Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 9. marec 2011 - Strasbourg

11. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Koledar zasedanj Evropskega parlamenta – 2012

  Gerard Batten (EFD). – Gospod predsednik, želim obrazložiti glasovanje o koledarju za leto 2012. Seveda je bilo tisto, o čemer smo glasovali, popoln nesmisel, saj ne obravnava težave treh različnih parlamentov: v Strasbourgu, Bruslju in seveda Luxembourgu, na katerega vsi pozabljajo. Mislim, da skupni združeni stroški znašajo približno 250 milijonov EUR na mesec.

Rad bi ponudil konstruktiven predlog. Namesto da se srečamo ob dvanajstih različnih priložnostih v Strasbourgu, bi lahko imeli dvanajst različnih zasedanj v Strasbourgu v enem tednu: prvi dan – tri zasedanja; drugi dan – tri zasedanja; tretji dan – tri zasedanja; četrti dan – tri zasedanja. Tako bi morali biti tukaj le en teden na leto. Preostali čas bi lahko bili v Bruslju, če bi že morali biti, in bi lahko prihranili ogromno stroškov in ogromno nevšečnosti.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, nekaj nenavadnega je v mesečnem potovanju tega parlamenta med dvema sedežema. Pridigamo o javnofinančni pravičnosti, a vseeno zapravimo več sto milijonov funtov na mesec za preseljevanje naših tolmačev, naših uradnikov v odborih in vseh poslancev. Govorimo o globalnem segrevanju, a vseeno izpustimo na tisoče ton toplogrednih plinov, ko kolone tovornjakov prevažajo potrebno dokumentacijo sem in tja.

Vem, da obstaja argument, da poslanci tega parlamenta prispevajo k simbolnemu pomenu Strasbourga in zgodovinski zamisli in tako dalje, in zamisel, da EU kot klub držav razdeljuje institucije naokoli in ne kopiči vsega v Bruslju, se mi zdi precej privlačna. Vendar imejmo en sedež, tako ali drugače. Zakaj temu parlamentu preprosto ne predlagamo, da bi se vedno sestajali tukaj v tem čednem alzaškem mestu ali da bi se vedno sestajali v Bruslju?

Kakor koli že, prenehajmo zapravljati in poskušajmo v tem obdobju varčevanja vrniti nekaj prihrankov našim hudo obremenjenim davkoplačevalcem.

  Bruno Gollnisch (NI). – (FR) Gospod predsednik, to glasovanje je kljub temu, da predstavlja voljo večine, dejansko poteza, ki spodkopava črko pogodb, ki je zelo jasna in določa, da mora 12 delnih zasedanj potekati v Strasbourgu. S trditvami, da bi dve različni delni zasedanji lahko potekali v istem tednu, se poskuša odpraviti eno od delnih zasedanj. Tako se zaobide tudi zelo jasna razlagalna sodba Sodišča Evropske unije ravno v trenutku, ko ta parlament želi preiti z 12 na samo 11 delnih zasedanj.

Dvajset let smo spremljali prikrito prizadevanje, da bi Strasbourg ostal brez sedeža Evropske unije. Drži – in moji kolegi poslanci imajo prav glede tega –, da je sedanji položaj nevzdržen, vendar nam iz Bruslja ni treba narediti Washingtona Evropske unije. Vse dejavnosti Parlamenta bi lahko združili v Strasbourgu, vendar bi bilo za to potrebnega kaj drugega kot vztrajna nezainteresiranost francoskih oblasti za to.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, to, kar se je zgodilo danes, ni bila zmaga bruseljskega tabora nad strasbourškim, saj smo tudi število sej zmanjšali za eno sejo. Rezultat med Brusljem in Strasbourgom je zato 1 proti 1. Vendar smo, gospe in gospodje, glasovali proti pravu – odločitev, da avgustovsko in oktobrsko plenarno zasedanje poteka v enem tednu, je nezakonita, saj Pogodba določa, da morajo potekati mesečna plenarna zasedanja.

Tega prav tako ni mogoče upravičiti kot zmanjšanje stroškov, saj stroški – ki, mimogrede, znašajo 70 milijonov EUR, kar je veliko – ne nastajajo zaradi Strasbourga, temveč bolj zato, ker se dejavnosti v nasprotju s Pogodbo nenehno preusmerjajo v senco birokracije v Bruslju.

Če bi svoje delo koncentrirali v Strasbourgu, bi prihranili denar in imeli neodvisno demokratično podobo v Evropi!

Poročilo: José Manuel Fernandes (A7-0049/2011)

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, prosil sem za besedo v zvezi s pogajanji o proračunu, ker menim, da obravnavanje Evropskega parlamenta v zvezi s tem ni vedno pravično. Kot poslanci Evropskega parlamenta moramo tudi mi podpreti varčevanje, vendar gre čisto preprosto tudi za to, da moramo ustrezno izpolniti svoje odgovornosti. Predlagano povečanje proračuna za Evropski parlament, ki je daleč pod stopnjo inflacije, zato ni razumno. Ne upošteva na primer povečanja števila poslancev tega parlamenta za 18 poslancev, dejstva, da moramo financirati pristop Hrvaške, ali drugih naših nujnih naložb.

Domnevam, da bomo na koncu dosegli dober kompromis glede tega vprašanja.

Predlog resolucije B7-0156/2011

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, kot vsi vemo, je Turčija strateška partnerica Evropske unije. Njen geografski položaj je ključen za gospodarske in politične interese Unije, Turčiji pa zagotavlja pomembno vlogo pri spodbujanju evropskih dejavnosti na območju Črnega morja ter spodbujanju mirnih odnosov na Bližnjem vzhodu.

Vendar poročilo za leto 2010 o doseženem napredku pri pogajanjih za pristop Turčije k Evropski uniji kaže na počasnost procesa in na to, da politične sile v Turčiji zavračajo nekatere temeljne določbe pridružitvenega sporazuma. Gospod predsednik, menim, da turške oblasti niso dosegle dovolj napredka na področjih pravosodja, temeljnih pravic, svobode obveščanja, verske svobode in priseljevanja kljub javnemu pritisku pri teh vprašanjih.

Zaradi gospodarskih interesov v regiji ne smemo popuščati pri temeljnih pravicah in svoboščinah. Resolucija Parlamenta ima odločen pristop do tega položaja ter Komisijo in Svet poziva, naj ne zapravita pozitivnih rezultatov, doseženih po letu 2005, in predvsem naj ne izničita obstoječega dvostranskega sporazuma z zamislijo o prednostnem partnerstvu.

Skrbi me, da bi ta zamisel o partnerstvu lahko ogrozila pospešitev pristopnega procesa, ki mora ostati naš glavni cilj.

Predlog resolucije B7-0165/2011

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, voda prekriva večji del našega planeta. Vendar potenciala in pomena, ki ju imajo morja in oceani za gospodarski razvoj, ne cenimo prav pogosto.

Atlantska regija je še posebno pomembna za ribolov, prevoz in energetiko. Ta regija je vir skoraj 50 % svetovnega ulova ter nahajališče različnih rudnin, kot so kovine, nafta in plin. Tam nastajajo tudi močni podnebni pojavi, ki lahko katastrofalno vplivajo na obalne regije. Zato je nujno treba pripraviti ustrezno strategijo za atlantsko regijo – strategijo, ki bo okrepila dobro upravljanje ter prispevala k varstvu okolja in boljšemu življenju ljudi v regiji.

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, razpravo o tej resoluciji je treba razviti okoli Direktive 2008/56/ES, tako imenovane Okvirne direktive o morski strategiji.

Kot je rekel moj kolega poslanec, ki je govoril pred mano, je okvir varstvo morskega okolja, saj direktiva, ki sem jo omenila, določa skupna načela, na podlagi katerih morajo države članice razviti svoje strategije skupaj s tretjimi državami, da se vzpostavijo dobri okoljski pogoji v morskih vodah, za katere so odgovorne.

Zato bi morala biti strategija za atlantsko regijo zgrajena na tem okviru, pa tudi na podlagi navedb Sveta z dne 14. junija 2010, kot je med svojim govorom v tem parlamentu opomnil komisar.

Namesto tega je resolucija, ki je bila predložena Parlamentu v glasovanje, zunaj tega okvira, v njej pa se predlagata – v veliki meri ne glede na rezultat pogajanj, ki jih je opravila Komisija – strategija za makroregijo ter obravnavanje ozemeljskih namesto morskih vprašanj.

Ta smer podpira drugačno odločitev. Upam, da bo v skladu z naprednimi izjavami v tem parlamentu sporočilo Komisije vrnilo pobudo nazaj v okvir direktive o integrirani pomorski strategiji, ki jo v takšni obliki podpiram. Zato sem se vzdržala glasovanja.

Predlog resolucije B7-0156/2011

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). – (PL) Gospod predsednik, vesela sem bila rezultata glasovanja o poročilu o Turčiji. Prepričana sem, da si vsako prizadevanje, ki naj bi Turčijo spremenilo v pravo pluralistično demokracijo, ki bo temeljila na varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zasluži podporo.

V zadnjih letih se je izkazalo, da imajo prizadevanja Turčije, da bi postala ena od držav članic Evropske unije, pozitivne učinke. Države članice Unije bi morale Turčijo še naprej podpirati pri reformah, ki jih izvaja. Predvsem se je treba osredotočiti na najbolj problematična vprašanja, kot so ustavna reforma, svoboda tiska, pravice žensk in varstvo narodnih manjšin. Rada bi opozorila tudi na problem izvajanja dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu med ES in Turčijo.

  Debora Serracchiani (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasovala sem za resolucijo o Turčiji, ker je bila ustavna reforma, ki je bila sprejeta 12. septembra lani, soglasno priznana kot pomemben korak Turčije proti Evropi.

Seveda je treba narediti še veliko korakov in v tem smislu bi izrazila zaskrbljenost zaradi številnih aretacij novinarjev. Rada bi poudarila, da je Turčija sedma največja trgovinska partnerica Evropske unije, da je Evropska unija glavna trgovinska partnerica Turčije in da je trgovina – ki je stoletja potekala korektno – spodbujala medsebojno vplivanje in mirno spoznavanje narodov.

Zato pozdravljam opazni napredek pri začetku povezovanja Evropske unije in Turčije, zlasti prek pomorskih avtocest, ki prečkajo severno Jadransko morje in severno Tirensko morje, prek katerih se zdaj prepelje več kot 250 000 tovornjakov na leto v obeh smereh, skupaj s pomembno železniško povezavo za prevoz tovornjakov od pristanišč do destinacij v Evropi. Na ta način smo se lahko znebili znatnega števila tovornjakov na cestah in upam, da se bo to nadaljevalo.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, Turčija je pomembna soseda Evropske unije in poročilo, predloženo za leto 2010, poudarja pomembne spremembe, do katerih je prišlo tam. Ustavne spremembe so nedvomno zelo prepričljive in bistveno prispevajo k demokratizaciji življenja v Turčiji.

Vendar bi si želeli, da bi bilo na nekaterih področjih več napredka. Osnovna zadeva pri tem je seveda spodbujanje sosedskih odnosov. Brez rešitve ciprskega vprašanja bodo vsa druga vprašanja stalno v slepi ulici. Podoben položaj je na področju državljanskih svoboščin, vključno z versko svobodo. Upam, da bodo sklepi poročila omogočili napredek v Turčiji in priznanje, da se država ne spreminja samo v gospodarskem smislu, temveč tudi pri zadevah, ki so pomembne z vidika državljanskih pravic in svobode.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, kot član lanske parlamentarne delegacije za Turčijo sem se imel priložnost sam prepričati o napredku Turčije pri procesu povezovanja z Evropsko unijo. Vsekakor bi morali imeti pozitivno mnenje o načinu, na katerega so turške oblasti obravnavale vprašanja, povezana z versko svobodo, pravicami žensk, sindikalnimi pravicami, reformo sodstva, pregledom zakonodaje o radiu in televiziji ter izboljšavami v civilno-vojaških odnosih. Strinjam se tudi, da je nujno treba izboljšati odnose med vlado in opozicijo, spoštovati svobodo medijev, vključno z internetom, izboljšati področje državljanskih pravic in pravico do svobode zbiranja ter opraviti temeljito reformo volilnega sistema. Druga skrb zbujajoča zadeva je čedalje večji problem nasilja v družini in tako imenovanih ubojev iz časti. Posebno pozornost je treba nameniti vprašanjem odprtja meje med Turčijo in Armenijo ter podpore za pogajanja o stabilizaciji razmer na Cipru. Podpiram resolucijo, ker menim, da je širitev EU na Turčijo v interesu posameznih držav članic EU, med drugim Poljske.

  Markus Pieper (PPE). – (DE) Gospod predsednik, vzdržal sem se glasovanja o poročilu o napredku Turčije, vendar ne zato, ker se ne bi strinjal z analizo v poročilu – kljub nekaj reformam kritike cenzure tiska, kršitev človekovih pravic, turškega volilnega sistema in svobode vere govorijo same zase. Glasovanja sem se vzdržal zato, ker menim, da mora biti odziv Evropskega parlamenta veliko jasnejši.

Če Turčija zavrača izvajanje ključnih reform, moramo ustaviti pogajanja o članstvu. Čas je, da ta parlament zahteva prekinitev pristopnih pogajanj.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, popolnoma drži, da je Turčija v zadnjih letih napredovala, vendar, če pogledamo københavnska merila za članstvo v Evropski uniji, je pred Turčijo še dolga pot. Lahko bi napovedali, da Turčija k Evropski uniji ne bo pristopila v času našega življenja. Še vedno je treba veliko narediti zlasti v zvezi z našim temeljnim pogojem glede človekovih pravic ter pravic žensk in otrok. Te pravice pa so zelo pomemben temelj te Evropske unije in Skupnosti vrednot.

Zelo pomembno je tudi, da se upoštevajo razmere na Cipru. Če Turčija želi zasedati pol Cipra, ki je država članica Evropske unije, moramo biti v zvezi s tem seveda strogi do njih. Ne moremo sprejeti takšnega položaja, kjer Turčija zdaj igra dve različni igri in izvaja dve agendi. Pri tej zadevi bi jih morali spodbujati k demokratičnemu razvoju, vendar bi jim morali tudi zelo jasno povedati, da se Evropska unija ne bo odrekla svojim vrednotam, in zagotoviti, da bo tako.

  Daniel Hannan (ECR). – Gospod predsednik, odnos EU do Turčije bo nekega dne veljal za generacijsko zablodo, etično napako. Lahko bi razumno izvajali eno od dveh politik. Lahko bi si z dobro voljo prizadevali za morebitni pristop ali pa bi že na začetku lahko rekli: „Glejte, pristopa ne bo, dogovorimo se drugače.“ Namesto tega smo obljubljali morebitni pristop s figo v žepu. Obljubili smo nekaj, česar ne nameravamo izpolniti.

Zdaj pa se ozrite na to z vidika Ankare. Ali bi se Turki odločili za celo vrsto težavnih in neprijetnih popuščanj pri razširjanju programov, pri sekularizmu, predvsem pa pri Cipru, kjer so turški Ciprčani glasovali za načrt EU in kjer so izolirani grški Ciprčani ta načrt zavrnili in bili nagrajeni?

Prisilili smo jih, da so klečeplazili zaradi pokolov nad Armenci, vsilili smo jim več deset tisoč strani pravnega reda Skupnosti, potem pa bomo na koncu tega procesa izvlekli roko iz žepa in jim pokazali figo!

Tvegamo, da bomo ustvarili prav tisto, česar se, kakor trdimo, bojimo, namreč odtujeno in protizahodno državo na našem pragu. Turki so 50 let branili bok Evrope pred boljševiškim ekspanzionizmom. Nekega dne jih utegnemo prositi, naj nas branijo pred džihadskim ekstremizmom. Zaslužijo si več od tega.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, čeprav se strinjam s pomisleki gospoda Pieperja, sem glasoval za to poročilo, saj smo ponovno zelo jasno navedli – na začetku poročila –, da so pogajanja za nas dolg proces brez vnaprej določenega rezultata. Zavrnili smo predlog Skupine zelenih/Evropske svobodne zveze, ki si je prizadeval za določitev pristopa, tako kot smo v preteklih letih zavrnili podobne predloge socialistov. Ta parlament je zato ubral pravo smer.

Vendar bi morali kmalu narediti naslednji korak in Turčiji povsem odkrito povedati, kot je rekel gospod Pieper, da turški pristop, kar zadeva nas, enostavno ne pride v poštev, saj bi preobremenil tako Turčijo kot Evropsko unijo. Politično združena Evropa s Turčijo kot članico ni možna. To je velika utvara, ki se ji moramo končno odreči.

Kar zadeva omenjeni napredek, je to v interesu same Turčije, države, ki je članica Sveta Evrope in Nata ter naša najtesnejša zaveznica.

Predlog resolucije B7-0157/2011

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospod predsednik, rad bi omenil razpravo, ki je potekala v tej dvorani o vključevanju Črne gore v Evropsko unijo. Med razpravo sem predstavnika Komisije in Sveta vprašal, kakšen je časovni razpored za ta proces in kdaj lahko Črna gora postane polnopravna kandidatka za članstvo v EU. Žal nisem dobil odgovora na to konkretno vprašanje. Kljub temu sem glasoval za to, da Parlament sprejme resolucijo, ker menim, da obstajajo pomembni razlogi za to, da jo sprejmemo. Prvič, to je resolucija, ki je pomembna za Hrvaško. Drugič, to je kažipot za druge države, ki so danes del Balkana. Vendar menim, da obstaja tudi tretji zelo pomemben razlog: to je pozitivna resolucija, ki dokazuje, da so vrednote Unije še vedno privlačne.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, kar zadeva politiko širitve, potrebujemo nekaj takega, kot je regulativni okvir. Zato moramo pogajanja s Hrvaško končati do junija, kot je načrtovano, in potem jeseni s svojim glasovanjem sprožiti pristopni proces za to državo. Želimo, da je Hrvaška v Evropski uniji naslednje leto ali najpozneje leto za tem.

Stvari se morajo nadaljevati tudi potem, vendar kako? Vključiti moramo majhen, vendar težaven preostanek jugovzhodne Evrope. Najprej je tu Makedonija in potem Črna gora. To je sporočilo vsem drugim državam v regiji, da je tudi zanje prostor v naših vrstah, če bodo izpolnile merila. V nasprotju s Turčijo so to povsem evropske države in imajo kot take seveda prihodnost v naši skupnosti.

Zlasti Črna gora je majhna država s pomembno evropsko tradicijo. Že zdaj se veselim pogajanj s Črno goro!

Poročilo: Lívia Járóka (A7-0043/2011)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, na področju boja proti diskriminaciji v Evropi je treba še veliko narediti. Strinjam se s poročevalko, gospo Járóka, ko pravi, da bi se socialno-ekonomska izključenost večine Romov nadaljevala in bila še naprej eden od največjih izzivov, s katerimi se bomo morali spopasti v prihodnjih letih, tudi v primeru, da bi diskriminacijo na podlagi etnične pripadnosti zdaj lahko šteli za odpravljeno.

Tako je zaradi cele vrste posebnih dejavnikov, kot so zemljepisne ovire, pomanjkljiva izobrazba ali propad planskega gospodarstva, ki je privabljalo številne nizkokvalificirane delavce.

Strategija za izboljšanje njihovega socialno-ekonomskega vključevanja nikakor ne bo ogrozila protidiskriminacijskih zakonov, temveč jih bo dopolnila. Velik delež evropskih Romov se spopada s tako negotovimi in neugodnimi razmerami, da je treba ukrepe za spodbujanje socialne vključenosti šteti za zapolnitev ene od največjih vrzeli v izpolnjevanju ustavnih in človekovih pravic v Evropi.

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, kadar tukaj v Parlamentu razpravljamo o Romih, je razprava vedno burna. Ena skupina meni, da pravzaprav ne bi smeli narediti ničesar – da to ne zadeva Evropske unije –, druga skupina pa meni, da za to ni nikoli preveč denarja, pa čeprav ta denar ni dobro porabljen. Noben od pristopov k tej težavi ni posebno koristen in tako ali tako enostavno ne rešujemo težav Romov. Zato je dobro, da imamo to poročilo. To je dobro, ker smo se zdaj odločili, da preučimo rezultate, ki so bili doseženi z znatnimi sredstvi, ki smo jih že dodelili vključevanju Romov. Preden lahko določimo ustrezno strategijo, moramo ugotoviti, kateri projekti so koristili vključevanju, in s tem zagotoviti, da bo denar dobro porabljen. Danska liberalna stranka je zato glasovala za to poročilo. Poročilo gre v pravo smer za Rome. Hvala, gospod predsednik.

  Salvatore Iacolino (PPE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, z današnjim sprejetjem samoiniciativnega poročila je Parlament naredil resničen korak proti ustreznemu vključevanju Romov v skupnosti, ki jih gostijo.

Nujno moramo odpraviti marginalizacijo romskih skupnosti, in sicer tako, da v celoti priznamo njihove temeljne pravice do zdravstvenega varstva, izobraževanja in varstva ranljivih skupin. Pozdravljamo tudi boljše usklajevanje z lokalnimi in regionalnimi organi ter izboljšanje dela besedila, ki določa konkretno preverjanje skladnosti in učinkovitosti financiranja glede na pričakovane rezultate, vključno z delom, ki uvaja merila za nagrajevanje držav članic, ki zagotavljajo ustrezno porabo odobrenih sredstev.

V zvezi s priznavanjem vzajemnih pravic in dolžnosti pa bi bilo verjetno mogoče narediti več, saj je treba upoštevati skupno odgovornost romskih skupnosti za njihovo učinkovito vključevanje.

  Carlo Fidanza (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vsi se strinjamo glede potrebe po evropski strategiji za vključevanje Romov in seveda ne smemo podcenjevati njihove morebitne diskriminacije, vendar pravice ne morejo obstajati brez dolžnosti in vključenost ne more obstajati brez zakonitosti.

Pretresljivo zanemarjene nezakonite revne četrti, visoka stopnja osipa v šolah, nezakonite dejavnosti, kot so kraja, prikrivanje ukradenega blaga, siljenje žensk in otrok v prostitucijo, prosjačenje, zavračanje vseh ponudb za vključevanje in pomoč pri zaposlovanju, ki jih predlagajo lokalni organi: to je stvarnost številnih romskih skupnosti v moji državi in drugih evropskih državah. Nekoliko dvolično je reči, da so za to vedno odgovorne samo institucije, nikoli pa tisti, ki so se odločili prizadeti družbo s tem vedenjem.

Za konec, obžalujem, da v tem besedilu ni omenjeno ustrezno izvajanje Direktive 2004/38/ES, ki določa stroge zahteve za evropske državljane, ki prebivajo v drugi državi članici, in njihov izgon zaradi javne varnosti. Zaradi tega sem glasoval drugače kot moja skupina.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo gospe Járóka je v tem trenutku še posebno pomembno in bo – skupaj s sporočilom, ki ga bo Komisija kmalu sprejela – predstavljalo podlago za nadaljnje razprave na evropski platformi za Rome, ki bo potekala 7. in 8. aprila v Budimpešti.

Podpiram poziv k uvedbi zavezujočih minimalnih standardov po vsej Evropski uniji v sektorjih izobraževanja, zaposlovanja, stanovanjske politike in zdravja. Predvsem menim, da je treba več pozornosti nameniti osnovnošolskemu izobraževanju, ki je ključno za popolno vključitev romske manjšine.

Odločen poziv Francije, Romunije, Bolgarije in Finske Evropski komisiji je vsekakor treba pozdraviti. Vendar mora Komisija prevzeti več odgovornost za dejavno, strateško in vodilno vlogo pri razvoju izvajanja učinkovite strategije za vključevanje Romov. Potreba po določitvi posebnih dolžnosti, ki jih morajo prevzeti nomadske skupnosti, je jasna.

  Pino Arlacchi (S&D). – Gospod predsednik, moja skupina podpira to poročilo, saj poročilo s pozivanjem k strategiji in načrtu dela EU za vključevanje Romov predstavlja korak v pravo smer.

Poročilo je spodbudila prodorna dovzetnost za izjemno raznovrstne kulturne vidike različnih romskih skupnosti v Evropi. Obenem poročilo zagovarja uvedbo zavezujočih in minimalnih standardov na ravni EU za začetek prave politike vključevanja. Strategija EU obravnava vse oblike kršitev temeljnih pravic Romov in poziva k učinkovitemu dostopu Romov do trga dela z zagotavljanjem mikroposojil za samozaposlovanje in podjetništvo. Moja skupina še posebno ceni poudarjanje izobraževanja romskih otrok, namreč odpravo segregacije v učilnicah z zaposlovanjem romskih posrednikov in povečanje števila romskih učiteljev.

  Lara Comi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to pomembno samoiniciativno poročilo odločno potrjuje potrebo po določitvi evropske strategije za socialno vključevanje Romov. Dejansko se moramo boriti proti ekonomski in socialni diskriminaciji evropskih Romov, ki se je zaradi sedanje gospodarske krize povečala.

Evropska unija mora razviti nov pravni okvir in prenehati obravnavati to težavo z nezavezujočo zakonodajo, saj to ni dovolj in ni ustrezno za doseganje zadevnega cilja. Enako pomembno je, da se projektna skupina za Rome ohrani kot stalna organizacija in da se začne razmišljati o mehanizmu za to vprašanje, ki bi bil podoben mehanizmu za ocenjevanje notranjega trga.

Za konec, Evropa si mora na vso moč prizadevati za to, da svojim državljanom – in zlasti najranljivejšim skupinam – zagotovi varstvo vseh človekovih pravic, povezanih s človekovim dostojanstvom. Konec koncev je celovito vključevanje Romov v bistvu vprašanje temeljnih pravic, tudi če moramo romske skupnosti pozvati, naj se poskušajo vključiti in naj se ne zapirajo v svoj svet, v katerem ne spoštujejo evropskih in nacionalnih zakonov.

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, z današnjim glasovanjem smo zagotovili nadaljnjo podporo – kako naj se izrazim – dokončni rešitvi te težave, vendar nismo sprejeli najboljše možne rešitve.

Pravzaprav bi rad poudaril, da je bilo več kot 300 predlogov sprememb poročila preoblikovanih v 38 kompromisnih predlogov sprememb – od katerih so bili vsi sprejeti –, katerih namen je bolje opredeliti prednostne sektorje strategije, to se pravi cilje te strategije. Komisija bo morala prek stalne projektne skupine zagotoviti zbiranje in izmenjavo statističnih podatkov in dobrih praks, države članice pa bodo morale imenovati vladnega uradnika – upajmo, da visokega uradnika –, ki bo nastopal kot kontaktna točka za izvajanje strategije.

Vendar bi lahko bili še odločnejši in manj dvolični, če bi v poročilu obravnavali obveznosti in dolžnosti, ki jih mora romska skupnost vsekakor spoštovati v svojih državah gostiteljicah. Tega se nadejam, namreč, da bomo kmalu našli rešitve, ki bodo tej skupnosti olajšale sobivanje v vseh državah članicah.

  Roberta Angelilli (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nič več otrok, ki ne hodijo v šolo, nič več otrok, ki so prisiljeni prosjačiti ali se jih izkorišča. To je samo nekaj ciljev poročila gospe Járóka, ki predstavlja pomemben politični odziv.

Poleg načelnih izjav pričakujemo tudi predlog Komisije – predvidoma aprila –, tako da bosta odgovornost in sodelovanje držav članic in evropskih institucij pri politikah za Rome jasnejša in bolj skupna. Cilj morata biti kar se da učinkovita poraba razpoložljivih sredstev, od evropskih skladov naprej, in preprečitev, da bi lokalne uprave morale prevzeti vse težave in obravnavale nenehne izredne razmere.

Za konec, upam, da bomo začeli razpravljati o Direktivi 2004/38/ES, ki določa posebne pogoje – namreč zaposlitev, zadostni gospodarski viri in zdravstveno zavarovanje – za ohranitev pravice do prebivanja, obenem pa pušča številne vrzeli glede tega, kaj se zgodi v primeru neizpolnjevanja teh zahtev. To pomanjkljivost je treba kar se da hitro odpraviti.

  Raffaele Baldassarre (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasoval sem za to poročilo in rad bi čestital gospe Járóka za delo, ki ga je opravila. Uspelo ji je združiti različna stališča ter določiti jasne cilje in prednostne naloge strategije, namreč določitev posebnih ukrepov proti nomadskemu načinu življenja, zagotovila glede osnovnega zdravstvenega varstva, enak dostop do osnovnošolskega, srednješolskega in visokošolskega izobraževanja ter stanovanjsko pravico.

Dejanski cilj strategije je vključenost in ne zgolj vključevanje. Očitno je, da bo vloga Komisije in lokalnih organov ključna, predvsem v zvezi z nadzorom in upravljanjem sredstev Evropske unije.

Edina omejitev tega poročila so pomanjkanje instrumentov za preverjanje dejanske želje nekaterih romskih skupnosti po vključevanju ter posledice, ki bodo verjetno izvirale iz nepripravljenosti na stalno zadrževanje na ozemlju države članice ali na sodelovanje v postopkih ter programih pomoči in varstva, ki se brez rezultatov vsekakor ne morejo nadaljevati v nedogled.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo gospe Járóka, vendar želim nekoliko podrobneje obrazložiti svoje stališče. Romsko vprašanje je za Evropo v mnogih pogledih protislovno. V praksi izpodbija temeljne vrednote in ideale Evropske unije, po drugi strani pa izvira iz osnovne pravice, svobode gibanja, ki je tradicionalni način življenja naroda. Tudi na Finskem so Romi; tam sta težava predvsem nizek standard izobraževanja in zato brezposelnost. Zato moramo vlagati predvsem v izobraževanje.

Mehko pravo ne zadostuje več in tudi mehki ukrepi ne. Potrebujemo dosledno zakonodajo in praktične ukrepe, ki so zavezujoči za vse. Vse države članice in institucije EU so odgovorne za to. Kali sarakosti: vsem želim vesel postni čas.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, govorimo o vprašanjih vključevanja Romov. Romi živijo v veliko evropskih državah – tako v zahodnih kot vzhodnih državah.

Zanimivo je ugotoviti, da imamo podobne težave tako na zahodu kot na vzhodu, čeprav sta svoboda in demokracija v državah zahodne Evrope vzpostavljeni dlje kot v državah srednje in vzhodne Evrope, med katerimi so moja država in tudi naši sosedje na Madžarskem. Teh razlik še nismo odpravili.

Govori se o vključevanju romskega prebivalstva z namenom, da bi Romi postali uspešni na trgu dela in bolj zdravi kot prebivalstvo. V skladu s trenutno veljavnimi zakoni je dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva zagotovljen povsod in žalostno je, da romsko prebivalstvo svojih otrok pogosto ne pošilja v šolo na izobraževanje.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, efharisto, hvala. To poročilo gospe Járóka je odlično. Menim, da se bodo vsi v tem parlamentu strinjali z mnenjem, da je resnično napočil čas za ukrepanje na ravni Evropske unije zato, da se vsem zagotovijo enake človekove pravice. Kajti v zvezi z Romi se te pravice žal niso izvajale.

Ni dovolj, da imamo dobro poročilo; potrebujemo tudi ukrepanje. Zdaj je čas, da zastavimo temeljno vprašanje. Kako naj nadaljujemo od tu naprej, da preprečimo, da bi to poročilo ostalo zgolj naiven sen ali mešanica različnih mnenj, ter omogočimo delovanje poročila v praksi, tako da se bo status Romov v Evropski uniji znatno izboljšal?

Zelo pomembno je tudi, da se organizira nadaljnja obravnava tega poročila. Morda potrebujemo varuha za romske zadeve na ravni EU, nekoga, ki bo poročal o ukrepih, za katere smo se odločili, in zagotovil, da bodo ti ukrepi dejansko delovali v praksi. Tako se ustrezno in uspešno obravnava to vprašanje.

Poročilo: Bernd Lange (A7-0022/2011)

  Clemente Mastella (PPE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nedavna in globoka gospodarska kriza, ki je močno prizadela evropsko industrijo, je obenem poudarila pomen industrijskih panog za gospodarstvo Evropske unije.

Evropsko gospodarstvo se je dejansko pogosto osredotočalo na predstavo, da se morajo trgi sami uravnavati, to pa se je uresničevalo predvsem s posameznimi ukrepi, skoraj brez usklajevanja med državami članicami. Vendar je bila s strategijo Evropa 2020 prvič priznana potreba po novem pristopu, in sicer z vodilno pobudo. Čas je, da Evropska unija v celoti izkoristi skupne priložnosti za trajnostno prenovo in nadaljnji razvoj industrijske osnove s kakovostnimi delovnimi mesti.

Evropski industrijski sektor ne sme slediti drugim, temveč mora obdržati vodilno vlogo na ključnih področjih. Čas je, da Unija izbere lastno pot za razvoj industrije v prihodnosti. Zagotoviti moramo, da bo naš evropski trg ustvarjal lastno dodano vrednost.

V ta namen je jasno makroekonomsko usklajevanje ekonomskih, davčnih in proračunskih politik nujno za rast in zaposlovanje, na primer z davčno uskladitvijo davka od dobička pravnih oseb.

  Erminia Mazzoni (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo gospoda Langeja obravnava zelo aktualno težavo: odziv na gospodarsko in finančno krizo, ki je resno prizadela naš proizvodni sistem.

Menim, da je odziv v tej resoluciji izjemno pozitiven, saj mu je uspelo združiti spremenljivke, ki so potrebne za pripravo dobrega načrta za oživitev gospodarstva. Zamisel o osredotočenju na raziskave in inovacije je ob upoštevanju velikosti našega podjetniškega tkiva zelo pomembna in po mojem mnenju Komisijo koristno spodbuja k morda nekoliko konzervativnejšemu stališču.

Cenim delo poročevalca, gospoda Langeja, ki mu je uspelo združiti več kot 500 predlogov sprememb in predložiti resolucijo, ki na splošno veliko prispeva k našemu delu. Rezultat je usmerjena industrijska politika v evropskem smislu, ki obsega različne sektorje in je participativna, saj uporablja modele spremljanja tako od zgoraj kot od spodaj.

Ostaja pa ena sporna točka: evropski patent. Pri tem vprašanju še vedno popolnoma nasprotujem, vendar sem kljub temu glasovala za zelo pozitivno poročilo.

  Alfredo Antoniozzi (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, to poročilo izpostavlja številne pozitivne vidike ter odraža pomisleke in zahteve, ki so jih izrazila različna nacionalna združenja. Zato moram podpreti splošni duh poročila gospoda Langeja.

Vendar v poročilu niso obravnavana in rešena nekatera ključna vprašanja, kot sta zahteva po novih zakonodajnih ukrepih v zvezi z učinkovito rabo virov in predvsem vprašanje okrepljenega sodelovanja na področju patentov. Zdaj je nujno treba obravnavati vprašanje evropskih določb o označevanju porekla, ki je po mojem mnenju nepogrešljivo orodje za okrepitev in izboljšanje evropske industrije in njene konkurenčnosti.

Za poročilo gospoda Langeja sem glasoval zato, ker upam, da bo sprejetje tega poročila spodbudilo vse institucije k prizadevanju za izvajanje določenega ambicioznega programa s prenosom v praktične politike.

  Jarosław Kalinowski (PPE). – (PL) Gospod predsednik, po svetu se industrija razvija izjemno hitro. Da ne bomo zaostali za Kitajsko ali Indijo, potrebujemo takojšnjo spremembo. Vendar bi Evropa, ki je razmeroma majhna, morala svetu ponuditi več kot zgolj več strupenih tovarn, zato je po mojem mnenju prav, da vlagamo v nove tehnologije, razvoj medicine in farmakologije ter inovativne rešitve na področjih, ki jih že dobro poznamo, tudi kmetijstvo. Ne mislim na velike živinorejske farme, temveč na oblikovanje novih rešitev, ki olajšujejo poljedelstvo, živinorejo in proizvodnjo zdrave in ekološke hrane ter pridobivanje energije iz alternativnih virov. Današnje gospodarstvo potrebuje ravno takšne naložbe. Inovativne rešitve so tudi odgovor na demografske spremembe v starajoči se Evropi. Hvala.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, industrijska politika si mora kot del gospodarske politike prizadevati za trajnostno rast, višjo stopnjo zaposlenosti in dostojno kakovost življenja vseh Evropejcev.

Evropska industrija se spopada z velikim konkurenčnim pritiskom iz držav v razvoju. Zato mora Unija ohraniti proaktivno politiko, da podpre in okrepi evropsko industrijo kot gonilno silo gospodarske rasti. Delujoč notranji trg je treba ustrezno zavarovati z dogovorom o ugodnih pogojih v trgovinskih sporazumih s tretjimi državami, pa tudi z zaščito pred nepošteno konkurenco ter kršitvami konkurence in pravic intelektualne in industrijske lastnine s strani tretjih držav.

Evropska unija ima velik potencial za zagotovitev konkurenčne prednosti na področju visokokvalificiranih kadrov in ustvarjanja inovativnih tehnologij, kar je nujno povezano z nadaljnjim vlaganjem v raziskave in razvoj.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, industrijski proizvodi predstavljajo skoraj tri četrtine evropskega izvoza in zagotavljajo delo 57 milijonom državljanov, kar ne vključuje dodatnih delovnih mest na področju s tem povezanih storitev. Zato ima industrija velik pomen za naše gospodarstvo in vpliva na vse druge sektorje gospodarstva. Glede na spoznanja iz nedavne gospodarske krize in čedalje večje konkurence na svetovnih trgih moramo nujno sprejeti vse potrebne ukrepe za to, da evropska industrija ohrani močan položaj in se še naprej sistematično razvija.

Pri tem se zdi, da je strategija Evropa 2020 poskus novega pristopa, pristopa, ki v celoti izkorišča priložnosti za trajnostno posodobitev in razvoj industrijske osnove držav članic, obenem pa zagotavlja tudi visoko kakovost dela. To zagotavlja priložnost za to, da Evropa ohrani svoj vodilni položaj na ključnih sektorjih gospodarstva. Še posebno obetavna se zdi celovita industrijska politika, katere namen je zagotoviti postopen in trajnosten prehod z v glavnem proizvodne industrije na industrijo, ki temelji na znanju. Zato popolnoma podpiram resolucijo.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nepredstavljivo bi bilo, da bi sektor, ki zagotavlja 57 milijonov delovnih mest po vsej Evropski uniji, tri četrtine evropskega izvoza industrijskih proizvodov in približno tretjino bruto dodane vrednosti v evropski uniji, ostal brez podpore ustreznih sektorskih politik, usmerjenih v rast in razvoj.

Konkurenčna trgovinska politika ne more obstajati brez inovativne, kakovostne industrijske proizvodnje. Ponovila bi predloge Odbora za mednarodno trgovino, zlasti tiste, ki poudarjajo pomen sistema učinkovite zaščite trgovine in uporabo predvidenih instrumentov, kadar je to potrebno.

Zagovarjanje interesov Unije na prihodnjih pogajanjih z namenom, da se zaščitita industrija in zaposlovanje, je nujno potrebno za to, da se prispeva k odpravljanju krize in zagotavljanju, da bo imelo realno gospodarstvo skupaj s proizvodnim sektorjem prednost pred finančnim gospodarstvom in se bodo preprečili špekulativni baloni, ki so povzročili toliko škode.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, menim, da je zelo pomembno, da lahko razpravljamo o tem poročilu in da smo danes lahko tudi glasovali o njem. Seveda bi bilo najbolje, če kriz sploh ne bi bilo, vendar bi bilo slabše, če se iz kriz, kadar do njih pride, ne bi ničesar naučili. Ravno zaradi tega, ker smo se iz zadnje krize nekaj naučili, spet obravnavamo industrijsko politiko v Evropski uniji, še zlasti, ker je pred zadnjo krizo kar precej ljudi menilo, da je denar mogoče čisto preprosto služiti z denarjem. Gospodarska in industrijska politika sta konec koncev ključni za našo blaginjo v Evropski uniji. Zato je po mojem mnenju izjemno pomembno, da smo se lotili tega vprašanja.

Seveda je dobro, da obravnavamo inovacije in v prihodnost usmerjeno industrijsko politiko, vendar menim, da je prav tako pomembno, da smo v tem poročilu poudarili našo tradicionalno industrijo. Zelo sem zadovoljen s tem in upam, da bomo še naprej razpravljali o tem vprašanju.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, glasoval sem za to odlično poročilo in dejansko je bil čas, da se osredotočimo na industrijsko politiko za Evropsko unijo. Nedvomno smo v zadnjih letih zaostali za velikimi državami sveta, vendar upam, da bomo v prihodnosti hitro napredovali.

Gospod predsednik, zdaj, ko sem povedal, da sem podprl dokument, želim izraziti zaskrbljenost zaradi točke v obrazložitvi, kjer se na strani 32 poziva k uskladitvi davka za podjetja. Torej, moja država se s tem ne bi strinjala. Davek za podjetja ali davek od dobička pravnih oseb je za nas zelo pomemben in določitev stopnje je v pristojnosti posameznih držav. Pravzaprav je splošno znano, da imajo nekatere države domnevno visok davek od dobička pravnih oseb, vendar v resnici plačujejo veliko manj.

(GA) Kakor koli že, to je odlično poročilo in z velikim veseljem ga podpiram.

  Andrzej Grzyb (PPE). – (PL) Gospod predsednik, resolucija, ki je rezultat razprave o realnem gospodarstvu, si res zasluži podporo. Zadnje obdobje je zaznamoval predvsem izziv, ki ga za evropsko industrijsko politiko in realno proizvodnjo v Evropi predstavlja globalizacija. Kako doseči cilje strategije Evropa 2020, zlasti tiste v zvezi z ustvarjanjem delovnih mest in preprečevanjem delokalizacije industrijske politike, je temeljno vprašanje, o katerem smo razpravljali med razpravo o resoluciji. Na vprašanje, ali se mora Evropa odreči tradicionalnim industrijskim panogam, je mogoče odgovoriti, da to ni nujno, in to je pokazala tudi razprava o malih in srednje velikih podjetjih, ki je potekala na zadnjem delnem zasedanju.

Resen izziv je razpoložljivost, med drugim surovin, tudi surovin za proizvodnjo električne energije. Veliko pozornosti moramo nameniti inovacijam in uporabi rezultatov znanstvenih raziskav v industriji. Druga pomembna naloga je izkoriščanje sinergij med različnimi področji politike Evropske unije, tudi na primer med industrijsko/kmetijsko politiko in trgovinsko politiko. Hvala.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – (ES) Gospod predsednik, za to pobudo sem glasovala zato, ker se mora Evropska unija odločno zavezati industrijski politiki in se s tveganji krize, konkurenco iz tretjih držav in globalizacijo spopasti z večjim javnim financiranjem, ki se odraža v prihodnjem okvirnem programu.

Zakaj? Zaradi raziskovalne in razvojne dejavnosti. Da se poveča zasebno vlaganje ter spodbudi sodelovanje javnega in zasebnega sektorja. To nam bo omogočilo ustvariti kvalificirana delovna mesta.

Vendar moramo uporabiti znanstveno in tehnološko znanje regij, ki so razvile mreže za inovacije in konkurenčne grozde ter so bolj inovativne in učinkovite od svojih držav. Tako je v regiji Euskadi, v Baskiji.

Uporabite znanje regij. Ne bodite slepi za to evropsko stvarnost, saj nam bo priznanje in upoštevanje te stvarnosti omogočilo, da bomo kljub sedanjim nevarnostim utrdili svoj vodilni položaj v industrijski politiki.

Pisne obrazložitve glasovanja

Koledar zasedanj Evropskega parlamenta – 2012

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Kolege poslance Evropskega parlamenta bi pozvala, naj si za trenutek predstavljajo, da vodijo podjetje. Zdaj imate dve tovarni, a če bi imeli le eno, bi lahko povečali produktivnost, obenem pa zmanjšali stroške za 150 milijonov GBP in varovali okolje. Tega si želijo vaši delničarji. Kateri poslovnež pri zdravi pameti bi ohranil dve tovarni? Vendar, kolegi poslanci Evropskega parlamenta, dejansko vodimo podjetje, podjetje, ki se ukvarja z vladanje in, kar je ključno, nadziranjem porabe denarja naših volivcev – naših delničarjev.

Vsako leto za 11 zasedanj tukaj v Strasbourgu zapravimo 150 milijonov GBP. V Parlamentu, ki je obseden z zeleno politiko, je nekaterim ljubše, da v okolje po nepotrebnem izpustimo 20 tisoč ton ogljikovega monoksida. Rada bi pohvalila prizadevanje gospoda Foxa za to, da se v leti 2012 in 2013 vnese vsaj kanček zdrave pameti.

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem za predlog spremembe 1 osnutka koledarja delnih zasedanj Evropskega parlamenta za leti 2012 in 2013. Kljub temu, da razumem simbolni značaj plenarnih delnih zasedanj na sedežu Parlamenta v Strasbourgu, si moramo glede na sedanje kritične finančne razmere v Evropi prizadevati za prihranke in to je namen tega predloga spremembe. Potekanje dveh delnih zasedanj v enem tednu je predvsem poteza, namenjena evropski državljanom, saj se z njihovimi davki plačujejo draga in zamudna potovanja ne samo poslancev, temveč tudi uradnikov in pomočnikov.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za predlog spremembe 1, v skladu s katerim se izbriše delno zasedanje, predlagano za 40. teden leta 2012. Menim, da je to majhen korak pri zmanjševanju zapravljanja za potovanja iz Bruslja v Strasbourg.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Kot eden od sopodpisnikov ključnega predloga spremembe sem vesel, da je bil ta predlog spremembe sprejet. Koledar delnih zasedanj za leto 2012 bi bilo treba zdaj spremeniti takole: izbriše se delno zasedanje, predlagano za 40. teden (od 1. do 4. oktobra); drugo oktobrsko delno zasedanje (od 22. do 25. oktobra) se razdeli na dve ločeni delni zasedanji: prvo delno zasedanje: 22. in 23. oktobra; drugo delno zasedanje: 25. in 26. oktobra.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rezultat tega glasovanja ustvarja temeljni precedens v smeri, za katero upam, da bo nekega dne privedla do združitve vseh dejavnosti Parlamenta na enem mestu.

Dejansko menim, da ne moremo več dopuščati zapravljanja javnih sredstev in onesnaževanja ozračja zaradi dvojne lokacije Parlamenta, zaradi česar mora vsak mesec na tisoče ljudi opraviti dolga in težka potovanja med Brusljem in Strasbourgom. Združitev dveh oktobrskih plenarnih zasedanj v uradnem koledarju za leto 2012 je zelo močno sporočilo in nadejam se, da bo pot, ki smo jo izbrali, bolj iskrena in v skladu z željami državljanov.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Zavrnil sem te predloge sprememb in bom skupaj s kolegom gospodom Posseltom na Sodišču Evropske unije sprožil postopek zaradi neizpolnitve obveznosti.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – V skladu z evropskim pravom mora na sedežu Evropskega parlamenta v Strasbourgu potekati 12 plenarnih zasedanj na leto. Glasovanje o spremembi koledarja, tako da dve od teh zasedanj v Strasbourgu lahko potekata v enem tednu, odraža željo, ki jo imamo kot poslanci Evropskega parlamenta, namreč da se zmanjšajo stroški in emisije CO2. Potovanje v Strasbourg je drago in pogosta potovanja povzročajo dodatne emisije CO2. Zato podpiram to poročilo, ki nam bo omogočilo, da bomo potrebnih 12 plenarnih zasedanj opravili v 11 tednih, s čimer se bodo zmanjšali stroški in vpliv našega dela na okolje. Kot poslanec Evropskega parlamenta želim zastopati to, kar je gospodarsko in okoljsko najbolj koristno za moje volivce. Prav tako pozivam vlado Združenega kraljestva, naj na to vprašanje opomni druge države članice, saj je to odgovornost Sveta.

  Jarosław Leszek Wałęsa (PPE), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem za predlog spremembe 1, v katerem se predlaga združitev dveh oktobrskih delnih zasedanj, tako da bi potekali v istem tednu zasedanja Evropskega parlamenta v letu 2012. Nasprotujem organizaciji dela Parlamenta z razdelitvijo dela na tri lokacije. Zaradi predloga spremembe bomo prihranili tako čas kot denar, v ozračje pa bomo izpustili več tisoč ton CO2 manj. Treba je ustvariti prihranke – v skladu s predlogom spremembe bodo v Strasbourg 11-krat in ne 12-krat potovali ne samo poslanci Evropskega parlamenta, temveč tudi več tisoč uradnikov Evropskega parlamenta, ki običajno delajo v Bruslju, novinarjev, lobistov ter uslužbencev Evropske komisije in uprav različnih držav članic. S tem se bodo zmanjšali stroški za prevoz, dnevnice, hotele itd.

Koledar zasedanj Evropskega Parlamenta – 2012–2013

  John Attard-Montalto (S&D), v pisni obliki. – Danes je Parlament glasoval o svojem koledarju za leti 2012 in 2013. Prvič, odkar sem poslanec Evropskega parlamenta, je predloge sprememb sprejela večina. To pomeni, da se poslancem Evropskega parlamenta v Strasbourg ne bo treba seliti 12-krat na leto, temveč 11-krat, da bodo združili 12 zasedanj v Strasbourgu. Vsakomesečni „potujoči cirkus“ iz Bruslja v Strasbourg je postal sinonim za zapravljanje tako v smislu 200 milijonov EUR, ki se porabijo zanj, kot v smislu 20 tisoč ton CO2, ki se izpustijo.

Poslanci Evropskega parlamenta ne morejo odločati o tem, kje zasedajo, lahko pa odločajo o tem, kolikokrat se mora Parlament preseliti iz enega mesta v drugo. Približno 350 poslancev Evropskega parlamenta je podprlo predlog spremembe, v skladu s katerim bosta dve od naših zasedanj združeni v enem tednu in se bodo tako prihranili stroški, čas in energija za povratna potovanja. To bo tudi pozitivno sporočilo našim volivcem. Prav tako upam, da bo to služilo kot morebiten koledar, v katerem bo 12 zasedanj potekalo v 6 tednih. Ne strinjam pa se s tem, da se je na tem plenarnem zasedanju glasovalo tudi o koledarju za leto 2013. S to potezo se očitno želi preprečiti nadaljnje podaljševanje tega postopka v tem mandatu.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na glasovanju o koledarju delnih zasedanj Parlamenta za leti 2012 in 2013 je 58 % poslancev Evropskega parlamenta sprejelo predlog spremembe, ki odpravlja eno od dveh oktobrskih delnih zasedanj v Strasbourgu. Ta predlog spremembe ni nič drugega kot kršitev pogodb! Pogodbe določajo, da je sedež Parlamenta v Strasbourgu in da mora tam potekati 12 delnih zasedanj na leto. Dve delni zasedanji potekata oktobra zato, da se nadoknadi delo, ki se ne opravi avgusta. Razen teh delnih zasedanj v Strasbourgu srečanja parlamentarnih odborov in dodatna delna zasedanja potekajo v Bruslju. Leta 1997 je Sodišče Evropskih skupnosti jasno določilo načelo, da se mora Evropski parlament vsak mesec sestati v Strasbourgu. Pogodbe ne dopuščajo nobenega dvoma: Strasbourg ni drugi sedež Evropskega parlamenta, temveč je edini sedež institucije. Skupina, ki nasprotuje Strasbourgu, je čedalje bolj organizirana in čedalje bolj razkazuje svojo moč, s čimer poskuša ljudi prepričati, da Parlament soglasno nasprotuje Strasbourgu. Podporniki alzaškega sedeža morajo biti glasnejši. Na njihovi strani je legitimnost prava in 50 let zgodovine evropskega povezovanja.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Za spremembo koledarja za leto 2012 sem glasovala zato, da se prihrani denar davkoplačevalcev, da se prihranijo emisije CO2 in da se zmanjša motenje delovanja Parlamenta z mesečnim potovanjem v Strasbourg.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V evropskih pogodbah je izrecno navedeno, da je Strasbourg edini sedež Evropskega parlamenta in da mora tam potekati 12 delnih zasedanj na leto. Vendar je ta teden potekalo glasovanje z namenom, da se dve delni zasedanji v Strasbourgu združita v enem tednu v oktobru 2012 in oktobru 2013. Demokratski poslanci Evropskega parlamenta so glasovali proti tej odločitvi. Francija je že sporočila, da bo v kratkem posredovala zadevo Sodišču Evropske unije. Sprejeta odločitev je dejansko očitna kršitev duha in črke pogodb, saj ne smemo pozabiti, da se določbe besedil lahko spremenijo zgolj s soglasno odločitvijo držav članic.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ta teden smo glasovali o koledarju delnih zasedanj Evropskega parlamenta za leti 2012 in 2013. Na moje veliko obžalovanje je večina poslancev Evropskega parlamenta glasovala za predlog spremembe (ki sem mu odločno nasprotovala), da se dve oktobrski delni zasedanji združita v eno v istem tednu. Kar zadeva mene, je to glasovanje v popolnem nasprotju z duhom pogodb EU, ki izrecno določajo, da je sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in da tam poteka 12 delnih zasedanj na leto. Vedno znova se razpravlja o lokaciji sedeža Evropskega parlamenta in to danes je nov napad na sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Vendar ima sedež v Strasbourgu zgodovinske reference in je omenjen v pravnih besedilih in ti serijski napadi ga ne bi smeli postavljati pod vprašaj. Francija je nedavno sporočila, da bo zadevo posredovala Sodišču Evropske unije, kar je poteza, ki bi jo rada pozdravila in ki jo bom podprla.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za spremembe uradnega koledarja Parlamenta za leto 2012, ker menim, da je prav, da poskušamo omejiti zapravljanje gospodarskih in drugih virov pri opravljanju svojih parlamentarnih dolžnosti. Odločitev, da dve oktobrski plenarni zasedanji potekata v enem tednu, dejansko pomeni, da se lahko izognemo dvojnemu potovanju v Strasbourg z vsem, kar to pomeni za varčevanje virov. Za konec, menim, da je ta odločitev v skladu s tem, kar se že dogaja, z združitvijo dveh plenarnih zasedanj v septembru.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za predlagane spremembe koledarja plenarnih zasedanj Parlamenta za leti 2012 in 2013, ker menim, da je tudi ob popolnem spoštovanju pogodb tako ali tako mogoče združiti dve delni zasedanji Parlamenta v enem tednu in se s tem izogniti dvema potovanjema v Strasbourg v enem mesecu. Tako bomo lahko zmanjšali stroške evropskih institucij in se izognili zapravljanju časa in denarja. Zaradi tega si bomo tako jaz kot moji kolegi poslanci morali bolj prizadevati pri organizaciji postopkov, vendar bomo s tem javnosti pokazali, da smo bolj zavezani izogibanju nesmiselnemu zapravljanju javnega denarja.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Menim, da sta dve ločeni plenarni zasedanji v oktobru nepotrebni. V skladu s pogodbami EU mora imeti Parlament v Strasbourgu 12 zasedanj na leto. Vendar te pogodbe dopuščajo, da dve zasedanji potekata v enem tednu. Parlament lahko s tem, da konča prakso dveh potovanj v Strasbourg v enem mesecu, postavi zgled pri zmanjševanju svojih emisij CO2 in varčevanju javnega denarja.

Koledar delnih zasedanj Parlamenta za leto 2013

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za predlog spremembe 1, v skladu s katerim se je izbrisalo delno zasedanje, predlagano za 40. teden leta 2013. Tako kot pri odločitvi o koledarju za leto 2012 je to prispevek k zmanjšanju stroškov Parlamenta.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Kot eden od sopodpisnikov ključnega predloga spremembe sem vesel, da je bil ta predlog spremembe sprejet. Koledar delnih zasedanj za leto 2013 bi bilo treba zdaj spremeniti takole: izbriše se delno zasedanje, predlagano za 40. teden (od 30. septembra do 3. oktobra); drugo oktobrsko delno zasedanje (od 21. do 24. oktobra) se razdeli na dve ločeni delni zasedanji: prvo delno zasedanje: 21. in 22. oktobra; drugo delno zasedanje: 24. in 25. oktobra.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rezultat tega glasovanja ustvarja temeljni precedens v smeri, za katero upam, da bo nekega dne privedla do združitve vseh dejavnosti Parlamenta na enem mestu.

Dejansko menim, da ne moremo več dopuščati zapravljanja javnih sredstev in onesnaževanja ozračja zaradi dvojne lokacije Parlamenta, zaradi česar mora vsak mesec na tisoče ljudi opraviti dolga in težka potovanja med Brusljem in Strasbourgom. Združitev dveh oktobrskih plenarnih zasedanj v uradnem koledarju za leto 2013 je zelo močno sporočilo in nadejam se, da bo pot, ki smo jo izbrali, pravičnejša in bolj v skladu z željami državljanov.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Zavrnil sem te predloge sprememb in bom na Sodišču Evropske unije sprožil postopek zaradi neizpolnitve obveznosti. Konferenca predsednikov ne bi smela dovoliti glasovanja o tem predlogu.

Poročilo: José Manuel Fernandes (A7-0049/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, ki spoštuje načelo, da morajo imeti institucije dovolj sredstev za dosledno in učinkovito upravljanje. V obdobju gospodarske in finančne krize v Evropi, ko morajo prebivalci zmanjševati svoje osebne odhodke, bi morale v skladu s tem ravnati tudi institucije EU in nacionalne institucije. Vendar to ne bi smelo preprečiti potrebnega javnega vlaganja, ki ima srednjeročne in dolgoročne koristi. Poudaril bi, da bi se moral učinek začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe na razdelek 5 stabilizirati v letu 2012, čeprav bo načrtovani pristop Hrvaške v letu 2013 imel posledice za proračun za leto 2012.

Glede na sedanje razmere bi nekatere institucije lahko imele nekaj težav pri ohranjanju uravnoteženega proračuna. Zato, da bi bile pri tem uspešne, se strinjam z ukrepi dobrega upravljanja v zvezi z upravnimi sredstvi in načrti za zmanjšanje stroškov ob prilagoditvi učinkovitih in okolju prijaznih tehnologij. Za konec, Parlament ne sme ogroziti potrebnih pogojev za enakopravno zagotovitev dobrih delovnih pogojev vsem državam članicam.

  Marta Andreasen (EFD) , v pisni obliki. – Glasovala sem proti poročilu gospoda Fernandesa o proračunskih prednostnih nalogah za leto 2012, ker bo Evropski parlament še vedno zahteval 5-odstotno povečanje svojega proračuna, čeprav se bodo druge evropske institucije omejile na 1-odstotno povečanje. Stroški EU so za evropske države dejansko nevzdržni in jih je treba zmanjšati. Osupla sem, ker je v okviru tega poročila odobrena evropska hiša zgodovine: to je nekoristen projekt v višini več kot 70 milijonov EUR, ki je v popolnem nasprotju z domnevnimi zahtevami po varčevanju.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ki določa splošni okvir in prednostne naloge za proračun za leto 2012 na področju financiranja institucij EU. Glede na to, da se gospodarska kriza nadaljuje, je zelo pomembno zagotoviti dobro finančno upravljanje za izvajanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Strinjam se z mnenjem poročevalca, da bi morale institucije kot rezultat izvajanja teh načel predložiti načrte za zmanjšanje stroškov. Poleg tega bi se moral vsak strošek institucij jasno opredeliti in utemeljiti. Parlament in druge institucije bi morali dvakrat letno predložiti poročila o izvrševanju svojih lastnih proračunov in zagotoviti natančne podatke o izvrševanju vsake proračunske vrstice. Zato menim, da bi morali Evropski parlament in druge institucije pokazati proračunsko odgovornost in samodisciplino. Pozdravljam vzpostavitev novega oddelka X v proračunu EU za Evropsko službo za zunanje delovanje z dodeljenimi sredstvi v višini 464 milijonov EUR. Vendar bi to službo rada pozvala, naj dodeljena sredstva porabi za izvajanje svojih dejavnosti in doseganje oprijemljivih rezultatov.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Proračun za naslednje leto je treba odgovorno uravnotežiti in dati prednost področjem, ki so neločljivo povezana s strategijo EU 2020. Pri pripravi proračuna je treba zagotoviti načelo trajnostnega upravljanja z vidika uspešnosti in učinkovitosti. Za institucije EU je treba zagotoviti dovolj sredstev, da bodo lahko ustrezno izvajale svoje naloge. Obenem se morajo tudi institucije odzvati na sedanji finančni, gospodarski in socialni položaj EU, uporabiti stroge postopke upravljanja ter dosledno in učinkovito upravljati sredstva. Strinjam se s tem, da lahko institucije EU znatno prispevajo k zmanjšanju stroškov in ustvarjanju ekonomij obsega, kot so centralizirana javna naročila, skupne službe institucij, sistemi e-upravljanja itd.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za ta dokument, ker menim, da poročilo gospoda Fernandesa o proračunskih prednostnih nalogah za leto 2012 ustrezno opredeljuje usmeritve za naslednje leto. Odobravam in podpiram zamisel v poročilu o dajanju prednosti internemu zaposlovanju osebja. To bo pomagalo povečati učinkovitost z uporabo že pridobljenih izkušenj, obenem pa tudi zmanjšati stroške usposabljanja in stroške, povezane s prilagajanjem na povsem novo organizacijsko kulturo. Obenem je pomembno, da se dejanski odhodki podrobno primerjajo z odhodki, predvidenimi v proračunu za leto 2011, ter da se natančno določijo vzroki za znatne razlike. Institucije EU bi morale pripraviti načrte za zmanjšanje svojih izdatkov z natančnimi roki in izmerljivimi cilji ter jih poslati Komisiji. Ne moremo zahtevati, da se žrtvujejo samo navadni državljani in zasebni sektor. Tudi institucije EU se morajo žrtvovati. Parlament mora dejansko služiti kot zgled, pokazati solidarnost in zelo natančno spremljati porabo sredstev.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo o prednostnih nalogah za proračun Parlamenta in drugih evropskih institucij za leto 2012, za katero sem glasovala, do neke mere upošteva naš gospodarski, finančni in socialni položaj. Povedano drugače, to je proračun, ki ga zaznamujeta omejevanje in varčevanje. To poročilo zagovarja zakonodajno odličnost, zmanjšanje stroškov, zmanjšanje vpliva na okolje in ničelno povečanje, to je povečanje v skladu z inflacijo. Enako pomemben je predlog, da bi morali biti prihodnji proračuni večletni, tako da bi lahko bili usklajeni z večletnim finančnim okvirom. Poročilo upošteva tudi morebitni pristop Hrvaške leta 2013.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se s poročilom o smernicah za proračunski postopek za leto 2012, ki poudarja potrebo po konsolidaciji sredstev, potrebnih za obravnavo novega institucionalnega okvira, ki je posledica začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe. Odgovoren odnos do proračunskih zadev je nadvse pomemben tako za Parlament kot za druge institucije. Zaradi sedanje krize in težkega bremena javnega dolga sta nujno potrebna samodisciplina ter upoštevanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Treba je poudariti, da bi lahko nekatere naložbe, zlasti v tehnologijo, dolgoročno privedle do prihodnjih prihrankov, zato teh naložb ne bi smeli preprečiti. Poudarila bi tudi, da bi bilo treba v okviru organizacijske kulture Parlamenta in drugih institucij vložiti predloge za zmanjšanje porabe papirja, energije in vode ter emisij. Zaželeno bi bilo tudi zmanjšanje količine materiala za razširjanje fizičnih medijev, ki bi jih morali nadomestiti digitalni mediji.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Za omejitev proračuna Evropskega parlamenta za leto 2012 sem glasovala zaradi gospodarskih, finančnih in socialnih omejitev držav članic EU. Zavezali smo se, da bomo poskušali zmanjšati del porabe in podrobno utemeljili preostanek. Vendar ne smemo ogroziti projektov, ki že potekajo, kot je hiša evropske zgodovine. To je varčevalni proračun, ki je usklajen z inflacijo. Obenem zmanjšanje porabe ne sme negativno vplivati na kakovost zakonodajnega dela Parlamenta.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podpiram odlično poročilo gospoda Fernandesa, saj moramo v obdobju resne finančne, gospodarske in socialne krize, v katerem se morajo prebivalci tako zelo žrtvovati, prvi dati zgled s tem, da sprejmemo smernice za proračun, ki ga zaznamujeta omejevanje in varčevanje. Vendar je treba zagotoviti sredstva, ki so potrebna za to, da lahko institucije EU izpolnijo tisto, kar se pričakuje od njih, zlasti zaradi novega institucionalnega okvira, ki je posledica začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe.

Poudaril bi tudi pomen tega, da se za upravljanje teh sredstev uporabijo višji standardi strogosti in učinkovitosti s strožjim in preglednejšim nadzorom. Enako pomembno je, da se spodbujata vzpostavljanje sinergij in izogibanje nepotrebnim podvajanjem osebja in funkcij.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Kadar ta parlament razmišlja o proračunskih prednostnih nalogah, o njih razmišlja v okviru obsežnega zmanjšanja porabe v javnem sektorju držav članic EU s povečanjem brezposelnosti, povečanjem računov gospodinjstev in splošne gospodarske negotovosti tako na nacionalni ravni kot v mnogih družinah. Kaj je po mnenju EU prednostna naloga v tem izjemno resnem in zahtevnem okviru? Nenavadno, ampak ena od prednostnih nalog je evropska hiša zgodovine.

Upala bi si ugibati, da bi se malo mojih volivcev – če sploh kateri – strinjalo, da je v tem času dobro porabiti 100 milijonov za to. Čas je, da poslanci Evropskega parlamenta, Komisija in uradniki začnejo upoštevati stvarnost. Prednostne naloge morajo biti v korist naših volivcev in namenjene olajšanju njihovega življenja. Denarja EU se ne sme zapravljati samo za izpolnitev želja tistih, ki so obsedeni z uveljavljanjem svojih idealističnih predstav o skupni zgodovini ali identiteti EU. Takšna razsipnost se mora končati.

  Lena Ek, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Odločili smo se podpreti to poročilo o proračunu. Tako smo se odločili deloma zato, ker poročilo tako jasno poudarja pomen gospodarstva in omejevanja v teh težkih gospodarskih časih, in deloma zato, ker pozdravlja dodelitev 464 milijonov EUR Evropski službi za zunanje delovanje, katere pomembne dejavnosti so na področju, na katerega bi se morala osredotočati EU.

Obenem pa smo zelo kritični do tega, da se v razširitev stavbe KAD v Luxembourgu vloži skupno 549,6 milijona EUR, in se nikakor ne strinjamo s pričakovanjem poročevalca, da bo to dolgoročno privedlo do prihrankov. Namesto tega bi bilo edino smiselno, da se določi ena lokacija sedeža Evropskega parlamenta in njegovega dela.

  Göran Färm, Olle Ludvigsson, Marita Ulvskog in Åsa Westlund (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialni demokrati smo glasovali za poročilo o prednostnih nalogah za proračun Evropskega parlamenta in drugih institucij za leto 2012.

Poročilo ima kritičen in izprašujoč odnos do številnih proračunskih predlogov, povezanih z visokimi stroški, in priporoča, da se proračun Parlamenta za naslednje leto poveča največ za toliko, kolikor znaša stopnja inflacije; povedano drugače, v primerjavi z letom 2011 se dejansko sploh ne bi smel spremeniti. Prav tako bi radi poudarili, da se strinjamo z izjemno zadržanim in kritičnem stališčem poročila v zvezi s projektom ustanovitve hiše evropske zgodovine. Menimo, da v času, ko so nacionalni proračuni zelo obremenjeni, ni primerno začeti takšnega projekta, ki bo verjetno zelo drag.

Radi pa bi poudarili, da bi nam bil ljubši še bolj omejevalen pristop k proračunu Parlamenta za leto 2012, ki bi vključeval tudi predloge za prihranke in prerazporeditve za financiranje novih zahtev. Komisija zagovarja, da naj se upravni proračuni institucij EU za naslednje leto povečajo za največ 1 %, kar je pobuda, ki bi jo bilo treba po našem mnenju podpreti. V primerjavi z inflacijo bi povečanje za največ 1 % v praksi pomenilo zmanjšanje celotnega obsega proračuna Parlamenta.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na sedanji finančni, gospodarski in socialni položaj v EU je čedalje bolj pomembno, da se institucije odzovejo s potrebno kakovostjo in učinkovitostjo ter da uporabljajo stroge postopke upravljanja, da bi lahko ustvarili prihranke. Zdaj si je treba prizadevati za popolno uresničitev ciljev, določenih v strategiji Evropa 2020, in se pri tem osredotočiti na rast in ustvarjanje delovnih mest. Prav tako je treba vzpostaviti trajno ravnovesje in si prizadevati za konsolidacijo v vseh kategorijah proračuna. Zato je pomembno, da se ohrani varčen pristop v zvezi z upravnimi odhodki. Za konec, Parlament mora ohraniti načelo zakonodajne odličnosti, spoštovati načelo dobrega upravljanja in preglednosti ter zagotoviti duh proračunske odgovornosti v splošnem okviru in prednostnih nalogah za proračun za leto 2012.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo določa „kot prednostno nalogo načelo zakonodajne odličnosti“. Glede na to, da bo to kljub nejasnosti pojma v bistvu odvisno od političnih smernic, vključenih v zakonodajni postopek, zagovarjamo, da naj se Parlamentu zagotovi pravična dodelitev – materialnih in človeških – virov, ki ustreza zahtevam in obsegu parlamentarnega dela. Poročevalec brez pridržkov na dolgo leporeči skozi celotno poročilo, kar poudarjajo pojmi, kot so „dobro upravljanje“, „ekonomije obsega“, „učinkovitost“, „uspešnost“, „analiza stroškov in koristi“, „prerazporejanje osebja“, „mobilnost“ in tako dalje. Zdi pa se, da je Evropska služba za zunanje delovanje izključena s tega seznama, ko se izpolnjujejo „ambicije EU v zunanji politiki“. Popolnoma se strinjamo s tem, „da je enaka obravnava poslancev vseh narodnosti in jezikov zelo pomembna, to pomeni, da imajo možnost opravljati svoje dolžnosti in politične dejavnosti, ki so jim bile naložene, v lastnem jeziku“. Vendar to vključuje veliko več od zagotavljanja tolmačenja na sejah odborov, kot omenja poročevalec. Vključuje tudi zagotavljanje tolmačenja na sejah koordinatorjev, tristranskih pogovorih, v delegacijah, na parlamentarnih skupščinah in drugod. Vključuje tudi pravočasen prevod vseh uradnih in z delom povezanih dokumentov. Zdaj je pomanjkanje na obeh področjih nesprejemljivo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To je še eno poročilo o kontinuiteti proračunske politike EU, ki je podvržena predvsem političnim smernicam, vključenim v zakonodajni postopek. Vendar zagovarjamo pravično prilagoditev – tako materialnih kot človeških – delovnih virov, ki so na voljo Parlamentu, potrebam in obsegu dela Parlamenta brez pretiranega povečanja stroškov ali morebitnih prihrankov ter brez spodkopavanja dela Parlamenta.

Moramo pa poudariti, da Evropska unija bolj kot pojme, kot so „dobro upravljanje“, „ekonomije obsega“, „učinkovitost“, „uspešnost“, „analiza stroškov in koristi“, „prerazporejanje osebja“, „mobilnost“ in tako dalje, potrebuje druge politike, med drugim znatno zmanjšanje porabe za vojsko in Evropsko službo za zunanje delovanje.

Podpiramo zaščito enake obravnave poslancev vseh narodnosti in jezikov, kar pomeni, da imajo možnost opravljati svoje dolžnosti in politične dejavnosti, ki so jim bile naložene, v lastnem jeziku, vendar ob upoštevanju, da to pomeni veliko več od zagotavljanja tolmačenja na sejah odborov, kot navaja poročevalec. Vključuje tudi zagotavljanje tolmačenja na sejah koordinatorjev, tristranskih pogovorih, v delegacijah, na parlamentarnih skupščinah in drugod. Vključuje tudi pravočasen prevod vseh uradnih in z delom povezanih dokumentov.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo gospoda Fernandesa zadeva smernice za proračunski postopek za evropske institucije za leto 2012. Poročilo med drugim določa večjo strogost – zaradi tega težkega obdobja gospodarske krize – v zvezi z birokratskim upravljanjem evropskega organizacijskega sistema. Zato sem gospoda Fernandesa podprl z glasovanjem za poročilo.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za sprejetje tega poročila, ki določa smernice za proračunski postopek za leto 2012: splošni okvir in prednostne naloge za proračun za delovanje evropskih institucij (razen Evropske komisije). Naše poročilo podpira zlasti zmanjšanje proračuna Evropskega parlamenta zaradi gospodarskega, finančnega in socialnega položaja držav članic in to pozdravljam. Moja zadnja točka je, da sem odločno nasprotovala spremembam, ki spodkopavajo sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu, in vesela sem, da jih je večina Evropskega parlamenta zavrnila.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, saj je zelo pomembno, da se da prednost načelom dobrega upravljanja, namreč gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Pri izvajanju različnih politik je treba upoštevati dosežene rezultate ter redno ocenjevati stroške in koristi različnih izdatkov, kadarkoli je to mogoče in kadar njihov obseg to zahteva. Institucije bi morale kot rezultat izvajanja teh načel predložiti načrte za zmanjšanje stroškov; treba bi bilo razmisliti o koristih centralizacije, da bi tako ustvarili ekonomije obsega (na primer centralizirana javna naročila, skupne službe institucij). Medinstitucionalno sodelovanje je bistvenega pomena za izmenjavo primerov najboljše prakse, ki spodbujajo učinkovitost in omogočajo prihranke. Menim, da bi morali izboljšati medinstitucionalno sodelovanje glede prevajanja, tolmačenja, zaposlovanja (EPSO) in EMAS ter ga razširiti na druga področja. V okviru gospodarske krize in težkega bremena javnega dolga ter omejitev v obdobju prizadevanj za konsolidacijo državnih proračunov morajo Evropski parlament in druge institucije pokazati proračunsko odgovornost in samodisciplino. Cilj Parlamenta bi moral biti razvoj zakonodajne odličnosti in v ta namen bi morali biti na voljo vsi potrebni viri, ob upoštevanju proračunskih omejitev.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) V sedanjem gospodarskem, finančnem in socialnem vzdušju smernice za proračunski postopek za leto 2012 predstavljajo resničen izziv, zlasti zato, ker morajo institucije Evropske unije ustvariti znatne prihranke, obenem pa morajo imeti dovolj sredstev, da lahko izvajajo svoje dejavnosti z najvišjo stopnjo strokovnosti in učinkovitosti. V tem smislu izražam podporo boljši medinstitucionalni podpori za izmenjavo praks, ki bo privedla do strategije za okrepitev povezav med Evropo in njenimi državljani, obenem pa podprla proračunsko varčevanje in ustvarila prihranke, tako da bo mogoče uspešno uresničiti cilje agende Evropa 2020.

Čeprav bi pri proračunu Parlamenta in drugih institucij za leto 2012 moralo iti za konsolidacijo, to ne bi smelo ustvariti ovir, ki bi preprečile naložbe, saj investicijski projekti zagotavljajo nemoteno delovanje gospodarstev Evrope.

Nenazadnje, podpiram mnenje poročevalca, da je pomanjkanje tolmačenja na sejah odborov Evropskega parlamenta nesprejemljivo, saj mora biti poslancem Evropskega parlamenta omogočeno, da uporabljajo svoj materni jezik. Tudi jaz sem bil v položaju, v katerem nisem mogel uporabiti storitev tolmačenja, celo takrat, ko sem predstavljal poročilo.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Proračuna za leti 2012 in 2013 bosta konsolidacijska proračuna, ki naj odsevata krčenje porabe v državah članicah in postavita merila za ravni porabe v naslednjem finančnem okviru.

Cilj tega proračuna mora biti odličnost, kar pomeni uresničevanje ciljev gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti s kar se da malo razpoložljivimi sredstvi. Med to fazo konsolidacije si mora Parlament prizadevati za povečanje proračuna, ki ni večje od stopnje inflacije. Ta prag pomeni izvajanje velike odgovornosti. Povečani odhodki zaradi širitve s pristopom Hrvaške in zaradi 18 novih poslancev tega parlamenta, ki jih predvideva Lizbonska pogodba, bodo vključeni s spremembo proračuna.

Upam, da bodo vse institucije zaradi spoštovanja pristopa z omejevanjem odhodkov vnaprej posredovale potrebne informacije za določitev splošnega okvira upravnih odhodkov, tako da bo proračunski organ lahko sprejel odločitve o porabi sredstev v skladu z večletnim, trajnostnim pristopom, ki je namenjen zagotavljanju primerljivosti posredovanih informacij za različna obdobja in različne institucije.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki pojasnjuje, da Parlament pričakuje, da bo predsedstvo v načrtu prihodkov in odhodkov postavilo realistične zahteve, je pripravljen preučiti njegove predloge na smotrni in potrebam prilagojeni podlagi, da bi zagotovil ustrezno in učinkovito delovanje institucije, opozarja, da je namen pisnega predloga spremembe, ki ga je predsedstvo septembra posredovalo Odboru za proračun, upoštevati potrebe, ki ob pripravi načrta prihodkov in odhodkov niso bile predvidene, in poudarja, da tega ne gre obravnavati kot priložnost za obnovitev predhodno dogovorjenega načrta prihodkov in odhodkov. V skladu z medinstitucionalno usmeritvijo se potrebe v zvezi s širitvijo vključijo v proračun s pisnim predlogom spremembe ali spremembo proračuna in potrebe za 18 novih poslancev v skladu z Lizbonsko pogodbo bodo tudi vključene v proračun s pisnim predlogom spremembe ali spremembo proračuna.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Dobra stran tega poročila je poudarjanje potrebe po tem, da poslanci Evropskega parlamenta opravljajo svoje dolžnosti v lastnem jeziku. Pomanjkanje prevodov na številnih sejah, pri sporočilih, ki so naslovljena na nas, in skupnih resolucijah, o katerih se pogajamo, neopravičljivo ovira naše poslansko delo in zato demokracijo. Podpiram to zahtevo. Ne podpiram pa zapravljanja denarja in demokratičnega odklona, ki ju predstavlja ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje baronice Ashton. Prav tako ne podpiram tega, da se raje uporabljajo zasebna podjetja kot javni uslužbenci.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Lizbonska pogodba je dala Parlamentu nove odgovornosti. To pomeni dodatno upravno delo, za kar pa poslanci potrebujejo usposobljeno osebje, ki bo opravljalo svetovalne naloge. Zaradi teh novih razmer sta se pojavila dva problema: povečanje stroškov zaradi potrebnega povečanja števila pomočnikov in potreba po dodatnih prostorih za njihovo delo v primernih delovnih razmerah. To vodi v višje stroške. V času krize je to težko pojasniti, vendar mora imeti Parlament na voljo potrebne finančne in človeške vire, če naj bo njegovo delo odlično. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Čeprav poročilo vsebuje glavne smernice in prednostne naloge za proračun za leto 2012, med drugim standarde za zakonodajno delo v Evropskem parlamentu, menim, da povečanje proračuna v skladu s stopnjo inflacije ni ustrezno in utemeljeno. Obstajajo drugi mehanizmi in načini reševanja skupnih težav in prednostnih nalog. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Zgornja meja odhodkov za večletni finančni okvir proračuna Evropske unije za leto 2012 se je ponovno zvišala. Ravno v času, ko si morajo državljani zategniti pasove, mora tudi Evropska unija ustvariti prihranke. Obstaja veliko možnosti za ustvarjanje prihrankov, od opustitve enega od sedežev Parlamenta, prek zmanjšanja nepregledne kopice agencij EU do izboljšanja boja proti goljufijam v okviru programov pomoči.

Z izgovarjanjem na gospodarsko in finančno krizo je Evropska unija zgolj preložila nekaj načrtov na pozneje, ni pa ustvarila nobenih dejanskih prihrankov, čeprav trdi, da bodo ti ukrepi veliko prihranili. To je več kot nepošteno do evropskih državljanov in prav tako je nepošteno, da se vsi dodatni stroški utemeljujejo z večjimi potrebami v okviru Lizbonske pogodbe. Zaradi tega sem glasoval proti poročilu o proračunu.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) To poročilo vključuje zvišanje zgornje meje odhodkov za večletni finančni okvir (VFO) za proračun Evropske unije za leto 2012. Zaradi gospodarske in finančne krize se je od državljanov držav članic zahtevalo, naj sprejmejo varčevalne ukrepe in tako prevzamejo večji del posledic krize. Tudi EU bi morala zmanjšati svoje odhodke. To se začne pri nenadzorovanem razraščanju agencij, gre prek predpristopne pomoči za Turčijo in se nadaljuje vse do dragih podvojenih struktur in upravnih stroškov zaradi Evropske službe za zunanje delovanje. Zato sem glasoval proti temu poročilu.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog resolucije gospoda Fernandesa o smernicah za proračunski postopek za leto 2012 ponuja pregled upravljanja proračuna Parlamenta z namenom prihodnje optimizacije upravljanja sredstev, ki so na voljo evropskim institucijam, zato sem glasoval za ta predlog. Parlament bo moral sprejeti proračun za konsolidacijo prihodnjega finančnega okvira in dodatnih človeških virov, ki so potrebni za izpolnjevanje zahtev Lizbonske pogodbe, ter za izboljšanje in dokončanje razpoložljivih stavb, informacijske tehnologije in tolmačenja. Glavni cilj je še vedno najti dober način upravljanja sredstev, tako da se omejijo odhodki, obenem pa izboljšajo storitve.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Odločil sem se, da se vzdržim glasovanja, ker kljub temu, da je v tem besedilu omenjena določitev možnih prihrankov za proračun za naslednje leto, ti prihranki v besedilu niso natančno opredeljeni. Če želimo biti dosledni, se morajo politike v zvezi s prihranki začeti ravno pri poslancih tega parlamenta.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj menim, da sedanji finančni, gospodarski in socialni položaj v EU ne sme preprečiti, da bi institucije uporabljale stroge postopke upravljanja, da bi lahko ustvarili potrebne prihranke. Resnično si je treba prizadevati za konsolidacijo. Kar zadeva načela dobrega upravljanja, bi institucije morale predložiti načrte za zmanjšanje stroškov ter predstaviti jasno opredeljene in utemeljene odhodke. V tem smislu bi rad javno povedal, da cenim odlično delo, ki ga je opravil moj kolega, gospod Fernandes.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo o smernicah za proračunski postopek za leto 2012, ker menim, da je zaradi sedanje gospodarske krize – ki prav zdaj negativno vpliva predvsem na zaposlovanje – potrebno skupno prizadevanje držav članic in evropskih institucij za zmanjšanje porabe. Zato se strinjam z izjavo, da mora splošno načelo evropskega financiranja v sedanjih okoliščinah upoštevati nazore proračunske varčnosti.

Kakor koli že, menim, da moram poudariti, da morata proračun Unije in zlasti proračun Parlamenta – kot edine evropske institucije, ki jo državljani neposredno izvolijo – tudi zaradi gospodarskega položaja skrbeti predvsem za spodbujanje in približevanje državljanov Evropski uniji, zlasti v času, kakršen je ta, ko je prihodnost tako negotova. Predvsem menim, da bi bilo še posebno dobro razmisliti o boljši razporeditvi informacijskih pisarn Parlamenta v državah članicah ter njihovi bolj strateški lokaciji, tudi zaradi najnovejših prevratov v sosednjih državah.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem za poročilo, čeprav bi mi bilo ljubše, če ne bi bile sprejete nekatere spremembe v zvezi s potrebo po tem, da Evropski parlament zmanjša število svojih delovnih mest na eno delovno mesto.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Smernice za proračun za leto 2012 temeljijo na ravnovesju med potrebo po tem, da se evropskim institucijam zagotovi dovolj ustreznih sredstev za izvajanje njihovih dejavnosti, in potrebo po tem, da se v sedanji finančni, gospodarski in socialni krizi najde kakovosten in učinkovit odziv. V tem predlogu je poudarjeno, da institucije utegnejo imeti težave pri ohranjanju potrebne finančne discipline in varčnosti za izpolnjevanje večletnega finančnega programa, zlasti v zvezi z razdelkom 5. Poročevalec zato poziva k načelom dobrega upravljanja, kot so gospodarnost, učinkovitost in uspešnost, tako da bo možno doseči večjo strogost, enostavnost, jasnost in preglednost.

Kar zadeva Parlament, ta dokument, za katerega sem glasoval, vključuje potrebe, ki izhajajo iz pristopa Hrvaške leta 2013, povečanja števila poslancev Evropskega parlamenta za 18 poslancev ter potrebe po dodatnem osebju po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. V zvezi z drugimi institucijami je treba poudariti novi oddelek X za službo za zunanje delovanje, ki se bo z novo Pogodbo odzval na finančne potrebe zaradi vzpostavitve ambicioznega institucionalnega okvira za podpiranje zunanje politike EU.

  Peter van Dalen (ECR), v pisni obliki. – (NL) V skladu s poročilom gospoda Fernandesa se mora Evropski parlament izkazati na zakonodajnem področju in vsa sredstva morajo služiti temu namenu. Menim, da mora pri tem obstajati tudi druga prednostna naloga, namreč, da se mora Parlament izkazati pri proračunski disciplini. Vlade, podjetja in državljani morajo zdaj ponovno oceniti svoje odhodke. To mora narediti tudi Evropski parlament – ne smemo se osredotočiti na več denarja, temveč na nove prednostne naloge. Spremeniti moramo smer, saj so se upravni odhodki Evropske unije povečali hitreje od njenih skupnih odhodkov, Parlament pa je na vrhu seznama! V uvodni izjavi F poročila je omenjena Evropska služba za zunanje zadeve, za katero bo verjetno potrebnega več denarja. Tudi to se mora spremeniti. Zakaj ima ta služba na desetine delavcev in luksuznih nepremičnin na eksotičnih lokacijah, kot sta Barbados in Madagaskar? Če si službo natančno ogledate, ugotovite, da ne potrebuje več denarja. Glavna proračunska prednostna naloga Evropske unije ne sme biti večja, temveč boljša poraba denarja.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Smernice za proračunski postopek za leto 2012 obsegajo različne posamezne oddelke, ki so zbrani pod naslovoma „gospodarnost“ in „konsolidacija“. Posledice finančne in gospodarske krize so številne državljane Evrope in njihove nacionalne vlade prisilile h gospodarnosti in omejeni porabi. V teh razmerah je več kot upravičeno, da Evropski parlament da zgled s svojim predlaganim proračunom za leto 2012. Leta 2012 se bo EU spopadla z novimi – in neizogibnimi – odhodki. To je odvisno od morebitnega pristopa Hrvaške, nanovo ustanovljene Evropske službe za zunanje zadeve in treh finančnih agencij. Da se prekine samodejno enačenje povečanih proračunskih potreb s povečanjem proračuna, je zdaj treba določiti morebitne prihranke v proračunu EU. To bi moralo vključevati na primer poslovno analizo agencij Unije ter oceno kadrovske in nepremičninske politike organov EU.

Predlog resolucije B7-0165/2011

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to resolucijo, ker je strategija za atlantsko regijo bistvena za ozemeljsko kohezijo EU, zlasti v okviru širjenja meja EU na vzhod. Treba je omeniti, da naš pristop k Atlantiku ne more biti toliko pristop k obrobni regiji, temveč bolj pristop, ki potrjuje osrednjo geografsko lego Atlantika na svetu v okviru strateške usmeritve, ki postavlja regijo v svoje središče. Za EU je to mejno območje s Severno Ameriko, Južno Ameriko in vso zahodno Afriko. Strategija za atlantsko regijo, pri kateri sodelujejo države članice in njihove regije, bi morala dati prednost tudi novim področjem inovacij v gospodarstvu in znanosti, zlasti novim proizvodom in storitvam, ki so povezani z okoljem, obnovljivo energijo in energijo morja, morsko biotehnologijo na področju hrane, zdravjem ter proizvodi in storitvami s področja visoke tehnologije SMART.

Atlantska strategija ne bi smela biti izolirana, temveč bi – glede na izkušnje z baltsko strategijo, ki je bila prilagojena po začetku obdobja proračunskega načrtovanja za obdobje 2007–2013, kar je nedvomno omejilo področje pobude – morala biti vključena v sklop splošnih ciljev EU.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o evropski strategiji za atlantsko regijo. Na atlantski obali je pet držav članic EU – Francija, Irska, Portugalska, Španija in Združeno kraljestvo. Zato mora strategija usklajevati ukrepe teh držav v regiji. Strinjam se s poročevalko, da je največjo dodano vrednost regionalnih strategij EU opaziti na večravenskem sodelovanju, usklajevanju in boljših strateških naložbah razpoložljivih sredstev, ne pa v njihovem dodatnem dodeljevanju. Menim, da se bodo s to strategijo reševala naslednja vprašanja skupnega interesa: okoljske in podnebne spremembe, tudi preventiva in boj proti onesnaževanju morja s strani ladij, prevoz in dostopnost, raziskave, inovacije, kultura, prosti čas in turizem, pomorske storitve in usposabljanja, ter ribištvo in sektor morske hrane. Rada bi opozorila, da je ena od prvih tovrstnih strategij strategija EU za regijo Baltskega morja, ki jo je odobril Evropski svet in zajema 8 držav članic EU, tudi mojo državo, Litvo. Namen te strategije je zagotoviti, da bo regija Baltskega morja okoljsko trajnostna, uspešna, lahko dostopna, varna in zavarovana. Ta strategija se je že začela uspešno izvajati, zato menim, da evropska strategija za atlantsko regijo ne bi bila koristna samo za to regijo, temveč za celotno EU.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Sodelovanje pri težavah, ki segajo čez državne meje, je ena od velikih dodanih vrednosti dela, ki ga opravlja Evropska unija. Moj kolega, gospod Cadec, si je več mesecev prizadeval za okrepitev sodelovanja med regijami atlantskega loka, da bi regije lahko kar najbolje izkoristile vse možne sinergije. Zato sem glasovala za to resolucijo, ki „poziva Komisijo, naj čim prej oblikuje strategijo EU za atlantsko regijo kot integrirano strategijo, ki bo reševala pomorska in ozemeljska vprašanja“.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem to resolucijo. Ozemeljska kohezija je eden od najpomembnejših ciljev EU ter temeljni pogoj za učinkovit, gospodarsko močen in konkurenčen notranji trg. Atlantska regija ima svoje posebnosti, natančneje, dinamično pomorsko območje, katerega ranljivo okolje je treba ohraniti in ki trpi zaradi posledic podnebnih sprememb. To je odročno območje Evropske unije, ki je zelo težko dostopno in slabo povezano. Menim, da je nujno treba sprejeti to strategijo, ki bo pomagala reševati temeljne težave te regije v zvezi z odpiranjem, medsebojno povezavo prometnih in energetskih omrežij ter z razvojem energije morja ter mestnih in podeželskih področij ter s krepitvijo vezi med celino in morjem ter med morjem in celinskimi vodami.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Strinjam se z resolucijo Parlamenta o evropski strategiji za atlantsko regijo, ki je po mojem mnenju zelo pomembna, saj je na atlantski obali pet držav članic:Francija, Irska, Portugalska, Španija in Združeno kraljestvo. Ta strategija se predlaga za reševanje pomembnih vprašanj, kot so energija morja, okoljske in podnebne spremembe, prevoz in dostopnost, varovanje in nadzor, raziskave, inovacije, ustvarjalne industrije, kultura, prosti čas in turizem, pomorske storitve in usposabljanja, ter ribištvo in sektor morske hrane. Evropsko ozemeljsko sodelovanje, ki je v tej strategiji opredeljeno z zgoraj omenjenimi vidiki, lahko v veliki meri prispeva k izboljšanju integracijskega procesa v atlantski regiji prek večje udeležbe civilne družbe v sprejemanju odločitev in z izvajanjem konkretnih ukrepov. Rada bi poudarila tudi to, da ta pobuda lahko privede in mora privesti do boljše porabe sredstev EU, ne pa do povečanja odhodkov.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot poslanec, ki ga je izvolila država v atlantski regiji, moram poudariti pomen in potrebo po oblikovanju evropske strategije, ki upošteva geografske, demografske in gospodarske značilnosti te regije. Treba je oblikovati integrirano in skupno strategijo, da se zagotovita sinergija in usklajenost sektorskih politik na tem območju ter ustvari potrebna dodana vrednost za obravnavanje izzivov trajnostnega razvoja in konkurenčnosti predvsem te regije in na splošno Evrope. Ne dvomim o potrebi po pristopu na evropski ravni, ki temelji na krepitvi sodelovanja med državami članicami na atlantski obali, obalnimi skupnostmi, zasebnim sektorjem in civilno družbo in pri katerem bo ta skupna strategija koristila vsem zainteresiranim stranem.

To bi moralo omogočiti določitev skupnih težav, izzivov in skupnih prednostnih nalog ter vzpostavitev potrebnih sinergij za spodbujanje učinkovitejše porabe sredstev. Ni pomembno samo to, da se izboljšata konkurenčnost in zdržnost tradicionalnih sektorjev, temveč tudi to, da se v celoti izkoristi potencial atlantskega območja z novimi trgi, proizvodi in storitvami ob upoštevanju dveh glavnih prednostnih nalog: varstva okolja in ekosistemov ter ustvarjanja delovnih mest.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker podpiram potrebo po tem, da Komisija kar se da hitro pripravi evropsko strategijo za atlantsko regijo, ki bo reševala pomorska in ozemeljska vprašanja. Ta strategija bi morala reševati vprašanja skupnega interesa, kot so okoljske in podnebne spremembe, energija morja, pomorski promet, pomorsko varovanje in nadzor, ribištvo, turizem, raziskave in inovacije. Tudi Azori, Madeira in Zelenortski otoki bi morali biti vključeni in imeti pomembno vlogo v tej strategiji.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Danes je Atlantik ena od meja Evrope in je bil eden od najpomembnejših načinov evropske celine za vzpostavljanje stikov s svetom. Prek tega oceana so evropski narodi, zlasti Portugalci, prišli v stik z narodi, gospodarstvi in kulturami, ki se pred tem med seboj niso poznali, in ustvarili današnji resnično globalizirani svet. Danes je atlantska regija v primerjavi z osrednjim delom Evrope odrinjena na rob in to se lahko odpravi in je treba odpraviti z razumevanjem, da lahko Atlantik in odnosi s pomembnejšimi partnericami ob njem, kot so Brazilija in Združene države Amerike, ponovno potrdijo osrednjo geostrateško lego, ki jo je izpodrinil vzpon azijskih držav. Pomen regije popolnoma upravičuje vzpostavitev evropske strategije, ki je zvesta vlogi, zgodovinsko pridržani za ocean, po katerem se imenuje, in ni omejena na države članice, temveč lahko zagotovi povezavo do teh drugih obal. V zvezi s tem bi poudaril izjemno pomembno in nenadomestljivo vlogo najbolj oddaljenih regij pri uspehu strategije. Te regije si še naprej zaslužijo posebno podporo Unije, ki lahko preseže stroške otoške lege in okrepi stike s tujino.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Svet je 14. junija 2010 pozval Komisijo, naj pripravi evropsko strategijo za atlantsko regijo v enem letu, saj je to obrobno ozemlje s posebnostmi, kar zadeva potencial in okoljsko ranljivost. Glede na pomen te regije na svetovni ravni je zato potrebna strategija, ki je ambiciozna in upošteva njene pomorske in ozemeljske vidike. Ta resolucija predstavlja bistven prispevek k pripravi strategije, saj opozarja na ključne vidike, kot je to, da je treba poiskati sinergije z drugimi politikami na področjih okolja, energetike, prevoza, turizma, morskih virov in na drugih področjih, sprejeti makroregionalno politiko in se približati mednarodnemu pristopu, ki je potreben za dobre odnose z državami na atlantski obali. Pozdravljam sprejetje te resolucije v Parlamentu, saj sem prepričan, da bo ta strategija EU za atlantsko regijo pospešila trajnostno rast na tem območju ter postavila pomorska vprašanja na prvo mesto v evropski agendi.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Podpiramo razvoj strategij, ki so namenjene gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji nekaterih makroregij in bi seveda morale dobiti ustrezna sredstva za popolno in učinkovito uresničitev tega. Vse faze teh strategij – priprava, oblikovanje in izvajanje – bi morale dejavno vključevati države in regije, ki spadajo v njihov geografski obseg, in bi morale temeljiti na sodelovanju med temi državami in regijami. Te strategije lahko rešujejo in morajo reševati vprašanja skupnega interesa, kot so v primeru tega konkretnega predloga evropske strategije za atlantsko regijo med drugim energija morja, varstvo okolja, tudi preventiva in boj proti onesnaževanju morja, prevoz in dostopnost, raziskave in inovacije. Vendar imamo precejšnje pomisleke o nekaterih točkah v resoluciji in se tudi sicer odločno ne strinjamo z njimi. Zato nismo glasovali za. Resolucija ne zagotavlja načela, da morajo nova sredstva, zlasti finančna sredstva, zato, da bodo učinkovita, ustrezati novim ciljem na področju kohezijske politike. V resoluciji se predlaga tudi, naj se strategija podredi zunanji politiki EU, ciljem mednarodne trgovinske politike, strategiji Evropa 2020 in uresničevanju „cilj[ev] notranjega trga“.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Pomembno je še naprej razvijati strategije, ki so namenjene gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji nekaterih makroregij in bi seveda morale dobiti ustrezna sredstva za popolno in učinkovito uresničitev tega. Vse faze teh strategij – priprava, oblikovanje in izvajanje – bi morale dejavno vključevati države in regije, ki spadajo v njihov geografski obseg, in bi morale temeljiti na sodelovanju med temi državami in regijami. Te strategije lahko rešujejo in morajo reševati vprašanja skupnega interesa. V tem primeru gre za evropsko strategijo za atlantsko regijo: med drugim energija morja, varstvo okolja, tudi preventiva in boj proti onesnaževanju morja, prevoz in dostopnost, raziskave in inovacije. Vendar imamo precejšnje pomisleke o nekaterih točkah v resoluciji in se tudi sicer odločno ne strinjamo z njimi. Zato nismo glasovali za.

Resolucija ne zagotavlja načela, da morajo nova sredstva, zlasti finančna sredstva, zato, da bodo učinkovita, ustrezati novim ciljem na področju kohezijske politike, kar pomeni, da bomo poleg podreditve ciljem mednarodne trgovinske politike, strategiji Evropa 2020 in uresničevanju „cilj[ev] notranjega trga“ imeli veliko obljub, a malo ukrepov.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Odločno podpiram prizadevanja na ravni EU za oblikovanje integrirane strategije za atlantsko regijo. Atlantska strategija mora biti osredotočena na spodbujanje gospodarskega razvoja atlantskih otokov in atlantske obalne regije.

Atlantska regija je eno od območij z največ energije vetra, valovanja in plimovanja, vendar se tega energetskega potenciala ne izkorišča dovolj. Tudi dejavnosti za prosti čas in turistične dejavnosti atlantske obalne regije so dragoceni gospodarski viri. Tam obstaja dejanski potencial rasti; na primer razvoj strateških marin v vsaki državi.

Vzpostavitev tesnejšega sodelovanja držav članic ob Atlantiku bi koristila predvsem pomorskemu prometu, pristaniščem in sektorjem morske hrane – med drugim gojenju vodnih organizmov. Vse strategije za Atlantik morajo biti v skladu z določbami skupne ribiške politike. V preteklih letih se je sodelovanje držav članic pri vprašanjih varnosti, varovanja in pomorskega nadzora izboljšalo.

Vendar je zaradi obsežnosti območja atlantskega loka treba oblikovati integrirano strategijo, da se zagotovijo boljše in učinkovitejše dejavnosti, ki jih usklajujejo države članice.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Sprejetje parlamentarne resolucije o osnutku strategije za atlantsko regijo je priložnost, da poudarim, da si je treba na evropski ravni nujno prizadevati za skupni pristop v zvezi z uporabo naših pomorskih območij in najti skupno rešitev za obstoječe težave. Rokavski preliv je v zvezi s tem še posebno poučen zgled: strateški pomorski pristop do Evropske unije je pomembna povezava med Atlantskim oceanom in Severnim morjem (obsega 20 % svetovnega ladjevja in po njem vsak dan pluje več kot 500 plovil s tonažo nad 300 tonami) ter območje, ki se ukvarja z ribolovom, dejavnostmi za prosti čas, separacijo agregata in kmalu – na moje veliko zadovoljstvo – proizvodnjo električne energije iz vetrnih elektrarn na morju. Zaradi te koncentracije dejavnosti je treba resno razmisliti o vprašanju upravljanja pomorske varnosti na tem območju na evropski ravni v okviru skupne strategije. Zato sem na razpravi o strategiji za atlantsko regijo ponovno pozvala gospo Damanaki, komisarko za pomorske zadeve in ribištvo, naj Rokavski preliv vključi v predlog, ki ga mora predložiti junija.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, saj ima atlantska regija, kot vemo, svoje posebnosti, natančneje, to je dinamično pomorsko območje (zahvaljujoč pomorskemu prometu, ribolovu, energiji morja itd.), območje, katerega ranljivo okolje je treba ohraniti in ki trpi zaradi posledic podnebnih sprememb, in je tudi odročno območje Evropske unije, ki je težko dostopno in slabo povezano in ki ima malo glavnih mestnih centrov. Čim prej moramo oblikovati strategijo EU za atlantsko regijo kot integrirano strategijo, ki bo reševala pomorska in ozemeljska vprašanja. S to strategijo je treba izvajati boljše usklajevanje ciljev in sredstev, ob močni povezavi s strategijo Evropa 2020 in politikami EU za obdobje po letu 2013. Cilj te strategije je boljša poraba finančnih sredstev EU, ne pa povečanje odhodkov. Ta strategija mora biti dobro povezana z regionalno politiko EU in integrirano pomorsko politiko. Menim, da bi morala tudi olajšati sinergije z drugimi politikami EU, kot so politika za vseevropska prometna omrežja, skupna ribiška politika, podnebni in okoljski ukrepi, okvirni program za raziskave in razvoj, energetska politika itd. Pomembno je izboljšati dostopnost atlantskih pomorskih regij in izboljšati pretok ljudi, blaga in storitev v teh regijah, da bi se izpolnili cilji notranjega trga in kohezijske politike, zlasti na področju razvoja ladijskega prometa na krajših razdaljah in glavnih pomorskih poteh.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo o strategiji EU za atlantsko regijo, v katerem sta izražena mnenje, da bi bilo treba to strategijo postaviti med cilje kohezijske politike za teritorialno sodelovanje (cilj 3) in da jo je treba osnovati na integriranem, večpanožnem in ozemeljskem pristopu z bolje usklajenimi politikami med različnimi ravnmi upravljanja na določenem ozemlju, ter s poudarkom na tehtnih vprašanjih, in prepričanje, da lahko evropsko ozemeljsko sodelovanje v veliki meri prispeva k izboljšanju integracijskega procesa v atlantski regiji prek večje udeležbe civilne družbe v sprejemanju odločitev in z izvajanjem konkretnih ukrepov.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Atlantska regija ima svoje posebnosti, saj je to dinamično pomorsko območje, pri katerem bi poudaril pomorski promet, ribištvo in energijo morja. To je območje, katerega ranljivo okolje je treba ohraniti in ki je prizadeto zaradi obalne erozije in ekstremnih vremenskih pojavov, in to je obrobno območje. Zato je potrebna integrirana strategija EU, ki zajema pomorska in ozemeljska vprašanja. Zato sem glasoval tako, kot sem.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za to resolucijo, ki poziva EU, naj oblikuje evropsko strategijo za atlantsko regijo. Evropsko ozemeljsko sodelovanje lahko v veliki meri prispeva k izboljšanju integracijskega procesa v atlantski regiji prek večje udeležbe civilne družbe v sprejemanju odločitev in z izvajanjem konkretnih ukrepov. Besedilo vključuje poziv, naj EU pripravi strategijo za reševanje pomorskih in ozemeljskih vprašanj. V besedilu sta izražena tudi vztrajanje pri tem, da mora sodelovanje v tem okviru najprej temeljiti na potrebah zainteresiranih strani, in zato mnenje, da je treba sporazumno določiti, katera politična vprašanja se bodo obravnavala.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Parlament ob upoštevanju posebnosti atlantske regije poziva Komisijo, naj čim prej oblikuje strategijo EU za atlantsko regijo kot integrirano strategijo, ki bo reševala pomorska in ozemeljska vprašanja. Čeprav Parlament meni, da mora ta strategija razviti sinergije med ustreznimi politikami EU ter nacionalnimi, regionalnimi ter lokalnimi politikami, poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo poenostavljena pravila za lajšanje izvajanja te strategije in zmanjšanje pretiranega upravnega bremena. Menim, da to ni možno, saj do zdaj še nismo našli učinkovitih meril vpliva na Komisijo. Imam vtis, da Komisija še ni začela spreminjati svojih prednostnih nalog v skladu z Lizbonsko pogodbo ter da si z neutemeljeno in dolgotrajno razpravo s Parlamentom prizadeva podpreti lastne možnosti. To ni v splošnem interesu in pravzaprav škoduje celotnemu položaju. Podprl sem poročilo, vendar imam še naprej enako mnenje.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Na Atlantik meji pet držav članic Evropske unije. Še posebno Francija, Portugalska in Španija od tega geografskega dejstva vsekakor nimajo samo koristi, saj Atlantik nima ravno nepomembne vloge, kar zadeva valove beguncev, za katere zdaj obstaja nevarnost, da se bodo okrepili zaradi kriz v državah Severne Afrike. Odkar je bila leta 2005 na španski meji postavljena ograja, tihotapci ljudi še preradi uporabljajo atlantsko pot. Da se prepreči naval predvsem gospodarskih migrantov, bi bilo za EU priporočljivo, da hitro razvije učinkovito atlantsko strategijo, ki zajema tudi ta vidik, čeprav ima to majhen ali sploh nikakršen vpliv na drugi dve atlantski državi – Združeno kraljestvo in Republiko Irsko. Ker resolucija komajda, če sploh, zajema to področje, sem se vzdržal glasovanja.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Na današnjem glasovanju je Evropski parlament sprejel resolucijo o evropski strategiji za atlantsko regijo. Strategija je še ena evropska pobuda, ki se ne bo osredotočala na reševanje težav ene države, temveč celotne atlantske regije, ki vključuje kar pet držav članic.

