Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2010/2050(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0037/2011

Predložena besedila :

A7-0037/2011

Razprave :

PV 09/03/2011 - 14
CRE 09/03/2011 - 14

Glasovanja :

PV 10/03/2011 - 9.3
CRE 10/03/2011 - 9.3
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0096

Razprave
Sreda, 9. marec 2011 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

14. Pristop EU v odnosih z Iranom (razprava)
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo gospoda Belderja v imenu Odbora za zunanje zadeve o pristopu EU v odnosih z Iranom (2010/2050(INI)) (A7-0441/2011).

 
  
MPphoto
 

  Bastiaan Belder, poročevalec.(NL) Gospod predsednik, najprej bi rad izrazil svojo hvaležnost poročevalcem v senci, s katerimi sem pri pripravi tega poročila dobro sodeloval. Na izid smo lahko ponosni. Poročilo je bilo na glasovanju Odbora za zunanje zadeve sprejeto z zelo veliko večino 62 glasov za in le 3 proti. Prav tako je zelo pomembno, da na tem ključnem področju nastopamo enotno, ne le v Parlamentu, temveč tudi v evropskih institucijah kot celoti.

Veseli me, da s to resolucijo izražamo svojo podporo in solidarnost z milijoni protestnikov, ki so na ulicah protestirali od spornih volitev leta 2009 naprej. Opozicijske sile v Iranu močno potrebujejo to podporo in solidarnost, zdaj ko vidijo, kako drugod na Bližnjem vzhodu padajo režimi in odstopajo predsedniki. Pripadniki Zelenega gibanja morajo občutiti našo podporo, saj opozicija znova išče možnosti, kako bi organizirala legitimne proteste proti iranskim oblastem in njeni člani pri tem tvegajo svoje življenje. Dokaz dejstva, da je to tveganje resnično, ni le prijetje opozicijskih voditeljev, gospoda Mousavija in gospoda Karoubija, temveč tudi divji in nenadzorovani pozivi znatnega števila poslancev Majlisa, iranskega parlamenta, naj jih usmrtijo. V svoji resoluciji Evropski parlament poziva iranske oblasti naj v celoti in brezpogojno sodelujejo z Mednarodno agencijo za atomsko energijo (MAAE) s sedežem na Dunaju. Prav nepripravljenost Teherana za sodelovanje vzbuja sum v zvezi z jedrskim programom Irana. Zaskrbljenost celotne mednarodne skupnosti je več kot upravičena. Glede na to je po mojem mnenju nerazumljivo, da se takšni državi pošlje sporočilo, da ima pravico bogatiti uran. To pa ni sporočilo, pa naj bo še tako resnično, ki bi ga moral Evropski parlament pošiljati v tem ključnem trenutku. Zato pozivam svoje poslanske kolege, naj podprejo moje predloge za odstranitev teh odlomkov iz naše resolucije. Resolucija govori tudi o vlogi Irana v regiji. Glede na dokumente o obravnavanju Irana v regiji, ki so bili razkriti prek spletne strani WikiLeaks, bo Parlament ravnal v prid Teheranu, če mu pošlje jasno sporočilo, da mora takoj prenehati izvajati svoj destabilizacijski vpliv. Zato vse vas pozivam, da podprete predloge sprememb, ki sem jih vložil, o vlogi Irana v njegovi sosednji državi Iraku in o odstranitvi odstavka 53 iz resolucije. Po mojem mnenju Evropski parlament že dovolj podpira zamisel, da bi moral biti stabilen Afganistan skupni cilj Unije in Irana v odstavku 55.

Gospod predsednik, na koncu svojega govora bi rad povedal le še nekaj. Nisem občutljiv in prav zaradi tega bi rad spregovoril o Iranu in njegovih uradnih predstavnikih v Bruslju in v prestolnicah držav. Imel sem priložnost, da sem pri svojih poslanskih kolegih videl pisma iz različnih virov, ki jih je poslal Iran. Reči moram, da sta ton in vsebina pisem presenetljiva, če se milo izrazim. To poročilo je – kot sem že omenil – Odbor za zunanje zadeve, v katerem sodelujem, sprejel z zelo veliko večino. Zaradi tega se ta resolucija ne sme obravnavati kot moj osebni projekt, temveč kot skupno stališče Evropskega parlamenta kot celote. Zato ne drži, da je razlog za kritičen ton te resolucije moja nekdanja vloga predsednika prve delegacije tega parlamenta. Nasprotno, v zvezi s tem je Iran treba pozvati, naj prevzame odgovornost za svoje delovanje. Celotni Evropski parlament – in za to sem hvaležen – ne sprejema niti antisemitske retorike predsednika Ahmadinedžada niti zanikanja holokavsta, čeprav moram na žalost reči, da antisemitizem ni omejen na notranji krog režima.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, to je priložnost za razpravo o pristopu Evropske unije v odnosih z Iranom, o katerem govori samoiniciativno poročilo poročevalca, gospoda Belderja.

V poročilu gospoda Belderja so omenjena številna vprašanja in v njem se odražajo vidiki številnih različnih interesov, sama pa se bom osredotočila na dve vprašanji, in sicer na jedrski program in na razmere na področju človekovih pravic v Iranu, ki sta v poročilu obširno obravnavani.

Kot spoštovani poslanci veste, sta Evropska unija in mednarodna skupnost kot celota še vedno resno zaskrbljeni glede jedrskega programa Irana. Tako Varnostni svet ZN kot svet guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo na Dunaju sta sprejela vrsto resolucij, v katerih se od Irana zahteva, da sprejme potrebne ukrepe za krepitev zaupanja v izrecno miroljubno naravo svojega programa. Na žalost pa je bilo v zadnjem poročilu agencije MAAE, ki je bilo izdano 25. februarja, potrjeno neizpolnjevanje mednarodnih obveznosti Irana.

Evropska unija ostaja odločena, da si bo prizadevala za diplomatsko rešitev na podlagi svojega dvosmernega pristopa, z združevanjem pritiska z dialogom. Cilj je še vedno ta, da bi Iran sodeloval pri postopnem pristopu krepitve zaupanja, kar bi vodilo v pomembna pogajanja o jedrskem programu.

Na drugem srečanju, ki sem ga vodila v imenu držav skupine E3+3 – Kitajske, Francije, Nemčije, Rusije, Združenega kraljestva in Združenih držav – v Istanbulu, sem Iranu predstavila naše predloge za konkretne ukrepe za krepitev zaupanja, skupaj s posodobljeno verigo oskrbe z gorivom za teheranski raziskovalni reaktor in drugimi ukrepi v zvezi s preglednostjo.

Spoštovani poslanci veste, da bi ti predlogi prinesli takojšnjo korist za obe strani in bi lahko utrli pot za obravnavanje skrbi ter postopno krepitev medsebojnega zaupanja. Vsa naša prizadevanja težijo prav k krepitvi zaupanja.

Odziv Irana nas je razočaral. Ni bil pripravljen razpravljati o naših predlogih, ne da bi mi pred tem priznali njegovo „pravico do bogatenja urana“. Govoril je o odpravi vseh sankcij.

Razumem željo Irana po tem. Vsi si želimo, da bi naši pogovori privedli do uspešnih zaključkov, ki bi – v skladu z resolucijami Varnostnega sveta – pomenili odpravo sankcij. Odprava sankcij bi namreč spremljala postopno vračanje zaupanja. To je pot, ki smo ji poskušali slediti.

V zvezi s „pravico do bogatenja“ Pogodba o neširjenju pazljivo vzpostavlja ravnotežje med pravicami in obveznostmi. Ne zdi se mi smiselno, da bi spremenili njeno vsebino ali si jo drugače razlagali na kakršen koli selektiven način. Prvi korak je, da Iran v celoti izpolni svoje obveznosti.

Nadaljevali bomo naša prizadevanja za sodelovanje z Iranom, a hkrati tudi naša prizadevanja za povečanje pritiska predvsem s krepitvijo izvajanja sedanjih sankcij.

Po tem sem se srečala z novim iranskim ministrom za zunanje zadeve, dr. Salehijem, v Ženevi in na tem srečanju sem mu imela priložnost razložiti naša prizadevanja pri pogovorih z Iranom in našo močno željo po odzivu, po varnosti vseh nas. Prav tako sem pisala dr. Jaliliju, ki je vodil pogovore v imenu Irana, naj ponovno ubesedi našo ponudbo, in ga pozvala, naj se odzove. Dr Salehi mi je povedal, da razmišljajo o svojem odgovoru, in pozvala sem jih, naj bodo pozitivni.

Tako kot ta parlament z mnogimi delim stališče do vprašanja človekovih pravic v Iranu. Nenehno in sistematično zatiranje, prijetja in nadlegovanje odvetnikov, novinarjev in drugih, ki uveljavljajo svoje pravice, so popolnoma nesprejemljivi.

Bili smo priča zelo dolgim zapornim kaznim in omejitvam pravice do dela in potovanja do 20 let za nekatere obsojene osebe. Ko so iranski državljani 14. februarja hoteli miroljubno protestirati, da bi podprli dogajanje v Egiptu in v Tuniziji, so proteste prepovedali. Poleg tega so, kot je povedal gospod Belder, gospoda Mousavija in gospoda Karoubija, obe opozicijski vodji, ki sta izrazili svojo podporo tem protestom, zaprli v hišni pripor in ju kasneje očitno priprli.

Videla sem izjavo socialistov in demokratov Parlamenta z dne 1. marca in jo v celoti podpiram. Še vedno sem zelo zaskrbljena glede obravnavanja gospoda Karoubija in gospoda Mousavija in 4. marca sem podala izjavo v zvezi s tem. Kljub našim prizadevanjem, da bi zagotovili preverljive informacije, ostaja nejasno, ali sta v hišnem priporu ali kako drugače zaprta. Iranske oblasti pozivam, naj jima preprosto zagotovijo svobodo gibanja, do katere sta upravičena.

V poročilu je prav tako izpostavljena resnost povečanja števila usmrtitev v Iranu. Po naših podatkih so od začetka letošnjega leta morda izvedli okoli 100 usmrtitev. V skladu z našim dolgoletnim in odločnim stališčem do odprave smrtne kazni sem pozvala k zamrznitvi vseh nerešenih primerov smrtne kazni. Hočem, da se smrtna kazen odpravi, na kakršen koli način. Kamenjanje in javno obešanje sta surovi dejanji.

Pomembno je omeniti, da se z mednarodnimi prizadevanji lahko nekaj doseže in se tudi resnično dosega. To sem videla v primeru gospe Aštiani. Njena usmrtitev je – vsaj začasno – zamrznjena, vendar pa je bila, kot je poudarjeno v poročilu, Zahra Baharmi, nizozemsko-iranska državljanka, 29. januarja v Iranu usmrčena brez predhodnega obvestila. Tako usmrtitev kot proces, ki je vodil do nje, sta bila šokantna. To sem jasno javno povedala in izrazila svoj osuplost nad pomanjkanjem preglednosti v tem primeru in nad tem, da je bil nizozemskim oblastem zavrnjen konzularni dostop.

Naj na koncu omenim, da moje službe skupaj z državami članicami razpravljajo o tem, kako bi lahko bili učinkovitejši pri vprašanjih človekovih pravic v Iranu z uporabo javnih in zasebnih sporočil, dvostranskim sodelovanjem in sodelovanjem prek večstranskih organizacij, s sodelovanjem z državami članicami in z mednarodnimi in mednarodnimi strankami, vse to z enim samim namenom: zagotoviti spoštovanje osnovnih pravic iranskih državljanov, prav tako kot vseh drugih.

Veselim se te razprave.

 
  
MPphoto
 

  Michael Gahler, v imenu skupine PPE.(DE) Gospod predsednik, baronica Ashton, najprej bi se rad zahvalil našemu poročevalcu, gospodu Belderju, za njegovo izčrpno poročilo. Ko bomo zdaj na tem plenarnem zasedanju glasovali o njem, ga bomo sprejeli z veliko večino. Resnično je pomembno, da teheranskemu režimu ne uspe razbiti obsežnega skupnega stališča celo v tej dvorani. Glede jedrskih ambicij vodstva je mednarodna skupnost zedinjena v okviru Združenih narodov. Nihče na svetu si ne želi iranske bombe. Vsi si želimo popolnega in preglednega sodelovanja z Mednarodno agencijo za atomsko energijo. Pripravili smo obširne ponudbe. Na žalost pa ni bilo pozitivnega odziva.

V tem parlamentu se ne strinjamo popolnoma glede tega, do kolikšne mere bi morali mednarodne zahteve uveljavljati s sankcijami. Vendar pa upam, da pri svojem splošnem stališču do razmer prihajamo na skupno pot za nadaljnje ukrepanje.

Drugi vidik, glede katerega smo zaskrbljeni, je vloga Irana v regiji. Odnos Irana do Izraela je nevzdržen in nesprejemljiv. Njegove podpore organizacijam, ki destabilizirajo regijo, ne smemo dopustiti. Na velikih območjih regije se bojijo politike Irana. Kar zadeva človekove pravice in demokracijo, so notranjepolitične razmere dramatične. Iz tega razloga si želim, da bi se to veliko, kulturno ljudstvo čim prej znebilo tega vodstva.

Prepričan sem, da Egipt ne bo postal drugi Iran, temveč prej obratno. Takrat bi se končalo zlorabljanje vere za zelo posvetne cilje. Upam, da bi bila takrat odpravljena smrtna kazen na splošno in zlasti za mladoletne osebe in pripadnike manjšin. Takrat bi se končalo preganjanje disidentov, ne le gospoda Karoubija in gospoda Mousavija, in upam, da bi se takrat vzpostavila svoboda tiska in pot do svobodnih volitev za boljši Iran.

Na poti tja pa moramo med drugim uporabiti svoj evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, da bi omogočili podporo dejavnim akterjem civilne družbe. Prav tako je treba razširiti usmerjene sankcije proti predstavnikom režima. Ob dogodkih v Severni Afriki dajmo pogum za boljšo prihodnost tudi iranskim državljanom.

 
  
MPphoto
 

  María Muñiz De Urquiza, v imenu skupine S&D.(ES) Gospod predsednik, baronica Ashton, zelo sem vesela, da ima visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko dvojni pristop, da se o človekovih pravicah in jedrskem vprašanju razpravlja skoraj enakopravno, saj je Iran primer protislovja za svet in za njegove sosednje države, s procesi demokratične reforme in z legitimnimi demokratičnimi težnjami njihovih državljanov, ki v Iranu vidijo prav to, česar si ne želijo, in to obsojamo v poročilu, ki bo najverjetneje sprejeto jutri.

Prvič, tehnokratski režim je tisti, ki si podjarmlja svoje ljudi in krši človekove pravice z uporabo smrtne kazni – rada bi omenila zlasti primer Zahre Bahrami –, s kratenjem pravic žensk, preganjanjem homoseksualcev in zatiranjem disidentstva.

Prav tako je protisloven primer glede političnih svoboščin. Zatiranje protestnikov, ki se dogaja zdaj in že od leta 2009 naprej, je popolnoma nesprejemljivo, prav tako kot prijetje vodij demokratičnega opozicijskega gibanja. V imenu svoje skupine zahtevam takojšnjo osvoboditev vodij, gospoda Mousavija in gospoda Karoubija in njunih žen ter vseh oseb, ki so zaprte zaradi miroljubnega uveljavljanja svoje pravice do svobode izražanja, združevanja in zbiranja.

Iran je tudi protisloven primer glede pogajanj mednarodno skupnostjo o jedrskem vprašanju.

Z odgovornim odnosom na tem področju in na področju človekovih pravic, drugačno usmeritvijo v regiji glede Hamasa in Hezbolaha ter drugačno retoriko v zvezi z Izraelom bi Iran postal pomemben partner in akter v postopku stabilizacije regije, k čemur prav tako pozivamo v tem poročilu.

Baronica Ashton, pomembno je, da v Teheranu odpremo delegacijo Evropske unije, ne le zato, da bi lahko imeli politični dialog z iranskim režimom, temveč tudi zaradi civilne družbe.

Na koncu bi se rada zahvalila gospodu Belderju za delo, ki ga je opravil skupaj s poročevalci v senci, da smo lahko uravnotežili to poročilo in ga naredili sprejemljivega za celotni Evropski parlament.

