Dobesedni zapisi razprav

Torek, 8. marec 2011 - Strasbourg

14. Poročilo o napredku Turčije 2010 (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka sta izjavi Sveta in Komisije o poročilu o napredku Turčije za leto 2010.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. – (HU) Gospa predsednica, gospe in gospodje, najprej bi rada povedala, da mi je v veliko zadovoljstvo, da ste pokazali takšno zanimanje za temo širitve. Čeprav se države članice in države kandidatke srečujejo s precejšnjimi izzivi, menim, da se mora proces širitve nenehno in dosledno nadaljevati na podlagi dosežene učinkovitosti. Za dosego tega morajo vse strani ostati predane. Glede na poznavanje dejavnosti Evropskega parlamenta je jasno, da je to forum, na katerem se vsi udeleženci zavedajo pomembnosti naših odnosov s Turčijo.

To so dolgoletni odnosi, ki jih še poglablja status države kandidatke. Obenem je Turčija tudi pomembna regionalna akterka in ima ključno vlogo na številnih pomembnih področjih, kot so zanesljiva preskrba z energijo in varnost v regiji ter tudi spodbujanje dialoga med civilizacijami. Medtem dramatični mednarodni dogodki v naši neposredni soseščini še bolj poudarjajo obseg pomembnosti Turčije na omenjenih področjih. Pristopna pogajanja z državo potekajo v skladu s pomembnimi sklepi Evropskega sveta in Sveta ter pogajalskim okvirom. Kljub pogajanjem, ki so napredovala in postajajo tudi vse bolj zapletena, je madžarsko predsedstvo predano doseganju napredka v zvezi z vsemi poglavji, kjer je ta mogoč. Delo se nadaljuje celo zdaj, osredotočeno pa je trenutno predvsem na poglavje osem, to je politiko konkurence.

Prepričana sem, da bodo naši turški partnerji nadaljevali s svojimi prizadevanji in bomo lahko kmalu videli rezultate. Svet je v svojih sklepih, ki jih je sprejel decembra lani, pozdravil nenehno predanost Turčije procesu pogajanj in tudi njen program političnih reform. Sveženj za ustavno reformo, ki ga je Turčija sprejela leta 2010, predstavlja še en pomemben korak v pravo smer, saj zajema številne prednostne naloge partnerstva za pristop na področju pravosodja, temeljnih pravic in javne uprave. V tem trenutku je najpomembnejša naloga zagotoviti izvajanje reform v skladu z evropskimi normami in s posvetovanji, ki vključujejo čim širši obseg udeležencev, to je vse politične stranke in organizacije civilne družbe.

Jasno je, da delo v zvezi s političnimi merili ostaja izredno pomembno. Na številnih področjih bodo potrebna resna prizadevanja, kot je bilo poudarjeno v sklepih Sveta z dne 14. decembra 2010, predlogu resolucije Evropskega parlamenta in poročilu Komisije o napredku za leto 2010.

Naj izpostavim nekatera izmed teh področij. Turčija mora še nadalje izboljšati spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin, predvsem svobode izražanja in svobode vere, v zakonodaji in praksi. Potrebna bodo tudi dodatna prizadevanja, da se zagotovi popolno usklajenost s københavnskimi merili, med drugim glede lastninskih pravic, pravic sindikatov, pravic pripadnikov manjšin, pravic žensk in otrok, boja proti diskriminaciji, enakosti spolov in boja proti mučenju in nečloveškemu ravnanju.

V zvezi s svobodo izražanja področja, ki povzročajo zaskrbljenost, vključujejo omejevanje svobode tiska, nezadostno zaščito pravic novinarjev ter tudi pogosto in obsežno prepoved spletnih strani, kar je izpostavljeno tudi v predlogu resolucije Parlamenta. Dovolite mi, da na tej točki omenim dogodke zadnjih nekaj dni. 3. marca je turška policija aretirala številne novinarje. Pozorno moramo spremljati ta primer in turške oblasti nenehno opominjati na pomembnost nenehnega uveljavljanja svoboščin.

V zvezi s svobodo vere mora Turčija za njeno izvajanje zagotoviti zakonodajne in tudi praktične pogoje. Za zagotavljanje verskega pluralizma v skladu z evropskimi normami je potrebna celovita pravna rešitev. Predsedstvo je podobno zaskrbljeno zaradi velikega števila poročil medijev o mučenju in nečloveškem ravnanju ter zlasti zlorabi zunaj uradnih objektov za pridržanje. Za preprečevanje kršitev človekovih pravic je treba spremljati strogo izvajanje akta o obsegu dejavnosti in pristojnosti policije, kakor je bil spremenjen leta 2007. Kot je poudaril predlog resolucije Evropskega parlamenta, predstavljata ratifikacija izbirnega protokola h konvenciji OZN proti mučenju in boj proti nekaznovanosti bistven korak.

Glede turško-kurdskih odnosov in vprašanja jugovzhodnih ozemelj upamo, da bosta izvajanje in nadaljevanje procesa demokratičnega odpiranja kmalu dala pričakovane rezultate in bosta nazadnje vodila h gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu razvoju regije. Naj ponovim tudi, da Svet močno obsoja teroristična dejanja na ozemlju Turčije. Izpostaviti je treba tudi, da je Kurdska delavska stranka še vedno na seznamu terorističnih skupin, ki ga je sestavila EU.

Če nadaljujem z odnosi med EU in Turčijo, z velikim obžalovanjem opažam, da Turčija kljub večkratnim zahtevam, naj to stori, še vedno zavrača izpolnitev svojih obveznosti v zvezi s popolnim in nediskriminacijskim izvajanjem dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu. To je osrednje vprašanje in zato Svet vztraja pri svojih ukrepih iz leta 2006, ki imajo po drugi strani vsekakor vpliv na hitrost pristopnih pogajanj, kot vsi vemo.

Svet še naprej pozorno spremlja in pregleduje vse dosežke. Podobno ni bilo nobenega napredka glede tega, da se odnosi med Ciprom in Turčijo vrnejo v običajne okvire. Svet pričakuje, da bo Turčija dejavno podprla pogajanja pod okriljem OZN za pravično, celovito in izvedljivo rešitev vprašanja Cipra v skladu z zadevnimi resolucijami Varnostnega sveta ZN in ob spoštovanju osnovnih načel, ki predstavljajo temelje EU. Predanost in prispevek Turčije sta vsekakor bistvena za tako celovito rešitev spora.

Poleg tega bi poudarila, da se mora Turčija jasno zavezati dobrim sosedskim odnosom in mirnemu reševanju sporov. Turčija je ključna država izvora in tranzita pri nezakonitem priseljevanju v EU, zato pozdravljamo dejstvo, da so bila zaključena pogajanja o sporazumu med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu oseb. Svet se veseli čim prejšnjega podpisa sporazuma in zatem njegovega uspešnega izvajanja. Vsi vemo, da je do dokončanja prišlo na zadnjem Svetu za pravosodje in notranje zadeve, in zdaj pričakujemo, da Turčija podpiše sporazum. Do takrat Svet ponovno poudarja obveznost popolnega in pravilnega izvajanja veljavnih dvostranskih sporazumov o ponovnem sprejemu oseb.

V zvezi s carinsko unijo med EU in Turčijo bi omenila, da je čas, da Turčija končno izpolni veliko število obveznosti, ki jih doslej ni uspela obravnavati. Te vključujejo tehnične in upravne ovire v trgovini, zahteve glede registracije, uvozna dovoljenja, državno pomoč, uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in druge diskriminacijske prakse in določbe. Vse to so vprašanja, ki jih je treba hitro rešiti. Poleg tega mora Turčija odpraviti vse omejitve, ki zadevajo trgovino in promet med državami članicami EU in Turčijo. Zahvaljujem se vam za vaše potrpljenje in bom z veseljem odgovorila na morebitna vprašanja.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, zahvalil bi se Parlamentu in zlasti gospe Oomen-Ruijten za njeno poročilo o Turčiji. Ta razprava in vaša resolucija prihajata v pomembnem času za odnose med EU in Turčijo, predlog resolucije pa izpostavlja številna vprašanja, ki so zelo pomembna za Komisijo.

Komisija ostaja zavezana pristopnemu procesu Turčije. Proces širitve spodbuja politično in gospodarsko reformo v državi. Odnos med EU in Turčijo je močen. Turčija potrebuje Evropsko unijo in Evropska unija potrebuje Turčijo – to ravnotežje se ni spremenilo. Evropska unija je in ostaja ključni akter za Turčijo.

Odnos temelji na globokem gospodarskem povezovanju: 40 % zunanje trgovine Turčije gre v EU in 80 % neposrednih tujih naložb v Turčiji prihaja iz EU. Evropska unija učinkovito prispeva k posodobitvi Turčije s prenosom tehnologije, sodelovanjem Turčije v izobraževalnih in raziskovalnih programih EU in našo predpristopno finančno podporo.

Obenem so se upočasnila pristopna pogajanja. Poleg tega pogajalska poglavja, ki jih Turčija namerava odpreti v trenutnih okoliščinah, zahtevajo znatne reforme in prilagoditve. Glede na to še toliko bolj pozdravljam nedavno doseženi napredek, zlasti v zvezi s poglavjem o konkurenci. Prepričan sem, da bomo lahko kmalu odprli to poglavje, če bo Turčija izpolnila zadnje preostale pogoje.

Vprašanje Cipra vsekakor otežuje pogajanja. Pozitivni koraki glede izvajanja dodatnega protokola k sporazumu iz Ankare ali v pogovorih za rešitev sporov bi imeli pozitiven učinek na pristopna pogajanja.

Naj se zdaj posvetim reformam v Turčiji. Pozdravljam lanskoletno ustavno reformo in posledične zakonodajne spremembe kot korak v pravo smer. Ustrezna zakonodaja je pomembna. Vendar pa bo samo objektivno in nepristransko izvajanje nove zakonodaje zagotovilo uspeh ustavne reforme. Turčija mora nadaljevati ustavno reformo. Proces mora biti čim bolj vključujoč in pregleden, v njem pa morajo aktivno sodelovati različne politične stranke, civilna družba, nevladne organizacije in širša javnost.

Komisija z zaskrbljenostjo spremlja nedavne sodne pregone novinarjev. Neodvisnost in svoboda tiska sta izredno pomembni za demokracijo. V svojem poročilu o napredku za leto 2010 je Komisija že poudarila veliko število sodnih primerov proti novinarjem in neprimeren pritisk na medije, ki spodkopavata to temeljno pravico v praksi. Svoboda tiska pomeni, da je treba slišati in – kar je še pomembneje – dopuščati drugačna in nasprotujoča mnenja. Svoboda govora pomeni zagotavljanje javnega prostora za svobodno razpravo, vključno na internetu. Predlog resolucije Evropskega parlamenta utemeljeno izpostavlja ta vprašanja.

V zvezi s svobodo vere pozdravljamo pobude za nemuslimanske verske skupnosti v Turčiji. Vendar pa so potrebna nadaljnja in sistematična prizadevanja za obravnavanje problemov nemuslimanov in alevitov.

Naj se zdaj posvetim vprašanju migracije. Pred dvema tednoma je Svet sprejel sporazum med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu oseb. Ta sporazum koristi državam članicam EU, saj je Turčija pomembna tranzitna država za migracijske tokove v EU. Razvoj v zvezi s sporazumom o ponovnem sprejemu oseb tudi prvič odpira nove in konkretne obete za nadaljnje sodelovanje s Turčijo na področju vizumske in migracijske politike z namenom izboljšanja mobilnosti in stikov med državljani in podjetji.

