Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2011/2599(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B7-0228/2011

Razprave :

PV 06/04/2011 - 14
CRE 06/04/2011 - 14

Glasovanja :

PV 07/04/2011 - 6.4
CRE 07/04/2011 - 6.4
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0149

Razprave
Sreda, 6. april 2011 - Strasbourg Edition JOIzdaja UL

14. Četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah
Video posnetki govorov
PV
MPphoto
 

  Predsednik. – Naslednja točka je razprava o izjavah Sveta in Komisije o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah.

 
  
MPphoto
 

  Zsolt Németh, predsedujoči Svetu. – Gospod predsednik, Evropska unija je trdno zavezana uspehu četrte konference Združenih narodov o najmanj razvitih državah, ki bo potekala v Istanbulu od 9. do 13. maja 2011. Meni, da je konferenca pomembna priložnost za okrepitev pomoči najmanj razvitim državam.

Svet je nedavno sprejel sklepe, ki bodo služili kot smernice pogajalcem EU pri pripravah in v času konference. Prednostna obravnava najmanj razvitih držav je nujna, če želimo skupaj doseči razvojne cilje tisočletja. Zato smo trdno zavezani podpori vključujočega in trajnostnega razvoja vseh najmanj razvitih držav, ki so najrevnejši in najšibkejši segment mednarodne skupnosti in za katere je značilna akutna občutljivost na učinke zunanjih gospodarskih pretresov, naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek ter nalezljivih bolezni.

Odločno se zavzemamo za tak izid, ki bo osredotočen na področja in ukrepe, ki lahko pomenijo dodano vrednost glede na posebne potrebe najmanj razvitih držav in odsevajo izkušnje iz bruseljskega akcijskega programa iz leta 2001, pri tem pa bo usklajen z razvojnimi cilji tisočletja in bo najmanj razvitim državam zastavljal konkretne cilje. V našem hitro spreminjajočem se svetu je dolgoročna zaveza v obliki obnovitve partnerstva z najmanj razvitimi državami z ustreznimi ukrepi temeljnega pomena.

Evropska unija še zlasti meni, da bi moral izid istanbulske konference vsebovati tri cilje: prvič, boj proti ranljivosti in občutljivosti najmanj razvitih držav in nadaljnja krepitev njihove odpornosti proti pretresom, drugič, ustvarjanje primernega okolja za trajnostni razvoj najmanj razvitih držav, in tretjič, spodbujanje vključujoče in trajnostne gospodarske rasti najmanj razvitih držav. Ti cilji bodo vodilo Evropski uniji pri vseh razpravah z najmanj razvitimi državami med pripravami na konferenco in v času konference.

Evropska unija ima že od nekdaj vodilno vlogo pri podpori, ki jo zagotavlja mednarodna skupnost najmanj razvitim državam, in je njihova največja donatorica. Je tudi najuspešnejša od njihovih razvojnih partneric, kar zadeva izpolnjevanje zavez, še zlasti glede dostopa do trga, pravil o poreklu in odpravljanja dolgov. Dosega znaten napredek na področju uradne razvojne pomoči, pa tudi na področju povezovanja politik razvoja.

Nekatere najmanj razvite države v zadnjem desetletju dosegajo solidno gospodarsko rast in razvoj, ugotavljamo pa, da je napredek teh držav v celoti neenakomeren. Ostaja nam še precej dela, zlasti v podsaharski Afriki in v državah, ki so vpletene v spore ali so v negotovem položaju. Zato je EU v okviru splošne zaveze za uradno razvojno pomoč pred kratkim ponovno potrdila svoj zavezo, da bo kot celota dosegla ciljno raven 0,15-0,20 BDP za pomoč najmanj razvitim državam.

Za svoj razvoj so odgovorne predvsem najmanj razvite države same, pomoč skupnosti donatorjev pa bi morala temeljiti predvsem na pobudah držav prejemnic in njihovem odgovornem ravnanju s pomočjo. Evropska unija tudi poudarja soodvisnost med skupnim napredkom najmanj razvitih držav in njihovim razvojem na področjih vladanja, demokracije, človekovih pravic in enakosti spolov.