 
  
MPphoto
 

  Marietje Schaake, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, ali je Ahmadinedžad boljši od Gadafija? Mednarodna skupnost je upravičeno osredotočena na Libijo in išče načine, da bi ustavila Gadafijevo nasilje ter nasilje njegovih sodelavcev nad državljani, toda ne dopustimo, da se vprašanje Irana v našem političnem programu izgubi. Do pobijanja prihaja tudi v Iranu, vendar počasi. Ena usmrtitev vsakih osem ur od začetka letošnjega leta, sistematično zatiranje, mučenje, posilstva in cenzura se v Islamski republiki hitro širijo, zlasti od volitev leta 2009 naprej.

Ahmadinedžad ni nič boljši od Gadafija in za varstvo človekovih pravic v Iranu moramo uvesti podobno stroge ukrepe. Nekateri bi lahko trdili, da so sankcije ustrezne, a te so usmerjene v vprašanje jedrske varnosti brez doseganja želenih rezultatov. V resnici obstaja nevarnost, da to postane igra z ničelnim izidom za človekove pravice, saj se nekaznovanost nadaljuje.

Gospa podpredsednica in visoka predstavnica, v tem poročilu vas Evropski parlament pooblašča za uvedbo sankcij za posameznike, ki so odgovorni za hude kršitve človekovih pravic, ki jih vidimo, in to smo svetovali že prej. Razkrit je bil seznam 80 imen, ki se pripisuje vašemu uradu. Rada bi vprašala, ali je to znak, da se nagibate k izvedbi tega pomembnega ukrepa.

Prav tako moramo zagotoviti tehnologije, da se bodo državljani lahko svobodno sporazumevali in dostopali do informacij, in EU mora biti varno zatočišče za svobodno misleče. Gospa podpredsednica in visoka predstavnica, naj bo EU na čelu prizadevanj za odgovornost posameznikov, ki posiljujejo ženske pred usmrtitvijo, da nikakor ne bi mogle iti v nebesa kot device, moških, ki s streh streljajo neoborožene mladostnike, ki hodijo po ulici, in sodnikov, ki obsojajo odvetnike za človekove pravice, ker branijo mladoletne osebe in ženske. Odgovoren naj bo sistem, ki dopušča dejansko zapiranje opozicijskih vodij.

Prosim, da v petek, ko se bo razpravljalo o Libiji, izkoristite zagon za uvedbo podobnih ukrepov proti tistim, ki so na oblasti v Iranu, ker si iranski državljani, ki so leta 2009 začeli obsežne vstaje mladostnikov in po katerih se zdaj zgleduje generacija na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, to zaslužijo.

 
  
MPphoto
 

  Barbara Lochbihler, v imenu skupine Verts/ALE.(DE) Gospod predsednik, poročilo, ki je pred nami in pri katerem so intenzivno sodelovale vse skupine, je zelo dobra podlaga, na kateri EU lahko oblikuje svojo politiko do Irana. Različna vprašanja, glede katerih se ne strinjamo z iransko vlado, se obravnavajo kot enoten splošni izziv: jedrski program in odnosi Irana s sosednjimi državami, pogubne razmere na področju človekovih pravic v državi in težke gospodarske razmere. Brezposelnost je dosegla zelo velike razsežnosti; eden od štirih Irancev živi pod pragom revščine.

Baronica Ashton, iz poročila morate zdaj priti do nekaterih zaključkov. Evropejci ne smemo stati križemrok, ko dajejo v pripor, mučijo in ubijajo kritike režima, sindikaliste, aktiviste za pravice žensk in pripadnike drugih ver. Občutno bolj kot prej si moramo prizadevati za izvajanje pritiska na tiste, ki so odgovorni za kršenje človekovih pravic, z usmerjenimi sankcijami, kot sta omejitev vstopa ali zamrznitev njihovih računov.

Evropska služba za zunanje delovanje mora prav tako proučiti, katere gospodarske sankcije so usmerjene v pravi cilj in katere vplivajo le na iranske državljane. Politika popolne izolacije bi nas pripeljala v slepo ulico in bi povzročila neodobravanje mnogih Irancev.

Parlament je s tem poročilom jasno pokazal, da demokratične spremembe ni mogoče uvesti z zunanjimi vojaškimi sredstvi. Držati se moramo dvosmerne strategije, v okviru katere poskušamo vzpostaviti dialog in hkrati jasno vztrajati pri spoštovanju splošnih pravic in mednarodnih pogodb. V tem smislu moramo razumeti potrebo po odprtju delegacije EU v Teheranu, zdaj ko je Evropska služba za zunanje delovanje od predsedstva EU na načelu rotacije prevzela odgovornost za zastopanje EU v tretjih državah.

 
  
MPphoto
 

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, visoka predstavnica, Iran po mojem mnenju najbolj ogroža svetovno varnost. Predsednik Ahmadinedžad je odločen, da bo svojo državo oborožil z jedrskim orožjem in možnost jedrsko oboroženega Irana je preveč grozljiva, da bi o njej razmišljali, saj predstavlja eksistenčno grožnjo Izraelu. Zato moramo proučiti vse možnosti, vključno z vojaškimi, da bi jo preprečili.

Iran je pogosto zavajal in oviral mednarodno skupnost. Na žalost je Evropska unija včasih dopustila, da je Ahmadinedžad z njo manipuliral.

Svet redno obsoja surov teokratski režim v Teheranu, posamezne države članice pa so včasih uporabile manj strog pristop. Voditelji EU so se dejansko le pred nekaj meseci dogovorili o prepovedi poroštva za izvozna posojila za Iran. Do takrat so bila ta poroštva rešilna bilka gospodarske narave za režim, ki potrebuje kakršno koli sled legitimnosti, ne nazadnje zaradi Ahmadinedžadovega preziranja človekovih pravic, kar se kaže s rednimi usmrtitvami homoseksualcev, političnih disidentov in mladoletnih oseb.

(Predsednik je govornika prosil, naj govori počasneje, da se omogoči tolmačenje)

 
  
 

Gospod predsednik, kolikor vem, vsi razumejo angleško.

Žal mi je. Govoril bom tako hitro, kot želim.

Res je videti, da v razpravah o človekovih pravicah v tem parlamentu o Iranu govorimo pogosteje kot o kateri koli drugi državi. Države članice EU morajo razumeti, kako pomemben je enoten in odporen pristop k mahinacijam Irana.

Razumeti moramo zlasti tudi, da bo regijo nedvomno zajela oboroževalna tekma, če ne bomo preprečili jedrskih ambicij Irana in njegovega podpiranja terorizma.

Glede na neločljivo povezanost nestabilnosti z Bližnjim vzhodom in zalivsko regijo, ki je zdaj za vse nas še preveč očitna, bo to katastrofa z neznanimi posledicami za prihodnost.

 
  
MPphoto
 

  Sabine Lösing, v imenu skupine GUE/NGL.(DE) Gospod predsednik, poročilo gospoda Belderja je bilo s spremembami precej izboljšano in moja skupina se lahko strinja s številnimi izjavami. Na žalost, čeprav so resnični, vsebuje predvsem opise razmer, osnovna filozofija realne perspektive prihodnosti pa ni bila razvita.

Razmere na področju človekovih pravic v Iranu so nedopustne. Vendar pa sankcije ne bodo prinesle njihovega trajnega izboljšanja. Za pospeševanje demokratizacije v Iranu moramo narediti vse, kar lahko, da bi zmanjšali napetost mednarodnih razmer. Poslabšanje mednarodnih odnosov prinaša nevarnost, da se bodo v Iranu sprejeli nadaljnji protidemokratični ukrepi, ki bodo povzročili oslabitev opozicije. S politiko zmanjševanja napetosti bi se prav tako morale odpraviti vse oblike groženj. Pogajanja in mednarodni odnosi so lahko uspešni le z diplomatskim priznanjem vseh partnerjev. Le tako lahko se lahko pri sporu glede jedrskega programa dosežejo pomembni kompromisi.

Naše zamisli za natančno usmerjeno strategijo za Iran sem predstavila v nadomestnem predlogu resolucije in na podlagi omenjenega bom pozvala k zavrnitvi poročila gospoda Belderja.

 
  
MPphoto
 

  Fiorello Provera, v imenu skupine EFD. (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej bi rad čestital gospodu Belderju za njegovo odlično delo.