Turčija in Evropska unija imata skupni interes za tesno sodelovanje na tem področju. Za povečanje zmožnosti turških državljanov, poslovnežev in študentov za potovanje v Evropo obstajajo številni dobri razlogi: nadaljnja seznanitev z evropskimi standardi, spodbujanje trgovine med EU in Turčijo v korist podjetij v Evropski uniji in tudi Turčiji ter nadvse potrebni zagon našega sodelovanja s Turčijo. Gospa predsednica, zagotavljam vam, da bo Evropski parlament v skladu z zahtevami Pogodbe ustrezno sodeloval glede vprašanja sporazuma o ponovnem sprejemu oseb in tudi dialoga o vizumih.

Odnose s Turčijo je treba videti tudi v širšem kontekstu. Aktivna zunanja politika Turčije je močen potencial za Evropsko unijo, če se jo razvija v okviru pristopnega procesa Turčije k EU. Evropska unija je pripravljena okrepiti svoj obstoječi dialog s Turčijo o vprašanjih zunanje politike, ki so v skupnem interesu.

Ko danes govorimo o Turčiji, ne moremo prezreti pomembnih dogodkov v njeni širši regiji. Dogodki v Tuniziji in Egiptu so poudarili stabilnost, blaginjo in demokracijo Turčije. Državljani v teh državah na Turčijo gledajo kot na Evropsko unijo, kot na vzor, po katerem se je treba zgledovati. Priča so, kako Turčija zagovarja standarde in vrednote, za katere se zdaj same borijo in ki se jih povezuje z Evropo.

Bodimo jasni: čeprav je zgled za druge, mora Turčija še veliko storiti. Številni izmed teh izzivov, ki so pred njo, so navedeni v vašem poročilu. To je priložnost za Turčijo, da se premakne še bližje k popolnemu izpolnjevanju političnih meril Evropske unije. Vlada ima zelo pomembno odgovornost, da ohrani ta privilegiran položaj in daje zgled v korist svojim državljanom, toda tudi regiji kot celoti.

  Ria Oomen-Ruijten, v imenu skupine PPE. – (NL) Gospa predsednica, gospa Győri, komisar, gospe in gospodje, ta razprava in poročilo o Turčiji prihajata tri mesece pred parlamentarnimi volitvami v Turčiji. Zato sem si še toliko bolj kot v prejšnjih letih prizadevala zagotoviti, da je ton poročila zelo objektiven in konstruktiven. O tem priča 22 kompromisnih sprememb, o katerih bomo glasovali v Odboru za zunanje zadeve. Na podlagi dogodkov v zadnjem letu hočemo kot Evropski parlament določiti prednostne naloge, prednostne naloge za novi turški parlament in za naslednjo vlado. Zdi se mi, da obstaja šest prednostnih nalog.

Prvič, vlada in opozicija imata veliko odgovornost, da poiščeta kompromis in soglasje za nadaljnje reforme. Opozicija in tudi vlada sta navedli, da hočeta popolno reformo ustave, in pričakujem, da bo prišlo do tega.

Drugič, ravnotežje moči je temelj vsakega demokratičnega sistema. Sprejeti je treba nadaljnje korake za krepitev neodvisnega in nepristranskega sodstva, nadzorne vloge parlamenta in predvsem svobode tiska in svobode izražanja. Zaskrbljena sem predvsem zaradi svobode tiska, vendar se bom k tej temi še vrnila.

Tretjič, pravice manjšin. Turčiji čestitam za storjene simbolične korake in dialog, za katerega si je izrecno prizadevala vlada. Vendar pa samo dialog ne zadostuje. Ljudje na jugovzhodu države, aleviti, krščanske manjšine, pričakujejo nekaj konkretnega. Zlasti izjava o samostanu Mor Gabriel dokazuje, da je treba opraviti še veliko dela, in domnevam, da bi bilo zelo škodljivo za turško vlado, če bi o tem primeru moralo ponovno odločati Sodišče Evropske unije. Zato je treba nekaj storiti glede zagotavljanja demokratičnega odpiranja.

Četrtič, pravice žensk. V zadnjem letu je bilo storjeno veliko, vendar pa samo zakoni ne zadostujejo. Obiskala sem zavetišča za ženske. Govorila sem s turškimi organizacijami žensk. Jasno je, da sta si na nacionalni in lokalni ravni prizadevala tako turška vlada kot parlament, vendar pa se zdi, da se vse ustavi, ko gre za policijo in sodišča. To se mora spremeniti. Zakoni so vsi zelo dobri, vendar pa je pomembno tudi izvajanje. Danes, ob stoti obletnici mednarodnega dneva žena, bi se ponovno zavzela za boljšo zastopanost žensk v turškem parlamentu. Na prihodnjih volitvah se mora to spremeniti.

Petič, protokol iz Ankare je po mojem mnenju ključnega pomena. Tu je odgovorna Turčija. Zlasti to je vzrok za zastoj v pogajalskih poglavjih: naj to ponovim.

Šestič, zunanja politika. Evropejci smo za to, da Turčija v regiji igra dejavno vlogo. Glede na povedano bi poudarila, da bo Turčija lahko v zvezi s tem igrala povezovalno vlogo samo, dokler bo steber tega mosta trdno zasidran tudi na evropski strani Bosporja. Tudi gospa Ashton si bo morala v zvezi s tem prizadevati za zelo dejavno sodelovanje s Turčijo, dejavnejše kot doslej. Mimogrede, to niso samo moje prednostne naloge. O vsem, kar sem omenila, se razpravlja tudi v turški družbi. Zdaj je naloga politikov, da to razpravo prenesejo v soglasje in kompromis.

Na kratko še dve področji, ki vzbujata zaskrbljenost. Skrbi nas najava stranke PKK, da hoče končati premirje. O tem je govoril komisar. Svoboda tiska: prejšnji petek sem prejela odprto pismo. Naj povem, da vsak, ki omejuje svobodo izražanja v določeni državi, napada kulturo države. Svobodna in strpna razprava je ključnega pomena za vsako državo.

  Richard Howitt, v imenu skupine S&D. – Gospa predsednica, nenehno utrjevanje demokracije in spoštovanja človekovih pravic v Turčiji, ki bi moralo voditi k polnemu članstvu v naši Evropski uniji, postaja še pomembnejše, ker so se v krizi znašle arabske in bližnjevzhodne države v bližini mej Evrope. Pozdraviti moramo dejstvo, da se je v reformni proces v Turčiji vrnil zagon, in ob priznavanju spornosti referenduma septembra lani pozvati, naj postane platforma za temeljno ustavno reformo, ki jo bodo v prihodnosti podprle vse strani.

Toplo pozdravljam delo komisarja Füleja v zvezi s tem in njegove brezkompromisne besede danes popoldne o svobodi izražanja, zlasti ker mi je bilo prejšnji mesec skupaj z evropskimi predstavniki preprečeno biti pravni opazovalec v primerih KCK na sodišču v Diyarbakirju. Vendar pa komisarja pozivam tudi, naj doseže napredek glede vizumskega vprašanja, zlasti za poslovneže, in Turčijo pozove k izpolnitvi obljub glede osnutka zakona o sindikatih.

Naša Skupina socialistov in demokratov meni, da pristopnih pogovorov ne ogroža železniška nesreča, ampak smrt zaradi zadušitve. Osem mesecev ni bilo odprto nobeno novo poglavje, kar je najdaljše obdobje od samega začetka pogovorov. Jutri bomo glasovali o odprtju poglavij o temeljnih pravicah in sodstvu ter skupni zunanji in varnostni politiki ne zato, ker hočemo biti šibki glede teh vprašanj, ampak zato, ker hočemo biti močni. Tega ne delamo, ker hočemo spremeniti pritisk na vse strani, da bi dosegli spravo na otoku Cipru.

Tako kot je potreben zagon v reformnem procesu za Turčijo, je potreben tudi v njenih pogovorih v članstvu z Evropsko unijo.

  Alexander Graf Lambsdorff, v imenu skupine ALDE. – (DE) Gospa predsednica, gospod Füle je bil pravkar popolnoma jasen glede tega, da Turčija in Evropska unija potrebujeta druga drugo. Smo pomembni sosedi, smo zavezniki v Natu in številni ljudje turškega porekla živijo v državah članicah Evropske unije. Izkazovati si moramo medsebojno spoštovanje. Močno podpiram vizumske olajšave za poslovneže in študente, tako kot ste povedali. Podpiram tudi večje vključevanje Turčije v strukture skupne varnostne in obrambne politike. Želim si, da bi Ciper končal svojo blokado na tem območju. Ko pogledamo Severno Afriko, je jasno, da je Turčija zgled za številne države v regiji. Vse to je zelo dobro.

Potem pridemo do pristopnega procesa in ugotovimo, da so številna poglavja blokirana. Izredno težko je odpreti nova poglavja. Ostala so samo tri poglavja in poglavje o konkurenci je skoraj v fazi odprtja. Kaj se bo zgodilo, ko bodo odprta zadnja poglavja? Si Turčija in Evropska unija ne bosta imeli nič več povedati? Tako vsekakor ne more biti! Zato moramo zelo skrbno preučiti, kako napredovati s pristopnim postopkom in ali lahko ohranimo sedanji postopek, ki vključuje pripombe Parlamenta o poročilu Komisije o napredku v obliki resolucije.

Naše poročilo za leto 2010 je nadvse kritično, vendar tudi konstruktivno. Obravnava temeljne pravice, ki so samoumevne, zlasti za liberalce: svoboda tiska, svoboda govora, izražanja in zbiranja, študentske demonstracije, sindikalne pravice in svoboda vere. Že leta pozivamo k izboljšanju svobode vere, vendar pa je bil dosežen premajhen napredek. Pridržanje Ahmeta Şıka in Nedima Şenerja ter vmešavanje v delo političnih ustanov v Turčiji so vzrok za veliko zaskrbljenost. To zajema prvo københavnsko merilo. Je osrednje vprašanje, ker gre za politično merilo. Če Turčija ne more napredovati v zvezi s svojo notranjo demokratično ustavo, menim, da bomo poleg mrtve točke v Svetu imeli resne probleme na nekaterih področjih.

V diplomatskem smislu potrebujemo Turčijo in Turčija potrebuje nas. V demokratičnem smislu je treba v Turčiji še veliko storiti.

  Hélène Flautre, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospa predsednica, to priložnost bi izkoristila za to, da se gospe Oomen-Ruijten zahvalim za njeno delo v zvezi z zagotavljanjem resnično natančne dokumentacije in pripravo poročila v nadvse dobri veri z namenom, da se pošlje jasna politična sporočila, zlasti spričo bližnjih parlamentarnih volitev v Turčiji, in podpiram to delo.

To poročilo – za razliko od vas, minister, toda to je razumljivo – poudarja svobodo izražanja in svobodo medijev. Žal je to zelo potrebno, sedanji dogodki s priprtjem novinarjev Nedima Şenerja in Ahmeta Şika v okviru preiskav v zadevah Ergenekon in Sledgehammer pa nas opominjajo na to. V zvezi s tem sem predložila predlog spremembe in vas prosim, da podprete ta prizadevanja, tako da bo Parlament lahko izredno previden glede tega ključnega vprašanja svobode tiska, ki zadeva tudi vprašanje neodvisnosti sodstva in pripravo nove ustave.

Vendar pa bi vam zastavila naslednje politično vprašanje: ko opazujemo trden nadzor nad pristopnim procesom in zastoj glede tistih poglavij, ki so ključna, če hočemo doseči napredek v zvezi z vprašanji temeljnih svoboščin, neodvisnosti sodstva in nove ustave, ali ni tako, da so naša odločitev in odločitev Sveta o kaznovanju z zaprtjem poglavij in nezmožnost odprtja in zaprtja poglavij popolnoma kontraproduktivni dejavniki?

Nobenega smisla nima, da se Evropska unija odreka enemu izmed pomembnih vzvodov za ukrepanje v Turčiji, to je pogajanjem – predvsem o poglavjih 22, 23 in 24 –, zato bi Svet prosila, naj ponovno preuči zadevo, saj je danes vsekakor videti, kot da je pristopni proces talec teh sankcij, ki nazadnje lahko učinkujejo samo, če pristopni proces ostane prednostna naloga. Zdaj lahko vsakdo vidi, da ni. Zato smo se znašli v zelo zaskrbljujočem političnem položaju v času, ko Turčijo vse države južno od Sredozemlja gledajo kot vir navdiha za svoj demokratični prehod.

Ne zahtevam, da se sprejme odločitev o pristopu Turčije. Zahtevam, da so odločitve, ki jih sprejmemo na vseh ravneh, popolnoma skladne z zanesljivostjo, verodostojnostjo, resnostjo in poštenostjo našega procesa pogajanj. Danes je to zelo očitno vprašljivo.

  Geoffrey Van Orden, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, zavedam se, da obstajajo različna mnenja o pristopu Turčija med političnimi skupinami v Parlamentu in znotraj njih, vključno z mojo skupino. Moje osebno mnenje je vedno zelo podpiralo turške težnje v smeri Evrope. Seveda obstajajo pomisleki, vendar pa bi rekel, da glede na zdajšnje pretrese v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ter glede na nenehno grožnjo islamskega terorizma za nas ni nikoli bilo pomembnejše, da pošljemo pozitiven znak Turčiji, da je dobrodošla v klubu evropskih demokracij.

Naše ciprske Grke in zlasti grške prijatelje bi pozval, naj opustijo svoj enostranski pristop k ciprskemu problemu, naj bodo bolj nepristranski in dosežejo celovito rešitev s Turki, preden bo prepozno. Turčijo kritiziramo zaradi dodatnega protokola – enako smo danes popoldne slišali od predsedstva Sveta –, vendar pa se ne omenja neizvajanje sklepa Sveta EU z dne 26. aprila 2004.

Turčija je ključna članica atlantskega zavezništva, demokracija z osrednjo vlogo kot vmesnik med zahodom in vzhodom ter država, ki se hitro spreminja s stopnjo rasti, ki jo postavlja med svetovne voditelje. Premaknimo se naprej! Ne izgubimo Turčije v tej fazi!

  Takis Hadjigeorgiou, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospa predsednica, ne bom komentiral pripomb gospoda Van Ordna, prvič, ker nočem porabiti časa, ki mi je na razpolago, in drugič, ker je – in to ni prvič – zamenjal storilca in žrtev na Cipru. Podpiramo pristop Turčije, če je to volja njenih ljudi in če bo izpolnila vsa pristopna merila.

Da bi se to zgodilo, mora Turčija najti pravo politično rešitev za kurdsko vprašanje in iz svojih zaporov izpustiti stotine kurdskih županov in mestnih svetnikov, prav tako pa si mora prizadevati za vzpostavitev pravne države, priznati armenski genocid in rešiti svoje probleme z Grčijo, zlasti na območju Egejskega morja.

Na Cipru se mora nehati skrivati za tem, kar se je zgodilo leta 2004. Zdaj je leto 2011. Mesto Famagusta mora nemudoma vrniti njegovim prebivalcem – govorimo o evropskem mestu z evropsko zgodovino, ki sega več tisoč let nazaj, mestu, ki je bilo skoraj štiri desetletja prepuščeno zobu časa – in takoj začeti umikati svoje zasedbene sile s Cipra.

Za konec bi vas spomnil na proteste ciprskih Turkov, ki pozivajo, gospod Van Orden, naj jim Turčija da besedo v njihovih zadevah. Namesto tega je Eroglu pozval, naj se protestnike postavi pred sodišče. Turčija mora spoštovati želje ciprskih Turkov in dovoliti popis prebivalstva na zasedenem območju ter končati kolonizacijo in dovoliti, da so imena mest in vasi na zemljevidih zapisana tako, kot so bila tisoče let.

  Nikolaos Salavrakos, v imenu skupine EFD. – (EL) Gospa predsednica, gospe Oomen-Ruijten čestitam za besedilo, ki ga je predstavila in ki daje uravnoteženo in natančno sliko razmer v Turčiji. Še posebno cenim stališče gospoda Füleja. Sporočilo poročila gospe Oomen je, da mora Turčija v celoti izpolniti svoje obveznosti do Evropske unije, če hoče pristopiti k Uniji. Če ne želi pristopiti k Evropski uniji, naj to pove, saj sem v primeru velike države kot je Turčija proti preigravanju vprašanja in govorjenja samo v diplomatskem smislu. Vendar pa Turčija kljub jasnemu sporočilu Evropske unije ravna sporno. Zdi se, kot da bi šlo za problem med političnim vodstvom in vojaškim režimom. Obenem v enem trenutku kaže dobre namene glede svojih sosed, v naslednjem pa iz območja Egejskega morja naredi „rešeto“, skozi katerega vozijo turška letala in ladje ter vsakodnevno kršijo grške kopenske in zračne meje.

Spoštujemo Turčijo in Turke, vendar pa menimo, da je skrajni čas, da Turčija pokaže nekaj spoštovanja do svojih sosed in evropske ideje, opredeljene v Rimski pogodbi.

  Barry Madlener (NI). – (NL) Gospa predsednica, tu govorimo o Turčiji, vendar pa bi predsednik vlade Erdoğan raje imel turško-arabsko unijo. Turčija je velika prijateljica diktatorja Ahmadinedžada. Turčija noče več biti sekularna država. Turčija še naprej zaseda severni del Cipra in Turčija ni več prijateljica Izraela. Namesto tega si je izbrala Muslimansko bratovščino Hamasa. Turčija se vse bolj osredotoča na islamski svet.

Gospe in gospodje, kdaj bomo ustavili to pretvarjanje? Evropa noče Turčije in Evropa noče islama. Gospod Sarkozy je to že povedal. Gospa Merkel je že povedala to, prav tako pa večina evropskih državljanov noče Turčije kot članice Evropske unije. Turčija se je leta poniževala v zameno za denar Evropske unije in obljubo članstva v EU. Vendar pa za zaostalo islamsko kulturo v Evropi ni prostora. Predsednik vlade Erdoğan, ste pravi mož ali hlapčevski strahopetnež? Kako dolgo boste še poniževali Turke? Izberite časten izhod in prenehajte s tem.

  Ioannis Kasoulides (PPE). – Gospa predsednica, tisti, ki podpirajo pristop Turčije k Evropski uniji, ali nekateri izmed njih v tem parlamentu se čutijo dolžne podpreti spremembe, usmerjene proti Cipru. Turčiji zmanjkuje poglavij in pristopni proces tvega ustavitev. Štirinajst poglavij je zamrznjenih, ker Turčija trmasto zavrača razširitev protokola iz Ankare.

Uspešen izid sedanjih pogajanj o rešitvi vprašanja zasedbe Cipra bo avtomatično odprl 14 poglavij. Ban Ki Mun je vse mednarodne akterje pozval, naj se osredotočijo na prizadevanja za takšno rešitev. Glasovanje za spremembe kot je tista o neposredni trgovini z dne 26. aprila v razdeljenem Cipru, ki je nepotrebna v enotnem, spodbuja nepopustljivost, neuspeh prizadevanj za iskanje rešitve in povzroča zamrznitev poglavij. Spravljanje na Ciper Turčije ne bo pripeljalo nikamor.

  Raimon Obiols (S&D). – (ES) Gospa predsednica, mislim, da bo jutri postalo jasno, da si je Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu prizadevala za čim širše soglasje v Parlamentu, ker hočemo predvsem enoten pristop v vseh institucijah Unije.

Več let je bil ta proces pogajanj koristen pri izvajanju politične in gospodarske reforme v Turčiji: imel je svoja protislovja, nazadovanja in napredovanja, vendar pa je bil na splošno koristen. To bi zdaj lahko bil trenutek resnice in na to nas spominjajo spremembe, do katerih trenutno prihaja v Sredozemlju.

V svojem nedavnem nastopu v Odboru za zunanje zadeve je komisar Füle pozval k novi stvarnosti, ki se izogiba zgolj kratkoročni viziji. Prav ta nova stvarnost je tisto, kar potrebujemo v procesu pogajanj s Turčijo: največja možna previdnost, vendar pa tudi predanost in resnost, ki sta potrebni za to, da se izognemo izgubi zagona in verodostojnosti ter pretiranemu namigovanju ter da jasno povemo, da je treba sporazume in obveznosti spoštovati. Da to zahteva trden pristop vseh udeleženih.

Upam, da bomo v naslednjem poročilu ugotovili, da je bil v tem procesu pogajanj storjen nadaljnji korak naprej.

  Graham Watson (ALDE). – Gospa predsednica, ljudje v islamskih državah danes delajo nekaj podobnega kot Turki, ki so leta 1950 odpravili enostrankarsko diktaturo. Tako kot bo morda enako kot Turčija ugotovil Egipt, je strmoglavljenje globoke države precej težje in prav zaradi tega so tako pomembni primer Ergenekon in podobne preiskave.

Liberalci v tem parlamentu gospodu Erdoğanu želijo veliko uspeha pri vzpostavljanju resnične demokracije in njeni utrditvi v evropskem klubu demokratičnih držav. Carinska unija je bila velik uspeh, prav tako pa je lahko uspešno članstvo Turčije v Evropski uniji.

Obžalujemo zavlačevanje pristopnega procesa in čeprav mora Turčija prevzeti del krivde, je zlonamernost nekaterih držav članic – kot razkriva WikiLeaks – sramota za našo Unijo. Gospod Sarkozy ne govori več v imenu Evrope o Turčiji, tako kot ne o svoji Uniji za Sredozemlje. Njegov obisk v Ankari je bil podžigajoč in škoda je, da nemški krščanski demokrati ne poslušajo nasveta Maxa Fischerja in ne pogledajo v ogledalo, saj je današnja stranka AKP zrcalna podoba nemške stranke CDU leta 1950 – ne krščansko demokratska, ampak islamsko demokratska –, in prav zato komisar pravi, da razume in se strinja z nezadovoljstvom Turčije.

To poročilo je odkrito – za nekatere preveč odkrito. Turčija lahko veliko doseže, toda mi lahko veliko izgubimo, če ne bomo pozdravili islamskih demokracij, kot sta Turčija in Indonezija, in sodelovali z njimi.

  Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospa predsednica, poročevalki bi čestital za zanimivo in uravnoteženo poročilo, čeprav me obhajajo dvomi v zvezi z določenimi zadevami. Obhajajo me na primer dvomi, ali naj se poudari okrepitev udeležbe Turčije na južnem Kavkazu.

To je regija, ki zahteva posebno previdne in uravnotežene politike. Vendar pa je treba povedati, da je sprememba odnosa do prizadevanj Turčije tisto, kar najpomembnejše. Vse, kar izvira iz izvajanja pristopnega sporazuma, ki je dober glasnik razširitve sodelovanja Turčije z Evropsko unijo, je treba gledati z upanjem, da predstavlja priložnost za prihodnost in da so vrata v Evropo odprta, tudi za Turčijo.

To je treba danes v tem parlamentu zelo jasno povedati, zlasti ker pričakujemo, da bi se lahko posvetovanja in sodelovanje v zvezi z dogodki v Severni Afriki izkazali za ključni vidik dobrega sodelovanja s Turčijo. Temeljni cilj, ki ga moramo doseči danes, je torej pokazati vrednost Turčije kot partnerice EU v energetskih zadevah in kot partnerice EU v prihodnosti.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, recesija je še hujša in je dala zagon boju med imperialističnimi središči za nadzor trgov in energetskih virov in kanalov, ki se uporabljajo za njihov prenos.

Dogodki v Libiji in nedavno odkritje nafte v Sredozemlju ter trenja, ki jih je to že povzročilo, so dokaz za to. Obenem Nato in Evropska unija krepita svoje posredovanje na območju. Po drugi strani si Turčija prizadeva izboljšati svoj strateški položaj na območju, na katerem so spori zelo razširjeni in se odpor stopnjuje. Temu namenu je služila nedavna reforma ustave, ki sta jo s takšnim užitkom pozdravili Evropska unija in Združene države. Vendar pa Turčija sočasno nadaljuje s svojo zasedbo severnega dela Cipra, s kršitvami na območju Egejskega morja in očitnim nespoštovanjem osnovnih človekovih pravic in demokratičnih svoboščin. Delavci v Turčiji vedo, da Evropska unija ne more dati ničesar pozitivnega, ker se osnovne pravice delavcev in ljudi v Evropski uniji odvzema in ker Evropska unija tako kot v preteklosti še naprej podpira vrsto reakcionarnih režimov na območju.

  Lorenzo Fontana (EFD). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, če bi šlo pri vprašanju Turčije samo za gospodarsko vprašanje, ne bi verjetno bilo nobenega problema, kolikor razumem. Vendar pa gre za resnično resne probleme, ker vprašanje Turčije ni samo gospodarsko vprašanje.

Predvsem bi izpostavili vprašanje verske strpnosti, ki v Turčiji žal ne obstaja, ne samo zato, ker bi lahko omenili umore nekaterih duhovnikov, tudi italijanskih, kot sta škof Luigi Padovese in duhovnik Andrea Santoro, ampak tudi zato, ker so turški delegati na nedavnem Svetu Evrope žal glasovali proti predlogu, ki je obsojal napade na kristjane po vsem svetu.

To se nam zdi presenetljivo in se sprašujemo, kako lahko sprejmemo državo, ki verske svobode nima za temeljno vrednoto. Sprašujemo se tudi, kako je lahko namestnik gospoda Erdoğana gospod Babacan rekel, da je Evropska unija „krščanski klub“. Kaj je mislil, da bo našel? Ali poleg tega ne misli, da problem morda ni „evropski krščanski klub“, ampak pomanjkanje verskih pravic v Turčiji?

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospa predsednica, gospod Füle, turški pregovor pravi: „Ljudje se odražajo v svojih dejanjih. Besede ne pomenijo veliko“. Vendar pa so zagovorniki Turčije dovolili, da so jih zavedle pozitivne, prazne besede. Poročilo o napredku za leto 2010 je v resnici poročilo o napakah. Kaže, da je Turčija marsikaj, vsekakor pa ne pripravljena pridružiti se Evropi. Temeljne pravice pogosto obstajajo samo na papirju, omejitve svobode govora pa so precejšnje. To potrjuje priprtje dveh novinarjev. Glede diskriminacije etničnih in verskih manjšin, kot so Kurdi in kristjani, ni bilo sprememb. Predsednik vlade Erdoğan evropske države hinavsko obtožuje islamofobije kljub dejstvu, da lahko muslimani tu prakticirajo svojo vero, kar ne velja za kristjane v Turčiji. Še en dokaz tega je ozemeljski spor glede samostana Mor Gabriel. Kljub temu, da zagotavlja nasprotno, Erdoğanova vlada nadaljuje proces islamizacije. Vemo, da se dogaja točno to.

Nedavna raziskava kaže, kako Turki dejansko gledajo na EU. So za pridružitev EU, obenem pa so precej nezaupljivi do Evropejcev. Čim prej moramo prekiniti pristopna pogajanja.

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospa Győri, gospod Füle, vaša zgodovinska primerjava ne bi mogla biti bolj napačna, gospod Watson. Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) ne smete primerjati s stranko, ki je v Nemčiji po koncu nacističnega obdobja spet uvedla demokratično vlado in pravno državo. To je resnično zaskrbljujoče, saj je zadevna nemška stranka v petdesetih letih 20. stoletja sodelovala z liberalci in z njimi oblikovala koalicijo.

Sem za močne povezave med Turčijo in Evropsko unijo. Turčija je za nas strateško pomembna, toda ne za vsako ceno. Prvič, ne moremo ukiniti pogojev za pristop, vključno s svobodo govora, neodvisnim sodstvom, pravicami manjšin in svobodo vere. To je bilo pojasnjeno v poročilu Komisije in poročilu gospe Oomen-Ruijten. Drugič, ne smemo ogroziti sposobnosti povezovanja Evropske unije. Poiskati moramo druge načine. Tretjič, odgovornost Turčije je zagotoviti, da se tega postopka ne ovira, in končno izpolniti obljube, ki jih je na primer dala v okviru protokola iz Ankare.

Turčija lahko pojasni, da je povezovanje znotraj Evropske unije mogoče. Toda če gospod Erdoğan v svojem govoru v Nemčiji pove, da morajo biti Turki z nemškim državljanstvom zvesti predvsem Turčiji, imamo resen problem v zvezi s povezovanjem. To je odraz posebnega mišljenja in tudi sredstvo za njegovo oblikovanje.

Zato menim, da Turčija še ni pripravljena. Vendar pa smo Turčijo povabili, naj konstruktivno sodeluje z nami v okviru sporazuma Berlin Plus in na drugih področjih, da bi spletla tesnejše povezave. Primer samostana Mor Gabriel je del tega vprašanja.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Graham Watson (ALDE). – (DE) Gospa predsednica, v južni Španiji živi približno dva ali tri milijone Nemcev in Britancev, gospod Brok. Kaj bi rekli ti ljudje, če bi španska vlada zahtevala, da se njihovi otroci naučijo španščino pred nemščino ali angleščino? Temu bi seveda nasprotovali. Ne morete enostavno reči v Nemčiji, da se morajo ljudje najprej naučiti nemško. Seveda se morajo naučiti oba jezika, vendar pa je Nemčija še zelo oddaljena od vzpostavitve prave politike vključevanja.

  Elmar Brok (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospod Watson, ljudje, ki živijo v Nemčiji in se nameravajo vrniti v svojo domovino, bodo svoj materni jezik seveda imeli za prvi jezik. Toda ljudje, ki hočejo dobiti nemško državljanstvo in trajno ostati v Nemčiji, se morajo najprej naučiti nemško, da bi imeli možnost uspeha v šoli, možnost izobraževanja in s tem uspešne kariere ter se vključili v družbo. V tem primeru je vprašanje jezika prednostno. Razlikovati moramo med ljudmi, ki gredo čez zimo na počitnice v tujino, in tistimi, ki hočejo trajno ostati v drugi državi. Razlikovanje zadeva vključevanje. Ne morete primerjati ljudi, ki gredo na Mallorco na počitnice, s tistimi, ki hočejo dobiti državljanstvo določene države in tam ostati za vedno.

  Maria Eleni Koppa (S&D). – (EL) Gospa predsednica, proces pristopa Turčije k Evropski uniji je še naprej strateškega pomena za Evropo in tudi Turčijo. Ta proces je merilo verodostojnosti Evrope in namere Turčije, da izvede potrebne demokratične reforme. Vendar pa izrečeno namero vlade v zvezi z demokratičnimi spremembami na laž postavljajo dejstva. Z zaskrbljenostjo smo spremljali zaporedna priprtja novinarjev v zadnjih nekaj dneh. 20. februarja je bil skupaj s šestimi kolegi priprt novinar Nedim Şener, znan zaradi svoje kritike pristopa policije k umoru armenskega novinarja Hranta Dinka. Zaprti so bili na podlagi obtožbe, da so pripadniki teroristične organizacije, s čimer je število zaprtih novinarjev znatno preseglo sto. Zdi se, da je nazadnje resnična kršitev v teh primerih njihova kritika Erdoğanove vlade in ne kakršna koli kazniva dejanja.

Unija je podprla prizadevanja vlade, da se odpravi paradržava. Vendar pa tega ni mogoče uporabiti kot opravičila za omejevanje osebnih svoboščin, zlasti svobode mnenja. Komisarja Füleja pozivam, da nam pove, kako se namerava na te dogodke odzvati Komisija.

  Andrew Duff (ALDE). – Gospa predsednica, zelo obžalujem zavlačevanje pristopnega procesa Turčije. Turčija ne dosega napredka, ki ga hočemo, problem Cipra ostaja nerešen, Francija in Nemčija odločno nasprotujeta članstvu Turčije in v Parlamentu je očitno veliko predsodkov pred Turčijo.

Soočamo se z ogromno strateško krizo. Evropa izgublja Turčijo in Turčija izgublja Evropo. Leto 2011 moramo posvetiti pravemu novemu partnerstvu, utemeljenemu na radikalni ponovni oceni resničnih interesov obeh strani.

  Evžen Tošenovský (ECR). – (CS) Gospa predsednica, poročilo o napredku Turčije za leto 2010 je zagotovo eno izmed najcelovitejših, o katerih smo razpravljali tu. Vendar pa si kljub vsej celovitosti ne smemo dovoliti, da bi na nas vplivali zgodovinski predsodki. Nedavni dogodki v Turčiji nedvomno predstavljajo dejavnike, ki so nesprejemljivi z vidika evropskih demokratičnih načel. Zato moramo še toliko bolj okrepiti pogajanja s Turčijo. Turčija je temeljnega geopolitičnega pomena za Evropo glede na zapleteno regijo Bližnjega vzhoda. Tega položaja se seveda ne sme zlorabljati. Toda če s Turčijo vodimo odprt in načelen dialog, lahko ta vodi k izboljšanju razumevanja demokratičnih pravil. Gospodarski razvoj Turčije v zadnjih letih je bil resnično izjemen, njena industrija pa postaja pomemben partner evropskih podjetij na številnih področjih. Zato je za te gospodarske odnose pomembno, da jih spremljajo ustrezni politični odnosi z Evropsko unijo z jasno perspektivo prihodnosti. Če se želi Turčija res pridružiti EU, ne more postopati tako, kot smo videli nedavno. Iz številnih razlogov močno podpiram nadaljevanje postopka približevanja Turčije EU.

  Philip Claeys (NI). – (NL) Gospa predsednica, prenehati moramo uporabljati izraz „poročilo o napredku“, ko govorimo o pogajanjih s Turčijo. Gre za napačno poimenovanje, saj Turčija ni dosegla nobenega temeljnega napredka v smislu izpolnjevanja pogojev za pridružitev EU.

Popolnoma smo obstali glede Cipra, ker Turki zavračajo izpolnjevanje svojih obveznosti in ker nadaljujejo nezakonito vojaško zasedbo severnega dela otoka. Prav tako ni bilo nobenega napredka na področju demokratičnih pravic. Ljudi se preganja, ker izražajo svoje mnenje, onemogoča se dostop do spletnih strani ter kristjane in druge nemuslimane se ovira na vse možne načine. Ko poslanci tega parlamenta vedno znova postavljajo vprašanja v zvezi s tem, Komisija odgovarja, da pozorno in z zaskrbljenostjo spremlja razmere v Turčiji. Vendar pa ni sprejela nobenih posebnih ukrepov, pogajanja pa se zavlačujejo v nedogled.

Javna skrivnost je, da številni zagovorniki pristopa Turčije v zasebnih pogovorih znotraj Komisije, znotraj svojih držav članic in znotraj Parlamenta priznavajo, da je celotna zamisel katastrofalna. Zato se prenehajmo slepiti, prenehajmo slepiti javno mnenje v Evropi in Turke in končno ustavimo pogajanja s Turčijo.

  Elisabeth Jeggle (PPE). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, strinjam se z iskreno in tudi kritično oceno pristopnih pogajanj v sedanjem poročilu o napredku Turčije. Od samega začetka pogajanj je bilo danih veliko obljub, vendar pa dosežen zelo majhen napredek. Glede na izrazito islamsko naravo države morajo imeti vse krščanske in druge nemuslimanske verske skupnosti enake pravice, kar pomeni svobodo prakticiranja lastne vere brez diskriminacije. Po mojem mnenju je to bistveno. Turčija mora doseči popolno ločitev države in vere in sprejeti neislamske vere. Samostan Mor Gabriel je en primer problema.

Države članice Evropske unije bi rada spomnila na njihovo obveznost, da v vseh svojih pogajanjih s to državo odločno pozovejo Turčijo, naj spoštuje univerzalne človekove pravice in predvsem svobodo vere.

  Wolfgang Kreissl-Dörfler (S&D). – (DE) Gospa predsednica, gospe in gospodje, res je, da se s Turčijo pogajamo o njenem pristopu k EU in ne o čem drugem, in podpiram njen pristop. Pozdravljam reforme, ki jih je v zadnjem letu uvedla turška vlada. Vendar pa mora Turčija tudi končno izpolniti svoje obveznosti in izvajati protokol iz Ankare, da bi lahko dosegli napredovanje pogajanj. Za zastoj ne sme nenehno kriviti EU ali Cipra, kot z največjim veseljem delate vi, gospod Erdoğan.

Turčija mora končno prenehati s prakso zapiranje novinarjev, ki kritizirajo režim. Ahmet Şık, Nedim Şener in drugi potrebujejo zaščito pred samovoljnostjo pravosodnega sistema. To so samo nekatere izmed zahtev za odprtje poglavja 23. Gospod Erdoğan, podati morate jasno izjavo o tem in ne smete govoriti proti povezovanju naših sodržavljanov ter širiti svojega vseturškega pogleda na svet, kot ste storili v Düsseldorfu. To pričakujemo od vas. Seveda mora EU prispevati k uspehu pogajanj in pokazati, da je pripravljena sprejeti nove članice. Obe strani morata narediti svojo domačo nalogo. Vendar pa je nekaj jasno. Žoga je zdaj v vaših rokah in vi ste na potezi.

  Metin Kazak (ALDE). – Gospa predsednica, zavedam se, da je to poročilo zelo sporno in da je včasih izredno težko doseči kompromis znotraj Parlamenta, vendar pa si moramo naprej prizadevati, da bodo naše razprave uravnotežene in stvarne.

Prvič, spomnimo se, da je sporazum iz Ankare zagotovil štiri svoboščine v zvezi s prostim pretokom in carinsko unijo med Turčijo in EU. Tudi različne sodbe Sodišča Evropske unije ter veljavni vizumski režimi za druge države kandidatke so dokazali, da je treba v tem poročilu jasno podpreti vizumsko liberalizacijo za turške državljane, predvsem poslovneže in študente.

Drugič, pozvati moramo k novemu zagonu v zastali situaciji na Cipru. Izvajanje sklepa Sveta z dne 26. aprila 2004 bi zelo spodbudilo Turčijo k izvajanju pridružitvenega sporazuma med ES in Turčijo. To ne bo vodilo samo h gospodarskim in političnim koristim za obe strani, ampak bo vsem prebivalcem otoka omogočilo prosto trgovino ter odpravilo sedanje dvojne standarde v EU. Čas je, da pokažemo, da lahko Evropski parlament stvari spremeni na bolje.

  Peter van Dalen (ECR). – (NL) Gospa predsednica, pristop Turčije k Evropi bi bila ena izmed največjih zgodovinskih napak. Pridružila bi se nam država z 80 milijoni prebivalcev in postavljala zahteve v zvezi z evropskim proračunom, evropskim sprejemanjem odločitev in zunanjo politiko. Kam bi to vodilo, je mogoče razbrati iz odnosov Turčije s Hamasom, Hezbolahom in Iranom.

Pristop Turčije bi imel neželen vpliv tudi na povezovanje. Temu smo že priča. Predsednik vlade Erdoğan je nedavno pozval turške migrante v Nemčiji, naj se najprej in predvsem naučijo turško. Meni pa se zdi logično, da se je treba najprej naučiti nemško, če živiš v Nemčiji.

Načrt gospoda Erdoğana je načrt islamske stranke in tudi glede tega bi se ravnotežje prevesilo, če bi se Turčija pridružila EU. Opraviti bi imeli z milijoni ljudi, ki jim žal niso znani judovsko-krščanski temelji Evrope in bi jih hoteli spremeniti. Zato poskrbimo, da bo poročilo o napredku za leto 2010 zadnje. Ustavimo ta nesmiselna pogajanja! Prednostno partnerstvo – to bi združilo najboljše obeh svetov.

  Emine Bozkurt (S&D). – (NL) Gospa predsednica, napredek in medsebojno zaupanje bomo dosegli šele, ko bosta Turčija in Evropska unija izpolnili vsaka svoje obveznosti. Odprtje novih pogajalskih poglavij bo povzročilo točno takšno novo dinamiko v zvezi z napredkom glede človekovih pravic in pravosodja, kot si jo želimo.

Glede svobode tiska vlada velika zaskrbljenost. Zaščita te svobode, ki je bila deležna težkih časov, je dragocena. V demokraciji ima tisk pomembno vlogo pri nadzoru moči. Očitno se od Turčije zahteva, da izvaja zakonodajo EU, vendar pa ima obveznosti tudi Evropa, kot na primer izpolnitev obveznosti iz pridružitvenega sporazuma glede prostega pretoka oseb in sklepov Sveta iz aprila 2004 o Cipru.

Nazadnje vi se na to stoto obletnico mednarodnega dneva žena posvetila pravicam žensk v Turčiji. V pravnem smislu je bilo veliko izboljšav, vendar pa turško vlado pozivam, naj stori vse, kar lahko, da zagotovi njihovo ustrezno izvajanje, in – spričo bližnjih volitev – se odzove na poziv Parlamenta za povečanje števila žensk na predstavniških položajih.

  Konrad Szymański (ECR). – (PL) Gospa predsednica, menim, da je očitno, da bo Turčija zagotovila velik potencial v smislu naše politike za regijo glede Kavkaza in tudi Bližnjega vzhoda. Nova in nenavadno dejavna turška politika za regijo očitno zastavlja vprašanje, ali bo šlo za turško politiko pod evropskim okriljem ali pa pravzaprav za evropsko politiko s pomočjo Turčije. V obeh primerih gre za dragocen vidik.

Zdi se mi, da je treba to sodelovanje čim prej postaviti na precej bolj pragmatične temelje in da zelo dolgotrajni pogovori o članstvu – po nepotrebnem – razočarljivi za obe strani. Tako dolgo so trajali iz različnih razlogov, obeti za njihov zaključek pa sedaj niso preveč dobri. Danes bi se zahvalil za poročilo, ki ga je predložila gospa Oomen-Ruijten, ki je, kot običajno, dobro uravnotežen dokument. Hvaležen sem predvsem, da so bila tako dobro obravnavana vprašanja, povezana z versko svobodo kristjanov v Turčiji. To vprašanje še naprej predstavlja problem, ki vključuje pravno osebnost krščanske skupnosti, vračilo lastnine in priložnosti za usposabljanje duhovščine. Tega ne smemo pozabiti.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE). – (PL) Gospa predsednica, za začetek bi se zahvalil gospe Oomen-Ruijten, ki je ponovno pripravila zelo celovito poročilo o napredku Turčije. Evropska komisija vsako leto sprejme „širitveni sveženj“, mi pa pripravimo poročilo o oceni napredka v smeri pristopa k Evropski uniji, ki ga je v zadnjih 12 mesecih na podlagi tega svežnja dosegla posamezna država kandidatka. V oceni Komisije Turčija v zadostni meri izpolnjuje politična merila. Nedavne ustavne reforme so zagotovile priložnosti za izboljšave na številnih področjih, kot so sodstvo in temeljne pravice. Sveženj sprememb ustave, odobren na lanskem referendumu, je korak v pravo smer, vendar pa pred pripravo in sprejetjem teh reform ni bilo posvetovalnega postopka, ki bi vključeval politične stranke in civilno družbo. Močno je treba pozdraviti, da reforma ustvarja podlago za imenovanje varuha človekovih pravic in vzpostavitev nacionalne institucije za človekove pravice.

Zdaj bo ključnega pomena zagotoviti, da se te nove predloge izvaja pregledno in na podlagi demokratičnih postopkov v skladu z evropskimi standardi. Žal odnosi Turčije z njenimi sosedami nenehno mečejo senco na proces pogajanj. Menim, da bo Turčija, če pokaže dobro voljo, ustvari ugodno ozračje za tekoča pogajanja o Cipru in podpre ta pogajanja ter če konkretno prispeva k celoviti rešitvi tega problema, topleje sprejeta na evropskem in mednarodnem prizorišču. Hvala.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D). – (EL) Gospa predsednica, podal bi predvsem pripombe glede vprašanja Cipra, kot je predstavljeno v predlogu resolucije gospe Oomen-Ruijten. Leto kasneje se kolonizacija nadaljuje, nadaljuje se prisotnost okupatorske vojske na Cipru in ne samo to; že približno en mesec smo priča protestom ciprskih Turkov proti prisotnosti turških enot na otoku in proti gospodarskim razmeram na zasedenem območju, ki jih povzroča prisotnost turške okupatorske vojske.

Kako se je odzval predsednik turške vlade? Rekel je, da je na Cipru ne zaradi ciprskih Turkov, ampak zaradi strateških interesov Turčije.

Moralne vrednote in načela Evropske unije ne bodo dovolili žrtvovanja Cipra na oltarju napredka Turčije v smeri pristopa in povedati moram, kot je kolega socialist spomnil Parlament – in naježijo se mi lasje –, da ni Ciper napadel Turčije, Turčija je bila tista, ki je napadla Ciper. Ne pozabimo tega.

(Aplavz)

  James Elles (ECR). – Gospa predsednica, rad bi se pridružil tistim, ki so poročevalki čestitali za zelo celovito in uravnoteženo poročilo, vendar pa se pridružujem tistim, ki so že omenili, da je to komajda poročilo o napredku: biti bi moralo poročilo o razmerah.

Da bi poudarila, da je to seznam zelo majhnega napredka glede pomembnih zadev, o katerih razpravljamo, je v odstavku 40 zelo natančno navedla potrebo po umiku turških vojaških sil s Cipra; v odstavku 47, tako kot drugi govorniki, obžaluje, ker Turčija ne izvaja Dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu ES-Turčija; nato pa, o čemer drugi niso spregovorili, omenja oviranje strateškega sodelovanja NATO–EU, ki presega sporazum Berlin plus.

Menim, da je zelo pomembno, da Unija ne popusti glede nobenega vprašanja ali odpre pogajalskih poglavij, dokler ne bomo prepričani, da je Turčija voljna partnerica v teh pogovorih. Ali pa se morda na koncu, ko pogledate ta celotni postopek, sprašujete, ali na obeh straneh obstaja vodstvo, ki bo to zaključilo, ali pa je šlo samo za idejo 20. stoletja, ki v 21. stoletju nima prav nobenega smisla.

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospa predsednica, minister, komisar, Turčija je velika država strateškega pomena, toda ali je pripravljena na Evropo? Ne, še ne. Je Evropa pripravljena na Turčijo? Ne, še ne. Je Turčija opustila svoje težnje k pristopu? Ne, še ne. Tri vprašanja in trije odgovori, komisar, ki realno določajo kritično prelomnico, ki jo je Turčija dosegla na svoji poti k pristopu. Povzemajo tudi zapleten odnos med Turčijo in Evropo. Iz zgodovinskih, političnih in kulturnih razlogov je ta odnos vedno omahoval med zaupanjem in sumničenjem, med privlačnostjo in odporom. Politični izraz te resničnosti je dolga in boleča pot Turčije v smeri pristopa.

Kljub pomembnemu napredku Turčije še vedno daje razlog za zaskrbljenost glede vprašanj človekovih pravic. Še vedno se pregovarja okoli vsake majhne obveznosti do Evropske unije. Zavrača normalizacijo odnosov z državo članico Republiko Ciper; vzdržuje grožnjo vojne proti drugi državi članici Grčiji ter zavrača priznanje in izvajanje Konvencije o pomorskem pravu.

Nedavno je predrznost turškega vodstva ujezila celo turške prebivalce Cipra. Evropa še vedno pošilja dvoumna sporočila o pristopu, ki prav nič ne pomagajo. Zato potrebujemo jasnejše stališče. Samo popolno izpolnjevanje obveznosti, ki jih je prevzela, lahko in – tako bi bilo edino pošteno – morajo Turčijo popeljati do pristopa. Toda če hočemo biti pošteni, moramo s Turčijo biti tudi strogi.

Za konec čestitam gospe Oomen-Ruijten za njeno poročilo, za katerega bom glasoval, kolege pa pozivam, naj storijo enako.

  Michael Cashman (S&D). – Gospa predsednica, ponosen sem, da lahko pozdravim napredek Turčije glede njenega pristopa k EU. Že dolgo se zavzemam za njen pristop. Je v interesu EU in tudi v interesu Turčije. Zavzamemo lahko ozko, populistično stališče ali pa pokažemo vodstvo in vizijo. To vodstvo in vizija pomenita, da Turčijo popeljemo v EU, kamor spada.

Bilo je nekaj pozitivnih premikov, vendar pa je prav tako treba storiti še veliko. Podal bom nekaj konstruktivnih predlogov. Treba je storiti več za boj proti diskriminaciji in spodbujanje enakosti na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, starosti in spolne usmerjenosti. To mora zagotoviti zakonodaja. Zato turške oblasti pozivam, naj v osnutek zakona za boj proti diskriminaciji in neenakosti ponovno vključijo spolno identiteto.

Čas se izteka. O tem vprašanju bi lahko dolgo govoril. Vredno se je spomniti, da je Turčija, moderna, sekularna država in da so v Turčiji ženske dobile volilno pravico dolgo pred ženskami v nekaterih delih EU – nekaj, kar ne smemo pozabiti, ko se ozremo na sto let feminizma.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, zdi se, da je preoblikovanje Turčije v pravo pluralistično demokracijo, utemeljeno na varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nenehen izziv.

Turčija v primerjavi z lanskim letom glede izvajanja reform in izpolnjevanja københavnskih meril, popolno izpolnjevanje katerih je bistveni pogoj za članstvo v EU, ni dosegla pomembnega napredka. Pomanjkljivosti vztrajajo predvsem v sodstvu, v katerem pravica do poštenega in hitrega sodnega postopka še vedno ni zagotovljena, na področju pravic manjšin in pravic žensk ter tudi na področju svobode vere, izražanja, svobode tiska in boja proti korupciji. Posebno očitno je pomanjkanje verske svobode.

Turčija mora izboljšati usklajevanje svoje zunanje politike z zunanjo politiko EU in s tem pokazati, da ima z EU skupne vrednote in interese. Poseben primer bi lahko bila podpora prizadevanjem EU, da Iranu prepreči pridobitev jedrskega orožja, in podpis statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, s katerim Turčija očitno odlaša. Pričakujem tudi, da bo Turčija precej dejavnejša pri reševanju vprašanja Cipra – kot pravimo v slovaščini – in bo svoje vojaške sile umaknila s tega zasedenega ozemlja.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospa predsednica, najlepša hvala za priložnost, da zastavim vprašanje. Žal je zdaj malo prepozno. Kot ste videli, je gospod Cashman že zapustil dvorano. Imam nekaj pomembnih vprašanj, ki sem jih hotel postaviti gospodu Cashmanu. Prosil bi vas, da zagotovite, da bo poslanec, ki izkoristi priložnost za vprašanje v skladu s postopkom modrega kartončka, takoj dobil besedo. Drugače lahko poslanec, ki se mu postavi vprašanje, zapusti dvorano, kot se je pravkar zgodilo. Vendar pa bom morda imel priložnost spregovoriti v skladu s postopkom „catch-the-eye“, za kar bi se vam rad vnaprej zahvalil.

  Eleni Theocharous (PPE). – (EL) Gospa predsednica, minister, kot povsem utemeljeno navaja gospa Oomen-Ruijten v svojem poročilu se Turčija ne more pridružiti Evropski uniji, dokler ne bo rešeno vprašanje Cipra, dokler se ne konča zasedba, dokler vojska ne bo zapustila Cipra; Turčija je tista, ki zateguje zanko okoli pristopnega procesa. Zato morajo vsi tisti, komisar, ki hočejo pomagati Turčiji, prisluhniti temu, kar pravijo ciprski Turki, ki trenutno protestirajo ne zaradi neposredne trgovine in njenega izvajanja, kot smo danes slišali v sklepu z dne 26. aprila, ampak za to, da se Ciper osvobodi zasedbe ter izpusti in reši njih osebno. Menim, komisar, da Turčija ne more pristopiti s pomočjo procesa uničenja Cipra, in vsi, ki hočejo pomagati Turčiji, se morajo nehati znašati nad Ciprom. To je osnovni element, ki ga moramo vsi spoštovati, kajti če vprašanje Cipra ne bo rešeno pošteno, bo to katastrofalno za samo Evropsko unijo.

  Mario Mauro (PPE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, priznati moram, da smo zaradi odličnega, izvrstnega dela gospe Oomen-Ruijten začeli razpravo, ki pa jo še vedno spremlja velika mera hinavščine, ko govorimo o Turčiji.

Ne uspeva nam premagati te hinavščine, vendar pa bi jo morda lahko bolje obvladovali, če bi upoštevali nekaj splošnih dejavnikov v ozadju. Prvi je, da moramo priznati dejstvo, da nam vsekakor ni uspelo ali morda niti nismo nikoli poskusili oblikovati prave strategije v zvezi z državami na južnih obalah Sredozemlja. Vprašanje Turčije je tesno povezano s tem.

Ko smo pred nekaj dnevi odpotovali na misijo v Tunizijo, nam je edina islamska stranka Al Nahda povsem iskreno povedala, da jih je navdihnila stranka AKP Recepa Tayyipa Erdoğana, in tako se ljudje na nek način zanašajo na Turčijo, da bi imeli zaslombo pred Evropo, vendar pa ne vedo, ali je nasprotna stran, Evropa, to pripravljena upoštevati.

Vprašati se moramo, kaj se splača storiti v zvezi s Turčijo: ali se splača biti popolnoma iskren in se hitro premakniti v smeri oblik prednostnega partnerstva, ki vključujejo celotno območje Sredozemlja, ali pa se za sedaj splača nadaljevati igro in odlagati našo odločitev v nedogled, tako da nam bodo na koncu Turki sami zaradi svojega velikega ponosa enkrat za vselej rekli „ne“, kar bo še dodatno zapletlo razmere v Sredozemlju?

Menim, da smo mi tisti, ki se moramo odločiti, in ne smemo čakati na druge, da sprejmejo odločitev. Imamo posebne obveznosti, ki jih moramo v celoti izpolniti. Biti moramo dovolj pogumni, da rečemo „da“ ali „ne“, in potem bomo videli, da bo ta situacija imela pozitiven izid.

  Andrey Kovatchev (PPE). – (BG) Gospa predsednica, gospe Oomen-Ruijten čestitam za izvrstno delo, ki ga je opravila. Turčija je za nas pomembna evroatlantska partnerica. Zato sem prepričan, da se bomo kljub nasprotovanjem vsi strinjali, da potrebujemo reformirano, demokratično, sekularno in evropsko Turčijo.

Osebno mi je izredno neprijetno zaradi tveganja, da bi turška notranja in zunanja politika imela islamske težnje. Vidimo lahko, da del turške politične srenje nima nobene želje spoštovati načela stroge ločitve med vero in politiko, kot je učil Atatürk.

Evropa mora Turčiji pomagati prebroditi notranjo delitev v turški družbi, kar vključuje izboljšanje razmer manjšin in odnosov z njenimi sosedami. S prstom ne smemo kazati samo na Turčijo. Tudi njene sosede morajo storiti korak v tej smeri.

Pričakujem, da bomo v partnerstvu sodelovali glede vseh skupnih vprašanj v splošnem interesu, zlasti glede sodelovanja v Natu in energetske infrastrukture. Nazadnje upam in pričakujem, da bo Turčija z Evropsko unijo čim prej, brez odlašanja in brez uveljavljanja dodatnih pogojev podpisala pričakovani sporazum o ponovnem sprejemu oseb.

  Monika Flašíková Beňová (S&D). – (SK) Gospa predsednica, morebiten pristop Turčije v EU bi povzročil obsežne gospodarske, politične in kulturne posledice, s kakršnimi se EU ni srečala še v nobeni širitvi. Vendar pa kljub razlikam v primerjavi z evropsko kulturo, tradicijo in vrednotami, Turčija ni fundamentalistična država in vera je svobodno izražanje vsakega posameznika.

Ni mogoče zanikati, da si je Turčija prizadevala izpolniti merila za pridružitev EU, čeprav so seveda zaželeni intenzivnejši ukrepi za rešitev sporov med ciprskimi Turki in Grki. Rešitev vprašanja Cipra bo morda nato prinesla tudi večjo stabilnost, blaginjo in varnost vzhodnega Sredozemlja in bi lahko v določeni meri pomagala pospešiti pristopni proces Turčije k EU.

Vendar pa bi za konec želela povedati še nekaj. Tu smo, gospe in gospodje, tako kot naši kolegi v Komisiji in Svetu, da bi bili iskreni, in če potrdimo, da Turčija postopno izpolnjuje merila, ne smemo vnaprej govoriti o prednostnem partnerstvu. Bolje bi bilo, da Turčiji direktno povemo, da kljub izpolnitvi vseh meril ne bo dosegla polnopravnega članstva v EU. Po mojem mnenju bi bilo to iskreno z naše strani.

PREDSEDSTVO: ROBERTA ANGELILLI
podpredsednica

  Jelko Kacin (ALDE). – (SL) Predsedujoča, gospod komisar, gospa ministrica, dramatične in globoke politične spremembe nas opominjajo, da se v arabskem svetu dogaja demokratizacija, pri nas pa se povečuje zavedanje o ranljivosti in energetski odvisnosti.

Turčija je naš dragocen, nazoren in prepričljiv promotor delujoče demokracije v arabskem svetu in seveda promotor cvetoče ekonomije. Evropska unija in Turčija, obe skupaj, pa še kar ostajata talki nerešenega vprašanja Cipra. Nekatera pomembna poglavja so za Turčijo še vedno blokirana. Danes je potrebno opozoriti na nujnost čimprejšnjega odprtja poglavja energetika in ciprskim prijateljem v Nikoziji odločno povedati, da je odprtje tega poglavja v našo, v ciprsko in v turško korist. Blokada tega poglavja pa gre na škodo Cipra, Turčije in celotne Evropske unije, stabilnosti v regiji in na svetovnem trgu.

Če bomo letos odprli tudi to poglavje, bomo z dejanji dokazali, da smo v Evropski uniji operativni, sposobni in učinkoviti, da vidimo izzive in pasti preteklosti in prihodnosti. Če deblokade ne bo, bomo še naprej le nemočni in neuspešni opazovalci.

  Charles Tannock (ECR). – Gospa predsednica, težnje Turčije po pristopu k EU so še naprej neodločne. Eden izmed razlogov je vsekakor neizpolnjevanje dodatnih protokolov iz Ankare ter nepriznavanje in nadaljevanje zasedbe Cipra.

Zavrnitev turške vlade, da odpre svoja pristanišča in letališča za trgovino z Republiko Ciper, je nesprejemljiva, vendar pa bi rad omenil tudi dejstvo, da bi lahko imela tudi bolj konstruktiven pristop do svoje sosede Armenije, vključno s ponovnim odprtjem skupne meje z Armenijo in priznanjem namernega množičnega poboja Armencev leta 1915. Poleg tega turška slabo prikrita podpora Irana tvega oviranje prizadevanj EU, da politični teokraciji v Teheranu prepreči izdelavo jedrske bombe, kar je nadvse obžalovanja vredno.

Zaskrbljen sem tudi zaradi naraščajoče sovražnosti do Izraela, našega zaveznika, kot dokazujejo konvoj v Gazi in uradni objavljeni izsledki Turčije. Turčija brez posebnega razloga še naprej ohranja zaprt grški ortodoksni samostan v Halkiju in svojim sirskim kristjanom odreka polne pravice skupnosti. Po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da mora Turčija zdaj podvojiti svoja prizadevanja za napredovanje v smeri EU in njenih vrednot.

  Kyriacos Triantaphyllides (GUE/NGL). – (EL) Gospa predsednica, od vseh problemov, s katerimi se srečuje Turčija na svoji poti do pristopa, kot je navedeno v poročilu gospe Oomen-Ruijten, ki se ji zahvaljujem, kot je kurdski problem, svoboda tiska in spoštovanje pravic žensk, je problem Cipra najočitnejši.

Država kandidatka ne more zasesti ozemlja Evropske unije. Če hoče nadaljevati po svoji poti do pristopa, mora umakniti svoje sile s Cipra in končati okupacijo ciprskih Turkov in Grkov.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, za začetek bi pohvalil prizadevanja turške uprave za približevanje političnih struktur evropskemu sistemu vrednot. Po drugi strani je nemogoče prezreti nenehne probleme na področju spoštovanja človekovih pravic, zlasti pravic manjšin in žensk, ter zatiranje verske svobode.

Vendar pa se zdi, da je najresnejši problem dejstvo, da Turčija še vedno zaseda skoraj 50 % ozemlja ene izmed naših držav članic – Cipra. EU je tako posredno udeležena v vojaškem konfliktu s Turčijo. Ta konflikt so številni prebivalci Cipra plačali z izgubo svojega doma in doslej ni bilo mogoče upati na rešitev tega nezakonitega stanja.

Zato menim, da dialog med Brusljem in Carigradom zahteva večjo odprtost, da bi naši turški prijatelji lahko razumeli, da pot do EU vodi samo skozi merila, ki jih ni mogoče zaobiti. Če se našim turškim prijateljem zdi, da niso pripravljeni izpolniti zahtevnih meril EU, bi bilo prav to odkrito priznati in predlagati razumno alternativo za naš soobstoj.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospa predsednica, poročilo je precej omiljeno. Citiram: „potrebna so precejšnja prizadevanja glede temeljnih pravic“. Avtor Orhan Pamuk je ušel pregonu zaradi krivoverskega pogleda na turško zgodovino samo zaradi svoje mednarodne slave. Zakon je še vedno v veljavi. Bi EU lahko dopustila zatiranje krivoverskega akademskega mnenja v državi članici?

Nadalje poročilo navaja, da glede normalizacije odnosov s Ciprom ni nobenega napredka. Preprosto povedano to pomeni, da Turčija še vedno z orožjem zaseda severni del te države in je razlastila ciprske Grke ter skruni in ropa njihove bogoslužne objekte in pokopališča. Dokler Turčija ne bo brezpogojno umaknila svojih sil, vrnila lastnine in popravila škode, ne sme biti nikakršnih odnosov s Turčijo, kaj šele pogajanj o njenem članstvu v EU.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, to je resnično bila dobra in koristna razprava, ki odraža številna mnenja in stališča.

Toda če Turčija, kot ste poudarili številni, resnično izpolni vse pomembne obveznosti za pristop in bomo ostali predani in resni, se bomo lahko izognili večini razočaranj, ki ste jih omenili, in napredovali.

Strinjam se tudi s tistimi, ki jasno pravijo, da bi napredek v zvezi z dodatnim protokolom, sporazumom iz Ankare in celovitimi pogovori za rešitev sporov glede Cipra ustvaril zagon za pristopna pogajanja.

Prav tako se strinjam s tistimi, ki so izpostavili, da se pravil igre ne sme spremeniti sredi igre. Toda naj bom popolnoma jasen. Zame to ni igra; zame je to resen postopek. Trdno sem prepričan, da bo ob koncu tega postopka večina državljanov Evropske unije in Turčije jasno videla koristi nove in moderne Turčije zaradi članstva v Evropski uniji.

Moja druga pripomba je, da je letošnje poročilo resnično zelo uravnoteženo. Tisto, kar zelo cenim in kar je v veliki meri uspelo upoštevati tudi poročevalki, prav tako pa je bilo upoštevano v današnji razpravi, je potreba po tem, da zadevo pogledamo s splošnejšega stališča in temu parlamentu ne predstavimo samo seznama dogodkov in problemov.

Moja tretja pripomba je, da se strinjam tudi s tistimi, ki so povsem jasno povedali, da je ključ do številnih poglavij v rokah naših turških partnerjev.

Sem eden izmed tistih, ki si želijo odprtja poglavij kot so poglavje 15 o energiji in predvsem poglavje 23 o sodstvu in temeljnih pravicah. Ti poglavji sta zelo pomembni, zlasti poglavje 23. Menim, da bi bila prizadevanja za trajnostne rezultate v zvezi s temi pomembnimi vprašanji v interesu Turčije in tudi Evropske unije.

Rečeno je bilo, da je zaradi protokola iz Ankare zamrznjenih 14 poglavij. Naj podam osebno pripombo. Menim, da je razlika med tistimi poglavji, ki so zamrznjena enostransko, in tistimi, ki so zamrznjena na podlagi priporočila Komisije zaradi nepredanosti Turčije carinski uniji in katerih zamrznitev so nato s konsenzom potrdile države članice. Poglavji 23 in 15 sta med tistimi, ki so bila zamrznjena enostransko.

Naj se nazadnje posvetim zadevi, na katero te dni pogosto mislimo, in sicer položaju medijske svobode v Turčiji. Prejšnji četrtek sem podal jasno izjavo, da bi se popolnoma prepričal, da se našim turškim kolegom pošlje sporočilo, da turška zakonodaja ne zagotavlja svobode izražanja v zadostni meri v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in Evropskim sodiščem za človekove pravice, in da bi v celoti pojasnil, da mora Turčija nujno spremeniti svoj pravni okvir, da bi izboljšala izvajanje svobode tiska v praksi in v veliki meri.

To vprašanje sem prejšnji petek na skoraj popolnoma enak način načel z gospodom Davutoğlujem, turškim ministrom za zunanje zadeve. Toda naj podam tudi naslednjo pripombo. Menim, da je pomembno, da se ne izogibamo kritičnim pripombam, ko naletimo na probleme. Vendar pa je pomembno tudi pomagati Turčiji, da zakonodajo spravi v takšno obliko, takšen red, da bo skladna z omenjeno konvencijo.

Razmišljam o tem, kako v ta proces vključiti Svet Evrope in OECD, Parlament pa bom obveščal o izidih teh posvetovanj in načinu, na katerega moramo po mojem mnenju nadaljevati.

  Enikő Győri, predsedujoča Svetu. – (HU) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, najlepša hvala za to izvrstno razpravo. Predstavljeni so bili številni argumenti za in proti v zvezi s pripravljenostjo Turčije in celotnim pristopnim procesom. Tudi to kaže zapletenost situacije in tudi, kako težka je bila naloga gospe Oomen-Ruijten. Menim, da je opravila odlično delo in pripravila poročilo, ki zelo dobro odraža, kako težko je oceniti razmere in pripravljenost Turčije.

Vendar pa se strinjamo glede nekaterih točk in po mojem mnenju se je to odražalo tudi v razpravi. Menim, da tu ne gre samo za soglasje med strankami, ampak tudi med Komisijo in Svetom. Prva izmed teh točk je, da potrebujemo evropsko Turčijo in da je pomoč v tem procesu v našem interesu. Tu govorimo o strateški partnerici. Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je imeti za prijateljico državo z majhnim območjem v Evropi. Prav tako ni nobenega dvoma, da je ta proces utemeljen na pogojih in da mora Turčija izpolniti svoje obveznosti, vse tiste, ki jih je sprejela, da pa bi zagotovila napredek pogajanj, pa mora izpolniti oblikovana merila in pričakovanja. Tudi ni nobenega dvoma, da si mora Turčija prizadevati za dobre sosedske odnose. To je zadeva, o kateri se ne sme dvomiti v nobenih pristopnih pogajanjih.

Priča smo bili razpravi o tem, kolikšen napredek je bil dosežen in koliko nalog je izpolnila Turčija. Menim, da ne moremo dvomiti o dosežkih ustavne reforme, napredek pa je bil na primer dosežen tudi na področju manjšinskih zadev, čeprav delen. Nihče ni dvomil v dejstvo, da je pot še dolga. Dovolj je, če omenimo vprašanje svobode tiska, položaj žensk ali delovanje pravosodnega sistema. Če pogledamo, kako vdihniti novo življenje pristopnim pogajanjem, moramo preučiti naš obseg delovanja. Kot je omenil komisar Füle, je ostalo odprtih 13 poglavij, uspelo pa nam je zapreti samo eno, medtem ko jih je bilo 16 zamrznjenih in glede njih ne moremo napredovati. Dejansko lahko delamo na treh poglavjih, namreč tistih o konkurenci, javnih naročilih ter socialni politiki in zaposlovanju. Izmed teh je najbolje pripravljeno poglavje o konkurenci, glede katerega je bilo veliko narejeno med belgijskim predsedovanjem, da bi lahko odprli poglavje, Komisija pa si z našo največjo možno podporo zelo prizadeva za odprtje tega poglavja vsaj med predsedovanjem Madžarske. Turčija mora v zvezi s tem izpolniti zelo veliko število pogojev. Prepričana sem v napredek na tem področju in resnično si ne želim čez nekaj mesecev ugotoviti, da še vedno ne moremo odpreti drugega poglavja.

Mnogi so zahtevali ali namignili, da bi bil dobrodošel napredek na področju vizumov. Naj bom odkrita z vami. Madžarsko predsedstvo je spodbudilo Komisijo, naj začne dialog, vendar pa vsi vemo, da na zasedanju Sveta stanje v zvezi s tem ni bilo povsem jasno in so številne države članice izrazile svoje dvome. Tako kot madžarsko predsedstvo menim, da bi bil začetek dialoga v našem interesu. Bilo je nekaj omemb svobode vere in preganjanja kristjanov. Svet je bil deležen kritike, ker ni obravnaval tega vprašanja. Čeprav je to v pristojnosti lady Ashton kot predsednice Sveta za zunanje zadeve, naj vam povem, da je bilo vprašanje dodano na dnevni red januarskega Sveta za zunanje zadeve. Takrat glede tega ni bilo soglasja, vendar pa je februarski Svet za zunanje zadeve sprejel resolucijo, v kateri je obsodil preganjanje vseh verskih manjšin in zlasti kristjanov, torej je Svet dejansko obravnaval to zadevo.

Nazadnje mi dovolite, da nam vsem zastavim vprašanje, ker smo govorilo o tem, kaj je storila Turčija, ali je storila dovolj in ali si ustrezno prizadeva za pristop. Vendar pa pomislimo tudi na vse, kar je odvisno od nas. In če hočemo biti iskreni, bomo videli, da Evropa ne živi obdobja vključevanja. Gledamo, kaj se dogaja v Severni Afriki, toda če pogledate, kaj se dogaja znotraj Evropske unije ali v naši neposredni soseščini, boste videli, da je Turčija ena izmed petih držav kandidatk, vendar pa obstajajo še štiri druge. V kakšni meri lahko podpremo te procese? Kako pripravljeni smo zaključiti pristopna pogajanja s Hrvaško? Kako pripravljeni smo sprejeti Romunijo in Bolgarijo v schengensko območje? Kako pripravljeni smo pomagati evropski skupnosti s težko usodo, romom? Vključevanje je na dnevnem redu v veliko različnih kontekstih.

Evropa se je zdaj obrnila nekoliko navznoter. Naj z veliko mero iskrenosti povem naslednje. Naveličani smo širitev. Spopasti se moramo z našim javnim mnenjem, s tem, kako odprti smo v zvezi s temi vprašanji. Menim, da bi morali razmišljati nekoliko dolgoročneje. Če upoštevamo dolgoročne interese Evropske unije, to je, da ohrani svojo privlačnost za državljane EU in tudi za naše neposredne sosede, pa naj bodo to Turčija ali vse severnoafriške države, menim, da si moramo vrniti bolj vključujočo Evropo s pridržkom, da to nikakor ne sme biti brezpogojno in da ne smemo varčevati z delom, ki se pričakuje od vseh držav kandidatk. Po mojem mnenju bi bil zelo kritičen trenutek za Evropsko unijo, če bi Turčija izgubila zanimanje zanjo.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – Gospa predsednica, najprej bi rada ponovno povedala, da sem – in smo – poročilo pripravila precej skrbno. Pripomba, ki bi jo rada podala, je naslednja: kolege bi prosila, naj ne predlagajo novih sprememb, kajti če hočemo nepolarizirano razpravo o tem, če hočemo veliko predanost celotnega plenarnega zasedanja...

(Predsednica je prekinila govornico)

  Predsednica. - Prejela sem en predlog resolucije⁽¹⁾, predložen v skladu s členom 110(2) poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v sredo, 9. marca 2011.

Pisne izjave (člen 149 poslovnika)

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam dosedanje korake Turčije, vendar pa želim poudariti, da je še vedno treba doseči precejšen napredek. Posebne ukrepe je treba sprejeti na področjih, kot so svoboda tiska, položaj žensk v turški družbi, dialog med političnimi strankami in zlasti priznanje Cipra, ki je država članica EU. Ta konflikt meče veliko senco na pogajanja Turčije za pristop k EU. Zato mora Turčija pokazati ustrezno odločnost, da reši spor.

Vendar pa menim, da morajo pristopna pogajanja Turčije napredovati, da se spodbudi reforme v tej državi ob upoštevanju tega, da je Turčija zgled za arabske države. Turčija bi pripomogla k širjenju stabilnosti v nestabilnih regijah zunaj njenih vzhodnih in južnih mej.

Pomembno je omeniti tudi, kako pomembna je Turčija za Evropsko unijo, saj je ključna akterka v energetskem sektorju. Vključitev Turčije v EU je lahko koristna za obe strani tako kratkoročno kot tudi srednjeročno, predvsem pa dolgoročno.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Pozdravil bi precejšen napredek Turčije v zvezi z njenim pristopom k Evropski uniji. Menim, da je ta država pokazala, da je popolnoma odločena izpolniti vsa merila, da bi postala polnopravna članica EU, naša naloga pa je, da jo podpremo. Številni izmed kolegov poslancev so danes načeli razpravo o vprašanju temeljnih pravic. Vendar pa bi vprašal, zakaj to poročilo ne poziva Sveta, naj začne pogajanja o poglavju o sodstvu in temeljnih pravicah. To poglavje blokira Svet, čeprav je najpomembnejše v smislu tega, da Turčija izpolni demokratične standarde EU. Kolegi poslanci, jutri moramo glasovati za spremembe, ki zahtevajo odprtje tega poglavja. V nasprotnem primeru bo Evropski parlament Turčiji pošiljal negativne znake, ki bodo vplivali na našo verodostojnost.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Dve leti nas ločita od pomembne obletnice. Letos je 48 let, odkar je Turčija postala država kandidatka za pristop k EU. Nesporno je, da se je odtlej zgodilo veliko. Gospodarski razvoj države je skupaj z odprtjem trgov EU zagotovo odigral svojo vlogo. Vendar pa ima država še vedno probleme s številnimi dejavniki, ki zadržujejo vzpostavitev moderne turške države. Pogodba iz leta 1924 jasno navaja, da so državljani, ki pripadajo islamski veri, Turki, medtem ko so državljani, ki pripadajo drugi veri, grški katoliki. Pogodba ne priznava drugih etničnih skupin. To, kar je bilo leta 1924 napredno, namreč priznanje dejstva, da je nekdo lahko druge veroizpovedi kot islamske, ima danes povsem drugačen pomen. Nikakor ni enostavno v Turčiji razglasiti druge etnične pripadnosti kot turške, pa naj bo to kurdska, čerkeška ali katera koli druga narodnost, ki je vsekakor dolga leta obstajala v Turčiji, toda katere priznanje bo v resničnem življenju, vključno s spodbujanjem etničnih pravic, trajalo še dolgo. Ključna vprašanja v sedanjem problematičnem položaju pogajanj so neuspeh rešitve zasedbe Cipra, nedejavnost v zvezi z resolucijo OZN o Famagusti in neuspeh pri izpolnjevanju „nalog“, ki izhajajo iz predhodnih poročil. Zmanjšana vloga vojske je pozitivna, toda samo če bodo na oblasti ostale sekularne sile. V nasprotnem primeru bi to lahko ogrozilo stabilnost celotne regije.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam prizadevanja moje kolegice Rie Oomen-Ruijten pri pripravi tega poročila, vendar pa si pridržujem pravico, da se ne strinjam z njegovo celotno vsebino. Prvič, menim, da se morajo začeti pristopna pogajanja v primeru poglavij, za katere so že bile končane tehnične priprave. Za to obstaja enostaven razlog. Omogočilo bi nam lahko dialog, ki bo Turčijo prisilil, da sprejme pravni red Skupnosti. Čeprav priznavamo napredek Turčije pri izpolnjevanje tehničnih meril za začetek pogajanj o konkurenci, moramo oblastem v Ankari povedati tudi, da so na tem področju potrebna dodatna prizadevanja. Menim tudi, da lahko začetek pogajanj o poglavju o sodstvu in temeljnih pravicah zagotovi odličen okvir, da se Turčijo spodbudi k napredovanju po poti reform na tem področju, kar je po mojem mnenju naš skupni cilj. Prav tako menim, da moramo od Sveta zahtevati, da okrepi dialog s Turčijo o zunanji politiki, saj je lahko predvsem v okviru nedavnih dogodkov v Severni Afriki ta država zaveznica, ki bo spodbudila demokratizacijo in razvoj v regiji.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Vsako leto razpravljamo o članstvu Turčije v EU. Praviloma so problemi vedno isti – Turčija doseže določeno mero napredka pri usklajevanju z zahtevami EU, vendar pa napredek nikoli ni dovolj zadovoljiv, da bi lahko določili približen datum za pristop ali ugotovili, ali se bo država dejansko sploh kdaj pridružila EU. Že uvedene spremembe so pozitivne, vendar pa je neuspeh EU, da sprejme jasno stališče v zvezi s pristopom Turčije, vir nezadovoljstva za turške oblasti in državljane v tej državi. Seveda ne moremo zahtevati, da države članice zavzamejo enako stališče, vendar pa naša neodločnost pomeni, da se zdi, da EU ni verodostojna. Podpora članstvu v EU se med turškimi državljani zmanjšuje. Država bi se lahko ozrla za drugimi zavezniki in se odvrnila od zahoda, kar bi bilo za Evropo neugodno. Turčija je naša strateška partnerica v gospodarskih, regionalnih in energetskih zadevah in je tudi pomembna vojaška sila in ključna akterka na Bližnjem vzhodu. Problematična področja so vedno ista – človekove pravice in državljanske svoboščine, pravice žensk in nacionalnih manjšin, pravna država, reforma sodstva, korupcija, svoboda tiska in svoboda govora – in so kljub prizadevanjem še daleč od evropskih standardov. Ali je mogoče proces pogajanj pospešiti, je odvisno od tega, kako hitro in kako učinkovito lahko Turčija izpolni zahtevane pogoj, in od oblike članstva, ki ga EU predlaga državi.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Nobenega dvoma ne more biti glede dejstva, da je članstvo Turčije v Evropski uniji sporno vprašanje in številni nasprotujejo pristopu, prav tako pa ga številni podpirajo. Vendar pa prav tako ne more biti dvoma glede dejstva, da so bile številne demokratične reforme izvedene kot del procesa evropeizacije v Turčiji, na podlagi česar je bil pogajalski okvir za pristop Turčije dogovorjen 3. oktobra 2005. Začetek pogajanj je mogoče imeti za uspeh ne samo Turčije, ampak tudi Evrope, saj so bile za Turčijo najpomembnejša spodbuda za izvedbo reform njene evropske ambicije. Kljub priznavanju precejšnjega dosedanjega napredka Turčije ne smemo pozabiti, da obstaja veliko problemov, ki ovirajo njeno vključitev v EU. Ti vključujejo ustavno reformo, svobodo tiska, pravice žensk in varstvo nacionalnih manjšin. Moderna demokratična država mora biti utemeljena na načelu razmejitve pristojnosti in ravnotežju med izvršilno, zakonodajno in sodno oblastjo, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zlasti svobodi izražanja in pravnem okviru, ki zagotavlja pravice žensk in enakost spolov. Pozdravila sem izjavo turške vlade in opozicije, da sta pripravljeni izvesti reforme, da bi Turčijo spremenili v polnopravno pluralistično demokracijo, in upam, da bodo v celotnem ustavnem procesu sodelovale vse politične stranke in družba.

  Zbigniew Ziobro (ECR), v pisni obliki. – (PL) Turčija igra strateško vlogo kot stabilizacijska sila v regiji Kavkaza in Bližnjega vzhoda. Je tudi pomemben sestavni del načrta za raznolikost evropske preskrbe z gorivom. Politike Ankare lahko služijo kot zgled za arabske države v regiji. Zato mora Evropska unija še vedno uporabljati aktiven pristop k oblikovanju pozitivnih odnosov s Turčijo, med drugim s povečanjem financiranja za skupne strateške energetske naložbe, kot je plinovod Nabucco, in z večjo podporo razvoju trgovinskih odnosov. Bruselj mora pokazati, da priznava napredek v smeri povezovanja z Evropsko unijo, ki ga je v zadnjih letih dosegla Ankara. Kljub temu je še veliko zadev, glede katerih mora EU izvajati pritisk na Turčijo, nadaljnji napredek pogajanj pa je nemogoč, dokler ne bodo te zadeve rešene. Omeniti moram samo spravo in ponovno združitev Cipra, prevzem odgovornosti s strani Ankare za armenski genocid in nadaljnji razvoj demokratičnega sistema.

(1) Glej zapisnik