Ob tem pa smo tudi trdno prepričani, da je dolžnost vseh držav pomagati državam v razvoju pri njihovem reševanju iz revščine in uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja. Napredek najmanj razvitih držav je povezan s kakovostjo in usklajenostjo politik razvojnih partneric. Zato moramo veliko energije nameniti povečevanju učinkovitosti in uspešnosti mehanizmov pomoči in uresničevanju že sprejetih zavez. EU je že večkrat pozvala druge donatorje, naj izpolnijo te zaveze. Tudi države v vzponu bi morale prispevati svoj pošteni delež k pomoči najmanj razvitim državam.

 
  
MPphoto
 

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, Komisija je zavezana uspehu četrte konference Združenih narodov o najmanj razvitih državah v Istanbulu in obnovitvi političnega zagona za vključujočo rast, trajnostni razvoj in zmanjševanje revščine v najmanj razvitih državah. To naše prepričanje in zavezo odsevajo sklepi Sveta, sprejeti prejšnji teden, 31. marca, o smernicah za sodelovanje EU na prihajajoči konferenci o najmanj razvitih državah. Zelo me veseli, da bo tudi Parlament močno zastopan v delegaciji, ki se bo udeležila konference.

Mnoge najmanj razvite države so v svojem razvoju uspešne, vendar je ta napredek neenakomeren in opraviti bo treba še veliko dela. Vse premajhnemu številu najmanj razvitih držav uspeva preboj iz te skupine, večina pa jih zaostaja tudi pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja. Tako donatorji kot najmanj razvite države se moramo prizadevno učiti iz uspehov nekaterih od najmanj razvitih držav, pa tudi iz uresničevanja bruseljskega akcijskega programa.

Za uspeh konference bosta odločilnega pomena globalno partnerstvo in medsebojna odgovornost. Razvoj je skupni izziv. Za svoj razvoj so odgovorne predvsem same države v razvoju; v ta namen morajo oblikovati in izvajati ustrezne politike ter vzpostaviti ustrezne oblike vodenja.

Najmanj razvitim državam je Evropska unija najuspešnejša razvojna partnerica, kar zadeva izpolnjevanje zavez, še zlasti glede dostopa do trga, pravil o poreklu in odpravljanja dolgov. Evropska unija je največja donatorica držav v razvoju in uspešno razvija uradno razvojno pomoč, saj je v zadnjem desetletju finančno pomoč tem državam potrojila.

V Istanbulu bo Evropska unija pozvala druge donatorje in razvojne partnerje, naj pokažejo enako zavezanost in ambicioznost. Dolžnost razvitih držav je pomagati državam v razvoju pri reševanju iz revščine. V okviru tega globalnega partnerstva bi morala svoj delež prispevati tudi gospodarstva v vzponu.

Trajnostni razvoj in dolgoročno pravična ter vključujoča rast sta za te države nuja. Pri tem lahko osrednjo vlogo odigra zasebni sektor in z ustvarjanjem blagostanja in delovnih mest korenito spremeni življenja ljudi.

Trgovina kot gonilo rasti in zaposlovanja ima pri tem znaten potencial. Vendar Evropska unija vztraja pri povezanosti napredka najmanj razvitih držav s človekovimi pravicami, enakostjo spolov, demokracijo, dobrim vodenjem, mirom in varnostjo.

Napredek najmanj razvitih držav je povezan s pravičnostjo in usklajenostjo politik razvojnih partneric. Zato si moramo zelo prizadevati za večjo učinkovitost in uspešnost mehanizmov pomoči, pa tudi za povezanost razvojnih politik.

Predsedstvo je že napovedalo tri prednostne naloge, zato bi rad le dodal, da bi morala konferenca obravnavati tudi vprašanje izhoda. Evropska unija se bo zavzemala za bolj sistematičen mehanizem dodeljevanja časovno odvisnih koncesij in pomoči državam, ki izhajajo iz kategorije najmanj razvitih. Komisija je prepričana, da bo omenjeni novi zagon znatno povečal število držav, ki bodo v naslednjem desetletju izšle iz kategorije najmanj razvitih držav.

 
  
  

PREDSEDSTVO: STAVROS LAMBRINIDIS
podpredsednik

 
  
MPphoto
 

  Eleni Theocharous, v imenu skupine PPE. – (EL) Gospod predsednik, minister, komisar, kot ste pravilno ugotovili, gospod Németh, morajo sklepe Sveta in zaveze Evropske unije spremljati učinkoviti ukrepi v podporo vsega prizadevanja. Seveda bo močno zastopstvo Parlamenta na konferenci OZN o najmanj razvitih državah v Istanbulu „oboroženo“ s kakovostno resolucijo, ki izraža primerna stališča. Je pa težava v zvezi s statusom tega zastopstva, saj kot opazovalci ne bomo mogli posegati neposredno v delo konference in menim, da bi lahko Komisija in njen predsednik Barroso veliko prispevala s posredovanjem, da bi se to spremenilo. Rasti in varnosti Evropske unije ter nadzora nad migracijskimi ni mogoče zagotavljati, če približno milijarda ljudi živi v stiski in revščini.

Kaže, da je potrebna revizija dejavnosti v podporo razvoju najmanj razvitih držav, kajti ob tem, da del krivde nosijo najmanj razvite države same, je videti, da so naši mehanizmi za njihovo rešitev iz začaranega kroga neučinkoviti.

Rada bi izpostavila, da bogastva nerazvitih držav izkoriščajo tujci in da so poglavitne poteze teh držav demokratični primanjkljaj, korupcija in negotovost. Posledica vsega tega je pomanjkanje osnovne infrastrukture na področjih izobraževanja, zdravstva, prometa, komunikacij, proizvodnje osnovnih dobrin, kmetijstva, bančništva in javne uprave. Menim, da bi lahko v Istanbulu sprejeli mehanizme za izboljšanje pristopa k problemu revščine.

 
  
MPphoto
 

  Thijs Berman, v imenu skupine S&D. – (NL) Gospod predsednik, 7-odstotna gospodarska rast, znatno povečanje števila otrok, ki obiskujejo osnovno šolo, vedno več držav, v katerih državljani zahtevajo demokracijo: najmanj razvite države v Afriki so v zadnjih 10 letih dosegle velik napredek. Te države si prizadevajo za boljše vodenje in prispevajo tudi lastna finančna sredstva. Bogate države pa predvsem prispevajo z odpravljanjem dolgov in zagotavljanjem cepiv. Vendar še nismo na cilju, kajti hitre gospodarske rasti v najrevnejših državah ne spremlja tudi sorazmerno zmanjševanje revščine.

Seznam najrevnejših držav ostaja praktično enak že desetletja. Število ljudi, ki se morajo preživljati z manj kot 1 USD na dan, se zmanjšuje, število tistih, ki se morajo preživljati z manj kot 2 USD na dan, pa ostaja enako. Bogate države vzdržujejo skorumpirane režime, da se le izognejo pravičnejši delitvi bogastev. Zato je nesmiselno in cinično trditi, da razvoj ne deluje. Samo prave priložnosti mu ne damo.

Konferenca OZN v Istanbulu bo morala iz tega potegniti nekaj zaključkov. Precej več pozornosti bi morali nameniti pravični delitvi bogastva v najrevnejših državah samih. To bo prispevalo k stabilnosti in pravični delitvi. S tem bodo odpravljene napetosti in tudi razmere se bodo umirile. Družbena pravičnost lahko prispeva h gospodarskemu razvoju mnogo več kot neenakost v diktaturah, v katerih vladajo ozke vodilne klike. Demokratične države dosežejo pravično delitev mnogo prej kot diktature. Dobro upravljanje nam bo olajšalo uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja.

Več moramo storiti tudi za javno zdravje. Za družino v revni državi pomeni bolezen finančni propad. Bolezen je razkošje, ki si ga ne more privoščiti nihče. Zato si moramo prizadevati za to, da bi se zdravstvo financiralo iz zdravstvenega zavarovanja, da ljudem ne bodo na voljo le cepiva, ampak tudi dobre bolnišnice in klinike.

 
  
MPphoto
 

  Charles Goerens, v imenu skupine ALDE. Gospod predsednik, med letoma 1980 in 2011 je svetovni BDP narasel za 19 tisoč milijard USD. Tako povečanje bi moralo zadostovati za odpravo skrajne revščine. Toliko o aritmetiki.

Ko pride na vrsto politika, pa olajšanje razmer najrevnejšim ni tako samoumevno. Zato nas čaka nekaj preprostih izbir. Prvič, naši programi sodelovanja morajo zajemati najrevnejše države.

