unije, za katerega sem prepričan, da bo povečal število potnikov, ki potujejo z avtobusnim prevozom, zaradi občutka varnosti in udobja, ki se bosta uvedla, kar bo znatno prispevalo k zmanjšanju emisij CO2.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Dogovor o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, ki je bil dosežen med Svetom in Parlamentom v Spravnem odboru, ponovno opredeljuje področje uporabe, ki je bilo določeno na drugi obravnavi in ki je omejeno na potnike, ki uporabljajo storitve cestnega prometa, znane kot „dolge relacije“ – te pa opredeljuje kot storitve, ki vključujejo vožnje, daljše od 250 km. Obenem opredeljuje 12 osnovnih pravic potnikov na kratkih relacijah, pri čemer se osredotoči na potrebe invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo, kot so nadomestilo za izgubo ali poškodbo invalidskih vozičkov in druge opreme za gibanje, nediskriminatorne vozovnice in pogoje vožnje ter pravico do obveščenosti.

To so predlogi, ki jih seveda podpiramo. Vendar pa moramo izraziti nekaj dvomov glede sprememb, ki so bile uvedene v Spravnem odboru, kot tudi meril, ki se bodo uporabljala za izvajanje uredbe. Različne velikosti in značilnosti držav EU lahko otežijo uporabo uredbe v nekaterih od njih, še zlasti v najmanjših, kjer je številne prevoze težko vključiti v sprejeti okvir „dolge relacije“, kar ima lahko za posledico, da bodo nekaterim potnikom odvzete zadevne pravice brez utemeljene obrazložitve.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Sprejetje tega besedila predstavlja po večletnem postopku znaten napredek glede pravic potnikov v Evropi, in še zlasti glede invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. S sprejetjem te uredbe (ki se nanaša na prevoze z avtobusom) bo zakonodaja, ki potnikom ponuja pravice in jamstva v primeru odpovedi ali zamude ali izgube prtljage in tako naprej, zajemala vse vrste prevoza v Evropski uniji. Ob tem obžalujem dejstvo, da ta uredba velja le za najmanj 250 km, saj to dejansko izključi tri države članice Evropske unije (Luksemburg, Malta in Ciper) in tudi številne prevoze, kot so Bruselj-Amsterdam ali Budimpešta-Dunaj. Nazadnje, prav tako obžalujem pomanjkanje prožnosti „potovanj“ na čezmejnih območjih, saj to ovira mobilnost Evropejcev. Z drugimi besedami, to besedilo je mnogo manj velikopotezno kot tisto, kar smo zagovarjali v Spravnem odboru pred nekaj meseci, in manj velikopotezno kot to, kar bi si želel za potnike v Evropi.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Za to besedilo sem glasovala ne le zato, ker si prizadeva izboljšati pravice potnikov v avtobusnem prevozu v smislu odškodnin in pomoči v primeru nesreče, ampak tudi zato, ker poudarja načelo nediskriminacije glede oseb z omejeno mobilnostjo, ki naj bi prav tako imeli ustrezen dostop do teh načinov prevoza, ki v Evropi zdaj predstavlja 10 % vsega potniškega kopenskega prevoza v Evropi. Prav tako pozdravljam dejstvo, da so pravice potnikov zaradi tega besedila zdaj zaščitene za vse vrste prevoza.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za to, da dobijo potniki v avtobusnem prevozu pomembne nove pravice. Mislim, da smo dosegli ustrezno ravnovesje med pravicami potrošnikov in potrebami prevoznikov. Današnje glasovanje bo predvsem pomembno za invalidne potnike, ki bodo od tega imeli koristi.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, v kateri Evropski parlament izraža svoje stališče glede zaščite pravic potnikov. Prepričan sem, da bo pomemben prispevek k izboljšanju razmer za potnike in bo zagotovila več pravne jasnosti v primerih nesreč in drugih nepredvidenih dogodkov. Obenem se bodo okrepljene pravice potnikov izvajale, ne da bi naložili velike obremenitve prevoznikom, ki so večinoma mala ali srednja podjetja. Predvsem pa bodo pravice potnikov, ki potujejo z avtobusi, primerljive s tistimi, ki jih imajo potniki v drugih načinih prevoza.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Po težavnih pogajanjih med Svetom in Parlamentom smo šele danes končno sprejeli poročilo gospoda Canciana. Zame ni bilo druge možnosti, kot da poročilo podprem, ker omogoča Evropski uniji, da vztraja, da posamezne države članice sprejmejo zakonodajo o tem vprašanju v skladu z usmeritvami poročila, ki so namenjene večjemu spoštovanju avtobusnih potnikov. Glede na to, da so avtobusi za avtomobilom najpogosteje uporabljeno prevozno sredstvo – in to je naraščajoča težnja –, je dolžnost Evrope, da se postavi za državljane, ki uporabljajo te storitve. Poročilo predstavlja dober kompromis in moram poudariti dejstvo, da je ustrezna pozornost namenjena pravicam invalidnih oseb z zahtevo po večji pomoči, ki jo invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo zagotovijo avtobusna podjetja. Začetek veljavnosti te zakonodaje pomeni, da bodo državljani imeli pravico do jasnih in skupnih pravil o odškodninah v primerih poškodb ali nadomestila v primeru zamud glede na objavljen vozni red.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) V torek, 15. februarja 2011, je Evropski parlament sprejel poročilo, ki bo zagotovilo dolgo pričakovan rezultat, in sicer enake pravice za vse potnike v vseh oblikah prevoza. Pravice potnikov, ki potujejo z linijskimi prevozi, so se okrepile glede izgube prtljage, izgube osebnega imetja, smrti ali izgube zdravja, problemov, za katere je kriv prevoznik, in tako naprej. Pozitivna značilnost uredbe je, da ureja pravice potnikov po vsej Evropski uniji. Treba je poudariti, da te temeljne pravice vključujejo pravice invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Namen uredbe je zagotoviti dostop do prevoza brez diskriminacije. Prav tako ureja odgovornosti potnikov in posledice, če te odgovornosti zanemarijo, kar lahko vključuje izgubo možnosti za odškodnino. Zato sem glasoval za uredbo, ki je dobro pripravljena in dopolnjuje sklop, ki ureja pravice potnikov v Evropski uniji.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropski parlament je danes po dveh letih napornih pogajanj z državami članicami glasoval o sprejetju sporazuma o uredbi, ki bo zajemala vse pravice potnikov, ki uporabljajo nacionalne ali čezmejne storitve dolgih prevozov. Glasoval sem za ta sporazum, ker vsebuje 12 temeljnih pravic, ki so bistvenega pomena za izboljšanje kakovosti prevoznih storitev. Nanašajo se zlasti na pravico potnikov, da so obveščeni pred in med prevozom, in na potrebe invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo. Uvedba teh pravic nam bo omogočila zagotovitev nediskriminatornega dostopa do prevoza.

Poleg tega se to poročilo ukvarja s pravicami potnikov, ki se mi zdijo zelo pomembne, in sicer odškodnina za izgubljeno prtljago, povrnitev določenega zneska stroškov v primeru potnikove smrti ali poškodbe, kot tudi odškodnina v višini do 50 % cene vozovnice poleg povračila cene vozovnice, če prevoznik odpove prevoz in torej ne more izpolniti prevozne pogodbe.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki vzpostavlja nov sklop pravic za potnike v avtobusnem prevozu in ki naj bi s pritiskom na avtobusne prevoznike, da poskrbijo za učinkovitost, zlasti kar zadeva zamude, odpovedi in izgubljeno ter poškodovano prtljago, izboljšalo kakovost storitev, ki jim jih ti ponujajo. Poročilo prav tako vsebuje ključne določbe za izboljšanje dostopnosti lokalnih avtobusnih storitev za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo.

  Gesine Meissner (ALDE), v pisni obliki. – Ta uredba je korak v pravo smer, saj oblikuje sklop pravic za potnike v avtobusnem prevozu. Vendar z izjemo nekaterih osnovnih pravic velja za linijske prevoze z razdaljo, ki je enaka ali večja od 250 km. Tako omejeno področje uporabe je težko podlaga za resnično evropsko zakonodajo v interesu vseh potnikov v avtobusnem prevozu in ALDE takšnega dogovora ne more podpreti.

Prav tako nasprotujemo klavzuli o višji sili, ki izvzema prevoznike iz obveznosti zagotavljanja nastanitve za potnike v primeru odpovedi ali zamud, če jih povzročijo težke vremenske razmere ali večje naravne nesreče, saj bo določila precedens za drugo zakonodajo EU o pravicah potnikov. Čeprav to ni zmaga, je izboljšava, še zlasti za invalidne potnike in tiste z omejeno mobilnostjo. Uspelo nam je zagotoviti nediskriminatorne pogoje za dostop, usposabljanje glede invalidnosti za osebje prevoznikov in upravljavce postaj, ki se neposredno ukvarjajo s potniki, in odškodnino za poškodovano in izgubljeno opremo za gibanje na vseh poteh, ne glede na dolžino potovanja. Ob upoštevanju tega in z namenom, da ustvarimo usklajen sklop pravic na ravni EU za vse potnike, sporazumu nismo nasprotovali in smo se vzdržali končnega glasovanja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Do zdaj je posebna zakonodaja zajemala le potnike v letalskem, železniškem in ladijskem prevozu. Odslej bodo zaščitene tudi pravice potnikov v avtobusnem prevozu. Potniki, ki potujejo z avtobusi, bodo imeli podobne pravice kot potniki v drugih načinih prevoza. Uredba, ki smo jo danes odobrili, zagotavlja potnikom pomoč in odškodnino v primeru nesreče, odpovedi ali zamude in nediskriminatoren dostop za invalidne potnike. Nova pravila bodo veljala za vse nacionalne in čezmejne linijske prevoze z razdaljo, ki znaša vsaj 250 kilometrov. To predstavlja pomemben napredek v zvezi z zagovarjanjem pravic državljanov.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za, vendar bi rad dodal, da bi morala avtobusna podjetja prav tako upoštevati zahtevo po oblikovanju sistema varnosti in nujne pomoči na mednarodnih in dolgih linijah, ker se ljudje lahko poškodujejo v nesrečah. Prav tako je treba uvesti dodatne predpise glede odgovornosti avtobusnih podjetij za življenje in zdravje potnikov, vključno z obveznimi pregledi zdravstvenega stanja in dobrega počutja voznikov avtobusov, ki so odgovorni za zdravje in varnost potnikov.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Danes smo glasovali za dokument, ki je, čeprav ni idealen, dober kompromis in je Svetu in Evropskemu parlamentu pomagal doseči sporazum. Ta uredba, ki obravnava pravice potnikov, določa pravila glede odškodnine v primeru nesreče ali odloga, obravnave pritožb potnikov in pravic invalidnih oseb. Seveda je nezadovoljivo, da bo uredba veljala za razdaljo 250 km ali več. Pri majhnih državah tega ni mogoče upravičiti, vendar tu ne govorimo le o lokalnih, ampak mednarodnih poteh, zato mislim, da bo ta dokument za državljane EU, ki potujejo, jamstvo za njihove pravice, posebna pozornost pa je namenjena pravicam invalidnih oseb.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za osnutek resolucije o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu. Ta dokument je rezultat kompromisa po dolgih pogajanjih, ki poudarja izvajanje pravic potnikov, ne da bi prevoznikom naložil dodatne obremenitve.

Mislim, da je pomembno zagotoviti, da so pravice potnikov v avtobusnem prevozu primerljive s tistimi v drugih načinih prevoza in da so prevoznikom zagotovljeni enaki pogoji.

Med prizadevanji za zakonodajo o ustrezni odškodnini za povzročeno škodo se strinjam s predlogom, da naj bi določili meje za odškodnino, ki jih bodo morale države članice upoštevati. Še zlasti je pomembno zagotoviti pošteno in zadostno odškodnino v primeru smrti, zato menim, da zgornje meje za te odškodnine v nacionalnem pravu ne smejo biti nižje od najnižjih vsot, določenih v uredbi. Prav tako je v primeru nesreče treba zagotoviti ustrezno operativno pomoč in potnikom priskrbeti storitve in stvari, ki jih najbolj potrebujejo.

Strinjam se z določbami uredbe, ki dajejo potnikom ustrezna jamstva, če pride do odpovedi potovanja ali zamude, in celo zagotovilo dodatne odškodnine. Pozdravljam dejstvo, da se uredba osredotoča predvsem na invalidne potnike ter potnike z omejeno mobilnostjo in jim zagotavlja pomoč, ki jo potrebujejo na potovanju.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Delo, ki ga je v zvezi z uredbo o pravicah potnikov z usklajevanjem izvedel gospod Cancian, je pripeljalo do sprejetja evropskega pravnega okvira za zaščito potnikov v avtobusnem prevozu, kar podpira vzpostavitev enotnega trga prevoza. Pravna praznina je doslej uredbo prepuščala nacionalnim zakonom na škodo konkurence (glede na številne razlike) in na škodo invalidnih državljanov in/ali državljanov z omejeno mobilnostjo, ki jim pravice zdaj zagotavlja Evropska unija. Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je krasen dokument, ki z dobrim kompromisom sili evropske prometne politike, da se odločno premaknejo naprej, ne le z zagotavljanjem pravic potnikom, ampak tudi brez pretiranega obremenjevanja prevoznih podjetij, ki zagotavljajo to storitev.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Predlog resolucije o osnutku uredbe o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu znatno izboljšuje pravice potnikov. Kljub pogajanjem med Evropskim parlamentom in Svetom, ki so trajala več mesecev, končno kompromisno besedilo predvideva sklop pravic za voznike v avtobusnem prevozu, kjer znaša dolžina prevoza vsaj 250 km in ne 500 km, kot je prvotno predlagal Svet.

V štirih letih, kar je rok za začetek izvajanja te konkretne ureditve, bodo lahko grški potniki v avtobusnem prometu in njihovi partnerji zahtevali odškodnino za zamude, odpovedi ali neupravičene spremembe voznih redov. Edino pravilno in primerno je, da takšne pravice zaščitimo, zato sem glasoval za to konkretno poročilo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu. Pozdravljam dejstvo, da je končno besedilo zadovoljivo in uravnoteženo, saj potnikom jamči njihove pravice, hkrati pa prevoznikom, od katerih jih je veliko malih ali srednjih podjetij, ne vsiljuje velikega bremena. Predlog Komisije o izvajanju varstva pravic potnikov po vsej EU, ki bo primerljivo z varstvom v drugih načinih prevoza, ter o zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev med prevozniki iz različnih držav članic in različnimi načini prevoza, je ukrep, ki lahko vsem prinese koristi. Pogajanja so bila dolga in so se končala v spravnem postopku, v katerem so bili nacionalni izvršilni organi in področje uporabe uredbe glavni zastoji. Na koncu naj bi uredba veljala za vse nacionalne ali čezmejne linijske prevoze, ko je predvidena oddaljenost enaka ali večja od 250 km („dolga relacija“). Uredba prav tako ureja odškodnine in pomoč v primeru nesreče, pravice potnikov v primeru odpovedi ali zamude ter pravice invalidov in oseb z omejeno mobilnostjo.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da je končno besedilo uredbe, kot ga je odobril Spravni odbor, uravnotežen kompromis, ki potnikom v avtobusnem prevozu jamči ustrezno zaščito z uvedbo pomembnega sklopa pravic posebej v primeru nesreče, odpovedi ali zamude, v zvezi z dostopom do informacij ter predložitvijo in obravnavo pritožb ter s potrebami invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Vzdržala sem se glasovanja o tej uredbi o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, ki jo je sprejela velika večina socialdemokratov in konservativcev. Obžalujem znaten korak nazaj glede na prvotno stališče o treh točkah, ki ga je sprejel ta parlament. 1. Zajete bodo le dolžine prevoza, daljše od 250 km. V resnici ne bodo zaščiteni potniki, ki potujejo iz Bruslja v Amsterdam z avtobusom, tisti, ki potujejo z letalom, pa bodo! To ni pravično, zlasti ker vemo, da to prevozno sredstvo običajno uporabljajo najmanj premožni. 2. Avtobusni prevozniki lahko vse preveč zlahka uporabijo klavzulo o višji sili (neugodne vremenske razmere ali naravne nesreče) , da se v primeru zamude ali odpovedi izognejo plačilu odškodnine potnikom. 3. Odlogi izvajanja bodo omogočili državam, ki to želijo, da preložijo začetek veljavnosti te uredbe do leta 2021! Ne glede na to pozdravljam izboljšave v besedilu: obvezna pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo ter pravice in odškodnina v primeru nesreče, zamude ali odpovedi. Toda Parlament je sprejel neambiciozen, slabo napisan dogovor. Številne izjeme in odstopanja bodo vodila v znatno omejitev obsega pravic v škodo potnikov v avtobusnem prevozu.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ta parlament je danes glasoval o poročilu o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu. Komisija je decembra 2008 vložila predlog uredbe o pravicah potnikov v cestnem prevozu. Komisija si je s tem predlogom zastavila cilj, da na ravni Evropske unije vzpostavi pravice o zaščititi potnikov, primerljive s tistimi, ki veljajo za druga prevozna sredstva, in ki zagotavljajo enake pogoje konkurence med prevozniki v različnih državah članicah in med prevoznimi sredstvi.

Glavne točke, ki so privedle do dogovora na seji Spravnega odbora, so: področje uporabe, začasni odlog izvajanja, odškodnina in pomoč v primeru nesreč, pravice potnikov v primeru odpovedi ali zamud in pravice invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo. Končno besedilo lahko ocenimo kot zelo zadovoljivo in uravnoteženo, saj potnikom jamči pravice, ne da bi hkrati nalagalo huda bremena prevoznikom, ki so predvsem mala ali srednja podjetja.

Na rezultat usklajevalnega postopka je treba gledati kot na zmago za Parlament.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki.– (FR) Vesel sem, da so pogajanja med Parlamentom in državami članicami končno privedla do sprejetja uredbe, ki zagotavlja izboljšane pravice za potnike, ki potujejo z avtobusi.Ta uredba zapolnjuje praznino v zvezi z zakonodajo o pravicah potnikov: evropska zakonodaja o tem doslej še ni obstajala, v nasprotju s stanjem na področju letalskega in železniškega prevoza.

To besedilo med drugim predvideva več vrst odškodnine: prigrizke in osvežilne pijače, če zamuda presega 90 minut; stroške nastanitve za eno noč v primeru prekinjenega potovanja, nesreče ali zamude, zaradi katere je potrebna nastanitev za eno noč; in zgornjo mejo povračila najmanj 1.200 EUR v primeru izgube ali poškodbe prtljage, za katero podjetje prevzame skrb.

Poleg tega se posebne pravice dodelijo invalidnim potnikom, in sicer obveznost, da jim podjetja zagotovijo pomoč – pod pogojem, da so o njihovih potrebah obveščena 36 ur vnaprej – in plačilo odškodnine ali povračila za poškodovano ali izgubljeno posebno opremo. Ta uredba bo od pomladi 2013 veljala za vse nacionalne ali čezmejne linijske prevoze na dolge relacije (250 km ali več).

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Svet je pod belgijskim predsedstvom znatno oslabil stališče Parlamenta, sprejeto na prvi in drugi obravnavi. Področje uporabe uredbe se nanaša na prevoze dolžine najmanj 250 km, kar pomeni, da bo izključena večina avtobusnih prevozov. Navedeno je tudi povračilo v primeru zamude (najmanj 2 uri, s povračilom polovice cene vozovnice – primerjajte železniški prevoz s povračilom v primeru enourne zamude). In končno, pravice oseb z omejeno mobilnostjo so zmanjšane in oslabljene, dostop brez ovir do avtobusnih prevozov pa ni zajamčen. Zato smo glasovali proti.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to resolucijo, ki končno priznava in varuje pravice potnikov z vsemi prevoznimi sredstvi, uporabnike pa postavlja v središče prometne politike. Boljše varstvo pravic potnikov pripomore k spodbujanju uporabe javnega prevoza in podpira zdravo konkurenco med prevozniki, s tem pa jih spodbuja, da razvijajo bolj konkurenčne storitve. Poudariti je treba, da bo nova uredba v celoti skladna z načelom subsidiarnosti.

Dve pomembni novosti sta zagotavljanje denarne odškodnine v primeru osebne poškodbe ter izgube ali poškodbe prtljage ali zagotavljanje pomoči v primeru zamud ali prekinitev potovanja, kar bo temeljilo na modelu, ki se uporablja za vlake in letala. Končno besedilo priznava in ščiti potnike, posebno pozornost pa namenja potnikom z omejeno mobilnostjo in invalidnim potnikom z zagotavljanjem ustreznih informacij in storitev. Prav tako je treba poudariti, da ne bo dodatnih stroškov za panožna podjetja, zavarovana pred tveganjem velikih stroškov prilagajanja, kar zagotavlja pravično ravnovesje med pravicami potnikov in jamstvi za mala in srednje velika podjetja.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki.– (IT) Ta uredba končno zakonsko priznava pravice potnikov v avtobusnem prevozu. Čeprav je Komisija predlagala to uredbo leta 2008, je šele zdaj bil dosežen spodoben kompromis, s katerim je edina vrsta prevoza, ki ni imela pravil za zaščito potnikov, slednja končno dobila.

Posebna pozornost je namenjena invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo. Edina sporna točka besedila je bil obseg pravil, ki veljajo le za prevoze, daljše od 250 km. Pomoč v primeru zamud vključuje obveznost zagotavljanja obrokov, pijač in nadomestnega prevoza. V primeru prekinitve storitve potnik ne prejme le povračila, ampak po potrebi tudi nastanitev za največ dve noči. Odškodnina za izgubo ali poškodbo prtljage lahko znaša največ 1.200 EUR.

  Vilja Savisaar-Toomast (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Glasovala sem proti poročilu o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, ki ga danes obravnavamo, ker mislim, da ne upošteva vseh držav članic Evropske unije in s področja uporabe direktive izključuje številne avtobusne storitve. Dolžina prevoza 250 km je očitno prevelika, saj popolnoma izključuje Malto, Ciper in Luksemburg. Izključena je tudi večina estonskih, latvijskih, litovskih, danskih, nizozemskih in belgijskih avtobusnih prevoznikov. Na žalost moram priznati, da je v usklajevalnem postopku estonska vlada podprla celo daljšo, 500 km razdaljo, kar bi Estonijo v celoti izključilo. Upam, da bo kmalu prišel dan, ko se bo estonska vlada namesto za dobiček avtobusnih prevoznikov zavzela za pravice avtobusnih potnikov, medtem ko je direktiva v zakonodajnem postopku.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) To je četrti sveženj o varstvu pravic potnikov. V skladu s pravili, ki uvajajo pravice potnikov v zračnem, železniškem in vodnem prevozu, smo se sedaj usmerili v pravice avtobusnih potnikov. Ti bodo odslej prejemali odškodnino v primeru zamud pri vožnjah, daljših od 250 km, pomoč v primeru odpovedi voženj, zaščito v primeru nesreč in smrti in povračilo za izgubljene ali poškodovane predmete. Potniki z omejeno mobilnostjo bodo prav tako upravičeni do posebne pomoči, ki že obstaja pri letalskih družbah. Končni rezultat je znatno oslabil stališče Evropskega parlamenta na prvi in drugi obravnavi. Parlament je želel uveljavitev pravil za prevoze, daljše od 50 km. Svet je želel, da uveljavijo pravila za vožnje, daljše od 500 km. Kompromis je bil 250 km.

To pomeni, da ne veljajo za številne sedanje poti, kot so Bruselj-Amsterdam, Luksemburg-Strasbourg ali Budimpešta-Dunaj. Pozitivno pa je, da ta zakonodaja predvideva seznam 12 osnovnih pravil, veljavnih za katero koli razdaljo, ki so usmerjena v potrebe invalidnih oseb in drugih oseb z omejeno mobilnostjo. Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze pa je kljub temu zelo razočarana zaradi izredno slabega rezultata. Zato sem skupaj s preostalimi Zelenimi glasoval proti temu dogovoru.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, katerega namen je zagotoviti potnikom v avtobusnem prevozu več pravic, vključno s pravico do pomoči za invalidne potnike in tiste z omejeno mobilnostjo. Varstvo potrošnikov je ključna naloga laburistične stranke v Evropi.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje tega poročila, zlasti zaradi prednosti, ki jih uvaja, da bi pomagalo invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, spodbujalo vlaganje in obravnavo vlog in podpiralo odškodnine in pomoč v primeru nesreče. Pa vendar bi rad poudaril, da je nujno treba zagotoviti, da bodo države članice strogo upoštevale določbe v zvezi s pravicami potnikov v primeru odpovedi ali zamude, da bi preprečili številne zlorabe, ki so bile opažene pri uporabi uredbe o pravicah potnikov v zračnem prevozu.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glavni cilj predloga Evropske komisije je zagotoviti, da bodo imeli potniki v avtobusnem prevozu enake pravice kot v drugih načinih prevoza, ter enake konkurenčne pogoje med prevozniki iz različnih držav članic in med različnimi načini prevoza. Kljub nesoglasjem v procesu pozdravljam dejstvo, da je bila ta uredba sprejeta, saj bo ščitila pravice potnikov v avtobusnem prevozu, ne da bi malim ali srednjim podjetjem, ki delujejo v tem sektorju, vsiljevala preveč bremen. Ta uredba določa sklop osnovnih pravic, med katerimi bi posebno pozornost posvetil ljudem z omejeno mobilnostjo in invalidnim osebam ter pravici do odškodnine in pomoči v primeru nesreče, odpovedi ali zamude.

Te pravice veljajo za vse nacionalne ali čezmejne linijske prevoze, ko je predvidena oddaljenost enaka ali večja od 250 km. Zajema tudi potnike, ki potujejo del te poti na dolgi relaciji. Uveden je sklop pravil za potnike na linijskih prevozih na kratkih razdaljah, še zlasti nediskriminatoren dostop do prevoza in pravico do informacij med potovanjem.

  Róża Gräfin von Thun und Hohenstein (PPE), v pisni obliki. – (PL) Uredba o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu je odličen primer, kako Evropski parlament kaže svojo skrb za pravice potrošnikov. Po težkih pogajanjih z Evropskim svetom smo sprejeli besedilo, ki obravnava še zadnjo vrsto prevoza, kjer pravice potnikov še niso bile urejene v skladu z zakonodajo EU. Na začetku pogajanj je Parlament zahteval, da se novi predpisi uvedejo za potovanja, daljša od 50 km, Svet pa je želel razdaljo, daljšo od 500 km. S kompromisom smo določili razdaljo, ki je daljša od 250 km. Potnikom, ki potujejo na takšnih poteh, bodo zagotovljene številne ugodnosti in pravice, ki so podobne tistim, ki so zagotovljene letalskim potnikom. Zakonodaja EU jasno ureja pravice, ki jih imam v primeru izgubljene prtljage na letališču ali zelo zapoznelega vzleta letala. Potniki v avtobusnem prevozu so bili doslej v veliko slabšem položaju. Danes bodo lahko med drugim zahtevali odškodnino za zamude ali poškodovano prtljago, osebam z omejeno mobilnostjo pa bo zagotovljeno posebno spremstvo.

Oblikovanje listine o pravicah potnikov bo pomenilo, da bodo državljani bolje obveščeni o tem, kaj lahko pričakujejo od prevoznikov. Listina bo vsebovala zbirko temeljnih pravic, do katerih je upravičen vsak potnik, ne glede na razdaljo njihove poti. To je primer dobre zakonodaje, usmerjene v državljane. Ta uredba omogoča krepitev pravic potrošnikov in skupnega trga, zato sem glasovala za njeno sprejetje.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za uredbo o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu. Uvaja pravice za potnike v avtobusnem prevozu, ki so primerljive s tistimi, ki veljajo v drugih načinih prevoza. Uredba velja za vse nacionalne ali čezmejne linijske prevoze, ko je predvidena oddaljenost enaka ali večja od 250 km.

Te pravice se nanašajo na nediskriminatoren dostop do prevoza za invalidne osebe kot tudi zagotovilo odškodnin v primeru potnikove smrti ali poškodbe ali izgube ali poškodbe prtljage. V primeru odpovedi prevoza ali zamude nad 120 minut se potnikom nemudoma ponudi možnost, da izberejo med nadaljevanjem poti in preusmeritvijo potovanja do svojega cilja brez dodatnih stroškov in povračilom cene vozovnice. Če prevoznik ne ponudi te možnosti, imajo potniki poleg povračila cene vozovnice pravico tudi do odškodnine v višini do 50 % vrednosti vozovnice. Ko se začetek potovanja, ki je daljše od treh ur, odpove ali odloži za več kot 90 minut, je treba potnikom prav tako nuditi pomoč in hotelsko nastanitev v vrednosti do 80 EUR na noč na potnika, za največ dve noči.

Pozivam potnike, da se dovolj seznanijo s svojimi pravicami, da lahko vložijo zahtevek, če te niso upoštevane.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Naša dolžnost je zagotoviti, da ponudniki storitev potnike pravilno obravnavajo in da invalidne osebe pri uporabi prevoznih storitev ne naletijo na ovire. Zagotoviti je treba enake pogoje delovanja za prevoznike iz različnih držav članic in za različne načine prevoza. Potrebujemo uravnotežen kompromis, ki bo zagotavljal pravice potnikov v vseh državah članicah EU, ki se včasih zelo razlikujejo glede velikosti, ne da bi to predstavljalo preveliko breme za prevoznike, ki so večinoma mala in srednje velika podjetja. Najpomembneje pa je, da morajo nova pravila izboljšati kakovost prevoznega sektorja EU in povečati konkurenčnost. Ne smemo pa pozabiti na vprašanje varnosti v cestnem prometu. V Litvi smo še posebej odvisni od cestnega prevoza – več kot 90 % vseh potnikov uporablja avtomobile. Približno 8 % jih potuje z avtobusi. Varnost v cestnem prometu je zelo pomembno vprašanje, ki mu po mojem mnenju nismo namenili dovolj pozornosti. V skladu s statistiko EU beleži Litva 110 smrtnih žrtev v cestnem prometu na milijon prebivalcev. Švedska, na primer, beleži 39 smrtnih žrtev na milijon prebivalcev. Število smrtnih žrtev v Združenem kraljestvu je 41. Ta litovska stopnja je nevzdržna in veliko višja od povprečja EU, ki znaša 70. To je treba spremeniti.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam poročilo o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu, ker pomeni pomemben korak pri zagotavljanju boljše zaščite potnikov ter povečanju udobja in lažji uporabi za invalidne potnike. Poročilo zagotavlja, da imajo potniki v avtobusnem prevozu na daljše razdalje po Evropi dostop do boljših informacij ter podporo in odškodnino v primeru zamude ali odpovedi storitve. Potniki bodo upravičeni do osvežilnih pijač v primeru krajše zamude, do povračila pri zamudi več kot 2 uri in do 1.200 EUR za izgubljeno ali poškodovano prtljago.

Podpiram pomembne novosti, ki jih prinaša to poročilo glede pravic invalidnih potnikov. Prvič je zagotovljen nediskriminatoren dostop do prevoza, saj uredba navaja, da mora biti celotno osebje na avtobusu usposobljeno za pomoč invalidnim osebam in če ni mogoče zagotoviti ustrezne pomoči, lahko z invalidno osebo brezplačno potuje potnik za zagotovitev njenega udobja. To je pomemben korak pri poenotenju Evrope zoper diskriminacijo. Moj glas za to poročilo odraža potrebo po evropskem standardu glede pravic potnikov v avtobusnem prevozu, ki zagotavlja njihovo udobje, varnost in pošteno obravnavo pri potovanju po Evropi.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to resolucijo, ki predlaga skladno ureditev glede pravic potnikov v javnem cestnem prevozu. Sprejeti bodo posebni ukrepi za izboljšanje pravne varnosti, pravic in obveščanja potnikov v avtobusnem prevozu. Potniki bodo odslej deležni enakih jamstev za odškodnino kot v železniškem in letalskem prevozu, zlasti v primeru zamude ali odpovedi njihovega prevoza. To glasovanje sodi v politično voljo EU glede vzpostavitve skupne zakonodaje za uporabnike vseh vrst prevoza. Pozdravljam tudi sprejetje ukrepov v korist invalidnih oseb in oseb z omejeno mobilnostjo: ti ukrepi bodo izboljšali njihov dostop do cestnega prevoza. Ta odločitev pomaga odpraviti ovire pri prostem pretoku ljudi, ki potujejo znotraj evropskega prostora. In končno, doseženo je bilo ravnovesje s predlogom o prožni zakonodaji, ki bo zagotavljala, da ne bodo kaznovane prevozniške družbe, ki so pogosto mala podjetja. Menim, da ti novi ukrepi pomagajo spodbujati vrsto prevoza, ki je dostopna največjemu številu ljudi, zlasti v turistični panogi.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za poročilo gospoda Canciana, ker končno uvaja osnovna jamstva za 70 milijonov evropskih državljanov, ki vsako leto potujejo z avtobusi znotraj Evrope in ki so nekaj časa čakali na določitev njihovih pravic.

Evropski državljani bodo ne glede na izbrano prevozno sredstvo zaščiteni in varovani zaradi zaveze Evropske komisije, da temeljito spremeni obstoječe predpise in jih uskladi v enotnem zakonu, ki bo zagotavljal skupne standarde za vse vrste prevoza ter posebne določbe za izbrano vrsto prevoza.

Poročilo: Martin Callanan (A7-0287/2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glede na to, da so se emisije CO2 v obdobju 2002-2007 za lahka gospodarska vozila povprečno zmanjšale le za 0,4–0,5 % na leto in je treba sprejeti cilje EU za nova lahka gospodarska vozila, da se prepreči drobljenje notranjega trga, sem glasoval za ta predlog. Vendar je pomembno opozoriti, da lahkih gospodarskih vozil ni mogoče primerjati z osebnimi vozili in da je predlog 150 g CO2/km velikopotezen, vendar izvedljiv.

Prav tako se strinjam z možnostjo, da proizvajalci združijo vozne parke osebnih vozil in lahkih gospodarskih vozil, da dosežejo cilje glede emisij, saj se je izkazalo, da to zmanjšuje stroške zaradi skladnosti in povečuje zaposlovanje v bolj zelenem gospodarstvu, kar je v skladu s strategijo Evropa 2020. Strinjam se tudi, da bi se morali tega vprašanja lotiti v več fazah do leta 2011 in ne le leta 2014, kot predlaga Komisija.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo, v kateri EP podpre novo uredbo EU, ki leta 2014 uvaja omejitve za emisije CO2 za lahka gospodarska vozila. Mislim, da bodo nove zahteve in omejitve CO2 pomagale v boju proti globalnemu segrevanju, zmanjšale tekoče stroške s prihranki pri gorivu in spodbudile inovacije in konkurenčnost proizvajalcev avtomobilov. Glede na ta pravila je treba v vozila, ki morajo ostati cenovno dostopna, vgrajevati zelene tehnologije. Leta 2014 se mora 70 % novih gospodarskih vozil do 3,5 tone uskladiti s povprečno mejno vrednostjo 175 gramov CO2 na kilometer. Leta 2020 pa bo omejitev padla na 147 gramov. To je ambiciozen, vendar izvedljiv načrt.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Na sestanku 8. in 9. marca 2007 se je Evropski svet trdno zavezal zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v Skupnosti za vsaj 20 % glede na raven leta 1990 do leta 2020, in za 30 %, če se bodo druge razvite države zavezale k primerljivemu zmanjšanju emisij, gospodarsko naprednejše države v razvoju pa ustrezno prispevale glede na svoje odgovornosti in zmogljivosti. Za dosego potrebnih zmanjšanj emisij bi bilo treba politike in ukrepe izvajati na ravni držav članic in Unije v vseh sektorjih gospodarstva EU, ne le v industriji in energetiki. Cestni promet je drugi največji sektor po izpustih toplogrednih plinov v Uniji, vrednost emisij tega sektorja, vključno z emisijami iz lahkih gospodarskih vozil, pa še naprej narašča. Če se bodo emisije v cestnem prometu še naprej povečevale, bodo izničile prizadevanje drugih sektorjev v boju proti podnebnim spremembam. Do zdaj v EU ni bilo zakonodaje, ki bi urejala emisije CO2 iz lahkih gospodarskih vozil, čeprav povpraševanje po teh vozilih v EU narašča. Mislim, da smo se s Svetom uspeli dogovoriti o uravnoteženem dokumentu, ki bo pomagal zmanjšati emisije CO2 in bo spodbudil avtomobilski sektor k vlaganju v nove tehnologije, ki povzročajo manj onesnaževanja.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Zamisel je plemenita: zmanjšanje emisij CO2 lahkih vozil. To, kar nam je predstavljeno kot realni kompromis s Svetom, je dejansko tretjerazredni dogovor. Sprejeto poročilo omejuje povprečne emisije CO2 pri novih lahkih gospodarskih vozilih na 175 g/km, dolgoročni cilj pa znaša 147 g/km, ki pa ga ne bomo dosegli vsaj do leta 2020. To ni dovolj. Evropska komisija je predlagala omejitev 135 g/km, kar je veliko bolj ambiciozen in prav tako realističen predlog. Glasoval sem proti predlogu, ker obžalujem, da nismo dosegli kompromisa, ki bi nas približal predlogu Evropske komisije. Danes so izboljšave na področju energetske učinkovitosti in upravljanje inovacij prednostne naloge, kar vsi priznavamo, vendar moramo svoje besede s pripravo velikopoteznih predlogov tudi uresničiti.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Predlog uredbe o zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida iz lahkih gospodarskih vozil je v skladu s strateškim okvirom Komisije za zmanjšanje emisij CO2 v ozračje. Vendar pa več grafov v zadnjem poročilu Evropske agencije za okolje jasno kaže, da so emisije CO2, ki jih povzroča cestni promet v EU-15 in EU-27 bodisi stabilne bodisi se zmanjšujejo od leta 2003. Poleg tega je vredno razmisliti o tem, da so lahka gospodarska vozila odgovorna za približno 1,5 % emisij ogljikovega dioksida iz prevoznega sektorja.

Dolga in naporna pogajanja v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane so se osredotočila predvsem na dolgoročne omejitve emisij, dogovorjene na ravni 147g CO2/km. Ta številka, ki je sicer boljša od prvotno predlagane, ne izpolnjuje mojih pričakovanj v celoti. Da bi zaščitili industrijo v sektorju, je Italija zaprosila, da naj bi raven ne bila manj kot 160g CO2/km, v Svetu pa se je zdelo, da si številne države članice prizadevajo za dogovor o minimalni ravni 155g CO2/km.

Za zaključek naj povem, da menim, da je rezultat, dosežen o zmanjšanju dolgoročnih emisij CO2 v trialogu med Komisijo, Svetom in Parlamentom, še vedno nesorazmeren z značilnostmi avtomobilskega sektorja, in rad bi izrazil zaskrbljenost glede tveganja, da bomo škodili industriji in ravni zaposlovanja v sektorju.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Lahka gospodarska vozila uporabljajo predvsem podjetja, vključno z malimi in srednjimi podjetji. Zdaj lahka gospodarska vozila predstavljajo približno 12 % voznega parka. Priznati moramo tudi, da ta vozila kupci voznih parkov pogosto kupujejo v velikih količinah, tako da so že pod natančnim drobnogledom glede učinkovitosti in tekočih stroškov. Pa vendar so se emisije CO2 v obdobju 2002–2007 za lahka gospodarska vozila povprečno zmanjšale za 0,4–0,5 % na leto, izboljšave glede učinkovitosti porabe pa so se izravnale s povečanjem povpraševanja po prevozu in večjih vozilih. Zato je treba sprejeti cilje Skupnosti za nova lahka gospodarska vozila, da se prepreči drobljenje notranjega trga, ki bi ga povzročilo sprejemanje različnih ukrepov na ravni držav članic. Poleg tega je določitev standardov za emisije CO2 za nova lahka gospodarska vozila nujna za preprečitev nevarnosti zakonodajne vrzeli, ki bi se pojavila zaradi določenega prekrivanja registracij za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročevalcu bi rad čestital za delo, opravljeno do zdaj. Cenim bistvo tega besedila, ki si prizadeva prispevati k cilju Evropske unije glede znižanja emisij CO2 s proizvodnjo bolje delujočih lahkih gospodarskih vozil. Vendar je dobro znano, da se ti načini prevoza uporabljajo skoraj izključno za poslovne namene, in zato je v primerjavi z osebnimi avtomobili manj možnosti za preoblikovanje oblike ali mase.

Dokler se upošteva, da je najboljši način, da to dosežemo – kot navaja poročevalec – s prilagajanjem motorjev in mehanike vozil, podpiram ta dogovor, ki je bil dosežen glede časovnega okvira za izvajanje teh sprememb. Mislim, da je prvotni, kratkoročni cilj 175g CO2/km za obdobje med 2014 in 2017 res precej razumen, nadaljnje zmanjšanje emisij na 147 CO2/km pa je mogoče logično doseči do leta 2020.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Po eni strani je razumljivo, da predlog v veliki meri temelji na zakonodaji o emisijah CO2 iz avtomobilov, vendar pa po drugi strani ne smemo pozabiti, da ta sektor ne deluje na isti način. Dostavna vozila imajo daljše razvojne in proizvodne cikluse in se uporabljajo predvsem za poslovne namene, v nasprotju z avtomobili pa imajo manj možnosti za spreminjanje oblike in teže, da bi zmanjšali emisije. Pri gospodarskih vozilih je glavni način za dosego tega prilagajanje motorjev in mehanike vozil, kar je daljši in dražji proces kot zgolj spreminjati šasijo. Pomembno vlogo igra tudi dejstvo, da gospodarska vozila v precej večji meri uporabljajo dizelsko gorivo.

Zadržke imam v zvezi s predlogom, da naj bi bile sankcije za proizvajalce, ki ne uspejo zmanjšati emisij CO2 pri gospodarskih vozilih, višje kot sankcije za neuspelo zmanjšanje emisij iz osebnih avtomobilov. Po mojem mnenju bi morale biti sankcije enake za obe področji. Razumem razloge za uvajanje obveznih naprav za omejevanje hitrosti pri gospodarskih vozilih, vendar me skrbi, da bi bil to precedens za uvajanje naprav za omejevanje hitrosti pri drugih vrstah vozil. Skrbno moramo razmisliti, ali je to preveč omejevalna uredba, ki presega okvir sorazmernosti.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strategija trajnostnega razvoja se loteva najbolj perečih težav trajnostnega razvoja, kot so promet, podnebne spremembe, javno zdravstvo in ohranjanje energije. Cestni promet je drugi največji sektor po izpustih toplogrednih plinov v Uniji, vrednost emisij tega sektorja, vključno z emisijami iz lahkih gospodarskih vozil, pa še naprej narašča. Če se bodo emisije v cestnem prometu še naprej povečevale, bodo izničile prizadevanje drugih sektorjev v boju proti podnebnim spremembam. Pomembno je, da tehnološko napredujemo in spodbujamo ekološke inovacije ob upoštevanju prihodnjega tehnološkega razvoja za večjo dolgoročno konkurenčnost evropske avtomobilske industrije in ustvarjanje kakovostnejših delovnih mest. Ker bodo stroški raziskav in razvoja visoki in da bi povečali konkurenčnost evropske avtomobilske industrije, bi bilo treba uporabiti režim spodbud, kot so nadomestila za ekološke inovacije in dodeljevanje olajšav.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Mislim, da ta osnutek uredbe temelji na načelu, da bo zmanjšanje porabe goriva lahkih gospodarskih vozil zmanjšalo skupne emisije CO2 zaradi prometa in tako ublažilo podnebne spremembe, in določa omejitve za emisije CO2 za nova lahka gospodarska vozila v Evropski uniji.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o standardih emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila, ki je posledica strategije EU za zmanjšanje emisij iz lahkih vozil. To poročilo vključuje ukrepe – kot so olajšave za vozila, ki ne povzročajo onesnaženja ali vozila z nizkimi emisijami, kazni v primeru prekoračitve mejnih vrednosti in spodbude za ekološke inovacije, da bi proizvajalcem pomagali razvijati nove, bolj okolju prijazne tehnologije – ki bodo koristile konkurenčnosti EU in ustvarjale zaposlitvene priložnosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Razprava o emisijah CO2 je zdaj postala neizogibna in ker je v središču razprave o podnebnih spremembah, je pomembno, da najdemo rešitve za potrebno zmanjšanje emisij lahkih gospodarskih vozil. Namen odobritve ciljev EU za nova lahka gospodarska vozila je, da se prepreči drobljenje notranjega trga, ki bi ga povzročilo sprejemanje različnih ukrepov na ravni držav članic. Kot poudarja poročevalec, bo ta nova uredba delovala kot spodbuda za avtomobilski sektor, da bo vlagal v nove tehnologije.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cestni promet je drugi največji sektor po izpustih toplogrednih plinov v Evropski uniji, njegove emisije pa še naprej naraščajo. Zato bi morali z uredbami za zmanjšanje teh emisij zajeti vse vrste vozil, tudi lahka gospodarska vozila.

Cilj zmanjšanja toplogrednih plinov bomo lažje uresničili z zakonodajo EU kot pa z nacionalno zakonodajo z različnimi cilji. Poleg tega bomo okrepili pravno varnost in gotovost za sektor proizvodnje motornih vozil.

Vendar pa moramo ambicije povezovati z realnim pogledom in zdravo pametjo. Zato in ker vemo, da so predvsem mala in srednja podjetja tista, ki uporabljajo lahka gospodarska vozila, in da to predstavlja več kot 99,8 % podjetij v EU in 67,4 % delovnih mest, ne moremo določati ciljev, ki bi jih postavili v slabši položaj.

Zato se strinjam s ciljem omejitve emisij 147 g CO2/km za nova lahka gospodarska vozila, registrirana v EU, če je potrjena izvedljivost te možnosti. Pozdravljam tudi to, da nismo uvedli enotne omejitve hitrosti za vozila te vrste na ravni Evrope.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Podpiramo razvoj in uporabo tehnologij, ki zmanjšujejo potrošnjo fosilnih goriv in s tem ravni emisij atmosferskih plinov, ki so posledica njihovega izgorevanja. Tu gre za kakovost okolja in zdravje ter dobro počutje ljudi in razloge, ki so povezani s postopnim in neizprosnim pomanjkanjem rezerv fosilnega goriva v svetu, s katerimi je treba upravljati izredno pametno in preudarno. Ta pristop je neločljivo povezan z osredotočenostjo na načine prevoza, ki niso odvisne od te oblike energije, kot je železnica, ki zahteva vlaganja, da bi zagotovili njen razvoj. V tem konkretnem primeru menimo, da standardi emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila ne smejo prezreti raznolikosti avtomobilskih proizvajalcev ali upravičenih pričakovanj in potreb malih in srednjih podjetij v različnih državah članicah.

Razprava o tem dokumentu je pokazala, da obstajajo različne možnosti za omejevanje emisij vozil s pripadajočimi investicijskimi stroški in tudi z različno širokimi področji uporabe, kar je treba skrbno ovrednotiti. Te različne možnosti vključujejo uvedbo naprav za omejevanje hitrosti v vozilih, ki ne le zmanjšujejo emisije, ampak lahko pozitivno vplivajo na varnost prometa.

  Karl-Heinz Florenz (PPE), v pisni obliki. – (DE) Danes sem se vzdržal glasovanja, ker nisem mogel podpreti kompromisa, ki je bil dosežen s pogajanji. Ne izpolnjuje pričakovanj in 147 gramov ni dovolj velikopotezen dolgoročni cilj. Vendar pa nisem glasoval proti poročilu, ker se bo kompromis hitro izvajal in omogočil hitro uvajanje potrebnih inovacij. Strogi okoljski standardi ne bodo škodovali industriji. Prav nasprotno, le zahtevni cilji bodo ustvarili potreben pritisk na inovacije, to pa je edini način, ki naši industriji omogoča, da ostane v konici tehničnega napredka. Slabitev dolgoročnega cilja mi kaže predvsem, da se avtomobilska industrija iz zakonodaje o omejitvah CO2 za osebna vozila, ki je bila uvedena pred dvema letoma, ni naučila, in bo šele v prihodnje lahko prodajala čiste avtomobile. Zdi se, da avtomobilska industrija svojim strankam ne pripisuje zdrave pameti. Industrija je vsa svoja prizadevanja usmerila v boj proti predlaganim uredbam namesto v raziskovanje novih tehnologij.

Izkoristila je vse možne obrambne linije in ni pokazala pripravljenosti za plodno sodelovanje. To je razočaranje. Poleg tega smo še enkrat zamudili priložnost, da pojasnimo, da s takšno zaščito avtomobilski industriji prav nič ne koristimo. Kliče nas prihodnost, ampak mi je ne poslušamo. VW je ravno včeraj na avtomobilskem sejmu v Detroitu predstavil svoj enolitrski avtomobil, ki kaže, kaj vse je mogoče.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zdi se mi, da je sprejetje predloga uredbe Komisije o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila predvsem tvegana igra za prihodnost. Kompromis, ki je bil sklenjen glede omejitve povprečnih emisij CO2 na 147 g/km do leta 2020, ne izpolnjuje prvotnih ambicij mojih kolegov v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane iz Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, ki so prej zagovarjali nedvomno ambicioznejši cilj (135 g/km). Pri tem sta jih podprli Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze in Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice. Vendar je treba za to „bitko številk“ doseči ravnotežje med okoljskimi izzivi, ki jih vsi priznavajo, in nekaterimi socialnimi in industrijskimi zahtevami, ki jih ne smemo pozabiti. Zato se mi zdi primerno, da bo kompromis sprejet šele po pregledu uredbe do januarja 2013 in šele po študiji izvedljivosti ter ponovni oceni ciljev. Ta pregled nam ne bo le omogočil, da se k tej temi hitro vrnemo in gremo v boju proti onesnaževanju iz vozil še dlje, ampak bo to tudi priložnost, da obravnavamo vprašanje raziskav in inovacij EU na področju cestnega prevoza. Za to je določeno leto 2012.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Da bi se odzvali na velikopotezne cilje Evropske unije v smislu trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam, je pomembno, da Evropska unija ukrepa v sektorju vozil. V zvezi s tem je sprejetje tega poročila korak naprej v smeri proizvodnje vozil, ki manj onesnažujejo. Vendar pa močno obžalujem, da je v tej uredbi premalo ambicij glede zmanjšanja emisij CO2 pri novih lahkih gospodarskih vozilih. Čeprav sem seveda glasovala za to resolucijo, sem pravzaprav glasovala za prvotni predlog Komisije: in sicer cilj 135 g CO2/km do leta 2014 in 120 g CO2/km do leta 2020 (ne pa to, kar je bilo na koncu sprejeto: 175 g CO2/km do leta 2014 in 147 g CO2/km do leta 2020). Danes je na voljo tehnologija, ki bi nam omogočila doseganje veliko nižjih pragov, in to bi lahko naredili veliko hitreje, kot je predvideno v ciljih v tem poročilu.

  Mathieu Grosch (PPE), v pisni obliki. – (DE) Zmanjšanje emisij CO2 pri vseh oblikah prevoza, kar vključuje lahka gospodarska vozila, je zaželen cilj. Pomembno je določiti omejitve, da bi proizvajalce avtomobilov spodbudili k temu ambicioznemu pristopu. Do sporazuma o omejitvah je med drugim prišlo zaradi pogajalskih veščin belgijskega predsedstva.

Ta kompromis vključuje kratkoročni cilj zmanjšanja emisij na 175 gramov na kilometer do leta 2014. Poleg tega bo potekalo postopno zmanjševanje, korak za korakom, da bi dosegli dolgoročni cilj 147 gramov na kilometer do leta 2020. Te cilje spremljajo ukrepi, ki zagotavljajo spodbude za industrijo, da bo proizvajala energetsko učinkovita gospodarska vozila. Doseganje teh ciljev ne bo koristilo le malim in srednjim podjetjem, ki so glavni uporabniki gospodarskih in dostavnih vozil, ampak tudi posameznikom in, kar je najpomembneje, okolju.

Če bomo lahko proizvedli varna in čista vozila, bomo lahko v prihodnje svojo vlogo odigrali ne le na ravni EU, ampak tudi na svetovnem trgu. Poleg tega ne smemo dopustiti, da bi se naše strokovno znanje zaradi zamud pri oblikovanju politike EU izvozilo v druge države, kot je Kitajska. Namesto tega moramo izkoristiti priložnost za vzpostavitev trajnostne evropske okoljske politike, ki bo pozitivno vplivala ne le na Evropo kot industrijsko lokacijo, ampak tudi na zaposlovanje.

Pozdravljam ta kompromis in sem ga zato tudi podprl.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se z določbo, da bi moral sektor lahkih gospodarskih vozil tako kot sektor osebnih vozil, ki napreduje proti zmanjševanju emisij, iti v to smer. Proizvajalci bi tako na trg dali nova vozila z izboljšanimi vrednostmi emisij CO2. To bi uporabnikom omogočilo, da bi nadgradili svoj vozni park in zmanjšali svoj del emisij CO2 v prometu. Namen predlagane zakonodaje je zmanjšati emisije CO2 iz lahkih gospodarskih vozil. To je težje kot pri osebnih avtomobilih, saj se šasije lahkih gospodarskih vozil ne da tako pripravno in hitro preoblikovati, da bi bila učinkovitejša. Spreminjati je treba torej motorje ali mehaniko. To je kar velika investicija. Vseeno pa se pojavlja vprašanje, ali bo predlog dosegel svoj cilj: Precej pomislekov je glede tega, ali bodo ukrepi dosegli prvotni cilj preprečevanja podnebnih sprememb in ali so predlagani cilji in časovni razpored realistični in izvedljivi. Prav tako obstaja zaskrbljenost, da bi to lahko zmanjšalo konkurenčnost v tem sektorju. Vendar mislim, da bi morali več pozornosti nameniti trem področjem: gospodarski recesiji in njenim hudim posledicam za proizvajalce avtomobilov in uporabnike, temu, da je treba podpreti industrijo (proizvajalce), ne pa poslabšati njenega položaja z obremenjujočimi ukrepi (ali celo s kaznimi), in temu, da je treba podpreti podjetja (uporabnike), ne pa uvesti dodatnih stroškov z vprašljivimi političnimi ukrepi.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) V zakonodajnem postopku sem podal številne spremembe k predlogu uredbe o emisijah iz novih lahkih gospodarskih vozil, katerih namen je omilitev ravni emisij CO2, ki so bile prvotno predlagane, in zagotovitev, da bi bilo za doseganje teh ciljev zagotovljeno daljše obdobje. Veseli me, da so upoštevali moje predloge sprememb. Mislim, bo uredba, kot je bila izglasovana, pomagala zmanjšati emisije CO2. Industrija je dobila priložnost, da prilagodi svoje oblikovanje in v predpisanem časovnem okviru uvede ustrezne predpise. Vozila kategorije N1 uporabljajo mala podjetja, ki so občutljiva na povečanje cen, obenem pa so ta vozila vse pogostejša na trgu. Uredba jih ne bo obremenila s čezmernimi stroški. Uredba predvideva nagrade v obliki olajšav za najboljše proizvajalce, ki predčasno izpolnijo cilje glede standardov za emisije. Podjetja, ki se ne uspejo pravočasno prilagoditi, tvegajo kazni, ki jih ne bo mogoče prenesti na potrošnike. Glasoval sem za sprejetje resolucije.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za ta predlog, ki določa višje standarde emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila. To naj bi pomembno prispevalo k izboljšanju kakovosti zraka, še zlasti v mestnih središčih.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pred dvema letoma je bila sprejeta zakonodaja o emisijah osebnih vozil. Zdaj je čas, da Evropski parlament odobri uvedbo omejitev CO2 za nova lahka gospodarska vozila. Ta vozila uporabljajo predvsem podjetja, vključno z malimi in srednjimi podjetji, in zdaj obsegajo približno 12 % voznega parka. Vozila naj bi prispevala k izboljšani kakovosti zraka in doseganju podnebnih ciljev EU, prav tako pa naj bi zagotovila večje prihranke goriva v malih podjetjih, ki so od tega odvisna. Navedeni cilji si prizadevajo spodbuditi inovacije v industriji. Uredba določa cilj 175 g CO2/km, ki naj bi se dosegel do leta 2014, kar pa naj bi postopno padlo na 147 g CO2/km do leta 2020. Kazni, ki naj bi se uporabljale, če proizvajalci ne bi izpolnjevali te uredbe, je treba zelo natančno uresničevati.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Da bi proizvajalci lahko dosegli znatno zmanjšanje emisij CO2, morajo preoblikovati vozila, da v prihodnje ne bodo presegla določene ravni. Ukrepi, ki se zdijo tehnično izvedljivi pri avtomobilih, morda niso dosegljivi za lahka gospodarska vozila. Ker v resnici ni mogoče spremeniti oblike vozil, se bodo morali inženirji osredotočiti na motorje in mehaniko vozil, kar je po besedah strokovnjakov dolgotrajen proces. Zato moramo najti nadomestne rešitve, ki bodo pripeljale k zmanjšanju emisij CO2 iz lahkih gospodarskih vozil. Trenutno obstajata dve možnosti. Ena je večje zmanjšanje za avtomobile, da bi nadomestili emisije iz gospodarskih vozil. Druga je namestitev naprave za omejevanje hitrosti, kar bi se prav tako odražalo v znatnem padcu emisij. Za poročilo nisem glasovala, ker po mojem mnenju ponuja premalo možnosti.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Naš cilj mora biti zmanjšanje ravni emisij CO2, kolikor je le mogoče, zato je zelo pomembno, da glede na negativen vpliv vozil na okolje in človekovo zdravje zanje določimo velikopotezen cilj. Vendar se predvsem zaradi ukrepov, ki naj bi jih predvideli za doseganje tega cilja in vpliva na proizvajalce gospodarskih vozil, razpravlja o predlogu, ki je podan v resoluciji, da bi dvignili emisijske cilje za nova lahka gospodarska vozila in določili isti cilj, kot velja za avtomobile. Predlog o namestitvi naprave za omejitev hitrosti bi imel negativen vpliv na podjetja in bi zmanjšal njihovo konkurenčnost na mednarodnem trgu. Poleg tega bi morali proizvajalci gospodarskih vozil glede na stroške, ki jih utrpijo, dvigniti svoje cene.

Zato bi morali pred takšno pomembno odločitvijo izvesti obsežno znanstveno raziskavo, s katero bi dokazali, da bi uvedba naprav za omejitev hitrosti znatno zmanjšala raven emisij CO2. Prav tako moramo oblikovati jasen in ustrezen mehanizem olajšav in začrtati promocijske pobude. Mislim, da je treba za večjo konkurenčnost evropskih proizvajalcev avtomobilov več pozornosti nameniti ukrepom spodbud.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Cilji zmanjšanja emisij CO2 iz vozil so pomembni vidiki evropske strategije za boj proti onesnaženju in podnebnim spremembam. Onesnaženje zaradi lahkih gospodarskih vozil je minimalno v primerjavi s celotno kategorijo prometa, vendar vsak posamezen sektor potrebuje omejitve, ki bodo omogočile doseganje vnaprej določenih ciljev, zato sem glasoval za poročilo. Cilj Evrope je zmanjšati emisije CO2 na 120g CO2/km, da bi postopno zmanjšali povprečne emisije, zato se strinjam z zgradbo uredbe, ki bo od januarja 2014 zahtevala, da novo registrirana in izdelana lahka gospodarska vozila proizvajajo emisije, ki znašajo manj kot 175g CO2/km, dolgoročno (do leta 2020) pa naj bi proizvedla manj kot 147g CO2/km, delno zato, da bi dosegli kompromis glede zahtev po preoblikovanju teh vozil.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za sedanje poročilo o novi zakonodaji o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil. Odločitev je temeljila na različnih podatkih, predstavljenih v številnih dokumentih, ki so predstavljali razloge, še zlasti dejstvo, da ta vozila trenutno predstavljajo približno 12 % vozil na cesti. Da bi se izognili vrzelim v zakonski ureditvi, je treba določiti standarde za emisije CO2, prav tako je pomembno spodbuditi avtomobilski sektor k vlaganju v nove tehnologije. Strinjam se s poročevalcem, ki poudarja potrebo, da sektor lahkih gospodarskih vozil sledi zgledu sektorja osebnih vozil, ki poskuša zmanjšati emisije CO2. Vendar v primerjavi z avtomobili ta vozila ne vključujejo sprememb oblike ali teže, ampak gre za prilagajanje motorjev in mehanike vozil, kar je daljši in dražji proces. Je pa pomembno spodbujati ta tehnološki napredek v korist vseh.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – Ta predlog je nadaljevanje dejavnosti strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih gospodarskih vozil, kot sledi:

– od leta 2020 velja dolgoročni cilj 147g CO2/km za povprečne emisije novih lahkih gospodarskih vozil, registriranih v Uniji, ob upoštevanju potrditve njegove izvedljivosti. Do 1. januarja 2013, po končanem pregledu bo predlog vseboval spremembe, če bo potrebno;

– kratkoročni cilj, ki določa 175 g CO2/km; obdobje postopnega uvajanja od 1 januarja 2014 dalje in s popolno skladnostjo novega voznega parka od leta 2017;

– vključeni bodo posebni emisijski cilji za vozila na alternativno gorivo za spodbujanje nadaljnjega razvoja nekaterih vozil na alternativna goriva na trgu Unije;

– pri vozilih, ki se izdelujejo v več fazah, se specifične emisije CO2 dodelanega vozila dodelijo proizvajalcu osnovnega vozila. Olajšave za proizvajalce lahkih gospodarskih vozil z emisijami, ki so manj kot 50 g CO2/km, bodo omejene na zgornjo mejo 25 tisoč lahkih gospodarskih vozil na proizvajalca.

– kazni: od leta 2019 dalje je določena kazen 95 EUR, ki se postopno uvaja od 1. januarja 2014 do leta 2018.

Pomoč proizvajalcem pri razvoju zelene tehnologije za gospodarska vozila bo koristna za podjetja in ustvarjanje delovnih mest.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Tu ne more biti nobenih izjem: tudi gospodarska vozila bodo morala postati bolj zelena. Glasovala sem za ta predlog direktive, ki od proizvajalcev zahteva, da v naslednjem desetletju zmanjšajo emisije CO2 pri kombijih in drugih gospodarskih vozilih. Ta predlog je v veliki meri navdihnila evropska uredba o emisijah CO2 za avtomobile, ki velja od leta 2008.

To je bilo razumno glasovanje po dogovoru s Svetom, ki se v bistvu vrne k glavnim predlogom Evropske komisije: obveznost zmanjšanja emisij onesnaževal pri gospodarskih vozilih na 175 g CO2/km do leta 2014 za 100 % voznega parka, nato pa postopno zmanjševanje na 147 g CO2/km do leta 2020. Vendar smo še vedno nekoliko razočarani, saj smo v Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane septembra 2010 glasovali za bolj velikopotezen cilj.

Kar zadeva dodatne stroške za proizvajalce kombijev in minibusov, bodo ti povrnjeni z dejstvom, da bodo ta vozila manj onesnaževala in porabila manj goriva, to pa je tisto, kar zanima voznike.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Želel bi čestitati gospodu Callananu za odlično delo, ki ga je opravil. Danes smo glasovali o sporazumu, doseženem z vladami držav članic glede novih omejitev CO2 za evropska gospodarska vozila, kar vključuje tudi spodbude za industrijo, da bo proizvedla več dostavnih vozil, ki bodo energetsko učinkovitejša, in kazni za tiste, ki teh novih pravil ne bodo spoštovali. Sprejeta zakonodaja predstavlja težko dejanje uravnoteženja in določa sklop velikopoteznih, vendar izvedljivih okoljskih ciljev za proizvajalce.

Nova zakonodaja, ki dopolnjuje pravila o emisijah osebnih vozil, ki so bila določena pred dvema letoma, zaokroža evropski zakonodajni okvir. Če proizvajalci izdelajo gospodarsko vozilo z emisijami, ki so manj kot 50g CO2/km, jim bodo zato dodelili olajšavo, ki velja za omejeno časovno obdobje. Omenjeno vozilo bi se v izračunu povprečja štelo za 3,5 lahkega gospodarskega vozila v letih 2014-2015, 2,5 leta 2016 in 1,5 leta 2017, ki je zadnje leto, ko bo sistem olajšav še vzpostavljen. Po drugi strani pa bo za nova vozila, ki bodo oddajala več emisij kot uvedene omejitve, od leta 2019 dalje veljala kazen do 95 EUR na gram.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Kljub glasovanju proti poročilu v odboru (32/25/0) so se Zeleni/EFA z drugimi skupinami dogovorili, da si je treba prizadevati za sporazum s Svetom na prvi obravnavi, predvsem zaradi ocene, da se politične večine na plenarnem zasedanju verjetno ne bi izboljšale in da pogajanja med prihodnjima predsedstvoma, madžarskim in poljskim, verjetno ne bi prinesla boljšega rezultata.

Glavna vsebina dogovora na prvi obravnavi je bila: odlog zavezujoče povprečne omejitve 175 g CO2/km za eno leto (2017); znižanje cilja za leto 2020 na 147 g/km, zahteva po potrditvi v zakonodajnem postopku; znižanje premij za presežne emisije na 95 EUR/g; in rahel dvig in podaljšanje olajšav do leta 2017. Vendar pa je bil končni izid na plenarnem zasedanju zelo nezadovoljiv in odločili smo se, da glasujemo proti.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da je vredno zasledovati cilj varovanja okolja. To je pomemben dokument, ki pomaga avtomobilski industriji pri učinkovitejšem načrtovanju proizvodnje in s tem zagotavlja zmanjšanje emisij CO2. Ta odločitev bo spodbudila inovacije in raziskave ter pomagala potrošnikom in predvsem malim in srednje velikim podjetjem, da bodo dosegli prihranke.

Ob koncu dolgih pogajanj med Parlamentom in Svetom je bil dosežen pomemben rezultat, ki je sad uravnoteženega kompromisa med različnimi stališči 27 držav članic. Sprejetje teh novih ciljev in standardov bo nedvomno dalo otipljive rezultate, pa tudi izboljšalo varovanje zdravja vseh evropskih državljanov. Boj proti podnebnim spremembam ne sme več zamujati in to velja tudi za zmanjševanje emisij vozil.

  Vilja Savisaar-Toomast (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Danes sem glasovala za poročilo, o katerem razpravljamo, o standardih emisij za nova lahka gospodarska vozila. Prepričana sem, da je poročilo potrebno glede na cilje Evropske unije v zvezi z globalnim segrevanjem in zmanjšanjem emisij. Enako je treba opozoriti, da je glede na to, da se z zadevnimi lahkimi gospodarskimi vozili opravljajo storitve in se uporabljajo v glavnem v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), pomembno, da se pri izvajanju potrebnih storitev upoštevajo tudi njihove zmogljivosti. Resnično menim, da je za to, da bi dosegli raven, ki jo nalaga to poročilo, potreben ustrezen kompromis med upoštevanjem MSP, ki delujejo v Evropi, in globalnimi cilji Evropske unije.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) V celoti sem podprl začetni predlog za vzpostavitev standardov za emisije CO2 za nova lahka gospodarska vozila, s katerimi bi preprečili vrzel zaradi določene mere sedanjega prekrivanja registracij za osebna vozila in lahka gospodarska vozila. Zdaj je veliko vozil, ki so homologirana kot osebna vozila, na primer športna terenska vozila, in registrirana kot lahka gospodarska vozila, pogosto zato, ker se za to kategorijo uporablja znižana obdavčitev ali pa zaradi fiskalnih spodbud. Čeprav zakonodaja, ki pokriva osebna vozila (tako kot ta predlog), temelji na homologaciji (raje kot na registraciji), odsotnost predpisov za lahka gospodarska vozila pomeni, da obstaja tveganje, da bodo proizvajalci razmeroma velikih osebnih vozil zaprosili za homologacijo za lahka gospodarska vozila.

To pomeni, da bi ta vozila z velikimi emisijami ostala zunaj obsega standardov za emisije CO2. Nazadnje se je na prvi obravnavi sporazum izkazal kot zelo slaboten, zavezujoči cilj o doseganju 175 g CO2/km pa je bil preložen za eno leto. Cilj 2020 je ostal 147 g/km, kazni za neizpolnjevanje pa so se znižale s 120 EUR/g na 95 EUR/g. To je neustrezno simbolično dejanje, ki pomeni, da temu zakonu ne bo uspel noben večji prispevek k razpravi o podnebju. Občutek nujnosti je izginil, to je jasno. Zato sem glasoval proti.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podprla sem to poročilo, ki je del strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil. S tem, ko pomagamo proizvajalcem pri razvoju zelene tehnologije, lahko koristimo podjetjem in ustvarimo tudi delovna mesta, hkrati pa pomagamo pri spopadanju z okoljskimi problemi, s katerimi se srečujemo.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sklep strategije trajnostnega razvoja, ki ga je uvedla Komisija, poudarja najnujnejše probleme trajnostnega razvoja, in sicer ukrepe za energetsko učinkovitost v prometnem sektorju. Cilj te uredbe, ob upoštevanju boja proti podnebnim spremembam glede emisij CO2 in večje konkurenčnosti evropske avtomobilske industrije, je vzpostaviti spodbujevalne sheme, predvsem dodeljevanje olajšav in plačil za ekološke inovacije, pa tudi manj kazni. Sporazum v zvezi s tem, ki ga je dosegel Parlament, je ambiciozen, a hkrati tudi izvedljiv. Postopen, kratkoročni cilj EU je 175 g CO2/km, ki naj bi bil dosežen do leta 2017, dolgoročni cilj pa 147 g CO2/km, ki naj bi bil dosežen do leta 2020.

Sočasno zagotavlja olajšave za vozila, ki izpolnjujejo merila učinkovitosti in uporablja razumne kazni, če so presežene zgornje omejitve CO2. Menim, da je odobritev te uredbe v skladu s politikami okoljske trajnosti Evropske unije in hkrati varuje proizvajalce, ki so večinoma mala in srednje velika podjetja, ter uporabnike in spodbuja tudi inovacije v tem sektorju.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za predlog uredbe o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Evropske komisije za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil. S tem bomo lahko spodbudili proizvajalce avtomobilov, da bodo uporabljali ekološke inovacije, in tako zagotovili konkurenčnost evropske avtomobilske industrije.

Uredba nalaga plačilo kazni za proizvajalce lahkih gospodarskih vozil, ki presežejo povprečne specifične emisije, opredeljene v uredbi.

Rada bi poudarila, da ne smemo pristopati k omejitvam emisij onesnaževal le s stališča ponudbe, na primer, kako je treba posodobiti lahka tovorna vozila, ampak tudi s stališča povpraševanja. Pomembno je, da so nova vozila, ki izpolnjujejo določbe te uredbe, potrošnikom dostopna. To bo omogočilo, da bo uredba zagotovila spodbude za proizvodnjo vozil, ki ponujajo učinkovito porabo goriva, in naložila kazni za proizvajalce, ki ne izpolnjujejo dogovorjenih ciljev. Od 1. januarja 2012 bo vsaka država članica dolžna vsako leto zabeležiti podrobnosti o vsakem novem lahkem gospodarskem vozilu, ki bo registrirano v njeni državi, in zagotoviti skladnost z določbami te uredbe.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Danes sem glasoval za to poročilo, ker naznanja naslednji korak v pravi smeri v boju proti podnebnim spremembam. Omejitve CO2 za nova dostavna vozila v EU bodo pripeljale do čistejših vozil z manjšo porabo goriva. Cilji so postavljeni in spodbude za učinkovitejša dostavna vozila bodo, upam, dale zagon za inovacije v vsej panogi. S tem bi morale družbe, tudi številna mala podjetja v Walesu, ki so odvisna od teh dostavnih vozil, dobiti priložnost za uporabo vozil z manjšo porabo goriva in za nadzor nad stroški v času, ko se dvigajo cene nafte.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Nisem glasovala za poročilo gospoda Callanana, kljub dejstvu, da je dobro utemeljeno in pomeni premik v pravi smeri. Menim namreč, da bi morale biti omejitve emisij CO2 na kilometer ambicioznejše. Zato podpiram predlog Komisije za 135 gramov CO2 na kilometer. Ob kombinaciji združevanja emisijskih skupin, ki jih lahko proizvajalci ustvarjajo v svojem proizvodnem obsegu, in omejitve hitrosti na 120 km/h bi bil ta cilj dosegljiv, čeprav bi zahteval izvedbo resnih prizadevanj. Obenem ne smemo dovoliti, da se kateri koli od teh rokov podaljša na račun okolja. Vztrajati moramo pri letu 2014.

Priporočilo: Klaus-Heiner Lehne (A7-0021/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ob upoštevanju dolgotrajnega razvoja tega vprašanja, ki se je začelo s predlogom Komisije za uredbo leta 2000, njeno odobritvijo v Parlamentu leta 2002, začetnimi rezultati resnih težav z njenim sprejetjem v državah članicah, sklepi Sveta leta 2009, neizvršitvijo prenosa njegovega stališča, nepremostljivimi problemi v krogih pogajanj decembra 2010 in poznejšo zavezo minimalnega števila držav članic za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja na tem področju, čeprav ni v izključni pristojnosti EU, se strinjam s tem priporočilom. Soglašam s tem predlogom uredbe, ker lahko to, da ni enotnega patentnega varstva v vsej EU, vodi v razdrobljen, zapleten in drag patentni sistem. Ker so izpolnjene vse zahteve, lahko to prinese s seboj le prednosti za notranji trg.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V preteklih mesecih sem večkrat izrazila svoje nestrinjanje s trijezično jezikovno ureditvijo za patente. Še več, mislim, da ima uporaba evropske institucije okrepljenega sodelovanja za izogibanje italijanskemu in španskemu vetu in s tem izogibanje nadaljevanju razprave pri iskanju skupne, manj obremenjujoče rešitve politično težo, kakršne še ni bilo. Ta predlog sklepa tudi ni v skladu z zahtevo o zadnji možnosti, ki jo določa člen 20(2) Pogodbe o Evropski uniji, ki ugotavlja, da se lahko okrepljeno sodelovanje dovoli samo, kadar se preučijo vse druge možnosti in ciljev ni mogoče doseči v razumnem roku.

Poleg tega se več kot leto dni po sprejetju Lizbonske pogodbe že odriva načelo enakopravnosti evropskih jezikov in s tem ogroža konkurenčnost in inovativnost milijonov evropskih malih in srednje velikih podjetij pa tudi pravic evropskih državljanov. Ta patentna ureditev škodi notranjemu trgu in ga podreja geografski segmentaciji, ki je ovira za trgovino med državami članicami in ima negativen vpliv na stabilnost podjetij in prosti pretok kapitala. Če še enkrat poudarim svoje nasprotovanje, bi rada rekla, da mislim, da bi bilo dobro pred razpravo o tem vprašanju v Parlamentu počakati na sklep Sodišča Evropske unije dne 8. marca.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropa napreduje. Zahvaljujoč Lizbonski pogodbi je zdaj mogoče, da skupina držav, ki si želi skupaj napredovati pri neki temi, to stori tudi, če nekatere države za to niso zainteresirane. To že velja za pravila, ki se uporabljajo za zakonske pare iz dveh držav, ki se želijo ločiti. To imenujemo „okrepljeno sodelovanje“. Želela sem, da bi isto veljalo za varstvo evropskih izumov in želela sem, da bi se okrepljeno sodelovanje uporabljalo za uvedbo evropskega patenta. Razlog je v tem, da stane zavarovanje izuma s patentom v Evropi desetkrat toliko kot v Združenih državah, predvsem zaradi stroškov prevajanja, zato želi 25 od 27 držav članic skupaj uvesti evropski patent in tak patent bi stal manj, ker bi bil enoten. Enotni patent bo vložen v francoščini, angleščini ali nemščini in bo varoval naše izume v 25 vključenih državah. Poleg tega bo to varstvo končno na voljo po dostopni ceni. Tudi če Španija in Italija zaradi jezikovnih razlogov nista za ta sistem, je bistveno, da 25 držav članic, ki so za to zainteresirane, pri tem skupaj napreduje. Glasovala sem za ta postopek, ker predstavlja velik korak naprej za konkurenčnost evropske industrije.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Uvedba enotnega patentnega varstva v Evropski uniji je bistveni del razvoja inovacij in izboljšanja konkurenčnosti. Podprl sem to resolucijo, ki bo odobrila okrepljeno sodelovanje med državami članicami na področju uvedbe enotnega patentnega varstva. Do zdaj je imela Evropska unija razdrobljeni patentni sistem, ki je povzročal visoke stroške in zapleteno potrjevanje patentov v posameznih državah članicah. Čeprav je več kot devet držav članic izrazilo namen, da bodo uvedle okrepljeno sodelovanje na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, morajo Komisija in države članice, ki sodelujejo, spodbujati sodelovanje čim večjega števila držav članic. Okrepljeno sodelovanje bo olajšalo pravilno delovanje notranjega trga in odpravilo ovire za prosti pretok blaga, kar bo povečalo število izumiteljev in zagotovilo dostop do enotnega patentnega varstva po vsej EU.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropski patentni sistem je nujen. Obstoj različnih razlag in sklepov v vsaki državi članici povzroča pravno negotovost. Obvezno prevajanje vsakega patenta v 23 uradnih jezikov je drago, dolgotrajno in ustvarja izgubo konkurenčnosti. Zato se na splošno velika večina zainteresiranih strank, vključno s strokovnimi združenji, strinja z izbiro „samo angleščine“.

Predlog v razpravi izbira tri jezike (angleščina, francoščina in nemščina), vsi drugi jeziki pa se razvrstijo za njimi. Glede na svetovni pomen je portugalščina seveda precej pomembnejši jezik kakor francoščina ali nemščina. Imam tudi številne zadržke glede možnosti uporabe okrepljenega sodelovanja v tem primeru. Instrument, ki je namenjen temu, da omogoči skupini držav, da začnejo procese večjega povezovanja, s katerimi bi lahko postopoma vključili vse druge, se ne sme spremeniti v zasebni klub in izključujoči mehanizem ali tak, ki bi uvajal nadvlado enih nad drugimi. Zato sem proti poročilu gospoda Lehneja.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Čeprav cenim duha te reforme s ciljem zagotoviti Evropi enotni patent in torej zmanjšati stroške prevajanja, sem vsekakor glasoval proti. Predlog sklepa, ki ga je predložil Evropski svet, odobrava postopek okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, ker je bilo nekaj držav članic, vključno z mojo, proti sprejetju načrtovanega sistema prevajanja. To bi bil trijezični sistem, ki bi bil diskriminatoren, ker krši načelo enakega položaja vseh jezikov v Evropski uniji.

Poleg tega bi sistem okrepljenega sodelovanja po mojem mnenju škodil notranjemu trgu z uvedbo delitev in izkrivljanjem konkurence znotraj njega. Zato bi bilo zaželeno počakati na sklep Sodišča, ki se pričakuje v naslednjih dneh in bo predvsem razjasnil številne tehnične vidike v zvezi z enotnim patentnim sistemom.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Po mojem mnenju razdrobljeni sistem patentnega varstva predstavlja oviro na notranjem trgu in je posebno škodljiv za inovativne družbe v kategoriji malih in srednje velikih podjetij (MSP). Zato podpiram uvedbo preprostega, poceni enotnega patenta za celotno EU. Skrbi me, ker ni bilo mogoče doseči sporazuma o skupni rešitvi zaradi nepremostljivih razhajanj glede ureditve za prevajanje patentov. Po mojem mnenju je trmasto vztrajanje pri tem, da je treba prevajati patente v večino uradnih jezikov EU, izraz nacionalnega samoljubja, kajti prednosti enotnega patenta bi v veliki meri odpravile stroške, upravne zahteve in čas, potreben za to.

Toplo pozdravljam dejstvo, da se je moja država, Češka republika, odločila, da se pridruži pozivom po okrepljenem sodelovanju, ki smo ga danes podprli in se s tem pridružila veliki večini držav članic, ki so to že podprle. Čeprav enotni patent ne bo pokrival celotne EU, ne dvomim, da bo koristen instrument za razvoj in povečanje konkurenčnosti MSP.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Patentno varstvo je eden osnovnih instrumentov za konkurenčnost in gospodarsko rast. Podpira znanstvenoraziskovalno dejavnost in s tem povečuje zaposlovanje v sektorju z visoko dodano vrednostjo. Podprla sem priporočila Parlamenta za predlagani sklep Sveta, ki dovoljuje okrepljeno sodelovanje na področju enotnega patentnega varstva, ker temelji na sklepih Sveta z dne 4. decembra 2009, ki opredeljujejo prihodnjo obliko enotnega patentnega sistema. Evropski patentni sistem bi moral temeljiti na dveh stebrih, ki ju sestavlja enotni sistem za reševanje patentnih sporov (Sodišče za evropske patente in patente EU) in za uvedbo patentov EU (instrument, ki uporablja patent po vsej EU).

Okrepljeno patentno sodelovanje bo poenostavilo odobravanje evropskih patentov v okviru ozemlja držav članic, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje, kar bo zmanjšalo stroške in poenostavilo postopek pridobivanja patentov, hkrati pa bo ta mehanizem prispeval k znanstvenemu in tehnološkemu napredku in okrepil delovanje notranjega trga. Na začetku februarja letos se je Češka republika pridružila pozivom po okrepljenem sodelovanju in zato upam, da bo vstop moje države v enotni sistem patentnega varstva pomagal podpreti znanstvene vire in boljše znanstvene rezultate v Češki republiki in drugje.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Oblikovanje evropskega patenta bo spodbudilo inovacije in znanstvenotehnološki razvoj v EU. Prepričana sem, da je bistveno, da se reši vprašanje evropskega patenta. Vendar imam zadržke glede jezikovnih ureditev, ki naj bi bile uvedene. Po mojem mnenju bi bila najboljša rešitev, da bi se uporabljala samo angleščina, če pa bi se jezikovne ureditve razširile na druge jezike, je treba upoštevati portugalščino. Konkurenca je svetovna in portugalščina je tretji najbolj razširjen govorjeni zahodni jezik za angleščino in španščino.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropski patentni sistem je nujen. Obstoj različnih razlag in sklepov v vsaki državi članici povzroča pravno negotovost. Obvezno prevajanje vsakega patenta v 23 uradnih jezikov je drago, dolgotrajno in ustvarja izgubo konkurenčnosti. Zato se na splošno velika večina zainteresiranih strank, vključno s strokovnimi združenji, strinja z izbiro „samo angleščine“. Predlog v razpravi izbira tri jezike (angleščina, francoščina in nemščina), vsi drugi jeziki pa se razvrstijo za njimi. Glede na svetovni pomen je portugalščina seveda precej pomembnejši jezik kakor francoščina ali nemščina. Imam tudi številne zadržke glede izvedljivosti uporabe okrepljenega sodelovanja v tem primeru. Instrument, ki je namenjen temu, da omogoči skupini držav, da začnejo procese večjega povezovanja, s katerimi bi lahko postopoma vključili vse druge, se ne sme spremeniti v zasebni klub in izključujoči mehanizem ali tak, ki bi uvajal nadvlado enih nad drugimi. Zato sem proti poročilu gospoda Lehneja.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to zakonodajno resolucijo Evropskega parlamenta, ker se strinjam z njeno vsebino. Vendar obžalujem odsotnost portugalskega jezika v evropskih patentnih ureditvah.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Notranji trg in politika konkurence sta temelja procesa evropske združitve, katere namen ni le krepitev gospodarstva Evropske unije in njenih podjetij, ampak predvsem uresničitev temeljnih svoboščin Unije. Ta cilj je treba zasledovati v interesu vseh evropskih državljanov in podjetij, ki ponujajo enake možnosti in znatno enakost, ob tem pa se izogibati problemom, dodatnim stroškom in nadgradnjam, ki bi lahko razlikovali, diskriminirali ali omejili možnosti za uživanje ali varovanje lastnih pravic. Pravica vseh državljanov Evropske unije, da se v odnosih z institucijami EU izražajo v svojem jeziku, je temeljna pravica glede enakosti, enakih možnosti in nediskriminacije. Uporaba zgolj nekaterih uradnih jezikov je lahko tehnično upravičena samo pri dejavnostih znotraj institucij EU in ne v njenih odnosih z državljani, podjetji in institucijami v državah članicah. Postopki okrepljenega sodelovanja so uporabni, kadar povečujejo možnosti za tiste, ki sodelujejo v njih, vendar pri tem ne ogrožajo drugih. Zato sem glasoval proti priporočilu, ker mislim, da okrepljeno sodelovanje ni sprejemljivo v tako občutljivih okoliščinah, kot je politična enakost jezikov, ker bi lahko ustvarilo diskriminacijo v zvezi s pravico enakih možnosti za dostop do temeljnih svoboščin EU.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Zelo sem zadovoljna s točko, ki smo jo dosegli pri tem vprašanju, ki je bilo odprto od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Decembra 2009 je Svet sprejel načelo uvedbe patenta EU. Eno leto pozneje je Svet potrdil, da obstajajo nepremostljive težave glede ureditev prevajanja, ki so zahtevale soglasnost. Zadevo je nato prevzelo belgijsko predsedstvo EU, a ker so ovire ostale, je 12 držav članic zahtevalo predlog uredbe, ki odobrava okrepljeno sodelovanje pri uvedbi enotnega patenta. Svet za konkurenčnost je tako marca 2011 zagotovil odobritev okrepljenega sodelovanja. Spomnila bi vas, da bo uvedba enotnega patenta prinesla prednosti za uporabnike patentnega sistema v Evropi in omogočila zlasti malim in srednje velikim podjetjem, ki so pogosto prezrta, da izboljšajo svojo konkurenčnost z boljšim dostopom do varstva prek patenta, pa tudi z zmanjšanjem stroškov.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za to poročilo, ker menim, da je okrepljeno sodelovanje na področju uvedbe enotnega patenta najboljša rešitev v tem hipu in upam, da se bodo medtem vse države članice pridružile v korist evropskih državljanov. Enotni patent bo znatno zmanjšal upravne stroške za mala in srednje velika podjetja, spodbudil inovacije in pomagal ustvariti nova delovna mesta v času, ko potreba po njih v EU vedno bolj narašča.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bistveno je imeti zakonodajo na ravni EU, ki varuje patente, da se branijo pravice intelektualne lastnine. Lahko bomo imeli enotno varstvo na ozemlju sodelujočih držav članic pa tudi manjše stroške in poenostavljene upravne postopke. Rad bi poudaril, da so zdaj stroški registriranja patenta v Evropi približno desetkrat večji kakor za japonski ali severnoameriški patent. Zato bo to koristilo inovacijam in znanstvenemu raziskovanju, hkrati pa se bo izboljšal notranji trg. V skladu z navedbo komisarja Barnierja samo Španija in Italija nista pokazali interesa za to okrepljeno sodelovanje. Vendar ima tudi on nekaj pravnih zadržkov glede uporabnosti postopka okrepljenega sodelovanja v tem posebnem primeru.

Dejansko se v skladu s členom 328(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije „v okrepljeno sodelovanje ob vzpostavitvi lahko vključi vsaka država članica, ki izpolnjuje morebitne pogoje za sodelovanje, določene v sklepu o odobritvi. Vanj se lahko vključi tudi kadar koli pozneje, pri čemer pa mora poleg navedenih pogojev upoštevati v tem okviru že sprejete akte.“ Poudaril bi, da bodo jezikovno ureditev tega okrepljenega sodelovanja sestavljali samo trije jeziki: angleščina, francoščina in nemščina.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Sem proti zeleni luči Parlamenta za uporabo postopka okrepljenega sodelovanja za uvedbo enotnega patentnega sistema, ker menim, da je vprašanje jezikovne ureditve temeljnega pomena za italijanske interese, glede na to, da je Italija četrta v Evropi po številu vloženih patentov. Mislim, da je bil postopek okrepljenega sodelovanja uporabljen cinično. Ustvarjen je bil zato, da bi dal večji zagon procesu povezovanja Evropske unije s tem, ko bi zagotovil možnost, da se neka tema nadaljuje z manjšim številom držav članic, če ni mogoče doseči soglasnega dogovora.

Siljenje k sprejetju lahko povzroči nevaren precedens, ker škoduje državi članici in se izogiba soglasju, ki ga Lizbonska pogodba zahteva za vprašanja, ki se nanašajo na notranji trg, pa tudi načelu, da se ne izkrivlja konkurenca znotraj njega. Poleg tega bi nam bilo bolj všeč, da bi počakali na sklep Sodišča, ki ga pričakujemo 8. marca.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Proti temu poročilu smo glasovali iz treh temeljnih razlogov.

Ni sprejemljivo, da bi Parlament podprl predlog za okrepljeno sodelovanje na področju tako imenovanih enotnih patentov, ki skuša samo ogroziti pravice držav članic, da branijo svoje interese, zgolj zato, da bi koristil močnejšim državam.

To je drugič, da je bilo uporabljeno načelo okrepljenega sodelovanja, kot je predvideno v Lizbonski pogodbi. Namen za njegovo vključitev začenja postajati jasen.

Ni sprejemljivo, da bi izvajali pritisk na države, ki pripadajo EU, vendar ne sprejemajo pogojev, ki jim jih želi naložiti večina, zlasti na tako občutljivih področjih, kot je jezik, ker predlagani sporazum ogroža jezike večine držav.

Nazadnje moram dati samo še končno pripombo in ponovno potrditi stališče, ki so ga z neomajno obrambo portugalskega jezika vedno zagovarjali delegati portugalske komunistične stranke v Evropskem parlamentu.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Nimamo vsak dan možnosti razpravljati o tako pomembni temi, kot je patent EU, ki je predmet priporočila gospoda Lehneja. Zato sem zelo vesela, da sem dobila možnost prispevati k tej razpravi. Prvič je treba opozoriti, da smo zdaj v zelo zgodnji fazi postopka okrepljenega sodelovanja. Vse, kar bo naredilo priporočilo Evropskega parlamenta, je, da bo omogočilo Svetu, da se uradno strinja s sprejemom ukrepov. Zato je še vse mogoče ali, če smo natančnejši, predlogi uredb Evropske komisije se lahko spremenijo. Ne da bi se spuščala v podrobnosti v zvezi s predlogi uredb o patentih samih ali o jezikovni ureditvi, bi rada rekla, da moramo ob izvajanju tega velikega evropskega projekta upoštevati interese vseh evropskih podjetnikov ali z drugimi besedami tiste, ki patentirajo izume in tiste, ki so zainteresirani za lahek dostop do tehničnih informacij v zvezi s takimi izumi. Pri tem razmišljam na primer o proizvajalcih generičnih zdravil.

Ker sem vneta zagovornica evropskega patenta in hkrati predstavnica Poljske, države, ki je danes na žalost bolj „prejemnik“ patentov kot njihov „dajalec“, si bom prizadevala zagotoviti, da bo obseg razprave o patentih čim širši in se bodo upoštevala mnenja vseh, zlasti malih in srednje velikih podjetij, ki so bistvena za inovativno evropsko gospodarstvo.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Evropski patent naj bi pomagal povečati inovacije, pa vendar, zakaj nam ne uspe, da bi bili inovativni mi sami, ko razpravljamo o tem? Sram bi nas moralo biti. Ne govorimo o ničemer drugem kot o patentnem pravu; dajmo se pogovoriti tudi o vzpostavitvi optimalne oblike za patente. Zdaj imamo kratke in dolge patente, vendar sploh ni nujno, da so slednji bolje napisani. Opis je pogosto namenoma zapleten, da bi bila oblika patenta težko razumljiva in zapletena.

Mislim, da moramo oblikovati pregledno obliko za patente in postopek njihovega opisovanja, tako da bo mogoče dobro uporabiti internet in elektronske metode evidentiranja. S tem povezano vprašanje je jezik in ta problem bi lahko rešili s postavljenim algoritmom. Mislim, da bil najcenejši način evropski e-patent, ki ne bi zahteval prevajanja v različne jezike. Morda bo Komisija začela razmišljati inovativno. Glasoval sem za, čeprav sem prepričan, da kaže Komisija premajhno pobudo v tej smeri.

  Louis Grech (S&D), v pisni obliki. – V smislu spodbude, ki sta jo dala Komisija in Parlament za ponovno uvedbo enotnega trga, ni bila potreba po usklajenem sistemu za izdajanje in ureditev patentov še nikoli večja. Zato sem glasoval za to zakonodajno resolucijo.

V sedanjem razdrobljenem patentnem sistemu morajo biti patenti prevedeni v jezik vsake države, za katero so podeljeni, in povzročijo izredno visoke stroške prevodov za podjetnike, nova podjetja in druga mala in srednje velika podjetja, ki temeljijo na inovacijah. Pridobitev patenta je v EU trinajstkrat dražja kot v ZDA in enajstkrat dražja kot na Japonskem. V novem sistemu, ki bi ga sprejele države članice, udeležene v okrepljenem sodelovanju na tem področju, bi se enotni patent uvrstil v cenovno veliko dostopnejšo ureditev prevajanja, sestavljeno zgolj iz francoščine, angleščine in nemščine; kar bi povzročilo znižanje stroškov. Uvedba enotnega in cenovno dostopnega patentnega sistema, čeprav samo v nekaterih državah članicah EU, bi imela pomembno vlogo v razvoju enotnega trga, zlasti s spodbujanjem inovacij in ustvarjalnosti pri uvedbi blaga in storitev, ki je tako nujno potrebna.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Že nekaj let vidimo zastajanje evropskega gospodarstva zaradi odsotnosti konkurenčnega patenta EU v primerjavi z drugimi velikimi svetovnimi silami. Evropska komisija že približno 15 let predlaga uvedbo enotnega evropskega patenta. Nazadnje lahko sprejmemo ukrepe v tej smeri zahvaljujoč postopku „okrepljenega sodelovanja“, ki omogoča nekaj državam članicam, da sodelujejo na posebnem področju, kadar je zakonodajna pobuda blokirana. Zato sem navdušeno glasovala za to poročilo, ki nam omogoča, da sprožimo postopek okrepljenega sodelovanja, da bi uvedli sistem patenta EU. To je pomemben korak naprej za vsa evropska podjetja in vsa mala in srednje velika podjetja, ki so tako dolgo čakala na ta instrument, ki bo nepogrešljiv za inovacije, raziskave in razvoj ter konkurenčnost v Evropi.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to priporočilo o odobritvi okrepljenega sodelovanja za uvedbo evropskega patenta. Decembra 2010 je 12 držav članic, vključno s Francijo, po nesoglasju med 27 državami želelo uporabiti postopek okrepljenega sodelovanja zaradi jezikovnih razlik ob uvedbi patentnega sistema EU. Na koncu so se vse države članice razen Italije in Španije odločile, da sodelujejo. Želim si, da bi bilo mogoče, da bi se lahko ti državi na kateri koli točki vključili v pobudo. Zdaj je vlaganje patenta v Evropski uniji 11-krat dražje kakor v Združenih državah. V prihodnje bodo naši raziskovalci in podjetja lahko končno začeli učinkovito konkurirati z inovacijami Združenim državam in Aziji.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Po več kot 10 letih delo z enotnim evropskim patentom končno prihaja h koncu. Kljub dejstvu, da smo dosegli le delni uspeh, ker sistem enotnega patentnega varstva ne pokriva celotnega ozemlja Evropske unije, ga je treba nedvomno upoštevati kot znaten korak naprej. Poenostavitev postopkov registracije in znatno zmanjšanje njihovih stroškov bo pospešilo razvoj notranjega trga in spodbudilo znanstveni in tehnični napredek po vsej EU kot celoti, čeprav bodo pokrili samo 12 držav članic. Kljub temu, da bo zakonodaja usklajena v omejenem obsegu, bo ta uskladitev v resnici vplivala na vse podjetnike v EU, ker bodo lahko tudi vlagatelji iz držav članic, ki niso vključene, koristili prednosti enotnega patentnega varstva. Od njih bo odvisno, ali se bodo posamično odločali, da bodo izbrali varstvo na podlagi pravnega sistema ene ali več držav članic ali pa bodo uporabili enotni evropski patent.

Prepričan sem, da moramo nadaljevati z ukrepi, namenjenimi razširitvi obsega enotnega patentnega varstva tako, da bo na koncu pokrivalo celotno ozemlje Evropske unije. Koristi ne bodo imeli samo posamezni podjetniki, ker bo evropski trg postal konkurenčnejši tudi v primerjavi z drugimi velikimi gospodarstvi, kot so Združene države, Kitajska ali Japonska.

  Arturs Krišjānis Kariņš (PPE), v pisni obliki. – (LV) Podprl sem ta osnutek resolucije o predlogu sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, ker verjamem, da bo sistem enotne registracije patentov zmanjšal upravne ovire za evropska podjetja. Evropska unija si ne more privoščiti razdrobljenega sistema registracije patentov. Danes je naredila velikanski korak naprej k enotnemu sistemu registracij. Sedanje stanje, v katerem mora podjetje registrirati svoj patent v vsaki državi članici posebej, je znatna ovira za razvoj podjetij. Počasen in zapleten proces za registriranje patenta v Evropski uniji je do zdaj omejeval priložnosti za naša podjetja, da bi se dinamično razvijala. Jasen in učinkovit postopek, s katerim bi lahko vsakdo veljavno registriral patent v vsej Evropski uniji, bo zagotovil, da bodo novi proizvodi lahko dosegli trg hitreje in s tem pospešili hitrost, s katero se podjetja razvijajo. Zmagovalci bodo tiste države, ki so udeležene v sistemu registracije patentov in podjetniki v teh državah, ki bodo lahko hitro dobavili nove proizvode vsem evropskim potrošnikom

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Zdaj je notranji trg posebno razdrobljen zaradi visokih stroškov patentnega varstva v Evropski uniji in evropski vlagatelji ne morejo uživati koristi enotnega trga. Težava se pojavi, ko slednji poskušajo pridobiti najboljšo raven varstva po vsej Uniji. Te razmere imajo negativen učinek na konkurenčnost EU, ker dejavnosti, ki vključujejo inovacije, ustvarjajo človeški kapital, ki je mobilnejši kot na drugih področjih.

Sedanji manj ugodni pogoji za inovacije povzročajo, da je Evropska unija manj privlačen kraj za ustvarjalnost in inovacije, tako za evropske kot za neevropske vlagatelje. Glasoval sem za to priporočilo, ker bo krepitev sodelovanja znotraj skupine držav članic na področju enotnega patentnega varstva zavarovala interese Unije in s tem spodbudila konkurenčnost EU in jo naredila privlačnejšo za preostali svet. Poleg tega bi uvedba enotnega patentnega varstva za skupino držav članic izboljšala raven patentnega varstva in odpravila stroške in zapletenost, povezano z ustreznimi ozemlji, kar bi olajšalo znanstveni in tehnološki napredek ter delovanje notranjega trga.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Verjamem, da je treba dvigniti dovoljeno raven radiacije v živilih, poleg tega pa je treba izboljšati spremljanje in skladnost. Odvisno od izida končne obravnave ima ta uredba možnost, da prispeva k temu procesu. Pozdravljam dejstvo, da se bo ta uredba uporabljala tudi za živila ali živila uvožena iz tretjih držav, ki so v tranzitu ali namenjena izvozu.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Nedvomno si področje pravic intelektualne lastnine, in zlasti pravic industrijske lastnine zasluži posebno skrb in pozornost. Vendar organi in institucije EU pri tem niso vedno uspešni. Celovito, sistematično rešitev pogosto onemogočijo podrobnosti ali celo lobiranje interesov. Tak primer je vprašanje patenta EU, prej patenta Skupnosti. Možnost vsaj delne rešitve se zdaj pojavlja v obliki okrepljenega sodelovanja med nekaterimi državami članicami pri vzpostavljanju enotnega patentnega varstva. Češka republika želi sodelovati pri tem okrepljenem sodelovanju in želi biti udeležena tudi v nadaljnjih pogajanjih o konkretnih predlogih za uredbo o enotnem patentu in njegovi jezikovni ureditvi. Če se ne bi mogla udeležiti okrepljenega sodelovanja, bi to pomenilo, da ne more vplivati na prihodnjo obliko sistema patenta EU. Eden od pomembnih vidikov so gospodarske koristi ali prednosti za podjetja, ki izhajajo iz novih tehničnih rešitev glede velikosti skupnega trga za tiste, ki so udeleženi v okrepljenem sodelovanju. Rad bi omenil tudi to, da je Češka republika zadržala možnost, da se umakne iz okrepljenega sodelovanja, če bi to sodelovanje dobilo smer, ki bi bila nasprotna stališčem Češke republike, zlasti glede jezikovne ureditve in področja patentne sodne prakse.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Pri tem poročilu se vzdržim. Ne gre za to, da bi bil proti suvereni pravici držav članic, da sprejmejo sporazume o medsebojnem okrepljenem sodelovanju, vključno v zvezi s patenti. Vendar nismo dobili nobenega jamstva, da se bodo v procesu odobravanja teh patentov uporabljali ekološki in higienski standardi, zlasti pri patentih o gensko spremenjenih organizmih. Dokler ne bodo vključene potrebne zahteve po ohranjanju javnega zdravja, ne bom podprl takšne oblike sporazuma.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Z odobritvijo tega poročila, ki skuša vzpostaviti okrepljeno sodelovanje v zvezi z registracijo in varstvom patentov, obstaja tveganje za uvedbo jezikovnih ureditev, ki so omejene samo na tri jezike – angleščino, nemščino in francoščino – s tem, da se ne bo več zahteval prevod patenta v ustrezne nacionalne jezike vsake države članice. Čeprav je namen uvedbe patenta EU pozitiven v tem smislu, da bo pomagal oživiti in spodbujati inovacije v Evropi, kljub temu trdim, da se to ne more dosegati s kršitvijo temeljnih načel evropskega državljanstva samega, s prekinitvijo kohezije Skupnosti in razdrobitvijo notranjega trga ali z uvedbo novih dejavnikov diskriminacije, neenakosti in neravnotežja.

Portugalščina – tretji najpomembnejši evropski jezik splošnega sporazumevanja – bo s tem „okrepljenim sodelovanjem“ doživela nerazložljivo diskriminacijo. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Spor zaradi jezikov, ki se uporabljajo za patente EU, traja že več kot 30 let. V teh 30 letih so se morale evropske družbe spopadati z velikimi stroški prevajanja in v nekaterih primerih so bile na svetovnem trgu postavljene v slabši konkurenčni položaj. Težko je določiti vrednost neopredmetenih sredstev, kot so blagovne znamke in patenti. Vendar se uporabljajo kot zavarovanje za posojila in se upoštevajo tudi pri bonitetnih ocenah.

Ob vsem tem novi patentni zakon, ki je bil sestavljen s pomočjo procesa okrepljenega sodelovanja in je veljaven vsaj v nekaterih delih EU, zahteva, da se patenti prevedejo samo v nemščino, angleščino in francoščino. To bo nedvomno zmanjšalo količino vpletene birokracije. Nova uredba tudi poudarja položaj nemščine, ki je v skladu z raziskavo, opravljeno leta 2006, še vedno najbolj razširjeni govorjeni nacionalni jezik znotraj EU. Načeloma je zamisel dobra, vendar pravila o jezikih niso povsem jasna, zato sem se vzdržal.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Uvedba enotnega patentnega varstva v Skupnosti (zdaj Evropski uniji) in zagotavljanje učinkovitega patentnega varstva po vsej EU pomeni korak naprej k večji konkurenčnosti EU. Zdaj so vlagatelji, ki delajo v Evropski uniji, v slabšem konkurenčnem položaju v primerjavi s svojimi kolegi v drugih državah po svetu, kajti varstvo izumov po celotni EU je dolgotrajen in drag proces. Na žalost zaradi postopkovnih izzivov nismo bili sposobni vzpostaviti enotnega sistema po vsej EU. Kljub temu čestitam tistim državam članicam, ki so se odločile, da sprožijo postopek sodelovanja na področju patentnega varstva (še posebno sem vesel, da države članice vključujejo Litvo) in bom glasoval za odobritev sodelovanja.

  Tiziano Motti (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem proti uvedbi trijezičnega sistema v patentnih uredbah. Prevajanje patentov izključno v angleščino, francoščino in nemščino bi povzročilo resno škodo italijanskim podjetjem, ki bi morala prevzeti izjemno visoke stroške za tehnično prevajanje patentov, ki jih vlagajo. Moja parlamentarna skupina nas je pozvala, naj glasujemo za, vendar se mi zdi, da ne morem odobriti zakonodaje, za katero verjamem, da je škodljiva za interese moje države in njenih državljanov, zlasti za vsa italijanska mala in srednje velika podjetja in naše potrošnike. Očitno je, da bodo povečani stroški za podjetja potem povzročili višje proizvodne stroške na škodo potrošnikov. Okrepljeno sodelovanje bi moralo ostati mehanizem, ki se uporabi v izjemnih okoliščinah in se ne bi smelo uporabljati za izključevanje držav članic, ki so se pripravljene pogajati, kot na primer Italija in Španija. Podpiram italijanski predlog, da se patenti pišejo v jeziku države izumitelja in da se zagotovi tudi prevod v angleščino. Na ta način lahko ohranimo svojo jezikovno neodvisnost in najboljše interese naše države. Okrepljeno sodelovanje med 10 ali 12 državami o tem vprašanju pa resnično povzroča tveganje za izkrivljanje pogojev poštene konkurence v korist tistih držav, ki so udeležene.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se s to resolucijo o predlogu sklepa Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva. Glede na sedanje razmere, v katerih je zelo težko in drago dobiti evropski patent, se strinjam s predlogom, da se uporabi postopek sodelovanja in dovoli vsem zainteresiranim državam članicam EU, da uvedejo enotni patentni sistem.

Po najboljših močeh se moramo potruditi, da bomo rešili vprašanje jezikovne ureditve, ki bi lahko zmanjšala stroške pridobitve evropskega patenta za družbe, ki poslujejo znotraj EU. Poleg tega bi patentno varstvo, ki bi učinkovito delovalo, poenostavilo postopke poravnave sporov in zmanjšalo upravno breme.

Veseli me, da številne države članice Evropske unije prispevajo k pobudi za uvedbo enotnega patenta in upam, da bodo tudi preostale države kmalu pomagale doseči cilj uvedbe enotnega patenta za izboljšanje pogojev za gospodarsko liberalizacijo znotraj Evropske unije. Samo okrepljeno sodelovanje bo omogočilo pravilno delovanje notranjega trga z odpravljanjem ovir za prosti pretok blaga.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za priporočilo sklepa o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva. Prihodnost Evrope je odvisna od inovacij in države članice, kot je Grčija, ki jih je močno prizadela kriza, polagajo svoje upe v obnovo nacionalnega gospodarstva in proizvodne strukture. Zato je gospodarsko pomembno in družbeno pošteno, da se zagotovi pravno varstvo za patente, ki pokrivajo izume in izvedbo inovativnih zamisli in proizvodov.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sem za evropski patentni sistem, vendar sem se po razmisleku in zaradi jezika vzdržala glasovanja o sedanjem poročilu. Dejansko bi glasovala za, če bi se uporabljala samo angleščina, ki danes deluje kot delovni jezik. Vzdržala sem se zaradi treh temeljnih razlogov: prvič, ker bi bila uvedba patentnega sistema z obveznim prevodom vsake vloge v 23 uradnih jezikov draga, počasna in bi ustvarjala resno konkurenčno pomanjkljivost; drugič, ker se angleščina danes v praksi na splošno uporablja kot delovni jezik; in tretjič, ker je 90 % patentnih vlog tako in tako pripravljenih v angleščini. Ne morem soglašati z vključitvijo francoščine in nemščine v ta proces na škodo bolj razširjenih jezikov, kot sta portugalščina in španščina (kot da bi v EU obstajali jeziki z različnimi položaji, zamisel, ki jo zavračam). Zato sem se vzdržala, ker verjamem, da je napredek v evropskem patentnem sistemu potreben, vendar bi bila najboljša rešitev samo en jezik: angleščina.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vzdržal sem se glasovanja, ker verjamem, da je bistveno, da se izboljša patentni sistem v Evropi, zlasti z oblikovanjem enotnega patenta in sodišča za evropske patente in patente EU, ki bi omogočilo premagovanje problemov malih in srednje velikih podjetij, ki jih povzroča sedanja razdrobljenost obstoječega sistema, za katerega so značilni veliki stroški in čezmerna zapletenost, razumem pa tudi zadržke, ki so jih izrazile nekatere države v zvezi z ureditvijo prevajanja za patent EU. Zato ne nasprotujem začetku okrepljenega sodelovanja na tem področju, čeprav sem prepričan, da ni najbolj zaželena in najbolje opredeljena rešitev problema.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Jasno je, da odsotnost enotnega patentnega varstva v celotni Evropski uniji postavlja evropske družbe v slabši konkurenčen položaj v primerjavi z njihovimi ameriškimi in japonskimi tekmeci. Stroški patentiranja so v Evropi skoraj desetkrat višji kakor stroški patentiranja v ZDA in na Japonskem, kar je predvsem zaradi stroškov prevajanja patentov v jezike različnih držav v EU. Da bi bila v teh razmerah portugalska in evropska industrija konkurenčnejši, menim, da je bistveno hitro napredovanje in oblikovanje sistema enotnega patentnega varstva, ki ne bo tako obremenjujoče in zapleteno in bo lahko delovalo kot spodbuda za inovacije in znanstvenotehnološki razvoj na Portugalskem in v EU. Zato sem glasoval za to resolucijo. Kljub temu si ne morem kaj, da ne bi izrazil obžalovanja nad izbiro v zvezi z jezikovno ureditvijo. V resnici verjamem, da obstajajo tehtni argumenti proti sedanji trijezikovni rešitvi z uporabo angleščine, nemščine in francoščine; zato sem prepričan, da bi bilo na vsak način bolje izbrati samo angleško ureditev.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Danes sem glasovala za uvedbo okrepljenega sodelovanja v zvezi z enotnim patentnim varstvom, ker menim, da ni upravičeno, da bi stvar obtičala v Svetu zaradi jezikovne ureditve. Po mojem mnenju je seveda nujno potrebna razprava. Zame glasovanje za ne pomeni, da v celoti soglašam z vsebino začetnih predlogov Komisije. V Odboru za pravne zadeve bomo dali prednost temu vprašanju in bomo nedvomno predlagali spremembe z velikim številom izboljšav. Rada bi poudarila, da se motijo tisti, ki menijo, da bo današnje glasovanje povzročilo, da bo Parlament izgubil svoje pravice. Zakonodajni postopek se šele začenja. Z današnjim glasovanjem je Parlament preprosto dal dovoljenje skupini držav članic, da začnejo postopek okrepljenega sodelovanja, ki ga je omogočila šele Lizbonska pogodba. Preostali del postopka bo vključeval a) posvetovanje s Parlamentom o jezikovnih ureditvah (sklep o tem mora sprejeti Svet), b) udeležbo Parlamenta pri odločanju o vsebini uredbe o patentu v sklopu rednega zakonodajnega postopka, c) soglasje Parlamenta, ki se pridobi za patentno zakonodajo. V zvezi z nobeno od teh možnosti Parlamenta za sodelovanje v procesu ne bo nikakršne spremembe. Celo poslanci Evropskega parlamenta iz tistih držav članic, ki niso vključene v okrepljeno sodelovanje, ne bodo izgubili pravice za glasovanje v preostalem delu postopka, ker so evropski in ne nacionalni predstavniki.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Belgijsko predsedstvo Evropske unije je popolnoma uspelo. Med številnimi stvarmi, ki jih je doseglo, je sporazum o evropskem patentu, uredba, ki je nujna za povečanje inovacij in konkurenčnosti v Evropi. Liberalni Evropejci smo si želeli to vrsto uskladitve pravnega varstva že skoraj 15 let. S tem se bo končalo razsipavanje sredstev, ki so ocenjena na skoraj 400 tisoč EUR na leto, kar izhaja iz sobivanja nacionalnih in evropskih patentov. Poleg tega je dejstvo, da 12 držav članic (Danska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Poljska, Slovenija, Švedska in Združeno kraljestvo) uporablja postopek okrepljenega sodelovanja, toliko boljše, če je to edini način, da se konča zastoj pri tej zadevi. Lizbonska pogodba je bila praktično uporabljena za odobritev „evropske avantgarde“ najmanj devetih držav članic.

Iz vseh teh razlogov je bistveno današnje opoldansko glasovanje Evropskega parlamenta o poročilu gospoda Lehneja. Pošilja pozitiven signal za evropska podjetja, ki se morajo razvijati znotraj stabilnega pravnega okvira, in jih izenačiti z mednarodno konkurenco ter za inovatorje, katerih ustvarjalno dejavnost mora Evropska unija bolje zavarovati.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Naša skupina se ne more strinjati, da bi dali soglasje in uvedli postopek ker, po besedah generalnega pravobranilca Sodišča, „kakor kaže zdaj, predvideni sporazum o oblikovanju enotnega sistema reševanja patentnih sporov ni združljiv s pogodbami“. Naša skupina je prosila za odlog glasovanja, ker je sklep Sodišča o zgoraj navedenem mnenju generalnega pravobranilca napovedan za 8. marca, Parlament pa se mora v celoti zavedati pravnih posledic „okrepljenega sodelovanja“, preden se loti tako izjemnega projekta.

Druge politične skupine niso podprle naše zahteve po odlogu. Soglasje se ne nanaša na posebne ukrepe za izvajanje okrepljenega sodelovanja. Takšni predlogi bodo predloženi v poznejši fazi, če bo okrepljeno sodelovanje odobreno (torej uredbe Sveta, ki uvajajo enotno patentno varstvo in prevajalske ureditve za enotni patent).

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem proti tej resoluciji, ker mislim, da po dolgem zakonodajnem procesu, ki se je začel leta 2000, ni sprejemljivo, da zdaj ni bila predlagana skupna rešitev o jezikovnih vidikih evropskih patentov. Italija in Španija sta si vrsto let močno prizadevali, da bi bila angleščina priznana kot edini uradni jezik na področju tehnologije in znanosti. To je enojezična rešitev, ki bi zmanjšala stroške in zagotovila spodbudo predvsem za mala in srednje velika podjetja, da bi uporabljala evropski patent, ker si zaradi ekonomskega obsega pogosto ne morejo privoščiti visokih stroškov prevajanja.

Da bi obšli soglasnost, ki jo zahteva tako občutljiva tema, je bila uveljavljena uporaba okrepljenega sodelovanja (kot je predvideno v Lizbonski pogodbi), ki bi omogočila, da bi sklepe sprejela samo ena tretjina držav članic. Italijanska in španska vlada sta že nekaj mesecev opozarjali na nenavadne značilnosti tega postopka, ki bi v primeru, če bi ga Evropski parlament in Svet odobrila s kvalificirano večino, uveljavil evropski patent ne le v državah, ki so udeležene v okrepljenem sodelovanju, ampak tudi v podjetjih, ki pripadajo drugim državam članicam.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Italija in Evropa bi bili prizadeti zaradi odločitve, da se za uvedbo enotnega patentnega varstva uporabi okrepljeno sodelovanje. Izvajanje postopka okrepljenega sodelovanja pri tem vprašanju je popolnoma zmotno, ker razveljavlja prizadevanja za oblikovanje evropskega patenta, ki bi bil veljaven v vseh državah članicah.

Izpodbijali bomo tudi odločitev, ki si prizadeva za to glasovanje v Parlamentu in ga izsiljuje brez upoštevanja posledic sodbe Sodišča o združljivosti enotnega sodišča za patente s Pogodbo. Italija je skupaj s Španijo upravičeno nasprotovala priznanju zgolj treh jezikov (angleščine, francoščine in nemščine) za vlaganje evropskih patentov namesto spoštovanja načela enakega položaja jezikov, kot je predvideno v Pogodbi. Očitno je, da to ni le vprašanje diskriminacije, temveč je tudi resnično gospodarsko škodljivo za podjetja v državah, ki uporabljajo druge jezike, ne teh.

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) Trdno verjamem, da bo okrepljeno sodelovanje na področju patentnega varstva pomagalo odpraviti razdrobljenost na tem področju, zagotovilo boljše okvirne razmere za inovativna podjetja po vsej Uniji, vodilo do večje konkurenčnosti EU v svetovnem merilu in boljšega delovanja notranjega trga EU. Tudi pričakovano zmanjšanje stroškov, povezano s procesom patentnega varstva, ni neznatno. Zato sem glasovala za to poročilo.

  Csanád Szegedi (NI), v pisni obliki. – (HU) Glasoval sem za priporočilo, ker se mi zdi nezaslišano, da še vedno nismo sposobni oblikovati skupnega stališča o tem vprašanju. Uvideti moramo, da je Evropa zaostala za svetovno konkurenco inovacij. Inovacija ni mogoča brez obsežnega patentnega varstva, a univerze, majhni raziskovalni inštituti in izumitelji ne morejo nositi stroškov takega patentiranja. Če pridobijo patent samo v lastni državi, pa pravzaprav dajejo svoje izume brezplačno na svetovni trg. Patentiranje EU je bistvenega pomena. Izredno pomembno je, da se lahko evropski patent dobi z eno vlogo. V ključnem interesu je, da se to uresniči v vseh evropskih državah, tudi v moji domači državi, Madžarski.

  Marc Tarabella (S&D), v pisni obliki. – (FR) Zdaj je že več kot 20 let, odkar je Evropska komisija predlagala čimprejšnjo uvedbo enotnega evropskega patenta in poudarila nujno potrebo po takem patentu. Zdaj se morajo patenti v Evropi odobravati v posameznih državah in vsakokrat prevesti v ustrezni nacionalni jezik.

Da bi bil patent odobren vsaj v polovici držav članic EU, je treba plačati 20 tisoč EUR, od tega 14 tisoč EUR za prevajanje. V Združenih državah zadošča okrog 1850 EUR. To, da ni evropskega patenta, zavira našo konkurenčnost, pa tudi evropske inovacije, raziskave in razvoj. Zato je okrepljeno sodelovanje pri tej temi, ki je bistvena za prihodnost EU, zares utemeljeno.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Uvedba evropskega enotnega patenta znotraj Evropske unije bo prinesla s seboj prednosti za vse sodelujoče uporabnike, zlasti za mala in srednje velika podjetja, saj bo z zmanjšanjem stroškov prispevala k njihovi konkurenčnosti. To vprašanje, ki sega že dve desetletji nazaj, zahteva soglasni sporazum znotraj Sveta, da se določijo jezikovne ureditve za pravice intelektualne lastnine v Evropski uniji. V tem pogledu in ob upoštevanju, da uvedba enotnega patentnega varstva ni vključena na seznam področij izključne pristojnosti Evropske unije, se to priporočilo nanaša na možnost okrepljenega sodelovanja na tem področju. Čeprav se na tej stopnji procesa ukvarjamo samo s tem, da Parlament odobri način sprejemanja sklepov na tem področju, ki dobi moj glas, bo ta parlament v kratkem pozvan, naj razsodi o spornih jezikovnih ureditvah in dveh uredbah, ki sta pripravljeni v zvezi s pravili evropskega patentnega sistema.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za sklep o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, ker menim, da je treba sprejeti ukrepe, ki uvajajo enotni patent EU.

Po navedbah v poročilu Thomsona Reutersa iz leta 2011 z naslovom Patentirano na Kitajskem, bo Kitajska po številu patentov prehitela Japonsko in ZDA. Namen Kitajske v programu, ki ga je objavila leta 2006, je res, da postane država, osredotočena na inovacije, in v primerjavi z ZDA, EU in Japonsko ji je uspelo povečati število patentov za 14,1 %, 33,55 % in 15,9 %.

V EU je sedanji patentni sistem razdrobljen in nerazumen s svojimi prevajalskimi zahtevami. Stroški patenta EU, ocenjeni v 13 državah, dosegajo kar 20 tisoč EUR, od česar so samo stroški prevajanja 14 tisoč EUR. S tem je evropski patent desetkrat dražji od ameriškega. Mislim, da se lahko z odobritvijo okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnih patentov pomaga razviti enoten patent, ki bo privlačen za uporabnike evropskega patentnega sistema, ponudi varstvo intelektualne lastnine v celotni EU in odpravi stroške in zaplete z namenom, da se spodbudijo raziskave, razvoj in inovativna MSP.

Poročilo: Ivo Belet (A7-0001/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ob upoštevanju, da je posvetovalna skupina pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije sklenila, da po njenem mnenju predlog ne predvideva bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb, soglašam s tem poročilom. Strinjam se z jamstvom visoke stopnje zdravstvenega varstva evropskih državljanov v primeru radioaktivnega onesnaženja in demokratične legitimnosti pri sprejetju te direktive, ker je treba pravno podlago prilagoditi novi Lizbonski pogodbi.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to pomembno resolucijo o najvišji dovoljeni stopnji radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti. Vsi se spominjamo černobilske tragedije 26. aprila 1986, ko je prišlo do sprostitve velikih količin radioaktivnih snovi v ozračje, ki so kontaminirale živila (žito, zelenjavo, jagodičevje in gobe) in krmo v več evropskih državah in je prišlo do velikega tveganja za zdravje ljudi. Tudi polja so bila kontaminirana z radioaktivnimi padavinami, ki so povečale radioaktivnost gozda in kmetijskih živil na prizadetih območjih. Visoka raven varovanja zdravja ljudi je eden od ciljev Evropske unije.

Zato moramo nujno vzpostaviti sistem, ki bi omogočal Evropski uniji, da po jedrski nesreči ali v primeru kakršne koli druge radiološke nevarnosti, ki lahko pripelje ali je pripeljala do znatnega radiološkega onesnaženja živil in krme, določi najvišjo dovoljeno stopnjo radioaktivnega onesnaženja, da bi zagotovila visoko stopnjo varovanja javnega zdravja. Vsi državljani EU morajo imeti v primeru jedrske ali radiološke nesreče najvišje možno varovanje in Evropska komisija mora biti pripravljena, da se hitro odzove. Za živila in krmo se morajo uporabiti najprej določene najvišje dovoljene vrednosti onesnaženja.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) To poročilo določa najvišje dovoljene stopnje radioaktivnega onesnaženja živil in živalske krme po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti. Strinjam se, da mora imeti Evropski parlament bistveno vlogo v razmerah, ki imajo neposreden vpliv na javno zdravje. Verjamem tudi, da mora imeti ob jedrski nesreči ali radiološki nevarnosti Evropska komisija nadzorno vlogo, razglasiti izredne razmere in sprejeti sezname osnovnih živil in krme. Države članice morajo ohraniti uradni nadzorni sistem za te proizvode in obvestiti javnost o vseh tveganjih. Glasovala sem za to poročilo, ki jamči varnost hrane za evropske državljane v primeru jedrskih nesreč ali radiološke nevarnosti.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Visoka raven varovanja zdravja ljudi je eden od ciljev, ki jih Unija mora doseči pri opredeljevanju svoje politike. Predpisi EU, ki določajo stopnje radioaktivnega onesnaženja v primeru radiološke nevarnosti, so ostali nespremenjeni od leta 1990 in zato je treba te določbe pregledati in posodobiti. Vzpostaviti moramo celovit sistem, ki bi omogočal Uniji, da po jedrski nesreči ali v primeru kakršne koli druge radiološke nevarnosti, ki lahko pripelje ali je pripeljala do znatnega radiološkega onesnaženja živil in krme, določi najvišjo dovoljeno stopnjo radioaktivnega onesnaženja, da bi zagotovila visoko stopnjo varovanja javnega zdravja. Strinjam se, da je treba redno preverjati dovoljene stopnje radioaktivnega onesnaženja, da bi se upošteval najnovejši mednarodni znanstveni napredek in znanstvena priporočila ter da bi se izognili obstoječim razlikam v redni praksi.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, ki predlaga, da se določi postopek ugotavljanja najvišjih dovoljenih stopenj radioaktivnega onesnaženja živil in krme, ki jo je mogoče dati na trg neposredno po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti, ki lahko povzroči ali je povzročila znatno radioaktivno onesnaženje živil in krme. Hkrati Prilogi I in III določata najvišje dovoljene stopnje onesnaženosti živil in krme. Čeprav gre pri tem predlogu za tehniko prenovitve, sem prepričana, da moramo znatno spremeniti predlog, ne samo označene sive dele, da bo zagotovil pravno varnost in doslednost besedila. Treba je poenostaviti postopek v primerih jedrske nevarnosti, dati Komisiji nedvoumno nadzorno vlogo in pojasniti ureditev njenih ukrepov (sprejemanje, revizija). Poleg tega si moramo prizadevati, da bomo delovali v interesu državljanov in bolje upravljali razmere po nesreči. Zagotoviti moramo pravno varnost celotnega predloga z uskladitvijo zastarelih postopkov – „komitoloških“ postopkov na področju Euratom, ki so bili sprejeti po analogiji –, ki jih namerava uzakoniti ta predlog, z določbami Lizbonske pogodbe.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Ob upoštevanju, da so bile tri uredbe o sevanju, ki jih spreminja to poročilo, sprejete v času Černobila pred 20 leti, menim, da je poročilo gospoda Beleta v trenutni obliki po glasovanju prvi poskus izboljšanja pristopa in posodobitve problema radioaktivnega onesnaženja živil in tal. Čeprav sem za spremembo pravne podlage in okrepitev vloge Evropskega parlamenta, da bi dosegli večjo preglednost zakonodaje in širše varstvo državljanov, menim, da poročilo ni primerno in je nekaj korakov za tem, kar bi pomenilo bistveni pristop k problemu. Spreminja, kar je bilo že dogovorjeno in preprosto ureja posledice namesto vira problema. Poleg tega pušča najvišje omejitve za radioaktivno onesnaženje izredno visoko in se je zato daleč odmaknil od cilja varovanja javnega zdravja. Iz zgoraj navedenih razlogov sem se vzdržal končnega glasovanja.

  Vasilica Viorica Dăncilă (S&D), v pisni obliki. – (RO) Menim, da so države članice EU odgovorne za spremljanje skladnosti s stopnjami, določenimi za varstvo pred radioaktivnim onesnaženjem v tej uredbi, zlasti z nadzorom varnostnih standardov živil in krme, pa tudi s spremljanjem okoljskih parametrov. Podpiram zamisel, da bi uvedli sistem, ki bi omogočal EU, da določi najvišje dovoljene stopnje radioaktivnega onesnaženja, da bi zagotovili visoko raven varstva javnega zdravja po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo v zvezi z radioaktivnim onesnaženjem živil, katerega cilj je določiti najvišje dovoljene stopnje radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti. Zato je glavni cilj uredbe varstvo javnega zdravja in v skladu s tem mora biti pravna podlaga člen 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj sedanjega predloga je zajamčiti visoko stopnjo varstva zdravja evropskih državljanov v primeru radioaktivnega onesnaženja pa tudi demokratično legitimnost za sprejetje te uredbe. Nobenega dvoma ni, da je treba njegovo pravno podlago prilagoditi novi Lizbonski pogodbi, da bi dodelili Parlamentu vlogo v procesu odločanja o uredbi, ki potencialno vpliva na javno zdravje. Ta predlog zajema predvsem kodifikacijo nespremenjenih določb treh uredb, sprejetih med letoma 1987 in 1990, ki določajo stopnjo radioaktivne onesnaženosti v primeru radiološke nevarnosti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vsi ljudje imajo pravico do zdrave prehrane. To je nesporna pravica in predpogoj za doseganje kakovosti življenja, ki si jo vsi želimo in jo odraža Lizbonska pogodba.

Po černobilski katastrofi (1986) je vprašanje o radioaktivnem onesnaženju okolja postalo pomembnejše in je upravičilo sprejetje treh uredb med letoma 1987 in 1990, ki so določile najvišje dovoljene stopnje onesnaženja v primeru radiološke nevarnosti ali jedrske nesreče, ko je bilo videti, da so ti učinki dolgotrajni in so lahko zelo pogosto posredni (kontaminacija gozdnate pokrajine).

Čeprav predlog v osnovi pomeni kodifikacijo nespremenjenih določb zgoraj omenjenih uredb, sem glasoval za to poročilo o predlogu za uredbo Sveta (Euratom), ker je v nevarnosti zajamčeno ohranjanje visoke stopnje varstva za zdravje evropskih državljanov.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. Ta predlog zajema predvsem kodifikacijo nespremenjenih določb treh uredb, sprejetih med letoma 1987 in 1990, ki določajo stopnjo radioaktivne onesnaženosti v primeru radiološke nevarnosti. Vendar pomeni vključitev nove uvodne izjave, ki pojasnjuje potrebo po obstoječem členu, ki pridržuje Svetu pravico, da ohrani izvedbeno pristojnost, znatno spremembo, kar upravičuje prenovitev.

Vsebina uredbe zajema dvoravenski mehanizem intervencij v primeru radiološke nevarnosti ali jedrske nesreče, kot je predlagala Komisija:

– Komisija nemudoma sprejme „ad hoc“ uredbo, s katero za posamezni primer, točno določeno območje in točno določen čas določi najvišjo dovoljeno stopnjo radioaktivnega onesnaženja, kakor je opisano v prilogah I in III predloga;

– v mesecu dni po sprejetju Komisija posreduje Svetu predlog za prilagoditev ali potrditev te „ad hoc“ uredbe.

Kot je razvidno iz razprave strokovnega odbora in njegovih alternativnih predlogov, ki jih je predložil, gre za boj med Komisijo in Svetom za pristojnost. Vendar bi moral biti prvenstveni cilj, da se služi interesom državljanov z boljšim upravljanjem razmer po nesreči ob upoštevanju pristojnosti prizadetih držav članic. Zato smo se vzdržali končnega glasovanja.

  Vicky Ford (ECR), v pisni obliki. – Poslanci skupine ECR smo podprli to poročilo, ker menimo, da je treba pravno podlago te zakonodaje spremeniti iz „člena 31 Pogodbe Euratom“ na „člen 168 PDEU“. V izvirni uredbi je člen 31 Pogodbe Euratom (ki se osredotoča na skupino oseb, ki bi bile lahko izpostavljene radioaktivnemu onesnaženju) veljal za najprimernejšo pravno podlago, ker člen 168 PDEU (ki ureja javno zdravje) še ni obstajal. Če bi bil člen 168 PDEU pravna podlaga te uredbe, bi to pomenilo spremembo postopka iz posvetovanja v redni zakonodajni postopek in predlog bi bil potem podrejen natančnemu pregledu Evropskega parlamenta in, kar je najpomembneje, celoviti oceni vpliva, vključno s posvetovanjem s proizvajalci hrane in potrošniki. Čeprav poslanci ECR nekaterih vidikov sprejetega poročila Parlamenta morda ne podpiramo, smo trdno prepričani, da je treba pravno podlago te uredbe spremeniti tako, da bo Evropski parlament v celoti vključen v zakonodajni proces, poleg tega pa ga mora spremljati temeljita ocena vpliva. Skupina ECR je zato glasovala za to poročilo.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Predpisi, ki smo jih danes pripravili, imajo ogromen gospodarski pomen za Evropsko unijo in njen enotni trg. Černobilska katastrofa nam je pokazala, da premočrtni prenos tveganja, povezanega s sevanjem, povzroča nepotrebne gospodarske izgube. V Belorusiji in Ukrajini so bila evakuirana območja tako velika kot marsikatera država. Belorusi se zdaj vračajo na ta območja, kjer je radioaktivnost, ne glede na to, kako neverjetno se to zdi, enaka kot v središču Varšave. Medtem pa nekatere „černobilske žrtve“, približno 8 milijonov Ukrajincev, ki prejemajo nadomestilo, v vsakem primeru prenizko, da bi od njega živeli, ne razmišljajo o vrnitvi zaradi strahu, da bi izgubili še to skromno povračilo. Evropska unija bi se morala iz teh izkušenj, ki so bistvene, kaj naučiti.

V nekdanji ZSSR je bilo ponovno nameščanje ljudi preprosto in po katastrofi je bilo učinkovito opravljeno. Težko si je predstavljati, kako bi to storili v evropskih gosto naseljenih območjih. Komu bi dodelili odgovornost za takšno nalogo? Finančno nadomestilo je treba dodeliti predvsem kmetom, ker lahko izgubijo ne le svoj pridelek, temveč tudi možnost za gojenje vseh pridelkov za več let. Enako velja za gozdove, čeprav v manjši meri. Dobro je znano, da onesnaževalec plača, a kako se bomo odločili, kdo je odgovoren in kdo bi moral plačati, če nas bodo prizadele jedrske padavine iz tretjih držav? Kdo se bo s tem ukvarjal? EU, seveda. Zato sem glasoval za sprejetje tega poročila.

  Catherine Grèze (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Glede poročila gospoda Beleta, ki prosi predvsem, da bi Parlament postal sozakonodajalec za varovanje zdravja v primeru radioaktivnega onesnaženja živil, nisem mogla glasovati za, kajti poročilo ni trdno zavrnilo sedanjih odmerkov, ki jih predlaga Komisija. Najvišje stopnje kontaminacije, ki jih predlaga Komisija in so bile v veljavi od leta 1987, so veliko previsoke. Študije kažejo, da otroci že pri majhnih odmerkih utrpijo resne srčno-žilne in endokrine motnje. Predlagani najvišji odmerki bi povzročili nesprejemljivo povečanje števila rakavih obolenj. Poleg tega mora Komisija glede na to, da ni bil uveden noben mehanizem za nadomestilo kmetom v primeru onesnaženja, ki bi preseglo dovoljene stopnje, nujno predlagati mehanizem nadomestil v skladu z načelom „onesnaževalec plača“.

  Ian Hudghton (Verts/ALE), v pisni obliki. – Parlament je danes glasoval za spremembo pravne podlage za zakonodajo o radioaktivnem onesnaženju živil. To je izredno pomembno vprašanje in edino pravilno je, da ima ta parlament sozakonodajna pooblastila.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta pomembni dokument o najvišji dovoljeni stopnji radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti. Ključnega pomena je, da se določijo najvišje dovoljene stopnje, ki se uporabljajo za živila in krmo, da bi zagotovili visoko raven varstva javnega zdravja in se izognili ponovitvi černobilske katastrofe, ko so bili živila (žito, zelenjava, jagodičevje, gobe itd.) in krma pa tudi polja onesnaženi z radioaktivnimi padavinami, ki so povečale radioaktivnost gozdnih in kmetijskih živil iz prizadetih območij. Ustvariti moramo mehanizem za ustrezno in učinkovito zagotavljanje varnosti v primeru jedrske ali radiološke nesreče. Visoka raven varovanja zdravja ljudi je eden od glavnih ciljev Evropske unije.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Radioaktivno onesnaženje je nevarno za človekovo zdravje in mi, kot poslanci Evropskega parlamenta, moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bomo zagotovili, da bo hrana, ki se dostavlja našim potrošnikom, varna in zdrava. Zato se moramo ustrezno pripraviti, da se bomo lahko v primeru tveganja hitro in dovolj učinkovito odzvali, hkrati pa nenehno posodabljati uredbe in jih prilagajati trenutnemu stanju in napredku tehnologije. Postopke je treba poenostaviti in pristojnosti prenesti na države članice, ki bodo sposobne učinkovito obvladovati takšne razmere. V tem primeru je ključnega pomena, da se postavijo omejitve za koncentracije radioaktivnih snovi za varnost družbe in naravno okolje.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) V primeru jedrske nesreče ali katere koli druge radiološke nevarnosti je bistveno, da se primerno ukrepa. Pomembni so preventivni ukrepi in pomoč za prizadete. Plačila nadomestil za kmete so življenjskega pomena za pomoč proizvajalcem kmetijskih proizvodov, ki so utrpeli škodo brez lastne krivde. Tudi kmetje v državi članici, ki jih prizadene onesnaženje zaradi take nesreče v drugi državi članici, morajo dobiti nadomestilo. Učinki jedrskih nesreč ne smejo ogrožati preživetja kmetov. Podpiram poročilo gospoda Beleta, ker moramo zajamčiti kmetom varstvo pred škodo, ki jo povzročijo zunanje tretje stranke.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To poročilo in ekološke katastrofe, za katere trdi, da jih obvladuje, nas opominjajo, kako nujno je, da opustimo jedrsko energijo. Vendar v tem poročilu ni govora o opuščanju jedrske energije. To je ena od poti, ki v tem poročilu manjka. Pametno bi bilo sprejeti spremembo. Poleg tega je cilj tega poročila dodeliti Komisiji vse pristojnosti, ki jih potrebuje za uvedbo varnostnih ukrepov, potrebnih za jedrsko katastrofo. S tem postane pristojnost vodij držav članic za ukrepanje v tej zadevi zgolj neobvezna, čeprav so oni tisti, ki so jih ljudje izvolili. Nesprejemljivo je, da bi se pristojnost na ta način prenesla na neodgovorno Komisijo, še posebno, če gre za javno zdravje. Glasujem proti temu poročilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Predlagana uredba vzpostavlja postopek ugotavljanja najvišjih dovoljenih stopenj radioaktivnega onesnaženja za živila in krmo, ki jo je mogoče dati na trg neposredno po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti, ki lahko povzroči ali je povzročila znatno radioaktivno onesnaženje živil in krme. Menim, da moramo ostati pozorni in pripravljeni na vse izredne razmere, ki bi se lahko pojavile v Evropi. Vsak poskus, ki bi omogočil, da bi se veljavni predpisi uveljavili hitreje in z večjo odzivnostjo, bo ustvaril dodano vrednost za celotno ozemlje Evropske unije.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Radioaktivno onesnaženje lahko pomeni dolgoletni problem za nekatera živila. Težava nastopi, če se kontaminirana živila, kot so gozdni sadeži s področij, ki so bila stoletja izpostavljena radioaktivnosti, ne uživajo samo lokalno, ampak se prodajajo tudi na sicer neonesnaženih območjih, ki veljajo za neškodljiva. Naša sedanja stopnja znanja kaže, da ni nobene stopnje radiacije, ki bi jo lahko z brezpogojno stopnjo prepričanosti razvrstili kot neškodljivo. Raziskave vzrokov številnih novih oblik bolezni, kot so alergije, so še vedno v povojih. Kljub temu se živila še vedno obsevajo in nihče ni preučil vprašanja morebitnega medsebojnega vpliva z genskim inženiringom. Vse omejitve so nazadnje nekoristne, če pregledovanje živil na onesnaženih območjih in v njihovi okolici ne deluje pravilno. Vse te razmisleke sem upošteval, ko sem glasoval.

  Claudio Morganti (EFD) , v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za to resolucijo, ker poenostavlja postopek za posredovanje v primeru izrednih razmer in krepi vlogo Komisije z navedbo, da je neposredno odgovorna za odločanje v primeru jedrske nesreče – in ne Svet – z uvedbo ukrepov, ki začnejo veljati takoj. Komisiji mora pomagati skupina neodvisnih strokovnjakov s poznavanjem sektorja zdravja in varnosti hrane.

Poleg tega mora Komisija dati na voljo znanstvene podatke, da se lahko oceni njihov pomen. Države članice morajo sprejeti ukrepe, s katerimi bodo čim bolj zmanjšale onesnaženje, vključno z obveščanjem javnosti. V bistvu to poročilo varuje državljane in daje Komisiji in Parlamentu vodilno vlogo.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Danes smo glasovali o uredbi o „najvišji dovoljeni stopnji radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti“, ki določa smernice za odzivanje na jedrske ali radiološke nesreče. Ta dokument je povsem tehnične narave, obravnava predvsem omejitve pristojnosti Komisije, Sveta in držav članic in določa stopnje onesnaženja.

Rada bi poudarila spremembo, ki jo je predložil Parlament in predlaga vključitev določbe o nadomestilu za kmete, katerih zemlja je bila med radiološko nesrečo onesnažena s strupenimi snovmi. Ker preživljamo razmeroma nestabilne čase in lahko vidimo nekatere primere, v katerih so človekove brezbrižne gospodarske dejavnosti pogosto vzrok velikih nesreč, moramo sprejeti zakonodajo z jasnimi določbami o tem, kako se odzvati v kritičnih razmerah.

  Rolandas Paksas (EFD) , v pisni obliki. – (LT) Soglašam s predlogom za uredbo Sveta o najvišji dovoljeni stopnji radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči ali kateri koli drugi radiološki nevarnosti. Varstvo človekovega zdravja je eden glavnih prednostnih ciljev Evropske unije in zato moramo ustvariti mehanizem za ustrezno in učinkovito zagotavljanje varnosti v primeru jedrske ali radiološke nesreče.

Stopnje radioaktivnega onesnaženja živil in krme po jedrski nesreči se morajo urejati posebno strogo glede na možne negativne posledice za javnost. Sprejeti moramo vse možne ukrepe za zagotovitev, da bodo v primeru nesreče radioaktivni delci, sproščeni v zrak, čim manj onesnažili živila in se bo radioaktivni vpliv kar najbolj zmanjšal.

Strinjam se s predlogom, da je treba uporabiti temeljno okoljsko načelo EU „onesnaževalec plača“ in s tem zagotoviti učinkovit mehanizem nadomestil v primeru nesreče, s posebno osredotočenostjo na kmete, ki bi v tem primeru utrpeli največjo škodo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo se nanaša na zakonodajni predlog, ki zajema predvsem kodifikacijo nespremenjenih določb treh uredb, sprejetih med letoma 1987 in 1990, po černobilski katastrofi (1986), ko je vprašanje o radioaktivnem onesnaženju okolja postajalo vse pomembnejše. Te uredbe določajo dovoljene stopnje radioaktivnega onesnaženja v primeru radiološke nevarnosti. Vsebina uredb zajema dvoravenski mehanizem intervencij v primeru radiološke nevarnosti ali jedrske nesreče, kot je predlagala Komisija: (a) Komisija nemudoma sprejme „ad hoc“ uredbo, s katero za posamezni primer, točno določeno območje in točno določen čas določi najvišjo dovoljeno stopnjo radioaktivnega onesnaženja, kakor je opisano v prilogah I in III predloga; in (b) v mesecu dni po sprejetju Komisija posreduje Svetu predlog za prilagoditev ali potrditev te „ad hoc“ uredbe. Glasujem za to poročilo, ker menim, da so spremembe, ki jih je predlagal Evropski parlament, pozitivne in dajejo besedilu sedanjo logiko. Ker je glavni cilj uredbe varstvo javnega zdravja, menim, da mora biti pravna podlaga člen 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Radioaktivno onesnaženje hrane je očitno stvar, ki zadeva evropsko javno zdravje, in zato je bistveno, da se o zakonodaji na tej podlagi odloča skupaj z Evropskim parlamentom kot sozakonodajalcem. Kakor kaže, predlogu očitno manjka tisto, kar je potrebno za varovanje evropske javnosti, še posebno otrok, pred radioaktivnim onesnaženjem z živili. Predlagane najvišje stopnje radioaktivnega onesnaženja so veliko previsoke glede na strokovno analizo – nekatere od njih so celo višje kot tiste, ki so veljale, ko se je zgodila černobilska katastrofa.

Predlagana stopnje bi pomenile, da bi bila javnost izpostavljena višjim stopnjam sevanja kot so najvišje omejitve, določene v obstoječi zakonodaji EU o varnostnih standardih za ionizirajoče sevanje. S tem bi bila evropska javnost, zlasti ranljive skupine in otroci, izpostavljeni nepotrebnemu tveganju onesnaženosti in raka. Preprosto ni sprejemljivo, da temu zakonodajnemu pregledu ne bi uspelo zagotoviti, da bi imeli evropski državljani popolno varstvo pred radioaktivno kontaminirano hrano.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to resolucijo, ker razkriva temeljni problem, ki se ne sme nikoli podcenjevati. Vse več držav se nagiba k jedrski energiji v civilne, na žalost, pa tudi vojaške namene. To je zdaj realnost svetovnega pomena, ki na žalost vključuje tudi območja izredne politične nestabilnosti. V primeru krize ali nesreče si Evropska unija ne sme dovoliti, da bi bila nepripravljena na upravljanje izrednih razmer. Odzivi morajo biti takojšnji, učinkoviti in odlično usklajeni med različnimi državami članicami. Radioaktivne padavine, ki sledijo takemu dogodku, potem vodijo v kontaminacijo živil in krme, ki lahko, če je uvedena v prehransko verigo, povzročijo neizmerno škodo in za več desetletij onesnažijo celotna območja. Evropski državljani morajo imeti možnost, da spijo mirno in varno, vedoč, da v primeru izrednih razmer, za katere vsi upamo, da se z njimi ne bo treba nikoli spopadati, ne bodo prepuščeni nemilosti dogodkov. Poenostavljeni postopki z jasnimi pravili in odgovornostjo vseh so bistveni v službi pravih interesov državljanov.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Smo za poročilo, ki določa najvišje dovoljene stopnje radioaktivne onesnaženosti živil, ker poenostavlja postopke za posredovanje v primeru izrednih razmer in krepi vlogo Komisije, s tem ko ji dodeljuje pristojnost sprejemanja odločitev v primeru jedrske nesreče.

V poročilu so navedene tudi najvišje stopnje radiacije v hrani za ljudi in živali. Med glasovanjem je bila z našo podporo sprejeta tudi ustna sprememba, ki zagotavlja nadomestilo za kmete, ki bi utrpeli škodljivi učinek zaradi izgube možnosti za prodajo kontaminiranih proizvodov.

  Artur Zasada (PPE), v pisni obliki. – (PL) Jedrske nesreče se lahko pojavijo vedno, kadar se uporablja, shranjuje ali prevaža radioaktivni material, torej ne zgolj v jedrskih elektrarnah, temveč tudi v bolnišnicah, univerzah, raziskovalnih laboratorijih in industrijskih objektih, na cestah in železniških progah, v pristaniščih in ladjedelnicah.

Poročevalec pravilno navaja, da imajo lahko radioaktivne snovi vpliv še dolga leta in prevladujoči cilj bi moral biti vedno, da se zavaruje človekovo življenje in zdravje. Zdaj se vedno več hrane obseva, da bi se podaljšalo njeno trajanje. Vredno bi bilo pomisliti, da obsevanje uničuje vitamine – do 90 % vitamina A v piščancih, 86 % vitamina B v ovsu in 70 % vitamina C v sadnih sokovih. Živila zato trajajo dlje na račun prehranske vrednosti. Raziskave so dokazale, da obsevanje uničuje bakterije, vendar ne uničuje virusov in ne odstranjuje umazanije ali strupov, ki bi lahko prišli v meso v nesterilnih in nehigieničnih klavnicah in mesno-predelovalnih obratih.

Obsevanje prispeva tudi k obsežnemu, dragemu in potratnemu prevozu hrane, zlasti v velikih korporacijah. Hrane, ki se prideluje in uživa lokalno, ni treba obsevati. Prepričan sem, da bi morale države članice obdržati svoje nadzorne sisteme hrane in krme v zvezi z najvišjimi dovoljenimi stopnjami radioaktivnega onesnaženja in jih stalno izboljševati in pregledovati, kot je predlagal poročevalec.