Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 6. april 2011 - Strasbourg

13. Razmere v Siriji, Bahrajnu in Jemnu

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o izjavi podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, gospe Ashton, o razmerah v Siriji, Bahrajnu in Jemnu.

V imenu gospe Ashton bo spregovoril predsedujoči Svetu gospod Németh.

  Zsolt Németh, v imenu podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – Gospod predsednik, danes sem tu, da bi vam v imenu visoke predstavnice Catherine Ashton predstavil nekaj komentarjev razmer v Bahrajnu, Siriji in Jemnu.

Stanje v Siriji se je v zadnjem času zasukalo v dramatično smer. V Jemnu pa se lahko že tako resne razmere še poslabšajo, zelo napeto ozračje v Bahrajnu pa je tudi razlog za zaskrbljenost, četudi je bilo v tej državi manj prelivanja krvi. EU zelo pozorno spremlja hitre spremembe v celotni regiji, kar potrjujejo tudi številna srečanja na visoki ravni, uradne izjave in sklepi Sveta.

Še več, baronica Ashton je ves čas v stikih s ključnimi partnerji, pa tudi ključnimi akterji v samih državah. Bodisi z vsakodnevnimi telefonskimi pogovori ali prek svojih predstavnikov v teh državah skuša uveljavljati vpliv EU, kjer je le mogoče in kjer lahko ta vpliv koristi. Stanje v vsaki od teh držav ima svoje posebnosti in narekuje strateški, skrbno premišljen, po meri oblikovan odziv. Pri tako hitrem dogajanju pa je še toliko nujneje graditi razumno politiko na razumnih temeljnih načelih.

Naj navedem tri načela: prvič, zavračanje nasilja ─ množične proteste je treba urejati miroljubno in ob spoštovanju človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, drugič, spodbujanje dialoga ─ nesoglasja in zamere je treba reševati konstruktivno in ob pripravljenosti odločilnih ljudi na medsebojni pogovor brez predsodkov in predpogojev, tretjič, temeljne politične in gospodarske reforme morajo izvirati iz držav samih, EU pa je povsem jasno povedala, da je pripravljena takoj nuditi pomoč, če bo le zaprošena zanjo.

Dovolite mi, da zdaj nekoliko podrobneje spregovorim o vsaki od držav, ki jih obravnavamo.

V Bahrajnu se je stanje na ulicah sicer nekoliko umirilo, vendar razmere ostajajo napete. Aretacije se nadaljujejo, posameznike zapirajo tudi samo zato, ker uveljavljajo svojo svobodo izražanja. Tako kot v vseh drugih primerih v regiji sta EU in visoka predstavnica osebno odkrito obsodili nasilje v Bahrajnu in pozvali oblasti in vse druge dejavnike, naj v celoti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, pa tudi mednarodne humanitarne standarde.

Vztrajno tudi pozivamo bahrajnske oblasti in opozicijo, naj sprožijo odprt dialog na državni ravni. Visoka predstavnica je o tem govorila tudi neposredno z zunanjim ministrom. Če ne bodo dejavno pritegnili vseh odločilnih ljudi k pogovorom brez izključevanja in brez pogojevanja, se bo nevarnost, da bi prišli na površje radikalni elementi, samo stopnjevala. To bi imelo očitne in zaskrbljujoče posledice za stabilnost v regiji. Najboljša pot za ohranitev in krepitev stabilnosti je slej kot prej dialog. To je sporočilo, s katerim se bo visoka predstavnica še v tem mesecu udeležila srečanja ministrov članic Sveta za sodelovanje v Zalivu.

V Siriji so se ljudski protesti od sredine marca razširili na vrsto mest. Brutalna represija, s katero jih zatirajo, je nesprejemljiva. Visoka predstavnica in Evropska unija sta sirskim oblastem poslali že vrsto pozivov, naj ustavijo nasilje, spoštujejo pravico ljudi do mirnih demonstracij in prisluhnejo njihovim legitimnim željam. Sirsko ljudstvo si zasluži dolgo pričakovane politične reforme, predvsem v zvezi s svobodo izražanja, zbiranja in političnega udejstvovanja ter v zvezi z upravljanjem.

V svojem nagovoru ljudstvu dne 30. marca predsednik Asad ni podal niti jasnega programa reform niti koledarja njihove izvedbe. EU bo še naprej pritiskala na Sirijo, naj se nemudoma loti reform. Reforme morajo biti dejanske, tako politične kot družbeno-ekonomske, resne ─ ne le kozmetične ─ in izvedene brez odlašanja. Zelo pazljivo bomo spremljali, kako bo nova vlada, ki jo še sestavljajo, zastavila reforme. Upamo, da bo oblikovanje sveta za pravne zadeve privedlo do sprejema nove zakonodaje, ki bo omogočila odpravo izrednih razmer in zagotovila človekove pravice ter temeljne svoboščine.

Obenem pa bo EU še naprej pritiskala na sirsko vodstvo, javno in zasebno, naj se vzdrži uporabe sile proti demonstrantom. Enako pomembno je naše sporočilo, da morajo tisti, ki so odgovorni za nasilje in za smrtne žrtve, za svoja dejanja tudi odgovarjati, in da morajo izpustiti vse politične zapornike in borce za človekove pravice.

V Jemnu so razmere še vedno skrajno zaskrbljujoče. Sporočila visoke predstavnice po obžalovanja vrednem izbruhu nasilja dne 18. marca so bila kristalno jasna, Svet za zunanje zadeve pa je v svojih sklepih z dne 21. marca ponovil našo obsodbo uporabo sile proti protestnikom. EU je tudi nedvoumno povedala, da morajo tisti, ki so odgovorni za smrtne žrtve in telesne poškodbe, za svoja dejanja odgovarjati pred sodiščem.

Sporočila od jemenskega vodstva, ki so temu sledila, so manj jasna. Zato je visoka predstavnica dne 30. marca telefonirala osebno predsedniku Salehu in ga nujno pozvala, naj stori vse, da se prelivanje krvi ne bi ponovilo. Izrazila mu je svoje stališče, da je najboljši način, kako to zagotoviti, takojšnji začetek prepričljive in hitre politične preobrazbe. Taka ustavna preobrazba bi morala temeljiti na stvarnih in doslednih zavezah, ki bi jih bilo treba tudi ustrezno uresničiti.

Čas se izteka, žrtve pa bodo prebivalci Jemna. Zato EU v tesnem sodelovanju z mednarodnimi partnerji že zdaj in bo tudi v prihodnje zelo dejavno sodelovala pri iskanju poti za omilitev krize v Jemnu.