Drugič, in to je logična posledica prvega, postopoma se moramo umakniti iz držav v vzponu. Kitajska, glavna upnica Združenih držav Amerike, ima na voljo dovolj sredstev, da opravi tudi z revščino pri sebi doma.

Tretjič, potrebujemo trdno partnerstvo z najmanj razvitimi državami. Te države morajo opraviti glavnino dela. Mi jim lahko samo pomagamo s svojim znanjem, strokovnimi nasveti in politično voljo. Ne moremo narediti nič več in nič manj kot to.

Še zadnja misel: ker je Evropska unija največja donatorica, bi bilo umestno, da na konferenci prevzame vodilno vlogo.

 
  
MPphoto
 

  Nirj Deva, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, rad bi se zahvalil gospe Teoharus, da je načela vprašanje statusa Evropskega parlamenta na mednarodnih konferencah: smo ena od treh sestrskih institucij EU in to zadevo moramo prav hitro rešiti, ali pa bomo zašli v težave. Smo največja donatorica najmanj razvitih držav na svetu, v zadnjih letih smo svojo pomoč potrojili, revščina pa se poglablja, namesto da bi se zmanjševala.

Pred približno desetimi leti sta Pascal Lamy in Odbor za razvoj uvedla geslo „vse razen orožja“. Ta Parlament pa je postopoma prešel k geslu „vse razen kmetij“. Danes najmanj razvite države po svetu nimajo industrijskih zmogljivosti, ampak kmetijske zmogljivosti. Če zares hočemo odpraviti revščino in pomagati tem ljudem, moramo okrepiti njihove zmožnosti za trgovanje. Revščine ne bo zmanjšala pomoč, ampak trgovina. Za zmanjšanje revščine in povečanje trgovine pa moramo okrepiti njihove možnosti za izvoz blaga, ki ga lahko izvažajo, to je kmetijskih pridelkov, ribiških izdelkov in podobno. Tega pa ne delamo.

Uvedli smo stroge standarde, ki so sicer zelo pomembni za zdravje evropskega potrošnika, vendar z njimi ne pomagamo krepiti zmožnosti najmanj razvitih držav. Tako se je doslej od 51 najmanj razvitih držav le trem uspelo izviti iz te skupine. Storiti moramo več, drugače se le norčujemo iz sebe in iz teh držav.

 
  
MPphoto
 

  Gabriele Zimmer, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, predstavnika Sveta in Komisije bi rada vprašala, zakaj menita, da morata o tej temi govoriti v frazah. Po mojem mnenju nikomur ne koristi, če ne povesta, da morajo v času do istanbulske konference države članice in Evropska unija končno izpolniti svoje obveznosti in da ne smemo več dopuščati, da se države članice vedno bolj izogibajo svojim odgovornostim.

Nesprejemljivo je, da še vedno trpi lakoto ena milijarda ljudi, od tega jih večina živi v najmanj razvitih državah, z drugimi besedami, v najrevnejših državah na svetu. Prav tako je nesprejemljivo, da se večina naše razvojne pomoči ne porabi za podporo in razvoj kmetijstva. Delež naše pomoči v ta namen se v zadnjih letih naglo zmanjšuje, pri tem pa milijarda ljudi živi v lakoti. Počasi začenjam verjeti, da so naše besede, kako upamo, da bodo najmanj razvite države postale bolj odporne na pretrese, cinizem.

Pozivam vas h konkretnim ukrepom za rešitev problemov in h konkretnim zavezam za resnično pomoč najmanj razvitim državam.

 
  
MPphoto
 

  Philip Claeys (NI).(NL) Gospod predsednik, bližajoči se vrh OZN o najmanj razvitih državah je dobra priložnost za razpravo o tem, ali ima razvojna pomoč kak smisel, ali pa je dejansko nesmiselna. Splošno znana trditev glede količine pomoči ─ čim več pomoči razdeliš, tem več bo gospodarskega razvoja ─ se je že izkazala za popoln nesmisel.

Dodeljeni čas bi rad izkoristil za navedbo izjave ekonomista kenijskega ekonomista Jamesa Shikwatija za Der Spiegel online dne 7. aprila 2005. Navajam: „Razvojna pomoč služi za ohranjanje velikih birokracij, spodbujanje korupcije in sprijaznjenosti s stanjem ter usmerjanje Afričanov v prosjačenje namesto v samostojnost“. Konec navedbe.

Poleg tega razvojna pomoč slabi lokalne trge in duši duha podjetništva, prav tistega duha, ki bi bil tako nujno potreben. Naj zveni še tako protislovno, ampak razvojna pomoč je eden od vzrokov težav, ki pestijo Afriko. Če bi Zahod nihal plačevati, običajni Afričani tega še opazili ne bi. Hudo bi bili prizadeti samo vladni uradniki. Namesto našega povečevanja pomoči je zato potrebno manj korupcije, več podjetnosti in več samostojnosti.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  Thijs Berman (S&D).(NL) Gospod Claeys, ali se strinjate z mano, da zunanji interesi bogatih zahodnoevropskih držav in Združenih držav Amerike ohranjajo diktatorje na oblasti, zaradi tega pa razvojna pomoč pogosto ne deluje, saj konča v napačnih žepih, poleg tega pa se tega problema nismo nikoli zares lotili, ker nam je bilo več do ohranjanja „stabilnosti“, ki pa dejansko ne zasluži tega imena, kot kažeta severna Afrika in Bližnji vzhod? Postaviti se za demokracijo pomeni podpirati demokrate v državah v razvoju in pustiti, da diktatorji padejo, pri tem pa zagotavljati nemoten dotok razvojne pomoči.

 
  
MPphoto
 

  Philip Claeys (NI).(NL) Gospod Berman, da, deloma se strinjam z vami. Dejansko lahko krivdo za to, da nekaterim diktatorjem uspeva ohranjati oblast, pripišemo sebi. Pri tem imam v mislih na primer evropsko politiko do Kube, kjer obravnavamo Fidela Castra kot partnerja, s katerim lahko poslujemo. Ravnanje take vrste bi morali biti seveda stvar preteklosti, pogovarjati pa bi se morali samo z ljudmi, ki so bili demokratično izvoljeni in so sposobni vzpostaviti demokracijo v svojih državah.

 
  
MPphoto
 

  Filip Kaczmarek (PPE).(PL) Gospod predsednik, izraz „najmanj razvite države“ je nastal pred 40 leti, da bi razvite države in donatorji laže opredeljevali skupnosti po svetu, ki najbolj potrebujejo pomoč. Opredelitev „najmanj razvite države“, kakršno uporablja Organizacija združenih narodov, ne temelji le na ravneh dohodka na prebivalca, ampak upošteva tudi človeški kapital in težave pri gospodarskem razvoju. Zemljepisna porazdelitev teh držav je precej značilna, saj je velika večina med njimi afriških držav. Evropska unija torej upravičeno namenja posebno pozornost tej celini.

Temeljna težava je, da število držav, ki veljajo za najmanj razvite države, narašča, take države, ki so se doslej dovolj razvile, da so zapustile to skupino, pa so samo tri. Prav zato bi morala konferenca OZN resno razmisliti o tem, kako bi lahko uvedli učinkovito, merljivo in za spremljanje primerno strategijo izhoda najmanj razvitih držav iz te skupine. Veseli me, da imata Evropska unija in Svet predloge, ki bi bili lahko pri tem koristni. Eden od njih je spodbujanje vključujoče rasti. Znano mi je, da so nekateri kolegi poslanci v zvezi s tem izrazom zaskrbljeni, saj niso prepričani, ali bo rast res vključujoča. Na drugi strani pa brez rasti ne bomo krepili gospodarskih zmogljivosti držav v razvoju.

 
  
MPphoto
 

  Kriton Arsenis (S&D).(EL) Gospod predsednik, komisar, na konferenci v Istanbulu je treba sprejeti oprijemljiv cilj, ta cilj pa mora biti zmanjšati število najmanj razvitih držav na polovico njihovega sedanjega števila. To zveni samoumevno, ampak v zadnjih 30 letih je le 3 od takih držav uspelo zapustiti kategorijo najmanj razvitih držav.

Da bomo lahko to dosegli, moramo spoštovati svoje zaveze in prispevati 0,15 do 0,20 % bruto domačega proizvoda (BDP) za razvojno pomoč tem državam. Prav tako je pomembno ohranjati povezanost politik za razvoj. Ne smemo tem državam na eni strani dajati denarja, na drugi strani pa v bistvu krasti od njih z nepravičnimi trgovinskimi sporazumi med njimi in EU. Poravnati moramo svoje finančne obveznosti, to pa pomeni tudi naložbe v te države, tako za njihovo prilagajanje kot za boj proti podnebnim spremembam, pa tudi za vračilo našega dolga do njih, ki se je nakopičil zaradi naše nepravične skupne kmetijske politike. V ta namen moramo spodbujati prehransko suverenost teh držav s podporo tradicionalnih kmetijskih politik, lokalnih zmogljivosti, lokalnih pridelkov in lokalnih trgov ter preprečevanjem napadov špekulantov, zaseganja posesti in monopolov pri semenih, ki pomenijo grožnjo vsem nam, še zlasti pa tem šibkim državam.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

 
  
MPphoto
 

  Nirj Deva (ECR). – Gospod predsednik, zanima me, ali se spoštovani gospod strinja z mano ─ ker je pač uporabil zelo krepko besedo „krasti“ ─ da krademo državam v razvoju. En primer takega ravnanja je, da plačujemo otočku ob atlantski obali 2 milijona EUR za uporabo ribolovnih območij, 7 000 ton tuna, ki jih nalovimo, pa nato prodamo na evropskih trgih za 235 milijonov EUR. Tako pretvorimo 2 milijona EUR v 235 milijonov EUR. To počnemo s svojo ribiško politiko.

 
  
MPphoto
 

  Kriton Arsenis (S&D). - (EL) Gospod predsednik, gospod Deva ima prav. Sporazumi o ribištvu med Evropsko unijo in tretjimi državami so v veliki meri vprašanje, ki ga moramo temeljito pretresti. Sporazumi so potrebni, Evropska unija pa mora pri sklepanju ribiških sporazumov s tretjimi državami paziti, da to stori na kar najbolj sprejemljiv način. Preveriti pa moramo tudi, ali je denarja, ki ga plačujemo v zameno za ribolov, dovolj in ali se uporablja za razvoj, s tem pa krepitev teh držav, da se bodo lahko izvile iz kategorije najmanj razvitih držav.

 
  
MPphoto
 

  Marek Henryk Migalski (ECR).(PL) Gospod predsednik, optimizem gospoda Németha glede izhajanja držav iz kategorije najmanj razvitih držav ni na mestu, saj gospod Deva, gospod Kaczmarek in gospod Arsenis pravilno ugotavljajo, da so v zadnjih 10 letih iz te skupine napredovale samo tri države ─ Bocvana, Zelenortski otoki in Mladivi. To pomeni, da je glavni vzrok za revščino pravzaprav politika, saj poznamo zelo bogate države brez kakršnih koli naravnih bogastev, kot sta Švica in Japonska, na drugi strani pa države z obilnimi naravnimi bogastvi, ki pa so kljub temu revne. To pomeni, da je politika vzrok revščine, ne pa obratno. Zato bi morala biti poleg pomoči najmanj razvitim državam in trgovine z njimi naloga Evropske unije tudi politična pomoč tem državam na poti k stabilizaciji in demokraciji. To je tisto, kar moramo storiti.

 
  
MPphoto
 

  Elena Băsescu (PPE).(RO) Gospod predsednik, četrta konferenca OZN o najmanj razvitih državah je dobra priložnost za ponovni pregled mednarodne politike pomoči trgovini. Ta skupina držav se ob gospodarskih spremembah v svetu po finančni krizi srečuje s finančnimi težavami. Vztrajna rast cen osnovnih živil je akuten problem, ki ga ne smemo prezreti.

Glavni namen pomoči trgovini je krepiti domačo in mednarodno konkurenčnost 48 držav. V zvezi s tem bi rada izpostavila pomen odpravljanja revščine in učinkovite uporabe finančne pomoči, podeljene v okviru uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja. Menim, da bi bilo koristno v ta proces vključiti tudi države v razvoju, saj imajo izkušnje z reformami trgovinskih instrumentov.

 
  
MPphoto
 

  Mariya Nedelcheva (PPE).(FR) Gospod predsednik, napredek v najmanj razvitih državah odseva naše razvojne politike in razvojne politike mednarodne skupnosti. Širitev skupine držav v kategoriji najmanj razvitih je jasen znak, da je čas za ponoven pregled naših politik, instrumentov in sredstev. Najrevnejše države so močno nagnjene k vojnam, krizam in splošni revščini. Zato je nujno, da si tudi v prihodnje prizadevamo za zagotavljanje miru, stabilnosti, demokracije in človekovih pravic.

Upoštevati pa moramo še tri druge elemente. Prvič, pretresti moramo notranje dejavnike, kot so korupcija, pomanjkljive demokratične varovalke in nejasnosti glede lastninskih pravic, zaradi katerih te države ostajajo nerazvite.

Drugič, poglobiti moramo svoj gospodarski pristop s krepitvijo pomoči kmetom, malim in srednjim podjetjem in ustrezni rabi državnih sredstev v prid ustvarjanja novih instrumentov.

In nazadnje, naši instrumenti pomoči morajo postati bolj usmerjeni in usklajeni z razvojnimi cilji tisočletja. Če bomo splošne razvojne politike bolje prilagodili posebnim potrebam vsake države in vanje bolj pritegnili zasebni sektor in civilno družbo, bomo laže obvladali izzive naslednjega desetletja.

 
  
MPphoto
 

  Ricardo Cortés Lastra (S&D).(ES) Gospod predsednik, pred desetimi leti so se države donatorice v Bruslju dogovorile o akcijskem programu za najmanj razvite države. Zastavili smo si cilje glede odprave skrajne revščine v teh državah.

Vsem je lahko jasno, da učinki svetovne krize, gospodarske, finančne in okoljske, pa tudi rasti cen živil, najhuje prizadevajo prav najmanj razvite države.

Po 10 letih pa zastavljenih ciljev še nismo dosegli in le dvema od 48 držav bloka najmanj razvitih je uspelo napredovati iz te skupine.

Smo na prelomnici. Na bližajoči se četrti konferenci OZN v Istanbulu bo opravljen pregled dosedanjega dela in sprejet nov akcijski program.

Pregledati bi morali naše zaveze najmanj razvitim državam in pokazati, da smo se v 10 letih česa naučili iz prejšnjega obdobja in da znamo zagotoviti učinkovito, kakovostno pomoč, ki nam bo z uresničitvijo razvojnih ciljev tisočletja omogočila, da bomo naše cilje dosegli ne leta 2021, ampak leta 2015.

 
  
MPphoto
 

  Catherine Stihler (S&D). – Gospod predsednik, tri ključna področja ─ ranljivost najmanj razvitih držav, trajnostni razvoj in spodbujanje gospodarske rasti ─ vsekakor velja pozdraviti. Rada pa bi vprašala, ali bo razprava zajela tudi varnost.

Omenjena je bila podsaharska Afrika; danes je 80 % podsaharskih kmetij v lasti žensk. Če nam uspe pomagati jim pri razvoju boljših postopkov kmetovanja in z vlaganji v najranljivejšo skupino na svetu pomagati, da se bo lahko preživljala, bomo ogromno prispevali k zdravju in blagostanju najrevnejših prebivalcev sveta.

Delegaciji Parlamenta na konferenci želim vse najboljše, veselim pa se že tudi poročila, ki ga bomo po konferenci slišali od udeležencev.

 
  
MPphoto
 

  Norica Nicolai (ALDE).(RO) Gospod predsednik, prepričana sem, da Parlament čuti odgovornega za rezultate, ki jih dosega Evropska unija v okviru projekta krepitve svetovne solidarnosti v boju proti revščini. Trdo pa sem tudi prepričana, da se v Parlamentu čutimo odgovorne tudi za to, kako se porablja denar evropskih davkoplačevalcev. Rada bi izrazila podporo misli, da mora biti konferenca priložnost, tudi nam, za presojo modela solidarnosti, za katerega se zavzemamo zdaj. Kajti, če se ozremo na države, ki jih imenujemo manj razvite, ugotovimo, da revne države ostajajo revne, bogate države pa uživajo določeno življenjsko raven.

Ponovno moramo oceniti naš model donacij in pomoči, saj kaj hitro lahko pride do tega, da pomoč državam prejemnicam celo škoduje.

 
  
MPphoto
 

  João Ferreira (GUE/NGL).(PT) Gospod predsednik, v tej razpravi obravnavamo najrevnejše in najšibkejše države na svetu. V to skupino spada skoraj 50 držav, v katerih ljudje trpijo posledice zaporednih neuspehov pri uveljavljanju priporočil zaporednih konferenc Organizacije združenih narodov. Te države niso revne zaradi nemilosti usode ali zaradi naravnih omejitev in prikrajšanosti; nasprotno, nekatere med njimi imajo zelo velika naravna bogastva.

Vzrok je nepravičnost in nečloveškost v svetu prevladujoče gospodarske in socialne ureditve, to ureditev pa vzdržujejo asimetrični odnosi, ki ustvarjajo in ohranjajo neenakosti. Revščina je posledica proste trgovine, finančne deregulacije, nezakonitega, a dovoljenega bega kapitala v davčne oaze ter vojn in spopadov, ki jih spodbujajo nesoglasja glede naravnih bogastev. Možnosti za emancipacijo teh ljudstev in razvoj njihovih držav bi se odprle s temeljnim prelomom s tako ureditvijo in s sprejetjem pristne in na solidarnosti temelječe politike sodelovanja in razvojne pomoči.

 
  
MPphoto
 

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospod predsednik, mislim, da ta zanimiva razprava dokazuje, da imamo skupne cilje. To odseva tudi iz predloga skupne resolucije političnih skupin. Posebej bi rad omenil naslednje glavne cilje, ki so nam skupni: prvič, da bi morala biti konferenca usmerjena v rezultate in da bi morala Evropska unija izpolniti svoje obveznosti.

Cilj tega je pomagati državam, da se bodo rešile statusa najmanj razvitih držav. Sprejeli smo obveznosti glede dostopa do trga in odpravljanja dolga, pa tudi glede usmeritve deleža uradne razvojne pomoči v najmanj razvite države. Povezanost politik za razvoj bi morala vsekakor koristiti vsem področnim politikam pomoči najmanj razvitim državam pri boju proti revščini, prednost pa bi morali imeti, kot je pravilno ugotovila gospa Stihler, zanesljiva preskrba s hrano, kmetijstvo in infrastruktura. Kot je pripomnil gospod Deva, ima trgovina v resnici pomembno vlogo.


Vsi ugotavljamo, da odgovornost za svoj razvoj nosijo predvsem najmanj razvite države same, zato potrebujejo učinkovitejše davčne sisteme in dobro upravljanje davčnih zadev, da bodo lahko povečale lastne vire.

In za konec, čeprav praktično niso soodgovorne za podnebne spremembe, bodo te spremembe najhuje prizadele prav najmanj razvite države in naša dolžnost je, da jim pomagamo pri prilagajanju nanje.

Za zaključek bi rad rekel, da se vaša zbornica že od nekdaj odlikuje z veliko podporo stvari najmanj razvitih držav in prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje.

 
  
MPphoto
 

  Zsolt Németh, predsedujoči Svetu. – Gospod predsednik, v zvezi s skupnim zneskom uradne razvojne pomoči bi rad poudaril, da Svet že od leta 2002, ko je določil svoje zaveze za konferenco v Montereyu, ponavlja, da je treba za razvoj uporabiti tudi vsa druga razpoložljiva finančna sredstva ─ predvsem domača sredstva, dopolnjena s sprejemljivimi inovativnimi mehanizmi financiranja ─ in pomoč razvitih držav, zasebnega sektorja in gospodarstev v vzponu.

V svojih najnovejših sklepih iz aprila 2011 je Svet izpostavil, da EU resno obravnava predloge inovativnih mehanizmov financiranja, ki odpirajo velike možnosti ustvarjanja prihodkov, da bi tako zagotovili predvidljivo financiranje razvoja, zlasti najrevnejšim in najbolj ranljivim državam. Soglašam z mnenjem komisarja Füleja o pomenu izpolnjevanja obveznosti v Evropski uniji, pa tudi z njegovo pripombo glede pomembnosti razširitve možnosti za trgovanje med najmanj razvitimi državami in Evropsko unijo.

 
  
MPphoto
 

  Predsednik. – Prejel sem šest predlogov resolucij(1), predloženih v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je končana.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 17. aprila 2011 opoldne.

 
  

(1) Glej zapisnik

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov