Dobesedni zapisi razprav

Torek, 8. marec 2011 - Strasbourg

7. Revščina žensk - Enakost žensk in moških – 2010 (razprava)

  Predsednica. – Naslednja, za današnji dan zelo aktualna točka, je skupna razprava o naslednjih poročilih o ženskah v Evropski uniji:

- poročilu gospe Marije Nedelčeve (Mariya Nedelcheva) v imenu Odbora za pravice žensk in enakost spolov o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010 (2010/2138(INI)) (Α7-0029/2011); in

- poročilu gospe Rovane Plumb v imenu Odbora za pravice žensk in enakost spolov o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji – 2010 (2010/2162(INI)) (Α7-0031/2011).

  Mariya Nedelcheva, poročevalka. – (FR) Gospa predsednica, gospa Reding, gospe in gospodje, rojena sem leta 1979, v času, ko so evropski državljani prvič neposredno volili svoje predstavnike. Ponosna sem na dejstvo, da je tistega leta prvič v zgodovini predsednica Evropskega parlamenta postala ženska – Simone Veil –, goreča zagovornica pravic žensk.

Danes sem ena izmed 35 % žensk v tem parlamentu. Ta številka v Evropskem parlamentu še nikoli ni bila tako visoka. Komu se torej lahko zahvalimo za to? Za to se lahko zahvalimo vsem tistim ženskam, ki so imele dovolj pameti, moči in poguma, da so stopile skupaj in zahtevale volilno pravico, pravico do dela in pravico do izobrazbe. Za to se lahko zahvalimo ženskam, ki so se torej preprosto zavzemale za spoštovanje njihovega dostojanstva in njihovih pravic. Boj proti nepravični in neutemeljeni diskriminaciji bijemo zdaj že sto let. V tem času je bil zagotovo dosežen pomemben napredek, vendar pa je premagovanje neenakosti med spoloma nekaj, za kar se moramo truditi vsak dan posebej, in pred nami je še dolga pot.

Evropska unija je imela na področju enakosti spolov vedno vodilno vlogo. Menim, da mora ta parlament zagotoviti, da ostane vodilna gonilna sila tudi v primeru najobčutljivejših vprašanj.

Zaradi sedanje gospodarske krize smo se bili prisiljeni spopasti z lastnimi protislovji. Kot poudarjam v svojem poročilu, so posledice krize bolj prizadele ženske kot moške in so v primeru žensk dolgotrajnejše. Vendar pa se moramo, kot sem prav tako izpostavila, nehati smiliti samim sebi, se podvizati in poiskati rešitve! To priložnost bi morali izkoristiti za to, da spremenimo način mišljenja in naredimo korak naprej.

Na tem mestu je treba poudariti tudi vlogo šol pri premagovanju spolnih stereotipov. Z zagotavljanjem večjih možnosti izobraževanja, poklicnega usposabljanja in zaposlovanja bi ženskam lahko olajšali dostop do višjih ravni odgovornosti. Prav tako je čas za to, da odpravimo trdovratno razliko v plačah med moškimi in ženskami, menim pa tudi, da bi morali povečati prizadevanja glede sestave upravnih odborov velikih družb, ki kotirajo na borzi. Ženske predstavljajo le 3 % članov upravnih odborov velikih družb, ki kotirajo na borzi. To ni sprejemljivo. Čas je, da pritisnemo na plin. A kaj če bodo vsem našim prizadevanjem navkljub velika podjetja še naprej zavirala napredek? V tem primeru bomo žal primorani uresničiti napovedi glede kvot in zavezujočih ciljev. O uvedbi kvot sicer nerada govorim, saj jih načeloma ne podpiram. A če ne bo šlo zlepa, nam pač ne preostane drugega, kot da se zatečemo k edini drugi preostali možnosti. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da lahko prisotnost žensk na trgu dela h gospodarski rasti le pripomore.

Evropski načrt za oživitev bo imel boljše možnosti za uspeh, če bodo njegov sestavni del tudi politike za enakost spolov. Oblikovati moramo konkretne predloge za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, da bi tako dokazali, da so naše ambicije lahko več kot le sanje, kar se tudi pričakuje od nas. Prav je, da nas vodijo vrednote in ideali, vendar pa moramo biti pri svojem delu obenem pragmatični in učinkoviti.

Nazadnje, gospa predsednica, bi rada podala še zadnjo pripombo. Zelo sem bila vesela novice, da bo Evropska komisija spomladi pripravila predlog za boj proti nasilju nad ženskami Z vsemi močmi se moramo boriti proti nasilju nad ženskami v vseh njegovih pojavnih oblikah. Rada bi se zahvalila tudi vam, komisarka, za vašo proaktivnost v zvezi s tem.

Gospa predsednica, ker nisem pesimistka, bi rada, če smem, zaključila z nečim pozitivnim. Mislim, da bi se morali na ta dan, stoto obletnico mednarodnega dneva žena, pokloniti tudi ženskam v Tuniziji, Libiji, Iranu, Egiptu in še marsikje drugod in jim čestitati za njihov pogum, moč in odločnost v boju za spoštovanje človekovih pravic.

Veter svobode, ki je zavel skozi Severno Afriko, naj odnese še zadnje ostanke avtoritarizma, revščine in socialne izključenosti, da bi ženske v teh državah lahko postale družbeno, politično in ekonomsko emancipirane ob istočasnem spoštovanju lastne kulture in tradicije. Naša naloga v Evropskem parlamentu je tudi, da se poklonimo tem ženskam, jih spodbujamo in podpiramo v njihovem obupanem boju za demokracijo in človekove pravice. Prosim, upoštevajte, da imam pri tem v mislih človekove pravice v polnem pomenu besede!

  Rovana Plumb ; poročevalka. – Gospa predsednica, naj vsem ženskam najprej čestitam ob tem pomembnem dnevu, 8. marcu, ko obenem praznujemo že stoto obletnico mednarodnega dneva žena in sto let boja za pravice žensk.

Rada bi se zahvalila tudi vsem kolegom, poročevalcem v senci in članom sekretariata za njihove prispevke pri tem poročilu.

Moje poročilo govori o problematiki, ki je, kar zadeva njene posledice, obenem splošna in izredno konkretna; o revščini žensk. 85 milijonov Evropejcev živi pod pragom revščine in ocene kažejo, da v revščini živi kar 17 % vseh žensk v EU. Takšna so dejstva. Gospodarska, finančna in socialna kriza se dotika vseh nas, a še zlasti škodi ženskam na trgu dela in v njihovem zasebnem življenju, saj je zanje bolj verjetno, da je njihovo delovno mesto negotovo in da bodo postale presežne delavke, ter manj verjetno, da imajo socialno varnost.

Takšna je sedanja situacija. Kaj lahko storimo? Ženske od nas pričakujejo konkretne predloge, konkretne ukrepe. Ker je danes ravno 8. marec, bom svoje poročilo poskusila strniti v osem točk.

Države članice v prvi vrsti pozivamo, da v svojih načrtih za okrevanje po recesiji upoštevajo razsežnost spolov, in sicer tako, da spodbujajo in pospešujejo zaposlenost žensk, sprejmejo posebne ukrepe in prilagodijo proračune, da bi tako zagotovile enak dostop do odhodkov javnega sektorja z namenom povečanja proizvodne zmogljivosti in zadostitve socialnim in okoljskim potrebam žensk.

Drugič, Komisijo in države članice pozivamo, naj sprejmejo potrebne ukrepe, ki so potrebni za odpravo neenakosti med spoloma na področju zaposlovanja kot del strategije Evropa 2020. Močno spodbujam tudi, da bi se kot cilj določilo znižanje razlike v plačah med spoloma za 1 % vsako leto, da se doseže cilj zmanjšanja za 10 % do leta 2020. Poudarjam tudi, da so potrebni pozitivni ukrepi za boljšo zastopanost žensk v političnih, gospodarskih in korporativnih organih odločanja.

Tretja točka je povezana z usklajevanjem zasebnega in poklicnega življenja. Svet in države članice pozivam, naj obnovijo in izpolnijo svoje zaveze za uresničitev barcelonskih ciljev razpoložljivega, cenovno dostopnega in visokokakovostnega varstva otrok ter razvijejo nove cilje glede oskrbe vzdrževanih oseb.

Četrtič, Komisijo in države članice pozivamo, naj določijo zdravstvene politike, ki bodo odpravljale in preprečevale prakse, ki so nevarne zdravju žensk in povzročajo družbeno izključenost in revščino.

Petič, pozivamo države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi bodo ženskam ponudile boljše možnosti za izobraževanje ob sočasnem boju proti stereotipom in odpravljanju modelov tradicionalnih vlog v učnih načrtih.

Naša šesta točka je dejstvo, da obstaja neposredna povezava med socialnimi razmerami družin in otrokovim razvojem. Zato pozivamo Komisijo in Svet, naj oblikuje in izvede strategijo, ki bi do leta 2012 razpolovila število otrok, ki živijo v revščini.

Sedmič, ne smemo prezreti nasilja nad ženskami. Revščina ima vedno večji učinek na tveganje odrinjenosti na obrobje, revščine in socialne izključenosti. Komisijo pozivam, naj določi evropsko leto boja proti nasilju nad ženskami.

Osmič, naj izpostavimo pomen strukturnih skladov in še zlasti Evropskega socialnega sklada kot ključnih orodij za pomoč državam članicam v boju proti revščini in socialni izključenosti. Mislim, da nam lahko uspe. Imamo pristojnosti. Imamo moč in imamo pamet, da se tega pomembnega vprašanja lotimo na evropski ravni in v vseh državah članicah.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, lepo je, da na stoto obletnico mednarodnega dneva žena na čelu tega parlamenta sedi ženska. Mislim, da je to zelo simbolično, kot je simbolično tudi to, da lahko na ta dan razpravljamo o teh izredno pomembnih točkah na dnevnem redu – zahvala gre poročevalki Mariji Nedelčevi (Mariya Nedelcheva) – , kar kaže na veliko podporo delu Komisije na področju enakosti spolov in osredotočanje na pomembna vprašanja, ki jih je in jih bo tudi v prihodnje izpostavljala Komisija.

Boj traja že sto let, a mu še vedno ni videti konca. Žal mi je za to, saj vedno znova upam, da bomo vsakoletno obhajanje boja za pravice žensk kmalu lahko tako rekoč ukinili, a dokler nismo dosegli našega cilja, tega ne moremo storiti, slednjega pa vsekakor še nismo dosegli. Poročilo Parlamenta zelo jasno kaže, kje so razlike. Eno izmed takšnih področij je revščina: o tem smo slišali tudi v drugem poročilu. Ženske so, kar zadeva revščino, že tako ali tako v slabšem položaju kot moški, zato se moramo vprašati, kakšna so naša prizadevanja – in moj kolega Lászlo Andor bo na to vprašanje tudi odgovoril –, da bi ženske spravili iz pasti revščine?

Drugi dejavnik je položaj žensk v svetu zaposlovanja. Ženske imajo še vedno težave z usklajevanjem družinskega in poklicnega življenja. Težavo predstavlja tudi razlika v plačah med spoloma, saj ženske v povprečju zaslužijo 17 % manj kot moški – in kot najbrž veste, smo imeli 5. marca evropski dan enakega plačila, skupaj z meritvami, ki naj bi pokazale, koliko več morajo ženske delati za isto plačo. Razlika je takšna, kot bi nam plačali šele 5. marca; do takrat smo torej delale zastonj. Naše plačano delo se je začelo šele s 5. marcem. Upam, da bomo nekega dne dan enakega plačila praznovali 1. januarja, kar pomeni, da bomo ženske takrat plačane enako.

Politična zavezanost Evropske komisije se izraža v naši novi strategiji. Teme, ki se jih lotevamo v strategiji za enakost spolov, so enake kot teme, ki jih je omenila že poročevalka: ekonomska neodvisnost žensk, razlika v plačah med spoloma, nasilje nad ženskami in spodbujanje enakosti spolov z zunanjimi ukrepi.

Če začnemo z zunanjimi ukrepi, ste 8. marca morda spremljali, ko sva s Cathy Ashton nagovorili ženske izven Evrope in pozdravili pogum vseh žensk, ki se borijo za golo preživetje in vzpostavitev demokracije; moramo jim jasno sporočiti, da jim stojimo ob strani. Ko je ravno govora o vseh teh nemirih, vojnah in genocidih, ki se na žalost še vedno dogajajo, vsi veste, da so ženske v prvih bojnih vrstah. Ženske in otroci so v naših družbah in tudi v družbah izven Evrope najbolj ranljivi in prav zato si Komisija prizadeva za racionalizacijo različnih političnih pobud za boj proti nasilju nad ženskami in ustvarjanje sinergije na področjih s podobnimi cilji.

Takšno je torej stanje, kar zadeva prizadevanja za razvoj usklajene politike pri spopadanju s tem velikim problemom: da bi bili učinkoviti, sama lahko delujem v smer konkretnih ukrepov na področjih, kjer obstaja jasna pravna podlaga, in z ozirom na to bom maja predstavila sveženj predlogov za pravice žrtev, v katerem bo imela zakonodaja, s katero bi lahko pomagali ženskam in otrokom, seveda zelo visoko mesto.

Morda bi zaključila s temo, ki smo ji v preteklih nekaj dneh namenjali zelo veliko pozornosti. Kot veste, sem 1. marca direktorje velikih evropskih družb, ki kotirajo na borzi, zbrala za eno mizo, da bi jim povedala, da ne bomo več podpirali 90 % kvote za moške v upravnih odborih – ker to se namreč dogaja. V upravnih odborih je na deset moških ena sama ženska, kar pomeni, da je dejanska kvota za moške 90 %. Zato menimo, da se je s tem treba spoprijeti, v prvi vrsti zato, ker vse raziskave gospodarstvenikov in znanstvenikov jasno kažejo, da imajo družbe z bolj uravnoteženo strukturo sprejemanja odločitev donosnejše naložbe in večji dobiček kot družbe, kjer v strukturi odločanja prevladuje moški spol.

Ženske torej mislijo resno; v interesu gospodarskega razvoja je, da ženske zasedajo mesta z več odgovornosti. Velike evropske družbe, ki kotirajo na borzi, sem tako pozvala, da do marca 2012 podpišejo „Izjavo o večji zastopanosti žensk v upravah evropskih podjetij“ in se obvežejo, da bodo gospode, ki zapuščajo upravne svete, nadomestili z ženskami z ustreznimi kvalifikacijami – ki jih je tako veliko, da s tem ne bi smeli imeti težav. Spremljali, opazovali, analizirali in preštevali vse, kar se bo dogajalo do 8. marca naslednje leto, in če sprememb ne bo, sem pripravljena sprožiti ukrepe na ravni EU za bolj uravnoteženo zastopanost spolov v upravnih svetih.

(Aplavz)

  Predsednica. – Hvala, gospa podpredsednica, vaše besede so bile izredno simbolične in vsebinsko bogate. Zdaj pa bom zaradi uravnotežene zastopanosti besedo predala komisarju Andorju.

  László Andor, član Komisije. – Gospa predsednica, to je zares občudovanja vredna obletnica in sodelovanje v tej razpravi je zelo velika odgovornost.

Najprej bi se rad zahvalil poročevalkama iz Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter pridruženega Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve za njuni poročili. To poročilo prihaja ravno ob pravem času, saj je vprašanje, ki ga izpostavlja, aktualno že nekaj časa, a je zaradi vpliva finančne in gospodarske krize na ranljive družbene skupine postalo še toliko bolj pereče.

Naj izpostavim nekaj ključnih elementov naših politik zaposlovanja in socialnih politik, za katere menim, da bodo izboljšale zaposlitvene priložnosti in delovne pogoje za ženske. Zares je nekaj nujnih ukrepov, ki jih morajo države članice uvesti na teh področjih. Zmanjšati je na primer treba segmentacijo trga dela, in sicer tako, da se v zakonodaji o varnosti zaposlitve vzpostavi ravnovesje med delavci s pogodbami za nedoločen čas ter tistimi, ki imajo negotove pogodbe za določen čas – med slednjimi so pogosto prav ženske.

Povečati morajo tudi usklajenost dela z zasebnim ali družinskim življenjem ter odstraniti druge ovire, ki preprečujejo vključevanje na trg dela osebam, katerih dohodki predstavljajo drugi vir prihodka v gospodinjstvu, kar so prav tako večinoma ženske.

Stopnjo zaposlenosti v EU je treba povečati, največji izziv na tem področju pa je vključevanje vseh iskalcev zaposlitve, tako moških kot žensk, na trg dela. Menim, da bo moralo biti koriščenje sredstev Evropskega socialnega sklada v prihodnje boljše in odločnejše, s čimer bi podprli politike na strani povpraševanja in nove priložnosti za ženske, zlasti tiste, ki se na trg dela vračajo po rojstvu otroka.

Komisija je izredno zaskrbljena zaradi dejstva, da več kot 80 milijonom prebivalcem Evropske unije grozi revščina. Čeprav nosijo glavni del odgovornosti za boj proti revščini države članice, mora Unija pri tem odigrati svojo vlogo. Glede na raziskave Eurobarometra tako menijo tri četrtine – 74 % – naših evropskih sodržavljanov.

Vodilna pobuda, evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti, vključuje predloge za praktične ukrepe, namenjene doseganju zastavljenih številčnih vrednosti ciljev za zmanjševanje revščine. Platforma se osredotoča na rastoč pomen dejavnega vključevanja tistih ljudi, ki so od trga dela najbolj oddaljeni. Kot sem že poudaril, so ženske pomemben del te kategorije. Leta 2012 bo Komisija predstavila sporočilo, v katerem bo podala poglobljeno oceno izvajanja strategij dejavnega vključevanja na nacionalni ravni.

Omenil sem, da več kot 80 milijonom prebivalcev Evropske unije grozi revščina. Še bolj zaskrbljujoče pa je to, da je med njimi več kot 20 milijonov otrok in številka se s časom ne zmanjšuje. Če tem otrokom pomagamo iz revščine, to pomeni, da obenem iz revščine pomagamo njihovim staršem, zlasti staršem samohranilcem, ki so večinoma ženske. Za to pa je potreben večrazsežnosten pristop, ki bi vključeval politike zaposlovanja za pomoč staršem pri iskanju dela, sisteme davčnih ugodnosti in zagotavljanje ključnih storitev, kot so nastanitev, kakovostno varstvo otrok in izobraževanje ter varstvo otrokovih pravic. Kot je bilo predvideno v platformi, namerava Komisija leta 2012 podati priporočilo v zvezi z revščino otrok. Vsebovalo bo oris skupnih načel in učinkovitih orodij za spremljanje revščine, ki bodo namenjena boju proti revščini in preprečevanju revščine v zgodnjih letih življenja.

Zagotavljanje financiranja je prav tako ključnega pomena za uspešno spoprijemanje z omenjenimi izzivi. Skoraj tretjina dodeljenih 21,7 milijarde EUR sredstev Evropskega socialnega sklada v sedanjem programskem obdobju je bila namenjena ukrepom za izboljšanje dostopa do zaposlitve.. Poleg tega je skoraj 3 milijarde EUR – 2,77, če smo povsem natančni – od teh sredstev dodeljenih za namene spodbujanja samozaposlitve in podpore novoustanovljenim podjetjem, upravičenci pa so pogosto ženske.

Poleg tega je bil pred kratkim ustanovljen evropski mikrofinančni instrument Progress, ki naj bi podpiral ustvarjanje delovnih mest in samozaposlovanje. Instrument zagotavlja posojila ljudem, ki so ostali brez službe in bi želeli ustanoviti ali razviti lastna mala podjetja. Posebno pozornost namenja ženskam in mladim. V preteklih štirih letih je bil proračun sredstev, ki so bila na razpolago, 100 milijard EUR, kar bi preko skupne pobude z mednarodnimi finančnimi ustanovami lahko povečali na več kot 500 milijard EUR.

V zadnjih desetih letih je EU preko sodelovanja z odprto metodo usklajevanja socialne vključenosti in socialnega varstva pomagala povečati ozaveščenost in spodbujati boj proti revščini in socialni izključenosti. Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti je določila okvir za zmanjševanje revščine na številnih področjih politike. Naredimo vse, kar lahko, da bo dosegla svoj cilj.

PREDSEDSTVO: ROBERTA ANGELILLI
podpredsednica

  Nadja Hirsch, poročevalka mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. – (DE) Gospa predsednica, kot poročevalka mnenja za poročilo o enakosti moških in žensk sem se osredotočila na trg dela. Na žalost je razlika v plačah še vedno 17 % in ženske niso vedno enakopravno zastopane v upravnih odborih in nadzornih svetih. Glede tega je treba nujno ukrepati.

Ne moremo si več privoščiti izgubljanja potenciala žensk v družbi ne glede na njihovo starost. Imamo dobro stopnjo izobraženosti in država vlaga v te mlade ženske in matere. Na tem področju moramo prav zares doseči napredek in od podjetij zahtevati, da končno uresničijo svoje obljube. V tem oziru pozdravljam dejstvo, da podjetja res delajo korake v smer uvajanja prostovoljnih kvot.

Vendar pa se po drugi strani v poročilih o enakosti ne bi smelo pozabljati na to, da so v nekaterih pogledih prikrajšani tudi moški. Pri tem mislim predvsem na to, da v šoli fantje ne dobijo vedno priložnosti za razvoj. Razhajanja obstajajo na področju gospodinjstva in skrbi za otroke, kjer bi tudi moški lahko postali bolj dejavni. To je ena izmed nalog, ki bi se ji moral zavezati vsak posameznik posebej. Vsakomur od nas, ne glede na spol, bi morala biti dana priložnost, da najde svoj prostor pod soncem in živi življenje v skladu s svojimi željami.

  Gabriele Zimmer, poročevalka mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. – (DE) Gospa predsednica, pred stotimi leti so ženske zahtevale volilno pravico in pravico do kandidature na volitvah, a se dandanes še vedno bojujemo za enakost žensk na mnogih področjih, zlasti glede kariernih možnosti, pa tudi v zvezi z enakostjo plačila za delo in socialnimi pravicami, zlasti v starosti. Na to ne opozarja le razlika v dohodku moških in žensk.

Kljub vedno večji vključenosti žensk na trg dela statistični podatki kažejo, da so v vseh 27 državah članicah ženske glede revščine bolj ogrožene kot moški. Za večjo ogroženost žensk obstajajo številni razlogi. Ker nimam časa za vse, jih lahko navedem le nekaj. Zaradi večanja števila negotovih zaposlitev so ženske v več pogledih v neenakopravnem položaju. Več kot 30 % žensk v primerjavi z le 7,4 % moških je zaposlenih na delovnih mestih s krajšim delovnim časom. Raziskave kažejo, da so ženske celo na delovnih mestih s krajšim delovnim časom za enako število ur in enako delo plačane bistveno manj kot moški. To pa zmanjšuje priložnosti za vključevanje na trg dela in posvečanje karieri. Ker se s tem zmanjšajo pokojninske pravice, postane revščina vnaprej programirana, zlasti za tiste, ki se odločijo za neodvisno, samostojno življenje. Vendar pa menimo, da je življenje brez revščine mogoče zagotoviti preko politike in z razvijanjem sistemov socialne varnosti z zagotovljenimi pokojninami in minimalnimi plačami nad pragom revščine ter na splošno s krajšanjem delovnega časa.

Ne bi radi čakali nadaljnjih sto let na uvid v samoumevnost pravice žensk, da si svoje življenje uredijo neodvisno od odločitev moških in ne glede na skrb za vzdrževane otroke.

  Barbara Matera, v imenu skupine PPE. – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, danes, ko praznujemo stoto obletnico mednarodnega dneva žena, glasujemo o dveh poročilih, ki se lotevata področij, na katerih so ženske odrinjene na rob in izključene iz družbe.

Ženske so glede revščine običajno bolj ogrožene, kar zlasti velja za matere samohranilke in ženske, starejše od 65 let. Med petimi cilji, ki jih je Evropska komisija predlagala v strategiji EU 2020, je tudi boj proti revščini, zato je poročilo gospe Plumb izjemno pomembno, zlasti v zvezi s politikami enakosti spolov v luči gospodarske in finančne krize.

Posameznice so zaradi svoje ranljivosti izpostavljene tveganju za revščino, socialno izključenost in posledično izolaciji. Zato mora ustanova, katere predstavniki smo, nujno oblikovati konkretne strategije in programe. Prav tako čestitam gospe Nedelčevi (Nedelcheva) za res dobro poročilo, ki spodbuja enakost moških in žensk v Evropski uniji. Zastopanost žensk v javnem in zasebnem sektorju je v primerjavi z zastopanostjo moških zelo nizka. V finančnem sektorju pa so številke še manj spodbudne: ženske predstavljajo le 10 % članov upravnih odborov velikih evropskih družb, ki kotirajo na borzi, in so le v 3 % predsednice upravnih odborov.

Zato podpiram uvedbo kvot, da bi povečali vključevanje žensk v javni in zasebni sektor in zlasti v izobraževanje; to moramo podpreti, saj igra ključno vlogo pri preprečevanju tega, da bi učitelji svoje učence na različna poklicna področja usmerjali pod vplivom spolnih stereotipov.

Zaključila bom z besedami ene od prvih ameriških županj, ki je dejala: „Karkoli ženske naredijo, morajo narediti dvakrat bolje kot moški, da je cenjeno vsaj pol toliko“. Za konec naj še dodam, da na srečo za ženske to ni preveč težko.

  Vilija Blinkevičiūtė, v imenu skupine S&D. – (LT) Gospa predsednica, danes v Parlamentu praznujemo stoto obletnico mednarodnega dneva žena in posebno pozornost posvečamo vprašanju enakosti spolov in preprečevanju revščine med ženskami. Pred več kot sto leti so se ženske borile za pravico do dela, zdaj pa se morajo boriti za to, da bi za enako delo prejemale enako plačilo. Čeprav se pomikamo naprej, je na področju enakosti spolov napredek zelo počasen. Diskriminacija na delovnem mestu je še vedno živa, na trgu dela je močno prisotno ločevanje po spolu, prav tako se nadaljujejo razlike v plačah med spoloma, manjka tudi žensk na vodilnih delovnih mestih in v politiki, podpore glede materinstva in podpore za matere samohranilke. V poročilu Evropskega parlamenta o enakosti moških in žensk smo zaključili, da je ključnega pomena, da v družinskem in družbenem okolju okrepimo načelo enakosti spolov, ustavimo nasilje nad ženskami in trgovino z ženskami, zagotovimo porodniški dopust, ustvarimo ustrezne pogoje, v katerih bo mogoče koristiti storitve vrtcev in varstva otrok, zmanjšamo revščino žensk in ocenimo prispevek žensk k razvoju družine, družbe in gospodarstva. Da bi dosegli te cilje, morajo Evropski parlament, Evropska komisija in države članice združiti moči, na ta zgodovinski dan pa bi želela čestitati vsem ženskam in jih pozvati, naj vztrajajo v boju za svoje pravice in enake priložnosti.

  Antonyia Parvanova, v imenu skupine ALDE. – Gospa predsednica, naj najprej vsem svojim kolegom čestitam za plodno delo, ki so ga opravili v preteklih letih, kar je povzeto tudi v mojem poročilu, in sicer tako glede neenakosti med moškimi in ženskami kot v zvezi s ključnim vprašanjem revščine, ki ga obravnava poročilo gospe Plumb. Praznujemo stoto obletnico mednarodnega dneva žena in ob tej obletnici je ključnega pomena, da se ta parlament ozre na vse, kar je še treba postoriti, da bi zagotovili enakost spolov v vsej Uniji in jo vključili v vse sektorje in področja.

Začnimo kar s sektorjem zaposlovanja in razliko v plačah med spoloma. Kako dolgo bomo še mirno sedeli in razglabljali o statističnih podatkih, ki kažejo na neenak položaj in dejstvo, da so ženske v nekaterih državah članicah EU plačane do 34 % manj kot moški? Zahtevati moramo ukrepe – tudi zakonodajne, če bo treba –, da bi dosegli konkretne rezultate tudi v praksi, ne le na papirju.

Mesto žensk na evropskem trgu dela in številne ovire, s katerimi se morajo srečevati zaradi diskriminacije, prispevajo k naraščajoči pojavnosti revščine žensk. Preveč žensk ostaja v položaju relativne ekonomske negotovosti in odvisnosti. Veliko jih je zaposlenih na slabše plačanih delovnih mestih s krajšim delovnim časom in za določen čas ali pa zasedajo nižje položaje.

Revščina vodi do trgovine z ženskami, nasilja in na splošno do izkoriščanja vseh vrst . Vemo tudi, da zaradi revščine ženske, ki so žrtve nasilja v družini, zaradi pomanjkanja finančne varnosti pogosto ne poskrbijo za lastno zaščito.

Gospa Reding, na ta simboličen dan z veseljem pričakujemo strategijo EU za boj proti nasilju nad ženskami, ki ste nam jo že obljubili.

  Marije Cornelissen, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospa predsednica, 8. marec 2011, stota obletnica mednarodnega dneva žena. Ob tej priliki moramo proslaviti vse, kar smo že dosegli, kot na primer volilno pravico za ženske, pravico do enakosti in reproduktivne pravice, ki jih imajo ženske vsaj v bolj naprednih državah. Vendar pa na ta dan obenem žalosti dejstvo, da veliko stvari še vedno ni takšnih, kot bi morale biti. V EU so ženske še vedno odločno premalo zastopane na vodilnih mestih, še vedno nosijo večino bremena skrbi za druge, razlika v plačah med moškimi in ženskami pa kar noče izginiti in enako velja za države izven EU, saj nekatere izmed njih sploh niso niti začele delovati v smer omogočanja volilnih pravic za ženske.

Stota obletnica mednarodnega dneva žena prav tako kliče po zgodovinski primerjavi. Prvi zares ogromen korak za žensko udeležbo na trgu dela je bil narejen v obeh svetovnih vojnah, še zlasti med drugo svetovno vojno. Takrat je doma preprosto ostalo premalo moških, da bi lahko opravljali delo v tovarnah in pisarnah. Delodajalci niso imeli izbire in ženske so v velikem številu vstopile na trg dela. Zdaj se nam zopet bliža nekaj podobnega. A vzrok za to tokrat na srečo ni vojna, pač pa staranje prebivalstva. Čet pet do deset let bo ponovno preprosto premalo moških, da bi lahko zapolnili vsa mesta, ki se bodo sprostila na različnih ravneh. Delodajalci morajo pritegniti in obdržati ženske. Staranje prebivalstva bi lahko predstavljalo idealno priložnost za doseganje enakosti spolov.

Mi, evropski politiki in naši kolegi na ravni posameznih držav, smo odgovorni za spodbujanje razvoja v to smer, in sicer preko zagotavljanja kakovostnega porodniškega dopusta materam in kakovostnega očetovskega dopusta očetom, omogočanja zadostne ravni cenovno dostopnega varstva otrok, pravice do fleksibilnega in krajšega delovnega časa in dobrih socialnih pravic ter uvedbe kvot za vključevanje žensk v izvršilne organe družb in politiko ali vsaj prepričljivih groženj s kvotami, da bi dosegli ta namen. Skupaj lahko zagotovimo, da ne bo trajalo še naslednjih sto let, preden bodo moški in ženske imeli enake pravice in priložnosti na vseh področjih.

  Andrea Češková, v imenu skupine ECR. – (CS) Gospa predsednica, sem poročevalka v senci za poročilo o pojavnih oblikah revščine žensk v Evropi, tako da se bom osredotočila na to poročilo. Poročilo združuje številna vprašanja, ki tvorijo zelo dober opis položaja žensk v EU. Veseli me, da se poročilo loteva več točk, iz katerih je razvidna potreba po koriščenju fleksibilnih oblik zaposlitve, pri čemer imam v mislih tako zaposlovanje za določen čas kot zaposlovanje s krajšim delovnim časom, saj bi po mojem mnenju družine z majhnimi otroci, zlasti matere samohranilke, s posluževanjem številnih različnih priložnosti na trgu dela lažje usklajevale poklicno in družinsko življenje. Obenem pa seveda pozdravljam in v celoti podpiram dejstvo, da danes tu ponovno opozarjamo na vztrajno veliko razliko v plačah moških in žensk. Na kratko bi rada še dodala, da se poročilo loteva tudi nekaterih vprašanj, ki bi jih težko podprli. Sem na primer spada poziv za oblikovanje evropske listine za pravice žensk in sklicevanje na poročilo o porodniškem dopustu, ki ga, kot vemo, države članice niso sprejele. Tako smo torej podprli le nekatere predloge sprememb. Rada pa bi se zahvalila poročevalki za resnično dobro in izčrpno poročilo.

  Eva-Britt Svensson, v imenu skupine GUE/NGL. – (SV) Gospa predsednica, sto let boja za enakost – mislim, da se je danes pomembno spomniti tudi na začetnice na tem področju, ženske, ki so pred stotimi leti začele boj za enakost in tlakovale pot k napredku, za katerega je kljub vsemu mogoče trditi, da je bil dosežen. Rada bi se zahvalila vsem kolegom poslancem, vsem nevladnim organizacijam – vsem, ki se še naprej bojujejo za enakost. Čeprav naj bi danes razpravljali o položaju žensk v EU, mislim, da je pomembno, da obenem pokažemo solidarnost do tistih žensk v drugih državah, ki prav zdaj na ulicah in na trgih izkazujejo izreden pogum v boju za demokracijo in pravičnost. Mislim, da se moramo danes spomniti tudi na te ženske.

Poročili, o katerih tu razpravljamo, prikazujeta neenakost na trgu dela, na katerem so ženske zaposlene na negotovih delovnih mestih in so žrtve diskriminacije glede plačila, ki je povprečno nižje za 17 %. V Evropi je na trg dela vključenih le šest od desetih žensk, če so zaposlene, pa gre pogosto za negotova delovna mesta s krajšim delovnim časom, ki ne omogočajo dostojnega življenja. To ne preseneča, saj razširitvi otroškega varstva in drugim pogojem, ki ženskam omogočajo zaposlovanje, nasprotuje kar nekaj močnih sil.

Zagotavljanje enakih možnosti na trgu dela pomeni, da bi morali sprejeti direktivo o porodniškem dopustu – za katero upam, da bo vključevala tudi očetovski dopust. Upam, da bomo kmalu lahko razpravljali tudi o starševskem zavarovanju, pri čemer bodo moški in ženske v enaki meri prevzemali odgovornost za preživljanje družine in tudi za skrb za otroke. Če bi imele ženske v EU priložnost opravljati prav toliko plačanega dela kot moški, bi blaginja narasla za več kot četrtino. Na trgu dela si ne moremo privoščiti biti brez žensk.

Potrebujemo kvote. Menim, da so kvote nujen instrument v družbi, v kateri le 3 % velikih podjetij vodijo ženske. Uporabo kvot bi lahko primerjala z uporabo antibiotikov. Čeprav nisem za pretirano rabo antibiotikov, sem vesela, da obstajajo, kadar je kdo bolan. Za družbo, v kateri je na vodilnih položajih velikih podjetij le 3 % žensk, vsekakor lahko sklepamo, da ni povsem zdrava. Kvote so tako nujno orodje za odpravljanje tega, kar je z našo družbo narobe.

  Godfrey Bloom, v imenu skupine EFD. – Gospa predsednica, na mednarodni dan žena je tu v Evropski uniji prisotne precej samohvale. Jaz pa mislim, da vam je popolnoma spodletelo. Omenjate porodniški dopust. Naj vam povem, gospa, da v moji državi zaradi strogega porodniškega dopusta zaposlujejo vse manj in manj mladih žensk, in kot lastnik majhnega podjetja bi moral biti človek zares nor, da bi se odločil zaposliti mlado žensko. Tako da jim s tem niste naredili nikakršne usluge.

Po zaslugi še ene nore sodbe Evropskega sodišča imamo enake možnosti zdaj tudi glede avtomobilskega zavarovanja, kar pomeni, da si mlade ženske tudi v primeru, da bi dobile službo, ne bi mogle privoščiti prihajati na delo z avtomobilom, saj so jim ceno avtomobilskega zavarovanja pravkar podvojili. In zdaj govorite še o kvotah. Kakšna norost je to? S kvotami smo do žensk, ki so vse življenje delale za to, da bi v poslovnem svetu dosegle odgovoren položaj – do uspešnih poslovnih žensk – samo pokroviteljski. Ko bodo zdaj te uspešne ženske sedele v upravnih odborih, se bodo ostali ozirali po dvorani in se spraševali, ali je ta gospa tam samo zaradi lepšega ali je na položaj prišla zato, ker res obvlada svoje delo. Vse skupaj je popolnoma noro in prava tragedija je, da nihče od vas v življenju ni opravljal pravega dela, da bi to lahko razumel.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Eva-Britt Svensson (GUE/NGL). – (SV) Gospa predsednica, gospod Bloom, če nekdo spodbuja uvedbo starševskega zavarovanja in je prepričan, da je to dobra stvar, zato še ni nor. Poglejte samo tiste države članice, ki imajo dobro razvit sistem starševskega zavarovanja. Te države – skandinavske države, kot je na primer Švedska – imajo obenem najvišjo stopnjo zaposlenosti žensk. To dokazuje, da dobro starševsko zavarovanje pomeni, da bomo imeli posledično večje število zaposlenih žensk, prav tako pa seveda tudi moških. Starševsko zavarovanje je dobro za enakost na trgu dela. Tudi ženske lahko prispevajo k blaginji EU.

(Aplavz)

  Godfrey Bloom (EFD). – Gospa predsednica, to preprosto ne drži in ni bilo ugotovljeno na podlagi statističnih podatkov v moji državi. Vprašajte katerega koli malega podjetnika v moji državi. Ne zanimajo me država spoštovane poslanke ali države kogar koli drugega, zanima me lastna država in njeno gospodarstvo in lahko vam povem, da bi vam vsi poslovneži in tudi poslovne ženske povedali, da nočejo zaposlovati žensk zaradi strogih zakonov o porodniškem dopustu. Želim si, zares si želim, da bi lahko stopili v realni svet; dvignite roke vsi tisti, ki ste kdaj opravljali pravo službo!

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Gospod Bloom, kot seveda veste, imajo v Evropi ženske višjo izobrazbo kot moški, kar vključuje vašo domačo državo. Zakaj torej mislite, da bi se v primeru uvedbe kvot v podjetjih v tisti tretjini znašle ravno neizobražene ženske, ki prav tako obstajajo v naši družbi?

  Godfrey Bloom (EFD). – Gospa predsednica, v odgovor gospe Oviir bi ji preprosto svetoval, da podjetjem pusti, da opravljajo svoj posel. Manj kot boste regulirali, manj kot boste obdavčevali, manj kot se boste vmešavali, hitreje si bo naše gospodarstvo opomoglo. To je bistvo vsega in nekaj, česar spoštovana poslanka ne razume.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospa predsednica, gospod Bloom, ali veste, v čem je težava Združenega kraljestva? To, da ima 52 tednov slabo plačanega porodniškega dopusta. Ženske le prvih šest tednov prejemajo 60 % plačilo, medtem ko je 33 tednov plača zgolj simbolična, 13 tednov pa je neplačanih. To je le za bogate družine, kjer ženske lahko ostanejo doma in si privoščijo, da se družinski proračun zmanjša. A to je težava Združenega kraljestva in ne težava naših predlogov glede porodniškega dopusta.

  Godfrey Bloom (EFD). – Gospa predsednica, v odgovor gospe Estrela, lahko ji zagotovim, da je težava moje države to, da smo se odpovedali samoupravi in postali člani Evropske unije: to je težava moje države.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE). – (FI) Gospa predsednica, jaz pa bi se pravzaprav rada zahvalila gospodu Bloomu za njegovo mnenje, saj je takšno razmišljanje precej pogosto. Če temu ne bi bilo tako, bi lahko bili že precej dlje. Samo da je veliko takšnih, ki svojega mnenja ne povedo na glas. Rada bi vas vprašala, gospod Bloom, ali mislite, da so otroci samo otroci žensk in da očetje nimajo nobene odgovornosti, ne potrebujejo očetovskega dopusta in jim ni treba skrbeti za družino še kako drugače kot s služenjem denarja.

(Aplavz)

  Godfrey Bloom (EFD). – Gospa predsednica, v odgovor gospe Jäätteenmäki, naj povem, da so po mojem mnenju za otroke odgovorni njihovi starši in nihče drug. Ne strinjam se s tem, da nekdo prevzema odgovornost za otroke svojega soseda. Odgovornost za otroke morajo prevzeti starši in tako bi morali tudi biti. Več odgovornosti bi prevzemal vsak zase v Evropi – in po svetu – bolje bi bilo, po mojem mnenju.

  Angelika Werthmann (NI). – (DE) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, dejstvo, da moramo še vedno razpravljati o vprašanju enakosti moških in žensk, je znak brezmejne siromašnosti naše družbe. Ženske so prikrajšane ne le v svetu dela, temveč tudi v družbi na splošno. Seznam se zdi neskončen, zato se bom omejila le na nekaj ključnih besed: ravni plač, delovni pogoji in pogoji imenovanja, negotove pogodbe o zaposlitvi, pokojninske pravice, varstvo otrok, socialna varnost in različne oblike nasilja nad ženskami.

Veliko žensk je bolje usposobljenih kot moški, a se kljub vsemu znajdemo sredi razprave o enakem plačilu za enako delo – neverjetno. Enako neverjetno je dejstvo, da so ženske v primeru revščine bolj ogrožene kot moški; zlasti ogrožene so starejše ženske in samohranilke. Naj vas spomnim, da je bilo leto 2010 leto boja proti revščini. Problematika revščine zadeva predvsem ženske. To ima resne posledice za družbo, saj vodi revščina v bolezen in lahko posledično pripelje do brezposelnosti.

  Edit Bauer (PPE). – (HU) Gospa predsednica, danes imamo v Parlamentu dve razpravi, ki temeljita na poročilih kolegic poslank – za poročili jima čestitam –, v katerih je resnično težko povedati kaj novega glede na to, da položaj ostaja skoraj nespremenjen in se je v nekaterih pogledih v preteklih letih celo poslabšal. V razpravi o plačah moških in žensk na primer že leta in leta govorimo, da je v plačah še vedno precejšnja razlika, kljub temu, da je bilo že v Rimski pogodbi leta 1957 zapisano načelo „enakega plačila za enako delo“. Poleg tega imamo v zvezi s tem že od leta 1975 tudi sekundarno zakonodajo, a če bi morali narediti seznam zakonov, ki so bili sprejeti, a ne delujejo, bi se ta vsekakor imel možnost uvrstiti na sam vrh seznama. Kot je bilo danes tu že omenjeno, zadnji statistični podatki kažejo, da je obstoječa razlika 17,5 %, nekateri izmed nas pa se še spomnimo, da se je pred nekaj leti ta odstotek spustil na 15 %, vendar je variabilnost izredno visoka. In to vprašanje ne zadeva le malih in velikih podjetij in ni le žensko vprašanje; to je obenem vprašanje socialne pravičnosti. Ne moremo dovolj poudariti, da je razlika v plačah, kot je na bolj ali manj enak način izpostavil že kolega poslanec, kaznovanje žensk za materinstvo, pojavi pa se, ko se mlade ženske vrnejo na trg dela. In tukaj se skriva poglavitni problem: mala podjetja namreč nikoli ne bodo rešila družbenih težav. Tisto, kar je Parlament zahteval v zvezi s tem, tj. pregledno porazdelitev plač med spoloma, in da se poskrbi za to, da tisti, ki vedno znova kršijo to načelo, vsaj ne dobivajo podpore iz evropskih skladov, po mojem mnenju res ni veliko. Res pa je opaznega tudi nekaj napredka: uvedba „dneva enakega plačila“ predstavlja določeno mero napredka, zares izjemen dosežek pa bi bil, če bi ta dan namesto 5. marca lahko praznovali 1. ali 2. januarja.

  Edite Estrela (S&D). – (PT) Gospa predsednica, na univerzah ženske predstavljajo večino in so tudi bolj usposobljene, a ko gre za vodilna delovna mesta, jih pri napredovanju pogosto zaustavi stekleni strop. Zato potrebujemo kvote. Škoda, da je gospod Bloom že odšel. V zvezi s politiko in gospodarstvom moramo opozoriti, da imamo samo eno žensko predsednico centralne banke. Ženske niso odgovorne za finančno krizo, vendar bi jo lahko pomagale preprečiti.

Zakaj vedno, ko govorimo o kvotah, nekdo začne govoriti o prednostih? Zakaj se sprašujemo le o prednostih, ki bi jih s tem imele ženske? Ali moški morda nimajo prednosti? Kvote so nujen in začasen ukrep, s katerim bi lahko spodbujali uravnoteženo zastopanost moških in žensk na vodilnih položajih, in zato bi želela čestitati Komisiji za prizadevanja, da bi zagotovila enakomerno porazdeljenost odločanja tudi na vodilnih položajih v gospodarstvu.

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Gospa predsednica, vsem skupaj vse najboljše za mednarodni dan žena! Ko gre za enakost spolov, vprašanje niso zgolj razlike in socialna pravičnost. Enakost spolov je temeljni pogoj trajnostne gospodarske rasti, zaposlovanja, konkurenčnosti in socialne kohezije. Naložbe v ukrepe za enakost spolov se obrestujejo z višjimi stopnjami zaposlenosti žensk, njihovim prispevkom k BDP-ju, davčnimi prihodki in stopnjami trajnostne rodnosti. Naše razumevanje enakosti spolov je v primeru mnogih še vedno na srednjeveški ravni; tako je bilo vsaj mogoče slišati v nekaterih govorih.

Del te tematike pa je tudi namišljena pošast – ta pošast so kvote. Ljudje pozabljajo ali pa morda ne želijo sprevideti, da kvote ne bodo na silo postavljale žensk na vodilne položaje, niti ne bodo spravljale nesposobnih žensk na položaje moči. V Evropi so ženske bolj izobražene, sposobne so sprejemanja odgovornosti, sposobne so delati dobro in za svoje delo lahko prejmejo pravično plačilo. Države, kjer že uporabljajo kvote in kjer so jih uvedli že pred dvajsetimi leti – tukaj imam v mislih severnoevropske države –, so nam vsekakor pokazale, da je s tovrstnimi ukrepi mogoče doseči naše cilje, in ljudje se tam dandanes vedejo drugače – kvote niso več tako potrebne, kot so bile v preteklosti. Sodelovanje žensk na vseh področjih družbe je postalo norma. Želela bi seveda povedati kar nekaj stvari tudi o revščini in materah samohranilkah, a mi čas tega žal ne dovoljuje. Hvala vsem današnjim govorcem – nekega dne nam bo kljub vsemu uspelo!

  Franziska Katharina Brantner (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, stota obletnica mednarodnega dneva žena je dober razlog za to, da ta dan praznujemo, se zahvalimo in nadaljujemo z bojem.

Obravnavamo poročilo o ženskah in revščini; eden izmed ključnih vzrokov za ta problem je neenakost v plačah moških in žensk. Kot smo danes že slišali, je bila enakost plačila določena že leta 1957 v Rimskih pogodbah. Vendar pa je razlika v plačah po Evropi še vedno 17,5 %, v Nemčiji pa kar 23 %. Leta 2008 je ta parlament po zaslugi odličnega dela gospe Bauer sprejel poročilo o neenakosti plač. To poročilo je Komisijo pozvalo, da sproži zakonodajne pobude za boj proti neenakosti plač. Od takrat se ni zgodilo še nič. Poleg tega, komisarka Reding, je vse, kar ste storili, to, da ste 5. marec razglasili za evropski dan enakega plačila, kar ste storili v petek, 4. marca. Še dobro, da ste se spomnili, da je treba to storiti, še preden je dan dejansko minil.

Nimamo več časa za nepomembna sporočila za javnost. Nočemo več poslušati vaših lepih besed. Želimo, da končno nekaj storite za to, da stota obletnica Rimskih pogodb ne bo več dan, ko bo razlika v plačah moških in žensk več od 0 %. Enako plačilo hočemo že zdaj.

Zdaj bi se rada vrnila na vprašanje ženskih kvot in govor kolega poslanca iz Anglije: zanima me, ali res misli, da le 3 % žensk v Angliji in po Evropi „obvlada svoj posel“. Morda to pojasni, zakaj je v nadzornih odborih tako malo žensk? Menim, da ni tako. Potrebujemo kvoto.

Gospa Reding, rekli ste, da se morajo podjetja zavezati, da bodo do naslednjega leta imenovala več žensk. Si želite, da bi se zavezala k temu do naslednjega leta, ali pa bi morale biti do takrat ženske že imenovane na položaje? Če prav razumem, si želite izpolniti drugega izmed omenjenih ciljev.

  Tadeusz Cymański (ECR). – (PL) Gospa predsednica, resolucija, o kateri razpravljamo, izpostavlja nadvse pomembno problematiko revščine žensk. Opomniti se moramo tudi na to, da so ženske tiste, ki nosijo največji del bremena finančne krize. V prvi vrsti so ženske tiste, ki so občutile posledice krize v smislu zmanjšane stopnje zaposlenosti, nižjih plač in ukrepov prestrukturiranja. Poleg tega so ženske tiste, ki prevzemajo odgovornosti starševstva in vzgoje, obenem pa sodelujejo na zelo zahtevnem in neprestano spreminjajočem se trgu dela.

Položaj žensk v državah članicah EU je zelo raznolik in zato je izjemno pomembno, da pokažemo solidarnost in razumevanje ženskam v predelih, kjer je problem revščine še posebej pereč. Pri vprašanju neenakega plačila bi se morali ustaviti in se zamisliti, saj obstaja razlika v plačilu tudi v podjetjih, ki jih vodijo ženske in katerih lastnice so ženske. To dejstvo je zaskrbljujoče in zahteva razmislek o tem, ali vzroki ležijo kje globlje in ali administrativna pravila in uredbe – stroga zakonodaja – v tem primeru zadoščajo ali pa je treba spremeniti ozaveščenost ljudi in kulturo na splošno. Nič ne more nadomestiti spoštovanja in družbene kulture in tu ne zadostuje niti zakonodaja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL). – (PT) Gospa predsednica, še zlasti pomembno je, da letos na mednarodni dan žena razpravljamo o poročilih, ki želita opozoriti na neenakosti in diskriminacijo, ki še vedno obstajajo. V nekaterih državah družba celo nazaduje.

Ko opozarjamo na zgodovinsko pomemben datum, povezan z bojem žensk za lastne pravice in njihovo uveljavljanje, obenem opozarjamo na vedno večjo nezaposlenost in negotova delovna mesta, nizke plače, diskriminacijo pri plačah in zaradi materinstva, s katero se spopadajo zaposlene ženske; te težave se pojavljajo v oblikah, ki so šokantne in nesprejemljive predvsem pri mlajših generacijah.

Okoliščine, v katerih prihaja do izgube dohodka, so vedno številčnejše in ženske vedno revnejše. Še zlasti je kritičen položaj invalidnih žensk, priseljenk, upokojenk z nizkimi pokojninami in slabo plačanih delavk.

Težav, s katerimi se srečujejo ženske na podeželju in v družinskem kmetijstvu, je vedno več, enako pa velja tudi za ženske, ki vodijo mikro in mala podjetja. V nekaterih državah, kot na primer na Portugalskem, v Grčiji in na Irskem, imajo varčevalni ukrepi posledice za ženske tako v vlogi zaposlenih kot državljank in mater.

To velja za namensko zniževanje plač, zamrzovanje števila mest na univerzitetnih programih, zaustavljanje kolektivnih pogajanj; in tudi varčevalne ukrepe v zdravstvu, izobraževanju, na področju socialne varnosti in različnih oblik socialne pomoči.

Preprečevanje izvajanja ukrepov pod pretvezo, da je tako zaradi krize, kar ogroža pravico žensk do enakosti in potrebne gospodarske ter socialne kohezije, je torej resna težava. Lepe besede in razglašanje dobrih namenov ne zadostujejo. Čas je, da prekinemo z neoliberalnimi politikami pakta za stabilnost in rast, z liberalizacijo, privatizacijo in svobodno konkurenco, saj slednje vedno služijo gospodarskim in finančnim interesnim skupinam. Čas je, da v ospredje postavimo ženske in njihove pravice, enakost, gospodarsko in socialno kohezijo, da bi tako dosegli boljšo družbo; da bi zares spoštovali človekove pravice in utrdili napredek, ki so ga ženske pomagale doseči v naši civilizaciji.

  Teresa Jiménez-Becerril Barrio (PPE). – (ES) Gospa predsednica, danes je zelo pomemben dan za razpravo o enakosti med moškimi in ženskami, saj praznujemo mednarodni dan žena in se spominjamo tistih, ki so se pred sto leti borili za pravice žensk na področju dela, njihove gospodarske pravice in pravico do sodelovanja na volitvah.

V teh sto letih smo precej napredovali, a je še veliko treba postoriti. O pravi enakosti še vedno samo sanjamo, diskriminacija žensk pa je del vsakdana.

Menim, da lahko vsak izmed nas, tako moški kot ženske, stori še veliko več, da bi dosegli resnično emancipacijo žensk. Na svetu je veliko žensk, ki imajo ogroženo pravico do življenja, ki jim drugi teptajo dostojanstvo in odrekajo svobodo.

Na ta mednarodni dan žena mi dovolite, da izrazim svojo podporo in besede upanja vsem ženskam, ki se borijo za demokratične pravice v revoluciji v Severni Afriki. Ženske ne smejo bili vredne pol manj kot moški, ne v arabskih državah ne kjerkoli drugje po svetu. Vredne smo prav toliko in zaslužimo si enako kot moški. Še naprej se bom borila, da bi dosegli to enakost in da bo mednarodni dan žena obstajal, vse dokler tega ne dosežemo.

Tudi če je veliko ljudi, ki tega nočejo videti, je stvarnost takšna, da ženske v nekaterih primerih zaslužijo pol manj kot moški in da so žrtve nasilja v družini večinoma ženske in otroci. Ponoviti moram, da je treba o teh dejstvih v Parlamentu še naprej poročati, in obljubim, da bom seveda še naprej delala na tem.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospa predsednica, rad bi začel s pohvalo dela kolegic poslank gospe Nedelčeve (Nedelcheva) in gospe Plumb.

Na ta simboličen dan, ko obeležujemo sto let mednarodnega dneva žena, bi lahko skoraj dobesedno ponovil vse tisto, kar je bilo izrečeno lani, saj se boj še vedno nadaljuje.

Res je, da so ženske bolj odporne na sedanjo krizo glede izgube delovnih mest. V zvezi z bojem proti nasilju nad ženskami pa od Komisije pričakujemo, da nas seznani s tem, kakšne so njene namere, podpre naš poziv k oblikovanju evropskega leta, namenjenega opozarjanju na ta problem, in predloži strategijo. Povedali so mi, da naj bi se to zgodilo kmalu, kar me zelo veseli.

Na žalost enako plačilo kljub številnim prizadevanjem nekaterih držav članic in zlasti Evropske komisije še vedno ni del stvarnosti. Države članice so poleg tega kljub odločnemu prizadevanju tega parlamenta na žalost zavrnile očetovski dopust, v štirih državah članicah Unije pa ženske še vedno nimajo pravice do splava, medtem ko se v preostalih o njej pojavljajo dvomi.

Pozdravljam novi belgijski zakon o kvotah za zastopanost žensk v podjetjih in upravnih odborih in tudi izjemno proaktiven pristop, ki sta ga v zvezi s tem zavzela gospa Reding in predsednik Buzek celo v medijih na drugi strani Atlantika.

Nazadnje pa bi morali vendarle pozdraviti dejstvo, da smo po stotih letih po zaslugi evropske in nacionalne zakonodaje na pol poti do enakosti spolov. Pojdimo torej naprej po tej poti, da ne bo trajalo naslednjih sto let, da enakost spolov v resnici dosežemo.

  Emma McClarkin (ECR). – Gospa predsednica, kot je izpostavilo že precej poslank, smo glede pravic žensk skozi leta postopoma napredovali. V 30 letih od prvih volitev v Evropski parlament do leta 2009, ko sem bila izvoljena sama, se je zastopanost žensk več kot podvojila. Ženske zdaj zasedajo pomembna mesta v politiki, poslovnem svetu, v industriji in v medijih. Morda je še najpomembnejše to, da smo kot družba pričeli ceniti pomen vloge žensk in njihovih prispevkov, ter s tem pridobili enakost.

Vendar pa moramo biti previdni glede tega, kako daleč gremo s pozivi za enakost in na katerih področjih jo zahtevamo. Naša prizadevanja bi se morala osredotočati na to, kar še dandanes ni tako, kot bi moralo biti. V Združenem kraljestvu ženske še vedno predstavljajo manj kot 20 % poslancev, skoraj polovica podjetij, uvrščenih v indeks FTSE 250, v upravnih odborih nima niti ene ženske in le petino vseh diplomantov strojništva, znanstvenih študijev in informacijske tehnologije predstavljajo ženske. Glede na raznoliko naravo naših družb je to jasno nekaj, kar morajo države članice nasloviti – a brez kvot in arbitrarno postavljenih ciljev na ravni EU.

Vendar poleg vprašanja zastopanosti na tisoče žensk po EU in tudi po svetu trpi zaradi nasilja, izkoriščanja in izključevanja. To so ženske, ki v resnici nimajo glasu. Te ženske – ki trpijo zaradi diskriminacije, se namenoma odvrača od dosežkov ali so žrtve zatiranja – so tiste, ki si gotovo zaslužijo, da jim namenimo popolno pozornost.

  Astrid Lulling (PPE). – (DE) Gospa predsednica, za začetek bi rada izrazila dobrodošlico majhnemu številu moških, ki so se pridružili prav tako majhnemu številu žensk na tem plenarnem zasedanju. Enako obravnavanje in enake priložnosti za ženske in moške seveda podpiram. Za to si tako na nacionalni kot tudi evropski ravni uspešno prizadevam že več kot 50 let.

Poročilo o enakosti žensk in moških v EU za leto 2010 žal tudi tokrat vsebuje pretirane zahteve, ki imajo na koncu za ženske ravno nasproten učinek od želenega. Za razlaganje vseh tu nimam časa. To sicer ni poročevalkina krivda, a zaradi velikega števila predlogov sprememb je poročilo kar malce težko pregledati.

V zvezi s spornim vprašanjem, ali bi morala EU družbe, ki kotirajo na borzi, zavezati k ženskim kvotam, moram opozoriti, da Norveške ne gre prehitro navajati kot bleščeč zgled uvajanja takšnega ukrepa. Morda boste vprašali, zakaj. Od uvedbe ženskih kvot med letoma 2003 in 2009 se je število družb, ki kotirajo na borzi, s 554 zmanjšalo na 362. Vsaka tretja družba je kot razlog za to, da ne kotira več na borzi, navedla uvedbo ženskih kvot. Na Norveškem izmed 300 sedežev v upravnih odborih 70 sedežev zasedajo ženske, ki so poznane pod imenom „zlata krila“. To je sicer zlobno, a zelo zanimivo. Če govorim zase, moram reči, da bi me kariera „zlatega krila“ najbrž kar privlačila, saj do zdaj še nisem bila članica niti enega samega upravnega odbora. Komisija mora pazljivo razmisliti in pretehtati posledice takšne odločitve, da se v svojem odzivu na to težavo ne bi prenaglila.

Obenem mi je žal, da to poročilo v isti sapi dodaja, da bi moral biti ženskam omogočen lahek dostop do kontracepcije in splava. Z drugimi besedami, splav se primerja s kontracepcijo kot preprostim načinom nadzorovanja rojstev. To je žaljenje žensk. S tem se ne morem strinjati, poleg tega pa EU za to področje sploh nima pristojnosti – kot veli načelo subsidiarnosti! Obžalujem dejstvo, da nekatere poslanke ti vprašanji vsakič znova povezujejo. To ni potrebno.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, gospe Lulling bi želela zastaviti zelo preprosto vprašanje: ali ne vidi, da doseganje enakosti moških in žensk še zdaj, leta 2011, ovirajo prav takšna stališča, kot je njeno, ki so torej stališča ženske in ki jih celo danes tako vneto želi deliti z nami?

  Astrid Lulling (PPE). – (FR) Gospa predsednica, ne vem, pred letom 2011 nisem rekla ničesar, zakaj se je položaj poslabšal? Ne bo se poslabšal, če bomo ostali realistični, poslabšal pa se bo, če bomo zavzeli utopičen in nerealističen pristop.

(Aplavz)

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospa predsednica, gospa Lulling, čeprav bi bil lahko zelo ponosen, da ste se zahvalili tistim nekaj moškim, prisotnim na razpravi, bi me lahko kot enega izmed redkih moških članov Odbora za pravice žensk in enakost spolov zares ujezilo, če bi me metali v isti koš kot gospoda Blooma. Zanima me, ali lahko razlikujete med gospodom Bloomom in mano, ali pa naj me žalosti dejstvo, da menite, da sva del istega boja, saj je povsem jasno, da se najini stališči v resnici radikalno razlikujeta.

  Astrid Lulling (PPE). – (FR) Gospa predsednica, gospod Tarabella, gospoda Blooma sploh nisem omenjala! Gospodu Bloomu ste napravili veliko uslugo, saj ste bili vi tisti, ki ste mu postavljali vprašanja in mu ponudili priložnost, da zavzame oder. Hvaležna sem, da ste mi postavili ta vprašanja, saj imam tako več časa, da povem svoje.

Vam, gospod Tarabella, pa moram vseeno povedati, da ste cenjen član Odbora za pravice žensk in enakost spolov. Vedno lahko računam na vas, da boste glas razuma, in žal mi je, da pri nekaterih delih obravnavanih poročil nismo raje slišali vašega in mojega mnenja.

  Zita Gurmai (S&D). – Gospa predsednica, na obletnico mednarodnega dneva žena, ko razpravljamo o poročilu gospe Plumb o pojavnih oblikah revščine in poročilu gospe Nedelčeve (Nedelcheva) o neenakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji in se institucije osredotočajo na kvote za ženske v upravnih odborih, skupina Ženske PSE svojo kampanjo za leto 2011 posveča vprašanju pokojninskih sistemov in revščine žensk. Vse evropske družbe se spopadajo s staranjem prebivalstva in pokojninske sisteme povsod po Evropi čakajo reforme. Zato mora EU poslati sporočilo, da nas zanimajo predvsem življenja običajnih žensk.

V zvezi s ključnim vprašanjem pokojnin bo morala biti Evropska komisija vodilna pri prizadevanjih za zmanjševanje strukturnih razlik med ženskami in moškimi. Ženske ne bi smele biti prikrajšane zaradi stvari, na katere ne morejo vplivati, kot so: razlika v plačah med spoloma, kot je omenila že kolegica, skrb za sorodnike in neugledno delo. Naša prva naloga je, da povečamo ozaveščenost žensk. Izpostaviti moramo, da je bil v tekočih razpravah o pokojninah ženski spol kot dejavnik omenjen zelo malokrat. Od oblikovalcev politik želimo, da se zavedajo vpliva slednjega in zagotovijo, da nam bodo dostopni natančni podatki o ženskah in pokojninah.

Komisija mora opraviti raziskavo o vplivu spola v pokojninskih reformah v Evropi in prepričana sem, da bo Viviane Reding to storila. Preučiti moramo najboljše prakse na nacionalni ravni in premisliti o evropskem pristopu. Res je čas, da premislimo o tem, kaj smo dosegli v preteklih stotih letih. Za naše otroke potrebujemo jasno prihodnost.

Pomembno je tudi, da se spomnimo na to, kaj je naredila Clara Zetkin pred stotimi leti, saj je bilo odpravljanje razlike v plačah med spoloma njena ideja. Zares pomembno bo tudi, da se lotimo sprememb v slogu Ginger Rogers in Freda Astaira – in se spomnimo, da je morala Ginger Rogers narediti vse enako kot Fred, a „vzvratno in v visokih petah“.

PREDSEDSTVO: DAGMAR ROTH-BEHRENDT
podpredsednica

  Lena Kolarska-Bobińska (PPE). – (PL) Gospa predsednica, v poročilih o neenakostih, s katerimi se srečujejo ženske in moški v Evropski uniji, je mogoče najti številne predloge v zvezi s tem, kaj bi bilo treba storiti in katere korake bi morali narediti, da bi zmanjšali te neenakosti. Rada bi se iskreno zahvalila komisarki Reding za ukrepe za zmanjševanje razlik med ženskami in moškimi, ki jih uvaja na evropski ravni. Vendar pa bi morala biti večina teh ukrepov izvedena na nacionalni ravni ali ravni držav članic. Prav tam se namreč pogosto pojavljajo ostra nasprotovanja politikov, ustanov in javnega mnenja. Ženske organizacije se tako po pomoč pogosto obrnejo na Komisijo. A tu so ključnega pomena dejanja aktivnih državljanov, kot na primer na Poljskem, kjer je bilo nasprotovanja mogoče premagati po zaslugi ženskega družbenega gibanja, poznanega kot Kongres žensk. Zbrali smo več kot sto tisoč podpisov za družbeno in pravno pobudo, razširjena razprava, v kateri je sodelovala tudi širša javnost, pa je pripomogla k temu, da je poljski parlament potrdil 35-odstotno žensko kvoto za vse volilne liste, kar velja tudi za evropske volitve. Zelo sem ponosna, da se je Poljska pridružila državam z zakonsko določeno paritetno sestavo in je prva izmed novih držav članic, ki je uvedla to pomembno spremembo. V prihodnje bomo pazljivo spremljali, kakšen vpliv bo to imelo na sodelovanje žensk v politiki. Rada bi jasno poudarila, da bi si morali takoj zastaviti nove cilje, in sicer bi morala biti med temi tudi enako plačilo za različne skupine žensk in paritetna sestava v drugih organih odločanja. Najlepša hvala.

  Silvia Costa (S&D). – (IT) Gospa predsednica, komisarja, gospe in gospodje, zahvaljujem se poročevalkama in bi prav tako rada posvetila današnji 8. marec ženskam v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, kot so številne ženske, ki prav v tem trenutku demonstrirajo v Kairu in Iranu ter se borijo za demokracijo in svobodo v svojih državah. V tem oziru upam, da bomo sprejeli odločne ukrepe, tudi v zunanji politiki Evropske komisije, da bi tako vzpostavili povezave s temi ženskami.

Celo v Evropi opažamo izrazito ponovno prebujenje sodelovanja žensk, če omenimo samo zahteve za spoštovanje dostojanstva žensk v medijih in glede vedenja moških v javnih ustanovah, kar je na mestnih trgih 13. februarja na primer zahtevalo milijon italijanskih prebivalk in tudi veliko zaskrbljenih moških prebivalcev.

Kar zadeva poročili, ki sta današnji predmet razprave, bi opozorila, da obstaja močna povezava med naraščajočo negotovostjo pri delu in v življenju mladih žensk, kljub temu, da so bolj izobražene in bolj usposobljene, ter neustrezno zaščito netipičnih delavk – kamor spada večina mladih žensk – zlasti v času materinstva in starševstva, pa tudi med pomanjkljivostmi obstoječih politik za doseganje uravnoteženosti in nižjo stopnjo ženske zaposlenosti, številčnejšimi primeri revščine med ženskami in otroci ter nižjimi pokojninami in posledično izključenostjo iz organov odločanja.

Čeprav se strinjam s pobudo gospe Reding v zvezi z upravnimi odbori, pa nisem tako naklonjena pobudi o zavarovanju, pri kateri obstaja tveganje, da bodo zaradi nje prikrajšane zlasti ženske. Brez tega ne bo Evrope 2020.

  Elisabeth Morin-Chartier (PPE) . – (FR) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje, najprej bi rada povedala, da zame boj za enakost moških in žensk ni povezan z levico ali desnico; ni boj moških ali žensk, temveč boj za družbo kot celoto.

Katera sodobna družba bi vlagala v izobraževanje mladih deklet, kot vlaga naša, potem pa samo sebe prikrajšala za 50 % razpoložljive inteligentne delovne sile na trgu dela? Družba, v kateri živimo, ne bi smela biti takšna. Vas, Komisijo, Svet in Parlament pozivam, da se mobilizirate in poskrbite, da bomo za sabo pustili bolj enakopravno in pravičnejšo družbo, ki bo naredila več za to, da bi izkoristila izobrazbo mladih deklet in njihovo inteligenco.

Moja druga pripomba, komisarka, zadeva enak dostop do odgovornih položajev. Kot veste, sem Francozinja in sem kvotam prej nasprotovala. A po desetih letih sem ugotovila, da brez kvot ne bomo dosegli ničesar. Brez kvot nikoli ne bo toliko žensk, kot je moških

(Aplavz)

na odgovornih položajih. Prejšnji teden sem predsednika Parlamenta slišala podpreti to mnenje.

Menim, da se moramo zdaj res podati na to pot. Veste, da sem bila sicer proti kvotam, saj se mi zdi malce ponižujoče, da moramo ščititi ženske, ki naj bi imele možnost napredovati na podlagi svojih sposobnosti. Zdi se mi, da se moramo zdaj kljub vsemu poslužiti tega pristopa.

Tretja in četrta točka zadevata nujnost naših prizadevanj za enako plačilo za moške in ženske. Hvala za vaše prispevke.

(Aplavz)

  Antigoni Papadopoulou (S&D). – (EL) Gospa predsednica, danes smo tu, da se poklonimo boju žensk skozi leta in njihovim dosežkom. Opažamo trdovratne demokratične primanjkljaje, ki jih še zaostruje gospodarska kriza: revščina, trgovina z ženskami, nasilje, brezposelnost, spolno izkoriščanje, razlika v plačilu, žaljivo prikazovanje v medijih, vzdrževanje stereotipnih vlog in premajhna zastopanost na vodilnih mestih – kar so skoraj vse besede ženskega spola – še najbolj škodijo materam samohranilkam, starejšim ženskam, priseljenkam in invalidnim ženskam.

Potrebujemo usklajene ukrepe na evropski in nacionalni ravni: učinkovitejše politike zaposlovanja in socialnega varstva za boj proti revščini, več ukrepov, namenjenih usklajevanju domačega življenja in dela, ki bi pomagali podpreti zaposlene ženske, ter proaktivne ukrepe in kvote za uravnoteženo zastopanost na vodilnih mestih. Če želimo izkoreniniti nasilje in stereotipe, potrebujemo ustrezno izobraženost in spodbujanje ozaveščenosti. Pot je dolga, a se moramo podati po njej, saj si ženske zaslužijo boljše priložnosti brez predsodkov.

  Joanna Senyszyn (S&D). – (PL) Gospa predsednica, ženske so diskriminirane na vseh področjih življenja; ženske se pretepa in posiljuje. Polovica vseh žensk v Evropi je že izkusila nasilje, več kot milijon pa jih je žrtev nasilja vsak dan. Delo na direktivi o boju proti nasilju nad ženskami se nadaljuje, vendar so v Evropski uniji na žalost obenem tudi nekatere države, kot je Poljska, ki si dovolijo uporabo zakonsko podprtega nasilja nad ženskami na področju spolnega in reproduktivnega zdravja.

Zaradi pomanjkanja ustrezne spolne vzgoje in lahko dostopne kontracepcije zakon ženske, ki zanosijo, vključno z mladoletnicami, prisili v to, da otroka donosijo. Nosečo žensko se obravnava kot inkubator in se ji odreka pravico, da se odloča sama zase, kot tudi pravico do zdravja in zasebnosti, ki je pri moških na primer samoumevna. Prepoved splava ne zmanjšuje števila dejansko izvedenih posegov. Zakone proti splavu je treba obsojati, saj predstavljajo obliko nasilja države nad ženskami in institucionalizirano diskriminacijo žensk. Če bi bili moški tisti, ki zanosijo, bi bil splav nekaj svetega.

  Iratxe García Pérez (S&D). – (ES) Gospa predsednica, rada bi izrazila priznanje in hvaležnost do vseh žensk, izmed katerih so mnoge znane in je bilo o njih že precej napisanega, pa tudi do številnih neznanih, ki so si v preteklih stotih letih prizadevale za enakost in se borile, da bi dosegle takšen standard enakosti, kot ga imamo zdaj.

Vendar je treba še veliko storiti in obravnavani poročili nas privedeta do vprašanj, kot so usklajevanje dela in družinskega življenja, težave pri vstopanju na trg dela ali boj proti nasilju na podlagi spola, kar je tudi ena izmed večjih težav, ki pestijo Evropo in svet. Enakost moških in žensk še vedno ni del stvarnosti. Zato moramo vstopiti v novo obdobje, v katerem bodo zaveze postale stvarnost.

Iz evropskih institucij in tudi ostalega dela evropske družbe si moramo prizadevati za napredek v smeri doseganja resnične enakosti moških in žensk. Takšna enakost bi nam lahko ponudila priložnost za oblikovanje pravičnejše in bolj enakopravne družbe in moški so na tej poti ključnega pomena. Še veliko dela nas čaka, a s skupnimi močmi ga bomo opravili.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). – (PL) Gospa predsednica, danes je izvrstna priložnost za to, da se spomnimo na to, da imajo ljudje pravico do enake obravnave ne glede na svoj spol. Kljub številnim ukrepom, ki naj bi zagotovili enake pravice, je vprašanje razlike v plačah žensk in moških še vedno nerazrešeno. Ženske so še vedno v slabšem položaju; delodajalci njihove ustreznosti za delovna mesta pogosto ne ocenjujejo glede na njihovo usposobljenost, temveč se odločajo na podlagi tega, ali nameravajo imeti otroke ali ne, in če otroke že imajo, jih zanima, kdo bo pazil nanje v primeru, da zbolijo. Moške in očete pri iskanju zaposlitve tega nihče ne sprašuje. Zato bi želela poudariti potrebo po spremembah sistema in ukrepih, ki bi spremenili način, na katerega družba gleda na to težavo, in zagotovili, da se ženske tudi same osvobodijo prepričanja, da so one tiste, ki so edine odgovorne za vzgojo otrok, kar bi pomagalo pri odpravljanju neenakosti. Glede na karizmo in odločenost komisarke Reding sem prepričana, da nam bo to tudi uspelo. Hvala.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospa predsednica, na ta mednarodni dan žena se velja ozreti na to, kakšno je v resnici stanje glede enakosti v Evropi. Imamo novo skupno skrb, in sicer feminizacijo revščine. Kljub temu, da ženske delajo več, so moški plačani bolje in še vedno prejemajo višje pokojnine. Ni prav, da postajajo moški vedno bogatejši, ženske pa vedno revnejše. To še zlasti drži za starejše ženske, ki jim je zato treba pomagati na vse možne načine.

Staranje in starost, zlasti kar zadeva ženske, ne bi smela predstavljati bremena. Na staranje se ne bi smelo gledati kot na breme, pač pa kot na nekaj, kar bogati družbo in Evropo ter lahko predstavlja dodaten vir. Prihodnost sveta in Evrope bo v glavnem odvisna od žensk, zlasti mater. In seveda je prav, da lahko sinovi in možje mater, tudi gospod Bloom in jaz sam, prispevamo še kaj pomembnejšega kot to, da se bojujemo v vojnah. Čestitke vsem.

(Aplavz)

  Ivo Vajgl (ALDE). - (SL) Dunajski filharmoniki, verjetno najboljši orkester klasične glasbe na svetu, je šele pred nekaj leti pripustil ženske, da so prisedle in da igrajo z njimi. Predstavljajte si, kako bi izgledal in kako bi zvenel naš orkester tukaj, naš parlament, če ne bi bilo kolegic, ki ga oživljajo s svojim temperamentom in kvalificiranimi razpravami.

Očitno je, da nam je dan, kot je današnji, ki nas spomni na neenakopravnost žensk, več kot potreben. Ženske niso enakopravne na plačilni dan, na dan, ko se delijo funkcije, in na vse dni, ko je treba skrbeti za otroke, za družino. Naša odgovornost v Evropskem parlamentu in kolegov v nacionalnih parlamentih je, da z zakonodajo ustrezno zagotavljamo to enakopravnost. Mislim pa, da jo bomo zagotavljali tudi z vsakodnevno naklonjenostjo in pozornostjo do žensk.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospa predsednica, pomembno je, da danes razpravljamo o revščini žensk. Obenem pa je škoda, da se pri iskanju rešitve še naprej oklepamo enostranskega načina razmišljanja.

Za odpravljanje revščine žensk je potrebno več kot zgolj nasilno poseganje v družinsko okolje. Zadnje raziskave OECD kažejo, da so takšne intervencije uspešne le deloma. Gospodinjskim opravilom in skrbi za otroke ženske namenjajo več časa kot moški. To drži celo v primeru, ko so moški na starševskem dopustu. Ženske tega ne počnejo zato, ker morajo, temveč zato, ker tako same hočejo. Raje se odločijo za zaposlitev s krajšim delovnim časom.

Glede na podatke OECD v sedanjih kazalcih blaginje, kot je na primer BDP na prebivalca, ni zajete kar 30 do 50 % celotne gospodarske dejavnosti žensk. Za odpravljanje revščine žensk je tako potrebno tudi prepoznavanje dela, ki ga ženske opravijo v okviru medgeneracijske solidarnosti. S tem, ko bomo pričeli priznavati to vrsto dela, bomo naredili ključen korak k odpravljanju revščine.

  Sylvana Rapti (S&D). – (EL) Gospa predsednica, jaz pa bi rada povedala nekaj drugega: kar se mene tiče, danes ni dan za praznovanje, pač pa dan spomina na ženske, ki so umrle v uporu v Ameriki ne pred stotimi, temveč pred 157 leti: tudi na to ne smemo pozabiti. Da bi dosegli napredek, potrebujemo tri temeljne stvari:

- prvič, podporne strukture za zaposlene ženske: vrtce in jasli;

- drugič, komisar Andor, finančno podporo za ženske; in

- tretjič, spremembo stališč v šolah in tukaj, komisarka Reding, predlagam, da kvote ne bi bile določene le za upravne odbore, kar je tako, kot bi začeli popravljati hišo od strehe navzdol, ampak tudi za vzgojitelje v vrtcih in učitelje, da bi enakost spolov lahko postala del resničnega življenja.

Za konec vas, gospa predsednica, kot predsednico pozivam, da zaobidete pravila in v tej posebni slovesnosti za dan žena besedo predate še preostalim desetim govornicam.

  Ulrike Lunacek (Verts/ALE). – (DE) Gospa predsednica, komisarka, gospe in gospodje tu v dvorani in na galeriji, boj za pravice žensk na delovnem mestu, v družini in v demokraciji, za gospodarsko neodvisnost žensk in proti nasilju moških, proti revščini žensk ter diskriminaciji mater samohranilk, lezbijk in priseljenk, je boj, ki traja že predolgo. Danes praznujemo stoto obletnico mednarodnega dneva žena. V prihodnje bomo na srečo lahko proslavljali tudi to, kar smo že dosegli, ne da bi pozabili, koliko moramo še storiti.

Gospa Morin-Chartier je že dejala, da pred desetimi leti kvotam ni zaupala, a se je njeno mnenje o kvotah zdaj spremenilo: kvote so nujno potrebne. Hvala za to izjavo. Kvote so v resnici nekaj, kar ženske za napredovanje nujno potrebujejo. Moške kvote imamo v vseh nadzornih odborih, v zakonodajnih organih, v politiki in v poslu. Moško mreženje namreč dobro deluje. Moški se na vplivnih položajih ne znajdejo nujno zato, ker so dobri – nekateri so, a to vsekakor ne drži za vse –, ampak preprosto zato, ker pripadajo tem moškim mrežam. Ravno zato potrebujemo kvote in enakost plač.

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospa predsednica, mislim, da je danes zelo pomemben dan; praznujemo dan žena, dan žensk, ki jih ljubimo, žensk, ki jih spoštujemo, žensk, ki so naše mame, žene, sestre in hčerke, dan zaposlenih žensk in dan gospodinj. Rad bi se zahvalil vsem predstavnicam ženskega spola in poudaril, da osebno podpiram boj žensk za enakost v družbi in pri delu, boj za enako plačilo in kvote za vodilna mesta ter obsojam vsakršno obliko nasilja nad ženskami in izkoriščanje žensk.

S tem bom zaključil, saj je bilo že vse povedano. Hvala vam, gospe, vsem vam, ki ste prisotne na razpravi, in tudi vsem preostalim.

  Licia Ronzulli (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, danes bi se rada poklonila vsem ženskam, ki se v današnji družbi vsak dan bojujejo za spoštovanje svojih pravic, vsem ženskam, ki se odločijo za otroke, čeprav vedo, kako zahtevno bo usklajevanje poklicnega življenja z njihovo novo vlogo mater, in vsem ženskam, ki se zavedajo svoje nadarjenosti in sposobnosti ter se kljub številnim oviram odločijo vztrajati na lastni poti.

Ravno zaradi tega podpiram uvedbo vsaj na začetku obveznih ženskih kvot kot načina spopadanja s kulturo, ki koristi samo moškim. Prepričana sem, da bi na ta način lahko ponudili priložnost številnim mladim ženskam, ki že dolgo čakajo nanjo in ki bi jo, oborožene s strokovno usposobljenostjo in izobrazbo, zagotovo izkoristile.

Imam le nekaj mesecev starega otroka in si upam sanjati: upam, da se moji hčerki Vittorii ne bo treba več tako kot nam boriti, da bi razbila steklene strope, in da se na nadarjenost žensk kmalu ne bo več gledalo kot na obveznost, temveč kot na pristno dodano vrednost.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, trockisti so bili tisti, ki so marksistični razredni boj spremenili v skupinski boj proti vsesplošnim krivicam. Družba naj bi se po njihovem delila na skupine, ki so ali pa niso vedele, da se jim godi krivica, dokler jim ustrežljivi mladi militantneži tega niso razložili. Skupine naj bi bile oblikovane glede na etnično pripadnost, vero, spol, spolno usmerjenost, starost ali invalidnost. Vsako izmed njih je bilo treba nagovoriti, naj sodeluje v skupnem uporu proti zatiralcem.

Trockisti so se postarali, čeprav niso nekateri nikoli odrasli. Nekaterim je uspelo pridobiti moč in priti na vplivne položaje. Njihove zamisli so se širile veliko hitreje in dlje kot oni sami. Beseda „diskriminacija“ je postala največje možno zlo. V številnih primerih krivca za to ne moremo identificirati. Ljudi diskriminira preostali del družbe. Krivi smo vsi. Ljudje morajo ne glede na to, kakšna je njihova resnična prikrajšanost, spoznati, kdaj se z njimi manipulira, in se manipulaciji tudi upreti.

  Karin Kadenbach (S&D). – (DE) Gospa predsednica, komisarja, stota obletnica mednarodnega dneva žena bi morala biti tudi priložnost za razmislek in oceno stanja. Danes bi se rada zahvalila začetnicam boja, ki so nam utrle pot in omogočile, da lahko dandanes številne ženske igrajo vlogo v političnem življenju in v poslovnem svetu.

Vendar pa bi moral biti ta dan za nas tudi svarilo, da ne ogrozimo tega, kar je bilo že doseženo. Številni vidiki programov različnih držav članic, ki se naj bi zdaj izvajali pod krinko proračunske konsolidacije, škodujejo predvsem ženskam, možnostim žensk v izobraževanju, možnostim žensk za pravično plačo, ki omogoča preživetje, ter možnostim žensk za sodelovanje v političnem dogajanju. Še zlasti pozivam moške – in vidim, da jih je zdaj med nami kar nekaj – , da sodelujemo v partnerstvu, saj bomo tako lažje dosegli visoko zastavljene cilje in bo mednarodni dan žena v prihodnosti res pravi praznik.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – (FR) Gospa predsednica, hvala, gospe in gospodje, saj sem vaše sporočilo slišala jasno in glasno. Če ga povzamem v enem stavku: večina vas ne pristaja več na 90-odstotno moško kvoto med direktorji naših podjetij, in menite, da se mora to spremeniti.

(Aplavz)

Delujmo torej skupaj v smeri te spremembe.

podpredsednica Komisije.– Če zdaj po poročanju poročevalke in vseh pripombah analiziram to, kar je bilo povedano, mislim, da se strinjamo, da gre ženskam v politiki razmeroma dobro. Pred sabo imamo sicer še dolgo pot, a smo na pravi poti.

V gospodarstvu pa nam gre na žalost precej slabše. Pri sprejemanju odločitev ženske nimamo opazne vloge in razumela sem vas, da je to treba spremeniti. Ženske opravljamo slabo plačana dela kljub temu, da je med diplomanti na univerzah kar 60 % žensk. Izgubijo se nekje na poti do tja, kjer jih v kriznih časih potrebujemo, da bi nam pomagale izboljšati gospodarsko situacijo.

Nobene izbire nimamo. Kako naj dosežemo 75-odstotno zaposljivost, če ne tako, da izkoristimo neizkoriščen potencial teh dobro usposobljenih žensk? Zares moramo spremeniti način, na katerega obravnavamo zaposlovanje, tako da ženskam ponudimo priložnost in izkoristimo nadarjene ženske, ki smo jih usposabljali in izobraževali in so na voljo za zaposlitev.

Prisluhnila sem pripombam glede žrtev. Res je, da žrtve niso samo ženske in otroci. Tudi moški so lahko žrtve – večinoma pa so žrtve ženske, vključno z majhnimi deklicami. Zato bo v svežnju pravic žrtev, ki ga bom predstavila maja, to dejstvo tudi upoštevano.

Kmalu bomo začeli s praznovanjem stote obletnice mednarodnega dneva žena. Ne smemo pozabiti, da obenem praznujemo tudi sto let, odkar je Marie Curie prejela Nobelovo nagrado. Vsem ženskam v tej dvorani bi rada sporočila, da smo lahko ponosne, da smo ženske.

(Aplavz)

  László Andor, član Komisije. Gospa predsednica, menim, da je sto let boja in sto let napredka treba spoštovati, vendar pa moramo prav tako priznati, da je sedanja Evropa še vedno daleč stran od popolne enakosti moških in žensk. Številne od teh neenakosti se ustvarja vedno znova prek neravnovesja na trgu dela in predsodkov o ženskah v številnih segmentih in v številnih institucijah na trgu dela.

Zato menim, da bo treba uporabiti evropske politike in evropske finančne instrumente, če želimo izboljšati stanje na tem področju, zaposlitvene priložnosti in pogoje zaposlovanja za ženske ter doseči napredek. Možnih je veliko konkretnih ukrepov. Kar na primer zadeva evropske sklade, bi lahko, kjer koli je to možno in smiselno, poudarili pomen pogojenosti enakih možnosti in to si želimo tudi uresničiti.

Pomembno pa je tudi neposredno ustvarjanje delovnih mest. Med ključnimi smernicami pri ustvarjanju delovnih mest v prihajajočem desetletju bodo tako imenovana „bela delovna mesta“ – delovna mesta v zdravstvu in dolgoročni oskrbi. Tu se moramo osredotočiti na ustvarjanje priložnosti, saj ženske že tako ali tako opravljajo veliko takšnega dela, a brez ustreznega plačila in brez možnosti pridobivanja pravic, vključno s pokojninskimi pravicami v starosti.

V zvezi z vprašanjem pokojnin bomo v beli knjigi o pokojninah, ki jo bomo objavili v tretjem četrtletju tega leta, vidiku spola namenili več pozornosti. Belo knjigo o pokojninah pripravlja skupina komisarjev in glede na to, da v skupini sodeluje in prispeva tudi podpredsednica Reding, nam bo pri pokojninah uspelo obravnavati vidik spola z večjo zavzetostjo kot v predhodni zeleni knjigi.

Strinjam se z gospo Zimmer. To je tudi vprašanje reguliranja delovnega časa. To je zares bistveno. Potrebujemo uredbo EU o delovnem času, ki bi omogočila boljše zadovoljevanje delovnih potreb in družinskih odgovornosti. Boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem je vsekakor bistvenega pomena. To je del naše agende za dostojno delo. Strinjam se s tistimi, ki so izpostavili, da to vprašanje ni aktualno le znotraj EU: gre za mednarodno odgovornost, za katero si moramo prizadevati.

Če izpostavim še eno povezavo – povezavo med trgom dela in izobrazbo – , se moramo slednje lotiti temeljito, da bi tako izboljšali kakovost izobrazbe, povečali ozaveščenost in ozaveščali o pravicah, vključno s pravicami žensk in – kar je zelo pomembno – pravicami evropskih manjšin, pa naj gre za priseljence ali druge etnične manjšine.

Nazadnje pa sem imela v zvezi z vprašanjem kvot za upravne odbore prejšnji teden priložnost o tem razpravljati z novim predsednikom Združenja britanske industrije – za kar sem prepričana, da bo zanimalo tudi gospoda Blooma. To vprašanje ima več vidikov. Poleg spoprijemanja s stereotipi, organizacijskimi in kulturnimi vidiki sva v pogovoru izpostavila tudi potrebo, da se družinsko življenje zaradi časovnih zahtev pri opravljanju najvišjih položajev organizira drugače. Zato moramo ukrepati na številnih področjih. Te razprave ne smemo omejiti zgolj na poklicno in javno življenje. Menim, da lahko prek nadaljevanja te razprave in prizadevanj Komisije s potrebno odgovornostjo v prihodnosti dosežemo napredek.

  Mariya Nedelcheva, poročevalka. – (FR) Gospa predsednica, gospa Reding, komisar, rada bi se zahvalila vsem svojim kolegom poslancem za njihove prispevke in njihove govore.

V današnji razpravi se je ponovno pokazalo, kako pomembno je za nas vprašanje enakosti spolov. Vsem so nam skupne vrednote in načela, kot so: spoštovanje človekovega dostojanstva in boj proti neenakosti in diskriminaciji.

Zelo spoštujem vse osebne konotacije in konotacije, pogosto značilne za posamezen narod, ki jih vsak od nas prinese k tem vrednotam in pravilom. V tem leži bogastvo evropske vizije v zvezi s temi vprašanji. Vendar pa kljub tem različnim konotacijam naših skupnih ciljev ne smemo izgubiti izpred oči. Še naprej si moramo prizadevati za izboljšanje pogojev za ženske tako na delovnem mestu kot na osebni in družinski ravni. Še naprej moramo spodbujati njihov dostop do trga dela, še zlasti dostop do odgovornih položajev, pri čemer bi morali nacionalni organi oblasti, institucije, politični organi in podjetja za to tudi odgovarjati. Mi vsi smo odgovorni za to, da pokažemo, da so ti cilji dosegljivi. Danes je bilo že večkrat rečeno, da je boj proti neenakosti med spoloma vsakodnevna bitka. Močno politično voljo morajo podpreti konkretna dejanja. Pozdravljam vse ukrepe, ki jih je pripravila Komisija, in se vnaprej zahvaljujem vsem kolegom poslancem za podporo teh ukrepov.

Še nekaj: med razpravami so name letele kritike zaradi dolžine besedila, za katerega se zdi, da je vsako leto daljše. To je seveda zato, ker prejšnja priporočila niso bila v celoti izvedena. Poskrbeti moramo za to, da jih bodo izvajali vsi. Poleg tega menim, da je tako tudi zaradi kompleksnosti tega vprašanja in dinamičnih sprememb. Poudarjam, da smo sami odgovorni za to, da sledimo tem spremembam in se tako izognemo temu, da bi obtičali v zastarelih idejah, ter pridobimo položaj, s katerega lahko vplivamo na spremembe.

Nazadnje menim, da enakost spolov ostaja vprašanje, ki zadeva vse nas. Predvsem pa menim, da ima vsak izmed nas svobodno voljo, da to sprevidi in si prizadeva, da bi postalo realnost. Leto 2011 je evropsko leto prostovoljstva in naša najpomembnejša skupna pobuda letos bi morala biti prav doseganje resničnega napredka na področju enakosti spolov.

  Rovana Plumb, poročevalka. – Gospa predsednica, rada bi se zahvalila komisarki Reding in komisarju Andorju za resnično zavzetost glede teh pomembnih vprašanj. Rada bi se zahvalila tudi vsem svojim kolegom za odločna sporočila v tej pomembni razpravi danes.

Najprej bi rada povedala, da enakost spolov ni le stvar socialne pravičnosti; je tudi stvar napredka in s skupnimi močmi moramo zgraditi pravično družbo za vse nas. Nadalje bi rada povedala, da močno podpiram kvote. Da, res potrebujemo ženske na vodilnih položajih, a obenem ne smemo pozabiti na revščino. Z revščino se moramo spopasti, jo preprečevati in zmanjšati in potrebujemo konkretne ukrepe. Preprečevanje in zmanjševanje revščine je pomemben del družbene solidarnosti in močno verjamem tudi v žensko solidarnost. Potrebujemo podporo za vse državljane; potrebujemo podporo celotne družbe in rada bi se zahvalila nevladnim organizacijam, socialnim partnerjem in vsem ženskam in moškim v družbi, ki se leto za letom, dan za dnevom borijo, da bi dosegli enakost spolov.

Poskrbeti moramo za to, da enakost spolov postane stvarnost. Danes lahko proces pospešimo; skupaj poskrbimo, da se bodo stvari uresničile. In še enkrat, vsem ženskam želim vse lepo.

  Predsednica. – Skupna razprava je zaključena.

Glasovanje o obeh poročilih bo potekalo danes, 8. marca, opoldne.

Temu bo sledila proslava ob stoti obletnici mednarodnega dneva žena. Vse ženske v dvorani, v Parlamentu, članice Komisije in Sveta vljudno prosimo, da se udeležijo skupinskega fotografiranja po proslavi. Upam, da bodo to objavo slišali vsi gospe in gospodje v svojih uradih in se osebno udeležili plenarnega zasedanja.

Pisne izjave (člen 149)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Ob praznovanju stote obletnice mednarodnega dneva žena mislim, da smemo posebej poudariti, kako dragoceno vlogo igrajo ženske pri razvoju družine, družbe in gospodarstva, čeprav se to vlogo pogosto podcenjuje in ženske zanjo ne prejemajo zadostnega plačila, kar znatno poveča tveganje revščine.

Eden od glavnih problemov je v omejenem dostopu do dela, delovnih pogojih ali celo možnostih dostopa do delovnih mest, ki ustrezajo njihovi usposobljenosti. Poleg tega je sedanja gospodarska kriza v državah članicah EU še dodatno zaostrila zaposlitveni položaj žensk, saj se pogosto znajdejo v negotovih zaposlitvah. K spodbujanju enakosti sodi tudi boj proti nasilju nad ženskami, bodisi fizičnemu, psihološkemu ali spolnemu, proti kateremu se je treba boriti in ga obsojati.

V ta namen morajo biti sprejeti posebni programi za spodbujanje dejavne vključitve ali ponovne vključitve žensk na trg dela, hkrati pa moramo oblikovati posebne možnosti za vseživljenjsko usposabljanje, ki bi ženskam nudilo spretnosti in kvalifikacije, krepilo njihovo samozavest in omogočalo razvoj spretnosti, ki so potrebne v luči strategije Evropa 2020.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Na dan, ko praznujemo mednarodni dan žena, izražam podporo načelom, zapisanim v „Poročilu o enakosti žensk in moških – 2010“. Vendar pa menim, da se moramo v prihajajočem obdobju od poštenih načel premakniti k sprejemanju konkretnih ukrepov, namenjenih zmanjševanju obstoječih neenakosti med spoloma. Romunija, država, iz katere prihajam, se glede diskriminacije žensk in moških nahaja na sredini lestvice svetovnega indeksa razlik med spoloma 2010, na 64. mestu, če smo natančni. Ženske so v Romuniji na splošno bolj izobražene kot moški in odstotek žensk med vsemi diplomanti vztrajno narašča. Trenutno je med vsemi diplomanti 60 % žensk in le 40 % moških. A dohodki žensk so kljub temu še vedno manjši od dohodkov moških. Tveganja, povezana z dejavnikom spola, ki vplivajo na priložnosti žensk na trgu dela, so še vedno zelo močna in segajo vse od večjega tveganja revščine do onemogočenega dostopa do ključnih položajev. V upanju, da bo trg dela ženske pričel obravnavati pravičneje, si želim, da bi tudi mi pomagali spremeniti te razmere. To poročilo je pomemben korak v to smer.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Vprašanje enakosti spolov si zasluži ustrezno pozornost, še zlasti v času, ko proslavljamo stoto obletnico mednarodnega dneva žena. Osebno menim, da so številna izmed vprašanj, obravnavanih v predloženem poročilu, nadvse pomembna. Eno izmed vprašanj, ki bi jih rada izpostavila, je razlika v pokojninah moških in žensk. Vzrok za to razliko je dejstvo, da zaposlene ženske svoje poklicno življenje prekinjajo pogosteje kot moški, ker morajo skrbeti za otroke in bolne ali starejše družinske člane, in so zaradi družinskih obveznosti bolj pripravljene sprejeti zaposlitve s krajšim delovnim časom ali zaposlitve za določen čas kot moški. To je tisto, kar povzroči razlike v pokojninah. Prav tako pomembno se mi zdi pozivanje k temu, da namenjamo posebno pozornost ranljivim skupinam žensk, kot so invalidne ali starejše ženske, priseljenke, lezbijke, biseksualke in transseksualke, pa tudi pripadnice manjšin in ženske z nizko izobrazbo ali brez izobrazbe, ki skrbijo za vzdrževane osebe. Nazadnje se mi zdi pomembno, da zagotovimo dostop do podpornih storitev, namenjenih preprečevanju nasilja na podlagi spola in zaščiti žensk pred takim nasiljem ne glede na njihov pravni status, raso, starost, spolno usmerjenost, etnično poreklo ali vero, kot tudi poročilo poziva Komisijo in države članice, naj storijo.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Enakost spolov je eno ključnih načel današnjega časa, a neenakost med moškimi in ženskami še vedno ni izkoreninjena. Odstotek žensk med znanstveniki in inženirji se je znatno povečal. V EU ženske predstavljajo 59 % diplomantov in 41 % vseh oseb z doktoratom. Vendar so v podatkih protislovja, ki so vredna naše pozornosti.

Ženske v znanosti so, kar zadeva vodilne položaje, nezadostno zastopane. Le 19 % univerzitetnih profesorjev v EU predstavljajo ženske. Na podlagi teh podatkov je mogoče sklepati, da imajo ženske težave z dostopom do najvišjih sfer akademskega sveta. Ključno je, da najdemo rešitve, ki bodo poskrbele za združljivost uspešne kariere v znanosti in stabilnega družinskega življenja. Pri tem imam na primer v mislih uporabo novih tehnologij, ki bodo znanstvenicam omogočile delo od doma. Samo na ta način bomo lahko odpravili neravnovesje v zastopanosti moških in žensk v znanosti in raziskovanju, ki še naprej predstavlja oviro na poti do evropskega cilja povečanja konkurenčnosti in potenciala za inovacije.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Sedanja gospodarska in socialna kriza ima zelo negativen vpliv na življenjske razmere moških in žensk v EU. Resno ogroža ženski del prebivalstva, še zlasti na področjih enakosti spolov, pogojev zaposlovanja in dostopa do zaposlitve. Na področju pogojev zaposlovanja in ravni dohodka je kriza ženske že močno prizadela in če ne bomo takoj ustrezno ukrepali, obstaja nevarnost, da se položaj še poslabša.

Prav tako je pomembno upoštevati položaj žensk v okviru boja proti revščini. Na svetovni ravni – v primerjavi z moškimi prebivalci – glede na statistične podatke v revščini živi do 17 % več žensk. Podcenjuje se tudi prispevek žensk k razvoju družine in družbe. Neenakosti med moškimi in ženskami, še zlasti glede dostopa do izobrazbe in delitve družinskih odgovornosti, predstavljajo dejavnike, ki revščino žensk še zaostrujejo. Resne posledice imajo tudi razlike v plačah moških in žensk ter tako imenovani stekleni strop, ki ženskam preprečuje, da bi zasedale vodstvene in vodilne položaje.

Spodbujanje enakosti spolov je način preprečevanja nasilja nad ženskami. Nadvse nujen je tudi boj proti različnim oblikam nasilja, ne glede na to, kako resno je nasilje in ali gre za fizično, psihično ali spolno nasilje. Tudi s tega vidika je zaželeno, da vlade držav članic EU in evropske institucije podprejo mehanizme, namenjene doseganju enakosti spolov na različnih področjih družbenega, gospodarskega in političnega življenja.

  Ville Itälä (PPE), v pisni obliki. – (FI) Čeprav je seveda primerno, da danes, na mednarodni dan žena, razpravljamo o enakosti spolov, to ni dovolj. Pomembnost vprašanja mora biti jasno razvidna tudi, ko sprejemamo odločitve vse druge dni v letu. Ključna sestavina enakosti je tudi nedotakljiva pravica posameznika do njegovega ali njenega telesa. To zajema tudi pravico do kontracepcije, splava in dobrega spolnega zdravja. Vsa ta vprašanja so bila in bodo seveda še dolgo časa vidna v načinu glasovanja Parlamenta. Na žalost pa prepiri še vse prepogosto odražajo stališča, ki vzdržujejo podrejeni položaj žensk.

  Filip Kaczmarek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Enakost je ena ključnih evropskih vrednot in je nedvomno pozitivna vrednota. Težava je le v tem, da se enakost interpretira na zelo različne načine, izmed katerih so nekateri ekstremni in ne upoštevajo dejanskih razlik, ki obstajajo med ljudmi. Te različne možne interpretacije so povzročile nastanek ideologij, ki se jih povezuje z enakostjo in so s pojmom enakosti neposredno povezane. V preteklosti se je že zgodilo, da so se v imenu enakosti dogajali zločini in celo genocid, a je bila enakost razumljena na poseben, doktrinalen način. Nevarnost dogmatizma pri enakosti moških in žensk je sicer manjša, vendar se kljub temu še vedno pojavljajo radikalna stališča. Enakost moških in žensk ne more biti omejena na politične izjave in pravne predpise. Zelo pomembno je izvajanje standardov, ki temeljijo na načelu enakosti, da bi bilo to mogoče, pa so nujne tudi spremembe v načinu razmišljanja. Spodbujati in podpirati moramo ukrepe na področju izobraževanja in informiranja ter spodbujati dobre prakse. Poskrbeti moramo za to, da bo ozaveščenost glede enakosti postala pravilo in ne izjema, ki potrjuje pravilo. Resnična enakost mora biti nekaj, kar je mogoče najti v ljudeh, njihovih stališčih in njihovem vsakdanjem, spontanem obnašanju. Enakost prav tako ni osamljena vrednota. Dovoljevati ne bi smeli nobenih sporočil o enakosti, ki bi bila ubesedena tako, da izključujejo druge ključne vrednote, kot so svoboda, dostojanstvo in pravičnost.

  Jan Kozłowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Rad bi začel s čestitkami obema poročevalkama za njuni poročili, ki obravnavata pomembno vprašanje enakih pravic. Kot razkriva eno izmed poročil, ima več kot 20 milijonov Evropejcev, večinoma žensk, omejen dostop do trga dela zaradi skrbi za odrasle vzdrževane osebe. Vemo tudi, s kako hudimi izzivi se srečujejo starši pri želji po usklajevanju vzgoje otrok s poklicnim delom. Menim, da je oblikovanje konkretnih korakov za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja izjemnega pomena za družbeni in gospodarski razvoj Evrope. Sprejeti moramo ukrepe, ki bodo spodbujali oblikovanje lokalnih podpornih sistemov za družine, ki skrbijo za otroke in odrasle vzdrževane osebe, ponovno preučiti zakonodajo in pričeti s širšo uporabo novih tehnologij, da bi tako odstranili ovire na poti do fleksibilnih oblik zaposlitev. Menim, da bi morala Evropska unija napeti vse moči in zagotoviti, da se velik potencial njenih sposobnih in dobro izobraženih državljank v celoti izrazi.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Rad bi se zahvalil za celo vrsto vprašanj, na katera opozarja to poročilo, saj nam je slednje ne glede na to, da se s tem ukvarjamo tudi v odboru, omogočilo sprevideti vrsto s tem povezanih ciljev, ki jih moramo doseči, da bi bil naš prispevek k ciljem EU 2020 še večji. Kot ste videli, so prisotni pozivi k sprejemanju ukrepov na nacionalni in evropski ravni, ki bi spodbujali podjetništvo med ženskami, in sicer z vzpostavljanjem struktur usposabljanja ter poklicnega in pravnega svetovanja ter s poenostavitvijo dostopa do javnega in zasebnega financiranja. Še zlasti pozdravljam potrebo po razvijanju podjetništva na lokalni in regionalni ravni kot glavnega vira ustvarjanja delovnih mest in gospodarskega razvoja. Potencial, ki ga imajo ženske pri upravljanju podjetij, se izkorišča v zelo majhni meri. Zato menim, da morata tako Evropski socialni sklad kot Evropski sklad za regionalni razvoj podpreti ukrepe, ki bodo omogočili razvoj podjetništva med ženskami. Zagotovo se bomo pri tem srečevali tudi s kulturnimi, materialnimi in gospodarskimi ovirami. Vendar pa so to dejavniki, na katere moramo računati in obenem oblikovati okvir, ki je potreben za premagovanje tovrstnih ovir.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Sto let po prvih javnih demonstracijah žensk v boju za njihove pravice še vedno nismo dosegli želenega izida. Nasprotno, sedanja kriza je kolo zgodovine, kar zadeva vzpostavitve enakosti med moškimi in ženskami, zavrtela za kar nekaj metrov nazaj. Ženske se povsod po svetu ponovno odpravljajo na ulice, prav tako kot pred stotimi leti. Stojijo v prvih vrstah demonstracij v Grčiji, Španiji, na Češkem, v Belgiji in v državah Severne Afrike. EU se je do pred kratkim rada pohvalila z izboljševanjem položaja žensk na trgu dela in zagotavljanjem izobrazbe, dostojnih življenjskih razmer, lažjega dostopa žensk do zdravstvene oskrbe in boljše zastopanosti žensk v ustavnih organih, a se zdi, da je poglabljajoča se kriza vse to potisnila na obrobje zanimanja Skupnosti. Protikrizni ukrepi so večinoma usmerjeni na moški del prebivalstva. Potrebe žensk se obravnava kot drugorazredno vprašanje. V preteklih sto letih se je pokazalo, kaj ženske lahko ponudijo svetu in napredku, koliko žensk je žrtvovalo življenje v boju za mir in koliko novih življenj so prinesle na svet. To ni nepomembna zadeva. A svet še vedno dolguje ženskam. Tu ne gre za to, da bi jim delali usluge, pač pa moramo pošiljati jasno sporočilo o njihovem enakovrednem statusu v družbi. Navsezadnje se te ženske ne borijo samo zase, temveč za boljši in bolj human svet.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Najprej bi se rada poklonila drzni in res obsežni nalogi, ki si jo je zadala moja kolegica gospa Nedelčeva (Nedelcheva), poročevalka o tem vprašanju. Boj za enakost spolov je vsakodnevna bitka v vseh naših državah. Moja generacija je bila ena prvih, ki je imela priliko videti ženske stopiti na vodilne odgovorne položaje, še zlasti na izvoljene funkcije. Zato me veseli, da so ženske zdaj prisotne na številnih področjih, ki so bila zanje še nedolgo nazaj nedostopna. Kljub temu pa je neenakosti še vedno veliko in pred sabo imamo še veliko bitk, med katerimi je pomembno tudi odpravljanje trdovratne razlike v plačah in mesto žensk v upravnih odborih velikih družb. Nazadnje bi rada poudarila pomen zagotavljanja dostopa do kakovostnega reproduktivnega zdravstva za vse ženske. Od samega začetka politične kariere se zavzemam za dostop žensk do možnosti splava v varnem zdravstvenem okolju. Prav tako jim mora biti omogočen dostop do kontracepcijskih sredstev. Zato zagovarjam brezplačen dostop do kontracepcijskih sredstev, zlasti za mladoletne.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Predstavljanje ženskih kvot kot mejnika je preprosto populistično. Kar ženske v resnici potrebujejo, je resnična svoboda odločanja v življenju: vedeti morajo, da se na nobeno izmed njihovih odločitev ne bo gledalo kot na nekaj manj vrednega. Pomemben korak v tej smeri je uvajanje delitve davka na dohodnino v vseh državah članicah, tako da osnovanje družine ne bi predstavljalo pasti, ki bi vodila v revščino. Ženske kvote v nadzornih organih podpirajo, če sploh kdo, tiste ženske, ki so že tako ali tako med najbolje plačanimi. Odkar so na Norveškem uvedli žensko kvoto za upravne odbore družb, ki kotirajo na borzi, se je na teh delovnih mestih znašlo majhno število žensk, ki sedijo v več upravnih odborih hkrati. Tem ženskam v poslovnem svetu pogosto posmehljivo pravijo „zlata krila“, kar ni ravno najbolj ugodno za delovno vzdušje. Začeti moramo na področjih, kjer so ženske zares prikrajšane: preučiti moramo položaj neplačanih skrbnic, zaposlovanje za krajši delovni čas in stisko številnih žensk, ki težko usklajujejo družinske in poklicne zahteve.

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) Družbena solidarnost in evropski socialni model predstavljata vrednote, po katerih se Evropa razlikuje od drugih družb po svetu. Vprašanje pa je, v kolikšni meri je te vrednote mogoče vzdrževati v okviru pozivov po svetovni konkurenčnosti na podlagi nižjih stroškov dela, rahljanja delovne zakonodaje, varčevanja pri socialni varnosti delavcev in vedno manjše vloge države. Na ta način verjetno ne bomo bistveno povečali svetovne konkurenčnosti in veliko več možnosti je, da bomo tako nepovrnljivo porušili temelje socialne kohezije in povzročili razdore v družbi. Zavedajte se nečesa. Ti ukrepi ogrožajo zlasti ženske. Na to pomembno vpliva razlika v plačah, prav tako kot krčenje proračuna v javnem sektorju. S tega vidika morajo biti pokojninske in zdravstvene reforme na državni ravni pravične do obeh spolov. Ni naključje, da se vprašanje revščine v Evropi večkrat dotika starejših žensk. Boj proti neenakosti ni virtualna resničnost. Zadeva resnične ljudi.

  Jutta Steinruck (S&D), v pisni obliki. – (DE) Ko danes, na stoto obletnico mednarodnega dneva žena, razpravljamo o poročilu gospe Nedelčeve (Nedelcheva), je skrajni čas, da naše besede postanejo dejanja. Slabši položaj žensk v Evropi lahko uspešno premagamo samo tako, da prostovoljne zaveze nadomestimo z vpeljevanjem zavezujočih pravil. Med slednje spadajo obvezne ženske kvote za upravne odbore in na vseh drugih ravneh, dosledno premagovanje negotovih pogojev zaposlovanja, ki jih ženske občutijo veliko bolj kot moški, izboljšanje kariernih možnosti za ženske že med izobraževanjem s sistematično razširitvijo obsega karier, ki so jim na voljo, prepovedi slabšega finančnega položaja žensk pri obdavčitvi in dohodku, zakonsko predpisani načrti za doseganje enakosti v podjetništvu in industriji, ki bi omogočili napredovanje žensk, ter redno preverjanje in poročila o napredku, ki ga, če sploh, dosegamo v Evropi.

Dovolite mi, da za konec rečem še tole: Po stotih letih mednarodnega dneva žensk se ženske ne bomo več zadovoljile zgolj z besedami. Zahtevamo zavezujoče zakonske predpise in da se končno prizna, da delo, ki ga opravljamo ženske, odločilno prispeva k naši blaginji.

(Seja je bila za nekaj trenutkov prekinjena)

PREDSEDSTVO: JERZY BUZEK
predsednik