PREDSEDSTVO: MIGUEL ANGEL MARTÍNEZ MARTÍNEZ
podpredsednik

  Predsednik. – Ker gospod Brok ravno sedi zraven gospoda Salafrance, bi rad izkoristil priložnost in mu čestital za včerajšnji uspeh njegovega moštva. Nosi šal moštva Schalke 04, ki je včeraj doseglo sijajno zmago, res pa s pomočjo enega od najboljših igralcev na svetu, Španca Raúla. Ko smo tako čestitali gospodu Broku, za minuto in pol predajam besedo gospodu Salafranci, ki bo spregovoril v imenu Poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov).

  José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik, v celoti se strinjam s tem, kar ste pravkar povedali.

Gospod Németh, komisar, gospe in gospodje, rad bi povedal, da redno spremljam sporočila visoke predstavnice gospe Ashton o dogajanjih v teh državah in menim, da ji moramo izreči priznanje za njena prizadevanja v imenu Evropske unije v podporo demokratičnim težnjam v Bahrajnu, Jemnu in Siriji. Jutri bo Parlament sprejel resolucijo o teh vprašanjih, ki jo podpirajo vse politične skupine.

Imam pa nekaj vprašanj, gospod predsednik, in rad bi prosil gospoda Németh, da jih posreduje gospe Ashton.

Prvič, v nekaterih organih Unije, seveda pa tudi v Parlamentu, vlada občutek, da stopamo pri razvoju skupne varnostne in obrambne politike korak nazaj in da se vračamo v čase političnega sodelovanja. Očitno to ni bil naš namen ob sprejetju Lizbonske pogodbe.

Drugič, zašli smo v protislovje, na eni strani je prisotnost Evrope v teh državah vedno bolj potrebna, po drugi strani pa ne vemo, kakšen bo končni izid teh tranzicijskih procesov. Jasno je, da je naša prisotnost potrebna, prav tako jasno je tudi, da je geslo, ki ga gospa Ashton uporablja v svojih sporočilih, zelo modro: „več za več“.

Vprašanje, ki ga želim zastaviti ─ in s tem bom končal, gospod predsednik ─ pa je, ali so države članice EU pripravljene namenjati vedno več sredstev za pokrivanje vedno večjih potreb v teh državah?

  Véronique De Keyser , v imenu skupine S&D. – (FR) Gospod predsednik, dobro so nam znana dosedanja in tekoča intenzivna diplomatska prizadevanja gospe Ashton, zavedamo pa se tudi težavnosti razmer, s katerimi ima opravka. Sirija, Jemen in Bahrajn so namreč države, s katerimi imamo sklenjene samo trgovinske sporazume, ti sporazumi pa ne vsebujejo klavzul npr. o človekovih pravicah, tako da imamo na voljo prav malo vzvodov.

Kljub temu pa bi rada povedala troje. Prvič, kar zadeva hotenje ljudstev, kar zadeva ljudi, ki so danes na ulicah pod ognjem ostrostrelcev, jim ne smemo le stati ob strani, ampak moramo tudi za vsako ceno poskrbeti, da se bo nasilje končalo. Danes sem se srečala z disidentom iz Sirije. Ti disidenti pravzaprav zahtevajo le to, da se nasilje konča in da dobijo možnost izraziti svoje želje. V zvezi s tem bi rada povedala, da bi morali kljub temu, da nimamo ustreznega sporazuma s Sirijo, zdaj uporabiti vse možne sankcije, ki jih imamo v svojem arzenalu, da bi dosegli konec nasilja.

Druga stvar, ki sem jo hotela povedati, je, da so to v glavnem države ─ to velja tako za zalivske države kot za Libijo ─ ki smo jih oborožili, pravzaprav zasuli z orožjem, prav mi. Menim, da je najmanj, kar je potrebno, ustrezen nadzor nad oboroževanjem, da si te države in njihove oblasti ne bodo mogle več kopičiti orožja, nato pa ga obrniti proti lastnim ljudstvom.

Nazadnje je tu še vprašanje dvojne morale. Rada bi dejala, da pri Bahrajnu ravnamo zelo zadržano, z drugimi državami pa zelo odločno. Vem, da je Bahrajn v precej kočljivem položaju, da je Savdska Arabija poslala čete v to državo, Savdska Arabija in Svet za sodelovanje v Zalivu pa nam pomagata v Libiji, vendar zaradi cene sodčka nafte in podpore v boju proti libijski vladi ne bi smeli molčati ob nasilju, ki ga bahrajnska vlada danes izvaja nad Šiiti.

  Anneli Jäätteenmäki, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, ogorčena sem. Na včerajšnjem sestanku naše skupine smo poslušali tri očividce dogajanj v Bahrajnu, Jemnu in Siriji iz organizacij Human Rights Watch in Amnesty International. Njihove pripovedi so bile srhljive.

Spravile so me v ogorčenje. Pismo, ki smo ga prejeli od gospe Ashton, ni nikakršna strategija. Gre le še za eno agendo. Prenehajmo pošiljati puhla sporočila, kakršna že vse predolgo pošiljamo Tuniziji, Egiptu in Libiji. Čas je za ukrepanje.

Prvič, EU bi morala zahtevati izredno zasedanje Sveta OZN za človekove pravice v Ženevi. OZN bi morala poslati misije v te tri države, da njihovi režimi ne bi več mogli nekaznovano kršiti človekovih pravic.

Drugič, EU bi morala zahtevati prepoved izvoza orožja tem trem državam iz vseh držav članic EU. Nesprejemljivo je, da države EU še vedno prodajajo orožje tem režimom.

Tretjič, EU bi morala jasno povedati: če so politični režimi v teh državah ovira za demokratične procese, je čas, da odidejo. Ob tem pa bi morali tudi uvesti sankcije, na primer zamrznitev imetja in prepoved vstopa.

Ponavljam: čas je za ukrepanje.

  Hélène Flautre, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, zelo dobra novica je, da se ljudstva borijo za svoje svoboščine in pravice ter za spremembe političnih režimov in več demokracije. To so osrednje vrednote zunanje politike Evropske unije in evropskega projekta. To nas lahko samo navdušuje in to lahko samo podpremo.

Zelo slaba novica in popolnoma nesprejemljivo pa je, da ti ljudje trpijo skrajno surovo zatiranje svojega izražanja teh vrednot in hotenj in da so pri tem ogrožena celo njihova življenja. Tako moramo obvezo ščititi ljudstvo, ki nam je narekovala vojaško posredovanje v Libiji, na ustrezen način izpolniti tudi za zaščito demonstrantov v teh treh državah.

Menim, da so izjave skrajno pomembne ─ utemeljene izjave v podporo težnjam teh ljudstev ─ moramo pa tudi ukrepati. V okviru tega ukrepanja moramo poskrbeti, da noben voditelj, odgovoren za nesorazmerno uporabo sile proti svojemu ljudstvu, ne bo ostal nekaznovan. V ta namen je treba z intenzivnim diplomatskim usklajevanjem in spodbujanjem članic Sveta OZN za človekove pravice doseči, da bomo z ustreznimi misijami, poročili in resolucijami jasno sporočili odgovornim politikom, da njihova dejanja nasilja ne bodo ostala nekaznovana.

Nazadnje tudi menim, da vsekakor imamo na voljo načine za odpravo „zatemnitve“ javnih občil. Novinarji, domači in tuji, se pri poročanju o razmerah srečujejo z znatnimi težavami. Vemo, kaj je treba storiti, sredstva za odpravo teh ovir imamo na voljo. Vsekakor jih moramo uporabiti. Če že imamo na voljo poti za ukrepanje, moramo, po mojem mnenju, znati tudi uporabiti.

Zdaj očitno ni pravi čas za to, da bi priganjali sirskega predsednika k podpisu sporazuma o ponovnem sprejemu oseb, ki bi tako ali tako prišel v poštev le ob izpolnjenih določenih pogojih, kot so na primer resen, učinkovit in vsebinsko ustrezen program, uvedba reform v Siriji in izpustitev vseh zapornikov vesti in mirnih demonstrantov, ne le v tej, ampak tudi v drugih dveh državah.

  Sajjad Karim, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, gospodu ministru bi rad povedal naslednje: ko sem poslušal vašo izjavo, sem sicer slišal, kaj ste povedali, ampak to so bile samo besede ─ večinoma prijetne, žal pa prazne. Vse je samo odzivanje, v vaši predstavitvi ni bilo ničesar proaktivnega. Pred vašim nastopom sem si sicer zapisal naslov „Načrt“ na list papirja, kamor sem si nameraval zapisati, kar nam boste povedali o načrtovanih ukrepih EU. Ta list papirja pa je ostal popolnoma prazen. Danes nam niste imeli povedati ničesar otipljivega.

V programu, ki ste nam ga orisali, ni ničesar proaktivnega. Ljudje na Bližnjem vzhodu pričakujejo od Evrope, da se bo zganila in jim pomagala pridobiti pravice, vse, kar jim ponujate, pa so le prazne besede.

V zadnjem predloženem akcijskem načrtu so popolnoma umanjkali ključni elementi, v medijih pa je bilo precej polemik o tem, kako lahko bližnjevzhodni voditelji še vedno pobirajo denar svojim ljudstvom in ga prinašajo v Evropo, mi pa ne storimo ničesar, da se to v prihodnje ne bi več dogajalo.

Vi sami ste rekli, da se čas izteka. Če to drži, in mislim, da drži, zakaj ste danes stopili pred nas s praznim listom papirja v roki? Prosil bi vas za več spoštovanja do naše zbornice.

  Marisa Matias, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, naša srca so z ljudmi v Jemnu, Siriji in Bahrajnu ob njihovih prizadevanjih za svobodo in demokracijo in ob krvavem zatiranju demonstracij in ljudskih protestov. Zato moramo biti jasni. Prvič, pozivam k temu, naj za božjo voljo takoj nehamo prodajati orožje tem državam. Evropa še naprej prodaja orožje za ubijanje civilistov. Drugič, postaviti se moramo na stran ljudi, ne na stran avtoritarnih oziroma diktatorskih režimov.

Pri izkazovanju naše solidarnosti pa ne bi smeli prezreti, da še vedno uporabljamo dvojna merila; ena vrsta pravil veljajo za obravnavo demokratičnih teženj ljudstev, druga vrsta pravil pa za urejanje in opravljanje poslov. V Libiji je bombardiranje očitno prekoračilo mandat OZN, v Bahrajnu pa smo ob vdoru vojske Savdske Arabije, ki je prišla na pomoč kleptokraciji te države, samo protestirali. Med tem, ko mladi tvegajo vse v svojem srčnem spopadu z vojsko in policijo, se mi omejujemo na pisanje diplomatskih not.

Gospod predsednik, za konec bi rad povedala, da je zmotno misliti, da se da politične probleme reševati z vojaško silo, prav tako pa je zmotno misliti, da arabski narodi še niso spregledali naše dvoličnosti.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospod predsednik, radikalne spremembe režimov, pri katerih bi v Siriji, Bahrajnu in Jemnu prišle na oblast radikalne islamistične sile, bi pomenile pravo katastrofo tako za države same kot za mednarodno skupnost.

Resnični zmagovalec ob takem nezaslišanem izidu, vsaj na Arabskem polotoku, bi bil vsekakor iranski vladajoči par Hamenej-Ahmadinedžad, s tem pa bi bili že tako skromni upi, da bo v doglednem času nastopila perzijska pomlad, popolnoma pokopani. Mimogrede, krizne razmere v Damasku, Manami in Sani ponujajo Evropski uniji odlično priložnost, da v tesnem sodelovanju z Združenimi državami Amerike postavi jasne pogoje za nadaljnjo podporo režimom v zagati: politične in družbenogospodarske reforme.

Gospod predsednik, pred leti smo z delegacijo EP obiskali Sirijo. Od leta 2003 ta država, edina sekularna država v regiji, nudi zatočišče več sto tisoč iraškim kristjanom, kar bi morali razumeti kot opozorilni znak. Zahod mora storiti vse, da se skrajno krvava državljanska vojna med sektami v Iranu ne bo razširila še v Sirijo.

  Andreas Mölzer (NI). – (DE) Gospod predsednik, jasminova revolucija, ki se je začela v Tuniziji, v Jemnu, Siriji in Bahrajnu žal ni več tako mirna. Dialog med vlado in opozicijo je nedvomno najboljša pot k dogovoru o učinkovitih rešitvah družbenih in gospodarskih problemov, ki jih zahtevajo ljudje, in k bolj demokratični udeležbi ljudi v upravljanju države. Povsem drugo vprašanje pa je, ali bodo take dogovore kasneje spoštovali. Navsezadnje so val protestov sprožile prelomljene obljube o političnih reformah. Ljudi so vse predolgo vodili za nos s praznimi obljubami, zdaj je čas za dejanja. Dvojna strategija, na eni strani nasilno dušenje opozicijskih demonstracij, na drugi strani pa obljubljanje ščepca manjših reform, ki ne bodo prinesle nikakršnih pravih političnih sprememb, lahko vodi v zaostritev razmer v vseh treh državah ─ to nam je jasno.

Sedanji nemiri v Siriji vzbujajo tudi skrb, da bi lahko vlada nabavljeno orožje prodala naprej terorističnim organizacijam, npr. Hezbolahu. Po mojem mnenju bi morala EU v teh konfliktih prevzeti vlogo nepristranskega posrednika.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, za zmago sta potrebni dve tekmi, torej le počakajmo do povratne tekme med milanskim Interjem in Schalkejem 04, da bomo videli, katero moštvo se bo prebilo v nadaljevanje. Strinjam pa se, da je Raul sijajen nogometaš.

Dogajanje v Siriji, Jemnu in Bahrajnu je podobno dogajanjem v drugih delih sveta. Običajno so vzroki takih nemirov sicer ekonomske narave, povsod pa gre tudi za veliko hrepenenje po svobodi. Facebook in internet prebijata okope, s katerimi so se obdale mnoge, premnoge lažne demokracije, ki že dolgo životarijo na raznih koncih sveta.

Oblikujejo se nove zamisli vodenja, nova pojmovanja politike, ki odsevajo sanje množic mladih. Rojeva se želja po državljanstvu, zlasti tam, kjer so mladi bolj osveščeni in izobraženi. Pred dnevi so izpustili disidentko Suhair Al Atasi in to je znak, sicer šibak, premikov na področju svobode mišljenja in politične svobode. Enako vznemirjenje se čuti v Jemnu, kjer se protesti proti predsedniku Salehu krepijo, zelo podobno pa je vzdušje tudi v Bahrajnu. To nasilje moramo ustaviti z energičnim ukrepanjem. Pomagati moramo demokraciji na njeni poti, ne smemo dovoliti, da bi nas dogodki spet prehiteli.

Kar se dogaja v Sredozemlju, je vsekakor težko razumeti, zato se mora Evropa oglasiti in mora ravnati solidarno, saj bo to v tem času verjetno tudi v pomoč regijam, ki so izpostavljene vedno hujšim pritiskom migracij v Sredozemlju.

  Richard Howitt (S&D). – Gospod predsednik, naj gre za usklajen napad ostrostrelcev na protestno taborišče v jemenski Sani dne 15. marca, razbitje protestov 17. marca v sirski Dari, v katerih je sodelovalo 100 tisoč ljudi, ali šesto nadstropje v bolnišnici Salmanija v Bahrajnu, kamor vodijo ranjene protestnike ljudje z balaklavami čez obraz in puškami v rokah, ranjenci pa se od tam ne prikažejo več, ne morejo pa se zateči v nobeno drugo bolnišnico, ker ime edino ta v državi banko krvi ─ ker lahko javna občila posvečajo svojo pozornost samo eni državi naenkrat, moramo pokazati, da se je naš Parlament odločen postaviti za človekove pravice povsod, kjer so ogrožene.

Danes moramo pozvati Svet za zunanje zadeve, naj se zavzame, da bodo odgovorni za nasilje zagotovo odgovarjali za svoja dejanja, da bodo opravljene neodvisne preiskave in da nihče ne bo nedotakljiv. To je osnovno opozorilo, ki lahko danes prepreči nadaljnje nasilje nad protetsniki.

Drugič, po vesteh, da pripadniki bahrajnskih varnostnih sil streljajo na protestnike s strelivom, ki naj ne bi bilo smrtno, z manj kot metra razdalje, in jih s tem ubijajo tako, da jim dobesedno razkoljejo glavo, moramo ustaviti odobravanje, dobavo in dostavo vsakega orožja v to regijo.

In nazadnje, načela iz sporočila komisarja Füleja o južnem sosedstvu morajo navdihovati naš pristop pri prizadevanjih za sklenitev pridružitvenega sporazuma s Sirijo. Ta se morajo začeti z našim vztrajanjem pri takojšnji odobritvi neoviranega dostopa mednarodnih opazovalcev za človekove pravice. Jasminska revolucija spreminja arabski svet in pokazati moramo, da se z njim spreminjamo tudi mi.

  Alexander Graf Lambsdorff (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v Sredozemlju je že nastopila pomlad, v Zalivu in v Siriji pa še vlada zima. Slike nasilja, ki jih gledamo, so strašljive. Ubitih je bilo že več sto ljudi, Amnesty International in Organizacija združenih narodov pa objavljata zaskrbljujoča poročila.

Pozivi Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo so jasni. Zahtevamo, da se čim prej skliče izredno zasedanje Sveta OZN za človekove pravice v Ženevi. Temu pozivu se morajo odzvati Svet Evrope in države članice Evropske unije, ki imajo svoje predstavnike v Svetu OZN za človekove pravice. Svet OZN se zelo hitro oglasi, kadarkoli je treba izraziti podporo eni od strani v bližnjevzhodnem konfliktu. Zdaj je čas, da se odzove na velike izzive, ki jih pomenijo te skrajne kršitve človekovih pravic. Potrebne so reforme, potreben je obrat k demokraciji, potreben je embargo na orožje. O vseh teh stvareh smo danes že slišali.

V živo sem spremljal govor sirskega predsednika Asada. Gre za srednjeveško diktaturo, ki uporablja zahodne agencije za odnose z javnostmi, da v bleščečih revijah prikazuje svoje predstavnike kot dejavnike psevdo-posodabljanja. Revije in agencije bi se morale vprašati, ali je res prav, da sodelujejo pri tem.

Zdaj pa k Jemnu. Tam so po mojem mnenju nevarnosti največje: tveganje razkola med jugom in severom, dejavna celica Al Kajde in nevarnost propada države. Tako propadlo državo že imamo v Somaliji, v Adenskem zalivu pa že deluje naša misija Atalanta. Evropa ima na tem območju neposredne interese in radi bi slišali o tem več, kot pa nam je danes povedal predstavnik Sveta.

  Frieda Brepoels (Verts/ALE). – (NL) Gospod predsednik, če povem odkrito, so me tri načela, ki nam jih je orisal minister, spravila v osuplost: zavračanje nasilja, spodbujanje dialoga za odpravljanje razlik v pogledih in nekaterih zamer, ter seveda potrebne politične reforme.

Ta trenutek samo pozivanje k dialogu pač ne bo spremenilo ničesar, niti ne bo zvenelo resnično verodostojno. Menim, da bi se morala Evropska unija odločiti za mnogo odločnejše ukrepanje za uveljavitev demokratičnih reform. Slišimo, da ima visoke predstavnica obilo uradnih stikov; kako pa goji stike s civilno družbo, kako posluša njih?

Govornik pred menoj je že povedal: Evropska unija mora takoj prenehati zalagati to območje z orožjem. Ko visim, da je nič manj kot osem evropskih držav samo lani v Jemen poslalo za več kot 100 milijonov EUR orožja, se vprašam, ali ima skupno evropsko stališče o izvozu orožja sploh kakšno težo. Ali ne bi morali nujno nekaj ukreniti v zvezi s tem?

  Fiorello Provera (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, govoril bom o Bahrajnu. Ta državica ima strateško z vidika ravnovesja v Zalivu in prenosnih poti energije. Znano dejstvo je, da stoji na njenem ozemlju velika rafinerija za savdsko nafto.

Rad bi vas opozoril na en vidik teh razmer, ki se mi zdi še posebej zaskrbljujoč. Zanesljivi viri so ugotovili, da ima na šiitsko prebivalstvo Bahrajna vpliv Iran. Ta vpliv moramo prišteti k legitimnim zahtevam za vsebinske reforme upravljanja države. Težko je ugotoviti, kolikšen je prispevek tega zunanjega vpliva k dogodkom v Bahrajnu v zadnjem času, obstaja pa nevarnost destabilizacije regije, ki bi lahko zajela tudi vzhodne predele Savdske Arabije, kjer prebiva še ena velika skupnost Šiitov. Iran finančno podpira Hamas, podpira Hezbolah v Libanonu in vpliva na zunanjo politiko Iraka, kjer so vodilna struja v vladi šiitski muslimani. Če se neravnovesje razširi tudi v Zaliv, bodo učinki opazni in lahko dosežejo svetovne razsežnosti.

Pri ocenjevanju dogajanj na Bližnjem vzhodu moramo biti zelo previdni in moramo razlikovati legitimna prizadevanja ljudi za več demokracije od zunanjih vplivov, ki imajo na tem območju strateške ambicije.

  Ria Oomen-Ruijten (PPE). – (NL) Gospod predsednik, danes govorimo o treh zelo različnih državah, ki se med seboj očitno razlikujejo tudi, kar zadeva notranjepolitične razmere. V Jemnu je upor dosegel že množične razsežnosti, kljub surovemu nasilju policije in vojske. Pri Bahrajnu obstaja resna nevarnost destabilizacije celotne regije, ker sta v dogajanja vpletena tudi Savdska Arabija in Iran. V Siriji pa opozicija nima skoraj nikakršnega manevrskega prostora več, režim pa je pri zatiranju protestov očitno pripravljen iti do konca.

Glede na te posebnosti bi morala po mojem mnenju EU zadeve s temi državami urejati z dvostranskimi odnosi. Spoštovati pa je treba nekaj načel. Očitno ima vsak državljan pravico do demonstriranja in svobodnega izražanja svojega mnenja. Kako pa naj ravnamo ob mirnih protestih, na katerih ti državljani postanejo žrtve represije, ko v dogajanje poseže policija ali vojska? Ali bomo sprožili mednarodno preiskavo? Kaj namerava storiti EU, da bo do take preiskave prišlo?

Drugič, dolžnost vlad je vključiti se v dialog z opozicijo in organizacijami civilne družbe, saj nasilje in zatiranje ne more pripeljati do rešitve. Kaj konkretno počne EU, da bi spodbudila tak dialog? In če tudi potem režimi v Siriji in Bahrajnu, pa tudi v Jemnu, ne bodo znali ali hoteli prisluhniti svojim ljudstvom, kakšne bodo posledice na naše odnose s temi državami?

Gospod predsednik, ponuditi moramo konkretno pomoč, kar ves čas ponavljamo, ampak ta konkretna pomoč mora imeti vsebino. Kako bomo to dosegli? Vesela bi bila, če bi nam danes opisali načrt, kako se bomo tega lotili.

Rada bi še naslovila pripombo na komisarja. Menim, da bi morali v zvezi s Sirijo, pa tudi Turčijo, pozvati, naj načrt, ki se, kot slišimo, pripravlja v teh dneh, ob drugih ukrepih vključuje tudi pritisk na ti dve državi.

Še zadnja pripomba. Menim, da bi lahko naša delegacija za odnose z državami Mašreka pri vsem tem opravila izjemno koristno delo in na vsak način ji moramo to omogočiti.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospod predsednik, EU mora biti v svojih izjavah in delovanju v zvezi z ljudskimi vstajami v Jemnu, Siriji, Bahrajnu in drugih državah arabskega sveta dosledna. Ne gre le za njeno verodostojnost: gre tudi za učinkovitost sporočil, ki jih pošilja diktaturam, ki so tarča protestov, pa tudi za moške in ženske, ki tvegajo svoja življenja, ko se zbirajo na ulicah in zahtevajo človekove pravice, pravičnost in demokracijo.

EU je še zlasti nezaslišano dvolična pri Bahrajnu. To je odsev protislovij dvolične zunanje politike, ki skrbi predvsem za nafto in za nemoteno prodajo orožja iz držav članic ne le Bahrajnu, ampak tudi Savdski Arabiji, ki pomeni kršitev skupnega stališča o izvozu vojaške opreme.

Parlament poziva k takojšnji ustavitvi prodaji orožja, visoka predstavnica pa poziva ─ jasno in glasno ─ bahrajnske oblasti, naj pojasnijo smrtne žrtve in osebe, ki so med dušenjem miroljubnih protestov izginile, in naj takoj opustijo ukrepe, s katerimi blokirajo delo medijev.

  Edward McMillan-Scott (ALDE). ─Gospod predsednik, sinoči so nam poznavalci razmer iz regije v razgovoru, ki sem ga pomagal organizirati, povedali, da so varnostne sile v Bahrajnu doslej zakrivile smrt vsaj 23 oseb, v Siriji 312,v Jemnu pa vsaj 63. Lahko se vprašam: kaj lahko stori EU? No, resolucija, ki jo bomo sprejeli jutri, vsebuje nekaj predlogov.

Povedati pa moramo, da je v preteklih mesecih Evropski parlament sprejel resolucije o Tuniziji, Egiptu in Libiji in v moji pisarni so naredili primerjavo med temi resolucijami in ukrepi Komisije ter njenim načrtom za spremembe, izid pa se mi ne zdi spodbuden. Če nam Komisija ne bo prisluhnila in če nam ne bo prisluhnil Svet, v tej dvorani samo tratimo besede.

No, kakorkoli, analizo bom objavil na svoji spletni strani. Prepričan sem, da Lizbonska pogodba nalaga Evropskemu parlamentu dodatne odgovornosti. Drugi dejavniki zunanje politike Evropske unije nas morajo jemati resno. Še zlasti v času širokih sprememb v arabskem svetu moramo sodelovati med seboj.

  Pino Arlacchi (S&D). – Gospod predsednik, Sirija, Bahrajn in Jemen so tri tiranije, ki so se jim zoperstavili lastni državljani in ti državljani zaslužijo našo brezpogojno podporo. Doslej je bilo ravnanje EU ob valu demokratizacije v tej regiji negotovo, manjkalo mu je odločnosti in verodostojnosti. Če želimo to izboljšati, moramo najprej odpraviti našo dosedanjo dvojnost meril.

Na različne načine smo podpirali te avtokracije, v družbi z Rusijo in Združenimi državami Amerike pa smo jim tudi Evropejci prodajali skoraj vse vrste orožja. Zdaj tarnamo nad posledicami naše trgovine z orožjem z zalivskimi avtokracijami, nad smrtnimi žrtvami, nedolžnimi žrtvami orožja, ki smo ga jim prodali mi.

Če hočemo biti verodostojni, moramo prekiniti vse pogodbe o dobavi orožja tem državam in Svetu za sodelovanje v Zalivu ter zahtevati uvedbo embarga na orožje v celotni severnoafriški in bližnjevzhodni regiji. Zmanjšanje proračunov za vojsko v teh državah bo vložek v sklad za demokratično preobrazbo.

  María Muñiz De Urquiza (S&D). – (ES) Gospod predsednik, zgodovinski in nepreklicni premik k demokraciji v arabskih državah se nikakor ni zaključil z zaenkrat še krhkima preobratoma v Tuniziji in Egiptu ali s prav tako zgodovinsko podporo mednarodne skupnosti po načelu odgovornosti za zaščito libijskega prebivalstva.

Spremembe se zdaj nadaljujejo v Siriji, Jemnu in Bahrajnu in Evropska unija mora biti prisotna, mora upoštevati lekcije dosedanjih dogodkov in prevzeti vodstvo mednarodnega odzivanja z daljnosežnimi ukrepi, komisar Füle, na primer z jasno opredeljeno evropsko sosedsko politiko, ter s konkretnim in takojšnjim delovanjem, tako da bodo državljani teh držav, pa tudi državljani Evrope, vedeli, da je Evropska unija neomajno zavezana svobodi, dostojanstvu, demokraciji in človekovim pravicam.

Oblasti v Siriji, Jemnu in Bahrajnu bi se morale zavedati, da državno nasilje nad ljudstvom sproži takojšnje posledice, zavedati pa se morajo tudi, da zgolj kozmetični popravki v njihovem avtokratskem vladanju ne bodo zadostovali. Nasprotno, takoj morajo začeti dialog z opozicijskimi gibanji in civilno družbo, takoj izpustiti politične zapornike, novinarje in zagovornike človekovih pravic in takoj preklicati izredne razmere.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – Gospod predsednik, ne smemo si zatiskati oči ob očitnih kršitvah človekovih pravic v teh treh državah.

Razmere v Siriji so zelo resne in zastavki v tej državi so največji. V Siriji so tarče preganjanja učitelji, opozicijski aktivisti, novinarji in blogerji. Veliko ljudi je bilo že ubitih in priprtih, tuje novinarje izganjajo iz države, uvedena je informacijska blokada, neodvisnega tiska ni. Zato bi morali razmisliti o uvedbi sankcij proti Siriji.

Razmisliti bi morali tudi o političnih ukrepih v zvezi z Jemnom in Bahrajnom. Kar zadeva Jemen, imamo z njim sklenjen sporazum o izvozu orožja; razmisliti bi morali o začasni zamrznitvi tega sporazuma.

Ko razpravljamo o razmerah v teh treh državah: prvič, zahtevajmo odgovornost, drugič, skličimo posebna zasedanja Sveta OZN za človekove pravice v Ženevi ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Rosario Crocetta (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, tri leta, od leta 1987 do leta 1990, sem bival v Bahrajnu. Takrat je ta država veljala za eno najbolj demokratičnih v Zalivu, in tak sloves je ohranila do nedavnega. Tako se lahko vprašamo, kaj šele se dogaja v drugih državah, če le pomislimo, da Savdska Arabija izvrši več sto smrtnih kazni na leto, kakšni strašni pokoli se dogajajo v Iranu, kako so uboji na območju Zaliva del vsakdana in da svobode tiska tam sploh ne poznajo.

Danes smo sprejeli resolucijo o Siriji, Jemnu in Bahrajnu ─ kdaj pa bomo napisali resolucijo o Savdski Arabiji, Alžiriji, Kitajski in drugih državah po svetu, ki kršijo človekove pravice? Težava je v tem, da tu na Zahodu ugotavljam nekaj čudnega, na eni strani ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Marielle De Sarnez (ALDE). – (FR) Gospod predsednik, kakšno vlogo mora prevzeti Evropa v zvezi z državami, v katerih se ljudje upirajo svojim režimom, voditelji pa ostajajo gluhi za vztrajne zahteve po več demokracije, resničnih strukturnih reformah in pravičnejšemu razvoju? To je vprašanje, na katerega moramo najti odgovor.

Meni osebno je pravi prvi odziv jasen. Ta odziv je nujen. Unija mora pokazati svoje mišice z uvedbo celotne palete sankcij, ki jo ima na voljo, da bi dosegla ustavitev zatiranja in takojšnjo izpustitev političnih zapornikov in novinarjev. Zavzeti se mora za ustanovitev neodvisne komisije za preiskavo zagrešenih dejanj in pozvati k sklicu izrednega zasedanja Sveta za človekove pravice.

Srednjeročno bi morali po mojem mnenju ponovno pretehtati naše odnose s temi državami. Evropska unija mora v prihodnje jasno kazati, da stoji trdno na strani javnega mnenja, na strani ljudi, ne pa na strani oblastnikov.

V ta namen mora Unija vzpostaviti in gojiti stalen dialog z vsemi dejavniki civilne družbe, z vsemi, ki so pripravljeni podpreti demokracijo, pa tudi z voditelji opozicijskih gibanj. Gre torej za temeljen izziv ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – Gospod predsednik, slišali smo, da se je Parlament zelo resno lotil resnih kršitev človekovih pravic v treh državah: Bahrajnu, Jemnu in Siriji. Še od Evropske službe za zunanje delovanje in od Komisije pa moramo slišati, kako bomo dokazali, da ne ravnamo več po dvojnih merilih.

Slišali smo o celem nizu konkretnih ukrepov. Slišati pa moramo še, kako napreduje delo Sveta OZN za človekove pravice. Ali je Evropska unija enotna pri svojih pozivih k izrednem zasedanju o Siriji, Bahrajnu in Jemnu?

Slišali smo, da je čas, da nehamo izvažati orožje v te države.

Ne moremo samo čakati, torej, prosim, kaj nameravata Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija storiti v zvezi s tem?

  Charles Tannock (ECR). Gospod predsednik, v Siriji so se varnostne sile na legitimne demonstracije odzvale surovo in z ubijalsko silo. Bojevitost predsednika Asada in njegova retorika proti Izraelu, našemu zavezniku, njegova podpora teroristom, npr. Hezbolahu, in njegovo prijateljstvo z Iranom vsaj po mojem mnenju kažejo, da je nevaren avtokrat.

V nasprotju s tem pa je Bahrajn sorazmerno sodobna in napredna ustavna monarhija. Žal šiitski skrajneži, ki jih usmerja in podpira Iran, vztrajno podžigajo sektaška trenja in širijo propagando proti vladi in kralju. Kralj potrpežljivo skuša prisluhniti zahtevam demonstrantov in začeti dialog z njimi, seveda pa so vsi uboji neoboroženih demonstrantov vredni obsodbe.

In na koncu, videti je, da je jemenski predsednik Saleh z nesorazmerno uporabo sile odvrnil od sebe svoje glavne zagovornike, tudi Združene države Amerike, čeprav se je doslej dolga leta izkazoval z odločnim prizadevanjem, da bi svoj državo očistil teroristov Al Kajde. Če mu EU zdaj odreče podporo, ne da bi vedela, kaj pride za njim, to pomeni zelo tvegano strategijo.

(Predsednik je prekinil govornika)

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, lahko se vprašamo, kaj moramo storiti za odpravo politične blokade in omilitev trpljenja ljudi v teh državah, ampak tako vprašanje sloni na treh predpostavkah. Prvič, da smo zmožni karkoli storiti, drugič, da je prav, da kaj storimo, in tretjič, da sedanjih razmer ne moremo kakorkoli pripisati našemu vmešavanju.

Britansko vojaško osebje prav zdaj od nesposobne britanske vlade prejema obvestila o odpustu ─ mnogi med njimi celo med aktivno službo. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da se bo preostalo osebje s posebnim navdušenjem pustilo zapeljati v nove pustolovščine.

Med državo in njenimi vojaki velja resen, pogosto sicer nenapisan, dogovor, da jih lahko pošlje v boj in izpostavi življenjski nevarnosti, vendar le takrat, ko gre za življenjske interese države oziroma njenih državljanov. V teh državah nimamo nikakršnih življenjskih interesov. Utemeljeno je celo mnenje, da je interes zunanjih sil, povezanih z Združenimi državami Amerike in njihovimi zavezniki, destabilizirati Sirijo. Nočem zagovarjati režima stranke Ba'th ...

(Predsednik je prekinil govornika)

  Paul Rübig (PPE). – (DE) Gospod predsednik, prepričan sem, da večina mladih v teh državah hrepeni po demokraciji, razvoju in svobodi. To moramo upoštevati. Potruditi se moramo, da si bomo v teh državah pridobili prijatelje, ne pa jih odpravljati s posplošenimi sodbami. Nasprotno, ugotoviti moramo, kdo so tisti, ki ne spoštujejo pravil sodobne družbe. V ta namen bi morali skušati organizirati programe izmenjav za mala in srednja podjetja, za učitelje, univerzitetne profesorje in novinarje. Naša naloga je pridobiti si prijatelje v teh državah. Upam, da bomo kmalu kaj ukrenili v tem smislu.

  Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, minister, tako kot mnogi kolegi se čutim zgrožena ob nasilju in kršitvah človekovih pravic, ki jih spremljamo po vsej regiji. Ne morem pa si kaj, da ne bi ob tem povedala ─ posebej vam, minister ─ da vaša današnja izjava v imenu visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na najboljši način, verjetno bolje, kot bi znal kdo od nas, dokazuje nesmiselnost te službe in naših milijonskih izdatkov zanjo.

Vaše današnje sporočilo je pravilno: zavračanje nasilja, spodbujanje dialoga, reforme od znotraj v obravnavanih državah. Odkrito rečeno, v takih razmerah bi moralo biti to umevno samo po sebi. Potrebno bi bilo vse kaj več kot zgolj nujni telefonski klici in izjave, ki pozivajo k temu, onemu ali tretjemu, in menim, da ljudje na Bližnjem vzhodu ...

(Predsednik je prekinil govornico)

  Zsolt Németh, v imenu podpredsednice Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. – (HU) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najlepša hvala za vaše govore. (Govor se nadaljuje v angleščini.)

Gospod predsednik, dovolite, da najprej odgovorim na vprašanja, ki posebej zadevajo Bahrajn.

Zastavljeno je bilo vprašanje v zvezi z iranskim vmešavanjem v domače zadeve Bahrajna. Zaenkrat ni nikakršnih trdnih dokazov, da se Iran vmešava v razmere v Bahrajnu s podžiganjem k radikalizaciji. Vsekakor nevarnost takega delovanja obstaja, to pa je še en tehten razlog za čimprejšnji začetek notranjega dialoga v Bahrajnu, da bi se takemu razvoju dogodkov izognili.

Kar zadeva savdsko invazijo v Bahrajn, bi rad izpostavil dejstvo, da ima šest držav Sveta za sodelovanje v Zalivu sklenjen medsebojni sporazum o kolektivni varnosti. Za prihod sil Savdske Arabije in drugih zalivskih držav je Bahrajn zaprosil v okviru tega sporazuma, prošnji pa se je odzvalo več držav Sveta za sodelovanje v Zalivu. Tu ne gre le za legalistični vidik. Pri našem presojanju dogajanj v tej regiji moramo zelo resno upoštevati tudi regionalno razsežnost.

Kar zadeva Jemen, bi rad izpostavil, da Evropska unija dejansko je začasno prekinila nekatere oblike pomoči Jemnu: na primer pomoč za boj proti terorizmu. Menili smo, da je pri tem potreben diferenciran pristop.

Dovolite mi, da nekaj zastavljenih vprašanj odgovorim v madžarščini.

(HU) Gospod Salafranca je zastavil vprašanje, kakšen bo izid preobrazbe. S tem v zvezi bi rad poudaril, da ne vemo, kakšen bo izid arabske pomladi. Tega ne ve nihče, pred nekaj meseci nismo vedeli niti tega, da bo do takega učinka domin sploh prišlo. Prepričan pa sem, da končni izid arabske pomladi danes še ni vklesan v kamen. Zato sem tudi prepričan, da bo precej odvisen tudi od nas. Gospodu Salafranci bi rad odgovoril takole: končni izid arabske pomladi bo precej odvisen tudi od nas.

Menim, da so vaši današnji predlogi zelo koristni, in prepričan sem, da so prisotni predstavniki Komisije, Sveta in Službe za zunanje delovanje z veseljem pozdravili vse podane predloge. V teku je pregled naše sosedske politike in vse danes slišane predloge bomo vključili vanj. Zato menim, da je velika sreča, da vrha vzhodnega partnerstva v Budimpešti, ki je bil predviden čez nekaj tednov, ne bo, saj bomo tako imeli čas, da v pregled sosedske politike vključimo tudi danes predstavljene predloge.

Menim, da je zelo pomembno, da sosedsko politiko poenotimo. Sosedska politika mora zajemati tako vzhodno kot južno razsežnost. Le če nam bo uspelo v Evropski uniji oblikovati enotno, dosledno, premišljeno sosedsko politiko, bomo lahko verodostojni v očeh naših južnih sosedov, ki zelo pozorno poslušajo vse, kar govorimo. Današnji predlogi v zvezi s sosedsko politiko ─ med drugimi tudi predlogi zadnjih govornikov, gospe Dodds in gospoda Rübiga ─ izpostavljajo civilne odnose. Prednostna vloga civilnih odnosov, odnosov z državljani, še zlasti odnosov z mladimi, je ena od zamisli za našo sosedsko politiko.

Uvedba povsem novih sredstev, po potrebi tudi sredstev povsem novih razsežnosti, mora biti prav tako ključni element pregleda politike. Ne smemo pa prezreti, da vsak vidik zahteva poseben pristop. Nekaj držav je, pri katerih so bili uvedba sankcij ali embarga na orožje, v nekaterih primerih pa celo vojaško posredovanje, že neizogibni ukrepi. Znano vam je, da Libija ni edina država v našem južnem sosedstvu, v kateri je v teku naše oboroženo posredovanje, v zadnjih dneh velja tako tudi za Slonokoščeno obalo. To bo predmet posebne točke nocojšnje razprave in o tem bomo še govorili.

Menim pa, da moramo države, pri katerih se vojaškemu posredovanju nismo mogli izogniti, ker v njih divjajo državljanske vojne, obravnavati ločeno od držav, o katerih razpravljamo zdaj, četudi se tudi te slednje represivne, avtoritarne države igrajo z uporabo sile. Prepričan pa sem, da je visoka predstavnica tem državam že poslala zelo odločno sporočilo glede njihovega nasilnega ravnanja. Tudi sedanje vojaško posredovanje v Libiji in na Slonokoščeni obali mora tem državam, vsem trem državam, pomeniti zelo nazorno sporočilo. V zadnjih tednih je evropski in mednarodni skupnosti uspelo oblikovati zelo jasno filozofijo.

„Pravica zaščititi“ in „odgovornost zaščititi“ sta novi načeli, ki jih je mednarodna skupnost začela uveljavljati pred kratkim, pomeniti pa morata tudi opozorilo Jemnu, Bahrajnu in vsem drugim, vsem avtoritarnim režimom v regiji. Kar se dogaja zdaj, vojaška posredovanja, ni vzporednica Iraku, ampak precej bolj vzporednica Ruandi ali Kosovu, kjer je mednarodna skupnost morala posredovati, da je zaščitila državljane. Prepričan sem, da mednarodna skupnost zdaj to sporočilo zelo jasno pošilja vsem državam, ki uporabljajo silo proti svojim državljanom.

Gospe in gospodje, spoštovana institucija Evropskega parlamenta, dovolite mi samo še nekaj kratkih odgovorov v zvezi z nekaterimi posebnimi predlogi. Visoki predstavnici bom posredoval vaš soglasni in večkrat ponovljeni predlog za sklic posebnega zasedanja Sveta OZN za človekove pravice. Ta predlog je vsekakor eden od osrednjih elementov razprave in ga je treba upoštevati. Prav tako bom visoki predstavnici posredoval vaše jasno in soglasno mnenje glede izvoza orožja. Menim, da moramo najti pravo ravnovesje med sodelovanjem in sankcijami pri teh treh skupinah držav.

Vsekakor je mnogo zahtevnejše kot uvajati sankcije ali vojaško posredovati v skupini držav sodelovati z njimi, po potrebi pa uporabiti sankcije v odmerjenem obsegu. Pomembna se mi zdi tudi misel, ki jo je izrazila gospa Oomen-Ruijten, namreč, da si mora Evropa zagotoviti možnost, da se lahko pri svojem snovanju politike do te regije zelo zanese tudi na Turčijo. Najlepša hvala za vaše razprave in najlepša hvala za pripombe, govore in vprašanja.

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucij⁽¹⁾, predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo jutri opoldne.

Pisne izjave (člen 149)

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Resolucija o razmerah v Siriji, Bahrajnu in Jemnu upravičeno obsoja surovo in morilsko represijo, katere žrtve so demonstranti v Siriji, pa tudi v Jemnu in Bahrajnu. Voditelji teh treh držav izdajajo ukaze za streljanje na lastna ljudstva, ki utemeljeno zahtevajo politično svobodo, človeško dostojanstvo in družbeno pravičnost. S to resolucijo Parlament jasno izraža svojo solidarnost s sirskimi, jemenskimi in bahrajnskimi državljani, ki z velikim pogumom demonstrirajo za svoje cilje navkljub vladnim silam, ki streljajo na neoborožene civiliste.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Poleg islamske vere je Siriji, Bahrajnu in Jemnu skupna še ena stvar: avtoritarni režim, pa naj državo vodi kralj, predsednik ali Asadov klan. Po zahodnih pojmovanjih so ti sistemi nedvomno nedemokratični. V kali zatirajo naraščajoče revolucionarno gibanje, kakršno spremljamo v Egiptu in Tuniziji, in teptajo demokracijo in človekove pravice. V Jemnu na primer na silo omožijo 37 % mladoletnih deklic. Jemen je glede tega na drugem mestu na svetu, prekaša ga le Somalija. Oblasti teh držav morajo pokazati, da delajo za svoja ljudstva, ne proti njim. EU že desetletja podpira take države in se jim dobrika, ker ji to gospodarsko in geopolitično koristi. EU bi se morala odločneje boriti za demokracijo in človekove pravice ter proti procesom radikalne islamizacije teh držav.

  Kristiina Ojuland (ALDE), v pisni obliki. – Razmere v Siriji, Bahrajnu in Jemnu sicer zahtevajo takojšen odziv, vseeno pa bi vas rada opozorila na hudo zaskrbljujoče stanje v Libanonu, kjer kot talce zadržujejo državljane EU iz Estonije. Rada bi se zahvalila baronici Ashton za njen takojšen odziv in zagotovila, ki nam jih je dala pred dvema tednoma, da bo EU skušala rešiti zadevo na najvišji ravni. Pravkar smo prejeli vest, da so ugrabitelji, ki se proglašajo za pripadnike „gibanja za preporod in reforme“, poslali precej nejasno obvestilo, v katerem napovedujejo, da bodo svoje nadaljnje zahteve še objavili. Zagotavljajo, da je sedem estonskih državljanov živih. Rada bi prosila baronico Ashton, naj se vključi v reševanje krize s talci kot podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Ogrožena so življenja Evropejcev, zato je nujno, da Evropska služba za zunanje posreduje nemudoma. To je priložnost, da baronica Ashton pokaže, iz kakšnega testa je.

(1) Glej zapisnik