Treba je opozoriti na dejstvo, da bi moral strategijo zaznamovati pristop od spodaj navzgor. Geostrateška lega regije omogoča razvoj sodelovanja na področjih pomorske varnosti, mednarodne trgovine in ribolova ter varstva morskega okolja in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Menim, da je treba Evropsko komisijo vprašati, kakšna sredstva bodo zagotovljena za izvajanje strategije, saj je to še posebno pomembno v zvezi z določitvijo novega finančnega okvira. Druga pomembna zadeva sta po mojem mnenju postopek izvajanja strategije ter možnost, da bo morda treba vzpostaviti dodatne finančne instrumente.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjam se z resolucijo o evropski strategiji za atlantsko regijo, ki bo prispevala k trajnostnemu razvoju regije. Poleg tega bo narejen nadaljnji korak k uresničitvi enega od ciljev Evropske unije – ozemeljske kohezije. Glede na geostrateško lego atlantske regije mora Komisija nemudoma ukrepati in razviti integrirano strategijo za to regijo, ki krepi mednarodno sodelovanje in tristranske pobude za sodelovanje ter obravnava pomorska in ozemeljska vprašanja. Opozarja se na to, da bo učinkovito ozemeljsko sodelovanje spodbudilo razvoj energije morja ter ustvarilo razmere, ki bodo naklonjene uporabi prometnih in energetskih omrežij ter medsebojnih povezav. Da bo ta strategija lahko uresničila določene cilje, mora biti dobro povezana z regionalno politiko EU in integrirano pomorsko politiko. Samo to lahko zagotovi sinergije z drugimi politikami EU ter ustvari razmere za bolj usmerjeno in učinkovitejše črpanje in porabo sredstev, ki jih dodeli EU, ne da bi se povečali odhodki. Poleg tega bo sprejetje te strategije izboljšalo dostopnost atlantskih pomorskih regij ter povečalo pretok ljudi, blaga in storitev.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog resolucije o strategiji Evropske unije za atlantsko regijo sledi pozivu Evropskega sveta, naj Komisija razvije integrirano strategijo, ki bo reševala pomorska in ozemeljska vprašanja v Atlantiku. Glasoval sem za resolucijo, ki poziva Evropsko komisijo, naj pripravi pogajanja o načrtovani strategiji in o njih poroča najpozneje do junija. Cilj je, da se v regiji izvaja boljše usklajevanje pri vprašanjih, kot so integrirana pomorska politika, vseevropska prometna omrežja, ribištvo, podnebni in okoljski ukrepi, raziskave in razvoj ter izboljšanje pretoka ljudi, blaga in storitev v regijah, tako da se izpolni cilj kohezijske politike ter zagotovi povezanost vsega tega s strategijo EU 2020 in politikami Evropske unije za obdobje po letu 2013.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ker je – glede na to, da je Portugalska atlantska država z dinamičnim pomorskim območjem in velikim potencialom, čeprav ima ranljivo okolje, ki ga je treba ohraniti – po mojem mnenju dobro, da EU prizna potencial svoje atlantske regije. Prav tako menim, da je za veliko težav tega obsežnega območja potreben odziv na evropski ravni prek integrirane strategije EU za regijo in prek možnosti za politiko ozemeljske kohezije, ki bi morala biti temeljni okvir za odločitve Unije. Vendar odločitev Unije sploh ni, saj so bile v celoti žrtvovane zaradi nesprejemljivih proračunskih omejitev, ki so posledica političnih odločitev glede varčevanja, ki ne spodbujajo razvoja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na posebno geostrateško lego Portugalske je ta zadeva zelo pomembna, zlasti v zvezi s področjema pomorskega varovanja in nadzora. Zato menim, da je vzpostavitev strategije Evropske unije za Atlantik zelo primerna.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Tako kot resolucija o strategiji EU za Podonavje, ki jo je Evropski parlament sprejel prejšnji mesec, tudi ta predlog resolucije poudarja, da je največjo dodano vrednost makroregionalnih strategij EU opaziti na večravenskem sodelovanju, usklajevanju in boljših strateških naložbah razpoložljivih sredstev, ne pa v njihovem dodatnem dodeljevanju. Predlog resolucije opozarja na sklepe švedskega predsedstva, ki ne predvidevajo novih institucij in prav tako ne nove zakonodaje ali proračuna.

Poleg tega je odbor REGI želel, da bi ta strategija sledila pristopu od spodaj navzgor ter da bi bile pri oblikovanju in izvajanju te strategije vključene vse zainteresirane strani (regionalni in lokalni javni organi, države članice, EU, zasebne zainteresirane strani ter organizacije civilne družbe, tudi medregionalne mreže in organizacije, ki jih to zadeva). Kar zadeva Skupino Zelenih/EFA, vložili smo predloge sprememb o razvoju energije morja, preventivi in boju proti onesnaževanju morja s strani ladij ter razvoju ladijskega prometa na krajših razdaljah in glavnih pomorskih poteh in vsi ti predlogi so bili sprejeti.

  Antolín Sánchez Presedo (S&D), v pisni obliki. – (ES) Kot Galicijčan in sopodpisnik te pobude podpiram ambiciozno strategijo za atlantsko regijo. Komisijo pozivam, naj pred junijem 2011 vloži predlog, katerega prednostna naloga bosta rast in ustvarjanje trajnostnih delovnih mest v skladu s strategijo Evropa 2020. Območje makroregije je pomorsko, ranljivo in obrobno, zato strategija potrebuje integriran, večpanožen in ozemeljski poudarek, vse razsežnosti tega poudarka pa bi morale varovati okolje, spodbujati dostopnost, mobilnost in povezanost ter spodbujati kohezijo.

Strategija bi morala tudi olajšati sinergije med različnimi politikami EU – na primer v zvezi s: turizmom; glavnimi pomorskimi potmi in vseevropskimi prometnimi omrežji; skupno ribiško politiko; energetsko politiko in zlasti energijo morja; ukrepi glede podnebnih sprememb; okvirnim programom za raziskave in tehnološki razvoj; večjezičnostjo; in na splošno vsemi politikami, ki se bodo izvajale od leta 2014 naprej – in med vsemi ustreznimi politikami, ki jih bodo na terenu pripravili različni pristojni organi. Načrt je treba pripraviti, sprejeti in izvajati pregledno in zanesljivo ob sodelovanju vseh javnih institucij ter ob vključenosti zasebnega sektorja in organizacij civilne družbe.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska atlantska obala ima zaradi svoje obsežnosti velik potencial in različne posebnosti. Atlantska regija ponuja pomembne in dinamične pomorske dejavnosti ter obsega regije, ki se med seboj zelo razlikujejo, vendar imajo skupno značilnost, namreč, da so odvisne od dejavnosti v pomorskih bazenih tega oceana. V Atlantiku obstajajo oddaljene regije, ki so težko dostopne, saj so fizično zelo oddaljene od celinske Evrope. Govorim predvsem o najbolj oddaljenih regijah EU, kjer se slaba povezanost in težka dostopnost odražata v njihovem gospodarskem in socialnem razvoju. Treba pa je omeniti tudi to, da imajo te regije edinstvene prednosti v primerjavi z drugimi evropskimi regijami. Njihove značilnosti poleg stalnih omejitev ponujajo tudi potencial, ki bi ga bilo treba upoštevati v okviru integrirane perspektive atlantske regije.

Cilj teritorialne kohezije omogoča oziroma določa usklajen razvoj vseh regij EU ob upoštevanju posebnosti vsake posamezne regije. Zato upam, da se bodo najbolj oddaljene regije Makaronezije, tudi moja domača regija Madeira, ustrezno upoštevale v vseh prihodnjih strategijah za Atlantik ter da bo integrirani pristop lahko odpravil glavne težave in izzive, s katerimi se spopadajo te regije.

Predlog resolucije B7-0156/2011

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to resolucijo, ker menim, da je pristop Turčije k EU v strateškem interesu tako te države kot EU, vendar se bo Turčija zaradi tega morala odločneje zavezati procesu reform, da bo izpolnila pristopna merila. To še zlasti velja za področja svobode tiska, združevanja in zbiranja, za zavezanost vzpostavitvi hitrejšega, bolj neodvisnega in bolj poštenega sodnega sistema, ki učinkovito sodeluje v boju proti terorizmu, ter za prizadevanja za pravice žensk in na splošno človekovih pravic. Poleg tega je umik turških sil s Cipra temeljni pogoj za vzpostavitev vzdušja dobrososedskih odnosov.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o poročilu o napredku Turčije v letu 2010. Ko se je Turčija začela pogajati o pristopu k EU, se je zavezala reformam, dobrososedskim odnosom in postopnemu približevanju EU. Vendar je očitno, da Turčija napreduje prepočasi, kar kaže na nepripravljenost vladnih predstavnikov te države na izvajanje reform in demokratizacijo države. Evropski parlament je zelo zaskrbljen zaradi slabšanja stanja na področju svobode tiska, nekaterih cenzurnih ukrepov in vse pogostejše avtocenzure v turških medijih, tudi na internetu. Obsojamo omejevanje svobode zbiranja in zlasti dejstvo, da je policija decembra 2010 nasilno zatrla študentske demonstracije na univerzi v Ankari. Evropski parlament je zaskrbljen tudi zaradi pregona zagovornikov človekovih pravic v Turčiji. To predstavlja le delež kršitev človekovih pravic v državi, ki si prizadeva postati država članica EU. Jasno je, da je sedanji položaj človekovih pravic v Turčiji zapleten, lahko bi celo rekli, da je v nasprotju z vrednotami in politikami EU. Glede na to pogajanja o pristopu k EU vodijo v slepo ulico. Zato menim, da morajo turške oblasti sprejeti takojšnje stroge reforme v vseh vejah oblasti ali pa razmisliti o možnosti, da Turčija ne postane članica EU, temveč strateška partnerica.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Poročilo Evropskega parlamenta in ustrezni predlog resolucije, ki sta bila sprejeta na plenarnem zasedanju, ponazarjata imperialistični boj za oblast znotraj EU ter spor glede gospodarskih in političnih odnosov in ciljev, ki potekata v sodelovanju z buržoazijo v Turčiji. Ta vprašanja so povezana z izkoriščanjem ljudi v tej državi, podpiranjem širših imperialističnih interesov pri nadzoru virov, ki ustvarjajo bogastvo, in izkoriščanjem ljudi na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in na celotnem območju. Medtem ko se kapitalistična kriza in imperialistični napad stopnjujeta, je Evropski parlament zamolčal politiko turške vlade, ki je naperjena proti navadnim ljudem, ter napad na socialne pravice in ljudske svoboščine delavcev v tej državi. Turška vlada ljudske sile, ki nasprotujejo kršitvam pravic Kurdov, še naprej obravnava kot teroriste. Evropski parlament dopušča turško nepopustljivost in napad na Republiko Ciper. Glasoval je proti predlogom in spremembam v zvezi z Republiko Ciper in njenimi zakonskimi pravicami na območju. Grška komunistična stranka odločno nasprotuje pristopu Turčije k EU, saj se bori proti tej imperialistični organizaciji. Poslanci Evropskega parlamenta iz grške komunistične stranke so glasovali proti poročilu o Turčiji, saj lahko pristop te države k EU privede le do stiske za delavce.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – S svojo izjavo želim utemeljiti, zakaj sem se vzdržal glasovanja o resoluciji o Turčiji. Vzdržal sem se zato, ker se nisem strinjal s tem, da v resoluciji ni pozitivne spodbude in jasne ocene nekaterih bistvenih lastnosti nedavnega ukrepanja turške vlade. V tej resoluciji je preveč pokroviteljskega odnosa do pomembne države, ki si ne zasluži tega obravnavanja.

Turčiji se postavlja preveč zahtev s preveč podrobnostmi in nerealnimi standardi, ki jih je treba izpolniti. Če bi se ti standardi uporabili za države članice EU, nekatere od njih ne bi izpolnjevale pogojev za pristop k EU. Upam, da se bo ta odnos do Turčije sčasoma spremenil, in upam, da bo ta parlament pokazal odločnejšo zavezanost cilju, da Turčija kmalu pristopi k EU.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Turčija se je zavezala reformam, dobrososedskim odnosom in postopnemu približevanju EU. Te zaveze in prizadevanja Turčije je treba obravnavati kot priložnost za posodobitev države, saj turški državljani in civilna družba podpirajo nadaljnjo demokratizacijo Turčije ter so zavezani odprti in pluralistični družbi. Kljub doseženemu napredku na nekaterih področjih je položaj v Turčiji še vedno precej zapleten. Doslej je Turčija v zvezi z reformami napredovala precej počasi. Zaradi stalnih sporov med političnimi strankami ter zaradi pomanjkanja pripravljenosti vlade in opozicije, da bi si skupaj prizadevali za soglasje o bistvenih reformah, ni nobenega vidnega učinka in na nekaterih področjih se položaj slabša, zlasti v zvezi s svobodo tiska. Turška vlada se je zavezala, da bo izvedla obsežne reforme za posodobitev svoje države, zato mora okrepiti svoja prizadevanja za vzpostavitev demokratične države, ki temelji na načelu ločevanja oblasti in na ravnotežju med njeno izvršilno, zakonodajno in pravosodno vejo ter spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Turčija že peto leto zapored ni izpolnila zahtev Evrope. Okrepila so se fundamentalistična gibanja, proti katerim se vlada zaradi svojih nacionalističnih in islamskih političnih nazorov ne bori.

Položaj krščanskih verskih manjšin in žensk se že vrsto let slabša. Turčija se torej ne želi uskladiti z zahodnimi demokratičnimi standardi; odločila se je za ponovno islamizacijo, ki jo bo čedalje bolj oddaljevala od pristopa. Država, ki si prizadeva prevzeti vodilno vlogo v arabsko-muslimanskem svetu z napadalno zunanjo politiko do zahoda in Izraela, je država, ki sama razkriva razloge za to, da moja skupina že dolgo nasprotuje tistim, ki želijo, da Turčija postane država članica.

Čeprav poročilo po eni strani prikazuje številne problematične vidike, ki so se pojavili v zadnjih letih, po drugi strani tudi pozdravlja „napredek“, ki ga je turška vlada dosegla na nekaterih področjih. V bistvu poročilo Ankari na široko odpira vrata v Evropo, zato sem glasovala proti poročilu. Turčija ne v kulturnem ne v političnem smislu ni in nikoli ne bo Evropa. Nazadovanje Turčije bi moralo celo njene najbolj goreče zagovornike prepričati, da se odrečejo zamisli o pridružitvi te države evropskemu projektu.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropski parlament mora še naprej spodbujati države, ki želijo postati članice Evropske unije, saj bosta le spodbujanje demokratičnih sprememb in hitro kaznovanje zlorab ali neustreznosti omogočila, da se bodo te države uskladile s skupnimi demokratičnimi in gospodarskimi standardi držav članic. Zato je normalno, da se pozdravijo prvi koraki proti ustavni reformi v Turčiji, kar pa poudarja potrebo po reformah globalnega sistema. Politične težave Turčije, njeni odnosi z Grčijo, ki so še vedno napeti in so celo v slepi ulici, negotov dialog med političnimi strankami in spodkopavanje svobode tiska, vse to so razlogi za upočasnitev pristopnih pogajanj. Takojšnji cilj Turčije je verjetno odprava vizumskega režima, ki ga države članice določajo za turške državljane. Dejansko bo končanje pogajanj o sporazumu o ponovnem sprejemu oseb privedlo do boljšega upravljanja migracij.

Komisija mora s Turčijo začeti pogovore o vizumih takoj, ko bo začel veljati sporazum. Evropa si ne more privoščiti, da bi bila tako velika država, kot je Turčija, razočarana nad načinom, na katerega se obravnavajo njeni državljani. Turčija verjetno pričakuje, da ji bo resolucija Parlamenta bolj koristila. Vendar dejstvo, da Parlament pravi, da je pogajalski proces z EU dolgotrajen in odprt, ne odraža dejanskega stanja na terenu.

  Philippe de Villiers (EFD), v pisni obliki. – (FR) Vzdrževanje dobrih odnosov s Turčijo lahko državam članicam gotovo le koristi, vendar se je Evropska unija s tem poročilom o doseženem napredku Turčije na poti k pristopu ponovno diskreditirala.

Prvič, še vedno ne prisluhne prebivalcem Evrope, ki so zaskrbljeni zaradi te možnosti, zaradi katere vsako leto na slepo porabimo več sto milijonov evrov (v okviru predpristopne pomoči), ne da bi kaj dobili v zameno.

Drugič, Unija priznava, čeprav se iz tega ni ničesar naučila, da se Turčija na Cipru norčuje iz mednarodnega prava, v svoji državi pa iz temeljnih pravic, da zaničuje svoje armenske in grške sosede, zatira manjšine, ki živijo na njenem ozemlju, in ne blagovoli spoštovati niti zavez, ki jih sprejme do Unije.

Kdaj bomo dovolj pogumni, da bomo ušli iz te pasti? Se bodo naši voditelji vrnili v resničnost in Turčiji namesto pristopa predlagali partnerstvo?

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da se reforme v Turčiji, čeprav so pomembne, izvajajo počasi. Treba je poudariti nedavno spremembo pravnega okvira, ki krepi pravice žensk in prispeva k večji enakosti spolov, vendar je treba še veliko narediti, da se bodo povečale nizke stopnje zaposlenosti žensk.

  Göran Färm, Olle Ludvigsson, Marita Ulvskog in Åsa Westlund (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialni demokrati podpiramo zahtevo, da Turčija prizna genocid. Vendar je po našem mnenju pomembno, da kritika Turčije zaradi nepriznavanja genocida ne služi kot orožje – na žalost – ksenofobičnih sil, ki želijo Turčiji za vsako ceno preprečiti pristop k EU. Menimo, da je pomembno, da se nadaljujejo pogajanja s Turčijo o članstvu in da se pritisne na to državo, naj izpolni københavnska merila, saj jo bo to prisililo, da bo izpolnila zahteve glede človekovih pravic in sprejela naprednejši odnos do manjšin, kot so Kurdi, Armenci, Asirci in Sirci, za katere menimo, da bi morda imele največ koristi od pristopa Turčije k EU – k EU, ki je resnično demokratična in pripravljena sprejeti raznolikost. Zato smo se vzdržali glasovanja o predlogu spremembe 38.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na vrtinec nestabilnosti, ki je prizadel južno Sredozemlje in celotni muslimanski svet je jasno, da se je turški režim kljub vsem svojim pomanjkljivostim lahko razvil na mirnejši in bolj urejen način ter da si je prizadeval za približevanje in povezovanje z Evropsko unijo s sprejetjem njenih standardov in najboljših praks. Danes je Turčija regionalna sila, ki ji mora EU namenjati posebno pozornost, saj je povezanost EU in Turčije pomembna. Po drugi strani je treba priznati, da Turčija še vedno ne izpolnjuje vseh objektivnih meril, zaradi katerih bi si lahko prizadevala postati polnopravna članica Unije, ter da bodo reforme, ki jih je nedavno sprejela, imele pričakovane rezultate šele čez nekaj časa. Upam, da bo Turčija uspešna pri svojih prizadevanjih za demokratizacijo in da bo njen prihodnji odnos z Unijo, kakršen koli že bo, tesnejši in da se bo poglobil v obojestransko korist.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pogajanja o pristopu Turčije k EU so se začela oktobra 2005, proces pa še poteka in je daleč od tega, da bi se zaključil v bližnji prihodnosti. Evropska unija, ki ji je do dobrososedske politike, pozdravlja vključitev, saj šteje Turčijo za strateško partnerico. Napredovanje tega procesa pa ovirajo nekatere težave. Prva med njimi je nespoštovanje temeljnih pravic, kar zadeva svobodo govora, spoštovanje manjšin in pravno državo. EU ocenjuje tako stanje kot nesprejemljivo, poslabša pa ga še okupacija večjega dela ozemlja Cipra. Turčija mora zato dokazati, da se spreminja, še zlasti z uveljavitvijo zakonodaje, spremenjene leta 2007, in s polnim izpolnjevanjem svojih zavez EU. Glasujem za poročilo v upanju, da bo turška vlada čim prej sprejela priporočila iz njega, saj bo sadove tega želo turško ljudstvo.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Turčija vojaško zaseda del ozemlja države članice EU: Republike Ciper. Ob vseh prizadevanjih ciprske vlade za rešitev tega problema in ob njenih vztrajnih znakih pripravljenosti za pravično rešitev pa turške oblasti ne kažejo nikakršne volje, da bi se na to ustrezno odzvale. Nasprotno, vztrajajo pri politiki kršenja resolucij Združenih narodov in pri okupaciji ter kolonizaciji severnega dela otoka. To bi morala biti osrednja točka resolucije. Iz resolucije pa veje sprijaznjenost s takim stanjem. Ne spregovori niti o zatiranju delavcev, sindikatov in levičarskih sil v Turčiji, niti o kurdski manjšini. Tisti, ki so glasovali za to resolucijo, namesto tega pozivajo Turčijo, naj „podpira izvajanje politik in ukrepov EU v regiji“, zlasti na energetskem področju, in izpostavljajo njeno „konstruktivno vlogo“ v operacijah Nata v Afganistanu in na Balkanu ter „obnovitev tesnih vezi z Izraelom“. Tako razmišljanje ponazarja globlji pomen procesa širitve EU, ki je v primeru Turčije uveljavljanje želja evropskih sil in interesov, ki jim le-te služijo.

  Carlo Fidanza (PPE) , v pisni obliki. Pozdravljam poročilo svoje nizozemske kolegice iz Poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) gospe Oomen-Ruijten. Besedilo je zelo uravnoteženo. Poudarja nekatera ključna vprašanja, ki jih je treba v procesu približevanja Turčije Evropski uniji še rešiti, ugotavlja pa tudi, da morajo, podobno kot pri še nerešenem vprašanju genocida nad Armenci, turške oblasti prevzeti odgovornost za okupacijo dela otoka Cipra in za spor z Republiko Ciper, državo članico EU od leta 2004.

Še ena temeljna točka je medverski dialog z različnimi skupnostmi, tudi krščansko, še zlasti možnost, da te skupnosti pridobijo status pravnih oseb, da bodo lahko odpirale in uporabljale verska središča. Menim, da je že čas, da se odrečemo dvoličnosti in neprestanemu drezanju v turško ljudstvo, saj smo že od vsega začetka vedeli, da bodo te ovire trd oreh. Turčija ni Evropa, niti v kulturnem niti v zemljepisnem smislu, kljub izredno tesnim trgovinskim vezem z Evropo. Zato menim, da bi bilo bolj koristno in smiselno vzpostaviti prednostno trgovinsko partnerstvo, namesto da vztrajamo na dolgi in naporni poti k pristopu.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Kot poudarjamo, pogajanja o pristopu Turčije k EU odpirajo vrsto vprašanj. Ta proces podpirajo glavne sile v EU in v njem ne manjka protislovij, saj med njegove cilje spadajo vključitev te velike države v skupni trg EU, vzpostavitev nadzora nad njenim gospodarstvom ter uporaba njenega geostrateškega položaja na Bližnjem vzhodu, Kavkazu in v Srednji Aziji, zlasti za dostop do energetskih virov in trgov na tem območju ter za nadzor nad njimi.

Resolucija je glede tega poučna, saj poziva Turčijo, naj „podpira izvajanje politik in ukrepov EU v regiji“, zlasti na energetskem področju, in izpostavlja njeno „konstruktivno vlogo“ v operacijah Nata v Afganistanu in na Balkanu ter „obnovitev tesnih vezi z Izraelom“.

Resolucija pušča ob strani preganjanje delavcev, sindikalistov in levičarskih sil v Turčiji ter zatiranje turškega ljudstva. Kar zadeva Ciper, se večina v Parlamentu zateka k ustaljeni dvoumnosti, čeprav ni jasno zakaj, saj Turčija ni naredila še nobenega koraka k priznanju Cipra, države članice EU, ampak ohranja vojaško okupacijo severnega dela otoka in v nasprotju z resolucijami ZN naseljuje tja turške državljane, da bi spremenila demografska razmerja.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Velike poslanske skupine v odboru niso zbrale poguma za zagovor svojih političnih pogledov na pristop Turčije k Evropski uniji. Da bi se izognile tehtanju med polnim članstvom v Uniji, ki ga zagovarjajo levičarji, in prednostnim partnerstvom, ki ga zagovarjajo tako imenovani desničarji, so sklenile kupčijo. Odločile so se za ustaljeno vsebinsko prazno različico „odprtega“ procesa ─ z drugimi besedami, procesa z negotovim izidom. Le kdo želi sodelovati v pogajanjih, ki nimajo jasno opredeljenih ciljev? S tem se norčujemo iz Evropejcev, katerih pretežna večina nasprotuje pristopu, ki pa jim niti lastne vlade niti Parlament nočejo prisluhniti. Parlament, ki leto za letom tarna, da Turčija ne spoštuje svojih zavez, da so reforme počasne, da se položaj žensk in manjšin slabša, da je država v sporu z eno od držav članic ...

In ki se iz tega ne nauči popolnoma ničesar! Norčujemo se tudi iz Turčije in njenega ljudstva ─ kar pa ima pogubne diplomatske posledice, kot smo videli nedavno med obiskom gospoda Erdoğana v Nemčiji in med obiskom gospoda Sarkozyja v Turčiji. Nicolas Sarkozy pa nima niti poguma izraziti svoje prepričanje: ali se v resnici zavzema za partnerstvo in ne za pristop? Če je tako, bi moral to jasno povedati in temu ustrezno ravnati.

  Catherine Grèze (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Naklonjena sem pogajanjem in pristopu Turčije k Evropski uniji, a le pod pogojem, da se spoštujejo človekove pravice in demokracija. Zato sem glasovala za spremembo, v kateri je predlagano, da se prizna genocid nad Armenci, kar je ključno zgodovinsko dejanje in temeljni pogoj za pristop Turčije k Uniji.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. Glasoval sem za to besedilo, ker so se pristopna pogajanja s Turčijo začela 3. oktobra 2005, potem ko je Svet odobril pogajalski okvir, in ker je bil začetek teh pogajanj izhodiščna točka dolgotrajnega in odprtega procesa. Turčija se je zavezala reformam, dobrososedskim odnosom in postopnemu približevanju EU, ta prizadevanja pa je treba obravnavati kot priložnost za posodobitev države. Popolna usklajenost z vsemi københavnskimi merili v skladu s sklepi zasedanja Evropskega sveta decembra 2006 je še vedno osnova za pristop k EU, namreč k skupnosti, ki temelji na skupnih vrednotah. Za glavne vidike in prednostne naloge vključevanja štejem vzpostavljanje dobrososedskih odnosov, krepitev socialne kohezije in blaginje ter izpolnjevanje københavnskih meril.

  Anneli Jäätteenmäki (ALDE) , v pisni obliki. – (FI) Turčija si za včlanitev v EU prizadeva že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, v zadnjem času pa so pogovori o pristopu praktično zastali. Turčija se mora pogledati v ogledalu: ni še uveljavila protokola iz Ankare, ni še priznala Cipra. Poleg tega to državo pred pridružitvijo Uniji čakajo reforme na področju človekovih in državljanskih pravic. Te vključujejo svobodo veroizpovedi in priznanje pravic žensk. To so dejstva. Pa tudi Unija bi se morala pogledati v ogledalu. Ugotavljamo lahko močan odpor proti vstopu Turčije v EU, ta odpor pa temelji na predsodkih in strahu pred razlikami. Velike države, kot sta Nemčija in Francija, se bojijo Turčije, ker je velika in vplivna država. Dogodki v severni Afriki so ponovno pokazali, da je Turčija spretna na zunanjepolitičnem prizorišču. Turčija je v resnici spretnejša od EU in njenih držav članic.

Turčija že od šestdesetih let gradi dobrososedske odnose in krepi stabilnost v svoji regiji ─ na mejah z Evropo, južnim Kavkazom, srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom. Mladi v severni Afriki, ki so tako zavzeti za reforme, pogledujejo proti Turčiji. Turčija je gospodarska sila. V nasprotju z evropskim gospodarstvom je turško gospodarstvo dinamično in v vzponu, kljub gospodarski krizi in recesiji, ki sta prizadeli Evropo in ostali svet. Tega ne smemo spregledati.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Danes, ko v strahu in upanju spremljamo revolucije, ki so zajele nekatere arabske države, je moje prepričanje, da je turško članstvo v Evropski uniji geopolitična in strateška nujnost, samo še močnejše. Turčija je demokratična islamska država, ki lahko služi kot svetal zgled drugim arabskim državam pri vzpostavljanju demokratične ureditve na temeljih pravne države in spoštovanja človekovih pravic ob ohranitvi verskih vrednot. Naša napačna sporočila državljanom Turčije in njihovo podpihovanje vpliva protievropskih in islamskih fundamentalističnih sil me skrbijo. Zavedat se moramo, da s takim ravnanjem delamo uslugo tistim, ki jih pomembna vloga Evropske unije na svetovnem prizorišču moti. Pogledati moramo resnici v oči in si priznati, da Evropa v tem trenutku glede gospodarskega razvoja ne more tekmovati z državami, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. S sprejemom Turčije v našo Unijo bi postali večji in gospodarsko močnejši.

Turčiji moramo priznati tudi pomemben prispevek k geopolitični stabilnosti. Iz latvijskih izkušenj vem, da so pristopna pogajanja pomembna spodbuda k reformam, zato je bistveno, da EU odpre nova poglavja v pogajanjih s Turčijo. Želja Turčije, da bi z EU začela pogajanja o uvedbi režima brez vizumov, je upravičena. Turška vlada je napravila že niz pomembnih korakov, zato bi rada opozorila, da mora biti kritika v poročilih EU o napredku Turčije sorazmerna in da mora temeljiti na objektivni presoji dosežkov te države.

  Ramona Nicole Mănescu (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Turčija dosega izjemno gospodarsko rast in je v zadnjih 10 letih napredovala s 27. na 16. mesto med največjimi gospodarstvi na svetu. Je 7. največja trgovinska partnerica Evropske unije, EU pa je njena glavna trgovinska partnerica. Približno 88 % neposrednih tujih naložb v Turčiji izvira iz držav EU, kar je znak trdnosti naših vezi. Na političnem področju je zgled stabilnosti in demokratičnosti muslimanskim državam. Pogajanja s Turčijo bi bilo treba pospešiti. Menim na primer, da bi bilo pomembno, tudi za države članice, odpreti pogajalsko poglavje 15, ki zadeva energijo. V času, ki želimo razširiti paleto naših virov energije, pri čemer je eden od pomembnih projektov plinovod Nabucco, ne smemo zanemarjati strateškega pomena Turčije za energetsko varnost Unije. Zato mislim, da moramo Turčijo že tudi pred pristopom opazneje pritegniti v energetske projekte EU in v regionalno sodelovanje na območjih Črnega morja in Sredozemlja.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. Glasoval sem za poročilo, ki izraža pohvalo turškim državljanom in civilni družbi za njihovo podporo nadaljnji demokratizaciji Turčije ter za njihovo zavezanost odprti in pluralistični družbi, obenem pa ugotavlja počasen napredek Turčije pri reformah in opozarja, da se je turška vlada zavezala, da bo izvedla obsežne reforme za izpolnitev københavnskih meril in tudi za lastno posodobitev; ter poziva vlado, naj okrepi svoja prizadevanja na tem področju.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D), v pisni obliki. – (EL) V zadnjem letu Turčija ni v ničemer spremenila svojega odnosa niti do Evropske unije niti do Cipra. Turške kolonialistične in okupatorske sile so še vedno na otoku. Zavedati se moramo, da tudi turški Ciprčani na okupiranem Cipru demonstrirajo proti Turčiji in protestirajo zaradi finančne stiske, ki jim jo povzroča prisotnost turške okupacijske vojske. V izjavi ob demonstracijah ciprskih Turkov je turški predsednik vlade Erdoğan priznal, da je Turčija zasedla Ciper zaradi svojih strateških interesov.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Resolucija deli Turčiji nauke o demokraciji. To poučevanje ni na mestu. Komaj dva meseca nazaj je Parlament pozdravil pogajanja med Komisijo in diktatorjem polkovnikom Gadafijem. Kaj pa meni glede povezovanja Unije in Turčije?

V resnici je neznosno, da naša zbornica opominja partnersko državo na nujnost ločitve vej oblasti, ko pa česa podobnega ne zahteva niti v sami Uniji. Pa še hujše stvari imamo: besedilo preti Turčiji s prekinitvijo pristopnih pogajanj, če se ne bo nemudoma uklonila neoliberalističnim dogmam Unije, in jo opozarja na københavnska merila. Vsakdo, ki mu je pri srcu splošno dobro ljudi, ve, da se mora Evropa pred kakršno koli širitvijo spremeniti. Nasprotujem kakršnemu koli nadaljnjemu širjenju, dokler ne bomo odpravili socialnega dampinga, glasoval pa bom proti temu nadutemu besedilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Morebiten pristop Turčije k EU še vedno vzbuja hude pomisleke. Nadaljnja okupacija dela Cipra, zavrnitev odprtja pristanišč in letališč na tem območju, kršitve pravic političnih, verskih in etničnih manjšin, diskriminacija žensk, izključitev političnih strank in razveljavitev zakonov, ki omejujejo pristojnost vojaških sodišč, so nekateri primeri, ki to dokazujejo. Obstajajo tudi druga pomembna vprašanja. Večina turškega ozemlja ne spada v Evropo. Islamska identiteta Turčije se močno razlikuje od judovsko-krščanske identitete večine držav EU, edini porok za sekularnost države pa je vojaška sila. Poleg tega bi pritok ljudi iz nove države z najštevilnejšim prebivalstvom v EU povzročil močno neravnovesje na trgu delovne sile. S tem ne zanikamo priznanja, da si je Turčija v zadnjih letih prizadevala izpolniti merila, ki jih zahteva EU, in se zavedamo neprecenljive vloge, ki jo ima ta država v okviru Nata. Morda bi bilo smiselno premisliti o tem, da bi Turčiji zajamčili privilegiran in prednostni status partnerstva z EU, namesto da spodbujamo lažna pričakovanja in upanje na članstvo, kar bi se težko uskladilo z dejstvi in okoliščinami.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Podpiram pristop Turčije k EU in pozdravljam napredek, ki ga je dosegla ta država v prid svojim državljanom. Ob tem pa je treba omeniti, da bo lahko Turčija postala država članica EU šele, ko bo izpolnila københavnska merila in svoje obveznosti do EU same in do držav članic, tako kot vsaka država kandidatka. Turčija mora spoštovati mednarodno pravo in mora napraviti mnogo več glede kurdskega vprašanja, priznati genocid nad Armenci in urediti svoje odnose s sosednjimi državami. Turčija mora torej umakniti svoje okupacijske sile iz Republike Ciper.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Prepričan sem, da je pristop Turčije ključnega pomena za Unijo, če želi le-ta okrepiti svoj politični, strateški in gospodarski vpliv na mednarodni ravni. Vključitev te države v Evropo bo Evropejcem koristila vsaj toliko kot Turkom.

Ne smemo pozabiti, da je Turčija že tradicionalno sekularna država, da je močna in ima obilo človeškega kapitala. Odpira nam dostop do azijskih in bližnjevzhodnih trgov in energetskih poti. Je tudi popolnoma zanesljiva članica Nata. Omeniti velja tudi prizadevanja turških oblasti pri krepitvi spoštovanja človekovih pravic. Tudi sprejem sprememb ustave je korak k izpolnitvi demokratičnih standardov, ki so pogoj za pristop.

Nova zakonodaja o radiu in televiziji je sicer dobrodošel napredek, še vedno pa je zaskrbljujoče stanje na področju svobode izražanja, natančneje, svobode tiska. Pogoj za napredek pristopnega procesa pa je tudi rešitev ciprskega vprašanja.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. ─ Pristop Turčije k EU ni v strateškem interesu EU, dokler Turčija ne bo prevzela odgovornosti za genocid nad Armenci in umaknila svojih čet s Cipra. Glasoval sem proti resoluciji v celoti in proti vrsti njenih sramotnih posameznih točk.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Tudi to poročilo o napredku pristopnih pogajanj s Turčijo je več kot streznjujoče. Kaj pa bi lahko glede na okoliščine,drugega pričakovali? Turčija ni evropska država ─ niti zemljepisno, niti kulturno, niti zgodovinsko ─ in zato drugače od nas rešuje vrsto vprašanj. Ob vsem tem me čudi, kako je naši zbornici uspelo sestaviti tako politično korektno in ugodno resolucijo na to temo. Resnica ne sme nikoli priti na dan in jasnim besedam se je treba izogibati, če je le mogoče. Čas bi že bil, da bi bili s Turki odkriti. Turkom moramo jasno povedati, da so naši prijatelji in partnerji na mnogih področjih, njihov pristop k EU pa preprosto ni mogoč.

Razumne sile v Turčiji so že zdavnaj spoznale, da pristop k Evropski uniji za njihovo državo ni najbolj smiseln cilj. V skladu s svojim položajem in mnogovrstnih vezi s turškimi ljudstvi na Kavkazu ter z Arabci se Turčija razvija v pomembno strateško silo na Bližnjem vzhodu. EU bi morala to upoštevati in spoznati, da je Turčija naša strateška partnerica, katere pomen sega prek njenih meja.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Sprašujem se, kako je mogoče, da poročilo ne omenja niza temeljnih vprašanj v zvezi s Turčijo, še zlasti katastrofalnega položaja na Cipru. Na severnem delu otoka pod turško upravo so sistematične kršitve osnovnih pravic vsakdanji pojav in Turčija skuša pripeljati tja čim več priseljencev, kar gotovo ne bo koristilo mirovnemu procesu, ki ga z upanjem čakamo.

Drugo temeljno vprašanje, ki me osuplja in tudi ni ustrezno izpostavljeno, je turško trmasto zavračanje priznanja genocida nad Armenci v prejšnjem stoletju. Zaradi tega in tudi iz drugih razlogov sem glasoval proti poročilu, prav tako pa odločno in neomajno nasprotujem morebitnem pristopu Turčije k Evropski uniji.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Evropska unija potrebuje Turčijo, Turčija pa potrebuje EU. To je nujnost ne le z vidika trgovinskih in gospodarskih vezi in naložb. Pred skoraj 100 leti je Turčija usmerila svoj pogled k Evropi in danes je lahko in mora biti most, ki bo našo celino povezoval z muslimanskim svetom. Žal moramo ugotoviti, da so pogajanja o pristopu Turčije k EU nekoliko zastala. EU čaka na napredek, zlasti pri varstvu človekovih pravic, enakosti spolov, zagotavljanju svobode izražanja, svobode tiska in verskih svoboščin. Naslednje pomembno vprašanje je normalizacija odnosov s Ciprom. Spor je treba rešiti na način, ki bo v prid tako Turčiji kot Cipru. Nujno je doseči mirno rešitev spora.

Dogodki v severni Afriki kažejo, da lahko Turčija pomembno prispeva k širjenju stabilnosti in demokratičnih vrednot. Libijci, Egipčani in drugi Arabci imajo Turčijo in EU za zgleda, po katerih se morajo ravnati. Glasoval sem za poročilo, ker je uravnoteženo. Ustrezno opisuje potek približevanja Turčije EU v letu 2010. Že od nekdaj podpiram turško včlanitev. Vendar mora ta država uveljaviti protokol iz Ankare in postoriti še mnogo več, zlasti v zvezi z manjšinami, ženskami, svobodo tiska in pravno državo.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo Parlamenta o napredku Turčije v letu 2010. Letno poročilo Komisije kaže, da je preobrazba Turčije v demokratično in pluralistično državo počasen in težaven proces, vendar si turška vlada, državljani in civilna družba prizadevajo zanjo. Domače politično prerekanje okoli reform nikakor ne olajšuje poti k evropskim standardom, je pa dokaz zavezanosti spremembam in posodabljanju. Dogodki v Sredozemlju v zadnjem času dokazujejo, kako pomembno je premišljeno presojati reforme in stanje in se vzdržati poenostavljenih pogledov za zadeve.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Predlog resolucije o poročilu o napredku Turčije v letu 2010 sem podprl. Ob drugih točkah vsebuje tudi pomemben poziv turški vladi, naj do uveljavitve sporazuma o ponovnem sprejemu med EU in Turčijo nadaljuje z izvajanjem že sklenjenih sporazumov o ponovnem sprejemu. Ta poziv je še toliko bolj pomemben, če upoštevamo nedavne dogodke v severni Afriki, ki so Grčijo potisnili v središče plazu priseljencev. Smo v času, ko moramo prav vsi med nami brez razlik opozarjati na nevarnosti priseljevanja, ki nas lahko doletijo; ne moremo stati ob strani in samo opazovati tega, kar se že dogaja. Kot država kandidatka bi morala Turčija sodelovati z EU, da bomo z Grčijo in drugimi državami članicami skupaj zajezili val priseljencev, ki skušajo nezakonito vstopiti v EU.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Predlog resolucije o Turčiji opominja na stanje na področju človekovih pravic. Trdovraten pat položaj v odnosih med Turčijo in Ciprom, negotov dialog med političnimi strankami, spodkopavanje svobode tiska, pravic žensk in drugih temeljnih pravic je le nekaj dejavnikov, ki so po ugotovitvah v osnutku poročila prispevali k upočasnitvi pristopnih pogajanj. Pogajanja so označena kot „dolgotrajen in odprt proces“. Menim, da moramo pristop Turčije k EU šteti za strateško pridobitev za obe strani: za EU in za Turčijo. Zato pozivam turško vlado, naj pospeši proces reform, da bo država v celoti izpolnila pristopna merila.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Proces približevanja Turčije merilom in ciljem Evropske unije traja že dolgo in bo še trajal. Zato že ves čas zagovarjam poglabljanje odnosov med EU in Turčijo s postopnim vzpostavljanjem partnerskih odnosov na različnih področjih. Menim, da vzbujanje upov v vključitev dolgoročno ni dobro niti za EU niti za Turčijo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Ob vsem napredku, opisanem v razpravi in „uvodu“, so še vedno problemi v zvezi z ženskami, manjšinami, svobodo mišljenja in tiska, socialnimi neravnovesji, revščino, pravicami otrok, izobraževanjem, neodvisnostjo sodstva in posegi vojske v politiko.

Komisija EU ugotavlja, da kljub napredku na zakonodajnem področju „visoki častniki oboroženih sil v svojih izjavah prekoračujejo svoje pristojnosti, zlasti v izjavah o pravosodnih zadevah“. Glede pravosodnega sistema ugotavlja: „Preiskave v nekaterih odmevnih primerih vzbujajo zaskrbljenost. To kaže, da je treba izboljšati delo policije in orožništva, pa tudi sodelovanje med policijo in orožništvom na eni ter sodstvom na drugi strani.“

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zvezi z napredkom Turčije pri pogajanjih o pristopu k EU ostaja odprtih še veliko vprašanj.

Prvič, vprašanje v zvezi s Ciprom morata rešiti ciprska grška in ciprska turška skupnost, pogajanja pa morajo zajeti tudi umik turške vojske. Pogajanja so zdaj v skrajno občutljivi fazi. Poleg tega je treba ponovno izraziti temeljne dvome glede kulturnega ozadja države kot celote, ki je tesno povezano z islamsko tradicijo ─ precej daleč od katoliških krščanskih korenin Evrope.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Čeprav poročilo izraža ostro kritiko stališč Turčije, izraža tudi jasno naklonjenost njeni pridružitvi Evropski uniji. Tega ne moremo podpirati iz različnih razlogov, ki dokazujejo, da ta država nima ničesar skupnega z drugimi deli Evrope: zaradi zemljepisne lege, vere, militaristične odločitve za nadaljevanje okupacije dela ozemlja Evropske unije na severu Cipra, oženja svobode tiska, omejene svobode izražanja, diskriminacije na podlagi vere in kršenj pravic žensk se Turčija vedno bolj oddaljuje od Evrope.

Še danes druge verske skupnosti ne morejo odpreti in uporabljati verskih središč, sprejemati novih vernikov, šolati duhovščine ali delovati kot pravne osebe. Turška vlada zavrača uveljavitev pomembnih pogodb in protokolov Evropske unije in ne sodeluje dovolj pri obvladovanju nezakonitega priseljevanja. Zato tega poročila nisem podprl.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Od nekdaj podpiram pristop Turčije k Evropski uniji, če bo le izpolnila københavnska merila in ustrezno prevzela acquis communautaire. Predlog resolucije o poročilu o napredku Turčije sem danes podprl. Resolucija pred parlamentarnimi volitvami pošilja jasno in uravnoteženo politično sporočilo. Turčija je na poti k članstvu opravila že veliko dela, vključno z delno revizijo ustave, uveljavitvijo civilnega nadzora nad vojsko in delno reformo pravosodja. Vendar pa so potrebni še nadaljnji koraki. Pa tudi hitrejši morajo biti. Evropski parlament opozarja, da je bistveno izboljšanje na področju spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami žensk in manjšin, pa tudi zagotovitev neodvisnosti sodstva. Poleg tega je treba okrepiti svobodo izražanja, še zlasti svobodo tiska, ki je v zadnjem času, po aretacijah nekaterih novinarjev, spet pod pritiskom. Turčijo pa je treba spodbujati v njeni vlogi zgleda, ki jo lahko odigra v demokratičnih procesih v arabskem svetu. Zato se mi zdi obžalovanja vredno, da posamezne države članice še vedno blokirajo odprtje nekaterih ključnih poglavij v pristopnih pogajanjih.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. ─ Podprla sem poročilo, ki priznava spremembe na ustavnem področju v Turčiji, obenem pa našteva tudi področja, ki so še vedno problematična, na primer odlašanje pri uveljavljanju protokola iz Ankare. S spodbujanjem Turčije k vztrajanju pri reformah želi Evropski parlament doseči izboljšanje na področjih človekovih pravic in zakonodaje o enakosti, kar bo v prid turškim državljanom.

  Thomas Ulmer (PPE), v pisni obliki. – (DE) Poročilo o napredku Turčije zelo jasno razgrinja slabosti dosedanjega procesa. Turčija jasno zaostaja za pričakovanji. Ne smemo dopustiti nikakršnega pristopnega popusta, h kakršnemu pozivata poslanska skupina naprednega Zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu in poslanska skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze. S tem v zvezi moramo kritično ocenjevati tudi nastop gospoda Erdoğana v Nemčiji, med katerim je pozval Turke v Nemčiji, naj se izločijo iz družbe. Taki govori ne prispevajo k dobremu sodelovanju in pomenijo hudo klofuto prizadevanjem Nemčije, pa tudi Unije. Precej daleč od želenega je tudi stanje na področju svobode tiska in reševanje ciprskega vprašanja.

  Geoffrey Van Orden (ECR) , v pisni obliki. ─ Dosledno podpiram proces pridruževanja Turčije, popolnoma pa se zavedam tudi resnih težav, ki jih je treba še rešiti. Poročilo o napredku v letu 2010 je precej uravnotežen dokument in pri glasovanju sem ga podprl kljub nizu pomislekov ─ nenazadnje v zvezi s ciprskim vprašanjem, pri čemer globoko obžalujem, da so bile preglasovane spremembe s pozivom k izpolnitvi obljube Sveta EU, da bo odpravil osamitev severnega dela Cipra. Turčija ima vlogo osrednjega mostišča med Zahodom in Vzhodom in pošiljati ji moramo pozitivna ter gostoljubna sporočila.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za poročilo o napredku Turčije v letu 2010, ki se je jasno izkazal za nazadovanje. V poročilu piše, da v zadnjih 5 letih Turčija ni dosegla skoraj nikakršnega omembe vrednega napredka pri svojih reformah,niti pri izpolnjevanju pristopnih meril. Še vedno ugotavljamo znatne pomanjkljivosti na področjih človekovih pravic, svobode tiska in mišljenja ter pravic žensk. Kot članica Kontaktne skupine na visoki ravni za odnose s turško ciprsko skupnostjo na severnem delu otoka Ciper dobro vem, da enako velja tudi za nerešeno ciprsko vprašanje.

  Joachim Zeller (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za poročilo, a le zato, ker povsem izrecno ugotavlja, da pri pristopnih pogajanjih s Turčijo ni nikakršnega napredka. Velja prav nasprotno, v bistvu lahko spremljamo popoln zastoj ali celo nazadovanje v zvezi s spoštovanjem državljanskih in človekovih pravic, svobodo veroizpovedi, svobodo zbiranja in svobodo tiska, ter v zvezi s ciprskim vprašanjem. Nova zunanjepolitična usmeritev Turčije, na primer v zvezi z Iranom in Sirijo, dejansko vzbuja dvome, ali predsednik turške vlade Erdoğan misli resno, ko govori o približevanju Evropi. Tudi to, kako sploh Turčija porablja milijarde evrov predpristopne pomoči, ni jasno. Iz vsega tega lahko izpeljemo le en sklep, namreč, da je treba pristopna pogajanja ustaviti. Turčija je še vedno ena najpomembnejših partneric EU. Zamisel o njenem polnopravnem članstvu pa je vedno bolj utopična.

Predlog resolucije B7-0157/2011

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Podpiram resolucijo, ker sem prepričan, da bi morala Črna gora postati zgled uspešnega delovanja EU na Balkanu, saj izpolnjuje vse pogoje za začetek pristopnega procesa, ki jih je predpisala Komisija. Skrbi pa me razširjena korupcija, zlasti v gradbeništvu, v procesu privatizacije in pri javnih naročilih, še resneje pa me skrbi diskriminacija manjšin in najranljivejših skupin. Skrb bi morala veljati tudi neodvisnosti medijev.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Resolucijo o vključevanju Črne gore v evropske integracije sem podprla. Evropski parlament odobrava reforme, ki jih izvaja Črna gora, in pozdravlja doseženi napredek pri vključevanju v evropske integracije. Dne 17. decembra 2010 je Evropski svet sprejel sklep, da se Črni gori dodeli status države kandidatke za pristop k Evropski uniji. Pridružujem se izjavi v resoluciji, da Parlament obžaluje, da status kandidatke ni združen s pravico do začetka pogajanj. Z odločitvijo o začetku teh pogajanj ne smemo neupravičeno ali nerazumno odlašati. Pričakujem, da se bodo pogajanja začela najkasneje po objavi poročila Komisije o napredku v letu 2011, če bo seveda Črna gora uspešno napredovala in izpolnila merila Komisije.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropska unija močno podpira doseženi napredek v procesu širitve, ugotavlja pa, da večino sodelujočih držav čakajo še veliki izzivi. Ta resolucija zadeva Črno goro. Podprla sem jo, ker je po mojem mnenju uravnotežena: poudarja, da je črna gora dosegla že otipljiv napredek, ne le v gospodarskem smislu, ampak tudi v boju proti korupciji. Črna gora mora seveda nadaljevati po tej poti, menim pa, da je edino prav, da se ji dodeli uradni status države kandidatke za pristop k Evropski uniji.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Evropski svet je ponovno potrdil, da je prihodnost Zahodnega Balkana v Evropski uniji in da sta za to regijo še posebnega pomena rast in stabilnost. Sodeč po napredku, ki ga je dosegla Črna gora na različnih področjih, je jasno, da se država resno pripravlja na vključitev v evropske integracije. Vladne in opozicijske stranke v Črni gori so dosegle splošno soglasje glede tega vključevanja in mu namenjajo visoko prednost. Poročilo tudi kaže, da je pomoč prek predpristopnega instrumenta (IPA) v Črni gori uspešna in da so že opravljene pomembne reforme pravosodja in uprave. Črna gora je uspešno vključena v regionalno sodelovanje, je konstruktivna partnerica v regiji in prispeva k umirjanju razmer na Zahodnem Balkanu.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) V poročilu so nanizani razlogi, ki bi morali Evropo odvrniti od sprejema Črne gore v Evropsko unijo. Nebrzdana korupcija, trdovratna huda diskriminacija žensk in nekaterih narodnostnih manjšin, standardi medijskega pluralizma daleč pod evropsko ravnijo ter trdovratna prisotnost organiziranega kriminala v gospodarskem in političnem življenju države.

Ne morem podpreti niti izhodiščnega stališča Sveta glede pristopa balkanskih držav k EU. Prepričanje, da je Evropa edina možna usoda držav nekdanje Jugoslavije, je politični in strateški nesmisel. Videti je, da v vrhovih naših institucij izkušnje iz nedavne preteklosti nimajo nikakršne teže. Poskusi, da bi pospešili širitev in sprejeli medse gospodarsko šibke in politično nestabilne države, vsekakor ne prispevajo k utrjevanju evropskega projekta. V resnici slabijo njegovo ogrodje, upočasnjujejo sprejemanje odločitev in zapletajo oblikovanje skupnih politik na področjih, ključnih za življenje naše celine.

Zato sem glasovala proti poročilu, ki ob izpostavljanju množice problemov, povezanih s pristopanjem Črne gore, zagovarja temeljno misel, da bi morali tej državi dati priložnost za pridružitev EU.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam resnost in zavezanost vladnih in opozicijskih strank Črne gore vključevanju v evropske integracije. Plod tega je vzpostavitev pravnega in ustavnega okvira države, ki je že skoraj zaokrožen, država pa se je že tudi lotila gospodarskih reform. Ostaja pa niz področij, kjer so še potrebne izboljšave, vključno s korupcijo, organiziranim kriminalom, diskriminacijo in svobodo tiska. To državo bi rada pozvala, naj vztraja na tej poti, ki jo bo, upam, kmalu pripeljala do odprtja pristopnih pogajanj.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Črna gora kaže, da vztraja pri svoji odločitvi za Evropo. Pozdravljam odločenost njenega vodstva in spremembe, s katerimi se država usklajuje z evropskimi standardi, zlasti v zvezi z demokracijo, človekovimi pravicami in spoštovanjem pravne države.

Kljub že doseženemu napredku pa je jasno, da čaka to državo še precej korakov, preden bo zrela za pridružitev Evropski uniji. Upam, da bo Črna gora pri svoji odločenosti vztrajala in da se Uniji ne bo prilagodila samo navidezno ali formalno, ampak bo izboljšala življenjske pogoje svojega ljudstva in delovanje svojih institucij ter se tako razvila v cvetočo državo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropske institucije so že večkrat potrdile strateški pomen širjenja EU na Balkan. Pristopanje novih držav pa je odvisno od več dejavnikov. Prvi od njih je izraz interesa same države, ki mu sledi zaveza, da bo spoštovala niz temeljnih pravic državljanov. Ker je Republika Črna gora izrazila svoj interes za pristop k EU, je Svet dne 17. decembra 2010 sprejel sklep, da se tej državi dodeli status države kandidatke. Kot je navedeno tudi v poročilu, Črna gora v resnici izvaja vrsto reform, zlasti v zvezi z vzpostavitvijo novega pravnega in ustavnega okvira in bojem proti korupciji. Na nekaterih področjih, kot sta svoboda tiska in spoštovanje delovanja nevladnih organizacij, pa bo potrebno še precej izboljšav. Glasujem za resolucijo Parlamenta o procesu vključevanja Republike Črne gore, ki priporoča pospešitev procesa vključevanja. Črnogorske oblasti bi rad pozval, naj nadaljujejo svoje delo pri uresničevanju zastavljenih ciljev, saj je ta država pomembna soseda EU in si želimo sodelovati z njo.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Na primeru Črne gore postaja jasno, da sta smer in pomen procesa širitve EU ukrojena po meri velikih sil v EU in da proces služi interesom njihovih velikih podjetij: namreč, širjenju trgov, dostopu do geostrateških točk in njihovemu obvladovanju ter dostopu do ročne delovne sile, ki jo je mogoče izkoristiti za nadaljnje zbijanje vrednosti dela po vsej EU. Ko se obrobna območja, pridobljena v eni fazi širitve, izčrpajo, je potrebno pridobiti nova. Danes ljudi v Črni gori lahko poslušajo velike obljube, kot so jih v preteklosti in še danes ljudje drugod. Cena pa bo visoka in zaenkrat ljudje polne cene niti še ne poznajo. V tem posebnem primeru pa nikakor ne smemo pozabiti, da so bili nosilci procesa razgradnje Jugoslavije Nato in sile v EU, prav te pa danes skušajo privabiti Črno goro v EU, ki je naslednica tega procesa.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Spremljamo lahko novo epizodo procesa popolne razgradnje Jugoslavije in njenih ostankov. Tokrat je na vrsti Črna gora. Velike sile v Natu in EU so Jugoslaviji ob podpori Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke najprej vsilile uničujoče gospodarske in finančne ukrepe, nato pa podpirale etnične delitve, ki so se končale z vojno in hlastno ustanovitvijo novih „suverenih držav“.

Načrtovana vključitev Črne gore v EU je naslednji korak tega procesa in pomeni napad na dosežke socializma, namen procesa pa je služiti interesom gospodarskih in finančnih skupin z izkoriščanjem delovne sile, s pridobitvijo trga in geostrateških točk ter naravnih virov teh držav.

Danes so obljube ogromne. EU maha z milijoni evrov tako imenovane „pomoči“ in razvojnih sredstev. Kakšna pa bo končna cena in kdaj bo ta denar prišel, če sploh bo?

Naše izkušnje na podlagi 25-letnega kapitalističnega vključevanja Portugalske v EU kažejo, da se obljube o napredku ne uresničijo nikoli. Uresničijo pa se uničenje proizvodnih zmogljivosti in delovnih mest, izkoriščanje delavcev, razgradnja javnih storitev, zadolževanje in odvisnost od tujine. Zato v ta proces ne verjamemo.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Proces širitve Evropske unije še vedno poteka izključno po zemljepisnih merilih in, kot sem v zbornici že večkrat povedal, Svet preveč hiti z dodeljevanjem statusa kandidatke za pristop državam, ki še niso izpolnile meril kakovosti demokracije ali dosegle vsaj približno zadovoljive ravni na tem področju. Korupcija, tihotapstvo, organizirani kriminal in kršenje svobode tiska je le nekaj pojavov, zaradi katerih menim, da je Črna gora še precej daleč od Evrope. Že ti razlogi so očitno dovolj za zavrnitev resolucije, ki začrtuje Balkanu smer v evropsko prihodnost ne glede na otipljive probleme na tem območju.

  Jiří Havel (S&D), v pisni obliki. – (CS) Odločitev za dodelitev statusa kandidatke Črni gori je bila predvsem politična. Črna gora bi morala nanjo še nekaj časa čakati, če njenega primera ne bi obravnavali skupaj s primerom Albanije. Primerjava pa se seveda izide v prid Črne gore. Vendar se precej zadržkov v zvezi s Črno goro „prenaša“ iz enega letnega poročila v drugo, iz izjave Komisije pa lahko razberemo, da so politizacija državnega uradništva, neodvisnost sodstva, organizirani kriminal in okolje postali že „stalne teme“. V boju proti vseprisotni korupciji ni opaziti nikakršnega bistvenega napredka. Tega ne smemo podcenjevati. V takih okoliščinah je zato dodelitev statusa kandidatke, ne da bi ob tem določili rok za začetek pristopnih pogajanj, primerna rešitev. EU je podoben pristop sprejela že pri Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji leta 2005. Primera se razlikujeta po tem, da je za odpravo ovire za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo potreben dogovor med dvema državama. Usoda Črne gore pa je v celoti v njenih lastnih rokah. Domnevam, da je bilo to jasno povedano med nedavnimi pogovori Hermana van Rompuya, Joséja Manuela Barrosa in Jerzyja Buzka z novim voditeljem Črne gore Igorjem Lukšićem, najmlajšim predsednikom vlade na svetu. Nihče ne mara, da bi ga dolgo vodili za nos. To velja tudi za državo, ki sicer ni članica EU, pa vseeno že dolgo let uporablja evre kot nacionalno valuto.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, ker so vladne in opozicijske stranke v črni gori dosegle splošno soglasje in namenjajo visoko prednost vključevanju v evropske integracije in je zato država od pridobitve neodvisnosti dosegla že velik napredek v reformnem procesu. Pozdravljam sklep, da se Črni gori dodeli status države kandidatke za pristop k Evropski uniji, in odločitev, da lahko črnogorski državljani vstopajo v schengensko območje EU brez vizumov (popolno sprostitev vizumskega režima). Pozdravljam dejstvo, da je proces vzpostavljanja pravnega in ustavnega okvira v državi že skoraj zaključen in da je država dosegla že precejšen napredek pri sprejemanju pomembne zakonodaje za boj proti korupciji, pa tudi pri reformi pravosodnega sistema. Nadaljevati pa mora z reformo javne uprave, krepitvijo človeških virov v lokalni upravi in bojem proti organiziranemu kriminalu, še zlasti proti pranju denarja in tihotapljenju. Medijem mora zagotoviti možnosti za delovanje brez vmešavanja politike, zagotoviti pa mora tudi neodvisnost upravnih organov.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za resolucijo, ki se zavzema za vključitev Črne gore v evropski sistem, saj lahko spremljamo znaten napredek te države pri sprejemanju ustreznih procesov in instrumentov.

Ti koraki niso potrebni le za pridružitev EU, ampak tudi za vzpostavitev pravosodne, civilne in socialne zgradbe države, ki se mora razvijati v skladu s predpisi in cilji skupne rasti na različnih ravneh uprave.

Črna gora je že sprožila pomembne reforme, ki potekajo v pravi smeri; v ta sklop spada tudi vzpostavljanje administrativnih struktur, ki bodo v prihodnje sposobne zagotoviti učinkovito uporabo strukturnih skladov, od katerih bo imela država velike koristi.

Pred začetkom težko pričakovanih pogajanj skupaj z mnogimi kolegi poslanci upam, da se bo v Črni gori oblikovalo državljanom naklonjeno okolje, brez korupcije in kipeče od pobud za demokratično rast.

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. ─ Resolucijo sem podprla, da bi pozdravila napredek Črne gore pri vključevanju v evropske integracije in poudarila preostale cilje, ki jih mora država doseči v korist prebivalcev. Ko je o resoluciji razpravljal Odbor za zunanje zadeve, sem prispevala predloge sprememb v zvezi z učinkovitostjo in predvidljivostjo pravosodnega sistema. Objava vseh razsodb in poenotenje sodne prakse sta prednostni nalogi pri krepitvi zaupanja v pravosodni sistem in predvidljivosti pravosodnega sistema. Potrebna so tudi večja finančna sredstva za hitrejše in učinkovitejše delo sodišč in usklajeni ukrepi za usposabljanje sodnikov. Oceniti je treba učinek sredstev iz skladov EU na področjih reforme pravosodnega sistema in boja proti korupciji. Za politični in demokratični napredek države je bistveno dosledno delovanje pravne države na vseh področjih.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za poročilo, ki pozdravlja splošno soglasje in visoko prednost, ki jo procesu vključevanja v evropske integracije namenjajo vladne in opozicijske stranke v Črni gori, zaradi česar je država od svoje neodvisnosti v procesu reform dosegla dober napredek, in ki pozdravlja novo politično vodstvo v Podgorici ter spodbuja novo vlado, naj nadaljuje proces vključevanja Črne gore v evropske integracije ter pospeši reforme, s katerimi bo izpolnila københavnska merila. Poročilo tudi odobrava sklep Evropskega sveta z dne 17. decembra 2010, da se Črni gori dodeli status države kandidatke za pristop k Evropski uniji, ob tem pa obžaluje, da status kandidatke ni združen s pravico do začetka pogajanj, ter poudarja, da ne bi smeli neupravičeno ali nerazumno odlašati z odločitvijo o njihovem začetku; pričakuje, da se bodo pogajanja začela najkasneje po objavi poročila Komisije o napredku za leto 2011, če bo Črna gora dobro napredovala pri izpolnjevanju meril uspešnosti, ki jih je določila Komisija.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Resolucija trdi, da mora črnogorsko ljudstvo sprejeti københavnska merila in pospešiti privatizacijo. Unija se je spustila na raven agresivne in nadute doktrine liberalizma. Pri tem ne želim sodelovati. Glasoval bom proti.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kot kandidatka za pristop k EU Črna gora dokazuje svojo privrženost odločitvi za Evropo z odločenostjo vodstva in s spremembami, s katerimi se država usklajuje z evropskimi zahtevami, zlasti na področjih demokracije, človekovih pravic in pravne države. Kljub doseženemu napredku pa to še ni dovolj; Črna gora mora nadaljevati s svojimi prizadevanji, da bo postala zrela za pridružitev Evropski uniji. Upam, da bo ta odločenost tudi v prihodnje plodna in da bo pridružitev EU postala stvarnost, tako da bo lahko Črna gora svojim prebivalcem zagotovila boljše življenjske pogoje in boljše delovanje oblastnih organov, s tem pa se razvijala v vse boljšo državo.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Soglašam z začetkom razgovorov o pristopu Črne gore k EU v tem smislu, da zagovarjam načelo širjenja. Nisem pa mogel podpreti te resolucije, saj Komisija zahteva od Črne gore vrsto reform po meri neoliberalistične politike EU, kot sta privatizacija javnega sektorja in prilagoditev izobraževalnega sistema bolonjskemu procesu. Iz teh razlogov nisem glasoval za poročilo, ampak sem se glasovanja vzdržal.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Črna gora že ves čas svoje neodvisnosti, od leta 2006 dalje, jasno izkazuje željo po pridružitvi Evropski uniji: leta 2006 je uradno sprejela evro, stabilizacijsko-pridružitveni sporazum je v veljavi od 1. maja 2010. Pristop Črne gore k EU bo okrepil politično, gospodarsko in socialno stabilnost države in okrepil stabilnost območja Balkana. Pozdravljam prizadevanje Črne gore, da bi postala konstruktivna partnerica na področju regionalnega sodelovanja, še zlasti z različnimi regionalnimi sporazumi, ki jih je že sklenila s sosedami v zvezi s ponovnim sprejemom in izročitvijo ter pravosodnimi in policijskimi zadevami. Utrjevanje miru in stabilnosti ni v korist samo tej regiji, ampak tudi Evropi v celoti.

Zato pozivam k čim prejšnjemu začetku pristopnih pogajanj, zlasti glede na to, da je Evropski svet Črni gori konec decembra 2010 dodelil status države kandidatke. Prizadevanja črne gore za izpolnitev pristopnih meril so uspešna, res pa je, da mora doseči še znaten napredek zlasti v zvezi s korupcijo in organiziranim kriminalom, svobodo obveščanja in enakostjo med ženskami in moškimi.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. ─ Odbor za zunanje zadeve sicer odobrava sklep Evropskega sveta, da se Črni gori dodeli status države kandidatke, nerešenih pa je še precej hudih problemov v zvezi s korupcijo, zlasti v gradbeništvu, v procesu privatizacije in pri javnih naročilih. Problemi so tudi v zvezi z manjšinami in nezaščitenimi skupinami. Prav bi bilo spremljati uveljavljanje priporočil Parlamenta Črni gori in če bodo priporočila upoštevali, sem prepričan, da bo pristop države, kot je Črna gora, EU lahko samo v prid.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Nikoli se ni mogoče izogniti pogosto težko spravljivim napetostim med spoštovanjem človekovih pravic in drugimi nacionalnimi interesi (recimo vojaške ali gospodarske narave). Tudi Združene države Amerike in Evropska unija včasih prekoračijo to tanko ločnico, kot lahko vidimo ob kršitvah državljanskih svoboščin in varstva podatkov v okviru boja proti terorizmu. EU se mora zato odločneje in dosledneje zavzemati za človekove pravice v Uniji in zunaj nje. Ko pravim zunaj Unije, imam v mislih še zlasti zaščito krščanskih manjšin v islamskih državah in v Aziji. Zato sem glasovala za ta predlog resolucije.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Danes je Evropski parlament sprejel resolucijo o vključevanju Črne gore v evropske integracije. Širitev EU na območje Zahodnega Balkana smo potrdili že leta 2003 v Atenah, zato Parlament izraža upanje, da se bodo pristopna pogajanja začela še pred koncem letošnjega leta. Resolucija izpostavlja znatno izboljšanje političnih in socialnih razmer v Črni gori, pa tudi pozitivni pogled Črne gore na evropske integracije.

Žal pa Črna gora še ni obvladala problemov korupcije in organiziranega kriminala. Po mojem mnenju pa je zelo pomemben in doslej še nerešen problem tudi diskriminacija etničnih skupin, pa tudi žensk, ki so premalo zastopane v procesih odločanja in v javni upravi. Pozitivna pojava pa sta boj države proti cenzuri in poskusi, da bi zagotovila svobodo izražanja. Vseeno pa še vedno poročajo o napadih na novinarje in aktiviste.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Pridružitev EU je glavno gonilo napredka v Črni gori. Ta država je v zadnjih 12 mesecih dosegla precej, saj uspešno izvaja strukturne in gospodarske reforme in se učinkovito bori proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Etnične manjšine v Črni gori mirno sobivajo in država uspešno gradi dobrososedske odnose. EU in črna gora sta zato podpisali stabilizacijsko-pridružitveni sporazum. Glasoval sem za resolucijo, saj pravilno razgrinja naslednje korake za reformo Črne gore. Potreben je napredek pri vzpostavljanju pravne države, nadaljevati reforme uprave, usposobiti javne uslužbence, spremeniti volilno zakonodajo in okrepiti civilno družbo ter neodvisne medije. Bistveno je, da država ohrani zagon in da nadaljuje z začetim delom.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Črna gora se je decembra 2010 pridružila kandidatkam za pristop k Evropski uniji, datum začetka samih pogajanj pa še ni določen. Soglašam z duhom resolucije, ki čestita vladi Črne gore za prednostno izvajanje reform v okviru procesa pridruževanja in, kljub še nerešenim problemom, izraža upanje, da se bodo uradna pogajanja začela prej kot v letu dni. Kar zadeva približevanje Balkana Evropski uniji, je Črna gora država z najugodnejšimi socialno-političnimi razmerami. Zato sem glasoval za resolucijo, saj menim, da je pristop Črne gore in drugih balkanskih držav k EU osrednjega strateškega pomena za Evropo z vidikov stabilnosti same regije, razvoja regije in virov, ki jih lahko ponudi.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Priznavam napore, ki jih je doslej vložila Črna gora predvsem v pravne reforme, boj proti korupciji in boj proti različnim oblikam diskriminacije, poudaril pa bi rad, da mora to delo nadaljevati in pospešiti. Še vedno pa zahteva posebno pozornost široka paleta vprašanj. Pri tem mislim posebej na gospodarska vprašanja in na nujnost novih strukturnih sprememb, kljub uspešnosti dosedanjih gospodarskih reform, na katero je opozorila finančna kriza. Imam še končno pripombo v zvezi s temo, ki mi je pri srcu: nujnost izboljšanja zakonodaje, ki jo sprejema Parlament.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Na splošno je poročilo kakovostno in uravnoteženo. Obravnava vsa pomembna politična področja. Črna gora, ki je postala država kandidatka decembra 2010, še čaka na začetek pogajanj. Poročilo to dejstvo kritizira v 2. točki: „obžaluje, da v priporočilu status kandidatke ni združen s pravico do začetka pogajanj, ter poudarja, da ne bi smeli neupravičeno ali nerazumno odlašati z odločitvijo o njihovem začetku“. Poročevalec pričakuje, da se bodo pogajanja začela po objavi poročila o napredku v letu 2011. Zanimive so še točke o predpristopnem instrumentu (5. točka), korupciji (8. točka), svobodi obveščanja (10. točka), organiziranem kriminalu (14. točka) in boju proti diskriminaciji (točke 17-22). Precej točk je posvečenih boju proti diskriminaciji in obravnavajo vse pomembne vidike, kot so Romi, Aškali in Egipčani (17. in 22. točka), lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci (17. točka), nasilje nad ženskami in nasilje v družini (točke 17-19), etnična vprašanja (21. točka) in civilna družba (točke 5, 10, 23, 24 in 32). Poročilo na splošno zelo pozitivno obravnava vlogo organizacij civilne družbe in jim posveča precej točk. Najpomembnejše so točke 23, 24 in 32.

V teh točkah poročevalec „ponovno poudarja pomen dejavnih in neodvisnih organizacij civilne družbe za demokracijo“ in „poziva črnogorsko vlado k tesnemu sodelovanju in rednemu dialogu z nevladnimi organizacijami“.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Vse odkar je Črna gora 17. decembra 2010 tudi uradno postala država kandidatka za pristop k Evropski uniji, vlada te države namenja visoko prednost reformam, ki lahko pospešijo vključevanje v evropske integracije.

Še vedno ostajajo nerešeni nekateri problemi, kot so volilna reforma, reforma javne uprave in pravnega sistema, poročilo pa jasno pove, da Črna gora napreduje. Italija polno podpira evropske težnje te države, saj je prepričana, da je pristop Črne gore in držav Zahodnega Balkana v skladu z osnovnimi interesi EU in krepi stabilnost, sodelovanje v regiji in razvoj enega od ključnih delov naše celine.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. ─ Glasovala sem za resolucijo, ki pozdravlja dejstvo, da je bil Črni gori dodeljen status države kandidatke za pristop k Evropski uniji. Resolucija tudi izpostavlja vprašanja enakosti in korupcije, ki jih mora Črna gora še rešiti, in poziva državo k ukrepom za njihovo rešitev.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za predlog resolucije, ker v poročilu jasno piše, da je od pridobitve neodvisnosti leta 2006 Črna gora dosegla že znaten napredek pri notranjih reformah. Ne smemo pa si zatiskati oči pred dejstvom, da še vedno ostajajo odprti resni problemi s korupcijo, organiziranim kriminalom, svobodo izražanja in diskriminacijo. Obenem pa poročilo pojasnjuje, da je črnogorska vlada pripravljena na učinkovito ureditev teh področij in da je že sprejela sveženj ustreznih in primernih ukrepov.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za, ker menim, da je lahko vključitev Črne gore v evropske integracije v prid temeljnemu strateškemu interesu Evropske unije, to je v prid stabilnosti in razvoju enega od ključnih delov naše celine. Obenem lahko pristop okrepi boj proti organiziranemu kriminalu, ki ima oporišče na Balkanu. Poudariti velja tudi, da je v procesu približevanja balkanskih držav Uniji Črna gora že dolgo nazaj dosegla trdno notranje soglasje o svoji evropski perspektivi in da je njeno vedenje v odnosih s sosednjimi državami zrelo in spravno.

Poročilo: Lívia Járóka (A7-0043/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo, saj vrednote evropskega povezovanja zahtevajo, da EU brez predsodkov in diskriminacije spoštuje človekove pravice. Diskriminacijo še stopnjuje sedanja gospodarska kriza, vključevanje romske populacije pa bi moralo veljati za skupno odgovornost evropskih institucij, držav članic in regij, ob uporabi vseh virov, ki jih ima EU na voljo za urejanje tega vprašanja.

V tem procesu bi morala imeti vodilno vlogo Komisija, ki bi morala posebno pozornost posvečati prošnjam za tehnično pomoč, še zlasti pa oblikovati strategijo, ki bi kot prednostna področja združevala varstvo človekovih pravic, pravico do izobraževanja in usposabljanja, kulturo, zaposlovanje, šport, reševanje stanovanjskih vprašanj, zdravstveno varstvo in izboljšanje higienskih razmer romske populacije. Več truda bi bilo treba vložiti tudi v okrepitev udeležbe Romov v političnem in državljanskem življenju; pri tem bi morali začeti z najmlajšimi.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o strategiji EU o vključevanju Romov. Romi so največja narodnostna manjšina v Evropi, vendar so zelo izolirani, zato pa tudi skoraj popolnoma izločeni iz nacionalnih gospodarstev. Soglašam z mnenjem poročevalke, da je vključevanje Romov nujna naložba, saj je ceneje Rome vključiti v družbo, kot pa vzdrževati njihove podstandardne socialno-ekonomske razmere. Še ena pomembna razsežnost, ki bi jo rada podčrtala, je to, da je splošna vključitev Romov v bistvu stvar človekovih pravic. Velik del evropskih Romov se sooča s tako podstandardnimi pogoji – so skoraj popolnoma ločeni od gospodarstva, zaradi česar so izključeni iz osnovnih človekovih pravic –, da spodbujanja socialne vključenosti ni mogoče obravnavati v okviru ratifikacije splošne politike, ampak jo je treba obravnavati kot premostitev ene izmed največjih vrzeli v izpolnjevanju ustavnih in človekovih pravic v Evropi. Z odobritvijo te strategije je Evropski parlament napravil prvi korak pri spodbujanju socialnega in ekonomskega vključevanja Romov, zdaj pa morata Svet in Komisija sprejeti ustrezne ukrepe za uspešno izvajanje te strategije.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) V Evropski uniji prebiva okoli 10-12 milijonov Romov. Mnogi med njimi so žrtve diskriminacije in socialne izključenosti. Večina jih je evropskih državljanov in EU mora sprejeti strategijo za njihovo vključevanje. Zato sem glasovala za to besedilo. Predvideva akcijski načrt, ki bo temeljil na temeljnih vrednotah enakosti, dostopnosti pravic, nediskriminaciji in enakosti spolov, finančno pa bo oprt na razpoložljive strukturne sklade.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. - (LT) Položaj Romov v EU je težaven. Velik delež 10–12 milijonov Romov v Evropi je žrtev sistematične diskriminacije in se torej bori proti nevzdržni stopnji socialne, kulturne in ekonomske izključenosti in kršitvam človekovih pravic. Velik delež romske skupnosti živi v regijah, ki so med gospodarsko in socialno najbolj zaostalimi v Uniji, zato romski otroci nimajo dostopa do sistemov izobraževanja in usposabljanja, zato so kasneje žrtve diskriminacije na trgu dela in se ne morejo vključiti v družbo. EU je razvila številne uporabne instrumente, mehanizme in sklade za spodbujanje vključevanja Romov, vendar so ti razpršeni po političnih področjih, zato so njihovo učinkovanje in koristi omejeni. Strinjam se, da morajo države članice poskrbeti za boljše izvajanje strategije EU o vključevanju Romov, in zagotoviti celovit prenos in izvajanje vseh zadevnih direktiv in prava EU ter s tem zaščititi Rome pred segregacijo in diskriminacijo.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Listina o temeljnih pravicah Evropske unije prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostne pripadnosti ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, gmotnega stanja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, pa tudi na podlagi državljanstva. V Evropi je okoli 10-12 milijonov Romov, večinoma evropskih državljanov, ki so žrtve sistematične diskriminacije in nestrpnosti. Vključevanje romske populacije je odgovornost vseh držav članic in evropskih institucij.

Poročilo poziva države članice, naj sodelujejo z Evropsko unijo in predstavniki romske skupnosti pri oblikovanju celovitih politik, s katerimi bodo ob uporabi sredstev, ki jih nudi Evropska unija v okviru strukturnih skladov, podprle vključevanje romske skupnosti, saj je ceneje Rome vključiti v družbo, kot pa vzdrževati njihove negotove socialno-ekonomske razmere. Vključevanje romskih skupnosti bo lahko skladno le, če bodo pri njem sodelovali vsi: sami Romi in gostiteljske skupnosti. Zato sem podprla to poročilo.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Sprejetje poročila gospe Járóka z zelo veliko večino je še en politični signal, da se Evropska unija zaveda svoje odgovornosti do te narodnostne manjšine, ki je hkrati največja, pa tudi najbolj preganjana manjšina v Evropi. V poročilu so izpostavljena prednostna področja, ki jih mora zajemati strategija, kot je boj za spoštovanje temeljnih pravic romskega ljudstva. V strategiji mora biti poudarek na izobraževanju, mora pa tudi preprečevati skrajno marginalizacijo in prenašanje neenakosti iz generacije v generacijo. In končno, strategija mora odpreti inovativne poti za učinkovit dostop do trga dela in cenovno dostopnih, zdravih stanovanj.

Prvi izziv pa je, kot je omenjeno tudi v poročilu, zagotoviti polno porabo sredstev EU in poskrbeti, da bodo uporabljena način, ki bo v prid romskemu ljudstvu. Instrumente namreč imamo, vendar jih uporabljamo skrajno neustrezno.

Vključevanje Romov je naloga za Evropo. Zdaj od Evropske komisije pričakujemo, da bo na podlagi našega današnjega glasovanja sestavila končni predlog. Ob spoštovanju načela subsidiarnosti mora Unija v celoti sprejeti svojo vlogo gonilne sile in združiti akterje na vseh ravneh, da bodo sredstva EU imela koristen učinek in da bodo Romi končno postali polnopravni državljani Evrope.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo o vključevanju Romov v bistvu ne upošteva težav pri socialnem vključevanju Romov; vedeti moramo namreč, da je pogosto prav romska skupnost tista, ki zavrača vključitev v socialno omrežje naših držav.

To je kulturni dejavnik, ki ga ni mogoče zanikati ali spregledati. Romi imajo lastne tradicije in običaje, ki jim otežujejo vključevanje v socialno okolje, za katerega so značilni procesi, načini življenja in navade, povsem drugačni od njihovih. Zato bo vsaka politika vključevanja Romov prej ali slej naletela na naslednjo oviro: dejansko željo ali pripravljenost za vključitev.

Tudi če pustimo te sociološke dejavnike ob strani, moram opomniti, da bodo ob takih in podobnih težavah politike, ki jih predlagajo poročila o romskih skupnostih, zahtevale ogromna finančna sredstva od EU in od držav članic, na koncu pa ne bodo pripeljale do želenih rezultatov. Če povemo naravnost, so stvari do zdaj tekle tako in nimamo razlogov, da bi verjeli, da bo v prihodnje kaj drugače. Zato sem glasovala proti poročilu.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo, saj Romi, ki živijo v Evropi, potrebujejo pomoč Evropske unije (EU). Strategija EU o vključevanju Romov predlaga uvedbo zavezujočih minimalnih standardov v zvezi z izobraževanjem, zaposlovanjem, stanovanjsko politiko in zdravstvenim varstvom. Velik delež evropskih Romov pa živi v tako podstandardnih razmerah, saj so popolnoma izločeni iz gospodarstva, to pa ima za posledico tudi izključitev iz temeljnih človekovih pravic. Zato strategija, ki jo predlaga Evropski parlament, postavlja na prvo mesto zaposlovanje Romov in izboljšanje stanja na področjih izobraževanja, stanovanjske politike in socialnega varstva. Nujno je poskrbeti za odpravo segregacije romskih otrok v šolah in učilnicah. Prav tako pomembno je spodbujati Rome k vključevanju v vsa področja javnega in političnega življenja ter k sodelovanju v nevladnih organizacijah. Da bo strategijo o vključevanju Romov mogoče izvajati, mora predvsem biti notranja strategija EU, splošni pregled nad prednostnimi področji in cilji morajo imeti strukture Skupnosti, izvajanje pa morajo spremljati letna poročila o izvajanju strategije in vrednotenje rezultatov.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Na ravni EU bi morali zagotoviti 10-12 milijonom Romov minimalne standarde, to je dostop do zaposlitve in izobraževanja. Resolucija Evropskega parlamenta, ki skuša usmerjati prihodnjo strategijo vključevanja Romov, ponuja boljše varstvo temeljnih pravic, pa tudi večja finančna sredstva EU. Romuniji so dobro znane težave, ki pestijo to skupnost, pa tudi njena ravnodušnost do sebe. Evropska unija bi se morala zavedati zelo močnega odpora te narodnostne skupnosti do sprememb, tudi do socialnega vključevanja. Romi so že stoletja žrtve diskriminacije, obenem pa tudi žrtve samo-izključevanja. Ta ocena je povsem pravična, dojeti pa moramo, da so naše rešitve precej pogosto neustrezne, ali pa jih Romi ne razumejo pravilno.

Prihodnja strategija za romsko manjšino mora vsekakor poudariti spoštovanje in krepitev temeljnih pravic do dela, stanovanja, zdravstvenega varstva in še zlasti izobraževanja, kljub morebitnemu odporu staršev. Ne smemo pa pričakovati hitrih sprememb. Da bo ta manjšina sprejela pravila sožitja v družbi, bo verjetno potrebnih nekaj menjav generacij.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Če želimo sestaviti kakršno koli smiselno strategijo o vključevanju Romov, je nujno zbrati in zagotoviti podatke o družbenogospodarskem položaju Romov (predvsem o njihovi izobrazbi, zdravju, stanovanjskih razmerah in zaposlenosti). Tem vprašanjem bi se zato morale podrobneje posvetiti tako države članice kot mednarodne organizacije (Mednarodna organizacija za priseljevanje in OECD), in pomagati pri oblikovanju natančnejših ciljev, na primer glede odstotka romske populacije z doseženo srednjo in visoko izobrazbo, zaposlenega v javnih službah ali vključenega v različna področja družbenega in političnega življenja. Nato bi morala Komisija na podlagi teh podatkov oblikovati jasno in uresničljivo strategijo EU o vključevanju Romov. Razmislili bi lahko o uvedbi nagrajevanja za uspešno izvajanje strategije EU za romsko manjšino v okviru kohezijske politike. V vsakem primeru pa je treba oblikovati učinkovitejše načine spremljanja porabe sredstev EU, posebej namenjenih marginaliziranim skupinam državljanov.

Za uspešnejše vključevanje Romov bi bilo morda treba uporabiti tudi možnosti financiranja it programa PROGRESS, programa vseživljenjskega učenja, kulturnega programa (2007-2013) in programa javnega zdravja (2008-2013). S tem v zvezi bi morala Komisija posredovati Evropskemu parlamentu seznam projektov, namenjenih Romom, ki jih je financirala od leta 2000 do danes, in rezultate, ki so jih dali ti projekti.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Veseli me zavezanost, ki jo je EU dokazala z uvedbo zavezujočih standardov, ki bodo romski skupnosti zagotovili dostop do izobraževanja, zaposlitve, stanovanj in zdravstvenega varstva. Pobuda zadeva ne le humane vrednote, lastne socialnemu vključevanju narodnostnih manjšin, ampak tudi gospodarski napredek, ki ga bo spodbudilo zmanjšanje brezposelnosti. Soglašam s predlogi ukrepov te strategije vključevanja, zlasti s preprečevanjem neprijavljenega dela in povečanjem števila romskih učiteljev. Bistveno je, da v proces vključevanja pritegnemo tudi skupnost samo, saj bo to zagotovilo trajnostni napredek od znotraj navzven in spodbudilo željo po pozitivni vlogi v družbi, namesto da bi ji vključevanje vsiljevali. Proces bi moral tudi posvetiti pozornost vsem oblikam kršenja temeljnih pravic, še zlasti pa socialni izključenosti in diskriminaciji v javnem življenju.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Vprašanje vključevanja Romov je velik izziv, s katerim se Evropska unija mora spopasti. Poročilo gre v pravo smer, saj kaže, da je Evropski parlament pripravljen polno prispevati pri tem.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. ─ Glasovala sem za poročilo, saj bi moralo 10-12 milijonov evropskih Romov uživati zavezujoče minimalne standarde na ravni EU, ki bi jim omogočili boljši dostop do zaposlitve, izobraževanja, stanovanj in zdravstvenega varstva. Resolucija, katere namen je prispevati k oblikovanju napovedane strategije o vključevanju Romov v Komisiji, tudi poziva k okrepitvi varstva temeljnih pravic in izboljšanju uporabe sredstev EU. Upam, da se bodo vlade držav EU odzvale na to močno sporočilo Parlamenta.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Podpiram poročevalko gospo Járóka pri njenem pozivu k usklajeni politiki EU, ki bo kot dopolnitev obstoječe zakonodaje spodbujala vključevanje evropskih državljanov romske narodnosti ─ po oceni Sveta šteje ta skupina od 10 do 16 milijonov ─ in sprejemanje ukrepov proti rasizmu in diskriminaciji. Poskrbeti moramo, da bomo to politiko sprejeli in pravilno izvajali. Sprejeti pa bi morali tudi ukrepe za urejanje posebnih potreb Romov in pospeševanje njihovega družbenogospodarskega vključevanja, kot so pravica do dela, stanovanja, izobraževanja, zdravstvenega varstva in druge pravice.

Ob humanitarnem vidiku bi vključevanje Romov tudi povečalo število zaposlenih, ki s prispevki vzdržujejo sistem socialnega varstva, in zmanjšalo obseg socialnih prejemkov in brezplačnih zdravstvenih storitev, ki jih država zagotavlja revnim, ne smemo pa pozabiti niti možnega zmanjšanja obsega kriminala. Pri vključevanju je treba upoštevati zaščito otrok in zakonitost. Skupni evropski problem kliče po skupni evropski rešitvi s celovitim in medsektorskim pristopom, ki bo omogočil pomoč in posredovanje na najmanj razvitih območjih in območjih z največjimi strukturnimi težavami.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pravkar smo z veliko večino sprejeli strategijo EU o vključevanju Romov. To je močan politični signal, dokaz, da se Evropska unija zaveda svoje odgovornosti do te manjšine, največje v Evropi, pa tudi najbolj preganjane. Evropska unija in države članice se morajo z vsemi močmi spopasti s sramotno segregacijo Romov. Poročilo poudarja pomen spoštovanja temeljnih pravic Romov, zlasti pravice do izobraževanja. Za odpravo tveganj marginalizacije je treba tudi sprejeti inovativne politike za zagotovitev učinkovitega dostopa do zaposlitve in dostopa teh ljudi, katerih pretežna večina je trajno nastanjena, do dostojnih stanovanj po dostopnih cenah. EU ima sklade za to. Uporabljati jih je treba na način, ki bo v prid Romom. Zdaj pričakujemo od Evropske komisije, da bo na podlagi predlogov iz poročila sestavila usklajen končni predlog v skladu z načelom subsidiarnosti, njegov cilj pa mora biti: zagotoviti, da bodo Romi postali polnopravni evropski državljani.

  Karima Delli (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Parlament je sprejel kakovostno besedilo. Poročilo izpostavlja pomembno vlogo Evrope pri socialnem vključevanju Romov v Evropski uniji z izvajanjem te strategije na lokalni ravni. Poudarja, da je strategija za Rome izvedljiva le ob sodelovanju pripadnikov skupnosti ─ z eno besedo, delati moramo „z“, da bomo sploh lahko delali „za“. Rome je torej treba vključevati v sprejemanje vseh odločitev.

Besedilo izpostavlja težke življenjske pogoje, diskriminacijo in težave Romov pri dostopu do osnovnih storitev. Poudarja, da je treba spoštovati svobodo gibanja evropskih državljanov. Omenja tudi pomen, v smislu socialnega vključevanja, socialnega varstva, poklicnega usposabljanja, izobraževanja in dostopa do javnih storitev. Obsoja nezadostno dodeljevanje sredstev za dejavnosti, ki bi lahko imele pozitivne učinke. Osrednja slabost tega poročila pa je vztrajanje konzervativcev v Evropskem parlamentu, da je treba omeniti tudi nujnost boja proti „predolgi odvisnosti“ Romov od sistema socialnega varstva. To je nezaslišan predsodek in še en poskus marginalizacije romske skupnosti.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Veseli me, da je Evropski parlament sprejel poročilo gospe Járóka s prepričljivo večino. Poročilo ugotavlja, da se je treba boriti proti izključenosti in diskriminaciji Romov, spodbujati njihovo socialno, kulturno in gospodarsko vključevanje, bolje zaščititi njihove temeljne pravice in bolje uporabljati evropska sredstva. Parlament je opredelil svoje prednostne naloge, glede katerih smo si soglasni. Parlament poziva k sprejemu akcijskega načrta EU in uporabi finančnih skladov EU ter poziva k pripravi kriznega zemljevida, ki bo prikazal območja, na katerih je zgoščena romska populacija. Kar zadeva posebne ukrepe, lahko omenimo dostop do izobraževanja, ki je za Rome prav tako osrednjega pomena kot za vse druge skupine prebivalstva. Spremljati moramo tudi porabo sredstev EU in s tem zagotoviti, da bo denar dejansko dosegel prejemnike, katerim je namenjen.

Parlament tudi odločno poziva k ustanovitvi organov EU pod nadzorom obstoječe projektne skupine za Rome, da bi zagotovili finančno pomoč EU dobrim lokalnim pobudam ter pravočasno ugotovili in poročali o nepravilni uporabi sredstev. Uporabo finančnih sredstev pa bi morali razširiti tudi na projekte za izboljšanje javnih storitev.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo, ker menim, da je strategija o vključevanju romske manjšine na ravni EU koristen in dobrodošel korak. Glede na trdovratne težave pri družbenem in gospodarskem vključevanju ter sorazmerno veliko mobilnost svojih pripadnikov ta skupnost potrebuje posebno skrb na evropski ravni. Mislim pa, da nas največji napori še čakajo. Na vseh ravneh že imamo strategije in akcijske načrte za vključevanje Romov, vendar se ne izvajajo ustrezno. Strategija bo uspešna le, če jo bomo ustrezno izvajali. Glede na to menim, da bi moral biti podlaga za izvajanje prihodnje strategije strukturiran dialog med romskimi skupnostmi, nevladnim sektorjem in lokalnimi oblastmi.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Za poročilo sem glasovala, ker sem prepričana, da vključevanje Romov ni le stvar moralnih obvez ali dolžnosti Evropske unije v zvezi s človekovimi pravicami. Niz študij dokazuje, da izključenost teh evropskih državljanov povzroča državam članicam družbenogospodarske stroške. Socialno vključevanje Romov je nujna naložba, ki bo dolgoročno prinesla finančne koristi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Romi so že skozi vso zgodovino žrtve diskriminacije in sovraštva večinskih populacij držav članic. Precej diskriminacije lahko še vedno najdemo tudi znotraj samih romskih skupnosti in strategija mora nujno reševati ta pojav, ne pa ga preprosto prikrivati. Prepričan sem, da je strategija EU o vključevanju Romov, pa tudi vseh drugih prikrajšanih narodnostnih manjšin, dobrodošla.

Prepričan pa sem tudi, da ima možnosti za uspeh, če jo bodo z aktivnim sodelovanjem podprli tudi ljudje, ki jih skuša vključevati. Če se na ta skupni podvig ne bodo s sodelovanjem, usklajevanjem in zavezami odzvali vsi akterji, se lahko zgodi, da bo strategija ostala zgolj naša izjava o dobrih namenih. Za preusmeritev trendov diskriminacije Romov bo treba narediti še precej. Upam, da bo končni uspeh strategije naše opravičilo za sedanjo počasnost njenega odpravljanja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo obravnava oblikovanje strategije EU o vključevanju Romov. Je zelo koristen in spodbuden dokument, ki sta ga skupaj sestavila Komisija in Parlament, priporočila v njem pa se nanašajo na naše cilje iz strategije Evropa 2020 v zvezi z odpravljanjem revščine in socialne izključenosti ter spodbujanjem vključujoče rasti v vsej EU. Demografija romske populacije je, v nasprotju z demografijo drugih narodnostnih skupin, zelo dinamična in v nekaterih državah, recimo na Madžarskem, se predvideva, da bo delež Romov v delovno aktivni populaciji do leta 2050 narasel že na 50 %. Zato je njihovo vključevanje nujno, ne le v moralnem smislu kot vprašanje človekovih pravic, ampak tudi za ohranitev zdržnosti sistemov socialnega varstva. Dokazano je, da vključevanje ne pomeni stroška, ampak je „nujna in finančno koristna dolgoročna naložba“. Včasih stroški izključenosti presegajo stroške vključevanja, če upoštevamo tudi prednosti, ki jih slednje prinaša. Pozdravljam sprejetje poročila in pozdravljam priporočilo, naj Komisija prevzame nalogo spremljanja in nadzora izvajanja strategije v državah članicah.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Sprejeta resolucija se zavzema za sprejetje strategije EU o vključevanju Romov in oblikovanje vključujočega akcijskega načrta na podlagi temeljnih vrednot enakosti, dostopa do pravic, nediskriminacije in enakopravnosti. Cilj je poskrbeti, da bo imela romska skupnost resničen dostop do izobraževanja, zaposlitve, stanovanj, zdravstvenega varstva in kulture. Omemba evropskih programov in finančnih sredstev, ki jih je mogoče uporabiti za socialno in gospodarsko vključevanje Romov je na mestu, saj so te možnosti zdaj premalo izrabljene. Resolucija je še toliko pomembnejša, ker je splošno znano, da so Romi žrtve obžalovanja vredne in nedopustne diskriminacije v več državah v EU, kot so Francija in druge države članice.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Diskriminacija Romov v več državah v EU je splošno znan pojav. Pred kratkim smo lahko spremljali probleme v Franciji in drugih državah v EU, ti problemi pa se lahko v razmerah gospodarske in socialne krize še zaostrijo. Poročevalka, poslanka romske narodnosti, skuša Parlament opozoriti na stanje.

V tem smislu se danes sprejeta resolucija zavzema za to, da Komisija predlaga, Svet pa sprejme strategijo EU za spodbujanje vključevanja Romov v obliki akcijskega načrta na evropski ravni, ki bo večnivojski in vključujoč in zasnovan na temeljnih vrednotah enakosti, dostopa do pravic, nediskriminacije in enakopravnosti spolov.

Velja tudi opozoriti, da obstajajo evropski programi in finančna sredstva, ki jih je možno uporabiti za družbeno in gospodarsko vključevanje romskega prebivalstva, vendar da je treba na vseh ravneh izboljšati komunikacijo, da bodo te možnosti pravilno izrabljene. Cilj je poskrbeti, da bo imela romska skupnost resničen dostop do izobraževanja, zaposlitve, stanovanj, zdravstvenega varstva in kulture.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Urejanje problemov največje narodnostne manjšine v Evropi zahteva pragmatičnost, ne pa nekakšnega lažnega sentimentalnega liberalizma. Govorimo o tem, kako bi podelili romski manjšini cel niz pravic, ki jih velika večina državljanov uživa le po zaslugi vsakodnevnih naporov. Menim, da ta evropska strategija oziroma sklep ne zasluži naše podpore, saj so temu pojavu lastne tudi ogromne razlike v razmerah med državami članicami. Nekatere države so v objektivno neugodnem položaju, druge pa ta pojav komaj kaj zadeva. Zato mislim, da bi bilo bolje uporabiti načelo subsidiarnosti. Torej ne nameravam podpreti predlaganega besedila.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Prav redka so poročila Evropskega parlamenta, ki jim tako malo manjka do norosti. V strategiji o vključevanju Romov namreč beremo o sistematični izjemni obravnavi majhne populacije na vseh področjih in ob vseh priložnostih, o obveznih kvotah na vseh področjih, tudi v organih odločanja in v podjetjih, ter o sistematičnem javnem finančnem pokrivanju njenih domnevnih potreb, tudi stanovanjskih. Ta manjšina seveda velja za stalno žrtev zlonamerne diskriminacije, nikoli pa si ne zastavimo vprašanja o njeni lastni odgovornosti. Omeniti velja, da je poročevalka sama pripadnica te manjšine, kar kaže, da manjšina le ni tako hudo zatirana. Naravnost povedano: ravnamo enako, kot če bi Kitajcu zaupali oblikovanje evropske politike trgovinske zaščite.

Če se vrnemo k temi, pa vas vprašam, kateri drugi evropski državljani, žrtve revščine in negotovosti, izključeni v lastni državi iz sistema socialnega varstva, ker so sredstva prednostno prerazporejena v prid drugi skupini, so še deležni tako dobrohotne skrbi? Prav sistematična diskriminacija evropskih državljanov, katere stroške celo sami nosijo, je razlog za vedno močnejši odpor do bruseljskih ustanov.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Ta teden je Evropski parlament z veliko večino sprejel poročilo o strategiji EU o vključevanju Romov: to je še en politični signal, ki potrjuje, da se Evropska unija zaveda svoje odgovornosti do te narodnostne manjšine, največje v Evropi, pa tudi najbolj preganjane. Poročilo izpostavlja prednostna področja strategije: temeljne pravice, neenakost, boj proti diskriminaciji, izobraževanje, dostop do zaposlitve, trg dela, dostop do stanovanj in tako dalje. Na vseh teh področjih je treba ukrepati. Osebno sem v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poudarila, da moramo pri sestavljanju take strategije posebno pozornost nameniti otrokom in mladoletnikom. Poročilo izpostavlja tudi neustrezno uporabo evropskih sredstev, ki so na voljo za vključevanje Romov: administrativne zamude in bremena, premajhno ozaveščenost, nezadostno vključevanje lokalnih oblasti in podobno so težave, ki jih morajo rešiti države članice, lokalne oblasti, zainteresirane skupine in drugi, da bo mogoče polno črpanje teh evropskih sredstev. Strategijo bodo morale nato države članice ukrojiti po svojih potrebah, zato jo bo treba ocenjevati na lokalni ravni.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Vprašanje vključevanja Romov je pristen evropski problem, zato mora Evropska unija odpraviti korenine diskriminacije, katere žrtev je romska skupnost, z bojem proti stereotipom, da jim bo zagotovila enakopraven dostop do zaposlitve, stanovanj, zdravstvenega varstva in izobraževanja. Zato me veseli, da se je Evropski parlament lotil tega vprašanja in sprejel poročilo, naslovljeno Komisiji v razmislek. Poročilo opozarja na neustrezno uporabo evropskih sredstev, namenjenih projektom vključevanja Romov, v državah članicah, upam pa, da bo šla Komisija še dlje in od držav članic zahtevala obvezno objavo podatkov o porabi teh sredstev.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, čeprav menim, da bi morali poročilo zavrniti. Zdaj ni potrebe po krepitvi strategije, umerjene na eno samo skupino. V resnici potrebujemo učinkovito nujno strategijo za reševanje vprašanja zakonitega in nezakonitega priseljevanja, s katero bomo lahko predvsem zagotovili gospodarsko stabilnost, zaposlitev, varnost, javni red in zakonitost za vse evropske državljane, ki v demografskem, kulturnem, tradicionalnem, zgodovinskem in gospodarskem smislu sestavljajo naše države članice.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – (RO) Evropski pristop k vprašanju Romov je od nekdaj neustrezen in tak tudi ostaja. Poročilo, ki ga je sestavila Lívia Járóka v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in vključuje tudi prispevke drugih zadevnih odborov, naj poskrbi za nov zagon pri oblikovanju prave strategije o vključevanju Romov, ki jo pričakujemo od Komisije v naslednjem mesecu.

Trdno verjamem, da nam je vsem veliko do tega, da bi se položaj romske skupnosti spremenil in da bi ji zagotovili pogoje za socialno vključevanje. Zato se moramo osredotočiti na politične in finančne instrumente, ki so nam na voljo, in neposredno ukrepati na ključnih področjih, kot sta izobraževanje in zdravstveno varstvo.

Bistveno je tudi sodelovanje na vseh ravneh, od evropske do lokalne, saj brez usklajenega delovanja samo zapravljamo vire in sredstva. Rome je treba vključiti v oblikovanje politik. Zato moramo poiskati rešitve, ki nam bodo zagotovile stik s povezovalnimi členi med ravnijo odločanja in ravnijo izvajanja.

In nazadnje, zavedati se moramo velikega pomena sporočila, ki veje iz našega poročila. Ne smemo pa pozabiti, da smo doslej odposlali že precej sporočil in da je zdaj čas za dejanja.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Romi spadajo v kulturnem smislu med najbogatejše narode sveta. Njihova prisotnost prispeva k pestrosti marsikatere dežele. Romi so žrtve žaljivih stereotipov in diskriminacije, žal pa tudi sami ne prispevajo k vzpostavitvi dialoga ─ dialog pa je nujen. Živimo eni ob drugih in najmanj, kar moramo storiti za odpravo izključenosti, je sprejeti eni druge. V ta namen jih je treba podpirati pri izobraževanju, tako da se bodo lahko romski otroci v evropskih šolah učili med drugimi otroki. Bistveno je tudi podpirati pobude, ki bodo Romom omogočile zakonito zaposlovanje in lažje prilagajanje razmeram v državi, v kateri trenutno bivajo. Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Če bomo bolje spoznali bogastvo romske kulture in običajev, bo njihovo vključevanje zagotovo hitrejše.

  Timothy Kirkhope (ECR), v pisni obliki. ─ Skupina ECR z vsem srcem podpira vključevanje romskega ljudstva v okolje v državah članicah in v Evropski uniji. Enakopraven dostop do javnih storitev in do trga dela ter zaščita pred diskriminacijo sta bistvenega pomena za vse ljudi ne glede na raso, narodnost ali pripadnost. Močno podpiramo pozive v poročilu k boljši uporabi in razporejanju sredstev EU za celovitejšo pomoč romskemu ljudstvu. Nekatere točke v poročilu, ki obravnavajo zdravstveno varstvo, izobraževanje in zaposlovanje, pa po našem mnenju spadajo v zakonodajno pristojnost držav članic.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Današnje sprejetje resolucije o strategiji Evropske unije o vključevanju Romov bi lahko koristno prispevalo k spodbujanju držav članic k odpravi diskriminacije, pa tudi spodbudilo uvajanje instrumentov za zaščito Romov. Te besede veljajo še zlasti za najranljivejše skupine in so v skladu z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Menim, da resna in vsebinska politika vključevanja Romov zahteva tudi opredelitev učinkovitih gospodarskih instrumentov. To poročilo obravnava zelo pomembno tematiko ─ pomembno tudi v moji domovini ─ in se zavzema za ustrezno vključevanje Romov, s katerim bi jim omogočili resnično sodelovanje v gospodarskem, družbenem in kulturnem življenju držav, v katerih prebivajo, seveda (dodajam) ob polnem spoštovanju načel in zakonov držav gostiteljic. Podpiram tudi poziv Komisiji, naj prevzame vodilno vlogo pri vzpostavljanju enotnega strateškega usklajevanja v partnerstvu z državami članicami in v ta namen ustanovi projektno skupino, ki bo delovala kot stalni organ, odgovoren za nadzor in usklajevanje tega področja.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo, saj pozdravljam njegov izčrpen pregled zahtevnih vprašanj romske skupnosti v EU. Upam si celo trditi, da bo rešitev večine teh problemov pomenila tudi rešitev številnih problemov, s katerimi se danes srečuje evropska družba. Rad bi omenil samo eno možnost, kako bi lahko uporabili strukturne sklade v podporo prednostnim področjem strategije EU o vključevanju Romov. Prepričan sem, da bi morali nameniti znatna sredstva gospodarskemu in socialnemu razvoju teh skupnosti. Če posegi niso ustrezno finančno podprti ali če ne ocenimo pravilno časa, v katerem se bodo pokazali učinki, doseženi učinki zaostajajo za predvidenimi. Potrebne so opredelitev prednosti nalog, pametna poraba sredstev in politična volja. Drugače bomo finančna sredstva zapravili. Po sprejetju tega poročila z zanimanjem pričakujem naslednje korake Komisije. Upam, da bo ta strategija prispevala potrebno dodano vrednost k izvajanju evropskih ukrepov v podporo vključevanju Romov.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. ─ Pozdravljam to poročilo o stiski Romov ─ najbolj marginalizirane skupine v Evropski uniji. Resolucija našteva praktične ukrepe za izboljšanje zdravstvenega varstva, izobraževanja in blaginje Romov. Vključuje tudi ukrepe za olajšanje njihovega dostopa do trga dela in stanovanj. Resolucija odpira Romom priložnost za boljšo vključitev v družbo.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Tudi ta resolucija je prazno govorjenje. Veseli me, da besedilo obsoja govor rasnega sovraštva, etnično profiliranje, nezakonite odvzeme prstnih odtisov in nezakonite prisilne izselitve ter izgone. Nasprotujem pa grenkim pilulam, ki jih moramo pogoltniti ob tem: polnim pooblastilom Komisiji pri tej zadevi, stigmatizaciji Romov v besedilu, ki razglaša, da jih brani, tekmovanju na trgu dela in konkurenčnim grozdom. Tak zmeden pristop je nesprejemljiv.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU je območje solidarnosti in vključevanja, zato mora narediti vse potrebno za preprečevanje diskriminacije Romov in za zagotovitev enakih pravic glede izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvene oskrbe in stanovanjskih zadev v vseh državah članicah ter tudi v državah, ki se nameravajo pridružiti Uniji v prihodnosti. Posvetiti bi se morali vprašanju romskih otrok, ki jim njihove družine pretežno preprečujejo obiskovati šolo, vprašanju žensk in otrok, ki jih zlorabljajo za beračenje, vprašanju izbire beračenja kot načina preživljanja, in vprašanju zavračanja dela in zatekanja pod okrilje socialne pomoči v tujih državah. Treba je sprejeti odločilne ukrepe, da se konča diskriminacija. Do bo to mogoče doseči, pa se Romi ne smejo izključevati sami in morajo pomagati pri svojem vključevanju v evropski prostor, v katerem je vključevanje v okolje zaželeno.

  Willy Meyer (GUE/NGL), v pisni obliki. – (ES) Glasoval sem za poročilo o strategiji EU o vključevanju Romov. Besedilo opozarja, da je treba oblikovati strategijo za zaščito in vključevanje te populacije na ravni EU. Poziva tudi države članice, naj sprejmejo in okrepijo učinkovito zakonodajo za preprečevanje diskriminacije ─ tudi večplastne ─ na vseh področjih življenja, ki bo zagotovila, varovala in spodbujala temeljne pravice, enakost in nediskriminacijo ter pravico do prostega gibanja, med drugim z ukrepi za krepitev ozaveščenosti tako med Romi kot med drugimi, da bi odpravili diskriminatorne prepreke.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Danes je treba z evropskimi ukrepi spodbuditi socialno, kulturno in gospodarsko vključevanje približno 10-12 milijonov Romov. Romi so bili v preteklosti in so še žrtve sistematičnih diskriminacije, izključevanja, kršenja človekovih pravic in stigmatizacije. Poročilo, ki smo ga pravkar sprejeli, je pomemben korak k sprejetju ukrepov za zmanjšanje marginalizacije, revščine in socialne izključenosti.

Za odpravo diskriminacije pa je treba postoriti še veliko. Diskriminacijo na podlagi narodnosti je sicer mogoče odpraviti, družbenogospodarska izključenost večine romske populacije pa ostaja kruta stvarnost. Večina Romov v Evropi je popolnoma izločena iz gospodarstva in živi v tako slabih razmerah, da je prikrajšana za temeljne pravice.

Prepričan sem tudi, da bi se vključevanje Romov moralo začeti že v zgodnjem otroštvu, v vpisovanjem otrok v registre prebivalstva, dostopom do kakovostnega izobraževanja in pomočjo njihovim staršem pri zaposlovanju. Komisija mora določiti minimalne standarde na ravni EU, ki bodo zavezujoči za lokalne in državne oblasti, pa tudi organe EU.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. ─ Področja procesa vključevanja Romov, ki zahtevajo več dela na ravni EU, so prednostne naloge EU. Žal te ljudi pestijo težave, povezane z izobrazbo, zdravstveno oskrbo in skrajno izločenostjo. Poročilo poziva Komisijo, naj predstavi strateški načrt za uvedbo zavezujočih minimalnih standardov na ravni EU na teh prednostnih področjih, vključno s kaznimi za države članice, ki ciljev ne bodo izpolnjevale. Čeprav nisem prepričan, da bo zadeva v celoti uspela, sem glasoval za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Romi in Sinti ─ to je politično korekten izraz, čeprav ga nekateri pripadniki te narodnostne skupine razumejo kot žalitev in zahtevajo, da se jih imenuje „Cigani“ ─ res živijo v razmerah, ki so v določeni meri bedne. Ne smemo pa spregledati dejstva, da napredek teh ljudi k boljšemu načinu življenja ovirajo tudi tradicije, ki se jih te skupine vztrajno oklepajo. Vsi dobronamerni poskusi socializacije teh skupin, ki se jih lotevamo že vrsto let, so propadli, ker jih velika večina tega nomadskega ljudstva pač ni sprejela. Evropska unija je do leta 2013 namenila 12 milijard EUR za vključevanje manjšin, jasno pa je že, da bodo ta sredstva v primerih, ko gre predvsem za Rome in Sinte, zapravljena.

Začaranega kroga nikakor ni mogoče prekiniti zaradi klanovske zgradbe njihove skupnosti, pa tudi zato, ker oblasti nimajo pravice posredovati. Ne le, da strategija, kot je načrtovana, ne bo mogla ničesar bistvenega spremeniti; na nekaterih področjih, kot je „nediskriminacija“, lahko celo postane sama sebi namen. Poročilo tudi ne upošteva dejstva, da pravica do vključenosti v sistem socialnega varstva preprosto ne obstaja. Zato poročilo odločno zavračam.

  Claudio Morganti (EFD), v pisni obliki. – (IT) Odločil sem se, da bom glasoval proti poročilu, ker ne vidim nikakršne potrebe, da bi Evropska unija namenjala take ogromne zneske za vključevanje Romov. V času krize in splošne stiske se poročilo zavzema za še pospešeno zagotavljanje posebnih sredstev in ugodnih pogojev za romsko prebivalstvo na različnih področjih.

Ta narodnostna skupina je v Evropi že skozi vso zgodovino izločena, pogosto ne le zato, ker tako hočejo drugi, ampak tudi zaradi lastne narave; prostovoljno ostaja na robu, da lahko živi po lastnih običajih, ki so daleč stran od uveljavljenih vrednot in občutij Evrope. Raje bi videl, da bi se namesto s posebno evropsko strategijo o vključevanju Romov na evropski ravni ukvarjali s stvarno in učinkovito skupno strategijo za priseljevanje, ki jo očitno vedno bolj nujno potrebujemo in ne smemo več odlašati z njo.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropska strategija za Rome je nedvomno nuja, saj je za to evropsko manjšino zaradi njenega načina življenja značilna zelo visoka čezmejna mobilnost. Glasoval sem za poročilo, še zlasti zato, ker poudarja vlogo kakovostne izobrazbe in poklicne usposobljenosti v človekovem osebnem in poklicnem življenju, zato je torej izobraževanje najzanesljivejši način za vključevanje Romov v družbo.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Ob hitrem staranju večinske družbe v EU ugotavljamo pri Romih hitro naraščanje populacije. Na Madžarskem, kjer Romi trenutno predstavljajo 6 % do 8 % prebivalstva, bodo do leta 2050 presegli 50 % delovnega prebivalstva. To še poslabšuje dejstvo, da življenje Romov v EU zaznamuje, kot ga je vedno, brezposelnost, stopnja izobrazbe, ki je precej pod povprečjem, organizirani kriminal in prostitucija ter tudi umik v vzporedno družbo. Položaj žensk v pretežno arhaični romski družbi je še posebej dramatičen, zato so ženske še toliko bolj neizobražene in s tem izključene s trga dela. Poročilo pred nami res obravnava nekatere probleme, vendar enostransko. Vključevanje ni enosmerna ulica. Tudi Romi morajo prispevati svoje, pošiljati svoje otroke v šolo, se bolje vključiti na trg dela in se odpovedati kriminalnim težnjam. Zato sem glasoval proti poročilu.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za poročilo, ker moramo nujno nekaj spremeniti,glede na to, da je še v 21. stoletju znaten delež od 10-12 milijonov Romov žrtev diskriminacije in družbene ter gospodarske izločenosti. Pot do vključitve je dolgotrajen in zahteven proces, prilagojen razmerah v posameznih državah in regijah. Evropska strategija bi morala zagotoviti jasne cilje in sredstva za financiranje programov. Velik del odgovornosti pa leži na vladah držav in lokalnih organih oblasti, ki najbolje poznajo razmere na svojih območjih. Izobraževanje, zdravstveno varstvo, stanovanjska politika in hitrejše vključevanje Romov na trg dela ─ to je ključ za rešitev trdovratnega problema. Če se državljani EU romske narodnosti ne morejo ustrezno vključiti v družbe držav članic Evropske unije, bo to pomenilo neugodno sporočilo o politiki evropskega povezovanja na sploh.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija že dolga leta rešuje probleme, povezane s socialnim vključevanjem in varstvom manjšin. Poročilo gospe Járóka o strategiji vključevanja Romov opisuje akcijski načrt za družbenogospodarsko vključevanje kot evropski projekt, ki bo opredelil nacionalne strategije za reševanje tega problema, deloma tudi na podlagi stroškov, ki jih bo morala nositi vsaka država članica. Za poročilo sem glasoval prav zato, ker je potreben nov evropski pravni okvir, ki bo zajemal ukrepe za preprečevanje diskriminacije in varstvo človekovih pravic, za vključevanje Romov v posameznih državah članicah po načrtu, ki jim bo zagotovil izobraževanje in zdravstveno varstvo.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Danes sem glasoval sem za poročilo Evropskega parlamenta o strategiji EU o vključevanju Romov. Njihovo vključevanje v družbo je pomembno vprašanje, ki zadeva na splošno vse države članice, še posebej pa Grčijo, kjer je po raziskavah (Agencije EU za temeljne pravice) 35 % Romov nepismenih, le 4 % pa jih je obiskovalo šolo vsaj deset let. Ključ do vključevanja sta izobraževanje in odprava segregacije v šolah. Ob zagotavljanju ustreznega zdravstvenega varstva in enakih možnosti za zaposlovanje morajo države članice tudi pozorneje spremljati, koliko se sredstva EU za Rome dejansko uporabljajo v prid prejemnikom.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. ─ Znano nam je, da je 10-12milijonov evropskih Romov še vedno žrtev hude sistematične diskriminacije pri izobraževanju (kjer so še zlasti žrtve segregacije), stanovanjskih vprašanjih (zlasti v zvezi s prisilnim izseljevanjem in podstandardnimi pogoji bivanja, pogosto v getih), zaposlovanju (izjemno nizka raven zaposlenosti) in enakosti dostopa do zdravstvenega sistema in drugih javnih storitev, pa tudi neverjetno nizki udeležbi v političnem delovanju. Strategija EU o vključevanju Romov bi morala vključevati tudi ukrepe za spremljanje položaja Romov z vidika spoštovanja in krepitve njihovih temeljnih družbenih pravic, enakosti, nediskriminacije in prostega gibanja po EU, pa tudi ukrepe za zagotavljanje priložnosti za izobraževanje in usposabljanje, za pomoč pri zaposlovanju odraslih, kar vse je bistvenega pomena za vključevanje Romov v zaposlitev in njeno ohranjanje, s tem pa za prekinitev kroga socialne izključenosti.

Komisija in države članice bi se morale posvetiti posebnim potrebam romskih žensk z vključitvijo vidika spola v vse politike za vključevanje Romov in z zaščito posebej občutljivih podskupin. Zato pozivam Komisijo, naj letno poroča Evropskemu parlamentu o izvajanju strategije EU o vključevanju Romov, da bomo lahko spremljali napredek na nacionalni ravni.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za poročilo, ki izpostavlja nujnost učinkovitega reševanja problemov in izzivov, povezanih z občutljivim vprašanjem vključevanja romskih skupnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ O parlamentarnem poročilu gospe Járóka o strategiji EU o vključevanju Romov je Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve glasoval dne 14. februarja, pri tem je poročevalka sprejela večino sprememb, ki jih je predlagala Skupina Zelenih/EFA, oziroma so bile spremembe upoštevane v kompromisnih spremembah, med številne predloge Skupine spadajo tudi naslednje: vodilo strategije o vključevanju Romov bi moral biti pristop od znotraj: oblikovati bi jo morali Romi za Rome, kar pomeni krepitev vloge Romov, vključitev v postopek sprejemanja odločitev, najemanje romskega osebja in posrednikov na ključnih položajih na lokalni in nacionalni ravni ter ravni EU; odpraviti je treba nezakonite prakse, ki se nekaznovano nadaljujejo v državah članicah EU: nasilje nad Romi, kršitve njihovih pravic do prostega gibanja, naraščanje dejavnosti ekstremističnih političnih strank, politikov in politik, sistematična segregacija romskih otrok v izobraževanju, široko razširjena stanovanjska segregacija Romov, trgovina z ljudmi, odrekanje dostopa do zdravstvenega varstva in storitev socialnega varstva, prisilna sterilizacija Romk.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Dne 6. aprila bo Evropska komisija objavila svoje sporočilo o vključevanju Romov. To vprašanje je tudi na seznamu prednostnih nalog madžarske vlade, ki ta čas predseduje Evropski uniji. Resolucija Parlamenta izpostavlja nujnost tesnejšega vključevanja romskih populacij v sodobno družbo.

Osebno menim, da bi bilo prav, da bi se te populacije prilagodile naši družbi, ne pa, da smo prisiljeni sprejemati politike ugodnosti za njih, rezultati teh politik pa so pogosto pravo nasprotje pričakovanih. Neznanje, pomanjkljiva izobrazba in nepismenost običajno pomenijo slabe obete za prihodnost. Brez izobrazbe ni mogoče prevzeti dejavne vloge v družbi. Težave Romov pri iskanju zaposlitve so pogosto posledica nizka ravni izobrazbe, to pa kaže, da je prav izobraževanje temelj, na katerem lahko zgradijo svojo prihodnost.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo je popolnoma nesprejemljivo, saj na več mestih ponavlja, da je vključevanje Romov gospodarska nuja in da bo državam članicam prineslo finančne koristi. Predlaga tudi ustanovitev projektne skupine za Rome kot stalnega organa Komisije in obsoja sistematično diskriminacijo ter nesprejemljivo raven izločenosti in kršenja človekovih pravic.

Poročilo tudi izpostavlja nujnost skupne evropske strategije za boj proti vsem oblikam kršenja pravic Romov, tudi proti odvzemanju prstnih odtisov in izgonom. Predlaga kazni za vlade držav, ki ne spoštujejo zavezujočih evropskih standardov, ki zadevajo romsko prebivalstvo, se zavzema za zaposlovanje Romov v javni upravi in zaposlovanje romskih učiteljev v šolah, da bodo lahko z uporabo lastnega jezika ohranjali svojo kulturo. Še zadnja žalitev svobode govora pa je, da si dovoli obsojati zavračanje in diskriminacijo Romov na političnih zborovanjih. Očitno ne morem drugega kot glasovati proti poročilu, ki pomeni popolno žalitev in ogrožanje pravic ljudi, ki želijo le mirno živeti na svojem domu.

  Olga Sehnalová (S&D), v pisni obliki. – (CS) Kakršna koli evropska strategija o vključevanju Romov mora predvsem temeljiti na poznavanju lokalnih razmer. Strategije torej ni mogoče zasnovati drugače kot v tesnem sodelovanju z lokalnimi oblastmi in skupnostmi, njena gesla pa je treba prevesti v vsakodnevno sobivanje večinske družbe in romske skupnosti. Poročilo tega vidika ni spregledalo, zato sem glasovala zanj.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Romi se v Evropi otepajo s sistematično diskriminacijo in prisiljeni so se bojevati proti izključevanju, kršenju človekovih pravic in stigmatizaciji. Danes sem glasoval za zavezujoče minimalne standarde na ravni EU v upanju, da bomo 10-12 milijonom Romov olajšali dostop do zaposlitve, izobraževanja, stanovanj in zdravstvenega varstva. Prav je, da poročilo poziva k iskanju najprimernejših ukrepov v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi. Poročilo izpostavlja tudi temeljno vlogo regionalne politike. Navsezadnje imajo države članice dostop do finančnih sredstev za pomoč Romom pri vključevanju, ta denar pa le redko uporabijo. Torej je na državah članicah, da prevzamejo svoje odgovornosti.

Še ena pozitivna točka v tem poročilu je zamisel, da bi morala Komisija uvesti merila za nagrajevanje držav članic, ki ravnajo v skladu s strategijo, in kazni za države, ki je ne upoštevajo. Edina napaka poročila pa je omemba „predolge odvisnosti“ Romov od sistema socialnega varstva. To je zelo konzervativno mnenje oziroma predsodek, ki dodatno marginalizira romsko skupnost. Upam, da bo Komisija to poročilo vgradila v svoj predlog, ki ga bo predvidoma predstavila 5. aprila. Po delovnem koledarju naj bi ga Svet sprejel še pred poletjem. Vključevanje Romov spada med prednostne naloge madžarskega predsedstva.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. ─ Podprla sem poročilo, ki se zavzema za boj proti diskriminaciji romskega ljudstva in poziva države članice k oblikovanju politik za vključevanje teh ljudi na trg dela. Romsko ljudstvo spada med najbolj marginalizirane skupine v EU, zato moramo poskrbeti za ukrepanje za odpravo njihove socialne izključenosti.

Poročilo: Bernd Lange (A7-0022/2011)

  Alexander Alvaro (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Pri glasovanju o poročilu gospoda Langeja se vzdržujem glede odstavka 31 zaradi dvoumnega besedila, ki se nanaša na evroobveznice in na projektne obveznice. Vendar pa glasujem za to poročilo kot celoto, saj projektnim obveznicam ne nasprotujem. Projektne obveznice služijo za financiranje obsežnih projektov inovacij, infrastrukture in ponovne industrializacije. To ni vprašanje instrumentov za prenašanje dolgov na raven skupnosti, kot v primeru evroobveznic.

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Poročilo sem podprl, saj spada industrijska politika med prednostne naloge strategije Evropa 2020 in je glavna gonilna sila evropskega gospodarstva. Temu sektorju posvečamo tolikšno pozornost zato, ker prispeva tri četrtine k skupnemu evropskemu izvozu, zaposluje 57 milijonov delavcev in prispeva 80 % vseh vlaganj v raziskave in razvoj. Prepričan sem, da bo Evropa na tem področju konkurenčna le, če bomo spodbujali predvsem zelene projekte in projekte, temelječe na inovacijah in znanju.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to pomembno resolucijo o industrijski politiki za dobo globalizacije. Evropsko industrijo je prizadela svetovna gospodarska kriza; da bo lahko premagala učinke krize in obvladala izzive, EU potrebuje tak pristop k industrijski politiki, ki bo združeval konkurenčnost, trajnost in dostojno delo ter istočasno spodbujal gospodarstvo, poživil zaposlovanje, omejil slabšanje okolja ter izboljšal kakovost življenja. Soglašam s pozivom Komisiji in državam članicam, ki ga beremo v resoluciji, naj pripravijo ambiciozno, ekološko učinkovito in zeleno industrijsko strategijo EU, da bi na njenem ozemlju obnovili proizvodne zmogljivosti in ustvarili dobro plačana delovna mesta za visokokvalificirane kadre. Evropski parlament poudarja pomembnost malih in srednjih podjetij za industrijsko krajino predvsem v zvezi z zagotavljanjem trajnih zaposlitev na regionalni ravni ter pri ohranjanju gospodarske in ustvarjalne vitalnosti ter visoke stopnje rasti. Treba pa si je še naprej prizadevati za boljši dostop do možnosti financiranja za mala in srednja podjetja, predvsem pa za razvoj zdržnih možnosti s tveganim kapitalom, za okrepitev možnosti financiranja malih in srednjih podjetij – tako kratkoročno kot dolgoročno – in njihovih izbranih virov financiranja v okviru nove strukture finančnega trga; poleg tega je treba odpreti trge in ustvariti poštene konkurenčne pogoje, s tem pa omogočiti več podjetnikom in malim podjetjem, da rastejo in se razvijejo v podjetja, ki delujejo po vsej Evropi.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Evropsko industrijo je prizadela svetovna gospodarska kriza in ji je s tem še otežila prilagajanje izzivom, ki jih prinaša prehajanje v industrijo, temelječo na znanju in učinkovitosti, ki močno vpliva na industrijski razvoj in trg dela. Za soočenje s tem izzivi je po mojem mnenju potreben pristop k industrijski politiki, ki bo združeval konkurenčnost, trajnost in dostojno delo, obenem pa spodbujal gospodarstvo, pospeševal zaposlovanje, omejil slabšanje okolja ter izboljšal kakovost življenja v Evropski uniji. Poročilo se zavzema za industrijski napredek s pametno, napredno ter usmerjeno regulacijo in stimulacijo trga na podlagi točnih pričakovanj glede razvoja trga ter s podporo svetovnim trendom v smeri proti čistim, trajnostnim in inovativnim oblikam proizvodnje, distribucije in porabe. Poročilo sem podprla, ker verjamem, da je lahko industrijska politika v Evropi uspešna samo, če je vpeta v novo arhitekturo finančnega sektorja, ki spodbuja naložbe in preprečuje špekulacije, ter tudi v makroekonomsko politiko, ki davčno, gospodarsko in proračunsko politiko EU usmerja v trajnostni razvoj in zaposlovanje.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Deindustrializacija je v Evropi neizpodbitno dejstvo. Tehnološki in gospodarski položaj Evrope je ob naglem napredovanju globalizacije in konkurenci držav v vzponu ogrožen. Evropska unija mora zato sprejeti industrijsko politiko, ki bo združevala konkurenčnost, trajnost in dostojno delo. Cilji so naslednji: spodbujati gospodarstvo, pospešiti zaposlovanje, omejiti slabšanje okolja in izboljšati kakovost življenja. To je bistveno sporočilo te resolucije, ki sem jo podprla. Še posebej pa podpiram izdajo evropskih obveznic, da bi lahko Unija financirala inovacije, infrastrukturo in ponovno industrializacijo.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) V EU je v industrijskem sektorju zaposlenih 57 milijonov ljudi, ta sektor pa prispeva tudi 75 % evropskega izvoza. Ta sektor bo osrednjega pomena za konkurenčnost EU v prihodnje. Všeč mi je, kar piše v strategiji EU 2020 o pomenu visoko kakovostnih delovnih mest in usposabljanja za nadaljnji razvoj industrijske osnove, zato sem poročilo podprl.

Ker dve tretjini novih delovnih mest v tem sektorju ustvarijo MSP, pozdravljam, kar vsebuje poročilo o dostopu malih podjetij do javnih naročil in o vlogi malih podjetij pri izpopolnjevanju industrijske politike.

Malim in srednjim podjetjem moramo olajšati dostop do okvirnega programa, zagotoviti moramo tudi potrebno pomoč in podporo pri prenosu tehnologij in inovacij. Soglašam s poročevalcem, da mora EU razvijati in spodbujati inovativne grozde po regijah. Ti grozdi lahko največ koristijo pri prenosu znanja, razvoju raziskovalne dejavnosti, izboljševanju kvalifikacij in infrastrukture ter pri pospeševanju možnosti zaposlovanja po regijah.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Evropska unija je največji trg na svetu, vendar svojega ogromnega potenciala ne izrabljamo. Smo zelo odprt trg, pri dostopu do tujih trgov pa se srečujemo z visokimi ovirami. Ker notranji trg na nekaterih področjih, kot je energija, še ni do konca oblikovan, se moramo podrejati pogojem, kakršne nam narekujejo zunanji partnerji, to pa neposredno vliva na našo konkurenčnost. Zdržnost industrije temelji na zdržnosti našega sektorja malih in srednjih podjetij, ki kljub že sprejetim ukrepom preživlja težke čase. Strinjam se, da so inovacije danes osrednjega pomena za industrijo, vendar se na tem področju ne moremo ravno pohvaliti s sposobnostjo pravočasnega odzivanja na spremembe na svetovnem trgu. Verjamem, da je naš današnji oris industrije uravnotežen in celovit, zdaj pa morajo še države članice in Evropska komisija prispevati svoj del, da bodo naši ambiciozni cilji lahko ustvarili sodobno in konkurenčno industrijo.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Evropska industrija se še vedno čuti posledice gospodarske krize in za njihovo uspešno odpravo je potreben usklajen pristop na ravni EU. Oblikovati moramo industrijsko strategijo EU, ki bo začrtala strateška področja naložb, nato pa moramo te prednostne naloge upoštevati v prihodnji finančni perspektivi, v letnih proračunih in v politikah EU. Evropska industrija se ne bo mogla razvijati brez ambicioznih finančnih vložkov, še zlasti na področjih raziskav in energije, telekomunikacijskih in prometnih omrežij (TEN), torej tudi na področju javnih storitev, ki jih potrebuje poslovno okolje. Po mojem mnenju pa ni niti potrebno niti primerno izdajati obveznic EU za ta namen (evroobveznic ali projektnih obveznic). EU ni suverena politična entiteta, zato bi morali njeni prihodki izvirati v glavnem samo iz prispevkov držav članic. Da ne omenjamo tega, da evroobveznice pomenijo zadolževanje in bi zato lahko bile v navzkrižju z načelom uravnoteženega evropskega proračuna. Finančna pomoč za inovacije, infrastrukturo in ponovno industrializacijo bi morala izvirati predvsem iz povečanja sredstev za osmi okvirni program za raziskave in razvoj ter za program za konkurenčnost in inovacije, katerih cilj je ohranitev konkurenčnosti evropske industrije na svetovni ravni, pri tem pa bi morali učinkovito uporabiti tudi možnosti zasebnih vlaganj.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropa danes ugotavlja, da se njena konkurenčnost na svetovnih trgih zmanjšuje. Tako mora Evropa poiskati poti za okrepitev svoje industrijske osnove, da se bo lahko spopadla z novimi izzivi. To poročilo, „Celovita industrijska politika za dobo globalizacije“, našteva predloge za ponovni zagon evropske industrije. Celovita in trajnostna industrijska politika mora temeljiti na znanstvenih raziskavah, inovacijah, večji učinkovitosti uporabe virov, strategiji za osnovne proizvode, krepitvi malih in srednjih podjetij ter razvoju regionalnih mrež. Še zlasti energetska učinkovitost in uvajanje informacijskih in komunikacijskih tehnologi morata biti osnova nove industrijske revolucije, ki bo okrepila konkurenčnost, gospodarsko rast in zaposlovanje. Posebej pozdravljam pozornost, namenjeno tradicionalni evropski industriji, ki je osrednjega pomena za naše gospodarstvo. Bistvenega pomena so tudi ukrepi, kot so uvajanje novih tehnologij in pospeševanje znanstvenih raziskav in inovacij, v proizvodnem sektorju. Le tako bomo lahko evropski industriji ponovno zagotovili vodilni položaj na svetu.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Industrijska politika je za Evropsko unijo bistvenega pomena in to poročilo je priložnost za Komisijo: prvotno sporočilo nas je razočaralo. Izdelek Parlamenta ponuja Komisiji konkretne predloge, ki jih mora ta upoštevati. Poročilo je treba povezati s predlogi, ki jih je Evropski parlament kot celota sprejel ta teden, tudi z načelom „davka na finančne transakcije“ na evropski ravni in izdajo obveznic EU (evroobveznic). Naše politike morajo odražati resnico, da sta družbena inovativnost in tehnološka inovativnost združljivi.

  Jorgo Chatzimarkakis (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Pri glasovanju o poročilu gospoda Langeja se vzdržujem glede odstavka 31 zaradi dvoumnega besedila, ki se nanaša na evroobveznice in na projektne obveznice. Vendar pa glasujem za to poročilo kot celoto, saj projektnim obveznicam ne nasprotujem. Projektne obveznice služijo za financiranje obsežnih projektov inovacij, infrastrukture in ponovne industrializacije. To ni vprašanje instrumentov za prenašanje dolgov na raven skupnosti, kot v primeru evroobveznic.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Evropa mora vsekakor oblikovati dolgoročno evropsko industrijsko strategijo. Ne smemo biti edino gospodarsko območje na svetu, ki enostransko spoštuje načela proste trgovine, nima pa pojma, kaj počnejo glavni konkurenti. Evropska komisija mora priznati, da je kriza pokazala, da dosedanja pravila niso več primerna za današnje gospodarstvo in da je čas za občutno okrepitev protidampinškega arzenala Evropske unije in za uveljavitev splošnega načela vzajemnosti v trgovini. Evropska unija potrebuje evropsko strategijo, ki bo ustvarjala okolje za velike industrijske projekte, kot sta Galileo in ITER. Podpreti mora svoj proizvodni sektor in svoja mala in srednja podjetja. Spodbuditi in okrepiti mora svoje raziskave in razvojne naložbe, da bo ohranila svoje vodstvo na področju visokih tehnologij. Odločneje pa se mora spopasti tudi s ponarejanjem in sprejeti agresivnejšo evropsko patentno politiko.

  Karima Delli (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Besedilo po kakovosti ne izstopa, saj je rezultat zelo širokega kompromisa med poslanci. Vsebuje elemente, ki se nam v Skupini Zelenih/Evropske svobodne zveze zdijo zelo pozitivni, pa tudi nekatere zamisli, ki smo jim, sicer neuslišano, nasprotovali. Glavno pa je, da omogoča poslancem EP izraziti precej napredno mnenje o vodilnem programu strategije EU 2020, posvečenem industriji.

Tako besedilo poziva k povečanju trajnosti prometnih sistemov z uporabo učinkovitejših tehnologij, medobratovalnostjo in inovativnimi rešitvami za mobilnost. Poudarja, da morata varčevanje z energijo in viri spadati med osrednje elemente evropske industrijske politike. S tem v zvezi opozarja na izjemno možnost ustvarjanja novih delovnih mest in ugodnosti znižanja stroškov, ki jih bodo po pričakovanjih prinesle izboljšave energetske učinkovitosti.

S sprejemanjem ukrepov, ki zagotavljajo izboljšanje energetske učinkovitosti, je zato treba podpreti pobude v vseh industrijskih panogah. Po mnenju poslancev si je treba po vseh močeh prizadevati za zapolnitev vrzeli v kvalifikacijah, da bi spodbudili usposobljenost delovne sile in ponovno zanimanje mladih diplomantov za industrijo.

  Robert Dušek (S&D), v pisni obliki. – (CS) Industrija ustvarja skoraj tretjino BDP v EU, industrijski proizvodi predstavljajo tri četrtine našega izvoza, industrija pa zaposluje 57 milijonov evropskih državljanov. Proces prestrukturiranja evropske industrije se je začel že pred izbruhom krize. Danes ga narekujejo predvsem hitre spremembe in razvoj svetovnega gospodarstva ter vedno ostrejša konkurenca. Oblikuje se nova oblika globalizacije, ki vodi s svetovno družbo, temelječo na znanju, raziskavah in inovacijah. Obvladovanje podnebnih sprememb in ohranjanje čim večje biotske raznovrstnosti narekujeta industriji prehod na proizvodnjo z „ničtimi“ izpusti CO2 in učinkovito uporabo virov. Evropska industrija mora tudi v prihodnje ohraniti strateški položaj v ključnih panogah, pa tudi izkoristiti priložnosti za trajnostno okrevanje, ki bo zagotovilo kar največ delovnih mest za kvalificirane delavce. Poročevalec predlaga cel niz ukrepov za uresničitev teh ciljev. Podpiram vzpostavitev inovativnih dobavnih verig, učinkovitejšo rabo virov, učinkovitejše javno naročanje, zlasti v prid malih in srednjih podjetij (MSP), povečanje obsega pridobivanja tako imenovane čiste energije in na splošno širše vključevanje MSP v načrtovanje evropske industrije. Poročilo bo koristilo evropski industriji, poročevalec pa temeljito pozna to področje; zato glasujem za sprejetje poročila.

  Ioan Enciu (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ker mislim, da pomeni pot naprej za trdno in skladno industrijsko politiko za evropsko delovno silo, ki temelji na zaposlovanju. Raziskovanje in razvoj sta ključno gibalo inovacij in trgovine in bosta ostala eden od temeljev industrijske politike v EU. Mislim, da igra industrija ključno vlogo pri ohranjanju delovnih mest v Evropi in zato moramo okrepiti ukrepe za to, da ohranimo močno industrijsko podlago, postanemo najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu in zagotovimo tesno povezane mreže med podjetji v različnih državah članicah, da bi dosegli skupne industrijske prednostne naloge. Nekatere od mojih sprememb, ki jih vsebuje poročilo, se nanašajo na skrajšanje časa do uvedbe novih izdelkov na trg, zagotavljanje, da evropska proizvodnja krepi temelje evropskega gospodarstva, in poenostavljanje programov financiranja industrije.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, saj podpiram zamisel, da lahko le z okoljskega stališča velikopotezna in učinkovita industrijska strategija obnovi in spodbudi proizvodno zmogljivost Evrope ter pridobi osrednjo vlogo pri ustvarjanju dobro plačanih delovnih mest za visokokvalificirane kadre v EU.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V času, ko Evropa doživlja krizo, kakršne še ni bilo, (ne le) zaradi proračuna, ne smemo pozabiti na vodilno vlogo industrije, ki predstavlja 37 % bruto domačega proizvoda Evrope, in na izzive, s katerimi se srečuje v globaliziranem svetu, v katerem gospodarstva v vzponu – in tudi ZDA – sledijo agresivnim industrijskim politikam, ki temeljijo na obsežnih naložbah v raziskovanje in razvoj v ključnih sektorjih in tekmujejo z Evropo, s prednostjo, da nimajo enakih okoljskih in socialnih omejitev ter omejitev na področju dela. Za to težavo ni čudežne rešitve. Kljub svojim številnim dobrim lastnostim strategija Evropa 2020 ni čarobna paličica za evropsko industrijo v svetu z globalno in hudo konkurenco.

Zato mislim, da je edina pot za evropsko industrijo ta, da se specializira in dokončno zaveže kakovosti in najnovejši tehnologiji, skupaj z racionalizacijo cen in zagotavljanjem učinkovitejšega upravljanja. Evropski izdelki morajo imeti prednost, ne ker so cenejši – do tega nikoli ne bo prišlo –, temveč ker so boljši in inovativnejši. To se lahko zgodi le z odličnostjo evropske industrije. Upamo, da lahko premagamo ta izziv.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pomembnost evropske industrije je nesporna. Predstavlja tri četrtine izvoza, tretjino bruto dodane vrednosti in tretjino zaposlitev. Kljub temu, da je dinamična, se ni izognila gospodarski krizi in biti mora na čelu evropske politične agende, ki se jo zagovarja v tem poročilu. Industrijska politika bi resnično morala biti v središču naše pozornosti, saj je povezana s prihodnostjo: z ustvarjanjem delovnih mest in pospeševanjem vlaganja v proizvodnjo. Vendar pa prinaša tudi izzive: kako lahko zagotovimo trajnost virov, če se spopadamo s podnebnimi spremembami? EU potrebuje skladno industrijsko politiko, ki podjetjem vzbuja zaupanje in jim pomaga prebroditi krizo. Spodbujati mora sodobno industrijo, ki je učinkovita, zmanjšuje stroške energije in proizvodnjo CO2, je ekološko odgovorna, konkurenčna ter sodeluje pri raziskavah, inovacijah in recikliranju surovin. Ne smemo namreč pozabiti, da je industrijska politika tudi socialna politika in zato glasujem za to poročilo. Vendar pa želim opozoriti na potrebo po okrepitvi podpore za mala in srednja podjetja, ki zaposlujejo večino delavcev v poslovnem sektorju EU, in po uvedbi označevanja porekla.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To je še eno poročilo, ki je polno protislovij. Po eni strani vsebuje nekaj pozitivnih vidikov, ki jih cenimo, in ščiti industrijo ter mala in srednja podjetja. Obstoj sodobne in učinkovite industrije, ki ustvarja delovna mesta in je okoljsko trajnostna, je pomemben instrument za razvoj v vseh državah in regijah. Vendar pa je sedanji okvir politik EU, v katerem so se najnegativnejši vidiki z leti še slabšali, precej neugoden za ta prizadevanja. Namesto tega je pospeševal zapiranje pomembnih centrov produkcije, deindustrializacijo, ukinjanje delovnih mest in čedalje večjo odvisnost v številnih državah in regijah. Politike liberalizacije in deregulacije mednarodne trgovine so osrednje načelo tega političnega okvira in odločilno prispevajo k sedanjim razmeram. Vendar pa se v poročilu vztraja pri zavzemanju za te politike. Podpira se jih, njihovih učinkov pa se ne upošteva. Prav tako se vztraja pri nedotakljivem načelu svobodne konkurence in poglobitvi notranjega trga, ki sta zunaj omenjenega okvira, pri javno-zasebnih partnerstvih in celo sinergijah med civilnimi in vojaškimi naložbami. Konfederalna skupina Evropske združene levice/Zelene nordijske levice si je prizadevala, da bi odpravila te najnegativnejše vidike iz poročila, hkrati pa obdržala tiste, ki so dobri. Na žalost je Parlament z večino zavrnil vse predloge. Zaradi tega smo glasovali proti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Na žalost nobena od naših sprememb, katerih namen je bil iz poročila odstraniti najnegativnejše vidike, ni bila sprejeta. Zaradi tega smo na končnem glasovanju Parlamenta o resoluciji glasovali proti.

Čeprav poročilo vsebuje pozitivne vidike, kot sem omenila v razpravi na plenarnem zasedanju, vsebuje tudi številna nasprotujoča si stališča. Po eni strani vsebuje trditve, da zagovarja industrijo ter mala in srednja podjetja, po drugi strani pa se v njegovih predlogih vztraja pri liberalizaciji proste trgovine in svobodne konkurence, poglobitvi notranjega trga, javno-zasebnih partnerstvih in celo sinergijah med civilnimi in vojaškimi naložbami.

Želimo si industrij, ki so učinkovite z vidika rabe virov, manj odvisne od ogljika, ki cenijo delovna mesta s pravicami in ki zagotavljajo enake pravice za ženske glede dostopa do delovnih mest, napredovanja, plač ter sodelovanja pri upravljanju in administrativnih organih.

Zavzemamo se za druge politike, zlasti za industrijsko politiko, zunanjetrgovinsko politiko, finančno politiko, politike raziskovanja, znanosti in razvoja, ki podpirajo mala in srednja podjetja, ter zavezanost usposabljanju in kvalificiranju delavcev in dostojanstvu tistih, ki delajo.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) V poročilu gospoda Langeja o industrijski politiki za dobo globalizacije se obravnavajo izjemno pomembna vprašanja, kot je dostop do posojil za podjetja, predvsem za mala in srednja. Zlasti cenim zamisel o povezavi industrijskega sveta z univerzami, da bi spodbudili evropske univerze in se tako vrnili k ciljem EU 2020. Zato sem glasoval za.

  Elisabetta Gardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) V strategiji Evropa 2020 je priznana potreba po določitvi nove industrijske politike, da bi ohranili trdno in trajnostno industrijsko podlago v Evropi.

Močna in uspešna industrija je resnično ključni dejavnik za rast v Evropski uniji in zato je v sedanjih razmerah globalizacije in hude mednarodne konkurence nujno ustvariti okvir, ki je še ugodnejši za njen razvoj. To poročilo bi zagotovo morali odobravati, ker vsebuje podrobno analizo industrijske politike v gospodarski krizi, ki je resno prizadela sektor, in tudi različne iztočnice za pravilno oživljanje evropske industrije.

Iz tega razloga mislim, da je pomembno, da se politični cilji, določeni v vodilni pobudi, ki jo je 28. oktobra predložil gospod Tajani, spremenijo v oprijemljive ukrepe, kot so na primer krepitev in internacionalizacija malih in srednjih podjetij, zagotavljanje lažjega dostopa do posojil in določitev novega modela industrijskih inovacij. Evropska unija mora poleg tega prevzeti tveganje povečanja produktivnosti z novimi zamislimi s čedalje večjim vlaganjem v raziskave, ki mora biti novo gibalo ponovne vzpostavitve evropske odličnosti.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Svetovni trg se odziva na potrebo po izpolnjevanju zahtev modela potrošnje, ki se je že oblikoval v visoko razvitih družbah in družbah v razvoju. Vendar pa se pojavlja konkurenčnost za vsako ceno, pri čemer se nanašam na konkurenčnost, ki ni le pod vplivom inovativnosti industrije in sprememb v modelu potrošnje.

Med neugodne pojave, ki spremljajo konkurenčnost, lahko vključimo naslednje: model potrošnje, ki ga je vsilila industrija, ki razsipava z energijo in surovinami; konkurenca, ki ne temelji na boljših metodah, temveč na finančni nadvladi bogatih monopolnih družb; razdrobljena konkurenčnost, pri kateri se upošteva le končna stopnja obdelave, in ne celovita konkurenčnost, pri čemer se nanašam na konkurenčnost, pri kateri se upošteva priprava surovin in materialov za proizvodnjo; prevzem trgov surovin in energetskih trgov s strani nadnacionalnih, pogosto neevropskih družb; zviševanje cen energije in posledično tudi surovin s predpisi, ki določajo sistem trgovanja z izpusti v državah članicah EU; nelojalna konkurenca, ki jo uvajajo predvsem velike, nadnacionalne družbe, vključno s finančnimi družbami.

To poročilo obravnavam kot dober začetek zelo pomembne razprave o prihodnosti konkurenčne industrije v Evropi in tako tudi Evrope same, zato sem glasoval za njeno sprejetje.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Obžalujem, da to poročilo ni bilo predloženo prej, na primer, ko so v Bruslju kritizirali uvedbo industrijskih prvakov ali ko je Mittal sovražno prevzel Arcelor in Evropi odvzel še njen zadnji ostanek železarske in jeklarske industrije. Evropska unija si je več desetletij močno prizadevala za uničevanje naše industrijske strukture in služb z evropskimi sektorskimi politikami, evropsko politiko konkurence in evropsko politiko proste trgovine, ki ste jo vsi tukaj premišljeno hvalili, podpirali in spodbujali. Ob katastrofi pa se zdaj negotovo nagibate k temu, kar Front national že zelo dolgo predlaga: k priznavanju ključnega pomena industrijske podlage, razvijanju strateških sektorjev, zaščiti pred nelojalno konkurenco in pomoči pri prodiranju na zunanje trge, zagotavljanju in ohranjanju oskrbe s surovinami, urejanju ponudb za prevzem, podreditvi politike konkurence strateškim in družbenogospodarskim zahtevam ter zahtevam javnih storitev, zagotavljanju javne podpore nastajajočim ali inovativnim sektorjem in tako naprej.

Vendar pa je že precej pozno in Evropa, ki se je oklepala svojih ultraliberalnih ideoloških temeljev, vsekakor ni na najboljši stopnji za sprejemanje odločitev in izvajanje takšnih politik.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom, ker industrija EU predstavlja približno tretjino bruto dodane vrednosti EU, pri čemer skoraj tri četrtine evropskega izvoza predstavlja industrijsko blago, in tretjino zaposlitev, kar omogoča preživljanje približno 57 milijonom ljudi. Nedavna globoka gospodarska kriza je prizadela evropsko industrijo. Vendar pa je kriza tudi poudarila pomembnost industrije za gospodarstvo EU in pokazala, da je bilo premalo storjenega za celostno obravnavanje njenih potreb v sedanjih razmerah, polnih izzivov. Rast proizvodnje je padla na najnižji nivo v zadnjih dveh desetletjih in nekatere evropske industrije so zaradi nelojalne konkurence tretjih držav, zlasti na področjih delovnih razmerij, okolja ter zaščite intelektualne in industrijske lastnine, v trajni krizi. Ker ZDA, Japonska in Kitajska sledijo močni in aktivni industrijski politiki, ki temelji na najnovejših izdelkih in storitvah, obstaja nevarnost da evropska industrija zaostane. Celostna in trajnostna industrijska politika v EU bi morala temeljiti na naslednjih ključnih vidikih: potrebi po vzpostavitvi inovacijske verige, ki bi povezovala znanstvene raziskave in praktične prilagoditve, po učinkovitejši rabi virov in po povečanju proizvodnje čiste energije.

EU moramo pozvati moramo, naj uvede strategije, ki zagotavljajo dolgoročne spremembe, in naj izvaja izobraževalno politiko, ki izpolnjuje potrebe trga dela. Treba se je boriti proti širjenju sive ekonomije in neprijavljenega priložnostnega dela v času krize, kar izkrivlja konkurenco, in obstajajo tudi predlogi za olajšanje sodelovanja malih in srednjih podjetij pri javnih naročilih.

  Silvana Koch-Mehrin (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Pri glasovanju o poročilu gospoda Langeja se vzdržujem glede odstavka 31 zaradi dvoumnega besedila o glasovanju, ki se nanaša na evroobveznice in na projektne obveznice. Vendar pa glasujem za to poročilo kot celoto, saj projektnim obveznicam ne nasprotujem. Projektne obveznice služijo za financiranje obsežnih projektov inovacij, infrastrukture in ponovne industrializacije. To ni vprašanje instrumentov za prenašanje dolgov na raven skupnosti, kot v primeru evroobveznic.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Po mojem mnenju je današnje glasovanje pomemben korak naprej k prebroditvi gospodarske in finančne krize, ki je prizadela Evropo in njene industrije. Resolucija resnično obravnava ključni sektor, ki potrebuje podporo, da bi Evropski uniji omogočil izvajanje industrijske politike, ki mora biti tesno povezana z doseganjem visokih ravni proizvodnje, z zavezanostjo konkurenčni in trajnostni obnovi. Iz tega razloga pozdravljam sklicevanje na strategijo EU 2020, ki mora biti vodilo za popolno izvajanje prednostnih nalog Evrope z obsežnimi naložbami v inovacije in raziskave, ki so nujne za rast in razvoj v Evropi. Na splošno mislim, da je poročevalec, gospod Lange, dobro opravil delo, saj mu je uspelo združiti zamisli in predloge, zbrane iz več kot 500 sprememb in združene v poročilo, s katerim se strinjam in ga podpiram, z izjemo evropskega patenta. Resnično mislim, da odločitev o začetku okrepljenega sodelovanja v strateško pomembnem sektorju – intelektualni lastnini – ni pravilna odločitev ali odločitev, ki bo prinesla pozitivne posledice za evropsko industrijo.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Industrijska politika za dobo globalizacije postaja velika težava za Unijo in posamezne države članice. Prizadevanje za zmanjšanje stroškov proizvodnje in cen postaja razlog za opuščanje industrijske proizvodnje v Uniji, selitev tovarn iz EU in nato uvažanje. To ima škodljive posledice: izgubo zmogljivosti za industrijski razvoj, tehnično izobraževanje in inovativnost ter posledično odvisnost od drugih držav. Propadajo celotni industrijski sektorji, kot je ladjedelniška industrija na Poljskem. Strožje okoljske zahteve, uvedene le v EU, in dopuščanje dampinga azijskih proizvajalcev pospešujejo deindustrializacijo Evrope. Potrebujemo razumno politiko, ki bo Evropi omogočila, da ohrani svoj industrijski značaj.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Nedavna gospodarska kriza je potrdila, da so mala in srednja podjetja še vedno gonilna sila gospodarskega in socialnega razvoja in igrajo ključno vlogo pri spodbujanju gospodarske konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest. To poročilo pozdravljam in mislim, da bi morali instrumente EU, ki podpirajo konkurenčnost, pregledati in jih okrepiti s ciljem racionalizacije upravnih postopkov in olajšanja dostopa do financiranja za mala in srednja podjetja. Prav tako je popolnoma nujno uvesti inovativne spodbujevalne mehanizme na podlagi doseganja ciljev, povezanih s pametno, trajnostno rastjo z vidikom vključevanja in spodbujati tesnejše sodelovanje s finančnimi institucijami. Pomembna metoda za financiranje inovacij za mala in srednja podjetja, ki je na voljo prek Evropske investicijske banke, je Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja. Vendar pa mora za zagotovitev njegovega uspeha Evropska komisija dati na razpolago veliko več sredstev, tudi prek skladov za inovacije iz virov Evropskega sklada za regionalni razvoj, ter spodbujati neposredne zasebne naložbe in inovativne finančne mehanizme za inovativne projekte z visoko stopnjo tveganja in tiste, v katerih sodelujejo mala in srednja podjetja.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Strinjam se s tem poročilom, da je strategija EU za spodbujanje močnih in usposobljenih človeških virov z močnim ustvarjalnim potencialom in aktivnim sodelovanjem pri inovacijah in razvoju, nove in inovativne tehnologije/postopke/rešitve, ki ustvarjajo dodano vrednost, raziskovanje in razvoj, ki sta prilagojena potrebam trajnostnega razvoja, učinkovito dobavno verigo za proizvodnjo visoko visokokakovostnega blaga in storitev, učinkoviteje organizirano proizvodnjo in sistemi upravljanja, na splošno večjo učinkovitost virov, ki vodi do manjših emisij ogljika, stroškovno učinkovite in trajnostne načine prevoza, pametno in učinkovito logistiko in visokokakovostno infrastrukturo, prečiščen in polno delujoč enotni notranji trg ter enake pogoje v trgovinskih odnosih s tretjimi državami edino sredstvo za povečanje trajnosti in konkurenčnosti evropske industrije in s tem za ohranitev njene vodilne vloge v svetu.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Poročilo o industrijski politiki za dobo globalizacije je pomemben dokument v času krize, ki je prizadela evropsko gospodarstvo in zlasti industrijsko produkcijo. Vendar pa vanj ni vključeno glavno vprašanje – resnični razlog za ogromne gospodarske težave. To je globalni kapitalizem svobodne konkurence in nebrzdanega neoliberalizma, na katerem na žalost temelji EU. EU ne potrebuje še več strateških dokumentov, ki jih Komisija dobesedno proizvaja, obstaja pa nujna potreba po spremembi njihove podlage in zlasti po usmeritvi v socialno in miroljubno povezanost z reguliranim finančnim sektorjem. In ko razpravljamo o strateškem dokumentu kot takem, izkušnje kažejo, da je lažje pripraviti takšne dokumente kot jih nato razviti na posameznih področjih ter prožno spremljati in ocenjevati učinke predlaganih ukrepov. Dokaz za to je na primer področje pravic intelektualne lastnine, vključno z industrijskimi pravicami.

  Gesine Meissner (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Pri glasovanju o poročilu gospoda Langeja se vzdržujem glede odstavka 31 zaradi dvoumnega besedila o glasovanju, ki se nanaša na evroobveznice in na projektne obveznice. Vendar pa glasujem za to poročilo kot celoto, saj projektnim obveznicam ne nasprotujem. Projektne obveznice služijo za financiranje obsežnih projektov inovacij, infrastrukture in ponovne industrializacije. To ni vprašanje instrumentov za prenašanje dolgov na raven skupnosti, kot v primeru evroobveznic.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska industrija predstavlja približno tretjino bruto dodane vrednosti EU, saj industrijsko blago predstavlja skoraj tri četrtine evropskega izvoza, in tretjino zaposlitev. Poleg tega ima multiplikacijski učinek, kar pomeni, da se na vsako delovno mesto v industriji v pripadajočih storitvah ustvarita približno dve dodatni delovni mesti. Glede na to nihče ne dvomi o pomembnosti industrijskega sektorja za gospodarstva držav članic, toda gospodarska kriza je vzbudila dvom o pomembnosti tega sektorja v škodo finančnega sektorja in sektorja storitev, in čas je, da pregledamo to stanje in ponovno začnemo obsežno vlagati v ta sektor. Evropska industrija gre v smer specializacije ter zavezanosti kakovosti svojih izdelkov in najnovejši tehnologiji. Izdelki naše industrije bi se morali razlikovati po inovacijah in kakovosti in nikoli ne po ceni.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Da bi sredi svetovne gospodarske spremembe ostali konkurenčni, ne smemo prezreti pomembnega gospodarskega sektorja, in sicer industrije. Trajnost in humane delovne razmere bi bilo treba spodbujati in zahtevati, saj je konkurenca držav v vzponu, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, čedalje večja in posledično pritisk na evropski notranji trg čedalje bolj narašča. Trajnost in rast sta dve modni besedi, ki jih pogosto slišimo, predvsem v zvezi z industrijsko politiko, a njuno izvajanje je zaskrbljujoče negotovo, predvsem zaradi pomanjkanja razpoložljivih sredstev. Vzdržujem se glasovanja, ker mislim, da predlagani ukrepi nikakor ne bodo zadostovali, da bi Evropi zagotovili prvo mesto na svetu v industrijskem sektorju.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, ker je sedanja gospodarska kriza resno prizadela industrijo EU. V današnjem svetu obstaja ogromna konkurenca v industriji in zato mora industrijski sektor ostati konkurenčen in inovativen, podpirati mora inovativne zamisli ter kvalitetno in tehnološko vodenje. Povečati moramo zmogljivosti, prenesti visoke tehnologije in olajšati njihov prenos med podjetji. Narediti moramo vse potrebno, da zagotovimo, da se obstoječa sredstva (minerali) ustrezno uporabijo v Evropski uniji, in preprečimo njihov izvoz iz EU ter da preprečimo oblikovanje oligopolov pri trgovanju. Evropska pomoč ne bi smela biti usmerjena v hitre rešitve, temveč v naložbe v prihodnost, ki so osredotočene na ustvarjanje novih delovnih mest, tako da vsak državljan dobi delo v svoji državi. Posebno pozornost je treba nameniti tako imenovanim problematičnim regijam z nizko stopnjo industrijskega razvoja ali z visoko stopnjo brezposelnosti. Zato obstaja potreba po pospeševanju vzpostavitve tehnoloških, industrijskih in znanstvenih parkov ter poslovnih središč. Te organizacije so posebno pomembne za aktivno oblikovanje in razvijanje sodobnih tehnologij, zagotavljanje gospodarskega razvoja in posodabljanja in hkrati ustvarjanje novih delovnih mest. Mala in srednja podjetja je treba spodbujati k skupnim naložbam. Zanje bi bilo treba vzpostaviti ugodno poslovno okolje in zmanjšati upravno breme. Globoko zakoreninjena birokracija preprečuje industrijski razvoj in škoduje konkurenčnosti ustvarjenih izdelkov.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Langeja, saj si mora Evropska unija poleg strategije Evropa 2020 prizadevati za učinkovit razvoj in boljšo uporabo sredstev, da bi zagotovila inovacije. V poročilu o industrijski politiki za dobo globalizacije so navedeni prav ti cilji: industrijske inovacije in poenostavitev sedanje zakonodaje, z osrednjo vlogo interesov državljanov in malih in srednjih podjetij – gonila evropskega gospodarstva. Malim in srednjim podjetjem je treba zagotoviti ugodne pogoje in lažji dostop do financiranja. Pomembno je poudariti, da se bo dinamična in najsodobnejša industrijska politika izvajala preko strukturnih skladov, ki bodo, če se uporabijo pravilno, ustvarili temelje za rast v Evropi.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Industrija EU predstavlja približno tretjino bruto dodane vrednosti EU, pri čemer skoraj tri četrtine evropskega izvoza predstavlja industrijsko blago, in tretjino zaposlitev, kar omogoča preživetje približno 57 milijonom ljudi (poleg multiplikacijskega učinka, pri katerem se z vsakim delovnim mestom v industriji ustvarita približno dve dodatni delovni mesti v pripadajočih storitvah). Obstaja 15 ključnih elementov: oblikovanje inovacijske verige; povečanje učinkovite rabe virov; jasni cilji za trajnostne izdelke; uporaba javnih razpisov; krepitev proizvodnje čiste energije; prepričljiva strategija za surovine; preoblikovanje trgovine za pravično sobivanje in trajnostno proizvodnjo; oblikovanje obvezne sektorske industrijske politike; vključevanje malih in srednjih podjetij; razvijanje regionalnih področij delovanja; zagotavljanje predvidevanja industrijskih sprememb; prestrukturiranje; povečanje kvalifikacij; povečanje sodelovanja delavcev pri sprejemanju odločitev; in dolgoročne politike.

Industrijska politika EU mora biti usmerjena tako v trajnostno, ekološko učinkovito in globalno konkurenčno prenovo industrijske podlage kot v trajnosten prehod z industrije, ki temelji na predvsem proizvodnji, na industrijo, ki temelji na znanju, in hkrati trajno zavezana vlaganju v EU in vzpostavitvi strateških partnerstev med podjetji v Uniji.

  Fiorello Provera (EFD), v pisni obliki. – (IT) Parlament je v tem poročilu izpostavil pomembna vprašanja, ki jih lahko upravičeno poudarimo v zvezi z rastjo evropske industrije. Nanašam se na priznanje strateške vloge malih in srednjih podjetij in na potrebo po olajšanju dostopa do posojil s poenostavljenimi postopki financiranja ter na pomembnost internacionalizacije kot ključnega dejavnika konkurenčnosti.

Tudi povezava med inovacijami in industrijskim svetom prek trajnih odnosov med podjetji in univerzami je ključnega pomena in vključuje trženje rezultatov ter spodbujanje njihove uporabe. Iz tega razloga podpiram vsebino in predloge poročila gospoda Langeja.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavna gospodarska in finančna kriza je poudarila pomembnost industrije za gospodarstvo EU, kar pomeni, da je pomembno priznati potrebo po celostnem pristopu k industrijski politiki, ki združuje konkurenčnost, inovacije in trajnost, hkrati pa kaže, da ima zmogljivost pospeševanja rasti, ustvarjanja delovnih mest in zagotavljanja ohranitve okolja. Evropska industrija se resnično spopada s številnimi izzivi, zato je nujna zavezanost vlaganju v nove tehnologije in rešitve, v usposabljanje osebja, učinkovitost proizvodnih sistemov in modelov upravljanja ter v krepitev malih in srednjih podjetij.

  Evelyn Regner (S&D), v pisni obliki. – (DE) Glasovala sem za poročilo, ker sem prepričana, da je celostna industrijska politika za Evropo nujno potrebna, zlasti če upoštevamo nove izzive, ki jih prinaša globalizacija, zato je nadaljnji razvoj industrijske politike nujen. Industrijska politika služi kot gibalo trajnostnega zaposlovanja in blaginje družbe. Z vsakim delovnim mestom v industriji se ustvarita vsaj še dve delovni mesti. Položaj Evrope v industrijski politiki je čedalje bolj vprašljiv zaradi širjenja industrializacije v državah v vzponu in vse večje moči naših največjih tekmic, kot so Združene države in Kitajska. Zato se moramo bolj razviti; da bi se to zgodilo, moramo zagotoviti, da se prenovi industrijska podlaga z ukrepanjem v posameznih sektorjih in tudi z zagotavljanjem – v širšem smislu – konkurenčnosti Evrope na svetovni ravni ter trajnostne rasti evropske industrije. V poročilu se prav tako poziva k celostni industrijski politiki, ki bo služila kot podlaga za okoljsko politiko, politiko konkurence in trgovinsko politiko, da bi izboljšali učinkovitost rabe virov. Poleg tega se izpostavlja pomembnost konstruktivnega partnerstva z delavci in sindikati. V poročilu je poudarjena tudi potreba po izboljšanju usklajevanja med EU in državami članicami. Mislim, da so ti ukrepi nujno potrebni. V poročilu je določeno, da je treba nadaljnji razvoj industrijske politike obravnavati s potrebnimi ambicijami in preudarnostjo.

  Britta Reimers (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Pri glasovanju o poročilu gospoda Langeja se vzdržujem glede odstavka 31 zaradi dvoumnega besedila, ki se nanaša na evroobveznice in na projektne obveznice. Vendar pa glasujem za to poročilo kot celoto, saj projektnim obveznicam ne nasprotujem. Projektne obveznice služijo za financiranje obsežnih projektov inovacij, infrastrukture in ponovne industrializacije. To ni vprašanje instrumentov za prenašanje dolgov na raven skupnosti, kot v primeru evroobveznic.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Na današnjem plenarnem zasedanju smo glasovali o poročilu gospoda Langeja z naslovom Industrijska politika za dobo globalizacije. Evropska industrija predstavlja približno tretjino bruto dodane vrednosti EU, pri čemer skoraj tri četrtine evropskega izvoza predstavlja industrijsko blago, in tretjino zaposlitev, kar omogoča preživljanje približno 57 milijonom ljudi. Če upoštevamo njen multiplikacijski učinek, pri katerem se z vsakim delovnim mestom v industriji ustvarita približno dve dodatni delovni mesti v pripadajočih storitvah, je njen vpliv na zaposlovanje še večji.

Nadalje, industrijska politika EU bi morala biti usmerjena tako v trajnostno, ekološko učinkovito in globalno konkurenčno prenovo industrijske podlage kot v trajnosten prehod s pretežno proizvodne industrije na industrijo, ki temelji na znanju. Povezovanje vseh politik EU z namenom združitve vseh vidikov, ki vplivajo na industrijo, je ključnega pomena. V samoiniciativnem poročilu gospoda Langeja o industrijski politiki je ponovno izraženo stališče iz sporočila komisarja za industrijo, gospoda Tajanija, z nekaj novimi zamislimi, katerih cilj je pomembna prenova industrijskega sektorja po gospodarski krizi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Parlament je danes podprl vrsto ukrepov za spodbujanje konkurenčnosti evropske industrije. Pozdravljam priznanje, da morata biti za spopad s krizo in z izzivi globalizacije podlaga za prenovo evropske industrije energija in učinkovita raba virov. Trajnost je treba priznati kot osrednji vidik tako imenovanega preverjanja konkurenčnosti in Komisija mora izvajati preglede ustreznosti kot del svojih boljših zakonodajnih pobud. V poročilu se upravičeno poziva k zaključenemu krogu industrijskih sistemov, večji produktivnosti virov, trajnosti in ponovni uporabi, recikliranju in ponovni izdelavi.

V poročilu se prav tako poziva k instrumentom za spodbujanje razvoja in rasti ekološko inovativnih malih in srednjih podjetij ter razvoja ekoloških industrijskih parkov. Pomembno je, da se industrijska politika EU uskladi z njenimi cilji podnebne in energetske politike. Zeleni pričakujemo, da bo Komisija premagala ta izziv v svojih prihodnjih strateških pobudah, kot so strategija za učinkovito rabo virov, strategija za surovine in akt za mala podjetja.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Evropska unija je končno priznala temeljno vlogo industrije in poziva k poenostavitvi dostopa do posojil in zmanjšanju upravnega bremena. V zadnjih letih smo bili priča sprejetju ukrepov, ki močno bremenijo evropsko industrijo in spodbujajo nepošteno konkurenco izdelkov, uvoženih iz tretjih držav. Omenil bi stroške boja proti podnebnim spremembam in ukrepe za zmanjšanje ali odpravo carin.

V poročilu je izpostavljena pomembnost raziskav kot instrumenta za boj proti konkurenci ter omenjeno poklicno usposabljanje delavcev in informacije, ki jih je treba posredovati potrošnikom. Ne pozabimo pa na to, da poleg vseh visokozvenečih besed EU grozi razkol med državami članicami, in posledica tega je minimalna želja po skupnem ustvarjanju industrijske prihodnosti. Nanašam se na to, kar se je zgodilo z evropskim patentom, ko je Unija izključila Italijo in Španijo in uporabila okrepljeno sodelovanje med drugimi državami članicami. Glasoval sem za to poročilo, saj si načela, ki so v njem omenjena, zaslužijo podporo.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Industrija v Evropi se ne spopada le s posledicami gospodarske krize, temveč tudi z novimi izzivi dobe globalizacije. Podjetja se morajo ustrezno odzivati na čedalje hitrejše spremembe v gospodarskih težnjah. Gospodarstva držav v vzponu spreminjajo ravnotežje sil na mednarodnih trgih. Z razvojem družbe, ki temelji na znanju, se krepi tudi vloga znanstvenih raziskav in inovacij, ki vodijo v gospodarsko rast in konkurenčnost. Med težavami, s katerimi se mora spopadati gospodarstvo EU, so demografske spremembe in padec produktivnosti. Glavna cilja za industrijo EU sta rast konkurenčnosti in inovativnosti. Da bi ju dosegli, je treba hkrati sprejeti več ukrepov. Nujno je treba nadaljevati delo na področju enotnega trga, usklajevanja carin in davčne zakonodaje. Zmanjšati bi morali birokratsko breme za podjetja in poenostaviti pravni okvir. Sodelovanje med podjetji bi morali okrepiti s podjetniškimi grozdi, mrežami in centri odličnosti in treba bi si bilo prizadevati za spodbujanje sinergij med univerzami in podjetji.

Prav tako se lahko izkaže kot koristna uporaba alternativnih mehanizmov, kot so javno-zasebna partnerstva, ki delijo tveganja med zasebne in javne vlagatelje, ter uporaba učinka vzvoda in verižnega učinka. Odločilno bo podpreti mala in srednja podjetja, ki so temelj evropske industrije, s finančno pomočjo na področju inovacij in prenosa tehnologij ter z vključitvijo inovativnih in trajnostnih meril v javne razpise. Ne smemo pozabiti zagotoviti povečanja porabe za raziskave, ki temeljijo na sodelovanju javnega in zasebnega sektorja.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, v katerem so izpostavljeni načini, kako bi lahko okrepili industrijsko podlago EU. Industrija predstavlja približno tretjino zaposlitev v EU in zato je tako pomembno, da zagotovimo njeno trajno uspešnost.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska industrija in njen multiplikacijski učinek predstavljata približno tretjino bruto dodane vrednosti EU in zagotavljata preživljanje 57 milijonom ljudi. Treba je oblikovati industrijsko politiko, ki pospešuje usklajevanje med državami članicami in njihov konkurenčni potencial, kot je navedeno v strategiji Evropa 2020. Pomembnost tega poročila v času gospodarske recesije kaže, da je kljub svoji pomembnosti ta sektor potisnjen v ozadje. Zaradi tega dokaza je potreben podrobnejši pregled izzivov, s katerimi se bo morala spopasti evropska industrija in med katerimi sta zlasti prestrukturiranje in preusmeritev njene sestave, ki temeljita na globalizirani družbi znanja z inovacijami in raziskavami, da bi se spopadli s konkurenčnostjo gospodarstev v vzponu. Poleg tega potekajo nove dinamike, podnebne spremembe, demografski premiki in proces urbanizacije in odseljevanja. Od 15 točk, ki jih je predložil poročevalec, bi rad izpostavil ukrepe, ki vplivajo na mala in srednja podjetja, resnično gibalo rasti EU. Poenostavitev evropskih postopkov za pridobitev financiranja, več informacij in boljše informacije za mala in srednja podjetja o operativnih programih, oblikovanje inovativnih grozdov in mrež ter večja podpora Evropske centralne banke so ključne pobude za uspešnost evropske industrijske politike.

  Alexandra Thein (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Pri glasovanju o poročilu gospoda Langeja se vzdržujem glede odstavka 31 zaradi dvoumnega besedila o glasovanju, ki se nanaša na evroobveznice in na projektne obveznice. Vendar pa glasujem za to poročilo kot celoto, saj projektnim obveznicam ne nasprotujem. Projektne obveznice služijo za financiranje obsežnih projektov inovacij, infrastrukture in ponovne industrializacije. To ni vprašanje instrumentov za prenašanje dolgov na raven skupnosti, kot v primeru evroobveznic.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – To poročilo sem podprl, ker je v njem predstavljena potreba po skladni politiki glede prihodnosti industrije v EU. Z več kot 60 milijoni delovnih mest v EU, ki so povezana z industrijsko proizvodnjo, bo močna politika pomagala EU, da premaga nekatere izzive, s katerimi se spopadajo proizvajalci. To poročilo, ki je del strategije EU Evropa 2020, predstavlja 15 temeljev močne politike, s katero bomo zagotovili, da EU ne bo zaostajala za tekmeci iz Združenih držav, Kitajske in Japonske, ki veliko vlagajo v raziskave in razvoj najsodobnejše tehnologije, in državami, ki lahko zmanjšujejo stroške s poceni delovno silo in imajo manj stroga pravila intelektualne lastnine. Nekatera od najuporabnejših priporočil v poročilu govorijo o potrebi po inovacijski verigi, ki povezuje z industrijo povezane raziskave z inovacijami in uporabo tehnologije, ter večjemu poudarku na učinkoviti rabi virov in trajnosti, kar je povezano s cilji strategije Evropa 2020.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Odločila sem se, da bom glasovala za samoiniciativno poročilo gospoda Langeja, saj pomeni prispevek Parlamenta k razpravi o izjemno pomembnem vprašanju za poslovni svet: o evropski industrijski politiki.

Poročilo vsebuje številne pozitivne vidike, kot je obširen poziv evropskim podjetjem k izpolnjevanju okoljskih standardov, a le prostovoljno, brez strogega vsiljevanja. Prav tako se upravičeno ponovno omenja osrednja vloga industrije – in ne le industrijske politike – za rast Evropske unije. Če izhajamo iz poročila, o katerem smo danes glasovali, mislim, da je pomembno, da si vse institucije in zainteresirane strani prizadevajo za izpolnitev ciljev, določenih v njem, in jih spremenijo v resnična dejanja. Posebno pomembni so: sprejetje ukrepov za varovanje intelektualne lastnine; potrditev modela industrijskih inovacij, katerega cilj je odličnost; posodobitev industrij, zlasti v zvezi z varstvom okolja in previdno rabo energetskih virov; in spodbujanje okoliščin, ki pospešujejo internacionalizacijo malih in srednjih podjetij.