Svet opazuje vstaje v arabskem svetu, Iran pa še naprej zatira disidente. Prijetje obeh opozicijskih vodij, gospoda Mousavija in gospoda Karoubija, je najočitnejši dokaz tega. Zahod je ukrepal glede gospoda Gadafija, glede Irana pa še vedno okleva, morda zato ker je gospod Gadafi že padel, gospod Ahmadinedžad pa še ne.

Zdaj v Iranu poteka največji od vseh uporov po volitvah leta 2009. Na kaj čakamo, preden zamrznemo vsa sredstva gospoda Ahmadinedžada, podjetij pod nadzorom revolucionarne garde ali vseh privržencev režima, ki sodelujejo pri tem zatiranju? Na kaj čakamo, preden uvedemo omejitve potovanj za te pripadnike režima?

 
  
MPphoto
 

  Andreas Mölzer (NI).(DE) Gospod predsednik, kot dobro vemo, še vedno ni znano, ali so cilji iranskega jedrskega programa res miroljubni. Iz tega razloga je sodelovanje Irana z Mednarodno agencijo za atomsko energijo še posebno pomembno. To je ključnega pomena, zato da se mednarodni skupnosti potrdi, da Iran uporablja jedrski energijo za civilne namene.

Kar zadeva politiko do Bližnjega vzhoda, je od gospoda Ahmadinedžada odvisno, ali bo končno razjasnil, da Iran ne predstavlja grožnje za Izrael in tudi da priznava pravico Izraela, da obstaja v okviru meja, ki jih priznava mednarodno pravo. Razorožitev in vzpostavitev območja brez jedrske tehnologije bi morali biti po mojem mnenju pomemben cilj politike EU do Bližnjega vzhoda, da bi zagotovili mir in varnost v tej regiji.

Iran je seveda pomemben akter na Bližnjem vzhodu. Glede na to me veseli, da iz najobširnejšega poročila gospoda Belderja lahko razberem, da obstaja konstruktivno sodelovanje z EU glede vprašanja Afganistana, da bi povečali varnost in stabilnost v tej regiji. Le na ta način lahko odstranimo leglo radikalnega islama ali islamizma, ki se vse pogosteje pojavlja tudi v Evropi.

 
  
MPphoto
 

  Ria Oomen-Ruijten (PPE).(NL) Gospod predsednik, baronica Ashton, gospe in gospodje, pred dvema letoma ali, z drugimi besedami, pred protesti v Tuniziji, Egiptu in Libiji, so se prebivalci Teherana odpravili na ulice. Pri tem so tvegali svoja življenja. Na ulice so se odpravili, ker so hoteli več demokracije. Prav tako so hoteli protestirati proti nestrpnosti in zatiranju pomanjkljivega režima. Zato me veseli, da se v tem poročilu poudarjajo človekove pravice, in gospodu Belderju čestitam za to. Lekcija, ki se je moramo naučiti je ta, da moramo narediti vse, kar lahko, da bi pomagali opoziciji in vsem tistim, ki so protestirali. Ponuditi jim moramo pomoč v njihovem boju proti režimu.

Zakaj moramo to storiti? To moramo storiti, ker ima režim v rokah denar in nafto in tisti, ki so zatirani, bodo lahko kaj dosegli le, če si tudi mi prizadevamo za to. Gospod Belder, mislim, da je zelo dobrodošlo, da dobro razumemo vsebino odstavka 32 vašega poročila. Gospod predsednik, ko gledam zatiranje, bi tudi rada izvedela od vas, kako ukrepamo glede opozicijskega vodje, gospoda Mousavija. Ali smo še vedno pozorni na to, kaj se dogaja z gospodom Karoubijem? Kakšne posebne možnosti imamo kot Evropska unija za to, da bi zagotovili večjo podporo?

Dokaz dinamičnosti iranske družbe je tudi kampanja zbiranja milijona podpisov, ki so jo vodile ženske, ki so zbirale milijon podpisov za nasprotovanje diskriminatorski zakonodaji. Tem pogumnim ženskam bi rada izkazala iskreno spoštovanje. Rada bi, da bi mi baronica Ashton povedala, kje lahko ponudi konzularno pomoč, saj do tega ne pride vedno.

 
  
MPphoto
 

  Marita Ulvskog (S&D).(SV) Gospod predsednik, kršitve človekovih pravic v Iranu so obsežne in domneva se tudi, da njihovo število narašča. Na večini področij so se razmere vidno poslabšale, zlasti v zvezi s svobodo izražanja. Obstajajo grožnje za izvršitev več smrtnih kazni, na katere smo opozorili; preganjajo intelektualce, študente in disidente; mučijo ljudi; ženske ter etične in verske manjšine pa so še vedno diskriminirani. Seznam se lahko še nadaljuje.

To je bilo moteče očitno že v času volitev leta 2009 in tako je še danes. Vsi, ki se ob različnih priložnostih srečujemo z uradnimi predstavniki Irana, se srečujemo tudi z večjo strogostjo in nepopustljivostjo. Glede na to bi rada povedala, da mislim, da so prednostne naloge, ki jih je predstavila baronica Ashton – in sicer človekove pravice, močne obstoječe sankcije in jedrski program – prave in bi nedvomno morale biti naša glavna skrb.

Vendar pa bi morala biti strogost odzivov EU v zvezi z Iranom večja in očitnejša. Prav tako moramo biti neizprosnejši glede zločinov proti človeštvu. Pride čas, ko vljuden pogovor dejansko pomeni način zavajanja, in mislim, da smo glede Irana zdaj na tej točki.

 
  
MPphoto
 

  Marit Paulsen (ALDE).(SV) Gospod predsednik, rada bi se zahvalila gospodu Belderju za zelo dobro poročilo. Sem članica delegacije za Iran in prejemam pisma od predstavnikov iranskega režima, v katerih me nagovarjajo v božjem imenu, kar se mi zdi zelo neprijetno. Pod to pretvezo uspešno ustvarjajo to, kar bi na podlagi poročila gospoda Belderja lahko jasno opisali kot pekel na zemlji. To je neverjetno in to je težko verjeti.

Imam majhno zamisel in sanje, ki bi jih rada v zvezi s tem predstavila baronici Ashton. Ali bi, ko boste zgradili veliko novo zgradbo za Službo za zunanje delovanje, lahko namenili prostor za majhno pisarno za majhno skupino ljudi, ki bi lahko zbirala podatke o tem, kdo so tisti, ki mučijo, ubijajo in sodijo v teh grotesknih družbah, ki nas obkrožajo, da bodo vedeli, da pozorno spremljamo njihova dejanja?

 
  
MPphoto
 

  Ryszard Czarnecki (ECR).(PL) Gospod predsednik, gospa Ashton, gospodu Belderju bi rad čestital za odlično poročilo. Zdi se mi, da ima Evropska unija dvojna merila in da začnemo zelo resno kritizirati režime, prav ko začnejo razpadati. Tak primer je Libija. Glede režimov, ki so uspešni, pa molčimo in pri tem nas prepogosto vodijo različni razlogi – med katerimi so gospodarski interesi nekaterih držav. Iranski režim je uspešen in poročevalčeva kritika je popolnoma upravičena. To, kar se že več let dogaja v Iranu, je popolnoma nesprejemljivo. Evropski parlament mora spregovoriti o tem. Povedati moramo, kaj si mislimo o smrtni kazni, o mučenju in o dejstvu, da je upanje, ki je bilo – če se spomnimo – povezano s padcem šaha Reze Pahlavija, popolnoma zamrlo. Zgodilo se je ravno nasprotno – razmere so še slabše.

 
  
MPphoto
 

  Barry Madlener (NI).(NL) Gospod predsednik, najprej bi rad čestital gospodu Belderju za njegovo izjemno poročilo. Gospod Belder je napisal zelo ostro poročilo, v katerem je zelo strog do Irana. To je pravi pristop. Diktator Mahmud Ahmadinedžad pobija lastne državljane, njegove politične nasprotnike pa mučijo. Govori se, da so nizozemsko državljanko Zahro Bahrami tudi mučili in prosil sem, naj se to prouči.

Levičarske socialiste in grozno Skupino Zelenih/Evropske svobodne zveze v tem parlamentu bi rad prosil, naj ne omilijo tega poročila z različnimi spremembami. Režim zločinca Ahmadinedžada še naprej ogroža Izrael in poskuša uveljaviti svoj vpliv v Egiptu. V idealnem primeru bi Iran rad imel islamsko republiko, vključno s političnimi ajatolami, šeriatskim pravom, kamenjanjem žensk in obešanjem homoseksualcev. Da, gospe in gospodje, za številne muslimane je to pristni islam. Iranske vojne ladje so prečkale celo Sueški prekop, kar je navadno provokativno dejanje za Zahod in za Izrael. To je bila moja zadnja pripomba.

 
  
MPphoto
 

  Vytautas Landsbergis (PPE).(LT) Gospod predsednik, odnosi Evropske unije z Iranom niso le malo protislovni. Dopuščamo mu, da manipulira z nami. Govorimo o demokraciji, o klavzuli o demokraciji, a zaznavamo značilni vonj nafte in plina. Če cilja demokracije ne nosimo v svojem srcu, pa naj bo poteptan skupaj s človekovimi pravicami. Pred nekaj leti so me presenetile javne informacije o zmogljivih gradbenih strojih, ki jih podjetja Evropske unije dobavljajo Teheranu. Med njimi je bila rudarska oprema za gradnjo podzemnih tovarn, kjer se najverjetneje proizvaja jedrsko orožje. Teheran že ima rakete, ki lahko dosežejo skoraj vso Evropo, pomagajmo jim torej proizvesti prav to, kar smo si vedno želeli za božič. Evropski stroji za globoko izkopavanje kopljejo jamo tako za iranski narod, če Izraelu ne bo uspelo, da ob prikazni drugega eksodusa ostane miren, kot tudi za Evropo in ves svet. Ne zdi se, da je Evropa pripravljena na tako obsežen izziv, predvsem na jedrsko nadvlado Irana na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Ali kdo analizira sedanje dogodke v zvezi s tem?

Med drugo pomembno opremo so močni nemški in nizozemski gradbeni žerjavi, ki jih Teheran uporablja za javne usmrtitve tako imenovanih zločincev in nasprotnikov režima. Žalostno je, da je obešanje z uporabo teh evropskih žerjavov še posebno kruto in da trpljenje dolgo traja. Danes usmrtitve grešnikov še vedno potekajo, tako kot tudi dobava opreme iz Evrope.

Upam, da iranske oblasti ne bodo naročile letalonosilk Mistral iz Saint-Nazaira, a malo kasneje jih bodo lahko, izdelane po francoski licenci, kupile v Rusiji. Mistrale bodo zagotovo bodo potrebovale, da bodo lahko države v Perzijskem zalivu čutile puške, uperjene v glavo. Občutki majhnih držav ob Baltskem in Črnem morju nikogar ne zanimajo kaj dosti, a Perzijski zaliv je blizu središča Evrope. Predlagam, da razmislimo o tem.

 
  
MPphoto
 

  Zoran Thaler (S&D).(SL) Spoštovani kolegi, tragedija Irana je velika. Trideset let po revoluciji proti šahovski diktaturi se postavlja preprosto vprašanje: Ali Iran sploh spada med civilizirane države? Barbarstvo režima se kaže v celi vrsti zatiranj in anahronizmov. Zatira se ženske, disidente, vsakega, ki misli drugače, mlade, istospolno usmerjene in tako naprej in tako naprej. Kaj lahko storimo? Po eni strani, potrebna je politika Evropske unije in sankcije, ki bodo bolele glavne predstavnike režima. Onemogočimo jim potovanja, onemogočimo jim poslovanje, tudi revolucionarni gardi. Po drugi strani, pomagajmo mladim in tistim, ki se borijo za človekove pravice in demokratične spremembe.

Ključna je zagotovitev prostega dostopa do informacij, svobodnega tiska, televizije, radia, predvsem pa interneta. Facebook, Twitter, YouTube so najmočnejše orožje ponižanih in razžaljenih, ki jih je toliko v Iranu. Naša dolžnost je odgovornost zaščititi – responsibility to protect.

 
  
MPphoto
 

  Norica Nicolai (ALDE).(RO) Gospod predsednik, ta režim je leta 2005 prišel na oblast z zagovarjanjem nacionalizma in pravice. Celo zdaj nam ni uspelo Irana spremeniti v demokratični režim. Vse, kar nam je uspelo storiti, je to, da smo bili priča razvoju edine države, ki obširno spodbuja despotski režim, ki ustreza mračnemu srednjemu veku. Kolegi poslanci, mislim, da Iran postaja eno od perečih vprašanj naše zunanje politike, saj obstaja nevarnost, da bomo prezrli zelo velik vpliv, ki ga ima v Severni Afriki s financiranjem terorističnih gibanj, pri čemer se nanašam na Hamas in na Hezbolah.

Če Evropska unija ne bo pripravila jasne ocene vpliva Irana v tej regiji, obstaja nevarnost, da se to pomanjkanje demokracije v Iranu utrdi. Še več, v Evropi se spopadamo z resno šibkostjo in s tveganjem grožnje naši varnosti. Mislim, da je čas za rešitve, da prenehamo slediti tradicionalnemu načelu, ki ga je spodbujal Talleyrand, in sicer da se omahuje in šele potem pride do jasne, trdne odločitve.

 
  
MPphoto
 

  Peter van Dalen (ECR).(NL) Gospod predsednik, poročilo gospoda Belderja je zelo dobro, saj je realistično in pragmatično. Kar zadeva mene, bi bilo lahko poročilo še bolj kritično do Ahmadinedžadovega režima, ki je vreden graje. Ta podlež zanika holokavst in si najbolj želi, da bi Izrael čim prej zrinil v morje. Kristjani v Ahmadinedžadovem režimu nimajo dobesedno nobenega življenja. Še več, zatira svoje državljane grozljiv način. Nikoli ni bilo usmrčenih toliko ljudi kot v zadnjem letu. EU mora zato še naprej podpirati opozicijske sile, ki so osredotočene na demokracijo in človekove pravice. Z Ahmadinedžadovim režimom se ne moremo dovolj ukvarjati. Govorim o sankcijah in usmerjenih ukrepih proti iranskemu jedrskemu programu, kakršen je bil primer virusa Stuxnet. Veselim se dneva, ko bo ta režim padel. Še danes ne bi bilo dovolj zgodaj!

 
  
MPphoto
 

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospod predsednik, zagovorniki človekovih pravic v Iranu so žrtve groženj s smrtjo, nadlegovanja, samovoljnih aretacij, sodnega nadlegovanja, stigmatizacije, nasilnih napadov, nasilnih dejanj, trpinčenja, mučenja in usmrtitev. Ženske zagovornice človekovih pravic so v Iranu še posebno ogrožene. Svoboda izražanja, združevanja in zbiranja so v Iranu resno omejene in pogosto jih spremljajo stroge kazni.

Smrtna kazen se prav tako samovoljno uporablja, zlasti v zvezi z mladoletnimi osebami. Vendar pa se mi zdi precej moteče, kako Evropska unija dejansko obravnava Iran. Naj ponovim, zdi se, da naša visoka predstavnica veliko govori, a malo naredi. Danes ponovno ponavljam, da sem jo pogosto povabila v Pododbor za človekove pravice, da bi jo dejansko izprašali o njenih dejavnostih na področju človekovih pravic.

Danes nam je povedala, kako pomembne so zanjo človekove pravice, toda ali je kdaj prišla v Pododbor za človekove pravice? Pripravljena je poslati svoje pomočnike, ni pa pripravljena imeti demokratičnega navzkrižnega zaslišanja v tem parlamentu. Posluša naše govore, malo dolgovezi, da kakšno vnaprej pripravljeno izjavo in nato odide domov. To ni demokracija, gospa Ashton.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, ne bi rad porabil preveč časa. Rad bi le zastavil gospe Sinclaire naslednje vprašanje: ali se ji ne zdi, da je, ko visoka predstavnica pride na posebno plenarno zasedanje celotnega Parlamenta, da bi razpravljala o letnem poročilu o človekovih pravicah in jo poslanci celotnega Parlamenta navzkrižno zaslišijo, to za nas zadovoljivejša rešitev, da je visoki predstavnik odgovoren za razmere na področju človekovih pravic, kot če se jo prosi, naj obišče pododbor tega parlamenta, čeprav ga zelo cenim?

 
  
MPphoto
 

  Nicole Sinclaire (NI). – Gospod predsednik, s spoštovanjem do mojega kolega, pravzaprav ni zadovoljivo, saj imamo, kot ve – in če bi v Pododboru za človekove pravice preživel toliko časa kot jaz, bi vedel –, prav v odborih možnost, da lahko spregovorimo več kot enkrat in za več kot eno minuto, in nato dejansko dobimo neposreden odgovor.

Dala sem veliko pripomb v zvezi z vprašanji človekovih pravic in še vedno moram dobiti en odgovor baronice Ashton – en odgovor –, kako se vam zdi? Ponavljam, da gre za demokracijo. Zastopam pet milijonov ljudi. V ta parlament sem bila izvoljena. Baronica Ashton v svojem življenju ni prejela nobenega glasu.

 
  
MPphoto
 

  Paweł Zalewski (PPE).(PL) Gospod predsednik, gospa Ashton, gospodu Belderju bi rad čestital za odlično poročilo. Prav tako je treba pozdraviti dejstvo, da je bilo v času pogajanj poročilo spremenjeno. Mislim, da je njegova vsebina s temi spremembami zdaj ustrezna. Celotna mednarodna skupnost, za katero so demokracija in človekove pravice zelo pomembne, je zaskrbljena nad tem, kar se že veliko let dogaja v Iranu, in poskušamo se odločiti, katere ukrepe bi morali sprejeti. Ti morajo seveda izvirati iz Irana. Zato je jasno, da Evropska unija podpira iransko opozicijo.

Mislim, da obstajajo tri vprašanja, ki se jim moramo zdaj posvetiti in ki lahko vplivajo na politiko v Iranu. Prvo vprašanje se nanaša na našo politiko sodelovanja s Turčijo v zvezi z Iranom. Turčija je pomembna partnerica za Evropsko unijo. Je država, ki jo vodi stranka, za katero je islamska tradicija pomembna, a vodi jo na način, ki je veliko bližji evropskim standardom. Drugo vprašanje je sodelovanje z Rusijo. Nanjo bi morali pritiskati, da bi še tesneje sodelovala z Evropsko unijo in z Združenimi državami, da sodelovanje z Iranom ne bi bilo takšno, kot je danes. Tretje in zadnje vprašanje, ki je zelo pomembno, je protiraketni ščit. Evropska unija bi morala sodelovati z Natom in z Združenimi državami, da bi zagotovila, da se zgradi v Evropi.

 
  
MPphoto
 

  Pino Arlacchi (S&D). – Gospod predsednik, prvotno besedilo tega poročila je bilo deležno kritike zaradi agresivnega jezika, ker je govorilo predvsem o jedrskem programu Irana, ne pa o zaskrbljenosti glede človekovih pravic, in ker je v njem manjkala pozitivna perspektiva za prihodnje sodelovanje. Številne spremembe, ki so jih predlagale moja skupina in druge, te pomanjkljivosti odpravljajo in sedanje besedilo je uravnoteženo. Razlikuje med dvema glavnima dosjejema: zlorabami človekovih pravic s strani sedanje vlade in iranskim jedrskim programom.

Dosjeja nista sta dve različni zadevi in neodgovorno je groziti Iranu z vojno ali mednarodnim posredovanjem, kar je bilo danes predlagano v tem parlamentu. Če želite okrepiti Ahmadinedžadov položaj, kar nadaljujte tako, saj se bodo vsi Iranci, ne glede na svoje politično stališče, uprli vsakršnemu tujemu posredovanju. Sedanja politika Evropskega sveta in visoke predstavnice je pravilna, saj temelji na skrbni presoji tamkajšnjih razmer.

 
  
MPphoto
 

  Geoffrey Van Orden (ECR). – Gospod predsednik, najprej čestitam gospodu Beldeju za njegovo odlično poročilo. Iran ima dovolj vpliva in bogastva, da je na širšem Bližnjem vzhodu lahko pozitivna ali negativna sila. Na žalost je njegov režim postal negativna sila pod krinko vere. Iranski program za jedrsko orožje je razlog za veliko regionalno in mednarodno zaskrbljenost. Iran je postal vir ekstremistične doktrine, izvaja in podpira dejanja mednarodnega terorizma, nevarno vpliva na skupine mladih šiitov v zalivskih državah, Iraku in Libanonu ter se ne obotavlja pri povezovanju s terorističnimi skupinami sunitov v Gazi in še dlje. Pomagal je usposabljati in oboroževati teroriste, ki so napadali Natove sile v Afganistanu, in zlorablja človekove pravice. Bilo bi tragično ironično, če bi se tiranska država, kot je Iran, najbolj okoristila z željo po večji svobodi, ki so jo v zadnjih tednih v arabskem svetu tako dramatično izražali, in predsednik Ahmadinedžad – gospod predsednik, ravnokar končujem – je na najodurnejši hinavski način državljanom Egipta sporočil, da imajo pravico izražati svoje mnenje glede svoje države.

(Predsednik je prekinil govornika)

 
  
MPphoto
 

  George Sabin Cutaş (S&D).(RO) Gospod predsednik, mednarodna skupnost skoraj nemočno opazuje, kako se v Iranu slabšajo razmere na področju človekovih pravic. Vendar pa ne smemo spregledati instrumentov, ki jih imamo na voljo, da dosežemo, da bi nas upoštevali. Lizbonska pogodba nam z vlogo visokega predstavnika zagotavlja sredstvo, da prepričamo iransko vlado, da se človekove pravice ne smejo omejevati z zatiranjem. Te so neodtujljiv privilegij posameznika in noben politični režim jih ne sme ogroziti. Množične usmrtitve, zlasti mladoletnih oseb, kamenjanje, diskriminacija žensk in manjšin ter mučenje so na žalost le del veliko daljšega seznama.

Demokratične spremembe ni mogoče vsiliti od zunaj. Vendar pa mora Evropska unija stalno podpirati ljudi v tej državi, ki vsak dan tvegajo svoje življenje, ko protestirajo proti tem krivicam, in to ne le z izjavami.

 
  
MPphoto
 

  Jan Zahradil (ECR). (CS) Gospod predsednik, ob upoštevanju tega, kar se dogaja v arabskem svetu, v Libiji, Egiptu, Tuniziji in drugod, sta togost in nepremakljivost iranskega režima še očitnejši. To je nestrpen režim, režim skrajnežev, v katerem se usmrti politične nasprotnike, in režim, ki mora biti pod mednarodnim pritiskom. Podpreti moramo iransko opozicijo v izgnanstvu, ki je legitimna, in v zvezi s tem imamo resolucijo Evropskega parlamenta. Med drugim je treba spremljati razmere v begunskem taborišču Ašraf v Iraku, kjer je več kot tri tisoč iranskih beguncev iz izgnanih opozicijskih organizacij in kjer obstaja nevarnost humanitarne katastrofe, in zagotoviti zaščito za te ljudi. Zato bi rad slišal jasno mnenje baronice Ashton o tem vprašanju in rad bi slišal jasno izjavo v zvezi s tem, kako bo EU pod njenim vodstvom pomagala tem beguncem v taborišču Ašraf.

 
  
MPphoto
 

  Tunne Kelam (PPE). – Gospod predsednik, zdaj EU poziva k takojšnjemu koncu surove Gadafijeve diktature in vztraja pri tem, da ga popolnoma izolira, in enako velja za surovi in krvavi iranski režim. Upanje na krepitev zaupanja ni več resnična možnost, zlasti odkar je Teheran popolnoma uničil svojo verodostojnost v zvezi s svojim jedrskim programom.

Namesto tega bi morali obravnavati velik potencial demokratične spremembe v Iranu pod vodstvom ljudstva. Te spremembe res ni mogoče vsiliti od zunaj. Vendar pa bi morala biti prednostna naloga EU ta, da povečamo svojo jasno moralno in politično podporo tem silam. V mislih imam predvsem pripravo črne liste visokih iranskih uradnikov (gospa Schaake je omenila 80 imen), podpiranje uvedbe oddaj Euronewsa v perzijskem jeziku in vztrajanje pri tem, da bi morali biti parlamentarni odnosi – če obstajajo – strogo pogojeni.

 
  
MPphoto
 

  Ioan Mircea Paşcu (S&D). – Gospod predsednik, glede na sedanjo dogmo bo Iran veliki zmagovalec revolucij v Severni Afriki in drugod. To je mogoče, a malo verjetno.

Prvič, iranski model ni ravno nekaj, k čemur težijo mladi, ki se upirajo v teh državah. Drugič, v režimu ne vlada tolikšen notranji mir, da bi se lahko posvetil le spodbujanju odločnejše zunanje politike. Nazadnje, druge države, kot je Turčija – ali celo Egipt po tranziciji in tudi med njo –, močno konkurirajo ambicijam Irana.

Seveda lahko Iran do določene mere izvaja svoj vpliv prek svojih zastopnikov, a to najbrž ne bi bilo odločilno za pridobitev nadzora v teh državah. Paradoksno je edini način za pridobitev prednosti ta, da se sedanji razvoj dogodkov obravnava kot priložnost za začetek ponovnega vključevanja Irana v mednarodno skupnost. To bi bila dolga, a edina razumna pot za Iran.

Gospodu Belderju čestitam za odlično poročilo.

 
  
MPphoto
 

  Antonyia Parvanova (ALDE). - Gospod predsednik, gospodu Belderju bi se rada zahvalila za njegovo odlično poročilo. Le dan po praznovanju stote obletnice mednarodnega dneva žensk bi rada izpostavila položaj žensk v Iranu in dovolite mi, prosim, da ta govor posvetim ne le Sakineh Aštiani in Zahri Bahrami, temveč vsem ženskam, ki so zaprte ali pogrešane zaradi sedanjega zatiranja v Iranu.

EU mora upoštevati prizadevanja državljanov Irana za demokratično spremembo in nesprejemljive razmere, s katerimi se spopadajo iranske ženske. Vemo, da so ženske v tej državi žrtve diskriminacije in celo policijskega in socialnega zatiranja, in pri obravnavanju svojega pristopa v odnosih z Iranom bi morali ta nesprejemljiva dejstva ponoviti.

Čeprav se razmere trenutno slabšajo, so aktivisti za pravice žensk v državi ostali glavni nasprotniki sedanjega zatiranja in zanikanja državljanskih svoboščin in človekovih pravic. Pravice žensk ne bi smele biti neobvezna tema pogajanj in upam, gospa podpredsednica in visoka predstavnica, da bo EU potrdila, da je to nasilje, ne da bi jih ogrozila.

 
  
MPphoto
 

  Nikolaos Salavrakos (EFD).(EL) Gospod predsednik, poročilo gospoda Belderja, kot nam je bilo predstavljeno, je natančno, uravnoteženo in nepristransko. Osebno sem naklonjen iranskim državljanom, ki so starodaven narod s starodavno kulturo in pomembnimi tradicijami. Iran je bogat proizvajalec nafte in ima pomemben geopolitični položaj na Bližnjem vzhodu. Sistematično kršenje človekovih pravic, ki je omenjeno v poročilu in ki so ga omenili vsi govorniki, se ne spodobi za narod s takšno tradicijo. Vendar pa se mora Ahmadinedžadova vlada tega najprej zavedeti in sprejeti potrebne ukrepe. Vztrajanje te države pri prizadevanju za jedrski program, ki je za mednarodno skupnost nesprejemljiv, je povzročilo veliko napetost na tem območju in odprlo obširna vprašanja. Kaj podobnega popolnoma nič ne prispeva h geopolitični stabilnosti na območju.

Ne smemo pozabiti ali prezreti množičnih vstaj v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ter dejstva, da se muslimanske skupnosti nagibajo k političnemu islamu.

 
  
MPphoto
 

  Franz Obermayr (NI).(DE) Gospod predsednik, zelena revolucija in zadnji protesti precej jasno kažejo, da .v Iranu obstaja velik potencial za civilno družbo. Tega je treba podpreti, saj je edina možnost za razvoj demokratičnega odpiranja.

Na žalost pa pogosto sankcije doletijo prav to mlado in aktivno civilno družbo. Izvajanje preskusov znanja angleščine kot tujega jezika (preskusov TOEFL) so na primer opustili. Ti preskusi pa so pogoj za študij na večini anglo-ameriških univerz. Žrtve tega dejanja so tako mednarodno usmerjeni študenti.

V poročilu so nekritično predlagane nadaljnje sankcije, kot so omejitve izvoza tehnologije za mobilne telefone in komunikacijska omrežja, vendar pa so prav te hitre komunikacijske in informacijske tehnologije potrebne za širjenje pluralističnih idej. Na koncu bodo tretje države, Kitajska, Rusija in Indija, tiste, ki se bodo smejale in še naprej poslovale, izvažale in zagotavljale surovine zase in ki žal ne bodo izvajale teh sankcij.

 
  
MPphoto
 

  Elena Băsescu (PPE).(RO) Gospod predsednik, v tem trenutku se Iran pridružuje arabskim državam, ki iščejo svojo pot v demokracijo, in razmere v državi so podrobno opisane v poročilu, ki ga je sestavil gospod Belder. Režim v Teheranu odločno nasprotuje spremembi s svojim zatiranjem demonstracij in prijetji vodij gibanja. Močno obsojam ta odnos, ki že veliko let prevladuje v iranski družbi. Ljudje zahtevajo svojo pravico do svobodnega izražanja in vlada bi morala njihovim zahtevam prisluhniti.

Poleg tega je kršenje človekovih pravic za iranske oblasti postalo navada. Ob tem bi rada omenila Nedo, „iranskega angela“. Podpirajo uporabo smrtne kazni, kamenjanje, usmrtitve mladoletnih zločincev in s tem ignorirajo svoje mednarodne obveznosti. Jedrske ambicije Irana prav tako ogrožajo prebivalstvo. Delo v najnovejši jedrski elektrarni so morali pred kratkim ustaviti zaradi nevarnosti onesnaženja.

 
  
MPphoto
 

  Mitro Repo (S&D).(FI) Gospod predsednik, baronica Ashton, to poročilo je še posebno dobrodošlo, ker mora imeti Evropska unija jasno in skladno strategijo za države, kot je Iran. V le 18-mesečnem obdobju v letih 2008 in 2009 je Parlament sprejel stališče o dostopu do pravnega varstva za 36 iranskih državljanov, ki so povezani s posameznimi kršitvami človekovih pravic. To je več kot v primeru katere koli druge države. In vsak od njih bi si zaslužil, da ga posebej omenimo in se ga spomnimo tu tudi danes.

V primeru Irana človekove pravice ne bi smele biti na drugem mestu s trgovinskimi in tarifnimi preferenciali. To je moralno nesprejemljivo in je v sramoto EU. Zato morata Evropska unija in Parlament v prihodnosti pozorno spremljati razvoj dogodkov na področju človekovih pravic v Iranu.

 
  
MPphoto
 

  Peter Šťastný (PPE). – Gospod predsednik, tudi jaz bi se rad pridružil svojim kolegom pri pozivanju k podpiranju iranske opozicije in zagotavljanju boljše zaščite za begunce v taborišču Ašraf. Ti reveži in njihove družine so nenehno tarča surovega in izprijenega iranskega režima. Poleg stiske trpijo še vsakodnevno nadlegovanje in sovražen odnos iraških sil, ki naj bi jih ščitile.

Gospa visoka predstavnica, ne pozabimo na te ljudi, ki so v hudi preizkušnji. Skupaj moramo zagotoviti, da EU odigra ključno vlogo pri njihovem prehodu iz preganjane opozicije v demokratično vlado. Navsezadnje je v interesu vseh, da bi Iran postal – upam, da kmalu – stabilna in demokratična država, katere državljani bodo uživali enake svoboščine in pravice kot mi v EU.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, mislim, da je bila to zanimiva razprava in, preden zaključim to zadevo, bi spregovorila o dveh posebnih vprašanjih, ki sta se na nek način oddaljili od razprave.

Gospa Paulsen me je vprašala, ali bi lahko našli prostor v – mislim, da je bil izraz „bleščeči“ – novi zgradbi, da bi se tam ljudje lahko posvečali zaskrbljujočim vprašanjem v zvezi s človekovimi pravicami. Naj povem le, da me veseli, da mi je gospa Hautala, predsednica Pododbora za človekove pravice, pisala, da je zadovoljna z našim načrtom obravnavanja vprašanja človekovih pravic v novi organizaciji. Vendar pa selim ljudi v eno zgradbo, da bi jih premestila iz osmih zgradb, v katerih so trenutno razseljeni po Bruslju, saj sem prepričana, da bomo učinkovitejši, če jim bomo omogočili, da delajo skupaj. Morali jih bomo stisniti vanjo, saj pri tem poskušam biti varčna. Zato upam, da bo, ko boste videli, kaj počnemo, beseda „bleščeč“ ostala le lepa beseda in ne beseda, ki – se bojim, da – namiguje, da poskušam narediti nekaj, kar v resnici ni res.

V odgovor gospe Sinclaire: način, na katerega so mi rekli, da moram odgovarjati na vprašanja o človekovih pravicah v tem parlamentu, po njegovi odločitvi, je ta, da redno obiskujem Odbor za zunanje zadeve (AFET), kamor naj bi bila povabljena pododbora – torej tudi Pododbor za človekove pravice – in kjer bi mi lahko zastavljali vprašanja. To sem storila in zelo sem vesela, ko se srečam z gospo Hautala, ko odgovorim na njena vprašanja ter ko se udeležim plenarnih razprav v tem parlamentu. V veliko zadovoljstvo mi je, da se potrudim in naredim več; prosim vas le, da priznate, da obstaja meja pri količini časa, ki ga imam na voljo v enem dnevu, in količini stvari, ki jih lahko storim. Pri tem pa ne gre za nikakršno nespoštovanje do odbora ali do vas osebno; daleč od tega. Upam, da boste lahko stopili v stik z mojim uradom zaradi perečih vprašanj in se seveda udeležili sej, ki se jih lahko udeležim tudi sama in na njih govorim.

Zelo dobro se zavedam svojih izkušenj kot voditeljica parlamenta in, da nisem bila izvoljena, a imela sem to veliko čast, da me je izvolil ta parlament, in seveda, da so me 27 voditeljev držav in predsednik Komisije povabili k opravljanju te vloge. V zvezi s tem se dobro zavedam svojih odgovornosti.

V zvezi s samo razpravo in vprašanji človekovih pravic, ki so nekako prevladovala v naši razpravi: poskušam ugotoviti, kaj še lahko naredimo. Ne bom govorila o tem, s čim natančno se trenutno ukvarjamo, saj bi to rada predstavila, ko svoje delo končamo, a govorimo z aktivisti za človekove pravice in z organizacijami, hkrati pa v sodelovanju s 27 državami članicami razmišljamo o najučinkovitejšem načinu za reševanje tega vprašanja in izvajanje čim večjega pritiska.

V zvezi z gospodom Karoubijem in gospodom Mousavijem je, kot sem povedala, celo težko natančno ugotoviti, ali sta v zaporu ali hišnem priporu. Še naprej se trudim, da bi to razjasnili. Seveda podpiramo resolucijo iz Ženeve o posebnem poročevalcu za Iran. Tem vprašanjem pa se posvečamo tudi neposredno; res je pomembno, da smo pri prizadevanjih za človekove pravice v Iranu zedinjeni. Mnogi spoštovani poslanci ste omenili posebne primere in grozen sloves te države; narediti moramo čim več in mislim, da bomo uspešnejši, če pri tem sodelujemo.

In nazadnje, glede jedrskega vprašanja: štiri dni in pol sem neposredno razpravljala z iranskimi pogajalci in zelo jasna sem pri tem, kar poskušam doseči, kar je zagotoviti možnost za to državo, za Iran, naj pokaže to, kar neprestano zatrjuje, naj dokaže, da je usmerjena v jedrsko energijo za civilno rabo in ne v jedrsko orožje. Kot sem jim rekla, to ni težko: biti morajo odprti in pregledni, dovoliti morajo, da nadzorniki opravijo svoje delo, in krepiti zaupanje, kot smo jim velikokrat podrobno razložili. Izbira je njihova. Prav tako sem popolnoma jasna glede tega, da bomo prek Varnostnega sveta in moje vloge v skupini E3+3 še naprej izvajali pritisk, da bi poskušali in zagotovili, da se to zgodi. Res spodbudno pa je, da je kljub temu, da sama vodim pogajanja, skupina E3+3 z mano; in to je jasen dokaz za Iran, da smo pri svojem pristopu popolnoma zedinjeni, in izražam spoštovanje vsem tistim, ki delajo z mano. Pokazati morajo politično voljo, da bodo storili, kar je potrebno; če tega ne storijo, vam, spoštovani poslanci, povem, da bomo morali narediti več, da bi ohranili pritisk.

 
  
  

PREDSEDSTVO: ALEJO VIDAL-QUADRAS
podpredsednik

 
  
MPphoto
 

  Bastiaan Belder, poročevalec.(NL) Gospod predsednik, gospe in gospodje, naj se vam vsem najprej iskreno zahvalim za vaše dragocene prispevke k tej razpravi. Zelo pozorno sem poslušal, kaj ste povedali. Vaš prispevek jasno kaže, kakšen je moj namen glede tega poročila, in sicer opozoriti na to, da so naše temeljne pravice – naše človekove pravice, ki so tako osnovne in so podlaga našega obstoja – tudi pravice iranskih državljanov. Zame je to enako. Z drugimi besedami, pozornost, ki jo namenjamo temeljnim pravicam in njihovemu spoštovanju, je bistvenega pomena. Prepričan sem, da takšno spoštovanje prav tako ustvarja obete za prihodnost Irana in zlasti za mlade v državi. Med razpravo sem bil presenečen, ko je gospa Lösing – ki na žalost ni več navzoča – zadela bistvo v zvezi z obeti za prihodnost. To mi je vsekakor blizu.

Če si pogledamo dejstva, vidimo, da je leta in leta več kot 150 tisoč mladih, visokoizobraženih Irancev zapustilo Islamsko republiko prav zaradi pomanjkanja obetov za prihodnost. Do tega ni prišlo le zaradi zatiranja, temveč tudi zaradi zatiralskih družbenogospodarskih razmer in vzdušja pomanjkanja svobode. Če povzamemo – in to so notranje informacije osebe, ki je tudi ekonomist – že samo to povzroči izgubo 40 milijard na leto, ne da bi upoštevali tudi beg možganov. V svojem poročilu sem hotel poudariti, da prav naša pozornost in spodbujanje širjenja manevrskega prostora ter spoštovanje človekovih pravic resnično zagotavljajo nekaj obetov za prihodnost Irana. To tudi koristi regiji z vidika splošne varnosti.

In kot zadnje, baronica Ashton, sem bil res radoveden, ko sem izvedel – sam namreč tega nisem vedel, povedali so mi poslanski kolegi –, da se je pred nekaj tedni v ameriškem tisku pojavila vest, da bo resnično sestavljen seznam resnih kršitev človekovih pravic v Islamski republiki Iranu in tistih, ki so odgovorni zanje, od vrha do dna, vse do paznikov v zaporih. Zelo hvaležen bi bil, če bi sledili ameriškemu zgledu glede takšnega seznama, saj se tako vsi ne bi osredotočili le na tiste, ki se ukvarjajo z jedrskim širjenjem in tako ogrožajo svetovno varnost, temveč tudi na grozno vzdušje, ki prevladuje v Iranu. To je hkrati sporočilo Irancem, da obravnavamo celotno stanje, ne le jedrskih grožen, in da kljub vsemu mislimo, da bi moral biti Iran normalna civilna družba, v skladu s svojo tradicionalno visokorazvito civilizacijo, ki jo je država uživala skozi svojo zgodovino.

Za konec bi še povedal, da ne smete misliti nič slabega o meni zaradi dejstva, da je zame, kot protestanta, svoboda vere zelo pomembna. Naj bom jasen glede tega: za sunite – manjšino –, za bahajce, kristjane in jude – to je strašno nerodno – je moje poročilo na žalost že zastarelo, to takoj priznam. To omenjam, ker je v zadnjih mesecih prišlo do vala zatiranja, ki je prizadel zlasti sunite, bahajce in kristjane, in poslanskim kolegom se opravičujem, ker moje poročilo glede tega ni posodobljeno. Zame je to spodbuda, da se bolj posvetim Iranu – delam na podlagi politike odprtih vrat –, in upam, da bom redno v stiku z vami, da bi pripomogel k Iranu s prihodnostjo za vse njegove prebivalce.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 10. marca, opoldne.

 
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov